Pogum Revija SRP 2012/1

Damir Globočnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LIKOVNA SATIRA

POGLAVJA O KARIKATURI V SLOVENSKIH SATIRIČNIH LISTIH

 

 

 

 

VSEBINA 

 

Uvodni zapis

I

Brencelj v koledarjevi obleki

II

Satirični list Juri s pušo (1869–1870)

III

Prve slikanice – Riba in kmeta

IV

Satirični list Sršeni (1871)

V

Satirični list Petelinček (1870)

VI

Karikaturist Franc Zorec (1854–1930)

VII

Prvi stereotipi v slovenski karikaturi

VIII

Humoristički list (1877, Zagreb)

IX

Šaljivi list Škrat (1883–1885)

X

Satirični list Jurij s pušo (1884–1886)

XI

Klíčeva karikatura Josefa viteza Schwegla v Flohu

XII

Satirični list Jež (1902–1909)

XIII

Satirični list Osa (1905–1906)

XIV

Profesor bogoslovja in župnik Bisagar

XV

Satirični list Škrat (1903–1906)

XVI

Karikature v časniku Jutro (1910–1912)

XVII

Satirični list Pika (1912–1913)

XVIII

Balkanska vojna v karikaturah in pesmih

XIX

Karikatura Ivana Cankarja iz leta 1913

XX

Satirični list Bodeča neža (1914)

XXI

Kurentov album (1918)

XXII

Svetovna vojska v slikah in pesmi

XXIII

Portretne karikature v Ilustriranem Slovencu (1924–1932)

XXIV

Humoristični list Satura (1925)

XXV

Karikature v Jutru v letih 1924 in 1925

XXVI

Davčna stiskalnica

XXVII

Satirični list Muhe (1926–1927)

XXVIII

Humoristični list Škrat (1927–1928)

XXIX

Humoristični list Skovir (1928–1929)

XXX

Humoristični list Kurent (1929)

XXXI

Karikature v reviji Ilustracija (1929–1931)

XXXII

Satirični ciklus Hinka Smrekarja Zrcalo sveta (1933)

XXXIII

Blazni Kronos 1940

XXXIV

Posebna izdaja (1937–1939)

XXXV

Mariborski Toti list (1938–1941)

XXXVI

Partizanski, ilegalni in taboriščni satirični listi

XXXVII

Pavliha (1945, 1946/1947, 1948 …)

XXXVIII

Nekaj značilnosti politične karikature po drugi svetovni vojni

Literatura

Objave 

 

 

Damir Globočnik

UVODNI ZAPIS

 

Osrednja tematika knjige so satirični listi, karikatura in likovna satira na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do prvih desetletij po drugi svetovni vojni. V knjigi so objavljena besedila, ki so nastala za rubriko o satiri v Reviji SRP, nekaj starejših člankov in enajst novih poglavij. Vsa poglavja temeljijo na dolgoletnih raziskavah in povezana v celoto omogočajo panoramski in mestoma tudi podrobnejši vpogled v razvojne poti karikature in drugih satirično-humorističnih likovnih zvrsti, ki jih najdemo v satiričnih listih, revijah in političnih časnikih ter njihovih prilogah. Besedila, ki se ukvarjajo z znanimi in manj znanimi satiričnimi listi, karikaturami in njihovimi avtorji ter s satiričnimi likovnimi ciklusi, so razvrščena v kronološko zaporedje. Nekateri satirični listi in karikature so že naleteli na sistematično analizo tudi v daljših prispevkih, ki so navedeni v seznamu literature, nekateri pa še čakajo na tovrstno podrobno interdisciplinarno interpretacijo, v katero sodi preučevanje okoliščin, ki so botrovale njihovemu nastanku, ter uredniške politike, odmevnosti posameznih karikatur, njihovih vzorov in paralel s tujo karikaturo.

Bolj ali manj uspešni težnji po redno izhajajočem domačem satiričnem listu lahko sledimo od Alešovčevega Brenclja, Martelančevega Jurija s pušo in Levstikovega Pavlihe dalje. Satirični list, pisan v slovenščini, je bil tedaj razumljen tudi kot potrdilo, da se Slovenci uvrščajo med kulturne in omikane narode. Ta prizadevanja so dosegala različen kvalitetni razpon, toda od začetka 20. stoletja dalje lahko govorimo o vrhunskem nivoju domače karikature (karikaturisti M. Zarnik, G. Birolla, M. Gaspari, H. Smrekar, F. Podrekar, M. Bambič, J. Omahen, N. Pirnat, B. Zinauer). Mnogi satirični listi in karikaturisti so se v slovenski kulturni spomin zapisali z velikimi črkami. Zaradi domneve o karikaturi, satirični ilustraciji in drugih oblikah likovne satire kot izdelkih t. i. množične kulture in z njo povezanih trivialnosti, banalnosti vsebine, formalne skromnosti (tehnika risbe) in neohranjenosti izvirnikov umetnostna zgodovina temu področju likovne umetnosti ni posvečala pretirane pozornosti. V resnici pa gre za bogato zakladnico motivov in za neposredne odraze zgodovinske, družbene in politične dinamike. Različni humoristični in satirični prispevki tudi na literarnem polju ne zasedajo uglednega mesta. Mnoga poglavja domače likovne satire in satirične periodike so bila po krivici spregledana, a vsaj nekatera so tokrat prvič deležna strokovne obravnave in poskusa umestitve v širši kulturnozgodovinski kontekst.

Karikature in satirični listi so pomembno pričevanje o zgodovini domačega časnikarstva, javnega mnenja in vizualne kulture. Lahko jih uporabimo kot koristen zgodovinski vir, zlasti za preučevanje politične in kulturne zgodovine ter družbenih in narodnih skupnosti. V njih se zrcalijo duh časa, kulturno in politično okolje, mnenja določene družbene skupine in stališča političnih strank. Karikature imajo marsikdaj vlogo likovne ilustracije in stilizacije dogodkov, stanj in razmer; s pomočjo likovne konkretizacije nas opozorijo na njihovo bistvo. Pri vrednotenju pričevanjskega učinka karikatur je potrebno upoštevati zgodovinski kontekst, pa tudi obrazce, ki so jih uporabljali karikaturisti, na primer stereotipne motivne vzorce. Podobno velja za črno-beli pogled na določen dogodek ali osebnost, kritično vnemo, izostreno, ognjevito, polemično, agitacijsko retoriko, ki jih srečamo v različnih satiričnih prispevkih. Njihovi pisci in uredniki satiričnih listov so pogosto stali na jasno razvidnih političnih, nazorskih in ideoloških barikadah. Karikature in satirični zapisi so bili sestavni del propagandnega in političnega boja, o čemer govori dobršen del pričujoče knjige. Meja med likovno-literarnim in političnim je marsikdaj zelo tanka. Pristranski pogled na določen dogodek ali osebnost pa ni suhoparen, zato stari satirični listi in karikature tudi danes lahko predstavljajo vabljivo gradivo za preučevanje. Marsikdaj se v tovrstnih odzivih na protislovja preteklosti skriva poduk, ki bi se mu splačalo prisluhniti tudi pri našem današnjem ravnanju.

Kot vselej pri takih projektih knjige ne bi bilo brez pomoči vseh, ki so me spodbujali pri pisanju prispevkov o satirični periodiki in likovni satiri. Posebna zahvala velja Silvi Sever za imenitno, vsebini prilagojeno oblikovanje knjige, uredniku Revije SRP Rajku Šuštaršiču, ki se je odločil knjigo vključiti v zbirko Pogum, in Ivu Antiču za skrbno lektoriranje.

 

Radovljica, 28. junij 2012

 

 

I

BRENCELJ V KOLEDARJEVI OBLEKI

Prvi slovenski satirični list Brencelj oziroma Brencelj v lažnjivi obleki, ki je začel izhajati na začetku leta 1869 v Ljubljani, se je med bralci dobro prijel, zato se je urednik, časnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Alešovec (1842–1901) konec leta 1870 odločil izdati satirični zbornik pesmi, zbadljivk, smešnic in zgodb z naslovom Brencelj v koledarjevi obleki.

»Te dni izfrči ‘Brencelj v koledarjevi obleki’. Brez da bi se hvalil, je ta obleka sicer draga, a jako krasna, ker okinčena z blizo 20 podobami je zapisal Jakob Alešovec. »Več zdaj ‘Brencelj’ ne pové, bo že videl vsak, kedar ga v roke dobi. Vklub temu ne bo veljal več ko 25 krajcarjev (brez poštnine) za naročnike ‘Brenceljna’, a 30 krajcarjev za vsacega sploh, res malo, če se pomisli, da bo imel še čez 80 strani. Kdor ga je že plačal, ga bo dobil precej po pošti proti temu, da nam poštnino (6 kr.) pri priložnosti povrne. Pošiljal se bo tudi drugim naročnikom in kdor ga ne misli sprejeti, naj nam ga nazaj pošlje; plačali nam ga bodo že, če ne prej, pri ponovljenji naročnine za ‘Brenceljna’. Brencelj’ vé, da so njegovi naročniki vsi od las do pęt poštenjaki, kterim sme še več upati ko 30 krajcarjev.

Pa vendarle jih je še nekaj med tistimi, kteri ‘Brenceljnovega’ davka za prvo polovico tekočega leta še do zdaj niso plačali. ‘Brencelj’ jih tedaj prijazno opomni, da naj se podvizajo s plačilom, če ne, jim bo poslal ‘Rešpehtarjovo kuharco’, ktera je ravno zdaj čisto brez ‘dinsta’, na ‘eksekucjon’. ‘Brencelj’, pobiralec davkov.« (»Bralcem!«, Brencelj, 1870, št. 14)

Brencelj v koledarjevi obleki, ki ga je »spisal Jakob Aléšovc«, »natisnil J. Blaznik« (ljubljanska tiskarna v lasti Jožefa Blaznika), in »založil pisatelj«, obsega 80 strani (5 tiskarskih pol). Njegova cena je bila 30 krajcarjev (za naročnike Brenclja 25 krajcarjev). »Razpošiljanje Brenceljna v koledarjevi obleki, kteri obsega pet pôl (80 straní) se bo začelo v kratkem, in mislim, da ga bo vsak še prej ko pride drugi ‘Brencelj’, v rokah imel. Le to opomnimo, da se pomazane, raztrgane in razrezane bukvice ne bodo nazaj jemale. Svesti smo si, da, kdor ga v roke dobí, ga ne bo dal z lepo iz nje. – Konec tekočega leta pride drugi (za 1871. leto) na svitlo.« (»Bralcem!«, Brencelj, 1870, št. 15)

Na naslovnici je bila objavljena karikirana upodobitev urednika in pisca Alešovca, ki je za uvodno geslo izbral misel: »Kar bogatin še za groš ne dobí, / Se men’ po očetu v možganih rodi.« Urednik je sicer zapisal, da je »obleka« Brenclja v koledarjevi obleki – »navadnih bukvic v tako pohlevni in priprosti obliki« – »navadna in malo vredna, a kar je pod njo, bo morda marsikomu všeč«. Predgovoru in pregledu dogodkov v letih 1869 in 1870 sledijo prispevki: »Zvezde«, »Vreme«, »Kmečki pregovori (Bauernregeln)«, pesmi »Dežman in letni časi«, »Kratek načrt konštitucijonalno-liberaluške ustave«, »Blatnovaško ministerstvo«, »Pavliha na Dunaji«, pesem »Lipica«, »Kaj se je gospodu ferboltarji na Dunaj zgodilo«, »Jurčekove sanje«, »Rešpehtarjova kuharca«, »Domači pripomočki«, »Kratek slovar, sestavljen iz besed, ktere se večkrat bero in čujejo«, »‘Brenceljnovi’ zverinjak«, »Zastavice«, »Smešnice«, »Prerokovanje za prihodnje leto« in »‘Brenceljnova’ pesem«. Večina prispevkov ima satiričen značaj, izstopa naperjenost proti nemškutarjem. Alešovec je objavil tudi izbor 22 ilustracij in karikatur iz Brenclja. S štirimi ilustracijami je bil opremljen najdaljši »potopisni« prispevek Pavliha na Dunaji, dve ilustraciji sta popestrili pesem o lipici, Jurečekove sanje pa ena ilustracija in kar štiri karikature.

»‘Brencelj v koledarjevi obleki’ ima namen, prostemu ljudstvu in slovenski inteligenciji ali omiki – če jo je že kaj – razjasniti in razkriti slovenske in nacijonalne sleparije, kar se najbolj lehko zgodi, če ob enem dokaže in razvije dobrote in pristojnosti liberaluške ali konštitucijonalne ustave. Tedaj ima kratek obris te postave, zapisnik udov blatnovaškega ministerstva, premembe političnega obnebja, solčne in mesečne mrake ter druzih stvari mnogo, kterih vednost je vsakemu potrebna. Pridanih je še nekoliko zabavljivih in resničnih laži in lažnjivih resnic deloma v jasnih dogodbah, deloma v uganjkah in sklepih.

To je kratek zapopadek vseh resnic, ktere je na nemčurskem in slovenskem polju našel ‘Brencelj’. Kdor več pové, kar vé, je lažnjivec. Če bo s tem povzdignjen in zasejan nemški duh v slovenske dežele in iztrebljen slovenski, se bo ‘Brencelj’ prav ponosno za nos prijel in rekel: Kar se Dežmanu in njegovim privržencem ni posrečilo, to je storil ‘Brencelj v koledarjevi obleki’.

Le po njem, Slovenci in nemčurji, liberaluhi in renegati, dokler ga je še kaj; v kratkem ga ne bo več in zopet v kratkem bo prišel za leto 1871, se reče, ako mu ne brani slavna policija ali oče Pajk, in ako ga ne pokličejo na Žabjek, kjer je ričet in škripanje z lačnimi zobmi.

Živela Dežmanija!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 2)

Na karikaturi »Planeta, ktera se posebno po noči sučeta krog Dežmana« sta narisana dva orožnika, ki v Blatni vasi čuvata grablje, na katere je obešen cilinder, ki je podobno kot frak veljal za znamenje nemškutarstva in nemško-liberalnega svobodomiselstva. »Dežman, jako nestanoviten planet, se vidi celo po dnevu v deželnem odboru, v redakciji ‘Tagblatta’ in tu pa tam na ulicah; po noči se vrtita krog njega dva policaja, vendar se prikaže v nemčurskih zborih, kazini itd. Lansko leto je bil treščil skup z drugim neznanim, po policijskih zvezdogledcih še ne najdenim planetom na št. peterskem predmestji; zadonelo je kakor pok od klofute. – Ta zvezda se je 48.leta videla na slovenskem obnebji.« (»Zvezde«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 5)

Karikatura je namigovala na »nočno stražo«, ki jo je mesto Ljubljana od 23. maja 1869 dalje postavilo pred hišo slovenskega odpadnika Dragotina Dežmana oziroma Karla Deschmanna (1821–1889) v Blatni vasi (poznejši Kolodvorski ulici), v tedanjem ljubljanskem predmestju, ki so mu rekli tudi Kravja dolina. Fran Levstik (1831­–1887) piše, da je Ljubljana imela 70 do 80 goldinarjev stroškov z »nočno stražo«, ki je renegatovo domovanje ščitila pred slovenskimi izzivanji in napadi (»Iz Ljubljane, 10. julija«, Slovenski narod, 1869, št. 81).

Grablje so na karikaturah veljale za Dežmanov satirični atribut oziroma razpoznavni znak nemškutarstva (»znamenje nemčurske inteligencije na Kranjskem«). »Za nemčurske drzne žnablje / Jaz imam ‘proklete grablje’, / Ktere vsak’mu v roke dam, / Če v podobi ga podam,« je zapisal Jakob Alešovec (»Moj program«, Brencelj, 1871, št. 1).

Dežman je sprva veljal za enega najbolj zavednih Slovencev. Leta 1848 je bil med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajske Slovenije. S slovenskimi pesmimi in članki je sodeloval v Novicah (od 1844 do 1847, bil je eden prvih naročnikov in jih je nekaj časa zaradi Bleiweisove odsotnosti tudi urejal), in v Sloveniji (1848–1849). V Bleiweisovem Koledarčku slovenskem za leto 1855 je objavil humoristično pripovedno pesem »Proklete grablje«, s katero se je norčeval iz slovenskih kmečkih fantov, ki so po šolanju na nemških šolah »pozabili« na materni jezik. Snov zanjo je našel v Majarjevih koroških pripovedkah. Dežmanova prepesnitev anekdote o grabljah govori o domišljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anžetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni več hotel znati slovenščine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na polomljeno nemščino in zaklel v slovenskem jeziku: »Preklete grablje!«

Grablje so tudi v političnih polemikah veljale za znamenje slovenskega odpadništva in nemškutarstva. Matjaž Kmecl piše, da so Dežmanu v kranjskem deželnem zboru med njegovimi govori in nastopi zoper Slovence z galerije radi pokazali grablje ali pa mu zaklicali: »Preklete grablje!«, slovensko opredeljeni del zbora pa se je pri tem seveda demonstrativno režal (Matjaž Kmecl, »Zelo kratek pogled na humor v slovenski književnosti«, Satira Multi: satira, humor – multimedialno, Celje 1995, str. 61).

V rubriko ‘Brenceljnovi’ zverinjak (v satiričnem listu Brencelj se je ista rubrika imenovala Naravoslovje»Pod tem naslovom bo prinašal ‘Brencelj’ sem ter tja popise najhujših škodljivih živali«.) je Alešovec uvrstil lastno karikaturo in karikature dr. Kluna, Fr. Lesjaka in Pajka, ki so bile že prej objavljene v Brenclju (1869, št. 14, 17 in 20).

»‘Brencelj’ je frčaje po svetu spoznal mnogo žival, ktere je dobro in koristno vsakemu poznati, da se ali varuje škode, ali pa da jih že po perji pozna.

Tu jih je tedaj za letos razstavil le nekoliko, ktere že bolj ali manj poznate, ktere si pa morate dobro zapomniti.

Glejte jih!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 70)

Vse štiri karikature so nastale na podlagi priimkov karikirancev oziroma vzdevka urednika satiričnega lista. Portretne glave karikirancev so povezane s telesom živali oziroma žuželk. Karikature se uvrščajo v zvrst karikiranja, ki temelji na stereotipnih oziroma splošno uveljavljenih povezavah človeških značajskih potez in videza z ustreznimi pomeni posameznih živalskih vrst, ki so na primer poznane iz basni (Ezop, La Fontaine), legend, heraldike ...

Zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik dr. Vincenc (Vinko) Ferreri Klun (1823–1875) je na karikaturi »Kljunač na poti z Dunaja« narisan kot »tič z velikim kljunom, kteri najrajše žvižga ministerske melodije in prepeva nemčurske pesmi. Redi se od 4000 gold. letne plače in zoblje tudi nezaupnice svojih volilcev. Ta tica je jako krotka in se je že navadila ministerske soparce. Najrajše žvižga liberaluške, nemčurske, renegaške itd. Ker so ga zdaj nemčurji iz kletice izpustili, bi bilo dobro, da bi ga Slovenci vjeli, kajti škoda bi bilo, če bi ta tič nikomur več ne pel« (»Volilcem kronovine kranjske!«, Brencelj, 1870, št. 11).

Klun se je v publicističnem delovanju v petdesetih letih 19. stoletja opredeljeval za slovenska in slovanska kulturna prizadevanja in za razumevanje med Slovenci in Nemci. Leta 1867 je bil na podlagi federalističnega programa izvoljen za deželnozborskega poslanca. Kranjski deželni zbor ga je poslal v državni zbor. Še isto leto je razočaral slovenske volivce, saj se je glede vprašanja konkordata in decembrske ustave približal nemškim centralistom. Klun, zvest svojemu liberalnemu prepričanju, je leta 1868 glasoval za ločitev šolstva od cerkve. V kranjskem deželnem zboru je najprej zastopal mesto Ljubljano, nato do leta 1870 trgovsko in obrtno zbornico, po prestopu v ustavoverni tabor pa veleposestvo. Novembra 1867 je postal sekcijski in leta 1869 dvorni svetnik v trgovskem ministrstvu. Marca 1870 se ni pridružil izstopu poslancev iz dunajskega parlamenta. »Naš Cene na Dunaji se sramuje črke ‘j’ v svojem imenu ter se podpisuje ‘Klun’. Črka ‘j’ je prav slovenska, ‘l’ brez ‘j’ je kakor Cene brez domorodstva ali kljun brez jezika. Naš Cene si je tedaj izruval slovensko pero iz repa in je zdaj nemškutarski tič in slovensk renegat, kajti rane po izruvanem slovenskem peresu mu ne bo zacelilo niti Dežmanovo maslo, niti mazilo za 4000 gold.« (»Pomenljivi priimki«, Brencelj, 1870, št. 22)

Nepremostljive razlike med Klunom in slovenskim taborom so nastale, ko je Klun, zvest svojemu liberalnemu prepričanju, glasoval za decembrsko ustavo (1867) in naslednje leto za ločitev šolstva od cerkve.

Okrajni šolski nadzornik Fr. Lesjak je prikazan kot lisjak, ki prihaja iz brloga, imenovanega »Nemčurija«. Lesjak je namreč s slovenskimi učiteljskimi pripravniki govoril samo nemško (»Nov način podučevanja in izpraševanja«, Novice, 1869, št. 32). Alešovec je v rubriki »Pomenljivi priimki« zapisal, da se Lesjak podpisuje kot Lesiak. »Mož je črki ‘j’, ktera je vsled slovenskega pravopisja njegovemu imenu prav tako potrebna in pristojna, kakor na pr. njemu učiteljska plača, odžagal rep in jo spremenil v črko ‘i’. Tedaj se predstavlja imé, kakor lesjak brez repa. Le sužnji so imeli že od nekdaj znamenje tujega gospodarstva na sebi, lesjak pa ostane tudi brez repa lesjak, tedaj je obrezano ime pri njem le znamenje nemčurske sužnosti, v kateri se pa mož na videz prav dobro počuti.«

Pajk je bil najbrž »predstojnik okrajne gosposke lj. okolice« (ljubljanski okrajni predstojnik) oziroma »policijski pravdnik« Johann (Jožef) Pajk (Pajek, Pajik), ki ga poleg Dežmana srečamo tudi na naslovni vinjeti satiričnega lista Brencelj. »Paša ljubljanske okolice gospod« Pajk, »po rodu sicer, kakor vsi pajki, najbolj srdit sovražnik ‘Brenceljnovega’ roja«, je leta 1863 tožil Levstika in Miroslava Vilharja (1818–1871) zaradi žaljenja časti. Tožba, povezana z Levstikovim člankom »Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost?«, je ustavila njun politični časnik Naprej. Levstik je bil obsojen na tri mesece zapora, odgovorni urednik Vilhar pa na štiri tedne zapora in 60 goldinarjev izgube pri kavciji. Levstik in Vilhar sta bila kasneje v Gradcu in na Dunaju oproščena (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina / Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 429).

Karikaturist je Pajkovo portretno glavo dodal telesu pajka, na enak način je bila zasnovana tudi vrsta karikatur Jakoba Alešovca, na katere naletimo v vseh letnikih Brenclja. Vselej je urednikova glava povezana s telesom žuželke. Podobno – kot nekakšna »španska muha« – je bila v münchenskem satiričnem listu Leuchtkugeln (1847–1851) predstavljena plesalka in metresa Ludvika I. Bavarskega Lola Montez (1821–1861). Alešovca se je zaradi satiričnega lista, ki ga je izdajal do začetka leta 1886, prijel tudi vzdevek »Brencelj-Alešovec«. Karikature Brencelj-Alešovca, na primer tista na naslovnici Brenclja v koledarjevi obleki, na kateri Alešovec kaže osle, nikakor niso bile mišljene zlonamerno, saj so samo odražale uredniško politiko satiričnega lista, ki je tako kot ta nadležna žuželka brenčal, pikal in sesal kri nemškutarjem, ustavovercem, »liberaluhom« idr.

»Sem prokleta mušica,

‘Brencelj’ mi reko;

sem značaja hudega,

Želo ‘mam ostro.

Mi ostuden lib’raluh

In prevzeten nemčurski duh.

Jaz ga pičim, da gorje,

Če tudi mi groze.« (»‘Brenceljnova’ / Program«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 80)

 

V »koledarski« oddelek Brenclja v koledarjevi obleki so se uvrščali »Kmečki pregovori« oziroma po nemško: »Bauernregeln«. S pregovori, ki naj bi jih »spisal Korel Dežman«, se je Alešovec norčeval iz slovenskega odpadnika. Za vsak mesec so bili objavljeni štirje »pregovori«, na primer:

»Prosenec – Če zadnji dan prosenca voda v posodi ne zmerzne se sme upati, da ne bo več zmerzovalo – v tem mesecu.

Svečan – Sveti Matija led pobija, če ga ni, ga pa ne more.

Sušec – Če imaš na Šmarni dan petico v žepu, nisi brez denarja.

Mali traven – Ako pade v tem mesecu sneg že drugič, je gotovo da je že prej enkrat padel.

Veliki traven – Če slišiš kukovico v tem mesecu, štej, kolikokrat zakuka; če zakuka trikrat, naj ti pomeni, da boš živel do smrti.

Rožni cvet – Če v tem mesecu greš o polnoči memo pokopališča, ne ležiš doma v postelji.

Mali srpan – Če greš na sv. Jakopa dan v gojzd in najdeš spavajočega zajca v grmu, bo gotovo tekel, kedar te zagleda.

Veliki srpan – Če ubiješ jajce, ktero ti je kokoš znesla na sv. Jerneja dan, najdeš v njem rumenjak; če tega vržeš ob zid, je zid rumen.

Kimovec – Če v sredi tega meseca lovec na zajca sproži in zajec še hitreje teče, ko poprej, je to slabo znamenje, da ni zadet.

Kozopersk – Če na sv. Mihaela dan najprej zagledaš pajka, je to znamenje, da še sebe nisi prej videl.

Listopad – Če na vseh Svetnikov dan pade že sneg, ti je treba dobrega obuvala, da moreš iz hiše.

Gruden – Če o Božiču sosedu posodiš dva goldinarja in on trdi, da si mu posodil le enega, naj ti bo znamenje, da je goljuf.« (»Kmečki pregovori – Bauernregeln«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 7–8)

 

Ker so Slovenci satirični list Brencelj raje prebirali kot plačevali naročnino zanj, Alešovec ni nadaljeval z izdajanjem Brenclja v koledarjevi obleki, čeprav je bil podoben satiričen zbornik za leto 1871 že napovedan. Izšel naj bi konec leta 1870 (»Naznanilo«, Brencelj, 1870, št. 2), vendar so novi naročniki namesto novega zbornika prejeli tistega iz leta 1870 (»Vabilo na naročevanje«, Brencelj, 1871, št. 1). Brenclju v koledarjevi obleki je leta 1873 sledil Alešovčev satirični zbornik Ričet iz Žabjeka, ki je bil posvečen urednikovi dvomesečni zaporni kazni v ljubljanskem preiskovalnem zaporu na Žabjeku. Brencelj je ostro napadal nemškutarje, nemške politike in nemško opredeljene uradnike; eden izmed protinemških komentarjev je Alešovcu tudi prislužil zaporno kazen. Da bi tudi Nemci lahko prebirali Ričet iz Žabjeka, ga je Alešovec izdal tudi v nemščini (Ritter Riesters Hund).

 

 

 

 

 

II 

SATIRIČNI LIST JURI S PUŠO (1869–1870)

Juri s pušo, ki je v letih 1869 in 1870 izhajal v Trstu, se je v zgodovino slovenske satire zapisal kot po vrsti drugi satirični oziroma humoristični list. Na začetku januarja istega leta (1869) je namreč Jakob Alešovec v Ljubljani z Brencljem prvi uspel izrabiti nekoliko popustljivejši zakon o tisku iz leta 1868. Leta 1870 je kot tretji sledil Pavliha, ki ga je na Dunaju izdajal Fran Levstik.

Tržaški satirični list Juri s pušo je urejal Gašpar Henrik Martelanc (1829–1884), stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu, kjer se je list tudi tiskal. Martelanc je prvo številko svojega lista napovedal z udarno zvenečimi besedami: »JURI S PUŠO Dolgočasen list za Lahone, Nemškutarje i druge nerodne ljudi. Strela udri iz višine Izdajalca domovine!«; »JURI S PUŠO zabavlja zadnjo nedeljo vsacega meseca. Ako bi utegnila gospa Policija kako številko tega lista konfiscirati, napravimo drugega.« Sledil je uvodnik, ki je obljubljal, da bo Juri s pušo imel »prav železno dušo«, saj ne bo prizanašal nikomur, »ampak vsacemu, naj bo kdor koli, zasoli jedernato resnico v obraz«. Pri tem pa bo posebej prežal na nemškutarje in lahone (tj. tiste Slovence, ki so pristali na germanizacijo in italijanizacijo) prav tako, kot preži lovec na zajce ali mačka na miši. »Trebil bode z vsem trudom naša polja i hiše teh škodljivih živalij, na nemškutarje bode neusmiljeno streljal ter jih pobijal svinčenimi kroglicami, na lahone pa spusti povodenj, da potonejo kakor miši! Posebno bode čuval, da spolnjejo SLOVANOM vse pravice, ktere jim gredo po Božjih in človeških postavah; zato tudi pogosto pokuka skozi ključavnico v državne in občinske urede, i kar najde tam napačnega, vse pobere v svojo torbo i na sredi trga požge, da bo tako gorelo, kakor je zadnjič na tržaškej kolnici!« Tudi v ministre bo Juri s pušo metal »goreče iskre in ubite piskre«, če se ne bodo sporazumeli s Čehi, kajti ti ministri pretijo naši Sloveniji, zato se morajo hitro spokoriti in biti do Slovanov pravični. »Pa tudi v družbinsko življenje se bode vtikal in razvade, napake in neumnosti brez usmiljenja bičal; da bo pa vse to laže opravljal, vzel je v službo dve hudi sestri, kteri se pravi HUMORISTIKA in SATIRA; tema pridruži še razne podobe, mile in jezne, dobre in hudobne, ozbiljne i smešne, in s to silno vojsko bo vojvoda JURI S PUŠO čuda delal po svetu; hujše bo delal, nego nekdaj hudi Kljukec, z vsemi, ki so našemu narodu sovražni i nimajo dobre vesti!

Zato opozarjem uže danes: naj se najprej in prav hitro spokore vsi nemškutarji in lahoni, ker sodnji dan je blizu!!«

Juri s pušo je ostro nastopal proti Nemcem in Italijanom ter drugim nasprotnikom slovenskih narodnih interesov v Trstu. Urednik se je zato moral leta 1869 dvakrat zagovarjati pred sodiščem. S spretno obrambo mu je uspelo doseči, da je bil oproščen obtožb o kaljenju javnega miru in širjenju sovraštva proti nemški narodnosti ter povzročanju sovraštva med Slovenci in Italijani.

Nič nenavadnega ni bilo, da se je Juri s pušo pojavil v Trstu, ki je bil leta 1869 s svojimi 123.098 prebivalci številnih narodnosti edino večje mesto na slovenskem ozemlju. Ljubljana je namreč tedaj premogla le skromnih 22.593 prebivalcev. V velikem trgovskem, pomorskem in industrijskem središču, ki se je razvilo v največje mesto v južnem delu avstro-ogrske monarhije, je namreč vzporedno z gospodarskim razcvetom naraščala narodna zavest tržaških Slovencev. Tu je leta 1849 izšla prva številka Slavjanskega rodoljuba s programom Slavljanskega društva, ki mu je nekaj časa načeloval tedaj najbolj čaščeni slovenski pesnik Jovan Vesel Koseski. Prva čitalnica na slovenskem ozemlju, Slavljanska čitalnica, je bila ustanovljena leta 1861 v Trstu, njen tajnik v letih 1861–1862 je bil Fran Levstik; kasneje jih je zraslo še sedem, to pa prav tako priča o živahnem narodnem življenju, ki se je izrazito povezovalo z Ljubljano. V Trstu je sočasno z Jurijem s pušo izhajalo več satiričnih listov v italijanskem jeziku.

Urednik Gašpar H. Martelanc je karikature, ki so občutno popestrile Jurija s pušo (satirični listi sodijo med prve ilustrirane slovenske časnike nasploh), dobival po dveh poteh. Kot je bilo v 19. stoletju pri nas pogosto pri časopisni in knjižni ilustraciji, si je priskrbel nekaj že narejenih klišejev s karikaturami, ubranimi npr. na avstrijsko notranjo politiko, ki so najbrž izvirali iz zaloge klišejev v tiskarni Avstrijskega Lloyda.

»Smešno je, kako se arabsko gimnastično društvo s tem šopiri, kaj vse umeje, saj so to že pred umeli tudi naši manj močni gosp. ministri.« Tako se glasi komentar pod eno najbolj uspelih tujih karikatur. Objavljena je v 4. številki in prikazuje člane dunajske Taaffejeve vlade, ki si je na vso moč prizadevala preoblikovati monarhijo v nemškem liberalnem in centralističnem duhu. Proti njej je nastopala ostra parlamentarna opozicija federalistov, v katero so se uvrščali tudi Poljaki, Čehi, Tirolci in Slovenci, zato Taaffejevim ministrom res ni preostalo drugega, kakor da – kot nekakšno »arabsko gimnastično društvo« – lovijo krhko politično ravnotežje. Taaffejeva vlada se je obdržala do 15. 1. 1870, ko je cesar poveril sestavo vlade Poljaku Potockemu, ki je bil edini Slovan v Taaffejevi vladi.

Karikature, ki so zadevale slovenske razmere, so nastale posebej za Jurija s pušo. Njihov avtor se je podpisoval s psevdonimom »Kranjski«, s katerim je izpričeval svojo slovensko narodno zavest. Če so »uvožene« karikature posegale po dogodkih, ki so se odvijali na ravni celotne monarhije, so bile karikature, ki so delo risarja »Kranjskega«, namenjene komentiranju domačih razmer. Po likovni plati so bile slabše od tujih, vendar niso zaostajale glede vsebinske inventivnosti.

Risar »Kranjski« je bil naklonjen izražanju s simboličnimi, preprostimi in povednimi rešitvami, pri tem pa si je velikokrat pomagal tudi z verbalnimi opisi. Na karikaturi »Bleiweis in Giskra« v 2. številki je staroslovenski prvak dr. Janez Bleiweis upodobljen kot krmar ladje »Slovenija«, ki se ji zoperstavlja dunajski minister Karl Giskra. »Gospod minister! umeknite se. Nad vami se Slovenija ne bo zrušila,« svari Bleiweis ministra v Beustovi in Taaffejevi vladi, ki je imenoval politični ideal Slovencev – Zedinjeno Slovenijo – »prazna svinjarija« (po: Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, Ljubljana 1940, str. 94). Bleiweis in Giskra sta se srečala februarja 1869 med obiskom Giskre v Ljubljani in se spustila v daljši politični pogovor. Identiteto obeh oseb na karikaturi nam potrjujejo napisi. Bleiweis, ki je proti koncu življenja dobil naziv »oče slovenskega naroda«, in ladja »Slovenija« predstavljata slovenski narod, nemški liberalec Giskra pa nemško centralistično večino, ki je kot ovira stala na poti do priznanja enakopravnosti Slovencev v monarhiji. Urednik Martelanc je sicer simpatiziral z mladoslovensko politiko, zato je objavil tudi dve ostri karikaturi, naperjeni proti politiki slovenskih poslancev v državnem zboru na Dunaju.

Eden od odgovorov domače javnosti na nenačelnost dunajskih poslancev so bili tudi po češkem zgledu organizirani mladoslovenski tabori, ki so v tem času dobesedno »rasli kot gobe po dežju«, kot sporoča karikatura »Dežman gobe študira« v 8. številki. Na strupenih gobah so namreč napisi taborov (Ljutomer (9. 8. 1868), Žalec (6. 9. 1868), Vižmarje (17. 5. 1869), Biljana (25. 4. 1869), Kalec (9. 5. 1869) in Šempas (18. 10. 1868). Zraven njih stoji najbolj osovražen med domačimi odpadniki ali renegati – Dragotin Dežman oziroma Karel Deschmann, ki ga srečamo na številnih karikaturah v Brenclju. Tabori so bili najbolj množična manifestacija zavesti o povezanosti slovenskega naroda in takratnih narodnih, političnih in gospodarskih zahtev Slovencev. Nemci, ki se jim je pridružil Dežman, tako množičnih zborovanj niso bili sposobni organizirati in so jih zaničljivo imenovali »Taborschwindel«.

Pivškega tabora, ki se je odvijal pri danes skorajda povsem porušeni graščini dramatika, pesnika in skladatelja Miroslava Vilharja (1818–1871) na Kalcu, se je udeležilo več kot 8.000 ljudi. Na njem so razpravljali o Zedinjeni Sloveniji, enakopravnosti slovenščine v šoli in uradih, o deželni zavarovalnici, pogozdovanju Krasa in drugih vprašanjih. Tabor se je zaključil s pogostitvijo v Vilharjevi graščini, zvečer so se udeleženci razšli med prepevanjem slovenskih pesmi. Tabor na Kalcu je skupaj s somišljeniki organiziral Miroslav Vilhar. Za osrednje geslo tabora so izbrali Vilharjev verz »Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!«

Martelanc je na dan, ko se je odvijal tabor, izdal posebno številko Jurija s pušo na taboru, ki jo je policija zaplenila. Med sodnim postopkom, ki je sledil, se je za enega izmed avtorjev spornih prispevkov v Juriju s pušo na taboru omenjalo tudi Vilharjevo ime.

 

 

 

 

III

PRVE SLIKANICE – RIBA IN KMETA

Prvi slovenski satirični list Brencelj je poleg daljših ali krajših satiričnih tekstov, pesmic in karikatur bralcem predstavil tudi posebno likovno-literarno zvrst – slikanice oziroma bogato ilustrirane pesmi. Na slikanice pogosto naletimo v satiričnih listih 19. stoletja. Tudi glede tega Brencelj ni hotel zaostajati za drugimi avstrijskimi satiričnimi listi. Besedila za slikanice je najbrž pisal urednik Jakob Alešovec, ilustracije zanje pa so po Alešovčevih napotkih nekaj časa prispevali danes neznani ilustratorji, ki so verjetno delovali na Dunaju. Večina slikanic v Brenclju je bila politično ubranih.

V 3. in 4. številki iz leta 1871 je bila objavljena slikanica v 14 prizorih »Proklete grablje (Stara pesem, po D. Dežmanu ponarejena)«. Leta 1872 jih je več: »Riba in kmeta« (št. 3–4), »Vse za narod ali poslanec Črne na Dunaju« (št. 6), »Nevarnost potovanja po kmetih ali kaj se je Petru Schwabu na kmetih pripetilo« (št. 12), »Celjski romarji (Strašno ganljiva povest)« (št. 15). V Alešovčevi knjigi Ričet iz Žabjeka (1873) objavljena »Žalostno-smešna, podučna, resnična storja (Z lepimi pildki ocirana)« z naslovom »Risterjev pes« v satiričnih verzih opisuje dogodke, ki so privedli do avtorjeve obsodbe in zapora v Žabjeku. Prav tako leta 1873 v Brenclju srečamo slikanici s prikazom domačih dogodkov: »Zarnik, Vošnjak pa še nekdó. Jako zabavljiva povest, v kteri po vrsti gre in vsak svoje dobi, ki se pa vendar-le srečno konča.« (št. 13, 14) in »Kako so se Slovenci guncali (Spominj na zadnje volitve)« (št. 22, 23 in 24). V zadnji številki iz leta 1874 naletimo na slikanico »Vestenekovega Franceljna življenje, dejanje in bodočnost« (Julij Fränzel pl. Vesteneck, nemški liberalec, graščak v Mirni na Dolenjskem, zet deželnega predsednika Conrada, litijski okrajni glavar), ki jo je prispeval domači avtor »Pražanski«. Njegov češko zveneči psevdonim opozarja na slovensko težnjo po solidarnosti in zgledovanju po Čehih, v katerih so Slovenci videli naravne zaveznike v boju za svoje narodne pravice. »Pražanski« ni bil izvrsten risar, kljub temu pa je njegova slikanica posebna vsaj v nečem. 12 sličic, iz katerih je sestavljena, namreč spremlja malo teksta, zato bi skorajda lahko rekli, da se je risarju posrečil prestop v formalno obliko, ki ima že mnogo stičnih točk s kasnejšimi stripi.

Satirične ilustracije v Brencljevih slikanicah dopolnjujejo krajša besedila ali komentarji, najpogosteje v verzih. Tudi v primeru »podučne povesti v podobah« Riba in kmeta se je Alešovec odločil z devetimi drobnimi ilustracijami popestriti daljšo pesem. Ilustrirana pesem Riba in kmeta, ki je bila leta 1873 objavljena tudi v zborniku Ričet iz Žabjeka, govori o pravdarski strasti slovenskega kmečkega prebivalstva. Janez in Peter sta se sprla zaradi potoka, ki je delil njuni posestvi. »Nekdaj sta se napotila, / Da bi za petek ribe lovila, / Janez lepga klina vjame, / Peter mu ga z roke vzame. / Ko se vsak za ribo ruje, / Boj postaja vedno huje, / Riba v potok nazaj skoči, / Janez Petra za uh poči.« Peter v jezi poišče pomoč pri advokatu, ki pri sodniji sproži tožbo proti Janezu. Tudi Janez najame advokata. »Advokata se v prepiru / Vlačita po dolgem tiru, / Vidita, da ni kot pleve, / Vedno prenašata le dneve. / Zadnjič vendar se odloči / Veselja koj Janez poskoči / Da klofuto mora imeti / Peter, ker ne da se mu vzeti. / Ribo pa naj tist si skuha, / Kdor jo vjame. Primaruha!« Doktorja prava, upodobljena kot »mestna škrica«, izstavita mastna računa Janezu in Petru. Kmeta nista zmogla plačati, zato sta njuni kmetiji prišli na »boben«. »Kakor Brencelj je narisal, / Ki je stvar na tanko spisal. / Hiša bila je prodana, / Peter, Janez s hiš izgnana.« Kmeta si sežeta v roke: »Poravnala b se bla sama, / Kaj je treba tega nama? / Zdaj rib več ne bova lovila, / Še ne vode svoje pila. / Če hočeva zdaj kaj imeti, / Beračit morava po sveti.« Roki si podata tudi prebrisana zadovoljna advokata: »Pravda kmetoma bla sitna, / A za naju rodovitna.« Pesmica se konča s podukom: »Le nikdar se ne prepiraj, / Advokatov si ne zbiraj. / Kedar pravde dolge konec, / Nimaš, kakor počen lonec. / Ti prelivaš britke solze, / Advokat pa kravo molze.«

Nauk Brencljeve ilustrirane pesmice najbrž izvira iz znanega motiva na panjskih končnicah oziroma iz ilustracije v Bleiweisovih Novicah leta 1852, ki je pomenila spodbudo zanj. Ilustracija prikazuje kmeta, ki se pulita za kravo, medtem ko jo molze advokat.

Slikanice, ki so bile ena od pobud za nastanek stripa, so se v nemškem prostoru uveljavile zlasti po zaslugi slikarja, pesnika in književnika Wilhelma Buscha (1832–1908), čeprav so jih pred njim risali tudi drugi; med temi Adolf Schrödter (1805–1875), npr. njegova politična satira »Taten und Meinungen des Herrn Pipmeyer« iz 1848/1849, ter švicarski slikar in književnik Rodolph Töpffer (1799–1849). Wilhelm Busch, ki je slikanice objavljal v münchenskem humorističnem časopisu Fliegende Blätter, je svojim sličicam dodajal tudi lastna besedila v verzih. Leta 1860 je nastala Buscheva slikanica »Diogen in hudobna dečka iz Korinta«, leta 1865 pa »Max in Moritz«, njegovo najbolj znano tovrstno delo.

Brencljevi risarji niso dosegali Buscheve spretnosti kontinuiranega pripovedovanja s pomočjo sličic, čeprav so se mu formalno dokaj približali, mdr. z ilustracijami za »Ribo in kmeta«, ki pa je zaradi prevlade besedila v verzih nad risbami ne moremo šteti za pravo slikanico. Uredniku Brenclja in njegovim risarjem velja priznati, da so po »novi« obliki satire, pri kateri marsikdaj že povsem prevladuje slikovna komponenta, tekst pa se pojavlja le v skrčeni obliki, uspeli poseči sorazmerno zgodaj.

 

 

 

Riba in kmeta, Brencelj, 1872, sht. 3-4

 

 

IV

SATIRIČNI LIST SRŠENI (1871)

 

Štajerski liberalno usmerjeni mladoslovenci, ki so sredi leta 1870 povzročili propad Levstikovega satiričnega lista Pavliha, so naslednje leto začeli izdajati »humoristično-satiričen« list Sršeni. »‘Sršeni’ – je imé novemu slovenskemu listu, ki bode nastopil mesto ranjcega ‘Pavlihe’ in ‘Jurja s pušo’ pod vredništvom gosp. Ivana Železnikarja v Ljubljani« (Novice, 1871, št. 42). Satirični list Juri s pušo je izpričeval mladoslovenske tendence. Izhajal je v Trstu v letih 1869 in 1870.

Morda je bil naslov satiričnega lista izbran z ozirom na Prešernove epigrame, ki jih je pod naslovom Sršeni 1832 objavil v Kranjski čbelici. Na ime Sršeni naletimo tudi pri rokopisnem listu leta 1867 ustanovl­jenega društva slovenskih dijakov na Dunaju Sava, prav tako ga omenja urednik satiričnega lista Brencelj Jakob Alešovec (»Razglas«, Brencelj, 1871, št. 5).

Mladoslovenci so sredi leta 1871 v Mariboru ustanovili Narodno tiskarno, kar jim je olajšalo odločitev, da poleg Slovenskega naroda (izhajal je od 1868) poskusijo z izdajo leposlovnega in satiričnega lista. Slednji naj bi predstavljal nekakšen mladoslovenski odgovor na staroslovenskega Brenclja. Urednika Sršenov je postal notarski pripravnik Ivan Železnikar (1839–1892), ki je zaradi skromnih razmer in drugih razlogov obesil študij prava na klin in kot dopisnik sodeloval z Novicami, Slovencem, Slovenskim gospodarjem in Slovenskim narodom. Antonu Tomšiču (1842–1871) je pomagal pri urejanju Slovenskega naroda. Po Tomšičevi smrti je Slovenski narod od maja do sredine julija 1871 tudi urejal, vendar mu uredništva zaradi mladosti, politične in narodne bojevitosti ter protiklerikalne ostrine liberalci niso hoteli zaupati. Železnikar po Tomšiču in Jurčiču velja za tretjega slovenskega poklicnega časnikarja. Urednik Slovenskega naroda je postal leta 1881.

 

Kakšni bodo nameni Sršenov, je odgovorni urednik in založnik pojasnil v »Vabilu za naročbo«: »Koncem tekočega meseca začnem izdavati humoristično-satiričen, ilustrovan list z imenom ‘Sršeni’, ki bode izhajal dvakrat na mesec. Politična smer tega lista bode, kolikor le mogoče radikalna, svobodna na vse strani. Prizanašalo se ne bode niti osobam niti strankam, ampak vsakdo se bode predstavljal javnemu mnenju v obliki, ktere je vreden.

V ta namen bode prinašal list tudi primerne podobe, ktere bodo izdelovale priznane spretne roke.

Prosim tedaj vse osobne prijatelje in znance, in vse rodoljube sploh, da me blagovolijo duševno in materijalno podpirati, da bode list zadovolil bralce in v zrcalu kazal napake in smešnosti iz vseh pokrajin« (Slovenski narod, 1871, št. 107).

Tisk humoristično-satiričnega lista v obsegu štirih strani je prevzela mladoslovenska Narodna tiskarna v Mariboru, sedež njegovega uredništva pa je bil v Ljubljani. Izhajal naj bi dvakrat na mesec. »Velja celoletno 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr., za četrt leta 80 kr. Posamezni listi se prodajajo po 12 kr. – Dopisi naj se frankujejo. – Rokopisi se ne vračajo. – Vredništvo in opravništvo je v Ljubljani na glavnem trgu št. 12 v I. nadstropji.«

 

»Oj sršeni izletite,

Po slovenskih tleh hitite,

Kar nam kvarno, to pikate!

Vragu nikdar mir ne dajte!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je nemčurjev kaj!

 

Le slabosti vse odkrite

Vtipom, sátiroj solite,

In za vedno hujše boje

Združite še nove roje!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je nemčurjev kaj!

 

Se Vam bodejo grozili,

Vas črtili, Vas lovili,

Pa brez straha jim v roko

Žélo tisnite globoko!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je še vragov kaj!

 

Tud' če na domačem polji

Ne vrši se vse po volji,

Opikajte ljudi mlačne

Lastne slave, časti lačne!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je mlačnih kaj!

 

Ko se niste še rodili

So Vas že na smrt sodili.

Živi, čvrsti le pikajte

In pardona ne davajte!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je sršenov kaj!«

 

Sršeni so zbadali predvsem narodne odpadnike, nemčurje oziroma nemškutarje, polotili so se tudi Novic, Luka Jerana (nabožni pesnik in pisatelj, papežev komornik, urednik katoliškega cerkvenega lista Zgodnja Danica) in Antona Lesarja (duhovnik, odbornik in tajnik Slovenske matice), hvalili pa so mladoslovenca dr. Valentina Zarnika (po: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895, Četrta knjiga, Ljubljana 1961, str. 434).

Do konkurenčnih in nazorskih nasprotovanj med staroslovenskim Brencljem in mladoslovenskimi Sršeni ni prišlo. Takole je na vprašanje enega izmed bralcev odgovarjal urednik Brenclja: »Vi prašate, ali se bo ‘Brencelj’ ravsal s ‘Sršeni’? Ne bo se, dokler ‘Sršeni’ ne bodo natečni. ‘Brencelj’ pika le govedi in tih je še dosti na Slovenskem. Če ‘Sršeni’ napadajo druge ljudi, to ‘Brenceljna’ ne briga, ker jim ni v žlahti in je vse druge krvi. Nevošljiv jim ni, naj živijo, dokler morejo. Če bodo pa sami sebe pičili, ‘Brencelj’ noče imeti zarad tega težke vesti« (»‘Brencelj’ piše«, Brencelj, 1871, št. 23).

 

Sršeni so spominjali tako na Pavliho (zasnova naslovnice s celostransko portretno karikaturo in njen komentar, vsebinska ureditev literarnih prispevkov) kot na Brenclja, o čemer govori naslov lista.

Pavliha je v slovensko satirično periodiko uvedel veli­kopotezno zasnovane naslovne portretne karikature. V Brenclju so bile portretne karikature pogosto vpletene v prikaze različnih situacij in dogodkov. V 1. številki Sršenov lahko naletimo na nekakšen spoj med obema zvrstema. Na karikaturi z naslovom »Jaz dr. Dolfi Schaffer se spodobno predstavljam občinstvu« je karikiranec narisan kot »vremenska žaba«. »Po znanem pregovoru: ‘Če manjša žaba bolj kriči’ tudi jaz, kot najmanjši mestni oče, veliko klepečem, kakor znane vremenske žabe v sklenici (glej podobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemec pravi: ‘ein nichtsagendes Gesicht!’) Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o žabah, da dež izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v ‘Tagblattu’ in celo v očeh ženskega spola dobi moja ničevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem ‘ein Teufelskerl’.«

Pravnik dr. Adolf Schaffer je bil ljubljanski hišni posestnik, odbornik in prvi zapisnikar 1868 ustanovljenega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega društva, deželnozborski in od 1873 do 1879 državnozborski poslanec. Zaradi nizke in drobne postave je bil »kakor nalašč prikladen za karikaturo in posmeh« (Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489).

Na naslovnici 2. številke je objavljena »spakedrana podoba« oziroma karikatura dr. Friedricha viteza Kalteneggerja. Kaltenegger v viteškem oklepu jezdi na otroški igrači – konjičku z napisom »Ustava«. »Po rodu je Nemec, po značaji pa konstitucijonalni govornik. Njegovi govori se odlikujejo s tem, da se vlečejo kakor čreva, glas pa ima tako tenak, da se komaj tri pedi daleč sliši – pa ravno to je sreča za poslušalce, kajti zanimivega itak ne pove ničesar, vsaka druga beseda pa je ‘Verfassung’, ktero besedo je lani v enem samem govoru 50krat rabil. /.../

Udeležil se je tudi znanega ‘Parteitaga’, večkrat že govoril v steklenem salonu v kazini, bil je med nemčurskimi deklaranti, zadnji čas ‘per nefas’ v deželnem zboru, iz kterega bo menda pri prihodnjem zasedanju srečno odstranjen.«

Pravnik, c. kr. finančni prokurator Friedrich Ritter von Kaltenegger, »ustavoverec par excellence«, je bil eden osrednjih nemških agitatorjev in organizatorjev na Kranjskem. Od leta 1863 je bil ljubljanski občinski svetnik, od 1867 poslanec v deželnem zboru.

 

Prva številka Sršenov je bila natisnjena konec novembra, druga v decembru, nakar so Sršeni prenehali izhajati. Razlog so bili najbrž naročniki, ki so zamujali s plačevanjem naročnine, in finančne težave, s katerimi se je vse od ustanovitve moral spopadati Slovenski narod.

Leta 1872 so mladoslovenci preselili Narodno tiskarno in Slovenski narod v Ljubljano. Sredi leta 1873 so pripravljali nov satiričen list Strela (Slovenski Narod, 1873, št. 105), ki najbrž nikoli in izšel.

 

 

 

 

V

SATIRIČNI LIST PETELINČEK (1870)

Gašpar H. Martelanec se je v anale slovenskega časnikarstva zapisal kot »marljivi izdajatelj« in urednik političnega lista Jadranska zarja (september 1869–julij 1870) in satiričnega lista Juri s pušo (februar 1869–konec leta 1870), ki sta izhajala v Trstu. Manj znano je, da je Martelanec aprila 1870 začel izdajati »ilustriran list za kratek čas« Petelinček. Morda je na izbiro naslova »zabavljivega lista«, ki je izhajal v istem času kot Levstikov Pavliha, vplivala tedaj popularna šaloigra v enem dejanju Servus Petelinček. Šaloigro je 1865 iz nemščine poslovenil zavedni primorski Slovenec, pesnik, eden prvih piscev in prevajalcev burk za čitalniške odre, ustanovitelj slovenskega političnega časnika Naprej, Miroslav Vilhar. Možna bi bila tudi povezava s tržaškim satiričnim listom Il Kikeriki iz leta 1869 ali z njegovim vzornikom, dunajskim satiričnim listom Kikeriki (1861–1933).

V »Vabilu na naročbo« je Gašpar H. Martelanec zapisal, da se »ilustriran list za kratek čas« Petelinček (za razliko od Jurija s pušo) ne namerava posvečati političnim zadevam.

»Da ustrežem mnogim tukajšnjim in zunanjim rodoljubom, ki si nočejo glave beliti z berilom političnih listov, in torej se ve da ne morejo vsega umeti, kar prinaša moj humoristični list Juri s pušo, namenil sem si meseca aprila t. l. počenši izdajati poleg Jurija s pušo in Jadr. Zarje, poseben zabavljiv list pod naslovom:

Petelinček, ki bode donašal za vse stanove razumljivo berilo večidel smešnega zadržaja s primernimi ilustracijami.

S tem mislim zadovoljiti mnogoštevilnim željam prostih Slovencev, kteri se hočejo za svoje krvavo zaslužene novce smijati, slovensko ljudstvo pa – ki se za čitanje sploh še premalo briga – spodbujati v zabavljivi obliki k živejšemu gibanju, ter po mogočnosti pospeševati njegov duševni razvoj.

Slovenci! Moja dva lista Juri s pušo in Jadr. Zarja sta živi priči, da najbolj na to gledam, da svoje častite naročnike zadovoljujem, nego na materijalni dobiček. Nadejam se tedaj, da se – enako kakor imenovana dva lista – tudi moj novi list Petelinček’ Slovencu kmalu prikupi, i da bode vsak rodoljub za razširjanje lista po mogočnosti skrbel.

Petelinček zapoje drugo nedeljo v vsakem mesecu, obsegal bo osem velikih strani in veljal: za tri mesece 30, za devet mesecev 90 kr. – Naročnina naj se meni pošilja.

V TRSTU, na praznik sv. Jožefa 1870

G. H. Martelnac,

vrednik v Trstu.

Kikeriki! Petelinčka’ vsi! – Kikeriki!«

(»Vabilo na naročbo«, Juri s pušo, 1869)

Izid prve številke Petelinčka je bil napovedan za datum 1. aprila. V resnici je bila bralcem na voljo 27. aprila. Naročnina za tri mesece je znašala 30 krajcarjev, za devet mesecev pa 90 krajcarjev.

O novem slovenskem »zabavljivem listu za svaki stališ« je pisal tudi hrvaški list Zatočnik (1869–1871): »U Trstu izašao je 1 br. najavljena več šaljiva lista Petelinček uredjivana gosp. Martelancem, koji je ujedno urednik Juri s pušo. Prvi ovaj broj je bogat raznovrstnimi ilustracijami šaljivimi predmeti, a pisan na čistom Slovenštinom, da ga i naš sviet posve razumije. Izlazi jedanput na mjesec, a ciena mu za cielu godinu 1 for. 20 novč., za 3 mjeseca 30 novč. Predplatu prima izključivo g. H. Martelanec, urednik u Trstu. /.../ Ovaku Slovenci imaju sada četri pet li šaljivih listovah sa malom cienom koje turaju med narod da ga zabavom drže budna u narodnoj sviesti, i u šali ga poučavaju o dnevnih pitanjih i težnjah narodnih.« (»Književnost«, Zatočnik, 1870, št. 103)

Leta 1870 so bili bralcem na voljo kar štirje slovenski satirični listi (Brencelj, Juri s pušo, Pavliha in Petelinček), ki so se zgledovali po dunajskih, tržaških, čeških in drugih satiričnih listih.

Petelinček naj bi izhajal vsako zadnjo nedeljo v mesecu ter »vesele in tužne prepeval slovenskemu ljudstvu, nalik temu, kakor mu je kljun izrastel« (Jadranska zarja, 1870, št. 8). »Kdor si misli Petelinček naročiti, naj brzo pošlje naročnino (za tri mesece 30 kr., za celo leto 1 f. 20) vredniku G. H. Martelancu v Trst, kjer se bo prihodnjič tiskalo le toliko listov, kolikor bo naročnikov« (»Petelinček«, Jadranska zarja, 1870, št. 9).

Martelanec je v naznanilu satiričnega lista prosil »vrle« Slovence, naj »novega našega tovariša z izvrstnim zrnjem obilo podpirajo, ter ga vsem svojim bratom in znancem obojega spola krepko priporočajo, da postane v kratkem ponos nam, slovenskemu narodu pa veselje in radost.« (Jadranska zarja, 1870, št. 8)

»Zatorej gospodarji se ganite

In vsi si Petelinčka naročite!

Budil vam posle on zaspane.

Pa tudi gospodinje spoštovane

Za gorko suho si ga zamenite

Potrdil vam hčerk bo zalezuhe skrite,

Da! nočne tiče bo podil neslane.

Oj, Petelinčka, fantje in dekleta!

Si naročite vsi mi vsega sveta!

Zadost bo smeha, dosti vam zabave.

Ker v Trstu se njih vojska je izlegla,

Njih polovica bi ves svet oblegla;

Današnja doba koklja je zmešnjave.«

(Petelinček, 1870, št. 1)

 

Martelančevi listi Jadranska zarja, Juri s pušo in Petelinček spadajo poleg Ilirskega Primorjana oziroma Slovenskega Primorca (1866–1867), Tržaškega ljudomila (1866), Slovenskega Primorca (1868) in Pod lipo (1869) med prve slovenske časnike v Trstu po obnovitvi ustavnega življenja.

Martelančev »političen, podučiven i kratkočasen list« Jadranska zarja je izhajal dvakrat mesečno, Juri s pušo je nekaj časa izhajal dvakrat mesečno in nekaj časa vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Oba lista sta bila mladoslovensko usmerjena. Opozarjala sta na protislovensko politiko italijanskih nacionalistov, zagovarjala sta program slovenskega političnega gibanja in tabore. Jadranska zarja, ki je objavljala tudi dopise z Goriškega, je bila v letu 1870 edini politični list Slovencev na Primorskem (po: Branko Marušič, »O nekaterih poskusih za skupni list primorskih Slovencev v sedemdesetih letih preteklega stoletja«, Primorski čas pretekli / Prispevki za zgodovino Primorske, Koper, 1985, str. 96).

Gašpar H. Martelenac je Petelinčka želel nameniti »onemu oddelku slovenskega ljudstva, ki nima volje beliti si glave s politiko«. »Po željah večine naših naročnikov, politike nismo vzeli v program, list bode tedaj samo podučiven in kratkočasen.« Martelenac je obljubljal, da bo Petelinček »v gladkem, lahko umevnem jeziku« bralcem ponujal mikavne spise; »kmet in sploh delavec, ki s potnim čelom prebije skoraj ves čas pri težavnem delu, najde v Petelinčku prijetnega berila; trudili se bomo, da se prikupi vsem Slovencem obojega spola. / Nij skoraj ene hiše na Slovenskem, v kteri ne bi znal eden domačinov čitati, – z nizko ceno se torej Petelinček lahko ugnezdi pri vseh rodovinah, ktere ga bodo s časom gotovo prav vesele.« Petelinček bo vselej imel pred očmi duševni napredek slovenskega ljudstva – »speče Slovence bode Petelinček s svojim petjem dramil.« Zatorej naj rodoljubi podpirajo list in skrbijo, da se bo razširil med slovenskim ljudstvom, ki ga bo Petelinček budil »na rano delo« (po: »Petelinček«, Jadranska zarja, 1870, št. 9, in Petelinček, 1870, št. 1).

Morda je urednikovi težnji, naj se Petelinček izogiba političnim temam in »donaša razumljivo berilo večidel smešnega zadržaja s primernimi ilustracijami« (»Petelinček«, Slovenski narod, 1870, št. 35), botrovalo dejstvo, da sta bila sredi leta 1869 zaplenjena Juri s pušo in posebna številka z naslovom Juri s pušo na taboru (izšla je dan pred taborom pri gradu Kalec – posestvu Miroslava Vilharja). Na razpravah pred porotnim sodiščem decembra 1869 je bil Gašpar H. Martelenac oproščen obtožb o širjenju sovraštva proti nemški narodnosti in povzročanju sovraštva med Slovenci in Italijani.

Vendar je Martelanec 22. maja 1870 javil oblastem, da bi imel Petelinček tudi politično vsebino. 24. maja je postal političen list tudi Juri s pušo (po: Janez Kramar, »Narodno gibanje in slovenski tisk«, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 19 in 20).

Martelanec je v Petelinčku pripravil literarni natečaj. 10 srebrnih goldinarjev je bilo namenjeno pisatelju, ki bi do konca maja 1870 poslal najboljšo izvirno humoristično oziroma kmečko novelo, ki bo objavljena v Petelinčku. »Zadržaj naj se posname iz kmečkega življenja. Brž po tisku se pošlje za najboljšo noveleto omenjeno darilo.« (po: »Darilo 20 goldinarjev v srebru«, Slovenski narod, 1870, št. 41)

Satirični list je izhajal na osmih straneh, na katerih je bilo objavljenih tudi nekaj ilustracij. Naslovno vinjeto in ilustracije so najbrž pripravili za tisk v tiskarni Avstrijskega Lloyda, v kateri je delal urednik Martelanec. Vinjeta na naslovnici poleg naslova, izpisanega z velikimi črkami in dekorativno inicalko, prikazuje personifikacijo satiričnega lista. »Petelinček« v oblačilih dvornega norca stoji za govorniškim odrom, na katerega je pritrjen bič, in nagovarja poslušalstvo.

Izšle so samo tri številke Petelinčka. List si najbrž ni uspel pridobiti dovolj naročnikov, čeprav se je nanj naročilo 55 dijakov mariborske gimnazije, a zgolj štirje dijaki iz vseh ostalih gimnazij na slovenskem ozemlju (po: »Listnica uredništva«, Petelinček, 1870, št. 1). Zaradi težav, v katere je zabredel Martelanec, je julija 1870 prenehala izhajati Jadranska zarja in konec leta tudi Juri s pušo.

Gašpar Henrik Martelanec je bil rojen 5. januarja 1829 na Opčinah pri Trstu. Umrl je 4. oktobra 1884 v Trstu. Zaposlen je bil kot stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu. Kot »vredniški pomočnik« in pisec prispevkov je sodeloval pri listu Tržaški ljudomil, ki ga je leta 1866 začel izdajati Josip Godina Vrdelski (biografski podatki po: Martin Jevnikar, »Martelanec, Gašpar Henrik«, Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič, Gorica 1984, str. 369). Leta 1871 je z »Jurijevim manifestom« napovedoval ponovni izid Jurija s pušo in pripravljal satirični list Der Blitz, ki naj bi bil pisan v nemščini. Vendar za lista ni dobil dovolj naročnikov (po: »Iz Trsta 10. junija«, Novice, 1872, št. 25). Leta 1872 je napisal in izdal Različne burke (Zlato knjigo za veselo slovensko ljudstvo).

Martelanec je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja izdajal liste, pisane v tržaškem italijanskem dialektu: El Zavatin oziroma El Zavatin de Trieste (1872, it. copatar, tisti, ki dela copate, čevljar), »ljudski časnik« El Triestin (1875–1876), humoristični list L'Oca (1875, samo 1. št.), El Dindio (1875, it. puran, poskusna in 2 redni št.), »univerzalen časopis« Sandro (1875–1887, po letu 1884 ga vodi Luigi L. V. Martellanz), El Zurlo (1876–1877, zurla: pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument), »polresni ljudski list« Tramway (1877–1881), Il Gallo di Trieste (1884–1886, naslov v slovenščini pomeni Tržaški petelinček). V slovenskih listih se je podpisoval tudi kot Martelanc oziroma Martelanz, v italijanskih Gaspar (Gasparo) E. Martellanz.

Čeprav so Martelancu očitali, da si z listom El Zavatin, v katerem je objavil tudi nekaj podob iz Jurija s pušo, »žep polni in Slovence grdi« (»Frickov Janez«, »Iz Trsta«, Novice, 1872, št. 199), je vselej ostal zaveden Slovenec. El Zavatin je zagovarjal slovanofilsko, prodržavno politiko in federalistično ureditev monarhije, branil je interese slovenske skupnosti in delavcev ter se zavzemal za slovensko gimnazijo (po: Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976, str. 193).

 

 

 

 

VI

KARIKATURIST FRANC ZOREC (1854–1930)

Od leta 1877 dalje je večino karikatur v Alešovčevem Brenclju prispeval risar, ki se je podpisoval kot »Franjo« ali »FZ«. Pri iskanju identitete Brencljevega risarja »Franja« si lahko pomagamo z zapisom, ki je nastal 25 let po Alešovčevi smrti: »Brencelj je izhajal z izvrstnimi karikaturami, ki jih je risal vaški župnik v Loških hribih« (»Spomnimo se Brenclja! / Jakob Alešovec – 25 let v grobu«, Jutro, 1926, št. 240). Za začetnicami »FZ« se je skrival Franc (Frančišek) Zorec, župnik v Novi Oselici, ki je bil v času sodelovanja z Brencljem študent bogoslovja. »Prav tako je v Novi Oslici služboval za župnika šaljivec Frančišek Zorc, ki je svoj čas risal humoristične skice za Aleševčevega Brenceljna« (Tine Debeljak, »Kulturni delavci loškega okraja v preteklosti in sedanjosti«, Škofja Loka in njen okraj, Škofja Loka 1936, str. 72–73).

Franc Zorec je bil rojen 15. novembra 1854 na premožni kmetiji v Šentlovrencu pri Trebnjem.* Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval pri frančiškanih v Novem mestu. Do 2. razreda je uporabljal priimek Zurc.

»Mladi Zorec je pokazal takoj od začetka bogate zmožnosti za nekatere predmete, pa tudi za razne študentske razposajenosti,« se je spominjal znanec župnika Franca Zorca. »Še v poznih starih letih je bila prava slast, če si ga poslušal, kako je živo in nazorno slikal svoja dijaška doživetja, tedanje socijalne in nacijonalne prilike ter zgodbice iz življenja vodilnih oseb. Imel je izreden spomin in nadvse zgovoren pripovedovalni dar. Vse je pa znal zasoliti z neprisiljenim humorjem. Kamorkoli je prišel, je prinesel v družbo smeh in razposajeno toploto. Tak je bil v mladosti, tak je ostal celo življenje.

Že v gimnaziji se je mnogo bavil z risanjem in slikanjem. Marsikatera karikatura in posrečena slika je že takrat izšla iz njegovih rok. Med počitnicami je po več krajih kazal svojo umetnost s tem, da je kmetom slikal na hiše sv. Florijana in druge svetnike. Tako ga je neki znanec poklical na Težko vodo pri Novem mestu, da mu naslika na hišo svetnika Florijana. Za namenček mu je poslikal še vso hišo. Drugim kmetom so njegovi proizvodi tako zelo ugajali, da so mu dali tudi svoje domove poslikati. Zadovoljen se je vrnil s svetlimi kronicami v žepu v svoj dom.

Po dovršeni maturi so mnogi g. Zorca nagovarjali, da bi si raje slikarske sposobnosti usovršil na slikarski akademiji na Dunaju. Odločil se je pa za semenišče«Brencelj in njegov glavni ilustrator«, Slovenec, 1930, št. 35).

Od konca leta 1875 je Zorec v Ljubljani študiral bogoslovje. »Alešovec ga je takoj izsledil in ga trdno privezal na svoj list. ‘Brenclju’ je manjkalo ves čas dobrih sotrudnikov. Tekst je napisal po večim Alešovec, za karikature in druge slike je pa moral loviti risarje, kjerkoli je mogel katerega vjeti. Že leta 1875 sta se našla Alešovec in Zorec in ostala nerazdružna sotrudnika ‘Brenclja’ do njegovega konca. Nekaj let je bil Zorec edini risar in so skoraj vse slike njegovo delo. Zlasti v semeniških letih Alešovec ni izpustil Zorca iz rok. Delati mu je moral ali naročene ali nenaročene karikature včasih cele noči, da je ‘Brencelj’ sploh mogel iziti. Karikature se povečini odlikujejo po duhovitosti in skrbni izdelavi. Če pa tudi niso bile vse v vsakem pogledu posrečene, glavno je, da so dosegle svoj namen. In svoj namen so dosegle. Najbolj viden dokaz za to trditev je bil odpor, ki je izhajal iz vrst prizadetih in pa iz sobe državnega pravdnika. V tedanjih razmerah je vršil ‘Brencelj’ važno vlogo in z ‘Brencljem’ seveda tudi njegov glavni ilustrator Zorec« (prav tam).

Leta 1879 je bil Zorec posvečen v mašnika. Služboval je kot kaplan v Stopičah pri Novem mestu, Zagorju ob Savi in Trebelnem. Od leta 1879 je bil administrator v Žilcah pri Cerknici, od leta 1900 administrator oziroma župnik v Novi Oselici pri Sovodnjem. Po letu 1879 je z Brencljem domnevno sodeloval le z literarnimi prispevki. Alešovcu je pomagal tudi z denarjem. »Alešovec si je mnogo prizadeval, da bi list vzdržal in ga še nadalje izdajal. Ko pa ni bilo odziva med plačniki in naročniki, je tudi najzvestejši Alešovčev sodelavec g. Zorec obupal in mu nasvetoval, naj list ustavi. ‘Brencelj’ je leta 1885 prenehal, pa tudi z Alešovcem je šlo navzdol. Mož se je zanemaril in živel do svoje smrti res prav bedno življenje. G. Zorec se ni odtegnil od njega, kakor so mnogi drugi storili, s prijazno besedo in denarno podporo je vzbudil v duši Alešovca marsikateri svetel spomin na bojevita leta svojega življenja, ko sta z ‘Brencljem’ skupaj pikala slovensko javnost« (prav tam).

»Vedno šaljiv, časih dovolj piker, je bil priljubljen župnik, ki je živel z ljudstvom med ljudstvom« (Koledar družbe sv. Mohorja, Celje, 1931, str. 109). Franc Zorec je umrl 1. februarja 1930 v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah. Franc Zorec je bil »daleč naokrog znan kot izredno izobražen in duhovit mož,« je takrat zapisal Ilustrirani Slovenec. »Današnji rod gotovo ne ve več tega, da je bil umrli Zorec tudi izboren risar in karikaturist ter je bil dolga leta eden glavnih sotrudnikov nekdanjega Alešovčevega ‘Brenclja’, v katerega je narisal večino karikatur« (Ilustrirani Slovenec, 1930, št. 8).

Nešolana roka ni nujno pomenila pomanjkljivosti pri risanju karikatur, saj je odsotnost formalne likovne izobrazbe lahko nadomestila instinktivna težnja po karikiranju. Neupoštevanje togih ustvarjalnih pravil pa je lahko odprlo pot iskanju novih vsebinskih rešitev in preseganju okvirov ustaljenih motivnih vzorcev.

Zorčeva risba je bila okorna, karikature so izpričevale številne formalne pomanjkljivosti, vendar so učinkovito komentirale tedanje politične dogodke na Kranjskem, v drugih slovenskih deželah in v monarhiji. »Portreti so izdelani skrbno, v situacijah je veliko humorja,« meni Jože Munda (J. Munda, »Zorec Franc«, Slovenski biografski leksikon, 15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 852). Zorčeve karikature sodijo v zvrst preproste, »realistično« občutene risbe, pri kateri praviloma ne zasledimo značilnih radikalnih karikaturnih deformacij, pretiravanj ali stilizacij človeške fiziognomije. Satirični učinek teh karikatur največkrat temelji v predstavljenih namišljenih situacijah oziroma prizorih, ki jih je Zorec najverjetneje upodobil po Alešovčevih idejnih zasnutkih.

Satirični listi so bili namenjeni predvsem meščanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna načela. Vendar je bil slovenski Brencelj v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je našel med podeželskim, kmečkim prebivalstvom. Alešovec je zapisal, da Brencelj želi »zabavati posebno prosto ljudstvo« (»Iz Ljubljane, 25. sept.«, Slovenski narod, 1869, št. 115). »Brencelj, kterega vsacih 14 dni tudi po kmetih komaj pričakujejo,« lahko preberemo v Novicah (»Slovenščina v uradniji«, Novice, 1870, št. 13).

V 19. stoletju razlika med meščani in podeželjem na Slovenskem ni bila več tako izrazita, saj je del kmečkega prebivalstva postopoma prehajal v meščanskega. Socialno diferenciacijo je spremljala tudi narodnostna. Preprostemu slovenskemu človeku so bile namenjene tudi Brencljeve karikature. Karikatura je likovna zvrst, ki ne sodi v okvire visoke umetnosti. V razmerju do vrhunskih umetniških dosežkov zavzema podrejeno mesto, podobno kot različne oblike ljudske umetnosti. V enakem razmerju do vrhunskih literarnih dosežkov je bil tudi Jakob Alešovec, sicer nadarjen pripovednik, satirik, dramatik in časnikar, na katerega so pogosto leteli očitki o politični enostranskosti, neokusnosti in poljudnosti njegovega pisanja. »Vse je bilo pisano tako po domače, kakor da bi bilo vzeto iz ust našega ljudstva,« poudarja Josip Lavtižar (J. Lavtižar, »Jakob Alešovec / pisatelj – satirik / 1842–1901«, Naši zaslužni možje, Jesenice 1942, str. 112).

 

Zorec in Alešovec, ki je sodeloval pri vsebinski zasnovi karikatur, sta delno povzemala motive po karikaturah, objavljenih v nemško pisanih satiričnih listih. Pogosto sta uporabljala tudi personifikacije ali simbolne in druge figure, ki so bile slovenskim bralcem blizu in so jih zlahka prepoznali (personifikacije Starega in Novega leta, sv. Miklavž, Pavliha, razne personifikacije Slovenije in Slovenca, nemški Mihel, davkar idr.).

»Srečen Slovenec« se na Zorčevi istoimenski karikaturi iz 7. številke v letu 1883 poskuša izmuzniti davkarju, ki je prišel po »državni, deželni in občinski davek s prikladami«. »Skoz sprednja vrata ne bom šel v hišo, ker me tam čaka davkar; grem rajše skoz zadnja,« razmišlja Slovenec. Pri zadnjih vratih za Slovencem oprezuje narodnjak s pušico za zbiranje »narodnega davka za spominke, časnike, knjige in narodni dom«. Slovenec: »Joj, joj, tukaj me pa čaka že drug s svojo pušico. Kako li bom šel zdaj v hišo ali ven!«

Na karikaturi »Le mir!« v 2. številki Brenclja iz leta 1884 je davčni eksekutor obiskal slovenskega davkoplačevalca, ki z obiskovalcem ni zadovoljen: »Kaj mi vedno trkaš na vrata in mi ne daš miru? Ali ne veš, da tvoj najvišji gospodar, minister Taaffe, hoče imeti med vsemi narodi mir?« Slovenski davkoplačevalec je davčnemu eksekutorju vrnil plačilni nalog, z roko kaže proti soncu, v katero je karikaturist Zorec narisal obraz ministrskega predsednika Taaffeja.

Na Zorčevi karikaturi »Sv. Miklavž, kakoršnega so Slovenci pričakovali« iz številke 21/22 v letu 1879 parkelj odnaša nemškega liberalca dr. Karla von Stremayra, predsednika avtrijske vlade od februarja do avgusta 1879, med leti 1870 in 1879 tudi ministra »za nauk«. Miklavž prinaša Hohenwartha in Taaffeja, ki so se ju drobni Slovenci razveselili. Miklavž: »Ker ste tako pridno molili, otroci, sem vam pa prinesel razen Taaffeja še Hohenwarta za ministra.« Nad potekom dogodkov je zadovoljna tudi personifikacija Avstrije.

Karikatura »Po Miklavževem večeru« v 13. oziroma 22. številki Brenclja iz 1884 prikazuje parklja, ministra »za nauk« in nekdanjega kranjskega deželnega predsednika Siegmuda Conrada pl. Eybesfelda, ter Miklavža-Taaffeja s knjigo »Obljub Slovencem« v roki, ki je Slovencem pustil zvrhan koš praznih fig. Skozi okno se jima bliža Brencelj-Alešovec s šibami v rokah: »No, saj sem vedel, da za naše otroke tudi letos ne bo nič druzega ko fige in palica. Tak Miklavž ali pa nič!«

Na karikaturi »Pred ministersko palačo na Dunaji« v 4. številki iz leta 1885 Štajerec, Korošec in Primorec stojijo pred palačo »Pri ministru Conradu« in se sprašujejo: »To je čudno, da je ta hiša za nas zmiraj zaprta, ti Kranjec, si pa vendar prišel iz nje.« Kranjec drži prazno figo in jim odgovarja: »Prišel. Pa kaj sem dobil? To-le!«

 

* Biografski podatki po: »Brencelj in njegov glavni ilustrator«, Slovenec, 1930/35, in: Jože Munda, »Zorec Franc«, Slovenski biografski leksikon, 15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 851–852.

 

 

 

 

VII 

PRVI STEREOTIPI V SLOVENSKI KARIKATURI

 

Pri razširjanju stereotipov so imeli pomembno vlogo satirični listi, in to predvsem s karikaturo, ki je zaradi zmožnosti vizualizacije v podzavest vtisnjenih stereotipnih predstav postala nepogrešljiva v propagandnem in političnem boju. Karikaturisti so pri ustvarjanju stereotipov sledili javnemu mnenju, opirali so se na skupne vrednote, predstave in hotenja, črpali so iz kolektivnega spomina in nezavednega. Na oblikovanje stereotipov so vplivale tudi trenutne potrebe. Karikaturisti so posamezne stereotipne vzorce opuščali ali prilagajali novim okoliščinam, prevzemali in oblikovali so nove stereotipe.

Politične karikature so se sredi 19. stoletja uveljavile v satiričnih listih, v začetku 20. stoletja pa so postale nepogrešljive tudi v dnevnem tisku. V slovenskih satiričnih listih jih prvič srečamo konec šestdesetih let 19. stoletja. Poleg liberalizacije političnega življenja in zgledov pri drugih narodih sta na izid prvih satiričnih listov vplivala časnikarska tradicija in pomen, ki so ga slovenski časniki pridobili v javnem življenju.

Ena prvih (in najbrž delno izvirnih) stereotipnih podob v slovenski karikaturi je karikirana upodobitev nemškutarja. Nemškutar oziroma nemčur (nem. der Deutschthümler) je bil renegat (narodni odpadnik). Po rodu je bil Slovenec, vendar se je odločil za pripadnost nemškemu družbenemu, kulturnemu in političnemu krogu.

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec, urednik in politični publicist Fran Levstik (1831–1887) je leta 1870 na naslovnicah dveh izmed sedmih številk Pavlihe (tretjega satiričnega slovenskega lista po vrsti) objavil karikaturi dveh najbolj znanih slovenskih narodnih odpadnikov – Kluna in Dežmana. Karikaturi je narisal Karel Václav Klíč (1841–1926), glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humorističnega časopisa Der Floh (1869–1881, 1883–1919).

Na naslovnici prve številke Pavlihe je bila objavljena karikatura trebušastega dvornega svetnika dr. Vincenca Ferrerija Kluna (1823–1875). Karikatura sodi v oblikovno zvrst t. i. »glavonožcev«, pri kateri je nesorazmerje med veliko glavo in malim telesom krepilo satirični učinek. Na debelo glavo Vinka Fererija Kluna sta karikaturist in Levstik (Klíč je karikature risal po Levstikovih navodilih) posadila visok »nemški« oziroma »nemškutarski« cilinder. Klun je oblečen v frak, ki je poleg cilindra v drugi polovici 19. stoletja veljal za »znamenje kapitala in inteligencije« (gre za prevod nemškoliberalnega gesla »Besitz und Bildung«). Ljudje, ki so premogli ti dve vrednoti ali vsaj eno od njiju, so bili glavna opora nemške stranke.

Na karikaturi na naslovnici 4. številke Pavlihe je upodobljen Karel Dežman, ki moli pred simbolom nemštva in nemškutarstva – pred svobodoljubnim cilindrom, brez katerega je »svobodoljubnik« (svobodomislec) »podoben devici brez nedolžnosti« (Fran Levstik, »Dragutin Dežman«, Pavliha, 1870, št. 5). Okrog cilindra so nanizane makove glavice: Dežmana je omamilo germanstvo oziroma nemštvo. Cilinder je imel tedaj sloves »švabskega« pokrivala. Nosili naj bi ga ljubljanski dopisniki v nemške dunajske in tržaške liste.

Karel (Dragotin) Dežman oziroma Deschmann (1821–1889) je bil ena najpomembnejših osebnosti tedanjega političnega in kulturnega življenja na Kranjskem. Leta 1852 je postal kustos deželnega muzeja, ki ga je vodil do smrti. Sprva je sodil med zavedne Slovence. Pisal je slovenske in nemške pesmi. Leta 1861 je bil v Idriji izvol­jen za poslanca v kranjski deželni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski državni zbor. Junija istega leta se je pridružil nemški ustavoverni stranki (nem. Verfassungstreue Partei: stranka na strani decembrske ustave oziroma februarskega patenta). Postal je voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev, glasnik nemške kulture in eden najnevarnejših nasprotnikov slovenskega naroda. Zastopal je naprednejša liberalna stališča kot slovenska stranka, na primer glede vpliva duhovščine na javno življenje in glede vprašanja razveljavitve zakonskega dovoljenja. Nasprotoval je slovenski univerzi in uveljavitvi slovenščine v ljudskih in srednjih šolah, v državni upravi in gledališču. Kot ustavoverec je nastopal proti federalizmu in zahtevi po Zedinjeni Sloveniji ter Slovencem očital panslavizem (po: Avgust Pirjevec, »Dežman Karel«, Slovenski biografski leksi­kon, 1, Ljubljana 1925, str. 133).

Dežman je v slovenskih očeh postal prototip renegata. Med vsemi narodnimi izdajalci, nemškutarji, kranjskimi Nemci, liberaluhi so njega Slovenci najbolj sovražili in zaničevali. Na njegovo mladostno narodnozavedno prepričanje so ga opozarjali s pomočjo humoristične pripovedne pesmi (verzificirane pripovedke) »Proklete grablje«, ki jo je Dežman objavil v Bleiweisovem Koledarčku slovenskem za leto 1855. Zamisel za pesem izvira iz Majarjevih koroških pripovedk.

Po zaslugi te satirične pesmi so grablje po letu 1861 postale Dežmanov grb oziroma satirični atribut ter nasploh razpoznavni znak renegatstva in nemškutarstva na Kranjskem. Drobcene grablje so prisotne tudi na karikaturi Dežmana na naslovnici Pavlihe. Karel Klíč jih je skril v prvo črko svojega podpisa.

V prvem slovenskem satiričnem listu Brencelj (1869–1875, 1877–1886) je Dežman veljal za največkrat karikirano osebo, saj se njegova figura pojavlja v vseh letnikih, vselej z grabljami v rokah. Dežman je prvi stalni junak slovenske karikature. »Za ošabne tvoje žnable / So nalašč proklete grablje,« je zapisal urednik Brenclja, časnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Alešovec (1842–1901) v persiflaži Dežmanove pesmi (»Proklete grablje – Stara pesem, po D. Dežmanu ponarejena«, Brencelj, 1871, št. 3).

Na karikaturi Prazno delo (Brencelj, 1871, št. 23) je Dežman grablje za trenutek odložil, da je lahko očrnil slovenske kandidate s pomočjo ljubljanskega nemškega časnika Laibacher Tagblatt. Dežman slovenske poslance maže s črno barvo (črniti: slabo govoriti o nekom, tožiti koga).

Za nemškutarja je veljal tudi liberalec Karl Wurzbach pl. Tannenberg (1809–1886), državni in deželni poslanec, ki je bil od leta 1866 kranjski deželni glavar in v letih 1871–1872 deželni predsednik. Na karikaturi »Deželni predsednik Wurzbach sprejema svoje prijatelje« (Brencelj, 1871, št. 11) Wurzbach drži v roki »proklete grablje«. Nemškutarji, med njimi je tudi Karel Dežman, mu vzklikajo z dvignjenimi cilindri.

Zanimivo je, da je karikirana predstavitev Dežmana kot renegata kasneje prevladala nad drugimi njegovimi portretnimi upodobitvami (Dežmanov slikani portret, fotografije in spomenik v Narodnem muzeju).

Stereotipna predstavitev nemškutarja je najbrž nastala na podlagi pojma »škric« (škric: vsak od obeh močno podaljšanih delov na hrbtni strani fraka). »Škric« je bil gosposki človek oziroma meščan, oblečen v frak (slavnostni moški suknjič). Iz ustnega izročila je »škric« prešel v časnikarski in literarni jezik. Morda je Brencelj iz nemških satiričnih listov prevzel vzorec upodobitve nemškega meščana in ga povezal s stereotipno podobo Nemcev in nemškutarjev, ki so na karikaturah skorajda vedno oblečeni v frak in cilinder. V 19. stoletju je med Slovenci za normo veljal kmet, meščanski in kasneje nemškutarski »škric« pa je bil deležen posmeha.

V istem času se je v karikaturi pojavil tudi slovenski avtostereotip (stereotipna predstava tipičnega Slovenca). Figura, ki jo danes najpogosteje poznamo pod imenom Kranjski Janez, ima predhodnika v Pavlihi (personifikaciji Levstikovega satiričnega lista Pavliha) in v naslovnem junaku Pavlihove rubrike Gregor Potrebnik. Oba je po Levstikovih navodilih narisal češki karikaturist Gustav Jaroslav Schulz (1846–1903). Oblečena sta v narodna, kmečka oblačila, Gregor Potrebnik ima marelo in palico, Pavliha fajfo. Kranjski Janez se kasneje pojavlja v različnih variacijah. Poleg spreminjanja imena lahko sledimo tudi spremembam narodne noše.

Kranjski Janez se je zgledoval po sorodnih figurah v tujih satiričnih listih. Stereotipne podobe posameznih narodov so se v evropski karikaturi začele oblikovati od tridesetih let 19. stoletja dalje. Stalni junaki karikatur so postali figuralni tipi z značilno fiziognomijo, oblačili (nošo), pokrivalom in drugimi atributi.

V teh tipih naj bi bile – kot pars pro toto – zajete izbrane značajske, etnične, folklorne in druge lastnosti celotnega naroda. Tipizirane figure morajo biti prepoznavne, zato se ponavljajo. Najbolj znane so: francoska Marianne (izpeljava alegorije Svobode, razgaljena ženska z jakobinsko oziroma frigijsko čepico, prvič se pojavi med francosko revolucijo), angleški John Bull, nemški Michel (der deutsche Michel, od 1843 dalje), češki Václav oziroma Wenzel in ameriški Uncle Sam.

Slovenski avtostereotip Kranjski Janez je bil pogojen s socialno strukturo slovensko zavednega prebivalstva. Kranjskega Janeza (suh možak, ki je najpogosteje oblečen v pražnjo, gorenjsko narodno nošo) si prav tako kot sorodni, nekoliko poznejši alegorični lik v vlogi personifikacije narodne skupnosti (Slovenija: praviloma je ženskega spola, dekle ali žena v narodni noši) lahko razložimo s kmečko strukturo slovenskega prebivalstva. Nemško opredeljeno prebivalstvo je večinoma živelo v mestih in trgih.

Satirični listi so bili sicer namenjeni predvsem meščanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna načela. Konec 19. stoletja najdlje izhajajoči slovenski satirični list Alešovčev Brencelj je bil v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je našel med podeželskim oziroma kmečkim prebivalstvom.

 

 

 

Karel Klíč, dr. Vincenc Ferreri Klun, Pavliha, št. 1

 

 

VIII

HUMORISTIČKI LIST (1877, ZAGREB)

Humoristički list, ki je v drugi polovici leta 1877 (ena številka tudi 1878) dvakrat mesečno izhajal v Zagrebu, je bil pisan v hrvaškem in slovenskem jeziku. Izdajatelj je bil Vlaho Raić. Tiskala ga je Dionička tiskara.

Izid novega satiričnega lista so napovedale Novice: »Humoristički list začne v Zagrebu izhajati 1. julija po dvakrat na mesec; izdajal ga bo gosp. V. Raić. Pisan bo ta list v hrvatskem in slovenskem jeziku, z različnimi narečji teh dveh jezikov. Misel ta je jako dobra posebno tudi za našo stran zato, ker bo Brencelj imel priliko, marsikako stvar in osobo svobodno šibati, katere brez nevarnosti zasege v domačem kraju ne more.« (Novice, 1877, št. 23). V Soči je uprava Humorističkega lista objavila vabilo naročnikom: »Na občno željo odličnih hrvatskih in slovenskih rodoljubov začne v Zagrebu od 1. julija t. l. po dvakrat na mesec na celej poli izhajati ilustrovan Humoristički list, pisan v hrvatskem in slovenskem jeziku, ter v različnih dialektih teh jezikov, kateri list bo služil sploh jugoslovanskemu humoru.« (»Vabilo na naročbo«, Soča, 1877, št. 25)

Pobudnik in glavni sodelavec dvojezičnega Humorističkega lista je bil najpomembnejši hrvaški književnik 19. stoletja, zagrebški pisatelj, pesnik, dramatik in kritik August Šenoa (1838–1881). Njegov sin Milan Šenoa (1869–1961) je zapisal: »Osim svega svog službenog i privatnog posla, utemelji moj otac godine 1879. Humoristički list po primjeru praških Humoristickih listu. Tu je u prvom redu ljutom satirom udarao na zastupnike i činovnike, koji pomalo postadoše skromni i ponizni poklonici peštanskog sabora. Već u prvom, a i u slijedećim brojevima, ima iz pera moga oca razgovor Petrice Kerempuha, Matijaša Grabancijaša dijaka, te Laczike Privopeticha; ovaj posljednji – a bile su dobre ilustracije – bio je novi ban Ladislav Pejacsevich, koji je poslije Mažuranića sjeo na bansku stolicu, da vlada skroz u unionističkom duhu.« (Milan Šenoa, Moj otac, Zagreb, 1933, str. 80, po: Josip Horvat, »Stranačko novinstvo (1860–1903)«, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003, prirejena izdaja iz 1962, str. 225)

August Šenoa je bil eden najbolj gorečih zagovornikov kulturnega in političnega sodelovanja med Hrvati in Slovenci. Na banketu ob proslavi Bleiweisove sedemdesetletnice novembra 1878 v Ljubljani je zaneseno zaklical: »Evo, mi se razumijemo bez tumača, Vaša krv je naša krv, medju nami je Sutla, a Sutla je voda, krv pako nije voda!« (Anton Bezenšek, Svečanost o priliki sedemdesetletnice Dr. Janeza Bleiweisa dne 19. novembra 1878, Zagreb 1879, str. 43)

»Moj glavni stan je u Zagrebu, ali ću čestoputi prošetat preko Sutle u Sloveniju, jer nemislim, da su Nemškutari u Sutlu več svoje torpede položili medju Hrvati i Slovenci,« lahko preberemo v uvodniku prve številke »jedinog na slavenskom jugu« izhajajočega humorističnega lista (»Sugradjani!«, Humoristički list, 1877, št. 1). V njem je hrvaško-slovensko vzajemnost poveličevala tudi pesem »Duševna zaveza«:

 

»Sovrági celôtni naš ród

Na drobne so kosce zdrobili,

Zvijačno med nami vzgradili

Nagódbe papirnati plót.

 

Kot krivi prorôki med nas

Vsejáli so ljúliko svâje,

Da preko postavne ogrâje

Slovanstva ne vzrastel bi klas.

 

Oddáljen zdaj bratu je brat

In tujci smo v lastnem domóvju,

Je s Štájercem Kranjc v protislóvju,

A inozemlján nam Hrvát.

 

Med nami razsaja prepir;

Zaslépljeni vsi se črtimo,

Napačne nazôre gojimo,

Ki naše nesloge so vir.

 

A v njej nam nevarnost preti!

Zatorej vsak sebe spoznájmo,

V zavezo roké si podajmo,

Združimo dušévne moči!

 

Duhôve, ki lasten razpor

In tuja oblast je ločila,

Dovtipna bo šala združila,

Sprijaznil veseli humór.«

(»Duševna zaveza«, Humoristički list, 1877, št. 1)

 

Josip Horvat piše, da je bil Humoristički list daljni odmev prvega južnoslovanskega kongresa v Ljubljani (1.–3. december 1870), ki so se ga udeležili slovenski politiki in vidni člani hrvaške Narodne stranke pod vodstvom dr. Matije Mrazovića, vojvodinske Srbe pa je zastopal Laza Kostić. Narodna stranka si je tedaj prizadevala za tesno zvezo s slovanskimi narodi v Avstriji. Na sestanku so sklenili, da bodo delovali za združitev južnih Slovanov z vsemi zakonitimi sredstvi (po: Josip Horvat, »Stranačko novinstvo (1860–1903)«, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003, prirejena izdaja iz 1962, str. 225–226).

Kot priča naslov, je bil vzor za Humoristički list češki satirični list Humoristické listy, ki je od leta 1858 izhajal v Pragi. Karikature in ilustracije so najbrž delo Vlaha Raića, ki naj bi bil tiskarski delavec. Morda je nekatere karikature ali vsaj osnutke zanje pripravil August Šenoa, saj je bil nadarjen risar (po: Josip Horvat, prav tam, str. 226.). Klišeji za karikature so bili izdelani na Dunaju. Na karikaturah je napis Angerer & Göschl ch.; omenjena firma je izdelala tudi klišeje za portrete v reviji Slovan, ki je v letih 1884–1887 izhajala v Ljubljani.

Slovenskim dogodkom je bila namenjena le celostranska karikatura »Nočna prikazen kranjskemu kmetu pred dnevom volitve« v 1. številki. Prikazuje Kranjca v vlogi Herakleja na razpotju. Odločiti se mora med narodnim angelom, ki mu ponuja lovorov venec, in nemškim hudičem (z Bismarckovo glavo), ki ga vabi z denarjem. Strma in trnjeva narodna pot vodi do nesmrtne slave, položna pot, ki jo spremljajo mejniki: korupcija, izdajstvo, laž ..., pa se konča v nemškem hramu, prekritem s pikačo.

Na začetku stalne, slovensko pisane rubrike »Juri s pušo« (po nekdanjem tržaškem satiričnem listu), je bila vselej objavljena karikatura naslovnega junaka. Juri s pušo, ki predstavlja Slovenca, nastopa tudi na naslovni vinjeti – v objemu s Hrvatom. V prvi črki naslova satiričnega lista se skriva dvorni norec z bičem v roki.

Rubriko »Isack Schmok« je spremljala karikatura tipičnega Žida. Stalno podobo je imela tudi rubrika »Mudra predavanja prof. Kuklufuka«. Humoristički list je pogosto napadal voditelja unionistov Ladislava grofa Pejačevića, ki ga je prikazoval kot smešnega Lacka Krivopeticha (mdr. stalni junak rubrike, v kateri so se v zagrebški gostilni »Pri beli ruži« pogovarjali trije pajdaši dijak: Matijaš Grabancijaš, Krivopetich in Petrica Kerempuh). Podobno kot v istem času pri Brenclju je bila osrednja pozornost Humorističkega lista namenjena rusko-turški vojni; unionisti so tedaj namreč simpatizirali s Turki in sploh z nasprotniki Slovanov na Balkanu. Najavljen je bil tudi Almanah Humorističkog lista za leto 1878, ki pa najbrž ni bil natisnjen.

 

 

 

 

IX 

ŠALJIVI LIST ŠKRAT (1883–1885)

 

Prva številka »zabavno-zbadljivega in šaljivega lista« Škrat je izšla sredi januarja 1883 v Ljubljani. Obsegala je štiri strani oziroma polovico tiskarske pole. Liberalni časnik Slovenski narod je z naslednjimi besedami priporočil satirični štirinajstdnevnik, ki ga je tiskala liberalna Narodna tiskarna v Ljubljani: »Pohvale vreden je že zato, ker je pisan v čistej, gladki slovenščini, a tudi njegovi vtipi so večinoma tako duhoviti, da nas živo spominjajo na ranjkega Pavliho (»Časnikarstvo in naši časniki«, Slovenski narod, 1883, št. 289)

Satirični list je v treh letih zamenjal tri urednike. Njegov prvi založnik in urednik je bil književnik, politik, filozof in eden vidnih sodelavcev Slovenskega naroda Janko Pajk (1837–1899). Marca 1884 ga je nasledil urednik Slovenskega naroda Ivan Železnikar. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik tretjega, zadnjega letnika je bil tiskar Srečko Magolič (1860–1943).

Če je verjeti »Vabilu na naročbo«, naj bi bil Škrat »nezavisen list, kajti zavisen je jednako od dobrega humorja in od naklonjenosti svojih naročnikov, do katerih se obrača s prošnjo, da ga tudi v prihodnjem letu s sodelovanjem in naročbo podpirajo, da bode vsestranski ustrezal prevzetej nalogi« (Slovenski narod, 1884, št. 1).

V resnici so odločilno besedo pri uredniški politiki Škrata imeli liberalni »radikali« (radikalna liberalna struja). Satirični list naj bi bil v precejšnji meri namenjen napadom na zmerno liberalne in zmerno narodne, provladne »elastikarje« oziroma »elastike« (F. Šukljeta, J. Kersnika, F. Levca), katerim so »radikali« (I. Hribar in I. Tavčar) zaradi spravne politike do nemških konservativcev očitali nezanimanje za narodno vprašanje in oportunizem. Zato je Škrat moral zanikati obtožbe Šukljetovega Ljubljanskega lista (1884–1885), da bi za svoje izhajanje potreboval finančno podporo Narodne tiskarne (»V obrambo«, Škrat, 1884, št. 16).

Škrat je o Ljubljanskem listu, imenovanem tudi »Laibacherica« (izhajal je kot večerna priloga deželnega uradnega lista Laibacher Zeitung), leta 1883 zapisal: »4000 gld. letne podpore bode dobival neki slovenski list počenši od novega leta. 4000 gld. za slovenske reptilije«. Izraz »reptilski fond« oziroma »reptiljen-fond«, fond za »reptilije« ali »plazilce«, je bil povzet iz nemščine: der Reptilienfonds. Z njim je bil mišljen vladni oziroma dispozicijski fond za plačevanje uslužnih in kupljivih časnikarjev. Škrat je torej poskusil diskreditirati Ljubljanski list z obtožbo o vladnem podkupovanju oziroma podkupovanju s strani kranjskega deželnega predsednika Andreja Winklerja. Podobno obtožbo so mladoslovenci leta 1870 z uspehom uporabili pri Levstikovem Pavlihi. Škratovo pisanje naj bi bilo glede na Šukljetovo zagotovilo povsem neutemeljeno (po: Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1926, str. 116).

Škrat je napadal tudi nemškutarje in katoliški tabor ter bil sovražno razpoložen do gibanja ljubljanskih malih obrtnikov, ki se je začelo s prvim shodom leta 1880 in končalo leta 1884 s procesom zoper »krvavce«. Glasilo obrtniških demokratov Ljudski glas (1882–1885) Škratu ni ostalo dolžno: »Škrat, nek v Ljubljani izhajajoč, jako aboten listič, prebudil se je 10. t. m. zopet iz svojega čez tri mesece trajajočega spanja in menda le zarad tega, da leto konča in lažje zopet pešico svojih naročnikov v prihodnjem letu na led spelje. Zanimivo je to, kako nenavadno čudno njegov vrednik, g. Železnikar, računiti zna. Letos izšlo je 8 številk, a zaznamovana je zadnja z 19! Mi sicer ne razumimo te višje matematike, a kakor nam je to nekdo razložil, je stvar tako-le: 12 x 12 = 24 in 24/3 = 8, ali pa Škrat : 8 = Sršen : 2, ali pa Železnikar : spomenik = Ivan Tomšič : 0!« (Ljudski glas, 1883, št. 23).

Ostro gonjo zoper t. i. obrtniško skupino in z njo povezane socialne demokrate je vodil tudi Slovenski narod. Dušan Kermavner meni, da je Škrat »res jemal na tarčo tudi nemškutarje, toda obrtniški demokrati so bili v tolikšni meri predmet njegovih zafrkancij, da se ne moremo ogniti zaključku, da so ga voditelji Narodove frakcije ustanovili predvsem za boj proti njim!« (po: Dušan Kermavner, »Obrtniškodemokratična skupina in Ljudski glas v letu 1882«, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, Političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895, Ljubljana 1966, str. 707). Urednik Škrata Ivan Železnikar je bil na »krvavškem« procesu v Celovcu celo ena najbolj obremenilnih prič zoper delavskega organizatorja, krojača Franceta Železnikarja (1843–1903), ki je bil zaradi anarhizma obsojen na 8 do 10 let težke ječe.

Zaradi nekaterih prispevkov je na Škrata postalo pozorno tudi c. k. državno pravdništvo (državno tožilstvo), ki je zaplenilo 1. številko, tako da se je list javnosti pravzaprav predstavil šele z 2. številko. Zaplenjena je bila tudi polovica 14. številke iz leta 1884 in zaradi podlistka »Resna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča« tudi naslednja, 15. številka. Državni pravdnik je uredništvu Škrata določil tudi 10 goldinarjev globe.

Med Škratove redne podlistke so sodili »Škratogrami«, »Vaške slike« in »Pogovori«. Imena sodelavcev so danes neznana. Leta 1884 je v Škratu pod psevdonimom »Čikoslav Lažan« objavljal humoristične verze mladi slušatelj moderne filologije na Dunaju Josip Kržišnik (1865–1926), doma iz Št. Lenarta pri Škofji Loki (po: Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 584).

Naslovno zaglavje Škrata poleg z velikimi črkami izpisanega naslova lista krasi podoba škrata na konju, ki z bičem v roki preganja svoje nasprotnike. Podobne »govoreče« naslovnice so bile značilne za mnoge satirične liste 19. stoletja.

Škrat ni objavljal portretnih karikatur, temveč satirične oziroma humoristične ilustracije in t. i. karikature nravi, ki so bile delo tujih avtorjev. Karikature in ilustracije so bile za spremljavo besedilom, »raznovrstnim daljšim zabavnim spisom, pesmim, dovtipom«, in se nanje niso neposredno nanašale. Med drugim so bile v Škratu objavljene karikature dveh znamenitih čeških karikaturistov Karla Krejčíka (1857–1901) in Františka Kolárja (18291895). Na prakso objavljanja uvoženih klišejev lahko naletimo pri vseh domačih listih iz zadnjih dveh desetletij 19. stoletja.

 

 

 

 

X 

SATIRIČNI LIST JURIJ S PUŠO (1884–1886)

»Časopis za šalo in satiro« Jurij s pušo je začel izhajati 10. aprila 1884 v Trstu. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik satiričnega polmesečnika je bil Eduard pl. Braunitzer, prvi dve številki je uredil Miroslav Malovrh, od 3. številke dalje ga je urejal Ivan Dolinar. Celoletna naročnina je bila tri goldinarje. Tiskala ga je tiskarna Carla Amatija v Trstu. 11. številka iz leta 1886 je po Dolinarjevi smrti izšla v Gorici.

»Evo prve številke novega, slovenskega, humorističnega časopisa Jurija s pušo je v »Vabilu na naročbo« poudarilo uredništvo in upravništvo Jurija s pušo, ki se je nastanilo v ulici Solitario št. 17 (oziroma Via Ferriera 323) v Trstu. »Kdor primerja Jurija s pušo z druzimi humorističnimi slovenskimi časopisi, se prepriča na prvi pogled, da je Jurij s pušo največji, najelegantnejši in ob jednem najcenejši slovenski list te vrste. Vsebina mu bode kolikor mogoče zanimiva in uredništvo si bode i nadalje prizadevalo, da bodo vsi spisi vseskozi zabavni, ter prijali ravno tako slovenski inteligenciji kakor priprostemu narodu. Posebno skrb obračala se bode na listek, v katerem se bodo priobčevale humoristične črtice; za ta oddelek obljubili so nam nekateri odlični slovenski pisatelji svojo pomoč.

Jurij s pušo zastopa v prvi vrsti narodne interese primorskih Slovanov, ali tudi iz druzih slovenskih pokrajin prinašal bode izvirne dopise in telegrame. Tudi s šalo vzbuja se narodna zavest in sodeč s tega stališča, priznal bode vsakdo, da je časopis potreben in vreden vsestranske podpore.« (»Vabilo na naročbo«, Jurij s pušo, 1884, št. 1)

Prvi urednik, časnikar Miroslav Malovrh (18611922) v Juriju s pušo ni videl samo zabavnega, kratkočasnega, šaljivega, satiričnega lista, temveč mu je bil tudi pripomoček za diskreditiranje nasprotnikov in tekmecev. Zato je na prvi strani 1. številke v članku »Lekcija Ivanu Železnikarju in njegovim tovarišem« napadel oziroma morda samo vrnil udarec uredniku ljubljanskega liberalnega časnika Slovenski narod in satiričnega lista Škrat (1883–1885) Ivanu Železnikarju, ki naj bi bil soudeležen pri razširjanju vesti, da se je Malovrh samovoljno razglasil za doktorja filozofije. Po Malovrhovem mnenju pa naj bi bil Železnikar povezan z izginotjem denarja za spomenik prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomšiču. Podoben sramotilni članek je sledil na drugi strani. Spreml­ja ga podoba, ki bi jo lahko razumeli kot karikaturo v članku napadenega »Komarjevega Janeza«. »Komarjev Janez je mož, vreden Železnikarjevega Ivana. Komarjev Janez je spisal debelo knjigo o časnikarstvu in naših časnikih. Knjiga je dobra; podobna je beraškemu plašču, ki je narejen iz samih krp. – Tudi brošura Komarjevega Janeza sestavl­jena je iz samih krp a vsaka krpa ukradena je iz druge literature. Toda – Kaj zató? Komarjev Janez je do dobrega dokazal, da je podlistkarju dovoljeno krasti, samo zgodovinarji ne smejo tega storiti. Komarjev Janez zasluži torej po pravici lepi priimek: slovenski Plaht [najbrž po dunajskem bankirju Plahtu]. Tudi njegovemu delovanju je načelo: höchste Fruchtifizierung literarnih produktov. To je modro. Ni le to odločen mož? Škoda bi bila, ko bo ga Slovenci pozabili kadar umrje. To nesrečo, ki mu preti, zapazil je Komarjev Janez, preroški duh in zato se bo Komarjev Janez zdaj na stare dni oženil! Živio!« (»Komarjev Janez«, Jurij s pušo, 1884, št. 1)

Malovrh je najbrž namigoval na podlistek »Časnikarstvo in naši časniki«, ki je konec leta 1883 in na začetku 1884 izhajal v Slovenskem narodu. Avtor podlistka je bil tržaški profesor Janez Jesenko, politični časnikar, pisec zemljepisnih in zgodovinskih učbenikov, toda tisti del, ki se je nanašal na domače časnike, so morda napisali drugi, predvsem Ivan Železnikar. V podlistku so se skrivali napadi na predsednika dežele Kranjske Andreja Winklerja, na Frana Šukljeta, urednika večerne priloge Ljubljanski list v deželnem uradnem listu Laibacher Zeitung, in na druge »elastikarje«; te napade so spodbudili takratni spori med »elastiki« in »radikali« v liberalnem taboru.

Pričakovati je bilo, da bo Železnikar v Slovenskem narodu odgovoril na Malovrhov pamflet, vendar se časopisna afera ni utegnila razplamteti, saj v 2. številki Jurija s pušo, ki je izšla čez mesec dni, naletimo na zamenjavo v uredništvu. Namesto Malovrha je kot urednik napisan Eduard pl. Braunitzer, ki se je v »Izjavi« v Slovenskem narodu (št. 104) distanciral od spornega Malovrhovega članka: »Jaz podpisani kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik v Trstu izhajajočega šaljivega lista Jurij s pušo, naznanjam, da zaradi zaprek v upravništvu, provzročenih po Miroslavu Maloverhu, ki se za doktorja izdaja, druga številka v 25. dan m. m. ni mogla iziti, in sem neprijetno primoran premeniti dneve izhajanja tako, da bode Jurij s pušo 2. in 4. soboto vsacega meseca izhajal.

Pri tej priliki prekličem v 1. številki Jurija s pušo dné 10. aprila 1884 priobčeni po prejšnjem upravniku Miroslavu Maloverhu pisani lažnjivi in obrekovalni članek Lekcija Ivanu Železnikar­ju ter imenujem g. Miroslava Maloverha nezanesljivega človeka, ki si več upa, kakor kateri Schwindler. V Trstu v 5. maja 1884.«

Uredništvo Jurija s pušo je obvestilo naročnike, da bo satirični list dobil drugega urednika. Omenjeni so bili nadaljnji Malovrhovi grehi, med drugim naj bi zapravil denar, ki ga je za satirični list prejel od naročnikov.

Novi urednik in lastnik Jurija s pušo Ivan Dolinar se je priporočil bralcem z uvodnikom na naslovnici 3. številke. Pozval je nekdanje dopisnike, naj nadaljujejo s pošiljanjem dopisov, naročniki, ki niso prejeli svojega izvoda, pa naj to sporočijo. Jurij s pušo bo strogo nadstrankarski, objavljal bo lepe slike in bo vseboval samo zdravo in lepo gradivo, je poudaril Ivan Dolinar. »Opozarjamo slavno občinstvo, da nemata ne Maloverh, ne Braunitzer več posla pri listu, da se jima ne pošilja naročnina in ničesa.« ... »Da pa list še danes nema načelne podobe, uzrok je ker se podpisani ni mogel kar na vrat na nos odločiti, da prevzame zanemarjeni list brez vse denarne odškodnine. Porok pa je s svojim imenom, da bode zadovoljil po svojih slabih močeh občinstvo z dobrim in zdravim gradivom.«

»Časopis za šalo in satiro« Jurij s pušo (od 5. št. podnaslov »Zabavni šaljivi list«) je sledil stopinjam soimenjaka in predhod­nika satiričnega lista Juri s pušo (1869/1870). V 5. številki je Ivan Dolinar objavil uvodnik »Hej rojaci!!!«, pri katerem se je skorajda dobesedno naslonil na uvodnik Jurija s pušo iz 1869, ki pa ga je za leto 1884 nekoliko posodobil.

V novem Juriju s pušo poleg karikatur neznanih, morda slovenskih ali italijanskih avtorjev, srečamo tudi več karikatur iz prvega tržaškega Jurija s pušo. Posebej za Jurija s pušo pa so morale nastati karikature, ki se nanašajo na aktualne tržaške razmere. Te karikature so delo avtorja, ki je naslikal obe naslovni zaglavji. Imena karikaturistov so danes neznana. Omeniti velja, da je imel likovno izobrazbo tudi urednik Ivan Dolinar.

S 5. številko je Jurij s pušo dobil lastno naslovno zaglavje, na katerem je upodobljena figura Jurija s pušo nad Tržaškim zalivom. Pred njim in psom bežita dve osebi, ena ima marelo in zmečkan cilinder, druga mošnjiček z denarjem. »Strela udri iz višine, izdajalca domovine!« lahko preberemo pod naslovnim zaglavjem. Tudi to geslo je bilo prevzeto od Jurija s pušo iz let 1869/1870. Naslovnica drugega letnika, ki ima podoben podnaslov »dolgočasen list za lahone, nemškutarje, magjarone i druge nerodne ljudi«, v sorodni kompozicijski razporeditvi prikazuje Jurija s pušo pred panoramo Bleda, njegovi trije (narodni) sovražniki pa so predstavljeni kot zmaji. »Za blagor očetnjave naj puška govori!« se glasi v ilustracijo vključen napis. »Juri bori se – in to ni igrača – / proti trem zmajem, ki nosi jih v glavi, / Da pokonča jih in vse tri zadavi, Juri zaupno do vas se obrača ...«

Med redne podlistke so sodili »Jurjegrami«, »Juri piše politiko«, »Juri na potovanji«, »Miče Godrnjal«, »Jezdurjev Jože«, »Smešnice« idr.

Poleg Jurija s pušo je Dolinar izdal tudi Jurijev koledar za leti 1885 in 1886. Jurijev koledar za navadno leto 1885, ki ga je natisnila Amatijeva tiskarna v Trstu, je izšel na 109 straneh. Jurijev koledar za navadno leto 1886 je imel 24 strani. Njegova cena je bila 50 kron.

Osrednji urednik Jurija s pušo Ivan Dolinar je bil rojen 26. avgusta 1840 v Škofji Loki očetu Gašperju Dolinarju, po poklicu čevljarju, in materi Mariji, rojeni Wilfan. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki in Ljubljani. Nato je stopil kot učenec v slikarsko in podobarsko delavnico Štefana Šubica (18201884) v Poljanah nad Škofjo Loko. Še preden je končal vajeniško dobo, se je vrnil domov in začel slikati.

Z devetnajstimi leti je prostovoljno odšel k vojakom. Kot desetnik lovskega bataljona se je pogumno bojeval v Italiji in prejel odlikovanje. Bil je tudi ranjen in ujet. Med ujetništvom so ga odpeljali v Pariz. Kot vojak je nekaj časa živel v južni Dalmaciji, hodil je v Črno goro in se ukvarjal s cerkvenim slikarstvom.

Leta 1865 se je Dolinar naselil v Trstu. Naslednje leto so ga zopet poklicali k vojakom. Do leta 1879 je bil zaposlen pri carinarnici na železniški postaji.

K političnemu delovanju so ga vzpodbudili narodni boji v Trstu leta 1868. Dolinar je sprva deloval v rojanski čitalnici kot odbornik, režiser in nekaj časa tudi predsednik. Prizadeval si je za ustanavljanje čitalnic v bližini.

Z deželnim in državnim poslancem Ivanom Nabergojem, kamnosekom in narodnoprosvetnim organizatorjem Antonom Trobcem in drugimi je 1. novembra 1874 ustanovil politično društvo tržaških Slovencev Edinost. Prva leta je bil društveni tajnik in kasneje odbornik. Dolinar je bil izdajatelj in odgovorni urednik polmesečnika Edinost od 8. januarja 1876 do 3. marca 1880. Urejal ga je s pomočjo pesnika, prevajalca in politika Franca Cegnarja (18261892). Od konca leta 1879 je Edinost izhajala kot tednik.

Založil je Križmanova Krajna imena v tržaški okolici (ponatis iz Edinosti 1876) in Zakrajškove pesmi Lira in cvetje. Pod psevdonimom Samovič je v letih 1881 in 1882 v Edinosti objavil spomine na vojaška leta pod naslovom Črtice iz mojega dnevnika. Kot dopisnik je sodeloval s Sočo, Novicami, Slovenskim narodom in drugimi slovenskimi listi (psevdonim Podlipčan, Frickov Janez).

»S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obče ni bil korenito naobražen, kar je sam najbolj čutil in često tožil prijateljem svojim: oh, zakaj se nisem več učil!; a vrhu tega nedostatka so bili nekateri njegovi članki s tolikim mladostnim oduševljenjem napisani, da jih je Slov. Narod večkrat ponatisnil iz Edinosti je poudarjal Ljubljanski zvon (»Ž.«, »Ivan Dolinar +«, Ljubljanski zvon, 1886, str. 442; avtor Dolinarjevega nekrologa bi bil lahko Ivan Železnikar).

»Dolinarjev šaljivi Jurij s pušo, katerega je bil preuzel 1883. leta, ni bil posebno šaljiv in tudi jezik mu je bil zeló nedostaten, vender so njegove šale in zabavljice večkrat v živo zadele dotične grešnike na Primorskem,« lahko leta 1886 preberemo v Slovanu (»F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 267).

Ivan Dolinar je sodeloval pri organizaciji slovenskega društvenega življenja v Trstu. Bil je soustanovitelj Delavskega podpornega in bralnega društva, njegov prvi predsednik, pozneje tajnik in končno uradnik. Z Delavskim podpornim in bralnim društvom je 31. januarja 1880 priredil veliko veselico v tržaškem gledališču Fenice. To je bila prva velika slovenska javna slavnost v Trstu in tudi prva slovenska predstava v tržaškem gledališču.

Dolinar je bil soustanovitelj Tržaškega podpornega društva, Tržaškega Sokola (1882), Pevskega društva, Tržaške čitalnice in rojanske čitalnice. Prirejal je gledališke igre, v katerih je kot igralka nastopala njegova soproga Katarina, rojena Jereb. Ivan Dolinar je bil vnet in uspešen aktivist in agitator na volitvah. Umrl je 6. junija 1886 v Trstu (Po: »F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 266).

 

 

 

 

 

XI

KLÍČEVA KARIKATURA JOSEFA VITEZA SCHWEGLA V FLOHU

Uredniško delovanje Frana Levstika in njegovi, z literarnimi ambicijami spisani prispevki uvrščajo Pavliho iz leta 1870 med najzanimivejše satirične liste v habsburški monarhiji. Pavliha se je od satiričnih listov Brencelj in Juri s pušo razlikoval tudi po zaslugi velikih portretnih karikatur na naslovnicah vseh sedmih številk. Njihov avtor je Karel Klíč, glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humorističnega časopisa Der Floh. Klíč za svoje delo pri Pavlihi ni zahteval honorarja, za kar se mu je Levstik javno zahvalil. Njegovo sodelovanje s Karlom Klíčem velja za prvo izpričano slovensko-češko sodelovanje na likovnem področju.

Karel Klíč je po francoskih zgledih za naslovnice satiričnega lista Floh in za sedem naslovnic Pavlihe uporabil t. i. karikaturni tip »glavonožcev«: vse karikirance na Klíčevih karikaturah v Pavlihi zaznamujejo velike glave, posajene na proporcionalno premajhna in šibka telesa. »Glavonožci« imajo prednike v seriji jedkanic Jacquesa Callota (1592/93–1635), ki prikazujejo grbaste pritlikavce (»Varie figure gobbi« iz okrog leta 1622), in v upodobitvah, ki so po njihovem vzoru nastajale v 17. in 18. stoletju. Celostranske karikature znanih sodobnikov z veli­kimi glavami in majhnim telesom na časopisnih naslovnicah so se najprej uveljavile v Franciji. V tridesetih letih 19. stoletja je tovrstne portretne karikature v satiričnem listu Le Charivari objavljal slikar Benjamin Roubaud (1811–1847). Njegovo najpomembnejše delo predstavlja 100 portretnih karikatur »Panthéon charivarique« (1840). Mojster v zvrsti »glavonožcev« je bil André Gill (1840–1885). Gill (njegovo pravo ime je bilo Louis-Alexandre Gosset de Guiness), najpomembnejši francoski karikaturist med letoma 1867 in 1879, je s celostranskimi koloriranimi karikat­urami od leta 1866 opremljal naslovnice lista La Lune in njegovega naslednika L'Eclipse. Klíč, ki je bil vodilni dunajski karikaturist, se je pri Flohovih in Pavlihovih naslovnicah oprl na dosežke francoskih karikaturistov. Kličeve karikature za večbarvne naslovnice satiričnega lista Floh so nasta­jale skorajda sočasno kot Gillove. Klíčeve karikaure v Pavlihi so odtisnjene v črno-belem tisku.

V satiričnem listu Der Floh leta 1880 naletimo na Klíčevo karikaturo politika in diplomata slovenskega rodu Josefa viteza Schwegla (1836–1914). Karikatura je bila objavljena na naslovnici 17. številke, ki je izšla 25. aprila 1880. Schwegel je bil rojen v kmečki družini v Zgornjih Gorjah* pri Radovljici in se je v mladih letih podpisoval Josip Žvegel oziroma Švegel ter je objavljal slovenske pesmi, naravoslovne in potopisne prispevke. Po diplomi na orientalni akademiji leta 1859 je bil konzularni pripravnik na avstrijskem generalnem konzulatu v Aleksandriji. Leta 1863 je postal vicekancler, kasneje prvi tolmač in kancler generalnega konzulata ter leta 1869 konzul v Aleksandriji. Leta 1870 je bil imenovan za generalnega konzula v Carigradu. Istega leta je bil povzdignjen v viteški stan. Marca 1873 je postal vodja trgovsko-političnega oddelka v Andrássyjevem zunanjem ministrstvu, po berlinskem kongresu leta 1878 pa tedaj najmlajši tajni dvorni svetnik. Schweglova bleščeča uradniška kariera se je končala po Andrássyjevem odstopu leta 1879. Leta 1880 se je aktivno podal v politiko kot poslanec kranjskih veleposestnikov v državnem zboru, kjer se je pridružil liberalni levici. Po upokojitvi je bival v graščini Grimšče na Rečici pri Bledu. Leta 1883 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor. Uspešno je deloval kot voditelj kranjskih Nemcev.

13. aprila 1880 je dunajski državni zbor glasoval o Taaffejevem predlogu za sprejem dispozicijskega fonda (vladnega fonda za plačevanje uslužnih in kupljivih časnikarjev). Zaradi odsotnosti nekaterih, zlasti poljskih in tirolskih poslancev avtonomistične večine je nemškim ustavovercem uspelo predlog zavrniti z dvema glasovoma prednosti. Proti je glasoval tudi poslanec kranjskega veleposestništva in sekcijski svetnik na zunanjem ministrstvu baron von Schwegel (»Sekcijski šef baron Schwegel«, Slovenski narod, 1880, št. 86). Schweglovo odločitev sta pogojevala poslanska »disciplina« oziroma zvestoba do kranjske ustavoverne stranke, ki ga je izvolila za poslanca (po: »O položaji / Z Dunaja 15. aprila (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1880, št. 87), in prepričanje, da Taaffejeva politika vodi državo v propad (Josef Schwegel, »Izstop iz državne službe«, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004, str. 105).

Kljub Schweglovemu mnenju, da Taaffejeva vlada ne bo dolgo vzdržala, ta zaradi nezaupnice ni padla. Schweglovo glasovanje je napravilo slab vtis na zunanjem ministrstvu in pri vladi (Taaffe naj bi imel Schwegla v mislih kot ministra za trgovino, po glasovanju pa naj bi odhitel intervenirat k zunanjemu ministru Haymerleju), zato so Schweglu že drugi dan po glasovanju priporočili, naj si vzame 12 mesecev dopusta. Minister zunanjih zadev baron Haymerle je s Scheglovim enoletnim dopustom želel pokazati, da Schwegel s svojim glasovanjem ni izrazil mnenja zunanjega ministrstva, ampak le lastno mnenje (po: »Z Dunaja 20. aprila (Izviren dopis.)«, Slovenski narod, 1880, št. 92). Schwegel je bil po koncu enoletnega dopusta upokojen do nadaljnjega (po: Josef Schwegel, »Poslanec v državnem in deželnem zboru«, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004, str. 113).

Karel Klíč je na karikaturi »Freiherr von Schwegel« prikazal barona Schwegla »kot Mucija Scaevolo, ki drži svojo roko v žrjavico za svojo stranko« (po: Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 632). V drugi roki ima listek z napisom »Nein«. V ognju je napis »Disponibilitat« (nem. razpoložljivost, disponibilnost – za dispozicijski fond). »Er verbrannte sich die rechte Hand des Ministeriums des Außens, um sich die Linke, oder sich der Linken zu erhalten,« pojasnjuje kratek komentar, ki je objavljen na naslednji strani. Vendar je novodobni Scevola-Schwegel na mnogo višji ravni kot vsak vrli Rimljan. Gaj Mucij je namreč vedel, da si bo s samoodpovedjo prislužil rimsko hvaležnost. Scevola-Schwegel pa gotovo ne more računati na hvaležnost klerikalcev – »Gajus Mucius wußte, daß ihm Rom für seine Selbstentäußerung danken wird. Scävola-Schwegel konnte auf den Dank der Römlinge gewiß nicht rechnen« (»Freiherr von Schwegel«, Der Floh, 1880, št. 17). Gre za besedno igro: nem. Rom – Rim, nem. der Römer – Rimljan, nem. der Römling – klerikalec.

Gaj Mucij Scevola je bil legendarni rimski junak. Leta 506 pr. n. št. naj bi skušal ubiti etruščanskega kralja Porzeno, ki je oblegal Rim. Pritihotapil se je v sovražni tabor, vendar je po pomoti namesto kralja ubil enega njegovih vojskovodij. Mucija so prijeli in odvedli pred Porzeno, ki je ukazal, naj ga živega zažgejo. Mucij je med zaslišanjem dokazal, da Rimljani ne poznajo strahu – nad žerjavico, ki je bila pripravljena za neko darovanje, je položil svojo desnico, da je zgorela. Porzeno je Mucijevo pogumno dejanje očaralo, zato ga je spustil na svobodo. Mucij je pred odhodom opozoril Porzeno, da mu streže po življenju tristo Rimljanov. Prestrašeni Porzena je ustavil obleganje in sklenil z Rimljani mir. Mucija, ki je izgubil desnico, so častili kot junaka in ga nagradili z zemljo onkraj Tibere. Pridobil si je vzdevek Scaevola, tj. levoroki, levičar (po: Jöel Schmidt, Slovar grške in rimske mitologije, Ljubljana 2001, str. 155).

 

* Biografski podatki po: Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004 (spremna beseda: Franc Rozman in Joža Mahnič), in Jakob Mohorič & Milena Uršič, Schwegel (Švegel, Žvegel) Jožef baron, Slovenski biografski leksikon, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 250.

 

 

 

 

XII

SATIRIČNI LIST JEŽ (1902–1909)

 

»Polmesečnik za šalo in satiro« Jež je dvakrat mesečno izhajal v Ljubljani med letoma 1902 in 1909. »Šaljiv in zafrkljiv list« Jež, ki se je označil za »glasilo veseljakov«, je obsegal 12 strani. Njegov prvi urednik je bil humoristični pisatelj Rado Murnik (1870–1932). Od 1903 ga je urejal Srečko Magolič st. (1860–1943). Založnik Ježa je bil Dragotin Hribar. Tiskala ga je tiskarna, ki jo je Dragotin Hribar odprl v Ljubljani 1902.

Na naslovnici prve številke, ki je izšla 10. decembra 1902, je Jež objavil ostro politično karikaturo »Miklavževa politična darila slovanskim narodom«. Na karikaturi, ki je bila za tedanje tiskarske zmogljivosti odtisnjena razkošno v treh barvah, je Hinko Smrekar (1883–1942) upodobil nemškoliberalnega ministrskega predsednika in notranjega ministra avstro-ogrske monarhije dr. Ernesta Körberja (v slovenskem prevodu: »Košarja«), ki z besedami »Prejmite te dragocene darove, moji ljubljenci! Nemcem pa ne dam ničesar!« izroča predstavnikom slovanskih narodov (Slovencu, Čehu, Poljaku ...) – prazne košare. V naslednjih številkah so sledile nove karikature. List je izhajal na 12 straneh, na katerih je bilo sprva polno karikatur in satiričnih ilustracij, ki sta jih risala Miljutin Zarnik in Hinko Smrekar (najbrž gre za prve objavljene Smrekarjeve karikature). Smrekar je tudi avtor vinjete na naslovnici, ki prikazuje raznoliko druščino v boju z ježem.

Dr. Miljutin Zarnik (1873–1940) je bolj kot karikaturist ali ilustrator znan kot kritik in pisatelj, kajti od likovne kariere se je poslovil že na začetku 20. stoletja. Prvotno mu je bila namenjena vojaška služba, toda po maturi je odšel študirat na umetniško akademijo v München, kjer se je gibal v umetniških krogih in obiskoval umetniško šolo Antona Ažbeta. Zarnikov umetniški psevdonim je bil Artifex. Hkrati je v Gradcu doštudiral pravo (1893 do 1896). Najprej je bil zaposlen pri finančnem ravnateljstvu v Ljubljani, od leta 1900 na ljubljanskem magistratu, kjer je 1904 postal magistratni tajnik in pozneje ravnatelj uradov. Leta 1931 je hudo zbolel in se umaknil v pokoj.

Zarnik je že leta 1894 narisal ilustracije za povest J. Janežiča »Gospa s pristave«, ki je bila objavljena v Domu in svetu. Sledile so ilustracije za Finžgarjevo pesnitev »Triglavu« iz leta 1896, kar poleg karikatur in ilustracij v Ježu predstavlja celotno za zdaj znano Zarnikovo likovno zapuščino. Obsežnejša je bila njegova literarna bera, saj je poleg novele »La bella Gina« (Ljubljanski zvon, 1897) za Slovenski narod napisal številne črtice in kritike ter poročila o kulturnih dogodkih v Ljubljani (mdr. o prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani). Leta 1902 je kot podpredsednik Slovenskega umetniškega društva govoril na drugi slovenski umetniški razstavi. 1908 je v Slovanu pisal o slikah Srečka Magoliča. Leta 1910 je skupaj s Franom Govekarjem uredil knjigo Ljubljana po potresu.

Miljutin Zarnik se je pri karikaturah v Ježu naslonil na tedaj najbolj znamenit zgled – na risbo v münchenskem satiričnem listu Simplicissimus (1896–1967). Namen iz Ježa narediti slovenski Simplicissimus je nazorno pokazal s tem, da je v karikaturo v četrti številki vključil Simplicissimusovo maskoto – popadljivega buldoga, ki ga je po naključju prav tako za četrto številko prvega letnika Simplicissimusa (1896) narisal Thomas Theodor Heine.

V šesti, tj. »pustni številki« Ježa je bila objavljena karikatura »Ježova reduta«. Prikazuje namišljeno »sijajno maškerado v veliki dvorani slovenske univerze«, ki se je odvijala pod »devizo, da naj pride kdor hoče in sicer v kostimu, ki mu najbolj prija.« Med gosti so se znašle naslednje »celebritete«: »kitajska cesarica-vdova Tsu-Tsi«, predstavljena kot »bebe«, ameriški predsednik Theodore Roosevelt kot Friderik Veliki, dr. Ivan Tavčar kot »kardinal (vzorit?)«, ruski car Nikolaj kot sibirski kaznjenec, »On« kot poljski kralj, britanski državnik Joseph Chamberlain (minister za kolonije) kot mučenik, dr. Ivan Šusteršič »kot Napoleon (seveda)«, belgijski Cleopold kot puščavnik, »venezolanski predsednik Castro, kot bog tatov«, »Pan Klofač, kot pruski lajtnant«, »Cléo de Merode, kot nuna«, »Žane, kot gigerl« in »Panganet-Matilda, kot Iblana«. Zadnja med maskiranci »Žane iz Iblane« (ljubljanski original) in »Iblana« (personifikacija Ljubljane) ob desnem robu karikature opazujeta imenitnike, med katerimi prevladujejo tuji in domači politiki. Za njima se skriva oseba, ki v legendi ni omenjena. Opremljena je z velikanskim risalnim peresom z ogljem – Zarnik je najverjetneje na karikaturo vključil lasten avtoportret.

Ta karikatura je bila morda vzor za desetletje mlajše Smrekarjeve skupinske portretne karikature likovnih in literarnih ustvarjalcev ter za Gasparijevo skupinsko portretno karikaturo slovenskih gledališčnikov. Morda se je Zarnik pri snovanju karikature spomnil na predpustne maskirane plese, ki jih je v münchenskem ateljeju prirejal Ažbe. Ta je svoje učence tudi zadolžil, da so stene ateljeja okrasili z velikanskimi karikaturami. Tudi Ljubljana je na prelomu stoletja poznala kostumirane pustne zabave, ki so se odvijale v Narodnem domu.

V isti številki je bila objavljena Zarnikova karikatura »Na Sokolovi maškaradi«, na kateri se je na ramena skrokanega gospoda mlahavih nog povzpela opica, ki bi morda lahko ponazarjala glavobol: »N-nekdo hup mi je zamenjal mojo hup a-a-afno; mo-moja je bila mnogo manjša in l-la-lažja hup Ilustracija učinkuje »slikarsko«, čeprav je odtisnjena samo v črno-belih tonih, saj je bil njen original verjetno v barvah. Tudi s takimi ilustracijami se je Miljutin Zarnik najbrž seznanil v Simplicissimusu, kjer je na podoben način risal npr. popularni avstrijski ilustrator Ferdinand von Reznicek (1868–1900). Razen že omenjene Smrekarjeve karikature so Zarnikovo delo vse politične karikature v prvih številkah.

V četrti številki je Zarnik s karikaturo »Častna diploma našim dičnim, trudaljubnim poslancem« komentiral neuspešna slovenska prizadevanja za univerzo v Ljubljani. Želja po slovenski univerzi se je pojavila v t. i. pomladi narodov in zamrla med Bachovim neoabsolutizmom. Zahteve po lastni univerzi so Slovenci znova jasno izrekli med taborskim gibanjem. Za slovensko univerzo so se od konca 19. stoletja najodločneje borili slovenski poslanci v državnem zboru. Eden največjih shodov zanjo je bil konec leta 1902 v ljubljanskem Mestnem domu, torej v času, ko je nastala omenjena karikatura. Svojo univerzo so zahtevali tudi Italijani, Slovenci pa so se sklicevali na dejstvo, da so v avstro-ogrski monarhiji številčnejši od Italijanov in si jo zato zaslužijo prej. Ustanovili naj bi jo v Trstu, ki naj bi po mnenju mnogih postal novo upravno središče Slovenije. Leta 1898 je kranjski deželni zbor ustanovil »Cesarja Franca Josipa vseučiliški fond«. Leta 1901 se je zamisel o slovenski univerzi, ki so jo složno podpirali vsi Slovenci in vsaj na začetku tudi drugi Slovani v monarhiji, zdela že skorajda uresničljiva, saj je avstrijski minister za uk odposlanstvu ljubljanskega občinskega sveta obljubil podpore mladim znanstvenikom, ki bi se bili pripravljeni posvetiti univerzitetni karieri na bodoči slovenski univerzi.

Toda na slovensko univerzo je bilo vendarle treba počakati vse do leta 1919, do tedaj so slovenski študenti še vedno študirali na Dunaju, v Gradcu in Pragi. Vzrok lahko do neke mere razberemo tudi iz Zarnikove karikature, ki jo spremlja komentar: »V heksametru o univerzi Janez sanjari, V pentametru pa Mihel gimnazij dobi.« Karikaturo sestavlja dvoje prizorov. Na prvi risbici se Kranjskemu Janezu v spanju prikaže personifikacija Slovenije z lipovimi listi na ščitu, ki mu predstavi secesijsko zasnovano zgradbo bodoče univerze, na drugi pa ga strezni smejoči se nemški Mihel (Deutscher Michel, personifikacija tipičnega Nemca), saj naj bi bila med Janezovim globokim spanjem zgrajena »K. K. Deutsche Staats-ober-Gymnasium«.

Zarnikova risba v 14. številki Ježa (1903) je bila natisnjena v rdeči in črni barvi. Prikazuje »Učiteljico usodo«, narisano kot moden secesijski ženski lik, ki narekuje učencu Marku Srboviću: »Sedaj preidemo k novemu poglavju. – Marko Srbović, skoči k tabli in pobriši jo!« Učenec briše s table napis »Obrenovići«, z gobe na tla kapljajo krvavo rdeče kaplje (med t. i. majsko zaroto 10.6.1903 so umorili kralja Aleksandra I. Obrenovića in kraljico Drago Mašin). Novo poglavje srbske zgodovine so bili Karadjordjeviči.

Zarnikovi likovni prispevki v Ježu so presegali risbe še ne dvajsetletnega Smrekarja, zato je škoda, da Zarnik, ki je postal ugleden državni uslužbenec in mu umetniško-boemski prilastek sodelavca satiričnega lista verjetno ne bi niti malo koristil, kasneje ni več deloval na likovnem področju.

Za Zarnikovo prekinitev sodelovanja z Ježem so bila kriva politična prerekanja – konkretno Ježeva bodica z naslovom Razpis nagrade, objavljena na prvi strani 14. številke. Naperjena je bila zoper liberalnega prvaka dr. Ivana Tavčarja oziroma njegovo nagnjenje do »farških gonj«.

»Razpis nagrade.

Ker sem že dalje časa z raznimi posli, osobito z lovom zelo preobložen in se nimam časa baviti z lokalno politiko – v splošno politiko se itak nisem nikdar vtikal – ter zavračati klerikalne napore, kar utegne sčasoma postati za našo narodno-napredno stranko usodno, razpisujem tem potom kot nagrado za najžmahtnejšo psovko, katera bi se dala vporabiti bodisi na posamezne klerikalne prvake, ali pa na klerikalno stranko sploh, najlepšega divjega petelina.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

dr. Ivan Tavčar,

vodja narodno-napredne stranke in – ako se ne motim – zastopnik ljubljanskega mesta v državnem zboru.«

 

V isti številki ni bilo prizaneseno tudi katoliškemu prvaku dr. Ivanu Šusteršiču, ki so ga zaradi suma nepoštenega kupčevanja z žlindro imenovali »dr. Žlindra«.

»Razpis nagrade.

Kakor je splošno znano, poginjajo dan na dan, z največjim naporom in žrtvami ustanovljeni konsumi. Ker pa je obstanek naše stranke oprt v prvi vrsti na ta konsumna in gospodarska društva – druge naprave izvzemši nekoliko testamentov nam itak dosti ne nesejo – čutim dolžnost razpisati eno verliko bariglo petindevetdesetodstotne žlindre kot nagrado onemu, kateri nam nasvetuje ugodna tla, kjer bi se mogel vzdržati vsa eden konsum.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

Dr. Ivan Šušteršič

vodja konsumov in gospodarskih zadrug, edini založnik Thomasove žlindre, državni poslanec itd.«

 

Napad zoper dr. Ivana Tavčarja v sporni 14. številki Ježa je sprožil prerekanje s Slovenskim narodom, ki se je stopnjevalo v naslednjih številkah. Jež je sicer poudarjal, da »ni liberalen in tudi ne klerikalen, nego resnično naroden, samo naroden slovenski humoristično-satiričen list«. »Tudi ni namen Ježa netiti odurni strankarski prepir, pač pa z rahlim zbadanjem brez osebnosti opominjati gotove kroge na njih narodu škodljivo delovanje te poskusiti – ako v svoji zagrizenosti še niso popolnoma oslepeli – privesti jih na pravo pot. V bodrilo nam je neštevilno priznanj; kako pa sodijo nerazsodni ljudje o Ježu, to nam ne vznemirja živcev, ker vemo, da razumniki, katerim je narodov blagor več, kakor začasno osebno prijateljstvo in osebne koristi, odobravajo posto­panje Ježa, ter se zgražajo nad surovo osebnostjo in zaničevanja vrednim napadanjem nasprotnikov Ježa (»Listnica uredništva«, Jež, 1903, št. 16).

Zarnik se je zaradi programske politike uredništva Ježa odpovedal nadaljnjemu sodelovanju. Svojo odločitev je pojasnil leta 1932 – v Opazki, ki jo je zapisal v prvega izmed vezanih letnikov Ježa v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani:

»Jaz sem bil nekoliko časa sotrudnik, ker sem želel, da bi imeli izviren humoristični list. Tedaj sem risal in napisal in si kaj izmislil.

Moje znamenje v risbah je MZ, včasih pa ... [op. trikotnik s tremi pikami]

Ko so prišle, v št. 14, nekateri napadi proti dr. Tavčarju, sem takoj prostovoljno odstopil moje sotrudništvo.

M. Zarnik 1932

Nekatere moje risbe so včasih iste klišeje vnovič in še večkrat natisnili – ker nič stane, pač pa stane, če je treba novih risb naročiti. Da je bolj ceneje so posodili klišeje v Humoristicke Listy – torej nič izvirnega več.

No, stalo je prav malo. Moj honorarček je bil skoro sramoten. Nekateri so v starejših časih mislili mnogi odlični Slovani, da mora pesnik, pisatelj, beletrist, risar idr. delati zabadava seveda iz najčistejšega narodnega navdušenja. Z.«

 

Hinka Smrekarja ne srečamo več že nekaj številk poprej. Deseta številka ima namesto Smrekarjeve vinjete nov stiliziran zapis imena lista, pod katerim se skriva bič. Kot avtor te vinjete je podpisan urednik Srečko Magolič.

Magolič, ki se je za stavca izučil pri R. Milicu v Ljubljani in bil zaposlen v Bambergovi tiskarni, Narodni tiskarni (tehnični vodja) in tiskarni Dragotina Hribarja v Celju (upravitelj, 18901895), je v letih 1902–1903 vodil tiskarno Stefan Tieze v Ustju ob Labi na Češkem, leta 1903 pa je postal vodja tiskarne Dragotina Hribarja v Ljubljani. Najbrž je šele leta 1903 prevzel uredništvo Ježa (dve številki je 1903 uredil sodelavec Ježa Rado Murnik). Podobno kot Magoličeva lista Škrat in Rogač iz osemdesetih let 19. stoletja se je odslej tudi Jež izogibal politični karikaturi. Magolič se je ukvarjal tudi s slikarstvom in fotografijo ter z izdelavo klišejev za eno- ali tribarvni tisk cenikov in knjig.

V 11. številki Ježa so se pojavile češke karikature, ki sčasoma povsem prevladajo nad domačimi ilustracijami. Izjema je risar s psevdonimom »Modernist«, ki je npr. za 16. številko narisal osem šaljivih ex librisov »ali modernih načrtov za moderne naslove modernim spisom modernih naših literatov«: za Cankarjeva dela Kralj na Betajnovi, Ob zori in za Erotiko, za Človeka in pol in Hic rhodus ...! Iva Šorlija, za Murnikove Navihance, za Finžgarjevega Divjega lovca in za Sad greha Engelberta Gangla. Identiteto tega nadarjenega risarja nam bi lahko pomagal razvozlati samo komajda razberljiv monogram (morda »JŽ«). Na njegove karikature naletimo tudi v poznejših letnikih, ko v Ježu začnejo prevladovati risbe, prvotno narejene za Humoristické listy, ki je od leta 1866 izhajal v Pragi. Na češkem kupljene karikature in satirične ilustracije ne prikazujejo aktualnih političnih dogodkov. Prevladujejo prikupne ilustracije družinskih, gostilniških in drugih družabnih srečanj, otroških iger ipd.

 

 

 

Miljutin Zarnik, Učiteljica usoda, Jezh, 1903, št. 14

 

 

XIII

SATIRIČNI LIST OSA (1905–1906)

»Politično-satirični tednik« Osa je urejal humorist Rado Murnik (1870–1932). Karikaturist Hinko Smrekar v pismu, ki ga je novembra 1905 z Dunaja poslal prijatelju, književniku Janku Rozmanu (1873–1960), omenja, da je Rado Murnik vsaj sprva sam pripravil tudi večino besedil, objavljenih v Osi. Oso je tiskala Narodna tiskarna v Ljubljani.

Liberalna Narodno napredna stranka je Oso vključila v ostro in obsežno zastavljeno politično kampanjo, naperjeno zoper klerikalno-katoliške nasprotnike v tedanji deželi Kranjski. Zato literarni del Ose praviloma ni presegal nivoja raznovrstnih krajših satiričnih tekstov, pesmi, dovtipov o domačih klerikalcih, katoliških organizacijah in njihovih vodilnih ali značilnih predstavnikih, npr. farjih, fajmoštrih, tercialkah ... Osa bi se v zgodovinski spomin zapisala le po zaslugi zloglasnih »farških gonj«, če uredništvo za risarje-karikaturiste ne bi najelo štirih mladih slovenskih umetnikov, ki so bili tedaj še neznana umetniška imena, saj so se še šolali na Dunaju oziroma v Münchnu in Pragi. Karikature za Oso so začeli risati Fran Tratnik (1881–1957) in trije člani dunajskega dijaškega umetniškega društva Vesna: Gvidon Birolla (1881–1963), Maksim Gaspari (1883–1980) in Hinko Smrekar, poleg njih pa še nekateri anonimni risarji. Omenjeni umetniki so prispevali kvalitetne karikature, ki so posnemale secesijsko-linearni slog karikatur, kakršne so objavljali satirični listi: münchenski Simplicissimus, stuttgartski Der wahre Jacob in dunajski satirični listi Die Muskette, Der liebe Augustin, Die Fackel idr. Osa razpona satire v omenjenih listih resda ni dosegala, toda karikature v njej so pomembno prispevale k uveljavitvi secesijske risbe pri nas.

Liberalci pri svojem politično-propagandnem boju niso poznali nobenih ozirov. Niso se ustavljali niti pred zmerjaškim napadanjem, podtikanji, žalitvami posameznikov in celotnega duhovniškega stanu. Karikature v Osi so bile zasnovane v podobnem duhu, vendar nam pričajo, da so grobe liberalne žaljivke, potem ko so bile prevedene v karikirano risbo izvrstnih mladih ilustratorjev, nekako postale prebavljive. Ne nazadnje je bila prav secesija izredno naklonjena premišljenim likovnim rešitvam, elegantnim stilizacijam, soglasju risbe, črnih ali barvnih površin in praznih ploskev. Vsa ta nenavadna eleganca je prežemala tudi Birolline, Gasparijeve, Smrekarjeve in Tratnikove karikature v Osi, ki so bile neredko odtisnjene tudi v več barvah. Uredništvo se ni obotavljalo objavljati tudi karikatur, naperjenih zoper avstrijske ministre in ministrskega predsednika.

Maksim Gaspari je za 21. številko narisal karikaturo »Izlet slavnega telovadnega društva Čuka, ki se je početkom vsled neljube pomote imenovalo Orel«. Z njo se je Osa ponorčevala iz katoliškega Orla. Na karikaturi je upodobljen nenavaden človeški in živalski defile, pri katerem nič ni tako, kot bi moralo biti: naduti vodja procesije jaha na osličku, župnik mu sledi na lesenem konjičku, med »Marijinimi mladeniči«, ki tvorijo jedro sprevoda, pa se nahajajo same žalostne, usmiljenja vredne človeške prikazni. Nenavadno človeško in živalsko kolono dopolnjujeta dva mrka čuka, vključena v dekorativno zasnovan okvir kompozicije; tak okvir poleg stilizirane črno-bele risbe velja za eno najpomembnejših značilnosti secesijske ilustracije. Ker je Južni Sokol, ki so ga Slovenci ustanovili leta 1863, sčasoma dobival vse bolj liberalni značaj, je Slovenska krščansko-socialna zveza želela spodbuditi ustanavljanje lastnih telovadnih odsekov. Na to pobudo se je prvi odzval jeseniški kaplan Karel Čuk. Člani katoliških telovadnih skupin so se sicer že od vsega začetka imenovali orli, toda njihovi sokolski tekmeci so jim nadeli ime »čuki« – po majhni, sovi podobni ptici, ki naj bi oznanjala smrt.

V 39. številki je bila objavljena karikatura »Iz luže v mlako«. Njen avtor je najbrž Gvidon Birolla. Po idilični secesijsko stilizirani krajini se vije kolona črnih klerikalnih »nazadnjakov in mračnjakov«. Upodobljeni so kot mački. Rep zadnjega med njimi je s kleščami zagrabil rak. »Ti slepi črni mački mislijo, da vlečejo oni mene, vlačim jih pa le jaz – iz luže v mlako,« komentira karikaturo rak, ki naj bi poosebljal klerikalno nazadnjaštvo. Na začetku leta 1906 je izšla 9. številka prvega letnika. Uredništvo Ose je voščilo kranjskim klerikalcem veselo novo leto s karikaturo na naslovnici. Prikazuje ose (personifikacije satiričnega lista) za volanom drvečega avtomobila, ki je na svoji poti povozil klerikalne trote.

»Tekst Ose je produkt vinskih in likerskih duhov. Ne leži v jeziku; razmere so sila omejene in malenkostne, če gremo čez naše meje, občinstvo ne čuti ničesar. Simplicissimus ni za špisarje, ne za naše, ne za nemške. Tudi Cankar ni prebaven za naše purgarje. Slednjič je Osa repek lib. stranke; kakor hoče glava, repek miga. Mi risarji dobivamo ideje kar do malega gotove; treba je samo s tušem izvleči. Basta!« Takole je Janku Rozmanu Oso opisal Hinko Smrekar, ki se je sicer po njeni zaslugi slovenski javnosti prvič lahko predstavil kot izvrsten karikaturist. Njegovo delo je bila na primer risba »Med tercijalkami«, ki prikazuje parček neprivlačnih tercialk med pogovorom – prva je pretirano čokata, druga visoka in suha. Ilustracija je bila z različnimi komentarji ponatisnjena večkrat, kar je uredništvo opravičevalo s tem, da se »stalne podobe najdejo tudi v največjih satiričnih časnikih.«

Karikature v Osi so slovenskemu katoliškemu taboru seveda šle v nos, zato so se maščevali tudi nad karikaturisti. Tako je Deželni odbor v Ljubljani dvakrat zavrnil Gasparijevo prošnjo za štipendijo. »Objavljal sem politične karikature v satiričnem listu Osa, in to je bilo v precejšnji meri vzrok, da so mi odrekli štipendijo,« je zatrjeval Maksim Gaspari (»Srečanje z mojstrom Maksimom Gasparijem – Gašperjem / Umetnost je skrivnost« (intervju Marjana Kuneja z M. Gasparijem), Večer, 1967, št. 91).

Osma številka drugega letnika, ki je izšla 29. 12. 1906, je bila tudi zadnja številka Ose. Vzroki za nenadno prenehanje Ose ob koncu leta 1906 niso povsem jasni. Morda so bili krivi preveliki stroški priprave za tedanje čase razkošno ilustriranega lista, morda je bila doba izhajanja začrtana že ob izidu. Uredništvo je svojo odločitev poskusilo pojasniti v pesmi »Osi v slovo«:

 

»Poslavljaš zdaj se, draga ‘Osa’,

ker svojo si dolžnost storila:

sovraga naroda pošteno

si pikala, jim vest budila!

 

Od lopovskega jih početja

pač nisi mogla odvrniti;

a vendar rodoljub vsak mora

za trud tvoj ti hvaležen biti!

 

Če prizadevanje pa tvoje

ni koj početka uspelo,

to znak je le, da ljudstvo naše

politično pač še ni zrelo.

 

 

Vsi klerikalci so radostni,

po farovžih je vse veselo,

da ‘Ose’ več ne bo na svetlo,

da je končala svoje delo ...

 

Pa upajmo, da skoro tudi

k nam pridejo svetlejši časi;

takrat, če prej ne, pa se ‘Osa’,

vsa pomlajena spet oglasi!

Slovan.«

 

 

 

XIV

PROFESOR BOGOSLOVJA IN ŽUPNIK BISAGAR

Ime satiričnega lista Osa iz let 1905/1906 politična in kulturna zgodovina povezuje predvsem s t. i. »farškimi gonjami«, ki so jih konec 19. in na začetku 20. stoletja vodili slovenski liberalci. »Farške gonje« so bile oblika propagandnega boja, naperjenega proti političnemu delovanju duhovščine, vendar so se pogosto spremenile v napade na vodilne može katoliškega tabora, katoliške stranke, njenih organizacij in duhovnikov kar vsepovprek. Ekstremnost teh napadov je motila tudi mnoge liberalce. Danes nam Osine zgodbe, šale in karikature o uživaških župnikih, podjetnih kaplanih, farovških kuharicah, o strogem, moralističnem nadškofu Jegliču, Marijinih devicah, tercijalkah in drugih pobožnjakarjih, črnih klerikalcih in pohlevnih ovčicah lahko prikličejo le nasmešek, najbrž pa jih tudi v času nastanka nihče ni jemal pretirano resno.

Z Oso je sodeloval tudi humorist Ferdo Plemič (1881–1944, pravo ime Ferdo von Kleinmayr). Plemičevo delo je najbrž z začetnicama »Fr. P.« podpisana satira o doktorju bogoslovja in njegovem nekdanjem sošolcu župniku Bisagarju.

Doktor bogoslovja je zbolel na živcih, je v 20. številki pisala Osa, zato se je želel med počitnicami okrepčati in razvedriti na kmetih. Pisal je župniku Bisagarju, naj o njegovem prihodu ne obvesti nikogar, ker ga vsaka malenkost silno razburi in vznemiri, on pa želi vsaj teden dni preživeti incognito in v popolnem miru. Ko pa se je bolehni profesor bogoslovja pripeljal, je na železniški postaji zagledal polno ljudstva. »Belo oblečene deklice so ga pozdravljale in ga obsipale s šopki, Marijine device so mu poljubljale roke, oče župan je v imenu občine izrazil občno veselje ob prihodu tako odličnega gosta, župnik se je pa škodoželjno namuzaval in posmehoval za doktorjevim hrbtom.«

Prevarani doktor bogoslovja se je hudo jezil zaradi župnikove hudobnosti, hinavski Bisagar pa se je izgovarjal, da je hotel le izkazati spoštovanje do tako odličnega gosta. Med večerjo je župnik Bisagar še enkrat presenetil svojega gosta. Dejal mu je namreč, da župljani presrčno želijo, naj bi jim naslednjega dne pridigal namesto njega. Ker je bil prepričan, da bo njegov prijatelj doktor tej želji ustregel, se Bisagar ni nič pripravljal na jutrišnji govor. Doktor bogoslovja je takoj spoznal župnikovo hudomušno namero in si je mislil: ti hočeš potegniti mene, jaz pa potegnem tebe!

Naslednjega dne je bila cerkev nabito polna, saj so vsi želeli prisluhniti slovitemu in učenemu govorniku, ki je stopil na prižnico in pričel: »Danes vam bodem prvikrat govoril na tem posvečenem kraju. Opomnim vas pa, da me bodo slišali le oni, ki so brez smrtnega greha!« Nato se je pridigar lepo odkašljal in začel odpirati usta na široko, ne da bi kaj spregovoril, mahal je z rokami in se nasploh vedel kakor najgorečnejši oznanjevalec božje besede.

Vsi navzoči v cerkvi so strmeli. Povpraševali so drug drugega, ali je kaj slišati govornika. Ker nihče ni slišal ničesar, so bili vsi prepričani, da so v smrtnem grehu. Zaradi tega so začeli strašansko jokati. Jok je privabil domačega župnika iz zakristije v cerkev, da bi pogledal, kaj pomeni to ihtenje in vzdihovanje. Ko je Bisagar videl doktorja bogoslovja, kako maha z rokami in odpira usta, ga je popadel smeh, zato si je moral z obema rokama zakriti obraz. Ljudje pa so začeli šepetati, da tudi župnik joka, ker ima tudi on smrtni greh!

Ker bolehni doktor pri svojem prijatelju ni našel zaželenega počitka, se je še tisto nedeljo vrnil v mesto. Vsi župljani so mislili, da so veliki grešniki. Trumoma so drli v spovednico in nagajivi župnik jih je moral izpovedovati ves teden, preden je uspel potolažiti svoje vznemirjene »backe«.

Takoj naslednji teden se je na živcih bolni profesor in doktor bogoslovja podal na počitnice k drugemu prijatelju, župniku Popkarju. Upal je, da mu bo sreča tokrat bolj naklonjena in bo uspel najti zaželeni mir in razvedrilo, je zatrjevala Osa v prispevku »Prekanjeni prekanjenec« v naslednji, 21. številki.

Popkar je svojega gosta prisrčno sprejel, toda že po dveh dneh je začutil, da tudi on potrebuje razvedrila, vendar ne na deželi, temveč v mestu. To svojo srčno željo je razodel doktorju bogoslovja in ga prosil, naj ga nadomešča med odsotnostjo; da pa se ne bo preveč dolgočasil, naj tudi izpoveduje župljane. Nerad, vendar iz vljudnosti, je doktor bogoslovja privolil, da bo to storil. Popkar se je takoj za teden dni odpeljal v mesto.

Doktor bogoslovja je prvo nedeljo svojega pastirovanja oznanil »backom«, da bo izpovedoval ves teden, in poudaril, naj nihče na zamudi ugodne priložnosti. »Ker je pa red glavna reč,« je s prižnice zatrjeval namestnik župnika, »ga hočem uvesti tudi pri izpovedovanju. Izpovedoval bom grešnike po vrsti takole: Prvi dan, to je v ponedeljek – tatove; v torek – goljufe; v sredo – nečistnike; v četrtek – pijance; v petek ubijalce in v soboto – lažnivce in opravljivce.«

Razumljivo je, da se ni prišel nihče obtožit svojih grehov; bolehni profesor in doktor bogoslovja je lahko v miru užival svoje počitnice. Ko se je župnik Popkar čez teden dni vrnil, mu je doktor bogoslovja čestital za vzorno pastirovanje, ki mu nedvomno daleč naokrog ni para. Župnik Popkar ga je debelo gledal in se čudil njegovim besedam. Kar verjeti ni mogel, da si je doktor bogoslovja uspel umiriti razdražene živce in je ves teden užival rajski mir. Vprašal ga je, kako je bilo s spovedjo. »Zastonj sem čakal grešnikov, amice!« mu je odgovoril doktor. Župnik Popkar je za izpovedni red svojega zvitega tovariša izvedel šele, ko se je okrog njegove spovednice gnetlo vse polno »backov«.

Župnika Bisagarja srečamo tudi na karikaturah v Osi. Na karikaturi »Velikonočno darilce ali razočarani Bisagar« iz 24. številke je debelušnega župnika Bisagarja prestrašila osa, ki je planila iz pirha z napisom »Vesela aleluja«. Na karikaturi »Odkritosrčni berač in skopi Bisagar« iz 4. številke, ki je najbrž delo Maksima Gasparija, je berač prestregel gospoda župnika med njegovim sprehodom in ga prosil za miloščino: »Prav lepo ponižno vas prosim, usmilite se mene ubogega bolnega reveža, ki že tri dni ni zaužil nič gorkega! Dajte mi, dajte kaj vbogajme!« Bisagar poskuša odpraviti berača: »M-m-m ... Nimam sam ničesar.«, toda preseneti ga odrezav beračev odgovor: »Tako? – Potem se hodite pa še izprehajat?«

 

 

 

 

XV

SATIRIČNI LIST ŠKRAT (1903–1906)

Škrat je v letih 1903 do 1906 izhajal v Trstu. Tiskala in izdajala ga je tiskarna Edinost. Glavni urednik lista je bil Ludvik Geržina. Sedež uprave Škrata je bil v Narodnem domu (Ulica Giorgio Galatti št. 18). Celoletna naročnina Škrata je znašala 6 kron, polletna 3 krone in za četrt leta 1,50 krone. Posamezne številke so bile na voljo po 10 stotink (5 novčičev). Škrat je veljal za »najceneji slovenski humoristični list in – tednik« (»‘Škrat’ v letu 1906«, Edinost, 1906, št. 6).

Politični časnik tržaških Slovencev Edinost je redno objavljal reklamne notice za satirični list. »Z novim letom prične izhajati v tiskarni ‘Edinosti’ humoristično-satirični list ‘Škrat’. ‘Škrat’ bo popolnoma neodvisen, stal bo na narodni podlagi, šibal naše narodne sovražnike, a tudi narodne grehe vseh slovenskih strank. Izhajal bo vsako soboto. Rokopise iz vseh slovenskih pokrajin pošiljati je na naslov: Uredništvo ‘Škrata’ Trst, tiskarna ‘Edinost’. Vsprejemajo se tudi originalne slike.« (Edinost, 1902, št. 277)

Škrat je bil naprodaj v naslednjih tobakarnah (prodajalnah tobaka in tobačnih izdelkov) v Trstu: Raunacher (ulica Poste nuove, zraven tiskarne Edinost), Stanič Štefan (ulica Molin piccolo), Lavrenčič Mihael (trg pred vojašnico), Martini (ul. Belvedere št. 21), Majcen (ul. Miramare št. 1, blizu kolodvora), Kersten Ivanka (ul. Stadion št. 1), Pipan Emilija (ul. Ponte della Fabbra, blizu lesnega trga), Babnič Štefan (ul. Sette Fontane 12), Kratznik Anton (ul. del Rivo 30), Bruni Edvard (Piazzetta S. Lucia), Afrič Mate (Campo Marzo 2), v tobakarni v Narodnem domu v Barkovljah, v tobakarnah Andrej Šancin-Drejač v Škednju, Skapin & Pirič pri Sv. Ivanu, Antonija Kramar pri cerkvi v Rojanah, Podboj Benjamin v Bošketu, v tobakarni na kolodvoru sv. Andreja in tobakarni Josip Danev na Opčinah (po: »Jutri v soboto ...«, Edinost, 1903, št. 6). Na voljo je bil tudi v Gorici in drugih slovenskih krajih.

Škrat je imel različna naslovna zaglavja. V letu 1903 je bil za velikimi črkami imena lista narisan zid, pred katerim so omagali Nemec, Italijan in drugi slovenski sovražniki. Na enem od zaglavij škrat »s hudomušnim izrazom na obrazu, beži se žakljem na hrbtu, v katerega je pobasal naše narodne nasprotnike«. Na naslovnem zaglavju iz leta 1906 je droben škratek igral na piščalko. Posamezne številke Škrata so bile natisnjene v različnih barvah.

Danes povsem pozabljeni satirični list Škrat je bil do leta 1905 (tedaj je poleg Ježa začela izhajati tudi Osa) »jedini slovenski humoristično-satirični tednik, ki prinaša izključno originalne slike« (»Škrat«, Gorenjec, 1904, št. 3). »Sploh je, kar se tiče originalnih slik, ‘Škrat’ daleč nadkrilil vse dosedanje slov. humoristične liste in zaslužuje najširšo podporo od strani slovenskega občinstva.« (Edinost, 1903, št. 201) Opremljen je bil z modernimi, delno secesijsko občutenimi karikaturami in drugimi risbami. Zaradi karikatur je uredništvo Škrata nabavilo boljši in močnejši papir. Njihova avtorja sta bila najmanj dva. Prvi je sodeloval s Škratom od začetka izhajanja, drugi je risal karikature (»priznano markantne in karakteristične slike«) od 36. številke iz leta 1905 dalje. Med prvimi risbami novega likovnega sodelavca je bila »krasna, mojstrsko izdelana slika« »Prešeren v nebesih« (Edinost, 1905, št. 250). Identiteto obeh avtorjev bo najbrž težko razvozlati. Zanimivo je, da je Škrat imel poleg glavnega urednika tudi posebnega likovnega urednika (»urednika za ilustracije«). Poudariti velja, da je Škrat izhajal v edinem velemestu na slovenskem ozemlju – v Trstu, kjer je bila karikatura (v nemških in italijanskih satiričnih listih) na mnogo višjem nivoju, kot je to veljalo za Ljubljano.

Škrat se je posvečal politični satiri. Redna rubrika satiričnega lista je bila Škratova kronika s pregledom tedenskih dogodkov, »ki je pisana svežim in zdravim humorjem« (Edinost, 1906, št. 159). Kronika je bila tudi ilustrirana.

Ohranjene oziroma dostopne številke Škrata* pričajo, da je namenjal pozornost zlasti politični karikaturi, s katero je komentiral tako domače kot zunanjepolitične dogodke. Vrsta karikatur se je lotila rusko-japonske vojne na Daljnem vzhodu (japonsko zavzetje Port Arthurja), ki se je vnela v letih 1904/1905 in končala s hudim vojaškim porazom carske Rusije. Škrat je med drugim objavil več karikatur o tedaj aktualni volilni reformi in karikature političnih dogodkov v Trstu, na Hrvaškem in v Rusiji. Veliko pozornost je namenil vprašanju slovenske pravne fakultete v Trstu, avstrijsko-italijanskim odnosom in avstrijski notranji politiki. Na karikaturah pogosto nastopajo avstrijska ministrska predsednika Körber in Gautsch, madžarski grof Tisza in nemški cesar Viljem II.

Opozoriti velja tudi na antisemitske tendence na karikaturah in v pisanih prispevkih v Škratu. Karikaturo »Prva seja mestnega sveta tržaškega« (1906, št. 14) je Škrat opisal z naslednjimi besedami: »Volitve so mati, ki je porodila svojega otroka. Produkt tržaških občinskih volitev je tržaški mestni svet. Dete je stopilo v življenje in predstavil je je svetu Evgen Morpurgo. Kdor hoče vedeti, kakega pokoljenja je ta kum našega mestnega sveta, naj le pogleda ilustracijo na drugem mestu tega lista, kjer mu bo tudi jasno, da bomo v Trstu tudi nadalje plavali – v židovskih vodah. Dobro je, da je vsaj okolica volila šestero mož, ki bodo dajali našemu mestnemu parlamentu nekaj – krščanskega kolorita.«

Leta 1903 je državno pravdništvo odredilo zaplembo Škrata zaradi karikature »Le, le!« na naslovnici, ki se je nanašala na ricmanjsko cerkveno vprašanje (Edinost, 1903, št. 77). Zato je bila pripravljena druga izdaja zadevne številke. Istega leta je bil Škrat zaplenjen zaradi prispevka »Politika na Kitajskem« (Edinost, 1903, št. 121).

 

______________

* Štirje letniki Škrata najbrž v celoti niso več ohranjeni. Posamezne številke hranijo Goriška knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici (27 številk), Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru (12 številk), Narodna in študijska knjižnica v Trstu (5 številk) ter Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (14 številk).

 

 

 

 

XVI

KARIKATURE V ČASNIKU JUTRO (1910–1912)

Marca 1910 se je dnevnikoma Slovenski narod in Slovenec pridružil tretji dnevnik Jutro, ki ga je tiskala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Evgen Lovšin (1895–1987), eden ustanoviteljev Jutra in voditeljev projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, omenja, da si je novi slovenski dnevnik zadal naslednje cilje: »List je postavil v svojem programu neodvisnost v domači politiki na prvo mesto, dalje nepotrebnost po ustanavljanju nove stranke, vendar z željo, dati več življenja narodno-napredni stranki in zatirati klerikalizem kot največjo nesrečo za slovenski narod. V nacionalnem pogledu se je list boril za dobre odnose Slovencev do drugih slovanskih, posebej jugoslovanskih narodov, ker je menil, da so Slovenci samo sestavni del ene etnografske celote, ki se imenuje: slovanski jug(E. Lovšin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 130)

Drugače kot oba predhodnika je bilo Jutro (jutranji list) naprodaj tudi v trafikah. List je poskušal prodreti do čim več bralcev, ki so bili siti večnih prerekanj med klerikalci in liberalci v Slovencu in Sloven­skem narodu. Zato si je Jutro uspelo pridobiti velik kos medijske pogače. Pomagalo je tudi načrtno objavljanje zanimivih novic z Balkana. Z izjemo vesti iz Beograda, ki jih je že nekaj let objavljal Slovenski narod, so se namreč o najnovejših balkanskih dogodkih Slovenci lahko seznanili le iz protislovansko razpoloženih nemških časnikov.

Beograjska pisma je za Slovenski narod pisal soustanovitelj Jutra, časnikar Milan Plut (1881–1925). Med letoma 1899 in 1908 je živel v Beogradu, pošiljal dopise v Slovenski narod, sodeloval z različnimi srbskimi »iredentističnimi« dnevniki in se leta 1904 močno angažiral pri prvi jugoslovanski umetniški razstavi. Leta 1908 je deloval v uredništvu Splitske svobode, leta 1910 se je vrnil v Ljubljano. Milan Pribičević, brat Svetozarja Pribičevića, ga je kot zaupnika iredentistične organizacije Narodna odbrana poslal v Slovenijo z nalogo, da tod razprede njeno mrežo. V ta namen je bilo ustanovljeno Jutro, katerega izhajanje je omogočila tudi podpora Narodne odbrane.

»Obema ljubljanskima dnevnikoma se je zdel novi dnevnik nepotrebna konkurenca, zato sta gledala nanj s primernim preziranjem. Nasprotno pa si je novi dnevnik precej domišljal. Jutrovci so posedali zvečer po kavarnah in so se bahaško ponašali. Zdelo se je, da imajo denarja dovolj in to je dalo povod za sumničenje, ki ga tudi policija ni prikrivala,« se je spominjal dr. Ivan Lah (»Radikalno novinstvo pred vojno«, Življenje in svet, 1937, št. 11, str. 168).

Jutro je napadalo katoliško stranko, njenega avstrofilskega voditelja dr. Ivana Šusteršiča in časnik Slovenec. Tudi liberalna stranka in Slovenski narod nista bila zadovoljna s pisanjem Jutra. Že kmalu je bilo Jutro deležno očitka srbofilstva. Temu se je pridružil tudi očitek neresnosti, ker naj bi dnevnik predvsem s pomočjo senzacij privabljal bralce. Novi časnik je bil že v prvem mescu izhajanja štirikrat konfisciran, toda zaplembe so imele ravno nasproten učinek. Jutro je pridobivalo vedno več bralcev, tako da je lahko uspešno izpolnjevalo svojo nalogo, saj se je zlasti slovenska mladina začela vedno bolj orientirati v jugoslovanskem duhu. »Neodvisen političen dnevnik« Jutro je bil »izrazito srbofilski list, ki je imel namen, razkrivati jugoslovensko vprašanje v pravi luči« (Ivan Lah, »Kriza jugoslovenstva«, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928, str. 101). Novinarji in sodelavci Jutra so bili: M. Plut, Cvetko Golar, Vitomir F. Jelenec, Vladimir Levstik, Radovan Krivic, dr. Ivan Oražem, Ivan Lah, Franjo Pirc, I. Škerlj in Viktor M. Zalar.

Jutro je najverjetneje prvi slovenski dnevnik, ki je objavil karikature, kar mu je olajšala okoliščina, da je imela Učiteljska tiskarna lastno litografijo.

Na prvi strani 1. številke srečamo karikaturo dr. Ivana Šusteršiča. Narisan je kot žaba, na njegovem telesu je napis »V.L.S.« (Vseslovenska ljuds­ka stranka). Karikaturo spremlja opozorilo: »Le napihuj se žaba, boš vsaj prej počila.«

Naslednja karikatura je objavljena v 19. številki. Portretno karikaturo »Hamlet dr. Mantuani« je narisal danes neznani risar, podpisan kot ».S.«. Karikiranca je predstavil z želvjim oklepom v roki. V komentarju je znamenitemu prvemu verzu iz Hamletovega monologa »Biti ali ne biti ...« zoperstavljeno mnogo bolj pritlehno razmišljanje dr. Mantuanija: »Kristijanske glave ali želve?« V naslednji številki je bila karikatura objavl­jena ponovno, tokrat z vprašanjem za bralce Jutra: »Kdo ve, zakaj je ravno ta: naletel ravno na želve naj pove!« Na enega možnih odgovorov je bilo treba počakati do 46. številke: »Sutor ne ultra crepidam ali odgovor na svoječasno vprašanje: Zakaj je ravno ta naletel na želvine črepinje. Ko je Apolonov brat Hermes bil star 4 dni, izlezel je iz zibeljke, ubil želvo ter iz nje črepinje naredil liro. (Kaj takega, v tako nežni dobi, je bilo tedaj namreč samo bogovom mogoče). Nato je ukradel svojemu starejšemu bratu Apolonu 50 krav, izmed katerih je takoj dve zavžil. Vrnil se je v zibeljko, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Toda Apolo v svojem preroškem duhu takoj zasledi mladega tatu, ga pelje pred očeta Zena, mu odpusti pregreho, pogojno, da mu odstopi krasno donečo liro iz želvine črepinje. Od takrat torej je postal Apolon bog glasbe in petja. Ali zdaj kapirate, g. urednik, zakaj je baš Apolon svojega dičnega jogra dr. Mantuanija (Tako so počastili slavnega ljubitelja želv ljubljanski akademiki) tako kruto navle­kel? (Mislimo, da in si to tako tolmačimo: Dr. Mantuani je stro­kovnjak cerkvene glasbe, kot tak je bil na Dunaju, kjer bi bil lahko na vse veke ostal. Ker je pa ta svoj poklic zamenjal z ravnateljstvom deželnega muzeja v Ljubljani, se je njegov patron Apolon nad njim tako razjezil, da je zapustil svojemu smrtnemu učencu pri najdbi turških glav na Štepanji vasi nesmrtno blamažo na vse čase Amen.) S tem mu je menda hotel reči, s čemer se tudi mi strinjamo – Sutor ne ultra crepidam.« (op. Ne supra crepidam sutor indicaret; lat. le čevlje sodi naj Kopitar /Prešeren/ – tako je po Pliniju slikar Apel zavrnil čevljarja, ki je ocenjeval njegovo podobo.)

Umetnostni in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani (1860–1933), ki ga je Slovenski narod označil kot »zagrizenega klerikalca«, je leta 1894 na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije. Od leta 1909 je bil ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, pri katerem je vodil tudi arheološka izkopavanja.

Dr. Mantuani si je na začetku leta 1910 ogledal novoodkrite arheološke najdbe v Štepanji vasi in je eno od lobanj odnesel s seboj. Časnik Slovenec naj bi pri Mantuaniju dobil naslednje podatke o najdišču: več sto lobanj je v zemlji še iz turških časov, Turki so namreč truplom odrezali glave in trupla zmetali v Ljubljanico, pasje kosti pa so od psov, ki so glodali odrezane glave (po: »Grobišče v Štefanji vasi – Lobanje od Turkov poklanih kristjanov?«, Slovenec, 1910, št. 56). V naslednji številki Slovenca je bila objavljena nova Mantuanijeva razlaga najdbe: lobanje so pravzaprav želve, ki jih je najbrž nanosila Ljubljanica z Barja (po: »Zagonetka o lobanjah rešena«, Slovenec, 1910, št. 57). Mantuani, ki naj ne bi poznal razlike med človeškimi lobanjami in želvjimi oklepi, je seveda postal predmet posmeha Ljubljančanov.

Naslednja karikatura v 63. številki Jutra si je za tarčo izbrala nadškofa dr. Antona Bonaventuro Jegliča, narisanega tik pred vstopom v Kranjsko hranilnico (Krainische Sparkasse). Hranilnica je bila v nemških rokah, medtem ko je v tem času že zrasla vrsta slovenskih hranilnic, vse od prve med njimi, ljubljanske Mestne hranilnice (1899), ki je zoper nemško Krainische Sparkasse vodila hud boj. Slovenske hranilnice so bile v liberalnih rokah.

Na karikaturi v 73. številki je risar ».S.« predstavil dr. Šusteršiča kot »Modernega Chanteclera« (Chantecler, tj. Petelin – drama francoskega pesnika in dramatika Edmonda Rostanda iz 1910) oziroma kot »mogočnega klerikalnega petelina« na kupu gnoja.

Karikaturist Jutra je postal tudi Maksim Gaspari (1883–1980), ki je sicer najbolj znan kot slikar in ilustrator motivov iz kmečkega življenja. Karikature je okrasil z drobno cvetlico, ki nastopa v vlogi skritega podpisa. V 78. številki je Gaspari upodobil Kranjskega Janeza, ki prinaša denar v Krainische Sparkasse, iz katere gre ta v nemške roke. Na dve Gaspar­ijevi karikaturi naletimo tudi v številkah 94. in 98. Jutro z izjemo najbrž iz nekega češkega lista prevzetih ilustracij (št. 269 in 270), ki so se norčevale iz razvratnosti menihov v poljskem samostanu v Čenstohovi, kjer je bila slovita božja pot, vse do konca leta ni objavilo nobene karikature več.

Podoba možaka, ki bere Jutro, na naslovnici številke 303 (prva številka Jutra v letu 1911) je komentirala uspeh lista, ki je v drugo leto stopal z nekoliko večjim formatom: »Zakaj se mož tako čudi? Pričakoval je smrt Jutra pa je dočakal njegovo povečanje ...« V številki 308 je sledila karikatura turškega sultana, prevzeta iz beograjske Tribune. Po številki 324 so dokaj pogoste Gasparijeve karikature. Gaspari se je tokrat skril za črko »B.«. V uredništvu so najbrž ugotovili, da karikature lahko koristno popestrijo njihov dnevnik.

V letu 1911 je Gaspari narisal več portretnih karikatur. Začel je z Ivanom Hribarjem oziroma z »Našimi politiki«; v naslednji, 366. Številki, so se jim z Antonom Aškercem pridružili »Naši literati«, v 368. številki z Rihardom Jakopičem »Naši umetniki« in v 372. številki z Miroslavom Malovrhom »Naši žurnalisti«. Toda Gaspari vseh por­tretnih serij ni nadaljeval enako intenzivno. V 439. številki srečamo karikaturo lastnika in odgovornega urednika Jutra Milana Pluta, ki je uvrščena med »Naše žurnaliste«. Ne manjka eden novinarjev Jutra dr. Ivan Lah v nekoliko številčnejši seriji literarnih ustvarjalcev. Že pred njegovo karikaturo (št. 433) sta bila namreč objavljeni Gasparijevi karikaturi Otona Župančiča (št. 383) in Milana Puglja (št. 393). Gasparijevo serijo portretnih karikatur je zaključila karikatura dr. Ivana Tavčarja (št. 466), ki je uvrščen med politike. Med portretne karikature sodi tudi karikatura nadutega in mogočnega Šusteršiča, ki je spremljala pesem »MI sami in samo MI« (št. 369). Naslov pesmi se nanaša na geslo Vseslovenske ljudske stranke »Samo mi in mi sami!«.

Vzporedno s portretnimi karikaturami je Gaspari nadaljeval z risanjem političnih karikatur, ki jih je Jutro dokaj strnjeno objavljalo zaradi aktualnih volitev. Zaključek volitev in poglobi­tev vrste težav pri časniku sta najbrž razlog, da nekaj časa v Jutru ni bilo karikatur. Jutro je namesto njih objavljalo ilustracije, portrete in fotografije, ki jih je pridobilo pri kaki večji tuji časopisni hiši ali agenciji.

Jutro je do začetka leta 1912 zašlo v nerešljivo finančno situacijo. Lastnik in glavni urednik Jutra Milan Plut, ki je bil nereden plačnik tiskarskih stroškov, je zaradi Učiteljske tiskarne, ki je že ves čas z nejevoljo gledala, da pri njej izhaja srbofilski oziroma iredentistični list in mu je naposled odrekla podporo, preselil uredništvo in upravništvo lista v Trst. Čeprav je izgubil večino sodelavcev, se je še vedno trudil obdržati časnik.

Rudolf Krivic je zapisal: »V času, ko je Milan Plut pripravljal izdajanje Jutra I, je bil ves prežet od edinega ideala in cilja: vliti v naš narod prezir in sovraštvo do Avstrije in ustvariti v njih misel, kako močna in slovansko navdušena je Srbija in kako njeni državniki in vojaški krogi komaj čakajo, da razbijejo Avstrijo, da omogočijo združitev s Slovenci, Hrvati in avstroogrskimi Srbi. To je bilo osišče njegovega mišljenja in pisanja.

Pri organizaciji Jutra je bil popoln bohem. Brez trdnega gospodarjenja in brez računanja, poln samega navdušenja. V neprestanih denarnih težkočah, toda vedno odprtih rok za svoje sodelavce, dostikrat za sodelavce le v besedah. Odvisnega se ni mogel čutiti, zato se je otresal na vse pretege skupine, ki bi mu dale finančno pomoč, toda tudi nekoliko uzde njegovi navdušeni propagandi. Zaradi njegovega bohemstva, njegove žeje po neodvisnosti je moralo Jutro I gospodarsko umreti. Plut ni bil ne politik ne vzgojitelj množice, temveč samo propagator neomejenega navdušenja za Srbijo in Srbe.« (Rudolf Krivic, »Kaj vem o Plutu in kako je bilo pri Dnevu?«, Življenje in svet, 1937, št. 11, str. 177)

Tržaško Jutro je poleg urednika Pluta povezoval z ljubljanskim Jutrom karikaturist Gaspari­, ki je tudi tokrat nastopal anonimno (karikature je označeval s »kronico«). Jutro je prenehalo izhajati s številko 771, v kateri je Plut mdr. zapisal tudi: »Jutro je mrtvo in še vedno se lahko zgodi čudež, ono morda še kdaj vstane iz groba ...« Plut je začel urejati tedensko politično revijo Slovanski Jug, v Ljubljani pa je medtem Učiteljska tiskarna začela izdajati nov časnik Dan.

 

 

 

»Hamlet dr. Mantuani«, Jutro, 1910, št. 19

 

 

XVII

SATIRIČNI LIST PIKA (1912–1913)

 

Satirični list Pika je začel izhajati leta 1912 v Ljubljani. »Izhaja vsak četrtek ob 8. uri zjutraj. Celoletna naročnina je 10 K in sorazmerno. Ako ni naročnina vsaj četrtletno naprej plačana se list ne pošilja. Izven avstrijski naročniki doplačajo poštnino. Rokopisi se ne vračajo, oni brez podpisov gredo v koš.« Urednik in izdajatelj Pike je bil Slavoj Škerlj, sedež uredništva je bil v Ljubljani, na sv. Petra cesti št. 18/I. Za milimeter štiristolpnega oglasa v Piki je bilo potrebno plačati 5 vinarjev.

Piko je tiskala Učiteljska tiskarna, pri kateri je v tem času izhajal »ultraradikalni« in prosrbski časnik Dan (1912–1914), ki se je odlikoval tudi v ostrem napadanju katoliške Slovenske ljudske stranke, njenih vodilnih mož, organizacij, duhovnikov ... Tudi Pika je bila kritično razpoložena do katoliškega političnega tabora, to med drugim potrjuje v prvi številki objavljena karikatura ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča z naslovom »V kratkem izide spet nova brošura, ki jo je spisal naš Bonaventura«. Karikatura je zasmehovala niz brošur, ki jih je ljubljanski knezoškof Jeglič izdajal na začetku 20. stoletja. Najbolj odmevna med njimi je bila Ženinom in nevestam oziroma Pouk za srečen zakon iz leta 1909, ki je vsebovala nasvete za mlade, v spolnih rečeh neizobražene ljudi. Liberalci so Jegličevo vzgojno dobronamernost izrabili in uprizorili pravcato medijsko afero. Jegličevo knjižico so razglasili za pohujšanje in pornografijo, prevedli so jo tudi v hrvaščino, nemščino in italijanščino ter izdali posebno brošuro z najbolj značilnimi citati iz Jegličeve knjižice. Jegličeva brošura je bila zaradi škandala po nekaj dneh umaknjena iz prodaje, liberalne brošure pa so postale uspešnice, saj so bile prodane v več tisoč izvodih.

10. junija 1912 je umrl pesnik Anton Aškerc, duhovnik, ki se je s svojim pesniškim delom vedno bolj približeval liberalnemu taboru. Pod psevdonimom je začel leta 1881 sodelovati z Ljubljanskim zvonom. Anton Mahnič je v Rimskem katoliku označil Aškerčeve Balade in romance za brezverne in revolucionarne, Aškerca so doletele tri kazenske premestitve. Liberalni tabor pa je pesnika koval v zvezde. Leta 1898 je Aškerc prosil za upokojitev, nakar mu je ljubljanski župan priskrbel službo magistratnega arhivarja. Aškerc, ki je konec 19. stoletja veljal za najpomembnejšega slovenskega pesnika, je na ta način odkrito prestopil v liberalni tabor. Zaradi pesnitve »Aglaja« iz leta 1899 je Jeglič Aškercu prepovedal sodelovanje z Ljubljanskim zvonom in »preurno maševanje«. Aškerc se je podredil samo zahtevi po podaljšanju verskega obreda, nakar mu je Jeglič nasploh prepovedal njegovo opravljanje. Liberalci so Aškercu priredili veličasten pogreb, ki pa ga je spremljal tudi pritlehen boj med liberalno Narodno napredno in katoliško Slovensko ljudsko stranko.

Na naslovnici tretje številke Pike je bila objavljena karikatura Aškerca v družbi s Francetom Prešernom. Karikatura neznanega avtorja prikazuje pesnika na nebeških oblakih nad silhueto Ljubljane. »Al’ so vremena Kranjcem se zjasnila?« vprašuje Prešeren (s pomočjo verza iz »Sonetnega venca«, sonet »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale«). Aškerc, ki se je pridružil Prešernu na slovenskem pesniškem Olimpu, s palmovo vejo (atributom mučencev) v rokah, mu odgovarja: »Nič ni, nič ni, je še čisto tema.«

V šesti številki sta sledili karikatura in istoimenska pesem »Dva Toneta«. Na karikaturi, ki je tako kot večina karikatur v Piki iz leta 1912 najbrž izdelana v lesorezni oziroma linorezni tehniki, se je Jegliču prikazal Aškerčev duh.

Posebna številka Pike je izšla brez zaporedne označbe (6. št.). Naslovnico je krasila karikatura z naslovom »Zmagovalcu!«. Strumen predstavnik liberalnega Sokola z vencem v eni in sabljo v drugi roki kraljuje nad »farškimi« sovražniki. Eden izmed duhovnikov se s pomočjo križa brani pred Sokolom, dva imata v roki nož, neki »far« (far: slabšalna oznaka za duhovnika) grize skalo, na kateri stoji Sokol, nad vsemi se spreletavajo črni netopirji. Njihova prizadevanja so neuspešna, kar nam pojasnjuje podnapis: »Naj le v nas črna se podi druhal, le Sokol vedno je in bode zmagoval.« Karikatura pod naslovom »Kultura na Slovenskem« pa je v duhu liberalnega satiričnega lista Osa (1905/1906) predstavila primerjavo med mogočno stavbo »farovža« in porušeno bajtico, ki je bila namenjena šoli.

To številko Pike je policija zaradi podlistka »Ženska pisma iz najtemnejšega Udmata«, ki ga je spremljala podoba nasmejane ženske ohlapnih moralnih nazorov, in kratke šale »Babe« zaplenila, zato je bila natisnjena še enkrat brez spornega podlistka, saj je ta po mnenju oblasti žalil javno moralo.

S pomočjo aktov Državnega pravdništva, ki jih hrani Arhiv republike Slovenije v Ljubljani, lahko natančno sledimo poteku zaplembe šeste številke Pike. Državno pravdništvo (državno/javno tožilstvo) v Ljubljani je 7. julija 1912 po telefonu obvestilo policijo, da je državni pravdnik (javni tožilec) odredil zaplembo Pike. Ob 7. uri zvečer je bil tisk satiričnega lista ustavljen. Do takrat je bilo natisnjenih 1020 izvodov. Uničen je bil tiskarski stavek za sporni prispevek. Do druge izdaje ni prišlo. Državno tožilstvo je še istega dne poslalo sedem izvodov Pike v vednost Deželnemu predsedstvu v Ljubljani.

Uredništvo Pike je zagrešilo prestopek po 516. paragrafu državnih zakonov habsburške monarhije. Deželno sodišče je utemeljilo zaplembo Pike s tem, da so sporna mesta v Piki popisovala spolne pojave na namerno šaljiv način, ki je bil grob do morale in sramežljivosti ter je spodbujal javno pohujšanje.

Za informacijo o drznih ali – bolje rečeno – neokusnih dome­tih tedanjega satiričnega pisanja sporni podlistek in šalo, ki sta bila pisana v pogovorni ljubljanščini oziroma narečju z vsemi pravopisnimi napakami, saj naj bi bila delo neizobraženih, polpismenih Ljubljančank, navajamo v celoti.

 

»I.

Naj prejmejo tist gospod, kso me zadnč vidl na Kudeloum.

Častitlivi gospod, oni si gotov kej hudga od mene misljo, da sm jest kekšna .., ampak to ni res, ker so me vidl na kodeloum zadna nedela s tistim možem, se ne smejo neč hudga misl od mene, jest sm vod poštene familije, znam zud nemšk, zdej sem uta reven hiš, sej vejo, de more človek kej zaslužt za zraun, oni se pa men res dopadejo, kso en tako lep mlad gospod, res, prov vest so, jest znam tud štrikat, pa šivat pa kuhat, jen gospodarstvu pelat, stara pa tud še nism velik čez trideset, ja pa nej nekar ne zamerjo, jest ponavad na Kodelou sploh ne hodim, pa lahko nardeva enga peštelenga u taškarjoum boršt, je prov lepo, kar juter nej pridejo, jih bom čakala, zdej jeh pa prov lepo pozdravljam. Mica Frajntlih.

 

II.

Nej sprejmejo tist gospod, k sva zadnč na grad bva!

Lub gospod, jest jem na morm povedat, kok se oni men dopadejo, oni so res en golant gospod, imajo gnar, zakaj pa niso prišle, kso obljubile, da pridejo pogledat mojo hčer, je fest punca, petnajst let je stara, u en štacun se prodajat uči, sej sem že praula, jih bo prou rada imela, bojo videl, bojo ž njo čist kontent, pa za tist vin bojo dal, k so zadnč obljubil vejo, pa kakšn prezent; moj mož je star, neč na zasluž, mrha stara, zato morm pa jest kej po stran zaslužt, pa me majo gospodje rad, se, zlo čedna, pa nej res pridejo, se bomo dobr imel u predovičoum sel stanujemo na namur sedm, u četrtmo štuk, prov čeden mamo, pa kar juter nej pridejo, k nabo starga doma popoudne, bova same s hčerjo, bojo videl, de bojo zlo zadovoln, pa dnar imajo, kaj se nem mara, mene baba opravljajo, de sm taka pa taka, pa kar sebe nej pogledajo, kso same.., pa vejo nč nej jm nekar ne verjame­jo, čeb jem kera kej čez mene rekla, le nas se nej držejo, mi smo pošten, ena kje tolk čez našo Mici gobc brusila, pa ma zdej vamp od enga hlapca. Jeh zlo lpo pozdrau

Urška Počarjova.

 

III.

Nej sprejme spoštvan gospod

Janez Porenta

mesar in posestnik

Lublana, na Polah.

Spoštovani gospod!

 

Jim naznanim, da jest sim dobila eniga otroka te dni in sem brez službe, doma sedim per staršeh. Sej veste, de ste vi bli tist, ki ste bli permen pred devetem mescem, k sem bla kelnarca per ta zlat lukn u Udmat, pa se na bote neč zgovarjal, da niste vi oče, pa de so bli še drug zraven, jest bom persegla per sodnij, de vi ste tisti biu, pa bote imel škandal, kaj bo rekla vaša žena in mi bote mogel tistu in lamentacijo plačat.

Zato je pa tanar boljši, de se kar mirn poglihava, nej me plačajo za babca sto goldinarjev, pa za otroka enkrat za vseli tavžent goldinarjov, pa ste vsega los, pa je, če ne bom pa persegla, de ste me vi u keuder, k sem šla po sir, šlatal, je pa druge reči, vse tak bom povedala, bote imel škandal.

Zato vam ta svet dam, de se poglihate z mano v mir, brez sodnije, sej imate dnar.

S spoštovajnam Reska Lukman.«

 

»Babe.

Jera: Špeva, a s brava bukle od škofa.

Špela: Ja, prauja gospud škof u büklah, da se ne sme pijan zakunskih dovžnost opraulat, da se pol na utrokeh pozna.

Jera: O, ja, puzna, puzna, sej se na našmu škofu puzna.«

Pika je bila eden prvih satiričnih listov, ki se je želel bralcem prikupiti tudi s pikantnimi erotičnimi domislicami, dovtipi, podlistki ... Naslov satiričnega lista je bil izbran primerno, saj se je dalo iz njega izpeljati tudi besedo »pikanten«. »Ženska pisma iz najtemnejšega Udmata« naj bi »zbral in objavil Lulu«. Avtor ostaja anonimen.

Za enega možnih kandidatov bi poleg urednika Slavoja Škerlja lahko imeli tudi humorista, pisatelja in časnikarja Rada Murnika. Rado Murnik je nasploh pogosto sodeloval s humorističnimi listi. Humoristične črtice in tudi povsem plehke dovtipe je npr. pisal za Slovenski narod in satirične liste Jež, Osa in Kurent. V Ježu in Osi je bil urednik, med 1910 in 1912 je urejal Lovca. Sodeloval je tudi z Vesno, Slovanom, Ljubljanskim zvonom ter avstrijskimi in češkimi časniki. Med njegovimi večjimi deli so satirično-parodični roman Groga in drugi, leta 1895 objavljen v Ljubljanskem zvonu, zgodovinski roman Hči grofa Blagaja, prav tako objavljen v Ljubljanskem zvonu v letih 1911 in 1913 (predelana izdaja za mladino je izšla pod naslovom Lepi janičar), novela Ata Žužamaža iz 1900 v Ljubljanskem zvonu, burka Bucek v strahu iz 1903, zbirka humorističnih in resnih novel Znanci iz 1907, zbirka vojaških, stanovskih zgodb Jari junaki iz 1909, humoristična novela Matajev Matija iz 1909, Ženini naše Koprnele iz 1921 idr.

Dve zanimivi karikaturi sta bili objavljeni tudi v šesti številki Pike. Karikatura »Tirolci na Kočevsko«, na kateri nemški Michel (personifikacija tipičnega Nemca) vleče skupino Tirolcev proti Kočevju (»Ala, prütrlein, nua babr poldaj in Kostiabr a hoamir!«), je bila naperjena proti nemški hegemoniji v avstro-ogrski monarhiji. Pod vplivom balkanske vojne in naraščajočega projugoslovanskega razpoloženja med Slovenci pa je nastala karikatura, ki prikazuje brkatega srbskega junaka, kraljeviča Marka. Ta budi slovenskega kralja Matjaža: »Vstani, mrha ti zaspana - / Zora puca, bit’ če dana!«

Uredništvo Pike se je leta 1913 – podobno kot Plutov časnik Jutro – preselilo v Trst, kjer je tisk satiričnega lista prevzela tamkajšnja tiskarna Edinost. »Izhaja z datumom vsake sobote zjutraj. – Naročnina: Celoletno 10 K in sorazmerno, prodaja se po 16 v. komad. – Rokopisi se ne vračajo, nefrankovani se ne sprejemajo. – Ponatis prepovedan, vse tiskovne pravice pridržane. Dopisnik jamči za izvirnost poslanega gradiva. Redakcijski zaključek v četrtek opoldne.« Izdajatelj, urednik in upravnik je ostal isti, Slavoj Škerlj. Sedež uredništva je bil na Via Commerciale 18. II. Milimeter štiridelne vrste oglasa v Piki je stal 8 vinarjev. Skromno naslovnico je nadomestila bogata časopisna glava z izpisom naslova lista, okrog katerega se ovija kača, ob straneh pa sta nasmejani glavi hudiča in klovna. Kot njen avtor je podpisan Tomažič. List je dobil tudi novega risarja karikatur pod imenom M. Vicenjik. To pa je verjetno že skorajda vse, kar lahko rečemo o listu. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je namreč ohranjenih samo pet številk Pike prvega (do 6. št.) in zgolj dve številki drugega letnika, čeprav jih je leta 1913 izšlo najmanj devet.

 

 

 

 

XVIII

BALKANSKA VOJNA V KARIKATURAH IN PESMIH

 

Balkan je od konca 19. stoletja veljal za interesno področje večine evropskih velesil. Junija 1908 je Carigrad pretresla mladoturška revolucija, oktobra istega leta je Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Avstro-Ogrska je z aneksijo kršila določbe berlinskega kongresa, ki ji je leta 1878 podelil mandat za začasno okupacijo Bosne in Hercegovine. Sprožila se je »bosenska kriza«. Rusija in Anglija sta zahtevali konferenco velesil. Mladoturki so organizirali bojkot avstrijskega blaga in prisilili Avstro-Ogrsko k pogajanjem. Italija je zahtevala teritorialno kompenzacijo ob Soči in na Tirolskem ter se začela pripravljati na vojno. Bolgarski knez je tik pred udejanjenjem aneksije razglasil neodvisno bolgarsko cesarstvo. Z aneksijo je bila najhuje prizadeta kraljevina Srbija, ki je upala, da je avstrijska okupacija začasna in ji bo Bosna in Hercegovina prej ali slej pripadla. Avstro-Ogrska si je prizadevala Srbiji preprečiti izhod na Jadransko morje in omejiti vpliv na balkansko politiko, podpirala je dinastične boje med Srbijo in Črno goro in v letih 1906 do 1911 vodila carinsko vojno oziroma gospodarsko blokado proti Srbiji. Grozilo je, da se eventualna vojna med Srbijo in Avstro-Ogrsko spremeni v evropski spopad, vendar je morala Srbija na pritisk velesil popustiti. »Aneksijska kriza« je trajala do marca 1909. Slovenci so aneksijo Bosne in Hercegovine sprejeli z navdušenjem.

Bolgarija, Črna gora in Srbija so imele kot skupen cilj in sovražnika Turčijo, zato so poskušale najti pot do složnega delovanja. Največ zaslug za zvezo balkanskih držav je imela Rusija. Marca 1912 je bila podpisana pogodba med Srbijo in Bolgarijo, ki sta si obljubili pomoč, če bi tuja sila poskušala zasesti del turškega ozemlja na Balkanu. Tajni dodatek k pogodbi je določal skupen nastop zoper otomansko cesarstvo in razdelitev njegovega ozemlja. Razsodnik v morebitnih sporih naj bi bil ruski car. Konec maja se je zvezi pridružila Grčija, naslednji mesec Črna gora. Balkanska zveza si je za vodilo izbrala geslo »Balkan balkanskim narodom«.

Evropske velesile so vojno poskusile preprečiti, zato so od Visoke porte (vlada turških sultanov v Carigradu) zahtevale avtonomno civilno administracijo v makedonskih in albanskih provincah ter balkanske države začele svariti pred prenagljenostjo. Avstro-Ogrska in Rusija sta sporočili, da velesile obsojajo vsako vojno in da ne bodo dovolile ozemeljskih sprememb na Balkanu. Svarilo je prišlo prepozno. Konec septembra 1912 so balkanske zaveznice in Turčija izvedle mobilizacijo. Osmega oktobra je Črna gora, najmanjša slovanska država na balkanskem polotoku, stopila v vojno s Turčijo. Druge zaveznice niso želele zaostajati. Ker jih obljube Visoke porte o reformah niso zadovoljile, so se deset dni pozneje pridružile Črni gori v boju proti »bolniku« ob Bosporju, ki so ga nedavno načeli tudi nemiri v Albaniji in poraz v vojni z Italijo za Tripolis v letih 1911–1912.

Balkan kot zloglasno evropsko skladišče smodnika se je znova vnel leta 1912. Spopadi na Balkanu (t. i. prva balkanska vojna) so pozornost evropske javnosti usmerili proti vzhodu. Z osmanskim cesarstvom so se vojskovale balkanske krščanske države, Turki pa so bili v slovenskih očeh tradicionalni sovražniki, zato je bil na Slovenskem boj balkanskih bratov proti turškemu polmesecu sprejet z naklonjenostjo. Okrepila se je zavest o povezanosti slovenske narodne usode z usodo Srbije, Črne gore in Bolgarije.

Povsod so proslavljali zmage balkanskih zaveznikov, v Ljubljani je bil ustanovljen odbor za nabiranje darov v korist Rdečega križa balkanskih držav, v Srbijo, ki jo je »bosenska kriza« leta 1908 povzdignila v »južnoslovanski Piemont«, so se podali slovenski zdravniki.

Slovenska javnost je z velikim zanimanjem spremljala spopade na Balkanu, o katerih so pisali vsi časniki. Balkanske kraje in vojne dogodke so prikazovale tudi fotografije in ilustracije v Slovenskem ilustrovanem tedniku (1911–1914), ki ga je tiskala Učiteljska tiskarna.

Pri Učiteljski tiskarni je izhajal dnevnik Dan, ki je podrobno poročal o aktualnem dogajanju na Balkanu. V letih 1912–1914 se je v Dnevu zvrstilo tudi okrog 200 karikatur na temo balkanskih dogodkov (prva in druga balkanska vojna, notranji spopadi v Albaniji), kar predstavlja velik delež vseh karikatur v časniku.

Zaradi velikega zanimanja za prvo balkansko vojno so se pri Dnevu (podobno kot 35 let poprej Jakob Alešovec) odločili izdati posebno brošuro oziroma satirični zbornik. Knjižica Balkanska vojna v karikaturah in pesmih je izšla aprila 1913 kot priloga k 464. številki Dneva. Naprodaj je bila za 30 vinarjev, naročniki Dneva so jo dobili za 20 vinarjev, za tiste, ki so plačali naročnino do 1. julija, pa je bila zastonj. V brošuri je bil na 72 straneh poleg 80 karikatur, ki so se več ali manj že pojavile v Dnevu, objavljen pregled najpomembnejših vojnih dosežkov štirih protiturških zaveznikov v prvi balkanski vojni, pesem Antona Aškerca »Jek z Balkana«, vrsta priložnostnih pesmi in šaljiv sestavek o cenzuriranju Dneva. Ovojni list brošure je bil tiskan v dveh barvah na nekoliko tršem, obarvanem papirju.

Na naslovnici brošure je upodobljen dolgolas mišičast mladenič, nekakšno poosebljenje strahotne »revolucije«, ki udriha po turški prestolnici Carigradu oziroma Istanbulu. Karikatura neznanega risarja je bila v 395. številki Dneva objavljena pod naslovom »Revolucija v Carigradu« obenem z istoimensko pesmijo. Lahko bi se nanašala na mladoturško revolucijo leta 1908 ali pa mladenič predstavlja moč balkanskih držav.

V uvodu brošure lahko preberemo: »Leto 1912. bo stalo z zlatimi črkami zapisano v zgodovini Evrope. To leto je prineslo s seboj Osvobojenje Balkana.

Leto 1912 pa bo za vse veke pomenilo najslavnejšo dobo v življenju naših jugoslovanskih bratov, ki so se proti volji Evrope z lastno silo osvobodili 600letnega turškega jarma. Zato bo to leto pomenilo za vselej: Osvobojenje Jugoslovanov.

S tem pa bo leto 1912. dobilo velikanski pomen v zgodovini slovanstva sploh, ker bo stalo, kot mejnik med dvema dobama: med suženjstvom in svobodo. Leto 1912. se je končalo z Zmago Slovanstva.

Naravno je, da je imelo v tem času časopisje mnogo dela. Spoznali smo, kako malo smo poznali svoje južne brate. Zato smo takoj ob začetku vojne posvetili v njih preteklost, v zgodovino, v dobo njih stare slave in težke sužnjosti v čase njih trpljenja in bojev. Šele potem smo mogli razumeti njih velike zmage.

Dan je v tem oziru vestno vršil svojo dolžnost. Kdor ga je čital vsak dan, je dobil jasno sliko o velikem boju, ki se je vršil na jugu.

Dan je prinašal zgodovinske spomine, popise krajev zanimiva poročila z bojišč.

Dan je prinašal tudi karikature, ki so v pravi luči pokazale Turke in njihove prijatelje. Bilo bi škoda, ako bi te slike ostale pozabljene, zato smo se odločili, da jih izdamo svojim čitateljem v spomin in zabavo. Čez desetletja bodo gledali naši otroci, kako se je bil boj na Balkanu.

Vojna sama je prinesla s seboj mnogo trpljenja in žalosti, toda to, kar so počeli razni turški prijatelji, je imelo v sebi toliko smešnega, da to zasluži svoj spomin« (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, Ljubljana 1913, str. 1–2).

Dan je po predhodniku Jutru prevzel tudi nekaj modernih tržnih prijemov, med drugim učinkovito ulično kolportažo. Balkanska priloga Dneva je zaradi aktualne teme ter privlačnega in slikovitega načina njene obravnave postala velika uspešnica. V nekaj tednih so jo prodali v 30.000 izvodih. Za drugo izdajo je v kratkem času prispelo prek 2.000 naročil.

Naklada bi bila še večja, če ne bi policija načrtovane druge izdaje konfiscirala. Cenzorja je zmotila na straneh 54 in 55 objavljena pesem »Boj za Drač«, v kateri se avstrijski in srbski vojak prepirata za albansko pristanišče Drač. Srbi so Drač zasedli 28. novembra 1912. Pesem »Boj za Drač« in karikatura sta bili objavljeni tudi v 335. številki Dneva.

Dnevu se zaplemba ni zdela logična, saj je bila brošura že 14 dni v prodaji, med ljudi je šlo že 8.000 izvodov in nikomur ni prišlo na misel, da je v njej kaj veleizdajalskega. Na račun dogodkov na Balkanu je nastalo mnogo karikatur in dovtipov, a vsi časniki so imeli mir, šele po 14 dneh pa so v državnem pravdništvu v Ljubljani ugotovili, da bi morali brošuro Balkanska vojna v karikaturah in pesmih zapleniti, je razmišljalo uredništvo Dneva, pri katerem so odstranili iz brošure inkriminirana lista, tako da je brošura obsegala 68 strani (po: »Balkanska vojna – konfiscirana«, Dan, 1913, št. 480). Zaplemba je samo povečala zanimanje za brošuro.

»Z dežele nam prihajajo poročila, da orožniki ljudem Balkansko vojno konfiscirajo,« je pisal Dan. »Ne vem, kdo je to orožnikom naročil vprašali bi le: ali gotovi gospodje poznajo še kaj paragrafov ali ne. Kar ima kdo v roki, je njegova osebna last in nihče mu nima pravice jemati. Ako kdo kupi kako stvar, ki je pozneje konfiscirana, mu ne sme nihče njegovega izvoda konfiscirati. Prepovedano je le konfiscirane stvari naprej prodajati in razširjati. Zato je naravnost proti zakonu, ako se hoče ljudem jemati kar so si pošteno kupili. Sam zase torej sme imeti vsak Balkansko vojno nekonfiscirano, prodajati pa se sme le na ta način, da se iztrgata str. 54 in 55. Cele knjige sploh ne sme nihče konfiscirati« (»Zopet nekaj novega«, Dan, 1913, št. 487).

Pri Dnevu so se pritoževali tudi nad dejstvom, da je v nekaj izvodih, ki so jih prejeli po opravljenem cenzurnem pregledu, manjkala vsa tretja tiskarska pola, tj. 16 strani namesto spornih dveh listov (Dan, 1913, št. 498).

Karikature v Dnevu in brošuri Balkanska vojna v karikaturah in pesmih vsebujejo zanimive likovne metafore in prenikave analize tedanjega političnega položaja. Stalni karikaturist Dneva Maksim Gaspari je za 286. številko Dneva, ki je izšla pet dni po izbruhu prve balkanske vojne, narisal Črnogorca, Srbina, Bolgara in Grka, ki podijo Turčina preko evropskih meja nazaj v Azijo. Karikaturo spremlja »Pesem od vojske«, ki naj bi jo »zložil klub veteranov«. Odlomek se glasi: »Črnogorec je junak, / on dal je prvi bojni znak: / on vajen je na boje / pozna junake svoje. /.../ To drugim je užgalo kri / na Turka so junaško šli / že združene njih trope / pode ga iz Evrope.«

Karikature so poleg Gasparija risali tudi drugi karikaturisti (zelo pogosto se pojavlja signatura »JS«). Pri mnogih karikaturah v brošuri gre za ilustracije pesmi, npr. karikatura »Balkanski narodi pokopujejo status quo’« (št. 293), na kateri personifikacije balkanskih narodov nosijo krsto z napisom »STATUS QUO«, ki so ga na Balkanu želele ohraniti evropske velesile. Na krsti kleči premagani Turek, v pogrebnem sprevodu so se razvrstili Rus, Anglež, Francoz in Nemec, skrit za hribom jih opazuje Italijan. »Dovolj ste nam gospodovali, / med seboj z nami kupčevali, / za mir evropski vam mar ni, / če Turčin kolje in mori, / vam mar ni za uboge brate, / vam za dežele je bogate: / to delal je vaš status quo / kot bilo je, tako ne bo! ...«

Karikatura »Nemci pred Balkanom« v številki 311 je delo Frana Podrekarja (1887–1964). Nemški bik Mihel (namig na figuro nemškega Michela, ki na karikaturah od srede 19. stoletja predstavlja tipičnega Nemca) grozeče gleda proti vhodu v »Balkanski savez«, napis na vratih sporoča: »Ulazka više nema!!« Tudi Gasparijeva karikatura »Turški kragulj in balkanski sokol« (št. 378 in 391) sprti strani prikazuje s pomočjo preprostih personifikacij: kragulj za Turčijo in sokol za Balkansko zvezo.

Čeprav se je prva balkanska vojna končala s slovansko zmago in so Turki ohranili samo ozek pas ozemlja okrog Istanbula, je Balkan še vedno veljal za krizno žarišče. Začasno vojno premirje in grožnjo novega spopada je upodobil Gaspari na karikaturi »Nova vojna« (št. 400), na kateri Črnogorec, Bolgar, Srbin in Turek brusijo sablje, Balkanski junaki prepevajo: »Hajd junaki, hajdmo bratje, / dobro meče nabrusimo. / Ker molčijo diplomatje, / mi z orožjem govorimo.«, Turek pa: »Slabo kaže, slabo kaže, / kos za kosom nam propada, / če se vojska ne izkaže – / pridejo do Carigrada.«

Dan je objavil več karikatur junaškega črnogorskega kralja Nikite, ki je sam napovedal vojno Turčiji. Nikita oziroma Nikola I. (1841–1920) je bil od leta 1860 knez, med letoma 1910 in 1918 pa kralj Črne gore. V vojni s Turki v letih 1876/1877 je več kot podvojil ozemlje svoje države.

Karikaturisti v evropskih satiričnih listih so ga upodabljali kot korpulentnega, v črnogorsko narodno nošo oblečenega moža. Za razliko od Dneva, v katerem je Nikola I. veljal za junaka, so namigovali na njegovo podkupljivost, lakomnost, potuhnjenost oziroma zahrbtnost. Črnogorce so evropski satirični listi in nasploh časopisi v nasprotju do drugih balkanskih narodov, npr. Srbov in Albancev, predstavljali kot klen, preprost, a v bistvu simpatičen narod (po: Walter Peterseil, Der Montenegriner in der Karikatur, Nationale Geschichtsbilder und Stereotypen in der Karikatur; doktorska disertacija, Dunaj 1994, str. 539). V nemških satiričnih listih so bili balkanski vladarji prikazani v negativni luči.

»Mi smo kulturen narod. Čitamo radi Simplicissimus in Muskette in se smejemo karikaturam balkanskih vladarjev,« je zapisal urednik Dneva Ivan Lah (Knjiga spominov / Ječe – Moja pot – Dan 1914, Ljubljana 1925, str. 53). Ivan Lah omenja münchenski satirični list Simplicissimus in dunajski satirični list Die Muskette (1905–1941).

Na karikaturi v 464. številki Dneva je časnikar Nikiti postavil vprašanje: »Veličanstvo! Evropa je zelo v skrbeh za Vašo usodo.«, na katero je prejel »Času primeren odgovor« črnogorskega vladarja: »A jaz – za usodo Evrope.« Karikatura »Blokada Črne Gore« v 472. številki prikazuje Nikito, ki kot nekakšna ogromna skala brani svojo državo. Nanj z ene od ladij strelja personifikacija Evrope, Nikita izjavlja: »Šta me briga Evropa«. V številki 473 je sledila karikatura »Nikita in Skader«, na kateri Evropa Nikiti ponuja denar za goreči Skadar, ki ga Črnogorci niso nehali oblegati, čeprav ga je mirovna konferenca prisodila novoustanovljeni državi Albaniji. Komentar: »Nikita se je odločil in rekel: Dobro je oboje: Najprej milijone – potem Skader.«

Skadar je padel 26. aprila, na Jurjev dan. V 482. številki je bila objavljena karikatura »Balkanski sv. Jurij«. Sv. Jurij je kralj Nikita, ki je pred odprtimi mestnimi vrati odsekal glavo turškemu zmaju.

Pri Dnevu so izdali razglednico s karikaturo »Nikita vrh Skadra«, ki je bila objavljena tudi v 477. številki Dneva, ob padcu Skadra. Na sredi gugalnice, položene prek Skadra, stoji ogromen kralj Nikita. Na gugalnici se za ravnotežje borijo personifikacije evropskih velesil, na eni strani Avstro-Ogrska, Nemčija in Italija (Trozveza) ter na drugi Anglija, Francija in Rusija (Antanta). Razglednica je hitro pošla.

Brošura Balkanska vojna v karikaturah in pesmih ni bila osamljena. Ljubljanski knjigarnar in založnik Anton Turk (1856–1934) je leta 1913 izdal knjižico Balkansko-Turška vojna. Kratek opis vojne l. 1912, ki jo je »po raznih virih spisal S. K.« (morda Silvester Košutnik). Knjižico krasi 13 podob, natisnil jo je Anton Slatnar v Kamniku.

Katoliška bukvarna v Ljubljani je v dveh delih izdala knjigo Vojska na Balkanu, ki sta jo pripravila oziroma priredila c. kr. profesorja v Ljubljani Anton Sušnik (1880–1934) in dr. Vinko Šarabon (1880–1946). Prvi del na 192 straneh je izšel leta 1913, drugi del na 235 straneh pa leta 1914. Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami. Skromnejši obseg je imela knjižica Balkanska vojna, ki je izšla leta 1912.

 

 

 

 

 

XIX

KARIKATURA IVANA CANKARJA IZ LETA 1913

Čeprav je znana Cankarjeva karikatura z naslovom »Ivan Cankar, ki je predaval o jugoslovanskem vprašanju in se je pregrešil po mnenju drž. pravdnika proti § 305. drž. zak.« v 476. številki lista Dan (»neodvisen političen dnevnik«, 23. 4. 1913) pripisana Hinku Smrekarju, najbrž ni njegovo delo. Verjetno je ni narisal niti Fran Podrekar, ki je kot karikaturist pogosto sodeloval z Dnevom in je avtor najbolj znanega Cankarjevega portreta, nastalega za časa Cankarjevega življenja (1914/1919, risba z ogljem).

Neznani risar se je sicer zgledoval po eni Smrekarjevih karikatur Ivana Cankarja, tj. po kolorirani risbi iz leta 1912, s katero je ta »hudomušno smešil Cankarjevo samoljubje in njegovo samozavest kot največjega slovenskega pisatelja, česar ni nikoli prikrival« (po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 306). Na Smrekarjevi karikaturi, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani (risba s tušem, kolorirano, 33,8 x 19,7 cm), ima Cankar na glavo poveznjeno kahlo, ogrnjen je v rjuho, v gledalca uprti pogled in kretnja rok sta zgovorno podkrepila v Cankarjeva usta položen stavek, ki je tudi naslov karikature: »Na kolena svet, jaz sem Ivan Cankar!«. Podobnost »ostro risanih potez na obrazu« in gestiku­lacije rok, ki jo je v zrcalni podobi približno povzel risar v Dnevu, je najbrž privedla do napačne atribucije.

Na karikaturi v Dnevu je Cankar upodobljen med predavanjem, oblečen je v srbsko ali črnogorsko narodno nošo in si nagajivo viha brke. Na svetniškem siju je napis Slovenci in Jugoslovani.

Ivan Cankar je predavanje »Slovenci in Jugoslovani« pripravil na povabilo znanca Ivana Kocmurja (1881–1942), načelnika socialdemokratskega izobraževalnega društva Splošna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko.* Potekalo je 12. aprila 1913 v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Prisotnih je bilo okrog 250 poslušalcev. Prisluhnili so Cankarjevim mislim o jugoslovanskem vprašanju, ki je konec leta 1912 postalo aktualno zaradi vojnih spopadov na Balkanu. »Če kdo doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzadnji zakotni vasi. Ljudjé, ki se svoj živi dan niso brigali za politiko, so s sočutečim srcem ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v vseh nas se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas še nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste močí, samozavesti in sile življenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabič je videl, da je brat močan in začel je zaupati váse in v svojo prihodnost.«

 

Cankar je poudaril, da je jugoslovansko vprašanje politično in ne kulturno vprašanje, in se izrekel za jugoslovansko republiko enakopravnih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, a proti kulturnemu zbližanju ali jezikovnemu zlivanju Slovencev z drugimi južnimi Slovani v en narod z enimi jezikom, kulturo ... »Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celó jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.« Podprl je dr. Mihajla Rostoharja (1878–1966), docenta za filozofijo v Pragi, ki je leta 1912 v Napredni misli zavrnil novoilirizem in misel o narodnem, kulturnem in jezikovnem stapljanju južnoslovanskih narodov v en narod ter bil zato deležen polemičnih odzivov v Dnevu.

Cankar je bil kritičen tudi do lastne socialdemokratske stranke, konkretno do I. jugoslovanske socialdemokratske konference, ki je potekala novembra 1909 v ljubljanskem hotelu Tivoli in do na njej sprejete resolucije (t. i. »tivolska resolucija«). Njegovo predavanje je bilo polno protiavstrijskih bodic; Cankar je smešil avstrijsko zunanjo politiko in njenega zunanjega ministra Berchtolda. Vladni zastopnik, c. kr. policijski konceptni praktikant Ivan Gogala je trikrat od Kocmurja zahteval, naj posreduje pri predavatelju, in zagrozil, da bo predavanje prekinil in razgnal zborovanje. Kocmur je Cankarja prosil, naj predava bolj umirjeno, a Cankar se za to ni zmenil. Publika se je na nekatere Cankarjeve trditve odzvala z odobravanjem ali z glasnim mrmranjem (kot znakom nestrinjanja), besede, da je »naš edini cilj ... jugoslovanska republika«, pa je sprejela s ploskanjem in burnim pritrjevanjem.

Med publiko je bilo veliko dijakov – t. i. preporodovcev. Evgen Lovšin (1895–1987), eden od ustanoviteljev projugoslovanske organizacije Preporod, je zapisal: »Prav dobro se spominjam njegovih poudarjenih besed in živahnih gest na koncu predavanja: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol! Velika dvorana Mestnega doma je bila polna navdušenih slušateljev, ker smo se preporodovci v velikem številu udeležili shoda, bučno odobravali njegova izvajanja in še zunaj metali klobuke v zrak ter vpili proti kranjskemu cesarskemu namestniku: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol!« (Evgen Lovšin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 134)

 

Ker je šlo za socialdemokratsko prireditev, so bila v Slovenskem narodu, Slovencu in Dnevu objavljena nenaklonjena poročila. Cankarju so najbolj zamerili njegovo nasprotovanje novoilirizmu oziroma integralnemu jugoslovanstvu; to pojasnjuje tudi odnos mladoliberalnega in radikalnega Dneva do Cankarjevega nastopa. Dan, ki je bil naklonjen jugoslovanski, novolilirski in preporodovski ideji, je predavanje ocenil z naslednjimi besedami: »O jugoslovanskem vprašanju se mnogo govori in piše in tudi Ivan Cankar je hotel o tem povedati svoje mnenje. V soboto je imel v Mestnem domu predavanje. Dasi je padal sneg, je prišlo na predavanje do pol dvorane poslušalcev. Marsikoga je zanimalo, kaj bo Cankar povedal. Novega nismo slišali – imel je par dobrih dovtipov. Najprej je povedal, da je za jugoslovansko republiko. Potem se je lotil Hardena in Berchtolda. Okrcal ju je prav pošteno. Nazadnje je prišel na Ilirce in je povedal tudi o tem, kaj misli. Ako Cankar citira liste, bi moral najprej citirati, potem šele debatirati. Cankar pa je vzel par stavkov in je prišel do zaključka, da delajmo najprej doma – potem bo vse prav, ne bodimo pa preponižni in ne ponujajmo se nikomur: Treba je delati – v tem je vse jugoslovanstvo. – Ilirizem je – po Cankarjevem mnenju dvojen: eden, ki se ne dá aretirati; in drugi, ki se dá aretirati – Cankar je za tisti ilirizem, ki se dá aretirati. – (Jaz sem za aretiranega.) – To so vodilne misli v par potezah. Toliko je bilo v predavanju tudi dobrega, kolikor pa je šlo čez mejo – to so mu poslušalci radi oprostili, saj so se pri tem izborno zabavali. Vprašanje je resno in je treba posebno v sedanjem času o njem resno razpravljati. Cankar je govoril za svojo osebo in tako smo ga tudi razumeli. Slišalo se je par protestov drugače pa smo z dobro voljo poslušali do konca, da je povedal, kaj misli. Tako je smel predavati pač le on – zato ker je Cankar.« (Dan, 14. april 1913).

Policijski uslužbenec Ivan Gogala je dan po predavanju predložil policijskemu ravnateljstvu svoje poročilo o predavanju. Opozoril je zlasti na dve Cankarjevi izjavi: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko«, »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.« Teden dni po predavanju je c. kr. deželno predsedstvo za Kranjsko razpustilo socialdemokratsko izobraževalno društvo Splošna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko. Državno pravdništvo je uvedlo proti Cankarju preiskavo. Cankarja je 9. maja zaslišal preiskovalni sodnik dr. Ernst Stöckl. Deželno pravdništvo je vložilo 29. junija pri deželnem sodišču obtožbo zaradi kaznivega dejanja Ivana Cankarja zoper javni mir in red po 305. členu kazenskega zakona.

Glavna obravnava je bila 21. avgusta 1913. Cankarja je zagovarjal dr. Anton Dermota. Sodišče je Cankarja po 305. členu obsodilo na teden dni zapora, čeprav je ta člen predvideval kazen od enega do šestih mescev zapora. Ko je zapuščal sodno dvorano, je Cankar dejal: »No, zdaj sem pa mučenik!« Zarja je po njegovem prihodu iz zapora (jetnišnice deželnega sodišča v Ljubljani) zapisala: »Sodrug Ivan Cankar je danes zjutraj prestal svojo sedemdnevno kazen v zaporu ljubljanskega deželnega sodišča. Poznati mu ni, če se je kaj poboljšal.« (Zarja, 20. september 1913)

Neposredno po obsodbi je verjetno nastala Smrekarjeva akvarelirana risba »Ivan Cankar – arestant«. Cankar je mučenec, odet v spokorniško kuto, njegovo mučeništvo dodatno poudarjajo svetniški sij, trnova krona in za stare cerkvene in sodobne secesijske upodobitve značilno zlato mozaično ozadje, ki ga srečamo na vrsti Smrekarjevih karikatur iz tega časa. Mozaični vzorec prekriva tudi pisateljevo nagubano kožo na čelu in licih. Cankar v eni roki drži lilijo (simbol nedolžnosti), v drugi pa papir z drobno risbo, ki ga prikazuje kot kaznjenca v zamreženi celici med prenašanjem skupne nočne posode. Na priložnostni risbici s svinčnikom (datirana je 7. X. 1913), ki nam jo je ohranil Smrekarjev prija­telj Fran Vesel (1884–1944), je Smrekar narisal, kako »Ivana Cankarja jemlje hudič«. Cankar je prikazan kot obešenec, hudič pa bo pravkar v malho spravil njegovo dušo.

 

 

 

 

* Podatki o Cankarjevem predavanju in citati predvsem po: Ivan Cankar, Zbrano delo, Politični članki in satire / Govori in predavanja, 25. knjiga, Ljubljana 1976 (spremna beseda Dušan Voglar in Dušan Moravec), str. 229–230, 234–235, 374–400.

 

 

XX

SATIRIČNI LIST BODEČA NEŽA (1914)

Dnevnik Dan, ki ga je med letoma 1912 in 1914 izdajal radikalni, mlajši del liberalne stranke, je od svojega predhodnika, dnevnika Jutro (1910–1912) prevzel prakso objavljanja karikatur. Oba časnika je izdajala in tiskala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Karikature na prvih straneh Jutra in Dneva so se bralcem priljubile. Uredništvo Dneva je pripravilo tudi posebni, s satiričnimi verzi in karikaturami opremljeni brošuri, posvečeni t. i. »vodiški aferi« (Ivan Lah, »Johanca« ali vodiški čudeži, 1913) in prvi balkanski vojni (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, 1913), ki sta dosegli izjemen prodajni uspeh, ter na začetku leta 1914 začelo izdajati stalno »zabavno-humoristično nedeljsko prilogo« oziroma satirični list z naslovom Bodeča neža.

Bodeča neža je sprva izhajala na štirih straneh, ki so se že kmalu podvojile. Odgovorni urednik Dneva in Bodeče neže je bil Radivoj Korene. V Bodeči neži je bil poleg imena odgovornega urednika objavljen samo podatek: »Last in tisk ‘Učiteljske tiskarne’«.

»V nedeljo, dne 25. januarja t. l. izide prva številka ‘Bodeče neže’, edinega slovenskega humorističnega lista kot stalna nedeljska priloga ‘Dneva’,« je napovedovala 753. številka Dneva. »Sedanji čas, ko vlada breznarodni klerikalizem, ko bijejo s pestmi od vseh strani Slovencem v obraz, ko nimamo na rodni zemlji skoro nobenih pravic, ko je čas zagrizen in strupen, ne more izhajati brez humorističnega lista, ki pa ne bode samo šaljiv, ampak tudi zbadljiv na vse strani. Vsi dobri ljudje bodo z veseljem pozdravili ta novi list, zlobni in hudobni pa se ga bodo bali, ker ne bo prizanesel nobenemu, ne najvišjemu in ne najnižjemu. ‘Bodeča neža’ bo šiba sedanjega časa in vladajočih razmer, zato ne sme biti poštenega Slovenca, ki ne bi bral ‘Bodeče neže’ ... Da bo ‘Bodeča neža’ postala vredna svojega imena in da bo vestno izpolnjevala stavljeno ji zadačo, prosimo vse vesele in poštene Slovence križem naše domovine, da nam poročajo o vsem in vselej, kar je treba bičati, da pa tudi s svojim humorjem, ki ga je menda še nekaj v teh žalostnih časih med Slovenci, pripomorejo listu do vsestranske popolnosti.«

Teden dni pozneje, v 759. številki Dneva, objavljena notica »Prijateljem dovtipa« je bralcem znova priporočala nedeljsko prilogo Dneva oziroma novi, v tem času edini slovenski satirični list: »Ustanovili smo ‘Bodečo nežo’. Naš namen je ustvariti poljuden in poceni humorističen list, ki naj vsak teden prinese nekaj dobre volje med nas. S tem smo ob enem hoteli ustreči tudi stalnim naročnikom ‘Dneva’, da dobe vsako nedeljo nekoliko namečka. Začetek je narejen. Po glasovih, ki smo jih prejeli iz vrst naših čitateljev, sodimo, da smo ustregli splošni želji. Nas to veseli, ker hočemo, da svojim čitateljem v vsakem oziru ustrežemo. Razmere v naši širši in ožji domovini imajo v sebi toliko smešnega, da polnijo celo vrsto humorističnih listov. Vseh teh razmer se bo dotikala Neža in bo nabodla zdaj enega, zdaj drugega. Ob enem pa hočemo gojiti kolikor mogoče domač dovtip. Mnogo dovtipov se pri nas sliši v veselih družbah – in mnogo se jih tam tudi pogubi. To je škoda. Vsak kraj ima svoje razmere – in svoj humor. Zato se priporočamo prijateljem dovtipa in humorja, da se spomnijo na ‘Nežo’. Skrbeli bomo za dobre slike, za pesmi in kuplete, za glose in satire – vsem onim, ki so dobre volje, bo odprt oddelek za dovtipe. Prihodnja številka bo bogatejša od prve.«

Urednik »ultraradikalnega«, projugoslovanskega oziroma srbofilskega Dneva, pisatelj, publicist in prevajalec dr. Ivan Lah (1881–1938), nekdanji sodelavec Jutra, »masarykovec, panslavist, srbofil, svobodomislec, človek, ki si je upal javno nastopiti proti dr. Šušteršiču«, je v prvi Knjigi spominov zapisal, da so pri izbiranju imena humoristične priloge razmišljali o raznih predlogih: »od sršena do komarja«. Ivan Lah, ki se je zavzemal, da bi se priloga imenovala Zmaj, kar pa se je drugim pri Dnevu zdelo prehudo, omenja, da je vlogo glavnega risarja prevzel znani karikaturist Fran (France) Podrekar. Kmalu se je zbrala cela četa sodelavcev Bodeče neže, med katerimi sta bila tudi brata Gorazd, ki sta podobno kot Podrekar že prej sodelovala z Dnevom. »Karikaturisti so bili zelo marljivi, mnoge jih nisem niti poznal po imenu. /.../ Z moderno satiro se je odlikoval France Štajer, za tekoče dovtipe pa so poskrbele sočasne razmere. ‘Neža’ se je lepo razvijala, bila je hudomušna in ostra in je zato uživala posebno ljubezen gg. cenzorjev. Priredili smo posebno Koroško številko in krepko udarjali po Berchtoldu in njegovih Albancih. Vse to ji je nakopalo mnogo sovraštvo in ‘Neža’ je bila končno ustavljena« (Ivan Lah, Knjiga spominov / Ječe–moja pot–Dan 1914, Ljubljana, 1925, str. 48, 64 in 65).

Naslovnico Bodeče neže je krasila Podrekarjeva risba z imenom satiričnega lista, tipiziranimi figurami debelušnega župnika, klečečega avstrijskega birokratskega škrica in orožnika, ki se je z mečem spravil nad ogromno bodečo nežo. Personifikacija satiričnega lista se brani z ostrimi listi. Posamezne številke so bile pogosto natisnjene v različnih barvah ali v dvobarvnem tisku.

Poleg komentiranja domačih dogodkov je Bodeča neža veliko pozornost posvečala dogodkom v kneževini Albaniji, v katere se je vpletala avstro-ogrska zunanja politika.

Tudi na zadnji strani druge številke naletimo na Podrekarjevo personifikacijo »Neže Bodeče«, pred katero bežijo njeni sovražniki: črni farji in prvaki Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Šusteršič, dr. Evgen Lampe in dr. Janez Evangelist Krek. Poleg karikature je objavljena pesmica o Bodeči neži:

»Oj kako rana

je tvoja skeleča,

kogar zgrabiš:

Neža Bodeča.

Vendar krog tebe

velika je gnječa,

dobro jih zbadaj

Neža Bodeča.

Enega v prsa,

drugega v pleča –

ostro zabodi

Neža Bodeča.

Krog pa gledalcev

naj vedno se veča,

dobro zabavaj jih

Neža Bodeča.«

 

Podrekar in drugi karikaturisti so se v Bodeči neži podpisovali tudi s psevdonimi, npr. »Ficli Pucli« (op. najbrž po imenu ene izmed baročnih skulptur v toplicah v češki vasici Kuks, njihov avtor je bil kipar Matthias Bernard Braun, 1684–1738), »Moric« (op. morda po slikanicah Wilhelma Buscha, 1832–1908, v katerih nastopata Max in Moric), »V.R.M.B.«, »dr. Froid« oziroma »R.č« idr.

Na naslovnici 11. številke je bila npr. objavljena »Ficli Pucljijeva« oziroma Podrekarjeva karikatura »Pomlad prihaja ali klerikalno-nemška-vladna nevihta ...«, na kateri apokaliptični jezdec z nemško »Pickelhaubo« na glavi prinaša vihar davkov, doklad, izdajic, Štefetov (op. Ivan Štefe je bil urednik katoliškega Slovenca), špicljev, špionov, konfidentov (policijskih zaupnikov, ovaduhov), švabov, provokatorjev, izdajalskih procesov.

»Koroškemu jubileju« (500-letnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode na Gosposvetskem polju) posvečena deveta, posebna koroška številka Bodeče neže, ki je izšla z datumom 22. marec, je bila 23. marca zaplenjena zaradi naslovne Podrekarjeve karikature »Po 500 letih ...«, ki se je navezovala na 17. marca 1914 objavljen istoimenski uvodnik v Dnevu, in dela prispevka »Petstoletnica« na četrti strani. Sporni del prispevka »Petstoletnica« se je glasil: »Ah, kako zmagoslavno so pa takrat vihrale zastave in bučale orglje v cerkvi pri zahvalni maši, ko so praznovali stoletnico, odkar je 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 marketendericami – vjelo 3 Francoze, ki so trdno spali, ker so bili pijani kot kanoni!«

Le nekaj dni prej je bila zaplenjena propagandna brošura Klic od Gospe Svete. Brošuro so »ob petstoletnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod« izdali pripadniki Preporoda, gibanja za rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja z razbitjem Avstro-Ogrske in ustanovitvijo samostojne jugoslovanske države. Brošura je izšla ob dijaški stavki v Ljubljani, ki je bila prirejena, ker oblast ni dovolila v slovenskem jeziku praznovati petstoletnice ustoličenja koroških vojvod.

Podrekarjevo karikaturo je doletela zaplemba, ker je avstrijskega orla (heraldični simbol habsburške monarhije) prikazala kot mrhovinarja na koroškem vojvodskem prestolu, okrog katerega so razmetane lobanje. Nad Gosposvetskim poljem se spreletavajo mrhovinarji oziroma »mrtvaški vrani«. Na karikaturi je napis: »18.III.1414 – 18.III.1914«. V desnem zgornjem kotu karikature je narisana drobna peterolistna hrastova vejica (op. hrast je veljal za simbol nemštva).

Karikatura naj bi namigovala na domnevno kruto zatiranje slovenskega ljudstva s strani vladajoče habsburške dinastije, s tem pa naj bi žalila dolžno spoštovanje do Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa in njegovih prednikov. Tako se je glasilo mnenje Deželnega sodišča v Ljubljani, ki je 23. marca 1914 potrdilo odredbo Državnega tožilstva o zaplembi (489. paragraf zakona o kazenskem postopku). V skladu s 36. in 37. paragrafom Tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862 je bilo prepovedano nadaljnje širjenje 9. številke Bodeče neže. Deželno sodišče je razsodilo, da se morajo izvodi Bodeče neže uničiti, prav tako tiskarska klišeja karikature in članka. Deželno sodišče je objavo karikature opredelilo za zločin (glede na 63. in 64. paragraf kazenskega zakona), medtem ko je bil prispevek »Petstoletnica« označen za prekršek (491. paragraf kazenskega zakona).

Prispevek »Petstoletnica« je po mnenju Deželnega sodišča javno zasmehoval cesarsko armado. V njem je namreč pisalo, da so leto poprej ob praznovanju stote obletnice bitke pri Leipzigu, v kateri je bil premagan Napoleon, pravzaprav praznovali dejstvo, da je 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 »marketendericami« (»jestvinarkami«, vojaškimi branjevkami) ujelo tri Francoze, ki so zaradi težke pijanosti trdno zaspali (Državno pravdništvo, fasc. 21 ss, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani).

Koroška številka Bodeče neže je zato do bralcev prišla brez Podrekarjeve karikature avstrijskega orla. Objavljena pa je bila lahko karikatura »Nemški Mihel ob vojvojdskem prestolu«, na kateri je Podrekar narisal tipizirano figuro domačega klerikalca in nemškega Mihela (karikirano personifikacijo tipičnega Nemca) s pipico v ustih in bičem v roki. Karikaturo spremlja »Pesem koroških Slovencev«:

»Da smo tudi mi Slovani,

da slovensk je Korotan,

narod naš dokaze hrani,

jezik naš in duh in stan.

Priča to nam zgodovina

priča krajnih sto imen,

priča čutov nam milina

da Slovanstva mi smo člen ...«

 

Podrekarjeva serija karikatur v »Koroški številki« je skupaj s pesmico prikazovala »Izpremembe na vojvodskem prestolu«, tj. nekakšno koroško zgodovinsko panoramo vse od Boruta, Hotimira in Kajtimara, kralja Sama, nemških knezov, nemških plemičev in graščakov, do nemškega biriča:

»V starih časih Korotancem

bil je vojvoda vladar,

vladal jim je hrabri Borut,

Hotimir in Kajtimar.

Njim sledil je slavni Samo,

ki je združil pod seboj

vse od Adrije do Balta

in je ljubil narod svoj. /.../

A nazadnje se na prestol

vsedel nemški je berič,

on pobira desetino

in vihti svoj švabski bič.«

Naslednja številka je prinesla eno izmed bodic proti cenzuri. Podobo karikiranega orožnika s šopom satiričnih listov pod ramo je spremljal komentar: »Kdo je odnesel zadnjo ‘Bodečo Nežo’?«

Tudi 19. številka je bila konfiscirana. V 20. številki je sledila Podrekarjeva karikatura »Konfiskacija«: na vozičku odvažajo zaplenjene izvode Bodeče neže. »Halo, vkup, Ljubljana bela, / glejte, kaj se tu godi, / ‘Nežo’ je pol’cija vzela, / nič več je v trafikah ni ...«

V Bodeči neži so se večkrat pojavljale risbe parov ali dvojic, zatopljenih v šaljiv pogovor. Oseba A je na primer postavila vprašanje: »Kaj praviš k temu, da bodo poslej v avstrijski armadi služili tudi osli?«, oseba B pa je kot iz topa izstrelila odgovor: »Kaj dosedaj še niso?« Šala na račun avstrijske armade ni ostala brez posledic. Zaradi nje je bila zaplenjena 22., zadnja številka Bodeče neže.

 

 

 

 

XXI

KURENTOV ALBUM (1918)

 

Po dolgotrajnem bojevanju, neuspehih na fronti, ruski revoluciji in vstopu ZDA v vojno so se začeli sesuvati represivni mehanizmi avstro-ogrske monarhije, med njimi tudi cenzura. Po odprtju fronte z Italijo je dunajska vlada spremenila odnos do Slovencev, ki jih je želela pridobiti za boj proti Italijanom. Lahko so začeli izhajati novi časopisi, kot je bil Jugoslovan (1917–1918), ki so ga izdajali Krekovi somišljeniki in je že z naslovom pomenil izziv privržencem velikonemške in dualistične rešitve narodnostnega vprašanja v monarhiji.

Jugoslovanu sta leta 1918 sledila almanah Kurentov album in humoristično-satirični list Kurent. Vse tri je tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani, ki je bila v lasti učitelja, politika in podjetnika Antona Peska (18791956). Na izbiro naslova satiričnega almanaha in imena lista je najbrž vplivala Cankarjeva »Starodavna pripovedka« oziroma povest Kurent iz leta 1909.

Kurentov album je založil in izdal konzorcij Kurenta, uredila sta ga prevajalec Branimir Kozinc in Viktor Zalar (1882–1940). Zalar je bil časnikar, prevajalec, izdajatelj in odgovorni urednik Glasa Juga. Cena Kurentovega albuma je bila 4,20 krone. Na voljo je bil v vseh slovenskih knjigarnah in na upravi Kurenta, ki je domovala v prostorih Zvezne tiskarne (Stari trg 19 v Ljubljani).

»V Ljubljani bo s 1. julijem izšel humorističen list Kurent. Da pa bo občinstvo že prej informirano o smeri in nameri tega šaljivega tednika, izide aprila Kurentov album. Ta humorističen almanah bo izšel v večjem obsegu, ter bo bogato ilustriran z risbami in karikaturami naših domačih umetnikov. Rokopise sprejema uredništvo Kurenta v Ljubljani, Križevniška ul. 9. II. nadstropje« (»Kurent«, Dolenjske novice, 1918/13).

»Uvodna beseda« (kratek satirični program lista) je bila napisana v verzih:

»Z neusmiljenim dovtipom,

z ostrobrušeno satiro,

s pisano karikaturo

ščiplji, pikaj in nagajaj,

zbadaj, se norčuj in grajaj,

kjer je kaj nerodnega.

Pa zabavaj bralcev svojih

občino v teh težkih časih

s šalo, smehom in humorjem,

jim preganjaj mračne misli,

zbujaj up na boljše dneve

to je Kurentov program.«

 

Med literarnimi sodelavci Kurentovega albuma so bili Fran Milčinski (»Ali bi ali ne? ...«), Cvetko (Florijan) Golar (»Veselje«), Ivan Cankar (»Resignacija«), Damir Feigel (»Na krivih potih«), Ferdo Plemič (»O Klanjacijevi sreči«), Rado Murnik (»Vojna ljubezni«) in Junij Brut (»Kurja historija«).

V Kurentovemu albumu je bilo objavljenih 18 karikatur, ki so jih prispevali trije izvrstni domači likovniki. Maksim Gaspari je sodeloval s štirimi karikaturami (»Lepšega para na svetu ni«, »Po sklepu miru z Rusijo«, »Ubogi tobakarji!«, »Pogled v prihodnost«), Fran Podrekar s petimi karikaturami (»Mir?«, »Nova božanstva l. 1918«, »Potepuh«, »V dobi pomanjkanja mesa«, »Načrt kranjskega deželnega odbora za skupino, ki naj se namesto bivše Ganglove skupine postavi na pročelje ljubljanskega deželnega gledališča«), Hinko Smrekar pa z devetimi karikaturami (»Kurent«, »Srečna Avstrija!«, »Vsenemški most do Adrije se maje!«, »Pametna misel«, »Zgodnja dunajska birma«, »Razvoj človeka«, »Vse zaman!«, »Cmok-svet in Vsenemec-aneksijonist«, »Vasovavci sedanjega časa«). Zanimivo je, da je pri karikaturah (v nasprotju z dotedanjo domačo prakso) navedeno tudi njihovo avtorstvo, kot da se risarjem ni bilo treba več sramovati ali skrivati svojega sodelovanja s satiričnim listom.

Karikatura na prvi strani Kurentovega albuma je Smrekarjevo delo. Narisal je Kurenta med igranjem na čarobne gosli. Zapeljivi zvoki so premamili poslušalce, ki so se zavrteli v divjem plesu. Med plesalci so se znašli sami avstrofili: deželni glavar Šusteršič pleše z nemško pošastjo, Nemec z oslom, poplesuje tudi cenzor ...

Naslovnici je sledila Smrekarjeva karikatura »Srečna Avstrija«, na kateri je vladni minister iskal ravnotežje med nemškimi in madžarskimi zahtevami, privilegiji in ugoditvami ter slovanskimi pritožbami, interpelacijami in zahtevami. »Vse je v najlepšem redu slovanskih pritožb je prav toliko kot nemških in madžarskih zahtev,« se glasi komentar pod karikaturo, ki se je nanašala na ponovno sklicanje državnega zbora, v katerem so predstavniki narodov v monarhiji izrazili različne in nezdružljive želje. Slovenska pričakovanja je zajela majniška deklaracija.

Smrekarjeva karikatura »Vsenemški most do Adrije se maje!« prikazuje Kranjskega Janeza kot slovenskega Guliverja. Priklenjen je k tlom, prek njegovega telesa se pomika kolona Nemcev. Napisne table (Schulverein, Turnverein, Volksrat ...) opozarjajo na organizacije, ki so pomagale utrjevati nemško nadvlado. Janez se prebuja. Podnapis: »Buči, morje Adrijansko, bilo si in boš slovansko!«

Karikaturo »Vasovalci sedanjega časa« je Smrekar podpisal kot »Hendrik Brueghel« (po nizozemskem slikarju Pietru Brueghlu, okrog 1525–1569). Fantje – tj. starci, pohabljenci in bebci, saj so vsi drugi na fronti – se z lestvijo na ramah odpravljajo vasovat: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan ...« Zasmehujeta jih ruska ujetnika.

Možje so morali tako dolgo hoditi na nabor, dokler niso bili potrjeni. »Precej učiteljev je bilo mobiliziranih,« se je spominjal Ivan Dolenec (1884–1971). »Zato smo pa morali tisti, ki smo varovali dom in babo, toliko bolj poprijeti. Seveda je pa škart kmalu zmanjkalo, ker smo bili pri neskončnih ponovnih naborih skoraj vsi potrjeni in so doma res ostali samo tisti, ki jih je Smrekar l. 1918 ovekovečil s sliko, da mora devet takih fantov ponočevalcev nositi lestvo, ko gredo dekle klicat.« (Ivan Dolenec, Moja rast, Celovec 1991, str. 39).

Zapis v dnevniku zgodovinarja in trnovskega župnika Ivana Vrhovnika z dne 8. junija 1916 se glasi: »Pri prebiranju za vojaštvo jemljo vse od kraja. Potrjen je Marinkov Fronc« (Ivan Vrhovnik, »Vojne stiske«, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 158).

Na karikaturi »Mir?« je Fran Podrekar upodobil boga vojne Marsa, ki zatrjuje: »Mislim, da bo kmalu konec moje slave; nobenega solda že ne iztisnem več iz sveta.« Bog vojne izžema zemeljsko kroglo, iz katere padajo novci v vrečo vojnega dobičkarja. Podrekar je narisal tudi »Novo božanstvo l. 1918« – mesarja v napoleonski pozi z »zlatim« teletom. »Kakor stari Izraelci, so tudi ljudje modernega časa jeli oboževati tele,« pojasnjuje pripisan komentar.

»Razvoj človeka« oziroma »Nazaj k naravi« je vodilna misel štirih risb, na katerih je Smrekar prikazal moralni propad civilizacije med vojno. Sporočale so, da naj bi čez nekaj let ljudje živeli podobno kot opice na drevju. V Smrekarjevem Črnovojniku iz leta 1919 lahko preberemo: »Ali izvira vsa nesreča človeštva le iz megalomanije tistega pradeda, ki je prvi začel hoditi po zadnjih šapah, s sprednjimi pa je posegel po zvezdah, da jih sklati z neba? ...

Če to velja, kaj ne bi bilo najpraktičnejše, če bi se človeštvo poskusilo odločiti spet za hojo po vseh štirih v svoj blagor, v radikalno odrešitev od vseh kulturnih nesreč in problemov?

Saj ta poskus ne bi bil pretežak: razdalja med človekom in nepok­varjenim šimpanzom vendar še ni nepremostjivo velika!

Nazaj k naravi!«

Na karikaturi »Zgodnja dunajska birma« je Smrekar upodobil avstrijskega zunanjega ministra, grofa Ottokarja Theobalda Czernina-Chudenitza (1872–1932) v vlogi dunajskega škofa. Povod za nastanek karikature je bil naslednji: Czernin, ki je bil eden od zaupnikov pokojnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je na veliko noč leta 1918 sprejel zastopnike dunajskega občinskega sveta in jim orisal zunanjepolitični položaj monarhije ter silovito napadel avstrijske Slovane, zlasti češke in jugoslovanske »pacifiste«, medtem ko je Nemce hvalil; mir naj bi bil že skoraj pred vrati, vendar so zunanji sovražniki dobili nov pogum, saj so jim češki in jugoslovanski »veleizdajalci« obljubili, da bodo razbili monarhijo.

Kot je za Smrekarja pogosto značilno, je karikatura polna povednih detajlov. Czerninovo mitro (škofovsko pokrivalo) je Smrekar spremenil v kačjo glavo, minister z železnimi rokavicami in s kačo v rokah grozi češkemu, slovenskemu in hrvaškemu dečku, ki so jih predenj nasilno privedli žandarji. Nad birmo, ki »je birmance zares v pravi veri potrdila«, so neznansko navdušeni vojaki, preoblečeni v »nemške in madžarske matere«. Zgovoren je tudi oltar v ozadju, ki ima namesto stebrov dvoje topovskih cevi. Na oltarni sliki je v vlogi svetega Boštjana upodobljen »avstro-ogrski Slovan«. Privezan je ob hrastovo deblo (hrastov list je veljal za simbol nemštva, podobno je bila lipa simbol slovenstva). Njegovo telo prebadajo puščice, na katerih lahko razpoznamo hrastove liste, pero (morda namig na birokracijo) in § 14 – oznako za 14. paragraf ustave iz leta 1867, s pomočjo katerega so ministrski predsedniki vladali že pred vojno, ko je predvsem zaradi obstrukcij prihajalo do »delanezmožnosti« dunajskega državnega zbora. Czernin je bil sredi aprila 1918 prisiljen odstopiti.

 

 

 

 

XXII

SVETOVNA VOJNA V SLIKAH IN PESMI

 

Avstro-ogrska monarhija je skrbno pazila, da se v časnikih ne bi pojavili članki, politični komentarji, pamfleti in karikature, ki bi bili naperjeni proti državni ureditvi, oblasti in dinastiji, nagovarjali ljudi k veleizdaji, razširjali prevratne ideje in podobno. Cenzura in policijsko nadzorstvo sta se zaostrila ob začetku prve svetovne vojne, proti njenemu koncu pa sta bila nekoliko prizanesljivejša. Vendar pa marsikaj še vedno ni bilo dovoljeno, na primer direktne žalitve na račun stare monarhije, cesarja ali njenega vojaškega zaveznika Nemčije.

Leta 1921 je tednik Domovina (1918–1941) začel izdajati prilogo Svetovna vojna v slikah in pesmi. Prilogo je uredništvo Domovine uvedlo z namenom, da bi obudilo spomin na vojna leta. »‘Svetovna vojna’ bo pereča zabavna satira na vse one razmere, ki smo jih doživeli med vojno« (Domovina, 1921, št. 1). »Kako hitro se pozablja!,« je pisalo v 3. številki Domovine. »Komaj dve leti po svetovni vojni, in kako smo pozabili vse, kar se je godilo takrat. Kaj šele začetek vojne! Ta je že sedem let daleč in marsikaj nam je izginilo iz spomina. So pa stvari, ki jih ne smemo pozabiti. To so oni dogodki na Dunaju in v Ljubljani, ki o njih čitate v naši ‘Svetovni vojni’. Zato čitajte marljivo in opozorite na to svoje znance! ‘Svetovna vojna’ bo izhajala vse leto. In vse to za 32 kron!«

Koncept priloge je bil skoraj povsem enak knjižici Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je leta 1913 izdal časnik Dan: dolge satirične komentarje dogodkov, napisane v verzih, so spremljale karikature, ki jih je narisal celo isti avtor – v tem času najbolj zaposleni slovenski karikaturist Fran Podrekar. Njegovih 57 karikatur je dokaj neenakomerno razporejenih med verzi. Tudi priloga Svetovna vojna v slikah in pesmi se je neredno pojavljala v Domovini (srečamo jo v 16 od 52 številk, predvsem v tistih iz prve polovice leta), kar je najbrž povezano z zamudami pri izdelavi klišejev in finančnimi težavami tednika, katerega obseg se je sredi leta prepolovil. Priloga je bila vselej objavljena čez celo stran, verzi so razporejeni v štiri stolpce, med njimi so karikature. Samo v 3. številki Domovine je priloga Svetovna vojna na dveh straneh, opremljena je z osmimi karikaturami.

Avtor stihov in Fran Podrekar sta se lotila predvsem dogodkov, ki so se zgodili v mesecih tik pred začetkom vojne. V prozi jih je opisal tudi dr. Ivan Lah v knjigi V borbi za Jugoslavijo (Ljubljana, 1928 in 1929), ki je bila celo opremljena z nekaterimi Podrekarjevimi karikaturami iz priloge Domovine. Pisec štirivrstičnih verzov in Podrekar sta dogodke lahko podala na način, ki za časa habsburške monarhije ni bil mogoč. Na dnevni red Podrekarjeve likovne satire, ki se je prepletala s satiričnimi verzi neznanega avtorja, so prišli vsi glavni predstavniki avstro-ogrskega režima: cesar, ministrski predsednik, vojni minister in drugi ministri, zavezniki, domači privrženci habsburške monarhije, dunajske princese in dvorne dame ...

Osovraženo nemško cesarstvo je Podrekar v prvem delu Svetovne vojne (2. št. Domovine) personificiral z »nemško kačo, ki se ovija okrog sveta«. Glavo kače je nadomestila portretna glava cesarja Viljema II., prekrita s prusko »pikačo« (nem. Pickelhaube: čelada s konico na vrhu), ki je hkrati tudi mrtvaška lobanja. Svet, ki se je znašel v nemškem primežu, so orosile kaplje krvi. V isti številki je na treh karikaturah predstavljen avstrijski zunanji minister grof Leopold Berchthold, npr. na karikaturi z ogromnim predsednikom srbske vlade in ministrom za zunanje zadeve Nikolom Pašićem v ozadju. V drugi epizodi Svetovne vojne (3. št. Domovine), ki je posvečena aneksiji Bosne in Hercegovine, balkanskim vojnam in albanskim dogodkom, srečamo Berchtholda v družbi z nemškim oficirjem Wilhelmom Wiedom, ki so ga leta 1913 velesile imenovale za albanskega kneza, ter načelnika avstrijskega generalštaba, feldmaršala Franza grofa Conrada von Hötzendorfa. Podrekar se je poigral z avstrijskim orlom, ki ga je narisal kot »pokrovitelja Balkana«: grozljivi dvoglavi ptič, opremljen s simboli nemštva in militarizma, je razprostrl svoja krila nad Srbijo, kremplje je zasadil v Beograd in Solun. V 4. številki naletimo na novo groteskno interpretacijo avstrijskega grbovnega simbola. Strupeni dvoglavi orel, ki mu iz kljunov sikajo kačji jeziki, kraljuje nad hribom, na katerih so vislice z obešenimi Čehi in drugimi Slovani. Krasi ga zmagoviti vzklik »Heil und Sieg«.

 

»Kaj je treba, da državo

ima vsak pastirski rod,

komur meč odloči pravo,

ta naj drugim bo gospod.

Taka bo bodočnost naša,

z mečem jo ustvarimo,

kdo iz vas sedaj še vpraša:

ali naj udarimo?

Kdo nam more zabraniti,

zmagoviti naš pohod,

kdo si upa govoriti,

kjer je nemški meč gospod?«

 

Karikatura z napisom »Unser Heiland. Unser Schwert« prikazuje »nemški meč rešenik«, ki je prebodel zemeljsko kroglo. Na karikaturi avstrijskega grba v 5. številki Domovine je Podrekar dvoglavemu avstrijskemu orlu v kremplje potisnil bič, na ščitu je narisal vislice, ki jih prekriva »črno-žolti« vzorec.

Priloga se je pojavila znova šele v 10. številki, v kateri sta objavljeni karikaturi cesarja Franca Jožefa I. Na karikaturi »Germania« je prikazana zemeljska krogla, ki jo pokriva pikača z napisom »WII« (Viljem II.), ozadje prizora osvetljujejo bojni plameni, v katerih bo zagorela Evropa. V 16. številki je sledila podobno zasnovana karikatura, na kateri je globus nadomestila mrtvaška lobanja.

Po 10. številki je bila Svetovna vojna objavljena samo občasno (v nekaj številkah Domovine sta jo nadomestili pesmi »Antikrist v Ljubljani – ali strašen potop verske gorečnosti« in »Klerikalna deputacija v nebesih«). Vendar je Domovina Svetovno vojno ponatisnila v dveh samostojnih zvezkih oziroma brošurah. Cena brošure je bila 4 krone. »Dobiva se pri kolporterjih, v trafikah in v upravi ‘Domovine’, Sodna ulica 6.« Zastonj so jo prejeli novi naročniki Domovine.

Podrekar je na karikaturah med drugim predstavil tudi židovske časnikarje in zaslužkarje (št. 12), nemškega cesarja Viljema II. (3 karikature v št. 14) in bolgarskega kralja Ferdinanda Koburškega (št. 16). Opis dogodkov je v 19. številki prispel do omembe sarajevskega atentata. Začetek vojne je opisovala 27. številka, mobilizacijo pa zaradi nerednega objavljanja šele 48. številka, ki je tudi zadnja številka, v kateri je bila leta 1921 objavljena Svetovna vojna, tu celo brez karikatur, ki so v prejšnjih številkah razkrivale predvsem domače »goreče avstrijane«, npr. novinarja Ivana Štefeta (1875–1919) v 21. številki, preoblečenega v časnik Slovenec, ki ga krasita napisa »Živela Avstrija / Srbe na vrbe«, in njegovega strankarskega šefa, bivšega deželnega glavarja dr. Ivana Šusteršiča (1863–1924), ki ga vidimo upodobljenega med vojnohujskaškim pozivanjem udeležencev žalnega shoda Slovenske ljudske stranke za umorjenim prestolonaslednikom (št. 41). V isti številki sta na karikaturah predstavljena tudi Šusteršičeva sodelavca dr. Evgen Lampe (1874–1918) in dr. Vladislav Pegan. Shod se je odvijal 5. julija 1914 v Unionski dvorani v Ljubljani. »Furor patrioticus«, kot je Šusteršiča poimenovala socialdemokratska Zarja, je med govorom prekipeval od navdušenja, poudarjal, »da slovensko ljudstvo ne mara kulture umora«, razglasil Sarajevo za »roparski brlog«, poveličeval prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot predstavnika velike, vsem narodom pravične Avstrije in napovedal »brezobziren boj veleizdajalcem, hujskačem in zapeljivcem, brezvestnemu časopisju« ter grozil, da »bo težka pest slovenskega vojaka razdrobila črepinjo tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija« (»Furor patrioticus«, Zarja, 1914, št. 852). Šusteršičev govor je bil razumljen tudi kot poziv k ovaduštvu primerov velesrbstva in protiavstrijstva ter nasprotnikov Slovenske ljudske stranke. Šusteršič je pripravil tudi ovaduško okrožnico, namenjeno zaupnikom stranke.

Priloga Domovine oziroma brošura Svetovna vojna v slikah in pesmi z zanimivimi Podrekarjevimi karikaturami veljata za povsem pozabljeno poglavje v zgodovini slovenskega časnikarstva in časopisne satire.

 

 

 

 

XXIII

PORTRETNE KARIKATURE V ILUSTRIRANEM SLOVENCU (1924–1932)

 

Konec decembra 1924 je katoliški dnevnik Slovenec začel izdajati tedensko prilogo Ilustrirani Slovenec, v kateri se je ob kopici foto­grafij redno našel tudi kotiček za karikature, na kar je najbrž vplivalo dejstvo, da je te tedaj redno objavljal liberalni dnevnik Jutro. Karikature v Ilustriranem Slovencu je sprva risal Maksim Gaspari, ki je za posamezno številko pravi­loma pripravil politično karikaturo ali dve portretni karikaturi. Namesto podpisa jih je označeval z »X.« Leta 1926 se je Gaspariju pridružil Hinko Smrekar, ki jih je naslednje leto risal sam. Leta 1928 se je vrnil Gaspari, vendar so karikature v Ilustriranem Slovencu tedaj postale redke. Izdajatelj Ilustriranega Slovenca je bil dr. Franc Kulovec (od 1929 Ivan Rakovec), urednik Fran Erjavec, tiskala ga je Jugoslovanska tiskarna.

Gasparijeve portretne karikature so bile nekakšno nadaljevan­je njegovih portretnih karikatur v predvojnih dnevnikih Jutro in Dan. Oba časnika sta bila protiklerikalno usmerjena. Gaspari je zanju (kot nekdaj za liberalni satirični list Osa) narisal vrsto ostrih političnih karikatur, kar ni motilo uredništva Ilustriranega Slovenca, da ga leta 1925 ne bi najelo za karikaturista. Morda ga je celo povabilo k sodelovan­ju zaradi njegovih predvojnih karikatur, saj dejstvo, da z Ilustriranim Slovencem sodeluje avtor najbolj znane anti­klerikalne karikature z začetka stoletja (naslovnice 1. št. Ose), nikakor ni bilo zanemarljivo. Gaspari je torej za Ilustrirani Slovenec po naročilu risal karikature, ki jih opredeljujejo diametralno nasprotni nazorski pogledi kot njegove prve karikature.

Več svobode si je najbrž privoščil pri portretnih karikaturah, čeprav so tudi prve med njimi služile političnim ciljem. V 4. številki Ilustriranega Slovenca iz 1925 je narisal štiri protikandidate Slovenske ljudske stranke Albina Prepeluha, dr. Gregorja Žerjava, Ivana Puclja in dr. Nika Župančiča. V sklop volilnega boja sta sodili tudi portretni karikaturi dr. Ljudevita Pivka in dr. Alberta Kramerja v 6. številki.

Po zaključku volitev je začel Gaspari karikirati nepolitike. Skoraj vedno so bili predstavljeni v paru: »Pesnika neodrešenega ozemlja dr. Igo Gruden / dr. Joža Lovrenčič« (št. 9), »Psihiater, dr. med. et phil. Alfred Šešerko« (št. 10), urednika Doma in sveta in Ljubljanskega zvona France Koblar ter Fran Al­brecht (št. 11), »Iz galer­ije slovenskih industrijcev Dragotin Hribar / Anton Rojina« (št. 12), »Iz hrama slovenske Talije Ivan Levar / Zvonimir Rogoz« (št. 13), »Naši bančni mogotci dr. Ivan Slokar ravnatelj Zadružno gospodarske banke / Alojzij Tykač ravnatelj Ljubljanske kre­ditne banke« (št. 18), »Naši impresionisti Rihard Jakopič / Matija Jama« (št. 19), »Filozofa naše filozofske fakultete dr. France Veber / dr. Karel Ozvald« (št. 21), »Dr. Fran Kidrič / dr. Ivan Prijatelj« (št. 22) ter »Rajko Nahtigal / dr. Franc Ramovš« (št. 42), »dr. Matevž Šmalc, tajnik ljubljanske univerze / dr. Vladimir Ravnihar, bivši ljubljanski poslanec in poverjenik« (št. 24), »Iz galerije slovenskih pevovodij Zorko Prelovac, pevovodja Ljubljanskega Zvona / Srečko Kumar, pevovodja ljubljanske Glasbene Matice« (št. 25), »dr. Demeter Bleiweis vitez Trsteniški, šef-zdravnik Osrednjega urada za zavarovanje delavcev / dr. Ivan Zajec, predsednik Društva zdravnikov Osrednjega urada za zavarovanje delavcev« (št. 26), »dr. Andrej Gavazzi, profesor geografije na ljubljanski univerzi in naš meteorolog« (št. 28), »Pervaki naše Narodne galerije Janez Zorman, predsednik N.G. / dr. Izidor Cankar, tajnik N.G.« (št. 29), ljubljanski magistratni ravnatelj in gledališki kritik dr. Miljutin Zarnik (št. 32), pravnika dr. Jakob Mohorič in dr. Danilo Majaron (št. 33), člana ljubljanskega občinskega sveta Anton Likozar in Josip Turk (št. 34), »Iz naše prosvetne uprave prof. J. Vadnjal / Engelbert Gangl« (št. 35), Fran Šuklje in Ivan Hribar (št. 39), poslanca France Kremžar in dr. Andrej Gosar (št. 41), dr. Vekoslav Kukovec in dr. Anton Jerovšek (št. 47), glavna urednika Narodnega dnevnika in Slovenca Saša Železnikar in Franc Terseglav (št. 49), »Iz galerije naših industrialcev Peter Kozina / Karel Pollak« (št. 50) in čisto na koncu urednik Ilus­triranega Slovenca ter avtokarikatura Maksima Gasparija (št. 51). Vrsta tovarnarjev, novinarjev idr. je vključena tudi na karikaturo »Otvarjanje letošnjega velesejma«.

Izbiro portretnih karikatur je marsikdaj pogojevala vsebina posamezne številke. Par tvorita dve samostojni karikaturi, ki ju med seboj povezuje samo pripadnost obeh karikirancev istemu političnemu, gospodarskemu ali kulturnemu krogu in dejstvo, da sta karikaturi objavljeni ena poleg druge. Izjema je le par »Šuklje & Hribar«, ki ju je Gaspari prikazal kot doprsna kipa na isti karikaturi. »Ali ni fletna ta karikatura, ki jo je Slovenec priobčil pred sedmimi leti o mojem razmerju z Ivanom Hribarjem. Zlasti mene je dobro pogodil risar, ko svojega nasprotnika tako neznansko sivo gledam!« Tako je karikaturo ocenil Šuklje (Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 321), ki se je s Hribarjem javno sprl že pred skorajda pol stoletja. Njun spor je še zlasti odmeval v javnosti leta 1883 med prepiri med t. i. elastiki in radikali, ki se je sicer zaključil 1886, kar ne pomeni, da sta oba »intimna neprijatelja« zakopala bojni sekiri. Sredi dvajsetih let sta se spustila v nekakšen boj »s knjigo nad knjigo«. Leta 1926 je izšel prvi del Šukljetovih spominov, v katerih si je precej privoščil Hribarja, ta pa je prav tako že pred prvo svetovno vojno začel pripravljati svoje spomine, čeprav je mislil, da bodo izšli šele po njegovi smrt. Še istega leta je zato Hribar napisal odgovor Franu Šukljetu v spominsko knjigo, v katerem je napovedal izid svojih spominov.

Gaspari je leta 1926 nadaljeval z risanjem portretnih karikatur: »Iz galerije ljubljanskih birtov Figabirt / Štaj­zel« (št. 5), slikarja Saša Šantel in Ivan Vavpotič (št. 7, tu tudi Podrekarjeva karikatura Danila Cerarja iz 1916), »Z naše juridične fakultete dr. Metod Dolenc / dr. Gregor Krek« (št. 11), »Naši založniki Lavos­lav Schwentner, znani bivši ljubljanski založnik in knjigarnar / Ivan Mesar, ravnatelj Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani« (št. 12), »Iz galerije naših pisateljev dr. Ivan Pregelj / dr. Ivo Šorli« (št. 15), Janko Ravnik in Ante Gnidovec (št. 21), »Odmevi z letošnjega ljubljanskega velesejma M. Šukljet / dr. F. Windischer« (št. 28), »Iz albuma kolovodij mariborskih radikalaca« (dr. Rav­nik, Janko Tavčar in med njima kot Bog oče srbski centralist Nikola Pašić, št. 30), italijanski generalni konzul Marchese L. Gavotti in francoski konzul P. J. Flach (št. 38), zgodovinarka dr. Melita Pivec-Stele in botaničarka dr. Angela Piskernik (št. 41). Med skupinske portretne karikature spada tudi karikatura »Emonska Atena« oziroma »Iz ljubljanskega ženskega sportnega življenja« (št. 24).

V 10. številki je bil z vrsto starejših ilustracij in karikatur, med katerimi se je skrivala tudi avtoportretna karikatura iz 1919, predstavljen Hinko Smrekar, ki je začel sodelovati z Ilustriranim Slovencem. Tudi Smrekar je prispeval vrsto portretnih karikatur. Več njegovih karikatur je združenih v sklop »Naše stanovanjske zadruge« (št. 42). Sledijo »Ptujski kulturni delavci Viko Škrabar, arheolog, sicer notarski kandidat / Dr. France Kotnik, narodopisec in predsednik muzejskega društva, sicer profesor« (št. 45), »Znamenita slovenska lovca« (št. 46, slikar Peter Žmitek, drugi je neznan), »Naši Prešerno-slovci«: dr. France Kidrič, dr. Ivan Prijatelj, dr. Josip Puntar in dr. Andrej Žigon (št. 49), karikatura »Dr. Fr. Virantove inekcije« (št. 50) in ob zaključku leta »Naša letošnja karikaturista« (št. 53). Smrekar je narisal Gasparija, ki riše z vsemi štirimi (očitno ga je imel za bolj produktivnega risarja), sam pa namesto v črnilo pomaka pero v posodico s strupom.

Leta 1927 je bilo v Ilustriranem Slovencu objavljeno manj portretnih karikatur. Smrekar je prispeval karikature humorističnega pisatelja Frana Milčinskega (št. 24), skladatelja Antona Lajovica (št. 30), Otona Župančiča in »I. Jelačina ml., predsednika TOI« (št. 33). Ivan Čargo (1898–1958) je karikiral komponista Marija Kogoja in Milana Skrbinška v vlogi Gobseka (št. 9), Kapelni­ka Nefata (poenostavljena Čargova verzija te karikature je bila 1926 objavljena v Jutru) in Emila Kralja v vlogi Melhiorja v igri Danes bomo tiči (št. 25) ter arh. Rada Kregarja, upravnika Slovenskega narodnega gledališča (št. 39).

Za letnik 1927 je Smrekar poleg portretnih in političnih karika­tur narisal nekaj satiričnih ilustracij, Ilustrirani Sloven­ec je objavil tudi dve njegovi karikaturi iz dijaškega lista Mentor. Med najbolj zanimive Smrekarjeve satirične ilustracije spada risba »Pereat karikatura!« v 7. številki iz 1927, ki jo spremlja daljša pesem: 

»Kdor je v listu karikiran, / do dna duše je pikiran.

(Ljubljanca, Ljubljanca, / Ljubljanca je dolga vas ...)

Vsak brez cvetja drugim roža, / napram sebi je mimoža!

Kdor brez greha, je napake, / naj obsoja spake take!

Karikiran je pretiran, / zlepšan idealiziran!

In Apolon ni Terzites, / kdor je v fraku, ni še vitez!

frakom niso v skladu škornji, / vidci niso duhoborni.

Pametneje je molčati, / čez smeti pa plahto djati.

Lepše s svetom pač izhajaš, / če ga hvališ, nič ne grajaš.

Kar je grdega obrni, / vse na lepo stran prevrni.

Ni pijancev, ni kvartačev, / srboritih pretepačev.

Nepolirani banditi / so duhovi plemeniti.

Zaokroženi filistri / vse Modrosti so ministri.

V avtih, peš ino v kočiji / vsi talenti in ženiji.

Vsi so lepi brez primere! / Hvali, hvali ni zamere!

Vse so lepe brez primere, / bajno krasne še megere!«

Vivat bela politura! / Pereat karikatura! / (Ljubljanca, Ljubl­janca, Ljubljanca dolga vas ...)«

 

Pesem naj bi se pela po napevu »Ljubljanca ... dolga vas«. Smrekar jo je zaključil z bojevitim »Vivat bela politira! Pereat karikatura!« (»Naj živi lep zunan­ji sijaj! Vrag vzemi karikaturo!«) in opremil z risbo starke, ki v ogledalu opazuje svoj mladostni obraz.

V naslednjih letnikih Ilustriranega Slovenca srečamo samo nekaj portretnih in nobene politične karikature. Leta 1928 jih je znova risal Gaspari: elektrotehnik in šahist dr. Milan Vidmar (št. 10), pisateljica in časnikarka Marija Kmet (št. 13), pisatelj in politik dr. Anton Novačan (št. 16), pesnik in kritik Tine Debeljak (št. 19), umetnostni in glasbeni kritik dr. Stanko Vurnik (št. 43) in pisatelj Fran Saleški Finžgar (št. 51). Gaspari se je tokrat precej odmaknil od findesieclovske risbe. V 39. številki je bila objavljena tudi znana skupinska portretna karikatura Nikolaja Pirnata »K razstavi četrte generacije« z vsemi razstavljavci: Francetom Pavlovcem, Miro Preglej, Olafom Globočnikom, Miho Malešem, Janezom Mežanom in Pirnatom.

Leta 1929 je Smrekar prispeval samo avtoportretno karikaturo (št. 1). V 6. številki tvorita par Gasparijevi karikaturi slikarja Franja Stiplovška ter etnologa in geografa prof. Franja Baša. Slednjo karikaturo, ki sodi v serijo »Mariborski obrazi«, je narisal avtor, ki ga poznamo samo po začetnicah imena in priimka »MŽ«. Za 8. številko je Gaspari prispeval karikaturo učitelja in zbiralca etnografskega blaga Boža Račiča. Karikatura prof. Ladija Mlakarja, ki je delo »MŽ«-ja, spada v serijo »Mariborski obrazi«, ki se nadaljuje v naslednjih številkah. V številki 23 je bil predstavljen umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ki ga narišeta France Uršič in neznan karikaturist. V številki 27 je Gaspari narisal »dr. Fr. Vodopivca ljubljanskega velikega župana«. Sledita samo še »Avgust Bukovec Znani ljubljanski vrtnar, čebelar in ljubitelj likovne umetnosti« (št. 37) in profesor germanistike dr. Jakob Kelemina (št. 52). »Mari­borski obrazi« se nadaljujejo tudi v naslednjem letniku (dve karikaturi iz te serije sta Pirnatovo delo).

Leta 1931 se je z odličnimi, vendar redko posejanimi portretnimi karikaturami vrnil Smrekar, ki je objavil dve Finžgarjevi karikaturi (št. 6), karikature kiparja Tineta Kosa (št. 19), slikarja Matija Jama (št. 21), kiparja Toneta Kralja (št. 27), »Akad. kiparja Žaneta Jurkoviča dekorativno in monumentalno polovico« (št. 31) ter karikaturi dr. Antona Breznika (št. 37) in dr. Franceta Vebra (št. 52).

Leta 1932 je Smrekar na karikaturi »Mnogozaposleni slikar in skladatelj Saša Šantel« (št. 4) naslikal prijatelja iz časov dunajske Vesne, ki istočasno slika in igra na violino. Saša Šantel je odgovoril na Smrekarjevo prijateljsko zbadljivko. Na karikaturi »Popularni naš akad. slikar, karikaturist in hišni posestnik Hinko Smrekar« je upodobil Smrekarja kot petelina pred kurnikom oziroma ptičjo kletko – »Vilo Kurnik«. Tako je Smrekar poimenoval skromno hišico, v kateri je prebival. Za drugo ime zanjo si je izbral »Foglovž«, kar pomeni v ljubljanskem žargonu ptičja kletka. V 21. številki sta bili objavljeni karikaturi mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča in pesnika Franceta Vodnika, ki ju je narisal France Gorše (1897–1986).

V 50. številki iz leta 1931 so bile predstavljene nenavadne »Ribniške karika­ture«, v oljni tehniki naslikani prizori, ki so bili delo ravnatelja meščanske šole v Ribnici, Janka Trošta (1894–1975). Karikature so zanimive kot odrazi pristne ljudske »šegavos­ti, ki jo Ribničani kažejo v besedah, dovtipih in slikah«, in tudi kot napoved povojnega naivnega oziroma samorastniškega slikarstva. Njihov avtor, narodopisec, topograf, muzealec in lutkar Janko Trošt je bil tudi slikar-amater. Poleg krajinskih in žanrskih motivov je risal karikature »predvojnih tržanov« (po: Niko Kuret, Janko Trošt, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1982, str. 190).

 

 

 

 

XXIV

HUMORISTIČNI LIST SATURA (1925)

 

Leta 1925 sta izšli dve (in edini) številki »ilustrovanega humorističnega lista« Satura. Izdajatelji in lastniki Sature so se povezali v »Konzorcij Satura«, glavna urednica je bila Nežika Simončič, uredništvo je bilo na Resljevi cesti št. 13/I v Ljubljani, uprava pa na Mestnem trgu št. 11/II. Satirični list je natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Izhajal naj bi vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. Posamezna številka je obsegala osem strani, njena cena je bila 4 dinarje (predvidena četrtletna naročnina 24 dinarjev, za inozemstvo 30 dinarjev, polletna 48 in celoletna 96 dinarjev). »Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana in nezadostno frankirana pisma se ne sprejemajo.«

Satura je latinski izraz za satiro (iz lat. satura (lanx): skleda, napolnjena z različnimi sadeži / satura: I. zmes, mešanica; quasi per satura: brez reda, II. satira, pesnitev najrazličnejše vsebine ali v najrazličnejši obliki, zabavljica, tudi ostra književna kritika, uporaba zajedljivega posmeha, pretiravanja, parodije). – Izraz satura je bil v slovenskem prostoru znan tudi po zaslugi istoimenskih razprav Lovra Pintarja o Prešernovi poeziji (Ljubljanski zvon, 1905–1911).

Humoristični list Satura je objavljal satirične prispevke (mdr. avtorja Slavko Savinšek in Gliša Koritnik, slednji je za Saturo prevedel pesem Lewisa Carolla »Mrož in tesar«) in karikature. Za naslovnico prve številke je slikar, ilustrator in karikaturist Maksim Gaspari prispeval karikaturo »Stoji, stoji Ljubljan’ca, Ljublja­n’ca dolga vas« (naslov po ljudski pesmi) s Prešernovim spomenikom v velikem zakrpanem čevlju. Pesnik Prešeren je osamljen, konkurira mu štefan rdečega vina, ki je namesto s slavnostnim lovorovim vencem okronan s klobaso. Črn maček na vrhu steklenice morda namiguje na pijanskega mačka (v starorimski mitologiji je bil Saturn bog poljedelstva in vinogradništva). Prizor opazuje antropomorfizirano sonce, z mrkim izrazom in fajfo v ustih (na naslovnem zaglavju ima sonce nasmejan izraz in rogove). Iz fajfe in ljubljanskega gradu se dviga oblak dima.

Na zadnji strani je bila objavljena Gasparijeva karikatura »V avstro-nemški kuhinji se obeta sosedom dober prigrizek ...«. Prikazuje kuhinjo s kuharicama Nemčijo in Avstrijo, v kotlu se kuha Velika Nemčija. Z velikimi žlicami v rokah čakajo češki, italijanski, jugoslovanski in madžarski vojak. Karikaturi na prvi in zadnji strani sta natisnjeni v dvobarvnem tisku.

Avtor štirih karikatur na notranjih straneh se je podpisal kot Jože. Na eni izmed njih sta predstavljena pisatelj, časnikar, dramatik, gledališki kritik in intendant Fran Govekar (1871–1949) in Fridrik Rukavina (1883–1940), ki je bil v letih 1924–1925 dirigent in ravnatelj ljubljanske Opere. Na šesti in sedmi strani Sature je objavljeno 11 oglasov.

Karikaturo »Dolgo žrtvoval je Radić ‘ideale’ višji sili – končno se ga g. Pašić vendarle usmili« na naslovnici druge številke je narisal ilustrator in karikaturist Fran Podrekar. Sestavljata jo dve sličici: na prvi Stjepan Radić (značilna tipizirana figura voditelja Hrvatske republikanske kmečke stranke v narodni noši s kučmo-krono) žrtvuje petelina, ki predstavlja »Mirotvorno-čovječansko-internacijonalno-seljačko boljševiško kraljevo hrvatsko republiko«, na drugi sličici je žrtveni dar poplačan s priznanji, ki se na Radića usipajo z neba – čeprav reža, iz katere padajo priznanja, še najbolj spominja na zadnjično gubo.

Avtonomistična in opozicijska Hrvatska republikanska seljačka stranka (druga največja stranka v državi) je leta 1924 pristopila h komunistični Kmečki internacionali v Moskvi. Razširitev obznane decembra 1924 jo je začasno odstranila z jugoslovanskega političnega prizorišča. Sredi leta 1925 je Hrvatska kmečka stranka (naziv republikanska je opustila) izstopila iz opozicijskega bloka in se odločila za sodelovanje v vladi narodnega sporazuma. Radića so izpustili iz zapora. Nikola Pašić, ki je vodil največjo parlamentarno stranko, velikosrbsko Narodno radikalno stranko, je sestavil vlado iz radikalov in radićevcev. Novembra 1925 je Radić v vladi pod Pašićevim predsedstvom postal prosvetni minister.

Podrekarjevo delo je bila tudi karikatura »Hm, ta otrok bo pa gvišn narodni poslanec. Kadar je lačen vpije, kadar je sit, je pa tiho«. Karikatura »Revolucija na Kitajskem« na zadnji strani prikazuje stiliziranega kitajskega zmaja in ruskega medveda. Oba sta okrašena z zvezdo.

Na dnu zadnje strani druge številke Sature je bilo objavljeno obvestilo: »Vljudno naprošamo vse naročnike, da poravnajo naročnino po priloženih položnicah, kajti drugače smo primorani z oziroma na ogromne izdatke in stroške s pošiljanjem takoj pri prihodnji številki prenehati.«

 

 

 

 

XXV

KARIKATURE V JUTRU V LETIH 1924 IN 1925

Časnik Jutro je leta 1920 ustanovila mlajša struja (t. i. mladoliberali, mladini) Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) pod vodstvom dr. Gregorja Žerjava; mladoliberali so že pred prvo svetovno vojno izdajali projugoslovanska dnevnika Jutro (1910–1912) in Dan (1912–1914). Staroliberali (I. Tavčar, V. Ravnihar, K. Triller) so namreč obvladovali Slovenski narod, tega pa je Jutro kmalu prehitelo glede priljubljenosti. Po letu 1924 je bilo Jutro glasilo Samostojne demokratske stranke (SDS) na Slovenskem (izhajalo do 1945).

Sprva ga je tiskala Delniška tiskarna, od leta 1925 pa Narodna tiskarna; pri slednji leta 1924 ustanovljena klišarna, ki je delovala kot samos­tojno podjetje Jugografika, je izdelovala tudi klišeje za Jutrove ilustracije in karikature. Jutro je svoje cilje (jugoslovanstvo, državna enotnost s centralno oblastjo, protiklerikalni boj, obračun s staroliberali) lahko uspešno zagovarjalo, saj je imel časnik po petih letih izhajanja naklado 25.000 izvodov, menda več od skupne naklade ostalih slovenskih dnevnikov. Po višini naklade je bilo Jutro na drugem mestu v Jugoslaviji, po številu naročnikov celo prvo. Uredništvo, v katerem so bili zaposleni tudi ilustratorji, je bilo največje v državi.

Jutro je začelo izhajati brez ilustracij, fotografij ali karikatur. Kmalu pa so se pojavile sprva redke ilustracije ter portretne in reportažne fotografije. Leta 1923 pri oglasih naletimo na nekaj satiričnih ilustracij, ob koncu leta pa tudi na prve karikature. Karikature v Jutru si strnjeno sledijo od nastopa kratkotrajne Davidovićeve vlade sredi leta 1924. Srbski politik Ljubomir Davidović je načelniku Slovenske ljudske stranke dr. Antonu Korošcu zaupal funkcijo podpredsednika vlade in ministra prosvete. Korošec na karikaturah v Jutru simbolizira Slovensko ljudsko stranko.

Na eni prvih karikatur v Jutru z naslovom »Klerikalni tigri v Beogradu in doma«, objavljeni konec leta 1923 v Božični prilogi Jutra (št. 301), so »klerikalni tigri« (eden med njimi ima glavo dr. Korošca) v Beogradu postali pohlevni Pašićevi »mucki«, medtem ko so v Ljubljani renčeče krvoločne zverine, ki bi v svoje kremplje rade dobile celotno Slovenijo.

Padec Davidovićeve vlade je napovedala karikatura »Edine iskrene solze« v številki 252 (1924). Ob grobu »tigrovske vlade« žaluje dr. Vladimir Ravni­har (1871–1954). Novembra 1924 jo je nadomestila »vlada nacijonalnega bloka« z Nikolo Pašićem kot ministrskim predsednikom, Svetozarjem Pribičevićem kot ministrom prosvete in Žerjavom kot ministrom za gozdove in rude. »Režim PPŽ« je dobil ime po začetnicah njihovih priimkov.

Karikatura »Tigri se vračajo v kranjsko deželo« v 264. številki Jutra iz leta 1924 (objava tudi v Domovini, št. 46) prikazuje katoliške politike Korošca, Sušnika, Kulovca in Vesenjaka, ki so si znova nadeli tigrovske kože. »Foter Korošec«: »Fantje, polomil smo ga! Zdaj pa spet v tigrovske kože Uf!« Karikaturo spremlja kratka pesem Tigri zopet v svojih kožah: »Ko na vladi so sedeli, / kot bogovi so živeli / in iz jasli krotko žrli. / Sem in tja so le se drli, / da so ovcam pokazali, / da še tigri so ostali, / če so tudi tigre slekli, / plašče vladne pa oblekli.«

»Triumfalen povratek junaških borcev«, med katerimi so nekdanji ministri SLS v Davidovićevi vladi (minister za železnice oziroma promet Anton Sušnik, minister za agrarno reformo Ivan Vesenjak in Korošec), je prikazala karikatura v 268. številki Jutra (objava tudi v Domovini, 1924, št. 47). S seboj so pripeljali pošast Korupcijo, ki je otovorjena z moko, žitom in železniškimi tračnicami kot namigi na njihove korupcijske afere.

Na karikaturi »S starim kanonom na dan« v 270. številki Korošec, opremljen z leseno sabljico in s papirnato čepico, sedi na tigru »Slovenec«. »Naj bo kar hoče! Fantje, pritisnite! Morda bo pa le počil!« poveljuje topničarjem, ki pripravljajo top z napisom »Dol s centralizmom Avtonomija«. Karikatura je bila objavljena tudi v Domovini (št. 47).

Avtonomija naj bi bila za SLS v Beogradu zgolj politično geslo, ki se ga je dalo delno tudi opuščati, vsaj sodeč po mnenju Jutra; npr. na karikaturi »Avtonomija na vagi«, na kateri je Uzunovićeva tehtnica odtehtala avtonomijo z enim samim ministrskim stolčkom: »Glej, glej, že pri prvem stolčku in prvem koritu je šla avtonomija v zrak.« V 252. številki je bila objavl­jena karikatura »Ob svežem grobu« (avtonomije) z jokajočim Korošcem: »Radi nas si se rodila, radi nas živela in radi nas umrla! V zadoščenje Ti naj bo, da radi tebe umiramo tudi mi.«

»Klerikalci so sicer poudarjali zahtevo po avtonomiji, toda samo dotlej, dokler so bili v opoziciji, potem pa so se prilagodili za nekaj koristi za svojo stranko,« je zapisala Angela Vode (A. Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2004, str. 18).

Karikatura »Zgodba o možnarju« ali »Kako je Slovenec svojim bralcem pred mesci slikal razvoj dogodkov ... in kako se je obrnilo.« v 278. številki je zoperstavila Korošca, ki se pripravlja, da bo v možnarju strl režim PPŽ (aprila 1924 je bila podobna karikatura objavljena v Domovini, avgusta istega leta tudi v Slovencu), in Žerjava, ki v možnarju tre klerikalce.

Oportunizem SLS in dr. Antona Korošca si je privoščila serija šestih sličic pod naslovom »Od avstrijske dike do čudotvorne republike« oziroma »Kratka zgodovina SLS v slikah« v 282. številki. Na vsaki sličici Korošec nastopa v drugačnem oblačilu. Na prvi ga srečamo leta 1914 v avstro-ogrski uniformi z bičem v roki. Pri drugi sličici, podnaslovljeni »Naj psi lajajo. To kaže, da gremo naprej.«, je risar »W.« imel v mislih Podrekarjevo karikaturo iz Kurenta, na kateri je upodobljen Jeglič z Jugoslovansko deklaracijo (majniška deklaracija ali ljubljanska izjava v podporo majniški deklaraciji) v eni roki, medtem ko z drugo roko kaže na sonce Jugoslavijo. Karikaturist je v identičnem kontekstu na sličici za leto 1918 upodobil Korošca v talarju. Sličica iz leta 1923 prikazuje Korošca kot kranjskega Janeza in borca za avtonomijo Slovenije, v roki drži zastavo z napisi »Avtonomija, Dol s Srbi, Dol z militarizmom« in vzklika »Auf liks! Permej duš!!« Sličica iz leta 1924 je predstavila Korošca kot »Tigrovskega ministra« v Davidovićevi vladi, opremljenega z vojaško kapo, puško, sabljo, ministrsko lento; na sličici za leto 1925 pa je v hrvaški noši, z značilno Radićevo krono-kučmo na glavi, medtem ko vzklika: »Faljen Isus! Živila republika!« Na zadnji risbi je Korošec prikazan kot »črni klerikalec«. Čisto na koncu je sklep: »Od vekomaj na vekomaj! Mi pa ostanemo kakor smo bili!«

V 1. številki Jutra za leto 1925 je bila objavljena karikatura »Tri ljubice ... iz galantne pretek­losti gospoda Antonija ...«. Prva Koroščeva ljubica je personifikacija Avstrije (»Nekdaj u starih časih, / tedaj je luštno blo ...«), druga je personifikacija velikosrbske Narodne radikalne stranke v srbski narodni noši (»Dve let in pol sva se midva ljubila ...«), tretja pa je personifikacija Hrvatske republikanske kmečke stranke.

Janko Omahen, karikaturist Jutra

Večino karikatur v Jutru v letih 1924 do 1928 je narisal karikaturist, ki se je podpisoval s črko »W.«. Za tem znakom se je skrival arhitekt Janko Omahen (po: Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 445).

Janko Omahen (1898–1980) je prve karikature objavil v dnevniku Dan (po: Janko Omahen, »Preiskave in aretacije«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 342–343). Po maturi na I. državni gimnaziji v Ljubljani je eno leto študiral na tehniki v Pragi (1919/1920) in v letih 1920–1922 opravil pet semestrov strojne stroke na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Nato je na isti fakulteti obiskoval študij arhitekture pri profesorjih Plečniku in Vurniku; pri slednjem je diplomiral leta 1927. Leta 1925 se je zaposlil pri Delniški tiskarni v Ljubljani. Skupaj s sošolcem Domicijanom Serajnikom (bila sta prva diplomanta t. i. ljubljanske arhitekturne šole) je vodil grafični oddelek Delniške tiskarne. Omahen in Serajnik sta izdelovala plakate, diplome, prospekte, knjižne opreme, osnutke za tisk, urejala tisk in ilustrirala. Uvedla sta narodno ornamentiko v uporabno grafiko. Od 1929 do 1941 sta imela atelje za notranjo arhitekturo, izdelovala sta načrte za pohištvo, za kovaška, pasarska, keramična, kamnoseška in slikarska dela, za čipke, zastave, preproge, zavese ipd. Omahen je objavljal članke o sodobni uporabni umetnosti, ornamentiki, notranji opremi, arhitekturi in urbanizmu. Ilustriral je mladinske knjige. »Omahnovo delo ima velik pomen za napredek slovenskega tiska, knjižne opreme, pohištvene obrti in drugih dekorativnih strok po vojni,« poudarja France Stele (po: F. Stele, »Omahen Janko«, Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 225).

Omahen je s Serajnikom sodeloval pri gradnji Šlajmerjevega doma v Ljubljani, samostojno pa je projektiral razne fasade, vile, sokolske domove, hotele, gledališča, cerkve in spomenike. Poučeval je na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani (po: Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 445).

Z Jutrom je sicer občasno sodelovalo več ilustratorjev in karikaturistov, mdr. Elko Justin in Hinko Smrekar. V 300. številki Jutra (dan pred Božičem 1924) je bila objavljena Smrekarjeva karikatu­ra »Mir ljudem na zemlji ... / ... in prihajali so pastirci od vseh strani in prinašali darove ...«. Na karikaturi, signirani z »L«, je prikazana »krvava« klerikalna procesija, ki sta ji na čelu Korošec s sekiro v roki in Jeglič s škofovsko palico, ki se končuje z ostjo, s katere kaplja kri. Njuno spremstvo je opremljeno z mlatiči, gorjačami in vilami, na katere je naboden dojenček.

Karikatura »Delo za končni sporazum« oziroma »Separatistični kladivarji složno na delu, da si iz bloka izklešejo – nagrobni spomenik ...« v 289. številki Jutra (1924) prikazuje separatiste z Radićem na čelu med klesanjem bloka, iz katerega nastaja nagrob­ni spomenik.

Opozoriti velja na očitno podobnost karikatur v Jutru in v Ilustriranem Slovencu, ki je začel izhajati ob koncu leta 1924, politična karikatura pa se je v njem razplamtela ob volitvah na začetku naslednjega leta. Tako sta oba politična tabora sočasno objavljala karikature s podob­nimi motivi. Dovolj je, da omenimo sploh prvo politično karikaturo v Ilustriranem Slovencu (na njej Slovenec udarja po bloku PPŽ), ki je v marsičem sorodna karikaturi v Jutru.

Karikature je leta 1924 objavljal tudi časnik Slovenec. Na njegovi karikaturi »Pozor, Slovenci: centralisti vas iščejo« v 268. številki Pašić, Žerjav in Pribičević z lučjo iščejo volivce (na eni od luči je napis »cekin«). Žerjav in Pribičević imata v roki okrvavljen nož z napisom »centralizem«. V isti številki je bila objavljena tudi karikatura »Edina zasluga dr. Žerjava«: Žerjav bo (podobno kot pri svetopisemskem motivu Abraham žrtvuje Izaka) na oltarju nove države žrtvoval Slovenko, nad njegovim početjem bdi Bog oče Pašić. Na karikaturi v 28. številki iz leta 1925 je narisana »Uboga mati Slovenija«: lastovka Žerjav sedi v gnezdu, na Slovenko v narodni noši iz gnezda padajo Žerjavovi iztrebki (morda gre za aluzijo na frazo »posrati se na ...«: ne upoštevati ...).

Na karika­turah v Jutru, Domovini, Slovencu, Ilustriranem Slovencu, Domoljubu in Kmetskem listu je vedno zmagovala domača stran, nasprotniki so bili vselej prikazani tako ali drugače ponižani, premagani, zaničevani, skorumpirani, samopašni, breznačelni, neumni, nezreli ... Kot da bi slovenski katoliški in liberalni tabor živela v dveh paralelnih real­nostih, ki sta med seboj sicer tesno povezani in soodvisni, toda postavljata si lastna pravila vrednotenja tega, kar je pravično, napredno, koristno ali škodljivo ...

V 1. številki Jutra iz leta 1925 je bila objavljena karikatura »Novoletni pilpogačarski skok« oziroma »Trinajsti zatorej nesrečni in tokrat neprosto­voljni polet gospoda dr. Ravniharja«: Ravniharju je JRS pravkar dala brco. Vzdevek »pilpogačica« je dr. Vladimir Ravnihar dolgo­val Tavčarju, saj ga je ta na shodu zaupnikov Narodno napredne stranke leta 1908 opisal kot »nekako politično pilpogačico, katera bi rada okrog frfotala malo v svitu, malo v temi« (po: Slovenski narod, 1908, št. 40). Ravnihar je leta 1924 tožil urednika Jutra, ker mu je ta očital nestalnost, prestopanje od enega k drugemu zaradi sebičnosti, ambicioznosti ali drugega nenaravnega razloga, Ravniharjev politični položaj pa je opredelil kot »pilpogačarstvo« (po: Vladimir Ravnihar, Mojega življenja pot, Ljubljana 1997, str. 62).

Jeglič je poleti 1924 kupil Katoliško tiskarno in tako preprečil pretanjeno liberalno nakano, s katero so nameravali škoditi katoliškemu tisku; potlej so mu liberalci pogosto očitali, da plačuje in stoji za celotnim tiskom SLS. »Dva, ki neprestano farbata« v 10. številki Jutra (1925) sta bila dnevnik Slovenec in tednik Domoljub: »Škofov dnevnik skrbi, da bi bilo belo to, kar je v resnici črno, škofov tednik pa maže s črnim, kar je belo,« lahko preberemo pod Omahnovo risbo. Na karikaturi v 24. številki stražnik sprašuje zaupnika SLS: »Kam pa ta dolgi transport gnojnice?«, ta pa mu odgovarja: »V škofovo tiskarno, gospodje potrebujejo za volitve.«

Ker liberalci Jegliča niso mogli napadati zaradi aktualnih »prekrškov«, so začeli obujati spomin na pretekla škofova dejanja. V ta namen je bila v 244. številki Jutra iz leta 1924 ponatisnjena znana Gasparijeva karikatura iz prve številke Ose. Objavili so jo pod naslovom »Iz kulturnega albuma SLS« oziroma »Kako so klerikalci povodom odkritja Prešernovega spomenika blagoslavljali 100 let največjega slovenskega pesnika«. Jegliča so začeli prikazovati kot vojnega hujskača iz leta 1914. V 292. številki naletimo na karikaturo »Stranka slovenskega ljudstva«, na kateri Jeglič z bičem pošilja slovenske fante na fronto. Pripisan je del Jegličevega nagovora vojakom v avgustu 1914: »Slovenski krščanski možje, kako vzvišen, kako svet, kako Bogu dopadljiv je boj, v katerega ste poklicani,« (Slovenec, 11. 8. 1914, št. 181). Tudi karikatura v 27. številki iz leta 1925, na kateri je narisana »Smrt« v vlogi stražarja na morišču civilnih žrtev, je obujala spomin na škofove besede ob začetku prve svetovne vojne. Morišče spominja na znano fotografijo usmrtitve osmih Srbov v Brusu leta 1916, ki je svetovno javnost opozorila na avstro-ogrska grozodejstva v Srbiji in so jo objavili mnogi tuji časopisi.

Za 4. številko Jutra iz leta 1925 je Hinko Smrekar narisal karikaturo »Trije kralji« (Jeglič, Korošec in personifikacija časnika Slovenec): »Prvi nosi zvezdo-vodnico, zlato luč prosvete, drugi meh poln obljub, tretji dišave in kadila.« »Portret starega prevaranta slovenskega ljudstva« v 17. številki je predstavil časopisnega konkurenta Slovenca. Personifikacija Slovenca (kolporter oziroma »živa« reklamna tabla) je narisana dvakrat: prvič za leto 1914 v vojaški obleki, z molekom in bičem, na tabli sta portret cesarja Franca Jožefa I. in napis »Vse za vero, dom, cesarja«, drugič pa za leto 1925 s klobaso »Avtonomijo«, z napisom »Proč od Balkancev« na tabli ter z molekom in »kulturo« v roki.

V 12. številki Jutra iz leta 1925 je bila objavljena prva karikatura, posvečena aktualnim volitvam. Karikaturi »Svobodne volitve« oziroma »Kako žene klerikalna kača dobro slovensko ljudstvo na volišče« s klerikalno kačo, ki se ovija okrog volivca s črno kroglico v roki, skorajda v vsaki številki sledi nova karikatu­ra s predvolilno vsebino. Karikatura »Zmaga je naša ali opozicijski blok pred potopom« v 14. številki prikazuje valovom prepuščeno potapljajočo se ladjo opozicijskega bloka in Radićevo kučmo-krono (kot pars pro toto za Radića): »Radića so že zagrebli valovi, le še predsedniška krona plava po njih ...«, Korošec pa se oklepa jadra in kriči: »Zmaga«.

V vrsti Jutrovih karikatur iz začetka leta 1925 je tudi »Slovenski volilec pred odločitvijo« v 30. številki (objava tudi v Domovini, 1925, št. 5). Pod risbo je podpis »R.Š.« (morda Rajko Šubic, 1900–1983, leta 1925 ilustrator pri Jutru). Karikaturo sestavljata dve sličici s spremnim navodilom volivcem (podobno karikaturo je v 7. št. objavil Ilustrirani Slovenec). Prva sličica prikazuje Korošca, Radića in voditelja Jugoslovanske muslimanske organizacije Mehmeda Spaha med rušenjem stavbe SHS: »Ako hočeš, da se dosedanja nesrečna doba nadaljuje, država razdira in pustoši do uničenja, ž njo pa tudi uniči Tvoja narodna, socijalna in gospodarska eksistenca, potem voli klerikalce in druge rovarje ter zgagarje.« Na drugi sličici Pašić, Pribičević in Žerjav gradijo stavbo SHS, zato: »Ako hočeš, da se bo naša država dogradila, gospodarsko uredila ter Ti olajšala današnje težko stanje vrzi volilno kroglico v skrinjico Narodnega bloka«.

S predvolilnimi karikaturami je v Jutru sodeloval tudi Hinko Smrekar (alias »L«). Na karikaturi »Sol in poper za klerikalce« oziroma »Vlada pošlje cel vlak soli za bistrenje pameti volilcev SLS, sv. oče, papež pa lepo porcijo popra za voditelje SLS.« v 20. številki je predstavil volivca, ki mu s pomočjo lijaka glavo polnijo s soljo »sal cerebrol« (oziroma mu »solijo pamet«), ter »popoprana« Jegliča in Korošca (Korošca so v Beogradu imenovali »pop«).

Smrekar je prispeval tudi primero »Dela SLS pred volitvami in po volitvah« v 21. številki. Na prvi sličici Korošec volivcem ponuja vino, klobase in nebeško muziko s harmoniko, na drugi je volivce streznila toča davkov. Na Smrekarjevi karikaturi »Nedeljski shodi SLS« v 22. številki so volivci skrili glave v kup gnoja. Karikaturo spremlja komentar: »V nedeljo je SLS priredila več shodov, med katerimi so bili najbolj veličastni oni v Krtini, v Lisičjem brlogu in Dihurjevi luknji. Enega od teh predstavlja gorenja slika, posneta po naravi.« Na Smrekarjevi karikaturi »Tigrovska gospa Korupcija« v 23. številki klerikalci kamenjajo »gospo Korupcijo«, ki se skriva za dežnikom: »Podli nehvaležneži ti tigri! Skrivaj se hodijo vsi ženit k meni, vpričo ljudi pa me kaznujejo.« Smrekar je na karikaturi »Avtonom« v 27. številki narisal debelega župnika, ki striže napol človeško ovco: »Jaz sem trden avtonom, / backa sam le strigel bom! / Krma, paša: drugih stvar, / volna spada – meni v dar! / Mirno bacek moj leži, / moj je s kožo in kostmi!«

Na volitvah so v vsej državi s šibko večino zmagale vladne stranke. Karikatura »Po zmagi PPŽ« v 46. številki prikazuje »Tigra Spokornika«, tj. Korošca, ki kleči pred trojico PPŽ: »Vse preklicujem, vse obžalujem, vse obljubim in vse podpišem; samo milosti in zavetja prosim.« PPŽ mu kažejo fige.

Številne karikature, ki jih je volilnemu boju posvetilo Jutro, pričajo o pomenu, ki ga je uredništvo tedaj pripisovalo karikaturi. Po volitvah so pri Jutru začasno prenehali z rednim objavljanjem karikatur. Pojavljajo se le ob pomembnejših političnih dogodkih, npr. ob odločitvi Radićeve stranke za sodelovanje z beograjsko vlado, ob nastanku Slovenske kmetske stranke idr.

 

 

 

 

 

XXVI

DAVČNA STISKALNICA

Na karikaturi »Slovenija v dobi seljačke Pašić-Radić-Pucljeve vlade in narodnega sporazuma« v 8. številki Ilustriranega Slovenca iz leta 1926 je Maksim Gaspari narisal nemočno Slovenijo v stiskalnici. »Davčni vijak« privija »vlada RR« (radikalci in Radić). Iz stiskalnice padajo novci, ki jih v klobuk z napisom »čaršija« lovi politik. Poleg je Srbkinja, ki si je nabrala polno vrečo denarja. »Kar počne centralizem s Slovenijo, presega že vse meje, a najbolj žalostno je to, da še nismo imeli Sloveniji tako sovražne vlade, da ne bi dobila tudi med nami ljudi, ki ji služijo.« S komentarjem so mišljeni slovenski liberalci, zagovorniki narodnega unitarizma in državnega centralizma.

Za davčno politiko Kraljevine SHS je bil značilen neenakopraven odnos do davčnih zavezancev glede na to, v katerem delu države so živeli. »Prečanski« del države je bil do leta 1928 dvojno obdavčen, saj je ohranil davčno ureditev, ki je veljala v habsburški monarhiji. V Sloveniji in drugih pokrajinah iz nekdanje Avstro-Ogrske je bilo potrebno plačevati tudi davek na dohodek, ki ga v nekdanji Kraljevini Srbiji niso poznali.

Na davčno izžemanje Slovenije je opozoril tudi načelnik Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec v obširnem govoru v Narodni skupščini Kraljevine SHS 8. februarja 1926. Glede na oceno Jugoslovanskega kluba je Slovenija »z davki preobremenjena, da se davki iztirjujejo neusmiljeno, lahko rečemo, več kakor rigorozno in da je Slovenija v gospodarskem pogledu zanemarjena in zapostavljena. /.../ Glejte, danes je država tako urejena: Srbi vladajo, Hrvati razgovarajo, mi plačujemo, Nemci, Madžari in Muslimani so pa v akciji« (»Proračunski govor dr. Korošca«, Slovenec, 1926, št. 32).

Stiskalnice, vijaki, primeži in podobna orodja se pogosto pojavljajo na karikaturah. Motiv se je razvil iz poznosrednjeveške alegorične predstavitve »Kristusa v stiskalnici«. Trpeči Kristus s prtom okrog ledij in trnovo krono na glavi stoji v kadi stiskalnice in tlači grozdje, medtem pa nanj pritiska bruno stiskalnice. Iz Kristusovih ran teče kri, ki bo odrešila človeštvo. S sokom pomešana Kristusova kri se iz kadi steka v kelih.

Na satiričen način je motiv Kristusa v stiskalnici najbrž prvi predstavil alzaški frančiškan Thomas Murner (1475–1537) v satiri »Von dem grossen Lutherischen Narren« iz leta 1522. Več kot 50 lesorezov za likovno opremo satire »o velikem lutrovskem norcu« (Martinu Lutru) je nastalo po Murnerjevih navodilih. Na enem izmed njih se je dal duhoviti nasprotnik reformacije upodobiti med rokovanjem z vijakom stiskalnice, s katero naj bi iz norčeve glave iztisnil luteranske norčije (po: Elga Ziechmann, »Thomas Murner (1475–1537): Von dem grossen Lutherischen Narren, 1522«, Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten, München 1985, str. 157). Na grafiki Jacquesa Lagnieta iz sredine 17. stoletja med brunoma stiskalnice srečamo mladega francoskega gizdalina, s stiskalnico upravlja starejša ženska, medtem ko mlajša ženska v posodo lovi lahkomiselnežev denar.

Na soroden motiv naletimo na karikaturi »Priprave na katoliški shod v Ljubljani (Prešanje denarja)« v 583. številki dnevnika Dan iz leta 1913. Debela duhovnika obračata vzvod stiskalnice, v njej je dvoje Slovencev, ven se usipa plaz denarja. Podobno je zasnovana karikatura »Deželni vijak ali stiskalnica za deželne doklade« v 818. številki Dneva iz leta 1914.

V satirični nedeljski prilogi Dneva z naslovom Bodeča neža iz leta 1914 sta bili objavljeni karikaturi s strojčkom za mletje namesto stiskalnice in z drugačnim vsebinskim pomenom. Na karikaturi v 13. številki z naslovom »Kaj bo s slovenskim gledališčem?« je narisan kranjski deželni glavar dr. Šusteršič, ki v kavni mlinček meče liberalce. Komentar h karikaturi: »Bodeča neža predlaga: Izpremeni se naj v nekak mlin, kakor je n. pr. Kafemaln. Zgoraj se bo vanj metalo naprednjake, spodaj bodo pa klerikalci ven leteli ...« Karikatura »Ponemčenje ljubljanskih šol« s podnaslovom »Kako si razni nadzorniki in pedagogi predstavljajo vzgojo slovenskih otrok!« v 16. številki pa prikazuje strojček za mletje mesa, v katerega mečejo gole otročičke, ti pa prihajajo ven pokriti s »pickelhavbami« (pruskimi čeladami s konico na vrhu), torej ponemčeni.

Na sorodne motive s stiskalnico naletimo tudi v satiričnih listih Čuk na palci (1922–1926) in Posebna izdaja (1937–1939). Karikatura v 7. številki Čuka na palci iz leta 1922 prikazuje davčni mlin s komentarjem: »Davčni mlini meljejo, / zlato pleve steljejo ...«. Na karikaturi v 3. številki iz leta 1925 je narisan »Davčni vijak«. Odlomek iz spremne pesmice se glasi: »Kdor vzdrži dandanes, / ta je res junak, / vsak dan bolj pritiska / davčni nas vijak. // Davkoplačevalec / kmalu bo papir / stisnjen bo med deske – / bo potem li mir? ...«

Od 17. stoletja dalje so karikaturisti namesto vinske stiskalnice začeli prikazovati tiskarski stroj. Na litografiji »O, ti bi rad prišel v spor s tiskom« je francoski karikaturist Honoré Daumier (1808–1879) prikazal vpliv republikanske žurnalistike na meščanskega kralja Louisa-Philippa, ki se je znašel stisnjen v stroju za tiskanje litografij. Tiskarski stroj srečamo tudi na karikaturah v slovenskih satiričnih listih. Na karikaturi »Medli minister« iz 6. številki tržaškega satiričnega lista Brivec (izhajal 1891 in 1896–1902) iz leta 1899 je češki karikaturist Karel Krejčík (1857–1901) avstrijskega ministrskega predsednika grofa Thuna predstavil v ožemalniku za perilo.

Motivno sorodna je perorisba Hinka Smrekarja »Kapitalizem in imperializem« (ok. 1919), ki predstavlja »človeško trgatev«. Kralj Kapital (z židovskimi potezami obraza) tlači ljudi, ki jih bog vojne Mars z jekleno rokavico meče v kad. Iz kadi namesto sladkega mošta padajo zlati kovanci. Risbo je Slovenska socialna matica izdala kot razglednico (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 58). Ali pa na primer tudi Smrekarjeva risba: množica delavcev je ujela tolstega kapitalista, zaznamovanega z židovskimi potezami, njegove roke so privezali k tlom, zaganjajo se v njegov trebuh, iz njegovih ust letijo zlatniki ... Podobno je zasnovana tudi Podrekarjeva karikatura, objavljena novembra 1920 v Novi pravdi: delavec udarja po kapitalistovem trebuhu, iz njega leti denar v naročje obubožanih delavcev. Založba Umetniška propaganda je proti koncu prve sv. vojne založila razglednico s Smrekarjevo ilustracijo »Kralj Kapital«: debeluh Kapital kraljuje na prestolu, izstradani delavci mu prinašajo darove.

 

 

Ilustrirani Slovenec, 1926, sht. 8

 

 

XXVII

SATIRIČNI LIST MUHE (1926–1927)

»List za humor in satiro« Muhe je začel izhajati 1. septembra 1926 v Ljubl­jani. Njegov izdajatelj in odgovorni urednik je bil Ivan Kavčič. S številko 6 se je uredništvo preselilo v Celje. Tu je delovala Zvezna tiskarna, ki je tiskala list. Izdajatelj in odgovorni urednik Muh je postal Polde Višnar, ki sta ga v številki 7 iz leta 1927 nadomestila odgovorni urednik Anton Jandl in izdajatelj France Goričan (od št. 9/10 iz 1927 je bil Goričan tudi odgovorni urednik). Poleg celjskega sedeža so imele Muhe »podružnici« v Ljubljani (Cerkvena ul. 21) in Mariboru (Kejžarjeva ul. 7). Prvo leto je satirični list izhajal kot polmesečnik (7 številk), leta 1927 pa trikrat na mesec (11 številk, dve sta dvojni). Zadnja številka je izšla 24. aprila 1927.

Humoristično-satirični list je obsegal osem strani. Naslovno zaglavje je sprva krasilo ime lista, ki je izpisano z drobnimi muhami. V številki 5 je list dobil novo naslovno vinjeto, na kateri so bili predstavljeni: danska komika Pat in Patachon (veljala sta za najbolj popularen evropski igralski par v obdobju nemega filma), Srb, slikar, dekle, fant, klovn, dojenček, opice, papiga in muhe. Avtor vinjete se je podpisal z začetnicama »V. G.«. Posamezne številke lista so bile tiskane v različnih barvah oziroma dvobarvnem tisku.

Uredništvo je k sodelovanju povabilo humoriste in karikaturiste: »Čim več sotrudnikov bomo imeli, tem boljši bo naš list. Sprejemamo vse, kar spada v humor in satiro. Rokopisi in risbe naj se pošljejo na uredništvo Muhe, Ljubljana I. poštni predal.« »Objavljeni prispevki se honorirajo, poslani rokopisi se ne vračajo.« Naročnike naj bi privabilo brezplačno razpošiljanje prve številke. »Prvo številko našega lista smo poslali nekaterim nam znanim lokalom na ogled, ker je tak list, kakor je naš, neobhodno potreben v prvi vrsti javnim lokalom. Naročnina za prve štiri številke znaša le 7,50 Din in se naj nam pošlje po priloženi položnici. Ako bi kdo list le odklonil, potem prosimo, da ga v teku treh dni po prejemu zopet vrne, ker ga bomo sicer smatrali za naročnika. Isto velja tudi za druge oglednike« (št. 1). Uredništvo je razpisalo tudi nagrade za tiste, ki bi pridobili nove naročnike ali oglase.

Domena lista, s katerim je sodelovalo več risarjev, sta bili politična satira in karikatura. Na karikaturi v prvi številki se strankarski veljaki dr. Anton Korošec (Slovenska ljudska stranka), Ivan Pucelj (Samostojna kmetijska stranka), dr. Gregor Žerjav (Samostojna demokratska stranka), Nikola Pašić (velikosrbska Narodna radikalna stranka), Stjepan Radić (Hrvaška republikanska seljačka stranka) in drugi protagonisti tedanjega političnega prizorišča gnetejo okrog »Naše politične kobile«. – »Njena hrana je v glavnem korupcija, kar pa ji očividno ne prija posebno, ker vedno bolj kaže rebra. No včasih pa vseeno koga brcne, da jo prav pošteno skupi. Na zunaj je miroljubna, vendar ima tudi svoje muhe.« Avtor karikature se je podpisal kot »Štjer Zg.« (najbrž Štefan Jerko-Čiček).

Njegovo delo je tudi karikatura »Jutro in Slovenec v polemiki« v 2. številki s personifikacijami obeh časnikov med pretepom. Na karikaturi »Radić pred vstopom v vlado« v št. 3 je Štjer. narisal Radića, ki trka na vladna vrata: »Odprite! – Odprite! – Ni me volja biti zunaj. Če ne pojde z lepa, porabim pa silo. Notri moram na vsak način.« Roka osebe na pravi strani vrat mu kaže figo, izza plota opazujejo Korošec, Pašić in predsednik vlade Nikola Uzunović.

Avtor karikature »Projekt spomenika, ki ga misli postaviti Združeni Republiki Slovenska Kmečka in Hrvatska Seljačka svojima voditeljema ob tisočletnici ustanovljenja Srbske Obznane« v številki 6 se je podpisal »Zera«. Kvalitetna karikatura prikazuje spomenik z objetima Ivanom Pucljem (1926 je bil minister za kmetijstvo) in Stjepanom Radićem. Okrog obeh se ovija kača (vidovdanska ustava), ki je pravkar ugriznila Radića za meča. Spomenik krasi dvoglavi orel z napisom »RR« (vlada radikalcev in Radića).

Delo istega avtorja je tudi karikatura »Že osmo leto ista pesem« iz naslednje številke. Otroci Slovenec, Hrvat in Srb so se zbrali ob božičnem drevescu, pod katerim so sicer darila, vendar mama Vladica naroča: »pojesti nikar, če ne bo gorje; / spravit' se mora za druga leta, / ker slab se kredit nam že zopet obeta« Motiv, ki ga srečamo tudi na karikaturi v Ilustriranem Slovencu (1925, št. 53), se je uveljavil v 19. stoletju.

Na karikaturi »Naglica ni dobra« v številki 5 Italijan trka na vrata Države SHS, v rokah ima Nettunske konvencije iz 1925 (dopolnjevale so Rapallsko pogodbo, ratificirane so bile 1928): »Brzo podpišite, naš narod potrebuje ... e ... posla in ... e ... kruha!« Opazuje ga Dalmatinec: »Lej ga lej, kako se mu mudi! Kaj če bi nam te konvencije ne konvenirale!«

Na zadnji strani številke 7 je bila objavljena karikatura »Ricinu­solini«, pod katero se je podpisal risar »AŠ.«: italijanskega dučeja Mussolini­ja z imperatorskim vencem na glavi obdajata gorjači in opletajoč napis »Olio de Ricci«.

Na karikaturi »Pred volitvami« v številki 2 iz 1927 (avtor »AŠ.«) Radić, Žerjav in drugi politični prvaki ponujajo ovcam (volivcem) sol: »Kadar se ovco lovi, se ji soli moli.« O domnevni politični nevtralnosti lista priča karikatura avtorja »AŠ« »Na dan volitev« v številki 3 iz 1927 in njen komentar. »Kirga buš volu Janez? Janez: »Kdur bo dav več gulaža, tistga bom volu sej storu za ljudstvo tku ne bo nbeden nč.«

Za isto številko je »Zera« prispeval risbo kralja Matjaža, ki sprašuje dvornega norčka: »Bogve, kako je v moji mali državici, v Jugoslaviji.« Dvorni norec: »Izvrstno, Veličanstvo. Za vzgled so vzeli nas: Če se slučajno ne kregajo – spijo. Funkcijo, ki jo imam jaz na Vašem dvoru, opravlja tam neki mož z imenom Stipica« (tj. Stjepan Radić).

Za številko 4. iz 1927 je risar »AŠ« narisal »Nazaj forikanje zelene armade« s Pucljem kot Martinom Krpanom, ki na kobilici tovori »obljube« in »gnojnico«, in topničarjem Radićem, slednji namesto smodnika in topovskih krogel strelja »laži«. Samogovor Stipice Radića: »R. R. korita so že tako velika, da v njih s celo mojo stranko utonem ...« Karikatura je nastala z ozirom na podobno zasnovano karikaturo v liberalnem časniku Jutro (1924, št. 270 in 1926, št. 246).

List ni pustil pri miru vodilnega politika Slovenske ljudske stranke dr. Antona Korošca. Osrednji karikaturist Muh, ki se je podpisoval z inicialkama »AŠ«, je na karika­turi »Naša vlada ...« v številko 5 narisal Korošca z lajno, ki igra melodijo »Avtonomi­ja tralala«, in s stolčkom »Vlada SHS« v roki, na stolček je privezanih nekaj manjših korit. Korošcu se zlovešče bližajo krizni oblaki. Korošec: »Oh zahvaljen bod Jezus za ta zlati stolček in koritca, vrlo sem jih že bil potreben. Spričo te polomljene lajne prišel bi kmalu prepozno. Ali krize te nesrečne, frdamane krize – te, te, se bojim!« Slovenska ljudska stranka je zastopala avtonomistično stališče. Ko je bila v vladi, se je njen odpor zoper centralizem in monarhično ureditev zmanjšal. Junija 1927 se je SLS z Blejskim paktom odpovedala aktivnemu boju za avtonomijo Slovenije in se zadovoljila z noveliranjem zakona o oblastni samoupravi v ljubljanski in mariborski oblasti. SLS je stopila v vlado, dr. Korošec je postal minister za notranje zadeve.

Delo istega avtorja je karikatura »Kaj se vse obeta sestradani Sloveniji v najkrajšem času«: iz Beograda v skledo Slovenke v narodni noši letijo klobase, bedrca, dinarji, obljube, nič več ne bo povodenj, nič več davkov ...

Na karikaturi »Čakaj, čakaj, samo čakaj ...« v številki 6/7 sta narisana personifikacija beograjske Vlade in potrpežljiv, zdolgočasen slovenski Janez: »Dejali so mi naj potrpim – potrpel sem. – Rekli so mi, naj bom zadovoljen s tem kar imam – zadovoljen sem bil. Dejali so mi naj počakam. – čakal sem – čakam in čakam, od hudirja vse zaman.«

Na karikaturi »Delo v postu ...« iz številke 9/10 vabi ministrski predsednik Nikola Uzunović v skupščino pusta: »Pust pridi k nam v skupščino kjer traja pust celo leto – drugje te itak povsod ven mečejo.«

Za nepogrešljivo personifikacijo na karikaturah od balkanskih vojn dalje velja angel miru s palmovo vejico v rokah, ki ga je »AŠ« narisal na karikaturi »Težka misija!« v številki 6/7. Evropski angel miru lebdi nad konicami bajonetov. Na karikaturi »Avanti ...« v številki 8. je Kitajec iz šanghajskega kantona brcnil Mussolinija. Slednjega, nadvse drobcenega ob visokem angleškem državniku Chamber­lainu (najbrž sir Joseph Austen C.), srečamo tudi na karikaturi »Strah Evrope« v zadnji, 11. številki Muh. Chamberlain: »Da ti SHS ni na prste stopila, bi danes čvrsto korakal po balkanskem polotoku.« Mussolini odgovarja: »Moja kurja očesa pa Jugosl. Bergsteigerji se res nimata rada, sedaj sem o tem docela prepričan.«

 

 

 

 

XXVIII

HUMORISTIČNI LIST ŠKRAT (1927/1928)

 

Humoristični list Škrat je od aprila 1927 do januarja 1928 dvakrat mesečno izhajal v Kran­ju. Izdajatelj in odgovorni urednik Škrata je bil Ignac Šumi. Tiskala ga je Tiskarna Sava v Kranju. Posamezna številka je stala dva dinarja, celoletna naročnina je bila 30 dinarjev. Prva številka je bila razposlana morebitnim naročnikom na vpogled: »Ako list obdržite, se že smatrate za naročnika, v nasprotnem primeru prosimo, da nam list takoj vrnete!« Komur uspe pridobiti 10 novih naročnikov, bo prejemal Škrat eno leto brezplačno.

Prva in zadnja številka sta imeli štiri, vse ostale pa osem strani (1927 je izšlo 19 številk, 1928 pa tri številke). Škrat je objavljal krajše šale in daljše satirične prispevke o vsakdanjem in ljubezenskem življenju, avtomobilizmu in drugih temah. Na zadnjih straneh so bili oglasi.

Likovno opremo Škrata sestavljajo ilustracije v tehniki linoreza. Posa­mezne številke so bile neredko natisnjene v različnih barvah, pogosti so prizori z erotičnim podtonom, npr. naslovna ilustracija prve številke: »Moderni javni lokal«. Oboje je bilo značilno za domače humoristične liste ob koncu dvajsetih let (Jurij s pušo, Skovir). Škrat je le poredko posegal po politični satiri, prevladovale so šaljive ilustracije z družabnimi, zakonskimi in drugimi motivi.

Preplet politične in nepolitične tematike zasledimo v karikaturi »Domača diktatura v fašističnem režimu« v 17. številki. Predstavljen je »družinski prizor«: na moža-copato, ki se je skril pod posteljo, čaka žena z iztepačem v roki, na steni visi Mussolinijeva slika. Italijanski duče je bil tarča ene redkih političnih karikatur v Škratu z naslovom »Musolino – Ahmed beg Zogu« (št. 6).

Karikatura v 19. številki prikazuje »Staro leto«, ki izroča vladarsko žezlo svojemu nasledniku: »Tu imaš žezlo in vladaj modro. Ljudje naj imajo malo dela in veliko denarja. Naj dežuje in sonce naj sije! Pusti rasti veliko gob! In kadar se v politike ne boš več spoznal se posvetuj z notranjim ministrom ...« Žezlo bi bil lahko tudi urin kazalec velike številčnice, pred katero stojita oba protagonista. »Staro leto« nekoliko spominja na pokojnega vodjo velikosrbske Narodno radikalne stranke in jugoslovanskega ministrskega predsednika v obdobju 1921–1924 in 1924–1926 Nikola Pašića – kot da bi risar želel prikazati, da je tovrstni politiki odklenkalo.

Čas se je neusmiljeno iztekal tudi humorističnemu listu Škrat, saj ni uspel pridobiti dovolj naročnikov. »Še ostale pozabljivce pozivamo, da poravnajo naročnino. Zastonj se dandanes nič ne dobi! Ne vemo, zakaj odlašate? Saj veste, da ima vsako delo svoje stroške, tako tudi naš list. Torej ne pozabite in takoj odpošljite, kar s 24. številko se I. letnik zaključi« (Škrat, 1927/22).

Na naslovnici zadnje številke z datumom 27. januar 1928 je bila objavljena »osmrtnica«: »Radostno-tužnim srcem in s težkim glavobolom sporočamo ginljivo vest, da je naš najljubši, do duše včasih (!) segajoči, razburkani, objokani i.t.d. ŠKRAT z današnjo številko zatisnil svoje velike, rdeče oči.

Vse naročnike – neplačnike prosimo, da mu izkažejo vsaj zadnjo čast in ga spremijo k večnemu počitku.

Levite zadušnice bo bral naročnikom neplačnikom njegov advokat, kateremu je poverjena vsa zapuščina. Nesrečni ostali.«

 

 

 

 

XXIX

HUMORISTIČNI LIST SKOVIR (1928–1929)

Humoristični list Skovir je začel izhajati 28. ja­nuarja 1928. Vsako drugo soboto ga je izdajal konzorcij Skovirja. Za konzorcijem sta se skrivala Milko Bambič ter časnikar Filip Omladić. Predstavnica konzorcija je bila Marija Križaj-Omladić. Filip Omladić je bil urednik Domovine, zato je bilo nekaj ilustracij iz Skovirja objavljenih tudi v tem časniku. Skovir je obsegal šestnajst strani. Tiskala ga je Delniška tiskarna v Ljubljani. Posamezne številke so bile natisnjene v različnih barvah.

V prvi številki je bil objavljen poziv »Vsem, ki so dobre volje!«: »V Sloveniji se doslej še ni mogel obdržati noben humorističen list. Zato nas niso zvabili vzgledi naših prednikov k izdajanju takega lista, nego samo optimizem in prepričanje, da vendarle mora v Sloveniji, ki zna vsaj brati in čitati, najti svojo eksis­tenco vsaj en humorističen časopis. Srbi in Hrvatje imajo take časopise, zakaj bi torej tudi Slovenci ne zmogli enega!

Skovir bo nudil svojim čitateljem in čitateljicam čim najraz­novrstnejšo vsebino z obilico slik. Za trdno smo prepričani, da se pri čitanju Skovirja ne bo dolgočasil nihče.

Zato prosimo vse, ki so dobre volje in ki žele, da imamo tudi Slovenci razvedrilno čtivo v lastnem jeziku, naj nam pomagajo razširiti naš list.«

 

Milko Bambič (1905–1991) je bil avtor Skovirjevih naslovnic, vseh por­tretnih in večine političnih karikatur, slikanic in drugih ilustracij. Vrsto karikatur in ilustracij je prispeval anonimni sodelavec »ZV«. Skovir si je pomagal tudi s tujimi klišeji.

Bambič je risal za tiste čase precej lascivne prizore s primerno razgaljenimi mladimi damami, ki so se šle »tekmo najkrajših kril«, ta pa je »vzradostila« še zlasti »moško čitateljstvo«, kot je bilo zapisano v Skovirju. Bambič se je zgledoval pri elegantnih ženskih upodobitvah iz francoske Vie parisienne. Z napol prikritimi erotičnimi motivi je svojo naklado dvigovala vrsta revij v tedanji Evropi, npr. Simplicis­simus in Jugend.

Bambičeva razgibana stilizirana risba je Skovirju dala poseben pečat. V četrti številki je Bambič uvedel politične in v šesti portretne karikature; praviloma so bile izdelane v linore­zni ali tej sorodni tehniki, prav tako dvostranska slikanica »Zgodbe kuharice Mice«, v katerih sta se lepa Mica in njen prijatelj Matic/Matiček redno znašla v smešnih situacijah.

Ilustrator, publicist in izumitelj Milko Bambič je bil rojen v Trstu (1905). Za njegov likovni razvoj je bilo usodno šolanje na realki v Idriji, na kateri je risanje poučeval Lojze Spazzapan, ki je nadarjenim učencem dovoljeval precej ustvarjalne svobode. Bambičev sošolec je bil mlajši brat slikarja Ivana Čarga, ki je nekoč obiskal Spazzapana. Ivan Čargo je bil znan po dinamičnih risbah pod vplivom italijanskega futurizma. Z njimi mu je uspelo »zastrupiti« mladega Bambiča, ki je Čarga spoštljivo imenoval »slikar futurist«. Pod Spazzapanovim in Čargovim vplivom je Bambič oblikoval značilno živahno stilizirano risbo, ki pa jo je kmalu moral delno opustiti. »Čargo me je pregovarjal, da bi se bolj futuristično preusmeril kot karikaturist dnevnika Jutro. Bil pa je potreben kompromis, ker so me po priostrenih potezah Jutrovih risb kmalu pričeli imenovati ta špičasti Bambič. Moral pa sem s tem prenehati tudi že po prvi številki Skovirja, satiričnega lista, ki sva ga usta­novila skupaj z urednikom Domovine Omladićem januarja leta 1928. Dokaz pač, kako težko je bilo tiste čase uspevati v takem sli­karskem izražanju, kot je bil futurizem, ki pa je že tako bil v zatonu.« (Milko Bambič, »Moja srečanja z Ivanom Čargom«, Ivan Čargo 1898–1958 (katalog razstave), Nova Gorica 1981, str. 56)

Bambič se je po maturi na idrijski realki leta 1923 vrnil v Trst, se vpisal na trgovsko šolo Revoltella in se uveljavil kot ilustrator slovenskih časopisov, revij in založb v Trstu in Gorici. Eden prvih Bambičevih korakov v svet ilustracije je bilo sodelovanje z goriškim satiričnim listom Čuk na palci (1922–1926). Avgust Černigoj ga je v Trstu seznanil z grafično tehniko linoreza.

Na Bambiča so postale kmalu pozorne italijans­ke oblasti. Prepričan je bil, da so mu politični razlogi preprečili vpis na beneško akademijo. Bambič je na prošnjo Albina Vodopivca narisal vinjeto za rezistenčni sklad Dela. Po Vodopivčevi aretaciji je policija preiskala Bambičevo stanovanje in našla skico za vinjeto ter nekaj izvodov Dela; to je bil zadosten vzrok za aretacijo in izgon v Jugoslavijo.

Bambič se je naselil v Ljubljani. Vladimir Perhovac ga je vpeljal v uredništvo dnevnika Jutro, za katerega je leta 1927 začel honorarno risati karikature. Naslednje leto je bil soustanovi­telj humorističnega lista Skovir. Leta 1929 se je preselil v Zagreb, kjer je skupaj s trgovcem Jankom Pogačarjem ustanovil podjetje Reklamografika, ki je v tehniki brizgotiska izdelovalo različne reklame. V Zagrebu je leta 1930 s karikaturami opremil revijo Samorodnost, sodelo­val je tudi s Koprivami.

V spominih na Ivana Čarga omenjene »priostrene poteze«, ki naj bi jih Bambič opustil že po prvi številki Skovirja, so se najbrž nanašale na ilustracije zgodbe Mataja Matajeva »Zaljubljenca«. Nekoliko manj »dinamična« je bila v prvi številki Skovirja objavljena petdelna karikatura »V dobi sporta in filma ali kako sprejema Ljubljana svoje odličnike«, s katero je Bambič primerjal ljubljanske dobrodošlice »pesniku prvaku« Otonu Župančiču, ki ga na poti iz tujine ni pričakal nihče, šahovskemu mojstru dr. Milanu Vidmarju, ki ga spoštljivo pozdravljajo vsaj mimoidoči na ulici, Sokolom s športnim šampionom Petrom Šumijem na čelu, ki so se vrnili iz Lyona, in smučarjem iz Chamonixa, ki so naleteli na zgleden sprejem, ter filmski zvezdi Iti Rini, okrog katere se gnete radovedna množica. Karikatura je izdelana s suvere­nimi, skicozno potekajočimi linijami. Bambič tovrstnega risarskega koncepta, ki ga je Virgil Šček duhovito poimenoval »bambovski« risarski slog, nikoli ni povsem opustil, saj je ustrezal njegovemu risars­kemu značaju. Leta 1934 je Bambič pisal Francetu Bevku: »Veste čim krajši je rok, preje naredim. Ni treba imet preveč obzira do moje lenobe. Stvar je taka, da lažje delam takoj, ko preberem snov, kot pa potem, ko poteče gotov čas.« (Bambičevo pismo Francetu Bevku, 23. avgust 1934, po: Marijan Brecelj, »Dopisi Milka Bambiča Francetu Bevku«, Zbornik Goriškega muzeja / Goriški letnik, 1995, str. 266)

S suverenimi, gladko potekajočimi obrisnimi linijami je Bambič za Skovirja v linorezni tehniki izdelal politične in portretne karikature ter slikanice. Linorez ni dovoljeval skicoznosti, vendar je Bambič pri portretnih karikat­urah ohranil osnovni vzorec gradnje obrisov s križajočimi se črtami, v zadostni meri je bila prisotna tudi razgibanost, tako da imamo lahko karikature za neposreden nasledek Bambičeve »futuristične« risbe.

Bambiču je s portretnimi karikaturami uspelo predstaviti vrsto tedanjih kulturnikov. V Galeriji naših javnih delavcev v karikaturi srečamo igralce Milana Skrbinška, Darinko Debelak, Emila Kralja, Danila Cerarja, Zvonimirja Rogoza, Frana Lipaha, Vala Bratino in Ito Rino, režiserja Osipa Šesta, pesnike Ivana Albrechta, dr. Antona Debeljaka, Otona Župančiča in Iga Grudna, pisatelje dr. Antona Novačana, Angela Cerkvenika in Juša Kozaka, skladatelja Marija Kogoja, literarnega zgodovinarja dr. Ivana Prijatelja, literarnega zgodovinarja in bibliotekarja dr. Joža Glonarja, filozofa dr. Franceta Vebra, dirigenta in glasbenega pedagoga Mateja Hubada ter slikarje Ivana Vavpotiča, Matija Jamo, Riharda Jakopiča, Franceta Pavlovca, Nikolaja Pirnata, Božidarja Jakca, Staneta Cudermana ter kiparko Karlo Bulovec. Bambič je pogosto na isti tiskarski matrici kari­kiral dva upodobljenca. Ljubljanske kulturne delavce je združil tudi na skupinski portretni karikaturi »Ljubljanski umetniški boršč s pridatki«.

Portretne karikature izpričujejo precejšnje nihanje v kvaliteti, ki je bilo mnogo manjše pri političnih karikaturah. Slednje so se Bambiču skoraj vselej posrečile; to nam potrdi tudi primerjava s karikaturami risarja, ki se je podpisoval s črkama (najbrž začetnicama imena in priimka) »ZV« in je sledil Bambičevi tehniki, največkrat pa ne tudi njegovi kvaliteti.

Bambičeva karikatura »Hegemonizem, centralizem in posojilo v Anglijo« v sedmi številki prikazuje jugoslovans­ki »gospodarski voz«. Vanj sta vpreženi personifikaciji Slovenije in Vojvodine, v smeri proti Beogradu ga potiskata personifikaciji Hrvaške in Bosne, z bičem v roki jih priganja Srbija. Situacijo komentira Anglež z mošnjičkom v roki: »Drage dame, dokler ne bodo vloge ob Vašem gospodarskem vozu pravično razdeljene, ne zaupam Vaši vladi tega denarja ...«

Na karikaturah kočije, vozovi, ladje pogosto personificirajo države, narode, stranke. Podobno zasnovane karikature lahko v slovenskih satiričnih listih srečamo od konca 19. stoletja dalje.

V 22. številki Skovirja je bila objavljena Bambičeva karikatura, ki prikazuje aktualno »Tiskovno svobodo v Jugoslaviji«: mična personifikacija »Svobode tiska« se je znašla utesnjena pod ogromno knjigo »Tiskovnega zakona«, njeno težo v nasprotju s pripisano izjavo (»Res je, ta zakon je krivičen in nazadnjaški!«) dodatno povečuje načelnik SLS in takratni vladni predsednik dr. Anton Korošec, ki se je zavihtel na zakonik in po njem hinavsko udarja z nogo. Tiskov­ni zakon iz 1925 je na začetku leta 1929 doživel spremembe in dopolnitve, v katerih pa je pazljiv bralec lahko spoznal njegovo zaostritev.

Uvedbo šestojanuarske diktature, zaradi katere je politična karikatura hitro izginila iz časnikov in listov, je Bambič komentiral s karikaturo »Politično zatišje« (1929, št. 2): prisilno upokojeni politiki s ključavnicami na ustih berejo zabavne romane.

V 17. številki Skovirja je bilo objavljeno opozorilo zamudnikom pri plačevanju naročnine: »Poštenjak, ki si naročil list, plačaj zaostalo naročnino! Kdor naročenega lista ne plača, je prav tako nepošten kakor dotičnik, ki ne plača naročenega blaga v trgovini.

Tudi je dolžnost Slovencev, da podpirajo domači šaljivi list proti tujemu. Imejmo tudi Slovenci šaljivi list in ga podpirajmo s tem, da ga naročamo in redno plačujemo!

Ker izhaja Skovir iz lastnih sredstev brez kakršnekoli podpore, prosimo ponovno, naj zamudniki poravnajo ostalo naročnino, sicer bomo morali ustaviti pošiljanje lista in zakonskim potom izterjati dolgove.«

 

 

 

 

XXX

HUMORISTIČNI LIST KURENT (1929)

Humoristični list Kurent, ki je izhajal od srede julija do oktobra 1929, je svoje ime prevzel po desetletje starejšem predhodniku. Risba Hinka Smrekarja z naslovom »Kurent oživel« na ovitku prve številke prikazuje nekoliko starejšega Kurenta, ki ga je Smrekar že leta 1918 narisal za naslovnico Kurentovega albuma, kot je mogoče razbrati tudi iz pripisanega komentarja: »O, nisem poginil, samo zaspal sem pod (P) peskom. Zdaj pa bom godel spet vam in sebi v veselje, toda pomnite – za malo denarja – malo muzike.«

List je bil štirinajstdnevnik. Izdajal ga je konzorcij Kurenta, urejal Pavel Debevec in tiskala tiskarna Merkur v Ljubljani. Sedež uredništva in upravništva je bil v Wolfovi ulici 8/I v Ljubljani. Uredništvo si je prizadevalo pritegniti čimveč sodelavcev: »Vljudno prosimo vse hudomušneže, zlasti one na deželi, da nam pošljejo kratke humoristične dogodivščine v sliki ali besedi. V naši deželi je dovolj humorja – škoda, če bi ga ne zapisali.«

Poleg kratkih šal in daljših satir (npr. »Govoreči film ali nepričakovani govor«, št. 1) je Kurent objavljal tudi fotografije tujih filmskih zvezd in ljubljanskih plavalcev, reportaže (»Redko slavje / K otvoritvi Godbenega doma v Domžalah« s pregledom domače cerkvene in posvetne glasbe), križanke ter besedila in notne zapise popularnih šlagerjev za klavir (»Poljubljam vam roko madam« – skladatelj Ralph Erwin, »Ramona« – skladatelj Mabel Wayne, »Creola« – skladatelj Ripp, »Pusti me ...« – A. Profes, »Bajnordeča roža« – R. Stolz, tri je v slovenščino prevedel P. Debevec).

Nekaj prostora je bilo namenjeno oglasom. Med njimi so bili tudi oglasi za knjigo o slovenskem gledališču (s slikami vseh igralcev Narodnega gledališča v Ljubljani, njena cena je bila 40 dinarjev, naročnikom Kurenta je bila na voljo za 30 dinarjev), za knjižico s sedmimi najboljšimi šlagerji in za priročnik Pavla Debevca Kako pridem k filmu?: »Ta pravkar izašla knjižica je ilustrirana in obravnava v poljudnem tonu vsa zadevna vprašanja. Iz vsebine: Kakšen mora biti obraz? Ameriški ideal lepote O šminkanju Poskusno filmanje Filmske šole Filmska borza Govoreči film. Cena Din 6.- Naročila sprejema Matična knjigarna, Kongresni trg, Ljubljana.«

Cena posamezne številke Kurenta je bila 3 dinarje, četrtletna naročnina 15 dinarjev, polletna 30 in celoletna 60 dinarjev. Izšlo je le pet številk. V zadnji številki je uprava Kurenta objavila kratko obvestilo: »Današnji številki smo priložili položnice ter prosimo vse cenjene naročnike, da poravnajo naročnino vsaj za eno četrtletje (Din 15.-). Čim več bo naročnikov, ki redno plačujejo, tem boljši in tem večji bo list. Prosimo še enkrat – nakažite takoj.«

Karikature in ilustracije so v Kurentu objavljali: Milko Bambič, Ivan Čargo, Maksim Gaspari, Olaf Globočnik, I. Kocjančič, Miha Maleš, I. Mantuani, Nikolaj Pirnat, Fran Podrekar, Albert Sirk, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Franc Uršič in Václav Skrušny. V listu srečamo tudi lesoreze Elka Justina, fotografije s films­kega in športnega področja ter nekaj tujih karikatur (karika­turo ruskega opernega pevca Fjodorja Šaljapina je leta 1930 objavilo tudi Jutro). Kurent je k sodelovanju pritegnil osrednje predstavnike tedanje domače satirične ilustracije. Ob Smrekarjevi narativno bogati risbi se pojavlja praviloma stilizirana ali skiciozna risba večine ostalih avtorjev, med katerimi se je likovni satiri v naslednjem desetletju načrtno posvetil Pirnat.

Smrekar, Pirnat in Čargo so edini risarji, ki so posegli po politični karikaturi. Smrekar je na karikaturi »Umestno zdravilo za malkontente« (št. 1) narisal Slovenca, Hrvata in Srba, ki jim usta zaklepajo ključavnice. Njegova »Fides Bulgari­ca« (št. 2) prikazuje Bolgara, ki prisega ljubezen Jugoslaviji (»Ljubim te, o, Jugoslavija! Udaj se mi, če ne zlepa – pa zgrda!«). Dogajanje opazuje italijanski duče Mussolini.

Podobno je zasnovana Smrekarjeva karikatura »Ujedinjeni Jugoslaveni« iz leta 1937, ki jo je Metod Mikuž objavil na platnicah knjige Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965). Prikazuje tri jugoslovanske brate, jezike imajo zavezane, ob njih stoji stražnik z dvignjenim pendrekom. Smrekarjev komentar: »Vsi pravi Jugosloveni so končno ujedinjeni. Vsi so sporazumno ali nesporazumno edini – v molku.« Obe karikaturi sta komentar na žandarski režim in cenzuro, prva konkretno na šestojanuarsko diktaturo 1929, ukinitev jugoslovanskega parlamenta in ustave ter uvedbo predhodne cenzure (te do takrat uradno ni bilo). Kraljevina Jugoslavija, v katero se je oktobra istega leta preimenovala Kraljevina SHS, je bila razdeljena v devet banovin, poimenovanih po rekah. Narodna imena so bila ukinjena, Slovenija se je odslej imenovala Dravska banovina. Slovensko ime je izginilo iz prvotnega naziva države. V novi vladi je ostal Korošec kot minister za promet.

Septembra 1931 je kralj Aleksander razglasil oktroirano ustavo. Jugoslavija je postala ustavna monarhija z uradnim srbsko-hrvaško-slovenskim jezikom. Poleg skupščine je bil uveden senat, banovine so dobile širšo samoupravo. Novembra je na volitvah nastopila samo Živkovićeva uradna lista. Z državnim dekretom je bila leta 1931 ustanovljena nova, po novem edina državna stranka Jugoslovenska radikalna seljačka demokratija, ki se je 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko.

Nikolaj Pirnat je poleg portret­nih karikatur skladatelja Črnih mask Marija Kogoja, »narisanega v hipu, ko zazna, kako bogato se mu je mila domo­vina oddolžila za veliko kompozicijo« (št. 1), Cirila Debevca (št. 2) in Haškovega vojaka Švejka (št. 5) prispeval tudi nekaj risb, ki so nastale pod vplivom nemškega slikarja in grafika Georga Grosza. Mednje spada karikatura birokrata z okroglo glavo, ki kuka izza visokega in ozkega poškrobljenega ovratnika: »Ali ste prinesli s seboj tozadevno kolkovino?« (št. 4). Na dvodelni karikaturi »Poneveril« (št. 3) je primerjal siroma­ka, ki je zaradi poneverjenih skromnih »Din. 2.375.-« pristal v zaporu, s poneverbo »Din 12,000.000.-«, ki pa debelemu prevarantu ni pustila škodljivih posledic, saj se namreč v re­stavraciji baše s hrano.

Ivan Čargo je zastopan s satirično ilustracijo »Vojna nevarnost na Daljnem vzhodu« (št. 2), zaznamovano z značilno dinamično nemirno risbo. S portretnimi karikaturami so sodelovali France Uršič (karikatura Antona Cerarja-Danila: »Ljudski Danilo piše spomine, ki izidejo še letošnjo jesen. Pravi, da bodo poleg literarne kvalitete zanimivi tudi v toliko, ker nam bo povedal, kaj so doživeli radi njega – drugi.«, št. 3), Fran Podrekar (karikatura elektrotehnika in šahista dr. Milana Vidmarja, št. 3) ter Olaf Globočnik in Miha Maleš, slednji s karikaturama dramatika, režiserja in igralca Ivana Mraka (mdr. tragedija Obločnica, ki se rojeva, 1925, drama Obraz Karle Bulovčove, 1929, drama Slepi prerok, 1929). Maleš je Ivana Mraka na karikaturi v 2. številki narisal »V stilu Karle Bulovčeve« (tako se glasi naslov karikature) – z bulastim telesom (A. Gaber je zapisal, da Karla Bulovec riše in kipari v »samih bulah«). Mrak stoji ob straniščni školjki, na njej piše »Založba Lintvern ali Zmaj, predstavnik Ivan Mrak ...«, na kahli pa je napis »Iluzije«. Karikatura (samo Mrakova figura brez ozadja) je bila istega leta objavljena tudi v reviji Ilustracija. Prva slovenska kiparka Karla Bulovec je bila navdih za Mrakovo literarno ustvarjanje (od 1930 Mrakova soproga). Njene risbe zaznamuje težnja po polnoplastični telesnosti. Leta 1929 je imela prvo samostojno kiparsko razstavo v ljubljanski Narodni galeriji; razstava je izzvala škandal. Razstavljala je tudi v Londonu, Parizu in Pragi.

Tudi Pirnatovo karikaturo Riharda Jakopiča »Če je mojster dobre volje« (št. 2) istega leta najdemo v reviji Ilustra­cija. Leta 1929 je bila v Kurentu in Ilustraciji objavljena slikanica Alberta Sirka »Po Savi in po Donavi – Vesela zgodba žalostnega potovanja v 8. slikah«; v Kurentu so jo spremljali verzi (št. 4). Zanimive so tudi karikature I. Mantuanija, s katerimi se je podal na področje arhitekturnega in urbanističnega vizionarstva. »Rešitev vprašanja pravos­lavne cerkve v Ljubljani« (št. 1) naj bi bila po Mantuanijevem mnenju v spojitvi pravoslavne cerkve z Narodnim domom (današnja Narodna galer­ija) v ogromno celoto, za bližnji spomenik Primoža Trubarja pa naj bi bila v novi veliki zgradbi rezervirana stenska niša.

 

 

 

 

XXXI

KARIKATURE V REVIJI ILUSTRACIJA (1929–1931)

 

Revija Ilustracija je izhajala enkrat mesečno med letoma 1929 in 1931 (vsak 25. dan v mesecu). Izdajal jo je konzorcij Ilustracije (oziroma »K. Čeč & cons.«), njen urednik je bil Narte Velikonja, tretji letnik sta uredila gledališki in filmski zgodovinar Janko Traven in umetnostni zgodovinar dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava sta bila na Kopitarjevi ulici 6/II v Ljubljani. Tiskala jo je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.

Revija je bila razkošno opremljena s fotografijami, reprodukcijami likovnih del, ilustracijami in karikaturami (s slednjimi zlasti prvi letnik), ki so spremljale literarna besedila, predstavitve literarnih, likovnih in gledaliških ustvarjalcev, tujih filmskih igralcev in druge prispevke. Med likovnimi sodelavci so bili Milko Bambič, Stane Cuderman, Ivan Čargo, Miha Maleš, Maksim Gaspari, Olaf Globočnik, Nikolaj Pirnat, Henrik Smrekar, Albert Sirk, France Uršič in drugi avtorji. V vlogi karikaturista je izstopal predvsem Čargo.

Pri Čargovih risbah si velja zastaviti vprašanje, kje je meja med karikaturo in svobodno stilizirano portretno ilustracijo. V njegovih pretirano izostrenih potezah in mimiki upodobljencev bi morda lahko videli odmev nemega filma. Čargo je z risbami redno opremljal rubriko Iz galerije filmskih igralcev, v kateri so bili s tekstom in fotografijami iz aktualnih nemih filmov predstavljeni tuji zvezdniki in domači igral­ci, kar mu najbrž ni bilo težko, saj je rad zahajal v kino in teater. V 3. številki srečamo slovito filmsko igralko slovenskega rodu Ito Rino (Ida Kravanja), ki sta jo narisala Čargo in Pirnat (1929, str. 96). Pirnatova risba je realistična, medtem ko se Čargova nagiba h karikaturni interpretaciji. Kot karikature so bile zastavljene Čargove upodobitve Riharda Jakopiča (1929, str. 82), Otona Župančiča (1929, str. 121; risba je v reviji tudi izrecno označena kot karikatura), igralca in režiserja Emila Kralja (1929, str. 130), komponista Marija Kogoja (1929, str. 185), režiserja Milana Skrbinška (1929, str. 185; risba iz leta 1927), predsednikov ljubljanskega velesejma Frana Bonača in Avgusta Praprotnika (1929, str. 151), igralk Elizabete Bergner (1929, str. 247) in Grete Garbo (1929, str. 294) ter igralca v nemških ekspresionističnih filmih Conrada Veidta (1929, str. 358). Slednjega je Ilustracija predstavila z naslednjimi besedami:

»Neverjetna zmožnost in oblast nad muskulativnim omrežjem obraza in rok ter prav tako velika sposobnost za neko neresnično in nenaravno, groteskno maskovito mimiko je Veidta postavila za nosilca glavne vloge v Indijskem nagrobnem spomeniku, Oraclovih rokah, Kabinetu voščenih kipov itd., samih vlogah, ki so se odlikovale po grozotnem, pošastnem in ekspresivnem miljeju. Kaj čuda, če je bil ta igralec v ženskem svetu zelo dolgo velika moda; saj je njegova eksotična, demonska igra več kot običajno vplivala na žensko psiho. In če si v duhu predstavimo čas, v katerem smo gledali njegove filme, čas nekakšne povojne strahotne psihoze, nam bo umljivo navdušenje filmske publike za vsak Veidtov film.« (Ilustracija, 1929, str. 358).

V prvem letniku revije poleg Čargovih karikatur najdemo tudi njegove portrete pesnika, pisatelja in dramatika Mirana Jarca (1919, str. 122), komponista Matije Bravničarja (1929, str. 130), dirigenta in skladatelja Mirka Poliča (1929, str. 185), igralke Dolores del Rio (1929, str. 230), ameriškega slikarja slovenskega rodu Gregorja Peruška (1929, str. 220), založnika Cirila Vidmarja (1929, str. 351), urednika in pisatelja Janeza Žagarja (1929, str. 351), slikarja Franceta Pavlovca (1929, str. 354), kiparja Lojzeta Dolinarja (1929, str. 354), slikarja Gojmira Antona Kosa (1929, str. 354), opernega pevca Julija Betetta (1929, str. 388), pesnika, kritika, esejista in prevajalca Franceta Vodnika (1930, str. 4), režiserja, pripovednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja Bratka Krefta (1930, str. 14), pisatelja, dramatika, esejista in kritika dr. Vladimirja Bartola (1930, str. 46), režiserja Osipa Šesta (1930, str. 126), igralca Ivana Cesarja (1930, str. 127), igralca in režiserja Milana Skrbinška (1930, str. 127), predsednika angleškega parlamenta Ramsaya Mac Donalda (1931, str. 130), pisatelja Fjodorja Mihajlovića Dostojevskega (1931, str. 131), slikarjeve žene (1931, str. 299) ter še druge Čargove ilustracije, ki so prav tako nastale v tehniki risbe s svinčnikom. Čargo je karikature in portrete igralcev in drugih tujih osebnosti risal po fotografskih predlogah, vendar jih je močno predelal.

Maleš, ki je sodeloval pri urejanju revije Ilustracija (likovni urednik prvih dveh letnikov), je za filmski oddelek prispeval perorisbi komikov Char­lesa Chaplina (1929, str. 132) in Busterja Keatona (1929, str. 326). Gre za ponatisa iz Maleševih Rdečih lučk ali risb o ljubezni iz leta 1929. Na prvi ilustraciji je Maleš motive vpletel v »kolažno« zasnovano kompozi­cijo; Keatona je zajel s povzemajočo in gracilno lini­jo. Povsem drugačna je Maleševa karikatura »Prosto po Karli Bulovčevi: Spomenik Ivanu Mraku« (1929, str. 184), na kateri je Mraka z dramo Slepi prerok v roki upodobil v maniri Karle Bulovec, saj Mrakovo telo kipi od nabrekle telesnos­ti, ki je bila značilnost kiparkinih figuralnih risb.

V prvem letniku Ilustracije je bila objavljena tudi Sirkova karikatura gledališkega režiserja Ferda Delaka (1929, str. 185). Pod naslovom »Oriem« je Sirk s satiričnimi ilustracijami opremil kratek prikaz izleta s čolni po Savi in Donavi, na katerega se je podal s Ferdom Delakom in Brankom Fleggom (1929, str. 254). Podoben satirični potopis je Sirk istega leta objavil tudi v satiričnem listu Kurent. Gaspari je prispeval karikaturi šahista Milana Vidmarja (leto prej je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu), ki ga je s karikaturo predsta­vil tudi France Uršič (1929, str. 260), in Frana Saleškega Finžgarja s silhueto cerkve v Trnovem (1929, str. 390), kjer je bil Finžgar župnik. Objavljenih je bilo tudi nekaj ilustracij nemškega slikarja in grafika Georga Grosza.

Čargo je leta 1930 prispeval karikaturo igralca, režiserja in dramatika Frana Lipaha (»Kadar se umetnik joče, se publika smeje,« 1930, str. 157), karikaturo igralke Aste Nielsen v vlogi iz filma Kokain (1930, str. 386) in dve karikaturi Emila Kralja. Risba z ogljem »Emil Kralj kot Norec v Büchnerjevi igri Vojček« (1930, str. 371) prikazuje groteskno postavo Norca, ki »raste v fantastičnost in grozo svoje sence«, kot je zapisano v pojasnilu risbe. Na risbi s svinčnikom »Emil Kralj kot Melhior v Danes bomo tiči« (1930, str. 371), ki je bila leta 1927 objavljena v Ilustriranem Slovencu, pa je »podčrtal smešnost hlapca Melhiorja«. Obe karikaturi sta bili v reviji Ilustracija soočeni z realistično risbo Nikolaja Pirnata, ki »nudi obraz tega igralca s tipičnim izrazom, ki je veren vlogi in resničnemu obrazu«.

Čargo je o Franu Lipahu zapisal: »Lipahova figura je zavzela njemu prirojeno kretnjo. Skremžena skromnost se je pa kmalu razlila v ironičen izraz! /.../

Lipah je igralec svoje sorte. Mehko zaokroženo občutje s tisto rezkostjo izgovorjave podaja svoje vloge in ustvarja tipe na svoj način izdelane. Izvirno po svoje zamišljene, skoro z navidezno lahkoto jih pretira do izrazitega učinka, vedno individualne, pa vendar v okviru miljeja. /.../

Ko mi je v presekanih stavkih govoril o svoji komediji, sem jaz tako občutil: Akoprav je komedija po mojem nekaj več kot ironiziranje, in je psihološko tkanje celotnega, nekaj pikro očitajočega, diši iz te tvoje reči nekaj grenko sladkega, pomilovalnega in odpuščajočega.« (Ilustracija, 1930, str. 157).

 

Smrekar je v reviji objavil besedilo in ilustracije šaljivega prispevka »Naša duševna elita na letovišču« (1929, str. 190–191) ter ilustracije za zgodbo z moralnim podukom »Kralj Baltu« (napisal J. Ž., str. 320–321). S satiričnimi ilustracijami je opremil tudi prispevek »Podgrajska koza in Polnočni najdenček’« (napisal Fr. Ž., 1930, št. 1), besedilo Janeza Oblaka »Moj društveni tajnik« (1930, str. 101) in dva lastna satirična zapisa: »Brumno postno premišljevanje o mačku /napisal Henrik Smrekar, Ljubl­janski, puščavnik« (1930, str. 70) in »Mis-manija« (1930, str. 130); ob slednji s pripombo: »Za Mis Skromnost in Mis Logiko bi pa tekmovalk najbrž sploh zmanjkalo, in kar bi jih še prišlo, bi bile le bolj povprečne vrednosti.« Leta 1930 je Ilustracija predstavila najnovejša Smrekarjeva dela (str. 250). Karikaturo Frana Šukljeta je prispeval Miha Maleš, karikaturi Mirana Jarca in Ludvika Mrzela pa Ivan Kokolj (1930, str. 347).

Tudi leta 1931 je bilo objavljenih le nekaj karikatur. Čargo je narisal opernega pevca Josipa Rijavca (str. 130), Ivan Kokolj pa pripovednika, novinarja in prevajalca Rudolfa Kresala (str. 2). Pred koncem izhajanja revije je v okviru predstavitve razstave kiparja Franceta Goršeta objavljena Goršetova karikatura hrvaškega dramatika Miroslava Krleže (1931, str. 435). Med ilustracijami so se kot novost pojavile t. i. »šale v nadaljevanjih«, sestavljene iz štirih sličic, kjer kot glavni junak nastopa »gospod Petelinski« (avtor »M. Š.«). Kratke šale v nadaljevanjih so bile tedaj reden gost na straneh dnevnega časopisja.

 

 

 

 

 

XXXII

SATIRIČNI CIKLUS HINKA SMREKARJA ZRCALO SVETA (1933)

Karikaturist, likovni satirik, ilustrator, slikar in grafik Hinko Smrekar (1883-1942) je leta 1933 (tedaj je bil umetnik na pragu petdesetletnice) ustvaril ciklus laviranih risb Zrcalo sveta, ki velja za vrhunec njegove likovne satire. Smrekar je Zrcalo sveta nameraval izdati v obliki mape oziroma albuma.

Ciklus okrog 40 laviranih risb (43 x 33 cm, tuš, delno senčenje z indigom ali sepijo, večina signirana HS – 1933), ki jih je izdelal v sorazmerno kratkem času, po Smrekarjevem mnenju ni bil zaključen. Od velikopo­teznega nadaljevanja ga je odvrnil medel odziv, na katerega je naletel pri domači javnosti in založnikih, ki so mu za odkup vseh listov ponujali polovično ceno.

Smrekar je prekršil lastno pravilo, da se le poredko pojavlja na razstavah. Zrcalo sveta je s pomočjo ljubljanskega prodajnega Salona Kos predstavil večkrat: prvič v Jakopičevem paviljonu septembra 1933, nato na vele­sejmu v Ljubljani leta 1936, leta 1938 v Mariboru in Celju.

Smrekar je nekaj listov iz ciklusa Zrcalo sveta dal natisniti na razglednicah. Prizadeval si je, da bi Zrcalo sveta lahko predstavil v tujini. Dopisoval se je z založbami v Londonu, Pragi in Münchnu, na Dunaju. Leta 1936 je prosil prijatelja publicista in urednika Božidarja Borka (1896–1980), naj mu v Pragi poišče založnika; upal je na razstavo v umetniški trgovini F. Topič pri Narodnem divadlu v Pragi. Pri založbi Bavaria v Gautingu pri Münchnu je zanj posredoval sošolec Walther Klemm (1883–1957), znani nemški grafik in profesor na umetniški šoli v Weimarju; toda povsod se je zdelo preveč tvegano izdati delo neznanega slovenskega umetnika (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 20). Za ciklus se je naposled začela zanimati neka dunajska založba, vendar se je bližala druga svetovna vojna. Ker z Zrcalom sveta ni dosegel pričakovanih uspehov (prodal je samo en list iz serije, risbo »Pravica« je odkupilo Ljubljansko sodišče), se je Smrekar posvetil drugim likovnim nalogam. Kasneje je polovico ciklusa odkupila Dravska banovina, »polovica pa je še v rezervi, kajti kranjska morala ne more tako zlepa požreti aktov, ki predstavljajo debele babnice iz leta 1936,« je menil Miljutin Zarnik (po: Artem /M. Zarnik/, »Hinko Smrekar v podobah in karikaturah«, Domači prijatelj, 1940, str. 98).

Smrekar je ciklus zasnoval kot nekakšen globalni prerez družbenih razmer, v katerih »vse človeštvo živi, se veseli in trpi v neki čudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba«, kot je zapisal leta 1930. S posameznimi listi se je odzval na različne svetovne pojave svojega časa. Dotaknil se je gospodarstva, politike, umetnosti, znanosti … Opozoril je na nasilje, pokvarjenost, krutost, dekadentnost, izkoriščanje posameznika, zlagano dobrodelnost, hinavsko človekoljubje ... Posebno pozornost je namenil propadanju duševnih in moralnih vrednot.

Leta 1927 je človeške pregrehe personificiral v ciklusu ročno koloriranih lesorezov Naglavni grehi. Šest let pozneje se je odločil zgostiti svoje mračne likovne vizije posameznih družbenih pojavov v zapletene mnogofiguralne prizore. Smrekarjev prijatelj, ilustrator Elko Justin (1903–1966) je zapisal: »Bili so to res veličastni listi, pretresljive podobe prizorov bodoče vojne, smrti in žalosti, listi prepolni grozotnih umetnikovih sanj pa so se naposled porazgubili iz celotnega sklopa« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovariš, 1948, št. 41).

Smrekarjevi likovni komentarji družbene stvarnosti temeljijo na povezavi estetskih prvin (značilna interpretacija figuralike, suvereno prostorsko definiranje motivike z linijo, preobloženost risbe in nasičenost prizorov) in avtobiografskih elementov (samosvoj satirično-kritičen odnos do stvarnosti, bogata likovna domišljija, naklonjenost do oblikovanja fantazijskih motivov) v kompleksno celoto.

Posamezne risbe iz ciklusa Zrcalo sveta temeljijo na vizualizaciji njihovih naslovov, ki jih je Smrekar prelil v likovne motive. Pogoste so simbolične in alegorične formulacije (izražanje z likovnimi alegorijami je bilo na začetku 20. stoletja dokaj razširjeno) ter likovne prispodobe oziroma metafore.

»Angel miru« (risba je znana tudi pod imenom »Mirovni angel«, »Bog vojne« ali »Vojna«) je komajda opazna postavica s palmovo vejico v roki ob nogah boga vojne Marsa. Mars je strahoten stvor z dvojnimi letalskimi krili in plinsko masko na glavi (med prvo svetovno vojno so se strupenih plinov bali tako kot po drugi vojni atomskih bomb, leta 1927 je Kristusa s plinsko masko narisal Georg Grosz). Bog vojne sedi na jeklenih utrdbah in tankih, njegovi nogi počivata na bojnih ladjah in podmornicah, med nogami štrli mogočen »faličen« top. V rokah drži Pandorino skrinjico oziroma tempirano bombo, na kateri se nahaja gručica nebogljenih diplomatov, ki se pogajajo o miru.

Risba je bila mišljena kot opomin na strahote prve svetovne vojne in opozorilo na priprave na nov svetovni spopad. Smrekar v svojem likovnem antimilitarizmu ni bil osamljen. »Angel miru«, prav tako kot npr. motivno sorodni deli – risba L. J. Jordana »Robot« iz 1917 in ena najbolj znanih risb avstrijskega grafika in ilustratorja Alfreda Kubina (1877–1959) »Vojna«, ki jo je Kubin narisal v več variantah (prvič 1901/1902), – sodi v vrsto protivojnih likovnih umetnin (grafik, risb, slik itd.), ki se začenja porajati v visokem srednjem veku in sega prek Callota, Daumierja in drugih avtorjev do novejše dobe.

Bojazen, da se grozote prve svetovne vojne z več milijonov mrtvih in dvakrat toliko ranjenih ne bi ponovile, je botrovala tudi nastanku Smrekarjeve perorisbe »Hvalnica svetovni vojni« (»Zahvalna himna vojni« ali »Mrtvaška harfa«), ki jo lahko povežemo z zname­nito Daumierjevo litografijo »Pesem miru« iz leta 1871. Smrekar je sredi cirkuškega šotora, prekritega z zaplatami, narisal boga vojne Marsa ali pa morda »denarnega moloha« (tudi pri drugih listih iz cikla se pojavljajo različne interpretacije). Na glavi ima krono iz nožev, sedi na vreči z denarjem, poje in igra pohabl­jenim človeškim postavam. Na prečko harfe (krsto) se je povzpel okostnjak (vojni heroj), ovenčan z lovorovim vencem: »Kaže ga, kako golči in igra – na glasbilo človeške strasti = zlakoteno okostje, ovito v slavohlepje, ki dobiva svoj odmev iz krste. Okostje je okrašeno z obeski različnih odlikovanj svetih in posvetnih oblasti. V krogu pošastnega glasbila zbrana ogromna množica – dobesedno natrpana kot vžigalice, človeških malikoval­cev denarja, ki strme, se vdano klanjajo, sestradano vzdihujejo, vsi prevzeti in zasledujejo sleherni gib denarne pošasti. Buljijo v njo z mrzličnim pohlepom v živčnem utripu, strme in strme v zlokobni kotel glasov iz rakve in njenih mrtvaško votlih odmevov.« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovariš, 1948, št. 41)

Perorisba »Bog naše dobe«, ki jo je Smrekar prvotno hotel poime­novati »Moderni faraon«, prikazuje jeklenega robota v drži farao­na z egiptovskim križem v eni in z žezlom, ki se spreminja v bič, v drugi roki. V robotovi glavi, pokriti s krono, se nahaja »rahitični finančnik«, ki upravlja z robotom s pomočjo mehanizma z žicami. V ozadju so futuristični nebotičniki in tovarniški dimniki, na nebu se spreletavajo jate letal. Robotu, ki pooseblja mednar­odne kartele, se klanjajo nepregledne množice ljudi.

»Smrekar smeši laž, licemerstvo, surovo moč, nravno propast, šarlatanstvo, materializem. Smrekarjeve karikature so razumske in ne čustvene, Smrekar bolj secira kot ustvarja. Biča gnusobo, da bi pokazal kot nasprotje svetlobo. Garje pokaže take kot so. Tiste ljudi, ki dandanes hočejo voditi človeštvo, cinično opisuje. Satira ima najvišjo nravno vrednost in izhaja iz moralnih globin ... Smrekarjev ciklus 'Zrcalo sveta' je doslej najobsežnejše slovensko delo v karikaturi. Čeprav ni risarsko popolno, je v kompoziciji prenatrpano in je v nekaterih risbah preveč nepotrebne štafaže, da je glavna misel premalo v ospredju. Tudi so včasih misli podane premalo razumljivo in neposredno. Smrekar pa je ustvaril nekak osebni slog v risbi s peresom in je edini resen slovenski karikaturist večjega formata. Ciklus 'Ogledalo sveta' ali vsaj nekaj glavnih listov bi moralo priti v javne zbirke.« (-i /najbrž Josip Regali; op. avt./, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, št. 40a)

Podobnega mnenja je bil umetnostni kritik, pravnik Karel Dobida (1896–1964): »Zbirka je zaradi prenatrpanosti z motivi, pa tudi zaradi estetsko neutemeljene in motivno nepotrebne grobosti, ponekod celo banal­nosti, prav na meji umetnosti. Vendar bi delo zaslužilo, da pride v javno last, če ne že zaradi umetnostne pomembnosti, pa vsaj kot svojstven dokument časa« (K. Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Umetnikove apokaliptične likovne vizije so bile marsikdaj tuje in nerazumljive tudi Smrekarjevim sodobnikom. Zato je Smrekar »skušal razbremeniti kritiko s pisanjem o svojih lastnih delih«. Vseeno je umetnostni zgodovinar France Mesesnel menil, da je zasnova večine risb »svojevrstno zamotana in težko užitna, kakor je koncepcija upodobljenega 'sveta' enostranska, brez poglabljanj v notranji mehanizem stvari in dogodkov in zato le redkokdaj duhovita« (F. Mesesnel, »Razstava v Jakopičevem paviljonu«, Sodob­nost, I, 1933, str. 518). Prvi recenzenti so pri nekaterih listih opozorili na groteskno noto, na zapletenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi namigi in nenavadnimi miselnimi povezavami, »Dasi so prav za prav vsi listi bridko aktualni, učinkuje celota vendarle kot daljna, težko umljiva prispodoba« (Karel Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Toda babilonska zmešnjava Zrcala sveta je zgolj odražala Smrekarjevo videnje dekadentne, bizarne in anarhične civilizacije, ki je iz krvave prve svetovne vojne prestopila v gospodarsko krizo; ta je Jugoslavijo zajela leta 1931 in je svetovni vrhunec doživela dve leti pozneje – v letu nastanka Smrekarjevih risb.

»Ta satira se ni oglasila prav iz naše slovenske risbe, ampak iz splošnega nekako mednarodnega ozračja« (-i /najbrž J. Regali/, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, št. 40a). Podoba sveta, ki so jo leta 1933 zrcalile Smrekarjeve risbe, je bila grozljiva in pesimistična, zato se Smrekarju vsak motiv »izpreminja iz smešnega v groteskno in iz grotesknega v tragično« (Božidar Borko, »Honoré Daumier in Hinko Smrekar«, Slovenski poročevalec, 1951, št. 88). A zlovešči prizori se niso mogli neposredno dotikati tudi slovenske in jugoslovanske družbene stvarnosti tridesetih let. Leta 1933 ni bilo kritika, ki bi zapisal, da so nekateri izmed listov pravzaprav vizionarski, a to postane obvezna oznaka vseh povojnih komentarjev.

Ciklus Zrcalo sveta je v marsičem soroden Goyevemu ciklusu Los caprichos (1796 do 1798). Med sodobniki se je Smrekar morda ozrl tudi po alegorično zasnovanih delih češkega karikaturista Emila Holáreka (1867–1919), npr. po antimilitarističnem ciklusu risb »Válka« ali antiklerikalnih ilustracijah za knjigo Razmišljanja o katekizmu, ter po delih Alfreda Kubina in drugih. Branko Rudolf je kot konkretni Smrekarjev vzor označil avstrijskega slikarja in grafika Karla Friedricha Bella (1877–1958) in njegov ciklus »Heiland und Welt« iz okrog leta 1917 (po: B. Rudolf, »Opazke o stilu Hinka Smrekarja in 'Vesne, Naša sodobnost, 1959, str. 191).

 

 

 

* Istega leta je nastal tudi socialno-kritični ciklus linorezov Predmestje Maksima Sedeja in ciklus jedkanic Zemlja Toneta Kralja, v Zagrebu pa mapa risb Podravski motivi Krste Hegedušića.

 

 

XXXIII

BLAZNI KRONOS 1940

Konec junija 1940 se je na knjižnem trgu pojavila drobna knjiga Blazni Kronos 1940, prvenec – prva pesniška zbirka Igorja Torkarja (1913–2004, pravo ime Boris Fakin) z 20 Torkarjevimi soneti in prav toliko risbami časniškega ilustratorja pri Jutru, kiparja in karikaturista Nikolaja Pirnata (1903–1948). Avtorja sta jo izdala v samozaložbi. Natisnila jo je Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani. Klišeje je pripravilo podjetje Jugografika.

Zaradi drznosti Torkarjevih protestnih sonetov in Pirnatovih satiričnih ilustracij je bila knjižica na zahtevo bana Dravske banovine kmalu po izidu zaplenjena, to pa je dodatno prispevalo k njenemu uspehu pri sodobnikih in poznejši znamenitosti.

»Že tretji teden po izidu je Hacinova policija izdala ukaz: Zaplemba celotne naklade ‘Blaznega Kronosa’!«, se je spominjal Igor Torkar, ki je v tridesetih letih sodeloval pri vseh pomembnejših akcijah družbenopolitično aktivnih študentov, bil član Akcije za univerzitetno knjižnico v Ljubljani, urednik levičarskega študentskega lista 1551, soustanovitelj nacionalno usmerjenega Slovenskega kluba, nosilec neodvisne liste na univerzitetnih volitvah leta 1936. »Na policiji je bil skrit prijatelj levičarjev, vodja grupe detektivov Vrečar, ki je tudi med vojno uspešno sodeloval s slovensko Osvobodilno fronto. Ta nas je dva dni pred zaplembo opozoril. Planil sem z velikim nahrbtnikom na kolo in v enem dnevu odnesel večino izvodov iz ljubljanskih knjigarn, kjer so bili v komisijski prodaji. V vsaki knjigarni sem z užitkom pustil po en izvod za policaje. Živčna zaplemba satiričnega ‘Blaznega Kronosa’ ni bila samo znak strahu takratne policijske klerikalne oblasti bana dr. Natlačena. Bila je tudi potrdilo, da je ‘Blazni Kronos’ za tiste čase umetniško opaženo, za ščepec celo preroško in kar pogumno dejanje, ki je s Pirnatovo in mojo satirično peto stopilo oblastniškemu mačku na rep, da je moral zacviliti. Zaplemba je bila seveda tudi – dobra reklama. ‘Celotno naklado’ sem zvozil pod šank v znano gostilno v Čopovi ulici, nasproti glavne pošte. Lastnik je bil pogumni Lado Košak.* Prijatelj levičarjev, mecen umetnikov in podpiralec aktivistov Osvobodilne fronte. Naša simpatizerka, točajka Minka, poznejša žena znanega ljubljanskega športnika in gostilničarja Juleta Kačiča, je ‘Blazni Kronos’ izpod šanka razprodala za med. Razprodaja je tekla na naslednji način: Minka, špricar pa Blazni Kronos! Minka, malo pivo pa Blazni Kronos! Skratka, prijetno s koristnim, legalno z ilegalnim ...« (Igor Torkar, »Zgodba o Blaznem Kronosu«, Srce in oko, 1991, št. 30)

V starogrški mitologiji je bil Kronos eden izmed šestih Titanov, najmlajši sin Urana in Gee, bog časa in žetve. Skopil je svojega očeta in ga vrgel s prestola ter enega za drugim požiral lastne otroke, ker se je hotel izogniti podobni usodi. Prerokovano je bilo namreč, da bo tudi njega strmoglavil eden od potomcev. Pred Kronosom je sestra skrila le najmlajšega sina Zevsa, ki je Kronosa vrgel v Tartar. Mit opisuje grški pesnik Heziod (ok. 700 pr. n. š.) v epu Teogonija in se najbrž delno opira na prednjeazijske (huritske) nauke o stvarjenju sveta. Kronosa so kasneje enačili s semitskim Baalom in rimskim Saturnom (po: Veliki splošni leksikon, 4. knjiga Ka-Ma, Ljubljana 1997, str. 2151).

Naslov ciklusa Torkar-Pirnatove zbirke družbenokritičnih sonetov in risb Blazni Kronos 1940 ni bil samo metaforičen, saj je bila »blaznost« dejansko vpeta v čas okrog leta 1940. V brezskrbni vsakdanjik so vdirale zlovešče slutnje. Zavladala je vojna psihoza. Na treh Pirnatovih risbah gostilniška omizja vneto razglabljajo (»Avtentično, iz prvega vira!«, »Prognoza pri štamtišu«, »Džungla politizira in prisluškuje«). Na risbi »Živčna bomba« so ljudje razgrabili svež časnik z vznemirljivimi novicami.

Marca 1938 je Avstrija doživela »anšlus«, nemški rajh je segel do Karavank. Z münchenskim sporazumom septembra 1938 sta Francija in Velika Britanija dovolili Hitlerjevi Nemčiji uničiti Češkoslovaško. Marca 1939 so bili poraženi republikanci v Španiji. Spomladi 1939 je Italija zasedla Abesinijo. 23. avgusta 1939 je bil podpisan nemško-sovjetski pakt o nenapadanju. 1. septembra 1939 se je z napadom Nemčije na Poljsko uradno začela druga svetovna vojna. Konec novembra 1939 je Sovjetska zveza napadla Finsko. Aprila 1940 je Nemčija brez boja zasedla Dansko. Maja 1940 je Nemčija osvojila Norveško, maja Nizozemsko in Belgijo. 10. junija 1940 so nemške čete zasedle Pariz. 15. junija je premier Petain zaprosil Nemčijo za premirje.

Karel Dobida je ob razstavi skupine Neodvisnih leta 1939 zapisal, da je iz Pirnatovih karikatur, »ki so edine na vsej razstavi opozarjale, da živimo v krvavi jeseni 1939, odsevala vsa zmedena groza današnjih dni, podana s spačenim smehom na ustih, zato pa tako živo in resnično, kakor v ogledalu« (K. Dobida, »Razstava neodvisnih«, Ljubljanski zvon, 1939, str. 512).

Nikolaju Pirnatu je tudi v risbah za knjižico Blazni Kronos uspelo zajeti duha časa. Večina risb ima trpek satiričen podton. Satirični listi predstavljajo zgoščen povzetek stanja v družbi, vizualizirali in neusmiljeno razgalili so družbeno stvarnost.

Pisec recenzije v Jutru je Torkarjevo in Pirnatovo zbirko označil za »satirično porogljivko«, ki predstavlja »enega najprikladnejših umetniških izrazov časa Njuna knjiga je legitimen otrok teh dni, ko najhladnejša resničnost ustreza fantastičnim prividom in ko je v vsakdanjih stolpcih listov več predstavljive groze, kakor nekoč v najbolj ‘krvavih romanih’. V takem času ni več prostora ne nastrojenja za lahkotno, idilično književnost, razen če iščejo čitatelji kratkotrajne omame s fantazijskimi podobami minulega sveta. Literatura teh dni je lahko predvsem heroična, kakor je bila v starih tragedijah ali v pesnitvah takega značaja, kot je Dantejeva ‘La Divina Comedia’, odnosno satirična s tistim nevsiljivim moralnim patosom, ki je vedno stal za porogljivim smehom času in človeku. V pravi satiri se vedno sprošča razočarana ljubezen, ponižano dostojanstvo, izdana vera, prevarjeno zaupanje, preslepljen pogled, ki je na mah zdrznil pred stvarnostjo.« (»-o.«, »Blazni Kronos 1940«, Jutro, 1940, št. 126).

Nikolaj Pirnat je pri časnikarski, revijalni in knjižni ilustraciji uporabljal različne načine risbe. Kompozicijsko trdnost in plastično modeliranje motivike je uspel doseči zgolj s črto, ki jo je po potrebi dopolnjeval s senčenjem.

Z Blaznim Kronosom se je Pirnat oddaljil od vplivov Picassove risbe in se približal nemškemu grafiku Georgeu Groszu (1893–1959), ki je risbe, akvarele in grafike pogosto izdajal v albumih ali knjigah (Erste George Grosz Mappe in Kleine Grosz Mappe iz 1917; Political Portfolio in Gott mit uns iz 1920; Das Gesicht der herschenden Klasse, 1921; Ecce homo, 1922/1923; Abrechnung folgt!, 1924; Der Speißer-Spiegel, 1925; Hintergrund, 1928; Über alles die Liebe, 1930). Groszov vpliv na Pirnatovo risbo je bil opazen že na razstavi »četrte generacije«. Groszovi skopi, zgolj obrisni, konstruktivno precizni in h grotesknemu izrazu stremeči risbi je Pirnat včasih sledil tudi pri ilustracijah za Jutro. »Groszovski« likovni satiri se je morda najbolj približal pri risbah v nekaterih revijah. V Koledarju Cankarjeve družbe za leto 1933 so poleg Pirnatovih objavljena tudi Groszova dela. Podobnost je tolikšna, da bi avtorja lahko zamenjali med seboj.

Groszovi vplivi so bili očitni. »Te risbe se lahko polnovredno pridružijo satiričnim listom kakšnega G. Grosza,« je zapisal kritik Jutra (»-o«, »Blazni Kronos 1940«, Jutro, 1940, št. 126). Referenčno Groszovo delo bi bil lahko ciklus Ecce homo iz let 1922/1923 (48 črnobelih risb in 16 akvarelov).

Pirnatova ilustracija »Spet fant, piši! Dobro – pišem!« prikazuje zdravniško vizito. Okostnjaka v zdravniških haljah sta prišla pogledat pravkar rojeno dete. Fant je, torej bo iz njega vojak, sta zadovoljna zdravnika. Groszova risba »Sposoben za vojaško službo« iz leta 1918 prikazuje naslednji prizor: v rekrutni pisarni je zdravnik preiskal gnijoči skelet in ga razglasil za »KV« (nem. kriegsdienstverwendungsfähig – uporaben za vojaško službo). Pirnat se je približal tudi značilnim Groszovim fiziognomičnim tipom, npr. ilustracija »Debeli vamp, kameradje, ni moj ideal!«, s katero se je lotil pogoltnosti in samopoveličevanja vladajoče družbene plasti.

Nekatere satirične ilustracije je Pirnat zasnoval v parih. Ilustraciji »Papa in –« ter »Sinko« prikazujeta očeta in sina s prijateljico noči. »Straußov valček …« je starejši ženski pričaral prijetno, nostalgično vzdušje, »Druga muzika!« pa je zadonela, ko so po radijskih valovih pripotovale vznemirljive novice. Tudi ilustraciji z naslovom »Počitek« tvorita kontrastni par: fant in dekle v objemu – razpadajoče moško truplo v vojaški uniformi. Antimilitaristični značaj ima tudi ilustracija »Pros't« (smrt v vojaški uniformi). Prvi verz Torkarjevega soneta »Vizija 1940« se glasi: »Moderni Dioniz pijano cinca, / drdra v pohodu norem prek planeta, / glej, voz njegov – dva topa, skupaj speta, / in grozd v rokah – krvava zrna svinca.«

Dvema ilustracijama je Pirnat dal naslov »L'art pour l'art«. Na prvi si kipar zapira oči pred resnico, saj je ob srečanju z golim modelom podobno kot noj skril glavo v zabojček gline. Na drugi se je slikar z zavezanimi očmi odločil pojesti barve.

Vendar se Pirnat ni opredelil za »umetnost zaradi umetnosti«, temveč za družbeno angažirani likovni nagovor, kakršnega je zagovarjala veristična usmeritev v okviru nemške nove stvarnosti, na Hrvaškem pa ga je uveljavila skupina Zemlja, ki se je oblikovala okrog Krste Hegedušića (1901–1975), avtorja ciklusa Podravski motivi iz 1933. Pirnat je študiral na zagrebški akademiji v istem času kot Hegedušić. Leta 1927 se je v Parizu družil s slovenskimi intelektualci ter s Hegedušićem in Leom Junkom (1899–1993), ki sta snovala revolucionarno skupino mladih hrvaških umetnikov. Borila naj bi se proti nesamostojnosti in posnemanju v hrvaškem slikarstvu, vanj naj bi vnesla motive delavcev in kmetov. Podobno skupino se je tedaj odločil ustanoviti tudi Pirnat (po: Jure Mikuž, besedilo v katalogu razstav ob 100-letnici rojstva N. Pirnata, 2003/2004, str. 17).

Po vsebinski plati so na Pirnata poleg Grosza, ki je »upravičen potencirati življenjsko stvarnost do skoraj karikaturne, kretenske zveriženosti« (Ivo Brnčić, iz spremnega besedila h grafični mapi Ljuba Ravni­karja Ogledalo, 1937), vplivali tudi drugi umetniki, npr. belgijski grafik in slikar Frans Masereel (1889–1972). »Formalno je njegov način podajanja večkrat blizu načinu Georga Grosza, čeprav je v Groszovi satiri večkrat vse breznadno in črno. Po svetovno-nazorski koncepciji in po tisti globoki veri v človeka je Pirnat bliže Fransu Masereelu,« je bil prepričan slikar in grafik France Mihelič (F. Mihelič, »Nikolaj Pirnat – umetnik in borec«, Slovenski poročevalec, 1948, št. 13).

Med domačimi vzgledi velja opozoriti na mapo socialnokritičnih linorezov Maksima Sedeja Predmestje iz 1933 ter na lesorezne ilustracije istega avtorja za Mrzelovo zbirko novel Bog v Trbovljah iz 1937.

Nikolaj Pirnat je bil za Hinkom Smrekarjem naslednji pomembni predstavnik domače likovne satire. Smrekar in Pirnat sta izvrstno risbo povezovala z razgledanostjo in civilnim pogumom. Njuna likovna satira se predvsem ni porajala kot oblika udinjanja tej ali oni stranki oziroma njenemu časopisnemu glasilu.

Pogosto so ju primerjali med sabo. Za oba je bila značilna tehtna risba. Medtem ko je Smrekar polnil svoje risbe z množico motivov in potez, se je Pirnat največkrat odločil za skopo in precizno čisto črto. Na eni strani torej likovno-alegorična nasičenost, na drugi premočrtna jasnost izrazne linije. Vendar Smrekarja in Pirnata druži pomembna lastnost: polnokrvna likovna satirika sta v svojem delu videla enega od načinov za izpovedovanje resnice o svetu.

Kipar, ilustrator, slikar in grafik Nikolaj Pirnat se je leta 1922 vpisal na slikarski oddelek zagrebške Akademije za likovno umetnost (prof. J. Kljaković, M. Vanka in L. Babić). Študij je zaključil kot akademski kipar (prof. R. Frangeš-Mihanović). Leta 1925 je končal tudi kiparsko specialko pri Ivanu Meštroviću. V zameno za kip generala Rudolfa Maistra iz leta 1926, ki ga je podaril mariborski mestni občini, je dobil manjšo podporo. Z njeno pomočjo je od aprila do decembra 1927 bival v Parizu.

Uspeh na razstavi »četrte generacije«, karikature, objavljene v nemško pisanem časniku Marburger Zeitung, predvsem pa izvrstna risba – vse to je petindvajsetletnemu Pirnatu konec leta 1928 utrlo pot do mesta glavnega ilustratorja liberalnega časnika Jutro. Pirnat je za liberalni dnevnik začel risati tudi politične karikature, vendar po uvedbi osebne kraljeve diktature na začetku leta 1929 kritični komentarji političnih in družbenih razmer niso bili več zaželeni. Pirnat je ilustriral predvsem nedeljsko mladinsko prilogo Mlado Jutro. Občasno je sodeloval v tedenski ilustrirani prilogi Jutra z naslovom Življenje in svet (izhaja 1927–1939), pa tudi v Slovenskem narodu, v radijskem listu Naš val, v mladinski reviji Naš rod, v Odmevih, Ilustraciji ter v drugih revijah in časnikih.

V tridesetih letih se je Pirnat začel intenzivno posvečati knjižni ilustraciji. Leta 1932 je ilustriral drugo izdajo Župančičeve pesniške zbirke za otroke Ciciban, ki velja za prvi uspeli primer moderne opreme domačih mladinskih knjižnih izdaj. Pirnatov največji ilustratorski dosežek je 33 ilustracij za štiri knjige Cervantesovega Bistroumnega plemiča Don Kihota iz Manče (1935 do 1937).

Pirnat, ki je odkrito simpatiziral z levičarji in se kot eden prvih Slovencev včlanil v Društvo prijateljev Sovjetske zveze ter je nastopal kot igralec na ljubljanskem Delavskem odru, je naposled postal preveč radikalen za liberalni tabor. Avgusta 1940 je izgubil redno zaposlitev pri Jutru.

 

 

 

* V bifeju Lada Košaka v današnji Čopovi ulici se je leta 1940 rodila zamisel o ustanovitvi Umetniškega kluba. Njegovi člani so bili mdr. Ludvik Mrzel, Ladislav Kiauta, Jože Kranjc, Igor Torkar, Vladimir Bartol in Nikolaj Pirnat. V tem lokalu so se zbirali tudi slikarji skupine Neodvisnih in ljubljanski kulturni delavci nasploh (po: Emil Cesar, »Prezrti Umetniški klub in njegovo delo«, Boj brez puške, Ljubljana 1984, str. 60). Pirnat je leta 1939 izdelal kiparski portret Lada Košaka.

 

 

XXXIV

POSEBNA IZDAJA (1937–1939)

Po večletnem presledku se je na začetku leta 1937 na slovenskem trgu pojavil nov »humoristični in satirični list« z imenom Posebna izdaja. Izhajal je v Ljubljani vsako drugo soboto na štirih straneh, izdajatelj je bil Lojze Ritonja, odgovorni urednik Štefan Jerko in urednik Franc Slokan. Četrtletna naročnina je bila 6 dinarjev, polletna 12 dinarjev, celoletna 20 dinarjev, za vse življenje pa 300 dinarjev. Vezana prva dva letnika Posebne izdaje sta bila na voljo za 30 dinarjev.

List je objavljal uvodnike in podlistke s parodičnimi imeni (npr. »Politični nepregled«, »Belo na belem«, »Prerešetane novice«, »Jutrišnje vesti«, »Nevsakdanje vesti«, »Slovar za nepismene Slovence« idr.). Karikature zanj je prvo leto risal Štefan Čiček (pod tem imenom se je skrival urednik Štefan Jerko – Čiček), leta 1938 se mu je pridružil Hinko Smrekar. Ureditev lista je bila »časopisno« zasnovana, saj je z uvodniki, s podlistki in z drugimi rubrikami posnemal shemo takratnih slovenskih dnevnikov. Tudi samo ime lista je pravzaprav govorilo, da naj bi bil »posebna izdaja« nekega namišljenega časnika.

 

»Strahovita senzacija in razburjenje v dolini Šentflorjanski

Največji veseli dogodek v slovenski zgodovini

V Posebni izdaji so izšle bridke in vesele šale

Ljubljana, 9. februarja. V največji tišini, v popolnem ljubljanskem miru, sredi zadovoljstva se je zgodilo nekaj strahovitega. Slavna slovenska prestolnica, tiha Šentflorjanska dolina, vsa banovina in celo vsa Slovenija je vznemirjena, prestrašena, zbegana in celo obupana, kajti izšla je prva Posebna izdaja.

Za celo posebno izdajo se je nabralo veselih in žalostnih dovti­pov, še se nabirajo, vsa Slovenija jih je polna, na dan morajo, ne smemo jih pustiti pozabljenju. Nikomur ne bomo branili smeha. Če se bo domača židana volja razširila čim bolj katastrofalno, tem raje bomo vzeli krivdo nase. Veselega hrupa ne moremo več preprečiti, kajti Posebna izdaja je že preplavila vso deželo, čeprav je zaenkrat izšla samo v 30.000 izvodih.

Kaj podobnega ne pomni zgodovina slovenskega kisanja in ljube ljubljanske zaspanosti. – Kar se je zgodilo, se je zgodilo.« (»Proglas«, Posebna izdaja, 1938, »15. najvažnejša št.«)

 

Štefan Jerko – Čiček je bil amaterski risar, temu primeren je bil tudi nivo njegove risbe; to je postalo še bolj očitno v primeri s Smrekarjevimi karikaturami. Vendar sta Čičkove karikature (v posamezni številki so praviloma štiri z najbolj udarno izmed njih na prvi strani) reševali aktualna vsebina in karikaturistova domiselnost pri iskanju dovolj ostrih likovnih metafor. Njihova posebnost je bila tudi pogosta uporaba personifikacij, npr. personifikacije Slovenije, Politike, Svobode, Korupcije, Kranjskega Janeza, strank idr.

Domena Posebne izdaje je bila predvsem jugoslovanska notranja politika. List je zastopal nadstrankarsko stališče, ki ga je manifestiral tudi s karikaturo »Niti pust se ne more odločiti« v 1. številki: Čiček je narisal pusta s cekarjem SSS in s strankarskimi pustnimi maskami (JNS, JAS, JVS, JGS, JDS, JTS, JPS, JKS, SBS idr.).

Tarča karikatur v Posebni izdaji so bili jugoslovanski in slovenski politični veljaki na splošno. Politike je Čiček predstavljal v tipizirani podobi debelih škricev s cilindrom in frakom, skrajno obliko pa so pomenili politiki kot prašiči (v simboliki živali svinja velja kot simbol umazanosti, požrešnosti, neznačajnosti, nesramnosti in egoizma), ki so od vseh človeških znamenj ohranili le cilindre. Cilinder, ki je bil na domačih karikaturah v drugi polovici 19. stoletja razpoznavni znak nemčurjev (sicer pa je na splošno simboliziral kapitalista), je tokrat poosebljal politike. Dnevnik Dan je že leta 1913 upodobil klerikalne »Koritarje« kot pujske. Politične pujse najdemo na karikaturi »Pri delu za narodni blagor« v »10. napihnjeni številki« Posebne izdaje. Čiček je narisal Slovenca, ki vsipa zlatnike v korito, iz katerega jedo pujsi – politiki. Pod naslovom »Mi se žrtvujemo ...« v »20. jesenski številki« so se skrivali debeli politiki, ki jim v usta letijo pečene piške: »Kako mora človek trpeti za narod! Nikdar nimamo miru niti pred piškami!«

V »4. pustni številki« iz leta 1939 so se na Čičkovem »Pustnem korzu brez mask« zvrstili: Janez z dolgim nosom in s strganim cekarjem, Politika z oslovskimi ušesi in odprto glavo, Slovenija z berglo in brado, »Mazilo za Slovence« (gorjača), »Svoboda« z zapečatenimi usti in zavezani­mi očmi ter »Korupcija« v osebi tipičnega politika.

Posebna izdaja je pogosto opozarjala na srbsko goljufanje, varanje in izkoriščanje Slovencev. »Nova država nikakor ni izpolnila naših upov in pričakovanj. Srbi niso nikdar prikrivali, da nas smatrajo za podjarmljen narod, za molzno kravo, ter so nas obdavčevali bolj, kot smo mogli prenesti,« je zapisala Angela Vode (A. Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2004, str. 18).

Personifikacija Slovenije ali Kranjski Janez sta na Čičkovih karikaturah pogosto prikazana kot prepuščena neodgovornim politikom iz domačih ali beograjskih logov in državnemu centralizmu.

Čiček je na karikaturi »Iz našega živalskega vrta« v »že 4. številki« iz leta 1937 narisal Slovenca, ki krmi kravo, toda molze jo Srb. »Kolo treh bratov« v »6. jubilejni številki« je bilo videti takole: Srb igra na frulo, Janez pleše, zraven pa je tudi zadovoljen Hrvat. »Nedolžna igra« v »15. razstavni številki« še malo ni bila nenevarna, saj so srbski bratje tlačili Janeza v srbske opanke in mu na glavo poveznili kučmo: »Brate, nikar se ne brani nove obleke! Ko boš preoblečen, ti ne bo treba več zabavljati nad neenakopravnostjo!«. Vseeno se je v »17. tiskani številki« pojavil »Uslužni Janez« in nagovarjal Srba, ki se je povzpel na slovensko jablano: »Hej, brate, zakaj pa nisi počakal, da bi ti prinesel lojtro? Kako se mučiš po nepotrebnem na naši jablani!« Karikatura »Kolikor daš – toliko dobiš« v »19. megleni številki« je predstavila Srba, Hrvata in slovenskega Janeza, ki v Beograd prinašajo davčne prispevke, slovenski davčni mošnjiček je daleč največji na »ulazu«. Tri jugoslovanske brate vidimo tudi na »izlazu« z različno težkimi dotacijami, Janez odnaša najskromnejši mošnjiček. V »22. miklavževi številki« je »Naš dobrotljivi Miklavž«, ki ima srbske opanke in kučmo, njegove obrazne poteze pa so morda nekoliko priličene generalu Petru Živkoviću, predsedniku šestojanuarske vlade (1929) in voditelju državne Jugoslovanske nacionalne stranke, namesto daril prinesel Janezku pest šib in nekaj zapovedi (»Molči«, »Ubogaj«, »Plačuj«, »Ne jej«, »Hvali«). Na karikaturi »Zdaj še ne« iz iste številke je parkelj zgrabil Slovenijo, »srbski Miklavž« pa mu naroča: »Pusti jo, dokler ima še denar.« Čemu bodo rabile Miklavževe šibe, pojasnjuje Čičkova karikatura »Vsakdanji tepežni dan« v »24. letošnji številki«: politiki pretepajo Janeza, ta pa jim v mazohistični vdanosti ponuja večjo gorjačo.

Tudi leta 1938 je Čiček nadaljeval s potenciranim prikazovanjem izkoriščanja, ki ga je bila v skupni državi deležna Slovenija. V »zopet 1. številki« je prikazal, kako »Siti pita lačnega« (Janez debelega Srba). V »5. že vroči številki« je pojasnil, zakaj je »Janezov nos vedno daljši ...«: politik Janeza »vleče za nos« (oziroma ga vara). Omenjeno frazo je Čiček tudi dobesedno upodobil. Za »8. naročeno številko« je Smrekar prispeval dve risbici z naslovom »Cvet in sad«. Na prvi se Janez pod cvetočo jablano veseli pomladi, na drugi Srb grabi v svojo vrečo jabolka iz Janezove kleti. Risbici spremlja pesmica, pri kateri pa sta zadnja dva verza izbrisana: »Oh, prekrasna si pomlad! / bodi star, bodi mlad / vsak ima te srčno rad. / Vse prepeva, žvrgoli, / gode, ljubi vse sveti. // Oj, Slovenec, cvetje glej! / Vohaj, glej, ne glej naprej! / ––––––––––––––––––– / –––––––––––––––––«. Na karikaturi »Žetev gre hitro od rok« v »14. opominski številki« je Čiček razkril, zakaj ima Janez »tako pridnega pomagača«: Srb je požel klasje, slamnata stebla pa pustil za Janeza. Podnaslov karikature se glasi »Vsak dobi kar hoče«. Kaj bo prejelo slovensko ljudstvo, je prikazal Smrekar na karikaturi »Takih mlatičev je vsak dan več« v »15. najvažnejši številki«: Srb, Hrvat in žandar mlatijo po izstradanih Slovencih. »Mlatimo, mlatimo – a niti počene pare več ne izmlatimo!« složno trdijo mlatiči. Podobno je bilo tudi sporočilo Smrekarjeve karikature »Iz zgodovine Slovencev« s podnaslovom »Kamorkoli se Kranjc obrne, povsod je tepen.« v »2. predpustni številki« iz leta 1938. Z gorjačo po glavi jih je »Kranjc« dobil v stari Avstriji, ker si je upal zahtevati: »Pustite me živeti!«, ob koncu prve svetovne vojne ga je kresnil italijanski »Giovanni«, od srbskega »Jovana« pa je prejel najbolj obilno mero batin, zaradi katerih so se mu pred očmi prikazale zvezde.

Na karikaturi »Odobreni krediti za Slovenijo« v »8. skrtačeni številki« iz leta 1939 so kredite naložili na polža, po njih pohlepno segajo politiki. Na karikaturi »Iz zgodovine ...« v »19. in 20. opominski številki« politik obrača stiskalnico, v kateri je personifikacija Slovenije.

Zadnje volitve v predvojni Jugoslaviji so bile decembra 1938. Da bi zrušila vlado Milana Stojadinovića, je opozicija strnila svoje vrste; k Mačkovi listi je pristopila JNS z Jevtićem in Živkovićem na čelu. Čiček je za »21. nepotkupljeno številko« prispeval dvoje predvolilnih likovnih komentarjev. »Na razpotju« poti, ki so jih označevale table JRZ, Združena opozicija in Zbor (Ljotićevo gibanje, ki se edino ni pridružilo opoziciji), se je znašel Janez: »Oh, kar tja jo bom mahnil, kjer me bodo najbolj vlekli za nos.«»Predvolilna situacija po poročilih Jutra in Slovenca« prikazuje JRZ, ki pokopava JNS, to pa iz groba vleče vodja Hrvaške kmečke stranke dr. Vladimir Maček, ki je (podobno kot nekdaj Brencelj-Alešovec) narisan z mačjim telesom in s človeško glavo. Čiček je na karikaturi »Želja opozicije« v »23. pomirjevalni številki« predstavil tudi »združeno opozicijo« (pošast z glavami Mačka, Kramerja, Živkovića idr.). Nekako simbolično je bila ena prvih karikatur po volitvah, na katerih je Stojadinovićeva vladna stranka dobila skromno večino, Smrekarjeva z naslovom »Pasje življenje« v »1. samoupravni številki« iz leta 1939, na kateri je bilo življenje salonskega psička deležno primerjave z životarjenjem brezdomcev.

Za volitve 11. decembra 1938 je Posebna izdaja pre­dstavila svojo »Veselo stranko« in v »21. nepodkupljeni številki« objavila njeno »Stališče«, ki je povzelo programsko usmeritev lista: »Vsi naši somišljeniki in čitatelji, ki so od takrat pa do danes zasledova­li našo politiko, so lahko uvideli, da smo se skozi in skozi zvesto držali svojega programa in od svoje politike tudi v najtežjih trenutkih nismo niti za las popustili. Prav tako vsi naši somišljeniki in čitatelji dobro vedo, da je bila naša poli­tika vseskozi politika resnice in poštenja in politika dobre volje in veselja. To je samo po sebi razumljivo, kajti Vesela stranka, katere glavno glasilo je Posebna izdaja, je stranka poštenega veselja in resnično dobre volje, ki ima v svojem programu smeh in razvedrilo na vsej črti. Vsem je znano, da obsta­ja nešteto strank, ki imajo popolnoma nasprotni program in seveda tudi popolnoma nasprotno politiko. Ravno to pa je vzrok, da naša Vesela stranka vsak dan narašča in ima svoje somišljenike v vseh mestih in tudi v najzakotnejših hribovskih vaseh. /.../

Vesela stranka se oficielno in uradno volitev ne bo udeležila iz enostavnega razloga, ker nikjer nima postavljenih kandidatov. In če bi kandidate tudi hotela postaviti, ji to ne bi bilo mogoče iz enostavnega razloga, ker v naših vrstah nimamo ljudi ----------- in zaslužijo drugi. Naši somišljeniki bodo pri volitvah nastopali posamezni in se bodo brez strahu in brez vsakega pritiska lahko smejali, kolikor bo komu drago in potrebno. Razvidno je torej, da se Vesela stranka z nikomer ne bo vezala in z nikomer ne bo sklepala sporazumov, ker od svojega veselega programa in politike za nobeno ceno nikoli ne bo odstopila. Kolikor do sedaj, bo tudi v bodoče iz vseh bojev odnesla zmago in svojim pristašem vedno izvojevala pravice, ki jim pripadajo.

Obračamo se do vseh svojih čitateljev in somišljenikov, naj nas v tem boju zvesto podpirajo, da bomo te pravice, ki so smeh in dobra volja, še povečali in končno enkrat za vselej pokončali našega najhujšega nasprotnika. Te naše vzvišene pravice bomo povečali in nasprotnika pokončali le tedaj, če se bomo prav vsi zavedali pomena skupnosti in točnega plačevanja naročnine za Posebno izdajo, ki mora še tudi vnaprej ostati glavno glasilo naše nepremagljive Vesele stranke. Vsi do zadnjega na plan! Vsi do zadnjega poravnajmo naročnino in ostanimo zvesti somišljeniki naše edine Vesele stranke. Živela Vesela stranka!«

Pomišljaji v tekstu označujejo izbrisan tekst, ki je bil nemara odstranjen zaradi cenzure. Taki pomišljaji, ki nadomeščajo odlomke besedila, se v Posebni izdaji redno pojavljajo.

Februarja 1939 je bil Milan Stojadinović odstavljen. V Posebni izdaji so se pojavile njegove karikature. Na Čičkovi karikaturi »Da se bosta pozna­la« v »6. odmašeni številki« je Janez prišel novemu ministrske­mu predsedniku Cvetkoviću pokazat, kako dolg nos so mu napravili predhodniki. Stojadinovića so izključili iz političnega življen­ja, zato na Čičkovi karikaturi »Čiščenje pri Jrzovih se je pričelo« v »13. vremenski številki« Stojadinovića in njegovo strankino krilo z brcami mečejo iz hiše JRZ.

V »18. korajžni številki« iz leta 1939 je bila objavljena Čičkova karikat­ura »Hruške so zrele Obiranje se je pričelo«. Na drevesu je polno hrušk z imeni evropskih držav (z ene od njih, ki bi najbrž morala predstavljati Jugoslavijo, je napis izbrisan); v obiraču z napisom »Nova Evropa« sta se za zdaj znašli hruški Avstrija in Češkoslovaška. Komentar pod karikaturo: »Ali bo še katera odpadla?«. »Novo Evropo« je snoval Hitler, ki se mu je spomladi 1938 posrečil »anšlus« Avstrije (priključitev k nemškemu rajhu), jeseni je prišla na vrsto Češkoslovaška. Na Čičkovi karikaturi »Za mir na zemlji« v »25. vaši številki« so v angela miru, ki ima palmovo vejico in puško, naperjena žrela topovskih cevi. Angel miru ugotavlja: »Letošnji božič so me tako zavarovali, da brez skrbi hodim po širni zemlji.« V »13. vremenski številki« iz leta 1939 režeča se smrt s koso »Nad evropskimi travniki« oziroma nad zemljevidom Evrope ugotavlja: »Zadnji hip so mi odpovedali letošnjo košnjo«. Čičkov »Mir brez miru« v »14/15. dvojni številki« je angel miru, ki se s svojo palmovo vejico spušča proti odprtim topovskim žrelom.

Med najbolj zanimivimi karikaturami v Posebni izdaji je Smre­karjeva skupinska portretna karikatura »Velika maškarada v palači Il mondo«, ki je bila leta 1938 objavljena v »4. številki s hrenom«. Identiteto maskiranih oseb nam razkriva legenda: »Izmed neštetega števila krasnih mask, ki nastopajo na tej maškeradi, navajamo le sledeče izbrane: 1. _________________ v pokoju xy kot berač. 2. Josephine Baker kot redovnica. 3. Mussolini kot Napoleon. 4. Hitler kot angelj miru. 5. Janez Kranjc kot amerikanski milijard­er. 6. Republikanski Franc Don Jose kot rimski romar. 7. Japonska Mme Butterfly kot sirota Jerica. 8. Kitajka Činč-Čang kot surova mačeha, končno. 9. JNS kot nedolžna ovčica in 10. RZ kot volk, ki ovčici vodo kali.« Na prvem mestu v tem pojasnilu karikature je bilo izbrisano ime Milana Stojadinovića, ki je na karikaturi sicer upodobljen.

Drobna Smrekarjeva karikatura je v marsičem nastala z ozirom na Zarnikovo skupinsko karikaturo »Ježova reduta« iz leta 1903. Skupne točke so: Napoleonov kostum pri Mussoliniju in Zarnikovem Šusteršiču, Smrekarjeva Josephine Baker in Zarnikova Cléo de Merode, obe oblečeni kot nuni, Smrekarjev Kranjski Janez z dolgim nosom, ki nadomešča Zarnikov parček Žaneta in Iblano, na Smrekarjevi karikaturi se pojavita japonska in kitajska personifikacija, na Zarnikovi pa kitajska cesarica s podobno štrlečimi zobmi, Zarnik je narisal Chamberlaina kot mučenika s palmovo vejico, Smrekar pa je v oblačilo angela miru vtaknil Hitlerja in mu v roko prav tako potisnil palmovo vejico. Soroden je tudi izbor karikirancev (domači in tuji politiki ter personifikacije).

Naziv zadnje »19. in 20. opominske številke« Posebne izdaje je pričal, da se je uredništvo ubadalo s finančnimi problemi oziroma z nerednimi plačniki naročnine. Zadnji številki Posebne izdaje so bile priložene položnice za naročnike, ki jim je potekla naročnina, in za tiste, ki niso še ničesar plačali. »Prosimo, da se položnic takoj poslužite in zagotovo pošljete dolžno naročnino za nazaj in tudi za naprej, vsaj do konca tekočega leta. Ako je kdo od naročnikov slučajno začasno odsoten, naj naročnino poravnajo ostali domači, ki posebno danes potrebujejo nekaj zdravega razvedrila. /.../

Naročnike, ki bi do 12. t. m. ne poravnali naročnino do konca leta, bomo brez usmiljenja črtali in jim pošiljanje lista takoj ustavili, dolžno naročnino pa iztirjali.«

Po prenehanju izhajanja Posebne izdaje so naročniki začeli prejemati mariborski Toti list (»Cenjeni naročnik Posebne izdaje!«, Toti list, 1939, št. 16).

 

Poglejmo se – zbirka Jerkovih karikatur

Pred tem je upravi lista Posebna izdaja uspel še en pionirski podvig – izdaja knjižice Poglejmo se, v kateri so zbrane karikature Štefana Jerka – Čička. Natisnila jo je tiskarna Slovenija v Ljubljani. Njen izid je napovedovalo obvestilo v »8. skrtačeni številki« iz aprila 1939 z veliko Čičkovo risbo Janeza, ki si je nataknil dvojne naočnike in prelistava knjigo:

»Izšla je knjiga Poglejmo se. Vsebuje 135 najboljših karikatur iz Po­sebne izdaje.

V šaljivi in satirični obliki nam prikazujejo vsa naša domača, javna in politična vprašanja, posebno pa razmere v kakršnih se nahajamo. Karikature bodo vedno imele svojo aktual­nost in zanimivost, obenem pa so in bodo najboljši dokument današnjega časa.

Knjiga karikatur Poglejmo se je prva velika zbirka karikatur v Sloveniji. Vredna je, da si jo naroči vsak Slovenec, ki hoče skozi očala šaljivosti pogledati resnico. /.../ Knjiga karikatur Poglejmo se naj pride v vsako slovensko hišo.«

Oglas za zbirko karikatur je objavil tudi Toti list: »Knjigo Poglejmo se, ki vsebuje 135 karikatur iz našega javnega in političnega življenja, morate imeti tudi Vi! Stane samo 15 dinarjev. Naroča pa se na naslov: Štefan Jerko, Ljubljana, Beogradska ulica 48« (Toti list, 1939, št. 17).

Poglejmo se je prva samostojna knjižna publikacija, posvečena zgolj karikaturi, oziroma prva domača zbirka karikatur nasploh, ki pa ima sicer tri nekoliko drugačne predhodnice. V knjižici Bal­kanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je izdal dnevnik Dan leta 1913, so risbe (slednjih je več kot 80) enakovredne pesmim in drugim zapisom, podobno velja tudi za Svetovno vojno v slikah in pesmi (priloga tednika Domovina, 1921) ter za Smrekarjevo bogato ilustrirano knjižico z naslovom Henrik Smrekar – črnovojnik (1919), v kateri so satirične ilustracije prepletene s tekstom.

 

 

 

 

XXXV

MARIBORSKI TOTI LIST (1938–1941)

Humoristično-satirični Toti list s podnaslovom »List dobre volje za Slovence« je začel izhajati v Mariboru 26. februarja 1938 (na pustno nedeljo). Do bralcev je prihajal dvakrat mesečno, najprej na osmih in nato na šestnajstih straneh. Celoletna naročnina je znašala 30 dinarjev, polletna 16 in četrtletna 9 dinarjev. Toti list je sprva tiskala Podravska tiskarna, od 9. številke pa Ljudska tiskarna v Mariboru. Klišeje za 1. številko je pripravila neka beograjska klišarna, nato pa jih je izdelovala Devova klišarna v Ljubljani. 20. februarja 1941 je bil Toti list prepovedan; 1. marca ga je nasledil Novi toti, ki je izhajal do 5. aprila 1941. Naslov uredništva in uprave je bil: Cvetlična ul. 12 v Mariboru (od konca leta 1939: Aleksandrova cesta 30).

Urednik in gonilna sila Totega lista je bil črkostavec, satirik, glasbenik, igralec in novinar Božo Podkrajšek (Lj. 1909 – Mb. 1984). V Ljubljani se je izučil za stavca. Kruh si je služil kot glasbenik v jazzovskem in zabavnem orkestru v Ljubljani, na Rabu, v Osijeku, Banja Luki, na Sušaku, v Beogradu in naposled od leta 1936 v Mariboru, kjer se je za stalno naselil. Tu je nekaj časa delal kot stavec (po: Danilo Utenkar, »Totega bohema močvirnika so vzeli za svojega celo Štajerci«, Delo, 23. 8. 1997).

Februarja 1938 je ustanovil Toti list. Podkrajšek in mariborski okrožni sodnik, zgodovinar in občasni sodelavec zagrebških Kopriv dr. Vladimir Travner (1886–1940) sta napisala celotno 1. številko Totega lista, ki je bila posvečena mariborskemu nogometu. Izšla je v 1.000 izvodih in je bila razprodana na pustni maškaradi mariborskega športnega nogometnega kluba.

»Že nekaj tednov pred izidom prve številke sem se o ustanovitvi tega lista večkrat pogovarjal z zelo vsestransko izobraženim preiskovalnim sodnikom dr. Vladimirom Travnerjem,« je zapisal Podkrajšek. »Posedala sva in premišljevala, kako bi imenovala novi štirinajstdnevnik. Dobivala sva predloge, naj bi se list imenoval Sršen, Škorpijon, Komarček in podobno.

Nekega dne pa sem sedel sam v bifeju na vogalu današnje Slovenske in Trševe ulice, ki sta ga vodili Mariborčanki Škofova in Štorova. Sedel sem blizu vrat, kjer je bila v bifeju trafika in proda­jalna časopisov. Prišel je kupec in dejal: Dajte mi toti Sloven­ski narod. Drugi je spet zahteval, naj mu trafikantka da toti Slovenski dom, tretji pa je hotel kupiti toti Mariborski večernik. In že mi je sinila v glavo dobra ideja. Kakorkoli naj bi že imenoval svoj list, sleherni kupec bi ga pri trafikantki zahteval tudi s tem, da bi začel takole: Dajte mi toti ... in šele nato povedal, kaj bi rad kupil. Svoj list bom imenoval Toti list, in ko bo prišel kupec ter dejal: Dajte mi toti!, mu bo prodajalka brž pač izročila Toti list.« (Božo Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1975, št. 230)

Božo Podkrajšek je prispevke za Toti list večinoma pisal v nočeh, ki jih je preživel v kavarni Jadran. Natakarji so ga nemalokrat zaklenili v kavarno s primerno količino pijače, zjutraj pa so bila besedila pripravljena za tisk (po: Danilo Utenkar, »Totega bohema močvirnika so vzeli za svojega celo Štajerci«, Delo, 23. 8. 1997).

Travner, ki je sodeloval tudi na mariborskih humorističnih prireditvah, je v Totem listu objavljal svoje pris­pevke pod psevdonimom »Jurček Frnikula« (npr. sonet »Čista rasa«, 1939, št. 23). Njegova karikatura je objavljena v 9. številki iz leta 1940. Podkrajšku in Travnerju so se pridružili: gledališčnik Emil Smasek (1910–1980), mariborski preiskovalni sodnik dr. Emil Kramar (psevdonim dr. Stachel), gledališki igralec in pesnik Danilo Gorinšek (1905–1988), pesnik dr. Igo Gruden (1893–1948), satirik Ivan Rob (1908–1943), proletarski pisatelj Tone Čufar (1905–1942), Frane Milčinski-Ježek (1914–1988), ki je v tem času nastopal na ljubljanskem radiu skupaj z Jožetom Pengovom v popularnem duetu »Jožek in Ježek«, režiser Jože Babič (1917–1996), in celjski advokat dr. Mikuletič.

Ivan Rob je prispeval parodije v vezani besedi (parodija na kriminalni roman v nadaljevanjih Skrivnost Inkove palače, podpisal se je s psevdonimom Juan Robanez), podlistke in verze pod slikanico Štirje stezosledci, ki jo je ilustriral Lojze Šušmelj. Sodeloval je tudi z idejami za karikature (po: Božo Podkrajšek, »Ivan Rob in Tone Čufar«, Naši razgledi, 14. 4. 1958, str. 104). Robova »Trubarjeva pisma«, napisana v »pravi trubarjanščini«, spremlja portret, na katerem je Gabrijel Kolbič narisal Ivana Roba na način Trubarjevega portreta iz protestantske dobe. Rob se je decembra 1940 iz Ljubljane preselil v Maribor in postal sourednik Totega lista.

Po zaslugi Toneta Čufarja, ki se je oglašal »Izpod Karavank« in v istoimenskem prispevku opisoval razmere na Jeseni­cah in v tamkajšnji železarni, je Toti list, ki je bil sicer pril­jubljen po vsej Sloveniji, na Jesenicah dosegel velik tržni uspeh, saj so v eni od trafik na teden prodali tudi do tisoč izvodov. »Marsikaj jeseniškega, kar bi sicer ne zagledalo belega dne, je v Totem listu izšlo, ker cenzorju ni bilo znano, kam lete Čufarjeve puščice.« Čufar je bil tudi avtor zamisli za nekatere karikature (po: Božo Podkrajšek, prav tam).

Karikaturistov je bilo več: slikarji in ilustratorji Branko Zinauer (1918–1968), Boža Simčič, Lea Smasek (soproga Emila Smaska), Pero Gospodnedić (morda Gospodetić) iz Dalmacije, ki je študiral v Ljubljani, Stane Kumar (1910–1997), Jože Polajnko (1915–2003), Albert Sirk (1887–1947), Lojze Šušmelj (1913–1942), Janez Vokač, Dore Klemenčič-Maj (1911–1988) in Klavdij Zornik (1910–2009) ter kipar Gabrijel Kolbič (1913–1995) idr. Likovni nivo karikature in satirične ilustracije v listu je zato v marsičem presegal Posebno izdajo, za katero Toti list ni zaostajal glede ostrine.

Časopisno glavo je narisal Zinauerjev znanec »Riki«, ki se je družil z napredno študentsko športno skupino. »Riki« je bil po poklicu gradbeni tehnik. Po aneksiji Avstrije je gradil utrdbe na jugoslovansko-avstrijski meji. Vendar je obrambne načrte izdal Hitlerjevi peti koloni. Po okupaciji je sodeloval z Nemci. Člani Osvobodilne fronte so ga likvidirali blizu Kranja (po: Božo Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1975, št. 230).

V Totem listu oziroma na kratko v »Totem«, kot so ga imenovali Mariborčani, ni manjkalo lokalnih štajerskih dogodkov. List je veliko pozornost namenil domači politiki. Na več karikaturah nastopa Milan Stojadinović, predsednik jugoslovanske vlade v letih od 1935 do 1939; njemu je bila namenjena tudi po Aškerčevi Siroti Anki prirejena Robova parodija Sirota Milan. Ilustracijo zanjo je narisal Branko Zinauer, ki je sicer prispeval največ karikatur za Toti list (okrog 400).

Branko Zinauer je s Totim listom sodeloval od 2. številke dalje. Svojih karikatur praviloma ni podpisoval, vendar je večina tistih, pri katerih avtorstvo ni navedeno, najbrž njegovo delo. Po maturi v Mariboru se je vpisal na zagrebško likovno akademijo, zato sta z urednikom kontaktirala po pošti. Podkrajšek mu je z nedeljsko pošto pošiljal ideje za karikature, Zinauer je v ponedeljek narisal karikature in jih še isti dan poslal v klišarno v Ljubljano. Tu so do naslednjega dne napravili klišeje in jih z nočnim vlakom poslali v Maribor. V Ljudski tiskarni so takoj začeli metirati strani. Sledila je preventivna cenzura državnega tožilca, četrti dan se je list tiskal (po: Božo Podkrajšek, »V spomin najzvestejšemu predvojnemu sodelavcu prof. B. Zinauerju / 400 Zinauerjevih predvojnih karikatur«, Večer, 1968, št. 290).

V 1. številki v letu 1939 je bila objavl­jena karikatura »Kdo bi si mislil?«. Stojadinović je šolar, ki je dobil cvek in je prišel domov potožit mamici: »Ucitelj me je vprasal hrvatsko pitanje, pa ga nisem znal resiti.« Stojadinović si je nakopal zamero tudi s profašističnimi nazori, z negovanjem kulta osebnosti, z zmanjšanjem vojaškega proračuna, s korupcijo ipd. Bosanski in slovenski ministri so februarja 1939 izstopili iz vlade, ker vladni kabinet glede hrvaškega vprašanja ni dosegel enotnosti, nakar je regent knez Pavel odslovil Stojadinovića. Padec Stojadinovićovega režima je mdr. komentirala Zinauerjeva karikatura »Oj, tam na čaršiji seee ringelšpil vrti, seee ringelšpil vrti prav počas ...« iz naslednje številke. Aktualni politični »ringelšpil« je videti takole: Stojadinović je pravkar zgrmel z vrtiljaka, za (ministrski) stolček se krčevito držita Anton Korošec (načelnik SLS) in Mehmed Spaho (ustanovitelj in predsednik Jugoslovanske muslimanske organizacije), na (vladnem) konju suvereno jaha novi premier Dragiša Cvetković. Zinauer je vrtiljak okrasil s tremi tablami, ki prikazujejo paragraf in ječo, grabež denar­ja ter policijski pendrek.

Toti list je budno spremljal tudi dogodke na svetovnem političnem prizorišču. Na več karikaturah (tako kot na sočasnih karikaturah po vsem svetu) nastopata stalna junaka: angel miru in (starorimski) bog vojne Mars. Oba sta znana s slovenskih karikatur iz let pred in ob koncu prve svetovne vojne. Angelček miru je na karikaturah v Totem listu ponavljal eno in isto pesem, ki bi jo lahko povzeli s kratkim: »Pustite me pri miru!« – Naposled bogu vojne Marsu uspe izpodriniti figurico angela miru. Njun dvogovor bi lahko imeli za eno boljših likovnih metafor predvojnih let, ki so bila polna negotovosti, bojevitosti in spravljivosti, strahu in odločnosti, upanja in obupa ...

Konec leta 1939 se je začela druga svetovna vojna. V 1. številki za leto 1940 je Toti list objavil karikaturo »Srečno in veselo prestopno leto 1940« z Marsom, ki je z brco odstranil angelčka miru s svetovnega prizorišča. V 9. številki je bila objavljena karikatura »Simfonia altruistica«, ki jo izvaja »mednarodna filharmonija pod taktirko gospoda Marsa«: Mars požrtvovalno dirigira orkestru topov. V 20. številki je Mars vodil orkester okostnjakov, ki z morilskimi glasbili (različnimi vrstami orožja) igrajo žalostinke. V 22. številki se je »Razočarani Mars« znašel pred ruševinami Bukarešte in kričal: »Nesramnost! Tu so opravili delo kr brez mene!!« V tem času sprejeta »2. dunajska odločba« je namreč naročala Romuniji, da mora severno Sedmograško vrniti Madžarski. V isti številki je bila objavljena karikatura »Diogenes in Mars v Grčiji«. Mars sprašuje Diogenesa: »Kaj pa iščeš, stara sablja?«, ta pa mu odgovarja: »Angela miru; po vsej Grčiji ga iščem, pa ga ni najti.« (oktobra 1940 je namreč Italija napadla Grčijo).

Karikature v Totem listu so na različne načine upodobile tudi »vojno«. Zinauerjeva karikatura »Maj 1938« na naslovnici 5. številke iz leta 1938 prikazuje hišo Matere Evrope. Evropa mrko gleda s hišnega praga. Hiša je okrašena z »vojnimi« dodatki: pod napuščem vise ročne bombe, bomba je v dimniku, ob steno so prislonjene puške, poleg sta srp in kladivo, ob hlevu stoji namesto pluga top, plot je iz bajonetov in žice, ptičja hišica iz granate, na drevesu imajo nekateri listi obliko kljukastega križa, pes čuvaj nosi plinsko masko, petelin zoblje naboje iz vojaške čelade, na vozičku so fašistični fašii, vodnjak ima namesto dvižnega kolesa za vedro kljukast križ. Karikaturo je Zinauer izdelal na podlagi kratke Podkrajškove ideje: »nariši kmečko hišo matere Evrope z vsemi vojnimi rekviziti, ki naj bi prikazovala vojno psihozo in razpoloženje ob tedanjem 1. maju« (po: Božo Podkrajšek, »V spomin najzvestejšemu predvojnemu sodelavcu prof. B. Zinauerju«, Večer, 1968, št. 290).

»Na zapadu nič novega« je sporočala karikatura v 14. številki iz leta 1939; naslov je izbran po romanu Ericha Marie Remarquea (nemški izvirnik Im Westen nichts neues, 1928). Njen učinek temelji na primeri med fronto iz leta 1914 in novo fronto iz leta 1939: narisani sta druga vrh druge. Karikaturo je po Podkrajškovi ideji narisal Branko Zinauer.

V 20. številki je bila objavljena karikatura »Vesel božič 1939«. Ob božičnem drevescu se je zbrala družina. Vsi člani, vključno s psičkom in punčko-igračko, so si nataknili plinske maske. V 6. številki iz leta 1940 je Vojna upodobljena kot eden izmed »Modernih apokaliptičnih jezdecev« (vojna, denar, alkohol in razvrat). Na karikaturi »Konkurenca« v 11. številki sta se znašli konkurentki Smrt, ki je kosila do leta 1918, in Smrt, ki je nabrusila svojo koso leta 1940: »Draga moja 1918, ti se z menoj ne moreš primerjati! Za kar si ti potrebovala vse leto, sem jaz opravila v par mesecih. Do konca leta pa postavim rekord menda za vse večne čase!«

Na karikaturi »Ošabna družina« v 3. številki leta 1941 so družinski člani obrni­li svoj pogled proti nebu, toda ne iz ošabnosti. – »Ne, to so Švicarji, ki čakajo neznane zrakoplove.« Omenjeno karikaturo je narisala »bea«. Pod tem imenom bi se lahko skrivala Lea Smasek ali pa morda Boža Simčič. Za slednjo je Podkrajšek zapisal, da je prišla v Maribor po študiju nekje v inozemstvu, in jo je označil kot »dobro kreatorko modnih oblačil in res odlično slikarko-karikaturistko« (B. Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1975, št. 235).

»Bea« je za Toti list prispevala več karikatur in ilustracij, narisanih z elegantno, tekočo in suvereno linijo, ki bi lahko izvirala iz takratne modne ilustracije. »Bea« je nemara prva slovenska karikaturistka. Razgibane in prikupne risbe v Totem listu, ki jih zaznamuje krožno povzemajoča črta s tušem, jo uvrščajo med najbolj zanimive tedanje slovenske ilustratorje.

V 14. številki iz leta 1938 je bila objavljena karikatura z naslovom »Zemljepis«: profesor je pravkar pojasnil meje evropskih držav in poudaril, da se bo k tej temi v teku leta najbrž še večkrat povrnil. Hitler je med prvimi evropskimi državami začel spomladi 1938 rušiti Češkoslovaško, septembra 1938 pa mu je münchenski sporazum dovolil okupacijo sudetskega območja. Na Polajnkovi karikaturi v 16. številki si je sv. Peter moral kupiti nov »rešpetlin«, saj med pregledom z nebeškega oblaka na evropske države ni več našel »nove Češke«. Jože Polajnko (podpis Pnkl.) je v prvem letu izhajanja Toteta lista prispeval veliko karikatur.

Na karikaturi »Vsak dan ena« v 17. številki iz leta 1939 je Sovjetska zveza posegla po Litvi, Letoniji in Estoni­ji. Konec leta je Sovjetska zveza napadla Finsko. Gabrijel Kolbič je za isto številko narisal karika­turo »Putka in piščanci«. Sovjetsko zvezo je upodobil kot kokljo s piščanci Litvo, Letonijo in Estonijo, pred njenim varstvom je pobegnila Finska. V 19. številki je bila objavljena karikatura »Finci trenirajo za bodočo olimpi­jado, ki bo v Helsinkih če jih ne bo medved prehitel ...« Nari­sani so Finci, za katerimi dirja ruski medved. Finci so zmogli dovolj moči za požrtvovalen odpor proti sovjetskemu Golijatu (t. i. »zimska vojna« za Finsko, november 1939 – marec 1940), ki ga je z naklonjenostjo – Slovenci so kot majhen narod v finskem herojstvu začutili tudi možnost lastnega obstoja – prikazala karikatura »Moderni Guliver na Fins­kem« v 2. številki iz leta 1940. Stalina so drobni Finci kot nekakšnega Guliverja privezali k tlom. Toti list je ruskemu velikanu na karikaturi »Hrabri Popaj in velikan« v nas­lednji številki zoperstavil Popaja, ki je moč za boj črpal iz ameriške, angleške in francoske špinače (strip Elziea Segarja o Popaju je bil prvič objavljen leta 1929, leta 1933 se pojavi v animiranem filmu). Nekateri junaki ameriških stripov in risanih filmov so bili tedaj v Sloveniji zelo priljubljeni, npr. Disneyjeva Jaka Racman (Toti list, 1941, št. 3) in Miki Miška, pa tudi Tarzan, Popaj idr. V 7. številki Totega lista iz leta 1939 na karikaturi, ki je nastala po Robovi zamisli in pod vplivom Disneyjevega celovečernega risanega filma, srečamo Sneguljčico in sedem palčkov. Ti poosebljajo sedem svetovnih velesil: na eni strani so Anglija, Francija, ZDA in SZ, na drugi Nemčija, Italija in Japonska.

Vojna vihra je potrkala tudi na vrata Balkana. Na karikaturi »Pred trdnjavo Balkanske zveze« v 4. številki iz leta 1940 Marsu odgovarja angel miru: »Tebe ne pustimo notri. Smo že kompletni!« Na karikatu­ri »Balkan interesna sfera velesil« v 8. številki sredi zemlje­vida Balkana čepi angelček miru, ki ga obkrožajo simboli velesil: nacistični kljukasti križ, fašistični fascio, sovjetska srp in kladivo ter angleški lev. Angelček miru se praska po glavi: »Spričo vsestranskega interesa za Balkan bom menda izgubil jaz ves interes zanj.«

V 11. številki »V gostilni Balkan« sedijo trije bratje Slovenec, Hrvat in Srb, ki jih skozi okno opazujejo predstavniki ev­ropskih velesil (francoska Marianne, Italijan, Mussolini ...). Trije bratje so si ob pogledu nanje zaželeli predvsem: »Račune naj zunaj kar sami uredijo, in v miru lepo nas pri litru pustijo!« V 15. številka je bila objavljena karikatura »Mamica Evropa in sinček Balkan«. Evropa ima obvezano glavo, pri hoji si pomaga z berglo in palico. Pogled čez plot, ki deli Evropo od Balkana, namreč pove, da pri njej doma divja vojna. Evropa naroča drobnemu Balkanu: »Igraj se v miru, sinček mali, vse to so varuhi ti podarili.«

V 5. številki iz leta 1941 je bila objavljena Zinauerjeva karikatura »Trije, ki stoje ob strani«. Trije jugoslovanski bratje opazujejo mimohod čet, ki jih vodi Smrt. Karikaturo spremlja pesmica: »Glej jo, kak mimo gre, / še ne pogleda me, / še ne pogleda me, / božje dekle ... / (Dosti pa žre ...)« V isti številki so se trem bratom »V moderni plesni dvorani« ponujale pošastne soplesalke (lakota, kuga, razvaline, bloka­da) z Vojno na čelu: »Sicer ne volijo dame, pa bi vseeno prosila enega izmed gospodov za prihodnji ples.« Pogumno so ji odgovorili: »Hvala lepa! Plesat sicer znamo, pa nam je ob kupici vina kramljanje bolj prijetno!«

Karikature v Totem listu so se nekajkrat lotile angleškega ministrskega predsednika Arthurja Nevilla Chamberlaina. Na karikaturi »Neron Chamberlain daje pomirljive izjave ob pogledu na gorečo mesto« v 9. številki iz leta 1939 Chamberlaina spremlja obvezni dežnik, ki ima vlogo razpoznavnega znaka. Hitler je namreč Britance užalil z izjavo, da so kot opotekajoči se dežnikarji nekdanjega meščanskega sveta.

Dežnik se je lahko pojavil tudi brez svojega lastnika, podobno kot v Brenclju Dežmanove grablje. Polajn­kova karikatura v številki 16 iz leta 1938 prikazuje »Prodajalno dežnikov v duhu časa«. Dežniki so bili v izložbenem oknu razporejeni tako, da so izpisovali besedo »Pax«, desni dežnik pa je pretrgal listino Pakt.

Angležem sta oči odprli Hitlerjeva pripojitev Avstrije in razkosanje Češkoslovaške. Chamberlainova mirovna prizadevanja, ki so se mešala z brezbrižnostjo do usode manjših evropskih držav, so bila zaman. Nasledil ga je bojeviti Churchill. Na karikaturi »Ni mu do mirovnih marel!« v 15. številki iz leta 1940 je bil narisan pes z angleško čelado na glavi, ki urinira na vogalu trgovine z dežniki: »Ne maram marelic, korajža velja, še zadnjo besedo naj puška ima!

»Vsemogočnega vladarja Rusije« Stalina srečamo npr. na karikaturi »Staljin leta 1920 / in 1940« v 15. številki iz leta 1939. Na prvi sličici Stalin s proletarskim in partijskim srpom in kladivom razbije carski prestol, na drugi pa sam kraljuje na njem. Avgusta 1939 je Hitler s Sovjetsko zvezo sklenil pogodbo o nemško-sovjetskem nenapadanju, ki je presenetila svet. V 14. številki je bil narisan Stalin kot »Moderna sfinga«, karikaturo pa je spremljal zgovoren komentar (»Vse ugiba in sprašuje / kaj moderna sfinga snuje«). Na karikaturi v naslednji številki je Stalin odslovil angela miru, v žepu pa je skrival svastiko.

Konec 19. stoletja so se v slovenski karikaturi pojavili »božični« motivi, ki so bili ubrani na struno pričakovanj, kaj neki bo prinesel sv. Miklavž. Podobni so bili tudi »velikonočni« motivi. Za 19. številko iz leta 1939 je Zinauer narisal karikaturo »Ne le trgovske ladje, tudi sv. Miklavž ima letos oboroženo spremstvo«. Miklavž in njegove spremljeval­ke so si oprtali puške. V 23. številki iz leta 1940 je bila objavljena karikatura »Miklavževa pošta«. Miklavž sprašuje »tajnico«, česa so si v pismih najbolj zaželeli zemljani. Odgovor se glasi: »Sama ekspresna pisma, gospod šef in v vseh je ena sama prošnja: letala, letala in še letala ...«

Kljub priljubljenosti je tudi Toti list imel težave z naročniki. Podkrajšek je konec leta 1939 zapisal: »Z današnjo številko zaključujemo II. letnik Totega lista. V prihodnjem letu bo izhajal naš list istotako na 16. straneh, vsebinsko še izpopolnjen in Vam krajšal čas. Pri delu pa nam morajo naročniki pomagati s tem, da nam vsaj točno plačujejo tako malenkostno naročnino.

Naročniki, ki so z naročnino še na dolgu, dobe tekom tega meseca položnice z naznačenim zneskom dolga do 1. januarja 1940. Prosimo, da nam ta znesek nakažejo, ker bomo z novim letom črtali vse zastonjkarje in jim ne bomo nič pošiljali lista.

Pripominjamo, da smo list naredili takorekoč iz nič in da smo ga – kljub vsestranski skepsi – vzdignili na dostojno višino, ki jo hočemo tudi obdržati. Subvencij ne prosimo, zahtevamo le to, kar nam gre: točno plačevanje naročnine. Upoštevajte te vrstice in ugodite nam.« (»Cenjenim naročnikom!«, Toti list, 1939, št. 20)

Z listom je sodeloval tudi Nikolaj Pirnat. Njegova kari­katura »Moderni Goethe: Več masla!« iz 5. številke v letu 1939 je nastala po zamisli Ivana Roba (tedaj so Nemci propagirali uporabljanje margarine, ker jim je primanjkovalo masla). Karikatura je bila ponatisnjena v londonskem satiričnem listu Punch (po: Božo Podkrajšek, »Ivan Rob in Tone Čufar«, Naši razgledi, 14. 4. 1958, str. 105).

Konec leta 1940 si je Toti list nakopal velike težave. Vzrok je bilo »Pismo svetemu Miklavžu« (št. 23), ki ga je v verzih pod psevdonimom »Miha Lačen« najbrž napisal Emil Smasek. »Ljubi sveti Nikolaj, / kar Te prosim, daj mi, daj! /.../ Iz dna duše bom vesel, / hvalnice bom ganjen pel. / Saj tvoj koš je poln, natlačen! / Te pozdravlja

Miha Lačen«

V pesmi skrita beseda »natlačen« je bila (kljub temu da je bila napisana z malo začetnico) razumljena kot napad na bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. Toti list je bil na podlagi zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi zaplenjen, policisti so morali po trafikah pobrati vse izvode. »Večinoma pa so bili policaji tako vestni, da so v trafikah vzeli le eno ali dve številki; trafikantom pa namignili, naj Totega skrijejo pod pult in ga prodajajo naprej,« piše Podkrajšek (po: B. Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1975, št. 240). Zaplembi je 20. februarja 1941 sledila uradna prepoved izhajanja. Intervencije mariborskih intelektualcev so banovino kmalu nekoliko omehčale, tako »da je list smel spet izhajati, vendar pod drugačnim naslovom in z drugim odgovornim urednikom. Tako smo dali listu naslov Novi toti, kot odgovornega urednika sem navedel upravnika lista, zraven pa pristavil, da je bilo vsem jasno: rokopise sprejema še vedno Božo Podkrajšek.« (B. Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1979, št. 242)

Karikaturo »Cenjenim bralcem« na naslovnici 1. številke (1941) Novega totega je narisal Janez Vokač, ki je karikature podpisoval z »ač«. Peta številka Novega totega je bila prepovedana zaradi podobe na naslovnici in dveh prispevkov. Celotna naklada je bila zaplenjena. Namesto nje je bila pripravljena številka 5A, ki pa jo je prav tako doletela prepoved. Kraljevska banska uprava je Državnemu tožilstvu v Mariboru priporočila, naj izvaja nad listom najstrožjo cenzuro, da bi tako ustvarili razloge za popolno prepoved njegovega izhajanja (po: Emica Ogrizek, Tiskovne zadeve Državnega tožilstva Maribor 1898–1941, Pokrajinski arhiv Maribor / Inventarji 19, Maribor 2010, str. 191).

Osma številka Novega totega je izšla dan pred nemško-italijansko-bolgarskim napadom na Jugoslavijo. Podkrajšek, ki so ga »po Mariboru že lovile kulturbundovske trojke«, se je umaknil v Ljubljano, kjer mu je sprva nekoliko pomagal Milan Apih, ki je kasneje urejal partizanski šaljivi list Pavliha.

Leta 1939 je Podkrajšek v okviru Totega lista za obiskovalce mariborskega sejma pripravil več predstav kabaretnega gledališča Toti teater (odvijale so se v telovadnici šole na Razlagovi ulici ali pod šotorom). Toti teater je jeseni 1940 gostoval na ljubl­janskem velesejmu. Podkrajšek je npr. za Vladimirja Skrbinška, ki je nastopal v vlogi Chamberlaina, napisal Odo o marelah. Štirinajst predstav v velikem paviljonu ljubljanskega velesejma si je vsakič ogledalo po 800 gledalcev. Turnejo Totega teatra je v 18. številki iz leta 1940 upodobila »bea«.

Podkrajšek je sredi leta 1941 v Ljubljani na pobudo Toneta Čufarja ustanovil Veseli teater oziroma Veselo sceno, ki so jo sestavljali predvsem igralci, ki so po okupaciji morali zapustiti Maribor. Satirično-zabavni program Veselega teatra je propagiral ideje narodnoosvobodilnega boja. Kot scenografinja je sodelovala Boža Simčič. Besedila sta prispevala Božo Podkrajšek in Emil Smasek (po: Emil Cesar, »Sveži veter Veselega teatra«, Boj brez puške, Ljubljana 1984, str. 8595). Italijani so Podkrajška poslali v taborišči Gonars in v Renicca.

Po vojni je Podkrajšek z Franetom Milčinskim-Ježkom sodeloval pri urejanju ljubljanskega Pavlihe. V letih 1952–1953 je sekcija Društva novinarjev Slovenije v Mariboru obnovila izhajanje Totega lista (štetje letnikov je ohranilo kontinuiteto, urednik je bil Podkrajšek), leta 1954 pa se je Toti list v posebni številki simbolično združil s Pavliho.

 

 

 

 

XXXVI

PARTIZANSKI, ILEGALNI IN TABORIŠČNI SATIRIČNI LISTI

Na eni najdaljših sej izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Bazi 20 v Kočevskem Rogu konec maja 1943 so med drugim sprejeli naslednji sklep: »Izdajati naj se začne humoristični list. Uredništvo prevzame tov. Gašper.« Tone Fajfar-Gašper (1913–1981) se je takole spominjal začetkov partizanske humoristične periodike: »26. maja. Nocoj sestanek agitpropa. Mene zanima zlasti delo za humoristični list. Med drugim je padla pametna misel, da bi v listu obdelali Frtavčkovega Gusteljna [op. gre za humoristično rubriko v dnevniku Slovenec], ki bi ga mobilizirali v belo gardo. Za prvo številko bo treba najbrž precej intenzivnega dela, za nadaljnje pa mi ni skrb, ker bo gotovo dosti prispevkov s terena in iz brigad.«

Tone Fajfar-Gašper omenja, da so njegova humoristična nagnjenja naletela na opomin Borisa Kidriča-Petra. Po vrnitvi z obiska Hrvaške je julija 1943 opisal nekaj humorističnih dogodkov za stenski list. Boris Kidrič ga je opozoril, da je tako pisanje neprimerno, »ker meče na Hrvate smešno senco«. Fajfarjevi lističi so čez noč izginili z deske (po: Djuro Šmicberger, »Humoristični tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 80).

Poleti 1944 so skorajda sočasno izhajali trije humoristični listi: v Ljubljani Bodeča neža, na Dolenjskem Pavliha in na Štajerskem Partizanski toti list.

Bodeča neža

Prva številka ilegalnega satiričnega lista Bodeča neža (podnaslov »List za dobro voljo v težkih dneh«) je sicer izšla avgusta 1943 v Ljubljani. Do konca leta sta sledili še dve številki s podnaslovom »Satirični list«, naslednje leto so do oktobra izšle spet tri številke. Urednik je bil Josip Urbič, ilustriral in opremljal ga je Maks Toboljevič-Akim (roj. 1922), med sodelavci sta bila tudi France Uršič in Frane Milčinski-Ježek (1914–1988).

Nekatere tiskarske pripomočke za razmnoževanje Bodeče neže je dal na razpolago Zvonimir Bernot, lastnik tiskarne, v kateri so tiskali Naprej in Delavsko enotnost že leta 1929, kasneje pa tudi letake. Humoristični list so razmnoževali v tehniki na Erjavčevi 6 v Ljubljani v 60 do 80 izvodih (po: Djuro Šmicberger, prav tam, str. 81).

Partizanski toti list

Ime tega humorističnega lista se je zgledovalo po predvojnem mariborskem Totem listu. Bogato ilustriran list je izdajal partizanski odsek 4. operativne cone na osvobojenem ozemlju na Štajerskem. Prva številka je izšla 22. julija 1944. Prvi dve številki na 12 straneh so razmnožili v ciklostilni tehniki, pri tretji številki pa so prvo in zadnjo stran natisnili (po: Djuro Šmicberger, prav tam, str. 81).

Pavliha (1944)

Avgusta in septembra 1944 sta v Kočevskem Rogu izšli dve številki humorističnega časopisa Pavliha. »Izhaja kadar se mu zljubi.« Cena tri lire. – Potrebo po osrednjem partizanskem humorističnem časopisu so pogojevali razmah partizanskega tiska s številnimi tiskarnami, ciklostilnimi in drugimi razmnoževalnimi tehnikami ter vojaški uspehi na zunanjih in notranjih frontah, ki so nakazovali bližnji konec vojne (po: Milan Apih, »Kako se je rodil partizanski Pavliha«, Hudi časi – vedro čelo, Ljubljana 1976, str. 422).

Neposreden povod je bil Partizanski toti list. Partizanski kulturni delavci in ustvarjalci, ki so se zbirali v Srednji vasi pri Črmošnjicah, niso bili zadovoljni s karikaturo in šalo na prvi strani Partizanskega totega lista. Ugotavljali so, da bi sami to lahko bolje napravili. Zamisel o centralnem humorističnem listu so dokončno oblikovali v Bazi 20, kjer so se kulturniki dogovarjali tudi z Vido Tomšič in Borisom Ziherlom, slednji je bil za to, da se novi list imenuje Pavliha in tako nadaljuje Levstikovo tradicijo (po: Milan Apih, prav tam, str. 424).

15. avgusta 1944 so poslali v partizansko tiskarno besedilo in karikature za prvo številko Pavlihe, ki je bila natisnjena v črni in rjavi barvi v nakladi 5000 izvodov. Izšla je 25. avgusta 1944 na štirih straneh. Načelnik komisije za agitacijo in propagando pri Izvršilnem odboru Osvobodilne fronte Milan Apih je v uredništvu Slovenskega poročevalca nabral nekaj najboljših in aktualnih šal iz tuje literature ter z njimi nadomestil slabše domače prispevke. Šala o številu 129 je naletela na kritiko Vide Tomšič, ker naj bi bila preveč fatalistična.

»Kaj pak me gledate tako debelo? I nu, Pavliha sem vendar, me ne poznate več, kali? Saj sem uže bil na Slovenskem. Le dajte se spomniti, kako sem svoj čas z Dunaja k vam hodil skup z rajnkim Levstikom z Retja, ki takrat kakopak še ni svoje brigade imel – pa sva jo navzlic temu marsikateremu zagodla ino marsikatero pametno razdrla! Kaj? Propustnic očete? Primaruha, ta je pa lepa! Že vidim, da sem napak storil, ker si o svojem času nisem take vaše hitrostrelke (šnelfajerce) in angleškega ogrinjala zoper dež (regenmantla) omislil, da bi takisto več spoštovanja užival. Dosihdob me še res nihče ni za propustnico pobaral, akoprav sem uže malone pol sveta okoli dal. Resnično, da sem se včasih pod tujim imenom skrivati moral – saj ste menda kdaj kako branje od Eulenspiegla ali pak Kerempuha ali Ivana Duraka* v roke vzeli – vendar pa sem se še iz vsake zagate izmazati znal, pa se anti pri vas ne bodem? Kar svojo obveščevalno službo poprašajte, ali pa mojo karakteristiko v roke vzemite, pak se bodete previžali, da nisem rokomavh, pa tudi kakšna negoda ali abota ne, temuč da sem vaše krvi ino vaših mislih ter da sem bil zmirom na isti plati, kjer so se ljudje za pravico dajali. Ko sem zvedel, da ste mobilizacijo razglasili, sem svoj pihavnik na ramo djal in pot pod noge vzel, da bi čimprej v vašo vojsko stopil ino da bi tudi jaz pomagal sovražnika za zmiraj v koprivce posaditi, da potlej po osvoboditvi živ krst ne bo pravice imel nad mano jezika otepati, češ Pavliha je bil uže dezerter ino skrivač ali pak celo izmed tistih, ki so iz Judeževega semena pognali.

Aha, moji puški se smejete? Resnično je bolj starinske sorte, če pa se gremo, katera bolj zadene, je pa moja huji od vsake druge. Boste že videli, kako bom pokal po švabih in le-onih, ki se le-tem za rep obešajo. Pa tudi ni, da se ne bi koga izmed vas privoščil ino ga na muho vzel, če se bo kedaj kakšne nerodne znebil ali pak kaj hudiga storil. Le varujte se!

Še to-le naj vam povem, da sem po svetu hodivši nič koliko prijateljev našel. Med druzim sta moja narboljša tovariša ruski Krokodil in Komar ino, kakopak, hrvaški Jež [op. prvi sovjetski satirični list Krokodil, 1922–2000; hrvaški satirični list Bodljikavi jež], s katerim sva uže bratovščino pila. Kadar se zgodi, da mi streliva primanjkuje, ga od le-teh na posodo jemljem.

Ha-ha, še celo v Ljubljani imam celo rešeto 'kolegov', ki mi hočeš nočeš konkurenco delajo. Narhuji je ondi 'Slovenski dom' [op. časnik Slovenski dom (1935–1945)], ino sem uže sklenil, da bodem včasih kakšno pisanje od tam kar prepisal, da bode smeha na pretek. Seve, v Ljubljano prišedši bom kajpak svoj nos bolj navpik zasukal ino le-tako konkurenco koj v kraj spravil.

Nu, kaj bi še? Vidim, da me že bolj v čislih imate ino da bodemo prijatelji ostali. Nego to si zapomnite ino zapišite za uho: če me boste pogosto videti želeli ino me zmerom pri dobri volji obržati hoteli, me boste morali kakor vsaciga dobrega vojščaka neprenehoma ino pridno s strelivom zakladati! Samo, da ne bode vmes preveč piškavih (ferzagerjev), kajti ne maram, da bi samemu sebi ino svojim tovarišem sramoto delal. Potlej bom pa svojo francosko puško lahko zamenjal če bo treba tudi za protitankovski kanon, da me ne boste več meni nič tebi nič ustavljali ino za propustnico spraševali.

Takisto – zdaj pa se mi uže mudi na pot, ker je še veliko druzih, ki bi me radi videli inu slišali.

Pa na svidenje ino še enkrat: Pazite, da vas na muho ne vzamem!« (»Zdravo, tovariši!«, Pavliha, 1944, št. 1)

Druga številka Pavlihe je sledila v septembru. Urednik obeh številk je bil Milan Apih-Mah (1906–1992), ki je bil leta 1944 soudeležen tudi pri nastanku hrvaškega humorističnega lista Bodljikavi jež (po: Milan Apih, prav tam, str. 425). Sodelavcev ni manjkalo (mdr. študent arhitekture Dušan Povh). Za likovno opremo so poskrbeli Dore Klemenčič-Maj, France Mihelič, Nikolaj Pirnat ter brata Drago in Nande Vidmar, ki spadajo med osrednje predstavnike partizanske likovne umetnosti (oprema partizanskega in ilegalnega tiska, plakati, letaki, t. i. partizanska grafika).

Časopisna glava spominja na Levstikovega Pavliho. Na naslovnem zaglavju je v trebuhu velike začetnice narisan partizan s puško in triglavko na glavi; podobno kot Levstikov Pavliha, ki je imel fajfo v roki, ima cigareto v ustih. Njegov obraz je razjasnil nasmešek.**

Karikatura »Bliskovita vojna« na naslovnici 1. številke je delo slikarja in grafika Franceta Miheliča (1907–1998), ki je med vojno ustvaril obsežen opus okrog 600 grafik in risb. Goebbels javlja razcapanemu Hitlerju, da so Rusi v enem samem dnevu napredovali za sto kilometrov. Hitler: »Ali vam nisem ves čas govoril o bliskoviti vojni!«

Uredništvo Pavlihe je 6. oktobra 1944 pisalo propagandnemu odseku pri Glavnem štabu: »V kratkem nameravamo izdati 3. številko Pavlihe. Nujno potrebujemo prispevkov, posebno iz življenja naših brigad in borcev. Morda je kaj uporabnega gradiva tudi v naših brigadnih publikacijah. Zberite in pošljite.«

Milan Apih je dobil nove zadolžitve, zato je tretjo številko pripravil Marcel Kronegger-Tinč, ki ga je za urednika izbral Boris Kidrič. Marcel Kronegger je v partijski šoli za stenski časopis narisal karikaturo s poanto znane Kidričeve krilatice o biciklistu (»… da pozna tudi naša družba šibke značaje, ki navzdol kot biciklist pritiskajo, navzgor pa se krive«). Marcel Kronegger-Tinč: »Moj 'biciklist' je bil partijski sekretar. Na pedalih bicikla so bili majhni človečki – člani partije, na katere je pritiskal s težkimi čevlji. Na skrivljenem hrbtu pa so mu sedeli drug na drugemu komiteti … Drugo jutro 'biciklista' ni bilo več na stenčasu« (Po: »Trideset let Pavliha«, Pavliha, 1975, št. 18).

Karikatura je prišla do Kidriča, ki se je gromko smejal. Posledica je bila imenovanje Marcela Kroneggerja za novega urednika Pavlihe: »Moral sem se lotiti naloge, ki sem jo prevzel: zbrati gradivo za tretjo številko. Na Bazi 20 je bilo nič koliko političnih in kulturnih delavcev, novinarjev, publicistov, pisateljev, ki bi mi lahko pomagali, a moram potožiti, da mi kaj prida pomoči niso nudili … Ko sem s prizadevnostjo in muko spravil skupaj tretjo številko in sem se v dolini dogovoril z Alenko Gerlovič in Dušanom Povhom, da mi bosta napravila potrebne ilustracije, Mile Klopčič pa mi je popravil neko mojo lastno 'pesnitev', so mi povedali, da za tiskanje Pavlihe ni papirja in da ga pred osvoboditvijo, kot kaže, ne bo. Vsebino tretje številke in slavo, da sem bil urednik partizanskega Pavlihe, da si lahko zataknem za partizanko. Tako sem ostal urednik Pavlihe brez Pavlihe.« (po: Djuro Šmicberger, »Humoristični tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 81–82).

Med vojno naj bi izhajalo več kot 20 partizanskih satiričnih oziroma humorističnih listov (po: Hudi časi – vedro čelo, Ljubljana 1976, str. 8). Humoristične liste so imele večje partizanske enote. Novembra 1943 je pri Cankarjevi brigadi izšel list Tišina. Urejal ga je Marjan Seliškar-Črt, ilustriral pa Pavle Šimec-Pajo. Februarja 1944 je Gubčeva brigada izdala list Hrup (urednik Vasja Ocvirk). Njegovo uvodno geslo se je glasilo: »Hrup nasprotje je tišine …« Urednik humorističnega lista 12. brigade Ta pum (morda ponazoritev strela) je bil Milenko Doberlet, ilustriral pa ga je Leon Otavnik-Leč (po: Djuro Šmicberger, »Humoristični tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 82).

Nikolaja Pirnata lahko označimo za osrednjo osebnost partizanske likovne umetnosti. Ob napadu na Jugoslavijo je začel sodelovati z Osvobodilno fronto. Pozimi 1941/1942 je pripravil ilustracije za pesniško zbirko Mateja Bora Previharimo viharje (prva ilegalna uporniška zbirka v okupirani Evropi), ki pa so se izgubile, ko je kurir zašel v blokado. Od marca 1942 do maja 1943 je bil v italijanski internaciji v Gonarsu. Tu je nastal sorazmerno obsežen likovni opus (oljni portreti, portretne študije, prizori iz taboriščnega življenja, osnutki za manjše plastike in spomenike, karikature). Vrhunec so akvareli in cikel risb z erotično motiviko »Dekla Ančka« (junij 1942).

Na začetku avgusta 1943 je Pirnat odšel v partizane, kjer je bil dodeljen Glavnemu štabu. Do jesenske ofenzive je z drugimi slikarji pripravljal propagandne letake. Sodeloval je pri okrasitvi slavnostne dvorane za Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.*** Kmalu zatem je dal Boris Kidrič pobudo, da bi izdajali razne umetniške mape in sistematično opremljali partizanski tisk z ilustracijami. Pirnatu je bila zaupana organizacija izdajanja map (po: Ljerka Menaše, besedilo v katalogu Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1954, str. 16).

Na kongresu slovenskih kulturnih delavcev januarja 1944 v Semiču je kapetan Nikolaj Pirnat postal vodja slikarske sekcije pri propagandnem oddelku Glavnega štaba Slovenije. Zgodaj spomladi je nastala mapa Naša borba, za katero sta Pirnat in France Mihelič izdelala vsak po šest linorezov. Izdal jo je glavni štab NOV in PO Slovenije. Predvidoma naj bi bila nared za triletnico Osvobodilne fronte. Zaradi redakcijskih in tehničnih težav je bila natisnjena šele junija 1944 (za triletnico sovjetskega vstopa v vojno) v 2000 izvodih in 150 bibliofilskih izvodih na boljšem brezlesnem papirju. Jeseni 1944 je Pirnat izdelal linorezne plošče za mapo Domovi, ječe, gozdovi, ki je bila natisnjena decembra 1944. Izdal jo je glavni štab NOV in PO Slovenije, natisnila tiskarna Triglav konec leta 1944 v nakladi 1500 izvodov. Liki okupatorjev in njihovih sodelavcev so prikazani na karikiran način (»Vdrli so v naše domove«, »Nedolžne so mučili v ječah«, »Morili so in jih obešali«, »Domovi so rodili izdajalce«). Podoben princip je pri prikazih domobranskega nasilja uporabil tudi Dore Klemenčič-Maj (1911–1988) v grafični mapi V imenu Kristusovih ran, ki je junija 1944 izšla pri propagandnem odseku 9. korpusa v nakladi 450 do 500 izvodov.

Pirnat je konec leta 1944 in na začetku leta 1945 v osvobojenem Beogradu risal politične karikature za Borbo. Skupaj z Miloradom Čirićem in Vladom Kristlom je pri Borbi leta 1946 izdal mapo karikatur Gdje je Hitler? Po vrnitvi v Ljubljano konec leta 1945 je začel risati politične karikature za Ljudsko pravico (po: Ljerka Menaše, besedilo v katalogu Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1954, str. 17).

V Kristusovem imenu!

Prva ilegalna grafična mapa je izšla avgusta 1943 v okupirani Ljubljani. Zbirko karikatur V Kristusovem imenu!, ki je bila naperjena zoper Belo gardo, je izdala Okrožna tehnika Komunistične partije Slovenije in jo razširila po Ljubljani. Grafična mapa vsebuje 35 risb in linorezov. Njihovi avtorji so slikarji Stane Kumar, France Mihelič, Nikolaj Omerza, Nikolaj Pirnat in France Uršič, kiparja Boris Kalin in Janez Weiss-Belač ter arhitekti Boris Kobe, Vlasto Kopač in Domicijan Serajnik. Motive za grafične liste so izbrali sami. Koordinator priprave grafične mape je bil France Uršič, ki je risbe junija 1943 izročil partijski tehniki. Ker v Ljubljani niso več delovale ilegalne tiskarne (samo ciklostilne tehnike), so se odločili za svetlobno kopiranje risb s prozornega risalnega na ozalitni papir. Fotograf Centralne tehnike KPS Ivan Trobec je risbe in linoreze fotografsko povečal, nakar jih je s tušem na prozorni risalni papir prerisal Vlasto Kopač (1913–2006), risar in grafik v Centralni tehniki KPS. Prerisovanje je bilo potrebno zaradi konspirativnih razlogov, da ne bi bilo mogoče odkriti avtorjev. Grafike je v kopirnici železniške direkcije v sto izvodih skopiral Tine Kmet, obrezal in povezal v brošure pa jih je knjigovez Dragotin Gulič v Tavčarjevi ulici.

Kapucinski toti, Toti Stari pisker, Arestant, Žica, Jež za žico

Interniranci, ki so jih Nemci zbrali v kapucinskem samostanu in Starem Piskru v Celju, so izdali pet številk lista Kapucinski toti (8. maj – 20. junij 1941). Pobudo za izdajanje lista so dali zaporniki iz Laškega. Prve štiri številke je uredil Franjo Vilhar (1889–1964), ravnatelj pivovarne v Laškem, peto številko pa Jakob Sem, kaplan v Sv. Barbari pri Halozah. Razmnoževali so ga v 15 do 20 primerkih na opalografu (priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla), ki je bil prej last kapucinskega dijaškega konvikta. Tri številke so obsegale samo dve strani oziroma en list, dve številki sta imeli štiri strani. Sledile so štiri številke lista Toti Stari pisker (1. junij – 13. julij). Sestavljali so ga s pisalnim strojem v okrog 10 izvodih. Nekatere številke so bile napisane samo na roko. V obeh listih so prevladovala humoristično-satirična besedila. Sedem risb v Kapucinskem totem je prispeval Albert Sirk (1887–1947), slikar in strokovni učitelj na gimnaziji v Celju (po: Vlado Novak, »Kapucinski toti«, in Janez Šumrada, »Opombe«, Kapucinski toti in Toti Stari pisker, Faksimilirana izdaja ob štiridesetletnici vstaje in izida ilegalnih listov celjskih političnih zapornikov, Celje 1981, str. 8–10 in 78–79).

Tudi v ljubljanskih zaporih so jetniki v različnih obdobjih pripravili nekaj glasil. V sodnih zaporih na Miklošičevi cesti je izhajal »humoristični list za politične arestante« Arestant. Druga številka je izšla 28. maja, 3. številka 30. maja 1942 (po: Djuro Šmicberger, »Iz zaporov in taborišč«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 83).

Slovenski taboriščniki so januarja 1942 v taborišču za vojne ujetnike v mestu Luckenwalde blizu Berlina začeli izdajati tednik Žica. Izšlo je 14 številk na roko napisanega lista (obseg 4 strani), ki je krožil iz rok v roke. Urejal ga je pisatelj in prevajalec Janez Gradišnik (1917–2009). Avtorja karikatur sta se pisala Mikuš in Prohaska (po: Bernard Nežmah, »Taboriščni črni humor«, Mladina, 28. 6. 2004, str. 48–51).

Po osvoboditvi taborišča Dachau je začel izhajati Dachauski poročevalec (1. št. ima datum 2. maj 1945). Urejala sta ga literata in časnikarja Rudolf Golouh (1887–1982) in Ludvik Mrzel (1904–1971). Dosegel je 30 številk (zadnja št. 5. junija 1945). Med interniranci je bilo tudi deset slikarjev, ki so poskrbeli za likovno opremo. Poleg Dachauskega poročevalca so pripravljali še Vestnik in humoristični list Jež za žico (po: Djuro Šmicberger, »Iz zaporov in taborišč«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 86). Edina številka Ježa za žico je izšla 1. junija 1945, njegov urednik je bil Emil Smasek (po: Dušan Moravec, Ludvik Mrzel, Maribor 2007, str. 139).

 

* Till Eulenspiegel: pavliha, navihanec in naslovni junak ljudske knjige v spodnjenemškem jeziku. Petrica Kerempuh: Tillu Eulenspieglu soroden lik iz hrvaške književnosti, mdr. Miroslav Krleža, Balade Petrice Kerempuha, 1936. Ivan Durak: lik iz ruskih pravljic, naiven mlad kmet z zlatim srcem.

** Lik Pavlihe je nastopal tudi v partizanskem lutkovnem gledališču. Osnutke za glave večine lutk je narisal Nikolaj Pirnat (nemški esesovec Fric, italijanski fašist Benito, belogardist Janez, Pavliha, Hitler). Lutke je izdelal Lojze Lavrič. Prva predstava partizanskega lutkovnega gledališča je bila v Črmošnjicah 31. decembra 1944. Pirnatova risba s svinčnikom za lutko Pavlihe je izgubljena. Po tej risbi je bil v grafičnem ateljeju izdelan linorez Pavlihove glave za plakat za lutkovne predstave, ki ga je aprila 1945 natisnila Partizanska tiskarna na Rogu. V prvih povojnih letih so partizanski lutkarji redno gostovali po raznih slovenskih krajih (po: Alenka Gerlovič, Partizansko lutkovno gledališče, Ljubljana 1979, str. 29, 32 in 68).

*** Nikolaj Pirnat je na procesu proti ujetim četnikom in pripadnikom vaških straž v Kočevju 12. oktobra 1943 risal karikature obtožencev. »Niko Pirnat, znani ljubljanski risar in degeneriranec, ki je bil kot član komunistične publike navzoč pri procesu, si je dovolil nezaslišano nesramnost: med razpravo in potem, ko se je 'sodni zbor' posvetoval, je risal karikature obtožencev in jih sproti zasramoval. Vse bo imelo svoj konec, Niko Pirnat!« (»Sodni proces v Kočevju v pravi luči / Nesramnost Nika Pirnata«, Slovenec, 1943/258)

 

 

France Mihelič, Bliskovita vojna, Pavliha, 1944, sht. 1

 

 

XXXVII

PAVLIHA (1945, 1946/1947, 1948 ...)

6. septembra 1945 je v Ljubljani izšla nova številka Pavlihe. V obsegu osem strani in v nakladi okrog 33.000 izvodov so jo natisnili v tiskarni Merkur. Glavo Pavlihe je narisal Nikolaj Pirnat (po: katalog razstav ob 100-letnici rojstva N. Pirnata, 2003/2004, str. 117). V napisu Pavliha na naslovnem zaglavju ima črka »i« namesto pike rdečo zvezdo.

Pavliha je bil zastavljen kot štirinajstdnevnik. Izhajal naj bi pod okriljem Društva novinarjev Slovenije s sedežem v Gosposki ulici 12. Cena posamezne številke je bila tri dinarje. Naročnina do konca leta je znašala 20 dinarjev. »Za en hipec sam – šalo vstran! Pavliha ne more živeti od samega smeha. Zato mu takoj pošljite naročnino 20 dinarjev do konca leta, če hočete, da vas vsakih 14 dni redno obišče. Trafikante in kolporterje pa prosi, da redno obračunavajo. Vsem, ki so dobre volje, kliče obenem: Pomagajte s šalo in smehom, da zvozimo naš voz iz blatnih kolesnic in ga pripeljemo na ravno in čisto polje!   Pozdravljeni! Pavliha, Ljubljana, Novinarski dom, Gosposka 12.« – Pavliha je naletel na dober sprejem. Vendar so v septembru in oktobru sledile samo še tri številke.

Pisec uvodnika z naslovom »Zdravi bodite, vrli Slovenci!« je uporabil tudi nekaj citatov iz Levstikovega Pavlihe:

»Lejte si, Pavliha sem!

Pavliha! Anti si živ ostal, povedi, povedi!

Živ, živ, kakor vrabec v prosi – bogu hvalo, hudiču in švabom pak figo! Skozi ječe sem šel, pa sem v lagerjih bil, pa na fronti sem se prebijal in se v Ljubljano prebil – nijsem še konca vzel, ne, in ga vzeti nikoli ne mislim. Žalostni biti nikarte – kaj bi se kislo držali, kakor sedem naglavnih grehov! Že vidim, Ljubljanci, preveč se vas smolec drži. Lejte si mene – povsodi po svetu si glavo vedrim in se stare modrosti držim, ki jo je zinil Jernejko na Golem: – Bolje ti je bos okoli hoditi, kakor čez čizme obešen biti! /…/

Beseda moja pak tudi ni kosmata plesen postala, četudi mi slovenščina tako počasi leze kakor laško olje [Levstikov rokopisni satirični list se je imenoval Dobrodejno olje, pripravljal ga je za branje na družabnih večerih Ljubljanskega sokola]. Jezik se mi časih malo zatika, pa kaj se ne bi, ko bi rad v en mah povedal, kar se je nabralo – tako rad, kakor bi oprtan koš izvrnol. Nuj, le počasi, kakor čez luže v naši vasi, in lepo po vrsti, kakor so hiše v –

– hem, hem, ste že uganili – kako je tam, koder se sprehajajo le-oni naši znanci, kateri izpod svojega omivanega otroka nijso izpodcedili samo vode, nego so vstran vrgli otroka in vodo! [iz: F. Levstik, »Dragutin Dežman«, Pavliha, 1870, št. 5]. Z domobranjevci zdaj tisto staro, staro avstrijsko pojo: En ulanar od koprolov … [v 5. št. Levstikovega Pavlihe je bila objavljena pesem Novovaška dogodba, ki naj bi se pela po melodiji češke humoristične pesmi En ulajnar od koprolov] Zoper Slovence, svoje brate, delajo, kakor za mojih mladih dni taisti Dežman z grabljami. Junaci pa taki, da se ne bi ustrašili nobenega, če ni močnejši od njih in bi vsacega zapodili, kdor bi pred njimi tekel [po: F. Levstik, »Dr. Valentin Zarnik«, Pavliha, 1870, št. 6]. Nazadnje pa bi z veseljem do komolcev boga hvalili, ako bi jih pustili le-sem, videti, kako pšenica v klasje gre po našej domovini, hem, hem! Pak pa naj ondi ostanejo, pri svojej bratovščini. Najprej so se v stari Jugoslaviji kot postlanci ali kaj za svoje maslo borili, potlej so se za fašisti in švabi metali kakor tista dva možička na pratiki, ki pravijo, da se za vreme trgata.

Jaz, Pavliha, sem vse videl in vse vem. Povsodi sem bil, da sem se z žalostnimi ljudmi skozi solze smejal in svobode čakal. Preteto trdo je bilo nekaterekrati, pak bodem povedal, kakor je svoj čas govoril Potrebnik [»Gregor Po­trebnik«, stalna rubrika v Levstikovem Pavlihi]: Veste, v vojski čakati miru, to je takisto, kakor tisti meh denarjev, ki pravijo, da je ondi zakopan, kjer se ena ali druga krivina božje mavre na tla spušča. Pak sem šel, hitro in tudi počasi, kakor se mi je uže zdelo, samo da bi meh zalezel. Če sem se bolj primikal, bolj se je mavra odmikala. Do denarjev le nijsem in nijsem mogel priti. Ali nazadnje, ko se na osvobojenem ozemlji znajdem – verjemite ali ne: ko je šlo na zadnji juriš, ob strani sem videl Martina Krpana in Petra Klepca. Dajmo zdaj, pritijsnimo – in sem tiščal, da sem skoraj na zobe pal, pa udri po švabih, da je vršalo, kakor bi polhen sod čez grmovje zakotalil.

Letošnje velikonočnje jagnje [po Fran Levstik, »Dr. V. F. Kljun«, Pavliha, 1870, št. 1] sem uže v Trsti jedel, potem pak sem v Ljubljano prišel – hem, hem, bilo je častito, da se bode pričalo in pripovedovalo, dokler bode solnca in meseca.

V Ljubljani sem zdaj in ostanem, saj mi je ondukaj dobro biti. Z vsem me ponujajo, kakor župnika na kmečki gostiji. Mene zdaj povsod poznajo, koder so me poprej, pa še bolj me bodo spoznali in ne samo v Ljubljani, tudi na deželi se mi bo nemara tako pripetilo, da bom v opaljdi ali tobakarni lahko samega sebe kupil namesto tobaka.

Bomo ljuliko rešetali in šalo počeli, kakor bi na priliko čebelni roj z leseno žlico ogrebali. Po svetu bodemo vrhu Ljubljanskega gradu z rešpetlinom naokoli pogledali in kar všečnega bode, s podobico in besedo v naš list dali. Tiste, kateri za le-onega brezposelnega mladinca Petra na Angleškem grbavščijo, kateri neki ni cepéra svoje krone neče dati za nabirek starega železa, ali pak druge, ki na ptujem zoper nas golomišijo, ali pak so doma ostali kakor uš v kožuhu [po Levstikovi »Pesmi o kožuhu«, Pavliha, 1870, št. 5] – taiste bodemo malo na svitlo postavili. E, to še bode veselo! Anti jaz vesele ljudi rad imam. In kamor koli pridem, le to porečem: Lejte si, Pavliha sem! – pa uže bode veselje povsodi, koder je poprej bila krvava žalost. Še kakošen poliček ga bodemo popili, če ga bodo kaj dali za gotove denarje! Zdaj nam pojejo tičke. Po kljunih, perji ino petji bodemo jih razpoznali. Hem, hem, to še bode smeha! Le zdravi ostanite, vrli Slovenci! Vse drugo vam bode dodano  Vaš PAVLIHA« (»Zdravi bodite, vrli Slovenci!«, Pavliha, 1945, št. 1).

Likovni sodelavci Pavlihe so bili Nikolaj Pirnat, Dore Klemenčič-Maj, Vito Globočnik (1920–1946), Ivan Romih (1913–1966), Maks Toboljevič-Akim in France Podrekar. Objavljene so bile tudi karikature iz drugih jugoslovanskih listov (npr. Jež).

Karikaturo na naslovnici 1. številke z motivom Pavlihe, ki čestita kralju Petru II. ob petletnici izgnanstva, je narisal Nikolaj Pirnat. Fran Podrekar je za zadnjo stran 1. številke prispeval karikaturo »Dva pastirja …«. To sta ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je veljal za glavno katoliško avtoriteto v okupacijski Ljubljanski pokrajini, in neuradni vodja Slovenskega domobranstva Leon Rupnik. Na škofovski palici in na Rupnikovem meču sta svastiki, na Rožmanovi mitri je domobranski orel, na obrobi plašča pa fašistične butare. Rupnikove roke in meč ter Rožmanov plašč in palica so okrvavljeni. Rožman in Rupnik stojita v krvi. Sestradani otroci in žene ju nemo obtožujejo, v ozadju gorijo vasi. Karikatura je natisnjena v črni in rdeči barvi.

V 2. številki objavljeni prispevek Hinka Smrekarja Študija o šundromanu (iz leta 1924) je Pavliha posvetil spominu na tega umetnika, ki ga je okupator ustrelil 1. oktobra 1942.

Fran Podrekar (podpis Cekar) je za 3. številko narisal karikaturo »Demokracija, kakršno želi opozicija«. Krvoločni buržoazni pajek je spletel svoje mreže prek tovarn. Vsenaokrog ležijo kosti njegovih žrtev. Otroci, žene, starci, zgarani delavci so prepuščeni žalostni usodi.

Ivan Romih je na karikaturi v 4. številki iz leta 1945 prikazal obračun z ostanki bivšega režima. Partizan in partizanka bosta s sekiro, na kateri je napis »volitve«, odsekala suho monarhično vejo z zdravega drevesa DFJ (ime Demokratična federativna Jugoslavija je bilo sprejeto 10. avgusta 1945; preimenovanje v FLRJ 11. novembra 1945). »Vsi svetniki, na pomoč! Kaj nas bo res že pred zimo vrag vzel?« vzklikajo predstavniki predvojnega režima, ki so prikazani kot družbeni škodljivci.

 

1946/1947

Pavliha je začel ponovno redno izhajati marca 1946 (s 5. št. kot III. letnik, nadaljevanje II. letnika). Bil naj bi štirinajstdnevnik, a v glavi naslovnice piše: »Pavliha pride kadar pride.« Cena posamezne številke je bila 3 dinarje. »Pavliha je naprodaj povsod, naročnikov ne sprejema.« Obsegal je šest strani. Tiskala ga je Tiskarna Ljudska pravica. Izdajatelj Društvo novinarjev Slovenije. Naslov uredništva: Aleksandrova 4, uprava: Gosposka 12. Odgovorni urednik je bil novinar Marcel Kronegger, nesojeni urednik partizanskega Pavlihe. 16 številk v letu 1946 in 10 številk v letu 1947 je uredil Frane Milčinski-Ježek. Zadnja številka je izšla 1. julija 1947.

Med likovnimi sodelavci so bili Dore Klemenčič, France Uršič (1907–1979), Slavko Pengov (1908–1966) in Riko Debenjak (1908–1987), slednji se je podpisoval »Rida«.

Nikolaj Pirnat je na karikaturi »Na liniji 2000 letne kulture« v 5. številki primerjal rimskega cesarja Nerona (s potezami Mussolinija), ki je za požar v Rimu leta 64 obdolžil kristjane, z italijanskim divjanjem po slovenskih krajih leta 1942 in z aktualno situacijo v Trstu leta 1946.

Na naslovnici 8. številke so bile objavljene karikature obtožencev na Rupnikovem oziroma Rožmanovem procesu: Leon Rupnik, višji vodja policije in SS general Erwin Rösener, Milko Vizjak in Lovro Hacin (manjkata Rožman in dr. Miha Krek, ki sta bila obsojena v odsotnosti).

France Uršič se je pri karikaturi »Metamorfoza« v 8. številki, ki prikazuje Leona Rupnika v različnih režimih (Leo Rupnigg leta 1917, ?a? P????? 1937, Leone Rupnic 1941, Leo Rupnigg 1943 in zapornik št. 715 leta 1946), oprl na karikaturo »Iz fotografskega albuma gosp. generala Rupnika«, ki je bila leta 1943 objavljena na letaku (tj. na prilogi Slovenskega poročevalca). Nikolaj Pirnat je podobno karikaturo objavil tudi v 29. številki Borbe iz leta 1945 (»Vjerni sluga Leo Rupnik«).

Pirnatova karikatura v 9. številki Pavlihe »Privid ob misli na tri krivične črte« prikazuje zemljevid z napisi mest Trst, Gorica, Pulj in Reka. Grozeče se bližajo štirje apokaliptični jezdeci: Hitler, Mussolini, atomska bomba in Anglež z marelo.

Na naslovnici 10. številke (datum izida 25. junij) je bila objavljena karikatura vodje srbskih četnikov Draže Mihailovića, ki so ga ujeli marca 1946 ter na sodnem procesu med 10. junijem in 15. julijem obsodili na smrt. Mihailovićevo karikaturo obdajajo prizori četniških zločinov in njihove kolaboracije z Nemci. Komentar: »To nikakor ni sodelovanje z okupatorjem. To je samo vojna zvijača.«

V letu 1946 se je začel sodni proces proti ljubljanskemu nadškofu dr. Rožmanu, ki so mu sodili v odsotnosti. V istem času je v Zagrebu potekal proces proti nadškofu dr. Alojziju Stepincu in soobtoženim.

Karikaturo Rožmana in Stepinca je za 11. številko narisal Pirnat. Komentar: »Bila pa sta Gregorij in Alojzij slaba pastirja, svoje lastne pse sta naščuvala, da so pomorili jagnjeta, ki so jima bila zaupana. In ona sta jih za to hvalila.« Ob Rožmanu je pes Domobranec, od Stepincu pes Ustaš, za njima kup lobanj. Rožman in Stepinac sta predstavljena tudi na Pirnatovi karikaturi »Kdor ima maslo na glavi …« v 13. številki. Rožman ima na oblačilu svastiko, Stepinac pa veliko črko U (ustaši). Vatikan nanju meče mogočno senco. Rožman: »Dragi moj brat Alojzij, kdor ima preveč masla na glavi, mu tudi tale senca ne pomaga.« Karikatura je obtoževala Vatikan, da stoji za njunim delovanjem in si prizadeva zaščititi obsojena vojna zločinca.

V 11. številki je Pavliha naznanil, da bo odslej izhajal redno:

»Senzacija! Neverjetno!

Čudež ali kaj?

Svetnik v vejah češplje! Ne, večje čudo! Čudežno ozdravljena deklica, ki sploh bolna ni bila? Ne, še večje čudo! Mamka božja, ki se je prikazala pri belem dnevu ob luninem svitu? Ne, ne, večje, večje čudo!

Pavliha bo izhajal redno!

Če to ni čudež, kaj pa je potem? Odrekel se je svojega, tako ljubega mu gesla: Pavliha pride, kadar pride. Odvrgel ga je in se odrekel komoditeti. Odslej bo izhajal redno. Sicer ne kot vlak, ki prihaja dvakrat na dan, niti ne kot smetar, ki prihaja dvakrat na teden. Toda tudi ne kot plača, ki prihaja samo enkrat na mesec. Temveč jo bo urezal po sredi in izhajal

vsakega prvega in petnajstega v mesecu.

Prva redna številka izide že 1. oktobra.

Naročniki na plan! Razgrabite Pavliho! Naročite se nanj in poštar vam ga bo nosil v hišo še toplega. Pošljite svoj natančen naslov UPRAVI PAVLIHE LJUBLJANA, GOSPOSKA 12.

Pošljite svoj naslov in Pavliha bo prišel čez hribe in doline, čez vode in hoste naravnost v vašo kamrico. In s seboj vam bo prinesel drobno, drobno pisemce – položnico. Izpolnite jo in pošljite potem

15 (petnajst) dinarjev za četrtletno naročnino.

In v zahvalo zanje vas bo v duhu poljubil na srce vaš PAVLIHA

V 13. številki je bila objavljena karikatura »S Trojanskim konjem nas ne boste preslepili«. Njen avtor je najbrž Maksim Sedej (podpis »sedmak«). Pred tovarno, ki jo krasi rdeča zvezda z napisom OF, stoji delavec z velikim kladivom v roki. Zoperstavil se je trojanskemu konju sovražnikov nove državne ureditve in njihovih podpornikov (kapitalist, kralj, duhovnik, general …). Komentar karikature: »Zločinska emigracija je v podrobnih navodilih, ki jih je pošiljala svojim agentom in špijonom, kot sta bila župnik Vojkovič in dekan Jerič, naročala, kako je treba zločince vrinjati v naše organizacije in ustanove, da bi tam vršili sabotažo in špijonažo.«

Na sodnem procesu proti četniškemu podporočniku Miodragu Mihajloviću in 12 soobtožencem pred vojaškim sodiščem v Mariboru oktobra 1946 sta bila zaradi protiljudskega delovanja obsojena tudi dva duhovnika, generalni vikar apostolske administrature Ivan Jerič in župnik v Murski Soboti Jožef Vojkovič.

Karikatura »Nova in stara pesem« v 17. številki iz leta 1946 je nastala po končanem izboru besedila za novo himno FLRJ. Reakcionar: »Vsi bodo peli svojo novo pesem in tako menda ne bomo prišli do tega, da bi kdaj zaigrali našo staro.«

Za isto številko je Maks Toboljevič-Akim narisal Johna Bulla in Uncla Sama, ki stojita pred zemljevidom sveta in opazujeta oborožene personifikacije zahodnih velesil. John Bull: »Čemu vendar zahtevajo od nas to statistiko oboroženih sil, ko je vendar jasno, da se na vseh koncih in krajih borimo za mir.«

Dore Klemenčič-Maj se je pri karikaturi »Izgubljeni raj« v 17. številki oprl na motiv izgona iz raja. Delavci so pregnali kapitalista iz tovarne: »In z delom SVOJIH rok si bosta služila vsakdanji kruh«.

Za 18. številko je Maks Toboljevič-Akim prispeval slikanici »Kako izvajajo zavezniki repatriacijo« in »Časovna pomota funkcionarjev kranjske Naproze«. Naproza je akronim za NAbavno PROdajno ZAdrugo.

Dore Klemenčič-Maj je postal leta 1947 grafični urednik Pavlihe. K sodelovanju je povabil slikarje Marija Preglja (1913–1967), Maksima Sedeja (1909–1974), Evgena Sajovica (1913–1986) in Maksima Gasparija. Med sodelavci so bili tudi študenti arhitekture Marijan Amalietti (1923–1988), Marjan Bregar (1928–2009) in Janušič.

Maks Toboljevič-Akim je za 1. številko v letu 1947 narisal celostranski strip »Pustolovščine Harrya Dolarja in Winstona Šterlinga v letu 1946« (6 pasic s 24 sličicami, besedilo v oblačkih). Naslovna junaka stripa s protiimperialistično in protikapitalistično tendenco sta personifikaciji Američana in Angleža (z imeni ameriškega predsednika Harryja Trumana in angleškega premierja Winstona Churchilla).

1. maja 1947 je izšla 9. številka s karikaturo »Praznik dela« na naslovnici. Kapitalistični reakcionar in njegova soproga s psičkom opazujeta mimohod delavcev z rdečimi zastavami in transparenti (Delu čast in oblast, Živel praznik dela, S Titom naprej). Reakcionar: »Tako se mi zdi, kot da bi gledal svoj lastni pogreb.«

Na naslovnici številke 10–11 je bila objavljena Pregljeva karikatura »Ta plan bo prekrižal naše plane«. Predstavniki reakcije skrivoma opazujejo delavce med izvajanjem petletnega plana.

1948 ...

Marca 1948 je postal urednik Pavlihe Janez Kranjec-Zoran (1918–1967). Njegova soproga Irena Špenko omenja, da naj bi do odločitve, da Janez Kranjec-Zoran prevzame urednikovanje Pavlihe, prišlo v ljubljanski kavarni Evropa: »Tam se je leta 1947 srečalo nekaj prijateljev in znancev, ki so obžalovali, da Slovenci ne premoremo humorističnega časopisa, menda zato, ker nimamo smisla za humor. Med navzočimi je samo Janez Kranjec odločno ugovarjal tej trditvi rekoč, da Slovenci nič ne zaostajamo s smislom za humor za drugimi narodi, le dober organizator se mora lotiti posla, kajti dosedanji poskusi niso propadli zaradi slabega humorja ali satire, temveč zaradi neučinkovite organizacije. Omizje ga je izzvalo, naj se kar on sam spoprime s tovrstno organizacijo. Janez Kranjec pa je izziv sprejel!« (po: Drago Medved, »Nekoč je živel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Špenko«, Aritas satira, 1998, št. 1, str. 4)

Prva številka novega Pavlihe je izšla 10. marca 1948 s podnaslovom »Znova oživljen« in z besedilom:

»Prihajam, da grajam,

razkrinkujem

in napake odstranjujem.

 

Prihajam, da nagajam,

prisluškujem,

k vam v vas za kratek čas.

Kdor kaj vidi, kdor kaj sliši,

hitro pismo mi napiši!« (Pavliha, 1948, št. 1)

Pavliha je obsegal osem strani. Prva in zadnja stran sta bili natisnjeni dvobarvno (črna in izbrana barva). Leta 1949 so bile vse strani natisnjene dvobarvno.

Proticerkvena usmeritev Pavlihe se sprva ni bistveno spreminjala. Karikatura »Dobri pastir« v 12. številki je npr. ljubljanskega škofa dr. Rožmana obtoževala kolaboracije. Na karikaturi se je Rožman z ladjo »Sveta Genovefa« iz Rima pripeljal v newyorško pristanišče (v resnici je prišel z letalom). Za pasom ima Hitlerjev Mein Kampf, na škofovski palici je svastika, na mitri fašistična sekira in svastike. Pričakujejo ga četniki, ustaši, belogardisti. Podnapis: »Dobri pastir je vedno pri svojih ovcah …«

Novi izdajatelj Pavlihe je postala Umetniška zadruga Z. O. J. s sedežem na Šelenburgovi ul. 1. Pavliha je imel uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik je bil Janez Kranjec-Zoran. Honorarni likovni urednik je bil slikar France Uršič.

Janezu Kranjcu je uspelo pridobiti številne sodelavce. »Ob oživljenju PAVLIHE se zavedamo, da je za njegovo izboljšanje odločilnega pomena krog njegovih sodelavcev. Zato vabimo vse bralce, da nam pomagajo s prispevki, ki so lahko tudi neobdelani, samo kratka sporočila, ideje za slike, skice. Dobre stvari bomo objavljali po njihovi vsebini, začetniške pa na posebni strani mali Pavliha. Oboje, kakor tudi sam material, če ga uporabimo, bomo honorirali vsem rednim dopisnikom, to je takim, ki nam pošljejo vsaj en prispevek za vsako številko. Ostalih nerednih prispevkov začasno še ne bomo plačevali.

Pri izbiri snovi, ki nam jo pošljete, ne bodite ozki! Uporabna je snov z vseh področij: s političnega, upravnega, gospodarskega in kulturnega ter tudi družabni humor. Tako lahko pripomorete, da osmešimo nepravičen odnos do današnje stvarnosti in do ljudi, pa tudi slabo delo, napake in pomanjkljivosti v javnem življenju. Primerne so predvsem kratke stvari, obdelane in neobdelane. Seveda pa morajo biti dopisi splošno zanimivi, aktualni in izvirni. Dobrodošla nam je tudi kritika Pavlihe, še bolj pa dobri nasveti.

Resničnost svojih navedb morate prvič potrditi z lastnoročnim podpisom in žigom podjetja, uprave, ljudskega odbora, organizacije ali kakim drugim, nadalje pa, če se prijavite za redno sodelovanje, samo s podpisom.

List pošiljamo tudi naročnikom lanskega Pavlihe. Ustavili ga bomo po 1. aprilu, če do takrat ne poravnajo naročnine, oziroma ne doplačajo razlike do 30 din.

Prodajalcem Pavlihe sporočamo, da kljub temu, da smo mi prosili za prijavo naročenih izvodov, obračunava vse Časopisna agencija, s katero smo uredili tudi vprašanje nagrad prodajalcem, ki nam pridobe več naročnikov.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Uredništvo in uprava.« (»Bralcem k prvi številki«, Pavliha, 1948, št. 1)

Irena Špenko, ki je bila od leta 1949 redno zaposlena pri Pavlihi (najprej kot urednica lokalne rubrike, nato kot urednica kulturne rubrike), se je spominjala, da so bili med honorarnimi sodelavci Pavlihe tudi profesor matematike Viktor Plemelj (psevdonim Vik, Kranjčev sotrpin iz nemškega vojnega ujetništva) ter pesniki Matej Bor, Davorin Ravljen in Rado Bordon (po: Drago Medved, »Nekoč je živel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Špenko«, Aritas satira, 1998, št. 1, str. 4).

Pavliha je izhajal na štirinajst dni v nakladi 10.000 do 12.000 izvodov. Med njegovimi naročniki naj bi bil tudi Josip Broz-Tito.

Karikaturo »Znova oživljen!« na naslovnici 1. številke v letu 1948 je narisal France Uršič. Pavliha stoji ob grobu, ki mu ga je postavila »združena reakcija«. Pavliha je veselo raztegnil harmoniko: »Zaman ste grob mi okrasili, / zaman ste se že veselili. / Ko davno vas bo vrag pobral, / okrogle še bom jaz igral.« Uršičevo delo je najbrž tudi naslovno zaglavje z likom Pavlihe, ki ima namesto harmonike v rokah niz velikih črk, iz katerih je sestavljen naslov satiričnega lista.

Konec leta 1949 je Pavliha ponudil svojim naročnikom možnost postranskega zaslužka z zbiranjem novih naročnikov (po: »Sporočila uredništva in uprave«, Pavliha, 1949, št. 22).

Leta 1950 je Društvo novinarjev Slovenije, ki se je naslednje leto preimenovalo v Novinarsko društvo Slovenije, sprejelo Kranjčev predlog in spet postalo ustanovitelj Pavlihe, njegov izdajatelj pa je bilo podjetje Pavliha. Vsa oprema in sredstva so ostala Umetniški zadrugi. »Tako je časopisno podjetje Pavliha leta 1951 verjetno kot edino podjetje v tedanji Jugoslaviji začelo poslovati brez osnovnih sredstev in z računovodsko ničlo« (po: D. Medved, prav tam, str. 4). Zgovoren je podatek, da se je Pavliha ves čas izhajanja preživljal z lastnimi sredstvi, brez podpore in subvencij. Leta 1950 je bila letna naročnina za Pavliho 70 dinarjev.

Februarja 1950 je bila v prostorih Umetniške zadruge v Ljubljani (Šelenburgova ul. 1) na ogled razstava karikatur, ki so bile dotlej objavljene v Pavlihi. Sodelovalo je 14 karikaturistov: Marijan Amalietti, Marjan Bregar, Zoran Didek, Maksim Gaspari, Janko Hartman, Dore Klemenčič-Maj, Boris Kobe, France Mihelič, Božo Pengov, Marij Pregelj, Evgen Sajovic, Maksim Sedej, Maks Toboljevič-Akim in France Uršič. Z največ perorisbami so bili zastopani Amalietti, Mihelič, Sedej in Uršič. »Ta smotra Pavlihovih sodelavcev nam je očitno pokazala, kako pri nas ustvarjanje karikatur zajema vse širše kroge in kako se tudi tehnično izpopolnjuje. Če primerjamo današnje ustvarjanje na tem poprišču z razmerami pred prvo svetovno vojno in dobo po nji, vidimo, kako je naraslo število umetnikov, ki goje to zvrst ilustracije in kako se je od nekdanjih skromnih početkov tudi po umetnostni vrednosti in resnobi dvignila domača karikatura.« (po: Karel Dobida, »Razstava karikatur«, Novi svet, 1950, str. 277)

Karikaturist, ilustrator in arhitekt Marijan Amalietti je v 24. številki Pavlihe iz decembra 1950 prvič objavil svoj kratki strip Gregor Tisiglavca (epizoda »Zadnje vesti s Koreje«), ki je pozneje imel eno, včasih tudi dve ali več pasic. Narisan je bil z moderno, delno skicozno in na bistveno omejeno risbo. Izhajal je do leta 1960 »in se tako v tedaj dokaj omejenih možnostih za satiro popularno uveljavil z izvirnim imenom, odlično risbo in s prepoznavno karakterizacijo t. im. malega človeka kot spretne nerode« (po: Ivo Antič, »Profesor arhitekture-mojster stripa«, Revija SRP, št. 55/56, junij 2003, str. 105–106).

Marijan Amalietti se je pri liku Tisiglavce oprl na lik debeluha Adamsona oziroma gospoda Modrijana (švedski komični junak Adamson z enim samim zvitim laskom na glavi, avtor Oscar Jacobson), ki ga okrog leta 1930 srečamo že v Jutru. Amalietti je poudaril: »Stalno je bilo govora okrog leta 1950, da bi morali imeti tudi mi tako figuro, kot je bil Adamson, ki bi bila prirejena za naše občinstvo in naše razmere. Začel sem risati tako figuro in jo poenostavljal – lase, glavo – že zaradi risanja, da sem lahko čim hitreje risal. Namesto oči – dve piki. Da pa mi ne bi bilo treba risati vratu, sem ji dal metuljčka ...« (po: France Zupan, »Masovna kultura – strip«, Problemi, VII, 1970, št. 73–74, str. 89–90)

Med letoma 1959 in 1969 je v Ljubljanskem dnevniku izhajal podobno zasnovan kratki strip z vsebinsko zaključenimi pasicami Jaka Sulc. Njegov avtor je bil novinar in karikaturist Milan Maver (roj. 1928). Karikaturist Marjan Bregar pa je v Slovenskem poročevalcu od 1959 do 1968 objavljal podoben kratki strip v eni pasici Peter Mozolec.

Število Pavlihovih bralcev in sodelavcev je naraščalo. Leta 1951 je Pavliha dosegel naklado 33.000 prodanih izvodov, od tega je bilo 13.000 namenjenih naročnikom. Njegova priljubljenost je bila vedno večja. »Pavliha je postal vsakomur dostopna javna tribuna. Pravzaprav ne vsakomur – samo tistim, ki so znali povedati kaj okroglega in popopranega. In teh je bilo v Sloveniji na lepem kar precejšnje število.« (»In memoriam / Janez Kranjec *1918 +1967«, Pavliha, 1967, št. 49)

Irena Špenko poudarja: »Komaj so čakali vsako novo številko. Ni bilo lahko, ker je bil to čas številnih omejitev, tudi papirja. S pomočjo Pavlihe so ljudje po vsej Sloveniji brali šaljivo, včasih tudi že kar neusmiljeno kritiko napak, satirično obdelavo aktualne problematike. Bralci so tudi sami vedno bolj dopisovali v Pavliho, ki je postal nekakšen ljudski tribun. Govorili so, da je Pavliha edini, ki se nikogar ne boji.« (po: D. Medved, »Nekoč je živel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Špenko«, Aritas satira, 1998, št. 1, str. 4)

Kmalu sta se pri Pavlihi redno zaposlila tudi dotlej honorarna sodelavca Maks Toboljevič-Akim in Marijan Amalietti. Maks Toboljevič-Akim je med drugo svetovno vojno delal v ilegalni tiskarni. Podobno kot France Uršič je sodeloval pri urejanju in izdajanju satiričnega lista Bodeča neža. Po vojni je diplomiral iz arhitekture. Kot študent in honorarni karikaturist je začel sodelovati s Pavliho, Ljudsko pravico in z drugimi listi. Marijan Amalietti je pri 16 letih prve šaljive ilustracije objavil v mariborskem satiričnem listu Toti list. Leta 1944 je odšel v partizane, mdr. se je kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi. Pod vplivom strica, arhitekta Domicijana Serajnika, se je odločil za študij arhitekture. Diplomiral je leta 1954. Pri Pavlihi je bil zaposlen 1953–1956, nato je poučeval na FAGG UL arhitekturno risanje in osnove projektiranja ter kompozicije.

Ludvik Burger (urednik od 1952) je postal desna roka glavnega in odgovornega urednika Kranjca, urednica pa je bila Mimica Černič (po: D. Medved, prav tam, str. 4). Pri Pavlihi so se redno zaposlili tudi karikaturisti Bine Rogelj (sodelavec od 1949), Milan Maver in Božo Kos (oba od 1951).

Leta 1951 je Pavliha uvedel rubriko »Uvoženi humor«. Novost v letu 1952 so bili štajerski vici na »Toti strani« in reklame za podjetja (večinoma v karikaturah).

Janez Kranjec-Zoran je bil glavni in odgovorni urednik Pavlihe do leta 1954. Irena Špenko poudarja: »Najbrž je bil s svojo brezkompromisno politiko komu trn v peti. Pika na i pa je bila objava ostre karikature, zaradi katere je užaljeno reagirala ena od bolj energičnih tovarišic. Svoj lonček je pristavil tudi člankar v Ljudski pravici.« (po: D. Medved, prav tam, str. 4) Kranjec je kot urednik sodeloval do smrti.

Od oktobra 1953 do 1960 je bil odgovorni urednik Jule Vrbič (1912–1980), učitelj, bivši kapetan Udbe, časnikar, ribič in lovec, ki je prej delal na radiu. »Ker je bil kapetan udbe, je poznal skoraj vse politike in se je smukal med vrhovi. Kadar mu je kdo težil po telefonu, mu je Jule rekel:

Daj, ne serji. Pejd, greva jutr na sulca!

Ali pa:

Daj no mir! Greva čez vikend na srnjaka!

In je bila zadeva rešena.« (po: Bogdan Novak, »Hotel sem biti Jule Vrbič«, Pavlihova frača, Ljubljana 1991, str. 18)

Jule Vrbič se je večkrat moral zagovarjati zaradi Pavlihe. Tožen naj bi bil kar 84-krat, a izgubil naj bi samo eno tožbo. Zaradi članka o oslu, ki ga je hotel nekdo izvoziti, je bil obsojen na simbolično denarno kazen v višini enega dinarja. Sledila je objava humoreske o človeku, ki je hotel uvoziti venec, cariniki pa niso vedeli, ali naj ga carinijo kot cvetje ali zelenjavo (po: Bogdan Novak, prav tam, str. 18).

Celostranske risane reportaže na aktualne teme sta začela risati Amalietti in Maver. Konec leta 1954 je izšla prva Pavlihova pratika z naslovno risbo Maksima Gasparija.

Na naslovnici 29. številke iz leta 1955 (16. junij 1955) je bila objavljena odmevna Amaliettijeva karikatura: po atletski stezi tečejo deseti krog uspešni športniki z napisi »cene«, za njimi sopiha »plača«, ki jo gledalci na tribuni spodbujajo z vzkliki: »Tempo, tempo!«

Zvezni minister za trgovino in predsednik sindikatov Svetozar Vukmanović-Tempo se je odločil za tožbo na ljubljanskem sodišču zoper odgovornega urednika Pavlihe. Sodišče je presodilo, da naj bi šlo za primer zakonite družbene kritike. Ker pa na karikaturi ni omenjena zvezna vlada, lahko Svetozar Vukmanović-Tempo vloži zasebno tožbo. »Menda se je pritoževal Titu, pa se mu je ta samo smejal in mu rekel, naj gre tožit, če mu kaj ni všeč. Juleta so spraševali, kaj bo naredil, če bo izgubil in ga bo Tempo spravil za rešetke. Jule se je odrezal: Za rešetkami bom sedel in skandiral: po-tem, po-tem, po-tem!«

Kljub temu je Jule Vrbič kasneje dobil partijski opomin. Zaplenili so 18 izvodov Pavlihe, ki so ostali v komerciali. Karikaturo je ponatisnil tudi sarajevski satirični list Čičak, ki je kmalu zatem prenehal izhajati (po: Bogdan Novak, prav tam, str. 18–19).

Devet let pozneje je na naslovnici 18. številke Pavlihe iz leta 1964 izšla podobna karikatura »Po petem kongresu sindikatov Slovenije«. Tokrat so vloge zamenjane: v dvajsetem krogu cene lovijo plače.

Pavliha je bil od 1948 do 1951 štirinajstdnevnik, nato do leta 1960 tednik. Od 6. januarja 1959 je bil izdajatelj satiričnega lista Časopisno podjetje Pavliha. Od 1948 do 1961 je imel 8 strani, od 1961 – 12 strani, od 1964 – 24 strani, od 1972 – 16 strani, od 1975 – 32 strani, od 1980 – 16 strani, od 1981 – 24 strani.

Njegova naklada je naraščala: 1959 – 37.000 izvodov, 1960 – 43.000 izvodov, 1961 – 61.000 izvodov. Leta 1961 je bila Pavlihova pratika prodana v 110.000 izvodih. Leta 1965 je Pavliha dosegel rekordno naklado 65.000 izvodov.

Nato je naklada začela padati. Leta 1988 je imel Pavliha naklado manj kot 7000 izvodov. V drugi polovici osemdesetih let je začel upadati pomen karikature v Pavlihi. Več je fotografij, križank, šal v slikah iz tujih časopisov, politične karikature so bile samo na naslovnicah. Težnjo Pavlihe po novinarski neodvisnosti in rušenju tabujev je prevzela Mladina, ki je kmalu dosegla tudi nekdanjo visoko naklado Pavlihe. Zadnja številka Pavlihe je izšla 26. junija 1991.

 

 

 

Marijan Amalietti, Po petem kongresu sindikatov Jugoslavije, Pavliha, 1964, sht. 18

 

 

XXXVIII

NEKAJ ZNAČILNOSTI POLITIČNE KARIKATURE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

 

Ena od osrednjih značilnosti politične karikature po drugi svetovni vojni je bila odsotnost karikiranja domačih voditeljev in satirične obravnave notranjepolitičnih dogodkov. Alenka Puhar ugotavlja: »Cela vrsta tem je bila čez noč kratko malo črtana s seznama dovoljenega in uvrščena na seznam najstrožje prepovedanega. /…/ … vsa notranja politika in vsi njeni izvajalci; humorna obravnava je bila dopuščena samo v sferi zunanje politike – sprva izključno zahodne, čez nekaj let tudi, delno, vzhodne. Druga pomembna tema, ki je ni bilo dovoljeno obravnavati, pa so bili mednacionalni odnosi znotraj države.« (Alenka Puhar, »Na novo vzpostavljena domovina«, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992, str. 87)

Vsako količkaj izrazitejše izkazovanje narodne in kulturne zavesti in identitete je bilo označeno kot nekakšna deviacija, ideološki greh ali kot škodljivi nacionalizem, kot nekaj, kar je nasprotno in sovražno politiki bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov (po: Viktor Blažič, »Avstrijska kazen«, Razkosanje Slovenije, Velenje 2001, str. 14).

Karikatura je v povojnih letih imela propagandistično vlogo. Kritični pogled satiričnega lista Pavliha je bil sprva usmerjen proti zahodnim kapitalističnim državam (vprašanje meja z Italijo, usoda Slovencev v Avstriji in na Svobodnem tržaškem ozemlju) ter drugim notranjim in zunanjim sovražnikom. Na karikaturah še dolgo po koncu vojne srečamo fašiste, naciste, kapitaliste, imperialiste, vojne zločince, izdajalce, reakcionarje, emigrante … Vrstijo se tudi John Bull, Uncle Sam, bog vojne Mars, angel miru, debeli kapitalisti, imperialisti, malomeščani, cerkveni dostojanstveniki, škofi in župniki, špekulanti, verižniki in dobičkarji, lenuhi, buržuji in saboterji.

Ni pa mogoče zaslediti karikatur s portretnimi potezami domačih politikov. Poimensko karikiranje domačih politikov je izginilo, prav tako tudi izražanje nacionalnih čustev. »Če karikaturistom ni bilo dovoljeno deformirati političnih figur, poudarjati njihovih pomanjkljivosti in napak, ironizirati njihovega porekla, pripadnosti in telesnih značilnosti, če niso smeli upodabljati nekaterih najbolj slikovitih moških oblačil – denimo vojaških uniform in garderobe duhovnikov – potem od politične karikature tako rekoč nič ne ostane. V tem smislu lahko rečemo, da Jugoslavija svojih štiridesetih povojnih let te umetnostne zvrsti ne pozna, kajti karikatura je po definiciji deformiranje, ki nesramnost in nevarnost preseli v komično, da s tem postaneta neškodljivi.« (Alenka Puhar, »Na novo vzpostavljena domovina«, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992, str. 90)

Narodne simbole so nadomestili razredni simboli, katerim se je bilo seveda strogo prepovedano posmehovati ali jih uporabljati tako, da bi lahko veljalo za zlorabo (po: Alenka Puhar, prav tam, str. 88).

Ker domače politične téme in opozarjanje na nacionalne posebnosti niso bili dovoljeni, sta se Kranjski Janez in Slovenka pojavljala samo v izjemnih primerih. Enako velja za novi potencialni motiv v karikaturi: personifikacije jugoslovanskih republik. Ne najdemo domačih političnih voditeljev, ki jih je predvojna karikatura pogosto prikazovala v narodnih nošah. Karikaturisti so le redko narisali konkretno osebnost (npr. dobronamerne karikature kulturnikov). Dovoljeno je bilo napadati le tuje države in državnike – sprva zahodne, po sporu z informbirojem tudi vzhodnoevropske. Nedotakljive teme so bile: vodilna družbena vloga partije, bratstvo in enotnost, Jugoslovanska ljudska armada, načela socialistične ureditve, neuvrščeni idr.

Pozitivno vlogo so imeli partizani, junaki dela, delavci, kmetovalci-zadružniki, brigadirji, ki npr. na Toboljevičevi karikaturi »Ob volitvah …« v 5. številki Pavlihe iz leta 1950 »uničujejo reakcijo, informbirojevske agente, birokrate in saboterje«.

Na karikaturi »Prvomajsko vezilo« (1950, št. 8, avtor karikature je najbrž M. Gaspari) se delavec rokuje z zadružnikom (Kranjskim Janezom z marelo in fajfo).

Karikatura Marijana Amaliettija, objavljena ob desetletnici osvoboditve (19. št. Pavlihe iz 1955), je ena od izjem nenapisanega konsenza, da se v politični karikaturi ne pojavljajo domači politični voditelji. Na karikaturi srečamo v prvih letih po koncu vojne izjemno redko personifikacijo slovenske narodne skupnosti. Ljudska republika Slovenija je mladenka v narodni noši z zastavico v roki, ob njej sta (bolj idealizirana kot karikirana) jugoslovanski maršal Josip Broz Tito in predsednik Zveze komunistov Slovenije Miha Marinko. Zgovorno je razmerje med velikostjo obeh politikov in male Slovenke. Slovenka je deležna Marinkove pohvale: »Luštna je in pridna, samo malo jezična je včasih.«

Na karikaturi »Ob korekturi družbenega plana« v 16. številki iz leta 1955 Slovenka v narodni noši joka. Nekdo bo pravkar odrezal čipke, ki obrobljajo njeno krilo. Na čipkah je napisan visok znesek. Komentar: »Te čipke so pa čisto odveč.«

Podobno domiseln je bil več kot desetletje pozneje Božo Kos, ki je za 50. številko Pavlihe iz leta 1967 narisal »Sliko prihodnosti«: Slovenka v narodni noši z dolgim nosom stoji ob avtocesti.

Kot rečeno, so na karikaturah redke tudi personifikacije republik oziroma jugoslovanskih narodov. Amaliettijeva karikatura v 11. številki Pavlihe iz leta 1966 prikazuje železniško postajo, na kateri čakajo personifikacije jugoslovanskih narodov. Na postaji je v latinici in cirilici napisano »Šovinizem«. Komentar: »To postajo smo med vojno porušili, ampak vlaki pa še kar naprej ustavljajo na njej.«

Prave politične karikature z domačo tematiko v Pavlihi skorajda ne moremo zaslediti. Karikiranje konkretnih domačih političnih dogodkov in političnih osebnosti so nadomestile splošne téme. Politična satira je odstopila svoje mesto humorju in šalam, ki so vselej izrisane z izvrstno moderno risbo.

Kritična ost Pavlihe je bila pogosto naperjena proti birokraciji. Karikaturisti so prikazovali konflikte med delavci in birokrati, direktorji in drugimi »tovariši« iz upravnih struktur, ki vselej nastopajo v anonimni in tipizirani obliki. Birokrati so narisani z narokavniki. Delavec in birokrat sta postala prikrita nasprotnika.

Na karikaturi Franceta Uršiča »Vsi za enega – eden za vse« oziroma »Nekoliko hudomušen prikaz nepravilne razporeditve delovne sile v nekaterih podjetjih in ustanovah« na naslovnici 7. številke Pavlihe iz leta 1950 delavec koplje jamo, spremlja ga sedem birokratov (personifikacije birokratske statistike, kontrole, norme, evidence, statistike, plana, propagande in tekmovanja). Pavlihi so tedaj očitali namigovanje, da si delavci pri nas kopljejo grob.

 

Nova oblast je menila, da mora imeti tudi svoboda tiska, tako kot vsaka svoboda, svoje meje. Cenzura je bila lahko tudi nevidna, urejena s pomočjo skritih mehanizmov. »Nenapisani ali napisani predpisi so v socialističnih državah vsa desetletja njihovega obstoja zapovedovali, kdo, kje in kako se sme in mora pojavljati v sredstvih javnega obveščanja, pa seveda, kdo in kje se ne sme.« (Alenka Puhar, »Molk in praznina«, Nova revija, 1990, št. 101/102, str. 1375)

Delovala je tudi »prostovoljna« cenzura oziroma samocenzura karikaturistov. Preden se je karikaturist ali urednik npr. odločil za neko témo ali motiv, je imel v mislih morebiten cenzorjev odziv, zato si je sam postavil meje, ki jih ne sme prestopiti.

Irena Špenko omenja, da je približno leto dni morala nositi krtačne odtise za Pavliho na pregled v stavbo Ljudske pravice, kasneje pa ne več. Preventivna cenzura Pavlihe ni bila več potrebna. Morda je oblast v Pavlihi videla koristen ventil za sproščanje napetosti, vendar pa mu nikoli ni naklonila dotacije (po: D. Medved, »Nekoč je živel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Špenko«, Aritas satira, 1998, št. 1).

Vsekakor je Pavliha izhajal pod budnim očesom oblasti. Represivni sistemi oblasti so skrbno nadzorovali oblikovanje mnenj, ki jih posredujejo javni mediji. Čeprav ni bil nikjer objavljen, je bil dolg tudi seznam v karikaturi in satiri prepovedanih tem. Resna družbena kritika se je omejila na medvrstično sporočanje.

Miki Muster se je spominjal: »Včasih nisi smel risati politikov, drugače je bil ogenj v strehi. Lahko si se norčeval iz kakega političnega položaja, nikoli pa iz politikov. Spomnim se, da sem leta 1953, ob Stalinovi smrti, narisal karikaturo, kako Stalin leži na mrtvaškem odru, politiki okoli njega pa se tepejo za njegovo dediščino. To je bilo edino naročilo za karikaturo, ne prej ne pozneje nisem dobil nobenega več.« (po: »Ne slovenski Disney, temveč Miki Muster« (pogovor z M. Mustrom), Gorenjski glas, 31. 5. 1996)

Milan Maver piše: »Sam sem kot profesionalni novinarski dninar poskušal doumeti, kaj počno z nami. Hotel sem škiliti oblastnikom v karte. Hotel sem odkrivati trike, a tudi zmote in nedorečenosti igre. Nekaterim se je to zdelo banalno, spet drugi (praviloma oni, ki so previdno molčali in čakali, da nevarni sistemski zverini izpadejo zobje) so karikaturistom zamerili, ker ne naredijo političnega harakirija. Skratka prozaičnost karikaturistovega dela je bila ena sama ekvilibristika, kako korak za korakom potiskati rob še dovoljenega počasi naprej, kako še malo bolj navrtati nezmotljivost predpisanih resnic in tako rahljati pokrov. Vse to pa početi s puščicami, zavitimi v celofan navidezne naivnosti ali, če hočete, nikomur nevarne žlehtnobe.« (»Povednost karikature / Anketa«, Naši razgledi, 19. 6. 1992, str. 371)

 

 

 

Marinan Amalietti, 10 let, Pavliha, 1955, sht. 19

 

 

Literatura

 

Jakob Alešovec, Kako sem se jaz likal / Povest slovenskega trpina, Ljubljana 1973

Jakob Alešovec, Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo, Ljubljana 1873

Milko Bambič 19051991, Življenje in delo (spremni besedili Marko Vuk in Valentina Verani), Nova Gorica, Trst, Gorica, Čedad 1992

Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten (katalog razstave: Wilhelm-Busch-Museum v Hannovru, 1984/1985, Museum für Kunst und Kulturgesichte der Stadt Dortmund, 1985, Kunstsammlung der Universität und Kunstverein Göttingen, 1985, Münchner Stadtmuseum, 1985), München 1984 (druga korigirana izdaja, 1985), mdr. so objavljeni prispevki: Gerd Unverfehrt, »Karikatur Zur Geschichte eines Begriffs«, Werner Hofmann, »Die Karikatur Eine Gegenkunst« (skrajšana verzija besedila knjige Die Karikatur von Leonardo bis Picasso, Dunaj 1965), Ernst H. Gombrich, »Das Arsenal der Karikaturisten« idr.).

D.J.R. Bruckner, Art against war, New York 1984

Peter Burke, Očevid / Upotreba slike kao povijesnog dokaza, Zagreb 2003

Karel Dobida, Hinko Smrekar (monografija o umetniku), Ljubljana 1957

Iztok Durjava, »Partizanska karikatura«, Borec, 1976, str. 241–245

Kurt Fleming, Karikaturisten-Lexikon, München, New Providence, London, Paris 1993

Maksim Gaspari 18831980 / Ilustrator, Narodna galerija (katalog razstave, spremno besedilo Vera Baloh), Ljubljana 1986

Ferdo Gestrin & Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966

Velemir Gjurin, »Časopisnost Pavlihe (časopisne besedilne oblike kot humoristično stilizacijsko sredstvo)«, XVIII. seminar sloven­skega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1982

Damir Globočnik, 12 jeznih mož / 12 zgodb o slovenski karikaturi, Radovljica 1997

Damir Globočnik, »Milko Bambič – karikaturist«, Primorska srečanja, 1997, št. 193, str. 384–390
Damir Globočnik, »O karikaturah v Totem listu (1938–1941)«, Dialogi, 1997/33, str. 32–44

Damir Globočnik, »Juri s pušo bo imel prav železno dušo!«, Primorska srečanja, 1998, št. 208/209, str. 604–608

Damir Globočnik, »O karikaturah v tržaškem ‘Juriju s pušo’ (1869–1870)«, Primorska srečanja, 1998, št. 208/209, str. 609–612

Damir Globočnik, »Simplicissimus na slovenski način«, Zgodovina za vse, 1999/2, str. 44–56

Damir Globočnik, »Ivan Dolinar in ‘Jurij s pušo’«, Primorska srečanja, 2002, št. 252, str. 22–30

Damir Globočnik, »Balkanska vojna v karikaturah in pesmih«, Zgodovina za vse, 2003/1, str. 32–54

Damir Globočnik, »Alešovčev Brencelj – prvi slovenski satirični list«, Zgodovinski časopis, 2004/1–2, str. 7–45

Damir Globočnik, »Skica za portret Hinka Smrekarja«, Forum 1/2, 2008, str. 87–118

Damir Globočnik, »Začetki slovenskega stripa«, Forum / Revija Slovenskega društva likovnih kritikov, 2009, št. 5–6, str. 133–154

Hannes Haas, Die politische und gesellschaftliche Satire der wiener humoristisch-satirischen Blätter vom Zusammenbruch der Monarchie bis zum Justizpalastbrand (1918–1929), doktorska disertacija, Dunaj 1982

Adolf Hoffmeister, Sto let české karikatury (biografski podatki o avtorjih Jiri Kotalík), Praga 1955

Josip Horvat, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003 (prirejena izdaja iz 1962)

Hudi časi – vedro čelo, Ljubljana 1976

Humor & Satire / Fünf Jahrhunderte Zeitkritik (uredil Walter Koschatzky, avtorji prispevkov Helmut Grill, Carla Schulz-Hoffmann, Martin Schawe, Gisela Vetter), München 1992

Filip Kalan, Veseli veter, Ljubljana 1975

Walter Koschatzky, Karikatur und Satire / Fünf Jahrhunderte Zeitkritik, München 1992

Ivan Lah, Knjiga spominov, Ljubljana 1925

Ivan Lah, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928 in 1929

Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji / Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965

Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976

Partizanski tisk / The Partisans in Print, Mednarodni grafični likovni center in Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2004

Bogdan Novak, Pavlihova frača, Ljubljana 1991

Walter Peterseil, Nationale Geschichtsbilder und Stereotypen in der Karikatur (doktorska disertacija), Dunaj 1994

Georg Piltz, Gesichte der europäischen Karikatur, Berlin 1976

Nikolaj Pirnat (monografija), Slovenski likovni umetniki (spremna besedila Ljerka Menaše, Filip Kalan in Zoran Kržišnik), Ljubljana 1960

Nikolaj Pirnat (katalog razstav ob 100-letnici rojstva), Muzej novejše zgodovine Slovenije, Galerija Cankarjevega doma, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Mestni muzej Idrija – Muzej za Idrijsko in Cerkljansko, 2003/2004 (besedilo Jure Mikuž)

Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo / Politika na domačih tleh med vojno 19141918, Ljubljana 1971

Tatjana Pregl, Slovenska knjižna ilustracija, Ljubljana 1979

Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970

Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodo­vina 18481895, I. do VI. (uredil in z opombami opremil Anton Ocvirk, pri opombah sodeloval Dušan Kermavner), Ljubljana 1955, 1956, 1958 1961, 1966 in 1985

Alenka Puhar, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992

Metka Rosbaud, Knjižne ilustracije »Vesnanov« (tipkopis diplomske naloge), Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani 1974

Ernst Schulz-Besser, Die Karikatur im Weltkriege, Leipzig 1915

Simplicissimus 18961914 (izbor tekstov in podob z uvodom Richarda Christa »Glanz und Elend der Satire Zur Geschichte des ‘Simpli­cissimus’«), Berlin 1978 (2. izdaja)

Slovenska kronika XX. stoletja 1900·1941, Ljubljana 1995

Slovenska kronika XIX. stoletja 1861·1883, Ljubljana 2003

Slovenska kronika XIX. stoletja 1884·1899, Ljubljana 2003

Hinko Smrekar, Henrik Smrekar črnovojnik, Založništvo Umetniška propaganda, Ljubljana 1919

Janko Šlebinger, Slovenski časniki in časopisi / Bibliografski pregled od 17971936, Ljubljana 1937

Djuro Šmicberger, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988

Jaroslav Švehla, Češká karikatura v XIX. století, Praga 1941

Vesna Teržan, Karikatura v humorističnih listih druge polovice 19. stoletja na Slovenskem, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani 1983 (tipkopis diplomske naloge)

Vesna Teržan, »Nekaj besed o karikaturi in devetih humorističnih listih v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem«. Mladina, priloga Prizma, leto IX, št. 4, str. 23–28

Tiskarstvo na Slovenskem / Zgodovinski oris (po literaturi in gradivu Ivana Matičiča sestavil Branko Berčič), Ljubljana 1968

Karl Vocelka, K. u. K. Karikaturen und Karikaturen zum Zeitalter Franz Josephs, Dunaj, München 1986

 

 

Objave

 

»Brencelj v koledarjevi obleki«, Revija SRP, oktober 2006, št. 75/76, str. 111–116

»Satirični list Juri s pušo (1869–1870)«, Osa, 2001, št. 31, str. 16 in 17

»Prve slikanice – Riba in kmeta«, obj. v okviru prispevka »Začetki slovenskega stripa«, Forum / Revija Slovenskega društva likovnih kritikov, 2009, št. 5–6, str. 133–154

»Satirični list Sršeni (1871)«, Revija SRP 2008, februar 2008, št. 83/84, str. 105–108

»Satirični list Petelinček (1870)«, Revija SRP, junij 2007, št. 79/80, str. 97–101

»Karikaturist Franc Zorec (1854–1930)«, obj. v okviru prispevka: »Nekaj gradiva o prvih slovenskih časopisnih karikaturistih«, Acta historiae artis Slovenica 8, 2003, str. 184–186

»Prvi stereotipi v slovenski karikaturi«, LiVeS Journal, junij 2010, št. 2, str. 68–77

»Šaljivi list Škrat (1883–1885)«, Revija SRP, oktober 2010, št. 99/100, str. 105–107

»Satirični list Jurij s pušo (1884–1886)«, Revija SRP, februar 2011, št. 101/102, str. 105–108

»Klíčeva karikatura Josefa viteza Schwegla v Flohu«, obj. v okviru prispevka: »V pomoč si je pridobil Kliča, ki ‘Floh’« njegovo slavo priča: karikature Karla Václava Klíča za Levstikovega Pavliho in njihov družbeno-zgodovinski okvir«, Acta historiae artis Slovenica 12, 2007, str. 213–214

»Satirični list Jež (1902–1909)«, Revija SRP, februar 2009, št. 89/90, str. 97–102

»Satirični list Osa (1905–1906)«, Osa, 2001, št. 25, str. 12–13

»Profesor bogoslovja in župnik Bisagar«, Osa, 2002/34, str. 28–29

»Satirični list Škrat (1903–1906)«, Revija SRP, februar 2012, št. 107/108, str. 97–99

»Karikature v časniku Jutro (1910–1912)«, Revija SRP, junij 2012, št. 109–110

»Satirični list Pika (1912–1913)«, Revija SRP, junij 2006, št. 73/74, str. 97–101

»Balkanska vojna v karikaturah in pesmih«, Revija SRP, februar 2010, št. 95/96, str. 89–94

»Satirični list Bodeča neža (1914)«, Revija SRP, februar 2007, št. 77/78, str. 113–117

»Kurentov album (1918)«, Revija SRP, junij 2010, št. 97/98, str. 89–92

»Svetovna vojska v slikah in pesmi«, Revija SRP, junij 2008, št. 85–86, str. 105–108

»Portretne karikature v Ilustriranem Slovencu (1924–1932)«, Revija SRP, oktober 2008, št. 87/88, str. 89–94

»Humoristični list Satura (1925)«, Revija SRP, oktober 2007, št. 81/82, str. 97–99

»Satirični list Muhe (1926–1927)«, Revija SRP, junij 2009, št. 91/92, str. 97–100

»Humoristični list Škrat (1927–1928)«, Revija SRP, oktober 2009, št. 93/94, str. 97–98

»Humoristični list Skovir (1928–1929)«, Revija SRP, junij 2011, št. 103/104, str. 105–108

»Karikature v reviji ‘Ilustracija’« (1929–1931)«, Revija SRP, oktober 2011, št. 105/106, str. 105–108

»Zrcalo sveta /Satirichni ciklus Hinka Smrekarja iz leta 1933«, LiVeS Journal, julij 2012, št. 6, str. 94–101