Pogum Revija SRP 2014/1

Matjazh Jarc

 

ON

 

 

Pishem o Njem. On je posebna oseba, rojena iz govoric o meni. Tak je, kakrshen naj bi bil jaz po mnenju drugih. Kar koli kdo reche ali pomisli o meni, postane ena od Njegovih lastnosti. Kaj vse ni, kar sem jaz! In kaj vse je, kar jaz nisem!

Ne glede na to, da ni iz mesa in kosti, je neke vrste zhivo bitje. Misli in besede drugih, ki so namenjene Njemu, pa imajo posledice zame.

Skratka, On mi komplicira zhivljenje. Moram se ukvarjati z Njim, cheprav vem, da je samo fiktivna oseba. Vem pa tudi to, da ves chas blodi naokrog, kadar koli se kje kaj dogaja v zvezi z mano, in mi mesha shtrene. Kadar velja za dobrega in pozitivnega, mi prinese srecho, kadar ga imajo za negativca, mi srecho odnese spred nosu.

Dolgo sem mislil, da je popolnoma vseeno, kaj ljudje mislijo in govorijo o meni. Dokler nisem ugotovil, da me imajo za chisto drugega chloveka, kot sem v resnici. In she po tistem sem rabil kar nekaj chasa, preden sem ugotovil, da je chlovek, za katerega me imajo drugi, povsem avtonomno bitje. Shele pred kratkim pa se mi je posvetilo, kako zelo pomemben je Njegov vpliv na moje zhivljenje.

Zgodilo se je namrech tole: z nekim razvpitim muzikantom sta shla na kosharkashko tekmo in navijala za domachi klub, ki je izgubil. Muzikant je po zadnjem zhvizhgu stekel na igrishche in boksnil sodnika v glavo, On pa je zagnal v sodnikovega pomochnika napol prazno steklenico. Mediji so she dva dni pisali o tem sramotnem dogodku in On je chez noch postal eden najvechjih primitivcev v dezheli. Trobili so, da je zhe naslednji dan skupaj z bando nogometnih navijachev pretolkel skupino navijachev gostujochega moshtva, ena od zhrtev pa da naj bi bila she vedno v smrtni nevarnosti. Zhe res, shlo je za medijske izmishljotine, Njega v resnici sploh ni bilo zraven ne pri prvem ne pri drugem dogodku. Kako naj bi tudi bil, che je samo fiktivno bitje? Fantje novinarji so pach hoteli preusmeriti pozornost z razvpitega muzikanta, ki je pomembna polpolitichna persona, chlan zveze Borcev, viden funkcionar zdruzhenja avtorjev in tako dalje. Tretji dan je bilo zhe pozabljeno, da je muzikant koga boksnil, ostal je samo she spomin na ubogo zhrtev navijashkega pretepa, ki so ji v bolnici vendarle reshili zhivljenje.

Naslednje jutro srecham Janeza in mi reche: »Sem slishal, da si zadnjich, po tekmi, pretepel shtiri fuzbalske navijache.«

»Jaz?« se zachudim. »Po kateri tekmi?«

Janez mi razlozhi celo zgodbo in me chudno gleda, po novem se me malo boji, prej namrech ni vedel, da sem tak nasilnezh.

Zgodbo sem prvich slishal od Janeza, ker tiste dni nisem imel chasa za medije. Chisto me je pretresla. She posebej dejstvo, da naj bi v chasopisu objavili fotografijo, na kateri On, se pravi jaz, pretepa nekega mladenicha.

»To fotko moram videti!« rechem in stechem v knjizhnico, kjer brskam po chasopisih toliko chasa, dokler je ne najdem. Skoraj me zadene kap. Na sliki sem jaz, s stisnjenimi pestmi in spachenim obrazom, pod mano pa lezhi tip, ki ga na tej sliki prvich vidim, s krvavo glavo.

Ponochi nisem mogel spati, preganjal me je lastni obraz, skrchen v take grimase, da me je bilo samega sebe strah. Zraven pa so mi vrtala po mozhganih neshteta vprashanja, kako sem se lahko znashel na fotografiji, che me ni bilo tam, kaj pa che imam dvojnika, ne da bi vedel zanj, kdo je to, kako da me ni iskala policija, ali so ga zhe ujeli, kaj che pridejo pome jutri, kaj bom rekel, kje sem bil, kdaj tochno se je to sploh zgodilo ... Sredi nochi sem brskal po internetu, da bi zvedel o dogodku she kaj vech. Zvedel sem she marsikaj, ampak nobenega imena in nikjer drugje moje fotografije, razen v tistem chasopisu. Zjutraj sem se totalno neprespan vrnil v knjizhnico, natanchno prebrskal vse mozhne chasopise, che bi kje odkril she kaj podrobnejshega, a nich.

Kar nekaj naslednjih dni sem se nemirno oziral okrog sebe, kdaj bo prishla pome policija. Ni prishla. Neznanci so se do mene obnashali povsem normalno, kot da me ni, le znanci so odvrachali poglede in se mi izognili, che so le mogli. Prijateljev pa itak nimam.

 

Chez dva tedna sem na vse to pozabil. Preplavile so me namrech drugachne muke. V ponedeljek zjutraj sem ugotovil, da nimam vech niti za jutranjo kavo. Rachun v banki je bil zablokiran. V nabiralniku me je chakalo obvestilo, da mi bodo odklopili elektriko. Bil je februar. Tudi rachun za toplarno zhe dolgo ni bil plachan. Treba bo chim prej prodati garsonjero, poravnati dolgove in odpotovati, me je spreletelo.

Odpravim se v mesto, oddam oglas, da poceni prodajam stanovanje, 27 kvadratnih metrov, in ko sem zhe tam, pregledam she oglase za delo. Nekdo rabi nekoga, da bi mu nasekal drva. Grem tja, nasekam tri kubike drv, dobim za jesti, za piti in moder bankovec. Skrbno ga spravim v zhep in ko zhe hochem oditi, me vprasha sivolasi gospod, katerega drva sem nasekal: »Kaj pa sicer pochnete v zhivljenju?«

»Pishem muziko,« odvrnem.

»Kakshno pa?«

»Simfonije, opere, komorno glasbo ...«

»Zanimivo,« reche in me nejeverno opazuje. »Kako da she nisem slishal za vas? Veste, jaz sem ljubitelj resne glasbe, posebej operne, che bi kdaj uprizorili kako vasho opero, bi to gotovo vedel, tako pa ...«

»Uprizorili? Pojma nimate!« mi uide, zraven se pa she prizanesljivo nasmehnem. Gospod bi bil lahko uzhaljen, a mu manjka napuha. Zhe na pogled je preprosta dusha, che bi ugibal, bi rekel, da je upokojen direktor ali pa kaj podobnega. Mogoche profesor ...

»Najbrzh je tezhko, pri nas,« reche razumevajoche, »she posebej v teh razmerah, ko nam vladajo nekultivirani politiki.«

Prikimam, o tej temi se mi zhe dolgo ne da vech niti razmishljati, kaj shele izgubljati besed.

»Sramota!« se pridushi starec. »In kaj zdaj? Boste kar mirno pustili, da bo tako, kot je?«

»Kaj pa naj?« ga vprasham. Ne vem, zakaj se mi je zazdelo, da mi bo znal odgovoriti. Ko stoji tukaj pred mano, se mu namrech nekaj sveti izpod chela, kot da bi mu sijale ochi, ki vedo, za kaj gre.

»Narod je zhe tako poneumljen, da bo zachel vsak hip spet hoditi po shtirih,« se poshali, ampak resno. »Gospodje so dosegli cilj. Stanje je takshno, da so lahko neumni in kljub temu na oblasti, ker je mnozhica she bolj neumna od njih. Kdor ima kaj v glavi, pa raje modro molchi in se prilagaja, che noche tvegati, da ga na silo izlochijo iz igre.«

Ne vem, kaj bi pripomnil. Malo sem presenechen, da se je takole razgovoril, saj me niti ne pozna. Kako pa naj ve, kaj si jaz mislim o teh stvareh.

»Si kar predstavljam,« mi reche, »kako morate biti shele vi jezni nanje, ki ste toliko dela vlozhili v kulturo, oni pa dushijo vsa vasha prizadevanja.«

Chutim, da se mi glava na vratu nehote pripogiba in dviguje. Prikimavam. To ga vzpodbudi. Povabi me v hisho, vzame iz omare steklenico konjaka. Razprede she celo vrsto misli o primitivizmu nashe vladajoche politichne garniture in njenih vazalov, ki jih najdesh po skrbno razpredenih porah druzhbenih podsistemov, kot mi vse bolj ognjevito razlaga ...

Nagibam se k mnenju, da je upokojen profesor. Dva kozarchka sem zhe spil, njegove besede lepo plavajo mimo mene, ne da bi mi jih bilo treba poslushati. Vedno vech jih je, kot topla meglica so, ki me mehko prekriva. Vse bolj prijetna je. Kar zaspal bi. Komaj she drzhim odprte ochi.

»In vi to mirno dopushchate!« me nenadoma natuli. »Tudi vas naj bo sram! Soodgovorni ste za stanje, v katerem smo se znashli!«

Hkrati stopi proti meni tako hitro, da se kar zdrznem, skoraj bi padel z udobnega stola. Potem pa she udari s pestjo po mizi tik ob mojem kozarchku, da ta kar poskochi. In to ni konec hrupa. Kakor narochena, tedaj udari velika stojecha ura v kotu sobe s tremi gongi, da zadoni kot v cerkvenem zvoniku.

V tistem prihiti gospodova zhena: »Joj, Marjan, sem se ustrashila, da ni kaj narobe, ko je nekaj tako zelo zaropotalo!«

»Oh, nich, Marija, samo gospoda tule sem zbudil, ker je zadremal med mojim kratkim predavanjem.«

Gospa me pomilujoche pogleda in najbrzh razmishlja, ali naj sochustvuje z mano, ker moram poslushati njegove litanije, ali z njim, ker sem tako ignorantski, da kar zadremam, medtem ko govori. »Samo da je vse v redu,« reche in odide.

Gospod Marjan me nekaj chasa opazuje molche, potem pa vprasha: »Vi najbrzh rabite she kakshno delo? Bi mi pomagali urediti moj arhiv?«

»Kako pa veste, da bi znal?«

»Saj ste rekli, da ste skladatelj. Zlahka bi zmogli zlagati moje papirje po vrsti v smiselno celoto.«

»Koliko pa je teh papirjev?« se pozanimam.

»Brez skrbi, polna klet. Mogoche se vam bodo zdeli she celo zanimivi. Che seveda niste zhe popolnoma obupali nad nasho stvarnostjo.«

Ne razmishljam dolgo. Sprejmem ponudbo, saj rabim denar. To je pravzaprav idealna prilozhnost, ki mi je padla z neba. In vshech mi je, ker ni silil vame z odvechnimi vprashanji. Tudi moji vtisi o njem so v redu, najbrzh ni slab chlovek.

 

To se je zgodilo 23. februarja, leta 2013. Datum si bom zapomnil, ker se je na ta dan moje zhivljenje obrnilo na drugo stran, kakor bolnik, ki je dolgo chasa lezhal nepomichen, potem pa se je nekega jutra s hrbta nevede obrnil na levi bok. Nekaj chasa sploh ni vedel, kaj je storil, nato pa je odgrnil odejo, se usedel na rob postelje in zdaj razmishlja, ali bi spet malo zakorachil po tem ljubem svetu.

Zjutraj sem se na poti v novo sluzhbo ustavil pri hrastu, ki ga je pred tedni podrl zhled. Votli stoletnik je bil zhe precej razzhagan, glavnina debla pa je lezhala na tleh v celem kosu, ker je bilo rezilo zhage prekratko, da bi ga prepolovilo. She ko je mrtev, se ne da, pomislim. Jaz se tudi ne bom dal. Moja dela se bodo medila v arhivih, dokler jih ne bo nekdo potegnil na plan.

»Reci mi Marjan,« je zapovedal moj novi shef, »je chisto vseeno, che sem toliko starejshi od tebe. In odlochi se, ali bosh jedel pri nas ali ne.«

»Odvisno od plachila.«

»Dam ti 30 na dan in hrano, a je prav? Denar zame ni problem, itak ne vem vech, kaj naj z njim.«

»V redu.«

»Samo nikomur ne povej, od koga si ga dobil in bo vse OK. Zmenjeno?«

Brez tezhav bom ta podatek obdrzhal zase. Koga pa sploh she zanimam, da bi me kar koli sprasheval?

»Kako bo torej, bosh jedel z nama? Mariji moram to povedati zhe zdaj, ker gre kmalu po nakupih.«

»Bom.«

Tako sem nehote postal chlan druzhine. Izkazalo se je, da je Marija odlichna kuharica, razvajala me je kot lastnega sina. Zhe zjutraj, ko sem prihajal, so me ob kavi chakali she topli rogljichki, popoldne obilno kosilo, da sem ga komaj pojedel, in zvecher, preden sem odshel, hladen prigrizek, vsakich malo drugachen. Rasla sta mi zadovoljstvo in trebushchek, kmalu nisem bil vech podoben s kozho prevlechenemu okostnjaku.

Nekega vechera, preden sem zachel gledati film, sem se zazrl v ogledalu in v hipu sklenil, da si obrijem brado. Zjutraj sem bil, kljub lisasti kozhi na obrazu, delezhen she posebej prijaznih Marijinih pogledov. Toliko, da me ni pobozhala.

»Zgoraj je prazno stanovanje,« je rekla pri vecherji.

Marjan se ni zachudil, ochitno sta se o tem zhe pogovorila. Vabita me, da bi zhivel z njima. Ni me prevech presenetilo. On je bil zadovoljen z mojim delom, arhiv je zhe zachenjal dobivati pravo podobo, ona pa je obchudovala vsaj moj apetit, cheprav to she zdalech ni bilo vse, kar je chutila do mene. Bila sta brez lastnih otrok, to pove marsikaj. Jaz sicer zhe zdavnaj nisem bil vech otrok, a po letih bi bil lahko njun sin. In navsezadnje sem bil zhe dolgo brez starshev; che prav pomislim, sem bil brez kogar koli zhe skoraj odkar pomnim.

Balkon mojega novega stanovanja je bil obrnjen proti gozdu, poleti sem lahko ob vecherih sedel na njem v gugalniku in uzhival v sonchnih zahodih. Gostitelja sta bila karseda obzirna, nista me motila, ne spomnim se, da bi kdo od njiju sploh kdaj potrkal pri meni. Kadar sem se odpravil na nochni potep, mi ni bilo treba skozi njun del hishe, ker je do mojega stanovanja vodilo posebno stopnishche. Tudi stene in stropi so bili dovolj debeli, da se nismo mogli motiti med sabo. Vse ostalo je bilo kot prej: z Marjanom sva skupaj delala v kleti, skupaj smo se hranili, po konchanem delu pa je zhivel vsak po svoje. Chlovek bi si tezhko zazhelel kaj boljshega. Zhivljenje se mi je spet zachelo dogajati.

 

Sobota zvecher. V odmoru med dvema dejanjema operne predstave srkam hrushkovo zhganje in si ogledujem ljudi. Nekaj jih poznam na videz, medlo se nasmihamo eden drugemu, ko se pojavita pred mano Janez in Melita.

»Zhivjo!« si rechemo, se vprashamo, kako smo, si povemo, da smo v redu, in kratek pogovor se zachne.

»Sem slishal, da si se prijavil za direktorja Opere,« zachne Janez, ki vedno nekaj slishi o meni.

»Nich ne vem o tem,« odvrnem.

Poznavalsko me pogleda, chesh - saj vem, da blefirash, in molchi.

»Jaz sem tudi to slishala,« reche Melita, »bil bi zhe chas, da se neha nastavljati direktorje politichno.«

»Kako naj bi me pa, che bi me, drugache nastavili? Opera je she zmeraj drzhavna, a ni?«

»Glede na strokovno usposobljenost, saj ustrezash vsem pogojem, v stranki pa - kolikor vem - nisi.«

»Ne, nisem, razen che sta slishala drugache.«

Odkimata. To me razveseli, pomeni, da sem tudi po govoricah she vedno politichno svoboden.

»A je res, da si samo zaradi te kandidature nehal ustanavljati novo politichno gibanje?« ustreli Janez.

Najraje bi mu rekel, da je res, cheprav zhe dolgo nisem slishal o sebi chesa tako skreganega z resnichnostjo. Zachelo me je vznemirjati, kdo in zakaj bi sprozhil to govorico. V kotu kadilnice uzrem direktorja Opere; sumnjichavo pogleduje proti meni. Pokimam mu, v zameno mi poshlje skisan nasmeh. Ve, da sem bil vchasih na ministrstvu za kulturo povezan z nekaterimi politiki, cheprav si to predstavlja chisto drugache, kot je bilo v resnici. Mogoche misli, da imam she zdaj kakshne zveze. Sovrazhi me, to se vidi zhe na dalech. Misli, da sem On.

Jaz pa nisem On, ker Zanj pravijo, da je koristoljubnezh in komolchar. Nedolgo tega mi je Janez zaupal, da je On baje tudi hinavec in vritoleznik. Zanalashch jim bom poslal vetra v jadra.

Na drugem koncu kadilnice stoji minister, obkrozha ga tezhko prebojna grucha koristolovcev. Prebijem se prav v sredino, tik ob njega, in mu rechem: »Urosh, a je potem zmenjeno?«

Preden minister zajame sapo, se zhe hvalezhno nasmehnem. Vsi so slishali, kaj sem rekel, nihche pa ne ve, da z ministrom zhe petnajst let nisva spregovorila niti besede, kaj shele, da bi se kaj zmenila. Nichesar se nisva zmenila, she najmanj pa tega, o chemer se je ochitno govorilo zadnje dni, o imenovanju za direktorja Opere. Kakshna traparija!

Zapustim ministrov krozhek, she preden je utegnil odgovoriti. Ne vem, kaj je rekel v pojasnilo, ampak nekaj je zinil, ker so glasniki zhe zakrozhili po kadilnici in njegove besede raznashajo naprej. Kar koli sporochajo, tudi tisto, kar so dodali in si narobe razlozhili, se oprijema Njega. Tip raste, se razvija, postaja za vse zmeraj bolj zanimiva oseba. V tem trenutku namrech - hipotetichno - obstaja velika verjetnost, da bo zamenjal tistegale direktorchka tamle v nasprotnem kotu.

»Nisem vedel, da se poznata z ministrom,« reche Janez, kar se mi zdi chudno, saj je zadnje chase zelo

na tekochem z vsemogochimi govoricami o meni.

»Poznala sva se, ko je bil she navaden uradnik,« pojasnim, »to je bilo pred leti, za prejle pa ne vem, che me je sploh she spoznal.«

Janez se spet muza in si misli svoje, Melita je zmedena, jaz pa se odkradem nazaj v dvorano, ker se odmor konchuje.

Doma imata Marjan in Marija she prizhgan televizor, ne slishita, da sem se vrnil. Zaspim, zhe preden lezhem v posteljo.

Vstanem, preden se zbudim. Do kosila tavam po praznem mestu, razmishljam o zhivljenju, potem grem nekam na kosilo, preplacham tisto klobaso, mar bi si jo skuhal doma. Bila bi trikrat cenejsha, a nich manj mastna. Na misel mi pridejo nashi akademiki. Zlasti neki pesnik, ki je bil vse zhivljenje priden politik, zdaj pa tava med njimi, kot da je vrhunski umetnik. Sklerotik. Kdaj bo tega konec? Kdaj bodo nehali politichno kadrovati she celo nekatere akademike?

Tedaj pa se zgodi neizogibno. Nich hudega slutech prechkam cesto, ko me povozi avto. Shele chez tri dni bom zvedel, da me je povozila odrasla Celjanka, ki je v odlochilnem trenutku pohodila plin namesto zavore. Polomljenih imam nekaj reber, eno roko in eno nogo. Zavit sem v mavchno oblogo, vse me srbi, nichesar si ne morem popraskati. Grozno. Nikomur nochem telefonirati, cheprav je zhe sreda in se Marjan chudi, zakaj me ni. Ne ve, kje sem, meni pa je to chisto vseeno. Tudi che bi me povozila do konca, si mislim, ko mi v chetrtek zdravnica vendarle pove, kdo me je.

»Rada bi se prishla opravichit, prosila me je, naj vas prosim za dovoljenje.«

»Recite ji, da sem besen nanjo. Lahko ji kaj hudega naredim.«

»Ne morete, ker ste ves v mavcu,« mi oporeka.

Prav ima. Naj ji torej reche, da lahko pride, ker se ji itak ne more nich hudega zgoditi. Razmere pach niso primerne za resnejshe mashchevanje.

Zhenska pride v petek. Zoprna baba, techna, kar se ji vidi zhe po gubah pod nosom. »Res mi je zhal,« se lazhe. Ima tako slabo vest, da prosim sestro, naj prezrachi sobo. Vem, da uzhiva, ko me vidi nepomichnega in totalno nebogljenega, tako rekoch na kahli.

»Ne lazhi, Celjanka, vem, da si ponosna nase, ker si konchno podrla enega moshkega.«

Pogruntal sem jo. Zhensko to za hip razveseli, takoj nato pa veselje zadushi v sebi in se zachne spet sprenevedati. »Z veseljem bi nadoknadila vso shkodo, takoj placham odshkodnino, denar ni problem.«

»S kakshnim avtom si me pa povozila?«

»Z Audijem.«

»Kateri model?«

»Q7.«

»Potem pa 100.000, prosim.«

Malo jo shokira visok rachun, a je preponosna, da bi to priznala, ne da bi ji bilo nerodno pred mano in sestro, ki nama z zanimanjem prislushkuje. »Nimam toliko s sabo.«

»Koliko imash?«

»Samo 500.«

»Sram naj te bo!« jo ozmerjam. »Zdaj me pa she zhalish! Kaj potem sploh blebetash o odshkodnini!«

Babura zardi, prichakovala je zbito gnido, ki bo vesela nekaj stotakov. Razocharana je, zato se mi zasmili.

»No, prav, pa nich,« jo tolazhim. »Naj plachajo davkoplachevalci, itak sem zavarovan. Gibs ni tako draga rech, da bi zavod za zdravstveno zavarovanje bankrotiral zaradi tebe, cheprav si shkodljivka. Mirno se lahko vrnesh v Celje in se nehash sekirati.«

»Ne, to pa ne!« protestira. »Meni ne bo nihche ochital, da molzem drzhavo in njene zavode, jaz sem zavedna drzhavljanka, nikomur nochem biti nich dolzhna! Jutri ti prinesem 100.000, pa che ga s pishtolo prisilim, da mi jih bo dal!«

»Komu bosh grozila s pishtolo?« me zanima.

»Mojemu mozhu.«

»Kdo pa je on?«

»Obchinski svetnik, direktor in predsednik ... nechesa, sem pozabila chesa.«

»Od kod mu toliko denarja, da imash ti tak nevaren avto?«

»Ga ne sprashujem. Tega pa res nochem vedeti. Bom she jaz kaj kriva, che ga zashijejo!«

»Kdo naj bi ga zashil?«

»Ja policija in tozhilstvo, sodniki, kdo pa!?« me nadere, kot da bi se moral spoznati na slovensko pravosodje. A ni bilo zhe to dovolj, da me je povozila?

Joj, kako bi se rad popraskal po trebuhu, a se ne morem! Ona me tudi ne more, nihche me ne more, niti sestra! Chisto znorim na Celjanko: »Zgini, da te ne vidim vech! Razen che bosh prinesla 200.000!«

Zabodeno me gleda she tri do shtiri trenutke, potem pa se obrne na petah, kot star oficir, in odvihra, mimogrede pa mi she zabrusi: »Evo, da ti jih prinesem!«

»Ta vam jih bo she res prinesla,« pokomentira sestra, preden odide she ona. Ostanem sam, obupan, ker sem nezmozhen kakrshnega koli praskanja.

 

Marjan se je jezil samo tri dni, ker mu nisem sporochil, kje sem bil, Marija pa mi je takoj odpustila. Prihajala je jesen, kosti so se mi zacelile, minister me seveda ni imenoval za direktorja Opere, Celjanka pa mi ni prinesla 200 tisochakov. V zachetku septembra sem enkrat srechal Janeza, ki mi je zaupal zadnje novice o tem, kaj se dogaja z Njim. Nich posebnega, samo to, da je bil udelezhen v letalski nesrechi, jo edini prezhivel, potem pa pokasiral od letalske druzhbe dva milijona, od chesar je polovico vlozhil v ustanovitev nove socialno chuteche stranke, ki bo v parlamentu zastopala pravice revezhev in tako imenovanega malega chloveka. Oktobra pa me je presenetila neprichakovana poshtna poshiljka. Toda preden se ji posvetim, moram opisati nek drug pripetljaj.

Bilo je 23. septembra. Kmetje so dezh slikovito ponazarjali s preklami z neba. Reke so poplavljale, vetrovi so dvigovali strehe, narod je slavil gasilce in pripadnike enot civilne zashchite. Vojska ni mogla pomagati, ker je bila v Afganistanu, Iraku, Somaliji in na Kosovu. Torej sem se odpravil na pomoch jaz.

 

Pridem do obale poplavljenega obmochja, napihnem Marjanov choln in chez eno uro priveslam do strehe, ki she vedno shtrli iz vode, ostalo je vse pod gladino. Na dimniku chepi chokat mozhakar z odprto marelo, da ga ne bi zmochil dezh. Maha mi, naj priveslam k njemu.

Chez sedem vesljajev sem pri njem. Nalozhim ga v choln, zaveslam nazaj proti mestu, zraven pa poslusham njegovo tragichno zgodbo.

»Joj, joj, spet te poplave! Nikoli miru pred njimi! Kakshna shkoda, kakshna shkoda! Kje bom zdaj zhivel? In to se je moralo zgoditi ravno zdaj, pred zimo! Spet bo zmrzovalo, jaz pa v vlazhni bajti, che bo sploh she kaj ostalo od nje! Je to krivica ali ni? Kaj sem naredil Bogu, da me tako kaznuje?«

»To mene sprashujesh?«

»Ne. Kaj pa ti vesh o tem ... che si iz mesta. To vemo samo mi, domachini.«

Tip se mi sicer ne zdi ne vem kako pameten, da bi

lahko imel mene za bedaka in nevednezha. Jaz bi, na primer, enkrat ali dvakrat dozhivel take poplave, kot jih zhe ne vem kolikich dozhivlja on, potem bi se pa preselil kam drugam.

»Kdaj si se pa priselil sem?« ga vprasham.

»Jaz sem bil tukaj rojen. Hisho je na tem kraju postavil zhe moj ded, ali pa she njegov. Zhe od nekdaj je to nash dom.«

»Ampak a niso kar naprej poplave?«

»Ja, so ...«

»Zakaj se pa ne preselish nekam, kjer jih ni?«

»Ne morem, to posestvo je vse, kar imam! Kam pa naj bi se preselil?«

»Ne vem, nekam v hribe. Na Gorenjsko ...«

»Kako naj se preselim, che nimam denarja?«

»Ja, to prodash, kar imash, pa kupish kaj drugega.«

Opazim, da mi ni vech toliko hvalezhen, cheprav ga reshujem. Grabi ga jeza, ker se vmeshavam v njegovo zhivljenje.

»Kaj te to zanima? Jaz sem domachin v teh krajih. Zhe od nekdaj nekateri zhivimo tukaj.«

»Ja, vem, zhe tisochletja.«

»Kaj mislish s tem?« se mu zablisne iz ochi.

»V tem kraju so zhiveli zhe nashi predniki.«

»Kakshni vashi predniki?«

Ochitno ne ve, koga imam v mislih.

»Mostishcharji. Ampak oni so imeli hishe dvignjene na kolih. Tam, kjer imash ti streho, so imeli oni teraso pred vhodom v kuhinjo.«

Mozhak je tiho, vendar pa se zachenja tresti, zaskrbi me, da od besa. Upam, da ga nisem tako hudo uzhalil. »Che bi imel ti hisho na kolih, zdajle ne bi bila pod vodo,« mu skusham razlozhiti, a bi bilo mogoche bolje, che tega ne bi rekel.

»Hochesh rechi, da sem jaz zate en navaden mostishchar?

A to hochesh rechi? Kaj pa mislish, da si ti? En pokvarjen, neumen, razvajen ... pomehkuzhen meshchan, ki je zgubil stik z naravo!«

Kar takole se pa jaz ne pustim zmerjati. Napadel me je popolnoma neutemeljeno. Samo nasvet sem mu dal, kako bi lahko bolje zhivel. Namesto, da bi si pomagal z njim, me napada! Zdaj se zachenjam tresti she jaz. »Tochno vesh, da bodo spet poplave, pa kljub temu ne premaknesh svoje riti drugam,« zinem skozi napol stisnjene zobe, »in jo bosh tishchal v tisto bajto, dokler ne bosh enkrat utonil v lastni spalnici.«

Preprichan sem, da me bo udaril, tako grdo me gleda. Ampak ne: tip se odzove v nasprotju z vsakim mojim prichakovanjem.

Globoko izdihne, nenadoma se - vsaj na videz - chisto umiri in mi povsem zbrano, neprichakovano umno reche: »Ti mi svetujesh, naj bajto prodam?«

Zmedeno prikimam.

»Poznash koga, ki bi rad postal mostishchar? Ali pa mislish, da je kdo tako neumen, da bo kupil hisho, ki je vsako tretje leto cela pod vodo?«

»Kdo bi se zhe nashel.«

»Kakshen bebec?«

»Ne vem, kdo, ampak nekdo bi se zhe.«

»Si preprichan?«

Nekaj me zelo moti v njegovem pretirano mirnem glasu, she bolj pa me vznemirja njegov mrzel pogled. Z ochmi niti ne trene, zazrt pa je naravnost vame. Choln se zhe kar opazno trese, zdaj od mojega strahu pred tem - mostishcharjem.

Kakor da bi zachutil mojo zadnjo misel, mi vzame veslo, ga prime, kot da bi zgrabil kij, pri tem pa me she vedno nepremichno gleda v ochi. Ozrem se nazaj, che sva zhe blizu mesta, vendar nisva. Voda pod nama je she zmeraj globoka, bojim se da bo zamahnil z veslom in bom na koncu koncev utonil, tule na poplavljenem obmochju, kamor sem se po ne vem chigavi zamisli, najbrzh svoji, spravil reshevat morebitne zhrtve poplav. Evo, zdaj bom pa sam postal zhrtev.

»Sem preprichan,« nepreprichljivo odgovorim.

»Daj mi roko!«

Zdajle bi mu dal vse, samo da me ne bi lopnil. Stisne mi prste skupaj, da koshchice kar zashkrtajo in izreche zame usodno misel: »Prav. Verjamem ti, da bosh nashel kupca she pred zimo. Ne bom prodal predrago, 100.000 za hisho s parcelo vred. So pa shtirje hektari, vse zazidljivo, nihche ne bo ogoljufan. Kadar ni poplav, je to rodovitna zemlja ... Ampak nekaj ti povem. Che ne bo kupca do konca novembra, bosh kupil ti. To ti kar naravnost povem, ker che ne bosh, bom takrat s tabo naredil tisto, chesar zdajle ne bom. Kar misli si, kaj.«

Ko mi to pove, ne da bi za hip umaknil mrzli pogled, mi spuli denarnico iz zhepa, si ogleda mojo osebno izkaznico, nato pa mi jo vrne. Porine mi v roke veslo. Ko hitro, kolikor le morem, zaveslam proti mestu, molchi, dokler ne prispeva do plitvine. Takrat zleze iz cholna in v visokih shkornjih na shiroko zakorachi proti predmestju. »Do decembra se oglasi, sicer te poishchem!« she zavpije, preden izgine za prvo hisho.

 

Tri dni sem she razmishljal o tem dogodku, potem pa sem pozabil nanj. Minil je september, mineval je oktober. Z Marjanom sva v grobem vzpostavila sistem, po katerem bova zlozhila dokumente. Abeceda, stroga abeceda, shifre, shifrant, nachin digitalizacije. Jaz bom vse preslikal, shranil slike na rachunalnik, papirje pa v mape in na police. Gre za metre in metre gradiva, ki je bilo zaenkrat she razsuto v kartonastih shkatlah. Cela klet je bila prirejena za to najino chudno podjetje: shkatle so bile do stropa nalozhene v delovnem prostoru, sredi katerega sva imela ogromen delovni pult. Zraven sta bila she dva prostora, v enem je bila she ena skladovnica papirjev, v drugem, mnogo vechjem prostoru pa so chakale zaenkrat she skoraj prazne police, oznachene s chrkami in shtevilkami. Na pultu sta pred nama kraljevala dva rachunalnika, zraven pa prirochen skener.

»Marjan, a se ti tole kdaj zazdi Sizifov posel?« vprasham, preglasim tiho muziko, ki naju spremlja skoraj ves chas, razen ob polnih urah, ko naju dosledno zamorijo porochila.

»Ne,« odrezhe na kratko. Ne zdi se mu vredno pojasnjevati, jaz pa tudi nochem siliti vanj vech kot toliko.

Spet zlagava papirje, jaz vsakega poslikam in spravim na pravo mesto, najprej v rachunalnik, potem she v kartonasto mapo. Marjan da radio glasneje, ker novinar sporocha, da se v Ukrajini she zmeraj prepirajo, eni hochejo célo drzhavo spraviti v Evropsko Unijo, drugi hochejo velik del ohraniti na ruski strani. Upam, da ne bo prevech pochilo. NATO zhe skoraj tri desetletja vedno bolj tesno stiska obroch okoli Rusije, ne vem, do kod bodo moji slovanski bratje to shiritev spustili.

Marjan o teh zadevah nima mnenja, o katerem bi zhelel govoriti, bolj ga zanima notranja, slovenska problematika. Kolikokrat mi je zhe rekel, da je Slovenija gigantski sistem drobnih prchkarij, od katerih pa je vsaka posebej pomembna, saj bi bila celota brez nje drugachna. »Vsaka mravljica v mravljishchu sprozha vsak dan neshteto interakcij z drugimi. Je sicer nadomestljiva, ni pa zanemarljiva. Zato je treba biti natanchen,« mi zdajle spet razlaga. »Pametno bi bilo razumeti, kaj se je pri nas dogajalo vcheraj in danes. Soochiti bi se bilo treba z globokimi luknjami v drzhavnih arhivih, na drugi strani pa s celim kaosom razmetanih in nezanesljivih informacij! V narodovi zavesti je ustvarjena popolnoma napachna slika o njegovi identiteti!« To ga she najbolj skrbi. »Mravljica je kot ena sama chrka v mnozhici besed. Che hochesh na koncu razumeti matico, ti mora biti najprej razumljivo obnashanje vsake mravljice posebej.«

Meni se zdi njegovo razmishljanje malo kratko, pusto, njegova primerjava med mravljicami in chrkami na popisanih listih papirja me ne prepricha. Mravlje so vendarle zhiva bitja, chrke pa ...

»Vse, kar je zapisano na teh papirjih, je sok nashega zhivljenja in bivanja nashe dezhele. Predstavljaj si, da je Slovenija tvoja hcherka. Che jo imash rad, bosh skrbel zanjo, da bo zdrava, sita in lepo oblechena. Urediti je treba izhodishchno zmeshnjavo v njeni glavi. Poleg tega jo je treba she marsichesa nauchiti, da bo znala vech kot drugi, ker je manjsha od vechine njih. Ker je fizichno shibkejsha, mora biti umsko toliko bolj gibka.«

»In kaj imajo s tem tvoji papirji?«

»Kar koli hochesh v zhivljenju spoznati, vedno najprej trchish ob samega sebe. Che sebe ne poznash in ne razumesh, bosh zaman shtudiral kar koli drugega, vedno si bosh vse razlagal pomanjkljivo ali celo narobe. Che pa vesh, kdo in kaj si, kako delujesh, katere so tvoje prednosti, slabosti in tako naprej, bo zate vse ostalo mala malica. Predstavljaj si, da si ti Slovenija; se bosh najprej ukvarjal z Ukrajino ali s sabo?«

»She zmeraj ne vem, kakshno zvezo imajo s tem tvoji papirji.«

»Zadnjich sem v neki reklami na televiziji videl pametno misel: Slovenija smo ljudje. Ja, smo, ampak to je samo pol zgodbe. V drugem delu je Slovenija sistem interakcij med njenimi ljudmi in njihovimi dejanji. Oboje se odrazha v besedah in te so zapisane na papirjih. Te besede so iz mravljic, ki so se razlezle vsenaokrog in ustvarile zmeshnjavo v glavah drzhavljanov. Na zhalost je zaenkrat res she vse razmetano. Treba bo narediti malo reda. Najprej pogledati in ugotoviti, kaj vse je bilo narobe doslej, potem pa naravnati mehanizme sistema tako, da bo vnaprej chim vech stvari delovalo, kot je treba.«

»A to delava midva?« iskreno vprasham.

»Lepo bi bilo, che bi to delal vsak drzhavljan. Saj zdaj me zhe poznash, mene in moj naivni idealizem. Ampak nekaj je na tem, verjemi.«

Tokrat je bil tako preprichljiv, da sem she dva dni zlagal papirje v red s posebnim zanosom.

Dan pred protestantskim drzhavnim praznikom pa mi je poshtar prinesel priporocheno pismo.

 

Celjanka, ki me je povozila, se hoche srechati z mano. Prinesla bo odshkodnino, predvsem pa se v pismu opravichuje, ker je ni prinesla zhe prej. Prishlo je do zapletov, pojasnila mi jih bo pri kosilu.

Pripeljem se z avtom, parkirishch je pred tem gostishchem vedno dovolj. Lastnikova gromozanska parcela sredi delavske chetrti je med osamosvojitveno vojno skoraj letela v zrak, vendar se je zhe v nekaj letih po spopadih vse uredilo tako, kot je bilo prej, le da je gostilna prerasla v hotel.

Narochim chevapchiche, ona tokrat ni zhivchna, skushtrana in zasopla, videti je deset let mlajsha, kot je bila videti zadnjich. Urejena je kot za na sprejem pri nashi bivshi prvi dami, se pravi - zheni predsednika republike, okrashena z diamantki na uhanih in prstanu, mogoche she celo na zaponkah od chevljev, okrog vratu pa - se mi zdi, ker se ne spoznam na bogastvo - oveshena s smaragdi.

»Oprosti za zamudo,« reche in mi porine pod nos po

svezhe natiskanih bankovcih dishecho usnjeno aktovko, »tokrat sem se morala she posebej potruditi, da sem mu izpulila denar iz zhepa, ker nacheloma ne plachuje odshkodnin, jaz sem bila pa tako neumna, da sem mu skoraj vse povedala in razlozhila po resnici.«

Gleda me zmagoslavno, chesh - si mislil, da samo blebetam, a ne?! Da ne morem!? Pha! Kar poglej, kako lahko! Vse, kar hochem.

»Si ponosna nase?«

»Saj sem lahko. Che bi ga poznal, bi ti bilo bolj jasno, kakshen uspeh je to.«

Zahvalim se in polozhim torbo na prazen stol zraven sebe. Medtem ko blebetava nekaj tja v tri dni, razmishljam o denarju.

Pojma nimam o tem, kako bi se ga dalo zasluzhiti veliko. Me niti ne zanima. Mogoche bi, che bi se zachel ukvarjati s to mislijo, kaj potuhtal in obogatel. Toda kaj bi imel od tega? V najboljshem primeru na videz lepo zheno, ki bi naredila vse za to, da bi ji dal eno torbo denarja, potem pa bi ga odnesla drugemu moshkemu.

Jaz se ne bi mogel niti za trenutek znebiti obchutka, da se mnozhica prijateljev, ki bi jih - zdaj jih pach nimam - zagotovo imel, vrti okoli moje denarnice, ne pa okrog mene. Hvala za take prijatelje.

Denar je samo varljiv vmesnik med tem, kar v resnici imash, in tistim, kar bi rad imel. Razen njegove vsakodnevne praktichne vloge, ki brez dvoma poenostavlja, hkrati pa zapleta menjavo osnovnih dobrin med ljudmi, je koristen samo she za spodbujanje pohlepa in podobnih strasti. Eni menijo, da je denar koristen, kadar si z njim lahko kupijo mir, drugi ga hvalijo, ker lahko z njim zanetijo vojno.

Vendar pa ima denar sam po sebi prozorno naravo. Kajti che si duhovni revchek, si z njim lahko kupish samo privid mochi: lahko se sicer vzpnesh v vishave, vendar pa se potem ves chas bojish, da bosh padel nazaj dol, tja, kamor sodish po naravi stvari. Res je, da si na vrhuncu zhivljenja lahko privoshchish veliko marmorno grobnico, vendar v njej potem trohnijo chisto navadne chloveshke kosti, medtem pa se tvoji potomci prepirajo ali celo pobijajo za izplen kravjih kupchij, ki si jih bil primoran sklepati v zhivljenju, da si lahko - pravzaprav zanje - nagrabil tolikshno bogastvo.

Meni je denar chisto v redu, dokler ni nakopichen. Ne vem, kdo mi je nekoch povedal, da ni dobro nich, chesar je prevech. Ali pa chesar je premalo.

Zazrem se v svojo novo torbo, zdi se mi, da ni prenapolnjena. Ravno prav je v njej, cheprav se mi v tem trenutku she sanja ne, chemu jo sploh imam in kaj vse je prinesla s seboj.

»Sem mislila, da je ne bosh hotel sprejeti,« reche Celjanka, ki opazi moj pogled.

»Zakaj je ne bi hotel sprejeti?«

»Videti si bil tak boemski tip, ki mu ni do denarja.«

»Saj v bistvu mi ni.«

»No, vidish, da sem imela prav.«

»Ampak che si se zhe potrudila in ga prinesla, je najbrzh prav, da ga vzamem, a ne.«

»Che ga bosh rabil she vech, samo povej. Zraven je moja vizitka, lahko me poklichesh, kadar hochesh.«

Moram povedati, da chevapchichi tu niso kaj prida. Bolj ko jih zhvechish, vech jih je v ustih. Nobena chebula ne pomaga. Treba je zraven piti alkohol, potem nekako gre. Zato narochim she eno buteljko. Danes si lahko privoshchim in vchasih pashe.

 

Ne spomnim se vech, kaj sva se pogovarjala od tretje buteljke naprej, vem pa, da sem zvecher prespal v svoji postelji in naslednji dan bolj pochasi zlagal papirje. Tolazhilo me je dejstvo, da se je blizhal konec tedna in bom dva dni pochival. Srechanje s Celjanko me je kar precej utrudilo. Torej sem si lahko razlozhil vsebino moje nove torbe tudi kot poshteno poplachilo za trud.

Marjanu nisem razlagal, da sem po novem kar precej bogat. Cheprav je Marija mogoche pogledala v torbo, ko je pospravljala mojo sobo, in mu povedala, ni nich rekel o tem. Njemu se je zdelo - podobno kot meni - delo pomembnejshe od plachila zanj, zato se zaradi denarja ni pretirano vznemirjal. Tudi jaz se nisem sprasheval, od kod njemu toliko, da je lahko placheval she meni, ampak saj me to niti ni zanimalo. Iz dneva v dan bolj sem namrech uzhival v prebiranju in razvrshchanju njegovih dokumentov.

Pa ne samo to. V novembrskem hladu sem se zhe toliko sprostil, da sem zachel ob vecherih pisati novo simfonijo, kar me je pomirjalo in izpolnjevalo. Malo so sicer trpele ochi, zato pa je toliko bolj uzhivalo moje notranje uho.

Nich lepshega ni bilo od glasbe, ki se je v meni sestavljala iz neslishnih kozmichnih valovanj in zvenela vedno bolj popolno. To je bil samo moj privilegij, edini sem lahko slishal prav ta chudezh skladnosti, nastajajoche iz zvenenja tishine, ki se je preobrazhalo v nekaj, chesar prej sploh she ni bilo in brez mene sploh ne bi bilo spocheto. Obchutek, da sem stvarnik nechesa, kar je hotelo priti na ta svet, v to zhivljenje od kdovekod in je res prishlo skozi moja obchutenja, skozi moje telo, je bil velichasten. Ne bi ga zamenjal za nich drugega. Fantastichna lepota se je hkrati razkrivala v nedotaknjenih, pred tem she nedostopnih sferah in v meni. Kot da bi nekje obstajal dobrotljivi Bog in mi podarjal najvechje dragocenosti bivanja, ki jih lahko iz drugim nerazumljive tvarine samo jaz izlushchim in nato zauzhijem jedro. Neopisljivo ugodje me je navdajalo ravno pri tem lushchenju celih plasti nedojemljivo hrumechega ovoja in belezhenju vsakega chistega zvoka, ki se je skozi ustvarjalni proces skupaj z zhe zapisanimi toni usozvochil v trdno glasbeno definicijo moje skladbe. Dano mi je bilo, da sem takoj vedel, katero moje dejanje je napaka in katero edino pravilno. Glasba se je v bistvu sestavljala sama od sebe, po natanchno dolochenih zakonitostih, jaz pa sem bil samo delavec, ki jo je razkrival tako, da je chim bolj natanchno uposhteval te zakonitosti ter chim bolj dosledno prepoznaval njeno prvobitno obliko in vsebino.

Uvidel sem, da je glasba podobna zlatu, ki ga hoche rudar do zadnjega zrnca izkopati iz kamnite gmote, le da je zlato nerazumljeni dar Zemlje, darovalec glasbe pa je Vesolje.

Delal sem kot obseden, moch za ta izjemni umski napor pa je vame prihajala iz istih virov, kot glasba, zato nisem bil utrujen, dokler ni bilo - za tisti dan - zapisano zadnje znamenje. Nasprotno, napor mi je bil v uzhitek.

Vse to se je precej poznalo pri mojem delu za Marjanov projekt, a bi prej rekel, da v pozitivnem kot v negativnem smislu. Res sem zjutraj porabil vech chasa za prebujanje, vendar sem potem lazhje, kot bi sicer, prepoznaval, katere zadeve so kljuchne, katere pa zgolj posledichno izhajajo iz njih ali pa prehajajo vanje. Povezave med posameznimi dokumenti so se mi razkrivale kar same od sebe, z razumom sem le preverjal, ali so bili uvidi pravilni. Premishljeno zastavljeni nosilni sistem arhivske zbirke se je sproti izpopolnjeval, delo je napredovalo izjemno hitro, Marjan je bil nadvse zadovoljen. She Marija je kuhala iz dneva v dan boljshe, slastnejshe jedi.

November se je iz dneva v dan bolj hladil, dokler ni tam nekje na svoji sredini posul tal z napol zmrznjenim dezhjem, chez Alpe pa poslal nad nas ledeno mrzel veter. Jesen se je preoblachila v zimo, o tem ni bilo nobenega dvoma vech.

 

V arhivu, zdaj spodnjim prostorom namrech zhe ne rechemo vech klet, z Marjanom kuriva pech na drva, ki ogreva naju pa she celo hisho. Ko se obchasno zazrem skozi prozorna vratca v ples plamenov, se za nekaj hipov odzibljem z glasbo, ki sem jo zapisal sinochi ali s tisto, ki jo bom moral nocoj shele zapisati, potem pa se z mislimi spet vrnem k delu.

Zazvoni mi telefon. To se skoraj nikoli ne zgodi, saj sem se z znanci v glavnem zhe pogovoril o vsem, o chemer se je bilo vredno pogovoriti. Mogoche je umrl kak sorodnik ali pa delajo anketo, pomislim.

Nich od obojega. Klichejo me z ministrstva za kulturo, minister sprashuje, ali imam chez eno uro kaj chasa, da bi se oglasil pri njem. Zakaj pa ne, mi reche intuicija, jaz pa to ponovim za njo in se moram she preoblechi, preden se odpravim.

V eni uri mi uspe priti k ministru.

»V resni igri si za direktorja Opere,« mi reche, »kaj pravish na to?«

»She zmeraj? Zakaj pa jaz?« hochem vedeti.

»Tako je prishlo naokrog do mene, malo sem se she pozanimal, kaj si mislijo o tem drugi delezhniki. Kazhe, da bi mogoche shlo skozi.«

»Skozi kaj?«

»Proceduro.«

»Kdo pa so drugi delezhniki, ki bi me mogoche spustili skozi?«

»Drushtvo skladateljev, Kulturni dom, Svet za kulturo, stranke ... toliko je interesentov, da ti ne morem nichesar zajamchiti. Pripravljen sem she malo delati v tej smeri pa bomo videli. Che si ti seveda za.«

»Vesh, da sem za. Bom takoj uprizoril kakshno svojo opero.«

»Nisem preprichan, da bi bilo to ...«

»Saj se shalim.«

»Ampak si pa za?«

»Ne vem she, bom razmislil, ko bo - che bo - zadeva postala resna.«

»To ne gre tako. Jaz moram vedeti, ali pristajash na kandidaturo, da ne bom lobiral zate, potem bosh pa odklonil.«

»Che bosh zlobiral, ne bom odklonil. Ampak mislim, da ti ne bo uspelo.«

»Zakaj, a se ti zdi malo verjetno?«

»Jasno, da se mi zdi malo verjetno. Nisem niti v eni stranki, nimam prijateljev na nobeni strani, da bi mi zagotovili politichno podporo ...«

»Mogoche imash shanse ravno zaradi tega. Che bi bil kdo tvoj podpornik, bi te zablokiral njegov nasprotnik. Che te ne bo noben posebej podprl, te mogoche tudi zablokiral ne bo noben.«

Na tihem se moram strinjati s tem razmislekom, cheprav vem, da pri nas brez politichne volje strank ni nadstrankarskega imenovanja. Poleg tega smo she zmeraj v chasih negativne kadrovske selekcije, ko imajo nesposobnezhi prednost, samo da so Nashi ali Vashi.

»Vesh, jaz sem sprejel ministrsko funkcijo pod pogojem, da bomo uvedli drugachno kadrovsko politiko. In zate se govori, da si na tem podrochju kvaliteten kader ...«

»Vse sorte se govori,« pripomnim. Spomnim se Nanj, na mojo napol zhivecho prispodobo, na katero se lepijo vse te govorice. Zanj ne bi dal nikoli roke v ogenj, ker je po mojem mnenju lazhna oseba, prevarant in blefer. Mogoche pa hochejo za direktorja Njega? Ja, to bo. Medtem se je iz govoric navzel zhe toliko negativnih lastnosti, da prihaja v poshtev tudi po principu negativne selekcije.

»OK, minister, lobiraj,« rechem in grem.

Kaj dosti me ta sestanek ni vznemiril, a vseeno tuhtam o njem vso pot proti domu. Minister tega ne dela zaradi mene, ampak zaradi sebe, ker mora pach predlagati nekoga, ki bo po mozhnosti prishel skozi. Tezhka naloga v tej skregani politichni srenji, kjer ni nich pomembnejshe od spretnosti, s katero politichnemu nasprotniku podstavish kajlo. Vech shkode ko bosh napravil nasprotni strani, boljshe mozhnosti imash, da jo sesujesh in tako prevzamesh oblast. Koliko shkode pa zaradi take politike nastane pri drzhavi in narodu, je drugotnega pomena.

Vrnem se ravno pred kosilom, Marija me kliche v kuhinjo. Nekdo je z njo, ojej, moj mostishchar! Mozh ki sem ga med poplavami reshil z dimnika njegove hishe in mu obljubil, da bom nashel kupca zanjo, potem pa sem na to chisto pozabil!

»Gospod se nekaj jezi nate,« pohiti Marija, da bi me opozorila, cheprav ne bi bilo treba. Tip je zhe na prvi pogled videti nevaren. Zarashchen, razcapan, umazan, neprijetnega vonja, srshechega pogleda in zelo slabe volje.

»O, saj res!« zinem.

»To pomeni, da si pozhrl besedo!« mi poochita in grozeche stopi proti meni. Ne vem, ali je oborozhen, sekire ravno nima v roki.

»Nisem,« se zlazhem in se v tistem hipu spomnim na torbo, ki mi jo je dala Celjanka. »Pridi, greva v moje stanovanje. Brez zamere, Marija! Z gospodom se bova hitro zmenila, vse bo v redu.«

Greva k meni, mozhak se zavali v gugalnik, jaz pa vzamem iz omare torbo in odshtejem na mizo 100 tisochakov. Tip me gleda zachudeno, najbrzh si mora priznati, da tega ni prichakoval.

»Evo, tu je denar. Vzemi najprej pet tisoch in pripravi papirje, potem pa takoj dobish she preostanek.« Napishem mu she svoje podatke in izjavo, da je prejel aro, mu razlozhim, kje je notar, on pa podpishe in gre.

 

Priznam, da sem si oddahnil, ko je odshel. Toda bolj ko razmishljam o najini kupchiji in o njem, bolj mi je jasno, v kakshni dezheli zhivim.

Dolga desetletja centralizma so vanjo zarezala globoko rano, reche se ji prestolnica. Glavno mesto, ki je posrkalo vase cele mnozhice podezhelanov in priseljencev, jih urbaniziralo in dekultiviralo, na drugi strani pa posnobiziralo, je znotraj drzhave svet zase, odrezan od njenih narodnih korenin in od njene zdrave pameti. She vedno vpija vase - kot izsusheno mochvirje, ob katerem so zrasle njegove hishe in stolpnice - glavnino vseh razvojnih tokov, medtem ko s svojimi krempljastimi politichnimi shapami drzhi podezhelje v shahu in mu kljub drugachnim ustavnim zapovedim ne da dihati.

In kaj se zato lahko zgodi? Tik ob predmestju prestolnice zhivi chlovek, ki se zdi meni, rojenemu meshchanu, podoben predpotopnemu mostishcharju, medtem ko imam sebe za zdravorazumskega, svobodoljubnega, naprednega in sochutnega chloveka. Hkrati pa se ga bojim, strah me je njegove prvinskosti, naravnosti, neposrednosti, brezkompro-misne pravichnosti in poshtenosti, s katero zahteva od mene zgolj to, da bom drzhal dano besedo, ki jo znam kot civiliziran in zurbaniziran meshchan tako zlahka pozhreti. Vendar pa se lahko v najboljshem primeru zgodi tudi to, kar se prav v tem hipu dogaja meni: zavem se, da nisem vreden vech kot on, da nisem prav nich pametnejshi od njega, kaj shele boljshi. Da moj okus za umetnost mogoche ne prekasha njegove tenkochutne sposobnosti poslushanja ptic ali shumenja vode ... Da moji po meshchanski modi oblikovani chevlji niso prav v nichemer boljshi od njegovih kmechkih shkornjev, v katerih je prehodil celo drugo polovico svojega zhivljenja.

Ja, to se je zgodilo v meni: spomnil sem se, da sem mu nekaj obljubil in hochem zdaj izpolniti besedo. Pa ne samo to: zavedel sem se, da sva oba del istega plemena, naroda ali rase, kakor koli se zhe lahko reche tej nashi zmeshani skupnosti, cheprav jaz zhivim v mestu, on pa v nekem samotnem kraju na dezheli. Zgodilo se je, da sem - ko je odhajal iz mojega stanovanja - sklenil naslednje: ne samo, da bom kupil njegovo posestvo, tudi cenil ga bom. In to ne samo tega, ki bo moje. Cenil bom vsako prekleto posestvo, ki je iz centra drzhave odrinjeno na njen rob, glavno mesto pa se masti na njegov rachun samo zato, ker se mu reche prestolnica.

 

*

 

 

 

Mnogi so ugibali, zakaj si je On nenadoma premislil in namesto za direktorja Opere kandidiral za novega shefa borchevske organizacije. Po manjshinskem mnenju je bila Opera perspektivnejsha ustanova, bolj zazrta v prihodnost, medtem ko je bila zveza Borcev zazrta nazaj, v chas druge svetovne vojne, ki se je konchala zhe pred sedemdesetimi leti. Novi Operisti so se shele rojevali, medtem, ko je bila povprechna starost Borcev 90 let. Po mnenju vechine pa je bilo obratno: Opera je svoje vrhunce dozhivljala v 18. in 19. stoletju, med ustanovami je bila prava staruha, medtem ko so se novi Borci rojevali iz dneva v dan ter prenashali pridobitve najvechje in najhujshe svetovne vojne na nove rodove. On je v tej dilemi seveda poletel na krilih vechine, saj je imela v parlamentu najvech sedezhev, zanjo so pisali najvechji chasopisi v drzhavi, v rokah pa je imela tudi nacionalno radiotelevizijo.

»Nisem neumen,« je izjavil v zadnjem intervjuju, »vem, da druzhbenega razvoja brez dosledne ideoloshke zasidranosti v preteklost pri nas - ni. Mimo pristanka na to maksimo ne moresh narediti kariere. Jaz pa ne vidim razloga, zakaj je ne bi naredil.«

 »Vi torej vidite pred sabo svetlo bodochnost?« je vprashala novinarka, ki so jo Borci sprejeli medse prejshnji teden. Imela je namrech borbeno postavo, kar koli zhe to pomeni za zhivahno mlado zhensko, ni se pretvarjala, da ni blond, njeni novinarski prispevki pa so bili v najlepshem skladju z borchevsko temeljno programsko platformo.

»Seveda jo vidim, vendar ni nich svetlejsha, kot so bili chasi nashe revolucije,« je odgovoril.

»Dobro razmishlja,« je med gledanjem te oddaje po televiziji rekel prvi Borec, katerega partizansko ime je bilo Perun, njemu pa je bilo tako vshech, da ga je - kar je povsem razumljivo - obdrzhal she za te chase.

Perun je bil zhe pradedek, vendar je imel she vedno odlichen spomin na tiste tezhke dni, ko je s tovarishi preganjal tujega in domachega okupatorja iz slovenske dezhele. Vchasih je sicer pozabil, da je dandanes predsednik Borcev, ki so se zhe nekoliko prilagodili sedanjosti, a ga je na to, strpno in vedno znova, spomnila sekcija njegovih zvestih mladcev, ki revolucije sicer niso okusili na lastni kozhi, so pa zato she bolj verjeli vanjo. Ti mladci so sedeli v chelnih foteljih bank in podjetij ter gospodarili s pridobljenim druzhbenim bogastvom v svojem imenu, a tudi za Perunov - iz leta v leto zajetnejshi - rachun.

»Kar preprichljivo nastopa,« se je strinjal komandant Grom, Perunova najzvestejsha senca.

»Ampak je she mladich, nich kaj dosti ne ve o narodno-osvobodilnem boju,« je pripomnil vechni nergach Blisk, zadolzhen za investicije. Vcheraj je praznoval rojstni dan, tovarishi so mu pomagali upihniti 85 svechk.

»Poslushajmo, kaj bo she povedal,« je odlochil Perun in gospodje Borci so spet napeli ushesa.

»Kaj pa pravite o tistih, ki hochejo razprodati nasho domovino?« je vprashala novinarka.

»To ni samo razprodaja, to je kraja druzhbenega premozhenja!« je povzdignil glas On. »Veleizdaja! To premozhenje smo pridobili s poshtenim bojem in nihche nam ga ne bo vzel!«

»Kako komentirate podle izjave tistih, ki trdijo, da je bil nash Tito zlochinec in tiran?«

»Tito je bil ena najvechjih in najbolj uglednih osebnosti polpretekle zgodovine. Bil je odlichen geostrateg, hkrati pa je vodil eno najlucidnejshih gospodarskih politik. Ne pretiravam, che rechem, da je znal iz nich ustvariti skoraj vse.«

»Kaj pa ochitki o povojnih pobojih, ki naj bi jih zaukazal? Se vam zdijo mnozhichna podtikanja, da je iz slovenskega naroda izruval cvet inteligence, ko je po ruskem vzoru zatrl meshchanski razred, utemeljena?«

»Nikakor ne,« je bi kratek in nedvoumen On.

»Kdo pa je po vashem mnenju odgovoren, da se med ljudstvom shirijo takshne lazhi?«

»Vsi vemo, kdo.«

»Zakaj ne pove imena!?« se je razburil Blisk.

»Umiri se, Blisk, saj zdaj ni vech treba. Itak zhe vsi vejo, kdo je odgovoren,« je rekla Vida, edina zhenska v tej velepomembni druzhbi.

»Prav ima, da ne izreche imena,« je odlochil Perun, »s tem bi mu delal samo politichno reklamo. Ga bom zhe jaz spet imenoval v naslednjem intervjuju.«

 »Dober je, tale On,« je pristavil Grom. »S tem, ko ne pove imena, samo she bolj poudarja, kdo je kriv.«

»Ja, nich, jaz sem se odlochil,« je razglasil Perun. »Bomo kar Njega nastavili za novega predsednika Borcev. Povabite ga na naslednji sestanek.«

Oddaja se je konchala, gospodje in gospa so se pochasi razshli vsak na svoj dom. Peruna je pospremil komandant Grom. »Si preprichan, da smo izbrali pravega chloveka?« je vprashal Peruna med potjo.

»Dragi moj Grom, saj vesh, kako je zame to pomembno vprashanje. Nikoli, res nikoli ne bi izrochil organizacije, ki je zame in za vse nas tako zelo pomembna, kar nekomu, se strinjash?«

Grom se je, kot vedno, seveda strinjal, a je skrivaj vseeno dvomil, da so se odlochili prav. Nekaj je potihem in nerazumljivo godrnjal v svoje ostro narezane sive mushtace, kar si je privoshchil samo tedaj, kadar sta bila s Perunom sama, pred drugimi mu namrech za nich na svetu ne bi zbijal avtoritete.

Perun je bil zhe vajen takega godrnjanja in je dobro vedel, kaj pomeni. »Poslushaj, tovarish!« je rekel Gromu. Prijel ga je za plecha, ga potegnil chisto k sebi in mu dejal naravnost v ochi: »Dolgo se zhe poznava. Ali sem se zhe kdaj zmotil pri kadrovanju?«

Grom je malo potuhtal, zhe hotel nekaj rechi, a si je v zadnjem hipu premislil.

»Zakaj zdaj odlashash? Povej!«

Grom je tuhtal she minuto, potem pa zbral pogum in izstrelil kot iz topa: »Kaj pa tisti minister za prosveto takrat po vojni? Ki je zachel misliti kar nekaj po svoje? A se ni zhe kmalu izkazalo, da ni bil zaupanja vreden?«

»Ah, jaz sem ga samo predlagal, imenovali so ga drugi ... Ampak raje ne bi o tem ... Ja, tisto so bili lepi chasi ... Se spomnish golazha v Semichu, ali pa je bilo nekje na Gorjancih, sigurno pa je bil avgust leta 43? Bil je lep, sonchen dan ...«

Seveda se je Grom spomnil! Kar ochi so mu zasijale od tega lepega spomina, ko so morali vsi zhalostni zaklati edino mulo v cheti, potem pa so se tako najedli, da mu she dandanes postane toplo v trebuhu ob misli na tisti golazh. Skozi slino, ki se mu je nabrala v ustih, je vprashal: »Se spomnish kuharice?«

»Jozhefe? Jasno, da se spomnim. Je bila prsata, a? Pa predrzna, kadar ni kuhala! Jebenti, kakshna dobra mrha!«

Tovarisha sta se hudomushno spogledala in se poshteno nasmejala. Zhe desetletja so ju druzhili tako lepi spomini, njun odnos je bil predvsem zaradi njih nezrushljiv, tudi che so se od zunaj kdaj vmeshali vanj neprijetni dvomi, kakrshni so bili tile o Njegovi primernosti za predsednika organizacije.

 Grom je nehal godrnjati v brk, prijetni spomini sicer niso pregnali vseh njegovih dvomov, toda tega dragocenega trenutka ni hotel skvariti.

Perunu pa ni shlo iz glave, da je imel tovarish pomisleke. Gruntal je, kaj bi ga lahko motilo, a ni mogel pogruntati, zato je pach sklenil, da bo vprashal, cheprav je vedel, da se bo vse skupaj zakompliciralo. Che enkrat odlochish, je odlocheno, ne moresh se potem kar nekaj premishljevati, ker to ne vpliva dobro na moralo. »Lej, Grom,« je torej kljub pomislekom rekel, »vem, da ti tule nekaj ne dishi. Ampak On je preverjen kader. Ni ene stvari, ki bi sejala dvom, razen tvojega cincanja.«

»Perun, dovolj dobro se zhe poznava, ti bom kar naravnost povedal. Premlad je. Z besedami zna, o tem nich ne rechem, ampak kako naj bo preprichljiv predsednik Borcev, che pa med vojno sploh she rojen ni bil?«

»Vem, to je problem, se ga zavedam. Ampak poglej, koliko mladine smo vchlanili v organizacijo. Vechina chlanstva se je rodila krepko po vojni. Vsi so za nasho stvar, zato ga bojo brez ugovorov sprejeli za predsednika.«

»Zato, ker jim bosh ti rekel. Tebi zaupajo, ti imash avtoriteto. Zdaj. Kaj pa potem?«

»Kdaj potem?«

»Ko bo nas, ta stare, pobrala Matilda? Takrat se bojo pa zacheli ruvati za oblast in bojo sesuli vse, kar smo zgradili.«

»Ej, jej, Grom, kakshen skeptik si postal na stara leta! Che bi takole komandiral v boju, ne bi zmagali.«

»Ja, tole prinesejo leta. Ne morem pomagati, ampak danes nisem vech tako nor, kot smo bili takrat. Tudi ti ne gresh vech z glavo naprej, che vidish pred sabo zid.«

Perun je chutil, da ima Grom na nek nachin prav, toda tako so zastavili politiko in revolucija se mora nadaljevati. »Skozi zid? Kje pa vidish kakshen zid, ki bi nas lahko ustavil? Na tisoche nas je, vzgojili smo si mochno in pametno mladino, ki bo znala ubraniti nashe vrednote, ti se pa bojish neke prozorne stene iz imperialistichnega kartona! Mi jo bomo podrli z levo roko, razumesh? Razmere so danes drugachne, kot so bile v nashih chasih, ampak pot je ista. Ko bomo mi odshli z Matildo, bojo mladci korakali tochno po tej poti in po nobeni drugi! Po nobeni drugi, ti rechem! In bojo morali sami sebe komandirati, ker nas vech ne bo. Tukaj ni nobenega pardona. Mi lahko zdaj samo she izberemo najboljshe med njimi in On je najbolj sposoben, kar sem jih jaz spoznal. Che ne zaupash vech v mojo presojo, tovarish Grom, se krepko motish!«

Ja, takole odlochnega se ga je spominjal komandant Grom! Dvomi so bili v hipu razblinjeni, tako kot takrat v boju, ko bi vsi najraje zbezhali pred premochnim sovragom, che jih ne bi Perun s svojo odlochnostjo navdal s pogumom, da so se kot eden pognali na jurish!

»Prav imash, tovarish Perun,« je stari heroj preprichano zatrdil in se poslovil. Niti na misel mu ni vech prishlo, da bi she kaj godrnjal.

Perun je kmalu sam stal pred vrati v hisho, iskal kljuche po zhepih in premishljeval. Prijateljev dvom se mu je nenadoma zazdel vech kot upravichen. Kako naj prichakuje od generacij, ki niso na lastni kozhi skusile niti krivic starega reda niti vojne vihre niti politichno hudo zapletenih chasov tik po osvoboditvi, da se bodo znale postaviti zoper imperialistichno poshast in velekapital? Kako naj razumejo shkodljivost kapitalizma, ko pa so same delezhne izobilja potroshnih dobrin, ki jih danes kar bruhajo multinacionalke? Od koga naj se nauchijo solidarnosti, ko so se zhe njihovi starshi ujeli v past zasebne lastnine in iz nje izvirajochega egoizma? Kako naj se uprejo pohlepu po vedno vechjem bogastvu, ko jih mediji vsakodnevno bombardirajo z iluzijami, da chlovek lahko edinole z denarjem dosezhe vse, kar si zheli, zheli pa si vse vech?

Te misli so ga odplavile v nek drug chas, ko se je delavstvo in kmetstvo globoko zavedalo krivichnosti svetovne ureditve, kajti izkushalo jo je na lastni kozhi. Ljudje so v neznosni stiski samo chakali nekoga, ki jim bo pokazal pot reshitve, upora in revolucije. Ne pa tako, kot danes, ko ni vech prave lakote, ker ima vechina prebivalstva osnovne zhivljenjske zahteve izpolnjene, krivico pa vidi zgolj v tem, da imajo nekateri vech kot drugi. Lahko je danes mladini tuliti na brezciljnih zborovanjih, da so si bankirji nagrabili prevech bogastva, che jih doma chaka streha nad glavo, v zhepu pa imajo dovolj drobizha, da si vsak dan kupijo pico ali pa si narochijo obrok kitajske hrane na dom? She pomislijo ne na to, da bi si sami kaj skuhali za bistveno manj denarja, ali pa da bi se celo nasitili s skledo mochnika ali z dvema krompirjema, kot se je dogajalo v njegovem otroshtvu. Takshno razvajenost je Perun videl na lastne ochi, tudi pri svojih otrocih, vnukih in celo pri pravnuku.

 

Zjutraj mu vnukinja pripelje Mihca, svojega petletnega sinka, ki noche hoditi v vrtec, k pradedku pa vedno pride z velikim veseljem. Do kosila se s fantkom igrata, potem gresta v blizhnji bife nekaj pojest, po kosilu pa vsak na svojem divanu listata knjige ali pa se pogovarjata, dokler ne zadremata. Mamica pride ob shtirih ali pa she pozneje in Mihec gre z njo domov, cheprav bi rad ostal. Ker pa ve, da bo jutri spet prishel, se sprijazni z usodo in mamici ne dela hujshih problemov.

»Deda, se bova igrala s pushko!« tudi danes zahteva Mihec, she preden mu mama s chudnimi obchutki sleche bundo in sezuje chevlje.

»Upam, da mu ne bosh spet kazal orozhja,« reche dedu, ta pa pokima, obljubi, da ta malemu ne bo dajal bombonov, da ga bo drzhal za roko, ko bosta shla chez cesto in da bo takoj telefoniral, che bo kaj narobe.

Mihec je medtem zhe v veliki sobi, pri zaklenjeni omari, v kateri so zlata odlikovanja, pushka in she tisoch zanimivih drobnarij. Za vsako od njih zna deda povedati po vech zgodbic, ob katerih se malchku na stezhaj razpirajo ochi.

Ko Perun odslovi mamico in pride v veliko sobo, mu mali zhe moli kljuch od omare, dobro namrech ve, v katerem predalchku je spravljen. Starec ga malo podrazhi, da bosta danes pochela kaj drugega, a tik preden se fantek razburi, zhe popusti, odklene velika vrata iz temnega lesa, odpre omaro in vzame iz nje nekaj, kar je zavito v kos temno zelenega blaga. Ni sicer pushka, ampak Mihec she ne ve, kaj je. Nestrpno chaka, da bo deda odvil zavoj in z odprtimi usti zagleda usnjen tok, v katerem je chisto prava pishtola.

»S tole sem pa enkrat lovil hudega barabina,« pove deda napol shepetaje.

»Kaj pa je naredil?«

»To je bil en zelo kosmat dedec. Vsi so mu rekli shpeckahla.«

»Kaj je to, shpeckahla?«

»To je nekdo, ki hodi naokrog in vse gleda. Chisto vse ga zanima! Da se razumeva, to ni she nich slabega, je zhe prav, da se chlovek zanima za stvari. Ampak tale barabin je kukal skozi nashe kljuchavnice in rinil svoj tumpasti nos tja, kamor ne bi smel, potem je pa povedal nashim sovrazhnikom, kaj je videl.«

Mihec si zhe predstavlja hudobnezha, ki chepi pred dedovimi vrati, na notranji strani pa mu iz kljuchavnice moli rdech nos, vrh katerega se napenja kosmata bradavica.

»On ne mara poshtenih in pravichnih ljudi ...«

»Kaj je to - pravichnih?«

Deda malo pomisli. »Che bi bil ti priden, pa bi te ata po riti, to ne bi bilo pravichno, a razumesh? Che pa bi mu nagajal, bi bila kazen pravichna. Ali pa ... no, saj najbrzh razumesh zhe to, a ne?«

Mihec pokima, ker ga zanima, kaj se bo zgodilo s kosmatincem. »Kaj pa je naredil kosmatinc?«

»On je kukal v mojo sobo in je videl, da imam jaz tole pishtolo, potem me je pa hotel zashpecati orozhnikom. Ampak jaz! sem ga pa opazil ...«

Deda stopnjuje napetost, znizhal je glas in izgovarja skoraj vsako chrko posebej.

»Zakaj? A ni bila tvoja?«

»Kaj ni bilo moje?«

»Pishtola!«

»Je bila! Moja, chigava pa?! Ampak orozhniki niso dovolili, da bi jaz imel pishtolo.«

»Zakaj ne?«

»Zato, ker so se me potem bali. Zdaj pa poslushaj! No, ko sem pa jaz opazil hudobca z nosom v tistile kljuchavnici,« reche deda in se ozre proti vratom, Mihec se pa stisne k njemu, za vsak primer, che je hudobec she zmeraj tam, »sem vstal in planil, on se je pa prestrashil in zbezhal, kolikor so ga nesle noge. In jaz za njim, s pishtolo v roki! Saj bi ga ujel, che bi ga hotel, ampak sem si mislil, da ga je zhe to dovolj izuchilo, ker se je kar tresel od strahu. Vidish, tako je bilo to.«

»Deda, a nisi bil priden, che si imel pishtolo?«

»Sem bil malo poreden. Ampak chisto malo, saj ga nisem ustrelil.«

»Potem so bili orozhniki pravichni, che so bili hudi nate.«

»Orozhniki so bili shele capini! Vesh, kaj so oni naredili? - Mojega brata so zaprli v jecho.«

»Zakaj? A je imel on tudi pishtolo?«

»Seveda je imel pishtolo! Pa ne samo eno! Tri!«

»A je koga ustrelil?« zanima Mihca, vendar dedu to vprashanje ni vshech in zachne zavijati pishtolo nazaj v zeleno cunjo.

»Ne she spravit pishtole, deda, jo lahko primem?«

»Ne, mama ne pusti. Mogoche drugich. Zdaj pa malo glej knjigice, jaz moram nekomu telefonirati.«

 

Mihec je she dolgo sitnaril, dokler mu ni pradedek pokazal, kako se pishtola razstavi in sestavi, kako se vtakne vanjo naboje in se jih spet vzame ven in tako naprej. Potem sta jo do chasa za kosilo chistila, nanovo namazala z mastjo, na koncu pa jo spet zaklenila v omaro.

Mamica je samo zmajevala z glavo, ko ji je Mihec doma natanchno porochal o vsem, kar sta s pradedkom pochela. Zvecher si je, kot vse prejshnje vechere, obljubila, da bo nashla za Mihca drugo varstvo, toda kaj, ko otrochek ni hotel nikamor drugam kot samo k dedu Perunu, k dedu Perunu in pika.

Tako so minevali Perunovi dnevi. Do shtirih, petih se je igral z Mihcem, ob vecherih pa s tovarishi na sestankih, na katerih so krojili usodo naroda. Vsak teden si je vzel en vecher za obisk pri Miranu, ki je bil edini od njegovih treh sinov she zhiv. Ostala dva je pobrala bolezen she preden sta se upokojila, tako kot njegovi mami jima je prezgodaj odpovedalo srce. Bila sta preobchutljiva za ta kruti svet, je mislil Perun, zlasti Justin je bil premehka dusha. Z njim se nista dobro razumela, kar naprej sta si bila v laseh zaradi streljanja politichnih nasprotnikov, ki je - po Perunovem mnenju - nujno v vsaki revoluciji. Ne zadoshcha noben zapor, ker bo slej ko prej prishel na oblast nekdo, ki jih bo spustil na svobodo, potem se pa lahko zachne revolucija she enkrat od zachetka. Treba je pochistiti enkrat in to temeljito, ne pa da se vedno znova dogajajo krutosti, spopadi, da teche kri. Mi smo zheleli izvesti revolucijo za vedno in uspelo nam je! Odtlej je mir in bo mir, dokler bomo drzhali oblast v svojih rokah. S politichnimi nasprotniki ne sme biti milosti!

O tem sta se dosti bolje razumela z Miranom, ki se je v prepirih med Justinom in ochetom dosledno postavljal na ochetovo stran, cheprav je imel rad tudi brata in ga je razumel. Toda nich ni pomagalo, Justin se je oddaljil od druzhine, zaradi ochetove vpletenosti v povojne poboje, ki je sicer skoraj nikdar niso izrecno omenjali, je vse zhivljenje trpel in prezgodaj umrl.

 

»Jutri je obletnica Justinove smrti,« reche Miran pri vecherji; zhena je pripravila tastovo najljubsho jed, ajdovo kasho s pechenimi svinjskimi rebrci.

Perunu se je zataknil grizhljaj, a ga je izkashljal, sicer pa nich odgovoril.

»Midva z Janjo greva prizhgat svecho, che hochesh, gremo lahko skupaj.«

»Ne morem, pazim na Mihca,« se izvleche Perun.

»Joj, a ni Mihec en prisrchen otrok?« reche Janja.

»Res je brihten,« pove Perun, »ogromno stvari zhe razume. Vcheraj mi je povedal, da bo pilot, ko bo velik.«

»Vesna je kar malo preplashena,« reche Miran. Vesna je njegova mlajsha hchi. Starejsha je shla zhivet v Ameriko, z mozhem, ki dela na nekem uglednem znanstvenem inshtitutu. »Ne bi rada, da bi Mihec nazadnje she res pristal v vojashki sluzhbi.«

»Che bi konchal akademijo, to niti ne bi bilo slabo. Sploh che bi ga poslali na shtudij kam v Britanijo ali pa she raje v Sovjetsko zvezo,« razmishlja Perun.

»Oche, Sovjetske zveze ni vech.«

»Ja, seveda, saj vesh, da mislim Rusijo. Tam imajo

chisto dostojne akademije. Njihovi piloti so izvrstni. Astronavti prav tako, mogoche bo pa Mihec rajshi astronavt?« se hoche v zadregi pohecati Perun.

»Oche, nekaj sem te hotel vprashati,« reche Miran, ko je Janja odnesla posodo z mize in zdaj na ves glas pomiva v kuhinji. »Vcheraj smo na uradu dobili novo ovadbo zoper Krivca. Res je anonimna, ampak zelo resna. Ochita se mu, da je vpleten v umor.«

Perunu se zasvetijo ochi, kot vedno, kadar kdo omeni Krivca. V eni zenici mu zablisne iskra smrtnega sovrashtva, v drugi pa globokega prezira. Che bi imel tretje oko, bi se mogoche v njem vzhgala vsaj iskrica strahu, toda ali niso ravno zaradi tega tretja ochesa skrita? »In kaj si hotel vprashati v zvezi s tem?«

»Hotel sem te prositi, da preberesh anonimko. Ti imash dober nos za te zadeve, mogoche bosh prepoznal pisca.«

»Zakaj pa te zanima, kdo je pisec, che je sol v tem, kar pishe?«

»Ravno zato. Rad bi izkljuchil mozhnost, da gre v glavnem za politichne motive, ali pa she celo osebne. Saj vesh, vse ostalo je lahko popolna izmishljotina.«

»Po moje je treba zadevo preiskati, ampak pokazhi mi to anonimko, che jo imash pri sebi. Prav zanima me, kaj je to za ena rech.«

»Saj vesh, da ti ne bi smel kazati tega, gre za uradni dokument,« reche Miran, ko vzame iz torbe papir in ga poda ochetu.

Perun na pol momljaje prebere zapis, chez usta se mu postopoma razvleche vedno slajshi nasmeh. »Po moje je vse res!« vzklikne na koncu. »Tochno to je naredil ali pa she kaj drugega zraven! She kaj hujshega! Zadevo je treba preiskat!«

»A si dobil mogoche kakshen obchutek, kdo bi to lahko napisal? Nash grafolog je mnenja, da najbrzh starejsha oseba, sklepa po tresljajih v pisavi, pravi, da ima vsaj osemdeset let, torej je zhe skoraj tvoj vrstnik.«

»Nimam pojma, kdo bi to lahko bil.«

»Seveda imash pojma, oche, vsak od tvojih tovarishev bi ga z veseljem strpal v zapor, che bi ga mogel!«

»To zhe,« reche Perun, »ampak ne vem, chigava pisava bi bila tole.«

»She nisi videl podobne v kakshnem pismu, ki je prishlo k vam na zvezo?«

Perun gleda pisavo, res mu je znana, a se ne spomni, od kod. »Poslushaj, Miran,« reche, »o Krivcu vse pove zhe njegovo ime, tvoja reakcija v zvezi s tole anonimko pa ni normalna. Jasno je, da je treba sprozhit postopek, ampak ne tako, da se ishche tistega, ki jo je napisal! Preverit je treba samo njegove trditve, od prve do zadnje, in to chim prej.«

»Nisi chisto dosleden,« zamrmra Miran in spravi papir nazaj v torbo.

»Kako to mislish?«

»Zadnjich, ko je prishla anonimka o tvojem prijatelju Gromu, te je zanimalo samo to, kdo jo je napisal, chisto nich pa tisto, kar je bilo napisano o njegovih domnevnih deliktih.«

»To je drugache,« razlozhi Perun, »nashi nasprotniki si zmishljujejo vse sorte stvari, samo da bi nas spravili z oblasti. Meni ni treba niti prebrat, kaj vse pishe v njihovih anonimkah, ker zhe vnaprej tochno vem. Podtikanja in lazhi!«

»A z druge strani pa ni tako?«

»Ni! Poglej, kaj se dogaja, na kako perfidne nachine hoche opozicija prevzeti oblast! To je sramota za nasho domovino. Fashistichne metode! Hujshe, kot v nacistichni Nemchiji! Tega ne bomo nikoli dovolili!«

Miran odneha, kot vedno, sklene, da bo ukazal preiskavo, ochetu pa ne oporeka vech, ker nima smisla.

To ni bil prvi tovrstni pogovor med njima. Miran je zaupal ochetovi presoji skoraj bolj, kakor svoji. Bil je strogo vzgojen, podobno kot bo vzgojen Mihec, che Vesna ne bo kmalu nashla drugega varstva. Ochetov gromozanski ego in njegova neprekosljiva karizma seveda nista vplivala samo na tovarishe, ampak tudi na najozhje druzhinske chlane. Razen na Miranovega brata Justina, ki pa tega dejstva ni prezhivel.

Blizhala se je tradicionalna druzhinska vecherja na starega leta dan, kot se je reklo v Perunovi druzhini. Zhe dve leti zapored so se zbrali pri Miranu samo she njegova mlajsha hchera z Mihcem, prishla pa sta tudi Justinova vdova in seveda Perun. Ta dva sta precej molchala, razen o vremenu nista med sabo spregovorila niti besede. Pojedli so, krotili srboritega vnuka, razdelili darila, potem pa se v miru razshli.

Toda letos je bilo drugache. Najprej je Vesna potozhila, da Perun slabo vpliva na njenega sinka, kar je starca spravilo v slabo voljo, kljub temu, da je Miran hchero miril in jo uspel zelo hitro utishati. Vendar je bil to prvi kamenchek, ki je razburkal na videz mirno gladino druzhinskih odnosov.

Kmalu zatem pa je pljusknilo, kot da bi v vodo padla skala.

 

»Oche,« vprasha Janja, »a bosh she en kos pechenke?«

»Seveda bom! Treba je jesti, dokler imamo kaj.«

Vzame si velik kos, izbere seveda najbolj mastnega, zraven pa po svoji stari navadi razlaga, kako je bilo s pechenkami v narodno osvobodilni borbi. »V glavnem smo bolj slabo jedli, po cele dneve nich. Vchasih smo si pa spekli kakshnega pujska, o, prav takega, kakrshen je bil tale.«

»Ni boljshega, kot zaplenjen prashich, a ne?« tedaj iz chistega miru pripomni Lucija, Justinova vdova. V njej se je namrech zhe dolga leta nabirala jeza na Peruna, ki ga je v svojem srcu skrivaj krivila za mozhevo smrt. Vedno se je vzdrzhala takshnih pripomb, cheprav vsako leto tezhje. Letos pa ji je preprosto prekipelo.

Perun je seveda zachutil v njeni pripombi ochitek, da so partizani plenili zhivino slovenskim kmetom, a skusha kljub temu ostati prijazen in reche samo to: »Kdaj pa kdaj smo kakshnega prasca res zaklali, ampak saj je bil tale tudi zaklan, a ni bil?«

»Klavci,« se tedaj chisto potihem zaslishi izmed Lucijinih zob. Gospa se za povrh she strmo zazre v Perunove ochi in nabode na vilico koshchek mesa. Odnese ga proti ustom, vmes pa si premisli in doda: »Ne morem vech. Oprostite.« S prtichkom si obrishe usta, vstane in zapusti mizo. Miran jo poskusha preprichati, naj she ne odhaja, a zaman. Janja jo razumevajoche pospremi v predsobo in do vrat. Perun molchi, iz ochi mu udarjajo bliski. Samo she vprashanje trenutkov je, kdaj ga bo razneslo od besa.

Janja se vrne, brez besed sede k mizi in izreche samo en stavek: »Shkoda, da je Lucija zhe shla,« a je bilo zhe prevech. Perun vzkipi.

»Kako si upa sramotiti nasho slavno zgodovino!! Takole so se takrat obnashali kolaboranti! Samo da oni niso odnesli celih riti!« zarenchi s polnimi usti mastne svinjine.

»Nich takega ni rekla, kar ne bi bilo res, tudi jaz sem brala o tem,« se za teto zavzame Vesna. Ne more se vech zadrzhati, dovolj ji je dedovega pretiravanja.

»Zdaj pa she ti!« se she kar na ves glas razburja Perun. »Premisli malo, kaj govorish! Seveda smo kmetom jemali zhivino! Kaj pa naj bi sicer jedli?!«

»Delali bi, tako kot vsi miroljubni ljudje in sami poskrbeli za svojo hrano!« mu ne ostane dolzhna vnukinja, kajti zdaj pa she ona povzdigne glas! Tudi v njej se zhe dolgo nabira jeza na deda, odkar njen Mihec samo she divja po stanovanju in strelja vanjo s slepimi naboji iz pishtole, ki mu jo je podaril Perun, zraven pa tuli taka bojna gesla, da jo je zhe groza. »Vi ste taborili v gozdovih, kurili ognje, si pekli pechenke, kmetje so pa doma natepavali zaroshtan mochnik!«

Ojej, kako neprijetna tishina zavlada nad to ponesrecheno druzhinsko vecherjo! Perun ne more verjeti ushesom, nenadoma tezhko diha, pljucha ga ne ubogajo vech, tudi v ocheh se mu megli. Prestrashi se, zasope in - utihne, kar je za druzhino skrajno zaskrbljujoche, kajti ni she dozhivela chesa takega.

»Oche, je vse v redu s tabo?« skrbi Mirana, ki bi najraje poklical reshilca, tako zaripel se mu zdi starec.

»Je!« pribije Perun. »Z mano je vse v redu.«

 

Seveda ni bilo v redu, dogodek na druzhinski vecherji ga je pretresel do kosti. Preganjale so ga misli o tem, kako mladina nichesar vech ne razume in si vsa njegova zhivljenjska prizadevanja razlaga povsem narobe. Pa ne samo njegova, tudi prizadevanja vseh njegovih soborcev, ki so tedaj zbrali dovolj poguma in tvegali zhivljenja za boj proti okupatorju. Danes pa nashi otroci ne dojamejo niti tega, da Slovenije brez narodno osvobodilne borbe sploh ne bi bilo vech! Ostala bi samo she razkosana krpa zemlje, brez naroda, ki bi bil neusmiljeno razseljen in pokonchan, pogubljen za vse vechne chase, z vso svojo kulturo vred. In chesar ne bi unichil tujec, bi razprodali notranji sovrazhniki, tako kot to poskushajo danes, a jim mi tega ne dopustimo, si je dopovedoval Perun, vedno bolj jezen na Justinovo Lucijo in na svojo lastno vnukinjo. Kako more celo ona tako izkrivljeno gledati na nasho stvarnost? Moja lastna kri?

Prisegel si je, da bo vsaj Mihca nauchil ceniti slavni

boj, ki so ga takrat on in njegovi tovarishi izbojevali do vélike zmage. Razlagal mu bo bistvo druge svetovne vojne in revolucije, dokler ne bo ta nadarjeni otrok sposoben tudi sam razumeti, zakaj isti boj traja she danes, jutri pa bo she toliko bolj pomemben zanj in za njegove otroke.

Zaradi viharja vseh teh misli v svoji glavi ni niti za trenutek zatisnil ochesa.

Nespechnost je trajala tri nochi, dokler se ni chetrtega dne zvecher na sedezhu zveze zgodil sestanek z Njim. Bilo je chudovito, chlovek, ki je bil v primerjavi s Perunom pravi mladenich, se je odlichno spoznal na polpreteklo zgodovino Slovencev, razumel je dejstvo, da brez zmage v II. svetovni vojni danes ne bi bilo samostojne slovenske drzhave, brez uspeshno izpeljane revolucije pa bi delavcem she vedno vladala pohlepna aristokracija. Politichna desnica bi bila bistveno mochnejsha, kot je, in vprashanje bi bilo, che bi komunizem in socializem sploh she imela kakshno razvojno perspektivo. Tako pa je zdaj zhe skoraj vse v redu, imperializmu in krivicam, ki jih povzrocha delovnemu chloveku, so shteti dnevi, she desetletje, dve, in svet bo urejen na novo; vsakdo bo imel pravico do dela in do poshtenega plachila zanj, ne bo vech privilegiranih razredov, ki bi izkorishchali mnozhice, velekapital bo na veke vekov enakomerno porazdeljen med vse ljudi. Prishla bo doba razcveta, ne bo vech revshchine in trpljenja, nad svetom se bo razprla dobrotljiva dlan pravice in posula svet s srecho ter vero v bratstvo med vsemi enakopravnimi ljudmi.

Vse to je vedel kadrovski komisiji povedati On, ki resda ni imel neposredne bojne izkushnje kot stari Borci, je pa sposhtoval njihova zgodovinska dejanja, njihove slavne bitke in jim priznaval vse zasluge za prihodnost, ki z nasmehom chaka slovenski narod.

Zato je Perun chetrto noch po tistem neprijetnem druzhinskem vecheru konchno vendarle zaspal v globok sen. Toda kaj, ko so se sanje tako zelo razlikovale od vsebine sestanka! Sanjal je namrech sebe v chrni uniformi, bil je komandant velikega koncen-tracijskega taborishcha, v katerega so vozili same Slovence, med njimi tudi Vodnika, Presherna, Jurchicha, Finzhgarja, Kosovela, Bartola, Shtegra in druge velike umetnike. Ti so zhiveli v posebni baraki in niso imeli pravice do hrane, pach pa so lahko pili vodo. Chez dan so - kot vsa zajeta mnozhica - z macolami razbijali skale in prelagali kamne s kupa na kup.

V sosednji baraki so sedeli politiki, Tito, Kardelj, Kidrich, Dolanc, Ribichich, Kuchan in drugi, oblecheni v delavske kombinezone, z zlatimi cheladami na glavah. Shtudirali so dela najvechjih nemshkih filozofov, poslushali Wagnerjeve opere in na rachunalnishkih zaslonih preuchevali navadne taborishchnike. Jedli so pohane pishke in orehovo potico, pili cvichek, rebulo in teran, ponochi pa so morala v njihovo barako prihajati najbolj brhka slovenska dekleta.

Peruna so vojaki in strazharji klicali po nekem drugem imenu, zjutraj se ga raje ni vech spomnil, zvenelo pa je zelo germansko. Bili so mu absolutno podrejeni, ubogali so ga brez priziva in delovali kot dobro naoljen stroj. Njihova naloga je bila muchiti zaprte ljudi, jih ponizhevati in razosebljati, ob vecherih pa so jih z visoke pechine po enega metali v velikanski lonec, napolnjen z vrelim oljem. Ko so vsak vecher zmetali vanj sto ljudi, je Perun na she vishji pechini lastnorochno prizhgal grmado, nad katero je bil vsak dan na kol privezan po en primerek iz barake umetnikov. Vsi taborishchniki so morali v ravnih vrstah mirno spremljati ritual, dovoljeni so bili samo kriki navdushenja, kakrshen koli jok ali krik obupa je bil kaznovan s strelom v glavo. To nalogo so opravljali slovenski prostovoljci, ki so v vlogi notranjih nadzornikov oziroma samoeksekutorjev nosili posebne uniforme, prejeli vsak svojo pishtolo, obljubljeno pa jim je bilo, da ne bodo vrzheni v kotel. Kadrovska izbira kandidatov za samoeksekucijske chete je potekala enkrat na teden, odlochitve pa je sprejemal Perun osebno. Delo je bilo naporno, ker je bilo kandidatov bistveno vech od prostih mest. Posebna tezhava pa je bila v tem, da Perun ni znal niti besede slovensko, pogovarjal se je lahko samo s tistimi, ki so znali nemshko. To ga je zhalostilo, kajti lahko da je bil zaradi tega zavrnjen kak kandidat, ki bi sicer bolj kot kdo drug ustrezal posebnim zahtevam sluzhbe. Grizlo ga je, ker je bil krivichen, sekiral se je, ker je bil zagotovo vrzhen v olje marsikdo, ki bi bil odlichen samoeksekutor. Grizlo ga je, grizlo vedno bolj, dokler se ni zbudil iz sanj z glasnim krikom.

Bil je popolnoma premochen od potu in totalno zgrozhen. Kako je mogel sanjati kaj takega?! Od kod je vanj prishla vsa ta strashna vsebina? Zaskrbelo ga je, da se ga je lotila psihichna bolezen, preskusil je spomin, ali she ve, kako je bilo ime Leninu, Stalinu, Taleyrandu, Karlu Velikemu ... Spomin je delal odlichno. Vprashal se je, katere so glavne tri vrednote, ki jih je prinesla francoska revolucija, kdaj je bila ... 1789 ... vse to je she vedel. Nashtel si je imena tovarishev, ki so bili she vedno aktivni v borchevski organizaciji ... Grom, Blisk, Vida ... in kdo bo postal novi predsednik ... On. Nekoliko se je pomiril, ochitno se je spomnil vseh bistvenih stvari, she pravnukovo ime ... Mihec ... ja, seveda, le kako bi mogel kaj takega pozabiti. In ko so se mu misli vedno znova vrachale k sanjam, jih je vztrajno odganjal in se poskushal pretvarjati pred sabo, da jih ni, tistega, na kar naj bi se nanashale, pa da sploh nikoli ni bilo.

Toda s sanjami je vse prevechkrat tako, da si jih ne moresh zapomniti, cheprav bi si jih rad, ali pa bi jih rad pozabil, a te vedno znova spominjajo nase.

Peruna je muchil tudi strah, da bi se mu she enkrat sanjalo kaj podobnega, zato je po tisti nochi spet tezhko zaspal, potem se je pa prebujal iz sna in sredi nochi vstajal iz postelje. To se mu je zhe po tednu dni krepko poznalo pri pochutju. Podnevi je bil vse bolj utrujen in slabe volje, na vechernih sestankih pa siten in prepirljiv. Tovarishe je zhe mochno skrbelo, kaj se dogaja z njim, ko pa se mu je po desetih dneh zachelo poznati na tezhi, kajti bila ga je samo she kost in kozha, so ga sklenili vprashati, kaj se dogaja z njim. Nalogo so zaupali komandantu Gromu, njegovemu zvestemu kompanjonu she iz vojnih chasov.

 

Ura je sedem zvecher, chas za zachetek sestanka. Tovarishi Grom, Blisk in Vida so zhe v foteljih, manjka samo she Perun.

»Kje je?« je nestrpna Vida. »Nekaj je narobe, nikoli ne zamuja.«

»Pochakaj malo, ne bodi zhivchna,« jo nervozno miri Blisk, »bo zhe prishel.«

Grom je vznemirjen najbolj od vseh treh, raje molchi, da ne bi tega opazila she onadva.

Chakajo ga skoraj chetrt ure, kar se doslej res she ni zgodilo. Ko vendarle pride, pa ne vstopi s strumnim korakom in glasnim pozdravom, ampak se tako rekoch privleche, naslonjen na palico in ves zadihan. Zvali se na divan, shujshan je in bled, skushtran in neobrit, skratka - to ni vech Perun, kakrshnega so vajeni.

»Kaj je s tabo, Perun?« ga vprasha Vida, cheprav je nocoj za pogovor z njim zadolzhen komandant Grom.

»Nich. Kaj naj bi pa bilo?« se brani Perun. »Vse je v najlepshem redu.«

Besede mu gredo komaj z jezika, tezhke so kot zhelezne klade. A jih nekako vendarle spravi iz sebe.

Grom she kar molchi, oba tovarisha ga pomenljivo gledata, mu migata, naj vendar zhe zachne. Konchno se le odlochi in reche: »Dragi prijatelj, nas zelo skrbi zate. Kaj je narobe s tabo?«

»Nich ni narobe z mano. Chisto v redu se pochutim,« se spet brani Perun, ki ni prichakoval takih vprashanj.

»Zadnje chase si nekam nerazpolozhen, a si mogoche kaj zbolel?«

Blisk in Vida se delata, da ne poslushata, pochutita se nelagodno, kot sam hudich pred spovednikom. Ne vesta sicer, zakaj je tako, a mislita si, da zaradi sposhtovanja do tovarisha predsednika, cheprav ta zgleda res bedno.

»Nich nisem nerazpolozhen, sicer pa kaj te to briga!? In njiju dva? Kaj pa njiju dva to briga!?« se razburi Perun.

»Samo vprasham,« se izvija Grom.

»Mislish, da si nekaj posebnega, ker sva prijatelja in lahko sprashujesh osebne stvari?! Ne moresh! Sploh pa ne na sestanku!«

»Perun, poslushaj! Zhe na dva metra se vidi, da nekaj ni v redu s tabo. Poglej, kako si shujshal, in to samo v desetih dneh!«

»Pa kaj! Che bi Vida shujshala, bi bila pa veselica?! Sem pach shujshal, ker malo manj jem.«

»Zakaj pa manj jesh, a nimash apetita?«

»Ne, nimam.«

»Kako to, saj si zmeraj rad kaj dobrega pojedel?«

»Ne vem, kako to! Je pach tako, da ga nimam. A bosh zdaj nehal silit vame s privatnimi vprashanji?! Kakor da ni nich uradnega na dnevnem redu?«

»Saj to je uradno,« se nenadoma vmesha Blisk, polglasno sicer, a neprichakovano korajzhno. Perun se mu je najbrzh zazdel toliko oslabel, da se ga ne boji vech.

»Kaj se pa ti oglashash na to temo?!« se jezi Perun. »Sva midva kaj v sorodu ali kaj!? Tiho bodi in se brigaj za investicije, za to te imamo! Ne pa za vmeshavanje v tuje osebne zadeve.«

»Ne dovolim, da tako napadash Bliska!« se zdaj vmesha she Vida. »Samo dobro ti hoche. In nehaj biti zhaljiv!«

»Zdaj sem she zhaljiv? Koga sem uzhalil?«

»Mene.«

»Ja, s chim pa, Vida, kaj sem pa rekel?«

»Da bi bila jaz vesela, che bi shujshala. Hotel si rechi, da se ti zdim debela.«

»Saj si debela, Vida, a ne vidish, da se komaj stlachish v fotelj?! Jaz sem vsakich posebej vesel, da se ne podre pod tabo!«

»Poslushaj se, kako si nesramen! In nevljuden! Kaj sem ti pa jaz naredila?! Hodish na sestanke, cheprav si tak kot en okostnjak, techen za znoret in sploh ne poslushash vech, o chem se pogovarjamo!« plane iz uzhaljene Vide. »Zato se vtikamo vate! Ne pa iz nekakshnega ... malomeshchanskega sochutja.«

Peruna Vidine besede krepko pretresejo. She nikoli prej ni zavpila nanj. Zdaj pa tole. Poskusha se umiriti in ji reche: »Resnica pach boli, stopi na vago, che meni ne verjamesh.«

»Kaj bosh ti meni govoril, na kaj naj stopim!! Che bi ti stopil, se koleshchek ne bi zavrtel vech kot do trideset kil, tako zgledash! Nash predsednik ne more biti tak, che zhe ni na videz mochan, naj bo videti vsaj zhilav! Ne pa kot trlica! Pa s palchko hodish naokrog in nam delash vsem sramoto, da smo za v dom onemoglih! Jasno, ti nisi slishal, kaj pravijo tovarishice, ker si vzvishen nad tem. Che bi slishal, bi pa tudi ti samega sebe vprashal, kaj je treba narediti!«

»Kaj pravijo tovarishice?« ves presunjen od njenega izbruha vprasha Perun.

»Da nisi vech noben dec ... Kakshnega predsednika imamo, da she hodit ne more vech sam ... Borec na palchki!«

Grom in Blisk chemita globoko v foteljih, Vida konchno umolkne, Perun pa grize spodnjo ustnico in ne ve, kaj bi. Zelo zoprna tishina zavzame prostor.

»Itak ne bom vech dolgo predsednik,« reche Perun. »Sploh pa ne po tem, kar se je zgodilo zdaj.«

»Saj ti nochemo nich slabega, samo pomagali bi ti radi,« reche Grom.

»Vem, vem, tovarishi. Vem ...«

»Ti si nash najboljshi predsednik,« reche Blisk in to resno misli.

»Jaz pa vem, da sem debela, ampak ti morash k zdravniku in to kmalu, ker che ne, bosh shiral.«

»Povej, Perun,« ga chisto od blizu vprasha Grom, »te kaj boli?«

»O, boli!« tedaj Perun plane v jok in se vrzhe Gromu v objem. Hlipa mu v ramo, da so vsi trije tovarishi shokirani, kaj je zdaj to. Po eni strani je chloveshko razumljivo, da tudi Borec in heroj zajoka, po drugi strani pa meche chrno senco na njegov sloves trdnega in pogumnega mozha.

»Kaj te boli?«

»Srce mi bo pochilo!«

»Srce? Poznam odlichnega kardiologa,« pohiti Vida.

»Moja lastna vnukinja ne pusti vech Mihca k meni! Zhe peti dan ga ni pripeljala! Raje ga vodi v vrtec, cheprav ve, da otrok tam trpi ...«

»Pa nisi zaradi tega tako shiral?« podvomi Grom.

»Ne samo zaradi tega ...« prizna Perun, a se zave, da ne smejo zvedeti za njegove sanje.

»Zaradi chesa pa she?«

»Ah, ne morem spati. Nespechnost,« se napol zlazhe. Takoj se zachuti razlika od prej, ko je govoril resnico.

»Ne more biti samo to,« trezno ugotovi Blisk, »pri nashih letih je to zhe skoraj normalno. Od tega se ne shujsha toliko.«

»In nochna mora ...« vendarle prizna Perun.

»Kakshna pa? Povej, kaj se ti sanja!« zanima Vido. Razlaga sanj in shloganje iz kave sta njena glavna hobija.

»Ne bi rad govoril o tem,« nebogljeno reche, skoraj zaprosi razchustvovani predsednik, tedaj pa ga reshi zvonec. Nekdo je pri vratih.

Vida pripelje Njega. Energichen, lepo urejen gospod je, chisto nasprotje Peruna. Mogoche je res zhe chas, da nas prevzame mlajshi chlovek, si priznava Vida, ko ponudi gostu pijacho. On se odlochi za viski z ledom, kar je moderna pijacha, ki jo sicer radi pijejo kapitalisti, toda saj ga tudi Borci kdaj spijejo kozarec ali dva, ker je baje dober za ozhilje.

»V zraku voham tragedijo!« reche On, ko si ogleda njihove mrke obraze. Res malo spominjajo na posmrtne maske, a tako hudo kljub vsemu ni. Edinole Perun je she malo objokan, ostali trije pa se delajo mirne in brezbrizhne, cheprav jim to ne uspeva najbolje.

»Kakshno tragedijo neki,« blefira komandant Grom, »pred nami so vedno novi uspehi.«

»To zhe,« se strinja On, »samo treba jih bo dochakati. Nihche pa ne ve, kaj ga lahko doleti zhe v naslednjem trenutku.«

»Povej, na kaj namigujesh,« reche Perun, ki mu edinemu ni do pretvarjanja, pravzaprav mu ni do nichesar vech. Toda ker zaradi odgovornosti do tovarishev in do organizacije zhe mora biti tu, hoche govoriti tisto, kar misli. Tega mu odslej ne bo preprechilo nich na svetu.

»Na smrt, tovarishi,« reche On na kratko, kot bi s tremi udarci zabil zhebelj v krsto.

Sledijo dolge minute molka. On medtem srka viski, starci gledajo predse in tuhtajo, kaj je hotel povedati. Nocojshnji sestanek bo ochitno potekal v iskrenem vzdushju, brez obichajnega sprenevedanja in praznih besed.

»Mi se ne bojimo smrti, to smo v chasu vojne in po njem dokazali celemu svetu,« prekine Perun muchno tishino. Njegov glas je zhalosten, toda chisto miren, ochitno mu je jok koristil.

»Tudi vasha organizacija umira z vami,« reche On. »She pet let, pa ne bo nihche vech vedel zanjo, samo she sholarchki se bodo morali o njej na pamet nauchiti tri stavke.«

»Ha!« vzklikne Perun od zachudenja, ostali trije she vedno ne najdejo besed. »Saj bosh Ti njen predsednik. Ne bo shlo, che bosh she Ti dvomil vanjo in shiril takshne nesmisle.«

»Odlochil sem se, da ne sprejmem vashe ponudbe, cheprav je financhno mamljiva.«

 Spet vsaj minuto nihche ne reche besede. Potem pa se, cheprav brezvoljen in slaboten, she najbolje spravi k sebi Perun: »Si me pa globoko razocharal. Zakaj si si premislil, a nismo bili zhe tako rekoch zmenjeni?«

»Ne bi rekel, da smo bili zmenjeni, samo pogovarjali smo se o mozhnosti, da bi prevzel to vasho, kar koli zhe je. Vzel sem si chas za premislek in - evo - me ne zanima vech.«

»Zakaj pa kar naenkrat ne?« vprasha Vida predvsem iz radovednosti, cheprav se chuti mochno prizadeto. Ta tip ji zhe od vsega zachetka ni bil vshech, predvsem ji je pri njem zoprno to, da izgovarja njihova borbena gesla in resnice kot kakshen piflar.

»Medtem ko ste vi prav po starchevsko cincali, so mi drugje ponudili bolje plachano sluzhbo. Samo to je razlog.«

»Kdo?« vprasha Blisk.

»Pravzaprav sem dobil dve ponudbi, za direktorja Opere in generalnega sekretarja Krivcheve stranke.«

»Da ne slishim tega imena!« nenadoma spet vzkipi Perun. Tezhko je pogoltnil Njegovo zavrnitev funkcije, toda mozhnosti, da bi jim Ga prevzel Krivec, ne prenese! »Si nor! Sploh ne vesh, s kom se bosh spechal! S hudichem!«

»Bom zhe prezhivel in to ne bo tezhko z dvema tisochakoma vech, kot bi mi jih dali vi.«

»Ti damo tri vech, kot oni!« pohiti Perun, ki je tako razburjen, da se kar trese.

»To je pa chisto nekaj drugega,« reche On in si kar sam natochi she en viski.

Blisk nejevoljno zmajuje z glavo, ni pristash razmetavanja z denarjem, sploh pa ne za takele fichfiriche, ki jim je samo do denarja in jih skupna stvar z zastavljenimi ideoloshkimi cilji vred v resnici sploh ne zanima. Vida chaka, ali Ga bo Perun vrgel ven ali Ga bo ona sama, v komandantu Gromu pa se zbira hud vihar.

»Bom pach she malo premislil o tem, recimo do jutri zvecher, a je prav?« reche On z zadovoljnim nasmeshkom nad kozarcem.

»Prosim, che ta chas odidete,« Ga besno zaprosi Vida.

»Seveda grem, babi, si mislila, da bom prespal pri tebi?«

»Kakshna nesramnost! Perun, jaz sem proti, da bi se temu ... chloveku zvishevala placha! Che hoche, naj pride delat za toliko, kot je zmenjeno, ali pa naj se enkrat za vselej pobere od tukaj!«

Toda Perun je tako besen, da ostane neomajen. »Ne! Kar sem rekel, sem rekel. Tri tisoch vech kot oni. Jutri zvecher ob isti uri! Smo zmenjeni?«

»Smo,« pokima On, sprazni kozarec in se elegantno odziblje ven.

 

Perunu je jeza spet dvignila raven adrenalina, odvihral je domov kar brez palchke, preklinjal med potjo na ves glas, kot bi bil v hosti, ne pa na cesti, med ljudmi. Spal seveda spet ni, premetaval se je po postelji, preklinjal Krivca in njegovo strankarsko bando, vstajal iz postelje, se spet vrachal vanjo, iz ochi pa se mu je bliskalo do jutra, ko je spet zaman chakal, da bo pozvonila Vesna in bo k njemu pritekel Mihec. Toda tokrat ga to ni toliko dotolklo, kot prejshnje dni, misel Nanj ga je zaposlovala tako intenzivno, da je she do vechera puhal jezo in kot splashen bik pridivjal na tezhko prichakovani sestanek.

 

»Zdaj se bo izkazalo, katera sila v Sloveniji odlocha o tem, kje bo kdo v sluzhbi!« skoraj krichi zhe v predverju, da ga slishijo she sosedje.

Vida in Blisk molchita, ker sta se chez dan dogovorila, da bosta odlochno nasprotovala morebitnemu imenovanju tiste gnide, che bo vztrajala pri nazadnje dogovorjenem znesku. Toda komandant Grom ju ne podpira pri tej zaroti, ker se mu zdi nenachelna in zavratna, naperjena proti njegovemu najboljshemu prijatelju, ki si pach prizadeva poraziti sovrazhno politichno stranko. Doslej so znali glede tega vedno strniti vrste in zavzeti enoglasno mnenje, zato so tudi zmagali. Meni she celo to, da bi bilo ravnanje v nasprotju s Perunovo voljo navadna veleizdaja.

»Poslushaj, Perun, midva z Bliskom sva proti,« kar takoj sporochi Vida.

»Proti chemu sta vidva? Mogoche sta pa proti meni! Lepo prosim, kar izvolita! Blisk, bosh mogoche rajshi ti predsednik!?« Perun malo pomolchi, stopi chisto zraven Bliska in mu zabrusi v obraz: »Samo she Brutusa se mi je manjkalo v najozhjem vodstvu!«

Bliska to mochno prizadene. Zadnje, kar bi hotel, je to, kar mu ochita Perun. Biti izdajalec.

Vida takoj pogrunta Perunovo ukano, zgrabi Bliska za roko, ga odvleche v sosednjo sobo in ga tam pregovarja, naj vztraja pri njunem prvotnem stalishchu, toda Blisk se je zhe odlochil, da za nobeno ceno ne bo izdajalec.

In zhe pride On povedat, da mu je Krivec pripravljen dati pet tisochakov na mesec vech, kot oni, tako da se tukaj najbrzh ni vech kaj dosti pogovarjati. Tedaj pa se izkazhe, da je Perun danes prinesel s sabo pishtolo. Naperi jo Vanj, napne petelina, zachne chisto pochasi pritiskati na sprozhilec, zraven pa ledeno hladno gleda zhrtev natanchno v sredo chela. »Takole smo mi v narodno osvobodilni borbi pochistili s sovrazhnikom.«

»Daj, stari, ne seri!« ga nadere On, mu zbije pishtolo iz roke, da se sprozhi na tleh in po nakljuchju zadene Bliska v peto. Ta zhe dolgo ni tako glasno zakrichal.

Vida plane k ranjencu, mu brzh sezuje chevelj, ustavi krvavitev, pokliche reshilca, Perunu pa chisto na kratko ukazhe: »Marsh domov!«

Perun se ustrashi poka iz pishtole, she bolj pa Vidinih ostrih besed, kajti videti je kot medvedka, ki so ji ranili mladicha.

»A si zdaj videl, kaj si naredil?« reche On. »Jutri bo v medijih zhur! Kar vidim zhe naslov: 'Predsednik Borcev ustrelil lastnega kompanjona!', ali pa 'Oborozhen spopad na sedezhu organizacije Borcev'. Chestitam! Za to ste se borili in streljali vsevprek, da se boste nazadnje postrelili she med sabo! Takole ti povem: pet tisoch vech, kot dajo oni, je premalo. Za vas bom delal samo, che mi daste deset tisoch vech!«

To pa je prevech tudi za komandanta Groma: »Poberi se, voluhar, da te ne bom jaz!«

Grom zachne ves razjarjen odpirati torbo, iz katere lahko potegne marsikaj, najverjetneje pa kako ostro hladno orozhje, che ne celo bajonet, zaradi katerega je bil zhe od nekdaj strah in trepet vseh svojih potencialnih zhrtev, pa jih ni bilo malo. Tudi On je zhe slishal za medvojno in povojno uchinkovitost komandantovega bajoneta, zato brzh vzame pot pod noge in preden izvleche Grom iz torbe svoj slavni nozh, Njega zhe ni vech tu.

»Oprosti, Perun,« reche Grom, »to je shlo pa zhe chez vsako mejo.«

 

Perun se je sesedel v fotelj in odtlej bolshchal predse, medtem pa momljal chudno besedo, ki je tovarisha najprej nista razumela, chez chas pa se jima je vendarle posvetilo, da Perun nerazlochno izgovarja ime Votan. Tako Vida kot komandir Grom sta vedela, kdo je to, nista pa si znala razlozhiti, zakaj je obsedel Peruna. Skushala sta vzpostaviti stik z njim, zastavila sta mu sto vprashanj, vendar ni zmogel odgovoriti niti na eno. Poloteval se ju je obup, ki se je razvil v chisto grozo, kajti sprevidela sta, da je Perun postal neprishteven.

»Votan, Votan, Votan ...« je ponavljal, nevarno krilil z rokama okrog sebe, onadva pa seveda nista mogla vedeti, da mu je bilo tako ime v sanjah o koncentracijskem taborishchu, kjer so v olju cvrli Slovence, na grmadah kurili njihove umetnike, iz izbranih taborishchnikov pa sestavljali samoekseku-cijsko milico. Na visoki pechini nad tem dogajanjem je stal v Votana spremenjeni Perun, poveljnik chrne vojske, ki je v taborishchu sprejemal odlochitve, delil ukaze in prizhigal grmade.

Chez vech kot uro je Vida vendarle poklicala she en reshilni avto, s katerim so Votana odpeljali na varno.

 

 

* *

 

 

 

On je ustanovil novo politichno stranko tako rekoch mimogrede. Na njen rachun so od neznanokod prikapljali stotisochaki za prvo silo, v vodstvo je bilo rekrutiranih nekaj preskushenih organizatorjev za delo v ozadju, za v ospredje pa izbranih nekaj novih obrazov. Za predsednico si je zamislil chedno igralko najlepshih let, bila je sposobna nastopiti kot prijazno ali pa hudobno bitje, tako da bi bila lahko uchinkovita govornica v vsaki situaciji. Imela je izjemno dober spomin, besedil, ki so jih zanjo seveda napisali drugi, se je lahko nauchila v izjemno kratkem chasu, znala pa jih je odlichno interpretirati. Slovencem se je zdela seksi, imela je najboljshe kostumografe in politichne dramaturge, bila pa je tudi dovolj inteligentna, da v nepredvidenih situacijah ni blebetala chistih neumnosti. Ime ji je bilo Cvetka in pravili so, da je Njegova ljubimka.

Zanimivo je, da so Njega v zvezi s tem projektom samo omenjali, dejansko pa se v zvezi s stranko ni pojavljal v javnosti. Kljub temu se je vedelo, da rachuna na resen uspeh, na volitvah naj bi ta projekt levici s politichne sredine prinesel 20% dodatnih glasov, dovolj za zmago in s tem za ohranitev vech kot polstoletne kontinuitete na oblasti. Stranko je poimenoval NSD, Novi slovenski demokrati.

V naravi se je razcvetala pomlad, v kroshnjah je kar donelo od ptichjega petja, v ljudeh so se prebujale strasti, ki so pozimi bolj ali manj dremale. Bil je zhe skoraj topel vecher, ko se je On sam sprehajal po mestu in koval nachrte, kako priti do she vech denarja in oblasti. Obojega mu ni bilo nikoli dovolj, o chemer so krakale vrane in srake, shchebetali vrabci, kdaj pa kdaj je o tem she celo kakshen kos zazhvizhgal lepo, a le na prvi prisluh veselo zhalostinko.

Vedel je, da so stari fantje tik pred odcepitvijo od

Jugoslavije poskrbeli za varen prenos precejshnjega dela republishkega premozhenja chez mejo. Poznal je te frajerje, she zdaj jih je kar nekaj tlachilo rodno zemljo od zgoraj, se pravi, da she niso bili pod rusho, cheprav so jih zaradi starosti noge she komaj nosile. A si s tem niso delali politichnih problemov, imeli so dovolj zaupanja vrednih naslednikov, ki so sicer nabasali kar precejshnje delezhe v svoje zasebne zhepe, vendar pa so glavnino porabljali izkljuchno za projekte politichne levice. Prichakovati je bilo, da bo tako, dokler bodo ta stari she imeli kaj besede, se pravi, dokler jih bo zhivelo vsaj she nekaj. No, On je bil trenutno v najboljshih stikih s temi starci, tako se je vsaj govorilo, njegovi odnosi z njimi so bili she celo tako dobri, da so ga nameravali po volitvah zaposliti na chelu ekspoziture velike slovenske banke v Nemchiji.

A kaj, ko se starost tako rada specha s senilnostjo! Stara socialistichna gospoda je namrech schasoma zachela pozabljati, kje je kaj. Ni se vech dobro spomnila niti tega, koliko je chesa. Zato je zhe skoraj izgubila tudi pregled nad tem, kdo je kdo. Za vse to ni bila kriva samo starost, ampak tudi dejstvo, da so morali ti velmozhje za sabo zabrisati vechino pisnih sledov, che so hoteli v novih razmerah she naprej vsaj iz ozadja zganjati politiko. Unichili so namrech pretezhni del pomembne dokumentacije, ki jim je v zlatih chasih omogochala nadzor nad dogajanjem, zdaj pa brez nje takshnega nadzora niso imeli vech. Denar je z njihovih rachunov izhlapeval dosti hitreje, kot bi zheleli, in lahko so samo ugibali, kdo vse jim ga je speljal spred ochi mimo njihove volje.

Njemu ni bilo tezhko uganjati stare senilnezhe v kozji rog. O tem she najvech pove prigoda, ki jo je imel z enim njihovih naslednikov, nekdanjim nosilcem najpomembnejshih politichnih funkcij. Ta mozhak se je sicer tudi sam zhe formalno upokojil, a je she vedno vlekel precej vzvodov v notranji politiki. Tako je bil zadolzhen tudi za zvezo z Njim. Ko sta se po nekem sestanku v slashchicharni poslovila, se je gospod usedel na napachno stran svojega avtomobila, nekaj chasa strmel predse, kje je volan, potem pa vendarle v visokem stilu izstopil in vstopil na drugi strani, kot da se ni zgodilo nich posebnega. On se je samo rezhal, she zlasti ker je pomislil na stotisochake, ki jih je revezhu malo prej - ob slastni tortici - spulil s skrivnega rachuna v neki davchni oazi.

 

»Takole, z levo roko sem reshil problem financiranja NSD-ja,« se hvali na vecherji s Cvetko. »Lahko se malo poveselish z mano, ker je v tej torbi tudi svezhenj bankovcev zate.«

Sedita v neki nobel gostilni, kjer morajo natakarji natanchno vedeti, komu se prinese vechje porcije, komu manjshe. Cvetka bi zaenkrat dobila srednjo, che ne bi bila v druzhbi z Njim, ki se mu tukaj prinese skoraj najvechjo, le malo manjsho, kot jo dobijo predsedniki, poslanci, ministri in drugi raznorazni shefi. Ko bo stranka v parlamentu, o chemer gostilnichar Joco ne dvomi, pa bo she Njega uvrstil na vrhovni seznam. In Cvetko seveda tudi.

»Svezhenj bankovcev zame? Odlichno. Vesh, da se bova poveselila! Sploh, che je svezhenj zajeten!«

»Je zajeten, ne skrbi.«

Pojedla sta glavno jed, spila pol buteljke rdechega, ravnokar so jima prinesli palachinke s chokolado.

»Ko sva zhe pri tem,« je vsa sladka Cvetka, »mi pa povej, kakshno placho bom imela kot predsednica parlamentarne stranke.«

»Ja, o tem doslej res nisva govorila. She dobro,« reche On in si s prtichkom obrishe usta.

»Zakaj, she dobro?« upravicheno zaskrbi Cvetko.

»Zato, ker bosh najbrzh samo podpredsednica, evo, pa sem ti povedal.«

Cvetki se zatakne kos palachinke v grlu, takega odgovora ni prichakovala. Prej bi verjela, da ji bo ponudil premajhen znesek, kot pa to. On molchi, da bi zhenska lahko chim bolj v miru zgrizla grizhljaj in ga pogoltnila. Zhe prej je premislil, kaj ji bo odgovoril, ko bo protestirala, zato obema natochi she kozarchek vina, ne da bi se mu zatresla roka.

»Nisva se tako zmenila!« je vsa razburjena.

»Prishlo je do sprememb, draga moja, v politiki je treba biti gibchen in prilagodljiv.«

»O tem se bomo pogovarjali she z mojimi prijatelji! Ni vse odvisno samo od tebe! Vesh, da imam mochno podporo, brez mojih ljudi Ti sploh ne bi mogel sestaviti stranke!«

»Vem, Cvetka. Zdaj se pa umiri, che ne - adijo, bankovci.«

Zajetna kuverta je namrech she zmeraj pri Njem, ne pa pri njej. Cvetka konchno vendarle pogoltne she preostanek sladkega grizhljaja in utihne. Pozhene mozhganchke v tek in nato reche, mirno, kolikor le more: »No, bomo videli, kaj bo. Kdo pa naj bi bil predsednik? Ti

»Ne. O tem je she prezgodaj govoriti. Mogoche bosh na koncu vseeno predsednica ti. Tako, kot pravish: bomo videli, kaj bo.«

V Cvetki vre, a navzven je videti precej mirna, krasi jo sladek, cheprav ochitno ponarejen nasmeh. Odlochena je, da spuli temu hudichu kuverto, potem bo pa zhe videl svojega bôga. Dovoli mu, da jo pobozha po dolgih laseh, potem pa, ko ji pomaga oblechi plashch, se lahko malo stisne k njej, kar naj bi napovedovalo prijetno nadaljevanje tega grozljivega vechera.

»Vesh,« ji reche, ko sta zhe v avtu, »imash srecho, da si navadna prasica. Che ne bi bila, bi se pametni fantje tezhko takole poigravali s tabo.«

»A Ti se imash za pametnega fanta?« ga vprasha, ne da bi pokazala vsaj kanchek uzhaljenosti.

»Ja,« odgovori On, vzame zajetno kuverto iz torbe in jo vrzhe v njeno narochje, »zame si trenutno vredna toliko, che bosh pridna, imam pa zate she kar nekaj tega.«

To je to, si misli Cvetka, ko se odpeljeta proti njenemu stanovanju in spravi kuverto v torbo, zdaj bosh pa videl prasico na delu, kreten zajeban!

 

Lezhala je gola, z usnjenimi trakovi chvrsto privezana na posteljo. Ponochi je bila budna, premishljevala je, ali naj pochaka, da jo bo jutri obiskal in reshil njen zvesti Rudi, ker je pach ne bo mogel priklicati prek telefona, ali pa naj kar takoj zachne krichati, da jo bo prishel odvezat kakshen sosed. Priblizhno ob shtirih zjutraj jo je prijelo she lulat, tako da ni imela vech izbire. Zachela je krichati na ves glas in eden od prebujenih sosedov je poklical policijo. Dva policista sta zlahka vstopila skozi odklenjena vrata in jo osvobodila, pred tem pa sta jo seveda she temeljito pofotografirala.

Rudi jo je poklical nekaj chez devet, ker je ni bilo na zmenek, potem pa mu je doma razlozhila, da On ni vech vreden zaupanja in je treba biti odslej z Njim mnogo bolj previden. Nochno prebujenje sosedov in obisk policajev mu je zamolchala, v upanju, da za zoprno dogodivshchino ne bo zvedel kakshen novinar. Zamolchala mu je tudi zajetno kuverto v svoji torbi, tako da ubogi Rudi pravzaprav ni chisto dobro razumel razlogov, zaradi katerih naj bi bil po novem do Njega nezaupljiv. Bil pa je zaljubljen v Cvetko, verjel ji je vse, kar mu je rekla, zato je sklenil ravnati, kot je prichakovala od njega. Rudi je bil sicer kandidat za tajnika stranke, ker se je nekoliko spoznal na pravo, ekonomijo in sociologijo, ne prevech, a vsekakor bolj od vechine trenutno vladajochih politikov.

Cvetka mu je narochila, naj chim prej skliche najzvestejshe chlane stranke, sama pa se je odpravila na obisk k Perunu, ki je bil njen glavni mentor in zavetnik. Ni she vedela, da se je starcu medtem zmeshalo, tako da je bila ta novica samo she dodaten shok zanjo. Ostal ji je torej le she en mochan politichni zaveznik - On, vsi ostali so se hoteli z njo zgolj okorishchati, s tem da v ji zameno niso mogli dati prav nichesar. Morala se bom sprijazniti s tem, si je dopovedovala, bom pach delala tako, kot bo hotel On, znotraj tega pa uresnichila tudi kakshno lastno zamisel.

 

Jaz sem Cvetko poznal she iz chasov, ko je zachenjala igralsko kariero. Bila je dobra, sodila je med tiste igralke, ki so se zapisale teatru z dusho in telesom. Skupaj sva delala neko predstavo, potem pa sva se samo she prijazno pozdravljala. Shele odkar se je zachela pojavljati v medijih kot politicharka, so priplavale na povrshje velike razlike med nama.

Ona se je proglasila za radikalno socialistko, podpirala je tistih nekaj »vseslovenskih vstaj«, s katerimi so gavnarji iz ozadja vrgli z oblasti Krivchevo koalicijo. Verjamem, da je dobro vedela, za kaj gre v resnici, tako kot jaz, vendar je bila razlika med nama vseeno vech kot ochitna: jaz nisem shel tulit v megafon ali metat kamnov, ona pa je dogajanje porabila za prestop iz teatra fikcije v resnichnostni teater. Se pravi - v politiko. Jaz sem ostal zvest idealom umetnosti, ona pa se je izkazala za bistveno bolj pragmatichno umetnico zhivljenja. Zato je - po mojem skromnem mnenju - od politike zhe kar krepko obogatela, medtem ko bi jaz, che ne bi srechal Marjana in svoje chud(ezh)ne Celjanke, zagotovo konchal kot eden najrevnejshih obchanov ali celo kot obchinski revezh.

Delo v Marjanovem arhivu mi ni pushchalo kaj dosti prostega chasa, tako da skorajda nisem zahajal v druzhbo. Poleg tega se je moja shesta simfonija daljshala; cheprav sem sprva nachrtoval samo tri stavke, je sama od sebe nastala she potreba po chetrtem in to je pomenilo ure in ure zapisovanja not tudi chez vikende. Ko sem jo gradil, se mi je sproti podirala, tako kot se je v resnichnosti, ki je do mene prishla z zhivljenjskimi izkushnjami, potem pa she vsako uro skozi radijska porochila, kolo sploshnega civilizacijskega razvoja nenadoma zavrtelo nazaj in je terjalo od nas, ustvarjalcev, nadchloveshke napore, da smo ga vsakich znova spet pognali naprej.

Za chetrti stavek moje simfonije je bil soodgovoren Marjan, ker se ni pustil preprichati, da bi bil radijski sprejemnik ugasnjen in nama ne bi bilo treba vedeti, kaj se dogaja zunaj. Tako pa nama je bilo zaradi neprestanih porochil nalozheno dvojno delo: najprej sva morala izlushchiti tiste novice, ki niso bile plod te ali one propagandne akcije, potem pa se she ukvarjati z vsebino tistih, ki so izhajale iz dejanskih dogodkov. Slednjih je bilo sicer manj, so pa imele zato vechjo tezho, zahtevale so vech najine pozornosti in imele mochejshi vpliv na najin odnos do sveta. Vsaj mene je neka novica, na primer o tem, da Drushtvo slovenskih pisateljev zahteva odstop predsednika drzhave, spravila v dolocheno razpolozhenje, ki ga nisem mogel uravnovesiti s kozmichnim mirom samo na racionalen nachin, ampak sem bil prisiljen o tem napisati vsaj eno - sicer ironichno - glasbeno misel v svoji simfoniji.

V Sloveniji je namrech zadnjih nekaj desetletij veljalo

nenapisano pravilo, da je bilo - kadar si je zazhelela Partija ustvariti obchutek demokratichnosti odlochanja - drushtvenim pisateljem narocheno, naj napishejo vsaj javno pismo, che zhe ne deklaracije, in odlochno »zahtevajo« od oblasti dolocheno ravnanje. Partija je potem deloma izpolnila zahteve drushtva in vsi so bili zadovoljni: drushtvo je v javnosti obveljalo za druzhbeno avtoriteto, Partija pa za oblast, ki je demokratichna. Dokler je bila Slovenija chlanica jugoslovanske federacije, je to pisanje za slovensko Partijo ustvarjalo nekakshen alibi, da je lazhje ravnala nekoliko po svoje v razmerju do federalne centrale, chesh - nashi intelektualci bodo zacheli zganjati kraval, che se ne bo njihovo mnenje uposhtevalo vsaj deloma, mi pa nochemo kravala in poleg tega ne zahtevajo nichesar takega, kar bi oshibilo vpliv centrale na nasho sicershnjo in sploh zgledno lojalnost. Za tiste chase je bila tovrstna zvijacha idealno sredstvo, s pomochjo katerega si je lahko slovenska oblast zagotavljala vsaj delno avtonomijo, s tem pa vech oblasti nad lastnim socialistichnim fevdom znotraj federacije.

Taisti manever pa je postal po osamosvojitvi in delni demokratizaciji Slovenije prav smeshen. Prvich zato, ker ni bilo vech federalne nadoblasti, ki bi jo bilo treba pretentavati, drugich pa zato, ker je na ta nachin slovenska Partija uganjala v kozji rog lastni narod. Pisanje drushtvenih pisateljev je namrech uporabljala kot alibi za ravnanje v nasprotju s sicershnjo voljo ljudstva. To bi se ji morda she lahko izshlo, saj ljudstvo vechinoma ni sprevidelo opisane zvijache, vendar pa - kar je pravo chudo bozhje - ji kljub temu ni nasedlo in to iz preprostega razloga: vedelo je, da drushtveni pisatelji she zmeraj delujejo po volji centralne Partije, saj so za njihovim krmilom sedeli isti ljudje, kot v chasu Jugoslavije, ali pa njihovi zvesti nasledniki.

In kakshno zvezo je to imelo z mojo simfonijo? Samo posredno - ves ta prozorni cirkus sem dozhivljal kot bolezen svojega naroda. V zvezi s tem konkretnim primerom me je na primer bolelo spoznanje, da partijska oblast obvladuje pisateljski ceh s svojimi aparatchiki, vgrajenimi v vase zaprti vrh podsistema tako imenovane civilne druzhbe, ki je bila ideoloshko omejena s starimi zakonitostmi druzhbenega enoumja. Tudi nobena slovenska skladba se doslej she ni deklarirano obrnila stran od njega, ga zanikala in sesula na nadzemski ravni. Drushtvo glasbenikov je bil namrech drugi ceh, ki se je she vedno vedel tako, kot da mu za vratom visi tajna politichna policija, cheprav naj bi jo drzhava zhe pred dvajsetimi leti ukinila in zamenjala z novo, neprimerljivo bolj liberalno. Strah pred svobodo izrazhanja je posledichno zadrzheval razvoj slovenske glasbe na tochki, kjer je obstala pred dolgimi desetletji, simfonichne skladbe avtorjev mlajshih generacij so bile idejno prazne in niso prinesle v narodov duhovni prostor nichesar novega. To je bila naloga zame, uresnichevala pa se je skozi mojo shesto simfonijo.

 

Marjan me kliche, naj pridem dol. Chudno, ura je zhe osem zvecher, she malo, pa bi zachel pisati note. Bogve, za kaj me rabi.

»Gopod Gorshak je pripeljal nove dokumente,« mi reche, jaz stisnem roko gospodu Gorshaku in pomagam raztovoriti shkatle. Iz velikega karavana je umaknil zadnje sedezhe, a jih je vseeno komaj zlozhil v avto.

»Od kod pa vam to, che smem vprashati?« sem radoveden.

»Ah, veste, pred upokojitvijo sem bil vodja izmene v papirnici. Navozili so nam ogromno takega materiala, da smo ga potem spreshali in tako naprej. Tele shkatle pa so takoj vzbudile mojo pozornost, ker so odstopale od drugih.«

»Po chem pa?«

»Bile so lepshe zapakirane, zato sem eno odprl in videl, da so notri dokumenti, zlozheni po abecedi. Ne vem natanchno, kakshne zadeve so to, ampak zdijo se mi podobne mapam s podatki o ljudeh, o tem kaj delajo, kako zhivijo in tako naprej. Ogromno podatkov, za zbiralca mora biti to zelo zanimivo. Spomnil sem se na gospoda Marjana, ker sva bila dobra znanca, zhe pred dolgo chasa mi je enkrat razlagal o svojem hobiju. Narochil sem delavcem, da so nalozhili shkatle na kombi in jih odpeljali k meni na podstreshje, ker nisem vedel, kje gospod Marjan zhivi. Zadnjich sem ga pa srechal v botanichnem vrtu in sva se zmenila, da jih pripeljem sem.«

»Lepo,« ga pohvalim in znosim shkatle v klet. Niso lahke, ko sem gotov, se samo she zavalim v posteljo in zaspim. Nich komponiranja za ta dan.

Naslednji vecher se ponovi enako. Gorshak pripelje she eno poshiljko dokumentov. To sta zhe dva dneva brez simfonije.

Potem pa she tretji dan. Samo da tokrat ne pride Gorshak, ampak moj mostishchar, ki mi prinese pogodbo z vsemi shtempiljkami. Nashtejem mu kupnino, on da meni kljuche, potem pa nazdraviva. Spijeva en kozarchek zhganja in ne vem, kaj mi je, da spijem she enega pa she enega. Dovolj je, da se razideva prav po prijateljsko, se zmeniva, da se morava she kdaj srechati, na koncu se celo objameva in po slovansko poljubiva. Mogoche pa je bil to zhe mostishcharski obichaj.

Chetrtega dne bi konchno lahko kaj komponiral, a glasba ne pride do mene. Preganjajo me novi kljuchi, moram skleniti, da si grem jutri, ko je zhe ravno sobota, ogledat svoje posestvo, potem pa me misli same od sebe odpeljejo v neke vrste sanjarije o tem, kaj vse bi lahko tam pochel. V glavi mi tako zavre od njih, da zaspim shele sredi nochi in she potem sanjam o raznoraznih mozhnostih, namesto da bi mirno spal.

Najlepshega dela sanj se spomnim she zdajle: zachele so se z eksplozijo, ki je odnesla v zrak mostishcharjevo hisho s pomozhnimi poslopji vred; opeke so pochasi lebdele skozi prah, koshchki streshnikov in zhlebov so se vrteli vsenaokrog in trajalo je dolgo, preden so padli na tla. Vsak od njih, she najmanjshi drobec, se je ob dotiku z zemljo ponovno razletel, da so iskrice novih in novih eksplozij prshele v vetru, ki se je v obliki velikanske nevidne metle sukal nad razstreljenim bivalishchem in pometal v prah razdrobljena poslopja na visok kup v obliki stozhca. Stozhec je bil votel, spodaj sem stopil vanj skozi vrata in se vzpel po vibastih stopnicah do njegovega vrha. Tam se je s stopnishcha prishlo na razgledni balkon, z njega sem v daljavi pod sabo videl belo mesto, nad katerim sta hkrati svetila sonce in polna luna. Tedaj se je stozhec sesul sam vase, jaz pa sem ostal na lebdechi terasi in se prebudil.

Tako jasnih, nazornih in preprichljivih podob she nisem sanjal. Tezhko bi rekel, da si sanj nisem znal razlozhiti. Njihovo sporochilo mi je bilo iz dneva v dan bolj jasno: hisho in gospodarska poslopja je treba podreti. Spiralasto stopnishche v stozhcu pomeni bistveno spremembo, ki bo imela neskonchne posledice. Razgledna terasa nad mestom pomeni nekaj, kar je ali bo privzdignjeno nad resnichnost, ljubezen med soncem in luno pa uravnotezhuje tisto, kar shele bo, s tem, kar je.

 

Sijajna tema za zadnji stavek moje sheste! Tako sijajna, da sem pisal ves vikend, v ponedeljek pa zaprosil Marjana za dopust in se nisem prikazal iz stanovanja, dokler ni bila zapisana zadnja nota. Trajalo je dolgo chasa. Med vsem tem sem chisto pozabil, da sem se zhe zdavnaj namenil ogledati svoje novo posestvo. Toda finalni akord simfonije mi je na ves glas donel v lobanji in ni utihnil, dokler se nisem sredi nekega sonchnega predpomladnega dopoldneva vendarle znashel pred - tedaj zhe mojo - bajto. Bila je natanchno taka, kakrshno sem videl v sanjah. Zelo motecha, chim prej jo je bilo treba razstreliti.

Vrnil sem se v mesto, najel manjshe gradbeno podjetje, ki me je zhe chez dober teden obvestilo, da so poslopja zravnana z zemljo, tla pa so pochishchena tako, da je tam, kjer je prej stala hisha, na tleh samo she rdechesiva lisa, ki jo bo schasoma spral pomladni dezh.

Toda kaj, ko finalni akord kljub temu ni utihnil! She vedno je zvenel v moji lobanji, a na srecho chisto potihem, tako da sem lahko zhivel z njim, ne da bi me to prevech motilo.

Ne vem, koliko chasa je minilo, odkar sem bil nazadnje v arhivu. Medtem je Marjan zhe razpakiral Gorshakove dokumente in jih zachasno zlozhil na police.

»Ni bilo kaj dosti dela z njimi, bili so zhe urejeni, je pa res, da jih je treba she poskenirati in digitalizirati. Upam, da si konchal simfonijo.«

»Sem.«

»Chestitam. Kdaj jo bomo lahko slishali?«

»Mi najbrzh nikoli, razen che se bo zgodil chudezh.«

»Zakaj? Saj imamo kar nekaj dobrih orkestrov?«

»Nimajo chasa, ni denarja, ni prave volje in meni se zdi brez veze, da bi zgubljal energijo s proshnjami, naj mi kaj izvedejo, sem zhe prevechkrat poskusil.«

»Chudno, slovenska glasbenishka oblast bi morala biti vendar vesela vsake nove domache simfonije! Konec koncev troshijo slovenski denar, izvajajo pa tuja dela.«

»Dobro razmishljash, Marjan. Jaz sem tudi mislil, da bi moralo biti drugache, a je ochitno tako, kot je.«

»Kako to?«

»Cehovski shefi so politichno na pravi liniji, zato imajo moch, da dobra slovenska dela v glavnem skrivajo, skrbi jih, da bi jih po kakem nakljuchju kdo slishal in bi mu bila vshech. Che pa zhe izvedejo kakshno novo delo, se ve, kdo je prvi na vrsti za honorar, kdo drugi, tretji in tako dalje, kdo pa sploh ne.«

»Ja, to je rachunica. Izvedejo chim manj del, pa lahko vsako nagradijo s chim vishjim honorarjem.«

»Potem pa hitro zmanjka sredstev.«

»Ampak saj pokasirajo vstopnino! A ni v razvitih drzhavah normalno, da avtorjem njihovo delo poplacha publika?«

»Che bi bilo pri nas tako, bi etablirani slovenski skladatelji bolj slabo zhiveli, publika namrech tezhko poslusha njihove umotvore, pravi jim besne gliste.«

»Hahahaha,« se nasmeji Marjan, »zakaj pa ne napishejo kaj bolj poslushljivega?«

»Po moje ne morejo, ker pishejo predvsem za denar in slavo, ne pa iz srca. Da bi to prikrili, prisegajo na tako imenovano postmoderno umetnost, ki naj ne bi bila doumljiva povprechnemu poslushalcu, ampak samo izbrancem. Ti izbranci so vse njihovo obchinstvo, vprashanje, che bi napolnili eno samo vrsto sedezhev v dvorani. Glavna publika so redni abonenti koncertov, ki pri slovenski tochki programa - kadar je sploh na vrsti - pach potrpijo, na hitro pohlevno zaploskajo, da potem slishijo vsaj she dve skladbi mojstrov, kot so Shostakovich, Mahler, Stravinski, Ravel ... «

»Ja, to izkushnjo imam tudi jaz,« se strinja Marjan, ki je tudi sam redni abonent. »Ampak kako je prishlo do tega? To je vendar pat pozicija za slovensko glasbo! Saj bo she izginila!«

»Ne, izginila ne bo, zhe midva jo bova vsaj nekaj arhivirala in chez chas jo bodo zbiralci nashli v predalih premnogih slovenskih skladateljev, ki so danes odrinjeni na rob.«

»Che ne bo she zbiralcev zmanjkalo ...« reche Marjan in se spet ves utopi v svoje zbirateljsko delo.

Tedaj zaslishiva, kako pred hisho ustavi avtomobil, zgoraj se visok moshki glas nekaj pogovarja z Marijo, ki kmalu pride dol k nama in reche: »Dva gospoda bi rada govorila s tabo, Marjan.«

»Kdo pa sta?«

»Nista se predstavila, rekla sta samo to, da sta iz posebnega preiskovalnega urada.«

»Aha,« zamomlja Marjan sam pri sebi, »se je zhe zachelo.« Opazno nejevoljen gre gor, vprasham ga, che grem z njim, a on odkima.

Chez dobre chetrt ure se vrne, gleda mrko, sprva sploh noche odgovarjati na vprashanja. Potem konchno le popusti in mi odgovori: »Zanima ju, kaj je pripeljal Gorshak.«

»Si jima povedal?«

»Seveda ne.«

»Kako pa si ju potem odpravil?«

»Tezhko. Silila sta noter, dokler jima nisem zaloputnil vrat pred nosom. She bosta prishla.«

»Te skrbi?«

»Jasno, da me skrbi! Ne maram, da mi kdo vohlja po arhivu. Che jim ga je bilo prej mar toliko, da so ga hoteli unichiti, naj se tudi obnashajo, kot da je unichen! Zdaj jih pa kar naenkrat spet zanima!«

Ne vem, kaj naj si mislim drugega, kot to, da so hoteli arhiv unichiti zato, da ne bi kdaj zanimal she koga. Zdaj se pa midva tukaj nepoklicano igrava z njim. Normalno, da jim gre to na zhivce. Meni bi shlo tudi, che bi bil na njihovem mestu. To je pach tako.

»Ne bom jim dopustil tega, gre za prevech pomembne stvari,« se pridusha Marjan, toda nepreprichljivo; dobro ve, da jih ne bo mogel ustaviti, che so se zapichili v to.

»Nekaj je treba narediti, preden se vrnejo,« rechem, kot da vem, kaj.

»Ko ti bo kanilo kaj pametnega, mi prosim povej,« reche in zachne spet prelagati papirje.

Do naslednjih radijskih porochil vpisujem kljuchne podatke iz Gorshakovih dokumentov v rachunalnik. Z vsakim novim vpisom mi je lazhje razumljiv interes mozhakarjev, ki sta se danes oglasila, in tistih, ki so ju poslali, da tega ne bi pochel. Ko so na vrsti novice, sem ravno obdelal zadnjo mapo pod chrko A.

Razen tega, da bodo na Krimu v Ukrajini chez dva dni izpeljali referendum o prikljuchitvi k Rusiji, kar ni v interesu EU in ZDA, nobenih posebnih porochil. Tudi to je stara novica, strokovnjaki skushajo zdaj gledati nanjo she z vidikov mednarodnega prava in razgla-bljajo, ali bo referendum v skladu z njim ali ne. Kot da ne bi shlo za geopolitichne spremembe, iz katerih pach izide novo mednarodno pravo, kar koli je zhe to, torej tisto mednarodno pravo, ki se bo posledichno uskladilo z dogodkom na terenu, ali pa bo vojna. Jaz ne verjamem v najslabsho mozhnost, po moje se bodo zhe kaj zmenili in bo na koncu spet vse OK.

»Lahko bi sklenila z njimi kupchijo?« rechem Marjanu, ker mi obisk tistih dveh tipov ne gre iz glave.

»S kom? Z njimi!? Si nor? Oni ne sklepajo kupchij s takimi, kot sva midva. Shli bodo chez naju kot tank.«

»Mislish? Kaj pa, che so danes drugi chasi in nimajo vech toliko mochi? Vsaj glede zasebnih arhivov ne?«

»Ne bodi naiven.«

»Lej, Marjan, midva imava z vsem tem gradivom she ogromno dela, preden bo postalo zares uporabno. Mislim, da bi bilo pametno malo pohiteti z urejanjem, najbolje da si najameva pomoch, potem pa en del arhiva odstopiti v varstvo nekomu, ki je mochnejshi od naju in ga lahko dejansko zashchiti pred njimi.«

»Ideja ni slaba, ima pa dve bistveni pomanjkljivosti. Prvich, nimam dovolj denarja, da bi si najela pomoch, drugich pa - lahko pridejo zhe danes ponochi in ga preprosto odpeljejo, naju pa, da ne rechem, kaj.«

»Ubijejo! Ah, ne! Kje ti zhivish? Saj nismo vech v drugem tisochletju!«

»Ti mogoche nisi, oni pa so.«

Razmishljam, kako bi ga pomiril, ker ga je ochitno obsedel strah. Bogve, kakshne izkushnje je zhe imel z njimi, da se jih tako boji? Ne verjamem, da bi mi hotel razlagati o tem. »Malo optimizma ti ne bi shkodilo,« rechem.

»Jaz bi temu prej rekel mensejebizem. Naj naredijo z mano, kar hochejo, jaz bom postavljal ta arhiv, dokler bom mogel. Ne mislim se ozirati nanje.«

»Zelo v redu,« ga pohvalim. »Jaz pa imam she eno idejo. Bosh videl, vse bo v redu.«

Naslednji dan grem v mesto, najprej poishchem zasebno varnostno agencijo in jo najamem, potem pa najdem she mojega mostishcharja, s katerim sva se nazadnje tako prijetno zapila. Zdaj, ko ima denar, veselo zhivi v hotelu in ga zelo na hitro zapravlja. Ker je glavnino zhivljenja prezhivel brez njega, mu je chisto vseeno, che mu ga bo zhe naslednji mesec zmanjkalo.

»Jaz, da bi delal zate? Oprosti, ampak mi ni treba, imam she osemdeset tisoch evrov, kar je najbrzh vech, kot imash ti. Razen tega niti ne znam uporabljati rachunalnika.«

Pomislim, da ima po tem, ko sem najel varnostnike, najbrzh res vech denarja od mene, ampak me to zaenkrat she ni zaskrbelo. Hochem vlozhiti svoj denar v nekaj, kar se mi zdi smiselno, pa ne samo zaradi tega, ker mi prinasha redni zasluzhek, hrano in streho nad glavo. Tale Marjanov arhiv mi je pomemben predvsem zato, ker sta on in Marija fajn chloveka, ki ju imam rad in nochem, da bi se jima kaj hudega zgodilo. Poleg tega ne prenasham institucij, ki sodijo v prejshnje tisochletje, silijo pa v moj chas. Res je, varnostniki mi bodo v zelo kratkem chasu pobrali skoraj pol stotisochaka, ampak arhiv bo medtem ostal tam, kjer mora biti po naravi stvari.

Ko se kmalu vrnem, sta dva varnostnika zhe pred hisho, hocheta namestiti kamere, alarmne naprave in boljshe kljuchavnice, toda Marjan jima tega ne dovoli.

»Grozljivo, kaj se dogaja!« je ves razburjen. »Pravita, da sta zmenjena s tabo in mi res kazheta tvojo narochilnico, ampak ti se z mano nisi pogovoril o tem!«

»Nisem prichakoval, da bosta prishla zhe pred mano. Ne skrbi, vse imam pod nadzorom, sem pach najel varnostno agencijo, da nas bo zashchitila pred njimi.«

»Kako si jo najel? S chim?«

»Lahko to naredim in sem naredil. Imeli bomo video nadzor in dva strazharja po 24 ur na dan.«

»To ne bo pomagalo, ker bodo oni prishli z odlochbo.«

»Che bodo prishli z odlochbo, bom najel najboljshega odvetnika in bo moralo vse potekati po pravni poti. Ne bodo mogli zapleniti arhiva, ker je tvoja last. Niti sluchajno ga ne bodo smeli unichiti, ker se bo uradno vedelo zanj in to je najpomembnejshe. Predvsem pa je vazhno to, da se ne bodo mogli pritihotapiti ponochi in ga preprosto ukrasti pa she nama dvema kaj storiti, che bi jim skushala to preprechiti. Strazharja bosta oborozhena in ves chas budna, agencija jamchi, da sta dobro usposobljena.«

Marjan je inteligenten gospod, takoj sprevidi, da je

moja reshitev dobra. Pomisleke mu zbuja le she dejstvo, da gredo stroshki za agencijo iz mojega zhepa, a mu to kaj hitro razlozhim, povem mu namrech svojo prigodo s Celjanko, ki me je proti vsem zakonitostim sodobnega chasa zalozhila z denarjem.

»A se danes res lahko kaj takega zgodi, da ti nekdo prinese toliko denarja, ne da bi kar koli prichakoval od tebe v zameno?«

»Ochitno je mogoche,« odgovorim, cheprav tudi jaz ne bi verjel tega, che ne bi izkusil sam.

»Razen, che se bo izkazalo, da zhenska vendarle nekaj hoche. Upam, da ne kaj nezakonitega,« je Marjan skeptichen kot ponavadi.

»Ne verjamem,« skusham rechi chim bolj preprichljivo, »jaz si njeno gesto razlagam tako, da ima pach vse, kar si zheli, in s tem prosto razpolaga. Che rada razmetava z denarjem, je to njena stvar, pach tako kot denar pride, tudi gre. Sigurno se je pa hotela tudi malo postavljati pred mano, da njen mozh naredi vse, kar ona hoche od njega. Moram priznati, glede tega me je preprichala.«

»Chudno,« reche Marjan.

»Najbrzh bi jaz na njenem mestu ravnal podobno.«

»Ti si zmeshan,« se Marjan nasmeje in zdaj je do konca sprijaznjen z mojim varnostnim projektom. Dovoli varnostnikoma, da opravita svoj posel, she vech, dolochi, da bo nadzorno sredishche v vrtni uti, kjer je ravno dovolj prostora za monitorje, mizo, dva sedezha in kavch.

Ko sta gotova, jima she Marija prinese nekaj za pod zob, nato pa vsi, razen njiju, zaspimo kot angelchki, kajti arhiv je - z nami vred - spet varen.

 

Ko sva se menila o denarju, je bila Marija ves chas zraven. Gospa je bila zelo pronicljiva, zlahka je ugotovila, da takole kupljena varnost ne more biti zagotovljena na veke vekov in da bo moj denar slej ko prej skopnel. Chisto mimogrede me je vprashala, koliko me vse to stane in koliko imam she na razpolago. Jaz sem ji - v skladu s svojim znachajem - seveda odgovoril po resnici. Ko je k temu, kar mi je ostalo, prishtela she svoje prihranke, je zrachunala, da smo varni najpozneje do jeseni. Svojega ljubega Marjana s to ugotovitvijo ni zhelela vznemirjati, povedala jo je samo meni, tudi zato, da bi me potipala, ali vem, kaj bom storil potem. Ker nisem vedel, jo je najprej zelo zaskrbelo, nato pa se je odlochila, da bo skushala problem reshiti ona.

Akcijo si je zamislila tako, da sva midva ostala brez zajtrka, saj je shla odslej vsako jutro navsezgodaj v cerkev in tam celo uro molila. Potem je shla na trg, nazaj grede pa se je she enkrat oglasila v cerkvi in shele po polurni dodatni molitvi prishla skuhat kosilo.

Tako je reshevala tezhave zhe njena mama Terezija, ki je imela poleg Marije she dve hcheri in dva sinova. Oche je padel v vojni, mati je morala sama preskrbeti druzhino, kakor je vedela in znala. Bila je poshtena, delavna in krepostna zhenska, zato je devica Marija uslishala skoraj vse njene molitve. Najvechkrat so se nanashale na hrano, obleko in obutev in skoraj vsakich je zhe kmalu po opravljeni molitvi bodisi nekdo nekaj prinesel, ali pa je padlo z neba v obliki zaveznishkih paketov. Marija je poskrbela, da je vsaj en paket vedno padel tudi Tereziji pred noge, ali pa je v zadnjem trenutku, ko je druzhini zhe zagrozila lakota, prishel nekdo in prinesel prav tisto, kar so najbolj potrebovali. Mnogokrat se je Terezije usmilila tudi tako, da ji je priskrbela delo pri tistih, ki so imeli vsega dovolj in bi lahko zaposlili kogar koli, a so zaposlili ravno njo. Potem pa so itak prishli lepshi chasi.

Marija je najraje molila, kadar je bila v cerkvi sama, kajti takrat se je lahko na svojo bozhansko soimenjakinjo obrnila povsem neposredno, lahko sta vzpostavili zhiv in intimen stik, ki bi ga sicer zmotil vsak hrup. Samo v chisti tishini je Marija vedela, da jo Marija slishi in se je bo zagotovo usmilila. Skozi molitev ji je zupala svoje najglobje skrbi in ji venomer ponavljala iste proshnje, da naj reshi njenega Marjana in mene pred zlobnezhi, ki prezhijo na naju ... che more, pa naj nama poshlje veliko denarja, da bova lahko zavarovala nash arhiv, ki ga nameravajo unichiti zlobni ljudje in njihova peklenska organizacija.

Molitev je vztrajno ponavljala, prizhigala Mariji svechke, ji obljubljala vechno hvalezhnost, nikoli pa ni pozabila na koncu zmoliti she zahvale v imenu svoje matere Terezije, ki je bila nekoch zhe Marijina miljenka. Na vsak nachin je Marija zhelela, da bi Marija vedela, chigava hchera je, kajti verjela je v onostransko zhivljenje, kjer sta bili Terezija in Marija zagotovo povezani za vekomaj. Tja si je zhelela po smrti tudi ona sama, toda le che bo lahko prej z Marijino pomochjo pomagala svojemu Marjanu in meni, da bova v miru uredila arhiv v svojem in bozhjem imenu, a tudi v Marijino slavo in chast. Amen.

Le kdo ne bi uslishal tako iskrenih priproshenj? Z Marjanom sva si sama pripravljala zajtrk komaj dober teden, ko se je zhe dogodil chudezh, ki ga je prichakovala in vanj verjela samo Marija. Odtlej ga vedno, kadar se spomnim nanj, imenujem in ga bom she imenoval - Marijin prvi chudezh.

 

Petek zvecher je, po dolgem chasu se odpravljam v mesto, ne vem ne zakaj ne chemu. Prijelo me je pach, da bi shel med ljudi, pochutim se pa, kot da me vodi neznana sila, brez katere bi dosti raje ostal doma in si ogledal kakshen film ali pa prebral tisto knjigo, ki neodprta zhe dva tedna lezhi na moji nochni omarici.

Peshachim, ker je topel pomladni vecher, slishijo se smeh in vzkliki mladih punc, odprtih za pomladne izzive. Kamor pogledam, vidim kak zaljubljen par, na poti v blizhnjo hosto ali na ples ali pa kaj vem kam. Razmishljam, ali me je odpeljala od doma ta pomladanska sila, ki jo je chutiti v zraku, ali pa chisto nekaj drugega, o chemer ne vem nichesar. Nagibam se k drugi mozhnosti, kajti res mi ni chisto nich jasno. Kar blodim proti sredishchu mesta, ne da bi vedel, kaj ali koga ishchem, ne da bi hotel koga najti, a vendar z obchutkom, da sem z nekom zmenjen, che bi me kdo vprashal, s kom, pa ne bi znal odgovoriti.

Med hojo se sprashujem vse sorte, med drugim tudi to, ali se bo Marija usmilila Marije. Z Marjanom zhe od vsega zachetka veva, kam hodi in zakaj, ker jo je Marjan naravnost vprashal, ona pa mu je seveda povedala po resnici. Che se je bo devica usmilila, me zanima, na kakshen nachin se bo to zgodilo. Mora me zanimati, ker vem, da se mora zgoditi nekaj chudezhnega, sicer bomo zhe chez kratek chas ostali brez varnostnikov, skupaj z arhivom pepushcheni na milost in nemilost oborozhenim uradnikom, ki so bili zhe nekajkrat opazheni, kako se potikajo okrog hishe in ovohavajo svoj plen, a se bojijo oborozhenih strazharjev. Toda kaj bo, ko strazharjev ne bo vech?

She sam ne vem, kdaj se znajdem na grajskem hribu in grem proti stolpu, ki je mogoche she odprt. Je, vzpnem se po stopnicah, obchutek je podoben tistemu iz sanj, ko sem se vzpenjal po spiralastem stopnishchu peshchenega stozhca, pridem na razgledno teraso vrh stolpa, pod mano je razsvetljeno mesto, nad mano polna luna, ob meni pa - o, sveta Marija - moja Celjanka! Vsa v chrnem sloni ob ograji in gleda v noch.

»Hej!« jo zdramim iz globoke zamaknjenosti. »Kakshno nakljuchje! Kaj pa ti tukaj?«

Pogleda me zachudeno, potem pa mi plane v objem, nasloni glavo na mojo ramo in zahlipa: »Mozh mi je umrl!«

Stiska se k meni, jaz pa ne vem, ali naj jo pobozham po laseh ali samo potrepljam po hrbtu. Odlochim se za slednje in ona stopi korak nazaj.

»Kdaj?« jo vprasham, kot da bi mi bil ta podatek pomemben. Njenega mozha sploh ne poznam, to sprashujem zaradi nje, ker ji je gotovo tezhko.

»Predvcherajshnjim so ga ustrelili,« pove, kot da je umrl naravne smrti.

Ne najdem pravega vprashanja, samo zachudeno jo pogledam in dovolj vprashujoche, da mi razlozhi she kako in zakaj se je to zgodilo.

»Vidish, on se je ukvarjal z takimi posli, in jaz sem ves chas slutila, da bo prishlo do chesa takega,« mi pove na koncu napete zgodbe. »Zelo sem trpela zaradi tega,« spet zahlipa in se ponovno stisne k meni, »zdaj sem pa brez njega tako sama!«

»To mora biti res grozno zate!« sochustvujem.

»Je, ja.«

Spet se odmakne, se nasloni na ograjo in oba nekaj chasa zreva nekam nad mesto.

»Kaj pa ti? Si v redu?« me vprasha.

»Sem.«

»Si denar zhe porabil, ga imash she kaj?«

Zachudeno jo pogledam. Zakaj jo to skrbi? Saj vendar ni poklicana na ta svet zato, da bi urejala moje financhne zadeve. Ampak, che pomislim, so se te zmeraj reshevale same od sebe. Vedno, kadar sem rabil denar, se je od nekod pojavil. Kar sam od sebe, tako vsaj sem mislil doslej.

»Pochasi mi ga zmanjkuje,« povem tako, kot je res.

»Oh, meni se ga pa zmeraj vech nabira. Zdaj bom she podedovala blazne milijone! Pojma nimam, kaj bi z njimi! Che bi jih bilo stokrat manj, bi bilo chisto dovolj, da bi udobno zhivela do smrti.«

Tochno tako bi jaz razmishljal na njenem mestu. Hudich je, che bogat chlovek ni pohlepen in mu materialne dobrine ne pomenijo najvech od vsega.

»Te chisto razumem,« rechem in ona zachuti, da res tako mislim.

»Zakaj je denar sploh lahko koristen?« se sprashuje. »Razumem, da si z njim zagotovish eksistenco, da si privoshchish za povrh she kakshne uzhitke, da prepotujesh svet ... da ti ni treba hodit v sluzhbo ... vse to razumem. Ampak za to ne rabish biti milijarder! Zakaj si hochejo ljudje, ki imajo dovolj, nagrabiti she vech? A ne morejo dati raje tistim, ki imajo premalo? Vidish, tega pa ne razumem.«

»Jaz tudi ne.« Ne morem pomagati, se pach strinjava glede teh stvari. Rad bi ji povedal she kaj drugega na to temo, da bi se mogoche razvil bolj zanimiv, daljshi pogovor, a ne vem, kaj dodati.

»In za kaj si ti porabil tisti denar?« jo zanima.

Chim bolj na kratko ji razlozhim celo zgodbo. Pozorno me poslusha in ko koncham, vprasha: »To v zvezi z varnostno agencijo in odvetnikom mi je jasno, ampak za kaj bosh pa rabil tako veliko posestvo?«

»Ne vem,« priznam, »tega she sam ne razumem. Brez misli sem stegnil jezik, moj mostishchar me je tako rekoch prijel za besedo in moral sem ga kupiti od njega. Poslopja sem dal podreti zaradi nekih sanj, tako da je vse ena sama divja narava, barje, ko bodo poplave, bo pa jezero.«

»Ha! Rada bi enkrat videla to chudo!«

Spet zreva nad mesto v tishini, s severa zapiha hladna sapa, zazdi se mi, da ona ni dovolj oblechena.

Res ji je postalo hladno, zato greva dol po jeklenih stopnicah, ona v visokih petah shtorklja pred mano, jaz ji pochasi sledim, premishljujem, kaj je chutila do pokojnega mozha, kakshen je bil ta chlovek ...

»Moj mozh je bil v bistvu dobrichina, cheprav je bil tudi huda baraba in pokvarjenec, da mu ni bilo para,« reche, kot da bi slishala moje misli. »Ampak jaz sem ga imela rada, ker je imel v sebi nekaj ... nekaj lepega, kakor se to chudno slishi.«

Nich ne rechem na to, ona zhe ve.

Molche prideva iz stolpa, avto ima parkiran chisto blizu, ustaviva se pred njim.

»Vesela sem, da sva se srechala.«

»Jaz tudi.«

Vstopi in preden zapre vrata, reche: »Pomagala ti bom pri projektu, da bo she malo moj. To bi se mi zdelo smiselno. Poklichi me chez kak mesec, ko pustim vso to zhalost za sabo.«

»Prav, bom.«

Ko se odpelje, se vprasham, ali je imela devica Marija kaj s tem srechanjem. Odgovor je, da najbrzh ne, toda vsaj Marjanova Marija zagotovo ne bo mislila tako.

 

Marjan in Marija sta bila navdushena, ko sem jima povedal za srechanje s Celjanko. Kljub temu je Marija she vedno vsako jutro navsezgodaj in potem she enkrat dopoldne hodila v cerkev, kjer je vedno bolj poglobljeno molila. Z devico Marijo sta postali najboljshi prijateljici, pogovarjali sta se brez besed, a z jasnimi pomeni. Njuna komunikacija je bila po eni strani podobna telepatiji, po drugi pa obojestranski transcendentalni meditaciji. Kmalu sta ena o drugi vedeli vse, Marija je Mariji odpirala vrata v onostranstvo, Marija pa je Mariji omogochala vrachanje na ta svet. Tako sta v teh dragocenih trenutkih obe bivali polno zhivljenje, razprostrto med vechnostjo in drobnimi trenutki, med snovno in nesnovno pojavnostjo. Vsaka je odprla drugi tisti del bivanja, ki bi bil sicer njej sami nedostopen.

Marjan je bil nekoliko zaskrbljen zaradi spremembe, ki se je poznala pri Mariji, ne samo glede njenih navad, ampak tudi glede vsebine njenih chustvovanj in razumevanj. Postala je she mehkejshe bitje, kot je bila prej, govorila je pochasneje in s tishjim glasom, obraz pa ji je krasil posvechen nasmeh, ki je vlival sogovorniku prijeten obchutek, da je ves svet okrog njega dober, lep in plemenit.

Vendar pa je bila Marija tudi mnogo bolj raztresena, kot prej. Pozabljala je na malenkosti, bila je bistveno manj zgovorna, vchasih je - namesto, da bi odgovorila na kako vprashanje - zasanjano zrla predse in molchala, v njenih najbolj razsvetljenih trenutkih pa si imel obchutek, da vidi skozi tebe, kot da si prozoren. Vsekakor pa je predvsem zaradi nje v hishi vladal blazhen mir, vsi trije smo se pochutili srechne, kakor da bi nas neprestano oblivala svetost bivanja.

V takshno razpolozhenje sta nekega dne, ko se je Marija ravno vrnila z dopoldanske molitve, vstopila mozhakarja iz posebnega preiskovalnega urada, ki sta bila zhe enkrat pri nas. Marija ju je sprejela nadvse prisrchno, postregla jima je s chajem in pishkoti in kljub temu, da sva v kuhinjo prishla tudi midva z Marjanom, sama opravila z njima. Prepojila ju je z dobro energijo in izkazalo se je, da to nista samo dva zakrknjena ubogljivca brez srca, ovita v brezdushnost in agresivno strogost, temvech mehka, nebogljena chloveka, vsak s svojimi zhivljenjskimi tezhavami, zhejna razumevanja in ljubezni blizhnjega. Cheprav sta prinesla uradni sklep, da bomo morali v dveh tednih izrochiti arhiv pristojni javni ustanovi, smo se razshli kot prijatelji. Marija se je od obeh poslovila z objemom, starejshi mozhak si je ob odhodu celo skrivaj obrisal izpod ochesa solzo ganjenosti in sreche.

No, midva z Marjanom sva bila ganjena samo she nekaj minut, dokler se nisva vrnila v klet, tam pa naju je doletelo spoznanje, da je najin arhiv obvisel na nitki, ki se lahko vsak hip pretrga. Marjan je postal tako nervozen in popadljiv, da sem zhe skoraj poklical Marijo, potem pa sem ga le nekako pomiril s tolazhbo, da bom najel odvetnika Kosticha, za katerega kvalitete in pregovorno nepremagljivost pred sodniki je tudi on zhe slishal in tem govoricam celo verjel. Ostal je sicer slabe volje do kosila, ko se je spet navzel Marijinega neovrgljivega optimizma, ki ga je ponovno dvignil nad resnichnost.

Kostich je zhe pri prvem pogledu na uradni sklep zamahnil z roko, odlochno zanikal kakrshno koli mozhnost, da bi nam lahko drzhava vzela arhiv, nato pa je izdal prvi rachun in to je bilo to. Sklenil sem, da se ne bom spushchal v podrobnosti nadaljnjih pravnih postopkov in bom odvetniku povsem zaupal. V zhivljenju sem imel namrech zhe prevech izkushenj s slovenskim pravosodjem, pozhrli so mi ogromno zhivcev, na koncu pa se je vsakich vse uredilo po domache, na primer z ekonomskim dogovorom med odvetnikom in sodnikom. S pravichnostjo bomo imeli precej stroshkov, ker je zelo draga, naju je opozoril Kostich, ampak che sva jih sposobna pokriti, ne bo tezhav. Z malo sreche in z veliko znanja bomo stroshke na koncu prevalili na drzhavo in to bo to.

V redu, che bo le res tako, sva si rekla in pohitela z delom. V najslabshem primeru bodo shli papirji v maloro, toda midva jih bova imela poslikane in shranjene na diskih, kar bo skoraj ravno tako koristno. Najpomembnejshe mape bova zhe zdaj izlochila in jih pred morebitno izrochitvijo arhiva drzhavi skrila kam na varno, saj ne bodo vedeli, kaj nama odnashajo in kaj vse manjka. Che bodo sploh kaj odnesli, kajti zdaj imava Kosticha, s katerim bodo drzhavni organi glodali trde kosti, dokler se jim kakshna ne zatakne v grlu. Ampak vseeno: v takih situacijah je treba misliti tudi na najslabsho mozhnost, cheprav verjamesh in upash, da do nje ne bo prishlo.

Kot je prerachunal Marjan, bi lahko, che bi bili shtirje, uredili kompleten arhiv do konca leta, che pa bi nas bilo pet, bi mogoche uspeli konchati z delom zhe do jeseni. Zelo se mu je mudilo, Kostichu ni zaupal niti pol toliko, kot jaz. Vseeno sva se zedinila za dva pomochnika in sva zhe naslednji dan oddala nekaj oglasov. Ker je bila brezposelnost v drzhavi najvechja doslej, sva zhe chez en teden izmed desetih kandidatov izbrala dva, Borisa in Julijano, oba diplomirana pravnika. Borisa, ki je bil zhe druzhinski chlovek z dvema napol odraslima otrokoma, so pred slabim letom odpustili iz sluzhbe, zaposlen je bil kot tajnik na drzhavni fakulteti, Julijana pa je zhe chetrto leto po diplomi chakala na svojo prvo resno sluzhbo in se vmes lotevala obchasnih del, kakrshno je bilo najino.

Kostich nam je vsem skupaj uredil takshen status, da smo vse pocheli v okviru zakonodaje. To je moralo biti kar zapleteno, ker je skoraj vsak dan poslal pomochnika po nashe podpise na kakshen papir. Najvechkrat sem se moral seveda podpisati jaz, ker sem pach vse skupaj financiral. Che ne bi zaupal Kostichu in bi se pri vsakem pildku sprasheval, kaj podpisujem, bi se lahko zachel ukvarjati samo she z birokracijo. Tako hudo seveda spet ni bilo, Kostichev pomochnik mi je znal zmeraj chisto na kratko razlozhiti, za kaj gre, in jaz sem pach podpisal, potem pa smo spet lahko v miru delali do njegovega naslednjega obiska. In kar je bilo glavno - delo je napredovalo bistveno hitreje kot prej, ko sva bila z Marjanom she sama.

Marija je na zachetku Borisu in Julijani ponudila, da bi lahko tudi onadva kosila z nami. Boris je seveda raje kosil s svojo druzhino, delal je od osmih zjutraj do shtirih popoldan in potem odhajal domov. Julijana pa si je vzela nekaj dni za premislek in se potem odlochila za Marijino kosilo, kar je pomenilo, da smo si mi trije od dveh do treh vzeli uro odmora in potem delali do vechera.

Ko so prishli prvi vrochi dnevi, je postalo v Marjanovi kleti prav prijetno in sicer iz dveh razlogov: zunaj je pritiskal prvi letoshnji vrochinski val in mi smo se medtem zhe dodobra spoznali. Ekipa je bila odlichna, nova dva sodelavca sta bila dovolj natanchna in uchinkovita, kar je Marjan zhe nehal preverjati. Boris je bil molchech chlovek, a kadar je kaj rekel, je imelo v sebi sol, vchasih smo se mu lahko she celo nasmejali. Julijana je bila sprva bolj tiha in zadrzhana, toda schasoma se je sprostila ter se zachela postopoma razkrivati kot izjemno inteligentna, duhovita in nezhno chutecha mlada zhenska. Toda kljub temu, da je zhe kmalu zachela govoriti to, kar je mislila, tako da smo lahko sproti izvedeli za njena mnenja o tisochih tezhavah bivanja na tem svetu, pa o svojem osebnem zhivljenju, ki se je zachelo, ko je odshla iz arhiva, in se zachasno prekinilo, ko se je vrnila vanj, ni govorila. Bila je torej skrivnostna, kar je najbolj vznemirjalo mene. Zato sem jo vchasih vprashal tudi kaj takega, na kar mi preprosto ni odgovorila, ampak se je samo nasmehnila in odkimala, potem pa delala naprej, kot da se ni nich zgodilo. Moral bi se sprijazniti s tem, a chesa takega tedaj she nisem bil sposoben. Kadar sem namrech naletel na vprashanje brez odgovora, sem bil vajen trmasto vrtati, dokler ga nisem dobil. No, pri Julijani pa mi to nikakor ni uspevalo. Che me ne bi Marjan kar nekajkrat opozoril, da prevech silim vanjo, bi mogoche lahko moja trmasta radovednost povzrochila, da bi izgubili odlichno sodelavko. Tako pa sem vendarle poslushal Marjanov nasvet in nehal siliti vanjo. Sem pa opazil, da me je odtlej vchasih vprashujoche pogledala, chesh - kaj pa ti je, da ne silish vech vame, a sem te nehala zanimati? Tako sem si ta njen pogled razlozhil jaz, toda vprashanje, ali je res pomenil prav to, je ostalo neodgovorjeno. Grozno mi je bilo in hudo vznemirljivo, vprashanja, ki si jih nisem drznil zastaviti, so se iz dneva v dan mnozhila in to se je chutilo v zraku.

 

»Tale radichek je zrasel na mojem vrtu, lepo prosim,« pove Marija, ko sije na nas s sijajno svetlobo iz svoje notranjosti in nalaga na mizo okusno prikuho.

»Ah, na nashem vrtu pa spet ne bo nich zraslo,« reche Julijana, »cheprav si vsako zimo obljubim, da bom spomladi shla kaj posejat, potem se pa zmeraj izkazhe, da nimam chasa in ostanem v mestu.«

»Mogoche bi pa lahko to naredil kdo drug?« vprasha Marija.

»Ne vem, kdo. Vchasih je to delala mama,« odvrne Julijana z zhalostjo v glasu. Se pravi, da je njena mama najbrzh zhe umrla, ugibam, ali pa je hudo bolna. Vprashal bi, a si ne upam, mogoche bi jo prizadel, jo spomnil na kaj muchnega.

»A zdaj pa ne more vech?« vprasha Marija namesto mene. Ona zna vprashati na tako nevsiljiv nachin, pomislim.

»Ne. Moja mama je umrla pred sedmimi leti.«

»Zhal mi je,« reche Marija in neha sprashevati.

»Kaj pa tvoj fant?« mi uide, ne da bi prej kar koli pomislil. To vprashanje ji zdajle zastavljam zhe tretjich, doslej mi she ni hotela odgovoriti nanj.

»Ne,« reche in ochitno ne namerava temu neju nichesar dodati. To je znak tudi za Marijo, naj neha sprashevati in raje razlozhi, na kakshen nachin je pripravila tako okusno kosilo.

Potem nekaj chasa jemo v tishini, dokler je ne prekine zvonec pri vhodnih vratih.

»Kdo si je pa zmislil priti med kosilom?« zagodrnja Marjan in gre odpret.

Vrne se s Kostichem. Chudno, zhe dolgo se ni oglasil, zadnje tedne prihajajo urejat zadeve njegovi pomochniki. To najbrzh pomeni, da gre za kak resnejshi problem.

»Se opravichujem, ker sem vdrl kar med kosilom, ampak je res nujno.«

»Vam lahko kaj postrezhem?« vprasha Marija, potem pa gre v kuhinjo po pivo.

»Obvestili so me, da se je pojavil neki tako imenovani On, ki se resno zanima za vash arhiv iz politichnih razlogov. Baje ima odlichne zveze, lahko bi mogoche celo dosegel, da bodo na sodishche pritisnili z vrha in nam hudo zakomplicirali zhivljenje. In to ravno zdaj, ko sem se zhe skoraj do konca zmenil s sodnikom.«

Marija pride nazaj, postavi pred Kosticha pivo. Nich ne reche, samo razsvetljuje nas, Kostich se pa chudi, ker nobeden od nas ne postane panichen, ampak mirno chakamo, kaj bo she povedal.

»Ne vem, che ga poznate, slishim pa, da sta vidva stara znanca,« reche Kostich in gleda mene.

»Vechkrat sem zhe slishal Zanj, nisem Ga pa she srechal,« povem, ker nochem utrujati druzhbe s parapsihologijo. »Pravzaprav dvomim, da sploh obstaja.«

»Mi smo ga iskali povsod, da se kaj zmenimo, che se da, ampak brez uspeha,« pove Kostich. »To se mi she ni zgodilo, priznam. Vsaka rech se enkrat prvich pripeti, kar me - che povem po pravici - skrbi, zato sem prishel po navodila, kaj naj naredimo v tem primeru.«

Spet gleda mene, jaz gledam Marjana, Marjan Marijo ... Tedaj se oglasi Julijana: »Jaz se mogoche lahko pozanimam, kje se Ga da najti. Moja znanka Ga dobro pozna.«

»Katera znanka pa, che smem vprashati, gospodichna?« vprasha Kostich.

»Cvetka Krajzinger, najbrzh ste zhe slishali zanjo, saj je kar prisotna v medijih. Radikalna socialistka, v redu zhenska, sigurno mi bo dala kontakt.«

To je chudno, pomislim in rechem Kostichu, naj se ne sekira zaradi Njega: »Bomo sami uredili z Njim, che bo shlo, che ne, pa se slishimo. OK? Saj bomo to zrihtali, a ne, Julijana?«

»Upam,« reche ona in se nasmehne chisto drugache, kot smo vajeni.

 

 

* * *

 

 

 

Blizhale so se volitve v evropski parlament, Slovencem je prvich kapnilo na tisto, kar smo imeli namesto pameti, da bi pravzaprav lahko volili kandidate iz drugih drzhav, ne pa iz lastne domovine. Tujost je bila doma zelo cenjena, zlasti meshchani so radi zasmehovali ali pa vsaj podcenjevali vse, kar je bilo domachega izvora, od hrane do muzike. Plansharji se na primer skorajda niso vech ukvarjali s sirarstvom, ker so bili bolj cenjeni benelushki in danski siri, tekstilne tovarne niso propadale le zaradi cenene kitajske robe, temvech predvsem zaradi bolj cenjenih evropskih, zlasti italijanskih tekstilij, domachi umetniki so se umikali in klanjali tujim, tudi intelektualci so oponashali tuje trende, najboljshi znanstveniki so odhajali v tujino in tako dalje. Za vse to pa je bila glavni razlog bitka za oblast, ki sta jo vojevali predvsem dve okosteneli politichni struji, podedovani she iz preteklih chasov, ki se idejno od takrat nista premaknili niti za ped. Oblast jima je bila osnovni in edini cilj, razvoj drzhave in usoda naroda pa sta ju zanimala predvsem z vidika pridobivanja politichnih tochk, ki je temeljilo na tehnichno visoko razviti, a vsebinsko totalno prozorni propagandi ter na zastarelih miselnih vzorcih, podedovanih in umetno vzdrzhevanih od druge svetovne vojne do danes.

Vse to seveda ni moglo vplivati na lepoto Slovenk, ki so bile she vedno najlepshe zhenske na svetu. She dobro, kajti sicer bi brezvoljni slovenceljni, kakor so se v lastnih chasopisih in celo na nacionalni televiziji neprestano smeshili nekateri glasni primitivci, obupali nad svojimi koreninami in si ne bi vech hoteli zaplajati potomcev. Tako pa je bilo dovolj, da se je fant, nashe gore list, zagledal v lepo punco iz domachega kraja; ni minilo dosti chasa, ko je zhe hodila naokrog z velikim trebushchkom, v katerem je strastno in neuchakano brcal eden bodochih glasnikov svetlejshe prihodnosti slovenskega naroda, njegovega jezika in kulture.

Dve taki zhenski, sicer she brez trebushchkov, zato pa toliko ozhjih pasov, oblih stegen in nezhnih prsi, sta lenobno martinchkali na terasi najvishje kavarne v mestu, se smehljali soncu in se pretvarjali, da ju ne obchuduje vsaj shest moshkih pogledov hkrati. Prva je drugo klicala z imenom Cvetka, druga pa prvo Julijana. Cvetka je lizala sladoled, Julijana pa je kar iz steklenichke srkala Cockto, pijacho nashe mladosti.

 

»Z veseljem bi ti pomagala, ampak prav zdaj sem konchno dobila solidno plachano delo in mi chasovno ne bi zneslo,« reche Julijana.

»Jaz bi ti tudi dobro plachala. Koliko pa dobish tam? In kaj sploh delash?«

»Kaj delam? Prelagam papirje v nekem arhivu.«

»Chakaj malo, saj si vendar pravnica, ne pa navadna arhivarka!«

»To vem. Ampak je cel projekt zelo zanimiv, izobrazba me chisto nich ne moti.«

»Si hecna,« se zasmeji Cvetka, »moralo bi biti ravno obratno, projekt bi te moral motiti pri taki izobrazbi, kakrshno imash. A ti vsaj plachajo, kot je treba?«

»Dobim precej vech, kot bi dobila za pripravnishtvo. Sluzhb za celo mnozhico odvechnih diplomiranih pravnikov pa itak ni.«

»Mater jim, kam smo prishli! Zato sem pa jaz shla v politiko, da popravimo vse te anomalije!«

Juijana razumevajoche kima in srka Cockto, Cvetka pa se razgovori, kaj jo she chaka kot politicharko, se pravi, kaj vse je treba spremeniti in urediti. Zanimiv seznam, cheprav nekoliko dolg.

»Kdo pa vodi tvoj projekt?« vprasha Julijana.

»On, ne vem, che si zhe slishala Zanj ...«

»Sem slishala, kdo pa she ni. Pravijo, da je silno sposoben chlovek, najbrzh je dober shef, a ne?«

Cvetka ne odgovori chisto takoj, zadnjih nekaj dni je hudo jezna Nanj. Potem pa le najde kolikor toliko prizanesljive besede: »Ah, saj vesh, kakshni so moshki, she posebej che so relativno inteligentni in skrajno ambiciozni ...«

»Slishi se, kot da nisi chisto zadovoljna z Njim

Cvetka zachuti mochno potrebo po tem, da bi izlila ves zholch, ki se ji je nabral zaradi Njega, komaj se zaustavlja. She malo, pa bo podlegla in vse povedala, kar Julijana zachuti, zato doda she vprashanje: »Je kaj narobe naredil?«

To je dovolj, da se dvignejo Cvetkine zapornice: »Julijana, nekaj ti bom povedala, che obljubish, da ostane med nama.«

»Obljubim.«

»On je navaden primitivec in lazhnjivec. Totalno nezanesljiv, ne moresh mu verjeti na besedo in nikoli ne vesh, kdaj ti bo zarinil nozh v hrbet. Baraba pokvarjena! Pizdun zajeban!«

»Kaj pa je bilo?«

»Vesh, On je mene potegnil iz igralstva, ker je rabil nov obraz za stranko, rekel je, da bom predsednica. Jaz, krava neumna, sem mu verjela, zachela delati, pridobila ogromno chlanov, ki prej niso politike niti povohali, zadnjich pa mi ta svinja reche, da ne bom predsednica, ampak podpredsednica, razen che bo ne vem kaj, v resnici pa nekaj kombinira, o chemer jaz skoraj nich ne vem, kar je grozno!«

»Ja, ampak saj sem slishala v porochilih, da si predsednica.«

»Formalno sem she zmeraj! Vse bi bilo v redu, che ne bi zachel zadnjich nekaj komplicirati okrog tega, da bi se pred volitvami pridruzhili eni vechji stranki. Krona pa je to, da mi je vcheraj Rudi povedal, kaj se kuha. On se bojda dogovarja s Krivcem! Si predstavljash! S Krivcem!!«

»Ja, vem, kdo je Krivec. Ne vem pa, kaj to pomeni zate.«

»Zame, draga moja Julijana, zame to pomeni, da sem v kurcu, ker bom lahko klonchala kot ena od podpredsednic Krivcheve stranke! Saj bom znorela!«

»Nemogoche. Ti si radikalna socialistka, Krivec je pa desnichar ...«

»Tochno to! Ne gre skupaj! Ampak ti to povej Njemu! Tip bi sparil she volka in ovco, che bi mu zaradi tega kaj padlo v zhep!«

Julijana je zhe slishala podobne govorice o Njem, pol Slovenije chivka o tem, zato se pri sebi chudi, kako je bila lahko Cvetka tako naivna, da je verjela chloveku s takshnim slovesom.

»Kako sem bila lahko tako neumna!« se huduje Cvetka she nad sabo. »Navsezadnje ni kriv On, da me je nategnil, ampak jaz, ki sem se mu pustila!«

Cvetka zahlipa, Julijana jo tolazhi, bozha jo po roki, posodi ji robchek za kar nekaj solzic. No, ampak Cvetka se kmalu spet zresni, vzame iz torbice ogledalce, shminko, malo se dopudra in je spet na videz vse v redu. »No, pa sem ti povedala, upam, da bo ostalo med nama. Saj ti lahko zaupam?«

 

Kakshnega posebnega razloga za to, da bi lahko Julijani zaupala, Cvetka ni imela. Pred danashnjim srechanjem she nista bili zaupni prijateljici, temvech samo dobri znanki. Julijana je gledala vech njenih predstav in ponavadi po koncu prishla v zakulisje, kjer so kaj spili in rekli kakshno o teatru. Mogoche besedo, dve o tem, kdo je kdo in kaj dela, ampak bolj povrhu. V bistvu se sploh nista poznali. Prejle ji je pa razgalila dusho, kot da se poznata zhe od vrtca naprej! Cvetka se je zasekirala she zaradi tega, kot da ni imela zhe drugih tezhav chez glavo dovolj.

Julijana ji je mimogrede pobrala she Njegovo telefonsko, ona pa ji jo je povedala, kot da je to nekaj normalnega. Ni normalno! Vse prej, kot normalno, ji je krichalo v glavi. To je zarota! In zdaj bo ta lisica raznesla govorice naokrog! Gôtova sem!

Julijana je odshla s terase she pravochasno, preden so Cvetko napadle te grozne misli. V telefonu je imela novo shtevilko, premishljevala je, ali naj Ga pokliche takoj ali chez nekaj chasa. Prelozhila je klic na pozneje, obchutek ji je narekoval, naj tega she ne stori.

 

V Sloveniji se je po balkanskem vzoru she vedno sestankovalo v kavarnah in slashchicharnah. To je bila najprijetnejsha dedishchina, kar so je Slovenci prinesli iz ranjke Jugoslavije, ta pa jo je podedovala she od starodavnih turshkih gospodarjev. Sedeti na sonchku, nich delati in se s sladkim okusom v ustih meniti o poslih, nich lepshega! Pogovarjash se o tem, kaj kdo prodaja, kaj kupuje, ko pa je kupchija sklenjena, pridejo na vrsto zgodovinske teme, kdo je koga in kdaj. Za chez zanimiv klepet pa she eno lashko kavico.

Politika je zachela v slovenske lokalchke prihajati shele na koncu prejshnjega tisochletja, prej je bila bolj redek pojav v salonih, izbranih gostilnah ali v kaki mestni kavarni. Te dni, ko se je vanjo vkljucheval tudi On, pa so postajale politichne debate vse bolj vznemirljive in mnozhichne. Skoraj ni bilo Slovenca, ki ne bi vedel vsega o vsem in o vseh. Kazalo je, da se bo v glavah klepetalcev premaknil celo kak miselni vzorec.

V slashchicharni Pri pingvinu se je zbiralo tradicionalno omizje, ki mu je nacheloval gospod Drenovec, znan po tem, da je bil med drugo vojno domobranec. Po vojni je njegova druzhina prebegnila v Argentino, kjer je bival do osamosvojitve Slovenije, tedaj pa se je zmagoslavno vrnil v ljubljeno domacho dezhelo, vlozhil denacionalizacijski zahtevek in kaj hitro dobil vrnjenega kar nekaj nepremichnega premozhenja. Pet velikih hish je prodal, obdrzhal je le stanovanje blizu Centra in nalozhil nabrani denar tako, da se je lahko zelo solidno prezhivljal z obrestmi in penzijo, prosti chas, ki je bil praktichno ves njegov chas, pa prezhivljal ob politiziranju z znanci in prijatelji. Najbolj na svetu ga je zanimala politika, zanjo je bil pripravljen zhrtvovati tudi kak euro, zato si je kmalu utrdil chvrsto pozicijo na desni strani politichnega prostora.

Drenovec je tokrat sedel v druzhbi s svojim zetom Pavlom, sladkala sta se vsak s svojo kremshnito, ko se jima je pridruzhil On. Tast je ravnokar razlagal Pavlu nek dogodek iz polpretekle zgodovine, Pavel ga je obchudujoche opazoval med predavanjem, toda Njemu zhe na prvi pogled ni ushlo, da ima zet ponarejen pogled; dela se mnogo lepshega, kot je v resnici.

 

»Upam, da ne bom zmotil vajinega pogovora,« reche On, »che prisedem?«

»Kar izvolite, tochni ste, to mi je vshech, slishite zvon?«

Cerkev mora biti kar oddaljena, a On vseeno zaslishi zvonove skozi hrum ene glavnih mestnih cest. »Ja, slishim.«

»To so najlepshi zvoki na svetu,« razlaga Drenovec, »vedno naznanjajo kaj usodnega. Mogoche bo tudi tale nash sestanek usoden?«

»Ne vem,« se dela On skeptichnega, cheprav ima izdelan natanchen nachrt, kako bo preprichal Drenovca, »odvisno od vas.«

»Po telefonu ste rekli, da ... No, ampak naj vas najprej predstavim mojemu zetu ... Pavel ...«

Pavel je dvojno sladek, od slashchice in od pretirane vljudnosti. Rokuje se, kot bi imel namesto dlani gobo za pomivanje posode, zraven pa gleda chloveka v ochi tako prijazno, kakor da ga bo zdaj zdaj mokro poljubil na usta. Edino tast in njegova hcherka mislita, da je ta prijaznost iskrena, to pa zato, ker bolestno pogreshata ljubezen in prijateljstvo. Zlasti Drenovec je v letih izgnanstva razvil tako mochan obchutek chustvenega pomanjkanja, da postane zaupljiv zhe, ko se mu samo nasmehnesh, razen che pomisli, da si komunist, oziroma komunajzar, kot jim pravi. V tem primeru si nepovratno izgubil vse njegovo zaupanje in ne samo to, Drenovec te bo odtlej zhelel pogubiti, onemogochiti, unichiti.

On vse to obichajno prebere z obrazov zhe na zachetku, ker je mojster za chloveshke znachaje. Malo si pomaga tudi s tem, kar je prej zvedel o ljudeh, ki jih osrechuje s svojo prisotnostjo, tako kot zdaj tale dva. Toliko, kot sta onadva zagrenjena, ker njunima druzhinama ni bila naklonjena zgodovina in zato she danes chutita negativne posledice, je On zhe po svoji prirojeni naravi hudoben, brezobziren in neobchutljiv za tezhave sochloveka. Zato reche s prijaznim glasom: »Nekaj imam za vaju.«

»O, ste dobili! Zelo v redu! Lahko vidim?« se razveseli Drenovec.

»Seveda,« reche On, a se ne premakne, da bi kaj pokazal.

Drenovec Ga chudno gleda, Pavel tudi, On pa kar nepremichno sedi in se smehlja.

»Zhe razumem,« se kislo nasmehne Drenovec, »to ni usluga, kot ste rekli po telefonu.«

»Ne, ni. Cheprav pravzaprav je, kljub temu.«

»Kljub chemu?« ne razume Pavel.

»Oh, molchi, tepec!« strupeno zasika tast v zeta.

Ja, to je resnichna vsebina njunega odnosa, ki pa pride do izraza samo v takih trenutkih, ko je tast zelo neprijetno presenechen in prikrito jezen na nekoga drugega, potem pa to jezo pokasira ta mladi. Grob je torej do tistega, ki naj bi ga imel rad, ker je konec koncev oche njegovih vnukov, medtem ko se z Njim she naprej trudi biti prijazen: »Razumem, razumem,« mu govori, »danes ni nich vech zastonj, kot je bilo v socializmu.«

»Se ne spomnim,« reche On. V bistvu bi se bilo chesa takega tezhko spomniti, ker je bil takrat ves chas v obtoku nek denar, cheprav brez prave vrednosti.

»Koliko pa zahtevate? Pravzaprav zachniva raje pri tem, kaj pishe v dokumentu ...«

»Ne, ste zhe prav zacheli, oba veva, kje se vse zachne in koncha.«

»Ne vedno,« se vmesha Pavel, »so vsebine, no, nekatere vsebine so dosti pomembnejshe, recimo bozhja ljubezen ali pa ljubezen do druzhine ...«

»A tako?« se zachudi On, Drenovec pa tako grdo pogleda Pavla, da ta raje utihne.

»Jaz sem tudi zmotno mislil, da podpirate nasho stvar, da nam zhelite pomagati,« Mu reche stari. Ochitno bi rad prihranil chim vech denarja, che dokument zhe ne bo zastonj.

»Veste, saj ga niti nimam s sabo. Prishel sem samo ponudit uslugo, mogoche ga lahko pridobim za vas, ampak brez velikega truda to ne gre.«

»Ah,« je razocharan Drenovec, po telefonu Ga je razumel chisto drugache. In ker On molchi, she doda svojemu vzdihu: »Oh, shkoda.« In chez chas: »Ali ga sploh lahko dobite ali se samo nekaj igrate z mojimi zhivci? Veste, jaz to tezhko prenasham!«

»Che ste to mislili kot grozhnjo, me najina kupchija pach ne zanima vech,« reche On in vstane, da bi odshel.

»Pochakajte! Je zhe v redu, saj razumem. Vi to pach profesionalno, zanima vas, che bi narochil ...«

»Samo she chisto malo me zanima,« ga dopolni On, »ker sta za pravo kupchijo potrebna dva. Predvsem mora biti kupec zainteresiran za stvar in mora imeti dovolj pod palcem, che ne, se prodajalec prav hitro neha truditi okrog njega.«

»Prosim vas, da mi priskrbite tisto listino, che res pishe na njej vse, kar ste mi namignili. In povejte ceno.«

»50.000. Mojo telefonsko shtevilko imate. Se slishiva.«

Onadva zajemata sapo, zlasti stari tezhko sope, kajti 50.000 je mnogo mnogo vech, kot je prichakoval. Pavel si ne upa spregovoriti, iz previdnosti, tokrat namrech res raje ne bi pokasiral tastove jeze, kaj jeze, besa, ki ga je moch chutiti chez celo teraso slashchicharne. Mogoche se prav zaradi te nakopichene energije spotakne natakarica, da ji pade z vrochimi kavicami napolnjen pladenj naravnost na stalno gostjo, upokojeno operno pevko, ki potem pri sosednji mizi she pet minut povzdiguje svoj mochni glas.

Za vogalom pa On v prirochni belezhki shtevilko 20.000 popravi tako, da dvojko spremeni v petico.

 

Shele chez slab teden se nam je posvetilo, da nekdo nepoklican shari po nashem arhivu. V chasniku z najvishjo naklado v drzhavi se je namrech pojavil faksimile enega od nashih dokumentov.

»Mogoche je bil napisan v dveh izvodih,« se je tolazhil Marjan, »in je bil eden vendarle vlozhen v drzhavni arhiv. Nasho verzijo imamo pod nadzorom, nihche drug ni imel dostopa do nje.«

»Kaj pa prek interneta?« je vprashal Boris. Imel je prav, dokument je bil zhe digitaliziran, che bi kdo vdrl na nash strezhnik, bi ga teoretichno lahko nashel tu in ga preslikal. Dostop je bil sicer zavarovan z gesli in tako naprej, ampak nekateri se na te stvari odlichno spoznajo. Che lahko vdrejo v sistem Pentagona, so toliko lazhje vdrli v nashega.

Nisem bil prevech navdushen nad tem, kar se je zgodilo, Marjan she toliko manj. Na zachetku projekta sva si zastavila cilj, da najprej urediva arhiv do popolnosti in ga shele nato odpreva za javno uporabo. To naj bi se zgodilo shele chez kako leto, ko bi zraven pripravila she spremno publikacijo z razlagami, navodili za uporabo in raznimi spremnimi pojasnili. Shele takrat bo mogoche dosechi z njim nachrtovane uchinke. Che bodo pa zhe zdaj zachele uhajati iz njega posamezne informacije, jih bodo lahko zlonamernezhi uporabljali tudi v izkrivljenih kontekstih. Povzrochene bo vech shkode kot koristi.

Zato sem takoj najel she enega rachunalnishkega strokovnjaka, Jozheta, ki naj bi okoli nashega sistema postavil neprebojen zid, s katerim naj bi zachasno zaprl vsakrshen dostop od zunaj. Cheprav ni hotel vnaprej zajamchiti, da bo gradivo res popolnoma zavaroval, se je optimistichno lotil naloge, potem pa je vsak teden posodobil zashchito in hkrati preveril, ali je medtem spet kdo nepooblashcheno brskal po nashih podatkih. Po njegovi oceni se to ni dogajalo, she vech, preprichan je bil, da se to sploh she nikoli ni zgodilo.

Tako je obveljalo, da je bil objavljeni faksimile verjetno spisan v dveh izvirnih primerkih in je bil nash samo eden od obeh. Z Marjanom sva to nepreprichljivo razlago pometla pod preprogo, da bi lahko chim prej pozabila na neljubi dogodek.

Za kaj pa je shlo?

V shkatlah, ki smo jih pridobili od Gorshaka, je bilo tudi vech map s podatki o domobranskih vojakih. Med debelejshimi od njih je bil osebni dosje domobranca Drenovca in sicer iz chasov po drugi vojni, ko je zhe prebegnil v Argentino. V chasopisu so objavili fotografijo s pisalnim strojem natipkanega porochila predstavnika jugoslovanske tiskovne agencije v Juzhni Ameriki o tem, kako je Drenovec, kot zakonski mozh in oche dveh otrok, varal zheno z neko mlado Argentinko, zaradi chesar je izgubil precej ugleda v fari, v kateri je prebivala njegova druzhina. V Argentini so mu shkodovale samo govorice o njegovem preshushtvovanju, toda v nashem arhivu je bila porochilu prilozhena tudi fotografija, na kateri se Drenovec z Argentinko objema in poljublja.

Nenavadno pri nedavni objavi tega porochila je bilo tudi dejstvo, da je bil objavljen samo zapis, fotografija pa ne. Tudi sicer je bil chlanek zelo kratek, njegova osrednja poanta je bila samo v tem, da naj bi bil Drenovec, ki tako rad razglasha svojo moralnost zlasti pri mashah za domobrance, tako ali drugache pobite po drugi svetovni vojni, v resnici zelo nemoralen chlovek. She vech, on da je navaden preshushtnik, ki bi ga moralo biti samega sebe tako sram, da se ne bi smel nikdar vech pokazati v javnosti, kaj shele da bi she naprej neupravicheno tolkel chez nasho postpartizansko oblast.

Kakshni perfidni miselni triki! To je bilo navadno medijsko meshanje politike, zgodovine, seksa in morale, tochno tista meshanica, na katero je v vsakem chasu obchutljiv she najbolj zaplankan bedak. Chlanek je bil tipichen izdelek diplomanta slovenske visoke partijske shole, iz katere je prishel z oklestenim duhom, a preprichan, da je vrhunski intelektualec, znanstvenik druzhbenih ved, novinar ali pa politik, kar le mu je pozhelelo srce. Vsaka chast nekaterim izjemam, toda doslej jih je bilo odlochno premalo.

V Drenovchevem dosjeju je bila zgodba o njegovem

razmerju z lepo Argentinko bistveno daljsha, saj ga je dopisnik Tanjuga opazoval in o njem porochal vech let. Napisal je vsaj shest porochil, iz katerih je razvidno, da ni bilo vse tako chrno-belo, kot je pisalo v chlanku. Ni shlo za kratkotrajno seksualno afero, ampak za tragichno ljubezensko zgodbo, v kateri se je Drenovec, zato da bi ohranil svojo druzhino, odrekel zhenski, ki jo je globoko ljubil, ona pa je na koncu iz obupa storila samomor.

Nekdo je torej podlo izrabil odlomek iz zhivljenja tega chloveka samo z namenom, da bi ga ochrnil pred javnostjo in mu politichno shkodoval. Vech ko sem razmishljal o tem chlanku, bolj mi je bilo jasno, da je novinar samo izvajalec, narochnik pa je bil nekdo drug. To, da novinar napishe nekaj takega po narochilu, se je lahko zgodilo bodisi zato, ker je pokasiral dodaten denar, ali pa je takshno pochetje osmislil kot del svojega privzgojenega preprichanja, da je treba omadezhevati Nashe politichne nasprotnike. Mogoche je take chlanke pisal zato, ker se je bal, da bo sicer izgubil sluzhbo in je to preprosto moral pocheti, ali pa je hotel s takimi zmazki narediti hitro kariero in nekoch postati urednik z najvishjo placho. Tega nisem mogel vedeti, ker ga pach nisem osebno poznal.

Dosti bolj me je zanimalo, kdo je chlanek narochil in zakaj, kar sem mimogrede omenil Marjanu, ta pa je dejal: »Ta zgodba je konchana. Ne moreva se toliko posvechati vsaki posebej, dragi moj, arhiviranih je prevech. To tudi ni najino delo. Midva morava vse te zgodbe samo sistemsko povezati med sabo, da bodo lahko kot celota nekoch prikazovale celotno sliko chasov, v katerih so se dogajale. S tem delom se bodo ukvarjali drugi, che bosh hotel, pa tudi ti. Ampak ne zdaj, zdaj she nimash chasa za to.«

»Razumem,« sem rekel in odrinil te misli na stran.

Boris in Julijana sta prelagala vsak svoje papirje in nista nichesar pripomnila, meni pa se je ob pogledu na Julijano zazdelo, da je najin kratki pogovor z Marjanom poslushala zelo pozorno. Nich chudnega, da se ji zdi ta zgodba zanimiva, sem pomislil, odprl novo mapo in zachel vnashati njeno vsebino v rachunalnik. Bil je she en zanimiv zapis, o izseku iz zhivljenja nekega drugega domobranskega vojaka, ki se je po chudnem nakljuchju zhiv reshil iz krashke jame, v katero so ga leta 1945 vrgli skupaj z vech sto tovarishi. Zhe od prej sem vedel, da se je takole reshil le malokdo, zato sem pozorno preletel vse, kar je bilo v mapi zapisanega o tem chloveku. Branje je preusmerilo moje misli s tistega chlanka o Drenovcu in pochasi sem tudi jaz nehal misliti na vso peripetijo okrog njega.

 

»A zdaj vidish, chesa vsega so zmozhne te svinje komunajzarske!?« se razburja Drenovec, Pavel pa poslusha in chaka, kdaj bo lahko zachel v miru jesti chokoladno tortico s smetano. Ne pashe mu jesti, kadar se tast razburja, toda iz izkushenj ve, da ne bo trajalo prav dolgo, ker je stari sicer zelo hitre jeze, a se ponavadi tudi hitro umiri.

»Ja, prav res,« prikimava zet.

»Saj sem ti zhe povedal, da smo bili med vojno prevech popustljivi z njimi! Samo branili smo se, sebe in svoje domove, morali pa bi jih she mi neprestano napadati, tako kot so oni nas!«

»Meni se pa zdi, da ste jih parkrat kar dobro namahali!« reche Pavel.

»Smo, parkrat smo jih, kadar nas je nadoblast prisilila v to. Smo pach to naredili, drugache bi she zaradi nas streljali talce, tako kot so jih zaradi komunajzarjev,« razlaga Drenovec. Spomini na ta del dogajanja ga malo pomirijo, toliko da lahko Pavel poskusi en grizhljaj, potem pa udari znova: »Che se oni ne bi shli she revolucije, bi se lahko skupaj zmenili za boj. Marsikdo bi se rajshi boril proti okupatorju kot pa proti lastnim sonarodnjakom, che ne bi bili oni tako prekleto zaljubljeni v Stalina in agresivni do nas!«

»Verjamem,« kima Pavel, ki z enim ochesom gleda tasta, z drugim pa na krozhnichek, kjer ga chaka she skoraj nedotaknjen kos torte. Malo postaja nervozen, ker sta kar na rob mizice prifrchala dva vrabca in prezhita na njegovo slashchico. Treba bi jo bilo chim prej pojesti, che ne, jo bosta onadva.

»So imele po vojni prilozhnost, da vzpostavijo demokratichen rezhim, barabe rdeche, she obljubile so zaveznikom, da ga bojo! Ampak ga niso! Zdaj se hochejo pa she danes iti totalitarizem! Da rajshi sploh ne govorim o vseh desetletjih pred osamosvojitvijo!«

Prvi vrabec v hipu napade! Kot majhen reaktivchek preleti Pavlovo torto, spotoma sname z nje vishnjo in se zgubi za blizhnjim grmom. Peter zamahne proti njemu z vilchko, toda prepozno. »Jebemti!« mu uide.

Stari, ki ne opazi diverzantske ptichje akcije, pa nadaljuje: »Poglej samo, kako so skorumpirani! Ena in ista rdecha banda, politiki in gospodarstveniki. Kradejo kot srake!«

»Kot vrabci,« ga popravi zet, ki mu je medtem drugi vrabec spred vilchke odnesel she eno vishnjo, tako da raje zachne jesti torto, kljub tastovemu robantenju.

»Tochno tako!« grmi Drenovec. »Nas, ki imamo enako, kot oni, ustavno pravico svobodnega izrazhanja in temeljno pravico politichnega delovanja, pa zasmehujejo po chasopisih!«

To je to, stari si je dal dushka, zdaj pa je nenadoma skoraj chisto miren, a globoko razocharan. »Zhalostno je, da jih ni sram shiriti o chloveku klevete in polresnice o njegovih najbolj intimnih zadevah. Res zhalostno.«

Pavel zdaj neha jesti torto iz sochutja. Toda lej ga spet, vrabec na robu mize! In z njim dilema, ali vljudno sochustvovati, kar se ne dela s polnimi usti, ali reshiti sladkarijo pred roparskim ptichem.

»Tisto, kar pishe o meni in Juaniti ... je bilo chisto drugache. Ona je bila ... Ne bom govoril o tem ... Ni bilo samo preshushtvo, cheprav bom do konca zhivljenja in mogoche tudi potem kaznovan. Saj vesh, da sem jo zapustil in se vrnil k svoji druzhini?«

»Vem,« reche Pavel s polnimi usti. Nerodno mu je, s tastom o osebnih zadevah she nista govorila, sam mu, recimo, ne bi nikoli omenjal svoje ljubice, cheprav jo je iskreno ljubil, zlasti nago. Res bi bila velika neumnost razlagati, da varash svojo zheno, njenemu ochetu.

»Grdo je ... podlo, da hochejo iz nechesa, kar je bilo globoko resnichno, delati afero. Tega so zmozhni samo komunajzarji, za njih ni nich sveto!«

»Res ni,« kima Pavel in se oblizuje. Torto je snedel kar v shtirih hitrih zalogajih. Zdaj si lahko spet nadene razumevajoch izraz. Vrabci so odleteli.

»Vem, kdo stoji za tem. On! Na ta nachin me izsiljuje, da bi mu dal tistih 50.000 za dokument o Plesnikarju.«

»Kako vesh?«

»Vem, ker mi je poslal SMS z grozhnjo, da to she ni konec. Nochem vech, tega pa res ne. In hochem dobiti originalni izvod tistega Plesnikarjevega ukaza. Dal Mu bom, kar zahteva, ni druge mozhnosti.«

»Katerega ukaza?«

»Daj, zberi se! Zhe vechkrat sem ti razlozhil, da je Plesnikar odgovoren za eksekucijo tvojega ocheta in njegovega prijatelja Helmuta. Ustrelili so ju v Pliberku, leta 64. Obstaja pisni ukaz s Plesnikarjevim podpisom. To ni bil njegov edini atentat, she zdalech ne, ampak za tega ga lahko zashijemo. Pa che bo treba plachati 100.000 ali pa she vech!«

»A je bil moj oche takrat aktiven?«

»Seveda je bil aktiven, pa she kako! Med zamejskimi Slovenci je shiril nasho idejo in pomagal strjevati nashe vrste. Ampak takrat je bilo to vsaj v Avstriji legitimno in ustavno pochetje. Tam je imel vsakdo pravico do lastnega politichnega preprichanja, tako kot zdaj. Nobenega zakona ni krshil. Na tej strani pa she danes ne smesh niti ziniti, da verjamesh v Boga in da si proti rdechemu totalitarizmu, che nochesh biti osmeshen in shikaniran.«

»Lustrirati bi jih morali takoj po osamosvojitvi!« potihem vzklikne Pavel, da ga ne bi kdo slishal.

»Kar povej na glas! Jaz bom to zmeraj povedal, pa che me ubijejo!«

»Saj te ne bi ubili.«

»O, ti jih she ne poznash, nisi jih she skusil na svoji kozhi. Jih je pa zato tvoj oche. Ampak midva, dragi moj Pavel, se ne dava. Ti bosh prijavil Plesnikarja, gnido staro udbovsko, Avstrijcem. Tukaj ga rdechuhi lahko shchitijo, ko imajo pravosodje v svojih rokah, tam ga pa ne bojo mogli.«

»A so Avstrijci sploh pristojni?« vprasha Pavel, ker se mu chudno zdi, da bi slovenskemu zlochincu za uboj Slovenca sodili v drugi drzhavi.

»So, tvoj oche je imel takrat avstrijsko drzhavljanstvo. Helmut je bil pa itak Avstrijec.«

Pavel ni videti navdushen nad tastovo idejo. Kje se mu pa da ukvarjati s pravdami, ko je zhivljenje tako lepo, pa cheprav gre za njegovega ocheta! Mogoche bi bilo drugache, che bi ga kdaj v zhivljenju videl, tako pa so mu ga ustrelili, tik preden se je rodil. Toda stari Drenovec ga jaha s to zadevo in ga ne bo spustil, dokler ne bo naredil vse po njegovem. Zoprno. Zakaj ne morejo ta stari enkrat za vselej zakopati bojnih sekir in nas vlechejo v svoje vechne spore, kot da se kaj tichejo nashe generacije? razmishlja ubogi zet. Jaz bi tisochkrat raje in lepshe zhivel, che bi me pustili pri miru s temi zastaranimi zamerami, tako moram pa she dodatno meshati drek, ki je zhe itak premeshan do skrajnosti.

Tako razmishljanje Pavlu seveda nich ne pomaga. Vzel je za zheno Drenovchevo hchero, zraven pa je pokasiral she Drenovca in zdaj bo zhivel s tem do starcheve smrti. Bog ne daj, da bi si zazhelel njenega chim prejshnjega prihoda!

Po drugi strani pa ima stari prav. Demokracija bi morala biti chisto nekaj drugega, vsi bi morali biti enakopravni, ne pa da se levaki in njihovi potomci obnashajo, kot da so she zmeraj gospodarji, ker so pach pred sedemdesetimi leti zmagali v vojni, ostali pa naj bi she naprej molchali in trpeli na podrejenih polozhajih. Skoraj povsod so ta glavni, v rokah drzhijo vechino kljuchnih pozicij, she zmeraj obvladujejo najvechje banke, prisvojili so si medije, kulturne institucije, rdechi intelektualci se najbolj napihujejo, ker so povsod prisotni, komunajzarji vladajo na univerzah, v drzhavnih firmah, na sodishchih in tozhilstvu ...

Pavel se pochuti odrinjenega na rob, kot soliden pravnik sicer ima sluzhbo, toda shef ne bo nikoli, dokler bodo vladali rdechuhi. In to samo zato, ker je Drenovchev zet in ker je sin domobranca. To ni prav. To zagotovo ni prav!

»Jasno, da ga bom prijavil!« vzklikne. »Samo dokaze she rabim.«

»Tako se govori, Pavle!« ga pohvali Drenovec. »Za denar bom zhe jaz poskrbel! Vsaj to smo dosegli z osamosvojitvijo, da so nam komunajzarji morali vrniti premozhenje, kolikor ga niso unichili in zapravili!«

»50.000 za en sam dokument ni malo,« reche Pavel, »poleg tega je to en sam dokaz. Mislish da bo zadoshchal?«

»To je samo kronski dokaz, predlozhila bova tudi prichevanja, ki sva jih zbrala.«

»Prichevanja so bolj tako - tako ... Vprashanje, koliko bodo zalegla.«

»Skupaj s tem dokazom bodo pridobila na tezhi. Mogoche bova od Njega dobila she kaj ... she kakshen drug dokument iz Plesnikarjevega dosjeja ...«

»Toliko denarja pa spet nimash.«

»Ne skrbi ti za to, raje se zachni pripravljati na preiskovalni in sodni proces. Stisnila bova to kurbo morilsko v kot, ne bo se nam vech rezhal izpod tistih svojih rdechuharskih brkov, kot da mu nobeden nich ne more! Misli, da je za sabo zabrisal vse sledi, ker so bili vsi dokazi unicheni skupaj z arhivi. E, pa niso bili!«

 

Ni minil niti teden, ko so na nekem popularnem spletnem portalu, ki je ushel oblasti spod nadzora, objavili veliko Plesnikarjevo sliko, zraven chlanka z naslovom »MORILEC???«. Novinar je zapisal, da se je od nekod pojavil izvirni dokument, s katerim je Plesnikar, nekdaj najvishji funkcionar slovenske politichne policije, pozneje pa shef partije in drugih visokih drzhavnih organov - skratka, visoka in doslej nedotakljiva zhivina - leta 1964 pisno ukazal ubiti dva avstrijska drzhavljana. Avstrijska policija naj bi zhe zachela preiskavo.

Dokument sam ni bil objavljen, toda jaz sem takoj vedel, za katerega gre. Sam sem ga preslikal in spravil v ustrezno mapo, to pa na svoje mesto na polici. Ko so v radijskih porochilih omenili, kaj je pisalo na tistem portalu, kajti novica se je zhe pred kosilom razshirila she po drugih medijih, sem pogledal v mapo in ugotovil, da dokumenta ni vech v njej. Nekdo ga je ukradel.

Marjana je skoraj kap. »Nemogoche!« je krichal. »Vse imamo pod nadzorom, zunaj so varnostniki, nich ni piskalo, nobena kljuchavnica ni polomljena, nihche ni mogel priti sem noter neopazhen! Poleg tega noben ni mogel niti vedeti, da imamo ta dokument!«

V arhivu je zavladal molk, vsi shtirje smo se spogledali.

»Samo mi,« sem zinil, ne da bi hotel.

Tisti hip se je zagozdilo med nas nezaupanje. Prishli so muchni dnevi. Odmikali smo poglede, kadar je naneslo, da so se ochi srechale, spregovorili smo bistveno manj besed, za njimi pa se je kopichilo bistveno vech neizgovorjenih. Tisto, kar smo prej drug drugemu dopushchali kot drugachnost, je nenadoma postalo moteche, vse, kar smo si prej verjeli, se je naenkrat utapljalo v temnih sencah dvoma. Vsaka trditev, ki jo je kdo postavil, se je znashla pod vprashajem, za vsakim predlogom, ki bi bil pred to neprijetno spremembo delezhen vsaj toliko nashe naklonjenosti, da bi razmislili o njem, smo zdaj najprej iskali namen ali celo nakano, ki bi nam utegnila shkodovati. Vsaka prijazna misel, ki jo je kdo izrekel, je dobila grd pechat prilizovanja, vsak poskus odprtega pogovora o teh zoprnih tezhavah, v katerih smo se znashli, pa je naletel na previdnost in zadrzhano redkobesednost. Zato smo v glavnem le she molchali.

Najbolj je takshno razpolozhenje grizlo Marjana, saj je bil to v bistvu njegov projekt. Vedel je, da bo treba nekaj storiti, a ni vedel, kaj. Najlazhje bi bilo, che bi se zahvalil Borisu in Julijani, toda she vedno bi obstajala mozhnost, da bi ju nagnal po nedolzhnem. Kaj pa, che sem dokument vzel jaz? To mu je sicer prihajalo na misel kot zadnja mozhnost, a bilo je mogoche, cheprav she najmanj verjetno. Grozno se je pochutil, ko so se mu v glavi kar sami od sebe preigravali sumi o tem, kdo od njiju dveh ali pa celo od nas treh mu je naredil tako grdo stvar. Bil je prizadet, to dogajanje mu je vzelo veliko veselja, ki ga je sicer imel z arhivom. Postajal je iz dneva v dan bolj slabe volje, nestrpen in razdrazhljiv.

Marija je pri tem odigrala pomembno vlogo, mirila ga je, in, kadar je le mogla, prizadevno odganjala njegove sume in dvome v nas. Zanjo ni bilo greha, ki ga ne bi bilo mogoche odpustiti. Verjela je, da tisti, ki je to storil, ne bo nikoli vech ponovil takega dejanja, che mu bo odpushcheno. V njenih ocheh smo bili vsi greshniki, a nobeden vreden obsodbe. Delati drugemu zlo je bilo zanjo chloveshko, toda vsako zavrzhno dejanje, ki je bilo odpushcheno, je izgubilo naboj zla.

Marjana s tem seveda ni niti preprichala niti pomirila. Vedel je, da je treba problem razchistiti in ugotoviti, kdo je prekrshil nenapisano pravilo, sicer bo nashe delo postalo prevech neprijetno, torej nesmiselno.

Jaz sem zase in za Marjana vedel, da ne bi sama sebi ukradla dokumenta in ga dala v objavo, razen che bi se tako dogovorila. Za Borisa in Julijano pa nisem mogel jamchiti. Boris je bil itak prevech oddaljen od nas, delo je opravljal kot neke vrste sluzhbo, na projekt ni bil chustveno navezan, a ga je opravljal korektno. Bolj ko sem mozgal, kakshen bi lahko bil njegov motiv za kaj takega, manj verjetno se mi je zdelo, da bi lahko to storil on. Che drugega ne, je bilo tveganje, da izgubi to zaposlitev, preveliko, bogve kje in kdaj bi dobil drugo, doma pa je imel druzhino, ki jo je edini prezhivljal. Zhena je bila bolna, otroka sta hodila v sholo, zhiveli so v najemnishkem stanovanju ... to delo je bilo zanj zhivljenjskega pomena. Ali pa mu je kdo obljubil kaj boljshega, che to stori?

Kaj pa Julijana, ona je bila she mlada, samska, lepa na pogled, drugo delo bi dobila dosti lazhje kot Boris? Che bi to storila ona, bi tvegala dosti manj. Bila je prevech skrivnostna, ni odgovarjala na vprashanja, vedno je razmishljala she o nechem drugem in bila je tako prekleto inteligentna, da nikoli nisem mogel vedeti, kaj namerava. Zlahka bi si jo predstavljal kot pustolovko, ki jo tveganje vznemirja, cheprav je z nami zhe toliko chasa samo prelagala papirje in nich drugega. A vendar bi lahko ves chas vedela, kaj hoche, zakaj se je kot pravnica odlochila za delo v temle malem arhivu, namesto da bi delala kariero v kakshni veliki odvetnishki firmi, kjer bi jo po moji oceni z veseljem sprejeli? Ko sem jo takole opazoval, sem v njenem ozadju zaslutil veliko dogajanja, o katerem nimam niti najmanjshega pojma. Kaj che je agentka, prek katere nas nadzorujejo? Ne, potem ne bi ukradla dokumenta, ker bi jo to razkrilo. O, kakshne neprijetne misli o njej so me zachele napadati! Toda mogoche je bila vse to vendarle samo moja prebujna domishljija.

Ko je chez nekaj dni postalo razpolozhenje zhe skoraj neznosno, je Julijana odpovedala kosilo pri Mariji in zachela delati tako kot Boris, od osmih do shtirih. Zazdelo se mi je, da bo njena naslednja poteza she bolj drastichna, da bo preprosto zapustila projekt.

»Mogoche bi bilo tako she najbolje,« je to mojo misel pri kosilu komentiral Marjan. Ochitno so se tudi njegovi glavni sumi zbirali pri Julijani.

 

Mi trije smo ravno pri kosilu, Marija nama sveti, Marjan gleda, kot huda ura, jaz pa razmishljam o Julijani, ko nekdo pozvoni. Marija gre odpret, pripelje v hisho Drenovca in pride povedat, da gospod chaka v dnevni sobi, dokler v miru ne pojemo.

»Upam, da je moj prihod smiseln,« reche gost, ko pride Marjan v sobo, od koder se odlichno slishi njun pogovor, »in da vam ne bom pokvaril dneva.«

»Vi ste tisti, ki ima interese v zvezi s Plesnikarjem, che se ne motim,« takoj ugotovi Marjan. »Zanimivo. Kako pa to, da ste se znashli tukaj?«

»Slishalo se bo grdo, ampak ni tako strashno ... Veste, za vas mi je povedal dober prijatelj s policije ...«

»Potem je to nekakshna preiskava?«

»Ne, ne, sploh ne ... naj vam povem. To nima zveze s policijo ...«

»Razen tega, da vas poshiljajo s policije!« zasitnari Marjan. »Poslushajte, zhe vnaprej vam lahko povem, da me sploh ne zanima, kaj imate za bregom, ne rabimo nikakrshnega nadzora niti poizvedovanj ali pa kaj jaz vem chesa she!«

Vtem prinese Marija sok za gosta in za Marjana kavo. Milo, skoraj proseche pogleda Marjana, naj za bozhjo voljo ne bo tako zelo nevljuden, in odide. On se res nekoliko umiri, toliko, da lahko Drenovec pove stavek do konca.

»Moj prijatelj je bil nekaj chasa generalni direktor policije, on je dober chlovek, nich vam noche, od njega sem zvedel pa samo to, da je Plesnikarjev dosje mogoche shranjen v vashem arhivu, ker ga v drzhavnih arhivih ni.«

»Kako pa on sploh ve za moj arhiv? Ah, neumno vprashanje!« se jezi Marjan. Marija prinese she pishkote in ga s svojo prisotnostjo spet malo umiri.

»Poglejte,« to izkoristi nepovabljeni gost, »vi najbrzh veste, da je bil pred dnevi objavljen Plesnikarjev ukaz ...«

»Seveda vem! Povejte mi rajshi kaj, chesar ne vem!«

»Vse vam bom povedal, che me boste le hoteli poslushati. Zame je ta zadeva izjemno pomembna.«

»Da slishim!« je she kar naprej osoren Marjan. Drenovec mu gre na zhivce, tako kot vse drugo, odkar je izginil tisti dokument. Marija pride iz kuhinje she s sadjem in prisede. Vidim jo skozi priprta kuhinjska vrata. Zdaj postane pogovor malo bolj civiliziran.

»Bom chisto iskren,« zachne Drenovec, »tisti dokument sem pridobil in objavil jaz.«

»Kje ste ga pa dobili?« hoche vedeti Marjan.

»Od nekoga sem ga kupil.«

»Od koga?«

»Od Njega

»Pochasi, pochasi,« ugovarja Marjan, »to najbrzh ne bo drzhalo. Kolikor jaz vem, Njega sploh ni, oziroma je vprashanje, che sploh obstaja.«

»Motite se, gospod,« ga popravi Drenovec, »govorim vam chisto resnico. Dokument mi je brez dvoma prodal On. Ne vem, zakaj bi vam o tem lagal, saj vendar rabim vasho pomoch.«

»Prodal vam ga je?!« se zarepenchi Marjan, she malo in se bo spet razjezil. Marija ga prime za roko.

»Da. Prodal, lahko vam tudi povem, za koliko.«

Marjan ga zelo vprashujoche pogleda.

»Za 50.000.«

Umolkneta. V kuhinjo se slishi le tiktakanje ure.

Nekaj vem: On se je rodil iz govoric, torej ni resnichno zhivo bitje, ampak vedno bolj neprijetna izmishljotina, ki vse globje vdira v moje zhivljenje in zdaj napada she Marjana. Na nek nachin je moj drugi jaz, za katerega sem doslej upal, da je samo fikcija, ki se o njej sicer veliko govori, vendar v resnici ne obstaja. Toda zadnje mesce se vse bolj izkazuje, da dejansko zhiv lomasti naokoli in pochne grdobije.

Ali pa Drenovec lazhe.

»Toliko sem mu plachal zato, ker hochem spraviti Plesnikarja tja, kamor sodi, v zapor. Mogoche se vi ne zavedate, kakshne svinjarije je pochel, od umorov, muchenj, do velikih tatvin in tako naprej.«

»Vem, kdo je Plesnikar,« reche Marjan.

»Tudi vam sem pripravljen plachati veliko denarja, che imate she kakshno dokazno gradivo o njem.«

Skozi priprta vrata vidim, kako se Marija dotakne Marjana, ki reche: »Mogoche imamo res she kakshen dokument o Plesnikarju, vendar zdaj she ni pravi chas, da gre ven. Arhiv je treba najprej do konca urediti.«

»Lejte, gospod Marjan, jaz sem zdaj star krepko chez osemdeset, zhe jutri me mogoche ne bo vech, kaj shele takrat, ko boste vi uredili arhiv. Z zetom, ki mu je Plesnikar tako rekoch likvidiral ocheta, sva sprozhila postopek pred avstrijskimi organi, ampak najin edini materialni dokaz mogoche ne bo zadoshchal za uspeh. Chas je zdaj!«

»Ochitno ste prevech pohiteli,« je trmast Marjan. »Mi ne bomo odpirali arhiva, dokler ne bo urejen.«

Drenovec ga she pregovarja, toda bolj ko sili v Marjana, bolj je ta odlochen, da ne bo prehiteval dogodkov. Odlochil se je, kot se je odlochil, in konec.

»Gospa,« se tedaj Drenovec obrne she proti Mariji, ker chuti njeno srchno dobroto, »prosim vas, recite svojemu mozhu, naj tokrat za bozhjo voljo naredi izjemo! Ni prav, da taki ljudje, kakrshen je Plesnikar, she naprej zhivijo med nami in celo soodlochajo o usodi vseh nas!«

Marija bi ubogemu chloveku gotovo pomagala, che bi mogla in hotela, toda Drenovcheve namere ji niso prevech vshech. Njena dusha je celo vsem Plesnikarjem slovenskega naroda zhe zdavnaj odpustila, saj so bili le igrachke v bozhjih rokah in se niso zavedali pomena svojih dejanj. Nobeno mashchevanje in nobena kazen ne bi mogla nichesar spremeniti za nazaj, za naprej pa bi zasejala le she novo seme sovrashtva. Tako misli Marija: za smrtne grehe naj sodi Bog, ne pa chlovek. »Ni prav, da se hochete mashchevati,« reche Drenovcu, ki ga njen nasmeh popolnoma razorozhi, tako da se - cheprav zelo nerad - sprijazni s tem, kar je, in se praznih rok poslovi.

»Kakshna zmeda!« vzklikne Marjan v arhivu. Boris in Julijana molche delata, ko pa slishita Marjanov vzklik, vprashujoche pogledata proti njemu. Marjan v tej situaciji seveda ne bo razlagal, kaj misli, saj noche, da bi kateri od njiju to potem komu povedal. Tako se ne moreva pogovoriti niti midva, cheprav se je zastavilo kar nekaj novih vprashanj.

 

V arhivu smo te dni toliko molchali, da so besede radijskih porochevalcev vsako uro zarezale v nashe mozhgane precej bolj globoko, kot bi sicer. Evropska Unija in Nato sta zachela v zvezi z Ukrajino - sicer chim bolj potihem - rozhljati z orozhjem, odkar se je Krim s plebiscitom prikljuchil k Rusiji in je nova ukrajinska oblast zhe naslednji dan podpisala z EU pridruzhitveni sporazum. Pri nas v Sloveniji pa so stare politichne prakse, kot sta bili korupcija in negativna kadrovska selekcija, postavljale rekorde. Mene je motilo zlasti kadrovanje na vodilna mesta v kulturnih ustanovah, kjer so pobudo prevzele zhenske; chisto drugache kot v skandinavskih ali romanskih drzhavah pa to niso bile lepe in inteligentne gospe. Nasprotno. Marsikatera od njih je bila prevech zamashchena ali pa je imela vsaj nepravilno oglat obraz, kar me sploh ne bi motilo, che bi pri dosedanjem delu nastopale tvorno in v nasho skupno korist. Toda temu ni bilo tako, she zdalech ne. Moje tovrstne misli je she podchrtovalo dejstvo, da radijska porochila odpirajo vech prostora poslushalchevi domishljiji, kot ga ima televizijski gledalec; lahko bi si torej te velekandidatke predstavljal lepshe, kot so bile v resnici, vendar pa si jih vsaj jaz nisem mogel, pa che sem she tako poskushal.

Z enim ushesom sem ves chas prichakoval, da bom zaslishal novico o objavi kakega novega dokumenta, povezanega z Drenovcem ali pa Plesnikarjem, v medijih. Marjan namrech ni hotel niti slishati o tem, da bi prekinila pogodbi z Borisom in Julijano, ali pa vsaj z Julijano, torej je obstajala precejshnja verjetnost, da bo she kakshen nov dokument izginil iz najinega arhiva. Vsaj jaz sem to prichakoval, Marjan pa se je ochitno zanashal na video nadzor, kajti odslej smo 24 ur na dan snemali she dogajanje v arhivu, chesar prej ni bilo. Odslej je imel kljuch od arhiva samo on, s chimer se je potrdilo, da sem mu sumljiv tudi jaz. Vzdushje res ni bilo prijetno. Torej to ni bil vech najin, temvech izkljuchno samo she njegov arhiv. Nekajkrat sem zaradi tega pomislil, da bi se preprosto preselil drugam in pustil to zhivljenjsko epizodo za sabo, kot da je nikoli ni bilo. In che sem jaz razmishljal tako, je verjetno kdaj podobno pomislila tudi Julijana, ki pa se v takem okolju in razpolozhenju res ni vech mogla pochutiti dobro. Sprasheval sem se, kaj jo sploh she zhene, da ostaja z nami.

Neki petek popoldne sem jo po sluzhbi povabil na kavo in je, chesar pravzaprav nisem prichakoval, privolila. Shla sva v blizhnji lokal, kjer sva se najprej pogovarjala o nepomembnih stvareh, pach tako, kot vedno, dokler je nisem kar naravnost vprashal, ali se je zhe kdaj srechala z Njim. Odkimala je, rekla pa nich, kar se mi je zdelo zelo nepreprichljivo. In ko sem zhe sprasheval tako zelo naravnost, sem se she chim bolj diskretno pozanimal, ali je mogoche ona vzela dokumente. Na to pa ni niti odkimala, ampak je samo vstala, preden je spila kavico, in odshla, jaz pa sem gledal za njo kot najvechji bedak.

Tisto soboto sem bil zelo nerazpolozhen, mogoche sem imel she celo blazhji napad depresije. Vse me je bolelo, nobene volje nisem imel za kar koli, komaj da sem se spravil ven in prishel do kina. Kupil sem zhe vstopnico, ko se je chez avlo razleglo moje ime. Poklicala me je moja Celjanka, ki je tudi nameravala iti v kino istochasno kot jaz. Zdaj sva zhe tretjich trchila skupaj nenapovedano, ochitno naju je na ta nachin povezovala usoda.

 

»Lej ga, mojega varovanca, kako te je lepo srechati!« mi reche vsa nasmejana. Tokrat me she objame in nekaj chasa zadrzhi v objemu, da lahko zachutim njeno telo. Zelo me je vesela, jaz pa se tudi takoj nalezem nekaj njene dobre volje.

»Ne mi rechi, da bova gledala isti film ob isti uri?« me vprasha, in ko primerjava vstopnici, vidiva, da se dogaja tochno to. »Kakshno nakljuchje!«

»Prav res.«

»Nisi me poklical po telefonu, cheprav sva bila dogovorjena,« mi poochita.

»Ogromno se mi je dogajalo. Vechkrat sem pomislil nate, ampak je zmeraj prishlo vmes kaj drugega.«

»Ja, razumem. In najbrzh nisi rabil denarja.«

Res ga nisem rabil, vmes sem namrech dobil she kupnino za garsonjero, upam, da to ni bil razlog, zaradi katerega je nisem poklical. Vem, da naju denar povezuje, saj mi ga je dala zhe ogromno, kar pa ne sme postati edini ali pa glavni razlog za to, da sva povezana. To so res neprijetne misli.

»Obljubil si, da mi bosh razkazal tisto tvoje mochvirje, ti pa nich.«

»Res je. Oprosti.«

»Je zhe v redu, saj me lahko peljesh tja kdaj drugich. Na primer jutri.«

»Lahko,« rechem. Chisto sem zhe pozabil na svoje posestvo. »A bosh ostala v Ljubljani?«

»Ne vem she, mogoche. Ali pa bom prishla jutri she enkrat, zdaj imam tak avto, da res uzhivam v vozhnji. Morash kdaj poskusiti!«

Tokrat je chisto drugachna do mene, kot je bila prej. Najbrzh je imela tedaj svojega pokojnega mozha res rada in je she zhalovala za njim, poleg tega pa se zdaj, pred poletjem, kri v zhilah obnasha chisto drugache, kot pozimi. Pogledam jo malo bolj natanchno in opazim, da je tudi oblechena v drugachnem stilu, kot je bila, ko sva se nazadnje srechala. Nikjer, razen v zenicah, nobene chrnine, pa she ta se lesketa.

Gledava film, v katerem moshki in zhenska lebdita v vesolju, prav prijetno je, tudi nama dvema. Opazujem jo s kotichkom ochesa, mirno se smehlja, uzhiva, za hip celo zachutim, da bi se je rad dotaknil, a odzhenem zheljo. Iz kina prideva netodaknjena, cheprav so obchutki takshni, kot da bi se ves chas dotikala. Chudno, ne chudno - nenavadno, nekaj novega zame. Ona se mi smehlja, prisegel bi, da prichakujoche. Moj razum pa, kot da bi me svaril, me odganja od nje, da bi chim prej odshla vsak po svoje. Tezhava je le v tem, da sva zhe zmenjena za jutri, zdaj pa je globok vecher. Prav neumno bi bilo, che bi se ona odpeljala v Celje, jutri pa she enkrat sem in nato spet nazaj.

»Greva kaj povecherjat, te povabim,« reche. »Si kaj lachen?«

»Sem,« priznam, ker je res.

»Sklepam, da trenutno nimash svoje zhenske.«

»Res nimam. Po chem pa to sklepash?«

»Po tem, kako si me gledal v kinu.«

Iz zadrege me reshi Janez, ki se prav tedaj z novim, rdechim kombijem pripelje na parkirni prostor, ob katerem stojiva s Celjanko in se odlochava, all se zapeljeva do restavracije ali gre ona raje domov v Celje ali kaj. Z Melito izstopita iz kombija in se nama za kratek chas pridruzhita. Ko jih predstavim med sabo in izmenjamo nekaj besed, Janez po stari dobri navadi spet pove, kaj je slishal o meni, odkar sva se zadnjich videla: »Slishim, da hochesh zafrknit Nove slovenske demokrate in speljat njihove glasove v Krivchevo stranko. Grdo!«

»Jaz?!? Od koga si pa to slishal?!«

»Od Cvetke, ne mi rechi, da je ne poznash.«

»Cvetko poznam, svoje chase smo se dosti druzhili v teatru. Saj si bil zraven.«

»In vesh, da je bila potem predsednica NSD-ja.«

»To sem pa slishal po radiu. A ni vech?«

»Zgleda, da ne bo vech dolgo, ker mi je rekla, da bosh NSD pripojil h Krivcu, njo pa degradiral v podpredsednico njegove stranke.«

»Jaz?? To bi bil zanjo sicer napredek, ker bi bila v tem primeru podpredsednica najvechje stranke v drzhavi, ne pa predsednica neke nepomembne NSD, ki je najbrzh sploh ne bo v parlamentu, ampak nisem.«

»Ah, daj, daj ...«

»Saj se itak ve vse o tebi,« se oglasi she Melita. Jaz jo debelo pogledam, Janez pa jo raje odpelje v kino, kot da bi se zapletli v spor, kar se najbrzh ne bi, ker je meni dosti vseeno za take govorice.

»A s tem se tudi ukvarjash?« vprasha Celjanka, ko onadva odideta.

»Nikoli,« rechem, »to so samo prazna natolcevanja.«

»Ja, saj se mi zdi. Obrekljivca spoznam na prvi pogled in tale tvoj prijateljchek je tipichen primerek.«

»No, vsaj ti mi verjamesh.«

»Ne vem sicer, zakaj ti verjamem, ampak ti. Predvsem pa mi je zmeraj bolj jasno, da se splacha investirati vate.« To pove, me tesno objame, in che bi se vsaj malo sklonil k njej, bi me she poljubila. Toda ker se nisem, odide proti avtu. »Najbrzh se zdajle ne gresh malo peljat z mojim novim BMW-jem? Tudi prav,« se nasmehne, ko odkimam, »ampak najin zmenek za jutri vseeno drzhi. Pochakaj me tukaj tochno opoldne, ker ti bom prinesla she tisti denar, ki sem ti ga obljubila zadnjich.«

 

 

* * * *

 

 

 

Veter raznasha semena in jih odlaga po lastni volji. Zakon narave se ne sprashuje po smislu delovanja svojih sil, osmishljene so zhe s tem, ko delujejo vsaka v skladu s sabo. Obstaja neka chloveku zelo strupena rastlina, ki je najprej rasla samo na Kitajskem, danes pa je zasejana tudi v Sloveniji. Korenine poganja shtiri metre globoko v zemljo in se tam spodaj prosto shiri vsenaokrog. Med rastjo poganja nad povrshje votla stebla in kosmate, strupene liste. Ko veter njeno seme enkrat odlozhi na tvoj vrt, se je ne moresh vech znebiti, razen che ga prekopljesh do njene najgloblje koreninice in jo z vsemi drugimi koreninami vred odstranish iz zemlje.

Ta rastlina je podobna tipu chloveka, ki je v tretjem tisochletju prevzel oblast nad slovenskim narodom. Ker korenini globoko in se zelo hitro razrashcha skozi pore druzhbe, prekriva iz leta v leto vechji del rodne zemlje. Iz naroda chrpa zdrave sokove in jih sproti preobrazha v strup. Shiri strah, dvom, brezvoljo in obup. Zna se samo razrashchati in zavzemati prostor zase, tako da izpodriva druge, zraven pa se bohoti, kot da bi bil pameten, koristen in lep.

Tako je bilo tudi v Ljubljani, leta 2014. Drzhavljani smo se chudili, kdo nas zastopa v parlamentu, kdo zaseda vladne stolchke in direktorska mesta v drzhavnih podjetjih. Kdor se je vsaj malo spoznal na blizhnjo zgodovino, je bil presenechen nad tem, kako hitro in uchinkovito je negativna kadrovska selekcija pometla dobre in sposobne ljudi v kot, v sredishche dogajanja pa so vstopili nesposobni bleferji, goljufivci, komolcharji, sociopati in podobna sodrga, ki ji je bilo mar le zase, na dezhelo in narod pa so pomislili le takrat, kadar so imeli od tega kakshno korist zase. Kradli so iz skupnih blagajn, unichevali podjetja, se shopirili v medijih, lagali ljudem, jih imeli za norce, pri chemer so uporabljali podle zvijache, podcenjevali zdravo pamet in izigravali sprejeta pravila, kot da veljajo za vse ostale, razen za njih. Modrost, pamet, znanje in srchna dobrota so se uklanjali neumnosti, primitivizmu, neobchutljivosti in hudobiji. Na koncu te poti je dezhelo chakal propad, na kar mnogi seveda nismo mogli pristati.

Dobrih trideset let pred tem je neka ptica selivka pojedla seme cvetochega drevesa, ki ga je nekje na robu Afrike odlozhil veter. Priletela je v Evropo, spustila drekec na otok sredi Jadranskega morja. Iz njega je zraslo drevesce, in ko se je prvich osemenilo, je mochan juzhni veter po svojih skrivnih poteh pripihal seme na slovensko obalo. Zraslo je visoko cvetoche in disheche drevo, pod katerim sta neke tople pomladne nochi zaljubljenca spochela Julijano. Punca je mladost prezhivela v vasici blizu Kopra, potem pa sta jo ljubecha starsha poslala na shtudij v Ljubljano.

Danes je diplomirana pravnica, zhivi sama v najemnishki garsonjeri, dela pa v Marjanovem arhivu, kjer se zadnje dni stvari postavljajo na glavo in vlada neprijetno vzdushje.

 

»Preklete pizde!« se razburja Cvetka, ko se z Julijano sprehajata po glavnem mestnem parku. »Zdaj bodo dali za direktorja banke chloveka, ki nima pojma o banchnishtvu, samo zato, ker je pokvarjen, totalno ubogljiv in bo naredil tochno to, kar bodo hoteli. Dobili bodo seveda toliko kreditov, kolikor se jim bo sprdnilo, mi, drzhavljani, bomo pa potem izgube banke lepo pridno pokrivali, dokler ne pocrkamo od lakote! Vesh, kaj rabimo? Eno giljotino!«

Julijana jo zamishljeno poslusha, do neke mere se strinja, vendar molchi, ker je slabe volje. Ima osebne tezhave, najvechja drzhavna banka je v tem trenutku ne gane prevech, ker itak ve, da ne more nich storiti za izboljshanje njenega poslovanja.

»Ali pa tisti kurbezh vukojebski, saj niti ne vem, kako mu je ime, tisti, ki delash z njim v arhivu, z dolgim nosom, no ... Ma, saj je vseeno. Saj ga niti ne poznam. Ampak a vesh, kaj je on naredil?«

Julijana ugane, da Cvetka misli mene. »Kaj?« jo vprasha, ker jo res zanima.

»Baje je potegnil blazno enega kesha iz posla s celjsko mafijo ...«

»Katero celjsko mafijo?« jo prekine Julijana.

»Ni vazhno, katero, celjsko v glavnem, trgovina z belim blagom, pa to. Si ne bi nikoli mislila chesa takega o njem, potem pa zvem, da prekupchuje z mladoletnimi Ukrajinkami, saj me je skoraj kap!«

Julijana bi zhe skoraj ugovarjala, da se ji zdi ta govorica totalno neverjetna, a se ji tudi tega ne da.

»A mislish, da je res zmozhen chesa takega? Ti ga poznash,« jo vprasha Cvetka.

»Kolikor jaz vem, ni zmozhen,« reche Julijana.

»Ti bosh zhe vedela.«

V Cvetkinem tonu zachuti Julijana neke vrste pikrost, a si ne zna razlozhiti, od kod se je nenadoma prikradla v pogovor.

»Kako to mislish? Zakaj, kako naj bi jaz vedela?«

»Saj vendar vsak dan osem ur delash skupaj z njim. Se pa ja kdaj tudi o chem pogovarjata? Vsaj to?«

»Zadnje chase se tudi pogovarjava ne vech, che te zhe zanima.«

Pogovor postaja neprijeten. Obe sta malo jezni, vsaka po svoje, mogoche tudi ena na drugo, cheprav she ne vesta tochno, zakaj.

»No, prav, che sem zhe zachela, ti povem do konca,« popusti Cvetka po nekajminutni tihi hoji pod shumechimi drevesi, mimo prevrnjenih smetnjakov. »Predvcherajshnjim ga je moj dober znanec, Janez, ne vem che ga poznash, v bistvu kar v redu tip, enkrat sem bila z njim ... Janez ga je srechal z neko Celjanko, ki ima tako makino, da se ti zmesha, in ona je baje vdova od Grobezha, ki je bil najbogatejshi Celjan. Pravijo, da je bil ustreljen. Nich ne rechem, kdo ga je. Vem pa, da je prav Grobezh olastninil vsa najvechja podjetja v celjski regiji, saj vesh, po partijski liniji so nekateri to zlahka pocheli od osamosvojitve naprej. Tako je shla nasha druzhbena lastnina k vragu. Potem je denar vlagal v sumljive posle, kakrshen je ta z Ukrajinkami, v katerega je vpleten tudi tvoj kolega. Ali ti sploh ne vesh, s kom delash, ali pa ...« razlozhi Cvetka in nenadoma umolkne.

»Ali pa kaj?«

»Ali pa vesh in mi nochesh povedati. Kar chisto razumem, che je tako.«

Spet hodita skozi park molche, Julijani se zdi, da vrane, srake in kavke razganja od histerichnega krakanja. Na zhivce ji gre, da Cvetka pripoveduje o meni zgodbe, ki so popolnoma neverjetne. Ne grejo skupaj z mojim znachajem. Ali pa ... Nikoli ne vesh, kaj vse se she skriva v chloveku, dokler tega ne izkusish.

»Ti si ga najbrzh zamenjala z Njim?« poskusha ozemljiti Cvetko, toda njo je tezhko premakniti vsaj za ped, kadar kaj verjame. In tole, kot kazhe, verjame.

»Z Njim? Niti sluchajno. On je pa sploh sorta zase! Primitivec! Raje mi ga ne omenjaj, ker bom spet zachela preklinjati!«

Julijana uposhteva njeno zheljo, ne omenja Ga vech. Spet sta tiho, vzpenjata se po peshcheni poti, ona pa razmishlja o meni.

Pri redko katerem chloveku me zanima, kaj si misli o meni. Glede Julijane pa bi tiste dni silno rad vedel, ali se, in che se, kako se v mislih ukvarja z mano.

»Bi mi lahko povedala, vesh, saj sva prijateljici,« reche Cvetka.

»Kaj bi ti lahko povedala?«

»Kakshen chlovek je to. A je res mozhno, da poceni kupi mladoletnico, jo razdevichi in potem preproda za bistveno vishjo ceno? Kako more biti taka ... podgana?«

»Vesh kaj, Cvetka, jaz o tem ne vem nich. Mi pa ti povej, ali bi verjela, che bi ti kdo rekel, da sem tudi jaz vpletena v to sranje skupaj z njim?«

»Ne vem. A si?« je iskrena Cvetka.

Tole je shlo chez mero, Julijana ne odgovori, samo chudno jo pogleda in si misli svoje. Cvetka se skusha popraviti, da ni mislila tako, da ji zaupa, saj je Julijana edini chlovek, s katerim se lahko resno pogovarja in tako naprej ... Na koncu poti, ko zhe prideta do mestnih ulic, se izkazhe, da je ni vprashala niti tistega, kar je bil pred srechanjem njen glavni namen, ali bi ji Julijana vsaj honorarno pomagala pri predvolilnih opravilih, che zhe zaposlitve noche. In to vse samo zato, ker je chisto po nepotrebnem omenila mene. Njun prijateljski sprehod se tako res koncha chisto drugje, kot se je zachel.

 

Medtem sva se midva s Celjanko vsa blatna sprehajala po mojem kosu mochvirja. Obdana s chisto divjino sva pustila avto ob robu makadamske ceste in se pesh napotila po kolovozu, ki je vodil k podrti mostishcharjevi hishi. Mochvirje je bilo gosto zarashcheno z rastlinjem, pot pa sta she posebej strazhili dve vrsti jelsh, s katerih so nama pele ptice. Celjanka sicer ni nosila visokih petk, a je bila njena obutev kljub temu neprimerna, jaz pa sem imel glezhnjarice sicer blatne, vendar se mi noge niso zmochile. Nekaj chasa sva bila na jasi, kjer so bile na tleh she vedno sledi podrte hishe in pomozhnih poslopij, potem pa sva se pochasi vrnila proti avtu. Med hojo je ves chas zhlobudrala skupaj s ptichi, kaj vse bi ona storila s tem zemljishchem, nekatere ideje so bile zanimive, druge ne. Malo me je zaskrbela tista, da bi si tukaj zgradila vikend, ker dalech naokrog res ni bilo nichesar, kar bi zmotilo ljubi mir. S to skrbjo je bil seveda povezan tudi strah, da bo kdaj uveljavljala kakshne svoje pravice, saj je konec koncev ves denar, s katerim sem zemljishche kupil, prishel iz njene torbe. Ko sem ji to povedal, mi je zagotavljala, da nikakor ne prichakuje nichesar od mene za tisti denar, naj se konchno zhe enkrat neham pochutiti kot prodana dusha, ker ji nisem nichesar dolzhan in tako dalje. Ni me chisto pomirila, a je bila vseeno dovolj preprichljiva, da sem odnehal.

Ko sva potem v predmestni gostilni nekaj pojedla, mi je izrochila tokrat precej vechjo torbo z bankovci kot prejshnjich. Na vsa usta mi je zagotavljala, da je to njeno darilo, ki mi ga da, ker sicer ne ve, kaj z njim pocheti. Z meshanimi obchutki sem darilo sprejel, cheprav sem se temu kar nekaj chasa izmikal, toda ona ni popustila: hotela je le to, da ga bom, che ga bom, uporabil za kaj koristnega. Do tedaj nisem pomislil, da se ga hoche preprosto znebiti zato, ker je umazan, pridobljen z bogve kakshnimi posli. Po kar predolgem pogovoru o tem me je odlozhila pred Marjanovo hisho; tokrat je bila bolj zadrzhana kot zadnjich, ni mi dala chutiti niti tega, da bi jo lahko poljubil.

Prav tisto noch je On skoraj dobesedno raztrgal na dvoje eno izmed sedmih mladih deklic, ki so jih v njegov ljubljanski brlog she svezhe pripeljali iz reshkega pristanishcha. Deklica si je potem za reshetkami s solzami celila rane do jutra, ko sta dva od njegovih »fantov« prestrasheno sedmerico odpeljala proti konchni postaji v predmestju Bruslja.

Ob desetih dopoldan, chim je ob kavi snedel rogljich, prelistal chasopise in pregledal zanimive podatke na internetu, zlasti novo stanje na svojem rachunu v neki davchni oazi, se je odpravil na obisk k Perunu, predsedniku Borcev, ki so ga precej uspeshno zdravili v mestni norishnici. Po vech kot polurnem pogovoru sta se zelo dobre volje lochila, Perun je moral sicer she pochakati na odpustnico, preden se je vrnil domov, On pa se je odpeljal na tortico k Pingvinu, kjer sta Ga zhe chakala Drenovec in njegov zet. Tudi ti trije so se pogovarjali samo slabe pol ure in se, prav tako kot maloprej On in Perun, razshli zelo dobro razpolozheni.

Glede na hudobijo, ki je silila izpod njihovih nasmehov, so se morali mozhakarji dogovoriti kaj prekleto slabega. Kaj so se zmenili, je ostala skrivnost, vedelo se je samo to, da Drenovec in zet nista niti slutila, da je bilo kaj dogovorjeno s Perunom, Perunu pa se she sanjalo ni, da sta se z Njim menila tudi onadva.

On je seveda zelo dobro vedel, kaj dela. Opoldne se je oglasil v eni izmed svojih ljubljanskih pisarn, preveril, che so mu »fantje« dostavili pravi dokument, in ker je bil pravi, ga je morala tajnica odposlati v objavo na osrednjo tiskovno agencijo in na dve televizijski postaji. Ko je bilo to opravljeno, je v najvechjo drzhavno banko poklical novega direktorja za pravichno dodeljevanje kreditov, mu spulil nekaj miljonchkov, ga she pohvalil njegovemu politichnemu botru in zhe je bil chas za kosilo. Kosil je s Cvetko, ki mu je morala dovoliti, da se jo je med kosilom nesramno dotikal, toliko da je ni zhe pred desertom zvlekel na WC, potem pa sta odshla neznanokam.

Naslednji dan je Marjana skoraj kap, ko je v jutranji izdaji chasopisa zagledal tochno tisti dokument, za katerega je prishel oni dan zaman prosit Drenovec. She posebej je bil spravljen v omari, da ga ja ne bi, tako kot so zhe dva dokumenta prej, kdo zmaknil. Toda tochno to se je spet zgodilo, kljub strazhi, kljub video nadzoru in kljub Marijinim molitvam. Marjanu je pri zajtrku zachelo zmanjkovati sape, kar bi she shlo, che ne bi hkrati zachel zgubljati zhivcev. Namesto da bi se zaprl na delo v arhiv, je odshel ven, domov pa se je mochno pijan vrnil shele pozno ponochi. Marija je morala she globoko v jutro poslushati njegove kletvice, preden je konchno zaspal in se zbudil shele pred kosilom.

Pri kosilu se mu je sicer videlo, da je zmachkan, toda skrajno resen. Ni veliko govoril, a takoj, ko je pojedel, je povedal, kaj se je odlochil: odpustil bo Julijano, saj da je zagotovo prav ona in samo ona zmaknila dokumente. Druge mozhnosti tokrat ni dopushchal. Zmanjkala je namrech cela mapa, ne samo tista dva objavljena lista. Od zunaj ni vdrl nihche, strazharji so v to preprichani, torej je bila ona.

Jaz sem si po eni strani oddahnil, ker se ni odlochil nagnati mene ali pa kar vseh treh, za Julijano mi pa she zdalech ni bilo vseeno, ker mi je v chasu, kar smo sodelovali, precej prirasla k srcu. Poskushal sem ga pregovoriti, prosil Marijo, naj se za bozhjo voljo zavzame za punco vsaj ona in se je, toda niti to ni pomagalo. Julijane zhe chez pol ure ni bilo vech v arhivu.

Brez nje se mi je delo zdelo pusto in dolgochasno, muchil me je obchutek, da ji je bila storjena krivica. Kar nekaj vecherov sem pregledoval video posnetke, na katerih bi moralo biti posneto, kdo je vzel mapo, na koncu pa ugotovil, da je bil precejshen del zbrisan. Sprevidel sem, da zadevi ne bom prishel do dna.

Ponochi nisem spal, Marjanova obsodba, da je kriva Julijana in nihche drug, me je prevech vznemirjala. Mogoche je to res naredila ona, ampak mogoche pa ni. Lahko, da se je Marjan v jezi grdo zmotil. Tuhtal sem, kaj storiti, in se tik pred sonchnim vzhodom odlochil, da se she jaz poslovim od njega in Marije. Ko sem pri zajtrku to storil, je Marija jokala, Marjan pa je tezhko dihal, a nich rekel. Vsem trem je bilo zhal, toda moje razocharanje je bilo preveliko.

Dopoldan sem porabil za zlaganje mojih stvari v shkatle in kovchke, povedal sem jima she, da bom prishel ponje takoj, chim si najamem stanovanje, in ju pustil za sabo. Bilo mi je tezhko oditi, toda ostati nisem mogel niti trenutka vech.

Hecno, kako rad se chlovek postavi nad druge ljudi in si vzame moch razsodnika nad njihovimi dejanji, kakor da je sam drugachen in neprimerljivo boljshi od njih. Toda zhe jutri se bo znashel v situaciji, ko bo presenetil samega sebe z dejanjem, vrednim she hujshe obsodbe, ker je tudi on samo chlovek, ki se ima za najbolj pametno bitje na planetu ravno zato, ker je tako zelo nepopoln. Ravno nepopolnost je izvir vseh njegovih prizadevanj, da bi presegel obstojeche stanje, s tem pa tudi izboljshal samega sebe. Na tej poti brez konca mu na zhalost ali na srecho vedno preostaja she neshteto nedosezhenih ciljev. Nekje chisto blizu konca sluti priblizhek resnice, ki bi jo nadvse rad spoznal, a se mu vedno sproti izmika v neskonchnost.

Hecno se mi zdi tudi to, da o chloveku razmishljam v tretji osebi, kot da je to nekdo drug in ne jaz. Se pravi, kakor da jaz ne bi bil chlovek. Kaj sem potem, ko obsodim in s tem dolochim nepreklicno resnico: neki bog v vishavah, ki zvishka opazuje chloveka in dolocha njegovo usodo, mu zavda s trpljenjem ali pa ga obdari s srecho?

 

»Po moje gre za kombinacijo med bogom in chlovekom,« mi reche Julijana. Pogovarjava se prek spleta, ura je tri zjutraj, ne ona ne jaz ne moreva spati. To, kar je naredil Marjan, naju je prevech prizadelo. »Chloveku je deloma prepushchena tudi moch stvaritelja. Zaenkrat sicer samo razkriva in nato po svoje preslikava bozhje reshitve za svojo rabo, je pa v tem vedno boljshi. Zdaj zna zhe skoraj narediti kopijo samega sebe, se pravi, da bo znal chez tisoch let ustvariti she eno Zemljo. Hochem rechi - njeno chim bolj natanchno kopijo.« Takole modruje, ko sem jo konchno, po mnogih neuspeshnih poskusih, le pripravil do pogovora.

»Mislish, da je to mozhno?« se chudim.

»Vse je mozhno.«

»Se pravi ... ti mislish na primer to, da se da najvechjega cepca spremeniti v inteligentno bitje?«

»Tochno to. Presadish mu mozhgane, pa je.«

»Che bi vsi inteligentni ljudje darovali vsak pol svojih mozhganov, bi jih bilo she zmeraj bistveno premalo za vse cepce tega sveta.«

»To je samo zachasen problem,« reche in v njenem govoru chutim nasmeh. Nisva chisto resna. »She nekaj let pa bodo znanstveniki znali narediti umetne mozhgane, s katerimi zhe po defaultu ne bosh mogel biti neumen. Samo vsadili ti jih bodo, pa bo.«

»No, naj chim prej to pogruntajo!«

»Ne bodi nestrpen.«

Rad bi jo videl, ampak ne na zaslonu rachunalnika. Ob sebi. Nekaj trenutkov se prepushcham tej zhelji, mogoche tudi ona, saj dolgo molchiva. Gotovo se po neprijetni izkushnji z Marjanom pochuti prekleto sama in prevarana, che ni zmaknila tistih dokumentov. She zmeraj obstaja ta zoprni che.

Kot da je zachutila moje misli, me potihem vprasha: »A ti mislish, da sem to naredila jaz?«

»Mislim, da ne, ampak ne vem. Predalech si, she v ochi ti ne morem pogledati ...«

»Seveda ne vesh, kako naj bi vedel, saj se komajda poznava.«

Spet premolk. Chutim, rada bi, da bi ji zaupal.

»Poskusi mi verjeti, to je vse, kar ti lahko v zvezi s tem she rechem. Nisem naredila tega in niti ne vem, zakaj bi.«

»Verjamem,« se zaslishim rechi.

Na drugi strani vzdih olajshanja. »Mogoche bom zdaj lahko zaspala ...«

»Ja, saj je res zhe pozno. Se slishiva jutri, te poklichem?«

»Poklichi. Lahko noch.«

»Lahko noch.«

Mogoche bo ona zdaj res lahko zaspala, jaz she ne morem. Bega me, kar sem ji rekel, da ji verjamem. Toda ali ji res? Saj ne morem vedeti! Video posnetki so zbrisani, lahko bi bil kdor koli, tudi ona. Ona she toliko lazhje kot drugi. Lahko pa bi bil celo Marjan, mozhno je, da je sprevidel, kako brez veze je samo iz nachelnih razlogov zadrzhevati dokumente o zadevi, katere razchishchenje Drenovcu toliko pomeni. Tista mapa pove svojo zgodbo, ne glede na to, ali so druge mape zhe urejene ali ne. Plesnikar je zlochinec, o tem papirji ne dopushchajo dvoma, razen che se bo kje nashel she kakshen, ki bo dokazoval nasprotno. In spet sem tam, kjer vem, da naj chlovek chloveka ne obsoja, ker nikoli ne more biti do konca preprichan o krivdi nekoga drugega. Pa tudi che bi bil, kdo pa je on, da se bo dvignil nad drugega in mu izrekel kazen? Ali sam ni storil nichesar, za kar bi moral biti kaznovan?

Vtem zazvoni telefon. Julijana. »She nekaj je ... Ne morem biti sama in ne vem, koga drugega naj poklichem.«

»Pridi k meni,« rechem, ker jo razumem. Ni si tezhko predstavljati, kako se pochuti.

»Ne, ti pridi sem. Prosim, chim prej.«

Seveda se takoj odpeljem k njej, hochem ji biti v pomoch, chutim potrebo, da bi bil sochuten do nje. Izpred hotela, v katerem imam najeto sobo, se odpeljem po praznih, slabo razsvetljenih ulicah omrtvichenega mesta, drhtechega od mnozhice nedojemljivih sanj, ki puhtijo iz spalnic. Ta grozljiva nezmozhnost dojemanja bistva stvari me grize med chakanjem pred semaforjem, ki mi zapira pot, cheprav ni nikjer nikogar drugega. Sam na celem svetu sem blokiran pred rdecho luchjo, pokoren nesmiselnemu ukazu, nemochen in prevech prestrashen, da bi ravnal, kot bi bilo edino prav: zapeljal naprej mimo butaste ovire. Tako pa me poglej: navaden feniks sem, ki si ne upa zgoreti. Ali bom tak tudi pri njej? Me bo zadrzhevala groza pred tem, da bi storil kaj narobe in bo ravno to najbolj narobe od vsega?

Odpre mi taka, kot je: objokana, razocharana, brezvoljna, cheprav chisto na dnu njene zenice she tli hrepenenje, a preslabotno, da ji ne bi bilo zhal, ker sem prishel. Prenaporno se ji je zdaj ukvarjati she z mano, chutim to, a vem, da sem moral priti, ker bi sicer she bolj trpela. Ko zapre vrata za mano in mi da kozarec vode, sede zraven mene, da jo lahko objamem in gladim po laseh. Chisto potihem ji shepetam, da je vse v redu. »Nisi sama, vse je v redu,« shepetam in jo bozham.

 

On pa se je celo noch izzhivljal nad Cvetko, morala je pocheti stvari, nad katerimi se je vchasih celo ona sama zgrazhala. Zjutraj jo je, golo in izchrpano, z verigo priklenil k radiatorju, sam pa odshel v blizhnji lokal na jutranjo kavo. Ko se je vrnil, ji je vrgel svezho zhemljo, da ne bi bila lachna, ker jo je rabil mochno in prisebno. Opoldne sta bila namrech zmenjena za sestanek s Perunom in njegovimi sodelavci, potem pa she za kosilo z Drenovcem in predstavnikom krshchanske katolishke stranke. Rachunal je na Cvetkin sharm, zato ji ponochi ni zadal takshnih poshkodb, ki bi kazile vidne dele njenega telesa.

Cvetka je na verigi pihala kot divja machka, che bi mogla, bi Ga ubila. Res pa je bilo, da ji tega ni preprechevala samo veriga, na katero jo je pripel, ampak predvsem dejstvo, da jo je obvladoval tudi - lahko bi se reklo - politichno. Torej ekonomsko, ker ji je dal zhe kar veliko denarja, pravno, ker je na video posnel vse grdobije, ki se jim je bila prisiljena prepushchati, ne da bi se Mu smela upirati, psihichno, ker si jo je znal zhe samo z besedami popolnoma podrediti in fizichno, ker je bil bistveno mochnejshi od nje, che Mu chesa vendarle ne bi dovolila. Poleg tega je bil dosti bolj nizkoten, kot ona, zaradi chesar je bila ves chas v shoku; vsaka Njegova zahteva jo je tako vznemirila ali pa celo prestrashila, da ni niti pomislila na upor. Pihala je pa vseeno tako zverinsko, da je On nadvse uzhival v nemochi tako nevarne zverine in se zaradi tega pochutil kot kralj sveta.

Ko je pogoltnila zadnji grizhljaj, ji je v pasjo skodelico nalil malo vode, pochakal, da se je napila, potem pa jo je odpel in nagnal v drugo sobo, kjer se je morala oblechi in nalichiti po Njegovih navodilih.

Na borchevski zvezi so ju zhe nestrpno prichakovali dva korenjashka pradedka, precej zavaljena stara gospa in Perun. Pradedka sta bila Blisk, druzhbeni intendant za investicije, in ostrobrki komandant Grom, gospa pa je bila debela Vida, she vedno iz dna dushe besna Nanj, ker je tako grdo potegnil za nos tovarisha predsednika Peruna in zavrnil njegovo ponudbo, da bi ga zamenjal na predsednishkem tronu. Vsa chetvorica je pogledovala prishleka izpod obrvi, zraven pa se grdo mrshchila, kot da je nekaj hudo zasmrdelo. Edino komandantu Gromu je iz pogleda uhajala she postarana pohota, ko je neprikrito buljil v Cvetkino gibko rito, kar je ta takoj opazila in zato z njo she bolj pridno povrtevala naokrog po pisarni.

»Vidim, da se vasha jeza name she ni chisto ohladila,« je rekel On. »Nich hudega, kmalu boste videli, da je she najbolje tako, kot je, za vse nas.«

»Ja, tovarishi, tako je,« ga je podprl Perun, ki se je z Njim o zadevi pogovoril zhe oni dan v norishnici.

»Kako pa je?« je she vedno skrajno nezaupljivo vprashala debela Vida.

»Mene tudi zanima,« je zinil she Blisk, »predvsem v primeru, che bodo tudi kakshne financhne koristi za organizacijo.«

»No, kaj takega me ne skrbi, to pustimo ob strani,« se je posmejal On, »gre za pomembnejshe stvari. Vsi namrech dobro vemo, kakshen shkodljivec je Krivec.«

Na to jih je dobil takoj, zazrli so se vanj kot v najzvestejshega somishljenika, saj se je dotaknil bistva njihovega boja.

»Treba ga je sesuti, to vsi vemo, kajne?« je stopnjeval razpolozhenje.

»Prekleto gnido domobransko bi bilo teba ubiti!« je zasikal komandant Grom in odlochno prikimal.

Kimali so tudi vsi ostali, na chelu s predsednikom Perunom. Temu se je sicer od mochnih zdravil malo vrtelo v glavi, slishal je nekoliko nerazlochno, kakshno besedico pa je tudi razumel narobe. Tako se mu je zdelo, da je Grom mogoche rekel gnado partizansko, ampak je pomisel odgnal; bila je prevech neverjetna, popolnoma ne-Gromovska.

»Vechina sodnikov je she vedno za Vasho stvar, kajne,« je nadaljeval On, »to je vasha prednost. Lahko jim narochite, da ga obsodijo in vtaknejo v zapor.«

»Jebenti, da res, zakaj nisem na to she nikoli sam pomislil?« se je navdushil Grom.

»No, to bi bilo mogoche prevech ochitno,« se ni chisto strinjala Vida, cheprav ji je bila ideja vshech, »vsi ljudje vedo, da je pravosodje v nashih rokah, vedeli bi, da bi bila sodba politichna, ne pa pravna.«

»Pa kaj potem!?« je tedaj zarohnel Perun v svojem starem stilu. »Che ne bi tega naredili, bi bilo tako, kot che ne bi ustrelili sovrazhnika samo zato, ker bi imeli mi pushko, on pa ne.«

»Tochno tako,« je pritrdil komandant Grom, z ochmi priblizhno dobra dva decimetra nad koleni Cvetke, ki je malo prej sedla na stol zraven njega in na shiroko prekrizhala noge.

»Poslushajte tovarisha predsednika,« je rekel On, »ne narediti tega bi bilo skrajno neumno. Sodniki so nasha pushka in Krivec je na tem podrochju neoborozhen. Da se mu dokazati, kar hochemo.«

»Kako pa mu bomo dokazali, che nimamo dokazov? In sploh ne vemo, kaj naj mu dokazhemo?« je dvomila debela Vida, ochitno ji je na starost zhe zachelo primanjkovati nekdanje korajzhe.

»Ni problem, babi,« se ji je zarezhal On, »o tem, kaj je dokazano, kaj pa ne, ne odlochamo mi, ampak sodniki. In to brezprizivno, na dveh ali pa na treh stopnjah! Vi samo povejte sodnikom, kaj naj shtejejo za dokazano, pa bodo zhe oni izrekli ta pravo sodbo in jo strokovno obrazlozhili.«

Perunu se je zdelo, da On najbrzh zhe ve, kaj govori, cheprav ni tochno ujel drugega smisla, kot tega, da je treba sodnikom povedati, koga naj obsodijo in na kaj. Prav nich ga ni skrbelo, da bi sodniki kaj godrnjali, ker je sam osebno vsa ta leta bedel tudi nad tem, koga so lahko imenovali za sodnika in koga ne. Zadnjih dvajset let chlanstvo v komunistichni partiji ali izprichano simpatizerstvo, ki se mu je reklo moralno-politichna neoporechnost, sicer ni bil vech izrecen pogoj, je bil pa she vedno vsebovan med nenapisanimi merili za dodelitev te druzhbeno pomembne sluzhbe. Z nekaj izjemami, seveda, ki se zmeraj izmuznejo she tako budnemu ochesu, je ostalo pravosodje v pravih rokah. »She so Nashi, sodniki in tozhilci, brez skrbi, lahko jim zupamo,« je rekel tovarish predsednik preprichano.

»Ja, ja,« je momljal Grom, vdihoval Cvetkin parfum in se predajal fantazijam o vklenjenem Krivcu. Obchasno je glasno vzdihnil, chesh, kako bi lahko bilo zhivljenje lepo.

»Vendar pa,« je tedaj z znizhanim glasom rekel On, »vendar pa bo treba v ta projekt tudi kar nekaj investirati. Tega se moramo vsi dobro zavedati.«

Tu je Blisk zastrigel z ushesi in skochil pokonci: »Nikakor ne! Sojenje naj bo poshteno! Ne bomo zapravljali sredstev za podkupnine!«

Perun pa se je razjezil: »Blisk! Tovarish! Kaj ti je?! Si znorel!? Kakshno - poshteno sojenje? Bi rad, da tega kriminalca oprostijo!? Samo zato, da bosh ti kaj prishparal? Ne bo shlo tako! Ve se, zakaj smo denar pobrali mi in ne kdo drug! Zato, da ga bomo koristno porabili! Ne pa, da se bodo pomembne odlochitve kar naenkrat sprejemale poshteno in na cenen nachin! Kam bi pa prishli?! Mi vsi vemo, kaj je to pravichnost, in chas je, da to spoznash tudi ti!«

Blisk se je potuhnil, kot vedno, kadar je Perun takole povzdignil glas. Samo she to je rekel, naj tovarishi delajo, kar hochejo, ampak naj pa nikar ne mislijo, da blagajna ni zhe skoraj prazna, in utihnil.

Komandant Grom je v podobnih situacijah, kadar je shlo za vechje investicije, mnogokrat podprl tovarisha Bliska, vchasih je zato popustil she celo sam Perun. Tudi tokrat je pomislil, da bi lahko imel Blisk mogoche prav. Chisto po kmechki pameti najbrzh ni smotrno vlagati denarja v nepravichnost, in kolikor se je spomnil, se niso borili za to, ampak za vse kaj drugega. Zato je nenadoma vstal in zagrmel: »Perun, mogoche imash chisto prav, ampak jaz bi vseeno she enkrat premislil o tem, kar pravi tovarish Blisk. Zato, ker tudi jaz mislim, da smo se borili za pravichnejsho druzhbo, ne pa da investiramo v krivosodje.«

Perun je slishal, da naj investirajo kot gospodje, narobe si je razlozhil, da Grom kritizira Bliska in njegovo varchevalno politiko. Zato se mu je zahvalil za podporo in ga potrepljal po rami, Grom pa je mislil, da ga zafrkava.

Nastalo situacijo je takoj razbrala bistra Cvetka, vstala je, se z rito obregnila ob komandanta Groma, vabeche pomigala z njo in rekla Perunu: »Ja, tovarish Grom zhe ve, kaj je prav. On razume, da je ta investicija neizbezhna.« Potem se je nenadoma obrnila proti osuplemu komandantu, tako da se ga je kot nehote dotaknila z bradavichkama, in zashepetala: »Kajne, tovarish komandant?« Ta pa je samo pokimal in se ves vznemirjen sesedel nazaj na stol.

»Torej smo dogovorjeni!« je pogovor povzel On, se odpravil proti vratom ter vmes zakljuchil razpravo: »Rachun prejmete po poshti, midva s tovarishem Perunom bova zhe jutri dorekla strategijo in taktiko tega projekta, ki ga bomo izvedli za vas. Hvala vam!«

She hitro rokovanje s starostami nashe domovine, Cvetkin poljubchek na komandantovo lice in - Krivec bo oplel.

»Pridna,« jo je zunaj pohvalil On, »ko bodo plachali rachun, dobish svoj del. To noch si za nagrado prosta.«

Cvetka je bila ponosna nase, to je bil eden njenih prvih politichnih uspehov. Zdelo se ji je prav, da bo zanj plachana, ni pa vedela, kaj bo pochela zvecher, che z Njim ne bosta skupaj. Zaskrbelo jo je, da hoche biti On s kakshno drugo zhensko. »Kaj bosh pa ti pochel to noch?«

»Ah nich, s Krivcem bova izbirala nove kandidatke za predsedstvo zhenskega foruma stranke.«

Pojasnilo ji sploh ni bilo vshech. Napadle so jo domishljijske prikazni golih kandidatk, ki se potegujejo za najvishja mesta in so pripravljene za te polozhaje tudi marsikaj zhrtvovati. Pa ravno dva ta prava selektorja bosta izbirala med njimi! Komaj je zadrzhevala jezo, iz uzhaljenosti ni vech spregovorila niti besede vso pot do gostilne, v kateri sta bila zmenjena z Drenovcem in njegovim politichnim kompanjonom.

 

Iz gostilne pod grichem, na katerem je bila v ljubki cerkvici med drugo svetovno vojno postojanka bele garde, v postojanki pa muchilnica partizanov, dishi po goveji juhi, pohanem pishchancu, telechji pechenki in tenstanem krompirju. Drenovec in dr. Shtublar sta na vrtu zhe narochila kosilo, pravkar sta prishla she On in Cvetka.

»Izvolita, dober dan, kako je kaj,« se pozdravijo, potem narochita she onadva in sestanek se zachne.

»Dr. Shtublarja gotovo poznate, on bo od jutri dalje vodil nasho prenovljeno krshchansko katolishko stranko,« ga predstavi Drenovec Cvetki, ki prvich slishi zanj.

»Kako da ne,« vzklikne On, »spomnim se vas she kot ministra. Izvrsten mandat, brez sprememb!«

»No, to ni ravno kompliment, kajne,« je nekoliko prizadet dr. Shtublar. »Vsak minister mora vsaj nekaj premakniti. V mandatu nashe vlade je bilo to sicer she posebej tezhko, ker so nam zlasti mediji ves chas nagajali, ampak nekaj smo vendarle postorili.«

»Seveda ste, v to sem preprichan,« reche On, »cheprav se ne spomnim tochno, kaj.«

Shtublar zhe hoche nashtevati svoje politichne uspehe, a ga Drenovec s kretnjo utisha. Vidi se, kdo je tukaj glavni, cheprav Drenovec nikoli ni bil minister.

»A ste vi tisti doktor, ki je pred desetletjem naredil blazno shkodo slovenskim filmarjem?« zine Cvetka kar na pamet. Tako se je govorilo o njem med igralci.

»Jaz? Oprostite, toda to se mi zdi nekoliko netaktno z vashe strani,« hoche biti vljuden Shtublar, »najbrzh vas je kdo narobe obvestil, ali pa ste nasedli kateremu od premnogih dirigiranih chlankov na to temo.«

»Oh, tale nasha razvratna Cvetka!« se vmesha On. »V vashih chasih je bila she tako rekoch v puberteti. Kako naj ve kaj o vas, lepo vas prosim?«

»Che ne bi tudi jaz greshil, bi prvi zaluchal vanjo kamen!« Mu prizna Shtublar. »Tako pa nich hudega, gospa, che ne veste, nevednost je obichajna, zelo pogosta chloveshka lastnost.«

Drenovec se skusha vmes vkljuchiti v pogovor, toda zaman. Njegovih kratkih medklicev zachuda nihche vech ne uposhteva, she najmanj Cvetka in dr. Shtublar.

»Te lahko tikam, Shtubli?« vprasha Cvetka in ga predrzno prime za obe stegni. Gospod ni vajen tako neprimernega obnashanja, v zadregi zardi, ne pride mu na misel, kaj naj odgovori. Ona pa ga za povrh she pogladi po trebushchku, a ne samo to, she cmokne mu z debelo nashminkanimi ustnicami tik pred ochmi.

Dr. Shtublar je torej za nekaj chasa utishan, do besede lahko konchno pride tudi Drenovec. »Ste prinesli mapo?« vprasha Njega.

»Sem. Ste vi prinesli denar?«

Drenovec v odgovor porine torbo pod mizo na Njegovo stran. On jo odpre in se zadovoljno nasmehne: »No, zdaj se konchno lahko zmenimo.«

»Mapo, prosim,« je nestrpen Drenovec, vendar medtem zhe prinesejo kosilo, treba bo pochakati, da natakarica odide.

Moshki se lotijo juhe, Cvetka, ki je ni narochila, se dolgochasi in ob pogledu na oba krshchanarja, kot se takim reche v njeni obichajni druzhbi, postaja vedno bolj slabe volje. S kom vse se moram druzhiti, odkar sem se zapletla z Njim v to kurchevo politiko! si misli, a raje molchi.

»Dajte mi, prosim, mojo mapo!« je zhe nestrpen Drenovec.

On pomigne Cvetki, ta pa potegne mapo iz torbe in jo da nestrpnezhu, ki preveri, ali so dokumenti pravi, potem pa se zadovoljno nasmeji: »Takole, dragi moji, zdaj bo pa gospod Plesnikar videl svojega vraga!«

Chisto mogoche je, da se krvnik med zasledovanjem svoje zhrtve na nek poseben nachin zaljubi vanjo, che le ta dovolj dolgo bezhi pred njim. Najprej namrech golo zasledovanje preraste v krvnikovo strast, potem preide v odvisnost, ker na vsem svetu zanj ni intenzivnejshega opravila, na koncu, ko zhrtev ujame, pa ga prezhamejo obchutki sreche. In ko svojo zhrtev po vsem tem she pokoncha, dozhivi vrhunec svojih hrepenenj, podoben ljubezenskemu izlivu.

Tako je Drenovec zhe skoraj vse zhivljenje lovil Plesnikarja, tega udbasha komunajzarskega, kot sta ga oznachevala z zetom v neskonchnih pogovorih o njem. Zato ni chudno, da se zdaj med glodanjem svinjskega kremenateljca smehlja s tako naslado.

»Ja,« nadvse pametno pokomentira dr. Shtublar, »takole bodo schasoma konchali vsi morilci in muchitelji iz prejshnjega rezhima, kolikor jih ne bo zhe prej vzel hudich v svoje peklensko kraljestvo!«

»Shtubli, a ti vesh, da si hudo seksi s tole tvojo kozjo bradico?« ga spet napade Cvetka. Medtem so ji prinesli mozhgane z jajci, po katerih shari z vilico, kakor da se ne more odlochiti, ali naj jih poje ali ne.

Bolj malo verjetnosti je, da bi se ta priletni gospod zdel zreli zhenski seksi, cheprav je visok, vitek in oblechen v vedno moderno chrnino. Njegovi sivi kodri in dolga bradica ga naredijo precej chudnega za nash chas, Cvetki se v resnici zdi, da je podoben inkvizitorju ali pa najbolj zadrtim klerikom, kar jih je. »Cheprav dishish po kadilu,« pristavi, nesramnica.

V chrnino oblecheni gospod jo she komaj gleda, vendar vseeno ohranja na videz miren ton, skrit pod navzven brezhibno vljudnostjo, ko reche: »Gospa, che mi ne bi moj kolega tule povedal, da ste politicharka, bi vas imel za kdo ve kaj.«

»Aha, za kdo ve kaj bi ti mene imel? Take misli se ti podijo glavi? Lej ga, pohotnezha! Jaz sem pa mislila, da si brezmadezhen.«

On bi jo lahko ustavil, che bi hotel, toda namesto tega z zanimanjem prichakuje Shtublarjev odgovor. Tudi Drenovec se ne vpleta, prevech je zaposlen s prebiranjem dokumentov v mapi, enega je nehote zhe zapacal z mastno roko.

»Gospa, upam, da se tale najin nesporazum ne bo vlekel v nedogled, lahko prosim odnehate? Raje se poskusiva dogovoriti o sodelovanju med najinima strankama, prosim. Recheno mi je namrech bilo, da vas to zanima, cheprav s svojim obnashanjem ustvarjate ravno nasproten vtis.«

Tu se vmesha On, da ne bi Cvetka zinila she kakshne nesramnosti. »Ja, Cvetka mi je razlozhila svojo idejo, moram rechi, da je zelo zanimiva, preprichan sem, da bo tudi za vas. Jo bom kar jaz razlozhil, Cvetka, che ti je prav?«

Cvetki ni prav, a kaj naj reva naredi, che se je On odlochil, da bo nategnil te chrnuhe, ki jih sama she videti ne more, kaj shele, da bi se nekaj dogovarjala z njimi. Saj to bi bila navadna kolaboracija, kar Mu je tudi zhe povedala, toda On goni svoje, njo pa izkorishcha za najbolj pokvarjene nakane.

»Vazhno je sodelovati, cheprav seveda vsak sledi svojim ciljem,« nadaljuje On, »in cheprav imata obe stranki diametralno nasprotne programske cilje. Poiskati je pach treba skupni imenovalec in gospa Cvetka ga je nashla.«

»Jaz nisem ...« se je hotela vmeshati Cvetka, toda On jo je brzh prekinil.

»Ta skupni imenovalec so volilci, ki so, kot vsi vemo, neuki politike, torej neumni in zlahka vodljivi.«

»To je res, cheprav jaz o tem ne bi prevech govoril,« se strinja dr. Shtublar.

»So pa tudi politiki, morda celo v vechini, neuki, neumni in zlahka vodljivi, kajne?« nadaljuje On.

Drenovec ne poslusha, ker z odprtimi usti chita svoje nove dokumente, Cvetka mesha mozhgane z jajci, da je zhe vse razvlecheno, Shtublar pa edini nehote prikimava Njegovim izvajanjem.

»Za nas, ki vemo, za kaj gre, je to idealno,« razlaga On. »Che hochemo v srednjerochnem obdobju pridobiti dodatne volilce za vasho stranko, moramo najprej nategniti najbolj neumne politike in teh je v vashi stranki, dr. Shtublar, kolikor hochete. Treba jih je imeti pod nadzorom, vendar pa zato rabite she nekaj novih aktivnih chlanov, ki bodo prishli iz Cvetkine stranke. Ti bodo v kritichnih primerih poskrbeli za to, da bo vechina vashih glasovala tako, kot bo prav.«

»Kako pa bo prav? Kdo bo to dolochil?« zanima doktorja.

»To bova vsakich posebej dolochila midva. Cvetkini agenti bodo poskrbeli, da se bosta vasha in njena stranka uskladili, obe glasovali enako, volilni izid pa bo zaradi tega tak, kot bova zhelela midva, ne pa kot bi bil, che bi bilo odlochanje prepushcheno tako imenovani demokratichni volji, ki se - kot veva oba - sama po sebi skoraj vedno opredeli za nepraktichno reshitev. Hoche se oklepati nachelnosti, posledica tega pa je lahko samo ena, da ni nobenega profita.«

»Ne razumem,« prizna zmedeni Shtublar.

»Toliko bolje, dragi moj doktor, tako bo she lazhje sodelovati. Si predstavljate, koliko umskih naporov bi bilo treba, che bi hoteli na vsak nachin vse razumeti?«

Dr. Shtublarju je bilo od nekdaj zelo pomembno, da je vzbujal videz pametnega in nachitanega chloveka. Zato tudi zdajle noche izpasti neumen. »Hochem rechi ... ne tega, da ne razumem, ampak to, da mi je vse jasno, kar govorite. Je tudi zelo zanimivo. Samo razlozhite mi she to, prosim, kaj bi pravzaprav moral storiti in kaj bi imel od tega?«

»Shtubli, ne se delati neumnega! Ti bom jaz razlozhila,« reche Cvetka. »Lej, ti vchasih ne vesh, za kaj gre, a je tako? No, v takih primerih ti bo On povedal, kaj je treba. Ti bosh rekel - ja, da se strinjash. Potem bom jaz mojim fantom, ki bodo chlani tvoje stranke, narochila, v kaj morajo preprichati ostale tvoje chlane. A mi sledish? Dobro. Na koncu bosta obe stranki glasovali kot ena in ti bosh na profitu.«

»Na kakshnem profitu?« zanima Shtublija.

»Odvisno od primera do primera. Sigurno pa najmanj 10.000 na vsakega, manj nas ne zanima.«

»Kaj je sploh konchni cilj tega?«

»Ja to,« razlozhi Cvetka, »da bova imela tako jaz kot ti, kadar bo treba, vsak dve stranki, ne pa samo eno. V resnici bosta pa obe stranki tvorili eno samo.«

Zdaj pa Shtubli res nichesar vech ne razume. Seveda tega ne sme priznati, zato se strinja, a ne samo to, zato kar takoj podpishe kratko pogodbo o tem, kar so se pravkar zmenili. Ves nesrechen, navzven pa nadvse zadovoljen, stlachi prepognjeni dogovor v prsni zhep. On in Cvetka odideta, Drenovec pa je medtem zhe prebral ves spis, ki ga je za res drage denarje kupil od Njega.

»Kako si kaj zadovoljen s tem sestankom?« se vprashata ob kavici.

»Jaz imam konchno dovolj materialov, da bodo Avstrijci zahtevali Plesnikarjevo izrochitev. To bo tudi za tvojo stranko izredno dragocen politichni kapital,« se pohvali Drenovec.

»Jaz pa v resnici ne vem, ali se bo to, kar smo se medtem zmenili mi, v praksi obneslo ali ne. Imam meshane obchutke,« pove dr. Shtublar. Potem skusha razlozhiti Drenovcu vsebino dogovora, a mu je seveda ne more razlozhiti, che pa je niti sam ne razume dobro. No, ampak Drenovec se zaradi tega kaj dosti ne sekira, zanj je pomembno, da bo vsaj ena huda krivica mashchevana.

 

Tako sta On in Cvetka pripravila godna tla za politichno intrigo, kakrshne v Sloveniji she ni bilo. Komunajzarje sta mobilizirala za politichni proces proti Krivcu, krshchanarje pa sta oborozhila z dokumentacijo proti Plesnikarju, ki je bil svoje chase eden glavnih komunistichnih tajnih policajev. Hkrati sta okrepila Cvetkino stranko, ker bo po naslednjih volitvah predvidoma vstopila v parlament s podporo krshchanarjev, ki si bodo tako nadeli politichno kacho na lastne prsi. Super, zdaj je bilo treba ukaniti samo she Krivca, da si bo sam izkopal zadnjo jamo.

Krivec pa seveda she zdalech ni bil neumen. On je to dobro vedel, zato na vecherni sestanek ni vzel s sabo Cvetke, pach pa sta shla po kosilu domov, kjer jo je za nagrado, ker je bila na obeh sestankih tako zelo koristna, prebichal z mehkim usnjem, nato pa se je nad njo she spolno izzhivel, da je revo vse bolelo. Ko je konchno odshel zdoma, si je poshteno oddahnila, cheprav je bila spet gola priklenjena na radiator.

Krivec Ga je prichakal na sedezhu stranke, obdan s chetvorico svojih najzvestejshih vojshchakov. Prva je bila pravzaprav zhenska, Lilit, temnolasa borka za chlovekove pravice, vihrava zverinica, od katere je bezhalo vse, kar je lezlo in shlo, kadar se je razjezila. Drugi je bil magister Gams, strankarski shef za propagando. Njega so sovrazhili skoraj vsi drzhavljani in drzhavljanke, saj je v zadnjih dvajsetih letih o njem izshlo 33.000 zmerjajochih prispevkov, razporejenih po vseh glavnih medijih; to shtevilo bi bilo rekordno, che ga ne bi prekashalo shtevilo chlankov, naperjenih proti njegovemu shefu. Tretji vojshchak je bil dr. Volk, odlichen politolog, ki je imel lepo, pametno zheno, za katero se ni vedelo, ali je bila bolj zvesta mozhu ali shefu stranke. In chetrti - Belchich, pravnik brez karizme, dolgochasen, a totalno zanesljiv pomochnik, ki bi se dal za Krivca tudi razstreliti; govorilo se je namrech, da je nekoch zhe shel na sestanek z nekdanjim predsednikom centralnega komiteja komunistov, prepasan z dinamitnimi palicami in sprozhilcem v dlani, vendar je sprozhilec zatajil. (Drugi spet pravijo, da ni zatajil sprozhilec, temvech je shlo samo za preskus Belchicheve zvestobe, dinamit pa ni eksplodiral, ker je bil namerno narobe zvezan s sprozhilcem, kar naj bi tehnikom ukazal Krivec.)

On se je v tem zverinjaku pochutil kot doma, cheprav so Ga gostitelji opazovali mrko, zhe skoraj grozeche. Zlasti Lilit Ga je gledala grdo, kot samega hudicha, toda che bi vedela, kaj vse bi ji delal, che bi ostala sama z njim, bi se raje potrudila vsaj malo nasmehniti. Imela je sicer partnerja, kar so nedavno razkrili mediji, toda za takole zhivalico je bil en sam partner dosti premalo, kljub njegovim maksimalnim domachim prizadevanjem ji je preostajalo she ogromno nepokurjene energije. She celo On, ki mu ni bilo tezhko zhensko prijeti malo bolj na trdo, je ob pogledu na Lilit zachutil kanchek strahosposhtovanja.

Posedli so Ga k dolgi mizi, tochno nasproti Krivca, ki je sedel sredi svojih, na vsaki strani sta bila dva. Njihova pogajalska premoch je bila zaradi tega videti izrazita, toda On je ostal posameznik, oni pa so bili skupina, kar se je Njemu shtelo v plus. Bila je to namrech zhe doba individualizma, v kateri je imel posameznik mochnejsho vlogo od kolektiva.

»Vasha pisna pobuda se nam zdi zanimiva,« je zachel Krivec, »kar lahko itak sami ugotovite po tem, da smo vas sprejeli v takile zasedbi. Ne vem, che vam je treba moje kolege predstaviti ...«

»Ne, hvala, vse poznam po imenih.«

»Dobro. Povejte torej, kaj nam ponujate.«

»Ponujam vam lepsho promocijsko sliko, v kateri bi se odklonilne medijske vsebine zmanjshale za 70 % v enem letu, pozitivne pa bi se obratnosorazmerno zvechale. Druga stvar - v naslednjem letu bi bil skrajni levi politichni pol procentualno zreduciran pod parlamentarni prag, enako skrajni klerikalni pol, tako imenovano levo sredino bi oshibili za 45%, kar vse bi se posledichno prelilo v povishanje vashe parlamentarne kvote na desni sredini, tako da bi v treh letih dosegli vech kot dvotretjinsko vechino. Zenkrat samo to.«

»Zanimivo,« se je zajedljivo oglasil Gams, »od kod pa vam tolikshna samozavest, che smem vprashati?«

»Svetujem vam, gospod magister, da se ne prenaglite pri stopnjevanju svojih chustvovanj, ker she niste slishali vsega,« ga je zatrl On. »Bi shlo?«

Krivec strogo odkima Gamsu, naj she malo potrpi.

On pa je samo she dokonchal uvodni del nastopa, tako da je potegnil iz torbe list papirja in ga potisnil pred Krivca: »Tukaj je moj predrachun. Che vas zanimajo podrobnosti, sem vam seveda na razpolago z vsemi odgovori. Hvala.«

Krivec je dolgo chasa gledal v papir, cheprav je bil na njem zgolj natanchen zapis tega, kar je maloprej slishal. Res je sicer, da je bil seznam nalog opremljen she z zelo visokimi cenami ponujenih storitev. Krivec je zrl v te shtevilke, ne da bi trenil z ochmi.

Njegovi vojshchaki bi stegovali vratove, da bi she oni videli, kaj pishe, a jih kdovezakaj niso. Disciplina pach, bodo zhe zvedeli, che bodo zvedeli, ko bo pravi chas. Glede na to, kako jo je prejle, ko se je nepoklican oglasil, odnesel Gams, je kazalo bolje kar molchati, kar je najtezhje prenesla Lilit: nervozno se je prekladala na stolu, kot da bi imela v riti mravlje ali kaj podobnega. Dr. Volk se je znal narediti chisto mirnega, zbujal je videz, da je radovednost njegova najshibkejsha lastnost, Belchich pa je nestrpno motril shefa in chakal na njegov znak.

»Danes ste imeli zhe dva sestanka,« je zamishljeno rekel Krivec. »Kako je kaj nash tovarish Perun? Mu je vshech vash nachrt? Kaj pa gospodu Drenovcu? Po moje ne prevech, a?«

»Vidim, da ste se tudi vi pripravili na tale pogovor, v chast mi je, da ste me dali opazovati,« je chisto mirno, kot da sploh ni presenechen, rekel On. »Najbrzh ste tudi slishali, kaj smo govorili?«

»Seveda smo slishali, kaj ste govorili,« je tedaj Krivec malo zvishal glas. Belchich je kar zastrigel z ushesi, che bo zdaj mogoche zhe padel znak, da naskochi. Gams se je ves tresel, Lilit je pa raje vstala, kot da bi she sedela. Edino dr. Volk she zmeraj ni niti hitreje zadihal, a ni vech dosti manjkalo.

»Upam, da ste si prav razlozhili smisel tistih pogovorov. Vse to se namrech zhe odvija v sklopu akcij, ki jih predlagam vam.«

»Se mi je zdelo, da bi bilo lahko tako, ja. Cheprav,« je rekel Krivec, ne da bi povedal misel do konca.

»Tudi jaz veliko tvegam,« je dejal On.

»Mogoche prevech, mogoche ne. Treba je premisliti.«

Spet se je razlegla po sejni dvorani ta zoprna tishina, ko nihche ni smel niti pisniti, ker je shef razmishljal. O, saj bi lahko kdo tudi kakshno rekel, a bi morala biti pametna, ker che bi zinil neumnost, bi tvegal hudo shefovo zamero. Tako si je magister Gams natochil kozarec vode in ga skoraj polil, dr. Volk je glasno vzdihnil, Lilit pa se je chimbolj neopazno popraskala zadaj, kjer jo je najbolj skrbelo, toda ni kaj dosti pomagalo; zachela je hoditi sem in tja ob steni.

»Mi se rizika ne bojimo!« je goreche zatrdil Belchich, ker mu je ushlo.

»She tega bi se nam manjkalo, da bi se bali!« je ushlo tudi Gamsu.

»O tem pa res ni treba govoriti, Gams, a se ti ne zdi?!« je vzkliknila she Lilit. Malo ji je odleglo, poskushala je spet sesti, toda zdaj se ji je zazdelo, da tam spodaj nima vech mnozhice mravelj, ampak enega velikega mravljinca.

Krivec je vse tri grdo pogledal, da so hitro spet umolknili, ter se nasmehnil dr. Volku, katerega potrpezhljivost je zelo cenil. »Kaj pa ti menish?« ga je vprashal.

Dr. Volk zhal ni imel dovolj podatkov, da bi kaj posebnega menil, razen tistega, kar je slishal. »Torej na vsak nachin so takshni cilji mamljivi, ampak vprashanje je, koliko je realnih mozhnosti, da jih dosezhemo v tako kratkem chasu. Poleg tega ne poznam shtevilk, ne vem, kolikshna bi bila cena.«

»Tochno. To je to, kar se tudi jaz sprashujem, koliko je ponudba sploh realna, medtem ko bi bila cena she sprejemljiva, kar ti lahko zagotovim,« mu je odvrnil Krivec. Normalno bi bilo, da bi zdaj zachel sprashevati Njega o podrobnostih nachrta, vendar tega ni hotel pocheti tako javno. Mogoche bi se dobili she enkrat samo v troje, she z Volkom, je tuhtal molche.

»Mogoche bi se dobili she enkrat,« je tedaj rekel On, s chimer je dobil plus tochke pri Krivcu, ta je namrech ogromno stavil na intuicijo in na takshnale znamenja, ko je nekdo tako natanchno zachutil njegovo misel, da jo je lahko she celo dobesedno ponovil.

 Sestanka je bilo konec, Krivec se je od Njega poslovil prijazno, z rokovanjem, ostali seveda prav tako. Gams se je opravichil za svoj kratki izbruh na zachetku, Belchich se je malo priklonil, Volk se Mu je prijazno nasmehnil, Lilit je pa stresla elektrika, ko se je dotaknila Njegove roke. On je zanalashch ni takoj spustil, zato Ga je pospremila do hodnika v strankine prostore, kjer jo je za slovo stisnil k sebi, da sta ji skoraj klecnili lepi nogi. Nich hudega slutecha bi shla kar za Njim, a je imela srecho, da je imel doma zhe priklenjeno Cvetko.

 

Jaz sem si v nekaj dneh zlahka nashel manjshe stanovanje v mirnem okolishu blizu sredishcha mesta. Kaj pa sem rabil - bivalni prostor za delo in spalnico, predvsem pa mir, kajti lotil sem se nove simfonije. Z njo sem zhelel ustvariti eno od torishch energije za nujne spremembe, pred katerimi se je znashla Slovenija. Struktura kompozicije je bila zhe dolochena sama od sebe, prvi stavek - obchutenje bolne domovine, drugi - vizija reshitve, tretji - spreminjanje in chetrti - praznovanje novega zachetka. Takshen nachrt je odpiral pot dinamichni glasbi, razen v prvem stavku, za katerega je kazalo, da bo izrazito neprijeten, mogoche celo zhalosten in na vsak nachin razmishljujoch. Zachel sem s pretresljivo pochasnim plesom harmonij, iz katerega so sikale nezdrave melodije in se zaman skushale ujeti v smiselno celoto, uspevale so le zadrzhevati neprestano tezhnjo po razpadanju vsakega konstruktivnega prizadevanja v chisti nich; podchrtavala ga je ves chas vrachajocha se tishina, ki pa so jo lovke nesmislov in turobni ritmi vedno znova zmotili s hrupom. Komaj sem chakal, kdaj bo konec tega neprijetnega hrumenja, ki je hotelo muziko izmalichiti v postmodernistichni maniri, kakrshne nikoli nisem trpel. Che ne bi vedel, da ja to samo izhodishche, stanje, ki ga je treba nujno presechi z naslednjimi stavki, se ne bi niti za hip odpiral kozmichnim signalom, s katerimi je v chrtovje prihajala ta glasba. Tako pa sem sklenil potrpeti she toliko chasa, da bo jasno prishlo do izraza dvoje: najprej nezazheljenost vsega tega, potem pa she - in to me je najbolj zanimalo - komaj zaznavne klice upanja, brlenje plamenchkov, iz katerih bo v drugem stavku zachela zhareti prava glasba.

Pisal sem skoraj neprekinjeno, vmes sem samo spal, jedel, se chistil in vsak dan malo sprehodil. Ker sem stanoval ob reki, je bilo samo po sebi umevno, da se sprehajam ob njej, pod vrbami. Vchasih sem se ustavil na ladjici, privezani ob breg, kjer sem spil kavo in se napil zvokov narave, najraje chim bolj zgodaj, ko sem bil na krovu she sam. Samo tu in tam kdaj sem si zazhelel druzhbe, a nikoli nikogar srechal.

Vem, da srechanja niso nakljuchna; vedno srechash nekoga ob pravem chasu, kadar je srechanje smiselno in nikoli ne srechash nekoga, s katerim nisi chustveno povezan. Vchasih, kadar se pochutish tako, kot sem se jaz ob zapisovanju bolnih nesmislov iz mojega prvega stavka, ne srechash nikogar. Vse ostalo, kar kdo povrshno pojmuje kot srechanje, je samo mimohod brez pristnega stika, pa chetudi so v zvezi z njim izgovorjene kakshne besede, ponavadi prazne, cheprav vljudne fraze, nesposobne vzpostaviti iskren kontakt med dvema chlovekoma. Tega balasta je najvech, a v moji simfoniji se ga na srecho slishi samo kot pritajen, neprepoznaven hrum v ozadju.

Telefonchek sem imel vkljuchen, vendar se nisem odzival na klice, razen kadar me je poklicala Julijana. Pogovarjala sva se kot brat in sestra v osamelosti, odmaknjenosti od sveta, a vendar sva bila drug drugemu blizu. Vchasih sva shla skupaj na sprehod.

Poklicalo me je nekaj ljudi, za katere najbrzh ne bom nikoli zvedel, kdo so bili, saj nisem prepoznal njihovih telefonskih shtevilk in se jim nisem odzval. Vedel sem, da nichesar ne zamujam, moja pot je bila jasno zachrtana: poglobiti svoje osebno dojemanje sveta, zapisati to simfonijo, vse ostalo so stranpoti in izguba dragocenih trenutkov.

Nekega sonchnega dopoldneva - sedel sem na ladjici in srkal kavo, kramljal s sonchnimi zharki in nehote sledil glasbenim idejam kosov, ki so si utirali jasne zvochne poti skozi krakanje in brezvezno shchebetanje, hrup kosilnic in drugih ropotal - mi je telefonirala Marija. Jokala je. Marjan je umrl, zadela ga je kap. »Prebrati je treba njegovo oporoko, vem, da morash biti zraven, prosim, pridi!« je rekla.

Prishel sem she isti dan proti vecheru, narahlo je padal dezh, nad njuno hisho se je bochila mavrica. Zbor kosov je pel ubrano, mirno, vsepresegajocho pesem o smrti in vechnosti.

Marija me je vzela v objem, na obrazu ji je kraljeval blazhen izraz, verjela je, da je smrt prinesla Marjanu odreshitev od trpljenja in mu odprla vrata v nebeshka prostranstva, kjer jo zdaj chaka v druzhbi angelov, srechen in osvobojen nesmiselnih muk, ki mu jih je zlasti zadnje chase zadajalo zhivljenje. »Zakaj se je moral tako chustveno odzivati na grdobije tistih, ki so z grobostjo posegali v njegovo delo?« se je sprashevala. »Zakaj je bil tako neprizanesljiv do vseh teh greshnikov, ko pa so bila njihova zla dejanja tako zavrzhna in v ocheh Boga popolnoma nepomembna? Kako da ni videl njihove majhnosti in nebogljenosti, ampak si jih je gnal tako globoko k srcu, da ga je na koncu zadela kap? Lahko bi bil she zmeraj tukaj, z mano, zdaj pa bom chakala, kdaj se bo Bog usmilil she mene in me odpeljal k njemu ...«

Nisem iskal besed tolazhbe, ker jih ni bilo. Zhe to, da sem ji prisluhnil in bil ob njej, ji je pomenilo veliko, zato sem prespal v hishi in ji v naslednjih dneh pomagal urejati vse konkretne zadeve, ki jih za sabo pusti sleherna smrt, od pogreba in problemov, povezanih z dedovanjem, do dvigovanja telefonov mnogim iskrenim in neiskrenim sochustvovalcem. Pri njej sem ostal, dokler niso zakopali zhare z Marjanovim pepelom v zemljo, kar se je konchalo s skromno sedmino v hishi.

Marjanova posmrtna volja je bila izrazhena zelo jasno: vse, kar je imel, je zapustil Mariji, razen arhiva, ki ga je zapisal meni. »In prosim te, pazi na Marijo, dokler ne pride za mano,« me je zaprosil v oporoki. Cheprav so bile te besede samo zapisane, sem jih slishal, kakor da bi stal ob meni in mi jih povedal. Bil sem srechen, vreden zaupanja.

 

 

* * * * *

 

 

 

Drugi stavek simfonije je postajal vse bolj podoben brbotanju lave, preden izbruhne iz vulkanskega zhrela. Iz nevidnega in neslishnega jedra Zemlje se je zachelo valovanje njene mochi pochasi dvigovati skozi skalovje, skozi plasti odlozhene preteklosti in skozi rodovitno slovensko prst. Modrobeli dim, viden samo mojemu ochesu, je zachel prekrivati tla, kot bi skoraj prozorno, nesnovno jezero prelivalo dezhelo, nato pa se je dvignil nad njo in se, kot ogromen modrobel oblak, razprostrl nad njene gore, doline, reke, jezera in morje, nad mesta in vasi. Vse je zazharelo v rdechezlati svetlobi, kot bi bilo iz zlata, ki se tali v nekaj novega, chisto belega, nedotakljivega in neranljivega. Bila je chista moch, v kateri so izgorevali stari chasi, zastarela miselnost, minljivi obichaji, okostenele navade ... V tej mochi so izgorevali groza, strah, norost, neumnost, omejenost, besi, jeza, hudobija, pohlep ... Izgorele hibe narodovega znachaja so izparevale v modrobeli dim, ki je vse bolj chrnel in se strjeval v zharenju sonca, hkrati pa so ga hladili razviharjeni kozmichni vetrovi in ga drobili v prah in pepel. Ko se je zdrobila vsa preteklost, so se vetrovi umirili, pepel se je mehko sesedel na tla in se pomeshal z rodno zemljo. Veter ga je spihal z bele stavbe mlade slovenske drzhave, zasijala je nad prechishcheno dezhelo in njenim osvobojenim ljudstvom kakor privid, katerega si doslej she nihche ni drznil uzreti niti v najlepshih sanjah.

Med pisanjem te glasbe sem se tezhko zadrzheval, da ne bi zhe v drugem stavku zapisoval vsebine zadnjega, chetrtega. Najtezhje je bilo obvladovati strasti, ki so zhe zdaj, ko je komaj nastajala vizija novega zachetka, zhe silile v popis spreminjanja resnichnosti, cheprav so shele vodile k njemu. V glavi in srcu sem radiral predzvoke kot nor, upochasnjeval sem ritme, tishal preglasne dele, jih mehchal in abstrahiral, da bi sicer pripovedovali, kaj se bo zgodilo, toda ne tako, kot da se zhe dogaja. Krajshal sem glasbene misli, brisal prebogate harmonije, skratka - boril sem se z idejo, ki je hotela kar takoj planiti v glasbo s celim svojim bitjem, jaz pa sem jo moral spushchati vanjo postopoma, po korakih, po stavkih, ki bodo vodili k finalu skozi vse vmesne faze, tako kot se bo to v resnichnosti dogajalo s Slovenijo. Najprej mora iz semena zrasti mlado drevesce, da bo lahko schasoma zraslo v orjaka, ki ga ne izruva ali ne zlomi nobena sila. Nisem torej smel pisati tega, kar sem slishal zdaj, ampak shele tisto, kar me je pripeljalo do te zvochne podobe.

 

Moram se ustaviti, ne smem napisati vsega v enem zamahu, moram se oddaljiti od tvarine, jo opazovati s chim vechje razdalje, potem pa se ji spet priblizhati, a samo do prave mere, nich chez, si dopovedujem. Na silo vstanem od mize, da bi shel ven, na zrak, na sprehod. Muchi me neprijeten obchutek, da sem spet zapisal prevech. Uspe mi, obujem se, odidem, ugotovim, da sem pozabil denarnico in tobak, se vrnem, odidem she enkrat, pozabim zakleniti za sabo. Zaradi tega se pach ne bom vrachal, raje zaupam v dobro usodo. Hodim, kot da bi sanjal, ne slishim prometa, zvok vetra se mi sam od sebe prevaja v melodijo, hochem se vrniti, da bi jo zapisal, ker jo bom sicer pozabil ...

Tako blodim pod vrbami, zvrti se mi v glavi, sesti moram na klopco, zvijem si cigareto, kadim, poslusham, kosi molchijo, she dobro ...

»No, evo, sem vedela, da se bova srechala,« reche zhenski glas. Spoznam ga, pogledam - ona je, moja Celjanka. Sprehaja se s prijateljico, pod vrbami, tako kot jaz. Prijateljica s kuzhkom odide naprej, tudi njo poznam, zdaj je zhe gospa, nagubana, ampak lepa, od znotraj ji sije nekaj takega, kot majhen sonchek. Samo nasmehnila se je, to je chisto dovolj. Celjanka pa je tu, zraven mene, kar je v redu, rad jo imam, cheprav se vchasih ob misli nanjo zgrozim nad sabo.

»Konchno, zhe chetrti dan se sprehajam tukaj, odkar vem, da zhivish na tem koncu Ljubljane, sem zhe skoraj obupala, no, zdaj sem te pa le srechala,« pove.

»Ponavadi grem zjutraj na kavo, potem sem doma. Saj bi se lahko oglasila, che vesh, kje stanujem.«

»Ne, tega ne vem natanchno. Samo, da si na tem koncu.«

Vdihujem dim, pashe mi, doma si med pisanjem cigareto sicer zvijem in prizhgem, a mi potem med prsti ugasne, ker pozabim nanjo.

»Lahko mi pokazhesh, kje zhivish, che hochesh,« doda.

»Lahko.«

Nisem prevech navdushen nad tem, toda ona je moja mecenka, she vech od tega. Zhelim ... ne ... hochem ji izkazati hvalezhnost za vse, kar je naredila zame in za Marjanov arhiv. Na njene milijone, ki so mi she ostali, raje sploh ne pomislim. Najraje bi jih vrnil.

Ona pa noche biti vsiljiva, moja pretirana hvalezhnost bi ji shla na zhivce, to vem. Zanjo je bila vsota, ki mi jo je dala, drobizh. Vseeno pa ne razumem, zakaj ravno meni. Nekaj bo hotela od mene, enkrat zhe. Jezi me, da ne morem vedeti, ne kaj ne kdaj. Niso dobri obchutki, nisem svoboden, dolgujem ji. Hochem ji pokazati vsaj to, kje zhivim.

»Lahko me spremish in ti skuham kavo, che zhelish,« ji rechem.

»Jasno, da zhelim,« se nasmehne, »che je tebi prav.«

»Meni je prav,« rechem jaz, toda najbrzh je zachutila, da nisem najbolj preprichljiv, ker molchi. »Greva kar takoj?« vprasham, ker sem zhe pokadil cigareto.

»Ja, jaz imam chas.«

Tik preden zavijeva v mojo ulichico, se predme postavi Janez, ravnokar je prav tukaj parkiral kombi. »Slishim, da pripravljash prevrat,« reche, »vsi govorijo o tem.«

»Kakshen prevrat?«

»Baje imash v rokah take informacije, da lahko bistveno spremenish razmerje sil v parlamentu, che jih objavish. Nimam pojma, kako bi ti to lahko konkretno ratalo, tudi noben drug ne ve, ampak govori se pa.«

Molche odkimavam in se chudim, malo mi gre na smeh. Kako naj bi jaz, ki cele dneve in nochi doma komponiram svojo sedmo simfonijo, vplival na politiko, mi ni jasno.

»Baje se je predsedniku Borcev zaradi tebe zmeshalo, ker si ga izsiljeval.«

»Kako sem ga izsiljeval?«

»Ne vem, ampak dal ti je informacije, s katerimi lahko sesujesh célo njegovo generacijo, to je pa tako rekoch pol levice.«

»In ti to verjamesh? Saj me vendar poznash?«

»Ne vem, slishim pach. Moram iti, nisem prichakoval, da bosh postal desnichar. Lepo se imej,« se poslovi.

Celjanka gleda za njim in pripomni: »Tale je pa obveshchen. Kadarkoli ga srechava, zdaj je to zhe drugich, pove kaj novega o tebi. Vsaj od njega kaj izvem, ti si itak ves skrivnosten.«

»To, kar pove on, ni res,« rechem, a vidim, da me dvomljivo gleda.

»OK, saj vem, da te tako opravljajo, ampak nekaj zhe mora biti na tem, che ne, se ne bi toliko govorilo naokrog. Nekje je slishal, najbrzh si ne zmishljuje sam.«

»Ja, to je najbrzh res,« se strinjam, »ampak me ne zanima kaj dosti. O vsakem chloveku se kaj govori za njegovim hrbtom.«

»Vidish, ti imash vsaj tegale prijatelja, da ti pove. Jaz bi na primer rada vedela, kaj vse govorijo o meni, pa mi ne pove nobeden.«

»Tale Janez je res eno klepetalo. Meni bi bilo chisto vseeno, che mi ne bi nosil vseh teh neumnosti. Zdaj jih sicer nekaj poznam, ampak je skoraj isto, kakor che jih ne bi.«

Na dnu vsega me te Janezove zgodbe vendarle zachenjajo malo vznemirjati. Od kod se porajajo, komu prihajajo na misel, kdo jih prvi razshirja? Chemu? Janez jih samo od nekoga slishi in potem raznasha naokoli. Che se bo to she kdaj ponovilo, ga bom vprashal, od kod mu vse to.

S Celjanko prideva do bloka, pripeljem jo v stanovanje, opazim, da je presenechena, ker je tako majhno in res reche: »Kaj vechjega bi si pa zhe lahko privoshchil? Cheprav mi je vshech, da imash tako malo stvari. Jaz bi jih tudi raje imela manj.« Ogleduje si mojo razmetano kuhinjo, gre na balkon, vshech ji je razgled, nato se ustavi pri delovni mizi, okrasheni s polnim pepelnikom. Shele zdaj opazim, da je v kotu nad mizo pajchevina.

Potem srkava kavo na balkonu, njej natochim she kozarec konjaka. Vedno bolj je sproshchena, vstane, naslanja se na ograjo, pred mano, v kratkem krilu in bosa. Njen vonj she meni, nepoznavalcu, pove, da je nadishavljena z neko drago rechjo, res lepo dishi. Prijetno je v popoldanski senci, najraje bi she jaz kaj spil, che me ne bi preganjali shtirje akordi, ki bi jih moral nujno takoj zapisati v tochno takem zaporedju, kot mi donijo v glavi.

»Kdaj greva spet na tvoje mochvirje? Zaljubila sem se v tisti kraj.«

»Lahko bi shla mogoche po kosilu, prej bi rad zapisal she en odlomek, ves chas me zhe preganja ...«

»Preganja te? Kako dramatichno! Jaz bi tudi rada, da bi me kaj takega preganjalo. Cheprav v resnici sploh ne vem, na kashen odlomek mislish.«

Razlozhim ji, kaj pishem, ona pa hoche vedeti, kako se to dogaja, kaj chutim, kaj slishim, kako se to zapishe ... Rad ji to razlagam, za kaj takega chlovek tezhko najde poslushalca, pa she dober obchutek je, che koga zanima, kaj ustvarjash. Ne razume kaj dosti, to mi je jasno, ker se pach ne spozna na glasbo, ampak vem, da bi rada chim vech razumela.

»Komaj chakam, da slishim to tvojo simfonijo. Kdaj jo bodo zaigrali?«

»Dvajset let po moji smrti.«

»Zakaj shele takrat?«

»Vse ob svojem chasu,« skrajsham sicer dolgo zgodbo, ki se mi je zdajle res ne da pripovedovati. Postajam namrech nestrpen, rad bi chim prej zapisal to misel, ker mi vse glasneje sili iz glave. »Ti bom enkrat razlozhil.«

»Saj si lahko kar mislim. Najbrzh te ovirajo senilni starci, v strahu, da bi njihova glasba zbledela ob tvoji. Raje forsirajo svoj podmladek, si kar mislim, kakshno muziko si ta zmishljuje. Cigu migu.«

»Tako nekako, ja, cheprav ...« Ne bom zdajle razglabljal o tem.

Nekaj chasa molchiva, jaz se nestrpno presedam, ona to seveda vidi in razmishlja, kaj bi bilo najbolj pametno. »Imam idejo,« reche, »kaj che bi jaz nekaj skuhala, ti bi medtem napisal tisti tvoj odlomek, po kosilu greva pa na mochvirje? A imash kaj doma? Che nimash, grem lahko v trgovino ...«

Ideja mi je vshech, prav to se tudi zgodi. Mineta dve uri, zapishem vse, kar je bilo treba, ona pa je shla v trgovino, se vrnila s polno vrecho hrane, nato pa pripravila shpagete s tuno in solato z jajchkom. Z uzhitkom pojeva, cheprav ni najboljsha kuharica na svetu. Po kosilu sedeva v njen avto, zdaj zhe pozna pot, po kateri se pride na posestvo. Izkazhe se, da se je pripravila na ta izlet: ko se pripeljeva, iz prtljazhnika vzame dva zlozhljiva stola, mizico, nanjo postavi buteljko, dva kozarca in krozhnik narezanega sira. Sediva, poslushava ptice, se pogovarjava ... Razlaga mi svojo zhivljenjsko zgodbo, kako je zhivela v skromni druzhini, delala v tovarni, ker ni bilo denarja za shtudij, dokler ni spoznala pokojnega mozha. She posebej poudarja, da se ni porochila z njim zaradi denarja, ampak iz ljubezni. »Res hochem, da to vesh, ker me vechina nevoshchljivk zlobno opravlja, da sem kurba, ki si je vzela starega, bolanega dedca zato, da bi obogatela. To ni res, imela sem ga rada, cheprav je bil mogoche res lopov, ampak do mene je bil iskren in dober. A mi verjamesh?«

»Seveda ti, zakaj ti ne bi ...«

Pogleda me, che mislim resno, in ker sem jo preprichal, nadaljuje. »Vesh, moj mozh ni hotel otrok, slutil je, da ga bodo slej ko prej zaprli, potem bi pa otroci trpeli ...«

»Zakaj bi ga zaprli?«

»Ne vem, kakshne posle se je shel ... Sigurno ga ni skrbelo brez veze.«

V kroshnji nad nama se razpoje shkrjanchek, poslushava ga. Ona je vsa blazhena, malo je tudi zhe pijana, videti je neizmerno zadovoljna.

»Midva sva en posrechen par,« reche, »jaz sem itak zhe navajena, da svojega moshkega seksualno ne privlachim. Ti si sicer precej mlajshi od njega, zato bi prichakovala vsaj kakshen pogled, che zhe ne dotik.«

Neprijetno je sedeti ob seksi mecenki, ne da bi se spravil nanjo, kadar si to zazheli. Zadrzhuje me butast obchutek, da si me je kupila. Nochem tega, jaz sem svoboden, che si zheli kupiti seks, naj si poishche koga drugega. Saj vem, to so neumni predsodki, toda jaz jih imam in jih mislim imeti she naprej.

»Vesh kaj, ti imash predsodke,« mi pove she ona. »A ne bi bilo fino, zdajle v naravi?«

»Zhal mi je, jaz sem pach tak. Tako chutim.«

»Ja, saj.«

Razocharana si nalije she en kozarec vina in reche: »Sicer pa nochem od tebe nichesar zahtevati. Imam samo eno proshnjo.«

»Povej.«

»Rada bi prav tukajle postavila hisho iz lesa.«

»Seveda, saj je vse to pravzaprav tvoje.«

»Ne, ni. Nochem komplicirati okrog tega, hochem samo tvojo privolitev.«

»Imash jo. Samo nekaj je ... Tukaj so vsako leto poplave, tole, kjer sva, bo kmalu jezero.«

»Ja, tochno o tem sanjam. Jaz sem v hishi, povsod okrog mene pa voda ...«

»Bi jo morala zgraditi na kolih.«

»Ja! A jo lahko? Nimash nich proti?«

»Nimam.«

»V redu! Komaj chakam! Takoj jo postavimo, chim bo mogoche!«

Dam ji naslov odvetnika Kosticha, ki bo uredil vse formalnosti, za ostalo bo poskrbela ona. Preden se odpraviva, ji moram she obljubiti, da ji bom sporochil, kdaj bodo tukaj poplave; takrat bova v hishki sredi jezera spila she eno buteljko.

 

Marjanov arhiv je medtem urejal Boris. Po novem je vsak dan kosil pri Mariji, zato pa je domov odhajal eno uro pozneje. Delo je napredovalo bolj pochasi, kot prej, a zdaj, ko ni bilo vech Marjana, se ni nikomur mudilo. Borisu sem prepustil vse, delo je poznal, le redko mi je telefoniral in kaj vprashal. She vedno sta v uti na vrtu prebivala dva varnostnika, eden chez dan, drugi ponochi, finance je urejala neka rachunovodska agencija in to je bilo vse v zvezi z delom.

Marijo sem obiskal vsako soboto, takrat je vedno skuhala kaj posebnega, ponavadi tisto, kar je imel Marjan najraje. Pogovarjala sva se o njem, najvech je govorila ona in to tako, kot da je she zhiv, le da ne vech na Zemlji. Kot mi je razlozhila, je bil Marjan z vsem na tekochem, opazoval nas je z vishav in skrbel, da se nam ni kaj hudega zgodilo, kakor nekakshen angel. Cheprav je bila Marija srechna, mi ni nikoli pozabila povedati, da bo shla tudi ona kmalu k Marjanu, meni pa bo zapustila vse, kar ima.

Sprasheval sem se, zakaj mi zhivljenje naklanja toliko darov, kako da mi je omogocheno tako lagodno zhivljenje, toliko lepshe in polnejshe od zhivljenja vechine drugih ljudi. Ni se mi bilo treba ukvarjati z banalnimi stvarmi, na primer vsak dan hoditi v sluzhbo, lahko sem v miru ustvarjal, ne da bi mi bilo treba skrbeti za prezhivetje ... Odgovoriti si seveda nisem znal, lahko sem le ugibal: mogoche je bila moja zhivljenjska vloga izpolnjena s tem, da sem pisal resnichno glasbo, tu in tam pa she popazil na Marjanov arhiv. Konec koncev je bilo tudi to delo, cheprav - ali pa mogoche ravno zaradi tega - mi je bilo oboje v zadovoljstvo.

Vechina mojih znancev, s katerimi se zhe dolgo nisem vech srecheval, saj sem zhivel odmaknjen od sveta, je menila, da sem lenuh, prisesan na drzhavne jasli, ki nich ne dela, a kljub temu zhivi v izobilju. Pomagal naj bi si s svojimi nekdanjimi zvezami v politiki, mnogi so verjeli celo govoricam, da denar preprosto kradem, ali pa ga nabiram s tem, da izsiljujem ljudi, ki ga imajo dovolj. Nekateri so mi pripisovali velik vpliv pri odlochanju o javnih sredstvih, kjer naj bi pobiral visoke provizije, drugi so me imeli za uspeshnega lobista, ki za drage denarje posega v aktualna politichna razmerja med politichnimi strankami, kar naj bi mi uspevalo zaradi mnogih tajnih informacij, ki naj bi jih imel, cheprav se meni o njih ni niti sanjalo.

Samo zaradi takshnega obrekovanja se je lahko zgodilo, da je On nekega dne pozvonil pri gospe Luciji, vdovi Perunovega sina Justina. Gospa Ga prej she ni poznala, sprejela Ga je, ker ji je zhe pri vratih povedal, da ve za Perunove zlochine in njegovo vlogo pri bratovi smrti. Zlagal se ji je, da je Justina tudi osebno poznal in da globoko sochustvuje z njo.

Gospa je iz pogovorov med pokojnim mozhem in njegovim ochetom dobro vedela, da je bil Perun funkcionar zhe med drugo vojno, tik po njej pa se je povzpel zelo visoko v oblastne kroge, od koder je imel shirok pregled nad povojnimi poboji. Marsikateri ukaz je shel skozi njegove roke, cheprav so ga izdali njegovi nadrejeni. V pogovorih z Justinom se je vchasih s to svojo vlogo celo hvalil, tisoche in tisoche zhrtev tistih grozljivih eksekucij je shtel samo za stransko shkodo pri oblikovanju nove drzhave, shkodo, ki je bila neizbezhna in koristna tudi za razvoj nashega naroda. Justin se ni mogel sprijazniti, da bi lahko bilo mnozhichno pobijanje ljudi za kar koli koristno.

»Prekleti Perun! Nekoch se je poshalil, da dokazano ni boljshega gnojila za rast koruze od chloveshkih trupel, tega ne bom nikoli pozabila!« je jokala gospa Lucija na Njegovi rami. »Kako se je mogel norchevati iz chesa takega!?! Moj Justin je moral tashne besede poslushati vedno znova, oche je od njega zahteval, da naj bi razmishljal o teh recheh enako kot on, Justin pa tega ni mogel, cheprav je bil njegov sin ... Bilo ga je sram, da ima takshnega ocheta. Zhelel si je, da bi oche sprevidel, v kakshni zmoti zhivi, a se to ni zgodilo. Nasprotno, starec je z leti postajal vse bolj preprichan, da je bilo vse, kar se je takrat zgodilo, prav. S takimi stalishchi je nastopal tudi v javnosti! In to vedno glasneje! Moj Justin ni mogel vech gledati ljudem v ochi, zlasti tistim svojim prijateljem in znancem, ki so jim ochete pometali v jame. Na koncu si je poiskal uteho ... v smrti. Jaz pa sem ostala sama,« je jokala Lucija.

On jo je navzven tolazhil in sochustvoval z njo, navznoter pa je bil silno vesel, da se mu je uboga gospa tako iskreno odprla. Skrivaj je posnel vse, kar mu je povedala. »Gospa Lucija, se vam ne zdi, da bi morali ljudje vedeti za takshne stvari? Zakaj svoje zgodbe niste povedali kakshnemu novinarju? Tudi vam bi bilo konchno lazhje, ko vsega tega ne bi vech potiskali vase,« jo je sprasheval.

»Nisem mogla! To bi bila sramota za vso druzhino, tudi za Mirana in Janjo, pa za Vido, Mihca ... za vse nas. Vsi bi nas obsojali, ker smo njegovi sorodniki.«

»Pa saj vi niste nich krivi!«

»Smo. Krivi smo, ker smo vsa tista desetletja molchali, cheprav smo vse vedeli.«

»Seveda ste molchali, saj takrat se ni smelo govoriti o teh grozodejstvih. S tem bi prevech tvegali! Zdaj pa zhe dvajset let niso vech tisti chasi, zdaj je drugache!«

»Nich ni drugache,« je vedno glasneje jokala Lucija, »stari ima danes she vech mochi, kot jo je imel takrat! Nich se ni spremenilo!«

On jo je she kar prepricheval, da naj reva vendarle kaj stori, v bistvu pa jo je nagovarjal, naj pricha proti Perunu, che se bo proti njemu zachel sodni proces, toda gospa Lucija ni hotela o tem niti slishati. Tisochkrat raje je takole trpela, kot da bi prizadejala sramoto imenu svojega Justina, cheprav je bil zhe dolgo mrtev.

 

Na sedezhu borchevske organizacije tokrat poleg chetvorice velichastnih, Peruna, Groma, Bliska in debele Vide, sestankuje tudi njihov shtiridesetletni tajnik. Ravnokar se prichkajo, kam je poniknilo 40 tisochakov. Prvo tochko dnevnega reda so zhe uspeshno reshili, vladi bodo poslali soglasje za financiranje raziskav dna morskega zaliva, kjer naj bi se nahajala topla voda. Za to soglasje jih sicer nihche ni prosil, toda organizacija je zachutila pomembnost te problematike, zato nastopa samoiniciativno. Naj se ve, da jo skrbi tudi za prebivalce na obali, ki jih bo topla voda nekoch ogrevala za bistveno manj denarja, kot jih zdaj ogrevata plin in elektrika. Ta njena socialna politika je bila poleg ideoloshkih vprashanj vedno prva v vrsti politik, pri katerih so se Borci udejstvovali v korist slovenskega naroda. Toda 40 tisochakov je vendarle izginilo neznanokam, cheprav nekje zagotovo so. Ali so konchali v zhepu katerega od udelezhencev sestanka?

Najbolj sumljiv je seveda tajnik. Chetvorica z vso strogostjo zahteva od njega, naj dokazhe svojo nedolzhnost. She vsak njegov predhodnik se je moral v takem primeru posloviti od sluzhbe, ne glede na to, ali je nedolzhnost dokazal ali ne. Che bi bil pameten, minusa v tekochi bilanci raje ne bi omenjal, a tale ni pameten, temvech poshten, torej bo potegnil ta kratko.

Tezhko bi bilo zatrditi, da je vsak od chetvorice vzel 10 tisoch, tajnik pa nich, kajti oni shtirje so bili zhe vechkrat odlikovani, doslej proti njim ni bilo she niti ene pritozhbe, tudi obchasnega primanjkljaja v blagajni she nihche, razen treh, shtirih neukih tajnikov, ni problematiziral, pa she tisti samo, dokler niso bili odpushcheni. Kakor koli chlovek obrne to zgodbo, je shlo vedno za zasluge: eni so bili pach bolj zasluzhni od drugih in temu primerno se je meril tudi njihov zasluzhek. Chista resnica je bila, da so tudi delali vech od ostalih chlanov organizacije, saj so se v pisarni dobivali skoraj vsak vecher, pridno sestankovali, premlevali aktualne dogodke izpred desetletij, poleg tega pa tudi marsikaj usodnega postorili: od cenzuriranja knjig o medvojnih in povojnih dogodkih, do organiziranja proslav, kadrovanja in she mnogo tega. Zakaj torej ne bi smeli poleg zasluzhka, ki jim je pripadal, zasluzhiti she kakshne malenkosti?

Tajnik dokazuje, a seveda ne more dokazati, da ni vzel nichesar, razen plache. Perunu se jezhijo brki, Grom bliska z ochmi, Blisk rishe na papir velikansko shtevilko 40.000, jo uokvirja, podchrtuje, senchi, opremlja s klicaji, Vida pa reche: »Gospod tajnik, takole zhal ne bo shlo. Kar odidite, tukaj vas ne rabimo vech. Prejeli boste odpravnino, najverjetneje pa vam bomo napisali tudi priporochilo za kakshno drugo sluzhbo.«

Tajnik pomisli, da bi se uprl, zhe hoche zagroziti s tozhbo, tedaj pa se spomni, da imajo ti shtirje mogochniki telefon, s katerim lahko poklichejo na sodishche in vse uredijo tako, kot jim pashe. Raje se odlochi za odpravnino, she bolj pa mu je pomembno obljubljeno priporochilo, tako da zhe chez pet minut ni vech v pisarni ne njega ne njegovih stvari.

Ko odide, se chetvorica poshteno nasmeji, povejo si nekaj vicev na njegov rachun, se posmehujejo njegovi naivni prizadevnosti, ko je klecheplazil okrog njih, se jim prilizoval in tako naprej, pri tem pa se pretvarjal, da je she bolj pravoveren, kot oni. Hahaha, se razlega po pisarni, ko vstopi On. Smeh v hipu potihne.

»Tovarishi, lep pozdrav, she zmeraj nisem prejel predplachila!« zachne On kar z napadom.

»Kako da ne? Nemogoche! Najbrzh je kriv tajnik, pravkar smo ga odpustili!« pojasnjuje Blisk.

»No, zadnji teden she nisem preveril rachuna, mogoche je denar vmes vseeno prispel. Che pa ni, ne vem, kako bo z nashim sodelovanjem! Krivec se vam lahko izmuzne in zmaga na naslednjih volitvah. Tega pa nochete. Opozarjam vas, da manjka do volitev samo she nekaj mescev!«

Blisk steche v tajnishtvo preverjat knjigo nakazil, ostali se prestrashijo, da ne bo kaj narobe, edino Perun ostane miren, ker ni dobro razumel, za kaj sploh gre.

»Perun, nekaj se morava zmeniti na shtiri ochi,« reche On z zelo jasno dikcijo, ker ve, da Perun od povratka iz norishnice nekoliko tezhje dojema prehitre besede.

»Kar povejte, kaj vas muchi, mi si med sabo zaupamo, nimamo nobenih skrivnosti,« odvrne Perun.

»Jaz te bom kar tikal, ker lopovov ne vikam vech, pogovoriti se morava pa o svinjarijah, ki si jih pochel v zhivljenju. Mislim, da tvoji tovarishi tule she ne vedo zanje,« pove On tako pochasi, da Perun vse razume. »Prinesel sem nekaj starih dokumentov, meni je vseeno, che jih vidi tudi babi Vida, zlasti tistega o smrti njenega brata. Tegale, poglej!«

Perun prime dokument, nekaj chasa mirno bere, potem pa se mu zachnejo tresti roke. Zbegano se ozira okrog sebe, ne ve, kaj bi.

Vtem se vrne Blisk s knjigo v roki, zmagoslavno pokazhe izpis o izvrshenem nakazilu: »No, vidite, da smo vam nakazali, vse v skladu z dogovorom!«

On s telefonom poslika izpis in vprasha Peruna: »Kako je zdaj, naj tovarishi ostanejo?«

»Ne!« vzklikne Perun. Proseche daje trojici znamenja, naj se vendar zhe umaknejo v tajnishtvo.

»Kakshne skrivnosti so to, Perun?« ga vprasha komandant Grom. Doslej je namrech mislil, da vsaj med njima dvema ni prikritih zadev, a se je motil.

»Kaj je to, o smrti mojega brata?« hoche vedeti Vida.

»Nich, Vida, nich,« se izvija Perun.

»Che se mislita pogovarjati o dodatnih investicijah, ne grem nikamor!« je odlochen Blisk.

»Pojdite, prosim, vse vam bom pojasnil potem,« jih proseche naganja Perun, toda oni kar sedijo vsak na svojem stolu. »Ja porka madona, poberite se zhe v tajnishtvo!« tedaj zavpije tovarish predsednik na ves glas, kar konchno zalezhe; vsi pretreseni se godrnjaje odstranijo v sosednji prostor. »Od kod vam ta papir?« nato vprasha Perun Njega.

»V torbi jih imam she kar nekaj,« reche On, »o streljanju dvanajstih nedolzhnih vashchanov v Rovtah leta 1944, na primer, pa zapis o tvojem sestanku s SS podpolkovnikom Richterjem istega leta, da ne omenjam tele tvoje fotografije z eksekucije na kochevskem, prav lepo si zgledal s chrnimi brki ...« On medtem brska po papirjih v torbi, vzame iz nje omenjeno fotografijo in jo polozhi na mizo, obrnjeno proti Perunu. Starec je videti, kot da ga zadeva kap, lovi sapo, drzhi se za prsi. Ne more verjeti ochem, nekaj jeclja. »Takoj se umiri, sicer poklichem tvoje tovarishe!« mu zagrozi On. Perun se na silo umiri, nepremichno obsedi na stolu in bolshchi v fotografijo.

»Nisem hotel, nisem vedel ... moral sem ...« se polglasno opravichuje.

»Vidish se, to si ti! Kar poglej se dobro. Pomisli, kaj bo, ko bo to videla vsa Slovenija. Pa ne samo Slovenija, tudi sodishche v Haagu in cel svet.«

Perun hoche spet loviti sapo, da bi se lazhje smilil samemu sebi, toda On mu tega ne dopusti: »Takoj se spet umiri, sicer poklichem debelo Vido! Chas je zhe, da zve, kdo je v resnici odgovoren za smrt njenega brata.«

»Tega ne sme nikoli zvedeti!« skoraj zahlipa skrusheni predsednik. »Kaj hochete od mene?«

»Zaenkrat nich, ti bom telefoniral, ko bo treba, glej, da bosh imel telefon ves chas pri sebi!« odgovori On, spravi dokument in fotografijo nazaj v torbo, zhe skoraj odide, ko se spomni, da je she na nekaj pozabil: »Aja, pozdravlja te Lucija, malo mi je pripovedovala o tem, kako si zatrl Justina. Povej mi, kako se pochuti oche, che ve, da je njegov sin storil samomor zaradi njega?«

 

Jaz sem tedaj o svinjarijah, ki jih je pochel On, vchasih kaj zvedel od Janeza, sicer pa nich. Nisem se niti ukvarjal s tem, ker sem se posvechal drugim rechem. Shele zdaj vem, da bi se marsikaj odvijalo drugache, kot se je, che bi to, kar o Njem vem zdaj, vedel zhe takrat. Tako pa sem slepo mislil, da je Njegova zgodba lochena od moje, ker je pach izmishljena in nima realne vrednosti. Shele dosti pozneje se je izkazalo, da so celo nekateri ljudje, ki so mi bili blizu, svoj odnos do mene oblikovali tudi glede na to, kar je pochel On. Z mano so bili torej drugachni, kot bi bili, che Njega ne bi bilo.

Julijana je zhe takrat vedela za oba, Zanj in zame. O Njem ji je vchasih kaj zaupala Cvetka, s katero sta kar precej prijateljevali, zlasti po kakshni hujshi nochni izkushnji, ko je komaj ostala zhiva in se je lahko potozhila edinole dobri prijateljici. Julijana je to znala biti; ni veliko govorila, a je bila odlichna poslushalka. Tochno tak tip prijateljice je rabila Cvetka. Ona namrech ni znala molchati vech kot minuto, kadar je zachela govoriti, pa je ni mogel nihche ustaviti, razen Njega, seveda, ki jo je - che ne drugache - utishal z roko chez usta ali pa kar z obema okrog goltanca. Vchasih je jokala na Julijanini rami, kadar je s sonchnimi ochali skrivala novo modrico okrog ochesa, enkrat ji je celo pokazala opeklino od cigaretnega ogorka sredi dlani.

Julijana me ni poklicala zhe od Marjanove smrti. Ni prishla niti na pogreb niti izrechi sozhalje Mariji, s katero sta se prej kar dobro razumeli. Meni se ni moglo niti dozdevati, zakaj se je spet tako odmaknila, mogoche ji je kdo kaj grdega natvezil o meni. Nekajkrat sem ji telefoniral, a se ni niti oglasila niti ni vrnila klica. Bilo mi je zhal, pogreshal sem najine sprehode, cheprav so bili redki, vendar pa vedno prijetni.

Sem se pach sprehajal sam, toda med marsikaterim sprehodom sem vechkrat pomislil nanjo. In kadar chlovek vechkrat pomisli na drugega chloveka, se med njima vzpostavi povezava, ki ju v koncentrichnih krogih vedno bolj zblizhuje, dokler se ne srechata. Ravno obratno kot tedaj, ko na nekega chloveka nochesh vech misliti in se zato zagotovo ne srechash vech z njim ali pa ga na svoji poti preprosto ne opazish.

Z Julijano sva se srechala na tekochih stopnicah, ko sem se pripeljal z njimi iz podzemne pasazhe; prav v trenutku, ko sem prishel na vrh, se je hotela ona spustiti po vzporednih stopnicah navzdol. Srechanje je bilo neizbezhno.

Bila je precej bolj zadrzhana kot zadnjich, le s tezhavo sem jo pregovoril, da je shla z mano na kavo vsaj za kratek chas. Najprej me je samo poslushala, potem pa mi je povedala nekaj, kar bi mi morala povedati zhe takoj, ko je zvedela, a mi ni. She kar nekaj chasa sem ugibal, zakaj.

»Se spomnish Cvetke?« me je vprashala. »Ona je moja znanka, no, mogoche celo prijateljica, ki se sicer ukvarja s politiko. Podpredsednica stranke NSD, saj vesh.«

»Ja, se spomnim. Od kod jo pa ti poznash?«

»Ah, kar naprej me snubi, da bi delala v njenem volilnem shtabu. Vchasih se dobiva, malo poklepetava, to je vse,« mi pove. Zachutim, da bi mi lahko povedala she dosti vech o tem. »Vcheraj pa sem jo videla skupaj z Borisom, nisem vedela, da se poznata. Chudno se mi je zdelo, ker sem jo Borisu enkrat v arhivu mimogrede omenila, pa je rekel, da je ne pozna. Res chudno.«

»Mogoche sta se spoznala shele pozneje?« sem ugibal. Nisem vedel, kakshen tip chloveka je bil Boris, a chlovek bi ga kar branil pred neznano nevarnostjo, cheprav je nikjer ni bilo.

»Ne bi rekla, obnashala sta se kot stara znanca, ampak lahko se motim. Nekaj drugega je,« je dejala in se zachela obotavljati, ali naj pove ali ne. »Videla sem, da ji je dal veliko kuverto, v njej bi bila lahko mapa ali celo dve,« je vendarle povedala. »Vem, mislil bosh, da hochem prevaliti nanj svojo krivdo, cheprav si mi verjel, da dokumentov nisem vzela jaz, vsaj rekel si tako.«

»Boris?! Boris je jemal dokumente iz arhiva!? Ne vem, zakaj sam nisem nikoli resno pomislil na to mozhnost. Pa Marjan tudi ni.«

»Ja, Boris je taka faca, nedolzhen, totalno neizrazit tip, nezainteresiran za kar koli, sprijaznjen z vsem, obnasha se, kot da ne zna shteti do deset. Nihche ne bi pomislil, da ima on lahko kaj tako tveganega za bregom.«

»Prav imash,« sem se strinjal.

»Jaz zdaj tudi razumem, po kateri poti in chemu so bili tisti papirji objavljeni,« je povedala. »Zadaj je bila Cvetka in she kdo drug. Politika.«

»To, da je zadaj politika, mi je bilo jasno zhe prej, ampak to, da je bil Boris ...« sem se she vedno chudil.

»Zdaj vesh. Zanima me, kaj bosh naredil.«

»Odpustil ga bom. Kaj naj drugega? Cheprav je Marjanova kaprica, da naj se arhiv odpre shele, ko bo urejen, postala zhe chisto brezvezna. Boris si je itak lahko ogromno gradiva zhe skopiral na disk.«

»Seveda si ga je,« se je grenko nasmehnila. Rad sem imel ta njen nasmeh, ob njem sem zachutil potrebo, da bi jo potolazhil, cheprav ni trpela. Samo vedela je, za kaj gre, in tega ni bila vesela, a je tudi zhalostilo ni prav prevech.

»Julijana, zelo rad bi, da ti prevzamesh skrb za arhiv. Ne vem, kako naj drugache izpolnim Marjanovo posmrtno zheljo,« sem jo zaprosil.

»Jaz vem, kako jo lahko,« je odvrnila, »uredi ga ti.«

»Ne morem, moram napisati tisto muziko ...«

»Luksuz! Jaz bi tudi raje pochela kaj drugega. Na zhalost res ne bo shlo. Ta zgodba se mi je prevech zamerila. Najprej me izzhenete, potem pa ...«

»Jaz te nisem, prepricheval sem Marjana, naj te ne odpusti ... She sam sem odshel.«

»To je res.«

»Daj, Julijana, prosim te! Imela bosh vishjo placho in popolno samostojnost, lahko she koga zaposlish. Dva, tri ljudi, che hochesh in jim zaupash. Saj ni vech veliko dela, arhiv bo kmalu urejen.«

»Tudi to je res. Samo ne vem, che ...«

»Zaradi Marije.«

Marijo je imela zelo rada. To je bil moj zadnji adut, da jo pregovorim.

»Prav, bom to naredila. Za Marijo.«

»Pa she nekaj bosh naredila, a bosh? Vzela Borisu tisti disk, preden ga nazhenem?«

»Bom poskusila.«

Iz njenega nasmeha je izginila skoraj vsa grenkoba, zdaj sem ga imel she rajshi. Prvich se ji je takole zarisal na obrazu, odkar sem jo poznal. Od radosti sem jo objel in jo hotel poljubiti. Poljubu se je izognila, v objemu pa je ostala kar nekaj trenutkov, ne da bi se upirala. She ona je mene malo stisnila k sebi, toda samo za hip.

V arhiv se je vrnila zhe naslednje jutro, nadvse je razveselila Marijo, Boris pa se je veselil le na videz. Tisti dan je zadnjich kosil pri Mariji, spet se je vrnil k svojemu staremu urniku: delal je osem ur, potem pa se je odpravil domov. Za to, da je kaj po svoje prchkal po arhivu, mu je ostal na razpolago samo she chas, ko je bila Julijana zgoraj na kosilu.

Toda ker je moral tudi on kdaj za kratek chas skochiti vsaj na stranishche, je imela tedaj Julijana prilozhnost, da poishche disk, na katerega si je shranjeval podatke. Nashla ga je zhe tretji dan in me takoj poklicala, jaz pa sem narochil varnostniku, naj Borisa odvede iz arhiva, kamor nima vech vstopa. Vse ostalo v zvezi s tem chlovekom sem prepustil nadobudnim odvetnikom iz Kosticheve pisarne.

Zdaj bi lahko videl Julijano vsak dan, che bi hotel, toda nisem utegnil. Drugi stavek simfonije se je blizhal koncu, vzel mi je she kar nekaj dni, preden sem jo prishel prvich obiskat v arhiv. Ni bila vech sama, najela je sodelavca, sosholca s fakultete, s katerim sta se ochitno lepo ujela. Bila sta videti zadovoljna, oba nasmejana, delo pa jima je shlo hitro od rok. Tudi Mariji je bil vshech, pri kosilu so se pogovarjali kot bi bili ista druzhina, mati in dva otroka. V hishi je bilo od vse te dobre energije tako svetlo, da sem se bal vnashati vanjo svojo senco, cheprav je bilo tudi moje razpolozhenje - zaradi glasbe, s katero sem bil zadnje dni obdarovan - skoraj bleshcheche. Zato nisem vech hodil v arhiv, raje sem se presherni trojici kak dan pridruzhil pri kosilu.

Bil je petek, pojedli smo chemazhevo juho in Marija je na mizo prinesla kruhove cmoke z jurchki v smetanovi omaki pa motovilec, ko nas je zmotil Kostich.

»Dober tek! Zhal mi je, da vas motim pri kosilu, saj vas ne bi, che ne bi bilo treba.«

»Nich, nich, boste kaj malega pojedli z nami,« ga povabi Marija, vedno pripravljena na she enega gosta.

»Hvala, res ne bi, chez pol ure imam poslovno kosilo s pomembnim gospodom, ne bi ga smel zamuditi. Samo na hitro vam razlozhim, zakaj sem prishel, potem pa letim naprej.«

Marija mu postrezhe vsaj z redkvicami, tako da lahko tudi on nekaj gricka med nashim kosilom, on pa pove tole: »Bil sem na razgovoru v preiskovalnem uradu, povabili so me zaradi vashega arhiva. Zaznali so, da imate v obtoku dolochene dokumente, ki bi morali biti po zakonu varovani s strani drzhave. Razlozhil sem jim, da je shlo za tatvine in oni jih bodo zdaj preiskovali po uradni dolzhnosti. Skratka, komplikacije. Razmishljal sem, lahko se jim v veliki meri izognemo, che sklenemo neke vrste dogovor z drzhavnim arhivom. Razlozhil sem to direktorju urada, ta je po svoje zelo konstruktiven chlovek, cheprav je pod vplivom predsednika borchevske organizacije. Namrech, stari Perun je njegov oche, kar nam pride prav, ker naj bi bil tudi vpleten v zadevo s temi dokumenti. Gospod direktor tudi zaradi tega ne bi rad, da se o zadevi kaj vech razve, gotovo bodo ravnali z nami zelo previdno. Jaz torej svetujem, da zachnemo pogovore z drzhavnim arhivom; najbrzh bodo hoteli prevzeti gradivo. Ampak chas je na nashi strani, lahko zavlachujemo, che hochemo, she dve ali pa tri leta. V skrajni konsekvenci jim gradiva niti nismo dolzhni predati, ampak to bomo urejali spotoma. Vazhno je, da bodo pogovori potekali chim bolj strpno.«

»O Jezus Marija, same tezhave, a jih je res treba?« vzdihne Marija.

Pogledam Julijano, zdaj je ona vodja arhiva, poleg tega je tudi sama pravnica, naj pove, kaj misli o tem. Vidi moj vprashujochi pogled in reche: »Pameten nasvet, gospod Kostich. Jaz bi tudi ravnala tako, kot svetujete. Mogoche niti ne bi bilo slabo predati arhiva nacionalni ustanovi, ko bo do konca urejen. Prej pa ga nikakor ne bi rada dala iz rok.« Pogleda she mene in svojega novega sodelavca ter naju vprasha: »Se strinjata?«

»Se,« odgovorim jaz. »Ne vem, zakaj se mi tako zdi, ampak najbrzh bi tudi Marjan ravnal enako, che bi bil she zhiv.« Mladi kolega samo prikima, kadar sem jaz zraven, ponavadi pametno molchi. Chuti, da mi mogoche ni najbolj simpatichen, a nisem preprichan, da je res tako.

»Saj Marjan je na nek nachin she zhiv,« pove Marija, »vechno bo v nebesih. Glede arhiva pa je vedno hotel, da bi se ga uredilo in bi bil potem prosto dostopen zgodovinarjem. Tako je treba narediti.«

»Seveda, gospa, tochno tako bomo naredili, brez skrbi,« obljubi Kostich. Ko odide, se she malo pogovarjamo o tem in potem gresta Julijana in njen mladi kolega v klet, jaz pa domov.

Zhe med potjo proti domu me spet zachne skrbeti, kaj pochneta onadva sama v kleti. Kolikor poznam Marijine navade, ona nikoli ne pride dol, torej sta ves chas sama.

Skrb, da bi nekaj dobil nekdo drug, razkriva tvojo zheljo, da bi to imel ti in samo ti. V meni je torej skrita zhelja, da bi samo jaz imel Julijano. To je zame novo, imeti Julijano, o tem she nisem premishljeval, tudi zdajle skusham to misel odgnati, toda ne gre. Ali si jo zhelim zase samo zato, ker je ne privoshchim njemu, ali pa se v meni prebujajo neka chustva do nje, ki presegajo najino dosedanje prijateljstvo? Malo sem zmeden, to si priznam, a mi ni zaradi tega nich lazhje. Kot bi bil ljubosumen, ne da bi prej sploh vedel, ali jo ljubim. Che skusham razmisliti o tem s trezno glavo, pridem do spoznanja, da je to napachen vrstni red: najprej ljubosumje in shele potem ljubezen. Narobe je tudi to, da jo hochem imeti - prav bi bilo, da jo hochem ljubiti. Oh, o chem razmishljam! Nobenega povoda nimam za te misli. Razen tistega objema zadnjich, ko se je za trenutek stisnila k meni. In zdaj je sama z njim v kleti. Pochutim se kot bedak. Che se takoj ne zberem, ne bom vech mogel pisati glasbe, ampak bom zachel v chrtovje izlivati nedojeta chustva ali pa celo strah pred tem, da jih ni!

 

Po tistih trenutkih ljubosumja sem se zachel obnashati kot zaljubljen mladenich. Ves chas me je muchila zhelja, da bi shel v arhiv in se vsaj malo pogovarjal z Julijano, a ravno zaradi te zhelje nisem shel. Ko me je po tednu dni poklicala ona, sem jo odpravil chisto na kratko, odgovarjal sem ji uradno, kakor da je samo zaposlena pri meni in nich drugega. Poskusila je she dvakrat, nato pa je res poklicala samo she, kadar je nastala kaka tezhava v zvezi z delom. Zachel sem trpeti, ker se predolgo ni oglasila, toda namesto da bi jo poklical jaz, sem telefoniral svoji Celjanki. Totalno zbegan sem se pogovarjal z njo, cheprav nisem vedel, kaj naj ji sploh rechem, nisem pa ji hotel povedati, kaj me v resnici muchi. Zmeda v glavi in v srcu je naredila iz mene she vechjega bedaka, kot sem bil zhe itak.

Tako zmeshanega me je poklical Kostich, dogovoril se je za sestanek z direktorjem preiskovalnega urada, na katerega naj bi prishel tudi jaz, kot skrbnik arhiva. Bil je dezheven dan, ves premochen sem se znashel v pisarni chloveka, s katerim me v bistvu ni povezovalo nich, razen spleta okolishchin, o katerih sem vedel mnogo premalo.

»Rad bi, da me klichete po imenu,« je bil pretirano prijazen direktor, ki je hotel zhe kar na prvem sestanku pripeljati zadevo do konca. Vshech mi je bil njegov optimizem.

»Prav, Miran torej,« sem rekel, »zakaj pa ne.«

»Gospod odvetnik mi je zhe povedal, da ste pripravljeni skleniti dogovor, pod dolochenimi pogoji seveda, kar nas zelo veseli. Res bi radi tole zadevo chim prej spravili pod streho. Veste, z vseh strani pritiskajo na nas,« je zachel. »Zanimajo nas vashi pogoji, kateri so.«

Nisem imel pojma, kaj naj rechem. S Kostichem se pred sestankom nisva pogovarjala o tem, v mojih mislih pa je bil arhiv zhe nekaj chasa tabu tema, ker bi sicer takoj zachel spet misliti na Julijano, chesar nisem hotel. Bolje recheno, nisem si zhelel, da bi hotel. Zato sem kar molchal.

Namesto mene je odgovoril Kostich: »Kot sem vam zhe povedal, smo se pripravljeni pogovarjati o predaji gradiva, vendar shele potem, ko bo do konca urejeno. Zdaj je deloma she v razsutem stanju.«

»Zhal nimamo chasa za to, primer bi rad zakljuchil chim prej. Tatvine so prizadejale precejshnjo shkodo ugledu pomembnih oseb, ne bi zheleli, da se to stopnjuje,« je bil odlochen Miran.

Jaz sem ga she vedno gledal, kot da bi padel z neba, zato je namesto mene spet odgovoril Kostich: »Shkodo ugledu pomembnih oseb? Mogoche mislite s tem na vashega ocheta? Ali to pomeni, da urejate zasebne tezhave, ali gre vendarle za uradni postopek?«

»To nima nobene neposredne zveze z mojim ochetom!« je kar malo preglasno zagotovil Miran.

»Mislili smo, da je on ena od prizadetih pomembnih oseb, kot jim pravite?«

»To je res, vendar jaz tu nastopam kot direktor urada, ne kot njegov sin.«

»Aha, torej je tudi kaj takega mogoche!« je ironichno pokomentiral Kostich Miranovo zadnjo izjavo. »Bomo zhe razlozhili sodniku, kajne? Che on ne bo dojel tega, bo pa mogoche imela o tem svoje mnenje javnost?«

»Nikakor ne zhelim zaostrovati nashih odnosov, cheprav bi se lahko pogovarjali tudi na drugachen nachin,« se je namrshchil Miran. Res ga je skrbelo, kaj bo rekel oche, che se bo tole zavleklo.

»Lahko vam zagotovim, da bo brez odvechnih in neutemeljenih grozhenj dosti lazhje sodelovati,« je bil sladek moj odvetnik, meni pa je zachel iti ta neumni pogovor na zhivce.

 Nenadoma sem ju prekinil: »Miran, vse bo v redu. Reci ochetu, da se bomo vse zmenili, kot je treba. Samo she izpolnimo posmrtno voljo pokojnega lastnika arhiva, potem pa mogoche res spustimo gradivo iz rok. Ko bo urejeno! Vendar pa ne vam, ampak drzhavnemu arhivu, saj to je vendar jasno.«

Miranu prej she ni bilo, posvetilo se mu je shele ob teh mojih besedah. Ne vem, kaj je mislil, da bom dal arhiv policiji ali kaj? Verjetno ga je res hotel spraviti kam drugam, ne tja, kamor sodi. Kaj je tem ljudem? Mar res mislijo, da imajo lahko nas, preproste drzhavljane, za norce?

Dogovorili smo se, da se bomo o vsem dogovorili, in midva s Kostichem sva odshla. Premishljeval sem, ali naj povem Julijani, kaj se dogaja, konec koncev je ona zdaj vodja arhiva. Odlochil sem se, da ne.

Doma sem poskushal komponirati, toda kako naj chlovek pishe muziko, che mu za vratom visi preiskovalni urad, hkrati pa, zmedenec, noche niti poklicati zhenske, s katero se zheli chim prej srechati?

 

Tudi v Cvetkini glavi se stopnjuje zmeda. Ona sicer nima ljubezenskih tezhav, razen che bi se lahko reklo njenemu razmerju z Njim ljubezen, ampak politichne. Zdaj pa - zakaj to, kar je med njima, ni ljubezen: zato, ker uboga zhenska zhe od zgodnjega jutra priklenjena chemi zraven radiatorja v kuhinji, kamor jo zadnje chase On redno priklenja, medtem pa se je zhe zachel spushchati mrak, kar pomeni, da je vech kot dvanajst ur brez hrane, pijache, stranishcha in obleke. Ni si tezhko zamisliti, kako to zgleda. Zhejna je, lachna, lulat je ne tishchi vech, zato pa jo muchijo zhe skoraj nevzdrzhni krchi na koncu chrevesja. Chez usta ima lepilni trak, zapestji pa okrvavljeni od lisic, ker se na vsak nachin poskusha reshiti, toda ne gre in ne gre.

Tedaj pride On, iz predsobe sploh ne vstopi v kuhinjo, ampak gre samo v dnevno sobo, nekaj brska po predalih in prizhge televizor. Ona Ga kliche skozi nos, ker skozi usta ga ne more, toda tip se pretvarja, da je ne slishi. Ko se Cvetka napenja, se skoraj sprosti nasilno vzdrzhevani krch v njeni danki, zato mora znizhati glas. On medtem pride v kuhinjo, si vzame pivo iz hladilnika, nato pa she malo gleda tv. Po koncu porochil preprosto odide, ne da bi jo odreshil gorja. Tedaj ji popustijo mishice in zhivci, nastopi nevarnost, da si bo odtrgala roko, tako zelo si jo prizadeva izvlechi iz okov, toda zaman.

V tistem se vrata stanovanja she enkrat odprejo, On pride v kuhinjo, da bi se na hitro spravil nanjo, a si premisli. »Smrdi,« se zmrdne, jo konchno odpne ter zapusti zasvinjano kuhinjo. Cvetka se, ponizhana, osramochena, besna in obupana zateche v kopalnico, kjer pod tushem vsaj pol ure bridko joka.

Shele chez dobri dve uri sta s kuhinjo spet toliko chisti, namazani in dishechi, da lahko odide iz tega prekletega stanovanja, v katerem se ji zadnje chase dogajajo tako zavrzhne svinjarije. Medtem so se vsa njena razplamtena chustva zdruzhila v strashno jezo, ki jo mora zdaj nujno usmeriti nekam, v nekoga, sicer bo zadushila njo samo. Ta grozljivi dan pa ji je vendarle prinesel tudi eno dobro posledico: odlochena je, da Ga bo v nekem trenutku politichno unichila. Pogubila.

Pravzaprav je dobro razpolozhena, spoznanje, da je On navaden prasec, primeren za zakol, jo je navdalo z novimi mochmi. Dozhivela je ne samo politichno, temvech tudi osebnostno ochishchenje, dozhivela bistveno spremembo, s katero bo odslej zaznamovana njena kariera in posledichno tudi vse njeno zhivljenje.

»Halo, je tam stanovanje dr. Shtublarja?« s sladkim glasom govori v telefon, medtem ko ji natakar na mizico postavi mochno kavo z dvojno vodko.

»Ja, kdo ga pa zheli?« na oni strani odgovori gospa Shtublarjeva.

»Tukaj Cvetka Krajzingerjeva, predsednica stranke Novi slovenski demokrati.«

»Samo trenutek, gospa,« se z negotovo prijaznostjo zaslishi na drugi strani.

Cvetka nato privabi dr. Shtublarja, ki chez pol ure prisede k njej. Narochi si hrushkovec, kajti zhe zelo zelo dolgo ni sam sedel zvecher v lokalu z zhensko, ki ni bila njegova zhena, zato rabi nekaj krepkega. Prichakuje politichen pogovor, a si ne more kaj, da ne bi hkrati chutil njenega spola.

V medsebojnih razmerjih so ljudje pogosto igrachke seksualnosti. Privlachnost ali odbojnost med spoloma je bolj ali manj prisotna skoraj v vsakem trenutku, v pogledih, namigih, besedah ...

Ne samo, da je lepa in seksi zhenska lahko vzrok za spor med dvema moshkima ali pa obratno, lahko je tudi predmet vojashkega spopada, v katerem ni najbolj pomembna prelita kri vojshchakov, ampak spolnih sokov zmagovalca in uplenjene zhenske. Prelivanje spolnih sokov je cilj, prelivanje krvi pa posledica erotichnih sil, razprshenih po celi sferi bivanja. Tudi v manj drastichnih zapletih od vojne so posledice skoraj vedno predvidljive: cilj je enak kot v vojni, le posledice imajo lahko chisto praktichno naravo. V sredishchu chloveshke pameti pa je zhelja po orgazmu tako prvinska in neobvladljiva, da lahko vchasih tudi zamegli pregled nad tem, kaj vse se bo she zaradi nje zgodilo. Kadar so posledichni dogodki neprichakovani, ker pach niso bili predvideni, lahko usmerijo usodo chloveka tudi drugam, kot bi si on sam zhelel.

Ta spoznanja ima Cvetka v malem prstu, cheprav doslej ni vedela, kako bi obvladovala Njega, povsem jasno pa ji je, kaj bo z orozhjem svoje privlachnosti dosegla pri dr. Shtublarju.

Dostojanstveni gospod se je sicer uredil na hitro, preden je prishel sem, vendar je vsak njegov lasek na svojem mestu, bradica je skrbno pochesana, srajca chista in zlikana, chrna obleka skrtachena, chevlji lesketajochi.

»Kakshen fejst fant!« zazrta pod njegov pas pripomni Cvetka.

Dr. Shtublar je enkrat zhe skusil njeno neposrednost, bil je pripravljen na tovrstne besede, zato tokrat ne zardi. Preslishi pripombo in reche: »Gospa, kar k stvari, prosim, pozno je zhe. Mi, starejshi gospodje, gremo ponavadi ob taki uri zhe spat.«

»Hochesh rechi, da konchno pridete v posteljo, kjer vas zhe prichakujejo vedno voljne gospe soproge?«

»Nikar tako, prosim.«

»Kaj? A ni to bistvo vsega, seks?«

»Mogoche za vas ...«

»Jaz sem skoraj vedno za,« mu reche Cvetka, vsa nasmejana se ga zraven she pomenljivo dotakne.

»Prosim vas, no! Preidite zhe k stvari, zaradi katere ste me poklicali sem!« se on zhe jezi.

Tedaj ga ona nezhno zagrabi za mednozhje: »Jaz sem prishla zaradi tega. Zelo sem radovedna. Pri bodochih partnerjih rada chim prej ugotovim, pri chem sem, da nisem potem razocharana. Vesh, koliko je bleferjev!«

Namenoma je prekorachila njegovo mero, zdi se ji tako predvidljiv! V naslednjem hipu bo udaril resno pridigo ali pa odshel.

Zgodi se prvo od obojega: »Obnashate se, kot navadna vlachuga, kar najbrzh tudi ste! Che se me she enkrat takole dotaknete, vam bo zhal, ker vas bom ... pred vsemi vas bom osramotil.«

»To ne bi bilo krshchansko,« mu odvrne, »moral bi mi odpustiti, saj ne vem, kaj delam. Chisto si me zhe zmeshal.«

Gospod doktor se presede na stol nasproti nje, kjer bi ga z roko tezhko dosegla, vendar ona zhe sezuva chevelj. Odlochena je, da ji ne bo ushel, preresne nachrte ima z njim.

»Prosim, gospa Krajzinger, preidiva k politiki!«

»Prav, che me nochesh, se ti ne bom vsiljevala. Oprosti za prejle, nisem se mogla premagati. Prevech me privlachish. Bom bolj pridna, obljubljam.« Te besede pospremi s komaj zaznavnim dotikom bosega stopala na obmochju pod njegovim pasom. Dr. Shtublar bo odslej tezhko blefiral, da ga ni vznemirila, zachutila je namrech prve uchinke svojih prizadevanj. Njegov drugi jaz se zhe odziva, pochasi, a vendarle.

»Oh ...« hoche on nekaj rechi.

»Nehaj se pretvarjati, Shtubli, krvav si pod pasom.«

Dotakne se ga za malo dalj chasa, s prsti na nogah zhe lahko zachuti, da bo krshchansko katolishka stranka v naslednjem mandatu chvrsta zaveznica novih slovenskih demokratov. »Ne boj se,« doda, »nihche ne vidi, kaj se dogaja pod mizo. To je podobno, kot v parlamentu, a ni?«

»Nisem preprichan,« ji neodlochno odgovori, »mi smo si zastavili iskrene cilje. Zhelimo povrniti Sloveniji izgubljene vrednote ...«

»Seveda, tudi mi. Vidish, koliko imava skupnega.«

Shtublarjev drugi jaz zavzame pokonchno drzho, pripravljen se je boriti za ideale, kar se zhe nekaj chasa ni zgodilo. V programu stranke so bili ti ideali sicer nakazani, toda v praksi so doslej vse prevechkrat prevladale konservativne vrednote.

»Si ga videl, borca za lepshi vsakdan?« zashepeta Cvetka in z nogo bozha svojeglavega Shtublija pod mizo. Njegov gornji gospodar, kolikor ga je videti nad mizo, se dela finega, nedolzhnega in pametnega, je pa res, da noge predsednice novih demokratov ne odriva vech tako odlochno. Na srecho je sredishche dogajanja v kotu kavarne, nihche, razen natakarja, ne opazi, kaj se dogaja.

 »Zdaj pa dovolj!« nenadoma chisto resno za spoznanje povzdigne glas dr. Shtublar. »Nochem, da bi ... oh ...«

»Tako, ja, a ni zdaj malo bolje, kot je bilo?« vprasha Cvetka. She malo pognete Shtublija, potem pa pochasi spravi nogo nazaj v chevelj. »Vidish, za take vrednote se bova skupaj borila, cheprav je v pogodbi, ki si jo podpisal zadnjich, napisano malo drugache.«

»O tem ni nich napisano,« se ne strinja gospod doktor, premishljujoch predvsem o robchku, ki si ga ni vtaknil v hlachni zhep, ker ni hotel pokvariti lepo zlikanega roba hlach. Iz izkushenj ve, da robec v hlachnem zhepu naredi hribchek, s chimer se zlomi sicer ravna chrta roba. »Moram na wc, se opravichujem ...«

»Pochakaj, da se zmeniva do konca,« odlochno reche Cvetka. »V pogodbi pishe, da se bosta dogovarjala ti in On. Pred tem se bova pa vsakich dobila midva, a je prav? Se bova vse zmenila, pa she tvoj Shtubli bo povedal svoje.«

Doktor med kimanjem pohiti proti wc-ju, da se ne bi pojavil madezh she na zgornjih hlachah. Toda mogoche je zhe prepozno! Joj, kaj che bo prishlo skozi! Res neprijeten konec zelo prijetne izkushnje, cheprav je bila na nek nachin izsiljena.

Medtem natakar po telefonu poshlje Cvetki nekaj fotografij, na katerih se ona - vsa pohotna - gospoda tako ali drugache dotika. Najboljsha je prva, na kateri ga zagrabi za mednozhje, on pa ima na obrazu sladko-kisel nasmeh. Lep je tudi njegov portret, samo obraz v trenutku, ko mu prihaja.

Hudobnica se she vedno naslaja nad fotografijami, ko se dr. Shtublar ves zresnjen in skesan vrne z wc-ja. »To se ne bo vech ponovilo!« odlochno zatrdi.

»Seveda ne, tem rechem je treba strechi z domishljijo, brez skrbi, ne bo se ponovilo, bova drugache ...«

To ni tisto, kar je hotel povedati. »Sploh ne bova!« reche pod bichem obchutka krivde, ker ga napada strashno vprashanje, kako bo zheni pojasnil liso na hlachah. Tolazhi se, da je mogoche ne bo opazila.

»Te skrbi, kaj bo rekla gospa soproga? Mogoche bo pa razumela, che ji razlozhish, da gre za urejanje druzhbenih razmerij, pri chemer je seks kljuchnega pomena. Lahko se sklichesh na psihoanalitike ali pa na tistega shizofrenega filozofa, ki zadnje chase tako zhivchno promovira Slovenijo, kako se zhe pishe ...«

»Ne zafrkavaj, raje priznaj, da je bilo to navadno posilstvo, jaz sem bil do konca proti,« jo Shtublar prvich tika, po chemer Cvetka sklepa, da se zblizhujeta.

»Novi demokrati menimo, da posilstva sploh ne more biti, ker zhenske zhe po svoji naravi itak ves chas izzivamo spolni akt. Vshech nam je, da se moshki vechino chasa zadrzhujete, ker ravno to ustvarja tisto prijetno, vseskozi prisotno napetost, ampak che se vam pa kdaj ne uspe obvladati, smo si same krive.«

»Ne vem, kako bomo sodelovali z vasho stranko, che imate tako filozofijo,« reche Shtublar, cheprav se v bistvu strinja, da je tako. Zhenske so tudi po njegovem mnenju zvodnice, skushnjavke, zlasti tale gospa, ki se ga je prejle tako predrzno lotila, da ni utegnil niti pomisliti na odlochen upor.

»Vasha krshchansko katolishka stranka naj she kar naprej obsoja grdo obnashanje vseh vrst, dragi gospod predsednik, tudi jaz sem proti grehom, in to proti vsem desetim, ampak kaj, ko sem tudi sama greshnica. Vesh, enkrat se ti bom spovedala, natanchno ti bom opisala svoje najhujshe grehe. Preprichana sem, da mi bosh odpustil, ker ti ga bom hkrati ...«

»Nochem niti slishati!« zaskrbljeno vzklikne Shtublar. Posveti se mu namrech, da njunega razmerja she zdalech ni konec. She se bosta srechevala, skupaj se bosta shla politiko, ona bo pa vsakich tezhila s temi njenimi ... neprimernimi, nevarnimi seksualnimi prijemi. Vse bi dal, da bi se lahko temu nekako izognil, cheprav ga po drugi strani, che si vendarle iskreno prizna, mochno privlachi oboje, politika in seks.

»Moram domov, pozno je zhe!« reche ves nervozen.

»Kar pojdi, Shtubli, saj sva se zhe vse zmenila.«

»Kaj sva se zmenila?«

»Da ne bova Njemu prepushchala prevelike iniciative.«

»Aha, to. Pravzaprav sem tudi jaz za to, che se bo le izshlo brez hujshih tezhav. Saj vesh, kakshen dogovor sem podpisal z njim.«

»Vem, ampak midva sva se pa zmenila ustno. Tako she bolj drzhi.«

»Bova videla, kako bo s tem.«

»Jaz sem preprichana, da bo zelo lushtno.«

 

Medtem ko je novi voditelj krshchansko katolishke stranke preshushtvoval, kar bi bolj pritikalo kakshnemu liberalcu, sta se On in Krivec dobila v ribogojnici blizu prestolnice, kjer sta vecherjala zlato zapechene postrvi, srkala vinchek in nachrtovala prihodnost.

»Jutri bo tozhilstvo sprozhilo postopek,« je rekel On s polnimi usti, »danes so v partijskem shtabu she zadnjich preigrali ves proces. Preprichani so, da se jim bo vse izshlo, rachunajo, da boste shli she pred koncem naslednjega mandata drzhavnega zbora v zapor.«

»Ja,« je odvrnil Krivec, »obtozhba z vso medijsko podporo vred jim bo zadoshchala, da zmagajo she na teh volitvah. Vem, potem bom shel v arest, ampak ne za dolgo, glede tega resno rachunam na vas.«

»Brez skrbi. Ko boste oproshcheni, bodo shli oni najmanj za dvajset let v opozicijo, che bo she kaj ostalo od njih,« je dejal On. »Zanemarjajo zgodovinsko zakonitost, da po krivem obsojeni politik v arestu z vsakim dnem samo she pridobiva nove tochke. Sicer pa ni tako enostavno sesuti tega rezhima, pregloboko se je zakoreninil v podzavest mnozhice, razen che naredi kakshno takole strateshko napako.«

»Komunisti so bili uchinkoviti, ljudi so sistematichno poneumili na dolgi rok. Tega plevela v njihovih glavah se res ne da populiti samo v nekaj letih, ga je pa treba, che ne, ne bomo nikoli primerljivi z razvitimi evropskimi drzhavami. Capljali bomo za njimi, ves chas nam bo spodrsavalo nazaj na Balkan, tako kot nam zdaj,« je zhalostno dejal Krivec.

»Treba je vedeti, da se bo tudi pri nas na koncu izteklo tako, kot se je na Madzharskem. Imeli boste dvotretjinsko vechino, v vashih rokah bo vse, od ustave do zadnjega obchinskega odloka. Samo vi osebno se boste pach morali prej zhrtvovati.«

»Z veseljem,« se je nasmehnil Krivec. »Ni problem, ker bo to samo ena od etap zgodovinskega procesa, ki bo koristil Sloveniji.«

»Vsaka vam chast,« je rekel On, »da znate pogledati tudi nekaj let naprej in da se vam zdi strateshki cilj pomembnejshi od kratkorochnih taktichnih uspehov.«

»Kaj pa je nekaj let proti stoletju? Jaz sem she mlad, haha, medtem se bom ravno prav zresnil, da se potlej ne bomo vech hecali z najhujshimi problemi.«

»Kakor boste zheleli. Rad bi pa poudaril, da jaz tale projekt peljem brez lastnih politichnih ambicij, chisto profesionalno. Mogoche bi zato lahko kakshno rekla she o plachilu, saj veste, da v kapitalizmu ni nobena storitev zastonj.«

Krivec se ochitno ni maral pogovarjati o denarju: »S plachilom ne bo tezhav. Narochil bom tajniku stranke, da vas kontaktira, jaz se s tem ne ukvarjam.«

»To razumem, vendar je zhe chas, da se najprej midva zmeniva, koliko in kdaj,« je vztrajal On.

Krivec je torej vzel iz zhepa blokec, iztrgal listich, napisal nanj cifro in datum, On pa je prikimal. Preden sta odshla, sta ob prijetnem pogovoru o lepshih chasih pojedla she vsak eno postrv.

 

 

* * * * * *

 

 

 

Moja Celjanka je sama vodila gradnjo. Pomagala sta ji arhitekt, ki je narisal sijajen nachrt mostishcha, in gradbeni mojster; ta se je spoznal tudi na tesarstvo in je doslej postavljal predvsem brunarice, z mostishchem pa seveda she ni imel izkushenj. Delavci so pravkar navlekli na gradbishche celo goro presushenih in olupljenih jelshinih hlodov, cheta tesarjev in mizarjev se je z ostrimi sekirami in elektrichnimi zhagami kar takoj spravila nadnje, jih obsekavala, ostrila, oblikovala in zhagala na ves glas, da so se ptice najprej razbezhale na vse strani, nato pa so se vrnile in z nekoliko bolj oddaljenih kroshenj opazovale nenavadni direndaj. Plashila sta jih dva gromozanska stroja, ki sta kopala in vrtala globoke luknje, potem pa vbijala vanje oshiljene hlode s tezhkim kladivom. S strani jih je podajalo visoko dvigalo, tako da jih je dvigovalo s tal in jih nato navpik spushchalo v luknje, nad katerimi so hlode zgrabile roke delavcev in jih naravnale, kot je bilo treba, potem pa jih na trdo zadelale s shoto in blatom. Zvecher je shtrlelo iz zemlje 64 enako visokih hlodov, v vechernem mraku so spominjali na ravna drevesa brez kroshenj in lubja.

Naslednji dan so mojstri na navpichne nosilce vgradili prechne tramove. Pokonchna debla so s polozhenimi tramovi na vseh mestih tvorila pravi kot, tesarji so jih oprli she na poshevne podpornike, ki so se spajali z ostalimi na natanchno iztesanih utorih. Osnovna konstrukcija je bila zvecher trdna in nepomichna, odporna proti najbolj hudournim vodam in najmochnejshim vetrovom. Zavzela je bistveno vechji prostor, kot sem si prej predstavljal, ochitno je bilo, da moja Celjanka ne gradi samo majhne hishice na kolih, temvech kar veliko mostishche.

Tretji dan so na vishini shtirih metrov polozhili pod iz chvrstih shpirovcev. Zlozhili so jih enega tik ob drugem, jih natanchno izravnali in she obili z gladko pooblanimi deskami na vitkih tramichih, med katere so prej stlachili neke izolacijske materiale, glede katerih se je Celjanka dolgo prepirala z arhitektom, a je na koncu vendarle popustila. Pod je bil izdelan do kosila, zhe zvecher pa je bila postavljena she nosilna konstrukcija strehe. Na nepokrito ploshchad se je dalo vzpeti po pritrjeni lestvi z rochaji, ravno toliko poshevni in masivni, da je spominjala na stopnice. Ko so mojstri odshli, sva s Celjanko stala na visoki ploshchadi, pod nama se je raztezalo barje, na severu in vzhodu so razgled na mesto zastirali vrhovi drevesnih kroshenj v blizhnji hosti, na jug so se spushchala neobdelana polja, tja do nizkega grichevja v ozadju, na zahodu pa se je sonce spushchalo v vesoljne globine za oddaljeno vasico, iz katere sva bolj slutila kot slishala zvon male cerkvice. Ptice so se pochasi umirjale od razburljivega dneva, uglasile so se v vecherno ptichjo molitev. Pochutila sva se, kot da jo pojejo za naju.

Chetrti dan so mojstri iz nekoliko tanjshih tramov od nosilnih naredili stene, vstavili vanje velike okvire za okna in vhodna vrata, nato pa jih od znotraj oblozhili z nekimi naravnimi materiali in chez pribili deske.

Peti dan so na streshne nosilce nabili shpirovce in plohe, nanje pa letve, medtem ko so pecharji sredi bivalnega prostora postavili ognjishche in sezidali shamotni dimnik okrog jeklene cevi. Dva tesarja sta ob verandi, nad katero se je bochil nadstreshek, napravila ograjo iz mochnih brezovih vej, mizarji so na chvrste nosilce nataknili okna in vrata, zidarji pa so globoko izkopano in skrbno zabetonirano greznico povezali s cevjo iz hishe.

Shesti dan so vodarji konchno izvrtali luknjo do podtalnice, jo po ceveh skozi chistilne filtre napeljali v hisho, kjer so njihovi kolegi medtem zhe namontirali nekaj vodovodnih pip, lijakov in odtokov. Shtirje mojstri so postavili v prostoru predelne stene med velikim bivalnim prostorom, spalnico, kopalnico, stranishchem in kuhinjo, z vrati vred. Med delom sta jih motila elektricharja, ki sta vstavljala plastichne cevi za elektrichne kable. She preden sta tadva vse pripravila, je imela posebna skupina delavcev - ki je sicer res delala na tem zhe nekaj dni - izkopan jarek za dovodni kabel do najblizhjega transformatorja, oddaljenega kakih shest kilometrov, Celjanka pa se je vrnila iz mestnega urada z novico, da bodo she danes prishli hishko priklopit na omrezhje.

»Imela sem srecho, da je nachelnik tipichen moshki, pri kakrshnemu zhenska, kot sem jaz, ne chaka v vrsti, ampak je vse takoj urejeno. Pa she kolega bo nagnal, da bodo, preden do konca zasujejo jarek, zraven polozhili optichni kabel za internet.«

Tako je sedmi dan iz pip pritekla voda, iz zharnic se je zasvetila svetloba, na strehi so bili zlozheni glineni streshniki, sredi dnevne sobe je stala miza s stoli, v spalnici se je bohotila velika postelja, v kopalnici dolga banja in na stranishchu shkoljka. Ko sem prishel zvecher pogledat, kaj se je ta dan novega zgodilo, sem nashel Celjanko na verandi; s prenosnikom v narochju je pregledovala elektronsko poshto.

»No ja, mostishcharka ravno nisi, cheprav imash mostishche.«

»Chakaj malo, bosh presenechen!«

Shla je v hisho, nekaj chasa sem zunaj ugibal, kaj bo, nakar me je res kar malo shokirala: prishla je ovita v krpe iz krzna, pokrivale so samo njene najintimnejshe dele. Zanalashch se je skushtrala, tako razmrshena se je razkorachila pred mano in vprashala: »No, a sem mostishcharka ali nisem?«

Res je bila kot razdivjana prednica iz davnine.

»Sem, ne? Zdaj pa rabim samo she enega divjega mostishcharja, da me ukroti!« se je zasmejala in pohotno zrla vame.

Dalech naokrog nikogar, bila sva tako rekoch sama v divjini, ona skoraj gola in jaz zhe vech kot leto dni brez zhenske. V mraku je bila njena potemnela polt videti she temnejsha, tochno za njeno glavo je na nebu utripala Venera, ptice so utihnile in chakale, kaj se bo zgodilo. Sedla je na stol zraven mene, dvignila noge na brezovo ograjo; ko se je pretegnila, je z eno roko pogladila moje lase, z drugo pa si je popravila krzneno krilce, ki ji je s stegen zdrsnilo do pasu.

Odgnal sem obchutke in se prisilil v razmishljanje. Od kod privlachna moch zhenskega mednozhja? Najprej je tu lepota, genialnost potez, s katerimi je orisana charobna praznina. Potem mehkoba povsod okrog trdnih medenic, hlepecha po manjkajochi trdoti. Nato toplota, odmerjena natanchno do najprijetnejshe stopinje, ko ni ne vroche ne hladno. Pot v praznino ni ne mokra ne suha, pach pa vabljivo vlazhna, gladka in prav toliko tesna, da obiskovalec obchuti predanost nekje med sprijaznjenostjo in uporom, kar vzbuja v njem okrepljen obchutek mochi. Ta praznina ves chas komunicira, sporocha, da ne zheli biti prazna, da jo je treba zapolniti; in ko je zapolnjevana, se njeno hlepenje stopnjuje, namesto da bi se umirjalo. Kljub temu, da ni vech prazna, hoche she vech od tega, po zapolnitvi hoche she izpolnitev in to ne samo na snovni, temvech tudi na duhovni ravni. Izkazhe se, da je bil vonj - duh, da je bilo meso - prostor, sila - nemoch, zmaga - poraz. Vse to in she marsikaj drugega v nechem, kar je po naravnih zakonih prazno, cheprav bi moralo biti polno. Nisem mogel vech razmishljati, ker sem zachutil, da se zdi Celjanki moja negibnost krivichna do nje.

»No, kaj?« je rekla. »Ti nisem vshech? Sem ti zoprna?«

»Krasna si,« odgovorim.

»Zakaj potem nich ne naredish?«

»Kaj pa naj bi naredil?« sem se sprenevedal.

Mochno prizadeta se je umaknila v hisho, vedel sem, da se preoblachi. Trenutki visoke napetosti so minili, a ostal je nelagoden obchutek, da sem jo razocharal.

»Pravzaprav sem rada razocharana nad tabo,« je rekla, ko se je vrnila na verando, »ker s tem izkazujesh, da si drugachen od drugih. Vsak drug bi me naskochil, ti pa ne. To mi je vshech pri tebi,« se je pach skushala preprichati, da ji je v redu, cheprav ...

Nisem nasedel. Ni bilo vech tako, kot prej, njo je glodalo od znotraj, to sem lahko chutil, toda zachuda si me je she vedno zhelela, le da je zdaj zheljo krotila. Mogoche je bilo hrepenenje she celo mochnejshe, kot pred zadnjo skushnjavo, toda sklenil sem, da bom vzpostavil do njene privlachnosti chim vechjo razdaljo. Vedel sem, kaj bi pomenila prevelika intimnost med nama, kaj vse bi se zapletlo zaradi nje. Poznal sem se, v pretesnem odnosu z njo bi trpel, ker so v meni manjkala prvobitna chustva, tista, ki seksualnost osmishljajo nad nagonsko ravnijo. Mogoche jih ona v zhivljenju she ni izkusila in bi jo zato zadovoljevalo zhe zgolj seksualno ramerje med nama, oplemeniteno z dejstvom, da se tudi sicer zelo dobro razumeva. Ali pa ... Raje nisem pomislil na to, da je mogoche prepoznala svojo trenutno zaljubljenost vame kot ljubezen, postal bi prevech zaskrbljen. Che bi si jo vzel, che bi zapolnil tisto njeno hrepenecho praznino, bi se njena zaljubljenost razbohotila v celo mnozhico shirshih prichakovanj, ki jih jaz ne bi mogel izpolniti. Predvsem tistih, po katerih bi moral biti odtlej ves chas ljubech do nje, cheprav nisem chutil ljubezni. To se mi res ni zdelo pravichno do nje, vendar pa je bilo poshteno do obeh.

Po tistem se dolgo nisva videla, prishli so vrochi dnevi, ki sem jih v glavnem prebil doma, med notami. Popisoval sem spreminjanje sveta in domovine, v peklenski vrochini je tekel iz mene znoj vseh nepravilnosti, s katerimi se nikoli nisem mogel sprijazniti. Niti s tistimi, ki so se kot rakovo tkivo razrashchale skozi telo nashe druzhbe, ne s temi, ki so neusmiljeno glodale mojo osebnost. Ponochi sem skushal v dobrodejnem hladu slikati stvarnost po njenem okrevanju, njeno zdravje in njen prenovljeni zanos, nenazadnje pa tudi preobrat v samemu sebi, prizadeval sem si odmisliti premnoge slabe lastnosti svojega duha in telesa. Z novim vrochim dnem so v glasbo znova vdrli demoni resnichnosti, a s hladom nove nochi sta spet prihajala ochishchenje in osvoboditev. Dolgo se je odvijal krogotok spreminjanja, dokler ni konchno izzvenel v sozvochje dobrega in zla, med katerima ni bilo vech jasne meje; ostala je le she tezhnja po nadaljevanju tega neskonchnega procesa, teh neizogibnih izmenjav, ki vodijo iz resnichnosti v vizijo in iz vizije k uresnichitvi. Tretji stavek simfonije je bil konchan, vsaj zdelo se mi je tako.

Vrochinski val se je umiril, znova se mi je zahotelo zhivljenja. Nekako sem se moral izruvati iz sfer umetnosti v svet nas, navadnih smrtnikov. To zachuda sploh ni bilo tezhko, kajti zhe prvich, ko sem poklical Julijano, mi je odgovorila. Dobila sva se dopoldne, med njenim delavnikom, na Marijinemu vrtu.

 

»Te pa dolgo ni bilo naokrog,« reche ona.

»Konchal sem tretji stavek,« ji povem kot v opravichilo, o Celjanki in mostishchu pa nich, cheprav sem tam porabil kar precej chasa.

»Aha, she pishesh muziko, lepo ...«

»Ja. Kaj pa ti, kako napreduje arhiv?«

»Fino je, sploh je dober obchutek, ker je zhe skoraj urejen. She nekaj tednov, pa sva s Tomazhem gotova,« reche in se ob kolegovem imenu nezhno nasmehne, vsaj jaz zachutim v njenem nasmehu nezhnost.

»Se she zmeraj tako dobro ujameta?« vprasham, pod vprashanjem pa she jaz zachutim zoprn odtenek v mojem glasu, kaj shele ona.

»Se, seveda se, zakaj pa se ne bi?«

»Ne vem, kaj imata vidva.«

»Se ti zdi, da je to tvoja stvar?« me vprasha, nich vech dobre volje.

Lepa je, zdaj to vidim, zhelim si jo. »Mislim, da je,« rechem.

»Zakaj tako mislish?«

Dotaknem se njene roke, pogledam jo v ochi: »Ker si zhelim, da bi bila moja.«

Julijana odmakne roko, kot bi jo stresla elektrika. Najprej ne najde besed, potem pa se naredi, da ni slishala mojih zadnjih besed. »Rabish me v arhivu,« reche, jaz pa ne vem, kaj bi s temi njenimi besedami. In she ponovi, kar mi je zhe itak povedala: »She nekaj tednov.«

»Ne,« rechem, »rabim te tudi sicer. Ne samo she nekaj tednov. Tudi potem, ko bo arhiv zhe zdavnaj urejen, ker jaz ...«

»Nehaj!« me prekine. »Od kod naenkrat vse to? Kaj naj zdaj jaz pochnem s tem?«

»Povej mi, che tudi ti ...«

»Nich ne vem o tem ... in me ne zanima. Sploh te ne poznam, ne vem kdo si.«

»Nich ne chutish do mene? Sem ti zoprn?«

Nastane dosti predolg premor, preden odgovori: »Ne, nisi mi zoprn. In res je to, da te ne poznam. O tebi vem malo, skoraj nich, razen tistega, kar govorijo drugi, in tisto ni v redu. Ne, ni v redu.«

»Vprasham te, che kaj chutish do mene!«

Na vrt pride Marija, mogoche je slishala, kaj sva govorila na koncu. Brez besed sede na klopco na drugi strani vrtne mize in se zazre v naju z blazhenim pogledom. Che bi bila oblechena v belo in ne v chrnino, bi bila videti kot angel brez kril. Tako pa s svojo prisotnostjo vnasha v ozrachje na vrtu tihi mir. Dolgo molchimo, vsak zamishljen nad sabo in svojimi neizpolnjenimi hrepenenji.

»Otroka moja,« reche Marija, »zhivljenje je prekratko za toliko negotovosti. Zakaj ne verjameta v Boga in vase? Ljubezen je tako chudezhna! Poglejta, moj Marjan je she vedno z mano, kajneda si, ljubi?« Nasloni se nazaj, kakor da bi bila v njegovem objemu, in znova umolkne.

Nocheva je zmotiti. Sediva na klopci, prestrashena zaradi Marijine mogochne ljubezni. Ne veva, ali zhivi v iluziji ona ali sva v privide ujeta midva. Ljubezen je tako zelo podobna norosti, hkrati pa je tako noro zapiranje pred njo! Prishla sva do roba zblaznelega sveta, she en korak in padla bova v brezno ali pa poletela v vishave ...

Tudi Marija noche motiti naju. Kmalu vstane, naju pobozha z brezmejno nezhnostjo in odide. Midva she dolgo molchiva, ne jaz ne ona nichesar ne razumeva.

»Ne vem, kaj chutim,« reche Julijana chez dolgo chasa, »vem samo, da mi je prijetno tule s tabo.«

»Tudi meni,« rechem jaz. Nevede se spet dotaknem njene roke, nekaj chasa je ne umakne, nato pa se brez besed vrne v arhiv.

Kar sedim in sedim, sam na klopci, mozhgani mi premlevajo mislim podobna obchutenja, telo miruje kot v ekstazi in chas mineva. Zaslishim, kako se v kuhinji smejijo Marija in njena dva otroka, spet jima je pripravila kosilo, srechni so ... Hudichevo srechni, kar me navda z neke vrste strupenim zanosom, z neko neobvladljivo slo ... Vstanem, grem v hisho, vstopim v kuhinjo, pogledam Tomazha in rechem: »Hvala ti za sodelovanje, res lepo, da si nam pomagal. Zdaj lahko gresh, plachilo ti bomo nakazali v kratkem, plus dodatek za uspeshnost.«

Mlada dva gledata vame kot v hudicha, le Marija se mi razumevajoche nasmehne.

»Potem grem tudi jaz! Pridi, Tomazh, greva!« jezno vzklikne Julijana.

Za njima se zaloputnejo vrata in midva z Marijo ostaneva sama. Brez njenega nasmeha bi umrl od zgrozhenosti nad sabo.

 

Ta dogodek je seveda zavrl nastajanje simfonije. Dela v arhivu je namrech ostalo res she tako malo, da sem se ga lotil kar sam, zato za muziko pach ni ostalo chasa. Spet sem se zachasno naselil pri Mariji in, razen med kosilom, od jutra do nochi delal v arhivu. Neobdelani so ostali samo she nekateri fascikli tajne politichne policije iz osemdesetih let, ko se je zhe pochasi pripravljal razpad Jugoslavije. Bili so to podatki o tako imenovanih sumljivih protidrzhavnih elementih, ki naj bi sodelovali v specialni vojni proti socialistichni ureditvi, zapisi prisluhov, prikritih opazovanj ter porochila ovaduhov. Teh je bilo le priblizhno desetkrat manj kot navadnih drzhavljanov, ki niso bili vkljucheni v vsesploshni proces nadziranja in ovajanja, na katerem je temeljila varnost zhe razpadajoche drzhavne tvorbe. Vse skupaj se mi je zdelo debilno, tezhko sem si razlagal, kako so ljudje bodisi iz politichnega preprichanja ali pa za plachilo izdajali blizhnje ljudi - celo sodelavec sodelavca, brat sestro, zhena mozha in tako naprej. Lahko se ti je zgodilo, da si imel nekoga za prijatelja, ta pa si je zapisoval, kaj si mu povedal o svojih razmishljanjih, in oddajal porochila svojim nadrejenim v politichni policiji. Med drugim so nastajali dolgi seznami intelektualcev, ki niso imeli dostopa do javne besede, umetnikov, katerih dela so bila prepovedana, oni pa zablokirani, sposobnih ljudi, ki bi lahko vodili delovne procese dosti bolj strokovno od partijsko nastavljenega zvestega kadra, a jih je bilo na ta mesta nedovoljeno imenovati. Zanimivi pa so bili tudi seznami agentov in njihovih partijskih shefov, kajti med njimi je bilo ogromno imen ljudi, za katere si chlovek chesa takega ne bi mogel niti misliti.

Ko sem do konca avgusta pregledal, preslikal in prelozhil zhe celo goro tovrstnih dokumentov, mi je postalo jasno, da tretjega stavka simfonije she ni konec. Potreboval je she finale, v katerem morajo silne harmonije in mogochni ritmichni poudarki zmleti to nizkotno chloveshko lastnost, to sladostrastno nagnjenje k shkodovanju drugemu chloveku, v imenu vzvishene ideje, ki je bila ovaduhu in shkodljivcu - kakor mochna kislina - razjedla mozhgane. Kako naj se chlovek z razjedeno pametjo zave svoje neumnosti? Kako naj ve, kaj pomeni njegovo delovanje, che pa se ne zaveda, kaj sploh pochne?

Shele ko bodo vsemogochni sozveni kozmichnih zakonitosti v kontrapunktu odlochilnih harmonij iznichili to hibo v narodovem znachaju in bo ljudstvo spoznalo zablodo, v katero je bilo potisnjeno, bo sprememba izvrshena. Neizbezhna, odreshujocha, nikdar prepozna ozdravitev narodovega duha bo odprla mozhnosti za novo rast njegove kulturne identitete.

A niso bila samo ta moja odkritja in spoznanja razlog, da sem zachel ponochi pisati nepredvideni sklep tretjega stavka. V to me je pognalo tudi dejstvo, da je neumnost, zaplojena v preteklosti, she v sedanjosti rodila svoje dete: oblastnishka svojat, katere voditelji niso vech znali niti sestavljati smiselnih stavkov, kadar so govorili, si je utirala vodilni politichni polozhaj. V slovenskem demokratichnem prostoru je obveljalo, da bo vladal tisti, ki bo najbolj bebav, le che bo dovolj pretkan in goljufiv, modri in nachelni ljudje pa bodo morali spet dolgo obdobje molchati. Cheprav se je medtem v Ukrajini, na zhivem robu Evrope, zhe zachelo govoriti o nevarnosti zachetka tretje svetovne vojne, v katero naj bi silili nasledniki sovjetov v obrambi pred prodiranjem severnoatlantske zveze proti vzhodu, je v tem obdobju prav Slovenija prednjachila v politichni nenachelnosti bednih izvrzhkov prejshnjega rezhima, ki so tod demokracijo poteptali zhe skoraj do zadnjega diha. Moral sem bedeti, pisati glasbo in z njo odpirati pot silam menjave in spreminjanja, vsako noch, do zadnjega akorda, podnevi pa chim prej zlozhiti chim vech Marjanovih dokumentov v celoto, s pomochjo katere bo mogoche nekoch izruvati povsem konkretne rakaste celice iz tkiva nashe druzhbe.

Marija je nehote prestrezala kozmichna sporochila, ki so bila namenjena moji glasbi. Bila je tako zelo obchutljiva na vse, kar je imelo bozhanski znachaj, da je luch svoje svete soimenjakinje prilivala k muziki kakor olje k plamenom, v to neobvladljivo plamtenje pa je hkrati vnashala she pomene besed, s katerimi se ji je z onega sveta oglashal Marjan. Ko sva vsak dan skupaj sedla h kosilu, mi je prenashala ta sporochila, toda z vsako izrecheno besedo se je za zmeraj utrnil en zharek blazhenega nasmeha, s katerim me je she prejshnji trenutek tako dobrohotno razsvetljevala. Marija je pochasi ugashala.

 

»Jej, sine, Marijino telo, ker bosh s tem zauzhil sad spoznanja,« mi reche, ko mi nalozhi na krozhnik she eno mlado kokoshje bedro. »Tudi krompirchek je bozhanski, ga bosh she malo? Marjan sicer pravi, da sem spet prevech zarumenila chebulo. Ne morem pomagati, che imajo angeli boljsho hrano kot midva.«

»Ne, Marija, nimajo boljshe hrane. Nihche ne kuha tako dobro kot ti!«

»Mogoche me bodo vseeno kmalu sprejeli v nebeshko kuhinjo, Marjan je res malo pogodrnjal nad bozhjim zeljem, rekel je, da so zadnjich dodali prevech kumine.«

»Marija, she sam Bog ne bo vedel, kaj je dobra hrana, dokler ne bo poskusil tvoje karfijolne juhe ali pa tvojih krompirjevih svaljkov. Da ne govorim o pehtranovi potici.«

»Ne vem, ne vem ... Zadnjich je sveta Marija opazila, da je bil v potici nadev neenakomerno namazan in spirala ni bila pravilno zaokrozhena. Zato ti je raje nisem postregla. Ti morash jesti samo najboljshe, drugache ne bosh mogel izpolniti Marjanovih zhelja ... Bosh she eno perutavko?«

Vzamem she perutavko, cheprav sem zhe prevech sit, toda ocvrta je v raztaljenem maslu, med drobtinicami na hrustljavem ovoju je tudi malo zmletih leshnikov, tako lepe temno zlate barve na pohani pishki zhe dolgo nisem videl. Njen vonj me zaradi neprespanih nochi omamlja, da bi kar zaspal, toda chakata me she dve veliki shkatli neurejenih papirjev.

»Nekaj ti povem, sine, to noch nisem spala. Marjan mi je dolgo govoril o tem, kaj moram skuhati za kosilo danes, jutri in pojutrishnjem. Danes tole, jutri pa pride na kosilo tudi sveta Marija, milosti polna, povedala mu je, pomila bo mojo posodo, ker je jaz ne pomivam vech dobro. Pribor je lisast od prashka, ponve so zamashchene in tako naprej. To mi ni vshech, ker se zelo trudim. Marija je bila vedno tako dobra do mene, zadnje chase pa se Marjanu kar naprej pritozhuje, da nisem tega in nisem onega, jaz ne vem vech, ali se da v moko sol ali sladkor. Poleg tega ne lochim vech belega popra od chrnega, potem je pa tu she zeleni, jaz ne morem ... in che rezhem chebulo, sem prevech zhalostna.«

Mariji se v ocheh zasvetijo solze, nasmeha ni vech. Samo she neznosna zhalost. Objamem jo, iz nje se zachne v krchih stresati vedno glasnejshi jok.

»Prosim te, pomagaj mi!«

»Vse bo v redu, Marija, najbrzh se ti je sanjalo, da si budna! Ne verjamem, da bi sveta Marija lahko mislila kaj takega o tvoji posodi. Zmeraj jo lepo pomijesh, jaz vendar vem, saj sem vsak dan tukaj ... s tabo ... Umiri se, no, saj ni nich hudega ...«

Krchi joka pa so vse mochnejshi, nepravichno je bilo z nashe strani, da smo na Marijo prelagali vse svoje skrbi in bolechine. In chudezhno, da je lahko ves ta chas nosila nasha bremena, vrachala pa nam je z nenehno zhivljenjsko radostjo in optimizmom. Se ve, da se je moralo to enkrat nehati.

Nenadoma se umiri, kot bi odrezal. Spreleti jo nasmeh, a ta je chisto drugachen od tistega, s katerim nas je razvajala prej. Vse, kar jo je najbolj bolelo v zhivljenju, je zdaj zazharelo iz nje skozi ta nasmeh, Marjanova smrt, samota, norost chasa, v katerem mora zhiveti, cheprav bi bila raje z Marjanom, in nemilost njene zavetnice, svete Marije. »Nochem. Marjan, daj mi prosim kljuch,« mi reche, »mene lulat.« In nobene druge besede vech. Pod stolom se pochasi nabere zlatasta, po poprovi meti dishecha luzhica.

 

Veljalo je nezapisano pravilo, da je treba imeti v arhivu ves chas prizhgan radio. Uvedel ga je she Marjan, nato pa se je kar samo od sebe prijelo, tako da ga je po njegovi smrti vsak dan uposhteval Boris, za njim Julijana, ko je prevzela vodenje arhiva in zaposlila Tomazha, in zdaj she jaz, kakor da bi nas Marjanov duh zjutraj najprej povedel k radijskemu sprejemniku ter z enim od nashih prstov pritisnil na gumb.

Vsako uro so se oglashala porochila. Prednjachile so novice o norostih chloveshtva, o nesrechah zaradi chlovekove neprevidnosti, o zlochinih zaradi njegove zverinskosti ... Po drugi strani pa o velichini narave in vesolja zaradi njune katastrofalne usodnosti, ki je vedno znova jemala svoj krvni davek zaradi svoje vechne nepredvidljivosti in vzvishenosti nad ubogimi, nemochnimi, malimi, nebogljenimi ... zhivimi bitji. In jaz sem kljub temu vedno znova prisluhnil porochilom, ne da bi dojel njihov glavni refren: vedno bo tako, ker si neumen. Bolj ti razlagamo, za kaj gre, manj storish za to, da bi bilo kaj bistvenega drugache, kot je.

Napovedovalec je bral: »Vcheraj so avstrijski pravosodni organi zahtevali izrochitev slovenskega drzhavljana Plesnikarja zaradi utemeljenih sumov storitve kaznivih dejanj umorov dveh avstrijskih drzhavljanov. Eden od obeh je bil po narodnosti Slovenec. Osumljeni Plesnikar, ki naj bi bil she vedno nevaren za okolico, cheprav ima zhe sedeminosemdeset let, je ugledna osebnost, nosilec najvishjih drzhavnih odlikovanj, v svoji dolgoletni politichni karieri je zasedal visoke polozhaje v vodstvu slovenskega naroda.«

Konec porochila. Kaj se zdaj to pravi, bi se najbrzh vprashal nakljuchni Slovenec, nam bodo zacheli Avstrijci spet komandirati ali kaj? Kaj pa mislijo, da so?!

Nenakljuchni Slovenec, ki je bil nad to novico naravnost navdushen, pa je nedolgo zatem odprl steklenico shampanjca. Z zheno, hchero in njenim mozhem je sedel Pri pingvinu, kjer sicer niso tochili alkohola, razen v zares izjemnih primerih, za stalne goste. In che kdo, so imeli chlani druzhine Drenovec v tej slashchicharni stalno omizje. Pojedli so zhe neshteto kremshnit, chokoladnih tortic in drugih slashchic, popili neskonchno shtevilo marelichnih sokov s smetano, da o vsakdanjih kavicah niti ne govorim. Takim gostom je treba vsaj ob najvechjih praznikih postrechi tudi s shampanjcem. Ravnokar je glasni pok izstreljenega zamashka splashil jato vrabcev, medtem ko vechina drugih gostov glasnega poka skozi mestni hrup sploh ni zaznala.

Kaj pa so praznovali? - Evropa bo sodila slovenskemu klavcu poshtenih drzhavljanov, zlochincu brez primere, muchitelju premnogih vernih dush, eksekutorju Pavlovega ocheta! Danes so povedali po radiju.

Prvo steklenko so spraznili kaj hitro, naslednja pa je vztrajala dalj chasa. Medtem so se pri omizju zglasili Martin iz Ribnice, Lojze iz Hude vasi, gospa Marjeta iz Litije, Tine iz Zagorja s sinom, dvojchici Cveta in Meta iz Celja ter she marsikdo, che ljubljanskih somishljenikov Drenovchevega gibanja - odslej se mu je lahko mirno tako reklo - sploh ne omenjam. Mimohod je bil podoben povorki: gospodje in gospe so prihajali k omizju, stisnili roko Drenovcu pa potem Pavlu in she obema soprogama, izrazili svoje veliko zadovoljstvo nad razvojem dogodkov, dodali she kako grdo besedo o Plesnikarju ali pa zheljo, da bi mu Evropa prisodila chim vishjo kazen, na primer dosmrtno jecho, potem pa so uvidevno prepustili prostor novim chestitalcem. Vrabci se danes niso zanimali za Drenovchevo mizo, ker je bila na njej zaenkrat samo pijacha, saj slashchice she niso prishle na vrsto, je pa zato prikriti opazovalec pri blizhnji mizi odposlal SMS sporochilo, da sumljivi dogodek traja zhe vech kot dve uri pa she nich ne kazhe, da ga bo kmalu konec. Na mizo je namrech priromala zhe tretja steklenica, z njo pa - konchno, bi rekli lachni vrabci - slano pecivo. Druzhina je zdaj med srkanjem grizljala, vrabchki so s prta presherno kljuvali drobtine, le Pavel si je tokrat narochil jagode, kajti v glavi se mu je vse hitreje prevrtevala zhelja, da bi za krajshi chas nekam skochil.

 

»Koliko je ura?« vprasha Pavel zheno.

»Zakaj? Se ti spet kam mudi?« se zachudi ona, a mu le pove, da je zhe krepko chez poldan.

»Zhe toliko! O, Marija, zamudil bom!«

»Kaj bosh zamudil?«

»Zhe pred pol ure bi moral biti v pisarni!«

»V kakshni pisarni neki,« se vmesha tast, »danes si prost, bom jaz telefoniral Mohorichu, che bo delal probleme. Na praznik se ne dela!«

Drenovec to rekoch skoraj ozhame sterklenico v Pavlov kozarec in se zachne ozirati po natakarici, da bi narochil she eno.

»Ne, res moram iti, pridem takoj nazaj, samo nekaj uredim ...« vztraja zet, vstane, da bi uresnichil besede, toda Drenovec ga z eno roko potisne nazaj na stol. Pavel vstane she enkrat, Drenovec ga she enkrat potisne, nastane neke vrste druzhinski prepir.

»Daj, Pavle, nehaj tezhit! Che oche reche, da bo uredil s shefom, lahko ostanesh, no,« se postavi Pavlova zhena na ochetovo stran. To mu itak ves chas dela, zato ga pa zdajle she bolj mami, da bi shel nekam drugam.

»Ti se sploh ne zavedash, Pavle,« se Drenovcu jezik zhe kar malo feclja, »kaj si dosegel. Tvoj foter bo mashchevan! Ne samo on! Vsi tisti, ki jih je dal Plesnikar likvidirati! To je pol naroda!«

»Malo pretiravash ...« se tiho oglasi gospa Drenovec.

»Je zhe v redu, che sem rekel pol, je pol. Pa ni vazhno, koliko ... Ne bomo zdaj tukaj picajzljali. Sem ti povedal,« se stari spet obrne proti Pavlu, »kaj je moral en moj dober znanec pretrpeti v Plesnikarjevi pisarni leta 1949? Miroljuben chlovek, kultiviran, veren, zmeraj sposhtljiv do drugih, oche petih otrok ... Med vojno je bil celo v partizanih, ker so ga mobilizirali! Mislim, da je bil Milan ... ne vem, sem pozabil, ampak! Aretirali so ga samo zato, ker so zvedeli, da sem mu enkrat posodil neko knjigo. Ne vem vech, katera je bila ... Plesnikar ga je zaslisheval, Milan se je moral slechi pa ne samo to, postaviti na vse shtiri, Plesnikar ga je pa zajahal in ga z zheleznim ravnilom tepel po ta zadnji, Kristus Jezus, kakshna baraba!«

»Si mi zhe povedal, ja, se spomnim. Samo ta zadeva je res nujna! Pridem nazaj chez pol ure, najpozneje!« se zelo na hitro izmuzne Pavel. Preden ga tokrat tast porine nazaj za stol, je zhe odnesel pete za vogal bloka.

Skoraj priteche v pisarno, tajnica je sama, shef je kot ponavadi odsoten, zato Pavel ne zgublja chasa. Spravi se k njej, jo dvigne na mizo, si odpne shlic in tako naprej. Ni, da bi chlovek govoril, kaj naredijo jagode po shampanjcu. Simpatichna sodelavca dolgo vztrajata pri svojem vsakdanjem opravilu, na tajnichini mizi poskakuje telefon, spodaj pod oknom neopazno brni promet, chez cesto Pri Pingvinu pa Drenovec pripoveduje hcherki, kaj vse jih zdaj she chaka: sodni proces na Dunaju, intervjuji za slovenske in avstrijske chasopise, delo v gibanju, ki se bo zdaj zelo okrepilo, in bo zelo v redu, che se bo tudi ona malo bolj zavzela za te zadeve, kajti zdaj so to odlochilni trenutki za Slovenijo.

Pavel se sesede na vrtljivi stol, ves zanosen si komaj malo oddahne, ko mu tajnica spet sede v narochje, njegova zhena pa medtem obljublja ochetu, da bo najpozneje jutri sklicala sestanek na sedezhu drushtva in mu razlaga idejo o tretji tochki dnevnega reda, s katero se stari absolutno ne strinja. Gospa Drenovcheva ugotovi, da to vodi v she enega od standardnih druzhinskih prepirov, kakrshnih ne trpi, zato se obzirno poslovi, onadva pa sploh ne opazita, da sta ostala pri mizi sama. Vrtljivi stol pod Pavlovo golo ritjo se trese na koleshchkih, obstaja nevarnost, da se bo zlomila katera od shtirih osi, ki so doslej sicer zdrzhale, vendar je vprashanje, koliko chasa bodo she.

»Nekaj ti bom povedal, chesar nisem she nobenemu,« je Drenovec nenadoma chisto zresnjen. »To je eden najvechjih lopovov, kar jih premore rezhim. Starejshi je, bolj je zhleht. She zdaj rovari proti meni, kakor le more, saj si videla sama, kakshne chlanke je dal objaviti, da bi me osramotil.«

»Oh, oche, ne bi se rada pogovarjala o tem. Vem, da ima vsak svojo usodo, ti mi o svoji mladosti nisi razlagal in tudi nochem, da bi mi. Sploh pa ne o tem, kar je pisalo ... da si imel ljubico.«

»Niso napisali vsega po resnici!«

»Raje ne govoriva o tem, prosim te.«

Drenovec bi tako rad, da bi ga razumela vsaj ona, a ob teh njenih besedah raje umolkne. Che bi le hotela prisluhniti, bi mogoche doumela, da se srce in razum vchasih razideta. Chlovek ne more vedno obvladati prav vseh svojih chustev, pa naj si she tako prizadeva!

»Bilo je podobno, kot che te v derochi reki zgrabi mochan vrtinec ...« poskusi she enkrat, toda zaman.

»Raje mi povej, kaj bomo imeli za chetrto tochko dnevnega reda,« spremeni vrla, lepo vzgojena hcherka temo pogovora in ga s tem koncha.

 

Padal je prvi jesenski dezh, blizhalo se je enakonochje. Zvezal sem zadnjo mapo, jo vtaknil na polico pri chrki Zh, zapekel celotno datoteko tudi na zunanji disk in izklopil rachunalnik. Arhiv je bil urejen. Zachela so se osrednja porochila, tochno v trenutku, ko sem hotel she zadnjich ugasniti Marjanov radio. Pochakal sem: »... je bil obtozhen Krivec. Zjutraj so ga na sedezhu stranke prichakali policisti in novinarji ter ga pospremili do preiskovalnega sodnika, ki je odredil njegov pripor zaradi begosumnosti. Pred sodishchem, kjer se zbirajo pristashi obtozhenca, je tudi nash porochevalec ...«

Pritisnil sem na gumb, aparatura je utihnila. Dovolj mi je politike, sem pomislil in zapustil klet. Bil sem sam, predvcherajshnjim sem Marijo odpeljal v dom za onemogle. V hishi je vladalo grozljivo vzdushje, zaradi tishine in ogromne gmote praznega prostora, ki ga je oblachno vreme skoraj zamrachilo in s tem she poglobilo moj obchutek, da lebdim v neskonchni sivini. Nikjer nobene vsebine, samo vednost, da nimam vech dela, razen chetrtega stavka simfonije, od katerega nisem mogel zaslishati niti tona. Che bi verjel v bogove, bi si razlozhil, da so gluhonemi. V kuhinji sem se sesedel pod tezho dvoma, da se je v tretjem stavku sploh kaj spremenilo, kljub vsem zapisanim spremembam na chrtovju. Zadnji stavek bi moral zdaj kar sam od sebe planiti skozme iz tishine, vse bi moralo bobneti, se spreletavati med sferami in se lesketati, doneti, odmevati, razodevati! Toda prostor je bil gluh, siv, toliko chasa sem zhe napenjal notranje uho, da je medtem prishla noch. She grmenja nisem vech slishal, cheprav je zunaj divjala nevihta. V meni je bilo vse prazno in tiho, sedél sem za kuhinjsko mizo, bolshchal predse in nichesar videl, razen kadar je skozi okno zasvetil blisk. Nekaj pa sem vendarle vedel, projekt z arhivom je konchan brez vsakrshnega dvoma, sicer se ne bi pochutil tako izpraznjenega. Tak sem bil zmeraj samo tedaj, kadar je bilo nechesa zares konec.

Po nesprespani nochi sem se navsezgodaj zjutraj odvlekel na kavo h Albancu. Nebo je bilo sinje, da se je kar bleshchalo, z vzhoda se je nasmihalo sonce, iz zvochnika tochno nad mano je razposajeno tolkel enolichni ritem shvedskega popa, chezenj je neka deklica pela preprosto plesno melodijo v angleshchini. Po glavni cesti se je skozi mesto mimo mene pripodila karavana vladnih limuzin, sirene so tulile, kot da bo zdaj zdaj konec sveta. Skozi blindirana okna nisem mogel opaziti, koga prevazhajo, vedel sem pach, da gre za zhivino, ki je za razliko od navadne - visoka. Kako sem to vedel? Navadno zhivino so tudi v teh chasih prevazhali z vlaki in tovornjaki, bila pa je she vmesna zhivina, natlachena v avtobuse, poslikane z reklamami za potroshne dobrine.

Povorka se je zhe davno prikljuchila v promet na obvoznici, ko sem se z rokama globoko v zhepih odpravil neznanokam. Klobuk sem si v obrambo pred sonchnimi zharki poveznil nad ochi, misli pa poslal na pasho. Pasle so se visoko, visoko, toda moj um she vedno ni dosegel zvenechih vishin, kjer se je pred svetom she vedno skrivala motivika finala moje simfonije. A dan je bil tako lep, da sem se s tem pach sprijaznil; ne moresh napisati muzike, dokler se ti ne oglasi iz vishav sama od sebe.

Pach pa je po plochniku prihajala proti meni Julijana. Imela je dezhnik ... Zakaj je tako nezaupljiva, sem pomislil, saj ne bo dezhja! She nikoli je nisem videl s spetimi lasmi in v tako elegantnem kostimu, v roki je namesto svoje velike, vsega polne torbe s pentljami nosila chrn poslovni kovchek, zaradi chesar sem za hip celo podvomil, ali je to zares ona. No, ampak je bila, prijazno se mi je nasmehnila v pozdrav.

»Ne glej me tako zachudeno,« mi je rekla namesto pozdrava, »danes grem prvich v novo sluzhbo.«

»Kam pa? V kakshno odvetnishko pisarno? Si se konchno zaposlila kot pravnica?« sem ugibal, ker pravzaprav nisem vedel, kaj naj rechem.

»Ne, ne, preskusila se bom v politiki, v predvolilnem shtabu novih demokratov.«

»Uh, jaz sem si pa ravno vcheraj prisegel, da se bom nehal ubadati s politiko.«

»Ja, kakshno nakljuchje. Ampak znachilno za naju, da greva zmeraj vsak v svojo smer.«

»Na zhalost,« rechem.

»Pa nisi videti prav zhalosten.«

»Vcheraj sem konchal z arhivom.«

»Je konchno urejen? No, fino. Sem vesela zate.«

»Kaj pa zase?«

»Ja, v bistvu tudi.«

Spreletela me je mochna zhelja, da bi shel z njo v tisti predvolilni shtab, tudi che bi tam samo sedel v kotu in jo opazoval, kako dela.

»Pozna sem zhe, moram iti,« je rekla in se zhe odpravila, a sem jo ujel za roko.

»Do kdaj pa delash?«

»Ne vem, do vechera, do nochi. Pojma nimam, kaj se bo dogajalo danes.«

»Lahko bi se dobila, zvecher, ko bosh prosta, kaj pravish? Da proslaviva zaradi arhiva ...«

Izvila je roko iz moje, skoraj takoj: »Najbrzh ne. Pravzaprav ne vem, bom videla. Mogoche te bom poklicala, ampak ne verjamem. Drzhi se.«

In je zhe odshla, jaz pa sem gledal za njo, dokler ni izginila za vogalom.

Do vechera sem se brez cilja potepal po Ljubljani, chas je lezel po polzhje, iznad Karavank so chez dan pochasi pripluli chrnikasti oblaki. Kljub pochasnosti so bili hitrejshi od mojih misli, ker sem tuhtal le o tem, kaj se bova pogovarjala zvecher, kako ji bom razlozhil svojo neumnost, kako se ji bom opravichil zaradi Tomazha ... Predjesenski veter me je opominjal, da sem premalo oblechen, dolgo me je zeblo, preden sem odshel v trgovino, si kupil nova oblachila, da bom potem, ko me bo poklicala - in upal sem, da me bo res - urejen, da ji bom vshech. Prav pozoren sem bil na to, da se bo moja obleka lepo ujela z njeno. Ker sem pozabil iti na kosilo, sem bil zhe poshteno lachen, toda telefon ni zazvonil. Ura se je zhe blizhala polnochi, ko sem shel vendarle nekaj pojest, vecherja pa je bila zanich, neokusna, polovico sem pustil na krozhniku in se namesto s hrano nasitil s pivom. Ne spomnim se, kako sem prishel do doma.

Vendar pa ne bom nikoli pozabil, kako je naslednje jutro med grmenjem zaropotalo pri vratih, kako so policisti odnashali arhiv iz kleti, ga nalozhili na temno moder kamion in odpeljali.

»Tule,« mi je rekel shef preiskovalnega urada, ki je nadziral akcijo. Izrochil mi je potrdilo o prevzemu toliko in toliko metrov gradiva in mi zachuda pustil nasho glavno arhivsko knjigo z natanchnim popisom, oboje lastnorochno podpisano z njegove strani. Tako mi je od celega Marjanovega projekta ostalo samo to dvoje in pa seveda kompletna digitalna verzija arhiva na disku, ki ga niso mogli najti. Shele zdaj sem zares doumel, zakaj sem vse tiste dokumente toliko chasa preslikaval in shranjeval v rachunalnik. Vse skupaj sem na koncu spravil v torbo, zazdelo se mi je pravzaprav smeshno, kaj vse in koliko vsega se da spraviti vanjo. Odlozhil sem jo na omarico v predsobi, ponovno odshel neznanokam, potem pa je preteklo she ogromno vode, preden sem se spet spomnil nanjo.

 

Miran je na svoj rojstni dan, po napornih preprichevanjih le uspel zbrati druzhino pri vecherji. Prishla je celo teta Lucija, kljub sovrashtvu do Peruna, in prishla je Vesna, cheprav se je v druzhbi z dedom pochutila vse prej kot dobro. Perun, ki je sedel na chelu mize, je bil zadovoljen, skoraj srechen, saj si je obetal, da bo pregovoril Vesno glede Mihca. Miran mu je namrech povedal, kako zelo si otrochek zheli k pradedku, mamico prav vsako jutro prosi, naj ga pelje k njemu, potem, ko ga ne, pa je zhalosten in ji dela vedno vechje tezhave. Ne uboga je, noche biti priden v vrtcu, kadar le more, nagaja tudi njej.

»Kako je kaj moj Mihec?« torej vprasha vnukinjo, ko Janja prinese na mizo glavno jed, tokrat je pripravila lososove zvitke z rizhem in algami. Shkrbasti Perun se takoj hrabro zagrize v enega, a se mu kmalu zazdi, da ga ne bo nikoli pozhvechil.

»Mihec je moj, ne tvoj,« odgovori Vesna, »drugache je pa kar v redu. Glavno, da je zdrav. Moram potrkati, zaenkrat she ni bilo nich hudega.«

»Zadnjich ga je varushka v vrtcu pohvalila, kajne Vesna,« se vkljuchi v pogovor Janja, »ker je znal tako lepo razlozhiti, kaj je to domovina.«

»Seveda je znal, saj sem mu jaz povedal!« se razveseli pradedek.

»Nich mu nisi ti povedal,« ugovarja Vesna, »jaz sem mu prebrala iz knjigice.«

»No prav,« z veliko tezhavo popusti Perun, »seveda si mu kaj prebrala. Saj sem tudi jaz tebi, ko si bila she majhna.«

»Se ne spomnim tega,« ga na kratko zatre vnukinja. Kako naj tudi se, saj je imel ded v chasu njenega otroshtva v glavi in srcu vse kaj drugega kot njo.

Pravzaprav se Perun tudi ne spomni, zinil je kar tja v tri dni, ker hoche biti nocoj malo prijaznejshi do nje.

»Ja, takole ugashajo lepi spomini,« hoche biti na vso silo konstruktivna teta Lucija, a ji nikakor ne uspe dodati vsaj kanchka vedrine v zhalostni glas, v katerem je pustilo sledi neshteto prejokanih nochi.

»Nismo vsi sklerozni, se mi zdi,« zine Perun, she preden ga Miran dregne pod mizo, naj za bozhjo voljo raje malo pomolchi.

»Si hotel rechi, da sem jaz sklerozna? Upam, da ne.«

Miran pod mizo skoraj brcne ocheta, ker ga tako dobro pozna, da zhe tochno ve, kaj bo zinil zdaj.

»A mogoche nisi?« jo pichi stari osel.

Lucija z na silo zaprtimi usti na dolgo vdihne skozi nos. Janja, ki uvidi, da je zhe, kar je, zachne na ves glas ponujati preostale zvitke, a jih nihche ne mara.

Toda Perunu she ni dovolj. »Vchasih je dobro, da chlovek pozabi vsaj kakshno prismodarijo, ki jo je izrekel,« reche chim bolj resno, mislech, da je duhovit.

Lucija njegovo pripombo seveda vzame nase, pogoltne napol prezhvechen grizhljaj, pogleda Peruna v ochi, zhe odpre usta, da bi ...

»Teta Lucija,« se tedaj vmesha Vesna, »pusti ga, prosim, ne oziraj se nanj, saj ne ve, kaj govori.«

Miran ve, da je najbolje molchati. Vech ljudi govori, vechja je nevarnost prepira. To je ena njegovih zhivljenjskih modrosti, povedal mu jo je oche, cheprav se je sam nikoli ni drzhal.

Tudi zdajle ne: »Vesh kaj, takole ti bom povedal, Lucija, ti pozabljash napachne stvari, spominjash se pa tistih, ki se jih ne bi smela.«

»A ne bi se jih smela!?« tedaj izbruhne iz Lucije skupaj z malo rizha. »Bosh ti povedal, kaj smem in chesa ne?! A mislish, da smo tvoja cheta likvidatorjev?!«

Tishina za mizo, druzhina she zhvechiti neha. Zdaj bo Perun chisto znorel, se bojijo njegovi blizhnji. On pa konchno uspe pogoltniti prvi grizhljaj, odlozhi vilico, si obrishe usta s prtichem in - nich, samo v ocheh se mu razplamti pozhar. S tezhavo ga gasi, ampak ga.

»Oche,« se tedaj chim bolj pomirjujoche oglasi Miran, »nekaj bi se rad pomenil s tabo, o zelo pomembni sluzhbeni zadevi. Greva v mojo sobo?«

»Pochakaj malo, da se tule zmenimo do konca,« reche Perun s stisnjenimi zobmi. »Te debate ne bomo pustili na sredi. Enkrat se bo treba dokonchno pomeniti o tem.«

»Se strinjam!« se oglasi Lucija. »Enkrat se bomo nehali pretvarjati, da nismo navadni ...«

»Lucija, nikar!« jo prekine Miran. »Pridi, oche, greva raje v mojo sobo, gre za izjemno resno zadevo. Jezen bosh, che ne bosh takoj zvedel tega!«

»Chesa?«

»Ne morem tukaj, pridi, greva ...« Miran ga prime pod roko in odvede v svojo sobo, cheprav starca vleche, da bi ostal in enkrat dokrajchil to zoprno babo, ki mu visi za vratom zhe skoraj petdeset let. »Ne vem, kaj je bilo Justinu, da se je ozhenil z njo,« si da dushka, ko Miran zapre vrata.

Miran to preslishi in brzh zamenja temo pogovora: »Vcheraj smo izvedli eno najuspeshnejshih akcij doslej. Zaplenili smo tisti privatni arhiv, saj vesh, kateri.«

Seveda ve, Perun, kateri arhiv je to. Tisti, ki mu zhe skoraj dve leti pije kri. »Ne!« vzklikne, res ne more verjeti, da je to res. »A ni bila sodba, da se ga ne sme? Saj vem, da she ni veljala, ker smo se pritozhili, ampak vseeno ... Ste ga res kar zaplenili?«

»Smo,« se ponosno pohvali Miran, »po hitrem postopku, jaz osebno sem nadziral odvoz.«

»Tako se dela! Ne pa, da se chaka na neko birokratsko odlochbo. Kdo je zhe bil tisti sodnik, ki je zavlacheval?«

»Pirhmajer, en harvardski desnichar.«

»Ga bomo zhe, za vsako rit palca rase, a ne. No, konchno, sine, prav ponosen sem nate! Pridi, da te poljubim! Zdaj naj se pa Krivec nategne v lastno rit, che se more!«

Tole je pa bila novica! Perun niti pomisli ne vech na Lucijo, she celo na Mihca pozabi ob tako pomembnem dogodku za Nasho stvar. Zdaj bo treba pa res natanchno pregledati te papirje, da ne bo vmes spet ostalo kaj takega, kar ni za ochi. Najbolje, da kar vse pokurimo, tuhta ves vesel. »Vesh kaj, Miran, zakleni vse skupaj nekam na skrivaj, nihche ne sme vedeti, kam, che zhe ne bosh pokuril. Meni daj pa arhivsko knjigo, sigurno so jo naredili, da vidim, kaj vse je notri.«

»Ne morem ti dati arhivske knjige, oche.«

»Zakaj ne? Potem mi jo vsaj posodi, da si jo preslikamo!«

»Ne bo shlo.«

»Ah, daj no, saj sem tvoj oche. Kaj pa, che je vmes kaj obremenilnega zame? Bo padlo tudi nate in na druzhino! Jaz bom to preiskal in bomo vse do konca pochistili!«

»Res ti je ne morem dati, ker je nimam.«

»A je niso naredili? Bedaki, pojma nimajo, kako se dela arhiv! Brez arhivske knjige sploh nima prave vrednosti!«

Miran se shele zdaj zave, kaj je storil, ko mi jo je pustil. Preprichan je bil, da so dokumenti dovolj, mene pa iz chisto chloveshkih razlogov ni hotel pustiti povsem praznih rok. Mogoche je to naredil she celo v preblisku poshtenja in po obchutku za pravichnost? Saj she sam ne ve, zakaj, toda zdaj se je znashel pred razburjenim ochetom, ki je njegovega uspeha sicer vesel, vendar bolje, da ne izve, kako ga je glede knjige polomil. Odlochi se, da mu ne bo povedal chisto po resnici: »Ochitno je res ni, ampak dokumenti sami po sebi so pa tudi nekaj vredni, a niso?«

Perun ni vech chisto zadovoljen, ampak v bistvu ima sin prav. Vazhno je, da oni nimajo vech originalnih papirjev, se bo treba pach sprijazniti s tem. »No ja, bomo zhe nekako,« zagodrnja. »Ti samo poskrbi, da bo arhiv varno spravljen, dokler se prah ne polezhe, che bi ga kdo razpihal. Potem ga bo pa treba, ta arhiv, ni kaj.«

»Kaj ga bo treba?« zaskrbi Mirana. Zhe tako je deloval na robu zakona, ko je akcijo v imenu drzhavne varnosti speljal mimo pravosodja, unichiti arhiv bi bilo pa popolnoma nezakonito.

»Se bova pomenila chez nekaj chasa,« reche Perun, preprichan, da ga bo, ko bo tale zaplemba utonila v pozabo, zhe kako pregovoril.

»Greva zdaj nazaj na vecherjo, oche, samo nekaj mi obljubi, da bosh pustil Lucijo pri miru. Zakaj bi se prepirali, che ni treba? Konec koncev smo druzhina, a nismo?«

Perun se spet spomni na zoprnico pri mizi, marsikaj bi dal, da je ne bi bilo. Toda druzhina je druzhina, tu ni kaj, to je zhe od nekdaj tako. Tega she socializem ni mogel chisto spremeniti.

Vrneta se torej v jedilnico, a tam je Janja vsa razocharana medtem ostala sama, onidve sta namrech zhe odshli. Perun bi mogoche she malo ostal, che bi bilo za jesti kaj drugega, tako pa se poslovi tudi on. Che bo pohitel, lahko ujame vsaj drugi del zamujenega sestanka s tovarishi.

Ko vstopi v pisarno, vsi trije molchijo, kot da niso o nichemer govorili, kar si izkusheni machek razlozhi tako, da so gotovo govorili o njem, pa she res je bilo. Gledajo ga, kot da ga prvich vidijo.

»Zdravo, tovarishija! Kaj pa me tako gledate, a imam kaj okrog ust?« jih pozdravi. Z roko se obrishe okrog ustnic, nich ni bilo. »A sem si pozabil zapeti shlic?«

To je seveda samo ena njegovih duhovitih shal, dobro ve, da ima hlache zapete, a vseeno preveri z roko, pri chemer se rezhi kot pecheno jagnje. »Imam pa odlichno novico!« ne zdrzhi vech, takoj jim hoche vse povedati, toda oni kar buljijo vanj, kakor da je njegova novica nekaj najmanj zanimivega na svetu. »A vas nich ne zanima?« je ves zachuden.

»Perun,« tedaj vstane izza mize komandant Grom, resen in namrshchen, »usedi se. Ochitno she ne vesh.«

»Chesa ne vem?«

»Povedali so v tv dnevniku. Daj usedi se no zhe enkrat, da ti lahko povem.«

Perun uboga, najbrzh je kdo umrl, si misli, pogleda, ali sta Blisk in Vida she tukaj ... sta. Kdo bi torej bil? »A je Brdavs?« zine.

»Kaj je z Brdavsom?« vprasha Grom.

»Che je njega Matilda?«

»Ne she ... Nobenega ni Matilda.«

»Kaj pa je potem?!? No, povej zhe enkrat!« postaja tovarish predsednik she bolj radoveden.

»Obtozhen si. Na sodishche gresh,« pove Grom.

Peruna kar zvije, ne moreti verjeti, kar je slishal: »Jaz? Kam grem??«

»Na sodishche. Tozhilec je vlozhil obtozhbo.«

»Kateri tozhilec?«

»En mlad, jaz prvich slishim za njega.«

Perun se v stolu she bolj skljuchi kot sicer, ne gre mu v glavo, cheprav ima usta odprta na stezhaj.

»Saj najbrzh ne bo nich,« se oglasi Vida, »to se pach lahko zgodi v demokraciji. Potem je pa ponavadi spet vse v redu.«

»Kaj govorish Vida,« ugovarja Blisk, »to zhe ni v redu. Vsaj pri nas se doslej ni dogajalo. A vesh, kaj to lahko pomeni?«

»Si zhe prej povedal,« ga skusha ustaviti Grom.

»Je zhe res, da sem zhe prej povedal, ampak Perun me ni slishal, zato bom povedal she enkrat. To pomeni, da so se nas lotili. Lahko zahtevajo tudi pregled poslovanja, che hochejo. Ni vrag, da ga ne bojo.«

Perun kar sedi, che bo hotel kaj rechi, bo moral prej vsaj za hip zapreti usta. V levem kotichku ustnic se mu nevarno nabira slina, zdaj zdaj mu bo kapnila na hlache.

Komandant Grom bi mu rad novico povedal do konca, da bi njegov najboljshi prijatelj vsaj vedel, chesa so ga obtozhili, toda on ochitno zhe ve, chesa je kriv. Najbrzh je prav zato tako zelo pretresen, ker misli, da so ga obtozhili vsega. »Obtozhen si samo za povojne poboje,« mu Grom vendarle poskusi olajshati breme, a brez uspeha. Perunu scurlja porcija sline iz ust.

»Nekaj moramo narediti!« reche debela Vida, toda ne ve, kaj.

»Ustaviti je treba tega tozhilca, v nashih chasih zhe ne bi vech dolgo tozhil!« se ji pridruzhi Blisk.

»Perun!« kliche komandant Grom prijatelja, ga z dlanjo vedno manj narahlo tolche po licih, a nich ne pomaga. Perun je odpotovan.

 

Vedno bolj odpotovan sem bil tudi jaz, pochutil sem se podobno kot v obdobju, preden me je Marjan zaposlil pri sebi, le da sem imel zdaj urejeno eksistenco, kar pa mi na esencialni ravni ni prav nich pomagalo. Bil sem zblojen, na kratko povedano, vsak dan sem se zapijal, izgubljal dneve in nochi s samosprashevanjem, v chem je sploh smisel chesar koli. Vse to zapravljanje dragocenega chasa sem vedno bolj izdatno zalival z vinom, pivom in zhganimi pijachami. Che bi me kdo hotel najti, kar pa nikomur ni prishlo na misel, bi me najlazhje nashel v bifeju Partizan, kjer so se z mano radi zapijali lokalni pijanchki, pa she ti ne zaradi tega, ker bi jim prijala moja druzhba, temvech zato, ker sem imel zmeraj polne zhepe denarja.

Da bi dokonchal simfonijo, mi ni vech prishlo na misel, postajal sem skrajno zoprn in zagrenjen, do ubogih zhrtev alkohola v svoji bedni druzhbi celo hudoben. Nalival sem jih v tako hitrem tempu, da so oblezhali na tleh zhe popoldan, ne shele ponochi, kot so bili doslej navajeni. Dokler so bili she kolikor toliko trezni, sem jih zmerjal in ponizheval, kar so morali prenashati, che so hoteli dobiti she. O, dobili so pa vech kot she; kdor je hotel piti samo vino, ga ni dobil, ker sem placheval samo zhganje, narochal pa sem jim vsakich drugo vrsto pijache: najprej rum, potem gin, nato slivovko, potem brinjevec, za njim nujno liker in za likerjem sadjevec ter na koncu vodko. Pa viski, che je kdo lepo prosil. In potem she enkrat naokrog. To je bilo preskusheno dovolj she za tistega, ki ga je nesel najvech.

Edino do sebe sem bil popustljiv, pil sem v glavnem pivo ali pa shpricerje, tako sem se ponochi she lahko privlekel do postelje. Drugi dan pa jovo na novo.

Ob nedeljah je bil bife zaprt. O, muka! Do naslednje pijanske postaje je bilo she skoraj pol ure hoda. Tja grede je she shlo, toda nazaj je bila dolga, dolga pot. Nisem maral nedelje. Ne maram nedelje, sem si ponavljal po ves dan in nemalokrat so se za refrenom ne maram zvrstili she drugi pojmi: ne maram nedelje, ne maram tega mesta, ne maram dezhja, ne maram te vlade, ne maram Julijane ... Tukaj se mi je ponavadi svet zameril tako zelo, da sem tudi jaz preshel z vina ali piva na zhganje, potem pa ponochi nisem nashel poti domov. Zjutraj sem se zbudil z ne maram Julijane na ustih in nisem zbral mochi niti za v bife Partizan, cheprav je bil odprt in za vogalom. Normalno bi bilo, da bi zachel z refrenom ne maram ponedeljka, toda ne maram Julijane se ni dal.

Tako je bilo tudi na tisti oktobrski ponedeljek zjutraj, ko sem se zbudil iz sanj, da sem srechal Njega.

 

»Ne maram Julijane,« bledem, pijan she od prejshnje nochi.

»Narobe,« me popravi On, »ti njo zhe marash! Ona tebe ne mara.«

Gledam ga s telechjim pogledom, On pa se mi rezhi. Chisto mi je podoben: visok, suh, z dolgim obrazom, velikim nosom in tankimi srebrnkastimi lasmi. Edinole ochi ima she vechje in temnejshe kot jaz, obrvi she bolj kosmate in temno rjave, pa oblechen je v temno obleko, medtem ko sem jaz v napol oblecheni pizhami.

»Zgini, privid!« se zaderem brez uchinka.

»Tak sem bil vchasih jaz,« reche, kot da Ga nisem podil, »bedna zguba, stvor, skrpucalo od chloveka.«

»Zhaljivec si she zdaj!« mu zabrusim.

»Kadar resnica zhali, pomeni, da drzhi kakor pribita.«

»Ti si pribit!«

»Zhe dolgo ne pijem vech,« se pohvali, »po tvoji zaslugi, ker prevzemash moje slabe lastnosti. Le tako naprej!«

Nochem biti slabshi od Njega. Janez mi je povedal, kakshen nichvrednezh je ta tip, ne, takshen nochem biti. Danes se neham zapijati.

»Prav bi bilo, da bi se vsaj streznil, che si zhe hudoben in pokvarjen do obisti,« reche s prijaznim nasmehom.

Odkimam, o sebi imam boljshe mnenje. Sem nadarjen, nachelen, inteligenten, dober chlovek, she celo ljubech in tako naprej. Ne vem, zakaj me zmerja.

On pa sede k meni na posteljo: »Poslushaj, zelo resno ti bom nekaj povedal. Oba sva se malo zapletla v zhivljenju, predvsem pa sva zapletla zhivljenja drugim ljudem. To ni bilo prav. Jaz sem se she celo vmeshaval v skupne zadeve slovenskega naroda in mi je krepko zhal. Che bi se lahko vrnil v preteklost, tega ne bi vech pochel. Ti pa tudi nisi tako nedolzhen, kar se tega tiche, tisti tvoj arhiv je naredil celo sranje.«

Gledam Ga she bolj zabodeno kot prej, mimogrede se Ga dotaknem, ali je resnichen. Je. Zachenjam Ga jemati resno, kakor da ni moj drugi jaz, ampak samostojno zhivo bitje. Ochi se Mu takoj malo posvetlijo, obrvi se Mu za spoznanje omehchajo. »Slishal sem zhe o Tebi,« mu povem.

»Ja, seveda, kako ne bi. Vem, v glavnem od Janeza, a ne, ki misli, da sem jaz ti. Upam, da mu nisi nasedel, cheprav tip misli resno. Ne vem, zakaj imam obchutek, da mu nisi.«

»Seveda ne, ker vem, da se je tisto, kar si Ti pochel, dogajalo v resnici.«

»Ja, v chem pa naj se dogaja!?« se zarezhi.

Neprijetno mi je, Njegovo bitje mi je odvech. Na svetu bi mi bilo lepshe brez Njega. Raje bi videl, da bi me ljudje jemali takshnega, kakrshen sem, ne pa, da me imajo za nekoga drugega, ki je za povrh she chisto zares nekdo drug.

»Obiskal sem te zato, da se nekaj zmeniva,« se zdaj she do konca zresni, che se je prej mogoche she malo shalil. »Che povem chisto iskreno, prosim te za pomoch. Vsaj sedem ljudi sem spravil v nemogocho situacijo, lezhijo mi na dushi. Eden je celo mrtev zaradi mene, kmalu bo umrla tudi njegova zhena, ker ga tako mochno ljubi. Tezhko to prenasham.«

»Kdo so ti ljudje?« me zanima.

»Ne bom ti povedal, samo to, da jih vse poznash, ali pa vsaj vesh zanje. Saj bosh videl, ko jih bosh zhe v kratkem srechal. Prosim te samo, da bosh dober do njih, boljshi kot sem bil jaz. Sram me je pred sabo, samo che pomislim, kaj sem jim delal.«

»Si chuden! Kako naj vem, do koga naj bom dober, che pa ne povesh, kdo so ti ljudje?«

»Saj v tem je zanka,« reche On, »ne morem ti povedati. Ti potem ne bi mogel ravnati iskreno, naravnost iz sebe, ampak bi se namenoma pretvarjal, da bi meni naredil uslugo. Jaz pa nochem nobene tvoje usluge, razumesh, prosim te samo za pomoch. Pa niti ne za pomoch, v bistvu gre za mojo uteho. Lazhje mi je, che se zdaj trudim popraviti svoje napake vsaj za naprej, pa chetudi skozi tebe, ker skozi sebe tega pach ne morem.«

»Prosish me za pomoch, kar zate ne bi bila moja usluga, bi Ti pa bilo v uteho, che bi jaz ravnal bolje, kot si ravnal Ti. A Te prav razumem?«

»Ne,« odkimava, »ni povsem tako. Meni je chisto vseeno, kako bosh ravnal. Pomembno mi je, da sem te prosil za pomoch. To je vse. To pomeni, da sem jaz mogoche boljshi od tebe.«

»Kako to mislish?« Res Ga ne razumem.

»Pa niti ne, da sem jaz boljshi od tebe, ampak da si ti slabshi od mene. Che bo tako, bo zame vse v redu. Razen, che bosh ravnal, kot te prosim.«

Shele zdaj se mi pochasi zachenja svitati, kaj hoche od mene. »Mogoche bi mi pa vendarle zaupal imena teh ljudi?« poskusim she enkrat.

»Nikakor ne. Nochem se tako zelo konkretno vpletati v tvojo prihodnost, ker bi pokvaril vso njeno spontanost. Prihodnost mora biti neprichakovana, sicer ne more osrechiti nikogar.«

She malo premishljujem, kaj mi je pravzaprav povedal, potem pa Mu dam obljubo. Upam, da mi ne bo zhal.

 

 

* * * * * * *

 

 

 

Pogovor z Njim mi je odmeval v mozhganih tri leta. Zhe takoj po njem sem nehal zahajati v bife Partizan in muchiti uboge pijanchke, ki nikomur nochejo hudega. Kar se tiche tega, me je On reshil, da se ne bi she jaz tako tragichno zapil. Moje tezhave, ki so se do tedaj zhe kar precej namnozhile, pa so zhal ostale nereshene. Pravzaprav sem vsa ta tri leta porabil za njihovo brezuspeshno razreshevanje, zraven pa tuhtal in tuhtal, kateri so tisti ljudje, katerih imen mi ni hotel zaupati. To me je najbolj jezilo, iz dneva v dan bolj sem bil besen Nanj, a ne samo Nanj, vedno bolj sem bil besen nasploh, ne sicer navzven, ampak globoko v sebi. Odkril sem namrech zdravilo, s katerim sem dovolj uspeshno zadrzheval jezo, hkrati pa z njim nadomestil uchinke alkohola, ki so mi po Marjanovi smrti in Julijanini zavrnitvi osmishljali zhivljenje: to je bila trava, pa ne tista za kosíti, temvech ta, za kaditi.

Po cele dneve sem puhal, kot Popaj iz nekdaj ljube mi risanke. Na mochvirju, blizu Celjankinega mostishcha, na katerem sem prezhivljal velik del prostega chasa, sem si omislil nasad konoplje chistega indijskega porekla. Mimogrede, imel sem samo prosti chas, to je bila edina vrsta chasa, ki sem ga poznal, pa she ta se je pod blagodejnim vplivom tlechih cofov moje disheche rastline raztezal v neskonchnost. Posedal sem na verandi nad shirno planjavo, puhal, se pozhvizhgaval s ptichicami, mahal soncu v pozdrav, po cele dneve, dokler ni priplula luna po zvezdnatem morju. Tedaj sem vstopil vanjo, odplul in me ni bilo nazaj do jutra, ali pa sem v bajti gledal filme. Che bi bil malo manj zadet, bi mogoche lahko she celo kaj skomponiral, chetrti stavek moje sedme me je she zmeraj zheljno vabil v svoj zmagoviti svet, toda eno je zheleti, drugo mochi, kot mi je nekoch napisal Tone Pavchek. Hoteti ni omenjal, verjetno so ga prevech zadele rujne kapljice.

Ampak - kdo zabogasvetega so tisti ljudje, ki mi jih je omenil On? Sedem velichastnih? Kar nekajkrat sem si v trenutkih najvechje radovednosti ogledal film na to temo, pravzaprav oba, amerishkega in japonskega, zaporedoma. Film zhal ne more dosechi resnichnosti, vmes je ogromno praznega prostora, ki je na srecho prozoren, drugache se filmov she gledati ne bi dalo. No, che pa sem popuhal malo vech travice, ki je bila res dobra, naravnost odlichna, se je vchasih v tej prozorni praznini izpisalo sedem imen, vsakich drugih, sinochi na primer Brina, Tina, Maja, Barbara, Alesh, Tomazh in Andrej. Che ne bi bil tako zelo zadet, da so se mi sploh lahko prikazala, bi si jih zapisal, tako pa sem jih ponavadi do jutra pozabil, sicer pa itak nisem vedel, kdo so ljudje, ki ta imena nosijo. Skushal sem si predstavljati, v prozorni prazninini med filmom in mano, da pride sedem ljudi, vsak si nalozhi na rame svoje ime in se obrne proti meni. Prishli so, sami neznani obrazi, spet nisem vedel, kdo so. Tale On mi je zadal kar tezhko uganko, toda jaz se nisem hotel predati. Vztrajal sem, puhal, puhal in vztrajal, vmes pa mahal soncu in na luni priblizhno tritisochkrat preplul chrno noch. Kot zhe recheno, minila so tri leta.

 

»Heej!« me pokliche Celjanka od spodaj, otovorjena kot mula se vzpenja po lestvi na verando. Ne ljubi se mi vstati, da bi ji prijel vsaj kakshno torbo, raje chakam, da mi bo postregla s pishkotki, ki mi jih je prinesla po narochilu. Vrzhe se mi v narochje, da skoraj padem s stola, se stisne k meni, kakor da bi bilo kaj mraza, in zachne spet pohotno lesti vame. Jaz, zhal, nisem zavetishche, v katerega bi lahko zlezla prva pohotnica, ki pride na mostishche, odrinem jo s sebe, da se zavali po tleh, ona pa zaprede kot machka in se spet postavi na obe nogi. Vmes she malo pochaka na vseh shtirih, che bi mi sluchajno pasalo, ker ve, da me travca vchasih spodbudi tudi na ta nachin, ampak zdajle ni dochakala, nich hudega, si misli, dan je she dolg, na dveh nogah je spet in marljivo znasha vso ropotijo v bajto.

»Prinesla sem ti chasopis!« zavpije.

»Zakaj pa?«

»Da bosh malo videl, kaj se dogaja.«

»Saj vidim.«

»Nich ne vidish, pojma nimash, ne vesh niti tega, da Amerikanci in Rusi spet renchijo en na drugega.«

»Pa kaj. Njihov problem.«

Celjanka pride ven, se pochi na sosednji stol, hkrati mi vrzhe chasopis, potem pa she majchko in modrc, ki ju je slekla. Kar dobro zgleda, priznam.

Majchka je na tleh, chasopis je skrit pod modrcem, le spod leve svilene kosharice me gleda chrnikast pogled moshkega v srednjih letih, skrbno zakravatanega in zresnjenega do skrajnosti. Ne vem, zakaj odmaknem modrc, a se takoj izkazhe: prekrival je novico, da je Krivec zaprt. Danes se je sam od sebe zglasil v kaznilnico, ki ni dalech od tukaj. Lahko jo she celo vidim, ob vasici tamle na zahodni strani! »Tamle je, lej ga! A imash daljnogled?« vzkliknem ves navdushen, ker sem odkril povezavo med medijsko navideznostjo v chasopisu in prostorsko resnichnostjo nedalech od tu.

»Nimam. Ga bom prinesla jutri. Zakaj pa ga rabish?«

»Ker imava novega soseda. Prinesi teleskop, hochem videti skozi okna tiste bajte,« ji rechem in kazhem proti kaznilnici.

»A, zhe razumem. Krivca so zaprli tja! Hec! Vesh, da mene tudi zanima.« Nekaj chasa je tiho, kar mi pashe, potem pa: »No vidish, da sem naredila prav.«

»Kaj pa?« se ne morem spomniti.

»Da sem ti prinesla chasopis.«

»Daj mir, a ne vidish, da chitam!« se razburim. Res je zanimivo spet po dolgem chasu malo vzpostaviti stik z dogajanjem na oni strani, kjer se bebchki igrajo nevarne igrice, drug drugega zezajo in se mechejo na finte, si lazhejo, kradejo, se pobijajo, goljufajo, zmerjajo, si podtikajo izmishljena dejanja, blefirajo, kako jih zanima blagor ljudi, v resnici se pa sonchijo v minljivi slavi, pravzaprav v slavici, medtem ko si polnijo zhepe, kjer se le da. »Ah, dolgchas,« vzdihnem zhe po nekaj minutah, »isto pishe kot zadnjich.«

»Kdaj si pa nazadnje bral chasopis?«

»Pred tremi leti.«

Nujno si moram enega spohati, ker mi gre spet na puhanje. Za tole pa mi pride chasopis zelo prav, za podlago. Stresem nanj malo trave iz izrezljanega kozjega roga s pokrovchkom, ki ga nosim za pasom, vzamem papirchek in si zvijem debelo, dolgo smotko. Prizhgem, potegnem ... uhhh, upam, da ne bodo strazhniki iz kaznilnice opazili mojih dimnih signalov, lahko bi pomislili, da je pozhar in mi zavdali z gasilci. Puham, nehote gledam na podlago, kjer je ostalo she nekaj mrvic, pod njimi pa ... Krivec.

Zgrabi me silna moch moje intuicije, nekdaj sem bil znan po tej svoji briljantni sposobnosti. Krivec! To je zagotovo, stoprocentno eno od sedmih imen, ki jih zhe tako dolgo zaman ishchem v zavesti, podzavesti in nadzavesti! Seveda!

»Jaz sem velik!« se glasno pohvalim samemu sebi, Celjanka pa v mojem glasnem izrazhanju zadovoljstva zasluti tisto energijo, s katero se tako rada zapolnjuje, kadar sem uglashen na njeno struno. Niti ne opazim, kdaj jo imam spet na sebi, debeluha sem spuhal, travco sem si spravil v glavco, zdaj pa se dogaja! Lepo je na svetu! Poglej to sonchno nebo! Zachuti (!), kako mehko drsijo pomladni oblaki, kako globoko je vesolje! Glej (!), kako lepe barve se bleshchijo zadaj, za nebom, kjer je noch zhe naskochila dan! Lej jo, kako se drajsa na njem (!), podobno kot deklica na toboganu, che film hitro prevrtevash naprej in nazaj!

Jaz se navelicham prej kot ona, napodim jo, zaenkrat she ne sme prespati v svoji bajti, ampak mora v hotel, ker sem ji povedal, da ne prenasham njenega smrchanja. Saj ne, da bi res smrchala, samo rekel sem ji tako. Nisem kriv, da je naivna in mi verjame, mi pa pride ta izgovor prav, da se ponochi prav lepo razkomotim v postelji, ne da bi kdo skakal po meni, in rajshi zrolam en dzhojnt, ki me pred spanjem poshiba v kozmichne vishave.

Naslednji dan prinese teleskop, takoj ga preskusim, kaznilnico mi chisto priblizha, a skozi reshetke na oknih se podnevi ne vidi. Mogoche se bo videlo zvecher, ko bodo prizhgali luchi. Dober shtos bi bil, che bi lahko videl v Krivchevo sobo, si mislim, ne da bi vedel zakaj, najbrzh zato, ker mi intuicija pravi, da je njegovo ime eno izmed sedmih z Njegovega seznama.

»Ljubchek, jutri pa jaz za dalj chasa odpotujem v Juzhno Ameriko,« pove Celjanka.

»A res, super zate.«

»Me ne bosh nich pogreshal?«

»Ne.«

Chaka, da jo bom kaj vprashal v zvezi s tem izletom, a mene nich ne zanima. Igram se s teleskopom, pregledujem okolico, tak sem kot otrok, kadar dobi novo igracho. Le da je on zadet od otroshtva, jaz pa od konoplje.

»Jaz bom pa tebe zelo ...«

»Ti se kar sprosti in uzhivaj, daj si dushka, tudi che bosh srechala kakshnega fejst Indijanca, da ne bosh spet prevech pohotna, ko pridesh nazaj.«

»A tako zelo ti grem na zhivce?« je zhalostna.

»She bolj, sploh ne znam povedati, kako zelo.«

»She zhal ti bo, da si tak do mene ...« reche in plane v jok. Chustveno izsiljevanje, si mislim, jo nazhenem, jo nadiram in zmerjam, medtem ko odhaja, dokler ne zleze po lestvi na mochvirsko pot in se zgubi v hosto, kjer ima parkiran avto.

Zdaj se lahko v miru posvetim teleskopu. Spoham si dva dolga debeluha, enega za takoj, drugega za potem, in chakam, da bodo v kaznilnici ugasnili luchi.

Medtem kujem nachrt. Shel bom obiskat Krivca, povedal mi bo, zakaj je zaprt, kdo je kriv za to ... Po tej poti bom prishel do naslednjega imena. Potem she do naslednjega in tako naprej, ker so zagotovo vsa povezana med sabo, vseh sedem. Vmes me za nekaj ur odnese nad oblake, malo frchim sem pa tja, se spushcham nad kroshnje, se vsedem na elektrichno zhico na drogu zraven kaznilnice, da me pod ritjo stresa prijetna elektrika, pa chivkam na ves glas! Chivkam do poznega popoldneva, da me zhe bolijo jezik in ustnice. Kosi mislijo, da sem njihov, zhvizhgam res lepo, tisto pleshi mi, pleshi, chrni kos, ha ha ha ha ...

Zaslishim smeh, oziram se, kdo se smeje, ugotovim, da se jaz. Saj je res smeshno, kako se spushcha mrak, previdno, pochasi, kot bi se bal, da se bo spotaknil in treshchil po tleh, kolikor je dolg in shirok ...

Tedaj se na oknih prizhgejo luchi. Kaj se dobro vidi! Opazujem, vmes se oziram za drugim dolgim debeluhom, ne vem, kje je, sem ga zhe spuhal, ali kaj, na hitro si zvijem she enega, kmalu bo tema, ga prizhgem ... uhh, imam srecho, na tej strani so celice, v enih sta po dva, v drugih pa samo po en jetnik. Jezim se, ker mi ni prinesla Hubbla, skozi to sranje se ne vidi dovolj dobro, komaj razlochim poteze na obrazih. Ampak eden je mogoche pravi, tisti v prvem nadstropju, tretje okno od desne, ja, mogoche je on, ja, je, hodi po celici gor in dol, kot bi imel ketne na nogah, chisto malo je puklast, ampak pokonchen, ja, to je Krivec. Samo kravate vech nima. Kaj to pochne? Na levi od okna je, ne vidi se ga. Ali ima tam posteljo? Se je ulegel? Ali ima mizo in si kaj zapisuje? Dela nachrte za potem, ko bo prishel ven? Ej, jej, jej, Krivec, to she ne bo tako kmalu ... Lej ga spet! Nekaj ima v roki, kos papirja, se mi zdi. Ja, nekaj je napisal, spet hodi gor in dol po celici, gleda v papir, zgleda, da bere, che se je kaj zmotil ... Kaj mu je fino! Skoraj tako kot meni. Ima mir, chisti mir, nobeden ga ne moti, zdaj si lahko zmisli, kar hoche. Nima pa travice, ne, te pach nima. Tako je s tem. Nekaj pa mora biti na zaporu tudi slabega, ostalo ima vse, streho, posteljo, okno, vrata, hrano, pijacho, wc shkoljko, obleko ...

Nenadoma se tam ugasne luch, v celici je tema, nich vech ne vidim, ja, koliko je pa zhe ura, saj she ni tako pozno? Ne vem vech, kaj pocheti, razen tega, da lahko she enega spuham, pogledam she kakshen film ... Lahko bi poiskal tistega od Jarmuscha, v katerem trije arestanti zbezhijo iz zapora? Tisto so ta pravi zapori, s strazhnimi stolpi, kot vchasih na meji Sovjetske zveze in njenih satelitov s svobodnim svetom. Kaj mi je, sem nor, da razmishljam o takih recheh?

Ko se vse to zgodi in lezhim v postelji, ves matast tuhtam, ali ne bi shel kar jutri do Krivca, cheprav mogoche jutri ni obiskov, moram se za zachetek pozanimati, kdaj so. Ali pa bi ga najprej nekaj dni opazoval, da ga malo spoznam in si zmislim, kaj naj mu sploh rechem? Sicer me pa mogoche itak ne bo hotel sprejeti na obisk, ker me ne pozna, moram si zmisliti she preprichljiv izgovor, da me bo sprejel.

V takih mislih zaspim, to noch, v podobnih she naslednje tri nochi. Vmes ga opazujem, ob vecherih, ko se ga vidi, vendar je prizor vsakich skorajda enak, kakor da bi gledal tv program, na katerem vsak vecher prikazujejo isto oddajo. Vprashanje je samo eno: ali se bom navelichal te butaste igrice ali pa ga bom res zhe v kratkem obiskal. Zaenkrat ni vprashanja. Hochem zvedeti tistih sedem imen, poleg tega mogoche ne gre vech samo za to, mogoche imam zhe dovolj tega sranja tukaj; tri leta samote, a ni to malo prevech za enega samega chloveka?

 

Se mi je kar zdelo, zhe takrat, da ne bom prishel do kaznilnice. Te butaste ideje me je odreshil teleskop, pravzaprav ne teleskop sam, temvech tisto, kar sem opazoval skozenj. Za oknom Krivcheve celice, che je bil to res on, sem chutil dvojno dozo samote, prenesla se je nazaj vame, ugotovil sem, da sva z zapornikom v bistvu na istem. Odrezana od sveta, jaz morda she bolj od njega, ker sem se s puhanjem izgubljal v she vechje daljave, on je bil najbrzh vsaj v mislih zazrt v ta, resnichni svet. Po dveh tednih opazovanja ubogega kaznjenca sem se zasmilil sam sebi, she posebej kadar sem skozi teleskop pogledal v smer proti mestu. Zhivljenje je bilo chisto blizu mene, jaz pa sem se shel mostishcharja, namesto da bi se odpravil vsaj pokukat, kaj se dogaja med zhivimi ljudmi.

No in res sem se obril, umil, uredil ter se zhe zgodaj dopoldne napotil v mesto. V treh letih se je marsikaj spremenilo, toda v reki she vedno ni zmanjkalo vode, na ulicah pa ne peshcev. She zmeraj se je dalo srechati mamice in ochke z vozichki, kar je pomenilo, da bo mesto zhivelo she kar nekaj chasa. Stare hishe iz prejshnjih stoletij so she stale, zvonovi so she doneli, motorni promet skozi stari del mesta je bil she zmeraj skoraj chisto zaprt. Prav pasalo mi je biti tu po dolgem chasu, taval sem naokrog, in cheprav nisem nikogar srechal, sem se pochutil v redu, takole med ljudmi. Mnogo je bilo lepih, nekaj tudi grdih, kar me ni vznemirjalo; opazoval sem jih in se pochutil kot eden izmed njih. Ni mi bilo zhal, da sem se potrudil priti.

Jedel sem v neki restavraciji pod milim nebom, pizzo, imela je enak okus kot svoje chase. Po kosilu sem se z meshanimi obchutki odpravil proti svojemu stanovanju v Marjanovi hishi; v zhepu so mi cingljali kljuchi, kajti to je bil danes moj konchni cilj.

Nabiralnik je bil zabasan s poshto, cel kup pisem je bil nametan na notranji strani dvorishchnih vrat, pod nadstreshkom. Poshtarji ochitno niso obupali nad tem, da se bo she kdaj vrnil kateri od stanovalcev. Prav so imeli, prishel sem, zbral poshto v narochje in jo zgoraj v stanovanju odvrgel na mizo. Stanovanje je bilo treba prezrachiti, nabrzh tudi celo hisho, a to sem sklenil storiti kak drug dan. V teh trenutkih so me prevech mochno prevevali chudni obchutki povratka nekam, kamor nisem sodil, cheprav sem tu prezhivel kar precej chasa.

Do poznega vechera sem prebiral pisma, vmes je bilo tudi nekaj razglednic, predvsem pa ogromno uradnih poshiljk. Ko je padel mrak, sem ugotovil, da je elektrika odklopljena, takoj sem preveril tudi vodo iz pipe - ni pritekla. Znashel sem se pred dilemo, ali bom urejal te vsakdanje probleme ali ne. Naj se kar takoj raje vrnem na mostishche?

Med pismi sem nashel eno iz doma za ostarele, kjer je prebivala Marija. Bilo je naslovljeno name, sporochali so mi, da je Marija umrla, lansko leto. Vzdihnil sem, imel sem jo rad.

Spomnil sem se, da mora biti v predalu moj telefon, poiskal sem ga, seveda ni deloval. Vtaknil sem ga v zhep, nevede sem se torej odlochil, da ga bom she uporabljal. Jutri zachnem urejati te rechi, sem si rekel, ne vem zakaj, toda ne bi se mi zdelo prav vsega tega pustiti v takem stanju. Pozneje, ko sem se trudil zaspati, sem si razlozhil, da sem se najbrzh tako odlochil zaradi Marije. Nisem vedel, ali so jo pokopali na pravo mesto, poleg Marjana, nekoliko me je tudi zaskrbelo, da tega niso storili.

Vstal sem, nashel svecho in se vrnil k poshti. Iskal sem she kakshno pismo iz doma onemoglih, nashel she dve z enako vsebino in eno s sporochilom, da bo za pogreb poskrbel odvetnik Kostich. Od njega ni bilo nobenega pisma, najbrzh me je skushal dosechi po telefonu, a kako naj bi me, che ga nisem imel pri sebi. Tudi z njim bom urejal zadeve jutri.

Zdaj sem lazhje zaspal, zanesel sem se, da nas je Kostich dovolj dobro poznal, gotovo je uredil stvari tako, kot je bilo najbolj prav. Sploh, che je Marija sledila Marjanovemu zgledu in je napisala oporoko ... Mogoche je bila pred smrtjo vendarle she dovolj prisebna?

Kosticha sem poklical zgodaj zjutraj. Dogovorila sva se za sestanek pri njem, odnesel sem mu vso uradno poshto, da bo lahko uredil odprte zadeve.

»Ja, pustila je oporoko,« mi je povedal, »kako prijetna gospa je bila to! Bil sem na pogrebu, ja, tam je, kjer je zhelela biti, pri soprogu. Brez skrbi, kot zhe itak veste, se na nas lahko vedno zanesete.«

Prebral mi je oporoko, mi izrochil en izvod: Marija je vse premozhenje zapustila meni, cheprav je nisem niti enkrat obiskal v domu. Zhe takrat so mi shli starci in nebogljenci na zhivce, kaj shele zdaj. Da bi shel v dom za ostarele? Raje ne bi nikdar vech pomislil nanjo.

»In da ne pozabim, tule je she nash rachun.«

»Hvala vam, she danes ga bom plachal, oprostite za zamudo, ampak ... res se mi ni izshlo prej.«

Toliko chasa sva zhe poslovala brez motenj, da mi je zlahka opravichil negotovost, ali me bo sploh she kdaj videl, mene in svoj denar, ki sem mu ga dolgoval. Zdaj, ko je videl, da bova najbrzh she poslovala, pa je sploh odpadla vsakrshna skrb, da bi mi nabil she zamudne obresti. Sicer nisem vedel, zakaj naj bi me to skrbelo, saj sem imel denarja na odmet, a ochitno sem tako pomislil. Kostich pa je bil fin gospod, diskreten, sploh me ni vprashal, kje sem bil, kaj sem pochel. Vedel je pach, da to ni njegova stvar, cheprav je zaradi nje prishlo do zaostankov pri plachilih.

Njegova tajnica mi je medtem uredila priklop telefona, uspela mi je ohraniti shtevilko, ki sem jo imel zhe prej. Medtem je zhe razvrstila uradno poshto po abecedi, tako da bi lahko res brez skrbi zapustil pisarno. Ampak nekaj me je begalo pri tej mrhi ... njen nasmeh ... kotichka ustnic sta se nagibala eden navzgor, drugi navzdol. Silno zanimivo! Tudi dishala je lepo. Za hip se mi je zahotelo, da bi jo prishel iskat, ko bo konchala sluzhbo, a sem se zaradi tega tako zachudil nad sabo, da sem si premislil. Nisem se poznal takega, do zhensk sem vchasih gojil drugachen odnos, kolikor sem ga sploh gojil. Res nenavadno zame. So me mogoche spremenila leta samote? Ali pa kaj drugega?

Ko sem se zvecher, po dolgem postopanju med ljudmi, vrachal v stanovanje, sem zhe spred hishe opazil prizhgano luch v svojem nadstropju. Prejshnji dan sem samo enkrat pritisnil na stikalo in luch se je prizhgala, ko so hisho priljuchili na omrezhje. Kostich je bil uchinkovit, dosegel je, da so spet odprli tudi vodo in internet. Ali pa je to uredila njegova tajnica? Ni mi shla iz glave; ko sem se v spalnici ulegel na posteljo, mi je postalo zhal, da ji nisem sunil vizitke z mize, saj so se kar same ponujale zraven bonbonchkov. Brskal sem po imeniku v telefonu, kakor da bom njeno shtevilko nashel tam, bebec, cheprav sem vedel, da je she nimam ... toda imel sem Julijanino shtevilko, che je ni medtem zamenjala. Julijana! Imelo me je, da bi jo poklical, chudno, kako se je zhelja po njej nenadoma zbudila, potem ko mi je zhe toliko chasa uspevalo, da nisem vech mislil nanjo. Nekaj v meni se je borilo proti temu, res nisem vedel kaj in zakaj, a je izgubilo boj. Na oni strani je zazvonilo. Zvonilo je dolgo chasa.

 

»Halo,« se oglasi.

»Julijana? Jaz sem ... Kaj pochnesh?«

»Nich.«

»Si sama?«

»Sem.«

»A lahko pridem k tebi?«

Ne odgovori takoj, jasno, presenetil sem jo. Srce ji mogoche pravi, da bi me rada videla, mozhgani pa v tem seveda ne vidijo nobenega smisla. Chez nekaj dolgih trenutkov reche: »Prav.«

»Si she zmeraj na Zrinjskega ulici?«

»Medtem so jo preimenovali.«

Hoche rechi, da se je vmes, odkar se nisva srechala, zhe marsikaj spremenilo. Ja, res se je, gotovo je zachutila v mojem glasu, da tudi jaz prihajam drugachen, kot sem bil. »OK, chez chetrt ure bom pri tebi.«

Chez dvajset minut pozvonim, odpre, objameva se kot stara prijatelja, cheprav je v spalni srajci in le ogrnjena v domacho haljo. Ura je pozna, sediva v kuhinji, v dnevni sobi njenega starega stanovanja enajstkrat udari po mehko donechem zvonu. Prinese zhe nacheto buteljko rdechega vina, nalijeva si, dolgo se pogovarjava o vsem, kar se je vmes zgodilo in ni se zgodilo malo. Razlaga mi, kako razmishlja o tem, da bi konchno zachela pravo pravnishko kariero, jaz pa jo med poslushanjem gledam dosti bolj pozheljivo kot vchasih, cheprav sem si jo tudi takrat zhelel.

»Spremenil si se.«

»Aja? Kako?«

»Ne vem, kako, samo chutim, da si drugachen.«

»Chutish? Lepo. Vchasih si se mi zdela bolj razumsko bitje,« rechem, najbrzh se mi ochi zelo svetijo, ker pogleda stran vedno, kadar se pogleda srechata.

»Kakshna se ti zdim pa zdaj?«

»Bolj chustvena, senzibilna. Kako pa to, da si kar sama?«

Odnese prazno steklenico in prinese novo. »Moshki ste praviloma sami tepci,« reche, »kaj naj z vami? Zhenske pa, saj vesh, da mi nikoli niso potegnile.«

»Vse se spreminja.«

»Ha, she zmeraj si tako pameten.«

Zachutim njeno jezo, zamero zaradi vsega, kar se je doslej zgodilo med nama, a to ni vse, chutim tudi njeno osamljenost in hrepenenje, zheli si biti ljubljena.

»Oprosti, Julijana.«

»Za kaj?« se spreneveda.

»Za vse.«

»Ah, si trapast.«

»Kaj sem zdaj, pameten ali trapast?«

»Oboje.«

»Se pravi, da nisem samo tepec?«

»Nisi.«

Njen glas zveni precej bolj nezhno, kot je zvenel vchasih, v njem - se mi zazdi - nekaj komaj zaznavno prasketa, kot bi se talili kristalchki stekla. No, moje uho tega niti ne slishi, samo sluti, neko drugo chutilo pa zelo mochno obchuti, da v njej vre, kakor zhgocha lava v vulkanu. Vznemirjena je, vsa drhti. She me ljubi.

»Lepa si.«

Zajame sapo, rada bi se branila, se pretvarjala, da noche slishati tega, ker da itak ni res, toda nich ne reche. Chuti, da mislim resno.

»Vesh, bil sem zelo osamljen, ves ta chas. Veliko sem mislil nate. Zhelel sem si ...«

»Nehaj o tem, jaz nisem bila osamljena, imela sem veliko dela in to.«

Seveda je bila osamljena, sicer se v njej ne bi nabralo toliko hrepenenja, da kar puhti iz nje! Zhejna je bila ljubezni, druzhbe nekoga, ki bi ji lahko nudil toplino in bi poteshil njeno zhejo po ljubezni! Ki bi jo stisnil k sebi, jo obsul s poljubi od prstkov na nogah do ustnic, ki bi jo razvajal in kaznoval njeno naravo, ker je taka, kakrshna je ... A ne kdor koli, mislila je name! Toda te misli je odganjala, che ji je le uspelo, ker jo je sicer prevech presunilo spoznanje, da me ni ob njej, da ob njej ni nikogar, da je sama, chisto sama, nerazumljena in neljubljena! Tako je bilo!

Julijana chuti moje misli, zadevajo jo v srchiko njene biti. Priblizham se ji, ji stopim za hrbet, ona pa obsedi na stolu zacharana od silnih prichakovanj. Prijeti bi jo moral z obema rokama, jo zgrabiti, a she nich ne storim, samo stojim za njo. Globoko dihava.

»Kaj hochesh?« vprasha.

Od nje se je, poleg vonja po milu, zachel shiriti she vonj po ljubezni.

»Raje ne zachnem nashtevati,« odgovorim, »ker bi te zmedlo. Nikoli nihche she ni hotel vsega tega od tebe.«

»Zakaj mi ne povesh?« trpi brez bolechine.

»Ker bi te najraje pojedel.«

Prestrashi se brez strahu, ker jo kar raznasha od poguma.

»Zakaj me potem ne pojesh zhe enkrat?«

»Ker nisi na mizi.«

»A naj grem na mizo?«

»Ja.«

Vstane, odvrzhe haljo, pospravi z mize steklenico, kozarca in vazo z rozhami, sama pa lezhe nanjo.

»She stopála.«

»Pojej me zdaj!« ukazhe, ko to stori.

 

Zelo je bila okusna, ni moglo biti drugache, to sem zaslutil zhe pred leti, ko me je za hip zadrzhala v najinem prvem objemu, a sem jo jaz spustil, namesto da bi jo pojedel zhe takrat, toda bil sem drugachen chlovek, kot sem zdaj. Treba pa je uposhtevati, da che bi jo pojedel zhe tedaj, je za tokrat ne bi vech ostalo. Vendar pa se je v dolgih treh letih toliko okrepila, dushevno in telesno, da ji je to noch samo umanjkal en velik kos, ki pa se zhe zelo hitro zarashcha nazaj. Gledam jo med spanjem, vedno bolj se mi dozdeva, da bo she pred jutrom spet cela, kot da ne bi pojedina trajala do maloprej. Res je tudi, da se je v treh letih majchkeno bolj zaoblila, pridobila kak okusen kilogramchek, gotovo pa jo je vmes s slastnimi izkushnjami zachinil kak obchasen ljubimec. Sklenem, da je o tem ne bom sprasheval. Raje ji zjutraj, chim se zbudi, che ne zhe prej, che ne zhe kar zdaj takoj, odgriznem she katerega od njenih res sochnih kosov.

Ne zagrizem se vanjo kar takoj, ampak zaspim, zato pa jo takoj zjutraj znova nachnem, mochno zakurim pod njo, da se zachne skoraj takoj taliti, potem pa dolgo chasa mamljivo cvrchi, dokler je ne zalijem, da se kar pokadi in jo brzh pokrijem, da ne bi vsa izparela. Tako vidi, da mi ni vseeno zanjo, ker nisem le nekdo, ki jo hoche samo mimogrede malo pokuhati, ampak jo ljubim in je ne bom zamenjal za nobeno drugo. Lahko mi zaupa tudi glede tega, da je ne bom za pol minute vtaknil v mikrovalovko, potem pa na hitro snedel ob branju chasopisa, ampak jo bom cmaril pochasi, z obchutkom, jo ves chas zalival, in jo, ko bo pechena, pojedel pochasi, koshchek za koshchkom, vsakega posebej pa okusil do zadnje arome.

»Ti moj kanibal,« se mi smeji opoldan, »kdo bi si mislil kaj takega o tebi!«

»Nisem kanibal!« protestiram.

»Kako da ne?«

»Ker si ti moja odojchica.«

 

To je bila moja prva mala zhalitev, ni mi je zamerila. S tem me je nehote spodbudila, da sem jo nalahno klofnil in she malo ozmerjal, ne spomnim se vech tochno, kaj sem ji rekel, da je. Mogoche prasichica ali pa nisem uporabil pomanjshevalnice, vem samo to, da se je nenadoma zresnila, se hotela odmakniti od mene, toda jaz ji nisem dovolil tega, nasadil sem se vanjo, cheprav se me je otepala, prijel sem jo malo bolj trdo, ni je moglo boleti, v to sem preprichan, ker sem hotel samo ostati v njej, samo she malo bolj sem jo hotel ljubiti in nich drugega, njene poskuse, da bi se mi izvila, pa sem razumel kot stopnjevanje igre. Zachela je krichati nazaj, zmerjala me je she bolj kot jaz njo, kaj mi je vse rekla(!), chudil sem se, od kod ima ona, ki sem jo vselej sposhtoval, tako bogat besedni zaklad, bil sem zhe chisto podivjan, pririnil sem jo do stene, bila je lahka kot pereshchek, krhka kot skorjica, nemochna, nebogljena, uboga, jaz pa nasprotno - silen, mochan, nepremagljiv, mogochen, usoden, krvolochen, pozhreshen, neranljiv, zmagovit, do zmage in she malo chez, dokler ni na drugem koncu sobe oblezhala globoko pod mano, razosebljena, izchrpana, izjokana, izdihana, komaj she pri zavesti. She minuto so jo stresali krchi orgazma, kakrshnega gotovo she ni dozhivela, jaz pa sem jo prijel za noge in jo odvlekel do kopalnice, jo odlozhil v banjo in stushiral z ledeno mrzlo vodo. Tako, to je bilo vse, kar mi je v tistih norih trenutkih lahko she prishlo na misel, potem pa sem se sklonil k njej, da bi jo poljubil, kajti ljubil sem jo za zmeraj, vechno sem bil njen, predan ji na milost in nemilost, brezpogojno sem ji bil vdan, raznezhen do dna dushe. Toda namesto da bi mi vrnila poljub, me je odrinila, she pogledati me ni hotela, ampak je hlipala in se tresla od mraza in od groze nad mano, ker je prichakovala od mene chisto nekaj drugega, ne pa take grobosti in primitivnosti, ker sem bil res samo zhival in v meni ni bilo nich chloveshkega vech. Hotela je, naj jo pustim pri miru, nehvalezhnica, zahtevala je, naj se poberem stran, naj se nikdar vech ne vrnem, naj je ne klichem po telefonu in ne vem, kaj mi je she govorila v tem smislu. Bil sem globoko prizadet in razocharan, dal sem vse iz sebe, samo zanjo, da bi jo osrechil, da bi dozhivela ljubezen v vsej njeni chloveshkosti, ona pa takole! Pravzaprav me je globoko uzhalila, razjezila, razbesnela! Strgal sem z nosilcev vrv za obeshanje perila, ji chvrsto zvezal roki na hrbtu, jo zvlekel iz banje k radiatorju in jo privezal nanj s toliko vozli, da se ne bi mogla sama nikdar odvezati, na koncu pa sem odnorel v sobo, se oblekel, odkorakal iz njenega stanovanja in zaloputnil vrata za sabo.

Strashna jeza me je drzhala v krempljih she do nochi, dokler sem bil buden. Zjutraj sem bil zhe bolj miren, a me je zachela glodati slaba vest, zachel sem se zavedati, da Julijani vcheraj z mano ni bilo lepo. Zamislil sem se nad tem, kar se je v resnici zgodilo, zlasti nad sabo, a se nisem prepoznal. Kaj mi je bilo? Kako sem mogel biti tak do nje?

Spomnil sem se srechanja z Njim. Takrat se je moralo z mano zgoditi nekaj, ne da bi jaz vedel, kaj. Vem, ker se mi je vse postavilo na glavo, izgubil sem samega sebe. Zhe itak sem ostal brez dela, ko je bil Marjanov arhiv urejen, potem pa so ga she zaplenili, ostal sem brez smisla, ker nisem mogel niti dokonchati simfonije, niti enega tona mi ni bilo vech dano slishati. Popolnoma izpraznjen sem bil, Julijana me ni marala, Marijo sem moral odpeljati v dom, ker nisem zmogel paziti nanjo, kot si je zhelel Marjan, zapil sem se, postal eden propadlih lokalnih pijanchkov, in bi to she vedno bil, che me ne bi Celjanka zvlekla na mostishche, kjer sem se, bedak, totalno zadrogiral, zgubil stik z resnichnostjo in postal nemogoch, egoistichen, zatiralski, predvsem pa do dna dushe zagrenjen. In zdaj, ko me je po nekem chudezhu Julijana zhe skoraj sprejela, sem ji naredil to, kar sem ji naredil ... To nisem vech jaz, me je spreletelo, to nisem vech jaz.

Pohitel sem k njej, da bi jo chim prej odvezal, se ji opravichil, cheprav sem vedel, da mi tega ne bo mogla oprostiti, a mogoche bo vendarle lahko ... Na vsak nachin pa jo je bilo treba chim prej odvezati! Kaj mi je bilo? Kaj mi je bilo?!

Vrata njenega stanovanja so bila zaklenjena, jaz jih nisem zaklenil, samo zaloputnil sem jih, ne vem, kako da sem se tega tako natanchno spomnil, che pa nisem vedel, kaj pochnem, che se nisem imel pod nadzorom!

Zvonil sem, trkal, ni mi prishla odpret, v stanovanju se tudi ni nich premaknilo, kot da je ni bilo doma. Mogoche jo je odvezal kdo drug, mogoche je zjutraj lahko na nek nachin odshla na delo, ne vem, kako, toda saj se odlocha za resno pravnishko kariero, ne more ostajati doma, privezana na radiator ...

Poklapan sem se pobral iz stavbe. Poklical sem jo po telefonu, takoj je izklopila signal. Poklical sem jo she enkrat, telefon je bil izklopljen. Zachutil sem, da je med nama konec, ne bo mogla iti chez to, kar se je zgodilo. Zapravil sem si zadnje, kar je bilo v mojem zhivljenju edino sploh kaj vredno, cheprav mi je ves chas uhajalo iz rok, zhe od nekdaj. Zdaj pa zame ni bilo v tej zgodbi niti zharka upanja vech. Ne vem, kaj bo!

Podoben brezup vlada na sedezhu Krivcheve stranke. Lilit, magister Gams, dr. Volk in Belchich sedijo za konferenchno mizo v sejni sobi in molche buljijo predse. Tuhtajo tezhke misli, kako reshiti shefa iz zapora.

»O, Bog, kako smo mogli biti tako naivni!?« glasno zavzdihne Lilit. S komolci je naslonjena na mizo, chrnolaso glavico pa ima nalozheno na dlani. Z druge strani mize se to vidi kot nad mizo lebdecha ogromna chrna chupa, za katero se ne vidi obraza.

»A tip se she vedno ni oglasil?« zatechnari magister Gams. »Nismo se tako zmenili!«

»Ne, nismo,« mu pritrdi dr. Volk, »zmenjeno je bilo, da nas pokliche, ko bo shel predsednik noter.«

»Pa je poklical??« se razburja magister Gams.

»Ne she,« pove Belchich, ki je v chasu izrednih razmer zadolzhen za zveze, »zhe vech kot teden zamuja.«

»Ta tip mi je sumljiv!« odlochno zastavi Gams, kot da drugi tega she ne vedo.

»Jaz bi mu jajca odrezala!« se pridushi Lilit, da moshko trojko kar malo stisne pod pasom, ker si fantje predstavljajo, kako bi tip to obchutil, che bi ga ona dobila v roke.

»Da si ne bi on tvojega prvega prijema narobe razlozhil!« jo posvari magister Gams.

»Daj no, Gams!« ga opozori dr. Volk. »Zadeve so resne, ti se pa zajebavash!«

»Saj vesh, kaj pravi nash predsednik: v tezhkih trenutkih je dobrodoshla vsaka shala.«

»Tisto je bilo mishljeno za vojne razmere, ne pa za tako globoko politichno krizo!« ga zavrne dr. Volk.

»Moshki!« zanichujoche prhne Lilit. »Samo seks in vojna vam gresta po glavi, pameti pa nimate nobene! Naj raje kateri od vas pove, kaj je treba narediti.«

Belchich, ki ima zadnje chase v zhivljenju samo she dva glavna cilja, prvi je, da bi chim prej osvojil Lilit, drugi pa, da bi - che bi, bognedaj, sluchajno Krivec ostal v kehi in bi bilo treba izbrati novega predsednika stranke - postal predsednik stranke, ampak samo zato, da bi si potem Lilit lazhje osvojil, torej prav ta Belchich zastrizhe z ushesi in reche: »Jaz imam idejo. Poklichimo ga mi, che on nas ne pokliche.«

Oba mozhakarja si vzameta chas za premislek, ali je ta ideja pametna, pri chemer si skushata predstavljati, kakshna bi se zdela shefu, Lilit pa si razprostre lase in s pogledom svojih nebeshkih ochi nagradi Belchicha za bistri preblisk. »Ja,« reche, »se strinjam. Poklichimo ga.«

»Kdo ga bo poklical?« vprasha magister Gams, ki se zaveda, da ta klic ne spada k rednim zvezam, torej zanj ni pristojen Belchich.

»Ja, Belchich, ne?« reche Lilit. Zdaj, ko je postalo napeto, si spenja chupo v chop, ochi se ji bliskajo od navdushenja, da je spet akcija.

»Belchich ne more, ni zadolzhen za to,« nasprotuje Gams.

»Kako da ne? Saj to so vendar zveze, telefoni, a niso?« vztraja Lilit, a ne prevech zavzeto, da ne bi kdo kaj posumil v zvezi z njo in Belchichem. Ona zheli biti do vseh chlanov stranke enako pravichna.

»Niso vedno,« razlozhi Gams, »v tem primeru gre za izredne komunikacije, ne pa za redne zveze.«

»Ne razumem razlike,« prizna dr. Volk.

»Nich se ne sekiraj zaradi tega, Volk, saj vesh, kaj pravi o tem shef: che je nekaj tako, kot je, je pach tako, in to tudi tedaj, kadar tega kdo ne razume.«

»Ne strinjam se, rekel je drugache, rekel je: Ne glede na to, kako si kdo razlaga, je tisto, kar je, vedno le tisto, kar je, in nich drugega. Vse si pomeshal, Gams.«

»Dajta no, ne bodita tako pametna,« ju prekine Lilit, ki je praktichna zhenska, »zdaj je treba poklicati onega tipa, a mogoche kdo ve, kako mu je ime?«

Spogledajo se, noben ne ve, razen shefa, z njim pa lahko zaenkrat komunicirajo samo prek odvetnikov, torej ga ne morejo vprashati, ker jim je zabichal, da se o tem tipu ne smejo pogovarjati z nikomer.

»Nismo se vprashali, ali sploh imamo njegovo telefonsko shtevilko?« vprasha dr. Volk, ki se krepko zaveda, kaj pomeni imeti telefonsko shtevilko tistega, ki ga hochesh poklicati po telefonu. Torej mu je povsem jasno tudi, kaj pomeni, che tiste telefonske shtevilke nimash.

Vsi molchijo, kar pomeni, da je nobeden nima.

»Shit!« zakolne Lilit.

Belchichu je ta dama najbolj vshech med preklinjanjem, zato kar zamenca na stolu od ugodja.

»Merda!« gospodichna she poudari prvotno kletvino, da je njen obozhevalec zdaj pa res chisto ocharan.

»Daj, Belchich, kaj buljish!« se zazhivcira magister Gams, ki je tudi sam precej zagledan v edino chlanico izvrshnega odbora, cheprav ne bi tega nikoli nikomur priznal, saj je izprichan druzhinski chlovek. »Rajshi pogruntaj kaj drugega! Tipu ochitno ne moremo telefonirati, che ne vesh niti kako mu je ime niti nimash njegove telefonske shtevilke. Ne vem, kako te je shef lahko dal v izvrshni odbor!«

»No, no, magister Gams, previdno s kritiko. Nihche ga ni dal. Chlani odbora smo bili vendar demokratichno izvoljeni,« chisto potihem pripomni dr. Volk, ki je presodil, da Gamsova kritika leti na shefa.

»Ja, ja, seveda,« mu nejevoljno pritrdi magister.

»Oprosti, magister Gams,« se tedaj Belchich postavi zase pred ochmi vseh prisotnih, zlasti pred tistimi modrimi, ki sijejo kot sinjina, »ampak tudi ti ne vesh imena in tudi ti nimash shtevilke, ne samo jaz.«

»Tega si pa ne dovolim, Belchich!« se razburi Gams. »Se ti sploh zavedash, koliko chasa sem jaz zhe bil v nashi stranki, ko ti she sploh niti vedel nisi zanjo? Koliko politichnih bitk sem zhe jaz vojeval, ko si se ti she za lulchka drzhal!?«

Lilit ob besedi lulchek udari na smeh, ki ga sicer takoj zadushi, a vendarle prepozno, da ne bi druzhba zaslishala prvega ha-ja, cheprav so preostali ha-ji prihajali skozi nos v obliki hrkanja, izdajale pa so jo tudi napihnjene lichnice in dlan na ustih.

Belchichu postane zelo nerodno. Zaveda se, da mora oprati svojo chast. Zato pomisli, vstane in povzdigne glas: »Che jaz lulam, lulam v pravo smer, na pa tako kot nekateri, ki tako na skretu kot v politiki shchijejo tja vsevprek!«

Lilit nevede kar zaploska, tako rada ima srborite fante. Belchich si je danes pri njej prisluzhil zhe dve tochki, minus tisto z lulchkom, che je res, kar je namignil Gams. Ampak moshki zhe vedo, kakshnega ima kateri, si misli Lilit, ker si baje ves chas shkilijo chez robove pisoarjev.

Magister Gams pa kar zasopiha od jeze, tako ga je mladi kolega razzhalil. Udari po mizi s pestjo in vzklikne: »Sramota! Da se ne znamo zmenit niti osnovnih stvari! Brez skrbi! Vsi vemo, kdo je za to odgovoren in kdo bo odgovarjal! Ob prvi priliki bom povedal gopodu predsedniku, kolega Belchich, da ste za vso to zmeshnjavo krivi vi, ker ne opravljate svojih dolzhnosti in ne prevzemate odgovornosti! Zahteval bom vasho izkljuchitev iz stranke!«

Belchich zhe shpichi jezik za naslednjo intervenco, she hujsho od Gamsove, tedaj pa posezhe vmes dr. Volk in ju poskusha umiriti: »Umirita se, kolega, umirita se prosim, vajino ravnanje she zdalech ni drzhavotvorno. Vsi vemo, kako politichni nasprotnik komaj chaka, da se nasha stranka razkolje od znotraj. To je zdaj, ko je gospod predsednik odsoten, she posebej nevarno ...«

»Nich ni odsoten!« se dere vedno bolj razburjeni Gams. »Ni odsoten! Dajmo rechi bobu bob! On je vedno z nami! Kaj govorish, Volk?! Kako si upash podtikati neresnice o nashem predsedniku in to na tako vzvishenem organu, kot je izvrshni odbor!«

Belchich oceni, da je to, kar se je zgodilo zdajle, dobro, Gamsova pozornost se je uperila z njega proti Volku. To mu je dosti bolj vshech, zato she sam napade v isto smer: »Ko zhe govorimo o odgovornosti, dr. Volk, mar niste ravno vi prevzeli odgovornost, da usklajujete notranje odnose v stranki? Ampak meni se zdi, da vam to ne gre najbolje od rok, ne vem, kakshno mnenje bo o tem zavzel gospod predsednik.«

»Tako je!« ga v ihti podpre magister Gams.

Lilit ne razume teh petelinjih igric, zato spet nalozhi komolce na mizo in chupo v dlani, dr. Volk je pa zhe itak vsega hudega vajen, taktika zmagovanja s samozhrtvovanjem mu je blizu, zhe zdavnaj se jo je nauchil od shefa. Zato reche s pomirjujochim glasom: »Je zhe v redu, fanta. Vsi smo odgovorni, eden bolj, drugi manj. Za tole danes naj bom pach jaz, zato bom skushal do jutrishnjega sestanka najti tistega chloveka, zvecher se pa spet vidimo na sestanku, a je prav.«

Seveda je prav in vsi so veseli, da je sestanka konec, kajti biti chlan izvrshnega odbora, poleg vseh ostalih zadolzhitev, je tezhka sluzhba.

 

She tezhja sluzhba od najtezhje sluzhbe pa je nichdelje. Dolce far niente, bi rekel eden od okupatorjev Slovenije med drugo svetovno vojno, jaz pa vech kot pol stoletja po njej ne razumem, kaj je pri nichdelju sladkega. Sladka je lahko brezposelnost v socialni drzhavi, ko ljudje sicer nimamo sluzhb, a imamo ogromno chasa, da lahko pochnemo, kar hochemo, drzhava pa nas pri tem podpira s skromno zhepnino. Nichdelje pa je grenko in jaz to dobro vem: imam ves chas zase, sluzhbe mi ni treba imeti, ker imam v zhepih milijone, vendar pa ne delam in to me tezhi, skrbi, boli, zaradi tega trpim. She huje je: lahko bi delal, tochno vem, kaj je treba narediti, napisati moram she zadnji stavek simfonije, a ne morem. Iz vesolja slishim samo she tishino, kajti dobre sile, ki so me doslej vodile pri pisanju, so umolknile.

Vem zakaj - zato ker sem v zhivljenju prevechkrat prekrshil etichni kodeks kozmichnega zakonika. Ugibal sem, od kod ta sprememba, vendar se je izkazalo, da mi to ugibanje nich ne koristi. Zhe res, da sem se prodal Celjanki in ji nisem dal tistega, kar je kupila. Res je tudi, da nisem uposhteval volje mrtvega chloveka, ko me je Marjan v oporoki zaprosil, naj lepo skrbim za Marijo. Predvsem pa je res, da sem izmalichil ljubezen, s katero sva bila obdarjena Julijana in jaz. Gotovo je bilo she veliko tega, zaradi chesar so se dobre narekovalke glasbe odmaknile od mene in se zavile v molk. Toda vech razlogov ko sem odkril za to, manj sem razumel zakonitosti, po katerih mi je vesolje vchasih darovalo glasbo in me z njo zaposlovalo, danes pa nich vech.

Zdaj, ko ne delam, moram nujno spet enega spuhati. Mnogo dni sem zhe abstiniral, chas je, da mi narava skozi eno mojih najljubshih rastlin spet malo butne v glavo svoje vsebine, ko jih zhe kozmos noche.

Podvizam se na mostishche in lej jo, Celjanko, nago, skushtrano in zanemarjeno na verandi. She pogledam je ne bolj kot mimogrede, kaj shele da bi ji dal poljubchek po dolgem chasu, kar se nisva videla. Stresem iz kozjega roga travco pa zhe rolam, toliko da si nisem smotke prizhgal, zhe preden je bila zvita.

»Ej, ljubchek, kako sem te vesela!« mi reche.

»Daj mi mir, a ne vidish, da puham?« sem osoren.

»Ti kar puhaj pa si ga napuhaj, bom pochakala,« se veselo hihita, cheshe, lishpa in mazhe.

Zhe vlechem vase ... uhh, kakshno olajshanje! Saj vendar delam, zhe s tem, ko sem. Rolam, gledam, vidim, chutim, slutim ... Skusham pomisliti, kaj mislim, a ne gre. Nich ne mislim. Dolce pensar niente, bo rekel eden od okupatorjev v naslednji vojni, v to sem preprichan.

»Kurc ga gleda!« vzkliknem.

»Koga?« vprasha Celjanka.

»Okupatorja.«

»Katerega okupatorja?«

Mater, je butasta, me preshine. Kako naj se pogovarjam z njo? »Tiho bodi!« zavpijem. Pozna me. Che jih noche fasati, mora zapreti kljun. Celjanka je dovolj pametna, kar se tega tiche, tezhko pa rechem, da tudi glede chesa drugega. No ja, glede tega, kako priti do denarja, zagotovo. Gleda me z zaprtim kljunom, ko si - she preden sem spuhal ta prvo - zhe zvijam novo smotko.

Imam vsaj she tri dime, potegnem prvega ... uhh, tamle je teleskop, zakaj sem ga zhe rabil? Aja, za Krivca gledati! Zdaj je brez veze, ker she nima prizhgane luchi v celici.

Potegnem drugega ... uhh ... »Jaz grem,« ji rechem.

»Kam pa, saj si komaj prishel?« je razocharana, ampak briga me.

Potegnem she tretji dim in zhe shibam proti kaznilnici. V zhepu imam dokumente, predvsem pa denar, veliko denarja. Da me ne bi spustili noter? Kupil si bom vstopnico, a ni to tako, kot che gresh v kino? No ja, obstaja minimalna razlika: ta kaznjenec ni posnet na filmu, ampak je resnichen.

In res, vratar dobi sto, nachelnik dobi tisoch, paznik je zhe zastonj, ker mora ubogati nachelnika in mu s tem prepustiti svoj potencialni delezh. Odvede me v celico h Krivcu, ta me pozdravi, kot da se zhe dobro poznava, jaz pa najprej pogledam skozi okno, che se od tukaj vidi moje mostishche, ampak se ne, ker tista celica, ki sem jo opazoval skozi teleskop, ni bila prava. Tale ima okno obrnjeno na drugo stran.

»Niste bili vi,« ga povikam, tako sem she vedno navajen vljudnosti, cheprav me odznotraj zhe nachenja gniloba.

»Kje? Kdaj?« vprasha Krivec.

Paznik zagotovo prislushkuje pred odprto lino zaprtih vrat. Moram biti previden. Shkoda, da si nisem vzel she ene smotke za zdajle, bi jo na hitro spuhala skupaj s Krivcem. »Ah, ni vazhno,« odgovorim.

»Kako teche akcija?« me vprasha. »Upam, da gre vse po nachrtu.«

»Brez skrbi,« odvrnem kar nekaj, »najbrzh gre.«

»Ste prejeli denar?«

»Sem, prinesla mi ga je Celjanka, itak mi ga ves chas nosi, tako da z denarjem ni tezhav.«

»Celjanka?« me zachudeno pogleda. »Katera pa? To se mi zdi nenavadno, nakazilo bi moralo priti od ...« Sredi stavka utihne, tudi on se zaveda, da oblasti poslushajo najin pogovor, tega pa ne smejo zvedeti. Zhe itak sva prevech povedala v zvezi z denarjem.

»Koliko chasa boste pa she tule notri?« ga vprasham.

»Mislil sem, da boste to vedeli vi bolje od mene,« se zachudi, »vsaj zmenjeno je bilo tako.«

Travca zhe pochasi popushcha, zato postajam malo zmeden. Od kod naj bi jaz vedel bolje od njega, koliko chasa bo sedel? Kaj se dogaja? Se midva zhe poznava? Sva se zhe kdaj srechala?

»Kdaj boste predlozhili protidokaze?« me vprasha in me ostro pogleda v sredo chela. »Blizhajo se volitve, zunaj moram biti najpozneje pred razglasitvijo rezultatov. Najbrzh ste zhe uredili vse v zvezi z mojo kandidaturo? Opravichujem se, ampak jaz ne vem nich o tem, ker nimam nobenih stikov s svojimi ljudmi in nobenih informacij, niti chasopisnih. Tako da sem vas danes prav vesel.«

»Tudi jaz sem vesel, da sem prishel. Ni mi pa jasno, o chem govorite, to priznam. Kaj naj bi jaz uredil? Kakshne protidokaze naj bi predlozhil?«

Kar usta odpre, tako zelo sem ga presenetil. »Ne sprenevedajte se, prosim,« vzklikne z ostrim glasom, »to je bil vendar vash nachrt!«

Zdaj usta odprem jaz, toda on je najbrzh preprichan, da hlinim zachudenje, vsaj vede se tako.

»Nich ne vem o tem,« rechem.

»Kaj?!« chisto popeni. »Da vas ni sram! Tole vas bo drago stalo! Jaz, osel, sem vam nasedel, vi pa ste me ochitno zhe od vsega zachetka hoteli onemogochiti! Vse skupaj je bila tezhka prevara!!«

»Pochasi, pochasi!« rechem, iz glave se mi razkadi she zadnja sled travce, ki sem se je napuhal na mostishchu. »Ne razumem, kaj govorite.«

»Zdaj se boste pa she sprenevedali! O, jaz, bedak! Izginite! Marsh!« zachne vpiti, topotati in razbijati po vratih, res je togoten, nikoli si ga ne bi mogel predstavljati takshnega, kadar sem ga poslushal po radiu ali pa gledal njegove fotke v chasopisih.

Paznik me she pravochasno reshi iz celice, ker me je Krivec ravno zachel daviti, njega pa dvakrat udari s pendrekom po nogah, da se zvrne po tleh. Lopne ga she po hrbtu in konchno zapahne tezhka vrata.

Zazdi se mi, da od znotraj slishim hlipanje. Krivca sem moral z nechim grozno razocharati, toda hudich se skriva v dejstvu, da se nikakor ne morem spomniti, s chim. Mar sem zhe toliko zahaluciniran od triletnega drogiranja, da mi je povsem opeshal spomin?

 Tuhtam, kaj mi je storiti: nazaj v celico si ne upam, hochem pa zvedeti, v chem je nesporazum. Najbolj me pravzaprav zanima, ali sem jaz vse pozabil ali pa je vse zameshtral Krivec. Lahko da sem bil kdaj tako napuhan, da nisem vedel, kaj se dogaja, in sem se z njim zmenil kaj od tega, kar mi je prejle nakladal, dopushcham to mozhnost. Lahko da sem vedel, kaj se menim, pa sem bil potem tolikokrat zadet, da zdaj ne vem vech. Tudi to mozhnost dopushcham. Lahko pa da se je Krivec s chim drogiral in se mu je malo pomeshalo v glavi s tem, kar se mu dogaja, ker biti kaznjenec pa tudi ni tako enostavna rech. Skratka, tuhtam in nich ne potuhtam, znajdem se v nezavidljivi psihichni situaciji, ko se je treba odlochiti, ali grem na mostishche rolat smotke ali pa - in tu spet nastopi moja intuicija - vprashat Krivcheve kolege, che mogoche oni vedo, za kaj gre.

Zmagala je torej intuicija in z njo radovednost: ves zmeden se napotim v parlament, poiskat katerega od Krivchevih poslanskih kolegov, ker pach ne vem, kje je sedezh njegove stranke. Tu je vratar drazhji od onega v kaznilnici, pobere mi namrech dva bankovca po sto, preden me spusti noter, mi pa vsaj pove, kje so prostori Krivcheve stranke, tako da mi ni treba tavati po hodnikih. Potrkam, tajnica me preusmeri k poslanki, ki je danes edina prishla v sluzhbo in je v svoji pisarni. Vzpnem se po stopnicah, sledim rdechi preprogi do podstreshja, tam pa so ena ob drugih nanizana mnoga vrata, dokler na predzadnjih ne ugledam njenega imena.

Potrkam, zhenski glas me povabi noter, zagledam brhko chrnolasko s sinjimi ochmi. Zaradi njih se mi zazdi, da je danes lepo vreme, cheprav je zunaj tako tezhka oblachnost, da se oblaki she komaj drzhijo na nebu. Poslanka me pozdravi bolj prijazno, kot bi bilo treba, prihiti izza mize k meni, mi mochno stisne roko, vsa smela in poskochna mi ponudi vse, kar si zhelim, jaz pa bi rad samo nekaj informacij.

»Che vam jih bom le znala povedati!« mi obljubi.

»Prejle sem bi pri gospodu Krivcu,« zachnem, a me zhe prekine.

»Kaj res!? Nam pa to she vedno ni uspelo! Dobri ste! Bravo! Kako se kaj pochuti nash predsednik?«

»Bolj tako, saj si lahko mislite, kako je v zaporu.«

»Ja, seveda mora biti grozno, sama bi tezhko zdrzhala kaj takega ...«

O, ti bi zdrzhala marsikaj, me preshine, a odzhenem hudobno misel, ki bi - toliko se zdaj zhe poznam - sledila v naslednjem hipu.

»Je kaj narochil, ali kaj rabi od nas?« sprashuje.

»Ja, narochil mi je, da je treba urediti njegovo kandidaturo na volitvah.«

»Normalno, na to itak mislimo, hochem rechi, zhe delamo na tem. Vam je kaj rekel, kdaj pride ven?«

»Tega ni povedal. Sem ga pa razumel nekako tako, kot da prichakuje od nas, da bomo zhe v kratkem poskrbeli za njegovo izpustitev.«

Pogleda me kot odreshenika, z globoko hvalezhnostjo v tistih svojih namagnetenih ocheh: »Joj, gospod, tudi mi bomo vashi vechni dolzhniki, ko boste to storili, vsi mi v stranki, najbolj pa jaz osebno.« Malo manjka, da se ne bi kar ulegla pred mano na divan ob steni, a se le usede nanj in s kretnjo povabi she mene.

»Jaz?« vprasham, kot da o tem she nich ne vem, cheprav mi je zhe Krivec omenjal nekaj v tem smislu.

Gospodichna Lilit me chudno pogleda, malo se she celo odmakne od mene proti robu divana. »Tako smo razumeli gospoda predsednika, povedal nam je, da moramo o tem komunicirati z vami, ker boste vi zhe vedeli, kaj je treba. She srecha, da ste se danes oglasili, ker vas zhe nekaj dni zaman ishchemo, a nam doslej she ni uspelo vzpostaviti stika z vami.«

»Kdaj pa vam je to rekel?«

»Kmalu zatem, ko ste se oglasili pri nas in nam predstavili svoj nachrt. Moram vam rechi,« se spet primakne tesno k meni, »da sem ga pozneje she vechkrat pregledala in se mi zdi genialen.«

»Imate kje zapisanega?« me zanima.

»Seveda ga imam,« reche, skochi pokonci, vzame zapis iz zaklenjenega predala in mi ga prinese.

»Bi lahko dobil kopijo, prosim?«

Chudno me pogleda, chesh kako sem mogel zalozhiti tako pomembno stvar, odkopitlja na hodnik in se chez chas vrne s kopijo zame. Prepognem jo, jo vtaknem v zhep, zhe hochem vstati in oditi, tedaj pa se vstopi pred mano in me nikamor ne pusti. Nenadoma me zachne tikati: »Vesh, res bi ti rada izrazila svojo hvalezhnost.«

Dovolim ji, da me objame, ona pa si v gostolasi glavici razshiri to dovoljenje she na druge dotike, tako da mi preostane samo to, da jo potisnem na kolena. Toliko o pokonchnosti nashih poslank.

So pa dobre, te pisarnice poslancev v slovenskem parlamentu, vechnamenske, vechina je itak vechji del chasa praznih, tako da je vzdushje tam precej samotno oziroma intimno. Vsaka sobica ima kavch, zofo ali divan, che poslanec na primer dela globoko v noch in zalezhi na njem do dopoldanske seje.

»Prosim te, odvezhi me!« me roti Lilit z divana, ko proti vecheru zapushcham njeno pisarno. »Prosim, dam ti vse, kar hochesh! Ob sedmih imam sestanek na stranki, nujno moram sporochiti kolegom, kaj si mi povedal! Prosim te,« hlipa in obupana moleduje z objokanimi sinjimi ochmi, »prosim te, odvezhi me!!«

Kljub temu, da zadnje chase pochnem same svinjarije, jo uslishim. Odvezhem jo, ji malo naravnam skushtrane chrne lase, jo she enkrat pobozham pod trebushchkom in shele nato odidem. Prichakoval bi, da bo besno gledala za mano, toda ona me pospremi z nasmehom.

 

 

* * * * * * * *

 

Ni mi tezhko prepoznati Drenovcheve druzhine, na terasi slashchicharne Pri pingvinu je samo ena miza, za katero sedijo shtirje: stari gospod s soprogo, gospa srednjih let, ki bi bila lahko njuna hchera in moshki njene starosti, ki ne more biti drugega kot njen mozh. To sta torej Pavel in njegov tast z zhenama, si rechem, pristopim k mizi in ogovorim starca: »Dober dan, oprostite, saj ste to vi, gospod Drenovec?«

Kar pochnem, je posledica tehtnega premisleka. Zadnje dni sem v stanovanju nekoch Marjanove, zdaj pa moje hishe pregledoval Drenovchev arhiv z diska, ki sem si ga zapekel pred leti. Takrat nisem vedel, chemu si shranjujem podatke, verjetno res samo zato, ker mi je Marjan enkrat mimogrede razlozhil, da se jih bo dalo, ko bo arhiv urejen, s pridom uporabljati. Imel je prav, kar mi je kapnilo na misel shele prejshnji teden, tri leta po Marjanovi smrti.

Ko mi je namrech Lilit, poslanka Krivcheve stranke, izrochila kopijo nachrta temeljite prenove slovenskega politichnega prostora, sem se poglobil vanj. Najprej nachrta nisem mogel razvozljati, po vztrajnem premishljevanju pa je vstalo pred mano iz chrk, s katerimi je bil zapisan, njegovo bistvo. Dojel sem ga v celoti. Pa ne samo tega nachrta, dojel sem tudi dogajanje v zvezi z mano in v meni, ki je bilo povezano z njim, kajti do tistega trenutka nisem vedel, ne kdo sem jaz ne za koga me imajo drugi.

Tedaj pa se mi je nenadoma posvetilo: v Sloveniji je potekal proces spreminjanja temeljnih razmerij politichne mochi, v katerega sem bil nevede vkljuchen tudi sam. Ne samo vkljuchen, bil sem eden njegovih kljuchnih akterjev. Ne da bi vedel, sem hodil okrog kot On in navezoval med nekatere kljuchne politichne akterje nevidne niti, ki so povezovale nash arhiv z resnichnostjo. Cheprav sem bil sam od sebe odtujen in se v tistem chasu she nisem niti srechal, kaj shele da bi se kdaj pogovoril s sabo, sem se poigraval z usodami teh ljudi, ker sem predvidel posledice, do katerih bodo v interesu slovenskega naroda pripeljale njihove zgodbe. In che je moralo biti to do njih hudobno, sem bil hudoben, che je moralo biti sprevrzheno, sem bil sprevrzhen, che so morali biti prevarani, sem bil prevarant ... vendar zato nisem mogel prihajati k tem ljudem kot jaz, kajti jaz sem bil tedaj chisto drugachen chlovek, kot sem zdaj.

Toda vse to, kar sem moral pocheti kot On, je udarilo nazaj vame, vsako Njegovo dejanje je zaznamovalo tudi moj znachaj, zato sem z vsako tako spremembo dejansko postajal nekdo drug.

To je res samo ena od mozhnih razlag, kaj se tu dogaja, in cheprav morda res ni edina, naj zaenkrat obvelja.

»O, dober dan,« me pozdravi stari Drenovec, »dolgo se zhe nismo videli! Kako ste kaj?«

Doslej sem ga videl samo na fotografijah in v arhivu sem si natanchno prebral njegovo zgodbo, zato sem ga verjetno poznal she bolje, kot pa se je poznal sam. Njegov dosje so namrech sestavili agenti tajnih sluzhb, s prikritim opazovanjem njega in ljudi, s katerimi je imel stike, torej je bilo v zapisih tudi marsikaj, chesar on sploh ni vedel, so pa vedeli ljudje okrog njega. Zaradi tega ga imam zdajle v kleshchah.

»Smem za kratek chas prisesti?« vprasham.

»Seveda, seveda, kar izvolite,« me povabi s slabo prikrito skrbjo v glasu, »che zhelite, vam kaj narochim, boste kavo? Chaj?«

»Ne, hvala, ne bom tako dolgo.« Opazim, da me ni predstavil druzhini, kar verjetno pomeni, da ne ve, kako mi je ime, ker Njega ne pozna po imenu. Gotovo bi me predstavil, che bi poznal Njegovo ime. Imela sta torej zelo povrshne stike, cheprav sta razchishchevala bistvene zadeve. Podobno sem izkusil pri Krivcu, tudi ta ni vedel, kako naj me imenuje, sicer bi me imenoval z Njegovim imenom.

»Najbrzh vas zanima, zakaj vas motim?«

»Seveda me,« odvrne Drenovec, »pa tudi mojo druzhino.«

»Ravno v zvezi s tem sem hotel predlagati, zdi se mi mogoche bolje, da bi za hip sedla h kakshni drugi mizi, nekaj obchutljivega bi vam rad povedal. Tamle je ena prazna.« Pokazhem mizo chisto na drugem koncu terase.

»Che mislite, da bi se moji dolgochasili, se lahko mogoche rajshi zmeniva za sestanek kdaj drugich, magari danes popoldne?«

Vidim ga, nelagodno mu je, noche pokazati, da kaj skriva pred druzhino, po drugi strani pa se boji, da bom povedal kaj takega, kar mora ostati skrivnost.

»O, ne bi se dolgochasili!« zatrdi Pavel, ki ga je ena sama neobrzdljiva radovednost. Gospa Drenovcheva je bolj previdna, v soprogovem zhivljenju je naletela zhe na prevech skrivnosti, ne bi hotela she na katero.

»Jaz pa hochem slishati!« odlochno zahteva hcherka. »Oprosti, oche, ampak dovolj mi je skrivalnic!«

Stari se preseda, kot bi sedel na trnih, iz tega lahko sklepam, da tudi v arhivu najbrzh ni vseh skrivnosti, ki jih v zhivljenju prikriva pred svojo druzhino.

»Predlagam kompromis,« rechem zelo odlochno, »vidva s Pavlom umaknita tozhbo proti Plesnikarju, razlozhita javnosti, da je to vajin prispevek k slovenski narodni spravi, vi gospod Drenovec se nehajte vtikati v politiko katolishke stranke in nasploh v katero koli politiko, pa se bom she jaz umaknil z vsemi temi dokumenti, ki vas kompromitirajo, in - obljubljam - ne bom vech meshal vashega druzhinskega dreka.«

Stari zaripne, mladi je popolnoma zmeden, hcheri sem zoprn in zhe pripravlja chustveno salvo, edino gospa Drenovcheva ve, da je moj predlog prinesel sam Bog, a se upravicheno boji soprogove trdoglave trme. Shtirje chakamo na to, kaj bo odgovoril Drenovec.

Ta pa je tiho kot rit, preden izpusti zrak. Slutim, da bo zasmrdelo do neba, najbrzh bo tudi zabobnelo, razen che ne bo stari krepko zategnil mishic. Konchno le izdavi: »Pojdiva midva raje k onile mizi, ker to so resne stvari, vprashanje che so za zhenska ushesa.«

Zhena si oddahne, ne bo ji treba slishati, zet se chuti ponizhanega, hcherki pa popustijo zhivci in zachne vpiti za ochetom, ki zhe odhaja z mano k drugi mizi: »Kakshna zhenska ushesa! Shovinist stari, dosti te imam! Povej zhe enkrat pred vsemi, kakshna klavrna kreatura si! Preshushtnik!!«

»Molchi, a si malo neumna?!« jo petkrat tishe okara njen mozh, tashcha pa vstane in steche domov, najraje bi se vdrla v tla od sramu.

V slashchicharni ostane vse tako, kot je bilo, le nove govorice zavrshijo med mizami, prsti kazhejo v Drenovca, prebadajo ga obsojujochi pogledi, gospodov ugled gre po gobe, on pa sede k drugi mizi nasproti mene in reche s sovrashtvom v ocheh: »Hvala vam za tole.«

»Zahvalish se lahko sebi, stari,« ga zavrnem, »tudi za proces v Avstriji. Che ne bosta s Pavlom zhe jutri umaknila tozhbe, bomo objavili dokument, ki dokazuje, da si Pavlovega ocheta Plesnikarju ovadil ti, cheprav si mislil, da si anonimen. Ampak tule je chrno na belem. Nochesh, da Pavel to izve, she najmanj pa po televiziji!«

Pokazhem mu podpisano izjavo njegove ljubljene Juanite, v kateri pishe, da je na lastne ochi videla, kako je Drenovec napisal ovadbo in jo poslal komunistichni policiji, ko je zvedel za njeno ljubezensko avanturo s Pavlovim ochetom.

»Tako. Ti si zdaj politichni mrlich,« ga obsodim. »Che she enkrat vidim kje kakshno tvojo javno izjavo ali intervju, pride tale zgodba na dan. Ali pa che te she enkrat kdo vidi tukaj, Pri pingvinu, ker bosh zamenjal lokal. Konec je javnega zbiranja okrog tebe, si razumel?«

 

Drenovchevi somishljeniki so ga odtlej zaman iskali v tej slashchicharni, che sta se po dva srechala, sta z zachudenjem izmenjala misli o tem, da je Plesnikar spet ushel krempljem pravice, ker so Drenovchevi umaknili tozhbo. Njegova javna izjava, da je za narodno spravo med rdechimi in chrnimi, je bila razbobnana po vseh medijih, desnica je z njegovim umikom izgubila vidnega borca za mashchevanje nad komunisti in njihovimi nasledniki. Marsikateri od njegovih pristashev je poskusil zapolniti politichno praznino, ki je nastala za njim, a mu ni uspelo, stari je bil prevelika avtoriteta, da bi zdaj kar nekdo brez primerljive reputacije zasedel njegovo mesto vplivnezha iz ozadja. Je pa to pomenilo, da se bo lahko krshchansko katolishka stranka konchno vendarle iztrgala iz okostenelih ideoloshkih spon, temeljechih na popravah krivic, in se raje pognala v boj za pravico.

Pavel si je she najbolj oddahnil, saj mu ni bilo vech treba kar naprej posedati s tastom ob torticah, ki jih je bilo Pri pingvinu itak naporno jesti zaradi vrabcev, in poslushati njegovih izpadov sovrashtva, ampak mu je ostalo vech chasa za delovne podvige v sluzhbi, kadar sta bila s tajnico sama. Treba je bilo le she poslati njegovi zheni fotko, na kateri je obdeloval tajnico na pisarnishki mizi, in ta sicer prijazni gospod bo za vekomaj reshen druzhine Drenovec, ki se je odslej samo she utapljala v zoprnem vzdushju, izvirajochem iz bolne zagrenjenosti druzhinskega poglavarja.

Toda che se je val tezhenj po lustraciji funkcionarjev nekdanjega, komunistichnega rezhima zaradi tega dogodka za spoznanje polegel, je zhe v naslednjem trenutku prerasel v pravi cunami.

Peruna, svetlo zvezdo, starosto borbe proti tujim in domachim okupatorjem, so chez noch oprostili vseh obtozhb. Nenadoma ni bil vech osumljen sodelovanja pri mnozhichnih povojnih pobojih civilnega prebivalstva, kaj shele tajne uporabe politichne obveshchevalne sluzhbe v povojnih chasih, vse do danes, ampak mu je predsednik drzhave zhe pripravljal novo najvishje drzhavno odlikovanje.

Ko sem slishal to novico, sem seveda zastrigel z ushesi. Tega ni bilo v Njegovem nachrtu, zato sem hitro ugotovil, kako se je lahko kaj takega sploh zgodilo. Dokazi proti Perunu so bili shranjeni v nashem arhivu, nash arhiv je odpeljal shef preiskovalnega urada, shef preiskovalnega urada je Perunov sin, ta torej lahko v vsak hip umakne dokaze proti svojemu ochetu. Jih ni v arhivu in konec. Toda saj jih je sodishchu zhe predalo tozhilstvo? Ne, vrhovni drzhavni tozhilec se nich ne spomni, sodishche jih v spisu ni imelo in nima. Zakaj pa bi oblastniki na najvishje pravosodne pozicije postavili bivshe agente tajnih sluzhb, che ne zaradi tega, da lahko tako obchutljivi dokumenti v primernem trenutku izginejo, kot da jih nikoli ni bilo?

Malo sem se razjezil ali pa se mi je samo dvignil adrenalin, bi rekel, che ne bi bil besen kot zmaj. Jasno, da je bil Perun v povojnih pobojih samo lutka, v kateri se je skrivala roka najvishjih instanc partijske in za njo svetovne politike. Svetovni strategi so se zmenili za malo miru, podrli so, kar so nameravali podreti, potem pa je bilo na vrsti investiranje v nove dobichke, potrebovali so pridno, delavno, zmagovito, navdusheno rajo, ne pa porazhenih godrnjavcev in potencialnih saboterjev, ki bi - che bi jih pustili pri zhivljenju - razmishljali o mashchevanju, namesto da bi se veselili delovnih zmag in lepshe prihodnosti. Lahko bi se schasoma celo reorganizirali in zacheli resno kvariti igro zmagovalcev. In zato mogochniki she zamezhikali niso, ko se je shla zmagovita raja tik po vojni morilske orgije, che se jih ni shla dovolj uchinkovito, so pa she sami poslali profesionalce, da so strokovno pokonchali vse, kar bi kdaj utegnilo migati proti novi oblasti. Rekli so si, da je to pach posredna vojna shkoda, cheprav je bil zhe mir, da je samo konchna manifestacija neizzhivetih strasti in v njej katarza, ki je privedla do narodnega ochishchenja. Che se o tem ne bo govorilo in pisalo, pa bo tako, kot da se ni nikdar zgodilo.

In kaj je imela s tem lutka Perun? Nich, samo ubogala je, bila pridna, nikomur nich povedala, za nagrado pa se je lahko pochasi osvobajala nitk, s katerimi je bila vodena in nanje sama navezovala svoje nove lutke. Konchala je kot velik poglavar, visoki shef, vse je shlo po njenem. Niti v trenutku, ko jo je zhe hotela zgrabiti razzhaljena roka pravice, ni pozabila na svetle ideale, za katere se je vse zhivljenje borila. Zato so jo dedichi njenih gospodarjev, namesto da bi jo kaznovali za zlochine proti chlovechnosti - razglasili za narodnega heroja. In glej ga, Peruna, morilskega zmagovalca, kako je spet chlovechen!

Mene sicer po koncu druge svetovne vojne ni nihche likvidiral, ker me she ni bilo na svetu, vendar pa mi grejo morilci zhe iz principa na zhivce. Lutke tudi, ker naredijo tochno tisto, kar hochejo lutkarji, ves chas se pa delajo, kakor da lutkarjev ni. She najbolj me pa razbesnijo lutkarji, ki z malimi lutkami v rokah mislijo in se delajo, da sami niso lutke, v resnici pa so privezani na nevidne vzvode iz ozadja, cheprav se vchasih niti ne zavedajo, da je temu tako. Take ljudi je treba jebati! Njihova nevednost in neumnost nista nikakrshen izgovor, ki bi ga bilo treba uposhtevati. Nasprotno! Neumnost in nevednost sta shkodljivi, zelo smiselno ju je zatirati, ugonabljati, iztrebljati ... pohoditi. Res je sicer nevljudno in neprijazno do ljudi, ki ju malichita ti dve lastnosti, ampak kaj chesh, vljudnost je samo maska na obrazu prave chloveshke narave, prijaznost pa krasi zgolj enega od obeh chlovekovih obrazov. Dobro je vedeti, s katerim od obeh naj chlovek kdaj koga pogleda.

Ko so Peruna oprostili vseh obtozhb in ustavili vse sodne postopke proti njemu, sem jaz seveda gledal okrog sebe zelo neprijazno. Nihche me ni rad srechal, s tezhavo sem si nadeval masko vljudnosti tudi tedaj, kadar nisem imel opravka z bedakom, ampak z inteligentnim, srchnim chlovekom. Che malo pojamram: ni mi bilo lahko.

Najprej sem si natisnil Perunovo fotografijo, na kateri ga je fotograf ujel pred zhrtvami povojnih pobojev v likvidatorskem zanosu, in nekaj ukazov lokalnih eksekucij, podpisanih z njegovo roko, preveril, che je vse to zavedeno v originalni arhivski knjigi, in je bilo, potem pa sem se odpravil na obisk k vdovi Perunovega starejshega sina, Luciji.

 

»Ja, spomnim se vas, gospod, enkrat ste zhe bili pri meni,« mi reche, me povabi naprej in mi postrezhe z angleshkim chajem indijskega porekla.

Jaz, ki jo prvich vidim, sicer zelo obchudujem njeno eleganco, njene porcelanaste skodelice, njene dragocene chipkaste prtiche in izborni nachin izrazhanja, vendar pa me gospa po drugi strani spominja na tolsto raco na ribniku, ki jo krasi lepo perje, a se ji zhe na dalech vidi, kakshna bi bila oskubljena oziroma kako glasno bi hrustala, che bi se jo dobro zapeklo. Smilila se mi ni prav nich, cheprav je zhe vse zhivljenje spokojno pestovala svojo zamero do krivichnega zhivljenja in do tistih, ki so ji zavdali s trpljenjem. Bila bi vredna vsega sposhtovanja, che bi kdaj kaj storila proti temu trpljenju in bi na primer do krvi okljuvala tirana, ki ji je pogubil mozha, toda ne - ona pa zhe ne bo ravnala podlo, ne bo se spushchala na tako nizko raven, kot je njegova! Raje je trpela in se smilila sama sebi, pri tem pa pogumno, cheprav shepetaje, kritizirala ta krivichni sistem, da je le ne bi kdo imel za navadno strahopetnico. Kar zvije me, che pomislim, koliko praznega zraka je ta njen strah napihal v Perunove balone, ki so ga dvignili do oblakov, namesto da bi ga gospa takoj po osamosvojitvi pomagala vtakniti tja, kamor sodi, v dozhivljenjsko jecho.

»Dovolj je bilo, Lucija,« ji rechem kar naravnost, »chas je, da nehash podpirati svojega tasta, prevech svinjarij je naredil in, kot vidish, jih namerava she pocheti.«

»Gospod, oprostite, od kdaj se pa midva tikava?« je njena prva zgrozhena reakcija, cheprav je tikanje she najmanj, kar bi mi lahko zamerila.

Jaz pa kar nadaljujem v stilu: »Chloveku, ki ve, za kaj gre, se zdi, da te je Justinova smrt naravnost osrechila. Obnashash se, kot da se ni nich posebnega zgodilo.«

»Kaj govorite!? Kako si to dovolite!?« se gospa razburi, zdaj zdaj bo morala odlozhiti masko vljudnosti.

»Bojish se, da ti ne bi Perun vzel izjemne pokojnine in stilskega pohishtva, zato ga raje podpirash pri njegovih rabotah, kot da bi ga kaznovala za mozhevo smrt! Ne vem, che se po tej poti pride v nebesa.«

»Ne morem verjeti, kaj slishim! Takoj nehajte! Prosim, da odidete, tega ne bom vech poslushala ...«

»Bosh poslushala. Ti si namrech med najbolj zasluzhnimi za to, da bo predsednik drzhave tega morilca odlikoval, ker ti je unichil zhivljenje!«

»Ni res!« zavpije. »Jaz tega nochem! To ni prav!«

»Kako da nochesh, che pa molche pritrjujesh, mogoche bosh celo shla na podelitev!«

»Nikoli ne bi shla, tudi che bi me povabili! Jaz sem proti temu! On bi moral ostati v zaporu!«

»Potem pa kaj naredi za to!«

Lucija plane v jok, navezana je na lastno nemoch, vprashanje, che bi lahko sploh she zhivela brez nje, kajti postala je bistvo njenega zhivljenja.

»Sploh ni Perun ubil Justina, ampak si ga ti!«

»Nisem! To ni res!« zakrichi, njen jok postaja vse bolj histerichen.

»She spodbujala si Peruna, da je zatrl lastnega sina!«

»Nisem! Jaz sem ga ljubila!«

»Lazhesh!« ji zabrusim v obraz, cheprav vem, da govori resnico.

»Kaj pa naj bi storila? Kaj bi spoh lahko?«

»Preprechila bi lahko Justinovo smrt, namesto da si pomagala Perunu! Ali pa bi vsaj potem, ko si videla, kaj se je zgodilo, preprechila, da ne bi ponavljal svojih dejanj! Da ne bi postajal vse bolj krvolochen! Da se ne bi razrasel chez celo Slovenijo! Sploh vesh, koliko ljudi je trpelo zaradi tebe?! In koliko jih bo shele trpelo jutri, ko si bo za nagrado pripel she eno odlikovanje?!«

Dokrajchil sem jo, ne podi me vech, nich vech mi ne ugovarja, samo she hlipa v dlani. Moral sem jo prijeti takole, malo bolj, kot je bila vajena, che ne, ne bi bilo nich od nje. Zdaj bo zachivkala drugo vizho.

In res. »Kaj naj storim?« me chisto potihem vprasha ches nekaj chasa, ko umiri napad joka.

»Naredila bova intervju, ki ga bomo predvajali po televiziji in objavili v chasopisu. Vse bosh povedala tochno tako, kot se je zgodilo. Obleci se, ker greva v studio.«

»Ne morem, takole objokana,« se she zadnjich poskusi upreti, a ve, da ne bo zaleglo.

»Morash biti objokana, che hochesh, da ti bodo ljudje verjeli.«

Chez eno uro zhe brni kamera v nekem zasebnem studiu. Sprashujem jo jaz, s tem da bom pozneje izrezal vprashanja in pustil samo odgovore. Hej, kako se bodo uredniki stepli za pravico prvega predvajanja!

 

Zhe naslednji dan je bila oddaja na sporedu najvechje zasebne televizijske mrezhe v Sloveniji. Zachela se je nadvse udarno, saj sem jo zrezhiral sam, s fotografijo Peruna, ko je kot partizan ravnokar ustrelil neznano kam, cheprav je gledalec zlahka dobil obchutek, da mozhakar strelja vanj. Perun je imel spachen obraz, malo smo ga she zretushirali, tako da je bil videti res grozech in skrajno nevaren. Ta fotografija je bila med oddajo prikazana she vechkrat, s tem da smo chrnobeli osnovni fotki dodali vsakich nekoliko mochnejshi odtenek rdeche barve in za kanec glasnejshi zvok strela. Ko se je pojavila zadnjich, je bila takorekoch krvava, strel pa je odmeval she shest sekund.

Toda vse to ni bilo nich v primerjavi s pretresljivim nastopom Perunove sorodnice, ki ga je brez vsakrshne nepotrebne vljudnosti in kultiviranosti oglodala do kosti. Njen nastop je bil prikazan v shtirih delih, med vsakim pa je bralec z grozno nizkim glasom, da je gledalce od njega kar zvijalo v trebuhu, navajal vse svinjarije, ki jih je Perun pochel zhe kot partizan, nato pa she med svojo dolgoletno politichno kariero. V posebnem delu je bralka z agresivno shtimo zadirchno nashtevala privilegije, ki jih je bil Perun delezhen kot funkcionar, vsakega od njih pa je interpretirala na nachin, kot da je to nekaj povsem nesprejemljivega. Oddaji sem s posebnim uzhitkom dodal she poseben, nekoliko krajshi del s posnetki, ki sem jih po nakljuchju in za drage denarje pridobil iz norishnice, v kateri je bil Perun nekaj chasa hospitaliziran. Izbral sem predvsem tiste, ki so izrazhali njegovo agresivnost, da ne bi dosegel protiuchinka in bi se nazadnje kakemu gledalcu she zasmilil; zato sem pri montazhi raje vechkrat uporabil kak kader s Perunom v prisilnem jopichu in peno na ustih, kot pa da bi kazal, kako so revezha zdravili z elektroshoki.

Oddaja je baje imela rekordno gledanost, zagotovo pa so jo gledali Perunovi kolegi - komandant Grom, debela Vida in Blisk, ki so komaj zdrzhali do konca, Vida she najtezhje: che ne bi pri nahujshih prizorih gledala stran in si mashila ushes, bi jo lahko oddaja stala njenega zdravja. Tako pa so po koncu najprej pomislili, da bi poklicali Peruna in mu izrekli sozhalje ali podporo ali kaj se zhe izreche v tovrstnih situacijah, a so se premislili, ker ne bi nashli primernih besed. Oddaja je namrech nastavila zrcalo tudi njim.

Zagotovo sta jo gledala njegov sin Miran in zhena Janja, ki ju je bilo po oddaji tako sram, da sta se skrila vsak v svojo sobo in do jutra nista spregovorila besede. Miran je dolgo jokal z glavo v blazini, na kateri je ponavadi sedel, da je bila vsa premochena od solza in sluzi, kar se nikakor ni skladalo z njegovim polozhajem v sluzhbi, kjer se je zaradi te oddaje, se pravi zaradi Miranovega sorodstva z njenim glavnim akterjem, gotovo zamajalo njegovo shefovsko mesto.

Vesna je po risanki za spremembo dovolila svojemu Mihcu gledati oddajo o pradedku, mislila je namrech, da ga bodo spet prikazovali kot heroja, a jo je zhe po prvih minutah popadla taka groza, da je moral iti Mihec takoj spat, ona pa ni zdrzhala do konca oddaje. To noch nikakor ni mogla zaspati, toda namesto da bi shtela ovchke, kar jo je vedno uspavalo, je komaj slishno ponavljala: »Moj ded je morilec! Moj ded je morilec! Moj ded je morilec!« Zjutraj je telefonirala v sluzhbo, da je zbolela, chez en teden, ko ji je potekla bolnishka, pa je zaprosila she za shtirinajst dni letnega dopusta, tako zelo se je bala, kaj si o njej zdaj mislijo kolegi, cheprav je v oddaji nastopal njen ded, ne pa ona.

Tako nekako so oddajo dozhiveli Perunovi blizhnji, o tem, s kakshnim studom je navdala shirno slovensko publiko, tudi nisem prevech dvomil. She celo rezhimski novinarji so bili pretreseni, zachutili so, da je prishel chas, ko lahko planejo po chloveku, pred katerim so se doslej klanjali. Zanimivo je bilo opazovati ta nenadni preobrat, kako besno je planila vdana sluzhinchad nad gospodarja v trenutku, ko je zachutila njegovo nemoch in zavohala njegovo kri. V medijih se je, kar se tega tiche, dogajala revolucija v malem, na forumih spletnih omrezhij je velika vechina komentatorjev, tudi tistih, ki so svoj zholch doslej v Perunovem interesu bljuvali na Krivca, tako rekoch kozlala na velikega tovarisha predsednika in narodnega heroja. Rezhimu so se kar nekaj dni resno tresle noge, da bo njegovim ovcam zrasla volchja dlaka.

No, najbolj pa je oddaja seveda pretresla Peruna samega. Kar predstavljam si ga: po prvih desetih minutah se je verjetno najprej naredil negibnega, spushchal slino iz odprtih ust in se skushal pretvoriti v nekaj drugega, kot je to tudi sicer rad pochel, drugih deset minut ga je zdramilo, da je zachel med gledanjem tavati sem in tja po sobi, vmes pa se je z glavo butnil zdaj ob to zdaj ob ono steno dnevne sobe, od zachetka zadnjega dela pa do konca oddaje je nepomichno stal pred televizorjem in odkimaval, chesh da ne more verjeti, kam nas je pripeljala medijska svoboda, po koncu oddaje, ko je zazvonil telefon, pa je samo she odprl omaro, vzel iz nje pishtolo in se ustrelil.

 

»Shtubli!« kliche Cvetka iz postelje. »Shtubli!«

Dr. Shtublar se ravnokar tushira, pozhvizhgava si Schubertovo Ave Marijo, kot da bi vedel, kaj mu hoche povedati Cvetka, cheprav je niti ne slishi skozi glasno shumenje. Voda mu s frizure sili na ochi, z bradice mu curek lije natanchno na pokonchnega curaka, ki ga nikakor ne more umiriti, da bi se vsaj malo potuhnil med osivele kocine. She prejle mu je v postelji popolnoma prepustil besedo, ves chas je bil glavni, Cvetki je lahko po mili volji z vseh raznoraznih vidikov dopovedoval prigode o vstajenju, o Petru Skali in o zhezlu kralja Salomona, a mu, kot kazhe, she ni dovolj. Komaj se je gospodar iz posteje spravil pod tush, se je spet postavil pokonci, kot polegla rozha v izsusheni zemlji, che jo pravochasno zalijesh.

Dr. Shtublar se ne bi zhelel vrniti iz kopalnice kakor ponosni praporshchak, zato klofne curaka, da bi se prestrashen skril, ta pa se postavi zase, kot zatirano ljudstvo, kadar ga tiran prevech tlachi. Doktor razmishlja, da bi ga kar zadavil, zhe ga zgrabi za vrat, a si brzh premisli, kajti ubijanje je greh. Tedaj se domisli modre reshitve: predal ga bo kruti vladarici na milost in nemilost, pa naj ga ona kaznuje, kakor ve in zna. Tako je jezen nanj, da mu je chisto vseeno, ali ga bo vladarica vrgla v jecho ali pa obglavila.

Vedro zhvizhgajoch se vrli sulichar prikazhe iz kopalnice, toda Cvetka je milostna. Prezre nediscipliniranega vojshchaka in reche Shtublarju: »Perun se je ustrelil.«

Zmenè odreagira prvo, spusti se z vishin in se v znak zhalovanja obrne navzdol, njegov presenecheni gospodar pa vprasha: »Kdaj pa?«

Cvetka ni prevech zadovoljna s tem, kar slishi. Vchasih se ji zdi tale njen dr. Shtublar malo omejen, kot da bi imel v ta zgornji glavi manj pameti kot v ta spodnji. »Zakaj pa te to zanima?« se razjezi. »Kaj che bi raje vprashal - zakaj pa ali - s chim pa? Kaj te toliko zanima, kdaj? Lansko leto sigurno ne, a se ti ne zdi? Najbrzh vcheraj, a ne, che je danes v chasopisu.«

»Nisem vedel, da je v chasopisu.«

»Ja, a ne vidish, da ga berem? A mogoche gledam televizijo, a poslusham radio? Sicer pa, kako naj bi slishala po radiu, che ga ne poslusham?«

Zmenè, ki se je she maloprej tako repenchilo, se zdaj she pomanjsha, ne more razumeti, zakaj se Cvetka tako jezi na njegovega gospodarja.

»O, Jezus,« vzdihne dr. Shtublar, »samomor?«

»Ja kaj pa drugega, che se je sam ustrelil? Umor? Joj, joj, joj, si ti vchasih ... Jaz ne vem, kako si ti doktoriral, che si glup ko kahla.«

Dr. Shtublarja to zelo prizadene, saj je ponosen na svoj doktorat in svoj intelekt nasploh. Toda ne ve, kako naj preprechi Cvetki, da ga ne bi kar naprej zhalila, saj ji vendar nich hudega noche. »Cvetka, nikar. Prosim te, ne bodi taka. Saj vem, kdaj gre za samomor.«

»Kaj pa potem take klatish? She moja mama, ki ima samo osnovno sholo, ne kvasá takih bedarij.«

»Kaj sem pa rekel? Samo zachudil sem se!« se brani zhalostni doktor. Ne more verjeti, da je res taka.

»Ne vem, zakaj se imash toliko za chudit. Tip se je pach ustrelil. Pishtolo v usta pa pok pa je.«

»No, ne tako, Cvetka, to je bil vendar chlovek!«

»A sem rekla, da je bil opica! Mater, si ti prfuknjen!«

»Cvetka!« jo skusha doktor proseche umiriti.

»Kaj!? A mogoche nisi?! Saj she samomora ne lochish od umora! Tepec! She bolj si neumen kot tisti idioti v tvoji stranki!«

Dr. Shtublar se zaveda, da je Perunova smrt Cvetko prizadela, navsezadnje je bil neformalni voditelj levice, ampak to she ne more biti razlog, da je zdaj groba do njega. Kar na jok mu gre. Ne more se vech zadrzhati. »Kako moresh biti taka do mene? Kaj sem ti pa jaz naredil? Zmeraj te uposhtevam, rad te imam, trudim se, da bi bila zadovoljna, srechna ... Ti pa mene takole muchish,« napol hlipa.

Toda ona mu ne dovoli niti tega, da bi se malo naslonil nanjo. Vajena je vsega drugega, takale mevzha jo zjezi she preden odpre usta, sploh pa v situaciji, ko gre za smrt prvoborca in narodnega heroja. »Tiho bodi, Shtubli, opozarjam te!«

Od strashnega zmenèta tam pod njegovim pasom je ostal le she makaronchek, Shtubli pa se joka in Cvetka ga noche niti objeti! Zhali ga, kakshna krivica! Toda on ji vse odpushcha. Ljubi jo, cheprav je greshnica in cheprav je sam porochen in iz ljubezni do nje greshi! Odrekel se je nebesom, samo zanjo, ona pa ravna z njim kot z zadnjo gnido. »Ne bom tiho! Povedal ti bom! Imam pravico, da povem!«

»Sem ti rekla, da bodi tiho!?« zavpije Cvetka in ga fino pochi okrog ushesa. »A sem ti rekla!?« ga she z drugo roko.

»Greshnica si! Skrunilka ljubezni!« ji pove med vse glasnejshim jokom.

»Sem, ja!« tedaj vstane in ga z nogo porine z roba postelje na tla. »Pa she kakshna!« skochi za njim in ga obrca kot psa, on pa se zvije v dve gubi kakor dojenchek in joka. »Bosh ti mene izzival!« ga brca. »Kreten zajeban! Budala zmeshana!«

Dr. Shtublar bi moral skoraj po vseh nenapisanih zakonitostih zdaj dvigniti glavo in se postaviti zase, toda ne. Samo lezhi na boku, pusti razdivjani Cvetki, da ga suva z nogo v rit in se z obema rokama drzhi za glavo, da ga ne bi she tja.

Toda mali Shtubli je drugachen, nenadoma skochi pokonci, pa se postavi za svojega gospodarja kot vitez za kraljichno! Naperi se naravnost proti Cvetki, ki ugleda zverino, jo zagrabi z obema rokama in potegne za njo celega dr. Shtublarja za en meter na levo. Toda zmenè se ne da! Zavzame le she bolj pokonchno drzho, pripravljeno je na spopad s katerokoli poshastjo tega sveta, na zhivljenje in smrt!

Bolj ko ga Cvetka grabi, tezhje ga spusti, a ji na koncu le uspe. Zdaj prime dr. Shtublarja za ramena pa ga prevali na hrbet, sama pa se okobali na njegovo zvesto zverino, kot da je na divjem zmaju, ki ga je treba ukrotiti! Zmaj jo premetava sem in tja, buta z njo visoko, skoraj ob strop, ona pa ga z vso silo vsakich potisne nazaj dol, da je ne bi ponesel previsoko! Cvetka tolche z rokama po dr. Shtublarju, kot da je kriv on, ne pa njegovo zmenè, doktorjeva rit pa posledichno udarja po parketu, da spodnja soseda chisto ponori od nevoshchljivosti, vzame omelo in zachne tolchi ob strop! Okrog Cvetkinega stanovanja postane tako hrupno, da bi lahko kdo she poklical policijo, che ne bi Cvetka pravochasno nekajkrat prav na dolgo zakrichala in dala s tem znamenje zmenétu, da prihaja tudi njegov chas. Zdaj se ji Shtubli mashchuje v imenu gospodarja pa jo opljuva, greshnico grdo, ki skache po njegovem gospodarju in ga ima za neinteligentno bitje! Naj se ve, kdo je zmagovalec!

Cvetka zadihana razjaha in se zvali na tla zraven doktorja. »Oprosti,« mu reche nezhno, kot da ga ljubi, in mu otre solzico, »ne bom te vech, che ne bosh hotel.«

Kaj naj ji reche? Da ne bo hotel? Saj ne ve, kaj hoche, prevech se mu mesha v glavi od nore jezhe.

»Nisem te hotela zhaliti, vesh. Samo tako zelo me je prizadela Perunova smrt. Kako nam je mogel storiti kaj takega?«

Dr. Shtublar jo zhe hoche popraviti, da Perun tega ni storil nam, ampak sebi, a si pravochasno premisli. Dovolj je bilo za danes. Doma ga zhe eno uro chaka zhena. Na hitro vstane, ne da bi shel she enkrat pod tush, vrzhe nase obleko, obuje chevlje, vzame torbo, se pocheshe, je zhe skoraj pri vratih, ko Cvetka vzklikne: »Pochakaj malo! Kam gresh?«

Obstane kot vkopan, zaskrbi ga, da ga she ne bo spustila: »Domov.«

Cvetka si prizhge cigareto, kar je slabo znamenje, doktor to zhe ve iz izkushenj.

»Nikamor ne gresh. Usedi se!«

On ve, kaj se zgodi, che je ne uboga, zato se usede in pri sebi moli k Bogu, da bi bila kratka.

Cvetka ga pogleda s tistim znachilnim pogledom, ki zaledeni kri, in vprasha: »Ti, povej, koliko chasa mislish ti she hodit domov k tisti tvoji, da ne rechem, kateri.«

»Saj sem ti zhe povedal,« zajeclja doktor, »mojega zakona je konec. Kmalu ji bom povedal, da ga je konec.«

»Hochesh rechi, da tega ne ve? Ji she nisi povedal!?« Cvetka postopno privzdiguje glas in - hudich ga vzemi! - malega Shtublija tudi.

Doktor pogleda na uro, doma je vecherja zhe zdavnaj mrzla. Na izklopljeni telefon raje ne pogleda, ker ga je zhena medtem gotovo klicala vsaj trikrat.

»Nekaj sem te vprashala!« Cvetka precej glasno zakrichi, da mali Shtubli kar skochi v vis.

»Ne she. Danes ji bom povedal, takoj ko pridem domov,« s tresochim glasom obljubi gospod doktor.

»Kaj potem chakash?! Spizdi domov, preden te zaklenem v kopalnico! In da se mi ne vrachash, dokler nimash tega porihtanega, si razumel? Hochem potrdilo o lochitvi! Chrno na belem, drugache se mi ne prikazhi vech! Marsh!«

Dr. Shtublar zbezhi mimo sosede s trdim curakom, kar sosedo chudi, saj je na hodnik dobro slishala Cvetkine besede. Ne more si predstavljati, kako je mozhno, da moshki takole odreagira. »Ko pride Lojze iz gostilne,« si reche, »bom poskusila tudi jaz.«

 

Spet je zvonilo v prazno! Kadar koli telefoniram Julijani, se to zgodi. To zdaj traja zhe tedne, skoraj vsak dan jo poklichem in - nich. Razumem jo, kar sem ji storil, je preseglo vse meje, vendar drugache sploh ne bi mogel priti do nje! Prej se mi je vedno uspela izmakniti, zapirala se je pred mano, cheprav sem vedel, da chuti do mene enako kot jaz do nje. Ali pa vsaj podobno. Moral sem si jo vzeti do konca! Moral sem!

Vem, to je chudno, chudashko, biti nasilen do chloveka, ki ga ljubish. Toda jaz sem zdaj tak, prej nisem bil, zdaj pa sem, ne morem si pomagati. Vem, da bi jo she enkrat, che bi me pripeljala do tega, nekatere rechi so pach neizogibne. Vendar se je ona ochitno odlochila drugache.

Vsakich sem potem, ko mi ni odgovorila, rabil vsaj eno uro, da sem prishel k sebi. Ponavadi sem shel kam na kavo, spustil misli med oblake, dokler se nisem dovolj umiril, da sem se chesa lotil. Tisti dan sem se med takshno meditacijo spomnil na Krivca.

Odpeljal sem se proti mochvirju, se mimogrede oglasil na mostishchu, che je tam Celjanka, a je ni bilo, bogve kje se je potikala. Nameraval sem samo malo posedeti na verandi, ko me je zmamil masten cof trave, ki mi je moral enkrat pasti z mize, pobral sem ga, ga zdrobil, si enega zvil, po dolgem chasu ... uhh, zadet sem bil ko mamba, nash spokojni planet se je zachel vrteti z vso hitrostjo, lesena veranda je postala prozorna in nesnovna, do kaznilnice sem priletel kar po zraku, brez letala in brez kril. Neka hudo prehlajena sraka je tekmovala z mano, a sem jo prehitel in pustil dalech za sabo.

Pred kaznilnico je taborila neznana vojska, neshteto pisanih shotorov je krasilo sicer pusto krajino, slishale so se trombe, gromki zvoki so dvigovali bojno moralo veliki vojski, ki se je pripravljala na napad. Strazharji so se, oblecheni v chrne oklepe, skrivali za prozornimi shchiti in nestrpno chakali na povelje za umik.

Malo sem se pozabaval v nekem shotoru z neznano nezhno deklico, ki mi je zaupala, da se ji bo v kratkem prikazalo neko bozhansko bitje, potem mi je zachela nekaj nagajati, zaradi chesar sem jo nazhgal po riti. Ker zhe dolgo ni bila kaznovana, me je zachela sprashevati, ali sem jaz tisto bitje, jaz pa sem se ji prikazal she malo bolj, toda pochasi je zachel uchinek mastnega cofa trave popushchati, v glavi se mi je zbistrilo, pokril sem jo z mehko odejo in zapustil shotor. Zunaj sem sprevidel, da nisem med vojsko, ampak med miroljubnimi protestniki. Namesto orozhja so nosili transparente, na katerih je pisalo, da so tisti v kaznilnici barabe. »Krivca ven!« je donelo iz zhejnih grl, »Krivca ven!«

Strazharji me niso spustili noter, tako da sem moral telefonirati upravniku, naj pride po pet tisochakov, che jih rabi, ker ga chakajo v mojem zhepu. Poslal je pome paznika in zhe chez deset minut sem se gledal s Krivcem iz ochi v ochi.

 

»Spet vi!« me pozdravi z meshanimi obchutki.

»Ja, jaz. Zadnjich sem vam sicer komaj ushel ...«

Nich ne reche, njegov pogled me prebada skozi chelo, a je chisto nebolech. Danes bo Krivec prijazen, ugotovim in se razkomotim na jetnishki postelji. »She teden, najvech dva, pa greste ven,« mu povem, »vsaj moj odvetnik pravi tako. Jaz mu zaupam.«

»V redu, to bi bilo she pravochasno, cheprav je tu notri kar naporno. Che se da kaj skrajshati, bi bilo chisto v redu.«

»Bomo poskusili,« obljubim.

»A na stranki ste bili?«

»Bil sem z Lilit, pravi, da vse delajo natanchno po vashih navodilih.«

»Ja, seveda,« se mu zdi samoumevno, a potrditev le rabi, zato sem pa jaz tu.

»Kaj novega, sicer?« vprasha, ochitno ga imajo she vedno odrezanega od medijev.

»Drenovec in Perun sta iz igre, klima je razdivjana, ljudje mislijo, da hochejo lustracijo, v bistvu so zelo zbegani. Ko smo razkrinkali Peruna in se je ustrelil, so ugotovili, da s tole oblastjo nekaj ne shtima.«

»Ja, vidim, da so precej nervozni,« reche. Shotorishche demonstrantov se lepo vidi z njegovega okna, vzkliki njegovega podmladka in najzvestejshih pristashev se razlochno slishijo do sem gor. »O, lej ga, Belchich!« nenadoma vzklikne in pomaha kolegu.

»Moram priznati, da tudi tole vashe muchenishtvo kar uchinkuje, preprichan sem, da boste na volitvah gladko zmagali.«

»To itak,« odvrne, »samo upam, da z dovolj glasov.«

Vem, kako kalkulira, kolikshen volilni delezh rabi, toda zdaj she ni chas za te misli, najprej ga je sploh treba spraviti ven. Upam, da se bo odvetnik Kostich spet izkazal, iz arhiva sem mu dal dovolj protidokazov, da bi moral gladko razveljaviti obsodbo.

»Zadnjich sem se najbrzh malo prenaglil,« se mi opravichi, vsaj jaz vzamem te besede kot opravichilo.

»Saj vas je paznik umiril,« se nasmehnem, »tako da sva si bot.«

»Kaj sva si?«

»Bot.«

»Aha, tudi prav,« reche, cheprav ne ve natanchno, kaj beseda pomeni.

 

Spustili so ga zhe chez shtiri dni. Kostich je shel tisti dan dvakrat na sprehod chez stari del mesta, z visoko privzdignjeno glavo, bil je junak dneva, saj ga je doletela tudi chast, da je prvi dal izjavo za javnost, ki so jo neprestano objavljali vsi mediji.

Ljudstvo je bilo evforichno, she celo najstriktnejshi komunisti in socialisti so si za hip oddahnili, da je bilo te pravosodne farse konchno konec. Sicer so res samo nabirali sapo, da bi zhe naslednji dan planili nad krivichno sodishche, ki je Krivca oprostilo, cheprav jim je bilo jasno, da je kriv, toda en dan je le minil skorajda brez njihovega slaboumja.

Je pa bilo kar precej ljudi razocharanih, najbolj so trpeli fanatiki, ki sicer niso nichesar vedeli, so pa zato toliko bolj goreche verjeli. Med njimi je bilo precej inteligentnih zhensk, ki so imele probleme z odnosom do pripadnikov moshkega spola; te so si na primer vzele Krivca za simbol najpodlejshe moshke pojavnosti in so v teh trenutkih, ko je bil osvobojen, hudo trpele. Bilo pa je tudi nekaj dam, ki so sicer vedele, za kaj gre, a so iz chisto pragmatichnih razlogov chrtile in blatile Krivca, da bi si s tem pomagale pri karieri. Che je bil kadrovik Nash, je bilo namrech lahko zhe chisto dovolj, da so mimogrede izrekle besedo, dve chez tega groznezha in napredovale. Vsaj ena od teh je bila politicharka, gospa predsednica NDS, Nasha Cvetka.

A ni vrag, da sem ravno Cvetko srechal na Ljubljanskem gradu, kjer sva bila za mirno kavico zmenjena s Kostichem. Z njim sva se zhe vse pomenila, ko je priparadirala mimo v bleshchechi predvolilni opravi in s predvolilnim nasmehom. Smehljala se je vsem in vsakomur, od neznancev in starih znancev, ki so ji zhe napol ushli iz spomina, do novejshih znancev in prijateljev, za kar naj bi v njenem srcu veljal tudi jaz. Tako me je namrech pozdravila, ko me je opazila pri mizi, cheprav zhe zelo dolgo nisva govorila, ampak sva se, kadar sva se srechala, samo mimogrede pozdravila in shla naprej vsak za svojim nosom.

»Zdravo, prijatelj, lepo te je spet videti!« mi reche, prikopitlja do mene na visokih petah, se skloni k meni, me objame ... tedaj pa prepozna Kosticha, ki je prejshnji dan zaslovel kot Krivchev odreshitelj, pomisli, da sem torej tudi jaz povezan s to svinjarijo in se hipoma umakne za korak nazaj.

Saj je kar dobra mrha, cheprav jih zhe nekaj chasa nima vech trideset, mi gre po glavi. »Hej, Cvetka, prisedi malo, bova kakshno rekla!« jo povabim.

Ne bi si nabrala politichnih tochk, che bi jo zdajle njeni potencialni volilci videli v druzhbi s Kostichem, nasprotno, zato se hoche chim prej odstraniti. Tedaj pa se odvetnik uvidevno poslovi, zaradi chesar ona vendarle prisede k meni.

»Bi si lahko kar mislila, da si njihov,« me oshteje.

»Kje pa, jaz bom volil zate!«

Ni priplavala po juhi, dobro ve, da jo zafrkavam, zakaj bi se sicer druzhil s temi desnicharji. »No, potem pa v redu, vsak glas je dobrodoshel, she posebej che pride z desne.«

»Jaz sem za zhenske na oblasti,« zachnem nakladati, »prvich ste bolj nachelne kot moshki, drugich veste, kaj hochete, tretjich pa znate to tudi dosechi, a ne?«

»Vse to je res, dragi moj, ampak tudi takoj vemo, kdaj nam kdo lazhe v ksiht, kar je tipichna moshka hiba.«

»Ja,« nalozhim she malo, »predvsem pa ste lepshe od moshkih, bolj senzibilne, kar med ljudi vnasha dobro razpolozhenje. Ni slabshega za drzhavo, kot slabovoljno ljudstvo.«

Kot politicharka mora dvomiti, da res mislim tako, kot govorim, a kljub temu rada poslusha pohvale. Kdo jih pa ne? Sploh pa igralke, saj vendar zhivijo za aplavze.

Zachutim, kako se mehcha. »V Sloveniji smo sicer zhe imeli nekaj zhensk na vodilnih polozhajih, ampak zadnje chase prihajate na njih vedno bolj lepe, mislim, fejst za pogledat.« Uide ji spontan nasmeshek zadovoljstva, vidim da sem na pravi poti. Brzh dodam she eno cvetko: »Zlasti ti si chudovito popestrila sceno, che pogledam s tega vidika.«

»No, mogoche pa res nisi desnichar,« me pohvali.

»Ne, vedno sem bil borec za socialne pravice delavnih ljudi. Najprej chlovek, potem shele institucije in kapital!«

Nastane situacija, podobna tisti, ko nekdo pri strogi profesorici naredi izpit, cheprav me she vedno gleda precej nezaupljivo. She nekaj mora biti, kar jo moti pri meni, nekaj, kar nima zveze s politiko.

»Ti si hodil z Julijano ...«

Ima me, zadela me je v obchutljivo tochko. »Sem,« rechem negotovo.

»Midve sva prijateljici, saj najbrzh vesh.«

»Vem, ja.«

»Rada jo imam.«

»Jaz tudi.«

»Ni mi vseeno zanjo. Ampak zadnje chase se ji pozna, da ima v osebnem zhivljenju smolo.«

»A res? Kako to?« me zanima. Rad bi chim vech zvedel o Julijani, che mi bo Cvetka le hotela povedati.

»Najbrzh ti vesh bolje od mene. Jaz vem samo, da jo kar naprej klichesh, ona pa ne sprejema tvojih klicev. In vem za modrice, ki jih je dobila najbrzh od tebe, ne vem, od koga drugega bi jih lahko.«

Ostanem brez besed, celo nerodno mi je pred njo.

»Torej so res od tebe, drugache bi zhe skochil v zrak.«

Spet nich ne rechem.

Tudi ona se globoko zamisli, chez chas pa spregovori s chisto drugachnim glasom: »Vesh, kaj jaz mislim?«

Ochitno me ne sprashuje o politiki, ker je povsem neposredna. »Kaj?«

»Da si ti ena navadna moshka svinja.«

»No, no ...«

»Kako si ji mogel to narediti? A sploh vesh, kako obchutljiva je ona? In ranljiva? Ti pa najdesh tochno njo za svoje machistichne izpade! Mi gre na kozlanje, che te samo pogledam. Sploh ne vem, kaj delam tukaj s tabo.«

»Jaz vem,« ji mirno odvrnem.

Samo vprashujoche me pogleda.

»Svoji k svojim,« povem. »Z mano si zato, ker si navadna shovinistichna feministka, ker sovrazhish moshke v nasprotju s svojo resnichno naravo, ki jih potrebuje. Zato si pa agresivna do nas. A nisi? Saj te res ne poznam dovolj, ampak to ti pishe na obrazu. Bosh rekla, da ni tako?«

»Phhh, nich ne vesh o meni!« me zavrne in samo she odpeketa.

 

Nadela si je spet predvolilni nasmeh, med potjo z grajskega gricha pozdravljala na levo in desno, kot da je z njo vse v najlepshem redu. Odlichno je igrala, to ji je treba priznati. Spodaj pa je pred izlozhbo neke stare hishe srechala Njega. Kar spreletelo jo je, ker mi je bil tako podoben. Verjetno je bila edina, ki je sploh vedela, da nisva en in isti chlovek. Ob pogledu nanj ji je izginil profesionalni nasmeh z obraza, v ocheh se ji je zasvetila komaj she brlecha luchka ljubezni. »Ti!« je zavzdihnila, ker ji je zatajil glas.

»Cvetka!«

Bil je On, vendar spremenjen. Predvsem so bile drugachne Njegove ochi, gledale so jo hrepeneche in nezhno, v njih ni bilo tiste neprizanesljivosti, s katero si jo je znal vedno ukloniti.

»Kaj je s Tabo? Nekaj ni?« Ga je vprashala.

»Ah, kaj naj ti rechem, saj je kar v redu. Pogreshal sem te.«

Takshnih izjav od Njega ni bila vajena, ponavadi je bil dosti bolj odlochen, robat, ukazovalen ... grob. Na grobost ni mogla vech pristati, se je spomnila, v tem je shel predalech, raje Ga je zapustila. Zdaj pa se ji je zdel nekako razmehchan ... »Si zbolel?« je vprashala.

»Ne vem, che bi se temu lahko tako reklo. Malo sem razmislil o sebi, najbrzh se to opazi. Upam vsaj,« je na kratko razlozhil.

»Ja, se opazi,« je rekla zachudeno.

»Rad bi ti povedal, preden odhitish naprej, da she vedno chutim do tebe ...«

»Oh, nehaj! To sva zhe razchistila.«

»Nisva. Drugachen sem, kot sem bil, verjemi!«

Ona Ga je molche gledala, ni videla nikakrshne razlike, samo chutila je, da je mogoche res ... Za nekaj hipov jo je to povsem zmedlo, potem pa se je spet nashla, se oprijela scenarija svoje nove zhivljenjske vloge in odshla naprej, ne da bi sprejela Njegov poljub.

Rada bi Mu povedala, da je tudi v njenem zhivljenju marsikaj drugache, kot je bilo, ker je konchno nagnala Shtublarja nazaj k zheni in se resno lotila svojega novega poklica ... Bilo ji je zhal, da je kar takole odshla. Ozrla se je nazaj - On je she vedno gledal za njo, ne da bi se premaknil od tam. Pomahala mu je, kar je sprejel kot znamenje sprave. Nasmehnil se je in ji pomahal nazaj.

 

 

* * * * * * * * *

 

 

 

Vech tednov so mediji bombardirali ubogo ljudsko maso z informacijami o politichnih kandidatih, kajti blizhale so se volitve. Milijoni denarja so menjavali lastnike, vsak udelezhenec volilnega biznisa je moral bodisi plachati ali je kasiral ali pa investiral v bodoche dobichke.

Na drugi strani so volilci ocenjevali kandidate, kot resni ljudje ocenijo konje pred konjsko dirko, zato da bi stavili na pravega.

Kandidati so napenjali mishice, se delali pametne, vsekakor pametnejshe od drugih tekmecev, volilcem so obljubljali najmanj nebesa na zemlji. Medije so zalagali z informacijami o shibkih tochkah nasprotnikov: tako se je zvedelo, kdo od kandidatov je ponaredil sprichevalo, kdo je bil vchasih shpicelj, kdo je financhno izchrpal in nato likvidiral prej uspeshno drzhavno podjetje, kdo je pokradel najvech davkoplachevalskega denarja in tako naprej. Toda kaj, ko to ogromno volilcev sploh ni motilo. Najbolj so sposhtovali tistega, ki se je najbolje znashel in znal zasluzhiti najvech denarja na najlazhji nachin, pri chemer se mu je shtelo samo v plus, che je znal ogoljufati davkarijo in druge drzhavne organe. She vech jih sploh ni razmishljalo o kandidatih, ampak so stavili po obchutku, glede na to, ali je bila komu kakshna faca vshech ali pa mu je bila zoprna. Pri zhenskih kandidatkah za stolchke v zakonodajnem telesu je bilo za celo mnozhico volilcev najbolj pomembno, kako so oblechene in kakshne frizure imajo. Rezultati, ki jih je kateri od tradicionalnih kandidatov dosegel v prejshnjem mandatu, niso igrali vloge, ker se skoraj noben volilec takih malenkosti ni spomnil, oziroma jih je, che jih je sploh kdaj opazil, zelo hitro pozabil.

Iz teh razlogov in she iz mnogih drugih je bila zelo smiselna predvolilna propagandna akcija, kajti che se volilec ne zna odlochiti za najboljshega kandidata glede na njegove sposobnosti, mu je treba chim vechkrat vbijati v glavo kandidatovo ime, tako da ga bo potem na volilnem listichu avtomatichno obkrozhil zato, ker ga bo she najlazhje prepoznal. Seveda shtevilo omemb in predvajanj politichnih oglasov ni bilo odvisno od kvalitete kandidatov, ampak od tega, koliko je katera stranka zbrala denarja za njegovo predvolilno kampanjo.

Meni so bile predvolilne kolobocije od nekdaj zoprne, zdele so se mi skrajno dolgochasne, pa tudi povsem nepotrebne. Ker sem, dokler sem pri Marjanu urejal arhiv, poslushal radio, sem iz besed in dejanj politikov v prejshnjih mandatih kar dobro sklepal, kateri kaj velja, kateri pa je butec, ki se okorishcha z dejstvom, da je njegova politichna baza she bolj butasta od njega. Nisem nasedal prozornim fintam, recimo jumbo plakatom, na katerih je nek kandidat z rokama v boksarskih rokavicah mahal proti mimoidochim, kot bi vsakemu posebej grozil, da ga bo na gobec, che ne bo volil zanj.

She najtezhje pa bi me premamila kakshna inteligentna predvolilna finta, s pomochjo katere bi nek kandidat zmagal zato, ker bi s prevaro zadel volilce naravnost v srca in si jih osvojil. Razen na tokratnih volitvah, ko sem prav takshno finto - sicer resda po Njegovem nachrtu - izvedel jaz.

Zmagal je Krivec! V kampanji smo uporabljali geslo Dovolj krivic!. Krivcheva zmaga je temeljila na stari resnici, da imamo ljudje praviloma raje zhrtev kot rablja. Cheprav vsaki zhrtvi privoshchimo, kadar ji odrobijo glavo, pa bi ji she bolj privoshchili, da bi tik pred udarcem sekire vstala in ona rablju zavila vrat. Zhrtev, ki se je dolgo upirala svojemu krvniku in ga na koncu premagala, zelo rada postane nash heroj. Mi, uboga raja, smo namrech tudi zhrtve, upiramo se izkorishchevalskim gospodarjem, toda brez uspeha: zdaj pa nenadoma nekomu uspe! Vesh, da bomo volili zanj!

Krivec je zhe kmalu sestavil koalicijsko vlado s Cvetkinimi novimi demokrati in krshchansko katolishko stranko dr. Shtublarja. V parlamentu so imele te tri stranke dvotretjinsko vechino, kar je pomenilo, da bodo lahko shtiri leta pochele vse, kar jim bo pasalo, opozicijske stranke pa lahko gredo mirno na dopust do naslednjih volitev.

 

»A sem shel zato v zapor, da me bo zdaj zajebavala ena smrklja, ki je komaj povohala politiko?« se razburja Krivec, sedanji predsednik vlade.

»Kaj pa je spet naredila?« zanima Lilit, ki takoj ve, katero misli shef.

»Ona bi kar nekaj po svoje, cheprav ji povem, kaj je treba!« se repenchi predsednik. »Sem ji rekel, da je treba prishraufati upokojence, ona pa glasuje proti! In to samo zato, ker ji je mama pisala, da brez regresa letos ne bo mogla na dopust! In, jasno, Shtublar jo takoj podpre! Tako ne bo shlo vech! Jaz imam za skrpati prorachun!«

»Saj ga bosh skrpal, she zmeraj ti je ratalo vse, chesar si se lotil,« ga bodri Lilit.

»Prav zoprna je, polna usta ima nove demokracije, v kateri se bo vse spremenilo na bolje, ko bo prishla. Oni novinarski bebci pa ponavljajo za njo kot papige. A ne vejo, da demokracija ni chisto nich novega? Je pa nashla ime za svojo stranko: novi demokrati! Kar je isto, kot che bi rekel mlade stare mame! To bando bi bilo treba razhajkati!«

Z Lilit sedita v novih prostorih stranke, prej je bil tu sedezh borchevske organizacije. Na koncu, ko je njen predsednik naredil samomor, so v vodstvu ostali samo she trije starchki, ki pa jih nihche vech ni jemal resno. Krivec je dal enega zapreti zhe prvi teden po sestavi vlade, ker je kradel denar s skupnega rachuna she po starem; to je bil Blisk. V njegovih chasih se je namrech lahko kradlo tako, da si organizaciji preprosto vzel, kolikor si lahko, in se nisi potrudil tega niti prikriti, rachunajoch na to, da itak ne bo nihche preverjal tvojega poslovanja. Stara, debela gospa Vida, ki je tudi bila v vodstvu stranke, je po Perunovi smrti tezhko zbolela in sploh ni vech prihajala na sestanke, komandant Grom pa se je - ko mu je Krivchev parlament odvzel odlikovanja - zgledoval po Perunu in se she sam ustrelil. Pochilo je tako glasno, da se je razbezhalo vse chlanstvo. S tem se je poslovila s sveta ena najmochnejshih slovenskih zdruzhb, ki si je znala prinovachiti desettisoche mladih chlanov, a jih ni znala pripeljati do zastavljenega cilja: do pravichnega in svobodnega sveta, na katerem bo chlovek chloveku chlovek, kjer ne bo vech gnilega kapitalizma, vsi ljudje pa bodo postali med seboj enaki.

»Lepo ste si uredili tukaj,« reche Krivec, ko si ogleda preurejene prostore, saj je Lilit dala zamenjati slike, pripeljali so novo pohishtvo, she prej pa prebarvali stene v skladu z novo ideologijo, iz svetlo rdeche na belo bravo.

»Ja, smo,« reche Lilit, »upam, da bosh she vechkrat prishel na obisk!«

»Bom, che bom le nashel chas,« obljubi Krivec, »ti samo pazi, da boste delali vsaj tako uchinkovito, kot so delali vashi predhodniki. Upam, da ste se kaj nauchili od njih!«

»Smo, smo, ne skrbi!« mu zagotavlja Lilit in se mu nasmiha po svojih najboljshih zmozhnostih, cheprav se je zhe pred leti izkazalo, da pri njem kot zhenska nima shans. Zadovoljiti se je pach morala s tem, da jo je spretno uporabljal kot politicharko, ona pa mu je namesto ljubezni izkazovala neomajno lojalnost.

»No, potem pa se vidimo!« se poslovi gospod predsednik vlade.

Komaj odide, Lilit pa she malo pospravi prostore, zhe eden za drugim pridejo kolegi, dr. Volk, magister Gams in Belchich, na prvi sestanek nove organizacije.

»No, pa smo mi ta glavni!« pravilno ugotovi Gams. »In zdaj veselo na delo! Predlagam, da preverimo vsakega drzhavljana; tistega, ki je imel kar koli opraviti z rdechuhi, vpishemo na poseben seznam in ga izlochimo ...«

»Pochasi, pochasi,« ga zaustavlja dr. Volk, »saj si bil na primer ti tudi v partiji. Ne bi radi na koncu imeli samo deset chlanov.«

»To sem hotel povedati, preden si me prekinil. Ko bomo imeli seznam, bomo dolochili izjeme.«

»Kako bosh pa to naredil?« vprasha Belchich. On je bil v prejshnjem rezhimu tudi Titov omladinec.

»Sploh ni problema,« goreche nadaljuje magister, »najprej bomo dali kljukice tistim, ki so zhe vech kot leto dni nashi chlani in plachujejo chlanarino, potem pa od primera do primera, na podlagi proshenj.«

»Kakshnih proshenj?« zanima Belchicha.

»Ja, recimo, che bi se zhelel kdo spreobrniti, bi napisal proshnjo, mi bi jo obravnavali individualno, vsakemu bi dolochili pogoje ...«

»Aha, razumem, kaj hochesh,« se vtakne dr. Volk. »Ampak zakaj ne bi raje uporabili kar seznama nashih chlanov, chrtali z njega tiste, ki she niso v stranki dve leti in tako naprej? Bi imeli bistveno manj dela.«

»Se strinjam,« reche Belchich, »rezultat bi bil isti, samo z druge strani bi prishli do njega.«

Lilit molchi, gleda te tri moshke, zdijo se ji sami dolgochasni tipi. She najmanj sicer zeha ob pogledu na Belchicha, ki ga je najbrzh kar nekaj v hlachah, toda kaj, ko sam nima nobene ideje, ampak samo pritrjuje zdaj Volku zdaj Gamsu. »Ti Belchich,« posezhe v pogovor, »a ti nimash nobene svoje ideje?«

Belchicha ta njena pripomba najprej malo prizadene, a si jo kaj hitro razlozhi v lastno korist: Lilit je zelo pozorna nanj, kar lahko pomeni marsikaj, recimo da se bo mogoche zhe kmalu omehchala. Zadnje chase mu je dala zhe kar nekaj znamenj v tem smislu, med drugim je opazil udoben usnjen kavch med novo opremo, ki jo je narochila; kdo ve, kaj namerava tale divja zhverca pocheti na njem, che bo srecha, mogoche celo z njim?

»O, Lilit, ko bi ti vedela, kakshne ideje spreletavajo mene! Samo jaz sem pach tak, da se nochem vsiljevati, raje pustim iniciativo kolegoma. Na koncu bo, kot vesh, itak gospod predsednik povedal, kaj je treba narediti.«

»Prav imash,« mu prikima Lilit.

Magistru to, da se Lilit toliko ukvarja z Belchichem, ne pa z njim, seveda ni niti najmanj vshech. Tudi on si v glavi ustvarja sanjarije o dogajanjih na usnjenem kavchu tamle zraven. Gams torej tuhta, kaj za bozhjo voljo naj stori, da bo za njene sinje ochi bolj opazen, in nazadnje ga preshine ideja: che bi se delal she bolj neumnega, kot je Belchich, bi mu mogoche uspelo. Ker drugega razloga, kot da je Belchich njej simpatichen zaradi svoje izrazite neumnosti, Gams ne pogrunta. So zhenske, ki rade dominirajo, zato si ne izbirajo pametnih moshkih, si misli in zine: »Jaz pa mislim, da je mogoche treba komuniste in socialiste razumeti in jih pustiti, da she naprej krojijo usodo slovenskega naroda. Brez veze se mi zdi, da bi jih lustrirali.« Hujshe neumnosti si ne bi mogel zmisliti, si misli, no, zdaj bomo pa videli, ali mi je uspelo pritegniti njeno pozornost. Me je zhe pogledala, imam jo!

Dr. Volk in Belchich she zajemata sapo, ko se Lilit zhe odzove: »A si ti neumen?«

»Mogoche vchasih,« skomiguje Gams z rameni.

Dr. Volk in Belchich po prichakovanjih izkoristita prilozhnost, zachneta strokovno sesuvati Gamsovo idejo, se mu posmehujeta, ga celo zhalita, a nich hudega. Gams namrech opazi, da ga Lilit pogleduje vechkrat kot prej, njen pogled je drugachen, dosti bolj intenziven, v njem gorijo svetlo modri ogenjchki, kavch pa chaka ... Zato sklene magister vzdushje she malo potencirati in zine she eno: »Poleg tega jaz ne bi vech obsojal komunistichnega totalitarizma ...«

Spet si prva od hudega shoka opomore Lilit: »Gams, tebi se je zmeshalo!«

»Ne, chisto resno mislim,« ji zagotovi Gams in se chim bolj bebavo rezhi.

Moshka ga zdaj zachneta zmerjati she glasneje, Belchich grozi, da ga bo zatozhil shefu, Volk mu svetuje pregled pri klinichnemu psihologu, toda Lilit ga gleda in ne more verjeti svojim ochem, kaj vidi. Z druge strani si Gams razlaga ta njen pogled chisto po svoje, zhe se vidi na posebnem sestanku, na katerem Volk in Belchich manjkata, onadva z Lilit pa ne sedita za mizo, ampak se pogovarjata kar na kavchu kot dva najvishja drzhavnika, vsak na enem robu, potem pa se zachne razdalja med njima pochasi manjshati, pogovor postaja vedno bolj poglobljen ....

»Gams, dr. Volk ima prav,« tedaj Lilit podpre Volkov predlog.

»Kako ima prav?« je presenechen Gams, kajti takih besed iz njenih ust v teh trenutkih res ni prichakoval. Prej bi verjel, da bo zatrla Volka, chesh, kakshne slabe predloge daje.

»Da bi ti mogoche shel na pregled,« reche Lilit skrajno resno, se prisede chisto k njemu in ga prime za roko. »A imash doma tezhave? Je kdo zbolel? Se mogoche z zheno ne razumeta vech?«

Tako se govori, si misli Gams, v katerem je spet vzplamtelo upanje. Che si Lilit zheli, da se onadva z zheno ne bi vech dobro razumela, potem zhe vemo, kaj bi rada.

Tedaj pa se Belchichu posveti, kaj se dogaja. Lilitini koshati chrni lasje zhe skoraj zhgechkajo Gamsa po obrazu, kar je absolutno nesprejemljivo in je treba takoj preprechiti. Zato odlochno povzame besedo: »Potem pa sprejmimo sklep, ki ga predlaga magister Gams! Poshljimo ga na vlado in bomo hitro videli, kaj meni o tem gospod predsednik.«

»Dober predlog, Belchich,« ga podpre Lilit.

Gamsa kar zvije. »Ne!« vzklikne. »Jaz sem proti! Tega ne moremo predlagati predsedniku vlade!«

»Zakaj pa si potem to predlagal?« zanima dr. Volka.

»To smo se samo pogovarjali! Razmishljal sem pach o razlichnih mozhnostih.«

Belchich se zadovoljno rezhi, ker je Lilit ponovno podprla njega, dr. Volk misli, da je zadevo reshil s svojimi tehtnimi pripombami, Gams pa z obzhalovanjem opazuje, kako se Lilit spet nagiba k onemu nesposobnezhu, namesto k njemu.

»Ah, kakshna shkoda, da nisem zares neumen!« se slepi magister Gams sam pri sebi, ko je sestanka konec in odhaja mimo dishechega usnjenega kavcha proti domu.

 

Chas pred volitvami me je spravil v pogon. Sodeloval sem v Krivchevi predvolilni kampanji ter z dokumenti iz arhiva zrushil skoraj trichetrt politikov tako imenovane levice. Najprej sem razgalil nosilca njihove liste, ki je bil pedofil, potem eno staro gospo, ki je bila zhe vse zhivljenje poslanka, letos pa je prvich prishlo na dan, da je bila kleptomanka, ki so jo zhe vechkrat zasachili pri kraji, a so po navodilih partijskega shefa vedno znova ustavili kazenski potopek proti njej, preden se je zachel, sicer bi bila doslej zhe najmanj pet let v jechi. Na levici res ni manjkalo tovrstnih kljukcev. Za njimi sem sesul kandidata tako imenovane leve sredine, ki se je deset let zastonj vozil z drzhavnim letalskim prevoznikom, tako da smo lahko nadenj nashchuvali volilce s sloganom 'Ta leti na nash rachun'; poleg tega je bil homoseksualec, doma pa se je zheni lagal, da ni, in ji je celo naredil dva otroka, kar mu ni chisto nich pomagalo, ko ga je videla na fotografiji v akciji z nekim kosmatim ljubimcem. Bilo je vsaj she dvanajst podobnih primerov v nekdaj vodilnih strankah, ko so ena za drugo padale glave Krivchevih konkurentov. She celo jaz sem se chudil, koliko drzhavljanov je zalezovala prejshnja politichna policija in kako zelo je bila pri tem uchinkovita.

Arhiv sem nosil kar s sabo v prenosnem rachunalniku, kadar je bilo treba koga zrushiti, mi je Krivec samo telefoniral, kaj imamo proti njemu, in zhe naslednji dan je dobil bolj ali manj zajeten dosje, v katerem je bil gotovo vsaj en greh tistega ubogega chloveka. Krivec si je najel nekaj novinarjev, ki so s pomochjo tega gradiva po tekochem traku sprozhali afere in bili dvakrat zadovoljni: enkrat zaradi dodatnega honorarja, drugich pa zaradi svoje narashchajoche pomembnosti. Zasloveli so namrech kot raziskovalni novinarji, to pa je bil med uredniki - zaradi pozitivnega vpliva, ki so ga imeli takshni chlanki na branost ali gledanost njihovih medijev - she posebej cenjen pridevnik.

Zdaj, ko so bile volitve za nami, sem se pochutil kot prenovljen. Nisem vech razmishljal, kako brez vsakega smisla je moje zhivljenje, saj sem bil v zadnjem obdobju koristen chlen v Krivchevi verigi. Brez mene ga niti iz zapora ne bi spustili, kaj shele, da bi s tako veliko prednostjo zmagal na volitvah. Pochutil sem se torej zmagovito, takshno razpolozhenje pa je bilo kot nalashch za to, da se spet prepustim zvochnim signalom iz vesolja in konchno zapishem zadnji stavek simfonije.

Nisem pisal dolgo, kozmichni zven je bil tako preprost, da je potreboval zelo malo not. Zvenel je himnichno, bil je izjemno mochan, skoraj ves chas v najglasnejshi registrih, in se je nekoliko stishal le, kadar je hotel takoj she bolj narasti. Ritem je bil ves chas udaren, odlochen ter tako enakomeren, da je uchinkoval prav neizprosno, neustavljivo. Obchasno je butal zhe chisto orgazmichno, kot bi izbruhnil iz najnizhje nagonske sfere in se razprshil vsenaokrog, she v sosednje galaksije, potem utihnil, kakor da bi utonil v chrni luknji, a je vedno znova spet zarohnel od spodaj v vishave. Harmonije pa so zvenele v menjavah z disharmonijami, vendar po jasni poti, dosledno zachrtani iz teme v svetlobo. Disharmonije so se kot izbruhnjena lava zlivale v harmonichne sozvene, nato pa so se ti ob trchenju v nevidno oviro - kot kadar razdivjano morje trchi ob valobran - razprshili v nove, she shirshe disharmonije. Zdelo se je, da je ta vseobchi princip kategorija neskonchnosti, da ga ne bo nikoli konec, vendar pa je neprestano narashchanje kljub temu obljubljalo vrhunec, ki ga je konchno tudi doseglo. Podoben je bil eksploziji, tako glasni, da je uho niti ni moglo vech slishati, ker bi sicer oglushelo. Na koncu se je odmev eksplozije zbral na devetih vzporednih oktavah enega samega tona, trajajochega osem vezanih celink in izginjajochega v pianisisimo.

Konchal sem izmuchen, izzhet kot limona, od katere je ostala samo she prazna lupina. Sedem dni sem pochival, osmi dan pa sem vstal, vesel in chil kot osel, s katerega so odlozhili tezhko breme in se zdaj z nabreklim spolovilom pase na sonchni jasi brez ograde.

Zakaj sem bil tako kritichen do sebe, z oslom se mi pa res ni bilo treba primerjati? Konec koncev napisati simfonijo ni kar tako, che ne zaradi drugega, je zaradi partiture za simfonichni orkester to kar zahtevno delo, za kakrshno zgolj znanje riganja in gromozanski penis she zdalech ne zadoshchata. Prav, dopushchal sem mozhnost, da ta trmasti kopitar lahko slishi kozmichne signale bolje od mene, impulzi narave pa so mu zagotovo lazhje doumljivi kot meni. Vendar pa jih je treba potem zapisati, chesar ubogi shtirinozhec ne zmore; nima rok in primernega orodja, tudi na riti ne more sedeti toliko chasa kot jaz, predvsem pa ni obremenjen z duhovno hibo, da naj bi bilo treba ponazoriti bivanje in dogajanje na Zemlji she kako drugache, kot je zhe itak ponazorjeno samo s seboj.

Takole sem premishljeval o svojih prednostih pred oslom in njegovih pred mano, zato sem nenadoma postal slabe volje, ki se je postopoma preobrazhala v jezo. Zavedel sem se, da me kosmatin kljub glasbeni nepismenosti nese na celi chrti, kajti kaj mi pomaga simfonija, che pa je v zadnjem stavku zapisano chisto nekaj drugega, kot sem nachrtoval. Zadnji stavek bi moral izraziti praznovanje novega zachetka, potem ko bi se vse zlo spremenilo v dobro, chloveshtvu pa bi bila dana nova mozhnost za zachetek bistveno boljshega zhivljenja. In che zdaj pogledam, kaj je nastalo: kozmichna orgija, neprestano menjavanje dobrega in zla, ne da bi dobro zares prevladalo in bi svet konchno postal harmonichna tvorba izkljuchno pozitivnih sil. Bil sem torej samo prenashalec resnichnosti v sfero glasbe in nich drugega, kot recheno - navaden rigalec z nabreklim udom, ki so ga nevidni gospodarji spustili na odprto jaso.

Kaj rabi tako razpolozheni osel? - Samico! Na Julijano sem sicer pomislil najprej, toda na mojo zhalost se ona z osli ni ukvarjala. Torej Celjanka!

Dobila sva se na mostishchu, po dolgem chasu mi je skochila v objem, me najprej strastno odreshila odvechne moshkosti, nato pa so prishle na vrsto moje psiho igrice, saj sem se moral nujno znebiti she slabe volje zaradi grozljivo zafushanih tonov zadnjega stavka. Najprej sem jo osiral, potem sem jo zmerjal, nato nadiral in kar same od sebe so padle sprva nezhne ter v nadaljevanju dosti tezhje batine. Sledile so brce, ki ji sploh niso bile vshech, zahtevala je, naj zhe neham, toda tik preden mi je ushla z mostishcha nazaj v civilizirani svet, sem jo zvezal, tako da se ni mogla niti ganiti. Gledati je morala moje priprave na muchenje, zraven pa je krichala, naj jo spustim, dokler ji niso zatajile glasilke. Odtlej je samo she hlipala in jechala od strahu, kajti na mizico zraven njenega lezhishcha sem si pripravljal pincete, shkarje za rezanje vrtnic, kombinirke, papagajke za montazho vodovodnih cevi, francoza, kladivo, macolo, zhepni nozhichek in dva kuhinjska nozha, ki sem ju moral she nabrusiti. Tik preden sem zachel z muchenjem, sem prinesel she veliko dvozobo vilico za nabadanje pechenke in nekaj malenkosti za prvo pomoch: zavitek vate, steklenichko salicilnega shpirita in shtiri povoje, da ne bi prehitro izkrvavela.

Moral bi se je zhe lotiti, a sem si pred tem zazhelel she malo puhanja moje barjanske travice. Zachel sem s tanko smotko iz samih vrshichkov, pomeshanih s tobakom, kar me je zadelo ravno toliko, da sem zvil she enega debeluha iz mastnih cofov, zaradi katerih sem obsedel na stolu ob muchilnih napravah, ne da bi mogel dvigniti roko, kaj shele da bi se lotil Celjanke. Nesrechnica me je zhe stotich prosila, naj si premislim, bila je tako vztrajna, jaz pa odpuljen, da sem ji zhe skoraj popustil in jo odvezal, kar bi tudi storil, che bi se mogel premakniti. Toda ko je travca zachela popushchati, se je v meni spet kopichila jeza, dokler se je ni znova nabralo toliko, da sem moral nujno spuhati she enega, nakar sem zaradi psihichne utrujenosti zaspal.

Ko sem se zdramil, sem pred sabo zagledal zvezano chloveshko bitje, mojo Celjanko, zraven nje pa polno mizo raznovrstnega orodja, chesar si nikakor nisem znal razlozhiti. Pochasi se mi je zachelo vrachati v spomin, kaj se je dogajalo in kako je do tega prishlo; zgrozil sem se nad sabo, planil k njej, jo odvezal, nato pa zachel panichno pospravljati orodje. Ona je she kar lezhala, cheprav je bila odvezana, ochitno je rabila nekaj chasa, da pride k sebi. Mogoche je prichakovala, da se ji bom opravichil, kar mi seveda ni prishlo niti na misel. She najbolj bi bil zadovoljen, che bi chim prej odshla, po mozhnosti preden se me spet poloti jeza. Ker pa si ni naredila te usluge, si je morala kar sama pripisati vse, kar se je zaradi tega zgodilo.

 

»Ti si en navaden grobijan,« mi pove, kot da tega ne vem. »Che bo shlo tako naprej, si bom prisiljena priskrbeti orozhno dovoljenje. Pishtolo sem itak zhe podedovala po pokojnem mozhu, cheprav mi ni vshech. Jaz bi imela manjsho, táko ki v torbici ne bi zasedla prevech prostora. A mogoche vesh, kje se jo dobi?«

»Nimam pojma.«

»Bom vprashala mojega bivshega osebnega strazharja.«

»Ti kar.«

»Lahko ti tudi povem, da me ni samo strazhil. Jimmy mu je ime, vesh, dober tip, zelo seksi. Taki ne rastejo na drevesih, ker so silno redek naravni pojav.«

Ne vem, kaj ji je. Me mogoche izziva?

»On je pa res vedel, kako je treba mene prijeti. Eden redkih.«

»Hochesh rechi, da jaz ne vem?«

»Na zhalost, ne.«

Razlozhim si, da mi vracha za tisto prej. Ne vem, zakaj ji je tega treba, na koncu bo she res konchala pod kuhinjskim nozhem. Madona, so ene butaste! »Kaj pa delam narobe?« jo vprasham chim bolj mirno.

»Vesh kaj,« se razveseli, ker me to zanima, »zakaj me, na primer, ne zagrabish za rit z obema rokama, ampak zmeraj samo z eno in she to z eno in isto, namesto da bi ju vsaj vchasih zamenjal?«

»Ne vem, nisem opazil tega,« rechem, cheprav se me namesto jeze loteva uzhaljenost in bi najraje odshel na verando.

»Ali pa to, kako me muchish. A ne moresh, namesto da mi v prazno grozish s shkarjami pa kleshchami pa nozhi pa she z macolo, rajshi res kaj takega narediti, da bi malo bolelo, ampak da ne bi pushchalo sledov? Vesh jaz moram kdaj tudi med ljudi in to po mozhnosti brez modric na vidnih mestih pa odrgnin pa tega. Jimmy me je znal nabutati, ne da bi mi zapustil eno samo sled na obrazu. Res je bil umetnik, kar pogresham ga!«

To je pa prevech! »Da ne slishim vech o Jimmyju!« vzkliknem. Noga se mi kar sama dvigne pa jo sune v rit s tako mochjo, da se z glavo naprej zapichi v blizhnji fotelj.

»Tako ja, saj znash!« mi prizna.

To me malo potolazhi, vchasih mi pohvale niso toliko pomenile, tale je pa zares pasala. »Pridi sem, te bom she enkrat!« ukazhem.

»Ti pridi sem,« reche ona. She vedno tichi z glavo naprej v fotelju, rit moli v zrak, ochitno hoche, da jo zagrabim z obema rokama. Ne dam si dvakrat rechi. Zhe v naslednjem hipu pogruntam, da ji je Jimmy ali pa kdo drug zaupal moshko skrivnost, da ko ima moshki na takle nachin obe roki zasedeni, mu jih neznana sila nujno potegne kolikor gre narazen, kar mu sprozhi sredi telesa neke vrste antigravitacijski pospeshek oziroma privzdigovalno silo, da se potem lahko zgodi podobno kot pri dveh vesoljskih postajah, ki se srechata v vesolju in ju povezhe hodnik, po katerem lahko pridejo astronavti iz ene v drugo.

»Zdaj me pa she klofni z obema naenkrat!« ukazhe Celjanka.

Klofnem jo enkrat, dvakrat, trikrat, z obema rokama naenkrat pa enkrat malo bolj z eno pa drugich malo bolj z drugo, da se stopnjuje dinamichno ravnovesje ...

»Tako ja, to se mi ne bo dolgo poznalo, tako se to dela!« me med vzdihovanjem pohvali in oba sva vedno bolj zadovoljna, ko shibajo astronavti iz ene vesoljske postaje v drugo, ona pa ob vsakem udarcu po dveh najbolj trpezhnih delih telesa zahrza kot divja kobila v galopu.

»Sram te bodi!« mi reche, ko moja postaja odpluje iz njene orbite.

»Zakaj?«

»Zaradi tega, kar si mi delal. Spet si vse oskrunil!«

»To pa res ni nich takega. Vsi samci in samice to pochnejo, opice, nosorogi, noben se ne sramuje svojega telesa in njegovih osnovnih funkcij.«

»Ti bi moral to pocheti v temi, ne pa pri belem dnevu, ker je to naglavni greh!«

»Daj no, ne blebetaj neumnosti ...«

»Poleg tega she nisva porochena, ti me pa zhe celo vechnost nabadash na tistegale tvojega opletacha! Navaden greshnik si. Ochitno bi se rad cvrl v peklu.«

Ne, tega pa sigurno ne bi rad, raje zmrznem.

Takole izzhiveta nekaj chasa lezhiva en ob drugem, ona razmishlja o poroki, jaz o Jimmyju ...

»A se greva porochit?« je nenadoma spet vsa poskochna. »Podmazheva maticharja, da to naredi zhe takoj danes, pred tem greva samo kupit porochno obleko, ti si zaradi mene itak lahko v kavbojkah, che nochesh komplicirati.«

»Che mi bosh zvesta. Hochem rechi, brez Jimmyjev od poroke naprej.«

»Obljubim!« je vsa navdushena.

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem pristal. Brzh si enega spoham, da ne bi zachel tuhtati, si premislil in bi bila spet razocharana nad mano.

 

Po poroki so se zadeve zavrtele chisto drugache, kot sem prichakoval. Mislil sem, da bova zhivela na mostishchu, toda ona se je hotela vseliti v hisho, ki sem jo podedoval od Marjana in Marije. Najprej jo je popolnoma preuredila, tako da je bila znotraj chisto drugachna, ker je dala podreti skoraj vse stene, razen nosilnih, zamenjala je vsa okna in vrata, del strehe je nadomestila s teraso, fasada ni bila vech rjava, ampak marelichna, sredi vrta si je omislila bazen, s tem da je dala zaradi njega podreti tri velike, zdrave cheshnje, tudi sicer je vrgla ven vse rastline in nasadila nove, v glavnem smokve in kaktuse, kot da bova zhivela na morju, ob bazenu pa so ji vrtnarji zasadili shtiri palme, ker je hotela biti zagorela in zato ni marala sence. Ravno obratno kot jaz. Ko sem prvich prishel pogledat, kaj je nastalo, hishe najprej sploh nisem prepoznal, vendar pa mi je bilo to po svoje kar vshech. Vchasih je v redu, che se sledovi preteklosti zabrishejo, kar pa je bilo tu mogoche malo problematichno, saj vsaj Marija, ki je gotovo opazovala iz nebes, kaj se dogaja z njenim domom, nad vsemi temi spremembami najbrzh ni bila prav navdushena.

She bolj kot hisha se je spremenil nachin najinega zhivljenja. Zdaj sva s Celjanko tichala skupaj noch in dan, chesar prej nisva bila vajena. Bilo je silno naporno zame, a tudi zanjo, saj se nisva mogla ves chas dajati dol, pogovorila sva se v najvech dveh urah, zatem pa je ostalo she ogromno chasa do konca dneva. Na plan so prihajale lastnosti, ki jih prej drug pri drugem she opazila nisva, kaj shele da bi jih poznala, vkljuchno z ogromnimi razlikami med nama, ki jih je bilo treba najprej ugotoviti, jih nato sprejeti ali pa se vsaj privaditi nanje. Ni odvech poudariti, da je zaradi marsikatere od njenih na novo odkritih lastnosti Celjanko doletela kakshna batina vech, tudi z modrico ali odrgnino na vidnem mestu, vendar pa je dobila od prijateljev, morda she celo od Jimmyja, za porochno darilo ljubko majhno pishtolo, ki je bila smrtno nevarna, zato sem jo kljub vsemu tepel manj, kot bi jo hotel oziroma kot bi si po mojem skromnem mnenju zasluzhila. Ko sem enkrat za las ushel smrti zaradi vijolichne otekline pod njenim levim ochesom, ker je na srecho zgreshila, sem se moral sprijazniti, da jo bom tepel samo she po riti, kar pa itak ni kaj dosti zaleglo, prej nasprotno. Pod chrto torej lahko sklenem, da v zakonu nisva bila prevech srechna.

Zato sva se zachela ukvarjati s politiko. Na to idejo je prishla ona, ker ji je nekdo povedal, da je zafrustrirana, nekdo drug pa, da se s politiko v glavnem ukvarjajo zafrustriranci. Oboje je sestavila skupaj, prishla do spoznanja, me she vprashala za nasvet, cheprav se ni nameravala ozirati nanj, saj je zhe vedela, kaj bo storila: vchlanila se je v stranko Cvetkinih novih demokratov. Nisem mogel razumeti, zakaj ravno k Cvetki, toda zhe prav kmalu mi je postalo jasno tudi to.

Celjanka je stranki najprej kupila nove prostore, kar jo je katapultiralo naravnost v izvrshni odbor, cheprav ni imela pojma o drzhavnih zadevah, zhe v naslednji fazi pa je s pomochjo podkupnin postala njegova predsednica. Slednje jo je najprej veselilo zato, ker so jo ljudje naslavljali z gospa predsednica, toda kmalu je odkrila tudi politichne prednosti tega polozhaja: pogruntala je namrech, da lahko Cvetki fino zamesha kakshno shtreno. Cvetka ji je bila zoprna, ker je lahko hodila na seje vlade, chesar ona ni smela, poleg tega je bila Cvetka ministrica in gospa predsednica cele stranke, medtem ko je bila ona samo gospa predsednica navadnega odbora. Bolj je tuhtala o tem, manj ji shlo v rachun.

»To je grozljivo!« se mi je pritozhevala doma. »Kaj pa misli, da je! She oblachiti se ne zna, pa je lahko ministrica. Si videl, kako hodi? In v kakshnih chevljih? Che bi jaz nosila take, bi me tudi zanashalo, kot da bi bila non stop pijana.«

Jaz se v to res nisem zhelel vtikati, zato sem ponavadi tovrstne jamrarije kar preslishal.

Celjanka pa ni mogla nehati: »Zadnjich je shla na sejo vlade v zelenih hlachah in rdechi bluzi, si moresh misliti!? S tisto svojo belo faco! Nemogocha kombinacija! Taka je bila kot italijanska zastava! A smo v Republiki Sloveniji ali nismo?! Che bi bila jaz predsednik vlade, bi jo nagnala ven!«

Cvetka ji je shla iz dneva v dan bolj na zhivce, kadar je kot ministrica prishla po kakshno soglasje na sejo izvrshnega odbora, ji ni bilo lahko. Che je moja Celjanka vsaj priblizhno slutila, za kaj gre, je nahujskala odbornike proti Cvetki in ta se je zaradi tega nemalokrat znashla v tezhavah. Te so se posledichno selile tudi v vlado samo, saj Cvetka v stranki ni imela vedno zadostne podpore, cheprav je mislila, da jo ima. Celjanka je medtem namrech podkupila tudi vechino Cvetkinih poslancev, ki so v parlamentu vse vechkrat glasovali proti vladnim predlogom, kar je zachelo mochno zhuliti tudi Krivca.

Ta je zato nekega dne poklical Cvetko na raport: »Cvetka, nismo se tako zmenili.«

»Oprosti, predsednik, nisem kriva jaz. Nekdo mi v stranki mesha shtrene.«

»Me chisto nich ne zanima, zakaj je, kakor je, ker tako ne more vech biti. Hochem tvoje pisno zagotovilo, da se bo s tem nehalo, in to je zadnji opomin, preden te zamenjam, ti je jasno!?«

Cvetka je seveda takoj zagrozila, da bodo novi demokrati v tem primeru izstopili iz vlade, toda Krivec ni bil iz trte zvit. Sprevidel je, da stranke ne obvladuje vech Cvetka, ampak nekdo drug, ni pa vedel, kdo. Niti pomislil ni, da bi to lahko bila moja Celjanka, ker je vedel, da pach ni bila posebej bistre glave. She istega dne me je poklical na posvet. Koga drugega pa naj bi, saj sem mu vendar jaz zagotovil dvotretjinsko vechino, torej mu jo bom, je menil, znal tudi ohraniti.

 

»Poslushaj, novi demokrati mi ga krepko serjejo,« zachne Krivec, she preden se usedem.

»To je bilo za prichakovati,« rechem.

»Ja, samo zdaj gre pa zhe chez vsako mero. Vcheraj so mi zminirali zakon o obdavchitvi dezhevnice. Vesh, kakshen minus bo to v prorachunu?«

»Sto milijonov?« udarim kar pochez.

»Ja, saj vem, da je to drobizh, ampak sto milijonov tukaj, sto tam in tako naprej, pa bomo za dva dodatna procenta v rdechem,« se jezi Krivec. »V Bruslju me bodo nataknili na kol!«

»A so zhe sprejeli Turchijo?« se brzh pozanimam, ker zadnje chase nisem spremljal shiritvenih procesov EU, obichaj natikanja na kol bi pa lahko v Evropo prinesli kvechjemu Turki.

»Ne zajebavaj. Cvetko je treba zamenjati in to tako, da bodo novi demokrati ostali v vladi, ker moram prihodnji mesec spremeniti ustavo in brez njih nimam dovolj glasov.«

»Ja, razumem problem. Vprashanje je, do katere mere stranka Cvetko podpira.«

»Zadnje chase bolj slabo, ne vem, kaj se tam dogaja. A mogoche ti vesh? Baje je zdaj tvoja zhena tam funkcionarka?«

»Jo bom vprashal. Kolikor vem, se s Cvetko ne razumeta prevech.«

»Daj, zrihtaj to.«

»Bom videl, kaj se da.«

Poishchem mojo Celjanko, ki na skritem parlamentarnem hodniku ravno drzhi roko v zhepu nekega hudo vznemirjenega funkcionarja. Ko se tip godrnjaje pobere v blizhnjo pisarno, jo temeljito izprasham, za kaj gre pri NSD.

»Nich posebnega nisem opazila,« se spreneveda, precej nejevoljna, ker sem jo prekinil sredi sestanka, kot ona imenuje take seanse.

»Krivec pravi, da nima vech podpore vashih poslancev,« ji povem.

»Ne, nima, zaradi nashe gospe predsednice.«

»Kako to mislish? A igra Cvetka dvojno igro? Krivcu govori eno, dela pa drugo?«

»Tochno tako. V bistvu igra trojno igro, ker mene pa sploh ne obveshcha o nichemer.«

»In kaj hoche dosechi?«

»Po moje rushi vlado, najbrzh hoche izpodriniti Krivca,« je nadvse premetena moja draga zhena.

»Priznam, da ne razumem. S Shtublarjem sta she zmeraj lepo usklajena, kljub temu, da ne hodita vech, samo znotraj vashe poslanske skupine je lahko nekdo, ki jo onemogocha.«

»Ne vem, kdo bi to lahko bil,« se lazhe Celjanka.

Zadnji stavek pa izreche v takem tonu, da se mi v hipu posveti. »Aha!« vzkliknem.

»Kaj?«

»Ti si tista? Kako nisem tega zhe prej ugotovil?«

»OK, brez veze, da blefiram, ker meni je tega tudi zhe dovolj. Ona ne more vech biti nasha predsednica.«

»Zakaj ne?«

»Sem ti zhe stokrat povedala. Krava tezhi sto na uro! A vesh kaj je naredila vcheraj? Jozhetu je prepovedala uporabljati sluzhbeni avto, cheprav je drzhavni sekretar, in to samo zato, ker ga je posodil zheni za izlet na Sicilijo.«

»To se ne dela,« komentiram Jozhetovo ravnanje.

»Jaz sem ji tudi rekla, naj ne serje! Ne more chlanom lastne stranke jemati privilegijev! Ona sama brez chlanov ni nich, she najmanj pa gospa predsednica, ampak se tega ochitno ne zaveda. Sem povedala prejle Jozhetu, kaj ji gre, brez skrbi.«

»Aha, to je torej to,« ugotovim. Tuhtam, kaj naj storim, potuhtam in rechem: »Kdo pa bi jo lahko nadomestil kot predsednico stranke, che bi prishlo recimo do njene zamenjave?«

»Ja - jaz!« je nedvoumna. Premishljujem, koliko dodatnega dela bi to pomenilo zame. Za vsako malenkost bi me prishla sprashevat, kar bi bilo she zmeraj bolje, kot che bi se sama kar nekaj odlochala.

»A druge mozhnosti ni?« jo samo potipam.

»Niti sluchajno!«

»Prav!« se sprijaznim, cheprav se zavedam, kaj sem s tem nakopal Krivcu. Ampak jo bomo zhe kako krotili, vsekakor lazhje kot Cvetko, ki ima konec koncev nekaj v glavi.

»Krasen si!« kar poskakuje od veselja. »Che hochesh, ti ga kar takoj pofafam!« mi zhe odpenja shlic. Komaj se je otresem.

»Poslushaj, kaj bova naredila,« ji zachnem razlagati zanjo nekoliko zakompliciran nachrt, a ji ga bom potem zhe sproti, od dejanja do dejanja, razlozhil she enkrat. Zaenkrat naj ve, da zamenjati predsednico stranke ni tako preprosto in bo pri tem mene she prekleto potrebovala.

Cvetko zdriblamo za malo malico. Najprej jo Krivec razreshi z ministrske funkcije, potem ona pri svoji lastni stranki pogrne po vsej shirini, ker niti poslanci niti izvrshni odbor niti svet stranke nochejo izstopiti iz koalicije, da bi jo podprli, ampak jo lepo po statutu razreshijo she s polozhaja predsednice stranke in na to mesto izvolijo mojo Celjanko, ki jo Krivec imenuje she za kulturno ministrico.

 

Cvetka je bila po razreshitvi seveda vsa objokana, cheprav je zadnje chase itak samo she trpela in je bila vajena zhe vsega hudega. Nich ji ni shlo gladko od rok, vse se je vedno zakompliciralo, lahko je bila samo srechna, kadar se ji ni na koncu tudi sfizhilo. Zlasti tista primitivka iz Celja ji je grizljala zhivce, ker je samo chakala, kdaj jo lahko spotakne. O, kako ji je bilo zhal, da je pustila teater, kjer ji je bilo tisochkrat lepshe in lazhje, kot v tej prekleti politiki!

She vesela bi bila tega, kar se je zgodilo, sama je zhe vechkrat pomislila, da bi vse skupaj poslala k vragu, che je ne bi sesula ta butasta prasica celjanska, za katero bi bilo bolje, da se nikoli vech ne bi srechali, ker bi ji spraskala ochi in pregriznila zhilo na vratu!

V takem razpolozhenju jo je na hodniku parlamenta srechal dr. Shtublar. Po lepi krshchanski navadi jo je zachel tolazhiti, ona pa mu je planila v objem, globoko hvalezhna za vsako razumevajocho besedo.

»Oh, ti moja Cvetka, vse vem, to je nezaslishano!« ji je shepetal dobri doktor. »Kako naj te potolazhim?«

»Ne moresh me potolazhiti!« je hlipala uboga reva, saj se je zhe zdavnaj sprijaznila, da se je vrnil k zheni. »Tu ni vech kaj!«

»Si slishala, kako sem na seji vlade ugovarjal proti tvoji razreshitvi? Ampak che si Krivec kaj zapichi v glavo, je brez veze vztrajati.«

»Ja, vem, hvala ti, ker si vsaj poskusil,« mu je bila iskreno hvalezhna. She vedno je bila naslonjena nanj, bil je edini, ki jo je v teh tezhkih trenutkih razumel in podprl. Niti najmanj je ni zmotilo sochutno privzdigovanje malega Shtublija v kolegovih hlachah, saj ji je vitki korenjak vsaj malo preusmeril pozornost stran od te grozne intrige. Raje se je she malo bolj stisnila obenj s trebushchkom, naj zachuti, da ga je opazila.

»Cvetka, jaz te pogresham,« je priznal dr. Shtublar.

»Jaz tudi tebe, ampak sposhtujem tvojo odlochitev. Jaz bi naredila enako, che bi imela doma druzhino.«

»Vesh, moja zhena ne bi mogla nikoli razumeti ...«

»Vem, vem ...«

Oba sta to vedela, le Shtubliju ni shlo v glavico, ker se ji je medtem vzpel zhe visoko nad popek, vmes so bile le doktorjeve hlache in njena bluza. Oboje pa je bilo iz tako tenkih materialov, da se je raznezhilo she Cvetkino telo. Postalo je nemirno, zachelo se je drgniti ob obchutljivo anteno predsednika krshchansko katolishke stranke.

»Oh,« je rekel dr. Shtublar vechkrat zaporedoma.

»Ah,« mu je vsakich odgovorila Cvetka, ne da bi she mislila na tisto trapasto politiko, »pridi!«

Zvlekla ga je v blizhnje stranishche, kjer je zhe spet pozabil na svojo druzhino.

»Tole je bilo za slovo od politike!« mu je rekla, ko si je spet zapenjal hlache, in za vedno zapustila parlament.

Celjanka mi je she isti dan v smehu razlagala, kako je kolegica iz njene stranke ravno kakala na parlamentarnem stranishchu, ko sta prinorela Cvetka in dr. Shtublar v sosednjo kabino, kjer je on med hudo strastnim onegavljenjem klical vse svetnike, ona pa na ves glas preklinjala predsednika vlade in ga poshiljala prav v organ, ki ga je baje silno veshche uporabljal Shtublar. Na zhalost kolegica ni imela pri sebi telefona, sicer bi lahko to posnela, kar bi bil zhur zhurov!

Mene to ni prevech zabavalo, za Cvetko mi je bilo namrech zelo zhal, saj sem jo kot politicharko cenil dosti bolj od svoje Celjanke. Prav shkoda, ker so se morali v Sloveniji tudi pod novo oblastjo sposobnejshi ljudje umikati s polozhajev bistveno manj sposobnim. A kaj, ko se je moralo zgoditi tako, kot se je. Bil sem realist in po svoje se mi je prav dobro zdelo, da je bila moja zhena kulturna ministrica in predsednica ene od koalicijskih strank, poleg tega pa je uposhtevala vsak moj predlog in mi izpolnila skoraj vsako zheljo.

Zhelja pa nisem imel malo. Zadnje chase, ko nisem imel za pocheti nich pametnega, sem se veliko potikal po fevdu moje soproge, se pravi - po kulturnih ustanovah. Che sem shel na primer dopoldne na razstavo v drzhavno galerijo, sem si najprej ogledal slike, potem sem pa obiskal she prostore uprave, da bi videl, kaj pochnejo vrli kulturniki.

V glavnem so pili kavice, gledali na uro in klepetali po sluzhbenih telefonih, ali pa so bili sluzhbeno odsotni, kadar koli sem prishel. Posebno veselje sem imel s tem, da sem strashil direktorje, podpisnica njihovih pogodb o zaposlitvi je bila namrech moja zhena, kar pomeni, da so bili v sluzhbi pri njej, dokler je ona hotela, che ne bi vech hotela, pa ne bi bili vech. Normalen direktor si je lahko mislil, da lahko gospe ministrici o tem kaj rechem tudi jaz, ki sem njen mozh, zato so bili do mene skrajno prijazni, kakor se spodobi za dobre hlapce. Po domache recheno so mi lezli v rit, stregli so me odspred in odzad, moja zhelja je bila zanje ukaz.

Nekega ponedeljka, po vikendu, med katerim je bila Celjanka z vladno delegacijo v tujini, sem se tako znashel v galeriji, kjer je direktorovala neka zrela gospa v vedno prekratkem krilu. Ko so jo podrejeni obvestili, da si ogledujem razstavo, je prihitela iz direkcije in mi jo osebno razkazala do konca. Slike so bile zelo lepe, izbrani akti evropskih slikarskih mojstrov 19. stoletja. Ko mi je razlagala njihovo vznemirljivo vsebino, sem opazil kar precejshnjo podobnost med golimi zhenskami na slikah in njo. Ona je bila sicer oblechena, cheprav v izrazito minimalistichnem stilu, toda poteze njenega telesa so bile skrajno sorodne potezam, ki so jih povlekli mojstri na slikah. Tudi barva kozhe se je precej ujemala z njihovimi barvami, zlasti, kadar sva shla mimo okna in jo je za nekaj trenutkov osvetlilo she sonce. Seveda je kmalu opazila, kako si pri vsaki umetnini ogledam najprej upodobljeno zhensko in nato she njo, kako ju primerjam z vedno bolj zadovoljnim izrazom na obrazu. Najprej ji je bilo malo nerodno, nato se je zachela postavljati blizhe k slikam, ob nekem kipu se je postavila v podobno pozo, ker je pach tista dama, ozhivljena iz kamna v naravni velikosti, stala le z nekoliko dvignjeno levo roko in rahlo sklonjeno glavo. V zadnjem razstavnem prostoru se je zhe tako vzhivela v vlogo ponazoriteljice, da je poskusila oponashati pozo golega dekleta, lezhechega v travi, in se je ulegla na parket. Pozorno sem si ogledoval zdaj sliko zdaj njo in nenadoma zachel zanalashch nezadovoljno odkimavati. Chisto jo je zmedlo, takoj je hotela vstati, vendar sem ji to prepovedal. Sedel sem na stol in ju vse bolj kritichno primerjal naprej.

Tedaj so se za nama zaslishali koraki, direktorica je spet hotela vstati, toda jaz sem jo samo grdo pogledal in je vedela, da ne sme. Do naju je prishel On, direktorica pa bi se najraje vdrla v tla.

 

»Pozdravljena!« nama reche On in ona najbrzh misli, da je moj dvojchek. »Prej sem te videl, ko si zavil v galerijo, mislil sem te pochakati, ampak te zelo dolgo ni bilo ven. Upam, da te nisem zmotil. Kaj pa vidva, uzhivata v umetnosti?«

»Zelo,« odgovorim, »gospa direktorica galerije mi razkazuje razstavo.«

»Ja, vidim, da nisi prevech prijazen do nje.«

»Kako da ne? Saj ima vse, kar hoche, sluzhbo, dobro placho ... naj se malo potrudi za to.«

»Meni se zdi, da bi ji moral pustiti vsaj kanchek osebnega dostojanstva,« je kritichen do mene.

»Saj ga ima, poglej, kako je lepa in privlachna,« odgovorim, njo pa z dvignjenim prstom in grozechim pogledom opozorim, naj ne pochne neumnosti, ker je zhe spet hotela vstati.

»Pridi, greva v sosednji prostor, nekaj bi se rad pomenil s tabo,« mi reche On, »ne morem gledati, kako ponizhujesh sochloveka.«

»Prav,« rechem Njemu, njej pa, da me mora pochakati v isti pozi.

»Zaradi Cvetke bi te rad nekaj vprashal,« mi pove v sosednjem prostoru.

»Vprashaj!«

»Kaj se je zgodilo z njo? Je jezna name, ker mi ne odgovori na klice? Mogoche vesh, zakaj?«

»O vaju dveh pa res ne vem nichesar.«

»O naju dveh ne, pach pa o njej, saj si ti zadnje chase tudi v politiki. Che drugache ne, si gotovo kaj zvedel od zhene.«

»Nich mi ni povedala,« se Mu zlazhem, On pa se razzhalosti. Che Mu ni celo pricurljala iz ochesa solzica, pa tak junak je bil vchasih!

»Zaljubljen sem vanjo, ne vem, kaj naj storim. Pomagaj mi!« reche z raznezhenim glasom. Samo da mi ne bo zachel hlipati!

»Kako naj Ti pomagam?«

»Lahko ji povesh, da nisem vech tako slab chlovek.«

»Tega ji pa gotovo ne bom shel razlagat! Nikoli mi ne bi verjela, dovolj izkushenj si je nabrala s Tabo, dobro ve, kakshen podlezh si,« mu zabrusim.

»Nisem vech,« reche chisto tiho. »Podlezh si ti, kar poglej se, kaj pochnesh s tisto ubogo zhensko tamle.«

»To ni nich, ona to rada pochne. Vznemirja jo, to je nekaj, kar razbija dolgchas, v katerem sicer zhivi.«

»Ona trpi, ne mara tega,« meni On.

Nekaj chasa molchiva, v sosednjem prostoru vlada chisti mir, zaskrbi me, da bi mi direktorica ushla. »OK,« rechem, »bom telefoniral Cvetki in jo poslal k Tebi. Daj mi svoj naslov.«

Zahvaljuje se mi, napishe naslov in odide, tako kot je prishel, jaz pa se vrnem k direktorici in jo do konca ... kako je zhe rekel On? ... ponizham.

 

Tako minevajo tedni, vedno bolj nezadovoljen sem s sabo, a se mi uspe reshevati iz tega tako, da se spravljam na druge ljudi, jim tezhim, shkodujem, kadar le morem, jih ponizhujem, zhalim, zlorabljam, se zabavam na njihov rachun, jim jemljem, kar jim pripada, jim delam krivico in iz vsega tega chrpam zase neke vrste zadoshchenje, ki mi daje zavest mochi. S pridom izkorishcham oblast, kajti hrbet mi krije Krivec; kadar me skusha za zlo dejanje prijeti roka pravice, mu samo telefoniram in zadeva je urejena. Njemu pa tudi nihche nich ne more, kadar se ne drzhi pravil igre, ker si je z absolutno premochjo v parlamentu podredil vse pore druzhbe. Lepo je zhiveti v demokraciji, kjer opozicija nima nobene besede, ti pa imash prijatelja na najvishjem fotelju v drzhavi.

Cvetki sem telefoniral shele dva tedna po srechanju z Njim, mislil sem se ji zlagati, da sem Ga videl pijanega v kurbishchu, toda ta baba je bila od hudicha. »Daj ne seri, idiot,« me je nadrla, »On mi je povedal vse o sebi in o tebi, totalno shtekam vse, razumesh? Vem, kdo si, kakshne pizdarije delash ljudem, sram naj te bo! Vem, da si mi ti unichil kariero s pomochjo tiste tvoje, da ne rechem, kaj je ona, ampak zdaj bom pa jaz tebi nekaj povedala, nekaj, kar ter bo zabolelo, ker si navaden podlezh in nevoshchljivec: midva z Njim se imava fino, razumesh? Fino! Pozhri to in ne klichi vech!«

Dobro me je nadrla, ne bi me mogla bolj. Tega, da se imata onadva fino, se nisem chisto nich razveselil, she dva dni sem gruntal, kako bi jima pokvaril idilo. Che bi vedel, kje sta in kaj pochneta, bi to tudi storil, takoj, ko bi mogel. She trudil sem se v tej smeri, prek Krivca angazhiral obveshchevalce, da bi kaj zvedeli o njiju, a onadva sta izginila neznanokam, nashli so samo Cvetkin odvrzheni telefon. She zdaj ne vem, ali sta se odselila v drugo drzhavo ali kaj, v glavnem - nihche ju ni mogel najti. Imela sta srecho, kajti res sem bil besen, zlasti na Cvetko, ki si me je drznila natuliti kot psa. Zaprisegel sem si, da se bom mashcheval, obema, enkrat bo zhe prishel njun chas: podtaknil jima bom kaj, zaradi chesar bosta shla v zapor, vsak za dvajset let, vsak v svojo kaznilnico, ali pa si bom izmislil she kaj bolj originalnega, Njega recimo lahko damo ubiti, kot da je umrl v prometni nesrechi, njo pa polijemo s kislino po obrazu, pa naj vsi mislijo, da se je sama, che bo opletala, da to ni res, jo pa vtaknemo v norishnico, kjer jo bodo zhe zadrogirali, kot je treba, in bo kmalu tudi ona verjela, da se je s kislino polila sama. Ali pa ...

Tuhtal sem o raznoraznih variantah mashchevanja, ki so bile vse na razpolago, onadva sta zaradi tistega telefonskega klica postala dezhurna krivca za vse moje tegobe, ki jih res ni bilo malo. Kajti che je kdo mislil, da sem bil zadovoljen s sabo, se je krepko zmotil. Psihichno sem bil iz dneva v dan v vechji riti, nihche vech me ni mogel prenashati, vsi so se me bali, razen Celjanke, ki pa se je postopoma nehala vrachati domov k meni. Ni mi niti sporochala, kje je, jaz pa sem ji to tako zameril, da sem bil she celo vesel, ker mi je ni bilo treba vech gledati. Vame se je zachela vrachati jeza nanjo, tista, zaradi katere sem jo tolikokrat prebutal, in najbrzh je zdaj slutila, da se bo zachelo dogajati nekaj podobnega, ali pa she dosti dosti hujshega, che se vrne.

Nich vech me ni zanimalo, ampak res nich vech. Mogoche edinole vojne in katastrofe po svetu, zachel sem zbirati fotografije tragedij, osebnih in mnozhichnih, sklenil sem, da bom naredil razstavo, na kateri bom vsak dan dve uri predaval o najvechjih svinjarijah zhivljenja, toda vsi direktorji kulturnih zavodov so dobili prepoved, niso me smeli niti spustiti noter, kaj shele postaviti mojo razstavo. Totalno sem se zapustil, nehal sem se umivati, zachel sem se potikati po mestu in fehtati mimoidoche za denar in kadar mi ga kdo ni dal, sem ga ozmerjal, che je imel srecho, sicer pa sem ga vrgel na tla in poshteno obrcal. Ko me je odvedla policija, sem poklical Krivca, ki me je spravil ven, kar se je ponavljalo do trenutka, ko sem zadel neko staro gospo tako natanchno, da ji je pochila lobanja. Takrat pa Krivec kdovezakaj tri dni ni hotel sprejeti mojega klica.

 

Vrata moje celice se odprejo, vstopi Krivec. Najprej se dolgo gledava v ochi, dokler ne pogleda stran, kajti danes sem morilsko razpolozhen. Ravno vcheraj so me pazniki temeljito natolkli s pendreki, ker sem pach enega brcnil v jajca.

»Tezhave imash,« mi reche Krivec. »Ne morem rechi, da te razumem, hochem ti pa dati she zadnjo prilozhnost. Potem sva si bot.«

To besedo se je nauchil od mene. Mogoche bo povedal she kakshno takó zanimivo. Chakam.

»Povej, che si dojel. Ta prilozhnost bo zadnja,« ponovi, kot da sem najvechji tepec. Na jetra mi gre, diktator, ki misli, da se gre demokracijo. She vedno chakam.

»Chez tri mesce bo premiera tvoje opere,« me preseneti. »Tvoja zhena je dala direktorju partituro in pomagala izbrati ekipo. Upam, da ti je ta njena ideja vshech. V zameno hoche od tebe sporazumno lochitev.«

»Zakaj pa rabi lochitev?« vprasham. Danes me Krivec samo presenecha.

»Ker se bo porochila z mano.«

Spet presenechenje, ki to pravzaprav ni. On bo lahko z njenim denarjem svojo oblast tako utrdil, da bo prekosil she samega Tita.

Tuhtam, ali nima v rokavu mogoche she enega presenechenja, danes je radodaren z njimi.

Toda on molchi, torej je porabil vso municijo. Zdaj chaka on.

Vcheraj, ko so me pazniki natolkli, so napovedali ponovitev. She zmeraj me vse boli in nich jim ne morem, che nimam za sabo Krivca. Zajebana situacija. Mogoche jim je celo narochil, da me nabutajo, ker je rachunal, da bom takoj pristal na njegov predlog. In zdaj chaka, sranje. »OK,« rechem.

»Na, podpishi.«

Lochitveni papirji, teh nista mogla pripraviti v treh dneh, torej sta situacijo kuhala zhe dalj chasa. Seveda sta jo. Podpishem.

»In ne bosh smel hoditi v Opero na vaje. Lahko bosh prishel na premiero, che se bosh lepo uredil in obnashal kot je treba. Midva pa ... dvomim, da se bova she kdaj videla. Kot pravim, zdaj sva si ...«

»Bot,« ga prekinem.

»Ja. Vso srecho!« she reche in ga ni vech.

 

Dal mi je snovi za dolgo razmishljanje. Reshil me je Celjanke in politike. Ko sem prishel domov, sem ugotovil, da mi je zaplenil tudi rachunalnik z Marjanovim arhivom, najbrzh je mislil, da nimam nobene druge verzije. Vzel sem tistih nekaj svojih stvari, najel kombi, da so jih nalozhili vanj in vse skupaj z mano vred odpeljali na mostishche. Hisho v mestu si je pridrzhala Celjanka, meni se je to zdelo v redu, itak jo je pred tem zhe do skrajnosti skazila, Marija se bo zaradi tega najbrzh vechno krizhala v nebesih.

V sebi sem chutil chisto zlo energijo, a nobene volje, da bi jo kakor koli izrazil, spravil iz sebe. O zadnjih dogodkih skorajda nisem razmishljal, bolj me je zanimala Njegova zgodba ... In seveda moja. A do spoznanj nisem mogel priti. Do nobenega spoznanja se nisem pretolkel! Chakal sem na premiero opere, zhe zdavnaj sem jo napisal, preden se je vse to sploh zachelo, mogoche me bo spomnila na mene samega.

Prishel je tisti petek. Uredil sem se, kot je zahteval Krivec, pred vhodom v Opero me je chakala Lilit z vstopnico. Ha, poslal mi je svojo najbolj zvesto sodelavko, ki bi zanj storila vse! Jaz naj bi sedel poleg nje, mogoche je napeljeval zvezo med nama, mogoche me je samo morala nadzirati, tega ne bom nikoli vedel. Kajti ko sva z Lilit vstopila v predverje, sem na stopnicah zagledal Julijano. Bila je sama, lepa kot vedno, izzharevala je vso svojo nedostopnost, zdelo se mi je, da se kot oblak dviguje iz nje in lebdi naravnost proti meni.

Prestrashil sem se, po dolgem chasu sem se totalno prestrashil, najbrzh lepote, mogoche celo ljubezni. Odvihral sem iz Opere, Lilit je she nekaj klicala za mano, nisem slishal, kaj. Shele ko sem se v temi vzpel na verando mostishcha, sem ugotovil, da sem ostal brez vsega in da je zdaj moja usoda do konca zapechatena.

Poiskal sem note sedme simfonije, edinega komada, ki sem ga kdaj napisal zares iz sebe, za katerega sem moledoval vesolje in naravo, v katerega sem hotel zajeti vse, kar mi je bilo dano, a se mi je delo v finalu tako bedno izmalichilo ... She zdaj ne vem zagotovo, zakaj je do tega prishlo. Shel sem na jaso, kjer so rasle moje najboljshe trave, spuhal najdebelejsho smotko svojega zhivljenja, zakuril ogenj in vanj vrgel partituro. Shele ko je gorela, sem zaslishal, kako bi moral zveneti zadnji stavek.

Chez nekaj dni, ko sem shel v mesto po zalogo hrane, sem pred trgovino srechal Janeza. Ves vesel mi je - kot vedno, kadar sva se srechala - zachel pripovedovati najnovejshe govorice o meni, tokrat jih je bilo res na pretek, saj se zhe dolgo nisva srechala. In ko je nashtel vse moje politichne podvige, s katerimi se on, kot preprichan socialist, seveda ni mogel strinjati, je povedal she tole: »Baje imash ful dobre kritike za opero, chestitam! In ochitno ti bo ratalo postati tudi direktor hishe. Sem ti rekel, da bosh to ti!«

»Ej, Janez, kdaj si zhe to govoril, leta nazaj ... in, evo, ni se zgodilo. Zgleda, da poslushash napachne ljudi, prevech jim verjamesh. Pol od tega, kar slishish, so izmishljotine.«

»Mogoche. No, bomo videli! Lepo se imej!« se je poslovil.

Nenadoma se mi je zazdelo, da se mi vse to, kar sem dozhivel zadnja leta, sploh ni zgodilo, ampak mi je povedal Janez. Ta misel me je spravila v dobro voljo, ja, mogoche je bilo res tako. V tem primeru bi mogoche Julijana sprejela moj klic, che bi ji she enkrat telefoniral ... Samo she enkrat, zadnjich.

Sedem na klopco, jo poklichem, telefon zvoni, zvoni, zvoni ....

»Halo,« se oglasi ona, »si ti?«

 

 

 

* * * * * * * * * *