Pogum Revija SRP 2012/2

Matej Krajnc

 

PLAŠČ

 

Plašč naredi človeka,

tega, ki ga ukrade,

in ura gre na dvoje,

takole, iz navade,

čas je relativen

v soseski, ki ne spi,

v vrtovih brez ograj

in v vetru, ki ga ni.

 

Plašč marsikaj prenese,

človek prenese vse

in ura se previje,

napredek pa umre;

zdi se, da avtocesta

žgoli kot Doris Day

in tisti, ki se smeje,

bo najbrž Danny Kaye.

 

I. MUTA CUM LIQUIDA

 

Zabava se je končala z zadnjim grižljajem Prečastitega, ki se je odločil, da bo nehal jesti. To je bil zanj precejšen podvig, saj se je že pred leti zaobljubil bogu in hrani, ne nujno v tem vrstnem redu. Še razpelo na steni v njegovi spalnici je imelo okrog vratu prtiček. Inri ve, kaj je dobro, je govoril Prečastiti, ko je sprejemal goste.

Čez noč je Prečastiti umrl. Ni bilo naključje, bolehal je za to in ono boleznijo, vse pa so bile povezane s srcem in prebavnim traktom. Inriju so sneli prtiček in ga položili v krsto poleg Prečastitega. Da se bo na onem svetu imel v kaj obrisati, so dejali.

Poslednja božična zabava Prečastitega je ostala v posebnem spominu, predvsem zato, ker je umrl in ne zato, ker bi se o obsegu ali kakovosti kaj razlikovala od njegovih siceršnjih zabav. V opatiji se je bilo sicer strogo prepovedano ob praznikih vsevdilj mastiti, vendar pa so konec leta z dlanjo pokrili tretje oko; Prečastiti je bil vendar zaslužen mož. Nihče ni sicer natančno vedel, kakšne so njegove zasluge, a bil je že star in zagotovo je premogel kakšne.

Ko je takoj po novem letu nastopil svojo službo Prečastiti Mlajši, naslednik Prečastitega, čeravno ne biološki, ali pa se o tem ni govorilo, je ugotovil, da je med prazniki iz Prečastitega garderobe izginil najlepši mašni plašč, plašč iz zlatega runa, ki naj bi ga po zgodbah nekaterih eminentnih opatijskih gospa Prečastitemu poklonil čudak po imenu Jazon. Nihče ga ni nikoli videl, a Prečastiti mu je bil silno naklonjen in zlati plašč je imel v osebni garderobi Prečastitega posebno mesto. Še Inri ni bil tako cenjen in spoštovan, čeprav mu obojega ni manjkalo.

Prečastiti Mlajši je, razumljivo, kojci zagnal vik in krik, klical je samega opata, da bi mu potožil o zadevi, a ugotovil, da je zdaj opat on sam. Ko mu je to dejstvo dodobra predirjalo možgane, se je odločil ukrepati z avtoriteto in dostojanstvom, kot takemu možu priliči: poklical je policijo.

Kaj bo, kaj bo, je tožil kriminalistu, ki je samo stal in čudno gledal, če se to nekako ne preonegavi. Presneta reč vendar, da tej stvari nihče ne more biti kos!

Emm, šele prišli smo, gospod, je zamrmral kriminalist in se zazrl v omaro. Tu, pravite, je visel korpus delikates, torej, dokaz številka 1?

Ves čas! je jezno godrnjal Prečastiti Mlajši. Prečastiti ga bojda nikoli ni vzel iz omare, nikoli, razumete. Še ob veliki noči in rešnjem telesu ne. Še ob polnočni vigiliji, ki se je s tisoč verniki vila ok...

Saj razumem, saj razumem, je kimal kriminalist, nikakor nikoli ga ni del nase. Očistiti pa ga je dajal?

Po mojih podatkih ne, je stokal Prečastiti Mlajši. Zlato runo je delikatna zadeva, vsaj tako piše v Evangeliju po Mateju.

Aha, aha, je kimal kriminalist. Prisk, si gotov, se je nato zadrl nekam v levo.

Ne še, se je oglasilo z leve. Petim plaščem še moram vzeti prstne odtise, traja!

Koliko pa jih je vseh skupaj? se je še drl kriminalist.

To bi lahko tudi mene vprašali, je nekolikanj užaljeno rekel Prečastiti Mlajši. Take stvari vem na pamet, vsega skupaj je petdeset plaščev, a druge je oblačil, mislim, ne vseh naenkrat, jasno, ampak ...

Nehajte že blebetati, ga je živčno prekinil kriminalist, pogovarjam se s kolegom. Prisk, si preštel?

Petdeset, se je oglasilo z leve.

Torej je bilo vsega skupaj enainpetdeset plaščev, je zapisoval kriminalist. So bili kdaj očiščeni?

Redno, je kimal Prečastiti Mlajši.

In zlatega ni nikoli nosil, pravite.

Ne.

Prav. Kot dokazno gradivo bomo za kakega pol leta zasegli preostalih petdeset plaščev, je zaključil kriminalist. Treba jih bo podrobno preučiti in razvideti, ali je na njih kaj sledi o zlatem.

To je nemogoče, je kriknil Prečastiti Mlajši. Nemogoče, kaj bom pa jaz nosil?! Jutri imam sprejem mladih katehetov, dvakrat mašujem, pojutrišnjem ne mašujem, pač pa potem naslednji dan, ko b...

Nehajte že blebetati, ga je živčno prekinil kriminalist, to so običajni postopki. Nimate nobenih večernih obek?

Večerna obleka za pred oltar? je spet kriknil Prečastiti Mlajši. Ne ne, ne dovolim, ne dovolim vzeti plaščev. Pritožil se bom, slišite, pritožil.

Utihnite, če ne vas bom aretiral na licu mesta, levem in desnem, je zarjul kriminalist. Kaj pa se pravi, ovirati postavo, ko opravlja delo!

Navadni lopovi ste, ne pa postava, je stokal Prečastiti Mlajši. Postava je pri Bogu, On določa postavo, popolno, nepopolno, vitko, debelušno, o Gospod, zakaj si nas zapustil, lej, tvojemu služabniku jemljejo obleko, zakaj jih ne udariš z gromom in ognjem?!

Kriminalist se je nasmehnil, poslušaje tožbe iz Prečastitega Mlajšega ust, namignil Prisku, ki je zbasal v škatlo vse plašče, in odšel.

 

*

 

Vse so vzeli, mati, je tožil glas Prečastitega Mlajšega. Mi lahko sešiješ vsaj en plašč do jutri, mati, saj se še spomniš, katero konfekcijo sva kupovala svojčas? Kaj praviš? Velikost L sem imel srajce, ja. Pusti srajce, srajc imam dovolj, omara kar poka od srajc, ne serji ga no, tudi hlač imam dovolj, ja, magari podaljšaj ono svojo domačo haljo, samo do jutri moram imet plašč na mizi. Ej, pa še ... mati ... mati ... eeej ... imaš še kaj one božične potice? Ne? Ezra je vse požrl? Preklet naj bo in zgnije naj njegov rod! Kaj gode oče? Ne, nočem, da mi Ezra prinese plašč, vidva pridita. Lahko noč, mati, lahko noč!

Dolga noč je sledila telefonskemu pogovoru. Naslednje jutro je pozvonilo, precej zgodaj, tako zgodaj, da še petelini niso zmogli dohajati.

Mati! je vzkliknil Prečastiti Mlajši, ko je uzrl postavo pri vratih. Zgodnja si! Kako pa ti je uspelo tako hitro? Nisem te pričakoval pred osmo.

Delala sem do štirih zjutraj, jebat ga, je rekla mati, potem pa na taksi. Fini si mi ti, greš se opata, pa ti policija odnese zakmašno obleko, cveliš naju z očetom, da ni res, sramota pa taka, soseda je prišla zvečer na kavo in zdaj bo cel blok govoril o tem!

Kaj za vraga pa čvekaš sosedi o plaščih, mati! je vzrojil Prečastiti Mlajši. Ne veš, da je motena? Kaj pa je dejal Filip predlani, ko je nosila perilo v klet namesto na podstrešje? A ne pomniš več, kaj se je godilo poldrugo leto nazaj blizu bloka?

Pusti te čveke, je nestrpno rekla mati. Tule imaš mojo haljo, upam, da je vse vkup dovolj dolgo, pa pošlji koga v nabavo, januar je, razprodaje vsepovsod, gotovo imate kako sveto štacuno, ki drži te zadeve ...

Plašči so po meri ukrojeni, na roke sešiti, mati! je poduhovljeno privzdignil prst Prečastiti Mlajši. Vstopi no, boš kavo!

Ja, pa še kekse, je posmehljivo zamurfnila mati, nikar ga no ne sekaj! Taksi čaka spodaj, nabija cifre, a misliš, da serjem denar?

Zakaj te pa ni oče pripeljal?

Oče? Kje si pa ti živel? Od pomnenja že ni vstal pred deseto! Ezra se je ponudil, a si rekel, da nočeš.

No ja, če gre za prihranek ...

Mi boš kar ti povrnil, je odločno rekla mati. Do sem je bilo 60 evrov, nazaj do doma bo vsega kakih 150, še po krofe se bom ustavila.

Prečastiti Mlajši je zavzdihnil. Ni pričakoval, da bo že prvi teden službe takole ob denar.

To je iz nogavice, mati, nisem še dobil prihodka, je potožil, ko se je vrnil nekje izza vrat. Upam, da si v redu naredila zadevo, če ne bom na zgubi, samo petstotaka še imam in cigaret že zmanjkuje ...

Vozi za Čačak! je zagodrnjala mati, vzela denar in odšla.

Prečastiti Mlajši je zavzdihnil, šel v spalnico in si jel oblačiti materino haljo.

Ufff, si je oddahnil, ko je bilo jasno, da je dovolj dolga. Tako imenitna kot mašni plašč sicer ni bila, kar je Prečastitega Mlajšega peklilo. Zdaj mora on, ekscelenca ali kaj je že, nositi stare domače halje in se pretvarjati, da ima plašč.

Jéves, posebni pomočnik v opatiji, je tisti čas še spal. Ponavadi je vstal ob petih, a do petih je manjkalo še pet minut. Pet minut do zdrave kože, je govoril Jéves. Vendar je, še preden je pet minut preteklo, zabrnela rdeča lučka pri njegovi postelji.

Rebeka, Rebeka, ti grešnica, je zastokal v polsnu, ne da bi vedel, kaj se dogaja.

Zabrnelo je še enkrat.

FAK! je zarjul Jéves in kar vrglo ga je pokonci. Po tretjem brnenju je bil že oblečen.

Kaj neki hočejo od mene Prečastiti Mlajši ob tej uri? je mrmral, saj zajtrka ponavadi ni pripravljal pred pol šesto. Tekel je po hodniku v opatove hrame. Prečastiti Mlajši je bil precej namrgoden.

Jéves, a morda veste, kdaj se odprejo krojaštva? je pobaral pomočnika.

Niti ne, je odgovoril Jéves. Mislim, da prvo ob osmih.

Drek, je zagodrnjal Prečastiti Mlajši, ob osmih moram že biti v kapeli, kaplani pridejo. Poznate kakega, se morda dá kakega prej zbuditi?

Niti ne, je odgovoril Jéves. Bom poklical krojaštvo Reh-Kehont, mislim da mojster ponavadi spi v delavnici, odkar se je zaradi tega ali onega na smrt skregal z ženo.

To, to, je zaploskal Prečastiti Mlajši. Prepiri na smrt, to se traži, to je v Gospodu, imenitno, pokličite ga!

Jéves je čudno pogledal in oddrsal nazaj čez hodnik do telefona. Niti pomislil ni, da bi uporabil tistega v Prečastitega Mlajšega sobi.

Hej, hej, je za njim vpil Prečastiti Mlajši. Pokličite kar iz moje sobe!

Čez pol ure je Prečastiti Mlajši stal v delavnici krojaštva Reh-Kehont.

 

*

 

Krojaštvo Reh-Kehont je videlo že boljše čase. Leta 1222 recimo, ko še ni obstajalo. Ali pa sedemsto šestdeset let pozneje, ko je že obstajalo.

Plutarh Reh-Kehont je študiral pravo in ga celo končal, a se je odločil, da bo krojač. Svojo obrt je prepustil sinu Ideosu, ki je povil dve hčeri, Peno in Sateno. Ti sta imeli vsaka po osem otrok z neznanimi motoristi, a nihče od njih ni hotel prevzeti obrti. Ideos je tako, star dvainosemdeset let in šest centov, sključeno sedel pri edinem stroju, ki ga še ni prodal, in skoraj nič zaslužil.

Njegova žena, Morana Ezonamšček Reh-Kehont, je odraščala v mornarski družini. Njen ded je bil v Ahabovi posadki, oče pa je zgolj ribal palubo. Degradacija v generacijah ni povzročala težav; očetu ni bilo mar za bolj odgovorna dela. Ko je bila Morana stara deset let, je zastokal, ker je paluba bila preveč umazana, pa skočil čez ograjo. Naredilo je čof in očeta je odneslo daleč daleč.

Na stara leta se je skregala z možem krojačem. Menila je, da bi lahko užival v svoji minimalni pokojnini in nehal čepeti pri stroju.

Sámo izgubo si delaš ... nama delaš, je rekla in potem z njim ni več spregovorila niti besede.

Po osmih dneh tišine ni več smel spati v skupni spalnici, zato se je utaboril kar v delavnici.

Ko je na vrata potrkal Prečastiti Mlajši, Ideos kar ni mogel verjeti. Stranka! In to sam Prečastiti Mlajši, sam opat, njegova eminenca, tudi nekaj na »x«, pa se ni mogel spomniti. Spomniti česa? Pustimo to!

Izvolite, izvolite, je hropel, ko sta Jéves in Prečastiti Mlajši vstopila v ozek in ne preveč širok prostor.

O mila devica, je zastokal Prečastiti Mlajši, o takih delavnicah sem pa zgolj bral v starih knjigah!

Jéves je bil očitno stari Ideosov znanec. Pozdravila sta se z nekakšnim napol prostozidarskim pozdravom, ki pa z gradbeništvom ni imel nič.

Jéves, stari govnač, je še dodal Ideos, in to je bilo to.

Prečastiti Mlajši je strmel v strop in na njem očitno videl nekaj, česar ni opazil nihče drug. V Svetem pismu sta omenjeni besedi MENETEKEL UFARSIN, kljub temu pa teh besed ni bilo na stropu. Pisalo pa je TO NI KANAAN, JE KROJAŠTVO. KDOR TO ZBRIŠE, JE OVČJEREJEC.

Ah, to je svojčas spisala moja babica, je zavzdihnil Ideos, ko so še živeli ded. Nismo brisali, niti čistili.

Zanimivo, zanimivo, je kimal Prečastiti Mlajši. Vzporejate svojo obrt z Obljubljeno deželo, sicer?

Moja obrt niti pomotoma ni več obljubljena, je zagodrnjal Ideos. Je pa neke vrste dežela, v njej spim, ker je žena raje sama ... Pa ne smrčim, veste. Niti prepevam ne v sanjah. Pač ... je tako ...

Nato se mu je odprlo.

Vi ste božji človek, vi boste razumeli, je stokal. Ljubezen se je končala nekje leta 1963, po drugem Elvisovem filmu tega leta, potem je šlo samo še na slabše, Elvis je čez štirinajst let umrl, obrt tudi ... Zdaj pa ... Niti poročil noče gledati z menoj, ne govoriva, pa sem v delavnici. Rad bi obdržal obrt, veste. Dve hčeri imava, vsaka ima celo rajdo pamžovja, sami razvajenci, igrajo se s tabličnimi računalniki. Mar grešim, ko vztrajam? Bi moral pustiti družinsko tradicijo in se spet zbližati z družino?

Prečastiti Mlajši je skomignil z rameni.

Pojma nimam, je rekel. Koliko računate za popravilo domače halje? Izdelujete mašne plašče?

Bog pomagaj in sama Hera naj mu sveti, je stokal Ideos, da bi šival mašne plašče s tole revščino!

In je pokazal na edini stroj znamke Singer, ki je nekoč bil odlično orodje, zdaj pa postarana igrača.

Mati so mi dosešili domačo haljo, ker so kriminalisti odnesli vse mašne plašče iz opatijske garderobe, je povedal Prečastiti Mlajši. Mater sicer tikam, je še pojasnil. Kličem jo mati, ker ji Biserka ni všeč, čeprav ji je tako ime. Njena mama je imela rusko ime, a tega je že davno.

Ideos je začudeno kimal.

No, kavka pride navsezgodaj zjutraj s taksijem in predelano domačo haljo, da bi imel kaj obleči za mašo po sestanku z mladimi kateheti, a lej ga Turka pod obzidjem, Bog krščanski pa pod tušem, halja je sicer dovolj dolga, mere so prave, a kar primem, vse v rokah zdrobim, ker sem silen človek, pa sem jo natrgal, kaj bomo pa zdaj?!

Kaj pa bi drugega, je rekel Ideos, stran jo bomo zagnali, pa je!

Aaaa, to pa nu, je odkimal Prečastiti Mlajši. Se je ne bi dalo popraviti? Plaščev ne šivate, vsaj to pa moram imeti ...

Zakaj ne naročite plaščev preko spleta, je zanimalo Ideosa. Tedaj se je oglasil Jéves.

Ti jo pa butneš, mašne plašče preko spleta? To mora vendar biti po meri, v rokavu prostor za robčke, drug prostor za smrkave robčke, ne moreš kar na slepo naročat!

No, saj ... je zastokal Ideos. Še ta udarec!

Mati so ga polomili, nit ni bila dobra. Gotovo ji je Ezra gledal čez ramo in ji kalil dlan! je bentil Prečastiti Mlajši.

Ideos bi bil vprašal, kdo je Ezra, ampak ... Tudi Jéves mu je namigoval, naj raje molči.

Nič, je nato dodal Prečastiti Mlajši. Boste zašili ali ne?

Ne.

Prav.

Tudi meni.

Tak tako.

Eh.

Ja, točno to. Eh.

Hja ...

Nič, je Prečastiti Mlajši prekinil čuden dvogovor, potem pa greva, Jéves! Tole ni bila dobra ideja, a res ne poznate nikogar drugega?

Jevo, menda ga ne boš vodil k Zupanščeku, tega ne bi prenesel, se je oglasil Ideos z nekakšnim rotečim tonom v glasu.

Nimam kaj storiti, če gospod hočejo iti ...

Kdo je ta Zupanšček?

Krojač.

A tudi?

Pravijo, da je dober.

Slabši kot tale ne more biti. Žena gor, žena dol, spi v delavnici ... Mislite, da nimam že dovolj pritoževanja ljudi? Žena gor, žena dol, nisem njegova žena!

Niste, niste!

Jéves, črno piko vam dam zaradi tegale čudaka!

Nikarte, gospod, že Prečastiti so mi jih nabijali po dnevni bazi. Počakajte in se oglasite še pri Zupanščeku, morda pa le ...

A je Zupanšček že pokonci, Jéves?

Ne bi mogel reči.

Je tudi on eden tistih, ki spijo v delavnici?

Ne bi mogel zatrditi.

Kje pa drugače biva?

Ne vem.

Jéves, z vami si ne morem kaj dosti pomagati!

Saj vem, je zastokal Jéves, ampak zgodaj je še, ljudje pa dandanes pozno vstajajo.

 

*

 

»... koder bom tovoril in dokler bom tovoril!«

To pomeni, da nočeš iti, se pozanima sel.

Ne, pač pa, da mi dol visi, kaj se dogaja tam gori pri vas, odgovori Krpan. Povejte cesarju, da nimam časa, kmečko delo je zahtevno, njemu je lahko s polno ritjo srat in se zafrkavat z velikani.

Kaj pa, če bi ti obljubil kako pregrešno zemeljsko naslado?

Me ne gane!

Več naslad?

Če ne boste sami šli, vam bom moral pomagati!

Imej vendar vsaj trohico milosti, človek, cesar me bo koj dal na vislice bingljati, ako te ne pripeljem.

Lej, ne opravljaj služb, ki jim nisi dorasel, reče Krpan, tokrat z manj spoštovanja in že prav nestrpno. Vsako delo prinaša tveganje, ampak a ni tole povest o oblačilu?

Saj res, reče sel, znašla sva se v napačnem kontekstu.

Ta je pa dobra, reče Krpan. Pojdiva potem, da cesar ne bo čakal!

 

*

 

Kriminalist si je prižgal devetnajsto cigaro tisto jutro in jo tudi takoj potisnil v pepelnik.

Še vedno nič?

Ne.

(evfemizem) (evfemizem) (evfemizem), je zagodrnjal kriminalist in segel po dvajseti cigari.

 

 

 

II. DRUGA PALATALIZACIJA

 

Jazon se je naslonil na opatijski zvonec.

Prečastiti je bil ravno pri obedu, pa ni maral, da ga kdo moti; a ni naročil Jévesu in stari Raheli, ki bo čez dva meseca umrla, da ...

Eh ...

Zut alors, je dois aller à l'école à pied! je zarobantil Prečastiti. Ta stavek je bil edini francoski, ki si ga je zapomnil iz gimnazije, uporabil pa ga je zgolj tedaj, ko je bil zares jezen.

Kdo je?

Vas zanima zlato runo? se je oglasilo iz zvočnika.

Če si postopač, je zarobantil Prečastiti, pojdi v Gospodu in se temeljito izprašaj o sebi, če pa si večja baraba, štejem do tri ali do petnajst, odvisno od tvoje pokretnosti, potlej pa kličem organe!

Nekdo mi je prišepnil, da ste si vedno želeli mašni plašč iz zlatega runa, se je oglasilo iz zvočnika.

Ena ... dva ... tri ... štiri ... je začel Prečastiti.

Hej, hej, je vzkliknilo iz zvočnika, a niste nekakšen dušni pastir, ki bi moral poslušati bližnjega?

Ne med obedom, je odgovoril Prečastiti. Pet ... šest ...

Vzorec runa imam s seboj in vem, kje ga lahko dobim še več, je reklo iz zvočnika. Ampak če nočete niti pogledati ...

BZZZZ! je naredilo in Jazon je vstopil v opatijske prostore. Mater, s tehle šteng bi lahko pil, je pomislil, ko se je vzpenjal do opatovih vrat. Poštmano ima, stari vrag ...

Iz katere ustanove so vas spustili ... in mene, če sem iskren, je tarnal Prečastiti, ko je Jazonu odprl vrata svojih bivalnih prostorov. Pravite, da imate zlato runo? Na dan torej z njim, da se vidi, ako pa ga ni, na pot z vami, čudak!

Jazon, se je predstavil prišlek.

Seveda, itak ... je zastokal Prečastiti. Ravno končujem obed, boste kozarec vina?

Nikoli se ne branim tekočine, je rekel Jazon, nimam pa veliko časa. Ne bi sedel in se gostil, če me razumete. Ladjo sem zasidral ob reki, tamle čez, kakih petsto metrov stran, pa ne bi rad dobil listka ali kaj že zdaj dajejo, če kaznujejo?

Prečastiti je pokimal, ker ni vedel, kaj naj drugega stori.

Seveda, seveda, ladja in listek ... Pozneje pokličem kake gospode, ki vam bodo pomagali mirno preboleti morebitno kazen, imajo orodje za to, injekcije, tablete, ampak še prej – kaj je s tem runom?

Aja, runo, se je nasmehnil Jazon. Poznam nekega starega knjižničarja, saj ne vem, če je še živ, no, pa mi omeni, da ste v mladosti kar naprej jemali domov Najlepše antične pripovedke in govorili o zlatem runu.

Prečastiti je pomislil.

Da ni to stari Etbin Pajm, ki je delal v mestni knjižnici in potem umrl med bosonogimi avguštinci nekje v 18. stoletju?

Priimek bi lahko bil pravi, je prikimal Jazon, a to zdaj ni pomembno.

Etbin Pajm je bil velik grešnik, je mrmral Prečastiti. Umrl je, ko sem končal gimnazijo, imel je cirozo pljuč ali nekaj takega, nekaj na c. Ali v, ne spomnim se natančno.

Virozo pljuč? se je začudil Jazon.

Ne, tisto je v jetrih, ga je popravil Prečastiti. Na pogrebu smo se vsi prehladili, imel je cel kup težav.

Ukvarjal se je s prostitucijo, je pribil Jazon. Še mojo boljšo polovico je silil vanjo, a sem mu posvetil pesniško zbirko, pa je nehal, Medeji pa itak ni bilo do romantike.

Prečastiti se je rahlo zdrznil.

Ampak hej, tu sem zaradi runa, je nadaljeval Jazon. Kaj zdaj, bi ali ne bi?

Po pravici povedano, še vedno vam nekako ne verjamem, je rekel Prečastiti, vse skupaj je vendarle mitologija in ...

Kaj pa tisto: blagor jim, ki niso videli, pa so verovali? ga je izzval Jazon.

Tudi to je, je Prečastiti sklonil glavo, žal bolj kot ne mitološka trditev.

O tem se zvečer zmenite z Inrijem, je rekel Jazon, seveda v primeru, če boste doma.

Zakaj pa ne bi bil? se je začudil Prečastiti. Maše danes nimam, nisem nameraval ven. Moral bi telovaditi, vem, a se mi ne da. Povečerjal bom in šel v posteljo brat in po... ooooooooooo, pa menda ja ne, Izus Krist Novoselić, pa menda ja ne!?

Ja da, je rekel Jazon, da ne bo kdo rekel, da lažem.

Ampak ... ampak ... kako naj vem ... je jecljal Prečastiti, da je to to? Lahko je navadna tkanina, obarvana v rumeno. Ja, v rumeno.

Pokažite mi, kje je katera zlatarnica, je rekel Jazon.

Saj res, saj res ... je jecljal Prečastiti. Zlatarnica, to pa že, moj gimnazijski sošolec Gvent ima eno. Anastazij Gvent, poznate?

Ne poznam Anastazija Gventa, je odkimal Jazon. A če je zlatar, potem kar urno, dajte kobilo v konjak, pa se pražnje oblecite!

Kaj? je začudeno pogledal Prečastiti.

Vrzite nase nek šit, pa greva, je nestrpno rekel Jazon.

 

*

 

Pa že, pa že, Cipek, tole je zlata nit.

Cipek??? je pogledal Jazon.

Pustimo to, je zagodrnjal Prečastiti, to so gimnazijske norčije, nismo zato tukaj, kajne?

Kje si to dobil, Cipek?

Cipek, se je zdaj oglasil Jazon, tega ni še prav nič dobil. Za zdaj je to še moje. Je še vprašanje, če bo Cipek to sploh kdaj imel, glede na njegov mladostni vzdevek. Mi je prav žal, opat ali ne, po temle te ne morem več vikat!

Prečastiti je kar prebledel, poslušaje norost Jazonovih ust, a kaj je pa hotel. Čudak je imel prav – Cipek in opat, to si niti ni nekam jako podobno.

Se opravičujem, se je oglasil zlatar in se obrnil k Jazonu, kje ste dobili to nit?

Kaj pa vas briga! je rekel Jazon. Zlato je, Cipek, ti si se tudi prepričal, da te ne vlečem, no, torej hop cup na kalup, časa ni več veliko, te zanima ali ne?

Me, je rekel Prečastiti.

Krasno, je rekel Jazon. Ladja čaka, torej pojdiva.

Ladja? Ne morem ... mislim ... ne morem kar tako iti z ladjo ... Kam pa?

V Kolhido.

Si nor? je vzkliknil Prečastiti. V kakšno Kolhido, a ti sploh veš, v katerem stoletju smo?

Smo v stoletju, kjer imajo opatje smešne vzdevke, je rekel Jazon. Kaj bova – greš z menoj v Kolhido ali ne?

Ampak ... je zastokal Prečastiti, a ni v Kolhidi ... a ni Medeja ...?

Vse to je že res, je nestrpno zagodrnjal Jazon, le da je uradna zgodba nekolikanj prirejena. Uspelo nama je dobiti zgolj nekaj vlaken, večino runa pa še vedno čuva zmaj.

Pa menda ne on insomniak? je čudno pogledal Prečastiti.

Ti precej veš, je pokimal Jazon. Veš tudi zgodbo o Telosu, o moji domnevni smrti in tako dalje?

Mhm, je rekel Prečastiti, vse to sem stokrat prebral.

No, dragi moj Cipek, je zarohnel Jazon, to so vse prazne marnje! Res pa je, da me je Hera obsodila na blodnje po svetu in da mi eno stoletje tu in tam ne pomeni kaj dosti. Ampak hočem to runo! Tudi Medeja ga hoče! In če ga hočeš tudi ti, si dobrodošel; morda se bo tebi posvetilo, kako pretentati zmaja.

A ga ni Medeja ...?

NE, pri Pepermintu, kralju zelenjave, Medeja ga nič ni, pač pa smo komaj odnesli celo kožo. A misliš, da nisem iskal junakov, ki bi si z nami upali nadenj? Smo šli, a kaj pomaga, kakor drugim, tako njim ...

Ti me torej pošiljaš po kostanj v žerjavico, je rekel Prečastiti.

Kostanja nisem nikoli preveč maral, tistemu o žerjavici pa ne bom oporekal, je potrdil Jazon. Nagrajen boš, o tem ni dvoma, mi nismo barabe, ki bi hotele vse zase, potem te pa dostavimo nazaj domov. Vzemi si bolniško, jebemti, a si opat ali nisi?

Bolniško, hm ... je pomislil Prečastiti. Ideja ni slaba, ampak ...

Kaj pa zdaj spet?

Imate kaj hrane s seboj?

Trikrat ugibaj!

Čas za molitev?

Kolikor hočeš na poti do runa ... pa tudi tam nam bo prav prišlo kako priporočilo.

Sandali?

Na krovu.

Prav.

Prav? Si za? Si se odločil?

Sem.

Poslušaj, Cipek, jaz bi še premislil, tole vse skupaj zveni zelo čudno ... se je oglasil zlatar.

Lej, je rekel Prečastiti, že leta sanjarim o zlatem mašnem plašču. Si predstavljaš, Stanek, plašč iz zlatega runa? Ha? No, le povej!

Hm, je rekel zlatar, meni se zdi, da je tale nekoga oropal, zdaj bo pa še tebe pobil po glavi in ti opustošil opatijo.

Da ne bom prej tebe opustošil, se je razsrdil Jazon, a ga je Prečastiti ustavil.

Pusti ga, navsezadnje ima svoj prav. Se bom že oglasil pri njem z runom!

No, le prinesi ga, se je nasmehnil zlatar, pa ti lastnoročno sešijem plašč!

 

*

 

Argo, je mrmral Prečastiti, torej res ni le juha ...

Stal je pred veliko ladjo, zasidrano na obrežju reke; ladja je lebdela kak meter v zraku in zasenčila precejšen del nabrežja.

Well, je rekel Jazon, to je to, dobrodošel na krov!

Kar neverjeten krov je tole, je zazijal Prečastiti. Čestitke za inovativnost pri zasidranju!

Treba se je znajti, je skomignil Jazon. Posadka je pripravljena, pridi, ti jih bom predstavil.

Po precej dolgem stiskanju rok in izrekanju nekolikanj hipokritičnih želja je Jazon dal znak za odplujbo.

Predlagam, da vsi zapojemo Kumbayah, my Lord, je vzkliknil Prečastiti. To nam bo dalo moči za podvig!

Ne poznamo, je rekel Jazon. Nažigamo pa Drunken Sailor, ampak to tebi verjetno ne bi bilo všeč. Hurray and up she risin' ...

Ne ne, to je grešno, je odkimal Prečastiti. Ne znate niti ene nabožne pesmi?

Hera Heraklit, to je ena narodna, ampak noben od nas ne zna cele kitice, je povedal Jazon. Samo refren: Hera, Hera, Hera Heraklit, Hera, Hera, Hera Heraklit ...

Nekateri Argonavti so že pritegnili.

Ne in ne, je zastokal Prečastiti, to ni nabožna vsebina.

Kaj da ne, je rekel Jazon, Hera je omenjena, kaj bi še rad?

Že, ampak to so vaši poganski bogovi, je razlagal Prečastiti, ne moremo tega pet!

Lej, je Jazon povzdignil glas, nisem Črtomir, pusti me pri miru s svojimi službenimi zadevami; če bomo kaj peli, bomo peli svoje stvari!

Lahko grem torej vsaj brat v svojo kajuto? je vprašal Prečastiti.

Ti kar, pa če vidiš Medejo, ji reci, naj pride gor, nekoliko nam že primanjkuje določenih ... telesnih aktivnosti. Vsi na palubi so se glasno zarežali.

Prečastiti je preslišal to zadnje navodilo in molče zapustil krov. Tik preden je vstopil v svojo kajuto, je za hrbtom zaslišal šum.

Ohoho, nov član posadke, je spregovoril šum.

Prečastiti je malce trznil.

Ne vem, če sem imel čast ...

Oho, krepostnik, se je zarežal šum. Pa ne da si ti tisti far, ki je v mladosti kot obseden bral antične zgodbe?

Opat, je nekolikanj sramežljivo povedal Prečastiti. Far se sliši malce preveč ... ljudsko.

Torej je Jazonu uspelo, je plosknil šum. Se pravi, da se premikamo, gremo, aha!

Prečastiti se je zdaj obrnil.

Medeja? je boječe spregovoril.

No, ti si mi pa pravi, se je spet zarežal šum. Niti dvakrat nisi ugibal!

Emmm, Jazon me je prosil, naj vam rečem, da pojdite na palubo, je zinil Prečastiti.

Ja ja, vem, fantje so abstinirali, medtem ko smo vaju čakali, je rekla Medeja. Kaj pa ti, ne greš zraven?

Torej ... je zajecljal Prečastiti, nov sem še, ne bi rad motil ...

HA! je zasekala Medeja, če lahko vse te mornarje, lahko menda še tebe zraven ... Sploh veš, kaj se kuha, a, fant?

Peli boste Hera, Hera, Hera Heraklit, vsaj tako je rekel Jazon. Jaz ne morem, to niso moji bogovi, bral bom, če smem ...

Če smeš? Če smeš? Si na Sorbono hodil k veronauku? Izražaš se kot kak silen gospod, ti, fant ...

Emmm, če dovolite, opat je silen gospod, vsaj neke vrste.

Že vidim, da bojo morali oni tam zgoraj še malce počakati, se je zarežala Medeja. Čisti mehaniki so ratali, razvadila sem jih, ti si pa nekaj posebnega, zabaven tip, ultra smešen ...

Kkkkk ... čččč ... je začel Prečastiti, a ga je Medeja hitro ustavila.

Alo, zbaši se že v kajuto, alo, je zaukazala.

Še preden je Prečastiti lahko kakor koli obranil svojo čast in/ali prečastitost, je Medeja zaklenila vrata in potem nič kaj ne vemo, kako in nič kaj ...

 

*

 

Zmaj, je s premolkom oznanil Jazon, is a many splendored thing!

Ja, to že, je zamrmral Prečastiti, ampak v zgodbi ...

Pusti že zgodbe, Cipek, zdaj si padel v resničen drek, je nadaljeval Jazon. Osemdeset ali sto osemdeset, bomo potlej prešteli, srečnih let ali korakov, bomo potlej določili, od tod, je zlato runo, fantje, runo!!!!

Jeeeee, je zadonelo med mornarji.

Naših poslednjih 700 poskusov je bilo neuspešnih, je nadaljeval Jazon, a zdaj imamo s seboj resničnega ljubitelja runa, povrhu vsega pa še svetega moža, opata, ki mu pravijo tudi Cipek!!!

ŽIVEL CIPEK!!! je spet zadonelo med mornarji.

Če nam tokrat ne uspe, požrem tole klinčevo ladjo, pri Protoju Hronoju da ja! je zarjul Jazon. Medeja, zapoj Pesem o zlatem runu, da dobimo moč in zagon!

A ga niste že prej, ko je Medeja ... emmm ... se je vmešal Prečastiti.

Za tak podvig potrebuješ oboje, je rekel Jazon. No ja, tokrat mi ne bomo kaj dosti tvegali, po runo boš šel kar ti!

Kaj???? je kriknil Prečastiti, a ga je že prevpila Medeja s svojo pesmijo:

 

Nekoč nekje živel je zmaj,

stražaril zlato runo,

bilo junakov je milijon,

vsi so bili za luno,

potem prišel je Jazon mlad,

da zmaja bi premagal,

a preden mu uspelo je,

omagal je in scagal ...

 

Hej, hej, dovolj, jo je prekinil Jazon, tega teksta se ne spominjam!

Seveda ne, vedno, ko sem pela to pesem, si precej pil! je odgovorila Medeja in hotela nadaljevati, a je Jazon nestrpno copotnil z nogo.

DOVOLJ! Naj Cipek gre tja in vzame tisti šit, da končno nehamo krožit okrog sveta!

Tole je precej zahrbtna finta, Jazon, je spregovoril Prečastiti. Trop junakov, mornarjev in vsega tega ni mogel zmaju do živega, ti pa misliš, da bom jaz ...

Svet mož si, je rekel Jazon, si boš že kaj izmislil. Spotoma lahko dokažeš, da so tvoji bogovi močnejši od naših; če si seveda upaš!

Množino bi kar opustil, je rekel Prečastiti. Boga se ne preizkuša, ampak se mu zaupa!

Potem pa le – hrabro v boj in prisluži si svoj delež runa! je rekel Jazon. Te tvoje mistike sicer ne pogruntam, a precej veš o zgodovini in zdiš se dobro nutriran ...

Prečastiti ni nič rekel, niti odkriti se ni utegnil, ampak je šel v smer, ki mu jo je pokazal Jazon. Srce mu je precej divje bílo, polič vina tacemu junaku, a je vendar molčal, kar je preveliko čudo! Ali kaj pa je hotel! Prišel je tako daleč, zgodbo o zmaju je poznal, vedel je, kako naj bi se pretentalo zmaja, čeprav mu je rahel dvom vzbujalo dejstvo, da je Jazon zapisano zgodbo označil kot izmišljotino. In kaj, če res ne deluje? Sam križ in blagoslovljena voda, ki ju niti nima s seboj, ne bosta vlila zmaju strahu v kosti. Treba se bo drugače znajti. Ampak kako?

V žepu je otipal sveženj igralnih kart ENKA, ki ga je vedno imel s seboj na poti. Ima še kaj? Kuli, star Orbit, gumico ... Eh ...

Zmaj je bil res orjaški. Poskušal se je spomniti, kakšno glasbo je poslušal. Je to pisalo v zgodbi? Hudiča, stokrat jo je prebral, a ta hip je imel čisto prazno glavo. Uspavati zmaja ... Kako že to storiš? Premagati zmaja ... Se to sploh da? Kakšno glasbo posluša? Gotovo ne I Want To Hold Your Hand ...

En sam ROAR! zmaja je bil dovolj, da je Prečastitega po diagonali odneslo neposredno med čakajoče.

Dobro si se odrezal, Cipek, je zagodrnjal Jazon. Če se ne boš hitro česa spomnil, se lahko kar podpišemo ...

Prečastiti se je pobral in se odločil, da bo molitev storila, česar drugi rekviziti ne zmorejo.

Zdrava Marija, milosti polna, je začel glasno izrekati in se bližati zmaju, a ta ni poznal Marije in tudi njene funkcije ne. Zanj je bila to zgolj navadno ime, ki ga je izgovarjal nek bebec, upajoč, da bo izmaknil zlato runo. A ne ne, dragec, ne boš me ujel na žebranje ... ROAR!!!

Hm, tele tvoje molitve so bolj uborne, Cipek, je godrnjal Jazon. Medeja je postrani gledala, češ, sem mislila, da ima kaj več soli v glavi.

Še eno karto imam v rokavu, je rekel Prečastiti, ko je prišel k sebi.

Po vseh štirih se je splazil do kamna, ki ga je skrival pred zmajevim pogledom kakih sto korakov pred vhodom v njegovo jazbino. Iz žepa je vzel kuli, nanj napel gumico in zavojček starega Orbita nameril neposredno v zmajevo desno oko.

Kaj porečeš zdaj? je vzkliknil, ko je Orbit poletel po zraku, sam pa se je počutil kot David pred Goljatom, čeprav izid tekme še ni bil niti približno znan.

Žvečilni izstrelek je zmaja zbodel. Zarjul je, da se je streslo pol bodoče Gruzije in se z levim očesom intuitivno zapičil v kamen.

Jebemti, je nedaleč stran bentil Jazon, zdaj ga je razkuril, podobno kot Lincoln, ko mu je ponujal lažno brado ...

Pa veš, kakšne posledice so bile takrat za našo ladjo? je vzrojila Medeja. Ti tvoji naključno izbrani cepci nas bojo vse pogubili!

Cepci smo mi, ker se ne znamo lotit te pošasti, je zagodrnjal Jazon. Še tvoja golota ga ni zamotila, kaj naj potem naredi en opat!

Vendar pa zmaj ni do konca znorel. Nekaj časa je rjovel in gledal v kamen, nato pa je z ogromno šapo udaril po njem.

Ti, ki se skrivaš tam zadaj! je zarjovel.

O Šri Lanka! je zagodel Jazon. Zdaj ga bo!

Prečastiti je počasi vstal in se križal.

Zakaj mi mečeš rabljene čigumije v ksiht? je rjovel zmaj.

Emmm, je zajecljal Prečastiti, dvakrat ste me že odpihnili, drugega pa nimam pri sebi!

Ej, res bravo, je rjovel zmaj, te je mama učila nizkih udarcev?

Ne ne, je hitel Prečastiti, sploh ni t...

Lej, je nadalje rjovel zmaj, onele šeme tam mi že stoletja in dlje pošiljajo razne modele, ki naj bi me pretentali in potem storili ne vem kaj, menda pobrali tisto zlato reč tamle zadaj. Vsi imajo podobne fore, hočejo me oslepiti, mi odrezati rep, sekati glavo, stara jajca, ki jih najdeš v vseh knjigah ... A misliš, da sem idiot?

Ne ne, je hitel Prečastiti, sploh ni t...

Tu je bil nek Abraham, ki naj bi osvobodil sužnje ali nekaj takega. Drzna poteza, domišljije pa ni imel. Potem nek Elvis, baje rock zvezda, ampak tako debel, da je mislil, da me bo na limanice s hamburgerji. Prosim, kdo pa sploh to žre! Še prej nek tip z nosom, Cyrano, ta je mislil, da me bo prebodel! Ljudje ... a ste pri pravi? Mislim, a vam je jasno?! Jaz – zmaj, vi – reve. Vi – reve, jaz – zmaj. Se vam ne zdi to le preobčutna razlika? Kako naj mi nek vaš pipec prereže vrat? Še zbode me ne. Pač pa sem začutil tale tvoj Orbit! Ne prehudo, ampak tudi tebi verjetno ne paše, če ti prileti muha v oko. Kako si vedel, da obožujem to znamko?

Nisem ... nisem ... je jecljal Prečastiti.

Kaj bova zdaj? je rjovel zmaj. Vsi pred teboj so potegnili kratko, kaj naj storim s teboj, iznajdljiv si, vrag!

JAZON, je nato zarjovel, JAZON, PRIDI SEM!

Saj ne bo prišel, je rjovel naprej. Boji se me bolj kot ruskega realizma! Kaj imaš nekaj rdečega tamle v žepu? Mi kaj skrivaš?

Prečastiti je segel v žep in izvlekel škatlico.

ENKA, je še vedno nekoliko boječe izdavil. Igra s kartami.

Oho, karte! je rjovel zmaj. Da vidimo, koliko veljaš! Ampak najprej mi razloži pravila!

Prečastiti je sédel na tla poleg kamna.

Zmeniva se takole, je kar naenkrat precej junaško zinil. Deset iger, če zmagam vsaj petkrat, mi daš runo!

Lej ga no, našga, je rjovel zmaj, ti pa imaš kvartaško kri, si bil kdaj na Proud Mary? Naj me vranični prisad, obljubim, če me zjebeš pri petih igrah, dobiš runo. Ampak če ti ne rata dobit vseh pet ... Ho ho ho! Ho ho ho!

No, le povej, je zanimalo Prečastitega.

Če ti ne rata zmagat pri petih, je rjovel zmaj, bom končno naredil konec tejle Jazonovi zalegi tamle čez, ti boš pa ostal tu in mi delal družbo, dokler te Zevs ne odfrcne, daj karte na kamen!

Prečastiti je položil sveženj na kamen.

Aha, tele so malce drugačne od onih, ki jih poznam, je rjovel zmaj. Imajo tudi te +4 s spremembo barve, pa +5, pa karto za reverz igre?

Imajo, je rekel Prečastiti. Boš ti delil?

Ti prepuščam prvi šus, je rjovel zmaj. Upam, da niso označene, kaj? Ampak nisi videt navadna kvartopirska baraba, bi te vest ubila, a ne da? Nisi označil kart, a ne da ne, raje takoj povej, da te skurim, še preden začneva!

Lahko jih sam pregledaš, eno po eno, je nekoliko užaljeno dejal Prečastiti. Ne goljufam!

Ja ja, že prav, je rjovel zmaj, saj vidim, da si poštenjak! Previdnost je pa kljub temu mati arhitekture! Tudi Bob Dylan je pel Ain't No Man Righteous, No, Not One!

Prečastiti ni nič komentiral, ampak razdelil karte, ostale pa položil na kupček, kot se to pač počne pri igri ENKE.

Ho, je rjovel zmaj, to bi pasale zdajle zraven ene dobre klaviature, kak Čajkovski, ali pa magari kak terasni šit, lahko tudi Casio, onile tam niti pet ne znajo!

Medeja, je zaklical Prečastiti, pridi malo sem.

HEJ! je zarjoval zmaj, kaj je zdaj to?

Medeja, je rekel Prečastiti, zakurblaj ladjo in pojdi v moje stoletje poiskat moža po imenu Sotočan. On prodaja klaviature, pa igra tudi, malce neugoden je, a soliden instrumentalist. Pojdi samo ti s tremi mornarji, drugače bo moj kvartopirski kolega tule mislil, da jo hočete podurhati!

Aaaaaaaa, je zarjovel zmaj, kaj je zdaj to za ena konspiracija?

Po klaviature grejo, je rekel Prečastiti.

Jazon nikamor! je rjovel zmaj.

Samo Medeja in trije mornarji, je razložil Prečastiti.

Quartz mi kaže deset do desetih, je rjovel zmaj. Če vas do dvanajstih ne bo nazaj, zavdam vsem po vrsti, potem se pa lahko ti, Proud Mary, pritožiš Mehanotehniki Izola!

 

*

 

Vlak je že odsopihal, zapornice pa so ostale spuščene. Zadaj so nekateri avtomobili že vneto trobili in tudi nekaj nekrščanskih besed je bilo slišati.

Eva je živčno bobnala s prsti po volanu. Iz hišice ob zapornicah se je prikazal manjši človeček, oblečen v moder kombinezon, in kislo skomigal z rameni.

Eva in Urh sta lahko kmalu zatem opazila večjega možaka, ki je izstopil iz kombija, na katerem je pisalo Klaviature Sotočan in ga je Eva prav dobro videla v vzvratnem ogledalu.

Kaj je zdaj to? je rohnel možak, verjetno Sotočan. Zakaj so zapornice še vedno dol?

Ne vem! je plašno odgovarjal človeček v modrem kombinezonu. Pravijo, da bo prišel še en vlak!

Kdaj? je zanimalo možaka, verjetno Sotočana.

Čez dve uri! je povedal možiček in se nekako sfižil sam vase.

In zakaj potem ne dvignete zapornic?

Ne smem! je dejal človeček v modrem kombinezonu in se še vedno fižil sam vase. Če se nam nasmehne sreča, bosta dve uri koj mimo!

Pazi, da se ti jaz ne nasmehnem! je grozeče zarjul možak, verjetno Sotočan. A vidiš tamle tistile siv kombi? Na njem piše – no, kaj piše?

Klaviature Soootočan! je zategnil človeček v modrem kombinezonu.

Lepo! In veš, kdo sem jaz?

Ne!

Sotočan! je zavpil možak, zdaj zagotovo Sotočan, in prijel človečka v modrem kombinezonu za ovratnik.

Lepo, da sem vas spoznal, gospod Sotočan! je zamrmral možiček, fižeč se in fižeč vse bolj.

Zelo dobro! je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. Nisem še končal. Naprej: ob osmih imam špil!

Heee, va-aaam želim ugodno zaba-vo! je fižljaje drobil človeček v modrem kombinezonu, katerega ovratnik je stiskal možak, zdaj zagotovo Sotočan.

O, brez skrbi! je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. No, koliko je zdaj ura?

Človeček v modrem kombinezonu je počasi pogledal na uro.

Moja kaže 19:57, gospod Sotočan! je izdavil.

Moja tudi! je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. Ti to kaj pove?

Da-a bo okoli desetih vlak! je daveč sopihal človeček v modrem kombinezonu.

Napačen odgovor! je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. Ampak zanima me nekaj drugega: kako ti dviguješ tole zadevo?

V hi-ši-ci je gumb, gospod Sotočan! je še komajda živ sopihal človeček v modrem kombinezonu.

Bravo, fant! je plosknil možak, zdaj zagotovo Sotočan. Torej boš zdaj šel pritisnit tisti gumb!

O, to pa že ne, gospod Sotočan! je hlastal človeček v modrem kombinezonu. Naročeno je, da …

Me nič ne briga! je zarjovel možak, zdaj zagotovo Sotočan. Pred zapornicami je v vrsti že kakih dvajset avtomobilov, a si slep ali kaj?

Torej, g-pod Soto-čan, je še komajda govoril človeček v modrem kombinezonu, kajti roka možaka, zdaj zagotovo Sotočana, se je z ovratnika preselila na vrat, saj lahhh-ko greste po obvozni-ci!

Možaku, zdaj zagotovo Sotočanu, je bilo pregovarjanja dovolj. S človečkom v prijemu je stopil proti hiški in za seboj zaloputnil vrata. Čez nekaj sekund so se zapornice dvignile.

Rad maltretiraš zaporničarje? je zaslišal za svojim hrbtom možak, zdaj zagotovo Sotočan, ko je sédel nazaj v svoj kombi.

Preden kaj rečeš, zapelji nu čez tele tire in tjale ob cesto, vidim, da je avtobusna postaja!

HEJ! je zarjul možak, zdaj zagotovo Sotočan, spravi se ven iz kombija, babura, kdo pa si misliš da si, da vlamljaš v kombije, že onile idiot tamle mi je vzel preveč časa! Marš ven, alo, da ne pridem tjale nazaj in te zbrcam ven! Če hočeš denar, nimam časa za onegavljenje, pusti cifro, pa te jutri pokličem!

Uha, pa si res neugoden, kot je rekel Cipek, zdaj vem, da sem našla pravega! je zagodel glas. Žal pa tudi jaz nimam časa za onegavljenje, kot praviš! Takoj morava nazaj na ladjo!

Še preden se je Sotočan zavedel, je njegov kombi zapeljal na avtobusno postajo in se tam ustavil.

AAAAAAAAAAAAAAAA! je zarjul Sotočan in skočil izza volana, da bi obračunal z vsiljivko.

Medeja je pogledala na uro, zamrmrala in spregovorila:

Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila, dodaj kak peteroboj in stara slovenska mašila!

UMMMMNGH! se je Sotočan zvil po tleh in obmolknil.

Takole, to je to, vzeti morava še eno klaviaturo ... katero ... kar tole pri vratih, ni prevelika ... je mrmrala Medeja, si naložila orjaškega Sotočana na ramo, v drugo roko klaviaturo in oddrsala proti ladji.

 

*

 

Ura se že nevarno bliža pogubi, je smeje se rjovel zmaj. Dve igri si že dobil, Proud Mary, nisi slab, ampak lej ...

HOP! je zarjul nato. UNO!!!! in vrgel karto na kup.

Za nohte ti gre, dragi moj, je zmagoslavno hropnil. Tole je bila sedma igra, premagati me moraš v vseh preostalih treh!

Prečastiti se ni pustil zmesti.

Ne gobezdaj in razdeli karte!

No, no, je rjovel zmaj, nikarte tako ukazovalno! Medeja nima več veliko časa, ti pa si, kot vidim, že malce živčen. Ih, ih, živčki in karte ... ne vem, ne vem ...

Kar ustavi rjovenje, se je zaslišalo vtem. Smo pripeljali klaviature!

Oooo, se je raznežil zmaj.

Sotočan je pihal in se priduševal, a Medeja ga je tako trdno držala, da ni mogel nič kaj divjati ali brcati.

To je torej Sotočan, je zarjovel zmaj.

Pozdravljeni, gospod opat, je izdavil Sotočan.

Lep dober dan, Sotočan, ga je pozdravil Prečastiti. Bi bili tako dobri, pa bi malce glasbeno obarvali tale najin kvartaški match?

Kje sploh sem? je zastokal Sotočan.

Tega ta hip raje sploh ne sprašujte, ker itak ne bi verjeli, je rekel Prečastiti. A če ne boste igrali, boste še prekmalu izvedeli. Ali pa ne, ker vas bo tale tu – in je pokazal na zmaja – prijazno prebavil.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! se je Sotočan naposled zavedel prisotnosti zmaja.

Lej, stric, je zarjovel zmaj, če boš lepo pridno igral, se nimaš česa bati!

Kam naj pa vtaknem kabel? je zanimalo Sotočana. Je tu kak štrom?

A na elektriko ti gre? je zarjovel zmaj. Čakaj!

Zarjul je in spustil nekaj isker v klaviaturo. Ta se je vkresala in spustila BIP!

Poskusi zdaj, je rjovel zmaj.

Dela, je začudeno gledal Sotočan. Moja mila mamica!

Igraj torej, je zaukazal zmaj. Kak repertoar imaš, kaj znaš?

Kaj pa bi radi slišali?

Čajkovskega Koncert za klavir in orkester!

Uh!

Kaj pa znaš?

Popevke!

Znaš kaj od Andyja Williamsa?

Love Story, Softly As I Leave You, Feelings, to ponavadi igram.

No, kar začni, potem pa prešaltaj na kakega Perryja Coma, Julia Iglesiasa, te zadeve, da se bom bolje počutil, ko bom potacal tole svojat tamle čez!

Sotočan je začel igrati. Igra UNA se je nadaljevala.

 

*

 

Kaj porečeš v svojo brambo, Proud Mary?

Ni kaj, je zavzdihnil Prečastiti, bolje si igral!

No, to je torej urejeno, je zadovoljno zarjovel zmaj. Proud Mary, midva se bova še dolgo družila, Jazon, ti pa se počasi pokesaj grehov, dovolj dolgo sem te prenašal!

IN ZAKAJ SI TI NEHAL IGRATI????? je nato zarjovel v Sotočana, da je tega kar poleglo po tleh. IGRAJ, TAKO TI GRBE MATERNE!

Ih, ih, je zacvilil Sotočan, si obrisal pot s čela in iz žepa izvlekel majhno zadevico, pa si jo vtaknil v usta.

Kaj, povrhu vsega še kadiš ali kaj? je zarjovel zmaj. Ne veš, da škodi? 80 % srčnih bolez...

To je kazu, je rekel Sotočan, glasbo proizvaja.

Potem pa kar, je rjovel zmaj. Če proizvaja glasbo, nimam nič proti!

Sotočan je vtaknil kazu v usta in začel pianizirati staro diksilendovsko poskočnico In The Shade Of The Old Apple Tree. Sredi pesmi je jel poskakovati in pihati v kazu.

OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOAAAA, je rjovel zmaj, kakšen zvok je PA TO?????

To je kazu, je nekolikanj zafrkljivo rekel Prečastiti. Glasbo proizvaja.

TO JE STRAŠNO, je rjovel zmaj. UMRL BOM!

IGRAJ!!!!!!!! se je tedaj zadrl Jazon. IGRAJ, SOTOČAN!!!!!!!!!!!!

Sotočan je pihal v kazu, da je bil čisto lila, zmaj pa se je zvijal v smrtnih krčih.

OOOOOOOOOOOOOOOOOOO, AAAAAAAAAAAA! je rjovel. Po kake pol večnosti zvijanja je telebnil po tleh in izdihnil.

Nekaj sekund zatem je od prehudega napora izdihnil tudi Sotočan.

Eden manj pri delitvi runa, je skomignil Jazon. Pojdimo zdaj čim prej po to reč! Cipek, pridi zraven, bojo moji stražili!

Stražili? je začudeno zinila Medeja. Pred kom?

Nehaj in pridi, je zaukazal Jazon.

Ja ja, pa že, je zagodrnjala Medeja. Vsepovsod vidiš zarote, velike zahrbtnosti in male skušnjavice!

Če bi manj govorila, je siknil Jazon, bi bili zdajle že pri runu! Cipek naj ti bo za zgled, tiho je in nekako čudno obrača oči!

Sveti Pleonazem, zavetnik polpismenih, je zamrmral Prečastiti, ko je slišal omembo svojega imena in runa, daj mi mirno roko! In je šel za Jazonom.

 

*

 

Mislim, da bo takole kar prav, Cipek, je godel Jazon, ko je odmerjal zlato runo. Pojdi in si dobodi tisti svoj plašč, pa hvala še enkrat za vse!

Heh, je zahehnil Prečastiti, najprej si bom privoščil dobro večerjo!

Kupi si restavracijo, se je nasmehnil Jazon in ga potrepljal po rami.

Še dolgo je Prečastiti gledal za ladjo Argo in nekolikanj ganjeno mahal. Potem je ljubeče pogladil vrečico z zlatim runom in se vrnil v opatijske sobane.

 

 

 

III. CARRY THAT WEIGHT

 

Da bi vam podaljšal materino domačo haljo, se je čudil Zupanšček. Kaj pa večerna obleka?

Večerna obleka za pred oltar? je vzrojil Prečastiti Mlajši.

Že prav, že prav, je rekel Zupanšček, postavite se tjale, gospod opat, da vidimo, do kam tole g... Nak-a!

Kaj pravite?

Pravim nak-a! S temle se je brez veze ukvarjati! Koliko je stara ta halja?

Kakih štirideset let. Zakaj?

Prej šestdeset. Zato. Nak-a!

Kaj hočete reči s tem?

To, kar ste slišali. Te starine se ne pritaknem. Sešijem vam novo mašno oblačilo, ni problema, kak teden bo trajalo, s tem starim šitom se pa ne bom obremenjeval.

Zakaj ne?

Ste videli žepe? Pa tale podloga? Tudi če bi jo podaljšal ... Ne morete kot opat taki pred oltar! A se zavedate, da je to, kot da bi šli s starim klobukom nad ... Ne, kako so nas že učili? ... Kot če bi šli s strgano haljo pred oltar! Zakrpano, ne strgano! Z zakrpano haljo pred oltar! Ste ubogi Lazar? Hotnica iz Ria? Ne, to je spet slabo domišljeno! V glavnem, ne bom vam popravljal tega sranja, oprostite, te stare cote, z vsem dolžnim spoštovanjem do vaše gospe mame ...

Kaj pa naj? Čez eno uro mašujem za katehete ... Policija se ne javlja ... Hočejo dokaze in poberejo vsa oblačila! Ste že slišali kaj takega!

Prestavite mašo ... Ne vem ... Odpovejte ... Ali pa se oblecite v civilno obleko, recite: jebat ga, imeli smo tatvino v opatiji, obleke so šle ... – kaj, a obleke je vzela policija? Kaj so pa potem tatjé odnesli?

Zlat mašni plašč pokojnega opata!

Zlat mašni plašč pravite? Krvava pokrvavka!!!

Govorilo se je, da je narejen iz zlatega runa! Ampak to ni pomembno, pomembno je, da kriminalisti ne vrnejo oblek, dokler ne bo kaj več jasnega ... Vi pa pravite, da bi trajalo vsaj teden dni, da bi ...

Si ne morete sposodit mašne obleke iz kake župnije?

Ni govora! Kodeks neizposojanja iz leta 1343, obnovljen v letih 1344, 1345, 1911 in 1989 nam preprečuje kakršno koli izposojo mašnih rekvizitov, vključno z oblekami, zakristijskimi zvonci in monštrancami!

Žal mi je, gospod opat!

Nič, če ne gre, ne gre!

Gospod, se je vmešal Jéves, kaj če bi kljub vsemu naročili kaki dve obleki za rezervo? Res je, da bo trajalo vsaj sedem dni, a bolje takrat kot čakanje na ...

Če vam vzamem mere in se dogovoriva za širino rokavov, globino žepov in tako počez, lahko sešijem dve, tri obleke v kakih desetih, štirinajstih dneh ... Imamo še nekaj drugih nujnih naročil, ampak vsaj ena bi gotovo šla v enem tednu!

Hja, anti veste, kako se taki reči streže, je zavzdihnil Prečastiti Mlajši in se postavil, da bi mu Zupanšček lahko izmeril vse potrebno.

 

*

 

 

Gospod Zupanšček je klical, sprašuje, kakšne barve mašne plašče hočete?

En naj bo vijoličen, za velikonočne zadeve, potem en rdečkast, za božič, pa še kaj naj si izmisli, morda enega zelenega. Notri naj bo vtkano Ut Primus ecti hoc halgae virum estragonum vladimirumque Rex calami putinam arboretorum bronhiorum ved meior Christum citrium paragraphiaro de unum bobni castrato! Pa klicaj naj bo na koncu!

Prav!

Jéves ... čaj bi mi prav prišel.

Katerega skuham?

Sadnega.

Katerega sadnega?

Divjo češnjo?

Nimamo.

Jagodo?

Ne bo šlo.

Kaj pa imamo?

Od sadnih? Gozdne sadeže.

Gozdnih sadežev ne bi. Imamo kakega zelenega?

Ne.

Šipek?

Ne.

Meta cum liquida?

Meta je, cum liquide je zmanjkalo.

Potem pa meto.

Sladkam dve žlički?

Eno in pol, ne pretiravaj, bližina sladkorja je bližina greha!

Ta je pa dobra!

Jéves ... Jéves ...

Prosim, gospod?

Utrujen sem, težko glavo imam! Še težja bo, ura še ni polnoč! Oznanite, da sem zbolel, drugače ne gre! Prestavite, prosim, vse sestanke in maševanja, naj za to poskrbijo posamezni župniki! Jemšček naj pa pride sem, da bo maševal v opatijski cerkvi!

Bom uredil, gospod!

Jéves ... Jéves ...

Ja, prosim?

Kriminalisti ... Se je kdo že javil?

Ne še. Pač pa ste ravno pred pol ure dobili tale paketek!

Peklenski stroj????

Ne bi rekel. Ne tiktaka.

Vi odprite, Jéves!

Prav lepa hvala, gospod! Knjiga je!

Knjiga? Kdo pri v...? Puškin? Zbrane pesmi???? Kakšna šala pa je to? Lej no, listek je priložen ... Odpri knjigo in v njej poišči pesem Utopljenec. VEM ZA PLAŠČ!

Hudirja, gospod, tole pa ni nedolžno, a ne bi poklicali policije?

Policijo? Dajte no – da bodo godrnjali, spraševali in odnesli še moje spodnje perilo?

No ja, gospod, tako daleč si nisem upal seči!

Pa poglejmo ... Utopljenec ... Te pesmi se ne spominjam, od Puškina poznam samo ono 'Dar brezplodni, dar slučajni', a to je nihilistična zadeva, sem se je ogibal ...

A ni to svetob...?

Dajte mir, Jéves, vidite, da se cel tresem, kako grozna zgodba, lejte, otroci so našli kadavra! Moliva, Jéves, tole so čisto grozne vsebine!

Prav, gospod. Sveti angel, var...

Dajte no mir, Jéves, a ne vidite, da berem?!

Prav, gospod, večerja bo čez pol ure, prinesem čaj, ne bom vas več motil!

Nekaj pošte je na stolu pri vratih spodaj, Jéves!

Sem že odnesel, je že oddano, so že štempljali!

Ste dali priporočeno? Nadškof nerad dobiva navadno pošto, tako sem slišal med pridigo, ko sem bil še majhen.

Priporočil sem, je pokimal Jéves. Kaj pa je bilo v tisti kuverti? Težka je bila kot značaj moje sestre, pa ta na koncu kljub vsemu ni igrala v Moje pesmi, moje sanje, seveda, vlogo je moral dobiti Plummer, da je le vse po Plummerjevo!!!

Gospodu sem poslal nekaj katalogov, pa osebno me je, ko mi je pisal in čestital ob nastopu službe, prosil, naj mu kupujem Frau im Spiegel, baje v nadškofiji nočejo ...

Ste gledali Moje pesmi, moje sanje, gospod?

Ne do konca, je jezno rekel Prečastiti Mlajši. Marija je bila kot Simon Gregorčič ... bi-ne bi, bi-ne bi, s tem, da je on ostal, ona je pa Boga menjala za telo, nagnusna zgodba!

Ni bilo čisto tako, gospod, je že hotel reči Jéves, a je pomislil, da je zaradi sestrine usode pravzaprav tudi sam jezen na ta film.

Kako pa sploh rešiš težavo, ki ji je ime Marija, je zamrmral in se pobral skozi vrata.

Prečastiti Mlajši je zgrabil telefonsko slušalko.

Mati, že spiš? Si kdaj brala Puškinovega Utopljenca? Kam da naj si ga vtaknem? Mati? Mati?????

TU TU TU TU ...

UH! je zastokal Prečastiti Mlajši. Kak psihopat neki je ta, ki mi pošilja takele knjige! Saj ne bom mogel spati, lej, ta mrtvak je trkal ... uh ... na okno ... na dver ... deset rožnih vencev bom moral zmoliti ... Študij me ni pripravil na branje poezije! Gospod, ti, ki si milostljiv, daj mi p... Kdo trka?

Prečastiti Mlajši se je z jeznim čelom odpravil do vrat.

Jéves, a nisi rekel, da bo več... KDO STE PA VI?

Jazon se je nekako poskakujoče nasmehnil.

Tak tako tak torej ti si naslednik našega Cipka? Srce se mi je povesilo k nogam, ko sem slišal, da je umrl, ampak hej, niso vsi rojeni v antiki! Ti si pa malce strahopezdljiv, kaj? Se nisi nič naučil od svojega predhodnika?

Poslušajte, je začel Prečastiti Mlajši, a ga je Jazon hitro prekinil.

Cipku zamerim, ker me ni pred smrtjo nič obvestil o tem, da kani oditi, a verjetno je še deci jasno, da plašč ni mogel ostati tukaj!

Kaj pa vi veste o plašču? je odjecljal Prečastiti Mlajši.

Lej ... predolga zgodba! Hotel sem videti, iz kakšnega testa si, pa sem ti poslal tole knjigo ... Samo bereš o utopljencu, pa že imaš polne hlače natrebljene, kaj? Sploh veš, kaj vse je počel tvoj predhodnik?

CN! je zastokal Prečastiti Mlajši in se sesedel na stol pri vratih. Kako ste sploh prišli not? Jéves jih bo še slišal ... Ste kak njegov kolega?

Pusti ubogega butlerja, naj cmari tisto večerjo, je zamahnil Jazon. Raje poslušaj – plašč je pri meni, namreč tisti iz zlatega runa! Vzel sem ga – Cipek si ga je prislužil, ti ga pa nisi vreden! Sicer tega, ko sem ga vzel, še nisem vedel, ampak ej ... on se je boril zanj, ti pa misliš, da ga boš imel kar zase, kaj? Ne gre to tako!

Kdo sploh ste vi? je zdaj odločneje zastavil Prečastiti Mlajši. Situacija v opatiji je resna, vi pa vdirate v naše prostore in se norčujete iz mene! Ste pobegnili iz one ustanove tamle čez? Bom klical tja, če ...

Nič ne boš klical, je rekel Jazon. Sedi in molči! Si že slišal za zgodbo o zlatem runu?

Enkrat v šoli ... je zamrmral Prečastiti Mlajši. Govorilo se je, da so pokojni opat zlati plašč naredili prav iz tega runa!

Prav se je govorilo, je rekel Jazon. Zdaj pa poslušaj: pokojni opat ali Cipek, kot smo ga klicali prijatelji, je bil velik človek! Sicer tudi skoraj meter dvaindevetdeset, ampak to zdaj ni bistveno. Tudi zame, ko bom šel, ne boš več slišal, si preveč bebav! Ampak pozabi na plašč, slišiš? Ne mešaj dreka, ne vtikaj prsta v štrom! Pozabi plašč! Plašča iz zlatega runa ne more imeti kar vsakdo!

Ampak ... ampak ... je stokal Prečastiti Mlajši.

Če boš še gnal svoje litanije o kraji v opatiji, ti bo trkalo kot temule revežu tule v tejle knjigi, prekleti kazalni zaimki, je siknil Jazon. Pozabi na plašč in na moj obisk! Kriminalisti bojo čez nekaj časa tako ali tako obupali, vrnili tiste zasežene cote, pa bo mir! Ti je vsaj približno jasno, kaj ti dopovedujem?

Niti ne, je stokal Prečastiti Mlajši.

No saj, je zavzdihnil Jazon, niti nisem pričakoval, da ti bo! Ampak saj navsezadnje ni pomembno, če boš kaj dolgo težil s plaščem, te bojo itak razglasili za motenega, tako da ... čemu se sploh sekiram?!

Obrisal si je pot s čela in zakorakal k vratom.

Nasvidenje torej, vaša svetost, se je nasmehnil Prečastitemu Mlajšemu. Veliko zabave s Puškinom!

In je šel.

 

*

 

Prečastiti Še Mlajši je nastopil svojo službo tik po novem letu.

Slišal je, da je njegov predhodnik umrl v spanju, pred kratkim, ko še niti prav začel ni. Srce je reklo tik, tak pa ne več, malce pozneje pa niti tik ne več in to je bilo to. Na njegovih prsih naj bi našli knjigo Puškinovih Zbranih pesmi.

Slišal je tudi, da naj bi predpredhodni opat imel mašno oblačilo, odtujeno na neznan način. Bojda je bilo iz čistega zlata. HA! si je rekel Prečastiti Še Mlajši, kdo neki verjame takim oslarijam, plašč iz zlata, od kod neki!

 

 

 

 

 

Pismo Nikolaja Vasiljeviča Gogolja uredništvu KUD-a Lema, dne 18. 12. 2011. Poslano priporočeno s poštnim žigom Züriča.

 

Spoštovani,

ko sem od svojega agenta v vpogled prejel krtačne odtise knjige Mateja Krajnca Plašč, sem najprej pomislil, da gre za zborno potegačino, parodijo, ki me bo razveselila in celo nasmehnila. Po nič kaj prijetnem branju (z izjemo kazala) sem knjigo ogorčeno odložil in s tem pismom nepreklicno prepovedujem uporabo naslova in tematike moje novele za Krajnčev pamflet. Njegove reference so resda dobre, užival sem tudi v večini njegovih romanov, vendar pa je nezaslišano, da avtor prav nikjer ne omenja mojega imena, pač pa se na veliko razpisuje o Puškinu. Torej, proti Saši nimam popolnoma nič, velik umetnik je bil, a hej, za izid tistega dvoboju nisem jaz kriv, lahko bi še živel! Seveda bi bila stvar nekolikanj drugačna, če bi se Matej Krajnc na koncu zahvalil moji literarni predlogi in poudaril, da Pkinova dela nastopajo v zgodbi zgolj ilustrativno. Potlej bi nepreklicno prepoved morda bil pripravljen tudi spregledati Sporočite torej čim prej gospodu Vasji Antonijeviču Johnsonu, mojemu agentu, morda kar na e-poštni naslov vasko@agentdnlling.com, kako in kaj kanite storiti. Založbi sicer želim vse dobro in še na mnogaja leta!

Vaš Niko Gogolj

 

 

Vse morebitne podrobnosti z resničnimi osebami, paraosebami, dogodki in paradogodki so zgolj naključne in plod avtorjeve domišljije. Ta je svojstvena. Vesela bi bila kakih monetarnih presenečenj, to bi jo se bolj podžgalo ... ali pa tudi ne. Vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami, paraosebami, dogodki in paradogodki so zgolj naključne.

 

 

_____________

Tikana knjiga z naslovom PLAŠČ, ki je izshla v zalozhbi KUD Lema, Ljubljana, 2012. 

 

 

v bohorichici >