Pogum Revija SRP 2012/3

Rajko Shushtarshich

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ENDOFAZIJA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSEBINA

Endofazija I

Endofazija I – drugi del

Paralelna stvarnost

Paralelna igra administrativni stvarnosti

Paralelna stvarnost P.S.I

Paralelna stvarnost P.S.II

Endofazija II

Endofazija II – drugi del

Endofazija III

Endofazija III – drugi del

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum /,

zavod za zalozhnishtvo na podrochju

kulture in umetnosti, Ljubljana

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si

Naslovnica: Rajko Shushtarshich, Nevidno, 2012

Urednishtvo:

Rajko Shushtarshich – odg. urednik

Ivo Antich – lektor in korektor

CIP - Katalozhni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana

.........

SHUSHTARSHICH, Rajko

Endofazoja [Elektronski vir] / Rajko Shushtarshich. - Ljubljana : Revija SRP, 2012. -

(Pogum Revije SRP, ISSN 1408-9254 ; 2012-3

Nachin dostopa: http (URL) : http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2012-3/endo_40.htm

ISBN ...-....-..-..

I. Shushtarshich, Rajko glej Shushtarshich, Rajko

.....................

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ENDOFAZIJA I

 

 

Tole tu je nek samogovor,

pogovor samega s seboj,

ki se tako ves chas dogaja,

le da ga vechinoma ne slishimo vech,

kot otroke so nas poduchili,

da ni spodobno,

glasno se pogovarjati s seboj.

 

 

Kako se je pravzaprav zachelo in zapletlo to z Revijo SRP?

 

Ko se to vprasham, si moram rechi, da odgovor ni enostaven. Sechi bo treba nazaj k nesojeni reviji Bilten SShP, cheprav ni nujno, da ukinitev ene revije potegne za seboj rojstvo druge, chetudi z desetletno zamudo. Potemtakem se je torej vsaj meni porodila ideja o Reviji SRP z (rojstvom) izbruhom nove demokracije v dezheli Sloveniji. Pa spet vem, da odgovor ni chisto pravi, nekoliko ga je treba dopolniti. Zachelo se je potemtakem z mojo iluzijo o demokraciji v samostojni Sloveniji. In revija ima sodelavce, ki smo od samega zachetka snovali in rojevali Revijo SRP. In tako smo spet na zachetku in ta zachetek je tudi za vsakega od sodelavcev chisto oseben, njegov. In ta zachetek sezhe dalech nazaj, ko smo se nekako po igri vlog ali usode, kakor hochete, srechali v krogu, ki mu sedaj lahko rechemo krog sodelavcev Revije SRP. A tudi taka oznachitev je zhe izrabljena in se mi upira. Ta zachetek ima torej toliko zachetkov, kot nas je sodelavcev, in s tem poskusom, da bi dolochil zachetek, bom kar konchal; prevelik zalogaj je to zame, predvsem pa upam, da ta zachetek she ni konchan.

Ponovno sem prebral in premislil vse dokumente – prispevke in odgovore (vechinoma pa neodgovore) nanje, ki so bili poslani vodstvu, svetu institucije mochnega medija RTVS. V nekaj primerih pa bom moral sechi she dlje nazaj v zgodovinski spomin medija in sistema (njegovega stvarnika). Sedaj bom povzel iz njih le nekatere bistvene ugotovitve, jih soochil s svojim danashnjim gledanjem. Od jubilejne shtevilke Revije SRP (10/1993, 1/2), ki govori o tezhavah in mukah pri ustanavljanju oziroma ozhivljanju neke revije, do Revije SRP 9/10, ki sem ji bil she odgovorni urednik.

Tako na hitro in na grobo gledano je sedanje stanje zadeve natanko tako, kot je bilo, ko sem pisal premislek oziroma pomislek O nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije. Problem nemozhnosti komunikacije med ljudmi in institucijami, med chlovekom in sistemom, se ni premaknil niti za pet pedi. Prav lahko bi tudi danes rekel, da je to problem razlichnega govora v istem jeziku ali pa zgolj problem pomanjkanja strpnih prevajalcev ali celo samo problem strpnosti pri prevajalcih treh nivojev resnichnosti.

Ne bi bil rad ne skrivnosten ne patetichen, vendar menim, da je nash chas – stanje zavesti nashega mi-stva, reviji, kot je bila zamishljena, tako zelo nenaklonjen – neprimeren, da me je ves chas preganjala nepotrebna in shkodljiva misel, da je nasha pobuda prezgodnja, da je duh dejanske demokracije in z njo potrebne shirine in tolerance za kritichno, celo ekstremno kritichno mishljenje in pisanje she nekje pred nami, ali pa ga sploh nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo in je bilo torej vse to le neka moja utvara in obenem utvara ali pomota volunterskih sodelavcev – indviduumov svoje volje Revije SRP? Obchasno malodushje je zapisalo takle stavek: Eno je gotovo, na silo tudi Revije SRP ni mogoche izdajati. Vendar upam, da bodo sodelavci skushali prebroditi tudi to krizo na svojski nachin; chas bo pokazal svoje; che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug; vendar seme je (bilo) vseeno posejano.

Sedaj bom kratko povzel glavne razloge – dejstva, ki so botrovala moji odlochitvi, da je moje nadaljnje urednikovanje zame nesmiselno, za revijo pa verjetno zhe shkodljivo ali vsaj neprimerno:

Zhe v Uvodni utemeljitvi Revije SRP (19.7.1993) je bilo zapisano, Revija SRP bi lahko bila ekstremno kritichna revija, taka, ki bi raziskovala, razkrivala, razgaljala skrite in prikrite probleme medija na svojstven nachin, avtonomno, neodvisno od mochi strank in neodvisno od institucionalne mochi medija. Predvsem pa bi revija te probleme predochila raziskovalni in drugi javnosti, ki jo problemi mas medija(ev) zanimajo ali prizadevajo. Taka bi lahko bila, na preizkushnji je le toleranca v instituciji medija.

Bila je taka in she vedno je! Vse to smo pocheli, kolikor smo mogli in zmogli, vendar nasprotovanje mogochne institucije z veliko mochjo in shirokim ozadjem (osenchjem dolgih senc) je prevech prikrito, da bi ga lahko javno in nedvoumno jasno razkrinkali. Tako pa so stvari take, da bi nam skorajda lahko rekli, kdo pa vam kaj hoche, niste pomembni, ni vas. Pa tega le ne reko, ker bi zhe to pomenilo priznanje, da vseeno smo, da Revija SRP vseeno je. Toleranca v instituciji medija in v sistemu torej preizkushnje ni opravila. Vendar danes menim nekoliko drugache, bolj malodushno, da revija, ki si je nakopala na glavo nejevoljo mochnega medija – prodajalca slave in imagea »who is who«, in si poleg tega ne zheli pokroviteljstva nobene od strank niti najmanjshe med njimi, niti take, ki bi se morda shele zhelela ustanoviti, dandanes pri nas kratkomalo ne more dostojno prezhiveti.

Cheprav je bila osnova moje akcijske strategije in taktike ravno vedenje, da ni nobenega institucionalnega ukrepa, ki bi ne omogochal fleksibilnejshega protiukrepa, pa se nam sodelavcem vendarle vedno znova zastavlja vprashanje (saj ne gre za prezhivetje za vsako ceno) o utemeljenosti smisla neke nemogoche komunikacije? En sam reflektiran (premishljen) negativni odgovor zadoshcha za temeljni in ponovni razmislek, ki koncha z navidez malodushnim dejanjem – odgovorom: »Che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug«.

Revija bi lahko bila po vseh pravilih taktichne administrativne obdelave (predvsem z ignoranco in financhnim prikrajshanjem) konec koncev onemogochena. Kaj pa che se to v nashem primeru vseeno ne bi obneslo? Potem je tu she neko skrivno orozhje, ki ga ni mogoche dokazati. Zhe sama misel, da bi bilo kaj takega v danashnji demokraciji mogoche, je paranoidna. Revijo boste unichili le, che boste zastrashili njene sodelavce, ustvarjalce v redakcijah Radiotelevizije Slovenija. In moram rechi, da za sedaj ta taktika rojeva uspehe, nekaterih zhe najavljenih prispevkov ni, bodisi zamujajo, bodisi so premalo kritichno pogumni. Kdo od ustvarjalcev bo ogrozil svojo sluzhbo na RTVS, che se mu uradno namigne, da je revija problematichna in bogokletna, to je, nemalikovalska v odnosu do hierarhov in poltronov sistema, in v medijevi hierarhiji in mimo njih.

Ves chas je ta sicer prichakovani odnos institucije medija, mrtvichenje in zastrashevanje (zmotno recheno) Srpa(shev), rojeval v svojih (proti)uchinkih neke vrste (zopet prichakovane) uspehe. Zhe res, da takega odnosa nismo radostno sprejemali, ker potem, ko je dozhivet ni vech zgolj taktichna postavka, ampak zhivo obchutena resnichnost, deloval pa je ta odnos na mozhne oz. mogoche, a nam ne neznane sodelavce, ki zato niso hoteli ali si upali pisati v to nesramno Revijo SRP, prav zato smo uspeli pritegniti k sodelovanju le take nove sodelavce, ki so se odrekli honorarju in presegli strah pred mogocho sankcijo medija. Ti so pogumni, svobodni in brez dlake na jeziku pishochi sodelavci. Preostali bomo le tisti in taki, ki ne pishemo niti zaradi denarja niti slave, revija pa je res nasha, saj jo s tem v najvechjem (najpomembnejshem in najdrazhjem) delezhu sponzoriramo tudi mi sami. Lahko bi rekel, da so nas te institucionalne sankcije prechesale in prechistile ali da sta institucija in sistem v tem primeru izvedla za nas pozitivno selekcijo. Vsak nov sodelavec je pomenil okrepitev in osvezhitev ali drugache recheno, spontano sproshchanje vrednotne orientacije – vsebinske usmeritve revije, ki bi jo sicer lahko ogrozila rigidnost in dogmatizacija njene lastne vrednotne orientacije.

Redko boste nashli nasprotnika, ki vam bo sproti navajal dejstva (ukrepe in dejanja), ki so ga najbolj prizadela. Vendar jaz to moram, tako je to po pravilih vrednotne orientacije revije in tako to sledi iz zhelje, da bi bila raziskovalna odisejada (avtorefleksija) zhiva in she javno razvidna, zapisana za zgodovinski spomin institucije M.M. in nashega Mi(stva).

Naj jih nekaj najpomembnejshih ponovno navedem, cheprav je njihova tezha chisto osebna, in ta naj ostane osebna, in najbrzh ni treba rechi, da je pri ostalih sodelavcih drugachna, svojska za vsakega njih.

Lahko bi rekel, da je moje upanje za svobodno revijo postalo oprijemljivejshe na nekem chudnem kraju, nekdanjem sedezhu CK-ja. Ni to dober kraj za zachetek nechesa novega in res se je kmalu izkazalo, da je temu tako. Prav na Tomshichevi 5 je bila dana neka za bodocho Revijo SRP pomembna DEMOS-ova neformalna obljuba o izpolnitvi morda navidez moje obrobne zhelje: vrnitev statusa raziskovalnega oddelka quo ante, kar je vkljuchevalo tudi vrnitev ukinjene revije Bilten SShP. To naj bi bilo del plachila »prevratnikom« – upornikom od Nje – same Spomenke Hribar, ki je bila takrat, po mojem mnenju seveda, na samem vrhu DEMOS-ove mochi, za nash sindikat KUU RTVS pa odlochujocha koordinatorka v boju za medij RTVL/S. Obljuba je bila seveda nichna. Ona je pach ni utegnila izpolniti. Moje nepotrebno vprashanje je, che jo je sploh hotela ali nameravala? Lahko pa bi jo uresnichila njena takratna strankarska somishljenika: Rudi Sheligo, kasnejshi predsednik Sveta RTVS in Misho Jezernik, od nje dolocheni, a nesojeni vodja SRP (Sluzhbe za raziskovanje programov RTVS) in kasnejshi Sheligov predsednik Sveta za nacionalne programe TVS. Pa sta ravno onadva najvech storila za spregledanje, iznichevanje oz. nevtralizacijo tako revije kot avtonomnega kritichnega in vsaj metodoloshko korektnega raziskovanja in razgrinjanja prikritih, a bistvenih problemov v mediju RTVS in njegove vloge v sistemu. *1

– Predsednik Sindikata KUU RTVS (Kulturno umetnishkih ustvarjalcev) Anton Mito Trefalt je potem, ko je presedlal iz sindikalnega konja na trojko institucionalnih funkcij (ekonomske, managerske in nadzorne), je najprej povsem diskreditiral nash sindikalni boj za kulturnonacionalno radiotelevizijo (svoj program je najprej skomercializaril chez vsako mero okusa, kasneje mu dodal she manjkajocho politizirajocho komponento). Za mene pa je bilo zopet alarmantno nekaj drugega, namrech tisto drugo dejanje, ko je prekorachil mejo ali po moje prekrshil »Arhimedov zakon«:

 

NOLI TURBARE CIRCULOS MEOS! (+) *2

 

Takrat in s tem je raziskovanje ogrozil v njegovi avtonomni utemeljenosti, ogrozil she strokovno in metodoloshko korektnost raziskovanja na RTVS, bolj odkrito recheno pa ga je skorumpiral in napravil kar se da uporabno manipulabilno zanj, za raziskovanje pa nestrokovno in nesmiselno. Revije ni mogel ogroziti neposredno, pach pa posredno preko destrukcije raziskovanja na TVS in posebej raziskovalnega Projekta SRP.

– Podprl in dopolnil ga je v Politichno-informativnem programu nash nekdanji sindikalni protezhiranec za mesto odgovornega urednika PIP Lado Ambrozhich. Avtonomnost javnomnenjskih raziskav (natanchneje meritev oz. anket) Sluzhbe za raziskave programov je kompromitiral za lep chas, raziskovalce pa ponizhal v politichne manipulante s podatki, ki ne sluzhijo vech raziskovanju javnega mnenja, ampak kreiranju le tega. Njegova udarnica, novinarka Rozvita Pesek pa je v TV dneviku 2, dne 23. aprila 1994, v svojem komentarju takih rezultatov tel. anket sluzhbe pogromashko prezirljivo napadla nekega »njihovega« raziskovalca, ki mu seveda ni bilo vredno omeniti imena, tako kot bi, a komaj verjetno, to storili le v chasu najvechjega totalitarizma v dezheli Popitovega rezhima. Da se je to tako primerilo v chasu domnevne slovenske demokracije in demokratizacije medijev, me ni prevech presenetilo, ampak bolj to, da so me znanci sprashevali, kdo je ta raziskovalec, si to ti? Malo jih je bilo, ki so pogledali v Revijo SRP, kjer se vidi prava plat medalje. Nihche pa ni pripomnil, da je tak pogrom na nacionalnem mediju zhe nekoliko deplasiran. Ochitno she ni bil. Revije SRP nisem zhelel posebej uporabljati za razgaljanje tega incidenta in dolgovezno razglabljanje o njem, vzrok zanj pa je bil tako in tako zhe poprej objavljen (to pot izjemoma tudi v M.M. Dnevniku in Delu, v vsakem po nekaj od celote) v celoti pa v Reviji SRP. Vendar moram rechi, da taka negativna publiciteta in enako negativno reagiranje nanjo kljub spushchenemu nivoju polemike ali pa ravno zaradi njega pripomore k publiciteti revije, vsaj opozori shirsho javnost, ki sicer ni ciljna publika revije, da Revija SRP vseeno je.

Zhe v chlankih Aktualni dogodki v luchi vrednot (v reviji Dialogi, 1988 leta) in v chlankih Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in Spoved sistemu (v reviji Likovne besede, 1988), sem se prostodushno zavzemal za Janeza Jansho in njegove tovarishe, celo v zapor sem mu v izraz solidarnosti, che zhe ne privrzhenosti, poslal te chlanke (takrat she vroche akcijske dokumente), preden so bili objavljeni in za namechek she chlanek Iz zgodovine lincha, ki naj bi mu bil v moralno oporo, che bi le morda to mojo priporocheno prichevanje nekako nekoch dobil. Sicer pa je takrat tako izzivanje sodilo v igro s sistemom, izzivanje njegovih tajnih sluzhb, che sem le hotel obchasno vzpodbuditi njegovo premajhno chujechnost – pozornost do nekega individuuma – mogochega razrednega sovrazhnika za sistem.

Pa se je zopet zgodilo, da sva na razlichnih bregovih reke in vech, da so ravno nekateri najozhji chlani sedaj njegove SSDS postali skupaj z nekaterimi nekdanjimi vnetimi komunisti najbolj gorechi grobarji – umrtvicharji Projekta SRP (raziskovalne naloge in revije) na RTVS. Institucionalni okvir pa so dobili v Jezernikovem programskem svetu za spremljanje TV nacionalnih programov. In zopet se nisem mogel sprijazniti z ideoloshko vlogo predsednika tega sveta prof. dr. Misha Jezernika, mojega nekdanjega profesorja sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in kasneje (she trikrat) mojega kolega na ISU (Socioloshkem inshtitutu Univerze), she manj pa z njegovo protiraziskovalno dejavnostjo. Kako je mogel postati predsednik (po moje) inkvizicijsko ideoloshke komisije, ki je na nam nekoch dobro znan nachin hotela obrachunati z (zopet po mojem mnenju) takrat najboljsho oddajo informativnega programa TVS Tednikom Darka Marina, in kako je mogel v celoti podpreti Trefaltovo vizijo in uporabo manipuliranega raziskovanja in mu dodati she svoje neizmerno nagnjenje k krizhanju gledalcev brez mere (to je krizhanje gledalcev po kategorijah: spolu, starosti, izobrazbi, ne oziraje se na premajhne vzorce, ki kazhejo le chudno in nesmiselno razredchene gledalce in njihove ocene oddaj), kar je po moje strokovno zelo vprashljivo (che ne tudi nedopustno) pochetje ali zhe kar sharlatanstvo stroke, ki sluzhi le administrativnemu (ali gospodinjskemu) raziskovanju in she bolj njegovi uporabi? Danes menim, da je zhe javna objava chlanka Problem Tednika in s tem razkritje povsem drugachnih, za oba sveta nesprejemljivih pogledov na avtonomijo TV ustvarjalnosti, zadoshchala, da se je je zachela neizprosna, a ne prevech odkrita institucionalna pogrebna svechanost tako za Revijo SRP na RTVS kot tudi za raziskovalni projekt SRP in za avtonomno raziskovanje na mediju seveda tudi. Zhe res, da ta revija za Njih ni pomembna rech, pomembna je le toliko, kolikor jim dela politichno shkodo. A tako je to od nekdaj v zrenju zacharane politichne zavesti – strankarsko poenotenega in razosebljenega mishljenja, ki sezhe najvech do pragmatichnega nivoja zavesti.

Konflikt je bil torej neizbezhen, rezultat pa vech ali manj predvidljiv, saj se na RTVL/S kar naprej ponavlja, v minimalni variaciji. Naglavni greh Revije SRP je bil, da je enostransko objavljala upor zoper to manipulacijo in motila in razkrivala »ideoloshko-inkvizicijske« ukrepe. Enostransko zato, ker druga stran ni hotela ali mogla ali pa sploh ni imela za potrebno in dostojno polemizirati z avtorji v Reviji SRP, to je v reviji, ki je za njih sploh ni, in ima poleg vsega she to napako, da ni sistemsko obvladljiva in ni urejana in cenzurirana niti po kljuchnih eminencah institucionalne hierarhije niti po njenih komisijah in telesih ne. Politichno gledano je vpliv revije zanemarljiv, njena ciljna publika je v glavnem zhe preprichana in nanjo je komaj mogoche vplivati. Vendar strah ima velike ochi in primerjava z mochjo vpliva mas medijev je tako rekoch stvar navade mochnih in politichno mislechih. Po drugi strani je zopet res, da institucionalni vpliv na svojsko orientacijo revije najbrzh sploh ne bi bil mogoch, vendar poskusili bi vseeno lahko. Odlochujochi v instituciji so imeli vso mozhnost sovplivanja na orientacijo in razvoj revije, takoj, ko je bila dana pobuda zanjo. To je bilo mogoche zhe takrat, ko se je zachela domnevna demokratizacija sistema in s tem prichakovana tudi v instituciji, ali pa vsaj, ko je bil konchan naskok na radiotelevizijo, takrat imenovano bastilja komunizma. *3

Tako pa ostaja vpijoche dejstvo neke civilne pobude – pobude za ustanovitev Revije SRP – namrech, da ga rigidna institucija reshuje zhe chetrto leto (medtem ko revija izhaja zhe tretje leto). Drugache kot vsiljive, take pobude s strani institucije seveda ni mogoche videti. Che pa hochem reflektirati najgloblje vtise, tiste, ki jih nikakor ne morem zanemariti in morda tudi ne presechi, cheprav so spremembe v taktiki in delovanju od nekdanjega akcijskega raziskovalca do sedanje vloge odgovornega urednika kar precejshnje, so nekatera dozhivetja le neizbrisna; individua zaznamujejo za vselej. Dovolite mi, da potemtakem sezhem she nekoliko nazaj in navedem najbolj melo-dramatichen odlomek iz svojega takratnega utemeljevanja smisla akcijskega delovanja in pisanja:

V zachasnem zakljuchku raziskave iz leta 1986 je torej pisalo: V vechini mojih prizadevanj je akcija blokirana in vse kazhe, da se bo tak tretma res nekoliko neobichajnega raziskovanja nadaljeval in stopnjeval.

Nobenih ukrepov ni, ki bi ne omogochali protiukrepa in tako je tudi z metodologijo akcijske raziskave. Mozhnost komuniciranja, javnega delovanja, publiciranja, sodelovanja s sorodnimi raziskovalnimi organizacijami, raziskovalci, ki vidijo in chutijo podobno raziskovalno vzdushje, je bila, milo recheno, nevtralizirana. Inshtitut za sociologijo Univerze, moja nekdanja matichna institucija, se je tem ukrepom pridruzhil, onemogochal to minimalno zunanje institucionalno sodelovanje. A to she zdalech ni bilo vse. Socialna izolacija je tisto osnovno obchutenje, ki ga kot akcijski raziskovalec nisem mogel spregledati. Vprashanje, ki sem si ga zastavljal, je bilo le: ali ni morda zhe chas za spremembo metodologije akcije? Ni namrech nobenih ukrepov, ki ne bi omogochali fleksibilnejshega odziva.

Takratna, a kasnejsha opomba: Sledil je she kljub vsemu ekspresivno depresiven opis stanja individualne zavesti »razrednega sovrazhnika«, vendar energija she ni bila izchrpana in akcija se je nadaljevala, raziskovalec pa se je zapletel v nevarna razmerja.

Sedanja opomba: V tem primeru mi je priskochil na pomoch sam sistem. Ko sem zhe skoraj obupal nad njim in njegovo usodo, se je kar sam zrushil, sesul. No, ne ravno chisto sam, malo smo mu le pomagali, vsak po svojih mocheh, vsak v svojem delokrogu v svoji instituciji mochi. In tako so ta nova razmerja odlochilno vplivala na tok dogodkov tudi na mediju mochi RTVL/S. Dandanes se na mediju tega sploh ne spominjajo vech, zato pa jim mora ravno Revija SRP obchasno obujati zgodovinski spomin.

Vendar ta izolacija ostane za vedno in prav to me dandanes she najbolj ovira, da bi lahko vzpostavil sproshcheno komunikacijo z nekdanjimi kolegi sociologi in she komunikologi. Pa ni ta ovira samo pri meni, je tudi pri njih, vedno se me bodo, che se le da, izogibali, vzbujam jim, in sem zanje neprijeten spomin. Ravno to pa ovira dobro opravljanje moje urednishke vloge, tudi sam chutim, da nisem sposoben vzpostaviti komunikacije s tistimi, ki bi jo moral najprej.

Prav zato zhelim tudi ob tej prilozhnosti mochne in mogochne netaktno (tega se zavedam) spomniti, da je akcijska raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti vsebovala tudi razmeram primerno Analiza vojne propagande medija v vojni in je bila tako tudi neposredno udelezhena v moji osebni ali privatni antipropagandni vojni (proti) JNA. *4

Che si navedem samo en eklatanten primer, ker o tem se ne govori: kako chudno je vchasih ob desetdnevni vojni za slovensko osamosvojitev reagirala TVS. Ne najbolje, ko je shlo za odlochilno opredelitev in preseganje njene nepristranskosti porochanja v vojni za Slovenijo. Ali pa bi lahko rekel drugache, da je bilo porochaje RTVL v njeni zgodovinski preizkushnji vchasih le prevech zmedeno in chudno. Tako she danes ni pojasnjeno, kako je lahko Mihajlo Terzich (shef za psiholoshko propagandno vojno JNA) v chasu vojne razlagal svoje poglede in poglede svojih sodelavcev preko ekranov slovenske televizije? To je bila tako huda napaka, spodrsljaj ali izdaja, da je sploh nisem hotel navesti, niti kot primer v Analizi vojne propagande. (To je torej le neljubi primer, ki je po mojem tako hud spodrsljaj, da je bil delezhen moje avtocenzure.)

Prava institucionalna intervencija pa je akcijska raziskava postala v Boju za nacionalno radiotelevizijo (raziskovalna in sindikalna inachica porochila). Nikakor pa ne morem sprejeti ochitkov, ki nikakor in nikoli ne pojenjajo, ker so del zheleznega repertoarja kljuchnih kadrov na mediju, da so raziskave neuporabne. Che ta ni bila uporabna in uporabljena s strani takratnega vodstva, si je to lahko pripisalo k posledicam, vsaj k neustreznemu odzivu na bistvene spremembe v sistemu, na katere se vodstvo samo ni znalo in ni moglo odzvati.

Njihovi nasprotniki (moji zachasni zavezniki) pa bi takrat le tezhko zanikali njeno uporabo. Danes je seveda drugache, hlastanje po zaslugah hitro pripomore k brisanju tudi novejshega zgodovinskega spomina. Zato pa je te teoretske in tudi praktichne (akcijsko interventne) raziskovalne teze, dognanja in razkritja s pridom uporabil Sindikat KUU RTVL/S. To, kar mi je bilo malo nerazumljivo, je, da so tudi nova vodstva RTVS tako slabega spomina, da tudi Oni skushajo tako hitro in tako ochitno zabrisati vsako sled zgodovinskega spomina, ki ni ravno njihov ali pa njihovi podobi ustrezen ali jih v vsem ne velicha. Po nekem zheleznem scenariju se je tudi v tem primeru zgodilo, da se v igre sistema vpleteni ponovno srechamo, a na nasprotnem bregu. Oni so bili sedaj chlani v Sheligovem svetu ali pa za njim. A kaj pomeni en chlan sveta ali stranke ali celo predsednik v primeri z vojvodo?

Nedvomno pa je bila Sheligova vloga tista, ki je bila odlochilna za pogrebni odnos institucije do Revije SRP. Pri tem mi nikdar ni shlo v glavo dejstvo (cheprav je to tako po determinizmu vlog v institucijah nujno, in vse moje izkushnje v instituciji mochi so mi tako govorile), da se bo prav to nujno moralo zgoditi. Ko pa se to vendarle zgodi, pa sem kot chlovek (ne kot raziskovalec) vsakich znova prizadet, da ne rechem shokiran. Kako more nekdanji in sedanji priznani in slavni pisatelj, borec za svobodo misli in pisanja sedaj sam zatirati to isto rech, namrech svobodo misli in njeno javno izrazhanje v reviji drugim, sedaj ochitno drugache mislechim od njega. In kako more kot nekdanji profesor statistike sedaj sprejemati in tolerirati tako manipulacijo s podatki, kot se je primerila nam na RTVS? O vsem tem in nas protagonistih sem veliko premishljeval in pisal, in to je bil nedvomno moj doslej najbolj nezaslishan napad na sedaj nedotakljive. She vedno menim, da je bil povsem upravichen in stoji tako, kot je bil zapisan. Cheprav gre za daljshi povzetek, zhe kar manjshi traktatek, se mi zdi tako nepogreshljiv v tem porochilu, da ga bom ob tej prilozhnosti vseeno povzel, pa tudi zato, ker je bil kljub moji tvegani »nesramnosti« in ne zaradi nje, kot bi rekli prestrasheni in lojalni, vseeno v celoti ignoriran. Pisalo je torej:

 

»Svoboda, to je svoboda rechi, da je dva in dva shtiri.

Che je to mogoche, potem vse ostalo pride samo po sebi.«

(Winston Smith je to v svoj dnevnik napisal z obchutkom, da je formuliral pomemben aksiom.)

 

Samo zato so pravi odstotki tako prekleto pomembni, pa naj bodo politiki in mediju she tako neljubi. Samo zato vodimo to navidez tako malenkostno in nepomembno vojno za prave – neponarejene rezultate ali vsaj proti evidentni pristranosti »fejst rezultatov«. In zato v Reviji SRP v skladu z njeno vrednotno orientacijo ne poznamo cenzure in avtocenzure, cheprav bi bilo vchasih taktno in za revijo koristno, che bi kako formulacijo v soglasju z avtorjem omilili ali celo izpustili. Vendar tega ne delamo, ker dobro vemo, da bi bil to zachetek, ki nima konca oziroma ima tak konec, da revija zataji svojo vrednotno orientacijo in namesto nje uveljavlja: relativizem resnice, sprijenost svobode in odsotnost poguma. To pa so vrednotne orientacije, znachilne za posttotalitarizem ali preprosteje recheno za nasho »podaljshano preteklost«.

Raziskovalna sluzhba na slovenski radioteleviziji SRP je izgubila avtonomijo in z njo verodostojnost rezultatov. Poglavitni ukinjevalci te avtonomije pa so bili management RTVS in Svet RTVS. Med njimi pa so se izkazali predvsem nashi nekdanji prijatelji in sobojevniki v boju za nacionalno Radiotelevizijo Slovenije, nekdanji somishljeniki ali podporniki Sindikata KUU RTVL/S, tisti torej, ki so po tem boju prevzeli kljuchne polozhaje (vloge) na RTVS. (Konkretno: Rudi Sheligo – predsednik Sveta, dr. Misho Jezernik – preds. programskega sveta za nacionalne programe TVS, z njim she chlani tega sveta: Niko Grafenauer, dr. Janko Prunk, Jozhe Snoj, Rafko Valenchich, Franc Zagozhen, Milan Zver. Institucionalno operacionalno in vodilno vlogo na tem podrochju pa sta nedvomno opravila Lado Ambrozhich – odgovorni urednik inf. programa TVS in Mito Trefalt – odg. urednik razvedrilnega programa TVS – nekdanji predsednik Sindikata KUU RTVS. Na moje najvechje razocharanje pa se jim je pridruzhil she najvechji up nashega sindikata za nacionalno-kulturno radiotelevizijo gen. dir. Zharko Petan.) Kako naj si to razlagam, che ne z determinizmom vloge. Vechkrat sem zhe pomislil, da che bi po neki nesrechi postal chlan sveta RTVS, bi potem najbrzh ukinjal samega sebe kot raziskovalca in odg. urednika Revije SRP. Naj ponovim opis nashe temeljne izkushnje z Njimi ob ozhivljanju in mrtvichenju neke revije, to je, o nemozhnosti komunikacije: Hochem povedati, da njihov jezik, v katerem zdaj govore in pishejo, ni vech isti. Sedaj govore in pishejo tudi v Novoreku. Sedaj so bili Oni tisti, ki revije lahko tolerirajo, subvencionirajo ali pa ukinjajo, prepovedo ali drugache onemogochajo. Temu rechejo sociologi determinizem vloge, ker vloga dolocha pretezhni del chlovekovega ravnanja, znachaj pa le njegov neznatni del.

Revija SRP pa kljub vsemu ni izgubila avtonomije, ker je sploh ne more izgubiti, le sebe lahko izgubi. Belezhi dogajanja na RTVS in okrog nje, taka, ki jih medijska stvarnost izkljuchuje, kot da jih ni in jih nikoli ni bilo; trudi se, da jih ohrani zgodovinskemu spominu. Zato imamo posebno rubriko Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. Revija SRP je trn v peti vsem, ki so na odgovornih in pomembnih polozhajih, tem, ki zgodovino ustvarjajo. In ravno ti ljudje so bili iz kroga Nove revije ali pa so ji bili vsaj blizu in ravno ti individuumi, ki so bili nekdanji soborci za svobodo misli in pisanja, so se znashli v vlogi (zdaj, ko so na potezi in polozhaju mochnih in mogochnih), da pochno z nami to, kar so nekoch pocheli z njimi. Ukinjajo in onemogochajo revijo, ki zheli biti avtonomna. Iz nekdanjih zhrtev rezhima so se Oni prelevili v rablje, postali so tisti, ki ne tolerijajo drugache mislechih, zatiralci svobode misli in pisanja. So pa izjeme, kot povsod, in najslabshe je to, da jih nikakor ne morem dovolj izpostaviti, le medvedjo uslugo bi jim storil.

Samo zato smo sodelavci Revije SRP, ki se zavzemamo za svobodo misli in pisanja, tako zelo obchutljivi za raznotere oblike manipulacije, smo proti cenzuri in predvsem avtocenzuri in ravno zato smo mochnim in odlochujochim trn v peti.

Vendar vseeno mislimo, da bi na RTVS eno revijo, ki ne strizhe tekstov, vseeno lahko prenesli. (V Ljubljani, avgusta 1994) *5

Povzetek je malo dolg, zato se opravichujem, ne pa zaradi njegove vsebine, menim, da je v njem zaobjeto bistvo in konkretizacija nashega razhajanja, vse do imen. Najbrzh boste rekli, da sem s tem presegel vsako dopustno mero in morda menite, da sem si z njim podpisal dokonchno obsodbo. Sam menim, da sem to storil zhe davno poprej. Kdorkoli samo preleti uradne dokumente – pobude, vloge in proshnje Revije SRP in uradne odgovore institucije RTVS (najprej za ustanovitev, potem soustanovitev in minimalno priznanje in konchno vsaj za toleranco) mu je jasno, da tu ni kaj prichakovati, da se ni smiselno kakorkoli slepiti (samozaslepljevati). Ta igra, je kot vse kazhe in kot se vidi zhe z aviona, zhe zdavnaj zaigrana. Vendar tako je to bilo zhe na samem zachetku, in sploh nikoli nismo trdili, da jo moramo (tako igro) dobiti. Zato to ne more biti odlochujoch razlog, da bi sodelavci od revije odstopili. Njena vrednotna orientacija bo verjetno postala drugachna, z drugimi poudarki, tezhko pa se bo odrekla vrednotam pogumu, svobodi, resnici. Seveda niso bile mishljene neke abstraktne in absolutne vrednote, ampak le taka ali tista resnica, ki jo lahko vidimo, pa je nochemo videti; ne absolutna svoboda, ampak svoboda individuuma v odnosu do sistema (nekako tako, kot jo pojmuje Étienne de La Boétie: rechi ne! hierarhom in katerimkoli idolpokloniteljem lojalnosti, tem institucionalnim odjemalcem svobode chloveka; skratka, to je svoboda, ki si jo moramo vzeti sami, le s svojim lastnim pogumom, namesto samoomejevanja, avtocenzure in prostovoljnega suzhenjstva, prostovoljne neustvarjalnosti). In tem je bilo vedno treba dodati she svobodo od venomer grozeche lastne institucionalizacije – dogmatizacije v vrednotni orientaciji, ker priznati je treba, da vsaka, tudi nasha orientacija, potem ko je izrechena, kaj rada zazveni v nam dobro znanem ideoloshko novorek-tonu (jeziku) posebej, ko je nash duh vajen take in predvsem take godbe.

 

 

She o (ne)mozhnosti moje komunikacije

Posebej pa bom izpostavil she naslednje novejshe dogodke:

 

Glede nemozhnosti komunikacije 6* med Revijo SRP in odlochujochimi na mediju se ni nich spremenilo ali premaknilo na bolje, cheprav je bilo mogoche katero potezo novega sveta tudi tako razlagati. Dve pismi novemu Svetu RTVS, ki jima dvakrat sledil neodgovor, tudi posameznih chlanov Sveta RTVS (pismi sta bili sochasno tudi apel posameznikom – individuumom, lahko bi tudi rekel, da sta bili pismi klic v sili – utapljajoche se pobude), sta po mojem mnenju razblinili tudi to iluzijo. Vse pobude Revije SRP se namrech zanesljivo utope v administrativni poplavi uradnega gradiva institucije in ministrstev sistema. Tak neodgovor je seveda mogoche razlagati le na en nachin, namrech, da je to, kar je za nas tako pomembno, za nagovorjene povsem nepomembno. Ochitno je tudi novim chlanom sveta in posameznikom (individuumom) v njem revija in raziskovanje programov povsem in chisto odvech. Vedno pa se najde kaka izjema. V nashem primeru je ta izjema – predstavnik Univerz v Svetu RTVS, dr. Bruno Cvikl – njegova zasluga je bila tudi, da raziskovanje medija(ev) doslej she ni izpadlo iz statuta RTVS. Sedaj bi moral nashteti she vse tiste chlane sveta, za katere menim, da revijo kljub njeni svojskosti vseeno dopushchajo, vendar to sodi k javnemu lobiranju, se torej ne spodobi, pa she malo zgodaj je za to, ne bi se rad prevech ushtel.

Vsebinska izhodishcha za program dela SRP TVS (zamishljena je tudi bodocha (morda nekoch mogocha) Sluzhba za raziskave programov RTVS) pa so meni zhe nekaj dobro znanega, iz zheleznega repertoarja smernic, izhodishch in usmerjanj institucije medija mochi. Ne morem jih zaobiti kar tako mimogrede. Ko namrech prebiram Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva *26, (ki niso vsebinska, ampak so izhodishcha za raziskovalni program brez vsebine in raziskave brez razlag: »le she objavljanje podatkov brez razlag«), ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, sicer pa v znanem slogu vodje te enote gospe Vide Shrot, in ki so bila poslana dir. RA programov Adreju Rotu, se skoraj zgrozim. Hkrati pa nekoliko bolj razumem, odkod in od koga vse so sugerirana ali svetovana taka pogromashka stalishcha in napotki za izlochanje Revije SRP in kritichnega raziskovanja medija in medijev, kot jih goji Katalog problemov – projekt SRP. Na mnenje gospoda Rota je v reviji kar se da vljudno odgovoril gl. urednik Franci Zagorichnik. Sam nikoli ne bi zmogel, tako nezhno in elegantno zhe ne, odgovoriti na vse kategorichne imperative – zato-je gospoda direktorja RAS. She posebej ne, ker gre A.H. Rot dlje od preizkushenih machkov na RTVL/S, kratkomalo nas SRP-ashe izobchi, porine izven sistema. Zhe res, da ga ne ljubimo, vendar kakorkoli nas sistem obracha, she vedno smo v njem.

Mnenje o nekem mnenju o Reviji SRP, glavnega urednika Francija Zagorichnika je tudi zgleden primer, kako lahko komunicira urednik revije z mochnimi, mogochnimi in uglednimi reprezentanti institucij. *7

Sedaj pa se lahko vrnem k izhodishchem, ker ta shtejejo na RTVS vech kot vse dosedanje javne pobude skupaj, objavljene v Reviji SRP. Prvo in temeljno izhodishche pravi takole: »Na raziskovanje programov in obchinstva gledamo kot na strokovno zbiranje informacij, ki jih uporabljamo v procesih programskega nachrtovanja in ocenjevanja realizacije programov in oddaj. Cheprav je zahtevana optimalna uporaba znanja druzhboslovnih znanosti, v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen. Analiziranju obchinstev in programov so dostikrat postavljali nalogo, da naj bo chim bolj kritichno, a s tem je bila dosezhena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov. Urednike in redaktorje je treba podpirati v samostojnosti odlochanja, ne pa jim sistematichno postavljati nasproti delavcev, npr. raziskovalcev v vlogi kritikov.« (Nadaljevanje izhodishch je dokaj podrobna operacionalna izpeljava navedenega uvoda v konkreten opis sedanje dejavnosti radijskega raziskovalnega oddelka.)

Taka naj bi bila njihova in Njegova (radijska) izhodishcha za program dela SRPO, komentiral pa jih bom v samointervjuju ali samogovoru, zato ker me ne zadevajo kot vsebinska, ampak kot interesna izhodishcha. Naj pojasnim, problem izhodishch (za sklepanje o dejavnosti in morda celo usodi raziskovanja na RTVS (usoda je tu pojmovana kot politika), je zhe v napachnem naslovu ali pa nasprotno, v njemu neustreznem tekstu. Vsebinska izhodishcha za raziskovanje se po pomenu tichejo ali vsaj dotikajo ali vsaj razpravljajo o vsebini raziskovanja medija in na mediju (ali kot navadno rechemo, celotnega komunikacijskega procesa, ali pa tako kot to nakazuje vechkrat omenjena Carigrajska deklaracija (ki priporocha javnim TV ustanovam tudi kvalitativne raziskave in analize socioloshkih uchinkov televizije).

Nadalje, vsebinska izhodishcha niso zadeva le nekega trenutka v institucionalnem dogajanju, kot je na primer reorganizacija RTVS. Vsebinska izhodishcha raziskovanja so in imajo svojo lastno zgodovino, evaluacijo, obstajajo torej od same ustanovitve SShP, DERPO, SRP (Sluzhbe za shtudij programa, Delovne enote za raziskovanje programov in obchinstva, Sluzhb za raziskavo programov na RTVL/S.) Ne nazadnje jim dolocha okvir tudi stroka: komunikologija, filozofija, sociologija, sociologija kulture in druge. Vsebinska izhodishcha ves chas na primer povzema in obuja v zgodovinski spomin ravno Revija SRP, njena vrednotna orientacija vsebuje tudi mogoche poglede na vsebinska izhodishcha raziskovanja medija in medijev v sistemu. Drugache povedano, vsebinska izhodishcha opredeljujejo vrednotne orientacije raziskujochih raziskovalcev. Ena od mogochih vsebinskih orientacij (izhodishch) je natanko taka, kot jo mediju, stroki in zainteresirani javnosti razgrinja zopet ta nesrechna Revija SRP (in Projekt SRP) in kot so jo prej druge publikacije omenjenih, neprestano reorganiziranih raziskovalnih enot ali oddelkov. Citirana Vsebinska izhodishcha RAS torej niso in ne morejo biti vsebinska izhodishcha za raziskovanje na RTVS, so le izraz tezhnje po ohranitvi sedanjega stanja in izhodishcha za manipulacijo z raziskovanjem.

Taka, kot so, naravnost klichejo po vsebinskih (vrednotnih, ne pa ideoloshkih) izhodishchih za orientacijo raziskovanja. Odlochanje o raziskovalnih projektih, raziskavah, o javnosti raziskovanja, skratka o zhe omenjeni usodi raziskovanja je seveda mogoche brez vsebinskih izhodishch in mimo njih. Vendar tudi tako odlochanje vseeno temelji na nekih (cheprav neekspliciranih) vsebinskih oziroma vrednotnih izhodishchih. Naloga javnega raziskovanja pa je tudi ta, da te skrite in prikrite rebuse razreshuje, razkriva in objavlja svoja mnenja o njih. Tudi to je pochela in she pochenja Revija SRP in zato je trn v peti usode.

– Tudi nash nekdanji najvechji up Sindikata KUU RTVS v boju za avtonomno nacionalno RTVS Zharko Petan, ki ima sedaj najvechjo moch v hierarhiji institucije RTVS, je s to svojo vlogo postal (natanko tako, kot sem prichakoval in mu tudi napovedal) glavni naslednik – grobar Projekta SRP (raziskave in revije). Pa ne da bi me to (kot raziskovalca) posebej presenetilo, ker je to nujno po podedovani vlogi institucije RTVL v sistemu. Ali drugache recheno, podaljshana preteklost medija je v predvsem v personalni kontinuiteti nekaterih neminljivih nespremenljivih svetovalcev in minljivih in menjajochih se generalih (direktorjih predsednikih) RTVL/S. (Nekateri med njimi so prezhiveli zhe vech kot deset gen. dir. in preds. skupshchin oz. svetov). Njihova usoda je vnaprej dolochena s strani politike, politika jih prinese in politika jih odnese, svetovalci pa pripravijo vse, kar je potrebno, za konchno izvedbo rituala odstavitve in nastavitve generalov. Najbolj tragichno v njegovi usodi pa se mi zdi sprejetje in nepreprichljivo igranje vloge intendanta (civilne drzhe) v proklamirani politichno neodvisni in javni radioteleviziji v izmishljenem scenariju danashnje slovenske desnice. Ta igra naravnost izziva k razkrivanju, ki se mu revija s tako vrednotno orientacijo, kot jo ima, ne more izogniti. Seveda vem, da ne meni ne drugim avtorjem v Reviji SRP, ki smo to pocheli, ne bo nikoli odpushcheno. Ni hudo, da tako menim, pach pa, da svoje mnenje javno izpovem, da Petanova ne prevech zadrzhana javna angazhiranost za Njihovo politichno opredelitev ni zdruzhljiva z vlogo generalnega intendanta neodvisne nacionalne radiotelevizije, pri chemer je zhalostno to, da medija she zdalech ne obvladujejo toliko, kot mislijo, tragika Zharka Petana kot osebe pa je v tem, da je to cena, ki jo mora plachati za zavezo, brez katere bi nikoli ne mogel biti gen. dir RTVS. Vsakich, ko o tem razmishljam, me znova presenecha vedno nizhji nivo obrachuna z avtonomnim raziskovanjem na mediju in javno kritiko v zagotovo politichno neodvisni Reviji SRP, ki ni masovni medij in zato ne more biti politichno shkodljiva, vsaj ne tako, kot se Njim na M.M. in tistim, ki ga obvladujejo, zdi. Kljub mnogim izkushnjam pa me she vedno prizadene ignoranca, vzvishenost in le she (sprva in v samem zachetku) tudi njegova razlaga mojega razhoda ali bolje razkola s Trefaltom oz. »trefaltizmom« in tako tudi z Njim. Ta meni zhe od prej znani redukcionizem (osiromashena razlaga) socialnega konflikta in totalna ignoranca socialnih dejstev in dejstev zavesti, sta prekinila vsakrshno nadaljno mogocho komunikacijo med nama, razen seveda strogo uradne, ki je povsem v njegovi domeni. Kakshna je, bomo kmalu videli. Menim, da je dosezhena tochka, ko pristna komunikacija med nama ni vech mogocha, ni smiselna, ni dostojna. Posredovanje pobude Revije SRP na RTVS lahko prevzame kdo drug. Che pa je bilo to le del teatralnega scenarija in nachina vodenja z emocionalnim shokom (po modelu gledalishke obrekovalnice), potem je Zharko Petan dosegel zheleni rezultat, a ostane le she estetsko vprashanje kako?)

Gen. dir. RTVS Zharko Petan se je zelo nejevoljno odzval na pobudo dir. TV programov Janeza Lombergarja. (Lahko rechem, da je on med odlochujochimi hierarhi na RTV eden redkih, ki ne podlegajo determinizmu vloge brez preostanka, ostal je she ustvarjalec s svojim videnjem problemov, ki ve, kakshen je dolgorochnejshi pomen kritichnega mishljenja in svobodnega izrazhanja.) A kot recheno, ni dobro, da mu pojem slavo, da ga hvalim prevech, previdnost mi govori da bo klonil (determinizmu vloge) tudi on, prej ali slej. Kompromisni predlog o vsebinskih izhodishchih in programu dela ter organizacijskih vprashanjih delovanja SRP (Sluzhbe za raziskave programov) v letu 1995 in s tem Projekta SRP in odnosa do Revije SRP bi lahko sprejeli; she posebej, ker je vse kazalo, ali pa se je meni zdelo tako, da je predlog zhe dokaj usklajen tudi s sedanjim predsednikom Sveta RTVS Vojkom Stoparjem. Tako pa zopet vse kazhe na staro pesem, program dela in financhni nachrt za letoshnje leto ne bo sprejet, v najboljshem primeru bo sprejet prepozno, in tako to v nedogled leta in leta, ne glede na stranko(e), ki so na oblasti in ki obvladujejo institucijo mochi – RTVL/S in ne glede na to, kdo je generalni intendant institucije mochi. O tem odlochajo nizhji nivoji, to pa so eni in isti, ki se na te rechi spoznajo in she preden se kak gen. dir. ali predsednik skupshchine/sveta dvakrat ozre po svoji hierarhiji navzdol, zhe ima institucionaliziran konflikt, ki je seveda podedovan in takoj nereshljiv, ker njemu najbolj lojalni so lahko karkoli, samo kritichni niso nikoli. In tako bodo »vsebinska izhodishcha gospodinjskega raziskovanja« zopet edino sprejemljiva za raziskovanje na mediju, razen v primeru, che bi le ne ugotovili, da je she to prevech zapletena in sploh nepotrebna rech. Personalno pa je uveljavljanje teh stalishch seveda veliko bolj preprosto in zopet nich novega na mediju, a tudi o tem bom spregovoril malo kasneje, v samopogovoru.

Tako se pobuda Revije SRP (revija in raziskovalni projekt) v instituciji izgublja in levi iz seje v sejo, iz zapisnika v zapisnik, da je razpoznati ni vech mogoche. Skratka, reshuje se in reshuje, medtem ko revija vsemu navkljub izhaja, zhe tretje leto, in kazhe administraciji, da je to za institucijo po bistvu nereshljiv problem. Recimo temu tako, da je to veliko priznanje za revijo in njene sodelavce – ustvarjalce. Za odgovornega urednika revije pa je signal, da je zhe chas, da odstopi v vsakem primeru, pri chemer bi bilo sprejetje pobude she bolj tehten razlog za to, nevarnost kompromisa bi bila po vseh teh opisanih izkushnjah za Revijo SRP pogubno breme, ne bi ga mogel nositi.

– Pismo ministru za kulturo (kulturnemu reprezentantu sistema), gospodu Sergeju Pelhanu in njegov odgovor, to je seveda zopet neodgovor na pismo: na kar se da vljudno vprashanje, zakaj je Revija SRP diskriminirana zhe tretje leto svojega izhajanja?

Minister ni odgovoril, ne bo odgovoril, che pa bi se vseeno zgodil chudezh, bi tako nanj odgovoril kak njegov svetovalec, kar samo po sebi ni nich nenavadno, in bi bil odgovor natanko tak, kot ga ne zhelimo, to je, formalen odgovor in ne vsebinska utemeljitev – mnenje individuuma – o nastalem problemu. In takega odgovora nam sploh ne bi bilo tezhko izsiliti, che bi nashe javno vprashanje (odprto pismo) objavili v nekem M.M. Vendar tudi ministri se bodo nekoch navadili, da v demokraciji, kakrshnakoli zhe je, vsaj vljudnost zahteva odgovor, neodgovor na javni apel pa je groba zavrnitev in she izkazan prezir do revije, avtorjev in bralcev.

– Povsem nasprotno in neprichakovano izkustvo je Revija SRP s strani institucij dozhivela le she od glavnega sponzorja: Zavoda za odprto druzhbo – Slovenija. Sponzoriranje Open Society Fund – Slovenia je reshilo revijo iz najhujshih financhnih tezhav, pomembnejsha od tega pa je bila za nas moralna podpora, konkretno izkustvo, da je vsaj she neka fondacija, ki tolerira svobodo misli in pisanja v Sloveniji, pa cheprav bi nas hoteli zato prikazati kot glasnike Sorosheve vzhodne politike.

Sklepni komentar pa bi lahko bil odkrito priznanje najvechje tezhave Revije SRP, njene Ahilove pete, ki jo tako lucidno razgali Simon Kardum:

»SRP, Revija Sluzhbe za raziskavo programov (od tod kratica) RTVS, ki to she ni oziroma to najverjetneje tudi nikoli ne bo postala, revija, ki se, paradoksalno, sklicuje na svojo drugacherojenost (alternativnost), hkrati pa prichakuje institucionalno in javno pripoznanje, revija, ki je anahroidna v svojem zhanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drzhi, revija, katere tvorci se she niso odlochili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno), revija, neodvisna in dodobra okleshchena seveda, ki bi lahko pomembno sooblikovala inshtitucijo, ki si jo je vzela na piko (tudi v programskem smislu, kar pa jo za zdaj ochitno she ne zanima – zanimajo jo ontoloshka vprashanja, manj fenomenologija predochenega), revija torej, ki se manifestativno sklicuje na ‘tri vrednotne orientacije individua’, Svobodo, Resnico in Pogum (tudi od tod kratice, od kantovskih svobodoljubnih, razsvetljenskih in transcendentalnih postulatov), taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za zhetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo shpanska vas, poseljena z infantilnezhi, pa je zhe problem, ki se tiche najstva.« (Simon Kardum, Slovenske novice, 10.3.1995, in zaradi pomembnosti ugotovitev ponatisnjeno v Reviji SRP 9/10.)

Poglavitni problem revije naj bi bila ciljna publika, kot jo pojmujejo Slovenske novice in njeni sodelavci. Kje je in kdo je ciljna publika Revije SRP?

Ni je! Ali skoraj je ni! Vendar ciljna publika Revije SRP ni ista kot za SL. novice. To je elitna publika, dovolj dolochno opisana v vrednotni orientaciji revije, predvsem pa ta publika shele nastaja, trajnejsha je od tiste, ki jo tako trzhno uspeshno animira rumeni tisk. Potencialni ali mogochi bodochi sodelavci pa so torej tisti, ki jih she ne poznamo, vendar vseeno mislimo, da so. Pa naj nasprotniki poreko: »Ni jih!« Ali, da jih je ochitno premalo! Kritichna masa svobodomiselnih intelektualcev s tega podrochja je zaenkrat zanemarljiva, pouzhile so jih stranke, prestrashili ali pa tudi kupili so jih mogochnezhi! Vendar vse to ochitno ne bo zadoshchalo, da bi se utishala (zadushila) svoboda misli svojskih sodelavcev, nje izrazhanje na svojski nachin, ne glede na mochne in mogochne institucije in lozhe v njih. Kakshna toleranca in kakshno pojmovanje demokracije je to (cheprav se simptomatichno pojavlja pri najradikalnejshih mislecih institucij sistema), da se institucionalna kritika takoj diskvalificira in izkljuchuje iz sistema?! Predvsem pa vrednost Revija SRP (cheprav ima ceno 900 Sit) ni v njeni kurantnosti na trgu blaga in storitev niti ni njen namen iskanje minimalnega delezha masovnega bralstva, pach pa ima le tolikshno vrednost, kolikor zhivih vrednot ji uspe ozhiviti v duhu svojih sedanjih in prihodnjih, pa cheprav redkih bralcev (ciljni publiki), pa she ta koliko ni toliko pomemben, kot kako. Prodajalcem, menjalcem in odjemalcem blaga: knjig na metre, chasopisov na kile, programov na ure in minute, seveda ni dojemljiva.

Nekaj pa je vseeno treba priznati, da nas ta prikrita gonja do neke mere dolocha. Bolje kot bi bilo treba se pustimo obremenjevati z njo, vse zaradi zgodovinskega spomina, zato da bo vsaj v enem primeru ta postopek dokumentiran, ohranjen za tiste, ki bi se nekoch neizbezhno srechali s chim podobnim. Vendar menim, da je sedaj tega le malo prevech in da bi lahko v prihodnje rubriko Dokumenti radikalno zmanjshali na samo najbolj nujne uradne zadeve ali uradne umotvore, take, ki jih je potrebno temeljito obdelati in osvetliti she z drugega zora.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ENDOFAZIJA I – drugi del

Samogovor ali samointervju (v pogovoru samega s seboj)

 

Po vseh neodgovorih, ko je vsaj nekak odgovor najbolj zheljno prichakovan, boste gotovo soglashali, da tu nikakrshna chloveshka niti uradno institucionalna komunikacija ni mogocha, ali pa vsaj smiselna ni. Za mene pa predvsem ni vech dostojna, presega namrech prag, ki she dopushcha neko, cheprav varljivo podobo samosposhtovanja in dostojanstva. Preostane mi torej le pogovor s samim seboj, nas samih med nami in tistimi, ki nas she hochejo brati, in tistimi, ki nas bodo morda nekoch vendarle brali, samo zato, ker jih bo vendarle zanimalo, kaj smo hoteli rechi o institucijah mochi in sistemu, zhivim individuumom, le takim, ki jih institucije in sistem niso upognili in ne chisto pouzhili.

Che bi ne bilo kritichnega raziskovanja medija RTVL, che bi prav nich od tega javno ne publiciral ali vsaj skushal publicirati ali vsaj ohranjati v internih raziskavah za »Zgodovinski spomin institucije medija«, bi odlochujochi nepogreshljivi chlani lozh uspeli zabrisati vsako sled svojega trudapolnega prizadevanja na mediju od krichanja Krichacha naprej in kljub njemu, do kratkega stika RTV STIK-a in do mimohoda TV Sopotnika. V vseh uradnih publikacijah, kronoloshkih zapisih, zgodovinskih ali obletnishkih izdajah spominov je toliko hvale, dosezhkov, razvojnih uspehov (no, da ne bom krivichen, tudi sem in tja kakshen manjshi spodrsljaj ali pa vljudna dobronamerna ali konstruktivna kritika), da se chloveku stori milo pri srcu in ves srechen je, da je imel chast, biti v sluzhbi na taki ustanovi, ali bolje, ji sluzhiti. V odmevih nanje se vchasih slishi shepet po hodnikih, da kdo le ni bil dovolj izpostavljen in pohvaljen za svoje zasluge ali pa nasprotno, morda celo pogosteje, da je bil nekdo drug prikazan kot prevech zasluzhen, pomemben in slaven in nepogreshljiv. Zachuda pa v vseh teh shtevilnih medijevih rednih in jubilejnih pisnih publikacijah ne boste nashli tega, da je bil ta medij pravzaprav trobilo v rokah partije, najbolj ljubo in ljubljeno trobilo totalitarnega sistema, zato pa temu primerno strogo vodeno in nadzorovano. Vendar tako to ne gre, dragi moji! Kako je mogoche tako temeljno dolochilnico in vodilo M.M., to v nebo vpijoche dejstvo, she danes, po toliko letih demokracije, spregledati?

Kritichno raziskovanje je na mediju bilo in ne gre ga kar tako odpraviti. Bilo je javno, kolikor je pach bilo to takrat mogoche. Tveganje je bilo veliko in tudi rezultati niso zanemarljivi. Ravno zato ima Revija SRP pomembno vlogo za obujanje in osvezhitev spomina instituciji RTVS in sistemu RS tudi danes in celo posebno rubriko imamo v ta namen in njen moto je:

Institucija brez spomina je

kakor podjetje brez knjigovodstva,

mochni in mogochni v njej

pochno, kar jih je volja,

ker vse, kar pochno, utone

v pozabljivi zavesti chasa.

 

Che se ne bosta vodstvo in svet RTVS nekega dne resno vprashala, kaj je res vsaj na metodoloshkih pomislekih in kritikah nestrokovnega merjenja poslushanosti ali gledanosti ter ocenah oddaj in programov medija, bo to storila konkurenca, dovolj je zhe mochna za ta korak. In konec koncev, kaj mediju pomagajo sumljivo optimistichni podatki o narashchanju ali vsaj ohranjanju delezha gledalcev, poslushalcev, che pa je resnichnost ochitno bolj kruta? Samo she upadanje gledalcev in poslushalcev lahko medij rachuna, pravilno izrachuna in prichakuje. Na koncu mu preostane le samoprevara, ki se hudo mashchuje. Ne recite, da tisti, ki to pochno, zhele mediju le dobro ali da ga tako ljubijo kot svojega otroka, da ne vidijo, da ga bodo s svojo ljubeznijo zadushili, prej ko slej bi se to zgodilo po sami logiki minevanja mochi institucij.

Vprashanje: Kaj sicer lahko she pomeni graditi programske sheme, programsko nachrtovanje in ocenjevanje (sem sodi she sumljivo utemeljena in kar se da zamolchana selekcija ustvarjalcev, ki jim je padla tako chudno izmerjena glednast ali ocena oddaje)?

Pomeni kratkovidnost in krivichnost ali z eno besodo: samozaslepljenost. In che she malo podrobneje razchlenim citirano generalno vsebinsko izhodishche kot vrednotno orientacijo neavtonomnega in nestrokovnega raziskovanja na mediju, tega ne bom storil prvich. Vsakich, ko moram to storiti, se spustim na nivo, ki mi ni ljub, a tako to mora biti, ker sicer komunikacija med nami ni mogocha. To je bilo nichkolikokrat izkazano in venomer se ponavlja in izrazha v obliki nepomirljivega konflikta.

Kako je mogoche utemeljevati reorganizacijo M.M. RTVS na zgreshenih podatkih in zato v temelju zgreshenem predvidevanju ohranjanja ali povechanja gledalcev RTVS (kot je to v primeru ekspertize reorganizacije, ki jo je naredil svetovalec slovenske TV Justin Dukes)?

Medij, ki se noche seznaniti z dejstvi, dejanskim stanjem, je nesposoben reagirati na spremembe v sistemu, skratka, je medij, ki se ne more odrechi lazhne podobe o sebi in svoji mochi. Zato najraje ishche nasvete, se zanasha na pomoch pri svetovalcih-gurujih, nepoznavalcih slovenske radiotelevizije.

Kako zelo pomemben je Justin Dukes za slovensko nacionalno radiotelevizijo, kazhe pripravljenost (grozhnja) gen. dir. Zharka Petana, da bo RTVS izstopila iz Slovenske znanstvene fondacije, che ta ne bo sofinancirala »Dukesovega projekta«. Ta razvojni projekt RTVS pa je po mnenju projekta SRP strokovni in nacionalni shkandal, in ker je mnenje Matjazha Hanzhka javno objavljeno v Reviji srp 5/6, terja torej javni odgovor, nekoga nekoch. Ta nesrechna reorganizacija RTVS je za nadaljnjo usodo medija mochi tako pomembna, da bo she naprej eden kljuchnih problemov v Katalogu problemov – projekta SRP in tudi v rubriki Zgodovinskega spomina institucije RTVL/S je ne bo mogoche izpustiti (izbrisati). Na javno kritiko je treba javno odgovoriti (dobro je in spodobi se odgovoriti z argumenti na argumente), pa cheprav sta jo javno izrekla, kolikor vem, le dva raziskovalca, Matjazh Hanzhek v Katalogu problemov, v Reviji SRP *8 in Breda Luthar v Sobotni prilogi Dela (Channel 4 je nekaj drugega, Svetovanje slovenski TV, Delo, 14. maj 1994) *25

Kdo (to) gleda tako (na raziskovanje) kot na strokovno (?) zbiranje informacij?

Raziskovalec zhe ne, ker to zbiranje informacij, te meritve, so shele zachetek vsakega raziskovanja. Che ni interpretacije, metodoloshkega preverjanja podatkov, je to le zachetek nekega domachega gospodinjskega raziskovanja predvsem pa podrejeno raziskovanje zhe nich kolikokrat omenjenim programskim interesom.

Zato pa tisti, ki tako gledajo na raziskovanje, lahko postavljajo Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva, podtikajo Osnovne smernice za delo sluzhbe in sodelujejo v neprestanih reorganizacijah oz. prestrukturiranjih institucije RTVL/S.

In v prvem dokumentu med drugim pishe tudi tole: »Z natanchnega pisnega interpretiranja podatkov iz anket smo preshli na sistematichno hitro objavljanje podatkov brez razlag. Pismene razlage podatkov so imele malo bralcev zaradi sploshnega hitrega tempa dela v radiu, ko je vsak podatek hitro zastarel ob tem, da dnevno oddajamo nove vsebine. Podatkov tudi ni vedno mogoche enoznachno razlagati, saj tudi tendence v urednishtvih in nazori glede sploshne programske politike niso enotni. Ubrali smo politiko chimboljshe formulacije vprashanj za poslushalce in sistematichnega obchasnega ponavljanja vprashanj z objavo primerjav. Ker uredniki in novinarji v dobrshni meri dolochajo teme vprashalnikov za obchinstvo, vchasih tudi sami bolje kot izvajalci anket poznajo cilje ugotavljanja mnenja.« V drugem pa pishe tole: »Sluzhbe za raziskavo morajo poskrbeti za strokovno zbiranje informacij in sploshno raziskavo programov. Obdelava zbranih podatkov pa mora biti strokovno opravljena, ob uporabi znanstvenega instrumentarija, ki je na voljo ustrezni sluzhbi.«

Za zgodovinski spomin sem davno nekoch, v kulminaciji tega istega konflikta, a she v prejshnjem rezhimu, zastavil javno vprashanje: »Od kod izvira taka moch Vide Shrot?«

Odgovor je bil: »Iz preprostega dejstva, da je (bila) zhena pomochnika gen. direktorja (po nepotizmu torej)«. (Gen. dir. oziroma »vrhovni administrator« pa je bil takrat Ferdinand Luzhar.)

Citirano: »Posebna moch nashe kolegice V. Shrot je ves chas poudarjena. Njena ‘ekspertna’ in njena ‘samoupravna’ moch sta primer heteronomnega izvora mochi, sta posledica preprostega dejstva, da je zhena pomochnika generalnega direktorja.« Iz: Raziskave o raziskovanju; podnaslov: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?; Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti? *9

Che si danes zastavim to isto vprashanje? ...

Odgovor je le malenkost drugachen: »Iz preprostega dejstva, da je zhena (bodochega ali medtem zhe ustolichenega) pomochnika direktorja radijskih programov Jozheta Shrota (po nepotizmu torej)«.

In tako so postala Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva, ki to niso, ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, (kmalu bomo videli zakaj), iz pripisane opombe pa je razvidno, da jih je dala (oz. so jih dali) dir. RA programov gospodu Adreju Rotu gospa Vida Shrot, vodja radijske raziskovalne enote, evidentno so vsebovana tudi v edinem preostalem uradnem gradivu za razpravo o raziskovanju za 10. redno sejo Sveta RTVS. Naslov dokumenta je Sluzhba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo sluzhbe, Organizacija sluzhb in vmeshchenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost sluzhb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument pa sta, hochesh nochesh, podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal tudi edino uradno izhodishche za razpravo na deseti seji Sveta RTVS (29.6.1995) o prvotni uradni in javni pobudi Revije SRP instituciji vodstvu in svetu RTVS. Naravnost neverjetno, boste rekli, pa ni, ker tako se to dela na instituciji RTVL/S, in tole tu je le en primer pravega personalnega pristop h kljuchnim problemom medija. In naslednje vprashanje je potem tole:

Chemu raziskovanje, saj problemov vendar ni, chemu javne pobude, saj Oni zhe itak vedo tako za rezultat, kot tudi, kako se stvari strezhe, mar ne?

Odgovori so to pot zhe vsebovani v vprashanjih. (Drugache recheno, vprashanja so sugestivna, kar je sicer osnovna znachilnost medijevih vprashanj.)

Kdo to lahko reche in za kaj tako reche in za koga to velja, »da v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen«?

Tisti, ki izvajajo zgolj meritve, zbirajo informacije in ne raziskujejo in ne posredujejo svojih izsledkov strokovni javnosti, to poreko, prereko in pravzaprav neprestano ochitajo raziskujochim. Skratka tisti, ki so za tajne in interne »raziskave«, ochitajo tistim, ki raziskave, raziskavalna porochila posredujejo strokovni in drugi javnosti, da izdajajo poslovno tajno, cheprav vedo, da jih stroka zavezuje k javnosti raziskovanja in da je RTVS javna institucija.

Kdo so bili tisti odlochujochi na mediju, ki »so analiziranju obchinstev in programov dostikrat postavljali nalogo, da naj bo chim bolj kritichno«?

Malo je bilo takih. Eden redkih je bil Ante Novak, dopushchal je to tudi dr. Janez Jerovshek. Vendar je bil Ante Novak to zato, ker ni bil le nosilec funkcije in funkcij. (Preden je bil preds. skupshchine RTVL, je bil dir. znanstvene institucije ISU EK (Inshtituta za sociologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani), she prej pa dir. nekdanjega jugoslovanskega Zveznega zavoda za statistiko (to je resnico YU-sistema v shtevilkah), po vojni pa zanesljiv partijski kader, eden ozhjih sodelavcev Borisa Kidricha. Kljub temu pa je zagovarjal kritichno raziskovanje, govoril je celo, da mora to postati ogledalo in vest institucije. Tudi dr. Janez Jerovshek je bil nekoch na tem istem znanstvenem inshtitutu, lahko rechemo, da se je tam zachela njegova znanstvena pot, da je od tam izshel. Kljub svoji izpostavljeni vlogi v stranki SSDS, sedaj Janshevi SSDS, je bil v odnosu do kritichnega raziskovanja drugachen, dopushchal ga je in celo podpiral. Morda pa izhaja okuzhba ravno od tega nesrechnega inshtituta, ali pa je le zadeva osebnosti. Takratni rezhim je zhe vedel, zakaj ga je ustanovil in zakaj ukinjal, in koga vse je ukinjal.

In ni mogoche spregledati, da sta ravno onadva zagreshila vsak vsaj po eno bistveno ali kljuchno porochilo za razumevanje medija RTVL/S, hkrati pa Njim nesprejemljivo, neodpustljivo raziskovalno porochilo.

Ante Novak je s svojo analizo narochnine zhe leta 1978 (Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine in uvedbo prispevka za RTV) razkrinkal, da narochnine za RTV ni, da je to v bistvu prikrita oblika drzhavnega davka. Dr. Janez Jerovshek pa je v svojem enkratnem Primopredajnem porochilu razgalil problem lozh na RTVL/S, to pa je kljuchni problem za razumevanje dogajanja »igre mochi« na tej instituciji. Oba prispevka sta bila v celoti objavljena v Zgodovinskem spominu institucije RTVL/S, Revije SRP. *10,11

Oba prispevka reshujeta nek pomemben problem, sta tudi nepogreshljiva v Katalogu problemov, Projekta SRP, prispevek k razreshevanju kljuchnih problemov medija RTVL/S. Brez Novakove analize narochnine pa bil nemozhen (nemogoch) tudi moj prispevek k razreshevanju problema Legitimnost narochnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija. *12

No, bilo jih je gotovo she nekaj takih, ki so se resno zavzemali za avtonomno in kritichno raziskovanje medija in na mediju, a bolj potiho, ali pa niso imeli odlochujoche mochi. Vechinoma pa je bilo najbrzh tako, da so se za to zavzemali le deklarativno in celo normativno. Konec koncev je raziskovanje v RO (raziskovalnih oddelkih) opredeljeval Zakon o raziskovalni dejavnosti in po dejavnosti in strokovni orientaciji so bili izenacheni s samostojnimi znanstvenimi inshtituti. (Iz ISU sem prishel na DERPO RTVL v letu 1979. Pomembno je bilo zame, da je ta enota takrat imela izenachen status s samostojnimi RO in celo boljshe pogoje za javnost raziskovanja kot so bili na ISU, pa se je kmalu pokazalo, da sem se ravno glede tega hudo ushtel.) (Glej: *9.1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SShP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Revija SRP 7/8, 1995)

Da pa je z vzpodbujanjem (v resnici dopushchanjem) kritichnosti v raziskovanju medija »bila dosezhena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov«, bi skoraj drzhalo, ker je bila ignoranca res glavno orozhje ali orodje za obrachunavanje z kritichnim raziskovanjem in raziskovalci (pred in po neposrednem obrachunu). In res me ta ignoranca vse prevech boli, prevech se ubadam z njo. Vendar se je vselej pokazalo, da ko ta odpove, odpove za nazaj. Predvsem pa raziskovanje ni le servisiranje s podatki! Tudi to je bilo na RTVL na kompetentnih mestih vechkrat izrecheno, sprejeto! (V deklarativnem pomenu, seveda.)

Kdo naj urednike in redaktorje podpira v samostojnosti odlochanja in kako je treba to storiti, da bodo ti v odlochanju samostojni?

Pa saj redaktorji in uredniki na RTVL (razen res redkih izjem) po tradiciji niso bili niti niso zheleli biti samostojni in neodvisni, bili so odvisni in zasvojeni od partije ZK, sedaj pa od strank!

Nikoli nihche na RTVL/S pa ni postavljal kateregakoli kritichnega raziskovalca, she posebej sistematichno ne, nasproti redaktorjem in urednikom. To sta namrech na instituciji M.M. neprimerljivi kategoriji. Sploh pa, katerokoli kritiko slabo prenashajo, she posebej pa so netolerantni do kritichnega raziskovanja medija. In kritichni raziskovalec je v primeri z uredniki na instituciji M.M. niche (ne shteje nich), razen v svojih stvaritvah (chlankih, knjigah) a tudi ta na M.M.ne shtejejo nich!

In she to, raziskovalec, che je res iskalec, je v vsakem primeru tudi v vlogi kritika, (ko raziskuje, ima kritichni vrednotni pristop) in enako je kritichen v afirmativni raziskovalni vlogi, z vnaprej opredeljenim, utemeljenim in tako izrechenim afirmativnim pristopom (tak je na primer moj pristop v knjigi Janezovo razodetje ali o treh vrednotah). Che pa to ni, je zgolj apologet. Moti pa se tisti, ki misli, da ob takem, skrajno afirmativnem pristopu ni odkrite refleksije in samorefleksije. Poznavalci to zhe vedo in opazijo, in rezultat je natanko tak kot, ko gre za ekstremno kritichni pristop, le (inkvizicijske komisije se zamenjajo) inkvizitorji so drugi.

Carigrajsko deklaracijo o medijih v demokratichnih druzhbah pa bodo na RTVS vseeno nekoch morali ponovno temeljito preuchiti in si ob tej prilozhnosti odgovoriti: je bila kdaj she katera norma, napotek, deklarativna orientacija, na katero bi se odlochujochi na RTVS bolj neupravicheno in zmotno sklicevali zoper kritichno in kompleksno raziskovanje na mediju RTVL/S v sistemu, kot so se to ravno v primeru (ne)uporabe te nesrechne Carigrajske deklaracije?

Mislim, da ne! Skratka, mislim, da bo Revija SRP she naprej raziskovala mediju neprijetne a bistvene probleme, jih razgrinjala javnosti, opozarjala na dejstva, ki jih Medij noche vedeti, ne videti; njen osnovni predmet zrenja in kritichnega motrenja pa je sistem (kljub videzu, da nas zanima samo medij), vchasih smo mu rekli druzhba in antagonizem med chlovekom in sistemom se je kar stopil v idili samega izraza »druzhbe«.

Naj se na koncu tega samosprashevanja she enkrat vprasham, kot sem se v Poteh in stranpoteh SSD (samoupravne socialistichne druzhbe):

Kaj je tisto, kar mi ne da miru, da venomer brskam po zgodovinskem spominu in obujam neprijetne duhove in njih vzdushje?

Smisel te detektivske zgodbe je, da se individuum vprasha, kakshen smisel ima prevelika institucionalizacija? Mislim, da je to vprashanje: kakshne razdiralne posledice za smisel instititucionalnega raziskovanja in ustvarjanja je imelo in jo she ima to nesrechno pokroviteljstvo mochi. Predominacija (politichne) mochi, cenzura in avtocenzura so nerazdruzhne, prezhemajo se med seboj, posledica pa je izgubljeni smisel in char avtonomnega ustvarjanja.

Vendar tako sprashevanje in sploshne ugotovitve sploh niso problematichne, pa tudi smiselne ne, che jih vprashevalec ne pripelje do konkretnih nosilcev z imeni in priimki, vsaj za primer. To pa je res problematichno in s tem se zachne kraval mochnih in mogochnih, vse dokler ...

Naj ponovim: dokler je sprashevalcev tako zelo malo in she ti niso vedno dovolj drzni, pa lahko tisti, ki pravilno gledajo na raziskovanje in celotno ustvarjanje na instituciji, kot sem skushal raziskati in razkriti, lahko postavljajo Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva in pishejo Osnovne smernice za delo sluzhbe snujejo Dramo reorganizacije in zapovedo 10 Njegovih zapovedi (glej: Gurujsko navdahnjeni predlog reorganizacije in Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000: Prestrukturiranje RTVS in Komentar k Njegovim desetim zapovedim).

In ta zmagoviti pohod urédnikov zadev, sezhe vse tja do normiranja navodil gledalcem, pisanja predgovorov, kako je treba pravilno gledati in razumeti posamezne medijeve stvaritve kot npr. v omenjeni TV nadaljevanki (Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let.)

Che sedaj na koncu malo zashpekuliram in morda neupravicheno komentiram, po vtisu, ki se she ni polegel, le nekatere (meni) ljube in instituciji neljube prispevke, take, ki shtejejo na instituciji RTVS za nesprejemljive zaradi svojskih pogledov na probleme medija in sistema, pri katerih pa se ne bi niti za hip pokolebal v svoji urednishki odgovornosti, med njimi pa se bom omejil predvsem na tiste in take, ki sem jih sam zagreshil, in she nekatere, ki sodijo v raziskovalni projekt Katalog problemov in sem bil zanje javno odgovoren kot (odgovorni) urednik in sem se pri avtorjih in v urednishtvu prizadeval za njihovo objavo, in ne nazadnje, tudi take, za katere se mi je zdelo, da so bili za revijo in raziskovalni projekt SRP tvegani (to je, v afektirani politichni scenografiji medija v sistemu politichno spotakljivi, motechi, nezaslishani), vendar nepogreshljivi, bi danes rekel takole:

Podpora Darku Marinu in Tedniku, predvsem pa kritika kritike ideoloshke komisije, njene ideoloshke vloge (Programskega sveta dr. Misha Jezernika) je izkopala bojno sekiro mochi, in zachel se je pregon!

Kritika »trefaltizma« – personalne legitimitete in nepotizma na primeru Razvedrilnega programa je bila dojeta kot nezaslishan napad na osebo in druzhino, ne pa npr. kot kritika nepotizma in vrednotnega sistema enega – v malem.

Kritika manipulacije z javnomnenjskimi anketami (raziskovanje javnega mnenja se sprevrzhe v produkcijo le tega) v Informativnem programu Lada Ambrozhicha je bila razumljena kot ochitno provladna usluzhnost, liberalna zarota.

Kritika nemozhnosti komunikacije s preds. sveta RTVS Rudijem Sheligom ni bila razumljena vsaj kot razgaljanje tihotapljenja »orwellizma« (konkretneje, prepovedi svobode mishljenja in pisanja na mediju in shirshe) in to ravno od nekdanjih prvoborcev za svobodo misli in (svojega) pisanja, ampak prej in bolj kot nedopusten napad na velichino in avtoriteto prvega in najvishjega v medijevi hierarhiji. Ali pa se morda motim in je v tem primeru celo bila prav razumljena, le da se tega na RTVS nihche niti chrhniti ni upal.

Kritika Dukesovega projekta reorganizacije RTVS Matjazha Hanzhka je bila odpravljena kot poskus nasprotovanja evropeizaciji in svetovljanstvu medija RTVS, skratka kot kritika s pozicije ozkosti slovenskega provincializma, ne pa ravno nasprotno, razkrivanje te provincialne slabosti, nekritichne zaupljivosti slavnim gurujem (z eksotichnimi iskushnjami) v tako pomembnih recheh, kot je reorganizacija slovenske nacionalne radiotelevizije, in she manj kot strokovna, cheprav shele uvodna kritika prve faze reorganizacijskega projekta, saj ga vendar podpira in sofinancira tudi Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS.

Intervju mag. Cirila Galeta z Borutom Shukljetom (v Reviji SRP 7/8, 1995) je bil zachuda ravno tisti intervju, ki je bil kratko-malo razumljen kot jasen dokaz paktiranja z nekdanjimi politichnimi nasprotniki. Mislim, da zadeva ni shla kar tako mimo intervjuista, ni se srechno konchala ne zanj ne za nas. Kot za vechino tega in takega sankcioniranja pisane besede tudi za to ni dokazov, ostane torej moja domnevna shpekulacija in dejstvo, da Ciril Gale ne dela vech intervjujev za RTV STIK (glasilo sluzhbe za stik z javnostjo) in tudi za Revijo SRP ne vech. *13

Vsi trije sestavki, ki zadevajo novega gen. dir. Zharka Petana: od prispevka Tarasa Kemaunerja Ob Petanovi dramatiki *14, do Odklonilnega lochenega mnenja sodnika Matevzha Krivica *15, in konchno mojega prispevka k nesprejemljivosti neobvladljive revije Personalna legitimiteta medija v sistemu *16, so bili razumljeni kot oseben napad na nesporno evropsko uveljavljenega kulturnika razumnika, uveljavljeno osebnost Zharka Petana in njegov pravichni boj za neodvisno civilno radiotelevizijo Slovenije, lahko bi celo rekli, da je bila Revija SRP 7/8, 1995 posvechena prav Njemu.

Morda nekoliko manj zholchno je po hodnikih RTVS odmeval prispevek Petra Bozhicha Tulechi dervish *17, cheprav ne vem zakaj? Saj so novinarji na RTVS res nesporna posebna kasta – nameshchenci prvega reda in prav lahko bi se chutili napadene in razzhaljene v svoji nedotakljivi velichini. Morda pa so se ga le bali?

Objava Primopredajnega porochila odstopljenega gen. dir. dr. Janeza Jerovshka (posebej poglavje o lozhah na RTVS) je vzburila vse strani, levo desno in srednjo. To si lahko razlagam, da so konvertiti v levih in desnih lozhah in vmes ali pa da se sedaj lozhe med seboj v poglavitnih recheh mochi kar dobro razumejo in sporazumejo. Ena redkih radikalnih kritik nashe najnovejshe politichne dramaturgije je dodobra razgaljena v prispevku Tarasa Kermavnerja Samozaslepljeni, zlomljeni heroj v Reviji Srp 9/10. *18

Z objavo mojega Chetrtega premisleka o mochi, (Moch sama po sebi, Demokracija mochi – Slovenske volitve 1992) prav gotovo nisem pozhel niti najmanjshega odobravanja pri katerikoli pomembni stranki. *19

Za levo, nekdanjo levo, natanchneje pa nekdanjo rezhimsko elito v mediju in (najbrzh analogno v sistemu) pa si seveda ne delam iluzij, da bi mi lahko odpisali (odpustili) mojo vpletenost v boju za bastiljo komunizma in she manj pisanje o Izgubljeni bitki in o Njih v rubriki Iz zgodovinskega spomina. Domnevam, da pri njih ne more vzbuditi posebnega razumevanja niti moje ponovno objavljanje in komentiranje Iger sistema,) *20 in Proces-a, (Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodishchu in Vrhovnemu sodishchu RS), Janeza Premka *21, tudi ne brskanje po oddaljenejshem zg. spominu Poteh in stranpoteh SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), problemih dramske redakcije v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let. *22

Na tem mestu gotovo nisem nashtel vseh prispevkov, ki so najbolj vzburili tiste, ki posebej prezhe na prilozhnost, da izrazijo svoje zgrazhanje nad nelojolnostjo instituciji, njenim poltronom. Za vse niti ne vem, predvsem pa moram poudariti, da to zgrazhanje ne pomeni kaj dosti za samo tehtnost in tezho navedenih in drugih nenavedenih prispevkov v SRP-u, vendar je za kasnejshi zg. spomin Revije SRP le potrebno zabelezhiti tudi tak shpekulativni samogovor, ravno zaradi odsotnosti pogovora ali bolje, pisne polemike, pa mi kaj drugega ne preostane.

Nasploh se mi zdi, da so bili zunanji sodelavci (chim dlje so bili od medija, tudi fizichno) za hodnishko obrekovalnishko obdelavo manj spotakljivi. Tako to velja tudi za Leva Detelo, njegova prispevka RTV med krizo in vzponom in Z/a/meshane oblike sodobnih televizijskih strategij *23,24, Tarasa Kermavnerja Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Matevzha Krivica Locheno mnenje sodnika. Ali pa bo zopet veljalo, da se upognjenci na mediju nekaterih zunanjih sodelavcev bolj boje, jih bolj respektirajo.

Tudi nochem rechi, da ni vzbujal hude krvi in institucionalnega zgrazhanja prvi literarni del revije (che pogojno pristanemo na tako delitev, ker mi sodelavci tega ne pochnemo). Literarni prispevki so vsebinsko dopolnjevali in sproshchali vrednotno variacijo orientacije revije (zopet pogojno strokovni pa se niso odrekli nekaterih literarnih prijemov in izraznih tehnik). Za afirmacijo ustvarjalnosti in ustvarjalcev je pomembno, za institucijo pa pouchno, da smo objavljali, na primer, tudi pomembne in dobre radijske in televizijske stvaritve, take, ki jih je institucionalna selekcija zavrgla ali pa jih ni uposhtevala tako kot jim to pritiche. Vendar je literatura le urednishka domena glavnega urednika Francija Zagorichnika in she celotnega urednishtva revije. Che bi sedaj poskushal shpekulirati in komentirati tudi literarne prispevke, po svoje seveda, bi hitro presegel delokrog moje zadolzhitve – dogovorjene pristojnosti odgovornega urednika. Vseeno pa bi lahko rekel, da je za prenekatere medijeve eksperte metaforichni pesnishki govor-jezik she bolj nedostopen, nedojemljiv, kot to velja za bolj ali manj polemichni (razpravni in razpravljajochi) del revijalnih sporochil.

Uradno pa revija tako in tako ni odmevna in je sploh ni. Vendar se mi mochno zdi, da je bila taka obchasna pozhivitev z nekompromisnim kritichnim mishljenjem in izrazhanjem v – svojo moch samozaverovani – instituciji potrebna. In enako ali she bolj potrebna sistemu, ki se dovolj ne zaveda mochi – svojega najmochnejshega – medija (ministrstva za resnico), in takrat, ko ga jemlje dovolj resno, she kako potrebna. Vseeno pa se mi mochno zdi, da tega ne pochnemo, ne pishemo zaradi Njih, ampak bolj zase in za tiste redke individuume, ki jih zanima sistem zato, da bi se obranili njegove prepogosto pretirane skrbi za dobrobit chloveka.

Che se tako videne probleme (kot jih vidi interno instititucionalno mnenje v instituciji RTVS) sploh da mileje (omiljeno), lepshe (olepshano), in tako rekoch neproblematichno priobchiti, tega ne vem. Morda kdo drug. jaz tega ne znam, in tudi che bi se mi kaj podobnega le posrechilo, bi bil tak prispevek zame nezhivljenjski, od mrtvinchenja mrtev.

Tako se mi kazhe problematichnost mojega urednikovanja danes. Zhe sedaj pa moram rechi, da tako gledanje ni odvisno samo od mene. Dolocha ga tudi vladajocha politichna klima na mediju in v sistemu. Makiavelistichna miselnost parvenijev na oblasti pa je sploh nagnjena k preprichanju, da tichi v ozadju vsakega resnega oponiranja neka politichna zarota. S primernim enostransko sistematichnim izborom citatov res ne bi bilo tezhko dokazovati, ne pa dokazati, da Revija SRP obstaja smo zato, da bi napadla po vrsti vse kljuchne nosilce (predvsem desne) domnevne demokratizacije medija in t.im. desno civilno druzhbo. A ne pozabimo, Oni so obvladovali medij in po mojem mnenju so to pocheli dokaj nespretno. Zato pa jim je bila posvechena nasha posebna hvalezhnost in pretirana pozornost, res so imeli posebno prioriteto. In moram priznati, da se kazhe bralcu, ki se ne poglablja in je prezhet z navado visokega politiziranja, taka, in samo taka namera. Ko pa bo na sporedu zopet menjava kljuchnih vlog na oblasti, bodo ti in taki prispevki na mediju morda celo tolerirani, a zamenjali jih bodo drugi, predvsem tisti iz rubrike Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. In zopet bi nekdo lahko dokazoval, ne pa dokazal, da Revija SRP obstaja samo zato ali predvsem zato, da bi revanshistichno obrachunavala z (ne)nasledniki KP in tvorci SSD (to pot pomenijo kratice Komunistichno partijo in Samoupravno socialistichno druzhbo). Lucidnejshi politichni misleci (po danashnje pojmovane) ekstremne leve in desne politichne scene pa so zhe sedaj soglasni (morda celo edino edini v tem), da take revije, kot je Revija SRP, chisto nich ne rabijo in se sploh lazhje sporazumejo med seboj, kot pa z vechnimi oponenti, ki po njihovem niso niti toliko ozaveshcheni, da bi si resno prizadevali priti k oblasti ali se vsaj sporazumeti z njo. Kot je dejal Simon Kardum, saj ne vedo kaj delajo (»revija, katere tvorci se she niso odlochili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno)«. Moj komentar je: da zanj she ni prepozno, zhelim mu veliko ustvarjalnega sodelovanja z institucijo RTVS (»tudi v programskem smislu«), prenekateremu smo zhe pomagali, vsaj tako, da se je potem, ko se je, ali pa so ga, soochili z grozodejstvi in nichevostmi, ki jih razgrinja Revija SRP, veliko lazhje izrazil svojo lojalnost in razumevanje mochnim institucijam sistema in mogochnikom na njih.

Kritika pa na mediju RTVS seveda ni zalegla nich, tega najbrzh ni potrebno posebej navesti. Nadaljna orientacija revije bi morda lahko presegla pretirano ukvarjanje le z enim, cheprav najmochnejshim medijem v sistemu (RTVS). To pa je bilo po svoje zopet dobro izhodishche za osvetlitev kljuchnih problemov sistema. Bolje je bilo za zachetek poglobljeno obdelati enega, takega, ki ga najbolj poznamo, kot pa da bi se lotili vech medijev povrshno. Vendar ta eden ni edini in tudi sistem se bo v kratkem radikalno spremenil. Potem bo to Evropa in ne vech Republika Slovenija in slednja bo le podsistemchek v velikem sistemu in to je natanko tista klima, ki smo je vajeni in v njej tako pridno funkcioniramo. Svoboda, cheprav institucionalno sistemska svoboda, je breme, ki ga Slovenci nismo vajeni prenashati.

Srp-ashev pa ta velika drama institucionalizacije ni mogla fascinirati, cheprav je zanjo skrajno zanimiva kot predmet zrenja, refleksije. Revija bo lahko ostala svoja, svojska, ne mudi se ji v Evropo, pa ne zato, ker je zhe v njej, ampak zato, ker se individuumi ne zhele udomachiti v nobenem sistemu. Ko je na strani individua, je zoper sistem institucij, zoper njih mrtvilo. Tu se res nimamo chesa sramovati, v Evropi ne. Konchnega izida antagonizma med individuumom in sistemom, med chlovekom in le njegovo vlogo, med svobodo in mochjo, ne bo dolochil, definiral ali podaril noben sistem, nobena institucija.

Za konec tega poglavja v smiselno-nesmiselnem prizadevanju odg. urednika Revije SRP, naj zopet dodam she svoj dvom, ki me neprestano muchi, tudi takrat, ko zhe mislim, da sem ga dokonchno razreshil ali presegel. Kaj che sem se v tej samorefleksiji – samozrenju sebe kot posameznika o svoji vlogi raziskovalca in nesojenega odgovornega urednika revije v instituciji M.M. in (nje) sistemu in v vsej tej dejavnosti v temelju in osnovi motil, dasiravno venomer delam in ponujam temu nasproten (prepogosto suveren) videz? To je namrech kar pogost ochitek hierarhov mojim pisnim izdelkom, pa tudi konkretnemu vedenju v institucijah sistema. Che je temu tako, potem se je pach zmotil le nek konkreten individuum z imenom in priimkom, to najbrzh ni tako huda rech. Huje je, che se ne motim tako pogosto, kot menijo mochni in lojalni, vsaj v osnovnih tezah in trditvah ne. She huje pa je, ko uveljavijo svoj prav ravno taki, ki pravijo, da se v tem odnosu nasploh praviloma moti individuum, da ima praviloma prav institucija in sistem in da za njihovim mnenjem, ki ni njihovo, stoji institucija – sistem. Ta zgodba pa nam je zhe znana od prej, le da se je prej reklo, da ima druzhba vedno prednost pred posameznikom. Kako se je zadeva konchala in kdo je imel prav, pa smo videli prav pred kratkim. Ne glede na odgovor na zastavljeno vprashanje, pa moram ugotoviti, da je moja strategija v odnosu Srpa-a do RTVS v prizadevenju za vsaj minimalno sobivanje dozhivela popoln neuspeh. Chas je za osvezhitev pobude ali pa njeno spremembo v prozhnejsho inachico. Moja vloga odgovornega urednika in neuspelega pogajalca mora prenehati, vloga glavnega urednika Francija Zagorichnika , che on hoche, in morda celotnega urednishtva, kdor to hoche, pa vechati. Drugache recheno, chas je za moj odstop, v skladu s tradicijo to naredim premishljeno, kolikor je to v moji mochi in pisno, kakor pach znam.

Dovolite mi le she, da v propagandne namene ponovim samo she apel iz uvoda k Igram sistema v SRP-u 9/10, le v majhni variaciji:

 

Vendar tako je to she dandanes, da hierarhi, diplomati in vsi idolpoklonitelji politichni mochi zelo dobro (kot uchbenik) poznajo in razumejo »Vladarja« – enega in edinega; induviduumi pa ne vedo za »Razpravo o prostovoljnem suzhenjstvu«. In tudi sporochila mochnega medija poznajo (kot molitvenik), brez ugovora zaupajo edino njemu, za Revije SRP pa ne vedo, za njena sporochila niso vech dojemljivi, v tej intonaciji zhe ne, pa tudi che bi jih poznali, bi jim ne verjeli, v tej melodiji, ne!

 

Opombe

Op.1: (Glej: Pisma programskemu svetu I - VII, Revija SRP 1/2, 1993 in dokumente o pobudi Revije SRP v sht. 1/2 do 7/8)

Op.2: (Glej: Arhimedov zakon, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana; Iz Arhimedovega zakona, Revija SRP 1/2, 1993)

Op.3: (Glej: Izgubljene iluzije raziskovalca – v boju za nacionalno radiotelevizijo, Revija SRP 5/6, 1994)

Op.4: (Glej: Vrednotne orientacije vojne propagande, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana)

Op.5: (Glej: Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami razveljavljajo svobodo, Revija SRP 5/6, 1994)

Op.6: (Glej: O pobudi Revije SRP Svetu RTV Slovenija, O nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije, Revija SRP 3/4, 1994)

Op.7: (Glej: Mnenje o nekem mnenju o reviji SRP, Franci Zagorichnik, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.8: (Glej: Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000, Problem reorganizacije Radiotelevizije Slovenija; Analiza porochila 1. faze razvojnega projekta, Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta z naslovom: Prestrukturiranje RTV Slovenija, ki sta ga financhno podprla, Ministrstvo za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo za kulturo, Matjazh Hanzhek, Revija SRP 5/6, 1994)

Op.9: (Glej: Raziskava o raziskovanju, Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?, Bilten SShP 51, 1983, knjiga – Tiskarna RTVL, Ljubljana, p 83)

Op.9.1: Uvertura v pogrebni ritual Biltena SShP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Iz Raziskave o raziskovanju, Bilten SShP 51, Radiotelevizija Ljubljana, SShP, marca 1983; (v rubriki Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S), Revija SRP 7/8, 1995

Op.10: (Glej:Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine, (in uvedbo prispevka za RTV), Ante Novak, RTVL, porochilo 1978, Revija SRP 3/4, 1994)

Op.11: (Glej: Primopredajno porochilo Svetu RTVS, dr. Janez Jerovshek, Revija SRP 3/4, 1994)

Op.12: Legitimnost narochnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija, Revija SRP 3/4, 1994)

Op.13: Intervju: Ciril Gale z Borutom Shukljetom, Na vojno smo bili pripravljeni, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.14: Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.15: Svoboda slovenskega radia in televizije na Ustavnem sodishchu Slovenije, Ob »nepotrditvi« Zharka Petana in razveljavitvi zakonske podlage zanjo; Odlochba Ustavnega sodishcha v »zadevi Petan«; Odklonilno locheno mnenje sodnika – Matevzha Krivica, SRP 7/8, 1995)

Op.16: Personalna legitimiteta medija v sistemu, Primer gen. dir. RTVS Zharka Petana na vrhovnem in ustavnem sodishchu in institucionalne vrednote medija v legitimiteti sistema in Poseben propagandni dodatek – O neposrednih dejstvih zavesti, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.17 (Glej: Tulechi dervish, Reorganizacija Radiotelevizije Slovenija in usoda Revije SRP, Peter Bozhich, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.18:(Glej: Chetrti premislek: Moch sama po sebi, Demokracija mochi – Slovenske volitve 1992, Revija SRP 1/2, 1993)

Op.19: Igre sistema, Spoved sistemu, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana; in Igre sistema (komentar), Revija SRP 5/6, 1995; Igre sistema, Revija Srp 9/10, 1995)

Op.20: Proces, Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodishchu in Vrhovnemu sodishchu RS, Janez Premk, Revija SRP 9/10, 1995

Op.21: Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke, smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let, Revija SRP 9/10, 1995, (Poti in stranpoti II, Analiza odmevnosti na nadaljevanko Poti in stranpoti, Bilten SShP 31, 1979, Ljubljana; Poti in stranpoti, Izstopajocha stalishcha o nadaljevanki kot indikator druzhbenih protislovij ali druzhbenih problemov z vidika komunikacijskega procesa, chlanek, revija: Bilten SShP, sht. 1,2, 1979, Ljubljana; Kvalitativna analiza vsebine kritichnih zapisov in mnenj o nadaljevanki »Poti in stranpoti« v slovenskem tisku, chlanek, revija: Bilten SShP, sht. 3, 1979, Ljubljana)

Op.22: RTV med krizo in vzponom, O prihodnosti slovenske televizije, Lev Detela, Revija SRP 5/6, 1994)

Op.23: Z/a/meshane oblike sodobnih televizijskih strategij ali Od objektivne informacije do absolutnega srechelova, Lev Detela, Revija SRP 7/8, 1995)

Op.24: Samozaslepljeni, zlomljeni heroj, Iz cikla Od bratovstva k bratomoru II /Ob Mrakovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 9/10, 1995)

Op.25: (Glej: Breda Luthar, Svetovanje slovenski TV, Channel 4 je nekaj drugega, Delo, Sobotna priloga, 14. maj 1994)

Op.26: Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, iz opombe razvidno, da so bila poslana dir. RA programov Andreju Rotu od gospe Vide Shrot, vodje radijske raziskovalne enote (evidentno pa so vsebovana tudi v gradivu za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS Sluzhba za raziskavo programov Osnovne smernice za delo sluzhbe) *27.

Op.27: Naslov dokumenta je Sluzhba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo sluzhbe, Organizacija sluzhb in vmeshchenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost sluzhb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument sta podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal uradno izhodishche za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS (29.6.1995, 10. redna seja).

Zakljuchna opomba: Nismo se torej razumeli, govorim vsak svoj jezik, che pa bi se tisti, ki odlochajo o mediju v sistemu in mediju samem le malo potrudili, bi lahko nashli v raziskavah o mediju in she posebej v Reviji SRP kakshno misel o neizogibni usodi medija, ki jo sami soustvarjajo, ne da bi to vedno vedeli, med njimi tudi kako tako, ki jim sploh ne pride na misel. Nekaj o tem je v posebej za to shtevilko izbranem prispevku za rubriko: Iz zgodovinskega spomina, Medij noche vedeti (Propad mastodontka ali le kriza nacionalnega medija).

 

V Ljubljani, 1. julija 1995

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PARALELNA STVARNOST

Kandidati na reshetu, Slovenika v mukah

 

Odlomki iz zhaloigre Oldtajmer ali Oldtimer Slovinia Vesela barka Slovenika (RTV scenarija, prirejenega za Revijo SRP, ali tudi Igra Revije SRP), in sicer: 5. Nanizanka: Kandidati na reshetu Slovenika v mukah; Shusova teorija predvidevanja iger: PARALELNA IGRA ADMINISTRATIVNI ALI ZAPISNISHKI STVARNOSTI (P.S.I.; P.S.II.)

 

/Opomba avtorja: Slovenika nasede (na Debelem rtichu prvich in na Rtu Savudrija drugich); nanizanka je ohranjena samo delno, Shus jo je podobno kot predhodni predelal v drugachno izrazno sredstvo – samo na videz resnejshe besedenje, ki ga je potem objavil v mrzki reviji SRP z istim naslovom in she dodatnim podnaslovom Mogochi pogled na tezhave pri izvolitvi in o samodrshtvu kljuchnih oficirjev na Sloveniki (s tresocho roko je she dodal moto oz. njen propagandni apel: »Shusova razprava ni sprava!«

Zhe med samim pisanjem razprave in she bolj kasneje se je izkazalo, da je ta zgodba tipichna in zelo pomembna tako za Sloveniko kot Slonovovenijo. A to je bila neskonchna zgodba, taka, ki je ni mogoche spodobno konchati. Kandidatov je bilo namrech neshteto. Komaj so se eni usedli, zhe so jih spodmikali drugi in she sami sebe so onemogochali, kar se je le dalo. Tudi boj za Petkovo krmilo v svetli prihodnosti je neprestano tlel, da bi se kdaj pa kdaj razvnel do vidnosti, a nikoli do jasne razvidnosti. Lahko si mislite, kako tezhko je bilo takrat dostojno prezhiveti (biti dostojen) na Sloveniki, pluti pokonchno po slonovovenskih morjih. To bodo lahko presodili le zanamci. Muke Slovenike pa so se vechale iz dneva v noch. Postajale so mora.

V drugem dejanju prvi oficir Loby, lushki kapitan Stopanski in nekateri nadzorniki (posebej zavzeto univ. prof Zweifelgeist in nekdanji mornar Killstor) pregledajo dokumente in porochila o plovbi in zahtevajo, da se preveri mozhnost havarije Slovenike in natanchno locirajo izvori umazane vode.

Kapitan zavrne vsakrshno vmeshavanje v njegove pristojnosti. On poveljuje in on odgovarja za varnost plovbe in potnikov.

Zhe rahlo opiti vrzhejo kronista chez palubo, ta se ujame za vlechno vrv, reshilni pas na njej in ponovno spleza na barko. Kaj takega se mu ni primerilo prvich. Na stari barki Partizanki, predhodnici Slovenike, so ga, ko jim je bilo dovolj, ravno tako vrgli chez krov. Plaval je 6 ur in tri minute, ko ga je zgolj zaradi tega, da bi ne bilo nepotrebnega shkandalchka, na namig kabineta samega predsednika Küchanosha in soproge Stephy potegnila na suho stara obalna strazha in ga neslavno vrnila poshiljatelju. Le zahvaljujoch tej njegovi srechi v nesrechi, boste lahko slishali in videli, kako se je v tej zgodbi res resnichno zgodilo, kar je naravnost neverjetno ali je vsaj neverjetno to, da se je to tako, skoraj enako, dogajalo po vsej prenovljeni dezhelici Slonovoveniji.

Ko Komorni zbor RTVS poje razmeram na barki neprimerno, Petko ukazhe: »Uredite mi to!« Drugi oficir Jose Argentinski, ki mu TV music s Korn-POPa (country, jazz, rock-and-roll, ragtime, ali she kaj najmodernejshega) sploh ni zoprn, ukazhe: »She komornike chez palubo!«

Argentinski se avtoritativno zravna (kot bi bil sam pravi argentinski polkovnik) in zavpije za njimi: »Prijetno kopanje! In zapojte si kako domacho! Pobrali vas bomo, ko vas bomo potrebovali.«

Malo iz usmiljenja, bolj pa zaradi strahu kot posledice rahle streznitve, ko so mu pljuski morja poshkropili obraz, she ukazhe: »Spustite jim byboat, … z ribolovnim priborom.« (Slednje je dodal naknadno, po krajshem premisleku).

Nevihta je sedaj zhe blizu, zloveshcha tishina pred njim pa je ravno prava za radostno proslavljanje, pitje brez mere. In pozornost je seveda povsem popustila.

Kronist Shus sporochi oficirju Lobyju svojo novo ugotovitev, ne le da je odkril tri luknje, ampak, da je ena deska ob gredlju trhla in nazhrta od chrvov. Kapitanu raportira v povsem nepravem trenutku, ravno ko je shlatal eno od hostes (bil je zhe krepko opit, pa she vznesen povrhu).

Kapitan Petko (se hitro zbere in zrecitira enega svojih vznesenih spichev): »Slovenika plove po predlozhenem nachrtu, po vsebini je ta dorechen in usklajen do popolnosti. Treba je dolochiti, dorechi (se popravi) nachrt za flikanje lukenj, kar pa bo mogoche shele, ko bodo znani vsi podatki o shkodi in odgovor zavarovalnice Dreikopf.«

Loby (skusha pripomniti): »O mozhni havariji …«

Kapitan Petko (preslishi, utisha poskus izrechene pripombe, zhe vzneseno nadaljuje): »Jonni Davos (s psom Arturjem) je dal soglasje za povishanje stroshkov za zamashitev ene nenarochene luknje, z namenom, da se zmanjsha razkorak med ‘inflacijo’ in ceno Slovenike. In ne zaradi mashenja lukenj! Kot je bilo to objavljeno v dnevnem tisku! Ni se pa she izrekel o garanciji za najem posojil. V vsakem primeru bo Slovenika lahko luknje zamashila le v daljshem chasovnem obdobju. Z njegovimi lojerji techejo tudi pogovori o dolgorochnejshi opredelitvi nachina financiranja plovbe Slovenike iz prorachuna Slonovovenije. BB ustanavlja novo neodvisno druzhbo SLON-STAT oz. SRAT-SLON. Denarja bo dovolj za vse ladjevje in Nas. Prav tako intenzivno techejo pogovori v zvezi s projektom transatlantske plovbe Slovenike in novo satelitsko navigacijsko opremo. S tem bomo bistveno pripomogli k odpravi tezhav pri potovanjih v Benetke in Monfalcone in na Kanarske otoke. Predvsem pa bo bistveno pripomoglo k promociji Slonovovenije v svetu, za kar mora Slovenika pridobiti njuno soglasje« (je pribil Petko za zakljuchek svojega nastopa).

(Opomba Shusa: V resnici pa Slovenika ni zapustila obal in teritorialnega morja slonovovenskega. Vedno se ji je kaj hudega primerilo, che ne drugo, pa incident z obalno strazho Bertolusconeja ali Tita Brionskega II.)

Pristopil je novi kapitanov pomochnik za ekonomske zadeve Slovenike, gospod Jegorij Kandunski (znani ekonom Kandinski ali tudi Kandunski), in pojasnil: »Funkcijo ekonoma in pomochnika kapitana za poslovne zadeve Slovenike sem sprejel po temeljitem premisleku in upam, da bom z Lushko kapitanijo (najvishjim nadzornim odborom) dobro sodeloval.«

(Opomba Shusa: Imel je bogate izkushnje s havarijami, she nedavno, za prihodnost pa je nanje malo pozabil. Vendar jih ni zamolchal, slonovenetsko morje je bilo premajhno, da bi se ne izvedelo vse, kar je kdo hotel. Zato je o njih s ponosom pisal sam, po svoje seveda.)

Obvezno se je ob takih prilikah oglasil tudi drugi oficir Jose Argentinski: »Manjshe korekcije v lepotnem izgledu Slovenike v podpalubju in drugje ne bodo vplivale na njen temeljni nachrt plovbe. V nachrtu so uposhtevani tudi obiski pomembnih osebnosti z verskega, shportnega ter celo kulturnega pa tudi glasbenega podrochja. Predvidena je tudi skupna svechana plovba Slovenike z manjshima sestrskima barkama Capodistriana in Marburg an Drau in vsemi byboati.«

(Manjkal je le hitri choln TM 59, ki so ga nedavno iz chiste velikodushnosti podarili Pop-kornovemu ladjevju.)

Kapitan je v pijanosti zhe odstavil prvega prvega (Lobya). Seveda ne bi bilo prevech nenavadno, che bi ga ob takih navalih vznesenosti zamenjal s sebi lojalnim Virnikom. Tu se torej ni dalo narediti, ukreniti nich pametnega vech.

Hochesh nochesh je Loby pritrdil: »Po nekaj letih je Slovenika preshla na nov sistem nachrtovanja plovbe, ki onemogocha kakrshnokoli preseganje financhnih okvirov. V naslednjem letu bomo sklepali posebne pogodbe tudi za medsebojno urejenje odnosov, mornarjem bomo zagotovili sredstva za njihove plache, ti pa bodo dali vse od sebe. Veliko si lahko obetamo tudi od zunanjih tesarjev, cheprav za razpis del niso zagotovljeni vsi pravno formalni pogoji. Zato bi bilo dobro vsaj v drugem letu dorechi sistem javnih razpisov in ga uskladiti z zunanjimi tesarskimi podjetji.«

Shus (je zopet mrmraje, samemu sebi, pripomnil): »Morda bodo she luknje zamashili, che bodo utegnili, seveda. Mornarji Slovenike so bili namrech znani po svojem neumornem posedanju po lushkih bufetih, pizzerijah in Mc Donaldih.)«

Telegramsko sta podprla nespremenjeni plovni nachrt z naglasheno lojalnostjo in nedvoumno solidarnostjo Kapitanu Petku in pa predvsem predvideni skupni plovbi Slovenike z manjshima sestskima barkama Capodistriano in rechno plovilo Marburg an Drau. Kapitan Antonio Rocco in pokrajinski nadzornik Sobot an Drau, Hungari beyboat, Janos Obran.

Manj vzpodbuden je bil telegram, ki ga je poslala predsednica nadzornega pododbora izpostave Lushke kapitanije Gretchen Teacher, chesh: »Nadzorni pododbor izpostave se je seznanil z nachrtom plovbe za leto 1996 in ga she ni potrdil. Shele osnutek nachrta bo obravnaval na naslednji seji njihovega odbora, ko bo pripravljen tudi predlog za zamashitev vseh odkritih lukenj Slovenike in bo njihov izvor in vzrok natanchno lociran.«

Telegramsko debato je konchal sam predsednik nadzornega odbora Lushke Kapitanije Vojteh Stopanski, rekoch: »Vsebinski del plovnega nachrta obeta pestro, konkurenchno, slonovovensko promocijo, ki me navdaja s ponosom, in jaz upam, da se predvsem oba prva oficirja Slovenike zavedata tezhav, ki jih bo prineslo leto 1996. Stop.«

V sporochilu za Lushko kapitanijo in ostale nadzornike v odborih izpostav namrech ni bilo niti omembe o mozhnosti nasedbe, kaj shele o nevarnosti havarije Slovenike. Izrecno in nachelno pa je Kapitan Petko prepovedal kakrshnokoli porochanje o izvorih vdorov morske vode v Sloveniko. Poudaril je: »To je zadeva poveljevanja Sloveniki! Torej se nikogar ne tiche! Ne Lushke ne Sejma! Ne Stopanskega ne njegovih odbornikov, ne Kavla ne Havla, ne Hit-meshetarjev!«

Opomba avtorja: Nashlo se je she nekaj Shusovih opomb:

O zakonih in njihovi (ne)uporabi: Zakon o sploshni plovbi po Slonovovenskem morju (oz. zalivu) in posebni Zakon o plovbi Slovenike v domachem morju in zamorstvu sta bila res zapletena, da ne rechem tu in tam chudno nedorechena, kot da bi bila pisana zato, da bosta pomagala delati gosto, nepregledno meglo na slonovenetskem morju.

Mnenje Zastopstva mornarjev iz prvega zakona je premenilo v soglasje v drugem, kar so na Sloveniki razumeli kot pravico do samopostavitve oz. samoumevnega samodrshtva kljuchnih, to je najodgovornejshih, najpomembnejshih oficirjev Slovenike.

Shusova opomba ob odstopu namestnice Glory, t.j. ob chudezhni samopostavitvi oz. samodrshtvu Ambrozinija: »Njen sestop je bil po njeni izjavi nachelen, ni vech zdrzhala v igri« (je pripomnil Shus). Vendar Shusu je bilo zhal, da je odstopila, vsaj v nekaj recheh sta imela pododobna mnenja, she najbolj o chudni oz. chudezhni razlagi omenjenih zakonov med najvishjimi poveljnishkim oficirji na Sloveniki.

O scenskih razsezhnostih oldtimerja in slonovenskega morja oz. zaliva: Glavna slabost oldtimerja Slovenika je bila ta, da je imel preshtevilno posadko, posebej oficirski zbor je bil kar se da razvejen in imel je vech vzdrzhevalcev, kot bi bilo to treba, ko pa je odhajal na posebno posebej pomembno misijo, je imel gostov, druzhinskih prijateljev, znancev, sorodnikov toliko, da se je paluba shibila, v podpalubju se jih je trlo. Ko je bil privezan na pomolu, pa je od njega zhivelo kar lepo shtevilo kafejchkov, pizzerij in Mc Donaldov. Po drugi strani pa je bilo vsem znano, da je bilo ravno tako prevech Slonovencev, kaka polovica je bila prevech drugi polovici, natanchneje recheno, peshchici. Neprestano so se naganjanali ven iz iger sistema. Razbezhali so se po svetovnih morjih, pa tudi gusarji so jih pridno snubili na svoje galeje.

Opomba avtorja 2.: Najpomembnejshi opombi pa sta se zopet nanashali na barbo Petka (bili sta podchrtani), potem pa se je nashel she neki sestavek, ochitno predelan iz gradiva Igre sistema oz. Sistemske nanizanke:

Nujni mashili v dialogih so priljubljeni apeli Kapitana Petka: »Jaz sem optimist.«

In drugo: »Se popolnoma strinjam z vami.«

Ambrozini (je k njima obvezno dodal svoje): »To ste dobro povedali, Kapitan.«

(Vendar se nikoli ne more vzdrzhati. Zhe dva koraka naprej strupeno pripomne svojemu pribochniku Prostozidarichu (Freimauerju): »Le na papirju in v svoji glavi seveda, ker Slovenika, to sem jaz, Ambrozini! Sem prvi oficir za zvezo z botri in njihovimi pribochniki, moja naloga je, da povem, kdo je kdo, jaz jih naredim, da so, kar so, ali da niso nich!«

Kapitan Petko pa je z naklonjenostjo gledal na samodrshtvo nizhjih oficirjev in z doprohotnostjo dopustil, da so izobesili njemu najbolj priljubljen Homerjev apel:

Eden naj vlada, eden naj bo kralj!

Shus je gojil tiho zheljo, da bi neke nochi na Petkov stenchas kradoma napisal grafit:

Svodbodne plovbe niso marali, prostovoljno so hoteli suzhenjstvo – galjotsko plovbo!

Shusove opombe in pripombe o personalni legetimiteti in sploshni teoriji uzurpacije oblasti pa so bile posebej izpostavljene. Seveda zgolj v propagandne namene:

 

 

Personalna legitimiteta in nelegitimnost mochi in sploshna teorija uzurpacije vladavine mochi

ali

Kako se opravichuje uzurpacija oblasti

 

Shus je bil vseeno neizmerno hvalezhen Kapitanu Petku in njemu blizhjim, ker so mu z zglednostjo igranja vlog omogochili, da je v mrzki Reviji SRP seveda (le kje bi she lahko?!) natanchneje formuliral teorijo (razlage oz. opravichila) uzurpacije vladavine (mochi). Naj jo na kratko povzamem:

Tu je potrebno le malo poguma, da se lahko soochimo s pojasnitvijo upravichenosti oz. utemeljenosti oblasti, natanchneje recheno, z legitimiteto sistema v Slonovoveniji (vidni tudi na Oldtimerju Slovenika). Tega, poguma namrech, pa bralcem SRP-a nedvomno ne zmanjka. To je odgovor na odgovor na eno samo vprashanje: Od kod izvira moch, oblast, kaj jo opravichuje? (Uposhteval oz. nevtraliziral je tudi skrajno relativistichni, che ne cinichni odgovor: Kakor za koga. In uposhteval je dejstvo, da modalnosti odgovorov na isto osnovno vprashanje ne variirajo z modo ne z znachajem konkretne osebe.)

Mogochi odgovori so bili taki, kot so jih (od)govorili nastopa(jo)chi (nekaj pomembnejshih med njimi):

Kapitan Petko: Oblast izvira, je podeljena, zaupana od boga (karizma malika, enega in edinega).

Mishika: Oblast izvira, je zaupana od ljudstva (z volitvami.) (Kratko pojasnilo: bila je namrech zelo popularna oz. priljubljena, tako rekoch vnaprej izvoljena.)

Ambrozini: Oblast izvira iz mochi neposredno (je samoutemeljena, z uzurpacijo pridobljena, s samodrshtvom ohranjana – Machiavellijeva utemeljitev mochi.) (b.p.)

Krefalt: Oblast izvira iz lastnishtva (je kupljena ali (pod)kupljena, podprta je z nepotizmom) (k.p.: Moch kapitala, denarja, kasiranja provizij, ipd., je o.k. (legitimna), che je pravilno nalozhena: v public relation, v marketing svoje osebnosti in njegovih blizhnjih.)

Debelinko Piki: Moch izvira iz pretkanosti in priznanja Njih (iluminatov, najtajnejshih lozh.) (k.p.: Tu gre bolj za skrivno moch kot vidno oblast, a lahko je celo mochnejsha od oblasti lokalnega boga.)

Pchko: Moch izvira iz tajnosti, pridrzhevanja in zadrzhevanja ter doziranega posredovanja kljuchnih informacij. (k.p.: Tu shele je kljuch tajne, a tudi zavratne mochi.)

Drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski): Iz slepe pokorshchine in junashke drzhe (nadrejenemu hierarhu). (k.p.:generalu oz. generalnemu v njegovem primeru.)

Snosni (ali Nesnosni) in Skrusheny: Moch izvira iz diskretnega sharma kultURelite. (Zato sta jo tudi najslabshe odnesla oz.sta jo najtezhe plasirala.)

Shusova opomba: To pa ne pomeni, da svojih utemeljitev mochi niso vchasih malo pokombinirali. Karte so si med igro vchasih izmenjali.

Shusova pripomba: Zgledovali pa so se po Shelingu t.j. svojem uchitelju, prvem diktatorju Lushke, in svojem predsedniku Küchanoshu. Vedno in predvsem pa po Titu Brionskem, prvem in edinem in edinstvenem. (Katerega najvechji ljubitelj in poznavalec je bil Kapitan Petko. Od tod Pretkova prednost pred drugimi.) Moch, ki izvira oz. bi bila upravichevana s svobodo duha zatiranih, pa se jim je zdela skrajno staromodna.

Shusa je sedaj she bolj muchilo she samokritichno vprashanje, ki si ga je v tej igri vechkrat zastavil: »Kakshna pa je moja utemeljitev mochi? Je dovolj svojska, svobodna? Je sploh naravna tezhnja to? Neumnost! (Si je dejal.) Nepotrebno vprashanje, saj je sploh nimam (ne mochi ne oblasti). No, malo je zhe imam, mochi (se je popravil), a ta moch ni praktichna, je vsaki vladavini skrajno odvratna. A vsaj po tem je razpoznavna. Ni ji do oblasti oz. se ji neprestano zoperstavlja. Che je to moch, potem ta izvira zgolj in samo iz upornega duha.« (Pa saj jo je Shus zhe opisal v Traktatu o svobodi in podobno oz. bolje so to storili vsi njegovi sogovorniki zunaj chasa, she posebej Étienne de La Boétie, Henri Bergson, po svoje tudi Arhimed, Lao Ce in najljubshe: Janez evangelist.)

»Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, ponizhuje, prodaja in pri tem trdi, da ga osvobaja, je to odvratno. A ko na stotine, tisoche njih sami drve v suzhenjstvo, koprne po besedi vodnikov, ki jih pravkar osvobojene vodijo nazaj, v suzhenjstvo drugo. Pa saj vas niso prodali, saj ste sami tako zheleli. Ne tu ni mogoche dosechi nichesar, she s pravim odmerkom Étienneovega zdravila ne. Vsa sredstva preprichevanja imajo Oni v rokah. Tako osvobajanje je namrech natanko po okusu ‘osvobojenih’, okrasheno je. Étienne de La Boétie she doda: Ni gnusnejshe rechi, ki gnusna je tako, da se ji she jezik upira dati ime, kot je prostovoljno suzhenjstvo«.

»Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, zasuzhnjuje in pri tem trdi, da ga osvobaja, je vedno mogoche dosechi, in she dolgo bo tako, zelo dober protiuchinek s pravim odmerkom Étienneovega zdravila iz njegovega eseja O prostovoljnem suzhenjstvu. Tako osvobajanje namrech nikakor ni po okusu osvobojenih, tudi che je okrasheno ne.« Tako pravi Étienne de La Boétie in she doda:

»Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.«

Vendar pa na Sloveniki in Slonovovenskem tudi to ne pomaga vech. Torej, nam ni pomochi (je grenko pripomnil Shus):

 

__________________

Opomba avtorja: Za konec oz. za namechek so se nashle she neke nerazumljive zabelezhke o botrih, ki so bile v Shusovi igri avtocenzurirane. Naj jih vseeno navedem:

 

 

Zabelezhke o botrih

 

– Jonni Davos s psom Arturjem: »Hochem zgodbo o uspehu, ne o eksces(ih)… Volitve so za vole, bom premier v Slonoveniji, pa che se svet podre … 'Kupish enga al pa dva', to res ni taka rech.« Besnel je, ker so mu zavlachevali lastninjenje, to je vrnitev prashichev h koritu, tolazhil se je le s tem, da so zavlekli tudi socialne nemire bednih in obubozhanih. Revshchine resnichno ni maral, skoraj gnusila se mu je. (Opomba avtorja: Shus je njegov pohod predvidel v Razzharjenem zharishchu, Reviji SRP 19/20.)

– Sam predsednik Küchanosh je s tezhavo krotil svoje kujone, ki so mu neumorno delali sive lase in shkandale po tekochem traku (od Elana do Safttija, od orozharske afere v Marbruku an Drau, do trgovanja z Izraeliti, pa do chasopisne vojne oz. vojne za chasopise in she mnogo vmes). She najbolj ga je skrbelo, ker she ni bilo dolocheno, komu bodo konchno dodelili krivdo za umor simpatichnega ljudskega predsednika (s tudi simpatichno opico) Kremplbergarja. Sive lase mu je delal Janez Dolinski, ki si je zabil v glavo, da bo nekoch sam predsednik. Vendar vse se je srechno konchalo. Küćanosh je najavil svojo ponovno kandidaturo za predsednika Slonovovenije, pridobitve Njih so bile v nevarnosti. (Opomba avtorja: Shus je to z gotovostjo napovedal in objavil napoved v Reviji SRP 19/20. Pa ne s pomochjo zlatih prinashalcev, ampak na osnovi sploshne vrednotne teorije samodrshtva (personalne legitimitete) in teorije paralelnih sistemov.)

– Janezu Dolinskemu (tudi Mirandolski) tudi ni kazalo najbolje, kazalo je, da zopet ne bo vech dolgo viceadmiral in she specialno brigado Maris so mu vzeli in she tajno sluzhbo povrh so hoteli. Che je tako, potem je to vojna zvezd, ki pa se je sprevrgla v malo ponesrechen sindikalni spopoad (botrov) najsvobodnejshih in najneodvisnejshih sindikatov Slonovovenije. Malo pa she v neizprosen petelinji boj med prenovljenimi Sokoli in obnovljenimi Orli.

Shusova opomba: In she med Mladoveneti in Staroveneti in istochasno she Staroslovani in Slowlandslovani. (Imena so se namrech kar naprej spreminjala, le zgodba ne.) Sam predsednik pa je bil pretrd oreh zanj. Bil je tako simpatichen, da so se she tercialke hodile zhupnikom spovedovat za grehe, da si niso mogle pomagati in so ob vsaki prilozhnosti (to je volitvah) volile zanj, cheprav so jim jasno rekli, da ne. Tu se torej za chasa njegovega udejstvovanja ni dalo dosti narediti.

– Wauchar Polihitski se je malo potuhnil v senco Davoshkega. Od znotraj je kanil storiti najvech. Za to je bil resnichno specialist. In chakati je znal na pravo prilozhnost. V tvegane igre na izlochanje favoritov se javno ni spushchal, vsaj dokler mu ni bil jasno razviden izid iger. Tajna porochila je imel she vedno pod kontrolo in dobrshen del »zlatih prinashalcev«. Cheprav je vechino spiskov in pesnitev tajnih prinashalcev pustil pokuriti, pa nihche ni vedel, kaj je za koga prihranil za vsak primer.

– Joseph Kavel je vodil Sejem najbolje, kot je znal v chasu Titojugend ferajna, pa mnogi nikakor niso bili zadovoljni z njim. Hermana Regalnika (grof Celjski im.) pa je le zamenjal in to ni bil majhen dosezhek. Vseeno ga je skrbelo, da nekega dne ne vstane od mrtvih pravi grof Celjski, ki bi mu za shalo spodrezal frak. Mislil je na vse ali nich in dalech, dalech naprej: Kakor Havel tko tud Kavel.

– Za samo izvedbo igre pa je morda najpomembneje to, da si botri sploh niso bili tako v laseh, kot je bilo to videti od zunaj. Med sabo so se lepo razumeli, pogovorili in dogovorili, kar je bilo res treba. Med njimi so veljala posebna pravila igre, za katera se natanko (she) ne ve. Ve se le, da so bila to pravila igre botrov srednjega dometa in ne prevelike mochi v podsekciji Mediterraneo.

Opomba avtorja: Shusovo predvidevanje iger, na katero je bil tako ponosen, sploh ni nobena umetnost, to lahko stori vsakdo, ki se vsaj malo spozna na teorijo iger sistema in institucionalnih vlog. Zhelezni scenarij institucij je namrech povsod enak. Posamezni nastopajochi sicer imajo mozhnost kadarkoli obrniti krmilo barke, a jo le redko uporabijo. Zato je v rezhijskem postopku mogoche mehanizem institucij, njeno zapisnishko stvarnost prikazati s poljubnimi, aktualnimi dialogi iz sej glavnih odborov, vlad, svetov, sejmov itn. pomembnih in mogochnih institucij sistemov in sistemchkov. Iz stvarnosti v stvarnost oz. iz nekonstruirane realnosti so si postopki in poteze glavnih igralcev presenetljivo podobni. Sicer ta igra, she manj pa nadaljevanka brez konca, sploh ne bi bila napisana in potem je kronist (pisar) sploh ne bi mogel zapisati. Dialoge je torej mogoche poljubno razporediti ali zamenjati in seveda skrajshati. Le v tej prirebi za Revijo SRP pa so stvari take, kot si jih je zamislil. Nikdar pa si jih ni avtor sam izmislil. Le dogodki so tu in tam malenkost chasovno zamaknjeni in strnjeni. Za glasbeno spremljavo zaslishanja Kapitana Petka na seji glavnega nadzornega odbora Lushke pa je avtor igre vseeno izbral W.A. Mozarta.

Potem pa se je Shus she malo posvetil pogovoru izven chasa, se posvetoval s sogovorniki izven chasa, kaj mu je storiti in, kot zhe recheno, napisal esej Na strehi sveta (Obisk dolincev na strahi sveta). Previdno je izpustil Küchanoshev vzpon na kitajski zid oz. njegov sprehod po zidu chasa nazaj. Tolazhil se je z izgovorom, da ga bo literatiziral kdaj drugich, a zagotovo.

Za konec je Shus raje she enkrat preveril zahvalnost spielverderberjev in she posebej svojo lastno nehvalezhnost. She najbolj, tako se mu je zdelo, je o njej govoril v zakljuchku prve nanizanke, vendar jo je moral rahlo dopolniti oz. preseliti v administrativno stvarnost. Tu je le na kratko povzel:

 

 

4. Razmislek o mochi

(Étienne de La Boétie: Le discours de la servitude volontaire):

 

Narodi sami dopushchajo to, delajo tako, da so ukrocheni,

ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja bili osvobojeni.

Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoche,

da izbiral bi:

med podanishtvom in svobodo.

Chisto na koncu je le zavzdihnil in si zapel staro mornarsko pesem:

Koprnel je po svobodi mornar in bratje njegovi in sestre njegove …

Ostalo besedilo je zhal zhe pozabil, in sprasheval se je, kako je mogoche tako hitro pozabiti tako lepo pesem?

 

 

_____­­­­­______

Opomba avtorja: Kratek povzetek iz omenjenih predelanih epizod je zopet v prilogi Namechek, kjer je tudi nekaj daljshih, a skrajno chudnih sestavkov: Prevech che-jev, ker-ov in ali-jev; Kandidati na reshetu, medij v mukah; Razzharjeno Zharishche; Odmevi preteklosti; Na strehi sveta. Shus jih je sproti objavljal v mrzki reviji SRP. Shusove zmote v 4. premisleku o mochi, pa si lahko, kdor zheli, ogleda v Traktatu ali pa v Namecheku. (Che pa koga she zanima kaj vech o slednjih, t.j., o botrih naj se raje ove, ali bolje, ovadi, da je nevaren.)

P.S. (paralelna stvarnost):

Chetrti razmislek o mochi: Moch sama po sebi, Demokracija mochi (Razmislek ob volilni kampanji 92 v novi drzhavi Sloveniji) je Shus pisal na glasbeno predlogo Maurica Ravela: Bolero. Tega, ne vem zakaj, avtorji ponavadi ne povedo, dasi mnogi delajo tako.

P.P.S. (para-paralelna stvarnost):

She moj nasvet: »Varujte pa se tistih, ki pishejo ob glasbi Richarda Wagnerja: Götterdämmerung, pa Die Walküre.«

 

 

 

 

 

PARALELNA IGRA ADMINISTRATIVNI ALI ZAPISNISHKI

PARASTVARNOSTI

 

Paralelna stvarnost je Shusu pomenila vse: vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti. Nasprotno pa je pesniku Zagorchniku to isto pomenila pesnishka »ne-drzhava« (che je le mogoche lirska). S tem je igra opisana po bistvu in v celoti. To, kar sledi, oz. kar naj bi sledilo v nadaljnjih igrah sistema (oz. njegovih nanizankah) in nagajanju spielverderjev, je samo mogocha variacija na temo, ena od njenih mogochih uprizoritev, posebej prirejena za bralce Revije SRPSh. Ker le njim bo igra domacha, lahko razumljiva. Vendar ne podcenjujmo tudi drugih poznavalcev institucij oz. paralelne zapisnishke nestvarnosti. Pa tudi nje same ne. Marsikaj skriva, skrivno shifrira v svojski govor, nagovor, novogovor oz. Novorek. A marsikaj tudi razkrije pove. Paralelna stvarnost, ki stvarni igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev.

V morebitni izvedbi bi bilo seveda nujno dialoge temeljito skrchiti, oklestiti. Avtor sam tega she ni zmogel, srce mu ni dalo. To lahko stori shele potem, ko se mu igra dokonchno upre, ko jo dobro prespi. A takrat mu navadno zmanjka volje in veselja she se ubati z njo.

Sicer pa sta zanj v igri paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V njej, paralelni stvarnosti namrech, se (bistveni) dogodki dogajajo sochasno. Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola. Vchasih so stari mornarji verjeli, da zhenska na barki prinasha gotovo nesrecho, da je usodna. Imeli so dovolj razlogov za tako preprichanje. Ljubosumnost mochnih samcev (posebej satirov) je pogosto vodila v tezhke spore in boje med njimi. Vchasih pa, v legendah seveda, je povzrochila cele vojne. Dandanes gotovo ni vech tako, dasiravno se nekateri romantiki she vedno oklepajo le te razlage.

 

 

Shusova teorija videnja oz. predvidevanja iger

 

Preden preidem k povsem drugi stvarnosti, moram vsaj z nekaj besedami opisati Shusovo teorijo in prakso predvidevanja. Moram she rechi, da je shtel za zelo pomembno, da se je ne mesha s teorijo (o) jasnovidnosti ali kakrshnimkoli prerokovanjem. Slednje je imel (kar je she dandanes dokaj nenavadno) za eno od najvechjih sredstev Njihovih manipulacij. Pravi nekako takole: da so si Oni uzurpirali razlago nejasnosti in nedorechenosti v napovedih chlovekove in chloveshke prihodnosti, she posebeje kastatrof(e). Vzemimo za primer najbolj znane manipulacije z Nostradamusovimi prerokbami. Pogosto jih uporabljajo, to je zlorabljajo za najrazlichnejshe namene, za plasiranje svojih scenarijev. Mas Mediji so jim (po)sredniki. Z velikansko uchinkovitostjo manipulirajo in so tudi sami manipulirani. Ko sejejo praznovernost mnozhicam, zhanjejo oz. sluzhijo mastne denarce. Najpomembneje za Njih pa je, da shirijo svoj vpliv in moch. Bistvo Njihove manipulacije je v tem, da omenjene nejasnosti v prerokbah priredijo, posodobijo in vkljuchijo v svoje scenarije vodenja sveta. She pogosteje pa jim sluzhijo za opravichilo za njihove najvechje spodrsljaje – pomote v velikem scenariju svetovne zgodovine. Da, vchasih se grdo zmotijo, to je napachno predvidijo tok dogodkov in zgodovina in posamezni njeni nastopachi oz. vodniki povzroche strahovita razdejanja, mnogo vechja, kot so jih Oni predvideli. Enak postopek uporabljajo manjshi regionalni, lokalni in institucijski mogochnichki na oblasti, z manjsho, a she vedno preveliko mochjo, in pa seveda njihove oprode (poltronci) sive eminence. Za najvechjo slabost te teorije je Shus shtel njeno pristranost in Njihovo enostranost, namrech, da jih zanima le zhivljenje velikih ljudi, znamenitih osebnosti, ki so tako postale she bolj velike in znamenite, kot jim to v resnici gre.

Che se sedaj vrnemo k Shusovi teoriji predvidevanja, je zanjo mogoche rechi, da je mnogo manj atraktivna od pravkar opisane. Trdi, da posamezniki ravnajo vechinoma (nekako priblizhno v devedesetih delezhih svojega vedenja) po determinizmu svoje (socialne – institucionalne) vloge. To je, preprosteje recheno, tako, kot se od njih prichakuje. Zato Shus zelo skrbno preuchuje Vrednotne sisteme institucij. To je nekaj, kar je nad pravili igranja vlog, zakoni. Nekoliko kunshtneje recheno, zanimajo ga vrednote institucij sistema, ki utemeljujejo zakone in druga pravila ali norme ravnanja, obnashanja. Preostale poteze vlechejo individuumi (to je kakih deset delezhev svojega ali svojskega ravnanja) po svojih nagnenjih oz. karakternih potezah. Kadar se Shus zmoti v predvidevanju ravnanja posameznika ali skupine, se navadno ne zmoti zaradi nepoznavanja njihovih znachajev, she manj posebej ne-znachajev nastopachev. Ti imajo namrech neverjetno podobne vzgibe ravnanja, razlikujejo se po nachinu izvedbe dejanja, ampak to je she vedno v okviru prichakovanega ravnanja in je v skladu z njihovo vlogo, ki jo igrajo. Zmoti se, ko individuumi zazhive spontano, ko ravnajo v skladu s svojo svobodno voljo. Problematichni so torej manjshi deli (oz. redkejshi vzgibi) chlovekovega spontanega in zato nepredvidljivega (oz. nerazumljivega) ravnanja. Ti so aktualni pri redkih posameznikih in she pri njih ne prav pogosto.. »She dobro (se rad poshali), da ta svoj najvechji dar redki njih tako redko uporabijo.« Dobro je seveda za tiste, ki zhele predvideti, kar se da natanchno, kaj se z njimi dogaja, in she bolj za tiste, ki jih uravnavajo, upogibajo, zasuzhnjujejo, skratka tiste, ki jim vladajo. V resnici pa je Shus zelo cenil svobodno voljo, resnichno jo je shtel za najlepsho dobrino chloveka, ki jo ta, zhal, zelo reko uporabi. Profesor Zveifelgeist ga je drazhil, da je to svojo teorijo pobral po teoriji kvantne mehanike, pa ne bo tako. Ta Shusova teorija ni njegova, stara je zhe vech kot 2000 let. Nasprotno pa je najbolj sovrazhil zakon mnozhice – drhali, njen linch in brezumne pogrome, morije brezglavih vojska. Bolj od te pa le she njihove zvodnike, hujskache.

Odlochno je zavrachal poenostavitev, chesh da je vsa resnica vse, kar mu pride na misel, ali pa vse tisto, v kar dregne z nosom, kot je to pochel Molierov Mizantrop. Vse je po bistvu vse, le alegorija jo priblizhno zaobjame. Eksemplifikacija je le zaradi konkretizacije abstraktnega in je strogo prebrana, premishljeno izbrana, ker ni bolj abstraknih rechi, kot so vrednotni sistemi, in nasprotno, ni bolj konkretnih, otipljivih stvaritev, kot so njihovi nosilci, kreatorji: konkretni ljudje z imeni in priimki.

Vchasih je svojo teorijo javno preverjal. To je lahko storil le tako, da je potek prihodnjih dogodkov objavil, ko se mu je ravno ponudila prilozhnost. V takem primeru je posebej pazil, da je opisano dogajanje kar se da malo literarno garniral. Ob neki priliki je devet mesecev prej, preden se je zgodil, opisal svoj izgon iz Slovenke (predhodnice Slovenike). Da bi bil she bolj preprichljiv, je v Biltenu APS (Bilten sluzhbe za agitacijo in propagando Slovenke), knjizhici z naslovom (RoR) Raziskava o raziskovanju, opisal tudi nachin, kako se bo to zgodilo in zakaj se bo zgodilo. Za posebno posrecheno je shtel predvidevanje, da v chasu tega mukotrpnega devetmesechnega objavljanja tega ne bo nihche prebral, pa cheprav bodo odgovorni imeli RoR ves chas pred nosom. To ni bilo malo tvegano dejanje, ker kaj lahko bi se zgodilo, da bi kdo Njih le uporabil svojo voljo in zadevo prebral. Potem bi vsekakor storili drugache. V tem primeru ne zaradi svoje svobodne volje, ampak zaradi tega, da se ne bi osmeshili. In to she danes pishe tako, ker metode spreminjanja stvarnosti in zgodovine za nazaj, tako kot je to opisal Georges Orwell, Oni she niso dognali oz. dovolj dobro osvojili.

»Saj to ni res, ne more biti!« je rekel Shus in se chehljal z levo roko po bradi, se chudil, da je to mogoche, ko je kaj posebno dobro predvidel. Svoje teorije Shus seveda ni drzhal zase. Tajnosti nasploh ni maral in jo je ob prvi prilozhnosti, ko je bilo mogoche, izdal v nekakshnem prirochniku Traktat o svobodni volji individuuma in oz. Proti diktatu determinizma vloge in vrednotnih sistemov institucij. V tem prirochniku je razodel skoraj vse svoje recepte o predvidljivosti predvidljivega.

Kot recheno, sta zanj v glavni igri le dva igralca, eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. In igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo na rachun slave in (dodajmo) mochi (oblasti), se ji odreka v korist (determinizma) vloge. Tu se zachno igre paralelnih (ne)stvarnosti nizhjega reda. Med posameznika in usodo se namrech vrinejo Oni, ki se izdajajo za usodo, pa to niso! Vechinoma nastopajo impersonalno, kot zbor ali imaginarno iz ozadja, kot »usodna politika« (ali politika, ki se kazhe kot usoda). Zato se nujno pojavijo protiigralci spielverderberji, ki zhele maskirano oziroma lazhno usodo na vsak nachin razkrinkati. Oni pa seveda zhele spielverderberje na vsak nachin ukiniti. Tudi ta paralelna igra, v variaciji poimenovana tudi Paralelna igra (administrativne ali zapisnishke parastvarnosti), je lahko dokaj dramatichna. Vendar je primernejsha za nadaljevanko ali nanizanko kot za uprizoritev igre. Takoj bom pojasnil, zakaj. Njena najvechja slabost je v tem, da nima pravega konca, she zachetek je lahko poljuben, poljubno se lahko razvleche za nazaj. Teoretichno je torej neskonchna. Kljub temu ali pa ravno zato je ta nova zvrst iger eden najvechjih izumov kultpropagande. Z njo je uspela obsesti in pasivizirati zasvojence, njene obchudovalce, tako zelo, kot she nobena vrsta iger doslej.

V Ljubljani, marca 1996

 

 

 

P.S.: I. (PARALELNA STVARNOST: PRVICH )

Zahvalno razpolozhenje in razpredanje spielverderberjev

(She ali pa zhe na krovu admiralske ladje Slovlandia I.)

 

Shus: Ti, Franci, poslush, kje je Hanzhej.

Zagorchnik: Marasa tolazh, revzh je chist prech. Z Waucharjevim cholnom so ga pelal.

Shus: Ja tale havarija ni bla machja shala.

Zagorchnik: Ne sam havarija, she pesnik Krokar ga je nabasov zarad pisajna o njem v Reviji SRP, (O Petkovi dramatki).

Shus: Pa sej je v celi reviji prebral le dve besedi: prva njegovo ime in druga priimek. No ja, she tist odstavek okol njiju.

Zagorchnik: Ravn to je blo prevech al pa narobe. Krilu je z rokam in zjov, da je to nezaslishan, da je on zhe zdavnej reku, da b moral revijo prepovedat. Da je to najbolj shkodljiv

pojav chasa na Slonovovenskem. Skratk, da gre za kulturshkandal pa pisajne neresenic, tud o njem.

Shus: Shkoda.

Zagorchnik: Zakva pa?

Shus: Da ne pridemo tkole kar trije spielverdeberji, od tega she dva slepa potnika, na admiralsko ladjo.

Zagorchnik: Kva s naju pa vabu, k t ni nben reku.

Shus: A se ni splachau?

Zagorchnik: Zdele zhe, zdele.

Shus (se rezhi kot pechen machek): P! P! Zadnja chrka: Revije SRP je P (Pogum)!

Zagorchnik: Dost mam zafrkancije, rajsh povej: Kaj pravsh na tole vse skup?

Shus (se zresni, kar nekaj chasa premishljuje, potem vprasha: A na vse skupej?

Zagorchnik: Ja, menda.

Kronist Shus: Zmir m je muchu vprashane zakva je Platon pesnike pognou z drzhave?

Pisatelj Zagorchnik: A ti ni zhe pred leti pojasnu tega moj nekdanji kolega, urednik revije (za menoj seveda) Prablemov Jasha Zlobensen.

Kronist Shus: Zhe, zhe, ampak ...

Zagorchnik: Kaj, ampak?

Shus: Ja, tkat je bil pesnik, urednik revije, she pr naskok na bastljo nam je pomagov, zdej pa je ambasador Slonovovenije v Bruxellesu. Tko rad je mu latinske pregovore, med njimi narrajsh tga: »tempora mutandur et nos mutamur in ilis«.

Zagorchnik: Prej silno predrzni hipy v kavbojkah, zdaj zglajshtrani diplomat v fraku, pa she lepo zaokrozhen, da ga je vesele pogledat. A kaj to spremeni na odgovoru? Oddgovor je odgovor in ostane tak kot je bil, kaj ni bil dovolj dober?

Shus: To zhe. Namrech, to zdej ni vech isto. Pomen se spremeni za nazaj. On sam ga je spremenu.

Zagorchnik: Spet tvoja parapsihologija, kot da chasa ni. Vse je zdaj (ga popravi).

Shus: Ni moja, che zhe hochesh, da od koga je, potem je to tako po Henrijevo (H. Bergsona): Ni chasa, samo trajanje je. Neposredna dejstva zavesti se prezhemajo, to je vsa umetnost zunajchasne, pravilneje pa sochasne komunikacije s sogovorniki izven oz. zunaj chasa. Svoboda na primer je zanj »dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega (gotovejshega) ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne da izrechi v jeziku, v katerem je (ona) ochitno neprevedljiva.«

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne moremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot nash jaz.

In che hochesh, je to tako tudi po Janezu evangelistu in she nekaj njih, ki zanje vem (teoretichno pa po vsakem, ki to resnichno res hoche).

S tvojo neizmerno skrbjo za slovenski jezik pa se, che hochem al ne, moram strinjat, res je obchudovanja vredna dobrina, lastnost. A kaj ko izumira, redka je kot kaplja vode na vrochem shtedilniku. Ko bi le na MIKS-u (ministrstvo za kultludizem Slonovovenije) she kdo tako mislu k je Scharfman lan. V tem primeru pa bil vseen raj iz chasa vn, kot zun.

Zagorchnik (se poshali): Ja lohk bi se tud ti mal bl potrudu s knjizhno venetshchino.

Shus: A vesh kok se martram z njo, nkol m' naush verjeu.

Zagorchnik (namerno preskochi temo o jeziku, se poshali): Sej, sej, tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus (se spet rezhi): Che se se sam spomn ksihta tiste tajnice na Kapucynovem MIRS-u (ministrstvu za resnico vlade slonovovenske), k sm prshu na pogajanja k ministru za subvencijo Trakatata o svobodi. Tga nam nkol pozabu. Glih malcala je pa se j je senvich zataknu, tak smeh jo je posilu k sm prshu. Sam shef jo je reshu, da se ni zadavla. (Se rezhi.)

Zagorchnik: Kva pa j je reku minister?

Shus: A ministr? Tga pa ne vem. Najbrzh, da za take smotarije pa res nimajo gnarja. Jst ministra nisem vech vidu od bliz.

Zagorchnik: Kdo pa pol?

Shus: Sekretar vseh ministrov tega minstrstva Fabrinc, fejst fant. Nadru jo jo je na licu mesta, ko cucka. Sam strah jo je reshu davitve gotove. Mdva sva se poznala zhe od ministra Stanyslavskega in prej, k smo se s ta rdechmi usekal za lblansko »Basiljo komunizma«. Mau sva pokramljala, bl zarad protokolskh manir.

Zagorchnik: Prov t je, kva s pa tok hvalu tga ministra med vojno za Slonovovenjo.

Shus: K je bu res briljanten. Sam nem sm tko reku, zapisu. (Se popravi.)

Zagorchnik: Saj res kokto, da ga ni zravn?

Shus: Krigskolega se navta nkol vech skupaj vozila. Ankat bo manku en al pa drug.

Zagorchnik (ponovi v shali): Sej, sej, te tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus: Mislish posmeha? A mislish, da tga nisem vedu. Zhe k sm seznam sogovornikov zun cajta na ta zadno stran Traktata prlimov.

Zagorchnik: So vsi na seznamu, a nben ne manka?

Shus: Nkol ne morjo bt vsi pa tud vse ne, zmir mn jih je.

Zagorchnik: Kdaj se pa pol pogovarjash z njimi?

Shus: K nimam drugih (sogovornikov) in che oni tko hochjo.

Zagorchnik: U kirem jeziku?

Shus: V nobenem jeziku, v notranjem govoru (endofaziji).

Zagorchnik (nejeverno, malo provokativno: Dej no?

Shus: Pa, saj si bral, celo izdal si drugo dopolnjeno izdajo. Endofazija je chudna rech. Kaj, kako, zakaj: vzpostavim pogovor z zhivimi zunaj chasa, sem opisal, literarno zashtrikano, le na moj nachin. Vsak ma svojga.

Zagorchnik(ga popravi): Z mrtvimi.

Shus: Z zhivimi, mrtvih ni.

Zagorchnik: Sej, sej tudi tam je bilo vse na zachetku, kako je zhe bilo tist? Vse je blo prej kokr nch.

Shus: Ti se kr hecj, rajsh sam preber, che glih chsh, tud sam moram vchas. Za kva pa mislish, da jo vlachm povsod s sabo? Klele mash svojo izdajo. (Z malo jeze garnirano, mu maha z knjigo. Malo okleva, ne ve, che zdaj pravi chas za to. Pa mu vseeno da knjigo: Preber. Mal chudna prilozhnost, a mislim, da je glih zdaj pravi chas za njo.

Zagrenchichnik (prebere):

V zachetku je bilo vse,

in vse je bilo v vsem,

in vse je bilo sámo Vse.

Vse je bilo v zachetku sámo v sebi.

Shus: No vish. Tlele je odgovor na tvoje vprashanje. Sam, da to ni moje razodetje! Je Janezovo razodetje. Sm bu sam pisar, dons b reku zapisnichar al po kunshtn: srednik v komunikaciji z njim.

Zagorchnik: S kom?

Shus: A tle me chakash? Z Janezom evangelistom, che lohk rechem tko.

Zagorchnik: Kva pa che jih je blo vech k so ga napisal teamsko (kolektivno) delo, tale tvoj Janezov evangelij?

Shus (presenecheno): To s pa dobr opazu. Res je, kar naprej so so vmeshaval v pogovor. Vchas sm se orng namuchu zrad njih. Vchas sem polemiziral tud z njimi. A sam on je res vedu, za kaj gre.

Zagorchnik: To ti bo pa kdo verjel?

Shus: Ni treba. Nochem, da kdo verjame. Dojame vsak sam, z vzhivetjem, ne z vero, potem vidish sam, vse lahko obchutish, sedaj. A pustiva zdaj to.

Zagorchnik: A tole polomijo (havarijo) bosh tud zapisov?

Shus: Ni treba, je zhe napisana, sam spomnt se je bom mogu, kar se da natanchn. She posebej felerje in faule protagonistov kreativcev.

Zagorchnik: Ampak che je tuko, pol je blo zhe vse dolochen, v chem je pol igra.

Shus: Vse: vkljuchuje tud svobodno voljo, to kar ldje ne marajo. Razen nekaj Njih, k vedo kuga hochjo, al pa vsaj misljo tuko. Tud che ne b, che b blo dolochen kva se bo zgodl, sta vsaj she dve vprashanji: Kako se je zgodl in zakaj se je tako zgodl. Ni vseen, je vprashanje okusa (estetike) in dostojnosti (etike). K zhe koga konc jemlje, k gre igra h konc, pa ni vseen kako se psti in zakaj popusti.

Zagorchnik: Kdo so Oni?

Shus: Propagandisti, duhovni (z)vodniki, agitatorji. Ti preklet dobr vejo, kva chjo, ne iz premisleka, z izkustva vedo, da lahko z ldi opice nardejo, kadar chjo. Sam zato, ker chvovk-ldje ne marajo svobode. Rajsh majo prostovoljno suzhenjstvo.

Zagorchnik: Oni pa ne?

Shus: Oni majo rad pregled. Usiljo se vmes, natank med usodo in svobodo, kjer lahko najlevsh dirigirajo. Svobodni pa niso, ker imajo vishje nad seboj, to je, vmes. In tako naprej in tako naprej.

Shus: A ni bla ta-glavna misija oldtimerja propaganda – promocija kultturizma, kultludizma?

Zagorchnik: Pa verska, pa politichna, ksheftarska agitpropaganda?

Shus: Tochn tko, sam da vrstn red ni chist taprav. To je tuko zate, k jh she posebej ne marash.

Zagorchnik (o religiji ni hotel razpravljati, kar najezhil se je): Kje sva zhe bila, pri kom sva obtichala? Kaj to spremeni na stvari?

Shus: Veliko spremeni, tako rekoch vse. Obtichala pa sva pri Platonu, ki je pognal pesnike vn! z Drzhave.

Zagorchnik: Kar vse pesnike?

Shus: Ne vseh, saj je bil tudi sam pesnik, cheprav se je shtel le za filozofa. Pognal je tiste, k so se samo shli pesnike. Pa tiste k so lagal …(premor), da govore resnico, da so sam(o)svoji.

Zagorchnik: Ktere je pa pol pustu, a take, k so se shtel za pesnike, k so se shli prave pesnike, so kej k pesniki shtel?

Shus: Eni tko dobr, da so she sami v sebi verjel. Drugi so se udinjal lázhi mochí tko lizunsko, da tga nis mogu gledat. Kar muchi se, enostavno je, a glih zato ni lahk videt. Muchl me je leta in leta.

Zagorchnik: Zdaj s pa le pogruntov.

Shus: Sploh nisem, sami so mi povedal, drug za drugim.

Zagorchnik: Dej no, kaj rechesh, pa ja ne na shtiri ochi?

Shus: Ne na shtiri ne na eno samo oko. S svojim ravnanjem so mi povedali. Ni enga odgovora za vse.

Zagorchnik, neha z zafrkancijo, sedaj ga je zadeva zachela resnichno, res zanimati. (Poslusha molche.)

Shus (nadaljuje v rahlo shaljivem tonu, a to je pri njem pomenilo, da gre zares): Posodili so se politiki, potem so se odposodili in sedaj zopet chutjo klic vesti ali domovine ali samega vraga, da se morajo zopet posodt. Sam poglej une v SANU, Kosicha, Dzhavoshkega in njune prjatle. Tm se sam bl vid, kva morjo: nashchuvat drhal na vojno morijo. Za veliko stvar, k je sam v njihovih glavah velika.

Zagorchnik (ga prekine): Potem rachun she ni plachan. Ti pa jih spomnsh, zmir spet spominjash, da se jih je sposodila politika, potem se jih je odposodila, se pravi, nagnala tje, kamr sodjo.

Shus: Zdej s pa bliz. Pochak she mau, da povem do konca: zneverili so se politki, izneverila jih je politka, a ti brez nje ne morjo, brez pesnishtva in pisanja pa so lahko, kdar chjo (hochjo). Kar poglej jih, skupaj smo se borili za svobodo misli in pisanja, to je, ne sam gobcanja, zdele pa nas ravn Oni narbl preganjajo. Onemogochajo revije, svobodno misel sovrazhijo, svobodno plovbo prezirajo. Ta ekvilibracija od Antigone do Kreonta in nazaj in malo pochez mi gre na kozlajne, she posebej, k je mrtvo morje in mam deu v podpalubju. (Ne pusti se prekiniti.) Takoj bom: Platon bi dons nagnal ne sam pesnike, ki lazhejo, she prej tiste, k pravjo, da jim pesnishtvo ni pot do oblasti, pa so njeni sluge: njene slave, mochi! Ne moresh jih spregledati, tega ne videti, ne na zunaj, she manj od znotraj. A ni enostavn?

Zagorchnik: Da bl ne more bt, ampak to vsi vedo.

Shus: Zhe mogoche, a delajo se, kot da tega ne vidijo; vsaj pri seb ne, in pri svojih prijateljih in kameradih in uglednih in sposhtovanih in priznanih in nagrajenih in pri tistih, ki imajo konkretno ime in priimek, pri teh she posebej ne. Na oblasti so, njenih kljuchnih polozhajih, pa pravjo, da nimajo nch z njo. V stranki so ga hotl za predsednika, pa je reku, da nch nima s tem, da tga sploh ne ve. Zhe mogoche. Sam koko, da oni tga niso vedel?

Zagorchnik: K gun, k je prshu nazaj k psihodohtrju: gospod dohtar jz zhe vem, da nism pshenichn zrn. Sam ne vem, che kura ve?

Shus: A ma glih tuko je bvo s Petkovo gvavo pa Stranko puntarsko.

Zagorchnik: Kaj pa bi ti na njegovem mestu naredu, z njim? Jh ne bi pognou, che b le mogu?

Shus: Ne, gvishn ne, tga nkol ne bi mogu. Nkol neb hotu te njihove mochi.

Zagorchnik: Pa recmo, da b jo vseen mu. Tko k ti pravsh: hipotetichno si zamisl.

Shus: Pol pa b jih gvishn ta narprej poveljevanja oldtajmerjev razreshu. Odstavu b jh prav cajt, preden ga ne zamochjo, tko da smo vsi mokr, ko mish. Naj le pishejo, pesnijo, kolkor hochejo! Naj penit, njih slinit, jenja On! Le Pesnik na oblasti je hudo nevarna kreatura (posebej za pesnike, ki niso njegov vshtric).

Zagorchnik: No vish, pol se pa chudsh, da nas hochjo ukint, znicht.

Shus: Sam tga nochm (oblasti ne), nit hipotetichno. Pa se zato, k nochmo oblasti, ja ne bomo kar pustl ukint vsakmu novmu tiranchku? Zmir glih, k so vsi glih.

Zagorchnik: Pa mislish, da to t bo kdo od njih verjel? Sploh pa ziher je ziher, za vsak sluchaj, che b se premislu. Zhe da te kdo lahko slish je prevech.

Shus: No vsaj mal zraka nam lohk pustl, dihat luft smrdljiv.

Zagorchnik: No, to pa gvishn ne branjo. Sam not nas vlachjo v svojo igro.

Shus: Oni sploh ne morjo kapirat, da so lohk tud paralelni pisuni, ki nochjo mochi, oblasti. K jim je dost, che lahko misljo in pishejo po svoje. Che pa to vsen vejo, pa se delajo, kot da je to samo slabost shibkih.

Zagorchnik: Ezopva basen: Lisica je sprevidela, da ne more do grozda in dejala je: Ah saj je kislo.

Shus: Pa racionalizacija po tistmu Freudu, k je vech shkode naredu z njo kt z vsem shmornom o Libidu. Sicer pa ...

Zagorchnik (malo radovedno): Sicer?

Kronist Shus: Naj gredo, kamr hochjo. Svoji k svojim. Sopotniki k vodnikom zvodnikom, agitatorji k mogochnim, propagandisti k onim s cekini. A jih je treba vseen razkrinkat, razodet, razstavt, razgalt, razgont,..

Zagorchnik (vpade vmes): Skratka, krizhat, linchat, al pa vsaj popljuvat?

Shus: Ne za vraga, ne jim nasest, tko Oni pravijo: Kritika da, linch ne. Pa pojejo pesmi o spravi in proti revanshizmu in nesovrashtvu in tako naprej in naprej in she preprichljivo za gledalce povrh. Saj so Oni tudi pesniki oz. so pesniki nad pesniki, zajahali so Pegaza in prijahali na dvor. Sam Pegaz je premenu (se preobrazu) v bojnega konja. Zato so nevarn k sto vragov.

Zagorchnik (aludira na Shusovo najnovejsho debato z Georgesom Orwellom): Na kratk, dvorni pisuni z oprodami v bojni opravi, mi pa tovorni konji: »‘She bolj bom delal’, je rekel Boksach in udaril s kopitom po podju. Detelja pa je od zhalosti shirala, ko so garachu posthumno postavili spomenik z avreolo«

Shus: Tok, tko. Na kratko pa ne. Tole, k s zdele reku zhe ni blo prevech kratko. Skor nikol se ne da na kratk kej dost povedat. Navsh reku, da so epigrami kitice modrosti. Ne nasedaj Njim, k reko: »prevech not, prevech chrk«. Lot se jih orng in z imeni in priimki!

Pisatelj Zagorchnik: Vsak po svoje. (Zdej je blo jasn, da se ta debata ne bo dobr konchala in se verjetn sploh ne bo nikol konchala. Da bi ga mau pomiru je zamenjal temo): Kuga pa tok pensh? Kakshne cigarete kadish?

Shus je mislu skor nekj tacga, bla sta skor za hip na istmu valu. Melanholichno bi se zazrl v chisto novo lichno shkatlico cigaret: Okej – vchasih sem pipco kadil, pipco miru, tko lepo z andahtjo. Zdaj (bere):

 

Kim,

ultra slim,

light,

New York, London, Paris.

Manjka she: Berlin,

Viena, Budapest, Roma,

pa Pirano seveda.

 

Zagorchnik (je malo triumfalno dodal): A m nis tisto drugo izdajo razodetja prnesu v Wordstar-ju?

Shus: Zdej je na Wordu.

Posadka slonovomornarice specialne brigade Maris z gosti Pakta Atlantis in brodolomci druzhno gledajo CMN TV. Bile so ravno Olympic games of Atlanta. Slolandijo (Slowland, novo ime za Slonovovenijo, ki se je vedno bolj uporabljalo v javni rabi) so promovirali najboljshi sportsmani, ki jih je bilo mogoche za nash denar kupiti. V elitni lozhi pa so bili zbrani vsi glavni igralci Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in Sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy. Tudi Petrini Svetokrishki in Wauchar Polihitsky nista manjkala.

Krepchali so se hamburgerji, pili Coca-Colo z dodatkom Coce.

Razpravljali pa so silno pomembne rechi, razpredali so scenarij za dramo, ki jo bodo uprizorili preko dveh satelitov vsem zhivim in mrtvim Slonovenetom (oz. v zdruzhenem Slowlandu) in tudi v severnoatlantski in evrazijski javnosti. Vodilno promocijsko turistichno poslanstvo bosta imeli Slovenika 1-3 (predelane iz potopljene Slovenike in Kornpop I-II. Dramo so pisali druzhno, to je skupaj, to je eno-glasno. Njen naslov je bil: Pot v Evrop (Yurop).

Pisatelj Zagorchnik (je bil specialist tudi she za venetshchino oz. slonovorek oz. slowrek in seveda starorek tudi, je v zhivahnem zhivljenju uporabljal zhive jezike. Izzivalno je vprashal kronista Shusa): Kva pa zdej praush kronist, kva vsh reku na to?

Kronist Shus: Pa navsh reku, da sem presenechen, she zhalosten ne(jsm). Pravm, nau im ratal.

Zagorchnik: Dej n mau mn ga ser. Fertik stvar.

Kronist Shus: Tu lejt! S severa germanizacija, z zahoda romanizacija (lahizacija), z vzhoda hun(gar)izacija. A vish tist kruseider na obzorju? She izhod na odprto morje t je zapru Tit Brionski II. (drugi).

Zagorchnik: No vish, ne samo da gremo v Evrop, she ona se potrud sm.

Kronist Shus: She posebej z Jugom (jugovshodni veter na Jadranu).

Zagorchnik: Sam kva je kle prepozn?

Kronist Shus: Uncle Sam jih prehiteva, s floto Oceanije, in to z leve in desne, pa she po krmi (z Jugom).

Zagorchnik: Kva pa che mau pretiraravash?

Kronist Shus: Prov nch. Che pa b, b vseen reku tistim, k se muchjo: s taljanshchno v tekstilni tovarni, pa nemshchino v tobachni, pa she prodajalkam sebe in kelnarjem k tolchejo tdzhanshchino, naj rajsh menezherje Uncls languish uchejo.

Zagorchnik: Pa american way of leif.

Shus je jezno zabrisal prazno bottle Coca-Cole v morje in komentiral: To pa zhe znamo. Just we nead some money – Sams capital.

Zagorchnik: Ziher ga bomo dubl, gvishn vech k ga rabmo.

Shus: Vse se je zachelo v Atlanti.

(»Vemo,

pero je mochnejshe od mecha,

a od vsega mochnejsha je

Coca Cola.«

Zagorchnik pa je pripomnil: Sej, sej, mali Bushman Kiku je zhe vedu, zakva je moral to prekleto bottle Coca Cole z duhom Coce odnest na konc sveta.

Shus: O.K., O.K.

Shus (she pripomne): Sam tist o jeziku bova vseen morala enkrat predebatirat. Knjizhni jezik ni zhiva govorica naroda, je tvorba njegovih institucij, ranljiv je in podvrzhen samovolji in mochi, posebej she v Slonovoreku.

Zagorchnik (navelichano, bil je res zmartran): Pa kdaj drugich.

 

 

_______

Opomba avtorja: Drugich je bilo nakatanko chez leto dni. Le da se nista sprla zaradi knjizhnega jezika, marvech nechesa, kar je bilo bolj bistveno. Po Shusovi enostranski razlagi je bilo tako, kot prichuje v P.S. (Paralelni stvarnosti). Dokonchanje nanizanke Igre sistema brez meja in brez konca pa je zachasno, zelo verjetno dokonchno opustil. Oldtimer (ali Oldtajmer) – Vesela barka Slovenika je namrech bila prirejena tudi kot RTV nanizanka v shestih nizih (Nanizanka Revije SRP ali Nadlezhnost spielverderberjev), ki pa to zopet ni, ker je tako lahko le v mrzki ali tudi pomorski Reviji SRP. Nanizanka, kot recheno (z izjemo prve, t.j. izhodishchne), ni bila konchana in najbrzh tudi nikoli ne bo. Vse bolj in pogosteje (tako se mu je zdelo) se je umeshavala usoda (usoda, pojmovana kot politika) tako, da je venomer prishlo nekaj vmes. Shusu se je ob interventnih dogodkih uprlo vsako nadaljnje pisanje zhalostnih veseloiger v revnih variacijah. She posebej mrzko pa mu je postalo nizanje nizov na temo Od tod do vechnosti in nazaj ali stopicanje oz. sestopanje na Rodos (trdna tla). Nenadoma so se mu zazdeli tako nepomembni …

Kot kronist pa ni mogel iz svoje kozhe, zanj bistvene dogodke, zgodbe je tu in tam vseeno zabelezhil, seveda le, che so se mu zazdeli bistveni.

 

 

 

 

 

P.S.: II. (PARALELNA STVARNOST: DRUGICH )

(Urok kapitana Petka ali petelinji boj dveh shpilverderberjev)

 

Dogajanje: V urednishtvu Revije SRP (v Opera baru, na Cankarjevi 12). Lokal je skoraj prazen, Shus srka malo pivo, ko na prizorishche v Opera bar (t.j. v urednishtvo) vstopi Zagorchnik.

Zagorchnik: Pozdravljen Shus, tle mash reecenzije Chankarjeve knjige. O njeni uvrstitvi med knjige leta v Mladini, pa nazadnje tudi bibliografijo Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor sodi tudi en del Revije SRP.

Kronist Shus nervozno cufa brado in prelistava zajetno dokumentacijo z naslovi: Najboljshe knjige leta 1996; Zanimivo odkritje v narechju pisane poezije, Vital Klabus; Ruralni slavchek, Jozhek Shtucin; Striptiz. namesto Kim Basinger, Franci Zagorichnik; (she enkrat) Strptiz. Namesto Kim Basinger, Mihael Bergant. Shus sluti, da ne bo nich dobrega.

Shus (vprasha previdno): No, ni kaj, impresivno fascinantno, resnichno si se potrdu, she en slavni pesnik, odkritje Zagorchnika, je prejel kanchek minljive zemeljske slave. A chemu zdaj to men? »Poet tvoj nov Slonovencem venec vije.«

Zagorchnik (uradno): Vse to namrech izpostavljam kot literarno recepcijo svojega urednishkega dela nasproti tvojemu zunajliterarnemu odlochanju o predlozhenem pesnishkem delu, ki si ga najprej zavrnil, pozneje pa si se odlochil, da se ne bosh vech vmeshaval v urednikovanje pri literaturi v Reviji SRP (to je v moj Koncept urednishke manipulacije – 8. Pontsko pismo, uvodnik prve Revije SRP, oktobra 1993).

Shus: Odgovorni urednik je Hanzhej Lumski, le on lahko ne objavi prispevka in to je tudi storil. V prejshnji shtevilki revije in enako v tej (Reviji SRP 21/22), nad njim pa odlocha vechina chlanov urednishtva (t.j. urednikov), che se avtor, ali kdo zanj, nanjo sklicuje. Mojega glasu za objavo Chankarjevega prispevka Anekdote o Jezusih pa ne bosh dobil in povedal sem ti, zakaj ne. Naj razloge ponovim? … Najprej: razvrednotenje vrednot, vrednotni nihilizem in vrednotna orientacija Revije SRP ne gredo skup, pa tud tovrstne pesnishke provokacije ne podpiram.

Zagorchnik: Kakshno nerazumevanje umetnosti. Sploh nisi razumel, da gre za resnichnost »namesto« neke umetnosti. To je striptiz, slachenje hipokrizije, ki razen popularnega pomena omenja v pesnishkem pomenu tudi razgaljanje, odkrivanje popolne resnice, iskreno priznanje oz. dushevni striptiz.

Shus: Pa mi rajshi ti razlozhi, da bom vsaj malo razumel.

Zagorchnik: Kar sprijazni se s tem, da imamo res opravka z »razgaljanjem«, s »popolno resnico« na-she smrtnosti in nashih nachinov umiranja. To je obenem tudi resnica nashe govorice in nashe pisave, resnica zhivosti jezika, za katerega vemo, da je vedno bolj ogrozhen.

Shus: Novorechno zasvinjan. A to zdaj ni najina tema. Daj, povej mi (razlozhi) eno anekdoto po svojih besedah, npr. tisto o Jezusovi pravichnosti.

Zagorchnik: Res nich ne razumesh. Ne gre za razlago. Si bo zhe vsak sam razlozhil, jaz nisem razlagalec.

Shus: Bojim se, da si oz. ste, pa recenzenje oz. promotorji, razvrshchevalci pesnikov tudi.

Zagorchnik: Na koga to mislish?

Shus: Nate in na te, ki si mi jih prilozhil v dokumentaciji, me obtezhil z njih sodbo.

Zagorchnik: Mar dvomish v njihove ocene?

Shus: Saj ne gre za to. Imam pach svoj odnos do te poezije. In ta je she najbolj odlochujoch razlog zame, za moj odnos do nje.

Zagorchnik: In ta je?

Shus (malo zastane): Ta je: osebno me prizadene. Uprla se mi je.

Zagorchnik: A tako, zakaj pa?

Shus: Ti vesh, da sem vsak dan v domu za starce na Taboru. Kadar je lep dan, pa v parku. In tam so ptichi in starci na klopi in Ema: mati moja. In ptichi so in rozhe in veter in eter. In starci v kletkah chemijo in chakajo, da se jih osvobodijo. Eni njih z vero, drugi z upanjem, tretji brez vsega.

Zagorchnik (ironichno): Eni z resnico, drugi s svobodo, tretji z ljubeznijo; pa s strahom in pogumom.

Shus (zelo resno): Pa da ne bi pozabu she tistih, ki odlashajo za vsako ceno, se vedejo po hishnem redu in veri moderne medicine. Pa tistih, ki prezirajo druge, ker oni gledajo drugache, vsak po svoje. Zdaj si predstavljaj, da grem v park, se usedem na klop, she bolje, che stopim na kamnito mizo in recitiram, na primer, samo trdi Chankarjev moto: »Religija: To poletje dishi po ptichih in ptichi po kletkah dishijo. In starci na klopi sedijo in vohajo ptiche. To je vasha religija!«

Zagorchnik: Potemtakem dojemash trdo Chankarjevo poezijo chisto osebno? Premlel s jo v endofaziji.

Shus: Kako pa naj bi jo globlje dojel?

Zagorchnik: Ti pri tem pozabljash, da si s svojo endofazijo (notranjim govorom) zhe prestopil s podrochja ustvarjalnosti, tudi pesnishke, v politichno prakso. Najprej z odpovedjo kot odgovorni urednik revije in potem z urednishkim nastopanjem v imenu svojega literariziranega vrednotnega sistema, »resnice, svobode, ljubezni«, ki si ga celo pesnishko oblikoval, torej odlochno estetsko, kot besednoumetnishko delo in ne kot sistem vladanja (hrv. obnashanja) in oblasti.

Shus: Zdi se, da se glede tega ne bova nikoli razumela. Endofazija je zame pravi ali vsaj globlji razlog pisanja; pesnjenje pa, che temu svojskemu pochetju tako rechesh, je le izrazni nachin, kako kaj lazhe izrechi, tudi domisliti, sebi razodeti. Che to tudi drugim kaj pomeni, pove, potem je najbrzh prav, da se objavi. Che ne, pa ne, morda kdaj drugich, ali pa kdo drug. A tega nachina razumevanja vrednot ne postavljam za normo drugim. Antologije in enciklopedije in uspeshnice leta in sploh uspeh in zemeljska slava pesnika pa so zame postranska stvar, kar se da nadlezhne, cheprav so neizogibno prisotne, neizogibne. Nekoch sem bil vendar tudi sociolog kuture. Tezhko bi ne videl smisla hvalnic sistema – njegovega obvladovanja po slavi hlepechih. Tvoji komplimenti so mi odvech.

Zagrozichnik (rahlo grozeche, skoraj jezno): Pozabljash, da si zhe povzrochil shkodo, tudi moralno shkodo! In che se zdaj umikash kot »literarni« urednik, ne bi smel pozabiti, da bi moral shkodo sam poravnati, ne pa da to prelagash na ostale urednike.

Shus (jezno): Nich ne prelagam in nichesar jim ne jemljem!

Zagorchnik: Jaz se kot glavni, nato odgovorni ter nazadnje samo kot sourednik revije nisem imel izkljuchno za literarnega urednika. To bi moralo veljati, vsaj nacheloma, tudi za vse ostale urednike.

Shus: Zhe drugich.

Zagorchnik: Kaj drugich?

Shus: Drugich: »bi moral«, »bi moralo«. To je oznaka deklarativnih vrednot sistema, institucij.

Zagorchnik: Ne rechem, da ne more biti tudi drugache, vendar pa niti nacheloma ali zaradi lepshega uredniki pri Reviji SRP niso podrochno razporejeni. Tako tudi ti ne. She posebno zato ne, ker si zhe pritisnil na literaturo, cheravno tudi sam urednik revije, pa na zunajliterarni nachin, kot cenzor v imenu svojega vrednotnega sistema, ki se je iz sfere ustvarjalnega mishljenja sprevrgel v sito oblasti.

Shus: Tezhke besede, resnichno hude obtozhbe. Koga sem kje cenzuriral, komu vsiljeval svoj vrednotni sistem, ki mimogrede ni noben sistem. Tudi vrednot nikomur ne vsiljujem, she manj predpisujem, individualno vrednotno orientacijo cenim, svojskost individuuma zoperstavljam institucionalnim vrednotam sistema. Posebej deklariranim in proklamiranim in zlaganim. Oblast pa me prav nich ne mika, she fascinira me ne. Nikomur ne zhelim biti sito oblasti. Pridobi vechino chlanov urednishtva, t.j. urednikov, za objavo Chankarjeve poezije, pa bo objavljen she v Reviji SRP. Ponavljam pa, da mojega glasu ne prichakuj.

Zagorchnik: Ti sam dobro vesh, da ne dobim vechine brez tvojega glasu. Tvoje je sito oblasti, mar ne?

Shus: Poslush me no, kva rechem. Ne glasujem za objavo Chankarjeve pesnitve Anekdote o Jezusih. Cheprav ni to moja stvar, pa me vseeno chudi, zakaj ga tako na silo vsiljujejesh v SRP, kamor chist nch ne pashe, pach pa se lepo ujema z dosti shirsho, tudi nihilistichno (vrednotno) orientacijo Nove Atlantide in v Gozd oz. v vash Oberkreinverbund.

Zagorchnik: Novo Atlatindo pa kar na gmah pust, se te prov nch ne tiche, pa avtonomni Oberkreinverbund tud ne.

Shus: Mash chist prov, predelch sem shu, res se me ne tiche. Sam, veta na objavo Chankarjevih Anekdot o Jezusih v reviji ti jaz nisem dal, pa b ga lahk, che je moja oblast taka k pravsh. Ti pa si dal veto na objavo moje igre Oldtimer – Vesela barka Slovenika v Reviji SRP 15/16, to je skor natank pred letom dni. Pa me zato ni blo konc, pa nisem pochel nobenga cirkusa.

Zagrenchichnik: She konchana ni bla.

Shus: Nkar se ne zgovarjej, bla je konchana, in pokonchana. In to dvakrat. Drugich pa zato k mi jo je en prskutu.

Zagrenchichnik: Kdo? Kva s tem mislsh?

Shus: Nanizanka pa res ni bla chist fertik, pa je tud nisem mislu vse objavt. Igra b bla chist dost, verjetn she prevech za Kapitana Petka. Izbor nadaljevank ali povzetke iz njih pa bi prepustu urednishtvu. Celo 'dokumentirano' pa bi izdal v prilogi revije POGUM. In chist nch se mi ne mudi. Res pa je, da sem si tga sam kriv. Zmir je tko, che nepoklicanega, k mu gre za (pre)moch, prezgodej zravn spstish.

Zagrenchichnik (se rahlo namuza, malo uzhiva v svoji mochi, in skoraj prezirljivo servira kljuchni udarec): Kar je blo, je blo. Karnevalizacija v primeru dramatichnega besedila o SRP-u (Svobodni Rakasti Plovbi, al kuga zhe je?) nasprotuje mojemu, kot si domishljam, resnemu delu, oz. sodelovanju. A kot recheno, kar je blo je blo. Pach pa zdaj, po tvoji Endofaziji, po prehajanju nekega zhanra iz literarne fikcije v konkretno urednishko resnichnost, mi je zadost. Tu enostavno vztrajam pri nadaljni nediskutabilnosti dane urednishke realitete in njene avtonomnosti tega podrochja. Ne bi razmishljal o tem, kaj je na drugi strani alternative, saj bi bilo to v nasprotju z (mojo) nediskutabilnostjo.

Shus (prizadeto): Mislish avtoritarnostjo, tvojim literarnim trinoshtvom, tvojo personalno legitimiteto. Je pri sebi ne vidish?

Zagorchnik (preslishi in nadaljuje): Ravno to bi vzpostavilo po moje nepotreben dialog – dialogiziranje, t.j. vzpostavitev zhanra, v katerem ne zhelim biti udelezhen, oz. eksploatiran in potunkan tja, kamor mi ne pashe.

Shus: Nepotreben dialog pravish?

Zagorchnik: In seveda, vzpostavilo bi konsekvence, ki bi sámo sodelovanje, utemeljeno na spontaniteti, ustavilo.

Shus: Ravno nasprotno, dialog odpira vrata spontaniteti in jih zapira tvojemu despotstvu. Prav to, kar ravnokar dialogizirava, so she kako bistvene rechi (se popravi: vrednote) za nashe sozhitje.

Zagorchnik: Spet ne razumesh. Razumel si tako, kot da se jaz zavzemam za strogo dvojnost revije, da gledam na literaturo locheno od ostalih delov revije. Dejansko si bolj prizadevam za preseganje njene dvodelnosti, vsebinsko in oblikovno – pri ureditvi posamezne shtevilke. Svojo vlogo pri tem igra tudi likovni, slikovni, stripski del. Che pa lochujem literarno fikcijo od drugih realitet revije, pri tem bolj mislim na vechzvrstnost revije in na to, da vchasih kakshne stvari le ne kazhe pomeshati.

Shus: Ne, razumel sem tako, da se zavzemash za avtoritarno odlochanje v reviji. Iz literature, estetitike izganjash vse, kar ni chista fikcija, izmishljija, she najbolj pa resnico.

Zagorchnik: Che ne razumesh, bom povedal drugache, skratka, karnevalizacije mojega dela – sodelovanja (se popravi) ne odobravam. Omenil sem potrebno sposhtovanje do mojega urednishkega dela.

Shus: A se t ne zdi, da mal prevećkrat uporabljesh ta svojilni zaimek »mojga«?

Zagorchnik: Enostavno b ne dal zhivljenja kar za vsako stvar. Najbrzh gre pri tem za neko disciplino, ki se ji pokoravam po svoji naravi zhe od vsega zachetka. Bil sem star zhe ob rojstvu.

Shus: No, tud tle sva si razlichna, she star sem otrochji.

Zagorchnik: Zdej pa dost heca. Zdaj smo pri pravi poeziji. Knjiga leta, a vesh kva je to?

Shus (she bolj zhivchno, z vidno nejevoljo, che ne zhe z odporom, prelistava Chankarjevo trdo poezijo): She enkrat lohk rechem, pridobit jh morsh pet 'za', to je, vechino urednikov in zadeva bo objavljena.

Zagorchnik (nejeverno): A ti bosh pa kar gledov?

Shus: Che bi zdaj reku, kako bom gledal na to, bi blo to res prezgodej, ker she ne vem, al vsaj gvishn nism, pa she ti b triumfalno reku, »glej, glej: poskus vplivanja na urednishtvo«. Cheprav, a ni pr ns tko, da vsak urednik lahko pripishe svojo odlochitev le sebi? Smo avtonomni individuumi, mar ne?

Zagorchnik (odlochno): Kot urednik revije se ne mislim spremeniti v pogajalca in ustvarjati frakcije znotraj revije, potegnit koga za sabo ali se boriti zoper koga. Zato iz urednishtva nepreklicno izstopam. Tudi glede tega se ne mislim pogajati.

Shus (vidno navelichano): Pejd no nekam.

Zagorchnik: Ni me treba poshiljati nikamor s to izjavo. Dajem jo tebi in ti vesh, kaj to pomeni?

Shus: Ne chist.

Zagorchnik: Ostalih urednikov revije ni treba s tem obremenjevati in ne predsednika republike Küchanosha.

Shus (zajame sapo, t.j. narochi she eno pivo): To pa ne bo shlo. Urednike je zhe treba seznaniti z nepreklicnim odstopom kolega, in to pisno, she posebej v primeru, ko gre za odstop pishochega urednika s pisno utemeljitvijo svojega nepreklicnega odstopa. Javnost urednikovanja nas zavezuje k temu. Ne vem pa, kaj ma s tem Küchanosh?

Zagorchnik: Zakon o javnih glasilih sta mi s Hanzhejem Lumskim pomolila pod nos kot dokaz, da moje zalozhnishtvo ne more biti soizdajatelj Revije SRP, kar pa je lahko bilo vse od njene ustanovitve.

Shus (globoko srkne): A zato gre. Po novem zakonu o javnih (raz)glasilih, ki ga je res podpisal sam predsednik Küchanosh, je vsem glavnim in odgovornim urednikom prenehala funkcija gl. in odg. urednika, tudi Titu DeDalskemu, che hochesh primer. Prilagoditveni oz. prehodni chas iz starega na novi zakon je veljal dve leti in mi smo tu kar malo zamujali. Poslej bi lahko bil le odgovorni urednik, kar pa si na urednishkem sestanku v Opera baru zavrnil.

Zagorchnik (vskochi): Zame je enostavno neresno in nevzdrzhno, da bi bil odgovorni pri dveh revijah. Pristal sem samo na zachasno stanje, ob stalnem ugovarjanju.

Shus: Ni pa neresno in nefer, che bi bil glavni v obeh revijah.

Zagorchnik: Meni zadoshcha, da sem bil soustanovitelj revije in tega mi ne more noben vzet. Ne glede na to, ali je to kje zapisano ali ni. Zato ni treba, da je zapisano.

Shus: Tega ti tudi nihche ne jemlje. Pa tudi iz urednishtva te nihche ne meche, she vedno lahko sodelujemo.

Zagorchnik: Lahko pod mojimi pogoji.

Shus: Samo reci.

Zagorchnik: Chankarju mesto, ki mu gre, v tej shtevilki revije (21/22). V urejanju revije bom nediskutabilen.

Shus:. Niti sluchajno, kar povej jim, da pr nas v reviji svobodne romantichne plovbe Eden in edini nima kej pochet, tud che je sam Adolf Zagorchnik. Da nismo za nediskutabilnost. Sploh pa ne verjamem, da te tako preklet mot Ukaz predsednika. Predsednik Küchanosh podpishe, razglasha v UR-listu vse javne in tajne zakone, tudi npr. tiste o reji malih zhivali, skrtaka, to mu gre po ustavi Slonovovenije. Ravno tega ne gre jemat osebno, saj je ochitno, da gre tu (v Ur-listu in na prvi strani SRP-a) za igro institucionalnih vlog sistema. Tvoje sozalozhnishtvo, kar sam dobro vesh, je bilo bolj zaradi prijaznosti in popustljivosti do tebe in tvojih muh, kot pa dejansko sozalozhnishtvo. Poleg tega smo ugotovili, da Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor po tvoje sodi tudi en del Revije SRP, uradno sploh ni. Vsaj takrat niso imeli niti zhiro rachuna. Na prvi strani, t.j. v kolofonu pa se v Reviji SRP zhelimo drzhati chrke zakona, sicer nam bodo rekli, da nas uradno ni, ko bomo prosili za subvencije na MIKS-u. No, zhe res, da nam to doslej ni kaj dosti pomagalo, pa vseeno ena stran v reviji po chrki zakona le ni tako huda rech. Saj imamo vendar za pesnjenje prostora she dvesto strani. Ti pa si tako prekleto pesnishko razpolozhen za vsako ceno tudi na tej strani, da me je ob tvojih pesnitvah v kolofonu vedno poshteno bolela glava. Najprej Fondi Oryja Pála in potem Gozd (Gorenjska zalozhnishka druzhba), vmes she Atelje Otilija, in tako naprej, zdaj v bibliografiji she Zbirka Bela. Edini izdajatelj Revije SRP je Zalozhba Lumi d.o.o. z uradnim sedezhem in sht. zh.r.. To je vse suho uradno in nich pesnishko. In Revija SRP ni »spet ena izmed dveh revij, ki jih prav tako izdajajo Zagorichniki«, in to tudi nikoli ni bila.

Zagorchnik: Pa da neb pozabu: Na Sluzhbo za raziskave programov RTVL/Slonovenija.

Shus: Ne nisem pozabu, v kolofonu je bla samo v prvem zvezku revije, ko smo she upravicheno prichakovali soustanoviteljstvo RTVL/S. Zdej pa je chisto na koncu v »pesmi« o Svojskosti Revije SRP: »Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki nadaljuje leta 1983 ukinjeni Bilten SShP, (Sluzhbe za shtudij oz. raziskave programa – RTVL).« To je bla in je she vedno vrednotna orientacija revije od ustanovitve do danes. Vendar vrednotna orientacija ni zakonska norma. Domnevam, da ti je kot sodelavcu Revije SRP ta razlika, med vrednotnimi orientacijami in diktatom norm institucij, jasna. Se sam delash, da ti ni.

Zagorchnik: Vse je blo v redu, dokler se ti nisi ustrashu ob Ukazu predsednika Slonovenije Küchanosha o razglasitvi zakona o javnih (raz)glasilih. Chemur je ravno sledila tvoja pozaba. Ampak brez skrbi: vse te stvari so v skladu z ukazi, ki me v resnici prevech ne zanimajo, kot vesh. In lahko si mislish, che ti rechem, da smo s takshnim mahanjem z zakoni opravl zhe pred 30 leti in se nismo pustl niti samo/zastrashevat. Zato je bilo sploh mogoche, da je Umetnost veljala kot opozicija rezhimu.

Shus: Mislish, da ni bla dopushchena, celo gojena, tako opozicija v umetnosti kot v rezhimski kulturi?

Pa tud nisem chist zihr, da ste s tem zhe opravl.

Zagorchnik: Zhe res, da je en njen del bil tudi na poziciji in oblasti. Tako, kot je tudi danes. Imamo dve pesnishki »drzhavi«, eno – v glavnem epsko, ki je na oblasti, in drugo pesnishko »ne-drzhavo«, v glavnem lirsko, ki morda shele nastaja, a gotovo ni vnaprej kaznovana in obsojana na kakshno lirsko oblast. Kot taka bi bila vnaprej razpushchena in ni oblastna. Zhe zdaj je anarhichna zastran oblasti.

Shus: Anarhichna zhe, sam zavezana mochi, oblasti. A gre za lirsko al epsko deklo, al paradne konje, al drzhavotvorne pesnike, pa ni tuko prekelet usodn. Ampak vseen si to o lirski »ne-drzhavi« tko lepo povedov, da b blo shkoda, che tga ne zapishesh, che nebosh ti, bom pa jaz zate oz. za nashe zanamce. Sam spet sva pri Platonu, k je pesnike pognou vn z drzhave. Konkretno pa pri Kulturbund – Oberkrein in Novi Atlantidi in Emilu Milanu Mariji Loshkem, predsedniku vlade v senci (»pesnishke drzhave«), k je in bo pesnike postavlov in odstavlov za urednike v pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Kva je pr tmu narobe?

Shus: Sam to, da se niso sami, k smo zhe mel samoupravlajnaje.

Zagorchnik: Jaz sem sam shel k njemu in mu reku, da hochem svojo revijo. A sm se sam postavu al se nism?

Shus: Ne! On te je postavu! Oni so te postavl! Ti si se samo ujel na njihov trnk, k se mu reche (po)velichani ego. A s she zmir na laksu (»Ribichev chloveshkih dush«)? Se she nis osvobodu?

Zagorchnik: Prov gvishn, jaz sem urednikoval po svojem konceptu urednishke manipulacije.

Shus: V pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Nkar tako, ne v takih tonih. Kot si vidu, se nobenemu pometanju ne branim. Tudi moje soustanoviteljstvo revije je zame zhe preteklost.

Shus: Zdej bosh lepo zaigral she uzhaljenost in prizadetost izigranega, odstavljenga in vse bo she lepo.

Ochishchenje (katarzo) zamenjash s chistko, pa je.

Zagorchnik: No, no, nikar se bat. Vse je tako lepo urejeno, tako na nivoju revije kakor tudi na nivoju drzhave.

Shus: Ni pa na nivoju individuumov, med nama ni.

Zagorchnik (preslishi in recitira v naprej pripravljen recital): Tako smo na novi stopnji vechnosti. Ni preteklosti in ni vech zdajshnosti. Je samo she lepa prihodnost. In tako je tudi prav. Po njeni dolgi mukotrpni odsotnosti je lepa prihodnost spet na obzorju in naj lepo sije. Chim bolj lepo bo sijala, tem manj bomo rabili preteklost in tudi zdajshnost. In schasoma bosta ti dve kategoriji chasa lahko izginili iz vechnosti. Lep pozdrav. Pozdravlja te Novi bivshi odgovorni Zagrenchichnik.

(Zagorchnik zmagoslavno odide.)

Shus (jezno sam sebi): Taka je torej ta rech. Vodil je debato po vnaprej pripravljenem scenariju, meni pa se she sanjalo ni. In k je vidu, da drugich ne bo shlo, sploh ni bil uzhalen, she oddahnu si je. Sm kar zinu, onemel. Zagulena diskutabilna diskusija, sm mislu, si domishlov, da jo vodim jaz. In kakshen zakljuchek, za konec mi (na)vrzhe she enga mojih najbolj priljubljenih sogovornikov izven chasa v glavo, in gre, kar odide.

Kronist Shus (uzhaljen, vidno prizadet si mrmra): Ne, tako se ta rech ne more konchati, al pa nisem noben kronist.

»Res chudna zdruzhba« (si je pripomnil Shus), »vendar vseeno sodelujemo, in to, kar se da svobodno, spontano. Vendar neka minimalna institucionalizacija je le nujna, neizogibna.«

(Za zdaj Shusu ni padlo v glavo nich pametnejshega, kot da se zopet potopi v endofazijo, ravno tisto nekaj, kar je Zagorchniku shlo tako zelo na zhivce.)

Opomnja ali zabelezhka avtorja: Na sestanku so spet manjkali drugi neizogibni spielverderberji iz kroga Revije SRP: odgovorni urednik Hanzhej Lumski je bil na simposionu sociologov v Portorosu (imel je nespregledljivo zapazhen referat o dejstvih socialne restratifikacije, ustno seveda, zanj so se zanimali celo v kabinetu samega predsednika Küchanosha, vendar se je rahlo za bat, da ne bodo prevech navdushen, k ga bojo prebral v reviji, sam kaj ko s chlankom za revijo spet zamuja); zamolchani in izgnani pisatelj v emigraciji Löwen Detel (tudi Löwenmut) je bil itak dopisni chlan in ni hodil na sestanke, poleg tega pa je imel obilo dela s pripravo Kocbekove knjige za zamejstvo seveda (izgnani pisatelj, doma oz. v svoji domovini she vedno ni dovolj spregledan, je po Njih mnenju t.j. slonovenetskih mo(dro)gotcev moral ostati zunaj, samo zato, ker so Oni nezmotljivi); graver in arhecronos Juraj Demitrov, ki je imel toliko dela z rachunalnishkim skeniranjem tekstov in slik in she oblikovanjem teksta revije, da je delal cele nochi (graverju smo rekli tudi arhecronos, zato ker je arhéviral (arhiviral) revijo, jo ohranjal in shiril v chasu, t.j. morebitnim zanamcem, ki se ne bodo ozirali le na trzhnost revije); deontolog Dubl M. Fegoshy, ki je spet sprehajaje oz. to pot kravsaje, koval nov intrvju (to je namrech lahko pochel le sprehajaje, pohajkujoch, minerja-deontologa bo nashel na cesti ali v parku ali pa v bolnici. Zaslovel je namrech po miniraju oz. preplahih, ki jih je povzrochil v odvisni reviji Nearhetinktura. Izbrskal je za malo dezhelo, kot je Slonovovenija, prav neverjetno dosti neoseb t.j. osebnosti, ki so se jih pomembni Slonovovenci v imenu in za dobrobit vseh ostalih pravochasno in temeljito odrekli. Na enem od ustvarjalnih pohodov je tako nesrechno padel, da si je nalomu kolk); svobodni literat Ant Ivich je sicer prishel, a z veliko zamudo, do zadnjega je gledal tele-vizhn in si belezhil dosezhke za TV belezhke, pa ni she chisto skoval zadnjih epigramov (sicer pa je bil zelo predan slonovenetskemu stripu, pa she zhvet je moral od nechesa, kdo bi mu lahko to zameru, cheprav svobodni umetniki za prezhivetje kar se da mal rabjo); eminentni kritik Maras Kremplgauner (Kernmauer) je itak pogojeval sodelovanje z edinim, a brezpojnim pogojem, da se ga nikoli, ampak res nikdar, ne pokliche na sestanek (bil jih je za vselej do grla sit, brezplachni prispevek pa je le obljubu); edini ustavobranitelj (zaustavnega dvorishcha) Misha Krovic pa je garal celo prejshnjo in she eno predprejshnjo noch, ker je pisal locheno mnenje. Klicati ga na sestanke zaradi takih rechi, to bi res ne bilo primerno, nepredsednika t.j. ustavobranitelja bo ob priliki, ko bo imel kanchek chasa, obiskal na njegovem domu na Sav (nepredsednik so mu rekli, ker bi v Samovi drzhavi in tudi v Karantaniji bil predsednik, v Slonoveveniji ali Slonovovenetiji pa ne, ker je bil prevech principielen oz. samosvoj); izgnani Atlant (oz. Atlant v izgnanstvu) Andreas Luman ni maral gostilnishkih oz. barskih sestankov, raje si je dopisoval s prijatelji in prijateljicami (dost jim je blo tga, da zjutraj, ko se dan zachne, v poshtnem nabiralniku pobirajo sam reklame, pa propagandni material vseh sort, zato so si raje izmenjavali pesmi in kratko prozo, skratka nekaj zhivega, osebnega). Shusu pa se je milo storilo, ko se je spomnil na zlate chase Mesing-bara, k je v Vôlanverkaf-u Plavcu kishte raskladov, pa bicikle in gumilezumge prodajov, pa zmir prekratke shlauhshchke za ventilchke, pa pumpe, k so jih zhenske reklamirale, chesh, da se pr pumpanju prevech segrejejo. Zhe res, da je bil zmatran, a pir se mu je velik bl prlegu k dons.

Pomembni sozarotniki oziroma, pravilneje recheno, sopodporniki spielverderberjev: romantichni tiskar Vitalus Div, scenografoslikar Jovani Spacolini in vsi, ki so vsaj dvakrat nastopili na spolzki sceni paralelne stvarnosti, pa se teh in takih iger znotraj kroga niso udelezhevali oz. so se le, che je bilo na dnevnem redu kaj konkretnega (kak konkreten posel) za njih.

Vsi ostali pishochi sodelavci iz kroga mrzke revije pa so se urednishtva t.j. Opera bara izogibali, vechinoma iz strahu, da jih ne bi takoj vpregli v urednishki odbor, res pa je, da nekateri tudi zato, ker ne prenashajo cigaretnega dima in alkoholnih hlapov in barskega zhivzhava nasploh.

 

 

_______

Opomba: Sledi Endofazijski epilog: Na Rodos; Nazaj v navadno stvarnost, ki je povzet v prispevku O vrednotah (v) stvareh.

 

V Ljubljani, oktobra 1997  

ENDOFAZIJA II

O narodu iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti

 

 

OSEBE:

Shusovi (pogovori s) sogovorniki izven chasa: Sokrat, Henri, Étienne, ...

Drugi (v ozadju) nastopajochi: Diotima, Niccolo, Ivan, Homer in drugi

(Sedaj, deset in petnajst let pozneje, sicer pa chas tu ni niti malo pomemben)

 

 

»Pravilna predstava,« je dejala Diotima Sokratu, »ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana rech mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.«

 

 SHUS:

Danes bi rekli, da je resnica o narodu in narodnosti naroda, za to nam gre v nashem primeru, she vedno enako dalech kot neresnica. Sistem hipotez in predpostavk v vrednotnih izhodishchih pa je ta, ki premika nashe predstave o narodu iz nekake sredine med vednostjo in nevednostjo na rob vednosti ali nevednosti. To premikanje nekako lazhe vidimo kot chisto resnico ali chisto lazh.

SOKRAT:

Che je resnica o narodu vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je nekje med njima, nikoli ne chisto na sredi, »pravilna predstava«.

SHUS:

Ta predstava se dandanes mochno nagiba, premika stran od sredine k resnici tistih, ki jo posredujejo mnozhici, jo zanjo kroje. To so dandanes mochni mediji – mediji mochi. Medijevi kriteriji resnice ali resnica medijev za mnozhice je dalech, vedno dlje, od pravilne predstave in resnice.

SOKRAT:

Kaj je potemtakem po tvoje resnica o tvojem narodu ali vsaj pravilna predstava o njem. Vendar povej to na kratko, kar se da.

SHUS:

Narod moj umira. Izginja s prizorishcha.

SOKRAT:

Vsi narodi nekoch umro, tako kot ljudje. Nihche njih ni nesmrten, tako mogochni in slavni med njimi kot tudi mali, za zgodovino komaj opazni. To, kar ostane v vechnosti, je njih svojskost, dusha naroda ali duh njegov svoboden – osvobojen.

SHUS:

Saj to je ravno tisto, kar me boli. Dusha naroda gnije, duh njegov svobodni se razblinja. Prostovoljno se podaja v suzhenjstvo, po njem hrepeni. Natanko tako, kot pravi Etienne.

SOKRAT:

Che smrt naroda tvojega taka, kot pravish, da je, ni ravno chastna. Vendar svarim te pred malodushnostjo spricho te, morda zadnje, preizkushnje tvojega naroda, zakaj iz nje nastaja sovrashtvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovrashtvu do ljudi: ena kakor druga imata izvor v razocharanju.

SHUS:

Hvala ti, Sokrat, za svet tvoj modri. Kaj mi je storiti ...?

SOKRAT:

Hipoteze torej!

 

...

SHUS:

(Shus se je sprva izgovarjal: »Izvedene so iz mojega endofaznega umevanja subjekta po vmeshavanju Henrija Bergsona ali z njegovo pomochjo. Torej so zapisana presoja, premislek, meditacija, kakor hochete.« Potem pa ...): O Henri ... Ko bi mi pomagal iz te nevednosti moje ...

HENRI:

Zahtevash razsodbo?

SHUS:

Morda ne chisto dobesedno razsodbo, morda presojo. Obupno si zhelim pogovora. A preprichan sem, da ima vsakdo, ki to res hoche, pravico do razsodbe.

HENRI:

Samo to, preprichan si?

SHUS:

Sedaj nisem vech chisto preprichan. Mi se kar naprej preprichujemo. Preprichujemo druge, sami sebe, drugi nas preprichujejo. Konec koncev je, da je vse polno preprichanih, zazrtih v nazore, in ne moremo se prebiti iz goste megle.

HENRI:

Potem niste svobodni.

SHUS:

Vchasih smo, na trenutke morda.

HENRI:

Trenutkov ni, je samo trajanje. Razteza se v vechnost, vechno je.

SHUS:

Potem je pravi, resnichni chas razpotegnjen in hkrati sochasen, toliko vechen in brezchasen, kot sami hochemo. Bi potemtakem zadoshchalo le prechesati dejstva zavesti, jih ochistiti v sebi, jih tako povelichati v trajanje? Saj vchasih to delamo ...

HENRI:

Tudi shematika in naprezanje tu ne bosta kaj dosti prispevali. Za neposredna dejstva zavesti gre, mar ne? Ta pa niso tako preprosta, da bi shla v katerokoli definicijo. Le razumeti jih, to ni mogoche, in nesmiselno je. Zhiveti jih, dozhivljati, to je nekaj drugega. A pustiva zdaj to. Potrebujesh me, da bi reshil nalogo, ki ti jo je zastavil Sokrat, mar ne?

SHUS:

Zastaviti hipoteze kar se da pravilno, to mi je vedno bilo tezhko, tezhje kot njih preverjanje.

HENRI:

Preverjajo jih drugi. Nisi svoboden, da bi sprejemal ali zavrachal razsodbe.

SHUS:

V chem sem potem svoboden?

HENRI:

Ko si izbiral razsodnika, si bil svoboden, ne moresh pa spremeniti njegove razsodbe, tudi zavrechi je ne moresh. Zaletav si, neuchakan, s to zahtevo razsodbe. Meni ne moresh nichesar prikriti. Mar mislish, da ne vem, da si obravnaval moj »Esej o neposrednih dejstvih zavesti« ali »Razpravo o nesmrtnosti dushe«, kot namigujesh v svojem »Traktatu o svobodi«? Morda mislish, da ne vem, da bi ga z omalovazhevanjem zavrgel, che bi ga nakljuchno ne odprl na strani 102 v Feliksovem prevodu?

SHUS:

Oprosti mi, Henri. Potem tudi vesh, da sem imel solze v ocheh, ko sem prebral tvojo trditev, da svobode ne moremo definirati ravno zato ne, ker smo svobodni. Da sem se sam sebi zdel smeshen, kako lahko imam solze v ocheh ob branju suhega odstavka razprave, saj ni roman. Saj nisem cmerav in to se mi je prvich zgodilo.

HENRI:

Samo zato se lahko sedaj pogovarjava. In morda tudi zato, ker si izgubil veselje do ribolova. Klen, ko ga udarish po glavi zajoka kakor otrok, in ko si slishal ta krik, ti je vechno ostal v glavi, traja, ne moresh ga vech utishati. Skushash ga pozabiti, nasilno ga pozabish, potlachish v sebi, zaman. Tudi ta krik je postal neposredno dejstvo tvoje zavesti, tvojo dusho je prezhel.

SHUS:

Res je, chisto sem pozabil, toliko let je preteklo od tega dogodka, kako bi se mogel spomniti?

HENRI:

Zate je bilo to seveda nakljuchje, saj drugo v tako umetno razdeljenem chasu ne more biti. Tisto, kar se vam resnichno dogaja, se vam sploh ne dogaja, dogodki so le razvrshcheni v chasu, zaporedno, kronoloshko natanchno. Po vashe chlovek sploh ni z nichemer zaznamovan. V trajanju ni ga. A to ni chlovek.

SHUS:

Zaznamujejo ga drugi, drug drugega oznachujemo, zhigosamo, definiramo po vlogah. To delamo, vedo bolj natanchno.

HENRI:

Vendar sedaj ne govoriva o tem, to je povrshno, povrshinsko. Ko si slishal ta krik, to ni bilo prvich. Kot otrok si ga slishal, ko so zaklali prashicha, ki si ga vzljubil. Kako mu je bilo ime? Si komu zaupal to dozhivetje svoje?

SHUS:

Dal sem mu ime, a se ga ne spominjam. Ne, mislim, da ne. Komu naj bi se zaupal? Groze moje zhalosti, z jezo prezhete (na klavce), vsega tega nisem mogel prikriti, pa tudi treba mi ni bilo, saj sem bil otrok. Predvsem pa tega ne bi razumeli. Smejali bi se mi.

HENRI:

Tudi tisti, ki so te imeli radi?

SHUS:

(Je bil vidno v zadregi, ni imel kaj odgovoriti, pa saj mu ni bilo treba.)

HENRI:

Zdaj vesh, zakaj ti ne gre iz zavesti konec Jozefa K. v Ka-jevem romanu. Saj je samo roman, si pravish. Franc je dal ime Jozefu K., in rad ga je imel.

SHUS:

Zakaj ga je potem moral (v romanu) zaklati kot prashicha? Hochesh rechi, Henri, da to ni bilo samo v romanu, kako je pri vas s temi procesi?

HENRI:

Pri nas je drugache. Praga, Berlin, Moskva, Beograd, Pariz, v vseh velikih mestih sveta in v malih tudi proces traja. Je v bistvu en sam proces. Franc ga je kar dobro konchal, le tako je lahko slishal svoj krik.

SHUS:

Ja, tudi v malih mestih je veliko krikov. Moja Ljubljana ima na kupe sodnih spisov, da ne govorim o procesih, ki so tako pomembni, da o njih spisov ni. So mesta, ki so znamenita ravno po velichastnosti svojih procesov.

HENRI:

Vechina vas gleda na to zastrashevanje svobode chloveka tako kot Niccolo. Chesh, da je mogoche uchinkovito vladati chloveku – ljudem le s silo, mochjo, zastrashevanjem z zlochinom, z vsemi sredstvi, ki so uchinkovita. Skoraj isto velja za vashe besede.

SHUS:

Nashe najbolj buchne in hrupne besede so mrtve parole, slogani, apeli. Le vchasih zasije iz Njih-ovih besed presojni soj omrtvichene dushe. Ko najbolj buchni med nami govore kot zemeljski bogovi, nas preslepi podoba videza, ki ga sami ustvarjajo o sebi, drug o drugem med seboj.

HENRI:

Ples senc, ... ko sence pleshejo, se dusha umakne. Mislim, da sva kramljala dovolj, vsekakor vech, kot je potrebno, da se uglasiva za reshevanje tvoje domache naloge.

SHUS:

Sokrat, Sokrat ...

 

Resnichno, resnichno ne vem ...

 

...

HENRI:

(Henri sedaj vendarle pomaga Shusu formulirati zanj zagonetno, a kljuchno vprashanje v Endofaziji II.): Je narod subjekt?

SHUS:

Che je narod subjekt,

che je zhivo bitje,

che je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,

potem narod ni:

ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala

ali politichna tvorba ali drzhavna tvorba ali tvorba

armade ali administracije

ali pa skupne religije, tvorba cerkva

ali kaka druga tvorba;

potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moch opredeliti niti z drzhavnimi niti z republishkimi mejami niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te:

politichne, vojashke, ekonomske ali celo kulturne institucije, in naroda ni mogoche opredeliti niti s knjizhnim jezikom, kaj shele politichnim govorom, ker celo knjizhevni jezik ni zhiva govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvrzhen samovolji in mochi, njenim intervencijam, v smislu Novoreka,

niti z ochali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,

niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,

vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorno posebnostjo, ki jo dopushcha zdruzhba narodov, naroda ni mogoche definirati.

HENRI:

Che je narod subjekt, kaj je to zanj, kaj mu to pomeni?

SHUS:

Che je narod subjekt, potem kot subjekt zhivi, v odnosu do drugih narodov, svobodno, le tako mu lahko rechemo, da je narod. Che je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoche definirati ravno zato, ker je svoboden, che je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoche definirati.

HENRI:

Vsaka definicija naroda bo dala prav nekemu determinizmu, nekemu integralizmu, nekemu totalitarizmu, nekemu institucionalizmu. Definiran narod je mrtev narod, je papirnati narod, narod na papirju. V definiciji naroda je lahko marsikaj, kar je zhivljenjskega pomena za narod, za njegovo bivanje, eksistenco, le svobode v tej definiciji ne more biti. V chem vidish svojskost naroda?

SHUS:

Che je narod subjekt, bo chrpal svojo svojskost iz sebe, iz svojega hrepenenja po svobodi, tako bo zhivel in bo umrl, ko bo izchrpal to svoje hrepenenje. Ko mu ne bo vech do svoje lastne svobode, shele takrat bo kot narod umrl (izumrl). Ostala bo tvorba, opredeljena v okviru institucije, ali pa se bo zlil v druge narode in nikoli le v enega.

HENRI:

Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod, nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja, ne vojska, ne okupacija, ne raznarodovanje ga ne more ogroziti. Narod se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto velicha.

HENRI:

O raznarodovanju ...? Kaj je raznarodovanje?

SHUS:

Raznarodovanje ...? Che se narod, del za delom (njega) odreka svoje identitete, che z raznarodovanjem naroda, sebe, soglashajo njegovi pripadniki in soglashajo narodova jedra in sprva neopazno, komaj vidno soglasha narod kot nedeljiva celota, vsa narodova skupnost, potem je narod ogrozhen. Ogrozila pa ga ni nobena zunanja sila ali pritisk, ogrozilo ga je njegovo soglashanje. Che je narod svoboden, se lahko svojemu rodu odreche le sam, le svobodno se mu lahko odreche.

 

Narod, ki je neshtevilen, in narod, ki se manjsha po shtevilu narodnjakov, ni nich manj narod, kot so to drugi, veliki narodi. To je tako, ker narodnost ni shtevilchnost, ni shtevnost, ker se velikost naroda ne da izmeriti, ne po velikosti zasedenega ozemlja ne po shtevilu dush. Potem morajo biti blizhe resnici tisti, ki pravijo, da je majhen narod lahko bolj svoboden, kot so svobodni veliki narodi, in kar je pomembno: bolj svoboden kot skupnosti narodov, che se ne odreche hrepenenju po svoji svobodi.

HENRI:

O pripadnikih naroda ...: O Njih pa nimash ravno dobrega mnenja. Zgolj (suho) mnenje ne pomeni dosti. Hrepenenje pa, che je pristno. Nesrechen je ta izraz: pripadnik. Pripadnik je tisti, ki nekomu pripada, se k njemu shteje. Biti dolochen po narodu, prezhet z njegovo narodnostjo, je nekaj povsem drugega, sega v globino in ne v shtevnost.

SHUS:

Pa se vseeno venomer preshtevajo pripadniki naroda: s popisi prebivalstva, vodi se njihova statistika, registrira se njihova pripadnost narodu. Temu preshtevanju bi se narodnost brez shkode odrekla in v resnici se ji tudi pripadniki naroda upirajo, to preshtevanje sámo se jim upira.

HENRI:

Resnichnosti njihove pripadnosti, intenzitete njihove identitete se ne dá izmeriti.

SHUS:

Svoboda naroda je potemtakem prezheta s svobodo vsakega svobodnega individuuma, njegovo svobodo lahko dopolnjujejo le svobodni subjekti. Ko je ogrozhen subjekt – individuum, ta drobec v narodu, je ogrozhen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rechemo, da takrat narod ogrozha sebe.

HENRI:

Tako mora biti po hipotezah, che je narod subjekt?

SHUS:

Svoboda naroda zhivi le, che se ozhivlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjashtvo, ekskluzivizem clandestinih zdruzhb. Propaganda je usmerjena na subjekta: na individuuma in na narod. Njen cilj je objektivizacija obeh. Propaganda agitira pripadnike, a to je le zunanji videz. Propagandna gesla so sicer mrtvi simboli, parole, ki pa imajo magichno moch, ko prodro v subjekta in postanejo dejstva zavesti.

HENRI:

Res je nesrechen ta izraz »pripadnik naroda« , vodi nas stran od bistva.

SHUS:

Vendar govoriva o dveh subjektih. Med subjektiviteto ali svojskostjo subjekta individua in subjektiviteto subjekta naroda ni le analogija, ampak je vez mochnejsha. Ta zveza izhaja iz univerzalnosti vrednote svobode in je usodna. Chlovek in narod sta ji usodno zavezana. To sta dva subjekta in vech jih ne poznam.

HENRI:

Che pa je en sam subjekt, je to chlovek? Potem narod ni subjekt in potem te hipoteze zavajajo, vodijo stran od resnice.

SHUS:

Che pa bi bil en sam subjekt in bi bil to narod, potem jaz ne bi vedel zanj, za narod moj. Samo narod bi vedel zame in ne bi me potreboval. Che pa bi me potreboval, bi me potreboval le kot sredstvo, za to, da bi realiziral hierarhijo nadljudi brez subjektivitete, na vrhu katere je en sam subjekt, ki je pouzhil vse ostale.

HENRI:

Kar nekaj takih poizkusov v zgodovini narodov je zhe spodletelo. Pa vendar!

SHUS:

Vendar se iz zgodovine nikoli nichesar ne nauchimo, dasi neprestano trdimo in predvsem razglashamo nasprotno. Tako smo, do nedavna she, imeli en sam zgodovinski subjekt: ZK, »Zvezo pravichnih«. Od tod tudi tezhave z razumevanjem subjekta individuuma in naroda.

HENRI

Vendar te muchi she neki tretji subjekt.

SHUS:

Res je. Vchasih se vprasham, kaj che imajo vendarle prav tisti, ki pravijo da so trije subjekti.

HENRI

Sprashujesh me, che je Bog subjekt. Kaj nisi to resnichno res pomembno vprashanje odgonetil v pogovoru z Janezom?

SHUS:

Seveda sem, a dvom se mi znova in znova poraja. Obozhevanje Boga osebe, kot zgolj subjekta torej, je pri nas prevladujocha religija. Spricho novih in novih uvozhenih ver, njihovih pripadnikov, pa se zopet poraja neki planetarni (globalni) neo-politeizem. Njih bogovi so edini, ali vsaj nadsubjekti so.

HENRI

Vendar to ni tvoj problem, preprichanjem, veri ne podlezhesh. Za nekaj drugega gre. Bistvo ...?

SHUS:

Gotovost, za katero mi gre, se mi vendarle zdi vchasih blizu veri ali preprichanju, izmika se mi, ko zhe mislim, da jo imam, se razblini.

HENRI

»Se-ve-da resnica je chudezh, a je le umiranje vednosti, kakshen chudezh je potem vednost?« Bistveno je zamegljeno z meshanjem nivojev transcendence in realnosti. Bistvo ...

SHUS:

Vednost nam govori, da je ravno bog bistvo v nas. Drugache recheno, svojskost individuuma in naroda, dveh subjektov torej, je bozhanska – je bog v njih.

HENRI

No vidish (se poshali), za nekaj chasa bi zhe moralo zadoshchati, pomiriti tvoj dvom. Vendar to, kar nas zanima, je konkretna individualnost, svojskost sebe, pojavnost bistva tebe in tvojega naroda. »Hic Rodos! Zhivo (zhivljenjsko) te zadeva, kaj ne? ... «

SHUS:

(Shus je rotil svojega sogovornika v svojem nekoliko vznesenem stilu):

Che bi svojskost naroda spregledali,

che bi zemljo razprodajali,

che bi se tujcem udinjali chez mero okusa,

che bi kulturo naroda zanemarili na rachun udobja stvari (standarda),

che bi jezik svoj zatajali, kjer je in ko je to le mogoche,

che bi sebstvo sebe zatajili tako,

da je bilo to doslej (v dosedanji zgodovini naroda)

komaj mogoche videti,

bi bili potem she narod?

(Sogovornika molchita, navadno je tako, vsaj na zachetku pogovora. Potem se oglasita izven chasa, sochasno; a tako, kot se to dogaja, tega, zapisati ni mogoche. Njun govor, po-govor se staplja, natanchneje recheno, prezhema se s Shusovim notranjim govorom. Na koncu povzame Shus she nekaj njunih zunajchasnih odgovorov, te kar se da dobesedno zabelezhi v »njunih opombah« ! Vendar tudi teh ne dobesedno, ker ko to stori – dovolj je, da samo poskusha ali se trudi za to – sogovorniki hipoma umolknejo. Ali pa bi temu pre-molku – njih zhive besede, misli – morda lahko rekel, da mu sogovornika ne govorita vech zhivo. On pa hoche ravno to, namrech povzeti zhiv pomen njunih misli, ne le mrtve besede. Teh, namrech zhivih misli, ne more dojeti niti prebrati niti dvakrat na isti nachin. Notranji govor pa lahko prevede samo v zhiv jezik, in tega shele mu je mogoche izraziti v svojem narojenem »materinem« jeziku, che se posebej potrudi tudi knjizhnem. Shele ta je prevedljiv v vse jezike. Vendar mi se pogovarjamo neposredno, v notranjem govoru, mar ne?)

 

HENRI:

(Henri ga sedaj vendarle /u/slishi.): Pa she sklepno hipotezo! Drugich!

SHUS:

(Zdaj se Shusu odpre, kot sholarchek /z/deklamira svojo prvotno sklepno hipotezo iz leta 1985, pa she pojasnilo ali dopolnilo k njej.):

Sklepna hipoteza – prva: Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt, in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

 

Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.

 

Tezhko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar zhe ko sem zachel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je she svojski, ali je duh naroda sploh zhiv, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: »Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam.«

 

Res je, to je zelo stara hipoteza, cheprav ne prevech znana, in vsakich se mora vsakdo poglobiti vanjo, che jo hoche dojeti, tu ne pomaga nikakrshno preprichevanje.

 

Che vas hipoteza spominja na kateregakoli chloveka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprashuje, ali ima njegovo telo dusho, in ker ga je strah zanjo, se sprashuje she, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete dodobra nasmejati.

 

Upanishadski modrec pa je resen in pravi: »Napachno vprashanje, napachen odgovor. Ti nimash duha, dushe, to si ti sam.« Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.

HENRI:

Kaj pravish danes k svojemu takratnemu umotvoru?

SHUS:

Skorajda nimam kaj dodati.

HENRI:

Potem jo vsaj v duhu obnovi. Takole z deklamacijo recitirane ne slishim. (se poshali Henri) She sam je ne slishish vech. Sklepna hipoteza – druga!

SHUS:

(se izmotava iz zagate): Tezhko sem formuliral sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. To sem vendarle storil pred petnajstimi leti. (Prvich je bila objavljena, che dvajsetim izvodom lahko rechemo objava, v porochilu ISU, leta 1985.) Zhe sedaj pa jo moram dopolniti.

 

Cheprav mislim, da v teoretskem smislu she vedno stoji, praktichno pa nima vech svoje predmetne podlage – osnove. Tezhko bi namrech danes izrekel njeno bistvo. Naj jo ob tej prilozhnosti najprej ponovim (ne chisto dobesedno):

 

Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je on she svojski, ali je duh naroda sploh she zhiv, ali je bila to vseskozi le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno ...

HENRI:

(Henri vidi vedno vechjo Shusovo zagato, zhe skoraj brezizhodnost; mu pomaga): Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je gotovo dejstvo: svobode ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov, she manj v njih narochju. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam.

SHUS:

Danes bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o »duhu svobodnem« mojega naroda vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala, dosegla vrh, ko se je moj narod odlochil za osamosvojitev – deset let pred iztekom drugega tisochletja. Vendar osamosvojitev she ni svoboda, svoboda duha namrech. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene mozhnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v »prostovoljno suzhenjstvo«. Po njem hrepeni tako mochno (ponizhujoche hlapchevsko), da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoche biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Che bi bila Evropa res skupnost narodov in che bi z doslejshnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkushenj, potem bi chlovek to usodno zmoto she lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno? Imeti svojo drzhavo in zanemariti identiteto ...

HENRI:

Vendar v tvoji prvi sklepni hipotezi nekaj bistvenega manjka, tako se mi zdi vsakich, ko slishim ta tvoj umotvor. Zavracham misel, da je resigniran. Vendar, brezoseben in brezdushen je, tak se mi zdi. Bo Sokrat soglashal? Kaj ni te svaril: podlechi razocharanju, zapasti v malodushje ...

SHUS:

Da: »pred malodushnostjo, spricho te, morda zadnje preizkushnje mojega naroda, kajti iz nje nastaja sovrashtvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovrashtvu do ljudi. Ena kakor druga imata izvor v razocharanju« , je dejal. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil (tako bosh rekel Henri), che bi se zagovarjal, da ji (hipotezi namrech) naravno manjka zhivost, nekaj zhivega ali celo zhivljenje samo, da tega v hipotezah ni. Ker hipoteza govori – upam, da je tako – ravno o utripu zhivljenja mojega naroda v danem trenutku chasa (zanj usodnih dejstvih zavesti).

HENRI:

Morda pa ji manjka ljubezni do naroda. In nimam v mislih ne dejavne ljubezni ne Pavlove (iz triade: vera, upanje, ljubezen).

SHUS:

Morda ljubezen iz treh vrednot Janezovega evangelija (resnico, svobodo, ljubezen)? Da, ljubezen po njem je prezheta z resnico, svobodo. A povej mi, Henri, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suzhenjstvo duha, ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po chemer on je? Kaj ni bil Ivan zato tako jezen na narod svoj, tudi moj?

HENRI:

Vprashaj ga!

SHUS:

Ne bo mi odgovoril. Ne morem se uglasiti nanj. Mislil sem, da zato, ker je bil je prevech jezen na svoj narod (tudi moj). Res je, o hlapchevstvu mojega naroda imam obchasno podobno obchutenje kot on, vchasih pa ravno nasprotno. Res ne vem ...

HENRI:

Ta negotovost veje iz tvoje hipoteze, kako zhe gre ...

SHUS:

(brez posebnega zhara, navdushenja prebere Shus svojo hipotezo O hlapchevstvu naroda, na katero je bil she nedavno tega posebej ponosen):

Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Che me nekdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, che to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapchevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti in ta je strukturo tvorna (konstitutivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapchevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipichna? Treba jo je videti tako, kot je, v svoji chisti obliki, to posebnost hlapchevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapchevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so vechinoma tvorci njih hlapchevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapchevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapchevstva, in to je treba lochiti od prve, pa je: hlapchevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapchevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kazhe aktualizirati chez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Che je narod Slovencev narod – rod hlapcev,

che so »Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!«,

je potem to Ivanovo zmerjanje svojega naroda, ta jeza na svoj narod upravichena? Che je tako, potem tudi ni treba stvari obrachati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moch tega ideoloshkega apela narodu, ki da je usmerjen z zheljo osvobajanja svojega naroda hlapchevstva in ne narobe, z zheljo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vrzhesh. (Vem, da sem dregnil v srshenje gnezdo.)

Ko bi apel mochneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapchevstva namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo mochan in toliko chasa aktualen. Ivan je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapchevstvu svojega naroda sam prispeval. Bil je zelo jezen, ko je vrgel narodu ta apel, in tega hlapchevstva svojega naroda ni videl v luchi hlapchevstva v narodih in hlapchevstva narodov. Aktualizirati hlapchevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, che ne hud redukcionizem mochnega simbola – apela, ki bo morda trajal stoletja.

Tezha hlapchevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja obchutenje nesvobode, nesvobode v narodu, in che taka vrednota zazhivi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Che se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoche prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magichno moch. Vrzhena v svet, je beseda mrtva, ko pa se je samo dotaknesh ali se te ona dotakne z duhom, je kot zhiva in deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izlochenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrzhe knjige, on vrzhe apel, pa she ta je samo zunanji znak tega, kar vrzhe.

Che me vprashate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjshati njegov vpliv, njegovo moch, uporabo te njegove mochi, in ne recite, da bi zhelel utemeljiti omejitev umetnishke svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je tezha apela o hlapchevstvu naroda. Mochan bes in jezo na narod, tudi moj, je obchutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija deluje, ko ga narodnjak izreche, izreche tako, da obchutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta in ne geslo samo, zanju je geslo le iztochnica, le sopotnik, korelat njun, in che me vprashate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi iznichiti njegovo magichno moch.

Jezik pravi, da je geslo zhivo in mochno, pa ni tako. Da bi to mogel, bi moral biti mochnejshi od tega, kar je v njem, potem bi jezik ozhivljal in bil bi jezik: zhiv.

HENRI:

(hudomushno pripomni): Nekam kisel obraz imash, ko jo danes prebirash. She celih petnajst let vashega chasa ni minilo, ko si jo izpisal. Ko bi videl svoj obraz, ko si deklamiral zakljuchek udarnega apela: bo morda trajal stoletja!?

SHUS:

Res ne vem, kaj naj si mislim o tem nesrechnem hlapchevstvu danes, she manj, kaj si bom mislil jutri. Kaj menish Henri?

HENRI:

Vprashaj Etienna!

SHUS:

She enkrat?

HENRI:

Vprashaj ga vsakich, ko potrebujesh njegov odgovor, pronicljivost duha njegovega. Vsakich bosh odkril novo razsezhnost misli njegovih. Edin-stven je v tem vprashanju Etienne, namrech o prostovoljnem suzhenjstvu ljudstev, narodov, rodov.

SHUS:

Kar se mene tiche, sem miren (je dobesedno ponovil Shus svoj takratni zakljuchni izgovor, ker z njim je bil she posebej zadovoljen): Skushal sem slediti umevanje subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju nashih predstav o narodu sem ves chas skushal govoriti le o neposrednih dejstvih zavesti.

 

 

ENDOFAZIJA II – drugi del

Neposredna dejstva zavesti

 

(Shus se sprashuje, ne gre mu v glavo, kako je mogoch tak hiter preobrat v narodovi samo-zavesti. »Je bila to le moja napachna predstava o njem?« Od nekod iz ozadja mu sili v zavest: misel, opozorilo, namig, porog. Sam ne ve kako bi poimenoval to dejstvo zavesti, she manj, kako bi ga odgnal. »To bo Sokrat«, ga preshine.):

»Pravilna predstava,« je dejala Diotima Sokratu, »ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost«... »svarim te pred malodushnostjo ... zakaj iz nje nastaja mrzhnja do logosa in raziskovanja uma, podobna mrzhnji do ljudi, ena kakor druga imata izvor v razocharanju.«

 

SHUS:

Pa dobro, brez razocharanja, malodushja, a dejstva zavesti govore, da kmalu bo le she peshchica njih, ki mar jim je za narod Slovencev, njegovo svojskost, svobodo, identiteto (kot danes radi pravijo, dasi jim je malo mar, kaj ta resnichno pomeni. Peshchica njih

...

Bi bili potem she narod?

Gotovo bi bili,

a bili bi majhen narod, narod, ki izginja,

katerega shtevnost in shtevilchnost zopet postaja odlochilna

za njegov obstoj.

Zdi se mi, mochno se mi zdi,

da bili bi narod, le she peshchica njih,

ki so le posebnost, zanimivost

za zgodovinski spomin (naroda),

ki bil je nekoch za hip svoboden.

 

...

SHUS:

(Shus roti: Sokrata, Henrija, Etienna):

O nasprotnikih naroda – najvechjih – nich she ni bilo rechemo!

Kdo so Oni? (sprashuje Shus samega sebe):

Najprej je treba rechi, da narod svoje najvechje nasprotnike

poraja sam.

Najvechji nasprotniki naroda niso ne tujci,

ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili,

vechji od njih so: nacionalisti med njimi.

Oni so velichali nacijo – drzhavo, in ne narod.

Cheprav so nas dejanja – sedanja zgodovina nekdaj bratskih narodov – glede tega najvech uchila.

 

Osvobodili smo se (ali natanchneje: so nas),

a ne kot narod, ampak kot nacijo!

Razlika med narodom in nacijo namrech ni majhna, in ni

le v intenziteti narodne zavednosti naroda in narodnjakov.

Osvobodili smo se ali natanchneje,

Oni (vidni in nevidni predstavniki naroda – narodnjaki),

so nas osvobodili.

Iz okov Jugo-sklavije so nas povedli v svobodo.

Rekli so, da nismo vech le narod, rod, narojena skupnost,

da smo sedaj Nacija. To je narod z lastno drzhavo! –

(po) njihovo seveda.

Nashi dovcherajshnji bratje – sklavi z juga – so nasedli

Njim – gospodarjem svojim in narodnjakom svojim najvechjim –

sanjachem v SANU.

Verjel jim je njihov rod in verjeli so tudi Oni,

da niso vech narod med narodi,

da so prav oni izbrani – poklicani narod –

za drzhavotvornost svojo in drugih nedrzhavotvornih narodov,

da bodo prav oni gospodovali svojim manjshim bratom,

le narodom in rodovom.

Bili so pozvani, da povedejo novo Nacijo – Drzhavo Srbosklavijo –

v svetlo prihodnost.

Che ne vseh, pa vsaj tiste, na katerih zemlji so zakopane kosti

Njihovih: ochetov, dedov, pradedov, prednikov Srbov.

Pa saj te so tudi pod obzidjem Dunaja /Wienne/Vindobone,

ko smo kot janicharji, vazali Turkov oblegali belo mesto.

(Tako so rekli razsodnejshi, a njih poslushali niso.)

Morija se je zachela, ne vem vech, katera zhe, a vem,

da najbolj neslavna, nesmiselna na Balkanu doslej.

Moril je brat brata, suzhenj suzhnja, narod bratski narod je ubijal.

Za slavo, za zgodovino, za svetlo prihodnost

Njih, ki so izgubili razsodnost.

Vojna je bila okrutna tako, kot da tod na jugu Balkana

civilizacije she nikoli ni bilo.

Che bo treba, bomo (kar pomeni boste) jedli travo, so jim rekli

Oni, ki bogateli so v vojni z ropom osvajalcev,

she bolj z ropanjem naroda svojega.

Se je Njim kaj zgodilo?

Se jim zganila je vest?

Svarili so nekateri svobodnejshi med njimi sonarodnjake svoje,

zaman, bili so slepi in gluhi za vse, razen za

voditelje svoje.

She najbolj pa so verjeli Njemu, Enemu in Edinemu,

ki je bil svoboden za vse njih,

ki pouzhil je svobodo njihove odlochitve v celoti

za chas zgodovine ne majhen.

Ime mu je bilo Slobodan, kako chudno

se vchasih poshali zgodovina z imeni Njih.

Drugi po velichini je bil Tudzhman,

po klicu general-zgodovinar-vladar.

Njega, Enega in Edinega posnemalec –

zatiralca vseh narodov z juga Balkana.

Imeli smo Veneti s svojim Milanom she srecho.

Domachija, ochetnjava je njegova, a

najmilejshi je med njimi vladar.

All(es) klein: majhna drzhava, majhen predsednik,

mala personalna legitimiteta, malo narodnjakov,

a malodushja, podanikov veliko. Veliko prevech!

(V uradnem jeziku se bo reklo):

All(es) klein: Klein/es/-Führer/s/ Kleinstaat,

kleine persönliche Herrschaft, Nationalisten wenig,

aber viel Kleinmut, viel Uterworfene. Viel zu viel!

(Shusu se zazdi, kot da slishi Etiennovo svarilo):

»Kaj se mu nisi zhe dovolj zameril z esejem

‘Streha Sveta – Obisk dolincev na strehi sveta’?«):

O, Etinne ... Kako je to mogoche, Etienne, da se zgodba

o prostovoljnem suzhenjstvu narodov Njim,

(narodnjakom nacionalistom) v svoji naciji, in Njim,

v nacijah tujih, in ona druga, ki je nelochljiva od prve:

o Enem in edinem, neprestano ponavlja?

Je vechna? Tako trdovratno se obnavlja,

skozi vso zgodovino rodov, ljudstev, narodov?

 

(V ozadju se slishi hvalnica mogochnega zbora na stadionu, z njim pojejo: drug za drugim, ki so zbrani tu, kmalu zhe mnozhica,

zhe stotine, tisochi njih.):

 

»Ako ima vechnosti,

ako vechnost ima ime,

ime vechnosti je Titovo ime.«

 

(Shus se zgrozi... Zbere se, in potem se obupno trudi najti sogovornika, vsaj nekoga, koga, ki bi hotel slishati, kaj poje ta mogochni zbor na stadionu ob praznovanju dneva mladosti): »On je bil za njih Bog.«

 

Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,

le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,

ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,

ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,

ko jo slishijo mnozhice sochasno.

Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti

niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat

poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.

On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.

Ko preminul je, so vzniknili Njegovi nasledniki

(cheprav za zgodovino On nikoli ne umre).

Bilo jih je zdaj shest, zdaj osem,

(prve tri – od treh nekdaj narodov v SHS –

pa sem zhe izpostavil).

Lahko pa rechemo, da jih je vseh vchasih deset

(vsekakor tu ne bom prevech natanchen),

potreben je odmik chasa, dejstev zavesti,

da jih vidimo jasneje, se na Njih uglasimo,

se sprijaznimo z Njimi.

In narodov je bilo sedaj sedem ali osem.

Rodil ali prerodil se je v krvi »nov« narod Boshnjakov,

do sedaj so mu priznavali le religijsko svojskost

(muslimansko identiteto).

Uprl se je narod Albancev,

njih shtevnost je podvajana shtevilchnost.

Nochejo biti le narodna skupnost, le rod,

hochejo biti Nacija, najshtevilnejsha skupnost rodov,

najmochnejsha na Balkanu

(ali vsaj v dezhelah sosedov).

Vsaj zachasno je utihnila skupnost Vojvodincev.

Njih vojvode vodijo vojne nachelno

(na chelu so le na zachetku vojne).

Osvobajalo se je pol naroda Chrnogorcev

(po Njih, ki niso zaupali Belemu gradu).

Makedonci so se drzhali kar se je dalo zase,

Njih vodniki so iskali identiteto med Grki, Bolgari

(she bolj od Srbov se boje Grkov in »svojih« Albancev).

Na obzorju zgodovine se rishe najozhja mogocha Srbija,

tako majhna, da je noben Srbonarodnjak ne vidi,

che vidi jo, pa komaj kakega Srba v njej.

In vstala je mogochna Hrvashka (»Ustashe« v njej),

Njeni zgodovinarji so pisali zachasno zgodovino,

da je edina zmagovalka v tej vojni.

Zasedla je svoja sanjsko-zgodovinska ozemlja,

(vsa, razen predalpskih Hrvatov – Venetov – Slovencev).

(»Vendar to pesem je mogoche slishati le, che jo poslushate ob spremljavi gusel«, je trdil Shus. Gusle so najbolj priljubljeni

narodni oziroma ljudski inshtrument na jugu Balkana. Tam pravijo, da ga je tako uporabljal zhe Homer.)

 

»MOJA DEZHELA JE PRODANA!«

 

(Tako je vzkliknil Shus, takoj nato pa se je umiril, zavedel se je, da ga je inshtrument, glasba njegova, zanesel v stanje zavesti,

ki ji rechemo patos. Skushal je nadaljevati v mirnejshem, spravljivejshem tonu. Seveda mu to ni uspelo takoj.):

 

SHUS:

Lahko bi rekel, da je moj narod »nacijica« ali pa sedaj zhe (pravilneje) »narodnostna skupnost« ali pa le she rod sonarodnjakov. Da vech daje, kot dobi ali prichakuje, ker daje namrech sebe, svojo svojskost. Ko se ta staplja, utaplja ali asimilira, kakor hochete, v obljubljeni dezheli EU.

Seveda bodo predstavniki velike dezhele rekli ravno nasprotno. In tretji, najpametnejshi, bodo rekli, da je to odvisno zgolj od zornega kota zrenja (gledanja). Seveda, che si zhe Evropejec – namrech pripadnik »evropske nacije« – potem res nimash kaj izgubiti, svojo svojskost, narodno identiteto si zhe zatajil. Odrekel si jo sebi, to je tvoja stvar, a s tem jo odrekash she svojim, do nedavna sonarodnjakom.

Kaj nismo ravno prezhiveli polomije enega samega »jugoslovanskega naroda«? Vedno nas premami pot v obljubljeno dezhelo ali svetlo prihodnost.

Le za kratek chas smo se osvobodili, se udinjali iluziji svobode, da smo kot narod pozabili na previdnost in trdozhivost samoobrambe. Svojih zamejcev nismo poslushali, na njih smo pozabili, jih zatajili zhe davno poprej.

Prej so Oni letali v Beograd, sedaj letajo v Bruxelles. Da se pogajajo? Res? Le kdo jim bo verjel chez petdeset let?

Germanizacija s severa, italjanizacija z zahoda, ogrizacija z vzhoda. Na jugu se shopiri Tudzhman. Pravi, da smo predalpski Hrvati.

SHUS:

(se obupano sprashuje): In kakshna je ta obljubljena dezhela Evropa? Zbirokratizirana, pohlepna, zatiralska; vojashko strahopetna je. Razen ko se ji primeri zgodovina, ko se njeni narodi spopadejo med seboj. Doslej so zakuhali shele dve svetovni vojni (na tem planetu Zemlji). Nacionalno dominirata le dva nad-naroda – naciji: Nemci in Francozi. In po tem shivu poka, zhe sedaj, ko nastaja. Njeni najprodornejshi individui-emigranti she vedno napajajo Novi svet – USA. Versko je razklana, kulturno je ohola. Kiti se z zavzemanjem za chlovekove pravice in pozablja na pravice celih narodov. (Dobrobit deklariranega zavzemanja za pravico do dela pa she posebej obchuti narashchajocha armada brezposelnih.) Krni, in vech, celo negira pravice – manjshih narodov, manjshin – do samobitnosti, njihove kulturne identitete. Brezobzirno, zahrbtno jih asimilira, da, tako kot Njih je poduchil Niccolo.

Ste se res zhe dogovorili, kakshen bo nash uradni jezik v EU? Zakaj se moramo ravno mi (nasha generacija) uchiti toliko okupatorskih jezikov?

Rajshi me ne vprashajte, katerih. V zameno nam nudite evropsko identiteto, ki je morda nikoli ne bo. Pri tem me pa najbolj pekli svetohlinstvo novoveshke ekspanzije nad-sistema(ov). Nekoch so se shirili z odkrito versko ekspanzijo – pobozhnostjo – pokristjanjevanjem in z mechem – vojskami najemnikov vseh vrst. Danes, v modernih chasih, pa z ekspanzijo kapitala transnacionalk z vsemi sredstvi. Zdaj preizkushajo doslej manj poznano (vsekakor najbolj prikrito) ekspanzijo, ko narodi sami moledujejo za svojo okupacijo. Pri tem se sramotno ponizhujejo in ponosni so na svoj napredek. V prostovoljno suzhnost se podajo s preprichanjem, da gredo v obljubljeno dezhelo. Da le ne bi zamudili s TRANZICIJO, to je s transportom prostovoljnih suzhnjev. Rajshi me ne vprashajte, kdo jih je v to preprichal.

 

O Etienne ..., pri nas se govori samo she o voznem redu. Kdo bo prvi in kdo bo zadnji, ki bo morda zamudil vlak, ki pelje v EU. Ne zanima nas nashe hitro razslojevanje ne stotisochi bednih in obubozhanih, ki jih poraja premena sistema. (Strokovno ji sociologi rechejo restratifikacija in transformacija sistema, vendar za zdaj o njiju she previdno molche. Rekli so jim, da ni tako ...) She v nebo vpijochi privilegiji peshchice, nove ekonomske elite in parvenijev na oblasti, nas ne vznemirjajo prevech.

 

Seveda pa to ni edina mozhnost, kako se chim hitreje odrechi svoje identitete. Tu je she SECI – sprva trgovinska skupnost juzhne Evrope, kasneje morda, she politichna, vojashka in potem, se razume, prava SEU (Juzhna Evropska Unija). Bo potrebna she ena vojna med njenim bogatim severom in zaostalim jugom, za nadaljnji razvoj chloveshtva, preden USA uresnichi projekt globalizacije planeta? Vendar to je (za zdaj she) rezervni scenarij, glede katerega se Oni she niso povsem dogovorili.

Kaj pravish, Etinne, na to nasho nesrecho? Je naravno to ...?

ETIENNE:

(skorajda ogorcheno): Kaj nisva o tem zhe nichkolikokrat razpravljala?

SHUS:

Seveda sva ... Vendar to pot te bom poslushal pozorneje. Vsakdan moj mi pravi, da mi govorish o prostovoljnem suzhenjstvu bolj jasno kot katerikoli sodobnik.

ETIENNE:

Poskusiva torej!

SHUS:

Zhe razumem... (Shus prebere prva dva odstavka iz svojega Traktata o svobodi: O prostovoljnem suzhenjstvu. Bere in se chudi ... »Etienne, saj to je, kot da bi te slishal prvich«.):

ETIENNE:

Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.

 

Ostane nam, da rechemo le to, da je svoboda naravna, in zato, po mojem, ne samo, da smo rojeni s svojo svobodo, temvech tudi z voljo, da jo branimo. Che pa kdaj le podvomimo o tem in che smo toliko odtujeni od sebe (svojega sebstva) da ne moremo vech razpoznati svojega bistva niti svojega prirojenega nagnjenja ne, potem vam moram izkazati chast, da tako rekoch dvignem divje zveri na piedestal, da bi vam pokazal vasho naravo in vashe stanje.

SHUS:

Bolj jasnega odgovora na vprashanje, ki me muchi iz dneva v dan bolj in bolj, bi ne mogel dobiti. O Etienne, vechna zahvala gre tebi, vseh, ki omahujejo, ko jim jemljejo voljo braniti sebe, svojo svobodo.

 

(Etienne sedaj moli, cheprav bi danes mnogi rekli, da recitira neko svojo pesem ali da ima vajo iz retorike. Shus dobro ve, da ni tako. Resnichna molitev je enkratna, ne moresh zbrisati njenega pomena, che jo enkrat slishish, ker je zapisana v vechnost. Vendar chudno je le to, da je v duhu svojem ne slishish niti dvakrat enako, nikoli na isti nachin.):

...

O Bog, pomagaj mi;

ko so ljudje gluhi,

zveri tulijo: Zhivela svoboda.

Mnoge od njih poginejo takoj, ko jih polove;

kot riba umira, brzh ko ni v vodi,

tako razna bitja zapushchajo svetlobo dne,

ne zhele prezhiveti izgube svoje naravne svobode.

Che bi med zhivalmi bila hierarhija,

bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,

pripadale zhivalskemu plemstvu.

Ostale zhivali pa, od najmanjshih do najvechjih,

ko jih ulove, se tako zelo upirajo,

s kremplji, rogovi, kljuni,

da s tem dovolj jasno govore,

koliko jim je do tega, kar so izgubile.

Ko pa so povsem ujete,

nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,

da je lahko videti,

da od tega trenutka dalje bolj cheme, kot zhive,

da svoje zhivljenje zadrzhujejo bolj zato,

da bi obzhalovale svojo izgubljeno dobrino,

kot pa, da bi she uzhivale v svojem suzhenjstvu.

She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ...

 

ETIENNE:

Torej, vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno, resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje in zheljo da ga ponovno ozhivi.

SHUS:

Je potemtakem suzhenjstvo za chloveka, ljudi posledica izgubljenega praspomina na svoje naravno, prvobitno stanje zavesti? Zakaj se potem nekateri vseeno upirajo suzhnosti, ravnajo naravno, prvobitno?

ETIENNE:

Vedno se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem. ...

(Shus ga ni vech upal prekinjati, motiti s svojimi neumestnimi vprashanji. Endofazija je bila sedaj skorajda idealno uglashena.

Etienne je z obchasnimi premolki nadaljeval svojo vizionarsko meditacijo):

ETIENNE:

In ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...

 

Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sochasno izgubi tudi srchnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kazhejo niti navdushenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne obchutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moch, da se nevarnost prezira, in ki ustvarja zheljo po slavi in chasti, ki jo daje lepa smrt med tovarishi.

...

O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj to imenujemo?

Kakshna je to nesrecha?

Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,

da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?

...

Naj se na dve strani postavi

petdeset tisoch oborozhenih ljudi,

naj zavzamejo borbeni polozhaj, naj se spopadejo;

eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,

drugi poskushajo z vojno, da jim jo vzamejo;

komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:

ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage

ohranitev lastne svobode,

ali tisti, ki za nagrado

za zadane in dobljene udarce

prichakujejo samo suzhenjstvo drugega?

A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti,

che je enostavno zanjo potrebna le volja,

se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel,

da predrago je plachal svobodo, che ve,

da jo je mogoche dosechi z enostavno zheljo?

...

Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako zhele, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem, zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej – a ta je svoboda – tako velika vrednota, tako prijetna dobrina. Che se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj.

...

Edino svobode ljudje ne zhele,

in to, zdi se tako,

z enim samim in edinim razlogom:

che bi jo zheleli, imeli bi jo;

oni zavrachajo svobodo, ta dragulj,

ker je prevech lahko priti do nje.

 

SHUS:

(je bil vidno vzhichen, ne, ganjen do solz, dasi ni imel pravega razloga zanje): Etinne, mislim, da sva prijatelje, che ne, bi ne bil sogovornik moj, jaz bi te ne mogel slishati v svojem notranjem govoru. Tako zhe ne. She vedno ne doumem, kako je mogoche, da sem mislil in seveda tudi pisal o vrednoti svobode (v »Vrednotnih sistemih institucionalne strukture«, leta 1985), cheprav se niti v sanjah ne morem meriti, primerjati s teboj, pa vendar, po bistvu in duhu podobno. Je bilo to zato, ker sem ganil Henrija ... oziroma me je ganil on? Tvoje »Razprave o prostovoljnem suzhenjstvu« zhal nisem poznal. Pa tega ne pravim zato, da bi se ti udinjal, le chudi me in govori mi, da je v endofaziji nekaj, kar presega chlovekov razum, in to daje spoznanju v njej srhljivo gotovost. Vsaj meni se zdi tako.

ETIENNE:

Vprashaj ga! ... Pa niti ni treba, ker che bi ne iskal vednosti – vednosti praspomina, ki je v vseh ljudeh, potem bi se trudil zaman, ne razumel bi, kar govorim ti. Svojega notranjega glasu bi ne slishal. Ne z menoj ne s Henrijem, ne s Sokratom se ne bi pogovarjal.

SHUS:

Tvojo vednost o vladavini Enega bi rad slishal she enkrat. Sistem Enega in Edinega me vsak dan boj chudi. Fascinira me kot neposredno dejstvo nashe zavesti, nashega mistva. Kako je to mogoche, Etienne, da je ta servilnost v nas tako vsemogochna?

ETIENNE:

Zdaj pa bi zhe lahko nekaj storil tudi sam, na svoj lastni nachin, v svojem navadnem govoru, bi me lahko predstavil, povzel!

SHUS:

Velja poskusiti, mogoche bo shlo (se zamisli, ...): Sedaj si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Etienna de La Boétiea o oni drugi nesvobodi – prostovoljnem suzhenjstvu, tako kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten – strukturiran. To je, o prostovoljni suzhnosti, izvirajochi iz same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Etienne de La Boétie – lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo!

 

 

VLADAVINA ENEGA

 

Naj Eden vlada,

Eden naj bo, ki nas predstavlja,

Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.

Tako bi danes rekel Homer,

Etienne pa bi se samo nasmehnil

in rekel nekako takole:

Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da

toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov

prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini)

enega edinega tirana,

ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;

ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi,

kolikor oni sami dopushchajo;

ki jim lahko stori zlo, le che so ga oni

brez zoperstavljanja voljni trpeti.

To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,

da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,

ko na milijone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav

pod jarmom brezsramnim;

pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka vechja moch,

mochnejsha prisila,

pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani,

vse tako kazhe, z imenom

Njega Edinega,

ki bi se ga ne bilo treba bati,

ravno zato ne, ker je on sam,

ki bi ga ne bilo treba ljubiti,

ne njega, ne lastnosti njegovih,

ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko.

...

O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj imenujemo to?

Kakshna je to nesrecha?

Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,

da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?

Ne samo da jim vladajo, pach pa jih tiranizirajo do te mere,

da nimajo: ne dobrin, ne starshev, ne zhena, ne otrok;

she svojega lastnega zhivljenja ne;

rop trpe, pa lopovshchino in okrutnost,

pa ne od neke vojske, barbarske horde,

temvech od nekega chlovechka,

enega edinega chloveka.

Naj jo imenujemo strahopetnost?

Naj ljudem, ki sluzhijo, rechemo: slabichi, strahopetci?

Che se dva, trije ali shtiri njih ne zoperstavijo enemu,

je chudno to, a vseeno, mogoche je.

Rekli bi tako, da njim manjka srchnosti.

Che pa na stotine, tisochi njih enega trpe,

bomo she rekli strahopetnost temu,

da si ne upajo ga napasti,

ali bolje morda, da ga nochejo napasti,

ker prezirajo in podcenjujejo ga?

Che pa vidimo, da ne stotine, ne tisochi ljudi,

ampak stotine dezhela, na tisoche mest, milijoni ljudi

ne napadejo posameznika, ki se vede do njih

kot le do hlapcev, slug,

kako imenujemo naj to?

Je to strahopetnost? ...

Ne!

...

Kakshna je potem to monstruozna hiba,

ki ne zasluzhi, da bi ji rekli

strahopetnost, ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,

hiba, ki se je narava odreka, zanika, da bi jo ustvarila,

hiba, ki ji jezik zavracha dati ime?

A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,

temvech je v tem, da se mu nichesar ne da.

Narodi sami dopushchajo to,

delajo tako, da so ukrocheni,

ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja

bili osvobojeni.

Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoche,

da izbiral bi: med podanishtvom in svobodo.

 

 

Vendar: NI KONCA! NI GA MOGOCHE PREDVIDETI

 

P.S.:

Propagiranje Svobode iz TRAKTATA O SVOBODI: »O nacionalnih institucijah« in

»Vrednotni sistem naroda«, pa v to igro ne spada, je she pripomnil Shus.

 

 

__________

Opomba Shusa: Naslov originala: Étienne de La Boétie: LE DISCOURS DE LASERVITUDE VOLONTAIRE;

Uporabljen prevod: RASPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU; prevedel Ivan Vejvoda, Beograd 1986.

 

V Ljubljani, februarja 1999 

ENDOFAZIJA III

 

Iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti

ter nasha vsakdanja stvarnost

 

»Ko bi bila svoboda povsem izgubljena,

zunaj tega sveta,

bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,

obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.

Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu,

celo ko je to okrasheno, ne! ...«

Étienne de La Boétie 1

  

Pa vendar se vsak ples za vsakega plesalca nekako koncha, bi za konec najinega pogovora (v Endofaziji II) 2 pripomnil Henri (je menil Shus):

 

HENRI

Na Étiennov zakljuchni moto torej stavish veliko; ali ta ne izkazuje bolj tvoje vere in upanja, kot pa neposredna dejstva tvoje zavesti?

SHUS

Z Étiennom sem pogovor zachel zhe v prvi shtevilki Revije SRP 1/2, z njegovim napotkom zhelim okrasiti smoter Revije SRP 111/112. Nichesar mi ni bilo treba verjeti, nichesar predpostaviti, nichesar dokazovati, ker neposredna dejstva zavesti, o katerih govori, so vsakomur neposredno preverljiva.

HENRI

(se poshali) Upajva, da je tako. Le da je malo teh,  ki jih preverjajo.

SHUS

Sicer je vse le ples senc – ko sence odpleshejo svoj zadnji ples?

HENRI

Ne, ne, to pusti, pravi odgovor je oseben.

SHUS

Moj ples, natanchneje recheno –  bolj poplesavanje moje sence, se koncha tako kakor ples vsakogar; tako, kot sem zhivel, tako ...

HENRI

Bom vprashal drugache, je imel ta ples zate smoter, ti je bil v radost?

SHUS

Radostilo me je, da smo preostali sodelavci, skupaj z novimi,  izpolnili dvajsetletni program revije.

HENRI

V spisih, ki si jih oznacheval za utopije, si vendarle nakazoval nekoliko dolochnejshe okvire.

SHUS

Marsikaj se mi je napletlo v ta splet.

HENRI

Na primer?

SHUS

Na primer: globalni bilingvizem, to je, da bi imel vsak narod svoj govor in jezik in pisavo, da bi ga ne izrival noben drug jezik-govor, ker bi hkrati vsi na planetu imeli she en skupen globalni jezik;

pa she slovensko pisavo za Slovence, pisavo, ki temelji na latinskih znakih, kot smo jo nekoch zhe imeli – danes vsaj za tiste, ki bi jo hoteli;

temu bi dodal she mojo utopichno zheljo, da bi seme SRPa nekoch vzklilo.

HENRI

Nihche ti ne prepoveduje svobode misli in pisanja, Revija SRP redno izhaja, in poleg je she slovensko-angleshka revija Lives Journal … Mar to ni dovolj, tega ni mogoche kar tako, enostavno zavrechi.

SHUS

Srchno upam, da ne, a dandanes je vse to sistematichno spregledovano.

HENRI

Potemtakem ti je do institucionalnega priznanja povrshinskega jaza vech, kot si sebi pripravljen priznati.

SHUS

(v vidni zadregi, momljaje) Saj pravish, da globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost. Vchasih me zanese v to smer, posebej ko gre za nashe mistvo.

HENRI

(nagajivo) Na primer, v tvojih Pismih zavednim Slovencem. V njih vendarle izrazhash nek cilj, ciljev pa ne marash. Omejiva se raje na delokrog revije. Kaj ste v resnici hoteli?

SHUS

Iskali smo odtenke dushe in iskre duha.

HENRI

In koliko tega ste nabrali?

SHUS

To bodo, che bodo, razbrali kasnejshi bralci-zapisovalci; pochakati velja kar nekaj deset let, vsaj dotlej, ko bo premenil sistem. Prej pa bi bilo glede tega nesmiselno karkoli prichakovati, vnaprej bi bilo ujeto v zamegljevalne razprave sistemskih vlogoslovcev. Meni osebno pa bi zadoshchal en sam bralec-zapisovalec.

HENRI

(hudomushno) Enega zhe imash.

SHUS

(se izgovarja) Za vsak primer. Obchasno sam sebe preberem, kaj ponovim, kdaj tudi ponovno zapishem. Od nekdaj pa je bilo tako:

 

Od enega zapisovalca

do drugega,

sogovornika zunaj chasa,

prav zanj;

tako je zhivela,

se ohranjala;

in prezhivela veliko grbov,

zastav in drzhav,

in vseh vrst krizhev —

simbolov mochi.

 

HENRI

(doda) V svetu senc!

SHUS

In v vmesnem svetu – v svetu paralelne stvarnosti – tudi!

(Paralelna stvarnost je Shusu v igri Paralelna igra administrativni ali zapisnishki parastvarnosti pomenila vse: vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti.)

HENRI

Naj bo tako, ker si jo res dobro zastavil. Pojasni jo torej she enkrat, ampak kolikor mogoche kratko – to svojo Paralelno stvarnost – ker o njej si izchrpno porochal zhe v dveh spisih.

SHUS

(premisli, in se, resda tezhko, odlochi za njeno predstavitev iz igre)

Paralelna stvarnost, ki stvarni stvarnosti igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev.

Sicer pa sta zame v igri Paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje, drugi igralec pa je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih se ji izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V Paralelni stvarnosti se namrech (bistveni) dogodki dogajajo sochasno. Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola. 

HENRI

(ga zbode, a ne v zhaljivem tonu) Za tvojo predstavitev vmesne stvarnosti to ni neprichakovan izbor, je namrech zhe v obeh predhodnih spisih o njej.

SHUS

Vsaka drugachna predstavitev bi bila daljsha, lahko bi se vlekla, razvlekla v navadno stvarnost.

HENRI

(odvrnene) Niti ni slaba utemeljitev, za ta izbor namrech ...

Zdaj pa she ti meni povej, kaj te je tako vznemirilo v mojem eseju? A na kratko, v nekaj besedah.

SHUS

(ne lochi vech dobro med sogovornikoma, kdo koga sprashuje,

kdo komu pojasnjuje, on Henriju ali Henri Shusu, a ve, da tako prezhemanje misli za endofazijo ni nenavadno)

She najbolj me je vznemirila – ganila ideja svobode – svoboda kot neposredno dejstvo zavesti, in pa ideja prezhemanja dejstev zavesti – beseda prezhemanje. Ali lahko povzamem tvoje besede in moj komentar?

HENRI

(Ne reche nichesar.)

SHUS

(to razume kot privolitev, zato povzame torej svoj prvi poskus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz Eseja o neposrednih dejstvih zavesti.) 3a

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Rajko Shushtarshich

 

O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI

 

(Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu

iz »Eseja o neposrednih dejstvih zavesti«)

 

a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,

kjer chasa ni, je samo trajanje,

obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,

vsakomur dojemljive, preverljive,

nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,

ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,

samo, che on to sam hoche, jih bo nashel

le v sebi, sebstvu svojem.

 

Nerad se sklicujem na avtoritete, kot je to navada v akademskih krogih, vendar v tem primeru je obravnavano vprashanje tako pomembno in hkrati v nashem chasu in prostoru tako neprimerno, da bom glavno breme prevalil na sogovornika: Henrija Bergsona. Na ta nachin bom morda z nekaterimi vzpostavil komunikacijo, ki je brez njega ne bi mogel. Tema pogovora med vami, Henrijem Bergsonom in mano, che naj bo komunikacija kolikor toliko zadovoljiva, nam mora biti blizu, to je poglobiti se moramo vanjo, v idejo svobode, ki je vrednotam bistvena. Navadno se pred bralca v takem primeru postavljajo tale vprashanja:

Ali se je bralec, njegov jaz, pripravljen poglabljati v idejo Henrija Bergsona, njegov jaz, njegovo sebstvo, svojskost?

Ali sem to storil jaz, moj jaz? Poenostavljeno recheno, ali sem ga v bistvu razumel?

Ali smo vzpostavili globljo komunikacijo od zgolj formalne, tisto, ki je za simboli in jo simboli le simbolizirajo?

Zelo radi pa bralci zamolchijo sebi in drugim temeljno vprashanje komunikacije, sporazumevanja, sorazumevanja, in to je:

Ali je res tako? A to vprashanje skepse, naj bo izgovorjeno ali neizgovorjeno, je stalno prisotno v komunikaciji. Ne ali je res tako v odnosu do idej v dialog vpletenih in nekoliko tudi drugih mogochih avtorjev, ki mu jih asociacijsko mishljenje venomer vsiljuje, ampak ali je res tako z gotovostjo, t.j. v odnosu do njemu lastne apriorne vednosti. On to zhe apriori ve. Za bolj skeptichne bralce pa bi rekel, da to vedo vsaj kot mozhnost. Chlovekov um ne more umeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, »kategorichni imperativ«. Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Za skeptika pa bi rekel, da je vrednotenje dejanja mogoche potem, ko se tako vzhivi, poglobi v ravnanje drugega, kot da bi bilo to njegovo lastno ravnanje. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, obchutenja prek medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da posredujemo dejstva zavesti prek mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru. Potemtakem ne bo odvech, che posvetim nekaj mrtvih besed jeziku in nachinu prevajanja teh simbolov v zhiva dejstva zavesti.

Moje vodilo pri prevajanju mrtvih simbolov je takole:

Tisto, kar zhelim ujeti, je celota misli in globina ideje. Za stil jezika, ki je kljub svojemu mrtvilu nedvomno pomemben, nisem kaj prida nadarjen, nobenemu lingvistu bi ne mogel oporekati. Tudi prevod Henrija Bergsona je vsekakor lahko sporen, she posebej, ker ni prevod originala, ampak je prevod prevoda. Trdim, da to ni bistveno. Dodatno pa ga kazijo she oklepaji in podchrtavanja, ti so po moji krivdi in so bolj za skeptike in analitike, lepshe se prevod bere brez njih. Sprememb v prevodu nikakor ne bi mogel utemeljiti drugache, kot da to delam zgolj po obchutku, in morda bi me v tem podprl celo kak shirokogruden lingvist.

Che pa bi vseeno skushal analizirati ta obchutek, bi dejal:

Posamezni simbol, besedo, tudi vech besed hkrati, je mogoche zamenjati, ne da bi pri tem sestavljeni simbol, stavek, ki izrazha zakljucheno misel, idejo, vrednoto utrpel shkodo, che se pri tem le drzhimo nekaterih principov. Preden navedem te principe, naj poudarim, da je za intuicijo to en in isti princip, ki mu sicer rechemo obchutek. To pa je tako le, che je bistvena zhiva misel in ne mrtev stavek.

Estetika misli, ki je pred estetiko simbola in jo ta skusha samo izraziti, lahko narekuje modifikacijo simbola. To je estetski razlog modifikacije simbolov.

Razpoznavanje ideje je pred formalno jasnostjo simbola ali sestavljenega simbola, na primer stavka.

Etika intence simbola je samovolja simbola, natanchneje: navada. Shablona jezika ne more diktirati misli, ideje, vrednote, tega, kar je njeno notranje bistvo, kar jo rojeva. Etika misli je pred intenco simbola.

Ti trije principi pa se med seboj solidarno dopolnjujejo in nam pomagajo v izrazhanju svojih misli, idej, obchutenj. Pri prevodu pa je to nevarno pochetje, vendar tudi tu ne gre brez tega. Vedeti moramo, da nihche ne misli dvakrat iste misli in da je nihche ne bi mogel izraziti dvakrat na isti nachin. Kolikor pa k temu vendarle tezhimo, smo zhe zhrtve shablone svojega izrazhanja v svojem jeziku.

Che uvedemo v solidarnost treh principov na horizontalni ravni, to je pomembno, she njihove parne kombinacije, se stvari, simboli in pravila strahovito zapletejo: tezhimo k principu etosa spoznavanja in spoznavanju etichnega (kar ni isto), k lepoti etosa in etichni lepoti, k spoznavanju lepote in lepoti razpoznavanja. Toliko o horizontalni osi komunikacije.

Za vzpostavitev komunikacije pa je bistvenejsha vertikalna os v strukturiranju dejstev zavesti. Prodiramo v globinske sloje zavesti, poglabljamo se v najgloblje plasti nashega jaza, pri chemer se poglabljanje jaza v nadzavest bistveno razlikuje od poglabljanja v podzavest in njunega formaliziranega pristajanja na nivoju vsakdanje povrshinske zavesti nashega jaza.

Tako nekako, po tem analitichnem zapletu, ekvilibrizmu razuma, zopet pristanemo pri dejstvu, da celostne komunikacije ni mogoche vzpostaviti ne eksaktno ne analitichno, ker je razumu nerazumljiva, ko zadeva v sfero sintetichnega uma, in se zopet prepustimo le »obchutku – intuiciji«.

Che jezikoslovci v nasprotju z nami mislijo, da je jezik zhiv, potem najbrzh mislijo na to spreminjanje mrtvih simbolov, ki jih ozhivlja zavest, duh. Na tako misel z lahkoto pristanemo, saj je le simbolichna. Ne moremo pa pristati na misel, da bi chlovek, ki je bitje uma, mislil z besedami in stavki. Tako pochasi ni mogoche misliti ali tako hitro ni mogoche govoriti, pisati, peti, igrati, slikati. Che bi tako, do kraja sformalizirano mishljenje bilo sploh mogoche, bi bilo to mrtvo. Cheprav je mishljenje zhe umiranje vednosti (Platon v Simpozionu), pa je vendarle neizmerno bolj zhivo kot jezik, ta svet mrtvih simbolov. Do kraja sformalizirano sporochilo bi nichesar ne posredovalo, razen gore chrk in gomile papirja in zvokov brez pomena. Zdi se, da se hoche nasha civilizacija priblizhati ravno temu stanju do mere, kolikor je to le mogoche. Simbolno recheno, jezik ne more vzpostaviti diktata duhu jezika, razum pa ne umu.

Che se to vseeno tako pogosto dogaja, se dogaja, ker je pach tako, da slon, ki je mochan, uchi vrabca letati, slavca pa she peti povrhu. Pridruzhijo pa se slonu she manjshe zhivali, ki imajo trsho kozho.

Kljuch vsake komunikacije je notranji govor (endofazija). Kot otroci smo se ga zacheli sramovati in odrasli so nas uchili vljudnega in praznega zunanjega govora, ki tako zelo malo pomeni. Vseeno pa se kdaj pa kdaj skrivoma pogovarjamo s sabo in chudno – takrat slishimo tudi druge.

Tako lahko tudi Henrija Bergsona prevajam, che nochem biti le mehanichni prevajalec, v odnosu do svoje strukture zavesti, njegov tekst mi je le vodilo, kam bom usmeril misli, kako bom poglabljal dojete ideje ali, drugache recheno, po katerih hodnikih zavesti bom hodil, kajti misli vsakogar uhajajo po svojih poteh, in che se nekomu vendarle pustim voditi, potem mi je ta blizu, in che se nekomu ne pustim voditi in ko se mu ne pustim voditi, mi je tuj. Vedno pa smo neposredni in pristni v odnosu do svoje strukture zavesti, le njo poznamo. In tako je bil Bergson, ko je mislil svoj esej, najprej v odnosu do strukture svoje zavesti. In od tam, od koder ve on, od tam vemo tudi mi, le zato je vsaka komunikacija sploh mogocha. Vendar ne pozabimo – govorimo o neposrednih dejstvih zavesti.

Uvod v poizkus predstavitve Bergsonove misli je nekoliko daljshi, ker zhelim z njim dosechi komunikacijo, ki bi vendarle presegla zgolj formalno logichno razpravljanje. Predvsem z njim ne razpravljam, ampak soglasham, skusham se z njim uglasiti. Rekel bi, da moj pristop k njegovi misli ni kritichen ali opozicionalen, chesar sem veliko bolj vajen, ampak izrazito afirmativen. Afirmativen pa je zato, ker nimam chemu oporekati, zopet pa se to nanasha na bistveno, in izbral sem za predstavitev to, kar je pri Henriju Bergsonu zame bistveno in nikakor ne menim, da je to nujno zanj bistveno ali da bi to moralo biti she za kogarkoli enako bistveno. To pa moram sedaj skushati kratko predstaviti z njegovimi besedami, she prej pa s svojimi:

Stanja zavesti so gotóva in vsakomur preverljiva realnost, so apriorna dejstva. To pomeni, da imajo vechjo gotovost in neposredno preverljivost kot na primer posredovana dejstva, informacije, ki jih nismo in jih ne moremo neposredno preveriti. O takih posrednih dejstvih bo tako ali tako she prevech izgovorjenih besed. Cheprav jih oznachujejo iste besede, je njihov pomen in izvor povsem razlichen, predvsem pa so nepreverljiva dejstva, so dejstva iz preprichanja in tudi njihova gotovost je gotovost iz preprichanosti. Intuicija prodira v stanja zavesti globlje, kot je to analitichnemu razumu sploh mogoche.

Svoboda je kljuchno dejstvo zavesti, je ideja, je pojem, je vrednota. Svobode ni mogoche definirati. Vrednote so stanja zavesti, ki so zanjo bistvena, vrednote zavest orientirajo. Vrednote so neposredna stanja zavesti, so entitete duha, so to, kar duh je. Lahko bi rekli, da so etichna komponenta idej ali etichna komponenta »estetskih vrednot«. Strukturirajo se iz dveh subjektov: iz nashega globljega jaza – sebstva in iz nashega mi, pri chemer je vpliv nashega jaza na nash mi relativno majhen. Enako pa je v obrnjeni relaciji, ne moremo sprejeti nashega mi, che ga ne pomirimo s svojim osebnim jaztvom. Nash mi sprejemamo v individualni variaciji kot osebno vrednotno orientacijo. Razlika pa vseeno ostane. Vrednote strukturirata dva subjekta. Strukturira jih »moj« jaz in strukturira jih »nash« mi. In ta razlika je za oba bistvena. Iz sebe in svojega svojstva chlovek ne more, toliko, kolikor je nereduktibilno bitje, individualnost. Ostane pa tudi obcha veljavnost nashih vrednot, sicer jih tudi nash jaz kot takih ne bi razpoznal. Drugo pa je, che rechem, da vrednote strukturiram jaz in strukturirajo mi jih drugi, ker takrat mislim na svoj povrshinski, vsakdanji jaz, na vrednotni sistem tega reduciranega jaza – ega, in na institucionalni, socialno veljavni vrednotni sistem (ki sem ga obravnaval v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema 4).

Med vsemi vrednotami, orientacijami duha ali dushe – ne vem, zakaj bi moral biti ta simbol pomensko razvrednoten in reduciran – pa ima svoboda she prav poseben status. Tako tezhko jo je s simbolom izraziti. Tako polna ali tako prazna beseda je to: svoboda. Vendar smo si gotovi, da globlje ko prodiramo v stanje zavesti, bolj poln je njen pomen, blizhe smo njenemu bistvu, in vemo, da je v zvezi z vsemi vrednotami, idejami in da jim njena globina spreminja pomen, jim daje barvo in ton in smisel.

 

 

_______

Opomba Shusa: Z gornjim uvodom Shus sicer ni bil prevech zadovoljen, tu in tam bi imel kaj pripomniti, Henri zagotovo she vech, a se je vzdrzhal vsakrshne pripomnje. Posebej she zato, ker bi zdaj tu moral nujno slediti Shusov povzetek Iz Bergsonovega Eseja o neposrednih dejstvih zavesti 3.

(Skrajshanje povzetka nikakor ne bi bilo primerno, za predstavitev v celoti  na tem mestu pa je preobsezhen, objavljen bo v nadaljevanju  Endofazije III in objavljen je  bil v Reviji SRP 39/40, 2000).

V njem govori Henri sam zase!

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp39/henbe39/onepo39.htm

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(Henri na povzetke seveda ne odgovarja, Shusu pa se zdi, da nekaj bistvenega manjka; o nechem, kar ga pogosto preganja – mu ne da miru, ga hoche she vprashati.)

 

HENRI

(kot bi ga uslishal) Zakaj te tako vznemirja vprashanje smrti – o smrtnosti dushe?

SHUS

Bolj ko nam je blizu, bolj nas vznemirja.

HENRI

Pogojuje to strah – pomanjkanje poguma, ali pa bolj rado-vednost? Kajti ako prevech prevladuje prvo, se oddaljujete od vednosti, ako pa drugo, utegnete zgreshiti svoj smoter bivanja.

SHUS

Zdi se mi, da oboje, zdaj eno zdaj drugo, prezhemata se. Glede tega si res nisem gotov.

HENRI

Nisi gotov glede chesa? Bolj dolochno se izrazi!

SHUS

Mislim glede tega, ali po smrti dusha ohrani svojo individualnost?

HENRI

Kaj bi pa sicer lahko she ohranila?

SHUS

Res bi tezhko nashel she kaj drugega, kar bi se mi zdelo bolj bistveno.

HENRI

Radovednost je nasploh lepa lastnost, to zhe moram rechi. A chudim se, da vas toliko vznemirja zhivljenje po smrti, bolj malo pa to, kar vam je na dosegu uma, in kar je pravzaprav ves smisel individuumovega bivanja.

SHUS

Ja, to je res chudno, zdaj mislim, da izvira ravno iz rado-vednosti. Zhelja po vednosti onkraj dosegljivega je vechja od zhelje po vednosti, ki je dosegljiva, tako chudovita – in je sama po sebi chudezh.

HENRI

Prehitevanje pa je za vednost pogubno.

SHUS

Ko zatavam – se povsem izgubim, potem se vracham nazaj k pravilni predstavi: »pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.«

HENRI

Vrachash se k Sokratu oziroma Platonu in svojim sogovornikom zunaj chasa. Pri tem si zamolchal, skushal zatajiti oba(dva), ki sta bila zate najpomembnejsha sogovornika.

SHUS

Pisca prvotnih dveh gnostichnih evangelijev Janez Krtstnik in Janez Evengalist sta mi bila dostopna le posredno, prek neznanega posrednika, pogovarjal sem se lahko le z neznanim zapisovalcem, mar ne? Od kod potem njemu ta vednost?

HENRI

Hochesh rechi, da je za tebe ta neznani zapisovalec dojel resnico, in she vech kot njo: dojel je vednost iz gnoze ali gnozo neposredno – dve razlichni besedi za isti chudezh; zapisal jo je tako, da z gotovostjo lahko rechesh, da je to zate chudezh.

SHUS

Vendar je sporochilo shifrirano, ni lahko deshifrirati njegovega zapisa. She bolj chudno pa je, odkod meni poprejshnja vednost, brez katere namrech ne bi nashel ne razumel in ne dojel bistva sporochila, kaj shele, da bi ga dojel v njegovi celostni podobi. Nikoli ne bom razvozlal, kako sem v resnici prishel do njiju.

HENRI

Si poskushal?

SHUS

Nichkolikokrat. Vsakdanja razlaga, kako sem prishel do Janezovega razodetja (to je Evangelija po Janezu), bi vechini zadoshchala; nekam logichno si slede analize, raziskovalna porochila, razprave, traktat, in potem »razodetje«. Vendar v resnici ni nobene logichne povezave, niti zakonitosti niti nuje ni v tem sosledju.

HENRI

Kako pa je bilo v resnici?

SHUS

V resnici je bilo chisto drugache. V mestu Piranu na Jadranskem morju sem imel privez jadrnice Ariadne. Nega vechera sem si pred spanjem dejal: »Nocoj si zastavim vprashanje. Che Oni so, bom nocoj sanjal o Njih, Njihov vrednotni sistem hochem vedeti.«

HENRI

In she danes ne vesh, kdo so Oni in kakshen je njihov »sistem«.

SHUS

Vem le to, to pa z gotovostjo, da to ni sistem. Je nekaj, kar je vech kot katerikoli meni znani sistem.

HENRI

In ta vednost ni ravno malo, a ne zanemarjaj dejstev, kot so prebliski intuicije uma.

SHUS

Hvala, Henri, le da meni tvoj svèt niti malo ne poteshi moje rado-vednosti o Njih.

HENRI

Mimogrede recheno, tudi s Sokratom se nisi pogovarjal neposredno, pogovarjal bi se lahko kvechjemu s Platonom; tudi z mano se ne pogovarjash neposredno. Posrednik si ti sam, in moram rechi, da precej osamljen. Odgovor na tvoje vprashanje pa je: poprejshnja vednost ni poprejshnja, natanchneje, take vednosti ni. Vednost je v trajanju.

SHUS

Tezhko razumem. Potemtakem se ne pogovarjam s sogovorniki zunaj chasa? Mar se pogovarjam le z njihovimi mislimi, idejami, vrednotami, in se dozdevno dotaknem tudi njihovih obchutenj? A teh chudnih nakljuchij je le malo prevech, da bi jih lahko kar tako sprejel kot verjetne razlage.

HENRI

(hudomushno) Ta tvoj: »le« zagotovo ni primeren izraz. Tako si nakljuchno odprl moj esej na strani 102 in pismo nakljuchno pri Evangelistu Janezu. Tudi vse druge pomembne odlochitve v tvojem zhivljenju se ti zde bolj ali manj nakljuchne.

(potem pa resneje) Glede teh nakljuchij in vseh drugih, ki so bila za tebe resnichno pomembna, pa moram rechi, da jih je res veliko, in res so zagonetna. So te vsaj vzradostila?

SHUS

Nadvse so me prevzela. In kot sem zhe dejal, in kar je smeshno – nekatera so me ganila do solz. Zdaj se mi vchasih zazdi, da sam ne bi zmogel ... Brez vseh teh nakljuchij bi te ne mogel slishati v svojem notranjem govoru. Upal sem tudi, da bom morda vsaj z nekaterimi v nashem mi-stvu vzpostavil komunikacijo, ki je sicer ne bi mogel.

HENRI

Podlechi sentimentalnim reminiscencam seveda ni dobro, a je lahko kdaj pa kdaj za koga spodbudno. Poprejshnja vednost pa ni ne apriorna ne aposteriorna, ker sta obe  v trajanju. Resnichni svet je v trajanju – dostopen z intuicijo uma:

»Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem.« (64)

SHUS

Svet senc nam je le navidezno bolj jasen in razumljiv. Mimogrede, Sokratova smrt mi ne gre v skladno predstavo z njim, zdi se mi, da bolj odseva Platonovo zamisel velichanja drzhave. Sokrat bi se po mojem skromnem mnenju srechal s smrtjo (popil trobeliko) iz povsem drugih razlogov.

HENRI

Katerih?

SHUS

Ravno nasprotnih, iz razocharanja nad svetom senc, posebej nad drzhavo (institucijo, sistemom). Morda pa bi bilo za pravilnejsho predstavo o njegovi smrti treba dodati she to, da si jo je Sokrat zhelel iz rado-vednosti, iz silne zhelje po vednosti o tistem onkraj.

HENRI

Individualnost zunaj chasa je nekoliko drugachna kot v svetu senc, povsem svojska je. Mar ne?

SHUS

Ta dvom me mochno razjeda.

HENRI

Dvom je dober pomochnik, je tvoj shchit zoper lahkovernost, ki bi ti jo kdorkoli tezhko ochital. Glede neposrednih dejstev pa: ne gre za to, kako ali koliko si ji dojel; pomembno je, ali si jih zhivel.

 

 

NI KONCA! KJER CHASA NI, JE SAMO TRAJANJE

 

 

 

V Ljubljani, junija 2012

 

 

__________________

Predhodne objave:

1 Étienne de La Boétie, Prostovoljno suzhenjstvo /Propagandni dodatek – Étienneja de La Boétiea/, Revija SRP 1/2, 1993

2 Rajko Shushtarshich, Endofazija II – O narodu iz metastvarnosti, Revija SRP 29/30, 1999

3 Henri Bergson, Esej o neposrednih dejstvih zavesti; /3a Rajko Shushtarshich, Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz »Eseja o neposrednih dejstvih zavesti«/, Revija SRP 39/40, 2000

[Naslov originala: Henri Bergson: ESSAI SUR LES DONNÉES IMMÉDIATES DE LA CONSCIENCE uporabljen prevod: Henri Bergson: Ogled o neposrednim chinjenicama svesti; prevedel Feliks Pashić, Beograd 1978]

4 Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana (1992, 2001, 2006)

 

 

 

 

 

ENDOFAZIJA III – drugi del

 

Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu

iz »Eseja o neposrednih dejstvih zavesti«

 

Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost,

s katero se opredeljujemo v dolochenih vprashanjih,

v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi sebi sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem.

Henri Bergson

 

Prevajanje naslovov je obchutljiva zadeva, podvrzhena je najrazlichnejshim intencam. Prav lahko pa bi na primer esej zamenjal z razpravo, saj ga tisti, ki ljubijo predvsem razprave, zhe tako razumejo kot razpravo o ideji trajanja in ideji svobode. Nekoliko svobodnejsha variacija posameznih simbolov naslova bi lahko bila na primer taka: To, kar oznachuje beseda »neposredno«, bi lahko oznachili kot: pristno, istochasno, sochasno; besedo »dejstva« pa bi lahko zamenjali z besedami: podatki, data, danosti, informacije ali celo osnove; »zavest« pa: s psiho, dusho, duhom, jaztvom, sebstvom, in tako naprej. V tako variiranem pomembnem sestavljenem simbolu, kot je naslov, bi s kombiniranjem posameznih simbolov lahko izrazili prav zanimive naslove. No, branje eseja pa postavi stvari spet nekoliko nazaj na svoje mesto in pri nekaterih naslovih bi bili bralci lahko she prav posebej razocharani, kot na primer tisti, ki bi radi vedeli, ali chlovek ima dusho ali je nima; ali pa tisti, ki ishchejo duhovnost le v knjigah; ali tisti, ki vidijo zgolj materializirano, objektivizirano zavest, le tisto, ki je v zunanjih simbolih, ko je tam pravzaprav she ni, in tako naprej. Moramo pa si biti na jasnem, da to, kar je prepovedano analitichnim ekspertom, bralcu ni. Bralci povsem svobodno in avtomatichno prevajajo simbole v sebi ustrezne in to delajo tudi, ko berejo v svojem jeziku, in noben pameten avtor jim tega ne brani, variacijo pomenov in polipomenskost si shteje v chast; ker ve, da so besede same po sebi mrtve, se zheli sporazumeti she s tem, kar te le oznachujejo. /Uvod.: Rajko Shushtarshich/

 

 

 

_______

Kasnejsha opomba: Tudi  pri tem uvodu se je Shus vzdrzhal vsakrshne pripomnje.

Njegovi vmesni komentarji v  predstavitvi Bergsonovih misli so zgolj  vzporedni prebliski intuicije uma, zasnova mnogih kasnejshih endofaznih pogovorov z njim. Bistveno je to, kar govori Henri sam zase!

 

 

 

Henri Bergson

 

ESEJ O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI

 

O IDEJI SVOBODE

 

»Sedaj lahko formuliramo nashe pojmovanje svobode.

Svobodo imenujemo odnos konkretnega jaza in dejanja (deja), ki ga ta vrshi (udejanja). Tega odnosa se ne da definirati ravno zato, ker smo svobodni. Analizira se stvar, ne rasti: razchlenjuje se razsezhnost in ne trajanja. Ali pa, che nikakor ne morete prenehati z analizo, rast nezavedno spreminjate v stvar, trajanje pa v razsezhnost. Samo s tem, ko hochete razchleniti konkretni chas, zhe razprostirate njegove trenutke v homogenem prostoru; namesto dejstva, ki se ostvarja, postavljate dovrsheno (konchano) dejstvo, ko ste zhe zacheli s tem, da ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega jaza, se spontanost pred vashimi ochmi pretvarja v inercijo, svoboda v nujnost. – Zato bo vsaka definicija svobode pritrdila (na koncu dala prav) determinizmu.« (102)

Kljuchna misel je apriorna vednost, trditev: »smo svobodni«. Do nje se ni mogoche dokopati z analizo niti je ni mogoche dokazati. Che pa nash razum pri tem pochetju vztraja, bo nujno konchal v neki vrsti determinizma, dal mu bo prav in dokazal nesvobodo. Vendar nash um ni analitichen, je celostno sintetichen in se s tem diktatom razuma ne more zadovoljiti. Ponuja nam neposredno preverljivost stanj zavesti in v najglobljih stanjih nashe zavesti umuje svobodo kot neizbezhno dejstvo.

Che se poigramo z nashim razumom in trdimo nasprotno: nismo svobodni; vsakdanje zhivljenje, druzhbena praksa nam to neprestano dokazuje. Kot vidimo, ni tezhav, nash razum to apriorno trditev enako dobro prenese kot prvo. Svobodi smo se odrekli v korist drugih, imeli bomo vso podporo drugih. Socialni sistemi so vrednotno utemeljeni na fikciji socialnega determinizma. Ostane le vprashanje vashega jaza: ali ste se vi osebno s tem odrekanjem pomirili? To je vprashanje vashega uma in ne razuma. Ostane pa tudi sumljivo vprashanje: zakaj so dejavnosti socialnih sistemov tako nepredvidljive, odkod njihova svoboda?

Namesto mojega jaza je nash, druzhbeni mi. In zopet se lahko le chudimo univerzalnosti Bergsonovega umevanja svobode. Naj vas ne moti, che bom v ilustraciji oz. posploshitvi umevanja svobode od jaza na mistvo (t.j. duzhbeno svobodo) she nekoliko svobodnejshi. Sedaj pa lahko formuliramo pojmovanje nashe svobode.

Nasho svobodo imenujemo odnos konkretnega mi in dejanj, ki jih vrshimo (ki jih ta nash mi uresnichuje). In tega odnosa nashega mi(stva), te druzhbene svobode se v svobodnih druzhbah zopet ne da definirati, ravno zato ne, ker smo svobodni. V nesvobodnih se seveda dá. Rekli boste: »Vsaka druzhba za sebe trdi, da je najbolj svobodna.« Mi pa bomo rekli: »In vendar so med njimi – druzhbami, in med nami – individuumi obchutne razlike.« Svobodni individuum jo lahko dojema neposredno, nesvobodni, t.j. ko je individuum nesvoboden, jo dojema posredno, tako kot mu jo posredujejo dominantne propagande sistemov. Analiziramo torej socialne odnose, objektivizirane in reducirane vloge, ne pa svobodnih ljudi, teh se ne da analizirati. Kot smo videli v predhodnih poglavjih, analiziramo druzhbene dosezhke, in ne druzhbene rasti; njeno institucionalizacijo, in ne osvobajanja.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami chlovekovega razvoja, v katerih je chlovek stvar – objekt, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbene dosezhke, nasho svobodno prihodnost pa v lazhno utopijo. Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na neki nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo. Zato bo vsaka definicija druzhbene svobode pritrdila in se udinjala socialnemu determinizmu. Nachrtovana svoboda bo konchala v nekem integralizmu, totalitarizmu, v vsakem primeru v nekem –izmu.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami – analiziramo kvantiteto zhivljenja in ne njegovih kvalitet, v katerih chlovek ni svobodno bitje, ampak je stvar, objekt odtujenega mi –, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbeni razvoj, spontano zdruzhevanje pa v institucionalno hierarhijo, v ekspanzijo in dominacijo uchinkovitega, dosezhkovno orientiranega, reduciranega chloveka. Samo s tem, ko hochete razchleniti chloveka na skupek delnih vlog, ga determinirate v stvar, primerno za statistichno in rachunalnishko obdelavo. Ali pa to storite tako, da stvari – artikle dvignete na nivo chlovekovih vrednot, rachunalnik na nivo chlovekovega uma. Institucije, njih centralni registri pa ne potrebujejo chloveka, uporabijo samo njegov del, tega, ki ga rachunalnik lahko registrira, tega, s katerim institucija lahko manipulira. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate vrednostno druzhbo, njene vrednosti, cilje pa kot dejstva, brez katerih civilizacija ne more biti. Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Taka definicija svobode bo konchala v zlagani svobodi, ki jo bo nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbenopolitichnega in ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in zlagano, kot je zlagana svoboda, in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega.

 

V Bergsonovem pojmovanju svobode je izredna mnogopomenskost, eden od pomenov odseva tudi odgovor na neresheno vprashanje vsem tistim, ki so proklamirali vrednoto (idejo) svobode za ostvaritev velikih ciljev, samo da so pri tem pozabili na nekonchano, trajno trajajoche osvobajanje nashega jaza in nashega mi. Lahko vidite socialna gibanja in njih konec v institucionalizaciji spontanitete. Lahko vidite Georgea Orwella, Jevgenija Zamjatina, Aldousa Huxleya. Lahko vidite, dvomim, da je mogoche to spregledati, kako zgodaj je to videl Edvard Kocbek – konkretni udelezhenec nashega gibanja za svobodo konkretnega mi; kako zaman je opozarjal na institucionalizacijo spontanitete, lahko vidite ceno tega nevidenja. Ali ni ta ista misel o ideji svobode vodilo Kocbekovim opozorilom, ko ga je tako kmalu resno zachelo skrbeti za nash mi, za spontaniteto ljudstva ob preobrazbi gibanja v organizacijo, ob birokratizaciji oblasti, njeni odtujitvi, ob razkolu in razslojevanju tega nashega konkretnega mi. Ali niso to iste skrbi, ki so tako zgodaj vznemirile Jevgenija Zamjatina v njegovem romanu »Mi« in Georgea Orwella v njegovi viziji nashega leta »1984«.

Kaj tej Bergsonovi misli omogocha tako shiroko napolnitev s pomenom, s pomeni? Njena univerzalnost? Njena globina? Njena zhivost? Je v njej simbolna predstavitev resnichnega bistva svobode? Z vprashanji bi seveda lahko nadaljeval, pa ni potrebno. Nash um ni analitichen, ampak je sintetichen. Brez intuicije ali vsaj brez limitirajochega mishljenja pa se bo zdela ta moja interpretacija le igra besed in konstrukt.

Vrednota svobode ni karsigabodi, ko se je dotaknesh in ko se te ona dotakne in ko se je mi dotaknemo, jo uporabimo, ona pa se nam izmuzne, se mashchuje, nam pokazhe, da je ni mogoche ne imeti, ne dolochiti, ne razdeliti, ne definirati.

Ta Bergsonova misel je hermenevtichni krog, ki nas vracha v svoje izhodishche – k svobodi. In tako nas vsako omejevanje svobode vodi nazaj k njenemu definiranju. Definiranje svobode torej ni nedolzhna stvar, je tisto izvorno dejanje, ki nas vodi v determinizem in iz njega v integralizem, totalitarizem, liberalizem, –izme, ki se jim chlovek, ker je svobodno bitje in je bitje uma, upre iz globine svoje zavesti. Smo mar zachudeni, da nas je ravno ideologija, ki se po imenu utemeljuje na vrednoti svobode, z »liberalnim definiranjem svobode«, z definiranjem nashe svobode pripeljala v doslej najbolj pervertirano vladavino: v »prostovoljno suzhenjstvo«. Prav to je liberalizem ali neoliberalizem, kakor hochete.

»Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega, gotóvejshega ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne dá izrechi v jeziku, v katerega je ochitno neprevedljiva.« (103)

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne zmoremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot poprej nash jaz. /Interpretacija oz. komentar: Rajko Shushtarshich/

 

 

O DEJSTVIH ZAVESTI, KI UMRO

brzh ko jih nasha zavest izreche:

 

O CHISTEM TRAJANJU

 

Povsem chisto trajanje je oblika (zavesti),

ki jo jemlje sosledje nashih stanj zavesti,

ko se nash jaz (jaztvo – sebstvo) prepushcha zhivljenju,

ko vech noche lochevati sedanjih od predhodnih stanj.

Prav zato ne chuti potrebe,

da se popolnoma utaplja (izgublja) v chutnosti

ali v ideji, ki nas preveva,

ker bi tedaj prenehalo trajati.

Ne chuti niti potrebe,

da pozablja predhodna stanja (dushe, sebstva):

dovolj je, ko jih pomni,

teh stanj k stanju sedanjemu ne stavi kot tochko za tochko,

pach pa jih le prezhema z njim,

kot se to dogaja, ko se spomnimo not neke melodije,

rekel bi skupaj stopljenih v harmoniji.

Kaj ne bi mogel rechi, da te note, ko se menjujejo,

zaznavamo vse, vsako naslednjo v vseh drugih,

da je njihova celota kot neko zhivo bitje,

katerega deli se, cheprav locheni,

prezhemajo s samim delovanjem njihove solidarnosti? (49)

Takshna je, ne dvomim, predstava,

ki bi jo sebi o trajanju ustvarilo neko bitje,

v sebi isto (identichno) in spreminjajoche se hkrati,

bitje, ki ne bi imelo nobene ideje o prostoru. (50)

 

 

O JAZU

 

Z eno besedo: nash jaz se dotika zunanjega sveta s svojo povrshino;

nasha obchutenja, ki slede drugo drugemu,

cheprav se drugo v drugem utapljajo,

zadrzhe nekaj od vzajemnosti zunanjega sveta,

ki stvarno zaznamuje (oznachuje) njihove vzroke;

zato se nashe povrshinsko dushevno zhivljenje

odvija v nekem enovitem okolju,

ne da bi nam ta nachin predochanja povzrochal kak znaten napor.

Medtem pa simbolichni pomen te predstave postaja vse vidnejshi,

bolj ko prodiramo v globino zavesti:

notranje jaztvo – sebstvo,

tisto, ki chuti in se navdushuje,

ki se premishlja in odlocha,

to sebstvo je moch,

njegova stanja se spreminjajo in pristno prezhemajo,

globoko spremembo pa utrpe, ko jih lochimo med seboj,

da bi jih razvrstili v prostoru.

No, ker to globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost,

se zdi, da oba neizbezhno trajata na isti nachin. (60)

 

 

 

O UMIRANJU GLOBLJEGA JAZA NA POVRSHINI ZAVESTI

 

Malo po malem se nasha obchutenja lochujejo med seboj

kot zunanji vzroki, ki so jih vzburili,

in tako z njimi chustva in misli kot obchutenja,

ki so z njimi sochasna. (60)

 

 

O TRIVIALNI ZMOTI NASHE VSAKDANJE (POVRSHINSKE) ZAVESTI

 

Zavest, muchena z nezasitno zheljo, da razlikuje (opredeljuje),

zamenjuje realnost s simbolom,

dejanskost dojema samo she posredno po simbolu.

Ker tako prelomljen in s tem razdeljeni jaz dosti bolj

odgovarja zahtevam druzhbenega zhivljenja in jezika she posebno,

daje zavest takemu jazu prednost in postopoma izgublja

bistvo jaza (bistveno jaztvo – sebstvo). (61)

 

 

O MOCHI IN NEMOCHI SIMBOLA

 

Da bi se vrnilo to bistveno jaztvo (sebstvo), takshno, kakrshno bi spoznala neskaljena (chista) zavest, mu je potreben mochan analitichni napor, s katerim se notranja in zhiva dejstva zavesti lochijo od njihove podobe (simbola), najprej prelomljene in potem postvarjene (popredmetene) v enovitem (homogenem) prostoru.

Drugache recheno, nashe zaznave, opazhanja, obchutenja, chustva in misli se nam kazhejo v dvojni luchi: v eni so jasne, natanchne, a brezoblichne (brezosebne); v drugi so pomeshane, zmedene, skrajno, neskonchno spremenljive, nestanovitne in neizrekljive (ne iz rechi).

Jezik jih ne bi mogel niti imenovati, ne da bi s tem fiksiral njihovo spremenljivost, niti bi jih jezik mogel prilagoditi svoji banalni formi, che bi jih poprej ne vpeljal v podrochje, ki je skupno vsem.

Kot da so predmeti, ki sem jih neprestano opazhal – ne da bi se mogli prenehati odslikavati v mojem duhu –, konchno vzeli nekaj od mene, mojega zavestnega bivanja. Kakor jaz so tudi oni zhiveli in se starali z mano. Ne, to ni navaden privid...

To je tako, ker je nashe zunanje in tako rekoch druzhbeno zhivljenje za nas praktichno pomembnejshe kot nashe notranje in individualno bivanje. Mi instinktivno zhelimo strniti, zgostiti nashe vtise, da bi jih lahko izrazili v jeziku.

Tako se dogaja, da samo obchutenje, ki je v trajnem bivanju, meshamo z njegovim vnanjim, a stalnim objektom in she posebej z besedo, ki ta objekt izrazha. Kot se prehodno trajanje nashega jaza ustalja s svojo projekcijo v enoviti prostor, tako se tudi nashi, vedno spreminjajochi se vtisi ovijajo okoli zunanjega objekta, ki jih je proizvedel, prisvajajo njegove obrise in negibnost. (61)

 

 

O RASTI DUSHE, BRUTALNIH BESEDAH, MRTVEM JEZIKU

 

Pravzaprav ni ne identichnih obchutenj ne vechkratnih okusov; meni se obchutenja in okusi kazhejo kot stvari, brzh ko jih izlochim in imenujem, medtem ko v chlovekovi dushi skorajda nichesar drugega ni razen rasti.

Jezik ne samo, da nas preprichuje o nespremenljivosti obchutenj, ampak nas kdaj pa kdaj vara o svojstvu chustvovanega obchutja.

Na kratko, beseda jasno zarisana je beseda brutalna, ki zbira vse, kar obstaja. Sploh pa, ko se ozremo na to brezoblichnost v vtisih chloveshkih bitij, rushi ali vsaj skriva najnezhnejshe in nikoli iste vtise nashe individualne zavesti. Da bi ji vrnili z isto mero, bi se morali izrazhati z natanchnimi besedami; a te besede, komaj oblikovane, se vselej obrnejo proti obchutenjem, ki jim dolgujejo svoj obstoj. Izmishljene zato, da bi prichevale, da je obchutenje neobstojno, mu vsilijo sebi lastno obstojnost. (62)

 

 

O ZHIVIH CHUSTVIH

 

Nikjer ni to rushilno unichevanje neposredne zavesti tako vidno kot v fenomenih chustev. Strastna ljubezen, globoka melanholija preplavljata nasho dusho: tisoche je tu raznih stanj, ki se stapljajo, medsebojno prezhemajo brez jasnih obrisov, brez najmanjshega nagnjenja, da bi se ponavljala; to je cena njihove originalnosti. Zmalichijo se zhe, ko v njihovi kaotichni masi razvijemo oshtevilcheno mnozhico: in kaj se bo zgodilo, ko jih medsebojno lochena razvijemo v enovitem miljeju, ki ga bomo sedaj imenovali prostor ali chas, kakor hochete? Vsako od njih si je she malo prej sposojalo nedolocheno osenchenost od miljeja, v katerega je postavljeno: a sedaj, glej ga, je brezbarvno, popolnoma pripravljeno, da dobi neko ime. (63)

 

 

O SOOCHANJU S SEBOJ, REDUKCIONIZMU LOGIKE, MOCHI POEZIJE

 

Samo chustvo je bitje, ki zhivi, ki se razvija in ki se zato neprestano spreminja; che bi ne bilo tako, bi se ne dalo razumeti, da nas ono vodi postopoma k neki odlochitvi; nasha odlochitev bi sicer bila trenutna. A chustvo zhivi in se razvija zato, ker je neprestanost, v kateri se razvija, trajanje, katerega trenutki se prezhemajo: lochujoch te trenutke med seboj z odvijanjem chasa v prostoru, smo temu obchutenju vzeli njegovo zhivost in barvo. Sedaj, glej, smo soocheni s senco nas samih: mislimo, da smo analizirali nasha chustva, obchutenja, a v resnici smo jih zamenjali le s sosledjem inertnih stanj, prevedljivih v besede, to so stanja, od katerih vsako pomeni (tvori) skupno prvino, brezosebno usedlino vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba. Zato mi razsojamo o teh stanjih in na njih uporabljamo svojo enostavno logiko, pripisujoch jim pomen vrste; samo s tem, da smo jih medsebojno lochili, smo jih pripravili za neko kasnejsho dedukcijo. Che nam sedaj neki srchen romanopisec trga spretno stkano platno nashega konvencionalnega jaza in za to navidezno logiko pokazhe osnovni absurd in za tem sosledjem enostavnih stanj kazhe neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ga bomo pohvalili, che zhe ne priznali, da nas je spoznal z nami bolje, kot se sami poznamo. ...

Po njem opogumljeni, smo vsaj za trenutek razgrnili zastor, ki smo ga postavili med nasho zavest in nas. Soochil nas je z nami samimi. (63)

 

 

O INSTINKTU RAZUMA, INTUICIJI UMA

 

Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem. (64)

 

 

O MISLIH, NA KATERE NEKAJ DAMO

 

Misli, na katere damo najvech, so tiste, ki bi jih najtezhe upravichili, a sami razlogi, s katerimi jih dokazujemo, so redko isti kot ti, ki so vplivali na nas, da jih sprejmemo. Sprejeli smo jih na neki nachin brez razloga, ker jim njihovo vrednost v nashih ocheh daje to, da njihovo prelivanje ustreza sploshni obarvanosti vseh nashih misli, to, da smo takoj videli v njih nekaj svojega. Zato misli v nashem duhu nimajo tistega banalnega prizvoka, ki se ga navzamejo, brzh ko jih izrechemo v besedah, pa cheprav jih drugi imenujejo z istim imenom, te misli sploh niso iste misli. (64)

 

 

O MISLIH, KI JIH PREVZEMAMO

 

She zdalech pa se vse nashe misli z vso maso nashih stanj zavesti ne zlivajo na ta nachin. Mnoge plavajo po povrshini kot ovenelo listje po vodi nekega jezera. Drugache recheno, nash duh, ko jih misli, jih najde vedno v nekakshni negibnosti, kot da so zunaj njega. Takshne so misli, ki jih prevzemamo dovrshene in ki ostanejo v nas, ne da bi se kdaj zrasle z nashim bitjem; ali pa misli, ki smo jih pustili mimo nashega bitja, da so utonile v pozabi. Bolj ko se oddaljujemo od globokih slojev nashega jaza, vse bolj nasha stanja zavesti tezhé v obliko shtevnega mnoshtva mnozhice, da se razprostró v enovitem prostoru, prav zato kazhejo vse bolj inertno naravo, svoj vse bolj brez(ob)lichen lik. Potem ni treba, da smo presenecheni, ko nam je edino ideje, ki nam najmanj pripadajo, mogoche ustrezno izraziti v besedah; samo pri njih, kot bomo videli, se lahko uporablja asociacionistichna teorija. (64)

S tem bi zakljuchil izbor Bergsonovih misli. Che se sklicujem na njegovo misel, potem ni smiselno, da ta izbor prevech utemeljujem, razlagam, ker bolj ko bi to pochel, bolj bi dokazoval, da sem njegove misli prevzel kot zgolj dovrshena dejstva, namrech kot mrtve misli, ki jih zgolj povzemam. Nekoliko pa bom vseeno moral tvegati.

 

V Ljubljani, oktobra 2000

 

  

________________________­­­­­­­­

Endofazoja [Elektronska knjiga], Rajko Shushtarshich. – Ljubljana, 2012