Pogum Revija SRP 2012/1

Damir Globochnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LIKOVNA SATIRA

POGLAVJA O KARIKATURI V SLOVENSKIH SATIRICHNIH LISTIH

 

 

 

 

 

 

 

VSEBINA 

 

Uvodni zapis

I

Brencelj v koledarjevi obleki

II

Satirichni list Juri s pusho (1869–1870)

III

Prve slikanice – Riba in kmeta

IV

Satirichni list Srsheni (1871)

V

Satirichni list Petelinchek (1870)

VI

Karikaturist Franc Zorec (1854–1930)

VII

Prvi stereotipi v slovenski karikaturi

VIII

Humoristichki list (1877, Zagreb)

IX

Shaljivi list Shkrat (1883–1885)

X

Satirichni list Jurij s pusho (1884–1886)

XI

Klícheva karikatura Josefa viteza Schwegla v Flohu

XII

Satirichni list Jezh (1902–1909)

XIII

Satirichni list Osa (1905–1906)

XIV

Profesor bogoslovja in zhupnik Bisagar

XV

Satirichni list Shkrat (1903–1906)

XVI

Karikature v chasniku Jutro (1910–1912)

XVII

Satirichni list Pika (1912–1913)

XVIII

Balkanska vojna v karikaturah in pesmih

XIX

Karikatura Ivana Cankarja iz leta 1913

XX

Satirichni list Bodecha nezha (1914)

XXI

Kurentov album (1918)

XXII

Svetovna vojska v slikah in pesmi

XXIII

Portretne karikature v Ilustriranem Slovencu (1924–1932)

XXIV

Humoristichni list Satura (1925)

XXV

Karikature v Jutru v letih 1924 in 1925

XXVI

Davchna stiskalnica

XXVII

Satirichni list Muhe (1926–1927)

XXVIII

Humoristichni list Shkrat (1927–1928)

XXIX

Humoristichni list Skovir (1928–1929)

XXX

Humoristichni list Kurent (1929)

XXXI

Karikature v reviji Ilustracija (1929–1931)

XXXII

Satirichni ciklus Hinka Smrekarja Zrcalo sveta (1933)

XXXIII

Blazni Kronos 1940

XXXIV

Posebna izdaja (1937–1939)

XXXV

Mariborski Toti list (1938–1941)

XXXVI

Partizanski, ilegalni in taborishchni satirichni listi

XXXVII

Pavliha (1945, 1946/1947, 1948 …)

XXXVIII

Nekaj znachilnosti politichne karikature po drugi svetovni vojni

Literatura

objave 

 

 

Damir Globochnik

UVODNI ZAPIS

 

Osrednja tematika knjige so satirichni listi, karikatura in likovna satira na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do prvih desetletij po drugi svetovni vojni. V knjigi so objavljena besedila, ki so nastala za rubriko o satiri v Reviji SRP, nekaj starejshih chlankov in enajst novih poglavij. Vsa poglavja temeljijo na dolgoletnih raziskavah in povezana v celoto omogochajo panoramski in mestoma tudi podrobnejshi vpogled v razvojne poti karikature in drugih satirichno-humoristichnih likovnih zvrsti, ki jih najdemo v satirichnih listih, revijah in politichnih chasnikih ter njihovih prilogah. Besedila, ki se ukvarjajo z znanimi in manj znanimi satirichnimi listi, karikaturami in njihovimi avtorji ter s satirichnimi likovnimi ciklusi, so razvrshchena v kronoloshko zaporedje. Nekateri satirichni listi in karikature so zhe naleteli na sistematichno analizo tudi v daljshih prispevkih, ki so navedeni v seznamu literature, nekateri pa she chakajo na tovrstno podrobno interdisciplinarno interpretacijo, v katero sodi preuchevanje okolishchin, ki so botrovale njihovemu nastanku, ter urednishke politike, odmevnosti posameznih karikatur, njihovih vzorov in paralel s tujo karikaturo.

Bolj ali manj uspeshni tezhnji po redno izhajajochem domachem satirichnem listu lahko sledimo od Aleshovchevega Brenclja, Martelanchevega Jurija s pusho in Levstikovega Pavlihe dalje. Satirichni list, pisan v slovenshchini, je bil tedaj razumljen tudi kot potrdilo, da se Slovenci uvrshchajo med kulturne in omikane narode. Ta prizadevanja so dosegala razlichen kvalitetni razpon, toda od zachetka 20. stoletja dalje lahko govorimo o vrhunskem nivoju domache karikature (karikaturisti M. Zarnik, G. Birolla, M. Gaspari, H. Smrekar, F. Podrekar, M. Bambich, J. Omahen, N. Pirnat, B. Zinauer). Mnogi satirichni listi in karikaturisti so se v slovenski kulturni spomin zapisali z velikimi chrkami. Zaradi domneve o karikaturi, satirichni ilustraciji in drugih oblikah likovne satire kot izdelkih t. i. mnozhichne kulture in z njo povezanih trivialnosti, banalnosti vsebine, formalne skromnosti (tehnika risbe) in neohranjenosti izvirnikov umetnostna zgodovina temu podrochju likovne umetnosti ni posvechala pretirane pozornosti. V resnici pa gre za bogato zakladnico motivov in za neposredne odraze zgodovinske, druzhbene in politichne dinamike. Razlichni humoristichni in satirichni prispevki tudi na literarnem polju ne zasedajo uglednega mesta. Mnoga poglavja domache likovne satire in satirichne periodike so bila po krivici spregledana, a vsaj nekatera so tokrat prvich delezhna strokovne obravnave in poskusa umestitve v shirshi kulturnozgodovinski kontekst.

Karikature in satirichni listi so pomembno prichevanje o zgodovini domachega chasnikarstva, javnega mnenja in vizualne kulture. Lahko jih uporabimo kot koristen zgodovinski vir, zlasti za preuchevanje politichne in kulturne zgodovine ter druzhbenih in narodnih skupnosti. V njih se zrcalijo duh chasa, kulturno in politichno okolje, mnenja dolochene druzhbene skupine in stalishcha politichnih strank. Karikature imajo marsikdaj vlogo likovne ilustracije in stilizacije dogodkov, stanj in razmer; s pomochjo likovne konkretizacije nas opozorijo na njihovo bistvo. Pri vrednotenju prichevanjskega uchinka karikatur je potrebno uposhtevati zgodovinski kontekst, pa tudi obrazce, ki so jih uporabljali karikaturisti, na primer stereotipne motivne vzorce. Podobno velja za chrno-beli pogled na dolochen dogodek ali osebnost, kritichno vnemo, izostreno, ognjevito, polemichno, agitacijsko retoriko, ki jih srechamo v razlichnih satirichnih prispevkih. Njihovi pisci in uredniki satirichnih listov so pogosto stali na jasno razvidnih politichnih, nazorskih in ideoloshkih barikadah. Karikature in satirichni zapisi so bili sestavni del propagandnega in politichnega boja, o chemer govori dobrshen del prichujoche knjige. Meja med likovno-literarnim in politichnim je marsikdaj zelo tanka. Pristranski pogled na dolochen dogodek ali osebnost pa ni suhoparen, zato stari satirichni listi in karikature tudi danes lahko predstavljajo vabljivo gradivo za preuchevanje. Marsikdaj se v tovrstnih odzivih na protislovja preteklosti skriva poduk, ki bi se mu splachalo prisluhniti tudi pri nashem danashnjem ravnanju.

Kot vselej pri takih projektih knjige ne bi bilo brez pomochi vseh, ki so me spodbujali pri pisanju prispevkov o satirichni periodiki in likovni satiri. Posebna zahvala velja Silvi Sever za imenitno, vsebini prilagojeno oblikovanje knjige, uredniku Revije SRP Rajku Shushtarshichu, ki se je odlochil knjigo vkljuchiti v zbirko Pogum, in Ivu Antichu za skrbno lektoriranje.

 

Radovljica, 28. junij 2012

 

 

I

BRENCELJ V KOLEDARJEVI OBLEKI

Prvi slovenski satirichni list Brencelj oziroma Brencelj v lazhnjivi obleki, ki je zachel izhajati na zachetku leta 1869 v Ljubljani, se je med bralci dobro prijel, zato se je urednik, chasnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842–1901) konec leta 1870 odlochil izdati satirichni zbornik pesmi, zbadljivk, smeshnic in zgodb z naslovom Brencelj v koledarjevi obleki.

»Te dni izfrchi ‘Brencelj v koledarjevi obleki’. Brez da bi se hvalil, je ta obleka sicer draga, a jako krasna, ker okinchena z blizo 20 podobami je zapisal Jakob Aleshovec. »Vech zdaj ‘Brencelj’ ne pové, bo zhe videl vsak, kedar ga v roke dobi. Vklub temu ne bo veljal vech ko 25 krajcarjev (brez poshtnine) za narochnike ‘Brenceljna’, a 30 krajcarjev za vsacega sploh, res malo, che se pomisli, da bo imel she chez 80 strani. Kdor ga je zhe plachal, ga bo dobil precej po poshti proti temu, da nam poshtnino (6 kr.) pri prilozhnosti povrne. Poshiljal se bo tudi drugim narochnikom in kdor ga ne misli sprejeti, naj nam ga nazaj poshlje; plachali nam ga bodo zhe, che ne prej, pri ponovljenji narochnine za ‘Brenceljna’. Brencelj’ vé, da so njegovi narochniki vsi od las do pęt poshtenjaki, kterim sme she vech upati ko 30 krajcarjev.

Pa vendarle jih je she nekaj med tistimi, kteri ‘Brenceljnovega’ davka za prvo polovico tekochega leta she do zdaj niso plachali. ‘Brencelj’ jih tedaj prijazno opomni, da naj se podvizajo s plachilom, che ne, jim bo poslal ‘Reshpehtarjovo kuharco’, ktera je ravno zdaj chisto brez ‘dinsta’, na ‘eksekucjon’. ‘Brencelj’, pobiralec davkov.« (»Bralcem!«, Brencelj, 1870, sht. 14)

Brencelj v koledarjevi obleki, ki ga je »spisal Jakob Aléshovc«, »natisnil J. Blaznik« (ljubljanska tiskarna v lasti Jozhefa Blaznika), in »zalozhil pisatelj«, obsega 80 strani (5 tiskarskih pol). Njegova cena je bila 30 krajcarjev (za narochnike Brenclja 25 krajcarjev). »Razposhiljanje Brenceljna v koledarjevi obleki, kteri obsega pet pôl (80 straní) se bo zachelo v kratkem, in mislim, da ga bo vsak she prej ko pride drugi ‘Brencelj’, v rokah imel. Le to opomnimo, da se pomazane, raztrgane in razrezane bukvice ne bodo nazaj jemale. Svesti smo si, da, kdor ga v roke dobí, ga ne bo dal z lepo iz nje. – Konec tekochega leta pride drugi (za 1871. leto) na svitlo.« (»Bralcem!«, Brencelj, 1870, sht. 15)

Na naslovnici je bila objavljena karikirana upodobitev urednika in pisca Aleshovca, ki je za uvodno geslo izbral misel: »Kar bogatin she za grosh ne dobí, / Se men’ po ochetu v mozhganih rodi.« Urednik je sicer zapisal, da je »obleka« Brenclja v koledarjevi obleki – »navadnih bukvic v tako pohlevni in priprosti obliki« – »navadna in malo vredna, a kar je pod njo, bo morda marsikomu vshech«. Predgovoru in pregledu dogodkov v letih 1869 in 1870 sledijo prispevki: »Zvezde«, »Vreme«, »Kmechki pregovori (Bauernregeln)«, pesmi »Dezhman in letni chasi«, »Kratek nachrt konshtitucijonalno-liberalushke ustave«, »Blatnovashko ministerstvo«, »Pavliha na Dunaji«, pesem »Lipica«, »Kaj se je gospodu ferboltarji na Dunaj zgodilo«, »Jurchekove sanje«, »Reshpehtarjova kuharca«, »Domachi pripomochki«, »Kratek slovar, sestavljen iz besed, ktere se vechkrat bero in chujejo«, »‘Brenceljnovi’ zverinjak«, »Zastavice«, »Smeshnice«, »Prerokovanje za prihodnje leto« in »‘Brenceljnova’ pesem«. Vechina prispevkov ima satirichen znachaj, izstopa naperjenost proti nemshkutarjem. Aleshovec je objavil tudi izbor 22 ilustracij in karikatur iz Brenclja. S shtirimi ilustracijami je bil opremljen najdaljshi »potopisni« prispevek Pavliha na Dunaji, dve ilustraciji sta popestrili pesem o lipici, Jurechekove sanje pa ena ilustracija in kar shtiri karikature.

»‘Brencelj v koledarjevi obleki’ ima namen, prostemu ljudstvu in slovenski inteligenciji ali omiki – che jo je zhe kaj – razjasniti in razkriti slovenske in nacijonalne sleparije, kar se najbolj lehko zgodi, che ob enem dokazhe in razvije dobrote in pristojnosti liberalushke ali konshtitucijonalne ustave. Tedaj ima kratek obris te postave, zapisnik udov blatnovashkega ministerstva, premembe politichnega obnebja, solchne in mesechne mrake ter druzih stvari mnogo, kterih vednost je vsakemu potrebna. Pridanih je she nekoliko zabavljivih in resnichnih lazhi in lazhnjivih resnic deloma v jasnih dogodbah, deloma v uganjkah in sklepih.

To je kratek zapopadek vseh resnic, ktere je na nemchurskem in slovenskem polju nashel ‘Brencelj’. Kdor vech pové, kar vé, je lazhnjivec. Che bo s tem povzdignjen in zasejan nemshki duh v slovenske dezhele in iztrebljen slovenski, se bo ‘Brencelj’ prav ponosno za nos prijel in rekel: Kar se Dezhmanu in njegovim privrzhencem ni posrechilo, to je storil ‘Brencelj v koledarjevi obleki’.

Le po njem, Slovenci in nemchurji, liberaluhi in renegati, dokler ga je she kaj; v kratkem ga ne bo vech in zopet v kratkem bo prishel za leto 1871, se reche, ako mu ne brani slavna policija ali oche Pajk, in ako ga ne poklichejo na Zhabjek, kjer je richet in shkripanje z lachnimi zobmi.

Zhivela Dezhmanija!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 2)

Na karikaturi »Planeta, ktera se posebno po nochi sucheta krog Dezhmana« sta narisana dva orozhnika, ki v Blatni vasi chuvata grablje, na katere je obeshen cilinder, ki je podobno kot frak veljal za znamenje nemshkutarstva in nemshko-liberalnega svobodomiselstva. »Dezhman, jako nestanoviten planet, se vidi celo po dnevu v dezhelnem odboru, v redakciji ‘Tagblatta’ in tu pa tam na ulicah; po nochi se vrtita krog njega dva policaja, vendar se prikazhe v nemchurskih zborih, kazini itd. Lansko leto je bil treshchil skup z drugim neznanim, po policijskih zvezdogledcih she ne najdenim planetom na sht. peterskem predmestji; zadonelo je kakor pok od klofute. – Ta zvezda se je 48.leta videla na slovenskem obnebji.« (»Zvezde«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 5)

Karikatura je namigovala na »nochno strazho«, ki jo je mesto Ljubljana od 23. maja 1869 dalje postavilo pred hisho slovenskega odpadnika Dragotina Dezhmana oziroma Karla Deschmanna (1821–1889) v Blatni vasi (poznejshi Kolodvorski ulici), v tedanjem ljubljanskem predmestju, ki so mu rekli tudi Kravja dolina. Fran Levstik (1831­–1887) pishe, da je Ljubljana imela 70 do 80 goldinarjev stroshkov z »nochno strazho«, ki je renegatovo domovanje shchitila pred slovenskimi izzivanji in napadi (»Iz Ljubljane, 10. julija«, Slovenski narod, 1869, sht. 81).

Grablje so na karikaturah veljale za Dezhmanov satirichni atribut oziroma razpoznavni znak nemshkutarstva (»znamenje nemchurske inteligencije na Kranjskem«). »Za nemchurske drzne zhnablje / Jaz imam ‘proklete grablje’, / Ktere vsak’mu v roke dam, / Che v podobi ga podam,« je zapisal Jakob Aleshovec (»Moj program«, Brencelj, 1871, sht. 1).

Dezhman je sprva veljal za enega najbolj zavednih Slovencev. Leta 1848 je bil med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajske Slovenije. S slovenskimi pesmimi in chlanki je sodeloval v Novicah (od 1844 do 1847, bil je eden prvih narochnikov in jih je nekaj chasa zaradi Bleiweisove odsotnosti tudi urejal), in v Sloveniji (1848–1849). V Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855 je objavil humoristichno pripovedno pesem »Proklete grablje«, s katero se je norcheval iz slovenskih kmechkih fantov, ki so po sholanju na nemshkih sholah »pozabili« na materni jezik. Snov zanjo je nashel v Majarjevih koroshkih pripovedkah. Dezhmanova prepesnitev anekdote o grabljah govori o domishljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anzhetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni vech hotel znati slovenshchine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na polomljeno nemshchino in zaklel v slovenskem jeziku: »Preklete grablje!«

Grablje so tudi v politichnih polemikah veljale za znamenje slovenskega odpadnishtva in nemshkutarstva. Matjazh Kmecl pishe, da so Dezhmanu v kranjskem dezhelnem zboru med njegovimi govori in nastopi zoper Slovence z galerije radi pokazali grablje ali pa mu zaklicali: »Preklete grablje!«, slovensko opredeljeni del zbora pa se je pri tem seveda demonstrativno rezhal (Matjazh Kmecl, »Zelo kratek pogled na humor v slovenski knjizhevnosti«, Satira Multi: satira, humor – multimedialno, Celje 1995, str. 61).

V rubriko ‘Brenceljnovi’ zverinjak (v satirichnem listu Brencelj se je ista rubrika imenovala Naravoslovje»Pod tem naslovom bo prinashal ‘Brencelj’ sem ter tja popise najhujshih shkodljivih zhivali«.) je Aleshovec uvrstil lastno karikaturo in karikature dr. Kluna, Fr. Lesjaka in Pajka, ki so bile zhe prej objavljene v Brenclju (1869, sht. 14, 17 in 20).

»‘Brencelj’ je frchaje po svetu spoznal mnogo zhival, ktere je dobro in koristno vsakemu poznati, da se ali varuje shkode, ali pa da jih zhe po perji pozna.

Tu jih je tedaj za letos razstavil le nekoliko, ktere zhe bolj ali manj poznate, ktere si pa morate dobro zapomniti.

Glejte jih!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 70)

Vse shtiri karikature so nastale na podlagi priimkov karikirancev oziroma vzdevka urednika satirichnega lista. Portretne glave karikirancev so povezane s telesom zhivali oziroma zhuzhelk. Karikature se uvrshchajo v zvrst karikiranja, ki temelji na stereotipnih oziroma sploshno uveljavljenih povezavah chloveshkih znachajskih potez in videza z ustreznimi pomeni posameznih zhivalskih vrst, ki so na primer poznane iz basni (Ezop, La Fontaine), legend, heraldike ...

Zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik dr. Vincenc (Vinko) Ferreri Klun (1823–1875) je na karikaturi »Kljunach na poti z Dunaja« narisan kot »tich z velikim kljunom, kteri najrajshe zhvizhga ministerske melodije in prepeva nemchurske pesmi. Redi se od 4000 gold. letne plache in zoblje tudi nezaupnice svojih volilcev. Ta tica je jako krotka in se je zhe navadila ministerske soparce. Najrajshe zhvizhga liberalushke, nemchurske, renegashke itd. Ker so ga zdaj nemchurji iz kletice izpustili, bi bilo dobro, da bi ga Slovenci vjeli, kajti shkoda bi bilo, che bi ta tich nikomur vech ne pel« (»Volilcem kronovine kranjske!«, Brencelj, 1870, sht. 11).

Klun se je v publicistichnem delovanju v petdesetih letih 19. stoletja opredeljeval za slovenska in slovanska kulturna prizadevanja in za razumevanje med Slovenci in Nemci. Leta 1867 je bil na podlagi federalistichnega programa izvoljen za dezhelnozborskega poslanca. Kranjski dezhelni zbor ga je poslal v drzhavni zbor. She isto leto je razocharal slovenske volivce, saj se je glede vprashanja konkordata in decembrske ustave priblizhal nemshkim centralistom. Klun, zvest svojemu liberalnemu preprichanju, je leta 1868 glasoval za lochitev sholstva od cerkve. V kranjskem dezhelnem zboru je najprej zastopal mesto Ljubljano, nato do leta 1870 trgovsko in obrtno zbornico, po prestopu v ustavoverni tabor pa veleposestvo. Novembra 1867 je postal sekcijski in leta 1869 dvorni svetnik v trgovskem ministrstvu. Marca 1870 se ni pridruzhil izstopu poslancev iz dunajskega parlamenta. »Nash Cene na Dunaji se sramuje chrke ‘j’ v svojem imenu ter se podpisuje ‘Klun’. Chrka ‘j’ je prav slovenska, ‘l’ brez ‘j’ je kakor Cene brez domorodstva ali kljun brez jezika. Nash Cene si je tedaj izruval slovensko pero iz repa in je zdaj nemshkutarski tich in slovensk renegat, kajti rane po izruvanem slovenskem peresu mu ne bo zacelilo niti Dezhmanovo maslo, niti mazilo za 4000 gold.« (»Pomenljivi priimki«, Brencelj, 1870, sht. 22)

Nepremostljive razlike med Klunom in slovenskim taborom so nastale, ko je Klun, zvest svojemu liberalnemu preprichanju, glasoval za decembrsko ustavo (1867) in naslednje leto za lochitev sholstva od cerkve.

Okrajni sholski nadzornik Fr. Lesjak je prikazan kot lisjak, ki prihaja iz brloga, imenovanega »Nemchurija«. Lesjak je namrech s slovenskimi uchiteljskimi pripravniki govoril samo nemshko (»Nov nachin poduchevanja in izprashevanja«, Novice, 1869, sht. 32). Aleshovec je v rubriki »Pomenljivi priimki« zapisal, da se Lesjak podpisuje kot Lesiak. »Mozh je chrki ‘j’, ktera je vsled slovenskega pravopisja njegovemu imenu prav tako potrebna in pristojna, kakor na pr. njemu uchiteljska placha, odzhagal rep in jo spremenil v chrko ‘i’. Tedaj se predstavlja imé, kakor lesjak brez repa. Le suzhnji so imeli zhe od nekdaj znamenje tujega gospodarstva na sebi, lesjak pa ostane tudi brez repa lesjak, tedaj je obrezano ime pri njem le znamenje nemchurske suzhnosti, v kateri se pa mozh na videz prav dobro pochuti.«

Pajk je bil najbrzh »predstojnik okrajne gosposke lj. okolice« (ljubljanski okrajni predstojnik) oziroma »policijski pravdnik« Johann (Jozhef) Pajk (Pajek, Pajik), ki ga poleg Dezhmana srechamo tudi na naslovni vinjeti satirichnega lista Brencelj. »Pasha ljubljanske okolice gospod« Pajk, »po rodu sicer, kakor vsi pajki, najbolj srdit sovrazhnik ‘Brenceljnovega’ roja«, je leta 1863 tozhil Levstika in Miroslava Vilharja (1818–1871) zaradi zhaljenja chasti. Tozhba, povezana z Levstikovim chlankom »Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost?«, je ustavila njun politichni chasnik Naprej. Levstik je bil obsojen na tri mesece zapora, odgovorni urednik Vilhar pa na shtiri tedne zapora in 60 goldinarjev izgube pri kavciji. Levstik in Vilhar sta bila kasneje v Gradcu in na Dunaju oproshchena (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina / Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 429).

Karikaturist je Pajkovo portretno glavo dodal telesu pajka, na enak nachin je bila zasnovana tudi vrsta karikatur Jakoba Aleshovca, na katere naletimo v vseh letnikih Brenclja. Vselej je urednikova glava povezana s telesom zhuzhelke. Podobno – kot nekakshna »shpanska muha« – je bila v münchenskem satirichnem listu Leuchtkugeln (1847–1851) predstavljena plesalka in metresa Ludvika I. Bavarskega Lola Montez (1821–1861). Aleshovca se je zaradi satirichnega lista, ki ga je izdajal do zachetka leta 1886, prijel tudi vzdevek »Brencelj-Aleshovec«. Karikature Brencelj-Aleshovca, na primer tista na naslovnici Brenclja v koledarjevi obleki, na kateri Aleshovec kazhe osle, nikakor niso bile mishljene zlonamerno, saj so samo odrazhale urednishko politiko satirichnega lista, ki je tako kot ta nadlezhna zhuzhelka brenchal, pikal in sesal kri nemshkutarjem, ustavovercem, »liberaluhom« idr.

»Sem prokleta mushica,

‘Brencelj’ mi reko;

sem znachaja hudega,

Zhelo ‘mam ostro.

Mi ostuden lib’raluh

In prevzeten nemchurski duh.

Jaz ga pichim, da gorje,

Che tudi mi groze.« (»‘Brenceljnova’ / Program«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 80)

 

V »koledarski« oddelek Brenclja v koledarjevi obleki so se uvrshchali »Kmechki pregovori« oziroma po nemshko: »Bauernregeln«. S pregovori, ki naj bi jih »spisal Korel Dezhman«, se je Aleshovec norcheval iz slovenskega odpadnika. Za vsak mesec so bili objavljeni shtirje »pregovori«, na primer:

»Prosenec – Che zadnji dan prosenca voda v posodi ne zmerzne se sme upati, da ne bo vech zmerzovalo – v tem mesecu.

Svechan – Sveti Matija led pobija, che ga ni, ga pa ne more.

Sushec – Che imash na Shmarni dan petico v zhepu, nisi brez denarja.

Mali traven – Ako pade v tem mesecu sneg zhe drugich, je gotovo da je zhe prej enkrat padel.

Veliki traven – Che slishish kukovico v tem mesecu, shtej, kolikokrat zakuka; che zakuka trikrat, naj ti pomeni, da bosh zhivel do smrti.

Rozhni cvet – Che v tem mesecu gresh o polnochi memo pokopalishcha, ne lezhish doma v postelji.

Mali srpan – Che gresh na sv. Jakopa dan v gojzd in najdesh spavajochega zajca v grmu, bo gotovo tekel, kedar te zagleda.

Veliki srpan – Che ubijesh jajce, ktero ti je kokosh znesla na sv. Jerneja dan, najdesh v njem rumenjak; che tega vrzhesh ob zid, je zid rumen.

Kimovec – Che v sredi tega meseca lovec na zajca sprozhi in zajec she hitreje teche, ko poprej, je to slabo znamenje, da ni zadet.

Kozopersk – Che na sv. Mihaela dan najprej zagledash pajka, je to znamenje, da she sebe nisi prej videl.

Listopad – Che na vseh Svetnikov dan pade zhe sneg, ti je treba dobrega obuvala, da moresh iz hishe.

Gruden – Che o Bozhichu sosedu posodish dva goldinarja in on trdi, da si mu posodil le enega, naj ti bo znamenje, da je goljuf.« (»Kmechki pregovori – Bauernregeln«, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 7–8)

 

Ker so Slovenci satirichni list Brencelj raje prebirali kot plachevali narochnino zanj, Aleshovec ni nadaljeval z izdajanjem Brenclja v koledarjevi obleki, cheprav je bil podoben satirichen zbornik za leto 1871 zhe napovedan. Izshel naj bi konec leta 1870 (»Naznanilo«, Brencelj, 1870, sht. 2), vendar so novi narochniki namesto novega zbornika prejeli tistega iz leta 1870 (»Vabilo na narochevanje«, Brencelj, 1871, sht. 1). Brenclju v koledarjevi obleki je leta 1873 sledil Aleshovchev satirichni zbornik Richet iz Zhabjeka, ki je bil posvechen urednikovi dvomesechni zaporni kazni v ljubljanskem preiskovalnem zaporu na Zhabjeku. Brencelj je ostro napadal nemshkutarje, nemshke politike in nemshko opredeljene uradnike; eden izmed protinemshkih komentarjev je Aleshovcu tudi prisluzhil zaporno kazen. Da bi tudi Nemci lahko prebirali Richet iz Zhabjeka, ga je Aleshovec izdal tudi v nemshchini (Ritter Riesters Hund).

 

 

 

 

II 

SATIRICHNI LIST JURI S PUSHO (1869–1870)

Juri s pusho, ki je v letih 1869 in 1870 izhajal v Trstu, se je v zgodovino slovenske satire zapisal kot po vrsti drugi satirichni oziroma humoristichni list. Na zachetku januarja istega leta (1869) je namrech Jakob Aleshovec v Ljubljani z Brencljem prvi uspel izrabiti nekoliko popustljivejshi zakon o tisku iz leta 1868. Leta 1870 je kot tretji sledil Pavliha, ki ga je na Dunaju izdajal Fran Levstik.

Trzhashki satirichni list Juri s pusho je urejal Gashpar Henrik Martelanc (1829–1884), stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu, kjer se je list tudi tiskal. Martelanc je prvo shtevilko svojega lista napovedal z udarno zvenechimi besedami: »JURI S PUSHO Dolgochasen list za Lahone, Nemshkutarje i druge nerodne ljudi. Strela udri iz vishine Izdajalca domovine!«; »JURI S PUSHO zabavlja zadnjo nedeljo vsacega meseca. Ako bi utegnila gospa Policija kako shtevilko tega lista konfiscirati, napravimo drugega.« Sledil je uvodnik, ki je obljubljal, da bo Juri s pusho imel »prav zhelezno dusho«, saj ne bo prizanashal nikomur, »ampak vsacemu, naj bo kdor koli, zasoli jedernato resnico v obraz«. Pri tem pa bo posebej prezhal na nemshkutarje in lahone (tj. tiste Slovence, ki so pristali na germanizacijo in italijanizacijo) prav tako, kot prezhi lovec na zajce ali machka na mishi. »Trebil bode z vsem trudom nasha polja i hishe teh shkodljivih zhivalij, na nemshkutarje bode neusmiljeno streljal ter jih pobijal svinchenimi kroglicami, na lahone pa spusti povodenj, da potonejo kakor mishi! Posebno bode chuval, da spolnjejo SLOVANOM vse pravice, ktere jim gredo po Bozhjih in chloveshkih postavah; zato tudi pogosto pokuka skozi kljuchavnico v drzhavne in obchinske urede, i kar najde tam napachnega, vse pobere v svojo torbo i na sredi trga pozhge, da bo tako gorelo, kakor je zadnjich na trzhashkej kolnici!« Tudi v ministre bo Juri s pusho metal »goreche iskre in ubite piskre«, che se ne bodo sporazumeli s Chehi, kajti ti ministri pretijo nashi Sloveniji, zato se morajo hitro spokoriti in biti do Slovanov pravichni. »Pa tudi v druzhbinsko zhivljenje se bode vtikal in razvade, napake in neumnosti brez usmiljenja bichal; da bo pa vse to lazhe opravljal, vzel je v sluzhbo dve hudi sestri, kteri se pravi HUMORISTIKA in SATIRA; tema pridruzhi she razne podobe, mile in jezne, dobre in hudobne, ozbiljne i smeshne, in s to silno vojsko bo vojvoda JURI S PUSHO chuda delal po svetu; hujshe bo delal, nego nekdaj hudi Kljukec, z vsemi, ki so nashemu narodu sovrazhni i nimajo dobre vesti!

Zato opozarjem uzhe danes: naj se najprej in prav hitro spokore vsi nemshkutarji in lahoni, ker sodnji dan je blizu!!«

Juri s pusho je ostro nastopal proti Nemcem in Italijanom ter drugim nasprotnikom slovenskih narodnih interesov v Trstu. Urednik se je zato moral leta 1869 dvakrat zagovarjati pred sodishchem. S spretno obrambo mu je uspelo dosechi, da je bil oproshchen obtozhb o kaljenju javnega miru in shirjenju sovrashtva proti nemshki narodnosti ter povzrochanju sovrashtva med Slovenci in Italijani.

Nich nenavadnega ni bilo, da se je Juri s pusho pojavil v Trstu, ki je bil leta 1869 s svojimi 123.098 prebivalci shtevilnih narodnosti edino vechje mesto na slovenskem ozemlju. Ljubljana je namrech tedaj premogla le skromnih 22.593 prebivalcev. V velikem trgovskem, pomorskem in industrijskem sredishchu, ki se je razvilo v najvechje mesto v juzhnem delu avstro-ogrske monarhije, je namrech vzporedno z gospodarskim razcvetom narashchala narodna zavest trzhashkih Slovencev. Tu je leta 1849 izshla prva shtevilka Slavjanskega rodoljuba s programom Slavljanskega drushtva, ki mu je nekaj chasa nacheloval tedaj najbolj chashcheni slovenski pesnik Jovan Vesel Koseski. Prva chitalnica na slovenskem ozemlju, Slavljanska chitalnica, je bila ustanovljena leta 1861 v Trstu, njen tajnik v letih 1861–1862 je bil Fran Levstik; kasneje jih je zraslo she sedem, to pa prav tako pricha o zhivahnem narodnem zhivljenju, ki se je izrazito povezovalo z Ljubljano. V Trstu je sochasno z Jurijem s pusho izhajalo vech satirichnih listov v italijanskem jeziku.

Urednik Gashpar H. Martelanc je karikature, ki so obchutno popestrile Jurija s pusho (satirichni listi sodijo med prve ilustrirane slovenske chasnike nasploh), dobival po dveh poteh. Kot je bilo v 19. stoletju pri nas pogosto pri chasopisni in knjizhni ilustraciji, si je priskrbel nekaj zhe narejenih klishejev s karikaturami, ubranimi npr. na avstrijsko notranjo politiko, ki so najbrzh izvirali iz zaloge klishejev v tiskarni Avstrijskega Lloyda.

»Smeshno je, kako se arabsko gimnastichno drushtvo s tem shopiri, kaj vse umeje, saj so to zhe pred umeli tudi nashi manj mochni gosp. ministri.« Tako se glasi komentar pod eno najbolj uspelih tujih karikatur. Objavljena je v 4. shtevilki in prikazuje chlane dunajske Taaffejeve vlade, ki si je na vso moch prizadevala preoblikovati monarhijo v nemshkem liberalnem in centralistichnem duhu. Proti njej je nastopala ostra parlamentarna opozicija federalistov, v katero so se uvrshchali tudi Poljaki, Chehi, Tirolci in Slovenci, zato Taaffejevim ministrom res ni preostalo drugega, kakor da – kot nekakshno »arabsko gimnastichno drushtvo« – lovijo krhko politichno ravnotezhje. Taaffejeva vlada se je obdrzhala do 15. 1. 1870, ko je cesar poveril sestavo vlade Poljaku Potockemu, ki je bil edini Slovan v Taaffejevi vladi.

Karikature, ki so zadevale slovenske razmere, so nastale posebej za Jurija s pusho. Njihov avtor se je podpisoval s psevdonimom »Kranjski«, s katerim je izpricheval svojo slovensko narodno zavest. Che so »uvozhene« karikature posegale po dogodkih, ki so se odvijali na ravni celotne monarhije, so bile karikature, ki so delo risarja »Kranjskega«, namenjene komentiranju domachih razmer. Po likovni plati so bile slabshe od tujih, vendar niso zaostajale glede vsebinske inventivnosti.

Risar »Kranjski« je bil naklonjen izrazhanju s simbolichnimi, preprostimi in povednimi reshitvami, pri tem pa si je velikokrat pomagal tudi z verbalnimi opisi. Na karikaturi »Bleiweis in Giskra« v 2. shtevilki je staroslovenski prvak dr. Janez Bleiweis upodobljen kot krmar ladje »Slovenija«, ki se ji zoperstavlja dunajski minister Karl Giskra. »Gospod minister! umeknite se. Nad vami se Slovenija ne bo zrushila,« svari Bleiweis ministra v Beustovi in Taaffejevi vladi, ki je imenoval politichni ideal Slovencev – Zedinjeno Slovenijo – »prazna svinjarija« (po: Miroslav Gorshe, Doktor Valentin Zarnik, Ljubljana 1940, str. 94). Bleiweis in Giskra sta se srechala februarja 1869 med obiskom Giskre v Ljubljani in se spustila v daljshi politichni pogovor. Identiteto obeh oseb na karikaturi nam potrjujejo napisi. Bleiweis, ki je proti koncu zhivljenja dobil naziv »oche slovenskega naroda«, in ladja »Slovenija« predstavljata slovenski narod, nemshki liberalec Giskra pa nemshko centralistichno vechino, ki je kot ovira stala na poti do priznanja enakopravnosti Slovencev v monarhiji. Urednik Martelanc je sicer simpatiziral z mladoslovensko politiko, zato je objavil tudi dve ostri karikaturi, naperjeni proti politiki slovenskih poslancev v drzhavnem zboru na Dunaju.

Eden od odgovorov domache javnosti na nenachelnost dunajskih poslancev so bili tudi po cheshkem zgledu organizirani mladoslovenski tabori, ki so v tem chasu dobesedno »rasli kot gobe po dezhju«, kot sporocha karikatura »Dezhman gobe shtudira« v 8. shtevilki. Na strupenih gobah so namrech napisi taborov (Ljutomer (9. 8. 1868), Zhalec (6. 9. 1868), Vizhmarje (17. 5. 1869), Biljana (25. 4. 1869), Kalec (9. 5. 1869) in Shempas (18. 10. 1868). Zraven njih stoji najbolj osovrazhen med domachimi odpadniki ali renegati – Dragotin Dezhman oziroma Karel Deschmann, ki ga srechamo na shtevilnih karikaturah v Brenclju. Tabori so bili najbolj mnozhichna manifestacija zavesti o povezanosti slovenskega naroda in takratnih narodnih, politichnih in gospodarskih zahtev Slovencev. Nemci, ki se jim je pridruzhil Dezhman, tako mnozhichnih zborovanj niso bili sposobni organizirati in so jih zanichljivo imenovali »Taborschwindel«.

Pivshkega tabora, ki se je odvijal pri danes skorajda povsem porusheni grashchini dramatika, pesnika in skladatelja Miroslava Vilharja (1818–1871) na Kalcu, se je udelezhilo vech kot 8.000 ljudi. Na njem so razpravljali o Zedinjeni Sloveniji, enakopravnosti slovenshchine v sholi in uradih, o dezhelni zavarovalnici, pogozdovanju Krasa in drugih vprashanjih. Tabor se je zakljuchil s pogostitvijo v Vilharjevi grashchini, zvecher so se udelezhenci razshli med prepevanjem slovenskih pesmi. Tabor na Kalcu je skupaj s somishljeniki organiziral Miroslav Vilhar. Za osrednje geslo tabora so izbrali Vilharjev verz »Chujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!«

Martelanc je na dan, ko se je odvijal tabor, izdal posebno shtevilko Jurija s pusho na taboru, ki jo je policija zaplenila. Med sodnim postopkom, ki je sledil, se je za enega izmed avtorjev spornih prispevkov v Juriju s pusho na taboru omenjalo tudi Vilharjevo ime.

 

 

 

III

PRVE SLIKANICE – RIBA IN KMETA

Prvi slovenski satirichni list Brencelj je poleg daljshih ali krajshih satirichnih tekstov, pesmic in karikatur bralcem predstavil tudi posebno likovno-literarno zvrst – slikanice oziroma bogato ilustrirane pesmi. Na slikanice pogosto naletimo v satirichnih listih 19. stoletja. Tudi glede tega Brencelj ni hotel zaostajati za drugimi avstrijskimi satirichnimi listi. Besedila za slikanice je najbrzh pisal urednik Jakob Aleshovec, ilustracije zanje pa so po Aleshovchevih napotkih nekaj chasa prispevali danes neznani ilustratorji, ki so verjetno delovali na Dunaju. Vechina slikanic v Brenclju je bila politichno ubranih.

V 3. in 4. shtevilki iz leta 1871 je bila objavljena slikanica v 14 prizorih »Proklete grablje (Stara pesem, po D. Dezhmanu ponarejena)«. Leta 1872 jih je vech: »Riba in kmeta« (sht. 3–4), »Vse za narod ali poslanec Chrne na Dunaju« (sht. 6), »Nevarnost potovanja po kmetih ali kaj se je Petru Schwabu na kmetih pripetilo« (sht. 12), »Celjski romarji (Strashno ganljiva povest)« (sht. 15). V Aleshovchevi knjigi Richet iz Zhabjeka (1873) objavljena »Zhalostno-smeshna, poduchna, resnichna storja (Z lepimi pildki ocirana)« z naslovom »Risterjev pes« v satirichnih verzih opisuje dogodke, ki so privedli do avtorjeve obsodbe in zapora v Zhabjeku. Prav tako leta 1873 v Brenclju srechamo slikanici s prikazom domachih dogodkov: »Zarnik, Voshnjak pa she nekdó. Jako zabavljiva povest, v kteri po vrsti gre in vsak svoje dobi, ki se pa vendar-le srechno koncha.« (sht. 13, 14) in »Kako so se Slovenci guncali (Spominj na zadnje volitve)« (sht. 22, 23 in 24). V zadnji shtevilki iz leta 1874 naletimo na slikanico »Vestenekovega Franceljna zhivljenje, dejanje in bodochnost« (Julij Fränzel pl. Vesteneck, nemshki liberalec, grashchak v Mirni na Dolenjskem, zet dezhelnega predsednika Conrada, litijski okrajni glavar), ki jo je prispeval domachi avtor »Prazhanski«. Njegov cheshko zvenechi psevdonim opozarja na slovensko tezhnjo po solidarnosti in zgledovanju po Chehih, v katerih so Slovenci videli naravne zaveznike v boju za svoje narodne pravice. »Prazhanski« ni bil izvrsten risar, kljub temu pa je njegova slikanica posebna vsaj v nechem. 12 slichic, iz katerih je sestavljena, namrech spremlja malo teksta, zato bi skorajda lahko rekli, da se je risarju posrechil prestop v formalno obliko, ki ima zhe mnogo stichnih tochk s kasnejshimi stripi.

Satirichne ilustracije v Brencljevih slikanicah dopolnjujejo krajsha besedila ali komentarji, najpogosteje v verzih. Tudi v primeru »poduchne povesti v podobah« Riba in kmeta se je Aleshovec odlochil z devetimi drobnimi ilustracijami popestriti daljsho pesem. Ilustrirana pesem Riba in kmeta, ki je bila leta 1873 objavljena tudi v zborniku Richet iz Zhabjeka, govori o pravdarski strasti slovenskega kmechkega prebivalstva. Janez in Peter sta se sprla zaradi potoka, ki je delil njuni posestvi. »Nekdaj sta se napotila, / Da bi za petek ribe lovila, / Janez lepga klina vjame, / Peter mu ga z roke vzame. / Ko se vsak za ribo ruje, / Boj postaja vedno huje, / Riba v potok nazaj skochi, / Janez Petra za uh pochi.« Peter v jezi poishche pomoch pri advokatu, ki pri sodniji sprozhi tozhbo proti Janezu. Tudi Janez najame advokata. »Advokata se v prepiru / Vlachita po dolgem tiru, / Vidita, da ni kot pleve, / Vedno prenashata le dneve. / Zadnjich vendar se odlochi / Veselja koj Janez poskochi / Da klofuto mora imeti / Peter, ker ne da se mu vzeti. / Ribo pa naj tist si skuha, / Kdor jo vjame. Primaruha!« Doktorja prava, upodobljena kot »mestna shkrica«, izstavita mastna rachuna Janezu in Petru. Kmeta nista zmogla plachati, zato sta njuni kmetiji prishli na »boben«. »Kakor Brencelj je narisal, / Ki je stvar na tanko spisal. / Hisha bila je prodana, / Peter, Janez s hish izgnana.« Kmeta si sezheta v roke: »Poravnala b se bla sama, / Kaj je treba tega nama? / Zdaj rib vech ne bova lovila, / She ne vode svoje pila. / Che hocheva zdaj kaj imeti, / Berachit morava po sveti.« Roki si podata tudi prebrisana zadovoljna advokata: »Pravda kmetoma bla sitna, / A za naju rodovitna.« Pesmica se koncha s podukom: »Le nikdar se ne prepiraj, / Advokatov si ne zbiraj. / Kedar pravde dolge konec, / Nimash, kakor pochen lonec. / Ti prelivash britke solze, / Advokat pa kravo molze.«

Nauk Brencljeve ilustrirane pesmice najbrzh izvira iz znanega motiva na panjskih konchnicah oziroma iz ilustracije v Bleiweisovih Novicah leta 1852, ki je pomenila spodbudo zanj. Ilustracija prikazuje kmeta, ki se pulita za kravo, medtem ko jo molze advokat.

Slikanice, ki so bile ena od pobud za nastanek stripa, so se v nemshkem prostoru uveljavile zlasti po zaslugi slikarja, pesnika in knjizhevnika Wilhelma Buscha (1832–1908), cheprav so jih pred njim risali tudi drugi; med temi Adolf Schrödter (1805–1875), npr. njegova politichna satira »Taten und Meinungen des Herrn Pipmeyer« iz 1848/1849, ter shvicarski slikar in knjizhevnik Rodolph Töpffer (1799–1849). Wilhelm Busch, ki je slikanice objavljal v münchenskem humoristichnem chasopisu Fliegende Blätter, je svojim slichicam dodajal tudi lastna besedila v verzih. Leta 1860 je nastala Buscheva slikanica »Diogen in hudobna dechka iz Korinta«, leta 1865 pa »Max in Moritz«, njegovo najbolj znano tovrstno delo.

Brencljevi risarji niso dosegali Buscheve spretnosti kontinuiranega pripovedovanja s pomochjo slichic, cheprav so se mu formalno dokaj priblizhali, mdr. z ilustracijami za »Ribo in kmeta«, ki pa je zaradi prevlade besedila v verzih nad risbami ne moremo shteti za pravo slikanico. Uredniku Brenclja in njegovim risarjem velja priznati, da so po »novi« obliki satire, pri kateri marsikdaj zhe povsem prevladuje slikovna komponenta, tekst pa se pojavlja le v skrcheni obliki, uspeli posechi sorazmerno zgodaj.

 

 

 

Riba in kmeta, Brencelj, 1872, sht. 3-4

 

 

IV

SATIRICHNI LIST SRSHENI (1871)

 

Shtajerski liberalno usmerjeni mladoslovenci, ki so sredi leta 1870 povzrochili propad Levstikovega satirichnega lista Pavliha, so naslednje leto zacheli izdajati »humoristichno-satirichen« list Srsheni. »‘Srsheni’ – je imé novemu slovenskemu listu, ki bode nastopil mesto ranjcega ‘Pavlihe’ in ‘Jurja s pusho’ pod vrednishtvom gosp. Ivana Zheleznikarja v Ljubljani« (Novice, 1871, sht. 42). Satirichni list Juri s pusho je izpricheval mladoslovenske tendence. Izhajal je v Trstu v letih 1869 in 1870.

Morda je bil naslov satirichnega lista izbran z ozirom na Preshernove epigrame, ki jih je pod naslovom Srsheni 1832 objavil v Kranjski chbelici. Na ime Srsheni naletimo tudi pri rokopisnem listu leta 1867 ustanovl­jenega drushtva slovenskih dijakov na Dunaju Sava, prav tako ga omenja urednik satirichnega lista Brencelj Jakob Aleshovec (»Razglas«, Brencelj, 1871, sht. 5).

Mladoslovenci so sredi leta 1871 v Mariboru ustanovili Narodno tiskarno, kar jim je olajshalo odlochitev, da poleg Slovenskega naroda (izhajal je od 1868) poskusijo z izdajo leposlovnega in satirichnega lista. Slednji naj bi predstavljal nekakshen mladoslovenski odgovor na staroslovenskega Brenclja. Urednika Srshenov je postal notarski pripravnik Ivan Zheleznikar (1839–1892), ki je zaradi skromnih razmer in drugih razlogov obesil shtudij prava na klin in kot dopisnik sodeloval z Novicami, Slovencem, Slovenskim gospodarjem in Slovenskim narodom. Antonu Tomshichu (1842–1871) je pomagal pri urejanju Slovenskega naroda. Po Tomshichevi smrti je Slovenski narod od maja do sredine julija 1871 tudi urejal, vendar mu urednishtva zaradi mladosti, politichne in narodne bojevitosti ter protiklerikalne ostrine liberalci niso hoteli zaupati. Zheleznikar po Tomshichu in Jurchichu velja za tretjega slovenskega poklicnega chasnikarja. Urednik Slovenskega naroda je postal leta 1881.

 

Kakshni bodo nameni Srshenov, je odgovorni urednik in zalozhnik pojasnil v »Vabilu za narochbo«: »Koncem tekochega meseca zachnem izdavati humoristichno-satirichen, ilustrovan list z imenom ‘Srsheni’, ki bode izhajal dvakrat na mesec. Politichna smer tega lista bode, kolikor le mogoche radikalna, svobodna na vse strani. Prizanashalo se ne bode niti osobam niti strankam, ampak vsakdo se bode predstavljal javnemu mnenju v obliki, ktere je vreden.

V ta namen bode prinashal list tudi primerne podobe, ktere bodo izdelovale priznane spretne roke.

Prosim tedaj vse osobne prijatelje in znance, in vse rodoljube sploh, da me blagovolijo dushevno in materijalno podpirati, da bode list zadovolil bralce in v zrcalu kazal napake in smeshnosti iz vseh pokrajin« (Slovenski narod, 1871, sht. 107).

Tisk humoristichno-satirichnega lista v obsegu shtirih strani je prevzela mladoslovenska Narodna tiskarna v Mariboru, sedezh njegovega urednishtva pa je bil v Ljubljani. Izhajal naj bi dvakrat na mesec. »Velja celoletno 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr., za chetrt leta 80 kr. Posamezni listi se prodajajo po 12 kr. – Dopisi naj se frankujejo. – Rokopisi se ne vrachajo. – Vrednishtvo in opravnishtvo je v Ljubljani na glavnem trgu sht. 12 v I. nadstropji.«

 

»Oj srsheni izletite,

Po slovenskih tleh hitite,

Kar nam kvarno, to pikate!

Vragu nikdar mir ne dajte!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je nemchurjev kaj!

 

Le slabosti vse odkrite

Vtipom, sátiroj solite,

In za vedno hujshe boje

Zdruzhite she nove roje!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je nemchurjev kaj!

 

Se Vam bodejo grozili,

Vas chrtili, Vas lovili,

Pa brez straha jim v roko

Zhélo tisnite globoko!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je she vragov kaj!

 

Tud' che na domachem polji

Ne vrshi se vse po volji,

Opikajte ljudi mlachne

Lastne slave, chasti lachne!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je mlachnih kaj!

 

Ko se niste she rodili

So Vas zhe na smrt sodili.

Zhivi, chvrsti le pikajte

In pardona ne davajte!

Brrzz, brrzz! le naprej!

Dokler je srshenov kaj!«

 

Srsheni so zbadali predvsem narodne odpadnike, nemchurje oziroma nemshkutarje, polotili so se tudi Novic, Luka Jerana (nabozhni pesnik in pisatelj, papezhev komornik, urednik katolishkega cerkvenega lista Zgodnja Danica) in Antona Lesarja (duhovnik, odbornik in tajnik Slovenske matice), hvalili pa so mladoslovenca dr. Valentina Zarnika (po: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, Chetrta knjiga, Ljubljana 1961, str. 434).

Do konkurenchnih in nazorskih nasprotovanj med staroslovenskim Brencljem in mladoslovenskimi Srsheni ni prishlo. Takole je na vprashanje enega izmed bralcev odgovarjal urednik Brenclja: »Vi prashate, ali se bo ‘Brencelj’ ravsal s ‘Srsheni’? Ne bo se, dokler ‘Srsheni’ ne bodo natechni. ‘Brencelj’ pika le govedi in tih je she dosti na Slovenskem. Che ‘Srsheni’ napadajo druge ljudi, to ‘Brenceljna’ ne briga, ker jim ni v zhlahti in je vse druge krvi. Nevoshljiv jim ni, naj zhivijo, dokler morejo. Che bodo pa sami sebe pichili, ‘Brencelj’ noche imeti zarad tega tezhke vesti« (»‘Brencelj’ pishe«, Brencelj, 1871, sht. 23).

 

Srsheni so spominjali tako na Pavliho (zasnova naslovnice s celostransko portretno karikaturo in njen komentar, vsebinska ureditev literarnih prispevkov) kot na Brenclja, o chemer govori naslov lista.

Pavliha je v slovensko satirichno periodiko uvedel veli­kopotezno zasnovane naslovne portretne karikature. V Brenclju so bile portretne karikature pogosto vpletene v prikaze razlichnih situacij in dogodkov. V 1. shtevilki Srshenov lahko naletimo na nekakshen spoj med obema zvrstema. Na karikaturi z naslovom »Jaz dr. Dolfi Schaffer se spodobno predstavljam obchinstvu« je karikiranec narisan kot »vremenska zhaba«. »Po znanem pregovoru: ‘Che manjsha zhaba bolj krichi’ tudi jaz, kot najmanjshi mestni oche, veliko klepechem, kakor znane vremenske zhabe v sklenici (glej podobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemec pravi: ‘ein nichtsagendes Gesicht!’) Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o zhabah, da dezh izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v ‘Tagblattu’ in celo v ocheh zhenskega spola dobi moja nichevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem ‘ein Teufelskerl’.«

Pravnik dr. Adolf Schaffer je bil ljubljanski hishni posestnik, odbornik in prvi zapisnikar 1868 ustanovljenega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega drushtva, dezhelnozborski in od 1873 do 1879 drzhavnozborski poslanec. Zaradi nizke in drobne postave je bil »kakor nalashch prikladen za karikaturo in posmeh« (Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489).

Na naslovnici 2. shtevilke je objavljena »spakedrana podoba« oziroma karikatura dr. Friedricha viteza Kalteneggerja. Kaltenegger v viteshkem oklepu jezdi na otroshki igrachi – konjichku z napisom »Ustava«. »Po rodu je Nemec, po znachaji pa konstitucijonalni govornik. Njegovi govori se odlikujejo s tem, da se vlechejo kakor chreva, glas pa ima tako tenak, da se komaj tri pedi dalech slishi – pa ravno to je srecha za poslushalce, kajti zanimivega itak ne pove nichesar, vsaka druga beseda pa je ‘Verfassung’, ktero besedo je lani v enem samem govoru 50krat rabil. /.../

Udelezhil se je tudi znanega ‘Parteitaga’, vechkrat zhe govoril v steklenem salonu v kazini, bil je med nemchurskimi deklaranti, zadnji chas ‘per nefas’ v dezhelnem zboru, iz kterega bo menda pri prihodnjem zasedanju srechno odstranjen.«

Pravnik, c. kr. financhni prokurator Friedrich Ritter von Kaltenegger, »ustavoverec par excellence«, je bil eden osrednjih nemshkih agitatorjev in organizatorjev na Kranjskem. Od leta 1863 je bil ljubljanski obchinski svetnik, od 1867 poslanec v dezhelnem zboru.

 

Prva shtevilka Srshenov je bila natisnjena konec novembra, druga v decembru, nakar so Srsheni prenehali izhajati. Razlog so bili najbrzh narochniki, ki so zamujali s plachevanjem narochnine, in financhne tezhave, s katerimi se je vse od ustanovitve moral spopadati Slovenski narod.

Leta 1872 so mladoslovenci preselili Narodno tiskarno in Slovenski narod v Ljubljano. Sredi leta 1873 so pripravljali nov satirichen list Strela (Slovenski Narod, 1873, sht. 105), ki najbrzh nikoli in izshel.

 

 

 

 

 

V

SATIRICHNI LIST PETELINCHEK (1870)

Gashpar H. Martelanec se je v anale slovenskega chasnikarstva zapisal kot »marljivi izdajatelj« in urednik politichnega lista Jadranska zarja (september 1869–julij 1870) in satirichnega lista Juri s pusho (februar 1869–konec leta 1870), ki sta izhajala v Trstu. Manj znano je, da je Martelanec aprila 1870 zachel izdajati »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek. Morda je na izbiro naslova »zabavljivega lista«, ki je izhajal v istem chasu kot Levstikov Pavliha, vplivala tedaj popularna shaloigra v enem dejanju Servus Petelinchek. Shaloigro je 1865 iz nemshchine poslovenil zavedni primorski Slovenec, pesnik, eden prvih piscev in prevajalcev burk za chitalnishke odre, ustanovitelj slovenskega politichnega chasnika Naprej, Miroslav Vilhar. Mozhna bi bila tudi povezava s trzhashkim satirichnim listom Il Kikeriki iz leta 1869 ali z njegovim vzornikom, dunajskim satirichnim listom Kikeriki (1861–1933).

V »Vabilu na narochbo« je Gashpar H. Martelanec zapisal, da se »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek (za razliko od Jurija s pusho) ne namerava posvechati politichnim zadevam.

»Da ustrezhem mnogim tukajshnjim in zunanjim rodoljubom, ki si nochejo glave beliti z berilom politichnih listov, in torej se ve da ne morejo vsega umeti, kar prinasha moj humoristichni list Juri s pusho, namenil sem si meseca aprila t. l. pochenshi izdajati poleg Jurija s pusho in Jadr. Zarje, poseben zabavljiv list pod naslovom:

Petelinchek, ki bode donashal za vse stanove razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami.

S tem mislim zadovoljiti mnogoshtevilnim zheljam prostih Slovencev, kteri se hochejo za svoje krvavo zasluzhene novce smijati, slovensko ljudstvo pa – ki se za chitanje sploh she premalo briga – spodbujati v zabavljivi obliki k zhivejshemu gibanju, ter po mogochnosti pospeshevati njegov dushevni razvoj.

Slovenci! Moja dva lista Juri s pusho in Jadr. Zarja sta zhivi prichi, da najbolj na to gledam, da svoje chastite narochnike zadovoljujem, nego na materijalni dobichek. Nadejam se tedaj, da se – enako kakor imenovana dva lista – tudi moj novi list Petelinchek’ Slovencu kmalu prikupi, i da bode vsak rodoljub za razshirjanje lista po mogochnosti skrbel.

Petelinchek zapoje drugo nedeljo v vsakem mesecu, obsegal bo osem velikih strani in veljal: za tri mesece 30, za devet mesecev 90 kr. – Narochnina naj se meni poshilja.

V TRSTU, na praznik sv. Jozhefa 1870

G. H. Martelnac,

vrednik v Trstu.

Kikeriki! Petelinchka’ vsi! – Kikeriki!«

(»Vabilo na narochbo«, Juri s pusho, 1869)

Izid prve shtevilke Petelinchka je bil napovedan za datum 1. aprila. V resnici je bila bralcem na voljo 27. aprila. Narochnina za tri mesece je znashala 30 krajcarjev, za devet mesecev pa 90 krajcarjev.

O novem slovenskem »zabavljivem listu za svaki stalish« je pisal tudi hrvashki list Zatochnik (1869–1871): »U Trstu izashao je 1 br. najavljena vech shaljiva lista Petelinchek uredjivana gosp. Martelancem, koji je ujedno urednik Juri s pusho. Prvi ovaj broj je bogat raznovrstnimi ilustracijami shaljivimi predmeti, a pisan na chistom Slovenshtinom, da ga i nash sviet posve razumije. Izlazi jedanput na mjesec, a ciena mu za cielu godinu 1 for. 20 novch., za 3 mjeseca 30 novch. Predplatu prima izkljuchivo g. H. Martelanec, urednik u Trstu. /.../ Ovaku Slovenci imaju sada chetri pet li shaljivih listovah sa malom cienom koje turaju med narod da ga zabavom drzhe budna u narodnoj sviesti, i u shali ga pouchavaju o dnevnih pitanjih i tezhnjah narodnih.« (»Knjizhevnost«, Zatochnik, 1870, sht. 103)

Leta 1870 so bili bralcem na voljo kar shtirje slovenski satirichni listi (Brencelj, Juri s pusho, Pavliha in Petelinchek), ki so se zgledovali po dunajskih, trzhashkih, cheshkih in drugih satirichnih listih.

Petelinchek naj bi izhajal vsako zadnjo nedeljo v mesecu ter »vesele in tuzhne prepeval slovenskemu ljudstvu, nalik temu, kakor mu je kljun izrastel« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8). »Kdor si misli Petelinchek narochiti, naj brzo poshlje narochnino (za tri mesece 30 kr., za celo leto 1 f. 20) vredniku G. H. Martelancu v Trst, kjer se bo prihodnjich tiskalo le toliko listov, kolikor bo narochnikov« (»Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9).

Martelanec je v naznanilu satirichnega lista prosil »vrle« Slovence, naj »novega nashega tovarisha z izvrstnim zrnjem obilo podpirajo, ter ga vsem svojim bratom in znancem obojega spola krepko priporochajo, da postane v kratkem ponos nam, slovenskemu narodu pa veselje in radost.« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8)

»Zatorej gospodarji se ganite

In vsi si Petelinchka narochite!

Budil vam posle on zaspane.

Pa tudi gospodinje sposhtovane

Za gorko suho si ga zamenite

Potrdil vam hcherk bo zalezuhe skrite,

Da! nochne tiche bo podil neslane.

Oj, Petelinchka, fantje in dekleta!

Si narochite vsi mi vsega sveta!

Zadost bo smeha, dosti vam zabave.

Ker v Trstu se njih vojska je izlegla,

Njih polovica bi ves svet oblegla;

Danashnja doba koklja je zmeshnjave.«

(Petelinchek, 1870, sht. 1)

 

Martelanchevi listi Jadranska zarja, Juri s pusho in Petelinchek spadajo poleg Ilirskega Primorjana oziroma Slovenskega Primorca (1866–1867), Trzhashkega ljudomila (1866), Slovenskega Primorca (1868) in Pod lipo (1869) med prve slovenske chasnike v Trstu po obnovitvi ustavnega zhivljenja.

Martelanchev »politichen, poduchiven i kratkochasen list« Jadranska zarja je izhajal dvakrat mesechno, Juri s pusho je nekaj chasa izhajal dvakrat mesechno in nekaj chasa vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Oba lista sta bila mladoslovensko usmerjena. Opozarjala sta na protislovensko politiko italijanskih nacionalistov, zagovarjala sta program slovenskega politichnega gibanja in tabore. Jadranska zarja, ki je objavljala tudi dopise z Gorishkega, je bila v letu 1870 edini politichni list Slovencev na Primorskem (po: Branko Marushich, »O nekaterih poskusih za skupni list primorskih Slovencev v sedemdesetih letih preteklega stoletja«, Primorski chas pretekli / Prispevki za zgodovino Primorske, Koper, 1985, str. 96).

Gashpar H. Martelenac je Petelinchka zhelel nameniti »onemu oddelku slovenskega ljudstva, ki nima volje beliti si glave s politiko«. »Po zheljah vechine nashih narochnikov, politike nismo vzeli v program, list bode tedaj samo poduchiven in kratkochasen.« Martelenac je obljubljal, da bo Petelinchek »v gladkem, lahko umevnem jeziku« bralcem ponujal mikavne spise; »kmet in sploh delavec, ki s potnim chelom prebije skoraj ves chas pri tezhavnem delu, najde v Petelinchku prijetnega berila; trudili se bomo, da se prikupi vsem Slovencem obojega spola. / Nij skoraj ene hishe na Slovenskem, v kteri ne bi znal eden domachinov chitati, – z nizko ceno se torej Petelinchek lahko ugnezdi pri vseh rodovinah, ktere ga bodo s chasom gotovo prav vesele.« Petelinchek bo vselej imel pred ochmi dushevni napredek slovenskega ljudstva – »speche Slovence bode Petelinchek s svojim petjem dramil.« Zatorej naj rodoljubi podpirajo list in skrbijo, da se bo razshiril med slovenskim ljudstvom, ki ga bo Petelinchek budil »na rano delo« (po: »Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9, in Petelinchek, 1870, sht. 1).

Morda je urednikovi tezhnji, naj se Petelinchek izogiba politichnim temam in »donasha razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami« (»Petelinchek«, Slovenski narod, 1870, sht. 35), botrovalo dejstvo, da sta bila sredi leta 1869 zaplenjena Juri s pusho in posebna shtevilka z naslovom Juri s pusho na taboru (izshla je dan pred taborom pri gradu Kalec – posestvu Miroslava Vilharja). Na razpravah pred porotnim sodishchem decembra 1869 je bil Gashpar H. Martelenac oproshchen obtozhb o shirjenju sovrashtva proti nemshki narodnosti in povzrochanju sovrashtva med Slovenci in Italijani.

Vendar je Martelanec 22. maja 1870 javil oblastem, da bi imel Petelinchek tudi politichno vsebino. 24. maja je postal politichen list tudi Juri s pusho (po: Janez Kramar, »Narodno gibanje in slovenski tisk«, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 19 in 20).

Martelanec je v Petelinchku pripravil literarni natechaj. 10 srebrnih goldinarjev je bilo namenjeno pisatelju, ki bi do konca maja 1870 poslal najboljsho izvirno humoristichno oziroma kmechko novelo, ki bo objavljena v Petelinchku. »Zadrzhaj naj se posname iz kmechkega zhivljenja. Brzh po tisku se poshlje za najboljsho noveleto omenjeno darilo.« (po: »Darilo 20 goldinarjev v srebru«, Slovenski narod, 1870, sht. 41)

Satirichni list je izhajal na osmih straneh, na katerih je bilo objavljenih tudi nekaj ilustracij. Naslovno vinjeto in ilustracije so najbrzh pripravili za tisk v tiskarni Avstrijskega Lloyda, v kateri je delal urednik Martelanec. Vinjeta na naslovnici poleg naslova, izpisanega z velikimi chrkami in dekorativno inicalko, prikazuje personifikacijo satirichnega lista. »Petelinchek« v oblachilih dvornega norca stoji za govornishkim odrom, na katerega je pritrjen bich, in nagovarja poslushalstvo.

Izshle so samo tri shtevilke Petelinchka. List si najbrzh ni uspel pridobiti dovolj narochnikov, cheprav se je nanj narochilo 55 dijakov mariborske gimnazije, a zgolj shtirje dijaki iz vseh ostalih gimnazij na slovenskem ozemlju (po: »Listnica urednishtva«, Petelinchek, 1870, sht. 1). Zaradi tezhav, v katere je zabredel Martelanec, je julija 1870 prenehala izhajati Jadranska zarja in konec leta tudi Juri s pusho.

Gashpar Henrik Martelanec je bil rojen 5. januarja 1829 na Opchinah pri Trstu. Umrl je 4. oktobra 1884 v Trstu. Zaposlen je bil kot stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu. Kot »vrednishki pomochnik« in pisec prispevkov je sodeloval pri listu Trzhashki ljudomil, ki ga je leta 1866 zachel izdajati Josip Godina Vrdelski (biografski podatki po: Martin Jevnikar, »Martelanec, Gashpar Henrik«, Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopich, Gorica 1984, str. 369). Leta 1871 je z »Jurijevim manifestom« napovedoval ponovni izid Jurija s pusho in pripravljal satirichni list Der Blitz, ki naj bi bil pisan v nemshchini. Vendar za lista ni dobil dovolj narochnikov (po: »Iz Trsta 10. junija«, Novice, 1872, sht. 25). Leta 1872 je napisal in izdal Razlichne burke (Zlato knjigo za veselo slovensko ljudstvo).

Martelanec je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja izdajal liste, pisane v trzhashkem italijanskem dialektu: El Zavatin oziroma El Zavatin de Trieste (1872, it. copatar, tisti, ki dela copate, chevljar), »ljudski chasnik« El Triestin (1875–1876), humoristichni list L'Oca (1875, samo 1. sht.), El Dindio (1875, it. puran, poskusna in 2 redni sht.), »univerzalen chasopis« Sandro (1875–1887, po letu 1884 ga vodi Luigi L. V. Martellanz), El Zurlo (1876–1877, zurla: pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument), »polresni ljudski list« Tramway (1877–1881), Il Gallo di Trieste (1884–1886, naslov v slovenshchini pomeni Trzhashki petelinchek). V slovenskih listih se je podpisoval tudi kot Martelanc oziroma Martelanz, v italijanskih Gaspar (Gasparo) E. Martellanz.

Cheprav so Martelancu ochitali, da si z listom El Zavatin, v katerem je objavil tudi nekaj podob iz Jurija s pusho, »zhep polni in Slovence grdi« (»Frickov Janez«, »Iz Trsta«, Novice, 1872, sht. 199), je vselej ostal zaveden Slovenec. El Zavatin je zagovarjal slovanofilsko, prodrzhavno politiko in federalistichno ureditev monarhije, branil je interese slovenske skupnosti in delavcev ter se zavzemal za slovensko gimnazijo (po: Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976, str. 193).

 

 

 

 

VI

KARIKATURIST FRANC ZOREC (1854–1930)

Od leta 1877 dalje je vechino karikatur v Aleshovchevem Brenclju prispeval risar, ki se je podpisoval kot »Franjo« ali »FZ«. Pri iskanju identitete Brencljevega risarja »Franja« si lahko pomagamo z zapisom, ki je nastal 25 let po Aleshovchevi smrti: »Brencelj je izhajal z izvrstnimi karikaturami, ki jih je risal vashki zhupnik v Loshkih hribih« (»Spomnimo se Brenclja! / Jakob Aleshovec – 25 let v grobu«, Jutro, 1926, sht. 240). Za zachetnicami »FZ« se je skrival Franc (Franchishek) Zorec, zhupnik v Novi Oselici, ki je bil v chasu sodelovanja z Brencljem shtudent bogoslovja. »Prav tako je v Novi Oslici sluzhboval za zhupnika shaljivec Franchishek Zorc, ki je svoj chas risal humoristichne skice za Aleshevchevega Brenceljna« (Tine Debeljak, »Kulturni delavci loshkega okraja v preteklosti in sedanjosti«, Shkofja Loka in njen okraj, Shkofja Loka 1936, str. 72–73).

Franc Zorec je bil rojen 15. novembra 1854 na premozhni kmetiji v Shentlovrencu pri Trebnjem.* Ljudsko sholo in gimnazijo je obiskoval pri franchishkanih v Novem mestu. Do 2. razreda je uporabljal priimek Zurc.

»Mladi Zorec je pokazal takoj od zachetka bogate zmozhnosti za nekatere predmete, pa tudi za razne shtudentske razposajenosti,« se je spominjal znanec zhupnika Franca Zorca. »She v poznih starih letih je bila prava slast, che si ga poslushal, kako je zhivo in nazorno slikal svoja dijashka dozhivetja, tedanje socijalne in nacijonalne prilike ter zgodbice iz zhivljenja vodilnih oseb. Imel je izreden spomin in nadvse zgovoren pripovedovalni dar. Vse je pa znal zasoliti z neprisiljenim humorjem. Kamorkoli je prishel, je prinesel v druzhbo smeh in razposajeno toploto. Tak je bil v mladosti, tak je ostal celo zhivljenje.

Zhe v gimnaziji se je mnogo bavil z risanjem in slikanjem. Marsikatera karikatura in posrechena slika je zhe takrat izshla iz njegovih rok. Med pochitnicami je po vech krajih kazal svojo umetnost s tem, da je kmetom slikal na hishe sv. Florijana in druge svetnike. Tako ga je neki znanec poklical na Tezhko vodo pri Novem mestu, da mu naslika na hisho svetnika Florijana. Za namenchek mu je poslikal she vso hisho. Drugim kmetom so njegovi proizvodi tako zelo ugajali, da so mu dali tudi svoje domove poslikati. Zadovoljen se je vrnil s svetlimi kronicami v zhepu v svoj dom.

Po dovrsheni maturi so mnogi g. Zorca nagovarjali, da bi si raje slikarske sposobnosti usovrshil na slikarski akademiji na Dunaju. Odlochil se je pa za semenishche«Brencelj in njegov glavni ilustrator«, Slovenec, 1930, sht. 35).

Od konca leta 1875 je Zorec v Ljubljani shtudiral bogoslovje. »Aleshovec ga je takoj izsledil in ga trdno privezal na svoj list. ‘Brenclju’ je manjkalo ves chas dobrih sotrudnikov. Tekst je napisal po vechim Aleshovec, za karikature in druge slike je pa moral loviti risarje, kjerkoli je mogel katerega vjeti. Zhe leta 1875 sta se nashla Aleshovec in Zorec in ostala nerazdruzhna sotrudnika ‘Brenclja’ do njegovega konca. Nekaj let je bil Zorec edini risar in so skoraj vse slike njegovo delo. Zlasti v semenishkih letih Aleshovec ni izpustil Zorca iz rok. Delati mu je moral ali narochene ali nenarochene karikature vchasih cele nochi, da je ‘Brencelj’ sploh mogel iziti. Karikature se povechini odlikujejo po duhovitosti in skrbni izdelavi. Che pa tudi niso bile vse v vsakem pogledu posrechene, glavno je, da so dosegle svoj namen. In svoj namen so dosegle. Najbolj viden dokaz za to trditev je bil odpor, ki je izhajal iz vrst prizadetih in pa iz sobe drzhavnega pravdnika. V tedanjih razmerah je vrshil ‘Brencelj’ vazhno vlogo in z ‘Brencljem’ seveda tudi njegov glavni ilustrator Zorec« (prav tam).

Leta 1879 je bil Zorec posvechen v mashnika. Sluzhboval je kot kaplan v Stopichah pri Novem mestu, Zagorju ob Savi in Trebelnem. Od leta 1879 je bil administrator v Zhilcah pri Cerknici, od leta 1900 administrator oziroma zhupnik v Novi Oselici pri Sovodnjem. Po letu 1879 je z Brencljem domnevno sodeloval le z literarnimi prispevki. Aleshovcu je pomagal tudi z denarjem. »Aleshovec si je mnogo prizadeval, da bi list vzdrzhal in ga she nadalje izdajal. Ko pa ni bilo odziva med plachniki in narochniki, je tudi najzvestejshi Aleshovchev sodelavec g. Zorec obupal in mu nasvetoval, naj list ustavi. ‘Brencelj’ je leta 1885 prenehal, pa tudi z Aleshovcem je shlo navzdol. Mozh se je zanemaril in zhivel do svoje smrti res prav bedno zhivljenje. G. Zorec se ni odtegnil od njega, kakor so mnogi drugi storili, s prijazno besedo in denarno podporo je vzbudil v dushi Aleshovca marsikateri svetel spomin na bojevita leta svojega zhivljenja, ko sta z ‘Brencljem’ skupaj pikala slovensko javnost« (prav tam).

»Vedno shaljiv, chasih dovolj piker, je bil priljubljen zhupnik, ki je zhivel z ljudstvom med ljudstvom« (Koledar druzhbe sv. Mohorja, Celje, 1931, str. 109). Franc Zorec je umrl 1. februarja 1930 v Gorenjih Sushicah pri Dolenjskih Toplicah. Franc Zorec je bil »dalech naokrog znan kot izredno izobrazhen in duhovit mozh,« je takrat zapisal Ilustrirani Slovenec. »Danashnji rod gotovo ne ve vech tega, da je bil umrli Zorec tudi izboren risar in karikaturist ter je bil dolga leta eden glavnih sotrudnikov nekdanjega Aleshovchevega ‘Brenclja’, v katerega je narisal vechino karikatur« (Ilustrirani Slovenec, 1930, sht. 8).

Nesholana roka ni nujno pomenila pomanjkljivosti pri risanju karikatur, saj je odsotnost formalne likovne izobrazbe lahko nadomestila instinktivna tezhnja po karikiranju. Neuposhtevanje togih ustvarjalnih pravil pa je lahko odprlo pot iskanju novih vsebinskih reshitev in preseganju okvirov ustaljenih motivnih vzorcev.

Zorcheva risba je bila okorna, karikature so izprichevale shtevilne formalne pomanjkljivosti, vendar so uchinkovito komentirale tedanje politichne dogodke na Kranjskem, v drugih slovenskih dezhelah in v monarhiji. »Portreti so izdelani skrbno, v situacijah je veliko humorja,« meni Jozhe Munda (J. Munda, »Zorec Franc«, Slovenski biografski leksikon, 15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 852). Zorcheve karikature sodijo v zvrst preproste, »realistichno« obchutene risbe, pri kateri praviloma ne zasledimo znachilnih radikalnih karikaturnih deformacij, pretiravanj ali stilizacij chloveshke fiziognomije. Satirichni uchinek teh karikatur najvechkrat temelji v predstavljenih namishljenih situacijah oziroma prizorih, ki jih je Zorec najverjetneje upodobil po Aleshovchevih idejnih zasnutkih.

Satirichni listi so bili namenjeni predvsem meshchanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna nachela. Vendar je bil slovenski Brencelj v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je nashel med podezhelskim, kmechkim prebivalstvom. Aleshovec je zapisal, da Brencelj zheli »zabavati posebno prosto ljudstvo« (»Iz Ljubljane, 25. sept.«, Slovenski narod, 1869, sht. 115). »Brencelj, kterega vsacih 14 dni tudi po kmetih komaj prichakujejo,« lahko preberemo v Novicah (»Slovenshchina v uradniji«, Novice, 1870, sht. 13).

V 19. stoletju razlika med meshchani in podezheljem na Slovenskem ni bila vech tako izrazita, saj je del kmechkega prebivalstva postopoma prehajal v meshchanskega. Socialno diferenciacijo je spremljala tudi narodnostna. Preprostemu slovenskemu chloveku so bile namenjene tudi Brencljeve karikature. Karikatura je likovna zvrst, ki ne sodi v okvire visoke umetnosti. V razmerju do vrhunskih umetnishkih dosezhkov zavzema podrejeno mesto, podobno kot razlichne oblike ljudske umetnosti. V enakem razmerju do vrhunskih literarnih dosezhkov je bil tudi Jakob Aleshovec, sicer nadarjen pripovednik, satirik, dramatik in chasnikar, na katerega so pogosto leteli ochitki o politichni enostranskosti, neokusnosti in poljudnosti njegovega pisanja. »Vse je bilo pisano tako po domache, kakor da bi bilo vzeto iz ust nashega ljudstva,« poudarja Josip Lavtizhar (J. Lavtizhar, »Jakob Aleshovec / pisatelj – satirik / 1842–1901«, Nashi zasluzhni mozhje, Jesenice 1942, str. 112).

 

Zorec in Aleshovec, ki je sodeloval pri vsebinski zasnovi karikatur, sta delno povzemala motive po karikaturah, objavljenih v nemshko pisanih satirichnih listih. Pogosto sta uporabljala tudi personifikacije ali simbolne in druge figure, ki so bile slovenskim bralcem blizu in so jih zlahka prepoznali (personifikacije Starega in Novega leta, sv. Miklavzh, Pavliha, razne personifikacije Slovenije in Slovenca, nemshki Mihel, davkar idr.).

»Srechen Slovenec« se na Zorchevi istoimenski karikaturi iz 7. shtevilke v letu 1883 poskusha izmuzniti davkarju, ki je prishel po »drzhavni, dezhelni in obchinski davek s prikladami«. »Skoz sprednja vrata ne bom shel v hisho, ker me tam chaka davkar; grem rajshe skoz zadnja,« razmishlja Slovenec. Pri zadnjih vratih za Slovencem oprezuje narodnjak s pushico za zbiranje »narodnega davka za spominke, chasnike, knjige in narodni dom«. Slovenec: »Joj, joj, tukaj me pa chaka zhe drug s svojo pushico. Kako li bom shel zdaj v hisho ali ven!«

Na karikaturi »Le mir!« v 2. shtevilki Brenclja iz leta 1884 je davchni eksekutor obiskal slovenskega davkoplachevalca, ki z obiskovalcem ni zadovoljen: »Kaj mi vedno trkash na vrata in mi ne dash miru? Ali ne vesh, da tvoj najvishji gospodar, minister Taaffe, hoche imeti med vsemi narodi mir?« Slovenski davkoplachevalec je davchnemu eksekutorju vrnil plachilni nalog, z roko kazhe proti soncu, v katero je karikaturist Zorec narisal obraz ministrskega predsednika Taaffeja.

Na Zorchevi karikaturi »Sv. Miklavzh, kakorshnega so Slovenci prichakovali« iz shtevilke 21/22 v letu 1879 parkelj odnasha nemshkega liberalca dr. Karla von Stremayra, predsednika avtrijske vlade od februarja do avgusta 1879, med leti 1870 in 1879 tudi ministra »za nauk«. Miklavzh prinasha Hohenwartha in Taaffeja, ki so se ju drobni Slovenci razveselili. Miklavzh: »Ker ste tako pridno molili, otroci, sem vam pa prinesel razen Taaffeja she Hohenwarta za ministra.« Nad potekom dogodkov je zadovoljna tudi personifikacija Avstrije.

Karikatura »Po Miklavzhevem vecheru« v 13. oziroma 22. shtevilki Brenclja iz 1884 prikazuje parklja, ministra »za nauk« in nekdanjega kranjskega dezhelnega predsednika Siegmuda Conrada pl. Eybesfelda, ter Miklavzha-Taaffeja s knjigo »Obljub Slovencem« v roki, ki je Slovencem pustil zvrhan kosh praznih fig. Skozi okno se jima blizha Brencelj-Aleshovec s shibami v rokah: »No, saj sem vedel, da za nashe otroke tudi letos ne bo nich druzega ko fige in palica. Tak Miklavzh ali pa nich!«

Na karikaturi »Pred ministersko palacho na Dunaji« v 4. shtevilki iz leta 1885 Shtajerec, Koroshec in Primorec stojijo pred palacho »Pri ministru Conradu« in se sprashujejo: »To je chudno, da je ta hisha za nas zmiraj zaprta, ti Kranjec, si pa vendar prishel iz nje.« Kranjec drzhi prazno figo in jim odgovarja: »Prishel. Pa kaj sem dobil? To-le!«

 

* Biografski podatki po: »Brencelj in njegov glavni ilustrator«, Slovenec, 1930/35, in: Jozhe Munda, »Zorec Franc«, Slovenski biografski leksikon, 15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 851–852.

 

 

 

 

VII 

PRVI STEREOTIPI V SLOVENSKI KARIKATURI

 

Pri razshirjanju stereotipov so imeli pomembno vlogo satirichni listi, in to predvsem s karikaturo, ki je zaradi zmozhnosti vizualizacije v podzavest vtisnjenih stereotipnih predstav postala nepogreshljiva v propagandnem in politichnem boju. Karikaturisti so pri ustvarjanju stereotipov sledili javnemu mnenju, opirali so se na skupne vrednote, predstave in hotenja, chrpali so iz kolektivnega spomina in nezavednega. Na oblikovanje stereotipov so vplivale tudi trenutne potrebe. Karikaturisti so posamezne stereotipne vzorce opushchali ali prilagajali novim okolishchinam, prevzemali in oblikovali so nove stereotipe.

Politichne karikature so se sredi 19. stoletja uveljavile v satirichnih listih, v zachetku 20. stoletja pa so postale nepogreshljive tudi v dnevnem tisku. V slovenskih satirichnih listih jih prvich srechamo konec shestdesetih let 19. stoletja. Poleg liberalizacije politichnega zhivljenja in zgledov pri drugih narodih sta na izid prvih satirichnih listov vplivala chasnikarska tradicija in pomen, ki so ga slovenski chasniki pridobili v javnem zhivljenju.

Ena prvih (in najbrzh delno izvirnih) stereotipnih podob v slovenski karikaturi je karikirana upodobitev nemshkutarja. Nemshkutar oziroma nemchur (nem. der Deutschthümler) je bil renegat (narodni odpadnik). Po rodu je bil Slovenec, vendar se je odlochil za pripadnost nemshkemu druzhbenemu, kulturnemu in politichnemu krogu.

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec, urednik in politichni publicist Fran Levstik (1831–1887) je leta 1870 na naslovnicah dveh izmed sedmih shtevilk Pavlihe (tretjega satirichnega slovenskega lista po vrsti) objavil karikaturi dveh najbolj znanih slovenskih narodnih odpadnikov – Kluna in Dezhmana. Karikaturi je narisal Karel Václav Klích (1841–1926), glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humoristichnega chasopisa Der Floh (1869–1881, 1883–1919).

Na naslovnici prve shtevilke Pavlihe je bila objavljena karikatura trebushastega dvornega svetnika dr. Vincenca Ferrerija Kluna (1823–1875). Karikatura sodi v oblikovno zvrst t. i. »glavonozhcev«, pri kateri je nesorazmerje med veliko glavo in malim telesom krepilo satirichni uchinek. Na debelo glavo Vinka Fererija Kluna sta karikaturist in Levstik (Klích je karikature risal po Levstikovih navodilih) posadila visok »nemshki« oziroma »nemshkutarski« cilinder. Klun je oblechen v frak, ki je poleg cilindra v drugi polovici 19. stoletja veljal za »znamenje kapitala in inteligencije« (gre za prevod nemshkoliberalnega gesla »Besitz und Bildung«). Ljudje, ki so premogli ti dve vrednoti ali vsaj eno od njiju, so bili glavna opora nemshke stranke.

Na karikaturi na naslovnici 4. shtevilke Pavlihe je upodobljen Karel Dezhman, ki moli pred simbolom nemshtva in nemshkutarstva – pred svobodoljubnim cilindrom, brez katerega je »svobodoljubnik« (svobodomislec) »podoben devici brez nedolzhnosti« (Fran Levstik, »Dragutin Dezhman«, Pavliha, 1870, sht. 5). Okrog cilindra so nanizane makove glavice: Dezhmana je omamilo germanstvo oziroma nemshtvo. Cilinder je imel tedaj sloves »shvabskega« pokrivala. Nosili naj bi ga ljubljanski dopisniki v nemshke dunajske in trzhashke liste.

Karel (Dragotin) Dezhman oziroma Deschmann (1821–1889) je bil ena najpomembnejshih osebnosti tedanjega politichnega in kulturnega zhivljenja na Kranjskem. Leta 1852 je postal kustos dezhelnega muzeja, ki ga je vodil do smrti. Sprva je sodil med zavedne Slovence. Pisal je slovenske in nemshke pesmi. Leta 1861 je bil v Idriji izvol­jen za poslanca v kranjski dezhelni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski drzhavni zbor. Junija istega leta se je pridruzhil nemshki ustavoverni stranki (nem. Verfassungstreue Partei: stranka na strani decembrske ustave oziroma februarskega patenta). Postal je voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev, glasnik nemshke kulture in eden najnevarnejshih nasprotnikov slovenskega naroda. Zastopal je naprednejsha liberalna stalishcha kot slovenska stranka, na primer glede vpliva duhovshchine na javno zhivljenje in glede vprashanja razveljavitve zakonskega dovoljenja. Nasprotoval je slovenski univerzi in uveljavitvi slovenshchine v ljudskih in srednjih sholah, v drzhavni upravi in gledalishchu. Kot ustavoverec je nastopal proti federalizmu in zahtevi po Zedinjeni Sloveniji ter Slovencem ochital panslavizem (po: Avgust Pirjevec, »Dezhman Karel«, Slovenski biografski leksi­kon, 1, Ljubljana 1925, str. 133).

Dezhman je v slovenskih ocheh postal prototip renegata. Med vsemi narodnimi izdajalci, nemshkutarji, kranjskimi Nemci, liberaluhi so njega Slovenci najbolj sovrazhili in zanichevali. Na njegovo mladostno narodnozavedno preprichanje so ga opozarjali s pomochjo humoristichne pripovedne pesmi (verzificirane pripovedke) »Proklete grablje«, ki jo je Dezhman objavil v Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855. Zamisel za pesem izvira iz Majarjevih koroshkih pripovedk.

Po zaslugi te satirichne pesmi so grablje po letu 1861 postale Dezhmanov grb oziroma satirichni atribut ter nasploh razpoznavni znak renegatstva in nemshkutarstva na Kranjskem. Drobcene grablje so prisotne tudi na karikaturi Dezhmana na naslovnici Pavlihe. Karel Klích jih je skril v prvo chrko svojega podpisa.

V prvem slovenskem satirichnem listu Brencelj (1869–1875, 1877–1886) je Dezhman veljal za najvechkrat karikirano osebo, saj se njegova figura pojavlja v vseh letnikih, vselej z grabljami v rokah. Dezhman je prvi stalni junak slovenske karikature. »Za oshabne tvoje zhnable / So nalashch proklete grablje,« je zapisal urednik Brenclja, chasnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842–1901) v persiflazhi Dezhmanove pesmi (»Proklete grablje – Stara pesem, po D. Dezhmanu ponarejena«, Brencelj, 1871, sht. 3).

Na karikaturi Prazno delo (Brencelj, 1871, sht. 23) je Dezhman grablje za trenutek odlozhil, da je lahko ochrnil slovenske kandidate s pomochjo ljubljanskega nemshkega chasnika Laibacher Tagblatt. Dezhman slovenske poslance mazhe s chrno barvo (chrniti: slabo govoriti o nekom, tozhiti koga).

Za nemshkutarja je veljal tudi liberalec Karl Wurzbach pl. Tannenberg (1809–1886), drzhavni in dezhelni poslanec, ki je bil od leta 1866 kranjski dezhelni glavar in v letih 1871–1872 dezhelni predsednik. Na karikaturi »Dezhelni predsednik Wurzbach sprejema svoje prijatelje« (Brencelj, 1871, sht. 11) Wurzbach drzhi v roki »proklete grablje«. Nemshkutarji, med njimi je tudi Karel Dezhman, mu vzklikajo z dvignjenimi cilindri.

Zanimivo je, da je karikirana predstavitev Dezhmana kot renegata kasneje prevladala nad drugimi njegovimi portretnimi upodobitvami (Dezhmanov slikani portret, fotografije in spomenik v Narodnem muzeju).

Stereotipna predstavitev nemshkutarja je najbrzh nastala na podlagi pojma »shkric« (shkric: vsak od obeh mochno podaljshanih delov na hrbtni strani fraka). »Shkric« je bil gosposki chlovek oziroma meshchan, oblechen v frak (slavnostni moshki suknjich). Iz ustnega izrochila je »shkric« preshel v chasnikarski in literarni jezik. Morda je Brencelj iz nemshkih satirichnih listov prevzel vzorec upodobitve nemshkega meshchana in ga povezal s stereotipno podobo Nemcev in nemshkutarjev, ki so na karikaturah skorajda vedno oblecheni v frak in cilinder. V 19. stoletju je med Slovenci za normo veljal kmet, meshchanski in kasneje nemshkutarski »shkric« pa je bil delezhen posmeha.

V istem chasu se je v karikaturi pojavil tudi slovenski avtostereotip (stereotipna predstava tipichnega Slovenca). Figura, ki jo danes najpogosteje poznamo pod imenom Kranjski Janez, ima predhodnika v Pavlihi (personifikaciji Levstikovega satirichnega lista Pavliha) in v naslovnem junaku Pavlihove rubrike Gregor Potrebnik. Oba je po Levstikovih navodilih narisal cheshki karikaturist Gustav Jaroslav Schulz (1846–1903). Oblechena sta v narodna, kmechka oblachila, Gregor Potrebnik ima marelo in palico, Pavliha fajfo. Kranjski Janez se kasneje pojavlja v razlichnih variacijah. Poleg spreminjanja imena lahko sledimo tudi spremembam narodne noshe.

Kranjski Janez se je zgledoval po sorodnih figurah v tujih satirichnih listih. Stereotipne podobe posameznih narodov so se v evropski karikaturi zachele oblikovati od tridesetih let 19. stoletja dalje. Stalni junaki karikatur so postali figuralni tipi z znachilno fiziognomijo, oblachili (nosho), pokrivalom in drugimi atributi.

V teh tipih naj bi bile – kot pars pro toto – zajete izbrane znachajske, etnichne, folklorne in druge lastnosti celotnega naroda. Tipizirane figure morajo biti prepoznavne, zato se ponavljajo. Najbolj znane so: francoska Marianne (izpeljava alegorije Svobode, razgaljena zhenska z jakobinsko oziroma frigijsko chepico, prvich se pojavi med francosko revolucijo), angleshki John Bull, nemshki Michel (der deutsche Michel, od 1843 dalje), cheshki Václav oziroma Wenzel in amerishki Uncle Sam.

Slovenski avtostereotip Kranjski Janez je bil pogojen s socialno strukturo slovensko zavednega prebivalstva. Kranjskega Janeza (suh mozhak, ki je najpogosteje oblechen v prazhnjo, gorenjsko narodno nosho) si prav tako kot sorodni, nekoliko poznejshi alegorichni lik v vlogi personifikacije narodne skupnosti (Slovenija: praviloma je zhenskega spola, dekle ali zhena v narodni noshi) lahko razlozhimo s kmechko strukturo slovenskega prebivalstva. Nemshko opredeljeno prebivalstvo je vechinoma zhivelo v mestih in trgih.

Satirichni listi so bili sicer namenjeni predvsem meshchanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna nachela. Konec 19. stoletja najdlje izhajajochi slovenski satirichni list Aleshovchev Brencelj je bil v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je nashel med podezhelskim oziroma kmechkim prebivalstvom.

 

 

 

Karel Klích, dr. Vincenc Ferreri Klun, Pavliha, sht. 1

 

 

VIII

HUMORISTICHKI LIST (1877, ZAGREB)

Humoristichki list, ki je v drugi polovici leta 1877 (ena shtevilka tudi 1878) dvakrat mesechno izhajal v Zagrebu, je bil pisan v hrvashkem in slovenskem jeziku. Izdajatelj je bil Vlaho Raić. Tiskala ga je Dionichka tiskara.

Izid novega satirichnega lista so napovedale Novice: »Humoristichki list zachne v Zagrebu izhajati 1. julija po dvakrat na mesec; izdajal ga bo gosp. V. Raić. Pisan bo ta list v hrvatskem in slovenskem jeziku, z razlichnimi narechji teh dveh jezikov. Misel ta je jako dobra posebno tudi za nasho stran zato, ker bo Brencelj imel priliko, marsikako stvar in osobo svobodno shibati, katere brez nevarnosti zasege v domachem kraju ne more.« (Novice, 1877, sht. 23). V Sochi je uprava Humoristichkega lista objavila vabilo narochnikom: »Na obchno zheljo odlichnih hrvatskih in slovenskih rodoljubov zachne v Zagrebu od 1. julija t. l. po dvakrat na mesec na celej poli izhajati ilustrovan Humoristichki list, pisan v hrvatskem in slovenskem jeziku, ter v razlichnih dialektih teh jezikov, kateri list bo sluzhil sploh jugoslovanskemu humoru.« (»Vabilo na narochbo«, Socha, 1877, sht. 25)

Pobudnik in glavni sodelavec dvojezichnega Humoristichkega lista je bil najpomembnejshi hrvashki knjizhevnik 19. stoletja, zagrebshki pisatelj, pesnik, dramatik in kritik August Shenoa (1838–1881). Njegov sin Milan Shenoa (1869–1961) je zapisal: »Osim svega svog sluzhbenog i privatnog posla, utemelji moj otac godine 1879. Humoristichki list po primjeru prashkih Humoristickih listu. Tu je u prvom redu ljutom satirom udarao na zastupnike i chinovnike, koji pomalo postadoshe skromni i ponizni poklonici peshtanskog sabora. Već u prvom, a i u slijedećim brojevima, ima iz pera moga oca razgovor Petrice Kerempuha, Matijasha Grabancijasha dijaka, te Laczike Privopeticha; ovaj posljednji – a bile su dobre ilustracije – bio je novi ban Ladislav Pejacsevich, koji je poslije Mazhuranića sjeo na bansku stolicu, da vlada skroz u unionistichkom duhu.« (Milan Shenoa, Moj otac, Zagreb, 1933, str. 80, po: Josip Horvat, »Stranachko novinstvo (1860–1903)«, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003, prirejena izdaja iz 1962, str. 225)

August Shenoa je bil eden najbolj gorechih zagovornikov kulturnega in politichnega sodelovanja med Hrvati in Slovenci. Na banketu ob proslavi Bleiweisove sedemdesetletnice novembra 1878 v Ljubljani je zaneseno zaklical: »Evo, mi se razumijemo bez tumacha, Vasha krv je nasha krv, medju nami je Sutla, a Sutla je voda, krv pako nije voda!« (Anton Bezenshek, Svechanost o priliki sedemdesetletnice Dr. Janeza Bleiweisa dne 19. novembra 1878, Zagreb 1879, str. 43)

»Moj glavni stan je u Zagrebu, ali ću chestoputi proshetat preko Sutle u Sloveniju, jer nemislim, da su Nemshkutari u Sutlu vech svoje torpede polozhili medju Hrvati i Slovenci,« lahko preberemo v uvodniku prve shtevilke »jedinog na slavenskom jugu« izhajajochega humoristichnega lista (»Sugradjani!«, Humoristichki list, 1877, sht. 1). V njem je hrvashko-slovensko vzajemnost povelichevala tudi pesem »Dushevna zaveza«:

 

»Sovrági celôtni nash ród

Na drobne so kosce zdrobili,

Zvijachno med nami vzgradili

Nagódbe papirnati plót.

 

Kot krivi prorôki med nas

Vsejáli so ljúliko svâje,

Da preko postavne ogrâje

Slovanstva ne vzrastel bi klas.

 

Oddáljen zdaj bratu je brat

In tujci smo v lastnem domóvju,

Je s Shtájercem Kranjc v protislóvju,

A inozemlján nam Hrvát.

 

Med nami razsaja prepir;

Zaslépljeni vsi se chrtimo,

Napachne nazôre gojimo,

Ki nashe nesloge so vir.

 

A v njej nam nevarnost preti!

Zatorej vsak sebe spoznájmo,

V zavezo roké si podajmo,

Zdruzhimo dushévne mochi!

 

Duhôve, ki lasten razpor

In tuja oblast je lochila,

Dovtipna bo shala zdruzhila,

Sprijaznil veseli humór.«

(»Dushevna zaveza«, Humoristichki list, 1877, sht. 1)

 

Josip Horvat pishe, da je bil Humoristichki list daljni odmev prvega juzhnoslovanskega kongresa v Ljubljani (1.–3. december 1870), ki so se ga udelezhili slovenski politiki in vidni chlani hrvashke Narodne stranke pod vodstvom dr. Matije Mrazovića, vojvodinske Srbe pa je zastopal Laza Kostić. Narodna stranka si je tedaj prizadevala za tesno zvezo s slovanskimi narodi v Avstriji. Na sestanku so sklenili, da bodo delovali za zdruzhitev juzhnih Slovanov z vsemi zakonitimi sredstvi (po: Josip Horvat, »Stranachko novinstvo (1860–1903)«, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003, prirejena izdaja iz 1962, str. 225–226).

Kot pricha naslov, je bil vzor za Humoristichki list cheshki satirichni list Humoristické listy, ki je od leta 1858 izhajal v Pragi. Karikature in ilustracije so najbrzh delo Vlaha Raića, ki naj bi bil tiskarski delavec. Morda je nekatere karikature ali vsaj osnutke zanje pripravil August Shenoa, saj je bil nadarjen risar (po: Josip Horvat, prav tam, str. 226.). Klisheji za karikature so bili izdelani na Dunaju. Na karikaturah je napis Angerer & Göschl ch.; omenjena firma je izdelala tudi klisheje za portrete v reviji Slovan, ki je v letih 1884–1887 izhajala v Ljubljani.

Slovenskim dogodkom je bila namenjena le celostranska karikatura »Nochna prikazen kranjskemu kmetu pred dnevom volitve« v 1. shtevilki. Prikazuje Kranjca v vlogi Herakleja na razpotju. Odlochiti se mora med narodnim angelom, ki mu ponuja lovorov venec, in nemshkim hudichem (z Bismarckovo glavo), ki ga vabi z denarjem. Strma in trnjeva narodna pot vodi do nesmrtne slave, polozhna pot, ki jo spremljajo mejniki: korupcija, izdajstvo, lazh ..., pa se koncha v nemshkem hramu, prekritem s pikacho.

Na zachetku stalne, slovensko pisane rubrike »Juri s pusho« (po nekdanjem trzhashkem satirichnem listu), je bila vselej objavljena karikatura naslovnega junaka. Juri s pusho, ki predstavlja Slovenca, nastopa tudi na naslovni vinjeti – v objemu s Hrvatom. V prvi chrki naslova satirichnega lista se skriva dvorni norec z bichem v roki.

Rubriko »Isack Schmok« je spremljala karikatura tipichnega Zhida. Stalno podobo je imela tudi rubrika »Mudra predavanja prof. Kuklufuka«. Humoristichki list je pogosto napadal voditelja unionistov Ladislava grofa Pejachevića, ki ga je prikazoval kot smeshnega Lacka Krivopeticha (mdr. stalni junak rubrike, v kateri so se v zagrebshki gostilni »Pri beli ruzhi« pogovarjali trije pajdashi dijak: Matijash Grabancijash, Krivopetich in Petrica Kerempuh). Podobno kot v istem chasu pri Brenclju je bila osrednja pozornost Humoristichkega lista namenjena rusko-turshki vojni; unionisti so tedaj namrech simpatizirali s Turki in sploh z nasprotniki Slovanov na Balkanu. Najavljen je bil tudi Almanah Humoristichkog lista za leto 1878, ki pa najbrzh ni bil natisnjen.

 

 

 

 

 

IX 

SHALJIVI LIST SHKRAT (1883–1885)

 

Prva shtevilka »zabavno-zbadljivega in shaljivega lista« Shkrat je izshla sredi januarja 1883 v Ljubljani. Obsegala je shtiri strani oziroma polovico tiskarske pole. Liberalni chasnik Slovenski narod je z naslednjimi besedami priporochil satirichni shtirinajstdnevnik, ki ga je tiskala liberalna Narodna tiskarna v Ljubljani: »Pohvale vreden je zhe zato, ker je pisan v chistej, gladki slovenshchini, a tudi njegovi vtipi so vechinoma tako duhoviti, da nas zhivo spominjajo na ranjkega Pavliho (»Chasnikarstvo in nashi chasniki«, Slovenski narod, 1883, sht. 289)

Satirichni list je v treh letih zamenjal tri urednike. Njegov prvi zalozhnik in urednik je bil knjizhevnik, politik, filozof in eden vidnih sodelavcev Slovenskega naroda Janko Pajk (1837–1899). Marca 1884 ga je nasledil urednik Slovenskega naroda Ivan Zheleznikar. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik tretjega, zadnjega letnika je bil tiskar Srechko Magolich (1860–1943).

Che je verjeti »Vabilu na narochbo«, naj bi bil Shkrat »nezavisen list, kajti zavisen je jednako od dobrega humorja in od naklonjenosti svojih narochnikov, do katerih se obracha s proshnjo, da ga tudi v prihodnjem letu s sodelovanjem in narochbo podpirajo, da bode vsestranski ustrezal prevzetej nalogi« (Slovenski narod, 1884, sht. 1).

V resnici so odlochilno besedo pri urednishki politiki Shkrata imeli liberalni »radikali« (radikalna liberalna struja). Satirichni list naj bi bil v precejshnji meri namenjen napadom na zmerno liberalne in zmerno narodne, provladne »elastikarje« oziroma »elastike« (F. Shukljeta, J. Kersnika, F. Levca), katerim so »radikali« (I. Hribar in I. Tavchar) zaradi spravne politike do nemshkih konservativcev ochitali nezanimanje za narodno vprashanje in oportunizem. Zato je Shkrat moral zanikati obtozhbe Shukljetovega Ljubljanskega lista (1884–1885), da bi za svoje izhajanje potreboval financhno podporo Narodne tiskarne (»V obrambo«, Shkrat, 1884, sht. 16).

Shkrat je o Ljubljanskem listu, imenovanem tudi »Laibacherica« (izhajal je kot vecherna priloga dezhelnega uradnega lista Laibacher Zeitung), leta 1883 zapisal: »4000 gld. letne podpore bode dobival neki slovenski list pochenshi od novega leta. 4000 gld. za slovenske reptilije«. Izraz »reptilski fond« oziroma »reptiljen-fond«, fond za »reptilije« ali »plazilce«, je bil povzet iz nemshchine: der Reptilienfonds. Z njim je bil mishljen vladni oziroma dispozicijski fond za plachevanje usluzhnih in kupljivih chasnikarjev. Shkrat je torej poskusil diskreditirati Ljubljanski list z obtozhbo o vladnem podkupovanju oziroma podkupovanju s strani kranjskega dezhelnega predsednika Andreja Winklerja. Podobno obtozhbo so mladoslovenci leta 1870 z uspehom uporabili pri Levstikovem Pavlihi. Shkratovo pisanje naj bi bilo glede na Shukljetovo zagotovilo povsem neutemeljeno (po: Fran Shuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1926, str. 116).

Shkrat je napadal tudi nemshkutarje in katolishki tabor ter bil sovrazhno razpolozhen do gibanja ljubljanskih malih obrtnikov, ki se je zachelo s prvim shodom leta 1880 in konchalo leta 1884 s procesom zoper »krvavce«. Glasilo obrtnishkih demokratov Ljudski glas (1882–1885) Shkratu ni ostalo dolzhno: »Shkrat, nek v Ljubljani izhajajoch, jako aboten listich, prebudil se je 10. t. m. zopet iz svojega chez tri mesece trajajochega spanja in menda le zarad tega, da leto koncha in lazhje zopet peshico svojih narochnikov v prihodnjem letu na led spelje. Zanimivo je to, kako nenavadno chudno njegov vrednik, g. Zheleznikar, rachuniti zna. Letos izshlo je 8 shtevilk, a zaznamovana je zadnja z 19! Mi sicer ne razumimo te vishje matematike, a kakor nam je to nekdo razlozhil, je stvar tako-le: 12 x 12 = 24 in 24/3 = 8, ali pa Shkrat : 8 = Srshen : 2, ali pa Zheleznikar : spomenik = Ivan Tomshich : 0!« (Ljudski glas, 1883, sht. 23).

Ostro gonjo zoper t. i. obrtnishko skupino in z njo povezane socialne demokrate je vodil tudi Slovenski narod. Dushan Kermavner meni, da je Shkrat »res jemal na tarcho tudi nemshkutarje, toda obrtnishki demokrati so bili v tolikshni meri predmet njegovih zafrkancij, da se ne moremo ogniti zakljuchku, da so ga voditelji Narodove frakcije ustanovili predvsem za boj proti njim!« (po: Dushan Kermavner, »Obrtnishkodemokratichna skupina in Ljudski glas v letu 1882«, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, Politichnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, Ljubljana 1966, str. 707). Urednik Shkrata Ivan Zheleznikar je bil na »krvavshkem« procesu v Celovcu celo ena najbolj obremenilnih prich zoper delavskega organizatorja, krojacha Franceta Zheleznikarja (1843–1903), ki je bil zaradi anarhizma obsojen na 8 do 10 let tezhke jeche.

Zaradi nekaterih prispevkov je na Shkrata postalo pozorno tudi c. k. drzhavno pravdnishtvo (drzhavno tozhilstvo), ki je zaplenilo 1. shtevilko, tako da se je list javnosti pravzaprav predstavil shele z 2. shtevilko. Zaplenjena je bila tudi polovica 14. shtevilke iz leta 1884 in zaradi podlistka »Resna premishljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzlovicha« tudi naslednja, 15. shtevilka. Drzhavni pravdnik je urednishtvu Shkrata dolochil tudi 10 goldinarjev globe.

Med Shkratove redne podlistke so sodili »Shkratogrami«, »Vashke slike« in »Pogovori«. Imena sodelavcev so danes neznana. Leta 1884 je v Shkratu pod psevdonimom »Chikoslav Lazhan« objavljal humoristichne verze mladi slushatelj moderne filologije na Dunaju Josip Krzhishnik (1865–1926), doma iz Sht. Lenarta pri Shkofji Loki (po: Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 584).

Naslovno zaglavje Shkrata poleg z velikimi chrkami izpisanega naslova lista krasi podoba shkrata na konju, ki z bichem v roki preganja svoje nasprotnike. Podobne »govoreche« naslovnice so bile znachilne za mnoge satirichne liste 19. stoletja.

Shkrat ni objavljal portretnih karikatur, temvech satirichne oziroma humoristichne ilustracije in t. i. karikature nravi, ki so bile delo tujih avtorjev. Karikature in ilustracije so bile za spremljavo besedilom, »raznovrstnim daljshim zabavnim spisom, pesmim, dovtipom«, in se nanje niso neposredno nanashale. Med drugim so bile v Shkratu objavljene karikature dveh znamenitih cheshkih karikaturistov Karla Krejchíka (1857–1901) in Frantishka Kolárja (18291895). Na prakso objavljanja uvozhenih klishejev lahko naletimo pri vseh domachih listih iz zadnjih dveh desetletij 19. stoletja.

 

 

 

 

X 

SATIRICHNI LIST JURIJ S PUSHO (1884–1886)

»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho je zachel izhajati 10. aprila 1884 v Trstu. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik satirichnega polmesechnika je bil Eduard pl. Braunitzer, prvi dve shtevilki je uredil Miroslav Malovrh, od 3. shtevilke dalje ga je urejal Ivan Dolinar. Celoletna narochnina je bila tri goldinarje. Tiskala ga je tiskarna Carla Amatija v Trstu. 11. shtevilka iz leta 1886 je po Dolinarjevi smrti izshla v Gorici.

»Evo prve shtevilke novega, slovenskega, humoristichnega chasopisa Jurija s pusho je v »Vabilu na narochbo« poudarilo urednishtvo in upravnishtvo Jurija s pusho, ki se je nastanilo v ulici Solitario sht. 17 (oziroma Via Ferriera 323) v Trstu. »Kdor primerja Jurija s pusho z druzimi humoristichnimi slovenskimi chasopisi, se prepricha na prvi pogled, da je Jurij s pusho najvechji, najelegantnejshi in ob jednem najcenejshi slovenski list te vrste. Vsebina mu bode kolikor mogoche zanimiva in urednishtvo si bode i nadalje prizadevalo, da bodo vsi spisi vseskozi zabavni, ter prijali ravno tako slovenski inteligenciji kakor priprostemu narodu. Posebno skrb obrachala se bode na listek, v katerem se bodo priobchevale humoristichne chrtice; za ta oddelek obljubili so nam nekateri odlichni slovenski pisatelji svojo pomoch.

Jurij s pusho zastopa v prvi vrsti narodne interese primorskih Slovanov, ali tudi iz druzih slovenskih pokrajin prinashal bode izvirne dopise in telegrame. Tudi s shalo vzbuja se narodna zavest in sodech s tega stalishcha, priznal bode vsakdo, da je chasopis potreben in vreden vsestranske podpore.« (»Vabilo na narochbo«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1)

Prvi urednik, chasnikar Miroslav Malovrh (18611922) v Juriju s pusho ni videl samo zabavnega, kratkochasnega, shaljivega, satirichnega lista, temvech mu je bil tudi pripomochek za diskreditiranje nasprotnikov in tekmecev. Zato je na prvi strani 1. shtevilke v chlanku »Lekcija Ivanu Zheleznikarju in njegovim tovarishem« napadel oziroma morda samo vrnil udarec uredniku ljubljanskega liberalnega chasnika Slovenski narod in satirichnega lista Shkrat (1883–1885) Ivanu Zheleznikarju, ki naj bi bil soudelezhen pri razshirjanju vesti, da se je Malovrh samovoljno razglasil za doktorja filozofije. Po Malovrhovem mnenju pa naj bi bil Zheleznikar povezan z izginotjem denarja za spomenik prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomshichu. Podoben sramotilni chlanek je sledil na drugi strani. Spreml­ja ga podoba, ki bi jo lahko razumeli kot karikaturo v chlanku napadenega »Komarjevega Janeza«. »Komarjev Janez je mozh, vreden Zheleznikarjevega Ivana. Komarjev Janez je spisal debelo knjigo o chasnikarstvu in nashih chasnikih. Knjiga je dobra; podobna je berashkemu plashchu, ki je narejen iz samih krp. – Tudi broshura Komarjevega Janeza sestavl­jena je iz samih krp a vsaka krpa ukradena je iz druge literature. Toda – Kaj zató? Komarjev Janez je do dobrega dokazal, da je podlistkarju dovoljeno krasti, samo zgodovinarji ne smejo tega storiti. Komarjev Janez zasluzhi torej po pravici lepi priimek: slovenski Plaht [najbrzh po dunajskem bankirju Plahtu]. Tudi njegovemu delovanju je nachelo: höchste Fruchtifizierung literarnih produktov. To je modro. Ni le to odlochen mozh? Shkoda bi bila, ko bo ga Slovenci pozabili kadar umrje. To nesrecho, ki mu preti, zapazil je Komarjev Janez, preroshki duh in zato se bo Komarjev Janez zdaj na stare dni ozhenil! Zhivio!« (»Komarjev Janez«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1)

Malovrh je najbrzh namigoval na podlistek »Chasnikarstvo in nashi chasniki«, ki je konec leta 1883 in na zachetku 1884 izhajal v Slovenskem narodu. Avtor podlistka je bil trzhashki profesor Janez Jesenko, politichni chasnikar, pisec zemljepisnih in zgodovinskih uchbenikov, toda tisti del, ki se je nanashal na domache chasnike, so morda napisali drugi, predvsem Ivan Zheleznikar. V podlistku so se skrivali napadi na predsednika dezhele Kranjske Andreja Winklerja, na Frana Shukljeta, urednika vecherne priloge Ljubljanski list v dezhelnem uradnem listu Laibacher Zeitung, in na druge »elastikarje«; te napade so spodbudili takratni spori med »elastiki« in »radikali« v liberalnem taboru.

Prichakovati je bilo, da bo Zheleznikar v Slovenskem narodu odgovoril na Malovrhov pamflet, vendar se chasopisna afera ni utegnila razplamteti, saj v 2. shtevilki Jurija s pusho, ki je izshla chez mesec dni, naletimo na zamenjavo v urednishtvu. Namesto Malovrha je kot urednik napisan Eduard pl. Braunitzer, ki se je v »Izjavi« v Slovenskem narodu (sht. 104) distanciral od spornega Malovrhovega chlanka: »Jaz podpisani kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik v Trstu izhajajochega shaljivega lista Jurij s pusho, naznanjam, da zaradi zaprek v upravnishtvu, provzrochenih po Miroslavu Maloverhu, ki se za doktorja izdaja, druga shtevilka v 25. dan m. m. ni mogla iziti, in sem neprijetno primoran premeniti dneve izhajanja tako, da bode Jurij s pusho 2. in 4. soboto vsacega meseca izhajal.

Pri tej priliki preklichem v 1. shtevilki Jurija s pusho dné 10. aprila 1884 priobcheni po prejshnjem upravniku Miroslavu Maloverhu pisani lazhnjivi in obrekovalni chlanek Lekcija Ivanu Zheleznikar­ju ter imenujem g. Miroslava Maloverha nezanesljivega chloveka, ki si vech upa, kakor kateri Schwindler. V Trstu v 5. maja 1884.«

Urednishtvo Jurija s pusho je obvestilo narochnike, da bo satirichni list dobil drugega urednika. Omenjeni so bili nadaljnji Malovrhovi grehi, med drugim naj bi zapravil denar, ki ga je za satirichni list prejel od narochnikov.

Novi urednik in lastnik Jurija s pusho Ivan Dolinar se je priporochil bralcem z uvodnikom na naslovnici 3. shtevilke. Pozval je nekdanje dopisnike, naj nadaljujejo s poshiljanjem dopisov, narochniki, ki niso prejeli svojega izvoda, pa naj to sporochijo. Jurij s pusho bo strogo nadstrankarski, objavljal bo lepe slike in bo vseboval samo zdravo in lepo gradivo, je poudaril Ivan Dolinar. »Opozarjamo slavno obchinstvo, da nemata ne Maloverh, ne Braunitzer vech posla pri listu, da se jima ne poshilja narochnina in nichesa.« ... »Da pa list she danes nema nachelne podobe, uzrok je ker se podpisani ni mogel kar na vrat na nos odlochiti, da prevzame zanemarjeni list brez vse denarne odshkodnine. Porok pa je s svojim imenom, da bode zadovoljil po svojih slabih mocheh obchinstvo z dobrim in zdravim gradivom.«

»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho (od 5. sht. podnaslov »Zabavni shaljivi list«) je sledil stopinjam soimenjaka in predhod­nika satirichnega lista Juri s pusho (1869/1870). V 5. shtevilki je Ivan Dolinar objavil uvodnik »Hej rojaci!!!«, pri katerem se je skorajda dobesedno naslonil na uvodnik Jurija s pusho iz 1869, ki pa ga je za leto 1884 nekoliko posodobil.

V novem Juriju s pusho poleg karikatur neznanih, morda slovenskih ali italijanskih avtorjev, srechamo tudi vech karikatur iz prvega trzhashkega Jurija s pusho. Posebej za Jurija s pusho pa so morale nastati karikature, ki se nanashajo na aktualne trzhashke razmere. Te karikature so delo avtorja, ki je naslikal obe naslovni zaglavji. Imena karikaturistov so danes neznana. Omeniti velja, da je imel likovno izobrazbo tudi urednik Ivan Dolinar.

S 5. shtevilko je Jurij s pusho dobil lastno naslovno zaglavje, na katerem je upodobljena figura Jurija s pusho nad Trzhashkim zalivom. Pred njim in psom bezhita dve osebi, ena ima marelo in zmechkan cilinder, druga moshnjichek z denarjem. »Strela udri iz vishine, izdajalca domovine!« lahko preberemo pod naslovnim zaglavjem. Tudi to geslo je bilo prevzeto od Jurija s pusho iz let 1869/1870. Naslovnica drugega letnika, ki ima podoben podnaslov »dolgochasen list za lahone, nemshkutarje, magjarone i druge nerodne ljudi«, v sorodni kompozicijski razporeditvi prikazuje Jurija s pusho pred panoramo Bleda, njegovi trije (narodni) sovrazhniki pa so predstavljeni kot zmaji. »Za blagor ochetnjave naj pushka govori!« se glasi v ilustracijo vkljuchen napis. »Juri bori se – in to ni igracha – / proti trem zmajem, ki nosi jih v glavi, / Da pokoncha jih in vse tri zadavi, Juri zaupno do vas se obracha ...«

Med redne podlistke so sodili »Jurjegrami«, »Juri pishe politiko«, »Juri na potovanji«, »Miche Godrnjal«, »Jezdurjev Jozhe«, »Smeshnice« idr.

Poleg Jurija s pusho je Dolinar izdal tudi Jurijev koledar za leti 1885 in 1886. Jurijev koledar za navadno leto 1885, ki ga je natisnila Amatijeva tiskarna v Trstu, je izshel na 109 straneh. Jurijev koledar za navadno leto 1886 je imel 24 strani. Njegova cena je bila 50 kron.

Osrednji urednik Jurija s pusho Ivan Dolinar je bil rojen 26. avgusta 1840 v Shkofji Loki ochetu Gashperju Dolinarju, po poklicu chevljarju, in materi Mariji, rojeni Wilfan. Osnovno sholo je obiskoval v Shkofji Loki in Ljubljani. Nato je stopil kot uchenec v slikarsko in podobarsko delavnico Shtefana Shubica (18201884) v Poljanah nad Shkofjo Loko. She preden je konchal vajenishko dobo, se je vrnil domov in zachel slikati.

Z devetnajstimi leti je prostovoljno odshel k vojakom. Kot desetnik lovskega bataljona se je pogumno bojeval v Italiji in prejel odlikovanje. Bil je tudi ranjen in ujet. Med ujetnishtvom so ga odpeljali v Pariz. Kot vojak je nekaj chasa zhivel v juzhni Dalmaciji, hodil je v Chrno goro in se ukvarjal s cerkvenim slikarstvom.

Leta 1865 se je Dolinar naselil v Trstu. Naslednje leto so ga zopet poklicali k vojakom. Do leta 1879 je bil zaposlen pri carinarnici na zheleznishki postaji.

K politichnemu delovanju so ga vzpodbudili narodni boji v Trstu leta 1868. Dolinar je sprva deloval v rojanski chitalnici kot odbornik, rezhiser in nekaj chasa tudi predsednik. Prizadeval si je za ustanavljanje chitalnic v blizhini.

Z dezhelnim in drzhavnim poslancem Ivanom Nabergojem, kamnosekom in narodnoprosvetnim organizatorjem Antonom Trobcem in drugimi je 1. novembra 1874 ustanovil politichno drushtvo trzhashkih Slovencev Edinost. Prva leta je bil drushtveni tajnik in kasneje odbornik. Dolinar je bil izdajatelj in odgovorni urednik polmesechnika Edinost od 8. januarja 1876 do 3. marca 1880. Urejal ga je s pomochjo pesnika, prevajalca in politika Franca Cegnarja (18261892). Od konca leta 1879 je Edinost izhajala kot tednik.

Zalozhil je Krizhmanova Krajna imena v trzhashki okolici (ponatis iz Edinosti 1876) in Zakrajshkove pesmi Lira in cvetje. Pod psevdonimom Samovich je v letih 1881 in 1882 v Edinosti objavil spomine na vojashka leta pod naslovom Chrtice iz mojega dnevnika. Kot dopisnik je sodeloval s Socho, Novicami, Slovenskim narodom in drugimi slovenskimi listi (psevdonim Podlipchan, Frickov Janez).

»S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obche ni bil korenito naobrazhen, kar je sam najbolj chutil in chesto tozhil prijateljem svojim: oh, zakaj se nisem vech uchil!; a vrhu tega nedostatka so bili nekateri njegovi chlanki s tolikim mladostnim odushevljenjem napisani, da jih je Slov. Narod vechkrat ponatisnil iz Edinosti je poudarjal Ljubljanski zvon (»Zh.«, »Ivan Dolinar +«, Ljubljanski zvon, 1886, str. 442; avtor Dolinarjevega nekrologa bi bil lahko Ivan Zheleznikar).

»Dolinarjev shaljivi Jurij s pusho, katerega je bil preuzel 1883. leta, ni bil posebno shaljiv in tudi jezik mu je bil zeló nedostaten, vender so njegove shale in zabavljice vechkrat v zhivo zadele dotichne greshnike na Primorskem,« lahko leta 1886 preberemo v Slovanu (»F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 267).

Ivan Dolinar je sodeloval pri organizaciji slovenskega drushtvenega zhivljenja v Trstu. Bil je soustanovitelj Delavskega podpornega in bralnega drushtva, njegov prvi predsednik, pozneje tajnik in konchno uradnik. Z Delavskim podpornim in bralnim drushtvom je 31. januarja 1880 priredil veliko veselico v trzhashkem gledalishchu Fenice. To je bila prva velika slovenska javna slavnost v Trstu in tudi prva slovenska predstava v trzhashkem gledalishchu.

Dolinar je bil soustanovitelj Trzhashkega podpornega drushtva, Trzhashkega Sokola (1882), Pevskega drushtva, Trzhashke chitalnice in rojanske chitalnice. Prirejal je gledalishke igre, v katerih je kot igralka nastopala njegova soproga Katarina, rojena Jereb. Ivan Dolinar je bil vnet in uspeshen aktivist in agitator na volitvah. Umrl je 6. junija 1886 v Trstu (Po: »F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 266).

 

 

 

 

XI

KLÍCHEVA KARIKATURA JOSEFA VITEZA SCHWEGLA V FLOHU

Urednishko delovanje Frana Levstika in njegovi, z literarnimi ambicijami spisani prispevki uvrshchajo Pavliho iz leta 1870 med najzanimivejshe satirichne liste v habsburshki monarhiji. Pavliha se je od satirichnih listov Brencelj in Juri s pusho razlikoval tudi po zaslugi velikih portretnih karikatur na naslovnicah vseh sedmih shtevilk. Njihov avtor je Karel Klích, glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humoristichnega chasopisa Der Floh. Klích za svoje delo pri Pavlihi ni zahteval honorarja, za kar se mu je Levstik javno zahvalil. Njegovo sodelovanje s Karlom Klíchem velja za prvo izprichano slovensko-cheshko sodelovanje na likovnem podrochju.

Karel Klích je po francoskih zgledih za naslovnice satirichnega lista Floh in za sedem naslovnic Pavlihe uporabil t. i. karikaturni tip »glavonozhcev«: vse karikirance na Klíchevih karikaturah v Pavlihi zaznamujejo velike glave, posajene na proporcionalno premajhna in shibka telesa. »Glavonozhci« imajo prednike v seriji jedkanic Jacquesa Callota (1592/93–1635), ki prikazujejo grbaste pritlikavce (»Varie figure gobbi« iz okrog leta 1622), in v upodobitvah, ki so po njihovem vzoru nastajale v 17. in 18. stoletju. Celostranske karikature znanih sodobnikov z veli­kimi glavami in majhnim telesom na chasopisnih naslovnicah so se najprej uveljavile v Franciji. V tridesetih letih 19. stoletja je tovrstne portretne karikature v satirichnem listu Le Charivari objavljal slikar Benjamin Roubaud (1811–1847). Njegovo najpomembnejshe delo predstavlja 100 portretnih karikatur »Panthéon charivarique« (1840). Mojster v zvrsti »glavonozhcev« je bil André Gill (1840–1885). Gill (njegovo pravo ime je bilo Louis-Alexandre Gosset de Guiness), najpomembnejshi francoski karikaturist med letoma 1867 in 1879, je s celostranskimi koloriranimi karikat­urami od leta 1866 opremljal naslovnice lista La Lune in njegovega naslednika L'Eclipse. Klích, ki je bil vodilni dunajski karikaturist, se je pri Flohovih in Pavlihovih naslovnicah oprl na dosezhke francoskih karikaturistov. Klicheve karikature za vechbarvne naslovnice satirichnega lista Floh so nasta­jale skorajda sochasno kot Gillove. Klícheve karikaure v Pavlihi so odtisnjene v chrno-belem tisku.

V satirichnem listu Der Floh leta 1880 naletimo na Klíchevo karikaturo politika in diplomata slovenskega rodu Josefa viteza Schwegla (1836–1914). Karikatura je bila objavljena na naslovnici 17. shtevilke, ki je izshla 25. aprila 1880. Schwegel je bil rojen v kmechki druzhini v Zgornjih Gorjah* pri Radovljici in se je v mladih letih podpisoval Josip Zhvegel oziroma Shvegel ter je objavljal slovenske pesmi, naravoslovne in potopisne prispevke. Po diplomi na orientalni akademiji leta 1859 je bil konzularni pripravnik na avstrijskem generalnem konzulatu v Aleksandriji. Leta 1863 je postal vicekancler, kasneje prvi tolmach in kancler generalnega konzulata ter leta 1869 konzul v Aleksandriji. Leta 1870 je bil imenovan za generalnega konzula v Carigradu. Istega leta je bil povzdignjen v viteshki stan. Marca 1873 je postal vodja trgovsko-politichnega oddelka v Andrássyjevem zunanjem ministrstvu, po berlinskem kongresu leta 1878 pa tedaj najmlajshi tajni dvorni svetnik. Schweglova bleshchecha uradnishka kariera se je konchala po Andrássyjevem odstopu leta 1879. Leta 1880 se je aktivno podal v politiko kot poslanec kranjskih veleposestnikov v drzhavnem zboru, kjer se je pridruzhil liberalni levici. Po upokojitvi je bival v grashchini Grimshche na Rechici pri Bledu. Leta 1883 je bil izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Uspeshno je deloval kot voditelj kranjskih Nemcev.

13. aprila 1880 je dunajski drzhavni zbor glasoval o Taaffejevem predlogu za sprejem dispozicijskega fonda (vladnega fonda za plachevanje usluzhnih in kupljivih chasnikarjev). Zaradi odsotnosti nekaterih, zlasti poljskih in tirolskih poslancev avtonomistichne vechine je nemshkim ustavovercem uspelo predlog zavrniti z dvema glasovoma prednosti. Proti je glasoval tudi poslanec kranjskega veleposestnishtva in sekcijski svetnik na zunanjem ministrstvu baron von Schwegel (»Sekcijski shef baron Schwegel«, Slovenski narod, 1880, sht. 86). Schweglovo odlochitev sta pogojevala poslanska »disciplina« oziroma zvestoba do kranjske ustavoverne stranke, ki ga je izvolila za poslanca (po: »O polozhaji / Z Dunaja 15. aprila (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1880, sht. 87), in preprichanje, da Taaffejeva politika vodi drzhavo v propad (Josef Schwegel, »Izstop iz drzhavne sluzhbe«, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004, str. 105).

Kljub Schweglovemu mnenju, da Taaffejeva vlada ne bo dolgo vzdrzhala, ta zaradi nezaupnice ni padla. Schweglovo glasovanje je napravilo slab vtis na zunanjem ministrstvu in pri vladi (Taaffe naj bi imel Schwegla v mislih kot ministra za trgovino, po glasovanju pa naj bi odhitel intervenirat k zunanjemu ministru Haymerleju), zato so Schweglu zhe drugi dan po glasovanju priporochili, naj si vzame 12 mesecev dopusta. Minister zunanjih zadev baron Haymerle je s Scheglovim enoletnim dopustom zhelel pokazati, da Schwegel s svojim glasovanjem ni izrazil mnenja zunanjega ministrstva, ampak le lastno mnenje (po: »Z Dunaja 20. aprila (Izviren dopis.)«, Slovenski narod, 1880, sht. 92). Schwegel je bil po koncu enoletnega dopusta upokojen do nadaljnjega (po: Josef Schwegel, »Poslanec v drzhavnem in dezhelnem zboru«, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004, str. 113).

Karel Klích je na karikaturi »Freiherr von Schwegel« prikazal barona Schwegla »kot Mucija Scaevolo, ki drzhi svojo roko v zhrjavico za svojo stranko« (po: Josip Voshnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 632). V drugi roki ima listek z napisom »Nein«. V ognju je napis »Disponibilitat« (nem. razpolozhljivost, disponibilnost – za dispozicijski fond). »Er verbrannte sich die rechte Hand des Ministeriums des Außens, um sich die Linke, oder sich der Linken zu erhalten,« pojasnjuje kratek komentar, ki je objavljen na naslednji strani. Vendar je novodobni Scevola-Schwegel na mnogo vishji ravni kot vsak vrli Rimljan. Gaj Mucij je namrech vedel, da si bo s samoodpovedjo prisluzhil rimsko hvalezhnost. Scevola-Schwegel pa gotovo ne more rachunati na hvalezhnost klerikalcev – »Gajus Mucius wußte, daß ihm Rom für seine Selbstentäußerung danken wird. Scävola-Schwegel konnte auf den Dank der Römlinge gewiß nicht rechnen« (»Freiherr von Schwegel«, Der Floh, 1880, sht. 17). Gre za besedno igro: nem. Rom – Rim, nem. der Römer – Rimljan, nem. der Römling – klerikalec.

Gaj Mucij Scevola je bil legendarni rimski junak. Leta 506 pr. n. sht. naj bi skushal ubiti etrushchanskega kralja Porzeno, ki je oblegal Rim. Pritihotapil se je v sovrazhni tabor, vendar je po pomoti namesto kralja ubil enega njegovih vojskovodij. Mucija so prijeli in odvedli pred Porzeno, ki je ukazal, naj ga zhivega zazhgejo. Mucij je med zaslishanjem dokazal, da Rimljani ne poznajo strahu – nad zherjavico, ki je bila pripravljena za neko darovanje, je polozhil svojo desnico, da je zgorela. Porzeno je Mucijevo pogumno dejanje ocharalo, zato ga je spustil na svobodo. Mucij je pred odhodom opozoril Porzeno, da mu strezhe po zhivljenju tristo Rimljanov. Prestrasheni Porzena je ustavil obleganje in sklenil z Rimljani mir. Mucija, ki je izgubil desnico, so chastili kot junaka in ga nagradili z zemljo onkraj Tibere. Pridobil si je vzdevek Scaevola, tj. levoroki, levichar (po: Jöel Schmidt, Slovar grshke in rimske mitologije, Ljubljana 2001, str. 155).

 

* Biografski podatki po: Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2004 (spremna beseda: Franc Rozman in Jozha Mahnich), in Jakob Mohorich & Milena Urshich, Schwegel (Shvegel, Zhvegel) Jozhef baron, Slovenski biografski leksikon, X. zvezek, Ljubljana 1967, str. 250.

 

 

 

 

XII

SATIRICHNI LIST JEZH (1902–1909)

 

»Polmesechnik za shalo in satiro« Jezh je dvakrat mesechno izhajal v Ljubljani med letoma 1902 in 1909. »Shaljiv in zafrkljiv list« Jezh, ki se je oznachil za »glasilo veseljakov«, je obsegal 12 strani. Njegov prvi urednik je bil humoristichni pisatelj Rado Murnik (1870–1932). Od 1903 ga je urejal Srechko Magolich st. (1860–1943). Zalozhnik Jezha je bil Dragotin Hribar. Tiskala ga je tiskarna, ki jo je Dragotin Hribar odprl v Ljubljani 1902.

Na naslovnici prve shtevilke, ki je izshla 10. decembra 1902, je Jezh objavil ostro politichno karikaturo »Miklavzheva politichna darila slovanskim narodom«. Na karikaturi, ki je bila za tedanje tiskarske zmogljivosti odtisnjena razkoshno v treh barvah, je Hinko Smrekar (1883–1942) upodobil nemshkoliberalnega ministrskega predsednika in notranjega ministra avstro-ogrske monarhije dr. Ernesta Körberja (v slovenskem prevodu: »Kosharja«), ki z besedami »Prejmite te dragocene darove, moji ljubljenci! Nemcem pa ne dam nichesar!« izrocha predstavnikom slovanskih narodov (Slovencu, Chehu, Poljaku ...) – prazne koshare. V naslednjih shtevilkah so sledile nove karikature. List je izhajal na 12 straneh, na katerih je bilo sprva polno karikatur in satirichnih ilustracij, ki sta jih risala Miljutin Zarnik in Hinko Smrekar (najbrzh gre za prve objavljene Smrekarjeve karikature). Smrekar je tudi avtor vinjete na naslovnici, ki prikazuje raznoliko drushchino v boju z jezhem.

Dr. Miljutin Zarnik (1873–1940) je bolj kot karikaturist ali ilustrator znan kot kritik in pisatelj, kajti od likovne kariere se je poslovil zhe na zachetku 20. stoletja. Prvotno mu je bila namenjena vojashka sluzhba, toda po maturi je odshel shtudirat na umetnishko akademijo v München, kjer se je gibal v umetnishkih krogih in obiskoval umetnishko sholo Antona Azhbeta. Zarnikov umetnishki psevdonim je bil Artifex. Hkrati je v Gradcu doshtudiral pravo (1893 do 1896). Najprej je bil zaposlen pri financhnem ravnateljstvu v Ljubljani, od leta 1900 na ljubljanskem magistratu, kjer je 1904 postal magistratni tajnik in pozneje ravnatelj uradov. Leta 1931 je hudo zbolel in se umaknil v pokoj.

Zarnik je zhe leta 1894 narisal ilustracije za povest J. Janezhicha »Gospa s pristave«, ki je bila objavljena v Domu in svetu. Sledile so ilustracije za Finzhgarjevo pesnitev »Triglavu« iz leta 1896, kar poleg karikatur in ilustracij v Jezhu predstavlja celotno za zdaj znano Zarnikovo likovno zapushchino. Obsezhnejsha je bila njegova literarna bera, saj je poleg novele »La bella Gina« (Ljubljanski zvon, 1897) za Slovenski narod napisal shtevilne chrtice in kritike ter porochila o kulturnih dogodkih v Ljubljani (mdr. o prvi slovenski umetnishki razstavi v Ljubljani). Leta 1902 je kot podpredsednik Slovenskega umetnishkega drushtva govoril na drugi slovenski umetnishki razstavi. 1908 je v Slovanu pisal o slikah Srechka Magolicha. Leta 1910 je skupaj s Franom Govekarjem uredil knjigo Ljubljana po potresu.

Miljutin Zarnik se je pri karikaturah v Jezhu naslonil na tedaj najbolj znamenit zgled – na risbo v münchenskem satirichnem listu Simplicissimus (1896–1967). Namen iz Jezha narediti slovenski Simplicissimus je nazorno pokazal s tem, da je v karikaturo v chetrti shtevilki vkljuchil Simplicissimusovo maskoto – popadljivega buldoga, ki ga je po nakljuchju prav tako za chetrto shtevilko prvega letnika Simplicissimusa (1896) narisal Thomas Theodor Heine.

V shesti, tj. »pustni shtevilki« Jezha je bila objavljena karikatura »Jezhova reduta«. Prikazuje namishljeno »sijajno mashkerado v veliki dvorani slovenske univerze«, ki se je odvijala pod »devizo, da naj pride kdor hoche in sicer v kostimu, ki mu najbolj prija.« Med gosti so se znashle naslednje »celebritete«: »kitajska cesarica-vdova Tsu-Tsi«, predstavljena kot »bebe«, amerishki predsednik Theodore Roosevelt kot Friderik Veliki, dr. Ivan Tavchar kot »kardinal (vzorit?)«, ruski car Nikolaj kot sibirski kaznjenec, »On« kot poljski kralj, britanski drzhavnik Joseph Chamberlain (minister za kolonije) kot muchenik, dr. Ivan Shustershich »kot Napoleon (seveda)«, belgijski Cleopold kot pushchavnik, »venezolanski predsednik Castro, kot bog tatov«, »Pan Klofach, kot pruski lajtnant«, »Cléo de Merode, kot nuna«, »Zhane, kot gigerl« in »Panganet-Matilda, kot Iblana«. Zadnja med maskiranci »Zhane iz Iblane« (ljubljanski original) in »Iblana« (personifikacija Ljubljane) ob desnem robu karikature opazujeta imenitnike, med katerimi prevladujejo tuji in domachi politiki. Za njima se skriva oseba, ki v legendi ni omenjena. Opremljena je z velikanskim risalnim peresom z ogljem – Zarnik je najverjetneje na karikaturo vkljuchil lasten avtoportret.

Ta karikatura je bila morda vzor za desetletje mlajshe Smrekarjeve skupinske portretne karikature likovnih in literarnih ustvarjalcev ter za Gasparijevo skupinsko portretno karikaturo slovenskih gledalishchnikov. Morda se je Zarnik pri snovanju karikature spomnil na predpustne maskirane plese, ki jih je v münchenskem ateljeju prirejal Azhbe. Ta je svoje uchence tudi zadolzhil, da so stene ateljeja okrasili z velikanskimi karikaturami. Tudi Ljubljana je na prelomu stoletja poznala kostumirane pustne zabave, ki so se odvijale v Narodnem domu.

V isti shtevilki je bila objavljena Zarnikova karikatura »Na Sokolovi mashkaradi«, na kateri se je na ramena skrokanega gospoda mlahavih nog povzpela opica, ki bi morda lahko ponazarjala glavobol: »N-nekdo hup mi je zamenjal mojo hup a-a-afno; mo-moja je bila mnogo manjsha in l-la-lazhja hup Ilustracija uchinkuje »slikarsko«, cheprav je odtisnjena samo v chrno-belih tonih, saj je bil njen original verjetno v barvah. Tudi s takimi ilustracijami se je Miljutin Zarnik najbrzh seznanil v Simplicissimusu, kjer je na podoben nachin risal npr. popularni avstrijski ilustrator Ferdinand von Reznicek (1868–1900). Razen zhe omenjene Smrekarjeve karikature so Zarnikovo delo vse politichne karikature v prvih shtevilkah.

V chetrti shtevilki je Zarnik s karikaturo »Chastna diploma nashim dichnim, trudaljubnim poslancem« komentiral neuspeshna slovenska prizadevanja za univerzo v Ljubljani. Zhelja po slovenski univerzi se je pojavila v t. i. pomladi narodov in zamrla med Bachovim neoabsolutizmom. Zahteve po lastni univerzi so Slovenci znova jasno izrekli med taborskim gibanjem. Za slovensko univerzo so se od konca 19. stoletja najodlochneje borili slovenski poslanci v drzhavnem zboru. Eden najvechjih shodov zanjo je bil konec leta 1902 v ljubljanskem Mestnem domu, torej v chasu, ko je nastala omenjena karikatura. Svojo univerzo so zahtevali tudi Italijani, Slovenci pa so se sklicevali na dejstvo, da so v avstro-ogrski monarhiji shtevilchnejshi od Italijanov in si jo zato zasluzhijo prej. Ustanovili naj bi jo v Trstu, ki naj bi po mnenju mnogih postal novo upravno sredishche Slovenije. Leta 1898 je kranjski dezhelni zbor ustanovil »Cesarja Franca Josipa vseuchilishki fond«. Leta 1901 se je zamisel o slovenski univerzi, ki so jo slozhno podpirali vsi Slovenci in vsaj na zachetku tudi drugi Slovani v monarhiji, zdela zhe skorajda uresnichljiva, saj je avstrijski minister za uk odposlanstvu ljubljanskega obchinskega sveta obljubil podpore mladim znanstvenikom, ki bi se bili pripravljeni posvetiti univerzitetni karieri na bodochi slovenski univerzi.

Toda na slovensko univerzo je bilo vendarle treba pochakati vse do leta 1919, do tedaj so slovenski shtudenti she vedno shtudirali na Dunaju, v Gradcu in Pragi. Vzrok lahko do neke mere razberemo tudi iz Zarnikove karikature, ki jo spremlja komentar: »V heksametru o univerzi Janez sanjari, V pentametru pa Mihel gimnazij dobi.« Karikaturo sestavlja dvoje prizorov. Na prvi risbici se Kranjskemu Janezu v spanju prikazhe personifikacija Slovenije z lipovimi listi na shchitu, ki mu predstavi secesijsko zasnovano zgradbo bodoche univerze, na drugi pa ga strezni smejochi se nemshki Mihel (Deutscher Michel, personifikacija tipichnega Nemca), saj naj bi bila med Janezovim globokim spanjem zgrajena »K. K. Deutsche Staats-ober-Gymnasium«.

Zarnikova risba v 14. shtevilki Jezha (1903) je bila natisnjena v rdechi in chrni barvi. Prikazuje »Uchiteljico usodo«, narisano kot moden secesijski zhenski lik, ki narekuje uchencu Marku Srboviću: »Sedaj preidemo k novemu poglavju. – Marko Srbović, skochi k tabli in pobrishi jo!« Uchenec brishe s table napis »Obrenovići«, z gobe na tla kapljajo krvavo rdeche kaplje (med t. i. majsko zaroto 10.6.1903 so umorili kralja Aleksandra I. Obrenovića in kraljico Drago Mashin). Novo poglavje srbske zgodovine so bili Karadjordjevichi.

Zarnikovi likovni prispevki v Jezhu so presegali risbe she ne dvajsetletnega Smrekarja, zato je shkoda, da Zarnik, ki je postal ugleden drzhavni usluzhbenec in mu umetnishko-boemski prilastek sodelavca satirichnega lista verjetno ne bi niti malo koristil, kasneje ni vech deloval na likovnem podrochju.

Za Zarnikovo prekinitev sodelovanja z Jezhem so bila kriva politichna prerekanja – konkretno Jezheva bodica z naslovom Razpis nagrade, objavljena na prvi strani 14. shtevilke. Naperjena je bila zoper liberalnega prvaka dr. Ivana Tavcharja oziroma njegovo nagnjenje do »farshkih gonj«.

»Razpis nagrade.

Ker sem zhe dalje chasa z raznimi posli, osobito z lovom zelo preoblozhen in se nimam chasa baviti z lokalno politiko – v sploshno politiko se itak nisem nikdar vtikal – ter zavrachati klerikalne napore, kar utegne schasoma postati za nasho narodno-napredno stranko usodno, razpisujem tem potom kot nagrado za najzhmahtnejsho psovko, katera bi se dala vporabiti bodisi na posamezne klerikalne prvake, ali pa na klerikalno stranko sploh, najlepshega divjega petelina.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

dr. Ivan Tavchar,

vodja narodno-napredne stranke in – ako se ne motim – zastopnik ljubljanskega mesta v drzhavnem zboru.«

 

V isti shtevilki ni bilo prizaneseno tudi katolishkemu prvaku dr. Ivanu Shustershichu, ki so ga zaradi suma neposhtenega kupchevanja z zhlindro imenovali »dr. Zhlindra«.

»Razpis nagrade.

Kakor je sploshno znano, poginjajo dan na dan, z najvechjim naporom in zhrtvami ustanovljeni konsumi. Ker pa je obstanek nashe stranke oprt v prvi vrsti na ta konsumna in gospodarska drushtva – druge naprave izvzemshi nekoliko testamentov nam itak dosti ne nesejo – chutim dolzhnost razpisati eno verliko bariglo petindevetdesetodstotne zhlindre kot nagrado onemu, kateri nam nasvetuje ugodna tla, kjer bi se mogel vzdrzhati vsa eden konsum.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

Dr. Ivan Shushtershich

vodja konsumov in gospodarskih zadrug, edini zalozhnik Thomasove zhlindre, drzhavni poslanec itd.«

 

Napad zoper dr. Ivana Tavcharja v sporni 14. shtevilki Jezha je sprozhil prerekanje s Slovenskim narodom, ki se je stopnjevalo v naslednjih shtevilkah. Jezh je sicer poudarjal, da »ni liberalen in tudi ne klerikalen, nego resnichno naroden, samo naroden slovenski humoristichno-satirichen list«. »Tudi ni namen Jezha netiti odurni strankarski prepir, pach pa z rahlim zbadanjem brez osebnosti opominjati gotove kroge na njih narodu shkodljivo delovanje te poskusiti – ako v svoji zagrizenosti she niso popolnoma oslepeli – privesti jih na pravo pot. V bodrilo nam je neshtevilno priznanj; kako pa sodijo nerazsodni ljudje o Jezhu, to nam ne vznemirja zhivcev, ker vemo, da razumniki, katerim je narodov blagor vech, kakor zachasno osebno prijateljstvo in osebne koristi, odobravajo posto­panje Jezha, ter se zgrazhajo nad surovo osebnostjo in zanichevanja vrednim napadanjem nasprotnikov Jezha (»Listnica urednishtva«, Jezh, 1903, sht. 16).

Zarnik se je zaradi programske politike urednishtva Jezha odpovedal nadaljnjemu sodelovanju. Svojo odlochitev je pojasnil leta 1932 – v Opazki, ki jo je zapisal v prvega izmed vezanih letnikov Jezha v Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljubljani:

»Jaz sem bil nekoliko chasa sotrudnik, ker sem zhelel, da bi imeli izviren humoristichni list. Tedaj sem risal in napisal in si kaj izmislil.

Moje znamenje v risbah je MZ, vchasih pa ... [op. trikotnik s tremi pikami]

Ko so prishle, v sht. 14, nekateri napadi proti dr. Tavcharju, sem takoj prostovoljno odstopil moje sotrudnishtvo.

M. Zarnik 1932

Nekatere moje risbe so vchasih iste klisheje vnovich in she vechkrat natisnili – ker nich stane, pach pa stane, che je treba novih risb narochiti. Da je bolj ceneje so posodili klisheje v Humoristicke Listy – torej nich izvirnega vech.

No, stalo je prav malo. Moj honorarchek je bil skoro sramoten. Nekateri so v starejshih chasih mislili mnogi odlichni Slovani, da mora pesnik, pisatelj, beletrist, risar idr. delati zabadava seveda iz najchistejshega narodnega navdushenja. Z.«

 

Hinka Smrekarja ne srechamo vech zhe nekaj shtevilk poprej. Deseta shtevilka ima namesto Smrekarjeve vinjete nov stiliziran zapis imena lista, pod katerim se skriva bich. Kot avtor te vinjete je podpisan urednik Srechko Magolich.

Magolich, ki se je za stavca izuchil pri R. Milicu v Ljubljani in bil zaposlen v Bambergovi tiskarni, Narodni tiskarni (tehnichni vodja) in tiskarni Dragotina Hribarja v Celju (upravitelj, 18901895), je v letih 1902–1903 vodil tiskarno Stefan Tieze v Ustju ob Labi na Cheshkem, leta 1903 pa je postal vodja tiskarne Dragotina Hribarja v Ljubljani. Najbrzh je shele leta 1903 prevzel urednishtvo Jezha (dve shtevilki je 1903 uredil sodelavec Jezha Rado Murnik). Podobno kot Magolicheva lista Shkrat in Rogach iz osemdesetih let 19. stoletja se je odslej tudi Jezh izogibal politichni karikaturi. Magolich se je ukvarjal tudi s slikarstvom in fotografijo ter z izdelavo klishejev za eno- ali tribarvni tisk cenikov in knjig.

V 11. shtevilki Jezha so se pojavile cheshke karikature, ki schasoma povsem prevladajo nad domachimi ilustracijami. Izjema je risar s psevdonimom »Modernist«, ki je npr. za 16. shtevilko narisal osem shaljivih ex librisov »ali modernih nachrtov za moderne naslove modernim spisom modernih nashih literatov«: za Cankarjeva dela Kralj na Betajnovi, Ob zori in za Erotiko, za Chloveka in pol in Hic rhodus ...! Iva Shorlija, za Murnikove Navihance, za Finzhgarjevega Divjega lovca in za Sad greha Engelberta Gangla. Identiteto tega nadarjenega risarja nam bi lahko pomagal razvozlati samo komajda razberljiv monogram (morda »JZh«). Na njegove karikature naletimo tudi v poznejshih letnikih, ko v Jezhu zachnejo prevladovati risbe, prvotno narejene za Humoristické listy, ki je od leta 1866 izhajal v Pragi. Na cheshkem kupljene karikature in satirichne ilustracije ne prikazujejo aktualnih politichnih dogodkov. Prevladujejo prikupne ilustracije druzhinskih, gostilnishkih in drugih druzhabnih srechanj, otroshkih iger ipd.

 

 

 

Miljutin Zarnik, Uchiteljica usoda, Jezh, 1903, sht. 14

 

 

XIII

SATIRICHNI LIST OSA (1905–1906)

»Politichno-satirichni tednik« Osa je urejal humorist Rado Murnik (1870–1932). Karikaturist Hinko Smrekar v pismu, ki ga je novembra 1905 z Dunaja poslal prijatelju, knjizhevniku Janku Rozmanu (1873–1960), omenja, da je Rado Murnik vsaj sprva sam pripravil tudi vechino besedil, objavljenih v Osi. Oso je tiskala Narodna tiskarna v Ljubljani.

Liberalna Narodno napredna stranka je Oso vkljuchila v ostro in obsezhno zastavljeno politichno kampanjo, naperjeno zoper klerikalno-katolishke nasprotnike v tedanji dezheli Kranjski. Zato literarni del Ose praviloma ni presegal nivoja raznovrstnih krajshih satirichnih tekstov, pesmi, dovtipov o domachih klerikalcih, katolishkih organizacijah in njihovih vodilnih ali znachilnih predstavnikih, npr. farjih, fajmoshtrih, tercialkah ... Osa bi se v zgodovinski spomin zapisala le po zaslugi zloglasnih »farshkih gonj«, che urednishtvo za risarje-karikaturiste ne bi najelo shtirih mladih slovenskih umetnikov, ki so bili tedaj she neznana umetnishka imena, saj so se she sholali na Dunaju oziroma v Münchnu in Pragi. Karikature za Oso so zacheli risati Fran Tratnik (1881–1957) in trije chlani dunajskega dijashkega umetnishkega drushtva Vesna: Gvidon Birolla (1881–1963), Maksim Gaspari (1883–1980) in Hinko Smrekar, poleg njih pa she nekateri anonimni risarji. Omenjeni umetniki so prispevali kvalitetne karikature, ki so posnemale secesijsko-linearni slog karikatur, kakrshne so objavljali satirichni listi: münchenski Simplicissimus, stuttgartski Der wahre Jacob in dunajski satirichni listi Die Muskette, Der liebe Augustin, Die Fackel idr. Osa razpona satire v omenjenih listih resda ni dosegala, toda karikature v njej so pomembno prispevale k uveljavitvi secesijske risbe pri nas.

Liberalci pri svojem politichno-propagandnem boju niso poznali nobenih ozirov. Niso se ustavljali niti pred zmerjashkim napadanjem, podtikanji, zhalitvami posameznikov in celotnega duhovnishkega stanu. Karikature v Osi so bile zasnovane v podobnem duhu, vendar nam prichajo, da so grobe liberalne zhaljivke, potem ko so bile prevedene v karikirano risbo izvrstnih mladih ilustratorjev, nekako postale prebavljive. Ne nazadnje je bila prav secesija izredno naklonjena premishljenim likovnim reshitvam, elegantnim stilizacijam, soglasju risbe, chrnih ali barvnih povrshin in praznih ploskev. Vsa ta nenavadna eleganca je prezhemala tudi Birolline, Gasparijeve, Smrekarjeve in Tratnikove karikature v Osi, ki so bile neredko odtisnjene tudi v vech barvah. Urednishtvo se ni obotavljalo objavljati tudi karikatur, naperjenih zoper avstrijske ministre in ministrskega predsednika.

Maksim Gaspari je za 21. shtevilko narisal karikaturo »Izlet slavnega telovadnega drushtva Chuka, ki se je pochetkom vsled neljube pomote imenovalo Orel«. Z njo se je Osa ponorchevala iz katolishkega Orla. Na karikaturi je upodobljen nenavaden chloveshki in zhivalski defile, pri katerem nich ni tako, kot bi moralo biti: naduti vodja procesije jaha na oslichku, zhupnik mu sledi na lesenem konjichku, med »Marijinimi mladenichi«, ki tvorijo jedro sprevoda, pa se nahajajo same zhalostne, usmiljenja vredne chloveshke prikazni. Nenavadno chloveshko in zhivalsko kolono dopolnjujeta dva mrka chuka, vkljuchena v dekorativno zasnovan okvir kompozicije; tak okvir poleg stilizirane chrno-bele risbe velja za eno najpomembnejshih znachilnosti secesijske ilustracije. Ker je Juzhni Sokol, ki so ga Slovenci ustanovili leta 1863, schasoma dobival vse bolj liberalni znachaj, je Slovenska krshchansko-socialna zveza zhelela spodbuditi ustanavljanje lastnih telovadnih odsekov. Na to pobudo se je prvi odzval jesenishki kaplan Karel Chuk. Chlani katolishkih telovadnih skupin so se sicer zhe od vsega zachetka imenovali orli, toda njihovi sokolski tekmeci so jim nadeli ime »chuki« – po majhni, sovi podobni ptici, ki naj bi oznanjala smrt.

V 39. shtevilki je bila objavljena karikatura »Iz luzhe v mlako«. Njen avtor je najbrzh Gvidon Birolla. Po idilichni secesijsko stilizirani krajini se vije kolona chrnih klerikalnih »nazadnjakov in mrachnjakov«. Upodobljeni so kot machki. Rep zadnjega med njimi je s kleshchami zagrabil rak. »Ti slepi chrni machki mislijo, da vlechejo oni mene, vlachim jih pa le jaz – iz luzhe v mlako,« komentira karikaturo rak, ki naj bi poosebljal klerikalno nazadnjashtvo. Na zachetku leta 1906 je izshla 9. shtevilka prvega letnika. Urednishtvo Ose je voshchilo kranjskim klerikalcem veselo novo leto s karikaturo na naslovnici. Prikazuje ose (personifikacije satirichnega lista) za volanom drvechega avtomobila, ki je na svoji poti povozil klerikalne trote.

»Tekst Ose je produkt vinskih in likerskih duhov. Ne lezhi v jeziku; razmere so sila omejene in malenkostne, che gremo chez nashe meje, obchinstvo ne chuti nichesar. Simplicissimus ni za shpisarje, ne za nashe, ne za nemshke. Tudi Cankar ni prebaven za nashe purgarje. Slednjich je Osa repek lib. stranke; kakor hoche glava, repek miga. Mi risarji dobivamo ideje kar do malega gotove; treba je samo s tushem izvlechi. Basta!« Takole je Janku Rozmanu Oso opisal Hinko Smrekar, ki se je sicer po njeni zaslugi slovenski javnosti prvich lahko predstavil kot izvrsten karikaturist. Njegovo delo je bila na primer risba »Med tercijalkami«, ki prikazuje parchek neprivlachnih tercialk med pogovorom – prva je pretirano chokata, druga visoka in suha. Ilustracija je bila z razlichnimi komentarji ponatisnjena vechkrat, kar je urednishtvo opravichevalo s tem, da se »stalne podobe najdejo tudi v najvechjih satirichnih chasnikih.«

Karikature v Osi so slovenskemu katolishkemu taboru seveda shle v nos, zato so se mashchevali tudi nad karikaturisti. Tako je Dezhelni odbor v Ljubljani dvakrat zavrnil Gasparijevo proshnjo za shtipendijo. »Objavljal sem politichne karikature v satirichnem listu Osa, in to je bilo v precejshnji meri vzrok, da so mi odrekli shtipendijo,« je zatrjeval Maksim Gaspari (»Srechanje z mojstrom Maksimom Gasparijem – Gashperjem / Umetnost je skrivnost« (intervju Marjana Kuneja z M. Gasparijem), Vecher, 1967, sht. 91).

Osma shtevilka drugega letnika, ki je izshla 29. 12. 1906, je bila tudi zadnja shtevilka Ose. Vzroki za nenadno prenehanje Ose ob koncu leta 1906 niso povsem jasni. Morda so bili krivi preveliki stroshki priprave za tedanje chase razkoshno ilustriranega lista, morda je bila doba izhajanja zachrtana zhe ob izidu. Urednishtvo je svojo odlochitev poskusilo pojasniti v pesmi »Osi v slovo«:

 

»Poslavljash zdaj se, draga ‘Osa’,

ker svojo si dolzhnost storila:

sovraga naroda poshteno

si pikala, jim vest budila!

 

Od lopovskega jih pochetja

pach nisi mogla odvrniti;

a vendar rodoljub vsak mora

za trud tvoj ti hvalezhen biti!

 

Che prizadevanje pa tvoje

ni koj pochetka uspelo,

to znak je le, da ljudstvo nashe

politichno pach she ni zrelo.

 

 

Vsi klerikalci so radostni,

po farovzhih je vse veselo,

da ‘Ose’ vech ne bo na svetlo,

da je konchala svoje delo ...

 

Pa upajmo, da skoro tudi

k nam pridejo svetlejshi chasi;

takrat, che prej ne, pa se ‘Osa’,

vsa pomlajena spet oglasi!

Slovan.«

 

 

 

XIV

PROFESOR BOGOSLOVJA IN ZHUPNIK BISAGAR

Ime satirichnega lista Osa iz let 1905/1906 politichna in kulturna zgodovina povezuje predvsem s t. i. »farshkimi gonjami«, ki so jih konec 19. in na zachetku 20. stoletja vodili slovenski liberalci. »Farshke gonje« so bile oblika propagandnega boja, naperjenega proti politichnemu delovanju duhovshchine, vendar so se pogosto spremenile v napade na vodilne mozhe katolishkega tabora, katolishke stranke, njenih organizacij in duhovnikov kar vsepovprek. Ekstremnost teh napadov je motila tudi mnoge liberalce. Danes nam Osine zgodbe, shale in karikature o uzhivashkih zhupnikih, podjetnih kaplanih, farovshkih kuharicah, o strogem, moralistichnem nadshkofu Jeglichu, Marijinih devicah, tercijalkah in drugih pobozhnjakarjih, chrnih klerikalcih in pohlevnih ovchicah lahko priklichejo le nasmeshek, najbrzh pa jih tudi v chasu nastanka nihche ni jemal pretirano resno.

Z Oso je sodeloval tudi humorist Ferdo Plemich (1881–1944, pravo ime Ferdo von Kleinmayr). Plemichevo delo je najbrzh z zachetnicama »Fr. P.« podpisana satira o doktorju bogoslovja in njegovem nekdanjem sosholcu zhupniku Bisagarju.

Doktor bogoslovja je zbolel na zhivcih, je v 20. shtevilki pisala Osa, zato se je zhelel med pochitnicami okrepchati in razvedriti na kmetih. Pisal je zhupniku Bisagarju, naj o njegovem prihodu ne obvesti nikogar, ker ga vsaka malenkost silno razburi in vznemiri, on pa zheli vsaj teden dni prezhiveti incognito in v popolnem miru. Ko pa se je bolehni profesor bogoslovja pripeljal, je na zheleznishki postaji zagledal polno ljudstva. »Belo oblechene deklice so ga pozdravljale in ga obsipale s shopki, Marijine device so mu poljubljale roke, oche zhupan je v imenu obchine izrazil obchno veselje ob prihodu tako odlichnega gosta, zhupnik se je pa shkodozheljno namuzaval in posmehoval za doktorjevim hrbtom.«

Prevarani doktor bogoslovja se je hudo jezil zaradi zhupnikove hudobnosti, hinavski Bisagar pa se je izgovarjal, da je hotel le izkazati sposhtovanje do tako odlichnega gosta. Med vecherjo je zhupnik Bisagar she enkrat presenetil svojega gosta. Dejal mu je namrech, da zhupljani presrchno zhelijo, naj bi jim naslednjega dne pridigal namesto njega. Ker je bil preprichan, da bo njegov prijatelj doktor tej zhelji ustregel, se Bisagar ni nich pripravljal na jutrishnji govor. Doktor bogoslovja je takoj spoznal zhupnikovo hudomushno namero in si je mislil: ti hochesh potegniti mene, jaz pa potegnem tebe!

Naslednjega dne je bila cerkev nabito polna, saj so vsi zheleli prisluhniti slovitemu in uchenemu govorniku, ki je stopil na prizhnico in prichel: »Danes vam bodem prvikrat govoril na tem posvechenem kraju. Opomnim vas pa, da me bodo slishali le oni, ki so brez smrtnega greha!« Nato se je pridigar lepo odkashljal in zachel odpirati usta na shiroko, ne da bi kaj spregovoril, mahal je z rokami in se nasploh vedel kakor najgorechnejshi oznanjevalec bozhje besede.

Vsi navzochi v cerkvi so strmeli. Povprashevali so drug drugega, ali je kaj slishati govornika. Ker nihche ni slishal nichesar, so bili vsi preprichani, da so v smrtnem grehu. Zaradi tega so zacheli strashansko jokati. Jok je privabil domachega zhupnika iz zakristije v cerkev, da bi pogledal, kaj pomeni to ihtenje in vzdihovanje. Ko je Bisagar videl doktorja bogoslovja, kako maha z rokami in odpira usta, ga je popadel smeh, zato si je moral z obema rokama zakriti obraz. Ljudje pa so zacheli shepetati, da tudi zhupnik joka, ker ima tudi on smrtni greh!

Ker bolehni doktor pri svojem prijatelju ni nashel zazhelenega pochitka, se je she tisto nedeljo vrnil v mesto. Vsi zhupljani so mislili, da so veliki greshniki. Trumoma so drli v spovednico in nagajivi zhupnik jih je moral izpovedovati ves teden, preden je uspel potolazhiti svoje vznemirjene »backe«.

Takoj naslednji teden se je na zhivcih bolni profesor in doktor bogoslovja podal na pochitnice k drugemu prijatelju, zhupniku Popkarju. Upal je, da mu bo srecha tokrat bolj naklonjena in bo uspel najti zazheleni mir in razvedrilo, je zatrjevala Osa v prispevku »Prekanjeni prekanjenec« v naslednji, 21. shtevilki.

Popkar je svojega gosta prisrchno sprejel, toda zhe po dveh dneh je zachutil, da tudi on potrebuje razvedrila, vendar ne na dezheli, temvech v mestu. To svojo srchno zheljo je razodel doktorju bogoslovja in ga prosil, naj ga nadomeshcha med odsotnostjo; da pa se ne bo prevech dolgochasil, naj tudi izpoveduje zhupljane. Nerad, vendar iz vljudnosti, je doktor bogoslovja privolil, da bo to storil. Popkar se je takoj za teden dni odpeljal v mesto.

Doktor bogoslovja je prvo nedeljo svojega pastirovanja oznanil »backom«, da bo izpovedoval ves teden, in poudaril, naj nihche na zamudi ugodne prilozhnosti. »Ker je pa red glavna rech,« je s prizhnice zatrjeval namestnik zhupnika, »ga hochem uvesti tudi pri izpovedovanju. Izpovedoval bom greshnike po vrsti takole: Prvi dan, to je v ponedeljek – tatove; v torek – goljufe; v sredo – nechistnike; v chetrtek – pijance; v petek ubijalce in v soboto – lazhnivce in opravljivce.«

Razumljivo je, da se ni prishel nihche obtozhit svojih grehov; bolehni profesor in doktor bogoslovja je lahko v miru uzhival svoje pochitnice. Ko se je zhupnik Popkar chez teden dni vrnil, mu je doktor bogoslovja chestital za vzorno pastirovanje, ki mu nedvomno dalech naokrog ni para. Zhupnik Popkar ga je debelo gledal in se chudil njegovim besedam. Kar verjeti ni mogel, da si je doktor bogoslovja uspel umiriti razdrazhene zhivce in je ves teden uzhival rajski mir. Vprashal ga je, kako je bilo s spovedjo. »Zastonj sem chakal greshnikov, amice!« mu je odgovoril doktor. Zhupnik Popkar je za izpovedni red svojega zvitega tovarisha izvedel shele, ko se je okrog njegove spovednice gnetlo vse polno »backov«.

Zhupnika Bisagarja srechamo tudi na karikaturah v Osi. Na karikaturi »Velikonochno darilce ali razocharani Bisagar« iz 24. shtevilke je debelushnega zhupnika Bisagarja prestrashila osa, ki je planila iz pirha z napisom »Vesela aleluja«. Na karikaturi »Odkritosrchni berach in skopi Bisagar« iz 4. shtevilke, ki je najbrzh delo Maksima Gasparija, je berach prestregel gospoda zhupnika med njegovim sprehodom in ga prosil za miloshchino: »Prav lepo ponizhno vas prosim, usmilite se mene ubogega bolnega revezha, ki zhe tri dni ni zauzhil nich gorkega! Dajte mi, dajte kaj vbogajme!« Bisagar poskusha odpraviti beracha: »M-m-m ... Nimam sam nichesar.«, toda preseneti ga odrezav berachev odgovor: »Tako? – Potem se hodite pa she izprehajat?«

 

 

 

XV

SATIRICHNI LIST SHKRAT (1903–1906)

Shkrat je v letih 1903 do 1906 izhajal v Trstu. Tiskala in izdajala ga je tiskarna Edinost. Glavni urednik lista je bil Ludvik Gerzhina. Sedezh uprave Shkrata je bil v Narodnem domu (Ulica Giorgio Galatti sht. 18). Celoletna narochnina Shkrata je znashala 6 kron, polletna 3 krone in za chetrt leta 1,50 krone. Posamezne shtevilke so bile na voljo po 10 stotink (5 novchichev). Shkrat je veljal za »najceneji slovenski humoristichni list in – tednik« (»‘Shkrat’ v letu 1906«, Edinost, 1906, sht. 6).

Politichni chasnik trzhashkih Slovencev Edinost je redno objavljal reklamne notice za satirichni list. »Z novim letom prichne izhajati v tiskarni ‘Edinosti’ humoristichno-satirichni list ‘Shkrat’. ‘Shkrat’ bo popolnoma neodvisen, stal bo na narodni podlagi, shibal nashe narodne sovrazhnike, a tudi narodne grehe vseh slovenskih strank. Izhajal bo vsako soboto. Rokopise iz vseh slovenskih pokrajin poshiljati je na naslov: Urednishtvo ‘Shkrata’ Trst, tiskarna ‘Edinost’. Vsprejemajo se tudi originalne slike.« (Edinost, 1902, sht. 277)

Shkrat je bil naprodaj v naslednjih tobakarnah (prodajalnah tobaka in tobachnih izdelkov) v Trstu: Raunacher (ulica Poste nuove, zraven tiskarne Edinost), Stanich Shtefan (ulica Molin piccolo), Lavrenchich Mihael (trg pred vojashnico), Martini (ul. Belvedere sht. 21), Majcen (ul. Miramare sht. 1, blizu kolodvora), Kersten Ivanka (ul. Stadion sht. 1), Pipan Emilija (ul. Ponte della Fabbra, blizu lesnega trga), Babnich Shtefan (ul. Sette Fontane 12), Kratznik Anton (ul. del Rivo 30), Bruni Edvard (Piazzetta S. Lucia), Africh Mate (Campo Marzo 2), v tobakarni v Narodnem domu v Barkovljah, v tobakarnah Andrej Shancin-Drejach v Shkednju, Skapin & Pirich pri Sv. Ivanu, Antonija Kramar pri cerkvi v Rojanah, Podboj Benjamin v Boshketu, v tobakarni na kolodvoru sv. Andreja in tobakarni Josip Danev na Opchinah (po: »Jutri v soboto ...«, Edinost, 1903, sht. 6). Na voljo je bil tudi v Gorici in drugih slovenskih krajih.

Shkrat je imel razlichna naslovna zaglavja. V letu 1903 je bil za velikimi chrkami imena lista narisan zid, pred katerim so omagali Nemec, Italijan in drugi slovenski sovrazhniki. Na enem od zaglavij shkrat »s hudomushnim izrazom na obrazu, bezhi se zhakljem na hrbtu, v katerega je pobasal nashe narodne nasprotnike«. Na naslovnem zaglavju iz leta 1906 je droben shkratek igral na pishchalko. Posamezne shtevilke Shkrata so bile natisnjene v razlichnih barvah.

Danes povsem pozabljeni satirichni list Shkrat je bil do leta 1905 (tedaj je poleg Jezha zachela izhajati tudi Osa) »jedini slovenski humoristichno-satirichni tednik, ki prinasha izkljuchno originalne slike« (»Shkrat«, Gorenjec, 1904, sht. 3). »Sploh je, kar se tiche originalnih slik, ‘Shkrat’ dalech nadkrilil vse dosedanje slov. humoristichne liste in zasluzhuje najshirsho podporo od strani slovenskega obchinstva.« (Edinost, 1903, sht. 201) Opremljen je bil z modernimi, delno secesijsko obchutenimi karikaturami in drugimi risbami. Zaradi karikatur je urednishtvo Shkrata nabavilo boljshi in mochnejshi papir. Njihova avtorja sta bila najmanj dva. Prvi je sodeloval s Shkratom od zachetka izhajanja, drugi je risal karikature (»priznano markantne in karakteristichne slike«) od 36. shtevilke iz leta 1905 dalje. Med prvimi risbami novega likovnega sodelavca je bila »krasna, mojstrsko izdelana slika« »Presheren v nebesih« (Edinost, 1905, sht. 250). Identiteto obeh avtorjev bo najbrzh tezhko razvozlati. Zanimivo je, da je Shkrat imel poleg glavnega urednika tudi posebnega likovnega urednika (»urednika za ilustracije«). Poudariti velja, da je Shkrat izhajal v edinem velemestu na slovenskem ozemlju – v Trstu, kjer je bila karikatura (v nemshkih in italijanskih satirichnih listih) na mnogo vishjem nivoju, kot je to veljalo za Ljubljano.

Shkrat se je posvechal politichni satiri. Redna rubrika satirichnega lista je bila Shkratova kronika s pregledom tedenskih dogodkov, »ki je pisana svezhim in zdravim humorjem« (Edinost, 1906, sht. 159). Kronika je bila tudi ilustrirana.

Ohranjene oziroma dostopne shtevilke Shkrata* prichajo, da je namenjal pozornost zlasti politichni karikaturi, s katero je komentiral tako domache kot zunanjepolitichne dogodke. Vrsta karikatur se je lotila rusko-japonske vojne na Daljnem vzhodu (japonsko zavzetje Port Arthurja), ki se je vnela v letih 1904/1905 in konchala s hudim vojashkim porazom carske Rusije. Shkrat je med drugim objavil vech karikatur o tedaj aktualni volilni reformi in karikature politichnih dogodkov v Trstu, na Hrvashkem in v Rusiji. Veliko pozornost je namenil vprashanju slovenske pravne fakultete v Trstu, avstrijsko-italijanskim odnosom in avstrijski notranji politiki. Na karikaturah pogosto nastopajo avstrijska ministrska predsednika Körber in Gautsch, madzharski grof Tisza in nemshki cesar Viljem II.

Opozoriti velja tudi na antisemitske tendence na karikaturah in v pisanih prispevkih v Shkratu. Karikaturo »Prva seja mestnega sveta trzhashkega« (1906, sht. 14) je Shkrat opisal z naslednjimi besedami: »Volitve so mati, ki je porodila svojega otroka. Produkt trzhashkih obchinskih volitev je trzhashki mestni svet. Dete je stopilo v zhivljenje in predstavil je je svetu Evgen Morpurgo. Kdor hoche vedeti, kakega pokoljenja je ta kum nashega mestnega sveta, naj le pogleda ilustracijo na drugem mestu tega lista, kjer mu bo tudi jasno, da bomo v Trstu tudi nadalje plavali – v zhidovskih vodah. Dobro je, da je vsaj okolica volila shestero mozh, ki bodo dajali nashemu mestnemu parlamentu nekaj – krshchanskega kolorita.«

Leta 1903 je drzhavno pravdnishtvo odredilo zaplembo Shkrata zaradi karikature »Le, le!« na naslovnici, ki se je nanashala na ricmanjsko cerkveno vprashanje (Edinost, 1903, sht. 77). Zato je bila pripravljena druga izdaja zadevne shtevilke. Istega leta je bil Shkrat zaplenjen zaradi prispevka »Politika na Kitajskem« (Edinost, 1903, sht. 121).

 

______________

* Shtirje letniki Shkrata najbrzh v celoti niso vech ohranjeni. Posamezne shtevilke hranijo Gorishka knjizhnica Franceta Bevka v Novi Gorici (27 shtevilk), Osrednja knjizhnica Srechka Vilharja v Kopru (12 shtevilk), Narodna in shtudijska knjizhnica v Trstu (5 shtevilk) ter Narodna in univerzitetna knjizhnica v Ljubljani (14 shtevilk).

 

 

 

 

XVI

KARIKATURE V CHASNIKU JUTRO (1910–1912)

Marca 1910 se je dnevnikoma Slovenski narod in Slovenec pridruzhil tretji dnevnik Jutro, ki ga je tiskala Uchiteljska tiskarna v Ljubljani. Evgen Lovshin (1895–1987), eden ustanoviteljev Jutra in voditeljev projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, omenja, da si je novi slovenski dnevnik zadal naslednje cilje: »List je postavil v svojem programu neodvisnost v domachi politiki na prvo mesto, dalje nepotrebnost po ustanavljanju nove stranke, vendar z zheljo, dati vech zhivljenja narodno-napredni stranki in zatirati klerikalizem kot najvechjo nesrecho za slovenski narod. V nacionalnem pogledu se je list boril za dobre odnose Slovencev do drugih slovanskih, posebej jugoslovanskih narodov, ker je menil, da so Slovenci samo sestavni del ene etnografske celote, ki se imenuje: slovanski jug(E. Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 130)

Drugache kot oba predhodnika je bilo Jutro (jutranji list) naprodaj tudi v trafikah. List je poskushal prodreti do chim vech bralcev, ki so bili siti vechnih prerekanj med klerikalci in liberalci v Slovencu in Sloven­skem narodu. Zato si je Jutro uspelo pridobiti velik kos medijske pogache. Pomagalo je tudi nachrtno objavljanje zanimivih novic z Balkana. Z izjemo vesti iz Beograda, ki jih je zhe nekaj let objavljal Slovenski narod, so se namrech o najnovejshih balkanskih dogodkih Slovenci lahko seznanili le iz protislovansko razpolozhenih nemshkih chasnikov.

Beograjska pisma je za Slovenski narod pisal soustanovitelj Jutra, chasnikar Milan Plut (1881–1925). Med letoma 1899 in 1908 je zhivel v Beogradu, poshiljal dopise v Slovenski narod, sodeloval z razlichnimi srbskimi »iredentistichnimi« dnevniki in se leta 1904 mochno angazhiral pri prvi jugoslovanski umetnishki razstavi. Leta 1908 je deloval v urednishtvu Splitske svobode, leta 1910 se je vrnil v Ljubljano. Milan Pribichević, brat Svetozarja Pribichevića, ga je kot zaupnika iredentistichne organizacije Narodna odbrana poslal v Slovenijo z nalogo, da tod razprede njeno mrezho. V ta namen je bilo ustanovljeno Jutro, katerega izhajanje je omogochila tudi podpora Narodne odbrane.

»Obema ljubljanskima dnevnikoma se je zdel novi dnevnik nepotrebna konkurenca, zato sta gledala nanj s primernim preziranjem. Nasprotno pa si je novi dnevnik precej domishljal. Jutrovci so posedali zvecher po kavarnah in so se bahashko ponashali. Zdelo se je, da imajo denarja dovolj in to je dalo povod za sumnichenje, ki ga tudi policija ni prikrivala,« se je spominjal dr. Ivan Lah (»Radikalno novinstvo pred vojno«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 168).

Jutro je napadalo katolishko stranko, njenega avstrofilskega voditelja dr. Ivana Shustershicha in chasnik Slovenec. Tudi liberalna stranka in Slovenski narod nista bila zadovoljna s pisanjem Jutra. Zhe kmalu je bilo Jutro delezhno ochitka srbofilstva. Temu se je pridruzhil tudi ochitek neresnosti, ker naj bi dnevnik predvsem s pomochjo senzacij privabljal bralce. Novi chasnik je bil zhe v prvem mescu izhajanja shtirikrat konfisciran, toda zaplembe so imele ravno nasproten uchinek. Jutro je pridobivalo vedno vech bralcev, tako da je lahko uspeshno izpolnjevalo svojo nalogo, saj se je zlasti slovenska mladina zachela vedno bolj orientirati v jugoslovanskem duhu. »Neodvisen politichen dnevnik« Jutro je bil »izrazito srbofilski list, ki je imel namen, razkrivati jugoslovensko vprashanje v pravi luchi« (Ivan Lah, »Kriza jugoslovenstva«, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928, str. 101). Novinarji in sodelavci Jutra so bili: M. Plut, Cvetko Golar, Vitomir F. Jelenec, Vladimir Levstik, Radovan Krivic, dr. Ivan Orazhem, Ivan Lah, Franjo Pirc, I. Shkerlj in Viktor M. Zalar.

Jutro je najverjetneje prvi slovenski dnevnik, ki je objavil karikature, kar mu je olajshala okolishchina, da je imela Uchiteljska tiskarna lastno litografijo.

Na prvi strani 1. shtevilke srechamo karikaturo dr. Ivana Shustershicha. Narisan je kot zhaba, na njegovem telesu je napis »V.L.S.« (Vseslovenska ljuds­ka stranka). Karikaturo spremlja opozorilo: »Le napihuj se zhaba, bosh vsaj prej pochila.«

Naslednja karikatura je objavljena v 19. shtevilki. Portretno karikaturo »Hamlet dr. Mantuani« je narisal danes neznani risar, podpisan kot ».S.«. Karikiranca je predstavil z zhelvjim oklepom v roki. V komentarju je znamenitemu prvemu verzu iz Hamletovega monologa »Biti ali ne biti ...« zoperstavljeno mnogo bolj pritlehno razmishljanje dr. Mantuanija: »Kristijanske glave ali zhelve?« V naslednji shtevilki je bila karikatura objavl­jena ponovno, tokrat z vprashanjem za bralce Jutra: »Kdo ve, zakaj je ravno ta: naletel ravno na zhelve naj pove!« Na enega mozhnih odgovorov je bilo treba pochakati do 46. shtevilke: »Sutor ne ultra crepidam ali odgovor na svojechasno vprashanje: Zakaj je ravno ta naletel na zhelvine chrepinje. Ko je Apolonov brat Hermes bil star 4 dni, izlezel je iz zibeljke, ubil zhelvo ter iz nje chrepinje naredil liro. (Kaj takega, v tako nezhni dobi, je bilo tedaj namrech samo bogovom mogoche). Nato je ukradel svojemu starejshemu bratu Apolonu 50 krav, izmed katerih je takoj dve zavzhil. Vrnil se je v zibeljko, kakor bi se ne bilo nich zgodilo. Toda Apolo v svojem preroshkem duhu takoj zasledi mladega tatu, ga pelje pred ocheta Zena, mu odpusti pregreho, pogojno, da mu odstopi krasno donecho liro iz zhelvine chrepinje. Od takrat torej je postal Apolon bog glasbe in petja. Ali zdaj kapirate, g. urednik, zakaj je bash Apolon svojega dichnega jogra dr. Mantuanija (Tako so pochastili slavnega ljubitelja zhelv ljubljanski akademiki) tako kruto navle­kel? (Mislimo, da in si to tako tolmachimo: Dr. Mantuani je stro­kovnjak cerkvene glasbe, kot tak je bil na Dunaju, kjer bi bil lahko na vse veke ostal. Ker je pa ta svoj poklic zamenjal z ravnateljstvom dezhelnega muzeja v Ljubljani, se je njegov patron Apolon nad njim tako razjezil, da je zapustil svojemu smrtnemu uchencu pri najdbi turshkih glav na Shtepanji vasi nesmrtno blamazho na vse chase Amen.) S tem mu je menda hotel rechi, s chemer se tudi mi strinjamo – Sutor ne ultra crepidam.« (op. Ne supra crepidam sutor indicaret; lat. le chevlje sodi naj Kopitar /Presheren/ – tako je po Pliniju slikar Apel zavrnil chevljarja, ki je ocenjeval njegovo podobo.)

Umetnostni in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani (1860–1933), ki ga je Slovenski narod oznachil kot »zagrizenega klerikalca«, je leta 1894 na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije. Od leta 1909 je bil ravnatelj Dezhelnega muzeja v Ljubljani, pri katerem je vodil tudi arheoloshka izkopavanja.

Dr. Mantuani si je na zachetku leta 1910 ogledal novoodkrite arheoloshke najdbe v Shtepanji vasi in je eno od lobanj odnesel s seboj. Chasnik Slovenec naj bi pri Mantuaniju dobil naslednje podatke o najdishchu: vech sto lobanj je v zemlji she iz turshkih chasov, Turki so namrech truplom odrezali glave in trupla zmetali v Ljubljanico, pasje kosti pa so od psov, ki so glodali odrezane glave (po: »Grobishche v Shtefanji vasi – Lobanje od Turkov poklanih kristjanov?«, Slovenec, 1910, sht. 56). V naslednji shtevilki Slovenca je bila objavljena nova Mantuanijeva razlaga najdbe: lobanje so pravzaprav zhelve, ki jih je najbrzh nanosila Ljubljanica z Barja (po: »Zagonetka o lobanjah reshena«, Slovenec, 1910, sht. 57). Mantuani, ki naj ne bi poznal razlike med chloveshkimi lobanjami in zhelvjimi oklepi, je seveda postal predmet posmeha Ljubljanchanov.

Naslednja karikatura v 63. shtevilki Jutra si je za tarcho izbrala nadshkofa dr. Antona Bonaventuro Jeglicha, narisanega tik pred vstopom v Kranjsko hranilnico (Krainische Sparkasse). Hranilnica je bila v nemshkih rokah, medtem ko je v tem chasu zhe zrasla vrsta slovenskih hranilnic, vse od prve med njimi, ljubljanske Mestne hranilnice (1899), ki je zoper nemshko Krainische Sparkasse vodila hud boj. Slovenske hranilnice so bile v liberalnih rokah.

Na karikaturi v 73. shtevilki je risar ».S.« predstavil dr. Shustershicha kot »Modernega Chanteclera« (Chantecler, tj. Petelin – drama francoskega pesnika in dramatika Edmonda Rostanda iz 1910) oziroma kot »mogochnega klerikalnega petelina« na kupu gnoja.

Karikaturist Jutra je postal tudi Maksim Gaspari (1883–1980), ki je sicer najbolj znan kot slikar in ilustrator motivov iz kmechkega zhivljenja. Karikature je okrasil z drobno cvetlico, ki nastopa v vlogi skritega podpisa. V 78. shtevilki je Gaspari upodobil Kranjskega Janeza, ki prinasha denar v Krainische Sparkasse, iz katere gre ta v nemshke roke. Na dve Gaspar­ijevi karikaturi naletimo tudi v shtevilkah 94. in 98. Jutro z izjemo najbrzh iz nekega cheshkega lista prevzetih ilustracij (sht. 269 in 270), ki so se norchevale iz razvratnosti menihov v poljskem samostanu v Chenstohovi, kjer je bila slovita bozhja pot, vse do konca leta ni objavilo nobene karikature vech.

Podoba mozhaka, ki bere Jutro, na naslovnici shtevilke 303 (prva shtevilka Jutra v letu 1911) je komentirala uspeh lista, ki je v drugo leto stopal z nekoliko vechjim formatom: »Zakaj se mozh tako chudi? Prichakoval je smrt Jutra pa je dochakal njegovo povechanje ...« V shtevilki 308 je sledila karikatura turshkega sultana, prevzeta iz beograjske Tribune. Po shtevilki 324 so dokaj pogoste Gasparijeve karikature. Gaspari se je tokrat skril za chrko »B.«. V urednishtvu so najbrzh ugotovili, da karikature lahko koristno popestrijo njihov dnevnik.

V letu 1911 je Gaspari narisal vech portretnih karikatur. Zachel je z Ivanom Hribarjem oziroma z »Nashimi politiki«; v naslednji, 366. Shtevilki, so se jim z Antonom Ashkercem pridruzhili »Nashi literati«, v 368. shtevilki z Rihardom Jakopichem »Nashi umetniki« in v 372. shtevilki z Miroslavom Malovrhom »Nashi zhurnalisti«. Toda Gaspari vseh por­tretnih serij ni nadaljeval enako intenzivno. V 439. shtevilki srechamo karikaturo lastnika in odgovornega urednika Jutra Milana Pluta, ki je uvrshchena med »Nashe zhurnaliste«. Ne manjka eden novinarjev Jutra dr. Ivan Lah v nekoliko shtevilchnejshi seriji literarnih ustvarjalcev. Zhe pred njegovo karikaturo (sht. 433) sta bila namrech objavljeni Gasparijevi karikaturi Otona Zhupanchicha (sht. 383) in Milana Puglja (sht. 393). Gasparijevo serijo portretnih karikatur je zakljuchila karikatura dr. Ivana Tavcharja (sht. 466), ki je uvrshchen med politike. Med portretne karikature sodi tudi karikatura nadutega in mogochnega Shustershicha, ki je spremljala pesem »MI sami in samo MI« (sht. 369). Naslov pesmi se nanasha na geslo Vseslovenske ljudske stranke »Samo mi in mi sami!«.

Vzporedno s portretnimi karikaturami je Gaspari nadaljeval z risanjem politichnih karikatur, ki jih je Jutro dokaj strnjeno objavljalo zaradi aktualnih volitev. Zakljuchek volitev in poglobi­tev vrste tezhav pri chasniku sta najbrzh razlog, da nekaj chasa v Jutru ni bilo karikatur. Jutro je namesto njih objavljalo ilustracije, portrete in fotografije, ki jih je pridobilo pri kaki vechji tuji chasopisni hishi ali agenciji.

Jutro je do zachetka leta 1912 zashlo v nereshljivo financhno situacijo. Lastnik in glavni urednik Jutra Milan Plut, ki je bil nereden plachnik tiskarskih stroshkov, je zaradi Uchiteljske tiskarne, ki je zhe ves chas z nejevoljo gledala, da pri njej izhaja srbofilski oziroma iredentistichni list in mu je naposled odrekla podporo, preselil urednishtvo in upravnishtvo lista v Trst. Cheprav je izgubil vechino sodelavcev, se je she vedno trudil obdrzhati chasnik.

Rudolf Krivic je zapisal: »V chasu, ko je Milan Plut pripravljal izdajanje Jutra I, je bil ves prezhet od edinega ideala in cilja: vliti v nash narod prezir in sovrashtvo do Avstrije in ustvariti v njih misel, kako mochna in slovansko navdushena je Srbija in kako njeni drzhavniki in vojashki krogi komaj chakajo, da razbijejo Avstrijo, da omogochijo zdruzhitev s Slovenci, Hrvati in avstroogrskimi Srbi. To je bilo osishche njegovega mishljenja in pisanja.

Pri organizaciji Jutra je bil popoln bohem. Brez trdnega gospodarjenja in brez rachunanja, poln samega navdushenja. V neprestanih denarnih tezhkochah, toda vedno odprtih rok za svoje sodelavce, dostikrat za sodelavce le v besedah. Odvisnega se ni mogel chutiti, zato se je otresal na vse pretege skupine, ki bi mu dale financhno pomoch, toda tudi nekoliko uzde njegovi navdusheni propagandi. Zaradi njegovega bohemstva, njegove zheje po neodvisnosti je moralo Jutro I gospodarsko umreti. Plut ni bil ne politik ne vzgojitelj mnozhice, temvech samo propagator neomejenega navdushenja za Srbijo in Srbe.« (Rudolf Krivic, »Kaj vem o Plutu in kako je bilo pri Dnevu?«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 177)

Trzhashko Jutro je poleg urednika Pluta povezoval z ljubljanskim Jutrom karikaturist Gaspari­, ki je tudi tokrat nastopal anonimno (karikature je oznacheval s »kronico«). Jutro je prenehalo izhajati s shtevilko 771, v kateri je Plut mdr. zapisal tudi: »Jutro je mrtvo in she vedno se lahko zgodi chudezh, ono morda she kdaj vstane iz groba ...« Plut je zachel urejati tedensko politichno revijo Slovanski Jug, v Ljubljani pa je medtem Uchiteljska tiskarna zachela izdajati nov chasnik Dan.

 

 

 

 »Hamlet dr. Mantuani«, Jutro, 1910, sht. 19

 

 

XVII

SATIRICHNI LIST PIKA (1912–1913)

 

Satirichni list Pika je zachel izhajati leta 1912 v Ljubljani. »Izhaja vsak chetrtek ob 8. uri zjutraj. Celoletna narochnina je 10 K in sorazmerno. Ako ni narochnina vsaj chetrtletno naprej plachana se list ne poshilja. Izven avstrijski narochniki doplachajo poshtnino. Rokopisi se ne vrachajo, oni brez podpisov gredo v kosh.« Urednik in izdajatelj Pike je bil Slavoj Shkerlj, sedezh urednishtva je bil v Ljubljani, na sv. Petra cesti sht. 18/I. Za milimeter shtiristolpnega oglasa v Piki je bilo potrebno plachati 5 vinarjev.

Piko je tiskala Uchiteljska tiskarna, pri kateri je v tem chasu izhajal »ultraradikalni« in prosrbski chasnik Dan (1912–1914), ki se je odlikoval tudi v ostrem napadanju katolishke Slovenske ljudske stranke, njenih vodilnih mozh, organizacij, duhovnikov ... Tudi Pika je bila kritichno razpolozhena do katolishkega politichnega tabora, to med drugim potrjuje v prvi shtevilki objavljena karikatura ljubljanskega knezoshkofa dr. Antona Bonaventure Jeglicha z naslovom »V kratkem izide spet nova broshura, ki jo je spisal nash Bonaventura«. Karikatura je zasmehovala niz broshur, ki jih je ljubljanski knezoshkof Jeglich izdajal na zachetku 20. stoletja. Najbolj odmevna med njimi je bila Zheninom in nevestam oziroma Pouk za srechen zakon iz leta 1909, ki je vsebovala nasvete za mlade, v spolnih recheh neizobrazhene ljudi. Liberalci so Jeglichevo vzgojno dobronamernost izrabili in uprizorili pravcato medijsko afero. Jeglichevo knjizhico so razglasili za pohujshanje in pornografijo, prevedli so jo tudi v hrvashchino, nemshchino in italijanshchino ter izdali posebno broshuro z najbolj znachilnimi citati iz Jeglicheve knjizhice. Jeglicheva broshura je bila zaradi shkandala po nekaj dneh umaknjena iz prodaje, liberalne broshure pa so postale uspeshnice, saj so bile prodane v vech tisoch izvodih.

10. junija 1912 je umrl pesnik Anton Ashkerc, duhovnik, ki se je s svojim pesnishkim delom vedno bolj priblizheval liberalnemu taboru. Pod psevdonimom je zachel leta 1881 sodelovati z Ljubljanskim zvonom. Anton Mahnich je v Rimskem katoliku oznachil Ashkercheve Balade in romance za brezverne in revolucionarne, Ashkerca so doletele tri kazenske premestitve. Liberalni tabor pa je pesnika koval v zvezde. Leta 1898 je Ashkerc prosil za upokojitev, nakar mu je ljubljanski zhupan priskrbel sluzhbo magistratnega arhivarja. Ashkerc, ki je konec 19. stoletja veljal za najpomembnejshega slovenskega pesnika, je na ta nachin odkrito prestopil v liberalni tabor. Zaradi pesnitve »Aglaja« iz leta 1899 je Jeglich Ashkercu prepovedal sodelovanje z Ljubljanskim zvonom in »preurno mashevanje«. Ashkerc se je podredil samo zahtevi po podaljshanju verskega obreda, nakar mu je Jeglich nasploh prepovedal njegovo opravljanje. Liberalci so Ashkercu priredili velichasten pogreb, ki pa ga je spremljal tudi pritlehen boj med liberalno Narodno napredno in katolishko Slovensko ljudsko stranko.

Na naslovnici tretje shtevilke Pike je bila objavljena karikatura Ashkerca v druzhbi s Francetom Preshernom. Karikatura neznanega avtorja prikazuje pesnika na nebeshkih oblakih nad silhueto Ljubljane. »Al’ so vremena Kranjcem se zjasnila?« vprashuje Presheren (s pomochjo verza iz »Sonetnega venca«, sonet »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale«). Ashkerc, ki se je pridruzhil Preshernu na slovenskem pesnishkem Olimpu, s palmovo vejo (atributom muchencev) v rokah, mu odgovarja: »Nich ni, nich ni, je she chisto tema.«

V shesti shtevilki sta sledili karikatura in istoimenska pesem »Dva Toneta«. Na karikaturi, ki je tako kot vechina karikatur v Piki iz leta 1912 najbrzh izdelana v lesorezni oziroma linorezni tehniki, se je Jeglichu prikazal Ashkerchev duh.

Posebna shtevilka Pike je izshla brez zaporedne oznachbe (6. sht.). Naslovnico je krasila karikatura z naslovom »Zmagovalcu!«. Strumen predstavnik liberalnega Sokola z vencem v eni in sabljo v drugi roki kraljuje nad »farshkimi« sovrazhniki. Eden izmed duhovnikov se s pomochjo krizha brani pred Sokolom, dva imata v roki nozh, neki »far« (far: slabshalna oznaka za duhovnika) grize skalo, na kateri stoji Sokol, nad vsemi se spreletavajo chrni netopirji. Njihova prizadevanja so neuspeshna, kar nam pojasnjuje podnapis: »Naj le v nas chrna se podi druhal, le Sokol vedno je in bode zmagoval.« Karikatura pod naslovom »Kultura na Slovenskem« pa je v duhu liberalnega satirichnega lista Osa (1905/1906) predstavila primerjavo med mogochno stavbo »farovzha« in porusheno bajtico, ki je bila namenjena sholi.

To shtevilko Pike je policija zaradi podlistka »Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata«, ki ga je spremljala podoba nasmejane zhenske ohlapnih moralnih nazorov, in kratke shale »Babe« zaplenila, zato je bila natisnjena she enkrat brez spornega podlistka, saj je ta po mnenju oblasti zhalil javno moralo.

S pomochjo aktov Drzhavnega pravdnishtva, ki jih hrani Arhiv republike Slovenije v Ljubljani, lahko natanchno sledimo poteku zaplembe sheste shtevilke Pike. Drzhavno pravdnishtvo (drzhavno/javno tozhilstvo) v Ljubljani je 7. julija 1912 po telefonu obvestilo policijo, da je drzhavni pravdnik (javni tozhilec) odredil zaplembo Pike. Ob 7. uri zvecher je bil tisk satirichnega lista ustavljen. Do takrat je bilo natisnjenih 1020 izvodov. Unichen je bil tiskarski stavek za sporni prispevek. Do druge izdaje ni prishlo. Drzhavno tozhilstvo je she istega dne poslalo sedem izvodov Pike v vednost Dezhelnemu predsedstvu v Ljubljani.

Urednishtvo Pike je zagreshilo prestopek po 516. paragrafu drzhavnih zakonov habsburshke monarhije. Dezhelno sodishche je utemeljilo zaplembo Pike s tem, da so sporna mesta v Piki popisovala spolne pojave na namerno shaljiv nachin, ki je bil grob do morale in sramezhljivosti ter je spodbujal javno pohujshanje.

Za informacijo o drznih ali – bolje recheno – neokusnih dome­tih tedanjega satirichnega pisanja sporni podlistek in shalo, ki sta bila pisana v pogovorni ljubljanshchini oziroma narechju z vsemi pravopisnimi napakami, saj naj bi bila delo neizobrazhenih, polpismenih Ljubljanchank, navajamo v celoti.

 

»I.

Naj prejmejo tist gospod, kso me zadnch vidl na Kudeloum.

Chastitlivi gospod, oni si gotov kej hudga od mene misljo, da sm jest kekshna .., ampak to ni res, ker so me vidl na kodeloum zadna nedela s tistim mozhem, se ne smejo nech hudga misl od mene, jest sm vod poshtene familije, znam zud nemshk, zdej sem uta reven hish, sej vejo, de more chlovek kej zasluzht za zraun, oni se pa men res dopadejo, kso en tako lep mlad gospod, res, prov vest so, jest znam tud shtrikat, pa shivat pa kuhat, jen gospodarstvu pelat, stara pa tud she nism velik chez trideset, ja pa nej nekar ne zamerjo, jest ponavad na Kodelou sploh ne hodim, pa lahko nardeva enga peshtelenga u tashkarjoum borsht, je prov lepo, kar juter nej pridejo, jih bom chakala, zdej jeh pa prov lepo pozdravljam. Mica Frajntlih.

 

II.

Nej sprejmejo tist gospod, k sva zadnch na grad bva!

Lub gospod, jest jem na morm povedat, kok se oni men dopadejo, oni so res en golant gospod, imajo gnar, zakaj pa niso prishle, kso obljubile, da pridejo pogledat mojo hcher, je fest punca, petnajst let je stara, u en shtacun se prodajat uchi, sej sem zhe praula, jih bo prou rada imela, bojo videl, bojo zh njo chist kontent, pa za tist vin bojo dal, k so zadnch obljubil vejo, pa kakshn prezent; moj mozh je star, nech na zasluzh, mrha stara, zato morm pa jest kej po stran zasluzht, pa me majo gospodje rad, se, zlo chedna, pa nej res pridejo, se bomo dobr imel u predovichoum sel stanujemo na namur sedm, u chetrtmo shtuk, prov cheden mamo, pa kar juter nej pridejo, k nabo starga doma popoudne, bova same s hcherjo, bojo videl, de bojo zlo zadovoln, pa dnar imajo, kaj se nem mara, mene baba opravljajo, de sm taka pa taka, pa kar sebe nej pogledajo, kso same.., pa vejo nch nej jm nekar ne verjame­jo, cheb jem kera kej chez mene rekla, le nas se nej drzhejo, mi smo poshten, ena kje tolk chez nasho Mici gobc brusila, pa ma zdej vamp od enga hlapca. Jeh zlo lpo pozdrau

Urshka Pocharjova.

 

III.

Nej sprejme sposhtvan gospod

Janez Porenta

mesar in posestnik

Lublana, na Polah.

Sposhtovani gospod!

 

Jim naznanim, da jest sim dobila eniga otroka te dni in sem brez sluzhbe, doma sedim per starsheh. Sej veste, de ste vi bli tist, ki ste bli permen pred devetem mescem, k sem bla kelnarca per ta zlat lukn u Udmat, pa se na bote nech zgovarjal, da niste vi oche, pa de so bli she drug zraven, jest bom persegla per sodnij, de vi ste tisti biu, pa bote imel shkandal, kaj bo rekla vasha zhena in mi bote mogel tistu in lamentacijo plachat.

Zato je pa tanar boljshi, de se kar mirn poglihava, nej me plachajo za babca sto goldinarjev, pa za otroka enkrat za vseli tavzhent goldinarjov, pa ste vsega los, pa je, che ne bom pa persegla, de ste me vi u keuder, k sem shla po sir, shlatal, je pa druge rechi, vse tak bom povedala, bote imel shkandal.

Zato vam ta svet dam, de se poglihate z mano v mir, brez sodnije, sej imate dnar.

S sposhtovajnam Reska Lukman.«

 

»Babe.

Jera: Shpeva, a s brava bukle od shkofa.

Shpela: Ja, prauja gospud shkof u büklah, da se ne sme pijan zakunskih dovzhnost opraulat, da se pol na utrokeh pozna.

Jera: O, ja, puzna, puzna, sej se na nashmu shkofu puzna.«

Pika je bila eden prvih satirichnih listov, ki se je zhelel bralcem prikupiti tudi s pikantnimi erotichnimi domislicami, dovtipi, podlistki ... Naslov satirichnega lista je bil izbran primerno, saj se je dalo iz njega izpeljati tudi besedo »pikanten«. »Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata« naj bi »zbral in objavil Lulu«. Avtor ostaja anonimen.

Za enega mozhnih kandidatov bi poleg urednika Slavoja Shkerlja lahko imeli tudi humorista, pisatelja in chasnikarja Rada Murnika. Rado Murnik je nasploh pogosto sodeloval s humoristichnimi listi. Humoristichne chrtice in tudi povsem plehke dovtipe je npr. pisal za Slovenski narod in satirichne liste Jezh, Osa in Kurent. V Jezhu in Osi je bil urednik, med 1910 in 1912 je urejal Lovca. Sodeloval je tudi z Vesno, Slovanom, Ljubljanskim zvonom ter avstrijskimi in cheshkimi chasniki. Med njegovimi vechjimi deli so satirichno-parodichni roman Groga in drugi, leta 1895 objavljen v Ljubljanskem zvonu, zgodovinski roman Hchi grofa Blagaja, prav tako objavljen v Ljubljanskem zvonu v letih 1911 in 1913 (predelana izdaja za mladino je izshla pod naslovom Lepi janichar), novela Ata Zhuzhamazha iz 1900 v Ljubljanskem zvonu, burka Bucek v strahu iz 1903, zbirka humoristichnih in resnih novel Znanci iz 1907, zbirka vojashkih, stanovskih zgodb Jari junaki iz 1909, humoristichna novela Matajev Matija iz 1909, Zhenini nashe Koprnele iz 1921 idr.

Dve zanimivi karikaturi sta bili objavljeni tudi v shesti shtevilki Pike. Karikatura »Tirolci na Kochevsko«, na kateri nemshki Michel (personifikacija tipichnega Nemca) vleche skupino Tirolcev proti Kochevju (»Ala, prütrlein, nua babr poldaj in Kostiabr a hoamir!«), je bila naperjena proti nemshki hegemoniji v avstro-ogrski monarhiji. Pod vplivom balkanske vojne in narashchajochega projugoslovanskega razpolozhenja med Slovenci pa je nastala karikatura, ki prikazuje brkatega srbskega junaka, kraljevicha Marka. Ta budi slovenskega kralja Matjazha: »Vstani, mrha ti zaspana - / Zora puca, bit’ che dana!«

Urednishtvo Pike se je leta 1913 – podobno kot Plutov chasnik Jutro – preselilo v Trst, kjer je tisk satirichnega lista prevzela tamkajshnja tiskarna Edinost. »Izhaja z datumom vsake sobote zjutraj. – Narochnina: Celoletno 10 K in sorazmerno, prodaja se po 16 v. komad. – Rokopisi se ne vrachajo, nefrankovani se ne sprejemajo. – Ponatis prepovedan, vse tiskovne pravice pridrzhane. Dopisnik jamchi za izvirnost poslanega gradiva. Redakcijski zakljuchek v chetrtek opoldne.« Izdajatelj, urednik in upravnik je ostal isti, Slavoj Shkerlj. Sedezh urednishtva je bil na Via Commerciale 18. II. Milimeter shtiridelne vrste oglasa v Piki je stal 8 vinarjev. Skromno naslovnico je nadomestila bogata chasopisna glava z izpisom naslova lista, okrog katerega se ovija kacha, ob straneh pa sta nasmejani glavi hudicha in klovna. Kot njen avtor je podpisan Tomazhich. List je dobil tudi novega risarja karikatur pod imenom M. Vicenjik. To pa je verjetno zhe skorajda vse, kar lahko rechemo o listu. V Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljubljani je namrech ohranjenih samo pet shtevilk Pike prvega (do 6. sht.) in zgolj dve shtevilki drugega letnika, cheprav jih je leta 1913 izshlo najmanj devet.

 

 

 

XVIII

BALKANSKA VOJNA V KARIKATURAH IN PESMIH

 

Balkan je od konca 19. stoletja veljal za interesno podrochje vechine evropskih velesil. Junija 1908 je Carigrad pretresla mladoturshka revolucija, oktobra istega leta je Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Avstro-Ogrska je z aneksijo krshila dolochbe berlinskega kongresa, ki ji je leta 1878 podelil mandat za zachasno okupacijo Bosne in Hercegovine. Sprozhila se je »bosenska kriza«. Rusija in Anglija sta zahtevali konferenco velesil. Mladoturki so organizirali bojkot avstrijskega blaga in prisilili Avstro-Ogrsko k pogajanjem. Italija je zahtevala teritorialno kompenzacijo ob Sochi in na Tirolskem ter se zachela pripravljati na vojno. Bolgarski knez je tik pred udejanjenjem aneksije razglasil neodvisno bolgarsko cesarstvo. Z aneksijo je bila najhuje prizadeta kraljevina Srbija, ki je upala, da je avstrijska okupacija zachasna in ji bo Bosna in Hercegovina prej ali slej pripadla. Avstro-Ogrska si je prizadevala Srbiji preprechiti izhod na Jadransko morje in omejiti vpliv na balkansko politiko, podpirala je dinastichne boje med Srbijo in Chrno goro in v letih 1906 do 1911 vodila carinsko vojno oziroma gospodarsko blokado proti Srbiji. Grozilo je, da se eventualna vojna med Srbijo in Avstro-Ogrsko spremeni v evropski spopad, vendar je morala Srbija na pritisk velesil popustiti. »Aneksijska kriza« je trajala do marca 1909. Slovenci so aneksijo Bosne in Hercegovine sprejeli z navdushenjem.

Bolgarija, Chrna gora in Srbija so imele kot skupen cilj in sovrazhnika Turchijo, zato so poskushale najti pot do slozhnega delovanja. Najvech zaslug za zvezo balkanskih drzhav je imela Rusija. Marca 1912 je bila podpisana pogodba med Srbijo in Bolgarijo, ki sta si obljubili pomoch, che bi tuja sila poskushala zasesti del turshkega ozemlja na Balkanu. Tajni dodatek k pogodbi je dolochal skupen nastop zoper otomansko cesarstvo in razdelitev njegovega ozemlja. Razsodnik v morebitnih sporih naj bi bil ruski car. Konec maja se je zvezi pridruzhila Grchija, naslednji mesec Chrna gora. Balkanska zveza si je za vodilo izbrala geslo »Balkan balkanskim narodom«.

Evropske velesile so vojno poskusile preprechiti, zato so od Visoke porte (vlada turshkih sultanov v Carigradu) zahtevale avtonomno civilno administracijo v makedonskih in albanskih provincah ter balkanske drzhave zachele svariti pred prenagljenostjo. Avstro-Ogrska in Rusija sta sporochili, da velesile obsojajo vsako vojno in da ne bodo dovolile ozemeljskih sprememb na Balkanu. Svarilo je prishlo prepozno. Konec septembra 1912 so balkanske zaveznice in Turchija izvedle mobilizacijo. Osmega oktobra je Chrna gora, najmanjsha slovanska drzhava na balkanskem polotoku, stopila v vojno s Turchijo. Druge zaveznice niso zhelele zaostajati. Ker jih obljube Visoke porte o reformah niso zadovoljile, so se deset dni pozneje pridruzhile Chrni gori v boju proti »bolniku« ob Bosporju, ki so ga nedavno nacheli tudi nemiri v Albaniji in poraz v vojni z Italijo za Tripolis v letih 1911–1912.

Balkan kot zloglasno evropsko skladishche smodnika se je znova vnel leta 1912. Spopadi na Balkanu (t. i. prva balkanska vojna) so pozornost evropske javnosti usmerili proti vzhodu. Z osmanskim cesarstvom so se vojskovale balkanske krshchanske drzhave, Turki pa so bili v slovenskih ocheh tradicionalni sovrazhniki, zato je bil na Slovenskem boj balkanskih bratov proti turshkemu polmesecu sprejet z naklonjenostjo. Okrepila se je zavest o povezanosti slovenske narodne usode z usodo Srbije, Chrne gore in Bolgarije.

Povsod so proslavljali zmage balkanskih zaveznikov, v Ljubljani je bil ustanovljen odbor za nabiranje darov v korist Rdechega krizha balkanskih drzhav, v Srbijo, ki jo je »bosenska kriza« leta 1908 povzdignila v »juzhnoslovanski Piemont«, so se podali slovenski zdravniki.

Slovenska javnost je z velikim zanimanjem spremljala spopade na Balkanu, o katerih so pisali vsi chasniki. Balkanske kraje in vojne dogodke so prikazovale tudi fotografije in ilustracije v Slovenskem ilustrovanem tedniku (1911–1914), ki ga je tiskala Uchiteljska tiskarna.

Pri Uchiteljski tiskarni je izhajal dnevnik Dan, ki je podrobno porochal o aktualnem dogajanju na Balkanu. V letih 1912–1914 se je v Dnevu zvrstilo tudi okrog 200 karikatur na temo balkanskih dogodkov (prva in druga balkanska vojna, notranji spopadi v Albaniji), kar predstavlja velik delezh vseh karikatur v chasniku.

Zaradi velikega zanimanja za prvo balkansko vojno so se pri Dnevu (podobno kot 35 let poprej Jakob Aleshovec) odlochili izdati posebno broshuro oziroma satirichni zbornik. Knjizhica Balkanska vojna v karikaturah in pesmih je izshla aprila 1913 kot priloga k 464. shtevilki Dneva. Naprodaj je bila za 30 vinarjev, narochniki Dneva so jo dobili za 20 vinarjev, za tiste, ki so plachali narochnino do 1. julija, pa je bila zastonj. V broshuri je bil na 72 straneh poleg 80 karikatur, ki so se vech ali manj zhe pojavile v Dnevu, objavljen pregled najpomembnejshih vojnih dosezhkov shtirih protiturshkih zaveznikov v prvi balkanski vojni, pesem Antona Ashkerca »Jek z Balkana«, vrsta prilozhnostnih pesmi in shaljiv sestavek o cenzuriranju Dneva. Ovojni list broshure je bil tiskan v dveh barvah na nekoliko trshem, obarvanem papirju.

Na naslovnici broshure je upodobljen dolgolas mishichast mladenich, nekakshno poosebljenje strahotne »revolucije«, ki udriha po turshki prestolnici Carigradu oziroma Istanbulu. Karikatura neznanega risarja je bila v 395. shtevilki Dneva objavljena pod naslovom »Revolucija v Carigradu« obenem z istoimensko pesmijo. Lahko bi se nanashala na mladoturshko revolucijo leta 1908 ali pa mladenich predstavlja moch balkanskih drzhav.

V uvodu broshure lahko preberemo: »Leto 1912. bo stalo z zlatimi chrkami zapisano v zgodovini Evrope. To leto je prineslo s seboj Osvobojenje Balkana.

Leto 1912 pa bo za vse veke pomenilo najslavnejsho dobo v zhivljenju nashih jugoslovanskih bratov, ki so se proti volji Evrope z lastno silo osvobodili 600letnega turshkega jarma. Zato bo to leto pomenilo za vselej: Osvobojenje Jugoslovanov.

S tem pa bo leto 1912. dobilo velikanski pomen v zgodovini slovanstva sploh, ker bo stalo, kot mejnik med dvema dobama: med suzhenjstvom in svobodo. Leto 1912. se je konchalo z Zmago Slovanstva.

Naravno je, da je imelo v tem chasu chasopisje mnogo dela. Spoznali smo, kako malo smo poznali svoje juzhne brate. Zato smo takoj ob zachetku vojne posvetili v njih preteklost, v zgodovino, v dobo njih stare slave in tezhke suzhnjosti v chase njih trpljenja in bojev. Shele potem smo mogli razumeti njih velike zmage.

Dan je v tem oziru vestno vrshil svojo dolzhnost. Kdor ga je chital vsak dan, je dobil jasno sliko o velikem boju, ki se je vrshil na jugu.

Dan je prinashal zgodovinske spomine, popise krajev zanimiva porochila z bojishch.

Dan je prinashal tudi karikature, ki so v pravi luchi pokazale Turke in njihove prijatelje. Bilo bi shkoda, ako bi te slike ostale pozabljene, zato smo se odlochili, da jih izdamo svojim chitateljem v spomin in zabavo. Chez desetletja bodo gledali nashi otroci, kako se je bil boj na Balkanu.

Vojna sama je prinesla s seboj mnogo trpljenja in zhalosti, toda to, kar so pocheli razni turshki prijatelji, je imelo v sebi toliko smeshnega, da to zasluzhi svoj spomin« (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, Ljubljana 1913, str. 1–2).

Dan je po predhodniku Jutru prevzel tudi nekaj modernih trzhnih prijemov, med drugim uchinkovito ulichno kolportazho. Balkanska priloga Dneva je zaradi aktualne teme ter privlachnega in slikovitega nachina njene obravnave postala velika uspeshnica. V nekaj tednih so jo prodali v 30.000 izvodih. Za drugo izdajo je v kratkem chasu prispelo prek 2.000 narochil.

Naklada bi bila she vechja, che ne bi policija nachrtovane druge izdaje konfiscirala. Cenzorja je zmotila na straneh 54 in 55 objavljena pesem »Boj za Drach«, v kateri se avstrijski in srbski vojak prepirata za albansko pristanishche Drach. Srbi so Drach zasedli 28. novembra 1912. Pesem »Boj za Drach« in karikatura sta bili objavljeni tudi v 335. shtevilki Dneva.

Dnevu se zaplemba ni zdela logichna, saj je bila broshura zhe 14 dni v prodaji, med ljudi je shlo zhe 8.000 izvodov in nikomur ni prishlo na misel, da je v njej kaj veleizdajalskega. Na rachun dogodkov na Balkanu je nastalo mnogo karikatur in dovtipov, a vsi chasniki so imeli mir, shele po 14 dneh pa so v drzhavnem pravdnishtvu v Ljubljani ugotovili, da bi morali broshuro Balkanska vojna v karikaturah in pesmih zapleniti, je razmishljalo urednishtvo Dneva, pri katerem so odstranili iz broshure inkriminirana lista, tako da je broshura obsegala 68 strani (po: »Balkanska vojna – konfiscirana«, Dan, 1913, sht. 480). Zaplemba je samo povechala zanimanje za broshuro.

»Z dezhele nam prihajajo porochila, da orozhniki ljudem Balkansko vojno konfiscirajo,« je pisal Dan. »Ne vem, kdo je to orozhnikom narochil vprashali bi le: ali gotovi gospodje poznajo she kaj paragrafov ali ne. Kar ima kdo v roki, je njegova osebna last in nihche mu nima pravice jemati. Ako kdo kupi kako stvar, ki je pozneje konfiscirana, mu ne sme nihche njegovega izvoda konfiscirati. Prepovedano je le konfiscirane stvari naprej prodajati in razshirjati. Zato je naravnost proti zakonu, ako se hoche ljudem jemati kar so si poshteno kupili. Sam zase torej sme imeti vsak Balkansko vojno nekonfiscirano, prodajati pa se sme le na ta nachin, da se iztrgata str. 54 in 55. Cele knjige sploh ne sme nihche konfiscirati« (»Zopet nekaj novega«, Dan, 1913, sht. 487).

Pri Dnevu so se pritozhevali tudi nad dejstvom, da je v nekaj izvodih, ki so jih prejeli po opravljenem cenzurnem pregledu, manjkala vsa tretja tiskarska pola, tj. 16 strani namesto spornih dveh listov (Dan, 1913, sht. 498).

Karikature v Dnevu in broshuri Balkanska vojna v karikaturah in pesmih vsebujejo zanimive likovne metafore in prenikave analize tedanjega politichnega polozhaja. Stalni karikaturist Dneva Maksim Gaspari je za 286. shtevilko Dneva, ki je izshla pet dni po izbruhu prve balkanske vojne, narisal Chrnogorca, Srbina, Bolgara in Grka, ki podijo Turchina preko evropskih meja nazaj v Azijo. Karikaturo spremlja »Pesem od vojske«, ki naj bi jo »zlozhil klub veteranov«. Odlomek se glasi: »Chrnogorec je junak, / on dal je prvi bojni znak: / on vajen je na boje / pozna junake svoje. /.../ To drugim je uzhgalo kri / na Turka so junashko shli / zhe zdruzhene njih trope / pode ga iz Evrope.«

Karikature so poleg Gasparija risali tudi drugi karikaturisti (zelo pogosto se pojavlja signatura »JS«). Pri mnogih karikaturah v broshuri gre za ilustracije pesmi, npr. karikatura »Balkanski narodi pokopujejo status quo’« (sht. 293), na kateri personifikacije balkanskih narodov nosijo krsto z napisom »STATUS QUO«, ki so ga na Balkanu zhelele ohraniti evropske velesile. Na krsti klechi premagani Turek, v pogrebnem sprevodu so se razvrstili Rus, Anglezh, Francoz in Nemec, skrit za hribom jih opazuje Italijan. »Dovolj ste nam gospodovali, / med seboj z nami kupchevali, / za mir evropski vam mar ni, / che Turchin kolje in mori, / vam mar ni za uboge brate, / vam za dezhele je bogate: / to delal je vash status quo / kot bilo je, tako ne bo! ...«

Karikatura »Nemci pred Balkanom« v shtevilki 311 je delo Frana Podrekarja (1887–1964). Nemshki bik Mihel (namig na figuro nemshkega Michela, ki na karikaturah od srede 19. stoletja predstavlja tipichnega Nemca) grozeche gleda proti vhodu v »Balkanski savez«, napis na vratih sporocha: »Ulazka vishe nema!!« Tudi Gasparijeva karikatura »Turshki kragulj in balkanski sokol« (sht. 378 in 391) sprti strani prikazuje s pomochjo preprostih personifikacij: kragulj za Turchijo in sokol za Balkansko zvezo.

Cheprav se je prva balkanska vojna konchala s slovansko zmago in so Turki ohranili samo ozek pas ozemlja okrog Istanbula, je Balkan she vedno veljal za krizno zharishche. Zachasno vojno premirje in grozhnjo novega spopada je upodobil Gaspari na karikaturi »Nova vojna« (sht. 400), na kateri Chrnogorec, Bolgar, Srbin in Turek brusijo sablje, Balkanski junaki prepevajo: »Hajd junaki, hajdmo bratje, / dobro meche nabrusimo. / Ker molchijo diplomatje, / mi z orozhjem govorimo.«, Turek pa: »Slabo kazhe, slabo kazhe, / kos za kosom nam propada, / che se vojska ne izkazhe – / pridejo do Carigrada.«

Dan je objavil vech karikatur junashkega chrnogorskega kralja Nikite, ki je sam napovedal vojno Turchiji. Nikita oziroma Nikola I. (1841–1920) je bil od leta 1860 knez, med letoma 1910 in 1918 pa kralj Chrne gore. V vojni s Turki v letih 1876/1877 je vech kot podvojil ozemlje svoje drzhave.

Karikaturisti v evropskih satirichnih listih so ga upodabljali kot korpulentnega, v chrnogorsko narodno nosho oblechenega mozha. Za razliko od Dneva, v katerem je Nikola I. veljal za junaka, so namigovali na njegovo podkupljivost, lakomnost, potuhnjenost oziroma zahrbtnost. Chrnogorce so evropski satirichni listi in nasploh chasopisi v nasprotju do drugih balkanskih narodov, npr. Srbov in Albancev, predstavljali kot klen, preprost, a v bistvu simpatichen narod (po: Walter Peterseil, Der Montenegriner in der Karikatur, Nationale Geschichtsbilder und Stereotypen in der Karikatur; doktorska disertacija, Dunaj 1994, str. 539). V nemshkih satirichnih listih so bili balkanski vladarji prikazani v negativni luchi.

»Mi smo kulturen narod. Chitamo radi Simplicissimus in Muskette in se smejemo karikaturam balkanskih vladarjev,« je zapisal urednik Dneva Ivan Lah (Knjiga spominov / Jeche – Moja pot – Dan 1914, Ljubljana 1925, str. 53). Ivan Lah omenja münchenski satirichni list Simplicissimus in dunajski satirichni list Die Muskette (1905–1941).

Na karikaturi v 464. shtevilki Dneva je chasnikar Nikiti postavil vprashanje: »Velichanstvo! Evropa je zelo v skrbeh za Vasho usodo.«, na katero je prejel »Chasu primeren odgovor« chrnogorskega vladarja: »A jaz – za usodo Evrope.« Karikatura »Blokada Chrne Gore« v 472. shtevilki prikazuje Nikito, ki kot nekakshna ogromna skala brani svojo drzhavo. Nanj z ene od ladij strelja personifikacija Evrope, Nikita izjavlja: »Shta me briga Evropa«. V shtevilki 473 je sledila karikatura »Nikita in Skader«, na kateri Evropa Nikiti ponuja denar za gorechi Skadar, ki ga Chrnogorci niso nehali oblegati, cheprav ga je mirovna konferenca prisodila novoustanovljeni drzhavi Albaniji. Komentar: »Nikita se je odlochil in rekel: Dobro je oboje: Najprej milijone – potem Skader.«

Skadar je padel 26. aprila, na Jurjev dan. V 482. shtevilki je bila objavljena karikatura »Balkanski sv. Jurij«. Sv. Jurij je kralj Nikita, ki je pred odprtimi mestnimi vrati odsekal glavo turshkemu zmaju.

Pri Dnevu so izdali razglednico s karikaturo »Nikita vrh Skadra«, ki je bila objavljena tudi v 477. shtevilki Dneva, ob padcu Skadra. Na sredi gugalnice, polozhene prek Skadra, stoji ogromen kralj Nikita. Na gugalnici se za ravnotezhje borijo personifikacije evropskih velesil, na eni strani Avstro-Ogrska, Nemchija in Italija (Trozveza) ter na drugi Anglija, Francija in Rusija (Antanta). Razglednica je hitro poshla.

Broshura Balkanska vojna v karikaturah in pesmih ni bila osamljena. Ljubljanski knjigarnar in zalozhnik Anton Turk (1856–1934) je leta 1913 izdal knjizhico Balkansko-Turshka vojna. Kratek opis vojne l. 1912, ki jo je »po raznih virih spisal S. K.« (morda Silvester Koshutnik). Knjizhico krasi 13 podob, natisnil jo je Anton Slatnar v Kamniku.

Katolishka bukvarna v Ljubljani je v dveh delih izdala knjigo Vojska na Balkanu, ki sta jo pripravila oziroma priredila c. kr. profesorja v Ljubljani Anton Sushnik (1880–1934) in dr. Vinko Sharabon (1880–1946). Prvi del na 192 straneh je izshel leta 1913, drugi del na 235 straneh pa leta 1914. Knjiga je opremljena s shtevilnimi fotografijami. Skromnejshi obseg je imela knjizhica Balkanska vojna, ki je izshla leta 1912.

 

 

 

 

 

XIX

KARIKATURA IVANA CANKARJA IZ LETA 1913

Cheprav je znana Cankarjeva karikatura z naslovom »Ivan Cankar, ki je predaval o jugoslovanskem vprashanju in se je pregreshil po mnenju drzh. pravdnika proti § 305. drzh. zak.« v 476. shtevilki lista Dan (»neodvisen politichen dnevnik«, 23. 4. 1913) pripisana Hinku Smrekarju, najbrzh ni njegovo delo. Verjetno je ni narisal niti Fran Podrekar, ki je kot karikaturist pogosto sodeloval z Dnevom in je avtor najbolj znanega Cankarjevega portreta, nastalega za chasa Cankarjevega zhivljenja (1914/1919, risba z ogljem).

Neznani risar se je sicer zgledoval po eni Smrekarjevih karikatur Ivana Cankarja, tj. po kolorirani risbi iz leta 1912, s katero je ta »hudomushno smeshil Cankarjevo samoljubje in njegovo samozavest kot najvechjega slovenskega pisatelja, chesar ni nikoli prikrival« (po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 306). Na Smrekarjevi karikaturi, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani (risba s tushem, kolorirano, 33,8 x 19,7 cm), ima Cankar na glavo poveznjeno kahlo, ogrnjen je v rjuho, v gledalca uprti pogled in kretnja rok sta zgovorno podkrepila v Cankarjeva usta polozhen stavek, ki je tudi naslov karikature: »Na kolena svet, jaz sem Ivan Cankar!«. Podobnost »ostro risanih potez na obrazu« in gestiku­lacije rok, ki jo je v zrcalni podobi priblizhno povzel risar v Dnevu, je najbrzh privedla do napachne atribucije.

Na karikaturi v Dnevu je Cankar upodobljen med predavanjem, oblechen je v srbsko ali chrnogorsko narodno nosho in si nagajivo viha brke. Na svetnishkem siju je napis Slovenci in Jugoslovani.

Ivan Cankar je predavanje »Slovenci in Jugoslovani« pripravil na povabilo znanca Ivana Kocmurja (1881–1942), nachelnika socialdemokratskega izobrazhevalnega drushtva Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko.* Potekalo je 12. aprila 1913 v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Prisotnih je bilo okrog 250 poslushalcev. Prisluhnili so Cankarjevim mislim o jugoslovanskem vprashanju, ki je konec leta 1912 postalo aktualno zaradi vojnih spopadov na Balkanu. »Che kdo doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, she manj pa samo Avstrijci, temvech da smo ud velike druzhine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je pochil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v nashi najzadnji zakotni vasi. Ljudjé, ki se svoj zhivi dan niso brigali za politiko, so s sochutechim srcem ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v vseh nas se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas she nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste mochí, samozavesti in sile zhivljenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabich je videl, da je brat mochan in zachel je zaupati váse in v svojo prihodnost.«

 

Cankar je poudaril, da je jugoslovansko vprashanje politichno in ne kulturno vprashanje, in se izrekel za jugoslovansko republiko enakopravnih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, a proti kulturnemu zblizhanju ali jezikovnemu zlivanju Slovencev z drugimi juzhnimi Slovani v en narod z enimi jezikom, kulturo ... »Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namrech za izkljuchno politichen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v zhivljenju chloveshtva ne more uveljaviti, dokler se ne zdruzhi v celoto. To je vse! Kakshno jugoslovansko vprashanje v kulturnem ali celó jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda resheno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v chetvero narodov s chetverim chisto samostojnim kulturnim zhivljenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad vechstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je nash gorenjski kmet tirolskemu ali pa gorishki vinichar furlanskemu.« Podprl je dr. Mihajla Rostoharja (1878–1966), docenta za filozofijo v Pragi, ki je leta 1912 v Napredni misli zavrnil novoilirizem in misel o narodnem, kulturnem in jezikovnem stapljanju juzhnoslovanskih narodov v en narod ter bil zato delezhen polemichnih odzivov v Dnevu.

Cankar je bil kritichen tudi do lastne socialdemokratske stranke, konkretno do I. jugoslovanske socialdemokratske konference, ki je potekala novembra 1909 v ljubljanskem hotelu Tivoli in do na njej sprejete resolucije (t. i. »tivolska resolucija«). Njegovo predavanje je bilo polno protiavstrijskih bodic; Cankar je smeshil avstrijsko zunanjo politiko in njenega zunanjega ministra Berchtolda. Vladni zastopnik, c. kr. policijski konceptni praktikant Ivan Gogala je trikrat od Kocmurja zahteval, naj posreduje pri predavatelju, in zagrozil, da bo predavanje prekinil in razgnal zborovanje. Kocmur je Cankarja prosil, naj predava bolj umirjeno, a Cankar se za to ni zmenil. Publika se je na nekatere Cankarjeve trditve odzvala z odobravanjem ali z glasnim mrmranjem (kot znakom nestrinjanja), besede, da je »nash edini cilj ... jugoslovanska republika«, pa je sprejela s ploskanjem in burnim pritrjevanjem.

Med publiko je bilo veliko dijakov – t. i. preporodovcev. Evgen Lovshin (1895–1987), eden od ustanoviteljev projugoslovanske organizacije Preporod, je zapisal: »Prav dobro se spominjam njegovih poudarjenih besed in zhivahnih gest na koncu predavanja: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol! Velika dvorana Mestnega doma je bila polna navdushenih slushateljev, ker smo se preporodovci v velikem shtevilu udelezhili shoda, buchno odobravali njegova izvajanja in she zunaj metali klobuke v zrak ter vpili proti kranjskemu cesarskemu namestniku: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol!« (Evgen Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 134)

 

Ker je shlo za socialdemokratsko prireditev, so bila v Slovenskem narodu, Slovencu in Dnevu objavljena nenaklonjena porochila. Cankarju so najbolj zamerili njegovo nasprotovanje novoilirizmu oziroma integralnemu jugoslovanstvu; to pojasnjuje tudi odnos mladoliberalnega in radikalnega Dneva do Cankarjevega nastopa. Dan, ki je bil naklonjen jugoslovanski, novolilirski in preporodovski ideji, je predavanje ocenil z naslednjimi besedami: »O jugoslovanskem vprashanju se mnogo govori in pishe in tudi Ivan Cankar je hotel o tem povedati svoje mnenje. V soboto je imel v Mestnem domu predavanje. Dasi je padal sneg, je prishlo na predavanje do pol dvorane poslushalcev. Marsikoga je zanimalo, kaj bo Cankar povedal. Novega nismo slishali – imel je par dobrih dovtipov. Najprej je povedal, da je za jugoslovansko republiko. Potem se je lotil Hardena in Berchtolda. Okrcal ju je prav poshteno. Nazadnje je prishel na Ilirce in je povedal tudi o tem, kaj misli. Ako Cankar citira liste, bi moral najprej citirati, potem shele debatirati. Cankar pa je vzel par stavkov in je prishel do zakljuchka, da delajmo najprej doma – potem bo vse prav, ne bodimo pa preponizhni in ne ponujajmo se nikomur: Treba je delati – v tem je vse jugoslovanstvo. – Ilirizem je – po Cankarjevem mnenju dvojen: eden, ki se ne dá aretirati; in drugi, ki se dá aretirati – Cankar je za tisti ilirizem, ki se dá aretirati. – (Jaz sem za aretiranega.) – To so vodilne misli v par potezah. Toliko je bilo v predavanju tudi dobrega, kolikor pa je shlo chez mejo – to so mu poslushalci radi oprostili, saj so se pri tem izborno zabavali. Vprashanje je resno in je treba posebno v sedanjem chasu o njem resno razpravljati. Cankar je govoril za svojo osebo in tako smo ga tudi razumeli. Slishalo se je par protestov drugache pa smo z dobro voljo poslushali do konca, da je povedal, kaj misli. Tako je smel predavati pach le on – zato ker je Cankar.« (Dan, 14. april 1913).

Policijski usluzhbenec Ivan Gogala je dan po predavanju predlozhil policijskemu ravnateljstvu svoje porochilo o predavanju. Opozoril je zlasti na dve Cankarjevi izjavi: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je nash edini cilj, da dosezhemo jugoslovansko republiko«, »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.« Teden dni po predavanju je c. kr. dezhelno predsedstvo za Kranjsko razpustilo socialdemokratsko izobrazhevalno drushtvo Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko. Drzhavno pravdnishtvo je uvedlo proti Cankarju preiskavo. Cankarja je 9. maja zaslishal preiskovalni sodnik dr. Ernst Stöckl. Dezhelno pravdnishtvo je vlozhilo 29. junija pri dezhelnem sodishchu obtozhbo zaradi kaznivega dejanja Ivana Cankarja zoper javni mir in red po 305. chlenu kazenskega zakona.

Glavna obravnava je bila 21. avgusta 1913. Cankarja je zagovarjal dr. Anton Dermota. Sodishche je Cankarja po 305. chlenu obsodilo na teden dni zapora, cheprav je ta chlen predvideval kazen od enega do shestih mescev zapora. Ko je zapushchal sodno dvorano, je Cankar dejal: »No, zdaj sem pa muchenik!« Zarja je po njegovem prihodu iz zapora (jetnishnice dezhelnega sodishcha v Ljubljani) zapisala: »Sodrug Ivan Cankar je danes zjutraj prestal svojo sedemdnevno kazen v zaporu ljubljanskega dezhelnega sodishcha. Poznati mu ni, che se je kaj poboljshal.« (Zarja, 20. september 1913)

Neposredno po obsodbi je verjetno nastala Smrekarjeva akvarelirana risba »Ivan Cankar – arestant«. Cankar je muchenec, odet v spokornishko kuto, njegovo muchenishtvo dodatno poudarjajo svetnishki sij, trnova krona in za stare cerkvene in sodobne secesijske upodobitve znachilno zlato mozaichno ozadje, ki ga srechamo na vrsti Smrekarjevih karikatur iz tega chasa. Mozaichni vzorec prekriva tudi pisateljevo nagubano kozho na chelu in licih. Cankar v eni roki drzhi lilijo (simbol nedolzhnosti), v drugi pa papir z drobno risbo, ki ga prikazuje kot kaznjenca v zamrezheni celici med prenashanjem skupne nochne posode. Na prilozhnostni risbici s svinchnikom (datirana je 7. X. 1913), ki nam jo je ohranil Smrekarjev prija­telj Fran Vesel (1884–1944), je Smrekar narisal, kako »Ivana Cankarja jemlje hudich«. Cankar je prikazan kot obeshenec, hudich pa bo pravkar v malho spravil njegovo dusho.

 

 

 

* Podatki o Cankarjevem predavanju in citati predvsem po: Ivan Cankar, Zbrano delo, Politichni chlanki in satire / Govori in predavanja, 25. knjiga, Ljubljana 1976 (spremna beseda Dushan Voglar in Dushan Moravec), str. 229–230, 234–235, 374–400.

 

 

XX

SATIRICHNI LIST BODECHA NEZHA (1914)

Dnevnik Dan, ki ga je med letoma 1912 in 1914 izdajal radikalni, mlajshi del liberalne stranke, je od svojega predhodnika, dnevnika Jutro (1910–1912) prevzel prakso objavljanja karikatur. Oba chasnika je izdajala in tiskala Uchiteljska tiskarna v Ljubljani. Karikature na prvih straneh Jutra in Dneva so se bralcem priljubile. Urednishtvo Dneva je pripravilo tudi posebni, s satirichnimi verzi in karikaturami opremljeni broshuri, posvecheni t. i. »vodishki aferi« (Ivan Lah, »Johanca« ali vodishki chudezhi, 1913) in prvi balkanski vojni (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, 1913), ki sta dosegli izjemen prodajni uspeh, ter na zachetku leta 1914 zachelo izdajati stalno »zabavno-humoristichno nedeljsko prilogo« oziroma satirichni list z naslovom Bodecha nezha.

Bodecha nezha je sprva izhajala na shtirih straneh, ki so se zhe kmalu podvojile. Odgovorni urednik Dneva in Bodeche nezhe je bil Radivoj Korene. V Bodechi nezhi je bil poleg imena odgovornega urednika objavljen samo podatek: »Last in tisk ‘Uchiteljske tiskarne’«.

»V nedeljo, dne 25. januarja t. l. izide prva shtevilka ‘Bodeche nezhe’, edinega slovenskega humoristichnega lista kot stalna nedeljska priloga ‘Dneva’,« je napovedovala 753. shtevilka Dneva. »Sedanji chas, ko vlada breznarodni klerikalizem, ko bijejo s pestmi od vseh strani Slovencem v obraz, ko nimamo na rodni zemlji skoro nobenih pravic, ko je chas zagrizen in strupen, ne more izhajati brez humoristichnega lista, ki pa ne bode samo shaljiv, ampak tudi zbadljiv na vse strani. Vsi dobri ljudje bodo z veseljem pozdravili ta novi list, zlobni in hudobni pa se ga bodo bali, ker ne bo prizanesel nobenemu, ne najvishjemu in ne najnizhjemu. ‘Bodecha nezha’ bo shiba sedanjega chasa in vladajochih razmer, zato ne sme biti poshtenega Slovenca, ki ne bi bral ‘Bodeche nezhe’ ... Da bo ‘Bodecha nezha’ postala vredna svojega imena in da bo vestno izpolnjevala stavljeno ji zadacho, prosimo vse vesele in poshtene Slovence krizhem nashe domovine, da nam porochajo o vsem in vselej, kar je treba bichati, da pa tudi s svojim humorjem, ki ga je menda she nekaj v teh zhalostnih chasih med Slovenci, pripomorejo listu do vsestranske popolnosti.«

Teden dni pozneje, v 759. shtevilki Dneva, objavljena notica »Prijateljem dovtipa« je bralcem znova priporochala nedeljsko prilogo Dneva oziroma novi, v tem chasu edini slovenski satirichni list: »Ustanovili smo ‘Bodecho nezho’. Nash namen je ustvariti poljuden in poceni humoristichen list, ki naj vsak teden prinese nekaj dobre volje med nas. S tem smo ob enem hoteli ustrechi tudi stalnim narochnikom ‘Dneva’, da dobe vsako nedeljo nekoliko namechka. Zachetek je narejen. Po glasovih, ki smo jih prejeli iz vrst nashih chitateljev, sodimo, da smo ustregli sploshni zhelji. Nas to veseli, ker hochemo, da svojim chitateljem v vsakem oziru ustrezhemo. Razmere v nashi shirshi in ozhji domovini imajo v sebi toliko smeshnega, da polnijo celo vrsto humoristichnih listov. Vseh teh razmer se bo dotikala Nezha in bo nabodla zdaj enega, zdaj drugega. Ob enem pa hochemo gojiti kolikor mogoche domach dovtip. Mnogo dovtipov se pri nas slishi v veselih druzhbah – in mnogo se jih tam tudi pogubi. To je shkoda. Vsak kraj ima svoje razmere – in svoj humor. Zato se priporochamo prijateljem dovtipa in humorja, da se spomnijo na ‘Nezho’. Skrbeli bomo za dobre slike, za pesmi in kuplete, za glose in satire – vsem onim, ki so dobre volje, bo odprt oddelek za dovtipe. Prihodnja shtevilka bo bogatejsha od prve.«

Urednik »ultraradikalnega«, projugoslovanskega oziroma srbofilskega Dneva, pisatelj, publicist in prevajalec dr. Ivan Lah (1881–1938), nekdanji sodelavec Jutra, »masarykovec, panslavist, srbofil, svobodomislec, chlovek, ki si je upal javno nastopiti proti dr. Shushtershichu«, je v prvi Knjigi spominov zapisal, da so pri izbiranju imena humoristichne priloge razmishljali o raznih predlogih: »od srshena do komarja«. Ivan Lah, ki se je zavzemal, da bi se priloga imenovala Zmaj, kar pa se je drugim pri Dnevu zdelo prehudo, omenja, da je vlogo glavnega risarja prevzel znani karikaturist Fran (France) Podrekar. Kmalu se je zbrala cela cheta sodelavcev Bodeche nezhe, med katerimi sta bila tudi brata Gorazd, ki sta podobno kot Podrekar zhe prej sodelovala z Dnevom. »Karikaturisti so bili zelo marljivi, mnoge jih nisem niti poznal po imenu. /.../ Z moderno satiro se je odlikoval France Shtajer, za tekoche dovtipe pa so poskrbele sochasne razmere. ‘Nezha’ se je lepo razvijala, bila je hudomushna in ostra in je zato uzhivala posebno ljubezen gg. cenzorjev. Priredili smo posebno Koroshko shtevilko in krepko udarjali po Berchtoldu in njegovih Albancih. Vse to ji je nakopalo mnogo sovrashtvo in ‘Nezha’ je bila konchno ustavljena« (Ivan Lah, Knjiga spominov / Jeche–moja pot–Dan 1914, Ljubljana, 1925, str. 48, 64 in 65).

Naslovnico Bodeche nezhe je krasila Podrekarjeva risba z imenom satirichnega lista, tipiziranimi figurami debelushnega zhupnika, klechechega avstrijskega birokratskega shkrica in orozhnika, ki se je z mechem spravil nad ogromno bodecho nezho. Personifikacija satirichnega lista se brani z ostrimi listi. Posamezne shtevilke so bile pogosto natisnjene v razlichnih barvah ali v dvobarvnem tisku.

Poleg komentiranja domachih dogodkov je Bodecha nezha veliko pozornost posvechala dogodkom v knezhevini Albaniji, v katere se je vpletala avstro-ogrska zunanja politika.

Tudi na zadnji strani druge shtevilke naletimo na Podrekarjevo personifikacijo »Nezhe Bodeche«, pred katero bezhijo njeni sovrazhniki: chrni farji in prvaki Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Shustershich, dr. Evgen Lampe in dr. Janez Evangelist Krek. Poleg karikature je objavljena pesmica o Bodechi nezhi:

»Oj kako rana

je tvoja skelecha,

kogar zgrabish:

Nezha Bodecha.

Vendar krog tebe

velika je gnjecha,

dobro jih zbadaj

Nezha Bodecha.

Enega v prsa,

drugega v plecha –

ostro zabodi

Nezha Bodecha.

Krog pa gledalcev

naj vedno se vecha,

dobro zabavaj jih

Nezha Bodecha.«

 

Podrekar in drugi karikaturisti so se v Bodechi nezhi podpisovali tudi s psevdonimi, npr. »Ficli Pucli« (op. najbrzh po imenu ene izmed barochnih skulptur v toplicah v cheshki vasici Kuks, njihov avtor je bil kipar Matthias Bernard Braun, 1684–1738), »Moric« (op. morda po slikanicah Wilhelma Buscha, 1832–1908, v katerih nastopata Max in Moric), »V.R.M.B.«, »dr. Froid« oziroma »R.ch« idr.

Na naslovnici 11. shtevilke je bila npr. objavljena »Ficli Pucljijeva« oziroma Podrekarjeva karikatura »Pomlad prihaja ali klerikalno-nemshka-vladna nevihta ...«, na kateri apokaliptichni jezdec z nemshko »Pickelhaubo« na glavi prinasha vihar davkov, doklad, izdajic, Shtefetov (op. Ivan Shtefe je bil urednik katolishkega Slovenca), shpicljev, shpionov, konfidentov (policijskih zaupnikov, ovaduhov), shvabov, provokatorjev, izdajalskih procesov.

»Koroshkemu jubileju« (500-letnici zadnjega ustolichenja koroshkega vojvode na Gosposvetskem polju) posvechena deveta, posebna koroshka shtevilka Bodeche nezhe, ki je izshla z datumom 22. marec, je bila 23. marca zaplenjena zaradi naslovne Podrekarjeve karikature »Po 500 letih ...«, ki se je navezovala na 17. marca 1914 objavljen istoimenski uvodnik v Dnevu, in dela prispevka »Petstoletnica« na chetrti strani. Sporni del prispevka »Petstoletnica« se je glasil: »Ah, kako zmagoslavno so pa takrat vihrale zastave in buchale orglje v cerkvi pri zahvalni mashi, ko so praznovali stoletnico, odkar je 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 marketendericami – vjelo 3 Francoze, ki so trdno spali, ker so bili pijani kot kanoni!«

Le nekaj dni prej je bila zaplenjena propagandna broshura Klic od Gospe Svete. Broshuro so »ob petstoletnici zadnjega ustolichenja koroshkih vojvod« izdali pripadniki Preporoda, gibanja za reshitev slovenskega narodnostnega vprashanja z razbitjem Avstro-Ogrske in ustanovitvijo samostojne jugoslovanske drzhave. Broshura je izshla ob dijashki stavki v Ljubljani, ki je bila prirejena, ker oblast ni dovolila v slovenskem jeziku praznovati petstoletnice ustolichenja koroshkih vojvod.

Podrekarjevo karikaturo je doletela zaplemba, ker je avstrijskega orla (heraldichni simbol habsburshke monarhije) prikazala kot mrhovinarja na koroshkem vojvodskem prestolu, okrog katerega so razmetane lobanje. Nad Gosposvetskim poljem se spreletavajo mrhovinarji oziroma »mrtvashki vrani«. Na karikaturi je napis: »18.III.1414 – 18.III.1914«. V desnem zgornjem kotu karikature je narisana drobna peterolistna hrastova vejica (op. hrast je veljal za simbol nemshtva).

Karikatura naj bi namigovala na domnevno kruto zatiranje slovenskega ljudstva s strani vladajoche habsburshke dinastije, s tem pa naj bi zhalila dolzhno sposhtovanje do Njegovega velichanstva cesarja Franca Jozhefa in njegovih prednikov. Tako se je glasilo mnenje Dezhelnega sodishcha v Ljubljani, ki je 23. marca 1914 potrdilo odredbo Drzhavnega tozhilstva o zaplembi (489. paragraf zakona o kazenskem postopku). V skladu s 36. in 37. paragrafom Tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862 je bilo prepovedano nadaljnje shirjenje 9. shtevilke Bodeche nezhe. Dezhelno sodishche je razsodilo, da se morajo izvodi Bodeche nezhe unichiti, prav tako tiskarska klisheja karikature in chlanka. Dezhelno sodishche je objavo karikature opredelilo za zlochin (glede na 63. in 64. paragraf kazenskega zakona), medtem ko je bil prispevek »Petstoletnica« oznachen za prekrshek (491. paragraf kazenskega zakona).

Prispevek »Petstoletnica« je po mnenju Dezhelnega sodishcha javno zasmehoval cesarsko armado. V njem je namrech pisalo, da so leto poprej ob praznovanju stote obletnice bitke pri Leipzigu, v kateri je bil premagan Napoleon, pravzaprav praznovali dejstvo, da je 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 »marketendericami« (»jestvinarkami«, vojashkimi branjevkami) ujelo tri Francoze, ki so zaradi tezhke pijanosti trdno zaspali (Drzhavno pravdnishtvo, fasc. 21 ss, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani).

Koroshka shtevilka Bodeche nezhe je zato do bralcev prishla brez Podrekarjeve karikature avstrijskega orla. Objavljena pa je bila lahko karikatura »Nemshki Mihel ob vojvojdskem prestolu«, na kateri je Podrekar narisal tipizirano figuro domachega klerikalca in nemshkega Mihela (karikirano personifikacijo tipichnega Nemca) s pipico v ustih in bichem v roki. Karikaturo spremlja »Pesem koroshkih Slovencev«:

»Da smo tudi mi Slovani,

da slovensk je Korotan,

narod nash dokaze hrani,

jezik nash in duh in stan.

Pricha to nam zgodovina

pricha krajnih sto imen,

pricha chutov nam milina

da Slovanstva mi smo chlen ...«

 

Podrekarjeva serija karikatur v »Koroshki shtevilki« je skupaj s pesmico prikazovala »Izpremembe na vojvodskem prestolu«, tj. nekakshno koroshko zgodovinsko panoramo vse od Boruta, Hotimira in Kajtimara, kralja Sama, nemshkih knezov, nemshkih plemichev in grashchakov, do nemshkega biricha:

»V starih chasih Korotancem

bil je vojvoda vladar,

vladal jim je hrabri Borut,

Hotimir in Kajtimar.

Njim sledil je slavni Samo,

ki je zdruzhil pod seboj

vse od Adrije do Balta

in je ljubil narod svoj. /.../

A nazadnje se na prestol

vsedel nemshki je berich,

on pobira desetino

in vihti svoj shvabski bich.«

Naslednja shtevilka je prinesla eno izmed bodic proti cenzuri. Podobo karikiranega orozhnika s shopom satirichnih listov pod ramo je spremljal komentar: »Kdo je odnesel zadnjo ‘Bodecho Nezho’?«

Tudi 19. shtevilka je bila konfiscirana. V 20. shtevilki je sledila Podrekarjeva karikatura »Konfiskacija«: na vozichku odvazhajo zaplenjene izvode Bodeche nezhe. »Halo, vkup, Ljubljana bela, / glejte, kaj se tu godi, / ‘Nezho’ je pol’cija vzela, / nich vech je v trafikah ni ...«

V Bodechi nezhi so se vechkrat pojavljale risbe parov ali dvojic, zatopljenih v shaljiv pogovor. Oseba A je na primer postavila vprashanje: »Kaj pravish k temu, da bodo poslej v avstrijski armadi sluzhili tudi osli?«, oseba B pa je kot iz topa izstrelila odgovor: »Kaj dosedaj she niso?« Shala na rachun avstrijske armade ni ostala brez posledic. Zaradi nje je bila zaplenjena 22., zadnja shtevilka Bodeche nezhe. 

 

 

 

 

XXI

KURENTOV ALBUM (1918)

 

Po dolgotrajnem bojevanju, neuspehih na fronti, ruski revoluciji in vstopu ZDA v vojno so se zacheli sesuvati represivni mehanizmi avstro-ogrske monarhije, med njimi tudi cenzura. Po odprtju fronte z Italijo je dunajska vlada spremenila odnos do Slovencev, ki jih je zhelela pridobiti za boj proti Italijanom. Lahko so zacheli izhajati novi chasopisi, kot je bil Jugoslovan (1917–1918), ki so ga izdajali Krekovi somishljeniki in je zhe z naslovom pomenil izziv privrzhencem velikonemshke in dualistichne reshitve narodnostnega vprashanja v monarhiji.

Jugoslovanu sta leta 1918 sledila almanah Kurentov album in humoristichno-satirichni list Kurent. Vse tri je tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani, ki je bila v lasti uchitelja, politika in podjetnika Antona Peska (18791956). Na izbiro naslova satirichnega almanaha in imena lista je najbrzh vplivala Cankarjeva »Starodavna pripovedka« oziroma povest Kurent iz leta 1909.

Kurentov album je zalozhil in izdal konzorcij Kurenta, uredila sta ga prevajalec Branimir Kozinc in Viktor Zalar (1882–1940). Zalar je bil chasnikar, prevajalec, izdajatelj in odgovorni urednik Glasa Juga. Cena Kurentovega albuma je bila 4,20 krone. Na voljo je bil v vseh slovenskih knjigarnah in na upravi Kurenta, ki je domovala v prostorih Zvezne tiskarne (Stari trg 19 v Ljubljani).

»V Ljubljani bo s 1. julijem izshel humoristichen list Kurent. Da pa bo obchinstvo zhe prej informirano o smeri in nameri tega shaljivega tednika, izide aprila Kurentov album. Ta humoristichen almanah bo izshel v vechjem obsegu, ter bo bogato ilustriran z risbami in karikaturami nashih domachih umetnikov. Rokopise sprejema urednishtvo Kurenta v Ljubljani, Krizhevnishka ul. 9. II. nadstropje« (»Kurent«, Dolenjske novice, 1918/13).

»Uvodna beseda« (kratek satirichni program lista) je bila napisana v verzih:

»Z neusmiljenim dovtipom,

z ostrobrusheno satiro,

s pisano karikaturo

shchiplji, pikaj in nagajaj,

zbadaj, se norchuj in grajaj,

kjer je kaj nerodnega.

Pa zabavaj bralcev svojih

obchino v teh tezhkih chasih

s shalo, smehom in humorjem,

jim preganjaj mrachne misli,

zbujaj up na boljshe dneve

to je Kurentov program.«

 

Med literarnimi sodelavci Kurentovega albuma so bili Fran Milchinski (»Ali bi ali ne? ...«), Cvetko (Florijan) Golar (»Veselje«), Ivan Cankar (»Resignacija«), Damir Feigel (»Na krivih potih«), Ferdo Plemich (»O Klanjacijevi srechi«), Rado Murnik (»Vojna ljubezni«) in Junij Brut (»Kurja historija«).

V Kurentovemu albumu je bilo objavljenih 18 karikatur, ki so jih prispevali trije izvrstni domachi likovniki. Maksim Gaspari je sodeloval s shtirimi karikaturami (»Lepshega para na svetu ni«, »Po sklepu miru z Rusijo«, »Ubogi tobakarji!«, »Pogled v prihodnost«), Fran Podrekar s petimi karikaturami (»Mir?«, »Nova bozhanstva l. 1918«, »Potepuh«, »V dobi pomanjkanja mesa«, »Nachrt kranjskega dezhelnega odbora za skupino, ki naj se namesto bivshe Ganglove skupine postavi na prochelje ljubljanskega dezhelnega gledalishcha«), Hinko Smrekar pa z devetimi karikaturami (»Kurent«, »Srechna Avstrija!«, »Vsenemshki most do Adrije se maje!«, »Pametna misel«, »Zgodnja dunajska birma«, »Razvoj chloveka«, »Vse zaman!«, »Cmok-svet in Vsenemec-aneksijonist«, »Vasovavci sedanjega chasa«). Zanimivo je, da je pri karikaturah (v nasprotju z dotedanjo domacho prakso) navedeno tudi njihovo avtorstvo, kot da se risarjem ni bilo treba vech sramovati ali skrivati svojega sodelovanja s satirichnim listom.

Karikatura na prvi strani Kurentovega albuma je Smrekarjevo delo. Narisal je Kurenta med igranjem na charobne gosli. Zapeljivi zvoki so premamili poslushalce, ki so se zavrteli v divjem plesu. Med plesalci so se znashli sami avstrofili: dezhelni glavar Shustershich pleshe z nemshko poshastjo, Nemec z oslom, poplesuje tudi cenzor ...

Naslovnici je sledila Smrekarjeva karikatura »Srechna Avstrija«, na kateri je vladni minister iskal ravnotezhje med nemshkimi in madzharskimi zahtevami, privilegiji in ugoditvami ter slovanskimi pritozhbami, interpelacijami in zahtevami. »Vse je v najlepshem redu slovanskih pritozhb je prav toliko kot nemshkih in madzharskih zahtev,« se glasi komentar pod karikaturo, ki se je nanashala na ponovno sklicanje drzhavnega zbora, v katerem so predstavniki narodov v monarhiji izrazili razlichne in nezdruzhljive zhelje. Slovenska prichakovanja je zajela majnishka deklaracija.

Smrekarjeva karikatura »Vsenemshki most do Adrije se maje!« prikazuje Kranjskega Janeza kot slovenskega Guliverja. Priklenjen je k tlom, prek njegovega telesa se pomika kolona Nemcev. Napisne table (Schulverein, Turnverein, Volksrat ...) opozarjajo na organizacije, ki so pomagale utrjevati nemshko nadvlado. Janez se prebuja. Podnapis: »Buchi, morje Adrijansko, bilo si in bosh slovansko!«

Karikaturo »Vasovalci sedanjega chasa« je Smrekar podpisal kot »Hendrik Brueghel« (po nizozemskem slikarju Pietru Brueghlu, okrog 1525–1569). Fantje – tj. starci, pohabljenci in bebci, saj so vsi drugi na fronti – se z lestvijo na ramah odpravljajo vasovat: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan ...« Zasmehujeta jih ruska ujetnika.

Mozhje so morali tako dolgo hoditi na nabor, dokler niso bili potrjeni. »Precej uchiteljev je bilo mobiliziranih,« se je spominjal Ivan Dolenec (1884–1971). »Zato smo pa morali tisti, ki smo varovali dom in babo, toliko bolj poprijeti. Seveda je pa shkart kmalu zmanjkalo, ker smo bili pri neskonchnih ponovnih naborih skoraj vsi potrjeni in so doma res ostali samo tisti, ki jih je Smrekar l. 1918 ovekovechil s sliko, da mora devet takih fantov ponochevalcev nositi lestvo, ko gredo dekle klicat.« (Ivan Dolenec, Moja rast, Celovec 1991, str. 39).

Zapis v dnevniku zgodovinarja in trnovskega zhupnika Ivana Vrhovnika z dne 8. junija 1916 se glasi: »Pri prebiranju za vojashtvo jemljo vse od kraja. Potrjen je Marinkov Fronc« (Ivan Vrhovnik, »Vojne stiske«, Trnovska zhupnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 158).

Na karikaturi »Mir?« je Fran Podrekar upodobil boga vojne Marsa, ki zatrjuje: »Mislim, da bo kmalu konec moje slave; nobenega solda zhe ne iztisnem vech iz sveta.« Bog vojne izzhema zemeljsko kroglo, iz katere padajo novci v vrecho vojnega dobichkarja. Podrekar je narisal tudi »Novo bozhanstvo l. 1918« – mesarja v napoleonski pozi z »zlatim« teletom. »Kakor stari Izraelci, so tudi ljudje modernega chasa jeli obozhevati tele,« pojasnjuje pripisan komentar.

»Razvoj chloveka« oziroma »Nazaj k naravi« je vodilna misel shtirih risb, na katerih je Smrekar prikazal moralni propad civilizacije med vojno. Sporochale so, da naj bi chez nekaj let ljudje zhiveli podobno kot opice na drevju. V Smrekarjevem Chrnovojniku iz leta 1919 lahko preberemo: »Ali izvira vsa nesrecha chloveshtva le iz megalomanije tistega pradeda, ki je prvi zachel hoditi po zadnjih shapah, s sprednjimi pa je posegel po zvezdah, da jih sklati z neba? ...

Che to velja, kaj ne bi bilo najpraktichnejshe, che bi se chloveshtvo poskusilo odlochiti spet za hojo po vseh shtirih v svoj blagor, v radikalno odreshitev od vseh kulturnih nesrech in problemov?

Saj ta poskus ne bi bil pretezhak: razdalja med chlovekom in nepok­varjenim shimpanzom vendar she ni nepremostjivo velika!

Nazaj k naravi!«

Na karikaturi »Zgodnja dunajska birma« je Smrekar upodobil avstrijskega zunanjega ministra, grofa Ottokarja Theobalda Czernina-Chudenitza (1872–1932) v vlogi dunajskega shkofa. Povod za nastanek karikature je bil naslednji: Czernin, ki je bil eden od zaupnikov pokojnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je na veliko noch leta 1918 sprejel zastopnike dunajskega obchinskega sveta in jim orisal zunanjepolitichni polozhaj monarhije ter silovito napadel avstrijske Slovane, zlasti cheshke in jugoslovanske »pacifiste«, medtem ko je Nemce hvalil; mir naj bi bil zhe skoraj pred vrati, vendar so zunanji sovrazhniki dobili nov pogum, saj so jim cheshki in jugoslovanski »veleizdajalci« obljubili, da bodo razbili monarhijo.

Kot je za Smrekarja pogosto znachilno, je karikatura polna povednih detajlov. Czerninovo mitro (shkofovsko pokrivalo) je Smrekar spremenil v kachjo glavo, minister z zheleznimi rokavicami in s kacho v rokah grozi cheshkemu, slovenskemu in hrvashkemu dechku, ki so jih predenj nasilno privedli zhandarji. Nad birmo, ki »je birmance zares v pravi veri potrdila«, so neznansko navdusheni vojaki, preoblecheni v »nemshke in madzharske matere«. Zgovoren je tudi oltar v ozadju, ki ima namesto stebrov dvoje topovskih cevi. Na oltarni sliki je v vlogi svetega Boshtjana upodobljen »avstro-ogrski Slovan«. Privezan je ob hrastovo deblo (hrastov list je veljal za simbol nemshtva, podobno je bila lipa simbol slovenstva). Njegovo telo prebadajo pushchice, na katerih lahko razpoznamo hrastove liste, pero (morda namig na birokracijo) in § 14 – oznako za 14. paragraf ustave iz leta 1867, s pomochjo katerega so ministrski predsedniki vladali zhe pred vojno, ko je predvsem zaradi obstrukcij prihajalo do »delanezmozhnosti« dunajskega drzhavnega zbora. Czernin je bil sredi aprila 1918 prisiljen odstopiti.

 

 

 

 

 

XXII

SVETOVNA VOJNA V SLIKAH IN PESMI

 

Avstro-ogrska monarhija je skrbno pazila, da se v chasnikih ne bi pojavili chlanki, politichni komentarji, pamfleti in karikature, ki bi bili naperjeni proti drzhavni ureditvi, oblasti in dinastiji, nagovarjali ljudi k veleizdaji, razshirjali prevratne ideje in podobno. Cenzura in policijsko nadzorstvo sta se zaostrila ob zachetku prve svetovne vojne, proti njenemu koncu pa sta bila nekoliko prizanesljivejsha. Vendar pa marsikaj she vedno ni bilo dovoljeno, na primer direktne zhalitve na rachun stare monarhije, cesarja ali njenega vojashkega zaveznika Nemchije.

Leta 1921 je tednik Domovina (1918–1941) zachel izdajati prilogo Svetovna vojna v slikah in pesmi. Prilogo je urednishtvo Domovine uvedlo z namenom, da bi obudilo spomin na vojna leta. »‘Svetovna vojna’ bo perecha zabavna satira na vse one razmere, ki smo jih dozhiveli med vojno« (Domovina, 1921, sht. 1). »Kako hitro se pozablja!,« je pisalo v 3. shtevilki Domovine. »Komaj dve leti po svetovni vojni, in kako smo pozabili vse, kar se je godilo takrat. Kaj shele zachetek vojne! Ta je zhe sedem let dalech in marsikaj nam je izginilo iz spomina. So pa stvari, ki jih ne smemo pozabiti. To so oni dogodki na Dunaju in v Ljubljani, ki o njih chitate v nashi ‘Svetovni vojni’. Zato chitajte marljivo in opozorite na to svoje znance! ‘Svetovna vojna’ bo izhajala vse leto. In vse to za 32 kron!«

Koncept priloge je bil skoraj povsem enak knjizhici Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je leta 1913 izdal chasnik Dan: dolge satirichne komentarje dogodkov, napisane v verzih, so spremljale karikature, ki jih je narisal celo isti avtor – v tem chasu najbolj zaposleni slovenski karikaturist Fran Podrekar. Njegovih 57 karikatur je dokaj neenakomerno razporejenih med verzi. Tudi priloga Svetovna vojna v slikah in pesmi se je neredno pojavljala v Domovini (srechamo jo v 16 od 52 shtevilk, predvsem v tistih iz prve polovice leta), kar je najbrzh povezano z zamudami pri izdelavi klishejev in financhnimi tezhavami tednika, katerega obseg se je sredi leta prepolovil. Priloga je bila vselej objavljena chez celo stran, verzi so razporejeni v shtiri stolpce, med njimi so karikature. Samo v 3. shtevilki Domovine je priloga Svetovna vojna na dveh straneh, opremljena je z osmimi karikaturami.

Avtor stihov in Fran Podrekar sta se lotila predvsem dogodkov, ki so se zgodili v mesecih tik pred zachetkom vojne. V prozi jih je opisal tudi dr. Ivan Lah v knjigi V borbi za Jugoslavijo (Ljubljana, 1928 in 1929), ki je bila celo opremljena z nekaterimi Podrekarjevimi karikaturami iz priloge Domovine. Pisec shtirivrstichnih verzov in Podrekar sta dogodke lahko podala na nachin, ki za chasa habsburshke monarhije ni bil mogoch. Na dnevni red Podrekarjeve likovne satire, ki se je prepletala s satirichnimi verzi neznanega avtorja, so prishli vsi glavni predstavniki avstro-ogrskega rezhima: cesar, ministrski predsednik, vojni minister in drugi ministri, zavezniki, domachi privrzhenci habsburshke monarhije, dunajske princese in dvorne dame ...

Osovrazheno nemshko cesarstvo je Podrekar v prvem delu Svetovne vojne (2. sht. Domovine) personificiral z »nemshko kacho, ki se ovija okrog sveta«. Glavo kache je nadomestila portretna glava cesarja Viljema II., prekrita s prusko »pikacho« (nem. Pickelhaube: chelada s konico na vrhu), ki je hkrati tudi mrtvashka lobanja. Svet, ki se je znashel v nemshkem primezhu, so orosile kaplje krvi. V isti shtevilki je na treh karikaturah predstavljen avstrijski zunanji minister grof Leopold Berchthold, npr. na karikaturi z ogromnim predsednikom srbske vlade in ministrom za zunanje zadeve Nikolom Pashićem v ozadju. V drugi epizodi Svetovne vojne (3. sht. Domovine), ki je posvechena aneksiji Bosne in Hercegovine, balkanskim vojnam in albanskim dogodkom, srechamo Berchtholda v druzhbi z nemshkim oficirjem Wilhelmom Wiedom, ki so ga leta 1913 velesile imenovale za albanskega kneza, ter nachelnika avstrijskega generalshtaba, feldmarshala Franza grofa Conrada von Hötzendorfa. Podrekar se je poigral z avstrijskim orlom, ki ga je narisal kot »pokrovitelja Balkana«: grozljivi dvoglavi ptich, opremljen s simboli nemshtva in militarizma, je razprostrl svoja krila nad Srbijo, kremplje je zasadil v Beograd in Solun. V 4. shtevilki naletimo na novo groteskno interpretacijo avstrijskega grbovnega simbola. Strupeni dvoglavi orel, ki mu iz kljunov sikajo kachji jeziki, kraljuje nad hribom, na katerih so vislice z obeshenimi Chehi in drugimi Slovani. Krasi ga zmagoviti vzklik »Heil und Sieg«.

 

»Kaj je treba, da drzhavo

ima vsak pastirski rod,

komur mech odlochi pravo,

ta naj drugim bo gospod.

Taka bo bodochnost nasha,

z mechem jo ustvarimo,

kdo iz vas sedaj she vprasha:

ali naj udarimo?

Kdo nam more zabraniti,

zmagoviti nash pohod,

kdo si upa govoriti,

kjer je nemshki mech gospod?«

 

Karikatura z napisom »Unser Heiland. Unser Schwert« prikazuje »nemshki mech reshenik«, ki je prebodel zemeljsko kroglo. Na karikaturi avstrijskega grba v 5. shtevilki Domovine je Podrekar dvoglavemu avstrijskemu orlu v kremplje potisnil bich, na shchitu je narisal vislice, ki jih prekriva »chrno-zholti« vzorec.

Priloga se je pojavila znova shele v 10. shtevilki, v kateri sta objavljeni karikaturi cesarja Franca Jozhefa I. Na karikaturi »Germania« je prikazana zemeljska krogla, ki jo pokriva pikacha z napisom »WII« (Viljem II.), ozadje prizora osvetljujejo bojni plameni, v katerih bo zagorela Evropa. V 16. shtevilki je sledila podobno zasnovana karikatura, na kateri je globus nadomestila mrtvashka lobanja.

Po 10. shtevilki je bila Svetovna vojna objavljena samo obchasno (v nekaj shtevilkah Domovine sta jo nadomestili pesmi »Antikrist v Ljubljani – ali strashen potop verske gorechnosti« in »Klerikalna deputacija v nebesih«). Vendar je Domovina Svetovno vojno ponatisnila v dveh samostojnih zvezkih oziroma broshurah. Cena broshure je bila 4 krone. »Dobiva se pri kolporterjih, v trafikah in v upravi ‘Domovine’, Sodna ulica 6.« Zastonj so jo prejeli novi narochniki Domovine.

Podrekar je na karikaturah med drugim predstavil tudi zhidovske chasnikarje in zasluzhkarje (sht. 12), nemshkega cesarja Viljema II. (3 karikature v sht. 14) in bolgarskega kralja Ferdinanda Koburshkega (sht. 16). Opis dogodkov je v 19. shtevilki prispel do omembe sarajevskega atentata. Zachetek vojne je opisovala 27. shtevilka, mobilizacijo pa zaradi nerednega objavljanja shele 48. shtevilka, ki je tudi zadnja shtevilka, v kateri je bila leta 1921 objavljena Svetovna vojna, tu celo brez karikatur, ki so v prejshnjih shtevilkah razkrivale predvsem domache »goreche avstrijane«, npr. novinarja Ivana Shtefeta (1875–1919) v 21. shtevilki, preoblechenega v chasnik Slovenec, ki ga krasita napisa »Zhivela Avstrija / Srbe na vrbe«, in njegovega strankarskega shefa, bivshega dezhelnega glavarja dr. Ivana Shustershicha (1863–1924), ki ga vidimo upodobljenega med vojnohujskashkim pozivanjem udelezhencev zhalnega shoda Slovenske ljudske stranke za umorjenim prestolonaslednikom (sht. 41). V isti shtevilki sta na karikaturah predstavljena tudi Shustershicheva sodelavca dr. Evgen Lampe (1874–1918) in dr. Vladislav Pegan. Shod se je odvijal 5. julija 1914 v Unionski dvorani v Ljubljani. »Furor patrioticus«, kot je Shustershicha poimenovala socialdemokratska Zarja, je med govorom prekipeval od navdushenja, poudarjal, »da slovensko ljudstvo ne mara kulture umora«, razglasil Sarajevo za »roparski brlog«, povelicheval prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot predstavnika velike, vsem narodom pravichne Avstrije in napovedal »brezobziren boj veleizdajalcem, hujskachem in zapeljivcem, brezvestnemu chasopisju« ter grozil, da »bo tezhka pest slovenskega vojaka razdrobila chrepinjo tistega Srba, v katerem zhivi pozhreshna megalomanija« (»Furor patrioticus«, Zarja, 1914, sht. 852). Shustershichev govor je bil razumljen tudi kot poziv k ovadushtvu primerov velesrbstva in protiavstrijstva ter nasprotnikov Slovenske ljudske stranke. Shustershich je pripravil tudi ovadushko okrozhnico, namenjeno zaupnikom stranke.

Priloga Domovine oziroma broshura Svetovna vojna v slikah in pesmi z zanimivimi Podrekarjevimi karikaturami veljata za povsem pozabljeno poglavje v zgodovini slovenskega chasnikarstva in chasopisne satire.

 

 

 

 

XXIII

PORTRETNE KARIKATURE V ILUSTRIRANEM SLOVENCU (1924–1932)

 

Konec decembra 1924 je katolishki dnevnik Slovenec zachel izdajati tedensko prilogo Ilustrirani Slovenec, v kateri se je ob kopici foto­grafij redno nashel tudi kotichek za karikature, na kar je najbrzh vplivalo dejstvo, da je te tedaj redno objavljal liberalni dnevnik Jutro. Karikature v Ilustriranem Slovencu je sprva risal Maksim Gaspari, ki je za posamezno shtevilko pravi­loma pripravil politichno karikaturo ali dve portretni karikaturi. Namesto podpisa jih je oznacheval z »X.« Leta 1926 se je Gaspariju pridruzhil Hinko Smrekar, ki jih je naslednje leto risal sam. Leta 1928 se je vrnil Gaspari, vendar so karikature v Ilustriranem Slovencu tedaj postale redke. Izdajatelj Ilustriranega Slovenca je bil dr. Franc Kulovec (od 1929 Ivan Rakovec), urednik Fran Erjavec, tiskala ga je Jugoslovanska tiskarna.

Gasparijeve portretne karikature so bile nekakshno nadaljevan­je njegovih portretnih karikatur v predvojnih dnevnikih Jutro in Dan. Oba chasnika sta bila protiklerikalno usmerjena. Gaspari je zanju (kot nekdaj za liberalni satirichni list Osa) narisal vrsto ostrih politichnih karikatur, kar ni motilo urednishtva Ilustriranega Slovenca, da ga leta 1925 ne bi najelo za karikaturista. Morda ga je celo povabilo k sodelovan­ju zaradi njegovih predvojnih karikatur, saj dejstvo, da z Ilustriranim Slovencem sodeluje avtor najbolj znane anti­klerikalne karikature z zachetka stoletja (naslovnice 1. sht. Ose), nikakor ni bilo zanemarljivo. Gaspari je torej za Ilustrirani Slovenec po narochilu risal karikature, ki jih opredeljujejo diametralno nasprotni nazorski pogledi kot njegove prve karikature.

Vech svobode si je najbrzh privoshchil pri portretnih karikaturah, cheprav so tudi prve med njimi sluzhile politichnim ciljem. V 4. shtevilki Ilustriranega Slovenca iz 1925 je narisal shtiri protikandidate Slovenske ljudske stranke Albina Prepeluha, dr. Gregorja Zherjava, Ivana Puclja in dr. Nika Zhupanchicha. V sklop volilnega boja sta sodili tudi portretni karikaturi dr. Ljudevita Pivka in dr. Alberta Kramerja v 6. shtevilki.

Po zakljuchku volitev je zachel Gaspari karikirati nepolitike. Skoraj vedno so bili predstavljeni v paru: »Pesnika neodreshenega ozemlja dr. Igo Gruden / dr. Jozha Lovrenchich« (sht. 9), »Psihiater, dr. med. et phil. Alfred Shesherko« (sht. 10), urednika Doma in sveta in Ljubljanskega zvona France Koblar ter Fran Al­brecht (sht. 11), »Iz galer­ije slovenskih industrijcev Dragotin Hribar / Anton Rojina« (sht. 12), »Iz hrama slovenske Talije Ivan Levar / Zvonimir Rogoz« (sht. 13), »Nashi banchni mogotci dr. Ivan Slokar ravnatelj Zadruzhno gospodarske banke / Alojzij Tykach ravnatelj Ljubljanske kre­ditne banke« (sht. 18), »Nashi impresionisti Rihard Jakopich / Matija Jama« (sht. 19), »Filozofa nashe filozofske fakultete dr. France Veber / dr. Karel Ozvald« (sht. 21), »Dr. Fran Kidrich / dr. Ivan Prijatelj« (sht. 22) ter »Rajko Nahtigal / dr. Franc Ramovsh« (sht. 42), »dr. Matevzh Shmalc, tajnik ljubljanske univerze / dr. Vladimir Ravnihar, bivshi ljubljanski poslanec in poverjenik« (sht. 24), »Iz galerije slovenskih pevovodij Zorko Prelovac, pevovodja Ljubljanskega Zvona / Srechko Kumar, pevovodja ljubljanske Glasbene Matice« (sht. 25), »dr. Demeter Bleiweis vitez Trstenishki, shef-zdravnik Osrednjega urada za zavarovanje delavcev / dr. Ivan Zajec, predsednik Drushtva zdravnikov Osrednjega urada za zavarovanje delavcev« (sht. 26), »dr. Andrej Gavazzi, profesor geografije na ljubljanski univerzi in nash meteorolog« (sht. 28), »Pervaki nashe Narodne galerije Janez Zorman, predsednik N.G. / dr. Izidor Cankar, tajnik N.G.« (sht. 29), ljubljanski magistratni ravnatelj in gledalishki kritik dr. Miljutin Zarnik (sht. 32), pravnika dr. Jakob Mohorich in dr. Danilo Majaron (sht. 33), chlana ljubljanskega obchinskega sveta Anton Likozar in Josip Turk (sht. 34), »Iz nashe prosvetne uprave prof. J. Vadnjal / Engelbert Gangl« (sht. 35), Fran Shuklje in Ivan Hribar (sht. 39), poslanca France Kremzhar in dr. Andrej Gosar (sht. 41), dr. Vekoslav Kukovec in dr. Anton Jerovshek (sht. 47), glavna urednika Narodnega dnevnika in Slovenca Sasha Zheleznikar in Franc Terseglav (sht. 49), »Iz galerije nashih industrialcev Peter Kozina / Karel Pollak« (sht. 50) in chisto na koncu urednik Ilus­triranega Slovenca ter avtokarikatura Maksima Gasparija (sht. 51). Vrsta tovarnarjev, novinarjev idr. je vkljuchena tudi na karikaturo »Otvarjanje letoshnjega velesejma«.

Izbiro portretnih karikatur je marsikdaj pogojevala vsebina posamezne shtevilke. Par tvorita dve samostojni karikaturi, ki ju med seboj povezuje samo pripadnost obeh karikirancev istemu politichnemu, gospodarskemu ali kulturnemu krogu in dejstvo, da sta karikaturi objavljeni ena poleg druge. Izjema je le par »Shuklje & Hribar«, ki ju je Gaspari prikazal kot doprsna kipa na isti karikaturi. »Ali ni fletna ta karikatura, ki jo je Slovenec priobchil pred sedmimi leti o mojem razmerju z Ivanom Hribarjem. Zlasti mene je dobro pogodil risar, ko svojega nasprotnika tako neznansko sivo gledam!« Tako je karikaturo ocenil Shuklje (Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 321), ki se je s Hribarjem javno sprl zhe pred skorajda pol stoletja. Njun spor je she zlasti odmeval v javnosti leta 1883 med prepiri med t. i. elastiki in radikali, ki se je sicer zakljuchil 1886, kar ne pomeni, da sta oba »intimna neprijatelja« zakopala bojni sekiri. Sredi dvajsetih let sta se spustila v nekakshen boj »s knjigo nad knjigo«. Leta 1926 je izshel prvi del Shukljetovih spominov, v katerih si je precej privoshchil Hribarja, ta pa je prav tako zhe pred prvo svetovno vojno zachel pripravljati svoje spomine, cheprav je mislil, da bodo izshli shele po njegovi smrt. She istega leta je zato Hribar napisal odgovor Franu Shukljetu v spominsko knjigo, v katerem je napovedal izid svojih spominov.

Gaspari je leta 1926 nadaljeval z risanjem portretnih karikatur: »Iz galerije ljubljanskih birtov Figabirt / Shtaj­zel« (sht. 5), slikarja Sasha Shantel in Ivan Vavpotich (sht. 7, tu tudi Podrekarjeva karikatura Danila Cerarja iz 1916), »Z nashe juridichne fakultete dr. Metod Dolenc / dr. Gregor Krek« (sht. 11), »Nashi zalozhniki Lavos­lav Schwentner, znani bivshi ljubljanski zalozhnik in knjigarnar / Ivan Mesar, ravnatelj Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani« (sht. 12), »Iz galerije nashih pisateljev dr. Ivan Pregelj / dr. Ivo Shorli« (sht. 15), Janko Ravnik in Ante Gnidovec (sht. 21), »Odmevi z letoshnjega ljubljanskega velesejma M. Shukljet / dr. F. Windischer« (sht. 28), »Iz albuma kolovodij mariborskih radikalaca« (dr. Rav­nik, Janko Tavchar in med njima kot Bog oche srbski centralist Nikola Pashić, sht. 30), italijanski generalni konzul Marchese L. Gavotti in francoski konzul P. J. Flach (sht. 38), zgodovinarka dr. Melita Pivec-Stele in botanicharka dr. Angela Piskernik (sht. 41). Med skupinske portretne karikature spada tudi karikatura »Emonska Atena« oziroma »Iz ljubljanskega zhenskega sportnega zhivljenja« (sht. 24).

V 10. shtevilki je bil z vrsto starejshih ilustracij in karikatur, med katerimi se je skrivala tudi avtoportretna karikatura iz 1919, predstavljen Hinko Smrekar, ki je zachel sodelovati z Ilustriranim Slovencem. Tudi Smrekar je prispeval vrsto portretnih karikatur. Vech njegovih karikatur je zdruzhenih v sklop »Nashe stanovanjske zadruge« (sht. 42). Sledijo »Ptujski kulturni delavci Viko Shkrabar, arheolog, sicer notarski kandidat / Dr. France Kotnik, narodopisec in predsednik muzejskega drushtva, sicer profesor« (sht. 45), »Znamenita slovenska lovca« (sht. 46, slikar Peter Zhmitek, drugi je neznan), »Nashi Presherno-slovci«: dr. France Kidrich, dr. Ivan Prijatelj, dr. Josip Puntar in dr. Andrej Zhigon (sht. 49), karikatura »Dr. Fr. Virantove inekcije« (sht. 50) in ob zakljuchku leta »Nasha letoshnja karikaturista« (sht. 53). Smrekar je narisal Gasparija, ki rishe z vsemi shtirimi (ochitno ga je imel za bolj produktivnega risarja), sam pa namesto v chrnilo pomaka pero v posodico s strupom.

Leta 1927 je bilo v Ilustriranem Slovencu objavljeno manj portretnih karikatur. Smrekar je prispeval karikature humoristichnega pisatelja Frana Milchinskega (sht. 24), skladatelja Antona Lajovica (sht. 30), Otona Zhupanchicha in »I. Jelachina ml., predsednika TOI« (sht. 33). Ivan Chargo (1898–1958) je karikiral komponista Marija Kogoja in Milana Skrbinshka v vlogi Gobseka (sht. 9), Kapelni­ka Nefata (poenostavljena Chargova verzija te karikature je bila 1926 objavljena v Jutru) in Emila Kralja v vlogi Melhiorja v igri Danes bomo tichi (sht. 25) ter arh. Rada Kregarja, upravnika Slovenskega narodnega gledalishcha (sht. 39).

Za letnik 1927 je Smrekar poleg portretnih in politichnih karika­tur narisal nekaj satirichnih ilustracij, Ilustrirani Sloven­ec je objavil tudi dve njegovi karikaturi iz dijashkega lista Mentor. Med najbolj zanimive Smrekarjeve satirichne ilustracije spada risba »Pereat karikatura!« v 7. shtevilki iz 1927, ki jo spremlja daljsha pesem: 

»Kdor je v listu karikiran, / do dna dushe je pikiran.

(Ljubljanca, Ljubljanca, / Ljubljanca je dolga vas ...)

Vsak brez cvetja drugim rozha, / napram sebi je mimozha!

Kdor brez greha, je napake, / naj obsoja spake take!

Karikiran je pretiran, / zlepshan idealiziran!

In Apolon ni Terzites, / kdor je v fraku, ni she vitez!

frakom niso v skladu shkornji, / vidci niso duhoborni.

Pametneje je molchati, / chez smeti pa plahto djati.

Lepshe s svetom pach izhajash, / che ga hvalish, nich ne grajash.

Kar je grdega obrni, / vse na lepo stran prevrni.

Ni pijancev, ni kvartachev, / srboritih pretepachev.

Nepolirani banditi / so duhovi plemeniti.

Zaokrozheni filistri / vse Modrosti so ministri.

V avtih, pesh ino v kochiji / vsi talenti in zheniji.

Vsi so lepi brez primere! / Hvali, hvali ni zamere!

Vse so lepe brez primere, / bajno krasne she megere!«

Vivat bela politura! / Pereat karikatura! / (Ljubljanca, Ljubl­janca, Ljubljanca dolga vas ...)«

 

Pesem naj bi se pela po napevu »Ljubljanca ... dolga vas«. Smrekar jo je zakljuchil z bojevitim »Vivat bela politira! Pereat karikatura!« (»Naj zhivi lep zunan­ji sijaj! Vrag vzemi karikaturo!«) in opremil z risbo starke, ki v ogledalu opazuje svoj mladostni obraz.

V naslednjih letnikih Ilustriranega Slovenca srechamo samo nekaj portretnih in nobene politichne karikature. Leta 1928 jih je znova risal Gaspari: elektrotehnik in shahist dr. Milan Vidmar (sht. 10), pisateljica in chasnikarka Marija Kmet (sht. 13), pisatelj in politik dr. Anton Novachan (sht. 16), pesnik in kritik Tine Debeljak (sht. 19), umetnostni in glasbeni kritik dr. Stanko Vurnik (sht. 43) in pisatelj Fran Saleshki Finzhgar (sht. 51). Gaspari se je tokrat precej odmaknil od findesieclovske risbe. V 39. shtevilki je bila objavljena tudi znana skupinska portretna karikatura Nikolaja Pirnata »K razstavi chetrte generacije« z vsemi razstavljavci: Francetom Pavlovcem, Miro Preglej, Olafom Globochnikom, Miho Maleshem, Janezom Mezhanom in Pirnatom.

Leta 1929 je Smrekar prispeval samo avtoportretno karikaturo (sht. 1). V 6. shtevilki tvorita par Gasparijevi karikaturi slikarja Franja Stiplovshka ter etnologa in geografa prof. Franja Basha. Slednjo karikaturo, ki sodi v serijo »Mariborski obrazi«, je narisal avtor, ki ga poznamo samo po zachetnicah imena in priimka »MZh«. Za 8. shtevilko je Gaspari prispeval karikaturo uchitelja in zbiralca etnografskega blaga Bozha Rachicha. Karikatura prof. Ladija Mlakarja, ki je delo »MZh«-ja, spada v serijo »Mariborski obrazi«, ki se nadaljuje v naslednjih shtevilkah. V shtevilki 23 je bil predstavljen umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ki ga narisheta France Urshich in neznan karikaturist. V shtevilki 27 je Gaspari narisal »dr. Fr. Vodopivca ljubljanskega velikega zhupana«. Sledita samo she »Avgust Bukovec Znani ljubljanski vrtnar, chebelar in ljubitelj likovne umetnosti« (sht. 37) in profesor germanistike dr. Jakob Kelemina (sht. 52). »Mari­borski obrazi« se nadaljujejo tudi v naslednjem letniku (dve karikaturi iz te serije sta Pirnatovo delo).

Leta 1931 se je z odlichnimi, vendar redko posejanimi portretnimi karikaturami vrnil Smrekar, ki je objavil dve Finzhgarjevi karikaturi (sht. 6), karikature kiparja Tineta Kosa (sht. 19), slikarja Matija Jama (sht. 21), kiparja Toneta Kralja (sht. 27), »Akad. kiparja Zhaneta Jurkovicha dekorativno in monumentalno polovico« (sht. 31) ter karikaturi dr. Antona Breznika (sht. 37) in dr. Franceta Vebra (sht. 52).

Leta 1932 je Smrekar na karikaturi »Mnogozaposleni slikar in skladatelj Sasha Shantel« (sht. 4) naslikal prijatelja iz chasov dunajske Vesne, ki istochasno slika in igra na violino. Sasha Shantel je odgovoril na Smrekarjevo prijateljsko zbadljivko. Na karikaturi »Popularni nash akad. slikar, karikaturist in hishni posestnik Hinko Smrekar« je upodobil Smrekarja kot petelina pred kurnikom oziroma ptichjo kletko – »Vilo Kurnik«. Tako je Smrekar poimenoval skromno hishico, v kateri je prebival. Za drugo ime zanjo si je izbral »Foglovzh«, kar pomeni v ljubljanskem zhargonu ptichja kletka. V 21. shtevilki sta bili objavljeni karikaturi mladinskega pisatelja Josipa Ribichicha in pesnika Franceta Vodnika, ki ju je narisal France Gorshe (1897–1986).

V 50. shtevilki iz leta 1931 so bile predstavljene nenavadne »Ribnishke karika­ture«, v oljni tehniki naslikani prizori, ki so bili delo ravnatelja meshchanske shole v Ribnici, Janka Troshta (1894–1975). Karikature so zanimive kot odrazi pristne ljudske »shegavos­ti, ki jo Ribnichani kazhejo v besedah, dovtipih in slikah«, in tudi kot napoved povojnega naivnega oziroma samorastnishkega slikarstva. Njihov avtor, narodopisec, topograf, muzealec in lutkar Janko Trosht je bil tudi slikar-amater. Poleg krajinskih in zhanrskih motivov je risal karikature »predvojnih trzhanov« (po: Niko Kuret, Janko Trosht, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1982, str. 190).

 

 

 

 

XXIV

HUMORISTICHNI LIST SATURA (1925)

 

Leta 1925 sta izshli dve (in edini) shtevilki »ilustrovanega humoristichnega lista« Satura. Izdajatelji in lastniki Sature so se povezali v »Konzorcij Satura«, glavna urednica je bila Nezhika Simonchich, urednishtvo je bilo na Resljevi cesti sht. 13/I v Ljubljani, uprava pa na Mestnem trgu sht. 11/II. Satirichni list je natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Izhajal naj bi vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. Posamezna shtevilka je obsegala osem strani, njena cena je bila 4 dinarje (predvidena chetrtletna narochnina 24 dinarjev, za inozemstvo 30 dinarjev, polletna 48 in celoletna 96 dinarjev). »Rokopisi se ne vrachajo. Nefrankirana in nezadostno frankirana pisma se ne sprejemajo.«

Satura je latinski izraz za satiro (iz lat. satura (lanx): skleda, napolnjena z razlichnimi sadezhi / satura: I. zmes, meshanica; quasi per satura: brez reda, II. satira, pesnitev najrazlichnejshe vsebine ali v najrazlichnejshi obliki, zabavljica, tudi ostra knjizhevna kritika, uporaba zajedljivega posmeha, pretiravanja, parodije). – Izraz satura je bil v slovenskem prostoru znan tudi po zaslugi istoimenskih razprav Lovra Pintarja o Preshernovi poeziji (Ljubljanski zvon, 1905–1911).

Humoristichni list Satura je objavljal satirichne prispevke (mdr. avtorja Slavko Savinshek in Glisha Koritnik, slednji je za Saturo prevedel pesem Lewisa Carolla »Mrozh in tesar«) in karikature. Za naslovnico prve shtevilke je slikar, ilustrator in karikaturist Maksim Gaspari prispeval karikaturo »Stoji, stoji Ljubljan’ca, Ljublja­n’ca dolga vas« (naslov po ljudski pesmi) s Preshernovim spomenikom v velikem zakrpanem chevlju. Pesnik Presheren je osamljen, konkurira mu shtefan rdechega vina, ki je namesto s slavnostnim lovorovim vencem okronan s klobaso. Chrn machek na vrhu steklenice morda namiguje na pijanskega machka (v starorimski mitologiji je bil Saturn bog poljedelstva in vinogradnishtva). Prizor opazuje antropomorfizirano sonce, z mrkim izrazom in fajfo v ustih (na naslovnem zaglavju ima sonce nasmejan izraz in rogove). Iz fajfe in ljubljanskega gradu se dviga oblak dima.

Na zadnji strani je bila objavljena Gasparijeva karikatura »V avstro-nemshki kuhinji se obeta sosedom dober prigrizek ...«. Prikazuje kuhinjo s kuharicama Nemchijo in Avstrijo, v kotlu se kuha Velika Nemchija. Z velikimi zhlicami v rokah chakajo cheshki, italijanski, jugoslovanski in madzharski vojak. Karikaturi na prvi in zadnji strani sta natisnjeni v dvobarvnem tisku.

Avtor shtirih karikatur na notranjih straneh se je podpisal kot Jozhe. Na eni izmed njih sta predstavljena pisatelj, chasnikar, dramatik, gledalishki kritik in intendant Fran Govekar (1871–1949) in Fridrik Rukavina (1883–1940), ki je bil v letih 1924–1925 dirigent in ravnatelj ljubljanske Opere. Na shesti in sedmi strani Sature je objavljeno 11 oglasov.

Karikaturo »Dolgo zhrtvoval je Radić ‘ideale’ vishji sili – konchno se ga g. Pashić vendarle usmili« na naslovnici druge shtevilke je narisal ilustrator in karikaturist Fran Podrekar. Sestavljata jo dve slichici: na prvi Stjepan Radić (znachilna tipizirana figura voditelja Hrvatske republikanske kmechke stranke v narodni noshi s kuchmo-krono) zhrtvuje petelina, ki predstavlja »Mirotvorno-chovjechansko-internacijonalno-seljachko boljshevishko kraljevo hrvatsko republiko«, na drugi slichici je zhrtveni dar poplachan s priznanji, ki se na Radića usipajo z neba – cheprav rezha, iz katere padajo priznanja, she najbolj spominja na zadnjichno gubo.

Avtonomistichna in opozicijska Hrvatska republikanska seljachka stranka (druga najvechja stranka v drzhavi) je leta 1924 pristopila h komunistichni Kmechki internacionali v Moskvi. Razshiritev obznane decembra 1924 jo je zachasno odstranila z jugoslovanskega politichnega prizorishcha. Sredi leta 1925 je Hrvatska kmechka stranka (naziv republikanska je opustila) izstopila iz opozicijskega bloka in se odlochila za sodelovanje v vladi narodnega sporazuma. Radića so izpustili iz zapora. Nikola Pashić, ki je vodil najvechjo parlamentarno stranko, velikosrbsko Narodno radikalno stranko, je sestavil vlado iz radikalov in radićevcev. Novembra 1925 je Radić v vladi pod Pashićevim predsedstvom postal prosvetni minister.

Podrekarjevo delo je bila tudi karikatura »Hm, ta otrok bo pa gvishn narodni poslanec. Kadar je lachen vpije, kadar je sit, je pa tiho«. Karikatura »Revolucija na Kitajskem« na zadnji strani prikazuje stiliziranega kitajskega zmaja in ruskega medveda. Oba sta okrashena z zvezdo.

Na dnu zadnje strani druge shtevilke Sature je bilo objavljeno obvestilo: »Vljudno naproshamo vse narochnike, da poravnajo narochnino po prilozhenih polozhnicah, kajti drugache smo primorani z oziroma na ogromne izdatke in stroshke s poshiljanjem takoj pri prihodnji shtevilki prenehati.«

 

 

 

 

 

XXV

KARIKATURE V JUTRU V LETIH 1924 IN 1925

Chasnik Jutro je leta 1920 ustanovila mlajsha struja (t. i. mladoliberali, mladini) Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) pod vodstvom dr. Gregorja Zherjava; mladoliberali so zhe pred prvo svetovno vojno izdajali projugoslovanska dnevnika Jutro (1910–1912) in Dan (1912–1914). Staroliberali (I. Tavchar, V. Ravnihar, K. Triller) so namrech obvladovali Slovenski narod, tega pa je Jutro kmalu prehitelo glede priljubljenosti. Po letu 1924 je bilo Jutro glasilo Samostojne demokratske stranke (SDS) na Slovenskem (izhajalo do 1945).

Sprva ga je tiskala Delnishka tiskarna, od leta 1925 pa Narodna tiskarna; pri slednji leta 1924 ustanovljena klisharna, ki je delovala kot samos­tojno podjetje Jugografika, je izdelovala tudi klisheje za Jutrove ilustracije in karikature. Jutro je svoje cilje (jugoslovanstvo, drzhavna enotnost s centralno oblastjo, protiklerikalni boj, obrachun s staroliberali) lahko uspeshno zagovarjalo, saj je imel chasnik po petih letih izhajanja naklado 25.000 izvodov, menda vech od skupne naklade ostalih slovenskih dnevnikov. Po vishini naklade je bilo Jutro na drugem mestu v Jugoslaviji, po shtevilu narochnikov celo prvo. Urednishtvo, v katerem so bili zaposleni tudi ilustratorji, je bilo najvechje v drzhavi.

Jutro je zachelo izhajati brez ilustracij, fotografij ali karikatur. Kmalu pa so se pojavile sprva redke ilustracije ter portretne in reportazhne fotografije. Leta 1923 pri oglasih naletimo na nekaj satirichnih ilustracij, ob koncu leta pa tudi na prve karikature. Karikature v Jutru si strnjeno sledijo od nastopa kratkotrajne Davidovićeve vlade sredi leta 1924. Srbski politik Ljubomir Davidović je nachelniku Slovenske ljudske stranke dr. Antonu Koroshcu zaupal funkcijo podpredsednika vlade in ministra prosvete. Koroshec na karikaturah v Jutru simbolizira Slovensko ljudsko stranko.

Na eni prvih karikatur v Jutru z naslovom »Klerikalni tigri v Beogradu in doma«, objavljeni konec leta 1923 v Bozhichni prilogi Jutra (sht. 301), so »klerikalni tigri« (eden med njimi ima glavo dr. Koroshca) v Beogradu postali pohlevni Pashićevi »mucki«, medtem ko so v Ljubljani rencheche krvolochne zverine, ki bi v svoje kremplje rade dobile celotno Slovenijo.

Padec Davidovićeve vlade je napovedala karikatura »Edine iskrene solze« v shtevilki 252 (1924). Ob grobu »tigrovske vlade« zhaluje dr. Vladimir Ravni­har (1871–1954). Novembra 1924 jo je nadomestila »vlada nacijonalnega bloka« z Nikolo Pashićem kot ministrskim predsednikom, Svetozarjem Pribichevićem kot ministrom prosvete in Zherjavom kot ministrom za gozdove in rude. »Rezhim PPZh« je dobil ime po zachetnicah njihovih priimkov.

Karikatura »Tigri se vrachajo v kranjsko dezhelo« v 264. shtevilki Jutra iz leta 1924 (objava tudi v Domovini, sht. 46) prikazuje katolishke politike Koroshca, Sushnika, Kulovca in Vesenjaka, ki so si znova nadeli tigrovske kozhe. »Foter Koroshec«: »Fantje, polomil smo ga! Zdaj pa spet v tigrovske kozhe Uf!« Karikaturo spremlja kratka pesem Tigri zopet v svojih kozhah: »Ko na vladi so sedeli, / kot bogovi so zhiveli / in iz jasli krotko zhrli. / Sem in tja so le se drli, / da so ovcam pokazali, / da she tigri so ostali, / che so tudi tigre slekli, / plashche vladne pa oblekli.«

»Triumfalen povratek junashkih borcev«, med katerimi so nekdanji ministri SLS v Davidovićevi vladi (minister za zheleznice oziroma promet Anton Sushnik, minister za agrarno reformo Ivan Vesenjak in Koroshec), je prikazala karikatura v 268. shtevilki Jutra (objava tudi v Domovini, 1924, sht. 47). S seboj so pripeljali poshast Korupcijo, ki je otovorjena z moko, zhitom in zheleznishkimi trachnicami kot namigi na njihove korupcijske afere.

Na karikaturi »S starim kanonom na dan« v 270. shtevilki Koroshec, opremljen z leseno sabljico in s papirnato chepico, sedi na tigru »Slovenec«. »Naj bo kar hoche! Fantje, pritisnite! Morda bo pa le pochil!« poveljuje topnicharjem, ki pripravljajo top z napisom »Dol s centralizmom Avtonomija«. Karikatura je bila objavljena tudi v Domovini (sht. 47).

Avtonomija naj bi bila za SLS v Beogradu zgolj politichno geslo, ki se ga je dalo delno tudi opushchati, vsaj sodech po mnenju Jutra; npr. na karikaturi »Avtonomija na vagi«, na kateri je Uzunovićeva tehtnica odtehtala avtonomijo z enim samim ministrskim stolchkom: »Glej, glej, zhe pri prvem stolchku in prvem koritu je shla avtonomija v zrak.« V 252. shtevilki je bila objavl­jena karikatura »Ob svezhem grobu« (avtonomije) z jokajochim Koroshcem: »Radi nas si se rodila, radi nas zhivela in radi nas umrla! V zadoshchenje Ti naj bo, da radi tebe umiramo tudi mi.«

»Klerikalci so sicer poudarjali zahtevo po avtonomiji, toda samo dotlej, dokler so bili v opoziciji, potem pa so se prilagodili za nekaj koristi za svojo stranko,« je zapisala Angela Vode (A. Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2004, str. 18).

Karikatura »Zgodba o mozhnarju« ali »Kako je Slovenec svojim bralcem pred mesci slikal razvoj dogodkov ... in kako se je obrnilo.« v 278. shtevilki je zoperstavila Koroshca, ki se pripravlja, da bo v mozhnarju strl rezhim PPZh (aprila 1924 je bila podobna karikatura objavljena v Domovini, avgusta istega leta tudi v Slovencu), in Zherjava, ki v mozhnarju tre klerikalce.

Oportunizem SLS in dr. Antona Koroshca si je privoshchila serija shestih slichic pod naslovom »Od avstrijske dike do chudotvorne republike« oziroma »Kratka zgodovina SLS v slikah« v 282. shtevilki. Na vsaki slichici Koroshec nastopa v drugachnem oblachilu. Na prvi ga srechamo leta 1914 v avstro-ogrski uniformi z bichem v roki. Pri drugi slichici, podnaslovljeni »Naj psi lajajo. To kazhe, da gremo naprej.«, je risar »W.« imel v mislih Podrekarjevo karikaturo iz Kurenta, na kateri je upodobljen Jeglich z Jugoslovansko deklaracijo (majnishka deklaracija ali ljubljanska izjava v podporo majnishki deklaraciji) v eni roki, medtem ko z drugo roko kazhe na sonce Jugoslavijo. Karikaturist je v identichnem kontekstu na slichici za leto 1918 upodobil Koroshca v talarju. Slichica iz leta 1923 prikazuje Koroshca kot kranjskega Janeza in borca za avtonomijo Slovenije, v roki drzhi zastavo z napisi »Avtonomija, Dol s Srbi, Dol z militarizmom« in vzklika »Auf liks! Permej dush!!« Slichica iz leta 1924 je predstavila Koroshca kot »Tigrovskega ministra« v Davidovićevi vladi, opremljenega z vojashko kapo, pushko, sabljo, ministrsko lento; na slichici za leto 1925 pa je v hrvashki noshi, z znachilno Radićevo krono-kuchmo na glavi, medtem ko vzklika: »Faljen Isus! Zhivila republika!« Na zadnji risbi je Koroshec prikazan kot »chrni klerikalec«. Chisto na koncu je sklep: »Od vekomaj na vekomaj! Mi pa ostanemo kakor smo bili!«

V 1. shtevilki Jutra za leto 1925 je bila objavljena karikatura »Tri ljubice ... iz galantne pretek­losti gospoda Antonija ...«. Prva Koroshcheva ljubica je personifikacija Avstrije (»Nekdaj u starih chasih, / tedaj je lushtno blo ...«), druga je personifikacija velikosrbske Narodne radikalne stranke v srbski narodni noshi (»Dve let in pol sva se midva ljubila ...«), tretja pa je personifikacija Hrvatske republikanske kmechke stranke.

Janko Omahen, karikaturist Jutra

Vechino karikatur v Jutru v letih 1924 do 1928 je narisal karikaturist, ki se je podpisoval s chrko »W.«. Za tem znakom se je skrival arhitekt Janko Omahen (po: Fran Shijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 445).

Janko Omahen (1898–1980) je prve karikature objavil v dnevniku Dan (po: Janko Omahen, »Preiskave in aretacije«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 342–343). Po maturi na I. drzhavni gimnaziji v Ljubljani je eno leto shtudiral na tehniki v Pragi (1919/1920) in v letih 1920–1922 opravil pet semestrov strojne stroke na Tehnishki fakulteti v Ljubljani. Nato je na isti fakulteti obiskoval shtudij arhitekture pri profesorjih Plechniku in Vurniku; pri slednjem je diplomiral leta 1927. Leta 1925 se je zaposlil pri Delnishki tiskarni v Ljubljani. Skupaj s sosholcem Domicijanom Serajnikom (bila sta prva diplomanta t. i. ljubljanske arhitekturne shole) je vodil grafichni oddelek Delnishke tiskarne. Omahen in Serajnik sta izdelovala plakate, diplome, prospekte, knjizhne opreme, osnutke za tisk, urejala tisk in ilustrirala. Uvedla sta narodno ornamentiko v uporabno grafiko. Od 1929 do 1941 sta imela atelje za notranjo arhitekturo, izdelovala sta nachrte za pohishtvo, za kovashka, pasarska, keramichna, kamnoseshka in slikarska dela, za chipke, zastave, preproge, zavese ipd. Omahen je objavljal chlanke o sodobni uporabni umetnosti, ornamentiki, notranji opremi, arhitekturi in urbanizmu. Ilustriral je mladinske knjige. »Omahnovo delo ima velik pomen za napredek slovenskega tiska, knjizhne opreme, pohishtvene obrti in drugih dekorativnih strok po vojni,« poudarja France Stele (po: F. Stele, »Omahen Janko«, Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 225).

Omahen je s Serajnikom sodeloval pri gradnji Shlajmerjevega doma v Ljubljani, samostojno pa je projektiral razne fasade, vile, sokolske domove, hotele, gledalishcha, cerkve in spomenike. Poucheval je na Sholi za umetnostno obrt v Ljubljani (po: Fran Shijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 445).

Z Jutrom je sicer obchasno sodelovalo vech ilustratorjev in karikaturistov, mdr. Elko Justin in Hinko Smrekar. V 300. shtevilki Jutra (dan pred Bozhichem 1924) je bila objavljena Smrekarjeva karikatu­ra »Mir ljudem na zemlji ... / ... in prihajali so pastirci od vseh strani in prinashali darove ...«. Na karikaturi, signirani z »L«, je prikazana »krvava« klerikalna procesija, ki sta ji na chelu Koroshec s sekiro v roki in Jeglich s shkofovsko palico, ki se konchuje z ostjo, s katere kaplja kri. Njuno spremstvo je opremljeno z mlatichi, gorjachami in vilami, na katere je naboden dojenchek.

Karikatura »Delo za konchni sporazum« oziroma »Separatistichni kladivarji slozhno na delu, da si iz bloka izkleshejo – nagrobni spomenik ...« v 289. shtevilki Jutra (1924) prikazuje separatiste z Radićem na chelu med klesanjem bloka, iz katerega nastaja nagrob­ni spomenik.

Opozoriti velja na ochitno podobnost karikatur v Jutru in v Ilustriranem Slovencu, ki je zachel izhajati ob koncu leta 1924, politichna karikatura pa se je v njem razplamtela ob volitvah na zachetku naslednjega leta. Tako sta oba politichna tabora sochasno objavljala karikature s podob­nimi motivi. Dovolj je, da omenimo sploh prvo politichno karikaturo v Ilustriranem Slovencu (na njej Slovenec udarja po bloku PPZh), ki je v marsichem sorodna karikaturi v Jutru.

Karikature je leta 1924 objavljal tudi chasnik Slovenec. Na njegovi karikaturi »Pozor, Slovenci: centralisti vas ishchejo« v 268. shtevilki Pashić, Zherjav in Pribichević z luchjo ishchejo volivce (na eni od luchi je napis »cekin«). Zherjav in Pribichević imata v roki okrvavljen nozh z napisom »centralizem«. V isti shtevilki je bila objavljena tudi karikatura »Edina zasluga dr. Zherjava«: Zherjav bo (podobno kot pri svetopisemskem motivu Abraham zhrtvuje Izaka) na oltarju nove drzhave zhrtvoval Slovenko, nad njegovim pochetjem bdi Bog oche Pashić. Na karikaturi v 28. shtevilki iz leta 1925 je narisana »Uboga mati Slovenija«: lastovka Zherjav sedi v gnezdu, na Slovenko v narodni noshi iz gnezda padajo Zherjavovi iztrebki (morda gre za aluzijo na frazo »posrati se na ...«: ne uposhtevati ...).

Na karika­turah v Jutru, Domovini, Slovencu, Ilustriranem Slovencu, Domoljubu in Kmetskem listu je vedno zmagovala domacha stran, nasprotniki so bili vselej prikazani tako ali drugache ponizhani, premagani, zanichevani, skorumpirani, samopashni, breznachelni, neumni, nezreli ... Kot da bi slovenski katolishki in liberalni tabor zhivela v dveh paralelnih real­nostih, ki sta med seboj sicer tesno povezani in soodvisni, toda postavljata si lastna pravila vrednotenja tega, kar je pravichno, napredno, koristno ali shkodljivo ...

V 1. shtevilki Jutra iz leta 1925 je bila objavljena karikatura »Novoletni pilpogacharski skok« oziroma »Trinajsti zatorej nesrechni in tokrat neprosto­voljni polet gospoda dr. Ravniharja«: Ravniharju je JRS pravkar dala brco. Vzdevek »pilpogachica« je dr. Vladimir Ravnihar dolgo­val Tavcharju, saj ga je ta na shodu zaupnikov Narodno napredne stranke leta 1908 opisal kot »nekako politichno pilpogachico, katera bi rada okrog frfotala malo v svitu, malo v temi« (po: Slovenski narod, 1908, sht. 40). Ravnihar je leta 1924 tozhil urednika Jutra, ker mu je ta ochital nestalnost, prestopanje od enega k drugemu zaradi sebichnosti, ambicioznosti ali drugega nenaravnega razloga, Ravniharjev politichni polozhaj pa je opredelil kot »pilpogacharstvo« (po: Vladimir Ravnihar, Mojega zhivljenja pot, Ljubljana 1997, str. 62).

Jeglich je poleti 1924 kupil Katolishko tiskarno in tako preprechil pretanjeno liberalno nakano, s katero so nameravali shkoditi katolishkemu tisku; potlej so mu liberalci pogosto ochitali, da plachuje in stoji za celotnim tiskom SLS. »Dva, ki neprestano farbata« v 10. shtevilki Jutra (1925) sta bila dnevnik Slovenec in tednik Domoljub: »Shkofov dnevnik skrbi, da bi bilo belo to, kar je v resnici chrno, shkofov tednik pa mazhe s chrnim, kar je belo,« lahko preberemo pod Omahnovo risbo. Na karikaturi v 24. shtevilki strazhnik sprashuje zaupnika SLS: »Kam pa ta dolgi transport gnojnice?«, ta pa mu odgovarja: »V shkofovo tiskarno, gospodje potrebujejo za volitve.«

Ker liberalci Jeglicha niso mogli napadati zaradi aktualnih »prekrshkov«, so zacheli obujati spomin na pretekla shkofova dejanja. V ta namen je bila v 244. shtevilki Jutra iz leta 1924 ponatisnjena znana Gasparijeva karikatura iz prve shtevilke Ose. Objavili so jo pod naslovom »Iz kulturnega albuma SLS« oziroma »Kako so klerikalci povodom odkritja Preshernovega spomenika blagoslavljali 100 let najvechjega slovenskega pesnika«. Jeglicha so zacheli prikazovati kot vojnega hujskacha iz leta 1914. V 292. shtevilki naletimo na karikaturo »Stranka slovenskega ljudstva«, na kateri Jeglich z bichem poshilja slovenske fante na fronto. Pripisan je del Jeglichevega nagovora vojakom v avgustu 1914: »Slovenski krshchanski mozhje, kako vzvishen, kako svet, kako Bogu dopadljiv je boj, v katerega ste poklicani,« (Slovenec, 11. 8. 1914, sht. 181). Tudi karikatura v 27. shtevilki iz leta 1925, na kateri je narisana »Smrt« v vlogi strazharja na morishchu civilnih zhrtev, je obujala spomin na shkofove besede ob zachetku prve svetovne vojne. Morishche spominja na znano fotografijo usmrtitve osmih Srbov v Brusu leta 1916, ki je svetovno javnost opozorila na avstro-ogrska grozodejstva v Srbiji in so jo objavili mnogi tuji chasopisi.

Za 4. shtevilko Jutra iz leta 1925 je Hinko Smrekar narisal karikaturo »Trije kralji« (Jeglich, Koroshec in personifikacija chasnika Slovenec): »Prvi nosi zvezdo-vodnico, zlato luch prosvete, drugi meh poln obljub, tretji dishave in kadila.« »Portret starega prevaranta slovenskega ljudstva« v 17. shtevilki je predstavil chasopisnega konkurenta Slovenca. Personifikacija Slovenca (kolporter oziroma »zhiva« reklamna tabla) je narisana dvakrat: prvich za leto 1914 v vojashki obleki, z molekom in bichem, na tabli sta portret cesarja Franca Jozhefa I. in napis »Vse za vero, dom, cesarja«, drugich pa za leto 1925 s klobaso »Avtonomijo«, z napisom »Proch od Balkancev« na tabli ter z molekom in »kulturo« v roki.

V 12. shtevilki Jutra iz leta 1925 je bila objavljena prva karikatura, posvechena aktualnim volitvam. Karikaturi »Svobodne volitve« oziroma »Kako zhene klerikalna kacha dobro slovensko ljudstvo na volishche« s klerikalno kacho, ki se ovija okrog volivca s chrno kroglico v roki, skorajda v vsaki shtevilki sledi nova karikatu­ra s predvolilno vsebino. Karikatura »Zmaga je nasha ali opozicijski blok pred potopom« v 14. shtevilki prikazuje valovom prepushcheno potapljajocho se ladjo opozicijskega bloka in Radićevo kuchmo-krono (kot pars pro toto za Radića): »Radića so zhe zagrebli valovi, le she predsednishka krona plava po njih ...«, Koroshec pa se oklepa jadra in krichi: »Zmaga«.

V vrsti Jutrovih karikatur iz zachetka leta 1925 je tudi »Slovenski volilec pred odlochitvijo« v 30. shtevilki (objava tudi v Domovini, 1925, sht. 5). Pod risbo je podpis »R.Sh.« (morda Rajko Shubic, 1900–1983, leta 1925 ilustrator pri Jutru). Karikaturo sestavljata dve slichici s spremnim navodilom volivcem (podobno karikaturo je v 7. sht. objavil Ilustrirani Slovenec). Prva slichica prikazuje Koroshca, Radića in voditelja Jugoslovanske muslimanske organizacije Mehmeda Spaha med rushenjem stavbe SHS: »Ako hochesh, da se dosedanja nesrechna doba nadaljuje, drzhava razdira in pustoshi do unichenja, zh njo pa tudi unichi Tvoja narodna, socijalna in gospodarska eksistenca, potem voli klerikalce in druge rovarje ter zgagarje.« Na drugi slichici Pashić, Pribichević in Zherjav gradijo stavbo SHS, zato: »Ako hochesh, da se bo nasha drzhava dogradila, gospodarsko uredila ter Ti olajshala danashnje tezhko stanje vrzi volilno kroglico v skrinjico Narodnega bloka«.

S predvolilnimi karikaturami je v Jutru sodeloval tudi Hinko Smrekar (alias »L«). Na karikaturi »Sol in poper za klerikalce« oziroma »Vlada poshlje cel vlak soli za bistrenje pameti volilcev SLS, sv. oche, papezh pa lepo porcijo popra za voditelje SLS.« v 20. shtevilki je predstavil volivca, ki mu s pomochjo lijaka glavo polnijo s soljo »sal cerebrol« (oziroma mu »solijo pamet«), ter »popoprana« Jeglicha in Koroshca (Koroshca so v Beogradu imenovali »pop«).

Smrekar je prispeval tudi primero »Dela SLS pred volitvami in po volitvah« v 21. shtevilki. Na prvi slichici Koroshec volivcem ponuja vino, klobase in nebeshko muziko s harmoniko, na drugi je volivce streznila tocha davkov. Na Smrekarjevi karikaturi »Nedeljski shodi SLS« v 22. shtevilki so volivci skrili glave v kup gnoja. Karikaturo spremlja komentar: »V nedeljo je SLS priredila vech shodov, med katerimi so bili najbolj velichastni oni v Krtini, v Lisichjem brlogu in Dihurjevi luknji. Enega od teh predstavlja gorenja slika, posneta po naravi.« Na Smrekarjevi karikaturi »Tigrovska gospa Korupcija« v 23. shtevilki klerikalci kamenjajo »gospo Korupcijo«, ki se skriva za dezhnikom: »Podli nehvalezhnezhi ti tigri! Skrivaj se hodijo vsi zhenit k meni, vpricho ljudi pa me kaznujejo.« Smrekar je na karikaturi »Avtonom« v 27. shtevilki narisal debelega zhupnika, ki strizhe napol chloveshko ovco: »Jaz sem trden avtonom, / backa sam le strigel bom! / Krma, pasha: drugih stvar, / volna spada – meni v dar! / Mirno bacek moj lezhi, / moj je s kozho in kostmi!«

Na volitvah so v vsej drzhavi s shibko vechino zmagale vladne stranke. Karikatura »Po zmagi PPZh« v 46. shtevilki prikazuje »Tigra Spokornika«, tj. Koroshca, ki klechi pred trojico PPZh: »Vse preklicujem, vse obzhalujem, vse obljubim in vse podpishem; samo milosti in zavetja prosim.« PPZh mu kazhejo fige.

Shtevilne karikature, ki jih je volilnemu boju posvetilo Jutro, prichajo o pomenu, ki ga je urednishtvo tedaj pripisovalo karikaturi. Po volitvah so pri Jutru zachasno prenehali z rednim objavljanjem karikatur. Pojavljajo se le ob pomembnejshih politichnih dogodkih, npr. ob odlochitvi Radićeve stranke za sodelovanje z beograjsko vlado, ob nastanku Slovenske kmetske stranke idr.

 

 

 

 

XXVI

DAVCHNA STISKALNICA

Na karikaturi »Slovenija v dobi seljachke Pashić-Radić-Pucljeve vlade in narodnega sporazuma« v 8. shtevilki Ilustriranega Slovenca iz leta 1926 je Maksim Gaspari narisal nemochno Slovenijo v stiskalnici. »Davchni vijak« privija »vlada RR« (radikalci in Radić). Iz stiskalnice padajo novci, ki jih v klobuk z napisom »charshija« lovi politik. Poleg je Srbkinja, ki si je nabrala polno vrecho denarja. »Kar pochne centralizem s Slovenijo, presega zhe vse meje, a najbolj zhalostno je to, da she nismo imeli Sloveniji tako sovrazhne vlade, da ne bi dobila tudi med nami ljudi, ki ji sluzhijo.« S komentarjem so mishljeni slovenski liberalci, zagovorniki narodnega unitarizma in drzhavnega centralizma.

Za davchno politiko Kraljevine SHS je bil znachilen neenakopraven odnos do davchnih zavezancev glede na to, v katerem delu drzhave so zhiveli. »Prechanski« del drzhave je bil do leta 1928 dvojno obdavchen, saj je ohranil davchno ureditev, ki je veljala v habsburshki monarhiji. V Sloveniji in drugih pokrajinah iz nekdanje Avstro-Ogrske je bilo potrebno plachevati tudi davek na dohodek, ki ga v nekdanji Kraljevini Srbiji niso poznali.

Na davchno izzhemanje Slovenije je opozoril tudi nachelnik Slovenske ljudske stranke dr. Anton Koroshec v obshirnem govoru v Narodni skupshchini Kraljevine SHS 8. februarja 1926. Glede na oceno Jugoslovanskega kluba je Slovenija »z davki preobremenjena, da se davki iztirjujejo neusmiljeno, lahko rechemo, vech kakor rigorozno in da je Slovenija v gospodarskem pogledu zanemarjena in zapostavljena. /.../ Glejte, danes je drzhava tako urejena: Srbi vladajo, Hrvati razgovarajo, mi plachujemo, Nemci, Madzhari in Muslimani so pa v akciji« (»Prorachunski govor dr. Koroshca«, Slovenec, 1926, sht. 32).

Stiskalnice, vijaki, primezhi in podobna orodja se pogosto pojavljajo na karikaturah. Motiv se je razvil iz poznosrednjeveshke alegorichne predstavitve »Kristusa v stiskalnici«. Trpechi Kristus s prtom okrog ledij in trnovo krono na glavi stoji v kadi stiskalnice in tlachi grozdje, medtem pa nanj pritiska bruno stiskalnice. Iz Kristusovih ran teche kri, ki bo odreshila chloveshtvo. S sokom pomeshana Kristusova kri se iz kadi steka v kelih.

Na satirichen nachin je motiv Kristusa v stiskalnici najbrzh prvi predstavil alzashki franchishkan Thomas Murner (1475–1537) v satiri »Von dem grossen Lutherischen Narren« iz leta 1522. Vech kot 50 lesorezov za likovno opremo satire »o velikem lutrovskem norcu« (Martinu Lutru) je nastalo po Murnerjevih navodilih. Na enem izmed njih se je dal duhoviti nasprotnik reformacije upodobiti med rokovanjem z vijakom stiskalnice, s katero naj bi iz norcheve glave iztisnil luteranske norchije (po: Elga Ziechmann, »Thomas Murner (1475–1537): Von dem grossen Lutherischen Narren, 1522«, Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten, München 1985, str. 157). Na grafiki Jacquesa Lagnieta iz sredine 17. stoletja med brunoma stiskalnice srechamo mladega francoskega gizdalina, s stiskalnico upravlja starejsha zhenska, medtem ko mlajsha zhenska v posodo lovi lahkomiselnezhev denar.

Na soroden motiv naletimo na karikaturi »Priprave na katolishki shod v Ljubljani (Preshanje denarja)« v 583. shtevilki dnevnika Dan iz leta 1913. Debela duhovnika obrachata vzvod stiskalnice, v njej je dvoje Slovencev, ven se usipa plaz denarja. Podobno je zasnovana karikatura »Dezhelni vijak ali stiskalnica za dezhelne doklade« v 818. shtevilki Dneva iz leta 1914.

V satirichni nedeljski prilogi Dneva z naslovom Bodecha nezha iz leta 1914 sta bili objavljeni karikaturi s strojchkom za mletje namesto stiskalnice in z drugachnim vsebinskim pomenom. Na karikaturi v 13. shtevilki z naslovom »Kaj bo s slovenskim gledalishchem?« je narisan kranjski dezhelni glavar dr. Shustershich, ki v kavni mlinchek meche liberalce. Komentar h karikaturi: »Bodecha nezha predlaga: Izpremeni se naj v nekak mlin, kakor je n. pr. Kafemaln. Zgoraj se bo vanj metalo naprednjake, spodaj bodo pa klerikalci ven leteli ...« Karikatura »Ponemchenje ljubljanskih shol« s podnaslovom »Kako si razni nadzorniki in pedagogi predstavljajo vzgojo slovenskih otrok!« v 16. shtevilki pa prikazuje strojchek za mletje mesa, v katerega mechejo gole otrochichke, ti pa prihajajo ven pokriti s »pickelhavbami« (pruskimi cheladami s konico na vrhu), torej ponemcheni.

Na sorodne motive s stiskalnico naletimo tudi v satirichnih listih Chuk na palci (1922–1926) in Posebna izdaja (1937–1939). Karikatura v 7. shtevilki Chuka na palci iz leta 1922 prikazuje davchni mlin s komentarjem: »Davchni mlini meljejo, / zlato pleve steljejo ...«. Na karikaturi v 3. shtevilki iz leta 1925 je narisan »Davchni vijak«. Odlomek iz spremne pesmice se glasi: »Kdor vzdrzhi dandanes, / ta je res junak, / vsak dan bolj pritiska / davchni nas vijak. // Davkoplachevalec / kmalu bo papir / stisnjen bo med deske – / bo potem li mir? ...«

Od 17. stoletja dalje so karikaturisti namesto vinske stiskalnice zacheli prikazovati tiskarski stroj. Na litografiji »O, ti bi rad prishel v spor s tiskom« je francoski karikaturist Honoré Daumier (1808–1879) prikazal vpliv republikanske zhurnalistike na meshchanskega kralja Louisa-Philippa, ki se je znashel stisnjen v stroju za tiskanje litografij. Tiskarski stroj srechamo tudi na karikaturah v slovenskih satirichnih listih. Na karikaturi »Medli minister« iz 6. shtevilki trzhashkega satirichnega lista Brivec (izhajal 1891 in 1896–1902) iz leta 1899 je cheshki karikaturist Karel Krejchík (1857–1901) avstrijskega ministrskega predsednika grofa Thuna predstavil v ozhemalniku za perilo.

Motivno sorodna je perorisba Hinka Smrekarja »Kapitalizem in imperializem« (ok. 1919), ki predstavlja »chloveshko trgatev«. Kralj Kapital (z zhidovskimi potezami obraza) tlachi ljudi, ki jih bog vojne Mars z jekleno rokavico meche v kad. Iz kadi namesto sladkega moshta padajo zlati kovanci. Risbo je Slovenska socialna matica izdala kot razglednico (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 58). Ali pa na primer tudi Smrekarjeva risba: mnozhica delavcev je ujela tolstega kapitalista, zaznamovanega z zhidovskimi potezami, njegove roke so privezali k tlom, zaganjajo se v njegov trebuh, iz njegovih ust letijo zlatniki ... Podobno je zasnovana tudi Podrekarjeva karikatura, objavljena novembra 1920 v Novi pravdi: delavec udarja po kapitalistovem trebuhu, iz njega leti denar v narochje obubozhanih delavcev. Zalozhba Umetnishka propaganda je proti koncu prve sv. vojne zalozhila razglednico s Smrekarjevo ilustracijo »Kralj Kapital«: debeluh Kapital kraljuje na prestolu, izstradani delavci mu prinashajo darove.

 

Ilustrirani Slovenec, 1926, sht. 8

 

 

XXVII

SATIRICHNI LIST MUHE (1926–1927)

 

»List za humor in satiro« Muhe je zachel izhajati 1. septembra 1926 v Ljubl­jani. Njegov izdajatelj in odgovorni urednik je bil Ivan Kavchich. S shtevilko 6 se je urednishtvo preselilo v Celje. Tu je delovala Zvezna tiskarna, ki je tiskala list. Izdajatelj in odgovorni urednik Muh je postal Polde Vishnar, ki sta ga v shtevilki 7 iz leta 1927 nadomestila odgovorni urednik Anton Jandl in izdajatelj France Gorichan (od sht. 9/10 iz 1927 je bil Gorichan tudi odgovorni urednik). Poleg celjskega sedezha so imele Muhe »podruzhnici« v Ljubljani (Cerkvena ul. 21) in Mariboru (Kejzharjeva ul. 7). Prvo leto je satirichni list izhajal kot polmesechnik (7 shtevilk), leta 1927 pa trikrat na mesec (11 shtevilk, dve sta dvojni). Zadnja shtevilka je izshla 24. aprila 1927.

Humoristichno-satirichni list je obsegal osem strani. Naslovno zaglavje je sprva krasilo ime lista, ki je izpisano z drobnimi muhami. V shtevilki 5 je list dobil novo naslovno vinjeto, na kateri so bili predstavljeni: danska komika Pat in Patachon (veljala sta za najbolj popularen evropski igralski par v obdobju nemega filma), Srb, slikar, dekle, fant, klovn, dojenchek, opice, papiga in muhe. Avtor vinjete se je podpisal z zachetnicama »V. G.«. Posamezne shtevilke lista so bile tiskane v razlichnih barvah oziroma dvobarvnem tisku.

Urednishtvo je k sodelovanju povabilo humoriste in karikaturiste: »Chim vech sotrudnikov bomo imeli, tem boljshi bo nash list. Sprejemamo vse, kar spada v humor in satiro. Rokopisi in risbe naj se poshljejo na urednishtvo Muhe, Ljubljana I. poshtni predal.« »Objavljeni prispevki se honorirajo, poslani rokopisi se ne vrachajo.« Narochnike naj bi privabilo brezplachno razposhiljanje prve shtevilke. »Prvo shtevilko nashega lista smo poslali nekaterim nam znanim lokalom na ogled, ker je tak list, kakor je nash, neobhodno potreben v prvi vrsti javnim lokalom. Narochnina za prve shtiri shtevilke znasha le 7,50 Din in se naj nam poshlje po prilozheni polozhnici. Ako bi kdo list le odklonil, potem prosimo, da ga v teku treh dni po prejemu zopet vrne, ker ga bomo sicer smatrali za narochnika. Isto velja tudi za druge oglednike« (sht. 1). Urednishtvo je razpisalo tudi nagrade za tiste, ki bi pridobili nove narochnike ali oglase.

Domena lista, s katerim je sodelovalo vech risarjev, sta bili politichna satira in karikatura. Na karikaturi v prvi shtevilki se strankarski veljaki dr. Anton Koroshec (Slovenska ljudska stranka), Ivan Pucelj (Samostojna kmetijska stranka), dr. Gregor Zherjav (Samostojna demokratska stranka), Nikola Pashić (velikosrbska Narodna radikalna stranka), Stjepan Radić (Hrvashka republikanska seljachka stranka) in drugi protagonisti tedanjega politichnega prizorishcha gnetejo okrog »Nashe politichne kobile«. – »Njena hrana je v glavnem korupcija, kar pa ji ochividno ne prija posebno, ker vedno bolj kazhe rebra. No vchasih pa vseeno koga brcne, da jo prav poshteno skupi. Na zunaj je miroljubna, vendar ima tudi svoje muhe.« Avtor karikature se je podpisal kot »Shtjer Zg.« (najbrzh Shtefan Jerko-Chichek).

Njegovo delo je tudi karikatura »Jutro in Slovenec v polemiki« v 2. shtevilki s personifikacijami obeh chasnikov med pretepom. Na karikaturi »Radić pred vstopom v vlado« v sht. 3 je Shtjer. narisal Radića, ki trka na vladna vrata: »Odprite! – Odprite! – Ni me volja biti zunaj. Che ne pojde z lepa, porabim pa silo. Notri moram na vsak nachin.« Roka osebe na pravi strani vrat mu kazhe figo, izza plota opazujejo Koroshec, Pashić in predsednik vlade Nikola Uzunović.

Avtor karikature »Projekt spomenika, ki ga misli postaviti Zdruzheni Republiki Slovenska Kmechka in Hrvatska Seljachka svojima voditeljema ob tisochletnici ustanovljenja Srbske Obznane« v shtevilki 6 se je podpisal »Zera«. Kvalitetna karikatura prikazuje spomenik z objetima Ivanom Pucljem (1926 je bil minister za kmetijstvo) in Stjepanom Radićem. Okrog obeh se ovija kacha (vidovdanska ustava), ki je pravkar ugriznila Radića za mecha. Spomenik krasi dvoglavi orel z napisom »RR« (vlada radikalcev in Radića).

Delo istega avtorja je tudi karikatura »Zhe osmo leto ista pesem« iz naslednje shtevilke. Otroci Slovenec, Hrvat in Srb so se zbrali ob bozhichnem drevescu, pod katerim so sicer darila, vendar mama Vladica narocha: »pojesti nikar, che ne bo gorje; / spravit' se mora za druga leta, / ker slab se kredit nam zhe zopet obeta« Motiv, ki ga srechamo tudi na karikaturi v Ilustriranem Slovencu (1925, sht. 53), se je uveljavil v 19. stoletju.

Na karikaturi »Naglica ni dobra« v shtevilki 5 Italijan trka na vrata Drzhave SHS, v rokah ima Nettunske konvencije iz 1925 (dopolnjevale so Rapallsko pogodbo, ratificirane so bile 1928): »Brzo podpishite, nash narod potrebuje ... e ... posla in ... e ... kruha!« Opazuje ga Dalmatinec: »Lej ga lej, kako se mu mudi! Kaj che bi nam te konvencije ne konvenirale!«

Na zadnji strani shtevilke 7 je bila objavljena karikatura »Ricinu­solini«, pod katero se je podpisal risar »ASh.«: italijanskega ducheja Mussolini­ja z imperatorskim vencem na glavi obdajata gorjachi in opletajoch napis »Olio de Ricci«.

Na karikaturi »Pred volitvami« v shtevilki 2 iz 1927 (avtor »ASh.«) Radić, Zherjav in drugi politichni prvaki ponujajo ovcam (volivcem) sol: »Kadar se ovco lovi, se ji soli moli.« O domnevni politichni nevtralnosti lista pricha karikatura avtorja »ASh« »Na dan volitev« v shtevilki 3 iz 1927 in njen komentar. »Kirga bush volu Janez? Janez: »Kdur bo dav vech gulazha, tistga bom volu sej storu za ljudstvo tku ne bo nbeden nch.«

Za isto shtevilko je »Zera« prispeval risbo kralja Matjazha, ki sprashuje dvornega norchka: »Bogve, kako je v moji mali drzhavici, v Jugoslaviji.« Dvorni norec: »Izvrstno, Velichanstvo. Za vzgled so vzeli nas: Che se sluchajno ne kregajo – spijo. Funkcijo, ki jo imam jaz na Vashem dvoru, opravlja tam neki mozh z imenom Stipica« (tj. Stjepan Radić).

Za shtevilko 4. iz 1927 je risar »ASh« narisal »Nazaj forikanje zelene armade« s Pucljem kot Martinom Krpanom, ki na kobilici tovori »obljube« in »gnojnico«, in topnicharjem Radićem, slednji namesto smodnika in topovskih krogel strelja »lazhi«. Samogovor Stipice Radića: »R. R. korita so zhe tako velika, da v njih s celo mojo stranko utonem ...« Karikatura je nastala z ozirom na podobno zasnovano karikaturo v liberalnem chasniku Jutro (1924, sht. 270 in 1926, sht. 246).

List ni pustil pri miru vodilnega politika Slovenske ljudske stranke dr. Antona Koroshca. Osrednji karikaturist Muh, ki se je podpisoval z inicialkama »ASh«, je na karika­turi »Nasha vlada ...« v shtevilko 5 narisal Koroshca z lajno, ki igra melodijo »Avtonomi­ja tralala«, in s stolchkom »Vlada SHS« v roki, na stolchek je privezanih nekaj manjshih korit. Koroshcu se zloveshche blizhajo krizni oblaki. Koroshec: »Oh zahvaljen bod Jezus za ta zlati stolchek in koritca, vrlo sem jih zhe bil potreben. Spricho te polomljene lajne prishel bi kmalu prepozno. Ali krize te nesrechne, frdamane krize – te, te, se bojim!« Slovenska ljudska stranka je zastopala avtonomistichno stalishche. Ko je bila v vladi, se je njen odpor zoper centralizem in monarhichno ureditev zmanjshal. Junija 1927 se je SLS z Blejskim paktom odpovedala aktivnemu boju za avtonomijo Slovenije in se zadovoljila z noveliranjem zakona o oblastni samoupravi v ljubljanski in mariborski oblasti. SLS je stopila v vlado, dr. Koroshec je postal minister za notranje zadeve.

Delo istega avtorja je karikatura »Kaj se vse obeta sestradani Sloveniji v najkrajshem chasu«: iz Beograda v skledo Slovenke v narodni noshi letijo klobase, bedrca, dinarji, obljube, nich vech ne bo povodenj, nich vech davkov ...

Na karikaturi »Chakaj, chakaj, samo chakaj ...« v shtevilki 6/7 sta narisana personifikacija beograjske Vlade in potrpezhljiv, zdolgochasen slovenski Janez: »Dejali so mi naj potrpim – potrpel sem. – Rekli so mi, naj bom zadovoljen s tem kar imam – zadovoljen sem bil. Dejali so mi naj pochakam. – chakal sem – chakam in chakam, od hudirja vse zaman.«

Na karikaturi »Delo v postu ...« iz shtevilke 9/10 vabi ministrski predsednik Nikola Uzunović v skupshchino pusta: »Pust pridi k nam v skupshchino kjer traja pust celo leto – drugje te itak povsod ven mechejo.«

Za nepogreshljivo personifikacijo na karikaturah od balkanskih vojn dalje velja angel miru s palmovo vejico v rokah, ki ga je »ASh« narisal na karikaturi »Tezhka misija!« v shtevilki 6/7. Evropski angel miru lebdi nad konicami bajonetov. Na karikaturi »Avanti ...« v shtevilki 8. je Kitajec iz shanghajskega kantona brcnil Mussolinija. Slednjega, nadvse drobcenega ob visokem angleshkem drzhavniku Chamber­lainu (najbrzh sir Joseph Austen C.), srechamo tudi na karikaturi »Strah Evrope« v zadnji, 11. shtevilki Muh. Chamberlain: »Da ti SHS ni na prste stopila, bi danes chvrsto korakal po balkanskem polotoku.« Mussolini odgovarja: »Moja kurja ochesa pa Jugosl. Bergsteigerji se res nimata rada, sedaj sem o tem docela preprichan.«

 

 

 

 

XXVIII

HUMORISTICHNI LIST SHKRAT (1927/1928)

 

Humoristichni list Shkrat je od aprila 1927 do januarja 1928 dvakrat mesechno izhajal v Kran­ju. Izdajatelj in odgovorni urednik Shkrata je bil Ignac Shumi. Tiskala ga je Tiskarna Sava v Kranju. Posamezna shtevilka je stala dva dinarja, celoletna narochnina je bila 30 dinarjev. Prva shtevilka je bila razposlana morebitnim narochnikom na vpogled: »Ako list obdrzhite, se zhe smatrate za narochnika, v nasprotnem primeru prosimo, da nam list takoj vrnete!« Komur uspe pridobiti 10 novih narochnikov, bo prejemal Shkrat eno leto brezplachno.

Prva in zadnja shtevilka sta imeli shtiri, vse ostale pa osem strani (1927 je izshlo 19 shtevilk, 1928 pa tri shtevilke). Shkrat je objavljal krajshe shale in daljshe satirichne prispevke o vsakdanjem in ljubezenskem zhivljenju, avtomobilizmu in drugih temah. Na zadnjih straneh so bili oglasi.

Likovno opremo Shkrata sestavljajo ilustracije v tehniki linoreza. Posa­mezne shtevilke so bile neredko natisnjene v razlichnih barvah, pogosti so prizori z erotichnim podtonom, npr. naslovna ilustracija prve shtevilke: »Moderni javni lokal«. Oboje je bilo znachilno za domache humoristichne liste ob koncu dvajsetih let (Jurij s pusho, Skovir). Shkrat je le poredko posegal po politichni satiri, prevladovale so shaljive ilustracije z druzhabnimi, zakonskimi in drugimi motivi.

Preplet politichne in nepolitichne tematike zasledimo v karikaturi »Domacha diktatura v fashistichnem rezhimu« v 17. shtevilki. Predstavljen je »druzhinski prizor«: na mozha-copato, ki se je skril pod posteljo, chaka zhena z iztepachem v roki, na steni visi Mussolinijeva slika. Italijanski duche je bil tarcha ene redkih politichnih karikatur v Shkratu z naslovom »Musolino – Ahmed beg Zogu« (sht. 6).

Karikatura v 19. shtevilki prikazuje »Staro leto«, ki izrocha vladarsko zhezlo svojemu nasledniku: »Tu imash zhezlo in vladaj modro. Ljudje naj imajo malo dela in veliko denarja. Naj dezhuje in sonce naj sije! Pusti rasti veliko gob! In kadar se v politike ne bosh vech spoznal se posvetuj z notranjim ministrom ...« Zhezlo bi bil lahko tudi urin kazalec velike shtevilchnice, pred katero stojita oba protagonista. »Staro leto« nekoliko spominja na pokojnega vodjo velikosrbske Narodno radikalne stranke in jugoslovanskega ministrskega predsednika v obdobju 1921–1924 in 1924–1926 Nikola Pashića – kot da bi risar zhelel prikazati, da je tovrstni politiki odklenkalo.

Chas se je neusmiljeno iztekal tudi humoristichnemu listu Shkrat, saj ni uspel pridobiti dovolj narochnikov. »She ostale pozabljivce pozivamo, da poravnajo narochnino. Zastonj se dandanes nich ne dobi! Ne vemo, zakaj odlashate? Saj veste, da ima vsako delo svoje stroshke, tako tudi nash list. Torej ne pozabite in takoj odposhljite, kar s 24. shtevilko se I. letnik zakljuchi« (Shkrat, 1927/22).

Na naslovnici zadnje shtevilke z datumom 27. januar 1928 je bila objavljena »osmrtnica«: »Radostno-tuzhnim srcem in s tezhkim glavobolom sporochamo ginljivo vest, da je nash najljubshi, do dushe vchasih (!) segajochi, razburkani, objokani i.t.d. SHKRAT z danashnjo shtevilko zatisnil svoje velike, rdeche ochi.

Vse narochnike – neplachnike prosimo, da mu izkazhejo vsaj zadnjo chast in ga spremijo k vechnemu pochitku.

Levite zadushnice bo bral narochnikom neplachnikom njegov advokat, kateremu je poverjena vsa zapushchina. Nesrechni ostali.«

 

 

 

 

XXIX

HUMORISTICHNI LIST SKOVIR (1928–1929)

Humoristichni list Skovir je zachel izhajati 28. ja­nuarja 1928. Vsako drugo soboto ga je izdajal konzorcij Skovirja. Za konzorcijem sta se skrivala Milko Bambich ter chasnikar Filip Omladić. Predstavnica konzorcija je bila Marija Krizhaj-Omladić. Filip Omladić je bil urednik Domovine, zato je bilo nekaj ilustracij iz Skovirja objavljenih tudi v tem chasniku. Skovir je obsegal shestnajst strani. Tiskala ga je Delnishka tiskarna v Ljubljani. Posamezne shtevilke so bile natisnjene v razlichnih barvah.

V prvi shtevilki je bil objavljen poziv »Vsem, ki so dobre volje!«: »V Sloveniji se doslej she ni mogel obdrzhati noben humoristichen list. Zato nas niso zvabili vzgledi nashih prednikov k izdajanju takega lista, nego samo optimizem in preprichanje, da vendarle mora v Sloveniji, ki zna vsaj brati in chitati, najti svojo eksis­tenco vsaj en humoristichen chasopis. Srbi in Hrvatje imajo take chasopise, zakaj bi torej tudi Slovenci ne zmogli enega!

Skovir bo nudil svojim chitateljem in chitateljicam chim najraz­novrstnejsho vsebino z obilico slik. Za trdno smo preprichani, da se pri chitanju Skovirja ne bo dolgochasil nihche.

Zato prosimo vse, ki so dobre volje in ki zhele, da imamo tudi Slovenci razvedrilno chtivo v lastnem jeziku, naj nam pomagajo razshiriti nash list.«

 

Milko Bambich (1905–1991) je bil avtor Skovirjevih naslovnic, vseh por­tretnih in vechine politichnih karikatur, slikanic in drugih ilustracij. Vrsto karikatur in ilustracij je prispeval anonimni sodelavec »ZV«. Skovir si je pomagal tudi s tujimi klisheji.

Bambich je risal za tiste chase precej lascivne prizore s primerno razgaljenimi mladimi damami, ki so se shle »tekmo najkrajshih kril«, ta pa je »vzradostila« she zlasti »moshko chitateljstvo«, kot je bilo zapisano v Skovirju. Bambich se je zgledoval pri elegantnih zhenskih upodobitvah iz francoske Vie parisienne. Z napol prikritimi erotichnimi motivi je svojo naklado dvigovala vrsta revij v tedanji Evropi, npr. Simplicis­simus in Jugend.

Bambicheva razgibana stilizirana risba je Skovirju dala poseben pechat. V chetrti shtevilki je Bambich uvedel politichne in v shesti portretne karikature; praviloma so bile izdelane v linore­zni ali tej sorodni tehniki, prav tako dvostranska slikanica »Zgodbe kuharice Mice«, v katerih sta se lepa Mica in njen prijatelj Matic/Matichek redno znashla v smeshnih situacijah.

Ilustrator, publicist in izumitelj Milko Bambich je bil rojen v Trstu (1905). Za njegov likovni razvoj je bilo usodno sholanje na realki v Idriji, na kateri je risanje poucheval Lojze Spazzapan, ki je nadarjenim uchencem dovoljeval precej ustvarjalne svobode. Bambichev sosholec je bil mlajshi brat slikarja Ivana Charga, ki je nekoch obiskal Spazzapana. Ivan Chargo je bil znan po dinamichnih risbah pod vplivom italijanskega futurizma. Z njimi mu je uspelo »zastrupiti« mladega Bambicha, ki je Charga sposhtljivo imenoval »slikar futurist«. Pod Spazzapanovim in Chargovim vplivom je Bambich oblikoval znachilno zhivahno stilizirano risbo, ki pa jo je kmalu moral delno opustiti. »Chargo me je pregovarjal, da bi se bolj futuristichno preusmeril kot karikaturist dnevnika Jutro. Bil pa je potreben kompromis, ker so me po priostrenih potezah Jutrovih risb kmalu pricheli imenovati ta shpichasti Bambich. Moral pa sem s tem prenehati tudi zhe po prvi shtevilki Skovirja, satirichnega lista, ki sva ga usta­novila skupaj z urednikom Domovine Omladićem januarja leta 1928. Dokaz pach, kako tezhko je bilo tiste chase uspevati v takem sli­karskem izrazhanju, kot je bil futurizem, ki pa je zhe tako bil v zatonu.« (Milko Bambich, »Moja srechanja z Ivanom Chargom«, Ivan Chargo 1898–1958 (katalog razstave), Nova Gorica 1981, str. 56)

Bambich se je po maturi na idrijski realki leta 1923 vrnil v Trst, se vpisal na trgovsko sholo Revoltella in se uveljavil kot ilustrator slovenskih chasopisov, revij in zalozhb v Trstu in Gorici. Eden prvih Bambichevih korakov v svet ilustracije je bilo sodelovanje z gorishkim satirichnim listom Chuk na palci (1922–1926). Avgust Chernigoj ga je v Trstu seznanil z grafichno tehniko linoreza.

Na Bambicha so postale kmalu pozorne italijans­ke oblasti. Preprichan je bil, da so mu politichni razlogi preprechili vpis na beneshko akademijo. Bambich je na proshnjo Albina Vodopivca narisal vinjeto za rezistenchni sklad Dela. Po Vodopivchevi aretaciji je policija preiskala Bambichevo stanovanje in nashla skico za vinjeto ter nekaj izvodov Dela; to je bil zadosten vzrok za aretacijo in izgon v Jugoslavijo.

Bambich se je naselil v Ljubljani. Vladimir Perhovac ga je vpeljal v urednishtvo dnevnika Jutro, za katerega je leta 1927 zachel honorarno risati karikature. Naslednje leto je bil soustanovi­telj humoristichnega lista Skovir. Leta 1929 se je preselil v Zagreb, kjer je skupaj s trgovcem Jankom Pogacharjem ustanovil podjetje Reklamografika, ki je v tehniki brizgotiska izdelovalo razlichne reklame. V Zagrebu je leta 1930 s karikaturami opremil revijo Samorodnost, sodelo­val je tudi s Koprivami.

V spominih na Ivana Charga omenjene »priostrene poteze«, ki naj bi jih Bambich opustil zhe po prvi shtevilki Skovirja, so se najbrzh nanashale na ilustracije zgodbe Mataja Matajeva »Zaljubljenca«. Nekoliko manj »dinamichna« je bila v prvi shtevilki Skovirja objavljena petdelna karikatura »V dobi sporta in filma ali kako sprejema Ljubljana svoje odlichnike«, s katero je Bambich primerjal ljubljanske dobrodoshlice »pesniku prvaku« Otonu Zhupanchichu, ki ga na poti iz tujine ni prichakal nihche, shahovskemu mojstru dr. Milanu Vidmarju, ki ga sposhtljivo pozdravljajo vsaj mimoidochi na ulici, Sokolom s shportnim shampionom Petrom Shumijem na chelu, ki so se vrnili iz Lyona, in smucharjem iz Chamonixa, ki so naleteli na zgleden sprejem, ter filmski zvezdi Iti Rini, okrog katere se gnete radovedna mnozhica. Karikatura je izdelana s suvere­nimi, skicozno potekajochimi linijami. Bambich tovrstnega risarskega koncepta, ki ga je Virgil Shchek duhovito poimenoval »bambovski« risarski slog, nikoli ni povsem opustil, saj je ustrezal njegovemu risars­kemu znachaju. Leta 1934 je Bambich pisal Francetu Bevku: »Veste chim krajshi je rok, preje naredim. Ni treba imet prevech obzira do moje lenobe. Stvar je taka, da lazhje delam takoj, ko preberem snov, kot pa potem, ko poteche gotov chas.« (Bambichevo pismo Francetu Bevku, 23. avgust 1934, po: Marijan Brecelj, »Dopisi Milka Bambicha Francetu Bevku«, Zbornik Gorishkega muzeja / Gorishki letnik, 1995, str. 266)

S suverenimi, gladko potekajochimi obrisnimi linijami je Bambich za Skovirja v linorezni tehniki izdelal politichne in portretne karikature ter slikanice. Linorez ni dovoljeval skicoznosti, vendar je Bambich pri portretnih karikat­urah ohranil osnovni vzorec gradnje obrisov s krizhajochimi se chrtami, v zadostni meri je bila prisotna tudi razgibanost, tako da imamo lahko karikature za neposreden nasledek Bambicheve »futuristichne« risbe.

Bambichu je s portretnimi karikaturami uspelo predstaviti vrsto tedanjih kulturnikov. V Galeriji nashih javnih delavcev v karikaturi srechamo igralce Milana Skrbinshka, Darinko Debelak, Emila Kralja, Danila Cerarja, Zvonimirja Rogoza, Frana Lipaha, Vala Bratino in Ito Rino, rezhiserja Osipa Shesta, pesnike Ivana Albrechta, dr. Antona Debeljaka, Otona Zhupanchicha in Iga Grudna, pisatelje dr. Antona Novachana, Angela Cerkvenika in Jusha Kozaka, skladatelja Marija Kogoja, literarnega zgodovinarja dr. Ivana Prijatelja, literarnega zgodovinarja in bibliotekarja dr. Jozha Glonarja, filozofa dr. Franceta Vebra, dirigenta in glasbenega pedagoga Mateja Hubada ter slikarje Ivana Vavpoticha, Matija Jamo, Riharda Jakopicha, Franceta Pavlovca, Nikolaja Pirnata, Bozhidarja Jakca, Staneta Cudermana ter kiparko Karlo Bulovec. Bambich je pogosto na isti tiskarski matrici kari­kiral dva upodobljenca. Ljubljanske kulturne delavce je zdruzhil tudi na skupinski portretni karikaturi »Ljubljanski umetnishki borshch s pridatki«.

Portretne karikature izprichujejo precejshnje nihanje v kvaliteti, ki je bilo mnogo manjshe pri politichnih karikaturah. Slednje so se Bambichu skoraj vselej posrechile; to nam potrdi tudi primerjava s karikaturami risarja, ki se je podpisoval s chrkama (najbrzh zachetnicama imena in priimka) »ZV« in je sledil Bambichevi tehniki, najvechkrat pa ne tudi njegovi kvaliteti.

Bambicheva karikatura »Hegemonizem, centralizem in posojilo v Anglijo« v sedmi shtevilki prikazuje jugoslovans­ki »gospodarski voz«. Vanj sta vprezheni personifikaciji Slovenije in Vojvodine, v smeri proti Beogradu ga potiskata personifikaciji Hrvashke in Bosne, z bichem v roki jih priganja Srbija. Situacijo komentira Anglezh z moshnjichkom v roki: »Drage dame, dokler ne bodo vloge ob Vashem gospodarskem vozu pravichno razdeljene, ne zaupam Vashi vladi tega denarja ...«

Na karikaturah kochije, vozovi, ladje pogosto personificirajo drzhave, narode, stranke. Podobno zasnovane karikature lahko v slovenskih satirichnih listih srechamo od konca 19. stoletja dalje.

V 22. shtevilki Skovirja je bila objavljena Bambicheva karikatura, ki prikazuje aktualno »Tiskovno svobodo v Jugoslaviji«: michna personifikacija »Svobode tiska« se je znashla utesnjena pod ogromno knjigo »Tiskovnega zakona«, njeno tezho v nasprotju s pripisano izjavo (»Res je, ta zakon je krivichen in nazadnjashki!«) dodatno povechuje nachelnik SLS in takratni vladni predsednik dr. Anton Koroshec, ki se je zavihtel na zakonik in po njem hinavsko udarja z nogo. Tiskov­ni zakon iz 1925 je na zachetku leta 1929 dozhivel spremembe in dopolnitve, v katerih pa je pazljiv bralec lahko spoznal njegovo zaostritev.

Uvedbo shestojanuarske diktature, zaradi katere je politichna karikatura hitro izginila iz chasnikov in listov, je Bambich komentiral s karikaturo »Politichno zatishje« (1929, sht. 2): prisilno upokojeni politiki s kljuchavnicami na ustih berejo zabavne romane.

V 17. shtevilki Skovirja je bilo objavljeno opozorilo zamudnikom pri plachevanju narochnine: »Poshtenjak, ki si narochil list, plachaj zaostalo narochnino! Kdor narochenega lista ne placha, je prav tako neposhten kakor dotichnik, ki ne placha narochenega blaga v trgovini.

Tudi je dolzhnost Slovencev, da podpirajo domachi shaljivi list proti tujemu. Imejmo tudi Slovenci shaljivi list in ga podpirajmo s tem, da ga narochamo in redno plachujemo!

Ker izhaja Skovir iz lastnih sredstev brez kakrshnekoli podpore, prosimo ponovno, naj zamudniki poravnajo ostalo narochnino, sicer bomo morali ustaviti poshiljanje lista in zakonskim potom izterjati dolgove.«

 

 

 

 

XXX

HUMORISTICHNI LIST KURENT (1929)

Humoristichni list Kurent, ki je izhajal od srede julija do oktobra 1929, je svoje ime prevzel po desetletje starejshem predhodniku. Risba Hinka Smrekarja z naslovom »Kurent ozhivel« na ovitku prve shtevilke prikazuje nekoliko starejshega Kurenta, ki ga je Smrekar zhe leta 1918 narisal za naslovnico Kurentovega albuma, kot je mogoche razbrati tudi iz pripisanega komentarja: »O, nisem poginil, samo zaspal sem pod (P) peskom. Zdaj pa bom godel spet vam in sebi v veselje, toda pomnite – za malo denarja – malo muzike.«

List je bil shtirinajstdnevnik. Izdajal ga je konzorcij Kurenta, urejal Pavel Debevec in tiskala tiskarna Merkur v Ljubljani. Sedezh urednishtva in upravnishtva je bil v Wolfovi ulici 8/I v Ljubljani. Urednishtvo si je prizadevalo pritegniti chimvech sodelavcev: »Vljudno prosimo vse hudomushnezhe, zlasti one na dezheli, da nam poshljejo kratke humoristichne dogodivshchine v sliki ali besedi. V nashi dezheli je dovolj humorja – shkoda, che bi ga ne zapisali.«

Poleg kratkih shal in daljshih satir (npr. »Govorechi film ali neprichakovani govor«, sht. 1) je Kurent objavljal tudi fotografije tujih filmskih zvezd in ljubljanskih plavalcev, reportazhe (»Redko slavje / K otvoritvi Godbenega doma v Domzhalah« s pregledom domache cerkvene in posvetne glasbe), krizhanke ter besedila in notne zapise popularnih shlagerjev za klavir (»Poljubljam vam roko madam« – skladatelj Ralph Erwin, »Ramona« – skladatelj Mabel Wayne, »Creola« – skladatelj Ripp, »Pusti me ...« – A. Profes, »Bajnordecha rozha« – R. Stolz, tri je v slovenshchino prevedel P. Debevec).

Nekaj prostora je bilo namenjeno oglasom. Med njimi so bili tudi oglasi za knjigo o slovenskem gledalishchu (s slikami vseh igralcev Narodnega gledalishcha v Ljubljani, njena cena je bila 40 dinarjev, narochnikom Kurenta je bila na voljo za 30 dinarjev), za knjizhico s sedmimi najboljshimi shlagerji in za prirochnik Pavla Debevca Kako pridem k filmu?: »Ta pravkar izashla knjizhica je ilustrirana in obravnava v poljudnem tonu vsa zadevna vprashanja. Iz vsebine: Kakshen mora biti obraz? Amerishki ideal lepote O shminkanju Poskusno filmanje Filmske shole Filmska borza Govorechi film. Cena Din 6.- Narochila sprejema Matichna knjigarna, Kongresni trg, Ljubljana.«

Cena posamezne shtevilke Kurenta je bila 3 dinarje, chetrtletna narochnina 15 dinarjev, polletna 30 in celoletna 60 dinarjev. Izshlo je le pet shtevilk. V zadnji shtevilki je uprava Kurenta objavila kratko obvestilo: »Danashnji shtevilki smo prilozhili polozhnice ter prosimo vse cenjene narochnike, da poravnajo narochnino vsaj za eno chetrtletje (Din 15.-). Chim vech bo narochnikov, ki redno plachujejo, tem boljshi in tem vechji bo list. Prosimo she enkrat – nakazhite takoj.«

Karikature in ilustracije so v Kurentu objavljali: Milko Bambich, Ivan Chargo, Maksim Gaspari, Olaf Globochnik, I. Kocjanchich, Miha Malesh, I. Mantuani, Nikolaj Pirnat, Fran Podrekar, Albert Sirk, Hinko Smrekar, Sasha Shantel, Franc Urshich in Václav Skrushny. V listu srechamo tudi lesoreze Elka Justina, fotografije s films­kega in shportnega podrochja ter nekaj tujih karikatur (karika­turo ruskega opernega pevca Fjodorja Shaljapina je leta 1930 objavilo tudi Jutro). Kurent je k sodelovanju pritegnil osrednje predstavnike tedanje domache satirichne ilustracije. Ob Smrekarjevi narativno bogati risbi se pojavlja praviloma stilizirana ali skiciozna risba vechine ostalih avtorjev, med katerimi se je likovni satiri v naslednjem desetletju nachrtno posvetil Pirnat.

Smrekar, Pirnat in Chargo so edini risarji, ki so posegli po politichni karikaturi. Smrekar je na karikaturi »Umestno zdravilo za malkontente« (sht. 1) narisal Slovenca, Hrvata in Srba, ki jim usta zaklepajo kljuchavnice. Njegova »Fides Bulgari­ca« (sht. 2) prikazuje Bolgara, ki prisega ljubezen Jugoslaviji (»Ljubim te, o, Jugoslavija! Udaj se mi, che ne zlepa – pa zgrda!«). Dogajanje opazuje italijanski duche Mussolini.

Podobno je zasnovana Smrekarjeva karikatura »Ujedinjeni Jugoslaveni« iz leta 1937, ki jo je Metod Mikuzh objavil na platnicah knjige Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965). Prikazuje tri jugoslovanske brate, jezike imajo zavezane, ob njih stoji strazhnik z dvignjenim pendrekom. Smrekarjev komentar: »Vsi pravi Jugosloveni so konchno ujedinjeni. Vsi so sporazumno ali nesporazumno edini – v molku.« Obe karikaturi sta komentar na zhandarski rezhim in cenzuro, prva konkretno na shestojanuarsko diktaturo 1929, ukinitev jugoslovanskega parlamenta in ustave ter uvedbo predhodne cenzure (te do takrat uradno ni bilo). Kraljevina Jugoslavija, v katero se je oktobra istega leta preimenovala Kraljevina SHS, je bila razdeljena v devet banovin, poimenovanih po rekah. Narodna imena so bila ukinjena, Slovenija se je odslej imenovala Dravska banovina. Slovensko ime je izginilo iz prvotnega naziva drzhave. V novi vladi je ostal Koroshec kot minister za promet.

Septembra 1931 je kralj Aleksander razglasil oktroirano ustavo. Jugoslavija je postala ustavna monarhija z uradnim srbsko-hrvashko-slovenskim jezikom. Poleg skupshchine je bil uveden senat, banovine so dobile shirsho samoupravo. Novembra je na volitvah nastopila samo Zhivkovićeva uradna lista. Z drzhavnim dekretom je bila leta 1931 ustanovljena nova, po novem edina drzhavna stranka Jugoslovenska radikalna seljachka demokratija, ki se je 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko.

Nikolaj Pirnat je poleg portret­nih karikatur skladatelja Chrnih mask Marija Kogoja, »narisanega v hipu, ko zazna, kako bogato se mu je mila domo­vina oddolzhila za veliko kompozicijo« (sht. 1), Cirila Debevca (sht. 2) in Hashkovega vojaka Shvejka (sht. 5) prispeval tudi nekaj risb, ki so nastale pod vplivom nemshkega slikarja in grafika Georga Grosza. Mednje spada karikatura birokrata z okroglo glavo, ki kuka izza visokega in ozkega poshkrobljenega ovratnika: »Ali ste prinesli s seboj tozadevno kolkovino?« (sht. 4). Na dvodelni karikaturi »Poneveril« (sht. 3) je primerjal siroma­ka, ki je zaradi poneverjenih skromnih »Din. 2.375.-« pristal v zaporu, s poneverbo »Din 12,000.000.-«, ki pa debelemu prevarantu ni pustila shkodljivih posledic, saj se namrech v re­stavraciji bashe s hrano.

Ivan Chargo je zastopan s satirichno ilustracijo »Vojna nevarnost na Daljnem vzhodu« (sht. 2), zaznamovano z znachilno dinamichno nemirno risbo. S portretnimi karikaturami so sodelovali France Urshich (karikatura Antona Cerarja-Danila: »Ljudski Danilo pishe spomine, ki izidejo she letoshnjo jesen. Pravi, da bodo poleg literarne kvalitete zanimivi tudi v toliko, ker nam bo povedal, kaj so dozhiveli radi njega – drugi.«, sht. 3), Fran Podrekar (karikatura elektrotehnika in shahista dr. Milana Vidmarja, sht. 3) ter Olaf Globochnik in Miha Malesh, slednji s karikaturama dramatika, rezhiserja in igralca Ivana Mraka (mdr. tragedija Oblochnica, ki se rojeva, 1925, drama Obraz Karle Bulovchove, 1929, drama Slepi prerok, 1929). Malesh je Ivana Mraka na karikaturi v 2. shtevilki narisal »V stilu Karle Bulovcheve« (tako se glasi naslov karikature) – z bulastim telesom (A. Gaber je zapisal, da Karla Bulovec rishe in kipari v »samih bulah«). Mrak stoji ob stranishchni shkoljki, na njej pishe »Zalozhba Lintvern ali Zmaj, predstavnik Ivan Mrak ...«, na kahli pa je napis »Iluzije«. Karikatura (samo Mrakova figura brez ozadja) je bila istega leta objavljena tudi v reviji Ilustracija. Prva slovenska kiparka Karla Bulovec je bila navdih za Mrakovo literarno ustvarjanje (od 1930 Mrakova soproga). Njene risbe zaznamuje tezhnja po polnoplastichni telesnosti. Leta 1929 je imela prvo samostojno kiparsko razstavo v ljubljanski Narodni galeriji; razstava je izzvala shkandal. Razstavljala je tudi v Londonu, Parizu in Pragi.

Tudi Pirnatovo karikaturo Riharda Jakopicha »Che je mojster dobre volje« (sht. 2) istega leta najdemo v reviji Ilustra­cija. Leta 1929 je bila v Kurentu in Ilustraciji objavljena slikanica Alberta Sirka »Po Savi in po Donavi – Vesela zgodba zhalostnega potovanja v 8. slikah«; v Kurentu so jo spremljali verzi (sht. 4). Zanimive so tudi karikature I. Mantuanija, s katerimi se je podal na podrochje arhitekturnega in urbanistichnega vizionarstva. »Reshitev vprashanja pravos­lavne cerkve v Ljubljani« (sht. 1) naj bi bila po Mantuanijevem mnenju v spojitvi pravoslavne cerkve z Narodnim domom (danashnja Narodna galer­ija) v ogromno celoto, za blizhnji spomenik Primozha Trubarja pa naj bi bila v novi veliki zgradbi rezervirana stenska nisha.

 

 

 

XXXI

KARIKATURE V REVIJI ILUSTRACIJA (1929–1931)

 

Revija Ilustracija je izhajala enkrat mesechno med letoma 1929 in 1931 (vsak 25. dan v mesecu). Izdajal jo je konzorcij Ilustracije (oziroma »K. Chech & cons.«), njen urednik je bil Narte Velikonja, tretji letnik sta uredila gledalishki in filmski zgodovinar Janko Traven in umetnostni zgodovinar dr. Rajko Lozhar. Urednishtvo in uprava sta bila na Kopitarjevi ulici 6/II v Ljubljani. Tiskala jo je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.

Revija je bila razkoshno opremljena s fotografijami, reprodukcijami likovnih del, ilustracijami in karikaturami (s slednjimi zlasti prvi letnik), ki so spremljale literarna besedila, predstavitve literarnih, likovnih in gledalishkih ustvarjalcev, tujih filmskih igralcev in druge prispevke. Med likovnimi sodelavci so bili Milko Bambich, Stane Cuderman, Ivan Chargo, Miha Malesh, Maksim Gaspari, Olaf Globochnik, Nikolaj Pirnat, Henrik Smrekar, Albert Sirk, France Urshich in drugi avtorji. V vlogi karikaturista je izstopal predvsem Chargo.

Pri Chargovih risbah si velja zastaviti vprashanje, kje je meja med karikaturo in svobodno stilizirano portretno ilustracijo. V njegovih pretirano izostrenih potezah in mimiki upodobljencev bi morda lahko videli odmev nemega filma. Chargo je z risbami redno opremljal rubriko Iz galerije filmskih igralcev, v kateri so bili s tekstom in fotografijami iz aktualnih nemih filmov predstavljeni tuji zvezdniki in domachi igral­ci, kar mu najbrzh ni bilo tezhko, saj je rad zahajal v kino in teater. V 3. shtevilki srechamo slovito filmsko igralko slovenskega rodu Ito Rino (Ida Kravanja), ki sta jo narisala Chargo in Pirnat (1929, str. 96). Pirnatova risba je realistichna, medtem ko se Chargova nagiba h karikaturni interpretaciji. Kot karikature so bile zastavljene Chargove upodobitve Riharda Jakopicha (1929, str. 82), Otona Zhupanchicha (1929, str. 121; risba je v reviji tudi izrecno oznachena kot karikatura), igralca in rezhiserja Emila Kralja (1929, str. 130), komponista Marija Kogoja (1929, str. 185), rezhiserja Milana Skrbinshka (1929, str. 185; risba iz leta 1927), predsednikov ljubljanskega velesejma Frana Bonacha in Avgusta Praprotnika (1929, str. 151), igralk Elizabete Bergner (1929, str. 247) in Grete Garbo (1929, str. 294) ter igralca v nemshkih ekspresionistichnih filmih Conrada Veidta (1929, str. 358). Slednjega je Ilustracija predstavila z naslednjimi besedami:

»Neverjetna zmozhnost in oblast nad muskulativnim omrezhjem obraza in rok ter prav tako velika sposobnost za neko neresnichno in nenaravno, groteskno maskovito mimiko je Veidta postavila za nosilca glavne vloge v Indijskem nagrobnem spomeniku, Oraclovih rokah, Kabinetu voshchenih kipov itd., samih vlogah, ki so se odlikovale po grozotnem, poshastnem in ekspresivnem miljeju. Kaj chuda, che je bil ta igralec v zhenskem svetu zelo dolgo velika moda; saj je njegova eksotichna, demonska igra vech kot obichajno vplivala na zhensko psiho. In che si v duhu predstavimo chas, v katerem smo gledali njegove filme, chas nekakshne povojne strahotne psihoze, nam bo umljivo navdushenje filmske publike za vsak Veidtov film.« (Ilustracija, 1929, str. 358).

V prvem letniku revije poleg Chargovih karikatur najdemo tudi njegove portrete pesnika, pisatelja in dramatika Mirana Jarca (1919, str. 122), komponista Matije Bravnicharja (1929, str. 130), dirigenta in skladatelja Mirka Policha (1929, str. 185), igralke Dolores del Rio (1929, str. 230), amerishkega slikarja slovenskega rodu Gregorja Perushka (1929, str. 220), zalozhnika Cirila Vidmarja (1929, str. 351), urednika in pisatelja Janeza Zhagarja (1929, str. 351), slikarja Franceta Pavlovca (1929, str. 354), kiparja Lojzeta Dolinarja (1929, str. 354), slikarja Gojmira Antona Kosa (1929, str. 354), opernega pevca Julija Betetta (1929, str. 388), pesnika, kritika, esejista in prevajalca Franceta Vodnika (1930, str. 4), rezhiserja, pripovednika, literarnega in gledalishkega zgodovinarja Bratka Krefta (1930, str. 14), pisatelja, dramatika, esejista in kritika dr. Vladimirja Bartola (1930, str. 46), rezhiserja Osipa Shesta (1930, str. 126), igralca Ivana Cesarja (1930, str. 127), igralca in rezhiserja Milana Skrbinshka (1930, str. 127), predsednika angleshkega parlamenta Ramsaya Mac Donalda (1931, str. 130), pisatelja Fjodorja Mihajlovića Dostojevskega (1931, str. 131), slikarjeve zhene (1931, str. 299) ter she druge Chargove ilustracije, ki so prav tako nastale v tehniki risbe s svinchnikom. Chargo je karikature in portrete igralcev in drugih tujih osebnosti risal po fotografskih predlogah, vendar jih je mochno predelal.

Malesh, ki je sodeloval pri urejanju revije Ilustracija (likovni urednik prvih dveh letnikov), je za filmski oddelek prispeval perorisbi komikov Char­lesa Chaplina (1929, str. 132) in Busterja Keatona (1929, str. 326). Gre za ponatisa iz Maleshevih Rdechih luchk ali risb o ljubezni iz leta 1929. Na prvi ilustraciji je Malesh motive vpletel v »kolazhno« zasnovano kompozi­cijo; Keatona je zajel s povzemajocho in gracilno lini­jo. Povsem drugachna je Malesheva karikatura »Prosto po Karli Bulovchevi: Spomenik Ivanu Mraku« (1929, str. 184), na kateri je Mraka z dramo Slepi prerok v roki upodobil v maniri Karle Bulovec, saj Mrakovo telo kipi od nabrekle telesnos­ti, ki je bila znachilnost kiparkinih figuralnih risb.

V prvem letniku Ilustracije je bila objavljena tudi Sirkova karikatura gledalishkega rezhiserja Ferda Delaka (1929, str. 185). Pod naslovom »Oriem« je Sirk s satirichnimi ilustracijami opremil kratek prikaz izleta s cholni po Savi in Donavi, na katerega se je podal s Ferdom Delakom in Brankom Fleggom (1929, str. 254). Podoben satirichni potopis je Sirk istega leta objavil tudi v satirichnem listu Kurent. Gaspari je prispeval karikaturi shahista Milana Vidmarja (leto prej je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu), ki ga je s karikaturo predsta­vil tudi France Urshich (1929, str. 260), in Frana Saleshkega Finzhgarja s silhueto cerkve v Trnovem (1929, str. 390), kjer je bil Finzhgar zhupnik. Objavljenih je bilo tudi nekaj ilustracij nemshkega slikarja in grafika Georga Grosza.

Chargo je leta 1930 prispeval karikaturo igralca, rezhiserja in dramatika Frana Lipaha (»Kadar se umetnik joche, se publika smeje,« 1930, str. 157), karikaturo igralke Aste Nielsen v vlogi iz filma Kokain (1930, str. 386) in dve karikaturi Emila Kralja. Risba z ogljem »Emil Kralj kot Norec v Büchnerjevi igri Vojchek« (1930, str. 371) prikazuje groteskno postavo Norca, ki »raste v fantastichnost in grozo svoje sence«, kot je zapisano v pojasnilu risbe. Na risbi s svinchnikom »Emil Kralj kot Melhior v Danes bomo tichi« (1930, str. 371), ki je bila leta 1927 objavljena v Ilustriranem Slovencu, pa je »podchrtal smeshnost hlapca Melhiorja«. Obe karikaturi sta bili v reviji Ilustracija soocheni z realistichno risbo Nikolaja Pirnata, ki »nudi obraz tega igralca s tipichnim izrazom, ki je veren vlogi in resnichnemu obrazu«.

Chargo je o Franu Lipahu zapisal: »Lipahova figura je zavzela njemu prirojeno kretnjo. Skremzhena skromnost se je pa kmalu razlila v ironichen izraz! /.../

Lipah je igralec svoje sorte. Mehko zaokrozheno obchutje s tisto rezkostjo izgovorjave podaja svoje vloge in ustvarja tipe na svoj nachin izdelane. Izvirno po svoje zamishljene, skoro z navidezno lahkoto jih pretira do izrazitega uchinka, vedno individualne, pa vendar v okviru miljeja. /.../

Ko mi je v presekanih stavkih govoril o svoji komediji, sem jaz tako obchutil: Akoprav je komedija po mojem nekaj vech kot ironiziranje, in je psiholoshko tkanje celotnega, nekaj pikro ochitajochega, dishi iz te tvoje rechi nekaj grenko sladkega, pomilovalnega in odpushchajochega.« (Ilustracija, 1930, str. 157).

 

Smrekar je v reviji objavil besedilo in ilustracije shaljivega prispevka »Nasha dushevna elita na letovishchu« (1929, str. 190–191) ter ilustracije za zgodbo z moralnim podukom »Kralj Baltu« (napisal J. Zh., str. 320–321). S satirichnimi ilustracijami je opremil tudi prispevek »Podgrajska koza in Polnochni najdenchek’« (napisal Fr. Zh., 1930, sht. 1), besedilo Janeza Oblaka »Moj drushtveni tajnik« (1930, str. 101) in dva lastna satirichna zapisa: »Brumno postno premishljevanje o machku /napisal Henrik Smrekar, Ljubl­janski, pushchavnik« (1930, str. 70) in »Mis-manija« (1930, str. 130); ob slednji s pripombo: »Za Mis Skromnost in Mis Logiko bi pa tekmovalk najbrzh sploh zmanjkalo, in kar bi jih she prishlo, bi bile le bolj povprechne vrednosti.« Leta 1930 je Ilustracija predstavila najnovejsha Smrekarjeva dela (str. 250). Karikaturo Frana Shukljeta je prispeval Miha Malesh, karikaturi Mirana Jarca in Ludvika Mrzela pa Ivan Kokolj (1930, str. 347).

Tudi leta 1931 je bilo objavljenih le nekaj karikatur. Chargo je narisal opernega pevca Josipa Rijavca (str. 130), Ivan Kokolj pa pripovednika, novinarja in prevajalca Rudolfa Kresala (str. 2). Pred koncem izhajanja revije je v okviru predstavitve razstave kiparja Franceta Gorsheta objavljena Gorshetova karikatura hrvashkega dramatika Miroslava Krlezhe (1931, str. 435). Med ilustracijami so se kot novost pojavile t. i. »shale v nadaljevanjih«, sestavljene iz shtirih slichic, kjer kot glavni junak nastopa »gospod Petelinski« (avtor »M. Sh.«). Kratke shale v nadaljevanjih so bile tedaj reden gost na straneh dnevnega chasopisja.

 

 

 

 

 

XXXII

SATIRICHNI CIKLUS HINKA SMREKARJA ZRCALO SVETA (1933)

Karikaturist, likovni satirik, ilustrator, slikar in grafik Hinko Smrekar (1883-1942) je leta 1933 (tedaj je bil umetnik na pragu petdesetletnice) ustvaril ciklus laviranih risb Zrcalo sveta, ki velja za vrhunec njegove likovne satire. Smrekar je Zrcalo sveta nameraval izdati v obliki mape oziroma albuma.

Ciklus okrog 40 laviranih risb (43 x 33 cm, tush, delno senchenje z indigom ali sepijo, vechina signirana HS – 1933), ki jih je izdelal v sorazmerno kratkem chasu, po Smrekarjevem mnenju ni bil zakljuchen. Od velikopo­teznega nadaljevanja ga je odvrnil medel odziv, na katerega je naletel pri domachi javnosti in zalozhnikih, ki so mu za odkup vseh listov ponujali polovichno ceno.

Smrekar je prekrshil lastno pravilo, da se le poredko pojavlja na razstavah. Zrcalo sveta je s pomochjo ljubljanskega prodajnega Salona Kos predstavil vechkrat: prvich v Jakopichevem paviljonu septembra 1933, nato na vele­sejmu v Ljubljani leta 1936, leta 1938 v Mariboru in Celju.

Smrekar je nekaj listov iz ciklusa Zrcalo sveta dal natisniti na razglednicah. Prizadeval si je, da bi Zrcalo sveta lahko predstavil v tujini. Dopisoval se je z zalozhbami v Londonu, Pragi in Münchnu, na Dunaju. Leta 1936 je prosil prijatelja publicista in urednika Bozhidarja Borka (1896–1980), naj mu v Pragi poishche zalozhnika; upal je na razstavo v umetnishki trgovini F. Topich pri Narodnem divadlu v Pragi. Pri zalozhbi Bavaria v Gautingu pri Münchnu je zanj posredoval sosholec Walther Klemm (1883–1957), znani nemshki grafik in profesor na umetnishki sholi v Weimarju; toda povsod se je zdelo prevech tvegano izdati delo neznanega slovenskega umetnika (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 20). Za ciklus se je naposled zachela zanimati neka dunajska zalozhba, vendar se je blizhala druga svetovna vojna. Ker z Zrcalom sveta ni dosegel prichakovanih uspehov (prodal je samo en list iz serije, risbo »Pravica« je odkupilo Ljubljansko sodishche), se je Smrekar posvetil drugim likovnim nalogam. Kasneje je polovico ciklusa odkupila Dravska banovina, »polovica pa je she v rezervi, kajti kranjska morala ne more tako zlepa pozhreti aktov, ki predstavljajo debele babnice iz leta 1936,« je menil Miljutin Zarnik (po: Artem /M. Zarnik/, »Hinko Smrekar v podobah in karikaturah«, Domachi prijatelj, 1940, str. 98).

Smrekar je ciklus zasnoval kot nekakshen globalni prerez druzhbenih razmer, v katerih »vse chloveshtvo zhivi, se veseli in trpi v neki chudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba«, kot je zapisal leta 1930. S posameznimi listi se je odzval na razlichne svetovne pojave svojega chasa. Dotaknil se je gospodarstva, politike, umetnosti, znanosti … Opozoril je na nasilje, pokvarjenost, krutost, dekadentnost, izkorishchanje posameznika, zlagano dobrodelnost, hinavsko chlovekoljubje ... Posebno pozornost je namenil propadanju dushevnih in moralnih vrednot.

Leta 1927 je chloveshke pregrehe personificiral v ciklusu rochno koloriranih lesorezov Naglavni grehi. Shest let pozneje se je odlochil zgostiti svoje mrachne likovne vizije posameznih druzhbenih pojavov v zapletene mnogofiguralne prizore. Smrekarjev prijatelj, ilustrator Elko Justin (1903–1966) je zapisal: »Bili so to res velichastni listi, pretresljive podobe prizorov bodoche vojne, smrti in zhalosti, listi prepolni grozotnih umetnikovih sanj pa so se naposled porazgubili iz celotnega sklopa« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovarish, 1948, sht. 41).

Smrekarjevi likovni komentarji druzhbene stvarnosti temeljijo na povezavi estetskih prvin (znachilna interpretacija figuralike, suvereno prostorsko definiranje motivike z linijo, preoblozhenost risbe in nasichenost prizorov) in avtobiografskih elementov (samosvoj satirichno-kritichen odnos do stvarnosti, bogata likovna domishljija, naklonjenost do oblikovanja fantazijskih motivov) v kompleksno celoto.

Posamezne risbe iz ciklusa Zrcalo sveta temeljijo na vizualizaciji njihovih naslovov, ki jih je Smrekar prelil v likovne motive. Pogoste so simbolichne in alegorichne formulacije (izrazhanje z likovnimi alegorijami je bilo na zachetku 20. stoletja dokaj razshirjeno) ter likovne prispodobe oziroma metafore.

»Angel miru« (risba je znana tudi pod imenom »Mirovni angel«, »Bog vojne« ali »Vojna«) je komajda opazna postavica s palmovo vejico v roki ob nogah boga vojne Marsa. Mars je strahoten stvor z dvojnimi letalskimi krili in plinsko masko na glavi (med prvo svetovno vojno so se strupenih plinov bali tako kot po drugi vojni atomskih bomb, leta 1927 je Kristusa s plinsko masko narisal Georg Grosz). Bog vojne sedi na jeklenih utrdbah in tankih, njegovi nogi pochivata na bojnih ladjah in podmornicah, med nogami shtrli mogochen »falichen« top. V rokah drzhi Pandorino skrinjico oziroma tempirano bombo, na kateri se nahaja gruchica nebogljenih diplomatov, ki se pogajajo o miru.

Risba je bila mishljena kot opomin na strahote prve svetovne vojne in opozorilo na priprave na nov svetovni spopad. Smrekar v svojem likovnem antimilitarizmu ni bil osamljen. »Angel miru«, prav tako kot npr. motivno sorodni deli – risba L. J. Jordana »Robot« iz 1917 in ena najbolj znanih risb avstrijskega grafika in ilustratorja Alfreda Kubina (1877–1959) »Vojna«, ki jo je Kubin narisal v vech variantah (prvich 1901/1902), – sodi v vrsto protivojnih likovnih umetnin (grafik, risb, slik itd.), ki se zachenja porajati v visokem srednjem veku in sega prek Callota, Daumierja in drugih avtorjev do novejshe dobe.

Bojazen, da se grozote prve svetovne vojne z vech milijonov mrtvih in dvakrat toliko ranjenih ne bi ponovile, je botrovala tudi nastanku Smrekarjeve perorisbe »Hvalnica svetovni vojni« (»Zahvalna himna vojni« ali »Mrtvashka harfa«), ki jo lahko povezhemo z zname­nito Daumierjevo litografijo »Pesem miru« iz leta 1871. Smrekar je sredi cirkushkega shotora, prekritega z zaplatami, narisal boga vojne Marsa ali pa morda »denarnega moloha« (tudi pri drugih listih iz cikla se pojavljajo razlichne interpretacije). Na glavi ima krono iz nozhev, sedi na vrechi z denarjem, poje in igra pohabl­jenim chloveshkim postavam. Na prechko harfe (krsto) se je povzpel okostnjak (vojni heroj), ovenchan z lovorovim vencem: »Kazhe ga, kako golchi in igra – na glasbilo chloveshke strasti = zlakoteno okostje, ovito v slavohlepje, ki dobiva svoj odmev iz krste. Okostje je okrasheno z obeski razlichnih odlikovanj svetih in posvetnih oblasti. V krogu poshastnega glasbila zbrana ogromna mnozhica – dobesedno natrpana kot vzhigalice, chloveshkih malikoval­cev denarja, ki strme, se vdano klanjajo, sestradano vzdihujejo, vsi prevzeti in zasledujejo sleherni gib denarne poshasti. Buljijo v njo z mrzlichnim pohlepom v zhivchnem utripu, strme in strme v zlokobni kotel glasov iz rakve in njenih mrtvashko votlih odmevov.« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovarish, 1948, sht. 41)

Perorisba »Bog nashe dobe«, ki jo je Smrekar prvotno hotel poime­novati »Moderni faraon«, prikazuje jeklenega robota v drzhi farao­na z egiptovskim krizhem v eni in z zhezlom, ki se spreminja v bich, v drugi roki. V robotovi glavi, pokriti s krono, se nahaja »rahitichni financhnik«, ki upravlja z robotom s pomochjo mehanizma z zhicami. V ozadju so futuristichni nebotichniki in tovarnishki dimniki, na nebu se spreletavajo jate letal. Robotu, ki pooseblja mednar­odne kartele, se klanjajo nepregledne mnozhice ljudi.

»Smrekar smeshi lazh, licemerstvo, surovo moch, nravno propast, sharlatanstvo, materializem. Smrekarjeve karikature so razumske in ne chustvene, Smrekar bolj secira kot ustvarja. Bicha gnusobo, da bi pokazal kot nasprotje svetlobo. Garje pokazhe take kot so. Tiste ljudi, ki dandanes hochejo voditi chloveshtvo, cinichno opisuje. Satira ima najvishjo nravno vrednost in izhaja iz moralnih globin ... Smrekarjev ciklus 'Zrcalo sveta' je doslej najobsezhnejshe slovensko delo v karikaturi. Cheprav ni risarsko popolno, je v kompoziciji prenatrpano in je v nekaterih risbah prevech nepotrebne shtafazhe, da je glavna misel premalo v ospredju. Tudi so vchasih misli podane premalo razumljivo in neposredno. Smrekar pa je ustvaril nekak osebni slog v risbi s peresom in je edini resen slovenski karikaturist vechjega formata. Ciklus 'Ogledalo sveta' ali vsaj nekaj glavnih listov bi moralo priti v javne zbirke.« (-i /najbrzh Josip Regali; op. avt./, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, sht. 40a)

Podobnega mnenja je bil umetnostni kritik, pravnik Karel Dobida (1896–1964): »Zbirka je zaradi prenatrpanosti z motivi, pa tudi zaradi estetsko neutemeljene in motivno nepotrebne grobosti, ponekod celo banal­nosti, prav na meji umetnosti. Vendar bi delo zasluzhilo, da pride v javno last, che ne zhe zaradi umetnostne pomembnosti, pa vsaj kot svojstven dokument chasa« (K. Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Umetnikove apokaliptichne likovne vizije so bile marsikdaj tuje in nerazumljive tudi Smrekarjevim sodobnikom. Zato je Smrekar »skushal razbremeniti kritiko s pisanjem o svojih lastnih delih«. Vseeno je umetnostni zgodovinar France Mesesnel menil, da je zasnova vechine risb »svojevrstno zamotana in tezhko uzhitna, kakor je koncepcija upodobljenega 'sveta' enostranska, brez poglabljanj v notranji mehanizem stvari in dogodkov in zato le redkokdaj duhovita« (F. Mesesnel, »Razstava v Jakopichevem paviljonu«, Sodob­nost, I, 1933, str. 518). Prvi recenzenti so pri nekaterih listih opozorili na groteskno noto, na zapletenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi namigi in nenavadnimi miselnimi povezavami, »Dasi so prav za prav vsi listi bridko aktualni, uchinkuje celota vendarle kot daljna, tezhko umljiva prispodoba« (Karel Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Toda babilonska zmeshnjava Zrcala sveta je zgolj odrazhala Smrekarjevo videnje dekadentne, bizarne in anarhichne civilizacije, ki je iz krvave prve svetovne vojne prestopila v gospodarsko krizo; ta je Jugoslavijo zajela leta 1931 in je svetovni vrhunec dozhivela dve leti pozneje – v letu nastanka Smrekarjevih risb.

»Ta satira se ni oglasila prav iz nashe slovenske risbe, ampak iz sploshnega nekako mednarodnega ozrachja« (-i /najbrzh J. Regali/, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, sht. 40a). Podoba sveta, ki so jo leta 1933 zrcalile Smrekarjeve risbe, je bila grozljiva in pesimistichna, zato se Smrekarju vsak motiv »izpreminja iz smeshnega v groteskno in iz grotesknega v tragichno« (Bozhidar Borko, »Honoré Daumier in Hinko Smrekar«, Slovenski porochevalec, 1951, sht. 88). A zloveshchi prizori se niso mogli neposredno dotikati tudi slovenske in jugoslovanske druzhbene stvarnosti tridesetih let. Leta 1933 ni bilo kritika, ki bi zapisal, da so nekateri izmed listov pravzaprav vizionarski, a to postane obvezna oznaka vseh povojnih komentarjev.

Ciklus Zrcalo sveta je v marsichem soroden Goyevemu ciklusu Los caprichos (1796 do 1798). Med sodobniki se je Smrekar morda ozrl tudi po alegorichno zasnovanih delih cheshkega karikaturista Emila Holáreka (1867–1919), npr. po antimilitaristichnem ciklusu risb »Válka« ali antiklerikalnih ilustracijah za knjigo Razmishljanja o katekizmu, ter po delih Alfreda Kubina in drugih. Branko Rudolf je kot konkretni Smrekarjev vzor oznachil avstrijskega slikarja in grafika Karla Friedricha Bella (1877–1958) in njegov ciklus »Heiland und Welt« iz okrog leta 1917 (po: B. Rudolf, »Opazke o stilu Hinka Smrekarja in 'Vesne, Nasha sodobnost, 1959, str. 191).

 

 

* Istega leta je nastal tudi socialno-kritichni ciklus linorezov Predmestje Maksima Sedeja in ciklus jedkanic Zemlja Toneta Kralja, v Zagrebu pa mapa risb Podravski motivi Krste Hegedushića.

 

 

XXXIII

BLAZNI KRONOS 1940

Konec junija 1940 se je na knjizhnem trgu pojavila drobna knjiga Blazni Kronos 1940, prvenec – prva pesnishka zbirka Igorja Torkarja (1913–2004, pravo ime Boris Fakin) z 20 Torkarjevimi soneti in prav toliko risbami chasnishkega ilustratorja pri Jutru, kiparja in karikaturista Nikolaja Pirnata (1903–1948). Avtorja sta jo izdala v samozalozhbi. Natisnila jo je Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani. Klisheje je pripravilo podjetje Jugografika.

Zaradi drznosti Torkarjevih protestnih sonetov in Pirnatovih satirichnih ilustracij je bila knjizhica na zahtevo bana Dravske banovine kmalu po izidu zaplenjena, to pa je dodatno prispevalo k njenemu uspehu pri sodobnikih in poznejshi znamenitosti.

»Zhe tretji teden po izidu je Hacinova policija izdala ukaz: Zaplemba celotne naklade ‘Blaznega Kronosa’!«, se je spominjal Igor Torkar, ki je v tridesetih letih sodeloval pri vseh pomembnejshih akcijah druzhbenopolitichno aktivnih shtudentov, bil chlan Akcije za univerzitetno knjizhnico v Ljubljani, urednik levicharskega shtudentskega lista 1551, soustanovitelj nacionalno usmerjenega Slovenskega kluba, nosilec neodvisne liste na univerzitetnih volitvah leta 1936. »Na policiji je bil skrit prijatelj levicharjev, vodja grupe detektivov Vrechar, ki je tudi med vojno uspeshno sodeloval s slovensko Osvobodilno fronto. Ta nas je dva dni pred zaplembo opozoril. Planil sem z velikim nahrbtnikom na kolo in v enem dnevu odnesel vechino izvodov iz ljubljanskih knjigarn, kjer so bili v komisijski prodaji. V vsaki knjigarni sem z uzhitkom pustil po en izvod za policaje. Zhivchna zaplemba satirichnega ‘Blaznega Kronosa’ ni bila samo znak strahu takratne policijske klerikalne oblasti bana dr. Natlachena. Bila je tudi potrdilo, da je ‘Blazni Kronos’ za tiste chase umetnishko opazheno, za shchepec celo preroshko in kar pogumno dejanje, ki je s Pirnatovo in mojo satirichno peto stopilo oblastnishkemu machku na rep, da je moral zacviliti. Zaplemba je bila seveda tudi – dobra reklama. ‘Celotno naklado’ sem zvozil pod shank v znano gostilno v Chopovi ulici, nasproti glavne poshte. Lastnik je bil pogumni Lado Koshak.* Prijatelj levicharjev, mecen umetnikov in podpiralec aktivistov Osvobodilne fronte. Nasha simpatizerka, tochajka Minka, poznejsha zhena znanega ljubljanskega shportnika in gostilnicharja Juleta Kachicha, je ‘Blazni Kronos’ izpod shanka razprodala za med. Razprodaja je tekla na naslednji nachin: Minka, shpricar pa Blazni Kronos! Minka, malo pivo pa Blazni Kronos! Skratka, prijetno s koristnim, legalno z ilegalnim ...« (Igor Torkar, »Zgodba o Blaznem Kronosu«, Srce in oko, 1991, sht. 30)

V starogrshki mitologiji je bil Kronos eden izmed shestih Titanov, najmlajshi sin Urana in Gee, bog chasa in zhetve. Skopil je svojega ocheta in ga vrgel s prestola ter enega za drugim pozhiral lastne otroke, ker se je hotel izogniti podobni usodi. Prerokovano je bilo namrech, da bo tudi njega strmoglavil eden od potomcev. Pred Kronosom je sestra skrila le najmlajshega sina Zevsa, ki je Kronosa vrgel v Tartar. Mit opisuje grshki pesnik Heziod (ok. 700 pr. n. sh.) v epu Teogonija in se najbrzh delno opira na prednjeazijske (huritske) nauke o stvarjenju sveta. Kronosa so kasneje enachili s semitskim Baalom in rimskim Saturnom (po: Veliki sploshni leksikon, 4. knjiga Ka-Ma, Ljubljana 1997, str. 2151).

Naslov ciklusa Torkar-Pirnatove zbirke druzhbenokritichnih sonetov in risb Blazni Kronos 1940 ni bil samo metaforichen, saj je bila »blaznost« dejansko vpeta v chas okrog leta 1940. V brezskrbni vsakdanjik so vdirale zloveshche slutnje. Zavladala je vojna psihoza. Na treh Pirnatovih risbah gostilnishka omizja vneto razglabljajo (»Avtentichno, iz prvega vira!«, »Prognoza pri shtamtishu«, »Dzhungla politizira in prislushkuje«). Na risbi »Zhivchna bomba« so ljudje razgrabili svezh chasnik z vznemirljivimi novicami.

Marca 1938 je Avstrija dozhivela »anshlus«, nemshki rajh je segel do Karavank. Z münchenskim sporazumom septembra 1938 sta Francija in Velika Britanija dovolili Hitlerjevi Nemchiji unichiti Cheshkoslovashko. Marca 1939 so bili porazheni republikanci v Shpaniji. Spomladi 1939 je Italija zasedla Abesinijo. 23. avgusta 1939 je bil podpisan nemshko-sovjetski pakt o nenapadanju. 1. septembra 1939 se je z napadom Nemchije na Poljsko uradno zachela druga svetovna vojna. Konec novembra 1939 je Sovjetska zveza napadla Finsko. Aprila 1940 je Nemchija brez boja zasedla Dansko. Maja 1940 je Nemchija osvojila Norveshko, maja Nizozemsko in Belgijo. 10. junija 1940 so nemshke chete zasedle Pariz. 15. junija je premier Petain zaprosil Nemchijo za premirje.

Karel Dobida je ob razstavi skupine Neodvisnih leta 1939 zapisal, da je iz Pirnatovih karikatur, »ki so edine na vsej razstavi opozarjale, da zhivimo v krvavi jeseni 1939, odsevala vsa zmedena groza danashnjih dni, podana s spachenim smehom na ustih, zato pa tako zhivo in resnichno, kakor v ogledalu« (K. Dobida, »Razstava neodvisnih«, Ljubljanski zvon, 1939, str. 512).

Nikolaju Pirnatu je tudi v risbah za knjizhico Blazni Kronos uspelo zajeti duha chasa. Vechina risb ima trpek satirichen podton. Satirichni listi predstavljajo zgoshchen povzetek stanja v druzhbi, vizualizirali in neusmiljeno razgalili so druzhbeno stvarnost.

Pisec recenzije v Jutru je Torkarjevo in Pirnatovo zbirko oznachil za »satirichno porogljivko«, ki predstavlja »enega najprikladnejshih umetnishkih izrazov chasa Njuna knjiga je legitimen otrok teh dni, ko najhladnejsha resnichnost ustreza fantastichnim prividom in ko je v vsakdanjih stolpcih listov vech predstavljive groze, kakor nekoch v najbolj ‘krvavih romanih’. V takem chasu ni vech prostora ne nastrojenja za lahkotno, idilichno knjizhevnost, razen che ishchejo chitatelji kratkotrajne omame s fantazijskimi podobami minulega sveta. Literatura teh dni je lahko predvsem heroichna, kakor je bila v starih tragedijah ali v pesnitvah takega znachaja, kot je Dantejeva ‘La Divina Comedia’, odnosno satirichna s tistim nevsiljivim moralnim patosom, ki je vedno stal za porogljivim smehom chasu in chloveku. V pravi satiri se vedno sproshcha razocharana ljubezen, ponizhano dostojanstvo, izdana vera, prevarjeno zaupanje, preslepljen pogled, ki je na mah zdrznil pred stvarnostjo.« (»-o.«, »Blazni Kronos 1940«, Jutro, 1940, sht. 126).

Nikolaj Pirnat je pri chasnikarski, revijalni in knjizhni ilustraciji uporabljal razlichne nachine risbe. Kompozicijsko trdnost in plastichno modeliranje motivike je uspel dosechi zgolj s chrto, ki jo je po potrebi dopolnjeval s senchenjem.

Z Blaznim Kronosom se je Pirnat oddaljil od vplivov Picassove risbe in se priblizhal nemshkemu grafiku Georgeu Groszu (1893–1959), ki je risbe, akvarele in grafike pogosto izdajal v albumih ali knjigah (Erste George Grosz Mappe in Kleine Grosz Mappe iz 1917; Political Portfolio in Gott mit uns iz 1920; Das Gesicht der herschenden Klasse, 1921; Ecce homo, 1922/1923; Abrechnung folgt!, 1924; Der Speißer-Spiegel, 1925; Hintergrund, 1928; Über alles die Liebe, 1930). Groszov vpliv na Pirnatovo risbo je bil opazen zhe na razstavi »chetrte generacije«. Groszovi skopi, zgolj obrisni, konstruktivno precizni in h grotesknemu izrazu stremechi risbi je Pirnat vchasih sledil tudi pri ilustracijah za Jutro. »Groszovski« likovni satiri se je morda najbolj priblizhal pri risbah v nekaterih revijah. V Koledarju Cankarjeve druzhbe za leto 1933 so poleg Pirnatovih objavljena tudi Groszova dela. Podobnost je tolikshna, da bi avtorja lahko zamenjali med seboj.

Groszovi vplivi so bili ochitni. »Te risbe se lahko polnovredno pridruzhijo satirichnim listom kakshnega G. Grosza,« je zapisal kritik Jutra (»-o«, »Blazni Kronos 1940«, Jutro, 1940, sht. 126). Referenchno Groszovo delo bi bil lahko ciklus Ecce homo iz let 1922/1923 (48 chrnobelih risb in 16 akvarelov).

Pirnatova ilustracija »Spet fant, pishi! Dobro – pishem!« prikazuje zdravnishko vizito. Okostnjaka v zdravnishkih haljah sta prishla pogledat pravkar rojeno dete. Fant je, torej bo iz njega vojak, sta zadovoljna zdravnika. Groszova risba »Sposoben za vojashko sluzhbo« iz leta 1918 prikazuje naslednji prizor: v rekrutni pisarni je zdravnik preiskal gnijochi skelet in ga razglasil za »KV« (nem. kriegsdienstverwendungsfähig – uporaben za vojashko sluzhbo). Pirnat se je priblizhal tudi znachilnim Groszovim fiziognomichnim tipom, npr. ilustracija »Debeli vamp, kameradje, ni moj ideal!«, s katero se je lotil pogoltnosti in samopovelichevanja vladajoche druzhbene plasti.

Nekatere satirichne ilustracije je Pirnat zasnoval v parih. Ilustraciji »Papa in –« ter »Sinko« prikazujeta ocheta in sina s prijateljico nochi. »Straußov valchek …« je starejshi zhenski pricharal prijetno, nostalgichno vzdushje, »Druga muzika!« pa je zadonela, ko so po radijskih valovih pripotovale vznemirljive novice. Tudi ilustraciji z naslovom »Pochitek« tvorita kontrastni par: fant in dekle v objemu – razpadajoche moshko truplo v vojashki uniformi. Antimilitaristichni znachaj ima tudi ilustracija »Pros't« (smrt v vojashki uniformi). Prvi verz Torkarjevega soneta »Vizija 1940« se glasi: »Moderni Dioniz pijano cinca, / drdra v pohodu norem prek planeta, / glej, voz njegov – dva topa, skupaj speta, / in grozd v rokah – krvava zrna svinca.«

Dvema ilustracijama je Pirnat dal naslov »L'art pour l'art«. Na prvi si kipar zapira ochi pred resnico, saj je ob srechanju z golim modelom podobno kot noj skril glavo v zabojchek gline. Na drugi se je slikar z zavezanimi ochmi odlochil pojesti barve.

Vendar se Pirnat ni opredelil za »umetnost zaradi umetnosti«, temvech za druzhbeno angazhirani likovni nagovor, kakrshnega je zagovarjala veristichna usmeritev v okviru nemshke nove stvarnosti, na Hrvashkem pa ga je uveljavila skupina Zemlja, ki se je oblikovala okrog Krste Hegedushića (1901–1975), avtorja ciklusa Podravski motivi iz 1933. Pirnat je shtudiral na zagrebshki akademiji v istem chasu kot Hegedushić. Leta 1927 se je v Parizu druzhil s slovenskimi intelektualci ter s Hegedushićem in Leom Junkom (1899–1993), ki sta snovala revolucionarno skupino mladih hrvashkih umetnikov. Borila naj bi se proti nesamostojnosti in posnemanju v hrvashkem slikarstvu, vanj naj bi vnesla motive delavcev in kmetov. Podobno skupino se je tedaj odlochil ustanoviti tudi Pirnat (po: Jure Mikuzh, besedilo v katalogu razstav ob 100-letnici rojstva N. Pirnata, 2003/2004, str. 17).

Po vsebinski plati so na Pirnata poleg Grosza, ki je »upravichen potencirati zhivljenjsko stvarnost do skoraj karikaturne, kretenske zverizhenosti« (Ivo Brnchić, iz spremnega besedila h grafichni mapi Ljuba Ravni­karja Ogledalo, 1937), vplivali tudi drugi umetniki, npr. belgijski grafik in slikar Frans Masereel (1889–1972). »Formalno je njegov nachin podajanja vechkrat blizu nachinu Georga Grosza, cheprav je v Groszovi satiri vechkrat vse breznadno in chrno. Po svetovno-nazorski koncepciji in po tisti globoki veri v chloveka je Pirnat blizhe Fransu Masereelu,« je bil preprichan slikar in grafik France Mihelich (F. Mihelich, »Nikolaj Pirnat – umetnik in borec«, Slovenski porochevalec, 1948, sht. 13).

Med domachimi vzgledi velja opozoriti na mapo socialnokritichnih linorezov Maksima Sedeja Predmestje iz 1933 ter na lesorezne ilustracije istega avtorja za Mrzelovo zbirko novel Bog v Trbovljah iz 1937.

Nikolaj Pirnat je bil za Hinkom Smrekarjem naslednji pomembni predstavnik domache likovne satire. Smrekar in Pirnat sta izvrstno risbo povezovala z razgledanostjo in civilnim pogumom. Njuna likovna satira se predvsem ni porajala kot oblika udinjanja tej ali oni stranki oziroma njenemu chasopisnemu glasilu.

Pogosto so ju primerjali med sabo. Za oba je bila znachilna tehtna risba. Medtem ko je Smrekar polnil svoje risbe z mnozhico motivov in potez, se je Pirnat najvechkrat odlochil za skopo in precizno chisto chrto. Na eni strani torej likovno-alegorichna nasichenost, na drugi premochrtna jasnost izrazne linije. Vendar Smrekarja in Pirnata druzhi pomembna lastnost: polnokrvna likovna satirika sta v svojem delu videla enega od nachinov za izpovedovanje resnice o svetu.

Kipar, ilustrator, slikar in grafik Nikolaj Pirnat se je leta 1922 vpisal na slikarski oddelek zagrebshke Akademije za likovno umetnost (prof. J. Kljaković, M. Vanka in L. Babić). Shtudij je zakljuchil kot akademski kipar (prof. R. Frangesh-Mihanović). Leta 1925 je konchal tudi kiparsko specialko pri Ivanu Meshtroviću. V zameno za kip generala Rudolfa Maistra iz leta 1926, ki ga je podaril mariborski mestni obchini, je dobil manjsho podporo. Z njeno pomochjo je od aprila do decembra 1927 bival v Parizu.

Uspeh na razstavi »chetrte generacije«, karikature, objavljene v nemshko pisanem chasniku Marburger Zeitung, predvsem pa izvrstna risba – vse to je petindvajsetletnemu Pirnatu konec leta 1928 utrlo pot do mesta glavnega ilustratorja liberalnega chasnika Jutro. Pirnat je za liberalni dnevnik zachel risati tudi politichne karikature, vendar po uvedbi osebne kraljeve diktature na zachetku leta 1929 kritichni komentarji politichnih in druzhbenih razmer niso bili vech zazheleni. Pirnat je ilustriral predvsem nedeljsko mladinsko prilogo Mlado Jutro. Obchasno je sodeloval v tedenski ilustrirani prilogi Jutra z naslovom Zhivljenje in svet (izhaja 1927–1939), pa tudi v Slovenskem narodu, v radijskem listu Nash val, v mladinski reviji Nash rod, v Odmevih, Ilustraciji ter v drugih revijah in chasnikih.

V tridesetih letih se je Pirnat zachel intenzivno posvechati knjizhni ilustraciji. Leta 1932 je ilustriral drugo izdajo Zhupanchicheve pesnishke zbirke za otroke Ciciban, ki velja za prvi uspeli primer moderne opreme domachih mladinskih knjizhnih izdaj. Pirnatov najvechji ilustratorski dosezhek je 33 ilustracij za shtiri knjige Cervantesovega Bistroumnega plemicha Don Kihota iz Manche (1935 do 1937).

Pirnat, ki je odkrito simpatiziral z levicharji in se kot eden prvih Slovencev vchlanil v Drushtvo prijateljev Sovjetske zveze ter je nastopal kot igralec na ljubljanskem Delavskem odru, je naposled postal prevech radikalen za liberalni tabor. Avgusta 1940 je izgubil redno zaposlitev pri Jutru.

 

 

 

* V bifeju Lada Koshaka v danashnji Chopovi ulici se je leta 1940 rodila zamisel o ustanovitvi Umetnishkega kluba. Njegovi chlani so bili mdr. Ludvik Mrzel, Ladislav Kiauta, Jozhe Kranjc, Igor Torkar, Vladimir Bartol in Nikolaj Pirnat. V tem lokalu so se zbirali tudi slikarji skupine Neodvisnih in ljubljanski kulturni delavci nasploh (po: Emil Cesar, »Prezrti Umetnishki klub in njegovo delo«, Boj brez pushke, Ljubljana 1984, str. 60). Pirnat je leta 1939 izdelal kiparski portret Lada Koshaka.

 

 

XXXIV

POSEBNA IZDAJA (1937–1939)

Po vechletnem presledku se je na zachetku leta 1937 na slovenskem trgu pojavil nov »humoristichni in satirichni list« z imenom Posebna izdaja. Izhajal je v Ljubljani vsako drugo soboto na shtirih straneh, izdajatelj je bil Lojze Ritonja, odgovorni urednik Shtefan Jerko in urednik Franc Slokan. Chetrtletna narochnina je bila 6 dinarjev, polletna 12 dinarjev, celoletna 20 dinarjev, za vse zhivljenje pa 300 dinarjev. Vezana prva dva letnika Posebne izdaje sta bila na voljo za 30 dinarjev.

List je objavljal uvodnike in podlistke s parodichnimi imeni (npr. »Politichni nepregled«, »Belo na belem«, »Prereshetane novice«, »Jutrishnje vesti«, »Nevsakdanje vesti«, »Slovar za nepismene Slovence« idr.). Karikature zanj je prvo leto risal Shtefan Chichek (pod tem imenom se je skrival urednik Shtefan Jerko – Chichek), leta 1938 se mu je pridruzhil Hinko Smrekar. Ureditev lista je bila »chasopisno« zasnovana, saj je z uvodniki, s podlistki in z drugimi rubrikami posnemal shemo takratnih slovenskih dnevnikov. Tudi samo ime lista je pravzaprav govorilo, da naj bi bil »posebna izdaja« nekega namishljenega chasnika.

 

»Strahovita senzacija in razburjenje v dolini Shentflorjanski

Najvechji veseli dogodek v slovenski zgodovini

V Posebni izdaji so izshle bridke in vesele shale

Ljubljana, 9. februarja. V najvechji tishini, v popolnem ljubljanskem miru, sredi zadovoljstva se je zgodilo nekaj strahovitega. Slavna slovenska prestolnica, tiha Shentflorjanska dolina, vsa banovina in celo vsa Slovenija je vznemirjena, prestrashena, zbegana in celo obupana, kajti izshla je prva Posebna izdaja.

Za celo posebno izdajo se je nabralo veselih in zhalostnih dovti­pov, she se nabirajo, vsa Slovenija jih je polna, na dan morajo, ne smemo jih pustiti pozabljenju. Nikomur ne bomo branili smeha. Che se bo domacha zhidana volja razshirila chim bolj katastrofalno, tem raje bomo vzeli krivdo nase. Veselega hrupa ne moremo vech preprechiti, kajti Posebna izdaja je zhe preplavila vso dezhelo, cheprav je zaenkrat izshla samo v 30.000 izvodih.

Kaj podobnega ne pomni zgodovina slovenskega kisanja in ljube ljubljanske zaspanosti. – Kar se je zgodilo, se je zgodilo.« (»Proglas«, Posebna izdaja, 1938, »15. najvazhnejsha sht.«)

 

Shtefan Jerko – Chichek je bil amaterski risar, temu primeren je bil tudi nivo njegove risbe; to je postalo she bolj ochitno v primeri s Smrekarjevimi karikaturami. Vendar sta Chichkove karikature (v posamezni shtevilki so praviloma shtiri z najbolj udarno izmed njih na prvi strani) reshevali aktualna vsebina in karikaturistova domiselnost pri iskanju dovolj ostrih likovnih metafor. Njihova posebnost je bila tudi pogosta uporaba personifikacij, npr. personifikacije Slovenije, Politike, Svobode, Korupcije, Kranjskega Janeza, strank idr.

Domena Posebne izdaje je bila predvsem jugoslovanska notranja politika. List je zastopal nadstrankarsko stalishche, ki ga je manifestiral tudi s karikaturo »Niti pust se ne more odlochiti« v 1. shtevilki: Chichek je narisal pusta s cekarjem SSS in s strankarskimi pustnimi maskami (JNS, JAS, JVS, JGS, JDS, JTS, JPS, JKS, SBS idr.).

Tarcha karikatur v Posebni izdaji so bili jugoslovanski in slovenski politichni veljaki na sploshno. Politike je Chichek predstavljal v tipizirani podobi debelih shkricev s cilindrom in frakom, skrajno obliko pa so pomenili politiki kot prashichi (v simboliki zhivali svinja velja kot simbol umazanosti, pozhreshnosti, neznachajnosti, nesramnosti in egoizma), ki so od vseh chloveshkih znamenj ohranili le cilindre. Cilinder, ki je bil na domachih karikaturah v drugi polovici 19. stoletja razpoznavni znak nemchurjev (sicer pa je na sploshno simboliziral kapitalista), je tokrat poosebljal politike. Dnevnik Dan je zhe leta 1913 upodobil klerikalne »Koritarje« kot pujske. Politichne pujse najdemo na karikaturi »Pri delu za narodni blagor« v »10. napihnjeni shtevilki« Posebne izdaje. Chichek je narisal Slovenca, ki vsipa zlatnike v korito, iz katerega jedo pujsi – politiki. Pod naslovom »Mi se zhrtvujemo ...« v »20. jesenski shtevilki« so se skrivali debeli politiki, ki jim v usta letijo pechene pishke: »Kako mora chlovek trpeti za narod! Nikdar nimamo miru niti pred pishkami!«

V »4. pustni shtevilki« iz leta 1939 so se na Chichkovem »Pustnem korzu brez mask« zvrstili: Janez z dolgim nosom in s strganim cekarjem, Politika z oslovskimi ushesi in odprto glavo, Slovenija z berglo in brado, »Mazilo za Slovence« (gorjacha), »Svoboda« z zapechatenimi usti in zavezani­mi ochmi ter »Korupcija« v osebi tipichnega politika.

Posebna izdaja je pogosto opozarjala na srbsko goljufanje, varanje in izkorishchanje Slovencev. »Nova drzhava nikakor ni izpolnila nashih upov in prichakovanj. Srbi niso nikdar prikrivali, da nas smatrajo za podjarmljen narod, za molzno kravo, ter so nas obdavchevali bolj, kot smo mogli prenesti,« je zapisala Angela Vode (A. Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2004, str. 18).

Personifikacija Slovenije ali Kranjski Janez sta na Chichkovih karikaturah pogosto prikazana kot prepushchena neodgovornim politikom iz domachih ali beograjskih logov in drzhavnemu centralizmu.

Chichek je na karikaturi »Iz nashega zhivalskega vrta« v »zhe 4. shtevilki« iz leta 1937 narisal Slovenca, ki krmi kravo, toda molze jo Srb. »Kolo treh bratov« v »6. jubilejni shtevilki« je bilo videti takole: Srb igra na frulo, Janez pleshe, zraven pa je tudi zadovoljen Hrvat. »Nedolzhna igra« v »15. razstavni shtevilki« she malo ni bila nenevarna, saj so srbski bratje tlachili Janeza v srbske opanke in mu na glavo poveznili kuchmo: »Brate, nikar se ne brani nove obleke! Ko bosh preoblechen, ti ne bo treba vech zabavljati nad neenakopravnostjo!«. Vseeno se je v »17. tiskani shtevilki« pojavil »Usluzhni Janez« in nagovarjal Srba, ki se je povzpel na slovensko jablano: »Hej, brate, zakaj pa nisi pochakal, da bi ti prinesel lojtro? Kako se muchish po nepotrebnem na nashi jablani!« Karikatura »Kolikor dash – toliko dobish« v »19. megleni shtevilki« je predstavila Srba, Hrvata in slovenskega Janeza, ki v Beograd prinashajo davchne prispevke, slovenski davchni moshnjichek je dalech najvechji na »ulazu«. Tri jugoslovanske brate vidimo tudi na »izlazu« z razlichno tezhkimi dotacijami, Janez odnasha najskromnejshi moshnjichek. V »22. miklavzhevi shtevilki« je »Nash dobrotljivi Miklavzh«, ki ima srbske opanke in kuchmo, njegove obrazne poteze pa so morda nekoliko prilichene generalu Petru Zhivkoviću, predsedniku shestojanuarske vlade (1929) in voditelju drzhavne Jugoslovanske nacionalne stranke, namesto daril prinesel Janezku pest shib in nekaj zapovedi (»Molchi«, »Ubogaj«, »Plachuj«, »Ne jej«, »Hvali«). Na karikaturi »Zdaj she ne« iz iste shtevilke je parkelj zgrabil Slovenijo, »srbski Miklavzh« pa mu narocha: »Pusti jo, dokler ima she denar.« Chemu bodo rabile Miklavzheve shibe, pojasnjuje Chichkova karikatura »Vsakdanji tepezhni dan« v »24. letoshnji shtevilki«: politiki pretepajo Janeza, ta pa jim v mazohistichni vdanosti ponuja vechjo gorjacho.

Tudi leta 1938 je Chichek nadaljeval s potenciranim prikazovanjem izkorishchanja, ki ga je bila v skupni drzhavi delezhna Slovenija. V »zopet 1. shtevilki« je prikazal, kako »Siti pita lachnega« (Janez debelega Srba). V »5. zhe vrochi shtevilki« je pojasnil, zakaj je »Janezov nos vedno daljshi ...«: politik Janeza »vleche za nos« (oziroma ga vara). Omenjeno frazo je Chichek tudi dobesedno upodobil. Za »8. narocheno shtevilko« je Smrekar prispeval dve risbici z naslovom »Cvet in sad«. Na prvi se Janez pod cvetocho jablano veseli pomladi, na drugi Srb grabi v svojo vrecho jabolka iz Janezove kleti. Risbici spremlja pesmica, pri kateri pa sta zadnja dva verza izbrisana: »Oh, prekrasna si pomlad! / bodi star, bodi mlad / vsak ima te srchno rad. / Vse prepeva, zhvrgoli, / gode, ljubi vse sveti. // Oj, Slovenec, cvetje glej! / Vohaj, glej, ne glej naprej! / ––––––––––––––––––– / –––––––––––––––––«. Na karikaturi »Zhetev gre hitro od rok« v »14. opominski shtevilki« je Chichek razkril, zakaj ima Janez »tako pridnega pomagacha«: Srb je pozhel klasje, slamnata stebla pa pustil za Janeza. Podnaslov karikature se glasi »Vsak dobi kar hoche«. Kaj bo prejelo slovensko ljudstvo, je prikazal Smrekar na karikaturi »Takih mlatichev je vsak dan vech« v »15. najvazhnejshi shtevilki«: Srb, Hrvat in zhandar mlatijo po izstradanih Slovencih. »Mlatimo, mlatimo – a niti pochene pare vech ne izmlatimo!« slozhno trdijo mlatichi. Podobno je bilo tudi sporochilo Smrekarjeve karikature »Iz zgodovine Slovencev« s podnaslovom »Kamorkoli se Kranjc obrne, povsod je tepen.« v »2. predpustni shtevilki« iz leta 1938. Z gorjacho po glavi jih je »Kranjc« dobil v stari Avstriji, ker si je upal zahtevati: »Pustite me zhiveti!«, ob koncu prve svetovne vojne ga je kresnil italijanski »Giovanni«, od srbskega »Jovana« pa je prejel najbolj obilno mero batin, zaradi katerih so se mu pred ochmi prikazale zvezde.

Na karikaturi »Odobreni krediti za Slovenijo« v »8. skrtacheni shtevilki« iz leta 1939 so kredite nalozhili na polzha, po njih pohlepno segajo politiki. Na karikaturi »Iz zgodovine ...« v »19. in 20. opominski shtevilki« politik obracha stiskalnico, v kateri je personifikacija Slovenije.

Zadnje volitve v predvojni Jugoslaviji so bile decembra 1938. Da bi zrushila vlado Milana Stojadinovića, je opozicija strnila svoje vrste; k Machkovi listi je pristopila JNS z Jevtićem in Zhivkovićem na chelu. Chichek je za »21. nepotkupljeno shtevilko« prispeval dvoje predvolilnih likovnih komentarjev. »Na razpotju« poti, ki so jih oznachevale table JRZ, Zdruzhena opozicija in Zbor (Ljotićevo gibanje, ki se edino ni pridruzhilo opoziciji), se je znashel Janez: »Oh, kar tja jo bom mahnil, kjer me bodo najbolj vlekli za nos.«»Predvolilna situacija po porochilih Jutra in Slovenca« prikazuje JRZ, ki pokopava JNS, to pa iz groba vleche vodja Hrvashke kmechke stranke dr. Vladimir Machek, ki je (podobno kot nekdaj Brencelj-Aleshovec) narisan z machjim telesom in s chloveshko glavo. Chichek je na karikaturi »Zhelja opozicije« v »23. pomirjevalni shtevilki« predstavil tudi »zdruzheno opozicijo« (poshast z glavami Machka, Kramerja, Zhivkovića idr.). Nekako simbolichno je bila ena prvih karikatur po volitvah, na katerih je Stojadinovićeva vladna stranka dobila skromno vechino, Smrekarjeva z naslovom »Pasje zhivljenje« v »1. samoupravni shtevilki« iz leta 1939, na kateri je bilo zhivljenje salonskega psichka delezhno primerjave z zhivotarjenjem brezdomcev.

Za volitve 11. decembra 1938 je Posebna izdaja pre­dstavila svojo »Veselo stranko« in v »21. nepodkupljeni shtevilki« objavila njeno »Stalishche«, ki je povzelo programsko usmeritev lista: »Vsi nashi somishljeniki in chitatelji, ki so od takrat pa do danes zasledova­li nasho politiko, so lahko uvideli, da smo se skozi in skozi zvesto drzhali svojega programa in od svoje politike tudi v najtezhjih trenutkih nismo niti za las popustili. Prav tako vsi nashi somishljeniki in chitatelji dobro vedo, da je bila nasha poli­tika vseskozi politika resnice in poshtenja in politika dobre volje in veselja. To je samo po sebi razumljivo, kajti Vesela stranka, katere glavno glasilo je Posebna izdaja, je stranka poshtenega veselja in resnichno dobre volje, ki ima v svojem programu smeh in razvedrilo na vsej chrti. Vsem je znano, da obsta­ja neshteto strank, ki imajo popolnoma nasprotni program in seveda tudi popolnoma nasprotno politiko. Ravno to pa je vzrok, da nasha Vesela stranka vsak dan narashcha in ima svoje somishljenike v vseh mestih in tudi v najzakotnejshih hribovskih vaseh. /.../

Vesela stranka se oficielno in uradno volitev ne bo udelezhila iz enostavnega razloga, ker nikjer nima postavljenih kandidatov. In che bi kandidate tudi hotela postaviti, ji to ne bi bilo mogoche iz enostavnega razloga, ker v nashih vrstah nimamo ljudi ----------- in zasluzhijo drugi. Nashi somishljeniki bodo pri volitvah nastopali posamezni in se bodo brez strahu in brez vsakega pritiska lahko smejali, kolikor bo komu drago in potrebno. Razvidno je torej, da se Vesela stranka z nikomer ne bo vezala in z nikomer ne bo sklepala sporazumov, ker od svojega veselega programa in politike za nobeno ceno nikoli ne bo odstopila. Kolikor do sedaj, bo tudi v bodoche iz vseh bojev odnesla zmago in svojim pristashem vedno izvojevala pravice, ki jim pripadajo.

Obrachamo se do vseh svojih chitateljev in somishljenikov, naj nas v tem boju zvesto podpirajo, da bomo te pravice, ki so smeh in dobra volja, she povechali in konchno enkrat za vselej pokonchali nashega najhujshega nasprotnika. Te nashe vzvishene pravice bomo povechali in nasprotnika pokonchali le tedaj, che se bomo prav vsi zavedali pomena skupnosti in tochnega plachevanja narochnine za Posebno izdajo, ki mora she tudi vnaprej ostati glavno glasilo nashe nepremagljive Vesele stranke. Vsi do zadnjega na plan! Vsi do zadnjega poravnajmo narochnino in ostanimo zvesti somishljeniki nashe edine Vesele stranke. Zhivela Vesela stranka!«

Pomishljaji v tekstu oznachujejo izbrisan tekst, ki je bil nemara odstranjen zaradi cenzure. Taki pomishljaji, ki nadomeshchajo odlomke besedila, se v Posebni izdaji redno pojavljajo.

Februarja 1939 je bil Milan Stojadinović odstavljen. V Posebni izdaji so se pojavile njegove karikature. Na Chichkovi karikaturi »Da se bosta pozna­la« v »6. odmasheni shtevilki« je Janez prishel novemu ministrske­mu predsedniku Cvetkoviću pokazat, kako dolg nos so mu napravili predhodniki. Stojadinovića so izkljuchili iz politichnega zhivljen­ja, zato na Chichkovi karikaturi »Chishchenje pri Jrzovih se je prichelo« v »13. vremenski shtevilki« Stojadinovića in njegovo strankino krilo z brcami mechejo iz hishe JRZ.

V »18. korajzhni shtevilki« iz leta 1939 je bila objavljena Chichkova karikat­ura »Hrushke so zrele Obiranje se je prichelo«. Na drevesu je polno hrushk z imeni evropskih drzhav (z ene od njih, ki bi najbrzh morala predstavljati Jugoslavijo, je napis izbrisan); v obirachu z napisom »Nova Evropa« sta se za zdaj znashli hrushki Avstrija in Cheshkoslovashka. Komentar pod karikaturo: »Ali bo she katera odpadla?«. »Novo Evropo« je snoval Hitler, ki se mu je spomladi 1938 posrechil »anshlus« Avstrije (prikljuchitev k nemshkemu rajhu), jeseni je prishla na vrsto Cheshkoslovashka. Na Chichkovi karikaturi »Za mir na zemlji« v »25. vashi shtevilki« so v angela miru, ki ima palmovo vejico in pushko, naperjena zhrela topovskih cevi. Angel miru ugotavlja: »Letoshnji bozhich so me tako zavarovali, da brez skrbi hodim po shirni zemlji.« V »13. vremenski shtevilki« iz leta 1939 rezhecha se smrt s koso »Nad evropskimi travniki« oziroma nad zemljevidom Evrope ugotavlja: »Zadnji hip so mi odpovedali letoshnjo koshnjo«. Chichkov »Mir brez miru« v »14/15. dvojni shtevilki« je angel miru, ki se s svojo palmovo vejico spushcha proti odprtim topovskim zhrelom.

Med najbolj zanimivimi karikaturami v Posebni izdaji je Smre­karjeva skupinska portretna karikatura »Velika mashkarada v palachi Il mondo«, ki je bila leta 1938 objavljena v »4. shtevilki s hrenom«. Identiteto maskiranih oseb nam razkriva legenda: »Izmed neshtetega shtevila krasnih mask, ki nastopajo na tej mashkeradi, navajamo le sledeche izbrane: 1. _________________ v pokoju xy kot berach. 2. Josephine Baker kot redovnica. 3. Mussolini kot Napoleon. 4. Hitler kot angelj miru. 5. Janez Kranjc kot amerikanski milijard­er. 6. Republikanski Franc Don Jose kot rimski romar. 7. Japonska Mme Butterfly kot sirota Jerica. 8. Kitajka Chinch-Chang kot surova macheha, konchno. 9. JNS kot nedolzhna ovchica in 10. RZ kot volk, ki ovchici vodo kali.« Na prvem mestu v tem pojasnilu karikature je bilo izbrisano ime Milana Stojadinovića, ki je na karikaturi sicer upodobljen.

Drobna Smrekarjeva karikatura je v marsichem nastala z ozirom na Zarnikovo skupinsko karikaturo »Jezhova reduta« iz leta 1903. Skupne tochke so: Napoleonov kostum pri Mussoliniju in Zarnikovem Shustershichu, Smrekarjeva Josephine Baker in Zarnikova Cléo de Merode, obe oblecheni kot nuni, Smrekarjev Kranjski Janez z dolgim nosom, ki nadomeshcha Zarnikov parchek Zhaneta in Iblano, na Smrekarjevi karikaturi se pojavita japonska in kitajska personifikacija, na Zarnikovi pa kitajska cesarica s podobno shtrlechimi zobmi, Zarnik je narisal Chamberlaina kot muchenika s palmovo vejico, Smrekar pa je v oblachilo angela miru vtaknil Hitlerja in mu v roko prav tako potisnil palmovo vejico. Soroden je tudi izbor karikirancev (domachi in tuji politiki ter personifikacije).

Naziv zadnje »19. in 20. opominske shtevilke« Posebne izdaje je prichal, da se je urednishtvo ubadalo s financhnimi problemi oziroma z nerednimi plachniki narochnine. Zadnji shtevilki Posebne izdaje so bile prilozhene polozhnice za narochnike, ki jim je potekla narochnina, in za tiste, ki niso she nichesar plachali. »Prosimo, da se polozhnic takoj posluzhite in zagotovo poshljete dolzhno narochnino za nazaj in tudi za naprej, vsaj do konca tekochega leta. Ako je kdo od narochnikov sluchajno zachasno odsoten, naj narochnino poravnajo ostali domachi, ki posebno danes potrebujejo nekaj zdravega razvedrila. /.../

Narochnike, ki bi do 12. t. m. ne poravnali narochnino do konca leta, bomo brez usmiljenja chrtali in jim poshiljanje lista takoj ustavili, dolzhno narochnino pa iztirjali.«

Po prenehanju izhajanja Posebne izdaje so narochniki zacheli prejemati mariborski Toti list (»Cenjeni narochnik Posebne izdaje!«, Toti list, 1939, sht. 16).

 

Poglejmo se – zbirka Jerkovih karikatur

Pred tem je upravi lista Posebna izdaja uspel she en pionirski podvig – izdaja knjizhice Poglejmo se, v kateri so zbrane karikature Shtefana Jerka – Chichka. Natisnila jo je tiskarna Slovenija v Ljubljani. Njen izid je napovedovalo obvestilo v »8. skrtacheni shtevilki« iz aprila 1939 z veliko Chichkovo risbo Janeza, ki si je nataknil dvojne naochnike in prelistava knjigo:

»Izshla je knjiga Poglejmo se. Vsebuje 135 najboljshih karikatur iz Po­sebne izdaje.

V shaljivi in satirichni obliki nam prikazujejo vsa nasha domacha, javna in politichna vprashanja, posebno pa razmere v kakrshnih se nahajamo. Karikature bodo vedno imele svojo aktual­nost in zanimivost, obenem pa so in bodo najboljshi dokument danashnjega chasa.

Knjiga karikatur Poglejmo se je prva velika zbirka karikatur v Sloveniji. Vredna je, da si jo narochi vsak Slovenec, ki hoche skozi ochala shaljivosti pogledati resnico. /.../ Knjiga karikatur Poglejmo se naj pride v vsako slovensko hisho.«

Oglas za zbirko karikatur je objavil tudi Toti list: »Knjigo Poglejmo se, ki vsebuje 135 karikatur iz nashega javnega in politichnega zhivljenja, morate imeti tudi Vi! Stane samo 15 dinarjev. Narocha pa se na naslov: Shtefan Jerko, Ljubljana, Beogradska ulica 48« (Toti list, 1939, sht. 17).

Poglejmo se je prva samostojna knjizhna publikacija, posvechena zgolj karikaturi, oziroma prva domacha zbirka karikatur nasploh, ki pa ima sicer tri nekoliko drugachne predhodnice. V knjizhici Bal­kanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je izdal dnevnik Dan leta 1913, so risbe (slednjih je vech kot 80) enakovredne pesmim in drugim zapisom, podobno velja tudi za Svetovno vojno v slikah in pesmi (priloga tednika Domovina, 1921) ter za Smrekarjevo bogato ilustrirano knjizhico z naslovom Henrik Smrekar – chrnovojnik (1919), v kateri so satirichne ilustracije prepletene s tekstom.

 

 

 

 

XXXV

MARIBORSKI TOTI LIST (1938–1941)

Humoristichno-satirichni Toti list s podnaslovom »List dobre volje za Slovence« je zachel izhajati v Mariboru 26. februarja 1938 (na pustno nedeljo). Do bralcev je prihajal dvakrat mesechno, najprej na osmih in nato na shestnajstih straneh. Celoletna narochnina je znashala 30 dinarjev, polletna 16 in chetrtletna 9 dinarjev. Toti list je sprva tiskala Podravska tiskarna, od 9. shtevilke pa Ljudska tiskarna v Mariboru. Klisheje za 1. shtevilko je pripravila neka beograjska klisharna, nato pa jih je izdelovala Devova klisharna v Ljubljani. 20. februarja 1941 je bil Toti list prepovedan; 1. marca ga je nasledil Novi toti, ki je izhajal do 5. aprila 1941. Naslov urednishtva in uprave je bil: Cvetlichna ul. 12 v Mariboru (od konca leta 1939: Aleksandrova cesta 30).

Urednik in gonilna sila Totega lista je bil chrkostavec, satirik, glasbenik, igralec in novinar Bozho Podkrajshek (Lj. 1909 – Mb. 1984). V Ljubljani se je izuchil za stavca. Kruh si je sluzhil kot glasbenik v jazzovskem in zabavnem orkestru v Ljubljani, na Rabu, v Osijeku, Banja Luki, na Sushaku, v Beogradu in naposled od leta 1936 v Mariboru, kjer se je za stalno naselil. Tu je nekaj chasa delal kot stavec (po: Danilo Utenkar, »Totega bohema mochvirnika so vzeli za svojega celo Shtajerci«, Delo, 23. 8. 1997).

Februarja 1938 je ustanovil Toti list. Podkrajshek in mariborski okrozhni sodnik, zgodovinar in obchasni sodelavec zagrebshkih Kopriv dr. Vladimir Travner (1886–1940) sta napisala celotno 1. shtevilko Totega lista, ki je bila posvechena mariborskemu nogometu. Izshla je v 1.000 izvodih in je bila razprodana na pustni mashkaradi mariborskega shportnega nogometnega kluba.

»Zhe nekaj tednov pred izidom prve shtevilke sem se o ustanovitvi tega lista vechkrat pogovarjal z zelo vsestransko izobrazhenim preiskovalnim sodnikom dr. Vladimirom Travnerjem,« je zapisal Podkrajshek. »Posedala sva in premishljevala, kako bi imenovala novi shtirinajstdnevnik. Dobivala sva predloge, naj bi se list imenoval Srshen, Shkorpijon, Komarchek in podobno.

Nekega dne pa sem sedel sam v bifeju na vogalu danashnje Slovenske in Trsheve ulice, ki sta ga vodili Mariborchanki Shkofova in Shtorova. Sedel sem blizu vrat, kjer je bila v bifeju trafika in proda­jalna chasopisov. Prishel je kupec in dejal: Dajte mi toti Sloven­ski narod. Drugi je spet zahteval, naj mu trafikantka da toti Slovenski dom, tretji pa je hotel kupiti toti Mariborski vechernik. In zhe mi je sinila v glavo dobra ideja. Kakorkoli naj bi zhe imenoval svoj list, sleherni kupec bi ga pri trafikantki zahteval tudi s tem, da bi zachel takole: Dajte mi toti ... in shele nato povedal, kaj bi rad kupil. Svoj list bom imenoval Toti list, in ko bo prishel kupec ter dejal: Dajte mi toti!, mu bo prodajalka brzh pach izrochila Toti list.« (Bozho Podkrajshek, »Dozhivetja skozi desetletja«, Vecher, 1975, sht. 230)

Bozho Podkrajshek je prispevke za Toti list vechinoma pisal v nocheh, ki jih je prezhivel v kavarni Jadran. Natakarji so ga nemalokrat zaklenili v kavarno s primerno kolichino pijache, zjutraj pa so bila besedila pripravljena za tisk (po: Danilo Utenkar, »Totega bohema mochvirnika so vzeli za svojega celo Shtajerci«, Delo, 23. 8. 1997).

Travner, ki je sodeloval tudi na mariborskih humoristichnih prireditvah, je v Totem listu objavljal svoje pris­pevke pod psevdonimom »Jurchek Frnikula« (npr. sonet »Chista rasa«, 1939, sht. 23). Njegova karikatura je objavljena v 9. shtevilki iz leta 1940. Podkrajshku in Travnerju so se pridruzhili: gledalishchnik Emil Smasek (1910–1980), mariborski preiskovalni sodnik dr. Emil Kramar (psevdonim dr. Stachel), gledalishki igralec in pesnik Danilo Gorinshek (1905–1988), pesnik dr. Igo Gruden (1893–1948), satirik Ivan Rob (1908–1943), proletarski pisatelj Tone Chufar (1905–1942), Frane Milchinski-Jezhek (1914–1988), ki je v tem chasu nastopal na ljubljanskem radiu skupaj z Jozhetom Pengovom v popularnem duetu »Jozhek in Jezhek«, rezhiser Jozhe Babich (1917–1996), in celjski advokat dr. Mikuletich.

Ivan Rob je prispeval parodije v vezani besedi (parodija na kriminalni roman v nadaljevanjih Skrivnost Inkove palache, podpisal se je s psevdonimom Juan Robanez), podlistke in verze pod slikanico Shtirje stezosledci, ki jo je ilustriral Lojze Shushmelj. Sodeloval je tudi z idejami za karikature (po: Bozho Podkrajshek, »Ivan Rob in Tone Chufar«, Nashi razgledi, 14. 4. 1958, str. 104). Robova »Trubarjeva pisma«, napisana v »pravi trubarjanshchini«, spremlja portret, na katerem je Gabrijel Kolbich narisal Ivana Roba na nachin Trubarjevega portreta iz protestantske dobe. Rob se je decembra 1940 iz Ljubljane preselil v Maribor in postal sourednik Totega lista.

Po zaslugi Toneta Chufarja, ki se je oglashal »Izpod Karavank« in v istoimenskem prispevku opisoval razmere na Jeseni­cah in v tamkajshnji zhelezarni, je Toti list, ki je bil sicer pril­jubljen po vsej Sloveniji, na Jesenicah dosegel velik trzhni uspeh, saj so v eni od trafik na teden prodali tudi do tisoch izvodov. »Marsikaj jesenishkega, kar bi sicer ne zagledalo belega dne, je v Totem listu izshlo, ker cenzorju ni bilo znano, kam lete Chufarjeve pushchice.« Chufar je bil tudi avtor zamisli za nekatere karikature (po: Bozho Podkrajshek, prav tam).

Karikaturistov je bilo vech: slikarji in ilustratorji Branko Zinauer (1918–1968), Bozha Simchich, Lea Smasek (soproga Emila Smaska), Pero Gospodnedić (morda Gospodetić) iz Dalmacije, ki je shtudiral v Ljubljani, Stane Kumar (1910–1997), Jozhe Polajnko (1915–2003), Albert Sirk (1887–1947), Lojze Shushmelj (1913–1942), Janez Vokach, Dore Klemenchich-Maj (1911–1988) in Klavdij Zornik (1910–2009) ter kipar Gabrijel Kolbich (1913–1995) idr. Likovni nivo karikature in satirichne ilustracije v listu je zato v marsichem presegal Posebno izdajo, za katero Toti list ni zaostajal glede ostrine.

Chasopisno glavo je narisal Zinauerjev znanec »Riki«, ki se je druzhil z napredno shtudentsko shportno skupino. »Riki« je bil po poklicu gradbeni tehnik. Po aneksiji Avstrije je gradil utrdbe na jugoslovansko-avstrijski meji. Vendar je obrambne nachrte izdal Hitlerjevi peti koloni. Po okupaciji je sodeloval z Nemci. Chlani Osvobodilne fronte so ga likvidirali blizu Kranja (po: Bozho Podkrajshek, »Dozhivetja skozi desetletja«, Vecher, 1975, sht. 230).

V Totem listu oziroma na kratko v »Totem«, kot so ga imenovali Mariborchani, ni manjkalo lokalnih shtajerskih dogodkov. List je veliko pozornost namenil domachi politiki. Na vech karikaturah nastopa Milan Stojadinović, predsednik jugoslovanske vlade v letih od 1935 do 1939; njemu je bila namenjena tudi po Ashkerchevi Siroti Anki prirejena Robova parodija Sirota Milan. Ilustracijo zanjo je narisal Branko Zinauer, ki je sicer prispeval najvech karikatur za Toti list (okrog 400).

Branko Zinauer je s Totim listom sodeloval od 2. shtevilke dalje. Svojih karikatur praviloma ni podpisoval, vendar je vechina tistih, pri katerih avtorstvo ni navedeno, najbrzh njegovo delo. Po maturi v Mariboru se je vpisal na zagrebshko likovno akademijo, zato sta z urednikom kontaktirala po poshti. Podkrajshek mu je z nedeljsko poshto poshiljal ideje za karikature, Zinauer je v ponedeljek narisal karikature in jih she isti dan poslal v klisharno v Ljubljano. Tu so do naslednjega dne napravili klisheje in jih z nochnim vlakom poslali v Maribor. V Ljudski tiskarni so takoj zacheli metirati strani. Sledila je preventivna cenzura drzhavnega tozhilca, chetrti dan se je list tiskal (po: Bozho Podkrajshek, »V spomin najzvestejshemu predvojnemu sodelavcu prof. B. Zinauerju / 400 Zinauerjevih predvojnih karikatur«, Vecher, 1968, sht. 290).

V 1. shtevilki v letu 1939 je bila objavl­jena karikatura »Kdo bi si mislil?«. Stojadinović je sholar, ki je dobil cvek in je prishel domov potozhit mamici: »Ucitelj me je vprasal hrvatsko pitanje, pa ga nisem znal resiti.« Stojadinović si je nakopal zamero tudi s profashistichnimi nazori, z negovanjem kulta osebnosti, z zmanjshanjem vojashkega prorachuna, s korupcijo ipd. Bosanski in slovenski ministri so februarja 1939 izstopili iz vlade, ker vladni kabinet glede hrvashkega vprashanja ni dosegel enotnosti, nakar je regent knez Pavel odslovil Stojadinovića. Padec Stojadinovićovega rezhima je mdr. komentirala Zinauerjeva karikatura »Oj, tam na charshiji seee ringelshpil vrti, seee ringelshpil vrti prav pochas ...« iz naslednje shtevilke. Aktualni politichni »ringelshpil« je videti takole: Stojadinović je pravkar zgrmel z vrtiljaka, za (ministrski) stolchek se krchevito drzhita Anton Koroshec (nachelnik SLS) in Mehmed Spaho (ustanovitelj in predsednik Jugoslovanske muslimanske organizacije), na (vladnem) konju suvereno jaha novi premier Dragisha Cvetković. Zinauer je vrtiljak okrasil s tremi tablami, ki prikazujejo paragraf in jecho, grabezh denar­ja ter policijski pendrek.

Toti list je budno spremljal tudi dogodke na svetovnem politichnem prizorishchu. Na vech karikaturah (tako kot na sochasnih karikaturah po vsem svetu) nastopata stalna junaka: angel miru in (starorimski) bog vojne Mars. Oba sta znana s slovenskih karikatur iz let pred in ob koncu prve svetovne vojne. Angelchek miru je na karikaturah v Totem listu ponavljal eno in isto pesem, ki bi jo lahko povzeli s kratkim: »Pustite me pri miru!« – Naposled bogu vojne Marsu uspe izpodriniti figurico angela miru. Njun dvogovor bi lahko imeli za eno boljshih likovnih metafor predvojnih let, ki so bila polna negotovosti, bojevitosti in spravljivosti, strahu in odlochnosti, upanja in obupa ...

Konec leta 1939 se je zachela druga svetovna vojna. V 1. shtevilki za leto 1940 je Toti list objavil karikaturo »Srechno in veselo prestopno leto 1940« z Marsom, ki je z brco odstranil angelchka miru s svetovnega prizorishcha. V 9. shtevilki je bila objavljena karikatura »Simfonia altruistica«, ki jo izvaja »mednarodna filharmonija pod taktirko gospoda Marsa«: Mars pozhrtvovalno dirigira orkestru topov. V 20. shtevilki je Mars vodil orkester okostnjakov, ki z morilskimi glasbili (razlichnimi vrstami orozhja) igrajo zhalostinke. V 22. shtevilki se je »Razocharani Mars« znashel pred rushevinami Bukareshte in krichal: »Nesramnost! Tu so opravili delo kr brez mene!!« V tem chasu sprejeta »2. dunajska odlochba« je namrech narochala Romuniji, da mora severno Sedmograshko vrniti Madzharski. V isti shtevilki je bila objavljena karikatura »Diogenes in Mars v Grchiji«. Mars sprashuje Diogenesa: »Kaj pa ishchesh, stara sablja?«, ta pa mu odgovarja: »Angela miru; po vsej Grchiji ga ishchem, pa ga ni najti.« (oktobra 1940 je namrech Italija napadla Grchijo).

Karikature v Totem listu so na razlichne nachine upodobile tudi »vojno«. Zinauerjeva karikatura »Maj 1938« na naslovnici 5. shtevilke iz leta 1938 prikazuje hisho Matere Evrope. Evropa mrko gleda s hishnega praga. Hisha je okrashena z »vojnimi« dodatki: pod napushchem vise rochne bombe, bomba je v dimniku, ob steno so prislonjene pushke, poleg sta srp in kladivo, ob hlevu stoji namesto pluga top, plot je iz bajonetov in zhice, ptichja hishica iz granate, na drevesu imajo nekateri listi obliko kljukastega krizha, pes chuvaj nosi plinsko masko, petelin zoblje naboje iz vojashke chelade, na vozichku so fashistichni fashii, vodnjak ima namesto dvizhnega kolesa za vedro kljukast krizh. Karikaturo je Zinauer izdelal na podlagi kratke Podkrajshkove ideje: »narishi kmechko hisho matere Evrope z vsemi vojnimi rekviziti, ki naj bi prikazovala vojno psihozo in razpolozhenje ob tedanjem 1. maju« (po: Bozho Podkrajshek, »V spomin najzvestejshemu predvojnemu sodelavcu prof. B. Zinauerju«, Vecher, 1968, sht. 290).

»Na zapadu nich novega« je sporochala karikatura v 14. shtevilki iz leta 1939; naslov je izbran po romanu Ericha Marie Remarquea (nemshki izvirnik Im Westen nichts neues, 1928). Njen uchinek temelji na primeri med fronto iz leta 1914 in novo fronto iz leta 1939: narisani sta druga vrh druge. Karikaturo je po Podkrajshkovi ideji narisal Branko Zinauer.

V 20. shtevilki je bila objavljena karikatura »Vesel bozhich 1939«. Ob bozhichnem drevescu se je zbrala druzhina. Vsi chlani, vkljuchno s psichkom in punchko-igrachko, so si nataknili plinske maske. V 6. shtevilki iz leta 1940 je Vojna upodobljena kot eden izmed »Modernih apokaliptichnih jezdecev« (vojna, denar, alkohol in razvrat). Na karikaturi »Konkurenca« v 11. shtevilki sta se znashli konkurentki Smrt, ki je kosila do leta 1918, in Smrt, ki je nabrusila svojo koso leta 1940: »Draga moja 1918, ti se z menoj ne moresh primerjati! Za kar si ti potrebovala vse leto, sem jaz opravila v par mesecih. Do konca leta pa postavim rekord menda za vse vechne chase!«

Na karikaturi »Oshabna druzhina« v 3. shtevilki leta 1941 so druzhinski chlani obrni­li svoj pogled proti nebu, toda ne iz oshabnosti. – »Ne, to so Shvicarji, ki chakajo neznane zrakoplove.« Omenjeno karikaturo je narisala »bea«. Pod tem imenom bi se lahko skrivala Lea Smasek ali pa morda Bozha Simchich. Za slednjo je Podkrajshek zapisal, da je prishla v Maribor po shtudiju nekje v inozemstvu, in jo je oznachil kot »dobro kreatorko modnih oblachil in res odlichno slikarko-karikaturistko« (B. Podkrajshek, »Dozhivetja skozi desetletja«, Vecher, 1975, sht. 235).

»Bea« je za Toti list prispevala vech karikatur in ilustracij, narisanih z elegantno, tekocho in suvereno linijo, ki bi lahko izvirala iz takratne modne ilustracije. »Bea« je nemara prva slovenska karikaturistka. Razgibane in prikupne risbe v Totem listu, ki jih zaznamuje krozhno povzemajocha chrta s tushem, jo uvrshchajo med najbolj zanimive tedanje slovenske ilustratorje.

V 14. shtevilki iz leta 1938 je bila objavljena karikatura z naslovom »Zemljepis«: profesor je pravkar pojasnil meje evropskih drzhav in poudaril, da se bo k tej temi v teku leta najbrzh she vechkrat povrnil. Hitler je med prvimi evropskimi drzhavami zachel spomladi 1938 rushiti Cheshkoslovashko, septembra 1938 pa mu je münchenski sporazum dovolil okupacijo sudetskega obmochja. Na Polajnkovi karikaturi v 16. shtevilki si je sv. Peter moral kupiti nov »reshpetlin«, saj med pregledom z nebeshkega oblaka na evropske drzhave ni vech nashel »nove Cheshke«. Jozhe Polajnko (podpis Pnkl.) je v prvem letu izhajanja Toteta lista prispeval veliko karikatur.

Na karikaturi »Vsak dan ena« v 17. shtevilki iz leta 1939 je Sovjetska zveza posegla po Litvi, Letoniji in Estoni­ji. Konec leta je Sovjetska zveza napadla Finsko. Gabrijel Kolbich je za isto shtevilko narisal karika­turo »Putka in pishchanci«. Sovjetsko zvezo je upodobil kot kokljo s pishchanci Litvo, Letonijo in Estonijo, pred njenim varstvom je pobegnila Finska. V 19. shtevilki je bila objavljena karikatura »Finci trenirajo za bodocho olimpi­jado, ki bo v Helsinkih che jih ne bo medved prehitel ...« Nari­sani so Finci, za katerimi dirja ruski medved. Finci so zmogli dovolj mochi za pozhrtvovalen odpor proti sovjetskemu Golijatu (t. i. »zimska vojna« za Finsko, november 1939 – marec 1940), ki ga je z naklonjenostjo – Slovenci so kot majhen narod v finskem herojstvu zachutili tudi mozhnost lastnega obstoja – prikazala karikatura »Moderni Guliver na Fins­kem« v 2. shtevilki iz leta 1940. Stalina so drobni Finci kot nekakshnega Guliverja privezali k tlom. Toti list je ruskemu velikanu na karikaturi »Hrabri Popaj in velikan« v nas­lednji shtevilki zoperstavil Popaja, ki je moch za boj chrpal iz amerishke, angleshke in francoske shpinache (strip Elziea Segarja o Popaju je bil prvich objavljen leta 1929, leta 1933 se pojavi v animiranem filmu). Nekateri junaki amerishkih stripov in risanih filmov so bili tedaj v Sloveniji zelo priljubljeni, npr. Disneyjeva Jaka Racman (Toti list, 1941, sht. 3) in Miki Mishka, pa tudi Tarzan, Popaj idr. V 7. shtevilki Totega lista iz leta 1939 na karikaturi, ki je nastala po Robovi zamisli in pod vplivom Disneyjevega celovechernega risanega filma, srechamo Sneguljchico in sedem palchkov. Ti poosebljajo sedem svetovnih velesil: na eni strani so Anglija, Francija, ZDA in SZ, na drugi Nemchija, Italija in Japonska.

Vojna vihra je potrkala tudi na vrata Balkana. Na karikaturi »Pred trdnjavo Balkanske zveze« v 4. shtevilki iz leta 1940 Marsu odgovarja angel miru: »Tebe ne pustimo notri. Smo zhe kompletni!« Na karikatu­ri »Balkan interesna sfera velesil« v 8. shtevilki sredi zemlje­vida Balkana chepi angelchek miru, ki ga obkrozhajo simboli velesil: nacistichni kljukasti krizh, fashistichni fascio, sovjetska srp in kladivo ter angleshki lev. Angelchek miru se praska po glavi: »Spricho vsestranskega interesa za Balkan bom menda izgubil jaz ves interes zanj.«

V 11. shtevilki »V gostilni Balkan« sedijo trije bratje Slovenec, Hrvat in Srb, ki jih skozi okno opazujejo predstavniki ev­ropskih velesil (francoska Marianne, Italijan, Mussolini ...). Trije bratje so si ob pogledu nanje zazheleli predvsem: »Rachune naj zunaj kar sami uredijo, in v miru lepo nas pri litru pustijo!« V 15. shtevilka je bila objavljena karikatura »Mamica Evropa in sinchek Balkan«. Evropa ima obvezano glavo, pri hoji si pomaga z berglo in palico. Pogled chez plot, ki deli Evropo od Balkana, namrech pove, da pri njej doma divja vojna. Evropa narocha drobnemu Balkanu: »Igraj se v miru, sinchek mali, vse to so varuhi ti podarili.«

V 5. shtevilki iz leta 1941 je bila objavljena Zinauerjeva karikatura »Trije, ki stoje ob strani«. Trije jugoslovanski bratje opazujejo mimohod chet, ki jih vodi Smrt. Karikaturo spremlja pesmica: »Glej jo, kak mimo gre, / she ne pogleda me, / she ne pogleda me, / bozhje dekle ... / (Dosti pa zhre ...)« V isti shtevilki so se trem bratom »V moderni plesni dvorani« ponujale poshastne soplesalke (lakota, kuga, razvaline, bloka­da) z Vojno na chelu: »Sicer ne volijo dame, pa bi vseeno prosila enega izmed gospodov za prihodnji ples.« Pogumno so ji odgovorili: »Hvala lepa! Plesat sicer znamo, pa nam je ob kupici vina kramljanje bolj prijetno!«

Karikature v Totem listu so se nekajkrat lotile angleshkega ministrskega predsednika Arthurja Nevilla Chamberlaina. Na karikaturi »Neron Chamberlain daje pomirljive izjave ob pogledu na gorecho mesto« v 9. shtevilki iz leta 1939 Chamberlaina spremlja obvezni dezhnik, ki ima vlogo razpoznavnega znaka. Hitler je namrech Britance uzhalil z izjavo, da so kot opotekajochi se dezhnikarji nekdanjega meshchanskega sveta.

Dezhnik se je lahko pojavil tudi brez svojega lastnika, podobno kot v Brenclju Dezhmanove grablje. Polajn­kova karikatura v shtevilki 16 iz leta 1938 prikazuje »Prodajalno dezhnikov v duhu chasa«. Dezhniki so bili v izlozhbenem oknu razporejeni tako, da so izpisovali besedo »Pax«, desni dezhnik pa je pretrgal listino Pakt.

Anglezhem sta ochi odprli Hitlerjeva pripojitev Avstrije in razkosanje Cheshkoslovashke. Chamberlainova mirovna prizadevanja, ki so se meshala z brezbrizhnostjo do usode manjshih evropskih drzhav, so bila zaman. Nasledil ga je bojeviti Churchill. Na karikaturi »Ni mu do mirovnih marel!« v 15. shtevilki iz leta 1940 je bil narisan pes z angleshko chelado na glavi, ki urinira na vogalu trgovine z dezhniki: »Ne maram marelic, korajzha velja, she zadnjo besedo naj pushka ima!

»Vsemogochnega vladarja Rusije« Stalina srechamo npr. na karikaturi »Staljin leta 1920 / in 1940« v 15. shtevilki iz leta 1939. Na prvi slichici Stalin s proletarskim in partijskim srpom in kladivom razbije carski prestol, na drugi pa sam kraljuje na njem. Avgusta 1939 je Hitler s Sovjetsko zvezo sklenil pogodbo o nemshko-sovjetskem nenapadanju, ki je presenetila svet. V 14. shtevilki je bil narisan Stalin kot »Moderna sfinga«, karikaturo pa je spremljal zgovoren komentar (»Vse ugiba in sprashuje / kaj moderna sfinga snuje«). Na karikaturi v naslednji shtevilki je Stalin odslovil angela miru, v zhepu pa je skrival svastiko.

Konec 19. stoletja so se v slovenski karikaturi pojavili »bozhichni« motivi, ki so bili ubrani na struno prichakovanj, kaj neki bo prinesel sv. Miklavzh. Podobni so bili tudi »velikonochni« motivi. Za 19. shtevilko iz leta 1939 je Zinauer narisal karikaturo »Ne le trgovske ladje, tudi sv. Miklavzh ima letos oborozheno spremstvo«. Miklavzh in njegove spremljeval­ke so si oprtali pushke. V 23. shtevilki iz leta 1940 je bila objavljena karikatura »Miklavzheva poshta«. Miklavzh sprashuje »tajnico«, chesa so si v pismih najbolj zazheleli zemljani. Odgovor se glasi: »Sama ekspresna pisma, gospod shef in v vseh je ena sama proshnja: letala, letala in she letala ...«

Kljub priljubljenosti je tudi Toti list imel tezhave z narochniki. Podkrajshek je konec leta 1939 zapisal: »Z danashnjo shtevilko zakljuchujemo II. letnik Totega lista. V prihodnjem letu bo izhajal nash list istotako na 16. straneh, vsebinsko she izpopolnjen in Vam krajshal chas. Pri delu pa nam morajo narochniki pomagati s tem, da nam vsaj tochno plachujejo tako malenkostno narochnino.

Narochniki, ki so z narochnino she na dolgu, dobe tekom tega meseca polozhnice z naznachenim zneskom dolga do 1. januarja 1940. Prosimo, da nam ta znesek nakazhejo, ker bomo z novim letom chrtali vse zastonjkarje in jim ne bomo nich poshiljali lista.

Pripominjamo, da smo list naredili takorekoch iz nich in da smo ga – kljub vsestranski skepsi – vzdignili na dostojno vishino, ki jo hochemo tudi obdrzhati. Subvencij ne prosimo, zahtevamo le to, kar nam gre: tochno plachevanje narochnine. Uposhtevajte te vrstice in ugodite nam.« (»Cenjenim narochnikom!«, Toti list, 1939, sht. 20)

Z listom je sodeloval tudi Nikolaj Pirnat. Njegova kari­katura »Moderni Goethe: Vech masla!« iz 5. shtevilke v letu 1939 je nastala po zamisli Ivana Roba (tedaj so Nemci propagirali uporabljanje margarine, ker jim je primanjkovalo masla). Karikatura je bila ponatisnjena v londonskem satirichnem listu Punch (po: Bozho Podkrajshek, »Ivan Rob in Tone Chufar«, Nashi razgledi, 14. 4. 1958, str. 105).

Konec leta 1940 si je Toti list nakopal velike tezhave. Vzrok je bilo »Pismo svetemu Miklavzhu« (sht. 23), ki ga je v verzih pod psevdonimom »Miha Lachen« najbrzh napisal Emil Smasek. »Ljubi sveti Nikolaj, / kar Te prosim, daj mi, daj! /.../ Iz dna dushe bom vesel, / hvalnice bom ganjen pel. / Saj tvoj kosh je poln, natlachen! / Te pozdravlja

Miha Lachen«

V pesmi skrita beseda »natlachen« je bila (kljub temu da je bila napisana z malo zachetnico) razumljena kot napad na bana Dravske banovine dr. Marka Natlachena. Toti list je bil na podlagi zakona o zashchiti javne varnosti in reda v drzhavi zaplenjen, policisti so morali po trafikah pobrati vse izvode. »Vechinoma pa so bili policaji tako vestni, da so v trafikah vzeli le eno ali dve shtevilki; trafikantom pa namignili, naj Totega skrijejo pod pult in ga prodajajo naprej,« pishe Podkrajshek (po: B. Podkrajshek, »Dozhivetja skozi desetletja«, Vecher, 1975, sht. 240). Zaplembi je 20. februarja 1941 sledila uradna prepoved izhajanja. Intervencije mariborskih intelektualcev so banovino kmalu nekoliko omehchale, tako »da je list smel spet izhajati, vendar pod drugachnim naslovom in z drugim odgovornim urednikom. Tako smo dali listu naslov Novi toti, kot odgovornega urednika sem navedel upravnika lista, zraven pa pristavil, da je bilo vsem jasno: rokopise sprejema she vedno Bozho Podkrajshek.« (B. Podkrajshek, »Dozhivetja skozi desetletja«, Vecher, 1979, sht. 242)

Karikaturo »Cenjenim bralcem« na naslovnici 1. shtevilke (1941) Novega totega je narisal Janez Vokach, ki je karikature podpisoval z »ach«. Peta shtevilka Novega totega je bila prepovedana zaradi podobe na naslovnici in dveh prispevkov. Celotna naklada je bila zaplenjena. Namesto nje je bila pripravljena shtevilka 5A, ki pa jo je prav tako doletela prepoved. Kraljevska banska uprava je Drzhavnemu tozhilstvu v Mariboru priporochila, naj izvaja nad listom najstrozhjo cenzuro, da bi tako ustvarili razloge za popolno prepoved njegovega izhajanja (po: Emica Ogrizek, Tiskovne zadeve Drzhavnega tozhilstva Maribor 1898–1941, Pokrajinski arhiv Maribor / Inventarji 19, Maribor 2010, str. 191).

Osma shtevilka Novega totega je izshla dan pred nemshko-italijansko-bolgarskim napadom na Jugoslavijo. Podkrajshek, ki so ga »po Mariboru zhe lovile kulturbundovske trojke«, se je umaknil v Ljubljano, kjer mu je sprva nekoliko pomagal Milan Apih, ki je kasneje urejal partizanski shaljivi list Pavliha.

Leta 1939 je Podkrajshek v okviru Totega lista za obiskovalce mariborskega sejma pripravil vech predstav kabaretnega gledalishcha Toti teater (odvijale so se v telovadnici shole na Razlagovi ulici ali pod shotorom). Toti teater je jeseni 1940 gostoval na ljubl­janskem velesejmu. Podkrajshek je npr. za Vladimirja Skrbinshka, ki je nastopal v vlogi Chamberlaina, napisal Odo o marelah. Shtirinajst predstav v velikem paviljonu ljubljanskega velesejma si je vsakich ogledalo po 800 gledalcev. Turnejo Totega teatra je v 18. shtevilki iz leta 1940 upodobila »bea«.

Podkrajshek je sredi leta 1941 v Ljubljani na pobudo Toneta Chufarja ustanovil Veseli teater oziroma Veselo sceno, ki so jo sestavljali predvsem igralci, ki so po okupaciji morali zapustiti Maribor. Satirichno-zabavni program Veselega teatra je propagiral ideje narodnoosvobodilnega boja. Kot scenografinja je sodelovala Bozha Simchich. Besedila sta prispevala Bozho Podkrajshek in Emil Smasek (po: Emil Cesar, »Svezhi veter Veselega teatra«, Boj brez pushke, Ljubljana 1984, str. 8595). Italijani so Podkrajshka poslali v taborishchi Gonars in v Renicca.

Po vojni je Podkrajshek z Franetom Milchinskim-Jezhkom sodeloval pri urejanju ljubljanskega Pavlihe. V letih 1952–1953 je sekcija Drushtva novinarjev Slovenije v Mariboru obnovila izhajanje Totega lista (shtetje letnikov je ohranilo kontinuiteto, urednik je bil Podkrajshek), leta 1954 pa se je Toti list v posebni shtevilki simbolichno zdruzhil s Pavliho.

 

 

 

 

XXXVI

PARTIZANSKI, ILEGALNI IN TABORISHCHNI SATIRICHNI LISTI

Na eni najdaljshih sej izvrshnega odbora Osvobodilne fronte v Bazi 20 v Kochevskem Rogu konec maja 1943 so med drugim sprejeli naslednji sklep: »Izdajati naj se zachne humoristichni list. Urednishtvo prevzame tov. Gashper.« Tone Fajfar-Gashper (1913–1981) se je takole spominjal zachetkov partizanske humoristichne periodike: »26. maja. Nocoj sestanek agitpropa. Mene zanima zlasti delo za humoristichni list. Med drugim je padla pametna misel, da bi v listu obdelali Frtavchkovega Gusteljna [op. gre za humoristichno rubriko v dnevniku Slovenec], ki bi ga mobilizirali v belo gardo. Za prvo shtevilko bo treba najbrzh precej intenzivnega dela, za nadaljnje pa mi ni skrb, ker bo gotovo dosti prispevkov s terena in iz brigad.«

Tone Fajfar-Gashper omenja, da so njegova humoristichna nagnjenja naletela na opomin Borisa Kidricha-Petra. Po vrnitvi z obiska Hrvashke je julija 1943 opisal nekaj humoristichnih dogodkov za stenski list. Boris Kidrich ga je opozoril, da je tako pisanje neprimerno, »ker meche na Hrvate smeshno senco«. Fajfarjevi listichi so chez noch izginili z deske (po: Djuro Shmicberger, »Humoristichni tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 80).

Poleti 1944 so skorajda sochasno izhajali trije humoristichni listi: v Ljubljani Bodecha nezha, na Dolenjskem Pavliha in na Shtajerskem Partizanski toti list.

Bodecha nezha

Prva shtevilka ilegalnega satirichnega lista Bodecha nezha (podnaslov »List za dobro voljo v tezhkih dneh«) je sicer izshla avgusta 1943 v Ljubljani. Do konca leta sta sledili she dve shtevilki s podnaslovom »Satirichni list«, naslednje leto so do oktobra izshle spet tri shtevilke. Urednik je bil Josip Urbich, ilustriral in opremljal ga je Maks Toboljevich-Akim (roj. 1922), med sodelavci sta bila tudi France Urshich in Frane Milchinski-Jezhek (1914–1988).

Nekatere tiskarske pripomochke za razmnozhevanje Bodeche nezhe je dal na razpolago Zvonimir Bernot, lastnik tiskarne, v kateri so tiskali Naprej in Delavsko enotnost zhe leta 1929, kasneje pa tudi letake. Humoristichni list so razmnozhevali v tehniki na Erjavchevi 6 v Ljubljani v 60 do 80 izvodih (po: Djuro Shmicberger, prav tam, str. 81).

Partizanski toti list

Ime tega humoristichnega lista se je zgledovalo po predvojnem mariborskem Totem listu. Bogato ilustriran list je izdajal partizanski odsek 4. operativne cone na osvobojenem ozemlju na Shtajerskem. Prva shtevilka je izshla 22. julija 1944. Prvi dve shtevilki na 12 straneh so razmnozhili v ciklostilni tehniki, pri tretji shtevilki pa so prvo in zadnjo stran natisnili (po: Djuro Shmicberger, prav tam, str. 81).

Pavliha (1944)

Avgusta in septembra 1944 sta v Kochevskem Rogu izshli dve shtevilki humoristichnega chasopisa Pavliha. »Izhaja kadar se mu zljubi.« Cena tri lire. – Potrebo po osrednjem partizanskem humoristichnem chasopisu so pogojevali razmah partizanskega tiska s shtevilnimi tiskarnami, ciklostilnimi in drugimi razmnozhevalnimi tehnikami ter vojashki uspehi na zunanjih in notranjih frontah, ki so nakazovali blizhnji konec vojne (po: Milan Apih, »Kako se je rodil partizanski Pavliha«, Hudi chasi – vedro chelo, Ljubljana 1976, str. 422).

Neposreden povod je bil Partizanski toti list. Partizanski kulturni delavci in ustvarjalci, ki so se zbirali v Srednji vasi pri Chrmoshnjicah, niso bili zadovoljni s karikaturo in shalo na prvi strani Partizanskega totega lista. Ugotavljali so, da bi sami to lahko bolje napravili. Zamisel o centralnem humoristichnem listu so dokonchno oblikovali v Bazi 20, kjer so se kulturniki dogovarjali tudi z Vido Tomshich in Borisom Ziherlom, slednji je bil za to, da se novi list imenuje Pavliha in tako nadaljuje Levstikovo tradicijo (po: Milan Apih, prav tam, str. 424).

15. avgusta 1944 so poslali v partizansko tiskarno besedilo in karikature za prvo shtevilko Pavlihe, ki je bila natisnjena v chrni in rjavi barvi v nakladi 5000 izvodov. Izshla je 25. avgusta 1944 na shtirih straneh. Nachelnik komisije za agitacijo in propagando pri Izvrshilnem odboru Osvobodilne fronte Milan Apih je v urednishtvu Slovenskega porochevalca nabral nekaj najboljshih in aktualnih shal iz tuje literature ter z njimi nadomestil slabshe domache prispevke. Shala o shtevilu 129 je naletela na kritiko Vide Tomshich, ker naj bi bila prevech fatalistichna.

»Kaj pak me gledate tako debelo? I nu, Pavliha sem vendar, me ne poznate vech, kali? Saj sem uzhe bil na Slovenskem. Le dajte se spomniti, kako sem svoj chas z Dunaja k vam hodil skup z rajnkim Levstikom z Retja, ki takrat kakopak she ni svoje brigade imel – pa sva jo navzlic temu marsikateremu zagodla ino marsikatero pametno razdrla! Kaj? Propustnic ochete? Primaruha, ta je pa lepa! Zhe vidim, da sem napak storil, ker si o svojem chasu nisem take vashe hitrostrelke (shnelfajerce) in angleshkega ogrinjala zoper dezh (regenmantla) omislil, da bi takisto vech sposhtovanja uzhival. Dosihdob me she res nihche ni za propustnico pobaral, akoprav sem uzhe malone pol sveta okoli dal. Resnichno, da sem se vchasih pod tujim imenom skrivati moral – saj ste menda kdaj kako branje od Eulenspiegla ali pak Kerempuha ali Ivana Duraka* v roke vzeli – vendar pa sem se she iz vsake zagate izmazati znal, pa se anti pri vas ne bodem? Kar svojo obveshchevalno sluzhbo poprashajte, ali pa mojo karakteristiko v roke vzemite, pak se bodete previzhali, da nisem rokomavh, pa tudi kakshna negoda ali abota ne, temuch da sem vashe krvi ino vashih mislih ter da sem bil zmirom na isti plati, kjer so se ljudje za pravico dajali. Ko sem zvedel, da ste mobilizacijo razglasili, sem svoj pihavnik na ramo djal in pot pod noge vzel, da bi chimprej v vasho vojsko stopil ino da bi tudi jaz pomagal sovrazhnika za zmiraj v koprivce posaditi, da potlej po osvoboditvi zhiv krst ne bo pravice imel nad mano jezika otepati, chesh Pavliha je bil uzhe dezerter ino skrivach ali pak celo izmed tistih, ki so iz Judezhevega semena pognali.

Aha, moji pushki se smejete? Resnichno je bolj starinske sorte, che pa se gremo, katera bolj zadene, je pa moja huji od vsake druge. Boste zhe videli, kako bom pokal po shvabih in le-onih, ki se le-tem za rep obeshajo. Pa tudi ni, da se ne bi koga izmed vas privoshchil ino ga na muho vzel, che se bo kedaj kakshne nerodne znebil ali pak kaj hudiga storil. Le varujte se!

She to-le naj vam povem, da sem po svetu hodivshi nich koliko prijateljev nashel. Med druzim sta moja narboljsha tovarisha ruski Krokodil in Komar ino, kakopak, hrvashki Jezh [op. prvi sovjetski satirichni list Krokodil, 1922–2000; hrvashki satirichni list Bodljikavi jezh], s katerim sva uzhe bratovshchino pila. Kadar se zgodi, da mi streliva primanjkuje, ga od le-teh na posodo jemljem.

Ha-ha, she celo v Ljubljani imam celo resheto 'kolegov', ki mi hochesh nochesh konkurenco delajo. Narhuji je ondi 'Slovenski dom' [op. chasnik Slovenski dom (1935–1945)], ino sem uzhe sklenil, da bodem vchasih kakshno pisanje od tam kar prepisal, da bode smeha na pretek. Seve, v Ljubljano prishedshi bom kajpak svoj nos bolj navpik zasukal ino le-tako konkurenco koj v kraj spravil.

Nu, kaj bi she? Vidim, da me zhe bolj v chislih imate ino da bodemo prijatelji ostali. Nego to si zapomnite ino zapishite za uho: che me boste pogosto videti zheleli ino me zmerom pri dobri volji obrzhati hoteli, me boste morali kakor vsaciga dobrega vojshchaka neprenehoma ino pridno s strelivom zakladati! Samo, da ne bode vmes prevech pishkavih (ferzagerjev), kajti ne maram, da bi samemu sebi ino svojim tovarishem sramoto delal. Potlej bom pa svojo francosko pushko lahko zamenjal che bo treba tudi za protitankovski kanon, da me ne boste vech meni nich tebi nich ustavljali ino za propustnico sprashevali.

Takisto – zdaj pa se mi uzhe mudi na pot, ker je she veliko druzih, ki bi me radi videli inu slishali.

Pa na svidenje ino she enkrat: Pazite, da vas na muho ne vzamem!« (»Zdravo, tovarishi!«, Pavliha, 1944, sht. 1)

Druga shtevilka Pavlihe je sledila v septembru. Urednik obeh shtevilk je bil Milan Apih-Mah (1906–1992), ki je bil leta 1944 soudelezhen tudi pri nastanku hrvashkega humoristichnega lista Bodljikavi jezh (po: Milan Apih, prav tam, str. 425). Sodelavcev ni manjkalo (mdr. shtudent arhitekture Dushan Povh). Za likovno opremo so poskrbeli Dore Klemenchich-Maj, France Mihelich, Nikolaj Pirnat ter brata Drago in Nande Vidmar, ki spadajo med osrednje predstavnike partizanske likovne umetnosti (oprema partizanskega in ilegalnega tiska, plakati, letaki, t. i. partizanska grafika).

Chasopisna glava spominja na Levstikovega Pavliho. Na naslovnem zaglavju je v trebuhu velike zachetnice narisan partizan s pushko in triglavko na glavi; podobno kot Levstikov Pavliha, ki je imel fajfo v roki, ima cigareto v ustih. Njegov obraz je razjasnil nasmeshek.**

Karikatura »Bliskovita vojna« na naslovnici 1. shtevilke je delo slikarja in grafika Franceta Mihelicha (1907–1998), ki je med vojno ustvaril obsezhen opus okrog 600 grafik in risb. Goebbels javlja razcapanemu Hitlerju, da so Rusi v enem samem dnevu napredovali za sto kilometrov. Hitler: »Ali vam nisem ves chas govoril o bliskoviti vojni!«

Urednishtvo Pavlihe je 6. oktobra 1944 pisalo propagandnemu odseku pri Glavnem shtabu: »V kratkem nameravamo izdati 3. shtevilko Pavlihe. Nujno potrebujemo prispevkov, posebno iz zhivljenja nashih brigad in borcev. Morda je kaj uporabnega gradiva tudi v nashih brigadnih publikacijah. Zberite in poshljite.«

Milan Apih je dobil nove zadolzhitve, zato je tretjo shtevilko pripravil Marcel Kronegger-Tinch, ki ga je za urednika izbral Boris Kidrich. Marcel Kronegger je v partijski sholi za stenski chasopis narisal karikaturo s poanto znane Kidricheve krilatice o biciklistu (»… da pozna tudi nasha druzhba shibke znachaje, ki navzdol kot biciklist pritiskajo, navzgor pa se krive«). Marcel Kronegger-Tinch: »Moj 'biciklist' je bil partijski sekretar. Na pedalih bicikla so bili majhni chlovechki – chlani partije, na katere je pritiskal s tezhkimi chevlji. Na skrivljenem hrbtu pa so mu sedeli drug na drugemu komiteti … Drugo jutro 'biciklista' ni bilo vech na stenchasu« (Po: »Trideset let Pavliha«, Pavliha, 1975, sht. 18).

Karikatura je prishla do Kidricha, ki se je gromko smejal. Posledica je bila imenovanje Marcela Kroneggerja za novega urednika Pavlihe: »Moral sem se lotiti naloge, ki sem jo prevzel: zbrati gradivo za tretjo shtevilko. Na Bazi 20 je bilo nich koliko politichnih in kulturnih delavcev, novinarjev, publicistov, pisateljev, ki bi mi lahko pomagali, a moram potozhiti, da mi kaj prida pomochi niso nudili … Ko sem s prizadevnostjo in muko spravil skupaj tretjo shtevilko in sem se v dolini dogovoril z Alenko Gerlovich in Dushanom Povhom, da mi bosta napravila potrebne ilustracije, Mile Klopchich pa mi je popravil neko mojo lastno 'pesnitev', so mi povedali, da za tiskanje Pavlihe ni papirja in da ga pred osvoboditvijo, kot kazhe, ne bo. Vsebino tretje shtevilke in slavo, da sem bil urednik partizanskega Pavlihe, da si lahko zataknem za partizanko. Tako sem ostal urednik Pavlihe brez Pavlihe.« (po: Djuro Shmicberger, »Humoristichni tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 81–82).

Med vojno naj bi izhajalo vech kot 20 partizanskih satirichnih oziroma humoristichnih listov (po: Hudi chasi – vedro chelo, Ljubljana 1976, str. 8). Humoristichne liste so imele vechje partizanske enote. Novembra 1943 je pri Cankarjevi brigadi izshel list Tishina. Urejal ga je Marjan Selishkar-Chrt, ilustriral pa Pavle Shimec-Pajo. Februarja 1944 je Gubcheva brigada izdala list Hrup (urednik Vasja Ocvirk). Njegovo uvodno geslo se je glasilo: »Hrup nasprotje je tishine …« Urednik humoristichnega lista 12. brigade Ta pum (morda ponazoritev strela) je bil Milenko Doberlet, ilustriral pa ga je Leon Otavnik-Lech (po: Djuro Shmicberger, »Humoristichni tisk«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 82).

Nikolaja Pirnata lahko oznachimo za osrednjo osebnost partizanske likovne umetnosti. Ob napadu na Jugoslavijo je zachel sodelovati z Osvobodilno fronto. Pozimi 1941/1942 je pripravil ilustracije za pesnishko zbirko Mateja Bora Previharimo viharje (prva ilegalna upornishka zbirka v okupirani Evropi), ki pa so se izgubile, ko je kurir zashel v blokado. Od marca 1942 do maja 1943 je bil v italijanski internaciji v Gonarsu. Tu je nastal sorazmerno obsezhen likovni opus (oljni portreti, portretne shtudije, prizori iz taborishchnega zhivljenja, osnutki za manjshe plastike in spomenike, karikature). Vrhunec so akvareli in cikel risb z erotichno motiviko »Dekla Anchka« (junij 1942).

Na zachetku avgusta 1943 je Pirnat odshel v partizane, kjer je bil dodeljen Glavnemu shtabu. Do jesenske ofenzive je z drugimi slikarji pripravljal propagandne letake. Sodeloval je pri okrasitvi slavnostne dvorane za Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kochevju.*** Kmalu zatem je dal Boris Kidrich pobudo, da bi izdajali razne umetnishke mape in sistematichno opremljali partizanski tisk z ilustracijami. Pirnatu je bila zaupana organizacija izdajanja map (po: Ljerka Menashe, besedilo v katalogu Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1954, str. 16).

Na kongresu slovenskih kulturnih delavcev januarja 1944 v Semichu je kapetan Nikolaj Pirnat postal vodja slikarske sekcije pri propagandnem oddelku Glavnega shtaba Slovenije. Zgodaj spomladi je nastala mapa Nasha borba, za katero sta Pirnat in France Mihelich izdelala vsak po shest linorezov. Izdal jo je glavni shtab NOV in PO Slovenije. Predvidoma naj bi bila nared za triletnico Osvobodilne fronte. Zaradi redakcijskih in tehnichnih tezhav je bila natisnjena shele junija 1944 (za triletnico sovjetskega vstopa v vojno) v 2000 izvodih in 150 bibliofilskih izvodih na boljshem brezlesnem papirju. Jeseni 1944 je Pirnat izdelal linorezne ploshche za mapo Domovi, jeche, gozdovi, ki je bila natisnjena decembra 1944. Izdal jo je glavni shtab NOV in PO Slovenije, natisnila tiskarna Triglav konec leta 1944 v nakladi 1500 izvodov. Liki okupatorjev in njihovih sodelavcev so prikazani na karikiran nachin (»Vdrli so v nashe domove«, »Nedolzhne so muchili v jechah«, »Morili so in jih obeshali«, »Domovi so rodili izdajalce«). Podoben princip je pri prikazih domobranskega nasilja uporabil tudi Dore Klemenchich-Maj (1911–1988) v grafichni mapi V imenu Kristusovih ran, ki je junija 1944 izshla pri propagandnem odseku 9. korpusa v nakladi 450 do 500 izvodov.

Pirnat je konec leta 1944 in na zachetku leta 1945 v osvobojenem Beogradu risal politichne karikature za Borbo. Skupaj z Miloradom Chirićem in Vladom Kristlom je pri Borbi leta 1946 izdal mapo karikatur Gdje je Hitler? Po vrnitvi v Ljubljano konec leta 1945 je zachel risati politichne karikature za Ljudsko pravico (po: Ljerka Menashe, besedilo v katalogu Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1954, str. 17).

V Kristusovem imenu!

Prva ilegalna grafichna mapa je izshla avgusta 1943 v okupirani Ljubljani. Zbirko karikatur V Kristusovem imenu!, ki je bila naperjena zoper Belo gardo, je izdala Okrozhna tehnika Komunistichne partije Slovenije in jo razshirila po Ljubljani. Grafichna mapa vsebuje 35 risb in linorezov. Njihovi avtorji so slikarji Stane Kumar, France Mihelich, Nikolaj Omerza, Nikolaj Pirnat in France Urshich, kiparja Boris Kalin in Janez Weiss-Belach ter arhitekti Boris Kobe, Vlasto Kopach in Domicijan Serajnik. Motive za grafichne liste so izbrali sami. Koordinator priprave grafichne mape je bil France Urshich, ki je risbe junija 1943 izrochil partijski tehniki. Ker v Ljubljani niso vech delovale ilegalne tiskarne (samo ciklostilne tehnike), so se odlochili za svetlobno kopiranje risb s prozornega risalnega na ozalitni papir. Fotograf Centralne tehnike KPS Ivan Trobec je risbe in linoreze fotografsko povechal, nakar jih je s tushem na prozorni risalni papir prerisal Vlasto Kopach (1913–2006), risar in grafik v Centralni tehniki KPS. Prerisovanje je bilo potrebno zaradi konspirativnih razlogov, da ne bi bilo mogoche odkriti avtorjev. Grafike je v kopirnici zheleznishke direkcije v sto izvodih skopiral Tine Kmet, obrezal in povezal v broshure pa jih je knjigovez Dragotin Gulich v Tavcharjevi ulici.

Kapucinski toti, Toti Stari pisker, Arestant, Zhica, Jezh za zhico

Interniranci, ki so jih Nemci zbrali v kapucinskem samostanu in Starem Piskru v Celju, so izdali pet shtevilk lista Kapucinski toti (8. maj – 20. junij 1941). Pobudo za izdajanje lista so dali zaporniki iz Lashkega. Prve shtiri shtevilke je uredil Franjo Vilhar (1889–1964), ravnatelj pivovarne v Lashkem, peto shtevilko pa Jakob Sem, kaplan v Sv. Barbari pri Halozah. Razmnozhevali so ga v 15 do 20 primerkih na opalografu (priprava za razmnozhevanje odtisov s ploshche iz opalnega stekla), ki je bil prej last kapucinskega dijashkega konvikta. Tri shtevilke so obsegale samo dve strani oziroma en list, dve shtevilki sta imeli shtiri strani. Sledile so shtiri shtevilke lista Toti Stari pisker (1. junij – 13. julij). Sestavljali so ga s pisalnim strojem v okrog 10 izvodih. Nekatere shtevilke so bile napisane samo na roko. V obeh listih so prevladovala humoristichno-satirichna besedila. Sedem risb v Kapucinskem totem je prispeval Albert Sirk (1887–1947), slikar in strokovni uchitelj na gimnaziji v Celju (po: Vlado Novak, »Kapucinski toti«, in Janez Shumrada, »Opombe«, Kapucinski toti in Toti Stari pisker, Faksimilirana izdaja ob shtiridesetletnici vstaje in izida ilegalnih listov celjskih politichnih zapornikov, Celje 1981, str. 8–10 in 78–79).

Tudi v ljubljanskih zaporih so jetniki v razlichnih obdobjih pripravili nekaj glasil. V sodnih zaporih na Mikloshichevi cesti je izhajal »humoristichni list za politichne arestante« Arestant. Druga shtevilka je izshla 28. maja, 3. shtevilka 30. maja 1942 (po: Djuro Shmicberger, »Iz zaporov in taborishch«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 83).

Slovenski taborishchniki so januarja 1942 v taborishchu za vojne ujetnike v mestu Luckenwalde blizu Berlina zacheli izdajati tednik Zhica. Izshlo je 14 shtevilk na roko napisanega lista (obseg 4 strani), ki je krozhil iz rok v roke. Urejal ga je pisatelj in prevajalec Janez Gradishnik (1917–2009). Avtorja karikatur sta se pisala Mikush in Prohaska (po: Bernard Nezhmah, »Taborishchni chrni humor«, Mladina, 28. 6. 2004, str. 48–51).

Po osvoboditvi taborishcha Dachau je zachel izhajati Dachauski porochevalec (1. sht. ima datum 2. maj 1945). Urejala sta ga literata in chasnikarja Rudolf Golouh (1887–1982) in Ludvik Mrzel (1904–1971). Dosegel je 30 shtevilk (zadnja sht. 5. junija 1945). Med interniranci je bilo tudi deset slikarjev, ki so poskrbeli za likovno opremo. Poleg Dachauskega porochevalca so pripravljali she Vestnik in humoristichni list Jezh za zhico (po: Djuro Shmicberger, »Iz zaporov in taborishch«, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988, str. 86). Edina shtevilka Jezha za zhico je izshla 1. junija 1945, njegov urednik je bil Emil Smasek (po: Dushan Moravec, Ludvik Mrzel, Maribor 2007, str. 139).

 

* Till Eulenspiegel: pavliha, navihanec in naslovni junak ljudske knjige v spodnjenemshkem jeziku. Petrica Kerempuh: Tillu Eulenspieglu soroden lik iz hrvashke knjizhevnosti, mdr. Miroslav Krlezha, Balade Petrice Kerempuha, 1936. Ivan Durak: lik iz ruskih pravljic, naiven mlad kmet z zlatim srcem.

** Lik Pavlihe je nastopal tudi v partizanskem lutkovnem gledalishchu. Osnutke za glave vechine lutk je narisal Nikolaj Pirnat (nemshki esesovec Fric, italijanski fashist Benito, belogardist Janez, Pavliha, Hitler). Lutke je izdelal Lojze Lavrich. Prva predstava partizanskega lutkovnega gledalishcha je bila v Chrmoshnjicah 31. decembra 1944. Pirnatova risba s svinchnikom za lutko Pavlihe je izgubljena. Po tej risbi je bil v grafichnem ateljeju izdelan linorez Pavlihove glave za plakat za lutkovne predstave, ki ga je aprila 1945 natisnila Partizanska tiskarna na Rogu. V prvih povojnih letih so partizanski lutkarji redno gostovali po raznih slovenskih krajih (po: Alenka Gerlovich, Partizansko lutkovno gledalishche, Ljubljana 1979, str. 29, 32 in 68).

*** Nikolaj Pirnat je na procesu proti ujetim chetnikom in pripadnikom vashkih strazh v Kochevju 12. oktobra 1943 risal karikature obtozhencev. »Niko Pirnat, znani ljubljanski risar in degeneriranec, ki je bil kot chlan komunistichne publike navzoch pri procesu, si je dovolil nezaslishano nesramnost: med razpravo in potem, ko se je 'sodni zbor' posvetoval, je risal karikature obtozhencev in jih sproti zasramoval. Vse bo imelo svoj konec, Niko Pirnat!« (»Sodni proces v Kochevju v pravi luchi / Nesramnost Nika Pirnata«, Slovenec, 1943/258)

 

 

France Mihelich, Bliskovita vojna, Pavliha, 1944, sht. 1

 

 

XXXVII

PAVLIHA (1945, 1946/1947, 1948 ...)

6. septembra 1945 je v Ljubljani izshla nova shtevilka Pavlihe. V obsegu osem strani in v nakladi okrog 33.000 izvodov so jo natisnili v tiskarni Merkur. Glavo Pavlihe je narisal Nikolaj Pirnat (po: katalog razstav ob 100-letnici rojstva N. Pirnata, 2003/2004, str. 117). V napisu Pavliha na naslovnem zaglavju ima chrka »i« namesto pike rdecho zvezdo.

Pavliha je bil zastavljen kot shtirinajstdnevnik. Izhajal naj bi pod okriljem Drushtva novinarjev Slovenije s sedezhem v Gosposki ulici 12. Cena posamezne shtevilke je bila tri dinarje. Narochnina do konca leta je znashala 20 dinarjev. »Za en hipec sam – shalo vstran! Pavliha ne more zhiveti od samega smeha. Zato mu takoj poshljite narochnino 20 dinarjev do konca leta, che hochete, da vas vsakih 14 dni redno obishche. Trafikante in kolporterje pa prosi, da redno obrachunavajo. Vsem, ki so dobre volje, kliche obenem: Pomagajte s shalo in smehom, da zvozimo nash voz iz blatnih kolesnic in ga pripeljemo na ravno in chisto polje!

Pozdravljeni! Pavliha, Ljubljana, Novinarski dom, Gosposka 12.« – Pavliha je naletel na dober sprejem. Vendar so v septembru in oktobru sledile samo she tri shtevilke.

Pisec uvodnika z naslovom »Zdravi bodite, vrli Slovenci!« je uporabil tudi nekaj citatov iz Levstikovega Pavlihe:

»Lejte si, Pavliha sem!

Pavliha! Anti si zhiv ostal, povedi, povedi!

Zhiv, zhiv, kakor vrabec v prosi – bogu hvalo, hudichu in shvabom pak figo! Skozi jeche sem shel, pa sem v lagerjih bil, pa na fronti sem se prebijal in se v Ljubljano prebil – nijsem she konca vzel, ne, in ga vzeti nikoli ne mislim. Zhalostni biti nikarte – kaj bi se kislo drzhali, kakor sedem naglavnih grehov! Zhe vidim, Ljubljanci, prevech se vas smolec drzhi. Lejte si mene – povsodi po svetu si glavo vedrim in se stare modrosti drzhim, ki jo je zinil Jernejko na Golem: – Bolje ti je bos okoli hoditi, kakor chez chizme obeshen biti! /…/

Beseda moja pak tudi ni kosmata plesen postala, chetudi mi slovenshchina tako pochasi leze kakor lashko olje [Levstikov rokopisni satirichni list se je imenoval Dobrodejno olje, pripravljal ga je za branje na druzhabnih vecherih Ljubljanskega sokola]. Jezik se mi chasih malo zatika, pa kaj se ne bi, ko bi rad v en mah povedal, kar se je nabralo – tako rad, kakor bi oprtan kosh izvrnol. Nuj, le pochasi, kakor chez luzhe v nashi vasi, in lepo po vrsti, kakor so hishe v –

– hem, hem, ste zhe uganili – kako je tam, koder se sprehajajo le-oni nashi znanci, kateri izpod svojega omivanega otroka nijso izpodcedili samo vode, nego so vstran vrgli otroka in vodo! [iz: F. Levstik, »Dragutin Dezhman«, Pavliha, 1870, sht. 5]. Z domobranjevci zdaj tisto staro, staro avstrijsko pojo: En ulanar od koprolov … [v 5. sht. Levstikovega Pavlihe je bila objavljena pesem Novovashka dogodba, ki naj bi se pela po melodiji cheshke humoristichne pesmi En ulajnar od koprolov] Zoper Slovence, svoje brate, delajo, kakor za mojih mladih dni taisti Dezhman z grabljami. Junaci pa taki, da se ne bi ustrashili nobenega, che ni mochnejshi od njih in bi vsacega zapodili, kdor bi pred njimi tekel [po: F. Levstik, »Dr. Valentin Zarnik«, Pavliha, 1870, sht. 6]. Nazadnje pa bi z veseljem do komolcev boga hvalili, ako bi jih pustili le-sem, videti, kako pshenica v klasje gre po nashej domovini, hem, hem! Pak pa naj ondi ostanejo, pri svojej bratovshchini. Najprej so se v stari Jugoslaviji kot postlanci ali kaj za svoje maslo borili, potlej so se za fashisti in shvabi metali kakor tista dva mozhichka na pratiki, ki pravijo, da se za vreme trgata.

Jaz, Pavliha, sem vse videl in vse vem. Povsodi sem bil, da sem se z zhalostnimi ljudmi skozi solze smejal in svobode chakal. Preteto trdo je bilo nekaterekrati, pak bodem povedal, kakor je svoj chas govoril Potrebnik [»Gregor Po­trebnik«, stalna rubrika v Levstikovem Pavlihi]: Veste, v vojski chakati miru, to je takisto, kakor tisti meh denarjev, ki pravijo, da je ondi zakopan, kjer se ena ali druga krivina bozhje mavre na tla spushcha. Pak sem shel, hitro in tudi pochasi, kakor se mi je uzhe zdelo, samo da bi meh zalezel. Che sem se bolj primikal, bolj se je mavra odmikala. Do denarjev le nijsem in nijsem mogel priti. Ali nazadnje, ko se na osvobojenem ozemlji znajdem – verjemite ali ne: ko je shlo na zadnji jurish, ob strani sem videl Martina Krpana in Petra Klepca. Dajmo zdaj, pritijsnimo – in sem tishchal, da sem skoraj na zobe pal, pa udri po shvabih, da je vrshalo, kakor bi polhen sod chez grmovje zakotalil.

Letoshnje velikonochnje jagnje [po Fran Levstik, »Dr. V. F. Kljun«, Pavliha, 1870, sht. 1] sem uzhe v Trsti jedel, potem pak sem v Ljubljano prishel – hem, hem, bilo je chastito, da se bode prichalo in pripovedovalo, dokler bode solnca in meseca.

V Ljubljani sem zdaj in ostanem, saj mi je ondukaj dobro biti. Z vsem me ponujajo, kakor zhupnika na kmechki gostiji. Mene zdaj povsod poznajo, koder so me poprej, pa she bolj me bodo spoznali in ne samo v Ljubljani, tudi na dezheli se mi bo nemara tako pripetilo, da bom v opaljdi ali tobakarni lahko samega sebe kupil namesto tobaka.

Bomo ljuliko reshetali in shalo pocheli, kakor bi na priliko chebelni roj z leseno zhlico ogrebali. Po svetu bodemo vrhu Ljubljanskega gradu z reshpetlinom naokoli pogledali in kar vshechnega bode, s podobico in besedo v nash list dali. Tiste, kateri za le-onega brezposelnega mladinca Petra na Angleshkem grbavshchijo, kateri neki ni cepéra svoje krone neche dati za nabirek starega zheleza, ali pak druge, ki na ptujem zoper nas golomishijo, ali pak so doma ostali kakor ush v kozhuhu [po Levstikovi »Pesmi o kozhuhu«, Pavliha, 1870, sht. 5] – taiste bodemo malo na svitlo postavili. E, to she bode veselo! Anti jaz vesele ljudi rad imam. In kamor koli pridem, le to porechem: Lejte si, Pavliha sem! – pa uzhe bode veselje povsodi, koder je poprej bila krvava zhalost. She kakoshen polichek ga bodemo popili, che ga bodo kaj dali za gotove denarje! Zdaj nam pojejo tichke. Po kljunih, perji ino petji bodemo jih razpoznali. Hem, hem, to she bode smeha! Le zdravi ostanite, vrli Slovenci! Vse drugo vam bode dodano           Vash PAVLIHA« (»Zdravi bodite, vrli Slovenci!«, Pavliha, 1945, sht. 1).

Likovni sodelavci Pavlihe so bili Nikolaj Pirnat, Dore Klemenchich-Maj, Vito Globochnik (1920–1946), Ivan Romih (1913–1966), Maks Toboljevich-Akim in France Podrekar. Objavljene so bile tudi karikature iz drugih jugoslovanskih listov (npr. Jezh).

Karikaturo na naslovnici 1. shtevilke z motivom Pavlihe, ki chestita kralju Petru II. ob petletnici izgnanstva, je narisal Nikolaj Pirnat. Fran Podrekar je za zadnjo stran 1. shtevilke prispeval karikaturo »Dva pastirja …«. To sta ljubljanski shkof dr. Gregorij Rozhman, ki je veljal za glavno katolishko avtoriteto v okupacijski Ljubljanski pokrajini, in neuradni vodja Slovenskega domobranstva Leon Rupnik. Na shkofovski palici in na Rupnikovem mechu sta svastiki, na Rozhmanovi mitri je domobranski orel, na obrobi plashcha pa fashistichne butare. Rupnikove roke in mech ter Rozhmanov plashch in palica so okrvavljeni. Rozhman in Rupnik stojita v krvi. Sestradani otroci in zhene ju nemo obtozhujejo, v ozadju gorijo vasi. Karikatura je natisnjena v chrni in rdechi barvi.

V 2. shtevilki objavljeni prispevek Hinka Smrekarja Shtudija o shundromanu (iz leta 1924) je Pavliha posvetil spominu na tega umetnika, ki ga je okupator ustrelil 1. oktobra 1942.

Fran Podrekar (podpis Cekar) je za 3. shtevilko narisal karikaturo »Demokracija, kakrshno zheli opozicija«. Krvolochni burzhoazni pajek je spletel svoje mrezhe prek tovarn. Vsenaokrog lezhijo kosti njegovih zhrtev. Otroci, zhene, starci, zgarani delavci so prepushcheni zhalostni usodi.

Ivan Romih je na karikaturi v 4. shtevilki iz leta 1945 prikazal obrachun z ostanki bivshega rezhima. Partizan in partizanka bosta s sekiro, na kateri je napis »volitve«, odsekala suho monarhichno vejo z zdravega drevesa DFJ (ime Demokratichna federativna Jugoslavija je bilo sprejeto 10. avgusta 1945; preimenovanje v FLRJ 11. novembra 1945). »Vsi svetniki, na pomoch! Kaj nas bo res zhe pred zimo vrag vzel?« vzklikajo predstavniki predvojnega rezhima, ki so prikazani kot druzhbeni shkodljivci.

 

1946/1947

Pavliha je zachel ponovno redno izhajati marca 1946 (s 5. sht. kot III. letnik, nadaljevanje II. letnika). Bil naj bi shtirinajstdnevnik, a v glavi naslovnice pishe: »Pavliha pride kadar pride.« Cena posamezne shtevilke je bila 3 dinarje. »Pavliha je naprodaj povsod, narochnikov ne sprejema.« Obsegal je shest strani. Tiskala ga je Tiskarna Ljudska pravica. Izdajatelj Drushtvo novinarjev Slovenije. Naslov urednishtva: Aleksandrova 4, uprava: Gosposka 12. Odgovorni urednik je bil novinar Marcel Kronegger, nesojeni urednik partizanskega Pavlihe. 16 shtevilk v letu 1946 in 10 shtevilk v letu 1947 je uredil Frane Milchinski-Jezhek. Zadnja shtevilka je izshla 1. julija 1947.

Med likovnimi sodelavci so bili Dore Klemenchich, France Urshich (1907–1979), Slavko Pengov (1908–1966) in Riko Debenjak (1908–1987), slednji se je podpisoval »Rida«.

Nikolaj Pirnat je na karikaturi »Na liniji 2000 letne kulture« v 5. shtevilki primerjal rimskega cesarja Nerona (s potezami Mussolinija), ki je za pozhar v Rimu leta 64 obdolzhil kristjane, z italijanskim divjanjem po slovenskih krajih leta 1942 in z aktualno situacijo v Trstu leta 1946.

Na naslovnici 8. shtevilke so bile objavljene karikature obtozhencev na Rupnikovem oziroma Rozhmanovem procesu: Leon Rupnik, vishji vodja policije in SS general Erwin Rösener, Milko Vizjak in Lovro Hacin (manjkata Rozhman in dr. Miha Krek, ki sta bila obsojena v odsotnosti).

France Urshich se je pri karikaturi »Metamorfoza« v 8. shtevilki, ki prikazuje Leona Rupnika v razlichnih rezhimih (Leo Rupnigg leta 1917, ?a? P????? 1937, Leone Rupnic 1941, Leo Rupnigg 1943 in zapornik sht. 715 leta 1946), oprl na karikaturo »Iz fotografskega albuma gosp. generala Rupnika«, ki je bila leta 1943 objavljena na letaku (tj. na prilogi Slovenskega porochevalca). Nikolaj Pirnat je podobno karikaturo objavil tudi v 29. shtevilki Borbe iz leta 1945 (»Vjerni sluga Leo Rupnik«).

Pirnatova karikatura v 9. shtevilki Pavlihe »Privid ob misli na tri krivichne chrte« prikazuje zemljevid z napisi mest Trst, Gorica, Pulj in Reka. Grozeche se blizhajo shtirje apokaliptichni jezdeci: Hitler, Mussolini, atomska bomba in Anglezh z marelo.

Na naslovnici 10. shtevilke (datum izida 25. junij) je bila objavljena karikatura vodje srbskih chetnikov Drazhe Mihailovića, ki so ga ujeli marca 1946 ter na sodnem procesu med 10. junijem in 15. julijem obsodili na smrt. Mihailovićevo karikaturo obdajajo prizori chetnishkih zlochinov in njihove kolaboracije z Nemci. Komentar: »To nikakor ni sodelovanje z okupatorjem. To je samo vojna zvijacha.«

V letu 1946 se je zachel sodni proces proti ljubljanskemu nadshkofu dr. Rozhmanu, ki so mu sodili v odsotnosti. V istem chasu je v Zagrebu potekal proces proti nadshkofu dr. Alojziju Stepincu in soobtozhenim.

Karikaturo Rozhmana in Stepinca je za 11. shtevilko narisal Pirnat. Komentar: »Bila pa sta Gregorij in Alojzij slaba pastirja, svoje lastne pse sta nashchuvala, da so pomorili jagnjeta, ki so jima bila zaupana. In ona sta jih za to hvalila.« Ob Rozhmanu je pes Domobranec, od Stepincu pes Ustash, za njima kup lobanj. Rozhman in Stepinac sta predstavljena tudi na Pirnatovi karikaturi »Kdor ima maslo na glavi …« v 13. shtevilki. Rozhman ima na oblachilu svastiko, Stepinac pa veliko chrko U (ustashi). Vatikan nanju meche mogochno senco. Rozhman: »Dragi moj brat Alojzij, kdor ima prevech masla na glavi, mu tudi tale senca ne pomaga.« Karikatura je obtozhevala Vatikan, da stoji za njunim delovanjem in si prizadeva zashchititi obsojena vojna zlochinca.

V 11. shtevilki je Pavliha naznanil, da bo odslej izhajal redno:

»Senzacija! Neverjetno!

Chudezh ali kaj?

Svetnik v vejah cheshplje! Ne, vechje chudo! Chudezhno ozdravljena deklica, ki sploh bolna ni bila? Ne, she vechje chudo! Mamka bozhja, ki se je prikazala pri belem dnevu ob luninem svitu? Ne, ne, vechje, vechje chudo!

Pavliha bo izhajal redno!

Che to ni chudezh, kaj pa je potem? Odrekel se je svojega, tako ljubega mu gesla: Pavliha pride, kadar pride. Odvrgel ga je in se odrekel komoditeti. Odslej bo izhajal redno. Sicer ne kot vlak, ki prihaja dvakrat na dan, niti ne kot smetar, ki prihaja dvakrat na teden. Toda tudi ne kot placha, ki prihaja samo enkrat na mesec. Temvech jo bo urezal po sredi in izhajal

vsakega prvega in petnajstega v mesecu.

Prva redna shtevilka izide zhe 1. oktobra.

Narochniki na plan! Razgrabite Pavliho! Narochite se nanj in poshtar vam ga bo nosil v hisho she toplega. Poshljite svoj natanchen naslov UPRAVI PAVLIHE LJUBLJANA, GOSPOSKA 12.

Poshljite svoj naslov in Pavliha bo prishel chez hribe in doline, chez vode in hoste naravnost v vasho kamrico. In s seboj vam bo prinesel drobno, drobno pisemce – polozhnico. Izpolnite jo in poshljite potem

15 (petnajst) dinarjev za chetrtletno narochnino.

In v zahvalo zanje vas bo v duhu poljubil na srce vash PAVLIHA

V 13. shtevilki je bila objavljena karikatura »S Trojanskim konjem nas ne boste preslepili«. Njen avtor je najbrzh Maksim Sedej (podpis »sedmak«). Pred tovarno, ki jo krasi rdecha zvezda z napisom OF, stoji delavec z velikim kladivom v roki. Zoperstavil se je trojanskemu konju sovrazhnikov nove drzhavne ureditve in njihovih podpornikov (kapitalist, kralj, duhovnik, general …). Komentar karikature: »Zlochinska emigracija je v podrobnih navodilih, ki jih je poshiljala svojim agentom in shpijonom, kot sta bila zhupnik Vojkovich in dekan Jerich, narochala, kako je treba zlochince vrinjati v nashe organizacije in ustanove, da bi tam vrshili sabotazho in shpijonazho.«

Na sodnem procesu proti chetnishkemu podporochniku Miodragu Mihajloviću in 12 soobtozhencem pred vojashkim sodishchem v Mariboru oktobra 1946 sta bila zaradi protiljudskega delovanja obsojena tudi dva duhovnika, generalni vikar apostolske administrature Ivan Jerich in zhupnik v Murski Soboti Jozhef Vojkovich.

Karikatura »Nova in stara pesem« v 17. shtevilki iz leta 1946 je nastala po konchanem izboru besedila za novo himno FLRJ. Reakcionar: »Vsi bodo peli svojo novo pesem in tako menda ne bomo prishli do tega, da bi kdaj zaigrali nasho staro.«

Za isto shtevilko je Maks Toboljevich-Akim narisal Johna Bulla in Uncla Sama, ki stojita pred zemljevidom sveta in opazujeta oborozhene personifikacije zahodnih velesil. John Bull: »Chemu vendar zahtevajo od nas to statistiko oborozhenih sil, ko je vendar jasno, da se na vseh koncih in krajih borimo za mir.«

Dore Klemenchich-Maj se je pri karikaturi »Izgubljeni raj« v 17. shtevilki oprl na motiv izgona iz raja. Delavci so pregnali kapitalista iz tovarne: »In z delom SVOJIH rok si bosta sluzhila vsakdanji kruh«.

Za 18. shtevilko je Maks Toboljevich-Akim prispeval slikanici »Kako izvajajo zavezniki repatriacijo« in »Chasovna pomota funkcionarjev kranjske Naproze«. Naproza je akronim za NAbavno PROdajno ZAdrugo.

Dore Klemenchich-Maj je postal leta 1947 grafichni urednik Pavlihe. K sodelovanju je povabil slikarje Marija Preglja (1913–1967), Maksima Sedeja (1909–1974), Evgena Sajovica (1913–1986) in Maksima Gasparija. Med sodelavci so bili tudi shtudenti arhitekture Marijan Amalietti (1923–1988), Marjan Bregar (1928–2009) in Janushich.

Maks Toboljevich-Akim je za 1. shtevilko v letu 1947 narisal celostranski strip »Pustolovshchine Harrya Dolarja in Winstona Shterlinga v letu 1946« (6 pasic s 24 slichicami, besedilo v oblachkih). Naslovna junaka stripa s protiimperialistichno in protikapitalistichno tendenco sta personifikaciji Americhana in Anglezha (z imeni amerishkega predsednika Harryja Trumana in angleshkega premierja Winstona Churchilla).

1. maja 1947 je izshla 9. shtevilka s karikaturo »Praznik dela« na naslovnici. Kapitalistichni reakcionar in njegova soproga s psichkom opazujeta mimohod delavcev z rdechimi zastavami in transparenti (Delu chast in oblast, Zhivel praznik dela, S Titom naprej). Reakcionar: »Tako se mi zdi, kot da bi gledal svoj lastni pogreb.«

Na naslovnici shtevilke 10–11 je bila objavljena Pregljeva karikatura »Ta plan bo prekrizhal nashe plane«. Predstavniki reakcije skrivoma opazujejo delavce med izvajanjem petletnega plana.

1948 ...

Marca 1948 je postal urednik Pavlihe Janez Kranjec-Zoran (1918–1967). Njegova soproga Irena Shpenko omenja, da naj bi do odlochitve, da Janez Kranjec-Zoran prevzame urednikovanje Pavlihe, prishlo v ljubljanski kavarni Evropa: »Tam se je leta 1947 srechalo nekaj prijateljev in znancev, ki so obzhalovali, da Slovenci ne premoremo humoristichnega chasopisa, menda zato, ker nimamo smisla za humor. Med navzochimi je samo Janez Kranjec odlochno ugovarjal tej trditvi rekoch, da Slovenci nich ne zaostajamo s smislom za humor za drugimi narodi, le dober organizator se mora lotiti posla, kajti dosedanji poskusi niso propadli zaradi slabega humorja ali satire, temvech zaradi neuchinkovite organizacije. Omizje ga je izzvalo, naj se kar on sam spoprime s tovrstno organizacijo. Janez Kranjec pa je izziv sprejel!« (po: Drago Medved, »Nekoch je zhivel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Shpenko«, Aritas satira, 1998, sht. 1, str. 4)

Prva shtevilka novega Pavlihe je izshla 10. marca 1948 s podnaslovom »Znova ozhivljen« in z besedilom:

»Prihajam, da grajam,

razkrinkujem

in napake odstranjujem.

 

Prihajam, da nagajam,

prislushkujem,

k vam v vas za kratek chas.

Kdor kaj vidi, kdor kaj slishi,

hitro pismo mi napishi!« (Pavliha, 1948, sht. 1)

Pavliha je obsegal osem strani. Prva in zadnja stran sta bili natisnjeni dvobarvno (chrna in izbrana barva). Leta 1949 so bile vse strani natisnjene dvobarvno.

Proticerkvena usmeritev Pavlihe se sprva ni bistveno spreminjala. Karikatura »Dobri pastir« v 12. shtevilki je npr. ljubljanskega shkofa dr. Rozhmana obtozhevala kolaboracije. Na karikaturi se je Rozhman z ladjo »Sveta Genovefa« iz Rima pripeljal v newyorshko pristanishche (v resnici je prishel z letalom). Za pasom ima Hitlerjev Mein Kampf, na shkofovski palici je svastika, na mitri fashistichna sekira in svastike. Prichakujejo ga chetniki, ustashi, belogardisti. Podnapis: »Dobri pastir je vedno pri svojih ovcah …«

Novi izdajatelj Pavlihe je postala Umetnishka zadruga Z. O. J. s sedezhem na Shelenburgovi ul. 1. Pavliha je imel urednishki odbor. Glavni in odgovorni urednik je bil Janez Kranjec-Zoran. Honorarni likovni urednik je bil slikar France Urshich.

Janezu Kranjcu je uspelo pridobiti shtevilne sodelavce. »Ob ozhivljenju PAVLIHE se zavedamo, da je za njegovo izboljshanje odlochilnega pomena krog njegovih sodelavcev. Zato vabimo vse bralce, da nam pomagajo s prispevki, ki so lahko tudi neobdelani, samo kratka sporochila, ideje za slike, skice. Dobre stvari bomo objavljali po njihovi vsebini, zachetnishke pa na posebni strani mali Pavliha. Oboje, kakor tudi sam material, che ga uporabimo, bomo honorirali vsem rednim dopisnikom, to je takim, ki nam poshljejo vsaj en prispevek za vsako shtevilko. Ostalih nerednih prispevkov zachasno she ne bomo plachevali.

Pri izbiri snovi, ki nam jo poshljete, ne bodite ozki! Uporabna je snov z vseh podrochij: s politichnega, upravnega, gospodarskega in kulturnega ter tudi druzhabni humor. Tako lahko pripomorete, da osmeshimo nepravichen odnos do danashnje stvarnosti in do ljudi, pa tudi slabo delo, napake in pomanjkljivosti v javnem zhivljenju. Primerne so predvsem kratke stvari, obdelane in neobdelane. Seveda pa morajo biti dopisi sploshno zanimivi, aktualni in izvirni. Dobrodoshla nam je tudi kritika Pavlihe, she bolj pa dobri nasveti.

Resnichnost svojih navedb morate prvich potrditi z lastnorochnim podpisom in zhigom podjetja, uprave, ljudskega odbora, organizacije ali kakim drugim, nadalje pa, che se prijavite za redno sodelovanje, samo s podpisom.

List poshiljamo tudi narochnikom lanskega Pavlihe. Ustavili ga bomo po 1. aprilu, che do takrat ne poravnajo narochnine, oziroma ne doplachajo razlike do 30 din.

Prodajalcem Pavlihe sporochamo, da kljub temu, da smo mi prosili za prijavo narochenih izvodov, obrachunava vse Chasopisna agencija, s katero smo uredili tudi vprashanje nagrad prodajalcem, ki nam pridobe vech narochnikov.

Smrt fashizmu – svoboda narodu!

Urednishtvo in uprava.« (»Bralcem k prvi shtevilki«, Pavliha, 1948, sht. 1)

Irena Shpenko, ki je bila od leta 1949 redno zaposlena pri Pavlihi (najprej kot urednica lokalne rubrike, nato kot urednica kulturne rubrike), se je spominjala, da so bili med honorarnimi sodelavci Pavlihe tudi profesor matematike Viktor Plemelj (psevdonim Vik, Kranjchev sotrpin iz nemshkega vojnega ujetnishtva) ter pesniki Matej Bor, Davorin Ravljen in Rado Bordon (po: Drago Medved, »Nekoch je zhivel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Shpenko«, Aritas satira, 1998, sht. 1, str. 4).

Pavliha je izhajal na shtirinajst dni v nakladi 10.000 do 12.000 izvodov. Med njegovimi narochniki naj bi bil tudi Josip Broz-Tito.

Karikaturo »Znova ozhivljen!« na naslovnici 1. shtevilke v letu 1948 je narisal France Urshich. Pavliha stoji ob grobu, ki mu ga je postavila »zdruzhena reakcija«. Pavliha je veselo raztegnil harmoniko: »Zaman ste grob mi okrasili, / zaman ste se zhe veselili. / Ko davno vas bo vrag pobral, / okrogle she bom jaz igral.« Urshichevo delo je najbrzh tudi naslovno zaglavje z likom Pavlihe, ki ima namesto harmonike v rokah niz velikih chrk, iz katerih je sestavljen naslov satirichnega lista.

Konec leta 1949 je Pavliha ponudil svojim narochnikom mozhnost postranskega zasluzhka z zbiranjem novih narochnikov (po: »Sporochila urednishtva in uprave«, Pavliha, 1949, sht. 22).

Leta 1950 je Drushtvo novinarjev Slovenije, ki se je naslednje leto preimenovalo v Novinarsko drushtvo Slovenije, sprejelo Kranjchev predlog in spet postalo ustanovitelj Pavlihe, njegov izdajatelj pa je bilo podjetje Pavliha. Vsa oprema in sredstva so ostala Umetnishki zadrugi. »Tako je chasopisno podjetje Pavliha leta 1951 verjetno kot edino podjetje v tedanji Jugoslaviji zachelo poslovati brez osnovnih sredstev in z rachunovodsko nichlo« (po: D. Medved, prav tam, str. 4). Zgovoren je podatek, da se je Pavliha ves chas izhajanja prezhivljal z lastnimi sredstvi, brez podpore in subvencij. Leta 1950 je bila letna narochnina za Pavliho 70 dinarjev.

Februarja 1950 je bila v prostorih Umetnishke zadruge v Ljubljani (Shelenburgova ul. 1) na ogled razstava karikatur, ki so bile dotlej objavljene v Pavlihi. Sodelovalo je 14 karikaturistov: Marijan Amalietti, Marjan Bregar, Zoran Didek, Maksim Gaspari, Janko Hartman, Dore Klemenchich-Maj, Boris Kobe, France Mihelich, Bozho Pengov, Marij Pregelj, Evgen Sajovic, Maksim Sedej, Maks Toboljevich-Akim in France Urshich. Z najvech perorisbami so bili zastopani Amalietti, Mihelich, Sedej in Urshich. »Ta smotra Pavlihovih sodelavcev nam je ochitno pokazala, kako pri nas ustvarjanje karikatur zajema vse shirshe kroge in kako se tudi tehnichno izpopolnjuje. Che primerjamo danashnje ustvarjanje na tem poprishchu z razmerami pred prvo svetovno vojno in dobo po nji, vidimo, kako je naraslo shtevilo umetnikov, ki goje to zvrst ilustracije in kako se je od nekdanjih skromnih pochetkov tudi po umetnostni vrednosti in resnobi dvignila domacha karikatura.« (po: Karel Dobida, »Razstava karikatur«, Novi svet, 1950, str. 277)

Karikaturist, ilustrator in arhitekt Marijan Amalietti je v 24. shtevilki Pavlihe iz decembra 1950 prvich objavil svoj kratki strip Gregor Tisiglavca (epizoda »Zadnje vesti s Koreje«), ki je pozneje imel eno, vchasih tudi dve ali vech pasic. Narisan je bil z moderno, delno skicozno in na bistveno omejeno risbo. Izhajal je do leta 1960 »in se tako v tedaj dokaj omejenih mozhnostih za satiro popularno uveljavil z izvirnim imenom, odlichno risbo in s prepoznavno karakterizacijo t. im. malega chloveka kot spretne nerode« (po: Ivo Antich, »Profesor arhitekture-mojster stripa«, Revija SRP, sht. 55/56, junij 2003, str. 105–106).

Marijan Amalietti se je pri liku Tisiglavce oprl na lik debeluha Adamsona oziroma gospoda Modrijana (shvedski komichni junak Adamson z enim samim zvitim laskom na glavi, avtor Oscar Jacobson), ki ga okrog leta 1930 srechamo zhe v Jutru. Amalietti je poudaril: »Stalno je bilo govora okrog leta 1950, da bi morali imeti tudi mi tako figuro, kot je bil Adamson, ki bi bila prirejena za nashe obchinstvo in nashe razmere. Zachel sem risati tako figuro in jo poenostavljal – lase, glavo – zhe zaradi risanja, da sem lahko chim hitreje risal. Namesto ochi – dve piki. Da pa mi ne bi bilo treba risati vratu, sem ji dal metuljchka ...« (po: France Zupan, »Masovna kultura – strip«, Problemi, VII, 1970, sht. 73–74, str. 89–90)

Med letoma 1959 in 1969 je v Ljubljanskem dnevniku izhajal podobno zasnovan kratki strip z vsebinsko zakljuchenimi pasicami Jaka Sulc. Njegov avtor je bil novinar in karikaturist Milan Maver (roj. 1928). Karikaturist Marjan Bregar pa je v Slovenskem porochevalcu od 1959 do 1968 objavljal podoben kratki strip v eni pasici Peter Mozolec.

Shtevilo Pavlihovih bralcev in sodelavcev je narashchalo. Leta 1951 je Pavliha dosegel naklado 33.000 prodanih izvodov, od tega je bilo 13.000 namenjenih narochnikom. Njegova priljubljenost je bila vedno vechja. »Pavliha je postal vsakomur dostopna javna tribuna. Pravzaprav ne vsakomur – samo tistim, ki so znali povedati kaj okroglega in popopranega. In teh je bilo v Sloveniji na lepem kar precejshnje shtevilo.« (»In memoriam / Janez Kranjec *1918 +1967«, Pavliha, 1967, sht. 49)

Irena Shpenko poudarja: »Komaj so chakali vsako novo shtevilko. Ni bilo lahko, ker je bil to chas shtevilnih omejitev, tudi papirja. S pomochjo Pavlihe so ljudje po vsej Sloveniji brali shaljivo, vchasih tudi zhe kar neusmiljeno kritiko napak, satirichno obdelavo aktualne problematike. Bralci so tudi sami vedno bolj dopisovali v Pavliho, ki je postal nekakshen ljudski tribun. Govorili so, da je Pavliha edini, ki se nikogar ne boji.« (po: D. Medved, »Nekoch je zhivel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Shpenko«, Aritas satira, 1998, sht. 1, str. 4)

Kmalu sta se pri Pavlihi redno zaposlila tudi dotlej honorarna sodelavca Maks Toboljevich-Akim in Marijan Amalietti. Maks Toboljevich-Akim je med drugo svetovno vojno delal v ilegalni tiskarni. Podobno kot France Urshich je sodeloval pri urejanju in izdajanju satirichnega lista Bodecha nezha. Po vojni je diplomiral iz arhitekture. Kot shtudent in honorarni karikaturist je zachel sodelovati s Pavliho, Ljudsko pravico in z drugimi listi. Marijan Amalietti je pri 16 letih prve shaljive ilustracije objavil v mariborskem satirichnem listu Toti list. Leta 1944 je odshel v partizane, mdr. se je kot mulovodec udelezhil bitke na Neretvi. Pod vplivom strica, arhitekta Domicijana Serajnika, se je odlochil za shtudij arhitekture. Diplomiral je leta 1954. Pri Pavlihi je bil zaposlen 1953–1956, nato je poucheval na FAGG UL arhitekturno risanje in osnove projektiranja ter kompozicije.

Ludvik Burger (urednik od 1952) je postal desna roka glavnega in odgovornega urednika Kranjca, urednica pa je bila Mimica Chernich (po: D. Medved, prav tam, str. 4). Pri Pavlihi so se redno zaposlili tudi karikaturisti Bine Rogelj (sodelavec od 1949), Milan Maver in Bozho Kos (oba od 1951).

Leta 1951 je Pavliha uvedel rubriko »Uvozheni humor«. Novost v letu 1952 so bili shtajerski vici na »Toti strani« in reklame za podjetja (vechinoma v karikaturah).

Janez Kranjec-Zoran je bil glavni in odgovorni urednik Pavlihe do leta 1954. Irena Shpenko poudarja: »Najbrzh je bil s svojo brezkompromisno politiko komu trn v peti. Pika na i pa je bila objava ostre karikature, zaradi katere je uzhaljeno reagirala ena od bolj energichnih tovarishic. Svoj lonchek je pristavil tudi chlankar v Ljudski pravici.« (po: D. Medved, prav tam, str. 4) Kranjec je kot urednik sodeloval do smrti.

Od oktobra 1953 do 1960 je bil odgovorni urednik Jule Vrbich (1912–1980), uchitelj, bivshi kapetan Udbe, chasnikar, ribich in lovec, ki je prej delal na radiu. »Ker je bil kapetan udbe, je poznal skoraj vse politike in se je smukal med vrhovi. Kadar mu je kdo tezhil po telefonu, mu je Jule rekel:

Daj, ne serji. Pejd, greva jutr na sulca!

Ali pa:

Daj no mir! Greva chez vikend na srnjaka!

In je bila zadeva reshena.« (po: Bogdan Novak, »Hotel sem biti Jule Vrbich«, Pavlihova fracha, Ljubljana 1991, str. 18)

Jule Vrbich se je vechkrat moral zagovarjati zaradi Pavlihe. Tozhen naj bi bil kar 84-krat, a izgubil naj bi samo eno tozhbo. Zaradi chlanka o oslu, ki ga je hotel nekdo izvoziti, je bil obsojen na simbolichno denarno kazen v vishini enega dinarja. Sledila je objava humoreske o chloveku, ki je hotel uvoziti venec, cariniki pa niso vedeli, ali naj ga carinijo kot cvetje ali zelenjavo (po: Bogdan Novak, prav tam, str. 18).

Celostranske risane reportazhe na aktualne teme sta zachela risati Amalietti in Maver. Konec leta 1954 je izshla prva Pavlihova pratika z naslovno risbo Maksima Gasparija.

Na naslovnici 29. shtevilke iz leta 1955 (16. junij 1955) je bila objavljena odmevna Amaliettijeva karikatura: po atletski stezi techejo deseti krog uspeshni shportniki z napisi »cene«, za njimi sopiha »placha«, ki jo gledalci na tribuni spodbujajo z vzkliki: »Tempo, tempo!«

Zvezni minister za trgovino in predsednik sindikatov Svetozar Vukmanović-Tempo se je odlochil za tozhbo na ljubljanskem sodishchu zoper odgovornega urednika Pavlihe. Sodishche je presodilo, da naj bi shlo za primer zakonite druzhbene kritike. Ker pa na karikaturi ni omenjena zvezna vlada, lahko Svetozar Vukmanović-Tempo vlozhi zasebno tozhbo. »Menda se je pritozheval Titu, pa se mu je ta samo smejal in mu rekel, naj gre tozhit, che mu kaj ni vshech. Juleta so sprashevali, kaj bo naredil, che bo izgubil in ga bo Tempo spravil za reshetke. Jule se je odrezal: Za reshetkami bom sedel in skandiral: po-tem, po-tem, po-tem!«

Kljub temu je Jule Vrbich kasneje dobil partijski opomin. Zaplenili so 18 izvodov Pavlihe, ki so ostali v komerciali. Karikaturo je ponatisnil tudi sarajevski satirichni list Chichak, ki je kmalu zatem prenehal izhajati (po: Bogdan Novak, prav tam, str. 18–19).

Devet let pozneje je na naslovnici 18. shtevilke Pavlihe iz leta 1964 izshla podobna karikatura »Po petem kongresu sindikatov Slovenije«. Tokrat so vloge zamenjane: v dvajsetem krogu cene lovijo plache.

Pavliha je bil od 1948 do 1951 shtirinajstdnevnik, nato do leta 1960 tednik. Od 6. januarja 1959 je bil izdajatelj satirichnega lista Chasopisno podjetje Pavliha. Od 1948 do 1961 je imel 8 strani, od 1961 – 12 strani, od 1964 – 24 strani, od 1972 – 16 strani, od 1975 – 32 strani, od 1980 – 16 strani, od 1981 – 24 strani.

Njegova naklada je narashchala: 1959 – 37.000 izvodov, 1960 – 43.000 izvodov, 1961 – 61.000 izvodov. Leta 1961 je bila Pavlihova pratika prodana v 110.000 izvodih. Leta 1965 je Pavliha dosegel rekordno naklado 65.000 izvodov.

Nato je naklada zachela padati. Leta 1988 je imel Pavliha naklado manj kot 7000 izvodov. V drugi polovici osemdesetih let je zachel upadati pomen karikature v Pavlihi. Vech je fotografij, krizhank, shal v slikah iz tujih chasopisov, politichne karikature so bile samo na naslovnicah. Tezhnjo Pavlihe po novinarski neodvisnosti in rushenju tabujev je prevzela Mladina, ki je kmalu dosegla tudi nekdanjo visoko naklado Pavlihe. Zadnja shtevilka Pavlihe je izshla 26. junija 1991.

 

 

Marijan Amalietti, Po petem kongresu sindikatov Jugoslavije, Pavliha, 1964, sht. 18

 

 

XXXVIII

NEKAJ ZNACHILNOSTI POLITICHNE KARIKATURE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

 

Ena od osrednjih znachilnosti politichne karikature po drugi svetovni vojni je bila odsotnost karikiranja domachih voditeljev in satirichne obravnave notranjepolitichnih dogodkov. Alenka Puhar ugotavlja: »Cela vrsta tem je bila chez noch kratko malo chrtana s seznama dovoljenega in uvrshchena na seznam najstrozhje prepovedanega. /…/ … vsa notranja politika in vsi njeni izvajalci; humorna obravnava je bila dopushchena samo v sferi zunanje politike – sprva izkljuchno zahodne, chez nekaj let tudi, delno, vzhodne. Druga pomembna tema, ki je ni bilo dovoljeno obravnavati, pa so bili mednacionalni odnosi znotraj drzhave.« (Alenka Puhar, »Na novo vzpostavljena domovina«, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992, str. 87)

Vsako kolichkaj izrazitejshe izkazovanje narodne in kulturne zavesti in identitete je bilo oznacheno kot nekakshna deviacija, ideoloshki greh ali kot shkodljivi nacionalizem, kot nekaj, kar je nasprotno in sovrazhno politiki bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov (po: Viktor Blazhich, »Avstrijska kazen«, Razkosanje Slovenije, Velenje 2001, str. 14).

Karikatura je v povojnih letih imela propagandistichno vlogo. Kritichni pogled satirichnega lista Pavliha je bil sprva usmerjen proti zahodnim kapitalistichnim drzhavam (vprashanje meja z Italijo, usoda Slovencev v Avstriji in na Svobodnem trzhashkem ozemlju) ter drugim notranjim in zunanjim sovrazhnikom. Na karikaturah she dolgo po koncu vojne srechamo fashiste, naciste, kapitaliste, imperialiste, vojne zlochince, izdajalce, reakcionarje, emigrante … Vrstijo se tudi John Bull, Uncle Sam, bog vojne Mars, angel miru, debeli kapitalisti, imperialisti, malomeshchani, cerkveni dostojanstveniki, shkofi in zhupniki, shpekulanti, verizhniki in dobichkarji, lenuhi, burzhuji in saboterji.

Ni pa mogoche zaslediti karikatur s portretnimi potezami domachih politikov. Poimensko karikiranje domachih politikov je izginilo, prav tako tudi izrazhanje nacionalnih chustev. »Che karikaturistom ni bilo dovoljeno deformirati politichnih figur, poudarjati njihovih pomanjkljivosti in napak, ironizirati njihovega porekla, pripadnosti in telesnih znachilnosti, che niso smeli upodabljati nekaterih najbolj slikovitih moshkih oblachil – denimo vojashkih uniform in garderobe duhovnikov – potem od politichne karikature tako rekoch nich ne ostane. V tem smislu lahko rechemo, da Jugoslavija svojih shtiridesetih povojnih let te umetnostne zvrsti ne pozna, kajti karikatura je po definiciji deformiranje, ki nesramnost in nevarnost preseli v komichno, da s tem postaneta neshkodljivi.« (Alenka Puhar, »Na novo vzpostavljena domovina«, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992, str. 90)

Narodne simbole so nadomestili razredni simboli, katerim se je bilo seveda strogo prepovedano posmehovati ali jih uporabljati tako, da bi lahko veljalo za zlorabo (po: Alenka Puhar, prav tam, str. 88).

Ker domache politichne téme in opozarjanje na nacionalne posebnosti niso bili dovoljeni, sta se Kranjski Janez in Slovenka pojavljala samo v izjemnih primerih. Enako velja za novi potencialni motiv v karikaturi: personifikacije jugoslovanskih republik. Ne najdemo domachih politichnih voditeljev, ki jih je predvojna karikatura pogosto prikazovala v narodnih noshah. Karikaturisti so le redko narisali konkretno osebnost (npr. dobronamerne karikature kulturnikov). Dovoljeno je bilo napadati le tuje drzhave in drzhavnike – sprva zahodne, po sporu z informbirojem tudi vzhodnoevropske. Nedotakljive teme so bile: vodilna druzhbena vloga partije, bratstvo in enotnost, Jugoslovanska ljudska armada, nachela socialistichne ureditve, neuvrshcheni idr.

Pozitivno vlogo so imeli partizani, junaki dela, delavci, kmetovalci-zadruzhniki, brigadirji, ki npr. na Toboljevichevi karikaturi »Ob volitvah …« v 5. shtevilki Pavlihe iz leta 1950 »unichujejo reakcijo, informbirojevske agente, birokrate in saboterje«.

Na karikaturi »Prvomajsko vezilo« (1950, sht. 8, avtor karikature je najbrzh M. Gaspari) se delavec rokuje z zadruzhnikom (Kranjskim Janezom z marelo in fajfo).

Karikatura Marijana Amaliettija, objavljena ob desetletnici osvoboditve (19. sht. Pavlihe iz 1955), je ena od izjem nenapisanega konsenza, da se v politichni karikaturi ne pojavljajo domachi politichni voditelji. Na karikaturi srechamo v prvih letih po koncu vojne izjemno redko personifikacijo slovenske narodne skupnosti. Ljudska republika Slovenija je mladenka v narodni noshi z zastavico v roki, ob njej sta (bolj idealizirana kot karikirana) jugoslovanski marshal Josip Broz Tito in predsednik Zveze komunistov Slovenije Miha Marinko. Zgovorno je razmerje med velikostjo obeh politikov in male Slovenke. Slovenka je delezhna Marinkove pohvale: »Lushtna je in pridna, samo malo jezichna je vchasih.«

Na karikaturi »Ob korekturi druzhbenega plana« v 16. shtevilki iz leta 1955 Slovenka v narodni noshi joka. Nekdo bo pravkar odrezal chipke, ki obrobljajo njeno krilo. Na chipkah je napisan visok znesek. Komentar: »Te chipke so pa chisto odvech.«

Podobno domiseln je bil vech kot desetletje pozneje Bozho Kos, ki je za 50. shtevilko Pavlihe iz leta 1967 narisal »Sliko prihodnosti«: Slovenka v narodni noshi z dolgim nosom stoji ob avtocesti.

Kot recheno, so na karikaturah redke tudi personifikacije republik oziroma jugoslovanskih narodov. Amaliettijeva karikatura v 11. shtevilki Pavlihe iz leta 1966 prikazuje zheleznishko postajo, na kateri chakajo personifikacije jugoslovanskih narodov. Na postaji je v latinici in cirilici napisano »Shovinizem«. Komentar: »To postajo smo med vojno porushili, ampak vlaki pa she kar naprej ustavljajo na njej.«

Prave politichne karikature z domacho tematiko v Pavlihi skorajda ne moremo zaslediti. Karikiranje konkretnih domachih politichnih dogodkov in politichnih osebnosti so nadomestile sploshne téme. Politichna satira je odstopila svoje mesto humorju in shalam, ki so vselej izrisane z izvrstno moderno risbo.

Kritichna ost Pavlihe je bila pogosto naperjena proti birokraciji. Karikaturisti so prikazovali konflikte med delavci in birokrati, direktorji in drugimi »tovarishi« iz upravnih struktur, ki vselej nastopajo v anonimni in tipizirani obliki. Birokrati so narisani z narokavniki. Delavec in birokrat sta postala prikrita nasprotnika.

Na karikaturi Franceta Urshicha »Vsi za enega – eden za vse« oziroma »Nekoliko hudomushen prikaz nepravilne razporeditve delovne sile v nekaterih podjetjih in ustanovah« na naslovnici 7. shtevilke Pavlihe iz leta 1950 delavec koplje jamo, spremlja ga sedem birokratov (personifikacije birokratske statistike, kontrole, norme, evidence, statistike, plana, propagande in tekmovanja). Pavlihi so tedaj ochitali namigovanje, da si delavci pri nas kopljejo grob.

 

Nova oblast je menila, da mora imeti tudi svoboda tiska, tako kot vsaka svoboda, svoje meje. Cenzura je bila lahko tudi nevidna, urejena s pomochjo skritih mehanizmov. »Nenapisani ali napisani predpisi so v socialistichnih drzhavah vsa desetletja njihovega obstoja zapovedovali, kdo, kje in kako se sme in mora pojavljati v sredstvih javnega obveshchanja, pa seveda, kdo in kje se ne sme.« (Alenka Puhar, »Molk in praznina«, Nova revija, 1990, sht. 101/102, str. 1375)

Delovala je tudi »prostovoljna« cenzura oziroma samocenzura karikaturistov. Preden se je karikaturist ali urednik npr. odlochil za neko témo ali motiv, je imel v mislih morebiten cenzorjev odziv, zato si je sam postavil meje, ki jih ne sme prestopiti.

Irena Shpenko omenja, da je priblizhno leto dni morala nositi krtachne odtise za Pavliho na pregled v stavbo Ljudske pravice, kasneje pa ne vech. Preventivna cenzura Pavlihe ni bila vech potrebna. Morda je oblast v Pavlihi videla koristen ventil za sproshchanje napetosti, vendar pa mu nikoli ni naklonila dotacije (po: D. Medved, »Nekoch je zhivel Pavliha / Kako se ga spominja Irena Shpenko«, Aritas satira, 1998, sht. 1).

Vsekakor je Pavliha izhajal pod budnim ochesom oblasti. Represivni sistemi oblasti so skrbno nadzorovali oblikovanje mnenj, ki jih posredujejo javni mediji. Cheprav ni bil nikjer objavljen, je bil dolg tudi seznam v karikaturi in satiri prepovedanih tem. Resna druzhbena kritika se je omejila na medvrstichno sporochanje.

Miki Muster se je spominjal: »Vchasih nisi smel risati politikov, drugache je bil ogenj v strehi. Lahko si se norcheval iz kakega politichnega polozhaja, nikoli pa iz politikov. Spomnim se, da sem leta 1953, ob Stalinovi smrti, narisal karikaturo, kako Stalin lezhi na mrtvashkem odru, politiki okoli njega pa se tepejo za njegovo dedishchino. To je bilo edino narochilo za karikaturo, ne prej ne pozneje nisem dobil nobenega vech.« (po: »Ne slovenski Disney, temvech Miki Muster« (pogovor z M. Mustrom), Gorenjski glas, 31. 5. 1996)

Milan Maver pishe: »Sam sem kot profesionalni novinarski dninar poskushal doumeti, kaj pochno z nami. Hotel sem shkiliti oblastnikom v karte. Hotel sem odkrivati trike, a tudi zmote in nedorechenosti igre. Nekaterim se je to zdelo banalno, spet drugi (praviloma oni, ki so previdno molchali in chakali, da nevarni sistemski zverini izpadejo zobje) so karikaturistom zamerili, ker ne naredijo politichnega harakirija. Skratka prozaichnost karikaturistovega dela je bila ena sama ekvilibristika, kako korak za korakom potiskati rob she dovoljenega pochasi naprej, kako she malo bolj navrtati nezmotljivost predpisanih resnic in tako rahljati pokrov. Vse to pa pocheti s pushchicami, zavitimi v celofan navidezne naivnosti ali, che hochete, nikomur nevarne zhlehtnobe.« (»Povednost karikature / Anketa«, Nashi razgledi, 19. 6. 1992, str. 371)

 

 

 

Marinan Amalietti, 10 let, Pavliha, 1955, sht. 19

 

 

Literatura

 

Jakob Aleshovec, Kako sem se jaz likal / Povest slovenskega trpina, Ljubljana 1973

Jakob Aleshovec, Richet iz Zhabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo, Ljubljana 1873

Milko Bambich 19051991, Zhivljenje in delo (spremni besedili Marko Vuk in Valentina Verani), Nova Gorica, Trst, Gorica, Chedad 1992

Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten (katalog razstave: Wilhelm-Busch-Museum v Hannovru, 1984/1985, Museum für Kunst und Kulturgesichte der Stadt Dortmund, 1985, Kunstsammlung der Universität und Kunstverein Göttingen, 1985, Münchner Stadtmuseum, 1985), München 1984 (druga korigirana izdaja, 1985), mdr. so objavljeni prispevki: Gerd Unverfehrt, »Karikatur Zur Geschichte eines Begriffs«, Werner Hofmann, »Die Karikatur Eine Gegenkunst« (skrajshana verzija besedila knjige Die Karikatur von Leonardo bis Picasso, Dunaj 1965), Ernst H. Gombrich, »Das Arsenal der Karikaturisten« idr.).

D.J.R. Bruckner, Art against war, New York 1984

Peter Burke, Ochevid / Upotreba slike kao povijesnog dokaza, Zagreb 2003

Karel Dobida, Hinko Smrekar (monografija o umetniku), Ljubljana 1957

Iztok Durjava, »Partizanska karikatura«, Borec, 1976, str. 241–245

Kurt Fleming, Karikaturisten-Lexikon, München, New Providence, London, Paris 1993

Maksim Gaspari 18831980 / Ilustrator, Narodna galerija (katalog razstave, spremno besedilo Vera Baloh), Ljubljana 1986

Ferdo Gestrin & Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966

Velemir Gjurin, »Chasopisnost Pavlihe (chasopisne besedilne oblike kot humoristichno stilizacijsko sredstvo)«, XVIII. seminar sloven­skega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1982

Damir Globochnik, 12 jeznih mozh / 12 zgodb o slovenski karikaturi, Radovljica 1997

Damir Globochnik, »Milko Bambich – karikaturist«, Primorska srechanja, 1997, sht. 193, str. 384–390
Damir Globochnik, »O karikaturah v Totem listu (1938–1941)«, Dialogi, 1997/33, str. 32–44

Damir Globochnik, »Juri s pusho bo imel prav zhelezno dusho!«, Primorska srechanja, 1998, sht. 208/209, str. 604–608

Damir Globochnik, »O karikaturah v trzhashkem ‘Juriju s pusho’ (1869–1870)«, Primorska srechanja, 1998, sht. 208/209, str. 609–612

Damir Globochnik, »Simplicissimus na slovenski nachin«, Zgodovina za vse, 1999/2, str. 44–56

Damir Globochnik, »Ivan Dolinar in ‘Jurij s pusho’«, Primorska srechanja, 2002, sht. 252, str. 22–30

Damir Globochnik, »Balkanska vojna v karikaturah in pesmih«, Zgodovina za vse, 2003/1, str. 32–54

Damir Globochnik, »Aleshovchev Brencelj – prvi slovenski satirichni list«, Zgodovinski chasopis, 2004/1–2, str. 7–45

Damir Globochnik, »Skica za portret Hinka Smrekarja«, Forum 1/2, 2008, str. 87–118

Damir Globochnik, »Zachetki slovenskega stripa«, Forum / Revija Slovenskega drushtva likovnih kritikov, 2009, sht. 5–6, str. 133–154

Hannes Haas, Die politische und gesellschaftliche Satire der wiener humoristisch-satirischen Blätter vom Zusammenbruch der Monarchie bis zum Justizpalastbrand (1918–1929), doktorska disertacija, Dunaj 1982

Adolf Hoffmeister, Sto let cheské karikatury (biografski podatki o avtorjih Jiri Kotalík), Praga 1955

Josip Horvat, Povijest novinstva Hrvatske 1771–1939, Zagreb 2003 (prirejena izdaja iz 1962)

Hudi chasi – vedro chelo, Ljubljana 1976

Humor & Satire / Fünf Jahrhunderte Zeitkritik (uredil Walter Koschatzky, avtorji prispevkov Helmut Grill, Carla Schulz-Hoffmann, Martin Schawe, Gisela Vetter), München 1992

Filip Kalan, Veseli veter, Ljubljana 1975

Walter Koschatzky, Karikatur und Satire / Fünf Jahrhunderte Zeitkritik, München 1992

Ivan Lah, Knjiga spominov, Ljubljana 1925

Ivan Lah, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928 in 1929

Metod Mikuzh, Slovenci v stari Jugoslaviji / Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965

Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976

Partizanski tisk / The Partisans in Print, Mednarodni grafichni likovni center in Muzej novejshe zgodovine, Ljubljana 2004

Bogdan Novak, Pavlihova fracha, Ljubljana 1991

Walter Peterseil, Nationale Geschichtsbilder und Stereotypen in der Karikatur (doktorska disertacija), Dunaj 1994

Georg Piltz, Gesichte der europäischen Karikatur, Berlin 1976

Nikolaj Pirnat (monografija), Slovenski likovni umetniki (spremna besedila Ljerka Menashe, Filip Kalan in Zoran Krzhishnik), Ljubljana 1960

Nikolaj Pirnat (katalog razstav ob 100-letnici rojstva), Muzej novejshe zgodovine Slovenije, Galerija Cankarjevega doma, Narodna in univerzitetna knjizhnica v Ljubljani, Mestni muzej Idrija – Muzej za Idrijsko in Cerkljansko, 2003/2004 (besedilo Jure Mikuzh)

Janko Pleterski, Prva odlochitev Slovencev za Jugoslavijo / Politika na domachih tleh med vojno 19141918, Ljubljana 1971

Tatjana Pregl, Slovenska knjizhna ilustracija, Ljubljana 1979

Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970

Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno politichna in slovstvena zgodo­vina 18481895, I. do VI. (uredil in z opombami opremil Anton Ocvirk, pri opombah sodeloval Dushan Kermavner), Ljubljana 1955, 1956, 1958 1961, 1966 in 1985

Alenka Puhar, Slovenski avtoportret 1918–1991, Ljubljana 1992

Metka Rosbaud, Knjizhne ilustracije »Vesnanov« (tipkopis diplomske naloge), Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani 1974

Ernst Schulz-Besser, Die Karikatur im Weltkriege, Leipzig 1915

Simplicissimus 18961914 (izbor tekstov in podob z uvodom Richarda Christa »Glanz und Elend der Satire Zur Geschichte des ‘Simpli­cissimus’«), Berlin 1978 (2. izdaja)

Slovenska kronika XX. stoletja 1900·1941, Ljubljana 1995

Slovenska kronika XIX. stoletja 1861·1883, Ljubljana 2003

Slovenska kronika XIX. stoletja 1884·1899, Ljubljana 2003

Hinko Smrekar, Henrik Smrekar chrnovojnik, Zalozhnishtvo Umetnishka propaganda, Ljubljana 1919

Janko Shlebinger, Slovenski chasniki in chasopisi / Bibliografski pregled od 17971936, Ljubljana 1937

Djuro Shmicberger, Partizanska sedma sila, Ljubljana 1988

Jaroslav Shvehla, Cheshká karikatura v XIX. století, Praga 1941

Vesna Terzhan, Karikatura v humoristichnih listih druge polovice 19. stoletja na Slovenskem, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani 1983 (tipkopis diplomske naloge)

Vesna Terzhan, »Nekaj besed o karikaturi in devetih humoristichnih listih v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem«. Mladina, priloga Prizma, leto IX, sht. 4, str. 23–28

Tiskarstvo na Slovenskem / Zgodovinski oris (po literaturi in gradivu Ivana Matichicha sestavil Branko Berchich), Ljubljana 1968

Karl Vocelka, K. u. K. Karikaturen und Karikaturen zum Zeitalter Franz Josephs, Dunaj, München 1986

 

 

Objave

 

»Brencelj v koledarjevi obleki«, Revija SRP, oktober 2006, sht. 75/76, str. 111–116

»Satirichni list Juri s pusho (1869–1870)«, Osa, 2001, sht. 31, str. 16 in 17

»Prve slikanice – Riba in kmeta«, obj. v okviru prispevka »Zachetki slovenskega stripa«, Forum / Revija Slovenskega drushtva likovnih kritikov, 2009, sht. 5–6, str. 133–154

»Satirichni list Srsheni (1871)«, Revija SRP 2008, februar 2008, sht. 83/84, str. 105–108

»Satirichni list Petelinchek (1870)«, Revija SRP, junij 2007, sht. 79/80, str. 97–101

»Karikaturist Franc Zorec (1854–1930)«, obj. v okviru prispevka: »Nekaj gradiva o prvih slovenskih chasopisnih karikaturistih«, Acta historiae artis Slovenica 8, 2003, str. 184–186

»Prvi stereotipi v slovenski karikaturi«, LiVeS Journal, junij 2010, sht. 2, str. 68–77

»Shaljivi list Shkrat (1883–1885)«, Revija SRP, oktober 2010, sht. 99/100, str. 105–107

»Satirichni list Jurij s pusho (1884–1886)«, Revija SRP, februar 2011, sht. 101/102, str. 105–108

»Klícheva karikatura Josefa viteza Schwegla v Flohu«, obj. v okviru prispevka: »V pomoch si je pridobil Klicha, ki ‘Floh’« njegovo slavo pricha: karikature Karla Václava Klícha za Levstikovega Pavliho in njihov druzhbeno-zgodovinski okvir«, Acta historiae artis Slovenica 12, 2007, str. 213–214

»Satirichni list Jezh (1902–1909)«, Revija SRP, februar 2009, sht. 89/90, str. 97–102

»Satirichni list Osa (1905–1906)«, Osa, 2001, sht. 25, str. 12–13

»Profesor bogoslovja in zhupnik Bisagar«, Osa, 2002/34, str. 28–29

»Satirichni list Shkrat (1903–1906)«, Revija SRP, februar 2012, sht. 107/108, str. 97–99

»Karikature v chasniku Jutro (1910–1912)«, Revija SRP, junij 2012, sht. 109–110

»Satirichni list Pika (1912–1913)«, Revija SRP, junij 2006, sht. 73/74, str. 97–101

»Balkanska vojna v karikaturah in pesmih«, Revija SRP, februar 2010, sht. 95/96, str. 89–94

»Satirichni list Bodecha nezha (1914)«, Revija SRP, februar 2007, sht. 77/78, str. 113–117

»Kurentov album (1918)«, Revija SRP, junij 2010, sht. 97/98, str. 89–92

»Svetovna vojska v slikah in pesmi«, Revija SRP, junij 2008, sht. 85–86, str. 105–108

»Portretne karikature v Ilustriranem Slovencu (1924–1932)«, Revija SRP, oktober 2008, sht. 87/88, str. 89–94

»Humoristichni list Satura (1925)«, Revija SRP, oktober 2007, sht. 81/82, str. 97–99

»Satirichni list Muhe (1926–1927)«, Revija SRP, junij 2009, sht. 91/92, str. 97–100

»Humoristichni list Shkrat (1927–1928)«, Revija SRP, oktober 2009, sht. 93/94, str. 97–98

»Humoristichni list Skovir (1928–1929)«, Revija SRP, junij 2011, sht. 103/104, str. 105–108

»Karikature v reviji ‘Ilustracija’« (1929–1931)«, Revija SRP, oktober 2011, sht. 105/106, str. 105–108

»Zrcalo sveta /Satirichni ciklus Hinka Smrekarja iz leta 1933«, LiVeS Journal, julij 2012, sht. 6, str. 94–101