Branko J. Hribovshek

 

 

 

ZATON ZAHODA

 

 

 

Vsebina

 

I.

 

Uvod

Kdo in kaj je Zahod?

Americhani – pa tudi nekaj drugih – o ZDA

 

II.

 

She kaj, pa vzhodnjaki in Zahod

Naravni zakoni nastanka, razvoja in propada

Bioloshka evolucija: prezhivetje najbolj prilagojenega – »tekmovanje« ali »sodelovanje«?

Medsebojno delovanje in sodelovanje

Merilo za stopnjo razvoja

Potek razvoja

Gemeinschaft vs Gesellschaft

Vzgoja

Izbira (selekcija) in evolucija

Entropija

O propadu civilizacij

 

III.

 

Spoznanje in umetnost

ezdeci apokalipse

Zdrav razum – kaj je to pravzaprav?

Kaj bi bilo, che bi bilo

 

 

 

I.

 

Uvod

 

Na zachetku je bila BESEDA, na koncu pa so ostale samo besede: lazh, pohlep, rop, umor.

 

Predvsem poudarjam: tukaj bom poskusil pisati o tem, kar obljublja naslov. Uporabljam ga namenoma – ni nichesar novega, chesar bralec ne bi zhe vedel, zavestno ali ne, slishal, videl, bral ali pa na lastni kozhi izkusil. Le da je vse – tako si domishljam – osvetljeno z druge strani z belo svetlobo, da bi pregnal obarvanost in sence ter pokazal povezanost.

Toda pri pregledu virov, literature in podatkov (vsak dan prinese nove, sicer pa ne rachunam z nekim novim, na sploshno popolnoma neznanim pogledom) sem ugotovil, da je pravzaprav zhe vse prav obshirno napisano, opisano in napovedano. Seveda ne v tako imenovanih »mainstream« medijih – ti so pach vedno glas tistih, ki jih plachujejo – marvech v manj znanih, ki so zato trn v peti dejansko vladajochih.

Zhe zgolj z naslovi teh kritichnih del bi lahko sestavili celoten spis, ki bi opisal danashnjo ekonomsko in druzhbeno stanje ter pot, po kateri smo krenili v nasho pogubo. Z Zahodom vred!

 

Se je tej pogubi mogoche izogniti? Imamo sploh kakshno prilozhnost za to?

 

Veliko se jih ne bo strinjalo z mojimi izvajanji, morda tega pisanja niti ne bodo dalje brali, toda verjemite mi, da me to sploh ne moti. Pomislite le na neprimerljivo bolj pomembne zadeve, ki jih mnogi vedno znova popolnoma prezrejo, kljub temu da je bil, da je in da bo ochiten njihov velikanski vpliv.

 

Ne, tudi naslova nisem ukradel ali si ga izposodil. Oswald Spengler ima chast, da je bil prvi, ki je razmishljal, pisal in prerokoval o eshatologiji Zahoda. Njegova knjiga (naslov je skoraj tak kot moj) Der Untergang des Abendlandes (1918) je najbolj briljanten opis takratnega evropskega fashistichnega in nacistichnega duha v jedru, ter je najboljshi in najbolj natanchen opis tudi danashnjega zahodnjashkega mishljenja, kakrshno je bilo in je ostalo kot odsev zahodne mentalitete, ki je edinstvena v svoji intelektualni moralni dekadenci, v pokvarjenosti, ki se skriva za leporechjem, varljiva in pogubna v svojem delovanju – taka je bila pach vedno. Vse zelo plemenito, idealno, pozhrtvovalno in neskonchno tragichno, usodno, zgodovino ustvarjajoche – faustovsko seveda! No, v danashnjem chasu so stare »vrline« zamenjane z novimi – s svobodo, z demokracijo, s chlovekovimi pravicami in svobodo govora, a vse nastopajo le kot besede, dejansko le kot antiteze.

Toda o tem vech kasneje.

 

 

Kdo in kaj je Zahod?

 

Najprej, kdo je pravzaprav Zahod? V lastni perspektivi so to drzhave, ki se oznachujejo kot mednarodna skupnost, ki jo vodita Izrael in ZDA, ponizhno in suzhenjsko jima sledijo Velika Britanija in druge vechinsko anglosaksonske drzhave, nato nekoliko nejevoljno, nekoliko zastrasheno in nekoliko oportunistichno sledita Nemchija in Francija, za njimi pa izjavljajo svojo pravovernost ostale dezhele Evropske unije – najbolj tiste iz vzhodne Evrope, ki jih Zahod nikdar ne bo priznal za sebi enakovredne in niti ne za pripadnice pravega Zahoda. Americhani imajo drzhave Evropske unije za svoje vazalne drzhave, kakor jih tudi neuradno imenujejo, celotno Evropsko unijo pa – po izbruhu grshke krize – za »Zdruzhene drzhave Nemchije« (CNN komentator). Pomislimo samo na Snowdenova in Asangeova razkritja, na skoraj slepo poslushnost EU v politiki na Blizhnjem Vzhodu, tu so she migrantska katastrofa, ukrajinska kriza, sankcije proti Rusiji itd.

Zahodni Evropejci se sami prishtevajo k Zahodu, toda vodje »svobodnega« anglofonskega Zahoda jim ne bodo nikdar povsem zaupali niti jih ne bodo popolnoma uposhtevali, cheprav ti »ostali« neprestano poudarjajo svojo zvestobo in prilagojenost, kakor podobno tudi vse chlanice NATO pakta. Pravzaprav sta strah in pohlep tisto, kar »ostale« najbolj vezhe na Zahod, kot ga oni sami pojmujejo. Strah jih je ZDA kot tistega mogochnika, ki poskusha graditi imperij in na tej poti ne pozna nobenega usmiljenja za odpadnike; pohlepu pa se kazhe za sedaj vedno manjsha ekonomska korist sodelovanja s tistim, ki hoche biti imperij. Tiste vzhodne Evropejce, ki so se prislinili ali pa bili »prislinjeni« v EU, so na Zahodu le navidezno sprejeli; namenjena jim je vloga, da se ponizhno pustijo izropati in zlorabiti, da lajajo, ko je in kot je zapovedano ...

Tisti iz juzhne Amerike pa so sploh popolnoma nezanesljivi – njihova vloga je v glavnem postranska. Zahod, se pravi ZDA imajo Juzhno Ameriko za svoje lovishche, vendar se to vedno bolj odmika od njih.

To, kar po definiciji ni Zahod, sta Rusija (pravzaprav ves slovanski svet) in Kitajska, za njima pa Iran in Severna Koreja ter Venezuela, Kuba in she kakshna »eksotika«; namrech vsi, ki ne pleshejo po amerishki taktirki, so po zahodnjashki oznaki »nasprotniki« Zahoda, kajti »tam ne vlada demokracija, ni svobode govora, da ne govorimo o chlovekovih pravicah«. Dokler bodo ti malopridnezhi obstajali, ne bo miru in pravice na tem planetu, zato je »bozhja naloga« Zahoda, da jih premaga, razkosa in podjarmi. Toliko o tem na »politichni« ravni.

 

Drugich, kaj je pravzaprav Zahod? Ali je to civilizacija, je to kultura ali morda oboje? Ta dva pojma na anglofonskem podrochju nimata istega pomena kot pri nas. Zato moramo najprej vedeti (na to posebej opozarjam), kaj pomenita za nas, ker dolochil in opisov teh dvoje besedi kar mrgoli. Vsi imamo nekak pojem o njunem pomenu, vendar ju je pravzaprav precej tezhko in za vse sprejemljivo in izchrpno opisati, ker ju vechkrat uporabljamo, skupaj z njunimi izpeljankami, ne le v medsebojno razlichnem, ampak tudi v podobnem smislu. Tukaj sem izbral dvoje razlag, ker sta kratki in pravzaprav vsebujeta vsakdanje pojmovanje vechine ljudi; prilagodil se ju v svoj namen, cheprav se sicer z zadevnima pojmoma tukaj ne nameravan shirshe ukvarjati.

 

Civilizacija naj bi tako bila stanje chloveshke druzhbe, ki je dosegla visoko stopnjo intelektualnega, socialnega, tehnichnega in kulturnega razvoja.

 

Seveda lahko postavimo vprashanje, katera so merila za stopnjo razvoja in za razvoj nasploh. O tem je mozhno pisati knjige, a prek tukajshnjega okvira. Zato naj za sedaj zadostuje zgolj nakazani obris.

 

Kultura pa naj bi bila celotna vsota (celoten skupek) vseh dosezhkov in delovanja dolochene dobe ali druzhbe kot skupine ljudi, vkljuchno z njihovimi sredstvi, obrtjo, poljedelstvom, gospodarstvom, glasbo, umetnostjo, verovanji, izrochili, jeziki in zgodovino.

S tem je kultura bolj jasno opisana in po svoje pravzaprav tudi bolj razvidno dolocha pojem stopnje civilizacije.

Pri civilizaciji sem sam dodal she tehnichni razvoj, ki za nashe pojmovanje bolj dolocha stopnjo civilizacijskega razvoja. Ta kriterij omogocha boljshe razlikovanje med predvsem civiliziranimi in predvsem kulturnimi druzhbami. Tadva pojma se med sabo ne izkljuchujeta; civilizacija je shirshi pojem, saj vkljuchuje tudi razlichne kulture.

 

Leta 2010 je Ian Morris izdal knjigo: Why the West rules – for now, podnaslov: The Patterns of History, and What They Reveal About the Future.1

Ta knjiga je ena redkih, che ne edina, ki predstavi zgodovinski razvoj dolochenega dela chloveshke druzhbe kot razvoj, pogojen s trenutno kolichino energije, ki jo je bila ta druzhba ob svojem chasu sposobna pridobiti in uporabiti.

Kot je zhe iz naslova razvidno, Morris s tega stalishcha primerja razvoj Vzhoda in Zahoda. Tako k Vzhodu prishteva le Kitajsko in njeno okolico, k Zahodu pa celotno Evropo, Blizhnji in Srednji Vzhod ter Severno Ameriko. Jezikoslovci bi dejali, da je preucheval in vzporejal razvoj skupine narodov, ki govorijo t. i. nostratichne jezike, s skupinami narodov, ki govorijo sino-tibetanske jezike. Seveda je to razumljivo, she posebno, che pri tem uporabim pripombo kustosa muzeja v Beninu v Zahodni Afriki ob otvoritvi razstave stare beninske umetnosti (umetnine iz litega zheleza) v Zuerichu, da so v chasu nastanka teh del »v Veliki Britaniji she plezali po drevju ...«

Kljub svoji precej obsezhni knjigi je Morris prishel do razmeroma preprostega sklepa: danes je Zahod vodilen le zaradi tega, ker je amerishki kontinent blizu Evrope – to je namrech Evropejcem omogochilo, da so najprej temeljito izropali, nato pa osvojili in poselili oba amerishka kontinenta. Tako pridobljene dobrine so pospeshile razvoj Zahoda, kitajska izoliranost – tudi politichno in tradicionalno pogojena – pa je Kitajsko bistveno zavrla v razvoju; zahodna kolonialna politika je to njeno zaostajanje she utrdila.

Danes je Kitajska gospodarsko pravkar presegla ZDA, in tako bo ostalo, che ne bo prej katastrofalnih klimatskih sprememb, razpada svetovnega gospodarstva ali pa svetovne vojne; k takim posledicam namrech razvidno vodita imperialna politika in delovanje Zahoda. O najglobljih vzrokih tega tudi kasneje.

 

Danashnjemu pojmovanju Zahoda – z zahodnega stalishcha – pa bolj ustreza prispodoba iz neke televizijske oddaje o Schliemannu: prvi spor med Vzhodom in Zahodom naj bi bila trojanska vojna, meja med njima je bila vedno nekje na Balkanu in v njegovi okolici, na zahodni strani so Germani, Romani in Kelti, tudi nekaj Ugrofincev, na vzhodni strani so Slovani in Kitajci kot prvi naravni sovrazhniki Zahoda, tem pa sledijo she turkmenski in semitski narodi, pach odvisno od dnevne politike.

Slovane nacheloma povprechni prebivalci na Zahodu ne marajo, imajo jih za svoje zgodovinske in naravne sovrazhnike; to je zelo globoko ukoreninjeno v zahodnjashki mentaliteti in je razvidno iz vsakodnevnega zahodnega tiska in propagande. Vsak Slovan, ki je vsaj nekaj chasa zhivel na Zahodu, se je neizogibno srechal s to mentaliteto. Slovanske drzhave, ki so sedaj chlanice EU, zgolj prenashajo kot osvojen trg s ceneno delovno silo in z drzhavljani tretje vrste.

 

V to zvezo sodi pravo nasprotje Morrisovega dela – knjiga Nialla Fergusona Civilization. The West and the Rest,2 njena televizijska razlichica in morda she kakshna dopolnitev. Ta knjiga in njene televizijske poenostavitve opisujejo Zahod v primeri z Vzhodom v natanko taki luchi, kot si Zahod predstavlja samega sebe. Naj omenim, da je Fergusonov Zahod v glavnem omejen le na ZDA, Veliko Britanijo, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, torej na anglofonske drzhave z »belimi« vechinami; ta Zahod je sam zase posebna civilizacija.

Zahod je vodilen, ker je bolj konkurenchen, iznajdljiv, demokratichen, pravichen, delaven – in plemenit; tako Ferguson govori podobno kot Spengler, le z drugimi besedami.

 

Zahod je tehnichno najbolj razvit del danashnje svetovne civilizacije. Pri tem je treba spet uposhtevati razliko med pojmom kulture in civilizacije. Ko govorimo o Zahodu z nashega stalishcha, govorimo pravzaprav o vseh narodih, ki pripadajo k zahodnemu kulturnemu krogu kot skupina drzhav s formalno podobnim politichnim ustrojem in miselnostjo, cheprav ne z enako mentaliteto. To so zhe omenjene anglofonske drzhave z »belo« vechino in drzhave zahodnega dela Evrope, namrech zahodno od lochnice s severa proti jugu: Shvedska, Danska, Nemchija, Avstrija in Italija, vzhodni enklavi pa sta Izrael in Grchija.

Vzhodno od te lochnice so Zahodnjakom »najblizhje« in »najljubshe« Finska in baltske drzhave ter Madzharska in Romunija.

 

Vidimo torej: Zahod stoji in pade zgolj z ZDA.

 

 

Americhani – pa tudi nekaj drugih – o ZDA

 

Znachilno je, kaj menijo sami Americhani o svoji domovini. Ne gre za »elito« – ritoliznike, politichne klovne, ki se razglashajo kot svobodoljubni domoljubi, demokrati in borci za chlovekove pravice, dejansko pa so pohlepni, neodgovorni vojni huskachi, AIPAC-ovi plachanci; gre za prave domoljubne Amerikance, ki so s svojo dejavnostjo dokazali, da nekaj zmorejo, da skrbijo za svojo domovino, se ne pustijo kupiti in se ne strinjajo z imperialno politiko amerishke »elite« v vseh njenih oblikah.

Za sploshen vtis o amerishkih kritichnih publikacijah, ki obravnavajo lastno drzhavo, njeno gospodarstvo, notranjo in zunanjo politiko, kot tega ne najdemo, ali pa zelo redko, v »uradnih« medijih, navajam nekoliko izvlechkov:

 

Zadnjih trideset let, vzporedno z deregulacijo in rastjo mochi denarja v amerishki politiki, je pomembno shtevilo amerishkih akademikov padlo na raven delovanja »plachaj za igro«.

(...)

Ta problem sedaj tako vse prezhema, da so akademske vede ekonomije, trgovine, javne politike in sodstva tezhko izkrivljene z nasprotji interesov, ki so jim lastni.

(...)

Amerika je polagoma postala zelo drugachen prostor, s svojo ekonomsko konkurenchnostjo, s svojo osnovno poshtenostjo, z vzgojo svojega prebivalstva, s svojo politiko v naglem propadanju.

(...)

Izid vsega je, da Zdruzhene drzhave vse bolj kontrolira amoralna oligarhija, ki je vechinsko skorumpirala zvezno vlado in politichni sistem, vkljuchno z obema politichnima strankama. Ta politichna korupcija je nato prepletla premozhenjski in financhni sektor in je sedaj postala najvechje gonilo amerishkega ekonomskega in socialnega zatona.

(...)

... vidimo spet vedno znova isti vzorec. Neka, na zachetku majhna, nemochna tvrdka ali pa narod iznajde izreden nachin poslovanja, postane neverjetno uspeshna, premaga vse tekmece; toda potem, na vishku svoje navidezne mochi, zachenja razpadati od znotraj. Nazaduje. Postane lena, spolitizirana, samozadovoljna, neuchinkovita, skorumpirana, in eventualno se, po dolochenem chasu notranjega razpada, zrushi pod lastno tezho ali pa jo pozhre kakshen drug tekmec.3

 

To so kratki povzetki iz Fergusonove knjige Narod grabezhljivcev: korporacijski kriminalci, politichna korupcija in ropanje Amerike.3 Tu lahko le she dodamo: ko so korenito oropali Ameriko, so se odlochili osvojiti in oropati she ves planet.

Ali bo ta zalogaj prevelik? She zlasti zato, ker so popolnoma oslabili svoje osnovno gospodarstvo, o chemer govori knjiga Morrisa Bermana Zakaj je Amerika propadla: Korenine imperialnega zatona.

Nekaj izvlechkov iz recenzije te knjige: 4

 

Konchno: Nekdo, ki razume, da je Amerika propadla ...

 

John Adams je to videl zhe na zachetku: ZDA so »bolj pozhreshne kot katerikoli drug narod, ki je kadarkoli obstajal.« Ali kot je de Tocqueville kasneje dejal: »Ko kopljesh globlje v narodni znachaj Americhanov, tako vidish, da oni ishchejo vrednost vsega na tem svetu zgolj v odgovoru na edino vprashanje: koliko denarja bo to prineslo?«

(...) to je vse, kar je dosegla osredotochenost na stremushtvo, ki tvori nashe celotno zhivljenje: da smo izgubili obchutek za javne dobrine zaradi osebnega dobichka, razumevanje za skupnost zaradi pretiranega individualizma, obchutek za dushevno dobro zaradi materialnega pritiska in stresa, sposhtovanje preprostega zhivljenja zaradi tehnoloshke zapletenosti, celo resnichni obchutek za drzhavo in skupno politichno blaginjo zaradi zlorabe in vsiljivosti oligarhije in osebne politichne koristi.

(...)

Vishek stremushtva, laissez-faire kapitalistichne kulture, je to, da je vse zamolchano, da so vsa vazhna vprashanja prezrta in da je vsako chloveshko delovanje spremenjeno v proizvod, in je vse sprejemljivo, che se prodaja. To, kar imamo, je prevlada medijskih druzhb, politika z volitvami po glasbenem ritmu, zunanja politika na enostranski osnovi in s »preprechevalnimi« napadi, propadajoche chasnikarstvo, slabo obveshcheno prebivalstvo, brezposelni, neuchinkovit, slab ali nikakrshen javni promet, in zdravstvo, ki je sedemintrideseto v svetovnem merilu. Cesar in imperij nimata obleke.5

 

Morris Berman (iz knjige):

Zlom bo prishel prej, kot si mislimo – napovedal sem, da v enem desetletju – in bo povzrochil odcep (nekaj podobnega, kot so mestne drzhave ali srednjeveshka obzidana mesta) kot edino mozhno prilozhnost za novo druzhbo z novimi izbirami po chloveshkih merilih. Tega ne prerokujem, zapomnite si, zgolj pravim, da je to edina pot.

(...)

To je tisto, zaradi chesar Berman sklene, da ne bo nikoli spremenilo nashe stremushke civilizacije in da so vsi podvigi, da bi jo poskusili zamenjati, zaman: »Gledam na fantaziranje o okrevani bodochnosti kot na chisto blebetanje.«5

 

Tej Bermanovi porazni oceni lastnih sonarodnjakov lahko dodamo she naslednji vidik: druzhba in posameznik v medsebojnem delovanju, vsak vpliva na drugega in oba se medsebojno oblikujeta (v citatu moji poudarki):

 

... o nezadovoljstvu poosebljanja v potroshnishki druzhbi: prav ta je ustvarila »suzhnje najboljshe vrste: suzhnje, ki mislijo, da so svobodni, suzhnje, ki mislijo, da so pomembni«. Opazil je, kako gladko, kako neopazno, kako lagodno posameznik zdrsne v samoljubje (narcisizem). In tako so te ujeli. Nenadoma je ves svet nicheva igra. (...) ... ni tvorba enotne druzhbe, marvech je idealni potroshnik: narcistichni posameznik.6

 

In tako je namen stremushke in potroshnishke druzhbe, da bi ustvarila idealnega potroshnika, pravzaprav unichil najvech potroshnikov, tistih, ki so bili nosilci potroshnishke druzhbe, kot dobro prikazhe naslednja slika:

 

Povprechna rast dohodka (»recoveries«) v ZDA (Pavlina Tcherneva)

 

 

Obichajno pojmovanje bogatih, da je »ekonomija« sistem naravne razdelitve, je bolj razumljivo z bilijoni javnega bogastva, ki so bili preneseni neposredno na Wall Street v dokapitalizacijah, subvencijah in garancijah federalne vlade, v monetarni politiki Federal Reserve, ki so tako povechale cene financhnega premozhenja v vechinski lasti bogatih, ostajajoch pri tem brez vsakega izgovora, da je narodnim demokratom kaj mar, che mi ostali zhivimo ali pa umremo. Brez opombe je, koliko vechja je sled shtevila nichel v premozhenju teh 0,01% (leva lestvica) od tistih 90%.

(vir: Emmanuel Saez)7

 

Tukaj je delno pojasnilo delovanja mehanizma, ki je omogochil to osiromashenje in obogatenje ter poostril razredno vojno. Seveda vse to vpliva tudi na ostali svet; Japonska je ta sistem kopirala in ni reshila svoje krize, Evropska unija pa ga je prevzela in tiska evre na veliko – tako imenovani sitem QE (quantitative easing), a uspeh doslej she ni bil viden, in verjetno nikdar ne bo.

 

Federalna vlada v ZDA lahko legalno ustvarja denar, medtem ko gospodinjstva, ki to delajo, gredo v zapor, che jih ujamejo. Ta neodgovornost je proces, ki zmanjshuje finance; je povechan poseg, ki vlaga kredit v vedno manj pomembne dele zahodnih gospodarstev.

(...)

Pojasnilo uradnih ekonomistov, da je to »presezhek prihranka«, so razglasili za neshkodljivega »Wall Streetovi plenilci«, ki so vedeli, da dajejo nemogocha posojila ljudem, ki si niso mogli privoshchiti, da bi jih povrnili.

(...) bogati so uporabili Wall Street, da so se she bolj obogatili, medtem ko so zaj... nas ostale.8

 

Pri tem so imele kljuchno vlogo banke:

 

Banke so postale igralnice z najvishjimi zastavljalnimi vlogami in one stavijo na vash denar, kjer tvegajo vasho penzijo in bodochnost. Banke imajo vech »trgovcev« kot »izklicevalcev« in vsi sedijo pred svojimi rachunalniki ter stavijo za dobichek ne le nekaj procentnih tochk s posojanjem denarja, marvech to mnozhijo vech tisochkrat. Zaradi tega lahko tudi posamezen nevesten trgovec unichi banko ... Vsota denarja v tem »derivativnem kazinu« je sedaj vechja kot trilijon dolarjev, nekajkrat vech kot ves denar in vse premozhenje tega sveta.

Konchno, (banke) niso le prevelike, da bi propadle, tudi ni vsote denarja na vsem svetu, da bi jih lahko reshili.8

 

»Da bi se izognili vmeshavanju tezhke roke vlade v banchni sektor, je potrebna revolucija v upravljanju, nadzoru in etiki.«

(...)

 

Christine Lagarde:

85 najbolj bogatih ljudi, ki jih lahko spravite v en sam londonski dvonadstropni avtobus, kontrolira toliko imetja kot najrevnejsha polovica svetovnega prebivalstva – to je 3,5 milijarde ljudi.9

 

Bogastvo: Imeti vse in zheleti she vech, raziskovalni chlanek, ki ga je bil objavil Oxfam, kazhe, da je 1% najbogatejshih povechal svoj delezh v svetovnem premozhenju od 44% v 2009 na 48% v 2014 in da bo ta rast vechja kot 50% v 2016. Chlani te globalne elite imajo povprechno premozhenje $2,7 milijonov po odraslem v 2014.

Ostalih 52% svetovnega premozhenja je skoraj vse (46%) v lasti najbogatejshe petine svetovnega prebivalstva. Ostalih 80% imajo samo 5,5% in imajo povprechno v lasti $3851 po odrasli osebi – to je 1/700 povprechnega premozhenja bogatega 1%.10

 

... »Oh, ljudje niti ne vedo. Imeli bi izgrede na ulicah, che bi siromashni vedeli, kako bogati so bogati ... Niti nimamo pojma, kako neenaka je postala nasha druzhba.«11

(...)

Prevech prilagodljiva monetarna politika Fed-a (ZDA, Federal Reserve) je ustvarila okolishchine, v katerih si vodje korporacij lahko izposojajo tovore denarja po zgodovinsko nizkih obrestih na trgu obveznic, ki jih nato uporabijo za kupovanje delnic svojega podjetja. Borzne cene porastejo, ko podjetje zmanjsha shtevilo delnic na trgu, kar omogochi potratna plachila managementu in delnicharjem.12

(...)

Tlachanstvo je boljshee kakor to, kamor vodi Zahod.13

 

Vsaka revolucija doslej se je zachela nekje na robu, z nekim v danem trenutku nepomembnim povodom, ter se nato naglo razshirila. Napovedovala pa se je dolgo pred tem povodom v vrsti lokalno omejenih neredov, kot so to danes protesti proti policijski brutalnosti do »obarvanih«, vzroki pa so globoko zakoreninjeni v amerishki druzhbi, pri chemer je gonilo vedno le dobichek:

 

Amerishka politika je kraljestvo Brezmadezhnega Spochetja, kjer sedanja politika in nakopichena zgodovina izgineta za pajcholanom osebnih znachajev in nesmiselnih dejanj. Vodilni razred se pretvarja, da spletke tega vladajochega razreda – trgovski sporazumi, financhne sprostitve, imperialne vojne, nadzor in politika – ne obremenjujejo druzhbene blaginje. Amerishka mesta nosijo pechat te politike in ostanke suzhenjstva, genocida ter posebnosti zahodnega kapitalizma, ki so vtisnile zgodovino v sedanje druzhbene odnose. Individualistichna razlaga zgodovine Zahoda je morda zanimiva za tiste, ki k temu tezhijo, toda omenjeno je razlog, da je napachna v vsaki pojmljivi razsezhnosti. 14

(...)

Kdorkoli je bil na javni oblasti v ZDA – tako posamezniki kot tudi stranke – je nenehno izvajal skoraj isto zunanjo politiko, she posebej v zadnjih desetletjih.

Neoliberalizem je post-merkantilistichen »trzhni« kapitalizem ...

(...)

Zakaj bi nekdo, ki se ima za nosilca »svobodne trgovine«, brez posledic podpiral intervencije vlade, da bi reshila kapitalistichna podjetja, ki so napravila slabe odlochitve in unichila »svoj« posel? Izjavljati, da banchnishtvo sluzhi »posebni« vlogi, ustreza uporabi »zunanjih« kriterijev na marketinshke odnose. In v preteklosti je IMF, organizacija, ki je skoraj lastnorochno vzdrzhevala neoliberalizem pri zhivljenju, v vseh svojih letih v ekonomski divjini zapirala skorumpirane, izzhemalske banke v prvi poslovni vrsti, ko se je »ukvarjala« z obrobnimi dezhelami.

(...)

Kot stvari stojijo, managerji kratkorochnih hedge-fondov na veliko kupujejo lastnino v periferiji po najnizhjih cenah, da bi jih dali potem v najem ljudem, ki so bili prej njeni »lastniki«. Priche smo globalnemu financhnemu tlachanstvu.15

 

Dva nachina sta, kako Zahod, posebno pa ZDA, vsiljuje to svojo ekonomsko politiko, in z njo svojo hegemonijo, po svetu – mehki in trdi nachin. Trdi nachin je z vojashko silo ali pa s »podporo« barvnim revolucijam, za »demokracijo« in »chlovekove pravice«, za »zashchito« lokalnega prebivalstva uvesti »regime change«, to je postaviti novo vlado svojih lutk, ritoliznikov, ki nato podpishejo in storijo vse zahtevano. Mehki nachin pa je vsiljevanje trgovskih sporazumov, ki jih vazalne vlade sprejmejo pod ekonomskim ali pa politichnim pritiskom in ki so bistveno shkodljivi podpisnikom:

 

Ljudje proti mochnim je najstarejsha zgodba v chloveshki zgodovini ...

(...) Projekt za Novo amerishko stoletje (Project for the New American Century – PNAC) je v Washingtonu leta 1997 ustanovljeno zdruzhenje istomishljenikov. PNAC predvsem zheli in zahteva naslednje: ustanovitev globalnega amerishkega imperija, da bi obvladoval voljo vseh narodov. Ukvarjajo se z mislijo, da ZDA, edina preostala supersila, ne storijo dovolj, da bi z gospodarsko in vojashko silo spravile ostali svet pod okrilje novega druzhbeno-gospodarskega Pax Americana.16

 

(...)

Kyle prikazuje amerishki imperij v najslabshem. To je imperij, prepojen s skrajno nasilnostjo, pripravljen, da potepta katerokoli dezhelo v imenu vojne proti terorizmu in pusti na svoji poti ogromno bede, trpljenja, pregnanstva in pomanjkanja. 17

 

Pogodba Trans-Pacific Partnership vsebuje nekaj, kar je imenovano »investor-state dispute settlement« (ISDS) – »sporazumevanje v sporu investitor-drzhava«, to je v trgovskem sporu oporechni mehanizem, ki je bil vkljuchen v najbolj tajnih pogajanjih trgovskega poslovanja. ISDS dovoljuje multinacionalnim podjetjem in investitorjem, da tozhijo drzhave v zvezi z ekonomsko politiko ali pa z dolochili, ki preprechujejo njihove bodoche dobichke. Te pravde so tajne pri posebnih »arbitrazhnih tribunalih« – sodishchih, ki so v bistvu privatna v lasti korporacij, s pravniki in sodniki, ki so izbrani iz nekaj pravnishkih podjetij v korporacijah. V februarju 2014 je Public Citizen izjavil o ISDS-u: Ta mehanizem povzdigne privatna podjetja in investitorje v isti status kot suverene vlade in tako postane privatizacija pravnega sistema.

 

Ta ochitni rop pravnega sistema v korist investitorjev in multinacionalnih korporacij je bil prvich institucionaliziran v North American Free Trade Agreement (NAFTA) pred dvajsetimi leti. Potem je deloval tako dobro za korporacijsko stran, da sedaj ISDS vkljuchujejo v skoraj vsako bilateralno in regionalno pogodbo na planetu, vkljuchno s TPP, Canada-European Union Comprehensive Economic and Trade Agreement (CETA) in ZDA-Evropa Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP). O teh sporazumih se tajno pogajajo. To, kar je vkljucheno, je grozljivo, poseno za okolje in za ljudi.18

 

Globalizacija, podobno kot neoliberalna ekonomija, je orodje ekonomskega imperializma. Delo je izkorishcheno, medtem ko so kulture in okolice unichene. Toda propaganda je tako mochna, da ljudje sami sodelujejo v svoji pogubi.19

(...)

Tehnologija je skoraj nekak potrpezhljiv morilec, ki se le pretvarja, da je chlovekov prijatelj, a se pripravlja, da nas izmeri in cementira nasho usodno odvisnost.

Blizhamo se zatonu gospodarskega delovanja mnozhic, kot so ga bili poznali celi rodovi.

... Dobe vechnega Blagostanja in Brezdelja ... ne bodo delili z vsemi ... Hiper-ekscepcionalistichno nagnenje elite ne dovoljuje take velikodushnosti, cheprav bi bila tehnichno in ekonomsko uresnichljiva. Naslednje leto bo imel vrh 1% v svoji lasti vech kot 50% svetovnega bogastva. To bogastvo ne bo nikdar curljalo nazaj navzdol. Prej bo izhlapelo, izgubilo svojo uporabno vrednost, postalo malo vech kot zlato povabilo v kakshno zaprto (zashchiteno) podrochje na Zemlji. Bogastvo je bilo tako le zachasna lestev, merilna enota navzgor, zarisana na zidu Drzhave-Mesta v najhujshem mozhnem chasu. Raja, plebs bo prepushchen samemu sebi za Leviatanovimi vrati.20

 

Seveda elita vidi svojo bodochnost, pravzaprav svojo reshitev, v tehnologiji, ki naj bi zamenjala vechino proletarcev – namrech vseh nas. Vojne, ki jih vodi ta elita, so zhe skoraj tako dalech – le zhrtve so vedno enake, s tehnologijo ali brez nje.

Trdi nachin, se pravi vojne in barvne revolucije, ki ga uporabljajo ZDA za shiritev svoje hegemonije in imperija, pravzaprav ni vsakomur razviden. Delno je to zaradi razlichnih, vchasih medsebojno nasprotnih sil, ki krojijo amerishko politiko, kot je to vpliv AIPAC-a, dosledna podpora izraelskim vojnam in politiki, pa zahteva po popolni kontroli nad energetskimi viri in tokovi; o najbolj zloveshchi zahtevi pa kasneje.

 

Sledi nekaj citatov iz chlankov o amerishkih vojnah:

(...)

Pravzaprav je Pentagon po 2. svetovni vojni spoznal, da lahko popolno unichenje nasprotnika povzrochi zmanjshanje dovoljenega obsega potroshnje za obrambo. Zvezno vodstvo je bilo odtlej alergichno na zmago. Odlochilne bitke so postale izkljuchno podrochje dejansko provincialnih drzhavljanskih vojn.

(...)

... nasha vojska je poklicna. To pomeni evolucijski korak naprej le toliko, kolikor verjamesh, da vojna zagotovlja kariero, poklicno napredovanje. Poklici so prevzeli mentaliteto cehov. Za mesarje, peke in kreatorje vojn je nadaljevanje postalo vojni namen.

(...)

Tisti, ki je proti posredovanju, vztraja pri mnenju, da je potrebno vojno tvegati zadrzhano in le kot skrajno sredstvo s strogo dolochenim zakljuchkom. Taka krotkost je brez domishljije in sociopatskega namena. Vse to ustavljanje in zachenjanje prav takrat, ko postanesh nechesa veshch – je chista norost!

(...)

Permanentna vojna za vojni namen z nasprotniki po narochilu, izbranimi iz strogih guantanamskih (vzgojnih) zapisov. Ne bo vech ponujanja (prikritih) casus belli in fantazij o orozhjih za masovno unichenje, ki jih pametnjakovichi razshirjajo po internetu. Navijanje za vojno je oboje: je tvegano in ponavljajoche se. Permavojna vse to reshi.

(...)

Vchasih se infrastruktura ne zrushi dovolj hitro. Zato je pri tem potrebna pomoch. Javna dela so kot zhelve. Vojna je zajec.

(...)

Ta popolni korporativni nihilizem vkljuchuje previdno uravnotezheno stanje: ekonomsko delovanje brez opaznega gibanja. Vsak vojashki proizvod unichi proizvod, ki ga je izdelal neki zhivljenjski del ekonomije. Zgradish tovarno. Zgradim bombo, da unichi tvojo tovarno. Ljudje umirajo. Rekonstrukcijska dela cvetijo v senci njihovih grobov. Velichastni napredek!

(...)

Zhivljenje kot tako postane kolateralna shkoda na poti k – chemu drugemu? H gospodarski rasti ...

(...))

Seveda, vojna uchinkovitost, merjena s podrochno zmago, zgreshi vojno gospodarsko metriko na milje. Kaj bi lahko bilo bolj preprosto? Zmaga je poraz. Vprashajte fante v sobi 101, che mi ne verjamete.

(...)

Nekaj veselih optimistov trdi, da permavojna lahko traja zelo dolgo. Seveda so zgreshili bistveno tarcho: progresivno smrtonosnost. Preostali zagotovljeni nihilizem dela nadure, da izpopolni orozhje za unichevanje vseh udelezhencev trga, in tako pride vojno gospodarstvo do popolnega zastoja. Tako kot kazhe Lafferjeva krivulja: 100% meja smrtnosti ne prinese nikakrshnih davchnih dohodkov.

(...)

Smrt. Davki. Vojna. Nikjer ni cilja. Vsa poraba z namenom, da bi to dosegli.21

 

Permavojna ali stalna vojna kot gospodarsko gonilo je seveda le eden od razlogov – in ima svojo mejo. Zato se nekateri sprashujejo, chemu sploh taka vojna – in pravzaprav ne najdejo pravega razloga. In she eden, ki se sprashuje, kje je zdrav razum:

(...)

Ali bodo bodochi zgodovinarji imenovali chas, ko so bile ZDA svetovna hegemonska sila, »neizogibna nacija« ... – kot absurdno dobo?

(...)

Porast verske gorechnosti, pojav, ki je povezan z vsemi temi vojnami, je razlog, zakaj je postalo tezhje kot kadarkoli najti smisel tega, kar se danes dogaja po svetu. Vlada zmeda.

(...)

Neprestana vojna. Za kaj je dobra?

(...)

Odgovor je isti kot za vojno nasploh – za popolnoma nich.

(...)

... (Tisti) ki sluzhijo drzhavni varnosti, hochejo vojno brez konca ali pa da jih ne zavirajo najosnovnejshe zahteve praktichnega razuma.

(...)

Dushevna bolezen je lahko olajshevalni dejavnik. Toda nashi vodje niso dushevno bolni – ne v klinichnem smislu. Ne moremo zanikati njihove krivde, cheprav so njihova dejanja iracionalna.

(...)

Toda mar lahko vse to pripishemo zgolj nesposobnoti?

(...)

Na to vprashanje ni jasnega odgovora, ker ochitno namenoma izvajajo neumne podvige

(...)

Kar zadeva vprashanja vojne ali miru, vse kazhe, da je dejansko to: zdi se, da je nenehna vojna to, kar hochejo Obama in njegovi nesposobni podlozhniki.

(...)

Zakaj? Ne zaradi obchudovanja vojashkih vrlin ali pa zaradi nostalgije po bolj barbarskih chasih.

(...)

Toda brez vojne ali brez vojne nevarnosti bi se zamajal vojashko-industrijsko-nacionalni kompleks drzhavne varnosti.

(...)

Zaradi tega ni mozhnosti stalnega miru. ZDA si morajo izmisliti sovrazhnike, che ti ne obstajajo.

(...)

Kar je neverjetno, je gola hinvshchina vsega tega. Oni, orientalski »drugi«, so neobrzdane poshasti, kadar pa mi storimo isto, ko je prepozno, potem le rechemo, da so bile »storjene napake«.

(...)

To je absurd na kvadrat. Vsi medijski pisuni sveta ne morejo dovolj ochrniti Vladimirja Putina, da bi spremenili ochitno in osnovno resnico, ki je najbolj vazhna v tem primeru: neverjetno je lahkomiselno – je neopravichljivo lahkomiselno – ogrozhati osnovne varnostne zahteve velike nuklearne sile.

(...)

Ne rachunaj z njim. V absurdni dobi nima zdrav razum nobene prilozhnosti.22

 

In tukaj she dva, ki sta mnenja, da je taka zunanja in vojashka politika ZDA zgreshena, cheprav sama delno ugotavljata, da je to edini nachin, s katerim se sedanja vrhushka ZDA namerava obdrzhati na oblasti, si zagotoviti svetovno hegemonijo in stalni dobichek z neprestano vojno.

(...)

Govorice o izumljeni krizi. NATO je v nadaljevanju svojih prizadevanj, da bi si ustvaril sovrazhnike in si tako zagotovil razlog za svoj obstoj, sedaj razglasil Rusijo za najvechjo grozhnjo. Z drugimi besedami, resnichno ni grozhnje, dokler NATO ne izprovocira Moskve, in tako ustvari to grozhnjo. V danashnjem chasu – v tem, katerega predhodnica je bila skoraj popolna svetovna vojashka prevlada ZDA – so bile sedanje relativno blage ruske reakcije na obkolitev s strani rezhima ZDA in vojashkih sil NATO napihnjene do tega, kar NATO oznachuje kot najvechjo grozhnjo zoper njega. Pustimo ob strani za trenutek vprashanje, ali je SZ sploh bila kdaj taka grozhnja, kot so to v njihovi vladi prikazovali amerishkim drzhavljanom; ta najnovejsha trditev NATA je prenapihnjena, she bolj vazhno pa je, da je potencialno zelo nevarna.

(...)

Z drugimi besedami: Washington je spet lagal.23

 

Dobro storjeno, gospodje Obama, Bush, Clinton, Bush, Reagan, Carter po vrsti in nazaj. Vsak je zvesto sledil geopolitichnim in gospodarskim interesom, ki uteleshajo zamisel amerishke hegemonije. Vidimo sadove: pobijanje in pozhiganje v tujini (pogosto z daljinskim upravljanjem), humanitarne katastrofe za prezhivele brezdomce, amerishke smrti in rane dalech bolj shtevilne od tistih v napadu 9./11. kot odgovor na desetletje ubijanja in zatiranja uporov v muslimanskem svetu, katerih povzrochitelj in pokrovitelj so bile ZDA. In potem so tu she fiskalni stroshki Americhanov.

Ni presenechenje, da vladajocha elita nima namena, da bi spremenila premise zunanje politike ZDA, namrech da Amerika lahko in mora vladati svetu. To je razglas »nashe« usode, o katerem ne moremo dvomiti.

 

Seveda moramo priznati, da tisto, kar je videti kot napaka za nas Amerikance, ki nismo del elite, ni napaka za nashe vrhovne gospodarje. Navsezadnje, vznemirjenje je sestavina bistroumnega politichnega perpetuum mobila. Nemir priskrbi »grozhnje«, na katere se lahko sklicujejo, da bi opravichili prav to politiko, ki predvsem ustvarja grozhnje. Kako domiselno! Ne bomo vech poslushali klepeta o »dividendah miru«, o tej nevarni zamisli – to pomeni, da je nevarna Pentagonu in vohunskim skladom ter chrtam pod rachuni vladnih dobavljachev; skoraj so tekli amok, ko je propadla Sovjetska zveza z Varshavskim paktom med 1989-1991. To je bilo resnichno preblizu. Predstavljajte si edino svetovno supersilo brez sovrazhnika. Ljudje bi se morda zacheli chuditi, kaj je smisel vsega tega. Hvala bogu, bila so leta vmeshavanja v muslimanski svet, in v banki se je nabiral skupni dobichek.24

 

Zunanja in vojashka politika ZDA imata tudi notranjepolitichno vlogo – ustvarjanje »varnostne« drzhave, to je policijske drzhave, bolje recheno – fashistichnega rezhima z ustrahovanjem drzhavljanov z izmishljenimi ali pa z rezhiranimi nevarnostmi znotraj in zunaj. Posebej pa je vazhna ugotovitev, da ZDA ustvarjajo nered po svetu s tem, ko igrajo svetovnega policaja, ki ta nered upravlja. Nekaj globljih vpogledov v to stanje:

 

Kaj si lahko mislimo o politiki, ki bombardira dezhele in jih prepusti njihovi usodi? Vechina opazovalcev zunanje politike ZDA vidi to politiko kot zgresheno. Gledajo rushevine Iraka, Afganistana, Libije, Somalije, Jemena in ne vidijo zmagoslavnih povork, nikakrshne ponovne izgradnje, nobene stabilne vlade, nikakrshne demokracije, nobenih chlovekovih pravic. To so opazovalci, katerih mishljenje je ostalo v modelih preteklosti. Mogoche imajo v glavi drugo svetovno vojno, napovedano vojno, bitke, zmago, pogajanja, pogodbe in izgradnjo. Recimo, Evropo in Marshallov plan ali pa Japonsko. Mogoche premishljujejo o svetu, ki mu vladajo mednarodni zakoni, Zhenevske konvencije, Zdruzheni narodi, in o Ameriki kot zashchitniku tega reda. Posledica je, da nered, ki ga ZDA sejejo po vsem planetu, nima smisla. Politikanti na Potomaku morajo biti nori – tak je zakljuchek.

(...)

Ni tako. Mogoche so megalomani, toda imajo nachrt za natanchen nered, nich manj kot nachrt za vojashko pokoritev sveta svojemu gospodarstvu. Amerika drsi iz svojega polozhaja kot prvo svetovno gospodarstvo, rekord, ki ga drzhi od leta 1870. Zgodovina uchi, da je nemogoche vzdrzhevati svetovni imperij brez gospodarskega primata. Amerishki imperij je pritisnjen ob zid, toda she vedno ima vojashko premoch po propadu svojega glavnega izzivalca, Sovjetske zveze, kar je najvechja tragedija relativnega miru v nashem svetu in nashi dobi. Svet se je resnichno spremenil 11. septembra 2001. Amerika je dobila opravichilo za izbiro vojashke opcije, da bi obdrzhala svetovno prevlado, ki je gospodarsko ni vech zmogla. ZDA so izkoristile prilozhnost, da so naredile tihi drzhavni udar doma, ko so ustanovile Patriot Act, in zachele postopoma spreminjati ZDA iz demokracije v varnostno drzhavo ter brez nasprotovanja prestrashenega domachega prebivalstva unichevati dele sveta, vsakich po eno neugodno drzhavo. To je nachin vodenja tretje svetovne vojne, chesar ne opazi nihche razen zhrtev.

(...)

Vojna proti terorju je bila briljantna propagandna zamisel. Povzrochila je izredno stanje v demokratichnem redu Zahoda, stanje, ki pospeshuje hrepenenje in nesporni prehod ustavnih demokracij v kontrolirane drzhave. V ZDA je Patriot Act uvedel to kontrolirano drzhavo, ki jo politologi raje imenujejo »varnostna drzhava«, da se izognejo oznaki policijska drzhava, v kateri je vsak drzhavljan obravnavan kot potencialni terorist. Delovanje drzhave s takim ustrojem ni vzdrzhevanje reda, marvech upravljanje nereda, ki ga ustvarja. V svetovnem merilu je terorizem orodje za ustvarjanje nereda, tako da je svetovni policaj – ZDA z »zavezniki« – poklican, da upravlja.25

 

Oblikovanje kontroliranega kaosa deluje kot taktika za izoblikovanje kolektivne psihoze prebivalstva, ker ljudje obichajno tezhijo za ustaljenostjo, varnostjo in redom, kljub zhrtvovanju svoje osebne svobode. Kolektivno stanje strahu, ki ga ustvarja kaos, povzrocha, da vechina ljudi pozdravlja najhujshe oblike tlachenja s strani najbolj zatiralskih vlad. Strah in paranoja sta bistvena vsebina policijskih drzhav.

(...)

Vprashanje ni nikdar, ali naj vodi Amerika, temvech le, kako vodi.

Narodi, po vsem svetu, morajo zopet pridobiti svojo suverenost najprej s spoznanjem, da pretorijanska strazha orwellovskega imperija ni zaveznik, marvech okupator. Boriti se proti »vodstvu« ZDA je edina pot iz perverznega globalnega ustroja, kjer je vojna mir, svoboda suzhenjstvo, neuposhtevanje moch in resnichnost izmishljotina.26

(...)

Kaj lahko prichakujemo od nashih zahodnih »prijateljev« in »zaveznikov«, ki nas »branijo« (ne vem, pred kom), ko se bo she zaostrila klimatska kriza, ko bo potrebno deliti surovine, hrano in zhivljenjski prostor – zanje namrech sodimo med »dispensable nations«?

(...)

Danes amerishki politiki obeh vechinskih strank – konservativci, »umerjeni« in tako imenovani liberalci enako – vztrajajo, da so ZDA »izjemen«, celo »neobhoden« narod. Dejansko to pomeni, da le za ZDA veljajo posebna pravila. Zlasti v mednarodnih odnosih vlada ZDA in njeni nameshchenci lahko naredijo karkoli, kot se jim zdi potrebno, da izpolnijo svoje namene, vkljuchno stvari, zaradi katerih bi bila vsaka druga vlada razglashena za kriminalno.

Sodech po tem, kako vlada ZDA ostaja nekaznovana pri umoru, terorizmu in ostalih strashnih prestopkih, je videti, da ima dejansko licenco za ubijanje. Pravzaprav zhe po definiciji nobeno dejanje ZDA ne more biti oznacheno kot umor ali terorizem.27

(...)

 

Kot je obichajno, nihche ne zvoni, che kak narod ali pa imperij izgine. Kar se zgodi, je postopen propad, nereshljive okolishchine kot osnovni nachin socialne organizacije. Zlom ali pa razdor, ki se pojavi kot razlichna politichna ekonomija, je predhodnica tochke brez vrnitve.

Polozhaj ZDA v zgodnjem 21. stoletju je tak, da njihov sistem oblikuje politiko, ki po lastni krivdi tezhi proti Armagedonu in grozi, da bo s sabo zvlekla she ostali svet.

Kar je pokazala dejanska politika predsednika Baracka Obame – umori z droni, nadzor in zatiranje, stalna ekonomska zloraba v korist zhe bogatih, vojna kjerkoli jo ZDA lahko najdejo in preprechevanje vseh naporov za zashchito okolja – to je politichni prostor, ki ga zavzema; zmerna sredina je resnichna radikalna »obrobna resa«, che gledamo skozi ochala ohranitve »sveta«, v katerem zhivimo.

 

Zahodne vlade si sedaj na vse nachine prizadevajo, da bi prestrashile ljudi, ki naj bi tako podprli she eno vojno za naftne zaloge Srednjega Vzhoda. Grozhnja »terorizma« je cinichna diverzija in nich drugega ...

(...)

Amerishki imperij propada v smrtnih krchih. Sile, ki naj bi take tudi ostale, so vedno bolj brez upa, in to jih dela vse bolj nevarne. Luzhenje, nuklearno orozhje, bombardiranje afganistanskih porok in bankirske prevare je vse, kar to vodstvo zna. Reshitev znotraj zahodne politichne ekonomije je zhe nekaj desetletij nemogocha. Ljudi je mozhno premotiti s postopno reformo, toda premislite tole: tisti, ki krichijo »evolucija in ne revolucija«, imajo zdaj zhe vech desetletij devolucije kot odgovor na nuklearno orozhje ... V letu 2014? Resnichno? ...28

(...)

Washington potrebuje vojno v Ukrajini, da bi dosegel svoje strateshke namene. Ta tochka ne more biti precenjena.

(...)

ZDA hochejo potisniti NATO do ruskih zahodnih meja. Hochejo kopenski prehod v Azijo, da bi razshirile vojna oporishcha prek kontinenta. Hochejo kontrolirati cevovodne koridorje iz Rusije v Evropo, da bi nadzirale dohodke Moskve in zagotovile, da bi bil plin plachevan z dolarji.

(...)

Kako bi to koristilo Washingtonu?

(...)

Ne bi. Preprechilo bi sploshni nachrt Washingtona, da bi vkljuchili Kitajsko in Rusijo v prevladujochi ekonomski sistem, v dolarski sistem. Meshetarji mochi v ZDA so spoznali, da morajo sedanji sistem razshiriti ali pa bo propadel. Ali bosta Kitajska in Rusija udarili s petami in sprejeli podrejeno vlogo v svetovnem redu, ki ga vodijo ZDA, ali pa bo konec polozhaja Washingtona kot svetovnega hegemona.

(...)

Vsa dejanja Washingtona so nachrtovana le z namenom, da se zaostrijo spopadi in razpihajo spori. Tezhke izgube, ki jih je imela neizkushena ukrajinska vojska, in strashno trpljenje prebivalstva v Lugansku in Donecku ne zanimajo amerishkih vojashkih nachrtovalcev. Njihova naloga je, da preprechijo mir ne glede na stroshke, ker bi mir iztiril vse nachrte ZDA glede obrata k Aziji ter hkrati ostati edina svetovna supersila. Tukaj citat iz WSWS:

(...)

Konchni namen ZDA in njihovih zaveznikov je, da potisnejo Rusijo v osiromashenje in v polkolonialni polozhaj. Taka strategija, zgodovinsko povezana s svetovalcem za nacionalno varnost ZDA Zbigniewom Brzezinskim v Carterjevi administraciji, zopet dobiva javno podporo.

(...)

Vidite, kaj se dogaja? Kocka je zhe padla. Z Rusijo bo vojna, ker prav to je tisto, kar establishment hoche. Tako preprosto. In ker so prejshnje provokacije, da bi Putina zvabili v ukrajinsko zmedo, propadle, ta novi val nasilja – pomladanska ofenziva – mora izpolniti ukano. Putin ne bo mirno sedel, ko bodo plachanci z amerishkim orozhjem in logistichno podporo ZDA tolkli Donbas v prah kot v Falluji.

(...)

– z Ukrajino smo vstopili v novo obdobje: Imamo bistven, geostrateshki spor, toda to je dejansko geofinanchna vojna med ZDA in Rusijo. Imamo zlom cen nafte, imamo valutne vojne, povzrochili smo namenski »shorting« – razprodajo rublja. Imamo geofinanchno vojno, in to, kar vidimo kot posledico, je prineslo predvsem tesno povezavo med Rusijo in Kitajsko.

(...)

Kitajski je jasno, da je Rusija prva domina; che pade Rusija, bo naslednja Kitajska. Ti dve drzhavi nameravata skupaj narediti nov, vzporedni financhni sistem, lochen od zahodnega financhnega sistema ...29

 

Seveda nekateri, ki ne sodijo v uradno propagando, she vedno mislijo, da je ta zahodni sistem she tako mochan, da bo vse prevladal in se bo nato »konsolidiral«:

(...)

Razkritje nadzornih mrezh zahodnega sveta je povechalo obchutek, da demokratichne ustanove ne delujejo tako, kot bi morale, da zhivimo, che vam je vshech ali ne, v dobi somraka demokracije.

(...)

Mrak je nastopil v zgodnjih 90-ih z razpadom nekdanje Sovjetske zveze, ko so Rusijo, Srednjo Azijo in vechino Vzhodne Evrope prevzeli birokrati prejshnjih komunistichnih partij, med katerimi so mnogi na hitro postali milijarderji.

(...)

In seveda smo videli vzpon globalnega imperija doslej nepresegljive mochi. Zdruzhenih drzhav ne more nihche vojashko izzvati, saj prevladujejo v svetovni politiki, celo v politiki drzhav, ki jih ZDA imajo za svoje sovrazhnike.

(...)

Primerjava sedanje demonizacije Putina z odnosom do Jelcina, ki je naredil veliko vech grozljivih ogabnosti – na primer: unichil je celo mesto Grozni – pokazhe, da ni ogrozhena nachelnost, marvech gre za interese prevladujoche svetovne sile. Nikdar prej ni bilo takega imperija, in verjetno ga tudi nikdar vech ne bo. ZDA so podrochje najbolj opaznega ekonomskega razvoja v sedanjem chasu – pojava IT (informacijska tehnologija) revolucije na zahodni obali. Toda kljub temu napredku v kapitalistichni tehnologiji se je politichni ustroj ZDA komaj kaj spremenil v sto petdestih letih. Lahko da je vojashko, ekonomsko in politichno prevladujoch – njegova mehka sila vlada svetu – toda doslej ni bilo znamenja notranje politichne spremembe. Ali to protislovje lahko traja?

(...)

Po svetu krozhijo razprave o vprashanju, ali je amerishki imperij v zatonu. O tem zatonu obstaja obshirna literatura, v kateri dokazujejo, da se je zaton zhe zachel in da je nezaustavljiv. Zame je tako mishljenje odsev zhelja.

(...)

Toda neoliberalni ekonomski sistem, ki ga je postavil globalni kapital, ne trpi socialdemokratske reforme. Mnenje, ki ga imajo (che ne ochitno, pa prikrito) tisti na oblasti, da je nujen tak politichni ustroj, ki ne dovoljuje izziva sistemu, kazhe, da zhivimo v nevarnih chasih. Povzdigovati terorizem v grozhnjo, ki naj bi bila enakovredna stari komunistichni grozhnji, je chudno. Zhe uporaba besede »terorizem«, zakoni, ki so jih uspeli dosechi v parlamentu in kongresu, da bi ljudem zamashili usta, prepoved mnogim, ki so bili povabljeni, predavati na univerzah, misel, da je treba izprashati tuje predavatelje o tem, kar nameravajo govoriti, preden jim dovolijo vstopiti v drzhavo – vse to so videti malenkostne stvari, vendar so znachilne za dobo, v kateri zhivimo. Lahkotnost, s katero ljudje to sprejemajo, je zastrashujocha. Che je to, kar nam dopovedujejo, namrech da sprememba ni mogocha, da je sedanji sistem edini sprejemljiv, potem bomo v tezhavah.

(...)

Skrajna sredina tvega vojne, na svoj rachun ali pa v korist ZDA; podpira sredstva ekonomske prisile; zagovarja nadzorovanje kot neogibno nujnost za zmago nad terorizmom, ne da bi se vprashala, zakaj se terorizem sploh pojavlja – to sprashevati je skoraj isto kot biti terorist. Kaj je vzrok delovanja teroristov?

(...)

Kdor vprasha, ali je amerishka imperialna politika, ali pa tudi britanska ali francoska zunanja politika, kakorkoli odgovorna, dozhivi napad kritike. Seveda, vohunske ustanove in varnostne sluzhbe vedo popolnoma tochno za razlog, da ljudje ponorijo – in tu gre za obliko norosti – da jih namrech k temu navaja to, kar vidijo, ne pa religija.

(...)

Pred vojno leta 2003 je imel Irak pod Sadamovo, kakor tudi pod diktaturo njegovih predhodnikov, najvishjo stopnjo izobrazbe na Blizhnjem vzhodu. Che to omenish, te obtozhijo kot zagovornika Sadama, toda univerza v Bagdadu je imela v 80-tih lettih vech profesoric kot Princeton leta 2009. Imeli so otroshke vrtce, da bi profesoricam olajshali pouchevanje na sholah in univerzah. V Bagdadu in Mosulu, ki ga je sedaj okupirala Islamska drzhava, so delovale stoletne knjizhnice. Mosulska knjizhnica je delovala zhe v osmem stoletju in je imela v svojih skladishchih grshke rokopise. Bagdadska knjizhnica je bila, kot vemo, po okupaciji izropana, in ne presenecha, da v mosulski knjizhnici unichujejo na tisoche knjig in rokopisov.

Vse, kar se je zgodilo v Iraku, so posledice te strashne vojne, ki je dosegla obseg genocida. O shtevilu pobitih razpravljajo, ker Coalition of the Willing ne shteje civilnih zhrtev v dezheli, ki jo je okupirala. Zakaj bi se sploh menila zanje?

(...)

Okupacija Iraka je eno najbolj unichevalnih dejanj v moderni zgodovini. Cheprav so Hiroshimo in Nagasaki zbombardirali z nuklearnimi bombami, je socialni in politichni ustroj japonske drzhave ostal; cheprav so bili Nemci in Italijani premagani v drugi svetovni vojni, je bila ohranjena vechina njihovega vojashkega, obveshchevalnega, policijskega in pravosodnega sistema ...

(...)

Zahod je unichil irashko sholstvo in zdravnishko sluzhbo; izrochil je oblast skupini shiitskih duhovnishkih strank, ki so takoj zachele z mashchevalnim klanjem. Nekaj stotin univerzitetnih profesorjev so pobili. Che to ni nered, kaj je to potem?

(...)

In kakshno je stanje v Evropi? Najprej naj poudarimo, da tam ni niti ene drzhave v Evropski Uniji, ki bi uzhivala resnichno suverenost. Po koncu hladne vojne in zdruzhitvi je Nemchija postala najmochnejsha in strateshko najbolj pomembna drzhava Evrope, toda celo ona nima popolne suverenosti: ZDA vladajo na veliko ravneh, posebno v vojashkih zadevah. Britanija je po drugi svetovni vojni postala napol vazalna drzhava.

(...)

Politichno, ideoloshko in vojashko, celo ekonomsko dejstvo je, da je Evropska unija pod roko globalne imperialne sile.

Vsa upanja, ki so nastala v chasu, ko se je zachela razprava o evropski ideji, o kontinentu, ki naj gre po svoji poti, neodvisno od ostalih velikih sil, so se izgubila po koncu hladne vojne. Prav takrat, ko se je zdelo, da bi mogla dosechi svoj namen, je Evropa postala kontinent, izrochen koristim bankirjev – Evropa denarja, prostor brez socialne perspektive, ki ni povzrochil neoliberalnega sistema.

(...)

To je razsezhnost problema, in che se bo evro-elita she naprej obnashala kot sedaj, se pravi kot skrajna sredina, je to kratkovidno in nespametno.

Toda tudi Kitajska she ni tako dalech, da bi nadomestila ZDA. Vse shtevilke, ki jih navajajo ekonomisti, kazhejo, da so Kitajci she dalech zadaj.

Mnenje, da bodo Kitajci nenadoma postali sila in bodo nadomestili ZDA, je nesmiselno. Ni utemeljeno vojashko, ne ekonomsko, ne politichno, ne ideoloshko, in jasno je, da to ni nakljuchje.

Kje bomo na koncu tega stoletja?

(...) nujno potrebujemo drugachen ustroj Evropske unije, v kateri je potrebno vech demokracije na vsaki ravni ...

Veliko ljudi v vzhodni Evropi je nostalgichnih za druzhbami, ki so obstajale pred razpadom Sovjetske zveze. Komunistichni rezhimi, ki so vladali v sovjetskem bloku po prihodu Hrushchova, so bili socialne diktature: dejansko slabotni rezhimi z avtoritarnim politichnim ustrojem, toda z ekonomskim ustrojem, ki je nudil ljudem bolj ali manj isto kot shvedska ali britanska socialna demokracija. V januarski raziskavi je 82% vprashanih v nekdanji vzhodni Nemchiji dejalo, da je bilo zhivljenje boljshe pred zdruzhitvijo. Kot razlog so navedli, da je bilo vech druzhabnega obchutka, vech ustanov, denar ni bil najvazhnejshe, kulturno zhivljenje je bilo boljshe in ljudje niso bili obravnavani, kakor je to sedaj, kot drugorazredni drzhavljani.

(...)

Razlog, da so bili Nemci tako globoko pretreseni zaradi Snowdenovih razkritij, je bil ta, da jim je nenadoma postalo jasno, da zhivijo pod nenehnim nadzorstvom, nekoch pa je ena velikih ideoloshkih razprav v zahodni Nemchiji obravnavala zlo Stasija, ki je, kakor so govorili, ves chas vohunil za slehernikom. Seveda Stasi ni imel tehnichnih zmogljivosti za vsesploshno neprestano vohunjenje – glede na raven nadzora so ZDA dalech pred starim sovrazhnikom zahodne Nemchije.30

 

 

Seveda so ti tako imenovani uspehi amerishke politike – »naftna in monetarna vojna« proti Rusiji, obkrozhevanje Rusije in Kitajske z vojashkimi bazami, organiziranje hujskanja in provokacij njihovih sosedov pri teritorialnih sporih itd. – zgolj uspehi destruktivne politike. Lazhje je nekaj porushiti kot pa zgraditi. Vse poteze ruske in kitajske mednarodne in ekonomske politike so konstruktivne, tako tudi vechine drzhav skupine BRICS. Nobeno nasprotovanje ZDA zoper banko AIIB ni zadrzhalo niti njihovih tradicionalnih vazalnih drzhav, kot so Velika Britanija, Nemchija in Francija, da se ne bi pridruzhile tej banki. Vse bolj postaja jasno, kje je prihodnost, che jo sploh she bomo imeli.

She nekaj o blizhnji prihodnosti amerishke politike, o kandidatih za naslednjega predsednika ...

(...)

Ta dezhela ima 323 milijonov ljudi, 88% starejshih od 25 let ima zakljucheno srednjo sholo. Svet ceni kulturo, znanost in tehnologijo ZDA. Kako to, da je od vseh nashih dobro izobrazhenih, kreativnih ljudi, najboljshe tisto, kar izberejo ti, ki odlochajo o teh stvareh – skrivnostne klike v dveh uradnih, politichno nerazlochljivih strankah, ki pomenijo 1% in ki odlochajo, kako prodajati elektorske rezultate – in tako lahko pridejo s podobnimi kandidati za predsednishke volitve naslednjega leta? Zakaj je to, za kar menimo, da je smeshno, ko ima Severna Koreja vlado s svojim tretjim Kimom, Sirija s svojim drugim Assadom, Kuba s svojim drugim Castrom, ponujeno volilnemu telesu ZDA kot izbira med drugim Clintonom in tretjim Bushem? Kakor da njihovi predhodniki istega imena ne bi bili nich drugega kot osramocheni lopovi in vojni huskachi? 31

 

Kakor je sploshno znano, niso pravi sovrazhniki ZDA islamisti, Rusi ali pa Kitajci, temvech »demokratichno izvoljene« politichne elite ZDA in njihovi gospodarji velikega vojnezheljnega kapitala, ki skusha zgraditi svetovni imperij.

 

Podobno pravi tudi Noam Chomsky v intervjuju za Evronews, maja 2015 (The Global Conversation);32 tukaj delno skrajshano:

 

Euronews: Ali gledate na vsesploshno stanje bolj optimistichno ali bolj pesimistichno?

Noam Chomsky: Na mednarodnem prizorishchu drvimo proti prepadu, v katerega bomo strmoglavili in ki bo bistveno zmanjshal mozhnost za spodobno prezhivetje chloveka.

 

Euronews: Kakshen prepad?

Noam Chomsky: Dejansko sta dva; ekoloshka katastrofa, ki je tik pred nami. Chasa, da se temu prilagodimo, nimamo vech in smo na napachni poti. Drugi prepad pa je tu zhe 70 let, to je nevarnost atomske vojne, ki je vedno vechja. Iz zgodovine je razvidno, da je chudezh, da smo doslej prezhiveli.

 

O ekoloshki katastrofi in klimatski spremembi:

 

Noam Chomsky: Chloveshki rod obstaja verjetno zhe 100.000 let in je sedaj pred izjemnim trenutkom v svoji zgodovini. Ta rod je sedaj prispel do tochke, na kateri bo kmalu odlocheno, ali se bo v naslednjih generacijah poizkus tako imenovanega inteligentnega zhivljenja nadaljeval ali pa smo trdno sklenili, da ga unichimo. Vechina znanstvenikov je spoznala, da morajo fosilni nosilci energije ostati v tleh, che hochemo, da bodo nashi vnuki imeli prihodnost. Toda institucionalne strukture nashe druzhbe poskushajo iztisniti iz zemlje vsako kapljico. Posledice vpliva predvidenega delovanja klimatske spremembe za chloveshtvo v blizhnji prihodnosti so katastrofalne in mi drvimo v ta prepad.

 

O atomski vojni in upanju:

 

Noam Chomsky: Sem za pogajanja z Iranom, toda ta so popolnoma napachna. Dve drzhavi sta, ki na Blizhnjem vzhodu povzrochata zlo, ki sta nenehni napadalki, nasilnici in ki neprestano izvajata teroristichna in ilegalna dejanja. Obe sta veliki drzhavi z atomskim orozhjem in z velikimi zalogami nuklearnega orozhja.

 

Euronews: Kateri drzhavi?

Noam Chomsky: ZDA in Izrael. Obe sta veliki svetovni atomski sili. Za to, da v mednarodno izvedenih anketah, ki jih izvaja volilni urad ZDA, velika vechina vidi ZDA kot najvechjo nevarnost za svetovni mir, obstaja razlog. Nobena druga drzhava ni temu tako blizu. Zanimivo je, da mediji v ZDA tega nochejo objaviti. Toda to je dejstvo.

... (Obama) je pravkar vpeljal program modernizacije nuklearnega orozhja ZDA, vreden milijarde dolarjev. To je eden od razlogov, da je bila slavna »ura sodnega dne«, ki jo je postavil strokovni chasopis ‘Bulletin oft the Atomic Scientists’, pred nekaj tedni pomaknjena za dve minuti blizhje polnochi. Polnoch je konec. Sedaj so tri minute do dvanajstih. Tako blizu katastrofi ni bila ura zhe trideset let, od takratnega velikega strahu pred vojno v zgodnjih Reaganovih letih.

 

O ZDA, Izraelu in Iranu – zakaj je Netanjahu proti pogodbi z Iranom?

 

Noam Chomsky: Vemo, zakaj. Iran ima zelo skromne vojashke stroshke, celo v regionalnih merilih, da ne govorimo o ZDA. Strateshka doktrina Irana je defenzivna, usmerjena, da bi se ob napadu tako dolgo branil, dokler ne bi stekla diplomacija. Tako ZDA kot Izrael, obe lopovski drzhavi, tega nocheta tolerirati. Noben strateshki analitik, ki ima vsaj nekaj mozhganov, ne misli, da bi Iran kadarkoli uporabil atomsko orozhje. Che bi to nameraval, bi se drzhava preprosto spremenila v paro. Ni nikakrshnega znamenja, da bi vladajochi kleriki – pa naj mislimo o njih karkoli – unichili vse, kar imajo.

(...)

ZDA nenehno izvajajo dejanja, ki so za Izrael resnichno nevarna. Na primer – podpirajo izraelsko politiko. V zadnjih 40 letih je bila za Izrael najvechja nevarnost njegova lastna politika (...) – (...) che daste prednost shiritvi in ne varnosti, vodi to v notranji propad, v bes, upor, izolacijo in morda v konchno unichenje. In s podporo taki politiki ZDA prispevajo k nevarnostim, ki ogrozhajo Izrael.

 

O terorizmu in odgovornosti ZDA:

 

Noam Chomsky: Dalech najhujshi teroristichni pohod na svetu je ta, ki ga je naredil Washington. To je globalni morilski pohod. She nikdar ni bilo tako obsezhnega teroristichnega pohoda.

 

Euronews: Kaj menite z globalnim morilskim pohodom?

Pohod z droni – lahko ga tochno tako imenujemo. ZDA shirom po svetu sistematichno, javno, odkrito – nichesar skrivnega ni v tem, kar govorim, vsi to vemo – izvajajo nenehne akcije, da bi umorili ljudi, ki jih vlada ZDA sumi, da bi lahko kadarkoli shkodovali drzhavi. In to je, kot ste pravkar omenili, delovanje, ki povzrocha teror: na primer, bombardirate neko vas v Jemenu in nekoga ubijete, morda – ali pa tudi ne – osebo, ki ste jo hoteli zadeti, obenem z drugimi ljudmi, ki so bili po nakljuchju v blizhini – mar ne veste, kako bodo odgovorili? Hoteli se bodo mashchevati.

 

Euronews: ZDA opisujete kot vodilno teroristichno drzhavo. Kam pri tem sodi Evropa?

Noam Chomsky: To je zanimivo vprashanje. Pred kratkim je bila narejena neka raziskava; mislim, da jo je napravila ‘Open Society Foundation’; ugotovljeno je bilo: najhujsha oblika muchenja je ilegalna izrochitev. To pomeni, da osumljenca poshljemo k svojemu priljubljenemu diktatorju, mogoche Assadu, Gadafiju ali Mubaraku, da ga bodo tam muchili, in upamo, da bomo pri tem kaj izvedeli. To imenujejo »izredna izrochitev« (premestitev osumljenega terorista). Raziskava je dala pregled drzhav, ki pri tem sodelujejo: seveda so to diktature na Blizhnjem vzhodu, kajti tja poshiljajo osumljence, da jih muchijo, in Evropa. Vechina drzhav Evrope sodeluje: Anglija, Shvedska, druge drzhave. Dejansko je le eno podrochje tega sveta, kjer nobena drzhava ne sodeluje: Latinska Amerika. To je zelo dramatichno. Latinska Amerika se je reshila kontrole ZDA. She pred kratkim je bila pod kontrolo ZDA in tedaj je bila svetovni center muchenja. Sedaj vech ne sodeluje pri najhujshi obliki muchenja – ilegalni izrochitvi. Evropa pa sodeluje. Sluzhabniki se potuhnejo, ko gospodar rjove.

 

Euronews: Evropa je tako sluzhabnik ZDA?

Noam Chomsky: V vsakem primeru. So prevech strahopetni, da bi samostojno odlochali.

 

Euronews: Kam pri tem sodi Vladimir Putin? Velja za najvechjo grozhnjo varnosti? Je to res?

Noam Chomsky: Kot vechina drzhavnih voditeljev je nevaren lastnemu prebivalstvu. Deloval je ilegalno. Toda oznachevati ga kot noro poshast, ki ima bolne mozhgane, Alzheimerjevo bolezen, zlobno bitje z podganjim obrazom, je najchistejshi orwellovski fanatizem. Karkoli mislite o njegovi politiki, je ta politika logichna. Misel, da bi Ukrajina pristopila k neki zahodni vojashki zvezi, bi bila za vsakega ruskega drzhavnega voditelja nesprejemljiva. To sledi iz leta 1990, ko se je Sovjetska zveza razsula. Takrat je bilo vprashanje, kaj sedaj z NATO paktom. Gorbachov je pristal na zdruzhitev Nemchije in njeno chlanstvo v Natu. To je bilo zelo pomembno dovoljenje, vezano za nasprotno uslugo (quid pro quo): da se NATO ne premakne niti za centimeter proti vzhodu – tak je bil stavek, ki so ga uporabili.

 

Euronews: Torej so Rusijo izzvali?

Noam Chomsky: Kaj se je zgodilo? NATO se je takoj premaknil v Vzhodno Nemchijo, nakar je prishel Clinton in ga razshiril do meja Rusije. Pred kratkim je, po padcu predhodne, glasovala nova ukrajinska vlada: parlament je s 300 proti 8, tako nekako, glasoval za pristop k Natu.

 

Euronews: Toda mar ni razumljivo, zakaj hochejo v NATO – verjetno vlada Petra Poroshenka v tem vidi zashchito za svojo drzhavo?

Noam Chomsky: Ne, ne, ne, ne. To ni nikakrshna zashchita drzhave. Krim so anektirali po padcu rezhima, to je resnica. To ni za zashchito Ukrajine, Ukrajini grozi zelo velika vojna. To ni zashchita. Tochno je, da je to resna strateshka grozhnja Rusiji, vsak ruski predsednik bi moral ob tem ukrepati. To je zelo razumljivo.

 

 

V nadaljevanju je Chomsky odgovarjal na vprashanja o Evropi. Mnenja je, da bi bilo potrebno odpisati vse dolgove drzhav v tezhavah, kot so Grchija, Shpanija in Portugalska, tako bi lahko njihovo gospodarstvo ponovno zazhivelo – podobno odpisu dolgov Nemchiji leta 1953. Za velik del sedanjih dolgov so krive nemshke in francoske banke. Nove leve stranke, kot sta grshka Siriza in shpanski Podemos, dajejo upanje na mozhnost sprememb.

(...)

Evropa ima velike probleme, ki so posledica gospodarske politike bruseljskih birokratov; nastali so pod pritiskom NATO in velikih bank, vechinoma nemshkih. Te izpodkopavajo javno blaginjo, najvazhnejshi evropski prispevek k moderni druzhbi. Evropa ima tudi resen kulturni problem – rasizem, ki je verjetno bolj izrazit kot v ZDA.

 

Svoje poglede je Noam Chomsky sklenil z besedami:

(...) Upajmo, da bo naposled prishlo do ljudskega upora proti unichevalni, rushilni gospodarski in socialni politiki birokratov in bank. To daje upanje. Moralo bi v vsakem primeru.

 

Priblizhno sochasno s to oddajo na Euronews je Seymour Hersh33 razkril resnico o amerishkem »junashkem« podvigu – likvidaciji Osame bin Ladena. O tem ne bom razpravljal, ker gre za tipichno propagandno potezo. Bolj zanimivo je, da so po intervjuju Chomskega, prav tako na Euronews, vendar pa precej na kratko, porochali, da je »javnost zahtevala« objavo dokumentov, odkritih v Ladenovi hishi. Med drugim je bilo recheno (v isti sapi), da so nashli dela Noama Chomskega in pornografijo ...

 

Navedeno pove dovolj o amerishki zunanji in notranji politiki ter o odnosu, ki ga imajo do planeta amerishke in zahodne elite z njihovimi plachanci drugod. Njihov osnovni namen je svetovna hegemonija, kot je to opisano v PNAC-u. To hochejo dosechi tako z gospodarsko kot z vojashko silo, saj se oba nachina zhe toliko prepletata, da lahko govorimo o ekonomsko-monetarni vojni, vojashki pritisk pa ima gospodarski vpliv v trgovini z orozhjem in v trgovskih sankcijah. Svetovna hegemonija naj bi tem elitam omogochila popolno nadzorstvo in dostopnost trgovine, surovin in naravnih dobrin, vojashka sila pa vlogo svetovnega policaja in preprechevanje nastanka katerekoli sile, ki bi jim lahko kljubovala. Po popolnem unichenju sekularistichnih muslimanskih drzhav (vsaj delno po izraelski zheljah), ki je omogochilo vzpon verskih skrajnezhev, kakor jih je tudi podprlo, je sedaj na vrsti demontazha Rusije, nato pa she Kitajske. V svoje okrilje pa hochejo zopet dobiti Juzhno Ameriko in afrishke drzhave.

Mislim, da je zmotno trditi, da imajo ZDA »dvojne standarde« v odnosih z drugimi drzhavami in seveda tudi znotraj sebe. Vladajochi imajo en sam standard, ki pa nima nichesar skupnega ne z moralo, ne s pravico, ne z demokracijo, ne s chlovekovimi pravicami, zlasti pa ne z mednarodnim pravom – namrech standard, da je to, kar oni hochejo in kar oni mislijo, da jim koristi, zhe po definiciji dobro, kar pa jim ni vshech ali jim celo nasprotuje, je »absolutno zlo«. Na vse to se sklicujejo, kadar jim koristi, in tovrstne izjave so postale tako vsakdanje, kot je bilo na primer sklicevanje na marksizem, leninizem in gradnjo socializma v nekdanjih »socialistichnih« in »komunistichnih« drzhavah, ki pa prav tako niso bile to, za kar so se razglashale, kakor tudi ZDA in zahodne drzhave niso niti demokratichne, niti pravne, niti ne sposhtujejo chlovekovih pravic itd., cheprav to nenehno deklarirajo.

Druga zmota je, da je namen vodilnih elit ustvariti »manageable« kaos zgolj zaradi kontrole nad energetskimi viri, kot to izvajajo muslimanskih drzhavah, ki so jih unichili – ne, njihov namen je veliko bolj zloveshch, toda o tem kasneje.

V zvezi z vsesploshnim nadzorom in prislushkovanji so »gospodarji« pokazali popolno nezaupanje do svojih »zaveznikov in prijateljev«, to pa kazhe, da te oznake ne ustrezajo, ker so pach le vazali, kakor tudi, da so chlani Nata bolj prisiljeni kot prostovoljni; slednje potrjuje tudi javno mnenje v zadevnih drzhavah. Z gospodarske strani pa je jasno, da jih imajo bolj za konkurenco kot pa za partnerje. S tem vohunjenjem so »gospodarji« tudi pokazali, da se ne pochutijo varne pred svojimi lastnimi ljudmi – borba proti »terorizmu« je dobrodoshel izgovor za nadzor in pritisk kot sredstvo za ustrahovanje. Amerishka policija je vedno bolj militarizirana in nasilna, za svoje prestopke pa le redkokdaj odgovorna.

Tretja zmota je, da so podatki, zbrani z vohunjenjem povsod, o vsem in o vsakem, praktichno odvechni, saj zhe njihova kolichina preprechuje zanesljivo lochitev koristnega od neuporabnega pa tudi ustrezno razchlenitev. NSA poleg zhe obstojechih centrov gradi velikansko sredishche s superrachunalniki – za obrambo pred kibernetichnimi napadi, za kibernetichno vojno in vojno »proti« propagandi, kakor so to sami oznachili. Ob tem se spomnimo charobnih pojmov iz informatike, kot so »data mining«, »inference machine«, »neural networks«, ki so poimenovanja rachunalnishke tehnologije za obdelavo in pridobivanje smiselne in povezane informacije ter za modeliranje sistemov, ki jih ne moremo matematichno opisati. Primer slednjega so rachunalniki za vremensko napoved ali pa za upravljanje zapletenih industrijskih procesov. Chim vech podatkov imamo o vplivih na neki sistem, o njegovem delovanju in stanjih pod temi vplivi – vse kolichinsko – toliko bolj se rachunalnishki model sistema tako uskladi, da vedno bolj zrcali delovanje sistema, katerega model je. V gradnji in nastajanju je to, kar je bila znanstvena fantastika sedemdesetih let – rachunalnishki model chloveshke druzhbe, ki ne le da omogocha analize, temvech dopushcha napovedovanje obnashanja celotne druzhbe, raznih skupin in posameznikov v dolochenih razmerah. Tak nadzor pravzaprav omogocha popoln, neopazen vpliv ter usmerjanje obnashanja in stanja celotne druzhbe ali pa izbranih delov.

Ko smo zhe pri znanstveni fantastiki, lahko she omenim, da so bila zhe v omenjenih 70-ih letih napisana dela, ki so opisovala migrantsko krizo34 ter nastanek totalnega fashistichnega sistema v ZDA s pojavom dinastichne oblasti – tu ne mislim le na Orwella in Huxleya. Baje se FBI zelo zanima, kdo si ti dve knjigi izposoja v knjizhnicah; Vatikan in SZ sta vsaj imela vsak svoj seznam »librorum prohibitorum«, se pravi knjig, ki niso bile dostopne javnosti, pa se je bilo tako nemogoche z njimi kompromitirati.

Najvechje kriminalno dejanje v zgodovimi bojev chloveshtva proti chloveshtvu je poleg morebitne nuklearne vojne delovanje vechine vodilne »elite« ZDA, ki zanika klimatsko spremembo, ki je narochila ponarejati znanstvene ugotovitve o tej spremembi, ki plachuje nasilnezhe, da ogrozhajo znanstvenike in aktiviste, svareche pred posledicami klimatske spremembe. Ta »elita« za svojo trenutno korist zhrtvuje prihodnost celotnega chloveshtva; nekoch je prepovedovala, sedaj pa ovira raziskave v smeri alternativnih virov energije ... Na zhalost pri vsem tem molche sodeluje vechina ljudi iz sebichnih razlogov.

 

Trenutno vodilo zahodne politike in ekonomije je neoliberalizem – kapitalistichni sistem, katerega osnovni smisel je dosechi neposredni popolni osebni dobichek brez obzira do chesar koli, najmanj glede izkorishchanih in sploshne dolgorochne shkode. Oche neoliberalizma Milton Friedman35 je pravzaprav predpostavil, da bo trzhna samoregulacija storila vse »potrebno« za stabilnost gospodarstva. Kljub temu je prishel do spoznanja, da ta sistem ne more biti v skladu z demokratichno druzhbo, saj je pravzaprav njen sovrazhnik in jo v konchnem izidu celo odpravi.

Nekateri to imenujejo socialni darwinizem – prezhivetje najbolj prilagojenega v kapitalistichni druzhbi. Kapitalistichna druzhba v bistvu nima nikakrshnega filozofskega nachela, cheprav ima v svojem poimenovanju tudi -izem, podobno kot socializem ali komunizem. Kapitalizem kot zelo nedolochen gospodarski sistem v osnovi dolocha le zbirka zakonov, ki omogochajo mochnim in bogatim izkorishchati slabe in revne, obenem pa preprechujejo revnim, da bi prerezali vratove bogatim. Da je ta oznaka resnichna in ni pretirana, potrjuje dejstvo, da razpon politichnih sistemov s kapitalistichnim gospodarstvom zajema vso raznolikost – od najbolj demokratichnih drzhav do najhujshih in najbolj krvavih diktatur.

V ZDA so neoliberalci in neokoni nashli »filozofsko« opravichilo v tako imenovani »Ayn Rand36-filozofiji« ali, bolje recheno, v nekakshni psevdoreligiozni miselnosti. Nachelo skrajnega osebnega dobichka je popolnoma v nasprotju s sodelovanjem, ki je pogoj napredka in koristnega razvoja. Posledice tega so daljnosezhne in usodne – nasprotovanje sodelovanju razkraja druzhbo, ki tako postaja le razslojena druzhba socialnih parazitov pod vodstvom podobnih socialnih parazitov. Taka oblika gospodarstva je mozhna le ob nenehni rasti na rachun nekoga drugega, zato je usodna za ves planet Zemljo, saj vse in vsakogar jemlje kot predmet trgovine v kratkorochno korist vladajoche manjshine.

 

 

 

___________________

1 Ian Morris: Why the West Rules – for Now: The Patterns of History, and What They Reveal About the Future; Profile books LTD, London 2010.

2 Ferguson, Niall: Civilization. The West and the Rest; Penguin Books, London 2011.

3 Ferguson, Charles H.: Predator nation: corporate criminals, political corruption, and the hijacking of America / Charles Ferguson: Crown Business, Crown Publishing Group, Random House, Inc., New York 2012.

4 Morris Berman: Why America Failed: The Roots of Imperial Decline; Wiley, 2011.

5 Kirkpatrick Sale: At last: Someone Who Understands America Has Failed; Second Vermont Republic, Essays, January 25, 2012.

6 Christy Rodgers, Jeff Chang’s »Who We Be: The Colorization of America«, Chasing the Rainbow; Counterpunch, February 04, 2015.

7 Mike Whitney, Draghi's »No-growth« QE Money for Stocks, Zilch for the Economy; Counterpunch, January 23-25, 2015.

8 Rob Urie: Class Warfare, Any One? Economic Crises and the Radical Center; Counterpunch, February 13-15, 2015.

9 Rob Urie: Capitalism is Worth Saving? QE, Debt and the Myth of a Liberal Left; Counterpunch, Oct 31-Nov 02, 2014.

10 Oxfam International; Richest 1% will own more than all the rest by 2016; Published: 19 January 2015.

11 Nicholas Fitz: Economic Inequality: It’s Far Worse Than You Think; The great divide between our beliefs, our ideals, and reality; Scientific American, March 31, 2015.

12 Mike Whitney: Titanic Stock Bubble Fueled by Buyback Blitz; The Rich Get Richer; Counterpunch, May 06, 2015.

13 Ian Welsh: Serfdom Is Better Than What the West is Heading For; 2015 March 20.

14 Rob Urie: The Economic Destruction of Baltimore; Baltimore, Police Violence and Economic Justice; Counterpunch, May 1-3, 2015.

15 Rob Urie: The Creation of Global Financial Serfdom Greece, Germany and Global Finance; Counterpunch, February 20-22, 2015.

16 William Rivers Pitt: The Project for the New American Century; Information Clearing House, February 27, 2003.

17 Henry A. Giroux: From Citizenfour and Selma to American Sniper, Celluloid Heroism and Manufactured Stupidity in the Age of Empire; Counterpunch, February 12, 2015.

18 Joyce Nelson: Corporate Coup d’etat, Those Crappy Trade Deals; Counterpunch, February 13-15, 2015.

19 Paul Craig Roberts: The Consequences of Globalism, Whatever Became of Economists (and the American Economy)? Counterpunch, February 23, 2015.

20 Norman Ball: Beyond Leviathan's Gates; Transhumanism: the Ultimate Annihilator; Counterpunch, February 20-22, 2015.

21 Norman Ball: Shock and Awe Has PTSD. Yet Obama’s Game for More. What Did People Do Before the War, Daddy? Feb 27-Mar 01, 2015.

22 Andrew Levine: Farewell to Rationality!; Playing With Fire in an Age of Absurdity; Counterpunch, February 13-15, 2015.

23 Ron Jacobs: Washington Lied, Creating a Crisis – It’s NATO’s Way; Counterpunch, February, 13-15, 2015.

24 Sheldon Richman: Foreign Policy Failure Across All Fronts, Why Does Non-nterventionism Horrify Our Rulers? Counterpunch, February 19, 2015.

25 Luciana Bohne: The Wreckage of American Democracy, The Logic of the Imperial Security State; Counterpunch, February 20-22, 2015.

26 Gilbert Mercier: US Military and NATO, Praetorian Guard of the Orwellian Empire; Counterpunch, March 02, 2015.

27 Sheldon Richman: The Double-0 Nation, America’s James Bond Complex; Counterpunch, March 02, 2015.

28 Rob Urie: The Death Throes of Decline, U.S. Wars and the Climate Crisis; Counterpunch, September 26-28, 2014.

29 Mike Whitney: The Real Reason Washington Feels Threatened by Moscow;

The Fallujah Option for East Ukraine; Counterpunch, February 6-8, 2015.

30 Tariq Ali: They Knew Exactly What They Were Doing, The New World Disorder; Counterpunch, April 17-19, 2015.

31 Gary Leupp: »I urged him to bomb...« The Warmongering Record of Hillary Clinton; Counterpunch, February 11, 2015.

32 http://www.euronews.com/2015/04/03/chomsky---a-rebel-with-a-cause/

33 Shamus Cooke: More Than a Newsman, Behind the Media’s Assault on Seymour Hersh; Counterpunch, May 19, 2015.

34 Christopher Priest, Schwarze Explosion, Goldmann München 1972.

35 Friedman, Milton: Capitalism and Freedom; The University of Chicago Press, Chicago, 1962, 1982.

36 Dr Albert Ellis, Phd: Are Capitalism, Objectivism, and Libertarianism Religions? Yes!, Walden Three, Santa Barbara, CA 93130, 2006.

 

(julij 2015)

 

 

 

II.

 

She kaj, pa vzhodnjaki in Zahod

 

V prvem delu tega spisa smo prisluhnili kritiki treznih glasov na Zahodu o zahodni politiki, gospodarstvu in vojashkem delovanju, naredili povzetek in dodali lastno mnenje. Zdaj pa she nekaj o vzhodno-zahodnih razlikah v miselnosti in o tem, kako dozhivljajo vzhodnjaki, pravzaprav tujci, to, kar imenujemo Zahod.

 

Pravzaprav je to precej tezhko opisati nepristransko in nekako sploshno veljavno. Dozhivljaji so osebni, posamichni, vendar pa dajo nekakshno sliko o vsesploshnem ozrachju.

Uradno je seveda vse najbolj prijateljsko, polno razumevanja in chlovechnosti, kar pa hitro izgine na osebni ravni – nochem rechi, da so na Zahodu ljudje slabshi – nekako je vse precej enako v odnosih kot pri nas ... ampak so neki odnosi, ki jih vzhodnjaki precej boleche obchutijo, pa cheprav mogoche imajo sami enak odnos do nekih lastnih tujcev – zanimivo – vechinoma z njihovega vzhoda in juga! Sta dve besedi, ki najbolj prideta tu v uposhtev – gostoljubnost in rasizem – in kar je lepo za nas, Slovence – za rasizem nimamo slovenske besede! Bilo bi zlagano, che bi trdil, da pri nas rasizma ni – je pri vseh v naravi, moderni nachin zhivljenja, posebno religije in kapitalizem, to takoj privlechejo na dan.

Preden preidem na danashnji chas, naj omenim, da so chasi, ko si bil ponosen na »strica v Ameriki«, in to je mogoche narediti samo v Ameriki ... zhe zdavnaj mimo. Ljudi zanima »blizhnji« Zahod, tam najdemo delo in boljshe plache, pa cheprav je tukaj bolj zhalost kot jeza, da so nas »nashi« prodali Nemcem in Amerikancem. In »nashi« so sluge Bruslju ...

 

Naj omenim morda bistveno razliko v znachaju med Vzhodom in Zahodom. Na sploshno so ljudje chim dlje proti Vzhodu toliko bolj gostoljubni. Tega pa zahodnjaki nimajo za gostoljubnost, marvech za izraz podlozhnishke manjvrednosti, kot lahko potrdim iz izkushenj mojih znancev kakor tudi iz lastnih opazhanj. To lahko opazi tudi dandanes vsak turist, che se le kjerkoli malo dlje zadrzhuje.

Ta gostoljubnost je bila usodna za gostitelje – njihovi zahodni gostje so jih ponavadi oropali, podjarmili in kolonizirali. Tako imenovani raziskovalci in odkritelji so bili vechinoma morski razbojniki z uradno podporo svojih drzhav.

Med potovanjem po Tajski je eden mojih sopotnikov postavil vprashanje, kako to, da so bile razen Tajske vse sosednje drzhave britanske ali pa francoske kolonije – le Tajska se je izognila tuji okupaciji. Vodnik je odgovoril, da ko so prishli »farangi« (tj. Francozi, sedaj beseda na sploshno pomeni Evropejci), jim domachini niso pokazali svojih mest in palach, temvech so za tujce v blizhini obale postavili nove vasi iz bambusovine, jih prijateljsko pogostili, jih napojili, jim pripeljali zhenske. Nato, ko so farangi nazhrti, napiti in izchrpani zaspali, so celotno vas skupaj z farangi zazhgali – in to so naredili dvakrat, potem pa farangi niso vech prishli.

Freya Stark, britanska pustolovka in popotnica, je v svojem potopisu The Valleys of the Assassins and Other Persian Travels1 o potovanju v Alamut, izmaelitsko oporishche v Perziji, opisala, kako jo je na potovanju skrbelo, ali jo bodo domachini v vaseh, kjer je zaprosila za prenochishche in hrano, prijazno sprejeli. Ni bila niti enkrat razocharana nad gostoljubnostjo, ko je s svojim spremstvom preprosto potrkala na katera koli vrata. To je bilo nekako po prvi svetovni vojni – ali si lahko zamislite, da bi v Veliki Britaniji takrat (da o sedanjosti sploh ne govorimo) kak Perzijec potrkal na vrata v kakshni vasi in zaprosil za prenochishche? V najboljshem primeru bi ga samo odgnali, che ne poklicali policije ...

Nekaj kasneje (v 30 letih) je po Perziji potoval Britanec Robert Byron, ki je preucheval islamsko arhitekturo; v svojem potopisu The road to Oxiana2 opisuje, kako neprijazno so ga sprejeli v britanskem in amerishkem poslanishtvu v Perziji, kako pa je bil prijazno sprejet in pogoshchen v sovjetskem, a mu v slednjem vseeno niso dali vize za obisk Buhare in Samarkanda, ker Britanci niso hoteli dati vize niti enemu sovjetskemu pokushevalcu chaja za obisk v Indiji ...

William Harrison pa v svojem delu o »odkriteljih« izvira Nila Burton and Speke3 opisuje, kako je veliki »borec« proti suzhenjstvu Livingstone pravzaprav prezhivel svoje pustolovshchine, zahvaljujoch prijateljstvu z lovci na suzhnje, in kako je sloviti Amerikanec Stanley, ki je preplul Kongo, da bi nashel Livingstona, ukazal streljati na domachine ob Viktorijinem jezeru, ker ga niso dovolj »sposhtljivo« pozdravili ... Burton, sicer znan arabist, pisatelj, pustolovec, v primeri z drugimi prijatelj domachinov ter kasnejshi britanski konzul v Trstu, kamor so ga »pregnali«, pa je bil za vechino britanske aristokracije »persona non grata«.

Tako je bilo v kolonialni dobi ... V nedavni preteklosti pa je tako imenovana cvetlichna generacija (tudi tisti zahodnjaki, ki niso bili nikdar v Woodstocku, se imajo za nosilce te tradicije) prav parazitsko uzhivala mamila v Indiji, v Butanu in Nepalu ter izkorishchala gostoljubnost domachinov, dokler tem ni bilo vsega dosti in so jih konchno pregnali – tako mi je to opisal nekdo, ki je sam pri tem sodeloval. Moram pripomniti, da kljub vsem zaslugam, ki naj bi jih imeli za konec vietnamske vojne, nisem srechal hujshih oportunistov, konformistov, egoistov in malomeshchanov, kot so ti, ki se imajo za pripadnike »woodstockovske tradicije«.

 

V sholi so nas uchili o dobi raziskovanj in odkritij, a skoraj nich ni bolj domishljavega in napachnega, kot ti dve oznaki. Z »odkritji« zahodnjaki postavljajo sebe v sredino vsega in kot merilo vsega za svoje neznanje, a vzhodne kulture so bile zhe v tistih chasih enako visoke, le tehnichno in vojashko pa bolj zaostale. Za »raziskovanji« pa se skrivajo bolj vojashke kot trgovske izvidnice pri iskanju blaga, trgov in dezhel, ki so jih potem zavzeli, okupirali in naredili iz njih kolonije. Prijaznost in gostoljubnost sta bili za domachine usodni; ker pa so vse to opisovali vechinoma Britanci, so bili v teh spisih razbojniki le tisti, ki jih imenujejo »dago«, tj. Portugalci in Shpanci, ter »frogmen« ali Francozi, morda she Belgijci in Holandci, ki so bili za Anglezhe le malo boljshi kot vsi »colored«.

Nima smisla naprej nashtevati porochil in potopisov iz tedanjih kolonij. So polni rasizma, saj v njih domachini ne govorijo, marvech »zhlobudrajo«, dobri so le tisti, ki so sprejeli »svetlo luch krshchanske vere« in ponizhno sluzhijo tistim, ki so jih »kultivirali« in »civilizirali«, oni pa, ki so se uprli, so »zahrbtni, izdajalski, morilski in primitivni« domorodci, so celo ljudozherci, zhivechi v »temi svoje zablode« ...

 

Zahod poskusha vsak teroristichni napad (pri tem je vseeno, ali so ga resnichno izvrshili obdolzheni ali pa so ga v interesu notranje politike organizirali sami vladajochi) na svojih tleh prikazati kot dogodek, ki nima nich skupnega z zahodnjashko politiko in z vojnimi operacijami drugod po svetu. Teroristom se pripisuje popolnoma druge razloge: ne marajo zahodnega nachina zhivljenja, vodijo sveto vojno proti nevernikom, so zapeljani s tujo propagando, mladini je dolgchas in ishche avanture ipd. Prav neverjetna je lahkovernost, s katero vechina na Zahodu sprejema to propagando, vendar pochasi pojenja tudi ta naivnost.

Popolnoma je tudi jasno, da tovrstna propaganda zahodnjashki »eliti« omogocha, da dobiva navidezno demokratichno podporo prestrashenih podanikov za svojo smrtonosno politiko povsod po svetu. Obenem »elitnikom« omogocha she naprej ropanje in izkorishchanje lastnega prebivalstva, ki s tem seveda plachuje njihove vojashke podvige po svetu.

Pravzaprav imajo pri tem zelo lahko delo, ker jim to omogocha mentaliteta ljudi na Zahodu. Vsak nezahodnjak, ki je samo malo dlje, vchasih pa zhe samo kot turist, bival v kako zahodni drzhavi, se je neizogibno srechal s to mentaliteto. Prvo, kar zahodnjaki dajo chutiti drugim, naj bi bila njihova moralna in intelektualna vechvrednost, njihovo »bogastvo« ter njihova dobrota in dobronamernost, da se z nezahodnjakom sploh tudi privatno pogovarjajo. Tisti, ki morda med »shtirimi ochmi« tega ne pokazhejo ali pa se zavedajo fiktivnosti, se v druzhbi svojih rojakov instinktivno pridruzhijo istemu odnosu iz strahu in sramu pred sonarodnjaki. Redki so, ki zmorejo tudi med svojimi pokazati odprtost, toda pri tem pravzaprav s svojim pokroviteljstvom she bolj poudarijo neprijetno vzhodnjakovo izkushnjo.

Seveda nezahodnjak takoj opazi ta odnos, ki je zelo zhaljiv. Opazi tudi, da zahodnjaki sploh niso tako moralni in demokratichni, da se upajo spregovoriti, zastopajoch vechinoma uradno mnenje le z rahlo kritiko, najvechkrat o chem nebistvenem, da bi pokazali »neodvisnost« svojega mnenja. Zhe v krajshem pogovoru je opazno, da zahodnjaki niso niti tako izobrazheni, kot se postavljajo, da nimajo o vzhodnjakovi dezheli (che sploh vedo, da obstaja) in o jeziku, ki ga govori, nikakrshne prave predstave – vse je posplosheno in ustreza neki poenostavljeni smeshni predstavi kot na primer: mediteranci v glavnem jedo kruh, namochen v olivnem olju, in shpagete, pa she kakshno ribo ipd.

Pojasnila vechinoma niso dobrodoshla. Zahodnjaki imajo sploh za nepotrebno kaj bolj natanchno vedeti o tujchevi domovini, zanje je celo zhaljivo s tem se obremenjevati, in pojasnila, che so pozitivna, jemljejo kot lazhi, vprashanja pa postavljajo, che sploh, kot z neke »vishine«.

Niso sicer vsi ravno taki, mogoche celo vechina ni taka, vendar pa je tak prevladujochi vtis, ki ga nezahodnjak dobi v odnosu z ljudmi na Zahodu, pa cheprav ima mogoche med njimi tudi zelo dobre prijatelje in znance.

Nekaj po zdruzhitvi obeh Nemchij, ko so vzhodni Berlin krepko privatizirali, veliko stanovalcev odgnali, obnovljena stanovanja pa so bila she vechinoma prazna, je shvicarska televizija predvajala pogovor z nekim znanim (menda umetnishkim) zakonskim parom, stanujochim v Berlinu. Povedala sta, da sta se preselila iz zahodnega v vzhodni Berlin, ker so v slednjem najemnine manjshe. Na vprashanje, kako se tam sedaj pochutita, je ona odgovorila: „Oh, odlichno, tam si sosedje she voshchijo pri srechanju dobro jutro, so bolj prijazni in ljubeznivi, »sind irgendwie mehr slawisch« (so nekako bolj slovanski ...« TV voditelj, zelo znan novinar, je tako nenadoma spremenil temo, da je kar zbodlo, kot so dali opaziti tudi sogovorniki.

 

Tujec ne bi bil tukaj, che ne bi bilo pri njih na Zahodu v vseh pogledih boljshe! Naj bodo prishleki srechni, da so tu, ker doma so bili lachni ... Gotovo je boljsha placha, morda tudi delo za tuje delavce, za begunce pa je vechinoma bolje zato, ker jim je Zahod s svojimi podrepniki unichil domovino.

Kar je posebej znachilno za tuje delavce z Vzhoda, morda pa sploh za vse, je nekakshno zachudenje ob ugotovitvi, da zahodnjaki, ki so za juzhnjake pravzaprav bolj severnjaki, niti niso pametnejshi od njih in zakaj je potemtakem pri njih vse bolj v redu ... Po preudarku pa ugotovijo, da so zahodnjaki le malo bolj disciplinirani, da vechina naredi zgolj to, kar mora, in da pri tem tudi sodelujejo, vzhodnjaki pa imajo v svojih domovinah she vedno prevech nepotizma, zabushavanja in socialnega parazitizma (o korupciji pri vseh pa bi se dalo dodatno razpravljati).

Nochem biti rasist, vendar pa je pojasnilo za tak odnos med ljudmi priblizhno naslednje: na jugu lahko prezhivish, vchasih tudi zelo dobro, kot posameznik, ne menech se prevech za ostale, na severu pa je bilo od nekdaj prezhivetje v ostrih podnebnih razmerah mozhno le ob tesnem sodelovanju; kdor ni sodeloval, je hitro poginil - in tako so ostali samo sodelujochi!

Posebno porazno deluje zahodni »vzvishen« odnos na otroke tujcev. Najprej imajo problem, ker so v sholah v slabshem polozhaju, saj jim njihovi starshi kot tujci pri novem jeziku in temah ne morejo pomagati. Zato otroci v nizhjih razredih zachnejo celo zanichevati svoje starshe in svoje poreklo. Za starshe je to posebej tezhko dozhivetje, saj so v stalni napetosti in strahu pred nezaposlenostjo. Ko pa otroci malce odrastejo in zachnejo razumevati odnose, spoznajo, da jih zaradi njihovega porekla okolica sploh ni sprejela, in to kljub temu, da govorijo jezik okolja in da so obiskovali in she obiskujejo domache shole – in prav to izobchenje jih spremeni v »odpadnike«. Nezaposlenost zaradi diskriminacije tudi pri iskanju dela jih she bolj zagreni. Getoizirajo se in se zachnejo iskreno zanimati za izvorno domovino, za jezik in kulturo svojih starshev. Posebno se radikalizirajo tisti, katerih starshi prihajajo iz bivshih kolonij ali pa s podrochij, kjer se tako imenovana »mednarodna skupnost« vojskuje, ko vidijo, kako zhivljenje njihovih sonarodnjakov in sovernikov v matichni domovini za zahodnjake, v bistvu osvajalce, ni vredno nich. Obenem vidijo, kakshen odnos imajo ljudje dezhele »gostiteljice« do teh dogodkov: odkrito kazhejo, da jim je popolnoma vseeno, koliko ljudi je tam doli nekje pobitih, saj gre za manjvredne; preprichani so, da jih ti ogrozhajo, da jim Zahod prinasha svobodo, demokracijo in chloveshke pravice, domachini pa so si sami krivi, che ne priznavajo te dobrote Zahoda. O tem, koliko so jih oropali skozi zgodovino, ti zahodnjaki nimajo pojma, ali pa so preprichani, da so jim kot kolonisti prinesli napredek in kulturo, in zato bi jim morale biti njihove zhrtve vechno hvalezhne.

Lahko si je misliti, kako tak odnos arogantnih, omejenih in prezhrtih zahodnjakov, ki podpirajo to smrtonosno politiko in vojashke podvige na tuj rachun, deluje na te mlade ljudi. Ta mladina je v ocheh zahodnjakov popolnoma »nerazumljivo nehvalezhna dezheli gostiteljici« in prav gotovo je »zapeljana s sovrazhno propagando«, ko se pridruzhuje raznim radikalnim skupinam, sovrazhnim Zahodu, kot lahek plen za tiste, ki jih hochejo izkoristiti za dosego svojih politichnih in vojashkih namenov.

Trenutno naj bi jih bilo okoli 3000 iz zahodne Evrope, ki so pristopili k ISIL – veliko presenechenje za vse moralno neoporechne Evropejce, ki so te mlade vzgajali po svojih vzorcih, a so se po internetu organizirali po svoje; presenechenje za Evropejce, ki jim postaja jasno, da imajo njihovi »zashchitniki« popolnoma druge namene ...

Vsaka druzhba, ki zatira in tlachi svojo manjshino ali pa podrejene, kazhe pravzaprav svojo slabost, saj se chuti ogrozhena, in ima prav, ker prav upor proti temu zatiranju, kot je to pokazala zgodovina, konchno pripelje do njenega propada. Je pa to le eden od razlogov, pravzaprav je le znanilec za bodochi propad.

 

 

Naravni zakoni nastanka, razvoja in propada

 

Da bi lahko ugotovili, da neka civilizacija ali kultura propada, moramo najprej poznati vzroke za ta in tak propad, moramo ugotoviti znamenja in pogoje za tako stanje ter imeti znanje o zakonih in zakonitostih, ki to pogojujejo in napovedujejo.

Seveda so ti zakoni in zakonitosti nekaj naravnega, nekaj, kar je neodvisno od chloveka in chloveshke druzhbe, pa cheprav mogoche na prvi pogled ni videti tako. Ti zakoni in zakonitosti so nam dobro znani iz fizike in biologije.

 

To je posredno pokazala tudi filozofija, ker nikdar ni mogla, in pravzaprav sploh ne more pojasniti teh zakonov in zakonitosti. Seveda filozofija tozadevno nastopa predvsem antropocentrichno, vse njene glavne smeri so nastale v chasu, ko osnovni naravni zakoni she niso bili znanstveno definirani, moderne smeri pa jih v svojem praznem blebetanju zanemarjajo.

 

Omenim naj le eno bistveno napako in en bistven uspeh filozofije, za katero naj bi bilo merilo globina spoznanja stvarnosti.

 

Tako Hegel, eden najvidnejshih predstavnikov filozofije, trdi, da je vsaka celota vsota vseh njenih posameznih delov. To je napachno, kajti celota je vsota vseh njenih posameznih delov in njihovih medsebojnih delovanj! Zopet Hegel nekje drugje: kjer preneha ratio, tam se zachne emotio.

Prvo navedeno pravilo je bistveno za celotni razvoj od nezhivega do zhivega, pa do chloveka in chloveshke druzhbe. Za chloveka in chloveshko druzhbo pa je she posebej vazhno drugo pravilo. Obe sta v konchnem izidu usodni za chloveshko druzhbo. Vse namrech vsebuje zhe od svojega nastanka kal svoje pogube.

 

Fizika uchi, da je celotno vesolje in vse, kar se je zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, posledica medsebojnega delovanja osnovnih delcev v prostoru in chasu. Bistveno je, da to medsebojno delovanje povzrocha nastajanje novih struktur polj, delcev, teles in njihovih gibanj – s popolnoma novimi lastnostmi, ki zopet medsebojno lahko delujejo tako, da tvorijo vedno vishje ravni organizacije. V fiziki govorimo o tem kot o »kooperativnih ali kolektivnih fenomenih«. Od teh so na sploshno znani na primer fazni prehodi, kot so taljenje, izparevanje, strjevanje, kondenzacija itd. Skupki atomov ali molekul kazhejo s porastom shtevila svojih delcev lastnosti, ki so vse bolj razlichne od svojih posameznih delcev. Ti skupki na sploshno nastopajo kot plini, tekochine ali pa trda telesa, odvisno od kolichine dolochene vrste energije, ki jo vsebujejo. To je nekaj, kar lahko oznachimo kot prehod kolichine v kakovost  kvantitete v kvaliteto; gre za pojme, ki so znani v filozofiji.

 

Zaradi medsebojnega delovanja atomov, molekul, v elektromagnetnih in gravitacijskih poljih, pri razlichnih koncentracijah, pritiskih in temperaturah, se pojavita dve vrsti struktur: ravnotezhne in neravnotezhne (ali disipativne).

Ravnotezhne strukture za svoj obstoj ne porabljajo energije in so »vechne«, to je statichne, che jih ne spremeni kak zunanji vpliv. Primeri so atomi, molekule, kristali in telesa, sestavljena iz njih – vse to, kar na sploshno tvori nezhivo naravo.

Za neravnotezhne ali disipativne strukture (I. Prigogine in njegova shola4) pa je znachilno, da za svoj obstoj potrebujejo pretok energije ali materije (ali pa oboje), ki nastaneta zaradi neravnotezhja, tj. zaradi razlik v temperaturi, pritisku, koncentraciji s kemichnimi reakcijami ipd.; te strukture lahko obstojajo le pri dolochenih zunanjih in notranjih pogojih. Disipativne se imenujejo zato, ker s pretokom »razsipajo« energijo in materijo. Kakor hitro se zunanji ali notranji pogoji bistveno spremenijo, ali pa izostanejo pretoki energije in materije, taka struktura razpade.

 

Te disipativne strukture nastanejo zaradi fluktuacij, tj. »mikroskopsko« majhnih statistichno nakljuchnih sprememb vrednosti razlichnih fizikalnih kolichin, kot so temperatura, koncentracija raznih snovi, pritisk itd., od katerih se nekatere pri dolochenih vrednostih tokov energije in materije ojachijo, povechajo in postanejo »makroskopske«. Te povechane pa niso vech nakljuchne, ker tudi same povzrochajo lastno rast. Tako nastane struktura, to je dolochen red v nekem prvobitno kaotichnem sistemu. Ta proces imenujemo samoorganizacija sistema. Kot sistem je oznachen skupek atomov, molekul, na sploshno teles v nekem omejenem prostoru.

Notranji ustroj takega sistema – disipativne strukture – kazhe prostorno funkcionalno razdelitev tvari ter kanalizacijo tokov energije in materije; zunaj njegovega prostora, v njegovi okolici, pa tega ustroja ni. Ustroj sistema se lahko schasoma tudi postopno menja, ko se prilagaja spremembam notranjih in zunanjih okolishchin; to se imenuje evolucija sistema ter se lahko spreminja tudi periodichno in reproducibilno.

Tukaj je posebej pomembno, da lahko zelo majhna sprememba dolochene velikosti, imenovana »kritichna« fluktuacija, v sistemu pri dolochenih pogojih (v labilnem ravnotezhju) povzrochi obsezhno spremembo – kaos ali pa red (strukturo), in v tem redu neka druga zopet novo spremembo – kaos ali pa nov red, ali pa she bolj zapleteno strukturo itd. V fiziki imenujejo te procese bifurkacija ali vilichenje, ki povzrocha vse vechjo raznovrstnost struktur, vse vechjo zapletenost strukture struktur, ravni organizacije struktur, to je zapletenost reda, seveda vse odvisno od pretokov energije in materije, pritiska, koncentracij in temperature fizikalnega sistema. Te spremembe strukture, reda, so pravzaprav spremembe, analogne faznim prehodom.

Semkaj sodi zgodbica o metulju, ki je s trepetom svojih kril (kritichna fluktuacija) povzrochil uragan – kaos – na drugi strani planeta; to je nekako mozhno, a tega praktichno ni mogoche meriti. Bolj dramatichno in pogosteje opazheno pa je zamrzovanje podhlajenih polarnih morij: voda, ohlajena pod temperaturo zmrzovanja (tj. v labilnem ravnotezhju), nenadoma zmrzne z veliko hitrostjo – mogoche zaradi udarca z repom neke ribe ali pa valchka, povzrochenega z rahlim pishem kakshnega vetrchka (kritichna fluktuacija), in tako nastale ledene povrshine se zachnejo lomiti z neznanskim trushchem, ob katerem so nekateri severnjaki, ki so mu bili priche, ponoreli ... Tudi voda, segreta nad temperaturo vrelishcha, lahko nenadoma izpari (lahko, da se je kotel rahlo stresel) in povzrochi hudo eksplozijo, kot so izkusili nekateri strojevodje parnih lokomotiv, pa tudi raziskovalci z nekaterimi drugimi tekochinami. Ti primeri so dogajanje pri faznih prehodih v nezhivem svetu, ki jih lahko neposredno opazujemo.

V druzhboslovju so nenadni prehodi, analogni zgoraj opisanim, imenovani revolucije. Za te prehode je bistveno, da sistem preide v labilno ravnotezhje, ko nekatere kolichine – na primer temperatura, pritisk ipd. pri enostavnih fizikalnih sistemih ali pa nezadovoljstvo, revshchina, lakota pri druzhbenih sistemih – presezhejo dolochene vrednosti. Tako je pri fizikalnih sistemih potrebna samo she majhna sprememba temperature, pritiska ipd. kot neposreden vzrok za zachetek faznega prehoda, pri druzhbenih sistemih pa temu ustreza delovanje sprva majhne skupine ljudi, ki najde odziv pri mnogih in tako preide v mnozhichno gibanje. Taka dogajanja v znanosti, vlogo novih idej v znanosti s prenosom iz fizike, opisuje T. Kuhn,5 vse to opisano pa lahko neposredno prenesemo na chloveshko druzhbo.

 

Disipativne strukture so tukaj, na planetu Zemlji, vsepovsod prisotne. Prav zagotovo ste videli oblachke kot ovchice – to je sorazmerno enostavna disipativna struktura. Toplotni pretok, v skladu s tokom vlazhnega zraka, povzrochi prostorno ponavljajoche se izhlapevanje in zgoshchevanje vode, to je narasle fluktuacije (makroskopska premena vodnih faz) pare in tekochine ali vodnih kapljic, kar je videti kot chreda enakih in medsebojno enako oddaljenih oblachkov (ovchic), in to v bistvu postane prostorska periodichna struktura, ki jo tvorijo konvekcijske celice v ozrachju. Konvekcija, to je krozhno gibanje zraka, pare in kapljic vode, pa je periodichna struktura v chasu. Ko se pretoki ali notranje temperature menjajo, se spremeni tudi struktura ali pa izgine.

 

Dalech bolj pogoste so veliko bolj zapletene disipativne strukture. K njim prishtevamo vsako zhivo bitje, organizirane druzhbe zhivih bitij, organizirane druzhbe druzhb, kot so naselbine, mesta, drzhave in naposled ves planet kot biosfera, pa tudi notranje »zhivljenje« Zemlje, kjer najdemo zopet konvekcijske celice magme, ki tvorijo dobrshen del planeta ter dolochajo nastanek in premike kontinentov. Kot smo zhe omenili, se pojavijo na vsaki ravni zapletenosti nove lastnosti in novo obnashanje fizikalnega sistema, to je novi kolektivni pojavi – prehodi iz neke kvantitete v novo kvaliteto.

Ti prehodi so seveda prisotni tudi pri zhivih organizmih, pri skupinah, pri druzhbah kot izredno zapletenih fizikalnih sistemih. Tu imajo zato svojo vlogo bolj zapleteni parametri, kolichine in lastnosti, ki pa delujejo podobno, che ne enako, kot pojmovno enostavne fizikalne kolichine pri enostavnih disipativnih strukturah. Pri zhivih bitjih je znachilno, da njihov ustroj sledi iz izredno zapletenih, prostorsko in chasovno organiziranih kemijskih procesov – to so disipativne strukture na osnovi avtokatalitichnih in periodichnih kemijskih reakcij, katerih sosledje je shranjeno kot informacija v ravnotezhni strukturi DNK ali RNK, kjer ta informacija, lahko tudi delno spremenjena, prehaja na potomstvo. Tako vsi predniki kakor tudi potomci tvorijo skupaj disipativno strukturo, ki se razvija v prostoru in chasu – proces, ki ga drugache imenujemo bioloshka evolucija.

Isti fizikalni zakoni vladajo od osnovnih delcev vse do civilizacij in chloveshkih mozhganov, ki naj bi bili najbolj zapletena organizirana struktura v naravi, so pa kot posamezna enota s telesom, ki jih vzdrzhuje, zopet le del neke shirshe strukture.

 

Dejstvo, da lahko zelo majhne spremembe, fluktuacije neke kolichine ali pa lastnosti, schasoma povzrochijo velik uchinek, je bistveno in usodno za razvoj, za proces evolucije zhivih bitij. Brez teh sprememb razvoja sploh ne bi bilo.

 

Medsebojno delovanje v nezhivem svetu prehaja s pojavom zhivih bitij in z njihovim razvojem (evolucijo) vedno bolj v to, kar imenujemo sodelovanje. Isti fizikalni zakoni dolochajo tudi ta razvoj na tej celotni poti.

V obsegu tega spisa nas zanimajo predvsem osnovni zakoni sposobnosti prezhivetja in razvoja, ki so obichajni na vseh ravneh organizacije bioloshkih, sociobioloshkih in socialnih sistemov. Tako bomo oznako evolucija uporabljali samo za razvoj v bioloshkem smislu, besedo razvoj pa v sploshnem smislu, ki tako zajema tudi pojem evolucije.

 

 

Bioloshka evolucija: prezhivetje najbolj prilagojenega – »tekmovanje« ali »sodelovanje«?

 

Osnovna paradigma evolucije zhivih bitij, kot to uchi znanost biologije, je prezhivetje najbolj prilagojenega kot posledica tekmovanja med posamezniki in skupinami za hrano in drugimi zhivljenjskimi sredstvi ter pri vishje razvitih bitjih tudi pri parjenju. Tekmovanje naj bi bila gibalna sila, motor evolucije. Taka je, poenostavljeno povedana, evolucija po Darwinu.

 

Ta teorija dosti pojasni, toda pri tem je bilo prezrto nekaj bistvenega (mislim, da je to prezrla vechina biologov) – to je sodelovanje, ki je ravno tako gibalna sila evolucije.

Eden od najbolj osnovnih korakov v evoluciji zhivih bitij je bil prehod od enocelicharja k mnogocelicharjem. Ta prehod ne bi bil nikdar mozhen brez medsebojnega delovanja med enocelicharji, ki pa ni bilo tekmovalno, saj je pri tekmovanju gotovo nemogoche – kot posledica bi prezhivel le najbolj prilagojen posamezen enocelichar.

Isto lahko trdimo za spolno razmnozhevanje, che zhe ne za razmnozhevanje nasploh. Tako bi bil pobit vsaj eden od roditeljev, lahko s potomstvom vred, ali pa bi jih izlochil in povsem onemogochil najmochnejshi posameznik. Pravzaprav se to vseeno dogaja pri nekih vrstah, kot so na primer pajki, bogomolke, varani itd. Toda tudi ti se razmnozhujejo in prezhivijo. Bistveno je, da prevladuje (so)delovanje nad tekmovanjem tako pri parjenju kot pri skrbi vechine za potomstvo, in je pri tem morebiten uboj le uvod v novo (so)delovanje.

 

Lahko bi preprosto rekli, da bi najbolj prilagojeni posameznik naposled umrl sam kot edini prezhiveli svoje vrste na svojem podrochju, che bi bilo tekmovanje prevladujoch evolucijski proces. Pravzaprav ne bi imeli nikakrshne evolucije, vsak bioloshki napredek bi bil ustavljen zhe na zachetku in verjetno sploh ne bi bilo zhivih bitij.

 

Prezhivetje najbolj prilagojenega je v naravi – v soglasju z biologijo – posledica dveh nachinov izbire: naravne izbire in spolne izbire (pri vishje razvitih organizmih). Ta dva pojma lahko vzporejamo z glagoloma imeti in biti, toda teh pomenov v naravi ne moremo tako ostro lochevati, kot je to mozhno pri pomenu besed.

Preprost, a zelo nazoren primer sta omenjeni izbiri pri kosih: samica izbere samca, ki »ima« najboljshe drevo, ne pa tistega, ki najlepshe poje – to je naravna izbira; samec pa izbere samico, ki kazhe, da ima najboljshe pogoje za vech potomstva (je videti »lepa« po svojih lastnostih) – to je spolna izbira.

Seveda, najboljshe drevo »osvoji« samec, ki je najbolj prilagojen danim zhivljenjskim pogojem.

 

Vrnimo se k pojmoma tekmovanje in (so)delovanje. Kot primer za opis nasprotja med tekmovanjem in (so)delovanjem v pojmovanju biologov in sociobiologov naj bodo mravlje, ki so najbolj pogosta druzhbena zhuzhelka, zhivecha povsod razen v arktichnih podnebjih. Tezhko je sprejeti mnenje, da med mravljami istega mravljishcha ni sodelovanja. V biologiji mravljishche velja za edinstveno, za posamezno enoto, za en sam organizem. V soglasju, ker imajo vse mravlje istega mravljishcha gotovo isto DNA strukturo, se mravljishche obnasha in deluje kot enoten in posamezen organizem – tako pravi biologija (R. Trivers).6 Sociobiologija (E. O. Wilson)7 pa meni, da so mravlje istega mravljishcha na visoki stopnji medsebojnega sodelovanja zaradi svoje medsebojne sorodnosti, sklicujoch se zopet na DNA – vse so sestre in so zato zelo altruistichne, tako izboljshajo prezhivetje celotnega mravljishcha, ne le kake posameznice. Ta altruizem je le izraz »egoistichnega gena« (R. Dawkins)8 v shirokem smislu celotne skupine, ker omogocha prilozhnost boljshega prezhivetja vsega sorodstva. Toda mravljishcha se med seboj obnashajo zelo tekmovalno. Tako so biologi zmagali9 – mi pa bomo vseeno vztrajali pri nashem pojmovanju prednosti sodelovanja za bodochnost razvoja.

Nakazana pojmovanja dveh izbirnih nachinov so za nash namen preozka in prevech vezana le na biologijo. Mi bomo pogled razshirili na izbiro po imetju ali po sposobnosti temu primerno delovati, ter na izbiro po znachilnostih ali po lastnostih – torej zopet na imeti in biti v shirshem smislu (primerjaj E. Fromm). Oba pojma naj bi bila uporabna tako pri posameznikih kakor tudi pri skupinah katerih koli zhivih bitij, seveda odvisno od njihove ravni bioloshkega razvoja. Pravzaprav lahko oba nachina izbire zelo gladko preideta drug v drugega, ta premena pa je bistvena za evolucijo nasploh: tako za evolucijo v bioloshkem kakor v socioloshkem smislu.

 

 

Medsebojno delovanje in sodelovanje

 

Jasno je, da sta medsebojno delovanje in sodelovanje dva razlichna pojma. Prvi je nekako bolj shirok, saj lahko vsebuje tudi drugega, vendar pa je njegovo bistvo v tem, da v medsebojnem delovanju predvsem ni nikakrshnega osnovnega namena, ni tega, kar bi lahko imenovali kot voljo za dosego nekega uchinka. Tudi che prvi pojem vsebuje drugega, je mishljeno medsebojno delovanje kot neko nenamensko, na sploshno sluchajno delovanje med posameznimi enotami. Za nekak prehod od delovanja k sodelovanju pa lahko shtejemo medsebojno delovanje, ki koristi tako skupini kot tudi posameznikom v vechini njenih chlanov.

 

Pojem sodelovanje vsebuje delovanje kot nekaj namenskega, kjer je prisotna tudi volja, ki bolj ali manj odlocha med razlichnimi mozhnostmi delovanja. V biologiji, sociobiologiji in tudi v sociologiji (z izjemo skrajnih smeri) ne moremo postaviti jasne lochnice v opisu delovanja in sodelovanja med posameznimi enotami. Razlog temu je razvoj, evolucija medsebojnega delovanja v sodelovanje. Za ta razvoj je seveda odgovorna izbira, tako naravna kot spolna, odvisno od ravni razvoja. V vsakem delovanju lahko najdemo nenamenske sluchajnosti, neprestano nastajajoche male spremembe, »napake« – kot fluktuacije, ki so pogoj za evolucijo. Kje in kdaj natanchno je nastal prehod v sodelovanje, pa je vprashanje, ozko povezano z nastankom zavesti in razuma. To je nepretrgoma delovalo na izbiro samo, in to v tehniki imenujemo pozitivna povratna zveza – in prav to je lastni razvoj she bolj usmerjalo in pospeshevalo. V kemiji bi temu rekli avtokatalitichne reakcije ; te so posebno znachilne za disipativne strukture, kjer porast mikroskopskih fluktuacij povzrochi makroskopsko spremembo strukture.

Prehod od enocelicharjev k mnogocelicharjem smo zhe navedli kot primer koristnega (so)delovanja. Sluchajni skupek celic, »optimalna« fluktuacija gostote enocelicharjev – primitivnih organizmov, je lazhje prezhivel, ker je bil verjetno prevelik za svojega »sovrazhnika« ter je tudi lazhje obvladal svoj »plen«. Velikost pa je tudi zashchitila notranje celice pred mozhnimi slabimi zunanjimi vplivi. Te celice so lahko prezhivele le, che so dobile hrano od zunanjih, prevzele pa so neke naloge, ki so bile koristne za vse, in tako je prishlo do razdelitve nalog. Pri izmenjavi hrane se je izmenjal in meshal tudi genetski nosilec, tako je skupno zhivljenje z delitvijo nalog postalo dedno; primeri za ta prehod so nekateri klobuchnjaki in spuzhve (kot si je mogoche ogledati v kakshni knjigi o biologiji).

Tukaj gre torej za medsebojno delovanje. O sodelovanju lahko govorimo shele pri zbiranju vishje razvitih bitij v skupine. O tem she ne moremo govoriti pri jati rib, lahko pa delno zhe pri jatah nekaterih ptic; pravzaprav je to odvisno od tega, koliko je to zbiranje genetichno pogojeno: oponashanje obnashanja vechine ali le prisotnost v skupini, ali pa gre zhe za spoznanje, da je v skupini mozhnost prezhivetja vechja – to je zhe zavestno razumsko spoznanje, v dolocheni meri prisotno pri sesalcih. Vrsta in nachin delovanja pri sodelovanju nista vech odvisna od statistichnih nakljuchij, temvech sta od vsega zachetka dolochena poizkus in napaka – brez procesa razvoja. Kar procesu razvoja ostane podvrzheno, je »jakost« sodelovanja, ki poskrbi za nadaljno evolucijo.

Vsekakor to velja za primate in she posebno za chloveka. Razvojno, to je evolucijsko gledano, je sodelovanje najvishja oblika medsebojnega delovanja, tako posameznikov kakor tudi skupin – druzhb.

Samo sodelovanje je privedlo do nastanka in razvoja kultur in civilizacij. Tekmovanje in s tem odstranitev, izlochanje enot – posameznikov, delov druzhb ali poddruzhb – je postalo v tem razvoju proces, podrejen sodelovanju, proces chishchenja in manj kot proces napredka, razvoja samega. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo tudi tu medsebojno delovanje v vsaki skupini, mogoche celo she bolj izrazheno v dani skupini, kot pa je to sodelovanje. Vloga medsebojnega delovanja ni nujno podrejena sodelovanju; vedno je lahko koristna ali pa shkodljiva, pri tem je merilo sposobnost prezhivetja v danih pogojih, sodelovanju pa prisojamo vechinoma koristno vlogo, saj njegovo nasprotje ni nedelavnost, temvech unichevanje.

 

 

Merilo za stopnjo razvoja

 

Vsaka skupina je skupina po nechem podobnih si organizmov, ki imajo dolochene skupne lastnosti. Tako tudi pri chloveshtvu in njegovih druzhbah. Vprashanje je, katero merilo lahko uporabimo, da bi dolochili »razvitost« ali recimo stopnjo razvoja neke skupine.

Sluchajne skupine enocelicharjev se razvijejo v mnogocelicharje, pri katerih postaja notranja stopnja organizacije medsebojnega delovanja izredno zapletena. Lochnica od take skupine celic do mnogocelicharja kot posameznega organizma ali enote ni jasna niti ostra. To bi pravzaprav izkljuchilo stopnjo notranje organiziranosti skupine kot merilo za stopnjo razvoja. Tako nam preostane dolochiti le skrajne meje tega pojmovanja – sluchajna skupina in iz skupine nastali organizem. Sluchajna skupina organizmov naj bo skupina, v kateri ti organizmi med seboj lahko delujejo, vsak organizem te skupine pa je zmozhen prezhiveti tudi brez skupine, to je kot posameznik. Skupina tako lahko tudi preprosto razpade, kakor je tudi nastala. Na najvishji stopnji razvoja je skupina organizmov, ki so pravzaprav zhe popolnoma izgubili svojo identiteto kot posamezniki, so zgolj deli iz njih nastalega (nad)organizma, niso vech sposobni prezhiveti kot posamezniki; sam obstoj (nad)organizma pa je lahko celo ogrozhen, che jih ta organizem prevech izgubi. Tako lahko rechemo, da je stopnja razvoja tem vishja, chim bolj je organizem – to je sistem – zapleten in chim bolj so njegovi deli medsebojno odvisni.

 

Kot zhe omenjeno, tako nastajajo vedno nove ravni organizacije; pri tem ta beseda zhe sama pojasnjuje nastanek organizma. Vsak prehod na drugo raven organizacije je s fizikalnega stalishcha fazni prehod – to je prehod od kolichine v kakovost, od kvantitete v kvaliteto. Tukaj nimamo pojma kakovosti ali kvalitete kot nechesa, kar bi bilo po nekih merili dobro ali pa boljshe. Gre preprosto za pojav novih, pri faznem prehodu bistveno razlichnih lastnosti fizikalnega sistema.

 

 

Potek razvoja

 

Nas najbolj zanima chloveshka druzhba, pravzaprav kakshna je bila pot v tem razvoju od posameznika do danashnje civilizacije. Ne nameravam ponavljati vse dolge zgodbe razvoja primatov, ki razvodeni razvidnost bistva tega razvoja. Ravno tako bi ta zgodba ne izdvojila osnovnih skupnih lastnosti posameznikov kakor tudi skupin, ki so ostale gotovo nespremenjene pri tem razvoju. To so znachilnosti, lastnosti, ki so se ohranile skozi celoten razvoj in so nanj bistveno vplivale.

 

Chloveshka druzhba je nosilec vsake civilizacije in kulture, pogosto jo s tema besedama tudi imenujemo. Kot taka je, kakor tudi vsak njen chlan, kot vsako zhivo bitje s fizikalnega stalishcha, disipativna struktura. Vsaka disipativna struktura, kot smo zhe omenili, tudi nezhiva, obstaja in potrebuje za svoj obstoj pretok materije in energije. To je zelo preprosto in razvidno zhe pri vsakem zhivem bitju, ki potrebuje hrano, pijacho, diha in izlocha porabljeno – to je pretok materije. Da pa bi vzdrzhevalo ta pretok materije, je potrebna energija, pridobljena iz hrane s prebavo ali pa neposredno prevzeta kot svetloba ali toplotno sevanje, delno porabljena za sintezo lastnih delov iz hrane, delno pa oddana v okolico kot ne vech uporabna toplota – to je pretok energije. V primeru, da preneha kateri koli od teh dveh pretokov, bitje umre. Bolezen pa je vsaka motnja v tem pretoku.

Tvorba novih lastnih delov je potrebna za nadomestilo poshkodovanih, ki jih organizem razgradi in delno izlochi. V tem procesu pride do malih sprememb, fluktuacij, sluchajnih »pogreshkov« (izvirna tehnichna oznaka): nepopolni nadomestki, nenadomeshcheni poshkodovani in nepopolno izlochanje razgrajenih. Vse to vodi do motenj v delovanju organizma; ta proces imenujemo staranje, ki povzrochi vedno vechje motnje v pretoku materije in energije, dokler ne nastopi smrt.

Vse te spremembe pa niso le shkodljive, ker nastajajo nenamensko, sluchajno, statistichno, brez dolochenega reda, in so tako med njimi tudi take, ki povzrochijo bolj ali manj koristne posledice za organizem – ta proces v razvoju imenujemo poizkus in napaka. Te fluktuacije ali »pogreshki« – v biologiji govorimo o mutacijah genov, spremembah v DNA – odlochajo, ali je organizem bolj ali manj sposoben prezhiveti v danih pogojih, in so osnovni pogoj za evolucijo. Nepotrebno je poudarjati, da ima organizem, ki je bolj sposoben za prezhivetje, ki je bolj prilagojen, vech potomcev, manj prilagojeni pa manj, in te odstranita izbiri, ki sta tudi eno od osnovnih gonil evolucije. Kakor zhe recheno, biologija pri tem zelo rada pozabi na (so)delovanje (ga ne omenja), ki je prav tako eno od osnovnih gonil evolucije.

 

Za vechino vrst sesalcev je znachilno, da zhivijo v skupinah. Trop je najbolj enostavna skupina. Ta pa zhe ima precej razvito notranjo organizacijo, ki se kazhe v raznih ravneh podrejenosti oziroma nadrejenosti podskupin in ima vechinoma samo enega nadrejenega posameznika – vodjo tropa, alfa zhival. Pri tem sta naravna in spolna izbira omogochili, da sta tezhnja za zdruzhevanje v skupino in podrejanje alfa posamezniku postala dedna. Zdruzhevanje v skupine, to je sodelovanje, je omogochilo vechje mozhnosti za prezhivetje posameznika, kot pa bi jih ta imel sam, brez skupine. Seveda s tem nista bili izkljucheni niti naravna niti spolna izbira, nastala so le druga pravila »igre« za obstoj posameznika v skupini. Zaradi tega so nastali razni sloji, razne ravni podrejenosti chlanstva v skupini tja do prevladujochega posameznika, do alfa posameznika. Ta si je lastil najboljshi in najvechji del hrane (ulova ipd.); che je bil samec, je imel izkljuchno pravico na parjenje, s svojo premochjo in vodstvom pa je omogochil bolj uchinkovito pridobivanje hrane in zashchito posameznih chlanov – tudi pred in med njimi samimi – ter prenos svojih prednostnih lastnosti na najvechje shtevilo potomcev. Zashchita je neizogibno privedla do pojava druzhbenih zajedalcev – socialnih parazitov, chlanov, ki niso bili uchinkoviti niti pri pridobivanju hrane niti pri zashchiti skupine, dobili pa so vedno svoj del, mogoche she kak vechji zalogaj iz skupne kolichine hrane in so bili tudi uspeshni pri parjenju. To so bili tako samci kot tudi samice – predvsem zvijacha in prevara pri prvih, velika krotkost in pokornost pa pri drugih.

Vchasih je trop tudi ena sama druzhina – najblizhje sorodstvo. Pri nekaterih primatih ima trop tudi tolpo – to je podskupino istospolnih mlajshih posameznikov, ki lahko deluje tudi neodvisno od tropa. Vse te oblike skupin so vechinoma znachilne tudi za chloveshke skupine skozi najdaljsho dobo chlovekovega razvoja. Sledil je prehod v pleme, za katerega je znachilno, da je organizacija dosegla razne ravni delovanja, nastala je delitev dela, ki ni bila samo odvisna od spola – seveda zaradi nastanka in razvoja poljedelstva ter zhivinoreje. Pleme sestavlja vech sorodnih druzhin, vech plemen se zlije v narod, temu pa sledi drzhava; tudi ta je organizem in organizacija, ki jo tvorijo visoko razvite organizacijske skupine itd. Tu imajo sociologi natanchna, vchasih med seboj nasprotujocha si dolochila, kaj je tochno to ali ono, za nas pa je vazhen le pojem ravni in obsega organizacije.

Za celoten druzhbeni razvoj je znachilno, da z vsakim prehodom nastane vishja, bolj zapletena vrsta organizacije, ki jo tvori vedno vech skupin posameznikov, kjer se pojavi vedno neka vsem nadrejena skupina kakor tudi posameznik kot vodja, ki ga lahko oznachimo kot alfa osebo – vse pa je pogojeno z dednostjo, nastalo z izbiro skozi celoten razvoj. Znachilno je tudi, da v nadrejene skupine sodijo posamezniki z vlogami alfa oseb kot vodje nizhjih skupin. Podskupine, ki so nastale zaradi organizacije celotne skupine, prevzamejo vlogo entitete, vlogo neke vrste posameznika, med katerimi vzniknejo ob sodelovanju tudi tekmovanje in temu ustrezni izbirni mehanizmi.

Osnovni pogoj za nadaljnji razvoj je sodelovanje, tako med posamezniki kakor tudi med skupinami. Kakor smo zhe omenili, je sodelovanje izraz volje – bolj ali manj svobodne – kot ene od osnovnih znachilnosti razuma. Od razvoja sodelovanja je nelochljiv razvoj jezika, saj je sodelovanje brez sporazumevanja skorajda nemogoche. Znachilno je, da je jezik bolj ali manj lasten skupini ali skupinam.

Z razvojem razuma je sledil tudi druzhbeni razvoj, in tako je druzhbena organizacija dobila svojo razumsko, miselno podobo ali pojmovanje, tako pri posamezniku kot pri celotni skupini. To pojmovanje pravzaprav ni sledilo razvoju, marvech je bilo bolj vodilo in vzrok za razvoj v smislu organizacije skupine, ker je vsebovalo in vsebuje tudi pojem celotne zhivljenjske okolice in poizkusa obrazlozhitve njenega delovanja. Zaradi tega je tudi razlichno od druzhbe do druzhbe in je izrazheno v verstvu vsake druzhbe posebej.

Tako je za verstvo znachilno, da ni izid nekega razvoja, temvech je izid tezhnje razumsko pojasniti spoznanja, izid vprashanj in odgovorov nanje ter chustvenih stanj, kakor je to Hegel oznachil: kjer preneha ratio, tam se zachne emotio.

Posebno je znachilno za vsako verstvo, da je pojem bozhanstev ali boga in njihovega delovanja osrednji verski pojem, njihovo chashchenje pa je najbolj sploshno skupno opravilo celotne prvotne druzhbe. Tako je verstvo poleg jezika postalo ena od osnovnih oznak pripadnosti dolocheni skupini ali druzhbi.

Pojem boga ali bogov pa je neposreden prenos pojma alfa osebe, njenega polozhaja in njenih lastnosti v versko pojmovanje, je intelektualna ekstrapolacija alfa osebe v onostranstvo. Tako je tudi prenesen pojem neomejene oblasti in odlochanja v onostranstvo, odgovornost pa je prepushchena vsakemu podrejenemu posamezniku samemu; to je verska razlaga, znachilna za ohranitev oblasti »zemeljske« alfa osebe kot predstavnika boga, ki je v neposrednem stiku z bogom, oblast pa ima po bozhji volji. S tem so nelochljivo povezana tudi najmochnejsha chustva – strahosposhtovanje in ljubezen v svojem verstvu, ki je tako postalo vera, poslushnost, predanost in zvestoba do »lastne« alfa osebe, a sovrashtvo in zanichevanje do drugega verstva in njegovih pripadnikov.

Prvotna verstva so bila strpna, saj so si bila zelo podobna in odprta. Imela so koristen vpliv, ker so pospeshila druzhbeni razvoj z notranjo organizacijo skupine in so urejala medsebojne odnose, pravzaprav so podredila naravno kakor tudi spolno izbiro dolochenim pravilom, uvedla nagrado in kazen za prestopnike, to pa je omogochilo trdnost, trajnost in boljshe zhivljenjske pogoje celotne druzhbe. S prehodom v vero, v verstvo, ki je postalo zakljuchena, nespremenljiva skupina pojmov, pojmovanja in obveznosti, se je sicer notranja organizacija okrepila, a je s tem postala tudi neprilagodljiva. Temu je sledila tudi tezhnja po slepi pokorshchini na vseh podrejenih ravneh organizacije druzhbe, izguba strpnosti; nastopila so nova nespremenljiva merila izbire, tako med posamezniki kot podskupinami, ki so dolochala nove obvezne nachine sodelovanja, nagrade in kazni za prestopnike. Tako je nastala morala, z njo pa zakonodaja kot zbirka meril za delovanje, sodelovanje in izbiro v vsaki druzhbi.

 

 

Gemeinschaft vs Gesellschaft

 

Ta nova merila izbire so vechinoma dvorezna – konchni izid izbire po njih je lahko koristen kot tudi shkodljiv, odvisno od mnogih dejavnikov, ki jih lahko spoznamo le v obsezhnosti in globini razchlenitve.

Vsaka podskupina je podskupina zaradi tega, ker ima svoje lastnosti, svoj nachin delovanja in sodelovanja. Zato ima vsaka podskupina tudi neka lastna merila izbire, ki v mnogih primerih privedejo do nasprotij med podskupinami in do celotne (nad)skupine. Ta nasprotja so eden bistvenih problemov moderne druzhbe, pravzaprav drzhavnih organizacij, oznachenih kot gemeinschaft na ravni podskupine in gesellschaft' na ravni drzhave.10

Kot smo zhe omenili, smo temu primerno pojma naravne in spolne izbire razshirili, da bi zajeli tudi izbire na ravneh skupin. Kot recheno, je to izbira po imetju ali po sposobnosti temu primerno delovati ter izbira po znachilnostih ali po lastnostih posameznika in skupine.

 

Pri zdruzhevanju organiziranih skupin v sodelujoche ali nasprotujoche si nadskupine, kot so na primer deloma drzhave, zveze drzhav ipd., je sodelovanje kljub raznovrstnosti blagovne in kulturne izmenjave bolj delovanje na ravni naravne izbire, bolj tekmovanje za prevzem zhivljenjskih sredstev, za moch in prevlado, ki prehaja v najnizhjo stopnjo delovanja – v organizirani parazitizem, kot sta to v najchistejshi obliki kolonizacija in okupacija, ali pa v organizirano unichevanje, kot je to vojna. To pomeni, da je dejanska izbira na shiroki ravni prvobitna v najslabshem smislu, cheprav je skrita in prikrita z navideznim, deklarativnim ravnanjem v skladu z moralo in zakonom vechine. Temu primerno je she tako zlochinski pristash predstavljen kot plemenit ali kot nedolzhna zhrtev, she tako moralni in pravichni nasprotnik pa je obravnavan razchlovecheno na vseh ravneh svojega bitja; she tako zlochinsko dejanje, che postane ochitno, je predstavljeno kot neizbezhno, nujno za dosego vishjega namena ali pa kot edini ukrep za lastno prezhivetje, odgovornost pa je pripisana nechloveshkemu nasprotniku. She tako plemenito dejanje nasprotnika je zgolj pretveza ali prevara za dosego najbolj nizkotnih namenov.

Do tekmovanja in sporov med skupinami pride najvechkrat takrat, ko si skupine delijo isti zhivljenjski prostor ali pa neka skupina skusha prevzeti zhivljenjski prostor druge skupine. Pri tem imajo kljuchno vlogo alfa osebe kot vodje skupin v sporih. Obichajno so to tisti, ki s svojimi pristashi povzrochijo odkrit spor. Med njimi moramo seveda razlikovati tiste, ki so zagreshili spor, in tiste, ki vodijo obrambo. Tisti, ki so zagreshili spor, so gotovo vedno druzhbeni zajedalci, ki se predstavljajo kot reshitelji in zashchitniki napadalne skupine. Prav ti so najhujsha vrsta druzhbenih zajedalcev, saj njihovo delovanje privede do oborozhenih spopadov ali vojne, pri tem pa zhrtvujejo tako pripadnike svoje skupine kot tudi nasprotnike, navadno z velikimi materialnimi in chloveshkimi izgubami.

 

Kar bi bilo vsemu temu navkljub koristno in bi dajalo upanje na resnichno dober razvoj, je dejstvo, da ti druzhbeni zajedalci morajo uporabiti propagando, lazhi, da bi spodbudili »svoje« ali »nashe« v spor z »drugimi« ali »njihovimi«. Kot recheno, gre za oznako spora kot deklarativnega ravnanja v skladu z moralo in zakonom, to je spora, ki naj bi bil pravichen. To pomeni, da je chlovekov razumski razvoj dosegel tako visoko raven pojmovanja – to pojmovanje pa je skozi chlovekov razvoj postalo tudi dedno in tako neposredno povezano z nagoni in chustvi – da mora biti obchutek za pravico zadoshchen, ker drugache bi se povprechen posameznik upiral sporu, ropu in ubijanju.

Druga stran tega pa je dejstvo, da to pojmovanje povzrocha veliko strpnost med pripadniki skupine in predvsem ta strpnost omogocha druzhbenemu zajedalcu in njegovim pristashem, ki so tudi sami bolj ali manj druzhbeni zajedalci, da to izkoristijo v svoje sebichne namene. Prisvojijo si oblast, eden pa postane vodja, cheprav nima vseh lastnosti alfa osebe. Ni potrebno posebej poudariti, da imajo druzhbeni zajedalci bolj ali manj zmanjshan obchutek za moralo in pravichnost (meje niso ostre, kot niso pri tej zgodbi v celoti), vse njihovo delovanje je sebichno ne glede na tujo shkodo – druzhbeni zajedalci so sociopati.

Vse navedeno je osnovni problem vseh chloveshkih druzhb – od tropa do danashnje civilizacije.

 

 

Vzgoja

 

Doslej smo obravnavali celoten razvoj le kot razvoj v skladu z dednostjo v bioloshkem smislu.

Zhe pri nastanku tropa pa zachne igrati veliko vlogo tudi prenos koristnih izkushenj od starejshih na mlajshe pripadnike skupine; ali je to oponashanje ali pa pouchevanje, prvemu sledi drugo v razvoju – vse imenujmo z enotno oznako vzgoja, ki pravzaprav razshiri pojem dednosti na raven, ki ni bioloshka v ozkem smislu besede. V skupnem spominu ostanejo izkushnje in spoznanja, ki so dostopna vsem chlanom.

Tako zachenja vzgoja v razvoju dopolnjevati bioloshko dednost. Hitrost prenosa »kolichine podatkov« na potomstvo je shtevilchno kot tudi kakovostno neprimerljivo vechja pri vzgoji, kot pa je to mogoche z bioloshko dednostjo. Po drugi strani pa vzgoja neposredno vpliva na merila naravne in spolne izbire posameznika, na njegovo delovanje, in tako tudi bistveno na bioloshko-dedne lastnosti; tako usmerja in pospeshuje nadaljnji razvoj posameznika kot chlana druzhbe in druzhbo samo. Vzgoja je ta, ki je povzrochila skokovit razvoj chloveshke druzhbe – uchenje, govor in rast mozhganov so bili in so medsebojno povezani v avtokatalitichnem procesu tega razvoja. Biologi in sociobiologi seveda pri tem skromno govorijo o vse vechji skrbi starshev za potomstvo v skladu z druzhbenim razvojem.

Tako je propaganda sredstvo zlorabe vzgoje, ki deluje tudi proti vzgoji sami. Omejevanje izobrazbe kot glavnega dela vzgoje je osnovno orozhje za podjarmljenje druzhbe, saj so slabo izobrazheni najbolj podvrzheni vplivu propagande.

Razlike, ki nastajajo ali pa so nastale med raznimi druzhbami, so dejansko bistvene le na ravni vzgoje, se pravi, da so razlike priuchene. Bistvenih razlik, zlasti zaradi skupnih prednikov v bioloshko blizhnji preteklosti, ni na bioloshki ravni, cheprav zunanji videz zaradi vplivov podnebja prav neverjetno pogojuje medsebojna nasprotja v tem razlichnih si druzhb. Njihova pomembnost v moderni druzhbi sledi le iz njihovega precenjevanja in zlorabe v medsebojnih odnosih, tako v vzgoji kot v propagandi druzhbenih zajedalcev.

 

Seveda imajo biologi in sociobiologi (Travis vs. Wilson) tudi tukaj svoja medsebojno nasprotna mishljenja: nekateri so odlochno proti temu, da obstaja tudi izbira skupin, tj. druzhb; izbiro gledajo le s stalishcha in na ravni posameznega organizma kot bioloshke enote po delovanju.

 

 

Izbira (selekcija) in evolucija

 

Kako delujejo skupno sodelovanje, razmnozhevanje, dednost in izbire v razvoju, v evoluciji, ki je pravzaprav prilagojevanje organizmov na zhivljenjske pogoje in njihove spremembe, dane iz okolice in tiste, ki so nastale zaradi kakrshnega koli vzroka znotraj posameznega organizma ali skupine? Torej kateri je najbolj osnovni korak za proces evolucije? Omenili smo ga zhe – to je sluchajna sprememba, fluktuacija raznih lastnosti. Kako deluje sosledje teh sluchajnih sprememb v evoluciji?

Posamezni organizmi v neki skupini imajo vechino podobnih, tako rekoch kakovostno istih lastnosti, ki jih oznachujejo kot pripadnike te skupine. Med seboj pa se razlikujejo v neki meri, ki kazhe, koliko je neka lastnost pri posameznem organizmu bolj ali manj izrazhena kot pri drugem iz iste skupine; tako lahko rechemo, da se lastnosti posameznikov razlikujejo shtevilchno ali kolichinsko.

Tako imamo, kakovostno gledano, znotraj skupine vedno neko porazdelitev izrazhenih lastnosti, to je porazdelitev njihove jakosti ali shtevilchno merljivih vrednosti lastnosti posameznih organizmov. Statistika govori o tem kot o sluchajni razpodelitvi »pogreshkov«, kjer je kot »pogreshek« oznachena razlika vrednosti lastnosti posameznega organizma od povprechne vrednosti te lastnosti vseh organizmov skupine. Tu je oznaka »pogreshek« samo ostanek tehnichnega jezika pri merjenjih kolichin, ki naj bi imele s tehnichno izdelavo neko namensko vrednost. Mi jo uporabljamo le zaradi zhe ustaljenega poimenovanja, da ne bi uvajali novih oznak brez kakrshne koli zveze z »napakami – pogreshki«, z »dobrim« ali »zlom«.

Raziskave so pokazale, da ta razpodelitev sledi tesno Gaussovi krivulji, kot je razvidno iz slike 1. Vidimo, da nam ta krivulja prikazhe razprshenost vrednosti oziroma jakosti lastnosti okoli neke srednje, povprechne vrednosti (A) jakosti lastnosti v celotni skupini. V statistiki, v teoriji pogreshkov, imenujemo to Gaussovo krivuljo normalni zakon porazdelitve pogreshkov.

To razpodelitev pa lahko neposredno razlagamo kot prilagojenost organizmov na dane zhivljenjske pogoje. Bolj kot so lastnosti razlichne od optimalnih, to je od jakosti A, toliko manj je organizem prilagojen na dane zhivljenjske pogoje, in zaradi tega se shtevilo takih organizmov temu ustrezno zmanjsha.

 

 

Sl. 1

 

Jakost lastnosti narashcha z leve proti desni. Najbolj prilagojena skupina organizmov ima razdelitev vrednosti lastnosti v skladu s krivuljo 1; velichino vrednosti lastnosti A, ki ustreza najboljshi prilagojenosti pri danih zhivljenjskih pogojih, ima najvechje shtevilo organizmov, celotno shtevilo organizmov pa predstavlja osencheno podrochje pod krivuljo. Pri spremembi zhivljenjskih pogojev, za katere je najvechja prilagojenost pri vrednosti lastnosti B, imajo najboljshe pogoje za prezhivetje in tako najvech potomcev organizmi okoli te vrednosti lastnosti, kar povzrochajo naravna in druge vrste izbire. Celotna krivulja porazdelitev se, zaradi vechjega shtevila potomstva teh organizmov, tako premakne na desno, tezhi h krivulji 2, s sredino pri B. Tisti organizmi pri krivulji 1, ki so prevech levo, izumrejo zaradi neprilagojenosti in tako njihovih velichin lastnosti potomstvo v krivulji 2 nima vech. Pri preveliki spremembi zhivljenjskih pogojev, ki ji prilagojevanje ne more slediti, kar bi ustrezalo optimalni vrednosti lastnosti C, celotna skupina organizmov krivulje 1 izumre, shtevilo skupine organizmov v primeru krivulje 2 se pri teh pogojih s potomstvom bistveno zmanjsha, kar kazhe krivulja 3.

Vidimo, da je razprshitev vrednosti lastnosti bistvena za prezhivetje, za razvoj, za evolucijo. Dovolj velika sluchajna razpodelitev vrednosti lastnosti ali razprshitev jakosti lastnosti, tj. razpon »pogreshkov«, je osnovni pogoj za prezhivetje skupine organizmov pri spremembah zhivljenjskih pogojev. Ob spremembi meril izbire je vedno prisotno nekaj bolj prilagojenih organizmov s temu ustreznimi drugachnimi lastnostmi, kot pa jih ima vechina. Sosledje sprememb teh lastnosti pravzaprav privede do pojava novih vrst zhivih bitij, organizmov kakor tudi druzhb; je torej vse to, kar imenujemo evolucija. Preozka razprshenost vrednosti lastnosti pogojuje primere sprememb, ki jih opisuje prehod od pogojev pri A na pogoje pri C, in to je eden od bistvenih vzrokov izumrtja organizmov. Opisano velja gotovo za vsako posamezno lastnost organizma, kakor tudi za njihovo skupno delovanje.

Tako velja tudi za skupine ljudi in za chloveshko druzhbo nasploh. Kateri nachini izbire so nevarni za nash razvoj ali pa celo za nash obstoj, che ne uposhtevamo sorazmerno redkih vesoljskih ali geoloshkih vplivov?

Jasno je, da so ti nachini izbire ravno tisti, katerih smo vzrok mi sami.

K tem spadajo merila izbire, kot so verska, politichna, pa tudi plemenska in narodna pripadnost, nepotizem – taka izbira pogojuje, da zavzamejo za druzhbo kljuchne polozhaje nestrokovnjaki, njihova edina »usposobljenost« je, da so »nashi«, tako zozhujejo razpodelitev lastnosti in sposobnosti za razvoj in obstanek druzhbe ter jo v primeru verskih in politichnih skrajnosti, kot je to pokazala zgodovina, pripeljejo do propada. Take izbire tudi razbijajo druzhbo, ker sodelovanje med posamezniki kot tudi skupinami omejujejo, povzrochajo spore – vse do oborozhenih spopadov in vojn, kar pokazhe, da je sodelovanje, kot smo omenili, eden od osnovnih pogojev razvoja in obstanka druzhbe.

Tukaj takoj spoznamo kot merilo izbire deklarativno pripadnost k tako imenovanim »zahodnim vrednotam«, ki so tudi samo deklarativne in v resnici nikjer ne obstajajo, ter brezpogojno »predanost« neoliberalnemu kapitalizmu. Prvo naj bi pokazalo, da smo na pravi moralni in etichni poti, drugo pa naj bi omogochilo gospodarski uspeh – oboje ravno tako na osebni kot na drzhavni ali druzhbeni ravni. Dejansko je prvo izjava vdanosti in vazalstva Zahodu, drugo pa brezobzirno profitarstvo in neomejeni egoizem – oboje vodi v skladu z zakoni razvoja neizogibno, neposredno, nepovratno in neustavljivo v propad druzhbe in ogrozha obstanek chloveshtva.

Tudi nachin zhivljenja – odvisnost od energetskih virov, transporta dobrin, industrijske proizvodnje, modernega poljedelstva in vsega tega, kar imenujemo zhivljenjski standard – je osnovo nashega prezhivetja, predstavljeno s shirino krivulje razpodelitve, tako zozhil, da lahko vsak vechji premik kot izostanek nashtetih tehnichnih sredstev ogrozi obstoj nashe druzhbe in prezhivetje velikega dela prebivalstva.

Sicer vse to ni nich novega, chesar ne bi vedeli zhe doslej, le brez zavesti, da je vse to v skladu z naravnimi zakoni in da nas na tej poti nich vech ne reshi.

 

 

Entropija

 

Omenili smo zhe, da vsaka disipativna struktura kot fizikalni sistem, enako vsak organizem ali pa organizirana skupina zhivih bitij, druzhba, potrebuje za svoj nastanek in obstanek pretok energije in materije.

Sploshno merilo za kolichino zhe neuporabne, iz nekega fizikalnega sistema izlochene materije in energije, je fizikalna kolichina, ki jo imenujemo entropija. Prav tako pa je to tudi merilo za nakopichene napake in motnje v organizmu in njegovem delovanju. Nastajanje, proizvodnja entropije nam omogochi oceniti, koliko je bilo v pretoku materije in energije koristno porabljeno za razvoj, vzdrzhevanje in prezhivetje organizma, in koliko je shlo v odpad. Nakopichena entropija organizma pa izrazha stopnjo staranja ali »zastrupljenosti« organizma, kar pove, koliko je organizem she sposoben prezhiveti v danih okolishchinah.

Vsak proces, ki povzrocha porast entropije, je tako imenovani disipativni proces – je proces, ki v svojem konchnem delovanju brezpogojno razsipa energijo in materijo, ju pretvarja v manj »vredne« oblike, kot sta to toplota in recimo blato. Ti procesi lahko povzrochijo nastanek strukture v fizikalnem sistemu, tj. povzrochajo nastanek disipativne strukture. Vsak disipativni proces je tudi ireverzibilen proces – se pravi proces, ki ga ne moremo z nichimer in nikdar obrniti, da bi tekel nazaj; na primer ni procesa, ki bi iz razbitega jajca naredil zopet isto celo jajce, toplota teche sama po sebi le z mesta vishje temperature na mesto nizhje temperature in ne obratno. To pomeni, da to, kar z nashega stalishcha imenujemo shkodo, izlochke in odpad, je porast entropije, ki je, kakor koli zhe je nastala, ne moremo nikdar vech odpraviti ali pa nadomestiti brez izgube na kakrshen koli nachin. To je naravni zakon!

 

Vidimo, da je porast odpada, onechishchevanje okolice s chimer koli – od lastnih iztrebkov, plastichnih vrechk, izpushnih plinov, nepotrebnih vozhenj do proizvodnje orozhja, vechine prodajnih artiklov, njihove uporabe, vojn, ubijanja in rushenja chesar koli – zgolj po chloveku povzrochen porast entropije okolice.11 Kadar se ukvarjamo z neko organizirano druzhbo, sodi tudi ocena lastnosti in delovanja njenih chlanov kot njenih delov k oceni entropije druzhbe. Ta del entropije imenuje Pendell12 socialna entropija, h kateri se bomo she kasneje vrnili in jo razchlenili.

 

 

O propadu civilizacij

 

O propadu civilizacij je pisalo zhe precej ljudi. Pravzaprav so vsi iskali tehtne vzroke za propad v danashnjem smislu bolj zgodovinskih kultur kot pa civilizacij. Te kulture lahko pogojno imamo tudi za civilizacije, ker so bile pravzaprav osamljene in samostojne, z redkimi vplivi nekih sosednjih kultur.

Vprashanje je, ali so vzroki, ki jih avtorji nashtevajo za njihov propad, prisotni tudi danes – in sicer v kolikshni meri. Je mogoche zaton Zahoda le uvod k zatonu celotne chloveshke druzhbe, torej celotne danashnje civilizacije? Tudi o tem je bilo napisano nekaj knjig, she vech pa krajshih razprav in chlankov.

 

Seveda moramo tu pripomniti, da pri razchlenitvi vzrokov za propad spoznamo, da jih prav vse lahko obrazlozhimo z zgoraj opisanimi naravnimi zakoni.

 

Elmer Pendell v svoji knjigi Why Civilizations Self-Destruct?12 daje pregled teorij, ki so bile postavljene na osnovi zgodovinskih podatkov. Predvsem pa postavlja svojo tezo, ki jo tudi dokazuje na osnovi podatkov iz ZDA. Zanimivo je, da komaj omenja Spenglerja, kaj shele, da bi se ustavil pri njegovih glavnih tezah.

 

Tukaj bolj ali manj navajam njegov kratki pregled (str. 116):

Voltaire: Ko ljudje omehchajo, privabijo osvajanje. Zgodovina je le stopicanje po stopnicah spushchajochih se svilenih copat proti topotanju vzpenjajochih se podkovanih shkornjev.

Louis Wallis: Vechanje zemljishke posesti deluje razkrajajoche na morale in moralo.

Eric Fischer: Stare kulture se niso mogle prilagoditi novim pogojem.

Tom B. Jones: (a) Izpopolnitev vzorca, kot je to v arhitekturi ali v kateremkoli podrochju delovanja, ne dopushcha nobene druge smeri kot navzdol.

(b) Surovine najprej izvazhamo, potem jih uporabljamo doma, nato jih uvazhamo, dokler si jih ne moremo vech privoshchiti.

W. C. Lowdermilk: S propadom poljedelstva propade civilizacija.

Brooks Adams: Zgoshchanje mochi in odlochanja smrtno rani druzhbeni ustroj.

Carle C. Zimmerman: Z oslabitvijo druzhinskih vezi razpada civilizacija.

J. D. Unwin: Sproshcheni spolni obichaji so nasprotni civiliziranemu obnashanju.

Harold H. Smith: Porast zapletenosti in znanja deluje v smislu Babilonskega stolpa.

W. B. Pitkin: Obsezhno prebivalstvo se bojuje proti dosezhku posameznika.

 

Tako je Pendell na kratko zaokrozhil tuja dela, sam pa ugotavlja: nobeden teh gospodov ne poudarja ali sploh ne omenja dednosti.

Recenzent njegove knjige zakljuchi:

Dr. Pendell nam daje enostavno (ugotovitev). Civilizacije propadejo, ker manj sposoben del prebivalstva (socialna entropija) praviloma izrodi bolj sposobne. V predcivilizacijskih chasih je narava iztrebila nesposobne in je po mozhnosti povzrochila nastanek vishje razlichice chloveka, chigar razum in delavnost sta bila usmerjena v izgradnjo naprednega druzhbenega reda, ki je premagal najbolj uchinkovite nachrte narave s tem, da je zashchitil, namesto da bi izlochil nesposobne. Izid je bil ta, da so zashchiteni v nekaj generacijah postali shtevilnejshi kot zashchitniki.

Dr. Pendell nashteva in razchleni zgodovinske letopise, da bi dokazal svoje stalishche, ko zachenja svoje preuchevanje z razchlenitvijo prirojenih, egoistichno in altruistichno usmerjenih gonil, ki so bioloshka osnova za gradnjo in razgradnjo civilizacij.

 

Najvazhnejshe pa je, da nam Dr. Pendell ponuja poti in sredstva, da bi ustavili zgodovinski, doslej neustavljivi proces socialne entropije. Ena njegovih najzanimivejshih in najbolj spornih reshitev je genetsko orientiran druzhinski zakon, da bi tako povechali shtevilo rojstev nashih boljshih chloveshkih primerkov in da bi bistveno zmanjshali shtevilo ljudi, ki unichujejo civilizacijo s tem, da niso sposobni poskrbeti niti zase niti za svoje potomstvo.

 

Kakor vsi ostali na svojem podrochju – zgodovina je dokazala – ima tudi Pendell prav, ko je postavil dednost, pravila izbire in sodelovanje kot osnovna gibala razvoja ter tudi kot osnovne dejavnike propada civilizacije.

Danes, che izvzamemo mozhno, toda zelo malo verjetno katastrofo vesoljskega ali geoloshkega izvora, ki pa vseeno lahko vsak trenutek nastopi, je chlovek bistveno ogrozhen zgolj od samega sebe. Vzroke tega moramo iskati v chloveshki naravi, ki pa pravzaprav niti ni tako chloveshka, ker je v vechji ali manjshi meri v raznih potankostih prisotna pri vseh zhivih bitjih skozi evolucijo. Pendell se je le dotaknil tega pogleda takrat, ko govori o socialnem apetitu in le enostransko opisani vlogi socialnih parazitov. Za te probleme daje reshitev z uzakonjeno evgeniko, pri tem pa se ne moremo izogniti vprashanjem morale, etike in osebne svobode. V bistvu evgenike je, da je sredstvo prisile in da ima vzgoja na njeno izvrshevanje le omejen vpliv.

Tako se ne tudi moremo izogniti najbolj bistvenemu vprashanju: ali chloveshka narava sploh omogocha, da postane neka chloveshka druzhba toliko trdna, da se konchno sama ne unichi? V iskanju odgovora na to vprashanje moramo razchleniti chloveshko naravo tako, da spoznamo osnovna chloveshka gibala za delovanje, namrech to, kar imenujemo obnashanje – in seveda tu ne mislimo na »lepo vedenje«.

Te razchlenitve so zhe mnogi naredili in jih she delajo – svecheniki, preroki, duhovniki, filozofi, sociologi, ekonomisti in she kateri. Bistvo njihovih analiz je bila razdelitev na dobro in zlo, kaj je dobro in kaj je zlo – najbolj preprosto je to bilo pri verah: kar mi hochemo, je dobro, chesar nochemo, je zlo! Filozofi in sociologi ishchejo odgovor zhe bolj globoko, v naravi, toda se izgubljajo v nepotrebnih potankostih, ko spoznajo, da sta med svetlobo in temo tudi somrak in mrak, pa she kaj po lastni oceni, in izpustijo iz vida bistvo – ostrih meja pri razvrshchanju ni, jasne razlike so le med skrajnostmi, in te dolochajo, katere so osnovne lastnosti. Ne morem si, da ne omenim pri tem njihove gostobesednosti, ki vechinoma prekrije in skrije she tisto malo, kar so uspeli ugotoviti.

Teh tezhav naravoslovne vede, kot je na primer fizika, nimajo; ne zanima je niti svetloba niti tema – vazhna je le kolichina elektromagnetnega sevanja dolochene valovne dolzhine v izbranem prostoru in chasu. S tega stalishcha izgubijo tudi oznake »dobro in zlo« svoj celovit pomen, postanejo le chustvene, od dolochenega stanja odvisne oznake.

O ekonomistih, politikih in podobnih pa kasneje; zanimala nas bo predvsem njihova vloga kot socialnih parazitov.

 

 

 

 

 

 

 

 

________________ 

1 F. Stark, The Valleys of the Assassins and Other Persian Travels; John Murray, London 1934.

2 R. Byron: The Road to Oxiana; Picador, Pan Books Ltd, London 1981.

3 W. Harrison, Burton and Speeke, A Star Book; W. H. Allen & Co, London 1985.

4 G.Nicolis, I. Prigogine, Self-Organisation in Nonequilibrium Systems; John Wiley & Sons 1977.

5 T. S. Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions; International Encyclopedia of Unified Science, The University of Chicago 1970.

6 R. Trivers, Social Evolution; The Benjamin/Cummings Publishing Company, Inc., 1985, Menlo Park, California.

7 E. O. Wilson, Sociobiology; The New Synthesis 1975, Harward University Press.

8 R. Dawkins, The Selfish Gene; Oxford, Oxford University Press 1976.

9 E. O. Wilson, The social conquest of Earth; Liveright Publishing Company 2012, New York, N.Y.

10 F. Tönnies, Gemeinschaft und Gesellschaft, 1887; Community and Society, The Michigan State University Press 1957.

11 J. Rifkin, Ted Howard: Entropy; Bantam edition 1981, The Viking Press, NewYork, N.Y.

12 E. Pendell, Why Civilizations Self-Destruct ?; Howard Allen Cape Canaveral 1977.

 

 

 

III.

 

Spoznanje in umetnost

  

Sveto pismo – tako Stara kot Nova zaveza naj bi bili najvazhnejshi knjigi Zahoda. Iz njiju naj bi izhajala celotna zahodnjashka moralna kultura. Ti knjigi, ki naj bi ju napisali bozhji preroki in bozhji apostoli ali pa so ju, kot naj bi pokazale raziskave, priredili svecheniki in pravi verniki po starih arabskih verovanjih in pripovedkah (Kamal Salibi: The Bible Came from Arabia, London, 1985), vsebujeta poleg moralnih naukov tudi opise neverjetno surovih, brezobzirnih in odvratnih masovnih pobojev, umorov, posilstev, plenitev in ropanj – storjenih bolj ali manj v bozhjem imenu. Da, v imenu boga, ki je zelo podoben chloveku: zahteva vse zase, od slepe poslushnosti do brezpogojne ljubezni, je neizmerno mashchevalen in neprizanesljiv, se kljub svoji vsemogochnosti boji tekmecev v verovanju in zvestobi podlozhnikov, ki jim naj bi bil podelil svobodno voljo. Ta strashni bog poskusha s tem, da se zhrtvuje sam sebi, odreshiti svoj izbrani narod krivde prvega greha – tj. spoznanja spolnosti in ploditve. S tem je chlovek postal podoben bogu, saj je zachel ustvarjati po svoji podobi in volji. Ta strashni bog pa je razocharan nad svojimi podlozhniki, nad svojim izbranim narodom, ker ta ne spozna boga. Zato bog prekolne ta narod ter se v svojem razocharanju spremeni v boga ljubezni, milosti in odpushchanja; odlochi se postati zashchitnik in reshitelj vseh ljudi, ne le izbranega naroda. Ostala pa je njegova zahteva do podlozhnikov: brezpogojna zvestoba, poslushnost in ljubezen. Tako trguje: v zameno jih namrech chaka vhod v nebeshko kraljestvo ...

Politiki prisegajo z roko na Svetem pismu, po potrebi navajajo iz njega, da bi opravichili svoja sramotna in zlochinska dejanja kot plemenitost drzhavnih ochetov in mater, ki le izpolnjujejo bozhjo voljo in prerokovanja ter delujejo le v soglasju s svetopisemskimi vrednotami, katerih vere njihovih nasprotnikov nimajo.

Poglejmo bolj natanchno nekaj Kristusovih izrekov:

 

... in vse sem povabil ...

... kdor ni z menoj, je proti meni ...

... blazheni ubogi na duhu, kajti njih je nebeshko kraljestvo ...

... in zadnji bodo prvi ...

 

V bistvu zvenijo ravno tako kot sploshne obljube politikov ... Kakor vse vere, je pach tudi ta »nasha« sociobioloshkega porekla. Je odraz najbolj sploshnih zhivljenjskih pogojev chloveka, njegove miselnosti, bojazni in upanja. In »nasha« vera je edina pravilna, »njihove« (vere drugih) pa niso! Vse vere pa vsebujejo bistvo oblasti – zahtevajo poslushnost, pokorshchino in chashchenje. Zastopniki boga ali pa bogov po lastni volji se opirajo na chustva, vplivajo nanje in jih izkorishchajo, da bi dosegli, utrdili in izvrshevali oblast. Chloveshka chustva jim dajejo skoraj popolno moch nad ljudmi.

Chustvena moch besede vchasih pojasni veliko vech kot razumsko pojasnilo, vendar pa lahko tudi skrije bistvo kot nekaj, kar nima prostora v vsakdanjem zhivljenju. To velja zlasti, che chustvom pripishemo zgolj umetnishko vrednost.

Doslej sem se namenoma izognil omeniti umetnost, ki je popolnoma chustven izraz nechesa (chesar koli) vsesploshnega ter chustveno vpliva na nash razum, da nam prichara osebno dozhivetje bistva umetnine. Poudarjam, gre za chustveno spoznanje nekega bistva, ki ga lahko potem razumsko opredelimo. Umetnost ima to lastnost, da nam to omogochi na najbolj zgoshchen nachin in v najbolj jedrnati obliki.

Tako ne moremo zanemariti tega nachina spoznanja, kajti kot bomo she videli, je vechina nashih najvazhnejshih dejanj in odlochitev chustveno pogojena. Chustveno spoznavanje je namrech zelo globoko in univerzalno, saj je nastajalo v celotnem evolucijskem procesu.

Umetnost in znanost sta si zelo podobni: obe zahtevata domiselnost, znanje, spretnost in sposobnost opazovanja ter predstave opazhenega ali dozhivetega, vse pod vodstvom uma in neke strastne tezhnje. Samo tako nastanejo genialna dela.

Eno teh enkratnih, vechno veljavnih in pomembnih del, za nasho razpravo she posebno zanimivo, je pripoved Veliki inkvizitor, vpletena v roman Bratje Karamazovi velikega ruskega pisatelja Dostojevskega. Seveda nas tukaj ne zanima vloga te pripovedi v romanu, njen pripovedni namen. Zanima nas zgolj analiza, ki jo je Dostojevski ustvaril s to pripovedjo v zgodovinskem in verskem oziru. V tej pripovedi je Dostojevski s prispodobo, v skladu z »nasho« (krshchansko) vero, opisal najbolj osnovne in bistvene tezhnje, lastnosti in vprashanja tega, kar imenujemo chloveshki duh. Ni podobnega dela filozofov ali sociologov, ki bi ta problem predstavilo globlje, enostavneje in bolj zgoshcheno, kot je to storil Dostojevski. Zajeto je vse: svoboda in suzhenjstvo, kruh in lakota, chashchenje in bogokletstvo, upor in poslushnost, oblast in ponizhnost, spoznanje in neznanje, dobro in zlo ...

Njegova analiza neusmiljeno prikazhe resnichnost chloveshke narave in stanja. Ta pripoved, cheprav le prispodobna, bo ostala v bistvu tudi najgloblja in najbolj zgoshchena druzhbeno-ekonomsko-politichna razprava vseh chasov. Kljub temu pa je Dostojevski nekaj zgreshil: Veliki inkvizitor je razumen chlovek in njegovo delovanje je s tem v skladu; sezhiganje krivovercev razume kot sredstvo za red, njegova gonilna sila pa naj bi bila pravzaprav ljubezen do malega chloveka, zato prevzema nase vso tezho odgovornosti zanj – po lastnem mnenju zares tostran nadomesti Jezusa Kristusa. Danashnji »veliki inkvizitorji« pa so to le po svojem najhujshem delovanju: niso niti razumni niti ne ljubijo ali vsaj sposhtujejo chloveka in so popolnoma brez obchutka odgovornosti, so le suzhnji svojih strasti. Taki mislijo, da morajo odlochati o usodi chloveka in planeta, pozabljajoch, da so naravni zakoni tisti, ki so to zhe od vsega zachetka chasa odlochili o usodi njih in nas vseh.

V zadevni pripovedi se Jezus Kristus vrne na zemljo v chasu, ko Sveta inkvizicija na veliko sezhiga krivoverce na grmadi. Jezus napravi nekaj chudezhev in tako ga opazi sam Veliki inkvizitor, ki ga nato ukazhe prijeti in zapreti. Ponochi pride Veliki inkvizitor k Jezusu v jecho, mu ochita njegov prihod ter pojasnjuje svoje delovanje in odpadnishtvo v skladu s chloveshko naravo, razglabljajoch o treh skushnjavah, pred katere je hudich postavil Jezusa v pushchavi. Te tri skushnjave je Jezus zavrgel, Veliki inkvizitor in njegovi pa so jih sprejeli za blagor malega chloveka. Na koncu mu Jezus molche da prav, mu odpusti in za vechno odide.

Spodaj navajam velik del iz te pripovedi, dodajam svoje poudarke in she kakshno misel (pri tem skusham ohraniti tudi razpolozhenje, ki ga vzbuja besedilo).

(...) 

A tedaj se razlezhe divji jok matere umrlega otroka, ki se je vrgla k Njegovim nogam: »Che si Ti, tedaj obudi mojega otroka!« vzklikne in steza roke k Njemu. Sprevod se ustavi in nosachi polozhijo krstico k Njegovim nogam. On jo sochutno gleda in Njegova usta she enkrat tiho spregovorijo besedi »Talitha kumi« – in deklica vstane. Deklica se dvigne v krsti, se usede, se nasmehne in gleda naokrog s shiroko odprtimi, zachudenimi ochmi. V rochicah drzhi shopek belih rozh, s katerimi je bila polozhena v krsto. V mnozhici nastane zmeda, vzkliki, ihtenje – in glej, v tem trenutku prihaja po trgu pred cerkvijo sam kardinal, Veliki inkvizitor. To je skoraj devetdesetletni starec, visok in zravnan, z izsushenim obrazom in upadlimi ochmi, iz katerih se she vedno ognjeno iskri. O, danes ni v svojih sijajnih kardinalskih oblachilih, v katerih se je vcheraj shopiril pred ljudstvom, ko so sezhigali sovrazhnike rimske vere – ne, v tem trenutku je samo v svoji stari, raskavi menishki halji. Nekoliko za njim mu sledijo njegovi mrki pomochniki, hlapci in »sveta strazha«. Ustavi se pred mnozhico in vse opazuje od dalech. Vse je videl, videl je, kako so postavili krsto pred Njegove noge, videl je, kako je deklica ozhivela, in obraz se mu je zmrachil. Namrshchi svoje goste sive obrvi in ochi se mu zloveshche zableshchijo. V Njega upre svoj prst in ukazhe strazharjem, naj Ga primejo. In glej, tolikshna je njegova moch in toliko je ljudstvo zhe vzgojeno, pokorno in v trepetu poslushno njegovi volji, da se mnozhica takoj razmakne pred strazharji in ti sredi grobnega molka, ki je mahoma nastopil, polozhijo roke Nanj in Ga odvedejo. Mnozhica se takoj kakor en mozh skloni z glavami do tal pred starcem-inkvizitorjem, ta pa molche blagoslovi ljudstvo in odide mimo.

 

To je prava podoba neomejene oblasti – strashna predstava sezhiganja krivovercev v opomin ljudstvu; sijajna oblachila inkvizitorja dvignejo nad ljudi tudi na pogled, a v menishki halji vseeno ohrani svojo moch v krogu zvestih krvnikov. Ljudje so zhe toliko ustrahovani, sebichni in prilagojeni, da brezpogojno sledijo oblastniku, pripravljeni so izdati tudi najbolj pravichnega in dobrodelnega. Ta skupna izdaja dobrega, ki ga izda podlozhno ljudstvo, da bi ushlo trenutnemu strahu, je kal vechne pogube.

Strazha odvede Jetnika v tesno in mrachno obokano jecho v starodavnem poslopju svetega sodishcha in ga zapre vanjo. Mine dan, pada tema, spushcha se vrocha in zadushljiva seviljska noch. Zrak dishi po lovorju in citronah. Sredi globoke teme se hipoma odprejo velika zhelezna vrata in starec, Veliki inkvizitor, s svetilko v roki pochasi vstopi v jecho. Sam je, vrata se za njim takoj zaprejo. Postane pri vhodu in dolgo, minuto ali dve, gleda v Njegov obraz. Naposled se tiho priblizha, polozhi svetilko na mizo in Mu reche:

– Si to Ti? Ti? – In ker ne dobi odgovora, hitro doda: – Ne odgovarjaj, molchi! In tudi, kaj bi sploh mogel rechi? Dobro poznam to, kar Ti pripovedujesh. Saj tudi nimash pravice dodati karkoli k temu, kar si bil zhe povedal. Zakaj si torej prishel vtikat se v nashe zadeve? Kajti prishel si samo zato, da nas motish, to sam dobro vesh. Ali vesh, kaj bo jutri? Jaz ne vem, kdo si, in tudi nochem vedeti, ali si Ti si On ali si le Njegova podoba; toda jutri Te obsodim in sezhgem na grmadi kakor nahujshega krivoverca in prav tisto ljudstvo, ki Ti je danes poljubljalo noge, bo jutri na en sam moj migljaj planilo k ognju in prigrebalo oglje k Tvoji grmadi, ali vesh to?

(...)

Toda vedi, da so zdaj, ravno dandanes, ti ljudje bolj kot kadar koli preprichani, da so popolnoma svobodni, cheprav so nam sami bili prinesli svojo svobodo in jo pokorno polozhili k nashim nogam.

(...)

Strashen in pameten duh, duh samounichenja in nebitja – nadaljuje starec – veliki duh je govoril s Teboj v pushchavi in v knjigah nam je sporocheno, da naj bi Te »skushal«. Ali je bilo tako ali ne? Ali naj bi bilo mogoche rechi kar koli bolj resnichnega od tega, kar Ti je oznanil v svojih treh vprashanjih in kar si Ti zavrgel in kar je v knjigah imenovano kot »skushnjava«? In vendar, che se je kdaj zgodil na zemlji resnichen chudezh, je to bilo tistega dne, na dan teh tvojih treh skushnjav.

(...)

Kajti v teh treh vprashanjih je tako rekoch zbrana v celoto in napovedana vsa nadaljnja chloveshka zgodovina; v njih so nakazane tri oblike, v katere se bodo strnila vsa nereshljiva zgodovinska protislovja chloveshke narave na tem svetu.

(...)

Te preroshke besede samogovora, nadgradnja celotne pripovedi, zgoshcheno povzemajo bistvo treh »skushnjav«, v katerih je razkrita chloveshka usoda kot posledica chloveshke narave, s katero je pogojena vsa prihodnost chloveshtva, kolikor je odvisna od chloveka.

 

... kajti chloveku in chloveshki druzhbi ni bilo nikoli nich bolj neznosno, kot je svoboda! Ali vidish to razzharjeno kamenje v tej goli, razbeljeni pushchavi? Spremeni ga v krushne hlebce in chloveshtvo bo udrlo za Teboj kot chreda, hvalezhno in poslushno, cheprav bo nenehno trepetalo, da ne bi Ti odtegnil svoje roke in bi bilo konec Tvojega kruha.

 

Ste zhe videli in slishali danashnja porochila? Kako revni, preganjani, brezposelni, lachni hochejo kruha in dela ...

(...)

Ali vesh, da bo chez nekaj stoletij chloveshtvo razglasilo z usti svoje modrosti in uchenosti, da zlochina ni ter potemtakem tudi ne greha, ampak da so samo – lachni.

(...)

O, nikoli, nikoli se ne bodo mogli sami nasititi brez nas! Nobena uchenost jim ne bo dala kruha, dokler bodo svobodni, konec pa bo tak, da bodo prinesli svojo svobodo k nashim nogam, rekoch: »Zasuzhnjite nas, samo nasitite nas!« Naposled bodo sami dojeli, da svoboda in kruh zemeljski, oboje hkrati za vsakogar, nista mozhna, ker ju nikoli, prav nikoli ne bodo znali razdeliti med seboj! Preprichali se bodo tudi, da nikoli ne morejo biti svobodni, zato ker so shibki, greshni, nepomembni in upornishki.

 

Tisti, ki se udinja, ki sluzhi, ne more biti svoboden; kdor je svoboden, ne sluzhi. Tisti, ki je popolnoma svoboden, ne more nichesar zahtevati; tisti pa, ki ni svoboden, zahteva. »Vsota svobod je konstantna: che imash politichno svobodo, nimash civilne, che imash civilno svobodo, nimash politichne« (kot pravi neki moj znanec).

(...) 

Ali so ti dragi le desettisochi velikih in mochnih, ostali milijoni, mnogoshtevilni kot pesek na dnu morja, ti milijoni shibkih, a Tebe ljubechih, pa so Ti samo sredstvo za velike in silne? Ne, nam so dragi tudi shibki! Greshni so in uporni, a nazadnje bodo tudi oni poslushni. Obchudovali nas bodo in nas bodo imeli za bogove, zato ker smo se jim postavili na chelo in smo privolili v to, da prenashamo svobodo, ki so se je oni prestrashili, in da jim gospodujemo – tako strashna se jim bo nazadnje zhe zdela svoboda! Mi pa jim porechemo, da smo poslushni Tebi in da gospodujemo v Tvojem imenu. Spet jih bomo prevarali, kajti Tebe ne bomo vech pustili med nas. V tej prevari bo tudi nashe trpljenje, ker bomo prisiljeni nenehno lagati.

 

Faustovski samogovor vladajochega – vechno enaka propaganda oblastnika, ki se skriva za moralnimi nacheli, katerih se sam ne drzhi: le on skrbi in ljubi shibke, jih hrani, ker sami tega ne zmorejo, velika je njegova zhrtev, namenjena njim. Lazhe jim in ljudje ga obozhujejo. Zaradi lazhi in kruha, ki jim ga daje, mu pokorno sledijo – to je prva skushnjava. Posameznik ima boljshe mozhnosti za prezhivetje v skupnosti, podvrzheni oblasti, kakor pa bi jih imel sam in svoboden. Urejena skupnost, ki jo vodi alfa oseba, kateri se vsi pokorijo, ima omogocha boljshe prezhivetje kakor divje krdelo.

(...)

Che bi bil Ti privolil in sprejel »kruh«, bi bil ustregel vsesploshni, vechni chloveshki skrbi in muki, tako posameznega bitja kakor vsega chloveshtva – in to je: »Koga chastiti?« Ni za chloveka bolj trajne in muchne skrbi, kakor je ta; che pa postane svoboden, mora brzh poiskati koga, katerega bo chastil. Chlovek ishche, da bi se priklanjal chemu, kar je zhe nesporno, toliko nesporno, da bi bili vsi ljudje takoj soglasni glede vsesploshnega chashchenja. Kajti skrb teh bednih bitij ni samo v tem, da bi iskali nekaj, kar bi chastil jaz ali kdo drug, marvech v tem, da bi nashli nekaj, v kar bi mogli vsi verovati in bi to vsi chastili – vsi hkrati. Prav ta potreba po vsesploshnosti chashchenja je najvechja muka tako vsakega posameznega chloveka kakor tudi vsega chloveshtva od zachetka stoletij. Zaradi skupnega chashchenja so ljudje pobijali drug drugega z mechem. Ustvarjali so si bogove in klicali drug drugemu: »Zavrzite vashe bogove in pridite se poklonit nashim, che ne, smrt vam in vashim bogovom!« In tako bo do konca sveta, celo takrat, ko izginejo bogovi s sveta: nich ne de, padali bodo na kolena pred maliki.

 

V nadaljevanju samogovora – v drugi skushnjavi – je nakazana vechna chloveshka skrb, koga chastiti, komu se podrediti, komu verjeti in zaupati, komu se skupinsko klanjati; to je izraz nagona pripadati nekemu krdelu, kjer se lochijo »nashi« in tisti, ki so »njihovi«, te pa je treba sovrazhiti, zanichevati, unichevati. V ta namen se »nashi« tudi sami zhrtvujejo ali pa one »druge« skushajo preprichati, da bi postali »nashi«; v tem prizadevanju lahko mali chlovek najde smisel zhivljenja.

Vsa verstva, tako abrahamska (judaizem, krshchanstvo, islam) kakor tudi hinduizem, budizem itd., ter vse ideologije, kot so socializem, komunizem in njihove razlichice, so v jedru svojih naukov popolnoma moralne. Prav tako so popolnoma moralne v sociobioloshkem smislu, saj to je njihov izvor. Tu moralno pomeni vse, kar prispeva k blaginji, h koristnemu razvoju ter zanesljivi prihodnosti chloveshke druzhbe in posameznika v njenem okviru. Tako vse vere in ideologije gradijo na tem, kar je dobrega, moralnega v chloveku – pravzaprav so namenjene nekemu idealnemu chloveku, ki ga ni; kakor je dejal Veliki inkvizitor: so za izbrance, so za bogovom podobne, in to je za te ideje usodno. Da je dandanes vloga verstev in ideologij pravzaprav rushilna, niso krivi toliko njihovi nauki, marvech zlasti njihova zloraba.

Seveda imamo tudi popolnoma nemoralne ideologije, kot sta fashizem in nacizem. Nekateri imajo tudi kapitalizem, imperializem in neoliberalizem (moderna oblika kapitalizma) za ideologije. Po moje to ne ustreza, saj gre le za oznake dolochenega delovanja v politiki, tako druzhbeni kot gospodarski. Za te oznake je znachilno, da se vedno skrivajo za kako vero ali ideologijo, utemeljujoch svoje delovanje v soglasju z moralo dolochenega verstva ali ideologije, zato same po sebi ne morejo biti to, na kar se sklicujejo. Pravzaprav so v osnovi le zbirke uzakonjenih pravil vladajochih, ki si na ta nachin omogochajo delovanje brez shirshe odgovornosti; vsebujejo pa ta pravila tudi dolzhnosti in kazni za podrejene. Kakor pravi znani izrek: gre za pravila, ki zagotavljajo, da revni ne prerezhejo vratov bogatim, da tlacheni ne prerezhejo vratov tlachiteljem.

(...)

Pravim Ti, da chlovek nima bolj muchne skrbi kot najti tistega, kateremu naj bi chimprej izrochil dar svobode, s katerim se to nesrechno bitje rodi.Toda svobodi ljudi lahko gospoduje le tisti, ki jim pomiri vest. S kruhom ti je bilo ponujeno neoporechno znamenje: ti mu dash kruh in chlovek se ti pokloni, kajti nich ni bolj neoporechno kot kruh; toda che ravno v istem chasu kdor koli zavlada njegovi vesti mimo Tebe – o, tedaj chlovek zavrzhe celo Tvoj kruh in gre za tistim, ki je premamil njegovo vest. V tem si imel prav. Kajti skrivnost chloveshkega bitja ni v tem, da zgolj zhivi, ampak v tem, za kakshen cilj zhivi. Brez lastnega trdnega preprichanja, za kaj naj zhivi, chlovek ne more dalje zhiveti in se raje unichi, kakor da bi ostal na zemlji, pa cheprav bi bil obdan s samim kruhom. To je pach tako, toda kaj nam to ponuja? Namesto tega, da bi Ti vladal svobodi ljudi, si jim jo she povechal! Ali si pozabil, da sta pokoj in celo smrt chloveku drazhja kot svobodna izbira v spoznavanju dobrega in zlega? Nich ni za chloveka bolj mamljivo, kot je svoboda njegove vesti, a nich ni zanj tudi bolj muchno.

(...)

Namesto da bi bil Ti sam obvladal chloveshko svobodo, si jo pomnozhil in z njenimi mukami za vekomaj obremenil obmochje chlovekove dushevnosti.

(...)

Ljudje bodo naposled krichali, da ni resnica ni pri Tebi, ker jih nihche ni zapustil v vechji zmedi in muki, kot si to storil Ti, ko si jim prepustil toliko skrbi in nereshljivih nalog. Tako si Ti sam postavil temelj za razrushenje svojega lastnega kraljestva in nikogar drugega ne moresh kriviti zaradi tega. In tebi je bilo vendar ponujeno nekaj chisto drugega! Tri sile, zgolj tri sile na tej zemlj lahko za vekomaj premagajo in omamijo vest teh shibkih upornikov v njihovo lastno srecho; te tri sile so: chudezh, skrivnost in avtoriteta. Ti si zavrgel prvo in drugo in tretje ter si dal s svojim ravnanjem sam prvi zgled za to.

(...)

O, seveda, ravnal si v tem primeru ponosno in chudovito kakor bog; toda ljudje, ta shibki, upornishki rod – ali so to bogovi?

(...)

Ali je bilo mogoche, da bi Ti samo za trenutek dopustil, da bi ljudje zmogli prenesti tako skushnjavo? Ali je chloveshka narava tako ustvarjena, da bi mogla zavrechi chudezh in se v tako strashnih zhivljenjskih trenutkih, v trenutkih svojih najbolj strashnih osnovnih in muchnih dushevnih stisk, nasloniti zgolj na svobodno odlochitev srca? O, Ti si vedel, da se bo Tvoje dejanje ohranilo v knjigah in bo doseglo globino vekov in zadnje meje sveta ...

(...)

A nisi vedel, da chlovek, brzh ko zavrzhe chudezh, zavrzhe tudi boga, ker chlovek ne ishche toliko boga, kolikor ishche chudezh.

 

Ni idealnega chloveka, ki bi se mogel upreti vsem tem skushnjavam. Che bi se jim zmogel upreti, bi bil enak bogu. Kakshen naj bi bil torej sociobioloshki smisel omenjenih treh sil? Chudezh je nekakshen dogodek, ki ga ne moremo razumeti, lahko pa ga obchudujemo, se ga bojimo; je chustveno dozhivetje in zato globlje kot razumsko spoznanje, je izraz nedojemljive sile. Skrivnost je nekaj podobnega, saj prav tako vzburi nasha chustva; ne vemo, kaj lahko prichakujemo od skrivnosti, saj vzbuja obchutek nedolochenega strahu. Avtoriteta pa je nekaj, kar vzbuja obchutek pravichnosti, varnosti in zashchite v povezani skupnosti; s strahom pred izlochitvijo in kaznijo si zagotavlja nasho poslushnost in nas vodi – torej je tudi to nekaj, kar je bistveno povezano s chustvi, le da meji zhe na razumsko pojmovanje. Spomnimo se Baghwana, raznih gurujev in podobnih skrajnih sekt, katerih privrzhenci so se pod vodstvom svojih »polbogov« odrekli vse lastnine, naredili tudi skupinske umore in samomore, vse to v najbolj svobodnih in demokratichnih zahodnih druzhbah, kjer niso vech mogli prenashati bremena osebne svobode.

(...)

Ali je res, da si Ti prishel samo k izbrancem in zaradi izbrancev? Che je tako, tedaj je to skrivnost in je ne moremo razumeti. In che je skrivnost, tedaj smo imeli prav, ko smo oznanjali skrivnost in jih uchili, da tisto, kar je vazhno, ni svobodna odlochitev njihovih src in ne ljubezen, ampak je to skrivnost, ki so jo dolzhni slepo sprejeti, cheprav se njihova vest temu upira. Tako smo tudi storili. Popravili smo tvoj veliki podvig in ga utemeljili na chudezhu, skrivnosti in avtoriteti. In ljudje so se razveselili, da smo jih ponovno vodili kot chredo in da smo z njihovih src vendarle konchno sneli ta strashni dar, ki jim je bil prinesel toliko trpljenja. Ali smo imeli prav, ko smo tako uchili in delovali, povej? Ali je mogoche, da nismo ljubili chloveshtva, ko smo tako ponizhno spoznali njegovo nemoch in z ljubeznijo olajshali njegovo breme ter dovolili njegovi izprijeni naravi, da sme greshiti, cheprav le z nashim dovoljenjem?

(...)

Poslushaj torej: mi nismo s Teboj, ampak z njim, to je nasha skrivnost!

 

Z demagogijo in s propagando skusha oblast dokazati svojo avtoriteto, dobrohotnost in velikodushnost tako sama sebi kot podlozhnikom.

 

(...) 

... vzeli smo od njega Rim in Cezarjev mech in sebe razglasili za vladarje na zemlji, za edine vladarje, cheprav se nam doslej she ni posrechilo, da bi svoje delo popolnoma dokonchali. A kdo je kriv tega? O, to delo je doslej le na zachetku, a se je zachelo. She dolgo bomo chakali na njegovo dovrshitev in she mnogo bo pretrpela zemlja, toda mi bomo dosegli nashe, postali bomo cezarji, in takrat bomo zhe lahko zacheli misliti na srecho vseh ljudi. Sicer pa bi bil tudi Ti takrat she lahko prevzel Cezarjev mech. Zakaj si zavrgel ta poslednji dar? Ko bi bil sprejel ta tretji nasvet mogochnega duha, bi bil izpolnil vse, kar ishche chlovek na zemlji, to je: chlovek bi vedel, pred kom naj se klanja, komu naj izrochi svojo vest in kako naj se konchno vsi zedinijo v slozhno in enotno vsesploshno mravljishche, kajti potreba po vesoljni zdruzhitvi je tretja in poslednja muka ljudi. Vedno si je vse chloveshtvo v vsakrshnih okolishchinah prizadevalo urediti univerzalno zhivljenje.

(...)

Bilo je mnogo velikih narodov z veliko zgodovino, toda chim vechji so bili ti narodi, tem bolj so bili nesrechni, ker so mochneje kot drugi spoznali potrebo po univerzalnem zdruzhevanju ljudi. Veliki osvajalci, razni Timurji in Dzhingiskani, so kot vihar preleteli chez zemljo, stremech osvojiti ves svet, a tudi oni so, cheprav podzavestno, izrazili le to veliko potrebo chloveshtva po svetovni in vsesploshni edinosti. Ko bi Ti sprejel ta nasvet in Cezarjev shkrlatni plashch, bi utemeljil svetovno vladavino in vsej zemlji prinesel mir. Kajti le kdo naj vlada ljudem, che ne tisti, ki obvlada njihovo vest in ki drzhi v rokah njihov vsakdanji kruh? Zato smo vzeli Cezarjev mech in s tem smo seveda zavrgli Tebe ter krenili za njim.

(...)

 Mi pa bomo zajahali zver in dvignili chasho in na njej bo napisano: »Skrivnost«! Takrat in shele takrat pride za ljudi vladavina miru in sreche.

(...)

 Pri nas bodo vsi srechni in se ne bodo vech upirali niti ubijali drug drugega, kakor pochnejo povsod v Tvoji svobodi.. O, mi jih bomo preprichali, da bodo shele takrat postali res svobodni, ko se zaradi nas odrechejo svoje svobode in se nam pokorijo. Kaj menish, ali bomo tedaj imeli prav ali bomo lagali?

Aktualne vzporednice: le chlanstvo v NATO zagotavlja svobodo, pravichnost in srechno zhivljenje, hegemonija Velike sile prinese srecho, svoboda je v suzhenjstvu, zato velja Pax Americana (kot nekdaj Pax Romana, katerega zhrtve in napake so zhe pozabljene), vsi smo za »evroatlantske integracije« in v njih za nasho »svetlo prihodnost« drzhavljanov tretjega reda Evropske Unije.

(...)

Svoboda, svobodni razum in znanost jih bodo zavedli v tako zagato in jih postavili pred take chudezhe in nereshljive skrivnosti, da bodo nekateri od njih, nepokornezhi in nasilniki, pokonchali sami sebe, drugi, nepokorni, toda slabotni, bodo iztrebili drug drugega, tretji, ki ostanejo, shibki in nesrechni, pa bodo prilezli k nashim nogam in nam zakrichali: »Da, imeli ste prav, vi ste edini imeli v lasti Njegovo skrivnost, in mi se vrachamo k vam, da nas reshite pred nami samimi!« Ko bodo od nas prejemali kruh, bodo jasno uvideli, da je to njihov kruh, z njihovimi rokami pridelan kruh, ki smo jim ga vzeli, potem pa jim ga razdelili brez vsakega chudezha; videli bodo, da nismo spremenili kamenja v kruh, a resnichno, bolj kot samega kruha se bodo veselili tega, da ga dobivajo iz nashih rok! Kajti dobro se bodo spominjali, da se jim je prej, ko she ni bilo nas, ta kruh, ki so ga sami pridelali, v njihovih rokah spreminjal v kamenje, ko pa so se vrnili k nam, se je kamenje v njihovih rokah spremenilo v kruh. Zelo, zelo bodo znali ceniti, kaj pomeni za chloveka, che se enkrat za vselej podredi!

(...)

Tedaj jim bomo dali tiho, ponizhno srecho slabotnih bitij, takih, kakor so oni ustvarjeni. O, naposled jih bomo preprichali, da ne smejo biti ponosni, zakaj Ti si jih povzdignil in jih s tem nauchil ponosa; dokazali jim bomo, da so slabotni, da so samo usmiljenja vredni otroci ter da je otroshka srecha najbolj sladka. Postali bodo plahi in nas bodo zacheli gledati kot bogove in se v strahu stiskati k nam kot pishcheta h koklji. Obchudovali nas bodo in se nas bali, in bodo ponosni, da smo tako mogochni in umni, da smo mogli pomiriti tako divjo tisochmilijonsko chredo. Izchrpani bodo trepetali pred nashim gnevom, zbeganega uma, solznih ochi kot otroci in zhenske, a prav tako zlahka se bodo na nash migljaj vdajali veselju in smehu, svetli radosti in srechni otroshki pesmici. Da, mi jih bomo nalozhili delo, toda v dela prostem chasu jim uredimo zhivljenje kot otroshko igro, z otroshkimi pesmimi, z zbori in nedolzhnim plesom. O, tudi greh jim bomo dovolili, ker so tako slabotni in nemochni, in ljubili nas bodo kot otroci zato, ker jim dovolimo greshiti. Rekli jim bomo, da je vsak greh odpushchen, che bo storjen z nashim dovoljenjem; dovolimo jim greshiti zhe zato, ker jih ljubimo, kazen za te grehe pa prevzamemo nase, che bo treba. Prevzamemo jih nase in oni nas bodo obozhevali kot dobrodelnike, ki so prevzeli njihove grehe na sebe pred bogom. In ne bodo imeli pred nami nikakrshnih skrivnosti. Mi jim bomo dovolili ali pa prepovedali zhiveti z njihovimi zhenami in ljubicami, imeti otroke ali pa jih ne imeti – vse v skladu z njihovo poslushnostjo – in oni se nam bodo pokorili z veseljem in radostjo. Najbolj muchne skrivnosti njihove vesti – vse, vse nam bodo prinesli, in mi bomo o vsem razsojali, in oni bodo radostno verjeli nashi sodbi, ker jih bo razbremenila velike skrbi in strashnih muk, che se morajo sami svobodno odlochiti. In vsi bodo srechni, vsi milijoni bitij, razen nekaj tistih sto tisochev, ki jim bodo vladali. Samo mi, ki hranimo skrivnost, samo mi bomo nesrechni. Na tisoche milijonov bo srechnih mladih in le sto tisoch bo trpechih, ki so prevzeli nase prekletstvo razlochevanja dobrega in zla.

 

To je faustovska pozhrtvovalnost oblasti za blaginjo vseh, tudi koliko zraka in vode komu pripada, pa darila TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership), pa zhivljenje prikazano kot otroshka igra – zabava nas Hollywood z neskonchnimi CIS-i, sitcomi, pornografijo, pop-glasbo in nasiljem zhe v otroshkih risankah. Pri tem je prav perverzno pojasnjevanje Cerkve: revni in tlacheni so zato, ker so dobri – kazen za svoje grehe, s tem pa tudi odpustek, bodo pretrpeli in dobili zhe v tostranstvu, po smrti pa gredo ravno v nebo; pri bogatih pa je ravno nasprotno – njihova morebitna dobra dela so poplachana z bogastvom in dobrim zhivljenjem zhe v tostranstvu, po smrti pa jih chaka vechno trpljenje v peklu! Torej veselite se, da ste revni, tlacheni in zatirani, kajti vashe je nebeshko kraljestvo, in dajte ponizhno in poslushno cesarju, kar je cesarjevega! Kot pravi Cankar: »V bogatih kochijah se vozijo baroni, tatjè, bankirji ...«

 

(...)

Ko Veliki inkvizitor neha govoriti, nekoliko pochaka, da bi mu jetnik odgovoril. Jetnikov molk deluje nanj muchno. Videl je, kako ga je jetnik ves chas pozorno in tiho poslushal, ga gledal naravnost v ochi in mu ochitno ni nameraval nichesar odgovoriti. Starec bi rad, da bi mu On kar koli rekel, pa naj bi bilo to she tako grenko, strashno. Toda On se molche priblizha k starcu in ga tiho poljubi na njegove brezkrvne devetdesetletne ustnice. To je ves Njegov odgovor. Starec se zdrzne. Nekaj se je zganilo v kotichkih njegovih ust; stopi k vratom, jih odpre in Mu reche: »Pojdi in ne prihajaj vech ... ne pridi nikoli vech ... nikoli, nikoli vech!« In Ga izpusti v temne ulice mesta. Jetnik odide.

 

Dostojevski je pravilno prerokoval, ko je skushnjavca imenoval »strashni in umni duh, duh samounichenja in nebitja«; ta oznaka natanko izrazha usodo vsega chloveshtva. Privrzhenci skushnjavca so »voditelji« chloveshtva, ki so pot tega duha izbrali zato, ker je to edino, za kar je chloveshka narava sposobna: pot samounichenja in nebitja, to je bridka resnica. O drugachni izbiri ne bomo razpravljali – ni uresnichljiva in je stvar vere.

Preden natanchneje opishemo to pot, preneseno v danashnje pojmovanje, velja rechi, da te poti niso izbrali le voditelji, izbrali so jo tudi podlozhniki s tem, da se ji ne uprejo. Dostojevski je skushnjave strashnega duha dovolj nazorno prikazal, tako da se danes ta pot razkriva pod oznako neoliberalni kapitalizem, njegovi inkvizitorji in »sveta strazha« so neokoni in njihovi petolizniki, ki jim pravimo politiki. Ne moremo jih imenovati Veliki inkvizitorji, kajti Veliki inkvizitor je resnichno ljubil ljudi – to mu je potrdil Jezus osebno, ko ga je poljubil in mu prepustil chloveshtvo. Veliki inkvizitor je sezhigal »krivoverce« na grmadah, ker so motili red, vznemirjali ljudi, ne pa zaradi varovanja cerkvenih dogem. Njegov konchni cilj je bil osrechiti chloveka, zato mu je odpushchal grehe, zahrbtnost in pokvarjenost; pri tem mu je bila oblast le sredstvo za dosego cilja, ki ga drugache chlovek zaradi svoje shibkosti ne more dosechi. Velikemu inkvizitorju ni do bogastva, v tem je tudi sam krivoverec v ocheh uradne Cerkve; njemu gre za pravichno razpodelitev kruha in dela v skupnosti pod njegovo upravo. Celo svojo srecho tukaj kot tudi v vechnosti onkraj je zhrtvoval za chloveka s tem, da je zapustil Njega, Jezusa. Izziva celo pravichnost Njegove konchne sodbe.

V nasprotju z Velikim inkvizitorjem pa prikriti voditelji, ki mislijo, da krojijo usodo chloveshtva kot »gospodarji vesolja«, katerih vidni upravniki so danes neoliberalci in neokoni, ne ljubijo ljudi, ne ljubijo chloveshtva, saj je to zanje le velikanska, mastna, nenasitna in neumna biomasa, ki pozhira surovine in porablja energijo; to biomaso vladarji z vso pravico izkorishchajo, ropajo in po potrebi pobijajo. Tisti, ki ne prispevajo k njihovemu bogatenju, pa so nepotrebni zajedalci brez pravice do obstoja.

Pojma usoda tukaj ne jemljem v smislu nekake vishje onstranske sile, ki dolocha prihodnost, marvech v luchi dejstva, da se zakonom narave ne moremo izogniti. Ne gre torej za usodo v vesoljskem smislu – smrt sonca, razpad sonchnega sistema in galaksij ter neznani razvoj vesolja v eonih, ki she pridejo; gre za usodo chloveka na planetu Zemlja v manj kot enem stoletju. To usodo je zapechatila chloveshka neumnost sama in nam je popolnoma jasna, vprashljive so zgolj potankosti (kdaj, kje in kako), in she to bolj na ravni posameznika kot na ravni planeta. Umni in strashni »duh skushnjavec« nam jo je razkril v vsej njeni grozljivosti, konec bo prinesel samounichenje, in nato bo sledilo »nebitje«.

Pri vsem tem je najbolj strashno, a povsem razumljivo, da je obstajala mozhnost izogiba tej usodi, seveda zgolj v soglasju z naravnimi zakoni, se pravi, che bi ravnali v skladu s tem, kar imenujemo »zdrav razum«.

 

 

Jezdeci apokalipse

 

Naj ostanem pri verskih prispodobah. Shtirje moderni »jezdeci apokalipse« so: 1) imperializem kot (amerishka) tezhnja po svetovni hegemoniji, 2) neoliberalni kapitalizem, 3) prenaseljenost sveta (populacijska eksplozija), 4) klimatska katastrofa (spremembe podnebja).

To so poti, po katerih zhe stopamo, vedno hitreje in z vedno bolj trdnim korakom – samounichenju naproti. Prvim trem od teh poti bi se she sedaj z zdravim razumom (vsaj teoretichno, kajti che bi ga res imeli, ne bi bili zabredli tako dalech) lahko izognili, s chetrte – podnebne – poti pa ne moremo vech skreniti, »zdrav razum« nam lahko le she omogochi prav majhno verjetnost, da bo prezhivelo nekaj ljudi, nekako »za seme«. Seveda je jasno, da te poti, ti zloslutni jezdeci niso med seboj neodvisni, saj so zgolj razlichni pogledi na isto stanje, na iste vzroke in posledice.

»Prvi jezdec«, Zahod z ZDA na chelu, poskusha dosechi svetovno hegemonijo, kontrolo nad vsemi surovinami, viri energije in zhivljenjskimi sredstvi. Zakaj je bila ta amerishko-zahodna politika, njen druzhbenopolitichni in gospodarski vpliv, doslej tako uspeshna (seveda le za ozhji vrhnji sloj)?

Odgovor je pravzaprav preprost: uspeshna je bila, ker je neoliberalni kapitalizem v jedru rushilen, in sicer kot nauk (nochem rechi: ideologija) in kot delovanje. Rushenje je preprosto, praktichno zmeraj po svoje uspeshno in hitro, nekaj povsem drugega pa je do okolja obzirna gradnja.

Politika in vojashko delovanje Zahoda je usmerjeno predvsem v izgradnjo svetovne hegemonije. V ta namen so pripravljeni zhrtvovati kar koli, razen sebe in svoje premozhenje, povzrochili bi tudi tretjo svetovno vojno z nuklearnim orozhjem. Pri tem rachunajo na strah in negotovost nasprotnika (podobno politiko je razvil Izrael na Blizhnjem vzhodu); tako se bodo nasprotniki raje pokorili, kot pa tvegali unichenje.

Po nekaterih podatkih imajo ZDA prek 700, po drugih pa okoli 900 do 1000 vojashkih oporishch po vsem planetu, predvsem z namenom obkrozhanja Rusije in Kitajske, ki naj bi bili tako prisiljeni v pokorshchino. Sebi pa ZDA pridrzhujejo pravico t. i. prvega udarca, cheprav se zavzemajo »za mir«, Rusija in Kitajska pa ogrozhata svetovno ravnotezhje in mir. Organizacija BRICS, njene banke, mozhnost mednarodne trgovine brez dolarja in alternativne poti plachil – vse to je za ZDA popolnoma nesprejemljivo. Ponovno je »obujena« hladna vojna (pravzaprav nikdar ni prenehala) z oborozhevalno tekmo ter s t. i. »zastopnishkimi« (proxy) spori in »small wars« za podpihovanje lokalnih konfliktov in destabilizacij (Ukrajina, otoki v juzhnem Kitajskem morju, v Afriki Libija, Somalija itd., Blizhnji in Srednji vzhod). Tako Rusija kot Kitajska, cheprav dalech zaostajata za Zahodom po vojashki mochi, sta vseeno dovolj mochni, da bi lahko izvedli unichujoch nasprotni udarec. Torej, che ne bomo vselej prvi in edini, smo raje mrtvi – to je pravzaprav logika obupanca, ki je pred tem, da izgubi vse, pa stavi na eno samo, najbolj skrajno karto. Sodech po izjavah aktualnih predsednishkih kandidatov v ZDA, se zdi, da so toliko omejeni v svoji viziji sveta, da verjamejo v amerishko zmagovitost v vsakem primeru. Za njihovo blebetanje o »demokraciji«, »svobodi govora« in o »chloveshkih pravicah« je primerna prispodoba v Maski, kratki zgodbi Guya de Maupassanta, kjer lepa maska skriva ostarel, izmozgan in propadel obraz resnichnosti.

To stanje in delovanje s svojo negativno selekcijo, to je z nestrpnostjo, s politichnim diktatom, z ekonomskimi sankcijami, s podpihovanjem in organizacijo sporov, ki prehajajo v vojne, povzrocha zgolj zozhevanje pravichnejshih mozhnosti razpodelitve. Logika »che nisi z menoj, si proti meni« preprechuje sodelovanje in rushi obstojeche, s tem pa povzrocha obraten razvoj – deevolucijo, pot nazaj, ki unichuje napredek, ker je proti raznolikosti in zdruzhuje v enake lastnosti na nizhji ravni – izenachuje z unichenjem.

S stalishcha disipativnih struktur pomeni zmanjshevanje raznolikosti strukture porast entropije sistema, to pa neizogibno vodi do razpada disipativne strukture. Ob tem je nepomembno, kolikshen je bil, je she ali pa shele bo pretok energije in materije skozi sistem – ta dolocha zgolj trajanje in chas razpada.

Zaradi vsesploshne svetovne povezanosti – »prvi« svet je kljub svojemu mnenju, da sta »drugi« in »tretji« nepomembna, zhe od kolonialnih chasov bistveno odvisen od obeh – je celotno chloveshtvo, z vsemi druzhbami in drzhavami, postalo en sam organizem. Potemtakem hegemonsko delovanje Zahoda ni nekakshna naravna selekcija, cheprav sam skusha predstaviti tekmovalnost kot najboljshi »zhivljenjski vzorec«. Zaradi povezanosti enotnega organizma je zahodni parazitizem iz kolonialnih chasov preshel v rakavo metastazo v chloveshki druzhbi. Kjerkoli deluje, unichuje in pri tem povzrocha rast entropije, ki bo v konchnem rezultatu povzrochila propad chloveshke druzhbe in poshkodovano okolje na svetovni ravni.

»Drugi jezdec«, neoliberalni kapitalizem in kapitalizem nasploh, je bolj nevaren kot prizadevanje za amerishko hegemonijo. Cheprav je oboje nelochljivo povezano (prva naloga svetovne hegemonije je zagotoviti prevzem, nadzor in izkljuchno uporabo energetskih virov in surovin), saj je kapitalizem pravzaprav povzrochil hegemojo ZDA, je neoliberalni kapitalizem navzoch praktichno povsod po svetu. Dno je prebila globalizacija: zahodni neoliberalni kapitalistichni pohlep je »prevzel« svetovno politiko. Tako so mednarodne korporacije zhe skoraj popolnoma prevzele politichni nadzor na Zahodu. Tezhnja za dobichkom, pohlep, imeti »life style«, kariero in zraven bojazen pred izgubo eksistence, revshchino in nezaposlenostjo, spodaj pa prazno upanje tistih na dnu po boljshem zhivljenju – vse to je dalo kapitalizmu dolocheno lastno dinamiko, ki izlochi vsakogar, ki bi poskushal kar koli spremeniti. Usodno je, da pri tem sodelujemo vsi, razlike med bogatimi in revnimi pa so vedno vechje in morajo pripeljati do zloma – tako se kapitalizem sam unichuje, ker unichuje svoje lastne potroshnike. Pravzaprav se je zlom vsaj deloma zhe zgodil: ali je to sploh she gospodarstvo (morda je le politichna ekonomija v perverznem pomenu), che so najvechji zasluzhki ustvarjeni z »derivativnimi produkti«, s »fiat denarjem«, s »hedge funds« in podobnimi »charovnimi« pojmi, ki le prikrivajo shpekulacije, prevare in tatvine. Za vse to je dobra oznaka »kazino kapitalizem«, bankirje pa sploh zhe imenujejo »robber barons«. Delo ni vech izvor dobrin in blaginje. She bolj pa je izgubilo svojo vrednost s »quantitative easing« (QE), s katerim centralne banke dejansko ponarejajo svoj denar; inflacije sicer formalno ni, denar ohranja bolj ali manj svojo nominalno vrednost, pretvarjajo ga v dobrine, ker jih kupujejo po tej vsiljeni nominalni vrednosti, tako gre bogastvo k bogatim, realni dolgovi pa se nalagajo ljudstvu. Tako je razvidna vsa hinavshchina in pokvarjenost neoliberalnega kapitalizma: banke v lasti neokonov ali neoliberalnih kapitalistov, ki bi morale propasti, reshujejo s »socialistichnimi« metodami, tj. s subvencijami, ki jih seveda ne imenujejo tako, temvech jim rechejo »dokapitalizacija« ali popularno »bail out«, stroshke pa nosijo mali davkoplachevalci. Kritichni ekonomisti zhe govorijo od dolzhnishki ekonomiji in o poti v neofevdalizem. Pri vsem tem tukaj niti ni potreben poseben oris polozhaja vzhodnoevropskih drzhav (vkljuchno s Slovenijo) v okviru EU.

In kako je to opisal Veliki inkvizitor? Ljudje so slabichi, pokvarjenci, neuki in upornishki, za kos kruha prodajo svojo svobodo, chastijo prazne idole in se zanje pobijajo, potem pa se vrzhejo, obliti s krvavimi solzami, k nogam tistih, katerim so se uprli, prosech jih, da jih zopet zasuzhnjijo, da jim vzamejo vse, a zato naj jih tudi nasitijo in naj jim vladajo. Na takih ljudeh sloni kapitalizem, v vseh oblikah, posebno pa v neoliberalni. Sloni na vsem, kar je nemoralno v chloveku: na samoljubju, pohlepu, hinavshchini, zahrbtnosti, shkodozheljnosti in neusmiljenosti. V vsakem od nas je nekaj tega, prav v tem temelji neunichljiva moch oligarhij. To ne pomeni, da se lahko tak rezhim vechno obdrzhi, pomeni le, da kljub raznim »revolucijam« in »spremembam oblasti« znova pridejo na povrshje in zavladajo sociopati, tako se kmalu vzpostavi novo-stari sistem izkorishchevalcev in izkorishchanih. Veliki inkvizitor je tudi rekel: vzeli jim bomo kruh, ki so ga zasluzhili z lastnimi rokami, z njim jih bomo hranili.

Tudi dobre chloveshke strani zna oblast zlorabiti v svoje namene: skromnost, potrpljenje, sodelovanje in pozhrtvovalnost oblastniki izkoristijo, da se podaniki zanje bojujejo, pobijajo in umirajo v vojnah.

V »komunistichni« Kitajski so razlike med bogatimi in revnimi vse vechje; tega se tam seveda zavedajo, kot kazhe izjava kitajskega ministra za sholstvo Yuana Guirena: »Ljudje nimajo le civilnih in politichnih pravic, temvech tudi ekonomske, socialne in kulturne pravice, to je pravico do ekonomske demokracije«. Bodo Kitajci uspeli to uravnotezhiti? Kitajska in Rusija sta namrech edini drzhavi, ki sta zmozhni resnega upora zoper brezobzirni neoliberalni kapitalizem in hegemonijo Zahoda; ker to zhe vsaj poskushata, veljata za glavna nasprotnika Zahoda.

Nakazali smo le trenutno globalno stanje pod vplivom neoliberalnega kapitalizma, ki bi bilo samo po sebi precej nepomembno v celotnem razvoju; bilo bi le trenutni zastoj, ki bi se konchal s propadom potroshnishtva (konzumerizma), kajti sebichni potroshnik, ki nich ne zasluzhi, ne more niti nichesar vech kupiti, ter tako preneha biti potroshnik. Veliko hujshe in bolj usodne pa so dolgorochne posledice, ki se bodo prenashale na prihodnje rodove: onesnazheno okolje in podnebne spremembe, a to ne gre le na rovash kapitalizma, ker gre za sploshno »vzgojno katastrofo«.

Privatizacija sholstva in s tem njegova vse ozhja cenovna dostopnost, propad kakovosti v javnem sholstvu – vse to vodi v sploshno neukost in polpismenost, dushevna praznina (intelektualni vakuum) pa je izjemno pomembna podlaga za obvladovanje in zapeljevanje ljudi, tudi za ekstremistichne ideje, ki vzgajajo aktiviste teroristichnih skupin. Vzgoja je bila osnovno gonilo za razvoj modernega chloveka in njegovega razuma; pomanjkljiva vzgoja vodi v deevolucijo, v porast socialne entropije, to pa je avtokatalitichen proces s povratnim uchinkom, ki pospeshi propadanje. Nekvalitetna vzgoja tako zozhuje raznolikost osebnih lastnosti, s tem pa zmanjshuje ali preprechuje tudi medsebojno sodelovanje ljudi.

Porast socialne entropije vodi neposredno do porasta sploshne entropije sistema zaradi nesmotrno porabljene energije in materije v zadevnih pretokih sistema. To ne velja le za odpadek, marvech predvsem za proizvodnjo nepotrebnih in odvechnih stvari, tj. vsega, kar mislijo, da lahko prodajo: tako imenovana shiroka in bogata ponudba, tisoche razlichic kozmetichnih, gospodinjskih, modnih, prehrambenih, »life style« predmetov, avtomobilov, oblek itd., zaradi chesar porast entropije celo presega porast entropije zaradi oborozhevanja.

»Tretji jezdec«, prenaseljenost ali populacijska eksplozija, pa je neposredna posledica preteklih kolonialnih odnosov. Nekdanji kolonizatorji in njihovi nasledniki so tiste sile, ki poskushajo dosechi ali pa vsaj podpirajo svetovno hegemonijo Zahoda; pri tem so tudi omejevali razvoj sholstva in zdravstva v kolonijah. Z »osvoboditvijo« se je nakazala mozhnost za samostojno prezhivetje milijonov, a so ti postali plen neokolonialistov, ki jih obvladujejo s skorumpiranimi domorodskimi rezhimi in z notranjimi ali medsosedskimi spori (»small wars«), ob katerih se vsiljujejo kot reshitelji in razsodniki.

Danes je na nashem planetu zhe prek sedem milijard ljudi, ki vsi potrebujejo hrano, vodo, stanovanja, za velik del pa vse to ni dostopno. Dejstvo je, da je vechina bogastva v rokah neznatne manjshine; ti socialni paraziti so zavzeli polozhaj t. i. alfa oseb, ki svojega bogastva nochejo deliti z nikomer, hochejo vse vech, imajo se za »izbrane od boga«, za nezamenljive, vodijo neposredno ali posredno mednarodno politiko, pod njihovo kontrolo je vechina najmodernejshih oborozhenih sil. »Vsi ostali« so njihovi podlozhniki; tudi ljudje v tako imenovanih demokratichnih drzhavah ne vidijo svetlejshih perspektiv v prihodnosti, tudi v teh »uspeshnih demokracijah« se sistematichno zmanjshujejo socialne pravice, slabsha se zdravstvena oskrba, raste pa nezaposlenost in politichno-policijski nadzor.

V tej luchi »elita« logichno prihaja do sklepa, da je shtevilo svetovnega prebivalstva potrebno zmanjshati. V tem smislu so se lokalne »small wars« pokazale kot izredno pripravne in uchinkovite: »eksotichne« drzhave so spodkopane, v njih je unichena preskrba s hrano, vodo in energijo, razpadeta zdravstvo in sholstvo, prebivalce zdesetkajo medsebojni pokoli, prispeva pa she »narava« z lakoto in boleznimi. Prirochen je tudi pospeshek s kakshnim virusom, prilagojenim za »geneticall engineering«: na primer HIV, ZIKA, razne »gripe«. Pravzaprav niti ni nujno kakshno posebno prizadevanje: predvsem je treba sprovocirati nered in vojno na podrochjih »obarvanih« in »felahovskih« prebivalcev, jih oskrbeti z dovolj orozhja (iz presezhnih zalog), nato pa vojni kaos uchinkovito opravlja »cleansing«.

Slikovito recheno, chloveshka druzhba ni vech podobna piramidi, trdno zgrajeni od temeljev do vrha, marvech rushevini grshkega templja: shiroko, razpokano in razmajano podnozhje, ki razpada v pesek, na katerem so se stebri spremenili v cevi, ki nosijo ostanke kapitéla in strehe; po teh ceveh streha chrpa navzgor vse, kar more, navzdol pa curlja (»trickle down«, kot pravijo neoliberalci) nekaj ostankov nachrpanih dobrin, ki niti toliko ne namochijo peska, da bi bil ta znozhen »perkolacije« (lepljenja), s katero se delno utrdi podlaga.

Tako pridemo do »chetrtega jezdeca« – klimatskih sprememb ali, bolje recheno, klimatske katastrofe. Neoliberalni kapitalizem je ta proces z brezobzirnim izkorishchanjem surovin in energetskih virov she pospeshil; klimatske spremembe so zhe prishle v lastni dinamiki tako dalech, da jih ni vech mogoche ustaviti. Vsak poskus v tej smeri meji na znanstveno fantastiko, lahko je celo bolj katastrofalen kot sprememba sama. Vladajoche »elite« so najprej negirale klimatske spremembe, nato so ostro nastopale proti vsakemu, ki jih je omenil. Vsak meteorolog, ki jih je potrdil, je izgubil sluzhbo, strokovni raziskovalci s tega podrochja so dozhivljali uradne »korekcije« svojih mernih rezultatov, nekatere so morali varovati osebni strazharji pred najetimi napadalci. Zashchita okolja in ukrepi proti klimatskim spremembam namrech omejujejo dobichke neoliberalnih kapitalistov.

Posledice klimatskih sprememb bodo pomanjkanje hrane in vode, velike selitve, vojne, bolezni z mnozhichnim umiranjem. Tega se zavedajo tudi vladajochi. Vedo, da klimatskih sprememb ne morejo preprechiti, po drugi strani pa so zanje kot narochene, saj bodo pometle z vechino svetovnega prebivalstva v naslednjih dveh ali treh rodovih, torej bo reshen problem prenaseljenosti. »Elitniki« so preprichani, da bodo sami prezhiveli in ostali bogati, zato gradijo podzemeljska skladishcha semen na Grenlandiji, avtonomna luksuzna naselja v visokogorjih (npr. pri Andermattu v Shvici) ali predimenzionirano infrastrukturo (npr. na Finskem) in podobno, obenem pa ochitno pozabljajo, da ni bogatih brez revnih. Pri tem lahko spet najdemo leposlovno prispodobo – tokrat v zgodbi Maska rdeche smrti, v kateri je Edgar A. Poe opisal, kako so se vladajochi v chasu kuge zaprli v palacho in se zabavali, ljudstvo pa so prepustili umiranju, vendar je na koncu ista usoda poiskala tudi njih.

 

 

Zdrav razum – kaj je to pravzaprav?

 

Bilo je zhe veliko razprav o tem, ali so nashe odlochitve bolj razumske posledice logichnega premishljevanja ali pa so izraz nashih podedovanih nagonov in trenutnih chustev. Po moje velja bolj druga mozhnost, kajti svet bi bil popolnoma drugachen, che bi res vladal t. i. zdrav razum. Obichajne razlage tega problema so bolj ali manj napachne. Ponavadi vsako socialno in altruistichno delovanje razumemo kot izraz nashega sochutja do sochloveka, toda sociobiologija govori o altruizmu kot razshirjenem egoizmu, katerega namen je boljshe prezhivetje skupine sorodnih posameznikov. To je pravzaprav bolj logichno, saj ves razvoj chloveshke druzhbe, vkljuchno s predhodno bioloshko evolucijo, temelji bolj na sodelovanju kot pa na prezhivetju najbolj prilagojenega posameznika (»survival of the fitest«) ali najbolj prilagojene skupine. Tekmovanje je pravzaprav samounichevalno, destruktivno zaradi medsebojnega unichevanja, ropanja in ubijanja kot posledic skrajnosti v chustvih, kot so pohlep, pozhreshnost, lakomnost, brezobzirnost, domishljavost, vse povezano z nerazumnostjo. Vsekakor si biologi in sociobiologi niso enotni glede osnovnega gibala evolucije, a dejstvo je, da brez sodelovanja niti tekmovanje ni mozhno.

Osebni egoizem, katerega najvishji izraz kot druzhabne norme je danashnji sistem neokapitalistichnega liberalizma, ima socialno delovanje in altruizem za chustveno slabost, za nekaj druzhbeno kontraproduktivnega, kajti pravica prezhivetja pripada le najsposobnejshim in najmochnejshim posameznikom. Tovrstno mishljenje na sploshno velja za hladno prerachunljivost razuma, pri chemer chustva ne igrajo nobene vloge.

V resnici to ne drzhi. Osebni egoizem, ta nagon in njegov odsev v sistemu, to je izrazito izpostavljen nagon in chustvenost posameznika kakor tudi druzhbe. Pri tem ni nobenih moralno opredeljenih dobrih in plemenitih chustev, gotovo tudi ne razumnega omejevanja nagona – vse je zgolj pohlep, pozhreshnost, lakomnost in brezobzirnost, saj je taka »tekmovalnost« privedla ves planet na rob prezhivetja. Vsaka »logika« in »razumna« odlochitev je podrejena temu pridobitnishkemu nagonu – s kratkorochnim dobichkom in z neizmerno dolgorochno izgubo. V druzhbi, kjer vlada neoliberalni kapitalizem, so socialni paraziti v vlogi »alfa subjektov« resnichni oblastniki, njihova navidezno altruistichna dejanja pa so vechinoma zgolj ukrepi za lastno varnost in ohranitev »statusa quo«.

Seveda razmejitev ne more biti ostra; tudi v altruistichni druzhbi je prisoten socialni parazitizem, posebej v »nizhjih« slojih prebivalstva, bodisi da je genetsko pogojen, demografsko povzrochen ali pa je posledica beguncev in priseljencev, ki dodatno obremenijo druzhbo tako ekonomsko kot kulturno, kar prav tako lahko pripelje do njenega propada. Tudi »pretirani« altruizem je namrech poguben za druzhbo; za vse veljavnih meril sicer ni, povsod pa je nujen dolochen nadzor nad gibanjem shtevila prebivalstva.

Kako je mogoche pojasniti pojav tako nasprotujochih si tezhenj v druzhbenem razvoju – na eni strani vse vechjo strpnost in sodelovanje ter na drugi brezobzirno tekmovalnost za prezhivetje »najbolj prilagojenih«? Odgovor lezhi v razslojenosti druzhbe: najnizhji sloj, sloj brez mochi in lastnine, sloj tlachenih kruhoborcev, tisti sloj, ki ga je Graham Greene imenoval »torturable class«, naj bi vse muke svojega bivanja potrpezhljivo prenashal v bozhjem imenu, kajti vse njihovo trpljenje je bozhji dar.

Zdrav razum tudi v druzhbeno-ekonomskih zadevah ishche mozhnosti za srednjo pot, v skladu z naravnimi zakoni in razpolozhljivimi sredstvi.

 

 

Kaj bi bilo, che bi bilo?

 

Znano je, da so skozi evolucijo nastajali organi, katerih delovanje je tehnika (zlasti kot bionika, tj. bioloshka veda, ki preuchuje funkcije zhivih bitij in tako reshuje tehnishke probleme) poskushala vede, vchasih tudi nevede posnemati. Skoraj vsi organi ali njihovi sestavni deli, skozi celotno bioloshko drevo razvoja od mikroorganizmov prek mnogocelicharjev do chloveka, so bolj zapleteni, delujejo bolj natanchno in bolj zanesljivo kot kateri koli njihov tehnichni posnetek ali nadomestek. Na primer: biomolekularni postopek kopiranja DNK, sinteza proteinov, ochi in ushesa, kemichni senzorji ali senzorji elektromagnetnih polj, celice zhivcev in mozhganov.

Obenem z bioloshko evolucijo se je razvijala tudi chloveshka druzhba – iz komajda organizirane horde prvih primatov vse do danashnje civilizacije in kulture. V tem razvoju se je sposobnost prezhivetja posameznika in skupin povechala do skrajnih bioloshkih meja kot posledica razvoja mozhganov in nastanka abstraktnega mishljenja, ki je najvishji izraz inteligence.

Vendar je tudi tu nastopila bioloshka omejitev. Omenili smo zhe genetsko degradacijo inteligence, ker danashnja druzhba shchiti in pogojuje predvsem razmnozhevanje manj inteligentnih individuumov (prim. Elmer Pendell, sodobni amerishki socilog), s tem pa je naravna selekcija, ki je privedla do vzpona civilizacije, pravzaprav onemogochena. Poleg tega tudi sploshni razvoj v bolj tolerantno, disciplinirano druzhbo, ki ima vishji prag za upornishtvo, omogocha sociopatom in socialnim parazitom prevzemanje vodstva, to pa zaradi njihovih znachajskih lastnosti ne more biti koristno, ker je ozkogledno sebichno in druzhbo vodi v propad; z njimi namrech razum postaja podrejen negativnim chustvom in nagonom kvazivoditeljev.

Vprashanje je, ali je sploh she mozhno uresnichiti tako druzhbo, ki bi omogochila zanesljivo prezhivetje chloveshtva na chloveshki nachin, to je v skladu z danashnjimi deklariranimi moralnimi in etichnimi normami, hkrati pa tudi po vzoru neke druge druzhbe, ki je nekoch nastala v teku bioloshke evolucije. Obstajal je namrech zhe druzhbeni sistem, ki bi bil tudi danes lahko zgled. To je bil, posebno pri starih Slovanih, sistem skupnega lastnishtva in enakopravnosti spolov, ki ga na Zahodu imenujejo »primitivni komunizem«; ta zanichljiva oznaka velja zlasti za staroslovansko obliko egalitarnosti. Ta starodavni druzhbeni sistem je povsem izginil z vladavino krshchanstva in zahodno kolonizacijo sveta. Propadel je, ker so ga unichili druzhbeni sistemi Zahoda, temeljechi na socialnem parazitizmu, ki je jedro vsake oblasti v lastninsko in hierarhichno stratificirani druzhbi.

Potrebno bi bilo torej organizirati tak druzhbeni sistem, ki bi bil sprejemljiv za vse, ne glede na tradicijo, podnebje in verstva, pravichno in trajnostno uravnotezhen v razmnozhevanju, razdelitvi surovin, hrane, proizvodnje in porabe energije. Le tako naravnan druzhbeni sistem bi omogochil dolgorochno prezhivetje celotne chloveshke vrste.

Nekaj zgledov je tudi v shirshi naravi, kjer dolocheni socialni sistemi sestojijo iz tako velikega shtevila posameznikov, da njihova celotna biomasa presega celotno biomaso chloveshtva, vendar nikoli niso ogrozili prezhivetja biosfere, temvech so njen funkcionalni del, ne da bi parazitsko ogrozhali obstanek kakshne druge vrste zhivih bitij.

Biologi in sociobiologi glede oznake teh biosistemov niso enotni, a to je obrobnega pomena. V teh sistemih je bistveno dvoje: skrb za lastno potomstvo in brezpogojno delovanje v korist skupnosti. Enaka skrb se sicer pojavlja spontano tudi drugod v celotnem evolucijskem drevesu, toda le pri teh izrazito socialnih vrstah je poglavitni temelj zhivljenja celotne skupnosti. Gre za t. i. socialne zhuzhelke: za termite, mravlje, chebele in njim sorodne, v tem smislu nekoliko manj razvite vrste, kot so ose in srsheni. Pri tem velja uposhtevati, da je ravno od chebel odvisno tudi prezhivetje chloveshtva, saj so bistveni chlen v proizvodnji chloveshke hrane.

Sestave in delovanja druzhb teh socialnih zhuzhelk seveda ne kazhe preprosto prenashati na chloveshko druzhbo, predvsem zaradi drugachnega telesnega ustroja in nachina razmnozhevanja, pa tudi zaradi chloveshkega razuma, ki razvija neprimerljivo vechjo raznolikost med posamezniki. Razvidna pa so sploshna nachela, ki edina omogochajo obstoj stabilnih druzhb; ta nachela bi moralo v znatni meri uposhtevati tudi chloveshtvo, saj so v teku evolucije nedvomno dokazala svojo vrednost.

Poleg skrbi za potomstvo, po potrebi tudi z omejevanjem rojstev, je nujna zahteva, da vsak posameznik dosledno deluje v korist skupnosti ter porabi le toliko, kolikor je potrebno za opravljanje nalog, za kontrolirano reprodukcijo in, prav tako omejeno, za osebna nagnjenja. Chloveshka komponenta pri tem bi bila vzdrzhna uporaba naravnih virov ter posebna skrb za znanost in kulturo; to bi bile osnovne smernice nadaljnjega razvoja chloveshtva.

Pravzaprav to ni nich novega; omenjena nachela vsebuje teorija socializma (komunizma) v svoji zamisli dolgorochno stabilne druzhbe. Seveda pa je, tudi glede na dosedanje izkushnje, neogibno vprashanje: ali je chloveshtvo sploh zmozhno uresnichiti takshno druzhbo?

Danes je pach posebno problematichno, da je socialni parazitizem dosegel stopnjo, ko ima neznatno shtevilo posameznikov v monopolni lasti vechino svetovnega bogastva ter na ta nachin skusha obvladovati ves planet. Pri tem je znachilno, da v takem sistemu niso vodilni najbolj inteligentni posamezniki, temvech najbolj brezobzirno parazitski, ki izkorishchajo najprej altruizem neposredne okolice, ko pa dosezhejo dolocheno stopnjo mochi (tudi z interesnim zdruzhevanjem sebi enakih), utrjujejo svoj polozhaj z razlichnimi mehanizmi prisile.

Prvi korak pri reshevanju tega problema bi bila odstranitev teh »elitnih« socioparazitov. Ob sedanjem stanju celotne biosfere, ko so klimatske spremembe zhe dosegle »the point of no return« z grozhnjo propada civilizacije v dveh-treh generacijah, bi bili nujni »nepopularni« ukrepi, saj ni chasa za dobrohotno preprichevanje »drugache mislechih«. V bistvu preostane le tako ali drugache nasilna eliminacija, toda po dosedanjih izkushnjah tudi taka »operacija« spet prinese na povrshje ljudi istega kova, seveda z enormnimi chloveshkimi in materialnimi izgubami.

Zato se zdi, da je ravno omejeni razum vechine ljudi, seveda tudi oblastnikov, tisti bioloshki mehanizem, ki bo naposled, praktichno sam po sebi, omejil chloveshki rod. Tisto, kar bo pri tem obstalo, bo zelo omejeno; brez vsestransko unichevalnih sil se bo chloveshtvo, ko bo izchrpalo razpolozhljive naravne vire, vrnilo na stopnjo razvoja, kot je bila pred tisochletji. Pomagala ne bo nikakrshna filozofija ali retorichna demokracija, nobene levo-desne delitve z deklaracijami o svobodi govora in chloveshkih pravicah (ki naj bi jih zagotavljal le Zahod).

V sklepnem povzetku je mogoche rechi: zaton chloveshtva je utemeljen v chustvih (emocijah), ki vodijo chloveka pri odlochitvah in dejanjih, ter v razumu (ratio), ki vodi tehnologijo unichevalnih sredstev. Dosledno v luchi naravnih zakonov se pojav chloveshke inteligence tako pokazhe kot »slepa ulica« bioloshke evolucije. Zaton Zahoda je pri tem le uvod v vsesploshno (samo)unichenje kot »naravni nasledek« pohlepa, domishljavosti in brezobzirnosti, ostali deli chloveshtva pa tega iz istih razlogov niso bili zmozhni preprechiti.

 

 

___________

Glavna literatura:

Kamal Salibi, Die Bibel kam aus dem Lande Asir, Rowohlt 1985;

Ф. М. Достоевский, Братья Карамазовы (1880);

Guy de Maupassant, Le Masque (1889);

Edgar Allan Poe, The Masque of the Red Death (1842).