Pogum Revija SRP 2013/1

Branko J. Hribovshek

 

»NAJBOLJ NEVARNA KNJIGA«

(Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha) 1

 

C. B. Krebs: A MOST DANGEROUS BOOK

(Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich) [1]

 

 

VSEBINA

»Najbolj nevarna knjiga« (Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha)

Najbolj nevarna dejstva za najbolj nevarno knjigo

O Germaniji bolj ali manj uradno

Razlichno o vsebini Germanije

Kdo je bil ta chudoviti chlovek? Che je neznan, ga ne moremo odkriti?

Rossove sploshne razlage

Poggio in Aenea

Prezrti, die totgeschwiegenen, revizionisti ...

O slavi, Poggiu in Einsteinu

Zakljuchek

Viri, literatura in reference

 

 

 

Nekoch, v dobrih starih chasih, so alkimisti poskushali spremeniti svinec v zlato, krivoverci in charovnice so bili na grmadah zhivi sezhigani in kogar ni pobrala kuga, je uzhival z bozhjo voljo in blagoslovom v ropu, uboju in posilstvu, kot storilec ali kot zhrtev ali pa oboje.

Dandanes smo v tem mnogo bolj uchinkoviti.

... fateor – magnam esse humani generis imbecillitatem ... (G. F. Poggio Bracciolini) [2]

The secret to creativity is knowing how to hide your sources ... (Albert Einstein)

Da, to boste potrdili, ko boste brali prichujochi spis. V vsakem primeru zahteva opredelitev za mene ali proti meni. Moj namen ni napisati oceno te knjige ali pa na kratko ponoviti njeno vsebino. Moj skromni namen je opozoriti na neka druga dejstva, ki zadevajo Tacitovo knjigo Germanija. Poudarek bo na tistih dejstvih, ki jih she vedno glasno oznanjajo, in na drugih, ki naj bi ostala skrita ali pa jih napachno predstavljajo. Ta dejstva so razumljiva tudi nestrokovnjaku. Kljub temu ne trdim, da sem vsemu temu kos niti da bom to naredil popolno.

Krebs je knjigo zelo dobro napisal. Zgodba in nachin pripovedi od zachetka do konca ne pogreshata napetosti. Vsebino je izchrpno podprl z referencami, viri in literaturo. Kjer to ni bilo mogoche, je to nadomestil z zelo verjetnimi, dobro povezanimi, prebrisanimi in domiselnimi vlozhki. Krebs sam pravi (str. 77):

... Toda dokazila so borna in zmotna, in zopet to, kar se zdi verjetno, mora biti nadomestilo za tisto, kar je znano kot dejstvo ...

Bolje bi bilo rechi: za tisto, kar ni znano kot dejstvo ...

Krebs zakljuchi svojo knjigo z besedami (str. 250):

... Konchno rimski zgodovinar Tacit ni napisal najbolj nevarne knjige; njegovi bralci so jo naredili za tako.

Zelo res, vse je odvisno od stalishcha.

Naslov je skoraj nesmiseln kljub nedolochnemu chlenu »a« na zachetku. Ena najbolj nevarnih knjig, ki so sploh bile napisane, je gotovo Biblija z vsemi njenimi derivati. She dandanes bistveno vpliva tako na politiko kot na vsakdanje zhivljenje milijonov. Prav v tem trenutku muchijo, ubijajo in zapirajo ljudi ne glede na njihovo starost in spol, neposredno ali pa posredno opravicheno z Biblijo ali z njenimi izpeljavami.

Krebs je knjigo napisal za Zahod, zato je nesmiseln, bombastichen naslov obvezen kot vaba za oko in knjiga naj bi se dobro prodajala.

Zhe od zachetka pisane besede so bili nekateri rokopisi, kasneje pa dolochene knjige oznachene kot nevarne in so jih zato unichevali; tako vse druge »biblije« razen te, ki je priznana kot Sveto pismo, unichili pa niso tudi Germanije.

Zgodba v Krebsovi knjigi zachenja z Rimskim imperijem, nadaljuje s Tacitom in njegovo dobo ter nato z »odkritjem« njegove Germanije, temu pa sledi obrazlozhitev, zakaj naj bi bila Germanija postala tako nevarna.

Bistvo odgovora, ki ga je Krebs podal v svoji knjigi, je resnichen primer, opisan brez velike filozofske razprave, ki pa jasno pokazhe, kako lahko neka misel ali pojmovanje, resnichno ali izmishljeno, uporabljeno ali zlorabljeno za dosego dolochenega namena, vpliva na ljudi, da naredijo najbolj nezaslishana dejanja.

Krebs zastavlja namen svoje knjige kot intelektualno epidemiologijo (str. 23):

... Virus Germanije, ki je bil uvozhen v poznem petnajstem stoletju iz Italije ... je napredoval v sistemsko okuzhbo, ki je imela svoj vrhunec v veliki krizi dvajsetega stoletja ...

Da bi napisali intelektualno epidemiologijo, to pomeni obiskati bolnike in raziskati razlichne zgodovinske in kulturne miselne povezave, v katerih je ta nestrupen, toda shkodljiv spis igral svojo vlogo ...

Opisuje zelo natanchno uporabo in zlorabo Germanije – od Rimskega imperija ali, bolje recheno, od verjetnega »Tacita« iz 15. stoletja prek reformacije vse do nacistov, Hitlerja, pa Heinricha Bölla in dejansko do profesorja Krebsa samega.

Krebs o Germaniji na sploshno pravi (str. 20):

... Tacitovo delo je dobilo tako velik vpliv skozi tako veliko chasovno dobo – vsega 450 let – ker je bila »Germanija (tj. Nemchija – op. B. H.)« v mnogih stoletjih samo plod domishljije ...

Samo zato ali pa najmanj zato – je res to glavni razlog?

Zelo kratek povzetek vloge Germanije sta podala R. Monaldi in F. Sorti v svojem romanu I dubbi di Salai (str. 345):[3]

... Morbidna ideoloshka perspektiva, ki je od zachetkov pa do Hitlerja storila vse, da bi razvnela vojno in vse ostalo, kar je iz tega sledilo, ni bila plod nenadnega plamena kolektivne morilske norosti niti zhgoche nemshke frustracije iz dobe po Versaillesu, temvech vechstoletne propagande, s katero je bil strup prezira in suma proti vsem, kar ni nemshko, polagoma in potiho vbrizgavan v vene celotnega nemshkega naroda ...

Da, toda ne gre le za to – dostopnost za rasistichno miselnost je prisotna povsod. Spomnite se znanih, skoraj vsakdanjih pripomb, kot so: le kako se je mogla ali mogel porochiti, biti prijatelj ali pa se druzhiti s to ali ono osebo, ki je takega ali drugachnega porekla, narodnosti, vere, izobrazbe, poklica, barve, ali pa, ker je zgolj iz druge vasi? ... Pravzaprav so na zachetku ravno tovrstni odzivi!

Za shtevilne Americhane ostaja Nemchija skrajna podoba zla, zastrashujoch opomin ranljivosti civilizacije. (Deidre Berger)

Hitler je bil »zrcalo podzavesti vsakega Nemca ... zvochnik, ki ojachuje neslishno shepetanje nemshke dushe«. (Carl Jung) [4]

Resnichno, ni bila Germanija vzrok za razvoj nemshkega in avstrijskega nacizma in rasizma. Bila je samo v pravem smislu (pravzaprav ne samo, ampak na sploshno) produkt zahodne, z vidika posebno evropskih narodov, predvsem nemshke miselnosti. Ta nachin mishljenja – domishljavost, objestnost, vechvrednost v vsem – je bil in je she prisoten, mogoche ne vech prevladujoche in morda ne vech pri vechini, tudi pri Francozih, Britancih in Americhanih, da ne omenjamo Holandcev, Belgijcev, Dancev, Italijanov, Shpancev in Portugalcev. Znachilen je za vse, ki tvorijo »pravo jedro narodov«, za vse, ki se shirokoustijo kot nosilci zahodne kulture in ki kazhejo s prstom na Nemce. Tak odnos do drugih ljudstev so imeli tudi stari Grki in Rimljani.

Isque habitus animorum fuit, ut pessimum facinus auderent pauci, plures vellent, omnes paterentur.

Ponavadi se jih je samo nekaj drznilo nagovoriti na tako nizkoten zlochin, vech voljno storiti, vsi pa so ga dopustili. (Tacit)

Ali naj omenjam kolonije, pretekle in sedanje vojne s spremljajocho propagando, izvoz »demokracije«, podporo »borcem za svobodo« proti »tlachiteljem«, vojno proti »terorizmu«, »zashchito chlovekovih pravic«, »pomoch« za »spremembo rezhima«? Prisluhnite pozorno danashnjim novicam!

V starem imperiju:

Auferre, trucidare, rapere, falsis nominibus imperium; atque, ubi solitudinem faciunt, pacem appellant. (Tacit)

V »imperiju«, ki bi hotel to biti:

Bombardiranje, pokol in muchenje napachno imenujejo osvoboditev, povzrocheno opustoshenje proglashajo za mir. (prosto po Tacitu)

Tako so vzgojene, da mislijo, da imajo zhe po rojstvu pravico vse to pocheti – te male, brezimne, zlorabljene, zavedene, uporabljive zahodne ovchice (»sheeple from the street«), toda vodilo so le moch, pohlep in pozhreshnost njihovih »elit«, ki imajo mnozhice za potroshnike in za potroshnishko blago.

Germaniji podobno zavajanje je to doseglo z gesli: mi smo izvoljeni in izjemni, mi smo rojeni za voditelje chloveshtva, mi z najvishjo kulturo in znanostjo; drugi ne marajo nashega plemenitega nachina zhivljenja, zhiveti hochejo na nash rachun in nam zavidajo, mi smo zanje Indija Koromandija, hochejo del »nashega« kolacha; ta dezinformacija dosezhe vishek z slaboumnimi »apps« Niala Fergussona v delu The West and the Rest. [5]

 

V starem imperiju:

Idque apud imperitos humanitas vocabatur, cum pars servitutis esset. (Tacit)

V »imperiju«, ki bi hotel to biti:

Iz neznanja so imenovali demokracijo to, kar je bilo del njihovega suzhenjstva. (prosto po Tacitu)

Nemci niso nikdar v zgodovini povsem jasno pripadali Zahodu. V trenutku, ko je Nemchija postala nasprotnik v prvi in drugi svetovni vojni, je z zahodnega vidika prenehala pripadati Zahodu. Zahod jo je demoniziral, kakor danes demonizira, morda ne povsem enako, Rusijo in Kitajsko, skoraj gotovo pa kot islamiste.

Toda prav ta Zahod enachi Nemce najvech z njihovimi grehi v drugi svetovni vojni. Bilo je jasno: poleg svojih grehov so zagreshili tudi dolocheno ideologijo na osnovi Germanije, jo »znanstveno« razshirili, jo postavili v zgodovinski in filozofski okvir s Spenglerjevim delom, [6] z namenom namen zgraditi Das Dritte Reich s svetovnim glavnim mestom Germanijo. Italijanski fashisti niso bili veliko boljshi; bili so le manj dosledni, ko so hoteli na svoj nachin znova ozhiviti Rimski imperij.

Dejstvo je, da ima vsak vechji zahodni narod v kleti svoje nove in stare zgodovine prav toliko zhrtev, kot jih imajo Nemci. Niso sicer industrializirali umora, so ga pa legalizirali in avtomatizirali. Bil je in je avtomatichno legalen, che ga je bil storil zahodnjak na nekem nezahodnjaku (primere imamo tudi v danashnjih novicah).

Zdruzhene drzhave in Velika Britanija lahko govorita angleshko, toda bolj, kot se zavedata, mislita nemshko. (Peter Watson) [4]

Zli duh mochi, pohlepa in pozhreshnosti je nashel v Tacitovi Germaniji prav to miselnost, kot jo je nashel v (zlo?)rabi Svetega pisma, Tore, Korana, Kapitala ... ali kateregakoli drugega dela, ki buri in obvladuje chloveshka chustva z namenom, da nashchuva ljudi drugega proti drugemu – v propad za vechino in z dobichkom za nekatere.

Zhe kratek pregled pripomb h Krebsovi knjigi, objavljenih na spletu, pokazhe, da vsebina Germanije she vedno povzrocha veliko razburjanja. Kakor nekoch je tudi danes Germanija prisotna, che ne ochitno, pa vsaj pritajeno.

 

 

 

NAJBOLJ NEVARNA DEJSTVA ZA NAJBOLJ NEVARNO KNJIGO

 

Kakor je bilo prichakovati, teh dejstev Krebs seveda sploh ni omenil v svoji knjigi. Toda ta dejstva niso le nevarna za Germanijo, temvech so pravzaprav najbolj zanimiva dejstva v zvezi s to knjigo.

Preden nadaljujem, naj naredim majhno stranpot.

V zahodni znanstveni in manj znanstveni literaturi, v razlichnih objavah, je izpushchanje referenc, citatov ali pa priznanj »nedomachim« delom – na primer vzhodnoevropskim, kitajskim itd. – skoraj pravilo, she posebno, che je v tej tuji vsebini nekaj resnichno novega. Ponavadi take tuje prispevke zahodne revije takoj zavrnejo ali pa jih leta dolgo ne objavijo ter jih po mozhnosti plagirajo in objavijo pod za zahod »kosher« imenom. Obichajni izgovor je: Tudi mi smo raziskovali na tem podrochju in nismo vedeli, da enako dela zhe kdo drug. Tak izgovor uporabijo tudi glede objave dejstev, ki so bila zhe prej objavljena kje na Vzhodu – s pripombo, da jim zadevna tuja literatura takrat ni pach bila dostopna.

Tudi z strokovnim pregledom pred objavo so tezhave. Delo, ki ni v skladu z mnenjem dolochenega strokovnjaka (»peer's opinion«), pogosto ne bo objavljeno. Tako nekaj novega, kar nasprotuje uradnemu »preprichanju«, strokovnjaki neradi sprejmejo, saj so potrjeni in priznani eksperti na svojem podrochju; inovativno delo bo torej zavrzheno, saj res obstaja tudi dolochen »odpad«, kakor to lahko potrdi vsakdo iz znanstvenih krogov.

Kraja znanstvenega dela in zamolchanje reference iz izvirnika drugega avtorja, celo v isti znanstveni ustanovi, ni nich nenavadnega. Tak primer je slavna »Einsteinova« enachba, ki je bila postavljena in objavljena pred Einsteinovo objavo,[7] v kateri je bila sploh brez ustreznih referenc. Na srecho so taki plagiati in ponaredbe v tehnichnih in naravoslovnih vedah prej ali slej razkriti, ker preprosto ne morejo ostati skriti zhe po sami naravi stvari.

Najhujshe so okolishchine v religiji imenovani filozofija, v zgodovini in delno v jezikoslovju; pri tem prvi dve pravzaprav nista znanosti, marvech sta obliki verovanja, jezikoslovje pa je prikrito temu zelo blizu.

Za nekaj, kar je bilo sprejeto kot »vsesploshna« resnica, cheprav v davni preteklosti, ne zadostujejo she tako ochitna nasprotna dejstva, da bi lahko spremenili to »vero«. Nosilce »krivoverstva« dopushchajo kot sekto, v zgodovini in jezkoslovju jih praviloma spregledajo – oni so bili in bodo zmeraj »totgeschwiegen – mrtvo zamolchani«, proglasheni za »revizioniste«, »teoretike zarot« ali pa celo za »simpatizerje teroristov«, toda v vsakem primeru ostajajo smrtni sovrazhniki za ustrezno uradno strokovno skupnost. Z objavo svojih del nedvomno naredijo pravi strokovni samomor.

Dela, ki so sploshno sprejeta, so le tista, ki potrjujejo, zakljuchujejo ali pa dopolnjujejo uradna preprichanja.

Za bralca, ki je morda vsaj malo bolj kot povrshno seznanjen s Tacitom, je zelo nenavadno, da so nekatera bistvena dejstva glede Tacita skoraj v vseh objavah, ki se nanashajo na njegova dela, preprosto izpushchena. Tudi Krebs je popolnoma »tacit« o njih. Zelo problematichen je molk o dejstvu, da so bila Tacitova Germanija in ostala njegova dela vechkrat oznachena kot lazhna ali kot ponaredek, najpogosteje, da jih je napisal »Tacit« v 15. stoletju, ter da za te trditve obstojajo prav razumni dokazi.

Prvi bistveni problem glede izvirnosti Tacitovih del je chas, v katerem so se pojavila – priblizhno 13 stoletij potem, ko naj bi bila napisana. Pred tem ni nobene verodostojne reference o tako imenovanih »Tacitovih« delih in tudi obstoj pisca »Tacita« samega je vprashljiv.

Ta problem je problem vechine klasichnih rokopisov, ki naj bi bili napisani v Rimskem imperiju.

Zelo pogosto jih navajajo, toda redkokdo vprasha, kdo jih je nashel in kje so »izvirniki«, iz katerih so bili prepisani. Cheprav bi morda bili tudi izvirni, je redkokdaj jasno, kaj je bilo dodano, kaj je bilo izpushcheno iz njihove vsebine in zakaj. Samo peshchica je ljudi, v renesansi imenovanih »humanistov«, ki so »odkrili izvirnike«, nihche drug ni videl vechine antichnih rokopisov, ker so praviloma »izgubljeni«.

Izvirne rokopise te starosti lahko odpremo ali pa razvijemo le z uporabo visoke tehnologije kljub temu, da so bili mogoche ves chas popolnoma zashchiteni, kot na primer Kumranski zvitki, da ne omenjamo problemov z razbiranjem poshkodovanih delov. Nesmiselno je mnenje, da so se izvirniki ohranili v srednjeveshkih samostanih, ki so bili zgrajeni nekaj stoletij kasneje, kot naj bi bili rokopisi napisani. Porochila govore, da so rokopise odkrivali v najbolj zakotnih prostorih, kjer je bilo preprosto popolnoma nemogoche, da bi rokopisi fizichno ostali ohranjeni celo le nekaj desetletij.

Potrebno je razlozhiti, kako so ta dela lahko ostala ohranjena. Izvirni bi bili lahko le prepisi, che bi bila sama dela izvirna. Toda kdo jih je prepisal in zakaj so njihovi »izvirni prepisi« izgubljeni, zakaj so bila dela do njihovega »odkritja« neznana ali se vsaj nihche ni menil zanje?

Naslednje vprashanje zadeva verodostojnost vsebine starih del, posebno che obstaja sum, da niso izvirna.

Dokazi za izvirnost Tacitovih del naj bi bile redke in ne prav jasne reference v delih Jordanesa, Ammiana Marcellina itd. To sodi v chas ob koncu Rimskega imperija. Pri tem pa je edina napaka to, da so ta dela odkrili isti osumljenci za ponaredke kakor tista, katerih izvirnost naj bi bila dokazana, in tako vse to seveda niso zanesljivi dokazi.

... Nesmrtnost posameznika je pogosto kupljena z brezimnostjo mnogih ... Podobe jih kazhejo sklonjene chez njihove poshevne mize, ko spretno vihtijo svoja pisalna peresa – in lahko dodamo, da so z lepopisno prizadevnostjo dopolnjevali to, kar jim je manjkalo glede jezikoslovne sposobnosti ... Med zidovi knjizhnice in shole je bilo vedno glasneje slishati praskanje pergamentov ...

Tako Krebs (str. 62) nazorno opisuje menishke pisarje iz Fulde (mesto v nemshki dezheli Hessen) v chasu bajeslovnega cesarja Karla Velikega; bralec ima vtis, da verjetno pravkar prepisujejo Germanijo ... (prav zavidljivo je tako slikovito leporechje, ki dokazuje prizadevnega studiosusa).

Tako naj bi iz Karlovega chasa izvirala naslednja referenca: obichajno porochilo, da je Rudolf iz Fulde (800? - 865), ki naj bi bil poleg Meginharda (tudi: Eginhard) pisec t. i. Fuldskih letopisov,[8] v pripovedi Translatio sancti Alexandri (str. 29)[9] skoraj dobesedno prepisal opis Germanov iz Germanije, pri chemer je le zamenjal slovnichni chas in opis prilagodil poganskim Saksoncem ... Dokaz naj bi bila njegova omemba Tacita v Fuldskih letopisih (Ann. Fuld. Pars II; Fuldenses, leto 852).

Ta omemba je ochitno vstavljena – nekako se ne sklada z ostalo vsebino, stojech osamljena v celotnih Fuldskih letopisih.

Obstaja pa le prepis Fuldskih letopisov, izvirnik je »izgubljen«. Rokopis z naslovom Translatio sancti Alexandri, ki naj bi bil izvirnik, so kupili od nekega Shvicarja z imenom dr. Huber leta 1735 za kraljevo knjizhnico v Hannovru.[10] V Shvici je ime Huber tako pogosto kot na angleshkem Smith ali pa Brown. To naj bi tudi bil rokopis iz knjizhnice Bibliotheca Federici Pacii, ki je bil oglashen za prodajo v Leipzigu leta 1734 ...

Najprej so pripisali rokopis 11. stoletju, kasneje pa je bil oznachen kot »unverkennbar« (nezmotljivo) iz 9. stoletja ... Toda ta rokopis, che je izviren, je bil zagotovo znan v Rimu, saj gre za porochilo o prevozu relikvije, ki naj bi ga odobril papezh Leo; drugi nemshki spisi (Thietmarjev, Adamov, Helmholdov, Rudolfov, Saxov... ) pa verjetno tam sploh niso bili znani.

Kakor so ugotovili pri zbirki Monumenta Germanie Historica, da je bilo priblizhno dvajset tisoch srednjeveshkih rokopisov,[11] ki naj bi bili napisani pred 11. stoletjem, v resnici napisanih v 11. stoletju in kasneje, tako je vprashljiva tudi izvirnost Fuldskih letopisov. Kasnejshi kronisti, kot so Thietmar iz Merseburga (975 - 1018),[12] Helmold iz Bosaua (1125 - 1177),[13] Adam iz Bremna (1050? - 1081?),[14] Saxo Grammaticus (1150 - 1220?)[15] in drugi, so bili resnichno zhiveche osebe in nobeden od njih ni dal niti najmanjshega namiga, da bi kadarkoli kaj slishali o Tacitu – vsi pa so bili zelo verjetno seznanjeni z Fuldskimi letopisi, ker so jih verjetno tudi uporabili, ko so omenjali dogodke iz Karlove dobe.

Tako ostane le konchna ugotovitev, da je »Tacit« prepisal iz spisa Translatio sancti Alexandri, che je ta resnichno izviren, in vice versa verjetno samo po 15. stoletju.

Na stotine, ako ne na tisoche avtorjev je po 15. stoletju navajalo Tacita, toda le nekaj je znanstvenikov, zgodovinarjev in jezikoslovcev, ki so kritichno razchlenili vsebino in latinshchino spisov z naslovi Historiae, Annales, Agricola, Germania itd. Med temi redkimi so John Wilson Ross,[16] Polydore Hochart[17] in Leo Wiener[18] (tudi oni so zahodnjaki; ta namig velja v izogib sumu o njihovi pristranosti).

Pravzaprav gre za reference v zvezi z njimi in njihovimi deli; navedbe iz njih so skoraj povsem prenehale. Celo pokojnega profesorja Lea Wienerja s Harvardske univerze, svojega starejshega kolega, profesor Krebs sploh ni omenil. Toda prav profesor Wiener je bil resnichni strokovnjak za jezik in vsebine klasichnih spisov; poleg drugih klasichnih del je natanchno analiziral tudi Germanijo in ugotovil, da je – ponaredek.

... Skrajna brezvrednost Germanije je ochitna, dalech od vsake mozhnosti zagovora ... (Leo Wiener; str. 299).[18]

Vendar se bolj razgledan bralec ne more znebiti vtisa, da se tudi Krebs tega zaveda in da so vsa ta zamolchanja namerna. Kakor Wiener se tudi on precej obshirno ukvarja s t. i. »germanskim bojnim krikom« (baritus ali barditus) in z imeni germanskih charovnic, ki so del Wienerjevih dokazov za Germanijo kot ponaredek; zdi se, kot bi Krebs s tem skushal »razkrinkati« Wienerja. O tem vech kasneje.

Toda Krebsu se ni treba boriti za kariero, za eksistenco, tudi mu ni treba prikrivati plagiata, cheprav so sicer mnogi pisali o istem predmetu. Mogoche Krebs ta kritichna dela nasploh ocenjuje kot nepomembna. Vendar njegov odnos niti ni pomemben, saj je pach tak, kot pri vechini zgodovinarjev. Bistveno je, da so bila dela redkih kritichnih znanstvenikov zmeraj sistematichno »totgeschwiegen«; v primeru Germanije to velja za vechino nemshkih ter tudi drugih zgodovinarjev in jezikoslovcev.

Che bi vsa ta kritichna dela omenjali in obenem podajali nasprotne razloge ali pa bi jih preprosto oznachili kot nichvredna, bi to bilo dokaj obichajno, saj se znanstveniki lahko strinjajo ali so proti, njihovi razlogi so lahko sprejeti ali pa ne, za koga so lahko zanimivi, za drugega ne. Toda dosledno in popolno zamolchanje je dejstvo, ki zelo »smrdi«. To pa pravzaprav tudi potrjuje, da je izvirnost »Tacitovih« del resnichno problematichna. Tisti, ki so to dejstvo zamolchali, verjetno niso nashli razlogov za ali proti, zato je bil njihov molk edini nachin, da se izognejo razkrivanju shibkosti lastnih del ali priznanju lastnih zmot. Toda vse to so pravzaprav dejansko najmanj vazhni razlogi.

Priznati je namrech treba, da si je Krebs zelo prizadeval, da bi dokazal, kolikor je pach mogel, izvirnost Germanije, pa cheprav ni niti omenil mozhnosti za nasprotno mnenje.

Kot je razvidno tudi po podatkih iz spleta, mochna chustvena naklonjenost do Tacitovih del onemogocha, da bi bila neodvisno analizirana. V ozadju je obchutna verska pristranost za in proti v zvezi z zgodnjim krshchanstvom, posebej to velja za Anale, ter mochna rasisitichna pristranost zlasti glede Germanije.

Pred nekaj leti sem nagovoril nekega zelo uglednega znanstvenika, ki se je v nekaterih svojih delih mochno naslanjal na »Tacita«, posebej na Germanijo. Vprashal sem ga, kaj misli o izjavah, da so »Tacitovi« spisi mogoche ponaredki. Odgovoril mi je, da o tem ni she nikoli nich slishal.

Iskreno povedano, sem se razjezil. Ne vem, ali ga je sploh zanimal stik z menoj, toda jaz ga nisem nikoli vech ogovoril. Nemogoche se je obshirno in v globino ukvarjati s Tacitom in ne naleteti na pomiselke o izvirnosti.

Toda kasneje sem spoznal, da je pach moral odlochno zanikati; preprosto priznanje bi zanj pomenilo strokovni samomor, ker je deloval predvsem na nemshko govorechih podrochjih. Ali pa je morda imel isti namen kot drugi: biti »tacit« o tej zadevi ...

Ob prebiranju nemshkih zgodovinarjev je ochitno, da se tudi sami zavedajo tega problema. Tacita navajajo zelo pogosto, toda neredko z opombo: Tudi ta in ta kronist je moral biti seznanjen z njegovimi deli, cheprav jih sploh ni omenil ... V vsakem delu, v katerem je omenjen Tacit, so »tacit« uporabljeni razlogi, misli in navedbe, ki naj bi razveljavili sleherno kritiko izvirnosti. Praviloma »odkritelja« Germanije oznachujejo kot jezikovno in sporochilno popolnoma nesposobnega, problem je le, da je ta nesposobnezh od zgodovinarja do zgodovinarja nekdo drug (sicer pa moj namen ni, da bi ponavljal zhe dovolj znana dejstva).

FAZ (Frankfurter allgemeine Zeitung),[19] eden najpomembnejshih nemshkih chasopisov, je v svoji oceni romana I dubbi di Salai (gre za zgodbo o Salaju, posinovljencu Leonarda da Vincija), ki sta ga napisala R. Monaldi in F. Sorti kot pripoved v Boccacciovem stilu, posredoval pojasnilo:

... Wer am Riesenbau der antiken Philologie rüttelte, ob der Brite John Wilson Ross und der Franzose Polydore Hochart im neunzehnten oder Harvard-Professor Leo Wiener im zwanzigsten Jahrhundert, wurde totgeschwiegen.

Und was wäre, wenn sich das ganze Opus als grandiose Fälschung erwiese? Wenn kein Tacitus dieses Büchlein über eine Unzahl von versumpften Stämmen mit merkwürdigen Gebräuchen geschrieben hätte? Wenn es sich um einen Betrug schlauer, geschäftstüchtiger Fälscher aus dem fünfzehnten Jahrhundert handelte, die mit ihrem getürkten Fund die Nachfrage nach antiken Texten ebenso befriedigten wie die Sehnsucht, irgendetwas Vorzeitliches über Europas neue Wirtschaftsmacht nördlich der Alpen zu erfahren?

Ein ganzes Wissenschaftsgebäude würde einstürzen, Lehrstühle würden wackeln, Editionen der Lächerlichkeit preisgegeben. Und noch bestürzender: Die mächtige, unselige Lehre von germanischem Volkstum und deutscher Wesensart würde sich als schlechter Treppenwitz herausstellen, als Missverständnis von Anfang an.

In Allan A. Lund, avtor knjige Die ersten Germanen [20] (str. 30; moj poudarek), pravi:

... Erwähnenswert bleibt aber heute noch der Versuch des bissigen Freiburger Germania –Kommentators Anton Baumstark (1800-1876) in den sechziger Jahren vorigen Jahrhunderts, die »Germania« des Tacitus als fingierte Geschichte zu interpretieren. Dieser sehr gute und originale Interpretationsansatz wurde in der folgenden Zeit fast völlig ignoriert.

Vendarle se je med tisochi v nemshko govorechih dezhelah nashel nekdo, ki je javno izrazil dvom o Germaniji, cheprav omemba njegove »Bissigkeit« (ujedlivosti) nekako omili ostrino izjave.

To gotovo niso vsi razlogi za molk – razlogi, da bi bili »tacit«. Omenili smo zhe strokovni samomor, ki ga stori vsakdo, ki odstopa od »sploshne resnice« ali od uradnega nauka. Narodnostno istovetnost dolochata zgodovina in jezik, odpraviti zgodovino pa pomeni rop narodne istovetnosti – in nich ni bolj groznega za faustovsko dusho, kakor ponarediti njeno laskavo zgodovino in jo potem razveljaviti. She huje: ponaredek naj bi zagreshila felahovska dusha, ki je del manjvrednih obarvanih (pod)ljudi; tako je namrech juzhnjake, Mediterance in Slovane oznachil Oswald Spengler (Band II)[6]

To bi bili bolj ali manj osebni, faustovski dushi lastni razlogi, toda obstajajo she bolj sploshni razlogi. Ti pa se nanashajo na manj omenjane dele Germanije. Pravzaprav gre bolj za razlage teh delov, ki jih komentatorji vechinoma niso »predelali«. Ti deli obsegajo opis germanskega porekla, popis germanskih plemen in njihovih plemenskih podrochij.

 

 

 

O GERMANIJI BOLJ ALI MANJ URADNO

 

Obstoja ponarejevalcev »klasichnih, antichnih« del Krebs pravzaprav ni zamolchal (»verschwiegen«) (str. 99):

... Med ponarejevalci ni bil nobeden vechji kot Annius iz Viterba (1432-1502) ...

Annius je izdelal nemshko genealogijo tako, da je zachel z Noetom; pri tem je uporabil »Tacitovega« Tuysca in Mannusa. Krebs (str. 104; moj poudarek) razlaga:

... Vechina bralcev je zavrgla svoj sum glede Anniusovih del zaradi njihove zapeljive vsebine, predstavljene navidezno trezno, in zaradi izdajateljevega strokovnega prevzema jezikoslovnih standardov. Toda predvsem je bilo domoljubno navdushenje tisto, kar jih je vodilo – Nemce, Francoze, Italijane, Shpance in Nizozemce – da omenjajo Berosusa tam, kjer bi morali omeniti njegovega izdajalca in razlagalca Anniusa. Lahkovernost je povzrochila verodostojnost.

Enako lahko rechemo tudi o Germaniji – z zamenjavo le nekaj imen.

Krebs v uvodu k svojemu delu (str. 25) pishe:

... Neuspeh pri iskanju pergamenta simbolizira varljivi opis stare »Germanije«: utopija, beseda, ki dobesedno pomeni »nikjer«. Germanija ni porochilo: Tacit najbolj verjetno ni bil nikdar na bregovih Rena. Svoje delo je napisal po virih iz starejshih grshkih in rimskih etnografskih piscev, z enim ochesom na rimskih zadevah in le z bezhnim pogledom proti severni resnichnosti. Ta spis, ki naj bi imel poslanstvo, da dolocha nemshki narodni znachaj, je bil izmishljeni rimski prikaz chloveshkih vrednot in politichna izjava.

To je nedvomno ena od globljih zgodovinskih ironij.

In sploh ni edina, niti v primeru Germanije.

Krebsova knjiga navidezno v nobenem primeru ne zagovarja »Tacitove« Germanije niti ne opeva edinstvenih in pogumnih Germanov. Vendar pa kljub vsemu pomanjkanju dokazov predstavlja Germanijo kot izvirno delo iz dobe Rimskega imperija. Izvirno, kakor da bi ga bil napisal Tacit, zgodovinar, ki naj bi ga omenil Plinij mlajshi, toda ne izvirno tudi, kar zadeva vsebino in opise.

Zanimivo je, da je Germanija imela, izvirna ali pa ne, zhe od zachetka svojega obstoja, politichno nalogo ali pomen. Tacit, kot recheno, naj bi prepisal njeno vsebino iz drugih virov z dolochenim in verjetnim namenom v interesu politike svojega dobe (Krebs, str. 43):

... (imperator) ... naj bi konchno prechkal Ren in zavzel celotno Germanijo ...

Dalje citirano iz raznih delov, ne v izvirnem sosledju kakor zgoraj (str. 44):

... Germane kot enotno ljudstvo, ki zhivijo v Germaniji, je izumil Cesar: Namensko je prezrl germanske naselbine zahodno od Rena, da bi dolochil Germanijo kot teritorij na njegovem vzhodu, imenujoch prebivalce Germane, kakor da bi ti tvorili politichno skupnost ... .

V tem stavku Krebs, skrito v Cezarjevem dolochilu, navidezno vkljuchno izjavlja, da so Cezarjevi Germani v resnici nemshki naravni predniki. Dejansko pa je bila Cezarjeva oznaka Germanov nekako v smislu: to je Evropa in v Evropi zhivijo Evropejci. Oznaka je bila torej le zemljepisna, ljudje, ki so zhiveli v Germaniji, so bili brez kakrshnekoli »etnichne pripadnosti« imenovani Germani (gl. Lund).[20]

Krebs se popolnoma zaveda teh napachnih trditev (str. 19, moji vlozhki v okl.):

...Toda prav vseeno je, kako so (rimski) Germani definirani, ne moremo jih shteti za prednike danashnjih modernih Germanov (Nemcev) ... Potomci katerih (rimskih) Germanov so potemtakem Nemci (Germani)?

Bila je le »Tacitova« Germanija, ki je Nemcem dala njihovo ime, iz nje so Nemci sprejeli in potrdili svoje ime. Ime Germani je ochitno starejshe kot njegova omemba pri Cezarju.

Toda vse dosedanje etimologije so poskushale izvesti to ime iz bolj ali manj izmishljenih ali izumljenih starih germanskih besed in korenov; tako so jasno potrjevale mnenje, da so stari Germani naravni predniki danashnjih Germanov. Najbolj verodostojna, ne nemshka nacionalistichna etimologija, je podana tukaj. [21]

V Krebsovi knjigi, obchudujoche (str. 45):

... Germanija je odlichno stkana pripoved, njen pisec ni bil zachetnik ... Tacit opishe germansko zhivljenje dokaj podrobno ... ta, pogosto zgolj vkljuchena prikrita antiteza med zhivljenjem Rimljanov in zhivljenjem v Germaniji preveva celotno Tacitovo porochilo.

Mogoche Krebs brez omembe imena nasprotuje svojemu starejshemu kolegu profesorju Wienerju (str. 49):

... zato pa s tem ni recheno, da je Germanija popolnoma neuporabna kot zgodovinski vir ...

Krebs tudi ponovno poudarja resnichno izvirnost Germanije (str. 49):

... Germanijo je napisal Rimljan v Rimu za Rimljane ...

... (Tacit) izrazha simpatijo do njihove (germanske) surove pogumnosti, moralne celovitosti in strastne tezhnje po svobodi. Toda zraven je tudi otozhnost: vseh zazhelenih vrednot ne moresh imeti obenem ...

... Ta (Tacitov) zelo izvirni stil zmede ... Natanchnost v bralcu pogosto izzove osuplost ... On je tezhak pisatelj ...

... Zaradi pesnishke mochi njegovega jezika so Tacita oznachevali kot enega od redkih velikih rimskih pesnikov, brez dvoma je tudi eden od njihovih najvechjih satirikov ... (str. 55)

»Totgeschwiegene« Ross[16] gre she dalje in Krebsovo hvalo »Tacitovega« literarnega stila v Analih primerja s stilom v Tacitovih Historijah (Knjiga II, pog. I, i):[16]

... Cheprav sem se zadrzheval na rezkosti (osornosti) stila in nachina ter na obchasnih netochnostih v slovnici in jeziku avtorja Analov, ne smete domnevati, da ne cenim njegovih zaslug. V nekaterih odlikah, ki oznachujejo velikega pisatelja, presega Tacita; kdorkoli, ki ga ne bere v izvirniku, ne more ustrezno dojeti, kako ga njegova moch povzdiguje v resnichnega genija ... Njegove sploshne misli komajda ohranjamo v prevodu ...

Zastavlja se vprashanje: Kdo je ta chudoviti chlovek? Che je neznan, ali ga ne moremo odkriti?

To so zelo mochni razlogi za branje »Tacitovih« del, posebej Germanije. Bralec lahko najde razlichne latinske izdaje in prevode Germanije v razne jezike, ki vsebujejo veliko dobronamernih razlag, te pa po obsegu presegajo obseg Germanije skoraj v vsaki izdaji – in to ne le pri nemshkih piscih (te je analiziral Krebs in jih ne bom navajal), ocharanih z Germanijo; na primer Duane K. Stuart (str. xxi):[22]

... Od devetnajstega stoletja dalje je lopata arheologov storila plemenito uslugo, ko je odkrivala sledi tevtonske civilizacije vse od kamene dobe. Ta odkritja so spremenila dolochena dejstva, ki so jih nashli v Germaniji in jih obshirno dopolnila; tudi tochnost Tacita je bila potrjena in je naredila silen vtis.

V vsakem primeru je Germanija bila in mora ostati nujen pripomochek pri nashi raziskovalni dejavnosti na tem podrochju. Prichevanje te knjige se ujema z izkopaninami.

Bil je srechen nagib, ki je navedel vodjo intelektualnega zhivljenja svoje dobe, nadarjenega predstavnika najvishje omike, da je naslikal te ljudi, zhiveche v njihovi dezheli gozdov, mochvirij in gora, ki so nato nekaj stoletij sledili »zvezdi imperija« na jug in na zahod ter so, ko so rushili stare svetove, gradili poti za nove. V sodobni Nemchiji so si klasichni jezikoslovci in strokovnjaki za Germane podali roke pri preuchevanju Germanije z navdushenjem, ki ni bilo podprto le z raziskovalnim duhom, marvech tudi z domoljubno gorechnostjo. Njihov ponos, da imajo v lasti ta spomenik velike starosti, in zhar njihovega zanimanja zanj bi morali deliti vsi potomci Anglov in Normanov v vseh dezhelah in podnebjih.

Tevtonci, in ne le oni, so v Germaniji nashli predvsem potrdilo za oceno lastne vrednosti, svoje »plemenite rase« in »izjemne« zgodovine, kakor tudi »opravichilo« za svoja dejanja zoper druge, storjena precej bolj zgodaj, kot pa so se seznanili z Germanijo.

Z navdushenjem so sprejeli svoje novo ime in umishljeno plemenitost svojih namishljenih prednikov.

Germanija je bila mazilo za tevtonsko, kakor je to Spengler imenoval, faustovsko dusho, ki naj bi jo bili ponizhali tisti, ki naj bi bili nasledniki starih Rimljanov.

Krebs (str. 106) o politichnem stanju v 15. stoletju, tj. v stoletju »odkritja« Germanije, ter v zachetku 16. stoletja:

... oropan resnichne mochi, se je imperij (Sveti rimski imperij) she naprej soochal z grozhnjami, in to ne le s turshkimi, ko so si Turki prisvajali njegove dezhele, temvech tudi znotraj meja svojega ozemlja. »Skupna nemshka ochetnjava« je chutila dvoje kril rimskega jarma na svojem vratu. Sveta stolica je vztrajala pri svojih privilegijih, ko je zasedala nemshke cerkvene polozhaje po svoji volji in za svoj dobichek – za vse, za kar pastirji skrbijo, so strigli svojo nemshko chredo, je zasikal humanist v chasu, ko je reformacija zachela deliti krshchansko skupnost. Medtem pa je rimsko pravo veljalo nad nemshkim navadnim pravom in s cesarskim odlokom so ga morali uporabljati znotraj meja imperija ...

Tako latinska omika, juzhnjashka prefinjenost kot severnjashki primitivni, barbarski, surovi nachin zhivljenja sta bila v nasprotju z izdajalskimi mediteranskimi pankrti in s chisto, plemenito in poshteno severnjashko raso ... kakor so se oboji medsebojno ljubeznivo oznachevali.

Krebs, govorech o Tevtoncih (str. 91), pravi:

... Ko so bili Germani rojeni, je bila jeza babica ...

Luter (str. 126) pa pishe: Nezakonita spolnost, podkupovanje, pohlep in propad ... nazaj k zmernosti, celovitosti, skromnosti in poshtenosti ...

... vse je tam (v Rimu) dovoljeno, samo ne biti poshten chlovek ...

Tako se je Germanija pojavila, kakor da bi bila narochena in kakor da bi jo bil izdelal »public relations specialist« – v pravem chasu na pravem mestu ter s tezhkim in uspeshnim vplivom na nadaljnje dogodke.

Ta nemshki »kulturni manjvrednostni kompleks« je bil prisoten skozi stoletja do dandanes. Pruski kralj Friderik Veliki ni hotel govoriti nemshko – raje je govoril francosko, zanj je bil nemshki jezik primeren le za pse. Nemshko televizijsko nadaljevanko o rimskem Limesu [23] so sklenili s trditvijo, da stara germanska kultura ni bila manj vredna od rimske, bila je enako visoka, le razlichna, Germani pa so Rimljanom tudi pokazali, kje so njihove meje in jih tja pregnali.

Tej reviziji zgodovine sledijo Britanci in Francozi – njihove televizijske nadaljevanke o Keltih, Galcih in Vercingetorixu gredo v isti smeri.

Quod licet Jovi, non licet bovi ...

Toda ne pozabimo: germanski ali zahodni »vechvrednostni kompleks« nasproti Slovanom je prav tako kot nekoch prisoten tudi danes. Vsak slovanski popravek z namenom, da bi pojasnili zgodovino, ki so jo ponaredili nemshki in avstrijski zgodovinarji in je sploshno sprejeta na Zahodu, je »totgeschwiegen«, zamolchan. Toda ni spregledan; kakor hitro je mogoche, so odkrita domnevna nova dejstva, ki naj bi posredno razveljavila zadevne popravke.

Pri tem pa Zahodnjakom pomagajo nashi domachi klecheplazci (v tej luchi so njihova dela seveda povsem brez vrednosti), kajti evropskim »prijateljem« se ni dobro zameriti, in tako sprejemajo zgodovinske lazhi v nashem imenu.

Krebs nadaljuje z vplivom Germanije (str. 50) takole:

... Rimljani niso nikdar osvojili germanskega ozemlja. Toda tam, kjer so bili legionarji neuspeshni, so uspeli pisatelji: Tacitova Germanija bo stoletja dolochala germanski mit ...

... Za mnoge (nemshke humaniste) je bila (skupna nemshka ochetnjava) istovetna s Svetim Rimskim Cesarstvom Nemshkega Naroda (Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation).

 

 

 

RAZLICHNO O VSEBINI GERMANIJE

 

Ne le za germanske humaniste, temvech za vsakega Nemca je »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation« zgodovinsko dejstvo; tako o tem uchijo tudi v sholi. Germanija nima vech uradno prednostnega mesta v sholi, toda che zhe ne uporabljajo latinskega »izvirnika«, pa prebirajo nedvomno mogochen poetichni prevod izbranega besedila (str. 3):[24]:

 

... Selber schliesse ich mich denen an, die Germaniens Stämme,

rein und vor jeglicher Mischung mit Fremden bewahrt, für ein

eigenes, unverfälschtes, keinem anderen vergleichbares Volk

nehmen. Daher auch, unerachtet der grossen Menschenzahl,

überall der gleiche Schlag: hellblaue trotzige Augen, rotblondes

Haar, gewaltige Leiber, nur zu Tat und ungestümem Drängen

taugend; mühsamer Arbeit sind sie nicht in gleichem Masse

gewachsen. Durst und Hitze können sie gar nicht vertragen, ...

 

Te vrstice iz Germanije stojijo na chelu in so najbolj pomembne za vsakega »white blood racist« – rasista »bele« krvi ali faustovsko dusho, ki se je za tako proglasila ali pa tudi ne.

V latinshchini »izvirnika« so jedro opisa besede:

... truces et caerulei oculi, rutilae comae ...

(nasilne in modre ochi, rdecherumeni lasje)

 

Nemshki prevod (v slovenskem pomenu):

... svetlo modre in kljubovalne ochi, svetlo rdechi lasje ...

Ironichno je, da Nemci v glavnem sploh niso tako svetlolasi in modrih ochi kakor njihovi blizhji ali daljni severovzhodni felashki, »obarvani« sosedje – Poljaki, Balti, Finci (ti niti niso indogermanski ali indoevropski narod) in Rusi. Najbolj »svetlolasi« so Balti in juzhni Shvedi (ti naj bi bili chisti Germani), kot je to skushala dokazati Marija Gimbutas (Gimbutane) s svojo teorijo »«indogermanskega osvajanja« Evrope;[25] to teorijo Nemci zelo cenijo, cheprav je zhe davno razveljavljena (Renfrew, nato tudi Alinei).

Letopisec Helmold (I. 1.)[13] je porochal o poganskih slovanskih plemenih, ki jih je, kakor tudi njegovi tevtonski kristjani, globoko zanicheval:

Oni (Slovani) prepovedujejo celo dandanes nashim ljudem, s katerimi pravzaprav vse delijo, dostop do gozdov in izvirov, ker bodo ti, kakor to oni verjamejo, onechashcheni z obiskom kristjanov. Konjsko meso je njihova hrana; pijejo konjsko mleko in kri in se celo z njo opijajo. Ti ljudje imajo modre ochi, njihovi obrazi so rdechi, njihovi lasje dolgi. Nedostopni zaradi mochvirij, ne trpijo nikakrshnega gospodarja v svoji druzhbi.

... Homines hii caerulei, facia rubea et criniti ...

(Ti ljudje imajo modre ochi, njihov obrazi in lasje so rdechi)

Zveni zelo znano ... S prebiranjem besedil nemshkih letopiscev o Slovanih najdemo opise vseh po njihovem mnenju slabih tochk, poganskih navad, podobno opisom Germanov v Germaniji.

Seveda pa glede Slovanov niso omenjene nikakrshne plemenite lastnosti, le izdajalstvo njihove poganske dushe.

Proprium humani ingenii est odisse quem laeseris.

Lastnost chloveshkega znachaja je, da sovrazhi tistega, kogar je ranil. (Tacit)

Celo dandanes meche »Tacitova« Germanija veliko senco, in to ne le glede nemshke lastne ocene in domishljavosti. V antropoloshkih raziskavah o indogermanski »Heimatland« she vedno prevladuje mnenje, da so bili prvi Indoevropejci veliki, modrooki svetlolasci, kakor so opisani v Germaniji. Tako kot skeleti ne morejo pokazati, da so bili njihovi lastniki modrooki svetlolasci, so tudi podolgovato (dolikokefalno) obliko lobanje povezovali z istimi lastnostmi. Ti ljudje, ki naj bi bili predniki predvsem Germanov, naj bi zavzeli Evropo pri koncu mlajshe kamene dobe ter prinesli mochno vodstvo in svojo premoch nad predhodnimi prebivalci ... (in tako naprej v tem smislu).

Tudi Krebs ne molchi o tem.

Od vech kot 1300 znanstvenih objav[26] s tega podrochja resda skusha velika vechina dokazati omenjene lastnosti, toda brez resnichno trdnega sklepa.

Smeshno je tudi dejstvo, da so nekateri celo poskushali zares znanstveno dokazati, da so bili rimski imperatorji svetlolasci z modrimi ochmi. Tudi pripadniki bramanske kaste naj bi bili bolj svetlopolti kot ostali prebivalci Indije.

... Ausserdem ist die Frage nach der Herkunft bzw. nach der Genese der Germanen in der Wissenschaftsgeschichte mit der Suche nach der Urheimat der Indoeuropäer oder der Indogermanen – diese Bezeichnung wird in den letzten Jahren in Deutschland wieder gern benutzt – aufs engste verknüpft. (Lund, str. 13)[20]

Rodoslovje Germanov, ta smeshni mit, ki ga je bil kasneje Annius podaljshal nazaj do Noa, so chastili in ga she vedno zelo chastijo nacisti in »white blood« faustovske dushe. Kar zadeva germanskega mitichnega prednika, pa se pri branju Germanije vsiljuje naslednja misel.

Ste kdaj slishali, kako italijanski »gastarbeiterji« poskushajo govoriti nemshko, pravzaprav nemshka narechja, kot je npr. Schwyzerdütsch? Brez namena, da bi se iz njih norcheval: kot manj izobrazheni prilagajajo svoj italijanski narechni izgovor k svoji govorni »nemshchini«, kakor jo oni slishijo in razumejo. Tako slishijo »Dütsch« nekako podobno kot »tuitsch« in zelo podobno kot »tuisc«. To je verjetno izgovorjava, ki je verjetno predhodnica italijanskega imena za Nemce – Tedeschi. Poskushajo tudi tvoriti nemshke stavke, ki jih uporabljajo v nenavadni sestavi, obichajno zachenjajo z »man« (nemshki nedolochni zaimek) ali pa »(der) Mann« – chlovek, moshki, mozh, pri tem pa vechinoma ne razlikujejo pomena obeh besed in tudi ne njune rabe. Ti besedi sta zanje pravi nachin in preprichani so, da govorijo nemshko. O tem pishe tudi Wiener.[18]

»Tacit« zagotovo ni nashel »gastarbeiterjev« v nemshkih dezhelah, kvechjemu morda vech italijanskih »gastpristerjev« (... ki so strigli svojo nemshko chredo ... ), toda tudi v Rimu je bila alemanska kolonija, kjer je lahko na enak nachin slishal njihovo alemansko nemshchino. Verjetno je obiskal tudi Shvico, gotovo v chasu koncilov v Konstanci in Baslu. Sledil je obichajnemu »klasichnemu rodoslovju« plemen – njihovo ime je prilagojeno ime njihovega skupnega prednika – in se malo ponorcheval, ko je to verjetno uporabil pri iznajdbi Tuysca in Mannusa.

Plemena, ki so nashteta v Germaniji, deloma sploh niso germanska v danashnjem smislu, tista pa, ki naj bi bila germanska, morda z izjemo imen, ki so prepisana iz Cezarjevega spisa Bello Gallico, so verjetno le plod domishljije.

V romanu Monaldijeve in Sortisa I dubbi di Salai, ko Salai bere imena germanskih plemen v Germaniji, bruhne v smeh, ker jih je spoznal kot igro besed.[3] Vsi dobrohotni razlagalci Germanije tega niso odkrili. No, jaz nochem biti dobrohoten – in bom to skushal zanesljivo ugotoviti.

Edino Stuart[22] v pripombi omenja, da se beseda »Chatti« mogoche nanasha na machke – in Grimm jo vzporeja z nemshko besedo »Hut« (klobuk). Salai je bil Italijan, toda razumel je tudi latinsko. Njegov lik v romanu je nekakshen Scaramouch – italijanska oblika Simpliciusa Simplicissima, Tilla Eulenspiegla ali pa nashega Pavlihe – v upodobitvi italijanskih piscev. Tako je verjetno najbolje poiskati mozhne razlage te besedne igre v italijanshchini, toda domnevni ponarejevalec je veliko potoval po Nemchiji, Avstriji, Shvici, Franciji in Britaniji ter je po mozhnosti uporabil razlichna narechja raznih jezikov:

Aravisci – oltarne omele (pleme Araviscov naj bi bili verjetno Avari, kot to razlagajo nemshki zgodovinarji, toda Avari niso bili znani v Tacitovih chasih); Osi – shirokoustniki; Chatti – machke, zlobnezhi, ujetniki; Mattiaci – zmeshanci; Tencteri – obotavljalci; Bructeri – siromaki; Chamavi – pochesani; Agrivarii – poljedelski norci; Dulgibini – dolgonozhci; Cherusci – pleshci; Fosi – rovarji; Aviones – pticharji; Naristi – nosani; Quadi – prevaranti; Marsigni – Marsovi gorechnezhi; Buri – kmetje; Harii – grivarji; Manimi – zachetniki; Elisii – polomljenci; Nahanrvali – samorozhci (povezano z ruskim mestom Narva v Baltiku?); Sitones – smrdechi; Bastarnians – zadovoljivi; Oxione – volovski.

Mogoche sem malo pretiral. Lund bi verjetno to imenoval »volksetymologische Wortspielereien«. On se sicer v svojih razlagah najvech ukvarja s Suevi in Cimbri.

Mogoche pa so to le imena, kot jih je »Tacit« slishal in razumel; za primer naj navedem tisto, kar najdemo v Thietmarjevem Chroniconu (iz 10./11. stoletja, II/23):[12]

Da bi lahko njemu zaupane dushe pouchil o resnichni veri, je napisal navodilo v slovanshchini in je prosil Slovane, da pojejo »Kyrie eleison«, in jim pojasnil njegovo dragocenost. Toda brezsrchni Slovani so prezirljivo obrnili besedo v »Ukrivolsa«, kar po nashe pomeni: »Jelsha je v grmovju«, in so dodali: »Boso je tako dejal!«, cheprav jim je to popolnoma drugache pojasnil. Cesar je podaril shkofu nekaj vech vasi, ki so pripadale Merseburgu, in mestece v okolishu Chutici, imenovano Medeburu, kar naj bi pomenilo: Ne prepushchaj medu! ...

Ime Medeburu je bilo potem ponemcheno v MagdebornDeklishki izvir. Tevtonski prevajalci so pozneje Medeburu razlagali kot Medeni les, pomeni pa preprosto Medeni sod. Te »Volksetymologije« ne kazhe prezreti, ker ima npr. tudi ime Berlin slovansko poreklo (barje – ne pa nemshki Bär medved), kakor tudi ime Nebra – to je slov. nebo, in podobno. Isti indoevropski koren ima nemshka beseda Nebel ; Spengler je v zvenu besede nebo odkril potrditev za slovansko ponizhno manjvrednost, besedi Himmel in ciel pa naj bi kazali germansko vzvishenost (... eine wahre Vernebelung des Geistes).

Germanska prerokovanja z belimi konji in podobno, kot je to opisano v Germaniji, so ochitno neverjetno podobna slovanskim poganskim obichajem v svetishchu Radigost, ki jih je opisal Thietmar.[12]

Toda vrnimo se h Germaniji. Tisti del, ki podaja zemljepis dezhel germanskih plemen, je posebej zanimiv. Dezhele so nashtete po vrsti v vzhodni in severni smeri od Rena in Donave chez skoraj vso srednjo in deloma vzhodno Evropo. Tukaj she spisek imen nekaterih drugih plemen, verjetno prevzetih po Cezarju:

Kelsko pleme Bojev ima znachilno slovansko ime – boj, bojevati se, bojevnik, z betatizmom vojak, vojna itd.; Vangioni so verjetno Wendi (nemshko ime za Slovane); Triboki zvenijo kot Tribogi (Triglav, ki je soroden hindujskemu Trimurtiju); ime Nemeter zveni kot slovansko ime za Nemce.

Rugijci za nemshke zgodovinarje nimajo nikakrshne zveze z otokom Ruegen (slov. Rujan), kjer je slovanska drzhava obstajala do 12. stoletja; Aesti naj bi zamenjali svoje ime v Latvijce in Litvance, ime pa prepustili Estoncem, ki naj bi bili srechni, da so dobili ime, ki naj bi pomenilo Vzhodnjaki ali pa Plemeniti; vse to po nemshkem zgodovinopisju.

Tudi Suevi naj bi bili Schwabi – nenavadna je podobnost tega imena z imenom Slavi; Suioni, Sutoni (Shvedi), Veneti (Slovani), Fennen (Finci) in Sarmati (Slovani) so znani »Tacitu«. No, vsa plemena niso ravno tam, kjer bi morala biti, nekaterih celo ne moremo z nichimer »enachiti«, toda vsa so nashla svoje lastno mesto v Wikipediji in zgodovinskih knjigah – in velika razsezhnost stare Germanije v Evropi je ochitna.

Na vsakem zgodovinskem zemljevidu narashcha obseg stare Germanije z datumom izdelave zemljevida in s starostjo prikazane zgodovinske vsebine.

Ta razvpita velika razsezhnost stare Germanije je bila propagandni izgovor za Hitlerjev »Drang nach Osten«, ki je njegova tezhnja, da razshiri Tretji rajh na slovanske dezhele – to je bil glavni namen Hitlerjeve vojne. Osnova je bila Piccolominijeva trditev o »Völkerwanderung«[27], tj. o selitvi narodov – shlo naj bi zlasti za slovansko naseljevanje v »od vekomaj nemshkih« dezhelah.

To je celo she danes ena najbolj chashchenih nemshkih zgodovinskih teorij. Najvazhnejshi razlog, da visijo na tej teoriji, je njena politichna razsezhnost. Njena ideoloshka osnova je zemljepis Germanije, proklamirani polozhaj dezhel germanskih plemen, dopolnjen z vsemi zgodovinskimi in sedanjimi ekspanzionistichnimi nagibi, ki so ravno tako vazhni danes kot nekdaj. Nemshki in francoski mitichni preteklosti pripada tudi legenda o Karlu Velikem in o njegovem pravljichnem imperiju, ki naj bi obsegal skoraj vechino Evrope.

Nemci so gonilna sila za oblikovanje in razshiritev Evropske unije. Oni in drugi Zahodnjaki imajo pravico do gibanja vsepovsod ali do nakupa chesarkoli v EU, ostali imajo omejeno svobodo celo kot »gastarbeiterji« in velika vechina nima nikakrshnih sredstev, da bi kupili karkoli pomembnega na Zahodu. V prizadevanje, da zgradijo veliko Germanijo ali »das Vierte Reich« (Chetrti rajh) ali Evropsko Unijo kot osnovo evropske politike, bolj ali manj neuradno verjame, zlasti v okolishchinah danashnjega ekonomskega polozhaja, vechina »ljudi z ulice«, navadnih drzhavljanov v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Pochutijo se opeharjene in dejansko jih je prevarala evropska politika. To jasno razkriva odgovor nekega romunskega politika na vprashanje, ali so Romuni srechni in zadovoljni, da so v EU: »Zgradili ste nam avtoceste in supermarkete, popolnoma ste unichili nasho domacho proizvodnjo, sedaj pa ste v vashih supermarketih she brezposelne oropali zadnjega denarja ...« Ali pa izjava Bolgara »z ulice«: »Bolgarske plache so ostale, dobili pa smo evropske cene ...« Pred vstopom v EU bogato in uspeshno slovensko gospodarstvo se je po vstopu bistveno zmanjshalo – industrija se je skrchila skoraj na obseg iz 50-ih let po drugi svetovni vojni. Portugalski, shpanski, italijanski in grshki »ljudje z ulice« primerjajo nemshko (beri evropsko) politiko z nacistichno Nemchijo, s Tretjim rajhom.

Poluradna oznaka teh narodov, kot jo uporabljajo nemshki politiki in Nemci »z ulice« (ti uporabljajo tudi zanichljivo oznako »Kanaki« – ne samo za turshke »gastarbeiterje« ), da so »leni«, »nedelavni«, »parazitski« in »skorumpirani«, ima isti izvor kakor njihov odgovor. To je chisti odraz Spenglerjeve nacistichne oznake »Felachenvölker«, obarvanih, kot nasprotje oznaki »Faustische Völker« za bele germanske narode, potomce plemenitih Germanov, opisanih v Germaniji.

To morda zveni kot obichajna evropska folklora, toda v sedanjem polozhaju v Evropi bi to lahko bilo zgodnje znamenje mozhnih sporov, posebej she, ker se ljudje pochutijo izdani s strani lastnih »elit«. Naj pripomnim, da so se zmeraj spori v Evropi vechinoma pojavljali zaradi pritiskov na podvrzhene narode v mnogonarodnih drzhavah – prav tako, kot to danes podrejeni obchutijo z raznih strani v Evropski uniji.

 

 

 

KDO JE BIL TA CHUDOVITI CHLOVEK? CHE JE NEZNAN, GA NE MOREMO ODKRITI? 

 

... quoniam communi stultitia a paucis virtus colitur ... (G. F. Poggio Bracciolini)

Gornje vprashanje zastavlja John Wilson Ross (1818-1887) v svoji knjigi Tacitus and Bracciolini, The Annals forged in the XVth century[19] ter daje tudi odgovor nanj: ta chudoviti chlovek je bil Gian Francesco Poggio Bracciolini. On je krivec, on je ponarejevalec – on je avtor Tacitovih Analov.

Chastitljivi Shepherd (str. 459 ff),[28] Poggiov zhivljenjepisec, o Poggiu, humanistu pishe (cit. skrajshano):

... da je med shtevilnimi uchenimi mozhmi, ki so krasili njegovo dobo, zavzemal polozhaj z najvishjimi odlichji. Njegov sprejem v rimski urad in njegova stalna sluzhba v zaupnih uradih pri osmih zaporednih papezhih nudi jasen dokaz ne le o njegovi delovni sposobnosti, marvech tudi o njegovi zvestobi in celovitosti. Pochashchen z naklonjenostjo mogochnezhev, ni zhrtvoval svoje neodvisnosti v svetishchu mochi, temvech je stanovitno obdrzhal svoj visoki chut za svobodo.

... iz njegovih del lahko navedemo mnoge odlomke, ki dokazujejo, da je njegovo duhovno oko zajelo veliko shirshe intelektualno obzorje, kot so ga na sploshno imeli v dobi, v kateri je zhivel. Izzhareval je toplino in iskrenost v svojih prijateljstvih ter se je trudil izpolniti dolzhnost, da razprshi neprijetnosti tistim, ki jih je ljubil.

... Cheprav Poggio ni bil nepomirljiv v svoji jezi, je bil ravno tako silen v izrazhanju svojega negodovanja, kakor je tudi navdusheno potrjeval, kako ceni tiste, s katerimi je bil prijateljsko povezan. Svoboshchina, s katero je zhalil v svoji zgodnji dobi, in nespodobna pridiga, ki se pojavlja v nekaterih njegovih spisih, sta bolj greha tistih chasov kakor pa chloveshka.

... Njegove obchutke so seveda popolnoma odtehtale razlichne moralne lastnosti vishje kvalitete – z njegovo hvalezhnostjo za prejeto dobroto; z njegovo iskrenostjo v prijateljstvu; z njegovim sochutjem za nesrechnike; z njegovo pripravljenostjo, po svojih mozhnostih, pomagati nesrechnim. K temu lahko dodamo, da se je, vse tako kazhe, prikupil vechini tistih, s katerimi je imel osebne stike, z uglajenostjo svojega obnashanja in z zabavnim dovtipom. (str. 281)[28]

... Ta pogovor o vprashanju An seni sit uxor ducenda je eden najbolj duhovitih Poggiovih sestavkov ...

... in lahko rechemo, najvech v njegovo chast, da je v vlogi zagovornika zakonske zveze obravnaval zhenski spol z izrecnim sposhtovanjem, in je zhensko prikazal ne le obdarovano z ostrino uma, temvech tudi z lastnostmi, ki jo kazhejo kot razumsko bitje, ker sposhtljivo poslusha nauke modrosti in kreposti ...

Sicer je she prisotne nekaj patriarhalne mentalitete, toda ...

... gospa ... Rinieri je razveseljevala zhivljenje samca in neka Lucia Pannelli mu je podarila celo tri otroke, ki jih je leta 1430 priznal kot svoje ... (Walser, str. 89:[29]

In Shepherd (str. 282)[28] o isti zadevi in posledicah zelo obzirno pravi:

... Poggiova odlochnost, da bo popravil napake svojega obnashanja in da bo stopil v pravi zakonski stan, zasluzhi, da jo zelo priporochimo. Seveda upamo, da se je najostreje pokesal v samoobtozhbi za svojo prejshnjo lahkomiselnost, ko je spoznal, da je zachetek njegove preobrazbe oznachilo dejanje skrajne neprijaznosti. Da bi se pripravil na svoj zakon, je moral odpustiti ljubico, ki mu je rodila dvanajst sinov in dve hcheri. Kakshne zhalostne zadrege zdruzhi vrsta grehov; kako mochna so dobronamerna chustva, ki jih v nas vzbudi chut za poshtenost, ko vidimo zhensko kot predmet lahkomiselnega uzhitka, kako je po dolgoletni zvezi, ko je bila, kot vse kazhe, zvesta svojemu zapeljevalcu, v novih okolishchinah nazadnje zapushchena, zavrzhena, verjetno v revshchino – zagotovo v najhujshi dushevni stiski – in prepushchena javnemu zasmehu ...

Te vrstice, ki mechejo dvom na Poggiovo znachajsko celovitost, so mogoche pretirane glede shtevila otrok. Njegova pisma in ostali spisi so bili vechinoma namenjeni bolj ali manj shirokemu krogu bralcev ter so bili izchrpno raziskani in obrazlozheni. Toda njegove osebne odnose, razen njegovih pivskih bratcev in prijateljev z istimi interesi, so njegovi zhivljenjepisci komajda omenili; gre za odnose z njegovimi najbljizhjimi, ki bi pravzaprav pokazali njegovo resnichno naravo.

Toda Shepherd je z njim usmiljen: skushnjavi mlade in lepe srnice z bogato doto se starejshi gospod preprosto ni mogel upreti (teorija je eno, praksa je pach drugo), a je menda vsaj zelo poskrbel za vso svojo druzhino.

Ne nameravam ponavljati pripovedi o Poggiovem zhivljenju, dotaknil se bom le nekaterih bolj sploshnih stvari, glede katerih menim, da odkrivajo nagibe za nekatera njegova dela. Pri tem gre manj za njegova leposlovna dela, namenjena shirshemu krogu, ali pa za pisma s pokloni veljakom, kakor pa za njegova osebna chustva.

Tezhko je namrech sprejeti, da bi bil resnichen pogled njegovih zhivljenjepiscev na njegov znachaj, she tezhje pa je imeti o tem zanesljivo lastno mnenje. Toda nekako se vseeno strinjam s Shepherdom.

Poggio je nedvomno stremel za uspehom, bil je nekoliko oportunist, toda ni bil konformist. Bil je previden; vedel je, da so vrhovi podlozhni spremembam, zato je ostajal, kolikor je bilo mogoche, v senci ter je tako kot tajnik prezhivel sedem papezhev.

Toda vechina ga sodi po njegovih nesramnih pismih (invective), v katerih ogovarja, blati in zhali svoje nasprotnike. V njegov zagovor lahko rechemo, da so mu ti vrachali na enak nachin.

Hochart[17] o teh sramotilnih pismih pishe:

... izmenjevali so med seboj strupene posmehe, umazane zhalitve, nespodobne nesramnosti, vchasih podla obrekovanja. Njihovi sramotilni spisi, ohranjeni kot zapisane priche leposlovne zgodovine, povzrochajo, da bralec zardeva namesto njihovih avtorjev ...

Ali ste kdaj slishali shepetanje plemenitih profesorjev Alme Mater, ko danes med sabo izmenjujejo mnenja o svojih odsotnih kolegih, a jih ne zapishejo, kakor so to naredili Poggio in njegovi nasprotniki? Danes bi to bilo predrago! Ste slishali njihove prazne shale? Zato pa uzhivajte v Poggiovi nesramni lahkomiselnosti z zhalitvami, saj so prav izredne – komajda si jih lahko predstavljamo – in ga zato ne obsojajmo prestrogo.

Za svojega zhivljenjepisca Shepherda je bil Poggio zelo pobozhen chlovek, globoko razdvojen med svojo vero in shibkostjo svojega mesa: ni mogel s chisto vestjo opraviti duhovnishke zaobljube, ker je vedel, da jo bo prelomil zaradi svoje shibkosti (do zhensk). Dokazi njegovih skushnjav naj bi bili njegovi nezakonski otroci, njegova pozna poroka z mnogo mlajsho zhensko, njegove pikantne zgodbe in kompromitirajocha pisma.

Njegov naslednji zhivljenjepisec E. Walser (str. 222)[29] je manj chustven, toda ostaja v mejah malomeshchanskega mishljenja:

... Podobno kot poteze njegovega obraza, ostro in robato izstopajo nelepe strani njegovega znachaja: pohlep, nestrpnost, togota. Poleg tega pa njegove bolj pomirljive poteze izzharevajo neizchrpno veselje do dela, oster um, vztrajno in neutrudno zavzetost za preuchevanje chloveshtva.

Politien (ali Angelo Ambrogini ali Agnolo Poliziano; gl. Hochart, str. 23)[17] je Poggia imenoval homo maledicentissimus (prekleti chlovek).

Njegova podkupljivost naj bi bila razvidna iz besedila:

... iz obvestila nadshkofu Pizzolpassu: on bi zagotovo pisal proti baselskemu koncilu, che bi to kdo plachal ... itd.

Kritika Ross in Hochart popolnoma priznavata njegove sposobnosti, drugi so ga imeli za pogoltnega, izdajalskega in nesramnega starega cinika. Hochart je zardeval, ko je bral nekatera njegova pisma, toda vseeno ga je visoko cenil.

Hochart (str. 22)[17] o Poggiu kot leposlovcu:

... prva polovica XV. stoletja bi morala biti imenovana Poggiova doba. Firence, njegova domovina, so ga dolzhne shteti med svoje najbolj slovite sinove ...

... Moralna vrednost Poggia je bila vsekakor dalech pod vishino njegove nadarjenosti ...

Ross (Book III, chap. I, i)[16] o Poggiu kot ciniku (moj poudarek):

... Bracciolini, ki je bil dalech od tega, da bi bil dobrohotnega znachaja, je zabredel v prav nasprotno skrajnost, ko je gledal na ljudi kot neverjetno neumne in neuke. Nich ni bolj obichajno kot v njegovih delih srechati omalovazhujoche podcenjevanje te vrste; posmehuje se chloveshki naravi za njeno pomanjkljivo razumevanje; ne obotavlja se zasramovati njenih praznih misli; npr. v eseju »De Miseria Humanae Conditionis« pravi: »Od chasa do chasa moramo pomisliti, da smo ljudje bedasti in plitvi po svoji naravi«. – Ali pa: »Priznam, da je neumnost chloveshtva velika«. In tudi: »Zaradi sploshne neumnosti le redki negujejo znanje (izv. vrline)«vse to je precej dobro za to delo samo. Potem ga v uvodu v njegovo “Historia Disceptativa Convivalis” bralec najde, kako se roga »plitkosti in neumnosti svoje dobe« ...

Poggia so imeli njegovi sodobniki na sploshno za pogoltnega chloveka. Piccolomini ga je imenoval auri cupidissimum (Walser, str. 199).[29] Toda menim, da je bil zaradi svojega vechinoma revnega otroshtva in ogrozhen zaradi neprestanih vojn med malimi italijanskimi samodrzhci zelo previden chlovek, ki se je vedno zavedal nevarnosti, da lahko izgubi vse. Bil je begunec, ujetnik, moral je plachati odkupnino, moral je tudi izpeljati »policijski« podvig po papezhevem nalogu.

Pravzaprav je bil zelo socialno osveshchen. Ni poznal modernega izrazoslovja politichnih, socialnih in ekonomskih znanosti, zato je v De Avaritia uporabljal besede, kot so pogoltnost, lazhnivost, grabezhljivost, oderushtvo, dejavno zhivljenje, javnost, besede in dejanja, druzhina itd. pri osnovah opisa takratnega firentinskega gospodarstva, humanistichnih idej in idealov.

Ann Proulx Lang[30] pishe o De Avaritia brez obichajnih moralnih pridig:

... Razprava predstavlja enega teh redkih trenutkov pri shtudiju zgodovine idej, kjer lahko pokazhemo na dolocheno delo in zabelezhimo, da je postala jasno ochitna osnovna zgodovinska ali pa druzhbena sprememba ...

V De Avaritia in De Nobilitate Poggio razpravlja o pojmih, ki jih danes oznachujemo kot radikalni komunizem, akumulacija kapitala, investicijski kapital, financhni dohodki, delo, dobichek, neoliberalizem, demokracija, javna sluzhba, kultura itd.; pravzaprav gre za she vedno prisoten problem razumevanja razlike med akumulacijo kapitala in vzdrzhljivo socialno ekonomijo na eni strani ter friedmanovskim neoliberalnim kazino-kapitalizmom, tj. kratkorochnim individualnim egoistichno pozhreshnim profitom (po filozofiji Ayne Randove), z druge strani – che uporabimo danashnje poimenovanje.

Poggia je globoko ganila krivica, ki so jo utrpeli navadni ljudje zaradi vojn. Primer iz njegovega pisma (1398) kanclerju Siene (Shepherd, str. 18),[28] v katerem se je zavzel za ujetega kmeta, ki ni imel dovolj denarja, da bi plachal svojo odkupnino:

... Kaj je lahko vechje, kot je beda te zhalostne usode? Zhelim, da bi te nesreche padle na glave njihovih povzrochiteljev, toda zhal! nesrechni kmetje plachujejo izgubo zaradi kriminala drugih. Solze prekinjajo moje pisanje, che pomislim na stanje teh, zaradi katerih posredujem pri vas. Ne morem si pomagati, da ne bi tega preudarjal ...

Pravzaprav se je oklepal svoje tajnishke sluzhbe in je bil pri tem (ne)srechen, da je lahko pochasi napredoval od papezha do papezha, ne da bi ogrozhal svoj obstoj. Kot chlovek izrednega uma in sposobnosti zagotovo ni bil posebno pobozhen, saj je bil soochen s hinavshchino sprijenih duhovnikov, z njihovim pohlepom, pogoltnostjo, lazhnivostjo, neiskrenostjo, z njihovo primitivno in nevarno neumnostjo, pri tem pa se jim je moral she priklanjati. Zelo verjetno je globoko zanicheval duhovshchino, ki jo je obchasno celo opozarjal na pravilno obnashanje.

Tudi politichno je bil izredno previden. Njegov spor v zvezi s Petrarco in klasichnimi pisci, kjer je bil na strani Petrarce iz verskih razlogov, kakor tudi njegov kasnejshi spor z Vallo o verskih spisih, kazheta, da ni povzdigoval poganstva nad krshchanstvom ter je pri tem tudi brez kakrshnekoli kritike krshchanstva, kajti ta je bila zelo nevarna zadeva v tedanjem chasu, ko je bilo verjetno, da bi bil zlahka obtozhen krivoverstva, zlasti kot humanist, ki shiri popolnoma nove ideje.

Pravzaprav je bil Poggio za svoj chas zelo pravichen chlovek.

Iz njegovega pisma Benedettu (1436; Shepherd, str. 479; moj poudarek):[28]

... Zhelel bi, da se izogibash obichajnemu grehu preshtevilnih pravnikov, ki zaradi denarja prilagajajo zakon krivichnemu namenu. Seveda se je vedno dogajalo, da so bili slabi v vechjem shtevilu kot dobri, in stari pregovor pravichno pove, da je odlichnost redek pojav. Skoraj vse shtudente prava, ko nastopijo svoj poklic, spodbuja zhelja za dobichkom, in ko dosezhejo dobichek, je objekt njihove nedopustne tezhnje prav navada, da cenijo vrednost predmeta ne v soglasju s pravili enakosti, marvech v soglasju z verjetnostjo dobichka. Che ne vidijo mozhnosti za svojo korist, spregledajo pravico in bogatejshega klienta jemljejo kot boljshi primer. Kakor mnogi trgovci menijo, da ne morejo narediti dobichka, ne da bi pripovedovali neresnice, ko hvalijo svoje robo, tako tudi vechina ljudi, izobrazhenih v pravu, misli, da ne bodo nikoli napredovali, che bodo imeli pomisleke pri spodkopavanju pravichnosti s pristranskostjo in pravice s sofizmi. S takim delovanjem se ne trudijo raziskati prave narave primera, marvech tvegajo vse, da bi poskusili zagovarjati stalishche stranke, ki jih je najela za denar ...

Poggiov globoki obchutek za pravdo in pravico je popolnoma razviden iz njegovega pisma, v katerem opisuje sodbo in usmrtitev husita Hieronima Prashkega v Konstanci. Videl je, da je bila ta obsodba prava izdaja pravice in poshtenja pod pretvezo verske gorechnosti ter zaradi podle vatikanske, italijanske in nemshke politike. Ni shlo za primer krivoverstva, temvech za nemshko in cerkveno mashchevanje nad poshtenim cheshkim duhovnikom.

Tukaj navajam nekaj izvlechkov iz njegovega pisma Leonardu Aretinu (1416; Shepherd, str. 69; moj poudarek),[28] ki kazhejo Poggiov izredni civilni pogum. Bralca opozarjam, da je zhe prvi prevod skoraj popolnoma izgubil poetichno moch Poggiovega izvirnika, moj prevod prevoda pa dokonchno. Toda vsebina je ostala ista, to pa je tukaj kakor tudi kasneje glavni namen.

... Ko je hvalil Jana Hussa, je rekel, da ni podpiral nikakrshnih nachel, ki bi bila sovrazhna ustroju svete cerkve, in da on zgolj prinasha prichevanje zoper duhovnishko zlorabo in bahavost ter pompoznost prelatov, in sicer zato, ker je bila dedishchina cerkve prvotno v lasti revnih, nato tujcev in konchno namenjena za gradnjo cerkva, dobri ljudje pa menijo, da je zelo neprimerno, da bi bila zapravljena za vlachuge, zabave, pse, sijajna oblachila in za ostale rechi, ki niso pogodu veri Kristusa. Naj kot najvechji dokaz Hieronimovih sposobnosti omenimo, da cheprav so ga pogosto prekinili z razlichnim hrupom in so ga nekateri drazhili z dlakoceptstvom njegovih izrazov, jim je v vsem odgovoril in jih prisilil, da so ali zardeli ali pa utihnili ...

... Nikdar se ni bal mrmranja svojih nasprotnikov, tudi je neomajno obdrzhal moch in smelost svojega duha. Bil je chudovit primer mochi svojega spomina; cheprav je bil zaprt tristo shtirideset dni v temni jechi, kjer je bilo nemogoche brati in kjer je moral vsak dan trpeti v skrajni grozi duha, je she vedno navajal toliko uchenih piscev v zagovor svojih pogledov in je podprl svoje obchutke z avtoriteto tolikerih cerkvenih doktorjev, da bi chlovek lahko verjel, da je posvetil ves chas svojega zapora mirnemu in nemotenemu shtudiju filozofije. Njegov glas je bil prikupen, jasen in zvenech; njegove dostojanstvene kretnje so dobro izrazhale prizadetost ali pa so budile sochutje, za katero ni nikdar prosil niti ga ni zhelel. Stal je neustrashno in pogumno, ne le s prezirom, temvech kakor drugi Cato celo s hrepenenjem po smrti. Bil je mozh, ki je vreden, da ga obdrzhimo v vechnem spominu ...

... Noben stoik nikoli ni umrl s tako stanovitnostjo duha. Sam se je slekel, ko je prispel na morishche, in pokleknil je pred grmado, na katero so ga kmalu privezali z mokrimi vrvmi in verigami. Nato so do vishine njegovih prsi nakopichili velike kose lesa, pomeshane s slamo. Takoj ko so prizhgali grmado, je zachel prepevati himno, kar je prekinjal zaradi dima in plamena. Ne smem izpustiti nenavadne okolishchine, ki je pokazala trdnost njegovega duha. Rabelj je nameraval prizhgati ogenj za njegovim hrbtom, da bi on tega ne videl, on pa mu je dejal, naj pride na njegovo stran in naj zaneti tako, da ga bo videl, kajti che bi se tega bal, ne bi nikdar prishel sem. Tako je preminil mozh, v vsakem pogledu vzoren, razen v zmotah svoje vere. Bil sem pricha njegovemu koncu in sem opazoval vsako podrobnost njegove obsodbe. Lahko da je bil krivoveren v svojih pojmovanjih, ki se jih je trdovratno drzhal, toda zagotovo je umrl kot filozof ...

Edini greh, ki ga je zagreshil Hieronim kot tudi drugi husiti, je bil tisti, ki ga ne bo odpustila nobena cerkev, krshchanska ali pa katera druga. Zahtevali so zgolj skromno, ponizhno in pravichno Cerkev, ki bi skrbela za nemochne; ker je niso dosegli, so se uprli. Vsakogar, ki je to zahteval, so vladajochi zhivega scvrli.

Redki so bili vishji duhovniki, ki so hoteli dosechi vsaj nekaj pravichnosti – papezh Aleksander VI. (Borgia), ki je hotel reformirati Cerkev generacijo ali dve po Hieronimu, je to svojo gorechnost plachal z unichenim ugledom skoz vso zgodovino in morda tudi z zhivljenjem. Njegov ugled sta nachrtno blatili nemshka in italijanska duhovshchina; pri tem je prva pripravljala reformacijo, uporabljajoch Germanijo, druga pa se je prav tako kot prva bala, da bo izgubila svoje privilegije.

So Poggiova pisanja vplivala na mladega Borgijca? Zelo verjetno ...

Walser o obeh (str. 297) pravi:[29]

... mladi Roderigo Borgia (kasnejshi Aleksander VI), ki je chashchenje ostarelega kuriala (Poggia), ko so ga izvolili za vicekanclerja, izredno sposhtljivo zavrnil ...

Obichajno pripisujejo Lutru (1517) zaslugo za kritiko »lahkozhivih« klerikov, pozhreshnosti in gospodovalnosti Vatikana, »neodpustljivih grehov razuzdanega« papezha Aleksandra VI. Nizozemski zgodovinar in duhovnik msgr. Peter de Roo[31] je natachno raziskal zhivljenje in dela Aleksandra VI., papezha od 1492 do 1503. Njegova dela so bila izdana v petih knjigah. Njegov papeshki ugled je bil dejansko vzpostavljen, v resnici je bil zelo pobozhen chlovek. Njegove knjige je uradna znanost zamolchala in jih she zmeraj zamolchuje; enako ravna tudi katolishka cerkev, s »tehtnim« razlogom – le poglejte vsebino tretjega zvezka: reforma cerkve po vsej Evropi! Reforma je obetala konec razkoshnega zhivljenja duhovshchine, preostala bi le vzdrzhnost in ponizhnost posvechenih Cerkvi. Spomnimo se bogomilov in husitov! Ti veliki »krivoverci« so si zasluzhili, da so jih zhive zazhgali! Niso hoteli spreminjati nobenih verskih dogem, govorili so le, da mora biti Cerkev ponizhna in revna, kot so to bili prvi kristjani in sam Jezus. Nezaslishane zahteve ...

Papezh Aleksander VI. je bil neposredna grozhnja za vse v razkoshju zhiveche shkofe, menihe, she posebno pa za nemshke klerike, ki so bili vechinoma plemichi in tako tudi posvetni vladarji svoje chrede, po zamislih Aleksandra VI. pa naj bi zgolj ponizhno sluzhili Vatikanu ...

Edini nachin, da bi obdrzhali svoje izjemne pravice, je bila reformacija. Protestanti so strigli svojo chredo ravno tako kakor katoliki in so sezhgali na grmadi celo vech charovnic kot katolishka stran. Po stoletjih se je papezh Janez-Pavel II., Poljak Wojtila, drznil ustno rehabilitirati husite in Galilea, chesh da niso prekrshili nobene od cerkvenih ali verskih dogem, vsi njihovi nauki so bili zgolj politichne zamisli. Toda Wojtila je bil na strani bogatih, ko je ukoril socialno zavedne latinskoamerishke shkofe.

Vatikanske banke, ki se je pred kratkim pokazala v zelo nesveti luchi, tukaj niti ni treba posebej omenjati.

Poggio je videl v Hieronimu svoj drugi jaz, delil je z njim iste misli in filozofijo, toda ne tudi njegovega ponosa, gorechnosti in poguma, ki jih je obchudoval, ni pa mogel razumeti njegove trdovratnosti.

Poggio je bil v svojem pismu izredno jasen, zato ga je njegov prijatelj Leonardo Aretino resno posvaril, naj bo bolj previden v svojem pisanju in naj se ne zavzema za krivoverce (po: Shepherd, str. 81):[28]

... Ti resnichno skrbish za pravilen sodni postopek; toda predvsem kazhesh veliko naklonjenost do tega primera. Moram ti svetovati, da poslej pishesh o takih dogodkih na bolj pazljiv nachin ...

Poggio ni zgolj obchudoval filozofov, pisateljev ali pa Hieronima. Prav pred Hieronimovo obsodbo je obiskal shvicarsko mestece Baden. Svoje dozhivljaje in opazovanja je zhivo opisal v pismu Niccoloju Niccoliju (1416; Shepherd, str. 67).[28] Njegov nazoren opis (za mnoge dodaten dokaz njegove greshnosti) kopeli in kopalnih navad, posebno razstavljene zhenske lepote, v kateri je uzhival kot vsi opazujochi moshki obiskovalci (joi de vivre z dvorjenjem med kopeljo), bralca zapelje, da spregleda veliko vazhnejshe primerjave s svojimi sonarodnjaki pri koncu pisma:

... Dogaja se, da je pojem ljubosumja, te nadloge, ki drugod povzrocha toliko gorja, tukaj neznan. Kako razlichne od nashih so navade teh ljudi, saj nashi vidijo stvari zmeraj s temne strani in so tako vdani obsojanju, da v nashih glavah sum nenadoma zraste v popoln dokaz krivde. Pogosto zavidam tem Nemcem brezbrizhnost in se zgrazham nad nasho pokvarjenostjo, ki stalno tezhi za nechim, chesar nimamo, in se nenehno uklanjamo sedanjim neugodnostim, nastalim zaradi strahu pred bodochnostjo. Toda ti ljudje, ki so zadovoljni z malim, uzhivajo sleherni dan zhivljenja v radosti in veselju; ne hrepenijo po bogastvu; ne bojijo se naslednjega dne; neprijetnosti prenashajo s potrpljenjem. Tako so bogati le po svoji dushevni chudi. Njihovo geslo je »zhivi, dokler zhivish«. Toda dovolj o tem – moj namen ni, da bi hvalil svoje nove prijatelje na rachun mojih rojakov.

Zhelim si, da je moje pisanje premore dovolj shaljivosti, tako da ti lahko posredujem vsaj del uzhitka, ki sem ga imel v badenskih kopelih.

V Badnu je Poggio prvich srechal vsakdanje Shvicarje, ki jih je pomotoma zamenjal za Nemce-Tevtonce. V izdaji latinskega izvirnika tega pisma, ki mi je dostopna, gosti kopalishcha sploh niso poimenovani, namrech, da bi bili Nemci; morda je poimenovanje v prevodu posledica nemshkega obichaja »Bereinigung, Berichtigung, Bearbeitung« (chishchenje, poravnava, predelava) zgodovinskih spisov na njihovo vizho.

Ti Shvicarji so bili nastajajoche meshchanstvo. Alemanski Shvicarji so zhe pred davnim chasom pregnali svoje male samodrzhce, med katerimi so bili tudi Habsburzhani na zachetku svojega vzpona, izvirajoch prav iz te dezhele. Shvicarsko svobodo so sosedi dopushchali zgolj z namenom, da bi obdrzhali varen severno-juzhni prehod chez Alpe, kajti bilo je nemogoche dejansko podjarmiti vse prebivalce Alp za daljshi chas. Pravzaprav sta ravno ta svoboda in prostost badenskim kopalishkim gostom omogochili njihov nachin zhivljenja in Poggio je neposredno priznal, da so njegovi rojaki Italijani suzhnji predvsem zaradi svoje mentalitete.

Ali je Poggio morda v Badnu prishel do nekaterih podob, ki jih je leta kasneje opisal kot lastnosti Germanov v Germaniji? V nasprotju s svojo sodobnostjo (po: Shepherd, str. 182)[28] je pisal:

... Nemci so bili nekoch bojeviti ljudje – sedaj so vztrajni zgolj v jedi in pijachi, in so mogochni le v odnosu do vina, ki ga lahko pogoltnejo. Ko so njihove chutare prazne, je njihov pogum izchrpan ...

Poggio v pismu Niccoloju Niccoliju (1423; Walser, str. 85) tudi pravi:[29]

... Slavnostno leto je minilo, izginile so zadnje sledi nemshkih romarskih hord, ki polnijo mesto s smetmi in ushmi (!), zrak je chist in zdrav ...

Poggio v nekem drugem pismu ob drugachni prilozhnosti: (Walser, str. 153:[29]

... je Cesarini neraspolozhen? Mogoche zato, ker je iz mesta, v katerem duhovshchina neizmerno svetnishko zhivi? Ali pa zato, ker je sij alemanske brezmadezhevanosti znan po vsej Evropi? ...

Vrnil se je v Konstanco, kjer se je ob obsodbi Hieronima Prashkega, sredi nestrpnosti in sovrazhnosti greshne duhovshchine, zavedel meja svoje lastne svobode in prostosti.

Kasneje, v zreli starosti, je odgovoril Filippu Mariji, knezu Milana, ki se je leta 1436 vojskoval proti Firencam, na njegovo laskavo pismo (Shepherd, str. 331)[28] takole:

..In che je prostost draga ljudem, mora biti draga tudi Firenchanom, ker je svoboda bistvo nashih zakonov. Nam ne vlada po poljubni volji kakshen posameznik niti ne stranka plemichev. Vsi nashi ljudje uzhivajo enakost pravic, pot do javnih chasti je odprta vsakomur. Zgodi se, da se visoki in nizki, plemeniti in navadni, bogati in revni zdruzhijo v obrambi skupne svobode, in v tako slavnem primeru ne shtedijo stroshkov, se ne izogibajo delu in se ne bojijo nevarnosti ...

Ta svoboda Firenc ni bila tako »poetichna«, kot je izjavljal Poggio; bila je omejena z nasprotnimi strankami in kdor je hotel prezhiveti, se je moral eni pridruzhiti.

Z odstavitvijo (koncil v Konstanci 1414-1418) papezha Janeza XXIII. (nekateri trdijo, da je bil XXII.) je tudi Poggio izgubil svojo sluzhbo. Zaman se je trudil dobiti namestitev pri papezhu Martinu V., zato je v Angliji nastopil sluzhbo pri kardinalu Beaufortu, slavnem po obsodbi Ivane Orleanske. Mislim, da se je Poggio s svojim zachasnim bivanjem v Angliji (1418-1423) zgolj modro izognil vsaki nevarnosti, ki bi lahko bila posledica dejstva, da je bil pred tem v sluzhbi pri »nepravem« papezhu.

Toda Poggiova strast so ostali rokopisi. Njihova »odkritja« (morda tudi brez narekovajev), prepisi in restavracija so omogochali dober dohodek. Tako je kdaj podlegel skushnjavi in jih je tudi ukradel, che jih ni mogel kupiti. Latinski in grshki klasiki so se skladali z njegovimi pojmovanji in idejami. Bilo je nevarno izrazhati razne nove ideje, zakaj jih torej ne bi vtaknil v usta kakshnega »novoodkritega« ali zhe znanega starega pisatelja klasika?

V nekem pismu ga je njegov prijatelj Leonardo Aretino (1416; Shepherd, str. 95)[28] izredno pohvalil in mogoche tudi izrazil svoj prikriti sum (moje podchrtanje):

... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabelezheno bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obzhalovali prijatelji leposlovja, reshil s svojo marljivostjo. Kakor je bil Camill, ker je ponovno zgradil mesto Rim, proglashen za njegovega drugega ustanovitelja, tako si lahko tudi ti po pravici imenovan kot drugi avtor vseh teh del, ki si jih obnovil svetu s svojimi zasluzhnimi napori. Zaradi tega te najbolj resno opozarjam, da ne opustish svojega prizadevanja, da bi uresnichil ta hvalevredni nachrt ...

Toda »izvirniki«, po katerih so bila ta dela sestavljena, so bili »prikladno« izgubljeni. Ali je kdorkoli kadarkoli resnichno videl kakshen »izvirni« prepis, iz katerega so pridobljena ta dela?

J. W. Ross (Book II, Chapter III, iii; Rossov in moj poudarek) o Poggiovih namerah in njegovi previdnosti pishe:

... (Poggio) v pismu Niccolu, z datumom London, 10. junija 1422: »Hochem, da mi zaupash, daj mi prostost in chas, da napishem tisto HISTORIJO« (...) in bom naredil nekaj, kar odobravash. Moje srce je pri delu, cheprav dvomim o svojih mocheh«. Potem ko je navedel nazor Virgila o »trudu, ki premaga vse«, nadaljuje z nezmanjshanim zanimanjem: »Shtiri leta nisem posvetil nikakrshne pozornosti leposlovju, in nisem prebral niti ene knjige, ki bi jo lahko imel za dobro napisano, kakor lahko presodish iz teh mojih pisem, ki niso to, kar so obichajno bila, toda kmalu bom zopet pridobil mojo staro veshchino. Ob pomisli na zasluge starih piscev zgodovine se v strahu umikam od podviga,« (Ross: bodite pozorni na to!) »toda ko premislim, kakshni so pisatelji dandanes, reshim nekaj svoje samozavesti v upanju, da bom z zares mochnim trudom vsaj nekoliko manj vreden od njih.«

... Katerikoli chlovek, ki je zhivel v tistem chasu in je bil dovolj drzen, da je svetu povedal o krutosti rimske cerkve na preprost nachin, je moral prav posebno zheleti, da ga zhivega scvrejo ...

»Pri tem,« je dejal Poggio, »so neka drobna dela, s katerimi se ukvarjam, ki me sama po sebi ne ovirajo, motech je nachin, kako se z njimi ukvarjam; potrebno je namrech, da sem pazljiv do nagibov princev, da ne bi uzhalil njihove obchutljivosti, ker so veliko bolj pripravljeni stresti svojo jezo kakor pa ponuditi odpushchanje, che je bilo karkoli neprimerno narejeno« ...

In she Ross (Book III, Chapter IV, ii):

... V tistih dneh, ko so nenehno odkrivali toliko vrednih del, pripisanih starim, so nasploshno povsod verjeli (cheprav, kakor sem bil pokazal, bedasto), da lahko vsako antichno delo in tako tudi izgubljene Tacitove Historiae, najdejo v nekem temnem kotu Evrope, v neki barbarski dezheli, kot je Nemchija, Madzharska ali Cheshka ...

... Bracciolini je dejal: »Che bom shel na Madzharsko, se bom pretvarjal, kakor da prihajam iz Anglije«; namen je bil, da ne bi nihche vedel, kje je bil najden rokopis, znamenit za samostan Benediktincev, ki je bil ustanovljen na bregovih Fulde ...

Zakaj naj bi se pretvarjal, che je zhe imel rokopis? Nihche ga ne bi mogel znova najti – razen, seveda, che bi bil spet izgubljen ali pa zato, ker rokopis nikdar sploh ni bil tam (v Fuldi) in bi to tako postalo ochitno ...

... Dogodek, zaradi katerega je Bracciolini izbral ta v Nemchiji najbolj znani samostan, kjer naj bi bil izdelan ponaredek, je bil ta, da se je seznanil z nekim chlanom tega samostana ... Iz neznanih razlogov je bil ta menih nekaj dolzhan Braccioliniju, ki je sklenil, da bo ta sveti mozh sredstvo, po katerem bo ponaredek spravljen v obtok. Menih je bil primeren za zadevno nalogo; bil je v zadregi in neuk, predvsem pa je bil neumen ...

Temu telebanskem menihu je dal dolg seznam knjig, ki naj bi jih poiskal na policah knjizhnice samostana v Fuldi, vkljuchno z deli Tacita; in ker je hotel imeti kopije teh del v najstarejshi pisavi, ki bi jo mogli najti, je narochil menihu, naj mu da popoln opis dolochenih knjig, ki jih je previdno postavil v seznam; te knjige so bile zelo shtevilne, tako menih verjetno ni mogel slutiti, da je knjiga, ki je bila posebej zazhelena, Tacit v najstarejshih chrkah, ki jih je bilo mozhno najti.

Kako je Poggio vedel, katere knjige bi lahko nashli ali da morajo biti v Fuldi? Zakaj jih ni sam kopiral, kupil ali pa ukradel, che je obiskal Fuldo? No, pri Krebsu zvemo, da naj bi se menih imenoval Grebenstein in da je bil pravzaprav iz samostana v Hersfeldu ... Zanimivo, da vechina tistih, ki omenjajo ta pisma (tudi Ross), ponavljajo tudi Poggiovo trditev, da je bil ta njegov menih neumen; seveda neumen, ker je bil Poggio jezen, da z njim ni uspel dosechi tega, kar je hotel.

Ta navodila je (Poggio) dal maja 1427; in ker se je pri tej zadevi uprl previdnosti in modrosti, je malo pred koncem poletja tega leta pricurljalo na dan nekaj, kar je grozilo, da bo razkrilo prevaro: razshirile so se govorice o tem, kaj se je dogajalo med Niccolijem in Bracciolinijem, ki so prvega zelo razburile; toda pomiril ga je njegov bolj predrzni prijatelj in mu je zagotovil, da »ko pride Tacit, bo to obdrzhal v tajnosti; tudi s kom in kako je bil pridobljen; saj mu je znano vse potekajoche opravljanje, toda che pride, se mu ni treba bati, ker njemu ne bo ushla niti beseda.«

Menih bi bil res neumen, che ne bi opazil, da lahko sam proda rokopise komurkoli, ne zgolj Poggiu, saj je potreboval denar. Dejansko rokopisov sploh ni imel niti jih ni mogel dobiti – najbolj iskani rokopisi preprosto niso obstajali, vsaj ne v Fuldi. Neumen bi bil tudi, che ne bi opazil, da je z rokopisi povezan nekak dvomljiv posel (dejansko je shlo prav za to), za katerega bi bil lahko odgovoren. Ross in Hochart trdita, da bi menih mogel podtakniti rokopise, ki jih je napisal Poggio. Te bi menih lahko poskushal prodati komu drugemu in to bi bilo zelo neugodno za Poggia, toda Poggio ni bil tako nespameten, da bi to tvegal. Zelo verjetno je le hotel napraviti vtis, da so rokopisi izvirni ter da so iz Fulde; to naj bi dokazovala dolga pogajanja in menihovo potrdilo. Che je bilo tako, je menih verjetno zahteval preveliko vsoto, posel je propadel in rokopisi so ostali v Poggiovem predalu. Tudi govorice naj bi prispevale svoje ...

Pisma Niccoloju Niccoliju dokazujejo, da je bil seznanjen s Poggiovimi »dejanji«; zato navajanje teh pisem z namenom prikazati, kako je Poggio drzhal Niccoloja na dolgem povodcu, ter naposled zadevo skleniti z izjavo, da je Tacit v Nemchiji »tacit« kot dokaz za obstoj Tacitovih del v Fuldi – vse to preprosto ne drzhi, kajti Poggio je hotel le utishati govorice ... Tacitovih del niso mogli najti v Nemchiji, ker jih tam sploh ni bilo.

O teh pismih vech v spodnji kopiji spletne strani.[32]

(Ross, Book III, Chapter II, vii)

Ross je menil, da nam je Poggio »prikazal brezprimerno krutost rimske cerkve s tigrovsko krvozheljnostjo Tiberija in Nerona v Analih ...

Ross ni bil sam v tej oceni, she drugi so sprejeli to razlago. Danes, che zanemarimo velike vsote denarja, ki so jih plachali za lazhne klasichne rokopise in ki so bile glavni razlog za »izdelavo« rokopisov, lahko preprosto ugotovimo:

To ni bilo ponarejanje – bila je le izdaja pod psevdonimom, ker je klasichno ime zagotavljalo, da bodo dela brali in da je avtor zashchiten pred mozhnim pregonom.

Celo zgolj ta kratek pregled razlogov, po katerih bi Poggia lahko obtozhili »ponarejanja« ter da je dejansko on sam avtor teh odlichnih leposlovnih del, podaja trdno osnovo, da se sum nagiba v verjetno dejstvo.

Toda Germanija pravzaprav ni bila iste »barve« – ni bila preprosta kritika sodobnega zhivljenja v Italiji, prenesena v rimske chase, temvech je imela in she vedno ima, kakor smo tukaj zhe omenili, dejansko mednarodno politichno razsezhnost.

 

 

 

ROSSOVE SPLOSHNE RAZLAGE

Zelo lahko je imeti »Tacitovo« Germanijo za izvirno – in ravno tako za ponaredek. Pravzaprav je veliko tezhje, praktichno nemogoche, dokazati njeno izvirnost, kot pa dokazati, da je ponaredek. Morda je to she eden od dodatnih razlogov, da je bilo hote prezrto vsako glede tega kritichno delo.

Germanijo naj bi »odkril« Poggio z rokopisoma Dialogues in Agricola v Fuldi, toda prinesel od tam in »reshil« naj bi jo Enoch iz Ascolija (Enoch d'Ascoli), kot to na sploshno trdijo (tudi Krebs).

J.W. Ross [16] je dejansko dokazal, da so Tacitovi Anali ponaredek. Kot je bilo tukaj zhe recheno, je obtozhil Poggia kot krivca ponaredbe.

Pravzaprav ne maram oznake »ponaredek«, vendar jo bom obdrzhal.

V skladu s Hochartom [17] so poleg Analov ponarejene tudi Historiae, in che je tako, to velja she za ostala Tacitova dela, torej za Germanijo, Dialoge in Agricolo. Za slednjo pripoved zhe trdijo, da ni skladna z arheoloshkimi najdbami.

Naj navedem le del stavka iz predavanja Birgitte Hoffmann Archaeology versus Tacitus' Agricola [33]:

... kaj je narobe z besedilom? Ali Tacit resnichno lazhe?

In nekje pozneje:

In mogoche bi se morali spomniti, da je rimski pisatelj Tertullian napisal okoli sto let po zakljuchku Agricole:

Cornelius Tacitus, seveda, ki je, po resnici, najbolj zgovoren v lazhi.

Sam Tertullian, she posebno pa njegovi spisi so tudi zelo sumljivi, toda tu se soochimo z istimi problemi, ki nasploh zadevajo klasiko, ter z dodatkom mochno chustvene verske pristranosti ... In zakaj Tertulliana ne navajajo kot dokaz za izvirnost Tacitovih del?

Morda je malce naporno prebirati Rossa ali Hocharta – zelo sta zgovorna, njuni stavki so zelo dolgi, obrazlozhitve nadvse shiroke, toda tak je bil nachin pisanja v njunu dobi. Poskushal bom skrajshati Rossovo besedilo, toda obdrzhati jedro pripovedi, ne da bi izgubil njegov nachin izrazhanja.

Zgoraj sem, kar zadeva Poggia, obshirno navedel in uporabil Rossove posebne razlage in opombe, tukaj pa bom predstavil njegove najbolj sploshne razloge.

Navajam le dele, ki so razumljivi po zdravem razumu in za katere bralec ne potrebuje nikakrshnega posebnega znanja, da bi jih razumel. Po mojem mnenju zadostujejo kot dokaz, da dela, ki naj bi bila Tacitova, niso izvirno starorimski spisi.

[16] Ross, Book I, Chapter I, i:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot parsi priklanjajo v chashchenju.

Prejshnji rodovi so ga prebirali s sposhtovanjem in obchudovanjem: kot enega najvechjih uchiteljev zgodovine; tako ga moramo prebirati she naprej. Toda kljub temu, da niti hvala niti graja ne moreta povechati ali zmanjshati njegovega slovesa, resnica in pravica klicheta trezno raziskavo narave in znachaja del, ki kazhejo tolikshno razliko v sestavi in taka nesoglasja glede raznih zadev kot Historiae in Annales ...

[16] Ross, Book I, Chapter II, i:

V zachetku raziskave bom izhajal iz domneve, da gre za ponaredek iz petnajstega stoletja; pri tem mi je podlaga za to domnevo dejstvo, da je to bila doba, ko so bili odkriti izvirni rokopisi, ki so vsebovali to delo, a obstoja teh rokopisov ne moremo slediti dlje kot do tega stoletja; to je bila doba prevarantov (in to je neizmerno vazhna posledica pri raziskavi tega spisa), doba tako velike lahkovernosti glede prevar, da so ljudje brez zadostnih dokazov ali zgolj z rahlimi dokazi ali pa brez vsakih dokazov verjeli vse, kar jim je bilo podtaknjeno; takrat je bil pohlep tako velik, da so se ljudje voljno odrekli ugledu, ki je spremljevalec najvechjih dosezhkov duha. Vzemimo na primer plemenito tiskarsko umetnost: na njeno iznajdbo bi bil vsak pameten chlovek po pravici ponosen ... Toda kdo je resnichni iznajditelj tiska? Iz katere dezhele izvira? Je to Holandija s Costerjem iz Haarlema? Je to Nemchija z Mentelom, plemenitashem iz Strasbourga? Je to Guttenberg, zlatar iz Mainza? ...

[16] Ross, Book I,Chapter II, ii:

... Velika je bila skushnjava ponarejati leposlovje, posebno dela glavnih pisateljev antike, na rachun papezhev, ki so se trudili pozhiviti pouk in so zato dajali denarne nagrade in odpustke tistim, ki bi nashli rokopisne kopije katerega koli avtorja od starih Grkov ali Rimljanov. Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji, z vseh mogochih strani: iz knjizhnic samostanov, tako neznanih kot slavnih; iz najbolj zakotnih mest – z dna izchrpanih vodnjakov, od polzhev umazani, kot je to Historia Velleja Patercula; ali pa s podstreshij, kjer so bili prekriti s pajchevinami in prahom, kot npr. Catullove pesmi. Vsako delo, che je le bilo videti, kot da je zelo staro, so pri pregledu spoznali za staroklasichno; in ni bilo nobenega dvoma o njegovi izvirnosti, cheprav je bilo poleg starinskega videza tudi she v nepopolni obliki.

Ne poznamo preteklosti zadnjih shestih nepopolnih knjig Analov – najmanj do sedaj; cheprav jo bom podal ob koncu te raziskave; ...

Pravzaprav ni vazhno, ali je Ross res nashel pravega ponarejevalca v Poggiu Braccoliniju. Vazhen je njegov nachin analize, da bi dokazal ponaredek v ustreznem zgodovinskem okviru.

Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji ... Nicolò Niccoli, Poggiov prijatelj vse zhivljenje in strasten zbiralec starih rokopisov, jih je sam imel priblizhno 800. Najbogatejshe knjizhnice samostanov so verjetno imele okrog 1000 rokopisov. Tolikshno kolichino je lahko izkushen lovec na rokopise pregledal v nekaj dneh. Tako je dejansko nemogoche, da ne bi bili nekateri rokopisi opazheni zhe pri prvem obisku ... Zato so ti lovci navajali najbolj zakotna mesta kot najdishcha pozabljenih rokopisov, kjer naj bi ti bili chakali na svoje ponovno odkritje.

Corpora lente augescent cito extinguuntur.

Telesa rastejo pochasi in umirajo hitro. (Tacit)

In ne le telesa – tudi rokopisi!

Ta mesta so bila dejansko najmanj verjetna kot najdishcha. Zhe sama izdelava pergamenta iz zhivalske kozhe je bila temu primerno draga, potem pa she chas, porabljen za pisanje ali prepis besedila – naposled pa vse to nekam zavrechi in pozabiti ... Na kakshno mesto, kjer rokopis ne bi prezhivel niti nekaj let; vlaga, plesen, mishi, prah, toplota, zhuzhelke – in tako naj bi pozabljen pochival najmanj stoletje ali vech. Pergament, che je bil she vedno za uporabo, so obichajno ochistili in popisali z novim besedilom. Od kod naj bi prishli izvirniki, da bi jih prepisali? V zakotnih samostanih, ki v dobi antichnih piscev sploh niso obstajali, naj bi kasneje nashli rokopise? Jih je kdo prinesel iz Konstantinopla? So bili skriti kje v Rimu? Mogoche so bili iz Toleda? Zakaj so bili skriti, che so jih prepisovali?

Ross nadaljuje o tem (podajam skrajshano):

[16] Ross, Book II, Chapter IV, i:

Sum postaja vse mochnejshi, kajti dejstvo je, da je bilo leposlovje starih Rimljanov popolnoma unicheno v Evropi v prvih stoletjih krshchanstva in da bi bil njihov jezik popolnoma izgubljen, che ga do Justinjanove dobe (527-565) ne bi vodilni pravniki ohranili za zagovore in spise ...

 ... zelo je vprashljivo, ali so samostani sploh kdaj resnichno ohranili v kakrshnem koli, celo najmanjshem obsegu dosezhke chloveshkega znanja ...

... Toda cheprav so dela starih Rimljanov ohranili menihi v svojih samostanskih knjizhnicah, je to bilo le do zachetka zadnje chetrtine shestega stoletja. Potem pa je prishla mrachna doba osvajanj ...

... v tem chasu je leposlovje popolnoma ugasnilo za dve polni stoletji (568-774), ko so porushili samostane in unichili knjige kakor tudi zravnali z zemljo trdnjave in opustoshili mesta ...

... do ponovnega ozhivljanja znanosti v Petrarcovi dobi kot tudi v dobi ocheta sodobne italijanske proze, Boccaccia, sredi shtirinajstega stoletja. Tako je osemsto let trajal moralni mrk vsega, kar je bilo odlichnega v chloveshkem znanju v Italiji in na celotnem zahodu Evrope ...

[16] Ross, Book II , Chapter IV, iv:

... Lahko razumemo, da so bile vredne knjige Grkov in Rimljanov ... varno in najdlje ohranjene v raznih dezhelah, in da bi jih tam prej nashli kot kjerkoli v Grchiji in Italiji; toda ker so te dezhele skoz in skoz pregledali, ni tako lahko razumeti, zakaj so bila njihova dela odkrita prav tako hitro in zlahka she v drugih, tudi v barbarskih dezhelah, vchasih celo hitreje in lazhje ...

... Ne bi minila stoletja, preden bi svet zvedel za njihov obstoj, che bi bila ta dela ostala v civiliziranih rokah, uchenjaki jih ne bi mogli izgubiti izpred ochi, redki izbranci bi posredovali kopije iz roda v rod, toda v lasti nepismenih ljudi, zhivechih v barbarskih dezhelah, bi bila popolnoma skrita pogledu; taki ljudje bi z njimi ravnali kot svinje z biseri; prezirali bi jih; ne bi jih hranili v knjizhnicah, marvech bi jih zavrgli kot neuporabno ropotijo v kleti, jame, temne luknje, umazane prehode, suhe vodnjake, odvrgli bi jih kot izmechek na smetishche ali na kup gnoja. Skoraj isto pove Bracciolini s temachnimi izrazi »v temi«, »v temnici«, »v umazani jechi«, »v bednih jechah«, »v mnogih brlogih«, kot che bi rekel na primer »da so nashli knjige, ki so jih imeli v svojih samostanih zaprte v temi in v jechah brez oken« ...

... Reshil je ugledne avtorje iz bednih jech, v katerih so bili proti svoji volji ujeti, nedostopni za uporabo (ker so bili zaprti v mnogih brlogih in gnusnih jechah)« ...

Mora nam biti jasno, da so knjige, odvrzhene na taka mesta, nashli chisto nakljuchno, ko so prishli do njih; zato je bilo takoj razumljivo, zakaj so stoletja ostale neznane svetu. Le kdo bi se spomnil iskati knjige na takih mestih?

Toda to so bila tochno tista mesta, kjer je Bracciolini s svojimi spremljevalci iskal knjige, ki jih je hotel imeti; she bolj nenavadno je, da so na takih chudnih mestih odkrivali tochno tiste knjige, ki so jih iskali. Tako je bilo na primer, ko so nashli knjige v samostanu v St. Gallnu; knjig niso nashli tam, priznava Bracciolini, kjer bi morale biti zaradi svoje odlichnosti, namrech na policah knjizhnice, marvech tam, kjer bolj pogosto ishchemo in najdemo polzhe in krastache kot pa knjige in rokopise, v neki izredno umazani temni jechi na dnu grajskega stolpa, in eno teh knjig, avtorja Quintiliana, cheprav so jo oznachili kot »zdravo in varno«, so opisali tudi kot »nasicheno z vlago in umazano z blatom«, kakor da bi jo bili posebej umazali pri odkritju ...

[16] Ross, Book II, Chapter IV, v:

... Tak nachin mishljenja, che ga sprejmemo, na shiroko odpira vrata prevari in ponarejanju;

... Kako so te knjige prishle na taka mesta? Kdo jih je prenesel iz Italije, Grchije ali iz drugega omikanega predela sveta? Kakshen uchen menih, ki je postal opat ali prior kakega samostana v Nemchiji ali na Madzharskem? Ali kakshen enako uchen duhovnik, ki so ga v davnini poslali kot shkofa, da bi pokristjanil pogane v nekih she bolj barbarskih dezhelah na severu? Zakaj naj bi uspeshni menihi, ljubitelji – dovolite – bolj oranja in zhetja kot pa branja in pisanja, ravnali s knjigami kot s smetmi, s knjigami, ki jih ocenjujejo kot brezvredne, kar zadeva njihove lastne okuse in nagnjenja? Saj so vendar vedeli, da te knjige visoko cenijo shtudirani ljudje v bolj civilizarnih krajih, in da bi bili ti uchenjaki, ki razumejo jezik, v katerem so napisane, in imajo njihovo vsebino za zelo dragoceno, pripravljeni dati v zameno zanje vsak chas ne le velike, marvech tudi velikanske vsote denarja.

To so vprashanja, na katera ne moremo zadovoljivo odgovoriti; kazhe, da jih najbolj upravichi predlog za utemeljeno domnevo, da so te knjige na debelo ponarejali; skoraj nagibamo k temu, da priznamo ochetu Hardouinu, da je imel prav, ko je izrazil svoje preprichanje, da so stari Rimljani morda resnichno napisali ne vech kot dva ali tri stare latinske klasike.

Ti »klasichni« rokopisi so pravzaprav poglavitno znamenje preporoda in zanimivo je, zakaj je do tega preporoda zares tudi prishlo.

Cerkev je na svojih zachetkih nachrtno unichevala rimsko leposlovje kot poganske pisarije. Sveto pismo naj bi bilo dovolj, che kdo chuti potrebo po branju. Vech kot sheststo let pozneje je pochasi naraslo zanimanje za rimske klasike, to pa so mnogi razlagali kot odgovor na topost in dushevno praznino morechega cerkvenega ravnanja in uchenja. Toda obstajali so tudi chlani visoke duhovshchine, ki so podpirali iskanje starega leposlovja. To so bili chasi, ko je Cerkev njej neprijetne ljudi ali pa tiste, ki jih je oznachila kot krivoverce, dajala muchiti in nato sezhgati na grmadah, da bi s tem »reshila« njihove dushe. Tako je bilo zanimanje za klasike uradno poimenovano kot zanimanje za klasichno lepoto, umetnost, morda modrost, ne pa za davna verstva.

Toda mislim, da je bilo vse to le posledica dejstva, da je Cerkev pochasi izgubljala svojo popolno oblast in moch; za tako mnenje ni potreben nikakrshen poseben dokaz. Za ljudi, ki so se imeli za naslednike velikega Rimskega imperija, je bila vrednost klasichne umetnosti in zgodovine potrditev za njihovo zahtevo po vodilni politichni vlogi v svojem chasu. Med na novo nastajajochimi silami v Evropi je papeshtvo poskushalo zadrzhati ali pa podpreti svojo premoch nad vsako posvetno oblastjo. Polozhaj je bil podoben tistemu, kot je bil kasneje ob primeru Germanije. Shlo je za povzdigovanje »slavne« preteklosti, da bi vzbudili in ponovno utrdili oslabljeno samosposhtovanje, da bi drugim spet pokazali lastno premoch. Tekma med domachimi voditelji in bogatimi meshchani, kdo bo imel vech boljshih in bolj znanih rokopisov, je bila prav »en vogue« in vsekakor vprashanje ugleda ( ... pripravljeni dati v zameno zanje vsak chas ne le velike, marvech velikanske vsote denarja) ter je ustrezala resnichno iskrenim obchudovalcem in iskalcem klasichnih starin.

 

 

 

POGGIO IN AENEA

... Exit Poggio ... Enter Aenea Silvio Piccolomini ...

S temi besedami se je Krebs »razbremenil« bremena, da naj bi bil »dobil« Germanijo od hersfeldskega meniha Poggia, in je hkrati »obremenil« Piccolominija, poznejshega papezha Pija II., z nadaljnjo usodo Germanije.

Piccolomini je nekako dobil Germanijo, ki naj bi jo, recheno po Krebsu in drugih, v Fuldi nashel Enoch iz Ascolija. Toda zelo verjetno rokopis Germanije ni bil nikoli v Fuldi ...

Krebs pravi, naj bi Poggiov sin Jacopo »podal dokaz«, da njegov oche dejansko ni nashel Germanije. Kakshen dokaz? Je Jacopovo pismo dovolj in kako? Che je sploh vedel za Germanijo, gotovo ni bil toliko neumen, da bi ogrozhal svojo dedishchino ...

Dejstvo je, da sta se Poggio in Aenea Silvio Bartholomeo, imenovan Piccolomini, osebno poznala.

Mozhno je, da je bil mladi Piccolomini tedaj, ko je bil uchenec Filelfa, enega najbolj znanih firentinskih humanistov, zhe seznanjen s Poggiom. Piccolominijevo pismo Giovanniju Aurispi iz leta 1431 pricha o njegovih poznanstvih s humanisti ([34] str. 23).

V nasprotnem primeru je bil mladi Piccolomini, ko je leta 1431 prevzel polozhaj tajnika shkofa Domenica Capranica in ga je spremljal na baselski koncil (1431-1439), komajda znan Poggiu.

Piccolomini je bil do leta 1435 vechinoma v Baslu. Takrat je bil Poggio prav tako v Baslu, namrech kot tajnik papezha Evgenija IV., ki ga je nato tudi spremljal v Firenco. Toda za Poggia kot papezhevega tajnika je zagotovo vedel mladi Piccolomini. Oba sta se zanimala za podobne humanistichne ideje in Poggio napredujochega Piccolominija kasneje zagotovo ni prezrl, she zlasti ne zaradi Piccolominijevih zhalilnih pisem proti papezhu Evgeniju IV. Leta 1435 je kardinal Albergati, poslanec Evgenija IV. na koncilu, poslal Piccolominija s tajno nalogo na Shkotsko. Poggio je bival na Angleshkem med leti 1418-1423, pa so se verjetno tudi z njim posvetovali o Piccolominijevi nalogi.

Po vrnitvi iz Shkotske se je Piccolomini pridruzhil protipapezhu Feliksu V. in je tako postal nasprotnik papezha Evgenija IV. Ko je protipapezh Feliks V. odstopil, se je Piccolomini verjetno potuhnil in je odshel, da bi se izognil morebitnim »posledicam«, v Strasbourg, nato pa na Dunaj na dvor cesarja Friderika III. Habsburzhana, pri katerem je bil nato pisar.

Che Poggio ni zhe prej poznal Piccolominija, je zvedel zanj kot za nasprotnika, ki ga je moral resno uposhtevati.

Sodech po Poggiovem sramotilnem pismu zoper protipapezha Feliksa V., je Piccolomini kot pristash tega protipapezha ([28] Shepherd, str. 407) pripadal ljudem, opisanim takole:

... Komu ni znan znachaj te buchne tolpe najbolj razuzdanih mozh? Kdo ne pozna te vrste ljudi, kako izprijeni, kako razpushcheni, kako pokvarjeni so bili zbrani v zlonamerni greznici? Odpadniki, preshushtniki, skrunilci, ubezhniki, ljudje obtozheni najbolj sramotnih zlochinov, bogokletniki, uporniki proti Bogu in proti svojim predstojnikom ...

Piccolomini je nedvomno prebral to zhaljivko; kot porochajo zgodovinarji, je v odgovor napisal tudi svojo protizhaljivko. Vprashanje pa je, ali je sploh kdaj zares pozabil vsebino zhaljivke.

Poggio in Piccolomini sta se gotovo spet srechala leta 1445, ko se je slednji vrnil v Rim, zashchiten z »diplomatsko imuniteto«, in se je opravichil papezhu Evgeniju IV.; »priznal« je, da je bil zapeljan na krivo pot, k lazhni resnici, mlad, neizkushen, ko je sledil slabim zgledom, in papezh mu je odpustil. Nato je Piccolomini odshel kot papezhev pogajalec v Nemchijo.

Papezha ustolichijo kot »Ocheta kraljev in princev, vladarja sveta«, zato se je Piccolominiju splachal »razvoj« iz Savla v Pavla, da je spoznal »Resnico in Pravo pot z Bozhjo pomochjo« ter se tudi ponizhno skesal za pretekle grehe.

Njegove naslednje stopnice v cerkveni hierarhiji so bile shkof, kardinal in nazadnje papezh. Vechina njegovih zhivljenjepiscev, posebej nemshkih, je polna hvale zanj, zlasti glede njegove pobozhne spreobrnitve ...

... Konchno je tishino prekinil Roderigo Borgia: »Glasujem za kardinala iz Siene,« je dejal ...

... kardinali so mu sledili in Piccolomini je bil leta 1458 izvoljen za papezha kot Pij II. ([35] str. 243).

Piccolomini v Bulla retractationis leta 1463 – Poggio je bil tedaj zhe mrtev – pravi takole ([36] str. 4):

... v neznanju ... v zmoti ... preklicujem ... zavrzite Aenea, sprejmite Pija (Aeneam rejicite, Pium recipite) ...

Tako je Piccolomini uradno priznal svoje nekdanje zmote, popolnoma skesan, toda z novim zharom, vse z namenom, da bi se izognil izgubi lastne veljave zaradi svojih prejshnjih dejanj.

Med drugim si je prisluzhil celó slavilno pesnitev [36a].

Piccolomini je bil zelo chastihlepen in tudi nevaren chlovek – oportunist in konformist. Dovolj razlogov torej, da je bil Poggio z njim zelo previden in spravljiv. Piccolomini je Poggia je oznachil kot »auri cupidissimo« ([37] Walser, str.199), tj. »zlatu najbolj privrzheni«.

Sicer pa je bila Poggiova usoda nekoliko podobna Piccolominijevi. Poggio je bil v chasu koncila v Konstanci v sluzhbi papezha Janeza XXIII. (po nekaterih virih XXII.). Po papezhevem odstopu je ostal nekako zvest svojemu staremu »shefu«, toda vseeno je poskushal dobiti sluzhbo pri novem papezhu. Ni mu uspelo, pa je sprejel sluzhbo pri kardinalu Beaufortu v Angliji; pravzaprav se je tako tudi potuhnil, dalech od Rima, da bi se izognil morebitnim tezhavam. Tako Poggio kot Piccolomini sta si zelo prizadevala, da bi premagala revshchino in da bi si pridobila visoke polozhaje.

Sodech po pismih, ki sta si jih izmenjala, sta bila drug do drugega prijazna; che pa sta bila prijatelja, verjetno nista gojila tesnejshega prijateljstva ([37] Walser, str. 297). Poggio je Piccolominiju ob izvolitvi za papezha Pija II. napisal chestitko, izjemno glede na tedaj obichajno prijaznost: Sanctissimo ac beatissimo domino nostro pape Pio.

Poggio se je pach zhe zdavnaj nauchil, komu, kdaj in koliko se mora prikloniti. Gotovo mu je bilo tudi znano Piccolominijevo posebno zanimanje za Tevtonce. Zelo verjetno je Piccolominiju posredoval tekst Germanije; kdaj je to bilo, lahko le ugibamo, toda moralo je biti prej, preden je Piccolomini napisal tista pisma, pri Nemcih tako chashchena, shkofu v Meinzu, pravzaprav njegovemu tajniku Martinu Mayerju (1458) [38].

Kaj naj bi bil Poggiov razlog za izrochitev Germanije? Je bil kot »auri cupidissimo« bogato poplachan? Mogoche je upal, da bo s tem ohranil svoj dober odnos z vatikansko kurijo: Piccolominijev vpliv je rasel, Poggio pa je bil dovolj izkushen, da je lahko predvideval njegov nadaljnji vzpon. Po smrti papezha Nikolaja V. je Poggio zapustil svoj urad v Vatikanu in prevzel sluzhbo firentinskega kanclerja (1453). Kasneje (1456) se je zhelel vrniti v Vatikan; v tem chasu pa je bil v Vatikanu njegov najbolj gorechi nasprotnik Lorenzo Valla, ki je veljal za »strogega slovnicharja« in ki je grajal Poggiov stil pisanja. Poggio je tudi vedel, da je bil Valla nekoch obtozhen krivoverstva, ker je razkrinkal Kristusovo pismo Abgariju kot ponaredek. Za Poggia je bil Valla nedvomno nevaren chlovek. Piccolomini bi bil za Poggia zelo dobrodoshel kot njegov zaveznik v Vatikanu.

Kot rokopis sumljivega izvora Germanija ni bila primerna, da bi jo Poggio na vse strani ponujal kupcem; za domache Italijane verjetno sploh ni bila zanimiva. Nasprotno pa velja za Piccolominija, ki je verjetno poznal njeno poreklo; morda je kaj »popravil« ali »dodal« rokopisu ali pa je celo prosil Poggia, da to naredi – vse v interesu lastnih politichnih namenov. Taka domneva je mozhna, ker naj bi Piccolomini »odkril« Jordanesov (Jordanes, Jordanis, Jornandis) spis Getica, v katerem je referenca k Analom nekega Cornelija ([27] Europa, str. 180, knjiga 29, 96).

Ross o tem pishe ([16] Book I, Chapter I, ii):

Na sploshno domnevajo, da Jornandes, chigar dela so tako vredna zaradi v njih podane zgodovine petega in shestega stoletja nashe dobe, pravzaprav govori o Tacitu, ko v drugem poglavju svoje zgodovine Gotov govori o nekem »Corneliju kot avtorju Analov« – ti so bili brez naslova vse do leta 1533, ko je Beat Rhenan prvi dal tem knjigam ime Anali. In dalje, le kako bi mogel Jornandes, ki je zhivel v shestem stoletju, kaj vedeti o kakrshnih koli Tacitovih spisih z imenom Anali, ko pa jih s tem naslovom niso oznachevali vse do shestnajstega stoletja?

Silvio Aenea Piccolomini je bil tudi humanist z leposlovno izobrazbo. Na dvoru nemshkega cesarja Friderika III. so ga okronali s krono »vechno zelenih lovorjevih listov«, namenjeno pesnikom ([34] Ady, str. 73); torej je bil brez dvoma sposoben »popraviti« Jordanesa s kakshnim vstavkom. Zagotovo je bil oche dveh, domnevno (po govoricah) pa celo dvanajstih otrok; pisal je erotichna (vchasih oznachena kot pornografska) besedila, njegov roman Pripoved o dveh ljubimcih je bil do srede 20. stoletja prepovedano branje v katolishkih deklishkih ustanovah, mogoche to velja she danes.

V svojem delu, pozneje imenovanem De Europa [27], Piccolomini redkokdaj graja mogochnike, njihove vojne, umore, ropanja, plenitve in posilstva, marvech jih v glavnem oznachuje kot modre, plemenite, vzgojene in dobre kristjane. Posebno so mu pri srcu nemshki plemenichi, ni maral Francozov in tudi ne slovanskih narodov, ki jih je oznachil kot zelo divje, najbolj pa je obsojal »divje« Shvicarje, ki naj bi jih z njegovega vidika prekashali morda le Turki.

Njegova politichna zvijachnost kakor tudi dvosmiselnost med intimno in uradno privrzhenostjo kazheta veliko razliko, pridobljeno na podlagi osebnih izkushenj, saj se je vechinoma moral prikljanjati, in to ne le veljakom, kot je najbolje oznachila Cecilia M. Ady ([34] str. 109):

... bila je simpatija, s katero se je srechal pri ljudeh, ki niso bili Tevtonci ...

Tako je oznacheval svoje izobrazhene znance, vechinoma Slovane in Madzhare (ne velja za Tevtonce), s katerimi je imel zelo slabe izkushnje na Bavarskem; o tem porocha v svojih pismih, kot kazhejo naslednji citati ([35] Boulting, str. 117):

... nich ni hujshega od vrochichnega taborishcha, kot je to princhev dvor. Zavist, ljubosumje, obrekovanje, mrzkost, sovrashtvo, sramotenje, zhalitve in nenehno muchenje so tam doma ... Ne moresh prijetno pljuniti (pri kosilu), marvech morash umazati sosedova oblachila ...

Dunaj je opisal takole:

... Shtudentje se predajajo zabavam, so pogoltnezhi in pijanci, ponochi postopajo po ulicah in napadajo meshchane, njihovi mozhgani so polni lahkih zhensk ...

... Neustadt je mesto menihov in Zhidov ... na Shtajerskem, Koroshkem in Kranjskem zhivijo barbari ... ([35] Boulting, str. 119)

V omenjenih dezhelah je imel shkofovski polozhaj; to so slovenske dezhele, kjer celjskih grofov in knezov ni maral, bili so med redkimi mogochniki, ki jih je v spisih grajal.

O Leipzigu je zapisal:

 ...Tam je navada, da druzhba Saksoncev daje chastno mesto tistim, ki najvech zhlampajo, in to razvedrilo imenujejo – pijanska tekma.

Te vrstice zvenijo kot obrekovanje, toda podobno pravi tudi Krebs v svoji knjigi Negotatio Germanie ([39] str. 20) z naslednjim zapletenim stavkom:

Enea Silvios und seiner oratio fördert signifikante Differenzen zutage; und wieder anders ist das Bild Deutschlands in Enea Silvios Briefen an seine zumeist italienischen Korrespondenten. Aus ihrem jeweiligen Kontext gelöst und zum Deutschlandbild des Autors hypostasiert, widersprechen die Bilder einander derart, daß der Versuch einer verbindlichen Aussage über das Deutschlandbild Enea Silvios schlechterdings scheitern muß; jedoch innerhalb ihres argumentativen Kontextes machen diese Bilder Sinn, weil sie

als Argument das jeweilige Beweisziel zu erreichen helfen.

Krebs ugotavlja, da sama sebi nasprotujocha podoba Nemchije Piccolominiju pomeni sredstvo, da dosezhe svoj namen v danih okolishchinah; pravzaprav gre za svojevrsten makiavelizem pred Machiavellijem.

Piccolomini v De Europa omenja legendo, da so Franki potomci plemenitih Trojancev, na drugem mestu pravi, da so potomci Skitov ([27] str. 226), Saksonci pa potomci pogumnih Makedoncev. To omenjam, da bi opozoril na Piccolominijevo tezo o t. i. »selitvi narodov«, zlasti slovanskih ([27] knjige 16-21), ker je to ena od osnovnih postavk nemshkih zgodovinarjev. Piccolomini sicer tudi navaja, da so »divji« Shvicarji iz trupel svojih sovrazhnikov delali klopi in mize za pojedine, ko so zhrli njihova srca (enako menda danes pochnejo sirski uporniki z Assadovimi vojaki).

Piccolomini ne omenja spisa Translatio sancti Alexandri [9], porochila o pokristjanjevanju Saksoncev, kjer je opisan prenos relikvije (trupla sv. Aleksandra iz Rima v Spodnjo Saksonijo v 9. stol.), ki je bila darilo papezha Leona nemshkemu cesarju Lotharju. Porocha pa o krvavechih hostijah (o Saksoncih, [27] knjiga 32, 113, str.197).

V De Europi ([27] str. 58, knjiga 1, 4) je ena redkih graj Nemcev, ko Piccolomini skoraj opravichuje Madzhare za pokol nemshkih trgovcev:

... Za panonske narode ni nich bolj neprijetno kot trgovati z Nemci, ki izvlechejo vse zlato iz dezhele ...

V nobenem odlomku v tej knjigi ni bolje opisal svojega (uradnega) prijateljskega odnosa z Nemci kot tam, kjer obchuduje grofa Albrechta, s katerim sta se osebno poznala. Citiram v nemshchini, ker ne zmorem slovenskega prevoda v stilu tako izvirnega prijateljskega navdushenja, kot ga kazhe nemshki prevod, kaj shele latinski izvirnik ([27] str. 232, knjiga 39, 138, ff):

...

In dieser Provinz hatte Friedrich, Markgraf von Brandenburg ... vier Söhne: Johannes, Friedrich, Albrecht und den anderen Friedrich ...

... Albrecht zog fast alle Fürsten Deutschlands auf seine Seite, als er Nürnberger angriff; die Städte schickten den Nürnbergern Hilfe. Es war ein schwerer und grausamer Krieg, in dem so mächtige Gegner zwei Jahre lang mit erbittertem Hass stritten. Sie sollen neun Schlachten geschlagen haben, acht davon vollendete Albrecht als Sieger, nur in einer unterlag er als Besiegter und war erst mit dem Frieden einverstanden, nachdem er die Äcker beraubt, die Gehöfte zerrüttet, das Vieh weggetrieben, die Landbewohner getötet hatte und Proviant und Geld den Streitenden fehlten. Dann wurde auch über den Frieden gesprochen, und zwar nach dem Willen Albrechts. Dieser Albrecht nahm, wie sie sagen, von Kindesbeinen an dazu erzogen, in Waffen an mehr Schlachten teil, als andere Herzogs seines alters von Schlachten gesehen oder gelesen hatten. Er führte Krieg in Polen, er kämpfte in Schlesien, er schlug in Preussen Lager auf, er warf seine Feinde in Böhmen nieder, er machte Feldzüge nach Österreich, er holte sich Beute aus Ungarn, kein Winkel auf dem Boden Deutschlands, den er nicht bewaffnet betreten hatte; er führte unzählige Kriege an, er vernichtete die wildesten Feinde, er eroberte die bestbefestigten Städte. Bei Zusammenstossen fing er als Erster den Kampf an, als Sieger kam er als Letzter aus der Schlacht; beim erobern von Städten erstieg er oft als Erster die Mauer; von zahlreichen Nachbarn zu Duellen aufgefordert, lehnte er niemals ab, und immer warf er den Feind nieder. Bei kriegerischen Spielen, bei denen man sich mit der Lanze misst, wurde er als der Einzige von allen ermittelt, der niemals von Pferd geworfen wurde und der alle, die gegen ihn los rannten, abwarf. Aus Turnieren ging er immer als Sieger hervor. Siebzehn Mal eilte er, allein bedeckt mit Schild und Helm, im Übrigen nackt (wie es bei den Deutschen eine besondere Art des Duells ist), gegen seine auf gleiche Weise bewaffneten Gegner zu, mit scharfer Lanze, wobei er keinen Schaden erlitt, währen er selbst die Gegner immer vom Pferd werfen konnte. Wegen dieser Taten wurde er nicht zu Unrecht der »deutsche Achill« genannt, an dem nicht nur die Kriegskünste und die Tugenden eines Feldherrn mit einziger Anmut strahlten, sondern auch der Adel seiner Herkunft. Der hohe Wuchs und die Schönheit seines Körpers, die Grösse seiner Kräfte und seine beredte Sprache machten ihn bewundernswert und fast göttlich.

...

Skratka, Albrecht je pristal na premirje shele, ko je izropal polja, porushil kmetije, odpeljal zhivino, pobil vse kmete ...

 ... Vojeval je na Poljskem, boril se je v Shleziji, taboril v Prusiji, premagal svoje nasprotnike na Cheshkem, opravil pohode na Avstrijskem, plenil po Madzharskem, ni ga kota na nemshkih tleh, kjer ni nastopil z orozhjem, vodil je neshtete vojne, unichil je najbolj divje sovrazhnike, osvojil je najbolj utrjena mesta. Prvi je shel v boj, zadnji se je vrachal iz bitk ...

 ... Sedemnajstkrat se je vrnil iz dvoboja, v katerem se je bojeval gol na konju in le s chelado, shchitom in kopjem, kot zmagovalec, neranjen ... in so ga zato imenovali »nemshki Ahil« ...

 ... niso z milino blestele zgolj njegova bojna umetnost in vrline voskovodje, temvech tudi plemenitost njegovega rodu. Njegova visoka rast in lepota njegovega telesa, njegova velika moch in njegova zgovorna beseda so bile obchudovanja vredne in so ga naredile skoraj bozhanskega ...

Ena nemshkih narodnih svetinj je Albrechtov mech, imenovan »Das Kurbrandenburgische Schwert«, ki mu ga je podaril Silvio Piccolomini alias papezh Pij II. z besedami:

Vzemi ta sveti mech kot darilo od Boga, z njegovo pomochjo bosh zmogel pokonchati svoje sovrazhnike. Pius Pontifex.

Je Piccolomini zares obchudoval Albrechta? Kot papezh mu je dal oznako »skoraj bozhanski« in lahko bi rekli, da je s tem odkril globoko bolechino svoje dushe, kajti sam je bil »der Giftzwerg« (strupeni pritlikavec), kot v nemshko govorechih dezhelah zmerjajo chastihlepnezhe majhne postave, in cheprav je bil nekoch na dvoru okronan za kralja pesnikov, je bil na istem dvoru cenjen manj kot tisti, ki je kidal gnoj v stajah.

Mogoche pa se je le prilizoval Albrechtu. Kot sposoben in izkushen politik makiavelistichnega kova je poskushal Albrechta pregovoriti za boj proti Turkom. Da bi zdruzhil evropske sile v boju proti Turkom, je bila Piccolominijeva zadnja velika zhelja, s katero je umrl, ne da bi jo uresnichil.

Papezh Pij II. o Albrechtu tudi: » ... Veseli me, da se nashe stoletje ponasha s tako velikim mozhem ...«

O Ericu iz Stettina (ali kar je Piccolomini slishal o njem [40]):

... Bil je lep mozh z zlatimi lasmi, precej velikimi ochmi, svetlega obraza in dolgega belega vratu. Oblachil se je nevsiljivo in je pokrival svoj dolgi vrat z lanenim shalom, toda pritrjenim z zlato zaponko. Sam in brez vsake pomochi je lahko skochil na konja, ne da bi se dotaknil ostrog. Vsaka zhenska, ki ga je videla, še posebno pa cesarica (Barbara Celjska), je bila razvneta od pozhelenja.

Eric je bil kakor Albrecht izjemen zgled plemenitega germanskega bojevnika; morda kje obstaja tudi njegov opis kot svetlolasega, modrookega velikana ...

Toda navedeni stavki so le eden od Piccolominijevih germanofilskih opisov, ki sicer povsem ustrezajo podobi Germanov v spisu Germanija. In ta spis je javnosti prvi predstavil javnosti prav Piccolomini. Je tudi on »ochetoval« nekaj vsebine v besedilu Germanije?

Na nemshkem govornem podrochju je bil Piccolomini vedno v najvishjih chasteh. Tudi dandanes zavzema tam edinstven polozhaj kot oche »der Europäischen Gedanke«, se pravi t. i. evropske misli ali pojma Evrope, ki jo je hotel zdruzhiti v boju proti Otomanom ... [41]

 

 

PREZRTI, DIE TOTGESCHWIEGENEN, REVIZIONISTI ...

Navedel bom le najbolj vidne avtorje, ki so kritichno raziskovali zgodovinske dokumente. Vsi imajo vsaj en posreden stik s problemom izvirnosti klasichnih rokopisov. Uradna znanost sicer ne uposhteva prispevkov teh avtorjev k zadevni problematiki.

Isaac Newton (1642-1727) je bil eden prvih, che zhe ne sploh prvi, ki bi ga danes lahko oznachili kot revizionista, mogoche celo kot »teoretika zarot«, ker je poskusil kritièno pregledati ali revidirati uradno kronologijo svetovne zgodovine, ki je slonela na Scaligerjevem delu Dissertatio de crucifixione Domini iz leta 1583 (Joseph Justus Scaliger, niz. zgod., 16. st.). Newton se je zelo dobro izkazal: njegovo delo o kronologiji so namrech oznachili kot okultno shtudijo in jo bolj ali manj dobrohotno zavrgli. To njegovo delo je le posredno povezano s problemom klasichnih rokopisov. Tedaj je bil she prezgodnji chas za resne raziskave ...

Newtonov sodobnik je bil Jean Hardouin (1646 – 1729) [42], francoski klasicist, omenjen z negativnim prizvokom tudi v Wikipediji kot »tvorec razlichnih paradoksalnih teorij ... najbolj znachilna je ... da so z izjemo del Homerja, Herodota in Cicera vsi klasiki Grchije in Rima nepristni, ker so jih naredili menihi v 13. stoletju ...« Morda to drzhi, z izjemo navedbe stoletja.

Skoraj hkrati je omenjen Hardouinov »sodobni dedich« – ruski matematik Anatolij Timofejevich Fomenko [42]. Ta je izdelal skrajno spremenjeno zgodovinsko kronologijo »... katere ugotovitve slonijo na njegovih lastnih metodah statistichne analize besedil in rachunske astronomije ter so she bolj radikalne, toda imajo jih za psevdoznanstvene ...« (tako Wikipedija).

Fomenko je matematik mednarodnega slovesa, strokovnjak za statistiko; njegove »metode statistichne analize besedil« naj bi bile psevdoznanstvene (kdo je dal tako oceno, ni navedeno), toda niti metod niti problemov, s katerimi se je ukvarjal, ni nihche resno preveril, le njegova nova razlaga zgodovinskih dogodkov je oznachena kot napachna, seveda z vidika uradne zgodovine.

Pri Fomenku moramo she omeniti, da statistichno analizo besedil redno uporabljajo, ko preverjajo znanstvene chlanke pri sumu plagiata, podobno tudi shtudentska dela (diplome, naloge in seminarji) na univerzah. To je posebna uporaba leksikalno-statistichnih in »data mining« metod, ki pa v teh primerih moti le plagiatorje, vendar ne tudi uradne znanosti. Z druge strani pa »uradno« velja trditev, da Tacit ne more biti ponarejen, ker domnevnemu ponarejevalcu v srednjem veku niso bile na voljo ustrezne rachunalnishke metode, da bi tako dobro zadel nachin, stil in vsebino starih del (to mnenje je najti v nekaterih razpravah o izvirnosti porochil o zgodnjih kristjanih).

Naslednji znani sodobni »revizionist in toretik zarot« je nemshki zgodovinar in publicist Heribert Illig [43]. Njegova »hipoteza domneva, da so obdobja zgodovine, zlasti Evrope v zgodnjem srednjem veku (614-911), napachno datirana ali pa se dogodki sploh nikdar niso zgodili, ter so to dejstvo poskushali sistematichno prikriti« (tako Wikipedija). Skladno s tem je za Illiga npr. Karel Veliki zgolj mit. Seveda pri tem ni omenjeno, da je Illig uporabil uradno nesporno dejstvo (iz dokumentov Monumenta Germaniae Historica), da je vech kot dvajset tisoch letopisov, ki naj bi bili napisani v vprashljivi dobi, ponarejenih (napisani so stoletja kasneje), ter da arheologija ne kazhe vmesnih slojev med rimsko dobo in srednjim vekom. Seveda je Illigovo gledanje zavrzheno, najvechkrat brez razlage prikazanih problemov.

Nekoliko mileje je obsojen Mario Alinei [44], sodobni italijanski avtor teorije kontinuitete od paleolitika. Wikipedia v zvezi z njim pravi: ... ta chlanek daje nezasluzheno pomemebnost dolochenim idejam ... je jasno pogled manjshine, ker uzhiva zelo malo akademske podpore, resna razprava je omejena na majhen krog znanstvenikov ...

Seveda gre za majhen krog znanstvenikov, ker vechina Alineija ne uposhteva, saj njegova hipoteza nasprotuje zelo cenjeni – zlasti v nemshkih krogih – t. i. kurganski hipotezi o izvoru Indoevropejcev, katere avtorica je Maria Gimbutas in ki jo je razveljavil zhe Renfrew [45]. Kurgansko hipotezo naj bi po svoje podpirala tudi knjiga Germanija. Alinei je razveljavil tudi v uradni znanosti »priljubljeno« teorijo o selitvi Slovanov, to pa je popolnoma dovolj za biti »totgeschwiegen«.

Popolnoma neuposhtevana pa je – zlasti na Zahodu – knjiga Veneti – nashi davni predniki slovenskih avtorjev Tomazhicha, Shavlija in Bora [46], v kateri so podani arheoloshki, toponomastichni in jezikovni dokazi za tezo, da so Slovenci kakor tudi nasploh Slovani prastari avtohtoni prebivalci Evrope. Ti dokazi podpirajo Alineijevo teorijo kontinuitete in razveljavljajo teorijo o slovanski priselitvi v 6. stoletju, s tem pa so seveda v ostrem nasprotju z »zgodbo« uradno veljavne zgodovine. Poleg tega pa gre, kot zhe recheno, za dejstva, ki ne ustrezajo niti nekdanji in sedanji evropski, pravzaprav zahodni politiki. Knjiga Veneti je v krogih vladajoche javnosti prav tako »totgeschwiegen«, kajti v njej ne morejo najti dejstev in razlogov, da bi jo lahko argumentirano razveljavili, zato so bili odzivi nanjo predvsem chustveni. V Wikipediji vsebino knjige oznachujejo kot napachno »venetsko teorijo« in pri tem povsem zgresheno obveshchajo, da ta teorija nasprotuje slovanskemu poreklu Slovencev.

Wikipedia: ... razlage so znanstveniki popolnoma zavrgli ... kjer so pokazali nevarnost amaterskega jezikoslovja ... Pri tem so navedene zgolj reference iz krogov uradnih (institucionalnih) slovenskih zgodovinarjev.

Nashteti primeri »revizije« nasprotujejo razlagam uradne zgodovine, ki v veliki meri sloni na »klasichnih« rokopisih, med katerimi Germanija zavzema najvishje mesto in kot taka je tudi uporabna za interese nekdanje in danashnje politike.

Mimogrede naj she omenim znachilno stilsko-terminoloshko razlikovanje v ocenah, ki jih dajejo Zahodnjaki glede zahodnoevropskih, srednjeevropskih in vzhodnoevropskih kritichnih avtorjev.

O zahodnoevropskih:

... prezgodnja doba znanstvenega razvoja,

... nobenega od avtorjev niso na sploshno sprejeli,

... so bili utishani.

O srednjeevropskih:

... zelo sporno,

... manjshinski pogled uzhiva malo akademske podpore.

O vzhodnoevropskih:

... psevdo znanstveno,

... amaterski jezikoslovci.

Posvetimo se zdaj znova vprashanju rokopisov. John Wilson Ross [17] je bil obtozhen, da je objavil svojo knjigo anonimno, cheprav je v posvetilu knjige omenjen njegov brat s polnim imenom in priimkom. Nasprotniki tudi niso navedli nobenih razlogov, ki bi ovrgli njegove trditve.

Polydora Hocharta [18] pa je Walser prav na kratko odpravil z besedami: Da bi ovrgli fantazije P. Hocharta: L'authenticite des annales usw. 1891 u. Nouvelles considerations au sujet des Annales usw., Paris, Thorin 1894, kot vse kazhe, ni potrebno.

Praktichno nihche ne omenja Lea Wienerja [19]. Podobno kot zhe Ross in Hochart, je tudi Wiener, seveda she bolj natachno, s svojim jezikoslovnim znanjem primerjal in razchlenil nekatere pripovedi iz klasichnih zgodovinopisnih virov, kot so Jordanes, Pavel Diakon, Tacit itd. Tukaj lahko navedem le nekaj primerov njegovih sklepanj in vrednotenj, zato je ta izbor nekoliko nepovezan in ne povsem dorechen, a zadostuje za sploshen vtis o celotni analizi.

O Jordanesu pravi:

(str. 67)

... V Getici je referenca o Jordanesovem poreklu, toda che uposhtevamo, da je zhe uvod k delu drzen ponaredek ...

... Tako dobimo pozitiven in neovrgljiv dokaz, da je Jordanes napisal Getico po letu 711 ...

(str. 141)

... Zmeshnjavo ponarejevalca, Jordanesa ali pa njegovega predhodnika, ko je sestavljal zgodovino Gotov, smo pravkar pojasnili ...

Naj omenim Wienerjevo etimoloshko izpeljavo besed ali imen arabskega izvora. Med njimi je »Haliurunnae« – ime charovnice:

(str. 90)

... OHGermansko (staro visokogermansko) »alruna« je ohranilo le pomen »mandragora« . V ohgermanskem imamo »helliruna«, tj. »necromantia«, kakor da bi bila sestavljenka iz »hella«, tj. »pekel«, in »runa«, tj. »skrivnost«, in podobno v starosaksonshchini »helirun, hellrun«, tj. »charovnik« ...

... Kasneje bomo srechali te charovnice ali charovnishke zhenske v drugih ponaredkih, npr. v Tacitovi Germaniji.

(str. 96)

... je tudi pomenilo »mochvirje«, celotna sestava natanko ustreza opisu skrajnega severa. Tam se je pojavilo pleme neznane preteklosti. To so verjetno »Finni«, in spet ni nakljuchno, da je mozhno finsko ime za Finsko – »Suomi« izpeljati iz finske besede »suo«, tj. »mochvirje« ... Toda arabska beseda je izvor za gotsko »fani«, OHG »fenna«, tj. »blato«, staronorveshko »fen«, tj. »mochvirje«. V svoji obliki »vanga, fanga« je beseda dala italjansko »fango«, francosko »fange« itd.

o Tuisconu:

(str. 208)

... ponarejevalec, ki je bil Got in je prebival v Franciji ali celo bolj verjetno v Shvici, je poznal sodobno ime za »Nemshko«, ki je bilo ohranjeno v najstarejshih francoskih virih kot »tiesche, tiesque, thyos, ties« itd., in ki je prishlo v literarno latinshchino med drugim kot »tutiscus«, v stari italjanshchini seveda »tudesco«, sedaj pa »tedesco« . Ochitno ga je izgovarjal »Tuisco« in je tako ustvaril svojega slavnega junaka Tuiscona. Iz tega Tuiscona je izvedel slavne junake za plemena, ki jih je poznal iz zgodovine – Sueve, Vandale in Tevtonce. Iz Tacitovih Analov 1.56 in 11.25 je vedel za pleme Marsi, in iz istega izvora je vedel za Arminiusa – silni je kralj ...

o Ammianu Marcellinu:

(str. 148)

... Kot je Phrygia lahko nastal samo iz sirijske »pushchice odreshenja«, je jasno, da imamo tu najmanj interpolacijo, che ne gre za chisti ponaredek. Nashli bomo she hujshi ponaredek v Ammianu kasneje. Zagotovo je chudno, da ni bilo nikdar napisane niti besedice o Ammianu pred 16. stoletjem, razen kratke reference k stavku v shtirinajsti knjigi v Priscianu XI.51, in da bi se Marcellinovo delo, o katerem je Poggio porochal, da ga je bil nashel v Hersfeldu ali Fuldi, moralo zacheti prav s tem stavkom, ker je trdil, da je nashel Marcellina shele na zachetku XIV. knjige. Kazhe, da je Poggio uporabil ta stavek iz Prisciana kot osnovo za svoj izdelek ...

o Translatio:

(str. 151)

... Iz zmeshnjave besed »pyramid« in »mogochnega vladarja« je nastal mit Irminsula pri Saksoncih. Pripoved se nahaja v Translatio s. Alexandri, ki sta ga napisala Ruodolf in Meginhard leta 851 ...

O Velleju Paterculu:

(str. 163)

... Kolikor mi je znano, nihche ni dvomil o njegovi izvirnosti, toda vsi vemo, da Vellej sloni na izgubljeni kopiji, ki jo je uporabljal Beatus Rhenanus v svoji Editio princeps, izdani na zachetku 16. stoletja. Nihche pred njim ni nikdar nich slishal o njem ali pa ga omenil, razen enkrat Priscian ... ne dvomimo o njegovem obstoju pred desetim stoletjem ... toda nimamo nikakrshnih sredstev, da bi ugotovili, che so bile napravljene kakrshne koli interpolacije ...

o Germaniji

(str. 159)

... kasneje bom pokazal, da je bil ponaredek, znan kot Tacitova Germanija, napisan v osmem stoletju in da sloni na delih Pseudo-Berosa, ki je tudi sam ponaredek, kot ga je bil ohranil in oznachil Annij iz Viterba. Tukaj bom le navedel toliko, kolikor je potrebno, da bi dokazali, da je Arminijeva zgodba pri Tacitu, Strabonu in drugih pisateljih drzen ponaredek, ki ni starejshi od osmega stoletja ...

(str. 212)

... zamenjava Aretije z Veliko Materjo, Cybelo, je zmeshnjava, ki, kakor bomo to videli kasneje, zavede ponarejevalca Germanije, da je ustvaril posebno bozhanstvo za Germane ...

... Ta poglavja (Germanije) kot tudi nekaj naslednjih slonijo predvsem na Cezarjevem opisu Galije. Opis vojvod sloni na enakosti med Galci, ki so se v glavnem ukvarjali z vojno in so zbirali okrog sebe svoje stranke in pristashe v razmerju, kolikor je segala njihova vojashka moch ...

... Zgodba o Veledi, Albruni in Ganni iz gozdov, ki so imenovane kot germanske vedezhevalke, pripada arabski dobi, to pomeni, da je nastala le v osmem stoletju ...

Veleda je ime arabskega izvora, ki pomeni »mlado zhensko«. Tako ne more biti dvoma, da imamo tu neko pripoved iz arabskih ali shpanskih virov, kjer je Veleda oznachena kot keltska, namesto kot zhidovska. Veledo najdemo tudi v Siluai Statiusa ...

1

... toda vse izdaje sledijo iz enega vira, ki naj bi ga bil nashel Poggio v St. Gallnu, in so vse interpolirane ...

2

... popolnoma nesmiselno je navajati ta primer imena Veleda, da bi potrdili njegovo izvirnost. To nas pushcha popolnoma same s Tacitom ...

... Ako se sedaj obrnemo h Germaniji, vidimo, da je bil samorog iz Cezarjeve pripovedi spremenjen v narod – v Naharvale. Takoj je razvidno, da ni Narharvalus nich drugega kot »Narwahl«, morski samorog v germanskih jezikih. Beseda mahl-arez ali mahr-arig, ki je v Fredegarju uporabljena za razlago etimologije Meroeus, se tu pojavi v obliki naharvalus.

Da je ta zgodba iz Germanije izposojena od Cezarja, je tako razvidno, da ni potreben niti ponarejevalchev spodrsljaj z Naharvali ali »samorogi«, da bi to dokazali. Toda ponarejevalec je bil tak bedak ali pa podlezh, da se je izdal she na drug nachin. Vzel je Cezarjev rek »sunt item, quae appellantur alces« za nadaljevanje zgodbe o narwahlu ali samorogu, in je rekel, da je ime bozhanstva aids »ea vis numini, nomen aids.« Neumnost, kot kazhe, ne more iti she naprej, toda ponarejevalec je zagreshil she drugo neizrekljivo neokusnost.

Losa kot tudi samoroga je spremenil v germansko pleme. »Semnoni zhelijo, da jih imajo za najstarejshe in najbolj sposhtovanja vredno pleme suevskega naroda. Oznanjajo, da to potrjujejo skrivnosti vere ...

(str. 273ff)

... To je bilo lahko v Germaniji dodano ponarejevalchevemu nadaljevanju o Germanih, ki pojejo svoje pesmi, imenovane barritus ...

... Ta celotni opis je prepisan iz Vegetija, De Re Militari, kjer pove, da je bojni krik, ki se imenuje barritus ...

... tudi Ammian je vzljubil to besedo. Pripoveduje zgodbo o Cornutih in Braccatih v rimski vojski, ki so povzdignili barrritus, da bi prestrashili Alamane. Ta barritus se zachenja s shepetom ...

... Ta Ammianusova pripoved je ponaredek, skupaj s pripovedjo v Tacitu, kar kazhe, da sta oba zamenjala barritus z barditus ...

... Ta ponarejevalcheva zmeshnjava pri izposojanju se kazhe skozi vso Germanijo. Nekaj primerov bo dovolj. V poglavjih VII in VIII ponarejevalec pripoveduje, da so kralje izbirali zaradi njihove plemenitosti in vodje zaradi njihovega poguma, toda nihche jih ni mogel kaznovati, razen duhovnikov.

Wiener sklene takole:

Skrajna brezvrednost Germanije je ochitna, brez vsake mozhnosti zagovora. Le dushevno slep jo bo zagovarjal, tako kot ponaredke iz devetnajstega stoletja, kakrshen je razvpiti Koeninghofski rokopis, ki she vedno najde zagovornike. Zhalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti, ter na posledicah prvega razcveta arabske romantike, ki je vodila k Tisoch in eni nochi.

Kdor bi zhelel slediti Rossovim, Hochartovim in predvsem Wienerjevim ugotovitvam, bi moral biti resnichni poznavalec klasikov kakor tudi klasichnih jezikov, zato sem zgoraj navedel na kratko le nekaj primerov, ki jih lahko razume vsak povprechen izobrazhenec, vkljuchno z menoj.

Profesor Leo Wiener je bil »utishan« . Toda prav njegovo delo – kot v posmeh »uradnemu« mnenju – daje malo vech zaupanja v dolocheno izvirnost.

Walser, ki je verjel, da so Poggiove najdbe izvirne, porocha o Poggiovem obisku v Clunyju ([29] Walser, str. 50):

... zanichevanje, ki so jim ga vlili sedanji lastniki sposhtovanja vrednih rokopisov. Ti so bili pustili propadati to chudovito dedishchino kot tudi lastni menishki red ...

... Kot je Boccaccio iz razpadle knjizhnice Montecasina ugrabil Tacita, tako so Poggio in njegovi tovarishi iz samostanskega stolpa v St. Gallnu ali pa iz ostankov francoskih opatij izvlekli marsikaterega plemenitega ujetnika ...

... Neposredna porochila o najdbah so na zhalost zelo skopo ohranjena: zgolj po eno pismo Poggia, Cincia in Bartolomeja iz Montepulciana. Ostala pojasnila dajejo nakljuchne pripombe v epistolarjih Bracciolinija in njegovih prijateljev ...

... Doslej so se omejili na to, da so to iz Poggiovega porochila edino bolj znano odpravo v St. Gallen bolj na shiroko obravnavali in da so ostala potovanja omenjali le na kratko, dokler tega porochila zelo ostroumno ni pregledal Remigio Sabbadini in z gotovostjo zavrgel shtiri Bracciolinijeve odprave ...

... Prvo Poggiovo odkritje sta bila dva neznana Ciceronova govora, ki ju je nashel v burgundski opatiji Cluny.

Knjizhnica samostana je skrivala vech dragocenih Ciceronovih rokopisov, med njimi sposhtovanja vredni zvezek s petimi govori, izvirajoch vsaj iz 8. stoleja ...

... Zakaj je Poggio shel v daljno Burgundijo, ko je bilo toliko drugih samostanov v blizhini? Najbolj verjetno lahko povezhemo to potovanje s tesnimi vezmi, ki jih je gojil Janez XXIII. z burgundskim, bolonjskim in konstanshkim vojvodom ...

Mogoche to drzhi, toda samostan v Clunyju je tesno sodeloval s sholo prevajalcev v Toledu; kot kazhe, so v vseh referencah o Poggiu to sholo popolnoma prezrli kot mozhni vir srednjeveshkih rokopisov, kopij klasikov. Toda Poggio je za to sholo gotovo vedel.

V Toledu so bili prevajalci Arabci, Zhidje in kristjani; tako je profesor Wiener s svojo raziskavo dejansko tochno prikazal to obdobje zgodovine, v katerem je vsaj nekaj referenc, seveda po vsebini nezanesljivih in prepisanih, k vprashljivim delom obstajalo zhe prej in zato morda ta dela niso bila napisana shele v 15. stoletju.

»Faustovskim dusham« pa rad ponudim reshilno bilko; ta se imenuje »nostratika« – teorija o skupnem poreklu indoevropskih, ugrofinskih in semitskih jezikov. Z njo bi se nekako izognili arabskemu izvoru imen, saj v Wienerjevem chasu nostratichna teorija she ni bila znana.

In she nekaj ... Tudi Fomenko in Illig pravzaprav bolj potrjujeta, kot pa zavrachata izvirnost starih rokopisov.

Fomenko je pokazal, da so letopisi v bistvu ponavljajochi se prepisi malega shtevila izvirnih spisov, vprashanje je le, katerih; zato mogoche vsak letopis vsebuje nekaj skrite resnice – potrebno je le najti primernega ...

In Illig je s tem, da je »odpravil« del mrachnega srednjega veka, priblizhal starorimski svet dokumentiranemu srednjemu veku in tako podal razloge za vechjo verjetnost izvirnosti starih rokopisov, saj je gradnja srednjeveshkih samostanov sledila takoj za rimsko dobo. Potemtakem so rokopisi in njihovi prepisi morali prezhiveti veliko krajshi chas, brez neznane mrachne srednjeveshke dobe, zashchiteni v zhe zgrajenih samostanih.

 

 

 

O SLAVI, POGGIU IN EINSTEINU

 

... quando etiam sapientibus cupido gloriae novissima exuitur.

... celo najbolj modri, zhelech slavo, zavrzhejo vse ostalo. (Tacit)

 

Kot je bilo tukaj zhe omenjeno, je Leonardo Aretino hvalil Poggia:

... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabelezheno bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obzhalovali prijatelji leposlovja, reshil s svojo marljivostjo.

J. W. Ross pa o Tacitu:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot parsi priklanjajo v chashchenju.

To ne drzhi popolnoma. Poggio namrech nikoli ni dobil ustreznega priznanja – ne pozitivnega ne negativnega, o tem lahko vsakdo presoja po svojem obchutku ...

V bistvu sploh ni pomembno, kakshen je bil Poggio po svojem znachaju: dober, slab, bolesten, pogolten, pobozhen ali she kaj drugega – pomembna so le njegova dejanja. Danes je precej vseeno, ali je res nashel izvirne starorimske spise ali pa jih je sam napisal ali ponaredil, se pravi prepisal iz drugih vprashljivih virov.

Napravil je nedvomno izredno delo, ki je postalo izjemno pomembno za vso zahodno omiko, za njeno zgodovino in znanost, posebej za jezikoslovje in raziskave o Indoevropejcih (zhal v napachni smeri), ter tudi za zahodno politiko pri opravichevanju njenih usmeritev v vseh stoletjih novega veka.

Pravzaprav je Poggio dal Zahodu natanko tako sharo, po kakrshni je ta hrepenel in jo je potreboval. Kot v posmeh pa za svoje delo ni dobil nikakrshnega pravega priznanja; slavljeni so morda zgolj izmishljeni Rimljani, njega pa najvech opisujejo v slabi luchi. Zaradi vpliva, ki so ga imela njegova dela, bi moral biti znan vsakemu bolj izobrazhenemu Evropejcu, toda komajda ga poznajo celo strokovnjaki humanistichnih ved.

Le njegovi kritiki mu dajejo polno priznanje, na primer Ross (»kdo je ta chudoviti mozh?«) ali pa Hochart, ki je  Poggiovo dobo oznachil kot preporod, pa tudi njegova zhivljenjepisca, posebno Shepherd.

Poggio je namrech pokazal svoj izjemni civilni pogum, nenavaden zlasti za dobo, v kateri je zhivel, saj je pravzaprav tvegal, da bi bil sezhgan na grmadi.

Mogoche je bilo njegovo edino zadovoljstvo denar, ki ga je dobil za svoja »odkritja«, ker je vsa »slava« v glavnem preostala osebam, ki si jih je morda bolj ali manj sam izmislil na podlagi kakshnih stvarnih omemb v rokopisih. To je bila za mojstra njegove velichine zelo bolecha izkushnja, cheprav so ga sicer humanisti, njegovi sodobniki, resnichno sposhtovali.

Za svojo druzhino, za svoje zakonske in tudi nezakonske otroke, ki jih je menda vse priznal, naj bi prav tako popolnoma poskrbel.      

Ob pomenu in vplivu njegovega dela, njegove skoraj popolne anonimnosti in negativno oznachene osebnosti, lahko Poggia primerjamo s tako rekoch »tochno« nasprotnim primerom – s slavnim fizikom Albertom Einsteinom, chigar dela naj bi imela in gotovo tudi imajo epohalen vpliv na sedanjo globalno civilizacijo.

Njunih resnichnih osebnosti verjetno ni mogoche zanesljivo primerjati, saj znachaji niso merljivi, mozhna pa je primerjava njunega javnega polozhaja, njune javne podobe ter vpliva njunih del in dejanj. V naslednjem opisu so razvidne stichne tochke med delovanjem obeh, hkrati pa tudi neverjetni antiparalelizem glede njunega ugleda v javnosti.

Pravzaprav ta primerjava omogocha skoraj sarkastichen uzhitek spricho »absurdistana« chloveshke civilizacije in kulture na tako imenovanem najvishjem nivoju.

Einsteina pozna skoraj vsakdo, vsaj na Zahodu. Ima ugled nedvomnega genija, velikega humanista, najplemenitejshega znachaja, skromne osebnosti. Spodbijati tehtnost njegovih del je skorajda nevarno, saj kritik tvega, da ga oznachijo za neznanstvenega, kajti vse, kar je Einstein naredil, je nedotakljivo. Njegovi univerzalni genialnosti so namenjeni le slavospevi.

Toda »njegova« najslavnejsha dela niso tako zelo njegova, kot to velja na sploshno, in celo vechina fizikov ne ve chisto natanko, kaj je pravzaprav sploh naredil. Obrazlozhil je fotoefekt in za ta dosezhek je dobil polno priznanje z Nobelovo nagrado. Kar zadeva t. i. relativnostno teorijo, je njegov prispevek v glavnem zbirka tez ostalih matematikov in fizikov, katerih imen pa v svojih objavah ni omenjal. Na glavi, ki nosi najvech »odgovornosti« za sploshno relativnostno teorijo, je zlomil kuhinjski stol – njegova zhena, Srbkinja Mileva Marich, je bila sposobna matematicharka in je pomagala Albertu, dobremu fiziku, toda slabemu matematiku.  

Njegovi zagovorniki poudarjajo, da je dobil iste rezultate kot drugi fiziki, toda po drugi poti in na drugachen nachin, nekateri kritichni poznavalci pa ga imajo za najvechjega plagiatorja vseh chasov ...

Lochil se je od zhene, verjetno iz rasistichnih razlogov; njegova judovska druzhina menda ni marala pravoslavne kristjanke Mileve, nagovarjali so ga, naj se porochi s svojo sestrichno. Ob lochitvi je dal Milevi denar od Nobelove nagrade, pozneje pa se ni vech zanimal ne za njuno nezakonsko hchi, ki jo je dal anonimno posvojiti, ne za sinova, ki ju je prav tako imel iz zakona z Milevo.

Z loèitvijo tega zakona je praktichno prenehalo Einsteinovo znanstveno delovanje; poslej je pretezhno deloval v javnosti, se pustil slaviti ter je tudi sam slavil bolj ali manj le sebe kot osebo danashnjega slovesa.

Pokazal je pomanjkanje civilnega poguma, ko se je izgovarjal, da ni prav vedel, kaj podpisuje, ko je podpisal tisto slavno pismo, ki je privedlo do izdelave atomske bombe. Vechinoma je le she »produciral znanstveni odpad« (moja oznaka), kot porocha fizik John Dyson, ki je odpovedal srechanje z njim v Princetonu, da bi se izognil nesmiselni razpravi o njegovem najnovejshem delu.

Prav zabavno je, kako Poggiu kot tudi Einsteinu »uradno« nikjer ne priznavajo njunega ponarejanja in plagiatorstva; prvi je svoja dela predstavljal kot tuja, drugi se je tako rekoch kitil s tujim perjem; prvi je skoraj neznan, drugi je neznansko slaven, prvemu je prisojen najslabshi znachaj, drugemu najplemenitejshi itd. (vse to je pravzaprav zelo chloveshko).

Slavna Einsteinova dela so manj resnichno Einsteinova, kakor pa bi bila Poggiova dela Poggiova, che bi bilo po nakljuchju dokazano, da so ti spisi resnichno starorimskega porekla.

Toda vsaj eno Poggiovo delo, namrech slavna Germanija, in Einstein – oboje je povzdignjeno v mit; njuni chastilci ju mochno in vrochichno, ljubosumno in s predanostjo branijo, ne dovoljujejo nikakrshnega kompromisa in nimajo nobenega usmiljenja za svoje nasprotnike.

 

 

 

ZAKLJUCHEK

 

La vérité historique est souvent une fable convenue. (Napoleon Bonaparte)

Ta izrek je ochitno resnichen v Tacitovem primeru, she posebno glede spisa Germanija. Zhe povrshen, toda nepristranski pregled dejstev pokazhe, da je vechina klasichnih spisov, ki naj bi nashli v prashnih, vlazhnih, pozabljenih kotih srednjeveshkih samostanov, ponarejenih; za tako spoznanje ni potrebno nikakrshno posebno znanje, dovolj je zdrav razum. To je tudi glavni razlog, da shirsha »znanstvena skupnost« ni napravila nikakrshne resne analize zadevnih spisov, kot so jo napravili Ross, Hochart ali Wiener, njih pa niso niti poskusili ovrechi z nasprotnimi razlagami.

Tako Leo Wiener z obzhalovajem ugotavlja: ... Zhalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, na dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti ...

To lahko dopolnimo: che Nemci nimajo chisto vsega od A do Zh, da bi bili na to ponosni, pa imajo vech kot dovolj vsaj od B kot Bach, Beethoven ... pa Gauss in Goethe … Hahn, Hilbert, Heine, Herder ... Schiller … Wegener … do Z kot Zweig. Tisti »vcherajshnji«, faustovske dushe, seveda tega ne vedo, ker vseh teh velikanov sploh ne poznajo, je pa veliko in vedno vech »danashnjih«, ki so jim predhodniki vzor.

Imamo tudi naslednjo zabavno in bedasto politichno grotesko: cesar Karl Veliki velja za prvega Evropejca, saj naj bi z ognjem in mechem zgradil Evropo kot »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation«. Zato bi morali Karlspreis dopolniti s Prix Napoleon ali s Hitler's Award (angleshki naziv naj bi kazal evropsko miselnost, ker prva dva nista angleshka); omenjeni so gradili Evropo na podoben nachin, s podobnimi posledicami. Mogoche bi kazalo ustanoviti tudi Piccolominijevo nagrado v spomin na njegovo (italijansko) evropejstvo, npr. Benedictione Pii ...

Ironija zgodovine je, da so najbolj chashchena »dejstva« germanske zgodovine – Tacitovi Germani, cesar Karl Veliki in slovanska priselitev – zgolj miti, pravljice, ki si jih je izmislila zanichevana felahovska dusha; ime Germani, ki je zanichljivo rimljansko ime za sovrazhne Retijce, protoslovansko pleme – vse to je faustovska dusha prav ljubeche sprejela za svoje.

Toda skrb je odvech. Tako dolgo, dokler bodo pripovedke uradne zgodovine v sluzhbi interesov zahodne politike, bo vse to le »Velika lazh«, ki jo bodo she naprej shirili kot resnico kljub vsem najbolj jasnim nasprotnim dejstvom.

 

_________

junij 2013

 

 

 

 

 

Viri

 

[1] Christopher B. Krebs: A Most Dangerous Book –

Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich;

W. W. Norton & Co. Inc., New York 2011.          

[2] G. F. Poggio Bracciolini: De Miseria Humanae Conditionis, Pogii Florentini Oratoris et Philosophi Opera, Basileae Apvd Henri Cvm Petrvm 1538, str. 88.

[3] R. Monaldi & F. Sorti: Salajeve sumnje (I dubbi di Salai); hrv. prevod: Mirna Chubraniæ; izd. Fraktura d. o. o., Zapreshiæ 2010.

[4] Peter Watson: The German Genius;

Simon & Schuster UK 2011.

[5] Nial Fergusson: Civilization: The West and the Rest;

London: Penguin Books 2011.

[6] Oswald Spengler: Der Untergang des Abendlandes;

C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung;

Oskar Beck, München, Band I 1920, Band II 1922.

[7] De Pretto 1903/1904; A. Einstein 1905;

www.bibliotecapleyades.net/esp_einstein.htm

http://www.amazon.com/Albert-Einstein-The-Incorrigible-Plagiarist/dp/0971962987

[8] Rudolfus von Fulda: Annales Fuldenses (ANN. FULD. PARS II. /FULDENSES/, leto 852); Hannoverae, Impensis Bibliopolii Hahniani 1891.

[9] Rudolfus von Fulda: Translatio sancti Alexandri;

Nicolaus Ellenbog: PASSIO SEPTEM FRATRVM filior.. sanctae foelicitatis.

Translatio sancti Alexandri. Passio Sancti Theodori martyris; Ottobeuren 1511.

[10] Dr. August Wetzel: Die Translatio sancti Alexandri - Eine kritische Untersuchung; Kiel 1881, str. 6.

[11] Fälschungen im Mittelalter: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica; München, 16.-19. September 1986, in 5 Teilen, Hannover.

[12] Die Chronik Thietmar's, Bischofs von Merseburg, nach der Ausgabe von Monumenta Germaniae; übersetzt von Dr. J. C. M. Laurent;

Berlin, Verlag von Wilhelm Besser 1848. 

Thietmari Mersenburgis Episcopi Chronicon;

Hannoverae, Impensis Bibliopolii Hahniani 1889.

[13] Helmolds Chronik der Slawen; nach der Ausgabe der Monumenta Germaniae; übersetzt von Dr. J. C. M. Laurent; Zweite Auflage.

Leipzig, Verlag der Dyk'schen Buchhandlung 1888.

[14] Adam von Bremen -

Hamburgische Kirchengeschichte; Herausgegegben von Bernhard Schmeidler;

Hannover und Leipzig, Hahnsche Buchhandlung 1917.

[15] Saxo Grammaticus -

The nine books of the Danish history of Saxo Gramaticus; Translated by Oliver Elton B. A.; Norroena Society, London, Copenhagen, Stockholm, Berlin, New York 1905.

[16] John Wilson Ross (1818-1887): Tacitus and Bracciolini.

The Annals forged in the XVth century.

Originally published anonymously (?) in 1878.

(Anonimously with dedication: I dedicate to my esteemed and estimable brother Robert Dalrymple Ross – op. B.J.H.)

[17] Polydore Hochart: De l'authenticitè des Annales et des Histoires de Tacite;

Paris, Ernest Thorin Editeur 1890.

[18] Leo Wiener: A History of Arabico-Gothic Culture;

Volume III, Tacitus's Germania & other Forgeries;

Innes & Sons, 129435 N. Twelfth St., Philadelphia, Pa., MCMXX.

[19] FAZ – Frankfurter allgemeine Zeitung, 18. Oktober, 2008, No. 244 / Str. Z3.

[20] Allan A. Lund: Die ersten Germanen - Ethnizität und Ethnogenese;

Universitätsverlag C. Winter, Heidelberg 1998.

[21] B. J. Hribovshek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, sht. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007; Branko J. Hribovshek IMENI RAETIA IN SCHWYZ

<http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni_rs22.htm>

[22] Tacitus: The Germania;

With Introduction and notes by Duane Reed Stuart, Professor of classics in Princeton University; New York, The MacMillan Company 1916.

[23] Der römische Limes - Grenzwall gegen die Germanenflut;

http://programm.ard.de/TV/phoenix/der-roemische-limes/eid_287259734114953

BR, SWR, SR, Hessen, ARD, ZDF

[24] Die Germania des Cornelius Tacitus;

Mit einer Karte. Übersetzung von Paul Stefan;

Im Insel-Verlag zu Leipzig 1930.

[25] D. M. Robbins & E. C. Polomé (1997): Varia on the Indo-European Past: Papers in Memory of Gimbutas Marija. Journal of Indo-European Studies Monograph #19. Washington DC: The Institute for the Study of Man.

[26] John V. Day: Indo-European Origins: The Anthropological Evidence;

The Institute for the Study of Man, Washington D.C., 2001.

[27] Enea Silvio Piccolomini: Europa; Herausgegeben von Günther Frank und Paul Metzger; Melanchton-Akademie Bretten, Uebersetzung von Albrecht Hartmann; Verlag Regionalkultur, 2005.

(Melanchton, pravo ime Philipp Schwarzerdt, nemshki reformator najblizhji Luthru – op. B.J.H.) 

[28] The Life of Poggio Bracciolini. By The Rev. W. M. Shepherd, LL. D., Liverpool. Printed by Harris Brothers, For Longman, Rees, Orme, Brown, Green & Longman. London. 1837.

[29] Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance; herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich; Druck und Verlag von B. G. Teubner; Leipzig Berlin 1914.

[30] Ann Proulx Lang: Poggio Bracciolini's De Avaritia;

A Study in Fifteenth Century Florentine Attitudes Toward Avarice and Usury

Thesis, Sir Georg Williams University, Montreal, 1973.

[31] Material for a History of Pope Alexander VI - His relatives and His Time;

by Right Reverend Msgr. Peter De Roo; Bruges, Desclée. De Brouwer and Co. 1924.

[32] Tertullian page: http://www.tertullian.org/feedback.php?page=t_rpearse_tacitus_index.htm

[33] Birgitta Hoffmann: Archaeology versus Tacitus' Agricola, a 1st century worst case scenario;

A lecture given to the Theoretical Archaeology Group conference, held in Dublin, 15th December, 2001.

[34] Pius II, Aeneas Silvius Piccolomini, The Humanist Pope, by Cecilia M. Ady, Methuen & Co. LTD., 1913.

[35] Aeneas Silvius, Orator, Man of Letters, Statesman, and Pope; by William Boulting; Archibald Constable and Co., LTD.; London 1908, str. 243.

[36] Aeneas Sylvius Piccolomini als Papst Pius II.; Prof. Dr. Anton Weiss, Graz, Ulr. Moser's Buchhandlung (J. Meyerhoff) 1897.

[36a] Pfizer Gustav: Der Welsche und der Deutsche Aeneas Sylvius Piccolomini (Pabst Pius II.) und Georg von Heimburg: historisch-poetische Bilder aus dem fünfzenten Jahrhundert; Stuttgart 1844.

[37] E. Walser: Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance, herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich, Druck und Verlag von B.G.Teubner - Leipzig Berlin 1914.

[38] Germania Enee Silvii in qua candide lector continentur: gravamina germanice nationis; confutatio eorundem cum replicis; de concilio Constantinensi & Basilensi; describuntur hic urbes, civitates, ecclesie, episcopatus, abbacie, principatus &principatus & nobilissime familie; Strassburg 1515.

[39] Christopher B. Krebs: Negotiatio Germaniae - Tacitus' Germania und Enea Silvio Piccolomini, Giannantonio Campano, Conrad Celtis und Heinrich Bebel. Hypomnemata 158. Untersuchungen zur Antike und zu ihrem Nachleben. Herausgegeben von Albrecht Dihle, Siegmar Döpp, Dorothea Frede, Hans-Joachim Gehrke, Hugh Lloyd-Jones, Günther Patzig, Christoph Riedweg, Gisela Striker. Göttingen 2005 (Vandenhoeck & Ruprecht).

[40] De Viris Illustribus; Two texts by Eneas Silvius Piccolomini on Denmark by Michael von Cotta-Schönberg1, str. 5, English trans. Of reviewed anthology: Michael v. Cotta-Schønberg, To tekster af Æneas Silvius Piccolomini om Danmark. In: Umisteligt – Festskrift til Erland Kolding Nielsen. Edited by John T. Lauridsen and Olaf Olsen. Copenhagen, the Royal Library, 2007, pp. 55-74.

[41] Fabian Fischer: Das Europabild des Humanisten und Papstes Enea Silvio Piccolomini/Pius II.

LMU-Publikationen / Geschichts- und Kunstwissenschaften Nr. 25 (2007).

http://epub.ub.uni-muenchen.de/

[42] A. T. Fomenko: Empirico-Statistical Analysis of Narrative Material and its Applications to Historical Dating; Volume II: The Analysis of Ancient and Medieval Records by A. T. Fomenko. Moscow University, Moscow, Russia – Kluwer Academic Publishers, Dordrecht Boston London 1994.

[43] Heribert Illig: Wer hat an der Uhr gedreht; Ullstein Verlag, München 2009.

Heribert Illig: Das erfundene Mittelalter; Econ Verlag, München 2000.

[44] Mario Alinei: Origini delle lingue d’Europa; Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins. <http://www.continuitas.com/>  

[45] Colin Renfrew: Anatolian hypothesis. http://en.wikipedia.org/wiki/Anatolian_hypothesis

[46] Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti; Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996 (prevod slovenske izdaje Veneti – nashi davni predniki, Maribor 1989).

 

 

 

 

_________

junij 2013