Pogum Revija SRP 2011/1

Jolka Milič

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI

 

I oktober 2005

II februar 2006

III junij 2006

IV oktober 2006

V februar 2007

VI junij 2007

VII oktober 2007

VIII februar 2008

IX junij 2008

X oktober 2008

XI februar 2009

XII junij 2009

XIII oktober 2009

XIV februar 2010

XV junij 2010

XVI oktober 2010

XVII februar 2011

XVIII junij 2011

XIX oktober 2011

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (I)

 

V sobotni prilogi Dela z dne 23. julija 2005 se Patricija Maličev v članku Raje Babilonija kot krasni novi svet skupaj z nekaj prevajalci, ki so se najbrž povečinoma udeležili nedavne 3. mednarodne prevajalske delavnice v Lipici, sprašuje o teoriji in praksi prevajanja. V njem je bila izrečena marsikatera misel, ki bi jo tudi sama podpisala. Obregnila pa se bom le ob stavek, ki ga štejem za čisto navadno floskulo, pa brez zamere, čeprav običajno godi samoljubju prevajalcev, ki so je deležni. Torej, beseda teče o dobrem prevodu:

»Pisci se namreč zavedajo, da je uspeh njihovega dela v drugem jeziku v precejšnji meri odvisen tudi od kakovosti prevoda, in zato znajo ceniti delo svojih prevajalcev. Tako je Claudio Magris na primer Radi Lečič in Vasji Bratina, prevajalcema njegovega romana Mikrokozmosi, rekel, da sta s tem postala soavtorja.«

 

Vprašanje:

Kako je mogoče, da nekdo izreče kakršno koli mnenje o prevodu svoje ali katere koli knjige, in povzdigne prevajalca v »soavtorja« prevedenega dela, pa naj bo še tako briljanten pisatelj in po osebni plati najbolj šarmantno bitje, ki ga poznaš, če pa... slovenščine sploh ne zna? Niti malo, da ne rečem, morda za nohtek ali za kar je črnega pod nohtom. In s to svojo naravnost neverjetno oz. iz trte izvito izjavo neznansko razveseli prevajalski par – ki je na lastne oči videl, če je hotel videti, kako je tržaški pisec v slovenščini švoh, saj mu je pietetno oz. solidarno marsikaj popravil – da jo okrog samovšečno pripoveduje, ki pa naj mimogrede osreči tudi nas, saj je nekakšno jamstvo, da bo kakšen naš pisec ali pesnik tudi nas velikodušno povabil k mizi soavtorstva. Saj brez nas bi bil na Slovenskem gluha loza. To drži kot amen. Mi smo pač tisti najmočnejši člen, ki ga skoraj noben krst (še) ne upošteva, a brez nas ni prestopov jezikovnih barier. Kar je res, je res. Soavtorji smo sicer vsivprek, pa če dobro ali slabo prevajamo, angelsko ali pasje. Ker se slovenstvo pita le s tistimi prevodnimi artefakti, ki jih ponuja trg, ne glede na njihovo kvaliteto. Saj nimajo niti možnosti, da bi izbirali tuje pisce po kvaliteti prevoda. Vse jim je prodano, dobro in slabo pa še ono vmes, za suho zlato. Oni navadno kupujejo le avtorje. Na prevajalce, o katerih bolj malo ali nič ne vedo, se najčešče veselo požvižgajo. Kar pa se nas tiče alias kategorije prevajalcev od najnižje kakovosti do sublimnih peres, dovolj je, da naše (rečeno je bilo: vsak dan slabše plačane) prevode kakšen voljan založnik tiska, folk pa kupuje. Saj založnike bolj malo zanima, ali njihovi kupci knjige tudi prebirajo, zanje je glavno, da jih pokupijo. To skrivnost mi je razodel pred kakšnim desetletjem pokojni Branko Hofman, ki je bil književnik, a tudi v založništvu doma. Jaz, ki sem kot bralka navijala za žepne (poceni) knjige z mehkimi platnicami, sem bila tako rekoč definirana kot zanemarljiva postavka v njihovi »računici«. Povsem nezanimiva, pa naj sem bila še tako nenasitna požiralka literature. Kupci dragocenejših knjig, magari na metre, so bili zanje bolj privlačne in zanimive ribe. Te so namreč lovili in lovijo na svoje mnogotere trnke. A povrnimo se k Magrisu:

Avtor Mikrokozmosov je moral prav gotovo koga vprašati, kaj meni o prevodu, je ali ni v sorodu z njegovim izvirnikom in kako zveni v našem jeziku, polno ali prazno, doneče ali počeno. In sploh ni rečeno, da je tisti, ki je delo pohvalil, knjigo v slovenščini prebral. Morda prelistal in prečital po kakšen stavčič. Morda je še videl ni. Jaz namreč poznam kar preveč ljudi, ki so, recimo, znameniti Ecov roman Ime rože prebrali najdlje do... šestdesete ali devetdesete strani, pa so jih Eca polna usta. Da o Kermaunerjevih knjižnih razglabljanjih, naj omenim tudi kakšnega domačega avtorja, ne zinem niti besede! In v zvezi z Ecom govorim tudi o Italijanih, ne samo o nas Slovencih – in seveda zlasti o izobražencih, ne o kakih frizerkah in pleskarjih. Prevajalec Srečko Fišer, ki se mi zdi od vseh ostalih sogovornikov še najbolj prizemljen in šegav, naj naredi »štih probo« (ali »prova finestra«): ker so lani ali predlanskim v enem samem dopoldnevu razprodali Delovo skoraj zastonj izdajo Imena rože, naj se postavi pred kakšen kiosk in vsakega kupca Dela vpraša, ali je roman medtem tudi prebral ali ga je samo kupil za kasnejše dni in ugodnejše priložnosti. Naj se ne gre preveč učenega doktorja in prestrastnega bralca, da vprašanca ne prestraši, naj deluje malce skeptično, češ Eco je Eco, veliko literarno ime, a vseeno takšne špehe piše, skoraj neprebavljive (če mattoni!). In potem bo marsikaj zvedel, česar še ne ve. In naj mi sporoči, kakšen bo izid.

Na koncu mimogrede povedano: tako Radi Lečič kot Vasji Bratina privoščim še kup tako laskavih avtorskih floskul/pohval. Saj jih tudi jaz pobožno zbiram v posebno škatlo z napisom MALE TROFEJE, in se pri prijateljih in znancih – samo po sebi umevno – petelinim z njimi, čeprav vem, da več... plačajo kot veljajo, ker so prišle iz uglednih, a nepravih (beri: nevednih) ust. A tega njim ne povem, saj ni obvezno! Naj zrejo vame z zavisti vrednim občudovanjem, ki vsakemu človeku dobro dé, tudi prevajalcem. Resnično laskave pohvale kakšnega bolj anonimnega poznavalca in strokovnjaka pa ljudi pol manj impresionirajo, če jih sploh, potemtakem je čista zguba časa sklicevati se nanj(e). Na uho pa, ker sem po naravi nagajiva in da se ne bosta omenjena prevajalca preveč prevzela, jima povem, da androgin in androgen (str. 10) sploh nista dve osebi in en sam bog, marveč dve različni stvari, ki ju ne kaže zamenjavati. Tudi glagol figurarsi v velelniku (figùrati! si figuri!) ni zamisli si ali pomislite, pač pa ima nikalno funkcijo kje pa, kje neki, kaj še. Tudi za (uva) fragola imamo domače ime, pa za ferragosto, sploh ju ni treba pustiti v italijanščini in tako hočeš nočeš molče trobentati, da je moč izražanja našega jezika očitno in zdaleč revnejša kot pri naših sosedih, saj ne premore, sirotica, kar lepega števila dokaj navadnih besed. Vrh tega: če ti Furlan reče, da si tambùr, si prav bedak ali bebec ali budalo ali (bolj narečno) bučman, sploh te ni treba polepšati ali omiliti v telička in še marsikaj, kar sicer sodi med male prevajalske grehe, ki jih bolj ali manj »ležerno« in malce tudi površno – da si prihranimo tuhtanje ali listanje po slovarjih in tako pridobimo na času, saj konciznost in izbrušenost nam ga na debelo kradeta – delamo vsi. Mal comune mezzo gaudio!

 

*

 

V isti sobotni prilogi Dela, po zadnjem nadaljevanju dnevnika kolumnista Marka Zorka (vredno branja je njegovo šaljivo razmišljanje o prazgodovinski piščali na str. 22), se Vesna Milek pogovarja s Tomažem Šalamunom. Intervju sem prebrala z velikim užitkom. Tudi on je končno privlekel na dan iz družinske ropotarnice... prababico, ki se ji je po žilah pretakala in klokotala plava baronska kri. Plemenita vrzel, ki je do nedavno pri nas strašljivo zevala, se, sicer z dokajšnjo zamudo, a rajši pozno kot nikoli, polni in uravnava. Obeta se nam prava restavracija domačega plemstva, kar je na moč razveseljivo. Doslej so pri nas... strašili – še pomnite, tovariši? – le aristokrati duha, ponajvečkrat samozvani, bilo jih je kar nekaj, a v spominu so mi ostali trije, in sicer: Jože Javoršek, Bojan Štih in Lojze Rebula. In se jih je, resnici na ljubo, aristokratska patina še kar držala. Naj se oglasijo še tisti, ki so mi ušli iz spomina, da se ne bodo počutili prikrajšane za plemeniti naslov. Potem smo dobili zaresnega »plemenitega« (beri: po krvi, ne [zgolj] po duhu). Ker je edini na politični sceni, ga ni treba niti imenovati. Pred kakšnim letom pa je neki menda graničar ali carinik, nekaj takega pač, morda miličnik, na našem koncu, odkril na podlagi nekakšne raziskave nekega na tem področju izučenega Italijana, da so bili njegovi predniki italijanski markizi, torej za rang višji od Šalamunove biznone baronice. Prosil je mene kot prevajalko iz italijanščine, naj mu atestat, ki je bil že lično, da ne rečem pompozno uokvirjen, prevedem v slovenščino, da bo lahko dal zraven slovensko, vsem razumljivo verzijo in mu ne bo treba vsakemu radovednežu posebej razlagati. Ker sem prijazne sorte, sem mu psevdolistino prevedla, a mu obenem skušala dopovedati, kje se skrivajo hakeljci, da tisti papir ne pomeni čisto nič, da je vse skupaj larifari, iz samih neoprijemljivih in tudi protislovnih trditev, ki spodbijajo celo same sebe, da gre pač za pravi ništrc, ki ga zlasti naši sosedje znajo mojstrsko pričarati, da na lahek način zaslužijo kakšno lir’co, pa ni verjel. Ker je bil vsaj 30 let skoz in skoz... prej »tvrdi socialist kao meke vrste«, sem ga nejeverno vprašala, kako to na vsem lepem, ali gre sploh to dvoje vštric. Pa mi je salomonsko odgovoril: »Če si, pa si, in tu je dokument, ni kaj. Tako pač je.« (Ne navajam dobesedno, le po smislu.) Strašno me je imelo, da mu tudi jaz zasolim prevod, kaj bi ga vlekli za nos le naši prefrigani sosedi, naj si ga privošči tudi prebrisana domačinka, pa se mi je novopečeni plemenitaš zasmilil ob malce trepetavim vprašanju: koliko sem Vam dolžen? Nič, nič, sem mu odvrnila grandomansko in sama pri sebi pomodrovala: bomo pa Slovenci pridelali še kakšen litrček ali hekt plave krvi, kar konec koncev niso mačje solze. Jaz pa bom zraven kot priča pri krstu. Skratka, naše plemstvo vidno narašča, kar je sila obetavno. Saj je splošno znano, da ljudstvo brez aristokracije ni niti narod, kvečjemu pleme ali krdelo.

In da se bo količina te žlahtne tekočine še povečala, sem pri priči odprla bližnji predal s svojimi predniki notri in začela brskati po gori popisanih papirjev, v upanju, da naletim vsaj na kakšno grofično senadolsko ali senožeško, morda kneginjo šmarsko ali sežansko, pa nič. Niti sen(či)ce, ki bi dišala po odličnosti. Skakali so ven sami villici in rustici, pa kakšen servus, saltuarius, vehicularius, sutor, custos, sartor, mercator, possident, celo zakonski par mendicantov in neki naš sorodnik v drugem ali tretjem kolenu je bil nič manj kot venator (!) – pišem izraze v latinščini, kot sem jih našla v župnjiških registrih, in jih nalašč ne prevajam, z upanjem, da malodko pri nas zna ta mrtvi, a še vedno zelo zgovorni jezik, in potemtakem ne bo kapiral, kaj so sploh bili moji neslavni predniki in bo družinska sramota – orkotudindio – malo manjša, vsaj ne vesoljnemu svetu razbobnana, skratka... ne bodo točno zvedeli, da izajam iz ene same uboge gmajne, ki se je miceno povzpela šele v prejšnjem stoletju in pridelala piši in beri enega jezuita, enega odvetnika, dva literata in nekaj doktorjev najrazličnih ved. In šlus. Vsi ostali pa b.p. in nižje sarže. Nobenega aristokrata. Drugače rečeno, niti kančka plave krvi, samo ona prostaška: rdeča. (Ostajata mi sicer še neraziskana tržaška veja in »jugoslovanska« linija Miličev kot zadnje upanje. Če odpovesta še ti dve, sem izgubljena.)

 

Ker je bila v pogovoru s Tomažem Šalamunom omenjena tudi njegova zadnja zbirka Sončni voz, ki je pravkar izšla pri Beletrini, sem kot njegova najzvestejša bralka in za navrh tudi »dvorna prevajalka« (v italijanščino) stekla v knjižnico ponjo iz gole radovednosti, da vidim, če se je medtem kaj... poboljšal.

Ni se. Drži se še vedno – kot pijanec plota ali iz umetniške načelnosti? – svoje znane pesniške metode alias specialitete mešanja zlatih pepit s šodrom. Jasno, tudi v tej zbirki je več šodra kot pepit. Pred desetletji sem se spraševala in tudi njega vprašala, zakaj neki to počenja, ko pa je šoder en sam... dolgčas, pa še kot cent težak, ki ti je pogosto obležal le na želodcu in brez unče ricinusa se ga nisi mogel otresti ne zgrda ne zlepa. Zakaj neki redči ali razvodeneva svoje zares bistre misli pa zlate iveri z vsem tistim besednim klumpom in balastom..? Saj nista nobeni reči podobna? Potem sem razumela, zakaj, ali se resignirala. Navsezadnje tudi na televiziji (razni Marioti in Hribarji, pa najrazličnejši govorci Polnočnega kluba in okroglomízarji et consortes) marsikdaj blebetajo, blebetajo, blebetajo brez konca in kraja, nato – tak! – čisto nepričakovano iz kakšnih ust naravnost genialna pogruntacija ali misel iz samih bleščic pa kakšno zares lepo petje ali muzika, ki ti sapo vzame, ali edinstvena novica, da se ti čas, ki si ga presedel in se na smrt namartral, naenkrat ne smili več. Ne zdi se ti več zapravljen. Morda bi same pepite v Tomaževih zbirkah, take brez pavz in grušča vmes, delovale precej... slonokoščeno, pregosto nakopičene dragocenosti in konsekventno delovale tudi malce enolično in rahlo duhamorno, saj bi pesnika najbrž še obdolžili, da nima smisla za pravo mero, ker konec koncev pretirava z razstavljanjem svoje neprekosljivo inventivne duhovitosti in zračne ali eterične... globine.

Na začetku sem rekla, da se Šalamun ni poboljšal. Očitno sem lagala, ker se je. V italijanščini. Nekoč je v njej, ko jo je vnašal v svoje pesmi, kar mrgolelo pravopisnih in vsakršnih napak. Zdaj zna že napisati po cele stavke brezhibno. Poznajo se mu daljše počitnice v Italiji med italijanskimi pesniki, uredniki in ljubitelji poezije. Zatikajo se mu le posamezne besede. Nekatere najbrž, ker nima še izostrenega ušesa za »le doppie« (podvojene soglasnike: tonnato, San Sabba). Čestitam ti, Tomaž, za nenadejani dosežek in napredek.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (II)

 

NAROBE POPRAVI

 

V drugem delu svojega prvega zapisa O prevajanju in poeziji, ki je izšel oktobra 2005 v številki 69/70, sem na strani 196 nekako podvomila tudi o pristnosti plemenitega rodu Šalamunove prababice baronice in se na njen račun kot na rovaš vseh drugih novih plemenitih rahlo posmehnila. Pa mi je pesnik Šalamun poslal pisemce z izpisom iz rodovnika na vpogled, ki dovolj prepričljivo govori v prid, da sem se v zvezi z njegovo davno bližnjo sorodnico gospo Gabriele von Mally pač zmotila, ker se je v njenih žilah resnično pretakala plava kri, ne pa kakšna larifari neugotovljivega porekla brez kančka čistih primesi.

Z veseljem sporočam to lepo novico vsem svojim rojakom, ki se še vedno masohistično radi pridušajo, le tu in tam presunljivo zajokajo, da smo Slovenci bili, smo in bomo navadna raja brez plemstva za vse večne čase, amen. In s tem je povedano vse.

Škoda, da je bil Tomaž Šalamun leta 1980 ob izidu njegove pesniške zbirke Maske malo manj kot plaško in namesto da bi se v pesmi Ptujsko polje (ki mi jo je tudi poslal kot dokazno gradivo) spopadel z rdečkarji, ki jim ni bilo samo malo mar plave krvi, marveč so jo prav sabotirali in omalovaževali, da ne rečem zaničljivo zanikali njeno obstojnost, in se magari krvavo potegoval za prababičino odlično kri in zveneči naslov, se je rajši oportunistično potuhnil in norčeval iz njenega plemenitega očeta in svojega prapradeda generala Franza von Mallyja. No, zdaj, ko je končno vsem jasno kdo je kdo in je čast oprana, bo oklevetani general lahko spet počival v miru, prapravnuk pa v miru užil podedovane rodne blagodati.

Sledita dokumenta in pesem.

 

TRI ŠALAMUNOVE PRILOGE:

1. pismo

2. stran z rodovnikom

3. pesem iz zbirke Maske (1980)

 

Dokument 1

Draga Jolka,

Danes bil v knjižnici, odkril Srp in Tvoj članek. Odličen in duhovit, vendar ti le pošiljam malo historičnih dejstev. Moja prababica je bila res baronica, kaj češ se zgodi, da ličen mlad oficir s ptujskega polja pač zapelje generalu baronu Franzu von Mallyju hčerko, ko služi v Zadru in jo pripelje v Ptuj. (Kopija dela rodovnika, ki ga je naredila moja mama.) Seveda je iz tega nastala kar precejšnja zmeda, ki traja še danes.

Lepo lepo pozdravljena,

Tomaž

podpis: Tomaž Šalamun

 

 

Dokument 2

rodovnik družine Šalamun

 

 

 

Dokument 3

Tomaž Šalamun

 

PTUJSKO POLJE

Svojemu prapradedu

generalu

Franzu von Mallyju

(1821—1893)

 

Utrujen si bil že na samem začetku.

Ko si se kot opica postavljal s

sabljo. Na ceremoniji, ko so te

poplemenitili. Odpuščamo ti to

smešnost. Mislil si na dolžnost in na

naložbo v prihodnje rodove. Dolgčas

ti je bilo v Zadru. Vojaki so

kvartali, razširjali sifilis, žena te je

rotila, da bi se vrnili domov, na

Dunaj. Si sploh opazil, kdaj ti je

hčer ugrabil tisti Toplak? Tvoja

naložba je šla v Ptuj. Baberle je

posivela že na poti čez hribe, ko ji je

poštni sel prinesel novico, da si jo

razdedinil. Začudeno je strmela v

porode. Do smrti ni razumela jezika svojih

otrok, ki so jih vzgajale barbarske

slovanske služkinje. Zapisano je: naša

mati so ležali vsi beli in pritiskali na

zvonce, ki jih nihče ni slišal.

Spodletelo ti je, moj general.

 

Op. avt.: Zbirko Maske, ki je izšla leta 1980 pri nas, sem napisal v Mehiki jeseni 1978 in v začetku 1979. Takrat nisem hotel dražiti še z baronom, ker sem bil še vedno pod političnim pritiskom zaradi Kocbeka.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (III)

 

Brez zganjanja panike

Preden se lotim svoje nadaljevanke oz. nanizanke o prevajanju in poeziji, mi dovolite, da se malce razpišem o branju knjig na splošno. Da se pač malo ogrejem in nato pozabim na to vprašljivo tematiko, ki sem si jo sposodila iz časopisja. Začela bom s priljubljenim pesnikom Tonetom Pavčkom, ki je imel v Delovi prilogi Ona 7. februarja letos zanimiv intervju, vendar, milo rečeno, z naravnost presenetljivo kontroverznim naslovom, ki je nota bene bralcem nekako sugeriral, da smo tik pred katastrofo, če se ne poboljšamo, saj je črno na belem pisalo, da: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Med pogovorom je zazvenela tudi nasprotna tožba, da dandanes tiskamo preveč knjig, ki pa (moja opomba) jih najbrž izdajamo le larpurlartistično, zaradi lepšega tako rekoč, saj jih po Pavčkovem mnenju ne bere nihče. Kar neverjetna teorija za dobo, v kateri živimo, ko je prva in glavna skrb skoraj za vsako dejavnost, včasih malce prikrita ali zastrta z leporečjem – najprej zaslužek! Če ni zaslužka, je tista dejavnost, ki ga ne prinaša, ukinjena ali pa gre podjetje kratkomalo v stečaj, potemtakem sploh ni verjetno, da bi se razmahnilo v malodane nepojmljive razsežnosti. Sledil je vzdih, da je bilo boljše nekoč, ko je bilo manj knjig in več bralcev kot pa zdaj, ko vse te gore bukel, ki jih lahko izda vsakdo, nihče ne bere. Med raznimi drugimi floskulami o knjigah je padla tudi tista – znana že vrabcem in škorcem na strehi – o televiziji, in sicer, da je današnji človek len (očitno za branje), saj strmi zgolj v televizijski zaslon, ki ga poneumlja. In to govori človek, ki je vsaj nekaj let delal tudi na RTV in ga je mogoče videti še dandanes kar pogosto na ekranu, ko nastopa v kakšni oddaji; drugače rečeno, vsa ta leta nas je oberoč in na vsa usta veselo poneumljal… Vprašam ga: Je počel to in s to prakso občasno nadaljuje za ljubi kruhek ali iz kakšnih drugih, bolj perfidnih ali skrivnostnih namenov? (Zaželen je odgovor.)

Ne pesnik ne spraševalka Ana Turk najbrž nista, vse tako kaže, opazila, da so se časi korenito spremenili, da ne rečem kar menjali tudi na tem področju, in da sta zlasti tu, povedano simplicistično, izumrla nekdanja mala obrt in rokodelstvo, ko sta bila, recimo, v vasi dva kovača in gostilničarja, pa pekarski mojster z vajencem, par šivilj, župnik s cerkovnikom in kuharico, učitelj in en sam pisar, ostali pa dninarji in kmetovalci, odvisni od njih – vse te je nadomestila in pomasovila industrija. Zdaj znamo že skoraj vsi vsaj nekaj šivat in štancat in celo kmetovat, za navrh so nas opismenili do zadnjega, saj že skoraj vsaka vasička in zaselek zmoreta po nekaj pesnikov in slikarjev pa pripovednikov, da o vaških godbah, pevskih zborih, kitaristih in baletkah niti ne govorimo. Veliko težje je dandanes najti dimnikarja kot umetnika. To vem iz dolgoletne lastne in bridke izkušnje. Satirik Žarko Petan je nekoč rekel, da so električne kitare nezaželeni stranski učinki elektrifikacije. Jaz smeje dodajam: (Ne)zaželeni (?) stranski učinki šolarizacije pa so zlasti trume diplomiranih pesnikov, književnikov, filozofov, sociologov et consortes.

Turkova in Pavček nista opazila, da se je veliko nekdanjih zgolj-bralcev, ki najpogosteje niso bili niti vešči pisanja, z obvezno osemletko, dodatnim srednjim in višjim šolanjem in s posebnimi tečaji ustvarjalnega pisanja naučilo več kot tekoče pisati in da najbrž zato večina od njih rajši napiše zbirko pesmi ali romanček, torej formulira svoje misli in doživetja in kar sodi zraven, kot da bere in premleva le tuje misli kot v prejšnjih časih. Nekoč davno smo se vsi rogali in smejali socialistični paroli Vsi smo ustvarjalci, ona pa – tebi nič, meni nič – je v kratkem času meso postala, in ne samo meso za zasebno ali ožjo družinsko uporabo na kakšnem pikniku, marveč tudi velevažna kulturno-finančna postavka knjižne industrije, ki cvete, da je kaj po vsem svetu, ne samo pri nas.

A povrnimo se k Pavčkovemu naslovu Če ne bomo brali, nas bo pobralo, ki zasluži še dodaten komentar. Po mojem strokovnem in laičnem mnenju toliko, kot beremo zdaj, nismo brali nikoli. Vsivprek in vse sorte, od dnevnikov, tednikov, mesečnikov, leksikonov, enciklopedij, prilog, brošur, specializiranih publikacij, koledarjev, zbornikov, učbenikov, navodil, reklam, knjig, vodičev – in tako dalje brez konca in kraja. Pavčkovo alarmantno svarilo bi se kvečjemu moralo glasiti: če bomo (pre)brali vse tisto, kar nam bo prihajalo dan na dan pod roke, pa si še kaj zraven sposodili ali kupili, ne bomo imeli več časa za življenje, od samega branja bomo popolnoma otopeli in izgubili smisel za resničnost. Pa še ob gozdove bomo prej ali slej. Nujno je, dragi sorojaki, da strogo selekcionirate svoja berila in ne pretiravate z bralnimi razvadami in požrtijami, ker so tudi prevelike in nekontrolirane doze črk konec koncev škodljive, s težkimi stranskimi učinki in hudimi psihičnimi posledicami. Le poškilite kdaj pa kdaj na televizor, da si od nonstop branja odpočijete izmučene možgane! Ali pa pojdite na partijo pokra in balinanja. Pojdite kdaj na izlet in kakšen dan se prav postite, to je ne preberite niti vrstice, niti pike ali vejice. Pred vsako črko zamižite, da se notranje prečistite. Samo po sebi umevno druge krati kar pridno segajte po garantirano zdravem in poživljajočem branju s poreklom, iz znanih hramov in butikov, ne pijte vsake brozge, ki jo ponuja(jo) globalistični trg ali maksimarketi ali zakotne beznice. Drugače rečeno: berite mene, Toneta Pavčka, in nalokajte se pri viru, ker pišem zares lepe pesmi za odrasle in mladino, pa tudi zanimive eseje, saj sem sploh skoz in skoz kulturen človek, ki ga ne kaže zamuditi, nasprotno, poiskati ga je treba z lučko pri belem dnevu! S pravo besedo in nasvetom vedno na pravem mestu in ob pravem času. Pa še nastopati znam privlačno, tega ne zna vsak lirik in včasih niti igralec ne, pa starejšo publiko do srčnih globin očarati, mlajšo pa od glave do gležnjev fascinirati. Ko pa se, nepoboljšljivi veseljak, na vsem lepem tudi gromko zasmejem, sem sploh neodoljiv, kot bi rekli nekoč, čeprav se ne sme, ker je v pravopisu prepovedano s krogcem. Skratka, sem zajamčeno enkraten in neposnemljiv. Dolgoletni član elitnega literarnega kluba zajamčeno enkratnih in neposnemljivih, ki jih lahko tudi berete brez strahu, da bi se okužili z nekvaliteto! Tone dixit in Jolka je potrdila! Ona pa ne laže. Ji lahko verjamete.

Tone, tako se govori! Direkt. Brez zganjanja panike, da nas bo konec. Saj ta (pra)strah, ki nam ga slovenski vrači in šamani malajo pred očmi, nam je zlezel že v kosti. Kar množično nam katastrofisti žugajo z izumrtjem iz najrazličnejših razlogov: ker se dovolj ne plodimo (sami pa še otrok nimajo in jih ne marajo, da o tistih, ki prisegajo na celibat in vzdržnost niti ne govorimo), ker se ne cenimo dovolj (sami pa hlastajo le po tujem blagu in dobrinah), ker smo preveč ubogljivi in se rajši uklanjamo tuji volji, kot bi se pokončno držali svoje (sami pa nas noč in dan vabijo k poslušnosti in pozivajo k pokornosti), no, zdaj nas bo po Pavčkovi sodbi za nameček pobralo še iz trte izvito dejstvo, da ne beremo, mi pa se včasih že utapljamo v morju bla bla bla sentenc, referatov, prispevkov, pridig in govoranc.

Povabila bi ga tudi, naj stopi kdaj v kakšno knjižnico, kjerkoli, magari v sežansko, in povpraša prijazne knjižničarke in ravnateljico, ali mu lahko kaj konkretnega povejo na rovaš (ne)bralnih navad obiskovalcev. Moja opomba: Če ne bi Sežanci brali knjig, ali bi bila sploh potrebna velika knjižnica z več kot desetčlanskim osebjem? Ne bi bilo edino modro, da jo zaprejo, kot so že davno njeno sosedo – diskoteko Titanic, ker je zmanjkalo obiskovalcev? In malo manj davno še njenega drugega soseda, nočni klub Faraone? Resnici na ljubo moram povedati, da je v Sežani falirala tudi mala knjigarna, kombinirana s papirnico, ne le zabavišča, ker promet ni kril stroškov obratovanja, a to je že druga zgodba, in sicer o kupni (ne)moči tukajšnjega prebivalstva in o totalni gluhosti države, evfemistično imenovane tudi domovina, ki kot kakšen srednjeveški valpet obravnava in izmozgava tudi male podeželske knjigarne in zakotne trgovinice z mešanim blagom, ki komaj dihajo in težko šajajo, kot da bi šlo za mestne pa obvezno superrentabilne štacune, vse v duhu gesla: Plačaj dac in vse druge neznosno visoke stroške – ali crkni! In kajpak crknejo in crkavajo. Ko pa nimajo nobene druge ugodnejše alternative.

A povrnimo se h knjigam, ki jih nihče ne bere. Morda bi bilo bolj prav reči, da jih malokdo kupuje, ker so za navadne zemljane predrage. Pa še preveč jih je, da bi jih lahko vse pokupil in nato še prebral. V tem dam Pavčku prav, le tega ne vem (naj mi on pove, ki najbrž ve, saj se on pritožuje, namesto da bi se je veselil, nad kvantiteto objav, ki je nedvomno kriva, da se je znižala vrednost vsake knjige), katere knjige so pravzaprav odveč in bi jih morali preprosto ukiniti oz. jim ne dovoliti, da sploh pridejo na knjižni trg. Kaj predlaga – tozadevno? Morda pa bo prevzelo to delikatno vlogo knjižnega žandarja, lepše redarja in zglednega skrbnika za literarno kakovost naše slavno sodišče, ki je že nekaj – baje pritlehnih in nekonstruktivnih primerkov – spravilo s poti ali na varno in s tem konsekventno znižalo tudi njihovo količino ter obvarovalo pred izgubo časa in pohujšanjem šentflorjansko populacijo. Ministrstvo za kulturo pa mu bo lahko izdatno pomagalo s tem, da bo zavračalo vloge pesnikov in pisateljev alias prijaviteljev na svoje komplicirane razpise, in z diferencijacijo slovenskih revij in knjig. Ampak če dobro premislimo, tudi šunk, sirov, salam, mortadel itn. je odločno preveč, da bi jih lahko vse pokupil in pojedel kak ljubitelj knjig in dobre papice. Moraš se pač omejiti. Preobložena miza ponuja, in je norec, ki se kuja, a na krožnik naj si da, kar se mu zdi najbolj slastno in kar bo pojedel. Kar ostane, naj prepusti drugim. Tudi čevljev, sandal, cokel, natikačev je preveč, in oblek, plaščev, rut pa vozil in koles ter vsega drugega je ogromno, sam pa si lahko privoščiš le včasih komaj kaj, odvisno od potreb in okusa, in zlasti od globine ali plitvine žepa. Če je že vsega na pretek, tudi birokratov, najbolj jalovoplodnih uporabnikov uslug papirnate industrije, pa politikov in celo brezposelnih, in noben križ se ne vznemirja in pritožuje, oziroma le včasih protestira zaradi lepšega, čeprav marsikdo v nedeljo teče v kakšen supermarket nakupovat po znižani ceni več, kot potrebuje, ali gre tja vsaj past skomine, v ponedeljek pa vloži prošnjo za kakšno službico v državni administraciji, kjer še najbolje plačajo, ali pa kandidira na kakšni lokalni listi – zakaj torej ne bi bilo na pretek tudi pesnikov in knjig? Kolikor je meni znano, ima vsaka knjiga svoj krog ali krogec bralcev. Saj je tudi Prešerna in Koseskega et co. nekoč bral le določen krog ljudi, prej manjše sorte kot velike. Vsi drugi, pismeni in zlasti nepismeni, pa nič. Isto je veljalo za vse druge poznejše pesnike, tudi v času, ko je bralno občinstvo naraščalo z upadanjem nepismenosti. Ker je bilo poetov vsaj za polovico manj, knjige pa so bile še razmeroma poceni, je lahko po njih segalo vsaj za polovico več ljudi. Če so bile kolikor toliko zanimive pa še od kritike oklicane za nepozabne umetnine, kar so včasih tudi bile, so maloštevilni avtorji lahko računali tudi na večjo popularnost in visoke naklade, po katerih se upravičeno toži Pavčku. Bi se tudi meni. O njih bržčas sanjajo tudi tisti sporni pisci (lahko berete: pisuni in poetastri), ki so v intervjuju označeni z »vsakdo«. Ko bi bili takrat tako številni, kot so zdaj, bi si morali takó slavo kot naklade med seboj kolikor toliko pravično porazdeliti. Enačba je preprosta: malo pesnikov – večja porcija slave in bonitet. Veliko pesnikov … naj Pavček kar sam konča izračun, jaz bom dodala le: v tem primeru je še težje in tudi precej bolj zamudno presoditi, kateri so zares dobri, vsaj za nas, in kateri zanič. Mimogrede povedano: tudi italijanskemu pesniku in nobelovcu Eugeniu Montaleju je šla naravnost na živce vrtoglava rast pesniških osebkov na literarni sceni. Slovenski pisatelj Alojz Rebula, ki se rad izraža nekoliko drastično, pa večino lirikov dolži, da jih daje le besedna diareja; prevedeno v lepo slovenščino, čeprav rečeno malce bolj robato – njihovi artefakti se mu zdijo navadna driska, če se pa zatečemo po strokovni izraz, jo lahko bolj elegantno imenujemo logoreja. Tudi pesniki si drug o drugem, nikoli o sebi, zelo pogosto mislijo, da njihovi kolegi resnično bolehajo za logorejo, saj so njihovi verzi res zanič, eno samo jecljanje in stokanje, škoda papirja! Ni jih pa mogoče prepričati, da bi nehali, še pristavijo čisto obupani – kar naprej klanfajo tiste zmazke in jih vežejo v knjige! Ko jih vprašam, da bi bolje razumela, ali mi naštejejo nekaj imen teh nepiscev in nepoetov, pa kar umolknejo, s pretvezo, da nomina odiosa sunt, sicer pa da tako sama vem, za koga vse gre, le kaj sprašujem. Edino kar res trdno vem, je, da med klamfači in nebodijihtreba pesniki ni nikoli tistih, ki se bridko pritožujejo čez pretirano število lirskih ali pripovednih duš. Oni očitno sodijo med ta prave, posvečene od boga ali od muz, nenadomestljive. In nihovo pisanje je obenem tudi sveti misijon in veselo oznanilo, ki se konča šele z njihovo smrtjo.

Daleč nas je pripeljal Pavčkov dramatični vzklik, kaj nas čaka, če ne bomo brali. Upam, da sem ga prepričala in notranje pomirila, da namreč beremo še preveč. Tudi televizijo radi gledamo in ne pustimo se ji poneumljati. Kvečjemu se, udobno sede v fotelju, smejemo TV bedakom. Pred časom sem z užitkom gledala tudi Pavčkovo hčerko igralko, nocoj bom gledala Nika Grafenauerja in Lojzeta Rebulo v Pisavah, pa še kakšno detektivko zraven, ali pa bom pozno ponoči poslušala kakšen koncert. Nedavno sem z velikim zanimanjem prisluhnila pogovoru o spravi, a ko sem iz tona in podtonov besed zaslutila, da se težki kalibri in sogovorniki ta večer ne bodo spravili, sem si rekla – salviamo il salvabile, rešimo, kar se da rešiti, ugasnila sem urno televizor in se spravila spat. Vi se kar pojdite svoje rabuke, če vas veselijo! Po mojem mnenju nas je odločno premalo, da bi se večno šli ravbarje in žandarje ter dvoboje, pa četudi le besedne. Skrajni čas je, da rečemo tem igricam – genug. In vsak naj ostane pri svojem. Na svoje stroške, ne pa na državne. Na državne naj bodo samo tiste iniciative, ki nas združujejo in zedinjajo. Ki koristijo vsem. Itd. Skrajni čas je tudi, da televizije ne demoniziramo in da brez vsakega strahu odpiramo to okno v svet, ko nam čas in želja narekujeta ali dovoljujeta. Če se hoče kdo poneumljati, pa naj se (kdo mu pa brani?), vendar ni samo televizija optimalno sredstvo za poneumljanje, obstajajo še malce dražja in še bolj nevarna, le seči je treba po njih. In med njimi, ne boste verjeli, so tudi knjige in časopisi. Pa še marsikaj.

Dragi Tone, namesto da bi se veselil, da imamo toliko izobraženih ljudi, ki pišejo in imajo vsaj eno svojo knjigo v žepu, če že ne kaj več, mi delaš tako galamo (pa še skregano z logiko), naj za božjo voljo beremo, ker…

 

Dvojezične zbirke – zares dvorezni meč?

 

V dvojni številki Literature za januar/februar 2005 (163/164) je recenzentka Ana Geršak svoj kratki zapis o Jaquesu Prévertu, ki je izšel v zbirki Mojstri lirike leta 2004 pri Mladinski knjigi v prevodu Aleša Bergerja, začela takole, s kančkom nejevolje celo na rovaš dvojezičnih izdaj:

»Dvojezične izdaje so vedno dvorezni meč: za tiste, ki “avtohtonega” jezika ne znajo, izvirnik na nasprotni strani od prevoda pomeni zgolj porabljanje papirja, ki bi ga uredniki lahko mirne duše porabili za …več prevodov. Nasprotno tisti, ki materni jezik pesnika obvladajo ali jim ta ni ravno španska vas, večino branja izkoristijo za pedantno zbiranje napak, ki jih je zagrešil prevajalec. In ker je prevajanje poezije zahtevno delo (če že ne kar svojevrstna umetnost), ni nič čudnega, da se napakam ni nikoli mogoče povsem izogniti.«

Geršakova, ki obvlada, vse tako kaže, francoščino ali ji ta vsaj ni španska vas, se je šla potem skoraj dosledno… le pedantno zbiralko napak, saj je več kot pol zapisa porabila, da nam oznani to svojo pogruntacijo o dvojezičnih izdajah, ki na splošno niti ne drži, in da nam za navrh razodene, da je prevajalec številne že znane pesmi bodisi popravil ali povsem na novo prevedel, žal, ne vedno najboljše… saj… včasih ne uspe zaobjeti prefinjenega francoskega humorja ali ne najde ustreznih ekvivalentov v slovenščini, tako da marsikatera besedna igra ostane neopažena.

Nato ozkosrčno posveti prevajalcu eno samo samcato vrstico in pol s pohvalo, v ostalih šestnajstih vrsticah pa se poznavalsko razpiše o liričnih značilnostih francoskega pesnika. In to je vse. Naj mi dovoli, da jo tudi jaz malce poučim, kako se suka svet pri naših sosedih v zvezi z dvojezičnimi izdajami. Zdi se mi namreč, da je pomanjkljivo informirana pa še brez posebne ljubezni in fantazije do jezikov vobče.

V Italiji vsaka večja ali boljša založba izdaja tujo poezijo vedno z izvirniki ob strani, tako da tujih zbirk, če nimajo “il testo a fronte”, večina ljubiteljev poezije niti ne kupuje, in mednje sodim tudi jaz. Zadnje čase so to metodo dvojezičnosti prevzele celo boljše leposlovne revije, tudi tiste, ki izhajajo na internetu. Geršakovi celo svetujem kot primer, da sede, ko utegne, za računalnik in si natipka tole geslo: http://www.filidaquilone.it/num002milic.html pa bo lahko zvedela ne samo o eksistenci ljubljanske pesnice Maje Razboršek, ki živi na Krasu, marveč bo lahko brala tudi deset njenih pesniških izlivov dvojezično – kar je večkrat ne samo zanimivo in podučno, marveč tudi pravi užitek – in še marsikaj samo v italijanščini. Za nameček si bo lahko ogledala, s kom je ta njena rojakinja v družbi v tej drugi številki revije podob, idej in poezije z naslovom Fili d’aquilone (Nitke papirnatega zmaja). Posebej jo opozorjam, da v Italiji, če odvzamemo zamejstvo, slovenščino redko kdo pozna, po mojem približnem izračunu niti 0,001 celotnega prebivalstva. Eden od urednikov revije, ko sem ga opozorila na skoraj ničelno znanje našega jezika pri njih, mi je pojasnil, da bodo bralci vseeno videli, kakšen je, in si ga bodo vsaj vizualno – če ne zvočno – veliko lažje predstavljali. Hrvati, srbi, čehi in drugi slovani, ki žive v Italiji, pa bodo verjetno znali tudi kaj prebrati in razumeti (narodna imena pišem namerno z malo začetnico, da bo v besedilih čimmanj odvečnih velikih, najbrž pod vplivom italijanov, ki so jih nekoč tudi obvezno imeli in celo gojili, že dolgo pa jih povečinoma zamenjali z minuskulami, ki pa niso sploh obvezne, le – demokratično – stvar izbire in okusa.). Nikoli ni prepozno, da se kaj novega naučimo. Skratka, prepričal me je, da se dvojni jezikovni nastop vsekakor izplača. Tega mnenja so uredništva kar številnih italijanskih revij, recimo L’Almanacco, Anterem, Soglia, Smerilliana, Schema, Le Voci della Luna in še katera. Zadnja omenjena je pristala na enojni tisk le prevodov na mojo izrecno prošnjo, in celo večkrat argumentirano formulirano; opozorilo o tem je tudi pripisala v revijo ob izidu slovenskih pesmi samo v italijanskem prevodu. Tudi v zbornikih, ki jih izdajajo razpisovalci raznih pesniških nagrad, tiskajo nagrajene tuje pesnike dvojezično. Niti oplazi jih ne misel, da bi bile dvojezične izdaje, kot trdi Ana Geršak, vedno dvorezen meč. Nasprotno, njim se zdi ta običaj nekaj samo po sebi umevnega. Tudi meni. Mnenja smo namreč, da je prevod vedno le prevod, nekakšna blagoglasna informacija o umetnini, vendar nekaj bolj ali manj (in večkrat naravnost vzorno, včasih pa čisto nič) lepega in zanesljivega, medtem ko je izvirna pesem tisti dejavnik, ki ga ni mogoče prezreti, pa tudi garancija naj bi bila, kadar je poleg prevoda, da je prevajalec svoje prepesnjevalsko delo tudi dostojno opravil, dal vse iz sebe. Neka moja dobra znanka, profesorica v pokoju, ki se že nekaj let pridno uči italijanščino, mi je nedavno povedala, da uporablja tudi dvojezičnega Kosovela in Kocbeka, da se med zopetnim in večkratnim branjem poezije v obeh jezikih obenem nauči marsikaj koristnega ter na prijeten in nič suhoparen način obogati svoj besedni zaklad. Jaz med branjem in uživanjem na primer Borgesa, Lorce ali Chara ali Tardieuja etc. v izvirniku in v več italijanskih prevodih (včasih tudi v slovenščini) rada spotoma preverjam, koliko svoboščin so si vzeli prevajalci, včasih brez potrebe in včasih z njo; pa koliko so prevajali avtorja in koliko – kdove iz kakšnega nagiba, najbrž iz svete lenobe – na svojo roko improvizirali, ali kaj bolj kompliciranega preskočili ali nanizali besede kar mimo teksta, da so prej prišli na konec najbrž, ker prevajanje nasploh, tudi proze, in poezije posebej, ni samo zahtevno delo, kot za poezijo ve povedati tudi recenzentka Geršakova, marveč je za nameček dokaj zamudno delo. Ko se z njim malo bolj resno… mamiš, si kar mimogrede ob dan, čas kar sfrli, ti pa tega niti ne opaziš, šele ko odložiš knjigo in pogledaš naokrog, se zaveš, da je že trda tema, ti pa imaš v rokah le kakšno borno stran.

Še o eni italijanski posebnosti bom danes spregovorila, v vednost bodočim prevajalcem, da se bodo lažje znašli in ne bodo zadeve interpretirali narobe, kot se na splošno rado zgodi; v tem specifičnem primeru je napačno razumel mladi Miklavž Komelj pri prevajanju furlanskih pesmi Pier Paola Pasolinija v 166. številki lanske Literature. Torej:

Italijani v svoje pesniške antologije uvrščajo tudi dobre narečne pesnike – in teh je pri naših sosedih kar nekaj, marsikateri od njih gostuje tudi v vsakem zvezku, kar pri nas sploh ni običaj, slovenski uredniki vsaj doslej niso vključili v svoje florilegije sodobne poezije še čisto nobenega narečnega pesnika. Morda jih mi sploh nimamo. Ne, enega prav čudovitega, menda zaljubljenega v krave, podeželje in živino, sem brala pred leti, najbrž v Primorskih srečanjih in še v neki drugi reviji. Njegovega imena pa se ne spominjam. Ga bom že izbrskala iz pozabe in se pozanimala, ali še vedno piše take presunljivo lepe in kar antologijske narečne pesmi. Italijani jih pišejo na debelo, seveda v najrazličnejših italijanskih narečijh, ki so vsaj deloma ali še vedno v rabi, od Alp tja do Apulije in Sicilije. Da pa jih bodo razumeli vsi italijani, tudi tisti, ki določenih dialektov ne znajo, ker živijo v drugih pokrajinah in včasih še svoje narečje znajo bolj slabo, opremijo pesmi s prevodi v knjižno italijanščino in te prevode v prozni obliki tiskajo pod vsako narečno pesmijo. Prevajalci so navadno pesniki sami. Drugače rečeno, narečni pesniki nastopajo vedno dvojezično, kot tuji pesniki, le tujim objavijo izvirnik in prevod v obliki pesmi na dveh straneh, narečnim pa le izvirnik v obliki pesmi, v italijanščini pa kot prozo na isti strani pod pesmijo.

Miklavž Komelj je v Literaturi brez potrebe objavil obe varianti šestvrstičnice Il nini muart (Mrtvi deček) v furlanščini in nato obe pesmi prevedel iz italijanske prozne predloge ter svoja prevoda tudi sam pisal prozno. Sploh ni razumel, da je besedilo v italijanščini le v pomoč tistim, ki ne znajo furlanščine. Zadevo je zakompliciral in si jo razlagal čisto po svoje ter se v obeh opombah tudi skliceval na pomembnost soočenja in na podobne homatije, ker je spregledal preprosto dejstvo, da gre za navadno dvojezičnost. Ko bi vsi italijani znali furlanščino, bi to in vsako pomembno soočenje, tudi pri vseh drugih nepotrebnih prevodih, odpadlo. Potemtakem bi bilo edino prav, da napiše tako, kot navajam spodaj (navedla bom dva svoja stara prevoda, ker mi je Literaturo včeraj dopoldne odnesel prijatelj, ki ga je pritegnila neka refleksija Andreja Blatnika, menda o pisateljih kot o blagovni znamki, danes pa ga zaradi dežja ni bilo na spregled, čeprav je bil obljubil, da pride). Pa saj vsebina v tem kontekstu ne igra vloge, govor je le o obliki.

 

Mrtvi deček

Svetel večer, v grabnu

narašča voda, noseča ženska

stopa po polju.

Spominjam se te, Narcis,– imel si

barvo večera, – ko zvonovi

zvonijo mrliču.

(op. prev.: očarana pesem iz leta 1941)

Mrtvi deček

Svetel večer, graben je

presahnjen, senca noseče ženske

stopa po polju.

Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis,

še vedno vem, da si imel barvo večera,

ko zvonovi zvonijo Maj.

(op. prev.: odčarana inačica iz leta 1974)

 

Pa še to, ker v tretje gre rado

 

Ker sem se kar dvakrat sklicevala na Literaturo, pa naj se še enkrat, da bo zadoščeno slovenskemu reklu. V letošnji 178. številki (za april) omenjenega mesečnika za književnost se Ludwig Hartinger pogovarja s publicistko Nelo Malečkar o marsičem, zlasti pa o svojem pesniškem dnevniku v slovenščini Ostrina bilk, ki je tik pred izidom. Ko se niti dobro ne razgovori o Kosovelu, mu jo tiskarski škrat, ki nikoli ne miruje, grdo zagode. Srečkov stih Razpokan bo(de)š hrepenel, ki se v francoskem prevodu Viktorja Jesenika glasi: Lézardé, tu seras le désir – glej pesem Ti nisi / Ce n’est pas toi – mu do nerazumljivosti iznakaže v Lazardé tu seva le désiv, kar v francoščini ne pomeni čisto nič. Ker francoščino pri nas zna razmeroma malo ljudi, je dobro opozoriti bralce na škratov nedovoljeni in nezaželeni poseg.

 

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (IV)

 

Najprej nekaj malega o italijanskem pesništvu 20. stoletja. Oziroma o tem, koliko ga pri nas zares poznano. Bojim se, da še vedno bolj malo, vendar precej več, čeprav ne dovolj, kot pred slabim desetletjem, ko je recimo mlajši, a že afirmirani slovenski pesnik Aleš Šteger v intervjuju za Delove Književne liste med drugim malodane suvereno dal tudi skrajno nepoučeno izjavo v zvezi z – domala neobstoječo italijansko poezijo pri velikih italijanskih založbah. Sklicujem se na pesnika le kot na primer brez vsakršne dodatne polemične osti. Ker mi pa takrat ni bilo dano, da repliciram na to iz trte izvito trditev v KL, sem poslala svoj polemični zapis reviji Primorska srečanja, ki ga je objavila v štev. 202 leta 1998. Nanj pa mi je odgovoril zamejski novinar in pesnik Miha Obit (PS štev. 205) in iz njegove reakcije sem šele zvedela, da je za ponesrečenim stavkom ali trditvijo stal on, ki je ljubljanskega pesnika in prijatelja pač napačno informiral. To konec koncev ni nič tragičnega, vsakemu se lahko zgodi, da pove kaj narobe. Malce komično in narobe postane, če avtor napačne informacije, namesto da bi ponižno priznal, da se je zmotil, nekako vztraja pri rečenem. Oziroma zasuka konkretni pomen izrečenega v čisto drugo in povsem abstraktno smer, saj mi je sporočil, da se z mojim pesniškim ekskurzom samo delno strinja, ker je mnenja, da je italijanska poezija morda prebogata po količini, mnogo manj pa po kakovosti, in v sili in potrebi je poklical na pomoč slovitega pisatelja Alberta Moravio, ki je ob Pasolinijevi smrti dejal, da je umrl eden od treh ali štirih pravih pesnikov, ki so jih imeli v Italiji v tem oziroma zdaj že prejšnjem stoletju.

Pozor: beseda je tekla le o velikih italijanskih založbah, ki sploh ne izdajajo pesniških zbirk, v nasprotju z našimi, ki jih izdajajo. Drugače rečeno: o naravnost obupni situaciji poezije pri naših sosedih, ki je popolnoma prepuščena sami sebi. Ta trditev pa se je izkazala za čisto izmišljotino ali totalno nepoznavanje italijanskega knjižnega trga. Nota bene: pri tem ni šlo za nobeno literarno ali pesniško vrednotenje poezije in pesnikov, kot ga je v svojem odgovoru nekako iz niča pričaral Obit.

A tudi če bi šlo. Konec koncev gre le za Moravijevo mnenje, da premore prejšnje italijansko literarno stoletje zgolj tri ali štiri prave pesnike, in med njimi je Pasolini.

To je zvenelo zelo drastično, zelo »pogrebno«, a ne toliko za mrtvega Pasolinija kot za vse druge Pasolinijeve mlajše in starejše pesniške kolege (razen neimenovanih dveh ali treh!), za njegove že pokojne in še živeče sodobnike. Imelo pa je približno enako »arbitrsko« veljavo kot, recimo, nekdanje Vidmarjeve večkratne izjave na neštetih literarnih večerih in drugod, da je slovenska poezija po Moderni – in zlasti povojna s kakšno redko izjemo – pravi ništrc, brez vsake globine in teže, pa saj je on niti ne bere; če je ne bere, ne more soditi; no, včasih za štih probo le kaj prebere, priložnostno branje pa mu samo potrdi prepričanje o ništrcu. Morda morda morda… bi se iz vesoljnega potopa rešil Zajc, pa še on je tako zamorjeno moreč in zanikovalski, da ga je težko brati. Ko ga sreča na cesti, se vedno malce zdrzne od presenečenja in obenem razveseli, saj je tak človek, tako črno pesimističen, prej goden za štrik kot za vztrajanje pri življenju. To, da vztraja, ga vsakič silno vzradosti. Zajc ima resnično nekaj instinkta za poezijo… Vsi drugi pa, drug za drugim… ojoj. Škoda časa. Itd… Mi smo Vidmarju nalašč postavljali podobno izzivalna vprašanja, ker nas je njegovo zamahovanje z rokami, stresanje z glavo in rameni pa elokventno zmrdovanje z ustnicami blazno zabavalo. Bil je tudi strašno duhovit in šegav. Zlasti Cirila Zlobca smo mu provokativno metali v obraz, češ kakšne krasne ljubezenske pesmi piše v svojo čast in slavo žene Veronike, iz čistega ognjenega žara, kristalno čistih čustev in predanosti pa kar neverjetne zvestobe… Vsem nam mlajšim in mladim poročenim ženskam se prav sline cedijo po tako ekskluzivni ljubezni, izraženi tako edinstveno… On pa, nepoboljšljivi galan in libertinec, se je prav razvnemal, da ga je bilo veselje gledati in poslušati, fej in fuj, se je zgražal, kako je sploh mogoče pisati zaljubljene pesmi ženi, kvečjem ljubici, vrh tega so erotični stihi redkokdaj dobra poezija, najpogosteje mala razstava banalnosti. Seveda navajam po spominu in s svojimi besedami prosto… dušno.

Moravijevo mnenje je le toliko zanimivo, kolikor ga je izrekel zelo znani italijanski pisatelj, ki očitno ni imel in ni kazal veliko posluha za liriko. Navsezadnje sploh ni nujno, kaj šele obvezno, da ima pripovednik tudi smisel za pesništvo. Saj je za poezijo skoraj gluh tudi naš zamejski pisatelj Lojze Rebula, da se omejim zgolj na eno ime kot primer, pa čeprav zna biti sam v kakšnih svojih proznih opisih naravnost liričen. Očitno je Moravia domače pesnike bolj malo pa še slabo ali prepovršno bral, da si je upal biti tako vražje restriktiven.

Celo Obit je bil širokosrčnejši, sicer pa je tudi pri njem odpadel Pasolini, saj je v istem odgovoru meni predlagal Slovencem, če sem si prav zapisala imena, naj izdajo zbirko kar petim pomembnim italijanskim poetom, in sicer Attiliju Bertolucciju, Giovanniju Giudiciju, Valeriju Magrelli, narečnemu (!) pesniku Francu Loiju, s katerim tudi za slovensko poezijo plodno prijateljuje (bravo!), in Aldi Merini. Med njimi, kot lahko opazite, je bila celo ena ženska! Kar nezaslišano za takratna slovenska ušesa! Drago Bajt bi se, domnevam, sodeč po Sončnicah poldneva, antologiji slovenske poezije iz leta 1993 in po kasnejšem leksikonu Kdo je kdo, takrat kar stresel ob ženskem imenu spričo tako bornega števila liričnih moških, kot da bi ga zona oblila in brvinci spreleteli. Upam, da se je medtem kaj poboljšal in ne goji več na literarnem področju spolne diskriminacije. A pustimo Bajta in se vrnimo k Pasoliniju.

Ko bi mene kdo vprašal, naj naštejem tri ali štiri največje sodobne italijanske pesnike, dvomim, da bi v to število vključila tudi Pasolinija, kakor ga imam zelo rada. Morda bi prišle v ožji izbor njegove mlade navdihnjene furlanske pesmi, ki naravnost omamno dišijo tudi po Federicu Garciji Lorci, in celo brez nadležnega epigonskega zvena, čeprav se je po njem zgledoval; a število mojih izbrancev bi bilo znatno večje… Verjetno bi se jih nabralo za debelo antologijo. Očitno ne sodim med tiste, ki radi vihajo nos. V tem sva si z Moravio diametralno nasprotna, saj mislim, da kar visoko število dobrih in odličnih in čudovitih pesnikov tlači in je tlačilo italijanska tla, da jih je pravi užitek jemati v roke. In te svoje lirske ljubljence še kar vztrajno prevajam in revialno objavljam, včasih mi uspe tudi kaj knjižno. Kolikor se le da v tem svetu omejenih ali strogo zamejenih možnosti.

Tu pa se navadno večkrat kaj zatakne, ker je v ožjem sorodstvu s sredstvi, finančnimi seveda (večni refren!) – da ne bi pomotoma mislili z izraznimi ali prometnimi. Ker pa je te pesniške robe že toliko, tako pri nas kot pri naših sosedih in po vesoljnem svetu – kar nepregledno morje zbirk in antologij in za nekaj še neodkritih oceanov stihov – do lirikov, ki jih je predlagal Obit, nisem še prišla, in nemara, če dobro premislim, ker ravno ne štrlijo iz množice antologijskih imen in jih je potemtakem zelo lahko zgrešiti, niti ne bi, vsaj delno, nikoli do njih prišla. A da napolnim to zevajočo vrzel, kot ilustracijo rečenega in tudi predlagatelju na ljubo, ponujam tu za pokušnjo iz vsakega po tri instant prevode, v duhu gesla »tri so vse lepe reči«. Ker že trdimo, da enkrat ni nobenkrat, bo anti veljalo tudi za eno samo pesem, da si ob njej niti ne moreš ustvariti mnenja o pesniku. Pa tudi zato, da bodo njihovi stihi zamikali kakšnega našega založnika, ki še ne načrtuje (pa bi moral) izčrpnejše antologije italijanske sodobne lirike po tisti že predpotopni Zlobčevi izpred slabih štiridesetih let (1968). Skrajni čas je, da se kakšna naša prestižna ali zakotna založba zmiga, saj bomo drugače, če se naši slavni založniki ne bodo zguncali, povedano strokovno, capljali za evropskim časom in tempom s polstoletno zamudo.

No, dajmo prednost ženski pri tem mini izboru:

 

Alda Merini (1931)

 

 

Norišnica je velik resonančni trup

in delirij postane odmev,

anonimnost pa merilo,

norišnica je prekleta Sinajska

gora, kjer ti izročijo

plošče neke zapovedi,

ki je ljudem povsem tuja.

 

*

 

Prihaja sinje jutro

v naš paviljon:

na sončnih klopcah

iz surovega lesa

sedijo bolniki,

ničesar si nimajo povedati,

tudi oni dišijo po lesu,

nimajo ne kosti ne življenja,

tam čemijo s pribitimi

rokami v naročju

in strmijo v tla.

 

Iz zbirke Terra Santa (Sveta dežela), založba Scheiwiller, Milan 1984.

(Psnica je preživela več let v umobolnici – op. prev.)

 

MOJI PRSTNI ODTISI

 

Moji prstni odtisi,

ki so mi jih vzeli v norišnici,

so preganjali moje roke

kot naraščajoče hropenje v žili življenja,

tisti prekleti prstni odtisi

so bili registrirani v nebesih

in ojoj migljajo skupaj

z zvezdami velikega medveda.

 

Iz zbirke Vuoto d’amore (Ljubezenska praznina), založba Einaudi, Turin 1991.

 

 

Attilio Bertolucci (1911-2000)

 

SEPTEMBER

 

Svetlo septembrsko nebo

sijoče in potrpežljivo

nad bujnimi krošnjami

nad rdečimi strešniki

sveža trava

nad katero frfotajo metulji

kot ljubezenske misli

v tvojih očeh

dan ki se iztekaš

brez nostalgije,

pojoči septembrski dan

ki se zrcališ v mojem spokojnem srcu.

 

ROMAN

 

Kočija je odpotovala

nekega jesenskega večera

in se ni več vrnila.

Sledilo je nekaj pozvedovanj,

toda kočije ni nihče več videl.

Šele pred kratkim je bila belo lakirana,

sveža barva pa se ni niti dobro posušila.

Potniki so bili mlada vdova

z otrokom in enaindvajsetleten mladenič.

Konji so imeli kraguljčke.

 

Iz pesniške zbirke La capanna indiana (Indijanska koliba),

založba Garzanti, Milan; tretji razširjeni ponatis 1973

 

KOPAČICA KROMPIRJA

 

O slepa nabiralka, ki zakrivaš célo

polovico priletnega lica pod belim

platnom svoje zavezane rute,

ki imaš polovico roke posute

z zemljo, ki jo grebeš zaman,

ne dopusti, čeprav bo dan dolgo trajal,

da ne bi izpolnila svojega opravila,

daj, da se tvoja tema pomeša z našo

tam, kjer se ravnina in grič

objemata enako utrujena kot mi,

zazri se v tisto negotovo točko kot jaz.

 

Iz antologije Plinija Perillija: Melodie della terra – Novecento e

natura (Melodije zemlje – Dvajseto stoletje in narava), založba

Crocetti, Milan 1997.

 

 

Giovanni Giudici (1924)

 

 Bi mi sicer ugajalo, a ne bi rad bil tragičen pesnik.

Komičen sebi navkljub je višek komičnosti.

Namerni komik je pogosto patetičen.

Tragičen sebi navkljub je edino možna

in nepredvidljiva rešitev komedije.

Ne iščem tragedije, a se podrejam tej nagnjenosti.

 

1968

 

Iz zbirke O Beatrice (O Beatrice), založba Mondadori, Milan 1972.

 

BREZ NASLOVA

 

Zakaj z zaprtimi očmi?

Zakaj z usti, ki ne govorijo?

Hočem te gledati, hočem te imenovati.

Hočem te opazovati in se te dotakniti:

Moje slišati, da ti govorim,

moje videti, da te vidim.

Ti povedati – si to in imaš to ime.

Ne verjamem molčečemu petju.

Tako te v sebi uničujem.

Mene ne bo, ti pa boš:

Zalezujem te in se te izogibam,

lepo življenje, ki preminevaš.

 

 

OBLEKE IN TELESA

 

Zakaj oblačimo mrtve,

kot da bi bili živi?

Koliko čistejša in pravičnejša

je telesna golota, ki jih približa

njihovi dokončni ločitvi od telesa!

Mi pa jih maskiramo in tako prekrijemo

ohromele kosti, ki hlinijo, da so le podlegle katarzi.

 

Iz zbirke Il male del creditore (Upnikovo gorje), založba Mondadori,

Milan 1977.

 

 

Valerio Magrelli (1957)

 

Ostrim konico misli,

kot da bi bilo rezilo skrhano,

znak pa postal nepresojen.

Oči se obrabijo kot svinčniki

in zvečer zarišejo v možgane

grobo izdelane in nejasne figure.

Podobe valovijo in poteze so negotove,

predmeti se poskrijejo:

kot da bi se zatekli k nenehnim besednim

ugankam in bi vsak pogled primoral

razum, da prevaja.

Kratkovidnost postane torej poezija,

ker se mora približati svetu,

da ga loči od svetlobe.

Tudi čas je podvržen tej upočasnitvi:

gibi se izgubijo, pozdravi so spregledani.

Edina stvar, ki povsem jasno izstopa,

je izjemna težavnost pri ogledovanju.

 

*

 

Biti svinčnik je moja skrita želja.

Zgoreti počasi na papirju

in ostati v svojem telesu,

le v drugačni obliki prebujen.

Postati torej iz mesa črka,

iz inštrumenta krhko

ogrodje misli.

Ampak ta blagi

mrk snovi

nam ni vedno dan.

Marsikdo zatone le s svojim telesom:

tedaj je ločitev od njega še bolj boleča.

 

*

 

Ta raziskava je v resnici le

potrpežljivo človeško vremenoslovje.

Preudarna analiza plimovanj misli

in sprememb telesa, ki kot kak

tih planet privlači človeka.

Izračun tokov in vetrov,

podnebij in poševnih

duhovnih izobar; sestava

telesnih efemerid.

Odmaknjen observatorij vsake spremembe,

ki jo razum projicira na lobanjski svod.

A pri vsem tem še vedno

ne znam predvidevati

prihoda repatic in žensk.

 

Iz zbirke Ora serrata retinae, založba Feltrinelli, Milan 1980.

 

 

Franco Loi (1930)

 

Loijevo trojico pesmi oziroma prevodov bom kar preskočila, ker gre sicer za zelo znanega in vsestransko angažiranega pa neutrudno delavnega in vseprisotnega in za nas Slovence tudi potencialno dragocenega literata, rojenega sicer v Liguriji sardinskemu očetu in materi iz Emilije, vendar od sedmega leta dalje živečega v Milanu, kjer se je dodobra naučil milanskega narečja in z leti postal tudi narečni pesnik, saj poezijo piše le v narečju, vse drugo pa v knjižni italijanščini. Pravzaprav bolj kot za narečnega pesnika ga imajo za neo- ali novonarečnega, tako so ga opredelili nekateri italijanski kritiki, ker v pristno milanščino rad meša prvine dialektov prišlekov z italijanskih otokov in drugih krajev Italije, vse skupaj začini še z latinizmi in toskanizmi, katerim kdaj pa kdaj doda še kakšno eruditsko primes iz tujih jezikov. Celo večina naših sosedov, kaj šele mi, ga lahko bere le »prevedenega« v knjižno italijanščino. Prav zategadelj so tako zbirke narečnih pesnikov kot izbori v antologijah, razen kakšnih specifično regionalnih objav, vedno opremljeni tudi s prevodi na koncu vsake pesmi, da omogočijo čimveč bralcem razumevanje. Prevajajo pa jih najčešče pesniki sami. Zato je Obitovo vabilo, naj bi Loiju tiskali zbirko v slovenščini, milo rečeno, bizarno. (Je mislil zares ali je govoril tjavendan… zaradi lepšega, ker je tudi na Slovenskem, da o naših sosedih niti ne govorim, retorika zelo cenjena umetnost in je potemtakem modro in koristno, da se tu in tam le zatečemo k njej? V duhu parafraze: Lepa beseda lepo mesto najde, tudi če ne da fige iz sebe.) Kdo pa pri nas sploh zna Loijevo narečje, ki je vsaj deloma oziroma že pretežno tudi njegova stvaritev, saj ne gre, kot že rečeno (a naj povemo dvakrat kot v mlinu, da bo povsem jasno), za čisto oziroma ortodoksno milanščino, marveč za cocktailsko mešanico italijanskih dialektov, s kakšnim neologizmom zraven pa arhaizmom in evropeizmom v tuji pisavi kot s tanko rezinico ali eksotičnim krhljem na robu kozarca za okrasni element. In v kakšno slovensko narečje naj bi ga prepesnili? Ali sploh imamo slovenci še kakšno pravo slovensko narečje, s pahljačasto razvejenimi izraznimi možnostmi, ne pa le bolj ali manj okleščene in osiromašane, vsak dan bolj bastardne mišmaš govore, v katerih se naravnost nesramno bohotijo tuji (v pomenu zamejski ali obmejni) izrazi, bodisi narečni ali knjižni, ki dokaj nesramežljivo in ob očitnem zadovoljstvu »kovačev« in »krojačic« izpodrivajo slovenska rekla in besede, vso šaro in navlako iz kontrabant uvoza pa izgovarjamo le malo bolj po domače (š namesto s, in večkrat naglašujemo na napačnem mestu, in podobno)? Na to vprašanje mi lahko odgovorijo tudi slavisti oziroma slovenisti, saj sodi v njihovo področje in je prednostno v pristojnosti njihove stroke. Odgovor je prav zaželen. Pri tako številnih in pri nas pretežno nepoznanih in več kot odličnih pesnikih, ki jih imajo italijani na razpolago, celo brez Pasolinija, predlagati nekoga, ki je zavoljo navedenih pomislekov domala neprevedljiv ali le posredno, z vnaprej napovedanim in matematično izračunanim bolj revnim prevodnim rezultatom, je naravnost absurdno, da ne rečem čisti nonsens. Pa čeprav so tudi v italijanščini (seveda le pomensko) še kar nekaj, zvočno in tudi drugače pa čisto nič oziroma so nekakšen dvakratni falzifikat, namesto samo enkraten, kot je konec koncev bolj ali manj vsak prevod ali vsaka prepesnitev. S pomočjo takega ponaredka bi bolj malo zvedeli o Loijevi poeziji, pa še tisto narobe.

 

Nismo kdove kaj, Bog, (ni)smo skoraj nič,

morda le spomin, dihljaj zraka,

senca preminulih ljudi, naših sorodnikov,

morda slutnja nekakšnega zgubljenega življenja,

grom, ki nas kliče in vabi iz daljave,

oblika, ki bo pripadala drugim rodovom…

Smo prav usmiljenja vredni, kako to boli,

in koliko življenja nam odnaša veter!

Gremo, ne da bi vedeli, kam, glorijo pojoč,

in nam od tega, kar smo bili, ne ostaja nič.

 

Iz antologije Melodie della terra (Melodije zemlje), založba Crocetti, Milan 1997.

 

Ja, pesmi nekaterih pesnikov ali vsaj del njihove poezije (recimo Grafenauerjeve Štukature, da vzamem kot primer le enega slovenskega pesnika) je še najbolje, da ne presajamo, ker brez hudega stresa (beri totalnega sesutja) ne prenesejo procesa transplantacije. Zanje in za nas je še najbolj pametno, da jih pustimo v domačem humusu in jih gremo občudovat, ko utegnemo, kot make, zlatice, lučke, podlesek, mrtve koprive, krhko (pod)gorsko cvetje in jesenčke (te zaradi preostrega duha v zaprtih prostorih) v naravno okolje, kakšno bolj zahtevno in dražje pa redkejše rastlinje iz toplejših ali hladnejših podnebij pa kar v mestni cvetličnjak!

Tudi izbor pesnikov me je precej presenetil. Mlad oziroma mlajši pesnik predlaga le starejše letnike – od 1991 do 1931, če odštejemo Magrellija, ki se je rodil skoraj pred pol stoletja in bi vsaj po letih nekako še sodil v izbor mladca. S tem ne trdim, da so starejši pesniki aut, odpisani, kje pa, naravnost navijam za svoje super nadarjene skoraj vrstnike, le preseneča me, da nekdo, ki rad prevaja in se druži samo z mlajšimi slovenskimi pesniki (Šteger, Semolič, Krambergerjeva, Zupan, Debeljak itd.), ki so vsi celo mlajši od Magrellija, ko izbira med italijani, predlaga večinsko samo metuzaleme, z ubogo in prikupno petinsedemdesetletno Aldo Merini vred. Človek bi prej pričakoval kakšno 46-letno Antonello Aneddo ali 49-letno Patrizio Valduga ali še rajši 36-letno Eliso Biagini, ki so bile takrat še mlajše, a že dovolj znane, da ne rečem antologijske avtorice … Ja, ljudje smo presenetljivi, le priznajmo.

Vseeno sem hvaležna Obitu, da je predlagal Loija v prevod, torej narečnega pesnika, ker mi s tem ponuja priložnost, da spet spregovorim o narečju vobče in posebej. Pa o navadah pri naših sosedih. In o naših narečnih omejitvah in, žal, tudi o razvadah.

Pri italijanih že nekaj desetletij skoraj ni pesniške antologije brez narečne poezije. Ko gre za zajetnejša dela, navadno v dveh zvezkih, je v njih tudi po 8-9 dialektalnih pesnikov, v manjših izborih pa vsaj eden ali dva. V tematski antologiji Melodije zemlje sem jih naštela nič manj kot 39, ker so v izbor vključili tudi (naj)starejše, umrle že sredi 20. stoletja, pa nekatere le regionalno znane, avtorje včasih le ene samcate zbirke, seveda z določeno kvaliteto. Mlajše generacije, imenujmo jih kar radijske in televizijske, ki so dnevno bombardiranie le z zborno italijanščino, v šoli idem ali še bolj, narečja že slabše znajo in tudi redkeje se v njih izražajo, zlasti pisno. Zato je nekakšen upad dialektalnih lirikov že viden.

V Italijanski poeziji dvajsetega stoletja (Poesia italiana del Novecento), ki jo je leta 1969 za turinsko založbo Einaudi uredil Edoardo Sanguineti, o njih še ni govora, ne duha ne sluha tako rekoč, ker so takrat imeli knjižni jezik za nekaj višjega ali vsaj imenitnejšega od ljudskih govoric, ki so jih zlasti za časa fašizma skoraj preganjali. A že devet let kasneje, v Poeti italiani del Novecento (Italijanski pesniki 20. stoletja), Mondadori, prva izdaja 1978, jih je urednik Pier Vincenzo Mengaldo v cvetnik uvrstil osem. Naj jih naštejem: Tržačan Virgilio Giotti, Delio Tessa, Biagio Marin, Giacomo Noventa, Pier Paolo Pasolini (ta ima vedno tudi izbor pesmi v knjižnem jeziku), Tonino Guerra, Albino Pierro in Franco Loi.

V Poesia italiana – il Novecento (Italijansko pesništvo – Dvajseto stoletje), uredila Piero Gelli in Gina Lagorio za založbo Garzanti, Milan 1980, je devet narečnih pesnikov. Od zgoraj že omenjenih sta izpadla Albino Pierro in Franco Loi, dodani pa so Aldo Spallicci, Edoardo Firpo in Tržačan Carolus Cergoly.

V Poeti italiani del secondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovenardi za milansko založbo Mondadori leta 1996 (leta 2004 je izšel razširjeni ponatis), je šest narečnih pesnikov: Pier Paolo Pasolini, Tonino Guerra, Albino Pierro, Franco Loi in Raffaello Baldini pa prvič izbrani Franco Scataglini.

V zelo selektivnem, lahko rečemo zdesetkanem izboru Dopo la lirica Poeti italiani 1960-2000 (Po liriki – Italijanski pesniki 1960-2000, uredil Enrico Testa, založba Einaudi, Turin 2005, sta preživela le dva, in sicer Raffaello Baldini in Franco Loi.

V Italijanski liriki od leta 1960 do danes (La poesia italiana dal 1960 a oggi),

ki jo je leta 2005 uredil Daniele Piccini za milansko založbo Rizzoli, pa je najti kvartet Pierro, Scataglini, Loi in Baldini.

Lahko bi nadaljevala z naštevanjem antologij, a bom nehala, da mi bralstvo ne zadrema zaradi enoličnosti. Kot zadnjo bom pa vseeno omenila nalašč izbrano »militantno antologijo« (tako jo je imenoval sam avtor) alias »fotografijo italijanskega pesništva ob zori novega stoletja«, ki pa ima uradno nevtralnejši naslov: Italijanska poezija danes – kritična antologija (La poesia italiana oggi – Un’antologia critica). Uredil jo je, komentiral in vsakemu pesniku napisal tudi duhovit epigram rimski pesnik in germanist Giorgio Manacorda, izdala pa založba Castelvecchi v Rimu leta 2004.

Že v uvodu na strani 21 pove, zakaj v antologijo ni dal narečnih pesmi. Takole rezonira: »Narečje morebiti ni tuj jezik, vendar pesem v sardinščini je prav gotovo »tuja« za vse druge italijane. Če je tako, kakšen pomen imajo narečne pesmi za sodobni italijanski pesniški jezik? Verjetno isti pomen kot kateri koli tuji pesnik. Jezik moje mladosti je bila nemščina, kot je bila za druge emilijanščina, milanščina, sicilijanščina in abruščina. Smo prepričani, da gre tu za veliko razliko? Ne sicer na goli jezikovni ravni, to je samo po sebi umevno, marveč po pesniški … Torej omejimo se na italijanske pesnike.«

Potem je tu pa tam celo precej nedosleden, a to že sodi v drug diskurz.

Pri vseh teh podatkih in navedkih mi je šlo le za nekaj naslednjih vprašanj pristojnim in merodajnim jezičnikom pa še lingvističnim ljubiteljem in jezikovnim laikom, skratka, obračam se na vse tiste, ki jih besedne marnje očarajo in fascinirajo:

1) Kako to, da pri nas narečnih pesnikov že a priori ne uvrščamo v antologije – vsaj odkar imamo knjižni, kanonizirani jezik?

2) Mar mislimo kot nekoč naši sosedi (glej v mojem seznamu prvo antologijo brez dialektalne poezije), ker sodimo, da so narečja jezik nižje vrste, ki nima kaj iskati ob elitnem?

3) Ali mislimo kot Manacorda, da gre pač – vsaj pesniško vzeto – za tuj jezik? (Če je tako, naj se ga torej obravnava drugače.)

4) Ker mi Primorci in najbrž vsi ostali bolj obmejni prebivalci, a se bom omejila na nas, brez vsake selekcije kar na debelo in skrajno nemarno še vedno privzemamo italijanske besede na škodo slovenskih, in jih niti ne predelamo, marveč jih kot tujke vnašamo in stlačimo v slovenski govor in domača narečja, čeprav že šestdeset let hodimo v slovenske šole in živimo v okolju, kjer slovenščina ni zatirana, marveč ji je dodeljena vloga primadone, torej bi se lahko razcvetela v naših ustih tudi kot slovensko narečje brez toliko tujih nepotrebnih primesi, sem si prav iz radovednosti prebrala vse narečne pesnike v teh antologijah, da bi videla, ali tudi njih pesti ta, recimo bobu bob, nekoliko servilna razvada, porojena, najbrž zaradi naše majhnosti, pod premočnimi vplivi zunanjih tokov, ki se jim ne znamo dovolj učinkovito upreti, deloma pa gre tudi za nesporazume in duhovno lenobo ali nemara celo za podcenjevanje svojega jezika. Branje je bilo zelo poučno: Navkljub Loijevi – in še koga lahko damo velikodušno zraven – (od recenzentov naglašeni) hibridnosti in kontaminiranosti pa bastardnosti – mešanja prvenstveno domačih dialektov –, je tuje navlake (angleščine, nemščine, francoščine, španščine) bolj malo, da ne rečem nič. Manj kot v pesmih knjižne provenience, kamor kapne od vsepovsod že marsikaj, saj tudi pri nas pesniki pritihotapijo v svoje stvaritve vse sorte tujih in večjezičnih reminiscenc ter vsakovrstnih odpadkov, včasih tudi odlomke z grobimi pravopisnimi in sintaktičnimi napakami … Skratka, naši narečni zbiralci tam pri dr. Mariji Stanonik in njeni znameniti zbirki Glasovi, kakor so etnično neizpodbitno zaslužni in skoraj nenadomestljiivi, bi se vseeno lahko šli zgledovat k našim zahodnim sosedom, narečnim pesnikom in zbiralcem narečnega blaga. In se tudi podali v Istro k italijanskim manjšincem oz. pripadnikom italijanske unije pa vtaknili nos v Manzinijev in Rocchijev Zgodovinski frazeološko etimološki slovar koprskega narečja (Dizionario storico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria), ki je izšel leta 1995 v Trstu-Rovinju nalašč zanje in se ga dokaj strogo tudi držijo, ko pišejo narečno. Ta obisk in poglobljen razmislek o njem jim bi zelo koristil. A o tem še kaj, nekoliko širše in drugje kdaj drugič.

Za konec pa še odgovor za tiste, ki me bodo vprašali, zakaj sem potegnila iz ropotarnice spomina osem let stare trditve v KL in nasvete v Primorskih srečanjih, namesto da bi kaj podobnega povedala neodvisno: Ker so še aktualne in ker brez

pred-teksta ne znam misliti, pa tudi zato, ker nihče do danes ni demantiral trditev v KL ali problematiziral, kar je bilo napisano v Primorskih srečanjih. Saj podobne neosnovane reči še dandanes pišejo, a bi najbrž zgubila preveč časa z iskanjem citatov.

Mimogrede in kot kurioziteto naj dodam, da je na koncu drugega zvezka Cucchijeve in Giovenardijeve antologije, ki je izšla v razširjenem ponatisu pri Mondadoriju leta 2004, tudi videmski pesnik Mario Benedetti (1955), ki je leta 1999 izdal svojo tretjo pesniško zbirko in jo naslovil Il parco del Triglav (Triglavski park), po istoimenski 17- verzni pesmi z… zanosnim stihom

Log, Log Pod Mangartom: le vecchie lastre

dei pavimenti…

(Log, Log pod Mangartom; stare skrle podov …). To pesem je vključil tudi v peto zbirko z naslovom Umana gloria (Človeška slava), skupaj s pesmijo Slovenija (in ta Slovenija je napisana prav po slovensko z malim i in dolgim j-em, kar ni ravno običaj pri naših sosedih, ki na splošno rajši poitalijanijo kaj še ne italijanskega kot narobe, v obratno smer se jim prevečkrat prav zatika). A časi se spreminjajo na boljše. V Človeški slavi je kar nekaj lepih in silno preprostih pesmi, in poleg že omenjenih slovenskih imen so tu še Masckin Verch (najbrž Mačkin Vrh), pa Slavia italiana alias Benečija in pesem Viene l’inverno (Zima prihaja) z malce nerazumljivima verzoma, ki zvenita precej »po našin« ali po slovensko:

Stara, dolžno byt, stala…

Da, stara

 

Vsa zbirka je prežeta s kančki nostalgije, ne ve se točno po čem. Saj ta nevednost je precej tipična za nostalgijo vobče.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (V)

 

PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO

 

Prvi razlog

V tretjem nadaljevanju svojega premišljevanja o prevajanju in poeziji (SRP štev. 73/74, junij 2006, strani 180-3), in sicer v zapisu Dvojezične zbirke – zares dvorezni meč? sem omenila zelo tenkočutnega in nadarjenega slovenskega pretežno narečnega pesnika Janeza Ramoveša iz Poljanske doline, ki bi po mojem mnenju sodil v kakšno antologijo slovenskega pesništva, če bi se tudi mi ravnali kot naši zahodni sosedi, ki v svoje cvetnike v knjižnem jeziku vključujejo tudi dobro narečno poezijo, seveda opremljeno pod izvirniki s prevodi v zborno italijanščino, da bo dostopna tudi tistim sorojakom, ki uporabljenega regionalnega govora ne obvladajo. Takrat pa nisem navedla njegovega imena, ker mi je šel iz glave, saj sem se ga spomnila šele pozneje, med brskanjem po Primorskih srečanjih, kjer je objavil zelo posrečen sonetni cikel, posvečen kravam, ki je leta 2001 izšel v Žirovnici tudi v zbirki Poročilo iz geta. Ob nedavnem izidu njegovega Staroselskega ciklusa z zgoščenko pri Cankarjevi založbi pa sem si sposodila v knjižnici vse, kar so njegovega imeli, in sicer štiri knjige, ker dveh vmesnih (Striptiza in Namesto Kim Basinger) ne premorejo njihove police. Da si pač ustvarim popolnejšo sliko o njem. No, zdaj sem obenem poskrbela, da je stopil iz anonimnosti tudi za bralce Srpa, da bodo vsaj vedeli, o kom je tekla beseda.

Svojo prvo – nenarečno – zbirko, Božjastnice, je izdal leta 1990 v Kranju, samozaložniško, berem v kolofonu, v dobro znani Zagoričnikovi zbirki Fondi Oryja Pála. Tone Perčič in Ivo Antič sta ga popeljala v svet s spremnima zapisoma. V drugi knjigi, prav tako samozaložniški, Moja debela mama iz leta 2001, se je šel le urednika antologije poljanske naivne poezije, in sam tudi izbral sedem pesnikov, od katerih le dva še živita, in izbor pesmi, ki so povečinoma napisane v knjižni slovenščini, z izjemo še živečega Jerneja Jakopina, ki je svoje trivrstičnice napisal v poljanskem narečju. Ostali dve samostojni zbirki Janeza Ramoveša, ki sem ju že omenila, pa sta pisani le v poljanskem narečju. O manjkajočih dveh pa nimam podatkov, zato jih bom kar preskočila.

Do tu vse prav in naravnost čudovito. Verjetno bi kazalo povedati za navrh še kaj v zvezi z zgoščenko, ki je prava poslastica in skupno delo pesnika, njegove žene glasbenice in pevke Uršule Ramoveš in Fantov z jazbecove grape, a naj zadostujejo te navdušene in, upam, tudi navdušujoče vrstice.

Zdaj pa le na dan s slabo voljo, saj je prvi in glavni razlog tega zapisa. Torej:

Ramoveš piše v poljanskem narečju. Dokler je izdajal svoje narečne pesmi, tako rekoč, doma, za najožjo domačo rabo, kakšnega malega slovarčka na koncu knjige kot pripomoček za lažje razumevanje ni bilo sploh treba, ker vsi domačini, s prišleki vred, bolj ali manj znajo lokalno govorico. A brž ko mu je zbirko izdala ljubljanska Cankarjeva založba, bi mu moral po mojem laičnem in tudi strokovnem mnenju, če se ne bi sam dokopal do te modre misli, urednik založbe svetovati nekaj takega, najprej iz pozornosti do bralcev, od katerih nihče ne more zahtevati, da znajo vsa slovenska narečja in še nekaj tujih najbrž, in drugič, da si z olajšanjem branja in razumevanja tako založba kot avtor povečata krog potencialnih bralcev in postaneta hitreje še bolj popularna in odmevna, pa zato, da jima še kakšen dodaten cekinček pricurlja v naprsni žepek, kar ni noben greh, le prijeten, zaželen in hvalevreden dosežek

Urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša – očitno napačno informiran s strani Andreja Medveda, ki se že dlje časa, kot piše v spremni besedi, »obsesivno« ubada z italijanskim pesnikom Pier Paolom Pasolinijem – Pasolinija vzporeja s poljanskim pesnikom Ramovešom. In v imenu obeh do kraja neosnovano in skregano z realnostjo trdi: »Tako Pasolini kot Ramoveš namreč zapišeta poezijo v lokalnem jeziku in se niti približno ne ozirata na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo.«

Za Ramoveša ne vem, koliko ta apodiktična trditev drži, sam naj pove, a v zvezi s Pasolinijem: tako more govoriti le nekdo, ki ga niti malo ne pozna. Svoje prve pesmi, to je furlanske, je Pier Paolo objavil med vojno v letih 1941-3 z naslovom Pesmi iz Casarse, ko je živel v Furlaniji, kjer so vsi veliko boljše razumeli in govorili furlanščino (oz. nešteto krajevno obarvanih narečij) kot pa italijanščino. Ko je kasneje skušal pri Bompianiju ponatisniti ... pregledano, izboljšano in povečano izdajo, so se vsi skupaj z njim vred spraševali o morebitnem negotovem komercialnem uspehu, češ ali bo sploh šla v promet, in se zedinili v misli, da jo bodo v Furlaniji prav gotovo pokupili, če drugje po Italiji ne. Njegov stric-založnik pa je vseeno okleval in odlašal, v strahu, da bi s slabo ali nično prodajo utrpel preveliko izgubo denarja, saj je zbirka izšla z naslovom La meglio gioventů nekoliko kasneje (1954), in to celo pri drugi založbi (firenški Sansoni). Pri turinskem Einaudiju pa šele leta 1975 zelo razširjena in deloma tudi predelana izdaja, tista, ki jo vsi poznamo z naslovom La nuova gioventů. In kaj je zanjo tipično? Ne boste verjeli: da je, stran za stranjo, pod vsako furlansko pesmijo njen prevod ... v italijanščino. In te prevode je bral tudi Andrej Medved, saj ne zna furlanščine. In kdo je narečne pesmi prevajal v italijanščino? Spet ne boste verjeli: sam Pasolini, tisti, ki po trditvi naših dveh poznavalcev njegove poezije pravita suvereno, da se njen avtor niti približno ni oziral na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo. In še kako je Pasolinija zanimalo, kdo vse ga bo bral in razumel, in moralo bi zanimati vsakega ustvarjalca. Z Ramovešem vred. Pasolini je bil nadvse komunikativno bitje. In to je na golo oko razvidno, ker je na koncu marsikaterega proznega dela, kjer je uporabljal izraze iz raznih žargonov, recimo, v rabi kriminalnih združb, proletariata, mladincev itd., je povsod dodajal slovarček – glossari(ett)o manj znanih besed, da bodo bralci lažje brali in tudi razumeli. Včasih celo takrat, ko je domneval, da nanizane izraze zelo verjetno poznajo, a nič ne škodi, če zvejo za njihov pomen dvakrat.

Povedano na kratko: z večjim užitkom bi brala poljanskega pesnika, če bi nam na koncu knjige v slovarčku povedal – da nam ne bi bilo treba prevečkrat ugibati in magari streljati mimo pomena – kaj pomeni: zatoknil (zataknil?), piism (pesem?), povosval, vardeja, kopučavnk, darča, pajsati, bunkce, ohoban, zagulki, wodrajna, futrwola, driklce, lisku, škundra, kopiše, manglc itd.

Očitno precenjuje našo razgledanost in učenost, če pričakuje, da bomo gladko brali, ne pa prepogosto trčili ob hude jezikovne pregrade ali težave. Po tej plati je bil pokojni Janez Menart še najbolj jasnovidni literarni možak, on je točno vedel, do kam seže naša ... ignoranca ali erudicija, in nam takoj z lično in do pičice natančno razloženim slovarčkom pritekel na moč ljubeznivo na pomoč. Sploh ni naključje, da smo hvaležno in radostno pokupili vse njegove pesniške zbirke.

O pisavi narečnih glasov pa prihodnjič, v drugem razlogu ... za slabo voljo.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VI)

 

PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO

 

Namesto drugega razloga za slabo voljo, naj bo – kot intermezzo, ker smo že zakorakali v mesec maj – prvi razlog za dobro voljo (ko oblečeni prevajalec postane slečeni pisatelj)

Tematika je namreč vredna zabeležbe. V večno pamet, kot so nekoč rekali.

Na 25. strani rubrike KULTURA nad poročilom Petra Kolška o knjigi-dogodku (stoletja bržčas) izpod kot studenček tekočega peresa Branka Gradišnika, je Delo z dne 20. aprila 2007 objavilo tudi fotografijo nagega pisatelja v pozi Rodinovega misleca, spodaj pa se hamletovsko ali tartifovsko sprašuje, in morda vprašuje tudi nas, bralce:

 

KAJ MISLI PISATELJ?

 

Res primerno vprašanje. Kaj misli?

Če je spekulativen tip, najbrž misli: Česa človek ne naredi za ščepec popularnosti in za procvit literature!

Če je tudi za kanček špekulantski: Bogve koliko mi bo navrgel ta štos. Mar bodo ljubi slovenčki razvezali mošnjičke, da bo moj … slačifant spot dosegel, kar sem si zadal?

Če je avtokritičen: Škoda, da si nisem umislil te promocijske finte vsaj pred 20-30 leti. Spričo mojega takratnega neubranljivega šarma bi vse najstnice padle na rit, ostalo ženstvo pa pokupilo vso naklado, moral bi pohiteti s ponatisom za moško populacijo.

Če je nečimern: Bogve ali bodo ženske opazile, da imam celulitis in tudi žile mi tu in tam nabrekajo nad stopalom, mar nisem za to nadlogo še premlad, moral bom čimprej h kakšnemu specialistu na pregled.

Če se narcisoidno rad primerja z drugimi: Bogve ali se bom kot misleči nagec bolje odrezal od deklamatorskega Radka Poliča, ki se je nekoč tudi šel nudista v teatru. Ali tudi meni (figurativno) vse dol visi?

Če bi rad naredil vtis na ženske: Bogve ali me je katera poželela, ko me je na vsem lepem zagledala brez kravate in nogavičk, golega kot črva ali novorojenčka, delno skritega le za naočniki?

(Po zgovornem premolku): Morda pa sem se zaskominal … kateremu? Dandanes ni izključena nobena varianta. Šans je kot peska in trave, da iz brezbarvnega in brezkrvnega pa malopomembnega osebka postaneš predmet poželenja.

Če je sinovsko razpoložen ali ojdipovsko od očeta odvisen: Vidim te, vidim, oče, kako mi neviden žugaš. S počenim glasom od hudega: Kaj ti je, sine, tega treba bilo?! Saj si že zadelj mene – mojih genov – na poti uspeha, tik pred vrhom, in čisto dovolj slaven!

Če ni pozabil na svojega guruja, lahko tu pa tam rahlo vzdihuje, ne da bi si upal povedati na glas: Ojej, ojej, kaj pa poreče dr. Rugelj? On je sicer špasovček, a tudi nepredvidljiv. Še zlasti, ker mi te terapije v prid mojih financ in literarnega statusa ni on predpisal!

Če se svoje žene vseeno malce boji: Ne razumi me narobe, darling. Če se prostovoljno grem klovna, s tem še ni rečeno, da nisem tudi dober pisatelj, da ne rečem eden najboljših in najbolj sočnih. V cirkusu, imenovanem Slovenija, je boljše kakšen klovn odveč kot kakšen premalo. Število dobrih pisateljev pa naj ne variira, ker že ti so socialni problem in samopašna pa svetokravska sramota za narod po apokrifnem evangeliju najbolj širokoustnega in domišljavega ekonomista, dobro znanega, čeprav tukaj ne imenovanega, da mu ne delamo brezplačne propagande.

In kaj si mislijo bralci? Večina ne misli nič ali bolj malo, saj ni plačana za to. Misliti je vrh tega nevarno, še zlasti, ko misliš na glas, ni posel za vsakega zajca. Nekateri so si vseeno drznili na dan z besedo. Ti so mi zaupali svoje misli, le imenovati jih ne smem, anonimnost so mi zabičali kot pogoj. Pa se pojdimo anonimnost, da bodo lahko mirno spali.

Prvi je komentiral: Zakaj pa ne nag, če se ne ženira in ga ne zebe. Malo heca ne škodi na tem razmeroma žalostnem svetu.

Drugi (po daljšem ogledu fotografije): Konec koncev bi si nohte lahko malo postrigel pred javnim nastopom. Kot manekenke. Noht na drugem prstu mu prav ven štrli.

Tretji (poln razumevanja): Morda sploh ne misli nič posebnega, le na veliko potrebo je šel, zaradi hemoroidov pa ima tako trpeč obraz.

Četrti: Je pa čuden patron, da se sam daje ljudem v zobe, ne da bi ga kdo silil.

Peta: Morda čuden, a tudi postaven. Še vedno lep primerek moškega.

Šesta: Tega ameriškega igralca pa sem že večkrat gledala, le ne spominjam se, kako mu je ime. Da je pisatelj, praviš? In celo slovenski? Nikoli slišala zanj. Pa še pravimo, da smo Slovenci zavrti! Rekla bi - prej nastopaški. Mi boš posodila kakšno njegovo knjigo? Kaj piše izzivalno?

Sedma, slavistka pred diplomo: Kaj je prijelo te starčke, da se nesramežljivo razkazujejo? Jim gre na otročje? Pred leti sem gledala Raca v neki menda grški drami, prav smilil se mi je, ko je šantal po odru v vsej svoji … veličastni revi.

Njena prijateljica ji je vpadla v besedo: Si gledala zadnjič na TV portret igralca Branka Miklavca? Še on naj se nam razgali, preden mu na grbo zleze stoletje, da dobimo tercet slavnih mož, saj pravijo, da tri so najlepše reči.

Kaj pa ti misliš, Jolka? me je vprašal vprašanec, ki mi ni hotel povedati, kaj misli, češ naj ostane skrivnost.

Nič posebnega, sem odgovorila, ko pa sem že takih trikov vajena. Italijanska pesnica Alda Merini … v več kot zrelih letih in tudi dobre vage (beri precej špehasta), se je že pred leti, doma v Milanu in na vseh koncih našega planeta razkazovala, pa ni padel svet in niti ona z njim. Da bi se pa za kakšen klin više povzpela, ni bilo kasneje žal sploh glasu. Ostala je, se zdi, pri svojem, le nas so njeni trije podbradki, tresoče se salce na njenem obilnem telesu in poza v falzetu … fatalne ženske več kot za hipec spravili v židano voljo, do solz smo se in večkrat nasmejali. Njena fotografija je pa šla iz rok v roke. Vsi smo ji priznali: Ta pa … si upa, nismo sicer vedeli točno kaj, a mi si nikakor ne bi, niti tiste tridesetletne, ker nam ne bi padlo niti na misel kaj takega. Se preveč štemamo, je rekel nekdo, da bi brili norce iz sebe. Pa še res je bilo. Nekako drži pa, to smo priznali, da če se dandanes ne vedeš vsaj ekstravagantno, te živ krst niti ne opazi, kaj šele povoha. Za tiste, ki hočejo biti za vsako ceno zapaženi in povohani, je še kar posrečen izhod iz anonimnosti tudi aranžirana golota v Rodinovo imitacijo misleca. Upajmo, da bo ta Brankov happening pripomogel, da bo srečno razprodal vse tri dele svoje knjige Roka voda kamen. Konec koncev – kšeft je kšeft – je tudi fotka hvaležen predmet – in ne predrag! - za trženje. Mene, ki sem za provokativnost in za razcvet trgovine, lahko prišteje med svoje zveste bodoče kupce. Zakaj bi biznis prepustili le kramarjem najslabše vrste, naj se ga inteligentno polasti tudi kultura.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VII)

 

O prevajanju 300 km na uro

(poletna zgodba)

 

Berem v sobotni prilogi Dela z dne 18. avgusta 2007 članek Lenarta J. Kučiča Ko je Harry srečal internet in strmim. Dobesedno, z na stežaj odprtimi usti in izbuljenimi očmi!

Že čisto na začetku je rečeno – navajam prosto –, da ... ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni na dušek požrl zadnje dogodivščine mladega čarovnika Harryja Potterja, je na žalost tudi spoznal, da še dolgo ne bo mogel deliti svojih novih doživetij z vrstniki, ker je pariška založba Gallimard, ki ima pravice za francosko izdajo, sporočila, da bo knjiga izšla šele konec oktobra. Neučakani šestnajsletnik, ne bodi len, je nemudoma sedel k računalniku in v enem tednu, to je tiktak, iz angleščine prevedel vseh 759 strani romana in jih objavil na svetovnem spletu. Čez nekaj dni so ga obiskali policisti, njega so aretirali zaradi kršitve avtorskih pravic, zaprli so tudi spletno stran in mu zasegli računalnik. V kehi je odsedel le eno noč, saj so ga po zaslišanju spustili, ko so ugotovili, da ni prevajal iz koristolovskih namenov ali kakih drugih nečednih vzgibov. Tudi predstavniki francoske založbe in angleške pisateljice J. K. Rowling so se odrekli tožbi proti temu, po moji sodbi, nadvse podjetnemu in naravnost genialoidnemu mladostniku, pred katerim se, v zvezi z naglico, sloviti Speedy Gonzales lahko skrije.

Dragi kolegi prevajalci obeh spolov, književni in strokovni, mečkači brez para in počasnele brez primere, si sploh predstavljate, s kakšnim tempom jo je ta rosno mladi provansalski mulc prevajalsko šibal? 759 strani v enem tednu, je bilo rečeno, torej povprečno je prevedel 108 strani na dan in še kakšno vrstico za navrh, v duhu slovenskega rekla »dobra vaga v nebesa pomaga«.

Ni kaj, naglica pri fantovi akciji in reakcija na njegovo zaneseno, a nepreračunljivo početje, pri imetnikih avtorskih pravic s policijsko intervencijo vred pa naravnost zgledni podvigi. Pri nas si jih ne moremo niti sanjati, kaj šele predstavljati ali na lastni koži doživeti. Mi smo še vedno prepuščeni, kot v starih časih, iz ruskih step ali sibirskih tajg uvoženi ... stihiji. (Kaj pomeni? Ne vem, a lepo se sliši za občutek brezupja in prepuščenosti samim sebi.) Tam pa: danes daš kaj malce sumljivega na internet in imaš jutri policijo in tožnike že na vratu. Nimaš sploh časa, da bi se kaj zares pregrešil.

Sprašujem se, nejeverno, ali avtor zapisa verjame tej francoski prevajalski pravljici za lahko noč ali dobro jutro? Če verjame, dvomim, da je v svojem življenju prevedel eno samo vrstico.

Morda se o njeni verodostojnosti niti ne sprašuje, ker ga žulijo drugi problemi, ki so tudi povezani z internetskimi uzancami in razvadami in s katerimi se konec koncev lahko strinjam tudi jaz.

Pa še to:

Ko bi bila jaz založba Gallimard, se ne bi samo odrekla tožbi, marveč bi mlademu junaku te poletne zgodbe, ki diši po kislih kumaricah, ponudila tudi stalno službo prevajalca in ga plačevala vsak dan sproti – 50 evrov na uro, kar je velik denar, ne bi pa se šla z njim obračunavanja po polah.

Moj bog, kakšne pravljice nam časniki tudi dandanes pripovedujejo. Saj nas imajo čisto za bedake.

 

O anketah, ki to niso

 

Maja letos sem prejela zelo prijazno pisemce, kjer je bilo rečeno: sem kulturna urednica pri Delu … trenutno pa se ukvarjam z Bergerjevim prevodom Lorcovega Ciganskega romansera. Rada bi zbrala nekaj mnenj o njegovem prevodu, ki, kot verjetno veste, upošteva tradicionalni verz romance, trohejski četverec z asonanco. Za mnenje sprašujem tudi vas: zvenijo sedaj Lorcovi verzi bolje v primerjavi s prevodi Udoviča in Gradnika? Kako bi ocenili novi prevod? Upam, da boste sodelovali v anketi. Vaša izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Hvala in lep pozdrav.

Samo časnikarjem lahko pade na misel, iz nepremišljenosti ali površnosti, in ta se jim rada … zgodi, ker morajo biti nagli, naglica pa ni nikoli prida, da naj jim kdo pove svoje mnenje o silno obširni snovi v … nekaj stavkih. Kar na smeh mi je šlo, ko sem prebrala to majhno in srčkano željo. Prosilki pa sem odgovorila približno takole (tu pa tam bom danes kakšno misel ilustrativno dodala, da mi je ne bo treba omenjati kasneje):

Nisem še brala Bergerjevega prevoda, ker je knjiga sposojena, drugače bi odgovorila. Pri pomanjkanju teksta pa se vse konča, še preden se začne. Vnaprej in na pamet pa lahko rečem: Ker prevajanje ni eksaktna veda in ker ima vsak prevajalec svoj pristop pa določen besedni zaklad in določeno prevajalsko občutljivost in izkušnje, da niti ne govorimo o njegovi načitanosti, ki se tudi rada vmešava in igra posebno vlogo, domnevam, da se bo tudi to pot zgodilo, kar se pogosto zgodi, in sicer, da se mu bo kaj bolj posrečilo kot Udoviču in Gradniku in kaj tudi manj. Moralo bi se mu bolj, saj se bo ob primerjavi lahko izognil recimo presamovoljnim rešitvam in napak(ic)am, ki jih je kak njegov predhodnik verjetno le zagrešil, anti nam ne bo tudi on serviral kakšnih … blagozvenečih čričkov (grillos) namesto malce bolj hreščečih škržadov (cigarras). In niti trav ali travnih bilk nam ne bo vsiljeval namesto zeli(šč), kot sugerira več kot ena Lorcovih pesmi. Španci enim in drugim pravijo hierbas ali yerbas, mi pa jih ločujemo. No, nekaterim bralcem bo Berger bolj všeč kot predhodnika, drugim pa manj … Našel se bo tudi kdo in več kot eden z drugačnimi prevajalskimi prijemi in koncepcijami, ali pa kakšen neprevajalski vseved, le oporečniško nastrojen, zlasti med poznavalci španščine – dobrimi, zadostnimi in slabimi –, da mu bo(do) kaj malega ali marsikaj in kdaj tudi vse en bloc … oporekali. Odvisno od ljudi in njihovih čudi. In tudi, kateremu klanu pripadajo. Pri nas se gremo radi igrico »le če nisi moj, se me boj, drugače pa brez skrbi, si pod mojo zaščito in našo skupinsko protekcijo, torej nedotakljiv, ne glede na vse«.

Urednica mi je dala še teden dni na razpolago, ker sem ji med drugim povedala, da si utegnem knjigo sposoditi v kratkem. Drugače rečeno, imela sem dovolj časa, da vtaknem svoj nos v Bergerjevo zbirko in da si osvežim že močno obledeli spomin o kvaliteti prevodov že omenjene dvojice.

 

Da ne pozabim, sem si napisala na poseben listek:

 

Sposodila sem si vse, kar sežanska knjižnica premore v zvezi z Lorco, razen malo manj kot pol stoletja starega Udovičevega, za tiste čase kar zavidljivo lepega izbora Pesem hoče biti luč (1958), skupaj z dvojezično italijansko antologijo Canti gitani e andalusi ali Ciganske in andaluzijske pesmi Lorce, ki so izšle eno leto prej (1957) že v petem popravljenem in razširjenem ponatisu pri naših sosedih; ti dve sem snela kar z domače police in ju pazljivo prelistala. Nato sem se zatopila v sposojene zvez(šč)ke, in sicer: v nedavno izdani Bergerjev Ciganski romansero in spet v Udovičev Cante jondo, založba Karantanija (1993) pa v knjižico, posvečeno Federicu Garcíi Lorci v »mojstrih lirike« pri Mladinski knjigi (1998).

Bolj malo pesmi je za primerjavo: dva prevoda Alojza Gradnika (Nezvesta žena in Mesečna romanca) in šest Udovičevih: Romanca o luni, luni, Precioza in veter, Spopad, Romanca o črni muki, Smrt iz ljubezni in Romanca o španski civilni gardi. In to je vse. Opazila sem na golo oko, da je nekdo kar s težko roko posegel v Gradnikovo Mesečno romanco v zbirki, ki je izšla pri Karantaniji. Sprašujem se, kdo jo je popravljal. Sam, pred smrtjo? Ni verjetno. Udovič na svojo roko? Dvomim. Urednik založbe Karantanija še bolj na svojo pest? Kdo je ta prevod prav korenito, da ne rečem drastično predrugačil? Čaka tudi nas druge – prevajalce – taka … pasja usoda, da bodo raznorazni pametnjakoviči pri kakšni založbi šarili po naših prevodih in z nami tu pa tam ali kar brez predaha počenjali kot svinja z mehom? Nikjer v knjigi pa ni niti najdrobnejše besedice o teh … samovoljnih posegih in nedovoljenih manipulacijah, kar se mi zdi naravnost nezaslišano, da ne rečem kaznivo in nemoralno. Je sploh kdo protestiral po nečednem dejanju? Ali so vsi tiho kot miške, kot pridni in ubogljivi šolarčki in poslušni občani, ki se neradi oglašajo, kaj šele praskajo, kjer jih ne srbi, saj se večkrat ne upajo popraskati se niti tam, kjer so jim zoprno srbečico povzročili vsaj za stopničko višji od njih, ker je vse, kar pride od zgoraj ali iz kakšne boljše uradne ustanove, posvečeno in utemeljeno, da mora tako biti. In amen. To nam v glavo vbijajo in vtepavajo vsak dan, da že vrabci čivkajo, pa ne bi vedeli mi.

Tudi Udoviču so vsega zmožni gospodje pri Karantaniji v Romanci o luni, luni parkrat nekaj retuširali in drugače delili kitice. V »mojstrih lirike« nekaj let kasneje je njihov urednik Aleš Berger objavil Gradnikov prevod, kot je izšel pred petdesetimi leti v zbirki Pesem hoče biti luč, in nam brez besed namignil, da so Gradnika lepšali in izboljševali Karantanci.

 

Zdaj pa k stvari:

MNENJE za časopis: (Na kratko? Najbrž ne bo šlo, argumenti se navadno obupno razvlečejo. Pa saj me lahko krajšate ali vržete v koš.)

Prosite me, naj zelo na kratko povem, kar bi verjetno zmogla dopovedati, z argumenti podkrepljeno, na desetih – petnajstih straneh, pa še ne bi izčrpala vseh svojih misli in pomislekov.

Nisem sicer najbolj primerna oseba za taka vprašanja, ker so mene že davno … popolnoma skazili (ali popravili, kakor komu!) italijani oziroma njihove velike in tudi manjše boljše založbe, ki vso tujo poezijo objavljajo le dvojezično in se prevajalci stilno in pomensko kar strogo držijo tujega teksta. Prednost ima vsekakor vsebina pred formo, čeprav niso tudi do forme brez posluha. Očitno jim gre prvenstveno za filološki način prevajanja, ki pa je pri nas skoraj na zatožni klopi, ni jasno zakaj, nobenega resnega razloga nisem še slišala za to prevajalsko odklonilno držo, ki na Slovenskem brni že zborno kot tibetanski molilni mlinčki in postaja že nadležno oglušajoča. Tudi jaz zagovarjam tezo, da se moramo čim manj oddaljiti od avtorjevih misli in sloga, če se le da in je v korist prevoda seveda. No, italijanski prevajalci niti pri sorodnih jezikih (španščini, francoščini) ne forsirajo, recimo, nobene rime samo zato, da pač ustvarijo rimo, in podobno. Ohranijo vse, kar je možno; če ni možno, pa bog pomagaj, ne bo rime, manjkal bo kakšen zlog ali jih bo nekaj preveč, kakšna asonanca bo konsonanca in obratno, a smisel in enkratnost sporočila pa sloga, njun čar, bosta ostala vsaj kot slutnja in bo pesem še vedno lepo zvenela, v modernem tekočem ritmiziranem jeziku, najbližje tistemu, ki ga je pesnik ustvaril ali si ga sposodil in vtisnil vanj svoj nezamenljivi pečat. Ob prevodu imajo bralci itak izvirnik, iz katerega lahko zvejo – ko primerjajo – marsikaj tudi o ... blišču in bedi prevajanja in prevedenega. Konec koncev, ne delajmo si iluzij, prevod je le prevod, to je treba kar večkrat poudariti in ponoviti, ne glede, kako ga potem imenujemo: prevod, slovenitev ali prepesnitev. In to naj bi tudi ostal, naj se ne bi prelevil v malce čudno predelavo ali nekakšno prosto obnovo s pretežno drugimi in dodanimi in na glavo postavljenimi besedami, v povsem drugačnih stavčnih kombinacijah. Ne more prevajalec dati pesnika na svoje kopito ali na tujo shematično natezalnico in ga popolnoma prekrojiti oziroma ga do kraja sesuti in nato sestaviti zombija bolj po svoji, beri domači, podobi kot po pesnikovi samo zato, da lahko upošteva, kot pravite, tradicionalni verz romance. Z rezultatom: Adijo Lorcova linearnost in enostavnost stavka.

Primer – Lorca: Z vetrom (ali z zrakom) so se bojevali meči lilij (ali lilijni meči). Berger: Meči lilij so se gibko bojevali s sunki vetra. Drug primer – Lorca: Po ravni poti gresta ženski in starec s srebrnimi oljenkami na pokopališče. Berger: Tja proti navju ženski in starca s srebrno svetilko pot vodi ravna. Ma dove le va a pescare, bi rekli italijani in se z mano vred čudili! Navadnemu pokopališču pravi navje, pot pa skoraj personalizira. Komu na čast? Metriki seveda! In zaradi nje trpi strašno silo vsebina, saj prevajalec povsod in kar naprej zakomplicira po diktatu forme, ki je edina višja sila, ki ga vodi, in se potemtakem tudi on gre … urad za zapletanje preprostih zadev, Dickensovega spomina. Adijo in zbogom svetost nadangelov, ki jih je strogo štetje zlogov spravilo ob svetniški sij. In zakaj ni Berger poslovenil svetega Gabrijela? Od kdaj si ne upamo ponašiti več niti nebeščanov? Pustimo razne Seville, katerim dolgujemo, pa naj bo še tako neverjetno, nič manj kot seviljskega (!) brivca, in zmoremo tudi – še Berger ga je posvojil – po domače napisan Gvadalkivir. Kolikor mi je znano, ga Španci pišejo Guadalquivir. Zakaj gojimo nedoslednost kot redko lončnico in si po naše ne upamo niti dihati več? Dober dan, mrgolenje pridevnikov, ki jih v izvirniku sploh ni. In koliko cenenih zamenjav: zakaj ahat namesto jaspisa, pa kralj namesto carja in vranec namesto konja pa konj namesto vranca in šatraj (Satureia hortensis) namesto leviša (Lippia citriodora, Verbanaceae)? Itd. itn., v nedogled, da niti ne govorimo o prereki, ki ni samo redkost starinskega kroja, nadvse predirno dišeča po naftalinu, ampak s krvavimi noži v roki se ljudje najbrž ne grejo več prerek, marveč se kar pošteno tepejo in koljejo. Tudi o že famoznem Lorcovem »verde«, ki mu mi zelo poredkoma pravimo zeleno in ga tudi še redkeje rabimo samostalniško in še takrat le v specifičnih primerih (naročil je šilce zelenega, zeleni so zgubili na volitvah, vsenaokrog je bilo vse zeleno), bo treba kdaj spregovoriti in se vprašati, ali so prevajalci izbrali najbolj posrečen izraz, saj je v španščini čisto običajne vrste in rabe. Prvi pohujševalec je bil Udovič s prevodom: Zeleno, ki te hočem zeleno. Berger pa za njim kot ovca za dobrim pastirjem: Ljubim te, zeleno, ljubim. Konec koncev, če bi hoteli biti norčavi, bi oba verza lahko razumeli kot ljubezensko izpoved naivni izvoljenki: Tebe, ki si zelena, hočem imeti še naprej tako neizkušeno, nedolžno in nepokvarjeno, skratka zeleno. Šalim se, seveda, saj pisanje in prevajanje ne sodita med pogrebne opravke. Pri Lorci stih lahko v svoji dvoumnosti pomeni dvoje in oboje hkrati, prav tako v italijanščini in francoščini, v slovenščini pa ne. Lorcov verz Verde que te quiero verde bi se moral v slovenščini skoraj obvezno glasiti npr.: Zelena … barva (mi po navadi, vsaj na začetku, radi dodamo pridevniku še samostalnik) ali pa bi ji rekli kar – zelenina, ki te hočem (ali ljubim) zeleno. Lahko bi se odločili tudi za zelenje (ki je pri nas zdaleč bolj v rabi od zeleno), ki te hočem/ljubim/imam rad/želim zelen(ega). Ni kaj. Vsaj meni zeleno, ki te hočem zeleno oz. varianta ljubim te, zeleno, ljubim … zvenita dokaj tuje. Pravzaprav ne, ker sem se na to skoraj tujo formul(acij)o že navadila, zveni mi pa silno tuje in moteče, recimo … belo, ki te hočem belo; črno, ki te hočem črno; modro, ki te hočem modro ali ljubim te, sinje, ljubim; ljubim te, rdeče, ljubim itn. V španščini je verde lahko moški ali ženski pridevnik za zeleno barvo in tudi moški ali ženski samostalnik za zelenilo in zelenje. Idem v italijanščini in francoščini. Naše zeleno (in rdeče, belo, rumeno itd.) pa je pretežno le pridevnik, in da postane samostalnik, mu moramo odvzeti zadnjo črko in dodati še obrazilo -ina (zelenina, belina, črnina itd). Morda pa smo se odločili, da se rešimo pripon na -ina in da s to »skopitvijo« (lahko berete kastracijo, če ste medtem pozabili, kaj pomeni skopitev) postanemo s svetom vsaj zvočno bolj usklajeni in krajši? Ali se nismo po istem načelu … losali kar lepega števila slovenskih slatin in ad unisono – pa še bolj korenito – z obrazilom zavrgli tudi glavni del samostalnika in volili terme in njihove mineralne vode? (Da se slatine ne bodo počutile preosamljene v nesreči, smo z njimi zavrgli tudi kar nekaj toplic, a slednje ne sodijo v ta diskurz, omenila sem jih po analogiji, bralce pa vseeno prosim, naj jim žalno naklonijo enominutni molk!) Na splošno smo veliki zajci in si bolj malo upamo, a jezikovno smo prav vsega zmožni, zlasti najhujšega. V premislek in preudarek vesoljnemu slovenstvu.

Zdi se mi, da je Aleš ustrelil tudi kar precej velikega prevajalskega kozl(ičk)a (sami presodite, v katero kategorijo bi ga dali), kolikor ne gre tudi tu za grob poseg le na ljubo imperativov trohejskega verza z asonanco – pri pesmi Infierno y gloria/Pekel in slava. Očitno je na tem področju precej tešč, ker najbrž ni hodil kot otrok pogosto k maši, da bi se mu neizbrisno vtisnile liturgične formule v spomin, kaj šele, da bi se tudi on kot Dane Zajc šel mežnarčka in bi ministriral pri teh vsakdanjih obredih. Saj drugače bi se mu ne mogel in niti ne smel napisati tak konec pri tretji pesmi romance Mučeništvo svete Evlalije.

Kitico bom navedla v celoti, da bo vsem razumljivo, o čem teče beseda; najbolj vprašljiv je zadnji verz, ki prav vpije po popravku. Lorca namreč govori o sveti mučenici Evlaliji, ki visi obešena na drevesu sredi zasnežene pokrajine medtem, ko se noči:

Zdaj zablisne se monštranca

skoz zadimljena nebesa,

med potočnimi izvirki,

slavci na visokih vejah!

Razletijo se vitraži!

V belem deklica vsa bela!

Angeli in serafini

pravijo ji: Sveta, Sveta.

 

Zadnji tri verzi se v španščini glasijo:

 

Olalla blanca en lo blanco.

Ángeles y serafines

dicen: Santo, Santo, Santo.

 

Povedano po naše v dobesednem instant, nič poglancanem prevodu:

 

Bela Evlalija v belini.

Angeli in serafini

pravijo: Svet, Svet, Svet.

 

Bogu kajpada, saj so zato plačani, pardon, strogo hierarhično razvrščeni in nameščeni za to specifično visoko opravilo, da pojejo Vsevišnjemu čast in hvalo, ne sveti Evlaliji. Njo bi s »sveta, sveta« morda (ni pa rečeno) lahko nagovoril le njen angel varuh! Aleš, Aleš, prevajalec tvoje teže in kalibra si ne bi smel privoščiti luksusa, da ni v verskih in tudi neverskih rečeh podkovan! In če je slavni Federico napisal trikrat »santo« in za povrh, sicer brez potrebe, vsakič z veliko začetnico, je že vedel, zakaj in komu na čast! Berger pa bo zvedel, če bo odprl katerekoli mašne bukvice ali knjižice na strani, kjer je nekoč pisalo »povzdigovanje«, zdaj pa, v pokoncilskih (alias reformnih) časih, sodi k daljši evharistični molitvi – hvalospevu, in se košček, ki nas zadeva, glasi: »Svet, svet, svet, si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva. Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana na višavah. Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na višavah.« Saj je splošno znano, da to himno prepevajo tudi angelski zbori v nebesih.

Zdaj se sprašujem, ker si njega ne drznem vprašati: je prevajalec tu (pa še kje drugje) tako brezkompromisno in celovito žrtvoval pomen, ga tako rekoč giljotiniral, le v korist oblike, ali je kaj narobe bral in kaj v naglici spregledal?

Mimogrede povedano: uredništvu Dela sem poslala le kakšnih 50-60 vrstic tega vsaj za polovico daljšega mnenja, ki ga pišem zdaj za revijo Srp in ga sproti kje pa kje podaljšujem s še bolj nazornimi primeri, da bo kar se le da jasno, zakaj sama navijam bolj za pomen kot za formo; upam, da sem vsaj koga prepričala o svojem prav. Če nisem, naj žarko protestira in svoje pomisleke podkrepi z argumenti. Če me z njimi ne bo prepričal, mu bom odgovorila in dodala še kaj v zagovor svojih prevajalskih predstav in vidikov. Za nocoj pa je že čisto dovolj.

Ne, še končna misel: Ta knjiga ima v bistvu le eno veliko napako, vse druge so mali odpustljivi grehi, s kiksi vred. Na platnicah namreč piše Federico García Lorca: Ciganski romansero – to absolutno drži za španski tekst. Ko bi pod slovenskim besedilom pisalo: po Ciganskem romanseru (saj gre za enega izmed možnih prevajalskih pristopov in travestij) zelo svobodno prepesnil Aleš Berger, ki je, s težnjo, da ohrani ali pričara obliko, vsebino popolnoma podredil in jo precej zasilno in poljubno spet sestavil – bi človek sprejel njegove bolj ali manj ali nič posrečene svoboščine skoraj brez pripomb in pomislekov. Utegnile bi mu nemara biti celo všeč. Tudi zato, ker bi vedel, kaj mu Mladinska knjiga prodaja za 19 evrov in 51 centov – nekakšne slovenske variacije na Lorcovo temo. Ker pa piše črno na belem (ne, na sinji podlagi), da je prevedel Aleš Berger, se bralec šele potem ob primerjanju zave, da so mu podtaknili nekakšnega klopotca alias napol falzifikat, ki na Lorco bolj od daleč in zgolj formalno spominja, njegovih misli, prožnega stila, preprostega in kristalno čistega jezika pa mu je bolj malo, da ne rečem nič, mar, s tem literarnim problemom se sploh ne ukvarja, pač pa neustrašno žinga po predpisanem ali izbranem kalupu in se ga drži, skrajno disciplinirano, kot pijanec plota, in si le zanj skoraj očetovsko prizadeva in le zanj trepeta.

 

Post scriptum:

 

In zakaj sem dala naslov temu premišljevanju O anketah, ki to niso? Zato:

Po mojem laičnem mnenju časopisi delajo ankete (oziroma bi jih morali delati) in jih tudi objavljajo, da sami zvejo in z njimi tudi njihovi bralci za najrazličnejša mnenja o kakšni knjigi, dogodku, načrtu, osebnosti itd. Naredijo si seznamček anketirancev in jim pošljejo vprašanja, določijo približen termin in kako dolg, naj bo odgovor. Meni je bilo rečeno: vaša izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Ker sodim med tiste, ki niso sposobni pisati na kratko in sebe samokritično in šaljivo prištevam med plahtarje (pri nas jih je kar nekaj), se mi je tudi tokrat napisalo kar preveč besed – argumenti, žal, imajo kot kralj Matjaž dolgo brado in poročno obleko z vlečko! Dala pa sem urednici proste roke, da me lahko skrajša do stržena ali celo vrže v koš. Ni me vrgla in sem ji za velikodušnost hvaležna, saj je objavila konec te moje kar lapidarne misli (podčrtala ga bom): »Vi boste verjetno v priloženem zapisu pogrešali kratek in koncizen odgovor: Berger ali Gradnik in Udovič? Tako simplicistično ne gre, saj niso primerljivi ...«

In res niso. Slednja sta tudi prevedla premalo romanc, da bi peščico njunih prevodov lahko postavili ob bok celega Romansera. V uredništvu pa so se lagodno (?) šli naprej … primerjavo.

Z velikim zanimanjem sem prebrala odgovore drugih anketirancev, katerim očitno ni bilo naročeno, naj bodo kratki, ker so potrebovali veliko več stavkov, da so povedali, kar so povedali, bolj mimo vprašanja kot nanj, in sicer:

l. Ciril Bergles je obžaloval, da Bergerjevega prevoda ne pozna. Potem se je razpisal o prevodih nasploh, a tistih v svetu. Pohvalil je tudi Udoviča, češ čeprav je prevajal precej svobodno, so kljub temu prevodi odlični. A znamenita primerjava z glavnim predmetom ankete, zaradi nepoznavanja, ni prišla niti v poštev.

2. Odpadla je tudi pri Alešu Bjelčeviču, ki je prav tako povedal, da ni videl Bergerjevega prevoda, in je nato – sicer zelo zanimivo – operiral le s hipotezami, a v bistvu v slogu: če čebula ne bi imela če-ja, bi bila bula. In narobe: če bi bula, magari rakova, imela tisti prepotrebni in velevažni če, bi se čudežno pozdravila in se spremenila v okusno šalotko in ji niti ne bi bilo treba k onkologu. Vendar je vse, kar je rekel, vredno branja. Občutek imam celo, da je s tistimi vražjimi čeji tudi molče trobental, ... a o čem? Med drugimi zanimivostmi, da so Prešernove prestopne asonance knjižna in ne ljudska reč.

3. Najkrajša je bila Alenka Bole Vrabec; zdi se tudi, da je Bergerjevo prepesnitev prebrala. Ona se je celo držala zapovedi dveh stavkov, bila pa je tako prebrisana, da ju je raztegnila kot elastiko na 20 vrstic. V prvih desetih vrsticah je, namesto da bi se šla naprošeno primerjavo in ožigosala Gradnika in Udoviča, rajši opevala španskega pesnika kot kultno osebo svoje mladosti in se samo po sebi umevno vnovič ogrevala za prvinski čudež njegovega opusa, v ostalih vrsticah pa hvalila več kot žlahten, navdihnjen prevajalski dosežek Bergerja, ki nas neustavljivo mami na pot k pesnikovi praduši Andaluzije.

4. in 5. Najdaljša sta bila Boris A. Novak (51 vrstic) in Matjaž Zaplotnik (57). Prvi, kar ni niti malo presenetljivo, ker je strokovnjak v verzoloških umet(el)nostih in tudi njihov častilec, je ves himničen v zvezi z slovenskim romanserom in skrajno odklonilen do Udovičevih prevodov, ki so zanj formalna in umetniška dezinformacija, ker da je kot prevajalec povozil ritem trohejskega osmerca in evfonijo španskih asonanc. Šele Aleš Berger ... skratka, sami občudovalski ah oh ih in noben obžalujoči aj. Vse se mu zdi brezhibno in pravšnje(ga zvena). Zaplotnik pa je vsaj pol manj navdušen in zdaleč bolj zadržan v sodbi.

Pri vseh je mogoče zaslutiti trud ali napor, da ne dregnejo v osir s kakšno nerodno postavljeno ali preostro besedo. Vsi so nekako skrajno obzirni in v rokavicah, bog ne daj povedati na glas, kar je običaj samo šušljati. Oba anketiranca, ki prevoda nista videla, bi navsezadnje lahko stopila do Mladinske knjig(arn)e, si poiskala udoben kotek in romance vsaj diagonalno prebrala, in šele nato kot zasilna poznavalca odgovorila Delu. Saj nismo nori, ko pa se lahko z izgovorom »ne vem, ne poznam, nisem videl« vsaj desetkrat boljše izmažemo, ne da bi se komu zamerili, in se kot maček okoli vrele kaše lahko poljudno vrtimo in povemo vse sorte, le tega ne, kar so nas vprašali, in s to strategijo ni nevarnosti, da bi si brez potrebe opekli gobčke. Tudi urednica bi konec koncev lahko prosila vse ... neznalce, naj najprej zvejo in se informirajo in nato šele odgovorijo, da je to pač pogoj za vsako dobro izpeljano anketo in tudi nujnost za nastopanje v njej. Saj so ankete le za to, da bralci zvejo najrazličnejša mnenja o naprošeni stvari in ne mimo nje, pa naj bodo dokaj priljubljeni »mimoodgovori« – ki so pri nas zelo v navadi – še tako luminozni in iluminantni. So pač mimo, aut, ne pa v jedru problema, in potemtakem že vnaprej nimajo mesta v anketi, saj v njej ne delajo drugega kot gnečo. Škoda prostora.

Vprašam, takole na splošno: Kakšen smisel ima objavljati odgovore anketirancev, ki določene teme ne poznajo; ki te ali one knjige niso niti brali in niti potem pokazali zanimanja zanjo? In kaj časopisi urbi et orbi sporočajo s to prej brutalno kot inteligentno metodo tudi avtorjem, pa čeprav le implicitno? Da pri nekaterih bolj znanih osebkih ali osebnostih obravnavane knjige, ki so jih napisali ali prevedli, niso niti predmet, kaj šele središče njihovih (trenutnih?) interesov in premišljevanj? Kako naj si drugače razlagam njihovo in tudi uredniško … indolenco?

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VIII)

 

O Vilenici skozi različne oči (tudi pesniške in prevajalske)

 

Najbrž ne veste, morda pa, a ne vsi, in tem so namenjene te vrstice, da si je slovenski pesnik in goriški slavček Simon Gregorčič pred več kot dobrim stoletjem – maja 1905 – ogledal jamo Vilenico. Ne vso od začetka do konca, vendar jo je videl tudi od znotraj, ni samo slišal zanjo. Nanj pa je naredila, sodeč po pismu prijatelju, prej mučen kot prijeten vtis, saj je precej znano, da na nekatere ljudi, zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo in se tega včasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju – in včasih že sama misel na te sicer prav veličastne kamnate dvorane, a tudi mračne in skrivnostne hodnike, podhode, rove in čudne prostore najrazličnejših oblik, vedno malce strašljive zaradi nenadnega šelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzečih kapelj s stropa in včasih pretihih ali prešumečih voda, vse to pa nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova – vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah. Še živo se spominjam precej znane italijanske pisateljice Giuliane Morandini, menda iz Rima, a povezane s Trstom, ki je pred okroglimi dvajsetimi leti, še pred začetkom slavnostne podelitve nagrade Vilenica Petru Handkeju, kot mi je povedala kasneje, ko si je malce opomogla, stekla ven na prosto, vsa panična in tresoča pa čisto brez diha, in kar naprej ponavljala sama pri sebi »strašno, strašno«. Strašno kaj? – sem jo vprašala, tokrat jaz v strahu in skrbeh, da se ji morda zdi hlad tam spodaj neznosen, pa tisto nezaželeno kapljanje na glavo, ali pa ji ni všeč program, morda ima kaj proti avstrijskemu pisatelju, je kaj narobe s pevci ali s slavnostnimi govorci, jo je kdo užalil ali kako drugače prizadel, bog ve kaj ji ni po godu. A vso tisto nepremagljivo grozo ji je v kosti vlivala le jama jamasta kot taka – za vse nas prečudovita Vilenica – in ni pomagala niti navzočnost množice praznično razpoloženih ljudi ob njej v okusno okrašeni dvorani niti močna električna razsvetljava z igrami senc in svetlobe in barvnimi odtenki, ki je vse kaj drugega kot brlenje nekdanjih karbidovk ali oljenk, ki jih je bil zelo verjetno deležen tudi Gregorčič, da bi se znebila tesnobe in začela gledati na divaško ali lokavsko jamo pa na vse druge pri nas z našimi – izrazito podeželskimi, beri: narave vajenimi, s klavstrofobijo in z napačnimi predstavami o peklenskem breznu – neobremenjenimi očmi.

Tudi tržaški književnik in stihotvorec Giuseppe Compagnoni, ki se je v neki svoji pesmi leta 1795, to je pred 212 leti – ne pozabite na to visoko številko! – razpisal o vileniški jami, Matjaž Puc pa je sedem njenih verzov dal kot moto svoji lično opremljeni in zanimivi brošuri VILENICAzgodovina in opis kraške jame (založil jo je leta 2000 nekdanji Kulturni center Srečka Kosovela v Sežani, ki se je potem preimenoval v sedanji Kosovelov dom). Doživetje groze je pri njem še potencirano. Saj začne:

 

Terribil fatto! Alor cedendo anch'essa

L'inferior parte dell'immensa pietra,

Onde sorge non ultimo tra quanti

il (?)* circondano qui monti tremendi,

Vileniza si scosse, e un cupo offerse

Baratro immenso. La caverna oscura.

Ecco: scendiamo …

 

*(vprašaj sem postavila jaz)

 

Eden izmed možnih, skoraj instant prevodov, brez običajnih dokončnih lepotnih posegov, je:

O groza! Tedaj se spodnja plast

orjaške skale, kjer k nebu dviga se

ne najneznatnejša izmed okoliških

gora mogočnih, nenadoma pogrezne! …

Zatresla se je Vilenica, zgrmela (?) je

v ogromno mračno brezno. Črna jama …

Le vanjo se spustimo …

 

(Vprašaj je postavila tržaška prevajalka Darja Betocchi, ki je verze na mojo željo tudi prevedla, lahko bi seveda prevod tudi malce ali precej spremenila oziroma izdelala kar nekaj različnih prevodov, kot sem jih jaz, a je nisem hotela dodatno obremenjevati.)

 

Drug, prav tako instantni prevod:

 

Strašen dogodek! Tedaj, ko je popustil

tudi spodnji del ogromne skale,

kjer se dviguje ne zadnji med tolikimi

strahotnimi hribi, ki jo tukaj obdajajo,

se je stresla Vilenica, in zazijalo je

mračno in globoko brezno. Temna jama.

Glejte, spuščamo se vanjo …

 

(Za velelnik pri zadnjem stihu manjka klicaj. V tistih časih so pisali rajši kakšno ločilo preveč kot premalo.)

 

Tretja različica:

Strahota! Tedaj se nenadoma

sesede spodnja plast velikanske čeri,

kjer nastaja ne zadnji vrh, ki ga

množica mogočnih gora obdaja,

Vilenica se strese in razkrije

globok in mračen prepad. Temačno jamo.

Pravkar se spuščamo vanjo …

 

S podobnim strahom in enako drhtečega srca se je menda s svojo bujno in kreativno domišljijo spuščal Alighieri v svoj grozoviti in grozovzbujajoči pekel. Compagnoni pa samo v nekaj kilometrov dolgo kraško jamo Vilenico, kjer ne vedrijo niti človeške ribice. Največ kakšen nedolžen netopirček pa divji golob in prej koristna kot škodljiva rovka in sorodne živalce, morda tudi kakšen pajkec. Vendar so pred 212 leti po svetu hodili in lomastili strahovi drugačne sorte od današnjih. To ponovim v njegov zagovor in olajšanje. Ker smo medtem spremenili tudi jame v nekakšne lunaparke s spektakli, ki jih označuje pravo razkošje na robu razsipavanja z lučmi in zvoki, je za nas staroselce (naj rečem aborigine?) in trd(oživ)e Kraševce … sveta groza Giuliane Morandini malodane težko umljiv živčni ali duševni pretres.

Še to, mimogrede, ker smo že pri prevajanju: Compagnonijevo občutje strašnosti je slovenska nepoklicna, le improvizirana prevajalka (morda iz slabega poznavanja italijanščine, a skoraj ne verjamem; najbrž prej iz silne ljubezni in lokalpatriotične privrženosti do vileniških lepot) čisto prezrla (v pomenu ignorirala, ne pa spregledala) oziroma brez vsake prevajalske skrupuloznosti in pomislekov kar preskočila (lahko berete: iz dobronamernosti zatajila) in verze prikrojila izrazito po svojem svetlem občutju, ki je konec koncev tudi naše. Skratka, strašnost je preobrazila v milino in prijaznost brez primere. Zanjo se ob rojstvu Vilenice ni nič strašnega zgodilo, dogodilo se je le … nekaj:

 

Nekaj se je dogodilo!

Tla so se vdajala v globino,

skale so se dvigale v višine.

Obkrožajo nas gora kamenine.

Vilenica nas vabi v globino

z velikimi brezni, vabi v temino.

Spustimo se k lepoti, v tišino.

 

Po skrajno prostem prevodu sodeč, ko ga preberemo do konca, vseeno zvemo, da se ni dogodilo samo nekaj, marveč da se je zgodilo nekaj zavidljivo lepega, saj lepše kot tako ni niti mogoče. Brez senčice bojazni v duši, brez vsake tesnobe, brez kančka prestrašenosti, nič mračnosti, grozljivosti pa še manj kot nič. Tla se vdajajo – mehko, počasi, obzirno, previdno, lagodno kot kakšna zaljubljena žena možu, skale se brez vsakega šuma in ropota dvigajo v nebeške višine, gorske kamenine vsepovsod raztresene, pardon, razstavljene kot pri kakšnem draguljarju, Vilenica pa, nekoliko niže, pražnje oblečena in s stalagtiti okronana nas vabi … in smo spet pri ljubeči ženi ali darežljivi gostiteljici, ki nam odpira vrata na stežaj v svoj podzemni dom in z blagim smehljajem na ustnicah nas milo prosi, da se spustimo k lepoti, v tišino. Res lepo. Le škoda, da niti za nohtek vsega tega ni povedal Compagnoni v omenjenih stihih! Mi – oziroma večina nas, kar ne pomeni vsi – tako doživljamo jame, in ne samo Vilenico. Tudi Škocjanske jame in Postojnsko in jame nasploh, saj smo bili vzgojeni od mladih nog, da so nekaj edinstvenega in dragocenega, kar zasluži samo našo ljubezen in neizmerno občudovanje. Pri omenjeni prevajalki je edino narobe to, da se pod tisto blagozvočno sedemvrstično pesmico na čast Vilenici ni sama podpisala kot avtorica in jo mirne duše svetu prodala ali podarila kot svoj izum. Saj to v bistvu je. Noben bralec ne bi niti od daleč zaslutil, kaj šele posumil, da je na svoj in zelo svojski način interpretirala Compagnonija, nato pa ga je povsem nerazpoznavnega pretočila v slovenščino. Saj gre za dvoje čisto nasprotnih doživetij ene in iste stvari. Inspirira pa nas lahko vsakdo; vplivi in ustvarjalno zgledovanje bolj kot posnemanje, hvala bogu, niso še prepovedani, saj nas prav oni potiskajo naprej. Drugače bi tičali še vedno … v kakšni jami – in smo spet pri jamah! – a tokrat kot trogloditi alias jamski ljudje, ne pa kot lavreati kakšne vileniške nagrade ali slavnostno občinstvo pri tem enkratnem dogodku, ozarjeni od uslug, ki nam jih za določeno ceno na Sežanskem deli Elektro Primorska iz Nove Gorice. Lahko bi jo potemtakem celo postavila pod italijanskim motom; kot že rečeno, a naj bo ponovljeno, nihče niti opazil ne bi, da imata kaj skupnega in da sta si v sorodu, morda v desetem kolenu, ki ne pride v poštev. Lahko bi italijansko pišočemu Tržačanu iz hvaležnosti tisto elementarno grozo celo prevedla, seveda kot se spodobi za prevod, nič odvzemala ali dodajala, skratka nič potvarjala in prirejala po svojem okusu in naši meri. Če se je v italijanščini zgodilo nekaj strašnega, naj se tudi v slovenščini – ali se strahote pri nas ne morejo dogajati? In če nekdo baja o gromozanskih ali strahovitih hribih, pa čeprav smo obkroženi le od gričkov, holmcev in vzpetin(ic), noben dober prevajalec ne sme marnjati o kameninah gora, ko pa o njih – kameninah – ni v pesmi niti besedice. Prevajanje ima svoja pravila, ki se jih mora človek držati, če noče, da ga kdo prej ali slej pokliče … k redu ali mu pove brez rokavic ob kakšni lepi priložnosti nekaj bridkih, v vzgojne namene: da ne bi drugič zapadel spet v skušnjavo in ga ponovno po svoje biksal.

Zdaj pa je že skrajni čas, da napišem še nekaj tehtnih misli o Gregorčičevem obisku jame Vilenica, o katerem verjetno redkokdo kaj ve na našem koncu. Ali pa. Jaz nisem vedela. Zvedela pa sem to od dobre, ukaželjne in zelo načitane znanke Slavke Kranjec, ki kot članica sežanskega bralnega krožka Sončna ura marsikaj prebere še zanavrh in, ko se srečava, kaj posebno zanimivega pove tudi meni. Tokrat da je med branjem knjige Ivana Sivca BISERI BOLEČINE, ki ima podnaslov Slike iz življenja goriškega slavčka in ki je izšla pri založbi Družina v Ljubljani leta 1996, na strani 152 naletela na tele vrstice:

 

»Ko je s prijatelji obiskal veliko kraško jamo Vilenico pri Divači, je napisal pesem Iz ila.«

(Sivec je potem navedel prve štiri verze te pesmi, ki jih bom jaz preskočila, ker bom prepisala pesem v celoti na koncu.)

Več kot zanimivo za vse, a za nas Kraševce še prav posebej. Morda naši jamarji hranijo še kakšne stare vpisne bukve, v katere se je takrat morda ali verjetno tudi vpisal. S Slavko sva stopili v … poizvedovalno akcijo. Sposodili sva si v knjižnici pesnikovo Zbrano delo, da se pretolčeva še do kakšnega podatka in seveda do navedene pesmi v celoti. V četrtem zvezku na strani 372 v pismu prijatelju Ivanu Vrhovniku piše takole:

16. maja 1905

Velečastni! Predragi!

Ti tako zame skrbiš, bolj nego za brata dober brat. Bog Ti plati tisočkrat. O svojem času dobiš potrdilo.

V nedeljo sem bil v Divači; naredil sem veliko »raboto«: užitka – nič. Moje oči in noge niso za tisto »vilenico«. Prihromavši tipajoč do pod stopnic, vsplezal sem nazaj rekoč si: »Ko bi bil to prej vedel, vzel bi bil list do Ljubljane, da še enkrat vidim in poljubim mojega Vrhovnika!« Pravijo, da jama je prekrasna; ljudstva je bilo še precej; a prave vznesenosti ni videlo moje oko, ni čutilo srce: navadni semenj!

 

***

 

Sledi še nekaj zanimivih stavkov, ki pa niso več v zvezi z Vilenico, zato jih kar preskočim.

Ker je bil takrat telesno že precej oslabljen in je imel z zdravjem same težave (noge so mu odpovedovale, slabšal se mu je vid), sta bila zanj tako spust v jamo kot strmo lezenje nazaj na površino najbrž silno naporna, ker v tistih časih jama prav gotovo ni zmogla tako urejenih vhodov in izhodov, z varnimi in ograjenimi stopnicami, kot smo jih vajeni danes, kaj šele, da bi bilo vse zelo pregledno in pristopno zaradi električne razsvetljave. A še dandanes marsikdo, navkljub vsem melioracijam, nima pravih nog in telesnih kondicij za obiskovanje jam.

Pisatelj Ivan Sivec v svojih skoraj napeto zanimivih »slikah iz življenja goriškega slavčka« bralcem nekako sugerira, da je pri pesmi Iz ila botroval njegov obisk vileniške jame; potemtakem pri tej hoji, ki jo je Gregorčič v pismu prijatelju tako bridko obžaloval, le ni šlo samo za … veliko »raboto« brez užitka, marveč tudi in predvsem za navdih in tenkočutno pesniško premišljevanje o rojstvu in smrti, o minljivosti človeškega mesa in večnosti duha. Konec koncev tudi mi lahko tako domnevamo, saj je Vilenico obiskal prvo nedeljo pred 16. majem 1905, pesem pa datiral – kot piše v opombi drugega zvezka Zbranega dela (DZS, Ljubljana 1948) na str. 419 – le nekaj dni pozneje, in sicer 18. maja istega leta. V stoletnem koledarju na internetu mi je sežanski knjižničar Bojan nadvse prijazno poiskal, kateri dan je bil pravzaprav 16. maj tiste že stodve leti stare letnice (1905), in je našel, da je bil torek. Jamo je Gregorčič potemtakem obiskal v nedeljo, 14. maja, prijatelju je pisal dva dni kasneje, to je v torek, 16. maja, pesem pa je datiral, prav tako dva dni kasneje, in sicer v četrtek, 18. maja 1905. Drugače rečeno, od obiska Vilenice do napisane pesmi je preteklo le pet dni. Dovolj za prelitje nekega občutja v besede. Drugih podatkov, razlag ali pojasnil ob opombi v zvezi s pesmijo pa ni. Škoda. A morda je kje drugje kakšen stavek, ki potrjuje Sivčevo trditev – hipotezo, da je bila jama vzvod pri pisanju obravnavane pesmi. To bržčas že vedo razni strokovnjaki, ki so se veliko ukvarjali z njegovim opusom, med njimi tudi goriška univerzitetna profesorica Lojzka Bratuž in verjetno še (marsi)kdo v Ljubljani ali kje drugje. Kdorkoli o tem kaj ve, je naprošen, da pove.

No, meni je ta hip kar zelo všeč misel, da je ali – bolj pravilno – naj bi goriškega slavčka inspirirala kraška jama Vilenica, ko je sedel za mizo, vzel v desno roko pero, ga namočil v črnilo in zapisal pesem

 

IZ ILA

 

Iz ila večni nam kipar

telo je umrljivo ustvaril,

in v njem duha plamteči žar

z božansko iskro je razžaril.

Oh, krhek pa je ilotvor,

minljiv je ko njegov izvor;

kako se lahko skrha –

minljivost mu je svrha!

In ilotvora bode konec,

ko zazvoni mrtvaški zvonec,

a iskre večne dušni žar

nam ne zamre nikdár, nikdár!

Kipar vesoljstva večni Ti,

ta kip iz ila le razbij,

a iskre Svoje večni žar

ohrani v nas za sé vsekdar!

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (IX)

 

Pismo z' dežele Miranu Hladniku in slovlitovcem z liričnim uvodom

in o knjigah tako ali drugače

Začela bom s poezijo, da se ogrejem, saj imam vse prste prezeble, navkljub kurjavi. Ne upam si dvigniti termostata iz strahu, da me na koncu meseca ne vrže Petrolova položnica vznak in mi popolnoma izsuši denarnico. 18 stopinj pa je za dolgo sedenje ob računalniku morda le premalo. Premalo ali preveč, pri osemnajstih bo ostalo, telesno temperaturo pa naj … povzdigne poezija. Upam, da ji bo vsaj to uspelo. Da bi povišala tudi sobno, pa je od nje preveč pričakovati in gojiti iluzije.

Italijanski pesnik Silvano Demarchi (iz Bocna-Bolzana) mi je konec novembra poslal v darilo svojo zadnjo zbirko Momenti (Trenutki), ki je izšla oktobra 2007 pri založbi Accademia Internazionale Lucia Mazzocco Angelone v Iserniji, spremno besedo pa je napisal esejist in kritik Antonio Crecchia. Zbirka ni naprodaj. Verjetno gre za poklon kakšne književne ustanove pesniku. Ga bom vprašala, zakaj je na zadnji platnici formula: Edizione fuori commercio. Mi tega skoraj ne poznamo, je pa dobro vedeti za običaje pri sosedih. Čeprav se s Silvanom osebno ne poznava, že dolgo let prijateljujeva, in prav toplo mi je postalo pri srcu, ko sem ob prejemu prebrala posvetilo: Ricordandoti con perenne amicizia (Spominjam se te s trajnim prijateljstvom).

Zbirko sestavlja pet sklopov ali ciklov: Podobe in krajine, Srčni vzgibi – Ljubljeni, Dogodivščine, Tristia in Prebujenja. Običajno piše (zelo) kratke pesmi – impresije ali male meditacije, prežete z nostalgijo. Prevedla bom tri daljše pesmi v pokušnjo:

 

Minljivost

 

»Za moje stihe kot za dragocena

vina bo slednjič le prišel čas,«

si pravila, Marina Cvetajeva, a

ko ne boš več tlačila zemlje

svoje ljube Rusije, kaj ti bo

koristilo priznanje?

Tvoje ime je odletela lastovka,

tvoje ime je, kot ime pesnikov,

minljivost.

 

*

 

Kdaj bo konec?

 

Kdaj bo konec

teh neznanskih grozot?

Po taboriščih s holokavstom,

gulagi s prisilnim delom,

kamikaze, gnani od sovraštva,

mladostniki, izurjeni za vojskovanje,

pretirana bogastva in hude lakote:

vse to odseva iz naših

prilagodljivih in poslušnih življenj.

Najbrž bolj kot Bogu bi morali

postaviti to vprašanje človeku.

 

*

 

Srečevali smo se vsako leto

ob dnevu mrtvih na pokopališču,

potem vedno redkeje;

ker je ta ali oni prestopil prag.

Tako, da sem zdaj čisto sam

ob grobu svojih dragih,

ko pa se okrog oziram,

videvam le tuje obraze.

 

*

 

Ne vem

 

Smo prišli na ta svet

slučajno

in bomo odšli, ne da bi vedeli,

kam in niti zakaj,

za vse je življenje skrivnost.

Tedaj se vprašam:

Smo svobodni ali nas vodi

neznana usoda?

In ko pridemo na končni cilj,

nas čaka preživetje

ali izničenje

ali morda ponovno rojstvo

v druga mukotrpna življenja?

Na ta vprašanja

moj razum odgovori:

Ne vem.

 

*

 

Odhod

 

Pozdravljal me je

z živahnim mahanjem roke

s krova ladje

priložnostni prijatelj,

ki sem ga malo prej spoznal

v pristanišču, mornar dolge plovbe;

pozdravljal me je

in s sabo odnesel

moje hrepenenje po daljnih

deželah in po srečanjih.

 

(Meni podobno: rečem tri in jih prevedem pet. Skopuštva mi moji sorojaki ne bodo mogli očitati.)

Od gornjega poznojesenskega ali zgodnjezimskega pisanja, saj se ne spominjam več, s premraženimi rokami in z nogami kot cvek, je minilo kar nekaj mesecev, zdi se, da smo še kar srečno prebrodili zimo in končno mehko pristali na pomladanskih in že ozelenelih livadah meseca aprila. Skrajni čas je, da dokončam ta svoj članek. Prvič, da me ne bo uredništvo zasulo z urgencami, in drugič, da spregovorim kaj malega o naših že ponarodelih navadah polovičarskega prevajanja in o našem novem kar nacionalnem analfabetizmu, saj ne vemo več, kako se kaj čisto navadnega napiše, pa ga lomimo vsak po svoje na celi črti. Smo že vsi taki asi kot pri POP TV, kjer se teden za tednom sprašujejo, seveda pravopisno narobe:

 

As ti tud not padu?!

Mi morda nismo še padli. Oni pa prav gotovo, na jezikovnem izpitu. Saj si ne znajo niti odgovoriti, kaj še pravilno napisati! A pojdimo po vrsti.

Lotila se bom najpoprej malce šaljivo in malce zares TV propagandnega oglasa, ki ga lahko prebiramo na vseh naših kanalih po večkrat na dan med oglasnimi televizijskimi premori.

Celjske mesnine že zelo dolgo reklamirajo na televiziji svoje izdelke z učinkovitim geslom:

z' dežele.

To naj bi pomenilo, da so tako pristni in okusni kot domači, in morda tudi so.

Jaz se le sprašujem, kakšno velepomembno funkcijo opravlja apostrof za črko z, ki je očitno narečna skrajšava za predlog iz in potemtakem bi moral biti apostrof spredaj: 'z dežele, kjer bi bil nadomestek črke i. Morda gre le za grafično lepotno znamenje in bi kazalo vprašati oglaševalce, kaj lepega pomeni, da bomo tudi mi uživali ob njihovih likovnih ali grafičnih izpeljavah. Tudi glasbena skupina Dej še 'n litro, sodeč po tem, kako piše njen član Damjan Jurič (Primorske novice, 13. 2. 2008), ne zna pisati pravilno svojega imena. V kratkem pojasnilu je kar devetkrat dal na pravo mesto apostrof ('n namesto en), nato pa ga je pokronal, ker je pozabil na razmik po prislovu še (in pisal še'n kot eno besedo, namesto še 'n). Morda pa izgovarjajo drugače in bi morali pisati Dej š' en litro.

 

Rekli boste: pri toliko problemih, ki tarejo Slovenijo, se Jolka gre pikolovko, ki išče dlako v jajcu in se izgublja z jezikovnimi malenkostmi. Verjemite, le na videz se zdijo malenkosti, v bistvu gre za naše že splošno in kronično neznanje pa hudo pomanjkljivo poznavanje materinščine (tako knjižne slovenščine kot narečnih govorov); to je za zdravje naroda in nacije že prav alarmantno, da ne rečem skoraj strašljivo.

Verjetno ste brali v neki že davni sobotni prilogi Dela, ki nosi datum 29. 12. 2007, intervju dr. Slavoja Žižka z novinarko Jelo Krečič, kjer je omenjena znamenita floskula o »Moni Lisi«, ki jo naš svetovno znani filozof baje servira tujcem kot slovensko specialiteto z rahlo kvantaško razlago, in nato pogovor Mance Košir z Vesno Milek, prav tako v sobotni prilogi Dela, le z dne 5. 1. 2007, kjer Koširjeva očita Žižku samo vulgarnost, ne pa tudi nepoznavanja slovenskega jezika, da o italijanskem niti ne govorimo, v zvezi z nemogoče hibridnim binomom »Mona Lisa«. Kasneje je prišlo med obema intervjuvancema v poštnem predalu 29 še do krajših, a jedkih replik z izmenjavo diskreditornih besed na račun moralnopolitične integritete enega in drugega (19. in 26. 1. 2008).

Ko bi bili novinarji in naši, recimo jim tako, najbolj iskani filozofi svetovnega formata pa popularni pisci vsaj malo bolj jezikovno podkovani, sploh ne bi moglo priti do tega spopada ali incidenta, iz katerega smo lahko razbrali, kar smo sicer v noči časov že vedeli, da sta sodila oba omenjena – in z njima kar lepo število današnjih domnevnih disidentov (bolj kratkega spomina) – pod titovino alias SFRJ v tako imenovano in daleč naokrog razbobnano jeunesse dorée socializma, po kateri so se nam, podeželskim škribontarjem in pisarčkom, samo cedile sline. Žižek je malce slaboumno marnjal Krečičevi, odkod izvira nasmešek Mone Lise – pisati bi moralo Monne Lise (po italijansko) ali Mone Lize (po slovensko), oboje nima zveze z beneško-tržaškim narečnim vulgarizmom »mona« (pišemo ga z malo začetnico in z eno samo črko n), ki smo ga tudi mi čisto brez vsake potrebe prevzeli od naših sosedov, čeprav imamo zanj slovenski, dokaj rabljeni ekvivalent, in sicer pizdo, ki prav tako pomeni vulvo, s katero se tudi figurativno pokrivata v pomenih bedak, tepec, idiot in podobno. Če bi bila Krečičeva bolje podkovana v slovenščini, bi morala Žižka elegantno prekiniti in ga vprašati, polna radovednosti, ali tujci njegovo neslano duhovičenje, kateremu baje botruje lepota slovenskega jezika, sploh razumejo. Ko bi ga to vprašala in mu razložila razliko med spornimi besedami, bi se morda zavedel, da tujcem klati bedarije, in bi čimprej vrgel ta ponesrečeni primer iz svojega železnega repertoara rovtarskih vicev, da ga ne bo kdo, ki zna italijanščino, imel za čisto navadno ali celo za kvatrno mono, kot pravimo na Krasu, namreč za bedaka nonplusultra, ki ne pozna razlike med Ma-donno (ma-dame) ali na kratko Monno (starodavni naziv za poročene ženske) in mono. To je približno tako abotno, kot če bi kdo razlagal, da njegov priimek Žižek pomeni v našem lepem jeziku zizek ali cicek in da je zato vse, kar napiše, tako slastno in hranilno kot neposneto mleko kakšne švicarske krave ali domače dojilije, ne pa žužkasto ali žužnjavo, kot bi človek površno presodil.

Za božjo voljo, pišoče ljudstvo z genialci in novinarkami vred, tu pa tam, vsaj pomotoma, vzemite v roke kakšno slovnico, slovar ali jezikovni učbenik, pa čeprav so delno že zastareli, kot radi pravite, in zaudarjajo po naftalinu. Preden izustite ali pustite izustiti kaj tako butastega, kot je bila ta louvrska Mona alias prostaška Vulva – lisasta seveda (v pomenu: z madeži) ali (z)lizasta, ki rada liže, anti ne svoj spolni organ, v tem primeru bi ji moral Modigliani podaljšati vrat vsaj za pol metra – preden torej bleknete kakšno tako flavzo ali falauzo, kot ji pravijo Idrčani (kdove, ali jo pišejo prav), odprite pravopis in poglejte, kako se sloveni Monno Liso; po moje namreč ni ustrezno, da poslovenimo le prvi del, drugega pa pustimo po italijansko, kot zadnje čase na debelo počenjamo, slavisti in dialektologi pa ne rečejo niti mu, kaj šele ježeš in madonca, tako pa ne gre! Saj niti malo ne zastokajo ali potarnajo. Da bi se tu pa tam obrnili na prof. Mirana Hladnika in ga v slovlit@ijs.si pobarali, kako se reče, da bo rečeno pravilno, pa jim ne pride niti na misel. Bog ne daj, utegnili bi dobiti možgansko kilo! Morda pa se s takimi jezikovnimi drobtinicami in trščicami niti elitni slavisti ne ukvarjajo več, vsi prevzeti od drugih, večjih, pomembnejših in gromozansko razsežnih vprašanj. Zanje je POPovski as ali domnevni jezikovni a s' čisto vseeno, vsak naj piše, kakor ve in zna, če pa ne zna, naj piše, kakor ne zna, skrajni čas je, da uradno, z zakonom, ukinemo šolsko in vsakršno strahovlado. A povrnimo se k Giocondi.

Delovi novinarki je morala biti Žižkova poljudna razlaga o skrivnostnem nasmešku celo tako všeč, da jo je posebej izpostavila v okvirčku s povečanimi črkami. To se ne bi smelo zgoditi niti v rumenem tisku, slovitega filozofa bi morala prijeti delikatno v precep in vsaj z mezinčkom pokazati na njegove jezikovne vrzeli, ki bi jih le kazalo zapolniti.

Tudi ona je bila jezikovno tešča, podobno kot kasneje Manca Košir in Milekova. Ko se je prva zgražala nad banalno Žižkovo duhovitostjo, bi jo morala druga smeje opozoriti na kozle, ki jih simpatični svetovljan mimogrede strelja v osrednjem časopisu, saj ne loči hrušk od nešpelj, in meša pojme tjavendan v sadno kupo odvratno neslanega okusa. Saj so Slovenci taki butci (zakaj bi rabili tržaško tujko, nič v sorodu z Leonardom, če imamo doma dovolj zgovoren izraz za tepce!), da vzamejo vse za čisto zlato. Lahko jim rečeš, kar se ti zljubi, oni vse pogoltnejo molče, če pride iz dovolj slovitih ust. Tudi slamo in dračje. In oralni seks, tudi ko sploh ni razloga zanj in ne namiga. Najbrž jim je všeč, da kdo kvanta kar tako larpurlartistično, kvantanje zaradi kvantanja, brez ene same duhovite iskrice zraven. Nič zasoljeno in popoprano, do kraja plehko in neslano. Kot da bi šlo za zdravniški predpis proti visokemu krvnemu tlaku.

Tudi Igor Bratož, urednik Književnih listov, ki bi večkrat zaslužili, da jih Delo preimenuje v Književni list(ič), bi potreboval kakšen dodatni tečajček v znanju slovenščine. Tudi on je spustil na svojo ubogceno straničko 16. januarja letos Reuterjevo novičko z naslovom Kdo je bila Mona Lisa kar dvakrat prevedeno le napol alias narobe!

Skrajni čas je, da se naša časopisna podjetja, ki nas dan za dnem naravnost zasipajo z najrazličnejšimi reklamami in prilogami, korenito zavzamejo tudi za ubogo Pepelko, imenovano jezik, ki jim je, sodeč po vsebinah, ki nam jih tako radodarno talajo, deveta briga, saj nima niti svoje rubričice ali kotička, medtem ko nas do nerazsodnosti razsipno zalagajo s tisočerimi drugimi nasveti, brez katerih bi najbrž enako srečno živeli, in sicer: kako naj se oblačimo, ličimo in lepotičimo, kako naj se zdravo hranimo, ko pa je na tehtnici preveč kil, kako naj najučinkoviteje shujšamo (po možnosti ob enako preobilni hrani!); in kako naj vzgajamo otroke, kako naj se vedemo v družbi in doma in se celo ljubimo, kako naj si uredimo stanovanje in poskrbimo za vrt, kakšen avto naj kupimo ali prikolico, pa v katerega boga naj verujemo in v kateri krožek naj se vpišemo, pa od a do ž o pravilni negi hišnih prijateljev, o odpravi pršic, bramorjev, celulitisa in trdovratnih travnih ali kavnih madežev, in kaj naj beremo, gledamo v kinu in na TV, da nam ne bo žal, in kam naj gremo na izlet ali na počitnice, in kakšno trugo in pogreb naj naročimo, pa kam s posmrtnimi ostanki, na britof poganjat po starem radič in čakat trombe sodnega dne, ki nam bodo oznanile vstajenje mesa in večno življenje, ali na secirno mizo kakšnega raziskovalca na anatomskem inštitutu, pa s kom in kdaj in zakaj to in ono in vse, in kdaj naj prešaltamo od njihovih modnih in modrih nasvetov kar v psihiatrične dispanzerje po pomoč ali vsaj na divan njihovega psihoanalitika, ki bo razvozlal vse naše vozle in zavrtnine in pripomogel k naši normalizaciji. Enega takega psihoanalitika, zelo primernega za ta razvozlavajoči ali razmršujoči posel, so nam ravnokar pričarali v Čokoladnem prelivu Bonbona (8. aprila 2008), prilogi Primorskih novic in Večera. Zadeva zlasti ženske. Sodeč po njegovi strokovni sodbi-kolumnici-analizi, je bolj za to, da so ženske predvsem lepotice. Kajti že s tem, da so privlačne, imajo v žepu doktorat lepote, ki zdaleč presega onega, ki ga je moč dobiti po dolgem študiju na univerzi. Zdi se, da se pri nas pretolčejo do slednjega le tiste, ki so telesno prej vprašljive in šantave kot mikavne in za navrh še s falično pametjo (sic!) v glavi, pa to še ni dovolj: pogosto se dičijo in bahajo s kupljenim (!) doktoratom izobrazbe in znanosti, kar je – le priznajmo – nekakšen višek viškov klavrnosti. Uboge nelepotice! Ni dovolj, da so bile od rojstva prikrajšane za lepoto, zdaj jih naši vrli psihoanalitiki opsujejo samo zato, ker so bile v pomanjkanju boljšega (to je zalega) videza vsaj ukaželjne. Po njihovem mnenju, se zdi, so lahko grdi, debeloglavi, plešasti in čokati pa kruljavi in fizično hudo oporečni samo moški, pa jim je ves ta lepotni manko s telesnimi minusi samo v prid in v okras. Nihče se ne sprašuje, kakšna vrsta pameti domuje v njihovi glavi: falična ali ona poženščena s smehljajem Gioconde? Živ krst si s tem ne dela problemov. Kot se tudi ne ugiba o njihovi diplomi: so jim jo starši kupili ali so si jo sami prigarali v potu obraza? Pa zakaj se je Bonbonov kolumnist že čisto na začetku avtodefiniral kot teoretski psihoanalitik, kritični mislec in osebni svetovalec? Da nekako popravi svojo malce dvomljivo podobo in izboljša »look«? Na tihem se taki psihoanalitični privrženci ženske lepote blazno bojijo ženske konkurence, saj ni strahu, da bi jim lepe blondinke ali črnolase misice, po možnosti z nedokončano srednjo šolo ali le s prvim letnikom univerze, pri kakšnem natečajnem razpisu odpihnile prestižno službeno mesto – kar pa ni rečeno za ostale ženske pohabe s falusom pod pazduho kot ona ameriška kiparka francoskega rodu, Louise Bourgeois, ki nam jo je – šviga švaga – opisala Brina Svit, prav tako v sobotni prilogi Dela z dne 5. aprila 2008. Zatorej punce, izogibajte se sedenja in piflanja ob šolskih skriptih in učbenikih, ne tvegajte lahkomiselno izgona iz beauty raja! Učenost škoduje lepoti! Le zadnjice ženskam obupno širi in jim kveči možgane!

To psihoanalitično zgodbico sem detajlno opisala, da bralcem nazorno prikličem v spomin, kaj vse mogočega in nemogočega nam nudijo dandanes časopisi: nekakšno vseživljenjsko kompletno postrežbo, ki nam jo dan na dan prinašajo na dom na pladnju, da ima človek že malce nadležen občutek, da je tudi duhovni invalid, ne samo telesni, ki sam brez vseh teh mnogoterih palčkov pomagalčkov ne zmore čisto nič, niti samostojno misliti, zato so ga, prizadevni, kakor so, vpisali že kar obvezno na vse te celodnevne tečaje z nasveti, brez katerih, če hoče pravilno funkcionirati, ni več mogoče tako rekoč od spočetja pa tja do žare in še čez.

Torej, naj strnemo misel v zaključek: vsega nam dajejo do potratnosti veliko in na pretek, le v zvezi z jezikom niti mrvice ali tanke rezinice, ker jim je jezik, bodimo iskreni, ne le deveta briga, marveč že deseta in enajsta, saj jim ni slovenščine, tako narečne kot knjižne, niti malo mar. Z izjemo ob kakšnem simpoziju, ko se udeleženci med seboj poafnajo ali prerekajo. Niti na eni od teh papirnatih prilog med vsemi temi nonstop svetovalnimi laboratoriji in delavnicami ni čisto nobene male jezikovne krojačnice ali zakotne šivalnice ali vsaj kake micene popravljalnice jezika ali prenosne stojnice, postavljene ob sobotah pred kakšen zelo obiskovan supermarket, ob nedeljah in praznikih pa po maši ali popoldanskih litanijah pred cerkvijo. Z zgovornim naslovom nad vrati ali po tleh: Kako se reče in piše, da je prav? – In kako se izgovarja? – In kaj pomeni? – Vprašajte in vam bomo tiktak povedali.

Če je tako, pa bom vprašala. Novinarji, zlasti na našem koncu, takole pišejo v slovenske časopise, ne v kakšne narečne priloge, če pa jim postaviš kakšno vprašanje, ne(radi) odgovarjajo. Včasih jih imamo na sumu, da niti sami ne vejo, pa se nočejo blamirati. No, sprašujem, kaj pomenijo vsi ti izrazi pretežno iz člankov o poceni in zdravem sezonskem kuhanju, včasih, a bolj poredko, je zraven tudi slovenski izraz, vendar so tuji, večinoma iz njihovih narečij zapisani fonetično, vedno na prvem mestu, kot da so namenjeni le polpismenim, ki ne znajo »po naše«, pa jim morajo pomagati s spačenko, da sploh razumejo, o čem teče beseda. Najbrž imajo pisci receptov do lastnega jezika manjvrednostni kompleks, pa nam najprej servirajo, recimo, že razkričane njoke in šele nato v oklepaju pripišejo slovenski izraz, ki nam črno na belem ne pove nič drugega, kot da gre za čisto navadne slovenske cmoke. Moja pripomba: Kakor jih dandanes na hitro zamesijo in nasekljajo, pa niso z onimi pred šestdesetimi leti, rahlimi kot misel in prelepo oblikovanimi, niti v daljnem sorodstvu ne glede, kako jim pravimo: cmoki, svaljki, gnocchi ali njoki v primorskem mišmaš narečju. Drugače povedano ali (po laško) tanto fa, bi slavne ali zloglasne njoke – le pravilno napisane gnocchi – lahko mirne duše vrnili italijanom, jim plačali dolgoletno sposojevalnino, se jim prisrčno zahvalili in se ne pačili več, marveč bi se raje zatekali k slovenskim cmokom, ki se naši govorici še najbolj prilegajo, saj že več kot pol stoletja gulimo slovenske šolske klopi, nekdanje tršice in sedanje gospe ali gospodične učiteljice bi konec koncev svojim učencem le morale zlepa in izčrpno dopovedati, da je nespametno vztrajanje, ko govorimo knjižno slovenščino, pri njokih, pašti, cuketah, rukoli, kanočih, ribi volpini itd., ki niso zgolj dokaz naše nevednosti (lahko berete: ignorance), temveč tudi brezbrižnosti ali neljubezni (disamore) do lastnega jezika in, hočeš nočeš, naše že prirojene ali priučene nagnjenosti k servilnosti, saj imamo zanje tudi slovenska imena, nič manj povedna in blagozveneča. Ni naključje, da nas naši sosedi večkrat prav začudeno ali skrajno radovedno vprašajo v zvezi s slovenščino, ali gre sploh za jezik ali za kakšno narečje, ko pa imamo tako malo svojih besed in si jih kar naprej sposojamo pri njih in še pri kom, in jih uporabljamo popačene z lokalno patino, kot da bi zrasle na slovenskem zelniku, in nanje smo naravnost ljubosumno navezani, medtem ko do svojih lastnih kažemo prej mačehovski kot materinski ali zaljubljeni odnos.

Ista vprašanja veljajo tudi za hroštole, koncan kruh, peperonato, na šugo, na rošto, štajon, fuže, plante, kafe cikorijo, kafe koreto, Ponteroš in tako dalje v nedogled, z rifugiom vred, ki ga neki časnikar celo omenja, kakor da bi šlo za ženski samostalnik, kot so naše gorske koče, v laščini pa je moški in pomeni tudi zatočišče, zavetje, pribežališče itd. tja do koče. Kot da smo si vtepli v glavo, da se nam sploh ni treba zatekati po izraze v slovenščino, ko pa je veliko lažje (podobno kot za časa Italije, ko smo bili brez slovenskih šol in knjig čisto prepuščeni sami sebi) ohraniti stare, le po slovensko spačene italijanske izraze, nove pa podobno pačiti in spreobračati.

Kaj pomeni in kam sodi oziroma odkod izvira škulja, pa izpeljanki škuljač in škuljati? In najbrž sorodnica škrovca? (škrovači, škrovcati?) Kaj pomeni ugrizma u kalina?

Za velikonočno istrsko jed nakelda pa bi bralci radi zvedeli, odkod ime in kaj pomeni. V rubriki Zdravje – zdravilne zeli (24. 10. 2007) lahko beremo članek Žižole zoper žalost. In takoj spodaj je rečeno, da so žižole, ki jim pravimo tudi žižule (Zizyphus jujuba), za prebivalce Slovenije, z izjemo Primorske, prava eksotika. Najbrž zato, ker jih ne poznajo drugi slovenci, ki ne kradejo kot srake kar naprej in brez prestanka italijanskih izrazov našim sosedom kot mi, in novinarkam Primorskih novic, ki so slabo plačane, pa se sploh ne ljubi, da bi poiskale in dale prednost slovenskemu strokovnemu imenu – navadni čičimak, ki ga je mogoče tudi vrtno gojiti, drugače raste raztreseno podivjano, kaj še, da bi poiskale še kaj bolj domačega, kak narečni izraz, a zares domačega izvora, ne takih iz tatinske nezakonite sposoje, ki jih najdeš, le bolj meščanske in fine izgovorjave (zizzola e giuggiola) samo v italijanskih slovarjih, mi pa, da prikrijemo krajo, jih za silo podomačimo – tudi da jih bomo znali tekoče in brez zatikanja prebrati – in jim vsilimo svojo za nekaj stopinj bolj kmetavzarsko govorico na š in ž.

Kaj pomenijo in kako beremo: baul, kapesante, pulveriera, morači, žluk, nauzeja, nu vužance? Pa napačno naglašena in na ves glas prepevana bibita? In fjera? Zraven slednje je v oklepaju šagra, kar pa ni. Šagro smo prevzeli tudi mi, čeprav imamo zanjo kar tri lepe slovenske izraze: žegnanje, proščenje, opasilo, po njih pa skoraj ne segamo več. In kateremu jeziku ali narečju pravzaprav pripada vsa tista šara in navlaka? Ali je dovolj, da jih od koder koli vzamemo ter jih včasih pravilno in največkrat narobe pišemo in beremo?

Saj je že skoraj naše življenjsko načelo: samo da ni po slovensko, kot nas je opozoril že profesor in jezikoslovec Janez Gradišnik.

Kako prav pišemo: štirna ali šterna? In kako izgovarjamo e, če ga kot e izgovarjamo? Z ozkim ali širokim e-jem ali kako drugače? In kako ku če bet? Tisti bet se mi zdi problematičen. Isto velja za kolono ali kalono: o in a izgovarjamo kot a ali kot o ali polglasni e? Kako je treba brati, bi moralo biti razvidno, ne pa da za vsako besedo sproti sprašujemo. Isto velja za senožeške cuprance. Senožejci tisti a berejo a ali polglasni e? Zdi se mi, da vleče bolj na polglasnik. Govor teče tudi o frtalji in o frtajli, pa o frtadi, fritaji, fritalji in o frtaji, vseh šest pa izvira od frittata (knjižna italijanščina) ali fritaia (severno ital. narečje). Po slovensko cvrtje, saj fritto pomeni cvrt.

Kaj pomeni vrbišče šjme v svet? In kako beremo šjme in šjmamo? Pa vrtejbnska šalamjada in salamijada?

Kaj pomeni sajeta? Shaltin? Shete paši? Do? Novi? Činkve? Mama mija? – Vhcet'vali veselo kot nekdaj – je pol narečno in pol knjižno, ali se motim? Dvomim, da so naši predniki kovali podobne hibride. In tisti začetni v pri ohceti – kako naj ga beremo: kot trdi v ali kot u s polsamoglasnikom e? Bog si ga vedi. Vendar bi kdo le moral narediti malo reda na tem področju. Moral bi nase prevzeti vlogo – redarja. Če se Marko Stabej in Jože Toporišič rajši prerekata med seboj, kot da bi za vajeti prijela tega podivjanega domačega konja, ki se nam je iztrgal iz rok in nam zbezljal z vso svojo čredo neznano kam, naj koga opolnomočita, da to stori namesto njiju ... Kakor smemo voziti le po desni strani, ne pa kot nam pade na misel, enkrat levo, drugič desno, tretjič po sredi in cikcak itd., prav tako bi lahko uredili promet z izgovorjavo, in potem naj svira ali gode ali muzicira vsak po svoje, v katerem koli jeziku ali narečju. Meni, ki sem radovedna, pa bi morala časnikarka Ilona Dolenc le povedati, kako naj berem njen naslov, kjer so godli po – jistrsko. Plačam ji kosilo v kakšni sežanski gostilni, če mi iz grla tekoče potegne tisti i po začetni črki j. Edino, če dolgi j izgovarja po francosko, in sicer ž, bo nato lahko izgovorila tudi i, drugače pa ne.

Andrej Rozman Roza sicer, če bo bral ta moj zapis, bo morda oporekel tudi meni, ki bi si želela malo več reda v pisavi, ko pa je on za to, da piše vsak po svoje, ne da bi se jezikoslovci sploh vmešavali. Zgolj potrpežljivo in zaupno naj bi čakali, kaj se bo iz tega babilona izcimilo in nato vsake kvatre napisali konstatacijo, ki pa ne bo zavezovala nikogar, njim že ne bomo prepustili slovenščine v upravljanje. Le kakšen jezikovni laik našega kova in uporabniki jezika bodo lahko dali tu pa tam kakšen predlog, kakor on npr. o velikih začetnicah, v znak spoštovanja, jaz pa bi imela rajši male, ker sodim, da niso nič manj spoštljive od velikih, le spoštljivo jih moraš napisati.

Na mizi se mi gnete kar cela gora člankov, ki se ubadajo s problematiko jezika. Že naslovi so zgovorni: Nesprejemljiv mačehovski odnos do slovenščinePolpismeni so najboljši državljani Besede, besede, besede: Schengenske meje in bordojsko vino Prva (knjiga – dodala J. M.) v primorski knjižni (sic!) slovenščini (tudi sic! je moj) – Znanstvena publikacija o briškem narečnem diskurzu … (izpod peresa slovenistke in znanstvenice na inštitutu Frana Ramovša Danile Zuljan Kumar); v tej publikaciji je stavek: »Zdaj pa ti poviem še …« Vprašanje: kako naj beremo podčrtani narečni glagol? Povi-em (z naglasom na i) ali povjem (z naglasom na e)? To bi moralo biti razvidno že iz pisave, ne da se moramo za vsak izraz sproti spraševati ali povpraševati druge … Polemična okrogla miza s Toporišičem o jezikovnih normahDa nas ne odpihnejo viharji (Več kot 40 ljubiteljev slovenske slovstvene dediščine) – Razmišljanje o slovenskem jeziku

In še in še, a jaz se bom malce pomudila le ob treh člankih, ki se mi zdijo emblematični:

Sredi februarja letos (14. 2. 2008) so v koprski knjigarni Libris ob predstavitvi knjige jezikoslovke, etnologinje in pedagoginje dr. Marije Stanonik Slovenska narečna književnost govorci ugotovili, da »… srce govori v narečju«. Niso pa povedali, v katerem narečju se srce izraža najlepše in najbolj izvirno. Bomo kdaj zvedeli? Smo Primorci kje na čelu ali tik zraven?

Le nekaj mesecev prej, v KL Dela (14. 11. 2007), nam je tržaški jezikoslovec in glasbenik Pavle Merkù povedal, da so pri nas, dvomilijonskem narodu, narečja zelo razvejena, saj jih imamo nič manj kot 45. Sprašujem se, vsa iz sebe, ker si ne znam odgovoriti, kateremu od njih neki pripada vsa tista sporna roba iz sposojevalnice, ki sem jo zgoraj naštela. Ali gre nemara za 46. dodatni dialekt, imenovan privesek, iz katerega Primorci zastonj črpamo, ko nam zmanjka domačih besed oziroma ko malodušno mislimo, da jih sami ne zmoremo tvoriti? Da ne gre za nekaj podobnega kot na onkološkem inštitutu, kjer je eni od številnih podzemnih ambulant, kjer paciente obsevajo, ime – neznana ambulanta. In ta pridevnik »neznana« – ko se nanj spomnim, mi le daje misliti. Kaj pomeni? Tudi tam prakticirajo kakšno neortodoksno mišmaš zdravljenje kot pri nas na Primorskem mišmaš govorjenje?

Prav tako v Delu z dne 14. 11. 2007, le na kulturni strani, spet zvemo o izredni dialektološki razčlenjenosti slovenščine. Vera Smole, predsednica 26. mednarodnega simpozija Obdobja, je vsa himnična zaupala novinarju Milanu Voglu, on pa je izročil štafetno palico naprej nam, da »… industrijalizacija ni stopila narečij«. Ona bi mi potemtakem znala še najbolj natačno pa koncizno in precizno povedati vse o vsakem slovenskem narečju posebej, tako rekoč kaj, kje, od kod, pri kom, s čim in zakaj. Kaj je idrsko, kaj sežansko, kaj jistrsko, kaj brkinsko in … kaj tujerodno, in kec – scio scio bebe! – s tujo navlako! Tujih ali potepinskih mačkov ne bomo pitali z domačim mlekom niti jih trpeli v hiši. Aut – aut, naj se naučijo po naše ali naj se vrnejo tja, od koder so prišli. Tujega nočemo in svojega ne damo. Itd.

Spoštovana gospa predsednica in doktorica Vera Smole, SOS, na pomoč!

Kot nagrado vsem tistim, ki so me prebrali brez preskakovanja vrstic in so zdržali do konca, še kraški dialektalni kviz. Kaj pomeni in kako pravilno pišemo narečni samostalnik SKDN, ki se že predolgo bohoti – menda v kratilščini ali skrajševalščini – nad vhodom neke kraške stavbe na Krasu, kakih deset kilometrov od Sežane? Kdor ugane, dobi deset kepic sladoleda.

 

O KNJIGAH TAKO ALI DRUGAČE

 

Za začetek o še vedno aktualni in na moč skrivnostni vednosti izpred petdesetih let. V Delu z dne 16. aprila 2008 sem prebrala poročilo Alenke Zgonik Odkrivanje seksualnih skrivnosti, z nadnaslovom Učna ura z razstave Gola opica, ki bo do 21. septembra letos na ogled v cerkvi svetega Frančiška v Vidmu, glavnem mestu Furlanije v Italiji. Našim bralcem jih Delo ponuja kot tople žemljice, pravkar vzete iz peči in za Slovence verjetno tudi še vedno dovolj hrustljave. Pozabili pa so povedati, da so vse te razkrite spolne navade in skrivnosti stare nič manj kot petdeset let, saj jih je napisal in opisal svetovno znani zoolog Desmond Morris v knjigi THE NAKED APEA zoologist study of the human animal (Gola opica – Zoološka študija o človeški živali), ki je izšla v Londonu leta 1967, leto kasneje pa že prevedena v Italiji pri milanski založbi Bompiani.

Človeku kar zastane dih ob novici, da so petdeset let stare učne ure še vedno stoodstotno aktualne, ko pa pri nas zaradi pogostnih in že kroničnih reform in reformistov nobena stvar ne traja dlje kot nekaj let.

 

*

 

Dobila sem v dar knjigo ljubeznivih otroških pesmic Zlata jata izpod peresa Marte Gorup, ilustriral jo je Miki Muster, izdala in založila pa Modita d.o.o. v Kranju leta 2007. Med prepisovanjem podatkov iz kolofona mi je pod ceno knjige padla v oči naklada: 500 kosov.

Kar zdrznila sem se. Izraz se mi je zdel nesprejemljiv oz. škripajoče neprimeren. Ko bi knjigo napisala jaz, bi zelo verjetno zahtevala od založnika, da kose spremeni v izvode.

 

*

 

Niti dobro si nisem opomogla od osuplosti, ko mi je dolgoletna znanka in slavistka prinesla v branje dvojezični zbornik Odprti porton 2 – Portone aperto 2 Literarne sekcije Centra za kulturo, šport in prireditve Izola, brez datuma izdaje, le z navedbo, da je publikacija izšla v 500 izvodih, v italijanščini pa so izvode (esemplari) spremenili kot zgoraj pri Moditi d.o.o. kar v kose (pezzi). Očitno gre za novo šego, ki je bolj v harmoniji z našo današnjo izrazito tržno kot pa s kulturno mentaliteto z malce bolj zračnimi in manj koristoljubnimi težnjami, sem si rekla in se potem spraševala, že ob naslovih, zakaj neki sta prevajalki, navedeni v knjigi, naš narečni odprti porton prevedli v knjižno italijanščino portone aperto, ne pa v njihovo narečje: porton verto ali averto – oziroma obratno: zakaj nista italijanski knjižni portone aperto prevedli tudi v knjižno slovenščino, kar bi prav morali: odprta vrata. Niti ne bi bilo potrebno, da dodata vhodna (ali hišna) vrata, saj je na golo oko razvidno, o čem teče beseda. Kar pogosto dobivam vabila na dneve teh ali onih odprtih vrat in se nanje, ko le morem, tudi odzovem. Večkrat se sprašujem, ko prebiram take neusklajene prevode, ali naši prevajalci sploh znajo misliti logično in nato za navrh še dobro premisliti? Pred nekaj dnevi je v Primorskem dnevniku izšel oglas Kulturnega doma v Gorici – ne kakšnega vaškega amaterskega krožka – z vabilom v knjižni italijanščini na koncert MA CHE FESTA È? Spodaj pa je štrlel prevod v oklepaju v narečni slovenščini: (Kakšna fešta je pa to?). Če tuji organizatorji pišejo naslove knjižno, ali ne bi bilo normalno in edino prav, da jih tudi mi prevedemo knjižno? Da niti tega ne dojamemo, mora biti z nami nekaj hudo narobe, a je bolje, če ne razglabljam preveč, da si s hamletovskimi vprašanji ne zagrenim prelepega majskega dneva. Ko bi vsaj ostalo le pri nakladnih kosih in pezzih!

 

*

 

Že aprila mi je prišlo v roke nekaj knjig (težkih kot svinec – zdi se, da gre za novo modo na Slovenskem!), in sicer: vsebinsko več kot odličen zbornik Pozabljena polovicaPortreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki tehta skoraj dva kilograma (1.80), izdali pa sta ga lani založba Tuma in SAZU v Ljubljani. Za take, kot sem jaz, ki radi berejo leže v postelji, je nevarno, če jim slučajno zdrkne iz rok ali, ko za hip zakinkajo, da jih trešči po glavi in lahko dobijo možganski pretres. Dalje je tu knjiga trijezični Kras (s podnaslovom: zvestoba tradiciji – true tradition – fedeltà alla tradizione), ne samo težka kot svinec in škatlasta, za navrh je tudi nerodna (23,5 cm x 34 cm), da se prav namučiš, ko jo snameš s police in jo začneš prebirati; sodi med samozaložniške izdaje, Sežana 2006, v nji pa kar mrgoli večjezičnih pogrešk, vtis imam, da jih je še največ v slovenščini, a to bom še preverila; če sem se s sodbo prenaglila, bom povedala in se avtorjem opravičila, a že čisto na začetku ga jezikovno lomijo: v slovenščini govorijo o petih elementih, v italijanščini pa, dve vrstici nižje, dodajo še šestega. Vrh tega teran, ki je slovensko vino oz. kraško in se celo bijemo za ekskluzivnost znamke ali kako se že reče, italijančijo v terrano kot za časa fašizma, in ga za nameček pišejo z veliko začetnico, kar doleti tudi burjo. Bojim se, da je tudi italijanščina te knjige vsaj tu pa tam vprašljiva, saj zemlji (ednina ž. sp.) že čisto na začetku pritaknejo določni člen za moško množino. Da jim ne bi delala krivice, sem vseeno prebrala pol prevedene strani in ugotovila, da so začeli bolj slabo, a potem je italijanščina kar stekla. O vsebini pa kdaj drugič, danes to knjigo omenjam predvsem zaradi njene peze, saj te skoraj mine volja vtikati nos vanjo. Tudi knjigo Slovenski književniki – rojeni od leta 1920 do 1929 Marjete Žebovec, ki je izšla pri Karantaniji leta 2007, bremeni ta velika hiba v zvezi s svincem, drugače je pa silno zanimiva zaradi številnih fotografij omenjenih književnikov, zbranih na enem kupu, in zaradi drobnih, posrečeno izbranih in povečinoma nepoznanih intimnih informacij o sebi iz njihovih ust, čeprav se je vrinil kakšen majhen škrat. Marjeti Žebovec je uspelo, kar gre politikom in Spomenki Hribar bolj težko od rok: spravila je desne in leve, komuniste in njihove klete nasprotnike, in jih složno postavila bok ob bok, ne da bi si skočili v lase ali se kako drugače spoprijeli. Bravo! Tudi knjiga Dragi Srečko – Mon cher ami! – Neobjavljena pisma Srečku Kosovelu, ki jo je nadvse zgledno in požrtvovalno izdala Goriška Mohorjeva družba, je prav tako na svinčeno težkem papirju. Pravijo mi, ne vem, ali je res, da je ta papir tako priljubljen, ker je lepega videza in dovolj trpežen, čeprav je najcenejši. Neznosno težek pa je nedvomno. Ne svetujem bralcem, ki bolehajo za osteoporozo, da knjige iz njega prepogosto vzamejo v roke. Brez postreščka zraven rajši ne, v izogib kakšnemu zlomu zapestij. No, število naklade omenjenih knjig bi resnično lahko bilo označeno v kosih. Italijani našim »špehom« pravijo mattoni (zidaki, opeke). Po teži bi tudi omenjene knjige lahko imenovali – opeke.

Slovenske založbe bi sicer kazalo prositi, tudi v imenu drugih rizičnih in navadnih bralcev, naj se vrnejo k navadnemu, prej lažjemu kot težjemu papirju, in še rajši k bibličnemu, ki je lahek kot peresce. Naše življenje je že brez težkih knjig čisto dovolj in še preveč težko, da nekaterniki že podlegamo pod njegovo težo, vsaj vi se nas usmilite!

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (X)

 

Nekaj malega o multikulturnosti

(Samohvalne novičke)

Pri Centru za slovensko književnost v Ljubljani, v knjižni zbirki Aleph, je pred nekaj meseci izšla pesniška zbirka znanega italijanskega pesnika, esejista in pisatelja Prima Levija Ob negotovi uri (Ad ora incerta), žal, samo v prevodu in z letnico 2007. Knjigo je uredila in prevedla Jolka Milič. Eno zadnjih pesmi pa v pokušnjo:

 

DROMEDAR

 

Čemu toliko tožb, sporov in vojn?

Svetujem vam, da me posnemate.

Nič vode? Shajam tudi brez nje,

a zadržujem sapo, da se mi grlo ne izsuši.

Nič hrane? Zajemam jo iz svoje grbe:

ko so časi za vas ugodni,

poskrbite, da zraste tudi vam.

A če je grba mlahava,

mi je dovolj nekaj suhljadi in slame,

zelena trava je opolzkost in nečimrnost.

Imam zoprn glas? Moji samici je všeč,

našim nasploh ugajajo korenjaki,

in dajejo najboljše mleko daleč naokrog,

zahtevajte tudi od vaših žensk enako.

Seveda sem hlapec, a puščava je moja:

ni služabnika, ki ne bi imel svojega kraljestva.

Moje kraljestvo je vsa ta zapuščenost,

ki nima meja.

 

24. novembra 1986

 

*

 

Pri salerniški založbi Multimedia na jugu Italije je izšla aprila letos dvojezična pesniška zbirka Rosa mystica Josipa Ostija v prevodu Jolke Milič. Spremno besedo je napisal Igor Divjak, to pa je prevedel Sinan Gudževič. Pri isti italijanski založbi je pripravljena za tisk Balada za Metko Krašovec / Ballata per Metka Krašovec Tomaža Šalamuna, enako v prevodu Jolke Milič, ki pripravlja za tisk, prav tako pri naših sosedih, tudi Ostijevo zbirko Vse ljubezni so nenavadne / Tutti gli amori sono eccezionali, ki bo predvidoma izšla konec leta ali v začetku prihodnjega leta.

 

*

Prav tako v prevodu Jolke Milič sta nedavno izšli pri koprski založbi Libris, vendar z letnico 2007, dvojezični pesniški zbirki Edelmana Jurinčiča in Jožeka, pardon, Jožeta Štucina, s podvojenim naslovom Odhodi – Partenze / Odhodi – Partenze. Njuna posebnost je, da sta izšli v eni knjigi kot siamska dvojčka. Namesto spremne besede se pesnika na začetku pogovarjata o pesništvu in pred bralci razgrinjata svoje poglede nanj.

 

*

 

Pri tržaški Mladiki bo v kratkem izšel – seveda dvojezično – kar zajeten izbor pesmi svetovno znanega tržaškega pesnika Umberta Sabe v prevodu Jolke Milič, ki je pesmi tudi izbrala in knjigo uredila. Naslov zbirke bo pesnikov verz, a ker jih je kar nekaj lepih in primernih, da se jih izpostavi, se prevajalka ni še dokončno odločila, katerega bosta izbrali z urednico, ki predstavlja založbo.

Ve se pa, da je iz njegove Pesmarice (Canzoniere) prevedla 135 pesmi, ki ga bodo prav dostojno predstavile slovenskim bralcem. Spremno besedo zbirki na pot je napisala znana tržaška publicistka in univerzitetna profesorica Tatjana Rojc, izčrpen življenjepis pa prav tako tržaški, le italijanski pisatelj in pesnik Renzo Cigoi. V pokušnjo pesem:

 

KONTOVEL

 

Moški zaliva svojo njivo. Nato se

spusti po stopničasti strmini brega, da

se zdi, ko leze dol, kot da stopa z nogo

v praznino. Pod njim je širno morje.

Spet se prikaže. Še vedno gara okrog

tistega koščka sive zemlje, zaraščenega

z robidovjem, ki štrli iz kamnja. Sedim

v gostilni in pijem to trpko vino.

 

*

 

Nova zbirka haikujev Tatjane Pregl Kobe Porcelanaste sanje, ki jo je izdala Založba Mondena v Grosupljem leta 2007, bo izšla letos v prevodu Jolke Milič z naslovom Sogni di porcellana tudi v Italiji, dvojezično. Ni še jasno pri kateri založbi, ali pri renomirani ferrarski Luciana Tufani Editrice ali pri LietoColle, ki jo enako dinamično in vešče ureja Mičelangelo Camelliti v Faloppiu (Co), kjer so letos že izšla njena Zrela semena / Semi maturi. Padla bo kocka za tisto založbo s časovno boljšimi in ugodnejšimi pogoji zanjo in za našo poezijo nasploh.

 

*

 

Pri založbi Mobydick iz Faenze bodo izšle zelo verjetno letos jeseni ali najkasneje prihodnje leto spomladi – to je včasih odvisno od založniških rokov in včasih od želja pesnikov, ki izberejo poznejši datum, da se knjiga kasneje »postara« – predvidoma tri dvojezične pesniške zbirke v prevodu Jolke Milič, in sicer:

Ples mandljevca – La danza del mandorlo Alje Adam,

Kateri ogenj – Quale fuoco Vanje Strle,

Banalije – Banalità Braneta Mozetiča.

 

*

 

V Freiburgu (Nemčija) bo letos izšla dvojezična zbirka italijanske, pred sedmimi leti za rakom umrle pisateljice, novinarke in pesnice Asterie Fiore (de Nicolais) z naslovom Il segno sulla sabbia / Sled v pesku, v prevodu Jolke Milič, ki je vrsto let pri nas revialno objavljala prevedene pesmi te občutljive italijanske pesnice; ta je Miličevi prijateljsko ali tovariško odprla vrata v nekaj sosednjih literarnih revij, ki so bile v tistih že davnih časih skoraj hermetično zaprte za nas.

Posebnost te zbirke je, – in to prav kaže omeniti – da so se za Arhiv Asteria s sedežem v Labaroche v Franciji, kjer je shranjena vsa zapuščina pokojnice, imetniki avtorskih pravic odločili, da objavijo dvojezično zbirko na svoje stroške, in sicer s slovenskim prevodom ob strani izvirnikov, ki jih je lastnoročno napisala avtorica.

Tudi drugi tuji pesniki, ki se z nami radi bratijo ali »žlahtajo«, razen še ene častne izjeme, zelo radi vidijo, da jih beremo, cenimo in prevajamo, a tudi tiskamo zastonj oz. izključno na naše stroške. Še na misel jim ne pride, ko gre za knjige, da bi vsaj delno prispevali pri kritju tiskarskih stroškov. Torej čast, komur gre čast. V pokušnjo šestvrstičnica Asterie Fiore brez naslova:

 

Nekega dne morda

se bo nit pretrgala

Ostala bo lutka

Topa bolečina

in ne bom vedela

in ne bodo vedeli

 

Pa še eno njenih zadnjih pesmi, ki je obležala v predalu med nezbranimi stihi in zvenečimi vzdihi:

 

IN PETELIN JE ZAPEL

 

Trikrat je Peter zatajil Jezusa.

In petelin je zapel. In sonce je spet vzšlo.

In je stekel ven, stekel je ven in se razjokal.

Mili prijatelj, nekega dne se bom oprijela

tvojega križa in se vrnila na pot, ki se je

zdaj izogibam, na pot Golgote in Nebes.

 

*

 

Za Kosovelovo knjižnico v Sežani je Jolka Milič pripravila iz dveh pesniških zbirk, ki po njenem mnenju kar dobro predstavljajo sežanskega sorojaka in italijanskega pisatelja, pesnika in slovitega mirovnika Danila Dolcija (rojenega v Sežani 1924, po materi Slovenca in Kraševca, po očetu Italijana, umrlega v Trappetu na Siciliji 1997), dokaj obsežen izbor pesmi, ki bo izšel dvojezično predvidoma v začetku prihodnjega leta. Tako bodo Sežanci in vsi tisti, ki jih to zanima, vsaj zvedeli, zakaj smo mu postavili na pročelju hotela Tabor (nekoč je tam stala njegova rojstna hiša) spominsko ploščo. Izbrana pesem (brez naslova) pa nam prepričljivo govori o enkratnosti življenja in neponovljivosti sleherne stvari:

 

Dve lastovki sta enaki,

če nisi lastovka:

ne obstaja dvoje enakih oči.

Ne obstajata dve enaki drevesi,

dve enaki roži, dvoje cvetnih lističev –

dve enaki pesmi,

dva tona.

Dve enaki zori ne obstajata,

enaka sončna zahoda, dve zvezdi,

enaki uri,

trenutka.

 

*

 

Med letošnjimi devetimi nagrajenci desete izvedbe tržaškega mednarodnega natečaja Scritture di frontiera (Obmejne pisave), ki je bil posvečen Umbertu Sabi, sta tudi – med kar prestižnimi italijanskimi nagrajenci – naš veleslavni pisatelj in starosta Boris Pahor in primorska pesnica Maja Vidmar. Maji bodo – kot Sabovo nagrado – tiskali pesniško zbirko pri italijanski založbi Ibiskos. Pesmi za to zbirko pa je prevedla Jolka Milič v italijanščino. Svečana podelitev nagrad je bila pred slabim mesecem, in sicer v soboto 23. maja 2008 v znameniti tržaški kavarni svetega Marka (Caffè San Marco).

 

*

 

V Italiji, v Pordenonu, je konec marca letos izšla četrta številka brošure Poetando 2008 – Performance con attori e autori (mi bi rekli kar »Pesnikovanje«, ker naš jezik nima posebno rad deležnikov (na -e, -č; še manj tistih na -ši, -vši), ki rahlo škripajo: pesnikujoč, gledajoč itn., v italijanščini pa kar tečejo, ne da bi otežili stavek z okornostjo). In dodatek: Performans z igralci in avtorji. Zeleno pesniško publikacijo sta izdali pordenonska Gledališka delavnica 10002 in Vrtno gledališče (Laboratorio teatrale 10002 in Ortoteatro – upam, da sem izbrala pravi pomen večpomenskega izraza orto! Kaj še, sem ga polomila! Pustiti bi morala orto.) Pesmi je režirala Gianna Danielis, tržaški literat Enzo Santese pa je bil umetniški direktor in tudi eden od petih nastopajočih pesnikov v performansu. Med ostalimi štirimi je nastopal tudi slovenski pesnik Ivan Dobnik, urednik revije Poetikon in direktor Hiše poezije. Njegove pesmi so tiskali v izvirniku in v prevodu, kar je hvale vredno, kot je hvale vredno, da so povabili medse tudi slovenskega pesnika. Drugič pa bodo morali biti malo bolj pozorni do tujega jezika, da se jim ne bo spet zgodilo, kar se je v tej revijici, in sicer večina črk č se jim je med tiskom zgubila kdove kam, najbrž v kakšno jezikovno črno luknjo, zaradi popolnega neznanja jezika pa še opazili niso izbrisa. Nastale pa so take lirične uganke:

Ho em te … Ho em tvojo lu … Še ve te ho em … z resni nostjo … Drhte o

te ho em … Vro o te ho em. Zmanjkuje nama asa. … e neukro ena ustva

uni iti živo lepoto v asu. … Sla iva se … Srne sko ijo … In tako dalje.

Našim bližnjim sosedom, tudi tistim, ki nas imajo »fortemočno« radi in nas tudi strašno štemajo, ne bi sploh škodil kakšen tečajček slovenščine, da se jim ne bi v tiskarni brez ustreznih računalniških programov sfižil v »te aj ek slovenš ine«! Pri tržaškem italijanskem dnevniku Il Piccolo sicer programe imajo, a vseeno že omenjene črne luknje pogoltnejo (najbrž namerno?) večino strešic, saj gre, kot je vobče znano, za bolj ali manj moteče elemente onstran (podrte) meje, ki pa v nekaterih »bučah bučastih« (prosto po Danetu Zajcu) še nerazrušljivo čvrsto stoji in raste v širino in višino. Da ne gre za kakšno umetniško ambientalno instalacijo, ki naj polepša nastalo praznino med državama, da se vidi na prvi pogled, kdo je kdo? Novogoriškemu županu Brulcu, pobudniku za več italijanščine v naših šolah, pa piham z vso sapo, ki jo premorem, na …

njegovo ute o ve jezi no dušico slede e:

namesto da apelira pri ministru Zveru, naj za božjo in kriščevo voljo ne zniža ur italijanščine v naših šolah, marveč naj bi jih povečal, naj na nameravano znižanje le pristane, pa čeprav s krvavečim srcem, a tisti denar, ki ga bo minister pri tej delikatni operaciji prihranil, naj promptno – prav promptno, brez običajnega in strateškega okolišanja – investira v podvige onkraj meje; na primer na famoznem goriškem prekalpskem evropskem placu, kjer smo se nedavno družno z Italijani zaklinjali na vekovečno evrobratstvo in edinstvo (z bačči kon la ščokka e fortiššimi abbrračči), naj improvizira brezplačne tečaje slovenščine nalašč za naše zahodne sosede, da se bodo končno lahko šli multikulturnost tudi oni, ne samo mi, ki je niti ne potrebujemo, ker se z njo noč in dan ubadamo in pitamo ali pa nas drugi – tudi naši vrli naredniki in voditelji – obilno šopajo z njo (kot da bi bili velikonočne gosi) že od malih nog, da nam multi kult že štrli iz ušes. Kaj niti tega ne ve gospod župan Brulc, da asimilacija preti le večjezičnim in da so enojezični podobne sorte, kot so naši sosedi, imuni pred to šibo božjo in hudo nevarnostjo? Morda pa se naši sosedje tako branijo slovenščine iz strahu, da jih ne popapcamo (fagocitiramo) in nato asimiliramo, gre pač za samoobrambni refleks in za več kot modre varnostne ukrepe, ker ziher je ziher, ni kaj, gospod župan goriški! Saj kdor zna samo en jezik, je tako rekoč samogibno imun pred vsako asimilacijo, ne samo pred italijansko ali slovansko, tudi pred angleško, kitajsko in culukafrsko. Le večjezični – tisti dejansko multi, ne oni zgolj retorični, ki iz svojega tesnega jezikovnega okvirčka niti pomotoma ne pokukajo – živijo v stalni nevarnosti, da klecnejo v ta zos in se slednjič pustijo pojesti kot kmetje pri dami ali šahu od (vsaj številno) močnejših figur, ali pa se gredo kar sami iz najrazličnejših razlogov, največkrat, da izcimijo domnevne velike prednosti in male koristi, prostovoljno odpadnike in odtujence. Ni vaše ravnanje v obratni smeri precej lahkomiselno početje? Ki vam utegne sčasoma speljati someščane in podložnike na nasprotni breg, vam pa naliti zvrhano kupo pelina, ker komu boste potem sploh načelovali, ko se vsi odpravimo dodobra asimilirani in zmiksani pa z več kot odličnim znanjem laščine onkraj oziroma še hujše – se sploh ne premaknemo, le oberoč uvozimo asimilacijo kar na naš teren in jo gosto naselimo v vse naše domove? Vam pa osle pokažemo in v fris vržemo usodni južno italijanski, pa čeprav sposojeni stavek: »sciò, sciò, bebè«, pomeni: skidaj se čisto odvečni župan! Pri nas ste opleli! Minister Zver – po moji laični, a lucidni ženski pameti – naj rajši vloži šolde in prvovrstne učne kadre v ta drugi projekt, imenovan jezikovna brezplačna pluri in multiiluminacija mono-lingvističnih sosedov, tistih najbolj nedovzetnih za znanje jezikov nasploh, sosednih pa zlasti in prav posebej. Projektu lahko rečemo na kratko »podvig stara gorica & pordenun«, da se bomo lažje in hitreje sporazumeli. Naj minister novači najbolj zagrete in sposobne profesorje slovenščine, tako rekoč najboljše izmed najboljših, ne kakšnih povprečnih šolnikov brez pedagoškega žara in erosa ter nove plamteče gorečnosti do evroplurimultiakulturizacije. Naj minister ne špara s kadri in evri, če hoče z nami še v nedogled računati kot s svojimi polnopravnimi ovčicami, sodržavljani in davkoplačevalci, ne pa kot z amorfno maso koštrunov, odpadnikov, asimilirancev in asimilantov, ki bodo prej ali slej tudi njemu začeli žagati stolček in ožiti radij njegovega vpliva in pristojnosti. Naj se ne obira preveč, ker »big ben« bo kmalu odklenkal zadnjo uro in rekel stop.

No, povedala sem dovolj in še preveč. Kristus je rekel, jaz se grem le njegovo bledo posnemovalko – kdor ima ušesa, naj sliši, in kdor ima oči, naj vidi. Kdor pa hoče mižati še naprej, naj miži, a potem, ko bo le spregledal, naj se ne čudi.

A povrnimo se k pordenonski brošuri. Mimogrede: tudi na prevajalko pesmi Ivana Dobnika so organizatorji pozabili, kot se pravzaprav pogosto zgodi, in ne samo pri nas, pač pa na vseh meridianih in vzporednikih, in me to pravzaprav niti ne preseneča več, saj je skoraj nenapisano pravilo, da se prevajalce preskoči ali zamolči, jezi me pa vendarle, in ne samo mene. A da bo tudi gospod župan Brulc vedel, kdo se gre vztrajno in neomajno jezikovni most in brv, in kdo postane rad passerella ali ponticello linguistico, pa čeprav si o dvo- pa več- in multikulturnosti ne dela čisto nobenih iluzij, ker ni niti malo, kaj šele do kraja vzajemna, marveč je večinoma le enosmerna (in ve se, kdo se najbolj trudi in kdo počiva in uživa tuje sadove), mu na štiri oči in tudi javno povem: to sem jaz, Jolka Milič, ki se je šla to pot izjemoma hvalisanje, da bo bolj prepričljiva s svojim predlogom ministru Zveru o prepotrebnih ukrepih in tečajih slovenščine za naše, sicer širokoustne, a žal tudi pretežno enojezične sosede na naši zahodni meji. In najbrž tudi na severni pa na vzhodni in na južni. Če bomo samo mi nonstop šrajali po laško in tako dalje, se nam lahko zgodi, da se naposled – polahonimo, ponemčimo, pomadžarimo in pohrvatimo. Naj me kdo prepriča, da nas to ne more doleteti.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XI)

 

O »pridržanih pravicah« in o tolmunih

 

Kot strastna ljubiteljica poezije, ko nanese priložnost, in tokrat je nanesla, ker sem za svoje razmišljanje o tolmunih potrebovala kar lepo število pesniških zbirk, zlasti lirski prvenec oziroma pesniški dnevnik 2001-2005 Ludwiga Hartingerja Ostrina bilk, ki je izšel pri Mladinski knjigi pred dvema letoma (2006), si kakor očarana ogledujem pesniške zbirke, ki so izšle zadnja leta pri nas, recimo zlasti pri Mladinski knjigi v knjižni zbirki Nova slovenska knjiga (z najnovejšimi pesmimi Cirila Zlobca, Iva Svetine itd.), ki jo ureja Nela Malečkar, pa tudi v Novi liriki z Brechtom, Bassanijem, Duffyjevo, Lorco itd., ki jo je urejal Aleš Berger, pa antologijico Drugi komadi v Ilčevi knjižni zbirki Sončnica in Poplave Barbare Pogačnik spet v Nelini zbirki Prvenci. Prav ta pesniški prvenec ima kot dodatno posebnost zaokrožene (beri neostre) robove, ki so sicer videti nekoliko nenavadno, ker smo vajeni tiska s pravokotnimi vogali, a ta oblika je zelo primerna za vse tiste, meni podobne, ki najrajši berejo v postelji pozno zvečer in še dolgo v noč; če pa jih spodnese utrujenost, da za hipec le zakinkajo, ni nevarno, da se ranijo, ko jim knjiga zdrkne z rok in obleži kje na vratu ali na obrazu.

Skratka, ne morem drugače, kot da jih po estetski plati samo občudujem in uživam ob njihovi skoraj neprekosljivi privlačnosti. Tako lepih, razmeroma lahkih – to, to! – in nadvse priročnih knjig že dolgo nisem videla. Po moji laični sodbi lepše sploh ne bi mogle biti. Da se razumemo: po zunanji estetski plati, kajti ko te knjige odpreš in začneš brati, se ti iz te ali one strani porogljivo zareži kakšen poreden škrat(ek) ali kaj drugega malce sumljivega in oporečnega, kakšna kričeča avtorska malomarnost ali založniška površnost, ki pa se zdi že preveč običajna, skoraj obvezna, kot da brez teh ne-bodi-jih-treba peg in primesi pri nas knjiga ni več mogoča. In ravno to me jezi.

Ker živimo v tržni družbi, in Mladinska knjiga s svojimi detajliranimi drakonsko neizprosnimi predpisi na začetku vsake knjige nam daje v vednost, da jih misli več kot dosledno uveljaviti – in piš' me v uh' kulturno poslanstvo s slovenščino celo vred … Oglejmo si te predpise od blizu v normalni pisavi, ona nam jih postreže v drobnem tisku, da ne bo zvedel prav vsakdo, ki bo knjige odprl, kako je največja in najbolj privilegirana slovenska založba ozkosrčna in grabežljiva pa provincialno kratkovidna: Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah … Ker prav naglaša trdoto in brezkompromisnost tržne, to je le dobičkonosne družbe, kjer je za marsikoga – zanjo prav gotovo – denar vladar, bi ji kazalo očitati, da nam nepošteno in kar prevečkrat prodaja oziroma sleparsko podtika, za ceno brezhibnih artiklov, defektno blago. Star običaj je, da fabriške primerke z napako kupec lahko zavrne in zahteva od proizvajalca primerek brez najmanjšega »falerja« – ali pa denar nazaj. Če je vsa serija s »falerji«, pa bi jo morali prodajati po nižji ceni kot brezhibno blago, na posebni polici, kjer bi bil na vidnem mestu napis Blago z eno ali kar več tiskarskih in uredniških napak in bi bilo tudi do centa razvidno, s kakšnim popustom dobijo kupci to oporečno robo, ali se jim torej sploh splača ta kupčija.

Kakor da ne bi bilo dovolj napisati po stari šegi Vse pravice pridržane. Če so pridržane vse pravice – po moji ženski (lahko berete: kurji) pameti, da bo še bolj izstopila nesmiselnost in tesnosrčnost vsega tistega gornjega založniškega naštevanja – so pridržane tudi pravice reproduciranja, javne priobčitve in vsaka druga uporaba.

Nobena resna založba v Italiji, ki nekaj šteje in nase nekaj da (rekla sem: nobena!), se ne izgublja malenkostno v take dlakocepske in picajzelske podrobnosti. Pri nas pa je ta nova in naravnost odvratna moda, ki govori le v prid naše pritlikavosti, menda hudo nalezljiva, saj je že dobila mlade, nalezla se je tega že Beletrina. Celo pri Centru za slovensko književnost so na vsem lepem začutili potrebo, da se kar trikrat izrecno zavarujejo z vsemi pridržanimi pravicami. Prvič Center, drugič odlična ilustratorka in tretjič zelo znana pravljičarka, ki je, mimogrede povedano, prosto preplonkala iz očitno italijanske predloge, ne da bi točno povedala, od kod (naslov, založba, kraj in letnica knjige?) – vse to jim ni bilo dovolj, vse so še dodatno požegnali z zgornjim obrazcem, le nekoliko drugače formuliranim, in sicer: Brez pisnega dovoljenja imetnikov pravic je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava … itd.

Ko take ozkosrčnosti in poniglavosti berem od ljudi, ki – bodimo iskreni in recimo bobu bob – neskrupulozno paberkujejo, pardon, rabutajo po sosednih gredicah (sem sodi tudi pred leti izdana monografija o Kosovelu Ikarjev sen v založbi Mladinske knjige), me ima, da bi prosto prevedla v italijanščino kakšno otroško delce tiste znane in visoko cenjene (tudi od same sebe) slovenske pravljičarke, se nato podpisala kot avtorica in stvar poslala kam v objavo s prikupno pripombo, da sem se inspirirala pri slovenskih pravljicah, ki na žalost ne slovijo daleč naokrog, kot bi zaslužile, zato pa bom jaz dala vse od sebe, da bodo pridobile sloves, saj sem prav v ta promocijski namen eno izmed mnogih pravkar priredila oziroma povedala s svojimi besedami. Ker pa nisem pohlepna in še manj debelokožna, sploh ne bom pod kolofonom pripisala vsega tistega romana prepovedi najbrž iz avtorskega prava, pa tudi ne kratkega in vseobsegajočega obrazca: Vse pravice pridržane. Saj se ne bi spodobilo.

Še en primer za ilustracijo, kako sta ozkosrčnost in provincialnost na moč nalezljiva virusa. Nedavno sem prejela v dar od zelo drage znanke, pripovednice in pesnice pesniško zbirko Kelih brez dna in se je, samo po sebi umevno, zelo razveselila. Glej, glej, pisateljica je res ustanovila, kot mi je pred časom pripovedovala, svojo založbo, ker se je naveličala prosjačiti pri obstoječih, da ji kaj natisnejo; upala si je to, glede česar bi si jaz najbrž pomišljala, ker sem po tej plati precej negotova, hamletovska, skoraj strahopetna. Kar na občudovanje mi je šlo, ko sem brala stran s kolofonom:

Knjižna zbirka Albatros. Izdajatelj Založba Morje. Oblikovanje Rajko Horvat – Hana Uršič. Jezikovni pregled Damjana Medved.

Nabava Založba Morje. Tel: 040 861 353. Tisk: Bistisk d.o.o., Ljubljana.

Nato nekoliko niže: © Metka Cotič in Založba Morje, 2008. Vse pravice pridržane.

Pod tem že poznanem in sprejetem ritualu pa tista antipatična in pet vrstic dolga maša s podrobno razčlenitvijo vseh pridržanih pravic, ko da bi bili Slovenci malo naglušni ali kar naprej v mlinu, kjer je toliko neznanskega ropota, da je možno z veliko težavo šele vdrugič šlišati, o čem je sploh govor.

Draga Metka, hočeš za prihodnost moj prijateljski nasvet? Je primeren tudi za Mladinsko knjigo in za Beletrino, prav tako za Center za slovensko književnost, pa za Litero in Libris in Gogo in vse domače in tudi tuje založbe in za navrh za pesnike in pesnice, tiste nadebudne na začetku svoje lirične kariere pa za one že davno afirmirane in na konici Parnasa. Ko gre za pesniške zbirke, ki brez takih ali drugačnih sponzorjev pa brez subvencij ministrstva za kulturo ali brez skoraj bolečih posegov v lastni žep – ti to veš – sploh ne morejo iziti, in ker poezija morda premore tudi kakšnega bralca, a kupcev bolj malo, zadostuje zaradi lepšega samo pripis Vse pravice pridržane, da ne pozabimo, kdo je avtor in kdo morebiti sokoristnik njegovih avtorskih pravic; vedno se namreč najde kakšen prostovoljec, voljan, da z avtorjem podeli njegov denar. Na tihem (lahko tudi na glas) pa si vsi skupaj in vsak posebej samo želite, da bi niz vaših stihov ali knjiga v celoti tako zamikala kakega prevajalca, da bi jo delno ali vso – zastonj ali za minimalne denarce – zgledno prevedel, kakšen tuj (lahko je tudi domač) založnik bolj odprte blagajne in dostopnejše sorte pa bi jo prav tako pretežno na svoje stroške tudi izdal. Tako prvi kot drugi so bolj kot zavor in zamudnih pisnih dovoljenj potrebni vaših spodbud in iskrenega odobravanja, da bi vložili svoj dragoceni čas ali kapital v tako tvegane pa majave posle in vsaj 120-odstotno nerentabilne literarne podvige – squisitamente culturali, kot bi nadvse elegantno rekli naši zahodni sosedi, da nerentabilnost še bolj dramatično podčrtajo.

No, zdaj ko sem se izkašljala (kot mi je prav pred dobro uro v sežanski lekarni svetoval novomeški Lek, ki mi je s tabletami fluimukan proti kašlju podaril še koledarček za prihodnje leto z zgovornim naslovom izkašljaj se), lahko spregovorim o tipično slovenski navezanosti na tolmune, čeprav redkokdo od nas ve točno, kaj so.

Ponovno sem vzela v roke Hartingerjevo Ostrino bilk, ker naju je doletelo nekaj sorodnega, in sicer, da sva oba podlegla čaru besede tolmun, pa čeprav v različnih dobah, jaz že davno, on pa dvajset, trideset let kasneje, ko se je začel z nami Slovenci ubadati in motati. Iz Hartingerjevega pogovora z urednico Malečkarjevo zvemo, da sta bili besedi obronek in tolmun odločilni impulz za njegovo poglabljanje v slovenski jezik. Tolmun je našel celo pri Kosovelu, čeprav je sprva mislil, da ga ni nikoli uporabil (Žolto listje nad tolmunom / In tišina / In sinjina), kar je tudi po mojem mnenju precej nenavadno, ker je za Kras značilno prej pomanjkanje vode kot nasprotno – in vendar je tolmun tudi Srečka zapeljal. Jaz sem zvedela, da se je to zgodilo, šele med branjem Hartingerjevega intervjuja.

Na vprašanje urednice »Kje si prvič naletel na besedo tolmun?« Hartinger odgovarja: »Na Dolenjskem. Bil je čas, ko sem vandral ob Krki po eni strani gor in po drugi dol do Zagradca in naprej. Tam obstaja tudi kraj z imenom V samoti. Samoval sem ob izviru, tam, kjer je zelenilo najtemnejše, in odkrival skrivnostne smeri potujočih vod. In ko me je neka gospa vprašala, kje sem bil, sem približno povedal kraj, in ona mi je rekla, da sem bil pri tolmunih. Potem sem se kot blisk spomnil, da sem te potujoče izvire videl že kot otrok, toda v nemščini nimamo besede za ta pojav. Kot otrok sem se vedno igral ob reki ali ob tolmunu …« (podčrtave so moje). Že iz tega odgovora je le tistim, ki vedo, kaj so zares tolmuni, dokaj jasno, da si jih avstrijski prevajalec in pesnik pravzaprav čisto narobe predstavlja; za vse druge, in mene lahko štejete do včeraj ali predvčerajšnjim tudi mednje, in v to krdelo sodi tudi urednica Nela Malečkar, pa je z Ludwigovo pripovedjo vse v najlepšem redu, saj za vse nas nevedneže so tolmuni nekakšni potujoči izviri, ki so podobni rekam, čeprav to niso, ali pa so nekaj prijetno vodenega, tekočega in svežega; nekaterniki v njih vidijo celo malce odmaknjene, mirujoče in sanjajoče vode, mlakam in ribnikom podobne, ali pa kotanje z vodo pod slapovi, skratka, nekaj precej drugačnega od resničnih lirsko skoraj neuporabnih tolmunov, neprimernih za široko proizvodnjo metafor. Največkrat so za večino le nekaj nebuloznega – nedoločenega in neprofiliranega, da bi jih skoraj ne znali niti opisati, ko jih kdo prosi, naj mu o njih povedo kaj več, da si jih bo lažje predstavljal. Edino, kar vemo (a niti ne vsi, o tem smo si edini), je to, da imajo tolmuni v slovenščini prekrasno ime, tako v edninski rabi, ki je sicer skoraj bolj v navadi, kot v množinski, tuji jeziki pa menda za to, kar si mislimo, da so pravi tolmuni (in mislimo si vse sorte), nimajo posebnega imena, premorejo le strokovni izraz nič kaj poetičnega zvena, ki ga večina niti ne pozna, to pa pri prevajalcih ustvarja probleme, a o teh ni govora v poeziji. Naše ime tolmun pa je naravnost očarujoče evokativno. Magično. In kot petje siren zavajajoče. Zelo primerno za kovanje pesniških metafor. Večina naših pesnikov jih je nekaj bolj ali manj posrečenih res skovala. Tudi Hartinger:

Hoja v metežu na bregu / vzdolž hitečih tolmunovNedaleč od mosta se je / zasidralo jantarjevo oko v tolmun … – ptičji glas je padel v tolmun – diha duša pernata / sapica tolmunov – med potjo skozi skrilavec v / tolmun visoke Save – tolmuni imajo radi obleke / senc – med mahom in skalami / prisluhneš tolmunom – srce navznoter dih / tolmunov ob Savi – otrok je padel v tolmun / kozliček v materino mleko – velika jasa sena /tolmun in kraških tišin – govori tolmun / in tihi oblakov smehljaj – srebrno trsje / nad tolmunom šelesti / ribja beseda – letos sta se čez tolmun / dva osamelca dobila – svoje oko je pozabil / tolmun – Iverasti škrilj / kaplje padajo na list / zamolči tolmun – Krka. baldahin trte drhti / nad tvojim pratolmunom / spet čez most ob mlinu …

Ja, ja, Hartingerja lahko razglasimo za pevca pesniških tolmunov, za njihovega dejanskega, ne le platonskega častilca in ljubimca, on nam je v svoji zanosni privrženosti pridelal celo pratolmun, česar se mi, malce nagnjeni k statusu quo, ne bi sploh upali, le priznajmo, čeprav smo enako kot on nevedni v tolmunologiji in enako kot on zaljubljeni v zven te lirsko zelo pogosto rabljene besede, ki v liriki nima nič skupnega s svojim resničnim pomenom. V primeru tolmuna ni nomen niti malo omen, žal. Niti za mišjo dlako in ptičji puhek. Kot da bi ne bila niti v daljnem sorodu.

Kot sem že omenila, je tudi mene izraz tolmun takoj očaral, čeprav sem si bolj bledo predstavljala, kaj je pravzaprav; šlo je pač očitno za vodenjaka, in meni, vodnarki po astrološkem znamenju, je bilo že to dovolj, povedano šaljivo. Vendar, če dobro premislim, sem ga odkrila šele po drugi svetovni vojni, ko sem se že ukvarjala z literaturo; prvič in zavestno sem menda naletela nanj pri Jožetu Udoviču, saj sem si nekaj njegovih primerov napisala pro memoria celo na listič, ki sem ga pred dnevi snela iz neke starejše antologije in spodaj dodala še kakšen zgovoren verz: Po travi grem, kakor po zlatem runu, / ki rod bodočnosti bo z njim pregrnil svet, / ogledam čudno dušo si v tolmunu: o da bi vedno bil tako prevzet … – Zastrt je dan, / ždim nad vodó, / nad zeleno temo tolmuna, / kjer je nekoč / v globini spala / mala, bela vila, / na blazini / iz mehke pravljice. – Pa: v potokih tišine, / v molčečem tolmunu, pod oblaki,Globok tolmun / z ostanki prateme / pod spečim nebom – nisem tisti, ki je nekoč / z makom prekril tolmun neba – Pod sklonjeno vrbo stoji krastača / s krono rumenega cveta na glavi. / Brani mi pot do tolmuna, / kjer se bodo vsak čas odprli / gosti cvetovi zvezd. – in kjer tiha svetloba / vodi misli k skrivnostim / na dnu tolmunov. – ptičji glas je kapljal v tolmun. Ni kaj, kar veliko tolmunskih podob, ni mogoče, da bi lahko ostale neopažene, kajpak z napačno rabo tolmunov.

Med drugo svetovno vojno, ko smo se Primorci začeli ovedati svoje narodne samobitnosti, kot bi rekel tržaški pisatelj Boris Pahor, sem naravnost požirala slovenske knjige, tudi zato, da se čimprej in po najkrajšem in najljubšem kanalu naučim knjižnega jezika (po mladostni dobi le italijanskih šol in prebiranja izključno italijanskih ali v italijanščino prevedenih knjig), vendar se nikakor ne spomnim, da bi kdaj pri tistih neštetih slovenskih piscih in pesnikih naletela na kakšen tolmun. Morda so tolmuni zdrseli kar mimo mene spričo toliko novih besed, ali pa še niso bili v modi … Letos spomladi sem v nekaj dneh skoraj kampanjsko prebrala vse pesmi Antona Vodnika, takole iz lušta, da bi videla, kaj je od njega ostalo, za moj okus seveda, in kaj je neizprosno pometel in odnesel čas, a o tolmunih pri njem, če nisem katerega prezrla, niti mu. Najbrž jih res pesniki tedaj še niso odkrili kot nadvse hvaležno metaforično blago. Jaz sem o tolmunih, drugače kot Hartinger, ki jih je videl v živo in v naravi, slišala le posredno oziroma brala na papirju, in natura jih nisem nikoli videla, pa čeprav sem se za mlada in še potem veliko kopala v rečnih in jezerskih strugah, bodisi v reki Reki tik zraven Škocjanskih jam ali pa v Steskah, v Vremah, v Soči in Tilmentu, pa nekje v Ljubljani, ne spominjam se več, kje natanko, menda na Gradaščici, v Savi in Radovni na Gorenjskem, pa v Blejskem in Bohinjskem jezeru, in sem celo namakala noge do kolen v Dragonji, v sušni dobi, ko je bilo vode komaj kaj, pa vendar v reki, znani tam dol daleč naokrog po tolmunih!!! Onih pravih, ne le iz potiskanega papirja. A nihče – niti tam dol, ko sem čofotala vsa mokra do pasu po hladni vodici z nekam spolzkim dnom – me ni nikoli in nikjer opozoril na kakšen tolmun. Tu na Primorskem in menda ob Savi enkrat samkrat sem doživela opozorilo le na vrtince. A takrat se mi ni niti sanjalo, da je nemara šlo prav za – tolmune. Ko bi se mi, bi si tista mesta ogledala malce bolj natančno in bi hotela vedeti o njih čim več, ne pa, da sem jih bežno samo ošinila s pogledom in se jih izogibala. Saj dokler nisem začela prevajati, mi ni ta hudo zagonetni izraz prav nič kravžljal las, nasprotno, bil mi je neznansko všeč, in blažene oči, ko so nanj naletele. Le predstavljala sem si tolmune na sto in en način, odvisno od konteksta, razen na edino možnega in pravilnega. V bistvu kot vsi drugi, saj le redkokdo ve, o čem govori, ko omeni tolmun.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XII)

 

Še o tolmunih (in nekaj malega o »našem štetju«)

 

Ker imam v dnevni sobi, kjer pišem, še največ mlajših pesnikov in onih z našega konca, bom šla na lov za tolmuni kar k njim. Najprej k Istranu Bertu Pribcu, ki tudi sodi med njihove prominentne častilce: Velika rdeča obla / drsi počasi v tolmun noči / za temnim pogorjem. – kjer moj utrujeni obraz odseva / v domačih tolmunih – Rad bi videl spet, / kako se luna potaplja v tolmun / na dnu vrta … – Rdeča obla je zdrsela v tolmune / za gorami – preganjajo me … pošastne megle … / stokajoče med zaraslimi tolmuni. – ali v blatu močvirnih tolmunov – ko bom padal med stene / mračnega tolmuna (iz pesmi Stene tolmuna). Človek bi pričakoval od sicer odličnega istrskega pesnika, da nam bo vsaj on demitiziral ta izraz, ki je v poeziji marsikaj, le tisto ne, kar je, in nam spregovoril o tolmunih nadvse realno, ker nekako živi v deželi tolmunov, kot je možno razbrati iz članka Kdor ljubi naravo, ta bo očaran in prevzet Borisa Šuligoja (Delo, 16. 7. 2008), kjer se novinar razpiše o dolini in reki Dragonji, o rečnih brežinah, mlinih in o osvežitvi v tolmunih, v katerih je mogoče zaplavati, a fotografija z enim od njih govori bolj o kakem kotliču, tj. kotlu podobni vdolbini v rečni strugi kot pa o tolmunu, o katerem beremo tudi v slovarju (SSKJ), da je … kaj? … bomo povedali kasneje. Pribac je v eni svojih zadnjih pesmi, potem ko se je iz Avstralije dokončno vrnil v rojstno vas Sergaši, najbrž znova le odkril, kaj so tolmuni, saj jih tokrat omenja dokaj stvarno, brez liričnih primesi, skoraj kuharsko nastrojen: Pod vasjo teče potok Drnica / … V tolmunih Drnice pa pobliskavajo med kamni raki in srebrni bižati (istrska narečna izpeljanka iz italijanske narečne bisati / jegulje – anguille v italijanščini).

Društvo slovenskih pisateljev v španoviji z Društvom književnih prevajalcev pa bi nam vseeno moralo prihiteti na pomoč in za svoje člane, vsaj za tiste s poravnano letno članarino (!), naročiti pri Prirodoslovnem društvu kakšen dokumentarec o teh priljubljenih rečnih in jezerskih pojavih, da bi slednjič znali na pamet in na golo oko razločevati kotliče, izpodjede in tolmune pa še kaj, in jih nato umestno uporabljati, ne tjavendan. Tjavendan bi lahko vrgli na knjižni trg kvečjemu kakšno metaforo v figurativni rabi, kot jo je recimo nedavno ″porno″ satirični lirik Ervin Fritz v Rajski legendi (Drugačen svet, Knjižna zadruga, Ljubljana 2008), kjer svojim zvestim bralcem in bralkam odkrije, od kdaj imajo Eve svoj tolmun, / edini pravi moški raj. Zdi se, da ga imajo prav določen čas, če sodim po avtorjevem podnaslovu: ″po genealogiji Biblije od leta 3761 pr. n. št.″ Mimogrede povedano: mi smo prav komični s tem našim načinom označevanja let – pred ali po našem štetju. Tudi ljubljanski televizijci na TVS 1 se še oklepajo te nedavne tradicije. Menda smo edini v Evropi. Samo, da ne bi (po nemarnem?) izgovorili Kristusovega alias božjega imena? Po vseh angelčkih, hudičkih, parkeljčkih, Miklavžih, Božičkih, Jezuščkih, papežih in škofih, jaslicah, svetnikih, Devicah Marijah in svetih Jožefih, pa svetih Antonih padovanskih in puščavnikih itd., ki jih dnevno naštempljajo naši dnevniki pa tedniki in zborniki in enciklopedije, se mi zdi, da je ostal na socialističnem indeksu samo ta datumski Kristus. Edini zamolčani in zatajeni kristjan, vse tako kaže; šele zdaj razumem, zakaj so ga pribili na križ: gre pač za grešnega kozla.

A kaj pravzaprav pomeni oznaka ″po našem štetju″? Našem – čigavem? Slovenskem? Potemtakem tam nekje od Brižinskih spomenikov dalje? Morda le od Trubarja naprej? Najbrž, saj je on največ pripomogel, da smo se osamozavestili. Največ? Vendar le do padca komunizma pri nas, potem gre menda ta čast vsaj delno tudi protireformacijskemu Hrenu, ker smo vedno, v vseh časih, malo bolj krivoverni (ali pravoverni), kot je treba, to je naša glavna napaka, vmesne tone neradi priznavamo, le ali–ali. Ali nič.

A vrnimo se k tolmunom, ki vseeno sodijo med bolj nevtralne, manj žgoče in pekoče teme, ob katerih ni nevarnosti, da se duhovi najprej razvnamejo in nato razdelijo. Tudi zato, da le najdemo kakšnega pesnika, ki vsaj približno ve, o čem govori, ko vpleta čarobne tolmune v svoje stihe.

Pesnica Maja Razboršek, ki je v pesmi Nemoč opisala hčerkin pronicljivi pogled kot ″tolmunasto rjav″ (jaz pa sem v svoji tolmunski nemoči pridevnik opremila le z vprašajem, saj gre še vedno za nedokončan prevod), me je opozorila, da si je tudi sama te nič zasanjane in nič sanjajoče vode predstavljala do kraja sanjsko, to je čisto narobe; nato me je vprašala, ali vem, da jih je tudi Jože Udovič, ko je prevajal Lorco, kar nekaj – pomotoma? – posodil španskemu pesniku, in njegov večkrat ponovljeni remanso, ki pomeni po Mariji Moliner, kot mi je povedala hispanistka Barbara Pregelj, ″miren del tekoče vode, kjer je voda počasnejša ali se skoraj ustavi″, in dodala: ″Lahko pa je tudi zajezitev, čeprav je ta bolj embalse, in tudi rečni rokav″. Moja vnukinja mi je tudi sporočila, da je v njenem novem španskem slovarju remanso razložen kot mirujoča ali zajezena voda ali zaliv. Tolmun pa naj bi se reklo v španščini el pozo, ki pomeni tudi vodnjak, ali agua profunda – globoka voda. Barbara, ki je nedavno prevajala Pitola, mi je omenila, da tolmunu pravi ojo de agua (vodno oko oziroma oko vode), kar bi se nekako ujemalo z italijanskim occhio del fontanile, to oko pa označuje prav mesto v vodni kotanji, kjer voda izvira, ne pa, kjer voda ponika in se izgublja kdove kam. A povrnimo se k Lorci, pravzaprav k njegovim mirnim delom tekoče vode, kjer je slednja počasnejša ali se skoraj ustavi, kot smo brali zgoraj: el remanso del aire, el remanso del agua, el remanso de tu boca in cada canción es un remanso del amor, pa remanso del tiempo in remanso del grito in nato era un remanso de silencio – in k Udoviču, ki je kratko in malo vse te španske mirne vode – remanse močno razgibal oziroma potolmunil: tolmun zraka pod vejo odmeva – tolmun vode pod zelenjem zvezd – tolmun tvojih ust pod plastjo poljubov. Ja, nadvse lepo zveni. Nič manj: Sedel sem na jasi časa. Bil je tolmun molka … Ali pa: Vsaka pesem je tolmun ljubezni. Vsaka zvezda je tolmun časa. In vsak vzdih tolmun krika.

Pri nas pa je uradno tolmun vse prej kot počasnejši in mirujoči del tekoče vode. V petem zvezku SSKJ je o njem kar presenetljiv opis: poglobljen del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec, skratka pravo nasprotje od tihega in spokojnega vodnega zavetišča, ki ti ga lahko prikličejo verzi Daneta Zajca (Črni možje): tišina je potapljala svoj obraz / v tolmun svetlobe, a figuratvno je vse mogoče, zlasti ko zveni prelestno. Vanja Strle, ki je pesniško tudi rahlo obsedena s tolmuni, saj je enemu v zbirki Skozi množico glasov, neznanemu celo, napisala nič manj kot visokodonečo odo s plapolajočimi zastavami, z bleščavo sonc in velikim fakirjem ljubezni in mu na koncu celo dovolila ali velela, naj prečudovito cveti; v pesmi Ki me ne vidijo v zbirki Obrnjena k tebi je opremila svojega ljubega s tolmunskimi očmi, ki pa so za bralca lahko nekaj vrtoglavo vrtinčastega ali pa obratno nekaj čisto mirnega, da ne rečem negibnega in vase zagledanega pa zasidranega na svoje dno; le avtorica bi nam znala natančno povedati, kakšne so bile (naj jo vprašamo, da nam ne bo treba več ugibati?); sicer pa je tudi zanjo v pesmi Poezija tolmun samo podoba časa, ki je obstal, ki se je menda naveličal teči in minevati, a povejmo to z njenimi besedami: tolmunska kakor zaustavljeni čas. Ja, pesniški tolmuni so največkrat sve i svašta, njihova metamorfozna sposobnost je naravnost osupljiva. Saj so spremenljivejši od vremena in kameleonov, prmejduš (pardon). Še enega njenega, za dulcis in fundo, in jo nato arhiviramo in se obregnemo še ob koga drugega, da ne bodo neomenjeni pesniki rekli, da jih zanemarjamo.

V zbirki O hrepenenje je Vanja napisala:

 

Nič drugega,

samo tolmun,

ki se zapira,

kličem, kličem.

 

In ga je tudi priklicala. Ni podatkov, ali v fazi zapiranja ali ko je bil že zaprt. A se ne bomo šli detektive, rajši bomo vzeli v precep metaforo Petra Semoliča, ki tudi odreka tolmunu njegovo, zdi se, najbolj značilno lastnost, saj pravi v Nekem Narcisu v zbirki Barjanski ognji: Tolmun ne more biti tvoje zrcalo. / To je lahko le razburkana voda, // ki ti iz minute v minuto, / iz sekunde v sekundo / vrača drugačno sliko tebe. / Razlomljeno. / Zvito. / Presenetljivo. Tatjana Pregl Kobe pa nam v Arabeski na str. 58 poroča, da … (noge) rahlo spremenijo smer / in se napotijo proti kamenitemu zidu ob robu / tolmuna, kjer je križišče med / privozom in cesto. In še prej na str. 47, da se … Ob zalivu reke nahaja kotanja, majhen tolmun, zajezen s peskom in poln / belih vodnih linij iz šilastega ločja. Patricia Gerbec v Harlekinu, ko se razgovori o vodnjaku, kamnitem vodnjaku, dodatno napiše: Sredi peščene množice / malih plitvih tolmunov. / Zelenih in rumenih. / Polnih iskrivih in nagajivih kapljic. / Z bistro hladno vodo. / Samo bežen pogled in vzorec / vsakega tolmuna je na dlani. / Kako nebeško, preprosto./ Temu pa še dvakrat sledi kot refren: Vodnjak. / Kamnit vodnjak. Na koncu pa še ljubezenska izjava: Poznam te in meni si drag.

Gregor Strniša v Jesenski baladi je bolj anatomsko nadahnjen: Toda v lobanji, kot v tolmun / globok ujet, medlí, / mehak kot utopljenke grud, / aprilskih sonc odsvit.

Tomaž Šalamun v Sinjem stolpu, to je v zadnji ali predzadnji ali predpredzadnji zbirki – on jih tako pogosto štanca, da mu pri naštevanju pri najboljši volji nismo več kos, saj nas krepko prehiteva – v pesmi Med in Holofernes nekoga krčevito sprašuje: Vidiš tolmun? Vidiš tolmun? Vidiš komolec angela? (Brez odgovora.) Sam pa prizna, da je videl le bifurkacijo za oba in zakrivljeno sprehajalno palico, ki je bila s srebrom obtolčena. Odločno premalo, da bi lahko ugotovili, ali tolmune zares pozna ali jih kot večina zamenja za nekaj drugega. In se z vsemi drugimi nepoznavalci obnaša kot jaz nekoč davno v Mariboru na neki razgledni točki, ko sem občudujoče opevala neke vrhove in strmela v druge, pa so tudi name štajerski navihani literati in domačini smeje prilepili znano krajevno posmehljivko: O Jolka, Jolka, kako si bedak, hvališ Pohorje in gledaš Kozjak.

Po analogiji sem se spraševala: Se s tolmuni ubada tudi samooklicana duhovna hčerka Tomaža Šalamuna in Daneta Zajca Barbara Korun? In si odgovorila: Se. Tu pa vam postrežem z malim dokazom iz zbirke Ostrina miline s prvo kitico pesmi Jezik: jezik: reka. tolmun pod jelkami. / ležim na peščenem dnu tolmuna, voda / teče čezme, gledam jo, gledam skoznjo / ven, senco, sonce. hladi, blaži. otoži. V zbirki Razpoke pa vedrijo te metafore: volhka sapa / zimskih tolmunov / razpre pahljačo – temni vonj molčečih tolmunov / zastalih rečnih rokavov – me sprejmejo usta / tolmun vode rožne – postala bom hrana / za ribe v tolmunu.

Skratka, večina naših sodobnih pesnikov je pridelala kakšen miloglasen tolmunski verz. Naštejmo jih nekaj kar na hitro. Andrej Medved: (dim) zagrinja / v spanec glas podzemnega tolmuna. – izločena / svetloba pada v nemih pokih, v dno / tolmuna. – da klasje pada pod udarci toče; / v izpito zemljo, ki brsti tolmune. Maja Vidmar: tolmun brez imena / pod slapom. Nevin Birsa: Čas je kristalen kot kamen, / toneč na dno tolmuna. Irena Žerjal: Nekega dne pade v tolmun spomin, / zavrti se v sebi / muka. Ivan Dobnik: Vse je tako preprosto. / Molk. ki krvavi, moje dihanje / v tolmunu tvoje duše. In: Pahljače lapuhov stokajo, / med tolmuni Bolske se gnetejo // psalmi komarjev. Svetlana Makarovič: Je sineka povila, / v tolmunu utopila. David Terčon: Drobna zrna v tolmunih iskanj. Lučka Zorko: Dva oranžna ptiča / si pleteta gnezdo v očeh / in niti ne pomislita, / da je tisti tolmun, / v katerega se hodita napajat, / tvoje srce. Gregor Podlogar: Izviramo v lastnem tolmunu / in smo polovični, / kajti naš drugi izostane, / zbledi v temi in postane senca. Miriam Drev: Čeprav po tihem vem, / da si mi podaril, / sem pozabila, kaj, / zato se ponoči potapljam / v tolmune. Pa še enega njenega, novejšega: Zate sem reka / s postrvmi v tolmunih. In še enega, prav tako njenega iz vodnatih krajev : Šla bi pod slap, / kjer je meglica na nebu / in vznika iz tal, / kjer, nepijan, v tolmunu uzreš/ vrtince, žive kakor vibe bitja.

Ko sem se lotila tega pisanja, si nisem mislila, da se mi bo iz knjig usulo toliko stihov s tolmunastimi prispodobami. Ker ravno bere in primerja španskega in slovenskega Medvedka Puja, me je hispanistka Barbara prijazno opozorila na pasus iz te ljubeznive otroške zgodbe v slovenščini – v prevodu Majde Stanovnikove mi ga je celo navedla in nato sem odkrila, da ga je ena sama muzika prav zaradi naštevanja teh presnetih tolmunov: ″Poglejte, kako plavam!″ je zacvilil Ru iz srede tolmuna in že ga je odneslo v naslednji tolmun. … in tok ga je potegnil v naslednji tolmun. … Ru pa je iz tolmuna, v katerem je takrat ravno bil, odgovarjal. … Sivček se je obrnil in pomolil rep v prvi tolmun, kamor je padel Ru. … Dva tolmuna niže od Ruja je čakal … in tako sta pregradila plitvi del tolmuna. Barbara je dodala še isti pasus v španščini: ″Mirad como nado! chillaba Ruh desde el centro del arroyo mientras el agua le llevaba rio abajo. … Y una cascada lo mandò varios metros más abajo. … a lo que Ruh respondia … líyoo e habia vuelto de espaldas justo en el sitio donde Ruh había caldo en el agua … Por debajo de donde flotaba Ruh … y entre los dos sujetaron a la altura del agua.″ In nato je pripisala: Zanimiva je tudi slikica (v španski knjigi se bolje vidi, ker je večja), iz katere je razvidno, da tolmun sploh ni nikakršna zajezitev, pač pa bolj vrtinec. In pristavila: Kot vidiš, se v španskem besedilu tolmun sploh ne pojavi.

Pojavi pa se v prevodu eseja Predraga Matvejeviča Brazgotine, ki jih ni nihče niti slutil, izšel pa je v Književnih listih Dela z dne 20. avgusta 2008 v prevodu Vasja Bratine: ″videti je, da ne zna plavati, zato se pri prečkanju potoka ali rečice izogiba tolmunom in se boji brzic.″ Gre v bistvu za odlomek iz Matvejevičevega Sredozemskega brevirja, ki ga je Bratina lahko prevajal iz hrvaščine ali pa iz italijanskega prevoda, in me prav firbec martra, kakšen izraz je uporabil avtor v izvirniku, ko pa se zdi, tako vsaj zveš iz slovarjev, ki so pri nas na razpolago, da hrvaščina nima posebnega izraza za tolmun, marveč ga z nekaj besedami le približno opiše: vir, duboko mjesto u rijeci – mjesto u rijeci, u potoku – duboko mjesto u potoku.

Ne bodi lena, v sežanski knjižnici sem naredila instant anketo med poznavalci tolmunov, naj mi povejo – ne da bi prej pogledali v slovar, tako, na pamet, iz svojih izkušenj – kaj sploh so in kakšni so, pa kje so. In vsak mi je povedal o njih nekaj drug(ačn)ega, včasih prav nasprotnega, za večino so bili nekaj prijetno spokojnega, odmaknjenega in sanjajočega – nekakšna vodna, mala ali večja, prej mirna kot razgibana površina, večkrat kar sama zase, zunaj reke ali na kakšnem robu, celo ob zidu, skoraj samostojna jezerca, ribnikom podobna, za nekatere pa tista tiha globoka kotanja pod žuborečim slapom. Najbolj vzneseno in pisano mi je tolmun opisala pesnica Anica Perpar iz Logatca, po elektronski pošti:

»Draga Jolka,

tolmun je smaragdno zeleno jezerce pod slapom. Tolmun je okroglo in globoko jezero. Tolmun je potopljeni del manjše doline. Tolmun je grozljivo globok bajer. Tolmun je svet, potopljen od nenadne zapore, morda plazu, ki je vodi zaprl pot. Tolmun je skrivnostno nastalo jezero, o katerem se samo baja. Tolmun je zame, napol Tolminko, poimenovani Tolmin, kar pa etimologi zavračajo. Vendar je tam nekoč res bilo jezero, ki se je predrlo. To sem napisala v prvi sapi … Iščem rimo na tolmun, pa mi zdaj, ob sedmih zjutraj, po glavi hodi samo kapun. V nobeni pesmi takšne rime nimam. Me pa zelo zanima, v katerih pesmih se tolmun pojavlja in kako.«

Kaj pa pravijo domači slovarniki o tem samostalniku? Kaj je zanje pravzaprav tolmun? Bom ponovno prepisala definicijo v osvežitev skupnega spomina. Prosim pesnike, ki radi tolmunijo in palamudijo, naj mi pozorno prisluhnejo, posebno Ludwig Hartinger, ki je kot nekakšen šaman tolmunov in glavni vzrok ali povzročitelj tega sprehoda skozi pahljačo njihovih jako cenjenih metafor na Slovenskem. V petem zvezku SSKJ beremo, da je tolmun poglobljen del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela reka vrtinec. In ta razlaga bi morala nekako držati, ker je precej v skladu z Etimološkim slovarjem in Bezlajem: globoko mesto v vodi … vodni vrtinec … nekaj v zvezi s turbino … iz tulmignon (zračni vrtinec), ki že malce sumljivo spominja na tolmun. Naši zahodni sosedi imajo izraz tonfano, z naglasom na prvem zlogu, a komaj kdo od Italijanov ve zanj, kaj še, kaj pomeni, vrh tega je prej rezkega, pravzaprav bolj topega kot prikupnega zvena, izvira pa iz langobardskega pojma tumpfilo, ki vsebuje, in najbrž ne slučajno, skoraj vse črke našega tolmuna); poznali so ga že leta 1612, in ga takole razlagajo: fossa d'acqua, fossa profonda nel letto di un fiume o torrente. Podobno kot Bezlaj: globoko mesto v vodi … In dodajo: globoko mesto v rečni ali potočni strugi …

V drugih naših slovarjih pa: za Kotnika je tolmun – luogo profondo, profondità, tj. globok kraj, glob(oč)ina; niti ni rečeno, da gre za vodno. Prav tako v francoskem slovarju nastopa samo opis, zdi se, da izrecnega izraza zanj Francozi niti nimajo: endroit profond (globok kraj, torej našim jamam in breznom bi lahko rekli po tej razlagi tudi tolmuni!). Idem v španskem, tu pa je voda zraven: pozo (ki je lahko tudi vodnjak), hoyo profundo, agua profunda … Starejši nemški slovar trdi, da je tolmun v nemščini die Gumpe – der Kolk, Tiefe Stelle … Debenjak pa v Velikem slovensko-nemškem slovarju doda še: Wasserläufen. V angleškem jeziku pa je po splošnem mnenju zelo sposobnih in verodostojnih prevajalk iz angleščine lahko tolmun le pool, oziroma obratno: pool je lahko tolmun, pa čeprav ima angleški izraz štiri pomene in zadnji je tolmun, s pripombo »v stari angleščini«, mi bi rekli: zastarela beseda. Ni pa podatka, da bi Angleži izumili ali našli za tolmun kakšen novejši in ustreznejši izraz v živi rabi. Ali so pri njih medtem izginili tudi tolmuni, da se ljudje niso potrudili za noben nadomestek? Drugi pomeni za pool pa so: 1. majhen skupek mirne vode = mlaka; 2. majhen, plitev skupek katerekoli tekočine = luža, npr. luža krvi, in 3. plavalni bazen – in nič drugega, nič boljšega in nič primernejšega. Naš nezastareli tolmun lahko zatavšamo z Angleži le z zastarelim poolom – in pika. Prendere o lasciare. Ena od mojih nadvse dragih kolegic prevajalk je potem še pripisala: »Če dovoliš laično pripombo: zdi se, da tolmun zveni precej bolj blagoglasno in skrivnostno kakor ekonomično kratki pool, ima večji metaforični potencial in zato je najbrž pri nas v literaturi bolj rabljen.«

Z njo se popolnoma strinjam in s tem svojim člankom celo dokazujem, kako smo vsi mi – bom povedala po primorsko – naravnost ″namorani″ (innamorati – zaljubljeni) v tolmune, čeprav povečinoma ne vemo, kaj so. Morda pa ne vejo točno, kaj so, niti slovarniki, in bi bilo treba najprej nje poučiti in popraviti, kjer so nejasni ali ga lomijo še bolj kot mi, in potem, ko bi njim postalo povsem jasno, o čem teče pravda, a prav jasno, jasno, brez enega samega oblačka in dvoma, bi jo vsi zapovrstjo – z njimi kot vodiči – mahnili v Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer bi ljubezniva muzejska svetovalka gospa Staša Tome izprožila učeni kazalčkek in nam nedvoumno pokazala te preklemane vodenjake nesrečnega, pardon, srečnega imena, ki tako burijo našo domišljijo (naj rečem imaginarij, da se bo slišalo bolj akademsko in intelektualistično in da boste lažje sprejeli moj nasvet, saj bo na vaši dovolj visoki ravni?).

Ker če je res, da so tolmuni – poglobljeni deli rečne struge ali jezerskega dna, kjer delajo reke ali jezera vrtince, potem nastane kup vprašanj, ki bi jih kazalo razrešiti, če so razrešljive nature, in mislim, da so. Naštela jih bom eksemplarično le nekaj:

1) Bog si ga vedi, kaj je Hartinger videval, ko je gledal bojda tolmune, ″te potujoče izvire″, za katere nemščina nima izraza. Saj kot otrok se je vedno igral ″ob reki ali ob tolmunu″ (ali sem podčrtala jaz.) Moral bo spet na Dolenjsko na pohajkovanje in potep à la recherche prave besede za tiste potujoče izvire, o katerih je bil sveto prepričan, da se imenujejo tolmuni. In nato zmetati vso tolmunsko navlako ven iz svojega pesniškega dnevnika Ostrina bilk in vanj vnašati korektne termine. Mejdun, kakšno razočaranje. Ne bi rada bila v njegovi koži.

2) Tudi Pribac bo moral sebi in nam obražložiti, kaj počenja vse tisto blato v njegovih močvirnih tolmunih in za nameček kaj dodati na rovaš še onih zaraslih. In ker so najlepše stvari vedno tri, ne bi bilo napak, ko bi spregovoril tudi o stenah tolmuna, da bi si bralci vodno zadevščino lažje predstavljali.

3) Tiste tolmunasto rjave oči hčerke Maje Razboršek me tudi intrigirajo (da se moderno izrazim), ker ne vem, ali je s tem mislila kalne (najbrž zaradi Pribčevega zvrtinčenega blata) ali kaj drugega. To sprašujem tudi kot njena dvorna prevajalka, da bom znala dati v italijanščini pravo gradacijo in razgibanost ali mirnost hčerinim očem. In naj mi kdo še reče, da je prevajalstvo lahka umetnost ali obrt – za tiste osebke mojega kova, ki jo smrtno resno jemljejo.

4) In za konec se povrnimo še k Medvedku Puju. Majda & prevajalska kompanija, ne pozabite, da so tisti tolmuni, iz sredine katerih tako lahkotno poskakuje Ru, v bistvu vrtinci, in bi bilo zdaleč bolj verjetno, da razposajenega kengurujčka voda kratko in gladko zagrabi s svojimi naglimi in vrtinčastimi kremplji in ga nato posrka v svoje prepustno in pogoltno dno kot pa, da ga rečni tok meče ven in odnese v naslednji tolmun in nato v naslednjega in še in še. Kaj pravite?

Ali je potem s tolmuni konec? Potemtakem le še bolj malo opletanja z njimi? Le v prenesenem smislu, ki veliko več prenese kot pa navadni govor? Ali naj vsi skupaj prosimo rajši slovarnike, da dodajo k razlagi tolmuna, po stvarnem in prenesenem pomenu, še pripis z rdečim svinčnikom: za slovenske pesnike in literate pomeni to in ono in še kaj tretjega, a zelo poredkoma, kar tolmun v resnici je; glavno je, da je vodeno, primerno globoko, nekje v naravi, a ne preveliko, milega pogleda; je pa tudi silno hvaležna beseda za kovanje genitivnih metafor v nedogled. In tako bi bil volk sit in koza cela.

No, ta trenutek se ubadam s takimi abotnostmi, kot jih je imenoval neki moj bližnji znanec (s katerim zelo rada pokramljam), ko sem mu bila povedala, da se intenzivno ukvarjam s poezijo. In včasih se sama zalotim pri enaki sakrilegični misli, in cinično dodam: Mar bi se ukvarjala – še intenzivneje – s pospravljanjem precej kaotičnega stanovanja, z brisanjem prahu, ki ga je že čez mero vsepovosod, z likanjem gore perila, z gojenjem rož, z razgibavanjem telesa in zlasti vratu, z dolgimi sprehodi, šla na kapucinar k Metuljčku ali na vročo čokolado k sežanskemu Valterju, nato kam na klepet in ogled, saj sem od samega sedenja za računalnikom že čisto sključena in polomljena, in vse tako kaže, da bom še bolj. Finiš. Še zadnjo piko dam, odpošljem in grem. Kam?

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIII)

 

Kratek počitniški preludij, ki se bo bolj kot s poezijo ukvarjal s prozo, da me ne boste obdolžili obsedenosti z liriko in me razglasili za njenega fanatika.

Sodim med tiste bralke Dela, ki si iz sobotnih številk, brž ko začnejo izhajati, pobožno izrezujem poletne zgodbe, imenovane Poletje v zgodbi, sveto prepričana, da jih bom potem tudi prebrala. Vsako zase zložim v lično brošurico, si radovedno ogledam fotografijo avtorja in s še večjim zanimanjem preberem notico o njem, šele nato jo dam na vidno mesto, kamor iz tedna v teden odlagam tudi druge snopiče, po istem ali podobnem ritualu, in kjer običajno tudi obtičijo, ne da bi dočakali famozni bralni dan. Pa naj se še tako zaklinjam, da bo napočil, mi običajno prav ne rata. Mora nastopiti kakšen mus ali poseben pripetljaj, ki je še silnejši od morati malodane obvezno … Navadno mi ga skoraj zapovejo pisatelji ali -ice z dolgim stažem prijateljevanja z mano, ker bi srčno radi vedeli, kakšna se mi zdi zgodba. Je po mojem okusu? Nekaj super? Najlepše, kar sem doslej poletnega in zimskega prebrala? Ali je stvarca morda razočarala moja tiha pričakovanja? Kar na dan z besedo! Tedaj seveda gre za diktat, kateremu se prav ne morem izogniti. Čeprav bi se mu še najraje, ker prošnjiki navadno pričakujejo le pohvalo, najrajši podkrepljeno s samimi superlativi. Gorje, če najdeš kakšno letnico narobe in prijazno opozoriš avtorico, naj popravi, saj bo kdaj kasneje še kje drugje, verjetno knjižno, dala besedilo v tisk. Dobronamernost gor, dobronamernost dol, vsako sklicevanje nanjo je zaman, saj je splošno znano, Jolka, da imaš hudobno oko. Pa še pikolovka si zraven, zgubljaš se z malenkostmi. Doslej sem mislila, da gre za čisto navadno kleveto, zdaj pa na svoji koži občutevam vso bridko resnico. In kaj naj reče v svojo bran pikolovska dobronamernica na to kruto konstatacijo? Nič. Le pikolovski nasvet: Vseeno popravi, Breda, preden daš ponovno v tisk. Zlonamernemu očesu navkljub in drobnjakarstvu na ljubo.

Letošnje Delove zgodbe so obdane z zelo privlačnim okvirnim ornamentom iz pretežno toplih, bolj ali manj intenzivnih barv, ki po kariranem vzorcu spominjajo na nekdanje in tudi sedanje – so večno v modi – vesele kuhinjske brisače in prte, in so potemtakem nabito polne dobro znanega, da ne rečem domačnostnega potenciala, ki na bralce deluje – psihološko vzeto – nadvse vabljivo ali vsaj obetavno, skoraj tako pomirjevalno, kot nekdanje vaško petje na véčer ali zvonjenje po starem, ne ono mehanično in obupno kovinskega zvena, ki ga je na žalost medtem zamenjalo strojno zvonjenje ne zaradi pomanjkanja zvonarjev, saj zvonarje bi se našlo, a nobena fara, z izjemo najbogatejših, si ne bi mogla privoščiti tako visokih stroškov za njihovo vzdrževanje le zato, da bi odpravila rezko metalnost in brezdušno enoličnost zvokov v prid blagozvočnega donenja kot v preteklosti. Prigovarjajo mi (poletne zgodbe): vzemi si urico počitka, udobno se kje namesti (to je sicer pri meni največji in včasih celo nepremostljiv problem), izberi si katerokoli po kakšni skrivni afiniteti in se srečno preglodaj skoznjo do konca. Ne ustavi se pri drugem stavku in si ne poišči izgovorov.

Res sem si jih ogledala bolj od blizu in prebrala celo nekaj naslovov: Otok na jezeru, Gospod za eno noč, Song to Mr. G, Patologija neke ljubezni, Darovalec, Žlahta za žaro pa Androidel. Ilustrator Urh Sobočan mora biti mahnjen le na morske počitnice, ker je opremil vse doslejšnje snopiče z ribicami, bodisi samimi samcatimi ali v razgibanem tropu. O kakšni gori, tamarju, soteski, rododendronu, encijanu in planinskih užitkih niti znaka. Vesni Lemaić, zali in rosno mladi avtorici Androidela, jih je nadrobil – ribic, da smo si na jasnem – še največ, za nekaj nabito polnih krožnikov v kakšni ribji restavraciji na obali, rečeno kulinarično. Sodeč po naslovu, sem pri njej takoj zasumila, da gre za znanstvenofantastično zgodbo, in iz kratke notice zvedela celo, da ji je ta zvrst napisana na kožo, in že sem jo nameravala odložiti, ker je ZF za mojo kožo redkokdaj kompatibilna, ko mi je pogled padel na uvodne takte zgodbe: »S storitvenim obrazom je pospremil zadnjo stranko.«

Ta tako nenavadni obraz je na vsem lepem pritegnil moje zanimanje, saj si storitvenega obraza ne znam niti predstavljati, in menim celo, da si je prvič utrl pot v literaturo, vdrl ali zašel je vanjo pomotoma in ponevedoma, upajmo, da ne bo našel preveč sorodnih duš, ki si ga bodo prisvojile in ga potem razpečavale levo in desno po ducatih. Najbrž gre za kalk iz kakšnega tujega jezika, se začnem radovedno spraševati, ali za kdove kaj. Romanski jeziki mu ne botrujejo. Morda angleščina in njeni derivati? Ali pa mlade generacije govorijo že tak izumetničeno birokratski jezik, ki zveni starejšim rodovom že hudo bizarno? Ker sta mi predlanskim ali morda še prej, to je že pred leti, Alenka J. in Gašper M., dva razmeroma mlada ali vsaj mlajša slovenska prevajalca in literata, zdi se, da nesebično, predlagala kot njuni soprevajalki, prek založnika Primoža Č., da bi mi … pomagala posodobiti moj jezik, ki je bil po njunem cen(j)enem mnenju že malce passé oz. delno prekrit s patino časa, pa jima nisem dovolila nobenih … osvežitvenih posegov, meneč, da je dovolj živ in mlad in da zlahka parira njuni (večkrat ne dovolj strogo sortirani in kontrolirani) govorici, no, zdaj ob tem storitvenem obrazu sem se na vsem lepem zbala, da … sta Gašper in Alenka morda imela vsaj deloma prav, ker nekaj zares ni z mano v redu … oziroma moj jezik sploh ni uravnan s tekočimi jezikovnimi trendi v splošni, pardon, v storitveni rabi. Kolikor ga mlada poletna zgodbarka seveda ne lomi na svojo roko, lektor pa ni posegel vmes, češ naj ga lomi, saj poletni bralci niso kdove kako natančni, še opazili ne bodo, jaz pa bom hitreje opravil svoj posel in kasiral od vedno bolj škrtih založb tisto peščico drobiža ali miloščino, ki ji je uradno še vedno ime honorar.

No, jaz, ne bodi lena, sem stopila h knjižni polici in potegnila z nje Cesara Paveseja in ponovno prebrala vse, kar sta prevedla in napisala glavna prevajalca zbirke pesmi Delati utruja, pa še svoje zraven, in še marsikaj našega po slovenskih revijah, zlasti v lanski Literaturi, od številke 203 do 210, a ne samo v njih, da bi videla, ali iz konteksta štrli naša pisarija kot kakšen minaret ali vaški zvonik in s svojo neskladnostjo kazi panoramo. Kar odleglo mi je, nič storitvenega na nepravem mestu niti pri njiju in tudi pri meni nič posebno hreščečega in štrlečega, vse je dokaj običajno slovensko in si upam celo trditi, da je še daleč od passé ali od sorodstva z dinozavri, čeprav ni nič pretresljivo enkratnega pri nobenem. Vsi trije dosegamo lepo povprečje, dalo bi se kajpak marsikaj še izboljšati, a da bi to dosegli, se bomo morali vsak zase vzeti v roke, če si bomo pač vzeli čas, da izstisnemo iz sebe kar največ možnega. Jaz osebno, ko bom še k(d)aj komunicirala s precej snobovskim Gašperjem (glej Literaturo štev. 210), se bom preventivno oborožila, da ga sladko impresioniram s svojo učenostjo in podkovanostjo v prevajalski teoriji in ga spravim tako rekoč z nekaj zvijačnimi zamahi »nok avt«, bolj z visoko donečimi navedki iz teorij(e) kot s svitlimi primeri iz prakse, tudi z duhovitostjo ne bom preveč razsipala, ker ni zaželen žanr za k čemernosti nagnjene domišljavce, ki se jemljejo kot katekizem smrtno resno, opletala bom rajši s tujkami, ki jim mi na našem koncu pravimo evropeizmi in so v Sloveniji jako jako jako cenjene/i in zaležejo trikrat več kot domači izrazi. Reci komu pri nas, da je, recimo, bedak, in nisi rekel skoraj nič; jezikovno frustrirani ali brez pravega posluha za izrazno moč materinščine, bodo to razumeli skoraj kot ljubkovalnico; reci mu, da je imbecil, in ti bo – osebno na smrt prizadet – za vse večne čase zameril. Je pa v bistvu isto. Niti za mrvico več ali za drobtinico manj.

A povrnimo se k neprikladnemu pridevniku obraza. Najbrž je z oznako storitven mlada pisateljica mislila nekaj več kot samo … s poslovnim obrazom ali uslužnim ali kaj podobnega, ki sodijo že med banalne obrazne opise. Bi morala reči vsaj z uslužnostnim, da bi se dalo razbrati to nekaj več? Rekla sem morda. Jaz pač ugibam. Kaj je mislila, pa nam lahko le ona pove. Bi sploh priznala, da je ustrelila kozla, če bi jo vprašali za pomen? Dvomim. Na Slovenskem ima redkokdo toliko športnega duha, da bi javno priznal, da ga je kdaj pokronal. Pretežno iz pomanjkanja samozavesti. Najbrž bi vseznalo razlagala to in ono in mi solila pamet, pa jo še popoprala za navrh in jo zalila z aromatičnim kisom iz uvoza, da bo bolj prepričljiva. Ko bi se šla njeno prevajalko, bi že čisto na začetku naletela na … težavo. Najbrž je uporabila staro finto: zakaj preprosto, če lahko komplicirano? Zakaj razumljivo, če lahko ovito v gost oblak megle ali dima? Zakaj pravilno, če lahko narobe?

Pa tudi jaz, kaj neki fantaziram, kaj bi, če bi, če bom in ne bom … Saj prevajanje ni eksaktna veda. Ni je bolj svobodne umetnosti ali obrti, kot je ta. Praktično, če si dovolj odprte glave, dovolj razgledan, dovolj načitan in dovolj prebrisan, tutto fa brodo. Vsak čas se lahko sklicuješ na katero koli metodo, saj jih imamo toliko, da z njimi lahko žongliramo. In prisegaš na tisto, ki ti trenutno najbolj ustreza, ne poveš na glas, da si se zatekel, denimo, h kreativnemu prevajanju le, da prištediš pri času in da se vsaj približno držiš teksta; kjer pa se pokaže kaj težje prevedljivega brez velikega predznanja ali prezamudnega iskanja, to kar po svoje prevedeš in kakšen strokovni izraz v besedilu umetelno zamenjaš s kakšnim, ki si ga all'occorrenza izmisliš, et voilà, c'est fait, ne da bi krvavi pot potil ali prepotil sedem srajc. V splošno veselje. Drugi so še bolj zadovoljni kot ti, ki pač še najbolje veš, kako se v sili in potrebi svinjo smodi. Pregovorno seveda, ker resnično bolj malo veš o smojenju na splošno in o smojenju svinj posebej. Pa naj še tako sprašuješ naokoli, zlepa ne najdeš strokovnjaka, ki bi ti znal kaj povedati, da o kakšnem prepotrebnem priročniku niti ne govorimo. Usojena nam je nevednost zaradi premajhne zavzetosti strokovnih kadrov. A tudi z nevednostjo lahko prideš daleč, glavno je, da jo znaš prepričljivo prezentirati kot – vednost ali vsaj umetnost. V tem je ves kunšt. Pa saj ti v bistvu nič ne morejo. In to je to.

No, zaradi tistega spotakljivega začetnega pridevnika sem potem – najbrž iščoč še kaj storitvenega – prebrala do konca precej romantično in tematsko že rahlo oguljeno zgodbo, sicer tu pa tam diagonalno, a do konca. Že spet – kot že tolikokrat – čustvena navezanost robotke do tvorca-lastnika robotske farme ali pornohotela ali seksimotela ali navadne krajevne beznice za spolne usluge vsega sitim – tudi razvrata – lokalnim petičnežem. Ko ponevedoma ali programirano še kar bistra Bambi odkrije, da jo njen ljubi lastnik, nesposoben čustvovanja, le zlorablja, se mu pač upre in ga – verjetno s pomočjo vseh drugih že napol iztrošenih in neuporabnih (za na odpad?) robotskih sotrpink – spravi popolnoma na kant. Ta scenarij – umno prikrojen za domače potrebe – bi avtorica lahko prodala, priporočila ali podtaknila Murinim delavkam in še kakšnemu drugemu podobnemu podjetju. Tudi tam so razmerja med izkoriščanimi in izkoriščevalci na podobno nizki in brezizhodni ravni. Tudi tam bi se našlo kakšno mlado šiviljo Bambi, rajši Barbko ali Betko, ki hrepeni po ljubezni vsaj vodje oddelka, če je direktorjeva nedosežna. In zanj stori vse, dokler se ji dokončno – ob vrnitvi delavske knjižice pa zbogom in zdrava ostani brez vsega – ne posveti, da je trud zaman! In ga vsa razjarjena, v raptusu užaljenosti in brezupja, trešči s kosom šivalnega stroja po modno obriti butici, da njegova kri špricne daleč naokrog in zapacka že skrojene obleke in šivalne naprave pa vse zidove nepregledno velike tovarniške hale. Sindikalist Semolič ali njegov predstavnik in namestnik pa nemočno vzdihne in nato bolj zarjuje kot vzklikne, da ga vsi čujejo, zlasti tevereporterji in časnikarji: O sveta Kungota, zaradi tega bo izklicna cena tovarne še nižja, še težje vas bodo potem izplačali, vsaj delno in minimalno. Presneta ljubezen, tam gnezdiš in kotiš mlade, kjer te je še najmanj treba. Betka, Betka, kaj zganjaš hudiča in kraval, kjer se ne šika? Domov pojdi na trajni dopust. Saj si z refleksi že čisto na psu, skrajno potrebna počitka. Na, še moj nesebični sindikalni blagoslov, da ti bo malce lažje križem rok doma, in si na kakšni stari zofi pošteno oddahni. Ne jej preveč, da se v brezdelju pretirano ne zrediš in slednjič ne postaneš prava bajsa brez vsakega šarma. In tako dalje … A kaj, ko socialna tematika v literaturi enaindvajsetega stoletja ni dosti cenjena, kaj šele zaželena, po njej menda na našem koncu – ne mislim s tem le na slovenski konec in književnost, moj pogled je vpičen tudi v tako imenovano evropsko ustvarjalnost, v najžlahtnejšem, recimo kar vidmarjanskem pomenu te besede, ko je iz Evrope (mišljena je izključno zahodna, saj vzhodna si imena Evropa niti ne zasluži, Vzhodnjaki bomo v Evropo samo hodili kot v Kelmorajn, samo hrepeneli po njej kot po Indiji Koromandji, a je nikoli ne bomo dosegli, kvečjemu v sanjah, in še takrat kratkotrajno, do prebujenja pač v bridki neevropski stvarnosti!) v naši podeželski neizkušeni domišljiji prihajalo samo najboljše in non plusultra – ni še kakega posebnega povpraševanja. Prej zavračanje. Zdaj nekako palijo in vžigajo – a doklej? – le čefurske in romske teme, ki so hočeš nočeš vedno socialno obarvane z akrilnimi, precej kričečimi smolami in zasoljene s pikanterijami in eksotiko, ki jih je prijetno gledati, saj imajo magično moč, da tragičnost zdramatizirajo in jo naredijo, delikatno začinjeno z ironijo, tako rekoč lahko prebavno in na moč užitno. Saj poznate staro vižo: Romom et co. je treba vsestransko pomagati in jim čimprej najti dostojen dom, a ne v Zaplani niti v Murglah pred mojo vilo, ampak na kakšnem drugem, bolj proletarskem borjaču, to ja, da se svoji s svojci in podobnimi medsebojno ubadajo in spentljajo. Ugajajo tudi tiste viže, usklajene s sladostrastnimi zvoki violine, še slovita Svetlana Makarovič, umetniško do razvajenosti zahtevna, je tej pretresljivi cvilbi vrtoglavo vibrirajočih strun podlegla na celi črti in se pustila omrežiti od »neodoljivega« šarma ne sicer vsakršnih južnjakov, marveč le onih izjemnih z dodatnimi vrednostmi, ki so se povzpeli iz zanikrne anonimnosti in zlezli na sam vrh artistične prepoznavnosti. Socialo še nekako prenesemo tudi v znanstvenofantastični produkciji, da damo priložnost bodisi marsovcem, lunatikom, saturničanom itd. in kakopak robotom, da nadmudrijo njihove ustvarjalce in počenjajo same nepozabne fore, ko se na primer kakšen vražji klon izkaže bolje od nespametnega klonatorja po iznajdljivosti in podjetnosti, skratka po storilnosti oz. storitvenosti. In smo spet tam, na začetku. Še najboljše je, da menjamo ploščo in preskočimo – spet počitniško razpoloženi in avgustovsko razgreti na …

… na Slavoja Žižka, ki je ime Slovenije z veliko začetnico in magari iz samih kubitalnih majuskul ponesel v širni svet, z nami vred v istem izvoznem paketu. In s tem je vse rečeno. Dodajmo še anekdoto. Konec julija je bila v tedenski prilogi Magazine milanskega Corriere della Sera Žižkova knjiga Leggere Lacan (Brati Lacana), ki je izšla pri založbi Bollati Boringhieri, na kratko predstavljena kot dobitnica tedenske nagrade. Pod naslovom pa lahko beremo naslednje sicer skopo, a dovolj zgovorno besedilo (v mojem instant prevodu):

Angleški spot. Dekle naleti na žabca in ga poljubi. Žabec postane lep mladenič. Lepi mladenič poljubi dekle, ki se spremeni v steklenico piva. On je presrečen. Zakaj? Zato, ker je za moškega bistveno, da »zreducira žensko v delni predmet užitka«.

Kaj pravite? Ni napačna, nasprotno, prav duhovita anekdota. Mene je vsaj nasmejala. Ne povejte je pa Gašperju Maleju, obetajočemu pesniškemu debitantu; on bi samo zviška zagodrnjal, zaničljivo zavihal nos in povesili bi se mu kotički ustnic v Pierrotov neutolažljivo žalostni pogled na svet. Dejal bi omalovažujoče: Kaj je v anekdoti sploh tako smešnega, da bi se veljalo našobiti v nasmeh? In nato, da bi se distanciral od plehke duhovitosti, bi rajši izstrelil nekaj citatov, da se ohrani v formi in se ne prikrajša za to zgledno lepo razvado, ki so se je zadnje čase oprijeli skoraj vsi mlajši pesniki po vsem svetu, ne samo pri nas, svoje hvaležno bralstvo pa gratificira z dognanostjo miselnih dosežkov omikanega človeštva. V tej visoko in široko razvejani citatomaniji se bom tokrat poskusila še jaz, da se mu prikupim in mu obenem nekako dokažem, da navajanje ni noben tak kunšt, da bi zadelj njega človeku pošla sapa:

 

Bonus animus nunquam erranti obsequium accommodat.

Seneka

Non c'è uomo che non erri, né cavallo che non sferri.

Italijanski pregovor

Ya nada tengo, nada quiero.

Ya nada busco, nada espero.

Nada.

Nicolás Guillén

They are always with us, the thin people

Meagre of dimension as the grey people

On a movie-screen.

Sylvia Plath

Assez vu. La vision s'est… itd

Assez eu. Rumeurs des… itd

Assez connu. Les arrêts… itd

Départ dans… itd

 

Preveč znan francoski pesnik, da bi ga sploh imenovali. A rajši neham, da mojega istrskega znanca ne spravim v še hujšo zadrego. Že tako je čisto paf ob goli konstataciji, koliko truda si brez obžalovanja drznem vložiti v to, da napišem navedke v tujem jeziku brez pravopisnih napak, kar je na Slovenskem – v pesniških zbirkah vsaj in spremnih besedah – prava redkost. Saj jih celo svetovljan svetovljanov, akademik in pesniški lavreat Tomaž Šalamun še vedno pridno kuje in štanca. Naš literarni razsodniški vrh pa nagrajuje. Pa kaj nismo rekli, da bomo menjali ploščo? Rekli.

Renzo Cigoi, italijanski pesnik in pisatelj iz Trsta, s katerim že dolgo prijateljujem, me obišče skoraj vsako drugo ali tretjo nedeljo. Okrog desetih zjutraj se oglasi … na kofe in na eno- ali dveurni, pretežno literarni klepet. Odvisno od najinih komentarjev, ki so včasih kratki in jedrnati, drugič pa se razvlečejo kot slabo leto, ker moraš začeti pri Adamu in Evi, če hočeš, da … z našo kulturo slabše ali nič podkovani sosedi sploh kaj razumejo. Prinaša mi redno tudi italijanske književne liste in tednike – tudi Slavoja sem brala v neki njegovi prilogi. Iz Piccola pa mi izreže vse članke, kjer teče beseda o slovenskih pesnikih in pisateljih. V začetku junija mi je pod nos pomolel tudi tistega iz črne kronike, ki se je na kratko ukvarjal z Marijanom Zlobcem in Makarovičevo, oziroma z njunimi žalitvami in pretepom na ljubljanski cesti pred sodnijo. Vsega skupaj niti dvajset vrstic, a v teh vrsticah vsaj deset grobih netočnosti. Še sreča, da ne živimo na severnem tečaju, marveč le dobro uro vožnje od Trsta, kjer je sedež Piccola, da lokalpatriotično zamolčim pomožno redakcijo v Kopru, kjer bi morala biti informiranost o naših zadevščinah obvezna. Vsaj slovenski novinarji, ki delajo tam, če ne vejo, bi se lahko pozanimali, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo. Ne moreš ene same samcate klofute, ki je povsem nepričakovano prifrlela na Marijanovo lice, spremeniti v prerekanje in pretep niti oklofutanega časnikarja in eksperta za glasbo brez potrebe prekvalificirati v kulturnega urednika. Na koncu mi je le uspelo spraševalcu dopovedati, kaj se je zgodilo, sklicujoč se po analogiji na Daudetovo zgodbo iz Lettres de mon moulin o papeževi muli, ki je menda enako dolgo hranila brco in zamero kot naša vrla Svetlana klofuto. Ker pa je v poročilcu pisalo o Makarovičevi kot o naši najbolj sloviti in odlični, čeprav ekscentrični pesnici, je z velikim zanimanjem spraševal po njej nasploh in njenih delih; bil je namreč prepričan, da je vsaj kakšna njena pesniška zbirka prevedena tudi v Italiji in me je prosil za naslov, ker bi knjigo rad kupil in bral. Že zaradi temperamentnosti mu je bila strašno všeč. Malce obotavljivo (beri: ne dovolj na tekočem) sem mu odvrnila, da kolikor je meni znano, nima v Italiji nobene zbirke in niti kje drugje na Zahodu ne (svetovala sem mu, naj pogleda v google in preveri verodostojnost mojih bolj ugibanj kot trditev). Ko sem dodala, brskajoč po spominu, da je v Italiji in morebiti še kje le nekaj ilustriranih knjižic njenih pravljic, ker je tudi in zlasti mladinska pisateljica, je kar ostrmel: Ljudje božji, kaj pa delate, da je ne predstavite svetu, če je tako dobra? Da ga malo potolažim, sem mu povedala, da so ji lani tako Pen klub kot Društvo slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih knjižnih prevajalcev ob njeni 70-letnici posvetili celo revijo Litteræ slovenicæ in na skoraj 200 straneh, pod naslovom Samost (Aloneness – Alleinsein), objavili 45 njenih izbranih pesmi, baladno naglašenih, večinoma prevedenih tudi v nemščino in angleščino, a ne vedno, verjetno je peterica navedenih prevajalcev katero kar izpustila zaradi prevajalskih težav. Nikjer ni niti z besedico omenjeno ali kako drugače utemeljeno to nekoliko nenavadno preskakovanje. Zvezek so opremili z daljšo, zelo izčrpno trijezično študijo Borisa A. Novaka o pesnici in njeni pesniški produkciji, da bi tujci njeno umetniško kompleksnost lažje razumeli in da bi si z pomočjo tega izbora lažje utrla pot v svet. Namenjen pa je ta izbor – hudo omejevalno – predvsem tujim literatom, ki se žlahtajo z nami in nas, ko jih povabimo, obiskujejo, saj ga ni mogoče kupiti niti v naših knjigarnah, kaj šele v nemških in angleških. Izšel je v borih 700 izvodih, kar je za tako ekscelentno ime prava mizerija. Le priznaj. Saj so še tebi, ki sploh ne sodiš med pesniške primadone, le med navadne pesnike, kot rad poudarjaš, natisnili dve zbirki v nekoliko višji nakladi. Torej? Bolj malo možnosti, da bi jo spoznal širni svet, se pa lahko zgodi, da knjiga pride po ne vem kakšnem čudežnem naključju v prave roke (mišljene so založniške, ki razpolagajo z distribucijo po vsej državi, ne le v ožji regiji, in imajo tudi prost dostop na TV), in vse te konjunkcije lahko pričarajo tudi bestselerske mirakle. Nisem mu naštevala vse tako eksaktno, z vsemi podatki, le približno, vendar sukus je bil enak. Nakar me je vprašal: Zakaj je v italijanščino ne prevedeš ti, ki še kar na debelo prevajaš slovenske pesnike? Jaz pa sem mu odgovorila: Zaradi preštevilnih razlogov, ki ti jih ne nameravam naštevati prav zato, ker so preštevilni, saj bi nastalo predolgo in prezamudno razlaganje. Podobno vprašanje mi je že davno postavil javno, v reviji Srp, prijatelj in recenzent Ivo Antič, in mu še danes dolgujem odgovor. On me je vprašal tudi – navajam po spominu – zakaj ne prevedem tudi kakšne italijanske rimane pesmi oziroma nekaj italijanskih sonetov, ker tako rada in kar nonstop prevajam italijansko poezijo, ko pa so pri nas soneti tako priljubljeni, in mar Italijani niso tako kot mi naravnost zaljubljeni vanje. Vprašal me je tudi, ne vem, ali navadno, ker ne ve in bi pač rad vedel, ali provokativno, zakaj je, recimo, dvojezično antologijsko zbirko Edvarda Kocbeka tiskala v Trstu slovenska založba, ne pa kakšna italijanska. O mojih prevodih v italijanščino pa je dejal – ponovim, navajam prosto, po smislu, če ni bil ta smisel, naj me, prosim, popravi – da ne more presoditi, ali so dobri ali slabi, ni toliko vešč italijanščine, lahko pa reče oziroma konstatira, da so natančni.

No, začnimo s poezijo vobče. A še prej, ker sem zgoraj ravno omenila google, in od te internetske ustanove nekako pričakovala zanesljive informacije, še ta kurioziteta. Včeraj mi je prav Renzo sporočil, da na Google Web Alert per (za): jolka milic – v sosednji sobi (la stanza accanto) vedrijo ti moji verzi, ki jih bom nadomestila z izvirnimi slovenskimi: Kadar prideš k meni. Kadar prideš k meni, se čas ustavi. Roke in noge se prepletajo in usta pomagajo premostiti … Renzo me nato sprašuje, ali so res moji. Odgovor njemu in vsem: Niso moji. Sodijo med verze, ki sem jih prevedla za slovensko pesnico Vanjo Strle in so letos izšli v Italiji med drugimi pesmimi v dvojezični pesniški zbirki na 160 straneh, ki sem jo jaz uredila in vse pesmi tudi prevedla, tiskala pa jo je italijanska založba Mobydick v Faenzi. Če so vsi podatki pri googlu tako približni oziroma iz trte izviti in površni, kot je ta, potem je še najboljše, da z njim ne izgubljamo časa, marveč raje po starem konzultiramo leksikone, ki tudi niso nezmotljivi, a takih cenenih bedastoč vseeno ne klatijo naokrog. Bom našuntala pesnico Vanjo, naj jih toži, ker so jo prikrajšali za štiri verze in ji povzročili neznanske duševne muke (imenovati jih bolečine je odločno preveč mil izraz). Kdove, časi pri nas so tako ugodni za odškodninske tožbe – glej Evgena Bavčarja! Slep gor, slep dol, soglasen ali proti, brez vsake podpisane pogodbe, ampak dal je baje besedo (komu? in kdaj?), plačaj in nemaš, da mrdaš! Smo ali nismo pravna država? Saj ni izključeno, da ne bi kaj iztržila. Kaj pravite, slovenski sodno podkovani mojstri in veliki prav(d)niški majstri: gospa Brezigarjeva, gospa Cerarjeva, gospod Zalar, gospod Kozinc, gospodje Čeferin et co.? Ima tudi liričarka šanse, da kaj pokasira? Ali pa imajo to možnost imajo samo tisti, ki … ovce strižejo in bi radi z njihovo volno veliko zaslužili, plačali pa nič ali bolj malo? Saj ovce ničesar ne potrebujejo. Malo trave in pastirja, da jih striže in oskubi.

A vrnimo se k poeziji. Aj, nekdo trka na vrata. Obisk. Vzela si bom pač pol ure odmora, saj me je vročina – termometer kaže 32 stopinj – že pošteno zdelala. Bolj kot tipkanje na računalnik in bolj kot obisk bi se mi prilegel kavč v hčerini sobi, ki je poleti najbolj hladna, da si zleknjena poravnam razbolene koščice in si malce oddahnem, s kakšno (zaprto?) knjigo ali revijo na trebuhu, da ne bom videti preveč lenobno.

Ni bil obisk, le soseda z majhno prošnjo. V treh minutah je bila uslišana. Potem sem se resnično zatekla na kavč, vendar sem le sedla nanj z odprto knjigo v rokah. Vzela sem s sabo prvi zvezek italijanske pesniške antologije il Novecento (Garzanti, 1992), da bi videla, koliko sonetov bom našla na več kot 500 straneh.

Medtem ko bom jaz list za listom iskala sonete, vam dam v degustacijo po vrstnem redu drugega pesnika Maria Novara (1868-1944), ker je prvi, Gian Piero Lucini (1867-1914), čeprav sonetist, za moj okus preveč »kriptičen« (skrivnosten, nerazumljiv) in jezikovno tudi že nekoliko starinski.

 

Pomladansko ozračje

 

Mlada svetloba,

pomladansko ozračje!

mehkobeli oblaki

zastirajo čisto nebo:

oglaša se

ubrano spremenljivi

glas morja.

 

Pa še eno, s skoraj kraškim motivom:

 

Kolikokrat še

Ti borovci

te ciprese

in krvavo rdeče vrtnice

kolikokrat še

ko mene ne bo več

bo začudeno strmel mesec

in zvezde se bodo nemo migetaje

zazirale v grič ki je z mano

ostal osamljen

v nočni tihoti

in razmišljal!

Mario Novaro, se zdi, ni zagrešil nobenega soneta, vsaj antologijskega ne. Morda zato, ker ni napisal veliko pesmi. Izdal je le eno zbirko, ki jo je z dodatki ponatisnil šestkrat. V prvem zvezku te Garzantijeve antologije je razmeroma več sonetov kot v drugem, verjetno ker je v njem več starejših pesnikov kot v drugem, ki se prav tako raztegne na 500 strani, vsega skupaj torej 1050 strani. Prvi zvezek simbolično konča s pesmijo Starost, ustavi se! avtorja Libera de Libera (1905-1984). Ker je nekako v stilu z mojimi in najbrž kar našimi željami, jo bom na hitro prevedla, za sprotno enodnevno rabo, brez umnih kozmetičnih posegov in lepotnih magic tocov:

.

Starost, ustavi se!

 

Ti, vsa otekla od ozebkov, hodi počasneje,

le kam se ti mudi, to srcu škoduje,

pusti, da uživam ob cvetu, ki se razpira

in ob vseh sodih mojega vina.

Sram naj te bo, da me tako gola zalezuješ,

z razpadlimi dimljami in s prsmi v cunjah,

nate bom sešil lepo mladost in za

radoživega moža ti bom dal svojo senco.

Ustavi se, starost, spočij se no tukaj,

zadovolji se s tem, da raztržeš moje slike,

jaz pa bom počakal, da se vsa reka življenja

pred mano izteče, preden stopim na tvoj breg.

 

No, kot rečeno, se v prvem zvezku kar pridno ukvarja s soneti, ki pa niso vedno rimani, 7 pesnikov od skupno 36, v drugem pa le 2 od skupno 40. Že te številke so zgovorne. Da pa mi ne bodo zamerili pesniki v drugem zvezku, naj prevedem še štirivrstičnico Morje je povsem sinje Sandra Penne (1906-1977), ki je prvi izmed mnogih v tej knjigi:

 

Morje je povsem sinje.

Morje je povsem spokojno.

V srcu je skoraj krik

radosti. In vse je spokojno.

 

Za konec pa še 51. pesem iz zbirke La fortezza d'Avernia (Avernijska trdnjava) znamenitega italijanskega rusista in boemista Angela Marie Ripellina (1923-1978), ki pa je bil tudi zelo nadarjen pesnik in nadvse cenjen kritik:

51.

And death shall have no dominion

Dylan Thomas

 

Življenje, ne zapusti me. Kakršno koli že si, kaktus, nož,

bodalo, zanka, ogenj in meč, tema, bolehavost,

si še vedno življenje, in frfrasto in prelestno in spogledljivo:

tudi če in vsemu navkljub, te še vedno ljubim.

Kakršno koli že si, umazano in grbavo in coprn(išk)o in zlo,

si še vedno življenje, in dragocenost v mojem lapidariju.

Zelena obala, ne zapusti me:

tudi če si sveženj grozovite melanholije,

te nočem izgubiti, stari dedec z odvratnim zadahom,

škilavi svetohlinec, vreščavi in ječeči grobar,

ti nadloga in muka, ti ljubezen, moje življenje,

ti svetlo življenje, ti zoprno življenje, vendar življenje.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIV)

 

(S kulinaričnim preludijem)

 

Nedelja, pozno popoldne pred poročili. Pripravljam se duševno na pisanje o svoji priljubljeni temi, in sicer o poeziji in prevajanju, ker je že skrajni čas, da oddam svoj redni prispevek uredništvu, a obenem gledam na Pop TV Ljubezen skozi želodec. Sodim med redne gledalke te slastne in simpatične oddaje. Preden odprem televizor, si prinesem v dnevno sobo nedeljsko večerjo, ki je običajno ena sama žalost, včasih improvizirana iz bolj revnih ostankov kosila, drugič, ko ni ostankov, si privoščim navaden ali topel sendvič, odvisno od starosti kruha, ki je na razpolago pri hiši, skodelico čaja ali dva prsta belega vina in sadje. No, med gledanjem te oddaje se mi sline prav nonstop cedijo, kot kakšnemu staremu slinastemu psu, družinska kuharja – po tej plati in mladosti navkljub sta še starega potratnega kova sestre Kalinškove – očitno nista obsedena od odvečnih kalorij, tudi holesterol – kakšna sreča! – ni njun problem, prej zanemarljiva postavka, s katero nas ne obtežujeta. Očitno ju ne mučijo niti finance, ker tako kosilo, sodeč po vsem tistem, kar namešata, navržeta in dodata, pa naribata in spečeta v pečici ali roštata na plošči štedilnika, pribelita in izboljšujeta, ni ravno dostopno, kaj šele priporočljivo za ljudi z bolj plitvim ali luknjastim žepom. Ob pogledu na vse tiste kulinarične dobrote, bi Italijani rekli: »Pancia mia, fatti capanna!«, ko bi svoj trebušček, ki so ga nalašč napihnili v kolibo, da bi zmogel več dobrega prenesti, zvrhano napolnili z vsemi tistimi sočnimi jedmi. Kakšna nezaslišana slast in sladkost in radost! Zalita z rujnim vincem!

Prijeten je tudi ustvarjalni kaos njune kuhinje, ki veliko pripomore k domačnosti in toplini. Pa otroka, ki kar pogosto rada pomagata in kaj spotoma poližeta, preden sedeta s starši k mizi. In obilno sorodstvo na pikniku ali s prijatelji za obloženim prazničnim omizjem, tako edinstveno uglašeni in nasmejani vsi, kako veselo in lepo, da se lepše in veselejše sploh ne da.

Le majceno vprašanjce me trapi. Prijateljujem namreč z mlajšo pesnico, ki neznansko trpi in se mi vedno bridko pritožuje, ker ni mršava kot manekenke v ženskih modnih revijah, pač pa lepo zalita in zaobljena, in zavoljo tega silno nesrečna. Zadnjič me je prosila, vsa obupana, ko je zagledala na moji mizi šopček iz Dela izrezanih poglavij iz Kuharske enciklopedije Bogdana Novaka in Simona Lenarčiča (tudi epohalno delo na področju kuharije), naj jih dam stran, vsaj dokler bo pri meni, ker njej zadostuje, da prebere kak recept ali vidi kaj kuharskega na listu ali na krožniku in že skoči nanjo kakšen kilček, ni treba niti, da usta odpre. Nasmejala sem se iz srca, a vseeno uvidevno umaknila kuharske izrezke z mize, da ji polepšam popoldne.

Zdaj pa drobceno vprašanje družinski materi in vzorni kuharici Valentini Smej Novak. Tudi njeno sorodstvo z otrokoma vred je vse prej kot mršavo, vsivprek so obdani z mehko avro okroglosti ali vsaj sijoče in rastoče zaokroženosti, brez vsake ostrine in bodečih špic, kar je samo po sebi umevno po tako dobri papici. Razen nje seveda, ki bi se lahko šla – prej suhcena in drobcena kot okrogla – še manekenko, ne sicer ravno one skrajne kategorije neješčnih, sestradanih in prav koščenih. Kako ji uspe ohraniti linijo po tako obilnih kosilih in večerjah in, domnevam, tudi zajtrkih? Za ta njen prej postni kot pustni kulinarični recept, ki sodi za marsikaterega gurmana med nedosežne sanje, bi verjetno rada zvedela tudi moja poetesa. In ne samo ona. Morda kar večina gledalcev. Da bi se lahko dnevno napokali vseh svetovnih dobrot, ne da bi vžajali kot kvas in si vitkost s snedenostjo zapravili. Ali se gospa Valentina le dela, da jé, v resnici pa se ob polni mizi posti in za lepoto vse pretrpi? Skratka, koliko kavnih žličk ali jušnih žlic si lahko človek privošči od vsega, kar z možem Lukom nakuhata ali pripravita, da tehtnica ne poskoči ali nevarno ne vztrepeta in strmo ne sili le navzgor?

Lepa oddaja, vsi strašno prikupni in prisrčni, s pripravljenimi jedmi vred, ki nas brez besed vabijo, da prisedemo k mizi in jih do zadnje mrvice pojemo. Pa še krožnik pomažemo in si ustnice obliznemo.

 

Mar je bila taka Evridika?

Suha kot sardela,

na dekliških bokih je imela

vijoličast pas:

mar je bila taka Evridika?

(Franco Scataglini, narečni pesnik iz Ancone)

No, čas je napočil, da odgovorim na vsa vprašanja Iva Antiča, ki sem jih nanizala v oktobrski številki Srpa na straneh 198 in 199. Sicer o teh zakajih sem že davno in tudi pred kratkim in kdaj vmes, vsakič, ko je pač nanesla priložnost, kar izčrpno odgovorila, vendar izrecno recenzentu Antiču še ne. Začela bom z vprašanjem o italijanskih sonetih in rimanih pesmih. Zakaj jih ne prevajam? In potemtakem – zdaj modrujem sama – dajem prednost le pesmim s svobodnimi stihi. Odgovor: Saj ne prevajam niti slovenskih rimanih pesmi in niti sonetov, oziroma zelo poredkoma, ko prav sila kola lomi. Razlogov je nešteto, eden izmed njih, a sploh ne najvažnejši, je zelo kratek in jedrnat: iz komodnosti. Zakaj bi se mučila z rimami in prepotila ne sedem, ampak sedemdeset srajc, dosegla pa pri italijanskih bralcih slabši rezultat, kot če jim predstavim popolnoma neznanega pesnika skoraj neznanega naroda iz vzhodne Evrope z nizom prevodov pesmi v svobodnih verzih, za katere ni treba delati posebnih akrobacij, kaj še salte mortale, da jih prevedeš ne samo v spodobni italijanščini, ampak večkrat naravnost čudovito, da niti ne čutijo, da berejo prevode, marveč te vprašajo nejeverno in malce norčavo: je res, da je tale pesnik vaš in da si ga prevedla iz slovenščine, ali nam – zafrkantska, kot si po naravi in vsega sposobna – podtikaš kakšnega našega miloglasnega sorojaka, ki smo ga mi skoraj spregledali ali še bolj malo vemo o njem, ti pa si ga umno zakamuflirala in nam boš na koncu – »ogni bel gioco dura poco« – vsa nasmejana povedala, da nas vlečeš za nos? Bom še nekaj dodala: če bi pesniki morali kot nekoč pisati obvezno v rimah in po določenih, sicer najrazličnejših in prav domiselnih predpisih (oglejte si Besedno umetnost Silve Trdine, pa knjige Borisa A. Novaka in Matjaža Kmecla pa še koga, ne bom naštevala), se moja kariera prevajalke poezije ne bi niti začela, kaj šele končala (adijo odličja in priznanja, ve saludo!), ker mi rime – recimo bobu bob! – ne ležijo, nimam zanje predispozicij! Postala bi samogibno prevajalka pesmi v prozi ali kratke proze, a z mano vred bi se morala prekvalificirati večina ne samo slovenskih, marveč kar svetovnih pesniških trum (!), ki jim, podobno kot meni, rime ne ležijo, ker nimajo zanje, kar je za stopnjo hujše kot v mojem prevajalskem primeru, predispozicij, saj ko bi jih imele, bi pač besede najčešče vezale. Vsaj pol na pol. In zelo vešče, ne pa nič ali precej nerodno. (Sem se že ustrašila, da bom ostala po lastni krivdi, zaradi svoje že pretirane odkritosrčnosti čisto praznih rok, brez ene same medaljice in priznanjca, zdaj pa sem vseeno odkrila, da bi v svojo poklicno izkaznico prevajalke poezije morala le specificirati: (poezije) v prozi. Tudi tovrstni pesniki bi se morali preimenovati – kot boksarji po teži: prve kategorije tisti, ki pišejo rimano, druge vsi ostali. Ni sicer upanja, da bi jaz dobila kakšno odličje za prepesnitve prvokategornikov, a pri drugovrstnih bi se mi jih kar nabralo in nakopičilo, nič adijo visoka priznanja, marveč: Dober dan, kolajnice, kar naprej stopite in dobrodošle! Čisto vseeno je, kdo jih je podelil, katera resna, napol resna ali neresna ustanova ali kuhinja oziroma klan ali skoraj klientelistično združenje. Saj na svetu kmalu ne bo enega samega človeka, ne da bi bil okrancljan s kakšnim velepomembnim odličjem – če za druge ne, za okrancljanega bo to velepomembno! Nikogar brez kakšnega takega hišnega okraska in zaslužnega predmeta. Saj jih celo predsedniki držav – govorim na splošno, a velja tudi za domače veljake – pogosteje podeljujejo kot, recimo, toplo malico brezdomcem in obubožanim. Pa recite, da ni tako! Kdor si pač upa.

 

Evropa jaha črnega bika

 

1.

Pazi se, prebivalec planeta,

varuj se besed Mogočnih,

plazu laži, tam gor

blebetajo, učijo praznino.

Daj na varno zasebni,

edin(stven)i glas: jutri ti bo

odvzet kot že neštetim,

kot tožba pa odmeva igra čaš.

(Antonio Porta)

Že iz mojega zapisa v oktobrski številki Srpa je bilo razvidno, da naši sosedje na splošno niso tako mahnjeni na sonete kot mi. Sicer jih pišejo, večkrat tudi nerimano in onstran sonetnih pravil (danes bi rekli: inovativno in kreativno), kar pa je še vedno, v nekaterih primerih, malce vprašljivo; neizpodbitnih dokazov še ni o tej bolj apodiktični trditvi, da bi bila povsem kredibilna, tudi jaz samo sebe ali koga drugega lahko okličem za genialca le zato, ker se obnaša(m) drugače od večine, veliko vprašanje pa je, ali o tem prepriča(m) tudi druge. No, vsaj sodeč po italijanskih antologijah, je bolj malo sodobnih italijanskih pesnikov, ki so se zapisali strogo rimani in sonetni poeziji in se zlasti kot dobri sonetisti in pisci rimane poezije vobče vtisnili v spomin bralcev. Rekla sem bolj malo, ne pa nobeden, nekaj jih je nedvomno, a se z nami procentualno ne morejo meriti. Vzela sem v roke – iz škrupulantstva, da mi ne boste rekli, da potvarjam dejstva s preveč enostranskim navajanjem – knjigo Italijansko pesništvo od leta 1960 do danes (Poesia italiana dal 1960 a oggi), ki jo je uredil Daniele Piccini (BUR, Milan 2005 – skoraj 900 strani, 17 evrov). V antologiji je 19 pesnikov – 17 moških in dve ženski; očitno niti naši sosedi na tem področju niso še odpravili spolne diskriminacije, ali pa gre le za diferenciacijo, češ poezija ni tipična zvrst za ženske? Jim gre bolj težavno od rok in dokaj jecljavo iz ust. Stvar konstrukcije pač alias telesnega ustroja. Sicer jim ne manjkajo krila, vendar so neprimerna za pindarske polete, ko pa jih je bog oče ali sveti duh opremil le s kokošjimi ali z nojevimi okrnjenimi perutnicami, ki zmorejo le bolj pritlehno in kratkotrajno frfotanje, pri poskusih vzponov v stratosferske visočine pa odpovejo že na nekajmetrski višini, da ne rečem nižini. Škoda, da se sploh poskušajo v tej moški disciplini par excellence. Čista izguba časa. In sredstev. Ko bi se posvetile kvačkanju, bi dosegle višje oziroma zavidljivo visoke rezultate; nekdo bi jim moral vtepsti v glavo, kaj je zanje zares najbolj perspektivno. A kdo si bo vzel na grbo to delikatno odgovornost?

No, pustimo te izrazito ženske probleme in se povrnimo k antologiji. Med pesniki so štirje narečni – in vse njihove pesmi so bolj ali manj rimane, vendar ni nobenega soneta (in vse s prevodom v italijanščino ob strani, kajpak nerimanim!). Luciano Erba ima 19 pesmi s prostimi stihi in dva nerimana soneta, morda tri, če seštejemo pri neki pesmi vrstice oziroma verze (14); Giovanni Raboni (njega bi mirne duše lahko uvrstili med znamenite sonetiste, ob bok s Capronijem in Carlom Betocchijem pa še s kom starejšega datuma in s kakšno žensko novejšega) ima 15 prostih pesmi in 7 rimanih sonetov, ki sodijo, kot pravi urednik, med tradicionalne, revolucionirane in bolj ritmične kot kanonične dikcije (»tradizionali, rivoluzionati, di andamento ritmico non canonico«), da se omejim na en sam stavek. V tej knjigi so spremni eseji bolj zanimivi od izbora pesnikov, o katerem bi se dalo tudi kaj malo ali precej oporekati in tudi o izbranih pesmih dodati kakšno opazko. A vsake oči dojemajo svet na svoj način in vsaka pamet ima svojega ocenjevalca. Večkrat moramo vzeti, kar nam ponujajo in prodajajo.

 

Iz zbirke Kronike in druge pesmi

 

Zdaj se učim na trgovski šoli,

a ko bom velik, bom mestni

pometač, ker imam rad Milan,

in hočem, da so ceste snažne,

zelo všeč so mi kombinezoni,

pomagal bom tudi policaju,

ko bo kakšen parček teptal vrt,

našeškal bom tudi otroke, ki skačejo,

ker se spominjam mojega deda,

ki ni maral, da se veselo

igram: otroci morajo jokati

in odrasli delati.

(Elio Paglierini)

Iz doslednosti in da razbijem monotonijo govorjenja o prevajalstvu, ki neprevajalce samo dolgočasi, sem prevedla nekaj antologijskih pesmi s prostimi verzi. Pri nas je običaj, da rimane pesmi rimamo tudi v prevodih; iz tega razloga se jih jaz izogibam, povedala sem tudi zakaj. Italijani pa so uvedli že davno precej drugačne navade, in sicer tuje pesnike tiskajo vedno dvojezično, rimajo pa le tisto, kar je mogoče preliti v rime, ne da bi pesem preveč spreminjali ali jo celo posiljevali, mi smo temu včasih rekli: rimo privleči za lase. Drugače povedano, pri njih najbolj uspevajo rime, ko prevajajo iz neolatinskih jezikov ali vanje. Pa še takrat, če se kje besedno preveč razlikujejo, dajo prednost pomenu in rimo preskočijo. Seveda poskrbijo, da pesem vseeno zveni blagozvočno. Bralec, ki običajno ni slep, vidi na golo oko ob sprotni primerjavi, kaj in kako je rekel pesnik in kako ga je prevajalec interpretiral, bolj ali manj spretno, bolj ali manj užitno. Ko so si jeziki zelo narazen, pa je rim v italijanskih prevodih bolj malo in včasih nič, toda je ritem in vse ostalo, kar ciljni jezik dopušča. Pa saj je že tudi pri nas ta novi ali drugi način v veljavi, le zdaleč manj skrbno je negovan, a tega večina niti ne opazi, ker najpogosteje ni zraven prevoda tudi izvirnika in niti drobne opombe, da so prevedene pesmi v izvirniku rimane, ne pa kot v prevodu v prostih stihih. Navedla bom en sam primer v ilustracijo, lahko pa bi jih sto: vse tercine – teh je nič manj kot 131 – pesnitve Realnost Pier Paola Pasolinija, ki je izšla leta 2007 v istoimeni zbirki pri LUD Šerpa. Slovenski bralci so potemtakem prepričani, da je italijanski avtor to pesem napisal nerimano.

 

Grafologija nekega slovesa

 

Po tej julijski modrini brez tebe

se spreletavajo preveč črni hudourniki,

ki po barvi spominjajo na antene,

po rezki obliki in zavojih pa na tvojo pisavo,

ki se spušča od »dragi« do podpisa

z neba na zemljo

in s streh se povzpne do oblakov.

(Luciano Erba)

 

Vendar ne kaže pozabiti, da sodim med tiste bolj redke prevajalce, ki kontinuirano prevajajo v obe smeri, in sicer iz italijanščine v slovenščino in obratno, in v to drugo smer celo bolj pogosto in načrtno; tu se moja vloga celo podvoji ali potroji, ker sama izberem pesnike in pesmi, zbirko uredim, poiščem, ko je treba, tudi pisca spremne besede in celo založnika, včasih pripomorem tudi do sponzorjev in podobno. Grem se, skratka, prevajalko in literarno posrednico v najširšem pomenu besede. Na videz se to zdita precej podobna opravka, v resnici pa se zelo razlikujeta – tudi s psiholoških vidikov, ki zahtevajo povsem različna postopka. V slovenščino prevajam predvsem afirmirane sodobne italijanske pesnike, ki so že našli mesto v antologijah in o katerih tudi mi že marsikaj vemo, da jih skoraj ni potrebno posebej predstavljati, kaže le posloveniti kakšno njihovo nepoznano delo in s tem poznanstvo poglobiti. Prevajam še italijanske pesnike z onkraj meje, tudi če ne sodijo med antologijske, saj njihovi verzi včasih niso prestopili niti italijanskih regijskih meja, a delijo prostor s slovenskimi pesniki, živijo z našo manjšino, večkrat celo nastopajo skupaj. In slednjič prevajam tiste pesnike, ki še niso v antologijah, a bodo verjetno kmalu zdrsnili v kakšno, ker je antologij na laškem polotoku nešteto in se kar množijo; ti se gredo urednike in s svojimi prispevki polnijo kakšno sosedno literarno revijo, in na mojo pobudo (mi prevedemo in tiskamo nekaj vaših pesnikov, vi pa boste naše le objavili, saj bodo že prevedeni, to prednost vam navržemo, ker se zavedamo, da nimate ustreznih prevajalcev) so nekateri med vprašanimi brez pridržkov pristali na izmenjavo in je nastalo v obojestransko korist majčkeno mednarodno sodelovanje, ki še traja. Revialne razmere v Italiji pa so precej drugačne od naših, o tem bi bilo treba tudi kdaj spregovoriti, pa še o marsičem, drugačnem od resničnosti; neredko namreč gojimo velike iluzije in se nam niti ne sanja, da se motimo, misleč, da so knji(žev)ne uzance tudi v zahodni Evropi take, kot so (bile) pri nas in sploh na Vzhodu v času socializma, kjer so pesnike in literate šteli skoraj kot mezdne delavce višje sorte, saj so za svoje literarne usluge prejemali redne honorarje, primerljive s plačami, to pa za zahodni svet ne drži in nikoli ni držalo. Ko bi naša pričakovanja uskladili z možnostmi ali nemožnostmi, ki nam jih nudi Zahod, bi bržčas lažje dosegli kakšen zares viden rezultat in bi bili konec koncev tudi manj razočarani, bolj v harmoniji s sabo in z danostjo.

Vrnimo se k prevajanju slovenskih pesnikov v italijanščino. Na primer, ko prevajam Kocbeka, Zajca in celo Šalamuna, ki je najbolj razkričan po širnem svetu, in tudi Zlobca, ki je prejel kar nekaj nagrad (denarnih celo!) v Italiji, postopek ni več tako preprost, kot se morda zdi. Razen redkih italijanov, pretežno na Tržaškem ali Goriškem, teh slovenskih literarnih asov živ krst ne pozna, čeprav je za nas vsak od njih že pravi pojem dobre poezije ali proze in jih večkrat prištevamo med tiste, ki bodo ostali, ker so zarezali globoko brazdo v domačo književnost in v njej pustili živo sled. Če pa italijanski sosedje zraven naletijo v imenu in priimku še na kakšno strešico (Kolšek, Pavček, Košuta, Aleš Šteger, Primož Čučnik) pa na preveč soglasnikov (Kuntner, Vipotnik, Podlogar, Kocbek) in na kakšen c in j za nameček (Gorazd Kocijančič, Miklavž Komelj, Škrjanec, Cvetka Lipuš, Ciril Bergles), se jih tako prestrašijo, da povsem izgubijo orientacijo; ne le, da ne znajo prebrati imena z inkriminiranimi črkami (pa jim ga lahko ponoviš desetkrat ali stokrat), vsaj za nekaj trenutkov niso več zmožni razumeti niti prevedene pesmi brez ene same kočljive črke, ker se jim zazdi, kot da je med obema svetovoma zazijal prepad; tako vidijo zavoljo nekakšnega že tradicionalnega monolingvizma in posledično tudi odpora do večjezičnosti ali zaradi malodane gojenega in negovanega nepoznavanja slovanskih jezikov kot nečesa nepotrebnega, razen ruščine. Izjeme kajpak tudi pri tem potrjujejo pravilo. Povedala sem sicer malo bolj slikovito, za večjo nazornost, a da je najpogosteje približno tako, jamčim osebno.

Vrh tega pa, kot mi gledamo nekoliko zviška in precej sumničavo na literature manjših in celo vzhodnih narodov, ker smo vnaprej prepričani, da ne dosegajo evropske ravni, tako in morda še bolj postrani in še bolj skeptično, da zmoremo kaj res dobrega, gledajo zahodnjaki na vzhodnjake, in med slednje sodimo tudi mi. Ko beremo v prevodu, recimo, Quasimoda, Ungarettija, Paveseja ali Pasolinija, okleščenega celo vseh rim, ki pa jih slovenski bralci ne pogrešajo, saj ne vejo nič o njihovi eksistenci, nam niti na misel ne pade, da bi rekli: kako je ta pesnik zanič, pa še hvalijo ga na vse pretege! Mi kar načeloma vemo: če pri »evropejcih« kaj ne štima ali če kaj hrešči, je tega kriv prevajalec. Oziroma vemo, da je prevod vsaj za stopničko manj od izvirnika; če pa so pesmi izvirno rimane, vsaj za pet stopničk manj. Ne zdvomimo o pesniku, čeprav bi lahko tudi zdvomili! Toda »evropejci« ne razmišljajo tako, ko berejo prevode vzhodnjakov: pesnik je kratko in malo zanič, če v prevodu ne zazveni (kaj pa naj pride dobrega in velikega iz Nazareta ali Ljubljane?). Povedano malce paradoksalno, a odraža dejansko stanje.

Zato pri izbiri dajem absolutno prednost nerimanim pesmim, ker je ob njih v prevodu lažje ohraniti izvirno lepoto. V spremnem pismu uredništvu pa za navrh še dopovem, koga pošiljam in kaj nam predstavlja in zakaj. Drugače povedano: pojem mu hvalo, a ne preveč, le toliko, da pritegne urednikovo zanimanje; navadno pokličem na pomoč še skrite in odkrite prepričevalce in poljudno psihologijo.

 

Počasnost

 

kakšna sreča ... o čem govoriš ... dovolj ti je ta

... ta ljubezen polna dolžnosti ... kjer

ti kvečjemu odpustijo ...

preveč vetra je in besed, polnih soglasnikov,

da zveš, da je vse končano

zlogujeva »nerozumím, nerozumím«

... »kje si«, me vpraša v nekakšnem

neulovljivem jeziku ...

(Milo De Angelis)

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XV)

 

(Nekaj uvodnih misli)

To vmesno razmišljanje samo o prevajanju, brez poezije, na žalost, le s peščico prevajalskih nasvetov, sploh ni v zvezi z mojim prejšnjim nadaljevanjem (XIV), marveč se navezuje na temo Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak oziroma na članek Igorja Bratoža, ki je izšel na kulturni strani Dela 10. 12. 2009 z gornjim nadnaslovom in z naslovom Najprej iskanje pomoči, potem knjiga napak. Svoj odziv bi zato morala poslati Delu, ker so njegovi uredniki prvi poročali in javno spregovorili o tej nekoliko mučni knjižni zadevi. Moj zapis se nanaša tudi na Bredine pripombe in ugovore v Delo-KL 6. januarja 2010, namenjene pisatelju Evaldu Flisarju, ki se je bridkoironično obregnil ob njeno »ne-knjigo leta« v širšem poročilu Knjige v letu 2009, ki so naredile vtis, kjer Flisar nastopa skupaj z drugimi znanimi pišočimi in beročimi sodelavci KL. Poročilo je pripravil P.(eter) K.(olšek). Zakaj ne pošljem svojega premišljevanja Delu? Prvič: ker je predolgo za prostor, ki ga ima kultura na razpolago v tem slovenskem dnevniku, kjer bi morda objavili kakšen odmev ali pripombo pod pogojem, da ne bi bila daljša od dveh strani, še rajši eno ali pol in še najrajši nič; argumentov, ki se zelo radi raztegnejo, pa ni mogoče strpati tako na tesno, kaj šele skrčiti v aforizem ali telegram, ne da bi jih poškodoval ali okrnil – jih torej prikrajšal za smisel in razumljivost. Drugič: prevajalstvo, sodeč po doslejšnjih časopisnih objavah, očitno ne sodi med priljubljena področja urednikov Dela, zanje je prej španska vas, ki jih bolj malo zanima, kaj šele, da bi jih vznemirjala. Ne delajo si z njim nepotrebnih problemov. Zategadelj sem to dokaj nenavadno prevajalsko dogodivščino, ki se je nedavno nepričakovano »zgodila«, pravzaprav je kar vskočila v moje življenje, ad hoc vključila v svoja premišljevanja.

 

»Zgodba«

Bojim se, da se Breda Smolnikar, sicer moja prijateljica, spozna na prevajanje in njegove »pritikline« kot zajec na boben, saj drugače ne bi mogla delati takšnih kiksov, pardon, napak, kot jih dela v zvezi z angleškim prevodom njene knjige Balada o divjem mleku. V glavnem se popolnoma strinjam z Evaldom Flisarjem, tudi mojim prijateljem, ki jo je pošteno okrcal v omenjenem poročilu o lanskoletnih knjigah; je pa najbrž v naglici spregledal, da je glavni krivec nekje drugje in je ni dovolj dobro informiral, kaj sme in česa ne, saj ni mogoče, da ni opazil, da je povsem nevedna in da bi se veliko bolje odrezal zajec z bobnom kot ona glede prevajalskih zadevščin. Takih nevednežev je sicer pri nas veliko; recimo, nekoč – na srečo le napol javno – Franjo Frančič v zvezi z italijanskim prevodom njegove Domovine, blede matere; v zamejstvu je kar nekaj avtoritarnih oseb, ki se s prevajalstvom sicer ne ukvarjajo neposredno, a se vanj s polno paro suvereno vtikajo in na svojo roko manipulirajo z njim, ne da bi se vprašale, ali to sploh smejo, in je potemtakem skoraj naravno, da se jim marsikaj neprimernega stori, zapiše in zareče (glej goriški tednik Novi Glas z dne 12. 11. 2009). Saj je vobče znano, da pri nas prav tisti, ki najmanj znajo, največ gofljajo, namesto da bi se prej dodobra poučili o tematiki, ki se je bodo lotili, in bi šele nato o njej kaj zelo previdno bleknili – še najbolje v rokavicah, da se ne opečejo ali ne dregnejo v osir.

A povzemimo na kratko Bredin primer. Iz njenega prvega pisma prevajalki Erici Johnson Debeljak zvemo, da njen prevod po preteku nekaj let ni bil več primeren za prezentacijo v svetu in da ga končujejo kar trije (!!!) prevajalci za angleški jezik. Očitno so to lastniki ali člani kolektiva DEKS d.o.o. – družno. (Mimogrede potoženo: več-ročno in več-glavo prevajanje meni vzbuja resne dvome, ker vsak človek ima svoj jezik, svoj stil in svoj zelo oseben pristop. So se ti trije prevajalci zmiksali v koktajl?) To podjetje je namreč navedeno v prvem kolofonu in tudi v drugem ni spuščeno; za imenom prevajalke Debeljakove je pripisano z dolgo specifikacijo, kaj vse ji je tercet izboljšal. Med podrobno naštetimi pogreški je tudi mešanje ameriške in britanske angleščine. Ker avtorica Balade ne zna angleščine, so ji to očitno (na svojo roko ali od nje naprošeni?) dopovedali ti novi prevajalci, o katerih navadni zemljani kot jaz vemo bolj malo ali nič, pa čeprav smo prevajalske sorte in zelo zainteresirani za te probleme.

 

Vprašanja Bredi: Kaj ali kdo je v njej zbudil dvome o kvaliteti prevoda? In kako ve, če pa angleščine ne zna, da je zdaj primeren za prezentacijo v svetu? Kdo ji zdaj jamči, da je tekst jezikovno neoporečen, ne pa, da se bo čez leta spet našel kdo in se spotaknil ob kaj drugega in bomo dobili nov zvezek errata in nove pritožbe, Breda pa nove stroške za novo angleško izdajo zares reprezentančne Balade? Samo sprašujem (ker ni greh): Imamo na Slovenskem take in tako neizpodbitno dobre ali vešče tujejezične razsodnike, da bi lahko prisegali nanje? Prevajanje namreč ni eksaktna veda kot osnovnošolsko računstvo. To vejo že vrabci na strehi. Če pa ne vejo, je že skrajni čas, da zvejo, in naj jim kakšna naša kulturna inštitucija pripravi brezplačen tečaj, da bodo primerno obveščeni in bodo nehali čivkati ignoranco.

 

Vprašanje DEKSovi trojici: Kdo pravzaprav ste? Zaželeno bi bilo, da bi nam o sebi kaj več povedali, se bralcem na kratko predstavili, da bomo vsaj vedeli, kam naj se v prihodnje obrnemo, da bi dobili nazaj besedila, prevedena v brezhibno angleščino, bodisi britansko ali amerikansko, glavno je, da nam ne bo podtaknjena spet kakšna neužitna mešanica obeh jezikovnih variant, kot jo je bojda dobila Smolnikarjeva. Publicist Tom Ložar, ki sicer živi v Kanadi in je pred leti pisal sočne članke in člančiče v sobotno prilogo Dela, je nekoč šegavo odgovoril slavistu Miranu Hladniku, naj se ne boji za slovenščino, da bi pri nas izumrla, ker da jo bo zamenjala angleščina, ki že zdaj razsaja na sonči strani Alp, saj Slovenci angleščine niti ne znajo; to, kar »angleško« pišejo in govorijo, je nekakšen pidgin (navajam prosto po spominu). In dodajam: običajno garniran s pravopisnimi napakami! Najbrž tudi ta pidgin obvladajo približno tako, kot so pred osamosvojitvijo – »jugoslovanščino«, osamosvojeni pa še malo slabše.

A pustimo šale. Morda ste, DEKSovci, res velemojstri jezika; to lahko preverijo angleške založbe in boljši anglisti, sama nisem kompetentna, da bi presodila, toda o prevajalskih dolžnostih in pravicah, se zdi, ste zelo slabo informirani. In v izogib kasnejših možnih nevšečnosti, vam svetujem, da se čimprej ažurirate. Očitno ne veste (skupaj z vašo stranko in avtorico, ki sploh noče vedeti, saj jo po e-mailu kar nonstop svarim in ji pripovedujem o nezanemarljivih pravicah prevajalcev od začetka te male in neprijazne afere), da ne morete in ne smete javno šariti po tujem prevodu brez izrecnega prevajalčevega dovoljenja. Pa naj bo prevod še tako slab in pod vsako kritiko, eno samo streljanje mimo, skozinskoz napačno. S tem, ko kdo prevajalcu plača delo, sploh ni rečeno, da je postal tudi lastnik prevoda. Lahko ga je celo preplačal, kot se v tem specifičnem primeru pritožuje avtorica Breda, nič ne pomaga. Lahko mu ga je kdo celo podaril. Lastništvo ostane, vsemu temu navkljub, prevajalcu. Avtor prevod lahko kvečjemu kje objavi in objava je verjetno zaželena tudi s prevajalčeve strani, a ne brez navedbe njegovega imena, pa brez vsakega dodatka in priveska. Nihče prevoda ne sme poljubno spreminjati brez prevajalčeve izrecne avtorizacije.

To je edino prav. Le tako je prevajalčevo delo lahko zavarovano, da ne bo lahek plen najrazličnejših bolj ali manj ali nič vestnih jastrebov, tatov, šakalov, piratov in navadnih kradljivcev pa nevednih prisvajalcev tujega potu. V to zadnjo kategorijo sodite vi, ki ste sebe samovoljno, ne da bi koga prosili za dovoljenje, vrinili v kolofon; uvedli ste pač novo modo in zakone po svoji meri, na škodo prvega prevajalca, ki je (z)oral in pobranal ledino. Avtor lahko izrazi svoje nezadovoljstvo na sto drugačnih, legitimnih načinov; najbolj idealni so tisti miroljubni in dobrohotni na štiri oči s prevajalcem (lahko tudi na šest in osem oči) in s seznamom napak pod pazduho, saj bo spričo dokaznega gradiva, ki ga – denimo – ni mogoče spodbiti, (po)grešnik takoj sprevidel, da ga je kar prevečkrat in na debelo »lomčkal« (damska polepševalnica za kidal!), in tudi, kaj se mu najbolj splača: seči v žep in sam plačati usluge lektorjev in korektorjev, se opravičiti avtorju in sam sebi obljubiti, da bo pri naslednjih prevodih bolj pazljiv, če hoče – in hoče! – ohraniti renome dobrega prevajalca. Samo po sebi umevno je, da v kolofonu ostane le njegovo ime, kot je običaj na Zahodu. Tam ni uzanca kot pri nas, da bi v knjigi omenjali lektorje in korektorje, kaj šele revizorje tekstov in supervizorje, saj velja, da gre za interne samoposebiumevne založniške posege in opravke, ki tovrstnim jezikovnim strokovnjakom dajejo vso pravico do honorarja, nikakor pa jih ne spremenijo v soavtorje dela. Za kdaj drugič pa: če prevajalec avtokritično presodi, da sam ne bi znal tudi lektorirati svojega prevoda, preden ga odda naročniku, naj le stopi do kakšnega strokovnjaka ali agencije, ki se s tem delom izrecno ukvarja, in naj mu tam pravočasno počistijo navlako. Šele nato naj prevod izroči naročniku in poterja domenjeni honorar. V zadovoljstvo obeh strank in seveda bralcev. Če pa prevajalec prevoda ni tudi lektoriral, bi moral obvezno sporočiti naročniku, da bo za to moral poskrbeti avtor sam.

To in še kaj v premislek. Najpoprej Bredi, ki je na moč nespametno stopila v areno za svoje pravice – golih rok, ne da bi poznala eno samo pravilo igre, čisto butasto; kaj naj rečem drugega, če pa je bilo butasto? Naj lepotičim in se zatekam k evfemizmom? In padla je kot zrela hruška v kremplje (oprosti, Evald! – v tačke) pronicljivega Flisarja, ki ji je premišljeno dozirano in brez potrate besed nabrenkal, kar je pravzaprav zaslužila, ne da bi ji nato milostno ali pietetno ali galantno naklonil vsaj kakšno drobceno olajševalno okoliščino. Nič. Iz starega prijateljstva in ženske solidarnosti – prave feministke ne »zatajijo« nikoli! – ji jo ponujam jaz, tudi zato in zlasti, ker sem mnenja, da je pri nas prevajalstvo (tisto bolj pritlehno in mukotrpno, praktični del, ne umetelna in napol abstraktna razgrabljanja o njem, niti ono vzvišeno, predvsem teoretično frfolevanje in trilčkanje, ki sodi v esejistiko in ga najrajši tiskajo v specializiranih revijah ali univerzitetnih zbornikih in je prava poslastica za sladokusce in strokovnjake, saj ga je užitek brati) skoraj tabu tema, do kraja nehvaležna in domala nedotakljiva. Gorje tistemu nebodigatreba, ki javno izreče kakšen upravičen sum ali kaj neprimernega vpraša oziroma se pošali o tem ali onem prevodu pa prevajalcu, ki se je povzpel in umestil kam visoko, onstran dobrega in zlega tako rekoč, saj je povsem netaktno in graje vredno, da kdo pokaže s prstom na kakšno grobo napako, pa čeprav iz teksta prav štrli in mora biti slep, kdor je ne vidi. Ves prevajalski kolegij (tisti, ki nekaj šteje, da smo si na jasnem, ne začetniki in ostala delovna sila na črno brez posebnih referenc) pri priči zgroženo onemi in se nasršeno svareče zastrmi v bogokletnika, ki si je upal spregovoriti ali kaj malega zdvomiti. Drugič, če ni prav debelokožec ali srčne in skoraj samomorilske nature, se ne bo več drznil drezati, kamor ni treba, kaj šele, da bi ponovno šel v ogenj – ac! – po vroč kostanj. Ne, ne, a buon intenditor poche parole, zapoved molka bo odslej tudi njegov evangelij. Proti vetru naj se močijo drugi, tisti, ki imajo dovolj hlač, da si jih lahko po vsaki nezgodi menjajo, ne pa siromaki, ki zmorejo le kakšen par, in se morajo potem, ko so kaj neumestnega in neposvečenega zinili, zaviti v deko, čakajoč, da se oprane hlače posušijo, preden lahko spet skočijo vanje. In taki kot jaz, navajeni na batine, še bolj izzivalni in neustrašni, magari spet vprašajo kaj graje vrednega ali neprimerno odgovorijo, s kazalcem uperjenim v sporno in nezaželeno smer.

Tu lahko tudi iščemo glavni vzrok, zakaj je o tem sprotnem in praktičnem, večkrat hudo vprašljivem prevajanju, ki se iz dneva v dan prodaja bralcem v knjigah, časnikih itd. in je zlahka izmerljivo pa primerljivo in tehtljivo in ocenljivo, bolj malo in vedno manj govora. S posledico, da kvaliteta prevodov prej (vidno) pada, kot pa raste, saj ni nevarnosti, da bi kdo prevajalcem pogledal pod prste in jih poklical na raport, ko prevajajo preveč športno. Nobena kazen ali sankcija ali globa jim ne grozi, ker so še bolj zaščiteni kot divji prašiči in volkovi na Krasu, medvedi pa v Kočevskem Rogu.

Ponovim: sem v glavnem na strani Evalda Flisarja v zvezi s to prevajalsko »zgodbo«, ki ji botruje zlasti nevednost, ne samo Bredina, marveč kar splošna, ta pa neizbežno privede do nesporazumov; vendar bi pričakovala od Evalda, ki je kot glavni urednik Sodobnosti lani le odstopil lepo število strani svoje revije Slavu Šercu (glej januarsko dvojno številko in septembrsko), da se polemično izkašlja. To polemiko omenja tudi Igor Bratož v Delu z dne 10. 12. 2009 v članku z nadnaslovom Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak – na račun trditev in prevodov Urške P. Černe, in se nato obregne tudi ob urednico Petro Vidali, da se je šla v majski številki (Sodobnosti) »branilko, zaščitnico in odvetnico« inkriminirane prevajalke, namesto da bi se opredelila v zvezi z »vnebovpijočimi kolapsi«, nakar omenja še Tino Jurkovič iz junijske številke (ibid.) in tudi njej delno pripiše predvsem »retoriko obrekovanja in klevetanja«, namesto da bi se ukvarjala s problemom. Že iz navedkov iz odgovora na izvajanja Jurkovičeve je razvidno, kam drsi raven diskurza in kako nizko in strmo lahko pade, ko pri nas zaigra prvo violino vihravo in burjasto samoljubje, namesto da bi zamolklo kot violončelo zabrnela in donela naša samozavest, ki je ne more zamajati noben veter, le trdni argumenti. Jaz bi pričakovala, da bi Šercu rimano, kot pravijo Italijani, odgovorila Černetova, ne pa da kliče na pomoč druge, zunanjce, ki vejo bolj malo ali nič, kaj je sploh prevajala, in lahko le s težavo branijo njeno delo, kaj šele, da bi ga učinkovito in prepričljivo zagovarjali. Če pa jih ni klicala, ne razumem, zakaj se je zadovoljila, da jo drugi nespretno branijo, namesto da bi nasprotniku sama natočila čistega vina in dokazala s primeri, da se moti, ker je vse ali večino spornih stavkov v resnici pravilno razumela in prevedla. Če pa je streljala kozle (nam prevajalcem se tudi to večkrat zgodi, saj nismo papeško nezmotljivi ex cathedra – mar ne pravijo Latinci, da je človeško motiti se, peklensko, in za povrh še nespametno, pa vztrajati v zmoti?), no, v takem primeru nič ne stane, če ponižno – lahko tudi smeje – priznamo, da ima prav naš oponent. Saj ni treba, da to povemo skrušeno (v pomenu strto, potrto, uničeno), čisto dovolj je nekoliko skesano in z namero, da bomo drugič bolj pazljivi. Hvala, Šerc, za dragocena opozorila! Še nekaj takih recenzentov nam manjka, da si bo prevajanje pri nas opomoglo! To bo v splošno korist. Včasih imata prav celo oba, prevajalec in njegov kontestator. In še kdo zraven. To velja tudi za lektorje in za lektorirane pisce, ki jih prvi večkrat popravljajo čisto brez potrebe, saj jim v bistvu vsiljujejo le svojo slovenščino, izpodrivajo in odstranjujejo pa njihovo, do kraja samovoljno! Ponovim: ker prevajanje ni eksaktna veda, imamo ponavadi na voljo več različnih rešitev. Saj konec koncev tudi v slovenščini in v vseh jezikih lahko povemo iste stvari na več pravilnih načinov. Seveda pa tudi na več napačnih, skreganih s slovnico. Bodimo iskreni.

No, od Evalda Flisarja bi zato pričakovala, da bo potem, ko je ošvrknil Smolnikarjevo, potegnil za ta sladke tudi Erico, pa naj bo še tako simpatična, nadarjena, šarmantna, z debelim opusom prevodov, in za navrh – kar niso mačje solze – še žena Aleša Debeljaka, ki se je vsem nam, njegovim že davnim privržencem, silno prikupil že kot rosni in obetavni mladenič. Oziroma bi bil lahko do nje še bolj obziren in ji na štiri oči prišepnil, naj le javno prizna svoje male šlamparije ali pa argumentira njihovo upravičenost, namesto da se dela nekoliko vzvišeno pa nevedno in skoraj užaljeno. Bo pri nas samo pridobila več simpatije. Če pa bo odslej bolj pazljiva, bo to tudi njenim prevodom le v korist.

V tej prevajalski zdrahi sta se tudi Društvo slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih književnih prevajalcev dokaj klavrno odrezali. Bolj mizerno se niti ne bi mogli, tako da se človek vpraša, zakaj sploh plačuje članarino, če od svojih cehov nima v stiski nobene zaslombe in pomoči, le oportunistično izmikanje, zavito v šušteč staniolski papir lepih, a popolnoma nekoristnih besed. Avtorica se je zatekla po pomoč k obema, društvi pa sta jo uglajeno pošiljali od Poncija do Pilata, potem pa sta si obe v porcelanastem lavorju samovšečno in zadovoljno umili roke, najbrž s francoskim dišečim milom, da bi bili blago dehteči, kot se spodobi njunemu stanu in funkciji. Lahko bi jo pravočasno zaustavili in ji dopovedali, na omikan (predsedniški) način, kar sem ji jaz, žal prepozno, po »revolversko«, naj malce počaka in se ne prenagli, saj ne gori voda; društvi se bosta dodobra informirali in ji nato svetovali, se zavzeli zanjo in tudi za prevajalko, pa čeprav ni njuna članica, saj gre vendar za književno prevajanje in za promocijo literature, za dve reči, ki sta prvenstveno v naši pristojnosti, ne glede na članstvo in onstran vseh formalnosti. Če bi bilo potrebno, bi lahko tudi posredovali pri tem majhnem, skoraj žepnem nesporazumu, ki je pridelal le kup zgubašev, saj so potegnili kratko čisto vsi, od prvega do zadnjega. Navsezadnje bi se lahko zmenili za pojasnjevalni ali spravni sestanek, kjer bi tako avtorica kot prevajalka ob skodelici kave in mrvici čajnega peciva eksponirali svoje svete in »sakrosanktne« ražone, in ni hudič, da ne bi našli kakšne miroljubne, za vse zadovoljive rešitve, po kateri bi se Smolnikarjeva znebila nadvse nadležnih občutkov ogoljufanosti, Erica Johnson Debeljak pa bi si malce ohladila vest in tudi kaj novega in zanimivega zvedela in se mimogrede to in ono naučila. Obe društvi, še zlasti pisateljsko, s prejšnjim predsednikom na čelu, pa bi pridobili več kredibilnosti. Vsaj v mojih očeh bi zrasli za kar nekaj pedi, pravzaprav klafter. Škoda za zamujeno priložnost, da bi se društvi izkazali. Pa drugič, saj ne gori voda, nikoli ni prepozno!

Ostalo mi je nekaj strani, in da ne bo moj zapis tako obupno pritlehen in prozaičen, sestavljen iz samih prevajalskih nesporazumov, porojenih iz nevednosti, pristranskosti in malih zamer (preden se spet lotim odgovora Ivu Antiču, da mu do konca opišem, zakaj ne prevajam, recimo, Svetlane Makarovič, saj sem mu v zvezi z njo marsikaj že povedala v oktobrski številki Srpa, 93-94), bom dala vmes kot katalizator ali mehčalec, da si malce oddahnem in opomorem od vse te proze, prevod pesmi Son los ríos splošno znanega in (pri)ljubljenega argentinskega pesnika, esejista in pisatelja Jorga Luisa Borgesa:

 

SO REKE

Smo čas. Smo znamenita

prispodoba temnega Heraklita.

Smo voda, ne trdi diamant,

tista, ki se izgublja, ne ona, ki miruje.

Smo reka in smo tisti Grk,

ki se v njej ogleduje. Njegov odsev

se spreminja v vodi spreminjastega zrcala

v kristal, ki se spreminja kot ogenj.

Smo prazna, vnaprej določena reka,

ki se izteka v svoje morje. Senca jo je obdala.

Vse nam je reklo zbogom, vse se oddaljuje.

Spomin ne kuje več svojih kovancev.

A kljub temu je nekaj, kar ostane,

a kljub temu je nekaj, kar se pritožuje.

 

Lepo – ni kaj – tudi v skoraj improviziranem prevodu, opravljenem z vnukinjo Alenko štiriročno kot vaja iz spanščine, koristna za obe. V izvirniku pa je še lepša. Samo po sebi umevno. A prešaltajmo na domačo poezijo.

V tistih že davnih časih, ko smo se šli še socializem in so bile avtorske pravice vsem, tako založbam kot avtorjem, deveta briga, sem kot mnogih drugih prevedla tudi kakšno pesem Svetlane Makarovič. Nekaj po naročilu Naših razgledov, vse ostale pa iz čistega veselja do prevajanja; takrat je bilo sicer nasploh zelo malo možnosti, da bi v kakšni italijanski reviji objavili naše pesnike. Revije so bile, kot so večinoma še zdaj, skoraj hermetično zaprte, ne samo za tujce, tudi za italijanske pesnike, če jih niso izrecno povabili, da kaj objavijo pri njih. Po večini so bile tudi kratkoročnega trajanja, pretežno ustanovljene voluntaristično s strani najrazličnejših skupin pesnikov, ki so izhajanje največkrat tudi sami finansirali, kolikor jim ni pomagala kakšna naklonjena krajevna ustanova ali krožek, a nikoli niso ravno čofotali v cekinih, bolj so stiskali pas; revije, ki naj bi prispevke tudi honorirale, so (bile) prej bela muha kot običaj, potemtakem zelo primerne (kar drag in zahteven šport!) le za resnične ljubitelje poezije, lahko berete fanatike, ki jim ni ne za slavo ne za denar, pa še čas se jim ne smili, ker jim zadošča tu in tam kakšna lepa objava. V bistvu nisi nikoli zanesljivo vedel, ali bodo poslane pesmi sploh objavili, pa čeprav so ti včasih sporočili, da bo zagotovo vse objavljeno; nekajkrat se mi je zgodilo, da je urednik, s katerim sem imela zelo žive stike, iz zasebnih razlogov izstopil iz uredništva in vse je padlo v vodo, ali pa je, kar je bilo še hujše, nepričakovano umrl, vsi drugi pa niso nič vedeli o načrtu, vdova menda še vedno čaka (zdaj se seveda šalim!), da ji bo kdo od stanovskih kolegov uredil moževo papirnato zapuščino, ker se sama ne znajde. Ali pa je, ker ni bilo druge možnosti, le sedla za pisalno mizo in papirje sama uredila, kakor je vedela in znala. Včasih je kakšna revija že pred načrtovano objavo prenehala izhajati zaradi nepredvidevanega pomanjkanja sredstev. In podobne ovire.

S takratno tajnico DSP Barbaro Šubert sem se posvetovala v zvezi z namero, da objavim kakšno našo pesem v prevodu v Italiji, in ji omenila vse te možne homatije, zaradi katerih ne morem nikomur vnaprej jamčiti, da bodo (vedno nehonorirano!) pesmi res izšle, nerada pa vzbujam prazne upe. Pa mi je rekla: »Ti kar pošlji, ne da bi komu omenila svojo namero. Če pa bodo zares objavili in se bo ta in oni pa še tretji in šesti naš pesnik znašel v italijanski reviji, bodo prav gotovo vsi veseli.«

Pa niso bili. Makarovičeva mi je celo zagrozila s sodiščem. A menda še prej ali malo kasneje (letnice so moja Ahilova peta), skratka, pred kakšnimi dvajsetimi leti in verjetno še več, ko smo se tudi mi, Slovenija, začeli udeleževati mednarodnih predstavitev mladinske literature in ilustracije v Bologni, sem prav posrečeno prevedla dve Svetlanini malobesedni, a srčkani slikanici: Kaj bi miška rada / Če vorrebbe il topolino in Črni muc, kaj delaš? / Cosa fai, nero micino?. Poslala sem ji obe knjižici, prelepljeni s prevodi, in se ponudila, da ji prevedem še kaj, morda Sapramiško ali kaj drugega po njeni želji. Čeprav bi mi gotovo skravžljalo možgane že iskanje kakšne bolj ali manj posrečene in lahko izgovorljive italijanske variante naslovnega imena, v slovenščini na moč srčkane Sapramiške, dvomim, da bi se dalo skovati kaj enako ljubeznivega: maledetto topolino (?) ali sorcetto maledetto (?) ali maxitop(in)o (?). Je še kaj? Saj moram imeti nekje mapo o Makarovičevi z vso korespondenco in neobjavljenim gradivom, a bi zgubila preveč časa z iskanjem. Takrat je imela svojega zastopnika, in ta mi je poslal le njen življenjepis z bibliografijo za urgenten prevod v nekaj dneh s sporočilom, naj se obrnem le nanj, če imam kakšno vprašanje za pisateljico, in sicer telefonsko pred osmo zjutraj ali pa zvečer po enaindvajseti uri. Nikoli, niti po zastopniku, ni potrdila prejema slikanic. Še danes ne vem, ali ju je prejela. Zastopnik pa mi je poslal svojo telefonsko številko za nagla vprašanja in nagle odgovore, saj ni bilo niti časa za kakšno bolj pretehtano spraševanje niti za premišljene odgovore po pošti na papirju. Takrat nisem imela telefona, ker ga nisem marala, in bi morala vsakič navsezgodaj na pošto (večerne ure niso prišle niti v poštev, ker je bila pošta odprta le do osemnajstih), da bi jo prek posrednika to in ono vprašala. On bi nato vprašal njo, ona bi mu odgovorila, jaz pa bi šele potem, ko bi tekla naslednji dan na poštni telefon, zvedela od njega, kaj mi pisateljica sporoča. Prav v stilu »rekla – kazala«, seveda ne neposredno, le prek posrednika. Prenaporno zame in tudi malce preblesav način komuniciranja. Sporočila sem zastopniku, da se tako sploh ne grem, ker je zame prezapleteno in prezamudno (Italijani bi rekli: Chi me lo fa fare?). Sicer škoda, pa kdaj drugič, ko bodo za vse tri boljše razmere. Oba seveda prav prisrčno pozdravljam.

Ne navajam dobesedno (kje so že tisti časi!), le po smislu in spominu. Kasneje, ko mi je Makarovičeva žugala s sodiščem, pa tudi še potem, sem dodobra razumela, da nisva za skupaj, ona preveč primadona, jaz preveč frajerka, in da je še najboljše, da se ne greva »kolaborantstva«. In da simpatizirava, to velja zame, ali antipatizirava, to velja zanjo, iz varne razdalje. Čim dlje, tem boljše. Da po nemarnem ne prileti kakšna klofuta na nepravo lice. Tej pa sledi za revanšo kar tepeška, ker jaz ne sodim med tiste vzorne kristjanke, ki ponudijo še drugo lice, potem ko je treščila zaušnica na prvo. Meni tudi ni treba biti gentlemanska in galantna kot Marjan Zlobec, ker sem ženska. Smem si privoščiti luksus, da prejeto vrnem z obrestmi in da, kljub manualni intervenciji, ohranim dostojanstvo.

Naj se grem na koncu še – vedeževalko? Mislim, da poezija Svetlane Makarovič, zlasti tako imenovana »baladno uglašena« in tesno povezana z ljudskimi pesmimi s pogostnimi referencami in odmevi na slovensko mitologijo, ni najbolj primerna za izvoz; tuje zanimanje bi bolj pritegnila, če bi jo pred dvema letoma v Litteræ slovenicæ DSP predstavilo zlasti z izborom pesmi iz njenih prvih treh zbirk, in sicer Somraka, Kresne noči in Volčjih jagod, katerim bi kajpak dodalo še šopek prevodno najbolj uspelih in zvenečih balad, Boris A. Novak pa bi v spremni besedi navijal zanje. Te balade so zavoljo včasih nepremostljivih prevajalskih težav predvsem za domačo uporabo, zares uživajo jih lahko samo Slovenci (skupaj z avtoričinimi že prislovičnimi in nepogrešljivimi slovenclji), ker se pri presajanju iz materinščine v druge jezike precej pomendrajo in razsujejo, da večkrat bolj malo ostane od njihove prvinske lepote, tujci pa, najčešče do kraja tešči naše kulture, odmevov niti ne zaznajo, in ker jim ne evocirajo ničesar, preprosto spregledajo vse tisto, kar nas dodatno gane in prevzame. Več možnosti za prodor v svet imajo njene otroške zgodbice in pravljice, a brez njene osebne ali založniške posebne marketinške zavzetosti (agresivna reklama – naši zahodni sosedi pravijo battage pubblicitario) in kar stalne promocije, ki bi preglasila gluho lozo, dosežki prodora v širni svet ne bodo ravno zavidljivi. No, konec koncev, tudi če obtiči doma, kot navsezadnje pač marsikdo, ne bo taka reč. Saj je »širni svet« večkrat čista iluzija in sodi med pravljice brez prave konsistence, ki si jih marsikdo rad pripoveduje, da se dela važnega pred sorojaki.

Pa še to: Kar lepo število botrov je neslo h krstu omenjeno edicijo DSP, Pena in Društva slovenskih književnih prevajalcev, a je daleč od brezhibnosti, take elitne ustanove pa si ne bi smele privoščiti šlamparije. Tudi angleški prevajalec ne bi smel zbanalizirati Svetlanine bolj »redke ptice« (rara avis) torklje v navadnega demona. Njena dolgoletna prijateljica Breda Smolnikar (glej zgoraj) bi ob tej nasilni menjavi mitične protagonistke, značilne za pesničin pesniški repertoar, kar poskočila v luft in stekla kot blisk po pomoč k eksorcistom, ki se udinjajo pri DEKS d.o.o., da bi ji iz teksta izgnali hudiča, pardon, demona in ji vanj umestili angleško torkljo ali kaj najbolj sorodnega. V tej zbirki za izbrance je torklja na str. 57 demon, na str. 121 pa nekaj čisto drugega; navedla bom verz v celoti: »witch – curses' rattle« (torklja ropota); dve reči hkrati pa le ne more biti, ali pač lahko? Kaj je pravzaprav torklja? Že stokrat sem poizvedovala po tem bajeslovnem bitju in tudi zvedela, in stoenkrat pozabila, zdaj sem v fazi pozabe. Morda bi pesnica v kakšnem prihodnjem tisku milostno le pripisala v drobni in nevpadljivi fusnoti tudi pomen teh njenih ljubljenih kreatur: torklje, smrtnika, škopnika, žalik in pelin žene, dodala bi lahko še latinsko ime kakšnega redkega cvetja, najbrž narečno izpisanega, recimo ključarice, mračnice, magari s specifikacijo »izrecno za slovenceljne, ki so notorično ignorantni«. Tudi »Schlüsselblumen«, mi pravijo, ne da bi jim uspelo razpršiti moje mnogotere dvome, ni cvet(ica) narcise v ednini kot v angleščini, marveč najbrž cvetovi trobentic ali jegličev. Kako pogrešam ob takih prevajalskih zagatah pokojno dr. Darinko Soban, malodane vsevednico v rastlinju! Ona bi znala še kakšnega škopnika za navrh spraviti na svoje mesto!

Skratka, odgovorila sem več kot izčrpno na vse razloge, zakaj ne prevajam te naše sicer večstransko nadarjene, a po človeški plati vsaj zame malce težavne (v pomenu prezahtevne in skoraj tečne) pisateljice. Vendar predvsem: ker mi ni treba. Saj ni mus.

Še na dve Antičevi vprašanji moram odgovoriti in potem bo moj stari dolg poravnan. Naj končam to svoje premišljevanje s XVI. kitico španskega pesnika Joseja Morena Ville iz zbirke Carambas:

 

Noč ne pride nikoli opoldne,

zato pusti, da se tvoje golobice še malo spreletavajo:

in če se s potk vafeljnove barve

in z mišje sivih stezic

odtrgajo alegorije in sentence,

le popij svoj vrč mesečine in skrivnosti

z odločnostjo čuvarjev.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVI)

 

Ja, med lani in letos, a zlasti letos (gre nemara za efekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige?) so me s knjigami znanci in prijatelji (pa pesniki in pisatelji) naravnost zasuli, in še sama sem se z njimi zasipala, da smo si na jasnem: jaz zlasti z onimi po tri evre na izvod in žepnega formata, to je s ceno, ki je za moj žep še najbolj primerna, in s formatom, ki najbolj ustreza mojim rokam in navadam, da berem v postelji, s kakšno bolj drago izjemo seveda, da ne bo pravilo ostalo brez nje in se zategadelj počutilo prikrajšano. Preveč bralne robe za človeka, ki mu časa prej primanjkuje, kot pa da ne bi vedel, kam z njim, in bi bile zanj nove gore knjig prava mana, ker bi ga rešile teh odvečnih časovnih problemov, usojenih za zehanje in jadikovanje, saj bi zamašile vse luknje in vrzeli, iz katerih morebiti zija ali štrli – bivanjska praznina.

Rezultat? Preveč neprebranih knjig vsepovsod, zlasti proznih, onih debelejše sorte, ki zahtevajo kar celega človeka, pa še kakšnega pomočnika zraven – kot generalno čiščenje, to je veliko časa, da se srečno ali nesrečno prebiješ do konca kot skozi pragozd strani in vrstic. Ob pogledu nanje te obhaja malce nadležen občutek, da nisi več kos, če si kdaj sploh bil, takemu bralnemu tempu in še marsičemu, kot da bi bila tvoja stanovska dolžnost, da prežvečiš vse, kar ti knjižni trg sproti ponuja.

Kot ljubiteljica poezije sem že na začetku iz kupov izbezala vse novejše pesniške zbirke in si jih, kot običajno, najprej ogledala in nato drugo za drugo tudi prebrala. In ponovno ugotavljala, da imamo – za moj okus seveda – prav nadarjene oblikovalce že malodane v vseh večjih založbah, npr. pri Mladinski (omenila bom le tiste, ki sem jih dala na mizo ob računalnik, preden sem se lotila pisanja; bolj malo, skromen kupček, da mi ne zasedejo vsega prostora in ne otežijo življenja): Ciril Zlobec, Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010, enako lepa kot predzadnja iz leta 2008 V viharjih in zavetrjih srca, ter France Prešeren, Poezije, 2010. Pri Cankarjevi, ki je le podaljšana roka Mladinske: Janez Ramoveš, Čreda; Milan Dekleva, Sto žalostnih in še ena malo manj vesela; Kristina Hočevar, Nihaji. In lanska Rimska cesta Petra Semoliča in predlanski Volarič Feo, saj zaradi nenadne in prerane smrti slednjega je antologijska knjiga spet prišla na plan. Pri Beletrini prav tako lanski zbrani Kovič Vse poti so, pa lanski prvenec Jureta Vuge Pod kamni plešem, v njihovi žepni izdaji po tri evre izborček pesmi o Ljubljani LJ kot ljubezen in še marsikaj. Pri Študentski založbi tudi antologija Davida Bandlja Rod lepe Vide, 2009. Tudi Apokalipsa izdaja lepe, le manj pretenciozne zbirke, naj omenim le Potapljača, pesmi v prozi Martine Soldo. Pravzaprav že tudi manjše založbe (recimo ljubljanska Edina zadnja leta z otroškimi slikanicami pa s pesniško dvojezično zbirko Tatjane Pregl Kobe Nisi in si / You are not and you are, ki jo je likovno zasnoval in opremil s slikami Klavdij Tutta, 2009) in založbice izdajajo formalno več kot decentne knjige, recimo kar za oko nadvse privlačne, pa čeprav na drugačen, manj vpadljiv način, tako da že po platnicah lahko veš, kdo jo je izdal, ni ti treba iskati založnika.

Knjige čisto določene vrste izdaja Center za slovensko književnost (Moral bi spet priti; sodobna evropska gejevska poezija, izbral in uredil Brane Mozetič, 2009), malce drugačne Lud Šerpa in Prišleki (Tomislav Vrečar, Kurc – pesmi, 2009), Lud Literatura pod isto firmo spet za nianso drugačne (po ceni sodeč zbirka »pesmi v prozi« Andreja Blatnika Saj razumeš? in Utrip oranžnih luči na semaforjih Ane Pepelnik), pa Kud France Prešeren s prepoznavnimi svetlo rjavimi platnicami (dvojezična Alica s tisoč rokami / Alice aux mille bras Mateje Bizjak Petit – Mathèa), spet drugačne koprska Fontana (Stojan Ržek, Potovanje po vodi, oktobra 2009) in Libris (Vera Vezovnik, Na obzorju dan, 2009), pa tržaška Mladika (Ljubka Šorli, Izbrane pesmi) in ZTT (Alenka Rebula, V naročju, 2009; Claudio Grisancich, dvojezična zbirka Domov grede – Su la strada de casa, 2009), Tipanja Igorja Bizjana, Društvo Obzorje, Piran 2010.

Lani junija sem tudi prejela v dar na moč razkošno bibliofilsko pesniško zbirko pesnice Milanke Dragar, ki je pri družinskem podjetju Dragar d.o.o. v Ljubljani izdala svoja Premišljevanja ob psalmih že leta 2007, a so pri meni v gosteh šele krajši čas, tiskana so na posebnem malce bolj grobem ali debelejšem papirju, verjetno bolj dragocenem, z zlatimi platnicami in rjavim hrbtom, v črnem, z zlatimi hebrejskimi črkami, ki pomenijo Dal mi je v usta novo pesem, s popisanim in okrašenim ovitkom po zamisli oblikovalskega Studia pomaranča. Obračam jo levo in desno, ni kaj, lepa knjiga. Menda ni na prodaj, ker ni nikjer značilnega črtnega blagajniškega znaka s ceno na vrhu. Ker sem radovedne sorte, bi me prav zanimalo vedeti, koliko stane nekaj tako – brezhibnega. Morda bi bilo pametno, kot pri unikatih iz NUK-a, imeti pri sebi kakšne mehke varovalne rokavice, za vsak primer in v izogib kakšnega sicer nenamernega madeža, ki pa se lahko zgodi …

Lahko bi seveda naštevala še in še, a dlje od Ljubljane to pot sploh nisem prišla, pa bi morala, no, bom kdaj drugič, pa še v Ljubljani sem verjetno (marsi)kaj pomembnega spregledala. Tu se moram popraviti, ker precej dlje od Ljubljane je Marko Elsner Grošelj objavil svoje Jedkanice (v zbirki Vedute pri mariborski založbi Litera, 2009) in se najbrž tu pa tam sprašuje, kako to, da se mu niti ne zahvalim kar za dve knjigi v dar, čeprav že nekaj mesecev noč in dan vedrita kot nekakšen memento (ne pozabi se mu zahvaliti!) na moji delovni mizi. Upam, da bo prej ali slej dobil moje pismo s formulo: HVALA.

Mimogrede rečeno: prevodne zbirke, ki sem jih medtem izdala v Italiji, pa kupljene ali podarjene zbirke v francoščini in italijanščini sem kratko malo izločila iz seznama, ker je že brez njih preveč gneče. Knjigotrška pota so za navadne zemljane, pa naj le bodo nenasitni knjigožeri moje vrste, že neprehodna in nepregledna, iztekajo se domala kot hudourniki v industrijsko zasnovano hiperprodukcijo, ki je že sama sebi namen in marsikoga navdaja le s sveto grozo, da ne rečem z gnevom. Recimo Cirila Zlobca, da se omejim le na en primer, a bi se lahko zatekla tudi k Tonetu Pavčku in Ivanu Minattiju, ker bi zatarnala podobno, in z lahkoto bi našli tudi druge, ki bi se pridružili tercetu in sestavili mogočen zbor dvomljivcev in protestnikov: kam vsa ta knjižna prerodovitna tvornost pelje – prava morja (naj rečem morija?) in oceani največkrat bla bla pisarije izpod peres pretežno nepomembnih (?) – po mnenju zgoraj omenjenih vsekakor – osebkov.

In zdaj bi morala začeti naštevati prozna in esejistična dela, ki so vsaj pri meni večinoma bolj zajetna; jaz jim ljubkovalno pravim »težke Brede«, ko se pogovarjam z njimi in jih napol preplašena in napol ljubeče težkam. Recimo Drame Evalda Flisarja, debeluška s skoraj 700 stranmi, izšla pred leti v Ljubljani pri Vodnikovi založbi in Sodobnosti international, a sem jo dobila letos v dar. Za nekaj kil lažji ali manj težek – skoraj 600 strani – je letošnji Kocbekov Osebni dosje št. 584, avtor Igor Omerza. Med srednje težke Bred(ic)e formalno, bralno pa med najtežje štejem, recimo, Britev Saše Vuge, Mladinska knjiga 2010, in Prvo od suhih krav Boštjana M. Zupančiča, Cankarjeva založba 2010, zraven pa jima dodam tudi Zimo 1994 Janeza J. Švajncerja, Vojni muzej, Logatec 2009, čeprav nima niti 300 strani, a je po vojaški vsebini, ki je nisem vajena, iz katere pa zaštrli kar prevečkrat iz kakšnega samomora pravi pravcati umor ali podobne samo po sebi neumevne reči, ki te naravnost zmrazijo, če te ne presunejo, da ne veš pravzaprav, ali gre za fikcijo ali za čiste izmišljotine, za vojaške podrobno opisane osebne spomine ali za verodostojno kasarniško reportažo; vse tri so skrajno kondenzirane, bolj kot običajen oz. klasičen roman in esejistična premišljevanja so njihov koncentrat. Če bi se hotel o njih izčrpno razpisati, poizvedovati o vsem tistem, česar nisi razumel ali si dojel le na pol, bi tudi sam potreboval najmanj 300-500 strani. In bi bilo celo veliko vprašanj. O Zimi 1994 bi se prav gotovo naprej zastavilo vprašanje: zakaj ga ni avtor, preden je odnesel besedilo v tiskarno, dal komu v korekturo ali ga sam pošlihtal? Potem: kako to, da o tej spotakljivi knjigi živ krst doslej še ni poročal? Živo protestiral? Zahteval, da jo umaknejo iz prodaje in iz knjižnic? Oklical avtorja za lažnivca ali vsaj prikrojevalca resničnih dogodkov in ljudi? Že marsikoga sem opozorila, z dovoljenjem pisca, na morebitno (ne)spornost trditev, z upanjem, da se bo kdo oglasil. Recimo resorska ministrica dr. Ljubica Jelušičeva, ki je na samem čelu v knjigi oklevetane vojske? Ali Janez Janša, ki se je tudi sukal okoli vojske in je večkrat imenovan in postavljen v prav čudno luč? Kdo drug?

A naj se za hipec povrnem še k Saši Vugi. V Delovih KL (19. maja 2010) sem prebrala nadvse zanimivo recenzijo Igorja Bratoža Teža preklete preteklosti, pa se vseeno dokaj dvomeče sprašujem: je knjigo sploh prebral od prvih besed (Pod prašno uro … tja do konca: In v deželi bo pomlad.) ali je šel čežnjo le diagonalno in »po amerikansko« poklical na pomoč novinarsko rutino, ki človeka redko pusti na cedilu, saj sodi med najuspešnejše pripomočke, da jih kar briljantno reši iz zagate s skrajno ekonomijo časa in besed. Saj časnikarjem in poklicnim ocenjevalcem knjig ni treba niti brati; basta un'infarinatura, kot bi rekli italijani (zadostuje nekaj površnega znanja). Bi znal narediti obnovo kakšnega Vugovega poglavja iz tega leposlovnega dela, ki je izšlo pri Mladinski, magari s knjigo v roki? Je sploh razumel vse besede in namigovanja? Mu ni ostala v glavi in med prsti nobena bela lisa ali nerazrešena besedna uganka?) Pa saj vsega tega sploh ni treba, sodim, da je bil avtorju zapis več kot všeč, saj je bil tudi meni, le na drugačen način. Ob prebiranju Britve, a ne le pri njej, pa sama spet in spet odkrivam, da sploh ne znam deliti besed po slovensko, da mi gre delitev italijanskih zdaleč lažje od rok. Jaz ne bi nikoli delila sme-šno, zalju-bljena, mehurčk-ov, če-vlje, neu-mnost, te-mnikastih, vla-žno, žele-zniški, cve-tličnega, pla-tnico, pre-dlanskim, nara-mnicami, še-pnil, koru-zni, di-alektike, rudni-škega, predvčerajš-njim, žalo-stno, vsakokra-tni itd. O tovrstnem deljenju sem že nekoč spraševala, celo slovlitovce, se mi zdi, odgovora pa nisem dobila. Nihče mi ni niti namignil, kje bi našla poglavje o tem, v kateri slovnici. Omejili so se na zamah z roko, češ saj ni važno, ne zgubljaj se z malenkostmi, slovenska delitev je poljubna. Če piše tako, pomeni, da je tako prav. In verjetno bi bilo prav tudi tako, kot bi ti delila, ker je dovoljeno čisto vse. Bodi rajši vesela, da vsaj pri delitvi ne kompliciramo brez potrebe, saj nam očitajo ravno obratno, da smo namreč v tem – v zapletanju preprostih reči – naravnost mojstri. Pa še res je.

Ja, kaj vse se lahko nabere v hiši v letu dni, če knjigam daš prosto pot! In vsi ti lepi zvezki prav na ves glas kličejo po novih policah, ker so stare vse že zasedene; ne moreš jih imeti razsutih po parketu za vse večne čase, saj njih število kar naprej raste, vsak dan je bolj nevarno, da se ne spotakneš ob katero, zgubiš ravnovesje in si zlomiš kolk ali potolčeš kakšno rebro.

Res, lepe knjige, pravi užitek za oči, a ko jih prebiraš in stikaš po besedilih, kar prevečkrat naletiš na tiskarske škrate, ki kot nekakšni že abonirani hišni zajedalci hočejo imeti sobivalne pravice, včasih skupaj – recimo bobu bob – z vsakovrstnimi pisateljskimi površnostmi in kot kokosov oreh debelimi napakami, zlasti pravopisnimi. Da slavni Šalamun, ki se ima za vrhunskega ameriškega poeta in primadono sodobne slovenske poezije, piše že nekaj desetletij Minessota namesto Minnesota pa Woodie Allen namesto Woody Allen, je malo manj kot škandalozno, za njegove založnike (Mladinsko, Kud France Prešeren, Študentsko Beletrino, Hyperion et co) pa naravnost nedopustno. Jaz bolj njim zamerim kot Tomažu, saj so zlasti oni krivi, da gre vsa ta besedna nesnaga skoz. Pa jim davkoplačevalci plačujemo filtre in drage čistilne naprave, da nas obvarujejo pred to specifično onesnaženostjo in vsakršno šaro. Najbrž si je Šalamun iz komodnosti vzel za svojega učitelja v pravopisju hrvaškega pisca, živečega v Kopru, Milana Rakovca, ki je jezikovno, naj bo spet potoženo, še večja katastrofa od njega, saj Primorcem, zlasti tistim pod najhujšim jezikovnim udarom onkraj nekdanje meje, tedensko kuje večjezično prav neprebavno brbotajočo zmes s tisoč in eno pravopisno napako. Tudi on bi najbrž Goethejevega Eckermanna prikrajšal za nekaj znakov in Zeffirelliju odvzel en f in dodal kakšen r, da bo črk enako število. S podvojenimi soglasniki imata oba enako hude težave, oba, se zdi, jih čisto brez posluha najrajši postavljata na napačno in najbolj nemogoče mesto. Na pravo niti pomotoma. Oba – Rakovac sicer v duhu Tomizze, Šalamun pa nekoliko više, v duhu svetega duha – se sklicujeta, da je vse to, kar pravopisci predpisujejo, brez pomena. Mar ni vseeno, če sem Šalamun ali Salomon ali celo salament in šalobarda, ne nazadnje lahko tudi salamin, po naše salamček? Glavno je, da se razumemo in da vemo, za kaj sploh gre, ne glede, kaj rečemo in kako napišemo: Toma ali Roma, Rim ali Dim. Glavno je, da ne mislimo Vim, ker sploh ne govorimo o političnem ali kakem drugem manj zahtevnemu čiščenju, marveč o Rimu, caput mundi. Žal je s podobnimi cvetkami posuta še marsikatera domača knjiga, da se že sprašuješ, ali ne gre kar za slovensko modo. Za predpisano pravilo, brez katerega se ne sme? Ali za nekakšno tetovažo, ki nas dela prepoznavne?

Da ne boste mislili, da natolcujem, vzemite v roke dvojezično pesniško zbirko Mateje Bizjak Petit – Mathèa Alica s tisoč rokami / Alice aux mille bras (Kud France Prešeren, Ljubljana). Že pri prebiranju spremne besede Milana Vincetiča opaziš, da se citati v navednicah ne ujemajo z verzi v knjigi, pa bi se morali. V pesmi »igram se stopljene ure« postane pri Vincetiču »stopljene ure, ki se jih igramo«. V francoskem prevodu se to glasi »je m'amuse des heures fondues«, v francoski spremni besedi pa »des heures fondues que nous inventons« Kar še zdaleč ni eno in isto, saj ni nujno, da kdor izumlja ali si izmišljuje stopljene ure, da se z njimi potem tudi igra ali zabava. Morda jih nato le na kakšnem semnju razprodaja ali komu podari za rojstni dan. Zdi se, da se tvorci te dvojezične zbirke sploh niso usklajevali, založnik Želko Pelicon in urednik Goran Janković pa jim nista gledala pod prste in budno pazila, kaj počne ta mala banda »fataconov«, ki uživa denar davkoplačevalcev alias dobiva subvencijo Javne agencije za knjigo. Resno dela ali se le praska? Saj tu pa tam zmanjka kakšen verz in nekje cela kitica, pa je ni nihče pogrešal, nihče ni opazil zevajoče vrzeli, z Vincetičem vred, da o korektorki Branki Majerič niti ne govorimo, naj založbi vrne denar za minulo nedelo, ali pa knjižno zbirko Mi pojemo v puščavi preimenujte v Mi pojemo v puščavi in ga tudi precej kidamo. Tudi žabji glas se v prevodu preobrazi v žabo, v spremni besedi pa nič manj kot v žabji krik (cri de la grenouille). Iz krakanja krokarja pa nastane kričanje. Utrjena omara postane utrujena, onkraj postane okraj, obsedena se preobrazi v zamračeno, mačehe (bot.) v spominčiče, slajša namesto olajša in še in še. Človek včasih ne ve, kateri jezik dela pesnici več težav: slovenščina? francoščina? obe? Moj prijateljski nasvet za drugič, ko bo izdala še kakšno dvojezično zbirko: na koncu ali na začetku naj ne napiše pesmi v francoščino prevedla, marveč pesmi v francoščino prosto prevedla oziroma, še rajši prosto prepesnila je ta pa ta. In s to malo umno formulo bo zaprla usta Društvu slovenskih književnih prevajalcev v celoti, ne samo znani ljubiteljici poezije in protestantki Jolki Milič.

No, ne bom vlekla na dan vse navlake, ki jo je moč nabrati v letošnji knjižni beri, saj brezhibnih knjig je pri nas bolj malo. Tudi tiste iz žepne Beletrine po tri evre niso ravno šampionke dovršenosti, prej obratno. Italijani bi rekli: Lasciano molto a desiderare, kar pomeni: ne izpolnjujejo pričakovanja. Včasih sploh ne kapiraš, po kakšnem kriterju so jih »skup djali«. Se jih drži sploh kakšen kriterij ali gre pretežno za dokaj nespretne improvizacije? Saj za posrečene in uspele improvizacije moraš biti velemojster, taki pa ne krožijo kar množično po naših kolovozih. Rezultat te prakse pa je bolj revcen.

Da ne bo moj govor preabstrakten, bom postavila konkretno vprašanje: Po kakšnem kriteriju so beletrinci sestavili recimo Lj kot Ljubezen – Pesmi o Ljubljani? Na uvodni stranički je rečeno, da je urednik Aleš Šteger prosil 44 pesnikov obeh spolov različnih generacij, naj napišejo pesem o Ljubljani. Ko pa pesmi prebiraš, se ti zdi marsikatera pesem več kot znana, saj jo znaš že skoraj na pamet. A šele ko prideš na konec brošure, kjer so podatki o avtorjih, vsaj pri osmih naletiš na pripis: Pesem, ki je uvrščena v pričujočo antologijo, je bila prvič objavljena tam pa tam (in je povedano kje). Pri Ihanu je urednik celo pozabil omeniti, da gre za pesem, ki je bila že objavljena v zbirki Ritem, ki je izšla pri založbi Wieser v Celovcu leta 1993, le formalno je drugače razvrščena in s kakšno malo ali veliko črko premeščeno drugam. V prvi izdaji ima enajst verzov, v žepni Beletrini pa – skaramantično? – trinajst. Zdaj se oglaša prevajalka in vprašuje tudi pesnika: Katero inačico bo namenil za prevod? To zadnjo, za katero bo treba prositi izrecno pisno dovoljenje založbe, ali ono iz Ritma, kjer bo dovolj in čisto kolegialno kontaktirati avtorja pesmi? This is a question! Ljubi pesniki, za božjo voljo, ne komplicirajte brez potrebe življenja vašim morebitnim bodočim prevajalcem in ne begajte pozornih bralcev z drugačnimi razporeditvami besed! Že tako, brez teh dodatnih komplikacij, je naša eksistenca težka.

In zakaj ni Šteger že čisto na začetku povedal, da je od osmih pesnikov dobil korbico, saj niso uslišali njegove prošnje? Poiskati si je moral kakšno staro ljubljansko vižo sam, če jih je hotel imeti zraven, in on je hotel, ker je šlo za imena določenega kalibra, brez katerih bi bil izbor bolj pomanjkljiv in siromašen. Deveti pa mu je za hrbtom, ne da bi sploh opazil, podtaknil – gnilo jajce?

Tudi fotografinja Mojca Pišek si je zaigrala edinstveno priložnost, da objavi v knjigi fotografije, ki bi imele zgodovinsko vrednost, bile bi torej zanimive tudi za zanamce, tako pa – tudi ona brez kriterijev? – ni videla dlje od svojega nosa in je pustila, da njene fotke postanejo le navadne bolj ali manj posrečene ilustracije, ki pomenijo, kar pomenijo, bolj malo in skoraj nič, saj niso datirane in za navrh so težko prostorsko določljive. Če pa bi bile diskretno opremljene z letnicami in z navedbo ovekovečenega kraja, bi bilo vse kaj drugega. No ja, pa drugič, nikoli ni prepozno.

Jaz pa ne bom zgubila priložnosti, ki mi jo ponuja sam urednik te antologijice, da ne bi navedla tudi kakšne pesmice, uvrščene vanjo, in to, ne da bi se držala založbinega petvrstičnega diktata, da nič, ma prav nič in čisto nič ne smemo citirati brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe. Ko me bodo založniki klicali na raport, se bom pač sklicevala na Štegra, ki je napisal črno na belem tudi v tej knjigi, ki so jo opremili z že običajnimi prepovedmi, tole zlato misel in ugotovitev: »… saj pesem, kakor hitro je zapisana, postane prebivalka sveta in se izmuzne vsakršnemu polaščanju.«

Spodaj prepisana »prebivalka sveta«, onstran vsakih polaščevalskih teženj, skozi Babačićeva usta opeva (ljubljanske) Poljane, in se glasi:

 

Vsega so krive

lubenice,

vihravo rdeče,

razbite,

kot naše

glave,

prazne

od veselja.

 

Ker se mi zdi pesmica prekratka in preneznatna, navkljub njeni sočni ljubkosti, sem se ta hip pošteno zbala, da jo bodo tisti, ki se gredo radi lastnike in polaščevalce, kar spregledali, namesto da bi pravičniško zagnali vik in krik in terjali od kršiteljice svetih lastninskih pravic kakšno odškodnino; zato ji bom malce izzivalno in zafrkantsko dodala še eno daljšo in blazno nenaklonjeno in problematično pesem o Ljubljani, da bodo bralci imeli od moje pisarije tudi kakšen neposreden lirski užitek, prvič toplo presvetljen od rdečine lubenic, drugič pa nekoliko zatemnjen od bolj mračnih tonov (t)istega mesta, ki pa, vse tako kaže, ni vsem enako naklonjeno:

 

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora. Prvo kar

ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal

žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z

nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,

da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci

niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,

oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi

v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,

spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.

Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,

brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske

muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh

negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo

iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo

zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,

z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne

moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,

tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v

močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,

odreši nas.

 

Kdo jo je spesnil? Bi znal kdo povedati, da bi obenem zaslužil – ker gre za mini pesniški kviz – dve kepici sladoleda ali breskvin sok?

Še nekaj moram obvezno dodati v zvezi z dvojezično zbirko o Alici s tisoč rokami. Zanjo sem zvedela, ker sem letos spomladi prejela od sežanskega Literarnega društva Zlati čoln, v katerem sem včlanjena tudi jaz, veliko in zelo estetsko vabilo v Kosovelovo sobo na ljudski univerzi v Sežani v nedeljo 11. aprila ob 17. uri na literarni večer z naslovom Alica 1000 (Alice aux mille sons) alias na glasbeno-recitacijsko predstavitev pesniške zbirke Mateje Bizjak Petit. Napoved sporeda in zasedba koncertantov me je prav prijetno presenetila, obetala je veliko, a ker se ob nedeljah v Sežani nič kulturnega ne dogaja, ker običajno ni občinstva za take reči, še ob sobotah se komaj kdo oglasi na podobne prireditve, vsa kulturna in nekulturna živelj se namreč razhajka kdove kam, ceste se izpraznijo, del prebivalstva, ki je nikamor ne popiha, pa ždi doma in se najbrž odpočiva od tedenske delavnosti in družabnosti. Spraševala sem se, komu bo igral skladatelj in izvajalec elektroakustične glasbe v živo Michel Bertier, pa komu bo glas (performerja deZopilant /TribuSlam iz Reimsa) Didier-Culbutoke, komu bo pesnica tankočutno recitirala pesmi in muziciral s pojočo žago Tomaž Podobnikar. Najbrž organizatorjem, sorodnikom pesnice in – meni, morda se prikaže tudi Slavka, znana kulturtreg'rca, ki bolj poredko, a včasih se tudi to zgodi, pusti literate in umetnike na cedilu, in največkrat poskrbi, da ni preveč nezasedenih stolov v dvorani. Morda se prikaže tudi kakšna naročena novinarka, da klik, klik, fotografira izvajalce in nato pošlje fotko svojemu lokalcu s poročilcem v objavo. In prav to se je zgodilo, ni bilo treba biti niti prerokinja in vedeževalka. Koncert pa čudovit, trajal je več kot dobro uro, vreden, da bi ga slišala ne samo nabito polna Kosovelova soba, marveč desetkrat večja mala dvorana Kosovelovega doma in celo ona velika. Jaz bi ga zlahka poslušala še dve uri. Stane Sever je nekoč davno ustanovil »gledališče enega«, kar je pomenilo, da bo on sam – morda ob njem še kdo, po njegovi izbiri – animiral in osrečeval s svojo umetnostjo večje občinstvo. A zdaj smo že na obratnem tiru ali na nasprotnem bregu: štiri in veččlanski ansambli pa veliki orkestri bodo nastopali za občinstvo enega ali dveh in najbrž za sorodnike.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVII)

 

Ker nam je nedavno – 12. julija 2010, meni in bržčas vsem cehovskim kolegom – mlajša pesnica in prevajalka Barbara Pogačnik poslala alarmantno pismo v zvezi z novo »strašljivo prakso pogodb za prevajalce na samem DSP« (beseda je namreč o avtorskih honorarjih), sem jaz, ki sem sicer zastran honorarjev in avtorskih pravic po novih šegah že od začetka izživcirana, sem postala še bolj pozorna na te dodatne in po mojem mnenju čisto samovoljno vsiljene uzance. Oziroma me je v alarmno stanje postavil že Kajetan Kovič pred nekaj meseci, ko nas je z glasom njegove negovalke in skrbnice spraševal, kako to, da nismo njega povprašali o avtorskih pravicah, marveč smo ga – meni nič tebi nič – kar obšli in v Trstu na svojo pest tiskali prevod njegovega Mačka Murija, prepesnjenega od mene v italijanščino ...

Meseca julija sem tako mislila začeti tole svoje 17. nadaljevanje, prepričana, da bom najprej spregovorila o teh problematičnih, nevšečnih in dolgoveznih stranskih učinkih, ki so že v simbiotični zvezi z literaturo, šele nato kaj malega dodala o knjigah, ki sem jih le omenila v predzadnji številki SRPa, o njih pa nisem nadrobila niti ene same misli ali vtisa, pa me je od julija do danes (20. decembra 2010) spet naravnost zasulo, da ne rečem spodneslo toliko novih knjig, da se ne morem sprenevedati, kot da jih ni pri hiši, marveč moram o njih vsaj kaj malega povedati. Konec koncev se t. i. leto knjige še ni povsem končalo in se spodobi, da ga ne pokopljemo pred časom, tako rekoč ob živem telesu.

Začela bom z zajetnim Intervjujem Mete Kušar (28 cm x 20 cm), ki je že lani izšel na 215 straneh pri Slovenski matici, k meni pa je kot darilo prišel letos. Intervjuvanih je 24 vidnih osebnosti; 6 žensk in 18 moških, zadnjega – Freudov lapsus? – so na zavihku pozabili omeniti, razvrščeni so poimensko po abecednem redu, ne pa po letnici pogovora z njimi. Na koncu ni niti navedbe, kje in kdaj so intervjuji revijalno ali časopisno (morda) že izšli, to pa je preveč pomemben podatek, da bi ga lahko brez škode zamolčali. Zanimivi pogovori z znanimi in več kot zanimivimi pisatelji, pesniki, igralci, arhitekti, pevci, psihologi itd., le knjiga je za branje precej nepriročna (lahko berete: nerodna), monografsko zasnovana, edino primerne zanjo bi bile trdne ali vsaj nekoliko še trdnejše platnice, ne pa te sicer prijetno belo-črno oblikovane, a preveč upogljive; tu pa tam tudi v besedilu ni brezhibna, kot da ni šla skozi roke korektorja, ker v kakšni besedi ali tujem imenu še vedno šari škrat; neodpustljivo je za Slovensko matico, da ne zna deliti besed ali pa neelegantno zanemarja delitev, brezhibnost bi morala biti obveznost pri izdajah vsake bolj pretenciozne publikacije, in mednje sodi ta. Ponavljam: zanimivo branje, kar je sicer za intervjuje sploh precej značilno, saj v bistvu gre za zretje v srčne ali duhovne bolj skrite tuje kamrice. Kaj je lepšega za človeško vrsto, ki jo že od nekdaj odlikuje radovednost, ta pa je skozi stoletja in tisočletja postala že kronična? Dobila sem v dar tudi nekaj novih »težkih Bred«. Med njimi eno pravo pravcato kot cent težko, in sicer Veliki slovenski tekst Brede Smolnikar na 860 straneh, kjer je vzorno lepo zbrano in tudi na kratko satirično komentirano vse (kako naj rečem, da ne bo narobe razumljeno?) spotakljivo, kar je doslej zelo vešče napisala. Naklada je izšla v 70 izvodih novembra 2010, drugače rečeno: že zdaj sodi med bibliofilske izdaje. Škoda, da naš standard (mislim na standard običajnih ljubiteljev knjig) in krizni časi vnaprej onemogočajo bibliofile, ki bi znali knjižno redkost tudi preplačati. Večino besedil sem že davno prebrala, prvega sem se ponovno lotila, da bi videla, ali in koliko je kljuboval času, ne da bi se sesedel, in moram priznati, da se je še predobro obnesel, na povrtnine kot takrat ob prvem branju ne smem niti pomisliti, ker me takoj zagrabi slabost. Že davno, leta 1994, ko je Smolnikarjeva Zaznamovano poslala na anonimni natečaj Urada za žensko politiko in časopisa Republika za kratko zgodbo, sem se spraševala, kako jo bo ženska komisija brala, kako komentirala, nisem si pa znala odgovoriti, in še manj danes po šestnajstih letih. Le pisateljici sem izrazila svoje dvome, da bi črtico nagradili. Smolnikarjeva je replicirala: Tudi sama močno dvomim, da bo kakšen od tistih nagradnih tolarjev (120.000 – 80.000 in 50.000) skočil v moj žep, kakor bi rada, a naj vidijo razpisniki ženski svet tudi iz moje pisateljske izkušnje in perspektive; naj vidijo, da tudi ženske znajo kot moški pisati trdo prozo, kar se da solidno in kruto realistično, nič objokane ali samopomilovalne zgodbe, kot jih bržčas pričakujejo od ženskic, ki sukajo pero … Navajam prosto, po spominu. Komisijo so sestavljale tri pisateljice: Nedeljka Pirjevec, Marjeta Novak-Kajzer, Lela B. Njatin in nekdanja urednica Jane Bernarda Jeklin. Impozantne osebnosti. Nedeljka je medtem umrla, njo bi še najlažje vprašala, ker sva se pobližje poznali in je bila nadvse prostodušna in polna esprija, a ta odgovor na davno temo in tudi kasnejše bolj resne misli in občutke sem, žal, zamudila, ko pa sem si zmotno predstavljala, da je njen odhod (kam?) še za devetimi gorami. Ostale tri pa še živijo in pišejo in nastopajo, in morda, če bi katero vprašala, bi mi enako prostodušno odgovorila, čeprav se med seboj manj poznamo. Enkrat si bom vzela čas, se ojunačila in vprašala Lelo B. Njatin. Najhujše, kar se mi lahko zgodi, je, da me pošlje k vragu ali mi sploh ne odgovori. Torej kaže tvegati. Jaz pa sem šele na začetku Bredinega Velikega slovenskega teksta, šele na strani 45. Da ponovno preberem še manjkajočih 815 strani in jih po svoje povzamem, bo gotovo preteklo še precej vode. V oči in ušesa pa bijeta sočnost in zvočnost njene pisave, neposnemljiv jezik in slog, jedrnatost in trpkost stavkov, pa ... festivali norčavosti, grenkobe, bridkosti in prav jedke in krepke (avto)ironije in sarkazma. Prej ali slej jo bodo morali domači oklicani kritiki in literarni zgodovinarji nehati obravnavati le kot eklatantno sodno pomoto (lahko berete: sodno sramoto), ki si je v potu obraza s skoraj nečloveško vztrajnostjo priborila status nič krive pisateljice in si s tem rešila življenje in premoženje, in se začeli z njo le literarno ukvarjati kot s kakšnim boljšim slovenskim piscem. Čeprav njeno afero pobliže poznam od začetka do konca, mi še zdaj ni povsem jasno, zakaj so se vanjo nekaterniki zagnali kot trop volkov ali šakalov in ji naprtili nerazumno visoke globe in kazni celo za tuje prekrške, kot da bi se skregali z logiko, ki ne le svetuje, marveč narekuje pravo mero o vsem, slepi in gluhi za vsak zdrav dvom in pameten premislek ... Spraševala sem takrat levo in desno, brez odgovora. Postavila sem čisto navadno vprašanje ustanovi ali društvu, ki skrbi za pravice potrošnikov (ne spominjam se, kako mu je uradno ime, predseduje mu menda Kutinova), in po telefonu so mi rekli, da izražajo mnenja samo naročnikom njihove revije. Naročila sem se na revijo in jim ponovila tisto preprosto vprašanje, odgovora nanj pa nisem nikoli dobila, še vedno mi ga dolgujejo. Ker se je medtem vse srečno izteklo, bi mi konec koncev lahko odgovorili zdaj. Mi vsaj povedali odkritosrčno, zakaj so se obirali in si niso upali na dan z besedo. Pa ne kaže, da bodo kdaj poravnali ta stari dolg, čeprav bi ga po mojem mnenju morali. Po preteku letne naročnine in ob prejemu nove nakaznice se na njihovo revijo nisem več naročila. Čemu, vas vprašam, če pa ti ne dajo, kar so ti obljubili? Ne pravi naš pregovor, da gre dvakrat na led samo osel? Da bi hodil v tretje, in še na svoje stroške, ne na tuje, bilo bi pa res preveč.

V zvezi s tem Bredinim primerom: Je pa precej strašljivo, da je, ko bolj ali manj nedolžnega človeka zajaha kakšno sodišče, odvisno le od njegove umske sposobnosti, denarne zmogljivosti in neomajne vztrajnosti, da ne bo ... bolj ali manj po krivici neizbežno kaznovan. Jaz, ki ne znam brati sodnih spisov, ker mi je njihov jezik bolj nerazumljiv od culukafrščine, bi gladko pogrnila. In z mano še marsikdo, to pa je naravost grozljivo pri vsej tej štoriji z več kot mučno dolgoletno vsebino in nadvse srečnim koncem – kot v pravljicah. Kakšen sodnik, odvetnik ali raziskovalni časnikar (še eksistira ta zvrst na nepolitičnih področjih?) bi nam morali vseeno razložiti, kako se vrtijo sodni mlini in zakaj so se eni do nerazsodnosti brezobzirno zaganjali v pisateljico, drugi pa so večinoma kot ribe ali ... riti molčali (tudi Matjaž Hanžek kot varuh človekovih pravic, to se mi je zdelo naravost osupljivo, jo je ignoriral, kakor da je ni; ni protestiral niti kot literat in kolega, in se ni uvrstil med bolj redke cehovske Bredine zagovornike), šele »vrhovščeki« (saj čez ustavno sodišče ni inštance, samo bog bi lahko zagrmel in poslal kot svarilo v kakšno sodno dvorano ali uredništvo kakšen blisk in strelo, a morda se tudi on ne sme vmešavati v posle, ki so v izključni človeški kompetenci.) so udarili po mizi, morda zagodrnjali »Pa kaj so nori?« in namesto pike na koncu stavka so okitili Rozino z zlato zvezdico in ji uradno dovolili, da se gre le literarno junakinjo in eno od najbolj privlačnih in radoživih žensk v slovenski književnosti. Morda pa so ji podzavestno vsi njeni preganjalci le zamerili, ker je pretrgala oziroma – cak! – presekala s svetlo tradicijo slovenskih milih Jer in ustoličila dokaj domiselno, nemirno in malce tudi pregrešno (to jo dela še bolj privlačno in živo) heroino Rozino.

Od profanih sodobnih pogovorov se zdaj napotimo k bolj pobožnim temam iz prejšnjega stoletja in v izrazito predvojni rustikalni svet, kot bi rekli dandanes, ker dajemo prednost tujkam (da se od snovi s pretežno kmečkega podeželja nekako distanciramo?), se pravi v svet, ki ga na splošno veliko rajši idealiziramo, kot da bi ga pogledali bolj natančno in celo dali pod lupo, lačni idiličnosti bolj kot včasih (pre)težke resničnosti, čeprav se večkrat iz skopih besed dajo slutiti razpoke in neskladnosti. In zaštrlijo podobe kot pri Prežihu Vorancu, Cirilu Kosmaču, Mišku Kranjcu pa v Potrčevih »nesmilečnih« dogodkih Na kmetih. No, v dar sem prejela tudi 516 strani debelo dokumentarno knjigo Milanke Dragar Zvest Križanemu, Mučenec Lojze Grozde, ki je izšla letos v Ljubljani pri založbi Dragar. Lepa knjiga, opremljena z nadvse zgovornimi fotografijami, ki pripoved plastično dopolnjujejo in bralca zelo prepričljivo vržejo v čas pretekli, razkažejo mu svet, ki ga v glavnem ni več, kot da bi kdove kam potonil ali bil posrkan od zelo drugačne sedanjosti. Da jo je sestavila občutljiva ženska, mati in lirična duša, ki je tudi sama, čeprav drugače, veliko pretrpela, bode naravnost v oči. Prav tako bržčas tudi njena mestna provenienca pogojuje njen način gledanja, iz primerne daljave in prav nastavljeni smo vsi na pogled lepši ali vsaj drugačni, kot pa smo dejansko. Še zlasti če podobe rahlo retuširamo in magari tankočutno obarvamo. Navedki ob prijetno kratkih in neprezgoščenih poglavjih so non plus ultra lepo izbrani. Ustvarjajo želeno ozračje ali klimo za zbrano in premišljeno branje in izdajajo poglobljeno poznavalko starega in novega svetega pisma. Pripoved jasna, gladka, nič hlastava, zmerno hagiografska, skoraj nemoteče slavilna, več kot sprejemljiva. Mladenič, o katerem teče bridka beseda, se ti prav prikupi. In silno zasmili. Blaženost, ki je vedno post mortem, mi ne odtehta njegove smrti, še zlasti, če kdo z njo politično nekako operira ali žonglira, in zdi se, da ima politika tudi prste vmes, pa težnja, ki je na Slovenskem pravo tekmovanje, za katero si lahko sposodimo moto iz Sneguljčice: »Zrcalce, zrcalce, povej, kdo najlepši je v deželi tej« … In brž ko je kdo najlepši, so vsi drugi vsaj manj lepi pa veliko grši in najgrši. To povzroči, da – kot v panju – završi, saj je v človeški naturi, da hočemo biti vsi najlepši ali vsaj dovolj lepi, da sploh ne bi bilo mogoče, da bi nas kdo presamovoljno uvrstil med grde in najgrše. In potem rojenju in brenčanju ni več konca. To je samo po sebi umevno. Zdi se ti, da se je tudi on, mislim ta dolenjski nesrečni fant in blaženi, kot mnogi drugi pokošeni na bojnem polju ali usmrčeni, ki si jih včasih tudi osebno poznal ali pa si o njih bral, pa čeprav so bili čisto drugačni, nič ali komaj kaj pobožni, in za navrh na nasprotni, recimo kar na partizanski ali kakšni drugi strani – le znašel v nepravem času na nepravem mestu. Zgodi se in se bo še zgodilo. Jaz mislim, da ga niso ubili, kot je bilo večkrat rečeno, le zato, ker je bil veren, marveč nasprotno: ker je bil veren, so sklepali, da je kot veliko vernih na Kranjskem in Dolenjskem na strani okupatorja, ali bolj jasno rečeno – nekakšen kolaboracionist. Dandanes so tudi italijanski manjšinjci in večinci podobno sintagmo obrnili v svoj prid. Nadvse radi poudarjajo, da so veliko njihovih sorojakov – znancev in sorodnikov – zmetali »naši« (beri: zmagovalci) po vojni v brezna, v znamenite italijanske foibe, samo zato, ker so bili italijani, to pa sploh ni res niti od daleč. Gre za spretno ponarejanje resnice sebi v prid. Res je, da je tudi kakšen nedolžen italijan končal v breznu, ker so zmagovalci mislili, da so bili fašisti vsi italijani, ki so se za časa fašizma naselili v naših krajih. Razlika je občutna, in noben resnicoljuben raziskovalec vojnih grozot – saj se vendar pogovarjamo o vojnih grozotah, ali ne? – tega ne bi smel spregledati, ne glede v čigav prid je in ne glede, katero stran zagovarja danes, saj sploh ni rečeno, da je isto stran zagovarjal tudi včeraj in predvčerajšnjim. In niti da jo bo jutri in pojutrišnjem. Oportunosti sodijo med večne nestalnice. Ljudje pa smo na splošno prej vetrogončiči kot viharniki. Avtorici Milanki Dragar, ki je nadvse sočutno in prizadevno zbrala tako obširno dokumentacijo, jo komentirala in uredila to, vsaj zame, zelo bolečo knjigo (premalo nas je, da bi si lahko privoščili luksus, da se sovražimo ali da se samo ne maramo in se odklanjamo, to nas lahko pripelje le v pogubo, zlasti zato, ker imamo o sebi zelo slabo mnenje, ne ljubimo se, in od tu do samomora je le korak, te razkrajajoče igrice naši-vaši, mi-vi bomo morali zamenjati s kakšnimi bolj socialno naravnanimi, bolj adhezivnimi, zraščajočimi, tipa vsi enaki, vsi drugačni, vsi naši), sem zelo hvaležna, da mi jo je podarila in mi dala priložnost, da pobliže spoznam košček domovine, se zamislim v zgode in nezgode skupaj z apoteozo mladeniča, ki je brez vsake krivde umrl nasilne smrti, bržčas samo zato, ker je bil na napačni strani (se pravi, na strani tistih, ki so izgubili vojno, da o napačnem kraju v nepravem času niti ne govorimo). Torej storimo vse, če se le da, da preprečimo vojne. Če se ne da, ker smo nadvse agresivna in krvoločna vrsta, pa si vsaj ne delajmo iluzij, kaj nas hudega lahko dočaka, saj je v takih primerih parola »aufbiks in kdo bo koga« zapovedan evangelij. Omeniti moram še tri debelejše knjige, prvo, Živeti življenje Jožeta Felca (Celjska Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2010) sem takoj po smrti znanega pisatelja, psihiatra in prijatelja prebrala z zelo živo bolečino, ki še vedno tli na dnu in peče; branje je kajpada povzročilo plaz davnih in bližnjih, silno prisrčnih in še vedno svežih spominov. Njegov smehljaj na platnici in smehljaj žene Alenke, njegovega angela varuha, na koncu knjige ti pomagata živeti v trenutkih depresije, ob pogledu nanju te spet oblije vedrina. Krasna knjiga. Pravzaprav malce pogrešam ob razdelku Intervjuji (1976-2009) ali na koncu še seznam imen vseh tistih, ki so ga kdaj intervjuvali, pa za kateri časopis so ga spraševali in številko strani, da to lahko prej najdeš, ko spet in spet, po potrebi, bolj selektivno prebiraš. Ponavljam: prelepa knjiga. Sposodite si jo, ne boste se kesali!

Ker knjige tudi kupujem (ne dobim jih vedno v dar, invazija vezanega papirja pa postaja pri meni že neznosna, še zame, ki knjige ljubim, kaj šele za obiskovalce, ki včasih nimajo do njih nobenega odnosa, kaj šele spoštljivega), sem si le sposodila, da ne bi prišla že letos na kant, knjigo Ena je groza Tineta Hribarja, ki je izšla pri Študentski založbi s silno privlačno naslovnico izpod oblikovalskega čopiča in peresa Samire Kentrič. Sem šele pri prvih bralnih taktih. Pridrsala sem šele do 87 strani. Ne vem, kako berejo drugi debele in umsko zahtevne zvezke – italijani jim pravijo mattoni (opeke); naj še tako dajem plin moji bralni mašinci, premika se vseeno po polžje. Sprašujem prijatelje, kako gre njim od rok, pa mi nekateri rečejo, da berejo samo »šlank« izdaje, največ 120-150 strani. Vsega, kar je debelejše, ne vzamejo niti v roke. Drugi le nekaj napol skrivnostnega zamrmrajo, da iz (nedo)rečenega sklepam, da sploh ne berejo nič, niti vitkih knjig, da je vse, kar knjižnega vejo, mogoče zvedeti iz mesečnikov Bukla in Modrijan. No, nekaj je vendarle nekaj, a zakaj ne povejo? Menda v sobotni prilogi Dela sem iz neke polemike razbrala, da je Ivo Svetina že prebral Hribarjevo knjigo »o eni grozi«. Ima me, da bi ga poklicala po telefonu in ga testirala, ali jo je res; občutek imam, da vse te debele knjige poklicni bralci preberejo le diagonalno, in da jaz ne pridem zlepa do konca, ker pač berem še po starem, stran za stranjo, opomba za opombo, in na koncu še literaturo in nazadnje še o vseh knjigah, ki so že izšle v tej knjižni zbirki (Koda), pa v Metamedia in v Claritas.

Tretja sedemstostranska debeluška je mladinski roman Iztoka Vrhovca Dvojčka, ki je letos izšel pri založbi Ved s spremno besedo Leva Detele. Ista založba jo je izdala tudi v osmih zvočnih knjigah, ki jih interpretira Jadranka Tomažič, in njeno branje v celoti traja 20 ur. Jaz sem sicer medtem utegnila knjigo samo dovolj pozorno prelistati in se razveseliti kratkih poglavij in ne preveč gosto kondenziranih stavkov, za moj bralni okus in estetske potrebe mora namreč vsaka stran ohraniti tudi nekaj beline (beri: praznine), da se oko spočije in uho oddahne. Pri zgodbah za mlade je to nujno, pri onih za odrasle pa sicer ni diktat, je le zaželeno. Na koncu knjige je nanizanih še nekaj laskavih mnenj o romanu, iz katerih bom v ilustracijo iztrgala kakšno spodbudno misel; kdo jo je izrekel, pa bralci zvedo, če sami radovedno vtaknejo nos v knjigo: »Neprekosljiva avtorjeva domišljija tudi v tej knjigi povzroči, da nas zgodba dobesedno posrka vase ... na koncu pa se izkaže, da ... smo mešanica sanjarij, domišljije in resničnosti. – Zanimivo, privlačno, drugačno branje mladinskega romana ... – To bi bil tudi enkraten film (ali pa nadaljevanka) ... – Knjiga Dvojčka se začne kot vzemirljiva mladinska kriminalka ... – Napeto branje, ki ga ne moreš več izpustiti … To je knjiga, ki se bralca dotakne in ga začara.«Avtorja romana ni treba posebej predstavljati, ker sodi med tiste pisce, ki imajo marsikaj povedati in malodane neusahljivo pero vedno v roki. Kdor bi pa hotel vedeti kaj več, tudi o njegovih drugih knjigah, naj pogleda na spletnem naslovu www.svarun.org.

Zdaj pa je že skrajni čas, da se razpišem še o poeziji, saj sem tudi pesniških zbirk dobila celo goro. A več italijanskih kot slovenskih, rečeno pa je bilo, da tujih ne bom omenjala (kakšen razlog sem zadnjič navedla? Že vem!) zaradi pomanjkanja prostora. Pesnica Vanja Strle je letos izdala pri Edini dve pesniški zbirki. Dvojezično Vprašaj Magnolijo / Pitaj magnoliju, ilustrirala jo je zelo okusno hčerka Kristina Matičič Strle, prevedla v hrvaščino pa Silvana Lauter. Če se ne motim, je prva naklada pošla in jo zdaj prodajajo v ponatisu. Pa pravijo, da poezijo živ krst ne bere. Prav tako pri Edini v Ljubljani je izšla še Vanjina zbirka Pesmi o Marjah, prav tako ilustrirala hčerka. Moto zbirke je štirivrstičnica:

»V miru pojdimo / v nov čas, / ki ga imamo, / če ga imamo, Marja«. O kom in o čem je beseda, pa delno zvemo iz spremne besede Tatjane Pregl Kobe z naslovom Odkrivanje bistva, ki je očem skrito.

Pri Kulturnem društvu Vilenica v Sežani so nedavno izšle kar štiri pesniške zbirke. Podobe zlodjev in svetnikov istrskega Avstralca ali avstralskega Istrana Berta Pribca; O stanju sveta od zgoraj in od spodaj – tako je pesnik podnaslovil zbirko – je duhovito spregovoril dr. Matjaž Kmecl. V pokušnjo pesem Biti različen:

»Biti različen / in vendar biti zraven / kot del celote, / da nisi osamljen / in še vedno biti poseben, / da nisi utopljen / v duše drugih, / da nisi brezoseben. //

Biti lastni jaz / in vendar v enosti / z drugimi ljudmi / in prirodo obenem, / le da nisi z zlodjem / obseden.«

Magdalena Svetina Terčon je izdala Krčenje neskončnosti. Prvi cikel je posvetila nedavno umrlemu očetu, na katerega je bila zelo navezana (Pesmi o atu), v ostalih pa govori o sebi, o drugih, o tesnobi, ki jo pesti, o nastajanju in odhajanju, o srcu, ki ga je pozabila zamenjati, o ponovnem rojstvu, o prajeziku pa o Iskanju neskončnosti:

»Na tej strani neskončnosti / je moje življenje / izživel že Adam. / Le malo drugače. / Zato jaz iščem / drugo stran neskončnosti / in druge sanje.« Spremno besedo Zakaj skrčiti neskončnost je napisal njen mož in literat David Terčon, ki je tudi zelo estetsko likovno in fotografsko opremil zbirko: s staro, osamljeno in vso zdelano belo vrtno klopco, obdano od vsepovsod z osutim jesenskim listjem.

Tretjo zbirko, dvojezično, je prispevala Maja Razboršek in jo naslovila Nepopolna Hestija, prevedla sem jo jaz v italijanščino (L'imperfetta Estia) in zanjo napisala tudi spremno besedo. Avtorica je sama opremila to svojo tretjo zbirko, saj je izučena oblikovalka. Sicer je pristna ljubljančanka, ki se je povsem udomačila na Krasu in si tu ustvarila dom in delovne pogoje. Prav pogosto razmišlja o poeziji nasploh in posebej o besedi in pisanju, skratka o Pisavi, ki je zanjo »kot šivanje /za še nerojenega otroka. – Pretaka se kot kri, / upočasnjena s spoznanji. / Nezajezljiva se bliža / slutenemu jedru. / Kadar ga ne zgreši, / ga svojevoljno obide. // Varuje skrivnost. / Ohranja čistost. / Lahko bi bila voda.«

O četrti zbirki pa bo beseda kdaj drugič, ko bo pač prestopila hišni prag in bom o njej kaj več vedela. Zdaj le kratko informacijo iz predstavitvenega lista. Avtorica Dora Bernetič je sežanski in okoliški publiki že znana po svoji prisrčni prvi pesniški zbirki Moje poti, ki je izšla pred leti, naslov njene druge zbirke pa je Murva, tudi platnica je sugestivno okrašena najbrž z domačo prav košato murvo. Knjigo je predstavila Jasna Peršolja; prebrala je nekaj pesmi kar velikemu občinstvu ljubiteljev poezije v Srednji dvorani Kosovelovega doma v Sežani, kjer je večer popestril še nastop pevk kulturnega društva Kraški šopek Sežana, ansambla Prizma in istrske skupine Triušupetre.

A ne povejte naprej o tem dogodku, da ne pride na ušesa Cirila Zlobca. Novica, da je sežansko kulturno društvo Vilenica izdalo kar štiri pesniške zbirke hkrati, bi ga spravila čisto iz tira. Pa kaj so tudi Kraševci ponoreli? – bi zavpil ves zgrožen, padel vznak in si ne bi opomogel vsaj teden dni. Zlobec namreč sodi med tiste, ki jih silno moti skoraj industrijsko štancanje slovenskih zbirk, po 200-300 letno, tako rekoč na tekočem traku, to malodane zajčje razmnoževanje pesnikov – na škodo onih zelo redkih, med katere šteje tudi sam sebe, poklicanih od samega boga in visokodonecih in letečih grških muz ter domačih, malce bolj tršatih in pritlehnih, pardon, prizemeljskih in prizemljenih modric, da so ljudstvu in narodu za svitle zglede in posrednike med svetom in svetim. In takim enkratnim osebkom se samo po sebi umevno tudi »hlipa« po na primer Gregorčičevih časih, prav glasno se jim hlipa in toži. Naj le imamo slovenci Prešerna za »ta narbuljšega izmed ta narbuljših«, Zlobca in njemu podobnih ne boste prepričali, on bo kar naprej srborito trmoglavil s svojo izbiro, in sicer z goriškim slavčkom. Zdaj mi boste zborno očitali, da natolcujem, da grdo opravljam prvo-vrstnega poeta po Srečku Kosovelu, kraškega sorojaka iz Ponikev. Pa se sami »previžajte« o mojem verodostojnem govorjenju, zame pričata radijska novinarka Neva Zajc, ki je na predvečer svetovnega dneva knjige v Izoli pesnika Zlobca intervjuvala, koprska časnikarka Maksimiljana Ipavec pa je o tem poročala v Primorskih novicah z dne 26. aprila 2010. Najprej je rečeno, da je za pisatelja moč knjige neusahljiva in neminljiva, tudi v naši informacijski dobi. Nato pesnik bridko obžaluje, da smo slovenci, ker smo prehlastno planili po vseh novostih in udobju informacijske dobe, pretrgali stoletja dolgo popkovino s knjigo. Drugače rečeno: z njo se ne pogovarjamo več in nimamo do nje več aktivnega odnosa. Zgodil se je strahovit razvojni skok v smislu formalne kulturizacije; to trditev ilustrira s primerom, ki ga dobesedno citiram, in sproti tudi komentiram, kjer se mi zdi, da je tu pa tam nedosleden: »Leta 1957, ko sem izdal pesniško zbirko Pobeglo otroštvo, sta v Sloveniji ob moji izšli le še dve zbirki poezije. Lani jih je izšlo tristo!« (Potemtakem le nismo pretrgali popkovine s knjigo, marveč smo povezanost z njo neverjetno razvili, jo tako rekoč postoterili.)

Zlobec nadaljuje: »Dogaja se nam proizvodnja, kakovost je vse manjša, tehnična dostopnost omogoča, da zbirko v samozaložbi izda domala vsakdo, ki si to želi.« – In doda, da je v takih razmerah kritika popolnoma odpovedala, ker je količina premaknila in sesula vse kriterije. Strinjam se z njim, da je količina popolnoma premaknila vse dozdajšnje kriterije, saj se je kar veliko število ljudi iz navadnih in posebnih bralcev spremenilo v bolj ali manj spretne in zanimive pisce-lirike. Obvezno šolanje je svojo misijo več kot odlično opravilo. Naj čez njo le kar naprej udrihamo in jo non stop iz meseca v mesec reformiramo, na slabše ali na boljše – vseeno, vse te male in velike ujme je niso zaustavile v zmagovitem pohodu izobražovanja množic doma in po svetu. Zlobec se mi zdi domala presenetljiv, da tarna, namesto da bi se veselil ob samo pozitivnih konstatacijah. Jaz, ki sproti (pre)berem vse novo na pesniških poljanah in nikoli ne govorim na pamet, kot je pri nas že utirjena navada pri negodovanju, lahko na splošno samo pohvalim nivo pretežnega števila izdanih zbirk. Več kot marsikatera se sploh ne bi osmešila, če bi šla vštric s Pobeglim otroštvom, ki je prav lepa zbirka, mimogrede rečeno in brez zamere na levo in na desno. Med njimi in njo ne bi zazijal noben prepad v zvezi s kvaliteto. Morda pa Zlobec premalo bere druge ali pa pristopa k novi pisariji z vnaprejšnimi predsodki, ki postanejo pogosto nepremostljiva ovira za sproščeno dojemanje vseh novosti. Bogve. Morda pa dobimo odgovor na vsa ta vprašanja iz zaključnih misli spraševalke in pesnika, saj oba z obžalovanjem ugotavljata, da slovenski pesnik ali pisatelj od svojega dela ne moreta živeti. Na žalost to velja tudi za vse pesnike in večino pripovednikov v tujini. Zlobec je v potrditev svoje misli potegnil iz svojega železnega repertoarja nič manj kot Gregorčiča (Bojan Štih – kako ga pogrešam! – se je rad skliceval na bajne honorarje Ivana Cankarja, ko se je sam sebi zasmilil, ker je premalo plačan, on in njegovi copains de plume). Takole pravi Čiro: »Simon Gregorčič si je s honorarjem prve in edine pesniške zbirke kupil hišo in posestvo.« Novinarka pa je do bolj brezperspektivnega konca pripeljala to staro in poučno Zlobčevo anekdoto in pristavila: »V začetku 90. let prejšnjega stoletja je honorar, ki ga je dobil slovenski pesnik za svojo knjigo, znašal približno toliko, da si je lahko uredil kopalnico. Danes pa si še metra kopalnice ne more.« – In kdo je kriv za tako klavrno situacijo? Gre pač za stranske, to je za škodljive učinke obvezne pismenosti. Ko bi množice znale komaj kaj pisati, bi veliko več brale, zlasti kaj podobno komunikativnega, razumljivega in milozvočnega, kot so pesmi goriškega slavčka, nekaj, kar bi jim pomagalo živeti in – upati na boljše, pismeni pa bi kasirali večje novce za zdaleč večje naklade, da bi si lahko za prejete honorarje dokupili še dnevno sobo ali spalnico in še kakšno parcelico, primerno za vrtiček in gojenje zelenjave. Tako pa je danes, ko znajo sukati pero še fahidioti, postalo stanje za ves pisateljski ceh – s kakšno redko izjemo – prav brezizhodno. Kaj pa sloves, vas vprašam, drugovi? Pa glorija – in od 20 do 40 zbirk na pesniško glavo? Kaj nič ne štejejo in nič ne zaležejo te papirnate in bolj abstraktne satisfakcije? Pa nastopi ob že tradicionalnih prešernijadah vsako leto februarja? In ob raznih 20-letnicah osamosvojitve, ki jih širom po domovini snema nacionalna televizija, one komercialne TV pa še kaj prelestnega navržejo? Zlobca magari bi morala izločiti vsaka televizijska hiša, ker jih samo šimfa in postavlja na slab glas, ima jih javno za medije, ki ljudi samo poneumljajo. Zadostuje pa, da taka poneumljajoča ustanova le zažvižga oziroma povabi tega ali onega pesnika na recital ali pogovor, pa že priteče, ves blažen, da jim lahko pomaga poneumljati javnost. Kogar pa ne povabijo ali ga iz neznanih razlogov vržejo iz seznama povabljencev, taki iz globoke užaljenosti in žarkega protesta napišejo odprto pismo predsedniku države. Le zakaj predsedniku? Bi radi, da se začne politika vmešavati v privatne zadeve književnikov? Ne bi zadostovalo, če že ne gre drugače, pisemce ministrici za kulturo, ki nekako sodi v naš resor in vsaj približno ve, kaj nas tare, veseli in žre? Ja, tudi Boris A. Novak ni samo presenetljiv kot Ciril Zlobec, marveč prav neverjeten s svojo intervencijo pred proslavo menda v Delu. Berem, berem in se ne neham čuditi. Kaj za boga ga je prijelo, tako bistrega fanta in subtilnega pesnika, da se na vsem lepem poteguje tudi za formalno priznanje – na neki ad hoc improvizirani proslavi celo! – političnih zaslug? Ga mar daje andropavza, povzročiteljica raznoraznih frustracij in depresij? Da odženem črne misli, si ad consolationem anima mea začnem pripovedovati pravljice s srečnim koncem à la brata Grimm, Svetlanine krvavo sajaste z nadvse tragičnimi izidi kar odpišem, kot da jih ni. In vzamem v roke zadnjo zbirko haikujev Josipa Ostija Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla in si živo, prav živo predstavljam, da bi za to lepo, nedavno izdano zbirko lahko kupil vsaj hišico, in prav tako za vse druge doslej izdane v slovenščini, nabralo bi se mu jih za eno naselje. Zlobec bi si hiš lahko nakupil za celo vas, več kot štirideset, če se ne motim, da o Tomažu Šalamunu niti ne govorimo, ta bi si tam v Ljubljani lahko zgradil novo mestno četrt in lično opremljene gradbene enojčke in dvojčke pa trojčke dajal v najem turistom, da bi se lahko še bolj intenzivno, recimo kar celostno, posvečal poeziji. Itd. & itn. Čudovito! Čisto pomirjena odložim svinčik in se odpravim spat, z upanjem, da bo tudi prevajalcem kaj podobno tehtnega in rožnatega padlo v prazno malho. Kakšna garsonjerca kje na lepem in tihem, vsaj 300 metrov daleč od hrupne in umazane Partizanske ceste, redkokdaj pometene, ki se vije in cepi, na mojem koncu, sredi samih razpadlih in razpadajočih hiš ...

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVIII)

 

In tako kar na lepem (ker čas – hočeš nočeš – teče in nič ne reče, pa vseeno veliko pove, kot vemo že na pamet) se je svetovna prestolnica knjige po letu dni v gosteh pri nas izselila iz bele Ljubljane in vse Slovenije, ki jo obdaja, tja v daljno Argentino, deželo tanga in marsičesa drugega, tudi Borgesa, Alfonsine Storni, slovenskih predvojnih in povojnih sorojakov in ... slovite Peronove žene Evite, da se omejim le na peščico imen. Knjige, najbrž one bolj zapoznele sorte (kot tepke in drnjule), pa še vedno dežujejo od vsepovsod ali kot mana snežijo v mojo hišo, čeprav sem v svoji glavi odpisala take kolektivne polete z obiskom na domu in pristankom v moji dnevni sobi. Tu pa tam, kakšna bolj težka, primerna za težake, s trdimi platnicami kot roževina (očitno gre pri nas za kakšno novo šego ali modni krik!), mi prileti direktno v glavo, da me miselno onesposobi za teden dni. Še hvala ne utegnem reči pošiljateljem, dokler si za silo ne opomorem.

Ker so mi znanci očitali, da diskriminiram italijansko poezijo, ker sem doslej italijanske knjige kar preskočila, bom na samem začetku namenila tudi njim nekaj vrstic oziroma instant prevedla kakšno krajšo pesmico, da bi videli o čem pesnijo naši sosedi. Začela bom s Giacomom Scottijem, starim znancem iz Neaplja, ki se je po (drugi svetovni) vojni preselil iz socialističnih vzgibov na Reko in se še bolj afirmiral pri nas (mislim na nekdanjo Jugoslavijo) kakor doma na jugu Italije – kot pesnik, esejist, publicist, historiograf v italijanščini in prevajalec zlasti iz srbohrvaščine v svoj jezik. Pred leti smo ga slavnostno povabili tudi v Sežano in še prej – v predosamosvojitveni dobi – je s slovenskimi pesniki in literati in književniki iz drugih jugoslovanskih republik vasoval na številnih srečanjih v Ljubljani, Štatembergu itd. V Trstu pri Hammerle Editori je letos februarja izšla njegova zbirka Poesia del mare (Poezija o morju), njen tisk sta omogočila Kulturno poverjeništvo Julijske krajine in Evropska iniciativa. Sprva sem izbrala pesem v istrsko-tržaškem narečju El mar xe sempre là, po naše: Morje je vedno tam (... na svojem mestu), potem pa sem naletela na glagol z zaimkom contarne, ki lahko pomeni, kar dve zelo različni stvari, in sicer: ki nam pripoveduje o mrtvih, očetih in vnukih ali pa: ki nas šteje / prešteva – mrtve, očete in vnuke. Kaj je mislil, pa nam lahko pove le pesnik sam oziroma on si lahko privošči dvoumnost, mi pa bi se morali odločiti le za eno možnost, na temelju ugibanj: lahko bi dali prednost prvi interpretaciji ali pa bi rajši pisali avtorju, naj nam verz sam raztolmači, v izogib nesporazumom. Poiskala bom rajši kakšno drugo pesem z nedvoumnim sporočilom. Jo že imam: Il mare ride quieto, po slovensko: Morje se tiho (ali mirno ali spokojno) smeje, na izbiro, pa še kaj bi se našlo:

 

Morje se tiho smeje

Morje se tiho smeje,

danes zjutraj morje

osvežuje zemljo z jasnimi očmi.

Počivam na obali in se smejem morju.

Kar tako, da se vedem po otročje,

mečem kamenčke v vodo: morje se smeje,

misli, da sem izkušen mornar, in se smeje,

se smeje spokojno. Smejem se tudi jaz.

Morje, danes zjutraj

ima igrive roke,

žametne prsi

in bel smeh za moj počitek.

 

Ob skrajno sporni besedni zvezi v izogib bi nekoč prof. Janez Gradiščnik in tudi Janko Moder, če se ne motim, kar vztrepetala in me prijela za ta sladke – nalašč sem jo podčrtala, da ne pozabim vprašati za jezikovno mnenje o njej strokovnjake, ki so se razpisali v zadnjih Pogledih, 23. aprila 2011, v skupnem problemskem sklopu Slovenščina med normo in praksami – Jezikovne travme govorcev slovenščine (in sicer Heleno Dobrovoljc, Andreja E. Skubica, Marka Stabeja, Moniko Kalin Golob in Simona Kreka, ki se, vsak na svoj način, vendar malodane demonstrativno ne štejejo za puriste – oni bi verjetno prej vztrepetali in vzdrhteli pred puristi kot, denimo, pred tvorbo v izogib. Zdi se, da nam je vztrepetavanje in vzdrhtevanje, tako ali drugače, iz tega ali nasprotnega vzroka, zapisano v genih. A o tem še peščico vprašanj kasneje, ko absolviram italijanske poete.

Mobydickov založnik Guido Leotta iz Faenze (Ravenna) je tudi pesnik in pripovednik, v jazz kvintetu Faxtet igra na saksofon in flavto, že dvajset let med drugimi založniškimi obveznostmi in opravki vodi knjižno zbirko Carta da Musica (Notni papir), kjer objavlja svoje CD knjige in podobne knjige-zgoščenke drugih domačih in tujih umetnikov, lani ob dvajsetletnici je izdal spominski album Coffee Break. Letos pa pesniško zbirko Andando a capo, ogni tanto (Od časa do časa napišem nov odstavek).

 

Vino poljubi rob

kozarca, val rubinaste barve

do tvojega smehljaja. Zazreš se

v zgodnji sončni zahod, zabliska se

in rečeš, zdaj pa bi ostala.

In vendar kar naprej odhajaš,

odkar sem si te izmislil.

 

Rimskemu pesniku in esejistu Claudiu Damianiju je založnik Fazi (www.fazieditore.it) lani septembra izdal antološko zbirko Poesie (1984-2010)Pesmi (1984-2010). Uredil jo je Marco Lodoli, z izborom pesmi iz vseh zadnjih pomembnejših zbirk, dodal pa je še nekaj neobjavljenih iz zbirke v pripravi Il fico sulla fortezza (Smokev nad trdnjavo).

 

Iz mojega malega zornega kota

vidim vesolje. Majcen pravokotnik.

Mojo teraso. Neke tople in sveže

majske noči, blag vetrc pihlja in

me prijetno hladi po soparnem dnevu.

Ne verjamem, da je vesolje drugačno od

našega sveta: potem ko sem dolgo mislil

in globoko razpredal, sem se prepričal,

da kar je na zemlji, je po malem vsepovsod

na nebu, in obenem, da kar je na nebu,

je tu in tam razmeščeno tudi na zemlji. Skratka,

rečem: sploh si ne predstavljajmo čudnih reči,

marveč si oglejmo tisto, kar nam je blizu,

pustimo, da nas rani njegova lepota,

in v njegovi modrosti si spočijmo srce.

 

Od leta 1987 do leta 2008 je izdal šest pesniških zbirk, za katere je prejel devet prestižnih nagrad, in s tem je povedano vse. No, recimo skoraj vse, dalo bi se še kaj tehtnega dodati. A dodajalo se bo ob kakšni drugi priložnosti, ko bodo nagrade nasploh in posebej po svetu in doma glavna tema pogovora.

Kakšen mesec pred njegovo – sicer predvidevano, a vseeno nepričakovano – smrtjo za rakom letos 15. marca v Trstu sem prejela od Claudia H. Martellija, rojenega leta 1940 prav tako v Trstu, založnika, pesnika, esejista, gledališkega pisca, umetnostega kritika in zgodovinarja, novinarja, ustanovitelja in urednika mesečnika Trieste Arte&Cultura, predsednika tržaškega Pen kluba in še marsikaj, med drugim več kot desetletnega pastorja evangeličansko-metodistične cerkve v Trstu, Vidmu in Gorici in od vsega začetka njegove več kot pestre umetniško-literarne kariere deklariranega prijatelja Slovencev onstran nekdanje državne meje, kar v davnih časih niso bile mačje solze – njegovo zadnjo pesniško zbirčico, ki jo je posvetil svoji družini, z naslovom Cinema e altri racconti – Salmi (Kino in druge zgodbe – Psalmi), obenem pa sveto obljubo, da mi prinese, brž ko jo natisne, spominsko knjigo o La bohème triestina – 1955-1975, drugače rečeno: dvajset let umetniško-literarnega, izrazito bohemskega življenja v Trstu: osebe, kraji, dogodivščine in anekdote.

Ker sem tudi jaz osebno ali posredno poznala skoraj vse protagoniste njegove knjige še v rokopisu, sva samogibno začela obujati skupne tržaške spomine; preden sta z ženo Elso odšla, mi je pustil v branje rokopis s prošnjo, naj mu potem povem svoje vtise in po potrebi kaj popravim in dodam. Da mi bo zelo hvaležen. Rekla sem: Če si omenjal kakšnega slovenca, ni treba niti, da pogledam, kaj še, da se grem prerokinjo, saj vnaprej vem, da si imena s strešicami in tudi sicer pisal precej narobe. Po tej plati ste tržaški italijani nepoboljšljivi zanikrneži, da ne rečem ... grozni. Briga vas, sem med sabo naprej predla že stokrat na glas povedano misel, itak za nas slovence ne kaže zgubljati časa s takimi nepomembnostmi, prav ali narobe, to je čisto vseeno. Fučka se vam že po tradiciji. Bi rada videla in zvedela, kaj bi ti rekel, če bi tvoje ime kar naprej pisala narobe: Klaudijo namesto Claudio in Martelli z dvema t in enim l (Martteli) ali pa kar Nardeli. Saj je vseeno M ali N pa T ali D, če si mnenja da ni razlike med Č in C, pa Ž in Z itd. Kar debelo bi zazijal, sem mu spet na glas malodane zažugala, in me okrog, pri sorojakih opravljal, da delam grobe napake v italijanščini, kar je za literatko in prevajalko naravnost nezaslišano. Jaz pa ne smem ostrmeti vsa zgrožena ob ... vaši že prislovični – namerni? – malomarnosti ali – prirojeni? –šlampariji. In spet sem rahlo malodušno le mislila, ko pa nič ne pomaga, saj jim trobimo že vse življenje, oni pa, trdobučni kot oreh ali granit, se na napakah nič ne naučijo ali bolj malo. Ob taki hočeš nočeš več kot žaljivi brezbrižnosti in kroničnem pišmevuharstvu tudi mene zagrabi večkrat sveta jeza, da bi jim treščila knjigo v glavo in jo po možnosti razbila – glavo, da se razumemo. Vse to sem seveda povedala in mislila v smehu, na moč humorno. Odvrnil je, malce skrušen, a ne preveč, pa enako nasmejan: Imaš stokrat prav, res tako rezoniramo na splošno in včasih še hujše. Prosim te, popravi. Potem ti knjigo prinesem osebno, brž ko bo natisnjena.

Knjigo oziroma nekaj izvodov knjige, tudi za mojega brata in sestro, mi je prinesla post mortem moža njegova vdova, ker se je Claudiu, kmalu po izidu in predstavitvi v tržaški kavarni svetega Marka, zdravje tako poslabšalo, da si ni več opomogel, pač pa je kar umrl, tudi na mojo veliko žalost, ki še traja.

Iz zgoraj že omenjene zadnje Martellijeve zbirke pesniški komentar o filmu:

 

Sedmi pečat

 

V kakšni

stari katedrali

velike freske

pripovedujejo o Peklu.

Gre za slikarsko tolažbo:

kralji in kardinali,

papeži, vojščaki in kmetje,

prešuštniki, razbojniki,

simonisti in klateži,

vsi izčrpani

od besa in zavisti.

Na življenjski šahovnici

zadnje možne poteze:

čas zanje se je iztekel.

 

Pa dodajmo iz razdelka psalmov – in memoriam – še ... poslovilno pesem:

 

Psalmi 139/143

 

Ni kraja

na nebu in na zemlji,

kjer bi se lahko skril.

Ni ure, ni dneva,

med katerima tvoj pogled

me ne bi našel,

niti smrti niti življenja.

Niti misli

ali še neizrečene besede.

Povsod me bo tvoja roka prijela,

zato mi ne prikrivaj svojega obličja.

Naj spoznam tvojo dobrotljivost

in pot, po kateri naj hodim,

ker Vate zaupam.

 

Tudi letos mi je bocenski pesnik Silvano Demarchi poslal novo pesniško zbirko Miraggi (Prividi), izšla je nedavno – februarja – v Salernu pri Edizioni cronache italiane, kjer na splošno veliko in redno objavlja, a tokrat gre za zbirko, ki je prvič opremljena z avtorjevo fotografijo na hrbtni platnici, barvno seveda. Tako imam vsaj priložnost, da vidim, kakšnega videza je ta moj neznani lirik in vse sorte zraven: esejist, pripovednik, antologist, historiograf, prevajalec, tudi teozof menda, dolgoletni profesor na višjih šolah, s katerim prijateljujeva, ne da bi se osebno poznala malodane že eno malo večnost, revijalno sem prevedla kar znatno število njegovih pesmi, in tudi knjižno v skupinski dvojezični antologijici Pet sodobnih italijanskih pesnikov – Cinque poeti italiani contemporanei, ki je izšla v zbirki Aleph leta 2003 pri Centru za slovensko književnost v Ljubljani. Lep človek, zdi se visokorasel, sedi za modro ogrnjeno mizo z belo skodelico za kavo in mini belo ročko za mleko, ki sta pomaknjeni ob stran. Za hrbtom na steni visi – vidi se le spodnji del – starinska nihalna ura; mož je v beli srajci s temno kravato in z nasmehljanim obrazom. Pod sliko esejist Antonio Crecchia, pisec spremne besede, pravi, da s pričujočo zbirko avtor več kot dostojno praznuje 50-letnico svoje nenehne navzočnosti na literarni sceni.

Pridružimo se slavju s tremi krajšimi prevodi namesto šopka rož:

 

Misli

I.

Vidim, da se vse podira, propada:

prijatelji, moji najdražji,

krog se zapira

in potem

Nič.

 

II.

Bog se je umaknil

in nam odstopil praznino,

ki jo mi polnimo s svojimi

odvečnimi vprašanji.

 

*

 

Spomine,

te poslednje

dvoumne tolažbe,

ohranjam in jih oživljam

kot vrtnar rože

v svojem cvetličnjaku.

 

Francesco Balsamo, pesnik iz Catanie (na Siciliji), je dobitnik nagrade Eugenio Montale leta 2001 za še neobjavljeno pesniško zbirko Appendere l'ombra a un chiodo (Obesiti senco na žebelj), ki je izšla leto kasneje v antologiji nagrajencev pri milanski založbi Crocetti, in tudi dobitnik nagrade Sandro Penna istega leta spet za še neobjavljeno zbirko Discorso dell'albero alle sue foglie (Govor drevesa svojemu listju), ki je izšla leta 2003 pri Stamperiji dell'Arancio. Ukvarja se tudi z risanjem in s skupino somišljenikov je ustanovil v rojstnem mestu založbo incertieditori. Gre za besedno igro, saj incerti pomeni negotovi, a poudarjene so črke i certi = gotovi. In je smisel obrnjen na glavo. Lani je izšla pri tej mladi založbici Balsamova zbirka Ortografia della neve (Pravopis snega), iz katere bom prevedla dve sedemvrstičnici brez naslova iz petega in prvega razdelka:

 

ugajale bi mi zgolj besede

postal bi gozdni čuvaj besed

počakal bi da se z lista dvigne megla

da bi s tipanjem prepoznaval stvari

da bi zagledal hišo v svoji goloti

ugajale bi mi zgolj besede

a vsak dan je kot čačka v prsih

 

*

 

roslja

in jaz prosim med pobiranjem

čisto obrabljenih svinčnikov –

prosim boga papirničarja –

roslja:

dežuje lahkega srca,

nebo pa tega še ne ve

 

Italijanskih pesniških zbirk, ki sem jih prejela lani v dar, je še kar nekaj, a sem se odločila, da ne bom posamezno navedla vseh, saj ne bi zlepa končala, marveč bom kot zadnjo prevedla še eno pesem iz zbirke Il fiume nel mare (Reka v morju) Alessia Brandolinija, osebno sicer nepoznanega rimskega prijatelja in več kot zaslužnega urednika online revije I fili d'aquilone (Nitke papirnatega zmaja), ki je do danes slovenski poeziji radevolje odstopil, recimo bobu bob, res ogromno strani, a ne kaže ga izkoriščati v nedogled, le do razumne mere, saj drugače je nevarnost, da si človek moje sorte nakoplje občutek izkoriščevalca, še zlasti, ko nima nič kaj takega, da bi mu lahko dal v zameno, nobene možnosti, da bi poplačal velikodušnost in nekako poravnal račun. Zbirka je izšla pri založbi LietoColle na italijanskem severu in sodi med tista dela, ki jih vzljubiš v celoti in jih rad prebiraš tudi samostojno, pesem za pesmijo, verz za verzom, večkrat brez povezovanja, včasih pa lepo povezane v daljši ciklus. Spremno besedo – Poezija v obliki resničnosti – je prispeval Marco Testi, ki se je zavoljo podobne simbolike in mitografskih konotacij razpisal lani v četrti številki revije L'Albatros tudi v zvezi s predzadnjo Brandolinijevo zbirko Quando il Tevere brucia (Ko Tibera gori). Že naslovi pesmi so privlačni: Z rokami, prepletenimi na tisoč oči; Narišem si poletni tok na oranžne liste; Ne ohranjam magičnih obrazcev otroštva; Veslo v svincu; Sem gor sem nekoč prihajal pogosto; Zvečer preštevamo peščena zrnca; Nekega jutra odkrijeva, da sva na počitnicah; Tudi ti ljubiš bele ptice; Uničiti žitna polja; Elegantno se norčuje iz svoje lepote; Takoj: praktično od prvega trenutka; Tvoje obličje je bilo dobro uglašena violina; Ponoči se jeza poleže; V rumenini sončnic; Čas je, da naredimo prostor novim mislim; Bleščanje sonca napada cvetje; Z miselnim bičem udarjam po dežju – itd.

 

Imaš obraz upornega, kljubovalnega otroka. Včasih

kot dekle, ki je na mah požgalo svojo mladost.

Val, ki narašča, da naju odnese, je tisti veter, ki

hlepi po najinem duhu in ga naglo spreminja v prah,

sanje pa v mavčne kipe, ki jim viharjev sploh ni mar.

 

Morje

razburkano morje

novorojeno morje

smaragdno zeleno morje

morje stoletnih sprevodov

morje ki prihaja z visokih gora

morje ki povezuje svetovna obrežja

morje ki bi rado pripovedovalo o svoji ljubezni

morje ki naraste in uniči breg in vasi

morje ki pozna Itako in moli za zavrnjeno vrnitev

morje ki ruši in se ovije okrog tvojih malih prstov

pljuski slane vode na tvojem obličju kuštravega otroka.

 

Še vedno se zaziraš s priprtimi usti

onkraj obzorja, ki ločuje smrt od življenja. Zdaj se ti

ne ljubi misliti na dobro in zlo, ki bosta prišli skupaj.

 

Zaprla sem Brandolinija in odnesla iz dnevne sobe vse italijanske zbirke, da bom lažje dihala, varneje hodila in imela vsaj toliko prostora na bližnjem fotelju, da se lahko usedem in v naglici prelistam časopisje zadnjih tednov – sem namreč kampanjska bralka dnevnega tiska, ne sprotna – ter v miru preberem, kar me izrecno pritegne. Invazija knjig je pri meni še nerešen in hudo pereč problem, ki kliče po rešitelju, a ga ne prikliče. Nedavno sta me obiskala pred vrnitvijo v Bari južnoitalijanska pesnica in književnica Anna Santoliquido in njen mož, do Trsta v spremstvu slovenskega pisatelja-založnika Evalda Flisarja in njegove družinice, saj je prav pri njegovem KUD Sodobnost International nedavno izšla v Ljubljani njena (v moji ureditvi in mojem prevodu) dvojezična zbirka Med vrsticami –Tra le righe. Pa mi je šegavo pisal Evald, da je množica knjig vsepovsod, tudi na parketu, naredila na njegovega (moj pripis: menda petletnega) sinčka Martinčka velik vtis. Kar naprej – grede v Trst in nazaj v Ljubljano – je spraševal očeta in mamo: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Nisem še utegnila odgovoriti, ker me pestijo oddajni roki, pa še pleskarja Mladena in oknarja Valterja imam že nekaj dni pri hiši in debele krtačne odtise v korekturi, da o drugih opravkih in tegobah niti ne govorim. A ko pogled le pade na vse te že neznosne kupe knjig, bukel in brošur, pa na mape in vso drugo papirnato navlako, ki nastilja moj dom, me ima, da mu pošljem dicto-facto telegram: Dragi Martinček, tule imaš odgovor na tvoje vprašanje: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Ker je neumna! Bojim se, da je en sam klicaj premalo, dodajmo mu jih še nekaj: !!!!! Saj, ko bi bila pametna, bi poskrbela, da ima eno samo, seveda debelo in čim debelejšo ... bančno knjižico, ki bi odtehtala za vse te razvpite nekdanje najboljše prijateljice, ki so se v teku let izkazale kot pridanič.

A ker otrok po nareku višjih inštanc ni dovoljeno pohujševati, Martinčku ne bom rekla nič, naj sam odkrije, kot sem jaz, vsaj za eno življenje prepozno to knjižno zadrego, najpogosteje celo osrečujočo, ali fato morgano in potegavščino stoletja.

Dve uri kasneje, po branju nekaj številk Dela:

Spodnji zapis sem sicer poslala sobotni prilogi Dela kot odmev na pismo Ko sanje postanejo mora (Delo, 7. maja 2011), z upanjem, da mi ga objavijo v Poštnem predalu 29; to se še utegne zgoditi, a ker teče beseda zlasti o prevajanju, tokrat o doraslosti na tem specifičnem področju, in potemtakem tematsko kot naročeno sodi v moja razmišljanja o poeziji in prevajanju, sem mnenja, da bo ta problematika še koga pritegnila in zanimala, ne samo mene in domnevnih bralcev pisem osrednjega slovenskega dnevnika. Tu pa tam sem seveda kaj dodala in dopolnila, ker nisem vezana na število vrstic. V bistvu gre za mali spor med znanim slovenskim založnikom in skoraj neznano ponudnico prevajalskih uslug, kar je za nas stranskega pomena, saj se bomo spraševali le o prevajanju, ki je dvojico pripeljalo do tako radikalnega nesoglasja. In se celo omejili na prevod naslova. Torej:

Rok Zavrtanik, direktor ljubljanske Založbe Sanje, v svojem pojasnilu na zapis v PP 29 izpod peresa gospe Duše Zgonec, nesojene prevajalke knjižice Indignez-vous! Stéphana Hessla (Delo, 23. aprila 2011), pravi, da so se »predhodno želeli prepričati, da je gospa Duša Zgonec dorasla prevajalskemu izzivu.« Očitno ni dorasla, ker z njo potem niso podpisali prevajalske pogodbe, pač pa so prevod knjige zaupali nekomu drugemu, to pot, se zdi, doraslemu, ki jo je v slovenščini dokončno naslovil Dvignite se! In je tik pred izidom, če ni že izšla. Po izrecnem mnenju založnika: »Kakovostni prevod je namreč osrednjega pomena, kar posebej velja za drobno, toda izredno odmevno delo, ki obsega vsega 16 standardnih strani in pri katerem je že izvirni naslov Indignez-vous! izjemno težko prevedljiv.«

V zvezi s težko prevedljivostjo naslova se založnik založbe Sanje heca ali misli resno? Morda pa nima pojma o francoščini, ko pa je angleščina pri nas pometla skoraj z vsemi drugimi jeziki, in je zategadelj bolj malo resnično sposobnih prevajalcev iz fracoščine, tisti osebki pa, ki so podkovani z velikim tovrstnim znanjem, so radi plačani pošteno, rajši kakšen evro več kot manj, ni jim dovolj, da jim v pest nasujejo nekaj drobiža. Za pest centov in s spodbudnim trepljanjem po rami se pač lotijo dela zdaleč manj izkušeni prevajalci, verjetno začetniki, ki jim štartne težkoče in malodane obvezna spremljajoča negotovost sivijo lase, nam bralcem pa večkrat kodrajo živce.

Končni naslov knjige bo potemtakem Dvignite se! In zakaj naj vstanemo, se vzdignemo ali dvignemo, ko pa nas avtor ne vabi k vstaji niti ne dejansko k uporu, in še manj nam veli, naj vstanemo in se kam poberemo, ker mu gremo že na jetra in smo mu v napoto? Zgončeva je naslovila knjigo dobesedno, a vsaj smiselno: Ogorčite se! Čeprav zveni poziv tako na suho domačemu ušesu rahlo prisiljeno, recimo, malce nenavadno, skoraj neslovensko. Ko bi prišel v bolj splošno rabo, bi se kot do nedavna strogo prepovedani »v izogib« ... aklimatiziral; izgubil bi kot kivi in limete vsaj 90 % eksotičnosti ali kot prepotrebni anti nadih starinskosti. Verjetno ga bi še posvojili. Saj je dal tudi glagolu »dvigniti (se)« (z izpeljankami vred) zeleno luč šele Toporišičev pravopis, predzadnji je bil do njega še poln pomislekov, njegova raba je bila zelo omejena. Mimogrede: Toporišič nima predsodkov niti do glagola ogorčiti se, ne boji se ga rabiti, nasprotno, sestavi celo stavek: ogorčiti se ... zaradi krivice. Prevajalcu za založbo Sanje – tistemu baje »doraslemu«, ki pa ga najbrž ni niti konzultiral, knjiga je zares kot cent težka in moraš biti junak, da jo vzameš v roke! – je Toporišič ponujal nič manj kot zelo primeren naslov za brošurko, in sicer: Dvignite svoj glas! Tako se prevaja in govori in obenem po najkrajšem kanalu dokaže, da naslov Hesslove knjižice sodi med najlažje prevedljive; naj se založniki ne (o)smešijo s tem, da nam pripovedujejo pravljice. Le znati moraš, in šele nato talaj nauke nevedni srenji, ni pomoči. In za nameček: kje piše, da se moramo pri prevajanju držati vedno števila besed kot v izvirniku? Kje piše, da jim ne smemo tu pa tam česa dodati ali odvzeti ali obrniti v prid lažje razumljivosti in večje blagozvočnosti, le da dosežemo želeni pomen ali učinek? Recimo: Ogorčeno protestirajte! Dajte glas svojemu ogorčenju! Bodite ogorčeni! (Skratka: Ne pustite se nategovati, ko vas proti vaši volji ... jebejo, ne glede kdo – sorodstvo, prijatelji, država, cerkev, JAK-i, založbe, itd. Ne prenašajte šikaniranja molče! Smisel je ta v polnem pomenu besede.)

Je založnik skupaj s prevajalcem sploh priklical na monitor google in poiskal vse v zvezi s tovrstno – indignacijo, kot bi ji najrajši rekli slovenski intelektualci, ki so nori tudi na druge -acije in njihove sorodnike, začenši z edukacijo, ki je zanje stokrat več od vzgoje, Pepelka vzgoja se lahko skrije pred njo, ki zveni tako gosposko! Bog ne daj, da bi pozabili na fascinacijo, ki zaleže vsaj za sto petdeset očaranosti in njenih derivatov, pa vse do destinacije (namembni cilj), ki jim, revčkom nebogljenim, popolnoma manjka usodnostni nadih, naj rečem kar dies irae prizvok in presunljivo zvenenje zagrobnih trobent ob sodnem dnevu!

V Italiji se grejo ogorčenje na podoben način že vsaj dobro desetletje in je fatidični poziv indignatevi! že na ustih večine, vključno s frizerkami, natakarji in TV napovedovalci. Začeli so ga masovno uporabljati levičarji in feministke, mednje sodim tudi jaz, a vabila k oporekanju in neposlušnosti so nalezljiva, nekateri prenapeteži javno izrazijo svoje ogorčenje že, če jim mesar podtakne žilnat zrezek ali jim policaj naloži zasluženo globo, zato jih voditelji pozivajo: Ogorčeno reagirajte, vendar, pozor, ko imate določen cilj pred sabo, ne na splošno – INDIGNATEVI, ma, attenzione, CON UNO SCOPO, non in modo generico.

Dobronameren nasvet direktorju založbe Sanje Roku Zavrtaniku: Naj ustavi distribucijo knjižice. Prevajalec ali prevajalka, ki je zagrešil(a) to prevodno šlamparijico, da bi bila bolj pazljiv(a) pri naslednjem prevodu, naj odleplja platnice plus naslovnico s skrajno neposrečenim naslovom in založba naj zvešček opremi s kakšnim manj nerodnim, da reši dobro ime firme pred javnim posmehom in privatnim privoščljivim hahljanjem.

P. S. v vednost:

Konec lanskega leta se je pri salerniški založbi Multimedia edizioni na jugu Italije pri tisku zbirke Ballata per Metka Krašovec Tomaža Šalamuna (naklada tisoč izvodov) v mojem prevodu zgodila nerodnost, da so v tiskarni napisali naslov narobe, in sicer La ballata di Metka Krašovec namesto Ballata per Metka Krašovec (Torej Balada o Metki Krašovec namesto Balada za Metko Krašovec). Opozorila sem založnika Sergia Iagullija na napako.

Vso naklado, na srečo še zaprto v škatlah, so iz distribucije poslali spet v tiskarno, ki je odlepila tisoč platnic in ponovno prilepila tisoč novih popravljenih. Založnik se mi je zahvalil za opozorilo in norčavo pristavil: Si lahko predstavljaš, kako so bili pošiljke ... veseli tiskarji? Najbrž so naju oba po tihem prekleli prav do amena, a nič ne pomaga, ne moremo si privoščiti takih tiskarskih kozlov, ne glede na čas in denar, ki nam ga ukradejo.

Še to: Nikogar od protagonistov te male zgodbe ne poznam osebno. Ne direktorjev založb Sanje in Multimedie, in še manj prevajalcev.

Informativno: Delo je objavilo krajšo verzijo mojega gornjega odziva 14. maja 2011 v rubriki PP 29 (Sob. priloga), nanj pa je odgovoril in nič argumentiral založnik Rok Zavrtanik 21. maja 2011. Poslala sem mu spodnji odmev. Ker se ta prav tako ukvarja zlasti s prevajanjem in z jezikovnimi vprašanji na splošno in posebej z inkriminirano brošurko, mislim, da bo zanimal tudi bralce SRP-a.

 

Ko Sanje postanejo mora!

Ne vem, koga zavaja Rok Zavrtanik, založnik Založbe Sanje, v skupnem zapisu, naslovljenem gospe Duši Zgonec in meni v PP 29. Po eni strani trdi (navajam prosto), da se nerad ukvarja s tako neobetavno in zgrešeno temo, a ker je bil od naju izzvan, odgovarja pač obema damama (obenem kajpak bralcem v vednost), saj bi bilo –nevljudno zadržati odgovore zase«, a ta galantnost do dveh dam (govorila bom le v svojem imenu) ne seže tako daleč, da ne bi pri tem izkazu moške vljudnosti do šibkega spola (na rovtarsko vižo, se zdi) korenito potvarjal mojih besed in celo načina, kako so bile izrečene. Jaz sploh nisem predlagala spremembe naslova knjižice v Ogorčite se!, kaj šele srdito terjala, in še manj sem se razjezila in celo se nič nisem razsrdila nad založbo, čeprav se Hessel v slovenskem prevodu vseskozi »jezi«, on, ki ni niti malo nagnjen k jezi, kvečjemu – ponovljam – k ogorčenju ali k zgražanju, in še kakšen primeren izraz ali besedna zveza bi se našla; slovenščina je gibčen, niti malo okoren ali okostenel jezik, njegove mnogotere odtenke in raznotere lepote in bogastvo še premalo poznamo. Dobronamerno sem torej svetovala založniku, naj zamenja knjigi naslov, ker sodi med šlamparijice; na izbiro sem mu ponudila nekaj bolj posrečenih variant, in pri tem nasvetu ostanem trdno kot skala, pa naj trdi, kar hoče v svoj zagovor. Kot smo zvedeli iz njegovega zapisa v Delu, je to šlamparijico celo zakuhal sam, ne pa prevajalka, vsa čast ji; vzel si je pač pravico, da se vmešava, kjer bi bilo verjetno veliko bolje, da bi prepustil prevajalki odločitev, škoda. Uporabila sem celo ljubkovalno obliko, da omilim rečeno, pa sem ga vseeno prizadela. Namesto da bi rekel tudi sam: škoda, da nisem prej pomislil in šele nato ukrepal, me je obdolžil, da srdito terjam zamenjavo v Ogorčite se! in da sem se razjezila in celo razsrdila, kar je debela laž. Gospodu Zavrtaniku priporočam za kdaj drugič: damam in gospicam naj daje manj zgolj vljudnostnih gest in koncesij, a več jezikovnega posluha nasploh, za navrh pa vsaj mrvico samokritičnosti, ki nikoli ne škoduje.

Kratko pojasnilo, v izogib nesporazumov: Ko v prvem odgovoru gospe Duši Zgonec ne bi tekla beseda o prevajalski doraslosti, se ne bi niti oglasila, a prav ta doraslost – in posledično tudi nedoraslost – sta tematsko pritegnili pozornost zagrete prevajalke Jolke Milič. Rekla sem si: Da vidimo in slišimo, kako to izgleda v praksi, in izgledalo je dokaj mizerno … Medtem sem si kupila tudi knjižico in že na platnici piše črno na belem: »razjezite se«, kar je vsaj za zelo pomemben odtenek etične kategorije drugače od tega, kar je rekel in svetoval Hessel. Stavim, da je dejal: »indignez-vous«, ne pa »enragez-vous«.

Ker sem skoraj prepričana, da bo prišlo do ponatisa te ljubeznive in zgledno oblikovane brošurke za dva evra in 99 centov (naj gre pohvala Luki Umku in Nini Ušaj, da sta jo naredila tako estetsko!), prijateljsko svetujem založniku – ne glede na to, da je moški in potemtakem je vse prej kot primerno, da se dama v letih do njega vede preveč galantno, saj bi se bolj površnim bralcem zdelo malce komično, kot da z njim v pridobitniške namene koketira, – da na 60. strani popravi narobe napisanega italijanskega pisatelja Giuseppeja di Lampeduse v Giuseppa Tomasi di Lampedusa, na 63. strani pa naj porihta De Gaulla v de Gaulla, podobno kot vedri na 61. strani. Ni se mi treba niti zahvaliti za namig, malenkostna prijaznost.

Obenem kličem kakšnega jezikovnega razsodnika na pomoč, recimo dr. Heleno Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik, dr. Marka Stabeja z oddelka za slovenistiko ljubljanske FF, predsednika DSP Milana Jesiha in predsednico DSKP, njeno ime imam na koncu jezika, a dlje na žalost ne pride (morda Dušanka Zabukovec?). In sicer: kako pravilno sklanjamo očitno nemški priimek francoskega pisca te knjižice? Po nemško: Hessla / Hesslu / s Hesslom, kot vedno piše v Delu, Mladini, Žurnalu, primorskih lokalcih itd., z mano vred kakopak, ali pa kot piše v knjižici: Hessela / Hesselu, s Hesselom, saj se njegov priimek po francosko izgovarja z nemim h in z naglasom na zadnjem zlogu: Es-sel, ne pa na prvem? Zahvaljujem se jezikoslovcem vnaprej za odgovor in pomoč.

Pa še nekaj grenčice na koncu, namesto desertnega dulcis in fundo. Jaz žal ne verjamem, da bo le verbalno ogorčenje z zgražanjem vred in s podobnimi pozivi spremenilo svet na boljše, nikoli ga ni, morda spremeni le kakšnega posameznika, ne posebno perverznega, in navdušilo bo pretežno dobričine. Bojim se, predragi gospod Rok, da vaš »dvig zavesti« in Hesslov apel k ogorčenju ne bosta dovolj, se bo treba prav ... vzdignit in dvignit in tudi vstat, po možnosti z debelim kolcem in vilami v roki in, še rajši, s kakšno mašinco (zaori in zapoj!) ali vsaj s kakšnim starim, zarjavelim in odsluženim kalašnikovom iz železne rezerve ali zbirke blagopokojnega Osame bin Ladna. (Med nami, na štiri oči, ne bom povedala naprej: Je v vlogi terorista sploh kdaj resnično obstajal? Ne gre za ameriško in nato svetovno večplastno in večnamensko jako prilagodljivo izmišlijo, to je za lutko oziroma marioneto in negativca, kot mrgolijo v risankah, ki brezhibno poosebljajo zlo, kot smo jih od malih nog vajeni iz neskončnega morja stripov. Američani pa, da bi ji zvišali kredibilnost in nam vlili več strahu v kosti, so ji našli in posodili dvojnika, njihovega sprva vražje spretnega in domiselnega pa skoraj vseprisotnega bradatega agenta Cie, arabskega plemenitega rodu, ki si je ob lutkini spektakularni smrti nedavno v Pakistanu končno le oddahnil, se skrbno obril, na kratko ostrigel, počesal na prečo in odšel na zaslužene počitnice, do bruhanja naveličan te predolge in že davno stereotipne vloge islamske teroristične pošasti, režirane že preenolično in odigrane blazno dolgočasno, brez trohice fantazije?) Pika.

Vrnimo se k nekoč hudo sporni besedni zvezi v izogib, ki je z leti zgubila pretežni del svoje, se zdi, hreščave ostrine ali neumestnosti in postala malo manj ali malo več – odvisno od piscev – uporabna na splošno, ne samo v sodnih in podobnih listinah, kjer so ji, med drugimi jezikovnimi »grozotami«, nekako priznavali domovinsko pravico, po logiki: ena »grozota« več ali manj ni vredna, da se zadelj nje posebej vznemirjamo. Ob njej se malo kdo še zdrzne. Najdeš jo celo v sobotni prilogi Dela in bržčas v Pogledih, ki se imata in ju imamo, jezikovno vzeto, za odločno višja kategornika od drugih bolj navadnih časopisnih strani, pa se ni vanjo nihče spotaknil. Vsaj javno ne. Ponovno sem prebrala vse na začetku svojega razmišljanja omenjene jezikovne članke, ki so izšli 23. aprila v zadnji številki Pogledov. Avtorji z lektorico vred, ne glede na najrazličnejše v bistvu precej abstraktne ali splošne pomisleke, zrejo dokaj optimistično na zdravstveno stanje našega jezika. Marko Stabej pomirjevalno celo trdi, da nikoli ni slišal »z Otoka [moj pripis: iz Anglije], da je angleščina ogrožena in da bo izumrla (s čimer se ukvarja malone vseh dva milijona govorcev našega malega jezika) ...« Po moji pameti je izumrtje dvomilijonskega narodiča z njegovim malim jezikom vred veliko lažje uresničljivo kot izumrtje 100-milijonskega naroda in njegovega jezika. Saj najrazličnejše bolj redke vrste, in zaradi tega tudi bolj ogrožene, mrgolijo tudi pri nas, recimo, v živalskem in rastlinskem svetu. Ko bi bile npr. goliške narcise tako pogostne kot trava in zasejane po vsej Sloveniji, bi jih turisti ali tudi domačini lahko po mili volji trgali oziroma prav pokosili, ne bi jih samo gledali in si kakšno na skrivaj prisvojili. Isti princip menda velja tudi za ogrožene orle, s slovensko čebelo vred. Stabejeva brezskrbnost z neposrečeno primero se mi zdi prej naivna in lahkomiselna kot pomirjevalna. In za navrh iz trte izvita.

Pa še kako skrbi Otočane, pa Francoze in vse večje narode suverenost njihovega jezika, ne marajo tujih infiltratov in kužnih klic in podobnih heterogenih reči. Brala sem tudi, če se ne motim, izpod angleškega peresa leta 1983, to se pravi pred 28 leti (!), v milanski reviji Lingua e letteratura, izhajala je – morda še izhaja – pri Univerzitetnem inštitutu modernih jezikov na Fakulteti tujih jezikov in literatur, glavni urednik je bil takrat znani italijanski esejist, literarni kritik in antologist Carlo Bo, silno zanimiv in alarmanten članek prav o hipotetičnem izumrtju angleščine. Moj pripis: kot v srednjem veku latinščine, ki namesto da bi se še bolj razbohotila v linguo franco in še bolj korenito omogočila in olajšala komunikacijo v svetovnem merilu, je dokaj bedno razpadla v mnogotere evropske jezike, pravzaprav v mala narečja in govorice, ki jih poznamo še dandanes, z angleščino in s slovenščino vred. Tisti, ki so kot Erazem Rotterdamski vztrajali pri latinščini, ker so tako rekoč verjeli, da se zaton tako velikega in pomembnega jezika ne more zgoditi, ko pa je tako suveren, prožen in priročen, tako vesoljen, so pošteno nasankali in so se sami nekako dali na stranski ali celo na mrtvi tir, medtem ko so lokalni vlakci, vozički in koleslji s potniki, ki so čebljali in čivkali v raznoterih narečjih, težko razumljivih že za prebivalce sosedne občine ali pokrajine, vozili na vse pretege pa v vse smeri in spletali goste prometne urbane in podeželske mreže.

Rekli mi bodo: to so marnjali – in ti si čebrnjala z njimi – skoraj pred 30 leti, angleščina pa je še tu in kar poka od zdravja, in se tudi v naših ptičjih glavah (saj kure sodijo med ptiče?) obnaša samopašno, in mi, preplašene dušice z obrobja in za nameček menda živelj iz vzhodnoevropske province oziroma, precizirajmo, z evropskoazijskega konfina, saj v Evropo hodimo, očitno peš, vsaj že pol stoletja, do jedra frustrirani osebki z manjvrednostnim kompleksom, ki se lahko meri le z Everestom (v globino), se radevoljno pustimo tiranizirati, ker mislimo, da smo prav zaradi tega zelo napredni pa da hodimo ne samo vštric s časi, temveč z njimi celo pod pazduho in tu pa tam še en korak naprej; razlogov za samoprevaro je vedno na pretek, le nekaj zadrege je pri izbiri, one najbolj varljive alias najslabše … No, za jezike, ne le za angleščino, je 30 let zelo kratka doba, to velja konec koncev tudi za slovarje – saj čez zastarele slovenske slovarje, primerne za odpad, je bila v Pogledih izrečena marsikatera bridka ugotovitev ... Si jih prav videl z rdečim svinčnikom v roki: to ni več tako, treba je spremeniti, zastarelo, zastarelo, raba malo manj kot prepovedana itd. Saj bi zadostovalo vsakih pel let izdati poceni brošurko z vsemi ali z večino modnih in bolj obstojnih novosti, ki jih poznavalci predlagajo v duhu vzeti ali pustiti, neobvezno. Kar pa je v tako imenovanih zastarelih slovarjih, je še vedno vse ... uporabljivo. Tokrat v duhu gesla, da čez sedem let vse pride prav. Vi – da se razumemo: vsak od nas posebej – poberite, kar je vaši koncepciji jezika najbolj všeč, vse drugo, kar vas ne mika ali česar ne marate, pa pustite v slovarju brez vsake vrednostne nalepke in še manj brez diktata: to je v redu, ono ne, izogibajte se prvega in odprite vrata na stežaj drugemu, ker vam jaz, ki se na te reči spoznam stokrat bolje od vas, to velim. Jaz ... kdo?

Bom povedala anekdoto. Pred leti, ko sem izdajala pesniško zbirko Prima Levija Ob negotovi uri (Aleph, Ljubljana 2007) in prevajala tržaškega pesnika Umberta Sabo in vmes, kot vedno, brala tudi revije, knjige, časopise itd., sem parkrat naletela na trditev, da je izraz lice – v pomenu obraz – zastarel, torej malo manj kot prepovedan, drugače rečeno: sodi v jezikovno preteklost in ga ne kaže več oživljati, naj odsluženi mrliček počiva v miru. Največ, kar sme, je, da kroži v kakšnem domu za ostarele in umsko otopele občane, osebje pa naj se ga strogo izogiba, naj se skrbno varuje, da bi se pustilo okuziti s to preživelo, pardon, sprhnelo nesnago, ki je nemarno zaostala za časom in obtičala v davno preteklih vodah, ki ne meljejo več. To, po mojih izkušnjah povsem samovoljno opozorilo, se je na vsem lepem oglasilo tudi iz zelo zanimivega in izčrpnega članka-poročila italijanistke in univerzitetne profesorice Martine Ožbot, in sicer prav v zvezi s prevodi Umberta Sabe v slovenščino. Iz čiste, a nepremagljive radovednosti sem pogledala tudi v slovarje in pravopis, in našla potrditev o zastarelosti lica, ko je bilo v zvezi s človeškim obrazom ali obličjem, pri vseh drugih podobnih definicijah pa je ohranilo mladost in je smelo brez vsakega ukora, nekaznovano, v slovenska besedila. Lahko si ga poljubno uporabil v zvezi z zemljo (na licu zemlje), tudi s hišo namesto pročelja (lice hiše), in še in še. Le komu česa povedati v lice nisi smel več, samo v obraz in v obličje, ali kvečjemu v brk, ne glede, ali je dotičnik brk(e) imel ali ne. Še kakšni krasotici, ki si je redno (iz)pulila vsako najmanjšo odvečno dlačico, si mirne duše lahko karkoli povedal v brk, v (golo, gladko, dekliškonežno in za povrh še depilirano) lice pa bog ne daj, saj bi storil smrtni greh, seveda če si mislil pri tem obraz, a če si se zagledal med govorjenjem v njena rožnata ličeca, pa ja. Ubogi Kalimero, postavljen brez vsake krivde na indeks ali ad acta. Slovenščina pa prikrajšana za tretjo možnost, saj lice ima podobno funkcijo kot la faccia v italijanščini (sulla faccia della terra, la faccia nascosta della luna, itn.).

Jaz, ki se postavim vedno na stran zgubašev in preganjanjih, sem pri priči naredila eksperiment. Iz Sabove dvojezične zbirke Bevo quest'aspro vino / Pijem to trpko vino (založba Mladika, Trst 2008) sem vrgla ven vsaj pet obrazov in eno obličje in jih nadomestila z licem, tudi Leviju sem zadnji hip vrinila čisto na začetku eno lice in ga pobalinsko oropala za prelepi, od jezikoslovcev požegnani obraz, skratka, potencialnim bralcem sem podtaknila kar sedem zastarelih, nerabnih, recimo kar obsoletnih, da se bomo še bolje razumeli in globlje zgrozili – lic. Ker če rečemo samo neraben in zastarel, ne dobimo mrščalice; gre za čisto navadne besede, ki za seboj ne puščajo sledi, kot da bi duh (fantazma) hodil po celcu, in celec bi ostal cel in nedotaknjen, nikjer nobene udrtine, niti slutnja petke ali golobje tačke. Nič, še bolj bel in neomadeževan celec kot prej. Če pa rečeš obsoleten, se v snegu zarišejo vsaj podplati usnjenih škorenjčkov z globokimi zarezami in s podkvicami vred ali cikcakasti črti kotalk, morda celo dokaj razločne risbe novih gum kakšne limuzine; ni kaj, slovenskim besedam pač manjka substancialnost, pulpa, meso, skratka, niso za naše uho in občutje jedrnate, nimajo konsistence, so predomače, oglate ali zlizane do iznakaženosti, so tako rekoč skoraj brez teže, kakor iz lepenke najbrž, in niti po kakovosti, drugače rečeno, ne kotirajo na borzi, celo trgovci, ki pred novci ne vihajo nosu, rajši vidijo, da jim plačaš v tuji valuti ali vsaj s kartico, iz katere je na golo oko razvidno, da zanjo jamči tudi tuja banka ali firma. Primer, da boste lažje dojeli diferenco: če rečeš, recimo, prišlek s severa, se zdi, kot da ne bi rekel nič, še pes te ne povoha ali oblaja, kot da te ni, kaj še, da bi zbudil radovednost vse slovenske srenje. Če pa rečeš prišlek s septentriona – kje neki je že septentrion? V Evropi ali na kakšni drugi bolj odročni celini? Tako znano mi zveni, a se ta hip ne morem spomniti, kje se ta dežela nahaja! Gre za kraljevino ali republiko? Ni hudič, da se ne bi vsaj ljubljanski mestni bus ustavil, in vsi potniki z voznikom vred bi zvedavo pogledali skozi okno tega enkratno zanimivega in eksotičnega popotnika, ki je prišel k nam na oglede. Z nabito polnim kovčkom svežega denarja za kakšno veliko in rentabilno naložbo? Upajmo! Upajmo! Potrebni smo je bolj kot slepec vida! Da bi nas vsaj za silo spravila iz kriznega zosa. Doslej, če se kritično ozremo nazaj, so prihajali k nam pretežno migranti z meridiona, zlasti onega globokega, da si izboljšajo standard, kot smo nekoč rekli, in so dolga leta trajale te obojestranske prej mičkene kot velike, a postopne izboljšave tudi na (naj)nižji ravni, zdaj pa imam vtis, odkar je standard dobil mlade in enim pretirano dosti dal, drugim malo manj navrgel, a še vedno dovolj, in tako dalje navzdol do tistih, ki jim je skoraj vse vzel, lahko berete – nesramno ukradel, da tudi marsikdo od številnih prikrajšanih domačinov z njimi žveči isto bolj revno pogačo samo zato, se zdi, ker jih niso povabili na potrošniški festival, saj se ga lahko udeležijo le premožni. Na to fešto – te žargonske besede prav ne maram, čeprav sem Primorka in Kraševka in nam jo sorojaki na našem koncu servirajo po desetkrat na dan, ko ustreza in ko sploh ne sodi zraven, čutim jo kot skeleč tujek v očesu ali kot kamenček v že itak pretesnem čevlju, ki me brez prestanka žuli – nemaniči sploh nimajo dostopa.

A pustimo te turobne socialne teme in se povrnimo k jezikovnim. Po istem ključu se nam obetajo še romarji z Levanta in na koncu bo k nam pridrsal še kakšen zahodnjak, pardon, prišlek z okcidenta, da bo naša vednost o poznanem in nepoznanem svetu, ki nas obdaja, celovita. Ja, človek ne bi sploh verjel, če ne bi sam bral in hočeš nočeš ugotovil, da je celo Drago Jančar, mojster besede, – beri in strmi! – zgubil kompas za jezik! Posvojil je septentrionalca na škodo severnjaka, najbrž rekoč: Kar je bolj imenitno, je pač imenitnejše, kdo se bo tega branil? Čemu vztrajati pri domači robi ali kuhinji, če je sosedova bolj slastna (beri: apetitlih) in bolj cenjena od lastne proizvodnje? Pa če z njo doma dlje prideš? Morda pa je le odkril, kako pri nas, v boljših krogih, svinjo smodijo in od tega imajo korist. Triste ma vero.

Vrnimo se k zastarelemu licu, ki sem ga tukaj vpletla v eksperment. Bila sem naravnost presenečena, pričakovala sem najmanj ugovor nad tako množico lic na napačnem mestu, pripravljena sem bila na pravi pravcati protest: le kam si šla iskat tega dinozavra, česa še bolj starinskega si nisi mogla umisliti? Pa ni bilo nobenega komentarja v zvezi z njim, kaj šele nasprotovanja. Potem sem dala rokopis, označen v vseh pesmih z licem, a nikogar nisem izrecno opozorila nanj, marveč na prevod pesmi v celoti, v branje svojim literarnim ali prevajalskim kolegom, s prošnjo, naj mi povejo, kako jim pesmi zvenijo v slovenščini in naj mi predlagajo kakšno zboljšavo, ker meni se ne zdijo najboljše prevedene. Neki urednik se je spotaknil ob ter: kaj pomeni, me je vprašal, ker ne razume verza, saj ni niti vedel zanj v pomenu za katran, motil ga je tudi preden, hotel je predno, tu pa tam mi je kdo predlagal kakšno zamenjavo vrstnega reda ali mi ponujal pri samostalnikih in pridevnikih kakšen sinonim. Ponovim, niti enega ni motilo lice, a brali so ljudje z višjo izobrazbo, stari od 30 do 50 let, ne kakšni stoletniki moje sorte; kot že rečeno, bili so pretežno literati in prevajalci pa dva lektorja, torej sami jezikovno izkušeni osebki. Zame je bil eksperiment ne samo poučen, marveč naravnost ... iluminanten. Potemtakem ne kaže verjeti prav vsega, kar kdo kdaj napiše, in zlasti ne, kar odsvetuje ali prepove; tudi na jezikovnem področju gre večkrat in pogosto za modne zadeve, ki jih dejansko stanje ne opravičuje in niti ne potrdi, ali pa trajajo določen čas in je nato spet vse po starem. Najbolj pravoverni so navadno tisti, ki raje mislijo s tujo glavo, ker je najmanj naporno, kot s svojo, na lastno odgovornost. Eden pač reče, in če ima potrebno karizmo, vsi za njim, ne da bi sploh preverili, ali trditev drži.

Bilo je nekoč davno na Premu, ob nekem zelo prijetnem prevajalskem srečanju, ki ga je organiziralo Združenje primorskih književikov skupaj s kulturniki iz Ilirske Bistrice, nekega daljnega junija – morda se ga prevajalka v italijanščino Tea Štoka še spominja, saj je bila zraven in je tekla beseda tudi o njenem prevodu pesniške zbirke Aleša Debeljaka Minute strahu. Naslov je v italijanščino Tea prevedla: Momenti di angoscia. Sploh me ni motilo, čeprav gre za dva samostalnika, ki se povsem ne pokrivata: strah je strah in tesnoba je tesnoba, nekomu je lahko tesno(bno), čeprav ga ni strah, in obratno; a nekako sta si v sorodu, skratka, ni me motilo. Začelo pa me je neznansko motiti, ko so me navzoči slovenski prevajalci obeh spolov začeli prepričevati, da izraz strah kot italijanski ženski samostalnik paura ni nič poetičen in torej ne sodi v poezijo, pesniki se ga izogibajo, pa da je bilo več kot umestno, in celo potrebno, da ga je prevajalka zamenjala s tesnobo – angoscia; to je trditev, ki je za lase privlečena. O italijanskem pridevniku mesto (žalosten, otožen) pa so skoraj enoglasno trdili, da je že davno zastarel, da sploh ni več v rabi pri naših sosedih, ne v poeziji in ne v prozi, in da se ga zaradi tega prav izogibajo. Enaka apodiktična trditev, ki niti za nohtek ni držala tedaj in niti danes ne drži. Nekateri slovenci, posebno tisti, ki se imajo za nesporno genialoidne, strašno radi delijo vsakovrstne modrosti in govorijo na pamet, delno zato, da bi naredili na poslušalce vtis vseznalosti, tako da slednji, tričetrt manj podkovani in tudi bolj samokritični, sami pri sebi bridko zastokamo: Ježeš, ta pa je velik strokovnjak, z njim pa se ne moremo niti primerjati! In s takšno gotovostjo izstrelijo svoja neizpodbitna mnenja in nezmotljive razsodbe, da ostanemo čisto paf vsaj do večera. In je sploh vprašanje, ali si kdaj opomoremo. Če si, in gremo nato še kontrolirat, kar so trdili, pa odkrijemo, potem ko prelistamo dvajset antologij, da je tudi italijanski strah – la paura – iz liričnega tkiva in gradiva, in da nastopa neštetokrat na sosedni pesniški sceni. V zvezi z italijansko bojda že odpisano žalostjo – mestizia pa odkrijemo, da niso včasih samo mesti – žalostni, ampak tudi mestissimi, povedano po domače: zelo žalostni ali otožni-ssimi, kar je višek viškov in ne kaže dodati nič.

Pa še nekaj o Stabejevih dveh milijonih govorcev pri nas, ki se baje brez potrebe ukvarjamo z ogroženostjo slovenščine in nas lomi strah, tisti pesniški in dejanski, da bo izumrla. Ko bi bili res en bloc tako zavzeti, – škoda, da nismo! – ne bi dobivali izdelkov, ki jih bom navedla kot primere naše po eni strani naraščajoče brezbrižnosti in malomarnosti, po drugi pa nikakršne skrbi do jezika, saj večkrat materinščino prav brezobzirno mrcvarimo. Dovolj je, da odpremo letošnjo tretjo (marčno) številko Sodobnosti, piši in beri: osrednjo revijo za književnost in kulturo, drugače rečeno: špico omikanosti na Slovenskem, ne gre za kakšno desetorazredno občinsko glasilo s province, njena lektorica in obenem kritičarka je Katja Klopčič. Meta Kušar, znana literatka in intervjuvarka, ki je na Društvu slovenskih pisateljev bolj doma kot na svojem domu v Trnovem in si je, nota bene, kot pesnica skupaj z Eriko Vouk in s Tomažem Šalamunom prislužila čast (tudi to zvemo iz intervjuja), da so jih vključili z izvirniki in v prevodu v Gallimardovo antologijo sto in enega pesnika Les poètes de la Méditerranée (Sredozemski pesniki) – častitam vsem trem! – pa se pogovarja v že omenjeni ljubljanski Sodobnosti s sodobniki (s kom pa, če ne s sodobniki?), tokrat s – poklicnim diplomatom države Slovenije« Iztokom Simonitijem, in se ji zapišejo – lektorica pa ne trene niti z očesom niti se diplomat ne vznemiri, kaj šele, da bi oba zagnala vik in krik – tuja imena včasih fonetično, namreč vsaj do nedavna narobe za naše običaje (Robin Hud, Zoro), in včasih pravilno (Dumas, Sienkiewicz), nekaj pa napol prav in napol narobe: Benjamino (prav: Beniamino) Gigli, missione civilisatrice (prav: civilizzatrice). Skratka, tutti frutti postrežba. Zdaj pa ne vem, kaj naj si mislim: so naši merodajniki s tem, ko so ukinili same sebe, ker se nočejo žlahtati s kletimi puristi, ukinili tudi vsa pravila? Vsak naj piše poljubno, kakor ve in zna, enkrat prav, po pravilih, drugič narobe, saj je vseeno, ne bomo se zgubljali v malenkostih; kar pa se bo obdržalo, bomo čez čas, ko bo prišel pravi trenutek, saj se ne mudi, ne gori še voda, pač kanonizirali in sestavili nov slovar, a preteči mora vsaj kakšno (pet)desetletje, ker marsikaj kar samo od sebe odmre, najboljše je, da hitimo počasi, kakšno višjo in 100% zanesljivo avtoriteto, ki naj bi nam sproti svetovala ali nam kar popravljala kikse, si pa raje odmislimo in se ne izmikajmo klicem po odgovornosti, čeprav se nanjo rajši požvižgamo. Na odgovornost nas je opozarjal že Tomaž Šalamun, menda v Pokerju pred 45 leti, a tudi njemu ni uspelo, da bi nas ogrel zanjo. Tudi v Književnih listih (Delo, 11. maja 2011) ga lomčkajo oziroma se ne sekirajo, ali je kaj »čistunsko« neoporečno ali bolj sproščeno nečistunsko, pa bereš ocene in vpoglede, na primer Opisovanje tišine o francoskem pisatelju, nobelovcu (Le Clézio) – a o njem in še o marsičem spotakljivem prihodnjič.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIX)

 

1. Francoščina, kdo bo tebe ljubil?

 

Kot sem že omenila v junijskem Srpu na koncu svojega XVIII. nadaljevanja, ga pravopisno že na splošno lomčkamo vsevprek, kot da tekmujemo med sabo in se potegujemo za kakšno prvo ali drugo nagrado v šlampariji. Primer:

V rubriki Ocene in vpogledi v Delu-KL z dne 11. maja 2011 se je recenzentka Gabriela Babnik pod naslovom Opisovanje tišine kar obširno razpisala o romanu Napev o lakoti francoskega pisatelja in nobelovca za leto 2008 Le Clézioja, ki je izšel lani (2010) pri radovljiški založbi Didakta v prevodu Mojce Medvedšek. Njegovo ime pa ji je povzročalo same preglavice in težave, domala nepremostljive vrste. Le na začetku, ko ga je z naslovom vred prepisala iz knjige, ga je napisala pravilno, potem pa – očitno tešča francoščine – ga je začela sklanjati ... menda kar po slovensko, brez naglaševanja končnega o-ja, in za navrh, razen enkrat (roman Le Clézia), je vedno opuščala prvi del (Le), kot da gre za zanemarljiv privesek ali odvečen določni člen. Skratka: Clézio ujame (namesto Le Clézio), Clézijev namen (namesto Le Cléziojev), in tako dalje: če bi Clézia opredelili, Clézijev portret … Čakala sem do danes (konec julija 2011) na korekturo v KL, prepričana, da se bo oglasil kakšen frankofil ali kar recenzentka sama, češ pomotoma sem vam poslala predzadnjo verzijo z napakami, ne zamerite. Nič. Niti lektor(ica) ni rekla nobene. Kot da ni bilo napisano niti objavljeno, kaj šele prebrano; kakor da je za bralce kulturne strani in Književnih listov vse dobro in prav, tudi ko je narobe.

Pri nas v Sloveniji, kjer razsaja le angleščina, bo treba znanemu refrenu »slovenščina, kdo bo tebe ljubil?« dodati še: »francoščina, ne drži se tako štorasto ob strani kot kakšna kmečka nevesta, za božjo voljo, postani bolj vidna in glasna in vsiljiva, ko pa imaš tako lep glas in stas! In še do nedavna te je obdajal zavidljivo visok sloves!«

V premislek, kaj je z nami narobe.

Pa še to: Niti dobro nisem napisala gornjih vrstic, ko me je pesnik, esejist in lektor SRP-a Ivo Antič, ki sodi med tiste, ki smo jim z občudovanjem pravili nekoč, da znajo eno stran več kot knjiga, prijateljsko opozoril o obravnavanem pisatelju, ki je – navajam – »prav poseben fenomen v vsakem pogledu, tako osebno (ima več državljanstev – angleško, francosko, mauritius, sam pa izrecno poudarja, da se ima za Bretonca), pa tudi s priimkom, zlasti za jezike, ki imajo sklanjatev, torej tudi za slovenščino. Priimek je bretonski, ne francoski, tudi zato podaljšana sklanjatev z naglašenim končnim vokalom ni absolutna.« Če sem prav razumela, je recenzentka pisala pravilno Le Clézia, Le Cléziu itd., napačno le, ko mu je odvzemala začetni Le. Jaz pa se morda nisem pregrešila, ko sem pri sklanjatvi priimek z naglašenim samoglasnikom podaljševala, ker je možno oboje. Upam, da sem razumela prav, če nisem, pa naj me Ivo popravi. Pojasnilo se mi zdi več kot zanimivo za vse, zdelo bi se mi škoda, ko ga bi zadrževala samo zase.

 

 

2. Aj, aj, tudi pariški založnik Gallimard je popustil!

 

Ni več to, kar je bil, saj si je v svoji žepni večjezični antologiji Les Poètes de la Méditerranée, ki jo je izdal novembra lani – pobliže sem si ogledala le razdelek, kjer nastopa italijanska sodobna poezija, potemtakem jezik, ki je bližnji sorodnik francoščine, ne pa kako stransko sorodstvo v petem kolenu ali kak pritepenec kdove odkod, z afriških savan ali azijskih step – privoščil toliko napak in škratov, da bralec kar onemi. Zlasti človek moje baže, ki največkrat sam izbira in ureja svoje eno- ali dvojezične prevajalske zbirke (pa jih še lektorira in korigira), in potem ob njih izidu nečloveško trpi, ko odkrije, da ni zmetal ven vse tiskarsko oporečne šare, marveč je v njej ostal (za seme?) kakšen tak nebodigatreba plevelček, ki pa ima tako gromozansko moč, da mu življenje prav zagreni in knjigo malodane zapriskuti. Odslej bom do svojih kiksov bolj prizanesljiva. Če ga lahko kida prestižna francoska založba s spremno besedo nič manj kot Yvesa Bonnefoyja in z uvodom egiptovske pisateljice in pesnice Eglal Errera, potem se lahko brez kazni in grizoče vesti kaj malega ponesreči tudi kakšni zakotni Kraševki, ki se gre na brezupnem podeželju literatinjo in prevajalko slovenskih sublimnih lirskih izlivov pa srčnih in dušnih izpovedi …

Ta Gallimardova antologija je zelo prikupna brošurka na 958 straneh, z reprodukcijo slike Plaža v Agrigentu Nicolasa de Staëla, in je razmeroma poceni, saj stane le 15 evrov in 19 centov. Pa na prodaj je tudi v Ljubljani, ker v njej vedrijo in jasnijo Kranjcem vreme trije slovenski pesniki: naš svetovno znani lavreat Šalamun, z dvema muzama pod pazduho – z mariborsko Eriko Vouk, že dolgoletno zvezdo stalnico na domačem firmamentu, in ljubljansko supernovo Meto Kušar, ki bo vsak čas s svojo pesniško staturo zavzela pol neba in spotoma iz namerne, priučene ali prirojene nerodnosti z enim samim zamahom roke ali noge zmetala dol kakšno legijo slovenskih zvezdic in frfotavih starletk, ne dovolj trdno in varno pripetih na parnasovski lazur, kot bi rekel Oton Župančič, ki se je spoznal na te vzvišene in nebeške krajine.

A pomudimo se nekoliko s strukturo te antologijie, ki se ukvarja s stotnijo pesnikov + eden, in sicer iz Grčije (2 ženski in 6 moških), Cipra (2 moška), Turčije (2 ženski in 4 moški), Sirije (3 moški), Libanona (1 ženska in 4 moški), Izraela, (2 ženski in 4 moški) Palestine (3 moški), Egipta (1 ženska in 4 moški), Libije (1 moški), Tunizije (4 moški), Alžirije (1 ženska in 1 moški), Maroka (5 moških), Portugalske (2 ženski in 6 moških), Španije (1 ženska in 8 moških), Francije (1 ženska in 8 moških), Italije (3 ženske in 6 moških), Malte (2 moška), Hrvaške (1 ženska in 1 moški), Slovenije (2 ženski in 1 moški), Bosne in Hercegovine (1 ženska in 1 moški), Srbije (2 ženski in 1 moški), Črne gore (1 moški), Albanije (2 moška) in Makedonije (1 moški). Moška prevlada pade v oči: saj med izbranci za ta sredozemski cvetober je 76 moških in le 25 žensk, potemtakem slaba četrtina. Vseeno bi kazalo poslati ta seznam, skupaj s to mini pritožbo o še ne odpravljeni diskriminaciji žensk, na slovensko še mnogo bolj diskriminatorno televizijo, kakemu Slaku pa urednikom raznoraznih za ženski spol očitno preglobokoumnih omizij s pozno ponočnimi in kot svinec težkimi tematikami, s prav pobožno prošnjo, naj se zgledujejo vsaj po tej francoski antologiji, ki je vseeno povabila k debatni mizi, pardon, v notranjost knjige več kot le kakšno žensko pero, ko bodo ponovno izbirali sogovornike in svetovalce, kako se izkopati iz domačih obupnih težav in zagat. Na debate lažje ali bolj frivolne kategorije imajo pri nas deloma dostop tudi ženske, vendar tudi na tem parketu ob moški prevladi ne bo odveč prošnja, naj ne bodo tako frdamano mačistični in naj pripustijo v te striktno moške miselne kroge tudi kakšno ne prebutasto žensko zastopnico. Ni dovolj namreč, da ženske samo sprašujejo – jim vprašanja sestavi kakšen posebno bister urednik ali so plod (?!) njihovih lastnih glav, ki znajo celo misliti, this is a question! – in v popestritev oddaje obenem razkazujejo noge, včasih malodane do stegen in spodnjih hlačk, včasih v vrtoglavo zapeljivih dekoltejih tja do popka. Saj brez teh uvidevnih pripomočkov, dodatkov in poživil grozi nevarnost, da mnogi gledalci zaspijo, delno zaradi pozne ure, delno zaradi že kronične dolgoveznosti vseh teh že preveč znanih eksponentov in vsevednih mož, ki se v bistvu le ponavljajo, in to niti ne posebno domiselno, morda vsaj s kakšnim slogovno učinkovitim inovativnim okraskom.

Še nekaj bo treba sčasoma naučiti (tudi) Francoze: pisave imen iz dežel malce bolj tujih od tistih, ki mejijo na njihovo deželo. Če znajo pravilno pisati španska imena, pa portugalska, italijanska, angleška in nemška z vsemi diakritičnimi znaki in »nemimi« ali »odvečnimi« črkami na pravem mestu, je skrajni čas, da se nehajo obnašati kolonialistično do slovanskih imen, če se omejim le na jezike, ki zadevajo nas, ker imamo tudi Slovani – vključno s Slovenci – pravico do pravilne pisave svojih imen in besed; vsako spreminjanje imen je izraz samovoljnosti in – recimo bobu bob! – večjega ali manjšega nasilja nad nami. To sodi med omalovaževalna in žaljiva dejanja, ki niso v čast tistih, ki jih izvajajo, čeprav to dandanes največkrat počno brez vsake misli, kaj šele zle, tako rekoč mehanično, iz navade-železne srajce. A prej ali slej pride dan, ko dozori čas, da se kakšni stari in zabetonirani navadi prav moramo odpovedati, in ni druge izbire, kot da odvržemo železne srajce, ki bremenijo tudi tiste, ki jih ne nosijo, a so povod zanje. Skrajni čas je tudi za Francoze, da to specifično navado odnesejo na odpad in oblečejo kaj bolj zračnega in modernega, saj se bodo potem počutili lažje in brez odvečnih pez.

V tej resnično lepi Gallimardovi večjezični knjigi deluje prav hecno, ko denimo bereš na levi strani z izvirnikom (kjer so vse strešice na svojem mestu) ime pesnika Tomaž Šalamun, na desni strani (s prevodom) pa Tomaz Salamun. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi Meti Kušar, ki je postala v francoščini Kusar (prav gotovo z naglasom na drugem zlogu, a to je že druga pesem, saj tudi mi beremo največkrat narobe francoska in angleška imena in še druga iz tujih jezikov, ki jih ne znamo, pa še pišemo jih narobe, ker motiti se je človeško). Večino drugih ex-jugoslovanskih pesnikov je prevajala Srbkinja Mirjana Cerovic-Robin, ona pa, živeča že dlje časa v Franciji in že preveč navajena francoske samovoljne pisave problematičnih črk (s strešicami et similia), je spravila ob mehki ć sebe in vse pesnike, ki jih je prevedla, tudi na straneh z izvirniki. Razen Miodraga Pavlovića in Vlada Uroševića v prevodu drugih prevajalcev, ki sta ohranila končni ć, nastopajo vsi obakrat – ob izvirnikih in prepesnitvah – pofrancozeni, kar deluje prav komično. Ko bi se ta neverjetni kiks ali pripetljaj zgodil v Sloveniji, bi nastal vik in krik brez konca in kraja, pravi kraval z neomajno zahtevo: na gavge s krivcem, ki se je šel atentat na njihovo najbolj sveto bit ali, še hujše, uprizoril je brezobzirno javno skopitev – kastracijo. Zdaj pa se radovedno sprašujem: se bo kdo od prizadetih oglasil? Bo napisal založniku ogorčeno pismo: A che gioco giochiamo? Se mar norčujete iz vseh nas? Kaj sploh mislite doseči s takimi že davno preseženimi metodami? Bo kaj rekla »tozadevno« Dara Sekulic-Sekulic? Bo Tanja Kragujevic-Kragujevic zahtevala pojasnila? Se bo kako odzvala Ana Ristovic-Ristovic? Morda Slobodan Jovalekic-Jovalekic? Nobeden? In zakaj? Najbrž zato, ker bodo vsi skupaj tiho kot miške, presrečni, da jih urednica te priročne antologijice ni prezrla. Da so prestopili domače planke in dospeli v Pariz, eno najlepših evropskih prestolnic, in to nič manj kot k Gallimardu, ki je – čeprav ni več, kar je bil po brezhibnosti svojih edicij – še vedno Gallimard, checché ne dica la cara Jolka. Mimogrede, kot kurioziteta: Predrag Matvejević alias Matvejevich in Michel Volković alias Volkovich, ki tudi nastopata v uvodniku in v zapisu z zahvalami, sta bila v postopku francozizacije sicer prikrajšana za mehki ć, a sta dobila za nameček h. Izgubila sta potemtakem drobceno diakritično znamenje, a pridobila sta črko, kot mi, pisci Revije SRP – dovolite mi ta odmik oziroma pojasnilo – zaradi internetskih imperativov in drugih, od teh še pomembnejših razlogov, ki mi jih je uredništvo revije predstavilo takole: gre za še večjo destrukcijo slovenščine in izginotje šumnikov tudi drugod (SMS sporočila na mobijih, imena podjetij itd.), in tisti, ki krčevito branijo šumnike – »strešice« (pravzaprav »rožičke«), ne branijo slovenske pisave, še manj slovensko identiteto, marveč gajico, velikohrvaško pisavo, ki smo jo mi, kdove zakaj, iz takratnih poenostavitvenih teženj (?), le prevzeli; Slovenci smo imeli latinsko pisavo vse od Bohoriča, Trubarja, Dalmatina … »Bohoričica« je v edicijah SRPa, zlasti v treh zbornikih, izčrpno utemeljena, morda bi kazalo večkrat opozoriti na to dejstvo – v osvežitev spomina.

Majhno vprašanje mojim pesniškim južnim bratom in sestram, ki so zašli v francoski florilegij: Kakšna bistvena jezikovna razlika je med Tanjo Kragujevic ali Ano Ristovic in Predragom Matvejevichem? Ob tej francoski dandanes skoraj nezaslišani manipulaciji – kdo je manj izgubil in kdo več pridobil? Če manipulirani ne bodo sami terjali od Velikih bratov spoštovanja do izvirnosti svojih imen, ga ne bodo – prmejduš in križana gora! – nikoli dosegli. Torej?

 

 

3. Verde que te quiero verde. / Zeleno, ki te hočem zeleno. / Ljubim te, zeleno, ljubim.

 

O tem zelenju (?), ki nam ga radodarno podarja mati narava, pa o zeleni barvi (?) bržčas v vseh mogočih in nemogočih odtenkih in še o marsičem drugem možnem zelenem (?) sem že pisala in povpraševala pred leti, a brez odziva. Pri nas, ki se radi delamo gluhce na vseh področjih, ne samo na literarnem, je dobro, da povemo in zastavljamo vprašanja vsaj dvakrat, tako kot v mlinu, in ker običajno ne dosežemo nič niti s ponovitvijo, je priporočljivo, da ne vržemo puške prehitro v koruzo, marveč da trmasto vztrajamo in si ne zapravimo nobene priložnosti, ki se nam ponudi, da ponovno vprašamo – pa čeprav desetič ali stotič – tisto, kar bi navsezadnje radi zvedeli, in kot kakšne tečne lajne vnovič nanizamo vprašaje. Morda bo kdo zgubil potrpljenje in se le oglasil. V tem mojem današnjem primeru bi kazalo, da zapis pošljem v KL, ki ob sredah izhajajo v Delu; v njih se je namreč neki recenzent bolj kot o »zelenem, ki te hočem zeleno« rajši zavzeto spraševal, kateri pomen je dajal Lorca glagolu te quiero: te hočem ali te ljubim ?

Na to vprašanje naj mi, prosim, odgovori Igor Divjak, ki se je s samoumevnimi omejitvami le na nekaj primerov kar razpisal v že omenjenih KL z dne 20. julija 2011 o prevajalskem dvojčku Borisa A. Novaka Salto immortale, ki ga tudi jaz z velikim zanimanjem prebiram. In sicer:

Zakaj se tudi on kot pred njim skoraj vsi slovenski prevajalci, ocenjevalci in esejisti tako zavzeto sprašuje le o možni večpomenskosti španskega glagola querer, niti malo pa mu ni mar zdaleč obsežnejše večpomenskosti izraza verde, ki je tako v španščini kot v italijanščini lahko pridevnik ali samostalnik in v tej vedno enaki obliki pomeni marsikaj, kar mi posebej in na različne načine označujemo, odvisno o čem teče beseda. Le od Lorce dalje opletamo vsevprek z izrazom zeleno, v tem slovenščini v bistvu tujem razširjenem pomenu. In to malo jezikovno pohujšanje je prišlo v deželo skozi ugledna usta Gradnika in Udoviča, ki sta – kolikor je meni znano – španščino znala, kolikor sta jo pač znala. Na uho zašepetano: mislim, da bolj slabo, tega ne povejte naprej, da se nam ne poruši in sesuje v prah še en krasoten obelisk, beri: že umetelno zacementirana in zabetonirana napaka. Saj mi se na napakah ne učimo, ker smo tako prebrisani, da jih s svojo neomajno avtoriteto potem tudi uzakonimo in iz njih nato skujemo ustrezno pravilo, obvezno za vso srenjo. Glavno je, da »grešniki«, ki so kakšnega kozla veličastno ustrelili, ohranijo brezmadežnost, zaželeno je celo, da se jih kasneje zaradi te enkratne pogruntacije primerno nagradi. Tako kunštno potekajo stvari pri nas, pa še z Butalci nas špotajo, namesto da bi nas uradno razglasili za genijalce.

Nekaj vrstic za poznavalce španščine: Kaj je pravzaprav to zeleno, ki ga v svoji že znameniti pesmi Federico bodisi hoče ali ljubi, morda le želi, ali pa vse troje hkrati? Vse sorte, kolikor je meni – predvsem italijanistki – znano, hispanistka pa sem tudi le malo boljša ali slabša od zgoraj omenjenih odličnih slovenskih pesnikov.

Kot samostalnik je lahko zelenje, zelenina in zelenilo. In še kaj bi lahko dodali. Španci substantivizirajo zeleno – pa rdečo in modro in črno itd. – tudi ko gre za navadne barve, to pa pri nas ni običaj, ker moramo besedi dati barvo ob bok ali vsaj v neposredno bližino; morda pa se vseeno uveljavi, saj se na vse kriplje trudimo in naravnost mučimo čim bolj in čim prej bastardizirati svoj jezik, med sabo prav tekmujemo in se gremo na debelo ukinjanje domačih pomensko različnih izrazov, ki nekako štrlijo ali visijo iz evropskega povprečja, krvavo se zavzemamo za nekakšno uravnilovko z evropskimi jeziki … Saj veste, katero Evropo mislim, ne gre za vsakršno, vsekakor ne za tisto z domicilom na vzhodu; če ni doma v Parizu ali Londonu, (naj dam zraven še Berlin, ali naj ga pustim še v čakalnici?), pač ne sodi zraven.

Sprašujem se sanjavo, kaj določenega se skriva za tistim verde (ki ima po moje prednost pred glagolom, le pri zadnjem Bergerju, ki mu je predvsem do rim in asonanc, mu ljubezen samovoljno in nezaslišano uzurpira prvo mesto). Nikoli ne bomo zvedeli, saj bi nam le Lorca sam lahko zanesljivo povedal, kaj konkretno ga je navdihovalo. Naše zeleno, na katero smo se s časom hočeš nočeš precej navadili in je v poeziji (kot variacija) še vedno v rabi, vendar le med platnicami (podobno kakor Župančičev »hrestač«, ki še ni stopil iz gledališča in sproščeno zakorakal ali zaplesal po ljubljanskih ulicah, ali bolj trivialno, pravzaprav pritlehno: še ni trl orehov), kjer je ohranilo značaj abstraktne skovanke, ki zaudarja bolj po črnilu in papirju kot, recimo, po življenju oz. zelenju, rastlinju, gozdni podrasti, krošnjah in travi. Pa po zelenilu in še čem. Saj se v Španiji lahko skriva za to navadno večpomensko slovarsko besedo čisto vse brez minimalnega nategovanja španščine (idem italijanščine), medtem ko v slovenščini, ker je nesoroden jezik in se redkeje pokriva z romanskimi jeziki, pri dosedanjih prevodih brez posiljevanja in nategovanja jezika ni šlo, se zdi, in še ne gre. A to ni dovolj. Za ohranitev »čudovite forme«, in sicer »ritma trohejskega osmerca in evfonije španskih asonanc« (navajam Borisa A. Novaka, ki je nekakšen pristaš rimane lirike), z namenom, da ne bi spet kot pred mnogimi leti Udovič povozili vse te nepopisne zvočne lepote, rajši do kraja pohodimo vsebino – jo razstavimo kot lego kocke in čisto drugače spet sestavimo, z obveznimi dodatki ali odvzetki, in obenem Lorci tlačimo v usta besede in podobe, ki jih ni nikoli tako izrekel, napol prosto, glavno je, da se ta lirska zmes ali gmota z lahkoto odziva na metriko in se z njo spaja, po občutju dežurnih prevajalcev. In rezultat? Nič kaj razveseljiv: eni se namreč rajši odpovejo formi, drugi vsebini, prikrajšani pa so po mojem mnenju čisto vsi – bralci in prevajalci z avtorjem vred. Potemtakem je vse stvar okusa in izbire. Eni navijajo za zvočnost, jaz pa sodim med tiste, ki dajejo prednost vsebini. Svoje cenjene bralce seveda vsakič pošteno obvestim: To približno so rekli Lorca, Montale, Primo Levi, Dolci, Saba, Borges, Zajc, Kovič, Minatti in Kosovel, če se omejim le na nekaj (moških!) imen, kako so to zares rekli (neverjetno enkratno in sugestivno!), pa pokukajte v njihove izvirnike. Drugih bližnjic ne poznam, saj najbrž jih niti ni. Kaj pa smo drugega prevajalci kot bolj ali manj spretni razpečevalci nadomestkov, prodajalci sicer zdrave žitne kave, proje in cikorije, ki pa se ne morejo meriti s pravo kavo niti slabše kvalitete, kaj šele z ono (naj)boljše kakovosti?

 

 

4. O hotelu Maestoso, vsakoletnem vileniškem festivalu in veličastnem konjskem spolovilu

 

Tale zapis je v dveh delih. Začetek je nujen, čeprav gre za digresijo, za dojetje konca. Morda pa je konec digresija in je začetek resen apel.

Letos pozimi sem se v zvezi z »nonstop problematično« Lipico med drugim spraševala, deloma tudi javno spomladi v aprilski številki revije Kras, ali Lipičani kaj skrbijo za tistih pet kar masivnih in impresivnih kipov, ki so bili izklesani pred 31 leti na mednarodnem simpoziju »Lipica 80« ob 400-letnici kobilarne, ali pa jih – kot mnogi marsikaj vsepovsod po Sloveniji – tudi oni obupno zanemarjajo in prepuščajo zobu časa in propadu. Naročila sem celo poskočni ljubljanski umetnostni zgodovinarki, naj ob letošnji Vilenici, če ne prej, pogleda, v kakšnem stanju so te Lipici podarjene umetnine izpod dleta Janeza Pirnata, Jakova Brdarja, Japonca Masayukija Nagasake, Italijana Villija Bossija in Avstrijca Roberta Veselyja.

Nekajkrat sem v Lipico po telefonu vprašala, ali prodajajo kot razglednico, poleg onih z lipicanci, manežo, hotelov, trat za golf in Marijine dolinice, vsaj kakšno reprodukcijo teh kipov, ali nemara celo zmorejo kakšno lično brošurko o umetniški peterici v celoti. Odgovor je bil vedno: Nimamo nič takega na prodaj, saj niti ne vemo, kaj želite. Najboljše je, da osebno pridete, si ogledate vsa razstavna in prodajna mesta in se tudi na koga drugega obrnete. Prav gotovo je kdo, ki ve kaj več od nas, ubogih prodajalk, ki smo tukaj šele nekaj let. Poiskati boste morali pač – lastnike. Za začetek bi lahko stopili v kakšno sežansko turistično agencijo ali poklicali informativni center in od njih zvedeli kaj več. Morda so oni bolj na tekočem. Odločila sem se, da si prej priskrbim fotografije kipov, ker so slednji le pretežke gmote, da bi jih kdo kam odnesel, in so krajanom preveč na očeh, da bi jih kdo namerno ali nenamerno poškodoval. Ker so bile ob predstavitvi postavljene na lipiške travnike ob hotelih in travo tam redno pokosijo, so umetnine, vsaj za tiste, ki vedo zanje, verjetno še dobro vidne in nič zaraščene, posledično še lepo ohranjene, le »lastniki« jih bržčas ne znajo valorizirati, povedano v današnjem žargonu: zanje se brigajo kot za lanski sneg, kaj šele, da bi jih cenjenim obiskovalcem razkazovali kot dodano vrednost in z njimi – ne na škodo njihove slave, prej v njen prid – iztržili še kakšen ficek ali centek, ki vedno pride prav. Če se jim ne ljubi niti klikniti na stikalo in narediti razglednice za turiste, sem pomislila, pomeni, da umetnosti ne obrajtajo, saj se visokostno požvižgajo tudi na že omenjeni stranski dohodek. Prosila sem sežansko znanko, znano fotografinjo, naj mi kamne fotografira ob kakšni priložnosti; to se je tudi zgodilo, in tako se bom lahko, ko utegnem, prav »vsevedno« razpisala o njih, torej jih ne bom le obzirno, tako rekoč »in sordina«, omenjala. Prav glasno bom apostrofirala in testirala »lastnike«, da bi natančno zvedela, kakšna skrb zanje jih preveva. Najbrž nikakršna.

 

Pa je sam hudič vtaknil svoje prste ali rep vmes. Časopisov namreč zaradi časovne stiske ne berem sproti, le prelistam jih, ko prispejo, in odrežem za kasneje ali za kdaj drugič tisto, kar pritegne mojo pozornost; to dajem na kup in preberem, diagonalno ali po starem črko za črko, čisto vse, ko je teh izrezkov že toliko, da je neznosno. Tedaj si vzamem prav bralno in nato odmetalno in tudi shranjevalno popoldne, ki se včasih raztegne na več dni. Odvisno od nakopičenega časopisnega gradiva.

Zaradi smrti Jožeta Felca in Saše Vegri lani – z obema sem prisrčno prijateljevala – sem shranila tudi Književne liste z dne 8. septembra 2010, ker je v prostoru za pesem vedrila post mortem Sašina pesem V rumenem popoldnevu, tik ob njej pa daljše razmišljanje Mete Kušar o idrijskem pisatelju in psihiatru Felcu. To sem sicer prebrala takoj in večkrat, ne brez bolečine, nisem pa prebrala nič drugega v tej prilogi. Zaradi na hrbtni strani tiskanega dolgega premišljevanja Nežni intervali alias Vileniško branje o branju Arisa Fioretosa, si nisem Vegrijeve in Felca izrezala takoj in ju vtaknila v kakšno njuno knjigo. Potem se je zgodilo, da sem stran založila in je prikukala na dan šele danes, skoraj deset mesecev kasneje. Danes pa sem ponovno prebrala Sašino pesem iz Mesečnega konja in Metine misli v Felčev spomin. Na ta zadnji članek me je ob izidu opozorila tudi tolminska pesnica Anica Perpar, in mi omenila malo netočnost, ki se je Kušarjevi zapisala (označila sem vrstice z rdečim svinčnikom), in sicer, da so »Felca pokopali v Spodnji Idriji ... le nekaj korakov stran od groba Cirila Kosmača«. V resnici pa je Kosmač pokopan drugje: v Ročah nad Slapom ob Idrijci, to naj si kam napišem, mi je bilo izrecno naročeno. Sem pripisala zraven in si napol resignirano in napol razigrano mislila: za vse nas, ki smo bolj slabo zemljepisno podkovani, sta Spodnja Idrija in Slap ob Idrijci eno in isto, kdove kje bogu za hrbtom, pač po svetovnem vzorcu, ki ne loči Slovenije od Slavonije in Slovaške, marveč jih skupaj spentlja v en sam krajevni konglomerat in si – kot mi nasploh – prisluži cvek v geografiji, kaj pa drugega. Zaradi tuje ignorance ni treba nam (ignorantom?) delati tragedij!

No, danes sem končno le prebrala še vedno aktualno Vileniško branje o branju, pa Voglovo Zgovornost srednjeveških rokopisov in Bratoževo Brco v trebuh, pa Romaneskno uspešnico v obliki stripa (v zvezi z Evaldom Flisarjem) in še marsikaj, na koncu pa še uvodni zapis Mihe Pintariča Beseda ni konj. Uvodničar je očitno ob lanski Vilenici bolj malo hodil po Lipici, ni ga zamikal ogled vasice, zato je rajši obsedel kar v hotelski dvoranici, še ves zatopljen v odbrenkane referate, ali pa se je odgugal kam na sprehod, zazrt le v oblake, sprašujoč se, le kam potujejo, tako gosti, mehki in beli, ali bolj prozaično: anti se ne mislite spremeniti v dež? naj skočim po marelo? naj tvegam, da mi kakšna kaplja kane na nos? Kajti drugače mu sploh ne bi bilo treba iskati primerjave za hotel Maestoso pri Diderotu, in to celo v italijanskem prevodu (z napako!) Rameaujevega nečaka. Tisti »maestoso cazzo« ali po slovensko veličastni kurec (konjski, da smo si na jasnem!) iz njegovih slastnih in prepovedanih sanj, po katerem se mu je malce sprenevedasto zaskominalo, saj si ga ni upal niti prevesti – je mar mogoče, ob vseh vsakodnevnih (baje človeških) kurcih, ki nam jih pesniki, literati, filmarji, novinarji, župani, politiki, kantavtorji, policaji, igralci, kuharice, mladina, navadni, posebni in izjemni ljudje servirajo malodane nonstop v vsakršnih omakah, že skoraj obvezno, če ne že obredno? – stoji (beri in se čudi!) na lipiški tratici ob hotelu Maestoso. V kamen ga je nič manj kot pred 31 leti, ne včeraj ali predvčerajšnjim, umetniško koncipiral, izklesal in postavil sloviti slovenski kipar Jakov Brdar.

Mu bo Pintarič, ko ga uzre na licu mesta ali v zborni slovenščini na kraju samem – namreč v Lipici pod milim nebom – posvetil nov uvodnik ali pa se bo potuhnil, saj kot komparativist ni dolžan, da se spozna tudi na kamne in da se izreka o njih? Lipica bi prav krvavo potrebovala kakšnega navijača strokovne ali vsakršne druge sorte, tudi primerjalne, za to Brdarjevo »veličastno konjsko spolovilo« pa za ostale štiri prelepe kipe, ki so kot speča Trnuljčica še v stanju popolne pozabe ali dremavosti, čeprav že vrabci na strehah čivkajo in srake na bližnjih vejah presunljivo vreščavo kličejo po prevrednotenju (ne)vrednot.

 

Še preden sem končala svoje 19. kramljanje o prevajanju in poeziji, me je neznosna avgustovska vročina (ker sem se prej preveč naprezala – beri: »delala kot zamurc«) pokosila in me za teden dni spravila domala v posteljo. V glavi polno idej, vprašanj, goste megle alias nerazumevanja marsičesa, kar se pri nas godi in dogaja, moči pa nobene, da bi sukala pero (beri: udarjala po tipkah računalnika); splošna mlahavost na kvadrat in na kub, v možganih pa same luknje, večje kot pri edamskem siru. Največ, kar sem zmogla, je bilo branje v strogo doziranih količinah. In ob branju teh krajših koščkov, pomislekov in komentarjev sem se večkrat iz srca nasmejala, to pa se mi je zdelo zelo dobro znamenje za skorajšnje okrevanje. No, povedala bom, kaj se mi je zdelo in se mi zdi med drugim na moč špasno, četudi pravimo slovenci o sebi, da nam manjka humorja, da smo prej čemerne kot razigrane nature, prej zavrte kreature kot sproščeni in razposajeni osebki. Čista laž. V sobotni prilogi Dela z dne 23. 7. 2011 je prijetno jedki in pronicljivi Miha Mazzini zelo na kratko in jedrnato – 14 vrstic! – komentiral članek Pesniški Parnas osvajajo novinci. V tem komentarju je (ironično) čestital – navajam prosto – novinarju Dela »gospodu« Petru Kolšku za izjemen »hat-trick« (ne vem sicer, kaj to pomeni, a slutim iz konteksta), ker očitno rad sedi po vseh mogočih žirijah, saj je letos odločal pri Veronikini, Stritarjevi in Kersnikovi nagradi, konsekventno s tem torej vse, kar se pri nas piše, pesnikuje in kritizira, mora biti všeč enemu samemu človeku – Kolšku. Nato se Mazzini sprašuje o pluralizmu pa o občutkih, ki žiranta kot vrhovnega razsodnika najbrž prevevajo, in kje sploh najde čas, da poleg obširnega časnikarskega dela lahko spremlja celotno slovensko literarno produkcijo. Zaželel si je tudi poglobljen intervju z njim, da bi dojel to skrivnost, ki ji mi, laiki (to dodajam jaz), malce nerodno ali nabreklo lahko rečemo: misterij vsevednosti in vseprisotnosti.

Kar zastrigla sem z ušesi, vsa nasmejana, in kot izrazita ljubiteljica popopranih polemik, čakala na odgovor v zahvalo, ki nujno mora slediti, saj je šlo konec koncev le za vprašanje časa. Prej ali slej bo v poštnem predalu 29 gostovala tudi zahvala; predobro poznam domače razmere, zato ne verjamem, da bi tako pomembna vizitka lahko umanjkala.

Po kratkosti je Peter Kolšek v sobotni prilogi Dela 30. julija celo prekosil Mazzinija in se za navrh izkazal kot enako duhovit. Opozoril je »gospoda« Miha Mazzinija, da je kljub tankovestni informiranosti (spet navajam prosto) spregledal, da je on (tj. Kolšek) tudi član interne komisije za nagrade v DSP. Javno je tudi priznal, morda s kančkom ironije, začinjene s ščepcem samoljubnosti, da je njegov pohlep po obvladovanju celotne slovenske literarne scene zdaleč večji, kot si dušebrižniško predstavlja Mazzini v svoji skrbi za pluralizem.

Že med branjem sem bušila v smeh in se še potem sladko smejala in se nasmejala do solz na račun obeh, na račun vsakega posebej, na račun vseh nas, ki brezbrižno stojimo ob strani. In še vedno se mi zdi vse skupaj zelo posrečena šala, zelo iskrivo formulirana, s skrajno ekonomijo besed, da ne bi v navalu gostobesednosti zdrknila v retoričnost in izgubila v učinkovitosti, ampak ...

Ampak ker ni šala, marveč je resna zadeva, bi se resnično kazalo zamisliti o upravičenosti tako goste zasedbe enega samega človeka, kot da bi drugih niti ne imeli, saj bi ga lahko razbremenili vsaj za polovico funkcij, da bi tako on sam kot vsi drugi lahko prosto zadihali. Seveda kolikor to sedenje v žirijah ni zgolj formalnost, nekaj »za lepše videt«, kot pravimo kraševci, za pest evrov sednine v prijetni družbi, vse drugo opravijo drugi ali je že vnaprej domenjeno.

Peter Kolšek – naj mi ne zameri, ker ga ne nazivam z gospodom, marveč ga brez te titule nagovarjam kot cehovskega kolega – je pozabil Mazziniju povedati, da je v Društvu pisateljev tudi član komisije za sprejem novih članov. In prav glede tega bi jaz Kolšku javno postavila majhno vprašanje, ne kot navadna publicistka in prevajalka, marveč prav uradno, kot članica DSP in kot članica nadzornega odbora Združenja primorskih književnikov; to združenje je sicer zadnja leta zapadlo v hudo krizo, iz katere se bo, domnevam, težko izkopalo, a mu vseeno zelo jasnogledno in poskočno predseduje Magdalena Svetina Terčon, njen mož David Terčon pa zmerno optimistično opravlja tajniške posle. Omenjam ju, ker poznata tako mene kot pisatelja, o katerem povprašujem.

Jaz bi rada zvedela (sklicujem se na podatke v Biltenu DSP za leto 2010, ki pa je izšel letos) predvsem dvoje:

1) Zakaj je komisija za sprejem novih članov zavrnila pripovednika in pesnika Ivka Spetiča Magajno iz Ilirske Bistrice in Vremskega Britofa, nečaka pisateljev Bogomira in Franceta Magajne, avtorja neštetih knjig, nekoč dolgoletnega, delavnega in požrtvovalnega člana izvršnega odbora Združenja primorskih pisateljev? Rada bi vedela, kaj mu fali, da ga ne morete sprejeti v svojo visoko družbo.

2) Ne razumem, zakaj je upravni odbor predlagal, da bi k včlanitvi v DSP povabili Ludwiga Hartingerja. Kaj je tako pomembnega napisal v slovenščini, da bi bilo njegovo članstvo vsaj za silo utemeljeno? Ne razumite me narobe. Z Ludwigom prijateljujeva, celo prevedla sem v italijanščino štiri strani iz njegovega pesniškega dnevnika, veliko skupnega imava, oba sva »mahnjena« na Kosovela, oba imava rada Slovenijo, oba sva prevajalca, ceniva se in se imava tudi rada; če bi ga predlagalo za člana, kolikor ga sicer še ni, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, bi se mi to zdelo nekaj povsem normalnega. Lahko mu tudi podelijo vse pri nas možne nagrade, ker je Avstrijec alias tujec, seveda tudi nagrado Vilenica – nič nimam proti, nasprotno. Sem pa odločno proti predlogu za njegovo članstvo v DSP, ker se mi tak predlog zdi skregan s pametjo.

Sicer pa o podobnih primerih nameravam še pisati, saj pri nas kar mrgoli nerazumljivih predlogov in uzanc.