Pogum Revija SRP 2015/1

Matjazh Jarc

 

 

 

 

 

 

ZLATA LINA.

 

 

 

 

I. DEL

Zapisi z onega sveta

 

Tako kot slika, ki ni povezana s snovno podlago, ne more stati pokonci in celo senca ne

obstaja brez trdne osnove - stebra ali chesa sorodnega, podobno tudi linga ne more

obstajati brez subtilnega telesa, brez podpore.

 

Īśvara Kṛṣṇa: Sāṁkhya Kārikā

 

 

 

 

1 – PRESKOK

 

Bila sta Solsticij in Ekvinokcij. Zakaj ju nenadoma ne bi bilo vech? Pozor, preskok! Bila sta tudi Pres in Kok. Vsi shtirje so shli z zadnje vecherje. Marsikaj je bilo zhrtvovano za dushevno hrano, toda zdaj, zdaj bo vse konchano.

Eni so se shli generale, navajeni neumnih igric tako rekoch she iz plenic. Midva s Chasom sva se prav zaradi takih neumnosti gledala le s tezhavo, zlasti on je tonil, namesto da bi vsaj bredel, kot sem jaz. Za Savo sem pustil razdrazheno naravo. Nekoch je bilo tukaj mesto, she prej je bila vas. Sezhem pod pas, hochem si odpeti hlache. Vse je drugache. Zunaj je mraz.

 

Ekvinokcij, Solsticijev brat, tezhko dozhivlja novi preobrat. »Na pomoch!« krichi. »Nich vech ni, kot je bilo nekoch! Prej je bilo vse uravnotezheno!«

»Kmalu bo spet,« odvrnem.

Nimam ure, ni she devet in ob devetih she ne bo deset. Treba je razplesti chasovne vozle. Moti se, kdor verjame, da bo tudi tu lahko streljal kozle. Brez matematike ne bo shlo. Fizike in kemije zraven iz principa ne bo. Nad nebom je za empirichne vede prehladno.

She sva nekje med zgoraj in spodaj, jaz in Chas, zlasti Chas. Dela se, kot da ga ni. Ne bom ga vech chakal, naj me dohiti.

 

»Mici!« kliche Solsticij. Mici je bila v globokih tisochletjih Mi Tsi iz dinastije Pi. Seveda se ne oglasi. Klichejo jo samo she njegovi refleksi: gibe jezika so si zapomnila usta, ki so zhe razpadla, vanje se je prikradla pozaba, ki je mrzla in pusta.

»Zoprna baba,« meljejo Solsticijevi scvrti mozhgani, tolikokrat prezhgani, kolikorkrat jo je poklical. Mi Tsi je samo she zamrznjena prispodoba v njegovi domishljiji, tako da ne ve, ali naj jo tudi tam sploh she ohrani v trdem stanju, ali naj jo stalí. Ona se ga itak samo brani, nich vech se ne jezi, cheprav je vsa njena garderoba ostala na drugi strani, njegov duh pa je vse bolj zhejen ljubezni. Zunaj smo jezni samo she jeza sama, Chas in jaz. Tedaj pa se z nevidne podobe za prozornim poslopjem odtrga moj obraz.

 

»Daj mi mir!« zakliche Solsticij z vishine. Med zgoraj in spodaj se vleche nedolochena meja, na vech mestih razpochena, neopredeljivo vbochena in she vechkrat neizrisljivo izbochena na raznorazne nesorazmerne nachine. Nenadoma povsem izgine.

»Nich chudnega, da chloveka vse mine,« zine Solsticij. Niti on ne ve, za kaj v resnici gre. Gre pa za nich in za vse. Tako je, za oboje.

 

Ekvinokciju gre na smeh: »Zhiveti je bil greh!« se potozhi vseedinemu Bogu. Zachutil bi srh na kozhi, toda kozha je le she spomin, ki ga bozha in sprozha resne pomisleke o tem, ali bi bila lozha Rdeche rozhe prava izbira za nekoga, ki vech ne umira in se mu vesolje samo she vedno bolj odpira, od jutra do vechera, od zore do mraka, ki utopi v svetlobi she najvechjega bedaka. »Vsakemu sem zhe spodaj dodelil isto shtevilo granat in lopat, sam je odgovarjal, che ni uporabil vseh in se je podrlo ravnovesje.«

»Res je,« se strinja Pres.

»Zaradi takih smo dozhiveli Veliki Pôk,« si misli Kok, pogubljeni sin slovenskih planin.

 

Ve se, da je vseedini Bog brez rok in nog. To mora razlagati Pres in pri tem paziti, da bo vse povedal tako, kot je res. Eno je razlagati, drugo nekaj brezveznega nalagati, tretje pa lagati: to ga je uchil zhe njegov ati. »Ne se bati!« je tolazhil Presa med pridigami, »ni slovesa s tega sveta, dokler se bosh ukvarjal s knjigami.«

Izza zapechka je atiju pritrjevala mati. Nich chudnega, da je bil za Presa v njegovih zrelih letih zakurjen poseben kres in ga je dishechi gorechi les razdimil ravno nekje vmes med Ekvinokcijevimi spodnjicami in zgornjicami. Toda ko so prikopitljali bozhji konjichi ponj, jih je splashil njegov vonj, tako da zdaj na obronkih vechnih grichev ni vech konjichev.

 

Kakor koli zhe, nihche nichesar ne ve, chesar mu Pres ne pove. Kako pa Pres vse to izve, naj zaenkrat ostane skrivnost, predvsem zaradi tega, ker se je nad reko njegovih misli dokonchno porushil most, ki je povezoval modrost in norost.

Zdaj pa me gloda, da bi pred koncem uvoda izvedel she en skok in poizvedel, kaj si o vsem tem misli Kok. Toda spet me pripeljejo nebeshka kolesa do vsevednega Presa.

»Nash Kok je vechni otrok,« mi ga opishe ta razdimljeni vseved, zraven pa mu gre na smeh, »ki jih je v zhivljenju kar naprej dobival po zobeh.«

»Ali je torej on tisti, ki se je na onem svetu sredi postnega obreda do sitega nalizal sladoleda modrosti?« vprasham Presa zaradi kdovechesa.

»Ja, seveda, to je on. Ampak v njegovi glavi zhal ni vech nobenega reda,« odgovori, sodech po sebi, in me pomenljivo gleda.

Pomislim, da bo nich hudega slutechi Kok zdaj v mojih mislih predolg in preshirok. Najbrzh bo ostal neke vrste stranski pojav. Vem, ni prav, da mi je o njem tako zelo posredno ustvarjena popachena slika, she zlasti zato, ker s Kokom doslej sploh nisem imel osebnega stika, ampak lej, s tem je pach tako, kot je zmeraj bilo in bo.

»Res shkoda,« tedaj zaslutim Kokov glas, »da si taka prismoda. Jaz edini iz nashe kozmichne vasice bi te lahko privedel do resnice.«

 

Ne, nasha vasica ni iz oblakov, pa vendar se v njej pochutimo kot v nebesih, se pretvarjamo, da smo she vedno zaobjeti v telesih, in se temu primerno tudi pogovarjamo. V resnici nam ni lepo, ampak je nashim dusham v vsej tej shirni prostornini tesno. Ja, zelo tesno. Kdor hoche in more, naj razume, che je to sploh mogoche.

 

Pravijo, da obstaja poleg nashe neskonchnosti vsaj she ena, ki je sicer izgubljena in zapushchena, vendar pa tudi trdíjo, da v njej letijo nezhive ptice, ki se nichesar vech ne bojijo. V nashi prozorni hishi, kjer imamo laboratorij, marsikdaj spregovorimo o tem, cheprav se nashih glasov ne slishi, ampak se sporazumevamo s telepatijo. V glavnem pa modri ljudje, kot se ve, molchijo.

 

 

2 – MENJAVE

 

Vsenaokrog se razteza krogla, meri jo neskonchni premer. V njej vlada bozhanski mir, razen vcheraj zvecher, ko so se sonca nesmotrno zaletavala med sabo, zvezde pa so se od vrochine smodile in pritajeno prasketale, tako da jih danes vsaj milijarda ni vech za nobeno rabo. Solsticij stresa neslane shale, da so se konchale tudi sanje, chesar mu Ekvinokcij seveda noche verjeti: njemu je zhe pred davnimi leti uspelo odlebdeti vanje in si jih ne bo nikdar pustil vzeti. Jasno, zanj bi bilo v tem primeru najtezhje, saj zna edini med nami vzdrzhevati ravnotezhje.

»Res je,« pritrjuje, »jaz vzpostavljam ravnovesje.«

 

Pres sporocha: »Padala je ognjena tocha, na Zemlji je postala na primer reka Socha tako vrocha, da bi si lahko Tolminci, che bi she zhiveli, iz nje nalovili kolikor bi zheleli kuhanih rib. Vsak drugi hrib je zharel v soju gorechih dreves in bilo je lepo, da she nikdar tako.«

Kok zachne na ves glas peti hvalnico neznanemu pozhigalcu, she malo in vsa vasica se bo prebudila iz vechnega mrtvila. Ima vso pravico, da pospremi Presovo presunljivo novico s talentom, ki so mu ga naklonili bogovi. Toda zbujajo se nevidni volkovi in zavijajo v rdecho noch. Na pomoch!

 

Ekvinokciju skozi pretanko tkanino nenadoma zashtrli nabrekla prihodnost in zachne prodirati v davnino, kjer Mi Tsi vzdihuje nad pozhgano domovino. Iz preminulega zhivljenja se cedi smola svezhe dishechega hrepenenja. Ekvinokcij se je tega nauchil brez uchenja. Vztrajno ponavlja neslishne izreke, ko se iz she nerazodetega vesolja pod njegovo tiho molitvijo zbudi brezmadezhna volja po zdruzhitvi ohladitve z otoplitvijo in se to tudi zgodi. Mi Tsi neobvladljiv val ugodja odplavi na chudezhno nabrezhje, kjer je Ekvinokcij vzpostavil temeljito ravnotezhje med njeno sedanjo in nekdanjo rito. Pochuti se, kot da je vsa spet iz mesa.

 

Jaz se she kdaj ozrem nazaj, kjer v chrni globini izdihuje Chas, cheprav je za zmeraj minila doba, ko mi je vladal od zibelke do groba.

»Nikar se ne cmeri, tudi che me nihche nikoli vech ne izmeri,« me tolazhi iz globeli, kjer so ga tik pred mojo smrtjo ujeli vojshchaki neskonchnosti in ga vpeli v goreche okove.

Spomnim se, kako sem moral poslushati topove, ko je bil she general. She vedno ga vidim, cheprav ne nosim vech ochal.

 

»Mi Tsi!« zakrichi Solsticij.

»Kaj?« se iz davnine odzove njen glas in kmalu shine v Solsticija njen zastrti sijaj.

»Pomagaj mi, prosim,« jo roti, »zmanjkuje mi luchi.«

»Seveda, ljubi, izvoli jo, prizhgi!«

Solsticij jo prizhiga, toda luch ne zagori. »Oh, zhenska, tvoja luch ni vech peklenska, saj samo she tli!«

»Ne, res ni,« odgovori Mi Tsi, »zato, ker je ti ne znash vech razzhareti. Nimash mochi.«

Zhelja mu zachne ledeneti, ne more vech doumeti razlike med lepo goloto in golo lepoto. Na Zemlji zaradi tega vse zmrzuje, od tezhe snega in ledu okroglo revo zhe vse boli in je iz dneva v dan huje. Komaj se she vrti.

 

In vznemirjeni Pres nam sporochi: »Na Zemlji se ne da vech zhiveti. Niti sekund se ne da vech shteti! Ubogi planet se je nehal vrteti, dobesedno in za vedno. Malo ga sicer she stresa, toda zhled je polomil in poruval vsa drevesa, led pa je povzrochil, da se vsa kolesa vrtijo v prazno, kar je vech kot porazno! Che ne bo takojshnje otoplitve, ni vech vrnitve v normalo! Vse to se je lahko zgodilo samo zato, ker se je chloveshtvo take katastrofe premalo balo.«

Edino Kok se she rezhi: »Hi, hi, hi! Po Zemlji shpancirajo le she snezheni mozhiceljni. Najbolj me pa veseli, ker chlovek zdaj konchno res upravicheno hoche, da bi mu bilo vsaj malo vroche.«

 

Tik pred tem pa je Mi Tsi poskochila in se she do konca razgalila, cheprav zhe itak ni nich nosila na sebi. Zhe davno je slekla tudi kozho in ljubi Bog ji je pustil le nevidno rozho, ki je zadehtela samo takrat, kadar se je razcvetela. Kar nekaj chasa je z njo razgrevala Ekvinokcijev zamrznjeni ud in trud se ji je kmalu povrnil, kajti vzburjeni mag jo je prevrnil na kozmichno drsalishche in jo nato v sonchnem ritmu posuval z vrochimi iskrami, kot da bi mu jih dostavljal sam vrag iz gorechega peklà. Mi Tsi se zhe dolgo tegà ni shla chesa takega.

Chrna noch, ki se je pred tem razshirila preko vseh meja Zemljinega neba, ni vedela, koga naj zdaj pokliche na pomoch, kajti od silne zavisti, ki jo je zachela gristi, je zachela lesti sama vase, kot da hoche po neskonchni cesti za vse chase izginiti s tega sveta. Toda preden se je to zgodilo, se je Ekvinokciju milo storilo: uslishal je she njo, kajti tudi njeno chrno telo bi se rado nauzhilo svetlobe in si je zhelelo, da bi pregorelo pod njegovo silo. Zato jo je, pravichnik, dal málone na pol, takoj ko je Mi Tsi odshla domov.

S tem je bilo konec vseh vechjih tezhav, na Zemlji je bilo vse spet razdeljeno tochno tako, kot je prav.

 

Meni je zhal, da Chasa ni vech niti slutiti. Bil je tako prijazen, she posebej kadar ga je vleklo narazen in se mu za nobeno shtevilo ni mudilo. Zazdelo se mi je, da je z njim vse minilo, cheprav v resnici ni. Samo raztegnilo se je v vse smeri, upochasnilo se je in hkrati pospeshilo; v eno smer je navidez chisto pochasi drvel, v drugo pa prehitro drsel stran od nashe vasi.

Zdaj nich vech ne traja, vse se samo she zgodi ali dogaja. Dnevi se ne daljshajo, ampak se vsak nov dan bolj svetlí, noch pa vse bolj kopni, sonce vse svetleje zhari in razsvetljuje vse vech neba. Najbolj me veseli dejstvo, da ni vech chakanja in nuje. Nich vech ne more biti prepozno ali prekmalu, kaj shele, da bi bilo zaradi tega hudo ali celo she huje. Iz dneva v dan je bolj toplo in che sonce hoche, lahko postane zelo vroche. Ni vech vazhno, kdaj, ampak zakaj in chemu. Pa komu in od koga, predvsem pa – kaj. In she to: pomembno je, kako.

 

Zelo prijazno in skoraj chisto neopazno se razliva dan chez obzorje, morje se topli, listje zeleni in vse cveti, dehti, zori, veni ... Vzhigajo se oblaki, bliski jih trgajo z neba, zhgoche sonce sushi tla in pije reke iz strug.

Sopare se razkadijo v sinjino, Zemlja se ovije v gluho tishino.

Solsticij je videti zadovoljen. Njegovi nachrti so uresnicheni, iznicheni so vsi odvechni pojavi, v naravi spet vlada red. Zvishka se ozre na Mi Tsi, ki je na dnu izsushenega oceana oblezhala brez besed.

 

 

3 – LABORATORIJ

 

Iz sosednjih kozmichnih vasic prihajajo na delo v nash laboratorij Fujci, belo sijoche sence zlatih zharkov. Njihove komunikacijske frekvence nimajo posebnih poudarkov in so dosti lazhje opredeljive od nashih. Za nas so brez dvoma najbolj vznemirljive njihove vonjave. Mi sami si niti ne dishimo niti ne smrdimo, poleg tega se ne vidimo, medtem ko ima vsak od njih porozno sijoche telo brez glave.

Ves chas molchijo in sumim, da se bojijo spregovoriti. Nochejo se nam odpreti, skrivajo svoje bistvo, kot da bi se bali umreti, che bi ga pokazali. Verjetno so za razliko od nas res she zhivi. Vsekakor so videti otipljivi in gnetljivi, cheprav nekoliko lepljivi. Na njihovo srecho se jih nimamo s chim dotakniti, zato se jim ni treba niti skriti niti uiti pred nami.

Toda najpomembneje je, da nas odlichno razumejo in v hipu doumejo vsako nashe navodilo. Ni se namrech she zgodilo, da bi kako opravílo izvedli manj uchinkovito kot mi, ki bi bili brez njih v dolochenih primerih popolnoma brez mochi.

Ne znam si prav razlozhiti, katera sila jih sili delati za nas brez plachila?

 

Jaz pravzaprav nisem vech za nobeno rabo, in che bom napisal tole besedilo, ga bom samo she za pozabo. Chemim ob strani, molchim in brezbrizhno opazujem, kaj se godi. Chisto vseeno mi je, che se vse odvrti do kraja. Misel za mislijo se mi poraja, se nato oplodi v sebi in jaz tako porojena spoznanja z nerazumnimi dvomi samo she razmnozhujem. Nemo chrkujem njihove pomene in vsako chrko nehote posredujem v beli krog sredi laboratorija. Mogoche ga je zarisal Bog, tako premishljujem. Opazujem zharke, ki se razzharjajo od tam, kjer sem imel ochi, in ustvarajo v belem krogu tezhko berljiv, a lahko izbrisljiv zapis.

 

V belem krogu sredi laboratorija se peni nebeshka glorija, v peni pa se preigrava naslednja razprava:

Kateri bog je Pravi?

– Tisti, ki ga chutish v glavi in srcu.

Chutish zhe. Kako pa vesh, kako mu je ime?

– Tega nihche z gotovostjo ne ve.

Ampak mnogi mochno verjamejo, da vedo.

– Ker jim to povedo drugi.

Ali pa si v verski omami ime izmislijo sami.

– Nekdo vedno gleda, da je v drugih glavah vsaj malo reda.

Seveda, ne moresh si kar izmishljevati bozhjih imen.

– Che hochesh spoznati resnico: pravo Bozhje ime je zapisano v maternico, v kateri si bil spochet.

Kako prebrisano! Kdo pa ga tja zapishe?

– Tisti, ki po cerkveni hierarhiji tradicionalno stoji najvishe!

Zhe, toda tovrstnih hierarhij je premnogo.

– Res je, vendar pa je za ubogo, nebogljeno bitje dovolj zhe ena sama.

Tista, ki mu jo dolochi mama?

– Njej pa patriarh, imam, papezh, dalajlama ... Dojenchek she ne ve, kaj hoche.

Zato pa tako bridko zajoche, ko se rodi ...

 

Solsticiju she vedno prihaja, zato postaja vse bolj vroche. Zakaj pa chuti tako strast? Ker se je ujel v past ochitnosti. Miselno gradivo v belem krogu se mu zdi samo po sebi razumljivo in neizpodbitno. Vsakemu bogu je v svojem miselnem sistemu nadel prvobitno ime, tako vsaj verjame, kar pa je zame ochitno premalo. Verjeti namrech pomeni zgolj chustveno hrepeneti po vednosti in se ji hkrati za bozhjo slavo polzavestno odrekati. To mi ne gre v glavo, ker je itak nimam vech. Ne vem sicer, kam mi to ne gre, che glave nimam, vem pa, da je lahko vsako bozhje ime pravo ali pa tudi ne. Che bi rekel malo za shalo: nekoch sem dal vrat na tnalo, ker sem verjel, da me bo bozhje oko zaznalo in reshilo pred sekiro. A glej: dopustilo je, da mi je neko drugo nebogljeno bitje glavo odrobilo, v preprichanju, da bo zame, nejevernika, poslej vse minilo. Toda ni, tako se mi vsaj zdi.

 

»V belem krogu se izpishe vse, kar je ljubo Bogu,« trdi Pres in ga ne skrbi, ali je to res ali ni. Ker je neviden, zlahka vzdrzhi dvomeche poglede, pach v privajenem slogu, kot ga je gojil vse svoje zhive dni. V tej fazi se njegov slog zdi nekoliko morbiden, toda vsi ostali laboranti smo zhe vajeni duhovne bede, s katero nam obchasno zatezhi.

Kok se mu edini rezhi naglas. »V Presovi glavi,« pravi, »se vchasih postavi kaj narobe. V zhivljenju je prevechkrat jedel nore gobe, zato marsichesa ni izvedel. Zdaj pa ne ve, kaj naj pojé, da bi lahko vsaj nevede dojel, kdo in kaj je bog.«

Ni vseeno, kaj je vneseno v beli krog. Vsak vpisani znak namrech vtisne pechat v kozmichni sistem in s tem povzrochi vechji ali manjshi preobrat v krozhenju kozmichnih sil. Chetudi nastane samo komaj opazna sprememba v blizhnjem energetskem polju, je posledichno zaznavna v celotnem vesolju in torej tudi na Zemlji, ta pa si le she s tezhavo celi globoke rane, ki so ji bile zadane prav zaradi chloveshke neumnosti. Zato smo v laboratoriju pri delu z Zemljo she posebej pozorni, res pa je, da nismo vsi enako odgovorni do nje: zlasti Pres, ki dobro ve, kaj pochne, in Kok, ki pa se tega na zhalost nikdar ne zave. Tako na Zemlji nastajajo nove in nove tezhave, ki se zhe dolgo ne tichejo vech samo njene narave, ampak unichujejo tamkajshnje zhivljenje nasploh.

 

»Oh ...« vzdihuje Mi Tsi chisto po pravici, kajti za vselej je razpeta med Ekvinokcijem in Solsticijem. Njeni vzdihi se vpisujejo v beli krog, tudi kadar so chisto tihi, in che kdo, potem ona ve, kaj je to ljubi bog. Izmed prozornih nog ji puhti vsemochno valovanje skozi prosojno belo opno kroga, da se vse vrti in zhari na premnogih zvezdah in planetih, se vpija vanje, na Zemlji pa se iz ljudem neznanega razloga vse razcveta in plodi. Laboranti se zavedamo dragocenosti njenih vzdihov, zato v beli krog neslishno spregovorimo le kadar spi, sicer pa – che se le da – molchimo.

Kadar Pres ali Kok zmotita mirni pretok njenega vzdihovanja, se zaradi prekinjenega valovanja z orbite utrne kaka zvezda, kar je nedopustna napaka, ali pa se razdivja kak sonchni pozhar, kar se seveda vsaj malo pozna tudi na Zemlji. Chez pushchavo zavrshi peshcheni vihar in zasuje cele vasi, ali pa se dvigne ocean in jih preplavi. She mnogokaj pogubnega za ljudi se lahko zgodi. In kdo je odgovoren za to? – Mi.

Presova in Kokova dusha rushita kozmichno harmonijo, ostali laboranti pa bi ju najraje izgnali, che bi le znali presechi lastne slabosti. Tako pa chutimo empatijo do njiju samo zato, ker sta del nas, kar je vse bolj moteche. Pripravljeni smo prenashati njuno agresijo in njune norosti ter tudi sami nositi del odgovornosti za neljube nesreche, ki jih povzrochata v Vesolju. Zhe na Zemlji bi ju bilo treba scvreti v vrelem olju, a kaj, ko ni poti nazaj!

 

Kakor nevidna ograja nas obdaja gigantski obok iz nesnovi. Mene pod njim dolocha globok obchutek neke vrste toplote, ki je v resnici hladna in vrocha, vendar manj nenavadna od vsega ostalega. Zaradi nje lahko chutim, kaj je ob meni, slutim kaj je za mano ... Z obokom se neprestano nekaj dogaja, iz prozorne nesnovi nastaja zlata nesnov in zazdi se mi, da ima obliko okna: res, v oboku visoko nad mano, pravzaprav tochno nad mano se je odprla zlatozharecha lina, skoznjo se je prilesketala neznana vsebina. Kot da bi zasijala vame iz davnega, a pozabljenega spomina. Ne dojemam je. Samo sprejemam jo vase, chutim, da je pomenska in slutim, da je usodna zame in za nashe delo. She bo veselo!

Nihche drug ne opazi, kaj se godi. Vsebina je preplavila ves laboratorij, nikogar ni zmotila, vsakdo nemoteno vrshi svoja opravila. Okno se tedaj zapre, vse je spet, kot da ga ni bilo, in vame shine zmotno spoznanje, da imam oko. Od sladke bolechine skoraj zamizhim, toda v resnici si samo zazhelim iz vsemirja poleteti v sanje nekega Zemljana. Otrok je she, v sanjah se nad njim bochi neobok, vse ostalo je podrto. Poletel bi vanje, toda moje zlato okno je zaprto.

 

Vem, Fujci imajo nachrt, kako bodo nasho zemeljsko smrt preobrazili v svoje nadbivanje. Njihova nevronska gverila je ugotovila, da je na dolochenih obmochjih uma smrt minila in se spremenila v prelivanje brezzrachnih tokov. Od kod jim toliko poguma, da pri nas gostujejo, hkrati pa nas preuchujejo, kot smo mi na oni strani preuchevali testne zhivali? Toda nas so ovirali mozhgani, medtem ko jih Fujci nimajo in jih niti ne zanimajo, saj jih ne potrebujejo.

Vem pa to, chesar oni ochitno ne vedo: da tudi mi brez tezhav pozabimo na sluz v nekdanjih glavah, ker je ne rabimo. V preduhovljenih razmerah se prelivamo z vednostjo, ki jo ustvarja vrhovna kozmichna sila. V primerjavi s Fujci nas je s svojo brezmejno vrednostjo pretanila v dosti finejsho nesnov od njihove. Zato je dan laboratorij nam, njim pa ne.

V bistvu se tudi jaz igram z znanjem, ki je redka dobrina, a vendarle she pregosta, da bi vsa preprosto prepojila mojega duha in se v njem prelevila v spoznanje. Ali pa je moj duh pretanjen v prefino tvarino, da bi lahko v celoti absorbiral tako grobo esenco. Gotovo je to drugache za napol snovno senco, iz katere je narejen neki Fujec, kajti polsnov je vendarle gostejsha od nashe nesnovi, she bolj pa od znanja: teoretichno ga lahko brez raztegovanja svojih osnovnih celic na teh brezzrachnih vishinah sprejme vase v enormnih kolichinah.

Skrivna formula, ki jo kreira moja ekipa, pa operacionalizira metodo razredchevanja znanja najredkejshega tipa. V tej fazi mi pri napredku hudo nagaja neprodushno zaprti obok vsenaokrog nashega kozmichnega okraja. Njegova univerzalna vloga je ochitno tudi ta, da iz neznanega razloga do neke mere popachi sicer idealne breztezhnostne razmere v laboratoriju.

 

Delo poteka redno, nihche se ne prereka, vsakdo stoji nad belim krogom sprijaznjeno, kakor da je tu obstal za vedno. Signali dobesedno shvistijo iz nashih duhov skozi belkasto peno v razlichne smeri, a na blizhnjih planetih in zvezdah se posledichno zgodijo same odlichne rechi, ali pa se kaj pomembnega pach ne zgodi. Iz vsakega nashega miselnega poudarka odpotujeta vsaj dva nevidna zharka skozi krog in zhiva bitja mislijo, da jim ukazujeta usoda in bog, kaj storiti ali od chesa se odvrniti, zvezde in planeti pa na ta nachin izvedo, kam in kako leteti, zhareti ali se zavrteti. Mi – kakor v globoki omami – k vsem tem rechem spodbujamo zlasti Zemljane in njihov planet, a pri tem nismo sami: nad tukajshnje galaktichne poljane razshirja podobno zharchenje vsaj she devet podobnih laboratorijev. In cheprav vem, da je kozmichnih impulzov devetkrat prevech in zato ljudem bolj shkodijo kot koristijo, se mi ta problem niti ne zdi tako perech, da bi skushal kaj spremeniti: che she v zhivljenju nisem vedel, kaj storiti v zvezi s tem, kako naj potem vem zdaj?

 

 

4 – LEPOTA NEPOPOLNOSTI

 

Ko sem umrl, sem bil nadvse vesel tishine in praznine. Zlo je odpadlo, odpadle so neumnost, norost in grobost ljudi, krutost zveri in neizprosnost narave, toda nepopolnost je ostala. Takoj sem dojel, da mi je sledila na drugo stran temè, kjer se je vse ostalo razblinilo, kot da je dotlej samo hlinilo obstoj in je takoj po premiku povsem negibno obstalo, se predalo in s tem dokonchalo kratkotrajni boj. Moj najdaljshi izdih je izzvenel v chisto tihoto, razodel mi je prej nepredstavljiv mir in do zadnje tanchice razgaljeno lepoto nebivanja. In ko se je she Chas do konca odrekel moji zavesti, sem odtekel po bleshchechi cesti kakor nevidna in neslishna reka po neobstojechi strugi. Shele v brezchasnem lebdenju sem spoznal, da odhajam tja, v neznano, kamor so pred mano odshli zhe mnogi drugi.

 

»Nobenih ochi vech,« sem sredi poti zaslishal svoj notranji glas, »nobene barve in nobenega neba ni vech videti. Ni vech sveta. Vse se samo she bleshchi, tudi jaz ...«

Tako je, vid je ostal, izginile so samo podobe. »S tem ni nich narobe,« me miri, »raje zaspi.«

To mi govori, ker ne ve, da nichesar vech ni. In ne ve, da ne ve. Ne spozna, da lahko zazna samo she bistvo vsegá.

Da, nepopolnost je ostala, prezhivela, bela je. Edina barva iz mojega spomina, okoli nje je le she svetlecha, brezbarvna jasnina. In v njej globoka, brezdanja temina. Kakshna srecha! Neshtetokrat poglobljena obchutenja so tudi tu razprshena, iskriva, toda nedojemljiva. In pod njimi tlijo hrepenenja, kot vechno tlecha preostalina zhivljenja! Hvala ti, kdor koli si, nepopolnost je ostala!

»Ali to prelestno obchutenje ugasha?« me vprasha jaz, ko se znochi. Toda namesto zvokov se mu v odgovor oglasi le lesketanje zvezd, ki so she, kjer so bile – v zvenu tishine, le da so postale mnogo vechje in mi, namesto od dalech, svetijo iz blizhine.

Tedaj pristanem na zvezdi, ki je chakala name zhe davno prizhgana, razzharjena od sonca, kakor daljna obala, ki je prichakala brodolomca na robu shirnega oceana.

 

In na zvezdi Njena stopinja. Moja boginja je bila tu, brez imena in morda le v svojem snu, toda bila je tu. Sklonil bi se in poljubil Njeno sled, z ochmi bi iskal Njene ochi, che bi imel telo, che se ne bi bil otel snovi in se dvignil nad nebo.

Tako pa le verjamem, da lahko iz tega varljivega vtisa zachutim toplino njenih nog in iz nezhivega spomina – milino Njenega pogleda, ki ga je pod vesoljno temino presvetlil ljubi bog. Lahko si poustvarjam njeno podobo in si utvarjam, da je, kar ni, in ni, kar je. Kot da je vse nich in nich vse.

Stopinja je prav tu: prav na tem mestu je Ona bosa stopila v vrocho lavo, ki jo je izzhgala, raztalila in se nato za vedno ohladila.

Zvezdni veter me ponese naprej, jaz pa se v vsej tej lepoti prepushcham Njej. Malikujem jo kot svojo najdragocenejsho svetinjo, ki se je razprshila v vesoljni eter, se v njem utelesila, spet stopila na zvezdina tla in mi v njih zapustila she eno stopinjo. Slutim, da me nosi prav tja.

 

Zvezde so domovi duhov, nezhivi svetovi. Razvneti od mrtvega bivanja potujejo, se srechujejo in zdruzhujejo v vozlishchih praenergije. Z duhovi poseljene galaksije zharijo okrog planetov, na katerih she vedno zhivijo nepopolna bitja, ki so neveshcha mirnega sozhitja in ne vedo, po chem hrepenijo. Snov, v kateri se rodijo pod prijetno prisilo strasti, je prepojena z opojno vodo nedojemljive milosti, ki jih poji, miri in strashi. Iz strahu pred zhivljenjem in iz ljubezni do smrti jih Chas vedno znova raznori, da jim rodni planeti izpijejo kri in se snov s snovjo gnoji za hrano novih rodov.

Takshna je zgodba iz pradavnih vekov: Gorechi bog in Prasmrt sta se ljubila in borila. Strah pred gorechim bogom je stalil Prasmrt v svetlobo, strah pred smrtjo pa je zdrobil Gorechega boga v zvezdni prah. Toda njuno ljubezensko hrepenenje je rodilo novo dobo, ko smrt zhivi na zvezdah, bog pa mrtev krozhi po planetarnih stezáh.

 

Neshteto zvezd se prashi vsenaokrog v tej shirni chrnini, ki je nich ne presvetli, a se od znotraj vseeno bleshchi, kot da bi bila sijoche bela. Kozmichna srebrnina je namrech pozlatela in zlatnina posrebrela, kot bi bila iz snovi, ki obenem je in ni. Nich vech je ne zakriva sivina oblakov, ki se je prej pod nebom tako rada razprostirala nad mojimi ochmi, in tudi jasnina se zdaj s sinjino vred modrí le she za zhive ljudi in jih slepi, dokler zhivijo. Shele potem lahko ugotovijo, kako globoko chrna je vsaka galaksija zaradi bleshchechega prahu gromozanskih nadnebesnih teles, ki so v resnici samo komaj opazna, drobna in prijazna, zlatosrebrna zrna.

V mojem rodnem osonchju je bilo tako: ko je Sonce sijalo na Zemljo, se je videlo samo nebo, vesolje pa se je za svetlobo skrilo ochem. Vidno je postalo shele potem, ko je Sonce ugasnilo. Zdaj je to minilo: nobeno sonce me ne zaslepi, ker pach nimam ochi, zato na moji zvezdi ni vech dneva in nochi.

 

Iz Presovega sporochila: »Mi Tsi je ugotovila, da je Solsticij in Ekvinokcij nista vech zadovoljila, in je preprosto zapustila laboratorij. Ker je bila tedaj na Zemlji ravno zima, nas zanima, kdaj bo gospa spoznala, da je bila to slaba shala? Spodaj je namrech vedno huje, saj zaradi nje ves planet zhe vech let zmrzuje!«

Sporochilo doni skozi beli krog v vse smeri. Jasno, da se zaradi tega na Zemlji nich ne spremeni: godijo se nenavadni klimatski premiki, preko oceanov se shirijo ledeniki, novi gospodarji planeta so snezhni viharji. Z nashe zvezde so Zemljine ravnine videti bolj bele od mesechine.

Koka to neizmerno zabava: »Nasha Mi Tsi chepi na kozmichni pechici in se veseli, ko chloveshtvo trpi. Ekvinokcij, pa che bi she tako rad, nima vech opcij, da bi zrihtal pomlad.«

»Mi Tsi, moja draga,« doda she Ekvinokcij, »vem, da si naga. Ampak saj vesh, zakaj to nich ne pomaga, che te ni tukaj in zdaj. Ti zhe vesh, zakaj.«

Tedaj se skozi beli krog oglasi she ljubi Bog in pove: »Tri odpustke bosh dobila, che bosh chim prej spet greshila in odreshila ubogi planet.«

In Mi Tsi je popustila, raztopila sneg in ledenike, viharje pomirila in rodila pomlad. V zvezi s tem samo she konec Presovega porochila: »Bog jo ima rad.«

 

Nato pa bi rad Solsticij spet podtaknil pod nasho Mi Tsi sonchni plamen, ker bi na Zemlji skoraj vsi ljudje radi, da bi bilo, kot ponavadi, zhe konec pomladi in bi povechano gretje vzhgalo poletje. Solsticij gre na delo, da se je Mi Tsi zvrtelo in se je iz njune razvratne pohote na Zemlji segrelo toliko toplote, da je vse silnejsha vrochina zelo zmotila bozhjega sina. Tako vroche mu zhe postaja, da razgreto Mi Tsi izzhene iz raja.

 

Oglejmo si Presovo porochilo: »Ni se ohladilo. Vreme na Zemlji spet nagaja, pushchave se shirijo chez njive in goshchave, pekoche Sonce je izsushilo zhe tri oceane in skoraj vse reke, pripeke pa, kot kazhe, she ne bo konec. Ljudje in zhivali hirajo, vrochinski plameni pozhirajo gozdove. Che se bozhanska pamet ne bo spametovala, se bo vzhgala cela Zemlja!«

Kok se seveda spet norchuje: »Ta katastrofa se brez potrebe stopnjuje samo zato, ker bozhjega sina zebe. Che bi sodil po pravici, bi oprostil nashi Mi Tsi.«

»Mi Tsi, moja ljuba,« doda Ekvinokcij, »o, kako si zhelim tvojega poljuba in objema! Toda ochitno so tudi bozhje glave prazne, da lahko povzrochajo tako porazne posledice! Bozhja krivda bo she toliko tezhja, che ne bova mogla brzh vzpostaviti ravnotezhja!«

In tedaj spet zaniha beli krog, kajti oglasi se ljubi Bog: »Da bi z Zemlje izpuhtela peklenska vrochina, bo mojega sina doletela shiba bozhja! Poklichite Mi Tso, da mu jih nalozhi chez hrbtenico!«

Zapoje angelski zbor, Mi Tsi, cheprav nerada, ker ni vech prav mlada, pride gor in zgrabi v dlan bozhanski bich! Sveti fantích, po ochetovi volji spokorjen in predan, se ves napne, ne ve, kaj pochne, zgrabi dekle ... Divji raj razjari nebesa, ko se bich zatakne med bozhja kolesa! Dekle se vzpne na svete vrhove in tako vihra, da prevrne vse nebeshke tovorne vozove in iz njih izlije na Zemljo obilo dezhja! Pod Mi Tso pa je tak orjak, da se she iz njega na Zemljo utrga gromozanski oblak oblakov! Planet junakov in bedakov preplavi voda z neba in pada na planine in pada v doline, preplavi poljane, napolni reke, oceane ... In glej: chez sedem dni se ogenj pogasi, iz mokrega pepela pa vstane na tisoche chudezhnih ptic, ki pred vzletom spregovorijo magichne besede, pognojijo zemljo za novo rast in odletijo. Vse to in she kaj se zgodi v chast nashe Mi Tsi, ki je bila obsojena po krivici, potem pa oproshchena in na koncu she bogato nagrajena. Zemlja je spet oplojena: iz prebichanega telesa greshnega bozhanstva zdrsijo kapljice krvi, spolzijo skozi nebesa in razprshene med kapljice dezhja pordechijo zlato jesen.

»Res je,« nerad prizna Ekvinokcij, »tudi to je ravnovesje.«

 

Meni je bilo najbolj fino, saj sem vse to lahko opazoval skozi zlato lino na oboku vesolja, pa che je to hotela bozhja ali pa kakshna druga volja. Bilo mi je dano, da se odpre prav nad mano in mi razpre razgled na najvishje vishave, od koder se bozhje glave ozirajo na svetove in na njih ustvarjajo velichastne vekove bivanja. Ustvarjajo dogajanje, rojevanje in umiranje, gibanje in mirovanje, dvigovanje in padanje, ogrevanje in ohlajanje, spreminjanje, ohranjanje ... dozhivljanje, dojemanje in chustvovanje ... Vse to in she vse ostalo, kar mi je znano ali nepoznano, dosegljivo ali nedosegljivo, dojemljivo ali nedoumljivo, sem ugledal skozi zlato lino in – da: meni je fino.

 

 

5 – ZVEZDA

 

Fujci so bili darovani tej zvezdi zhe prej, preden smo se na njej naselili mrtvi Zemljani. Zhe prvi Fujec, ki sem ga srechal, mi je dal brez besed vedeti, da sem na tej zvezdi tujec jaz. Jaz sem namrech lahko videl njegovo belo sijocho senco, cheprav nimam ochi, on pa je lahko samo slutil mojo prozorno esenco, ker se je pach ne da videti. Moja nepodoba se je prilegala vesoljni praznini dalech naokrog zvezde, njegova pa obliki in vsebini pokrajine na njej.

»To so njegova tla,« me je preshinilo, »tu je doma, on je sin prav teh kamnin. Moja esenca nima vonja, njegova senca pa ima rahel nadih dima, ki se kadi iz zvezdinih odprtin.«

Stal je na oni strani meje, kot da me je prichakoval. Che bi imel glavo, bi mi gotovo pokimal v pozdrav. Potem pa sem se za njim podal do laboratorija, kjer sem spoznal Presa in Koka pa Mi Tsi, Solsticija in Ekvinokcija.

Pres, ki je imel z njim podobno izkushnjo, jo je dozhivel in popisal takole: »Prvi, ki sem ga srechal na tej zvezdi, je bil mutast Fujec, ki pa she zdalech ni bil butast. Izkazalo se je, da je zadolzhen samo za sprejemanje tujcev, ker ga v skupinah Fujcev, ki prihajajo k nam na delo, ni. Da bi njegovo ime zvenelo bolj veselo, sva ga s Kokom poimenovala – Ki.«

 

To zvezdo je prvi uzrl chlovek, ki je prvi umrl. Prej ljudje she niso poznali smrti in she dandanes so premnogi dosti raje zazrti v tla kot v neskonchnost neba. Polzavestno zanemarjajo prisotnost mogochne volje, ki jih po smrti raztrese v vesolje za seme prihodnosti. Ta je razsejana po zvezdah in prihaja na Zemljo po dolgih poteh, dokler se z zharki ne ustavi pri ljudeh in vzpostavi v njihovi naravi zakone nove plodnosti. Tedaj se vse spremeni: rojevajo se popolnejsha bitja, oblikujejo se zahtevnejshi, tvornejshi nachini njihovega sozhitja, v kaos norosti, krutosti, grobosti, strahu, neznosne bolechine ... se zasejejo skladnejshe vsebine.

 

Nenadoma nad nami Chas odpre oko: zvezdno nebo se razjezi, grmi, jechi, v ochesu Chasa pa se od bliskov blesti gromozanska solza in v nevzdrzhnem hrupu okameni. Zdrsi iz ochesa, in ko pochasi pada, nad zvezdo zavlada vedno bolj chrnikasta siva temà. Ko pa kamnita solza treshchi na zvezdina tla, se vzhge! Vse se strese, zadoni in zazhari, ogenj puhti neznansko vrochino, ki stali gorecho skalino v rdecho lavo. Strashansko vrocha pripeka ozhiga zvezdo, ko lava iz tleche solze Chasa odteka naravnost proti nam, kot derocha reka, ki v podobi velikanske rdeche kache brizga iz zob strupene plamene. In ko se nam priblizha toliko, da zaslishimo lavo, kako sika in klokota, se pred njeno ognjeno glavo okrog nas vdrejo tla. Globoka in shiroka jama pozhira bobnechi slap, v katerega se je spremenila rdecha kacha; na dnu se srshechi ogenj obracha v divjih vrtincih, razburkano ognjeno jezero pa usodno dviguje gladino in se nevarno priblizhuje vrhu otoka, na katerem stoji nash laboratorij.

Tedaj pa Chas odmeri prvi hip: zvezdo strese utrip srca, ki je doslej mirovalo v njej. Ton zadoni do blizhnjih zvezd, odmev ga vechkrat ponovi, vse tishe, dokler se ne utopi v tishini.

Chas chez dolgo chasa odmeri drugi hip: utrip srca ... zvezda krchevito zadrhti ... odmev ... ton se vechkrat ponovi, vse tishe, dokler se ne zgubi v tishino.

Ozrem se na gladino, umirja se in pochasi ugasha. She en utrip srca in kmalu spet tishina. Gladina zdaj sega do nas in, kot kazhe, ne bo prestopila brega. Lazhe, kdor trdi, da Chas ne dosega vechnosti. Nasha zvezda je zhiva in to pomeni, da je tudi umrljiva. Tako, kot mi. Samo da tukaj hip hipu sledi bistveno bolj pochasi, ker se vmes skoraj vse godi, kot da Chasa ni. Toda glej ga, kako vztraja in prehaja celo mejo smrti, morda jo lahko celo izmeri, che se mu zazdi! In che je smrt izmerljiva, pomeni, da je tudi ona zhiva!

Vmes se na kratko oglasi Pres: »Priporochamo se ljubemu Bogu, ker smo se spet zavrteli v krogu.«

In lava se strdi. She zadnji utrip srca, spet nas obdajajo sivo bela tla, pochasi se ohlajajo.

Chas zapre oko, vse je spet skoraj tako, kot je bilo.

 

Nashi Fujci so stali nad belim krogom in mirovali. Bliski in plameni so jim presvetljevali porozna telesa z bleshchecho rdecho svetlobo, da so bili videti kot svecheniki pred oltarjem, sklonjeni pred svojim vechnim vladarjem.

Che smo se duhovi med sabo takoj sporazumeli, da smo veseli, ker je Chas zaprl oko, in kakshna srecha je to, da se je rdecha povodenj umirila in ohladila, pa nismo niti slutili, kako so to obchutili ali kaj so o tem menili Fujci.

Kljub temu, da v laboratoriju vlada tishina ali pa prav zaradi tega, se med molkom razlega kar prevech neizgovorjenih besed. Notranji red je porushen in niti Kok ni prevech navdushen nad tem: »Kako naj se pretvarjam, da ne vem, kar vem: da je z nashim kolektivom nekaj narobe? A si res nihche dug ne upa priznati, da je tukaj premalo hrupa? In da nihche nikomur vech ne zaupa!?«

Pres pa, namesto da bi bila njegova sluzhba vsaj po smrti malo bolj fina, izbrska iz praspomina staro medijsko parolo in jo parafrazira: »Bolje Fujca na vejo, kakor tujca chez mejo!«

Res, dejanje, vredno prezira.

 

In ker ta Presova bolna prafraza skozi beli krog privalovi na Zemljo, se tam spet vsak z vsakim prepira in bori. Ni vseeno, kaj kdo govori! Presova parola na Zemlji povzrochi grozljivo radikalizacijo fashizma, nacizma, komunizma, rasizma in drugih vsemogochih izmov. Vse vech bebcev se zbere in dere: »Tujce na veje! Zakurimo mosheje! Smrt judom, muslimanom in katolichanom!« Mnozhica bedakov si zaradi Presove parole kupi pishtole, brzostrelke, celo mitraljeze in zachne iz svete jeze streljati vsenaokoli. Kaj kmalu zadonijo trombe, za povrh pa zachnejo padati bombe. In to je to: ljudem je spet hudo lepo.

 

Umaknem pogled. Che je tako na Zemlji, tukaj tega ne bo! Intenzivno zachnem meditirati, skusham razumeti misli ali celo doumeti pojmovanja fujskih kolegov, a ne gre. Tedaj me iz te brezplodne meditacije zdrami neslishnost shumenja, kot da bi skozi kroshnjo drevesa zhivljenja zapihal veter in uslishal mojo priproshnjo. Ozrem se in uzrem znano senco brez telesa, ki drsi proti meni. Posveti se mi, da je to Ki, kar se mi zdi vsaj nenavadno, che zhe ne chudno, saj she nikoli ni vstopil v laboratorij.

Ko pridrsi chisto blizu mene, neslishno zavrshi: »Razum jeneúm.«

Tishino skusham zapolniti s vsebino proshnje, naj mi to razlozhi.

»Dojem jeúm.«

Spodbujam ga, da bi nadaljeval.

»Krono nádum. Nádum!«

Dojamem, da mi Ki sporocha, kaj je um in kaj ni in kaj je vech od uma, torej nadum. Da je dojeti vech kot razumeti. Ne dojamem pa, kaj pomeni krono.

»O, Krono!« zashelesti Ki, da se skoraj oglasi njegov glas, in se globoko prikloni v smeri, kjer se nam je prikazal Chas. Jaz ne vem, kako lahko to stori, toda njegova belo bleshchecha senca rahlo zardi, ko med neslishnim shelestenjem pochasi oddrsi iz laboratorija.

 

Po pomenku s Kijem sam pri sebi razvijem teorijo o tem, kako zhivijo in v kaj verjamejo Fujci.

Prvich: namesto razumevanja so veshchi dojemanja, zato se ne obremenjujejo z dvomi in lazhmi, za svoja neposredno dojeta spoznanja ne potrebujejo dokazov in protidokazov ter posledichno sploh ne debatirajo in se ne prepirajo.

Drugich: ker vedo samo to, kar so dojeli, vsega ostalega pa ne, verjamejo v bitje, ki ve vse, in to je Chas, njihov ljubi bog. Njihova vera je torej v bistvu sorodna veri vechine ljudi, cheprav ji po vsebini she zdalech ni enaka in najverjetneje tudi ni tako raznolika. Osnovna razlika je v tem, da ima Chas, njihov bog, eno samo podobo, medtem ko ima Bog Zemljanov celo vech podob, vsaj toliko, kolikor ima chlovek zob. Druga pomembna razlika je v tem, da Zemljani verjamejo v teoloshki sistem tega ali onega Boga, v resnici pa ljudem vlada chas, medtem ko igra pri Fujcih Chas obe vlogi hkrati. In tretja pomembna razlika: Chas pri Fujcih bozhansko posega v njihovo bivanje s tem, da se dejansko pojavi nad njimi z odprtim ochesom, medtem ko ljudje potrpezhljivo chakajo, kdaj bo njihov Bog tudi s telesom in ne le imaginarno storil kaj od tistega, kar je chudezhno in charno.

In tretjich: ognjena solza ni samo enkrat kanila Chasu iz ochesa, ampak se je utrnila zhe kdaj prej in kane vedno znova. Tako je pach urejeno, da je bivanje na obeh, na zvezdi in na Zemlji, chasovno omejeno, pri Fujcih in pri ljudeh, le da je za Fujce in za nas, duhove, minevanje upochasnjêno.

 

Zdaj je v globini okrog laboratorija zvita ognjena, ohlajena in strjena kacha. Cheprav njeno telo miruje, se obracha njen duh, kar udejanja nad tlemi vrteche energetsko polje, to pa je za nasho dejavnost precej moteche. Vpliva namrech na valovanja, ki jih skozi beli krog poshiljamo v vesolje.

Pres je zaradi tega zelo slabe volje, zato je skozi beli krog sprozhil naslednja vprashanja: »Kdaj nam bo dovolj takih kvazichudes? Kdo nam bo zhe enkrat razlozhil, ali je kaj takega sploh lahko res? In komu se sploh splacha, da se navadna, cheprav velika, crknjena kacha obracha in premika okrog njegovega delovnega obrata? Che bi bila vsaj zlata, pa ni!«

Skozi belo odprtino pa privalovi chisto nekaj drugega, saj vrtenje moteche energije spremeni vsebino vprashanj, kar je za Presa she bolj boleche: »Veselimo se novih chudes! Odslej nam bo kachji duh chiste resnice rezal kruh iz zlate pshenice!«

Na Zemlji je to sporochilo povzrochilo neslutene premike v zavesti chloveshtva. Ljudje bi z veseljem jedli zlatnike, che bi jih le dobili za jesti. Glede chudezhev pa ne manjka judezhev, ki zdaj prisegajo pri sveti kachi in zlati jedachi, da so dozhiveli najvechji chudezh, kar jih je kdaj dozhivel kak judezh.

In ko to vidi, reche Kok: »Che je to preskok zavesti, bom she jaz zachel lesti brez nog.«

»Kaj se gresh? Saj to vendar pochnesh!« ga na ves glas od kdovekod opomni gospod Chas, nash ljubi bog.

 

Vechnost je dolga in shiroka, pri tem pa jo she razteguje nedoumljiva bozhanska roka. Medtem, ko se na Zemlji na veliko trguje z idejo o blazhenem vrtenju, ki ljudi chaka po zhivljenju, jaz opazujem, kako je s tem: vse, kar je spocheto, je sveto in privzeto v bozhanski nadsistem. Umreti pomeni dojeti bistvo spochetja. In ko mi po koncu zhivljenja v laboratoriju chisto pochasi minevajo nova tisochletja, zaradi tega prekletega kachjedushnega vrtenja vem vse, chesar ne vem, ne vem pa tistega, kar vem.

 

 

6 – ZEMLJA

 

Beli krog je moje oko v vesolje: z rahlim vznikom posmrtne volje ga lahko uperim skozi nebo, pod katerim se okrog svoje osi vrti najlepshe kozmichno telo, in si ogledam na njem vse, kar zhelim. Nato vzvalovim val vsebinske energije, ki se skozi brezzrachje in she skozi atmosfero prelije do tal izbranega planeta, na katerem sicer ne zhivim vech, sem pa tam prezhivel dolga leta. Torej sem ga dodobra spoznal in ga zato skozi beli krog zlahka zaznal med neshtetimi kozmichnimi kroglicami. Prav zaradi tega sem lahko nanj poslal val energije z vsebino, ki se mu najbolje prilega in tudi sicer dosega na njem najboljshe uchinke, prerachunane do stotisochinke natanchno. In tam dalech spodaj se moj val razlije, ciljno dogajanje pa se razvije v plod moje domishljije.

 

Zrem v Zemljo in nikakor ne morem dojeti, zakaj se ne neha vrteti? Vrtenje bi se moralo postopoma vsaj upochasniti, vendar se noche zgoditi niti to. Tako so me vsaj uchili na onem svetu, da vsaki sili schasoma zmanjka mochi in se vsako gibanje, vsaj na mojem bivshem planetu, brez pospeshevanja slej ko prej sámo od sebe umiri. Toda kaj je tisto, kar neopazno pospeshuje Zemljino vrtenje in ji preprechuje, da nebogljena, neshtetokrat zavrtena revica ne obmiruje?

Zrem vanjo, zrem in uzrem: prebodena je s charno osjo, okrog katere se neprestano ovija in obracha zhivim ochem nevidna kacha. Ima enako telo kot tista, ki se je ovila okrog nas, ko je Chas nad nasho zvezdo odprl oko. V zharechem Zemljinem jedru gori in se vrti, da se vsa zemeljska masa obracha z njo okoli sebe, mirno in enakomerno, vztrajno in trajno, pri chemer se niti za hip ne upochasní. Na njej pa posledichno vse hiti in nori, zlasti chloveku se prav zaradi prevelike hitrosti zdi njegovo zhivljenje prekratko in pochne toliko nepopisnih norosti, da bi si ga vsaj malo podaljshal. Tako ne more vech biti, sklenem, to noro vrtenje in prekomerno hitenje je treba upochasniti.

 

Skozi beli krog usmerim proti Zemlji tanek val; nekdaj sem tam spodaj tezhko videl brez ochal, zdaj pa tu zgoraj she tezhje vidim brez ochi. A val vseeno zavalovi tochno proti vrhu Zemljine osi, ki jo brez prestanka vrti nevidna ognjena velikanka. Pri prichi se ji zapichi v telo, da se vrtilka v krchu skrotovichi, se nato hipoma odvije, se zravna in zhe spet ovije okrog osi Sveta. Ne vem, che jo boli, a izgubila je precej mochi. Toda ko se je tako krchevito razvila, zravnala in spet ovila, je razdrobila pokrov severnega techaja: ogromna masa ledenih ploshchadi in vrhov se je izstrelila v zrak, velikanski kosi ledu so se razleteli visoko nad oblake, zdaj pa padajo dalech stran na nezaledeneli ocean! Vse bobní, doni, ozrachje se mochno ohlaja, Zemlja se trese in jechi, od severa proti jugu ledení in ni nich kaj vesela, ko she maloprej topel dezh zdaj snezhi in njena prelestna modrina postaja vedno bolj bela.

Kot bi pritisnil na bozhje zavore! Kaj vse mrtvi chlovek zmore! Zemljino vrtenje se je upochasnilo in tudi zhivljenje na njej se je umirilo. Ledene nevihte so sicer pomorile premnogo bitij: pomrle so prenekatere rastline in zhivali, toda najmochnejshe so se prilagodile in prezhivele. Tudi ljudje so vechinoma ostali zhivi.

»Kako smo mi iskrivi in ljubeznivi!« nas hvali Pres. »Uchinkoviti, tochni, tako rekoch vsemogochni! Nich drugache ni, kot che bi bili planeti nashe igrache.«

Kok pa debelo gleda in pristavi: »Nekaj je narobe v goshchavi mojih misli, a sem vseeno spoznal: bebec sem in bebec bom ostal. Zame je uganka, che Zemljo res obracha nevidna kacha velikanka.«

»Prav ima,« mi shepeta neslishni glas, »saj vendar oba veva, da vse vesolje prevrteva Chas!«

»Ne vem, kako je s tem,« odvrnem jaz.

 

Mi Tsi hudo trpi: zaman si zheli Ekvinokcijevih nezhnosti, kajti njega ni in ni. Mi Tsi ne potrebuje njegovih dotikov, saj dobro ve, da ne more priti do nje zaradi pomembnih klimatskih premikov na Zemlji, kjer nich vech ne gre, kot bi bilo prav. Njegova naloga je vedno tezhja: vse kazhe, da ne bo vech znal vzpostaviti ravnotezhja med mrazom in toploto. Ledena zima je namrech dalech presegla svojo obichajno kvoto, z obeh polov je dosegla ekvator. Kadar mraz dosezhe te meje, Zemlje ne ogreje vech niti Mi Tsina vechna ljubezen. In Ekvinokcij je zato strashno jezen nase: ne more ostati tako za vse chase!

Kot recheno: Mi Tsi si ne zheli Ekvinokcijevih dotikov, ampak hrepeni po njegovi blizhini, ob kateri bi jo prevevali dushevna omama in vednost, da ni sama: da jo ima sredi teh ledenih klad posmrtnega zhivljenja nekdo vsaj malo rad.

Toda kaj ko zima nima drugega namena, kot da Zemlja ostane ledena, Mi Tsi pa nebogljena, osamljena in zapushchena?

 

Resnica she zdalech ni samo ena, kajti vesolje biva tako, da vse vznika, se premika, rojeva, utrinja, izginja, se spreminja ... Na eni strani je precej natanchno predviden vsak premik, da je – na primer – onemogochen zhe dotik, kaj shele trk velikih nebesnih teles, na drugi strani pa je vseobsezhni kozmichni ples vnaprej nedolochen, odprt za neshtete nepredvidljive interakcije vsem mogochim plesalcem, glavnim in stranskim igralcem v igri bivanja. Vse pa je podkrepljeno s skupnim imenovalcem, ki vsakemu pojavu dolocha namen, s katerim koristi nekemu drugemu pojavu, chetudi shkodi tretjemu.

In ko drhtenje kozmichnih zharkov poraja neslishno glasbo, snov skozi vechno preobrazbo prehaja v drugo snov in iz te snovi v nesnov in iz nje v neko tretjo snov, ki se – zhe itak spremenjena – zopet spremeni. She kadar pogubljena, iztroshena, izchrpana, iznichena odmre, se znova prerodi.

 

»Kakshna kacha neki!« se she kar jezi Kok kakor majhen otrok, ko starshi ne razumejo, kaj govori. »Od kod le navadni plazilki tolikshna sila, da bi lahko milijone let gonila cel planet?!«

»Ti si nor!« ga zmerja Pres. »Ne vem, kdo te je spustil sem gor. Mi ostali smo se pred tem vsaj malo spametovali.«

Kok pa vztraja: »Energija prihaja iz energetskih izvirov, to vem iz mnogih virov, na primer iz knjige Energoekonomija, ki jo je napisal dekan Alfred Stres. Ti, kolega Pres, si she posmrtno manj znan od njega, ki je bil zhiv, she preden se je rodil! In Stres je prvi razvil tezo, da se vse bistvene stvari dogajajo pod pretvezo nedogajanja, zato ker osnovni delci praenergije pach ne prehajajo vase iz neznanega vira: vir je torej znan. In to je she celo najvechjemu bebcu jasno kot beli dan!«

»Kakshna bedarija,« se sekira Pres, »kolega Stres pach ne razume, kaj lahko doume moj duh, poleg tega ga je sam napuh! Ni energije, ki se ne bi rodila iz kalí prabiti, ta pa se je ovila okrog vsake vrtljive osi na vsaki orbiti v nashem vesolju naravnost iz pranastanka, in sicer kot nevidna kacha velikanka! Kdo pa jo je tako lepo zaplodil? – Bog Chas, ko je v pradavnini blodil po nashem koncu vesolja in nas she sploh ni bilo!«

Kdovezakaj se Kok ne drzhi nazaj: »To je najbrzh tista glista, ki bo slejkoprej pozhrla samo sebe? Mar bi zhrla bozhji kruh! Saj bi pozhrla tudi tebe, che ne bi bil samo navaden duh. Tebe ni, ti sploh ne obstajash. Samo kar naprej vztrajash in terash svojo nesmiselno hipotezo, da vsi ostali she komaj zadrzhujemo jezo.«

Kakshno jezo neki! Che bi jo jaz zadrzheval, bi to priznal, tako pa ne priznam in njuni izmenjavi samih neumnih veleumnosti ob tej prilozhnosti raje ne dodam she svojih veleumnih neumnosti.

 

Gladino oboka, ki obkrozha nasho zvezdo, bozha nevidna roka. Z bozhansko toplino odpre nad mano zlato lino: skoznjo zasije sinja svetloba in me oblije z jasnino. Vidim svoje telo, kako vstaja iz groba in odhaja v nebo.

»Ne boj se, moj sin, to je samo spomin,« me tolazhi neslishni glas. Skozi lino se prikazhe njen obraz, ne vem vech, ali sem jaz she vedno jaz.

»Nashel sem tvojo sled,« ji povem brez besed, »na zvezdinih tleh. In slishal tvoj smeh.«

»Ne, tista sled ni bila moja. Odkar sem odshla, nisem vech stopila na tla. Saj vesh, da duhovi ne pushchamo sledi. In le chému naj se smeji mati in chemú naj biva, che pa je she zhiva ostala brez sina?«

Zlata lina me zaslepi, po laboratoriju se razlije neznosna bolechina. Materin obraz prekrije prozorna sivina in ga razkroji. Nekdo neslishno zavpije, razkrojeno sivino presije zeleno oko. Skozi lino zagledam Njo, mojo svetinjo. Gola lezhi na tleh in lizhe lastno stopinjo.

 

»Kri v da, kri s tal noch ista,« se skozi zlato lino oglasi Fujec Ki.

Kaj mi govori ta Fujec?

»Mat is love NSK av kri zid uh a,« zagostoli Ki.

Naj blagovoli ziniti she kar koli, meni se v prazni, nesnovni glavi nich ne iskri, on je pa itak take narave, da nima glave.

»Karim ej Jo, bed aK!« she zine in izgine iznad zlate line.

 

Zhe dolgo vrsto zemeljskih let vse bolj pochasi drsi moj rodni planet po krozhnici in ledení. V laboratoriju smo mnenja, da na njem ni vech zhivljenja; vse je belo in vse, kar se je prej premikalo, vrtelo in hitelo, trajalo in se godilo, zdaj miruje ali pa je minilo. Zaskrbljeni duhovi zremo skozi beli krog v novi Svet, ki ga je zapustil sveti bog. Zdaj mu vladajo v led vklenjene glave gorskih velikanov, pod katerimi se okoli otrdelih pushchav belijo do najglobljih globin zamrznjene shirjave oceanov. Mrzli vetrovi vrshijo v podhlajeno srce Zemlje, kjer gasijo she zadnje plamene in z ledom mashijo njene ognjene vene.

Srhljive kozmichne disharmonije so prodrle tudi v zemeljske mikrogalaksije. Upochasnjeno je gibanje, krozhenje in valovanje, moteno je zdruzhevanje in razdruzhevanje najmanjshih atomskih delcev, nepredvideni trki vodijo v razenergetenje in razpad snovnih in nesnovnih elementov, medtem ko vse vrste energije podlegajo zakonu bistveno pospeshene entropije.

»Toliko za vzorec,« shiri paniko Pres, ki je sicer pozhrtvovalen borec za nemoten razvojni proces. »To pa ni she nich, kajti ochitno bo Zemljo vzel hudich.«

»Jaz sem kriv!« si priznam, ko v laboratoriju ostanem sam. Toda skozi beli krog zaslishi moj neslishni glas bog Chas in zagrmi! Zazdi se mi, da mi v zhilah zashumi ledena kri.

 

 

7 – EKVINOKCIJEVA SMRT

 

Mi Tsi, omamljena od samote, se zhalostno motri skozi prozorno ogledalo. Od nepopisne lepote bivanja ji je preostalo samo she nekaj sledi v pozabljene sanje, v katerih jo je obiskovalo lesketanje njegovih ochi. Ne boli je samo to, da je osamljena, njo mrazi spoznanje popolne nemochi, ko Ekvinokcija, ki si ga tako zheli, ni in ni.

Neslishno kozmichno kolesje se vrti v prazno in dejstvo, da novo ravnovesje ne temelji vech na nasprotjih, se ji zdi skrajno neprijazno! Tolikokrat se je zhe znashla na razpotjih, in vsakokrat se je Ekvinokcij raznezhil, jo polozhil na stichishche med vishino in globino, jo uravnotezhil in navdal z najslajsho bolechino! Zanjo je zelenil pushchave, ji talil ledenike, vlazhil jezike prevrochih vetrov, sushil njene poplavljene planjave ... O, kako bi bila Mi Tsi zdaj, ko je Zemlja oledenela, vesela njegovih toplih dlani! Toda njega – ni. Zakaj?

 

Ekvinokcijeva volja je tik pred tem, da se razblini v neki chrni praznini na dnu vesolja, kajti ni kos mrzli belini, ki je prebelila vso zelenino in modrino na Zemlji. Vsa semena so ledena in ni plamena, ki bi jih lahko ogrel. Zemlja namrech she nikoli ni bila tako mrzlo-bela, da bi Ekvinokcija minila volja do dela.

Sonce se je obrnilo stran od nje in se pochasi oddaljilo. Zaman so bile vse Ekvinokcijeve proshnje, da naj mochneje posije nanjo in jo vsaj malo ogreje. Za povrh pa se mu she Solsticij privoshchljivo smeje: »Ha! Namesto da bi se spravil na Mi Tso in ji na bela lica vrnil rdechico, jadikujesh nad ugaslo Zemljino sredico in obupujesh nad sabo! Saj nisi vech za nobeno rabo!«

»Vemo, na koga usmeriti svoj bes!« Pres skozi beli krog shchuva redke ljudi, ki bi bili lahko veseli, da so sploh prezhiveli. »Ve se, kdo bi moral odgrniti ledene zavese in zagotoviti pomlad, in ve se, v chigavo polnomochje spada enakonochje!«

Tako sta bila chloveshka jeza in obup tisti poljub, ki bi ga morala Ekvinokciju v resnici dati Mi Tsi; toda v chrni praznini ni resnice niti Mi Tse. Zato se praznina pochasi zapre in Ekvinokcij umre, se pravi, da njegov zadnji izdih izgine celo iz praznine.

 

Membrana belega kroga ponazarja kruti red, ki ga na Zemlji ustvarjajo led in prenizke temperature. Zdi se mi utrujena in uboga, kot bi ji bíle zadnje ure. Globok mraz se ji je zavlekel v shpranje in votline, na povrshju so izumrle vse zhivali in rastline, le majhno shtevilo ljudi she zhivi v za silo ogrevanih, slabo osvetljenih in prezrachevanih a zelo prostranih podzemnih komorah. Tam zhivijo in bodo zhiveli, dokler bodo imeli energijo za svojo tehnologijo, ki jih ogreva in vzdrzhuje pri zhivljenju. S tem, da jim chas mineva v strahu in trpljenju.

Zanimivo, kako shirne so njihove podzemne dvorane; v njih hranijo obsezhne zaloge hrane, v spodnja nadstropja pa so prignali shtevilne zhivali, nekaj zato, da bi jih reshili, vechino pa, da bi jih slejkoprej zaklali. She bolj spodaj so ogromni rezervoarji chiste vode, ki so si jo sem nalili za chase, ko bodo Zemljo do konca zastrupili. Najbolj spodaj so zasejali in zasadili rastline, da pod umetno svetlobo sproti prenaredijo njihove prebavine in drugo gnilobo v humus in kisik, sami pa hkrati iz njih pridobijo she dragoceno energijo.

In vse to so si zhe prej zgradili zato, ker so jih modreci in vrachi pravochasno uchili in strashili, da bo nekoch nastopila doba, ko bo ugasnila sonchna svetloba in se na Zemlji, tako kot pred davnimi leti, ne bo vech dalo zhiveti.

 

Kok se je pripravil na skok v globok krater, kot da ga je ljubi Bog postavil sem gor (na zvezdo, op.a.) zato, da bo mrtev storil samomor. »To je nemogoche!« se joche, ker ne ve, kaj v resnici hoche in za kaj v posmrtnem bivanju sploh gre. »Mene nihche ne chisla, vsak me samo zanichuje,« se milo pritozhuje, »ker v vsem skupaj ne najdem nobenega smisla.«

Pa se odlochi in skochi. Toda ker ni iz mesa in kosti, nima tezhe, zato mu niti samomor ne odlezhe: negiben oblebdi sredi skoka. Ja, tako bedna se zdi usoda nashega zmeshanega Koka, ki hoche umreti, cheprav ve, da smrti ni, in mora vedno znova spoznati, da se z bivanjem igrati ne da, ker se bivanje pach nikdar ne koncha. Morda za chloveka, nikakor pa ne za duhá.

Pa prideta mimo dva boga in prvi reche: »Che te peche vest, ker si ukradel Sizifu kamen, te bo vzel hudich!«

Drugi ne reche nich, samo neslishno zashepeche: »Amen.«

In sta zhe odshla. Tedaj pa Kok iz svojega spomina izbrska she ime bozhjega sina. Kliche ga in kliche, chaka ga in chaka ... dokler ne spozna, da se nesmisla osmisliti ne da. Potem pa ga neki mrtvi pater uzre ravno tedaj, ko se spet vzpne na krater, ne da bi vedel chemu ali zakaj.

Tudi mene ob takih prizorih vse mine, saj vem, da je Kok otrok moje rodne domovine. Pod njo moj rod vzdihuje in obupuje, njegove davne sanje pa so izgubljene, ker zmrzuje zaradi mene.

 

»Kri v si!« se skozi zlato lino oglasi Ki. Zatira me, a moja krepostna dusha se ne sekira. Raje se veseli, ko ugotovi, da se zlata lina nad mano vse vechkrat odpira.

»Ne bo drzhalo! Bosh videl, Ki, kmalu se bo izkazalo, da ljudem to ne bo shkodovalo.«

»Ll ... judje soo bs oje nina pp ropa dd!«

»Poglej samo to, kako jim je lepo, ko spreminjajo svoj lastni gnoj v zlato!«

Moja dusha je vesela, da lahko oponasha Kosovela. Kdo ve, kam se je odvrtela njegova zvezda? Vem: v zlato-rdeche dalje, dalech stran od slovenskih ptichkov brez gnezda, ki zaradi mene nimajo sreche. O, kako hitro izgine iz jeche duha iluzija lastne domovine ...

»Ni,« zastavi Ki, »do Movi. Ne! Zmrz, nilsij. Oo!«

»Nisem je!« se mu upre moj duh. »Nekoch se spet odtaja! Tako kot vse izgineva in spet nastaja!«

»Mog,« se mi zdi, da mi Ki pritrdi, »óche.«

S tem me pa res vzradosti! V dvomih se vedno bojim, da bom moral preshteti prevech kosti, zaradi tega mi je bilo vchasih tezhko zhiveti. Zdaj pa laboratorij obliva kozmichna milina: ko se zlata lina zapre in Kija vech ni, se v meni razkrivi skoraj vsa bolechina.

 

Dobro je, da na zvezdi ni treba imeti pogreba, kadar kdo umre, se pravi, ko njegov duh izgine iz praznine. Vseeno pa v nashem laboratoriju nobeno bitje ni ravnodushno, kajti ob Ekvinokcijevi ukinitvi smo vse blizhje reshitvi nashega najvechjega problema, kar nas tako zelo razvnema, da vsi veselo poprijemamo za delo. Zhe prej smo slutili, da bomo iz vesoljnih interakcij izlochili prehajanje med nasprotji. Jasno nam je bilo, da bodo morali slejkoprej propasti vsi odvechni kontrasti, ki so se med sabo tolkli in borili, s tem pa pri zhivih in mrtvih bitjih razplamtevali pohlep po tej ali oni lasti.

Prvi ukrep je bil torej, da smo lastno domovino obsevali z umetno mesechino, ki nam jo je skozi beli krog pomagal sevati na Zemljo ljubi Bog. Sesedala se je na njeno ledeno povrshino in se strjevala v bleshchecho tkanino, v tanko, a vedno trsho tvarino, ki je bila skoraj zagotovo iz srebra. Ta ukrep je povzrochil, da smo rodni planet odeli v kovinski oklep, pri chemer smo verjeli, da se je snov strdila zaradi posmrtne otrditve Ekvinokcijevega nevidnega spolovila. To nam je na svojstven nachin potrdila Mi Tsi, kajti iz ochi ji je na Zemljo kanílo tisoch solzá in raztalilo posrebrena tla nad najlepshim jezerom svetá. Nash trud je vzpostavil vechni spomin na Ekvinokcijev dvoglavi ud in zaradi nashe skupne delovne vneme se je v raztopljeno vodo izlilo njegovo zadnje seme.

 

Na neki daljni zvezdi, v bogve kateri galaksiji, biva Eros – duh, ki jezdi na harmoniji nasprotij in se nam razkriva v zdruzhevalni energiji. S svojo nepopisno lepoto izrocha kozmichna bitja v oblast neobvladljivemu pozhelenju in zheji po vechnem zhivljenju. Njegova bivanjska filozofija temelji na predpostavkah, da odbojnost hkrati privlachi, privlachnost pa hkrati odbija. Od bitij zahteva, da se morajo nemochna prepustiti hrepenenju, da se hochejo razmnozhevati in ploditi, da se zhelijo ljubiti ... Zato se tudi zvezde in planeti med sabo nenehno priblizhujejo in oddaljujejo, vmes pa medsebojno vplivajo, se med sabo osvetljujejo, in che zna kdo prisluhniti skozi tishino, potem ve, da tudi drug drugega izzivajo, se nadlegujejo ter se tako ali drugache povezujejo, vseskozi pa se razmnozhujejo ... Vse to Erosovo pochetje utira poti vrochemu valovanju, ki z vsakim valchkom inicira spochetje nechesa novega. Venomer se rojevajo nova kozmichna bitja, Erosovo magichno valovanje pa je zanje eden glavnih smotrov sozhitja.

Pres zna v zvezi s tem povedati zgodbo o goli devici, ki je v davni davnini jezdila na kozmichni zverini: »Pokojnega Ekvinokcija sploh she ni bilo, ko je nasha Mi Tsi zhe preletavala zvezdno nebo na ognjeni lisici. Tedaj so si kar trije bozhji strici zazheleli, da bi jo v njihove vrtince zajeli valovi nedozhivetih dozhivetij in neshtetih spochetij. Razpihali so kozmichni veter, ki je tako razviharil zvezdni prah, da je Mi Tsi postalo poshteno strah; skochila je z goreche lisice in se skrila med blesteche meglice. Toda ni imela sreche: v celem vesolju namrech ni telesa, ki ga ne bi videla bozhja ochesa. Tako so bozhji strici hitro odkrili prestrasheno Mi Tsi in od tedaj naprej ne moremo vech govoriti o njej kot o devici. Ker so jo vsi trije oplodili, je postala troedina in ko so jo konchno spustili, je rodila troedinega sina. Zhal mi je ushlo iz spomina, ali mu je bilo ime Eros ali Tanatos. Vem pa, da v vesolju ni lepote, ki ne bi bila delezhna njegove pohote.«

»Ma kakshna lisica,« se posmehuje Kok, »Mi Tsa je navadna prasica!«

 

Tanatos domuje chisto na drugem koncu vesolja. Zhe milijarde let se skriva za neznan planet, od koder opazuje in se vmeshava v vse, kar je. Kadarkoli lahko pripotuje kamorkoli. In ker ga od tod do vsepovsod zaobjema nevidnost, ga bozhja previdnost sploh ne dojema, zato lahko brez problema lazi naokrog pa tega ne opazi niti sam ljubi Bog, kaj shele sveta Marija.

Skratka – ko te vzame s sabo, zate ni povratka.

»Njegova chrna mama,« pravi Pres, »je njegova zhrtev, zhe odkar je mrtev. Ker che te on dobi, ti dusho za zmeraj zatemni.«

»Jaz sem ga pa odlochno podprl,« pristavi Kok, »preden sem umrl. Ochitno sem bil pogumen, ampak neumen.«

»Molchi, Kok, da ti povem, zakaj sploh govorim o tem: zhelim povedati resnico. On se je namrech nekoch zapodil za nasho Mi Tso, da bi jo oplodil. Njej pa ni bil vshech, zato mu je odvila tisto rech, ki se ji reche spolovilo, in ga pouzhila za kosilo. Odtlej je strashno jezen na ljubezen in rad prav tam, kjer njegov brat Eros spochne najslajshe sanje, Tanatos sam plane vanje in unichi v zhrtvi vsakrshno chustvovanje. No in zato so premnogi telesno zhivi a duhovno mrtvi.«

»Nisem vedel,« se chudi Kok, »spolovil she nisem jedel ...«

»Kaj pravish, Kok, naj spraviva v obtok govorico, da smo videli nasho Mi Tso, kako je shla sedet na Tanatosov neznani planet?«

Zhe za chasa svojega zhivljenja nisem imel potrpljenja za take prismodarije, pa naj zdaj, ko moj prodorni duh kar vpije po resnici, verjamem tako prozorni in nepreprichljivi, sumljivi govorici?

 

Mi Tsi je pozabila, da je kdaj ljubila. Njen Ekvinokcij ni le mrtev – ukinjen je, porinjen v nich, kjer je hudich bog, bog pa hudich. To vidim skozi beli krog in zlato lino, ki uokvirja mojo posrebreno, pogubljeno domovino, kjer smo tako radi zhiveli, chutili toplino pomladi in verjeli v ljubezen. Toda bog Chas vihti dvorezen mech: mnogochesa she ni in marsichesa ni vech. In Mi Tsi skrivaj ihti, zhaluje, obupuje in trpi, ker njena dusha, pa cheprav je mrtva, she zmeraj zhivi.

 

 

8 – SOLSTICIJEVA SMRT

 

Odkar sem prebodel Zemljo z usodno silo valovanja, ki je upochasnílo njeno gibanje, se je spremenilo tudi bivanje v nashem laboratoriju. Zachelo se je s tem, da Fujci niso vech prihajali na delo. Mrtvi duhovi smo shele tedaj dojeli, kaj so ti nashi chudni gostitelji sicer sploh pocheli: razen tega, da so nas gostili, so nam s svojimi bleshchechimi sencami svetili, kar smo ugotovili shele potem, ko jih ni bilo vech in smo tako rekoch oslepeli. Oblebdeli smo v chisti chrnini, edino she ljubi Bog nam je vanjo risal beli krog, v globini katerega se je, kakor zaklet, srebril nash rodni planet. Prej so se prozorne stene laboratorija lesketale, za njimi so v razsvetljenem vesolju spokojno lezhale zvezdine ravnine in v nas vzbujale obchutenje neke vrste nadomestne domovine, zdaj pa se je vse to prepojilo s temo, kot da nashe zvezde nikoli ni bilo nikjer in je nikdar vech ne bo. Postali smo osamljeni prebivalci vseobsegajoche temne votline, v kateri se sporazumevamo samo kot neslishni glasovi, ujetniki vechne tishine.

Tudi zato se iz praznine ni oglasilo Presovo chrnogledo sporochilo: »Vse je minilo. Nich hudega ni bilo, ko so se nam zhile izsushile in smo se iznad neba poslovili od sveta. Toda ni vechjega gorja, kot je prazna temâ, v kateri vladata popolna samota in tihota, mi pa nismo vech niti mrtvi duhovi, ampak samo she njihovi nemi glasovi.«

»Ah, daj no daj,« se chudi Kok, »saj se sploh nisi vprashal, zakaj si prej Fujce tako tezhko prenashal. Svetili so nam, da bi se mi lahko kaj nauchili o sebi. Ti se namrech o sebi she mrtev nisi nich vprashal in to je to: zato so ti, zaradi tebe pa she nam, zatemnili nebo.«

Kok se moti, za odhod Fujcev ni bil niti po pomoti kriv Pres. Za njihov bes sem odgovoren jaz, kar dobro vedo oni in njihov bog Chas.

 

Bog Chas je torej velikanska, nevidna in neobchutna a vseprisotna kozmichna kacha, ki hkrati obracha neshteto osi. Najprej jih zavrti, nato jih porine naprej, potem pa se zvije v neshteto novih prozornih krozhnic in vse vesoljstvo drsi po njej. Ovija se okrog nashe chrne votline in doneche tishine, prihaja vanjo, odhaja iz nje in se spet vracha nad nas, bog Chas, kozmichna kacha.

Ne vem, zakaj jo nekateri imenujejo zmaj. Ne morem preshteti, kolikokrat se je sesula v prah in spremenila v prazen strah. Ne znam razlozhiti, zakaj se je ne bojim, cheprav ne poznam shtevila nihajev, ki bodo zanihali, preden bosta moj planet in moja zvezda padla s techajev. Hkrati pa ne dojamem, kako bi moji ljudje tam spodaj pod Zemljo radi vechno dihali sredi mnozhice zakajev, ne da bi spoznali en sam zato, preden srechajo njo.

She celo jaz bivam pod pretvezo, da se bom vsaj zdaj, ko sem mrtev, lahko soochil z njeno jezo. Zhe odkar ni vech Fujcev, prihaja v nasho gluho votlino, brez telesa razgraja in hoche brez glasu prevpiti tishino, toda jaz samo stojim brez nog in zrem v svojo Zemljo skozi beli krog. Vedno, kadar nemo zakrichi ali na ves glas pomolchi, pa se dosledno zazrem vanjo brez ochi.

 

Medtem mi je zlata lina zhe skoraj ushla iz spomina. Nenadoma z vishine nad mano zazhari okvir okrog presvetle sinjine in podobchutek bolechine zaskeli moje ochi, ki jih ni. Iznad line se oglasi Fujec Ki: »Ne um. To ni ka Cha, je v sebi. Na! Ven erg i. Ji!«

»Katera vsebina?« vprasham, a zlata lina se zhe zapira. »Kdo jo dolocha? Kdo jo definira?«

»Ja! Z.«

»Ali si torej ti bog Chas?«

»Bog an. I!« she zadoni iz tishine in zhe spet ni vech nad mano zlate line.

 

Solsticij v globoki temí pridno obchuje z nevidno Mi Tsi in jo ljubkuje z vseh strani. Toda bolj ko ona pod njim vzdihuje, huje na Zemlji zmrzuje. Pomlad nikakor ne pride, pa che bi on she tako rad. »Nisem vech mlad,« mu uide, »ampak che ne bo spochetja, na Zemlji ne bo vech poletja.«

»Nimash me tako rad, kot me je imel Ekvinokcij,« vzdihuje vsa razocharana, saj chuti, da je prevarana; imela je dva mozha, zdaj pa ima samo she enega. Mar bi imela tri ali shtiri in pravico izbire! Vsa vesela bi premagala vse ovire in prevzela nase vso odgovornost za letne chase ...

A ne samo Solsticij, tudi Mi Tsi se zaveda, da ni vech naravnega reda. Pod njegovimi dotiki se shirijo njeni ledeniki, in bolj ko jo hoche razgreti, bolj zachne Zemlja ledeneti. Zato Mi Tsi trpi in si neslishno govori: »O, ko bi si me jemal nekdo, ki bi me imel tako zelo rad, da bi me navdal s strastjo, iz katere se rodi pomlad!«

»Ko govorimo o preskoku,« uide Koku, »je treba vedeti, da brez cvetja ni plodov, brez pomladi pa ni poletja. Tudi che koga prime, da bi zanikal osnovne zakonitosti zemeljske klime in bi hotel preiti v poletje direktno iz zime.«

»Zelo neprijetno,« porocha Pres, »in zhal prav nich poletno! Na Zemlji se namrech godi prava katastrofa: vsak dan dodatno zmrzne najmanj milijon ljudi, v nashi kozmichni shtali pa ni vech prostora za nove mrtve duhove rastlin in zhivali. Ukvarjamo se samo she s tem, kdo bo reshil ta problem. Zato se nashe moshtvo v tej novici posebej zahvaljuje Mi Tsi, ki v zhelji po otoplitvi in odreshitvi brez prestanka obdeluje Solsticijev mrzli ud, pri chemer se vsak novi dan izkazuje, da je ves njen trud zaman. Normalno, da se Solsticij samo she sramuje in obupuje, saj se mu ob takih novicah vse zhivo vesolje privoshchljivo posmehuje. Znanost, ki pojav raziskuje, ugotavlja, da se ponavlja znani vzorec napol mrtvega Slovenca, ki ga muchita demenca in impotenca. Brez preprichljive vneme razsipava svoje seme in dokler je vsaj malo zhiv, se prepushcha obchutku, da je prav on kriv za vse. Pa prav s tem mu je morala zavdati (Cankarjeva) mati, da ne more oploditi niti ene navadne zhenske riti!«

 

In Solsticij se neha boriti: z vso pravico odrine Mi Tso, njegova dusha pa se utopi pod strashno krivico, ki se mu godi. Cheprav se upira sam sebi, se mu ves vesoljni svet podira. Zavleche se v kraljestvo zmot in ker nima vech prav nobene sreche, je njegova zadnja pot njegovo najvechje prekletstvo. Medtem ko se izkljuchuje iz kozmichnega sistema, se na neki daljni zvezdi vnema chudno zharenje, ki lahko porodi zhivljenje ali pa ga pogubi. Tako se zableshchi, da se konchno spet razsvetli tudi nash laboratorij. Takoj zatem se tista zvezda najprej odvrti z osi, potem pa se razleti na neshteto strani. Vse to se sicer godi v popolni tishini. Nashe ochi zhal ne morejo videti ogromnega drobca zvezde, ki leti naravnost proti nashi nekdanji domovini. Ko treshchi vanjo, se zgodi dvoje: Zemljo – kot smo rekli svoje dni – vzame hudich, Solsticij pa se vzporedno s tem razblini v nich, cheprav je njegova volja ugasnila na drugem koncu vesolja.

Tedaj sprevidim in spoznam, da lahko vse to povzrochim, doumem in podozhivim edinole jaz sam.

 

Toda glej ga, hudicha, kako se je shopiril, v resnici pa Zemlje ni niti iztiril, kaj shele, da bi jo unichil! Samo zapichil je vanjo svojo gorecho lobanjo in to tochno v globoko kotanjo nekega zaledenelega vulkana. Ognjena rana je zaskelela Zemljo do srca, vnetje pa se bliskovito shiri, talijo se praktichno vsi ledeniki.

Bozhji zdravniki lahko mirno ugotovijo, da Zemlji bije zadnja ura, kajti temperatura ji je narasla preko vseh meja. Prelivajo jo vroche poplave, od nog do glave je prepotena in prepushchena najbolj krutemu chudezhu narave, kozmichnemu Judezhu. On zdaj povsem po svoje poustvarja resnico: zarinil se je Zemlji v sredico, tam gorí in se predaja petju o prihajajochem, peklensko vrochem poletju. V podzemnih votlinah pa nikogar vech ne zanima zima, kajti ko se chez chas ozrachje vendarle nekoliko ohladi, nastopi za ljudi nova doba, v kateri jim vlada Grdoba, ki se kadi iz vsakega zhrela svoje vulkanske oblasti.

 

Ljubi Bog nam skozi beli krog kazhe usodne spremembe rodne Zemlje. Che je bila prej odeta v modrino, zdaj vsako njeno oblino poudarja rdechica. Od dalech se zdi prozorna, ker jo prezharja njena ognjena sredica, sredi jedra te svetlobe pa gori telo Grdobe in se – obrnjeno z glavo navzdol – pretvarja, da se vrti okoli sebe; v resnici se vrti okrog Zemljine osi.

Grdoba neprestano opleta z ognjenim falusom in semení razorano maternico planeta, oplaja nove in nove snovi, zraven pa se tako glasno rezhi, da njegov glas obchasno privalovi skozi beli krog prav do nas. Nash ljubi Bog in bog Chas se jezita, ker sta njuna sistema razbita, unichena je esenca bivanja na Zemlji, le-ta pa vzhichena pregoreva na neshteto novih nachinov, ki jih bozhanska kreatorja ne moreta izbrskati niti iz spominov niti iz domishljije. Na Zemlji je namrech konchano obdobje kozmichne harmonije.

»Na Zemlji poteka nadvse chuden proces,« porocha Pres. »Ni sicer vech zelo vrocha, je pa manj nekdanja in bistveno bolj bodocha kot prej. Doletela jo je velika srecha, kajti zdaj ni vech modra, ampak rdecha, poznavalcem se celo zdi, da je nosecha. Kdo ve, kaj vse lahko rdecha nevesta zdaj rodi? Bodo na njej zrasla nova mesta, kajti novi gospodar Grdoba je ochitno ohranil pri zhivljenju kar nekaj ljudi, ki prihajajo iz podzemnih kleti kakor zombiji iz groba? Sicer je najbrzh res, da se jim je vmes marsikaj pripetilo; nemogoche se zdi, da bi se vse ostalo spremenilo, razen ljudi. Opazili smo tudi nekaj rastlin in zhivali, ki so jih le-ti zaplodili, vzredili ali zasejali, in moramo priznati, da so ta bitja drugachna od chesarkoli, kar smo imeli doslej priliko opazovati. Skratka, ochitno je bila bozhja pot prekratka, da se ne bi konchala. Ni shala, da se od tam, kjer ni vech nich, prikazhe sam hudich.«

 

Kot da bi se zmenili, so se vsi nashi Fujci vrnili v laboratorij. Njihove sence se spet blestijo, oni pa she vedno ne govorijo, samo njihove ideje valovijo skozi beli krog vsenaokrog po vesolju. Mi sicer nadziramo predvsem svoj rodni planet, a se vchasih vendarle oziramo tudi na stare ali nove svetlobne vekove in proti kaki drugi galaksiji, pri chemer se lahko samo chudimo energiji Fujcev, s katero tja napotíjo svoje valove. Vchasih razstrelijo neznano zvezdo ali pa spremenijo barvo lune ali naravo katerega od daljnih, nam she nepoznanih planetov. Znajo pospeshevati hitrost kometov, zmanjshevati kozmichno sevanje, stopnjevati ohlajanje in ogrevanje, zdruzhevanje in razpadanje elementov ... Najvechkrat itak sploh ne razumemo, kaj pochnejo, in le redkokdaj doumemo kakshno njihovo idejo. Radi bi jih vsaj kaj vprashali, che bi obvladovali nachin njihove komunikacije, toda nashe medsebojne relacije omejuje neizpodbitni okvir, da so Fujci za nas pach tujci in smo lahko srechni, ker med nami vlada vechni mir.

 

»Moja dusha je srechna,« pesni Pres, »ker se ji zdi, da je vechna, a je vprashanje, che to drzhi. Saj vendar nima niti lobanje niti kosti ne zhil ne krvi in niti ne dishi niti ne smrdi. Brigata jo strast in chast! Ne chuti, ne sluti, ni razumna, ni pogumna, ni zanosna, ni ponosna, nichesar se ne boji, ne trpi in se ne veseli. Nich je ne boli. Se pravi, da ja dushevno zdrava zhe po svoji naravi, in che je zdrava, je ta prava. Je pa tudi zelo ljubezniva, zato rada biva, torej je zhiva. In to ni pedagogika, ampak navadna logika, kajti che lahko prezhivi chas brez klobas, lahko tudi klobasa brez chasa.«

»Ko si pojedel svoj zadnji obrok,« doda veleumni Kok, »si pozabil iti she na stranishche, zdaj pa tvoja nesrechna dusha ishche kozmichni odtok, ker jo zafrkava vechna prebava.«

»Kako lahko vsak, ki je na Zemlji jedel zhgance, po smrti pride med nesmrtne izbrance?« se chudim jaz.

»To je zato,« mi odgovori notranji glas, »ker zapusti telo. Dusha ni iz snovi, ki kot relikt predpreteklosti pogojuje vsak konflikt. She kadar se razjezijo nebesa, ne trpijo dushe, ampak njihova telesa: glava, roke, noge, hrbtenica, medenica, zobje, srce ... Med zhivljenjem na Zemlji potekajo bitke za snov, za imetje. Tisto, chemur rechejo ljudje boj za prezhivetje, je boj za snov. She celo ljubezensko hrepenenje implicira pozhelenje po telesnosti, ki je snovna. Vsaka, she najbolj bolna chlovekova zhelja tezhi vsaj k unichenju snovi, che zhe ne k njenemu kopichenju. In ko snovi vech ni, se vsaka dusha osvobodi, poletí v vse smeri in konchno zachne polno bivati. Zato postane po smrti vsak bedak junak, ali drugache povedano: prav vsak mrtvi duh na poti v nebesa zhe takoj po izstopu iz telesa ugrizne v bozhji kruh.«

 

 

9 – OSAMA

 

Preproste razlage, da je vse odvisno od poraza ali zmage, tukaj ne zalezhejo. Ko nimash vech obraza in te ne vezhejo mishice na kosteh, ti ne gre vech niti na jok niti na smeh. Pri ljudeh ni vse tako kot pri njihovih duhovih, kajti na novih svetovih greh ni vech greh, oblast ni vech chast, lastnina je praznina in norost ne velja vech za modrost. Cheprav tudi bebci in idioti pridejo k nam po isti poti spoznanja, se jim v stanju duha, pach edinemu, ki jim je she preostalo, she sanja ne, da so bili v zhivljenju najbolj izpolnjeni sredi spanja in da so spali bistveno premalo. Zdaj pa je vednost njihova edina chednost, ki je sicer prijazna, a nich manj prazna od nevednosti. Kajti niti mrtvi duh ne more spoznati, da se iz telesa ne pride v nebesa, kot ga je uchila verna mati (razen tega, da ga je s tezhavo uchila ljubiti in sposhtovati, medtem ko se je kaj hitro nauchil sovrazhiti in se bati); chlovek iz snovi poleti na zvezdne sipine in tam obtichi, pri tem pa ne ve, da ga vech ni. Tudi na ta neskonchna pota ga torej spremlja vechno zhiva zmota, v kateri najprej mrtev zhivi, potem pa she njegov mrtvi duh zhivo biva. Glede tega ni velike razlike med tem, kar je bilo prej in tistim, kar bo potem. Kajti vedno se bo vse zaplodilo predvsem zato, da bo minilo. Sicer pa je prav tako res, da je bistvo nekje vmes, med tem kar je in tistim chesar ni, med zmago in porazom, med obrazom in duhom, vendar na drugi strani drzhi oziroma je she celo meni jasno, da se Zemlja vrti samo zachasno in da moja zvezda, na kateri bivam, je ali pa je tudi ni. Che pa je res res nekaj vmes, me to toliko bolj veseli.

 

Tezhko se mi je sprijazniti z dejstvom, da je resnica iz snovi. Da okrog moje zvezde leti vesoljska ladja, polna sadja in sladkarij, brezvladja, prismodarij, zlata in srebra, kosti, krvi in mesa ... Da sta Ekvinokcij in Solsticij bivala samo zato, ker je Mi Tsi iz zhlahtne snovi, ki ju je najbolj mikala, kadar sta se je dotikala. Ne, ni! Ona je samo prispodoba kozmichne strasti, ki nesnovna valovi v vse smeri tako, da zaradi nje vse biva in zhivi. Tudi Ekvinokcij in Solsticij sta bila samo izmishljena junaka, ki sta dihala brez zraka in sta sama sebe izpolnjevala tako, da sta pach simbolichno naskakovala njo. Cheprav sta pri tem mislila predvsem samo nase in na svojo pohoto, sta s tem na Zemlji spochenjala letne chase, z njimi pa vso bivanjsko lepoto, s katero se dichi Zemlja pred bogovi in hudichi. In preden zhivljenje mine, chlovek sploh ne pomisli, da so to vse skupaj navadne izmishljotine, ustvarjene iz nesnovi, ki se sicer zachasno sprime in strdi, ampak samo zato, da po koncu mamljive naslade spet razpade, se razblini, razkadi ...

»Zdaj naj mi pa nekdo pove,« reche Pres, »za kaj gre?! A gre za neshteto chudes iz ene same snovi, ki se neprestano spreminja, ali za eno samo chudo iz neshtetih snovi, ki jih to chudo sproti spochenja, usmerja in ukinja?«

»Kaj, za vraga, ti pomaga pogumna misel, Pres,« zine Kok, »che pa je tvoja pamet neumna?«

 

Le kako se je lahko Pres ob svoji zadnji uri izognil bozhji cenzuri? Zhe od nekdaj so namrech vse vere grozile, da bodo v vechnost spustile samo ponizhne, vdane in ubogljive kristjane, muslimane in mogoche she koga, toda pogane, ateiste in tiste, ki uporabljajo lastne mozhgane, pa da bodo bozhanske sile na meji brez posebnega dodatnega razloga zavrnile. Tudi zato so nas skoraj vsi starshi po vsej sili uchili, da kdor ne uboga, ga tepe nadloga!

Kot chlovek je bil Pres sicer precej nadarjen, toda med sodobniki je veljalo, da je nesposoben in pokvarjen. Nikoli mu ni bilo zhal, che se je zlagal in naplahtal cele mnozhice, saj se jim je na Zemlji itak vsakodnevno »sadilo rozhice«, se pravi da se jih je manipuliralo, zato da bi se jih posledichno lahko mobiliziralo in so shle rade v krvave medsebojne spopade. Najraje pa je postavljal zhrtve pred javni zid ali razpravljal, kako koristen bi bil kakshen genocid. Bil je neusmiljen kritik vsega dobrega, zato je kmalu postal skorumpiran politik in oznanjevalec zla. Zaradi njega bi lahko bilo mirno konec sveta, kajti slepo je verjel, da ga bo prezhivel. In tako se je zgodilo, da se mu pred vrati v nebesa ni sodilo, ampak se ga je samo vzelo iz telesa in zaposlilo v nashem laboratoriju, kjer she vedno opravlja svoje delo.

Da ne bi prishlo do pomote: v njem ni niti kanchka dobrote, ampak je z njim iz groba v vechnost vstala chista zloba. Na srecho je njegovo posmrtno snovanje nesnovno, toda vseeno lahko skozi beli krog sprozha valovanje, z njim she naprej ogrozha Zemljane in se vmeshava v njihove sanje, nam pa priznava, da mu je povsem vseeno zanje. Vztrajno jim poshilja signale, za katere bi bilo bolje, da jih chloveshke mnozhice nikdar ne bi zaznale in bi se raje porazgubili v vesolje. A mi, zvezdni laboranti, zhe vemo, da mu nash ljubi Bog dovoli kadarkoli uporabíti beli krog, cheprav mu tega – vsaj po mojem mnenju – ne bi smel nikoli dovoliti.

»Chim prej naj vsak spozna, da ni vse dobro, kar je od boga!« vzklikne Kok iz dna srca, saj pozna Presa she z onega sveta.

V meni pa razsaja velika dilema glede tega problema: ali v nesnovnem svetu med dobrim in zlom sploh she obstaja kakshna razlika?

 

Priznam, da sem v laboratoriju najraje sam. Mi Tsi samo she komaj opazno valuje okrog zvezde in skorajda ne vzdihuje vech, saj je nihche ne ljubkuje. Pres in Kok nekje zunaj lebdita nad zvezdnimi tlemi in spita, kar pomeni, da niti ne mislita, niti z mislimi ne govorita. Fujci so se umaknili neznanokam in se she niso vrnili; njihovega prebivalishcha ne poznam, nikdar nisem bil tam; moral sem se pach sprijazniti s tem, da o njih skoraj nichesar ne vem. Torej lahko v miru samujem in premishljujem.

Zrem skozi beli krog in si umishljam, da sem bog. Zemlja je rdecha in drhtecha, ochitno je nosecha.

Komajda se vrti, iz tal ji puhti rumenkasta sopara, v njej pa vrví neke vrste mikromrches. Zrem v ples vrvechih, energichno zhivechih drobcev, ki se she drobnejshi od drobcev zraka spreletavajo in obletavajo; radi bi se povezali, a se hkrati privlachijo in odbijajo, kot da bi se drug drugega bali. Tako so majhni, da med njimi ne vidim niti ne chutim razlike, toda slutim, da bi se radi sprijeli v vechje oblike, kot da bi hoteli postati deli nechesa vechjega od sebe. Tedaj skozi beli krog sprozhim chim bolj ravno, chim manj zaznavno zharchenje ene same vsebine. Tako in tako vem, da jo bo vznemirilo in neobvladljivo razshirilo magnetno sevanje okrog laboratorija. Ja, tako je s tem! Nezhno zharchenje v magnetnem polju mochno vzvalovi, valovanje se bistveno okrepi in pohitri, tako da se mora notránja vsebina prilagoditi nenameravanemu nachinu valovanja in se temu primerno spremeniti. Z neustavljivo hitrostjo, ki se med potjo samo she pospeshuje, potuje proti zhivim delcem rumene sopare, kamor sem jo usmeril, in zhe jih z nihanjem lochuje ali zdruzhuje med sabo in jih z dotikanjem povezuje v vechja sozhitja. Vsebina znotraj valovanja jih prerazporeja in jim odreja naloge, delci pa se spajajo, se prilagajajo drug drugemu, mnogo se jih med prerivanjem prelije v enega samega, nepredvidljivega, a zhivega, in ta se ovije okrog nekega drugega, v katerega se je zhe prej zbralo mnogo manjshih delcev tako, da je iz njih nastalo novo bitje znotraj nekega tretjega bitja, v katerem so zhe bila zbrana, oblikovana in povezana, predeterminirana in organizirana sozhitja manjshih sozhitij, zdruzhenih v eno samo, samostojno bivajocho bit. In takih biti niti ni nastalo malo! Vse to vrvenje, nelochljivo povezano v posamezne nedeljive skupnosti neshtetih, od silne energije razvnetih delcev, imenujem zhivljenje. Ko se takole igram boga, zazrt v Zemljina rdecha tla, pravzaprav zrem v nastajanje novega sveta. Kakshna srecha!

 

»Brez veze je nekaj zacheti,« se po dolgem, predolgem umovanju posveti Koku, »che vesh, da se ne bo konchalo. Zame je to premalo! Nochem vech vechno zhiveti!«

Take misli so ga zachele obvladovati, odkar je Mi Tsi nehala vzdihovati in s tem navdihovati tudi njegovega duha. Ker se je njeno vznemirljivo valovanje skozi vesolje zhe skoraj povsem umirilo, je Kok zapadel v stanje depresije, iz katerega se nikakor ni pobral; ostal je totalno brez energije.

»Prav je, da si odprt za smrt,« ga hujska Pres. »Res shkoda, da te je zapustila usoda.«

»Ja, hrbet mi je obrnila. Mar bi tedaj umrl, tako pa sem se, bebec, smrti uprl.«

»Po moje si lahko vesel, saj bosh lahko she naprej trpel.«

»Na tej prekleti zvezdi se she trpeti ne da! Ne lezhati ne sedeti ne gledati ne mizhati, she srati ne!«

»Saj za to gre,« ga razume Pres. »Brez telesa lahko tvoj duh doume vse.«

»To ni zame, briga me, kaj lahko kdo dojame! Meni je mar za bogastvo, za denar, brez tega je moje bivanje izgubilo ves char. A mislish, da mi je fino brez prestanka buljiti v praznino?«

»To ni praznina, to je tvoja brezmejna domovina!«

»Kakshna domovina neki! Domovino se je dalo vsaj ljubiti, se zanjo boriti, preliti kri, komu kaj zapleniti ali pa ga ubiti ... Tukaj takih mozhnosti ni ... Nich se ne zgodi. Povem ti, da sem od tega buljenja v vesolje kar naprej slabe volje ... Samo bivam, sploh ne zhivim. Res ne vem, kaj naj storim!«

»Ne moresh se obesiti na vejo, to veva oba,« mu zavda Pres z idejo, »ampak jaz vem, kaj se da. Vem, kako se lahko zate neskonchnost koncha. Obstaja nekdo, ki izvaja tovrstne storitve. On edini zna zadushiti tvojega duha. Zate namrech ni druge reshitve.«

»Povej mi, kdo je to! In kako to stori!«

»Fujec Ki! On te lahko tako razsvetli, da ti duh pregori! Videl sem na lastne ochi, kako je to storil trem Fujcem: brez tezhav jih je umóril.«

»Ampak Fujci so napol iz snovi! Mogoche se jih zato lahko tako mochno presvetli! Vprashanje, che zna presvetliti tudi mrtvega duha ...«

»Treba ga bo chim prej zaprositi za to, da te pogubi!« zakljuchi Pres brez kanchka slabe vesti.

 

Kako prelestna je sinjina, ko se na srebrno-chrnem oboku tik nad mano zablesti zlata lina in mi Ki spregovori o ukinjenemu Koku!

»Neum nich lov e.k. = po gub lj 1,« mi skoznjo sporochi in se zadovoljno bleshchi.

»Kdo je pogubljen?« me zanima. Ker Ki she vedno nima glave in ochi, seveda ne vem, kako zadovoljno me gleda.

»Pres ve TL j1= Kok.«

»Kok – presvetljen? Pa saj je bil dober in poshten! Bil je sicer navadna umska neroda, ampak ga je vseeno shkoda! Tako zelo zhiv mrtvi duh! Jedel je samo bozhji kruh in potico, na skrivaj pa ljubil Mi Tso ...«

»ZDA J. ve shres ni Tso.«

Je, kar je, zlata lina se spet zapre. Prehitro je minilo, nisem vprashal niti tega, zakaj in kako se je Koku to zgodilo.

»Prej je bil, zdaj ga pa ni. Zapustile so ga volja in vse mochi,« ve Pres. »Namesto mashe zadushnice je dobil tri bozhje zaushnice: prvo za vse prismodarije, ki jih je storil, drugo za butaste teorije, ki jih je tvoril, in tretjo za ljubezenske norije v zvezi s prasico Mi Tso; glede slednjih sem ga vechkrat opozoril, a ni pomagalo. Nich chudnega, da ga je mrtvo srce izdalo! Zanj je vsekakor mnogo bolje, da je zapustil vesolje, kot pa da bi she naprej vztrajal in zavajal samega sebe z nedomishljenimi utvarami in s kvazi chustvenimi samoprevarami.«

Zoprno. Tudi mene vse mine, kadar mrtvi duh izgine. Saj pravim: she dobro, da v tej fazi ni treba pogreba, ker bi sicer – mislim na pravkar minulo dobo, ko so kar trije odplavali skozi zadnjo svetlobo – kar naprej tavali v zhalostnem sprevodu po kozmichnem svodu.

 

Ostala sva samo dva, Pres in jaz. Mi Tsini vzdihi so pretihi, le she neslishno se oglashajo iz davnine; tja je zakopala tudi vse spomine nase in ne vem, ali sploh she biva. S Presom skoraj ne govoriva vech, v laboratoriju pa se okrog naju preriva vedno vech svetlechih fujskih senc. Vedno bolj se mi razkriva skrivnost, da je za mrtve Zemljane tudi neminljivost minljiva.

Lebdim tik nad zvezdnimi tlemi in si zhelim popolnoma mirovati, se predati mirovanju vsemirja, toda vznemirja me zhe sama zhelja po miru. Poleg tega se prilagajam nenehnemu vrtenju vsebin, ki izvirajo iz mene in iz vesoljnih globin, predajam se jim, toda cheprav jih ljubim, se jih tudi bojim; previdnost, da se v tem vrtenju ne utopim, odriva od mene negibnost, h kateri stremim.

In ne samo, da ne morem pochivati v miru, bivati moram v prepiru s Presom. Cheprav komunicirava s telepatijo, najine misli v tishini dobesedno donijo:

»Kaj se ti zdi, kaj bi rekel ljubi Bog,« se rezhi, kot da gre za shalo, »che bi se pometalo vse Fujce v beli krog?«

Samo enkrat se je zgodilo, da je nekega Fujca minilo veselje do bivanja in je skochil v okroglo belino – vedno lachno valovanje ga je presvetlilo in pogubilo.

»Si nor!?« zarenchim na Presa, cheprav se nerad jezim.

»Jaz pa verjamem,« se rezhi she bolj zlobno kot prej, »da bo sam ljubi Bog slejkoprej dvignil mech, ker ve, da je Fujcev prevech. Kdo jim je kriv, da tako smrdijo! Pa she kradejo nam prostor in energijo.«

»Che bi bil jaz ljubi Bog,« renchim ves iz sebe, »bi v beli krog pahnil tebe. Tvoja zloba je vredna, da jo dobi v kremplje Grdoba, ki na Zemlji samo chaka, da pogubi vsakega takega bedaka, kakrshen si ti!«

Tedaj pa prav do zvezde prismrdi rumeni plin, ki ga Grdoba, ta nezazheleni bozhji sin, spusti iz goreche riti. Iz belega kroga se zachne tako kaditi in zaudarjati, da se v laboratoriju ne da vech pogovarjati niti s telepatijo. Celo neobchutljivi Fujci se razbezhijo, jaz pa se pochutim kot tedaj v krematoriju, ko so mi sezhgali telo in me izgnali iz njega nad nebo. Iznenada se me pri vsej moji vedno prizanesljivi dobroti poloti nepomirljiv bes, nastrada pa seveda Pres, ker me tako privoshchljivo gleda. Moja volja ga skozi beli krog porine v globine, da kot nevidna raketa iz vesolja shine tochno v vulkansko zhrelo rodnega planeta, natanchneje – v goltanec Grdobe (gorechega, grdo prdechega a usodnega zmeneta, ocheta, sina, vladarja, jecharja in grobarja, gospodarja ognjene dobe na Zemlji).

 

Na zvezdi se je stemnilo, ugasnilo je Fujce, zaslutim, da bo kozmichno bivanje zdaj zdaj minilo. Edinole krog pod mano se she beli in globoko v njem si gorecha Zemlja celi rano: ko se je namrech Pres z vso svojo silo in zlobo zaletel v njenega gospodarja Grdobo, se je temu zastrupilo chrevo, se napolnilo in odebelilo, potem pa se je v Zemljini sredici razletelo. Govno je privrelo iz vulkanskih zhrel in pochrnilo pol neba, nato pa se razlilo chez plamenecha tla in jih pogasilo. Medtem, ko se je hladilo in postopoma strdilo, se je v Zemljinem trebuhu razbolelo drobovje vnelo, in cheprav ni bolechine, ki ne mine, je reva tako trpela, da je dotrpela in obstala: samo she drsela je okrog svojega sonca, okoli lastne osi pa se ni vech vrtela. Od govna, ki ga je zdaj grelo od vnetja zhareche drobovje, je preko meje mojega sveta neznosno zasmrdelo, tako da je tudi belo zharenje v mojem krogu najprej pozelenelo in potem postopoma povsem pochrnelo. Zbogom, lepota!

In jaz ... v zatohli, totalno zatemnjeni gluhoti spoznam, da nisem sam: z mano je samota.

 

S samoto chakava v temí, da se kaj zgodi ... Vse miruje, molchi ... vesolja ni, ni moje zvezde, samo strashna tishina ... ne vem, ali je pod mano globina ali vishina, ali sploh she lebdim ...

Vem, da ne zhivim, ne vem pa, ali she bivam ... mogoche samo she zhdim ... ne vidim, ne slishim, ne chutim, ne slutim, ne uzhivam, ne trpim, ne razumem, ne dojemam ...

Nenadoma doumem: samo to je, da nichesar ni.

Tedaj shine skozme snop luchi in komaj se zasvetlí, zhe izgine v temi. S samoto se ozreva tja, od koder je svetloba prishla, poloti se naju nemir ... tamkaj se s tenkimi zharki zarishe okvir zlate line, okrog vedno bolj sinje jasnine. Sinjina se razpre, me objame, prevzame me blazhena omama, samota pa na drugi strani ostane sama.

Ne odlebdim, temvech poletim v modrino! V njej preglasim tishino, kajti oglasila so se prozorna krila, s katerimi se odrivam v vishave nad bleshcheche-belo planoto in neizmerno uzhivam, ko srkam vase lepoto nadnebeshkega bivanja!

Na planjavi, porashcheni s srebrnim cvetjem, med petjem pleshejo Fujci s prelepimi Fujkami. V vishavi pod oboki jasnega neba zvenijo zvoki, neprimerljivo lepshi od tishine. Skozi prostornino se prevrteva chista energija; v njej se harmonija zvokov preliva z milino.

»Pristal bom na sipini,« zaslishim lastni glas in se uzrem v gladini bele vode: nisem vech nesnovna mrtva esenca, ki je in je ni, ampak sem bleshchecha senca iz polsnovi! Kako lepo je, ko se zaslishish, in ko vidish, da imash telo, prav takshno kot Fujec Ki, ki se smeji pred mano! Ko spregovori, ne samo da slishim, ampak celo razumem njegovo govorico in vem, da mi govori resnico! Ob njem stoji njegova hchi; tudi njeno telo je iz svetlobe, toda tam, kjer so imele Zemljanke prsi, ima ona kot nebo globoke ochi. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

II. DEL

Povest za lahko noch

 

Subtilno telo, ustvarjeno za sluzhenje Duhu, tako da v stiku z vseobsezhno mochjo vesoljne

narave povezhe vzroke z uchinki, se obnasha kot dramski igralec v razlichnih vlogah.

 

Īśvara Kṛṣṇa: Sāṁkhya Kārikā

 

 

 

 

 

 

1 – ERO IN TANATO

 

Bila sta Ero in Tanato. Prvi je bil skoraj zhiv in ne povsem prozoren, vchasih komaj zaznavno vijolichno-siv, drugi pa je bil zhivo-mrtev, belo-chrn in ob posebnih prilozhnostih zlato-srebrn. Najbolj sta uzhivala, ko sta se prav po diabolichno prelivala v omenjenih barvah, she posebej, kadar je iz kakega groba shinila posmrtna svetloba in izginila nekje dalech za vesoljem. To se je dogajalo in se she dogaja tako rekoch neprestano, she zdaj nad posmrtnim bivanjem razsaja svetlobni privid nevidnih ptichev, ki se ravsajo in kavsajo za kozmichno hrano, in negibnih hudichev, katerih rdecha trupla razjedajo dupla brezlesnih dreves, rastochih v posekanem drevoredu ob vechni poti.

Che se komu kdaj kdovezakaj zazdi, da zdaj Era in Tanata ni, biva v usodni zmoti, da sta mrtva, che pach nista zhiva. Pa vendar to dojeti ni tako zelo zagatno: ko te Ero poljublja, te Tanato pogublja in obratno: ko te pofuka Tanato, Erova ljubezen she muka ni vech, pa chetudi te pojezdi na daljni zvezdi, na kateri velja, da je smrt zhe zdavnaj preshla.

No, ampak Ero in Tanato sta bila in sta. To je kot zakleto. Toda cheprav se she celo meni, novoasimiliranemu Fujcu, vchasih zazdi, da ju je neshteto, sta samo dva.

 

Ime ji je Mila Le Ti Kije Ni. Che bi hodila, bi pustila za sabo globoke sledi; nezhno stopalo se ji je namrech sredi neke ljubezenske nochi za vedno vzhgalo in zdaj bi zhe samo z dotikom raztalila najtrsha tla. Zato je Mila za vedno skrila stopalo in le she leti, kajti vsaka njena sled bi zmotila kozmichni red.

She kot bivajochi mrtvi duh sem na zvezdi odkril tisto njeno stopinjo, jo chastíl kot svetinjo in ji sledil, zdaj pa me je doletela srecha, da sem jo srechal. Vem, da bom na koncu utonil v njene ochi, toda njene sledi ne bom izgubil! Ljubil jo bom in se ji posvechal, dokler bo v meni she kaj mochi.

 

»Pravi duh opravi pravo delo,« me napol v shali veselo pohvali Fujec Ki. »Ostali laboranti so zaostali za tabo, ker se niso izkazali. Ne skrbi zanje, saj niso minili, samo predelali smo jih in bistveno spremenili.

»Nismo imeli pojma o tem, kaj ste Fujci sploh pocheli v laboratoriju. She zdaj ne vem, kaj ste hoteli dosechi.«

»Pazili smo, da ste vi storili vse, kar smo vam namenili. Kot vedno se seveda nekateri tudi tokrat niso nichesar nauchili. Che je koga strah, ga pach zdrobimo v svetlobni prah. Kdor se boji novosti, ga ne ozdravimo norosti, ampak ga prenovimo. Che za koga ugotovimo, da je shkodljiv in zloben, ga chim bolj koristno pogubimo. In tako naprej, fujska znanost ne pozna mej.«

»Zdelo se mi je, da preuchujete, spreminjate in dopolnjujete kozmichne zakone,« nehote priznam, da Fujce she vedno preslabo poznam.

Ki se mi smeji karseda prizanesljivo, pri tem pa s svojo bleshcheche-sivo senco ustvarja turbulenco, ki me umiri: moj glas ne spregovori, misel izpuhti ... V zavetju blizhnje doline se tishina poigrava s petjem, z vishine nad srebrnechim poletjem pa neznano nebeshko telo razsipava chisto zlato.

 

Zhe moje drugo zhivljenje je konchano. Zlata lina je zdaj pod mano, v njej vidim, kako se je Zemlja, moja prva domovina, spet ujela v neustavljivo vrtenje. Pod nogami se mi bleshchi linin zlati okvir, globoko v njem pa vrví in komaj slishno brbota nemir, ki lomi in drobi svetlobne valove v mnozhico odsevov. Sestavljajo se v vedno nove slike, majhne ali velike, kot se pach na poletu skozi preshirna vidna polja odlocha moja svobodna volja.

Lino lahko odprem ali zaprem, kadar zhelim, sliko si izostrim po zhelji; prizor si priblizham ali oddaljim, skoznjo lahko spregovorim ali pa samo nezaznan opazujem in molchim.

 

Lepo je biti Fujec! She posebej me radostí, da me spomin na moje kosti ne pesti vech, saj lezhijo lepo zlozhene na Zemlji in - prekrite s prstjo - trohnijo. Jaz pa sem na tej zvezdi izvzet iz narave in nimam vech glave. Zdi se mi prav, da Fujci nimamo glav. Tudi to, da nimamo mozhganov in podobnih nerazvitih organov, mi ne povzrocha tezhav. Zagotovo najvechja potuha pa je, da nimamo trebuha in se ne rabimo kar naprej boriti za skorjo kruha, zapovrh pa se nam ni treba bati, da bi zhe spet morali smrdeti, prdeti in srati. Zaradi vsega tega nimamo niti riti niti nog in nam sploh ni treba hoditi, ampak samo lepo lebdimo in mehko drsimo naokrog, kamor nas pach usmeri nash fujski bog.

Seveda, tudi Fujci smo predani veri in tudi nam se nash bog vsakich znova izneveri, tako kot se kljub vsemu tudi mi kar naprej izneverjamo njemu. Toda skoraj tako dobro, kot che bi bil nobeden, je to, da je nash bog samo eden. Nikakor pa ne tako, kot na nekaterih planetih, kjer se samo v nekaj tisoch letih zvrstijo cele bozhje skupine, da lahko vsaka vera she najmanj nejevernega vernika mine!

Toda - kot recheno - biti Fujec je lepo, zato naj se kar ve, da je za to zasluzhen nash Vsezmozhni Bo. In naj se mu kar prizna, da se brez njega nich ne da. Kar imejmo ga, nashega fujskega boga. Bolje samo eden, kakor trije ali dva.

 

Meni se zdi, da se vesoljno fujsko nebo izmenichno srebri in zlati: visoko nad nasho zvezdo namrech lebdi neznansko srebrno gnezdo, iz katerega vedno znova vzleti gromozansko zlatokrilato telo in s slepechim zlatenjem razzhari vse prostranstvo, sámo pa se spremeni v valujoche bozhanstvo, ki se razshirja od tod do dna vsemirja.

Ko dosezhe dno, se obrne in se med pochasnim srebrnenjem vrne tja, od koder je prishlo. Toda preden se zgodi to, je svetló in toplo in ves fujski rod zdrsi veselo na delo, ki se ni nikdar zachelo in se zato kakor za shalo najbrzh tudi konchalo ne bo. Gnezdo nad zvezdo, ki medtem zhari kot mogochna kepa zhivega zlata, nam da dovolj mochi, da drsimo sem in tja ter zhidane volje skrbimo za nashe ljubo vesolje.

Ko pa je vse spet posrebreno, je tudi v vesolju vse urejeno, dokler zlatokrilato telo znova ne vzleti iz gnezda. Toda dokler tega ne stori, nihche od nas ne spi. Nihche od nas, ne zvezda ne drugi Fujci niti jaz. Kajti che bi jaz kdaj spal, bi me vsakich prebudila tale molitev in me tako zelo presvetlila, da bi brez tezhav spoznal, kaj ni narobe in kaj je prav:

 

Preljubi moj Vsezmozhni Bo,

oprosti mi, da me ni!

Ti, ki prevevash moje pogubljeno telo,

navdahni me z mochjo, da me she naprej ne bo!

V imenu planeta in plina in shirnega neba.

Omen!

 

Ja, takole bi vsakich zmolil jaz, Bojev sin, in - che bi mogel - brez pljuch izdihoval plin za njegovo luch, da bi si tako nekako prisluzhil kljuch, s katerim lahko edinole on odklene nam, Fujcem, vechno neznane pomene. In nam - na primer - razodene, chigavo je to telo, ki mu lahko neznana sila tako zelo pozlati krila, da vse zhari. Kdo je to, che nisi ti, Vsezmozhni Bo?

 

»Dobro vem, v chem je problem,« pove Ero. »Mila Le Ti se she ni razdelila na dvoje. Zato je Kijeva rodbina tik pred tem, da ji fujski nadsistem odvzame chast in oblast.«

»Kijeva rodbina? Kaj pa je sploh to? Saj Ki nima niti sina; vse kar ima, je ena hchi!« se mochno chudi Tanato. »Chetudi bi se takoj zgrudil mrtev in bel, oblasti in chasti ne bi imel prav nich vech, kot jo imava jaz in ti! Tako pa je ubogi Ki siv in napol zhiv; v bistvu je zhrtev, ki jo je nash Bo ustvaril zato, da se ima sploh she kdo za Fujca.«

»Oh, Tanato! Vsak Fujec se zaveda, da je Ki potomec prapradeda, ki je prvi odkril to zvezdo in ulovíl srebrnega medveda! Tisto poshast, ki je prej pozhrla vso bozhjo mast na tej zvezdi, potem pa jo je prav Kijev prednik ujel v past in postal prvi fujski prisklednik!«

»Njegov prapravnuk pa je navaden bednik,« vztraja Tanato, »katerega najvechja muka je, da nima in ochitno tudi ne bo imel niti enega vnuka.«

»Ne skrbi, to pa res ni na tvoji grbi! Che bi se ti ukvarjal s tem, bi bil to res problem, tako pa ni; Milo Le Ti bomo zhe razdelili mi, ki vemo, v kakshnem razmerju je treba zameshati lepoto in pohoto.«

»Tezhka bo z njo,« dvomi Tanato. »Oploditi se je ne da, ker ji Vsezmozhni Bo ni ustvaril niti riti niti nog in prav zares nichesar vmes. Za táko ni materinske pravice, saj nima niti maternice. Poleg tega se mi ne zdi privlachna niti lachna ljubezni. Prikrito zhareche stopalo je dosti premalo, da bi jo privedlo do sreche. Vse, kar jo krasi, so lepe ochi, ampak she te so tam, kjer bi morale biti joshke, che bi hotela privlachiti fujske moshke. Prijateljice je pach ne morejo razdeliti na pol, ker jim manjka primeren kol, kakrshnega imash na primer ti.«

Tanato chudno gleda Era in ta se zaveda, da je res tako: Vsezmozhni Bo mu je ustvaril nevidni falus najvishjega reda.

 

In ko sem zhe pri prapradedu in srebrnem medvedu, naj po pravici povem, kako je s tem v resnici: fujske otroke uchijo, naj se srebrnega medveda ne bojijo, ker da ga sploh ni (kar pa ne drzhi). Zato vsak Fujchek strohni v prah, takoj ko ga prvich srecha, tako ga postane strah! Fujci to strohnelo snov potem spravljajo v skladishche in jo uporabljajo kot neke vrste sol.

Nesrechna fujska mati se ne sme niti sprashevati, kam je njeno dete odshlo. Che pa ga celo ishche, jo lahko fujsko sodishche razpne chez nebo, ali pa jo doleti vechna jecha. She srecha, da je fujsko glavarstvo zdravstvu dovolilo uporabljati zdravilo proti nesrechnosti. Zhal pa je v svoji pravosodni gorechnosti skrivoma odredilo tudi to: vsako sodishche, ki bo mater obsodilo, ji bo hkrati nasolilo oko prav s tisto soljo, v katero se je razdrobilo njeno dete. Ali pa ji bodo fujski zdravniki predpisali obvezne tablete, ki se jih naredi prav iz te soli.

Dejstvo, da srebrni medved zhivi, ostaja Fujcem prikrito iz naslednjega razloga: uboga raja uboga oblastnike, sodnike in zdravnike iz strahu pred neznanim. Che bi namrech vedela, chesa se v resnici boji (razkrempljene in razchekanjene zveri), je ne bi bilo tako zelo strah in malchki ne bi tako mnozhichno trohneli v prah. Tako pa nevedni Fujci pohlevno trpijo, in she slutijo ne, s chim jim oblastniki solijo ochi in jih tako zelo kruto slepijo.

 

Nad polprozornim zastorom, ki zastira fujsko nebo pred brezmejnim prostorom, bleshcheche gnezdo odseva zhareche zlató. Zastor se pochasi razmika, kar je spod zenita videti prav lepo: med meglicami se zjasni chudovita oblika, kot da bi zláto gnezdo na dlani drzhal Vsezmozhni Bo.

Lebdim nad peshchino, na kateri po novem prebivam, zrem v razmegljeno jasnino in uzhivam. Nebo je morda res oblachno, a vendarle drugachno od zemeljskega neba. Tam, kjer se sinjina potopi na svoje dno, stoji Bo; z mehko dlanjo sezhe prav do mene, se me dejansko dotakne z njo in me - preden jo spet umakne - nezhno pobozha, da moje neorgansko telo zadrhti, kot da bi ga obdajala obchutljiva kozha. Ne, to ni samó nebo! To je chista dobrota, v katero od vsepovsod vodijo pota neshtetih usod. Na njih se dogaja ples nevidnih teles, ki so zhe bila ali pa jih she ni: vse to breztelesje drsi in se vrti, dokler vsako netelo zase ne zdrsi v Bojevo oko in se v njem za vedno zaiskri.V prostranstvu njegovega ochesa se lesketa jasnina nechesa, kar je vech od neba.

Moj mir vznemiri tiho shumenje: izza obzorij drsijo delovni Fujci, vsak na poti v kak laboratorij, v kakrshnem sem - preden sem se prerodil in naselíl v fujski dezheli - deloval in marsikaj spoznal tudi jaz. Fujci pridrsijo mimo mene in se izgubijo v daljavi, mene pa pustijo v goshchavi spominov na beli krog, v katerem ljubi Bog she zdalech ni bil samo eden, ampak jih je ubogo chloveshtvo uporabljalo premnogo. Toda tukaj me z dobrotljivo dlanjo bozha en sam Vsezmozhni Bo, kar sploh ni primerljivo! Vse bozhje obchestvo, ki ga slika nad sabo zemeljska teokracija, zame itak ni vech za nobeno rabo, pa cheprav je bila sveta Marija morda res sprejeta v nebeshko kraljestvo. Zanima pa me, chesa nima niti Vsezmozhni Bo, in to ravno zato, ker ga obchudujem kot popolno pojavo. Skozi zlato lino opazujem njegovo velichino in preuchujem njegovo bozhansko naravo.

 

 

2 – NEBESHKO KRALJESTVO

 

In Vsezmozhni Bo mi reche: »Tochno po sredi vesolja teche nevidna Rida. Le kdor jo vidi, je sposoben resnichnega uvida. Toda vedi: v svoji postduhovni bedi bi lahko vsak uvidel samo en resnichni uvid, tudi che bi bilo neshteto Rid. Morda jih ni, morda jih je, toda ravno v tem je kech, da lahko uvidish samo eno in potem nobene vech.«

Ne zavedam se, zakaj skozi zlato lino gledam ravno vanj, zdi pa se mi fino, da taka kozmichna avtoriteta sploh opleta okrog mene, v primerjavi z njo gotovo neukega, zabitega teleta. In sklenem: hlinil se bom, da dojemam, in nichesar zinil.

Vsezmozhni Bo pa se prelije iz rumene v zeleno kozmichno tanchico in mi navrzhe she eno resnico: »To vesolje sem ustvaril nekoch, ko sem bil zelo dobre volje. Priznam, da niti ni bilo tezhko: ovil sem se okoli sebe in to je bilo to. Zato naj se ti zdaj razodene, da je vse izshlo iz mene!«

»A tako?!« se jaz nehote zachudim naglas.

»Vse, kar je in vse, kar bo! Vse to sem jaz, Vsezmozhni Bo.«

To je zame zhe skoraj prevech. Ima me, da ne bi poslushal nichesar vech.

»Tudi ti, ki prihajash z Modrega planeta, me lahko mirno obhajash kot svojega vechnega ocheta, saj si moj sad in te imam zelo zelo rad.«

Ne morem vech molchati, odkar mi je povedal, da je moj ati: »Hvala, da si se mi dovolil spoznati! In oprosti, ker bom zdaj izustil to, kar mi je zhe kdovekdaj povedala mama ... da me je skoraj vedno tako zhalostno gledala samo zato, ker je morala vse narediti sama, ti pa da si bil sicer radozhiv, ampak kar naprej jezen in nikoli trezen. In jaz sem, ko sem bil she zhiv, zelo pogreshal ochetovsko ljubezen ... Povej mi, kje si bil!«

»Kjerkoli sem pohajal, sem hkrati ostajal tudi doma. Kajti jaz sem vedno vsepovsod, tukaj in drugod hkrati.«

»Oh, dragi ati, ko bi to vedela moja mati! Gotovo bi te bolj sposhtovala in mi znala o tebi povedati tudi kaj lepshega!«

»Kaj pa ti je lahko tako slabega govorila? Najbrzh je pozabila, kako ji je bilo z mano lepo, she posebej kadar ji je prishlo.«

S tem, ko je rekel o njej to, se je odrekel vsemu, kar sem prej pri njem sposhtoval. »Ne, nich ne vem o tem,« bi najraje dejal. Ne bom ga vech dolgo opazoval, pa che se bo v zlati lini prelival in razkazoval v najlepshih barvah!

»No, zdaj vesh, chesa si ne smesh utvarjati o meni in o moji bivshi zheni, ki bi jo moral bolje poznati, saj je bila vendar tvoja mati!« mi zabicha.

Jaz pa ne vem, ali gledam boga ali hudicha; zavedam se le tega, da ima najbrzh ogromnega ticha, ki lahko oplodi vse, kar leze in gre, mene pa to hudo jezi! Ker je iz moje nebogljene mame izbezljal celo mene, potem pa celo vechnost ni niti pomislil name! Zdaj se bo pa pred mano shirokoustil in napihoval, cheprav jo je zapustil!

»Tako, zdaj vesh. Che zhelish, me smesh chastiti kot ocheta in s te kozmichne vishine obvestiti vsakega zmeneta v vesolju, da si moj, torej bozhji sine!«

To reche in izgine iz fokusa moje zlate line, mene pa vse mine. Che se ne bi on raztopil iz modro-rumene zelenine v prozorno, bi se pogovor konchal she bolj nazorno, namrech na moj ukaz: zlato lino bi izklopil jaz.

 

Medtem Ero ovija mamljive sile okoli Mile Le Ti Kije Ni. Ker je neviden in pri tem pochetju nadvse previden, ona ne ve, kaj se godi. Opazila je, da ji stopalo zhari dosti bolj kot ponavadi, cheprav ga je zhe po njegovi prvi eskapadi dvignila, zavila v negorljiv shal in skrila v sredino svojega lepega polprozornega telesa. Zdaj pa, chetudi tega noche, ji postaja prevroche, tako da bo najbrzh dvignjeno stopalo spet iztegnila in torej stopila nanj. Pozor, draga Mila, tla se bodo raztalila! Vanje bosh vzhgala novo sled in spet ti bo sledila moshka fujska mnozhica, ker bo menila, da je tvoje zhareche stopalo rdecha rozhica!

Ne! Mila se joche, ker tega noche! Zhe kdaj se je bila dokonchno odlochila, da tega ne bo naredila nikdar vech! Zato trpi, ko jo v sredici vedno bolj peklí nenavadna vrochina, pravzaprav chudna, neostudna bolechina, kakrshne ne more izbrskati iz spomina, kakor da se ji kaj takega tako zelo godi prvich. V resnici pa je nekaj podobnega zhe dozhivela. Enkrat, ko je bila she bolj prozorna in vesela kakor zdaj, se je njena stopinja tako razzharela (she zdaj ne ve, zakaj), da je stalila vse, na kar je stopila, vsi Fujci pa za njo, kot da jih vodi v Bojevo oko! Vsenaokoli so mahedrali s koli, ki so se jim strjevali posredi belosenchnih teles in se dvigovali pod nebo. Pognali so se za njo in niso mogli dojeti, ali zhelijo hoteti ali hochejo zheleti. V bistvu pa so si z vso silo pohoteli prestrasheno Milo ujeti in se ji razodeti, tako da bi popustili neobvladljivi sili, ki jih je vodila in jih itak vodi po kozmichni prirodi proti neznani usodi. In kako chudno: niti slutili niso, da bi jo radi razpolovili! Med poletom so se mnogi med sabo pobili ali pa se vsaj sprli in zasovrazhili, ker ni bilo nikakrshne mozhnosti, da bi si Milo med sabo pravichno porazdelili. Vsak je zahteval od svojega soseda vech reda kot od sebe in se mu je zdelo prav, da ga je chim bolj neusmiljeno kaznoval.

(Zanimivo se mi zdi, kaj se zgodi z ubito belo-sivo fujsko senco: najprej se polezhe na zvezdo, potem pa se zaprashi na srebrno gnezdo, ki zhari na fujskem nebu. V glavnem – ubiti Fujec ni vech delovna sila, ki bi pridno vrshila nalozhene naloge, ampak se spremeni v gorivo za kozmichno pech, kar Kijevi rodbini ni vshech, saj je shkodljivo za fujski red. Po drugi strani pa si Ki vendarle zheli, da Milo nekdo zhe enkrat razpolovi in se mu iz njenih muk konchno rodi tezhko prichakovani vnuk.)

Ero se seveda vsega tega dobro zaveda. Z njegovo pomochjo je bilo razpolovljenih zhe nichkoliko Fujk in she mnogo vech jih bo. Zhal pa mora to pocheti s Tanatom za vratom in vsakich znova poskrbeti, da je zhrtev chim manj. Tudi zanj je namrech mrtev Fujec precej nezanimiv, saj mora biti za uspeshno prepolovitev chim bolj zhiv. Zato Ero, ko z mamljivo silo ovija vnetljivo Milo, moli tole molitev:

 

O, Vsezmozhni Bo!

Razdeli lepotico Milo vsaj na polovico

in zapri Tanata za nebeshka vrata!

V imenu planeta in plina in shirnega neba.

Omen!

 

Kaj vse bo temu Erovemu pochetju sledilo, pa brez dvoma najbolj skrbi nasho Milo Le Ti Kije Ni.

 

Nad neporashcheno, opeshchenelo zvezdno trato se motovili nevidni Tanato, sledi nashi Mili in skusha potlachiti svoj morbidni ud, okoshchenelo zverino, ki mu prav na debelo sili v vishino. Cheprav je prozorna in jo vidi samo on, je zelo okorna in odporna: bolj ko jo zatira, bolj se mu upira. Tanato ni bedak; zhe ko je bil v prejshnjem bivanju okostnjak, je bil prisiljen dojeti, da se ljubezni she smrt ne more upreti in da je pach treba s tem prezhiveti tudi posmrtne probleme. In res: njegova zverina umira od vneme, da bi zasejala mrtvashko seme v mater bodochega fujskega prisklednika, Tanato pa jo tepta, kakor ve in zna, v zvezdna tla. Ob tem zapovrh she nehote nachrtuje in si predstavlja, kako v prihodnosti novega prisklednika obvladuje, ga ne spusti iz obrocha svoje oblasti ter o vsem odlocha namesto njega.

»Chesa vsega si ne dopusti moj kolega!« ga tedaj prijazno napade Ero, ki se mu medtem neopazno prikrade za hrbet. Edino on in Vsezmozhni Bo lahko vidita, kako oglato in okostnjashko telo ima Tanato. »Kakshna ostuda! Nisem she videl tako junashko shtrlechega uda!«

Tanato od sramu zardi, kot da bi mu prishla kri v kosti, cheprav je v njem ni niti kapljice vech. »To je moj mech,« se zlazhe in pokazhe na sosednjo galaksijo, »odpravljam se na boj proti nekim bitjem, ki predolgo zhivijo, se prepushchajo kronichni lenobi in se sploh ne morijo med sabo, ampak samo sprozhajo recesijo za recesijo, s chimer ogrozhajo lastno ekonomijo pa she kozmichni mir in vesoljno harmonijo.«

»Ha, to je pa resna tezhava!« se zafrkava Ero. »Jaz sem namrech mislil, da te v boj poganja moj ljubezenski napoj, ti pa se mu ne moresh upreti. Vsekakor te razganja, tega ne smeva prezreti.«

»Ne morem vech trpeti teh tvojih erotichnih idej, ki me kar naprej silijo zhiveti v nasprotju s samim sabo!« izbruhne Tanato.

»A jaz pa ne smem biti jezen, ker neprestano meshash trpljenje in smrtne muke v ljubezen?! Pa cheprav vidish, kako nas to vse skupaj sili, da se, namesto da bi se ljubili, drug na drugega jezimo in se bojimo tistega, po chemer najbolj hrepenimo?!«

»Oba veva, kako je s tem, in tega ne bova reshila,« reche Tanato, »ampak jaz imam resen problem, ker del mene obvladuje tvoja najbolj zoprna sila! Pomagaj mi jo umiriti!«

»Prav, se bova zmenila,« se nasmehne Ero, »povem ti, kaj morash storiti, da bo tvoja tezhava minila. Ampak najprej me objemi in poljubi, potem pa mi she obljubi, da bosh vechno ljubil vsa bitja, ki se ljubijo in se bodo ljubila!«

»Obljubim!« vzklikne Tanato z visokim basom, kajti pod pasom se mu je telo medtem tako napelo, da je zhe célo razbolelo in se pochuti, kot da se bo razletelo.

»No, zdaj pa odlèti v vishine in se reshi zverine! Kajti kdor jo zarine v srebrno gnezdo, ki sije nad nasho zvezdo, tega strast za vedno mine.«

Tanato brez odlashanja poletí proti srebrnemu gnezdu in pri prichi, ko ga dosezhe, z vso silo zapichi vanj svojo kosmato tempirano granato, da se znebi odvechne tezhe. A kaj, ko je granati v gnezdu tako prijetno vroche, da kar tichi v njem in miglja sem ter tja, ven pa vech noche! Tanata od vrochine zhe vse boli, zhareche gnezdo je zanj bistveno prevroche, zato si zheli chim prej nazaj. Toda prav tedaj se v svoje gnezdo iz shirnega vesolja priklati zlatokrilati zmaj. Zanima ga, ali je v gnezdo zarinjena zhverca jedacha ali igracha, potem pa se z njo tako lepo poigra, da razruka nebo strashna eksplozija, Tanato pa, konchno odreshen, pade na zvezdna tla.

Z nekaj sreche smo po naravi stvari vsi Fujci ostali zhivi in zdravi, edino nasha Mila bi se medtem od strasti zhe raztopila, che ne bi stopila na svoje zhareche stopalo. In ker je tak naravni red, se je v zvezdna tla vtalila nova sled, Mila pa se je spet vsaj malo ohladila.

 

Sedem polsnovnih senc se bleshchi, sredi njih zhdi Ki in se smeji. Ena od senc sem jaz, manjka mi sicer obraz, vendar me drugi Fujci prepoznajo po odtenku bleshchave okoli moje neobstojeche glave, po vishini moje sence in globini njene duhovne esence. Cheprav sem po obliki dosledno spremenjen v Fujca, me imajo she vedno za tujca po vsebini, saj sem obremenjen zhe s tem, da me je mati rodila, ne da bi se razdelila, in je porod prezhivela cela. Na srecho v svoji novi domovini nisem edini, ki se je rodil drugache, ker sem pach imel oplojeno in nosecho mamo; zraven mene stoji fujsko bitje, ki se je rodilo sámo. In she eno, ki sploh ni bilo rojeno, ampak samo povzrocheno. Edino mi trije od sedmerice nimamo imena in samo jaz sem najbrzh ostal brez semena, s katerim bi se lahko razmnozheval. Mogoche bom vseeno kdaj razdeljeval Fujke na pol ali na tretjine, vendar bom s tem nadaljeval samo njihov avtohtoni rod; moje lastne rodovne korenine so namrech zhe zdaj le she izumrli relikt pozabljene predzgodovine (sem si dejal).

Nas sedem naj bi na fujskem vrshilo oblast, kar tudi tu velja za najvechjo chast in najboljsho sluzhbo. Po Kijevi volji obvladujemo fujsko druzhbo, premishljujemo namesto nje, ji omogochamo lagodno bivanje, ker v njenem imenu reshujemo skoraj vse resnejshe probleme, nemalo jih tudi povzrochamo, predvsem pa odlochamo o tem, kaj naj bi se in kaj naj se ne bi zgodilo. Sedem senc naj bi tudi branilo obstojechi sistem ter ga tu in tam nekoliko nadgradilo ali spremenilo, kar se sicer redko zgodi, vendar vedno, kadar tako hoche Ki, ki pravkar govori: »Shirijo se govorice, kaj govorice – histerija, da je mit o srebrnem medvedu navadna traparija. Srebrnomedveshka ideologija je zachela povzrochati prevech strahu in posledichno fujskega prahu. Zaloge protinesrechnostne soli, s katero fujskemu ljudstvu slepimo ochi, se kopichijo in lahko kaj hitro iznichijo nasha prizadevanja za hitrejsho rast oziroma mastnejsho mast, na drugi strani pa se vecha primanjkljaj fujskega narashchaja, kar zhe predolgo traja. Ugotoviti je treba, zakaj in kako je do tega prishlo! Narashchajochi nemir je treba takoj umiriti, skratka – treba je to urediti, nekaj odrediti, dovoliti ali pa kaj prepovedati, zagroziti, koga obsoditi, zatreti ali pa kaj razdreti, podreti ... karkoli zhe! Naj mi kdo od vas, ki o tem kaj ve, chim prej pove, kaj je treba!«

Jaz vem, ampak raje ne povem. Zame so mame pogubljenih Fujchkov nashe zhrtve, saj je njihove otrochke v prah sesul strah pred nasho ideologijo in so zaradi njihove pogube tudi same napol mrtve. Zdaj reve strashno trpijo, a molchijo, ker se bojijo nashe oblasti. Krivi pa smo mi, v prvi vrsti Ki, v drugi pa vsa sedmerica, ki ob njem stoji in v zvezi s tem nich ne naredi.

»Treba je ujeti srebrnega medveda in ga zapreti!« predlaga Fujec Ro, ki je she posebej chastit zato, ker ima oko tam, kjer ima chloveshko telo rit.

Med nami zavlada zgovorna tishina, kajti vsi vemo, da je mit o srebrnem medvedu prozorna izmishljotina.

»Koliko tezhav lahko povzrochi brezzoba zverina,« ugotavlja Ki, »po drugi strani pa zagotovi toliko koristne, zdravilne soli!«

»Prav res,« se zaslishi iz sedmih polsnovnih teles.

»Takole bomo naredili,« se odlochi Ki: »Srebrnega medveda seveda ne bomo ubili, histerichne mame bomo pa she malo bolj nasolili. Pravzaprav bodo lahko po novem sol od nas samo she kupile in se same solile, mi bomo pa s tem krepko zasluzhili in si utrdili oblast.« In zakljuchi razpravo.

Jaz pa – che bi jo imel – bi se prijel za glavo.

 

Preden sem se pofujchil, se mi she sanjalo ni, kakshen Fujec je Ki. Imel sem ga skoraj za boga, ki vse ve in vse zna. Njegovo govorico – kadar je obsijan s kozmichno sinjino spregovoril z mano skozi zlato lino – sem vsakich dojel kot nekaj, kar se navezuje na chisto resnico, najbrzh zato, ker je she nisem dobro razumel. Tedaj she nikakor nisem prichakoval, da bom kdaj pri njem prepoznal slabosti, ki povsem nedvoumno izvirajo iz norosti, sicer znachilne za Zemljane. Vchasih se je obnashal celo tako neumno, kot da bi imel chloveshke mozhgane. Predvsem pa se je njegova modrost ujela v isto past kot pamet chloveka: prevzela ga je neobvladljiva strast – imeti oblast, biti vladar, obvladovati denar. Che bi ga lahko pred tem posvaril, bi mu zavpil: »Nikar!«

Vsekakor pa je fujski denar ena zelo chudna stvar. Prva ga je uporabila Kijeva mati, ki ji je bilo v najvechje veselje klepetati in blebetati v prazno. Komur je zachela nekaj govoriti, ji ni mogel vech uiti, dokler se ni tako utrudil, da se je ves bled zgrudil pod tezho njenih besed. Zato so se ji Fujci, ki so jo prepoznali zhe od dalech, hitro skrili in po mozhnosti zbezhali, samo da je ne bi poslushali. In ker iz tega razloga uboga klepetulja ni vech skoraj nikogar srechala, se je njena nuja po klepetanju samo she povechala.

Prvi, ki je opazil, kako njegova mati trpi, kadar molchi, je bil Ki. A tudi on njenega klepetanja ni mogel dolgo trpeti, ker ga je kaj hitro zachelo vse srbeti in je tudi on zachel mochno bledeti, kar je za fujchevo zdravje najslabshi znak. Sprevidel je, da mora narediti odlochilen korak in problem nemudoma reshiti, sicer bi ga znala materina klepetavost she pogubiti. In kaj je storil fujski vladar? – Izumil je denar.

»Mama, ti si iz polsnovi, iz tega, kar se v tebi bleshchi. To je tvoj denar. Kolikor ga imash,« ji je razlozhil, »toliko veljash in kolikor veljash, toliko lahko klepetash. Kajti kdor bo dobil koshchek tebe, bo z njim razsvetlil sebe, in ker bo imel vech polsnovi kot prej, se bo s tem obogatil. Fujci moramo samo she dojeti, da je tisti, ki se bolj sveti, boljshi od drugih in jim ni vech enak. Potem bo hotel vsak bedak dodati svojemu telesu chim vech tuje polsnovi in bo, ljuba mati, zhe za nekaj koshchkov, recimo za tri, pripravljen celo klepetati s tabo.«

Chim je to dojela, si je odvzela koshchek telesa, ga dala Kiju in tako dolgo klepetala z njim, da bi ga zhe bolela ushesa, che bi jih imel. On je odshchipnjeni koshchek sprejel, si ga vtisnil v telo, nato pa na ves glas zavrisnil in veselo zapel, tako zelo lepo je zablestel!

Na ta nachin je fujski vladar zasluzhil svoj prvi denar, njegova mati pa je potem klepetala in blebetala she z mnogimi drugimi Fujci, dokler si je lahko kupovala njihovo pozornost. Toda ko je porabila zadnji koshchek lastne polsnovi in se zato ni vech svetila, je nihche vech niti opazil ni: odtlej se na zvezdi govori, da se je Kijeva mati pogubila.

Najvech njene polsnovi si je prisluzhil Ki. Zato imajo Fujci vladarja, ki ima od vseh najvech denarja.

 

Grem na zvezdno peshchino, kjer je zdaj moj dom, odprl bom zlato lino. Na shiroko bom razprl svoje edino oko in se zazrl skozi praznino, ki jo sicer zakriva tukajshnje spokojno nebo. Nebes je vsaj toliko, kolikor je kozmichih teles. A cheprav je vesolje samo eno, je v neshtetih videnjih razprsheno v vse smeri in prepleteno z vidnimi potmi, ki jih je toliko, kolikor je ochi. Toda moja zlata lina je edina, samo v njej se vrti vse, kar biva in zhivi.

Odkar jaz nisem vech jaz, sem pozabil na chas in ga ne umevam vech. Vem samo she to, kaj je bilo prej, kaj je zdaj in kaj mogoche bo, a ne vem kdaj. Ko je skrb zame prevzel Vsezmozhni Bo, sem dojel, da chas ni bog, ampak da se res obracha v vechni krog kot kozmichna kacha, neke vrste bozhanska vzmet, ki odvija v vrtenje skoraj vsako zvezdo in planet, nekatere hitreje, druge pochasneje, in ima – tako kot vesolje – za vsako oko drugo vidno polje. Torej tudi chas ni samo en, ampak je tolikokrat razmnozhen, kolikor je nas. In kdo smo mi? Mi smo nikoli preshteta mnozhica ochi, vechinoma prijaznih, a tako majhnih in neopaznih, da nas skoraj ni. Toda che je nad nami eno samo nebo, je chas eno samo telo in so nashe ochi – eno samo oko.

In ko tako gledam v globino skozi zlato lino, se spet spomnim na svojo prvo domovino, ko sem v zavetju Modrega planeta shtel sekunde, minute, ure in leta in verjel v shalo, da se bo vse konchalo, preden se bo zares zachelo. Nekaj me je gnalo, da bi dojel vse, kar je, hkrati pa se je norchevalo iz mene, bednega bitja, ki ni spoznalo niti samega sebe. Bolj ko se je to bitje posvechalo sebi, bolj se je iz trenutka v trenutek presenechalo. Vech ko je razumelo, manj je dojelo in obratno. Kajti z umovanjem brez prestanka je doumelo samo to, da je bistvo bivanja zanj she vedno uganka.

Chisto pochasi okrog orbitalnega vogla pridrsi v moj pogled temachna planetarna krogla. Skozi zlato lino prismrdi na mojo peshchino vonj po Grdobi! Zemlja, v kateri tli ta njen pogubljeni gospodar, se she zmeraj ne vrti, samo drsi po krozhnici, okrog nje pa se namesto oblachnega neba vali temnikast dim. Vidim, kako iz njega – namesto dezhja – na zoglenela tla curlja chrnikast katran. Tak je na Zemlji njen ozhgani dan – lepljiv, smrdljiv, hudo bolan.

»Nekaj moram storiti!« si dopovedujem in si hkrati kljubujem, da ne bi posegel v naravni red. Tako sem prisegel sebi in Kiju: v zlato lino ne smem izgovoriti magichnih besed, ki jih lahko spregovori samo Ki, in ne smem je uporabiti proti zakonom narave (zato nimam glave).

Zaslishim Grdobovo truplo; she razleteno in razkrojeno se rezhi tako glasno, da zadimljeno nebo doneche odmeva, kot bi grmelo, in Zemljino telo podrhteva, kakor da bi prehudo trpelo ... Tedaj pa iz mene uide prva prepovedana beseda! Usodno se skozi zlato lino seseda na mojo prvo domovino in hkrati razpreda okoli nje zlatosijocho pajchevino. Neshtetonoge zhivalice se spushchajo z nje na povrshino planeta, ki se mu obeta nov val zhivljenja! Rumene, zelene in rjave se hranijo s snovmi zoglenele pushchave, zelene, chrne in srebrne pa z ochmi sredi Grdobove chrno-rdeche glave.

 

»Poglej, kaj se zgodi,« se huduje Ki, »che se kdo ne zaveda, kakshno moch ima beseda!«

Zelo grdo me gleda, kot da bi zrl v srebrnega medveda, ko je imel she kaj mochi. Res sem ubogi medvedji razvalini bolj podoben, kot se morda komu zdi: tudi moje bitje lahko nevede in nehote povzrochi resne posledice, na primer nenamerno spremeni usodo celega planeta. Ne vem, kaj se zdaj obeta Zemlji, vem samo to, da tam spet nekdo ali nekaj zhivi, kar se zdi Kiju neprimerno in tega noche. Najbrzh zato, ker bi bilo po njegovem mnenju novemu zhivljenju na njej prevroche ali kaj?

»Kaj se bo zdaj razvilo iz tiste tleche gomile nevrteche snovi!?« Ki zhe skoraj krichi.

»Ne vem,« priznam. In dodam: »To ni najin problem.«

»Kako da ni! Kdo pa skrbi za to, da se vse vrti!«

»Jaz sem mislil, da Vsezmozhni Bo, ne pa jaz in ti.«

»Nimash prav!« she kar krichi Ki. »Zato pa imamo zlato lino, da lahko kdo poskrbi tudi za svojo prvo domovino, che zheli. Ampak ne tako kot ti, ki si krshil kozmichne zakone! Che bo shlo tako naprej, lahko célo vesolje utone v chrno praznino! Sem ti rekel, da ne smesh izgovoriti nobene magichne besede, che nochesh vsenaokrog povzrochiti she dodatne bede!«

She bolj grdo me pogleda, jaz pa mu mirno povem: »Tako je s tem: to, kar se zdaj godi na Zemlji, ni beda, ampak zachetek nove razvojne poti, nova prilozhnost, da se planet prerodi in spet zavrti. Za vse vesolje bi bilo bolje to, kot pa da reva zaradi razpadlega gospodarja tako zaudarja, da zhe pol kozmosa smrdi.«

Ki se malo umiri. Nekje vmes se mu je morda posvetilo, da je to, kar mu govorim, res. Skratka, najhujshe je minilo. Mogoche mu zdaj lahko celo razlozhim svoj namen, da skozi zlato lino spregovorim she eno magichno besedo ... Ch A S ... Ne, ne, ne, prezgodaj je she, me posvari jaz, zato molchim.

»Ne vem, kaj bo, vem pa, chesa ne bo vech,« reche Ki. »Zlate line. Jemljem jo nazaj. To je bilo zate slovo od tvoje prve domovine. Ti pa ne sprashuj, zakaj, che hochesh she bivati v fujski dezheli, ali pa se odseli.«

To je bil ukaz. Prvich mi je dal jasno vedeti, kdo je on in kdo sem jaz. On je moj gospodar in vladar, jaz pa sem polprozorni Fujec, nerazdeljen od fujske matere, oplojen s semenom nefujskega ocheta, tako rekoch pritepen z nekega drugega planeta, z eno besedo - tujec. On me lahko odlikuje ali kaznuje, mi dovoljuje ali prepoveduje, kar zheli, jaz pa sem tu samo zato, da ga poslusham, uposhtevam, ubogam, prispevam vse, kar imam in znam, a nichesar ne zahtevam. Toda v prsih me bode mech spoznanja, da tukaj zame ni vech svobode.

 

Ero in Tanato potujeta skozi prostranstvo in vrshita vsak svoje poslanstvo, tako da se bojujeta med sabo. Ta boj se bije she posebej zares, kadar nimata teles; tedaj oddajata toliko energije in razsajata v toliko barvah, da se okrog njiju vse bleshchi in preliva. Oba sta nadvse ljubezniva: po kozmichnih shirjavah se podita za umirajochimi dushami in kadar katero ulovita, jo Ero ljubi zato, da bi jo ozhivil, Tanato pa zato, da bi jo ubil. Bojujeta se tako, da jo vsak po svoje ljubkujeta, dokler ne ozhivi in se razpre v vechnost, ali pa skoprni in umre. Na koncu jo eden ali drugi zazhge. Dusha ne ve, kaj se z njo godi; samo che prezhivi smrt, se lahko tega zave. Se pravi, da mora najprej umreti in potem znova zazhiveti.

Ne spomnim se, da bi mene Ero in Tanato ljubkovala, ko je moja umirajocha dusha potovala med svetovi. Moj jaz je namrech tedaj prevech zanimalo, kje je ostal Chas, dusha pa je plahutala v vishavah sama in se ravnala po kozmichnih postavah, ki jih moj jaz she sploh ni poznal. Shele pozneje sem Era in Tanata lahko brez tezhav opazoval in na lastno oko sprevidel, kar mi je dusha vseskozi neslishno govorila: ni je bilo, s katero se ta dva ne bi ljubila. Kako lepo!

Zdaj vidim: Ero v past vechne ljubezni ujame prenekatero zhrtev in zato ne bo nikoli mrtev. Pojile ga bodo ljubezenske sile dush, ki so se prelile v svetlobo zvezd in she bolj razsvetlile vesolje. Prav to zvezdno zharenje daje Eru vechno zhivljenje.

Tanato zbira trofeje na obmochju tromeje med neskonchno prostornino, vrelci kozmichne energije in chrno praznino. Tam pobije svoje zhrtve, na veke vekov mrtve se zdrobijo v zvezdni prah in nato z vrtinci svetlobe prshijo v vesolje grozo in strah.

Takshna je njuna ljubezen: ustvarja in unichuje, daje in jemlje, odpira in zapira ... Zato med Erom in Tanatom ni prepira in zato se tako zadovoljno smejita, kadar skupaj malo posedita za vechno gorecho pechjo: vsaka ljubezen v njej zagori s she vechjo mochjo; ena se razzhari preko vseh meja, druga pa se strdi v pepel in se polezhe na ta ali ona zvezdna tla.

 

»Kakor na Zemlji, tako v nebesih,« mrmramo v polsnovnih telesih bivajochi pokojni Zemljani. Zdaj se mnogi zhe poznamo med sabo, imamo namrech skupno lastnost, ki nas zhe na prvi uvid lochuje od drugih Fujcev: norost, iz katere nas reshuje modrost.

»Nich zato,« reche Vsezmozhni Bo. »Vashe vodilo naj bo, da se vam je zgodilo moje kraljestvo. In da veste, kdo je edini zasluzhen za to.«

»Ti,« v en glas zinemo vsi in Bo se zadovoljen razkadi.

Smo samo brezglava, polprozorna chreda sredi magichnega obreda. Vanjo je tudi mene nevede zvabila Mila Le Ti Kije Ni, ker je za sabo pustila nekaj novih sledi. Sledila ji je mnozhica avtohtonih Fujcev, ki so se med sabo spotoma pobili, in nekaj nas, neavtohtonih tujcev; mi smo modro ugotovili, da bi se bilo noro pobiti zaradi fujske zhenske riti, in se odlochili, da bomo raje skupaj malo pomolili, potem pa ji sledili naprej. Cheprav se je pred nasho molitev izpostavil Vsezmozhni Bo, smo skrivaj molili za njo, ne da bi on za to vedel.

Ni bilo slabo: pochutili smo se enaki med bedaki in kot na dlani je bilo, da smo vsi mrtvi Zemljani. In ko smo se tako prepoznali, smo sklenili, da bomo ostali skupaj. Vselili smo se v ogromen krater in se zmenili, da bomo chastili Milo Kije Ni kot Bojevo mater.

Zdaj tukaj bivamo v predanem prichakovanju, da nas bo Mila zmotila v spanju in se ljubila z vsakim od nas, ko se bo na bozhji prestol vrnil Chas. Dokler pa Chasa ne bo, bo nash bog Vsezmozhni Bo. Toda celo za njegovo bozhansko visokost mora to ostati skrivnost.

Moj jaz je seveda del te neavtohtone fujske chrede, vendar pa se zaveda tudi mochi izgovorjene besede. Zato bedim nad njim in ga krotim, da – che le more – chim manj govori. Kadar pa se mrtvih Zemljanov poloti norost, mu dopustim izrechi kakshno totalno nevtralno modrost, recimo to, da naj raje zhivijo v miru kot v prepiru, cheprav bi uboge parafujske pojave za kaj takega rabile glave.

Bolj ko se gledam, bolj me tezhi, da glave tudi na mojem poltelesu – ni. Tedaj zachnem spet trpeti, ker moram she mrtev zhiveti. In kadar mi je tako tezhko, grem spet za njo, za mojo Milo, kajti verjamem, da je ona tisto bitje, ki me bo razbremenilo neznosne tezhe in me osvobodilo. Zato zapustim zemljanski krater in ji sledim chez shirno zvezdno peshchino. O, che bi she imel zlato lino, ki mi jo je Ki odvzel, bi morda lahko Milo kaj lazhje odkril in dohitel! Utvarjam si, kako bi jo objel in poljubil, che ne bi spet izgubil sledi. Vem, da leti nekje v blizhini, s prozornimi krili plahuta po moji bolechini in se mi ne da ujeti. V prejshnjem zhivljenju se mi seveda ni moglo razodeti, da bom moral she vedno trpeti tudi po smrti in prerojenju.

Odkar mi je Ki predstavil svoje kozmichno posestvo kot neke vrste nebeshko kraljestvo in me je takole omrezhila njegova hchi, me v neobstojechem srcu vedno bolj boli, ker tudi v nebesih ni ne miru ne svobode. Fujec brez svobode pa je kot chlovek brez vode. Tako kot sem jaz, ker nimam vech pravice gledati skozi zlato lino, tujec, ki so mu onemogochili stik z njegovo edino pravo, prvo domovino.

 

 

3 – MILA IN FU

 

Vedno znova se z neuspeshnega lova na Milo Le Ti Kije Ni vracham v krater, v katerem domuje chreda mrtvih Zemljanov in brezciljno podaljshuje svoj posmrtni pochitek. Ne vem, kam naj grem drugam. Pach odhajam in prihajam in si pred vsako vrnitvijo izmislim kakshno lepo besedo za nasho nesrechno chredo, cheprav me vedno bolj skrbi, da jaz nisem vech Jaz, ampak da smo samo she Mi. No, in ker kar naprej sami negibno tichimo v zasencheni jami, postopoma bledimo. V poseben uzhitek nam je vchasih vendarle oditi na zvezdne peshchine, se raztegniti na tla pod zhareche gnezdo, ki sije z neba nad zvezdo, in se napiti njegove energije; le-ta iz nas vsakich izmije nekaj beline in sivine, tako da postopoma postajamo povsem prozorni. In ker smo neodporni na silo zvezdnih vetrov, ki vrshijo okrog nas in nam grozijo z erozijo, bodo iz nashih teles ochitno odstranili she zadnjo polsnov, v katero smo se po prerojenju spremenili iz nesnovnih mrtvih duhov. Vse to traja in ochitno vsaj za nas mineva chas, ki pa ga nihche ne odshteva niti ne seshteva. Vsak novi trenutek se nam namrech razodeva samo kot zasnutek nechesa novega, chesar prej ni bilo, pa cheprav vsak od nas – ko gleda, kako njegovo poltelo izginja – to dojema kot slovo od vsega prejshnjega, starega, torej od tistega, kar je bilo.

Vendar pa se nobeno stanje ne ponovi: cheprav zhe pred prerojenjem nismo bili niti iz polsnovi, ampak smo bili zgolj iz nesnovi narejeni mrtvi duhovi, pa smo po tej zadnji prenovi zgrajeni iz snovi, ki je sicer ni, vendar neobstojecha obstaja, vem, ker obdaja moj jaz kot navidezno-rdecha. Lahko se prepoznam, kajti zdaj imam ozharjen obraz, ki zhivi, lahko se celo smeji ... in imam glas, ki lahko shepeta ali krichi. Imam srce in imam ochi, v sebi slutim nadchloveshko naravo, na ramenih pa nosim pravo, pa cheprav navidezno glavo!

»Vidim te,« mi z vishine zashepeta Mila in se spusti na tla.

Ne morem verjeti! Opazila me je z neba!

»Pridi, naj te objamem!« me osvaja, jaz pa tezhko dojamem vse, kar se dogaja; v meni vrejo neobvladljiva chustva, kakrshnih doslej she nisem obchutil. Niti slutil nisem, da so lahko tako zhiva in da lahko tako zelo zhgejo pod srcem.

Objame me, tako da me oblije z vso svojo milino, nato pa zasije in se vname. In ko zhe chutim, da me bo razgnalo, razkrije svoje zhareche stopalo in stopi name! Vsa moja neobstojecha snov se razlije okrog nje in tudi ona ne ve, ali sem jaz ona ali je ona jaz. Veva samo to, da sva se vzpela v vishino kot eno telo, da sva razvnela nebo nad zvezdo, bolj kot ga kadarkoli razzhari srebrno gnezdo, ki vechno leti nad njo, in da je zlatokrilati zmaj zbezhal pred nama iz gnezda, midva pa sva se zavalila vanj, se v njem ljubila in bilo je tako lepo, da sva raztalila skoraj vse srebro, ki odtlej srechno kaplja z neba na zvezdna tla, potem pa sva prekrizhala glavi in se izgubila v daljavi.

Nekako tako so to dozhiveli mrtvi Zemljani, ki – vsi presrani od strahu – niso verjeli, da je kaj takega sploh mozhno. Poskrili so se v krater, preprichani, da sem v srebrnem gnezdu posilil pobozhno Bojevo mater, ki so jo dotlej slavili kot boginjo, odtlej pa bi jo najraje na veke vekov sramotili in – che bi se le dalo – obsodili na kako kruto kazen.

Toda ko sem se vrnil iz daljave, so sklonili svoje nove navidezne glave in nejevoljno ugotovili, da bom prav prijazen in tih do vsakogar od njih, ki bo zaradi Bojeve in moje utehe pozabil na Miline grehe. In ne da bi jih za to kaj gnjavil, so mi dodelili chast in oblast, kar pomeni, da so se sami ujeli v past, ki jim je nisem nastavil. Ne vem natanchno, zakaj, ampak najbrzh zato, ker se me je maloprej ustrashil celo zlatokrilati zmaj. Ali pa mogoche zato, ker so tudi mrtvi Zemljani vechinoma zhe po svoji naravi pijani, in samo che je kateri za hip trezen, lahko spozna, da je zlatokrilatega zmaja splashila ljubezen, ne pa jaz. Ostali, ki se ne morejo dokopati do tega spoznanja, pa pach ostajajo suzhnji strahosposhtovanja. Revchki so umsko slepi, a se mi she vedno zdijo dovolj lepi in me ne moti, da se mi odslej vsak od njih globoko klanja, cheprav vem, da to z njihove strani niti po pomoti ni pristno. Je pa lahko zelo koristno.

 

Kar milo se mi je storilo, taka srecha me je obshla, ko je spet prishla Mila, she bolj zharecha kot prej! Kakshna srecha! Biti v njej, nich me ne more bolj razveseliti! Ona je moj dom, moja resnica in moj dvom! Ona je moje zhareche stopalo, ki se ga je prej vse vesolje balo, dokler ni zacvrchalo na meni. Tako me je ozhgala, da sem ji pozabil rechi: »Hvala, moja mala. Dalech si me odpeljala!« Vame so se naselili njeni plameni in njen vihar, postal sem njen sluzhabnik in vladar.

Zaradi njene ljubezni se nenadoma vse gibanje ustavi in obmiruje, le v moji novi glavi se neobstojecha snov strjuje v tlecha tkiva. Vsa ljubezniva mi hladi plamteche chelo z dotiki chudotvornih dlani, in ko me ljubkuje, se skorja tleche mase oblikuje v rodovitno lobanjo. Moja Mila jo z rokama priklene nase, da jo skoraj zdrobi, nato pa posezhe vanjo in jo zavrti za vse vechne chase.

Potem odide in jaz lahko samo upam, da pride she kdaj.

Mrtvi Zemljani se me zdaj she bolj bojijo, vedno bolj rdechijo, z odprtimi usti bolshchijo vame, ker nisem vech chisto nevidezen: na mojem povsem prozornem telesu se – kakor v vechnem plesu – okrog lastne osi vrti porashchena lobanja. Ima globoke ochi, visok nos in shiroke ustnice, s strani ji shtrli par ushes ... iz nje puhti hrepenenje ... najbolj pa jih plashi njeno enakomerno vrtenje, ki ga poganja neznana sila. Samo jaz vem, da mi je to storila moja Mila.

Toda nje ni, moja glava pa se vrti, vrti in vrti ...

Ko vendarle spet prileti k meni, se mi od strasti stemni pred ochmi; vse moje notranje vesolje gori, jaz pa – ali izginem v plamenih ali pa zarinem glavo v njeno zhareche stopalo ... In res se to zgodi! Ozhgalo mi je vso lobanjsko skorjo, izzhgalo in izvotlilo mi je ochi, nos je spremenilo v visoko zoglenelo vzpetino, usta so se pogreznila v globoko praznino, iz ushes pa sta dva vulkana izbruhnila ognjeno lavo, prelila z njo mojo neshtetokrat prevrteno glavo, in ko se je nad nama vzhgalo she nebo, so vsi moji vulkani izbruhnili lavo skozi Milino goreche stopalo v njeno telo.

To ni bilo samo posebno dozhivetje. Ne! Bilo je najino prvo spochetje.

Ko sem jo potegnil iz Milinega stopala, bi se moja glava – che bi se lahko opazovala – le tezhko prepoznala. Naslada je minila, Mila me je objela, poljubila in spet odletela, glava pa se mi je pochasi ohladila, se spet strdila, medtem ko se ni niti za hip umirila: kot da je za vse zhivljenje obsojena na vrtenje. Jaz pa – cheprav sem ostal brez ochi, she vedno vidim, in cheprav sem ostal brez ushes, she vedno slishim. Od visokega nosu so ostale same razrite jame, polne pepela in prahu, kar je zame dovolj: she vedno razlochim z njim Miline vonjave, ko lebdijo chez planjave mojega obraza in dishijo ... Rad jo imam, cheprav so moja usta samo she prepad in lahko izgovorijo samo she besede, ki jih poznam.

Mile Le Ti Kije Ni pa spet ni in ni in ni ...

Ko jo ishchem in blodim naokrog, mi sledijo mrtvi Zemljani in me slavijo, da sem njihov bog. Sploh ne vem, ali so se od strahu tako pomanjshali, kot da so iz ledu in se talijo. Z vsakim obratom moje glave se she bolj oddaljijo od mene, mogoche pa so samo zaostali in me zato nikakor ne dohitijo. Ne vem, kako je s tem. Tedaj pa zlatokrilati zmaj visoko nad nasho zvezdo zapusti srebrno gnezdo, se skozi kozmichno tishino priklati she vishje, na mojo vishino, in mi sporochi, kako in kaj: »Zmenili so se, da si ti planet, na katerem se bodo chez tisoch ali dva tisoch let naselili in se na njem spet povrnili v svoje realne podobe, dotlej pa se lepo imej! Vsezmozhni Bo in Sveta Mila, pravijo, pa bosta storila, da se ti ne bosta godila nesrecha in zlo!«

Medtem sem zablodil v neko drugo galaksijo, kjer ochitno vlada takshen red, da se planeti vrtijo brez besed. Kajti ko se privrtim k njim in jih ogovorim, se mi samo chudijo in molchijo.

 

Tishina, praznina ... Osem vechnosti je minilo, odkar zaman ishchem svojo Milo. Tolikokrat je namrech v vesolju vse obstalo, ugasnilo in se zopet prizhgalo. Ta pojav sem, zhe ko sem ga dozhivel tretjich, dodobra spoznal in ga dojel kot kozmichni utrip, zaradi katerega je cela vechnost trajala en sam hip, nato pa minila in se prerodila, s tem da se je nanovo razsvetlila. Vesoljna telesa so se vsakich preoblikovala in prerazporedila, se spremenila tudi vsako zase in odpotovala na nove poti.

Seveda se spreminjam tudi jaz: ne samo moj obraz in telo, obdaja me tudi vsakich drugo nebo. In kar me najbolj skrbi, ne obvladujem vech bujne rasti na svoji skorji. Edino, kar ostaja ves chas nespremenjeno, je moje ognjeno srce, ki utripa neprimerljivo hitreje od kozmichnega hipa, ritem utripanja pa se, vsakich ko me nova vechnost na novo osvetljuje, bistveno pospeshuje. Predvsem pa se orbita, po kateri drsim, vztrajno pomika skozi neshtete dimenzije v nove in nove galaksije, a vedno tako, da se ne dotika nobene druge. Medtem sem postal velikan med planeti, nisem vech ozhgan in izsushen, pach pa sem moral nehote navzeti nase premnoge letne chase. Vchasih sam sebe zabavam z mislijo, da sem tudi jaz neke vrste chas, ker pach z vechdimenzionalnim vrtenjem odmerjam obdobja rasti na svojem povrshju in se na ta nachin poigravam z zhivljenjem, a vem, da s to mislijo pretiravam. Jaz namrech samo tavam po krozhnici ves chas naprej, a samo po njej in se ne premaknem z nje niti za ped. Tak je pach kozmichni red, ta zakonitost se ne spremeni, pa che si nebogljeni planet she tako zheli. In jaz si to nadvse zhelim, ker na tej orbiti nikdar ne naletim na svojo Milo, pa se po njej vrtim zhe tako rekoch brez konca. Zato samo she chakam, kdaj bo vesolje spet ugasnilo, se she devetich prerodilo, me chim manj spremenilo in me napotilo na novo pot. O, naj ta pot ne bo brezdanja, kot so bile vse dosedanje, naj me privede do konca mojega iskanja!

Zdaj imam samo she prevrteno glavo, v njej je vse staljeno in klokota od vrochine, na njej pa se kozmos igra z naravo. Vmes so plasti kamnin in rodovitne prsti in tu me vedno nekaj srbi; pravkar me srbijo porashchene izrastline na temenu: neka podkozhna bitja vame tishchijo predolge korenine in ob nobenem vremenu niso zmozhna prijetnega sozhitja z mano! A kaj naj storim? Naj mirno trpim nevshechno zhgechkanje in se vrtim dalje, kot da ni nich, ali naj vsaj najbolj techno izrastlino stresem s sebe in hkrati ugonobim she nekaj teh zoprnih bitij? Vem, da ni vseeno, kako to naredim: ne zhelim stresti cele glave, ker lahko na ta nachin pogubim prevelik del narave in si na skorji odprem preveliko rano. To pa boli, bolj kot che samo srbi!

Pach malo potresem samo najbolj srbechi del (che te kozha ne uboga, pomaga kozmichna joga) in bi od olajshanja najraje kar zapel tole pesem:

 

Lépo je zhivljenje!

Kjer je bilo prej srbenje, je zdaj chista nula

(srborita izrastlina se je pach sesula).

Tam, kjer sem ji j..al mater, je ostal prostoren krater

sredi moje obchutljive skorje.

V njem se bo nabralo morje, slano od solzá,

ki jih tochim, zhe odkar mi mila Mila je odshla,

ki jih tochim, zhe odkar mi mila Mila je odshla.

 

Ja, tak sem jaz. Vedno manj inventiven, zato pa od neshtetih razocharanj primitiven za dva. Na meni se lovita vrochina in mraz, shirna skorja, ki mi prekriva obraz, pa ima dovolj vboklin in kotanj za shtevilna morja, slana od solzá. Kajti odkar pomnim, samo she drsim in se vrtim v prazno, se navzven vechkrat chim bolj prijazno spremenim, navznoter pa skoraj samo she trpim. She malo, pa bo moja neizpolnjena ljubezen povzrochila to, da bom lahko samo she jezen, ker se mi je Mila tako hudobno skrila. In tedaj noben vesoljski dezh ne bo izmil neznosne agresije, ki klije v meni in jo bom sprostil iz svoje ognjene sredice v imenu pravice in krute resnice!

 

»Kaj je to zaeno kosmato bitje?« se sprashuje Tanato. Zmotilo ga je vpitje v srebrnem gnezdu, nakar se je prelil navzgor, od koder z varne vishine opazuje malega krichacha, ki se v gnezdu dere, kot bi ga pichila kozmichna kacha.

»Nisem she slishal tako glasne cmere,« pripomni Ero, ki se je za Tanatom dvignil nad zvezdino atmosfero. »Ne vem, zakaj, ampak mislil sem, da tukaj domuje zlatokrilati zmaj,« she doda in se zaradi neznosnega hrupa raje spet spusti na zvezdina tla, »ochitno pa lahko tudi zmaj obupa in se raje izselí.«

»Ja, to najbrzh drzhi,« pritrdi Tanato, »je pa tudi res, da je tole belo-sivo, kosmato bitje videti prevech dobrotljivo in kar prerado zhivi ...«

Ta pripomba kar izstreli Era, da se takoj spet dvigne nad zvezdo, z najlepshimi barvami ovije srebrno gnezdo in reche: »Tale je moj! Tako je krasen in glasen, da ga bom kar takoj postavil za dobrega vladarja fujske dezhele.«

»Ne bo shlo! Ga bom raje jaz zadavil ali pa spremenil v zhrtveno tele!« se razsije Tanato in razlije chez Erove barve vso svojo belino, chrnino in celo srebrnino.

Barve se prelivajo med sabo, ene posvetlijo, druge potemnijo, kajti Erove in Tanatove sile se v njih borijo za nebogljeno bitje, ki bo posvecheno ali pogubljeno, odvisno, kdo ta boj dobi. Medtem se malo bitje preobrazha iz telesa v prah in iz prahu v telo, a ne izrazha strahu, temvech se vmes celo lepo zasmeji.

Tedaj pa od nikoder prileti zlatokrilati zmaj, z njegovega gorechega hrbta pa na Era in Tanata na ves glas krichi Mila Le Ti Kije Ni in v vsaki roki vihti po eno zastrupljeno bodalo. Strup se ji cedi tudi iz ochi, in ta podoba je videti tako strashna, da she Ero in Tanato postaneta plashna, brzh osvobodita srebrno gnezdo vseh svojih barv in se spustita na zvezdo.

Mila Le Ti se z gorechega hrbta pozhene k sinu in nazhene zmaja, mali pa se napaja pri njej in se tako napije mleka, da niti ne zaveka vech. A njegov smeh se ji zazdi drugachen, zaskrbi jo, ker je tako zelo lachen, njegovi zobje pa so zdaj bistveno mochnejshi kot prej in tudi njegov belosivi kozhushchek je zdaj videti srebrnkast in dosti gostejshi. Mila bi vsa pogrizena najraje skochila na oba, ki sta ji tako spremenila sina! Na mestu bi ju umorila!

»Tak je, kot kaka divja zhival z Modrega planeta,« se jezi Tanato, »mar bi ga pokonchal!«

»No, jaz pa bom konchno dochakal dan, ko bo nad Fujci zavladal Zemljan!« se veseli Ero.

»Ne razumem tvoje vneme za ognjeno seme! To bitje je nepopolno in zhe po genetski zasnovi bolno, vnetljivo in lahkozhivo,« se pritozhuje Tanato.

»Je pa zato lahko toliko bolj ljubeznivo, strastno in iskrivo. Ne pa hladno, pusto in sivo, kakrshni so tvoji Fujci, pa naj bodo she tako popolni!«

»Bolje sivi in popolni, kot pa kar naprej bolni in hitro umrljivi,« vztraja Tanato.

Toda njun prepir se ne bi nikdar konchal, saj imata oba prav, che se ne bi prav ta mala zhival nenadoma izvila iz materinih rok in iz srebrnega gnezda skochila na zvezdo, zraven pa tako zatulila, da sta jo Ero in Tanato ucvrla, cheprav sta sicer hrabra in vrla. In samo che sta ta dva zmeneta pred malchkom skrila vsak svojo pojavo, sta se reshila, sicer pa jo she vedno cvreta v daljavo. Naj jima bo usoda mila!

 

Na drugi strani zvezde so zbrani fujski prvaki. Natanchnejshi pogled izda, da se s tukajshnjo oblastjo igra brezglavo Kijevo moshko sorodstvo, ki velja za vodstvo fujskega naroda. Ukvarja se s Kijevim ukazom, kaj storiti z mrazom na nekem daljnem ledenem planetu: treba ga je ogreti in nad njim prevzeti nadzor.

Fujec Ro je pravkar dobil Kijev ukor, ker je izjavil, da je na tistem planetu zhe itak dovolj toplo in da se lahko po Kijevem dekretu za ogrevanje na daljavo razlije prevech dragocene energije, ki jo fujsko ljudstvo rabi zase. S to izjavo je Ro pritegnil nase Kijevo zamero, ki je zhe prenekatero fujsko senco razbremenila bivanja, jo polegla na zvezdo, nato pa zaprashila na srebrno gnezdo. Po domache recheno – jo je ubila.

Ubogi Ro brzh sprevidi, da mu slabo kazhe in se zlazhe: »Joj, brez zamere! To, kar pravim, velja samo za nekatere energente, lahko pokazhem dokumente! Kar pa se tiche energije nasploh, se jo lahko razlije, kolikor si zheli Ki, pa je bo she ostalo. Nikakor je ni premalo! Kako da sem lahko pozabil na to!?«

Toda bilo je prepozno. Kar se zdaj zgodi, se sicer zdi preostalemu vodstvu grozno, a iz strahu raje molchi, ko Ki iz Rojeve sivo-bele sence naredi kupchek prahu in ga s tem gladko razbremeni bedne eksistence.

»Vse manj nas je v odboru,« ugotovi Ki, »po odmoru bo treba izbrati vsaj she dva do tri chlane. To bo vasha naloga, jaz pa bom povedal, koga.«

Med odmorom skozi zlato lino motrí sovrazhne oblake, ki se zbirajo nad fujsko domovino, in ugiba, katera nevarna tezha jih tako zelo upogiba. Odgovora zhal ne pozna, toda on ni vladar, ki kaj takega prizna; cheprav oceni, da se morda blizha katastrofa, tega vodstvu po odmoru niti ne omeni.

»No, ste koga izbrali ali ste samo klepetali v prazno!?« jih nadere.

Prvaki nekaj mencajo, najbolj pa menca Fujec Qua, Kijev ujec. Ima kandidata, brata Kijeve zhene, predlagati pa si ga ne upa, da ne bi povzrochal nepotrebnega hrupa in pa seveda iz strahu, da ne bi she on konchal kot kupchek prahu (tako, kot je vzel slovo njegov kolega Ro).

»Kaj je zdaj?« se zadere Ki, kakor da bere Quajeve misli. »Bosh zhe kaj zinil, ali bosh namesto tega kar takoj izginil tja, kjer te chaka kolega?«

»A kolega Ro??« se Qua zelo zelo prestrashi.

»Tochno tako.«

»Potem pa rajshi povem, tudi che me zaprashish na srebrno gnezdo! Prevech imam rad nasho zvezdo, da bi bil lahko nezainteresiran za to, kdo bo nominiran.«

»Kdo!?«

»Tvotvotvoj svasvak ...« zajeclja nesojeni junak Qua.

Toda Ki chisto ponori: »Ta bedak!!??« Potem dolgo vpije in krichi zhaljive bedarije, nenadoma pa se umiri in pove, kdo so trije kandidati, ki jih je treba izbrati in imenovati v odbor. Tik preden si Ki vzame she en odmor, se Qua kar sam polezhe in zaprashi, se pravi, da se chastno pogubi.

Medtem pa nad njih pribuchi ogromen chrno-srebrn oblak, tako tezhak, da mu po tezhi she noben doslej ni bil enak! Prestrasheni Ki ugotovi, da jim bo lahko pomagal – che sploh kdo – samo she Vsezmozhni Bo.

 

Srebrni medved je tako bolan, da zhe leze iz svojega polsnovnega kozhuha in bruha neke vrste katran. Pravzaprav je to chrnikasta slina, ki jo hirajocha zverina izlocha in takoj spet pozhre. Ker na tej zvezdi nihche ne umre, zhal tudi uboga zhival ne more umreti, zhiveti pa tudi ne. V najboljshem primeru se lahko morda polezhe in zaprashi, vendar pa se to ne zgodi, cheprav napol slecheni kosmatinec zhe hudo trpi. Poleg vsega tega pa velja, da ga sploh ni.

(V zvezi z njim so v fujski paraznanosti nastale mnoge teorije, prevladala pa je doktrina, da mrcina teoretichno zhivotari zato, ker brez srebrnomedveshke ideologije na zvezdi ne bi bilo vech demokracije. Prishli bi huda ura in demokratura. Vendar pa – kakor zhe je resnica o srebrnem medvedu neprikupna, je strogo zaupna. Mogoche je ne bi bilo odvech ponoviti: o njej se ne sme govoriti, otroke pa je treba she naprej uchiti, da bi en sam pogled na srebrnega medveda (che bi sploh bil) vsakega Fujca za vedno zaprashil (starsha, ki otroka informira o nasprotnem, se takoj zeliminira). Sistem je celim generacijam otrok privzgojil tako hud strah pred njim, da se, ko vendarle naletijo nanj, dejansko takoj zdrobijo v prah. Vemo pa, da ta prah tvori zaloge soli, ki jih za blestech denar iz fujske polsnovi trzhi Ki in ga sipa materam sprhnelih Fujchkov v ochi.)

Med fujskim ljudstvom krozhi tale anekdota: dalech na preriferiji je nekoch zhivela sirota, ki ni imela pojma o vsej tej trapariji, ker je zanjo skrbela neka korajzhna borka proti srebrnomedveshki ideologiji in jo je – namesto da bi jo vzgojila v zastrashêno fujsko ovchíco – o srebrnem medvedu nauchila poshteno, prepovedano resnico. Svoje Fujchice tudi ni dala v sholo, ampak jo je – tako kot bi storila pozorna, a uporna mama – skrbno pouchevala sama.

Ko je malchica prvich srechala srebrnega medveda in videla, kako nesrechno jo gleda, ga je pobozhala, objela in poskrbela zanj. Nanosila mu je hrane, mu ochistila rane, ga poljubila in mu s tem vlila novih mochi. Medved je spet na shiroko razprl ochi in postal nadvse dobre volje, preden pa je od veselja poletel v vesolje, je dal Fujchici srebrn las iz svoje dlake in ji zapel tole pesmico:

 Brun da di di, brun da di do!

Ko ti bo zares hudo,

bosh poljubila

to srebrno dlako

in ti bo izpolnila

zheljo vsako.

 

Fujchino dobrohotno pochetje sta opazila Ero in Tanato, ki sta medtem ravno vedrila na sosednji zvezdi. Dejstvo, da osrecheni medved zdaj celo poje, sta si pach razlozhila vsak po svoje.

»Ne vem, kako je to kosmato bitje sploh lahko dovolilo, da se ga je dekletce dotaknilo,« je rekel Tanato, »mar bi mrknilo in se zhe konchno razprashilo, namesto da bo she naprej smradilo najin kozmos!«

»Nich zato, che ga je Da di Do poljubila. A ne vidish, kolikshna moch se mu je povrnila? Saj lahko leti she vishje kot jaz in ti!«

In res, srebrni medved je preletel njuno vishino, se vmes ves srechen prevrachal in vrtel, pel in srebrnel, potem pa pristal na svoji zvezdi in brez nog odhlachal v brlog. She ko je spal, se je smehljal.

»Tako je srechen, da bo ochitno kar ostal vechen,« je priznal Tanato. »Da di Do pa je tudi prevech vesela, da bi si zhelela stika z mano. Nisem tak osel, da ne bi vedel, chigav posel je to.«

»Jasno, da je moj!« se je glasno razveselil Ero, se takoj prelevil v najlepsho rdechino ter z njo ovil milino male Fujchice, ki she ne ve, da je dobila novo ime.

 

Pri Da di Do gre za zlitje najlepshih vsebin, kar jih ohranja moj spomin. Vesela je, ljubecha, njen prvi atribut je srecha, poleg tega pa ni ne presuha in ne predebela. Svetlecha, polprozorna in srebrno-bela se smeje tako sladko, da she mene ogreje, ko se vrtim okrog lastne glave po razsvetljeni nebeshki poti, jo gledam iz daljave in si zhelim, da bi zhivela na meni. Zavedam se sicer, da sem zaenkrat she nenaseljen in prazen, a vendarle najbolj prijazen planet v vesolju; iz nje bi se lahko v mojem neokrnjenem okolju rodil chudovit zarod in se razmnozhil v najbolj plemenit narod, kar jih je kadarkoli bivalo na kateremkoli planetu. Problem je, da ona o tem nich ne ve, jaz pa tudi ne morem priti do nje, ker me orbita vodi drugam in ne znam spremeniti smeri, v katero grem. Samo obrniti bi moral krmilo (a ravno tega ni!), kar bi me osvobodilo nevidnih vezi, s katerimi me je nepremagljiva sila prichvrstila na svoje poti, pri tem pa omejila mojo svobodo, zatrla moje zhelje in ugonobila skoraj vse moje veselje do vrtenja. Chemu bi se vrtel, che na meni ni tistega pravega zhivljenja? Poleg tega nimam niti ene lune ali pa vsaj nekoga, ki me lahko preprosto sune s poti ali pa izpljune iz te neresnichne resnichnosti!

Da di Do je ostala v daljavi, v moji razvrteni glavi pa se je prizhgala ideja! Razshiril bom usta, ushesa, nos in ochi, naj se mi zaskorjana kozha raztrga in razdrobi! Naj se mi iz jedra privali vsa lava, okrog mene naj se kadi chrn dim, lava pa naj shkropi zvezde in planete, mimo katerih se mi pod kozmichno prisilo vrti glava!

In res to storim! Raztrgam si obraz, se razzharim in zagorim, razgrevam vesoljni mraz okoli sebe, da se tali vse, kar sicer ledeni, pri tem pa uzhivam in trpim! Razbeljena tekochina bruha iz mene! She malo in bodo vse njene vroche kaplje razprshene po galaksiji, she malo pa v meni ne bo vech ostalo nich, razen izpraznjene disharmonije v harmoniji polnega, a bolnega bivanja, skozi katerega bom letel kot neobstojech ptich ...

Nihche ne ve, da sem si iztrgal srce. Sila, ki me je priklepala nase, se je nekam umaknila, mogoche se je celo z mano vred razprshila, ali pa je samo minila in je ni vech. Toda s tem me je osvobodila; zdaj imam krila, na njih me dviguje moja lastna volja. Nichesar ne obzhaluje in nichemur ne kljubuje, samo she potuje. In glej: zhe se mi na mojem ljubem koncu vesolja izpod srebrnega gnezda smeji nasha zvezda!

 

Pristanem na drugi strani, kjer Ki hrani zaloge soli. Drobna zrna so bolj bela kot srebrna, v vsakem od njih se joka dusha zaprashenega fujskega otroka. Nobenega Fujca ni v blizhini; kup soli se v komaj slishni tishini bleshchi, kot da zhivi. Na njegovem dnu se je v beli prah zavlekel strah, med malimi kristali so ostali tihi zvoki zadushene ljubezni, na vrhu kupa pa moj pogled slepi bleshchanje obupa prevaranih Fujchkov. Jezni so na svoje starshe, ker so jim vzeli sanje in she vedno trpijo pod kruto ideologijo, s katero jim oblastniki solijo ochi. A vendar so do njih prizanesljivi, saj starshi niso krivi, da se jim godi, kar se jim godi.

»To smo mi!« shumijo drobni kristali, ko se topijo v solzah svojih mater in jim blazhijo zhalost. »To smo mi, she vedno zhivimo! In nich vech ne trpimo! Ni nam vech treba verjeti v lazhi!«

»Oh, kako sem srechna, ker je vsaj tvoja dusha vechna!« se kristalchka v svojem ochesu razveseli skoraj vsaka mati, potem pa se she bolj uzhalosti: »Ampak zakaj te vech ni?! Zakaj nisi vech iz polsnovi, tako kot vsi mi, da bi se te lahko dotaknila, se pogovorila s tabo in se razbremenila te strashne krivde, ker te nisem reshila! Zakaj ti nisem povedala za srebrnega medveda!? Le kako sem lahko brez besed gledala, ko je v tebi rasel strah pred njim!? Nikoli si ne odpustim tega! Zaradi mene si se spremenil v prah!«

Skratka, v kupu soli nekaj polslishno gomazi, ne vem tochno kaj, vem pa zakaj. Ker zhivi. In je morda tik pred tem, da se v nekaj spremeni.

Zmoti me nov tovor soli, ki ga pet Fujcev z blizhnje pechine natrosí na vrh kupa. Z druge strani pa tik mimo mene prdrsi she en Fujec, si nalozhi manjshi tovor soli in oddrsi z njim. Che je tako, da jih tudi sicer pet prinasha, odnasha pa samo eden, to pomeni, da se kup hitreje vecha kot zmanjshuje, kar je za fujsko ljudstvo huda nesrecha: ochitno ga strah vztrajno drobi v prah in tu ni pomochi, tudi che se Ki s soljo she nevemkako obogati. V ne tako daljni perspektivi se lahko celotno potomstvo zaprashi in na zvezdi bodo namesto Fujcev ostali samo she bleshchechi, komaj she shumechi drobni kristali. Kakshna bedarija, ta fujska ideologija, ki ji vlada Kijeva pohlepna ekonomija!

Fujci me ne morejo videti, zanje me pravzaprav ni. Ko razprem shiroka krila, se na zvezdinih tleh zarishe moja senca, kot neke vrste svetlobna turbulenca, ki se je zhe davno umirila in kdovezakaj zatemnila, zdaj pa mi zvesto sledi. Ko se dvigujem v vishino, se ona razshirja chez shirno solino in vse bolj bledi, dokler tudi nje vech ni, jaz pa zhe lebdim nad srebrnim gnezdom in krichim: »Priklati se iz gnezda, zlatokrilati zmaj! Kaj ne bi she ti malo pogledal navzdol, v kakshnih tezhavah se je znashla moja zvezda, in mi povedal, zakaj nich ne storish proti temu?! Mislish, da je dovolj, che z zaprtimi ochmi letish sem in tja po galaksiji, uzhivash in mirno pustish, da se moj narod dushi v pogubni ideologiji!? Kaj ti je res vseeno, che bo célo fujsko ljudstvo zdaj zdaj pogubljeno!?«

Nihche ne odgovori, zmaja ochitno ni doma. Opazim pa, da je gnezdo zhe do roba zaprasheno od polezhanih Fujcev. Spreleti me, da je mogoche zapushcheno in da zmaj sploh ne zhivi vech v njem. Ni mi vseeno, che je temu res tako. Razgledam se naokoli, ali je nad zvezdo sploh she svetlo, in shele tedaj sprevidim, da je temno kot she nikoli. Dobro se zavedam, kaj to pomeni: nasha zvezda ugasha, zato se zmaj ne oglasha. Prenazhrl se je fujskega prahu in ga ne presnavlja vech v svetlobo, vse kazhe, da ga ni vech tu, ker se je preselil v drugo kozmichno okolje in v novo dobo.

Kaj naj zdaj pochnem z vsem tem fujskim prahom? Naj ga razsujem v vesolje? Che ga pozhrem, se zabashem s prastrahom, ki je Fujce ugonobil, nikoli pa jih ne bom presnovil v svetlobo, ker tega pach ne znam. V najboljshem primeru jih bom prebavil in z njimi kvechjemu pognojil zvezdine peshchine, da bodo zrasli v srebrne rastline, katerih bivanje sicer tudi ne mine, vendar pa ne bodo zasijali v zlatih zharkih in odpotovali na druge, lepshe svetove. Kaj naj torej storim? – Najbolje, da odletim in pustim vse skupaj tako, kot je. Beli fujski prah itak biva kot neke vrste seme, ki se ga bo slejkoprej lotila tista najbolj skrivnostna kozmichna sila in ga tako ali drugache spremenila. Se bo zhe odlochila, kako.

 

Iz chrne nevihte pridrvi mali srebrno-blestechi kosmatin, sin Mile Le Ti Kije Ni, shine iz zlate line in glasno zavreshchi, ko se zaleti v Kija. Ta takoj ugotovi, da je mali medvedek njegov vnuk, torej je on njegov dedek. Kosmatinu se namrech iz ochesa lesketa povsem enak sij kot njemu, s spodnjega dela telesa pa mu binglja tezhak kij, kakrshen krasi le potomce njegovih dedov. Edino srebrne kocine, pa cheprav so iz polsnovi, bolj sodijo v rod medvedov, kot pa v razplod fujske vladarske rodbine.

»Enak glas imash kot jaz! Ali vesh, kdo si?« ga vprasha Ki.

»Seveda! Jaz sem sin srebrnega medveda! Fu Bon Mi Kiga Ni, vladar fujskega sveta, fujskih nebes in fujskega pekla!«

»A res?! Aha!« reche Ki. »Res shkoda, da je tvoja usoda tako nepredvidljiva.«

Ta beseda je Fu Bonu she nerazumljiva, doslej je od podobnih spoznal samo besedi darezhljiva in ljubezniva.

»In nedojemljiva!« nadaljuje Ki, ki takoj izkoristi zmedo. »Ti si en moj mali medo! Greva se igrat pod tistole zlato vrtacho, tam je chudovita jama in v njej te chaka mama z novo igracho.«

Fu Bon Mi si – jasno! – od vsega najbolj zheli dveh stvari: mame in igrach. Cheprav rad nagaja, je junak, ki se ne boji niti zlatokrilatega zmaja niti kozmichnih kach. In chetudi je rojen gospodar in vladar, se ne bo nikdar odrekel omami, ki jo najde pri svoji mami. Zato se brzh zapodi za Kijem v fujski podzemni zapor in, preden sploh pomisli na upor, je zhe vklenjen v nevidne okove.

»Lepo ravnajte z njim, dajte mu vse, kar rabi, poskrbite za njegovo maksimalno udobje, toda ne izgubite ga izpod nadzora! Che pobegne iz zapora, vas jaz osebno vse polezhem in zaprashim!« Ki posvari jecharja in njegov tim, vrzhe na tla kar veliko prgishche denarja in zapusti prizorishche.

Vse to sem opazoval iz ptichje perspektive: pod mano so polprozorne, belo-sive kreature trpele v nevidnih okovih Kijeve demokrature, ta pa jim je ukazoval, da so pochele take bedarije in svinjarije, kakrshnih same ne bi nikoli hotele niti pocheti, kaj shele dozhiveti. Od tega, da so verjele v tisto, kar so morale verjeti, do tega, da so mislile tako, kot je bilo treba misliti, jih ni vodila njihova lastna volja, ampak je vse dolochila in o vsem odlochila volja njihovega vladarja.

Uboga fujska raja si niti ne utvarja, da bi jo lahko neka sila odreshila zlagane demokracije in jo osvobodila izpod Kijeve tiranije. Pravzaprav sploh ne ve, da gre za tiranijo. Fujci namrech o tem ne razmishljajo, she manj pa govorijo in – kar je bistveno – tega ne pochnejo samo zato, ker se bojijo, kaj bi jim storil Ki, pri chemer se ne zavedajo svoje velike premochi; preprosto spregledajo dejstvo, da je Ki samo eden, njih pa na zvezdi kar gomazi. In che se ga ne bi tako bali, bi ga zlahka poteptali, polezhali in zaprashili, sebe pa osvobodili! Toda kaj, ko ta ideja v njih sploh ne plamti ... Pogasil jo je primordialni strah, da so samo potencialni prah, v katerega se jih tako zlahka zaprashi. Za to, da Ki kaj takega stori, pa lahko vsakich znova poskrbi samo Vsezmozhni Bo, ki ima za soseda strashnega (beri: brezzobega) srebrnega medveda.

 

 

4 – BIVANJSKA REKA

 

Spustim se nad krater, v katerem mrtvi, zdaj zhe temno rdechi in hudo trpechi Zemljani vsi pijani ravnokar slavijo Bojevo mater.

»Le kdo bi slavil mater nekoga, ki se sploh ni rodil?« jih vprasham.

Oni pa ne vedo, da sem to jaz, ker samo slishijo moj glas, vidijo pa neobstojechega pticha. Meni se zdi povsem razumljivo, da me imajo za hudicha, saj je to zanje najbolj strashljivo. In kdo je rajshi chisto presran od groze in torej bojazljiv, kot Zemljan, pa che je mrtev ali zhiv?

Brzh sezhenem chredo v krog, se spustim prav na sredo med njih, kjer se jim razodenem in jih poduchim, da sem bog: »Jaz sem Chas in sem prishel med vas, da se vam zlazhem v obraz.«

»Zlazhi se, o gospod!« se slishi od vsepovsod, mnozhica me ljubi in sovrazhi, glasno hrepeni po moji lazhi.

»Od tod do nebeshkega svoda,« zachnem, »nam bo vladala samo she svoboda!«

»Zlazhi se, o gospod!« mi odgovorijo vsi zbrani.

»Za njene glasnike in svetnike smo izbrani edinole mrtvi Zemljani!«

»Zlazhi se, o gospod!«

»Nashe najvishje nachelo je osvoboditi fujsko dezhelo!«

»Zlazhi se, o gospod!«

»In nadnjo vas bom vodil jaz, vash edini bog, Bog Chas! V imenu planeta in plina in shirnega neba. Omen!«

»Omen!«

 

Mila Le Ti Kije Ni je sestopila na zvezdno peshchino, na kateri si njen ata, fujski vladar Ki, ravno gradi prestizhno grashchino iz prozornega blata, od kdovekod uvozhenega skozi zlato lino. Pesek pod Milinim stopalom se tali, okrog nje se kadi temno siv, zadushljiv dim, iz globokih ochi v njenih prsih pa puhti pogubna, slana vrochina, ki valovi v razjarjeni svetlobi materine bolechine, kajti Mila she zdaj ne ve, kje je njen mili sine.

Besna porine Kija v grashchino in mu ukazhe: »Poglej skozi zlato lino!«

»Nikjer ga ni,« se zlazhe ata lastni hcheri.

»She enkrat preveri!«

Toda bolj ko Ki preverja, dlje od Fujeve jeche usmerja fokus zlate line.

»Umakni se! Bom pogledala she sama!« ukazhe obupana mama, ki se ji she sanja ne, da je njen sine zhrtev lastne rodbine oziroma njenega glavarja. Ta bednik se zdaj tukaj spretno pretvarja, da o malem Fuju nich ne ve, in medtem ko vztraja v lazhi, she tolazhi hchero, jo ljubkuje in jo navdihuje s slepo vero, da sochustvuje z njo; she malo, pa bo zlezel v njeno zhareche stopalo! Se ve, da Mila manj vidi, bolj ko gleda: zlata lina ni naravnana na njenega sina.

Medtem pa Fu v globoki jami, pripet na nevidne verige, hrepeni po svoji mami. She bolj od nje ga mami edinole bozhja mast, oblast, ki si jo lahko obeta od njenega ocheta. V vsej tej jetnishki bedi ga namrech vedno bolj obsedata samo dve besedi: uiti in ubiti. Njun skupni pomen ga hrabri in veseli.

Kaj pa beseda ljubiti? – Ta ga zhalosti.

 

Ero in Tanato se chudita: bolj ko se trudita uglasiti disharmonijo vsak po svoji viziji, blizhja je harmoniji obeh vizij. Pravkar sta se spravila na neko brezglavo pojavo, kdovekateroinchigavo. Ero jo skusha razdeliti, Tanato pa zaprashiti. (Njun vechni problem: pojava je hkrati potencialno razdeljena in zaprashena. Ker je razdeljena, je na fujski nachin oplojena, ker pa je zaprashena, je po zakonitostih tukajshnjega vesolja vsaj zachasno umorjena. Tako hkrati v polno zhivi in v prazno vegetira, kar se eno drugemu upira. Zaprasheni del samo stagnira in s tem ovira razcvet oplojenega dela, razdeljeni del pa je doslej in bo ochitno she naprej preprecheval, da bi umorjeni del dokonchno obmiroval.)

Tedaj se je zgodila Vishja sila!

Kaj pa je storila? – Povzrochila je posledice vishjega reda. Ochitno ima she vechjo moch kot magichna beseda.

Kako je to mogoche? – Ker tako hoche.

Kaj pa pravi na to Vsezmozhni Bo? Saj vendar obvladuje vse, torej naj bi tudi njo? – Na tej tochki se koncha njegova vodilna vloga; velja namrech, da je Vishja sila njegova soproga.

Neka uboga Fujka je samo mimogrede omenila, da mu je zhena nadrejena; fujska srenja se zato ni niti malo chudila, da jo je Vishja sila zaprashila, she preden so bile te zlobne govorice razprshene med zvezdne meglice. Ja, in prav ona je bila tista pojava, s katero sta se maloprej trudíla Ero in Tanato, in prav to je bila tista tezhava, ki jo je namesto njiju reshila Vishja sila.

 

Zdaj pa slediva tej zaprasheni fujski opravljivki! Preriva se z neshtetimi prashnimi drobci v beli mivki na srebrnem gnezdu in je zhe precej pomeshana z drobci drugih zaprashencev. Nadnjo se sklanja Vsezmozhni Bo v krogu svojih uchencev in jih uchi, kaj se zdaj godi z njo.

»Za to greshno fujsko gospo naj veljajo najstrozhje postave,« se napihuje Bo, »cheprav je bila brez glave! Tako kot Zemljanom ne oproshchamo grehov navkljub nedelujochim mozhganom, bomo obsodili tudi njo! Takshna bodi bozhja narava nashega prava!«

»Naj se zgodi pravno vesolje!« mu pritrdi uchenski zbor. Kajti kdor ne pritrdi, dobi bozhji ukor, tega pa se vsak Bojev uchenec najbolj boji, saj mu posledichno pade chez ochi vechni mrak. Zdaj se pa ti úchi v temí, che si bedak!

»Naj se njen prah raztrese po medzvezdnih stezáh, te pa naj se pogreznejo v kozmichno blato, nad katerim vlada neusmiljeni Tanato! To naj bo kazen za prepovedano debato o meni in moji morebitni zheni!«

»Naj se zgodi pravno vesolje!« molijo uchenci, ki bi opravljivkin prah najraje stresli v vrelo olje.

In zhe gre Tanato, da z zvezdnih stezá posesa nekaj obsojenega prahu, vsaj prashek ali dva, toda nabralo se ga je toliko, da bi ga npr. sedem delovnih mrtvih Zemljanov lahko metalo z lopato. Vzame si ga torej za nekaj pesti (samo malo manjshe so od bozhanskih, she Ero nima tako velikanskih, kadar se utelesi) ter opazuje, kako gori in se kadi iz kozmichne pechi.

V kozmos se dviguje polprozoren dim, nad njim se bleshchijo vse opravljivkine intrige, jasne in razlochne, kot bi jih bral iz knjige, pod njim pa vse preostale klokotajo in brbljajo v vrochem blatu; ostale so Tanatovemu ljubechemu bratu Eru. Kmalu se porazgubijo, raztopijo in se spremenijo v novo bitje, ki je doseglo popolno sozhitje z vseobsegajocho praznino in v njej nashlo svojo novo domovino. Ni sicer vech zmozhno niti ene same govorice, razen tistih, v katerih se skriva vsaj kanchek resnice. In ker teh ni malo, je od nashe opravljive Fujke ostalo kar precej, che ne celo vech kot prej. To prerojeno bitje mi je pravkar poslalo pozdrav z drugega brega preshirne bivanjske reke, kjer bo bivalo in uzhivalo na vekov veke.

Namesto da bi bilo pogubljeno, je bilo bogato nagrajeno: zato mnogi menijo, da je Vsezmozhni Bo prijazen tudi tedaj, kadar prisodi kruto kazen.

 

Vpliv Zemlje na celotno galaksijo, tako govorijo, je visoko nad normalo (che bi se komu dalo vsaj za shalo definirati, kaj je to normala ...). Ni torej chudno, che dogajanje na Modrem planetu budno opazujejo tudi nezemljani. Na primer na nashi zvezdi, kjer so nad zlato lino pravkar zbrani chlani Kijevega odbora in preuchujejo belo mesechino Zemljine lune.

Trije novi chlani odbora zatrjujejo, da – ker luna sije – mesechina sicer primarno lije na Zemljo, vendar pa hkrati razsvetljuje in béli celotno galaksijo, chemur se drugi shtirje samo rezhijo in she celo Ki se preudarno norchuje iz njihove hipoteze.

»Naj vsak pogleda svoje poltelo,« reche Fujec Qro, »pa bo videl, koliko beline je v njem zaradi mesechine!«

»To ni belina, ampak sivina ...« vzdihne Pwri in brzh utihne, ker se oglasi Ki in reche: »Prvich, mesechina sploh ne lije, ampak teche. Drugich, jaz sem edini, ki lahko o tem kaj ugotovi. In tretjich ... nasha polsnov sploh ni iz sivine, ampak iz presvetljene chrnine.«

»Tako je, dragi Ki!« vztraja Qro. »Jaz sem samo povedal, kaj je to, kar svetlí sicer chrno fujsko poltelo.«

»Ono zhari samo od sebe!« se spet oglasi Pwri. »In tochno tako je, kot pravi Ki: ne razsvetljuje ga mesechina, pach pa ga zatemnjuje globoka chrnina fujskega neba.«

»Mogoche je pa res tako,« popusti Qro.

»Ne! Ni!« se nenadoma razvname Ki. »Chrnina nichesar ne zatemnjuje, pach pa njo razsvetljuje nekaj drugega! Res pa je, da ena navadna zemeljska luna she zdalech ni edini vir kozmichne luchi, pa chetudi mogoche res zhari sama iz sebe. Res je, kar je rekel Pwri, strinjam se z njim do neke mere: jaz tudi zharim sam iz sebe! To naj bo odslej osnovni postulat fujske vere! Zahtevam, da me odslej uposhtevate in slavite kot vir svoje luchi, kajti vsi vi samo odsevate mojo svetlobo!«

Tako se je iz navadne bele mesechine razlil pomemben vpliv Modrega planeta na daljno galaksijo! Povzrochíl je revizijo temeljne doktrine uradne fujske vere! Pa she razbil je prastaro utvaro, da nasho zvezdo razsvetljuje razzharjeno srebrno gnezdo. Che bo shlo tako naprej, bo raztemeljíl she zastarelo srebrnomedveshko ideologijo in na nashi zvezdi ne bo nich vech tako, kot je bilo doslej.

 

Ero je pred Tanatom reshil zhe prenekatero bitje, a nobeno mu potem ni bilo tako zelo predano kot malo fujsko dekletce, imenovano Da di Do. Deklica ga je neprestano razveseljevala, mu prepevala in ga ljubkovala z nezhnimi dotiki, da so se v njegovi bujni domishljiji krizhali vsi svetniki, kar jih je doslej srechal v svojem vechnem zhivljenju. Ob njej se je vdajal hrepenenju po mladosti in norosti, ki ju doslej she nikdar ni bil delezhen, zdaj pa je postajal tako raznezhen in radozhiv, da se je kar topil od radosti, kadar je Da di Do objel in z njo ves vesel norel skozi prostranstva. Umikala so se jima celo najvishja bozhanstva, tako kot Vsezmozhni Bo in Vishja sila (ki sta se medtem porochila po volji Usode, kar pa za to povest ni bistveno in bo zato brez shkode preskochila).

Ero v nebesih dela tako kariero, da je kar naprej na poti med to in ono sfero, odkar pa je odreshil Da di Do, s sabo skoraj vedno vzame tudi njo. Tako sta tudi tokrat skupaj potovala in se med potjo igrala, dokler nista priplesala do bivanjske reke, ki razmejuje vesolje in nevesolje.

»Bolje, da tole reko prechkam sam,« ji reche Ero, »ker she nisem shel preko in priznam, da ne vem, kaj je tam. Ti pa ne sprashuj, zakaj, saj pridem kmalu nazaj.«

Da di Do se je nerada vdala, a je vendarle pristala na to. Chakala ga je in chakala, tedaj pa je na drugem bregu zaslutila nevidno prikazen ... kot da bi skochila v reko in zaplavala na to stran (Ero je medtem ochitno zablodil v neko drugo sfero), potem pa stopila iz vode in jo poshkropila. Da di Do sicer ni razlochila njene oblike, je pa zachutila na svojem poltelesu ljubeche dotike; zasuli so jo spomini, v chisti tishini je zaslishala neslishni glas svoje skrbnice. In cheprav ni razumela njene govorice, jo je dojela, ko jo je nevidna prikazen objela in poljubila.

 

Fujci verjamejo, da je tudi mrtev Zemljan zhe po definiciji podivjan in neumen. To zame, sina moje mame, seveda ne velja, si mislijo vsa nadzemljanska bitja. (Nadzemljanska so tista, ki so se po smrti na Modrem planetu povzpela na daljno zvezdo in potem tam prezhivela posmrtno eksistenco v fujski suzhnosti, v kateri so trpela pred svojo zaenkrat zadnjo transcendenco v virtualne rdechuhe in nadfujske duhovne lenuhe.)

S krili zasenchim krater, v katerem she kar slavijo Bojevo mater, in se narepenchim: »Oj, v boj! Za Boja in njegovo mater Milo! Nad fujsko tiranijo z vso razpolozhljivo energijo! Zaprashimo belo-sivo fujsko raso! Svobode ni in je ne bo, dokler na zvezdi vlada Fujec Ki, tako nas uchi Vsezmozhni Bo! To zvezdo lahko osvobodi le nasha sila, tako nas uchi Bojeva mati Mila Le Ti Kije Ni!«

Verjamejo, da jih je nagovoril bozhji glas (ne pa jaz), in se takoj razvnamejo, razjezijo, razgovorijo, vedno glasneje krichijo, da Kija sovrazhijo, cheprav se ga bojijo ... Toda najprej hochejo dojeti edino resnico in razumeti krivico, ki se jim godi, kajti brez tega se noben podivjan mrtev Zemljan ne razjezi preko tiste mere, nad katero bi opustil udobje in spokoj ter v imenu preprichanja in vere planil v boj.

»Oj, v boj!« jih zato bodrim, ko v vedno manjshih krogih letim nad njimi. »Gnusni Fujec Ki mori otroke in jih drobi v sol, od katere ima zhe vse zaprashene roke, njihove matere pa zaslepljene ochi! Ta grdun privilegira Fujce, nas pa zatira, ima nas za tujce! Poleg tega je neposhten vladar, ker nam krade denar! Zaradi njega samo she trpimo v revshchini in rdechimo! Naj se Ki spremeni v vechni prah! Nikogar ni vech strah pred njim! Smrt tiranu! Nam pa chast, oblast in Bojeva mast!«

Polprozorni rdechi prividi v kraterju kar poskakujejo od togote, nichesar vech ne vidijo, nich vech ne premishljujejo, v nichemer vech ne obchutijo lepote in topline. Nihche se ne zaveda, da jih je zhe skoraj do chrnine pordechila njihova lastna duhovna beda. In jaz lahko samo she ukazhem: »Gremo, chreda!«

 

 »To sem jaz,« se z drugega brega bivanjske reke razlega glas nevidnega privida, »jaz, ki sem te ljubila in vzgojila.«

»Kako si se me sploh lahko dotaknila?« se chudi Da di Do in se zaman ozira za njo. »Kako si lahko preplavala reko in mi zmochila obleko, che pa je tvoj glas she vedno na drugi strani?«

»To je bila samo usoda, ki se ni izpolnila, ti pa si jo zaslutila.«

»Bilo je lepo, cheprav she zdaj ne vem, kdo si! Mogoche te sploh ni ...«

»Spomni se name: jaz sem skrbela zate namesto mame, zdaj pa sem samo she pogubljena iluzija, pokonchana in znova porojena iz nicha.«

Da di Do se spomni, kako se je nekoch v daljavi velik planet odvrtel s svoje osi, se pred njenimi ochmi spremenil v neobstojechega pticha in odletel v noch. »Razumem, kaj se dogaja,« reche, »ti si nekaj, kar sploh ne obstaja. In si, cheprav te v resnici ni.«

»Res je, mila moja Da di Do! Pogubila me je Vishja sila in to samo zato, ker sem govorila, da se bosta porochila ona in Vsezmozhni Bo. Ti pa vesh, saj sem te jaz uchila, da se tudi o tej prasici lahko govori po resnici!« se je nenadoma razjezila iluzija.

Toda v istem hipu je magíja minila; drugi breg bivanjske reke je pregrnila gluha odeja tishine, toda Da di Do je opazila, kako se je tisochero neobstojechih prikazni pognalo v beg, ko se je z vishine spustil k njej prijazni Ero.

 

Chreda mojih chrno-rdechih vojshchakov se iznad oblakov, kjer na fiktivni biomasi vadi unichevanje, torej polezhavanje in zaprashevanje polsnovnih fujskih sovragov, pochasi spusti na zvezdna tla, kjer se pod vodstvom nevidnih, posebej izsholanih magov godi skrivni obred. Na vrhuncu se prikazhem jaz, raztegnem svoj neobstojechi ptichji vrat v nedogled in se spet lazhem, da sem Bog Chas. Noge in krila spretno skrijem v oblake, iz njih pa polijem zveste bedake z opojno pijacho; pod njenim vplivom me vidijo kot gromozansko ognjeno kacho.

Ko jim nashtejem zhe skoraj vse mozhne lazhi, se iz prsi neobstojeche matere vsemirja nenadoma zablestijo prelepe ochi, prav takshne, kakrshne krasijo Milo Le Ti Kije Ni. Vojshchaki ponorijo od radósti, njihovi norosti ni kraja! In ker privid ne izgine, tudi mene preshine blazheno spoznanje: bozhanska milost je iz kozmichne sinjine prebudila sanje, vanje pa se je konchno spet naselila moja ljuba Mila.

V sanjah je lazhna Bojeva mati planila nad rdeche-chrno pehoto in se z neobvladljivo pohoto lotila vseh stasitih junakov hkrati, tako da se je razmnozhila v neshteto teles. Pochutili so se zelo lepo, kot da je vse to res, in vpili od naslade, ko je Mila v vsakem od njih poteshila najnizhji nagon, medtem pa zvonila na bozhji zvon, ki ji ga je za to posebno prilozhnost posodila Vishja sila. Da jo ima rad, pa je zaradi bozhjega reda dokazal tudi Vsezmozhni Bo, ki jo je na vrhuncu obreda odzad prav po bozhansko poljubkoval s svojo strashansko, troedino nogó.

 

 

5 – BOJ ZA SVETLOBO

 

»Che se bo ideja o pravnem vesolju prevech prijela, bo imela kar precej dela tudi nasha slavna vojska! Kajti che bomo Fujcem zagotovili vech pravic in dolzhnosti, si jih bodo namrech postopoma kar sami prisvojili she vech! Lahko zachnejo zganjati norosti, kaj hitro lahko mine doba ubogljivosti in discipline! Da sploh ne omenim slabih obetov z drugih zvezd in planetov,« ugotovi Fujec Pwri, ki lebdi na Kijevi desni.

»Bodimo no malo bolj resni!« opozori Ki. »Raje poglejmo resnici v ochi: v tej ideji je tudi denar! Veliko denarja, za vas in za vashega vladarja, se pravi – zame.«

Pomembno delo sedmih odbornikov je, da gledajo chim bolj debelo, kadar na seji razpravljajo o kaki Kijevi genialni ideji. Kadar Ki pametuje, bi ga motilo kakrshnokoli na silo dodano premishljevanje. Ne prenasha pomislekov, ugovorov ali celo intelektualnega prepira, temvech tolerira samo kimanje in pritrjevanje. Zhe chisto navadno vprashanje, che ga kdo prepolemichno zastavi, je lahko usodno, ker lahko Kijevo blodno dusho tako razjezi, da dotichnega v hipu polezhi in zaprashi. She najbolj pa lahko fujski vladar ponori, kadar gre za denar.

»Takole je s tem,« jim razlozhi, »nasha dezhela rabi stroga pravna nachela. Zato naj bo vsaka krshitev razlog za vechjo ali manjsho razlastitev. Kdor kaj narobe stori ali pa se ne drzhi neke zapovedi, se mu iz telesa preprosto odvzame kos polsnovi, ki je vredna toliko in toliko denarja. Vechji delezh je za vladarja, z manjshim pa se krije stroshke kozmichne policije. Pwri! Policijo bosh mobiliziral ti. Od ostalih pa rabim dolg seznam, kaj vse je kaznivo in zarubljivo. In samo v skrajnem primeru zaprashljivo! Shele zdaj se mi svita, da iz prahu ni profita.«

»Povej, presvetli Ki, kaj pa bosh delal ti?« se drzne vprashati Fujec N'Bati.

»Jaz bom vzpostavljal in uveljavljal nachela pravnega vesolja; njihov temelj bo moja sveta volja; za vse, kar se bo godilo, bo obstajalo pravilo; pet odbornikov bo po mojih navodilih vrshilo nadzor nad skupno organizacijo tozhilcev in sodnikov; glavni garant za realizacijo te moje vizije pa bo komandant kozmichne policije. In jaz, kot najvishji vladar in najboljshi gospodar, bom seveda poskrbel za pobrani denar.«

Na koncu te seje se Ki samo she smeje in ves prevzet od svoje genialne ideje izda dekret, s katerim se jurisdikcija fujske drzhave razshiri preko vseh meja, do tja, kamor lahko sezheta realnost in fikcija.

 

Ero in Tanato sta prva opazila, da fujska oblast zhe dolgo ni nikogar zaprashila. Chudila sta se, zakaj se je le she tu in tam kaka Fujka razdelila, poleg tega pa sta zhe pozabila, kdaj sta ljubila zadnje zemeljske dushe, zato je njuna kozmichna pech zhe skoraj ugasnila. Vse to pa ju je prisililo, da sta se preselila v drugo galaksijo, kjer se bitja she vedno rada plodijo, umirajo naravnih smrti in se med sabo morijo.

»Me pa vseeno zanima,« se sprashuje Ero, medtem ko kuri ljubko prikazen z daljnega planeta Njuri, »kaj se je zgodilo, da se je nenadoma vse tako spremenilo.«

»Mogoche je kaj zastrupilo zemeljsko atmosfero, nad zvezdo se je pa morda srebrno gnezdo zhe prevech stalilo ...« ugiba Tanato.

»Zhe, zhe, ampak che bi bilo tako, bi mrtve dushe kar mrgolele po vesolju in hrepenele po najini ljubezni,« se ne strinja Ero.

»No, saj to za naju ni velik problem, kakorkoli je zhe s tem. Tako zvezda kot Zemlja sta v tej neizmerljivi prostornini lahko popolnoma zanemarljivi.«

»Njuni duhovi pa nadomestljivi ...«

Ochitno sta si tudi tam, kamor sta se priselila, uredila lepo bivanje, cheprav jima prelivanje njunih barv in dim iz kozmichne pechi nista vech nudíla takshnega zadoshchenja, kakrshnega sta uzhila in se spominjala iz prejshnjega zhivljenja, ki ga zdaj za njiju definitivno vech ni. (Razen che se bosta kdaj spet preselila nazaj.)

Kaj vse so Fujci spremenili in povzrochili s temi spremembami, sem pod svojimi krili opazil tudi jaz. Najprej to, da se skorajda niso vech delili, ker so se bali za lastno polsnov in so z njo raje varchevali. In drugo, da iz podobnega razloga niso vech skoraj nikogar zaprashili.

Namesto tega so kopichili zarubljeno polsnov v zaklenjenih trezorjih in kmalu unichili bleshchecho podobo svojega naroda, kajti s tem, ko je bila s fujskih teles postopoma odstranjena in zaplenjena bleshchava, se je popolnoma spremenila narava fujskega ljudstva. Ali drugache: ko je bila iz fujskega poltelesa enkrat zaplenjena vsa svetloba, ni bilo vech sposobno niti transcendence na vishjo raven niti vsaj minimalne eksistence na zvezdni peshchini. In kar je najhuje – poltelo je ostalo brez svoje esence in je zato, neobstojeche, samo she oblezhalo v praznini.

 

V podzvezdni jami se iz globokega sna drami Fu Bon Mi Kiga Ni. Priklenjen na Kijeve nevidne verige in napol mrtev chemi v jechi kot zhrtev velepomembne pozgodovinske intrige svojega deda. Nich ne govori, samo sovrazhno gleda in ponavlja, da je sin srebrnega medveda in da se nichesar ne boji; tako mu je namrech svetovala njegova mati Mila Le Ti Kije Ni, preden ga je predala njegovi lastni usodi.

Fujski jechar se umakne, kajti v jecho vstopi sam gospodar.

»Lep mozh si zhe postal,« reche Ki, »zhal pa tichish tule v zaporu in mi celo brez besed grozish! Pa vesh, da bi ti dal vse, kar zhelish, che bi sprejel nash fujski red, saj sem vendar tvoj ded! Ti pa raje molchish, kot da bi mi izdal, kdo je tvoj oche! Ne delash prav!«

»Jaz sem sin srebrnega medveda in nimam deda.«

»Seveda, seveda,« Ki dushi jezo pod pretvezo dedovske dobrotljivosti. »Ampak jaz sem dobil na primer od tvojega strica chisto drugachne informacije, tebe pa lahko iz te situacije reshi samo resnica. Oba veva, da tvoja mama ni rodila sama od sebe, nihche od Fujcev je ni razdelil, torej je iz meni nerazumljive vneme dovolila, da jo je oplodila neka pojava, ki ima nefujsko seme. Zdaj mi pa povej, chigava!«

Fu Bon Mi molchi.

Ki pa she kar govori: »Medved je zhe ni naskochil, ker je tako tezhak, da bi jo speshtal in razmochil! Ali pa bi ga ona she do konca ugonobila, ko bi se z vso vrochino sestopila nanj.«

»Jaz sem sin srebrnega medveda.«

»Ne zajebavaj lastnega deda! Mislish, da ti tvoja srebrna dlaka dopushcha imeti mene za bedaka!?« se Ki zhe jezi, zato se raje obrne in oddrsi iz jame, preden vnuku naredi kaj hudega.

Na vladarski peshchini se medtem Mila Le Ti bori s spomini na izgubljenega sina in ne ve, da je zaprt chisto blizu nje. Tedaj se naravnost iz njegove jeche privleche mimo njen oche Ki in ubozhica lahko razbere iz njegovih ochi: »Hcherka, rozhica moja, ti pa res nimash sreche.«

Oche je namrech nachrtoval, da se bo razdelila in mu podarila malo Fujko, ona pa je iztegnila tisto svoje zhareche stopalo, da je v njem razgnalo bogve chigavo otepalo in se je osemenila! Zdaj si pach rodila, kogar si rodila, si misli Ki, ampak s tem si pogubila lastnega otroka. Nikdar ga ne bosh niti videla niti govorila z njim, lahko bosh le she krivila samo sebe in se sprashevala, zakaj si ga izgubila.

 

Da di Do poje tako lepo, da zachne fujsko nebo ob njenem petju jokati od sreche. Njeno petje je chisto in hrepeneche, vroche od neizpolnjene strasti, ona pa she ne ve, kaj hoche in kaj zheli. Poltelo se ji blesti pod razchustvovanimi oblaki, ko mimo nje drsijo fujski vojaki in policaji, natovorjeni z nevidnimi okovi; iz njihovih senc tulijo brezglavi beli volkovi, podobni vrtinchastemu zemeljskemu snegu, tulijo in se polegajo po srebrnini ob bregu bivanjske reke. Da di Do se zdijo kot pokveke, zlasti zato ker tako grdo prdijo, da se ji pred ochmi mesha mrak v zastrupljeni zrak, cheprav na zvezdi zraka sploh ni.

Ero jo ljubkuje, ona pa s pesmijo kljubuje zavijanju belih volkov in bi shla najbrzh kar domov, toda tudi njenega doma ni. Ostala je sama; njena druga mama je bila kaznovana, izgnana, pokonchana, obsodili so jo, da je opravljivka, cheprav je o Vsezmozhnem Boju in njegovi sedanji zheni z vso pravico zhe tedaj govorila resnico.

»Srechala sem njen privid,« poje mladenka, »tam kjer zadnji zid deli obstoj od neobstoja, tam trpi in me pogresha mati moja ...«

Iz oblakov kapljajo solze, chete fujskih vojakov in policajev se igrajo bitko, Ero bozha Da di Dojino ritko in ona zadehti kot zemeljska rozha. Nad bojnim poljem zapre ochi, njena dusha pa leti nad vesoljem, kjer celo Vsezmozhni Bo poslusha njeno petje in hoche deliti to dozhivetje vsaj she z Vishjo silo. (Toda ta ravno doma kuha mozhu kosilo in itak nima posluha, tako da je cvetje ovenelo in se posushilo, preden se je Boju v bozhanskem srcu kar koli premaknilo vsaj toliko, da bi zachelo utripati.) Ne glede na to zachne Ero tipati Da di Do na mestu, kjer bi se jo dalo razdeliti in se hoche z njo na vsak nachin ljubiti, toda njeno oko se zapre in Ero od neuslishane pohote skoraj umre, kar pomeni, da se mu vijolichno tkivo razpeni in prelije v srebrno-sivo, nich kaj zanimivo in radozhivo barvo. To ga she pravochasno pomiri in jasno je, da zato tudi njegov kol pochasi uplahni.

Da di Do pa prepeva in prepeva, kot da vsega tega niti opazila ni. Njeno poltelo odseva Erovo srebro in posrebreni stihi tako zelo obnorijo fujsko drzhavno policijo, da je ne ukroti niti kruti vladar Ki. Policaji se sprva raznezhijo in vzradostijo, tik nato pa se zbojijo prelepe melodije in se pozhenejo v beg na drugi breg bivanjske reke. Zhal se zaradi hudih tezhav med plavanjem utopijo, kajti njihova zaprisega gospodarju ne dosega drugega brega. Ko to vidijo fujski vojaki, ki so she vechji bedaki od tamkajshnjih policajev, se razbezhijo in pustijo mejo med obstojem in neobstojem nezastrazheno. Policijstvo in vojashtvo fujske dezhele je v tej bitki (proti Da di Dojinemu glasu in ritki) porazheno, ona pa she kar popeva in podrhteva od naslade. Erove barve bi jo sicer rade prelile, toda prevech so se posrebrile in s tem ohladile, da bi jo lahko tu in takoj zdaj kdovezakaj razdelile. Tako zaradi umanjkanja vijolichnega odtenka med Erom in Da di Do spet ni prishlo niti do erotichnega pomenka. Ampak kdovedoklej bo she tako?

 

Mila in Ki sta ravno govorila o Fuju, ko se je v Milino peshcheno vrtacho spustila Kijeva pomochnica in nujno opozorila Kija na manjsho kozmichno kacho, ki naj bi na meji urochila in nato pogubila dve vojashki in tri policijske chete. Ki se je takoj odpravil v prozorno vladno palacho in zhe gnjavil fujske veljake, naj odgovorijo, kdo in zakaj se je spravil nad vojake in policijo.

»Pwri, she preden se nebo zatemni, mi bosh ti(!) povedal, kako se kaj takega sploh lahko zgodi!« renchi Ki. Od besa se tako poti, da »dishi« (tako se o tovrstnem smrdenju uradno govori) po celi palachi. »In da ne slishim vech niti besede o manjshi kozmichni kachi, ker vsi vemo, da v vesolju obstajajo samo velike, pa she tiste nimajo kachje oblike in nravi!«

»Tako, je vasha svetlóst, zhe samo pomisliti na manjsho je popolna norost,« pritrjuje Pwri, vsi pa brezglavo kimajo (tako da se pripogibajo do pasu), kot da nimajo nobenih skrbi.

»In ti, Pwrila, bosh takoj ugotovila, kam so se izgubila poltelesa mojih junakov! Brez nechesa ne bo nichesar!« vladar nadere tudi svojo pomochnico. Ta se hitro zbere, zajezdi neobstojecho ptico, kakrshna sem jaz, in odvihra na njej v slepecho svetlobo. Ker pa me nekaj ali nekdo pravkar divje zhene v vishave, je mogoche, da je zajezdila celo mene; obstaja velika verjetnost, da se bo Pwrila z mano vred utopila v daljave ali pa se bo utrnila z vesoljnega neba kot tiste srebrne zvezdice, ki nikdar ne padejo na tla.

Smrdechi vladar she kar vpije in tako sije v naplenjeni blestechi polsnôvi svojega telesa, da chlani odbora zatiskajo ochesa. Ne dojemajo, kako lahko zaradi tako bogatega zharenja dozhivljajo toliko trpljenja. She dobro, da se Ki izkazhe in konchno ukazhe nekaj konkretnega: »Takoj je treba mobilizirati rezerviste in sicer prnomiste, borzoniste in brkoshiste, jim intenzivno promovirati srebrnomedveshko ideologijo, jih nauchiti kako krotiti vrtinchaste bele volkove in kako uporabiti nevidne okove. Pwri in Pwra, to je naloga za vaju dva!«

Medtem ko se seja Kijevega odbora konchuje, pa se tik ob meji fujske dezhele na mojem hrbtu razteguje Pwrila, ki se je zhe skoraj razdelila, tako jo raduje moja neobstojecha sila. Od neobrzdanega ugodja je chisto pozabila, kaj naj bi na tej misiji ugotovila in sporochila Kiju. Zato je sklenila, da jo bodo odslej moja krila dvigovala v shirne vishave in da se sploh ne bo vech vrnila v palacho reshevat butaste Kijeve tezhave. No, glede tega se je hudo zmotila, saj ni niti slutila, da se bo neobstojecha ptica pod njeno rito temeljito spremenila in sicer v veliko, gorecho kozmichno kacho, ona pa bo imela srecho, che se bo sploh she lahko kamorkoli vrnila.

 

Rezervisti, med njimi she slasti brkoshisti, privrzhenci nekdanjih zemeljskih prakomunistov, so se soochali s hudimi tezhavami: ukvarjati so se morali z novimi napravami za tiho prodiranje v fujsko psiho, pri tem pa se pretvarjati, da gre za servisiranje nevidnih okov za vklepanje ujetnikov, cheprav je shlo v resnici za samokloniranje oziroma za ideoloshko samofiksirnje. Vse, kar so se uchili, je bilo tajno, in che je sluchajno kdo komu kaj zinil, so mu zaplenili vso bleshchavo iz poltelesa. Che kdo chesa ni doumel, bi bilo zanj she najbolje, da bi chim prej izginil v nepovrat. Ker pa to ni bilo tako enostavno, si je v najvech primerih bleshchavo odvzel kar sam, ker je imel pri tem do odpusta iz policije nekaj popusta: vmes je lahko ohranil nekaj zharenja, ki je po odpustu seveda ugasnilo, s chimer je minilo tudi njegovo aktivno bivanje.

V chem pa so se kazale najvechje tezhave? Prvich, tudi fujski rezervist nima glave, da bi mu shlo vanjo kaj malo bolj kompliciranega. Drugich, naprave so nevidne, niso niti iz polsnovi in se jih da le s tezhavo prijeti, s she vechjo pa dojeti njihovo delovanje. Tretjich, ker je prepovedano govoriti, se je nemogoche tudi uchiti, saj v normalnih razmerah uchenje celo na fujskem poteka prek besed. In chetrtich, brkoshistichni red in njegova ideologija v bistvu temeljita na prividih chloveka, kar je za fujsko pamet, ki je vendarle nekoliko bolj razvita, precejshnja prepreka. In zadnjich toda ne poslednjich – niti prakomunist niti brkoshist se doslej nista znala iz zgodovinskih izkushenj nichesar nauchiti; najbrzh ju je (bilo) prav zato tako lahko pogubiti.

Che kdo meni, da je shlo z borzonisti kaj bolje, naj se gre malo prezrachit v vesolje! Namesto da bi ujetnikovo psiho preprosto vklenili v okove, so vsako mozhnost ravnanja najprej razdelili na sodo in liho, nato pa pomnozhili in odshteli od osnove, da bi tako zrachunali, koliko bleshchave bodo z vklonitvijo zasluzhili. Posledichno – jasno! – niso dobili iskanega rezultata in zato ponavadi raje niso nichesar storili, kot da bi se osramotili pred drugimi. Osramotili se sicer niso, so pa – kot skupina – izgubili iz lastne polsnovi skoraj vse, kar se je bleshchalo. Ker se je nabralo v drzhavni blagajni in so bili to bajni Kijevi profiti, se ta niti ni tako zelo sekiral. Res je sicer, da borzonisti vechinoma niso postali policisti, toda Ki je kljub nevarnim varnostnim razmeram bolj cenil zdravo ekonomijo kakor mochno tajno policijo.

Brnomiste, ki so jih imeli ostali sicer za bedake, pa se je dalo uporabiti kot potencialne junake, torej kot policaje in vojake. Takoj so npr. ugotovili, v chem je shala nevidnih okov, in so jih zhe uporabili: ujetnika je bilo treba vkleniti, ga umsko razorozhiti, mu omejiti mishljenje in ga nauchiti reda (kako naj misli, v kaj naj verjame, kaj naj obsoja, koga naj sposhtuje in koga sovrazhi, kam naj gleda ... skratka, kaj sme in chesa ne sme). Tako so zlasti brnomisti obveljali za vztrajne in uchinkovite razosebljevalce, plenilce in pokonchevalce. Obvladovali so vodilne polozhaje v vojski in tajni policiji, loshchili epolete ter srali dekrete po zatrti fujski demokraciji.

 

Oche se boji mojega sina! nenadoma spreleti Milo Le Ti. Iz kozmichnih meglic in iz zamolchanih govoric so jo namrech brez opozorila, sredi kosila napadle strashne slutnje: Kaj che ga je zvabil v past, da bi si za vse veke ohranil oblast!? Kaj che je njegova tajna policija ugotovila, da sem se takrat napila ljubezni z mrtvim Zemljanom!? Kaj che je oche nad njim uporabil silo in pogubil moje milo dete!?

Kosilo je na Fujskem od pradedov podedovan obred obredov. Ko zlatokrilati zmaj zaspi in srebrno gnezdo vech ne zhari, se Fujci vrnejo z dela na domache peshchine, vsak v krog svoje druzhine; Fujke jih prichakajo chim bolj razigrane in razsijane, da se mozhje lahko nauzhijejo njihove svetlobe namesto hrane. Odpade kakrshnakoli tezhava, kot je bila na primer prebava, ki je pestila Zemljane, dokler se jih ni Zemlja znebila.

Ko se mozhje okrepijo, ker ji zhene razsvetlijo, she oni prelijejo v zhene energijo, in sicer tisto, ki so si jo prej pridobijo na delu. Po tem delu obreda jih lahko razdelijo ali pa tudi ne. Hcheram in sinovom tega seveda ne pustijo (cheprav ob starshih, kadar se delijo, tudi otroci mochno hrepenijo in sinovom kolichi shtrlijo she vishje kot ochetom, hcheram pa se bleshchijo stopala), saj velja uradni odlok, da se vsako Fujko lahko razdeli samo tedaj, kadar to formalno odobri drzhavni urad, vsak otrok pa mora trpeti skomine cele druzhine, dokler se ne zaposli. Oblast namrech skrbi, da se prevech, prezgodaj in prehitro ne razmnozhijo, predvsem pa da ne zhivijo po svoje. Na ta nachin se drzhava preventivno bori proti morebitnim uporom (ki bistveno hitreje zrastejo iz svobodoumja kot iz enoumja), saj ima pod nadzorom tudi najintimnejshe zadeve svojih drzhavljanov.

Zanimivo, da Fujci ne vedo, kaj je to incest, zato tudi ni zheninov in nevest, ampak sta dva porochena, chim je ona prvich razdeljena. To je razumljivo, saj se tudi pri incestu Fujko razdeli na istem mestu, pa she greh ostane znotraj druzhine; obchutek krivde namrech hitreje mine med druzhinci, ki se imajo radi, kot pa med nedruzhinci, sploh che so nenadzorovano podlegli nasladi. Za krivdo seveda na duhovni instanci skrbi Vsezmozhni Bo, ki pa – kot se govori – sam brez dovoljenja vsak dan razdeli vsaj po eno Fujko, che mu gre vse po srechi in mu tega ne preprechi Vishja sila. Tako da se lahko tudi pred njegovimi ochmi fino greshi brez slabe vesti, saj lahko z vsezmozhnim Bojeslovom vladar pod dolochenimi pogoji (za denar) itak vse grehe odpusti.

Fujsko mladino vedno bolj intrigira svinjarija, da razdeljevanje kontrolira Kijeva tajna policija. Ta namrech v vse vechjem obsegu nadzira tako pravo kot nepravo razdeljevanje (nepravo je tisto, ko se Fujec s privzdignjenim kolom loti Fujke tako spretno, da ji je vsaj enako fletno, kot che bi jo dejansko razdelil; ona je torej poteshena, cheprav ostane nerazdeljena. Fujcu namrech njeno poltelo omogocha alternativni vtik, to pa je trik, ki se ga da hitro nauchiti in z njim ne samo umiriti in spet polezhati Fujchevo otepalo, ampak zadovoljiti tudi vsa Fujkina prichakovanja, se pravi – ji pogasiti bolj ali manj tleche stopalo). Fujska mladina se sicer sprashuje, zakaj je treba to pocheti na skrivaj, a se dovolj boji oblasti, da o tem ne govori in oblastnikom zaradi tega (she) ne dela javnih tezhav.

Zato pa mladi Fujec marsikdaj povzrochi probleme sam sebi, predvsem kadar zaradi prehude vneme in iz golega hrepenenja prodre v napachno vtorino in si ustvari druzhino v nasprotju z nacheli pravnega vesolja, se pravi – brez dovoljenja. Po veljavni zakonodaji druzhina nastane in obstane, le otroka se zapleni, kar pa pusti zlasti v materini dushi globoke rane.

In prav taka rana zdajle mochno skeli Milo Le Ti, ki sluti, a ne samo to, ki chuti, da ji je poshastna roka njenega ocheta pogubila otroka! Zaveda se, da je storila nesmrtni greh (v Kijevih ocheh), ko je bila osemenjena s prepovedanim semenom mrtvega Zemljana! Bila je she vech kot razdeljena, bila je oplojena! In kaznovana! Kajti zdaj ji je druzhina raje pogubila sina, kot da bi mu Ki, ta poshast od ocheta, prepustil vsaj kanchek svoje oblasti!

Milo bo zdaj zdaj razgnalo, ali pa bo njeno razzharjeno stopalo vzhgalo globoko brezno v ochetovo poltelo in tam pustilo sled, ki ji bo fujsko ljudstvo sledilo v novi vesoljni red!

 

Moje telo gori, ogenj mi plamti iz kril! Besede, glasnice kozmichnih sil, so se vnele v svojih podpomenih in se razpuhtele v plamenih. Iz kraterja se razliva lava mrtvih Zemljanov, neshtetoglava vojska teche iz goreche govorice chez zvezdna tla, nad njimi plapolajo chrno-siva krila neobstojeche ptice, ki se bo spremenila v boga. Vojska mrtvih Zemljanov mu bo sledila v deveti hip, ko bo tukajshnje galaksije pretresel nov bozhanski utrip in bo nad sprtimi kontrasti spet prevladal temeljni princip univerzalne harmonije. Iz zvezdinih pechin bo pritekla voda in z vishin se bo nasmehnila svoboda.

 

Med petim in osmim hipom je bilo Kiju v Fujchiji tako fino, da se skorajda ni vech spravil kukat skozi zlato lino; do zdajle, ko je pohlepni vladar preshtel svoj drzhavni denar in dozhivel neke vrste razsvetljenje: obdobje njegove vladavine se ne bo konchalo, kar pomeni, da bo na zvezdi prostornine za ves prihajajochi denar slejkoprej premalo. Treba se bo vojashko nashcheperiti in usmeriti navzven, osvojiti nekaj novih zvezd in planetov, da bo mogoche sploh she kam zlozhiti mnozhico paketov, v katerih se medi monetarna bleshchava zaplenjene polsnovi.

Gleda torej skozi zlato lino in se mimogrede nehote zagleda v mesechino, ki vsa bleda obseva Modri planet. O njej so na odboru izrekli zhe nichkoliko besed in nichesar dorekli, ona se pa po dolgem premoru zhe spet razodeva kot eno kljuchnih vprashanj. Kdo mi bo odgovoril nanj? se sprashuje Ki. Kdo zna oceniti, kako se jo da zapleniti in koliko je vredna v denarju, ko je tako chedna, da bi morala meni, vladarju vseh vladarjev, nujno in redno kapljati v trezorje kot izredna prihodnina?

Takoj veli sklicati fujske vodilne ekonomiste, jim ukazhe pochechkati brezsnovne liste s formulami in shtevilkami ter narediti izrachune, koliko se da zasluzhiti z zaplembo sija Zemljine lune. Ekonomisti se bojijo in raje nichesar ne ugotovijo, kot pa da bi naredili napako; shtevilke in formule na prozornicah se mnozhijo, vmesni rezultati se kar vrstijo, a nihche od njih nima poguma, da bi Kiju predochil spoznanje chistega uma in mu predochil konchni rezultat.

Konchno se le ojunachi ekonomist Qrwad, zakorachi pred vladarja in zelo nerad reche: »Nihche ni dovolj bogat, da bi si iz mesechine pridobil kaj denarja. Stroshki bi bili premitoloshki. Poleg tega mesechine ni mogoche niti zajeti, kaj shele imeti. V karkoli bi jo kdo zajel, bi se verjetno razlila chez rob, che ne bi prej zhe itak ugasnila, ker bi izgubila stik z matichnim svetilom, torej luno. Mogoche bi se jo dalo olastniniti edino skupaj z njo, ampak Zemljina luna je prevelika in se neprestano izmika, ker venomer nekam drsi. Nobeno skladishche ni dovolj prostorno, da bi jo shranili vanj, razen che bi jo prej zdrobili, s chimer bi jo najbrzh tudi ugasnili in bi torej spet ostali brez mesechine. Zato sklepam, pa tudi moji kolegi so to spoznali, da je vse skupaj neizvedljivo in torej tudi neizrachunljivo.«

Ki ugotovi, da so Qrwad in njegovi ekonomisti ekipa zastarelega tipa, nesposobni in leni, zato jim zapleni vso bleshchavo. Ker pa so bili vsi zelo imoviti, se mu skupna vrednost njegovega drzhavnega bogastva povzpne chez glavo in ga zachne dushiti. Poshteno zaskrbljen se spet zachne ozirati skozi zlato lino, da bi nashel reshitev zase in za svojo ogrozhêno domovino.

Tedaj pa zagleda zverino, ki jo komaj prepozna: kosmata je in sveti se, kot bi bila iz srebra. Ostri chekani se ji bleshchijo, iz gobca pa se ji cedijo sline. Videti je skrajno agilna, tako rekoch silna! Medved! Nenadoma plane proti Kiju in tako grozeche rjove, da jechijo membrane in se drobijo leche na zlatem okviru! Zadnja varovalka se bo strla! She malo in se bo lina odprla, strashna zverina je zhe chisto blizu, zdaj bo skochila skozi okvir naravnost vate in te pozhrla! Zapri zlato lino, Ki! Zapri!

 

 

6 – BELI VOLKOVI

 

Z brega bivanjske reke, kjer so bile polezhane, se proti fujski dezheli vrtinchijo razcefrane volchje pokveke. Vdihuje in izdihuje jih brezzrachna sila, drugachna od chesarkoli; z njenimi prozornimi pljuchi se pospeshuje vse vesoljno dihanje. Nevidni mikrokosmichi kozmichnih zveri se spreletavajo z mikrodelci vakuuma in kot krilati hudichi obletavajo meje Kijevega uma. Tiho se hulijo v shpranje ob okviru zlate line, zraven pa tulijo volchje napeve in burkajo mirno valovanje tishine.

Nich ni nevidno za vse ochi. Prav zdaj jih, na primer, skozi lino vidi Ki. Podobni so snezhnemu viharju, kakrshne je lahko opazoval na Modrem planetu, ko se je she Solsticij igral z letnimi chasi. Cheprav Ki izkljuchi zvok njihove tulbe, ta ne potihne, ampak se samo spremeni v jok. Cvilba je tako pretresljiva, da siva barva polsnovi Kijevega poltelesa skoraj pochrni, on pa trpi, kot da ni trdozhiv trinog ampak obchutljiv otrok.

Toda shpranje so vbite tudi v razpochene leche! Vanje se zhe zavleche prvi beli kosem, kmalu jih je na tej strani zhe osem in vedno vech! Najprej se poskrijejo v Fujevo podzvezdno jecho, zarijejo se v blizhnjo vrtacho, zavlechejo se celo pod Kijevo domacho peshchino in kmalu poselijo célo fujsko domovino.

Cheprav jih lovi Kijeva tajna policija in je Ki ukazal, naj jih prijavljajo vsi drzhavljani, se nemoteno sestavljajo iz kosmov v nevidne zveri. Fujcem se prikazujejo kakor prijazne prikazni, zato so tudi Fujci prijazni z njimi in o njih z nikomer ne govorijo, she najmanj pa s policijo. Ve se namrech, da beli volkovi poshtenemu Fujcu nich hudega ne storijo in da se jih od vseh najbolj bojijo prav Ki in njegovi priskledniki.

 

Po poti proti domachi vrtachi se pozibava Da di Do, nad njo se spreletava Ero, za njo pa podrsava petero Kijevih tajnih policajev. Prvi je komandant, lep fujski fant, oblast ga je sicer (kot vse ostale policaje) vklenila v nevidne okove, vendar pa jih je Da di Do zlahka razklenila in zdaj njegova dusha prosto plove v duhu razvrata skozi polsnovna vrata naravnost v njeno poltelo. Che bo shlo vse gladko, seveda. Tudi preostala chetverica jo zaljubljeno gleda in se spreneveda, da kaj vidi. A kako naj ubog tajni policaj kaj vidi, che mu pa spod pasu shtrli chez ochi debel drog in od strasti shkropi vsenaokrog? Mimoidochim Fujcem zaradi tega she bolj drsi kot ponavadi, toda zdaj imajo Da di Do zhe radi in vedo, kaj mladenka v podobnih primerih na koncu naredi.

Ona se torej ziba kot kozmichna riba, ki plava v sinjini, in privede policajske otepache do vrtache. Tam jim ponudi svetlobne jedache, tedaj pa jih popade krdelo belih volkov! Nevidne zveri pozhrejo vso njihovo polsnov, toda chetudi bi rade zhrle she malo, ni od tajnih policajev prav nich ostalo. She zmeraj so lachne, le da so zdaj zaradi zauzhite fujske polsnovi drugachne: predvsem so bolj ljubeznive do Da di Do, po barvi pa niso vech prozorno-bele, ampak postajajo belo-sive.

Ero she pozdravi Tanata, ki je volkovom odprl vrata za pokol, potem pa se spusti navzdol na svojo lepotico, jo prezharí z vijolichno meglico in od uzhitka zamizhi.

 

Odkar Ki samo she chemi pri tleh in bolshchi v nebo, se fujski general Pwri pochuti zelo slabo. Ni naiven, ve, da si zasluzhi kazen, toda vladar do njega she vedno ni niti neprijazen niti agresiven. Prejshnje generale se je razreshilo in zaprashilo zhe zaradi kake brezvezne traparije, bodisi da je kdo zagovarjal napachno idejo ali pa samo ugovarjal vladarju. Njemu, ki je odgovoren za resne svinjarije, se ni pa (she) nich zgodilo. Neshteto ubitih pripadnikov vojske in policije, teror in volchje pozhrtije na peshchinah, razmnozhevalna nedisciplina v fujskih druzhinah, neodkrita intelektualna mina pod temelji drzhavne ideologije ...

»Pwri,« se tedaj oglasi Ki in shest polprozornih odbornikov zapichi ochi v generala. Ocenjujejo, da je konchno nastala situacija, ki bi morala zhe zdavnaj nastati, in prichakujejo, da bi se moral Pwri she malo bolj bati zase.

Pwri si ne upa odgovoriti. V riti zachuti neznosno tezho.

»Pwri,« ponovi Ki, ki she kar bolshchi v nebo, kot da se ne bo nich zgodilo. Ali pa bo nenadoma z vso silo udaril grom in razmesaril generala, Ki pa bo potem izjavil, da je bila to samo shala.

»Da, moj vladar,« se Pwri vendarle ojunachi. V sicer prostorni prozorni palachi se prichakuje odlochilno dejanje: general je pripravljen na pokonchanje.

»A si reshil probleme?« vprasha vladar. »Saj vesh, tista bivanjska reka, a she odteka?«

»Kakor za koga. Ampak velecenjeni Ki, to ni bila moja naloga.«

»Vem, Pwri, vem, kako je s tem. Kaj pa belo krdelo, se je zhe razsmrdelo ali ne?«

»Lovimo ga, dokler ga ne ulovimo. To skushamo pocheti zelo premishljeno in previdno, tezhko ga je ujeti, ker je nevidno.«

»Jaz sem ga pa videl,« reche Ki in zhe spet molche bolshchi v nebo, kot da vse ve.

»Videl? Nemogoche!« hoche biti pameten Pwri, toda tu se njegova bivanjska zgodba koncha, kajti ko ga Ki grdo pogleda, zagleda na njegovem mestu srebrnega medveda ter ga v hipu polezhi in zaprashi. Takoj nato pa kruti vladar spet nepremichno chemi in se mu zdi, da je bilo to, kar je pravkar storil, modro in pravichno.

 

Fu Bon Mi Kiga Ni je sicer pripet na nevidne okove, vendar to ne vpliva na njegove miselne tokove in notranji svet. V jechi je prezhivel zhe kar nekaj kozmichnih hipov in medtem marsikaj doumel. Zlasti to, da je bivati lepo in to ne glede na konkretno okolje, s katerim te obdaja vesolje. Nich hudega, che si zaprt, pomembno je, da si zazrt globoko vase, kjer ni mejá. Kdor to spozna, se osvobodi, tudi che tichi v zaporu. Prvi hip, ki te odpelje v lastne globine, nikoli ne mine; vsak nov kozmichni utrip pa samo she dodaja vsebine, ki so tvoja duhovna hrana, darovana od matere, ocheta, babice, deda ... mogoche od boga ... in tako nazaj ... do srebrnega medveda.

Fu gleda svojo srebrno-sivo dlako, vsako dlachico posebej, kar se mu zdi nadvse zanimivo pochetje. Spominja se materinih zgodb o srebrnem kosmatincu, rojenem v vrtincu kozmichnih vetrov, ki se je privrtinchil iz davnih vekov in se nad zvezdno sinjino sparil z mesechino. To je bil tvoj pra ... praded, mu je govorila mati, ustvarila sta ga nadnaravni red in vesoljna praznina, srebrni kosmatin pa je bil njun najstarejshi sin. Prav tedaj je prav nad to zvezdo prilêtel zlati zmaj, jo oplodil in si na njenem nebu spletel gnezdo iz srebrnih niti. Dolgo ni mogla roditi, tako globoko je zanosila, dokler se ni nad neko njeno peshchino zmajeva zlata svetloba s prahom spletla v zhivo tkanino, ki jo je oblachno nebo izoblikovalo v belo-sivo, sijoche poltelo. To je bila tvoja pra ... pramati – iz njene potomke sem se razdelila jaz, tvoja mati Mila Le Ti Kije Ni.

In kdo je moj oche? jo je na tem mestu vedno vprashal Fu Bon Mi.

Tvojega ocheta ni ... ni bilo in tudi che je bil, ni bil nekdo, na katerega bi se lahko ti zanashal, je vedno odgovorila mama Mila, Fu pa tega potem she dolgo ni vech vprashal.

Fu Bon Mi Kiga Ni lezhi na tleh, misli te misli in poslusha smeh treh nevidnih volkov, ki bivajo z njim v jami. Kadar so z njim sami, se kar naprej shalijo in smejijo. Ko se iz jeche porazgubijo po fujski dezheli, preganjajo fujsko vojsko in policijo ter pozhrejo vse mobilizirance, ki jih ulovijo. Ko pa se, vechji, she mochnejshi in vsakich malo bolj sivi, spet pripodijo v jecho, se she bolj ljubeznivi stisnejo k Fuju in mirno zaspijo.

 

Tanata zanima, chesa Ero nima pod nadzorom. Na primer: che Ero vidi prebavine belo-sivih volkov, ga mine veselje do bivanja. Ali pa pogubljanje policajev, to ga chisto zvije, ker njega pach bolj motivira poljubljanje. Upira se mu akt zaprashitve, to je zhe itak jasno, medtem ko postane kar vzhichen od vsake oploditve. To je samo nekaj primerov, ko se she kako rad umakne Tanatu, ali pa mu katerega tudi podtatkne, che ga Tanato ne opazi sam.

Tako je zadnjich na bregu bivanjske reke kolegu odstopil kup prebavljenih vojakov in she enega fujskega policaja, ki se je utopil. Pravkar pa mu nese tri oplenjene Fujke, ki so jih raz-svetlili (se pravi – jih zatemnili) in njihovo svetlobo spremenili v denar. Od njih je ostalo samo she nekaj motne polsnovi, ki je zhe skoraj ni vech.

»O, hvala, hvala, hi hi hi,« se zadovoljno rezhi Tanato in zadushi she zadnje zharenje treh oplenjenk, »adijo, zhivljenje!«

»In kaj imash zdaj ti od tega, dragi kolega?« ga vprasha Ero.

»Kar eden da, to drugi vzame! Pridesh iz vsega in odidesh v nich. Vse je bog, nich je pa hudich. Slishi se kot jamrarija, v bistvu pa je to moja bivanjska filozofija. In da me ne bosh imel za navadno teslo, ti izdam she svoje geslo: Smrt zhivljenju! Zhivela smrt! »

Eru se taka filozofija sploh ne zdi preprichljiva, on namrech ve, da se itak nikoli nich ne koncha in je teslo samo ta, kdor tega ne spozna. Zato she on odzhebra Tanatu svoje geslo: Zhivelo zhivljenje! Smrt biva!

Uboga smrt pa skriva obraz, ker je sama kriva za razlichne razlage njene zmage nad zhivljenjem, ki je hkrati tudi njen poraz.

 

Mila Le Ti Kije Ni se je malo zredila. Odkar je rodila in se vrnila domov k ochetu, ji gre slabo. Zaveda se, da uzhiva prevech svetlobe in da zaradi duhovne lenobe s poltelesom prevech miruje, prerada obupuje in si zato absolutno prevech soli ochi. Fujska sol pa redi in ima mochne stranske uchinke: Milo je to zdravilo prevech umirilo, saj je skoraj pogasilo njeno zhareche stopalo, ki bo – kot vse kazhe – odslej samo she mirovalo.

Na zvezdi debele Fujke zdravijo tako, da jih razdelijo in na ta nachin pridobijo novo delovno, policijsko ali pa vojashko silo, lahko pa iz njih naredijo financhne zaloge za uboge soproge pozhrtih policajev. (Po prichakovanjih se tudi te zredijo, tako da pozneje razdelijo tudi njih.)

Che razdelijo vsako na vech delov, ostane matica seveda ozhja in lazhja, s chimer je reshen problem njene debelosti, ne pa tudi fujske brezobzirnosti in grobosti. Zato se Mila boji, kaj jo lahko doleti, nikakor si ne zheli razdelitve! Razdelitev razcepi poltelo in duha, razcepljenka postane pol manj lepa in pametna. Che bi Mila zhe morala imeti potomce, bi jih rajshi rodila preko poteshitve, vendar pa je zhe pozabila, kako priti do nje. In ker tega vech ne ve, samo she je in pije svetlobo, jo izdatno soli in trpi zaradi nove in nove polsnovi, ki se nalozhi na prejshnjo z vsakim novim obrokom. Oh, kako sem zavaljena! se muchi, kadar se pomotoma pogleda pri beli luchi. Le kako naj bi se tako nebogljena sploh ukvarjala z otrokom, pa che bi bila oplojena ali razdeljena!? In to jaz, ki sina zhe imam in nimam hkrati? Jaz nisem nobena mati!

Ki jo seveda grdo gleda, toda zaradi slabe vesti, ker ji je vzel sina, jo pusti pri miru. Samo kadar mu pamet najbolj nori, rachuna, v koliko denarja lahko spremeni tako debeluho, che bi ji odrekel ochetovsko potuho.

 

Priletele so zlate chebele. Vse vesele so rojile nad Vishjo silo in govorile: »Tvoj mozh bi lahko na zvezdi zasejal kaj rozh! Rozhe bi rasle, me bi se pa pasle na njih in naredile med.«

»Zakaj bi rabili med?« ni bilo jasno Vishji sili.

»Vzpostavili bi naravni red.«

»Ne vem, che bo Vsezmozhni Bo za to.«

»Seveda bo! Ampak samo, che si bo to zazhelela Da di Do.«

Zlate chebele so she malo poklepetale z njo, pobrenchale naokrog in odletele.

Vishja sila kmalu pove to prigodo svojemu vsezmozhnemu soprogu, ta pa za projekt ne zachuti posebne vneme, ker ne ve, kje naj dobi seme. Toda Vishji sili se zdi za malo, da se nekaj tako preprostega ne bi dalo izvesti, zato kar sama poishche Da di Do. Obishche jo tik zatem, ko je nash Ero podkuril njeno ognjeno sfero; na kratko ji pove, za kaj gre, in ker je mladenka izjemno dobro razpolozhena, jo Bojeva zhena zlahka privede k svojemu soprogu.

»Pri belih volkovih se zhe znajdem, pri bogovih pa she nisem bila. Zelo sem vesela, che imata zame res kaj bozhanskega dela. Ochitno vesta, da lahko dobim, kar si zazhelim?«

»Ja, veva, da se ti lahko izpolnijo katerekoli tri zhelje, kar bi bilo tudi nama v posebno veselje. In zdi se nama poshteno, da eno porabish za chebele in njihov med. Samo pomisli, kako bodo vesele, ko bo na zvezdi vzpostavljen naravni red!«

»Seveda, seveda! Samo she vprasham srebrnega medveda. Se mi zdi prav, da tudi on pretrese vajine bozhanske interese, pove svoje mnenje in mi lepo pochasi razlozhi vse te rechi. Saj oba vesta, da se tudi za vaju dva hitenje vedno prehitro koncha.«

Tako se na bozhji jasi vsi trije dogovorijo, da bo she najbolje, che pohitijo pochasi.

 

Ukrepati je bilo treba takoj. Belo-sive mashchobe so se od Mile zhe kar cedile, ji zasmodile stopalo; she malo, pa ga bodo do konca ohladile.

»Prebezáti ga je treba z zlato palico,« reche Tanato, »Mili pa ukiniti vsaj eno malico.«

»Zlate palice na zvezdi ni, ker se tukaj vsaka snov prevech razsnoví in izgubi trdoto,« tuhta Ero. »Edino zvezdni kamen je dovolj trd, ampak ta lahko stopalo samo she bolj ohladi. Mogoche pod njim prizhgeva plamen, da ga razzhari ...«

Podtakneta ogenj pod Milino stopalo, malo ga je ozhgalo, raztopilo nekaj masti, kaj drugega pa se ni zgodilo. Milo je njuno pochetje prebudilo in razjezilo, vstala je, glasno zavpila in ju nagnala.

Ero in Tanato sta obchepela na blizhnjem planetu, tedaj pa mimo prileti zlata chebela in spregovori: »V mojem zhelu so ta prave snovi, che jo pichim, se bo z nje takoj scedil ves loj.«

»Daj jo in to takoj!« se strinjata z njo, cheprav ne vesta, kaj bo.

Zhelo se zabode v stopalo, da je Milo od bolechine skoraj razgnalo in jo pognalo v vis. Chebela se je na stopalu vnela in zgorela, pod njim se je spremenila v kupchek zlatega pepela, ono sámo pa je zatlelo, mochno zateklo in tako zelo peklo ubogo Milo, da je zachela poskakovati, glasno krichati in nekaj prichakovati. Toda kaj? Stopalo se je zhe ogrelo in omehchalo, spet je zharelo, v bistvu je nekaj prichakovalo ono in ne ona.

In Tanato reche: »Ubozhico zelo peche, pojdi jo pogasit, che ne, jo bo sezhgalo. Ampak ne gási je v rit, temvech v stopalo!«

Ero poletí nad atmosfero, kjer se spreletava Mila, in gasi, gasi, ona pa vedno bolj gori! Prileti she Tanato, pomagat Eru, ki je zhe skoraj omagal, vsenaokrog se kadi in cvrchi, oba zagorita! Tedaj se stopí zamashchena Milina rita, njiju dva pa neznosna vrochina pogubi. Vsa staljena mashchoba se scedi z Mile in prav takrat se zachne nova doba.

Prebudile so se nove sile! Mila je spet vitka, krasi jo bozhanska ritka in vse, na kar stópi, se stali! Za sabo pushcha nove sledi. Zachel se je deveti kozmichni hip: tisto, kar se bo odslej zgodilo, ne bo nikoli vech minilo.

In tako se vse spremeni, Era in Tanata pa vech ni.

 

Na drugi strani zvezde smo zbrani jaz in moji mrtvi Zemljani. Nad nami rdechí zarja, nad njo pa se Vsezmozhni Bo pretvarja, da je nash zaveznik. Pochrnela chreda vojshchakov pochasi rine chez zvezdine peshchine, v njej je vech bedakov kot junakov, vsak tretji je vritoleznik. Se pravi, da so moji Zemljani chisto pravi nasledniki ljudi, le da so mrtvi, zatem prerojeni in nazadnje spremenjeni, v bistvu prilagojeni razmeram Kijeve demokrature. Kot posamezniki so chudne kreature, kot skupina pa so zheljni pozgodovinske avanture in so pripravljeni zanjo zhrtvovati vse, kar bo dolochila Bojeva mati. Vsezmozhni pa ves bled samo kima brez besed, saj ve, da matere sploh nima.

Fujske domovine tako rekoch ni vech. Po tleh lezhijo in smrdijo volchje prebavine pozhrte vojske in policije, v blizhini pa glasno prdijo nevidne zverine, mogoche zato, da nas opozorijo nase in na svojo pozgodovinsko vlogo. Chutimo, da jih je mnogo. To, kar so naredili, se zdi zverinsko celo pozemljanskemu umu. Vse fujske borce so ugonobili, nihche vech se ne upira, pognojena prst se voljno vdira pod nogami nashe chrede (ki jo je zamastil fujski gnoj in zaudarja, kot da gre v boj za boga in cesarja). V resnici pa se je chreda napotila na ta pohod zato, da bi se Mila Le Ti Kije Ni spustila nanjo in pohodila vsakega posebej, tako kot je to storila v sanjah.

Res se prikazhe izza temnega oblaka, nobena podoba ji ni enaka! She celo Vsezmozhni Bo in Vishja sila sta se skrila pred njeno lepoto, ko se Mila spravi nad pohoto mrtvih Zemljanov! V svoji religiozni zablodi, ker jo chastijo she bolj, kot so v prvem zhivljenju chastili sveto Marijo, ji dopustijo, da pohodi kar vso chredo hkrati!

Pohôdi nas, Bojeva mati! mólijo in molíjo proti njej svoje do chrnega pordechele okonchine, ona pa povezne nanje zhareche stopalo in chreda se pod njim – kot za shalo – pogrezne v globine. Grobnica se zasuje, vse obmiruje.

In tedaj prav iz te peshchine privre na plan mochan curek chiste tekochine, se odpravi na pot preko dezhele in se razshiri v reko, ki se izgublja v daljavi. Nekdo poljublja Milo ... To sem jaz in to je najin prvi izvir. Na zvezdo se polezhe mir.

 

 

7 – MEDVEDJA ELEGIJA

 

Nad mirno gladino velike vrtache, ki jo je zalila reka, stoji neka chudna, a lepa pokveka. Njen odsev spominja na dvojnega chloveka: namesto glave mu iz zharechih ramen brsti vitka lepotica, nekronana fujska kraljica mati Mila Le Ti Kije Ni. Dvojno bitje je nastalo, ko sem jaz zhrtvoval svojo novo glavo in jo dal v njeno zhareche stopalo. Zdaj se mi kar naprej vrti v njem, podobno kot tedaj, ko sem se moral nevemzakaj vrteti skozi vesolje z drugimi planeti in nisem mogel niti ljubiti niti pozabiti moje Mile. In ko so mi jo neznane milostne sile dokonchno podarile, so jo tako rekoch nataknile name. Pochutim se kot nov, moje telo sestavlja chisto prava, bela in krvava snov. In cheprav sem samo Milina spodnja polovica, je ona moja zgornja in sva oba eno samo bitje, bolje recheno – chudezhno zlitje dveh.

Tik nad rameni mi v pochasnem utripu bije srce, po principu vrtenja moshke glave in zharenja zhenskega stopala. Vmes se napenjajo kite iz bele snovi, spodaj spenjajo na trup dve roki in tri noge, zgoraj pa lepó zaobljeno telo z ochmi namesto prsi, she dve roki in vitka ritka pod prozornimi, zgolj za odtenek srebrnimi dlachicami. Vmes polzi modra kri. Skratka – jaz in ona sva ona in jaz. Ime nama je Jazôna.

 

»Pwri! Pwri!« kliche Ki, a nihche se ne oglasi.

Na seji so prisotni samo trije odborniki, a niso videti prevech chili. Ostali shtirje so odsotni, ochitno so zaslutili, da v Fujchiji oblast ni vech chast in so se raje poskrili. Doseglo jih je namrech porochilo, kaj se je zgodilo z vojsko in policijo, brez teh pa so tako rekoch razorozheni. Tako se je tudi Pwri raje skril doma pri zheni, namesto da bi vztrajal ob vladarju in zanj prodajal lastno kozho.

»Pwri, kje si!?« vedno bolj obupano kliche Ki in se ne more sprijazniti s tem, da njegovega prvega generala ni. Potem spet molchi in bolshchi v tla, kot da ne dojema hudega problema, ki pesti fujsko dezhelo.

»Mogoche se Pwri bori,« zine Qwra, toda Ki ga za izrecheno neumnost polezhe na tla in zaprashi. Zdaj sta ob njem samo she dva odbornika, oba prestreljena od groze, tolazhi ju le dejstvo, da she nista polezhana in zaprashena.

»Kaj pa vidva?« ju vprasha Ki.

»Midva? Naju ni!« she dahneta, preden Ki ugonobi tudi njiju.

 

Po zvezdnih peshchinah drsijo shtiri fujske vdove in klepetajo o svojih dushevnih bolechinah. Prva reche: »Oh, kako me boli, ker moj prebavljeni mozh tako smrdi. Poleg tega ne vem, che je bil to res on ali kak njegov policajski kolega.«

Druga reche: »Jaz sem mojega tudi dobila v paketu in sem z njim lepo pognojila domacho vrtacho. Prishlo ga je kar za en lep kup, malo sem ga lahko celo odstopila staremu ochetu.«

Tretja reche: »Mene pa niso niti obvestili o mojem sinu. Najbrzh so kar sami kaj pognojili z njim.«

In chetrta: »Tudi meni niso nich poslali, sigurno se spet vse pomeshali.«

»Kóga si pa zgubila?« jo vprasha prva.

»Sem zhe pozabila, ampak lahko dokazhem, da gnoja nisem dobila, che mi ne verjamete!«

»Saj ti verjamemo, saj ti verjamemo,« ji zagotavljajo ostale, a jim ni do shale; rade bi jokale, pa jim ne gre na jok.

»She dobro, da se mi je sin zhe prej zdrobil v sol,« spet reche prva, »che ne, bi me zdaj, ko nimam mozha, she razdelil! Tako kot je Pwanko razdelil njen sin, she na dva dela!«

»Joj, kako sem jaz vesela, da se tega pri nas doma ne dela,« reche druga.

»Ampak pognojili sta pa, doma, a ne?« ju vprasha tretja.

»Sva, sva.«

»Kaj bosta pa posadili?« ju vprasha chetrta.

»O tem naju she niso poduchili. Rekli so, da naj zaenkrat pognojiva in pustiva, kajneda, pozneje enkrat pa dobiva nadaljna navodila. Jaz sem pustila,« reche prva.

»Jaz tudi,« reche druga, »ampak najbrzh zastonj chakam na komando, ker slishim, da so vso ta glavno bando pogubili. Ha! Konchno bodo tudi z njimi kaj pognojili!«

»A res? A res? Da ni nekaj vmes? Da ne bi spet kdo rad kar nekaj, kar tako, odzad?«

Tako drsijo fujske vdove in klepetajo, nich ne vejo, nich ne znajo, samo chakajo, kdaj dobijo kakshno navodilo, in se veselijo, da jih vsaj sinovi ne razdelijo, dokler se razmere ne uredijo.

 

Vsezmozhni Bo in Vishja sila se nista kaj dosti chudila, ko je/sem ona z mano pod sabo, oziroma jaz z njo nad sabo stopil-a v njun bozhji hram. Jaz bi namrech raje prishel sam, ona pa najbrzh tudi; chutim, kako se trudi in bi shla najraje kam drugam.

»Midva/jaz/ona sem/je/sva Jazôna.«

»A, tako,« reche Bo.

Govoriti v svojem in/ali njenem in/ali najinem imenu je silno zapleteno, zazdi se mi, da je bolj poshteno do njenega dela, che moj del raje molchi. Toda kar mraz me spreleti, ko zaslishim, da kadar govori ona, govorim tudi jaz in obratno. Nich med nama torej ni vech privatno! Zaradi chesa takega se normalen par na Zemlji skrega, ko se vrine vate partnerjev jaz, na mesto tvojega lastnega ega.

Zato ne vem, ali mogoche reche ona, vem pa, da rechem jaz: »Povejta mi, o Vsezmozhni Bo in Vishja sila, kakshno usodo sta mi namenila!«

In Vsezmozhni Bo odgovori: »Hej, Jazôna! Najprej se bosh nauchila, da nisi vech on, ker si se nataknila nanj in si samo she ona. Lahko bi bilo tudi obratno, ampak razsipati s preobilo mozhnosti bi bilo she za naju z Vishjo silo prevech potratno.«

»Kaj pa moja seksualna chast!?« se v past spolnega napuha za oba ujame eden od naju; ne vem, kdo se bolj razvname okrog tega, verjetno jaz.

»Pa saj imash vendar popolno telo: tretjo nogó in vitko ritko! Lahko si ponosna na to! Lahko she celo samo sebe oplodish, che zhelish!«

»Vish, vish!« se mi posveti, toda verjetno se she ne znam dovolj tesno objeti in oviti, da bi mogla samo sebe nasaditi. Poleg tega me skrbi, ali mi tretja noga sploh lahko stoji. Zaenkrat se she ne povecha in je morda celo nekoliko motecha, ko brez veze binglja sem ter tja.

»No, tako!« reche Vsezmozhni Bo. »To je to. Zdaj pa veselo na delo!«

Zhe prej sem opazila, da je Vishja sila vedno bolj slabe volje. Kot da po njenem mnenju stvor, kakrshen sem jaz, ne bi spadal v to vesolje. Ko sem odshla, pa je za mano prishla neka druga misel: kaj, che bi se morda tudi ona rada nataknila Vsezmozhnemu na glavo in bi lahko vsaj sama sebe kdaj pa kdaj nasadila, che zhe prebozhanski Bo ni nikoli za to?

 

Da di Do stoji pred brlogom srebrnega medveda in gleda, ali tu sploh she kdo zhivi. Mogoche se medved spreletava skozi galaksijo ali pa samo polezhava kje v blizhini. Lahko da ga spet bolijo udi, ali pa samo chepi na visoki pechini in se chudi mesechini Zemljine lune. To svetlobo je vedno najraje uzhival, se spominja Da di Do, misli na svojega silaka in se odlochi: she najbolje bo, che ga pochaka kar pred brlogom, kajti najbolj verjetno se ji zdi, da se je spet zaklepetal s kakim bogom in bo kmalu prihlachal domov.

Srebrnega medveda dejansko pozna skoraj vsa bozhanska svojat, ki si lasti patronat nad shirnim obmochjem od vhodnih vrat v vesolje do meje na bivanjski reki. O tem ji je vechkrat pripovedoval, a ni prichakoval, da bo kaj dosti dojela, saj se njegova mala Fujchica tedaj she ni kaj dosti spoznala na nebeshke zadeve. Do zdaj pa je minila zhe vsaj ena vechnost in Da di Do se je o tem zhe marsikaj nauchila. Che ne drugega, so jo vzljubili in ji zvesto sledili neobstojechi beli volkovi, ki so brez dvoma bogovi! Poleg tega sta nedavno z njo govorila Vsezmozhni Bo in Vishja sila; ta dva sta jo she celo prosila za uslugo in Da di Do jima jo bo mogoche naredila ... Gotovo bo razveselila svojega ljubega medveda, ko mu bo vse to razlozhila ...

Tezhava je v tem, da se on najbrzh res spreletava v predaljnih daljavah in se she ne namerava kmalu vrniti. Ona pa mora iti in se o vprashanju, ki ga je prishla vprashat, odlochiti sama.

 

Beli volkovi ne sivijo vech, samo she lezhijo, spijo in prdijo. Preden so shli spat, so neposredno pregazili represivni aparat fujske drzhave, zvezdne peshchave pa posredno preobrazili v rodovitne ravnine. Posledichno so v atmosfero spustili smrdljive pline, ki jih prej v njej ni bilo. Ko zdaj sanjajo o slavi junashke zmage, v sanjah preganjajo sovrage, cheprav jih je zhe zmanjkalo. In ko se jim sovragi kljub temu prikazujejo, jih zverine she vedno naskakujejo, v zhelji, da chimprej ponovijo strashno gostijo. She dobro, da spijo trdno, kajti med spanjem tako grozljivo renchijo, da se ves fujski narod trese od strahu. Fujci se bojijo, da bo bele volkove, ko se zbudijo, premagala lakota in bodo pozhrtijo dejansko razshirili she na miroljubne zvezdine prebivalce.

Krdelo je zaspalo zbrano na enem mestu. Po novem ima vodnika, ki bo moral, ko se volkovi prebudijo, najti hrano za vse, on pa niti tega ne ve, kaj naj zhre sam. Naloga, zaradi katere je bila bela volchja nadloga poslana na zvezdo, je opravljena, zdaj se mora od nekod pojaviti hrana, sicer bo krdelo ponorelo, postalo bo popadljivo ... Lahko se spravi na fujsko ljudstvo, ki ni nichesar krivo!

Ne vem, zakaj sem sklenila, da bom problem reshila jaz. Morda mi je s to idejo zavdala ista neznana sila, ki je poslala na zvezdo bele volkove. Zhelim razkriti skrivnost, kdo ali kaj si drzne karkoli odlochiti namesto mene, mene pa pustiti v zmoti, da je bila moja odlochitev svobodna, in mi naprtiti dejanje, ki ga najverjetneje nisem zmozhna storiti.

 

Che ga nich ne zmoti, potem zlatokrilati zmaj redno leti po svoji stari poti nad zvezdo, ki she spi, ko se on zhe prebudi in zapusti srebrno gnezdo. Doslej ga je lahko pri tem zmotila predvsem Vishja sila in to she preden sta se z Vsezmozhnim Bojem porochila. Pozneje je nanj pozabila, ker sta se z Bojem prevech trudila, da bi se razmnozhila in s tem okrepila shtevilchno prevlado bogov nad navadnimi bitji.

Enkrat ga je iz gnezda prepodila Mila Le Ti Kije Ni, she preden se je nataknila in zdruzhila, se pravi – spremenila vame. Odtod v meni spomin, kako sem jezdila gorecho poshast, kar si shtejem v veliko chast, saj na njej nisem trpela ali celo zgorela. Nasprotno! Krotila sem njegovo slo in uzhila chudovito naslado, kakrshno bi najbrzh rado uzhilo vsako mlado fujsko dekle, che se ne bi prevech balo, da si bo ozhgalo obchutljivo rito.

Nekajkrat pa se je zmaj kar sam odtrgal s stalne poti, odlebdel tja, kamor she nikdar ni, in tedaj mu je bilo vseeno, da je zvezda ostala brez luchi. Potoval je v chrnino in v njej zharel, ne da bi komu svetil, nichesar si ni zhelel, nichemur ni nasprotoval, nich mu ni bilo treba. Enostavno je dal svojo svetlobo od sebe, ne da bi karkoli prichakoval v zameno.

Vedno se vracha sem, ta krilata in nogata, ognjena kacha, toda v gnezdu ne ugasne povsem; skozi odprte ochi sije srebrnkasto svetlobo v jasne nochi, ki jih neznana sila bistri za vse krilate zmaje, kar jih je v vesolju in onstran njega. V teh nocheh se gledajo iz ochi v ochi in se zavedajo, da jih podnevi, ko se zbudijo, ni. In kateri zmaj si ne bi zazhelel odlebdeti nekam drugam, tja, kjer she nekdo, prav tako kot on, podarja drugim vse svoje zlato, a je na dnu sebe – sam.

 

Vodnik krdela, ime mu je Arhwela, je v spremstvu treh belih volkov osvobodil Fuja nevidnih okov. Fu je bil tako reshen ideoloshke navlake, ki je naredila iz premnogih Fujcev bedake, vojake ali policaje, iz njega pa ujetnika zablod, da mu je v zaporu lepo in celo enako dobro, kot bi mu bilo kjerkoli drugod. Ko ga je Arhwela osvobodil, se je najprej tezhko znashel, potem pa je kaj hitro preuredil svoje mishljenje in ugotovil, da je v jechi pravzaprav uzhil samo trpljenje in nichesar drugega.

»Fujchijo smo osvobodili,« mu reche vodnik krdela, »zdaj si celi rane, mi, osvoboditelji pa nimamo hrane. She najboljsha bi bila mast, niti ni treba, da je bozhja. Zato morash ti prevzeti oblast in nam jo priskrbeti.«

Tako, Arhwela je prelozhil tezhko nalogo na Fujeva plecha, ta pa she ni odlozhil vseh zapornishkih bremen, zhe naj bi se vkoval v nove okove in postal fujski vladar. Tedaj se spomni, kako ga je mati svarila pred tem, ko mu je govorila: Nikar ne postani vladar! Oblast bo pozhrla tvojo pravo naravo, sprla te bo s samim sabo, dvor bo postal tvoja jecha, v katero osebna srecha ne bo imela vstopa! Bodi karkoli, samo vladar ne postani nikoli!

In Fu reche: »Ne! Nikoli! Oblast ni zame. Naj si jo vzame kdorkoli drug! Me prav nich ne skrbi, tudi che si jo vzamesh ti.«

»Jaz, beli volk, na prestolu fujske drzhave? Vidim, da ne poznash volchje narave! Si zhelish, da bi moji vrli vojshchaki pozhrli vse Fujce, kar vas je she ostalo?! Potem pa she same sebe, ker je vas premalo?«

Bolj ko Fu premishljuje, manj mu je jasno, kaj storiti, a treba se bo nekaj odlochiti. In she preden ve, kaj odgovoriti, zhe pove: »O tem, kaj naj se zgodi, bo odlochil Ki, moj ded, ki dobro ve, kako se v drzhavi napravi red.«

Arhwela se ga seveda loti s preprichevanjem, kako zelo se moti, vendar pa sta medtem, v spremstvu belih volkov, zhe na poti v prozorno vladno palacho.

 

Srebrni medved ne more doumeti, kako da se lahko kometi tolikokrat zaletijo ravno nad njegovo rodno zvezdo. Ravnokar je spet opazil novo eksplozijo, ko so kar trije pridrveli z vso brzino, se zaleteli in razleteli na drobne kose; dva kosa sta malo pozneje priletela na blizhnjo peshchino in zasmrdela po neznanem.

Njihove poti so bile dolochene narobe, si misli medved, neslishno zarenchi in pokazhe zóbe. Che bi se jaz lotil teh rachunov, se ne bi toliko motil. ... Ali pa so bile poti dolochene pravilno in so se ravno ti trije kometi morali kdovezakaj zaleteti prav tukaj in zdaj ...

Nerodno pridrsi do jame, v kateri tichi vechji kos kometa. Rumeno-rjava skalina se she kar smodi, on pa pomolí k njej svoj medvedji nos in jo radovedno ovohava. Smrad je ogaben, ampak v njem nekaj dishi, si zabrunda, se malo oddalji in potem she dolgo nepremichno pochiva nedalech stran. Zadeva je nadvse zanimiva.

 Zlatokrilati zmaj se je zhe spravil spat in se znova odpravil na pot, ko se srebrni medved, she vedno buden, ukvarja z rumeno-rjavo skalino, ki je padla na peshchino in se je medtem zhe ohladila. Ukvarja se torej z njo, pogovarja pa se s sabo: Che se tisto, kar je kometom dolochilo poti, ni zmotilo, mi mogoche s tole skalino poshilja sporochilo. Ker je pach dolochilo tudi to, kam naj priletijo razbiti delci in kaj naj sporochijo ... mogoche tudi povzrochijo ... Kdo bi vedel, che ne bi kaj pojedel ...

In srebrni medved se tako najé zlate luchi, da konchno vendarle zaspi.

 

 

8 – ONÓ

 

Nad zlato lino stoji Ki in opazuje mesechino chisto od blizu. Bela svetloba se kot rosa nabira na lechah, zato jih Ki vse bolj razpira, dokler ni lina povsem odprta in mesechina privalovi chisto k njemu. Prijetno ga hladi, skoraj ves je zhe bel, ko vse bolj bledi v njej. Zhelje, da bi jo zajel in jo kot zlató iz fujske polsnovi shranil v zakladnico, le zato, da bi jo imel, so ga minile.

Kaj vse se je zgodilo okoli njega, da se je lahko v njem zgodilo to! Razbili so mu drzhavo in ugonobili pol naroda! Vzeli so mu sanje o pravnem vesolju, ne da bi jih sploh dojeli! Iznichili so vrednost njegovih zakladov, ki jih je nabral s tako muko, unichili so mu univerzalni ekonomski sistem, she preden je sploh nastal, in nimajo pojma, kakshno shkodo so s tem povzrochili! Predvsem pa – niso ga ljubili!!

Toda zdaj ve, da ima mesechina njega in ne on nje.

»Kdo si ti?« me vprasha, ko pochasi prihajam. Ne ve, ali obstajam ali me ni.

»Jazôna.«

Zlata lina se zapre, mesechina se razprostre v prozoren pajcholan. Za njim se skusha skriti Ki, ker se me boji in ker je pach umsko bolan; she najbolj trpi zaradi izgubljene oblasti.

Ni mi treba govoriti, kaj mora storiti. Mirno spet odprem zlato lino tik nad neko gosto zarashcheno dolino na planetu Zemlja. Ko se Ki odlochi in skochi skozi okvir, opazujem, kako ga pregomazí strupena golazen in premishljujem, zakaj je ta planet tako zelo neprijazen do Fujcev.

 

»Si se odlochila?« je neprichakovano spregovorila chebela, se spustila na Da di Dojino roko in zlozhila zlata krila.

Mladenka, ki si je ravno pela veselo pesmico, je presenechena ostrmela in vprashala chebelo: »Od kdaj pa chebele govorite? Kako to, da letite tukaj naokrog? Od chesa sploh zhivite? Kaj zhelite od mene?«

»Ne govorimo, ne zhivimo, ne letimo, vse to se ti samo zdi. Zhelimo pa.«

»Povej! (Cheprav se mi bo samo zdelo, da se pogovarjam z zlato chebelo.)«

»Tako ne gre vech naprej! Nikjer nobenega cvetja! Ni pomladi, ni jeseni, ni poletja! Nekaj je treba storiti v zvezi s tem, po mozhnosti vse skupaj spremeniti, da bo tako, kot je bilo na Zemlji.«

»Kako pa je bilo?«

»Tako, da smo bile chebele vesele, ker je vladal tak bozhji red, da smo lahko delale med.«

»Kaj je to med?«

»To je chudezh narave, ki so ga za nas izumile najmodrejshe bozhje glave. Iste, kot tiste, ki so izumile nas, pa mogoche vas tudi.«

Da di Do se trudi dojeti pomene vseh teh besed, s katerimi chebela razlaga med, a se lahko samo chudi in nichesar ne dojame. »To ni zame. Ne vem, kaj sta chudezh in narava, ne vem, kaj je bozhja glava, kako naj torej vem, kaj sta bozhji red in med?«

»A se nista s tabo o tem pogovorila Vsezmozhni Bo in Vishja sila?«

»Sta, ampak sta oba brez glav, kar bi bilo chisto lepo in prav, che mi ne bi hkrati dvakrat poudarila, da sta me ustvarila onadva. Bozhje glave si si najbrzh izmislila ti, nad nasho zvezdo jih zhe ni.«

»Prav, mogoche je tebe ustvaril kdo drug kot nas, ali pa si se sama, che ti je tako povedala tvoja mama ...«

»Sama ne vem niti tega, kdo je moja mama, kaj shele kdo jo je ustvaril!? Itak je nekdo samo razdelil njeno mamo, pa je vse to uredil. Ni mi treba biti zlata chebela, da bi to razumela!«

»Povej mi, mala moja, kdo je, kje je tvoja mama, kaj je z njo?«

»Oh, moja mama je bila samo namesto moje prave mame, ampak je res lepo skrbela zame in potem jo je pogubila prav Vishja sila! Ja! Moja mama je samo she iluzija, ki trpi! Je, ampak je ni! Z mano pa sploh ne ...«

»Vishja sila jo je ...« ni dobro dojela chebela.

»Ja,« je zajokala Da di Do, »mama mi je sama povedala, da je to resnica ... da jo je pogubila tista prasica ...«

Zlata chebela bi jo objela, che bi mogla, tako pa je samo zadrhtela od spoznanja: O tem se bo treba torej pomeniti z Vishjo silo in shele potem nekako pregovoriti ubogo Fujko, saj ne more niti pozabiti niti odpustiti tega, kar se je zgodilo. Razprla je krila, odbrenchala z Da di Dojine roke in spotoma dejala: »Bosh videla, kako sladek je med, ko bo tudi Vishja sila ugotovila, kaj je bozhji red!«

 

Vojna je konchana, Fujci pa so zbegani in skregani med sabo. Eni she naprej prisegajo na srebrnomedveshko ideologijo in Kijevo politichno ekonomijo, drugi hrepenijo po spremembah in novostih, oboji pa se bojijo belih volkov. Oboji tudi vegetirajo, ker nimajo dela, in se prepirajo, kaj naj bi sploh pocheli, da bi spet zabivali normalno bivanje. Vsiljujejo si bolj ali manj neizvedljive ideje in drug drugemu preprechujejo, da bi se katera uresnichila.

Vechinoma pa lezhijo pod milim nebom in se pojijo s svetlobo. Zanimivo, da moshki vse manj delijo svoje zhenske in se torej she mnozhijo ne vech. Namesto tega toliko vech spijo, se hitro in zajetno debelijo, njihova poltelesa pa se vse manj bleshchijo. Fujski narod rapidno bledi, ker si nichesar vech ne zheli.

Vsezmozhni Bo gleda vse to in se zhalosti: »O, kaj naj storim!? Kako naj jih prebudim? Kako naj jih razsvetlim in jim pokazhem pot, che pa vedo, da jim lazhem!? She sam vem, da nisem Bog, ampak samo Bo. Kdo bo she verjel vame, ki sem dopustil, da je narod tako trpel? – Nihche! Vsi vedo, da sem se samo shirokoustil, ko pa bi moral kaj storiti zanje, sem nanje pozabil, namesto da bi jih vsaj poskushal odreshiti!«

»Daj no daj!« se huduje Vishja sila, ko njen soprog takole obupuje. »Raje se vprashaj, zakaj si taka shleva, ki za vse samo prosi in nichesar ne zahteva! Niti mene ne moresh razmnozhiti, kako bi potem mogel odreshiti svoj narod?!«

Jaz pa vse to od dalech opazujem in skujem nachrt, kako bom zaposlila fujski narod, da bo spet za kakshno rabo, hkrati pa pomirila she Vsezmozhnega Boja in njegovo zoprno babo.

»Fujci, posluh! Prinesla sem vam bozhji kruh!« zavpijem z visoke pechine. Moj glas se razlega chez zvezdine peshchine, ko se narod zbere (in se sprashuje, kaj se ta chudni dvostvor dere), pa mu zachnem metati obljubljene drobtine.

»Prva drobtina je za Bojevega sina!« zaklichem in udarim Boja z neobstojechim bichem. Vsezmozhni poskochi, naskochi Vishjo silo, kar jo je takoj razdelilo. Narod pogleda, kaj tako cvili, in vidi: dve Nizhji sili. Ena je bivsha soproga, druga pa novorazdeljeni silachek, ki seveda nich ne uboga.

»Evo, pa ni vech izgovora niti za premochno svetlobo niti za duhovno lenobo. Che je she kdo zaslepljen, bo takoj razdeljen! A je tako, Vsezmozhni Bo?«

»Tako je!« skoraj zapoje Vsezmozhni od veselja, da se mu je konchno izpolnila ochetovska zhelja.

»Zdaj pa vam povem, zakaj bo po prespani nochi iz srebrnega gnezda poletel zlatokrilati zmaj,« napovem resnico in jim nadrobim she bozhjo potico.

»Zakaj?«

»Zato, da bo fujski narod spet odigral svojo kozmichno vlogo in opravil nalogo, pomembno za vse galaksije, ki so bile zaradi Kijeve politichne ekonomije ujete v kaos! Ko zmaj poletí, gremo vsi spet veselo na delo! Mi vemo, kaj smemo: skrbeti za to, da bo vse vesolje chim boljshe volje!«

»Vemo, kaj smemo! Vemo, kaj smemo!«

In res: ko se je zlatokrilati zmaj naslednjich odpravil na pot, so delovni Fujci od vsepovsod pridrseli v laboratorije, vsi veseli, da bodo spet pocheli nekaj smiselnega.

 

Medtem sta Fu in Arhwela z belim volchjim spremstvom pridrsela v prozorno vladno palacho. Che so morda prichakovali, da jih bo kdo gostoljubno prichakal z jedacho in pijacho, so se kaj hitro spametovali. Che pa so se morda bali, da jih bodo v zasedi prichakali Kijevi policijski odredi, so takoj zaznali, da v palachi ni nikogar vech, ker so se pach vsi pristojni zhe razbezhali.

»Arhwela, jaz bi kaj pozhrl!« se je tedaj zadrl eden vrlih volshchjakov in se zazrl v Fuja.

Fu je namrech bil in je she vedno edini kos polsnovi v blizhini.

»Sam vidish, da je treba nekaj storiti,« zarenchi Arhwela, »vojsko je treba nahraniti!«

»Naj nekdo poishche skladishche!« nemudoma veli Fu, cheprav si misli, da hrane ni, saj noben Fujec ne je drugega kot svetlobo. Pravzaprav Fu sploh she ne ve, da so pod palacho prostorne dvorane, polne bleshcheche fujske polsnovi, ki jo je tam nakopichil pohlepni vladar Ki, mislech, da je to denar.

Arhwele in njegovih volchjih kompanjonov dolgo ni iz kleti. Potem pa se cheta le privleche. Fu vidi, da so njihovi trebuhi kot polne vreche, iz ochi pa jim namesto lakote zhari obchutek popolne sreche.

»Najtezhje je mimo,« reche Arhwela, »zdaj samo she razdelimo nekaj hrane nashim vojakom in se dobro naspimo.«

Tako se tudi zgodi, toda Fuja she vedno skrbi. Cheprav je vse krdelo videti sito in srechno, je jasno, da to ne bo trajalo vechno. Zaloge v kleti bodo slejkoprej poshle, zverine pa bodo vseeno prishle k njemu in ga vprashale, kaj se lahko she pozhre.

 

Vishja sila, Bojeva zhena, je torej po novem Nizhja sila, ker je konchno razdeljena in ima sina. Ime mu je Velezmozhni Bo. (Njegov oche je tudi Bo, le da je Vsezmozhni.) Fant je sicer bozhanski, toda zelo svojeglav, starshem pa povzrocha obilo tezhav. Pod hrbtom se mu je izoblikovala velika rit, po kateri je vse vechkrat nabit, ker prav nich ne uboga. V resnici je strashanska nadloga, zlasti za mlade Fujke, ki jim mimogrede v rito vtakne svoj krepki kolích, potem pa se dela, kot da ni bilo nich. Bolj ko njihovi starshi molijo, naj se bog usmili njihovih hchera, vech in bolj temeljito jih Velezmozhni takole posili. Mlade Fujke pa, namesto da bi ga sovrazhile, bi mu od dozhivetja naprej sledile na konec vesolja, che bi bila takshna njegova (bozhanska, kot so govorile) volja. Tako si je brez hujshih tezhav kaj hitro nabral zvesto chredo Fujchíc; uchi jih nauke bozhje ljubezni in one so ji tako predane, da zaradi nje doma niso vech kaznovane, njihovi starshi pa niso vech jezni ne na Velezmozhnega ne na njegovo druzhino. (Fujski fantje so pa itak sami buzarantje.) In vsem skupaj je vedno bolj fino.

Toda ker Vsezmozhni Bo sinovih verskih prijemov ne mara prevech, postaja techen in se rapidno stara. Sprashuje se, zakaj ... Morda zato ker je on svoje device razdevicheval naskrivaj, kar je bilo sicer svetohlinsko, ampak je s tem vsaj preprecheval, da se o njih niso shirile hudobne govorice. Navznoter so bile sicer zaznamovane, toda navzven so she vedno veljale za chiste, neomadezhevane. Zdaj pa velja, da slajshe ko je dozhivetje, lepshe je vnebovzetje!

Zato so ochetje za Vsezmozhnega, sinovi pa za Velezmozhnega Boja, medtem ko se matere niso izjasnile, za koga bi se odlochile, che bi se she ljubile. Ampak, kadar je treba, je treba, pravijo, taka je pach bozhja potreba.

Najkrajsho je brez dvoma potegnila Nizhja sila. Ta je shele techna in nesrechna! Prej se je prenekatera stvar zgodila, kot se je zgodila, potem pa se je govorilo, da je tako hotela Vishja sila. Omenjali so jo kot glavno opravichilo, kadar se kaj ni zgodilo po kozmichnih ali po fujskih zakonih. Zacheli so verjeti, da brez nje ni mogoche sprejeti nobene odlochitve, govorili so: Vishja sila bo odlochila. In je potem res ona odlochila! Brez nje si praktichno ni bilo vech mogoche predstavljati nebes! Eni so jo celo klicali Usoda, ki si okrog prsta ovija nashega Gospoda! Zdaj se pa poglej! Zhe beseda nizhja je sramotna, nich chudnega, da si kar naprej togotna, saj nimash nobene mochi vech! Tako se muchi Nizhja sila, zato je njena mladost za zmeraj minila.

Tedaj pa pribrenchi roj zlatih chebel in vsaka jo enkrat pichi. To storijo in odbrenchijo, she pred tem pa se poslovijo: »To je zato, ker si po krivem pogubila drugo mamo od Da di Do.«

In ko nizhja Nizhja sila od pikov vse bolj zateka, se she prereka s chebelami: »Kako to, da zaradi nje? Kot da sem samo njo!?« Potem pa se napihne prav do svoje bivshe velikosti, she zadnjich vzdihne in se razpochi na neshteto delcev: eni pravijo, da je bila razdeljena na navadne mladichke, drugi, da na svete bozhichke, tretji pa, da je bila preprosto pogubljena.

 

»O, moj sine! Le kako te lahko mine ljubezen do lastne mame!« se napol jochem.

»To je prevech zame!« se napol joche tudi Fu in ne more dognati, kako sem lahko njegova mati in oche hkrati.

»Tako sva se ljubila, da sva se zdruzhila v eno. Shele zdaj naju ni samo dvakrat po pol, ampak sem popolno bitje!«

»To je bolno!« joche Fu. »Hochem oba, mamo in ocheta, ne pa samo eno zmes, brez chesarkoli vmes! Vsaj toliko praznine, da me mine dvom ... Ali pa hochem vsaj verjeti, da je to res ...«

Moj zmedeni sin postopoma vendarle popusti in se mi pusti objeti (bozham ga s shtirimi rokami, kot prava novodobna fujska mami), toda she dolgo ne bo mogel dojeti, kaj se je zgodilo z vsemi nami, posebej z mano. Ne vem, zakaj mora to pustiti v njem tako globoko rano, da se she do nevemkdaj ne bo mogla chisto zaceliti ... In da me she vedno ne more ljubiti vsaj enako ali pa she bolj kot prej ...

»Mama!« me konchno le pokliche tako, kot sem ga neshtetokrat prosila, tudi zato, ker ni v zraven nobene priche.

»Povej, sine!«

»Potrebujem tvojo pomoch! Tako kot nekoch. Ne vem, na koga naj se obrnem, razen nate in na ocheta ... saj vidim, kaj ti opleta tule spodaj, oche,« reche in me objame, kar je zame vech, kot si zhelim. Kar odlebdim! To je resnichna omama, objemati sina samo s spodnjima rokama in dojemati, da te lahko chuti tudi samo kot ocheta, cheprav se v tebi prepleta oboje.

»V kleti zmanjkuje hrane za bele volkove,« nadaljuje Fu, »che jih bomo pustili stradati, bodo zacheli najprej napadati in zhreti nash narod, na koncu pa se bodo pobili she med sabo. Ne vem, kaj naj naredim? Kje naj dobim toliko hrane?«

Spomnim se soli, ki jo je Ki uporabljal za zaprashevanje ochi obupanih mater, ker je blazhila njihov jok. Sol iz otrok, ki jih je strah pred srebrnim medvedom zdrobil v prah. Vem, kje lezhijo she celi kupi te soli, najbrzh lahko vsaj ublazhijo problem volchje lakote.

Tedaj me Fu spet objame in ve, da ne objema samo mame.

 

Da di Do se je vrnila k medvedovemu brlogu. Ni se odlochila. Nervozno gladi srebrno dlako, ki jo ima ovito okrog prsta in ugiba, kaj si v resnici zheli. To, kar zhelijo chebele, da bi na zvezdi zacvetele rozhe? Ne, tega si sama ni mogla zazheleti, saj sploh ne ve, kaj pomeni beseda cveteti. Pach pa bi zdajle storila vse za to, da bi se lahko pogovorila s srebrnim medvedom.

Odvila je dlako s prsta in jo poljubila. In res, njen ljubi medved prilebdi k njej in se ji smeji. Da di Do je kar poskochila od veselja, da se ji je uresnichila prva zhelja.

»Jejejej,« zabrunda prijazna mrcina, »moje dekletce ne ve, da ima zdaj samo she dve zhelji. Vesh, kaj vse bi lahko dobila s prvo zheljo, ti pa si jo porabila zame?«

»Kaj pa sem hotela, che sem si tako zelo zhelela govoriti s tabo!? Ampak zdaj je spet vse v redu!« reche Da di Do in se stisne k medvedu.

»No, pa povej, kaj te muchi! Rad bom premlel zadevo v tejle kosmati buchi.«

»Oh, te zlate chebele! Rade bi imele red in rade bi delale med. Kar naprej mi brenchijo, kako si to zhelijo, jaz pa ne vem, kako je s tem. Baje bi bilo treba posejati cvetice na zvezdine ravnice in ko bi rasle, bi se chebele pasle ... in che bi bil tak novi red, bi naredile med, jaz pa vedno bolj trpim, ker si tega sploh ne zhelim! Kaj pa ti, kaj se tebi zdi?«

»Oh, med je najlepsha beseda za medveda.«

»A tako ...« se zamisli Da di Do. »Potem si ga pa tudi jaz zhelim, zdaj ko to vem. Ampak ...« Nenadoma plane v jok in srebrna dlaka ji pade iz rok, medved pa jo objame in prevzame vase skoraj vso njeno zhalost. »... Ampak to si zheli tudi Vishja sila, ki je ugonobila mojo mamo! Nochem, da bi se zhelja izpolnila njej!«

»O! Ne vesh tega? Vishja sila je preminila! Nazadnje je vsa razpochena she nekaj vpila z onega brega bivanjske reke, tik preden jo je utopila neka prijazna prikazen.«

»Prijazna prikazen ...« je ponovila Da di Do, ko je zachutila, kdo je bil to. She bolj se je razzhalostila, se izjokala v mehkem medvedovem kozhuhu, potem pa nenadoma spet poskochila, pobrala s tal chudezhno srebrno dlako in jo poljubila.

Zlata chebela, ki je neopazhena lebdela nad njima, dobro ve, kaj si je Da di Do zazhelela.

Rumeno-rjavo skalino, odbito od kometa in zarito v zvezdino peshchino, bo zdaj zdaj preletel zlatokrilati zmaj, kar se je sicer zhe vechkrat zgodilo, toda doslej njegovo oko skaline she ni opazilo. Res je, da shtrli iz tal in je po barvi precej drugachna od drugih skal, vendar pa je zmaj ponavadi zazrt v daljave in ga ves chas enake zvezdne peshchave tu spodaj ne zanimajo vech. Kdaj pa kdaj se vendarle she ozre tudi na zvezdo, ki ji sveti ... che je vse she tako, kot je, in che se ni morda nehala vrteti ... Ali se bo ozrl nanjo tudi zdaj, ne da bi vedel, zakaj, in bo uzrl na njej chudezh vesolja, ki ga je neznana volja odvrgla prav na ta kraj?

Najbrzh se ne bi, che ne bi iz nechesa na zvezdinih tleh prav v njegova ushesa privalovil neslishen smeh in se v njih utishal, tik preden ga je zmaj zaslishal.

Zmaj pogleda, kaj je to bilo, in zagleda rumeno-rjavo skalino, nad katero lebdi Vsezmozhni Bo in nekaj krichi. Zlatokrilata poshast se spusti na nizhjo vishino in chisto pochasi leti nad Bojem in chudno skalino. Shele zdaj je opazila, da so se peshchena tla na zvezdi pognojila in zmehchala.

»O, hvala ti! To je pa res lepo! Se zhe veselim tvoje pomochi!« krichi Vsezmozhni Bo.

Zmaj s pobogovljenimi humanoidi nacheloma sploh ne govori, vendar pa to, kar pravkar vidi, prichvrsti nase tudi njegove bleshcheche ochi.

»To skalino je treba pogasiti!« zachne vpiti Bo. »Poglej, kaj je v njej! Kako je zhe napeta! Che jo raznese, se nam vsem obeta katastrofa!«

Skalina se res grozeche napihuje, v njej pa nekaj neslishno doni in oboje se stopnjuje, kot da se lahko to skalno chudo samó she razleti! Kaj che sklati mojo zvezdo z njene poti? se zamisli zmaj in tedaj tako zakrili z gromozanskimi krili, da se z neba strga velikanski oblak in zgrmi na zvezdna tla. Ta oblak – prvi, ki je kdajkoli padel na to zvezdo – je tako tezhak, da se skalina pod njim zdrobi. V njem pa je toliko vode, da razplaví vse, kar je bilo v skalini, z vsem energetskim nabojem in Vsezmozhnim Bojem vred, od tod do obzorja. In ko se vse to zgodi, zmaj poletí iznad tega neslanega morja in odblesti nazaj v vishave.

 

Odsevam na mirni gladini reke in – kakor ona – ne minevam. Toda to, kar vidim in umevam, nisem jaz, moj obraz je premalo moj. She Fu ve, da je tudi moje ime premalo moje. Che se hochem she bolj ljubiti, se moram bistveno spremeniti tudi navznoter. Moj jaz ne more vech ostati samo on ali ona, preimenovati pa se morata tudi obraz in telo. Na primer v – Onó.

V meni se privlachita dva spola, ki sta popolnoma zdruzhena v enem telesu in na istem telesu popolnoma razdruzhena. Skejkoprej se bom nauchilo, kako to reshiti. Moralo se bom zviti v kroglo, da si bom lahko zarilo spolovilo spod trebuha v vitko ritko na hrbtu.

In ko se blizu najinega prvega izvira zvijam v kroglo, se mi jaz uspeshno podira, telo pa se pochasi upogiba in razpira. Kazhe, da bo shlo: treba se bo samo ravno prav raztegniti, zaviti in upogniti, pa bom konchno zataknjeno dvakrat: najprej na glavo z zharechim stopalom, zdaj pa she z otepalom v vitko ritko. Pa naj she kdo dobi tako bitko, che more in zheli!

No, in ko mi je to uspelo, sem se spravilo veselo na delo. Komaj sem chakalo, da bom spet naravnalo zlato lino proti Zemlji.

 

 

9 – EPILOG

 

Opazujem bele volkove, kako sestradani divjajo po kleteh izpraznjene vladne palache in preiskujejo fujske domove, che imajo Fujci kje skrite she kaj polsnovi, toda zhal je skoraj nikjer vech ni. Tu in tam je she kako ubogo fujsko bitje hranilo skromno zalogo, ki bi lahko she kdaj veljala kot denar, recimo che bi se vrnil prejshnji vladar. Nikdar ne vesh, kaj vse se lahko zgodi ... Zgodi pa se to, da prinori cheta belih volkov, ti pozhre tezhko prihranjeno polsnov, potem pa she tebe in tvojo druzhino, ker si jim prikrival lastnino, za katero je sploshno znano, da jo imajo za hrano.

Preden sem se prikotalilo pred krdelo, sem se trikrat zavrtelo okoli zvezde, da bi dozhivelo razsvetljenje, kako ozdraviti hlepenje volkov po prepovedani hrani. Vrtelo sem se in lebdelo nad tlemi kot majhna luna. Che sem si zazhelelo, sem se vzpelo nad oblake ali pa drselo tik pod njimi. In ker sem bilo bleshcheche-belo, me je imelo volchje krdelo za nebesno telo; beli volkovi so tulili vame in me prosili, naj jih nahranim ali pa jim vsaj ubranim, da bi v neobvladljivi sili pozhrli Fujce, saj so jih v bistvu ljubili. Borili so se zanje, jih osvobodili Kijeve tiranije, se naselili na njihovi zvezdi in se dolgo gostili z njihovim denarjem. Na koncu pa naj bi jih ugonobili? Takole so tulili vame:

 

O ti, kdorkoli si, oprosti nam,

ker ne obvladujemo zverinskega nagona

in ker gladujemo po tistemu, ki nas je hranil!

Pomagaj nam, ki verujemo vate,

da pozhremo karkoli drugega,

in reshi pred nami nashe fujske brate!

 

Tedaj se torej prikotalim pred krdelo in spregovorim: »Bratje beli volkovi! Bodochi fujski rodovi vas bodo vechno hvalili, ker ste jih pustili bivati! Kajti Veliki Fu, zadnji fujski vladar, vas bo nahranil s charobno soljo, ki vas bo dvignila nad nebo! Tako boste siti, da vam ne bo treba pogubiti niti enega samega Fujca!«

In Fu stopi pred krdelo, ki mu veselo sledi proti kupom otroshke soli, jaz pa se vrtim in blestim nad njim. (Odkar sem se she drugich zataknilo in se ukrivilo v kroglo, ga pri meni zachuda ni nich motilo. She manj ga bo pa potem, ko mu bom reshilo najhujshi problem njegove vladavine.) Ko prispemo do prvega kupa, se noben beli volk ne upa poskusiti niti grizhljaja soli; ochitno jim ne zadishi. Tedaj pa se prvi opogumi Arhwela, vodnik krdela, zachne zhreti in se pri tem povsem ochitno lepo imeti, ostali pa takoj za njim naskochijo hrano in zhrejo, dokler se jim ne razpochijo trebuhi. Toda zachuda se s tem niti ne pogubijo niti ne poginejo niti ne umrejo, ampak se samo spremenijo v prav tiste otroke, ki jih je v ta slani prah urochil strah pred Kijevo srebrnomedveshko ideologijo.

Od sreche kar shinem v vishine in zagledam srebrnega medveda, kako z visoke pechine gleda ta chudoviti prizor. In ko pogleda she navzgor, k meni, mi pove njegovo solzno oko, da mu je lepo.

 

Na Zemlji se medtem she vedno odvija pozhrtija: Kija, ki je imel pri padcu kar nekaj sreche, saj se je zapletel v mehko, gosto tkano prejo, zhrejo gomazeche mikrozveri. Vse, ki so ga zhe zauzhile vsaj za grizhljaj, so se v hipu odebelile, ohranile vsaka svoje mikrotelo, a ga zdruzhile z drugimi mikrotelesi, se zelo organizirano in disciplinarano povezale in preoblikovale v novonastale zverinice, ki so jih v bistvu she vedno tvorile posamezne skupinice mikrozveri, le da prej niso imele na primer ochi, zdaj pa so bolshchale skozi novonastale leche kot zaporniki iz bivanjske jeche ... Sproti so se razbezhale vsaka na svoj konec, chim so se zdruzhile v dovolj veliko obliko, v kateri so bile mochnejshe vsaj od nekaterih drugih. Ene so bezhale, druge so jih zasledovale, tretje so se skrivale, chetrte so preprosto bivale ... A che so s Kija odgriznile she vechji grizhljaj, so se zdriznile z drugimi v marsikaj she vechjega in she bolj razvitega, toda vse je bilo she vedno zelo prvinsko in zverinsko. Cele mikrozverinske grude so se zdruzhevale v debele ude, prav takshne, kakrshne je imel Ki, in ko so se nazhrle hrane z njegovega telesa, so se v najrazvitejshem zdruzhku zlepile v mozhgane, ogromna skupina mikrozveri pa se je novonastalemu stvoru inteligentno inkorporirala v inkorporacijo zhe inkorporiranih mikrozveri kot perfektno delujocha drobovina.

Na koncu tega procesa so se odprla nebesa in je tako zagrmelo in zachelo dezhevati, da mnoge novonastale zverine ne bi mogle nikamor vech zbezhati, che se ne bi nekatere nauchile plavati, druge leteti, tretje plezati, chetrte graditi in pete preprosto uiti ali pa se kakorkoli drugache prilagoditi chemurkoli, karkoli bi se she utegnilo zgoditi ... She malo in od Kija ni vech nich ostalo, vse, kar ga je pozhrlo, se je razbezhalo, kajti na mestu njegovega padca je stalo strashno bitje, ki se ga je vse ostalo balo. Mikrozveri v njem so zdruzheno delovale, se sproti usklajevale po njegovi volji, on pa je bil po svoji podobi natanchno tak, kakrshen je bil pozhrti Ki, le da je bil zgrajen iz mikrozveri, ki so bile ustvarjene iz prave, zemeljske snovi.

 

Na ozeleneli planjavi pod zvezdinimi vrhovi dehtijo rumeni, modri in rdechi cvetovi. Belo cvetoche tanchice visijo z mladih dreves, na rozhnato razcvetenih vejicah zhgolijo drobne ptice in zlate chebele letijo med vijolichnimi grozdi cvetnih listov. Iz rozh shtrlijo nabrekli pestichi; otekli od hrepenenja in mastni od cvetenja vsrkavajo cvetni prah in prelestno dishijo. Zlate chebele – ko se na cvetovih najprej same napojijo z nektarjem – plodijo zheljne brazde, ki se nato v plodnicah semenijo in s tem vzpostavljajo harmonijo naravnega reda na nashi zvezdi. Ko pa chebele iz sokov tega chudezhnega cvetenja naredijo med, se vzpostavi tudi kozmichni red.

Takrat pride blizhe celo srebrni medved in ga z uzhitkom lizhe.

Da di Do pa sama lebdi med cveticami, prepeva s pticami in podrhteva od hrepenenja po ljubezni. Tla na zvezdi so zdaj rodovitna, pognojena prst je imenitna postelja, ki kar kliche po semenih, iz katerih se bo sprostila sila novega zhivljenja.

Domovine Fujcev skoraj ni vech mogoche prepoznati, nakljuchni popotnik bi si jo zhelel znova in znova prepotovati, tako lepo povsod vse cveti. Tudi Fujci so bistveno bolj barviti in stasiti, kot so bili. Ni ga fujskega fanta, ki bi ga bilo treba prositi, kadar je nujno razdeliti kako bujno Fujko na tri ali shtiri dele. Kar se tega tiche, so postali Fujci pridni kot chebele. Zelo radi se izkazhejo pri tem prijetnem opravilu, zlasti po slastnem kosilu, ko si podmazhejo mochi s sojem zmajeve luchi. Radi pa tudi pomagajo kolegom in ne odlagajo tovrstnega dela, che bi katera posebej hotela.

Tako lepo je to bilo.

Da di Do pa je zhe tako zelo hrepenela, da sploh ni vedela, kaj si je pravzaprav zhelela. Oblizovala je pestiche, zalezovala velike ptiche, toda kaj je bila to zaena rech, da ji od Fujcev, ki so prihajali mimo in jo osvajali, nobeden ni bil vshech!?

Dolgo je tako trpela, ko je nenadoma v blizhnje drevo udarila strela in tedaj je Da di Do konchno doumela, kaj hoche. S prsta je snela srebrno dlako, jo poljubila in si zazhelela, da bi postala zlata chebela.

Kam je odletela? – K srebrnemu medvedu, ki se nikoli ni in se ne bo odrekel njenemu medu. In ker she vedno bivata skupaj, bivata v naravnem in kozmichnem redu.

 

Bozhanski korenjak Velezmozhni Bo (sin Vsezmozhnega, ki ga je splaknil z zvezde orjashki oblak) se potika po Fujchiji in vtika kolích v ritke veselih Fujchíc. To pa seveda she zdalech ni vse, kar pochne. Predvsem rad prijateljuje s Fujem in ga izobrazhuje iz verskih zadev. Konec koncev mora vladar (in Fu je zdaj vladar) v nekaj ali nekoga verjeti in mu biti podlozhen, pa che je v resnici pobozhen ali ne. Kam pa bi Fujci prishli, che nad vladarjem ne bi bilo duhovne nadoblasti? Ja, tja, kjer so zhe enkrat bili, v tiranijo; namesto vere bi imeli spet kakshno za lase privlecheno ideologijo, vladar pa bi si hitro spet omislil denar in si utvarjal, da je onstran nebeshkih vrat samo zato, ker je od vseh najbolj bogat. Samega sebe bi imel za boga, ker ne bi bilo nad njim nikogar, ki bi ga lahko postavil na trdna tla. Kajti samo na trdnih tleh lahko katerikoli (tudi vladajochi) Fujec spozna, da njegov smeh velja toliko, kot smeh kogarkoli drugega. Da je v nechem enak vsem ostalim in da je vchasih she vechji duhovni siromak kot oni.

Velezmozhni Bo pa ... Vchasih se vrtim nad njim in premishljujem, kaj naj storim, da bi vechno razveseljeval mojo zvezdo, razmnozheval fujski narod in obvladoval Fujeve najnizhje nagone. Opazujem ga, kako prizadevno si ustvarja narashchaj, in prislushkujem njegovim pogovorom s Fujem.

»Fujchija je zdaj na zvezdni ravni moja,« reche Fu, »na kozmichni pa tvoja.«

»O, kako lepo si to povedal,« odgovori Velezmozhni Bo, »kot da bi na nas ostale gledal z bozhjih vishav.«

»Vem, vchasih pozabim na dejansko razdelitev najinih vlog in se mi zazdi, da si ti Fujec, jaz pa bog. Verjetno zato, ker kar naprej naskakujesh fujska dekleta na moji zvezdi, namesto da bi jih po bozhje obvladoval s kakega oddaljenega planeta in bi bil manj na njihovih telesih pa vech v bozhjih nebesih.«

Velezmozhni Bo ni prichakoval, da bi ga lahko Fu, ki ga je ljubil kot lastnega brata, nagnal in postavil pred nebeshka vrata! Malo pomisli, potem pa vzame bozhjo monshtranco, se povzpne na nepremostljivo distanco in reche z vishav: »Meni je prav. Jaz sem edini bog, ki je prijateljeval z vladarjem od mladih nog in ne bom tega nikdar zatajeval. Cheprav sem visoko nad tabo, te bom imel vedno rad, kot da si nad mano ti. Toda niti pomotoma ne smesh pozabiti, da sem bog jaz! Tvoje so zhelje, moj je ukaz.«

No, pa si odrasel, ljubi sin. Velezmozhni te bo odslej pasel kot ovchíco, varovál te bo bozhjih skomin in ti predpisoval absolutno resnico. Jaz pa ne bom vech kar naprej skrbelo, kaj vse te bo doletelo na vladarski poti.

Che pa bo Bo kdaj pa kdaj naskochil kako Fujko, mu to dopusti in odpusti, saj ne bo vedel, da je zamochil! Mogoche bosh tudi ti kdaj naletel na kako boginjo in si slejkoprej zazhelel naskochiti njeno telo. In takrat bo tebi to dopustil in odpustil Bo.

No, tako. Fu je vzgojen. Che she ni, pa she bo.

 

Nad zlato lino sem si postavilo prozoren laboratorij in se v njem precej bavilo z opazovanjem Zemlje. Hotelo sem dojeti, zakaj se je med zvermi in zverinicami zhe kar takoj zachelo medsebojno zhretje. Vech ko je katera pozhrla, bolj je zrasla in pozneje je umrla. (She malo in znalo bom izmeriti ritem njihovega chasa, cheprav na tej strani line en hip mine tako pochasi, da ga mikrozverinska masa sploh ne bi mogla zachutiti.) Zhreti ali umreti, to je bilo torej vprashanje. Najlazhje je bilo vechji zverini pozhreti manjsho, ali pa vech manjshim pozhreti eno vechjo. Rade pa so se kdovezakaj zhrle tudi enake med enakimi, tako da so marsikdaj kar same zatrle lastno vrsto. Postopoma je zmanjkovalo velikih, majhnih in raznolikih, in vedno bolj je kazalo na to, da se bodo na koncu prav vse pozhrle med sabo in izumrle. Jaz bi to obzhalovalo, saj se je nemalo mikrozverinskih vrst izkazalo za lepe in – vsaj z razvojnega vidika – obetavne: postavne, radozhive, barvite, srborite, ostrozobe in ostroglede, krempljaste, kopitljave, luskave, perjaste, kosmate, piskajoche, godrnjajoche, rjoveche, zhvrgoleche, renchave ... vse pa bolj ali manj topoglave. Tiste mikrozverinice namrech, ki so se jim (che so se jim sploh) zdruznile v mozhgane, so morale biti nekaj bolane ali kaj ... Hotele so se med sabo na vsak nachin pogubiti, namesto da bi se poskushale ljubiti ali pa vsaj pustiti pri miru. Ugotovilo sem, da je princip neznosnega gladú primarnejshi celo od principa strahu, chetudi se shele iz slednjega razvije princip agresije, ki ubije, da lahko pozhre.

Che je tako, sem si govorilo, bom pa kaj storilo proti temu. Najprej sem skozi zlato lino na Zemljo zasejalo ogromno sochnega rastlinja; pognalo je in se razraslo in kar nekaj zverin se je rado paslo na njem. A kaj, ko so nekaj chasa zhrle, potem pa umrle in izumrle.

Rastlinje torej ni kaj dosti pomagalo, vse prevech zverin je ostalo pri dosedanji hrani. Nekaj jim brani, sem si reklo, da bi se odrekle agresiji, in odgovora ne bom nashlo v vedi o hrani, temvech v psihologiji. Che sovrazhijo listje, travo, gomolje, banane ..., jim je pach treba ozdraviti mozhgane.

Tedaj pa je v moj laboratorij priletela zlata chebela (takoj sem pomislilo, da je Da di Do) in mi prav lepo zapela:

 

Majhna beseda – velik pomen

lahko zavrti planet,

vechja od tebe – manjsha od mene

preshteje neshteto let.

 

Chas! sem vzkliknilo. Chebela me je pritrjujoche obletela, nato pa odletela skozi zlato lino proti vladarju zemeljskih zverin, Kiju Drugemu, in ga pichila v oko. In jaz sem se potem samo she chudílo, kaj vse se je na Zemlji zgodilo.

Najprej so se iz pichenega ochesa razbezhale vse mikrozverinice in se she dolgo pridruzhevale mikrozverinicam v drugih zemeljskih zverinah. Tako natanchno so se porazdelile med vse zverine, da niso skoraj nobene izpustile. Medtem pa se je Ki Drugi peklensko zadrl in se vdrl v tla, pri chemer se mu je zemeljska os zapichila v rit, mu shla skozi telo in prishla ven skozi glavo. Vse preostale mikrozverinice, ki so se bile povezale in organizirale v tega zverinskega vladarja so se med sabo poklale in se transformirale v tako imenovani Kijev zos, s katerim se je kar sama od sebe podmazala zemeljska os. Zemlja se je od radosti spet zavrtela, chez povrshje je zavela blagodejna sapa in vsem zverem skozi uhlje prevetrila mozhgane. V njih se je neka nevidna nevrila bistveno okrepila in v zverinah prebudila prijetno silo, ki ni vech popustila in jih je odslej trapila she bolj kot lakota. Mnoge mikrozverinice so se zbale, se brzh preoblikovale in prekobalile: ene so se strumno, slozhno dvigovale, da bi se v nekaj zarile, druge so se nadvse rade razprle, vdrle, kaj prichakovale in se nechemu vedno znova vdale. Oboje so se solzile in vlazhile in kdovekateri bogovi so v zhelo zlate chebele natochili semensko tekochino, ki je v mikrozverinicah povzrochila, da je lahko neka zverina skozi najslajsho bolechino oplodila drugo zverino svoje vrste, ta pa se je temu rada uklonila, strastno prilagodila in se tako ali drugache razmnozhila.

In Zemlja se je kaj hitro prerodila. Zverine so se zdaj she bolj naskakovale, a ne vech le zato, da bi se med seboj pozhrle, temvech predvsem zato, da bi se imele rade in bi lahko mrle od naslade.

 

Nenadoma se odlochim in skochim skozi zlato lino jaz! Edino tega sem si she zhelelo, da bi v vsemirju dozhivelo popoln mir in tishino! Zato sem skochilo v chisto praznino, ne da bi si prej z zlato lino dolochilo katerokoli smer.

V resnici sploh nisem skochilo, ampak sem se skozi lino zavrtelo zelo pochasi in odlebdelo v brezmejni prostor. Tezhko bi ugotovilo, ali letim ali lebdim. Vem, da se vrtim in da se zlata lina oddaljuje, sinjina okrog mene pa temni. S te strani zlate line sploh ni. Od tod pa do daljnega kozmichnega svoda se razteza samo she moja svoboda.

Svoboda je, che ni hotenja, da bi bila. Svobode ni, che v praznini ni zhivljenja.

Meni pa je v praznini lepo. Lahko jo imam za nebo, saj se razteza nad samo meni nevidnimi zvezdami in planeti kakor minljiva pretveza nebivanja, kakor bivanje, ki se lahko le she za hip pretvarja, da ne biva. V njem se vrtiva z mojim telesom in jaz lahko z njegovim ochesom vendarle ugledam vse to, chesar naj ne bi bilo. Lahko obchutim tisto, kar samo slutim, in dojamem to, v kar verjamem. In jaz verjamem v nebo.

 

Nedalech od raja na Zemlji se po Rimski cesti sprehaja mojster Chas in si zheli nekaj pojesti. Jasno, da ni iz snovi, zato lahko pohiti ali se upochasni, kadarkoli in kjerkoli hoche. Itak nikomur in nichemur ne zameri, che ga narobe izmeri, saj je zhe tako izkushen, zguban in siv, da se she sam sebi zdi neizmerljiv.

Z nekega planeta so ga pravkar opozorili, da so zhe spet pozabili nanj. To se mu pach dogaja; bolj ko ga merijo, manj ga izmerijo, in che nanj pozabijo, ga vsaj ne porabijo. Prava rech! Che bi ga to prehudo motilo, bi lahko njegovo nesnovno telo storilo marsikaj, v skrajnem primeru bi se zavrtelo nazaj in na primer skochilo v kozmichno pech. Kajti, kar tam zgori, se definitivno ne zgodi nikoli vech, planeti in zvezde pa so mu povedali, da je ogenj v tej pechi za nesnovno telo povsem nebolech.

Poleg tega je bil po sili razmer zhe vse prevechkrat ognjena kacha in bog tolikih ver, da se mu v glavi zhe vsak koleshchek obracha nazaj namesto naprej, nihche pa mu ne izmeri, ne do kdaj ne doklej bo to trajalo.

Mojster Chas se torej sprehaja in njegovemu sprehodu ni ne konca ne kraja, dokler tako imenovano Vzvisheno bitje, ki ga sam niti ne pozna, ne nastavi kazalcev kozmichne budilke zraven neznane shtevilke; ko ta poskochi in zaropota, je namrech nepreklicno konec vsegá. Ker pa se mojster Chas na vse zastopi, se v takem primeru samo preklopi z vsegá na nich in prestopi z enega sveta na drugega. Kajti che ga ne bodo merili tu, ga bodo merili tam, on gre lahko sem ali pa kam drugam, kamor kdo ali kaj hoche, vchasih pa tudi, che noche. On se ima namrech za gospoda in ni njegova usoda, da bi padel na vse shtiri samo zato, da ga spet nekdo izmeri. Zato priporocha Vzvishenemu bitju, naj biva z njim v sozhitju, sicer bo hitro konec vere v edino prave mere! Ni chudno, da Vzvisheno bitje raje biva v miru in ga ne izziva.

Vendar pa drzhi tudi to, da si mojster Chas zelo zheli Vzvisheno bitje nekoch srechati in spoznati. Konec koncev sem jaz tisti, si misli Chas, ki ti pomagam odmerjati minljivost in jo preusmerjati v neobstoj, neobstoj pa v minljivost. Pusti se mi prepoznati, che si ne znash pomagáti sam, ampak si odvisen od mene. Zato, pravi mojster Chas, se mi chim prej predstavi!

Vzvisheno bitje seveda ne odreagira, mojster Chas pa se tudi ne sekira zaradi tega. Pach shpancira po Rimski cesti in si izbira danashnji obrok. Vedno vechkrat se ozira nad severni obok sosednje galaksije, kjer izpod drobnega srebrnega gnezda slastno, skorajda mastno sije okusna zvezda. Mojster Chas ji je nekoch zhe pokazal svoj kachji obraz. Malo jo je celo zhe nachel, ko je zlezel vanjo in v njej preperel. Ampak to je bilo samo zachasno, zdaj mu je postalo jasno, da si je takrat ni dovolj zazhelel.

Nenadoma se blazno raztegne in zagori ter brez nog zashvisti, kakor da ni bog Vzvisheno bitje, ampak on. Neverjetno, kako velika so njegova usta, ko jih odpre in pohrusta izbrano zvezdo.

In tako je bozhansko omelo – vsaj na zadnji pogled – pomedlo fujsko dezhelo z Velezmozhnim Bojem in vsemi Fujci vred.

 

Velika roka zajame prgishche zvezd in se vname. Najprej samo zharijo v njej, nato pa tudi one zagorijo. Vesolje se razsvetlí in vse, kar je stisnjeno v dláni, zgori in razpade v pepel. Ko roka ugasne, raztrese srebrni prah po zvezdnih stezáh. Vsak prashek se zavrti okrog osi, zakrozhi po orbiti skozi medprostorje in se dolgo, dolgo ne umiri. Rojena je nova galaksija, ki raste in se razvija, vse njene zvezdice pa potujejo skozi praznino in ne obmirujejo niti za hip.

Le ena sama se ustavi in pravi: »V veliki dlani so bili zbrani sami navadni chudezhi. Edino zvezda, iz katere sem zgorela jaz, je imela obraz svechenice, iz njenih ochi so v zvezdne nochi letele mrtve ptice in pele o vechnosti. Zdaj pa sredi zvezdnih meglic ni vech mrtvih ptic.«

Zaslishi jo veliko uho, pogleda jo veliko oko in velika usta rechejo: »Pridi vame, ki ne poznash resnice! V moji dlani ni bilo nobene svechenice niti mrtve ptice!«

Velika usta se na shiroko odprejo, vsrkajo drobno zvezdico in jo pozhrejo. Toda kmalu zachne mochno utripati veliko srce, ki vse ve in vse pove: »Okrog mene krozhi repatica, ki se ji je zgodila huda krivica. Ovila me je v goreche niti svoje orbite in jih skusha chim bolj zategniti! Prevech me tesni, peche in dushi! Njena mati je bila zvezda svechenica!«

In ko iz velikih ust zadoni resnica, se zablesti veliko oko in iz njega prileti velika mrtva ptica.

 

Jaz pa sem se iz neskonchne praznine privrtelo v soj svetlobe, she svetlejshe od mesechine. Pred mano se je zasvetila slepecha bleshchava in me zvabila vase, in ko sem ji oblezhalo v narochju, me je utopila, zaslepila in ugasnila.