Pogum Revija SRP 2011/1

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI

 

I oktober 2005

II februar 2006

III junij 2006

IV oktober 2006

V februar 2007

VI junij 2007

VII oktober 2007

VIII februar 2008

IX junij 2008

X oktober 2008

XI februar 2009

XII junij 2009

XIII oktober 2009

XIV februar 2010

XV junij 2010

XVI oktober 2010

XVII februar 2011

XVIII junij 2011

XIX oktober 2011

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (I)

 

V sobotni prilogi Dela z dne 23. julija 2005 se Patricija Malichev v chlanku Raje Babilonija kot krasni novi svet skupaj z nekaj prevajalci, ki so se najbrzh povechinoma udelezhili nedavne 3. mednarodne prevajalske delavnice v Lipici, sprashuje o teoriji in praksi prevajanja. V njem je bila izrechena marsikatera misel, ki bi jo tudi sama podpisala. Obregnila pa se bom le ob stavek, ki ga shtejem za chisto navadno floskulo, pa brez zamere, cheprav obichajno godi samoljubju prevajalcev, ki so je delezhni. Torej, beseda teche o dobrem prevodu:

»Pisci se namrech zavedajo, da je uspeh njihovega dela v drugem jeziku v precejshnji meri odvisen tudi od kakovosti prevoda, in zato znajo ceniti delo svojih prevajalcev. Tako je Claudio Magris na primer Radi Lechich in Vasji Bratina, prevajalcema njegovega romana Mikrokozmosi, rekel, da sta s tem postala soavtorja.«

 

Vprashanje:

Kako je mogoche, da nekdo izreche kakrshno koli mnenje o prevodu svoje ali katere koli knjige, in povzdigne prevajalca v »soavtorja« prevedenega dela, pa naj bo she tako briljanten pisatelj in po osebni plati najbolj sharmantno bitje, ki ga poznash, che pa... slovenshchine sploh ne zna? Niti malo, da ne rechem, morda za nohtek ali za kar je chrnega pod nohtom. In s to svojo naravnost neverjetno oz. iz trte izvito izjavo neznansko razveseli prevajalski par – ki je na lastne ochi videl, che je hotel videti, kako je trzhashki pisec v slovenshchini shvoh, saj mu je pietetno oz. solidarno marsikaj popravil – da jo okrog samovshechno pripoveduje, ki pa naj mimogrede osrechi tudi nas, saj je nekakshno jamstvo, da bo kakshen nash pisec ali pesnik tudi nas velikodushno povabil k mizi soavtorstva. Saj brez nas bi bil na Slovenskem gluha loza. To drzhi kot amen. Mi smo pach tisti najmochnejshi chlen, ki ga skoraj noben krst (she) ne uposhteva, a brez nas ni prestopov jezikovnih barier. Kar je res, je res. Soavtorji smo sicer vsivprek, pa che dobro ali slabo prevajamo, angelsko ali pasje. Ker se slovenstvo pita le s tistimi prevodnimi artefakti, ki jih ponuja trg, ne glede na njihovo kvaliteto. Saj nimajo niti mozhnosti, da bi izbirali tuje pisce po kvaliteti prevoda. Vse jim je prodano, dobro in slabo pa she ono vmes, za suho zlato. Oni navadno kupujejo le avtorje. Na prevajalce, o katerih bolj malo ali nich ne vedo, se najcheshche veselo pozhvizhgajo. Kar pa se nas tiche alias kategorije prevajalcev od najnizhje kakovosti do sublimnih peres, dovolj je, da nashe (recheno je bilo: vsak dan slabshe plachane) prevode kakshen voljan zalozhnik tiska, folk pa kupuje. Saj zalozhnike bolj malo zanima, ali njihovi kupci knjige tudi prebirajo, zanje je glavno, da jih pokupijo. To skrivnost mi je razodel pred kakshnim desetletjem pokojni Branko Hofman, ki je bil knjizhevnik, a tudi v zalozhnishtvu doma. Jaz, ki sem kot bralka navijala za zhepne (poceni) knjige z mehkimi platnicami, sem bila tako rekoch definirana kot zanemarljiva postavka v njihovi »rachunici«. Povsem nezanimiva, pa naj sem bila she tako nenasitna pozhiralka literature. Kupci dragocenejshih knjig, magari na metre, so bili zanje bolj privlachne in zanimive ribe. Te so namrech lovili in lovijo na svoje mnogotere trnke. A povrnimo se k Magrisu:

Avtor Mikrokozmosov je moral prav gotovo koga vprashati, kaj meni o prevodu, je ali ni v sorodu z njegovim izvirnikom in kako zveni v nashem jeziku, polno ali prazno, doneche ali pocheno. In sploh ni recheno, da je tisti, ki je delo pohvalil, knjigo v slovenshchini prebral. Morda prelistal in prechital po kakshen stavchich. Morda je she videl ni. Jaz namrech poznam kar prevech ljudi, ki so, recimo, znameniti Ecov roman Ime rozhe prebrali najdlje do... shestdesete ali devetdesete strani, pa so jih Eca polna usta. Da o Kermaunerjevih knjizhnih razglabljanjih, naj omenim tudi kakshnega domachega avtorja, ne zinem niti besede! In v zvezi z Ecom govorim tudi o Italijanih, ne samo o nas Slovencih – in seveda zlasti o izobrazhencih, ne o kakih frizerkah in pleskarjih. Prevajalec Srechko Fisher, ki se mi zdi od vseh ostalih sogovornikov she najbolj prizemljen in shegav, naj naredi »shtih probo« (ali »prova finestra«): ker so lani ali predlanskim v enem samem dopoldnevu razprodali Delovo skoraj zastonj izdajo Imena rozhe, naj se postavi pred kakshen kiosk in vsakega kupca Dela vprasha, ali je roman medtem tudi prebral ali ga je samo kupil za kasnejshe dni in ugodnejshe prilozhnosti. Naj se ne gre prevech uchenega doktorja in prestrastnega bralca, da vprashanca ne prestrashi, naj deluje malce skeptichno, chesh Eco je Eco, veliko literarno ime, a vseeno takshne shpehe pishe, skoraj neprebavljive (che mattoni!). In potem bo marsikaj zvedel, chesar she ne ve. In naj mi sporochi, kakshen bo izid.

Na koncu mimogrede povedano: tako Radi Lechich kot Vasji Bratina privoshchim she kup tako laskavih avtorskih floskul/pohval. Saj jih tudi jaz pobozhno zbiram v posebno shkatlo z napisom MALE TROFEJE, in se pri prijateljih in znancih – samo po sebi umevno – petelinim z njimi, cheprav vem, da vech... plachajo kot veljajo, ker so prishle iz uglednih, a nepravih (beri: nevednih) ust. A tega njim ne povem, saj ni obvezno! Naj zrejo vame z zavisti vrednim obchudovanjem, ki vsakemu chloveku dobro dé, tudi prevajalcem. Resnichno laskave pohvale kakshnega bolj anonimnega poznavalca in strokovnjaka pa ljudi pol manj impresionirajo, che jih sploh, potemtakem je chista zguba chasa sklicevati se nanj(e). Na uho pa, ker sem po naravi nagajiva in da se ne bosta omenjena prevajalca prevech prevzela, jima povem, da androgin in androgen (str. 10) sploh nista dve osebi in en sam bog, marvech dve razlichni stvari, ki ju ne kazhe zamenjavati. Tudi glagol figurarsi v velelniku (figùrati! si figuri!) ni zamisli si ali pomislite, pach pa ima nikalno funkcijo kje pa, kje neki, kaj she. Tudi za (uva) fragola imamo domache ime, pa za ferragosto, sploh ju ni treba pustiti v italijanshchini in tako hochesh nochesh molche trobentati, da je moch izrazhanja nashega jezika ochitno in zdalech revnejsha kot pri nashih sosedih, saj ne premore, sirotica, kar lepega shtevila dokaj navadnih besed. Vrh tega: che ti Furlan reche, da si tambùr, si prav bedak ali bebec ali budalo ali (bolj narechno) buchman, sploh te ni treba polepshati ali omiliti v telichka in she marsikaj, kar sicer sodi med male prevajalske grehe, ki jih bolj ali manj »lezherno« in malce tudi povrshno – da si prihranimo tuhtanje ali listanje po slovarjih in tako pridobimo na chasu, saj konciznost in izbrushenost nam ga na debelo kradeta – delamo vsi. Mal comune mezzo gaudio!

 

*

 

V isti sobotni prilogi Dela, po zadnjem nadaljevanju dnevnika kolumnista Marka Zorka (vredno branja je njegovo shaljivo razmishljanje o prazgodovinski pishchali na str. 22), se Vesna Milek pogovarja s Tomazhem Shalamunom. Intervju sem prebrala z velikim uzhitkom. Tudi on je konchno privlekel na dan iz druzhinske ropotarnice... prababico, ki se ji je po zhilah pretakala in klokotala plava baronska kri. Plemenita vrzel, ki je do nedavno pri nas strashljivo zevala, se, sicer z dokajshnjo zamudo, a rajshi pozno kot nikoli, polni in uravnava. Obeta se nam prava restavracija domachega plemstva, kar je na moch razveseljivo. Doslej so pri nas... strashili – she pomnite, tovarishi? – le aristokrati duha, ponajvechkrat samozvani, bilo jih je kar nekaj, a v spominu so mi ostali trije, in sicer: Jozhe Javorshek, Bojan Shtih in Lojze Rebula. In se jih je, resnici na ljubo, aristokratska patina she kar drzhala. Naj se oglasijo she tisti, ki so mi ushli iz spomina, da se ne bodo pochutili prikrajshane za plemeniti naslov. Potem smo dobili zaresnega »plemenitega« (beri: po krvi, ne [zgolj] po duhu). Ker je edini na politichni sceni, ga ni treba niti imenovati. Pred kakshnim letom pa je neki menda granichar ali carinik, nekaj takega pach, morda milichnik, na nashem koncu, odkril na podlagi nekakshne raziskave nekega na tem podrochju izuchenega Italijana, da so bili njegovi predniki italijanski markizi, torej za rang vishji od Shalamunove biznone baronice. Prosil je mene kot prevajalko iz italijanshchine, naj mu atestat, ki je bil zhe lichno, da ne rechem pompozno uokvirjen, prevedem v slovenshchino, da bo lahko dal zraven slovensko, vsem razumljivo verzijo in mu ne bo treba vsakemu radovednezhu posebej razlagati. Ker sem prijazne sorte, sem mu psevdolistino prevedla, a mu obenem skushala dopovedati, kje se skrivajo hakeljci, da tisti papir ne pomeni chisto nich, da je vse skupaj larifari, iz samih neoprijemljivih in tudi protislovnih trditev, ki spodbijajo celo same sebe, da gre pach za pravi nishtrc, ki ga zlasti nashi sosedje znajo mojstrsko pricharati, da na lahek nachin zasluzhijo kakshno lir’co, pa ni verjel. Ker je bil vsaj 30 let skoz in skoz... prej »tvrdi socialist kao meke vrste«, sem ga nejeverno vprashala, kako to na vsem lepem, ali gre sploh to dvoje vshtric. Pa mi je salomonsko odgovoril: »Che si, pa si, in tu je dokument, ni kaj. Tako pach je.« (Ne navajam dobesedno, le po smislu.) Strashno me je imelo, da mu tudi jaz zasolim prevod, kaj bi ga vlekli za nos le nashi prefrigani sosedi, naj si ga privoshchi tudi prebrisana domachinka, pa se mi je novopecheni plemenitash zasmilil ob malce trepetavim vprashanju: koliko sem Vam dolzhen? Nich, nich, sem mu odvrnila grandomansko in sama pri sebi pomodrovala: bomo pa Slovenci pridelali she kakshen litrchek ali hekt plave krvi, kar konec koncev niso machje solze. Jaz pa bom zraven kot pricha pri krstu. Skratka, nashe plemstvo vidno narashcha, kar je sila obetavno. Saj je sploshno znano, da ljudstvo brez aristokracije ni niti narod, kvechjemu pleme ali krdelo.

In da se bo kolichina te zhlahtne tekochine she povechala, sem pri prichi odprla blizhnji predal s svojimi predniki notri in zachela brskati po gori popisanih papirjev, v upanju, da naletim vsaj na kakshno grofichno senadolsko ali senozheshko, morda kneginjo shmarsko ali sezhansko, pa nich. Niti sen(chi)ce, ki bi dishala po odlichnosti. Skakali so ven sami villici in rustici, pa kakshen servus, saltuarius, vehicularius, sutor, custos, sartor, mercator, possident, celo zakonski par mendicantov in neki nash sorodnik v drugem ali tretjem kolenu je bil nich manj kot venator (!) – pishem izraze v latinshchini, kot sem jih nashla v zhupnjishkih registrih, in jih nalashch ne prevajam, z upanjem, da malodko pri nas zna ta mrtvi, a she vedno zelo zgovorni jezik, in potemtakem ne bo kapiral, kaj so sploh bili moji neslavni predniki in bo druzhinska sramota – orkotudindio – malo manjsha, vsaj ne vesoljnemu svetu razbobnana, skratka... ne bodo tochno zvedeli, da izhajam iz ene same uboge gmajne, ki se je miceno povzpela shele v prejshnjem stoletju in pridelala pishi in beri enega jezuita, enega odvetnika, dva literata in nekaj doktorjev najrazlichnih ved. In shlus. Vsi ostali pa b.p. in nizhje sarzhe. Nobenega aristokrata. Drugache recheno, niti kanchka plave krvi, samo ona prostashka: rdecha. (Ostajata mi sicer she neraziskana trzhashka veja in »jugoslovanska« linija Milichev kot zadnje upanje. Che odpovesta she ti dve, sem izgubljena.)

 

Ker je bila v pogovoru s Tomazhem Shalamunom omenjena tudi njegova zadnja zbirka Sonchni voz, ki je pravkar izshla pri Beletrini, sem kot njegova najzvestejsha bralka in za navrh tudi »dvorna prevajalka« (v italijanshchino) stekla v knjizhnico ponjo iz gole radovednosti, da vidim, che se je medtem kaj... poboljshal.

Ni se. Drzhi se she vedno – kot pijanec plota ali iz umetnishke nachelnosti? – svoje znane pesnishke metode alias specialitete meshanja zlatih pepit s shodrom. Jasno, tudi v tej zbirki je vech shodra kot pepit. Pred desetletji sem se sprashevala in tudi njega vprashala, zakaj neki to pochenja, ko pa je shoder en sam... dolgchas, pa she kot cent tezhak, ki ti je pogosto oblezhal le na zhelodcu in brez unche ricinusa se ga nisi mogel otresti ne zgrda ne zlepa. Zakaj neki redchi ali razvodeneva svoje zares bistre misli pa zlate iveri z vsem tistim besednim klumpom in balastom..? Saj nista nobeni rechi podobna? Potem sem razumela, zakaj, ali se resignirala. Navsezadnje tudi na televiziji (razni Marioti in Hribarji, pa najrazlichnejshi govorci Polnochnega kluba in okroglomízarji et consortes) marsikdaj blebetajo, blebetajo, blebetajo brez konca in kraja, nato – tak! – chisto neprichakovano iz kakshnih ust naravnost genialna pogruntacija ali misel iz samih bleshchic pa kakshno zares lepo petje ali muzika, ki ti sapo vzame, ali edinstvena novica, da se ti chas, ki si ga presedel in se na smrt namartral, naenkrat ne smili vech. Ne zdi se ti vech zapravljen. Morda bi same pepite v Tomazhevih zbirkah, take brez pavz in grushcha vmes, delovale precej... slonokoshcheno, pregosto nakopichene dragocenosti in konsekventno delovale tudi malce enolichno in rahlo duhamorno, saj bi pesnika najbrzh she obdolzhili, da nima smisla za pravo mero, ker konec koncev pretirava z razstavljanjem svoje neprekosljivo inventivne duhovitosti in zrachne ali eterichne... globine.

Na zachetku sem rekla, da se Shalamun ni poboljshal. Ochitno sem lagala, ker se je. V italijanshchini. Nekoch je v njej, ko jo je vnashal v svoje pesmi, kar mrgolelo pravopisnih in vsakrshnih napak. Zdaj zna zhe napisati po cele stavke brezhibno. Poznajo se mu daljshe pochitnice v Italiji med italijanskimi pesniki, uredniki in ljubitelji poezije. Zatikajo se mu le posamezne besede. Nekatere najbrzh, ker nima she izostrenega ushesa za »le doppie« (podvojene soglasnike: tonnato, San Sabba). Chestitam ti, Tomazh, za nenadejani dosezhek in napredek.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (II)

 

NAROBE POPRAVI

 

V drugem delu svojega prvega zapisa O prevajanju in poeziji, ki je izshel oktobra 2005 v shtevilki 69/70, sem na strani 196 nekako podvomila tudi o pristnosti plemenitega rodu Shalamunove prababice baronice in se na njen rachun kot na rovash vseh drugih novih plemenitih rahlo posmehnila. Pa mi je pesnik Shalamun poslal pisemce z izpisom iz rodovnika na vpogled, ki dovolj preprichljivo govori v prid, da sem se v zvezi z njegovo davno blizhnjo sorodnico gospo Gabriele von Mally pach zmotila, ker se je v njenih zhilah resnichno pretakala plava kri, ne pa kakshna larifari neugotovljivega porekla brez kanchka chistih primesi.

Z veseljem sporocham to lepo novico vsem svojim rojakom, ki se she vedno masohistichno radi pridushajo, le tu in tam presunljivo zajokajo, da smo Slovenci bili, smo in bomo navadna raja brez plemstva za vse vechne chase, amen. In s tem je povedano vse.

Shkoda, da je bil Tomazh Shalamun leta 1980 ob izidu njegove pesnishke zbirke Maske malo manj kot plashko in namesto da bi se v pesmi Ptujsko polje (ki mi jo je tudi poslal kot dokazno gradivo) spopadel z rdechkarji, ki jim ni bilo samo malo mar plave krvi, marvech so jo prav sabotirali in omalovazhevali, da ne rechem zanichljivo zanikali njeno obstojnost, in se magari krvavo potegoval za prababichino odlichno kri in zvenechi naslov, se je rajshi oportunistichno potuhnil in norcheval iz njenega plemenitega ocheta in svojega prapradeda generala Franza von Mallyja. No, zdaj, ko je konchno vsem jasno kdo je kdo in je chast oprana, bo oklevetani general lahko spet pochival v miru, prapravnuk pa v miru uzhil podedovane rodne blagodati.

Sledita dokumenta in pesem.

 

TRI SHALAMUNOVE PRILOGE:

1. pismo

2. stran z rodovnikom

3. pesem iz zbirke Maske (1980)

 

Dokument 1

Draga Jolka,

Danes bil v knjizhnici, odkril Srp in Tvoj chlanek. Odlichen in duhovit, vendar ti le poshiljam malo historichnih dejstev. Moja prababica je bila res baronica, kaj chesh se zgodi, da lichen mlad oficir s ptujskega polja pach zapelje generalu baronu Franzu von Mallyju hcherko, ko sluzhi v Zadru in jo pripelje v Ptuj. (Kopija dela rodovnika, ki ga je naredila moja mama.) Seveda je iz tega nastala kar precejshnja zmeda, ki traja she danes.

Lepo lepo pozdravljena,

Tomazh

podpis: Tomazh Shalamun

 

 

Dokument 2

rodovnik druzhine Shalamun

 

 

 

Dokument 3

Tomazh Shalamun

 

PTUJSKO POLJE

Svojemu prapradedu

generalu

Franzu von Mallyju

(1821—1893)

 

Utrujen si bil zhe na samem zachetku.

Ko si se kot opica postavljal s

sabljo. Na ceremoniji, ko so te

poplemenitili. Odpushchamo ti to

smeshnost. Mislil si na dolzhnost in na

nalozhbo v prihodnje rodove. Dolgchas

ti je bilo v Zadru. Vojaki so

kvartali, razshirjali sifilis, zhena te je

rotila, da bi se vrnili domov, na

Dunaj. Si sploh opazil, kdaj ti je

hcher ugrabil tisti Toplak? Tvoja

nalozhba je shla v Ptuj. Baberle je

posivela zhe na poti chez hribe, ko ji je

poshtni sel prinesel novico, da si jo

razdedinil. Zachudeno je strmela v

porode. Do smrti ni razumela jezika svojih

otrok, ki so jih vzgajale barbarske

slovanske sluzhkinje. Zapisano je: nasha

mati so lezhali vsi beli in pritiskali na

zvonce, ki jih nihche ni slishal.

Spodletelo ti je, moj general.

 

Op. avt.: Zbirko Maske, ki je izshla leta 1980 pri nas, sem napisal v Mehiki jeseni 1978 in v zachetku 1979. Takrat nisem hotel drazhiti she z baronom, ker sem bil she vedno pod politichnim pritiskom zaradi Kocbeka.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (III)

 

Brez zganjanja panike

Preden se lotim svoje nadaljevanke oz. nanizanke o prevajanju in poeziji, mi dovolite, da se malce razpishem o branju knjig na sploshno. Da se pach malo ogrejem in nato pozabim na to vprashljivo tematiko, ki sem si jo sposodila iz chasopisja. Zachela bom s priljubljenim pesnikom Tonetom Pavchkom, ki je imel v Delovi prilogi Ona 7. februarja letos zanimiv intervju, vendar, milo recheno, z naravnost presenetljivo kontroverznim naslovom, ki je nota bene bralcem nekako sugeriral, da smo tik pred katastrofo, che se ne poboljshamo, saj je chrno na belem pisalo, da: Che ne bomo brali, nas bo pobralo. Med pogovorom je zazvenela tudi nasprotna tozhba, da dandanes tiskamo prevech knjig, ki pa (moja opomba) jih najbrzh izdajamo le larpurlartistichno, zaradi lepshega tako rekoch, saj jih po Pavchkovem mnenju ne bere nihche. Kar neverjetna teorija za dobo, v kateri zhivimo, ko je prva in glavna skrb skoraj za vsako dejavnost, vchasih malce prikrita ali zastrta z leporechjem – najprej zasluzhek! Che ni zasluzhka, je tista dejavnost, ki ga ne prinasha, ukinjena ali pa gre podjetje kratkomalo v stechaj, potemtakem sploh ni verjetno, da bi se razmahnilo v malodane nepojmljive razsezhnosti. Sledil je vzdih, da je bilo boljshe nekoch, ko je bilo manj knjig in vech bralcev kot pa zdaj, ko vse te gore bukel, ki jih lahko izda vsakdo, nihche ne bere. Med raznimi drugimi floskulami o knjigah je padla tudi tista – znana zhe vrabcem in shkorcem na strehi – o televiziji, in sicer, da je danashnji chlovek len (ochitno za branje), saj strmi zgolj v televizijski zaslon, ki ga poneumlja. In to govori chlovek, ki je vsaj nekaj let delal tudi na RTV in ga je mogoche videti she dandanes kar pogosto na ekranu, ko nastopa v kakshni oddaji; drugache recheno, vsa ta leta nas je oberoch in na vsa usta veselo poneumljal… Vprasham ga: Je pochel to in s to prakso obchasno nadaljuje za ljubi kruhek ali iz kakshnih drugih, bolj perfidnih ali skrivnostnih namenov? (Zazhelen je odgovor.)

Ne pesnik ne sprashevalka Ana Turk najbrzh nista, vse tako kazhe, opazila, da so se chasi korenito spremenili, da ne rechem kar menjali tudi na tem podrochju, in da sta zlasti tu, povedano simplicistichno, izumrla nekdanja mala obrt in rokodelstvo, ko sta bila, recimo, v vasi dva kovacha in gostilnicharja, pa pekarski mojster z vajencem, par shivilj, zhupnik s cerkovnikom in kuharico, uchitelj in en sam pisar, ostali pa dninarji in kmetovalci, odvisni od njih – vse te je nadomestila in pomasovila industrija. Zdaj znamo zhe skoraj vsi vsaj nekaj shivat in shtancat in celo kmetovat, za navrh so nas opismenili do zadnjega, saj zhe skoraj vsaka vasichka in zaselek zmoreta po nekaj pesnikov in slikarjev pa pripovednikov, da o vashkih godbah, pevskih zborih, kitaristih in baletkah niti ne govorimo. Veliko tezhje je dandanes najti dimnikarja kot umetnika. To vem iz dolgoletne lastne in bridke izkushnje. Satirik Zharko Petan je nekoch rekel, da so elektrichne kitare nezazheleni stranski uchinki elektrifikacije. Jaz smeje dodajam: (Ne)zazheleni (?) stranski uchinki sholarizacije pa so zlasti trume diplomiranih pesnikov, knjizhevnikov, filozofov, sociologov et consortes.

Turkova in Pavchek nista opazila, da se je veliko nekdanjih zgolj-bralcev, ki najpogosteje niso bili niti veshchi pisanja, z obvezno osemletko, dodatnim srednjim in vishjim sholanjem in s posebnimi techaji ustvarjalnega pisanja nauchilo vech kot tekoche pisati in da najbrzh zato vechina od njih rajshi napishe zbirko pesmi ali romanchek, torej formulira svoje misli in dozhivetja in kar sodi zraven, kot da bere in premleva le tuje misli kot v prejshnjih chasih. Nekoch davno smo se vsi rogali in smejali socialistichni paroli Vsi smo ustvarjalci, ona pa – tebi nich, meni nich – je v kratkem chasu meso postala, in ne samo meso za zasebno ali ozhjo druzhinsko uporabo na kakshnem pikniku, marvech tudi velevazhna kulturno-financhna postavka knjizhne industrije, ki cvete, da je kaj po vsem svetu, ne samo pri nas.

A povrnimo se k Pavchkovemu naslovu Che ne bomo brali, nas bo pobralo, ki zasluzhi she dodaten komentar. Po mojem strokovnem in laichnem mnenju toliko, kot beremo zdaj, nismo brali nikoli. Vsivprek in vse sorte, od dnevnikov, tednikov, mesechnikov, leksikonov, enciklopedij, prilog, broshur, specializiranih publikacij, koledarjev, zbornikov, uchbenikov, navodil, reklam, knjig, vodichev – in tako dalje brez konca in kraja. Pavchkovo alarmantno svarilo bi se kvechjemu moralo glasiti: che bomo (pre)brali vse tisto, kar nam bo prihajalo dan na dan pod roke, pa si she kaj zraven sposodili ali kupili, ne bomo imeli vech chasa za zhivljenje, od samega branja bomo popolnoma otopeli in izgubili smisel za resnichnost. Pa she ob gozdove bomo prej ali slej. Nujno je, dragi sorojaki, da strogo selekcionirate svoja berila in ne pretiravate z bralnimi razvadami in pozhrtijami, ker so tudi prevelike in nekontrolirane doze chrk konec koncev shkodljive, s tezhkimi stranskimi uchinki in hudimi psihichnimi posledicami. Le poshkilite kdaj pa kdaj na televizor, da si od nonstop branja odpochijete izmuchene mozhgane! Ali pa pojdite na partijo pokra in balinanja. Pojdite kdaj na izlet in kakshen dan se prav postite, to je ne preberite niti vrstice, niti pike ali vejice. Pred vsako chrko zamizhite, da se notranje prechistite. Samo po sebi umevno druge krati kar pridno segajte po garantirano zdravem in pozhivljajochem branju s poreklom, iz znanih hramov in butikov, ne pijte vsake brozge, ki jo ponuja(jo) globalistichni trg ali maksimarketi ali zakotne beznice. Drugache recheno: berite mene, Toneta Pavchka, in nalokajte se pri viru, ker pishem zares lepe pesmi za odrasle in mladino, pa tudi zanimive eseje, saj sem sploh skoz in skoz kulturen chlovek, ki ga ne kazhe zamuditi, nasprotno, poiskati ga je treba z luchko pri belem dnevu! S pravo besedo in nasvetom vedno na pravem mestu in ob pravem chasu. Pa she nastopati znam privlachno, tega ne zna vsak lirik in vchasih niti igralec ne, pa starejsho publiko do srchnih globin ocharati, mlajsho pa od glave do glezhnjev fascinirati. Ko pa se, nepoboljshljivi veseljak, na vsem lepem tudi gromko zasmejem, sem sploh neodoljiv, kot bi rekli nekoch, cheprav se ne sme, ker je v pravopisu prepovedano s krogcem. Skratka, sem zajamcheno enkraten in neposnemljiv. Dolgoletni chlan elitnega literarnega kluba zajamcheno enkratnih in neposnemljivih, ki jih lahko tudi berete brez strahu, da bi se okuzhili z nekvaliteto! Tone dixit in Jolka je potrdila! Ona pa ne lazhe. Ji lahko verjamete.

Tone, tako se govori! Direkt. Brez zganjanja panike, da nas bo konec. Saj ta (pra)strah, ki nam ga slovenski vrachi in shamani malajo pred ochmi, nam je zlezel zhe v kosti. Kar mnozhichno nam katastrofisti zhugajo z izumrtjem iz najrazlichnejshih razlogov: ker se dovolj ne plodimo (sami pa she otrok nimajo in jih ne marajo, da o tistih, ki prisegajo na celibat in vzdrzhnost niti ne govorimo), ker se ne cenimo dovolj (sami pa hlastajo le po tujem blagu in dobrinah), ker smo prevech ubogljivi in se rajshi uklanjamo tuji volji, kot bi se pokonchno drzhali svoje (sami pa nas noch in dan vabijo k poslushnosti in pozivajo k pokornosti), no, zdaj nas bo po Pavchkovi sodbi za namechek pobralo she iz trte izvito dejstvo, da ne beremo, mi pa se vchasih zhe utapljamo v morju bla bla bla sentenc, referatov, prispevkov, pridig in govoranc.

Povabila bi ga tudi, naj stopi kdaj v kakshno knjizhnico, kjerkoli, magari v sezhansko, in povprasha prijazne knjizhnicharke in ravnateljico, ali mu lahko kaj konkretnega povejo na rovash (ne)bralnih navad obiskovalcev. Moja opomba: Che ne bi Sezhanci brali knjig, ali bi bila sploh potrebna velika knjizhnica z vech kot desetchlanskim osebjem? Ne bi bilo edino modro, da jo zaprejo, kot so zhe davno njeno sosedo – diskoteko Titanic, ker je zmanjkalo obiskovalcev? In malo manj davno she njenega drugega soseda, nochni klub Faraone? Resnici na ljubo moram povedati, da je v Sezhani falirala tudi mala knjigarna, kombinirana s papirnico, ne le zabavishcha, ker promet ni kril stroshkov obratovanja, a to je zhe druga zgodba, in sicer o kupni (ne)mochi tukajshnjega prebivalstva in o totalni gluhosti drzhave, evfemistichno imenovane tudi domovina, ki kot kakshen srednjeveshki valpet obravnava in izmozgava tudi male podezhelske knjigarne in zakotne trgovinice z meshanim blagom, ki komaj dihajo in tezhko shajajo, kot da bi shlo za mestne pa obvezno superrentabilne shtacune, vse v duhu gesla: Plachaj dac in vse druge neznosno visoke stroshke – ali crkni! In kajpak crknejo in crkavajo. Ko pa nimajo nobene druge ugodnejshe alternative.

A povrnimo se h knjigam, ki jih nihche ne bere. Morda bi bilo bolj prav rechi, da jih malokdo kupuje, ker so za navadne zemljane predrage. Pa she prevech jih je, da bi jih lahko vse pokupil in nato she prebral. V tem dam Pavchku prav, le tega ne vem (naj mi on pove, ki najbrzh ve, saj se on pritozhuje, namesto da bi se je veselil, nad kvantiteto objav, ki je nedvomno kriva, da se je znizhala vrednost vsake knjige), katere knjige so pravzaprav odvech in bi jih morali preprosto ukiniti oz. jim ne dovoliti, da sploh pridejo na knjizhni trg. Kaj predlaga – tozadevno? Morda pa bo prevzelo to delikatno vlogo knjizhnega zhandarja, lepshe redarja in zglednega skrbnika za literarno kakovost nashe slavno sodishche, ki je zhe nekaj – baje pritlehnih in nekonstruktivnih primerkov – spravilo s poti ali na varno in s tem konsekventno znizhalo tudi njihovo kolichino ter obvarovalo pred izgubo chasa in pohujshanjem shentflorjansko populacijo. Ministrstvo za kulturo pa mu bo lahko izdatno pomagalo s tem, da bo zavrachalo vloge pesnikov in pisateljev alias prijaviteljev na svoje komplicirane razpise, in z diferencijacijo slovenskih revij in knjig. Ampak che dobro premislimo, tudi shunk, sirov, salam, mortadel itn. je odlochno prevech, da bi jih lahko vse pokupil in pojedel kak ljubitelj knjig in dobre papice. Morash se pach omejiti. Preoblozhena miza ponuja, in je norec, ki se kuja, a na krozhnik naj si da, kar se mu zdi najbolj slastno in kar bo pojedel. Kar ostane, naj prepusti drugim. Tudi chevljev, sandal, cokel, natikachev je prevech, in oblek, plashchev, rut pa vozil in koles ter vsega drugega je ogromno, sam pa si lahko privoshchish le vchasih komaj kaj, odvisno od potreb in okusa, in zlasti od globine ali plitvine zhepa. Che je zhe vsega na pretek, tudi birokratov, najbolj jalovoplodnih uporabnikov uslug papirnate industrije, pa politikov in celo brezposelnih, in noben krizh se ne vznemirja in pritozhuje, oziroma le vchasih protestira zaradi lepshega, cheprav marsikdo v nedeljo teche v kakshen supermarket nakupovat po znizhani ceni vech, kot potrebuje, ali gre tja vsaj past skomine, v ponedeljek pa vlozhi proshnjo za kakshno sluzhbico v drzhavni administraciji, kjer she najbolje plachajo, ali pa kandidira na kakshni lokalni listi – zakaj torej ne bi bilo na pretek tudi pesnikov in knjig? Kolikor je meni znano, ima vsaka knjiga svoj krog ali krogec bralcev. Saj je tudi Presherna in Koseskega et co. nekoch bral le dolochen krog ljudi, prej manjshe sorte kot velike. Vsi drugi, pismeni in zlasti nepismeni, pa nich. Isto je veljalo za vse druge poznejshe pesnike, tudi v chasu, ko je bralno obchinstvo narashchalo z upadanjem nepismenosti. Ker je bilo poetov vsaj za polovico manj, knjige pa so bile she razmeroma poceni, je lahko po njih segalo vsaj za polovico vech ljudi. Che so bile kolikor toliko zanimive pa she od kritike oklicane za nepozabne umetnine, kar so vchasih tudi bile, so maloshtevilni avtorji lahko rachunali tudi na vechjo popularnost in visoke naklade, po katerih se upravicheno tozhi Pavchku. Bi se tudi meni. O njih brzhchas sanjajo tudi tisti sporni pisci (lahko berete: pisuni in poetastri), ki so v intervjuju oznacheni z »vsakdo«. Ko bi bili takrat tako shtevilni, kot so zdaj, bi si morali takó slavo kot naklade med seboj kolikor toliko pravichno porazdeliti. Enachba je preprosta: malo pesnikov – vechja porcija slave in bonitet. Veliko pesnikov … naj Pavchek kar sam koncha izrachun, jaz bom dodala le: v tem primeru je she tezhje in tudi precej bolj zamudno presoditi, kateri so zares dobri, vsaj za nas, in kateri zanich. Mimogrede povedano: tudi italijanskemu pesniku in nobelovcu Eugeniu Montaleju je shla naravnost na zhivce vrtoglava rast pesnishkih osebkov na literarni sceni. Slovenski pisatelj Alojz Rebula, ki se rad izrazha nekoliko drastichno, pa vechino lirikov dolzhi, da jih daje le besedna diareja; prevedeno v lepo slovenshchino, cheprav recheno malce bolj robato – njihovi artefakti se mu zdijo navadna driska, che se pa zatechemo po strokovni izraz, jo lahko bolj elegantno imenujemo logoreja. Tudi pesniki si drug o drugem, nikoli o sebi, zelo pogosto mislijo, da njihovi kolegi resnichno bolehajo za logorejo, saj so njihovi verzi res zanich, eno samo jecljanje in stokanje, shkoda papirja! Ni jih pa mogoche preprichati, da bi nehali, she pristavijo chisto obupani – kar naprej klanfajo tiste zmazke in jih vezhejo v knjige! Ko jih vprasham, da bi bolje razumela, ali mi nashtejejo nekaj imen teh nepiscev in nepoetov, pa kar umolknejo, s pretvezo, da nomina odiosa sunt, sicer pa da tako sama vem, za koga vse gre, le kaj sprashujem. Edino kar res trdno vem, je, da med klamfachi in nebodijihtreba pesniki ni nikoli tistih, ki se bridko pritozhujejo chez pretirano shtevilo lirskih ali pripovednih dush. Oni ochitno sodijo med ta prave, posvechene od boga ali od muz, nenadomestljive. In nihovo pisanje je obenem tudi sveti misijon in veselo oznanilo, ki se koncha shele z njihovo smrtjo.

Dalech nas je pripeljal Pavchkov dramatichni vzklik, kaj nas chaka, che ne bomo brali. Upam, da sem ga preprichala in notranje pomirila, da namrech beremo she prevech. Tudi televizijo radi gledamo in ne pustimo se ji poneumljati. Kvechjemu se, udobno sede v fotelju, smejemo TV bedakom. Pred chasom sem z uzhitkom gledala tudi Pavchkovo hcherko igralko, nocoj bom gledala Nika Grafenauerja in Lojzeta Rebulo v Pisavah, pa she kakshno detektivko zraven, ali pa bom pozno ponochi poslushala kakshen koncert. Nedavno sem z velikim zanimanjem prisluhnila pogovoru o spravi, a ko sem iz tona in podtonov besed zaslutila, da se tezhki kalibri in sogovorniki ta vecher ne bodo spravili, sem si rekla – salviamo il salvabile, reshimo, kar se da reshiti, ugasnila sem urno televizor in se spravila spat. Vi se kar pojdite svoje rabuke, che vas veselijo! Po mojem mnenju nas je odlochno premalo, da bi se vechno shli ravbarje in zhandarje ter dvoboje, pa chetudi le besedne. Skrajni chas je, da rechemo tem igricam – genug. In vsak naj ostane pri svojem. Na svoje stroshke, ne pa na drzhavne. Na drzhavne naj bodo samo tiste iniciative, ki nas zdruzhujejo in zedinjajo. Ki koristijo vsem. Itd. Skrajni chas je tudi, da televizije ne demoniziramo in da brez vsakega strahu odpiramo to okno v svet, ko nam chas in zhelja narekujeta ali dovoljujeta. Che se hoche kdo poneumljati, pa naj se (kdo mu pa brani?), vendar ni samo televizija optimalno sredstvo za poneumljanje, obstajajo she malce drazhja in she bolj nevarna, le sechi je treba po njih. In med njimi, ne boste verjeli, so tudi knjige in chasopisi. Pa she marsikaj.

Dragi Tone, namesto da bi se veselil, da imamo toliko izobrazhenih ljudi, ki pishejo in imajo vsaj eno svojo knjigo v zhepu, che zhe ne kaj vech, mi delash tako galamo (pa she skregano z logiko), naj za bozhjo voljo beremo, ker…

 

Dvojezichne zbirke – zares dvorezni mech?

 

V dvojni shtevilki Literature za januar/februar 2005 (163/164) je recenzentka Ana Gershak svoj kratki zapis o Jaquesu Prévertu, ki je izshel v zbirki Mojstri lirike leta 2004 pri Mladinski knjigi v prevodu Alesha Bergerja, zachela takole, s kanchkom nejevolje celo na rovash dvojezichnih izdaj:

»Dvojezichne izdaje so vedno dvorezni mech: za tiste, ki “avtohtonega” jezika ne znajo, izvirnik na nasprotni strani od prevoda pomeni zgolj porabljanje papirja, ki bi ga uredniki lahko mirne dushe porabili za …vech prevodov. Nasprotno tisti, ki materni jezik pesnika obvladajo ali jim ta ni ravno shpanska vas, vechino branja izkoristijo za pedantno zbiranje napak, ki jih je zagreshil prevajalec. In ker je prevajanje poezije zahtevno delo (che zhe ne kar svojevrstna umetnost), ni nich chudnega, da se napakam ni nikoli mogoche povsem izogniti.«

Gershakova, ki obvlada, vse tako kazhe, francoshchino ali ji ta vsaj ni shpanska vas, se je shla potem skoraj dosledno… le pedantno zbiralko napak, saj je vech kot pol zapisa porabila, da nam oznani to svojo pogruntacijo o dvojezichnih izdajah, ki na sploshno niti ne drzhi, in da nam za navrh razodene, da je prevajalec shtevilne zhe znane pesmi bodisi popravil ali povsem na novo prevedel, zhal, ne vedno najboljshe… saj… vchasih ne uspe zaobjeti prefinjenega francoskega humorja ali ne najde ustreznih ekvivalentov v slovenshchini, tako da marsikatera besedna igra ostane neopazhena.

Nato ozkosrchno posveti prevajalcu eno samo samcato vrstico in pol s pohvalo, v ostalih shestnajstih vrsticah pa se poznavalsko razpishe o lirichnih znachilnostih francoskega pesnika. In to je vse. Naj mi dovoli, da jo tudi jaz malce pouchim, kako se suka svet pri nashih sosedih v zvezi z dvojezichnimi izdajami. Zdi se mi namrech, da je pomanjkljivo informirana pa she brez posebne ljubezni in fantazije do jezikov vobche.

V Italiji vsaka vechja ali boljsha zalozhba izdaja tujo poezijo vedno z izvirniki ob strani, tako da tujih zbirk, che nimajo “il testo a fronte”, vechina ljubiteljev poezije niti ne kupuje, in mednje sodim tudi jaz. Zadnje chase so to metodo dvojezichnosti prevzele celo boljshe leposlovne revije, tudi tiste, ki izhajajo na internetu. Gershakovi celo svetujem kot primer, da sede, ko utegne, za rachunalnik in si natipka tole geslo: http://www.filidaquilone.it/num002milic.html pa bo lahko zvedela ne samo o eksistenci ljubljanske pesnice Maje Razborshek, ki zhivi na Krasu, marvech bo lahko brala tudi deset njenih pesnishkih izlivov dvojezichno – kar je vechkrat ne samo zanimivo in poduchno, marvech tudi pravi uzhitek – in she marsikaj samo v italijanshchini. Za namechek si bo lahko ogledala, s kom je ta njena rojakinja v druzhbi v tej drugi shtevilki revije podob, idej in poezije z naslovom Fili d’aquilone (Nitke papirnatega zmaja). Posebej jo opozorjam, da v Italiji, che odvzamemo zamejstvo, slovenshchino redko kdo pozna, po mojem priblizhnem izrachunu niti 0,001 celotnega prebivalstva. Eden od urednikov revije, ko sem ga opozorila na skoraj nichelno znanje nashega jezika pri njih, mi je pojasnil, da bodo bralci vseeno videli, kakshen je, in si ga bodo vsaj vizualno – che ne zvochno – veliko lazhje predstavljali. Hrvati, srbi, chehi in drugi slovani, ki zhive v Italiji, pa bodo verjetno znali tudi kaj prebrati in razumeti (narodna imena pishem namerno z malo zachetnico, da bo v besedilih chimmanj odvechnih velikih, najbrzh pod vplivom italijanov, ki so jih nekoch tudi obvezno imeli in celo gojili, zhe dolgo pa jih povechinoma zamenjali z minuskulami, ki pa niso sploh obvezne, le – demokratichno – stvar izbire in okusa.). Nikoli ni prepozno, da se kaj novega nauchimo. Skratka, preprichal me je, da se dvojni jezikovni nastop vsekakor izplacha. Tega mnenja so urednishtva kar shtevilnih italijanskih revij, recimo L’Almanacco, Anterem, Soglia, Smerilliana, Schema, Le Voci della Luna in she katera. Zadnja omenjena je pristala na enojni tisk le prevodov na mojo izrecno proshnjo, in celo vechkrat argumentirano formulirano; opozorilo o tem je tudi pripisala v revijo ob izidu slovenskih pesmi samo v italijanskem prevodu. Tudi v zbornikih, ki jih izdajajo razpisovalci raznih pesnishkih nagrad, tiskajo nagrajene tuje pesnike dvojezichno. Niti oplazi jih ne misel, da bi bile dvojezichne izdaje, kot trdi Ana Gershak, vedno dvorezen mech. Nasprotno, njim se zdi ta obichaj nekaj samo po sebi umevnega. Tudi meni. Mnenja smo namrech, da je prevod vedno le prevod, nekakshna blagoglasna informacija o umetnini, vendar nekaj bolj ali manj (in vechkrat naravnost vzorno, vchasih pa chisto nich) lepega in zanesljivega, medtem ko je izvirna pesem tisti dejavnik, ki ga ni mogoche prezreti, pa tudi garancija naj bi bila, kadar je poleg prevoda, da je prevajalec svoje prepesnjevalsko delo tudi dostojno opravil, dal vse iz sebe. Neka moja dobra znanka, profesorica v pokoju, ki se zhe nekaj let pridno uchi italijanshchino, mi je nedavno povedala, da uporablja tudi dvojezichnega Kosovela in Kocbeka, da se med zopetnim in vechkratnim branjem poezije v obeh jezikih obenem nauchi marsikaj koristnega ter na prijeten in nich suhoparen nachin obogati svoj besedni zaklad. Jaz med branjem in uzhivanjem na primer Borgesa, Lorce ali Chara ali Tardieuja etc. v izvirniku in v vech italijanskih prevodih (vchasih tudi v slovenshchini) rada spotoma preverjam, koliko svoboshchin so si vzeli prevajalci, vchasih brez potrebe in vchasih z njo; pa koliko so prevajali avtorja in koliko – kdove iz kakshnega nagiba, najbrzh iz svete lenobe – na svojo roko improvizirali, ali kaj bolj kompliciranega preskochili ali nanizali besede kar mimo teksta, da so prej prishli na konec najbrzh, ker prevajanje nasploh, tudi proze, in poezije posebej, ni samo zahtevno delo, kot za poezijo ve povedati tudi recenzentka Gershakova, marvech je za namechek dokaj zamudno delo. Ko se z njim malo bolj resno… mamish, si kar mimogrede ob dan, chas kar sfrli, ti pa tega niti ne opazish, shele ko odlozhish knjigo in pogledash naokrog, se zavesh, da je zhe trda tema, ti pa imash v rokah le kakshno borno stran.

She o eni italijanski posebnosti bom danes spregovorila, v vednost bodochim prevajalcem, da se bodo lazhje znashli in ne bodo zadeve interpretirali narobe, kot se na sploshno rado zgodi; v tem specifichnem primeru je napachno razumel mladi Miklavzh Komelj pri prevajanju furlanskih pesmi Pier Paola Pasolinija v 166. shtevilki lanske Literature. Torej:

Italijani v svoje pesnishke antologije uvrshchajo tudi dobre narechne pesnike – in teh je pri nashih sosedih kar nekaj, marsikateri od njih gostuje tudi v vsakem zvezku, kar pri nas sploh ni obichaj, slovenski uredniki vsaj doslej niso vkljuchili v svoje florilegije sodobne poezije she chisto nobenega narechnega pesnika. Morda jih mi sploh nimamo. Ne, enega prav chudovitega, menda zaljubljenega v krave, podezhelje in zhivino, sem brala pred leti, najbrzh v Primorskih srechanjih in she v neki drugi reviji. Njegovega imena pa se ne spominjam. Ga bom zhe izbrskala iz pozabe in se pozanimala, ali she vedno pishe take presunljivo lepe in kar antologijske narechne pesmi. Italijani jih pishejo na debelo, seveda v najrazlichnejshih italijanskih narechijh, ki so vsaj deloma ali she vedno v rabi, od Alp tja do Apulije in Sicilije. Da pa jih bodo razumeli vsi italijani, tudi tisti, ki dolochenih dialektov ne znajo, ker zhivijo v drugih pokrajinah in vchasih she svoje narechje znajo bolj slabo, opremijo pesmi s prevodi v knjizhno italijanshchino in te prevode v prozni obliki tiskajo pod vsako narechno pesmijo. Prevajalci so navadno pesniki sami. Drugache recheno, narechni pesniki nastopajo vedno dvojezichno, kot tuji pesniki, le tujim objavijo izvirnik in prevod v obliki pesmi na dveh straneh, narechnim pa le izvirnik v obliki pesmi, v italijanshchini pa kot prozo na isti strani pod pesmijo.

Miklavzh Komelj je v Literaturi brez potrebe objavil obe varianti shestvrstichnice Il nini muart (Mrtvi dechek) v furlanshchini in nato obe pesmi prevedel iz italijanske prozne predloge ter svoja prevoda tudi sam pisal prozno. Sploh ni razumel, da je besedilo v italijanshchini le v pomoch tistim, ki ne znajo furlanshchine. Zadevo je zakompliciral in si jo razlagal chisto po svoje ter se v obeh opombah tudi skliceval na pomembnost soochenja in na podobne homatije, ker je spregledal preprosto dejstvo, da gre za navadno dvojezichnost. Ko bi vsi italijani znali furlanshchino, bi to in vsako pomembno soochenje, tudi pri vseh drugih nepotrebnih prevodih, odpadlo. Potemtakem bi bilo edino prav, da napishe tako, kot navajam spodaj (navedla bom dva svoja stara prevoda, ker mi je Literaturo vcheraj dopoldne odnesel prijatelj, ki ga je pritegnila neka refleksija Andreja Blatnika, menda o pisateljih kot o blagovni znamki, danes pa ga zaradi dezhja ni bilo na spregled, cheprav je bil obljubil, da pride). Pa saj vsebina v tem kontekstu ne igra vloge, govor je le o obliki.

 

Mrtvi dechek

Svetel vecher, v grabnu

narashcha voda, nosecha zhenska

stopa po polju.

Spominjam se te, Narcis,– imel si

barvo vechera, – ko zvonovi

zvonijo mrlichu.

(op. prev.: ocharana pesem iz leta 1941)

Mrtvi dechek

Svetel vecher, graben je

presahnjen, senca noseche zhenske

stopa po polju.

Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis,

she vedno vem, da si imel barvo vechera,

ko zvonovi zvonijo Maj.

(op. prev.: odcharana inachica iz leta 1974)

 

Pa she to, ker v tretje gre rado

 

Ker sem se kar dvakrat sklicevala na Literaturo, pa naj se she enkrat, da bo zadoshcheno slovenskemu reklu. V letoshnji 178. shtevilki (za april) omenjenega mesechnika za knjizhevnost se Ludwig Hartinger pogovarja s publicistko Nelo Malechkar o marsichem, zlasti pa o svojem pesnishkem dnevniku v slovenshchini Ostrina bilk, ki je tik pred izidom. Ko se niti dobro ne razgovori o Kosovelu, mu jo tiskarski shkrat, ki nikoli ne miruje, grdo zagode. Srechkov stih Razpokan bo(de)sh hrepenel, ki se v francoskem prevodu Viktorja Jesenika glasi: Lézardé, tu seras le désir – glej pesem Ti nisi / Ce n’est pas toi – mu do nerazumljivosti iznakazhe v Lazardé tu seva le désiv, kar v francoshchini ne pomeni chisto nich. Ker francoshchino pri nas zna razmeroma malo ljudi, je dobro opozoriti bralce na shkratov nedovoljeni in nezazheleni poseg.

 

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (IV)

 

Najprej nekaj malega o italijanskem pesnishtvu 20. stoletja. Oziroma o tem, koliko ga pri nas zares poznano. Bojim se, da she vedno bolj malo, vendar precej vech, cheprav ne dovolj, kot pred slabim desetletjem, ko je recimo mlajshi, a zhe afirmirani slovenski pesnik Alesh Shteger v intervjuju za Delove Knjizhevne liste med drugim malodane suvereno dal tudi skrajno nepoucheno izjavo v zvezi z – domala neobstojecho italijansko poezijo pri velikih italijanskih zalozhbah. Sklicujem se na pesnika le kot na primer brez vsakrshne dodatne polemichne osti. Ker mi pa takrat ni bilo dano, da repliciram na to iz trte izvito trditev v KL, sem poslala svoj polemichni zapis reviji Primorska srechanja, ki ga je objavila v shtev. 202 leta 1998. Nanj pa mi je odgovoril zamejski novinar in pesnik Miha Obit (PS shtev. 205) in iz njegove reakcije sem shele zvedela, da je za ponesrechenim stavkom ali trditvijo stal on, ki je ljubljanskega pesnika in prijatelja pach napachno informiral. To konec koncev ni nich tragichnega, vsakemu se lahko zgodi, da pove kaj narobe. Malce komichno in narobe postane, che avtor napachne informacije, namesto da bi ponizhno priznal, da se je zmotil, nekako vztraja pri rechenem. Oziroma zasuka konkretni pomen izrechenega v chisto drugo in povsem abstraktno smer, saj mi je sporochil, da se z mojim pesnishkim ekskurzom samo delno strinja, ker je mnenja, da je italijanska poezija morda prebogata po kolichini, mnogo manj pa po kakovosti, in v sili in potrebi je poklical na pomoch slovitega pisatelja Alberta Moravio, ki je ob Pasolinijevi smrti dejal, da je umrl eden od treh ali shtirih pravih pesnikov, ki so jih imeli v Italiji v tem oziroma zdaj zhe prejshnjem stoletju.

Pozor: beseda je tekla le o velikih italijanskih zalozhbah, ki sploh ne izdajajo pesnishkih zbirk, v nasprotju z nashimi, ki jih izdajajo. Drugache recheno: o naravnost obupni situaciji poezije pri nashih sosedih, ki je popolnoma prepushchena sami sebi. Ta trditev pa se je izkazala za chisto izmishljotino ali totalno nepoznavanje italijanskega knjizhnega trga. Nota bene: pri tem ni shlo za nobeno literarno ali pesnishko vrednotenje poezije in pesnikov, kot ga je v svojem odgovoru nekako iz nicha pricharal Obit.

A tudi che bi shlo. Konec koncev gre le za Moravijevo mnenje, da premore prejshnje italijansko literarno stoletje zgolj tri ali shtiri prave pesnike, in med njimi je Pasolini.

To je zvenelo zelo drastichno, zelo »pogrebno«, a ne toliko za mrtvega Pasolinija kot za vse druge Pasolinijeve mlajshe in starejshe pesnishke kolege (razen neimenovanih dveh ali treh!), za njegove zhe pokojne in she zhiveche sodobnike. Imelo pa je priblizhno enako »arbitrsko« veljavo kot, recimo, nekdanje Vidmarjeve vechkratne izjave na neshtetih literarnih vecherih in drugod, da je slovenska poezija po Moderni – in zlasti povojna s kakshno redko izjemo – pravi nishtrc, brez vsake globine in tezhe, pa saj je on niti ne bere; che je ne bere, ne more soditi; no, vchasih za shtih probo le kaj prebere, prilozhnostno branje pa mu samo potrdi preprichanje o nishtrcu. Morda morda morda… bi se iz vesoljnega potopa reshil Zajc, pa she on je tako zamorjeno morech in zanikovalski, da ga je tezhko brati. Ko ga srecha na cesti, se vedno malce zdrzne od presenechenja in obenem razveseli, saj je tak chlovek, tako chrno pesimistichen, prej goden za shtrik kot za vztrajanje pri zhivljenju. To, da vztraja, ga vsakich silno vzradosti. Zajc ima resnichno nekaj instinkta za poezijo… Vsi drugi pa, drug za drugim… ojoj. Shkoda chasa. Itd… Mi smo Vidmarju nalashch postavljali podobno izzivalna vprashanja, ker nas je njegovo zamahovanje z rokami, stresanje z glavo in rameni pa elokventno zmrdovanje z ustnicami blazno zabavalo. Bil je tudi strashno duhovit in shegav. Zlasti Cirila Zlobca smo mu provokativno metali v obraz, chesh kakshne krasne ljubezenske pesmi pishe v svojo chast in slavo zhene Veronike, iz chistega ognjenega zhara, kristalno chistih chustev in predanosti pa kar neverjetne zvestobe… Vsem nam mlajshim in mladim porochenim zhenskam se prav sline cedijo po tako ekskluzivni ljubezni, izrazheni tako edinstveno… On pa, nepoboljshljivi galan in libertinec, se je prav razvnemal, da ga je bilo veselje gledati in poslushati, fej in fuj, se je zgrazhal, kako je sploh mogoche pisati zaljubljene pesmi zheni, kvechjem ljubici, vrh tega so erotichni stihi redkokdaj dobra poezija, najpogosteje mala razstava banalnosti. Seveda navajam po spominu in s svojimi besedami prosto… dushno.

Moravijevo mnenje je le toliko zanimivo, kolikor ga je izrekel zelo znani italijanski pisatelj, ki ochitno ni imel in ni kazal veliko posluha za liriko. Navsezadnje sploh ni nujno, kaj shele obvezno, da ima pripovednik tudi smisel za pesnishtvo. Saj je za poezijo skoraj gluh tudi nash zamejski pisatelj Lojze Rebula, da se omejim zgolj na eno ime kot primer, pa cheprav zna biti sam v kakshnih svojih proznih opisih naravnost lirichen. Ochitno je Moravia domache pesnike bolj malo pa she slabo ali prepovrshno bral, da si je upal biti tako vrazhje restriktiven.

Celo Obit je bil shirokosrchnejshi, sicer pa je tudi pri njem odpadel Pasolini, saj je v istem odgovoru meni predlagal Slovencem, che sem si prav zapisala imena, naj izdajo zbirko kar petim pomembnim italijanskim poetom, in sicer Attiliju Bertolucciju, Giovanniju Giudiciju, Valeriju Magrelli, narechnemu (!) pesniku Francu Loiju, s katerim tudi za slovensko poezijo plodno prijateljuje (bravo!), in Aldi Merini. Med njimi, kot lahko opazite, je bila celo ena zhenska! Kar nezaslishano za takratna slovenska ushesa! Drago Bajt bi se, domnevam, sodech po Sonchnicah poldneva, antologiji slovenske poezije iz leta 1993 in po kasnejshem leksikonu Kdo je kdo, takrat kar stresel ob zhenskem imenu spricho tako bornega shtevila lirichnih moshkih, kot da bi ga zona oblila in brvinci spreleteli. Upam, da se je medtem kaj poboljshal in ne goji vech na literarnem podrochju spolne diskriminacije. A pustimo Bajta in se vrnimo k Pasoliniju.

Ko bi mene kdo vprashal, naj nashtejem tri ali shtiri najvechje sodobne italijanske pesnike, dvomim, da bi v to shtevilo vkljuchila tudi Pasolinija, kakor ga imam zelo rada. Morda bi prishle v ozhji izbor njegove mlade navdihnjene furlanske pesmi, ki naravnost omamno dishijo tudi po Federicu Garciji Lorci, in celo brez nadlezhnega epigonskega zvena, cheprav se je po njem zgledoval; a shtevilo mojih izbrancev bi bilo znatno vechje… Verjetno bi se jih nabralo za debelo antologijo. Ochitno ne sodim med tiste, ki radi vihajo nos. V tem sva si z Moravio diametralno nasprotna, saj mislim, da kar visoko shtevilo dobrih in odlichnih in chudovitih pesnikov tlachi in je tlachilo italijanska tla, da jih je pravi uzhitek jemati v roke. In te svoje lirske ljubljence she kar vztrajno prevajam in revialno objavljam, vchasih mi uspe tudi kaj knjizhno. Kolikor se le da v tem svetu omejenih ali strogo zamejenih mozhnosti.

Tu pa se navadno vechkrat kaj zatakne, ker je v ozhjem sorodstvu s sredstvi, financhnimi seveda (vechni refren!) – da ne bi pomotoma mislili z izraznimi ali prometnimi. Ker pa je te pesnishke robe zhe toliko, tako pri nas kot pri nashih sosedih in po vesoljnem svetu – kar nepregledno morje zbirk in antologij in za nekaj she neodkritih oceanov stihov – do lirikov, ki jih je predlagal Obit, nisem she prishla, in nemara, che dobro premislim, ker ravno ne shtrlijo iz mnozhice antologijskih imen in jih je potemtakem zelo lahko zgreshiti, niti ne bi, vsaj delno, nikoli do njih prishla. A da napolnim to zevajocho vrzel, kot ilustracijo rechenega in tudi predlagatelju na ljubo, ponujam tu za pokushnjo iz vsakega po tri instant prevode, v duhu gesla »tri so vse lepe rechi«. Ker zhe trdimo, da enkrat ni nobenkrat, bo anti veljalo tudi za eno samo pesem, da si ob njej niti ne moresh ustvariti mnenja o pesniku. Pa tudi zato, da bodo njihovi stihi zamikali kakshnega nashega zalozhnika, ki she ne nachrtuje (pa bi moral) izchrpnejshe antologije italijanske sodobne lirike po tisti zhe predpotopni Zlobchevi izpred slabih shtiridesetih let (1968). Skrajni chas je, da se kakshna nasha prestizhna ali zakotna zalozhba zmiga, saj bomo drugache, che se nashi slavni zalozhniki ne bodo zguncali, povedano strokovno, capljali za evropskim chasom in tempom s polstoletno zamudo.

No, dajmo prednost zhenski pri tem mini izboru:

 

Alda Merini (1931)

 

 

Norishnica je velik resonanchni trup

in delirij postane odmev,

anonimnost pa merilo,

norishnica je prekleta Sinajska

gora, kjer ti izrochijo

ploshche neke zapovedi,

ki je ljudem povsem tuja.

 

*

 

Prihaja sinje jutro

v nash paviljon:

na sonchnih klopcah

iz surovega lesa

sedijo bolniki,

nichesar si nimajo povedati,

tudi oni dishijo po lesu,

nimajo ne kosti ne zhivljenja,

tam chemijo s pribitimi

rokami v narochju

in strmijo v tla.

 

Iz zbirke Terra Santa (Sveta dezhela), zalozhba Scheiwiller, Milan 1984.

(Psnica je prezhivela vech let v umobolnici – op. prev.)

 

MOJI PRSTNI ODTISI

 

Moji prstni odtisi,

ki so mi jih vzeli v norishnici,

so preganjali moje roke

kot narashchajoche hropenje v zhili zhivljenja,

tisti prekleti prstni odtisi

so bili registrirani v nebesih

in ojoj migljajo skupaj

z zvezdami velikega medveda.

 

Iz zbirke Vuoto d’amore (Ljubezenska praznina), zalozhba Einaudi, Turin 1991.

 

 

Attilio Bertolucci (1911-2000)

 

SEPTEMBER

 

Svetlo septembrsko nebo

sijoche in potrpezhljivo

nad bujnimi kroshnjami

nad rdechimi streshniki

svezha trava

nad katero frfotajo metulji

kot ljubezenske misli

v tvojih ocheh

dan ki se iztekash

brez nostalgije,

pojochi septembrski dan

ki se zrcalish v mojem spokojnem srcu.

 

ROMAN

 

Kochija je odpotovala

nekega jesenskega vechera

in se ni vech vrnila.

Sledilo je nekaj pozvedovanj,

toda kochije ni nihche vech videl.

Shele pred kratkim je bila belo lakirana,

svezha barva pa se ni niti dobro posushila.

Potniki so bili mlada vdova

z otrokom in enaindvajsetleten mladenich.

Konji so imeli kraguljchke.

 

Iz pesnishke zbirke La capanna indiana (Indijanska koliba),

zalozhba Garzanti, Milan; tretji razshirjeni ponatis 1973

 

KOPACHICA KROMPIRJA

 

O slepa nabiralka, ki zakrivash célo

polovico priletnega lica pod belim

platnom svoje zavezane rute,

ki imash polovico roke posute

z zemljo, ki jo grebesh zaman,

ne dopusti, cheprav bo dan dolgo trajal,

da ne bi izpolnila svojega opravila,

daj, da se tvoja tema pomesha z nasho

tam, kjer se ravnina in grich

objemata enako utrujena kot mi,

zazri se v tisto negotovo tochko kot jaz.

 

Iz antologije Plinija Perillija: Melodie della terra – Novecento e

natura (Melodije zemlje – Dvajseto stoletje in narava), zalozhba

Crocetti, Milan 1997.

 

 

Giovanni Giudici (1924)

 

 Bi mi sicer ugajalo, a ne bi rad bil tragichen pesnik.

Komichen sebi navkljub je vishek komichnosti.

Namerni komik je pogosto patetichen.

Tragichen sebi navkljub je edino mozhna

in nepredvidljiva reshitev komedije.

Ne ishchem tragedije, a se podrejam tej nagnjenosti.

 

1968

 

Iz zbirke O Beatrice (O Beatrice), zalozhba Mondadori, Milan 1972.

 

BREZ NASLOVA

 

Zakaj z zaprtimi ochmi?

Zakaj z usti, ki ne govorijo?

Hochem te gledati, hochem te imenovati.

Hochem te opazovati in se te dotakniti:

Moje slishati, da ti govorim,

moje videti, da te vidim.

Ti povedati – si to in imash to ime.

Ne verjamem molchechemu petju.

Tako te v sebi unichujem.

Mene ne bo, ti pa bosh:

Zalezujem te in se te izogibam,

lepo zhivljenje, ki preminevash.

 

 

OBLEKE IN TELESA

 

Zakaj oblachimo mrtve,

kot da bi bili zhivi?

Koliko chistejsha in pravichnejsha

je telesna golota, ki jih priblizha

njihovi dokonchni lochitvi od telesa!

Mi pa jih maskiramo in tako prekrijemo

ohromele kosti, ki hlinijo, da so le podlegle katarzi.

 

Iz zbirke Il male del creditore (Upnikovo gorje), zalozhba Mondadori,

Milan 1977.

 

 

Valerio Magrelli (1957)

 

Ostrim konico misli,

kot da bi bilo rezilo skrhano,

znak pa postal nepresojen.

Ochi se obrabijo kot svinchniki

in zvecher zarishejo v mozhgane

grobo izdelane in nejasne figure.

Podobe valovijo in poteze so negotove,

predmeti se poskrijejo:

kot da bi se zatekli k nenehnim besednim

ugankam in bi vsak pogled primoral

razum, da prevaja.

Kratkovidnost postane torej poezija,

ker se mora priblizhati svetu,

da ga lochi od svetlobe.

Tudi chas je podvrzhen tej upochasnitvi:

gibi se izgubijo, pozdravi so spregledani.

Edina stvar, ki povsem jasno izstopa,

je izjemna tezhavnost pri ogledovanju.

 

*

 

Biti svinchnik je moja skrita zhelja.

Zgoreti pochasi na papirju

in ostati v svojem telesu,

le v drugachni obliki prebujen.

Postati torej iz mesa chrka,

iz inshtrumenta krhko

ogrodje misli.

Ampak ta blagi

mrk snovi

nam ni vedno dan.

Marsikdo zatone le s svojim telesom:

tedaj je lochitev od njega she bolj bolecha.

 

*

 

Ta raziskava je v resnici le

potrpezhljivo chloveshko vremenoslovje.

Preudarna analiza plimovanj misli

in sprememb telesa, ki kot kak

tih planet privlachi chloveka.

Izrachun tokov in vetrov,

podnebij in poshevnih

duhovnih izobar; sestava

telesnih efemerid.

Odmaknjen observatorij vsake spremembe,

ki jo razum projicira na lobanjski svod.

A pri vsem tem she vedno

ne znam predvidevati

prihoda repatic in zhensk.

 

Iz zbirke Ora serrata retinae, zalozhba Feltrinelli, Milan 1980.

 

 

Franco Loi (1930)

 

Loijevo trojico pesmi oziroma prevodov bom kar preskochila, ker gre sicer za zelo znanega in vsestransko angazhiranega pa neutrudno delavnega in vseprisotnega in za nas Slovence tudi potencialno dragocenega literata, rojenega sicer v Liguriji sardinskemu ochetu in materi iz Emilije, vendar od sedmega leta dalje zhivechega v Milanu, kjer se je dodobra nauchil milanskega narechja in z leti postal tudi narechni pesnik, saj poezijo pishe le v narechju, vse drugo pa v knjizhni italijanshchini. Pravzaprav bolj kot za narechnega pesnika ga imajo za neo- ali novonarechnega, tako so ga opredelili nekateri italijanski kritiki, ker v pristno milanshchino rad mesha prvine dialektov prishlekov z italijanskih otokov in drugih krajev Italije, vse skupaj zachini she z latinizmi in toskanizmi, katerim kdaj pa kdaj doda she kakshno eruditsko primes iz tujih jezikov. Celo vechina nashih sosedov, kaj shele mi, ga lahko bere le »prevedenega« v knjizhno italijanshchino. Prav zategadelj so tako zbirke narechnih pesnikov kot izbori v antologijah, razen kakshnih specifichno regionalnih objav, vedno opremljeni tudi s prevodi na koncu vsake pesmi, da omogochijo chimvech bralcem razumevanje. Prevajajo pa jih najcheshche pesniki sami. Zato je Obitovo vabilo, naj bi Loiju tiskali zbirko v slovenshchini, milo recheno, bizarno. (Je mislil zares ali je govoril tjavendan… zaradi lepshega, ker je tudi na Slovenskem, da o nashih sosedih niti ne govorim, retorika zelo cenjena umetnost in je potemtakem modro in koristno, da se tu in tam le zatechemo k njej? V duhu parafraze: Lepa beseda lepo mesto najde, tudi che ne da fige iz sebe.) Kdo pa pri nas sploh zna Loijevo narechje, ki je vsaj deloma oziroma zhe pretezhno tudi njegova stvaritev, saj ne gre, kot zhe recheno (a naj povemo dvakrat kot v mlinu, da bo povsem jasno), za chisto oziroma ortodoksno milanshchino, marvech za cocktailsko meshanico italijanskih dialektov, s kakshnim neologizmom zraven pa arhaizmom in evropeizmom v tuji pisavi kot s tanko rezinico ali eksotichnim krhljem na robu kozarca za okrasni element. In v kakshno slovensko narechje naj bi ga prepesnili? Ali sploh imamo slovenci she kakshno pravo slovensko narechje, s pahljachasto razvejenimi izraznimi mozhnostmi, ne pa le bolj ali manj okleshchene in osiromashane, vsak dan bolj bastardne mishmash govore, v katerih se naravnost nesramno bohotijo tuji (v pomenu zamejski ali obmejni) izrazi, bodisi narechni ali knjizhni, ki dokaj nesramezhljivo in ob ochitnem zadovoljstvu »kovachev« in »krojachic« izpodrivajo slovenska rekla in besede, vso sharo in navlako iz kontrabant uvoza pa izgovarjamo le malo bolj po domache (sh namesto s, in vechkrat naglashujemo na napachnem mestu, in podobno)? Na to vprashanje mi lahko odgovorijo tudi slavisti oziroma slovenisti, saj sodi v njihovo podrochje in je prednostno v pristojnosti njihove stroke. Odgovor je prav zazhelen. Pri tako shtevilnih in pri nas pretezhno nepoznanih in vech kot odlichnih pesnikih, ki jih imajo italijani na razpolago, celo brez Pasolinija, predlagati nekoga, ki je zavoljo navedenih pomislekov domala neprevedljiv ali le posredno, z vnaprej napovedanim in matematichno izrachunanim bolj revnim prevodnim rezultatom, je naravnost absurdno, da ne rechem chisti nonsens. Pa cheprav so tudi v italijanshchini (seveda le pomensko) she kar nekaj, zvochno in tudi drugache pa chisto nich oziroma so nekakshen dvakratni falzifikat, namesto samo enkraten, kot je konec koncev bolj ali manj vsak prevod ali vsaka prepesnitev. S pomochjo takega ponaredka bi bolj malo zvedeli o Loijevi poeziji, pa she tisto narobe.

 

Nismo kdove kaj, Bog, (ni)smo skoraj nich,

morda le spomin, dihljaj zraka,

senca preminulih ljudi, nashih sorodnikov,

morda slutnja nekakshnega zgubljenega zhivljenja,

grom, ki nas kliche in vabi iz daljave,

oblika, ki bo pripadala drugim rodovom…

Smo prav usmiljenja vredni, kako to boli,

in koliko zhivljenja nam odnasha veter!

Gremo, ne da bi vedeli, kam, glorijo pojoch,

in nam od tega, kar smo bili, ne ostaja nich.

 

Iz antologije Melodie della terra (Melodije zemlje), zalozhba Crocetti, Milan 1997.

 

Ja, pesmi nekaterih pesnikov ali vsaj del njihove poezije (recimo Grafenauerjeve Shtukature, da vzamem kot primer le enega slovenskega pesnika) je she najbolje, da ne presajamo, ker brez hudega stresa (beri totalnega sesutja) ne prenesejo procesa transplantacije. Zanje in za nas je she najbolj pametno, da jih pustimo v domachem humusu in jih gremo obchudovat, ko utegnemo, kot make, zlatice, luchke, podlesek, mrtve koprive, krhko (pod)gorsko cvetje in jesenchke (te zaradi preostrega duha v zaprtih prostorih) v naravno okolje, kakshno bolj zahtevno in drazhje pa redkejshe rastlinje iz toplejshih ali hladnejshih podnebij pa kar v mestni cvetlichnjak!

Tudi izbor pesnikov me je precej presenetil. Mlad oziroma mlajshi pesnik predlaga le starejshe letnike – od 1991 do 1931, che odshtejemo Magrellija, ki se je rodil skoraj pred pol stoletja in bi vsaj po letih nekako she sodil v izbor mladca. S tem ne trdim, da so starejshi pesniki aut, odpisani, kje pa, naravnost navijam za svoje super nadarjene skoraj vrstnike, le presenecha me, da nekdo, ki rad prevaja in se druzhi samo z mlajshimi slovenskimi pesniki (Shteger, Semolich, Krambergerjeva, Zupan, Debeljak itd.), ki so vsi celo mlajshi od Magrellija, ko izbira med italijani, predlaga vechinsko samo metuzaleme, z ubogo in prikupno petinsedemdesetletno Aldo Merini vred. Chlovek bi prej prichakoval kakshno 46-letno Antonello Aneddo ali 49-letno Patrizio Valduga ali she rajshi 36-letno Eliso Biagini, ki so bile takrat she mlajshe, a zhe dovolj znane, da ne rechem antologijske avtorice … Ja, ljudje smo presenetljivi, le priznajmo.

Vseeno sem hvalezhna Obitu, da je predlagal Loija v prevod, torej narechnega pesnika, ker mi s tem ponuja prilozhnost, da spet spregovorim o narechju vobche in posebej. Pa o navadah pri nashih sosedih. In o nashih narechnih omejitvah in, zhal, tudi o razvadah.

Pri italijanih zhe nekaj desetletij skoraj ni pesnishke antologije brez narechne poezije. Ko gre za zajetnejsha dela, navadno v dveh zvezkih, je v njih tudi po 8-9 dialektalnih pesnikov, v manjshih izborih pa vsaj eden ali dva. V tematski antologiji Melodije zemlje sem jih nashtela nich manj kot 39, ker so v izbor vkljuchili tudi (naj)starejshe, umrle zhe sredi 20. stoletja, pa nekatere le regionalno znane, avtorje vchasih le ene samcate zbirke, seveda z dolocheno kvaliteto. Mlajshe generacije, imenujmo jih kar radijske in televizijske, ki so dnevno bombardiranie le z zborno italijanshchino, v sholi idem ali she bolj, narechja zhe slabshe znajo in tudi redkeje se v njih izrazhajo, zlasti pisno. Zato je nekakshen upad dialektalnih lirikov zhe viden.

V Italijanski poeziji dvajsetega stoletja (Poesia italiana del Novecento), ki jo je leta 1969 za turinsko zalozhbo Einaudi uredil Edoardo Sanguineti, o njih she ni govora, ne duha ne sluha tako rekoch, ker so takrat imeli knjizhni jezik za nekaj vishjega ali vsaj imenitnejshega od ljudskih govoric, ki so jih zlasti za chasa fashizma skoraj preganjali. A zhe devet let kasneje, v Poeti italiani del Novecento (Italijanski pesniki 20. stoletja), Mondadori, prva izdaja 1978, jih je urednik Pier Vincenzo Mengaldo v cvetnik uvrstil osem. Naj jih nashtejem: Trzhachan Virgilio Giotti, Delio Tessa, Biagio Marin, Giacomo Noventa, Pier Paolo Pasolini (ta ima vedno tudi izbor pesmi v knjizhnem jeziku), Tonino Guerra, Albino Pierro in Franco Loi.

V Poesia italiana – il Novecento (Italijansko pesnishtvo – Dvajseto stoletje), uredila Piero Gelli in Gina Lagorio za zalozhbo Garzanti, Milan 1980, je devet narechnih pesnikov. Od zgoraj zhe omenjenih sta izpadla Albino Pierro in Franco Loi, dodani pa so Aldo Spallicci, Edoardo Firpo in Trzhachan Carolus Cergoly.

V Poeti italiani del secondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovenardi za milansko zalozhbo Mondadori leta 1996 (leta 2004 je izshel razshirjeni ponatis), je shest narechnih pesnikov: Pier Paolo Pasolini, Tonino Guerra, Albino Pierro, Franco Loi in Raffaello Baldini pa prvich izbrani Franco Scataglini.

V zelo selektivnem, lahko rechemo zdesetkanem izboru Dopo la lirica Poeti italiani 1960-2000 (Po liriki – Italijanski pesniki 1960-2000, uredil Enrico Testa, zalozhba Einaudi, Turin 2005, sta prezhivela le dva, in sicer Raffaello Baldini in Franco Loi.

V Italijanski liriki od leta 1960 do danes (La poesia italiana dal 1960 a oggi),

ki jo je leta 2005 uredil Daniele Piccini za milansko zalozhbo Rizzoli, pa je najti kvartet Pierro, Scataglini, Loi in Baldini.

Lahko bi nadaljevala z nashtevanjem antologij, a bom nehala, da mi bralstvo ne zadrema zaradi enolichnosti. Kot zadnjo bom pa vseeno omenila nalashch izbrano »militantno antologijo« (tako jo je imenoval sam avtor) alias »fotografijo italijanskega pesnishtva ob zori novega stoletja«, ki pa ima uradno nevtralnejshi naslov: Italijanska poezija danes – kritichna antologija (La poesia italiana oggi – Un’antologia critica). Uredil jo je, komentiral in vsakemu pesniku napisal tudi duhovit epigram rimski pesnik in germanist Giorgio Manacorda, izdala pa zalozhba Castelvecchi v Rimu leta 2004.

Zhe v uvodu na strani 21 pove, zakaj v antologijo ni dal narechnih pesmi. Takole rezonira: »Narechje morebiti ni tuj jezik, vendar pesem v sardinshchini je prav gotovo »tuja« za vse druge italijane. Che je tako, kakshen pomen imajo narechne pesmi za sodobni italijanski pesnishki jezik? Verjetno isti pomen kot kateri koli tuji pesnik. Jezik moje mladosti je bila nemshchina, kot je bila za druge emilijanshchina, milanshchina, sicilijanshchina in abrushchina. Smo preprichani, da gre tu za veliko razliko? Ne sicer na goli jezikovni ravni, to je samo po sebi umevno, marvech po pesnishki … Torej omejimo se na italijanske pesnike.«

Potem je tu pa tam celo precej nedosleden, a to zhe sodi v drug diskurz.

Pri vseh teh podatkih in navedkih mi je shlo le za nekaj naslednjih vprashanj pristojnim in merodajnim jezichnikom pa she lingvistichnim ljubiteljem in jezikovnim laikom, skratka, obracham se na vse tiste, ki jih besedne marnje ocharajo in fascinirajo:

1) Kako to, da pri nas narechnih pesnikov zhe a priori ne uvrshchamo v antologije – vsaj odkar imamo knjizhni, kanonizirani jezik?

2) Mar mislimo kot nekoch nashi sosedi (glej v mojem seznamu prvo antologijo brez dialektalne poezije), ker sodimo, da so narechja jezik nizhje vrste, ki nima kaj iskati ob elitnem?

3) Ali mislimo kot Manacorda, da gre pach – vsaj pesnishko vzeto – za tuj jezik? (Che je tako, naj se ga torej obravnava drugache.)

4) Ker mi Primorci in najbrzh vsi ostali bolj obmejni prebivalci, a se bom omejila na nas, brez vsake selekcije kar na debelo in skrajno nemarno she vedno privzemamo italijanske besede na shkodo slovenskih, in jih niti ne predelamo, marvech jih kot tujke vnashamo in stlachimo v slovenski govor in domacha narechja, cheprav zhe shestdeset let hodimo v slovenske shole in zhivimo v okolju, kjer slovenshchina ni zatirana, marvech ji je dodeljena vloga primadone, torej bi se lahko razcvetela v nashih ustih tudi kot slovensko narechje brez toliko tujih nepotrebnih primesi, sem si prav iz radovednosti prebrala vse narechne pesnike v teh antologijah, da bi videla, ali tudi njih pesti ta, recimo bobu bob, nekoliko servilna razvada, porojena, najbrzh zaradi nashe majhnosti, pod premochnimi vplivi zunanjih tokov, ki se jim ne znamo dovolj uchinkovito upreti, deloma pa gre tudi za nesporazume in duhovno lenobo ali nemara celo za podcenjevanje svojega jezika. Branje je bilo zelo pouchno: Navkljub Loijevi – in she koga lahko damo velikodushno zraven – (od recenzentov naglasheni) hibridnosti in kontaminiranosti pa bastardnosti – meshanja prvenstveno domachih dialektov –, je tuje navlake (angleshchine, nemshchine, francoshchine, shpanshchine) bolj malo, da ne rechem nich. Manj kot v pesmih knjizhne provenience, kamor kapne od vsepovsod zhe marsikaj, saj tudi pri nas pesniki pritihotapijo v svoje stvaritve vse sorte tujih in vechjezichnih reminiscenc ter vsakovrstnih odpadkov, vchasih tudi odlomke z grobimi pravopisnimi in sintaktichnimi napakami … Skratka, nashi narechni zbiralci tam pri dr. Mariji Stanonik in njeni znameniti zbirki Glasovi, kakor so etnichno neizpodbitno zasluzhni in skoraj nenadomestljiivi, bi se vseeno lahko shli zgledovat k nashim zahodnim sosedom, narechnim pesnikom in zbiralcem narechnega blaga. In se tudi podali v Istro k italijanskim manjshincem oz. pripadnikom italijanske unije pa vtaknili nos v Manzinijev in Rocchijev Zgodovinski frazeoloshko etimoloshki slovar koprskega narechja (Dizionario storico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria), ki je izshel leta 1995 v Trstu-Rovinju nalashch zanje in se ga dokaj strogo tudi drzhijo, ko pishejo narechno. Ta obisk in poglobljen razmislek o njem jim bi zelo koristil. A o tem she kaj, nekoliko shirshe in drugje kdaj drugich.

Za konec pa she odgovor za tiste, ki me bodo vprashali, zakaj sem potegnila iz ropotarnice spomina osem let stare trditve v KL in nasvete v Primorskih srechanjih, namesto da bi kaj podobnega povedala neodvisno: Ker so she aktualne in ker brez

pred-teksta ne znam misliti, pa tudi zato, ker nihche do danes ni demantiral trditev v KL ali problematiziral, kar je bilo napisano v Primorskih srechanjih. Saj podobne neosnovane rechi she dandanes pishejo, a bi najbrzh zgubila prevech chasa z iskanjem citatov.

Mimogrede in kot kurioziteto naj dodam, da je na koncu drugega zvezka Cucchijeve in Giovenardijeve antologije, ki je izshla v razshirjenem ponatisu pri Mondadoriju leta 2004, tudi videmski pesnik Mario Benedetti (1955), ki je leta 1999 izdal svojo tretjo pesnishko zbirko in jo naslovil Il parco del Triglav (Triglavski park), po istoimenski 17- verzni pesmi z… zanosnim stihom

Log, Log Pod Mangartom: le vecchie lastre

dei pavimenti…

(Log, Log pod Mangartom; stare skrle podov …). To pesem je vkljuchil tudi v peto zbirko z naslovom Umana gloria (Chloveshka slava), skupaj s pesmijo Slovenija (in ta Slovenija je napisana prav po slovensko z malim i in dolgim j-em, kar ni ravno obichaj pri nashih sosedih, ki na sploshno rajshi poitalijanijo kaj she ne italijanskega kot narobe, v obratno smer se jim prevechkrat prav zatika). A chasi se spreminjajo na boljshe. V Chloveshki slavi je kar nekaj lepih in silno preprostih pesmi, in poleg zhe omenjenih slovenskih imen so tu she Masckin Verch (najbrzh Machkin Vrh), pa Slavia italiana alias Benechija in pesem Viene l’inverno (Zima prihaja) z malce nerazumljivima verzoma, ki zvenita precej »po nashin« ali po slovensko:

Stara, dolzhno byt, stala…

Da, stara

 

Vsa zbirka je prezheta s kanchki nostalgije, ne ve se tochno po chem. Saj ta nevednost je precej tipichna za nostalgijo vobche.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (V)

 

PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO

 

Prvi razlog

V tretjem nadaljevanju svojega premishljevanja o prevajanju in poeziji (SRP shtev. 73/74, junij 2006, strani 180-3), in sicer v zapisu Dvojezichne zbirke – zares dvorezni mech? sem omenila zelo tenkochutnega in nadarjenega slovenskega pretezhno narechnega pesnika Janeza Ramovesha iz Poljanske doline, ki bi po mojem mnenju sodil v kakshno antologijo slovenskega pesnishtva, che bi se tudi mi ravnali kot nashi zahodni sosedi, ki v svoje cvetnike v knjizhnem jeziku vkljuchujejo tudi dobro narechno poezijo, seveda opremljeno pod izvirniki s prevodi v zborno italijanshchino, da bo dostopna tudi tistim sorojakom, ki uporabljenega regionalnega govora ne obvladajo. Takrat pa nisem navedla njegovega imena, ker mi je shel iz glave, saj sem se ga spomnila shele pozneje, med brskanjem po Primorskih srechanjih, kjer je objavil zelo posrechen sonetni cikel, posvechen kravam, ki je leta 2001 izshel v Zhirovnici tudi v zbirki Porochilo iz geta. Ob nedavnem izidu njegovega Staroselskega ciklusa z zgoshchenko pri Cankarjevi zalozhbi pa sem si sposodila v knjizhnici vse, kar so njegovega imeli, in sicer shtiri knjige, ker dveh vmesnih (Striptiza in Namesto Kim Basinger) ne premorejo njihove police. Da si pach ustvarim popolnejsho sliko o njem. No, zdaj sem obenem poskrbela, da je stopil iz anonimnosti tudi za bralce Srpa, da bodo vsaj vedeli, o kom je tekla beseda.

Svojo prvo – nenarechno – zbirko, Bozhjastnice, je izdal leta 1990 v Kranju, samozalozhnishko, berem v kolofonu, v dobro znani Zagorichnikovi zbirki Fondi Oryja Pála. Tone Perchich in Ivo Antich sta ga popeljala v svet s spremnima zapisoma. V drugi knjigi, prav tako samozalozhnishki, Moja debela mama iz leta 2001, se je shel le urednika antologije poljanske naivne poezije, in sam tudi izbral sedem pesnikov, od katerih le dva she zhivita, in izbor pesmi, ki so povechinoma napisane v knjizhni slovenshchini, z izjemo she zhivechega Jerneja Jakopina, ki je svoje trivrstichnice napisal v poljanskem narechju. Ostali dve samostojni zbirki Janeza Ramovesha, ki sem ju zhe omenila, pa sta pisani le v poljanskem narechju. O manjkajochih dveh pa nimam podatkov, zato jih bom kar preskochila.

Do tu vse prav in naravnost chudovito. Verjetno bi kazalo povedati za navrh she kaj v zvezi z zgoshchenko, ki je prava poslastica in skupno delo pesnika, njegove zhene glasbenice in pevke Urshule Ramovesh in Fantov z jazbecove grape, a naj zadostujejo te navdushene in, upam, tudi navdushujoche vrstice.

Zdaj pa le na dan s slabo voljo, saj je prvi in glavni razlog tega zapisa. Torej:

Ramovesh pishe v poljanskem narechju. Dokler je izdajal svoje narechne pesmi, tako rekoch, doma, za najozhjo domacho rabo, kakshnega malega slovarchka na koncu knjige kot pripomochek za lazhje razumevanje ni bilo sploh treba, ker vsi domachini, s prishleki vred, bolj ali manj znajo lokalno govorico. A brzh ko mu je zbirko izdala ljubljanska Cankarjeva zalozhba, bi mu moral po mojem laichnem in tudi strokovnem mnenju, che se ne bi sam dokopal do te modre misli, urednik zalozhbe svetovati nekaj takega, najprej iz pozornosti do bralcev, od katerih nihche ne more zahtevati, da znajo vsa slovenska narechja in she nekaj tujih najbrzh, in drugich, da si z olajshanjem branja in razumevanja tako zalozhba kot avtor povechata krog potencialnih bralcev in postaneta hitreje she bolj popularna in odmevna, pa zato, da jima she kakshen dodaten cekinchek pricurlja v naprsni zhepek, kar ni noben greh, le prijeten, zazhelen in hvalevreden dosezhek

Urednik Cankarjeve zalozhbe Zdravko Dusha – ochitno napachno informiran s strani Andreja Medveda, ki se zhe dlje chasa, kot pishe v spremni besedi, »obsesivno« ubada z italijanskim pesnikom Pier Paolom Pasolinijem – Pasolinija vzporeja s poljanskim pesnikom Ramoveshom. In v imenu obeh do kraja neosnovano in skregano z realnostjo trdi: »Tako Pasolini kot Ramovesh namrech zapisheta poezijo v lokalnem jeziku in se niti priblizhno ne ozirata na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo.«

Za Ramovesha ne vem, koliko ta apodiktichna trditev drzhi, sam naj pove, a v zvezi s Pasolinijem: tako more govoriti le nekdo, ki ga niti malo ne pozna. Svoje prve pesmi, to je furlanske, je Pier Paolo objavil med vojno v letih 1941-3 z naslovom Pesmi iz Casarse, ko je zhivel v Furlaniji, kjer so vsi veliko boljshe razumeli in govorili furlanshchino (oz. neshteto krajevno obarvanih narechij) kot pa italijanshchino. Ko je kasneje skushal pri Bompianiju ponatisniti ... pregledano, izboljshano in povechano izdajo, so se vsi skupaj z njim vred sprashevali o morebitnem negotovem komercialnem uspehu, chesh ali bo sploh shla v promet, in se zedinili v misli, da jo bodo v Furlaniji prav gotovo pokupili, che drugje po Italiji ne. Njegov stric-zalozhnik pa je vseeno okleval in odlashal, v strahu, da bi s slabo ali nichno prodajo utrpel preveliko izgubo denarja, saj je zbirka izshla z naslovom La meglio gioventů nekoliko kasneje (1954), in to celo pri drugi zalozhbi (firenshki Sansoni). Pri turinskem Einaudiju pa shele leta 1975 zelo razshirjena in deloma tudi predelana izdaja, tista, ki jo vsi poznamo z naslovom La nuova gioventů. In kaj je zanjo tipichno? Ne boste verjeli: da je, stran za stranjo, pod vsako furlansko pesmijo njen prevod ... v italijanshchino. In te prevode je bral tudi Andrej Medved, saj ne zna furlanshchine. In kdo je narechne pesmi prevajal v italijanshchino? Spet ne boste verjeli: sam Pasolini, tisti, ki po trditvi nashih dveh poznavalcev njegove poezije pravita suvereno, da se njen avtor niti priblizhno ni oziral na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo. In she kako je Pasolinija zanimalo, kdo vse ga bo bral in razumel, in moralo bi zanimati vsakega ustvarjalca. Z Ramoveshem vred. Pasolini je bil nadvse komunikativno bitje. In to je na golo oko razvidno, ker je na koncu marsikaterega proznega dela, kjer je uporabljal izraze iz raznih zhargonov, recimo, v rabi kriminalnih zdruzhb, proletariata, mladincev itd., je povsod dodajal slovarchek – glossari(ett)o manj znanih besed, da bodo bralci lazhje brali in tudi razumeli. Vchasih celo takrat, ko je domneval, da nanizane izraze zelo verjetno poznajo, a nich ne shkodi, che zvejo za njihov pomen dvakrat.

Povedano na kratko: z vechjim uzhitkom bi brala poljanskega pesnika, che bi nam na koncu knjige v slovarchku povedal – da nam ne bi bilo treba prevechkrat ugibati in magari streljati mimo pomena – kaj pomeni: zatoknil (zataknil?), piism (pesem?), povosval, vardeja, kopuchavnk, darcha, pajsati, bunkce, ohoban, zagulki, wodrajna, futrwola, driklce, lisku, shkundra, kopishe, manglc itd.

Ochitno precenjuje nasho razgledanost in uchenost, che prichakuje, da bomo gladko brali, ne pa prepogosto trchili ob hude jezikovne pregrade ali tezhave. Po tej plati je bil pokojni Janez Menart she najbolj jasnovidni literarni mozhak, on je tochno vedel, do kam sezhe nasha ... ignoranca ali erudicija, in nam takoj z lichno in do pichice natanchno razlozhenim slovarchkom pritekel na moch ljubeznivo na pomoch. Sploh ni nakljuchje, da smo hvalezhno in radostno pokupili vse njegove pesnishke zbirke.

O pisavi narechnih glasov pa prihodnjich, v drugem razlogu ... za slabo voljo.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VI)

 

PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO

 

Namesto drugega razloga za slabo voljo, naj bo – kot intermezzo, ker smo zhe zakorakali v mesec maj – prvi razlog za dobro voljo (ko oblecheni prevajalec postane slecheni pisatelj)

Tematika je namrech vredna zabelezhbe. V vechno pamet, kot so nekoch rekali.

Na 25. strani rubrike KULTURA nad porochilom Petra Kolshka o knjigi-dogodku (stoletja brzhchas) izpod kot studenchek tekochega peresa Branka Gradishnika, je Delo z dne 20. aprila 2007 objavilo tudi fotografijo nagega pisatelja v pozi Rodinovega misleca, spodaj pa se hamletovsko ali tartifovsko sprashuje, in morda vprashuje tudi nas, bralce:

 

KAJ MISLI PISATELJ?

 

Res primerno vprashanje. Kaj misli?

Che je spekulativen tip, najbrzh misli: Chesa chlovek ne naredi za shchepec popularnosti in za procvit literature!

Che je tudi za kanchek shpekulantski: Bogve koliko mi bo navrgel ta shtos. Mar bodo ljubi slovenchki razvezali moshnjichke, da bo moj … slachifant spot dosegel, kar sem si zadal?

Che je avtokritichen: Shkoda, da si nisem umislil te promocijske finte vsaj pred 20-30 leti. Spricho mojega takratnega neubranljivega sharma bi vse najstnice padle na rit, ostalo zhenstvo pa pokupilo vso naklado, moral bi pohiteti s ponatisom za moshko populacijo.

Che je nechimern: Bogve ali bodo zhenske opazile, da imam celulitis in tudi zhile mi tu in tam nabrekajo nad stopalom, mar nisem za to nadlogo she premlad, moral bom chimprej h kakshnemu specialistu na pregled.

Che se narcisoidno rad primerja z drugimi: Bogve ali se bom kot mislechi nagec bolje odrezal od deklamatorskega Radka Policha, ki se je nekoch tudi shel nudista v teatru. Ali tudi meni (figurativno) vse dol visi?

Che bi rad naredil vtis na zhenske: Bogve ali me je katera pozhelela, ko me je na vsem lepem zagledala brez kravate in nogavichk, golega kot chrva ali novorojenchka, delno skritega le za naochniki?

(Po zgovornem premolku): Morda pa sem se zaskominal … kateremu? Dandanes ni izkljuchena nobena varianta. Shans je kot peska in trave, da iz brezbarvnega in brezkrvnega pa malopomembnega osebka postanesh predmet pozhelenja.

Che je sinovsko razpolozhen ali ojdipovsko od ocheta odvisen: Vidim te, vidim, oche, kako mi neviden zhugash. S pochenim glasom od hudega: Kaj ti je, sine, tega treba bilo?! Saj si zhe zadelj mene – mojih genov – na poti uspeha, tik pred vrhom, in chisto dovolj slaven!

Che ni pozabil na svojega guruja, lahko tu pa tam rahlo vzdihuje, ne da bi si upal povedati na glas: Ojej, ojej, kaj pa poreche dr. Rugelj? On je sicer shpasovchek, a tudi nepredvidljiv. She zlasti, ker mi te terapije v prid mojih financ in literarnega statusa ni on predpisal!

Che se svoje zhene vseeno malce boji: Ne razumi me narobe, darling. Che se prostovoljno grem klovna, s tem she ni recheno, da nisem tudi dober pisatelj, da ne rechem eden najboljshih in najbolj sochnih. V cirkusu, imenovanem Slovenija, je boljshe kakshen klovn odvech kot kakshen premalo. Shtevilo dobrih pisateljev pa naj ne variira, ker zhe ti so socialni problem in samopashna pa svetokravska sramota za narod po apokrifnem evangeliju najbolj shirokoustnega in domishljavega ekonomista, dobro znanega, cheprav tukaj ne imenovanega, da mu ne delamo brezplachne propagande.

In kaj si mislijo bralci? Vechina ne misli nich ali bolj malo, saj ni plachana za to. Misliti je vrh tega nevarno, she zlasti, ko mislish na glas, ni posel za vsakega zajca. Nekateri so si vseeno drznili na dan z besedo. Ti so mi zaupali svoje misli, le imenovati jih ne smem, anonimnost so mi zabichali kot pogoj. Pa se pojdimo anonimnost, da bodo lahko mirno spali.

Prvi je komentiral: Zakaj pa ne nag, che se ne zhenira in ga ne zebe. Malo heca ne shkodi na tem razmeroma zhalostnem svetu.

Drugi (po daljshem ogledu fotografije): Konec koncev bi si nohte lahko malo postrigel pred javnim nastopom. Kot manekenke. Noht na drugem prstu mu prav ven shtrli.

Tretji (poln razumevanja): Morda sploh ne misli nich posebnega, le na veliko potrebo je shel, zaradi hemoroidov pa ima tako trpech obraz.

Chetrti: Je pa chuden patron, da se sam daje ljudem v zobe, ne da bi ga kdo silil.

Peta: Morda chuden, a tudi postaven. She vedno lep primerek moshkega.

Shesta: Tega amerishkega igralca pa sem zhe vechkrat gledala, le ne spominjam se, kako mu je ime. Da je pisatelj, pravish? In celo slovenski? Nikoli slishala zanj. Pa she pravimo, da smo Slovenci zavrti! Rekla bi - prej nastopashki. Mi bosh posodila kakshno njegovo knjigo? Kaj pishe izzivalno?

Sedma, slavistka pred diplomo: Kaj je prijelo te starchke, da se nesramezhljivo razkazujejo? Jim gre na otrochje? Pred leti sem gledala Raca v neki menda grshki drami, prav smilil se mi je, ko je shantal po odru v vsej svoji … velichastni revi.

Njena prijateljica ji je vpadla v besedo: Si gledala zadnjich na TV portret igralca Branka Miklavca? She on naj se nam razgali, preden mu na grbo zleze stoletje, da dobimo tercet slavnih mozh, saj pravijo, da tri so najlepshe rechi.

Kaj pa ti mislish, Jolka? me je vprashal vprashanec, ki mi ni hotel povedati, kaj misli, chesh naj ostane skrivnost.

Nich posebnega, sem odgovorila, ko pa sem zhe takih trikov vajena. Italijanska pesnica Alda Merini … v vech kot zrelih letih in tudi dobre vage (beri precej shpehasta), se je zhe pred leti, doma v Milanu in na vseh koncih nashega planeta razkazovala, pa ni padel svet in niti ona z njim. Da bi se pa za kakshen klin vishe povzpela, ni bilo kasneje zhal sploh glasu. Ostala je, se zdi, pri svojem, le nas so njeni trije podbradki, tresoche se salce na njenem obilnem telesu in poza v falzetu … fatalne zhenske vech kot za hipec spravili v zhidano voljo, do solz smo se in vechkrat nasmejali. Njena fotografija je pa shla iz rok v roke. Vsi smo ji priznali: Ta pa … si upa, nismo sicer vedeli tochno kaj, a mi si nikakor ne bi, niti tiste tridesetletne, ker nam ne bi padlo niti na misel kaj takega. Se prevech shtemamo, je rekel nekdo, da bi brili norce iz sebe. Pa she res je bilo. Nekako drzhi pa, to smo priznali, da che se dandanes ne vedesh vsaj ekstravagantno, te zhiv krst niti ne opazi, kaj shele povoha. Za tiste, ki hochejo biti za vsako ceno zapazheni in povohani, je she kar posrechen izhod iz anonimnosti tudi aranzhirana golota v Rodinovo imitacijo misleca. Upajmo, da bo ta Brankov happening pripomogel, da bo srechno razprodal vse tri dele svoje knjige Roka voda kamen. Konec koncev – ksheft je ksheft – je tudi fotka hvalezhen predmet – in ne predrag! - za trzhenje. Mene, ki sem za provokativnost in za razcvet trgovine, lahko prishteje med svoje zveste bodoche kupce. Zakaj bi biznis prepustili le kramarjem najslabshe vrste, naj se ga inteligentno polasti tudi kultura.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VII)

 

O prevajanju 300 km na uro

(poletna zgodba)

 

Berem v sobotni prilogi Dela z dne 18. avgusta 2007 chlanek Lenarta J. Kuchicha Ko je Harry srechal internet in strmim. Dobesedno, z na stezhaj odprtimi usti in izbuljenimi ochmi!

Zhe chisto na zachetku je recheno – navajam prosto –, da ... ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni na dushek pozhrl zadnje dogodivshchine mladega charovnika Harryja Potterja, je na zhalost tudi spoznal, da she dolgo ne bo mogel deliti svojih novih dozhivetij z vrstniki, ker je parishka zalozhba Gallimard, ki ima pravice za francosko izdajo, sporochila, da bo knjiga izshla shele konec oktobra. Neuchakani shestnajsletnik, ne bodi len, je nemudoma sedel k rachunalniku in v enem tednu, to je tiktak, iz angleshchine prevedel vseh 759 strani romana in jih objavil na svetovnem spletu. Chez nekaj dni so ga obiskali policisti, njega so aretirali zaradi krshitve avtorskih pravic, zaprli so tudi spletno stran in mu zasegli rachunalnik. V kehi je odsedel le eno noch, saj so ga po zaslishanju spustili, ko so ugotovili, da ni prevajal iz koristolovskih namenov ali kakih drugih nechednih vzgibov. Tudi predstavniki francoske zalozhbe in angleshke pisateljice J. K. Rowling so se odrekli tozhbi proti temu, po moji sodbi, nadvse podjetnemu in naravnost genialoidnemu mladostniku, pred katerim se, v zvezi z naglico, sloviti Speedy Gonzales lahko skrije.

Dragi kolegi prevajalci obeh spolov, knjizhevni in strokovni, mechkachi brez para in pochasnele brez primere, si sploh predstavljate, s kakshnim tempom jo je ta rosno mladi provansalski mulc prevajalsko shibal? 759 strani v enem tednu, je bilo recheno, torej povprechno je prevedel 108 strani na dan in she kakshno vrstico za navrh, v duhu slovenskega rekla »dobra vaga v nebesa pomaga«.

Ni kaj, naglica pri fantovi akciji in reakcija na njegovo zaneseno, a neprerachunljivo pochetje, pri imetnikih avtorskih pravic s policijsko intervencijo vred pa naravnost zgledni podvigi. Pri nas si jih ne moremo niti sanjati, kaj shele predstavljati ali na lastni kozhi dozhiveti. Mi smo she vedno prepushcheni, kot v starih chasih, iz ruskih step ali sibirskih tajg uvozheni ... stihiji. (Kaj pomeni? Ne vem, a lepo se slishi za obchutek brezupja in prepushchenosti samim sebi.) Tam pa: danes dash kaj malce sumljivega na internet in imash jutri policijo in tozhnike zhe na vratu. Nimash sploh chasa, da bi se kaj zares pregreshil.

Sprashujem se, nejeverno, ali avtor zapisa verjame tej francoski prevajalski pravljici za lahko noch ali dobro jutro? Che verjame, dvomim, da je v svojem zhivljenju prevedel eno samo vrstico.

Morda se o njeni verodostojnosti niti ne sprashuje, ker ga zhulijo drugi problemi, ki so tudi povezani z internetskimi uzancami in razvadami in s katerimi se konec koncev lahko strinjam tudi jaz.

Pa she to:

Ko bi bila jaz zalozhba Gallimard, se ne bi samo odrekla tozhbi, marvech bi mlademu junaku te poletne zgodbe, ki dishi po kislih kumaricah, ponudila tudi stalno sluzhbo prevajalca in ga plachevala vsak dan sproti – 50 evrov na uro, kar je velik denar, ne bi pa se shla z njim obrachunavanja po polah.

Moj bog, kakshne pravljice nam chasniki tudi dandanes pripovedujejo. Saj nas imajo chisto za bedake.

 

O anketah, ki to niso

 

Maja letos sem prejela zelo prijazno pisemce, kjer je bilo recheno: sem kulturna urednica pri Delu … trenutno pa se ukvarjam z Bergerjevim prevodom Lorcovega Ciganskega romansera. Rada bi zbrala nekaj mnenj o njegovem prevodu, ki, kot verjetno veste, uposhteva tradicionalni verz romance, trohejski chetverec z asonanco. Za mnenje sprashujem tudi vas: zvenijo sedaj Lorcovi verzi bolje v primerjavi s prevodi Udovicha in Gradnika? Kako bi ocenili novi prevod? Upam, da boste sodelovali v anketi. Vasha izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Hvala in lep pozdrav.

Samo chasnikarjem lahko pade na misel, iz nepremishljenosti ali povrshnosti, in ta se jim rada … zgodi, ker morajo biti nagli, naglica pa ni nikoli prida, da naj jim kdo pove svoje mnenje o silno obshirni snovi v … nekaj stavkih. Kar na smeh mi je shlo, ko sem prebrala to majhno in srchkano zheljo. Prosilki pa sem odgovorila priblizhno takole (tu pa tam bom danes kakshno misel ilustrativno dodala, da mi je ne bo treba omenjati kasneje):

Nisem she brala Bergerjevega prevoda, ker je knjiga sposojena, drugache bi odgovorila. Pri pomanjkanju teksta pa se vse koncha, she preden se zachne. Vnaprej in na pamet pa lahko rechem: Ker prevajanje ni eksaktna veda in ker ima vsak prevajalec svoj pristop pa dolochen besedni zaklad in dolocheno prevajalsko obchutljivost in izkushnje, da niti ne govorimo o njegovi nachitanosti, ki se tudi rada vmeshava in igra posebno vlogo, domnevam, da se bo tudi to pot zgodilo, kar se pogosto zgodi, in sicer, da se mu bo kaj bolj posrechilo kot Udovichu in Gradniku in kaj tudi manj. Moralo bi se mu bolj, saj se bo ob primerjavi lahko izognil recimo presamovoljnim reshitvam in napak(ic)am, ki jih je kak njegov predhodnik verjetno le zagreshil, anti nam ne bo tudi on serviral kakshnih … blagozvenechih chrichkov (grillos) namesto malce bolj hreshchechih shkrzhadov (cigarras). In niti trav ali travnih bilk nam ne bo vsiljeval namesto zeli(shch), kot sugerira vech kot ena Lorcovih pesmi. Shpanci enim in drugim pravijo hierbas ali yerbas, mi pa jih lochujemo. No, nekaterim bralcem bo Berger bolj vshech kot predhodnika, drugim pa manj … Nashel se bo tudi kdo in vech kot eden z drugachnimi prevajalskimi prijemi in koncepcijami, ali pa kakshen neprevajalski vseved, le oporechnishko nastrojen, zlasti med poznavalci shpanshchine – dobrimi, zadostnimi in slabimi –, da mu bo(do) kaj malega ali marsikaj in kdaj tudi vse en bloc … oporekali. Odvisno od ljudi in njihovih chudi. In tudi, kateremu klanu pripadajo. Pri nas se gremo radi igrico »le che nisi moj, se me boj, drugache pa brez skrbi, si pod mojo zashchito in nasho skupinsko protekcijo, torej nedotakljiv, ne glede na vse«.

Urednica mi je dala she teden dni na razpolago, ker sem ji med drugim povedala, da si utegnem knjigo sposoditi v kratkem. Drugache recheno, imela sem dovolj chasa, da vtaknem svoj nos v Bergerjevo zbirko in da si osvezhim zhe mochno obledeli spomin o kvaliteti prevodov zhe omenjene dvojice.

 

Da ne pozabim, sem si napisala na poseben listek:

 

Sposodila sem si vse, kar sezhanska knjizhnica premore v zvezi z Lorco, razen malo manj kot pol stoletja starega Udovichevega, za tiste chase kar zavidljivo lepega izbora Pesem hoche biti luch (1958), skupaj z dvojezichno italijansko antologijo Canti gitani e andalusi ali Ciganske in andaluzijske pesmi Lorce, ki so izshle eno leto prej (1957) zhe v petem popravljenem in razshirjenem ponatisu pri nashih sosedih; ti dve sem snela kar z domache police in ju pazljivo prelistala. Nato sem se zatopila v sposojene zvez(shch)ke, in sicer: v nedavno izdani Bergerjev Ciganski romansero in spet v Udovichev Cante jondo, zalozhba Karantanija (1993) pa v knjizhico, posvecheno Federicu Garcíi Lorci v »mojstrih lirike« pri Mladinski knjigi (1998).

Bolj malo pesmi je za primerjavo: dva prevoda Alojza Gradnika (Nezvesta zhena in Mesechna romanca) in shest Udovichevih: Romanca o luni, luni, Precioza in veter, Spopad, Romanca o chrni muki, Smrt iz ljubezni in Romanca o shpanski civilni gardi. In to je vse. Opazila sem na golo oko, da je nekdo kar s tezhko roko posegel v Gradnikovo Mesechno romanco v zbirki, ki je izshla pri Karantaniji. Sprashujem se, kdo jo je popravljal. Sam, pred smrtjo? Ni verjetno. Udovich na svojo roko? Dvomim. Urednik zalozhbe Karantanija she bolj na svojo pest? Kdo je ta prevod prav korenito, da ne rechem drastichno predrugachil? Chaka tudi nas druge – prevajalce – taka … pasja usoda, da bodo raznorazni pametnjakovichi pri kakshni zalozhbi sharili po nashih prevodih in z nami tu pa tam ali kar brez predaha pochenjali kot svinja z mehom? Nikjer v knjigi pa ni niti najdrobnejshe besedice o teh … samovoljnih posegih in nedovoljenih manipulacijah, kar se mi zdi naravnost nezaslishano, da ne rechem kaznivo in nemoralno. Je sploh kdo protestiral po nechednem dejanju? Ali so vsi tiho kot mishke, kot pridni in ubogljivi sholarchki in poslushni obchani, ki se neradi oglashajo, kaj shele praskajo, kjer jih ne srbi, saj se vechkrat ne upajo popraskati se niti tam, kjer so jim zoprno srbechico povzrochili vsaj za stopnichko vishji od njih, ker je vse, kar pride od zgoraj ali iz kakshne boljshe uradne ustanove, posvecheno in utemeljeno, da mora tako biti. In amen. To nam v glavo vbijajo in vtepavajo vsak dan, da zhe vrabci chivkajo, pa ne bi vedeli mi.

Tudi Udovichu so vsega zmozhni gospodje pri Karantaniji v Romanci o luni, luni parkrat nekaj retushirali in drugache delili kitice. V »mojstrih lirike« nekaj let kasneje je njihov urednik Alesh Berger objavil Gradnikov prevod, kot je izshel pred petdesetimi leti v zbirki Pesem hoche biti luch, in nam brez besed namignil, da so Gradnika lepshali in izboljshevali Karantanci.

 

Zdaj pa k stvari:

MNENJE za chasopis: (Na kratko? Najbrzh ne bo shlo, argumenti se navadno obupno razvlechejo. Pa saj me lahko krajshate ali vrzhete v kosh.)

Prosite me, naj zelo na kratko povem, kar bi verjetno zmogla dopovedati, z argumenti podkrepljeno, na desetih – petnajstih straneh, pa she ne bi izchrpala vseh svojih misli in pomislekov.

Nisem sicer najbolj primerna oseba za taka vprashanja, ker so mene zhe davno … popolnoma skazili (ali popravili, kakor komu!) italijani oziroma njihove velike in tudi manjshe boljshe zalozhbe, ki vso tujo poezijo objavljajo le dvojezichno in se prevajalci stilno in pomensko kar strogo drzhijo tujega teksta. Prednost ima vsekakor vsebina pred formo, cheprav niso tudi do forme brez posluha. Ochitno jim gre prvenstveno za filoloshki nachin prevajanja, ki pa je pri nas skoraj na zatozhni klopi, ni jasno zakaj, nobenega resnega razloga nisem she slishala za to prevajalsko odklonilno drzho, ki na Slovenskem brni zhe zborno kot tibetanski molilni mlinchki in postaja zhe nadlezhno oglushajocha. Tudi jaz zagovarjam tezo, da se moramo chim manj oddaljiti od avtorjevih misli in sloga, che se le da in je v korist prevoda seveda. No, italijanski prevajalci niti pri sorodnih jezikih (shpanshchini, francoshchini) ne forsirajo, recimo, nobene rime samo zato, da pach ustvarijo rimo, in podobno. Ohranijo vse, kar je mozhno; che ni mozhno, pa bog pomagaj, ne bo rime, manjkal bo kakshen zlog ali jih bo nekaj prevech, kakshna asonanca bo konsonanca in obratno, a smisel in enkratnost sporochila pa sloga, njun char, bosta ostala vsaj kot slutnja in bo pesem she vedno lepo zvenela, v modernem tekochem ritmiziranem jeziku, najblizhje tistemu, ki ga je pesnik ustvaril ali si ga sposodil in vtisnil vanj svoj nezamenljivi pechat. Ob prevodu imajo bralci itak izvirnik, iz katerega lahko zvejo – ko primerjajo – marsikaj tudi o ... blishchu in bedi prevajanja in prevedenega. Konec koncev, ne delajmo si iluzij, prevod je le prevod, to je treba kar vechkrat poudariti in ponoviti, ne glede, kako ga potem imenujemo: prevod, slovenitev ali prepesnitev. In to naj bi tudi ostal, naj se ne bi prelevil v malce chudno predelavo ali nekakshno prosto obnovo s pretezhno drugimi in dodanimi in na glavo postavljenimi besedami, v povsem drugachnih stavchnih kombinacijah. Ne more prevajalec dati pesnika na svoje kopito ali na tujo shematichno natezalnico in ga popolnoma prekrojiti oziroma ga do kraja sesuti in nato sestaviti zombija bolj po svoji, beri domachi, podobi kot po pesnikovi samo zato, da lahko uposhteva, kot pravite, tradicionalni verz romance. Z rezultatom: Adijo Lorcova linearnost in enostavnost stavka.

Primer – Lorca: Z vetrom (ali z zrakom) so se bojevali mechi lilij (ali lilijni mechi). Berger: Mechi lilij so se gibko bojevali s sunki vetra. Drug primer – Lorca: Po ravni poti gresta zhenski in starec s srebrnimi oljenkami na pokopalishche. Berger: Tja proti navju zhenski in starca s srebrno svetilko pot vodi ravna. Ma dove le va a pescare, bi rekli italijani in se z mano vred chudili! Navadnemu pokopalishchu pravi navje, pot pa skoraj personalizira. Komu na chast? Metriki seveda! In zaradi nje trpi strashno silo vsebina, saj prevajalec povsod in kar naprej zakomplicira po diktatu forme, ki je edina vishja sila, ki ga vodi, in se potemtakem tudi on gre … urad za zapletanje preprostih zadev, Dickensovega spomina. Adijo in zbogom svetost nadangelov, ki jih je strogo shtetje zlogov spravilo ob svetnishki sij. In zakaj ni Berger poslovenil svetega Gabrijela? Od kdaj si ne upamo ponashiti vech niti nebeshchanov? Pustimo razne Seville, katerim dolgujemo, pa naj bo she tako neverjetno, nich manj kot seviljskega (!) brivca, in zmoremo tudi – she Berger ga je posvojil – po domache napisan Gvadalkivir. Kolikor mi je znano, ga Shpanci pishejo Guadalquivir. Zakaj gojimo nedoslednost kot redko lonchnico in si po nashe ne upamo niti dihati vech? Dober dan, mrgolenje pridevnikov, ki jih v izvirniku sploh ni. In koliko cenenih zamenjav: zakaj ahat namesto jaspisa, pa kralj namesto carja in vranec namesto konja pa konj namesto vranca in shatraj (Satureia hortensis) namesto levisha (Lippia citriodora, Verbanaceae)? Itd. itn., v nedogled, da niti ne govorimo o prereki, ki ni samo redkost starinskega kroja, nadvse predirno dishecha po naftalinu, ampak s krvavimi nozhi v roki se ljudje najbrzh ne grejo vech prerek, marvech se kar poshteno tepejo in koljejo. Tudi o zhe famoznem Lorcovem »verde«, ki mu mi zelo poredkoma pravimo zeleno in ga tudi she redkeje rabimo samostalnishko in she takrat le v specifichnih primerih (narochil je shilce zelenega, zeleni so zgubili na volitvah, vsenaokrog je bilo vse zeleno), bo treba kdaj spregovoriti in se vprashati, ali so prevajalci izbrali najbolj posrechen izraz, saj je v shpanshchini chisto obichajne vrste in rabe. Prvi pohujshevalec je bil Udovich s prevodom: Zeleno, ki te hochem zeleno. Berger pa za njim kot ovca za dobrim pastirjem: Ljubim te, zeleno, ljubim. Konec koncev, che bi hoteli biti norchavi, bi oba verza lahko razumeli kot ljubezensko izpoved naivni izvoljenki: Tebe, ki si zelena, hochem imeti she naprej tako neizkusheno, nedolzhno in nepokvarjeno, skratka zeleno. Shalim se, seveda, saj pisanje in prevajanje ne sodita med pogrebne opravke. Pri Lorci stih lahko v svoji dvoumnosti pomeni dvoje in oboje hkrati, prav tako v italijanshchini in francoshchini, v slovenshchini pa ne. Lorcov verz Verde que te quiero verde bi se moral v slovenshchini skoraj obvezno glasiti npr.: Zelena … barva (mi po navadi, vsaj na zachetku, radi dodamo pridevniku she samostalnik) ali pa bi ji rekli kar – zelenina, ki te hochem (ali ljubim) zeleno. Lahko bi se odlochili tudi za zelenje (ki je pri nas zdalech bolj v rabi od zeleno), ki te hochem/ljubim/imam rad/zhelim zelen(ega). Ni kaj. Vsaj meni zeleno, ki te hochem zeleno oz. varianta ljubim te, zeleno, ljubim … zvenita dokaj tuje. Pravzaprav ne, ker sem se na to skoraj tujo formul(acij)o zhe navadila, zveni mi pa silno tuje in moteche, recimo … belo, ki te hochem belo; chrno, ki te hochem chrno; modro, ki te hochem modro ali ljubim te, sinje, ljubim; ljubim te, rdeche, ljubim itn. V shpanshchini je verde lahko moshki ali zhenski pridevnik za zeleno barvo in tudi moshki ali zhenski samostalnik za zelenilo in zelenje. Idem v italijanshchini in francoshchini. Nashe zeleno (in rdeche, belo, rumeno itd.) pa je pretezhno le pridevnik, in da postane samostalnik, mu moramo odvzeti zadnjo chrko in dodati she obrazilo -ina (zelenina, belina, chrnina itd). Morda pa smo se odlochili, da se reshimo pripon na -ina in da s to »skopitvijo« (lahko berete kastracijo, che ste medtem pozabili, kaj pomeni skopitev) postanemo s svetom vsaj zvochno bolj usklajeni in krajshi? Ali se nismo po istem nachelu … losali kar lepega shtevila slovenskih slatin in ad unisono – pa she bolj korenito – z obrazilom zavrgli tudi glavni del samostalnika in volili terme in njihove mineralne vode? (Da se slatine ne bodo pochutile preosamljene v nesrechi, smo z njimi zavrgli tudi kar nekaj toplic, a slednje ne sodijo v ta diskurz, omenila sem jih po analogiji, bralce pa vseeno prosim, naj jim zhalno naklonijo enominutni molk!) Na sploshno smo veliki zajci in si bolj malo upamo, a jezikovno smo prav vsega zmozhni, zlasti najhujshega. V premislek in preudarek vesoljnemu slovenstvu.

Zdi se mi, da je Alesh ustrelil tudi kar precej velikega prevajalskega kozl(ichk)a (sami presodite, v katero kategorijo bi ga dali), kolikor ne gre tudi tu za grob poseg le na ljubo imperativov trohejskega verza z asonanco – pri pesmi Infierno y gloria/Pekel in slava. Ochitno je na tem podrochju precej teshch, ker najbrzh ni hodil kot otrok pogosto k mashi, da bi se mu neizbrisno vtisnile liturgichne formule v spomin, kaj shele, da bi se tudi on kot Dane Zajc shel mezhnarchka in bi ministriral pri teh vsakdanjih obredih. Saj drugache bi se mu ne mogel in niti ne smel napisati tak konec pri tretji pesmi romance Muchenishtvo svete Evlalije.

Kitico bom navedla v celoti, da bo vsem razumljivo, o chem teche beseda; najbolj vprashljiv je zadnji verz, ki prav vpije po popravku. Lorca namrech govori o sveti muchenici Evlaliji, ki visi obeshena na drevesu sredi zasnezhene pokrajine medtem, ko se nochi:

Zdaj zablisne se monshtranca

skoz zadimljena nebesa,

med potochnimi izvirki,

slavci na visokih vejah!

Razletijo se vitrazhi!

V belem deklica vsa bela!

Angeli in serafini

pravijo ji: Sveta, Sveta.

 

Zadnji tri verzi se v shpanshchini glasijo:

 

Olalla blanca en lo blanco.

Ángeles y serafines

dicen: Santo, Santo, Santo.

 

Povedano po nashe v dobesednem instant, nich poglancanem prevodu:

 

Bela Evlalija v belini.

Angeli in serafini

pravijo: Svet, Svet, Svet.

 

Bogu kajpada, saj so zato plachani, pardon, strogo hierarhichno razvrshcheni in nameshcheni za to specifichno visoko opravilo, da pojejo Vsevishnjemu chast in hvalo, ne sveti Evlaliji. Njo bi s »sveta, sveta« morda (ni pa recheno) lahko nagovoril le njen angel varuh! Alesh, Alesh, prevajalec tvoje tezhe in kalibra si ne bi smel privoshchiti luksusa, da ni v verskih in tudi neverskih recheh podkovan! In che je slavni Federico napisal trikrat »santo« in za povrh, sicer brez potrebe, vsakich z veliko zachetnico, je zhe vedel, zakaj in komu na chast! Berger pa bo zvedel, che bo odprl katerekoli mashne bukvice ali knjizhice na strani, kjer je nekoch pisalo »povzdigovanje«, zdaj pa, v pokoncilskih (alias reformnih) chasih, sodi k daljshi evharistichni molitvi – hvalospevu, in se koshchek, ki nas zadeva, glasi: »Svet, svet, svet, si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva. Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana na vishavah. Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na vishavah.« Saj je sploshno znano, da to himno prepevajo tudi angelski zbori v nebesih.

Zdaj se sprashujem, ker si njega ne drznem vprashati: je prevajalec tu (pa she kje drugje) tako brezkompromisno in celovito zhrtvoval pomen, ga tako rekoch giljotiniral, le v korist oblike, ali je kaj narobe bral in kaj v naglici spregledal?

Mimogrede povedano: urednishtvu Dela sem poslala le kakshnih 50-60 vrstic tega vsaj za polovico daljshega mnenja, ki ga pishem zdaj za revijo Srp in ga sproti kje pa kje podaljshujem s she bolj nazornimi primeri, da bo kar se le da jasno, zakaj sama navijam bolj za pomen kot za formo; upam, da sem vsaj koga preprichala o svojem prav. Che nisem, naj zharko protestira in svoje pomisleke podkrepi z argumenti. Che me z njimi ne bo preprichal, mu bom odgovorila in dodala she kaj v zagovor svojih prevajalskih predstav in vidikov. Za nocoj pa je zhe chisto dovolj.

Ne, she konchna misel: Ta knjiga ima v bistvu le eno veliko napako, vse druge so mali odpustljivi grehi, s kiksi vred. Na platnicah namrech pishe Federico García Lorca: Ciganski romansero – to absolutno drzhi za shpanski tekst. Ko bi pod slovenskim besedilom pisalo: po Ciganskem romanseru (saj gre za enega izmed mozhnih prevajalskih pristopov in travestij) zelo svobodno prepesnil Alesh Berger, ki je, s tezhnjo, da ohrani ali prichara obliko, vsebino popolnoma podredil in jo precej zasilno in poljubno spet sestavil – bi chlovek sprejel njegove bolj ali manj ali nich posrechene svoboshchine skoraj brez pripomb in pomislekov. Utegnile bi mu nemara biti celo vshech. Tudi zato, ker bi vedel, kaj mu Mladinska knjiga prodaja za 19 evrov in 51 centov – nekakshne slovenske variacije na Lorcovo temo. Ker pa pishe chrno na belem (ne, na sinji podlagi), da je prevedel Alesh Berger, se bralec shele potem ob primerjanju zave, da so mu podtaknili nekakshnega klopotca alias napol falzifikat, ki na Lorco bolj od dalech in zgolj formalno spominja, njegovih misli, prozhnega stila, preprostega in kristalno chistega jezika pa mu je bolj malo, da ne rechem nich, mar, s tem literarnim problemom se sploh ne ukvarja, pach pa neustrashno zhinga po predpisanem ali izbranem kalupu in se ga drzhi, skrajno disciplinirano, kot pijanec plota, in si le zanj skoraj ochetovsko prizadeva in le zanj trepeta.

 

Post scriptum:

 

In zakaj sem dala naslov temu premishljevanju O anketah, ki to niso? Zato:

Po mojem laichnem mnenju chasopisi delajo ankete (oziroma bi jih morali delati) in jih tudi objavljajo, da sami zvejo in z njimi tudi njihovi bralci za najrazlichnejsha mnenja o kakshni knjigi, dogodku, nachrtu, osebnosti itd. Naredijo si seznamchek anketirancev in jim poshljejo vprashanja, dolochijo priblizhen termin in kako dolg, naj bo odgovor. Meni je bilo recheno: vasha izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Ker sodim med tiste, ki niso sposobni pisati na kratko in sebe samokritichno in shaljivo prishtevam med plahtarje (pri nas jih je kar nekaj), se mi je tudi tokrat napisalo kar prevech besed – argumenti, zhal, imajo kot kralj Matjazh dolgo brado in porochno obleko z vlechko! Dala pa sem urednici proste roke, da me lahko skrajsha do strzhena ali celo vrzhe v kosh. Ni me vrgla in sem ji za velikodushnost hvalezhna, saj je objavila konec te moje kar lapidarne misli (podchrtala ga bom): »Vi boste verjetno v prilozhenem zapisu pogreshali kratek in koncizen odgovor: Berger ali Gradnik in Udovich? Tako simplicistichno ne gre, saj niso primerljivi ...«

In res niso. Slednja sta tudi prevedla premalo romanc, da bi peshchico njunih prevodov lahko postavili ob bok celega Romansera. V urednishtvu pa so se lagodno (?) shli naprej … primerjavo.

Z velikim zanimanjem sem prebrala odgovore drugih anketirancev, katerim ochitno ni bilo narocheno, naj bodo kratki, ker so potrebovali veliko vech stavkov, da so povedali, kar so povedali, bolj mimo vprashanja kot nanj, in sicer:

l. Ciril Bergles je obzhaloval, da Bergerjevega prevoda ne pozna. Potem se je razpisal o prevodih nasploh, a tistih v svetu. Pohvalil je tudi Udovicha, chesh cheprav je prevajal precej svobodno, so kljub temu prevodi odlichni. A znamenita primerjava z glavnim predmetom ankete, zaradi nepoznavanja, ni prishla niti v poshtev.

2. Odpadla je tudi pri Aleshu Bjelchevichu, ki je prav tako povedal, da ni videl Bergerjevega prevoda, in je nato – sicer zelo zanimivo – operiral le s hipotezami, a v bistvu v slogu: che chebula ne bi imela che-ja, bi bila bula. In narobe: che bi bula, magari rakova, imela tisti prepotrebni in velevazhni che, bi se chudezhno pozdravila in se spremenila v okusno shalotko in ji niti ne bi bilo treba k onkologu. Vendar je vse, kar je rekel, vredno branja. Obchutek imam celo, da je s tistimi vrazhjimi cheji tudi molche trobental, ... a o chem? Med drugimi zanimivostmi, da so Preshernove prestopne asonance knjizhna in ne ljudska rech.

3. Najkrajsha je bila Alenka Bole Vrabec; zdi se tudi, da je Bergerjevo prepesnitev prebrala. Ona se je celo drzhala zapovedi dveh stavkov, bila pa je tako prebrisana, da ju je raztegnila kot elastiko na 20 vrstic. V prvih desetih vrsticah je, namesto da bi se shla naprosheno primerjavo in ozhigosala Gradnika in Udovicha, rajshi opevala shpanskega pesnika kot kultno osebo svoje mladosti in se samo po sebi umevno vnovich ogrevala za prvinski chudezh njegovega opusa, v ostalih vrsticah pa hvalila vech kot zhlahten, navdihnjen prevajalski dosezhek Bergerja, ki nas neustavljivo mami na pot k pesnikovi pradushi Andaluzije.

4. in 5. Najdaljsha sta bila Boris A. Novak (51 vrstic) in Matjazh Zaplotnik (57). Prvi, kar ni niti malo presenetljivo, ker je strokovnjak v verzoloshkih umet(el)nostih in tudi njihov chastilec, je ves himnichen v zvezi z slovenskim romanserom in skrajno odklonilen do Udovichevih prevodov, ki so zanj formalna in umetnishka dezinformacija, ker da je kot prevajalec povozil ritem trohejskega osmerca in evfonijo shpanskih asonanc. Shele Alesh Berger ... skratka, sami obchudovalski ah oh ih in noben obzhalujochi aj. Vse se mu zdi brezhibno in pravshnje(ga zvena). Zaplotnik pa je vsaj pol manj navdushen in zdalech bolj zadrzhan v sodbi.

Pri vseh je mogoche zaslutiti trud ali napor, da ne dregnejo v osir s kakshno nerodno postavljeno ali preostro besedo. Vsi so nekako skrajno obzirni in v rokavicah, bog ne daj povedati na glas, kar je obichaj samo shushljati. Oba anketiranca, ki prevoda nista videla, bi navsezadnje lahko stopila do Mladinske knjig(arn)e, si poiskala udoben kotek in romance vsaj diagonalno prebrala, in shele nato kot zasilna poznavalca odgovorila Delu. Saj nismo nori, ko pa se lahko z izgovorom »ne vem, ne poznam, nisem videl« vsaj desetkrat boljshe izmazhemo, ne da bi se komu zamerili, in se kot machek okoli vrele kashe lahko poljudno vrtimo in povemo vse sorte, le tega ne, kar so nas vprashali, in s to strategijo ni nevarnosti, da bi si brez potrebe opekli gobchke. Tudi urednica bi konec koncev lahko prosila vse ... neznalce, naj najprej zvejo in se informirajo in nato shele odgovorijo, da je to pach pogoj za vsako dobro izpeljano anketo in tudi nujnost za nastopanje v njej. Saj so ankete le za to, da bralci zvejo najrazlichnejsha mnenja o naprosheni stvari in ne mimo nje, pa naj bodo dokaj priljubljeni »mimoodgovori« – ki so pri nas zelo v navadi – she tako luminozni in iluminantni. So pach mimo, aut, ne pa v jedru problema, in potemtakem zhe vnaprej nimajo mesta v anketi, saj v njej ne delajo drugega kot gnecho. Shkoda prostora.

Vprasham, takole na sploshno: Kakshen smisel ima objavljati odgovore anketirancev, ki dolochene teme ne poznajo; ki te ali one knjige niso niti brali in niti potem pokazali zanimanja zanjo? In kaj chasopisi urbi et orbi sporochajo s to prej brutalno kot inteligentno metodo tudi avtorjem, pa cheprav le implicitno? Da pri nekaterih bolj znanih osebkih ali osebnostih obravnavane knjige, ki so jih napisali ali prevedli, niso niti predmet, kaj shele sredishche njihovih (trenutnih?) interesov in premishljevanj? Kako naj si drugache razlagam njihovo in tudi urednishko … indolenco?

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (VIII)

 

O Vilenici skozi razlichne ochi (tudi pesnishke in prevajalske)

 

Najbrzh ne veste, morda pa, a ne vsi, in tem so namenjene te vrstice, da si je slovenski pesnik in gorishki slavchek Simon Gregorchich pred vech kot dobrim stoletjem – maja 1905 – ogledal jamo Vilenico. Ne vso od zachetka do konca, vendar jo je videl tudi od znotraj, ni samo slishal zanjo. Nanj pa je naredila, sodech po pismu prijatelju, prej muchen kot prijeten vtis, saj je precej znano, da na nekatere ljudi, zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo in se tega vchasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju – in vchasih zhe sama misel na te sicer prav velichastne kamnate dvorane, a tudi mrachne in skrivnostne hodnike, podhode, rove in chudne prostore najrazlichnejshih oblik, vedno malce strashljive zaradi nenadnega shelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzechih kapelj s stropa in vchasih pretihih ali preshumechih voda, vse to pa nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova – vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah. She zhivo se spominjam precej znane italijanske pisateljice Giuliane Morandini, menda iz Rima, a povezane s Trstom, ki je pred okroglimi dvajsetimi leti, she pred zachetkom slavnostne podelitve nagrade Vilenica Petru Handkeju, kot mi je povedala kasneje, ko si je malce opomogla, stekla ven na prosto, vsa panichna in tresocha pa chisto brez diha, in kar naprej ponavljala sama pri sebi »strashno, strashno«. Strashno kaj? – sem jo vprashala, tokrat jaz v strahu in skrbeh, da se ji morda zdi hlad tam spodaj neznosen, pa tisto nezazheleno kapljanje na glavo, ali pa ji ni vshech program, morda ima kaj proti avstrijskemu pisatelju, je kaj narobe s pevci ali s slavnostnimi govorci, jo je kdo uzhalil ali kako drugache prizadel, bog ve kaj ji ni po godu. A vso tisto nepremagljivo grozo ji je v kosti vlivala le jama jamasta kot taka – za vse nas prechudovita Vilenica – in ni pomagala niti navzochnost mnozhice praznichno razpolozhenih ljudi ob njej v okusno okrasheni dvorani niti mochna elektrichna razsvetljava z igrami senc in svetlobe in barvnimi odtenki, ki je vse kaj drugega kot brlenje nekdanjih karbidovk ali oljenk, ki jih je bil zelo verjetno delezhen tudi Gregorchich, da bi se znebila tesnobe in zachela gledati na divashko ali lokavsko jamo pa na vse druge pri nas z nashimi – izrazito podezhelskimi, beri: narave vajenimi, s klavstrofobijo in z napachnimi predstavami o peklenskem breznu – neobremenjenimi ochmi.

Tudi trzhashki knjizhevnik in stihotvorec Giuseppe Compagnoni, ki se je v neki svoji pesmi leta 1795, to je pred 212 leti – ne pozabite na to visoko shtevilko! – razpisal o vilenishki jami, Matjazh Puc pa je sedem njenih verzov dal kot moto svoji lichno opremljeni in zanimivi broshuri VILENICAzgodovina in opis krashke jame (zalozhil jo je leta 2000 nekdanji Kulturni center Srechka Kosovela v Sezhani, ki se je potem preimenoval v sedanji Kosovelov dom). Dozhivetje groze je pri njem she potencirano. Saj zachne:

 

Terribil fatto! Alor cedendo anch'essa

L'inferior parte dell'immensa pietra,

Onde sorge non ultimo tra quanti

il (?)* circondano qui monti tremendi,

Vileniza si scosse, e un cupo offerse

Baratro immenso. La caverna oscura.

Ecco: scendiamo …

 

*(vprashaj sem postavila jaz)

 

Eden izmed mozhnih, skoraj instant prevodov, brez obichajnih dokonchnih lepotnih posegov, je:

O groza! Tedaj se spodnja plast

orjashke skale, kjer k nebu dviga se

ne najneznatnejsha izmed okolishkih

gora mogochnih, nenadoma pogrezne! …

Zatresla se je Vilenica, zgrmela (?) je

v ogromno mrachno brezno. Chrna jama …

Le vanjo se spustimo …

 

(Vprashaj je postavila trzhashka prevajalka Darja Betocchi, ki je verze na mojo zheljo tudi prevedla, lahko bi seveda prevod tudi malce ali precej spremenila oziroma izdelala kar nekaj razlichnih prevodov, kot sem jih jaz, a je nisem hotela dodatno obremenjevati.)

 

Drug, prav tako instantni prevod:

 

Strashen dogodek! Tedaj, ko je popustil

tudi spodnji del ogromne skale,

kjer se dviguje ne zadnji med tolikimi

strahotnimi hribi, ki jo tukaj obdajajo,

se je stresla Vilenica, in zazijalo je

mrachno in globoko brezno. Temna jama.

Glejte, spushchamo se vanjo …

 

(Za velelnik pri zadnjem stihu manjka klicaj. V tistih chasih so pisali rajshi kakshno lochilo prevech kot premalo.)

 

Tretja razlichica:

Strahota! Tedaj se nenadoma

sesede spodnja plast velikanske cheri,

kjer nastaja ne zadnji vrh, ki ga

mnozhica mogochnih gora obdaja,

Vilenica se strese in razkrije

globok in mrachen prepad. Temachno jamo.

Pravkar se spushchamo vanjo …

 

S podobnim strahom in enako drhtechega srca se je menda s svojo bujno in kreativno domishljijo spushchal Alighieri v svoj grozoviti in grozovzbujajochi pekel. Compagnoni pa samo v nekaj kilometrov dolgo krashko jamo Vilenico, kjer ne vedrijo niti chloveshke ribice. Najvech kakshen nedolzhen netopirchek pa divji golob in prej koristna kot shkodljiva rovka in sorodne zhivalce, morda tudi kakshen pajkec. Vendar so pred 212 leti po svetu hodili in lomastili strahovi drugachne sorte od danashnjih. To ponovim v njegov zagovor in olajshanje. Ker smo medtem spremenili tudi jame v nekakshne lunaparke s spektakli, ki jih oznachuje pravo razkoshje na robu razsipavanja z luchmi in zvoki, je za nas staroselce (naj rechem aborigine?) in trd(ozhiv)e Krashevce … sveta groza Giuliane Morandini malodane tezhko umljiv zhivchni ali dushevni pretres.

She to, mimogrede, ker smo zhe pri prevajanju: Compagnonijevo obchutje strashnosti je slovenska nepoklicna, le improvizirana prevajalka (morda iz slabega poznavanja italijanshchine, a skoraj ne verjamem; najbrzh prej iz silne ljubezni in lokalpatriotichne privrzhenosti do vilenishkih lepot) chisto prezrla (v pomenu ignorirala, ne pa spregledala) oziroma brez vsake prevajalske skrupuloznosti in pomislekov kar preskochila (lahko berete: iz dobronamernosti zatajila) in verze prikrojila izrazito po svojem svetlem obchutju, ki je konec koncev tudi nashe. Skratka, strashnost je preobrazila v milino in prijaznost brez primere. Zanjo se ob rojstvu Vilenice ni nich strashnega zgodilo, dogodilo se je le … nekaj:

 

Nekaj se je dogodilo!

Tla so se vdajala v globino,

skale so se dvigale v vishine.

Obkrozhajo nas gora kamenine.

Vilenica nas vabi v globino

z velikimi brezni, vabi v temino.

Spustimo se k lepoti, v tishino.

 

Po skrajno prostem prevodu sodech, ko ga preberemo do konca, vseeno zvemo, da se ni dogodilo samo nekaj, marvech da se je zgodilo nekaj zavidljivo lepega, saj lepshe kot tako ni niti mogoche. Brez senchice bojazni v dushi, brez vsake tesnobe, brez kanchka prestrashenosti, nich mrachnosti, grozljivosti pa she manj kot nich. Tla se vdajajo – mehko, pochasi, obzirno, previdno, lagodno kot kakshna zaljubljena zhena mozhu, skale se brez vsakega shuma in ropota dvigajo v nebeshke vishine, gorske kamenine vsepovsod raztresene, pardon, razstavljene kot pri kakshnem draguljarju, Vilenica pa, nekoliko nizhe, prazhnje oblechena in s stalagtiti okronana nas vabi … in smo spet pri ljubechi zheni ali darezhljivi gostiteljici, ki nam odpira vrata na stezhaj v svoj podzemni dom in z blagim smehljajem na ustnicah nas milo prosi, da se spustimo k lepoti, v tishino. Res lepo. Le shkoda, da niti za nohtek vsega tega ni povedal Compagnoni v omenjenih stihih! Mi – oziroma vechina nas, kar ne pomeni vsi – tako dozhivljamo jame, in ne samo Vilenico. Tudi Shkocjanske jame in Postojnsko in jame nasploh, saj smo bili vzgojeni od mladih nog, da so nekaj edinstvenega in dragocenega, kar zasluzhi samo nasho ljubezen in neizmerno obchudovanje. Pri omenjeni prevajalki je edino narobe to, da se pod tisto blagozvochno sedemvrstichno pesmico na chast Vilenici ni sama podpisala kot avtorica in jo mirne dushe svetu prodala ali podarila kot svoj izum. Saj to v bistvu je. Noben bralec ne bi niti od dalech zaslutil, kaj shele posumil, da je na svoj in zelo svojski nachin interpretirala Compagnonija, nato pa ga je povsem nerazpoznavnega pretochila v slovenshchino. Saj gre za dvoje chisto nasprotnih dozhivetij ene in iste stvari. Inspirira pa nas lahko vsakdo; vplivi in ustvarjalno zgledovanje bolj kot posnemanje, hvala bogu, niso she prepovedani, saj nas prav oni potiskajo naprej. Drugache bi tichali she vedno … v kakshni jami – in smo spet pri jamah! – a tokrat kot trogloditi alias jamski ljudje, ne pa kot lavreati kakshne vilenishke nagrade ali slavnostno obchinstvo pri tem enkratnem dogodku, ozarjeni od uslug, ki nam jih za dolocheno ceno na Sezhanskem deli Elektro Primorska iz Nove Gorice. Lahko bi jo potemtakem celo postavila pod italijanskim motom; kot zhe recheno, a naj bo ponovljeno, nihche niti opazil ne bi, da imata kaj skupnega in da sta si v sorodu, morda v desetem kolenu, ki ne pride v poshtev. Lahko bi italijansko pishochemu Trzhachanu iz hvalezhnosti tisto elementarno grozo celo prevedla, seveda kot se spodobi za prevod, nich odvzemala ali dodajala, skratka nich potvarjala in prirejala po svojem okusu in nashi meri. Che se je v italijanshchini zgodilo nekaj strashnega, naj se tudi v slovenshchini – ali se strahote pri nas ne morejo dogajati? In che nekdo baja o gromozanskih ali strahovitih hribih, pa cheprav smo obkrozheni le od grichkov, holmcev in vzpetin(ic), noben dober prevajalec ne sme marnjati o kameninah gora, ko pa o njih – kameninah – ni v pesmi niti besedice. Prevajanje ima svoja pravila, ki se jih mora chlovek drzhati, che noche, da ga kdo prej ali slej pokliche … k redu ali mu pove brez rokavic ob kakshni lepi prilozhnosti nekaj bridkih, v vzgojne namene: da ne bi drugich zapadel spet v skushnjavo in ga ponovno po svoje biksal.

Zdaj pa je zhe skrajni chas, da napishem she nekaj tehtnih misli o Gregorchichevem obisku jame Vilenica, o katerem verjetno redkokdo kaj ve na nashem koncu. Ali pa. Jaz nisem vedela. Zvedela pa sem to od dobre, ukazheljne in zelo nachitane znanke Slavke Kranjec, ki kot chlanica sezhanskega bralnega krozhka Sonchna ura marsikaj prebere she zanavrh in, ko se srechava, kaj posebno zanimivega pove tudi meni. Tokrat da je med branjem knjige Ivana Sivca BISERI BOLECHINE, ki ima podnaslov Slike iz zhivljenja gorishkega slavchka in ki je izshla pri zalozhbi Druzhina v Ljubljani leta 1996, na strani 152 naletela na tele vrstice:

 

»Ko je s prijatelji obiskal veliko krashko jamo Vilenico pri Divachi, je napisal pesem Iz ila.«

(Sivec je potem navedel prve shtiri verze te pesmi, ki jih bom jaz preskochila, ker bom prepisala pesem v celoti na koncu.)

Vech kot zanimivo za vse, a za nas Krashevce she prav posebej. Morda nashi jamarji hranijo she kakshne stare vpisne bukve, v katere se je takrat morda ali verjetno tudi vpisal. S Slavko sva stopili v … poizvedovalno akcijo. Sposodili sva si v knjizhnici pesnikovo Zbrano delo, da se pretolcheva she do kakshnega podatka in seveda do navedene pesmi v celoti. V chetrtem zvezku na strani 372 v pismu prijatelju Ivanu Vrhovniku pishe takole:

16. maja 1905

Velechastni! Predragi!

Ti tako zame skrbish, bolj nego za brata dober brat. Bog Ti plati tisochkrat. O svojem chasu dobish potrdilo.

V nedeljo sem bil v Divachi; naredil sem veliko »raboto«: uzhitka – nich. Moje ochi in noge niso za tisto »vilenico«. Prihromavshi tipajoch do pod stopnic, vsplezal sem nazaj rekoch si: »Ko bi bil to prej vedel, vzel bi bil list do Ljubljane, da she enkrat vidim in poljubim mojega Vrhovnika!« Pravijo, da jama je prekrasna; ljudstva je bilo she precej; a prave vznesenosti ni videlo moje oko, ni chutilo srce: navadni semenj!

 

***

 

Sledi she nekaj zanimivih stavkov, ki pa niso vech v zvezi z Vilenico, zato jih kar preskochim.

Ker je bil takrat telesno zhe precej oslabljen in je imel z zdravjem same tezhave (noge so mu odpovedovale, slabshal se mu je vid), sta bila zanj tako spust v jamo kot strmo lezenje nazaj na povrshino najbrzh silno naporna, ker v tistih chasih jama prav gotovo ni zmogla tako urejenih vhodov in izhodov, z varnimi in ograjenimi stopnicami, kot smo jih vajeni danes, kaj shele, da bi bilo vse zelo pregledno in pristopno zaradi elektrichne razsvetljave. A she dandanes marsikdo, navkljub vsem melioracijam, nima pravih nog in telesnih kondicij za obiskovanje jam.

Pisatelj Ivan Sivec v svojih skoraj napeto zanimivih »slikah iz zhivljenja gorishkega slavchka« bralcem nekako sugerira, da je pri pesmi Iz ila botroval njegov obisk vilenishke jame; potemtakem pri tej hoji, ki jo je Gregorchich v pismu prijatelju tako bridko obzhaloval, le ni shlo samo za … veliko »raboto« brez uzhitka, marvech tudi in predvsem za navdih in tenkochutno pesnishko premishljevanje o rojstvu in smrti, o minljivosti chloveshkega mesa in vechnosti duha. Konec koncev tudi mi lahko tako domnevamo, saj je Vilenico obiskal prvo nedeljo pred 16. majem 1905, pesem pa datiral – kot pishe v opombi drugega zvezka Zbranega dela (DZS, Ljubljana 1948) na str. 419 – le nekaj dni pozneje, in sicer 18. maja istega leta. V stoletnem koledarju na internetu mi je sezhanski knjizhnichar Bojan nadvse prijazno poiskal, kateri dan je bil pravzaprav 16. maj tiste zhe stodve leti stare letnice (1905), in je nashel, da je bil torek. Jamo je Gregorchich potemtakem obiskal v nedeljo, 14. maja, prijatelju je pisal dva dni kasneje, to je v torek, 16. maja, pesem pa je datiral, prav tako dva dni kasneje, in sicer v chetrtek, 18. maja 1905. Drugache recheno, od obiska Vilenice do napisane pesmi je preteklo le pet dni. Dovolj za prelitje nekega obchutja v besede. Drugih podatkov, razlag ali pojasnil ob opombi v zvezi s pesmijo pa ni. Shkoda. A morda je kje drugje kakshen stavek, ki potrjuje Sivchevo trditev – hipotezo, da je bila jama vzvod pri pisanju obravnavane pesmi. To brzhchas zhe vedo razni strokovnjaki, ki so se veliko ukvarjali z njegovim opusom, med njimi tudi gorishka univerzitetna profesorica Lojzka Bratuzh in verjetno she (marsi)kdo v Ljubljani ali kje drugje. Kdorkoli o tem kaj ve, je naproshen, da pove.

No, meni je ta hip kar zelo vshech misel, da je ali – bolj pravilno – naj bi gorishkega slavchka inspirirala krashka jama Vilenica, ko je sedel za mizo, vzel v desno roko pero, ga namochil v chrnilo in zapisal pesem

 

IZ ILA

 

Iz ila vechni nam kipar

telo je umrljivo ustvaril,

in v njem duha plamtechi zhar

z bozhansko iskro je razzharil.

Oh, krhek pa je ilotvor,

minljiv je ko njegov izvor;

kako se lahko skrha –

minljivost mu je svrha!

In ilotvora bode konec,

ko zazvoni mrtvashki zvonec,

a iskre vechne dushni zhar

nam ne zamre nikdár, nikdár!

Kipar vesoljstva vechni Ti,

ta kip iz ila le razbij,

a iskre Svoje vechni zhar

ohrani v nas za sé vsekdar!

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (IX)

 

Pismo z' dezhele Miranu Hladniku in slovlitovcem z lirichnim uvodom

in o knjigah tako ali drugache

Zachela bom s poezijo, da se ogrejem, saj imam vse prste prezeble, navkljub kurjavi. Ne upam si dvigniti termostata iz strahu, da me na koncu meseca ne vrzhe Petrolova polozhnica vznak in mi popolnoma izsushi denarnico. 18 stopinj pa je za dolgo sedenje ob rachunalniku morda le premalo. Premalo ali prevech, pri osemnajstih bo ostalo, telesno temperaturo pa naj … povzdigne poezija. Upam, da ji bo vsaj to uspelo. Da bi povishala tudi sobno, pa je od nje prevech prichakovati in gojiti iluzije.

Italijanski pesnik Silvano Demarchi (iz Bocna-Bolzana) mi je konec novembra poslal v darilo svojo zadnjo zbirko Momenti (Trenutki), ki je izshla oktobra 2007 pri zalozhbi Accademia Internazionale Lucia Mazzocco Angelone v Iserniji, spremno besedo pa je napisal esejist in kritik Antonio Crecchia. Zbirka ni naprodaj. Verjetno gre za poklon kakshne knjizhevne ustanove pesniku. Ga bom vprashala, zakaj je na zadnji platnici formula: Edizione fuori commercio. Mi tega skoraj ne poznamo, je pa dobro vedeti za obichaje pri sosedih. Cheprav se s Silvanom osebno ne poznava, zhe dolgo let prijateljujeva, in prav toplo mi je postalo pri srcu, ko sem ob prejemu prebrala posvetilo: Ricordandoti con perenne amicizia (Spominjam se te s trajnim prijateljstvom).

Zbirko sestavlja pet sklopov ali ciklov: Podobe in krajine, Srchni vzgibi – Ljubljeni, Dogodivshchine, Tristia in Prebujenja. Obichajno pishe (zelo) kratke pesmi – impresije ali male meditacije, prezhete z nostalgijo. Prevedla bom tri daljshe pesmi v pokushnjo:

 

Minljivost

 

»Za moje stihe kot za dragocena

vina bo slednjich le prishel chas,«

si pravila, Marina Cvetajeva, a

ko ne bosh vech tlachila zemlje

svoje ljube Rusije, kaj ti bo

koristilo priznanje?

Tvoje ime je odletela lastovka,

tvoje ime je, kot ime pesnikov,

minljivost.

 

*

 

Kdaj bo konec?

 

Kdaj bo konec

teh neznanskih grozot?

Po taborishchih s holokavstom,

gulagi s prisilnim delom,

kamikaze, gnani od sovrashtva,

mladostniki, izurjeni za vojskovanje,

pretirana bogastva in hude lakote:

vse to odseva iz nashih

prilagodljivih in poslushnih zhivljenj.

Najbrzh bolj kot Bogu bi morali

postaviti to vprashanje chloveku.

 

*

 

Srechevali smo se vsako leto

ob dnevu mrtvih na pokopalishchu,

potem vedno redkeje;

ker je ta ali oni prestopil prag.

Tako, da sem zdaj chisto sam

ob grobu svojih dragih,

ko pa se okrog oziram,

videvam le tuje obraze.

 

*

 

Ne vem

 

Smo prishli na ta svet

sluchajno

in bomo odshli, ne da bi vedeli,

kam in niti zakaj,

za vse je zhivljenje skrivnost.

Tedaj se vprasham:

Smo svobodni ali nas vodi

neznana usoda?

In ko pridemo na konchni cilj,

nas chaka prezhivetje

ali iznichenje

ali morda ponovno rojstvo

v druga mukotrpna zhivljenja?

Na ta vprashanja

moj razum odgovori:

Ne vem.

 

*

 

Odhod

 

Pozdravljal me je

z zhivahnim mahanjem roke

s krova ladje

prilozhnostni prijatelj,

ki sem ga malo prej spoznal

v pristanishchu, mornar dolge plovbe;

pozdravljal me je

in s sabo odnesel

moje hrepenenje po daljnih

dezhelah in po srechanjih.

 

(Meni podobno: rechem tri in jih prevedem pet. Skopushtva mi moji sorojaki ne bodo mogli ochitati.)

Od gornjega poznojesenskega ali zgodnjezimskega pisanja, saj se ne spominjam vech, s premrazhenimi rokami in z nogami kot cvek, je minilo kar nekaj mesecev, zdi se, da smo she kar srechno prebrodili zimo in konchno mehko pristali na pomladanskih in zhe ozelenelih livadah meseca aprila. Skrajni chas je, da dokoncham ta svoj chlanek. Prvich, da me ne bo urednishtvo zasulo z urgencami, in drugich, da spregovorim kaj malega o nashih zhe ponarodelih navadah polovicharskega prevajanja in o nashem novem kar nacionalnem analfabetizmu, saj ne vemo vech, kako se kaj chisto navadnega napishe, pa ga lomimo vsak po svoje na celi chrti. Smo zhe vsi taki asi kot pri POP TV, kjer se teden za tednom sprashujejo, seveda pravopisno narobe:

 

As ti tud not padu?!

Mi morda nismo she padli. Oni pa prav gotovo, na jezikovnem izpitu. Saj si ne znajo niti odgovoriti, kaj she pravilno napisati! A pojdimo po vrsti.

Lotila se bom najpoprej malce shaljivo in malce zares TV propagandnega oglasa, ki ga lahko prebiramo na vseh nashih kanalih po vechkrat na dan med oglasnimi televizijskimi premori.

Celjske mesnine zhe zelo dolgo reklamirajo na televiziji svoje izdelke z uchinkovitim geslom:

z' dezhele.

To naj bi pomenilo, da so tako pristni in okusni kot domachi, in morda tudi so.

Jaz se le sprashujem, kakshno velepomembno funkcijo opravlja apostrof za chrko z, ki je ochitno narechna skrajshava za predlog iz in potemtakem bi moral biti apostrof spredaj: 'z dezhele, kjer bi bil nadomestek chrke i. Morda gre le za grafichno lepotno znamenje in bi kazalo vprashati oglashevalce, kaj lepega pomeni, da bomo tudi mi uzhivali ob njihovih likovnih ali grafichnih izpeljavah. Tudi glasbena skupina Dej she 'n litro, sodech po tem, kako pishe njen chlan Damjan Jurich (Primorske novice, 13. 2. 2008), ne zna pisati pravilno svojega imena. V kratkem pojasnilu je kar devetkrat dal na pravo mesto apostrof ('n namesto en), nato pa ga je pokronal, ker je pozabil na razmik po prislovu she (in pisal she'n kot eno besedo, namesto she 'n). Morda pa izgovarjajo drugache in bi morali pisati Dej sh' en litro.

 

Rekli boste: pri toliko problemih, ki tarejo Slovenijo, se Jolka gre pikolovko, ki ishche dlako v jajcu in se izgublja z jezikovnimi malenkostmi. Verjemite, le na videz se zdijo malenkosti, v bistvu gre za nashe zhe sploshno in kronichno neznanje pa hudo pomanjkljivo poznavanje materinshchine (tako knjizhne slovenshchine kot narechnih govorov); to je za zdravje naroda in nacije zhe prav alarmantno, da ne rechem skoraj strashljivo.

Verjetno ste brali v neki zhe davni sobotni prilogi Dela, ki nosi datum 29. 12. 2007, intervju dr. Slavoja Zhizhka z novinarko Jelo Krechich, kjer je omenjena znamenita floskula o »Moni Lisi«, ki jo nash svetovno znani filozof baje servira tujcem kot slovensko specialiteto z rahlo kvantashko razlago, in nato pogovor Mance Koshir z Vesno Milek, prav tako v sobotni prilogi Dela, le z dne 5. 1. 2007, kjer Koshirjeva ochita Zhizhku samo vulgarnost, ne pa tudi nepoznavanja slovenskega jezika, da o italijanskem niti ne govorimo, v zvezi z nemogoche hibridnim binomom »Mona Lisa«. Kasneje je prishlo med obema intervjuvancema v poshtnem predalu 29 she do krajshih, a jedkih replik z izmenjavo diskreditornih besed na rachun moralnopolitichne integritete enega in drugega (19. in 26. 1. 2008).

Ko bi bili novinarji in nashi, recimo jim tako, najbolj iskani filozofi svetovnega formata pa popularni pisci vsaj malo bolj jezikovno podkovani, sploh ne bi moglo priti do tega spopada ali incidenta, iz katerega smo lahko razbrali, kar smo sicer v nochi chasov zhe vedeli, da sta sodila oba omenjena – in z njima kar lepo shtevilo danashnjih domnevnih disidentov (bolj kratkega spomina) – pod titovino alias SFRJ v tako imenovano in dalech naokrog razbobnano jeunesse dorée socializma, po kateri so se nam, podezhelskim shkribontarjem in pisarchkom, samo cedile sline. Zhizhek je malce slaboumno marnjal Krechichevi, odkod izvira nasmeshek Mone Lise – pisati bi moralo Monne Lise (po italijansko) ali Mone Lize (po slovensko), oboje nima zveze z beneshko-trzhashkim narechnim vulgarizmom »mona« (pishemo ga z malo zachetnico in z eno samo chrko n), ki smo ga tudi mi chisto brez vsake potrebe prevzeli od nashih sosedov, cheprav imamo zanj slovenski, dokaj rabljeni ekvivalent, in sicer pizdo, ki prav tako pomeni vulvo, s katero se tudi figurativno pokrivata v pomenih bedak, tepec, idiot in podobno. Che bi bila Krechicheva bolje podkovana v slovenshchini, bi morala Zhizhka elegantno prekiniti in ga vprashati, polna radovednosti, ali tujci njegovo neslano duhovichenje, kateremu baje botruje lepota slovenskega jezika, sploh razumejo. Ko bi ga to vprashala in mu razlozhila razliko med spornimi besedami, bi se morda zavedel, da tujcem klati bedarije, in bi chimprej vrgel ta ponesrecheni primer iz svojega zheleznega repertoara rovtarskih vicev, da ga ne bo kdo, ki zna italijanshchino, imel za chisto navadno ali celo za kvatrno mono, kot pravimo na Krasu, namrech za bedaka nonplusultra, ki ne pozna razlike med Ma-donno (ma-dame) ali na kratko Monno (starodavni naziv za porochene zhenske) in mono. To je priblizhno tako abotno, kot che bi kdo razlagal, da njegov priimek Zhizhek pomeni v nashem lepem jeziku zizek ali cicek in da je zato vse, kar napishe, tako slastno in hranilno kot neposneto mleko kakshne shvicarske krave ali domache dojilije, ne pa zhuzhkasto ali zhuzhnjavo, kot bi chlovek povrshno presodil.

Za bozhjo voljo, pishoche ljudstvo z genialci in novinarkami vred, tu pa tam, vsaj pomotoma, vzemite v roke kakshno slovnico, slovar ali jezikovni uchbenik, pa cheprav so delno zhe zastareli, kot radi pravite, in zaudarjajo po naftalinu. Preden izustite ali pustite izustiti kaj tako butastega, kot je bila ta louvrska Mona alias prostashka Vulva – lisasta seveda (v pomenu: z madezhi) ali (z)lizasta, ki rada lizhe, anti ne svoj spolni organ, v tem primeru bi ji moral Modigliani podaljshati vrat vsaj za pol metra – preden torej bleknete kakshno tako flavzo ali falauzo, kot ji pravijo Idrchani (kdove, ali jo pishejo prav), odprite pravopis in poglejte, kako se sloveni Monno Liso; po moje namrech ni ustrezno, da poslovenimo le prvi del, drugega pa pustimo po italijansko, kot zadnje chase na debelo pochenjamo, slavisti in dialektologi pa ne rechejo niti mu, kaj shele jezhesh in madonca, tako pa ne gre! Saj niti malo ne zastokajo ali potarnajo. Da bi se tu pa tam obrnili na prof. Mirana Hladnika in ga v slovlit@ijs.si pobarali, kako se reche, da bo recheno pravilno, pa jim ne pride niti na misel. Bog ne daj, utegnili bi dobiti mozhgansko kilo! Morda pa se s takimi jezikovnimi drobtinicami in trshchicami niti elitni slavisti ne ukvarjajo vech, vsi prevzeti od drugih, vechjih, pomembnejshih in gromozansko razsezhnih vprashanj. Zanje je POPovski as ali domnevni jezikovni a s' chisto vseeno, vsak naj pishe, kakor ve in zna, che pa ne zna, naj pishe, kakor ne zna, skrajni chas je, da uradno, z zakonom, ukinemo sholsko in vsakrshno strahovlado. A povrnimo se k Giocondi.

Delovi novinarki je morala biti Zhizhkova poljudna razlaga o skrivnostnem nasmeshku celo tako vshech, da jo je posebej izpostavila v okvirchku s povechanimi chrkami. To se ne bi smelo zgoditi niti v rumenem tisku, slovitega filozofa bi morala prijeti delikatno v precep in vsaj z mezinchkom pokazati na njegove jezikovne vrzeli, ki bi jih le kazalo zapolniti.

Tudi ona je bila jezikovno teshcha, podobno kot kasneje Manca Koshir in Milekova. Ko se je prva zgrazhala nad banalno Zhizhkovo duhovitostjo, bi jo morala druga smeje opozoriti na kozle, ki jih simpatichni svetovljan mimogrede strelja v osrednjem chasopisu, saj ne lochi hrushk od neshpelj, in mesha pojme tjavendan v sadno kupo odvratno neslanega okusa. Saj so Slovenci taki butci (zakaj bi rabili trzhashko tujko, nich v sorodu z Leonardom, che imamo doma dovolj zgovoren izraz za tepce!), da vzamejo vse za chisto zlato. Lahko jim rechesh, kar se ti zljubi, oni vse pogoltnejo molche, che pride iz dovolj slovitih ust. Tudi slamo in drachje. In oralni seks, tudi ko sploh ni razloga zanj in ne namiga. Najbrzh jim je vshech, da kdo kvanta kar tako larpurlartistichno, kvantanje zaradi kvantanja, brez ene same duhovite iskrice zraven. Nich zasoljeno in popoprano, do kraja plehko in neslano. Kot da bi shlo za zdravnishki predpis proti visokemu krvnemu tlaku.

Tudi Igor Bratozh, urednik Knjizhevnih listov, ki bi vechkrat zasluzhili, da jih Delo preimenuje v Knjizhevni list(ich), bi potreboval kakshen dodatni techajchek v znanju slovenshchine. Tudi on je spustil na svojo ubogceno stranichko 16. januarja letos Reuterjevo novichko z naslovom Kdo je bila Mona Lisa kar dvakrat prevedeno le napol alias narobe!

Skrajni chas je, da se nasha chasopisna podjetja, ki nas dan za dnem naravnost zasipajo z najrazlichnejshimi reklamami in prilogami, korenito zavzamejo tudi za ubogo Pepelko, imenovano jezik, ki jim je, sodech po vsebinah, ki nam jih tako radodarno talajo, deveta briga, saj nima niti svoje rubrichice ali kotichka, medtem ko nas do nerazsodnosti razsipno zalagajo s tisocherimi drugimi nasveti, brez katerih bi najbrzh enako srechno zhiveli, in sicer: kako naj se oblachimo, lichimo in lepotichimo, kako naj se zdravo hranimo, ko pa je na tehtnici prevech kil, kako naj najuchinkoviteje shujshamo (po mozhnosti ob enako preobilni hrani!); in kako naj vzgajamo otroke, kako naj se vedemo v druzhbi in doma in se celo ljubimo, kako naj si uredimo stanovanje in poskrbimo za vrt, kakshen avto naj kupimo ali prikolico, pa v katerega boga naj verujemo in v kateri krozhek naj se vpishemo, pa od a do zh o pravilni negi hishnih prijateljev, o odpravi prshic, bramorjev, celulitisa in trdovratnih travnih ali kavnih madezhev, in kaj naj beremo, gledamo v kinu in na TV, da nam ne bo zhal, in kam naj gremo na izlet ali na pochitnice, in kakshno trugo in pogreb naj narochimo, pa kam s posmrtnimi ostanki, na britof poganjat po starem radich in chakat trombe sodnega dne, ki nam bodo oznanile vstajenje mesa in vechno zhivljenje, ali na secirno mizo kakshnega raziskovalca na anatomskem inshtitutu, pa s kom in kdaj in zakaj to in ono in vse, in kdaj naj preshaltamo od njihovih modnih in modrih nasvetov kar v psihiatrichne dispanzerje po pomoch ali vsaj na divan njihovega psihoanalitika, ki bo razvozlal vse nashe vozle in zavrtnine in pripomogel k nashi normalizaciji. Enega takega psihoanalitika, zelo primernega za ta razvozlavajochi ali razmrshujochi posel, so nam ravnokar pricharali v Chokoladnem prelivu Bonbona (8. aprila 2008), prilogi Primorskih novic in Vechera. Zadeva zlasti zhenske. Sodech po njegovi strokovni sodbi-kolumnici-analizi, je bolj za to, da so zhenske predvsem lepotice. Kajti zhe s tem, da so privlachne, imajo v zhepu doktorat lepote, ki zdalech presega onega, ki ga je moch dobiti po dolgem shtudiju na univerzi. Zdi se, da se pri nas pretolchejo do slednjega le tiste, ki so telesno prej vprashljive in shantave kot mikavne in za navrh she s falichno pametjo (sic!) v glavi, pa to she ni dovolj: pogosto se dichijo in bahajo s kupljenim (!) doktoratom izobrazbe in znanosti, kar je – le priznajmo – nekakshen vishek vishkov klavrnosti. Uboge nelepotice! Ni dovolj, da so bile od rojstva prikrajshane za lepoto, zdaj jih nashi vrli psihoanalitiki opsujejo samo zato, ker so bile v pomanjkanju boljshega (to je zalega) videza vsaj ukazheljne. Po njihovem mnenju, se zdi, so lahko grdi, debeloglavi, pleshasti in chokati pa kruljavi in fizichno hudo oporechni samo moshki, pa jim je ves ta lepotni manko s telesnimi minusi samo v prid in v okras. Nihche se ne sprashuje, kakshna vrsta pameti domuje v njihovi glavi: falichna ali ona pozhenshchena s smehljajem Gioconde? Zhiv krst si s tem ne dela problemov. Kot se tudi ne ugiba o njihovi diplomi: so jim jo starshi kupili ali so si jo sami prigarali v potu obraza? Pa zakaj se je Bonbonov kolumnist zhe chisto na zachetku avtodefiniral kot teoretski psihoanalitik, kritichni mislec in osebni svetovalec? Da nekako popravi svojo malce dvomljivo podobo in izboljsha »look«? Na tihem se taki psihoanalitichni privrzhenci zhenske lepote blazno bojijo zhenske konkurence, saj ni strahu, da bi jim lepe blondinke ali chrnolase misice, po mozhnosti z nedokonchano srednjo sholo ali le s prvim letnikom univerze, pri kakshnem natechajnem razpisu odpihnile prestizhno sluzhbeno mesto – kar pa ni recheno za ostale zhenske pohabe s falusom pod pazduho kot ona amerishka kiparka francoskega rodu, Louise Bourgeois, ki nam jo je – shviga shvaga – opisala Brina Svit, prav tako v sobotni prilogi Dela z dne 5. aprila 2008. Zatorej punce, izogibajte se sedenja in piflanja ob sholskih skriptih in uchbenikih, ne tvegajte lahkomiselno izgona iz beauty raja! Uchenost shkoduje lepoti! Le zadnjice zhenskam obupno shiri in jim kvechi mozhgane!

To psihoanalitichno zgodbico sem detajlno opisala, da bralcem nazorno priklichem v spomin, kaj vse mogochega in nemogochega nam nudijo dandanes chasopisi: nekakshno vsezhivljenjsko kompletno postrezhbo, ki nam jo dan na dan prinashajo na dom na pladnju, da ima chlovek zhe malce nadlezhen obchutek, da je tudi duhovni invalid, ne samo telesni, ki sam brez vseh teh mnogoterih palchkov pomagalchkov ne zmore chisto nich, niti samostojno misliti, zato so ga, prizadevni, kakor so, vpisali zhe kar obvezno na vse te celodnevne techaje z nasveti, brez katerih, che hoche pravilno funkcionirati, ni vech mogoche tako rekoch od spochetja pa tja do zhare in she chez.

Torej, naj strnemo misel v zakljuchek: vsega nam dajejo do potratnosti veliko in na pretek, le v zvezi z jezikom niti mrvice ali tanke rezinice, ker jim je jezik, bodimo iskreni, ne le deveta briga, marvech zhe deseta in enajsta, saj jim ni slovenshchine, tako narechne kot knjizhne, niti malo mar. Z izjemo ob kakshnem simpoziju, ko se udelezhenci med seboj poafnajo ali prerekajo. Niti na eni od teh papirnatih prilog med vsemi temi nonstop svetovalnimi laboratoriji in delavnicami ni chisto nobene male jezikovne krojachnice ali zakotne shivalnice ali vsaj kake micene popravljalnice jezika ali prenosne stojnice, postavljene ob sobotah pred kakshen zelo obiskovan supermarket, ob nedeljah in praznikih pa po mashi ali popoldanskih litanijah pred cerkvijo. Z zgovornim naslovom nad vrati ali po tleh: Kako se reche in pishe, da je prav? – In kako se izgovarja? – In kaj pomeni? – Vprashajte in vam bomo tiktak povedali.

Che je tako, pa bom vprashala. Novinarji, zlasti na nashem koncu, takole pishejo v slovenske chasopise, ne v kakshne narechne priloge, che pa jim postavish kakshno vprashanje, ne(radi) odgovarjajo. Vchasih jih imamo na sumu, da niti sami ne vejo, pa se nochejo blamirati. No, sprashujem, kaj pomenijo vsi ti izrazi pretezhno iz chlankov o poceni in zdravem sezonskem kuhanju, vchasih, a bolj poredko, je zraven tudi slovenski izraz, vendar so tuji, vechinoma iz njihovih narechij zapisani fonetichno, vedno na prvem mestu, kot da so namenjeni le polpismenim, ki ne znajo »po nashe«, pa jim morajo pomagati s spachenko, da sploh razumejo, o chem teche beseda. Najbrzh imajo pisci receptov do lastnega jezika manjvrednostni kompleks, pa nam najprej servirajo, recimo, zhe razkrichane njoke in shele nato v oklepaju pripishejo slovenski izraz, ki nam chrno na belem ne pove nich drugega, kot da gre za chisto navadne slovenske cmoke. Moja pripomba: Kakor jih dandanes na hitro zamesijo in nasekljajo, pa niso z onimi pred shestdesetimi leti, rahlimi kot misel in prelepo oblikovanimi, niti v daljnem sorodstvu ne glede, kako jim pravimo: cmoki, svaljki, gnocchi ali njoki v primorskem mishmash narechju. Drugache povedano ali (po lashko) tanto fa, bi slavne ali zloglasne njoke – le pravilno napisane gnocchi – lahko mirne dushe vrnili italijanom, jim plachali dolgoletno sposojevalnino, se jim prisrchno zahvalili in se ne pachili vech, marvech bi se raje zatekali k slovenskim cmokom, ki se nashi govorici she najbolj prilegajo, saj zhe vech kot pol stoletja gulimo slovenske sholske klopi, nekdanje trshice in sedanje gospe ali gospodichne uchiteljice bi konec koncev svojim uchencem le morale zlepa in izchrpno dopovedati, da je nespametno vztrajanje, ko govorimo knjizhno slovenshchino, pri njokih, pashti, cuketah, rukoli, kanochih, ribi volpini itd., ki niso zgolj dokaz nashe nevednosti (lahko berete: ignorance), temvech tudi brezbrizhnosti ali neljubezni (disamore) do lastnega jezika in, hochesh nochesh, nashe zhe prirojene ali priuchene nagnjenosti k servilnosti, saj imamo zanje tudi slovenska imena, nich manj povedna in blagozvenecha. Ni nakljuchje, da nas nashi sosedi vechkrat prav zachudeno ali skrajno radovedno vprashajo v zvezi s slovenshchino, ali gre sploh za jezik ali za kakshno narechje, ko pa imamo tako malo svojih besed in si jih kar naprej sposojamo pri njih in she pri kom, in jih uporabljamo popachene z lokalno patino, kot da bi zrasle na slovenskem zelniku, in nanje smo naravnost ljubosumno navezani, medtem ko do svojih lastnih kazhemo prej machehovski kot materinski ali zaljubljeni odnos.

Ista vprashanja veljajo tudi za hroshtole, koncan kruh, peperonato, na shugo, na roshto, shtajon, fuzhe, plante, kafe cikorijo, kafe koreto, Ponterosh in tako dalje v nedogled, z rifugiom vred, ki ga neki chasnikar celo omenja, kakor da bi shlo za zhenski samostalnik, kot so nashe gorske koche, v lashchini pa je moshki in pomeni tudi zatochishche, zavetje, pribezhalishche itd. tja do koche. Kot da smo si vtepli v glavo, da se nam sploh ni treba zatekati po izraze v slovenshchino, ko pa je veliko lazhje (podobno kot za chasa Italije, ko smo bili brez slovenskih shol in knjig chisto prepushcheni sami sebi) ohraniti stare, le po slovensko spachene italijanske izraze, nove pa podobno pachiti in spreobrachati.

Kaj pomeni in kam sodi oziroma odkod izvira shkulja, pa izpeljanki shkuljach in shkuljati? In najbrzh sorodnica shkrovca? (shkrovachi, shkrovcati?) Kaj pomeni ugrizma u kalina?

Za velikonochno istrsko jed nakelda pa bi bralci radi zvedeli, odkod ime in kaj pomeni. V rubriki Zdravje – zdravilne zeli (24. 10. 2007) lahko beremo chlanek Zhizhole zoper zhalost. In takoj spodaj je recheno, da so zhizhole, ki jim pravimo tudi zhizhule (Zizyphus jujuba), za prebivalce Slovenije, z izjemo Primorske, prava eksotika. Najbrzh zato, ker jih ne poznajo drugi slovenci, ki ne kradejo kot srake kar naprej in brez prestanka italijanskih izrazov nashim sosedom kot mi, in novinarkam Primorskih novic, ki so slabo plachane, pa se sploh ne ljubi, da bi poiskale in dale prednost slovenskemu strokovnemu imenu – navadni chichimak, ki ga je mogoche tudi vrtno gojiti, drugache raste raztreseno podivjano, kaj she, da bi poiskale she kaj bolj domachega, kak narechni izraz, a zares domachega izvora, ne takih iz tatinske nezakonite sposoje, ki jih najdesh, le bolj meshchanske in fine izgovorjave (zizzola e giuggiola) samo v italijanskih slovarjih, mi pa, da prikrijemo krajo, jih za silo podomachimo – tudi da jih bomo znali tekoche in brez zatikanja prebrati – in jim vsilimo svojo za nekaj stopinj bolj kmetavzarsko govorico na sh in zh.

Kaj pomenijo in kako beremo: baul, kapesante, pulveriera, morachi, zhluk, nauzeja, nu vuzhance? Pa napachno naglashena in na ves glas prepevana bibita? In fjera? Zraven slednje je v oklepaju shagra, kar pa ni. Shagro smo prevzeli tudi mi, cheprav imamo zanjo kar tri lepe slovenske izraze: zhegnanje, proshchenje, opasilo, po njih pa skoraj ne segamo vech. In kateremu jeziku ali narechju pravzaprav pripada vsa tista shara in navlaka? Ali je dovolj, da jih od koder koli vzamemo ter jih vchasih pravilno in najvechkrat narobe pishemo in beremo?

Saj je zhe skoraj nashe zhivljenjsko nachelo: samo da ni po slovensko, kot nas je opozoril zhe profesor in jezikoslovec Janez Gradishnik.

Kako prav pishemo: shtirna ali shterna? In kako izgovarjamo e, che ga kot e izgovarjamo? Z ozkim ali shirokim e-jem ali kako drugache? In kako ku che bet? Tisti bet se mi zdi problematichen. Isto velja za kolono ali kalono: o in a izgovarjamo kot a ali kot o ali polglasni e? Kako je treba brati, bi moralo biti razvidno, ne pa da za vsako besedo sproti sprashujemo. Isto velja za senozheshke cuprance. Senozhejci tisti a berejo a ali polglasni e? Zdi se mi, da vleche bolj na polglasnik. Govor teche tudi o frtalji in o frtajli, pa o frtadi, fritaji, fritalji in o frtaji, vseh shest pa izvira od frittata (knjizhna italijanshchina) ali fritaia (severno ital. narechje). Po slovensko cvrtje, saj fritto pomeni cvrt.

Kaj pomeni vrbishche shjme v svet? In kako beremo shjme in shjmamo? Pa vrtejbnska shalamjada in salamijada?

Kaj pomeni sajeta? Shaltin? Shete pashi? Do? Novi? Chinkve? Mama mija? – Vhcet'vali veselo kot nekdaj – je pol narechno in pol knjizhno, ali se motim? Dvomim, da so nashi predniki kovali podobne hibride. In tisti zachetni v pri ohceti – kako naj ga beremo: kot trdi v ali kot u s polsamoglasnikom e? Bog si ga vedi. Vendar bi kdo le moral narediti malo reda na tem podrochju. Moral bi nase prevzeti vlogo – redarja. Che se Marko Stabej in Jozhe Toporishich rajshi prerekata med seboj, kot da bi za vajeti prijela tega podivjanega domachega konja, ki se nam je iztrgal iz rok in nam zbezljal z vso svojo chredo neznano kam, naj koga opolnomochita, da to stori namesto njiju ... Kakor smemo voziti le po desni strani, ne pa kot nam pade na misel, enkrat levo, drugich desno, tretjich po sredi in cikcak itd., prav tako bi lahko uredili promet z izgovorjavo, in potem naj svira ali gode ali muzicira vsak po svoje, v katerem koli jeziku ali narechju. Meni, ki sem radovedna, pa bi morala chasnikarka Ilona Dolenc le povedati, kako naj berem njen naslov, kjer so godli po – jistrsko. Placham ji kosilo v kakshni sezhanski gostilni, che mi iz grla tekoche potegne tisti i po zachetni chrki j. Edino, che dolgi j izgovarja po francosko, in sicer zh, bo nato lahko izgovorila tudi i, drugache pa ne.

Andrej Rozman Roza sicer, che bo bral ta moj zapis, bo morda oporekel tudi meni, ki bi si zhelela malo vech reda v pisavi, ko pa je on za to, da pishe vsak po svoje, ne da bi se jezikoslovci sploh vmeshavali. Zgolj potrpezhljivo in zaupno naj bi chakali, kaj se bo iz tega babilona izcimilo in nato vsake kvatre napisali konstatacijo, ki pa ne bo zavezovala nikogar, njim zhe ne bomo prepustili slovenshchine v upravljanje. Le kakshen jezikovni laik nashega kova in uporabniki jezika bodo lahko dali tu pa tam kakshen predlog, kakor on npr. o velikih zachetnicah, v znak sposhtovanja, jaz pa bi imela rajshi male, ker sodim, da niso nich manj sposhtljive od velikih, le sposhtljivo jih morash napisati.

Na mizi se mi gnete kar cela gora chlankov, ki se ubadajo s problematiko jezika. Zhe naslovi so zgovorni: Nesprejemljiv machehovski odnos do slovenshchinePolpismeni so najboljshi drzhavljani Besede, besede, besede: Schengenske meje in bordojsko vino Prva (knjiga – dodala J. M.) v primorski knjizhni (sic!) slovenshchini (tudi sic! je moj) – Znanstvena publikacija o brishkem narechnem diskurzu … (izpod peresa slovenistke in znanstvenice na inshtitutu Frana Ramovsha Danile Zuljan Kumar); v tej publikaciji je stavek: »Zdaj pa ti poviem she …« Vprashanje: kako naj beremo podchrtani narechni glagol? Povi-em (z naglasom na i) ali povjem (z naglasom na e)? To bi moralo biti razvidno zhe iz pisave, ne da se moramo za vsak izraz sproti sprashevati ali povprashevati druge … Polemichna okrogla miza s Toporishichem o jezikovnih normahDa nas ne odpihnejo viharji (Vech kot 40 ljubiteljev slovenske slovstvene dedishchine) – Razmishljanje o slovenskem jeziku

In she in she, a jaz se bom malce pomudila le ob treh chlankih, ki se mi zdijo emblematichni:

Sredi februarja letos (14. 2. 2008) so v koprski knjigarni Libris ob predstavitvi knjige jezikoslovke, etnologinje in pedagoginje dr. Marije Stanonik Slovenska narechna knjizhevnost govorci ugotovili, da »… srce govori v narechju«. Niso pa povedali, v katerem narechju se srce izrazha najlepshe in najbolj izvirno. Bomo kdaj zvedeli? Smo Primorci kje na chelu ali tik zraven?

Le nekaj mesecev prej, v KL Dela (14. 11. 2007), nam je trzhashki jezikoslovec in glasbenik Pavle Merkù povedal, da so pri nas, dvomilijonskem narodu, narechja zelo razvejena, saj jih imamo nich manj kot 45. Sprashujem se, vsa iz sebe, ker si ne znam odgovoriti, kateremu od njih neki pripada vsa tista sporna roba iz sposojevalnice, ki sem jo zgoraj nashtela. Ali gre nemara za 46. dodatni dialekt, imenovan privesek, iz katerega Primorci zastonj chrpamo, ko nam zmanjka domachih besed oziroma ko malodushno mislimo, da jih sami ne zmoremo tvoriti? Da ne gre za nekaj podobnega kot na onkoloshkem inshtitutu, kjer je eni od shtevilnih podzemnih ambulant, kjer paciente obsevajo, ime – neznana ambulanta. In ta pridevnik »neznana« – ko se nanj spomnim, mi le daje misliti. Kaj pomeni? Tudi tam prakticirajo kakshno neortodoksno mishmash zdravljenje kot pri nas na Primorskem mishmash govorjenje?

Prav tako v Delu z dne 14. 11. 2007, le na kulturni strani, spet zvemo o izredni dialektoloshki razchlenjenosti slovenshchine. Vera Smole, predsednica 26. mednarodnega simpozija Obdobja, je vsa himnichna zaupala novinarju Milanu Voglu, on pa je izrochil shtafetno palico naprej nam, da »… industrijalizacija ni stopila narechij«. Ona bi mi potemtakem znala she najbolj natachno pa koncizno in precizno povedati vse o vsakem slovenskem narechju posebej, tako rekoch kaj, kje, od kod, pri kom, s chim in zakaj. Kaj je idrsko, kaj sezhansko, kaj jistrsko, kaj brkinsko in … kaj tujerodno, in kec – scio scio bebe! – s tujo navlako! Tujih ali potepinskih machkov ne bomo pitali z domachim mlekom niti jih trpeli v hishi. Aut – aut, naj se nauchijo po nashe ali naj se vrnejo tja, od koder so prishli. Tujega nochemo in svojega ne damo. Itd.

Sposhtovana gospa predsednica in doktorica Vera Smole, SOS, na pomoch!

Kot nagrado vsem tistim, ki so me prebrali brez preskakovanja vrstic in so zdrzhali do konca, she krashki dialektalni kviz. Kaj pomeni in kako pravilno pishemo narechni samostalnik SKDN, ki se zhe predolgo bohoti – menda v kratilshchini ali skrajshevalshchini – nad vhodom neke krashke stavbe na Krasu, kakih deset kilometrov od Sezhane? Kdor ugane, dobi deset kepic sladoleda.

 

O KNJIGAH TAKO ALI DRUGACHE

 

Za zachetek o she vedno aktualni in na moch skrivnostni vednosti izpred petdesetih let. V Delu z dne 16. aprila 2008 sem prebrala porochilo Alenke Zgonik Odkrivanje seksualnih skrivnosti, z nadnaslovom Uchna ura z razstave Gola opica, ki bo do 21. septembra letos na ogled v cerkvi svetega Franchishka v Vidmu, glavnem mestu Furlanije v Italiji. Nashim bralcem jih Delo ponuja kot tople zhemljice, pravkar vzete iz pechi in za Slovence verjetno tudi she vedno dovolj hrustljave. Pozabili pa so povedati, da so vse te razkrite spolne navade in skrivnosti stare nich manj kot petdeset let, saj jih je napisal in opisal svetovno znani zoolog Desmond Morris v knjigi THE NAKED APEA zoologist study of the human animal (Gola opica – Zooloshka shtudija o chloveshki zhivali), ki je izshla v Londonu leta 1967, leto kasneje pa zhe prevedena v Italiji pri milanski zalozhbi Bompiani.

Chloveku kar zastane dih ob novici, da so petdeset let stare uchne ure she vedno stoodstotno aktualne, ko pa pri nas zaradi pogostnih in zhe kronichnih reform in reformistov nobena stvar ne traja dlje kot nekaj let.

 

*

 

Dobila sem v dar knjigo ljubeznivih otroshkih pesmic Zlata jata izpod peresa Marte Gorup, ilustriral jo je Miki Muster, izdala in zalozhila pa Modita d.o.o. v Kranju leta 2007. Med prepisovanjem podatkov iz kolofona mi je pod ceno knjige padla v ochi naklada: 500 kosov.

Kar zdrznila sem se. Izraz se mi je zdel nesprejemljiv oz. shkripajoche neprimeren. Ko bi knjigo napisala jaz, bi zelo verjetno zahtevala od zalozhnika, da kose spremeni v izvode.

 

*

 

Niti dobro si nisem opomogla od osuplosti, ko mi je dolgoletna znanka in slavistka prinesla v branje dvojezichni zbornik Odprti porton 2 – Portone aperto 2 Literarne sekcije Centra za kulturo, shport in prireditve Izola, brez datuma izdaje, le z navedbo, da je publikacija izshla v 500 izvodih, v italijanshchini pa so izvode (esemplari) spremenili kot zgoraj pri Moditi d.o.o. kar v kose (pezzi). Ochitno gre za novo shego, ki je bolj v harmoniji z nasho danashnjo izrazito trzhno kot pa s kulturno mentaliteto z malce bolj zrachnimi in manj koristoljubnimi tezhnjami, sem si rekla in se potem sprashevala, zhe ob naslovih, zakaj neki sta prevajalki, navedeni v knjigi, nash narechni odprti porton prevedli v knjizhno italijanshchino portone aperto, ne pa v njihovo narechje: porton verto ali averto – oziroma obratno: zakaj nista italijanski knjizhni portone aperto prevedli tudi v knjizhno slovenshchino, kar bi prav morali: odprta vrata. Niti ne bi bilo potrebno, da dodata vhodna (ali hishna) vrata, saj je na golo oko razvidno, o chem teche beseda. Kar pogosto dobivam vabila na dneve teh ali onih odprtih vrat in se nanje, ko le morem, tudi odzovem. Vechkrat se sprashujem, ko prebiram take neusklajene prevode, ali nashi prevajalci sploh znajo misliti logichno in nato za navrh she dobro premisliti? Pred nekaj dnevi je v Primorskem dnevniku izshel oglas Kulturnega doma v Gorici – ne kakshnega vashkega amaterskega krozhka – z vabilom v knjizhni italijanshchini na koncert MA CHE FESTA È? Spodaj pa je shtrlel prevod v oklepaju v narechni slovenshchini: (Kakshna feshta je pa to?). Che tuji organizatorji pishejo naslove knjizhno, ali ne bi bilo normalno in edino prav, da jih tudi mi prevedemo knjizhno? Da niti tega ne dojamemo, mora biti z nami nekaj hudo narobe, a je bolje, che ne razglabljam prevech, da si s hamletovskimi vprashanji ne zagrenim prelepega majskega dneva. Ko bi vsaj ostalo le pri nakladnih kosih in pezzih!

 

*

 

Zhe aprila mi je prishlo v roke nekaj knjig (tezhkih kot svinec – zdi se, da gre za novo modo na Slovenskem!), in sicer: vsebinsko vech kot odlichen zbornik Pozabljena polovicaPortreti zhensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki tehta skoraj dva kilograma (1.80), izdali pa sta ga lani zalozhba Tuma in SAZU v Ljubljani. Za take, kot sem jaz, ki radi berejo lezhe v postelji, je nevarno, che jim sluchajno zdrkne iz rok ali, ko za hip zakinkajo, da jih treshchi po glavi in lahko dobijo mozhganski pretres. Dalje je tu knjiga trijezichni Kras (s podnaslovom: zvestoba tradiciji – true tradition – fedeltà alla tradizione), ne samo tezhka kot svinec in shkatlasta, za navrh je tudi nerodna (23,5 cm x 34 cm), da se prav namuchish, ko jo snamesh s police in jo zachnesh prebirati; sodi med samozalozhnishke izdaje, Sezhana 2006, v nji pa kar mrgoli vechjezichnih pogreshk, vtis imam, da jih je she najvech v slovenshchini, a to bom she preverila; che sem se s sodbo prenaglila, bom povedala in se avtorjem opravichila, a zhe chisto na zachetku ga jezikovno lomijo: v slovenshchini govorijo o petih elementih, v italijanshchini pa, dve vrstici nizhje, dodajo she shestega. Vrh tega teran, ki je slovensko vino oz. krashko in se celo bijemo za ekskluzivnost znamke ali kako se zhe reche, italijanchijo v terrano kot za chasa fashizma, in ga za namechek pishejo z veliko zachetnico, kar doleti tudi burjo. Bojim se, da je tudi italijanshchina te knjige vsaj tu pa tam vprashljiva, saj zemlji (ednina zh. sp.) zhe chisto na zachetku pritaknejo dolochni chlen za moshko mnozhino. Da jim ne bi delala krivice, sem vseeno prebrala pol prevedene strani in ugotovila, da so zacheli bolj slabo, a potem je italijanshchina kar stekla. O vsebini pa kdaj drugich, danes to knjigo omenjam predvsem zaradi njene peze, saj te skoraj mine volja vtikati nos vanjo. Tudi knjigo Slovenski knjizhevniki – rojeni od leta 1920 do 1929 Marjete Zhebovec, ki je izshla pri Karantaniji leta 2007, bremeni ta velika hiba v zvezi s svincem, drugache je pa silno zanimiva zaradi shtevilnih fotografij omenjenih knjizhevnikov, zbranih na enem kupu, in zaradi drobnih, posrecheno izbranih in povechinoma nepoznanih intimnih informacij o sebi iz njihovih ust, cheprav se je vrinil kakshen majhen shkrat. Marjeti Zhebovec je uspelo, kar gre politikom in Spomenki Hribar bolj tezhko od rok: spravila je desne in leve, komuniste in njihove klete nasprotnike, in jih slozhno postavila bok ob bok, ne da bi si skochili v lase ali se kako drugache spoprijeli. Bravo! Tudi knjiga Dragi Srechko – Mon cher ami! – Neobjavljena pisma Srechku Kosovelu, ki jo je nadvse zgledno in pozhrtvovalno izdala Gorishka Mohorjeva druzhba, je prav tako na svincheno tezhkem papirju. Pravijo mi, ne vem, ali je res, da je ta papir tako priljubljen, ker je lepega videza in dovolj trpezhen, cheprav je najcenejshi. Neznosno tezhek pa je nedvomno. Ne svetujem bralcem, ki bolehajo za osteoporozo, da knjige iz njega prepogosto vzamejo v roke. Brez postreshchka zraven rajshi ne, v izogib kakshnemu zlomu zapestij. No, shtevilo naklade omenjenih knjig bi resnichno lahko bilo oznacheno v kosih. Italijani nashim »shpehom« pravijo mattoni (zidaki, opeke). Po tezhi bi tudi omenjene knjige lahko imenovali – opeke.

Slovenske zalozhbe bi sicer kazalo prositi, tudi v imenu drugih rizichnih in navadnih bralcev, naj se vrnejo k navadnemu, prej lazhjemu kot tezhjemu papirju, in she rajshi k biblichnemu, ki je lahek kot peresce. Nashe zhivljenje je zhe brez tezhkih knjig chisto dovolj in she prevech tezhko, da nekaterniki zhe podlegamo pod njegovo tezho, vsaj vi se nas usmilite!

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (X)

 

Nekaj malega o multikulturnosti

(Samohvalne novichke)

Pri Centru za slovensko knjizhevnost v Ljubljani, v knjizhni zbirki Aleph, je pred nekaj meseci izshla pesnishka zbirka znanega italijanskega pesnika, esejista in pisatelja Prima Levija Ob negotovi uri (Ad ora incerta), zhal, samo v prevodu in z letnico 2007. Knjigo je uredila in prevedla Jolka Milich. Eno zadnjih pesmi pa v pokushnjo:

 

DROMEDAR

 

Chemu toliko tozhb, sporov in vojn?

Svetujem vam, da me posnemate.

Nich vode? Shajam tudi brez nje,

a zadrzhujem sapo, da se mi grlo ne izsushi.

Nich hrane? Zajemam jo iz svoje grbe:

ko so chasi za vas ugodni,

poskrbite, da zraste tudi vam.

A che je grba mlahava,

mi je dovolj nekaj suhljadi in slame,

zelena trava je opolzkost in nechimrnost.

Imam zoprn glas? Moji samici je vshech,

nashim nasploh ugajajo korenjaki,

in dajejo najboljshe mleko dalech naokrog,

zahtevajte tudi od vashih zhensk enako.

Seveda sem hlapec, a pushchava je moja:

ni sluzhabnika, ki ne bi imel svojega kraljestva.

Moje kraljestvo je vsa ta zapushchenost,

ki nima meja.

 

24. novembra 1986

 

*

 

Pri salernishki zalozhbi Multimedia na jugu Italije je izshla aprila letos dvojezichna pesnishka zbirka Rosa mystica Josipa Ostija v prevodu Jolke Milich. Spremno besedo je napisal Igor Divjak, to pa je prevedel Sinan Gudzhevich. Pri isti italijanski zalozhbi je pripravljena za tisk Balada za Metko Krashovec / Ballata per Metka Krashovec Tomazha Shalamuna, enako v prevodu Jolke Milich, ki pripravlja za tisk, prav tako pri nashih sosedih, tudi Ostijevo zbirko Vse ljubezni so nenavadne / Tutti gli amori sono eccezionali, ki bo predvidoma izshla konec leta ali v zachetku prihodnjega leta.

 

*

Prav tako v prevodu Jolke Milich sta nedavno izshli pri koprski zalozhbi Libris, vendar z letnico 2007, dvojezichni pesnishki zbirki Edelmana Jurinchicha in Jozheka, pardon, Jozheta Shtucina, s podvojenim naslovom Odhodi – Partenze / Odhodi – Partenze. Njuna posebnost je, da sta izshli v eni knjigi kot siamska dvojchka. Namesto spremne besede se pesnika na zachetku pogovarjata o pesnishtvu in pred bralci razgrinjata svoje poglede nanj.

 

*

 

Pri trzhashki Mladiki bo v kratkem izshel – seveda dvojezichno – kar zajeten izbor pesmi svetovno znanega trzhashkega pesnika Umberta Sabe v prevodu Jolke Milich, ki je pesmi tudi izbrala in knjigo uredila. Naslov zbirke bo pesnikov verz, a ker jih je kar nekaj lepih in primernih, da se jih izpostavi, se prevajalka ni she dokonchno odlochila, katerega bosta izbrali z urednico, ki predstavlja zalozhbo.

Ve se pa, da je iz njegove Pesmarice (Canzoniere) prevedla 135 pesmi, ki ga bodo prav dostojno predstavile slovenskim bralcem. Spremno besedo zbirki na pot je napisala znana trzhashka publicistka in univerzitetna profesorica Tatjana Rojc, izchrpen zhivljenjepis pa prav tako trzhashki, le italijanski pisatelj in pesnik Renzo Cigoi. V pokushnjo pesem:

 

KONTOVEL

 

Moshki zaliva svojo njivo. Nato se

spusti po stopnichasti strmini brega, da

se zdi, ko leze dol, kot da stopa z nogo

v praznino. Pod njim je shirno morje.

Spet se prikazhe. She vedno gara okrog

tistega koshchka sive zemlje, zarashchenega

z robidovjem, ki shtrli iz kamnja. Sedim

v gostilni in pijem to trpko vino.

 

*

 

Nova zbirka haikujev Tatjane Pregl Kobe Porcelanaste sanje, ki jo je izdala Zalozhba Mondena v Grosupljem leta 2007, bo izshla letos v prevodu Jolke Milich z naslovom Sogni di porcellana tudi v Italiji, dvojezichno. Ni she jasno pri kateri zalozhbi, ali pri renomirani ferrarski Luciana Tufani Editrice ali pri LietoColle, ki jo enako dinamichno in veshche ureja Michelangelo Camelliti v Faloppiu (Co), kjer so letos zhe izshla njena Zrela semena / Semi maturi. Padla bo kocka za tisto zalozhbo s chasovno boljshimi in ugodnejshimi pogoji zanjo in za nasho poezijo nasploh.

 

*

 

Pri zalozhbi Mobydick iz Faenze bodo izshle zelo verjetno letos jeseni ali najkasneje prihodnje leto spomladi – to je vchasih odvisno od zalozhnishkih rokov in vchasih od zhelja pesnikov, ki izberejo poznejshi datum, da se knjiga kasneje »postara« – predvidoma tri dvojezichne pesnishke zbirke v prevodu Jolke Milich, in sicer:

Ples mandljevca – La danza del mandorlo Alje Adam,

Kateri ogenj – Quale fuoco Vanje Strle,

Banalije – Banalità Braneta Mozeticha.

 

*

 

V Freiburgu (Nemchija) bo letos izshla dvojezichna zbirka italijanske, pred sedmimi leti za rakom umrle pisateljice, novinarke in pesnice Asterie Fiore (de Nicolais) z naslovom Il segno sulla sabbia / Sled v pesku, v prevodu Jolke Milich, ki je vrsto let pri nas revialno objavljala prevedene pesmi te obchutljive italijanske pesnice; ta je Milichevi prijateljsko ali tovarishko odprla vrata v nekaj sosednjih literarnih revij, ki so bile v tistih zhe davnih chasih skoraj hermetichno zaprte za nas.

Posebnost te zbirke je, – in to prav kazhe omeniti – da so se za Arhiv Asteria s sedezhem v Labaroche v Franciji, kjer je shranjena vsa zapushchina pokojnice, imetniki avtorskih pravic odlochili, da objavijo dvojezichno zbirko na svoje stroshke, in sicer s slovenskim prevodom ob strani izvirnikov, ki jih je lastnorochno napisala avtorica.

Tudi drugi tuji pesniki, ki se z nami radi bratijo ali »zhlahtajo«, razen she ene chastne izjeme, zelo radi vidijo, da jih beremo, cenimo in prevajamo, a tudi tiskamo zastonj oz. izkljuchno na nashe stroshke. She na misel jim ne pride, ko gre za knjige, da bi vsaj delno prispevali pri kritju tiskarskih stroshkov. Torej chast, komur gre chast. V pokushnjo shestvrstichnica Asterie Fiore brez naslova:

 

Nekega dne morda

se bo nit pretrgala

Ostala bo lutka

Topa bolechina

in ne bom vedela

in ne bodo vedeli

 

Pa she eno njenih zadnjih pesmi, ki je oblezhala v predalu med nezbranimi stihi in zvenechimi vzdihi:

 

IN PETELIN JE ZAPEL

 

Trikrat je Peter zatajil Jezusa.

In petelin je zapel. In sonce je spet vzshlo.

In je stekel ven, stekel je ven in se razjokal.

Mili prijatelj, nekega dne se bom oprijela

tvojega krizha in se vrnila na pot, ki se je

zdaj izogibam, na pot Golgote in Nebes.

 

*

 

Za Kosovelovo knjizhnico v Sezhani je Jolka Milich pripravila iz dveh pesnishkih zbirk, ki po njenem mnenju kar dobro predstavljajo sezhanskega sorojaka in italijanskega pisatelja, pesnika in slovitega mirovnika Danila Dolcija (rojenega v Sezhani 1924, po materi Slovenca in Krashevca, po ochetu Italijana, umrlega v Trappetu na Siciliji 1997), dokaj obsezhen izbor pesmi, ki bo izshel dvojezichno predvidoma v zachetku prihodnjega leta. Tako bodo Sezhanci in vsi tisti, ki jih to zanima, vsaj zvedeli, zakaj smo mu postavili na prochelju hotela Tabor (nekoch je tam stala njegova rojstna hisha) spominsko ploshcho. Izbrana pesem (brez naslova) pa nam preprichljivo govori o enkratnosti zhivljenja in neponovljivosti sleherne stvari:

 

Dve lastovki sta enaki,

che nisi lastovka:

ne obstaja dvoje enakih ochi.

Ne obstajata dve enaki drevesi,

dve enaki rozhi, dvoje cvetnih listichev –

dve enaki pesmi,

dva tona.

Dve enaki zori ne obstajata,

enaka sonchna zahoda, dve zvezdi,

enaki uri,

trenutka.

 

*

 

Med letoshnjimi devetimi nagrajenci desete izvedbe trzhashkega mednarodnega natechaja Scritture di frontiera (Obmejne pisave), ki je bil posvechen Umbertu Sabi, sta tudi – med kar prestizhnimi italijanskimi nagrajenci – nash veleslavni pisatelj in starosta Boris Pahor in primorska pesnica Maja Vidmar. Maji bodo – kot Sabovo nagrado – tiskali pesnishko zbirko pri italijanski zalozhbi Ibiskos. Pesmi za to zbirko pa je prevedla Jolka Milich v italijanshchino. Svechana podelitev nagrad je bila pred slabim mesecem, in sicer v soboto 23. maja 2008 v znameniti trzhashki kavarni svetega Marka (Caffè San Marco).

 

*

 

V Italiji, v Pordenonu, je konec marca letos izshla chetrta shtevilka broshure Poetando 2008 – Performance con attori e autori (mi bi rekli kar »Pesnikovanje«, ker nash jezik nima posebno rad delezhnikov (na -e, -ch; she manj tistih na -shi, -vshi), ki rahlo shkripajo: pesnikujoch, gledajoch itn., v italijanshchini pa kar techejo, ne da bi otezhili stavek z okornostjo). In dodatek: Performans z igralci in avtorji. Zeleno pesnishko publikacijo sta izdali pordenonska Gledalishka delavnica 10002 in Vrtno gledalishche (Laboratorio teatrale 10002 in Ortoteatro – upam, da sem izbrala pravi pomen vechpomenskega izraza orto! Kaj she, sem ga polomila! Pustiti bi morala orto.) Pesmi je rezhirala Gianna Danielis, trzhashki literat Enzo Santese pa je bil umetnishki direktor in tudi eden od petih nastopajochih pesnikov v performansu. Med ostalimi shtirimi je nastopal tudi slovenski pesnik Ivan Dobnik, urednik revije Poetikon in direktor Hishe poezije. Njegove pesmi so tiskali v izvirniku in v prevodu, kar je hvale vredno, kot je hvale vredno, da so povabili medse tudi slovenskega pesnika. Drugich pa bodo morali biti malo bolj pozorni do tujega jezika, da se jim ne bo spet zgodilo, kar se je v tej revijici, in sicer vechina chrk ch se jim je med tiskom zgubila kdove kam, najbrzh v kakshno jezikovno chrno luknjo, zaradi popolnega neznanja jezika pa she opazili niso izbrisa. Nastale pa so take lirichne uganke:

Ho em te … Ho em tvojo lu … She ve te ho em … z resni nostjo … Drhte o

te ho em … Vro o te ho em. Zmanjkuje nama asa. … e neukro ena ustva

uni iti zhivo lepoto v asu. … Sla iva se … Srne sko ijo … In tako dalje.

Nashim blizhnjim sosedom, tudi tistim, ki nas imajo »fortemochno« radi in nas tudi strashno shtemajo, ne bi sploh shkodil kakshen techajchek slovenshchine, da se jim ne bi v tiskarni brez ustreznih rachunalnishkih programov sfizhil v »te aj ek slovensh ine«! Pri trzhashkem italijanskem dnevniku Il Piccolo sicer programe imajo, a vseeno zhe omenjene chrne luknje pogoltnejo (najbrzh namerno?) vechino streshic, saj gre, kot je vobche znano, za bolj ali manj moteche elemente onstran (podrte) meje, ki pa v nekaterih »buchah buchastih« (prosto po Danetu Zajcu) she nerazrushljivo chvrsto stoji in raste v shirino in vishino. Da ne gre za kakshno umetnishko ambientalno instalacijo, ki naj polepsha nastalo praznino med drzhavama, da se vidi na prvi pogled, kdo je kdo? Novogorishkemu zhupanu Brulcu, pobudniku za vech italijanshchine v nashih sholah, pa piham z vso sapo, ki jo premorem, na …

njegovo ute o ve jezi no dushico slede e:

namesto da apelira pri ministru Zveru, naj za bozhjo in krishchevo voljo ne znizha ur italijanshchine v nashih sholah, marvech naj bi jih povechal, naj na nameravano znizhanje le pristane, pa cheprav s krvavechim srcem, a tisti denar, ki ga bo minister pri tej delikatni operaciji prihranil, naj promptno – prav promptno, brez obichajnega in strateshkega okolishanja – investira v podvige onkraj meje; na primer na famoznem gorishkem prekalpskem evropskem placu, kjer smo se nedavno druzhno z Italijani zaklinjali na vekovechno evrobratstvo in edinstvo (z bachchi kon la shchokka e fortishshimi abbrrachchi), naj improvizira brezplachne techaje slovenshchine nalashch za nashe zahodne sosede, da se bodo konchno lahko shli multikulturnost tudi oni, ne samo mi, ki je niti ne potrebujemo, ker se z njo noch in dan ubadamo in pitamo ali pa nas drugi – tudi nashi vrli naredniki in voditelji – obilno shopajo z njo (kot da bi bili velikonochne gosi) zhe od malih nog, da nam multi kult zhe shtrli iz ushes. Kaj niti tega ne ve gospod zhupan Brulc, da asimilacija preti le vechjezichnim in da so enojezichni podobne sorte, kot so nashi sosedi, imuni pred to shibo bozhjo in hudo nevarnostjo? Morda pa se nashi sosedje tako branijo slovenshchine iz strahu, da jih ne popapcamo (fagocitiramo) in nato asimiliramo, gre pach za samoobrambni refleks in za vech kot modre varnostne ukrepe, ker ziher je ziher, ni kaj, gospod zhupan gorishki! Saj kdor zna samo en jezik, je tako rekoch samogibno imun pred vsako asimilacijo, ne samo pred italijansko ali slovansko, tudi pred angleshko, kitajsko in culukafrsko. Le vechjezichni – tisti dejansko multi, ne oni zgolj retorichni, ki iz svojega tesnega jezikovnega okvirchka niti pomotoma ne pokukajo – zhivijo v stalni nevarnosti, da klecnejo v ta zos in se slednjich pustijo pojesti kot kmetje pri dami ali shahu od (vsaj shtevilno) mochnejshih figur, ali pa se gredo kar sami iz najrazlichnejshih razlogov, najvechkrat, da izcimijo domnevne velike prednosti in male koristi, prostovoljno odpadnike in odtujence. Ni vashe ravnanje v obratni smeri precej lahkomiselno pochetje? Ki vam utegne schasoma speljati someshchane in podlozhnike na nasprotni breg, vam pa naliti zvrhano kupo pelina, ker komu boste potem sploh nachelovali, ko se vsi odpravimo dodobra asimilirani in zmiksani pa z vech kot odlichnim znanjem lashchine onkraj oziroma she hujshe – se sploh ne premaknemo, le oberoch uvozimo asimilacijo kar na nash teren in jo gosto naselimo v vse nashe domove? Vam pa osle pokazhemo in v fris vrzhemo usodni juzhno italijanski, pa cheprav sposojeni stavek: »sciò, sciò, bebè«, pomeni: skidaj se chisto odvechni zhupan! Pri nas ste opleli! Minister Zver – po moji laichni, a lucidni zhenski pameti – naj rajshi vlozhi sholde in prvovrstne uchne kadre v ta drugi projekt, imenovan jezikovna brezplachna pluri in multiiluminacija mono-lingvistichnih sosedov, tistih najbolj nedovzetnih za znanje jezikov nasploh, sosednih pa zlasti in prav posebej. Projektu lahko rechemo na kratko »podvig stara gorica & pordenun«, da se bomo lazhje in hitreje sporazumeli. Naj minister novachi najbolj zagrete in sposobne profesorje slovenshchine, tako rekoch najboljshe izmed najboljshih, ne kakshnih povprechnih sholnikov brez pedagoshkega zhara in erosa ter nove plamteche gorechnosti do evroplurimultiakulturizacije. Naj minister ne shpara s kadri in evri, che hoche z nami she v nedogled rachunati kot s svojimi polnopravnimi ovchicami, sodrzhavljani in davkoplachevalci, ne pa kot z amorfno maso koshtrunov, odpadnikov, asimilirancev in asimilantov, ki bodo prej ali slej tudi njemu zacheli zhagati stolchek in ozhiti radij njegovega vpliva in pristojnosti. Naj se ne obira prevech, ker »big ben« bo kmalu odklenkal zadnjo uro in rekel stop.

No, povedala sem dovolj in she prevech. Kristus je rekel, jaz se grem le njegovo bledo posnemovalko – kdor ima ushesa, naj slishi, in kdor ima ochi, naj vidi. Kdor pa hoche mizhati she naprej, naj mizhi, a potem, ko bo le spregledal, naj se ne chudi.

A povrnimo se k pordenonski broshuri. Mimogrede: tudi na prevajalko pesmi Ivana Dobnika so organizatorji pozabili, kot se pravzaprav pogosto zgodi, in ne samo pri nas, pach pa na vseh meridianih in vzporednikih, in me to pravzaprav niti ne presenecha vech, saj je skoraj nenapisano pravilo, da se prevajalce preskochi ali zamolchi, jezi me pa vendarle, in ne samo mene. A da bo tudi gospod zhupan Brulc vedel, kdo se gre vztrajno in neomajno jezikovni most in brv, in kdo postane rad passerella ali ponticello linguistico, pa cheprav si o dvo- pa vech- in multikulturnosti ne dela chisto nobenih iluzij, ker ni niti malo, kaj shele do kraja vzajemna, marvech je vechinoma le enosmerna (in ve se, kdo se najbolj trudi in kdo pochiva in uzhiva tuje sadove), mu na shtiri ochi in tudi javno povem: to sem jaz, Jolka Milich, ki se je shla to pot izjemoma hvalisanje, da bo bolj preprichljiva s svojim predlogom ministru Zveru o prepotrebnih ukrepih in techajih slovenshchine za nashe, sicer shirokoustne, a zhal tudi pretezhno enojezichne sosede na nashi zahodni meji. In najbrzh tudi na severni pa na vzhodni in na juzhni. Che bomo samo mi nonstop shrajali po lashko in tako dalje, se nam lahko zgodi, da se naposled – polahonimo, ponemchimo, pomadzharimo in pohrvatimo. Naj me kdo prepricha, da nas to ne more doleteti.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XI)

 

O »pridrzhanih pravicah« in o tolmunih

 

Kot strastna ljubiteljica poezije, ko nanese prilozhnost, in tokrat je nanesla, ker sem za svoje razmishljanje o tolmunih potrebovala kar lepo shtevilo pesnishkih zbirk, zlasti lirski prvenec oziroma pesnishki dnevnik 2001-2005 Ludwiga Hartingerja Ostrina bilk, ki je izshel pri Mladinski knjigi pred dvema letoma (2006), si kakor ocharana ogledujem pesnishke zbirke, ki so izshle zadnja leta pri nas, recimo zlasti pri Mladinski knjigi v knjizhni zbirki Nova slovenska knjiga (z najnovejshimi pesmimi Cirila Zlobca, Iva Svetine itd.), ki jo ureja Nela Malechkar, pa tudi v Novi liriki z Brechtom, Bassanijem, Duffyjevo, Lorco itd., ki jo je urejal Alesh Berger, pa antologijico Drugi komadi v Ilchevi knjizhni zbirki Sonchnica in Poplave Barbare Pogachnik spet v Nelini zbirki Prvenci. Prav ta pesnishki prvenec ima kot dodatno posebnost zaokrozhene (beri neostre) robove, ki so sicer videti nekoliko nenavadno, ker smo vajeni tiska s pravokotnimi vogali, a ta oblika je zelo primerna za vse tiste, meni podobne, ki najrajshi berejo v postelji pozno zvecher in she dolgo v noch; che pa jih spodnese utrujenost, da za hipec le zakinkajo, ni nevarno, da se ranijo, ko jim knjiga zdrkne z rok in oblezhi kje na vratu ali na obrazu.

Skratka, ne morem drugache, kot da jih po estetski plati samo obchudujem in uzhivam ob njihovi skoraj neprekosljivi privlachnosti. Tako lepih, razmeroma lahkih – to, to! – in nadvse prirochnih knjig zhe dolgo nisem videla. Po moji laichni sodbi lepshe sploh ne bi mogle biti. Da se razumemo: po zunanji estetski plati, kajti ko te knjige odpresh in zachnesh brati, se ti iz te ali one strani porogljivo zarezhi kakshen poreden shkrat(ek) ali kaj drugega malce sumljivega in oporechnega, kakshna krichecha avtorska malomarnost ali zalozhnishka povrshnost, ki pa se zdi zhe prevech obichajna, skoraj obvezna, kot da brez teh ne-bodi-jih-treba peg in primesi pri nas knjiga ni vech mogocha. In ravno to me jezi.

Ker zhivimo v trzhni druzhbi, in Mladinska knjiga s svojimi detajliranimi drakonsko neizprosnimi predpisi na zachetku vsake knjige nam daje v vednost, da jih misli vech kot dosledno uveljaviti – in pish' me v uh' kulturno poslanstvo s slovenshchino celo vred … Oglejmo si te predpise od blizu v normalni pisavi, ona nam jih postrezhe v drobnem tisku, da ne bo zvedel prav vsakdo, ki bo knjige odprl, kako je najvechja in najbolj privilegirana slovenska zalozhba ozkosrchna in grabezhljiva pa provincialno kratkovidna: Brez pisnega dovoljenja Zalozhbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobchitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrshnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru dolochil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah … Ker prav naglasha trdoto in brezkompromisnost trzhne, to je le dobichkonosne druzhbe, kjer je za marsikoga – zanjo prav gotovo – denar vladar, bi ji kazalo ochitati, da nam neposhteno in kar prevechkrat prodaja oziroma sleparsko podtika, za ceno brezhibnih artiklov, defektno blago. Star obichaj je, da fabrishke primerke z napako kupec lahko zavrne in zahteva od proizvajalca primerek brez najmanjshega »falerja« – ali pa denar nazaj. Che je vsa serija s »falerji«, pa bi jo morali prodajati po nizhji ceni kot brezhibno blago, na posebni polici, kjer bi bil na vidnem mestu napis Blago z eno ali kar vech tiskarskih in urednishkih napak in bi bilo tudi do centa razvidno, s kakshnim popustom dobijo kupci to oporechno robo, ali se jim torej sploh splacha ta kupchija.

Kakor da ne bi bilo dovolj napisati po stari shegi Vse pravice pridrzhane. Che so pridrzhane vse pravice – po moji zhenski (lahko berete: kurji) pameti, da bo she bolj izstopila nesmiselnost in tesnosrchnost vsega tistega gornjega zalozhnishkega nashtevanja – so pridrzhane tudi pravice reproduciranja, javne priobchitve in vsaka druga uporaba.

Nobena resna zalozhba v Italiji, ki nekaj shteje in nase nekaj da (rekla sem: nobena!), se ne izgublja malenkostno v take dlakocepske in picajzelske podrobnosti. Pri nas pa je ta nova in naravnost odvratna moda, ki govori le v prid nashe pritlikavosti, menda hudo nalezljiva, saj je zhe dobila mlade, nalezla se je tega zhe Beletrina. Celo pri Centru za slovensko knjizhevnost so na vsem lepem zachutili potrebo, da se kar trikrat izrecno zavarujejo z vsemi pridrzhanimi pravicami. Prvich Center, drugich odlichna ilustratorka in tretjich zelo znana pravljicharka, ki je, mimogrede povedano, prosto preplonkala iz ochitno italijanske predloge, ne da bi tochno povedala, od kod (naslov, zalozhba, kraj in letnica knjige?) – vse to jim ni bilo dovolj, vse so she dodatno pozhegnali z zgornjim obrazcem, le nekoliko drugache formuliranim, in sicer: Brez pisnega dovoljenja imetnikov pravic je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobchitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava … itd.

Ko take ozkosrchnosti in poniglavosti berem od ljudi, ki – bodimo iskreni in recimo bobu bob – neskrupulozno paberkujejo, pardon, rabutajo po sosednih gredicah (sem sodi tudi pred leti izdana monografija o Kosovelu Ikarjev sen v zalozhbi Mladinske knjige), me ima, da bi prosto prevedla v italijanshchino kakshno otroshko delce tiste znane in visoko cenjene (tudi od same sebe) slovenske pravljicharke, se nato podpisala kot avtorica in stvar poslala kam v objavo s prikupno pripombo, da sem se inspirirala pri slovenskih pravljicah, ki na zhalost ne slovijo dalech naokrog, kot bi zasluzhile, zato pa bom jaz dala vse od sebe, da bodo pridobile sloves, saj sem prav v ta promocijski namen eno izmed mnogih pravkar priredila oziroma povedala s svojimi besedami. Ker pa nisem pohlepna in she manj debelokozhna, sploh ne bom pod kolofonom pripisala vsega tistega romana prepovedi najbrzh iz avtorskega prava, pa tudi ne kratkega in vseobsegajochega obrazca: Vse pravice pridrzhane. Saj se ne bi spodobilo.

She en primer za ilustracijo, kako sta ozkosrchnost in provincialnost na moch nalezljiva virusa. Nedavno sem prejela v dar od zelo drage znanke, pripovednice in pesnice pesnishko zbirko Kelih brez dna in se je, samo po sebi umevno, zelo razveselila. Glej, glej, pisateljica je res ustanovila, kot mi je pred chasom pripovedovala, svojo zalozhbo, ker se je navelichala prosjachiti pri obstojechih, da ji kaj natisnejo; upala si je to, glede chesar bi si jaz najbrzh pomishljala, ker sem po tej plati precej negotova, hamletovska, skoraj strahopetna. Kar na obchudovanje mi je shlo, ko sem brala stran s kolofonom:

Knjizhna zbirka Albatros. Izdajatelj Zalozhba Morje. Oblikovanje Rajko Horvat – Hana Urshich. Jezikovni pregled Damjana Medved.

Nabava Zalozhba Morje. Tel: 040 861 353. Tisk: Bistisk d.o.o., Ljubljana.

Nato nekoliko nizhe: © Metka Cotich in Zalozhba Morje, 2008. Vse pravice pridrzhane.

Pod tem zhe poznanem in sprejetem ritualu pa tista antipatichna in pet vrstic dolga masha s podrobno razchlenitvijo vseh pridrzhanih pravic, ko da bi bili Slovenci malo naglushni ali kar naprej v mlinu, kjer je toliko neznanskega ropota, da je mozhno z veliko tezhavo shele vdrugich shlishati, o chem je sploh govor.

Draga Metka, hochesh za prihodnost moj prijateljski nasvet? Je primeren tudi za Mladinsko knjigo in za Beletrino, prav tako za Center za slovensko knjizhevnost, pa za Litero in Libris in Gogo in vse domache in tudi tuje zalozhbe in za navrh za pesnike in pesnice, tiste nadebudne na zachetku svoje lirichne kariere pa za one zhe davno afirmirane in na konici Parnasa. Ko gre za pesnishke zbirke, ki brez takih ali drugachnih sponzorjev pa brez subvencij ministrstva za kulturo ali brez skoraj bolechih posegov v lastni zhep – ti to vesh – sploh ne morejo iziti, in ker poezija morda premore tudi kakshnega bralca, a kupcev bolj malo, zadostuje zaradi lepshega samo pripis Vse pravice pridrzhane, da ne pozabimo, kdo je avtor in kdo morebiti sokoristnik njegovih avtorskih pravic; vedno se namrech najde kakshen prostovoljec, voljan, da z avtorjem podeli njegov denar. Na tihem (lahko tudi na glas) pa si vsi skupaj in vsak posebej samo zhelite, da bi niz vashih stihov ali knjiga v celoti tako zamikala kakega prevajalca, da bi jo delno ali vso – zastonj ali za minimalne denarce – zgledno prevedel, kakshen tuj (lahko je tudi domach) zalozhnik bolj odprte blagajne in dostopnejshe sorte pa bi jo prav tako pretezhno na svoje stroshke tudi izdal. Tako prvi kot drugi so bolj kot zavor in zamudnih pisnih dovoljenj potrebni vashih spodbud in iskrenega odobravanja, da bi vlozhili svoj dragoceni chas ali kapital v tako tvegane pa majave posle in vsaj 120-odstotno nerentabilne literarne podvige – squisitamente culturali, kot bi nadvse elegantno rekli nashi zahodni sosedi, da nerentabilnost she bolj dramatichno podchrtajo.

No, zdaj ko sem se izkashljala (kot mi je prav pred dobro uro v sezhanski lekarni svetoval novomeshki Lek, ki mi je s tabletami fluimukan proti kashlju podaril she koledarchek za prihodnje leto z zgovornim naslovom izkashljaj se), lahko spregovorim o tipichno slovenski navezanosti na tolmune, cheprav redkokdo od nas ve tochno, kaj so.

Ponovno sem vzela v roke Hartingerjevo Ostrino bilk, ker naju je doletelo nekaj sorodnega, in sicer, da sva oba podlegla charu besede tolmun, pa cheprav v razlichnih dobah, jaz zhe davno, on pa dvajset, trideset let kasneje, ko se je zachel z nami Slovenci ubadati in motati. Iz Hartingerjevega pogovora z urednico Malechkarjevo zvemo, da sta bili besedi obronek in tolmun odlochilni impulz za njegovo poglabljanje v slovenski jezik. Tolmun je nashel celo pri Kosovelu, cheprav je sprva mislil, da ga ni nikoli uporabil (Zholto listje nad tolmunom / In tishina / In sinjina), kar je tudi po mojem mnenju precej nenavadno, ker je za Kras znachilno prej pomanjkanje vode kot nasprotno – in vendar je tolmun tudi Srechka zapeljal. Jaz sem zvedela, da se je to zgodilo, shele med branjem Hartingerjevega intervjuja.

Na vprashanje urednice »Kje si prvich naletel na besedo tolmun?« Hartinger odgovarja: »Na Dolenjskem. Bil je chas, ko sem vandral ob Krki po eni strani gor in po drugi dol do Zagradca in naprej. Tam obstaja tudi kraj z imenom V samoti. Samoval sem ob izviru, tam, kjer je zelenilo najtemnejshe, in odkrival skrivnostne smeri potujochih vod. In ko me je neka gospa vprashala, kje sem bil, sem priblizhno povedal kraj, in ona mi je rekla, da sem bil pri tolmunih. Potem sem se kot blisk spomnil, da sem te potujoche izvire videl zhe kot otrok, toda v nemshchini nimamo besede za ta pojav. Kot otrok sem se vedno igral ob reki ali ob tolmunu …« (podchrtave so moje). Zhe iz tega odgovora je le tistim, ki vedo, kaj so zares tolmuni, dokaj jasno, da si jih avstrijski prevajalec in pesnik pravzaprav chisto narobe predstavlja; za vse druge, in mene lahko shtejete do vcheraj ali predvcherajshnjim tudi mednje, in v to krdelo sodi tudi urednica Nela Malechkar, pa je z Ludwigovo pripovedjo vse v najlepshem redu, saj za vse nas nevednezhe so tolmuni nekakshni potujochi izviri, ki so podobni rekam, cheprav to niso, ali pa so nekaj prijetno vodenega, tekochega in svezhega; nekaterniki v njih vidijo celo malce odmaknjene, mirujoche in sanjajoche vode, mlakam in ribnikom podobne, ali pa kotanje z vodo pod slapovi, skratka, nekaj precej drugachnega od resnichnih lirsko skoraj neuporabnih tolmunov, neprimernih za shiroko proizvodnjo metafor. Najvechkrat so za vechino le nekaj nebuloznega – nedolochenega in neprofiliranega, da bi jih skoraj ne znali niti opisati, ko jih kdo prosi, naj mu o njih povedo kaj vech, da si jih bo lazhje predstavljal. Edino, kar vemo (a niti ne vsi, o tem smo si edini), je to, da imajo tolmuni v slovenshchini prekrasno ime, tako v edninski rabi, ki je sicer skoraj bolj v navadi, kot v mnozhinski, tuji jeziki pa menda za to, kar si mislimo, da so pravi tolmuni (in mislimo si vse sorte), nimajo posebnega imena, premorejo le strokovni izraz nich kaj poetichnega zvena, ki ga vechina niti ne pozna, to pa pri prevajalcih ustvarja probleme, a o teh ni govora v poeziji. Nashe ime tolmun pa je naravnost ocharujoche evokativno. Magichno. In kot petje siren zavajajoche. Zelo primerno za kovanje pesnishkih metafor. Vechina nashih pesnikov jih je nekaj bolj ali manj posrechenih res skovala. Tudi Hartinger:

Hoja v metezhu na bregu / vzdolzh hitechih tolmunovNedalech od mosta se je / zasidralo jantarjevo oko v tolmun … – ptichji glas je padel v tolmun – diha dusha pernata / sapica tolmunov – med potjo skozi skrilavec v / tolmun visoke Save – tolmuni imajo radi obleke / senc – med mahom in skalami / prisluhnesh tolmunom – srce navznoter dih / tolmunov ob Savi – otrok je padel v tolmun / kozlichek v materino mleko – velika jasa sena /tolmun in krashkih tishin – govori tolmun / in tihi oblakov smehljaj – srebrno trsje / nad tolmunom shelesti / ribja beseda – letos sta se chez tolmun / dva osamelca dobila – svoje oko je pozabil / tolmun – Iverasti shkrilj / kaplje padajo na list / zamolchi tolmun – Krka. baldahin trte drhti / nad tvojim pratolmunom / spet chez most ob mlinu …

Ja, ja, Hartingerja lahko razglasimo za pevca pesnishkih tolmunov, za njihovega dejanskega, ne le platonskega chastilca in ljubimca, on nam je v svoji zanosni privrzhenosti pridelal celo pratolmun, chesar se mi, malce nagnjeni k statusu quo, ne bi sploh upali, le priznajmo, cheprav smo enako kot on nevedni v tolmunologiji in enako kot on zaljubljeni v zven te lirsko zelo pogosto rabljene besede, ki v liriki nima nich skupnega s svojim resnichnim pomenom. V primeru tolmuna ni nomen niti malo omen, zhal. Niti za mishjo dlako in ptichji puhek. Kot da bi ne bila niti v daljnem sorodu.

Kot sem zhe omenila, je tudi mene izraz tolmun takoj ocharal, cheprav sem si bolj bledo predstavljala, kaj je pravzaprav; shlo je pach ochitno za vodenjaka, in meni, vodnarki po astroloshkem znamenju, je bilo zhe to dovolj, povedano shaljivo. Vendar, che dobro premislim, sem ga odkrila shele po drugi svetovni vojni, ko sem se zhe ukvarjala z literaturo; prvich in zavestno sem menda naletela nanj pri Jozhetu Udovichu, saj sem si nekaj njegovih primerov napisala pro memoria celo na listich, ki sem ga pred dnevi snela iz neke starejshe antologije in spodaj dodala she kakshen zgovoren verz: Po travi grem, kakor po zlatem runu, / ki rod bodochnosti bo z njim pregrnil svet, / ogledam chudno dusho si v tolmunu: o da bi vedno bil tako prevzet … – Zastrt je dan, / zhdim nad vodó, / nad zeleno temo tolmuna, / kjer je nekoch / v globini spala / mala, bela vila, / na blazini / iz mehke pravljice. – Pa: v potokih tishine, / v molchechem tolmunu, pod oblaki,Globok tolmun / z ostanki prateme / pod spechim nebom – nisem tisti, ki je nekoch / z makom prekril tolmun neba – Pod sklonjeno vrbo stoji krastacha / s krono rumenega cveta na glavi. / Brani mi pot do tolmuna, / kjer se bodo vsak chas odprli / gosti cvetovi zvezd. – in kjer tiha svetloba / vodi misli k skrivnostim / na dnu tolmunov. – ptichji glas je kapljal v tolmun. Ni kaj, kar veliko tolmunskih podob, ni mogoche, da bi lahko ostale neopazhene, kajpak z napachno rabo tolmunov.

Med drugo svetovno vojno, ko smo se Primorci zacheli ovedati svoje narodne samobitnosti, kot bi rekel trzhashki pisatelj Boris Pahor, sem naravnost pozhirala slovenske knjige, tudi zato, da se chimprej in po najkrajshem in najljubshem kanalu nauchim knjizhnega jezika (po mladostni dobi le italijanskih shol in prebiranja izkljuchno italijanskih ali v italijanshchino prevedenih knjig), vendar se nikakor ne spomnim, da bi kdaj pri tistih neshtetih slovenskih piscih in pesnikih naletela na kakshen tolmun. Morda so tolmuni zdrseli kar mimo mene spricho toliko novih besed, ali pa she niso bili v modi … Letos spomladi sem v nekaj dneh skoraj kampanjsko prebrala vse pesmi Antona Vodnika, takole iz lushta, da bi videla, kaj je od njega ostalo, za moj okus seveda, in kaj je neizprosno pometel in odnesel chas, a o tolmunih pri njem, che nisem katerega prezrla, niti mu. Najbrzh jih res pesniki tedaj she niso odkrili kot nadvse hvalezhno metaforichno blago. Jaz sem o tolmunih, drugache kot Hartinger, ki jih je videl v zhivo in v naravi, slishala le posredno oziroma brala na papirju, in natura jih nisem nikoli videla, pa cheprav sem se za mlada in she potem veliko kopala v rechnih in jezerskih strugah, bodisi v reki Reki tik zraven Shkocjanskih jam ali pa v Steskah, v Vremah, v Sochi in Tilmentu, pa nekje v Ljubljani, ne spominjam se vech, kje natanko, menda na Gradashchici, v Savi in Radovni na Gorenjskem, pa v Blejskem in Bohinjskem jezeru, in sem celo namakala noge do kolen v Dragonji, v sushni dobi, ko je bilo vode komaj kaj, pa vendar v reki, znani tam dol dalech naokrog po tolmunih!!! Onih pravih, ne le iz potiskanega papirja. A nihche – niti tam dol, ko sem chofotala vsa mokra do pasu po hladni vodici z nekam spolzkim dnom – me ni nikoli in nikjer opozoril na kakshen tolmun. Tu na Primorskem in menda ob Savi enkrat samkrat sem dozhivela opozorilo le na vrtince. A takrat se mi ni niti sanjalo, da je nemara shlo prav za – tolmune. Ko bi se mi, bi si tista mesta ogledala malce bolj natanchno in bi hotela vedeti o njih chim vech, ne pa, da sem jih bezhno samo oshinila s pogledom in se jih izogibala. Saj dokler nisem zachela prevajati, mi ni ta hudo zagonetni izraz prav nich kravzhljal las, nasprotno, bil mi je neznansko vshech, in blazhene ochi, ko so nanj naletele. Le predstavljala sem si tolmune na sto in en nachin, odvisno od konteksta, razen na edino mozhnega in pravilnega. V bistvu kot vsi drugi, saj le redkokdo ve, o chem govori, ko omeni tolmun.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XII)

 

She o tolmunih (in nekaj malega o »nashem shtetju«)

 

Ker imam v dnevni sobi, kjer pishem, she najvech mlajshih pesnikov in onih z nashega konca, bom shla na lov za tolmuni kar k njim. Najprej k Istranu Bertu Pribcu, ki tudi sodi med njihove prominentne chastilce: Velika rdecha obla / drsi pochasi v tolmun nochi / za temnim pogorjem. – kjer moj utrujeni obraz odseva / v domachih tolmunih – Rad bi videl spet, / kako se luna potaplja v tolmun / na dnu vrta … – Rdecha obla je zdrsela v tolmune / za gorami – preganjajo me … poshastne megle … / stokajoche med zaraslimi tolmuni. – ali v blatu mochvirnih tolmunov – ko bom padal med stene / mrachnega tolmuna (iz pesmi Stene tolmuna). Chlovek bi prichakoval od sicer odlichnega istrskega pesnika, da nam bo vsaj on demitiziral ta izraz, ki je v poeziji marsikaj, le tisto ne, kar je, in nam spregovoril o tolmunih nadvse realno, ker nekako zhivi v dezheli tolmunov, kot je mozhno razbrati iz chlanka Kdor ljubi naravo, ta bo ocharan in prevzet Borisa Shuligoja (Delo, 16. 7. 2008), kjer se novinar razpishe o dolini in reki Dragonji, o rechnih brezhinah, mlinih in o osvezhitvi v tolmunih, v katerih je mogoche zaplavati, a fotografija z enim od njih govori bolj o kakem kotlichu, tj. kotlu podobni vdolbini v rechni strugi kot pa o tolmunu, o katerem beremo tudi v slovarju (SSKJ), da je … kaj? … bomo povedali kasneje. Pribac je v eni svojih zadnjih pesmi, potem ko se je iz Avstralije dokonchno vrnil v rojstno vas Sergashi, najbrzh znova le odkril, kaj so tolmuni, saj jih tokrat omenja dokaj stvarno, brez lirichnih primesi, skoraj kuharsko nastrojen: Pod vasjo teche potok Drnica / … V tolmunih Drnice pa pobliskavajo med kamni raki in srebrni bizhati (istrska narechna izpeljanka iz italijanske narechne bisati / jegulje – anguille v italijanshchini).

Drushtvo slovenskih pisateljev v shpanoviji z Drushtvom knjizhevnih prevajalcev pa bi nam vseeno moralo prihiteti na pomoch in za svoje chlane, vsaj za tiste s poravnano letno chlanarino (!), narochiti pri Prirodoslovnem drushtvu kakshen dokumentarec o teh priljubljenih rechnih in jezerskih pojavih, da bi slednjich znali na pamet in na golo oko razlochevati kotliche, izpodjede in tolmune pa she kaj, in jih nato umestno uporabljati, ne tjavendan. Tjavendan bi lahko vrgli na knjizhni trg kvechjemu kakshno metaforo v figurativni rabi, kot jo je recimo nedavno ″porno″ satirichni lirik Ervin Fritz v Rajski legendi (Drugachen svet, Knjizhna zadruga, Ljubljana 2008), kjer svojim zvestim bralcem in bralkam odkrije, od kdaj imajo Eve svoj tolmun, / edini pravi moshki raj. Zdi se, da ga imajo prav dolochen chas, che sodim po avtorjevem podnaslovu: ″po genealogiji Biblije od leta 3761 pr. n. sht.″ Mimogrede povedano: mi smo prav komichni s tem nashim nachinom oznachevanja let – pred ali po nashem shtetju. Tudi ljubljanski televizijci na TVS 1 se she oklepajo te nedavne tradicije. Menda smo edini v Evropi. Samo, da ne bi (po nemarnem?) izgovorili Kristusovega alias bozhjega imena? Po vseh angelchkih, hudichkih, parkeljchkih, Miklavzhih, Bozhichkih, Jezushchkih, papezhih in shkofih, jaslicah, svetnikih, Devicah Marijah in svetih Jozhefih, pa svetih Antonih padovanskih in pushchavnikih itd., ki jih dnevno nashtempljajo nashi dnevniki pa tedniki in zborniki in enciklopedije, se mi zdi, da je ostal na socialistichnem indeksu samo ta datumski Kristus. Edini zamolchani in zatajeni kristjan, vse tako kazhe; shele zdaj razumem, zakaj so ga pribili na krizh: gre pach za greshnega kozla.

A kaj pravzaprav pomeni oznaka ″po nashem shtetju″? Nashem – chigavem? Slovenskem? Potemtakem tam nekje od Brizhinskih spomenikov dalje? Morda le od Trubarja naprej? Najbrzh, saj je on najvech pripomogel, da smo se osamozavestili. Najvech? Vendar le do padca komunizma pri nas, potem gre menda ta chast vsaj delno tudi protireformacijskemu Hrenu, ker smo vedno, v vseh chasih, malo bolj krivoverni (ali pravoverni), kot je treba, to je nasha glavna napaka, vmesne tone neradi priznavamo, le ali–ali. Ali nich.

A vrnimo se k tolmunom, ki vseeno sodijo med bolj nevtralne, manj zhgoche in pekoche teme, ob katerih ni nevarnosti, da se duhovi najprej razvnamejo in nato razdelijo. Tudi zato, da le najdemo kakshnega pesnika, ki vsaj priblizhno ve, o chem govori, ko vpleta charobne tolmune v svoje stihe.

Pesnica Maja Razborshek, ki je v pesmi Nemoch opisala hcherkin pronicljivi pogled kot ″tolmunasto rjav″ (jaz pa sem v svoji tolmunski nemochi pridevnik opremila le z vprashajem, saj gre she vedno za nedokonchan prevod), me je opozorila, da si je tudi sama te nich zasanjane in nich sanjajoche vode predstavljala do kraja sanjsko, to je chisto narobe; nato me je vprashala, ali vem, da jih je tudi Jozhe Udovich, ko je prevajal Lorco, kar nekaj – pomotoma? – posodil shpanskemu pesniku, in njegov vechkrat ponovljeni remanso, ki pomeni po Mariji Moliner, kot mi je povedala hispanistka Barbara Pregelj, ″miren del tekoche vode, kjer je voda pochasnejsha ali se skoraj ustavi″, in dodala: ″Lahko pa je tudi zajezitev, cheprav je ta bolj embalse, in tudi rechni rokav″. Moja vnukinja mi je tudi sporochila, da je v njenem novem shpanskem slovarju remanso razlozhen kot mirujocha ali zajezena voda ali zaliv. Tolmun pa naj bi se reklo v shpanshchini el pozo, ki pomeni tudi vodnjak, ali agua profunda – globoka voda. Barbara, ki je nedavno prevajala Pitola, mi je omenila, da tolmunu pravi ojo de agua (vodno oko oziroma oko vode), kar bi se nekako ujemalo z italijanskim occhio del fontanile, to oko pa oznachuje prav mesto v vodni kotanji, kjer voda izvira, ne pa, kjer voda ponika in se izgublja kdove kam. A povrnimo se k Lorci, pravzaprav k njegovim mirnim delom tekoche vode, kjer je slednja pochasnejsha ali se skoraj ustavi, kot smo brali zgoraj: el remanso del aire, el remanso del agua, el remanso de tu boca in cada canción es un remanso del amor, pa remanso del tiempo in remanso del grito in nato era un remanso de silencio – in k Udovichu, ki je kratko in malo vse te shpanske mirne vode – remanse mochno razgibal oziroma potolmunil: tolmun zraka pod vejo odmeva – tolmun vode pod zelenjem zvezd – tolmun tvojih ust pod plastjo poljubov. Ja, nadvse lepo zveni. Nich manj: Sedel sem na jasi chasa. Bil je tolmun molka … Ali pa: Vsaka pesem je tolmun ljubezni. Vsaka zvezda je tolmun chasa. In vsak vzdih tolmun krika.

Pri nas pa je uradno tolmun vse prej kot pochasnejshi in mirujochi del tekoche vode. V petem zvezku SSKJ je o njem kar presenetljiv opis: poglobljen del rechne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec, skratka pravo nasprotje od tihega in spokojnega vodnega zavetishcha, ki ti ga lahko priklichejo verzi Daneta Zajca (Chrni mozhje): tishina je potapljala svoj obraz / v tolmun svetlobe, a figuratvno je vse mogoche, zlasti ko zveni prelestno. Vanja Strle, ki je pesnishko tudi rahlo obsedena s tolmuni, saj je enemu v zbirki Skozi mnozhico glasov, neznanemu celo, napisala nich manj kot visokodonecho odo s plapolajochimi zastavami, z bleshchavo sonc in velikim fakirjem ljubezni in mu na koncu celo dovolila ali velela, naj prechudovito cveti; v pesmi Ki me ne vidijo v zbirki Obrnjena k tebi je opremila svojega ljubega s tolmunskimi ochmi, ki pa so za bralca lahko nekaj vrtoglavo vrtinchastega ali pa obratno nekaj chisto mirnega, da ne rechem negibnega in vase zagledanega pa zasidranega na svoje dno; le avtorica bi nam znala natanchno povedati, kakshne so bile (naj jo vprashamo, da nam ne bo treba vech ugibati?); sicer pa je tudi zanjo v pesmi Poezija tolmun samo podoba chasa, ki je obstal, ki se je menda navelichal techi in minevati, a povejmo to z njenimi besedami: tolmunska kakor zaustavljeni chas. Ja, pesnishki tolmuni so najvechkrat sve i svashta, njihova metamorfozna sposobnost je naravnost osupljiva. Saj so spremenljivejshi od vremena in kameleonov, prmejdush (pardon). She enega njenega, za dulcis in fundo, in jo nato arhiviramo in se obregnemo she ob koga drugega, da ne bodo neomenjeni pesniki rekli, da jih zanemarjamo.

V zbirki O hrepenenje je Vanja napisala:

 

Nich drugega,

samo tolmun,

ki se zapira,

klichem, klichem.

 

In ga je tudi priklicala. Ni podatkov, ali v fazi zapiranja ali ko je bil zhe zaprt. A se ne bomo shli detektive, rajshi bomo vzeli v precep metaforo Petra Semolicha, ki tudi odreka tolmunu njegovo, zdi se, najbolj znachilno lastnost, saj pravi v Nekem Narcisu v zbirki Barjanski ognji: Tolmun ne more biti tvoje zrcalo. / To je lahko le razburkana voda, // ki ti iz minute v minuto, / iz sekunde v sekundo / vracha drugachno sliko tebe. / Razlomljeno. / Zvito. / Presenetljivo. Tatjana Pregl Kobe pa nam v Arabeski na str. 58 porocha, da … (noge) rahlo spremenijo smer / in se napotijo proti kamenitemu zidu ob robu / tolmuna, kjer je krizhishche med / privozom in cesto. In she prej na str. 47, da se … Ob zalivu reke nahaja kotanja, majhen tolmun, zajezen s peskom in poln / belih vodnih linij iz shilastega lochja. Patricia Gerbec v Harlekinu, ko se razgovori o vodnjaku, kamnitem vodnjaku, dodatno napishe: Sredi peshchene mnozhice / malih plitvih tolmunov. / Zelenih in rumenih. / Polnih iskrivih in nagajivih kapljic. / Z bistro hladno vodo. / Samo bezhen pogled in vzorec / vsakega tolmuna je na dlani. / Kako nebeshko, preprosto./ Temu pa she dvakrat sledi kot refren: Vodnjak. / Kamnit vodnjak. Na koncu pa she ljubezenska izjava: Poznam te in meni si drag.

Gregor Strnisha v Jesenski baladi je bolj anatomsko nadahnjen: Toda v lobanji, kot v tolmun / globok ujet, medlí, / mehak kot utopljenke grud, / aprilskih sonc odsvit.

Tomazh Shalamun v Sinjem stolpu, to je v zadnji ali predzadnji ali predpredzadnji zbirki – on jih tako pogosto shtanca, da mu pri nashtevanju pri najboljshi volji nismo vech kos, saj nas krepko prehiteva – v pesmi Med in Holofernes nekoga krchevito sprashuje: Vidish tolmun? Vidish tolmun? Vidish komolec angela? (Brez odgovora.) Sam pa prizna, da je videl le bifurkacijo za oba in zakrivljeno sprehajalno palico, ki je bila s srebrom obtolchena. Odlochno premalo, da bi lahko ugotovili, ali tolmune zares pozna ali jih kot vechina zamenja za nekaj drugega. In se z vsemi drugimi nepoznavalci obnasha kot jaz nekoch davno v Mariboru na neki razgledni tochki, ko sem obchudujoche opevala neke vrhove in strmela v druge, pa so tudi name shtajerski navihani literati in domachini smeje prilepili znano krajevno posmehljivko: O Jolka, Jolka, kako si bedak, hvalish Pohorje in gledash Kozjak.

Po analogiji sem se sprashevala: Se s tolmuni ubada tudi samooklicana duhovna hcherka Tomazha Shalamuna in Daneta Zajca Barbara Korun? In si odgovorila: Se. Tu pa vam postrezhem z malim dokazom iz zbirke Ostrina miline s prvo kitico pesmi Jezik: jezik: reka. tolmun pod jelkami. / lezhim na peshchenem dnu tolmuna, voda / teche chezme, gledam jo, gledam skoznjo / ven, senco, sonce. hladi, blazhi. otozhi. V zbirki Razpoke pa vedrijo te metafore: volhka sapa / zimskih tolmunov / razpre pahljacho – temni vonj molchechih tolmunov / zastalih rechnih rokavov – me sprejmejo usta / tolmun vode rozhne – postala bom hrana / za ribe v tolmunu.

Skratka, vechina nashih sodobnih pesnikov je pridelala kakshen miloglasen tolmunski verz. Nashtejmo jih nekaj kar na hitro. Andrej Medved: (dim) zagrinja / v spanec glas podzemnega tolmuna. – izlochena / svetloba pada v nemih pokih, v dno / tolmuna. – da klasje pada pod udarci toche; / v izpito zemljo, ki brsti tolmune. Maja Vidmar: tolmun brez imena / pod slapom. Nevin Birsa: Chas je kristalen kot kamen, / tonech na dno tolmuna. Irena Zherjal: Nekega dne pade v tolmun spomin, / zavrti se v sebi / muka. Ivan Dobnik: Vse je tako preprosto. / Molk. ki krvavi, moje dihanje / v tolmunu tvoje dushe. In: Pahljache lapuhov stokajo, / med tolmuni Bolske se gnetejo // psalmi komarjev. Svetlana Makarovich: Je sineka povila, / v tolmunu utopila. David Terchon: Drobna zrna v tolmunih iskanj. Luchka Zorko: Dva oranzhna pticha / si pleteta gnezdo v ocheh / in niti ne pomislita, / da je tisti tolmun, / v katerega se hodita napajat, / tvoje srce. Gregor Podlogar: Izviramo v lastnem tolmunu / in smo polovichni, / kajti nash drugi izostane, / zbledi v temi in postane senca. Miriam Drev: Cheprav po tihem vem, / da si mi podaril, / sem pozabila, kaj, / zato se ponochi potapljam / v tolmune. Pa she enega njenega, novejshega: Zate sem reka / s postrvmi v tolmunih. In she enega, prav tako njenega iz vodnatih krajev : Shla bi pod slap, / kjer je meglica na nebu / in vznika iz tal, / kjer, nepijan, v tolmunu uzresh/ vrtince, zhive kakor vibe bitja.

Ko sem se lotila tega pisanja, si nisem mislila, da se mi bo iz knjig usulo toliko stihov s tolmunastimi prispodobami. Ker ravno bere in primerja shpanskega in slovenskega Medvedka Puja, me je hispanistka Barbara prijazno opozorila na pasus iz te ljubeznive otroshke zgodbe v slovenshchini – v prevodu Majde Stanovnikove mi ga je celo navedla in nato sem odkrila, da ga je ena sama muzika prav zaradi nashtevanja teh presnetih tolmunov: ″Poglejte, kako plavam!″ je zacvilil Ru iz srede tolmuna in zhe ga je odneslo v naslednji tolmun. … in tok ga je potegnil v naslednji tolmun. … Ru pa je iz tolmuna, v katerem je takrat ravno bil, odgovarjal. … Sivchek se je obrnil in pomolil rep v prvi tolmun, kamor je padel Ru. … Dva tolmuna nizhe od Ruja je chakal … in tako sta pregradila plitvi del tolmuna. Barbara je dodala she isti pasus v shpanshchini: ″Mirad como nado! chillaba Ruh desde el centro del arroyo mientras el agua le llevaba rio abajo. … Y una cascada lo mandò varios metros más abajo. … a lo que Ruh respondia … líyoo e habia vuelto de espaldas justo en el sitio donde Ruh había caldo en el agua … Por debajo de donde flotaba Ruh … y entre los dos sujetaron a la altura del agua.″ In nato je pripisala: Zanimiva je tudi slikica (v shpanski knjigi se bolje vidi, ker je vechja), iz katere je razvidno, da tolmun sploh ni nikakrshna zajezitev, pach pa bolj vrtinec. In pristavila: Kot vidish, se v shpanskem besedilu tolmun sploh ne pojavi.

Pojavi pa se v prevodu eseja Predraga Matvejevicha Brazgotine, ki jih ni nihche niti slutil, izshel pa je v Knjizhevnih listih Dela z dne 20. avgusta 2008 v prevodu Vasja Bratine: ″videti je, da ne zna plavati, zato se pri prechkanju potoka ali rechice izogiba tolmunom in se boji brzic.″ Gre v bistvu za odlomek iz Matvejevichevega Sredozemskega brevirja, ki ga je Bratina lahko prevajal iz hrvashchine ali pa iz italijanskega prevoda, in me prav firbec martra, kakshen izraz je uporabil avtor v izvirniku, ko pa se zdi, tako vsaj zvesh iz slovarjev, ki so pri nas na razpolago, da hrvashchina nima posebnega izraza za tolmun, marvech ga z nekaj besedami le priblizhno opishe: vir, duboko mjesto u rijeci – mjesto u rijeci, u potoku – duboko mjesto u potoku.

Ne bodi lena, v sezhanski knjizhnici sem naredila instant anketo med poznavalci tolmunov, naj mi povejo – ne da bi prej pogledali v slovar, tako, na pamet, iz svojih izkushenj – kaj sploh so in kakshni so, pa kje so. In vsak mi je povedal o njih nekaj drug(achn)ega, vchasih prav nasprotnega, za vechino so bili nekaj prijetno spokojnega, odmaknjenega in sanjajochega – nekakshna vodna, mala ali vechja, prej mirna kot razgibana povrshina, vechkrat kar sama zase, zunaj reke ali na kakshnem robu, celo ob zidu, skoraj samostojna jezerca, ribnikom podobna, za nekatere pa tista tiha globoka kotanja pod zhuborechim slapom. Najbolj vzneseno in pisano mi je tolmun opisala pesnica Anica Perpar iz Logatca, po elektronski poshti:

»Draga Jolka,

tolmun je smaragdno zeleno jezerce pod slapom. Tolmun je okroglo in globoko jezero. Tolmun je potopljeni del manjshe doline. Tolmun je grozljivo globok bajer. Tolmun je svet, potopljen od nenadne zapore, morda plazu, ki je vodi zaprl pot. Tolmun je skrivnostno nastalo jezero, o katerem se samo baja. Tolmun je zame, napol Tolminko, poimenovani Tolmin, kar pa etimologi zavrachajo. Vendar je tam nekoch res bilo jezero, ki se je predrlo. To sem napisala v prvi sapi … Ishchem rimo na tolmun, pa mi zdaj, ob sedmih zjutraj, po glavi hodi samo kapun. V nobeni pesmi takshne rime nimam. Me pa zelo zanima, v katerih pesmih se tolmun pojavlja in kako.«

Kaj pa pravijo domachi slovarniki o tem samostalniku? Kaj je zanje pravzaprav tolmun? Bom ponovno prepisala definicijo v osvezhitev skupnega spomina. Prosim pesnike, ki radi tolmunijo in palamudijo, naj mi pozorno prisluhnejo, posebno Ludwig Hartinger, ki je kot nekakshen shaman tolmunov in glavni vzrok ali povzrochitelj tega sprehoda skozi pahljacho njihovih jako cenjenih metafor na Slovenskem. V petem zvezku SSKJ beremo, da je tolmun poglobljen del rechne struge ali jezerskega dna, kjer dela reka vrtinec. In ta razlaga bi morala nekako drzhati, ker je precej v skladu z Etimoloshkim slovarjem in Bezlajem: globoko mesto v vodi … vodni vrtinec … nekaj v zvezi s turbino … iz tulmignon (zrachni vrtinec), ki zhe malce sumljivo spominja na tolmun. Nashi zahodni sosedi imajo izraz tonfano, z naglasom na prvem zlogu, a komaj kdo od Italijanov ve zanj, kaj she, kaj pomeni, vrh tega je prej rezkega, pravzaprav bolj topega kot prikupnega zvena, izvira pa iz langobardskega pojma tumpfilo, ki vsebuje, in najbrzh ne sluchajno, skoraj vse chrke nashega tolmuna); poznali so ga zhe leta 1612, in ga takole razlagajo: fossa d'acqua, fossa profonda nel letto di un fiume o torrente. Podobno kot Bezlaj: globoko mesto v vodi … In dodajo: globoko mesto v rechni ali potochni strugi …

V drugih nashih slovarjih pa: za Kotnika je tolmun – luogo profondo, profondità, tj. globok kraj, glob(och)ina; niti ni recheno, da gre za vodno. Prav tako v francoskem slovarju nastopa samo opis, zdi se, da izrecnega izraza zanj Francozi niti nimajo: endroit profond (globok kraj, torej nashim jamam in breznom bi lahko rekli po tej razlagi tudi tolmuni!). Idem v shpanskem, tu pa je voda zraven: pozo (ki je lahko tudi vodnjak), hoyo profundo, agua profunda … Starejshi nemshki slovar trdi, da je tolmun v nemshchini die Gumpe – der Kolk, Tiefe Stelle … Debenjak pa v Velikem slovensko-nemshkem slovarju doda she: Wasserläufen. V angleshkem jeziku pa je po sploshnem mnenju zelo sposobnih in verodostojnih prevajalk iz angleshchine lahko tolmun le pool, oziroma obratno: pool je lahko tolmun, pa cheprav ima angleshki izraz shtiri pomene in zadnji je tolmun, s pripombo »v stari angleshchini«, mi bi rekli: zastarela beseda. Ni pa podatka, da bi Anglezhi izumili ali nashli za tolmun kakshen novejshi in ustreznejshi izraz v zhivi rabi. Ali so pri njih medtem izginili tudi tolmuni, da se ljudje niso potrudili za noben nadomestek? Drugi pomeni za pool pa so: 1. majhen skupek mirne vode = mlaka; 2. majhen, plitev skupek katerekoli tekochine = luzha, npr. luzha krvi, in 3. plavalni bazen – in nich drugega, nich boljshega in nich primernejshega. Nash nezastareli tolmun lahko zatavshamo z Anglezhi le z zastarelim poolom – in pika. Prendere o lasciare. Ena od mojih nadvse dragih kolegic prevajalk je potem she pripisala: »Che dovolish laichno pripombo: zdi se, da tolmun zveni precej bolj blagoglasno in skrivnostno kakor ekonomichno kratki pool, ima vechji metaforichni potencial in zato je najbrzh pri nas v literaturi bolj rabljen.«

Z njo se popolnoma strinjam in s tem svojim chlankom celo dokazujem, kako smo vsi mi – bom povedala po primorsko – naravnost ″namorani″ (innamorati – zaljubljeni) v tolmune, cheprav povechinoma ne vemo, kaj so. Morda pa ne vejo tochno, kaj so, niti slovarniki, in bi bilo treba najprej nje pouchiti in popraviti, kjer so nejasni ali ga lomijo she bolj kot mi, in potem, ko bi njim postalo povsem jasno, o chem teche pravda, a prav jasno, jasno, brez enega samega oblachka in dvoma, bi jo vsi zapovrstjo – z njimi kot vodichi – mahnili v Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer bi ljubezniva muzejska svetovalka gospa Stasha Tome izprozhila ucheni kazalchkek in nam nedvoumno pokazala te preklemane vodenjake nesrechnega, pardon, srechnega imena, ki tako burijo nasho domishljijo (naj rechem imaginarij, da se bo slishalo bolj akademsko in intelektualistichno in da boste lazhje sprejeli moj nasvet, saj bo na vashi dovolj visoki ravni?).

Ker che je res, da so tolmuni – poglobljeni deli rechne struge ali jezerskega dna, kjer delajo reke ali jezera vrtince, potem nastane kup vprashanj, ki bi jih kazalo razreshiti, che so razreshljive nature, in mislim, da so. Nashtela jih bom eksemplarichno le nekaj:

1) Bog si ga vedi, kaj je Hartinger videval, ko je gledal bojda tolmune, ″te potujoche izvire″, za katere nemshchina nima izraza. Saj kot otrok se je vedno igral ″ob reki ali ob tolmunu″ (ali sem podchrtala jaz.) Moral bo spet na Dolenjsko na pohajkovanje in potep à la recherche prave besede za tiste potujoche izvire, o katerih je bil sveto preprichan, da se imenujejo tolmuni. In nato zmetati vso tolmunsko navlako ven iz svojega pesnishkega dnevnika Ostrina bilk in vanj vnashati korektne termine. Mejdun, kakshno razocharanje. Ne bi rada bila v njegovi kozhi.

2) Tudi Pribac bo moral sebi in nam obrazhlozhiti, kaj pochenja vse tisto blato v njegovih mochvirnih tolmunih in za namechek kaj dodati na rovash she onih zaraslih. In ker so najlepshe stvari vedno tri, ne bi bilo napak, ko bi spregovoril tudi o stenah tolmuna, da bi si bralci vodno zadevshchino lazhje predstavljali.

3) Tiste tolmunasto rjave ochi hcherke Maje Razborshek me tudi intrigirajo (da se moderno izrazim), ker ne vem, ali je s tem mislila kalne (najbrzh zaradi Pribchevega zvrtinchenega blata) ali kaj drugega. To sprashujem tudi kot njena dvorna prevajalka, da bom znala dati v italijanshchini pravo gradacijo in razgibanost ali mirnost hcherinim ochem. In naj mi kdo she reche, da je prevajalstvo lahka umetnost ali obrt – za tiste osebke mojega kova, ki jo smrtno resno jemljejo.

4) In za konec se povrnimo she k Medvedku Puju. Majda & prevajalska kompanija, ne pozabite, da so tisti tolmuni, iz sredine katerih tako lahkotno poskakuje Ru, v bistvu vrtinci, in bi bilo zdalech bolj verjetno, da razposajenega kengurujchka voda kratko in gladko zagrabi s svojimi naglimi in vrtinchastimi kremplji in ga nato posrka v svoje prepustno in pogoltno dno kot pa, da ga rechni tok meche ven in odnese v naslednji tolmun in nato v naslednjega in she in she. Kaj pravite?

Ali je potem s tolmuni konec? Potemtakem le she bolj malo opletanja z njimi? Le v prenesenem smislu, ki veliko vech prenese kot pa navadni govor? Ali naj vsi skupaj prosimo rajshi slovarnike, da dodajo k razlagi tolmuna, po stvarnem in prenesenem pomenu, she pripis z rdechim svinchnikom: za slovenske pesnike in literate pomeni to in ono in she kaj tretjega, a zelo poredkoma, kar tolmun v resnici je; glavno je, da je vodeno, primerno globoko, nekje v naravi, a ne preveliko, milega pogleda; je pa tudi silno hvalezhna beseda za kovanje genitivnih metafor v nedogled. In tako bi bil volk sit in koza cela.

No, ta trenutek se ubadam s takimi abotnostmi, kot jih je imenoval neki moj blizhnji znanec (s katerim zelo rada pokramljam), ko sem mu bila povedala, da se intenzivno ukvarjam s poezijo. In vchasih se sama zalotim pri enaki sakrilegichni misli, in cinichno dodam: Mar bi se ukvarjala – she intenzivneje – s pospravljanjem precej kaotichnega stanovanja, z brisanjem prahu, ki ga je zhe chez mero vsepovosod, z likanjem gore perila, z gojenjem rozh, z razgibavanjem telesa in zlasti vratu, z dolgimi sprehodi, shla na kapucinar k Metuljchku ali na vrocho chokolado k sezhanskemu Valterju, nato kam na klepet in ogled, saj sem od samega sedenja za rachunalnikom zhe chisto skljuchena in polomljena, in vse tako kazhe, da bom she bolj. Finish. She zadnjo piko dam, odposhljem in grem. Kam?

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIII)

 

Kratek pochitnishki preludij, ki se bo bolj kot s poezijo ukvarjal s prozo, da me ne boste obdolzhili obsedenosti z liriko in me razglasili za njenega fanatika.

Sodim med tiste bralke Dela, ki si iz sobotnih shtevilk, brzh ko zachnejo izhajati, pobozhno izrezujem poletne zgodbe, imenovane Poletje v zgodbi, sveto preprichana, da jih bom potem tudi prebrala. Vsako zase zlozhim v lichno broshurico, si radovedno ogledam fotografijo avtorja in s she vechjim zanimanjem preberem notico o njem, shele nato jo dam na vidno mesto, kamor iz tedna v teden odlagam tudi druge snopiche, po istem ali podobnem ritualu, in kjer obichajno tudi obtichijo, ne da bi dochakali famozni bralni dan. Pa naj se she tako zaklinjam, da bo napochil, mi obichajno prav ne rata. Mora nastopiti kakshen mus ali poseben pripetljaj, ki je she silnejshi od morati malodane obvezno … Navadno mi ga skoraj zapovejo pisatelji ali -ice z dolgim stazhem prijateljevanja z mano, ker bi srchno radi vedeli, kakshna se mi zdi zgodba. Je po mojem okusu? Nekaj super? Najlepshe, kar sem doslej poletnega in zimskega prebrala? Ali je stvarca morda razocharala moja tiha prichakovanja? Kar na dan z besedo! Tedaj seveda gre za diktat, kateremu se prav ne morem izogniti. Cheprav bi se mu she najraje, ker proshnjiki navadno prichakujejo le pohvalo, najrajshi podkrepljeno s samimi superlativi. Gorje, che najdesh kakshno letnico narobe in prijazno opozorish avtorico, naj popravi, saj bo kdaj kasneje she kje drugje, verjetno knjizhno, dala besedilo v tisk. Dobronamernost gor, dobronamernost dol, vsako sklicevanje nanjo je zaman, saj je sploshno znano, Jolka, da imash hudobno oko. Pa she pikolovka si zraven, zgubljash se z malenkostmi. Doslej sem mislila, da gre za chisto navadno kleveto, zdaj pa na svoji kozhi obchutevam vso bridko resnico. In kaj naj reche v svojo bran pikolovska dobronamernica na to kruto konstatacijo? Nich. Le pikolovski nasvet: Vseeno popravi, Breda, preden dash ponovno v tisk. Zlonamernemu ochesu navkljub in drobnjakarstvu na ljubo.

Letoshnje Delove zgodbe so obdane z zelo privlachnim okvirnim ornamentom iz pretezhno toplih, bolj ali manj intenzivnih barv, ki po kariranem vzorcu spominjajo na nekdanje in tudi sedanje – so vechno v modi – vesele kuhinjske brisache in prte, in so potemtakem nabito polne dobro znanega, da ne rechem domachnostnega potenciala, ki na bralce deluje – psiholoshko vzeto – nadvse vabljivo ali vsaj obetavno, skoraj tako pomirjevalno, kot nekdanje vashko petje na vécher ali zvonjenje po starem, ne ono mehanichno in obupno kovinskega zvena, ki ga je na zhalost medtem zamenjalo strojno zvonjenje ne zaradi pomanjkanja zvonarjev, saj zvonarje bi se nashlo, a nobena fara, z izjemo najbogatejshih, si ne bi mogla privoshchiti tako visokih stroshkov za njihovo vzdrzhevanje le zato, da bi odpravila rezko metalnost in brezdushno enolichnost zvokov v prid blagozvochnega donenja kot v preteklosti. Prigovarjajo mi (poletne zgodbe): vzemi si urico pochitka, udobno se kje namesti (to je sicer pri meni najvechji in vchasih celo nepremostljiv problem), izberi si katerokoli po kakshni skrivni afiniteti in se srechno preglodaj skoznjo do konca. Ne ustavi se pri drugem stavku in si ne poishchi izgovorov.

Res sem si jih ogledala bolj od blizu in prebrala celo nekaj naslovov: Otok na jezeru, Gospod za eno noch, Song to Mr. G, Patologija neke ljubezni, Darovalec, Zhlahta za zharo pa Androidel. Ilustrator Urh Sobochan mora biti mahnjen le na morske pochitnice, ker je opremil vse doslejshnje snopiche z ribicami, bodisi samimi samcatimi ali v razgibanem tropu. O kakshni gori, tamarju, soteski, rododendronu, encijanu in planinskih uzhitkih niti znaka. Vesni Lemaić, zali in rosno mladi avtorici Androidela, jih je nadrobil – ribic, da smo si na jasnem – she najvech, za nekaj nabito polnih krozhnikov v kakshni ribji restavraciji na obali, recheno kulinarichno. Sodech po naslovu, sem pri njej takoj zasumila, da gre za znanstvenofantastichno zgodbo, in iz kratke notice zvedela celo, da ji je ta zvrst napisana na kozho, in zhe sem jo nameravala odlozhiti, ker je ZF za mojo kozho redkokdaj kompatibilna, ko mi je pogled padel na uvodne takte zgodbe: »S storitvenim obrazom je pospremil zadnjo stranko.«

Ta tako nenavadni obraz je na vsem lepem pritegnil moje zanimanje, saj si storitvenega obraza ne znam niti predstavljati, in menim celo, da si je prvich utrl pot v literaturo, vdrl ali zashel je vanjo pomotoma in ponevedoma, upajmo, da ne bo nashel prevech sorodnih dush, ki si ga bodo prisvojile in ga potem razpechavale levo in desno po ducatih. Najbrzh gre za kalk iz kakshnega tujega jezika, se zachnem radovedno sprashevati, ali za kdove kaj. Romanski jeziki mu ne botrujejo. Morda angleshchina in njeni derivati? Ali pa mlade generacije govorijo zhe tak izumetnicheno birokratski jezik, ki zveni starejshim rodovom zhe hudo bizarno? Ker sta mi predlanskim ali morda she prej, to je zhe pred leti, Alenka J. in Gashper M., dva razmeroma mlada ali vsaj mlajsha slovenska prevajalca in literata, zdi se, da nesebichno, predlagala kot njuni soprevajalki, prek zalozhnika Primozha Ch., da bi mi … pomagala posodobiti moj jezik, ki je bil po njunem cen(j)enem mnenju zhe malce passé oz. delno prekrit s patino chasa, pa jima nisem dovolila nobenih … osvezhitvenih posegov, menech, da je dovolj zhiv in mlad in da zlahka parira njuni (vechkrat ne dovolj strogo sortirani in kontrolirani) govorici, no, zdaj ob tem storitvenem obrazu sem se na vsem lepem zbala, da … sta Gashper in Alenka morda imela vsaj deloma prav, ker nekaj zares ni z mano v redu … oziroma moj jezik sploh ni uravnan s tekochimi jezikovnimi trendi v sploshni, pardon, v storitveni rabi. Kolikor ga mlada poletna zgodbarka seveda ne lomi na svojo roko, lektor pa ni posegel vmes, chesh naj ga lomi, saj poletni bralci niso kdove kako natanchni, she opazili ne bodo, jaz pa bom hitreje opravil svoj posel in kasiral od vedno bolj shkrtih zalozhb tisto peshchico drobizha ali miloshchino, ki ji je uradno she vedno ime honorar.

No, jaz, ne bodi lena, sem stopila h knjizhni polici in potegnila z nje Cesara Paveseja in ponovno prebrala vse, kar sta prevedla in napisala glavna prevajalca zbirke pesmi Delati utruja, pa she svoje zraven, in she marsikaj nashega po slovenskih revijah, zlasti v lanski Literaturi, od shtevilke 203 do 210, a ne samo v njih, da bi videla, ali iz konteksta shtrli nasha pisarija kot kakshen minaret ali vashki zvonik in s svojo neskladnostjo kazi panoramo. Kar odleglo mi je, nich storitvenega na nepravem mestu niti pri njiju in tudi pri meni nich posebno hreshchechega in shtrlechega, vse je dokaj obichajno slovensko in si upam celo trditi, da je she dalech od passé ali od sorodstva z dinozavri, cheprav ni nich pretresljivo enkratnega pri nobenem. Vsi trije dosegamo lepo povprechje, dalo bi se kajpak marsikaj she izboljshati, a da bi to dosegli, se bomo morali vsak zase vzeti v roke, che si bomo pach vzeli chas, da izstisnemo iz sebe kar najvech mozhnega. Jaz osebno, ko bom she k(d)aj komunicirala s precej snobovskim Gashperjem (glej Literaturo shtev. 210), se bom preventivno oborozhila, da ga sladko impresioniram s svojo uchenostjo in podkovanostjo v prevajalski teoriji in ga spravim tako rekoch z nekaj zvijachnimi zamahi »nok avt«, bolj z visoko donechimi navedki iz teorij(e) kot s svitlimi primeri iz prakse, tudi z duhovitostjo ne bom prevech razsipala, ker ni zazhelen zhanr za k chemernosti nagnjene domishljavce, ki se jemljejo kot katekizem smrtno resno, opletala bom rajshi s tujkami, ki jim mi na nashem koncu pravimo evropeizmi in so v Sloveniji jako jako jako cenjene/i in zalezhejo trikrat vech kot domachi izrazi. Reci komu pri nas, da je, recimo, bedak, in nisi rekel skoraj nich; jezikovno frustrirani ali brez pravega posluha za izrazno moch materinshchine, bodo to razumeli skoraj kot ljubkovalnico; reci mu, da je imbecil, in ti bo – osebno na smrt prizadet – za vse vechne chase zameril. Je pa v bistvu isto. Niti za mrvico vech ali za drobtinico manj.

A povrnimo se k neprikladnemu pridevniku obraza. Najbrzh je z oznako storitven mlada pisateljica mislila nekaj vech kot samo … s poslovnim obrazom ali usluzhnim ali kaj podobnega, ki sodijo zhe med banalne obrazne opise. Bi morala rechi vsaj z usluzhnostnim, da bi se dalo razbrati to nekaj vech? Rekla sem morda. Jaz pach ugibam. Kaj je mislila, pa nam lahko le ona pove. Bi sploh priznala, da je ustrelila kozla, che bi jo vprashali za pomen? Dvomim. Na Slovenskem ima redkokdo toliko shportnega duha, da bi javno priznal, da ga je kdaj pokronal. Pretezhno iz pomanjkanja samozavesti. Najbrzh bi vseznalo razlagala to in ono in mi solila pamet, pa jo she popoprala za navrh in jo zalila z aromatichnim kisom iz uvoza, da bo bolj preprichljiva. Ko bi se shla njeno prevajalko, bi zhe chisto na zachetku naletela na … tezhavo. Najbrzh je uporabila staro finto: zakaj preprosto, che lahko komplicirano? Zakaj razumljivo, che lahko ovito v gost oblak megle ali dima? Zakaj pravilno, che lahko narobe?

Pa tudi jaz, kaj neki fantaziram, kaj bi, che bi, che bom in ne bom … Saj prevajanje ni eksaktna veda. Ni je bolj svobodne umetnosti ali obrti, kot je ta. Praktichno, che si dovolj odprte glave, dovolj razgledan, dovolj nachitan in dovolj prebrisan, tutto fa brodo. Vsak chas se lahko sklicujesh na katero koli metodo, saj jih imamo toliko, da z njimi lahko zhongliramo. In prisegash na tisto, ki ti trenutno najbolj ustreza, ne povesh na glas, da si se zatekel, denimo, h kreativnemu prevajanju le, da prishtedish pri chasu in da se vsaj priblizhno drzhish teksta; kjer pa se pokazhe kaj tezhje prevedljivega brez velikega predznanja ali prezamudnega iskanja, to kar po svoje prevedesh in kakshen strokovni izraz v besedilu umetelno zamenjash s kakshnim, ki si ga all'occorrenza izmislish, et voilà, c'est fait, ne da bi krvavi pot potil ali prepotil sedem srajc. V sploshno veselje. Drugi so she bolj zadovoljni kot ti, ki pach she najbolje vesh, kako se v sili in potrebi svinjo smodi. Pregovorno seveda, ker resnichno bolj malo vesh o smojenju na sploshno in o smojenju svinj posebej. Pa naj she tako sprashujesh naokoli, zlepa ne najdesh strokovnjaka, ki bi ti znal kaj povedati, da o kakshnem prepotrebnem prirochniku niti ne govorimo. Usojena nam je nevednost zaradi premajhne zavzetosti strokovnih kadrov. A tudi z nevednostjo lahko pridesh dalech, glavno je, da jo znash preprichljivo prezentirati kot – vednost ali vsaj umetnost. V tem je ves kunsht. Pa saj ti v bistvu nich ne morejo. In to je to.

No, zaradi tistega spotakljivega zachetnega pridevnika sem potem – najbrzh ishchoch she kaj storitvenega – prebrala do konca precej romantichno in tematsko zhe rahlo oguljeno zgodbo, sicer tu pa tam diagonalno, a do konca. Zhe spet – kot zhe tolikokrat – chustvena navezanost robotke do tvorca-lastnika robotske farme ali pornohotela ali seksimotela ali navadne krajevne beznice za spolne usluge vsega sitim – tudi razvrata – lokalnim petichnezhem. Ko ponevedoma ali programirano she kar bistra Bambi odkrije, da jo njen ljubi lastnik, nesposoben chustvovanja, le zlorablja, se mu pach upre in ga – verjetno s pomochjo vseh drugih zhe napol iztroshenih in neuporabnih (za na odpad?) robotskih sotrpink – spravi popolnoma na kant. Ta scenarij – umno prikrojen za domache potrebe – bi avtorica lahko prodala, priporochila ali podtaknila Murinim delavkam in she kakshnemu drugemu podobnemu podjetju. Tudi tam so razmerja med izkorishchanimi in izkorishchevalci na podobno nizki in brezizhodni ravni. Tudi tam bi se nashlo kakshno mlado shiviljo Bambi, rajshi Barbko ali Betko, ki hrepeni po ljubezni vsaj vodje oddelka, che je direktorjeva nedosezhna. In zanj stori vse, dokler se ji dokonchno – ob vrnitvi delavske knjizhice pa zbogom in zdrava ostani brez vsega – ne posveti, da je trud zaman! In ga vsa razjarjena, v raptusu uzhaljenosti in brezupja, treshchi s kosom shivalnega stroja po modno obriti butici, da njegova kri shpricne dalech naokrog in zapacka zhe skrojene obleke in shivalne naprave pa vse zidove nepregledno velike tovarnishke hale. Sindikalist Semolich ali njegov predstavnik in namestnik pa nemochno vzdihne in nato bolj zarjuje kot vzklikne, da ga vsi chujejo, zlasti tevereporterji in chasnikarji: O sveta Kungota, zaradi tega bo izklicna cena tovarne she nizhja, she tezhje vas bodo potem izplachali, vsaj delno in minimalno. Presneta ljubezen, tam gnezdish in kotish mlade, kjer te je she najmanj treba. Betka, Betka, kaj zganjash hudicha in kraval, kjer se ne shika? Domov pojdi na trajni dopust. Saj si z refleksi zhe chisto na psu, skrajno potrebna pochitka. Na, she moj nesebichni sindikalni blagoslov, da ti bo malce lazhje krizhem rok doma, in si na kakshni stari zofi poshteno oddahni. Ne jej prevech, da se v brezdelju pretirano ne zredish in slednjich ne postanesh prava bajsa brez vsakega sharma. In tako dalje … A kaj, ko socialna tematika v literaturi enaindvajsetega stoletja ni dosti cenjena, kaj shele zazhelena, po njej menda na nashem koncu – ne mislim s tem le na slovenski konec in knjizhevnost, moj pogled je vpichen tudi v tako imenovano evropsko ustvarjalnost, v najzhlahtnejshem, recimo kar vidmarjanskem pomenu te besede, ko je iz Evrope (mishljena je izkljuchno zahodna, saj vzhodna si imena Evropa niti ne zasluzhi, Vzhodnjaki bomo v Evropo samo hodili kot v Kelmorajn, samo hrepeneli po njej kot po Indiji Koromandji, a je nikoli ne bomo dosegli, kvechjemu v sanjah, in she takrat kratkotrajno, do prebujenja pach v bridki neevropski stvarnosti!) v nashi podezhelski neizkusheni domishljiji prihajalo samo najboljshe in non plusultra – ni she kakega posebnega povprashevanja. Prej zavrachanje. Zdaj nekako palijo in vzhigajo – a doklej? – le chefurske in romske teme, ki so hochesh nochesh vedno socialno obarvane z akrilnimi, precej krichechimi smolami in zasoljene s pikanterijami in eksotiko, ki jih je prijetno gledati, saj imajo magichno moch, da tragichnost zdramatizirajo in jo naredijo, delikatno zachinjeno z ironijo, tako rekoch lahko prebavno in na moch uzhitno. Saj poznate staro vizho: Romom et co. je treba vsestransko pomagati in jim chimprej najti dostojen dom, a ne v Zaplani niti v Murglah pred mojo vilo, ampak na kakshnem drugem, bolj proletarskem borjachu, to ja, da se svoji s svojci in podobnimi medsebojno ubadajo in spentljajo. Ugajajo tudi tiste vizhe, usklajene s sladostrastnimi zvoki violine, she slovita Svetlana Makarovich, umetnishko do razvajenosti zahtevna, je tej pretresljivi cvilbi vrtoglavo vibrirajochih strun podlegla na celi chrti in se pustila omrezhiti od »neodoljivega« sharma ne sicer vsakrshnih juzhnjakov, marvech le onih izjemnih z dodatnimi vrednostmi, ki so se povzpeli iz zanikrne anonimnosti in zlezli na sam vrh artistichne prepoznavnosti. Socialo she nekako prenesemo tudi v znanstvenofantastichni produkciji, da damo prilozhnost bodisi marsovcem, lunatikom, saturnichanom itd. in kakopak robotom, da nadmudrijo njihove ustvarjalce in pochenjajo same nepozabne fore, ko se na primer kakshen vrazhji klon izkazhe bolje od nespametnega klonatorja po iznajdljivosti in podjetnosti, skratka po storilnosti oz. storitvenosti. In smo spet tam, na zachetku. She najboljshe je, da menjamo ploshcho in preskochimo – spet pochitnishko razpolozheni in avgustovsko razgreti na …

… na Slavoja Zhizhka, ki je ime Slovenije z veliko zachetnico in magari iz samih kubitalnih majuskul ponesel v shirni svet, z nami vred v istem izvoznem paketu. In s tem je vse recheno. Dodajmo she anekdoto. Konec julija je bila v tedenski prilogi Magazine milanskega Corriere della Sera Zhizhkova knjiga Leggere Lacan (Brati Lacana), ki je izshla pri zalozhbi Bollati Boringhieri, na kratko predstavljena kot dobitnica tedenske nagrade. Pod naslovom pa lahko beremo naslednje sicer skopo, a dovolj zgovorno besedilo (v mojem instant prevodu):

Angleshki spot. Dekle naleti na zhabca in ga poljubi. Zhabec postane lep mladenich. Lepi mladenich poljubi dekle, ki se spremeni v steklenico piva. On je presrechen. Zakaj? Zato, ker je za moshkega bistveno, da »zreducira zhensko v delni predmet uzhitka«.

Kaj pravite? Ni napachna, nasprotno, prav duhovita anekdota. Mene je vsaj nasmejala. Ne povejte je pa Gashperju Maleju, obetajochemu pesnishkemu debitantu; on bi samo zvishka zagodrnjal, zanichljivo zavihal nos in povesili bi se mu kotichki ustnic v Pierrotov neutolazhljivo zhalostni pogled na svet. Dejal bi omalovazhujoche: Kaj je v anekdoti sploh tako smeshnega, da bi se veljalo nashobiti v nasmeh? In nato, da bi se distanciral od plehke duhovitosti, bi rajshi izstrelil nekaj citatov, da se ohrani v formi in se ne prikrajsha za to zgledno lepo razvado, ki so se je zadnje chase oprijeli skoraj vsi mlajshi pesniki po vsem svetu, ne samo pri nas, svoje hvalezhno bralstvo pa gratificira z dognanostjo miselnih dosezhkov omikanega chloveshtva. V tej visoko in shiroko razvejani citatomaniji se bom tokrat poskusila she jaz, da se mu prikupim in mu obenem nekako dokazhem, da navajanje ni noben tak kunsht, da bi zadelj njega chloveku poshla sapa:

 

Bonus animus nunquam erranti obsequium accommodat.

Seneka

Non c'è uomo che non erri, né cavallo che non sferri.

Italijanski pregovor

Ya nada tengo, nada quiero.

Ya nada busco, nada espero.

Nada.

Nicolás Guillén

They are always with us, the thin people

Meagre of dimension as the grey people

On a movie-screen.

Sylvia Plath

Assez vu. La vision s'est… itd

Assez eu. Rumeurs des… itd

Assez connu. Les arrêts… itd

Départ dans… itd

 

Prevech znan francoski pesnik, da bi ga sploh imenovali. A rajshi neham, da mojega istrskega znanca ne spravim v she hujsho zadrego. Zhe tako je chisto paf ob goli konstataciji, koliko truda si brez obzhalovanja drznem vlozhiti v to, da napishem navedke v tujem jeziku brez pravopisnih napak, kar je na Slovenskem – v pesnishkih zbirkah vsaj in spremnih besedah – prava redkost. Saj jih celo svetovljan svetovljanov, akademik in pesnishki lavreat Tomazh Shalamun she vedno pridno kuje in shtanca. Nash literarni razsodnishki vrh pa nagrajuje. Pa kaj nismo rekli, da bomo menjali ploshcho? Rekli.

Renzo Cigoi, italijanski pesnik in pisatelj iz Trsta, s katerim zhe dolgo prijateljujem, me obishche skoraj vsako drugo ali tretjo nedeljo. Okrog desetih zjutraj se oglasi … na kofe in na eno- ali dveurni, pretezhno literarni klepet. Odvisno od najinih komentarjev, ki so vchasih kratki in jedrnati, drugich pa se razvlechejo kot slabo leto, ker morash zacheti pri Adamu in Evi, che hochesh, da … z nasho kulturo slabshe ali nich podkovani sosedi sploh kaj razumejo. Prinasha mi redno tudi italijanske knjizhevne liste in tednike – tudi Slavoja sem brala v neki njegovi prilogi. Iz Piccola pa mi izrezhe vse chlanke, kjer teche beseda o slovenskih pesnikih in pisateljih. V zachetku junija mi je pod nos pomolel tudi tistega iz chrne kronike, ki se je na kratko ukvarjal z Marijanom Zlobcem in Makarovichevo, oziroma z njunimi zhalitvami in pretepom na ljubljanski cesti pred sodnijo. Vsega skupaj niti dvajset vrstic, a v teh vrsticah vsaj deset grobih netochnosti. She srecha, da ne zhivimo na severnem techaju, marvech le dobro uro vozhnje od Trsta, kjer je sedezh Piccola, da lokalpatriotichno zamolchim pomozhno redakcijo v Kopru, kjer bi morala biti informiranost o nashih zadevshchinah obvezna. Vsaj slovenski novinarji, ki delajo tam, che ne vejo, bi se lahko pozanimali, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo. Ne moresh ene same samcate klofute, ki je povsem neprichakovano prifrlela na Marijanovo lice, spremeniti v prerekanje in pretep niti oklofutanega chasnikarja in eksperta za glasbo brez potrebe prekvalificirati v kulturnega urednika. Na koncu mi je le uspelo sprashevalcu dopovedati, kaj se je zgodilo, sklicujoch se po analogiji na Daudetovo zgodbo iz Lettres de mon moulin o papezhevi muli, ki je menda enako dolgo hranila brco in zamero kot nasha vrla Svetlana klofuto. Ker pa je v porochilcu pisalo o Makarovichevi kot o nashi najbolj sloviti in odlichni, cheprav ekscentrichni pesnici, je z velikim zanimanjem sprasheval po njej nasploh in njenih delih; bil je namrech preprichan, da je vsaj kakshna njena pesnishka zbirka prevedena tudi v Italiji in me je prosil za naslov, ker bi knjigo rad kupil in bral. Zhe zaradi temperamentnosti mu je bila strashno vshech. Malce obotavljivo (beri: ne dovolj na tekochem) sem mu odvrnila, da kolikor je meni znano, nima v Italiji nobene zbirke in niti kje drugje na Zahodu ne (svetovala sem mu, naj pogleda v google in preveri verodostojnost mojih bolj ugibanj kot trditev). Ko sem dodala, brskajoch po spominu, da je v Italiji in morebiti she kje le nekaj ilustriranih knjizhic njenih pravljic, ker je tudi in zlasti mladinska pisateljica, je kar ostrmel: Ljudje bozhji, kaj pa delate, da je ne predstavite svetu, che je tako dobra? Da ga malo potolazhim, sem mu povedala, da so ji lani tako Pen klub kot Drushtvo slovenskih pisateljev in Drushtvo slovenskih knjizhnih prevajalcev ob njeni 70-letnici posvetili celo revijo Litteræ slovenicæ in na skoraj 200 straneh, pod naslovom Samost (Aloneness – Alleinsein), objavili 45 njenih izbranih pesmi, baladno naglashenih, vechinoma prevedenih tudi v nemshchino in angleshchino, a ne vedno, verjetno je peterica navedenih prevajalcev katero kar izpustila zaradi prevajalskih tezhav. Nikjer ni niti z besedico omenjeno ali kako drugache utemeljeno to nekoliko nenavadno preskakovanje. Zvezek so opremili z daljsho, zelo izchrpno trijezichno shtudijo Borisa A. Novaka o pesnici in njeni pesnishki produkciji, da bi tujci njeno umetnishko kompleksnost lazhje razumeli in da bi si z pomochjo tega izbora lazhje utrla pot v svet. Namenjen pa je ta izbor – hudo omejevalno – predvsem tujim literatom, ki se zhlahtajo z nami in nas, ko jih povabimo, obiskujejo, saj ga ni mogoche kupiti niti v nashih knjigarnah, kaj shele v nemshkih in angleshkih. Izshel je v borih 700 izvodih, kar je za tako ekscelentno ime prava mizerija. Le priznaj. Saj so she tebi, ki sploh ne sodish med pesnishke primadone, le med navadne pesnike, kot rad poudarjash, natisnili dve zbirki v nekoliko vishji nakladi. Torej? Bolj malo mozhnosti, da bi jo spoznal shirni svet, se pa lahko zgodi, da knjiga pride po ne vem kakshnem chudezhnem nakljuchju v prave roke (mishljene so zalozhnishke, ki razpolagajo z distribucijo po vsej drzhavi, ne le v ozhji regiji, in imajo tudi prost dostop na TV), in vse te konjunkcije lahko pricharajo tudi bestselerske mirakle. Nisem mu nashtevala vse tako eksaktno, z vsemi podatki, le priblizhno, vendar sukus je bil enak. Nakar me je vprashal: Zakaj je v italijanshchino ne prevedesh ti, ki she kar na debelo prevajash slovenske pesnike? Jaz pa sem mu odgovorila: Zaradi preshtevilnih razlogov, ki ti jih ne nameravam nashtevati prav zato, ker so preshtevilni, saj bi nastalo predolgo in prezamudno razlaganje. Podobno vprashanje mi je zhe davno postavil javno, v reviji Srp, prijatelj in recenzent Ivo Antich, in mu she danes dolgujem odgovor. On me je vprashal tudi – navajam po spominu – zakaj ne prevedem tudi kakshne italijanske rimane pesmi oziroma nekaj italijanskih sonetov, ker tako rada in kar nonstop prevajam italijansko poezijo, ko pa so pri nas soneti tako priljubljeni, in mar Italijani niso tako kot mi naravnost zaljubljeni vanje. Vprashal me je tudi, ne vem, ali navadno, ker ne ve in bi pach rad vedel, ali provokativno, zakaj je, recimo, dvojezichno antologijsko zbirko Edvarda Kocbeka tiskala v Trstu slovenska zalozhba, ne pa kakshna italijanska. O mojih prevodih v italijanshchino pa je dejal – ponovim, navajam prosto, po smislu, che ni bil ta smisel, naj me, prosim, popravi – da ne more presoditi, ali so dobri ali slabi, ni toliko veshch italijanshchine, lahko pa reche oziroma konstatira, da so natanchni.

No, zachnimo s poezijo vobche. A she prej, ker sem zgoraj ravno omenila google, in od te internetske ustanove nekako prichakovala zanesljive informacije, she ta kurioziteta. Vcheraj mi je prav Renzo sporochil, da na Google Web Alert per (za): jolka milic – v sosednji sobi (la stanza accanto) vedrijo ti moji verzi, ki jih bom nadomestila z izvirnimi slovenskimi: Kadar pridesh k meni. Kadar pridesh k meni, se chas ustavi. Roke in noge se prepletajo in usta pomagajo premostiti … Renzo me nato sprashuje, ali so res moji. Odgovor njemu in vsem: Niso moji. Sodijo med verze, ki sem jih prevedla za slovensko pesnico Vanjo Strle in so letos izshli v Italiji med drugimi pesmimi v dvojezichni pesnishki zbirki na 160 straneh, ki sem jo jaz uredila in vse pesmi tudi prevedla, tiskala pa jo je italijanska zalozhba Mobydick v Faenzi. Che so vsi podatki pri googlu tako priblizhni oziroma iz trte izviti in povrshni, kot je ta, potem je she najboljshe, da z njim ne izgubljamo chasa, marvech raje po starem konzultiramo leksikone, ki tudi niso nezmotljivi, a takih cenenih bedastoch vseeno ne klatijo naokrog. Bom nashuntala pesnico Vanjo, naj jih tozhi, ker so jo prikrajshali za shtiri verze in ji povzrochili neznanske dushevne muke (imenovati jih bolechine je odlochno prevech mil izraz). Kdove, chasi pri nas so tako ugodni za odshkodninske tozhbe – glej Evgena Bavcharja! Slep gor, slep dol, soglasen ali proti, brez vsake podpisane pogodbe, ampak dal je baje besedo (komu? in kdaj?), plachaj in nemash, da mrdash! Smo ali nismo pravna drzhava? Saj ni izkljucheno, da ne bi kaj iztrzhila. Kaj pravite, slovenski sodno podkovani mojstri in veliki prav(d)nishki majstri: gospa Brezigarjeva, gospa Cerarjeva, gospod Zalar, gospod Kozinc, gospodje Cheferin et co.? Ima tudi liricharka shanse, da kaj pokasira? Ali pa imajo to mozhnost imajo samo tisti, ki … ovce strizhejo in bi radi z njihovo volno veliko zasluzhili, plachali pa nich ali bolj malo? Saj ovce nichesar ne potrebujejo. Malo trave in pastirja, da jih strizhe in oskubi.

A vrnimo se k poeziji. Aj, nekdo trka na vrata. Obisk. Vzela si bom pach pol ure odmora, saj me je vrochina – termometer kazhe 32 stopinj – zhe poshteno zdelala. Bolj kot tipkanje na rachunalnik in bolj kot obisk bi se mi prilegel kavch v hcherini sobi, ki je poleti najbolj hladna, da si zleknjena poravnam razbolene koshchice in si malce oddahnem, s kakshno (zaprto?) knjigo ali revijo na trebuhu, da ne bom videti prevech lenobno.

Ni bil obisk, le soseda z majhno proshnjo. V treh minutah je bila uslishana. Potem sem se resnichno zatekla na kavch, vendar sem le sedla nanj z odprto knjigo v rokah. Vzela sem s sabo prvi zvezek italijanske pesnishke antologije il Novecento (Garzanti, 1992), da bi videla, koliko sonetov bom nashla na vech kot 500 straneh.

Medtem ko bom jaz list za listom iskala sonete, vam dam v degustacijo po vrstnem redu drugega pesnika Maria Novara (1868-1944), ker je prvi, Gian Piero Lucini (1867-1914), cheprav sonetist, za moj okus prevech »kriptichen« (skrivnosten, nerazumljiv) in jezikovno tudi zhe nekoliko starinski.

 

Pomladansko ozrachje

 

Mlada svetloba,

pomladansko ozrachje!

mehkobeli oblaki

zastirajo chisto nebo:

oglasha se

ubrano spremenljivi

glas morja.

 

Pa she eno, s skoraj krashkim motivom:

 

Kolikokrat she

Ti borovci

te ciprese

in krvavo rdeche vrtnice

kolikokrat she

ko mene ne bo vech

bo zachudeno strmel mesec

in zvezde se bodo nemo migetaje

zazirale v grich ki je z mano

ostal osamljen

v nochni tihoti

in razmishljal!

Mario Novaro, se zdi, ni zagreshil nobenega soneta, vsaj antologijskega ne. Morda zato, ker ni napisal veliko pesmi. Izdal je le eno zbirko, ki jo je z dodatki ponatisnil shestkrat. V prvem zvezku te Garzantijeve antologije je razmeroma vech sonetov kot v drugem, verjetno ker je v njem vech starejshih pesnikov kot v drugem, ki se prav tako raztegne na 500 strani, vsega skupaj torej 1050 strani. Prvi zvezek simbolichno koncha s pesmijo Starost, ustavi se! avtorja Libera de Libera (1905-1984). Ker je nekako v stilu z mojimi in najbrzh kar nashimi zheljami, jo bom na hitro prevedla, za sprotno enodnevno rabo, brez umnih kozmetichnih posegov in lepotnih magic tocov:

.

Starost, ustavi se!

 

Ti, vsa otekla od ozebkov, hodi pochasneje,

le kam se ti mudi, to srcu shkoduje,

pusti, da uzhivam ob cvetu, ki se razpira

in ob vseh sodih mojega vina.

Sram naj te bo, da me tako gola zalezujesh,

z razpadlimi dimljami in s prsmi v cunjah,

nate bom seshil lepo mladost in za

radozhivega mozha ti bom dal svojo senco.

Ustavi se, starost, spochij se no tukaj,

zadovolji se s tem, da raztrzhesh moje slike,

jaz pa bom pochakal, da se vsa reka zhivljenja

pred mano izteche, preden stopim na tvoj breg.

 

No, kot recheno, se v prvem zvezku kar pridno ukvarja s soneti, ki pa niso vedno rimani, 7 pesnikov od skupno 36, v drugem pa le 2 od skupno 40. Zhe te shtevilke so zgovorne. Da pa mi ne bodo zamerili pesniki v drugem zvezku, naj prevedem she shtirivrstichnico Morje je povsem sinje Sandra Penne (1906-1977), ki je prvi izmed mnogih v tej knjigi:

 

Morje je povsem sinje.

Morje je povsem spokojno.

V srcu je skoraj krik

radosti. In vse je spokojno.

 

Za konec pa she 51. pesem iz zbirke La fortezza d'Avernia (Avernijska trdnjava) znamenitega italijanskega rusista in boemista Angela Marie Ripellina (1923-1978), ki pa je bil tudi zelo nadarjen pesnik in nadvse cenjen kritik:

51.

And death shall have no dominion

Dylan Thomas

 

Zhivljenje, ne zapusti me. Kakrshno koli zhe si, kaktus, nozh,

bodalo, zanka, ogenj in mech, tema, bolehavost,

si she vedno zhivljenje, in frfrasto in prelestno in spogledljivo:

tudi che in vsemu navkljub, te she vedno ljubim.

Kakrshno koli zhe si, umazano in grbavo in coprn(ishk)o in zlo,

si she vedno zhivljenje, in dragocenost v mojem lapidariju.

Zelena obala, ne zapusti me:

tudi che si svezhenj grozovite melanholije,

te nochem izgubiti, stari dedec z odvratnim zadahom,

shkilavi svetohlinec, vreshchavi in jechechi grobar,

ti nadloga in muka, ti ljubezen, moje zhivljenje,

ti svetlo zhivljenje, ti zoprno zhivljenje, vendar zhivljenje.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIV)

 

(S kulinarichnim preludijem)

 

Nedelja, pozno popoldne pred porochili. Pripravljam se dushevno na pisanje o svoji priljubljeni temi, in sicer o poeziji in prevajanju, ker je zhe skrajni chas, da oddam svoj redni prispevek urednishtvu, a obenem gledam na Pop TV Ljubezen skozi zhelodec. Sodim med redne gledalke te slastne in simpatichne oddaje. Preden odprem televizor, si prinesem v dnevno sobo nedeljsko vecherjo, ki je obichajno ena sama zhalost, vchasih improvizirana iz bolj revnih ostankov kosila, drugich, ko ni ostankov, si privoshchim navaden ali topel sendvich, odvisno od starosti kruha, ki je na razpolago pri hishi, skodelico chaja ali dva prsta belega vina in sadje. No, med gledanjem te oddaje se mi sline prav nonstop cedijo, kot kakshnemu staremu slinastemu psu, druzhinska kuharja – po tej plati in mladosti navkljub sta she starega potratnega kova sestre Kalinshkove – ochitno nista obsedena od odvechnih kalorij, tudi holesterol – kakshna srecha! – ni njun problem, prej zanemarljiva postavka, s katero nas ne obtezhujeta. Ochitno ju ne muchijo niti finance, ker tako kosilo, sodech po vsem tistem, kar nameshata, navrzheta in dodata, pa naribata in specheta v pechici ali roshtata na ploshchi shtedilnika, pribelita in izboljshujeta, ni ravno dostopno, kaj shele priporochljivo za ljudi z bolj plitvim ali luknjastim zhepom. Ob pogledu na vse tiste kulinarichne dobrote, bi Italijani rekli: »Pancia mia, fatti capanna!«, ko bi svoj trebushchek, ki so ga nalashch napihnili v kolibo, da bi zmogel vech dobrega prenesti, zvrhano napolnili z vsemi tistimi sochnimi jedmi. Kakshna nezaslishana slast in sladkost in radost! Zalita z rujnim vincem!

Prijeten je tudi ustvarjalni kaos njune kuhinje, ki veliko pripomore k domachnosti in toplini. Pa otroka, ki kar pogosto rada pomagata in kaj spotoma polizheta, preden sedeta s starshi k mizi. In obilno sorodstvo na pikniku ali s prijatelji za oblozhenim praznichnim omizjem, tako edinstveno uglasheni in nasmejani vsi, kako veselo in lepo, da se lepshe in veselejshe sploh ne da.

Le majceno vprashanjce me trapi. Prijateljujem namrech z mlajsho pesnico, ki neznansko trpi in se mi vedno bridko pritozhuje, ker ni mrshava kot manekenke v zhenskih modnih revijah, pach pa lepo zalita in zaobljena, in zavoljo tega silno nesrechna. Zadnjich me je prosila, vsa obupana, ko je zagledala na moji mizi shopchek iz Dela izrezanih poglavij iz Kuharske enciklopedije Bogdana Novaka in Simona Lenarchicha (tudi epohalno delo na podrochju kuharije), naj jih dam stran, vsaj dokler bo pri meni, ker njej zadostuje, da prebere kak recept ali vidi kaj kuharskega na listu ali na krozhniku in zhe skochi nanjo kakshen kilchek, ni treba niti, da usta odpre. Nasmejala sem se iz srca, a vseeno uvidevno umaknila kuharske izrezke z mize, da ji polepsham popoldne.

Zdaj pa drobceno vprashanje druzhinski materi in vzorni kuharici Valentini Smej Novak. Tudi njeno sorodstvo z otrokoma vred je vse prej kot mrshavo, vsivprek so obdani z mehko avro okroglosti ali vsaj sijoche in rastoche zaokrozhenosti, brez vsake ostrine in bodechih shpic, kar je samo po sebi umevno po tako dobri papici. Razen nje seveda, ki bi se lahko shla – prej suhcena in drobcena kot okrogla – she manekenko, ne sicer ravno one skrajne kategorije nejeshchnih, sestradanih in prav koshchenih. Kako ji uspe ohraniti linijo po tako obilnih kosilih in vecherjah in, domnevam, tudi zajtrkih? Za ta njen prej postni kot pustni kulinarichni recept, ki sodi za marsikaterega gurmana med nedosezhne sanje, bi verjetno rada zvedela tudi moja poetesa. In ne samo ona. Morda kar vechina gledalcev. Da bi se lahko dnevno napokali vseh svetovnih dobrot, ne da bi vzhajali kot kvas in si vitkost s snedenostjo zapravili. Ali se gospa Valentina le dela, da jé, v resnici pa se ob polni mizi posti in za lepoto vse pretrpi? Skratka, koliko kavnih zhlichk ali jushnih zhlic si lahko chlovek privoshchi od vsega, kar z mozhem Lukom nakuhata ali pripravita, da tehtnica ne poskochi ali nevarno ne vztrepeta in strmo ne sili le navzgor?

Lepa oddaja, vsi strashno prikupni in prisrchni, s pripravljenimi jedmi vred, ki nas brez besed vabijo, da prisedemo k mizi in jih do zadnje mrvice pojemo. Pa she krozhnik pomazhemo in si ustnice obliznemo.

 

Mar je bila taka Evridika?

Suha kot sardela,

na deklishkih bokih je imela

vijolichast pas:

mar je bila taka Evridika?

(Franco Scataglini, narechni pesnik iz Ancone)

No, chas je napochil, da odgovorim na vsa vprashanja Iva Anticha, ki sem jih nanizala v oktobrski shtevilki Srpa na straneh 198 in 199. Sicer o teh zakajih sem zhe davno in tudi pred kratkim in kdaj vmes, vsakich, ko je pach nanesla prilozhnost, kar izchrpno odgovorila, vendar izrecno recenzentu Antichu she ne. Zachela bom z vprashanjem o italijanskih sonetih in rimanih pesmih. Zakaj jih ne prevajam? In potemtakem – zdaj modrujem sama – dajem prednost le pesmim s svobodnimi stihi. Odgovor: Saj ne prevajam niti slovenskih rimanih pesmi in niti sonetov, oziroma zelo poredkoma, ko prav sila kola lomi. Razlogov je neshteto, eden izmed njih, a sploh ne najvazhnejshi, je zelo kratek in jedrnat: iz komodnosti. Zakaj bi se muchila z rimami in prepotila ne sedem, ampak sedemdeset srajc, dosegla pa pri italijanskih bralcih slabshi rezultat, kot che jim predstavim popolnoma neznanega pesnika skoraj neznanega naroda iz vzhodne Evrope z nizom prevodov pesmi v svobodnih verzih, za katere ni treba delati posebnih akrobacij, kaj she salte mortale, da jih prevedesh ne samo v spodobni italijanshchini, ampak vechkrat naravnost chudovito, da niti ne chutijo, da berejo prevode, marvech te vprashajo nejeverno in malce norchavo: je res, da je tale pesnik vash in da si ga prevedla iz slovenshchine, ali nam – zafrkantska, kot si po naravi in vsega sposobna – podtikash kakshnega nashega miloglasnega sorojaka, ki smo ga mi skoraj spregledali ali she bolj malo vemo o njem, ti pa si ga umno zakamuflirala in nam bosh na koncu – »ogni bel gioco dura poco« – vsa nasmejana povedala, da nas vlechesh za nos? Bom she nekaj dodala: che bi pesniki morali kot nekoch pisati obvezno v rimah in po dolochenih, sicer najrazlichnejshih in prav domiselnih predpisih (oglejte si Besedno umetnost Silve Trdine, pa knjige Borisa A. Novaka in Matjazha Kmecla pa she koga, ne bom nashtevala), se moja kariera prevajalke poezije ne bi niti zachela, kaj shele konchala (adijo odlichja in priznanja, ve saludo!), ker mi rime – recimo bobu bob! – ne lezhijo, nimam zanje predispozicij! Postala bi samogibno prevajalka pesmi v prozi ali kratke proze, a z mano vred bi se morala prekvalificirati vechina ne samo slovenskih, marvech kar svetovnih pesnishkih trum (!), ki jim, podobno kot meni, rime ne lezhijo, ker nimajo zanje, kar je za stopnjo hujshe kot v mojem prevajalskem primeru, predispozicij, saj ko bi jih imele, bi pach besede najcheshche vezale. Vsaj pol na pol. In zelo veshche, ne pa nich ali precej nerodno. (Sem se zhe ustrashila, da bom ostala po lastni krivdi, zaradi svoje zhe pretirane odkritosrchnosti chisto praznih rok, brez ene same medaljice in priznanjca, zdaj pa sem vseeno odkrila, da bi v svojo poklicno izkaznico prevajalke poezije morala le specificirati: (poezije) v prozi. Tudi tovrstni pesniki bi se morali preimenovati – kot boksarji po tezhi: prve kategorije tisti, ki pishejo rimano, druge vsi ostali. Ni sicer upanja, da bi jaz dobila kakshno odlichje za prepesnitve prvokategornikov, a pri drugovrstnih bi se mi jih kar nabralo in nakopichilo, nich adijo visoka priznanja, marvech: Dober dan, kolajnice, kar naprej stopite in dobrodoshle! Chisto vseeno je, kdo jih je podelil, katera resna, napol resna ali neresna ustanova ali kuhinja oziroma klan ali skoraj klientelistichno zdruzhenje. Saj na svetu kmalu ne bo enega samega chloveka, ne da bi bil okrancljan s kakshnim velepomembnim odlichjem – che za druge ne, za okrancljanega bo to velepomembno! Nikogar brez kakshnega takega hishnega okraska in zasluzhnega predmeta. Saj jih celo predsedniki drzhav – govorim na sploshno, a velja tudi za domache veljake – pogosteje podeljujejo kot, recimo, toplo malico brezdomcem in obubozhanim. Pa recite, da ni tako! Kdor si pach upa.

 

Evropa jaha chrnega bika

 

1.

Pazi se, prebivalec planeta,

varuj se besed Mogochnih,

plazu lazhi, tam gor

blebetajo, uchijo praznino.

Daj na varno zasebni,

edin(stven)i glas: jutri ti bo

odvzet kot zhe neshtetim,

kot tozhba pa odmeva igra chash.

(Antonio Porta)

Zhe iz mojega zapisa v oktobrski shtevilki Srpa je bilo razvidno, da nashi sosedje na sploshno niso tako mahnjeni na sonete kot mi. Sicer jih pishejo, vechkrat tudi nerimano in onstran sonetnih pravil (danes bi rekli: inovativno in kreativno), kar pa je she vedno, v nekaterih primerih, malce vprashljivo; neizpodbitnih dokazov she ni o tej bolj apodiktichni trditvi, da bi bila povsem kredibilna, tudi jaz samo sebe ali koga drugega lahko oklichem za genialca le zato, ker se obnasha(m) drugache od vechine, veliko vprashanje pa je, ali o tem prepricha(m) tudi druge. No, vsaj sodech po italijanskih antologijah, je bolj malo sodobnih italijanskih pesnikov, ki so se zapisali strogo rimani in sonetni poeziji in se zlasti kot dobri sonetisti in pisci rimane poezije vobche vtisnili v spomin bralcev. Rekla sem bolj malo, ne pa nobeden, nekaj jih je nedvomno, a se z nami procentualno ne morejo meriti. Vzela sem v roke – iz shkrupulantstva, da mi ne boste rekli, da potvarjam dejstva s prevech enostranskim navajanjem – knjigo Italijansko pesnishtvo od leta 1960 do danes (Poesia italiana dal 1960 a oggi), ki jo je uredil Daniele Piccini (BUR, Milan 2005 – skoraj 900 strani, 17 evrov). V antologiji je 19 pesnikov – 17 moshkih in dve zhenski; ochitno niti nashi sosedi na tem podrochju niso she odpravili spolne diskriminacije, ali pa gre le za diferenciacijo, chesh poezija ni tipichna zvrst za zhenske? Jim gre bolj tezhavno od rok in dokaj jecljavo iz ust. Stvar konstrukcije pach alias telesnega ustroja. Sicer jim ne manjkajo krila, vendar so neprimerna za pindarske polete, ko pa jih je bog oche ali sveti duh opremil le s kokoshjimi ali z nojevimi okrnjenimi perutnicami, ki zmorejo le bolj pritlehno in kratkotrajno frfotanje, pri poskusih vzponov v stratosferske visochine pa odpovejo zhe na nekajmetrski vishini, da ne rechem nizhini. Shkoda, da se sploh poskushajo v tej moshki disciplini par excellence. Chista izguba chasa. In sredstev. Ko bi se posvetile kvachkanju, bi dosegle vishje oziroma zavidljivo visoke rezultate; nekdo bi jim moral vtepsti v glavo, kaj je zanje zares najbolj perspektivno. A kdo si bo vzel na grbo to delikatno odgovornost?

No, pustimo te izrazito zhenske probleme in se povrnimo k antologiji. Med pesniki so shtirje narechni – in vse njihove pesmi so bolj ali manj rimane, vendar ni nobenega soneta (in vse s prevodom v italijanshchino ob strani, kajpak nerimanim!). Luciano Erba ima 19 pesmi s prostimi stihi in dva nerimana soneta, morda tri, che seshtejemo pri neki pesmi vrstice oziroma verze (14); Giovanni Raboni (njega bi mirne dushe lahko uvrstili med znamenite sonetiste, ob bok s Capronijem in Carlom Betocchijem pa she s kom starejshega datuma in s kakshno zhensko novejshega) ima 15 prostih pesmi in 7 rimanih sonetov, ki sodijo, kot pravi urednik, med tradicionalne, revolucionirane in bolj ritmichne kot kanonichne dikcije (»tradizionali, rivoluzionati, di andamento ritmico non canonico«), da se omejim na en sam stavek. V tej knjigi so spremni eseji bolj zanimivi od izbora pesnikov, o katerem bi se dalo tudi kaj malo ali precej oporekati in tudi o izbranih pesmih dodati kakshno opazko. A vsake ochi dojemajo svet na svoj nachin in vsaka pamet ima svojega ocenjevalca. Vechkrat moramo vzeti, kar nam ponujajo in prodajajo.

 

Iz zbirke Kronike in druge pesmi

 

Zdaj se uchim na trgovski sholi,

a ko bom velik, bom mestni

pometach, ker imam rad Milan,

in hochem, da so ceste snazhne,

zelo vshech so mi kombinezoni,

pomagal bom tudi policaju,

ko bo kakshen parchek teptal vrt,

nasheshkal bom tudi otroke, ki skachejo,

ker se spominjam mojega deda,

ki ni maral, da se veselo

igram: otroci morajo jokati

in odrasli delati.

(Elio Paglierini)

Iz doslednosti in da razbijem monotonijo govorjenja o prevajalstvu, ki neprevajalce samo dolgochasi, sem prevedla nekaj antologijskih pesmi s prostimi verzi. Pri nas je obichaj, da rimane pesmi rimamo tudi v prevodih; iz tega razloga se jih jaz izogibam, povedala sem tudi zakaj. Italijani pa so uvedli zhe davno precej drugachne navade, in sicer tuje pesnike tiskajo vedno dvojezichno, rimajo pa le tisto, kar je mogoche preliti v rime, ne da bi pesem prevech spreminjali ali jo celo posiljevali, mi smo temu vchasih rekli: rimo privlechi za lase. Drugache povedano, pri njih najbolj uspevajo rime, ko prevajajo iz neolatinskih jezikov ali vanje. Pa she takrat, che se kje besedno prevech razlikujejo, dajo prednost pomenu in rimo preskochijo. Seveda poskrbijo, da pesem vseeno zveni blagozvochno. Bralec, ki obichajno ni slep, vidi na golo oko ob sprotni primerjavi, kaj in kako je rekel pesnik in kako ga je prevajalec interpretiral, bolj ali manj spretno, bolj ali manj uzhitno. Ko so si jeziki zelo narazen, pa je rim v italijanskih prevodih bolj malo in vchasih nich, toda je ritem in vse ostalo, kar ciljni jezik dopushcha. Pa saj je zhe tudi pri nas ta novi ali drugi nachin v veljavi, le zdalech manj skrbno je negovan, a tega vechina niti ne opazi, ker najpogosteje ni zraven prevoda tudi izvirnika in niti drobne opombe, da so prevedene pesmi v izvirniku rimane, ne pa kot v prevodu v prostih stihih. Navedla bom en sam primer v ilustracijo, lahko pa bi jih sto: vse tercine – teh je nich manj kot 131 – pesnitve Realnost Pier Paola Pasolinija, ki je izshla leta 2007 v istoimeni zbirki pri LUD Sherpa. Slovenski bralci so potemtakem preprichani, da je italijanski avtor to pesem napisal nerimano.

 

Grafologija nekega slovesa

 

Po tej julijski modrini brez tebe

se spreletavajo prevech chrni hudourniki,

ki po barvi spominjajo na antene,

po rezki obliki in zavojih pa na tvojo pisavo,

ki se spushcha od »dragi« do podpisa

z neba na zemljo

in s streh se povzpne do oblakov.

(Luciano Erba)

 

Vendar ne kazhe pozabiti, da sodim med tiste bolj redke prevajalce, ki kontinuirano prevajajo v obe smeri, in sicer iz italijanshchine v slovenshchino in obratno, in v to drugo smer celo bolj pogosto in nachrtno; tu se moja vloga celo podvoji ali potroji, ker sama izberem pesnike in pesmi, zbirko uredim, poishchem, ko je treba, tudi pisca spremne besede in celo zalozhnika, vchasih pripomorem tudi do sponzorjev in podobno. Grem se, skratka, prevajalko in literarno posrednico v najshirshem pomenu besede. Na videz se to zdita precej podobna opravka, v resnici pa se zelo razlikujeta – tudi s psiholoshkih vidikov, ki zahtevajo povsem razlichna postopka. V slovenshchino prevajam predvsem afirmirane sodobne italijanske pesnike, ki so zhe nashli mesto v antologijah in o katerih tudi mi zhe marsikaj vemo, da jih skoraj ni potrebno posebej predstavljati, kazhe le posloveniti kakshno njihovo nepoznano delo in s tem poznanstvo poglobiti. Prevajam she italijanske pesnike z onkraj meje, tudi che ne sodijo med antologijske, saj njihovi verzi vchasih niso prestopili niti italijanskih regijskih meja, a delijo prostor s slovenskimi pesniki, zhivijo z nasho manjshino, vechkrat celo nastopajo skupaj. In slednjich prevajam tiste pesnike, ki she niso v antologijah, a bodo verjetno kmalu zdrsnili v kakshno, ker je antologij na lashkem polotoku neshteto in se kar mnozhijo; ti se gredo urednike in s svojimi prispevki polnijo kakshno sosedno literarno revijo, in na mojo pobudo (mi prevedemo in tiskamo nekaj vashih pesnikov, vi pa boste nashe le objavili, saj bodo zhe prevedeni, to prednost vam navrzhemo, ker se zavedamo, da nimate ustreznih prevajalcev) so nekateri med vprashanimi brez pridrzhkov pristali na izmenjavo in je nastalo v obojestransko korist majchkeno mednarodno sodelovanje, ki she traja. Revialne razmere v Italiji pa so precej drugachne od nashih, o tem bi bilo treba tudi kdaj spregovoriti, pa she o marsichem, drugachnem od resnichnosti; neredko namrech gojimo velike iluzije in se nam niti ne sanja, da se motimo, mislech, da so knji(zhev)ne uzance tudi v zahodni Evropi take, kot so (bile) pri nas in sploh na Vzhodu v chasu socializma, kjer so pesnike in literate shteli skoraj kot mezdne delavce vishje sorte, saj so za svoje literarne usluge prejemali redne honorarje, primerljive s plachami, to pa za zahodni svet ne drzhi in nikoli ni drzhalo. Ko bi nasha prichakovanja uskladili z mozhnostmi ali nemozhnostmi, ki nam jih nudi Zahod, bi brzhchas lazhje dosegli kakshen zares viden rezultat in bi bili konec koncev tudi manj razocharani, bolj v harmoniji s sabo in z danostjo.

Vrnimo se k prevajanju slovenskih pesnikov v italijanshchino. Na primer, ko prevajam Kocbeka, Zajca in celo Shalamuna, ki je najbolj razkrichan po shirnem svetu, in tudi Zlobca, ki je prejel kar nekaj nagrad (denarnih celo!) v Italiji, postopek ni vech tako preprost, kot se morda zdi. Razen redkih italijanov, pretezhno na Trzhashkem ali Gorishkem, teh slovenskih literarnih asov zhiv krst ne pozna, cheprav je za nas vsak od njih zhe pravi pojem dobre poezije ali proze in jih vechkrat prishtevamo med tiste, ki bodo ostali, ker so zarezali globoko brazdo v domacho knjizhevnost in v njej pustili zhivo sled. Che pa italijanski sosedje zraven naletijo v imenu in priimku she na kakshno streshico (Kolshek, Pavchek, Koshuta, Alesh Shteger, Primozh Chuchnik) pa na prevech soglasnikov (Kuntner, Vipotnik, Podlogar, Kocbek) in na kakshen c in j za namechek (Gorazd Kocijanchich, Miklavzh Komelj, Shkrjanec, Cvetka Lipush, Ciril Bergles), se jih tako prestrashijo, da povsem izgubijo orientacijo; ne le, da ne znajo prebrati imena z inkriminiranimi chrkami (pa jim ga lahko ponovish desetkrat ali stokrat), vsaj za nekaj trenutkov niso vech zmozhni razumeti niti prevedene pesmi brez ene same kochljive chrke, ker se jim zazdi, kot da je med obema svetovoma zazijal prepad; tako vidijo zavoljo nekakshnega zhe tradicionalnega monolingvizma in posledichno tudi odpora do vechjezichnosti ali zaradi malodane gojenega in negovanega nepoznavanja slovanskih jezikov kot nechesa nepotrebnega, razen rushchine. Izjeme kajpak tudi pri tem potrjujejo pravilo. Povedala sem sicer malo bolj slikovito, za vechjo nazornost, a da je najpogosteje priblizhno tako, jamchim osebno.

Vrh tega pa, kot mi gledamo nekoliko zvishka in precej sumnichavo na literature manjshih in celo vzhodnih narodov, ker smo vnaprej preprichani, da ne dosegajo evropske ravni, tako in morda she bolj postrani in she bolj skeptichno, da zmoremo kaj res dobrega, gledajo zahodnjaki na vzhodnjake, in med slednje sodimo tudi mi. Ko beremo v prevodu, recimo, Quasimoda, Ungarettija, Paveseja ali Pasolinija, okleshchenega celo vseh rim, ki pa jih slovenski bralci ne pogreshajo, saj ne vejo nich o njihovi eksistenci, nam niti na misel ne pade, da bi rekli: kako je ta pesnik zanich, pa she hvalijo ga na vse pretege! Mi kar nacheloma vemo: che pri »evropejcih« kaj ne shtima ali che kaj hreshchi, je tega kriv prevajalec. Oziroma vemo, da je prevod vsaj za stopnichko manj od izvirnika; che pa so pesmi izvirno rimane, vsaj za pet stopnichk manj. Ne zdvomimo o pesniku, cheprav bi lahko tudi zdvomili! Toda »evropejci« ne razmishljajo tako, ko berejo prevode vzhodnjakov: pesnik je kratko in malo zanich, che v prevodu ne zazveni (kaj pa naj pride dobrega in velikega iz Nazareta ali Ljubljane?). Povedano malce paradoksalno, a odrazha dejansko stanje.

Zato pri izbiri dajem absolutno prednost nerimanim pesmim, ker je ob njih v prevodu lazhje ohraniti izvirno lepoto. V spremnem pismu urednishtvu pa za navrh she dopovem, koga poshiljam in kaj nam predstavlja in zakaj. Drugache povedano: pojem mu hvalo, a ne prevech, le toliko, da pritegne urednikovo zanimanje; navadno poklichem na pomoch she skrite in odkrite preprichevalce in poljudno psihologijo.

 

Pochasnost

 

kakshna srecha ... o chem govorish ... dovolj ti je ta

... ta ljubezen polna dolzhnosti ... kjer

ti kvechjemu odpustijo ...

prevech vetra je in besed, polnih soglasnikov,

da zvesh, da je vse konchano

zlogujeva »nerozumím, nerozumím«

... »kje si«, me vprasha v nekakshnem

neulovljivem jeziku ...

(Milo De Angelis)

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XV)

 

(Nekaj uvodnih misli)

To vmesno razmishljanje samo o prevajanju, brez poezije, na zhalost, le s peshchico prevajalskih nasvetov, sploh ni v zvezi z mojim prejshnjim nadaljevanjem (XIV), marvech se navezuje na temo Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak oziroma na chlanek Igorja Bratozha, ki je izshel na kulturni strani Dela 10. 12. 2009 z gornjim nadnaslovom in z naslovom Najprej iskanje pomochi, potem knjiga napak. Svoj odziv bi zato morala poslati Delu, ker so njegovi uredniki prvi porochali in javno spregovorili o tej nekoliko muchni knjizhni zadevi. Moj zapis se nanasha tudi na Bredine pripombe in ugovore v Delo-KL 6. januarja 2010, namenjene pisatelju Evaldu Flisarju, ki se je bridkoironichno obregnil ob njeno »ne-knjigo leta« v shirshem porochilu Knjige v letu 2009, ki so naredile vtis, kjer Flisar nastopa skupaj z drugimi znanimi pishochimi in berochimi sodelavci KL. Porochilo je pripravil P.(eter) K.(olshek). Zakaj ne poshljem svojega premishljevanja Delu? Prvich: ker je predolgo za prostor, ki ga ima kultura na razpolago v tem slovenskem dnevniku, kjer bi morda objavili kakshen odmev ali pripombo pod pogojem, da ne bi bila daljsha od dveh strani, she rajshi eno ali pol in she najrajshi nich; argumentov, ki se zelo radi raztegnejo, pa ni mogoche strpati tako na tesno, kaj shele skrchiti v aforizem ali telegram, ne da bi jih poshkodoval ali okrnil – jih torej prikrajshal za smisel in razumljivost. Drugich: prevajalstvo, sodech po doslejshnjih chasopisnih objavah, ochitno ne sodi med priljubljena podrochja urednikov Dela, zanje je prej shpanska vas, ki jih bolj malo zanima, kaj shele, da bi jih vznemirjala. Ne delajo si z njim nepotrebnih problemov. Zategadelj sem to dokaj nenavadno prevajalsko dogodivshchino, ki se je nedavno neprichakovano »zgodila«, pravzaprav je kar vskochila v moje zhivljenje, ad hoc vkljuchila v svoja premishljevanja.

 

»Zgodba«

Bojim se, da se Breda Smolnikar, sicer moja prijateljica, spozna na prevajanje in njegove »pritikline« kot zajec na boben, saj drugache ne bi mogla delati takshnih kiksov, pardon, napak, kot jih dela v zvezi z angleshkim prevodom njene knjige Balada o divjem mleku. V glavnem se popolnoma strinjam z Evaldom Flisarjem, tudi mojim prijateljem, ki jo je poshteno okrcal v omenjenem porochilu o lanskoletnih knjigah; je pa najbrzh v naglici spregledal, da je glavni krivec nekje drugje in je ni dovolj dobro informiral, kaj sme in chesa ne, saj ni mogoche, da ni opazil, da je povsem nevedna in da bi se veliko bolje odrezal zajec z bobnom kot ona glede prevajalskih zadevshchin. Takih nevednezhev je sicer pri nas veliko; recimo, nekoch – na srecho le napol javno – Franjo Franchich v zvezi z italijanskim prevodom njegove Domovine, blede matere; v zamejstvu je kar nekaj avtoritarnih oseb, ki se s prevajalstvom sicer ne ukvarjajo neposredno, a se vanj s polno paro suvereno vtikajo in na svojo roko manipulirajo z njim, ne da bi se vprashale, ali to sploh smejo, in je potemtakem skoraj naravno, da se jim marsikaj neprimernega stori, zapishe in zareche (glej gorishki tednik Novi Glas z dne 12. 11. 2009). Saj je vobche znano, da pri nas prav tisti, ki najmanj znajo, najvech gofljajo, namesto da bi se prej dodobra pouchili o tematiki, ki se je bodo lotili, in bi shele nato o njej kaj zelo previdno bleknili – she najbolje v rokavicah, da se ne opechejo ali ne dregnejo v osir.

A povzemimo na kratko Bredin primer. Iz njenega prvega pisma prevajalki Erici Johnson Debeljak zvemo, da njen prevod po preteku nekaj let ni bil vech primeren za prezentacijo v svetu in da ga konchujejo kar trije (!!!) prevajalci za angleshki jezik. Ochitno so to lastniki ali chlani kolektiva DEKS d.o.o. – druzhno. (Mimogrede potozheno: vech-rochno in vech-glavo prevajanje meni vzbuja resne dvome, ker vsak chlovek ima svoj jezik, svoj stil in svoj zelo oseben pristop. So se ti trije prevajalci zmiksali v koktajl?) To podjetje je namrech navedeno v prvem kolofonu in tudi v drugem ni spushcheno; za imenom prevajalke Debeljakove je pripisano z dolgo specifikacijo, kaj vse ji je tercet izboljshal. Med podrobno nashtetimi pogreshki je tudi meshanje amerishke in britanske angleshchine. Ker avtorica Balade ne zna angleshchine, so ji to ochitno (na svojo roko ali od nje naprosheni?) dopovedali ti novi prevajalci, o katerih navadni zemljani kot jaz vemo bolj malo ali nich, pa cheprav smo prevajalske sorte in zelo zainteresirani za te probleme.

 

Vprashanja Bredi: Kaj ali kdo je v njej zbudil dvome o kvaliteti prevoda? In kako ve, che pa angleshchine ne zna, da je zdaj primeren za prezentacijo v svetu? Kdo ji zdaj jamchi, da je tekst jezikovno neoporechen, ne pa, da se bo chez leta spet nashel kdo in se spotaknil ob kaj drugega in bomo dobili nov zvezek errata in nove pritozhbe, Breda pa nove stroshke za novo angleshko izdajo zares reprezentanchne Balade? Samo sprashujem (ker ni greh): Imamo na Slovenskem take in tako neizpodbitno dobre ali veshche tujejezichne razsodnike, da bi lahko prisegali nanje? Prevajanje namrech ni eksaktna veda kot osnovnosholsko rachunstvo. To vejo zhe vrabci na strehi. Che pa ne vejo, je zhe skrajni chas, da zvejo, in naj jim kakshna nasha kulturna inshtitucija pripravi brezplachen techaj, da bodo primerno obveshcheni in bodo nehali chivkati ignoranco.

 

Vprashanje DEKSovi trojici: Kdo pravzaprav ste? Zazheleno bi bilo, da bi nam o sebi kaj vech povedali, se bralcem na kratko predstavili, da bomo vsaj vedeli, kam naj se v prihodnje obrnemo, da bi dobili nazaj besedila, prevedena v brezhibno angleshchino, bodisi britansko ali amerikansko, glavno je, da nam ne bo podtaknjena spet kakshna neuzhitna meshanica obeh jezikovnih variant, kot jo je bojda dobila Smolnikarjeva. Publicist Tom Lozhar, ki sicer zhivi v Kanadi in je pred leti pisal sochne chlanke in chlanchiche v sobotno prilogo Dela, je nekoch shegavo odgovoril slavistu Miranu Hladniku, naj se ne boji za slovenshchino, da bi pri nas izumrla, ker da jo bo zamenjala angleshchina, ki zhe zdaj razsaja na sonchi strani Alp, saj Slovenci angleshchine niti ne znajo; to, kar »angleshko« pishejo in govorijo, je nekakshen pidgin (navajam prosto po spominu). In dodajam: obichajno garniran s pravopisnimi napakami! Najbrzh tudi ta pidgin obvladajo priblizhno tako, kot so pred osamosvojitvijo – »jugoslovanshchino«, osamosvojeni pa she malo slabshe.

A pustimo shale. Morda ste, DEKSovci, res velemojstri jezika; to lahko preverijo angleshke zalozhbe in boljshi anglisti, sama nisem kompetentna, da bi presodila, toda o prevajalskih dolzhnostih in pravicah, se zdi, ste zelo slabo informirani. In v izogib kasnejshih mozhnih nevshechnosti, vam svetujem, da se chimprej azhurirate. Ochitno ne veste (skupaj z vasho stranko in avtorico, ki sploh noche vedeti, saj jo po e-mailu kar nonstop svarim in ji pripovedujem o nezanemarljivih pravicah prevajalcev od zachetka te male in neprijazne afere), da ne morete in ne smete javno shariti po tujem prevodu brez izrecnega prevajalchevega dovoljenja. Pa naj bo prevod she tako slab in pod vsako kritiko, eno samo streljanje mimo, skozinskoz napachno. S tem, ko kdo prevajalcu placha delo, sploh ni recheno, da je postal tudi lastnik prevoda. Lahko ga je celo preplachal, kot se v tem specifichnem primeru pritozhuje avtorica Breda, nich ne pomaga. Lahko mu ga je kdo celo podaril. Lastnishtvo ostane, vsemu temu navkljub, prevajalcu. Avtor prevod lahko kvechjemu kje objavi in objava je verjetno zazhelena tudi s prevajalcheve strani, a ne brez navedbe njegovega imena, pa brez vsakega dodatka in priveska. Nihche prevoda ne sme poljubno spreminjati brez prevajalcheve izrecne avtorizacije.

To je edino prav. Le tako je prevajalchevo delo lahko zavarovano, da ne bo lahek plen najrazlichnejshih bolj ali manj ali nich vestnih jastrebov, tatov, shakalov, piratov in navadnih kradljivcev pa nevednih prisvajalcev tujega potu. V to zadnjo kategorijo sodite vi, ki ste sebe samovoljno, ne da bi koga prosili za dovoljenje, vrinili v kolofon; uvedli ste pach novo modo in zakone po svoji meri, na shkodo prvega prevajalca, ki je (z)oral in pobranal ledino. Avtor lahko izrazi svoje nezadovoljstvo na sto drugachnih, legitimnih nachinov; najbolj idealni so tisti miroljubni in dobrohotni na shtiri ochi s prevajalcem (lahko tudi na shest in osem ochi) in s seznamom napak pod pazduho, saj bo spricho dokaznega gradiva, ki ga – denimo – ni mogoche spodbiti, (po)greshnik takoj sprevidel, da ga je kar prevechkrat in na debelo »lomchkal« (damska polepshevalnica za kidal!), in tudi, kaj se mu najbolj splacha: sechi v zhep in sam plachati usluge lektorjev in korektorjev, se opravichiti avtorju in sam sebi obljubiti, da bo pri naslednjih prevodih bolj pazljiv, che hoche – in hoche! – ohraniti renome dobrega prevajalca. Samo po sebi umevno je, da v kolofonu ostane le njegovo ime, kot je obichaj na Zahodu. Tam ni uzanca kot pri nas, da bi v knjigi omenjali lektorje in korektorje, kaj shele revizorje tekstov in supervizorje, saj velja, da gre za interne samoposebiumevne zalozhnishke posege in opravke, ki tovrstnim jezikovnim strokovnjakom dajejo vso pravico do honorarja, nikakor pa jih ne spremenijo v soavtorje dela. Za kdaj drugich pa: che prevajalec avtokritichno presodi, da sam ne bi znal tudi lektorirati svojega prevoda, preden ga odda narochniku, naj le stopi do kakshnega strokovnjaka ali agencije, ki se s tem delom izrecno ukvarja, in naj mu tam pravochasno pochistijo navlako. Shele nato naj prevod izrochi narochniku in poterja domenjeni honorar. V zadovoljstvo obeh strank in seveda bralcev. Che pa prevajalec prevoda ni tudi lektoriral, bi moral obvezno sporochiti narochniku, da bo za to moral poskrbeti avtor sam.

To in she kaj v premislek. Najpoprej Bredi, ki je na moch nespametno stopila v areno za svoje pravice – golih rok, ne da bi poznala eno samo pravilo igre, chisto butasto; kaj naj rechem drugega, che pa je bilo butasto? Naj lepotichim in se zatekam k evfemizmom? In padla je kot zrela hrushka v kremplje (oprosti, Evald! – v tachke) pronicljivega Flisarja, ki ji je premishljeno dozirano in brez potrate besed nabrenkal, kar je pravzaprav zasluzhila, ne da bi ji nato milostno ali pietetno ali galantno naklonil vsaj kakshno drobceno olajshevalno okolishchino. Nich. Iz starega prijateljstva in zhenske solidarnosti – prave feministke ne »zatajijo« nikoli! – ji jo ponujam jaz, tudi zato in zlasti, ker sem mnenja, da je pri nas prevajalstvo (tisto bolj pritlehno in mukotrpno, praktichni del, ne umetelna in napol abstraktna razgrabljanja o njem, niti ono vzvisheno, predvsem teoretichno frfolevanje in trilchkanje, ki sodi v esejistiko in ga najrajshi tiskajo v specializiranih revijah ali univerzitetnih zbornikih in je prava poslastica za sladokusce in strokovnjake, saj ga je uzhitek brati) skoraj tabu tema, do kraja nehvalezhna in domala nedotakljiva. Gorje tistemu nebodigatreba, ki javno izreche kakshen upravichen sum ali kaj neprimernega vprasha oziroma se poshali o tem ali onem prevodu pa prevajalcu, ki se je povzpel in umestil kam visoko, onstran dobrega in zlega tako rekoch, saj je povsem netaktno in graje vredno, da kdo pokazhe s prstom na kakshno grobo napako, pa cheprav iz teksta prav shtrli in mora biti slep, kdor je ne vidi. Ves prevajalski kolegij (tisti, ki nekaj shteje, da smo si na jasnem, ne zachetniki in ostala delovna sila na chrno brez posebnih referenc) pri prichi zgrozheno onemi in se nasrsheno svareche zastrmi v bogokletnika, ki si je upal spregovoriti ali kaj malega zdvomiti. Drugich, che ni prav debelokozhec ali srchne in skoraj samomorilske nature, se ne bo vech drznil drezati, kamor ni treba, kaj shele, da bi ponovno shel v ogenj – ac! – po vroch kostanj. Ne, ne, a buon intenditor poche parole, zapoved molka bo odslej tudi njegov evangelij. Proti vetru naj se mochijo drugi, tisti, ki imajo dovolj hlach, da si jih lahko po vsaki nezgodi menjajo, ne pa siromaki, ki zmorejo le kakshen par, in se morajo potem, ko so kaj neumestnega in neposvechenega zinili, zaviti v deko, chakajoch, da se oprane hlache posushijo, preden lahko spet skochijo vanje. In taki kot jaz, navajeni na batine, she bolj izzivalni in neustrashni, magari spet vprashajo kaj graje vrednega ali neprimerno odgovorijo, s kazalcem uperjenim v sporno in nezazheleno smer.

Tu lahko tudi ishchemo glavni vzrok, zakaj je o tem sprotnem in praktichnem, vechkrat hudo vprashljivem prevajanju, ki se iz dneva v dan prodaja bralcem v knjigah, chasnikih itd. in je zlahka izmerljivo pa primerljivo in tehtljivo in ocenljivo, bolj malo in vedno manj govora. S posledico, da kvaliteta prevodov prej (vidno) pada, kot pa raste, saj ni nevarnosti, da bi kdo prevajalcem pogledal pod prste in jih poklical na raport, ko prevajajo prevech shportno. Nobena kazen ali sankcija ali globa jim ne grozi, ker so she bolj zashchiteni kot divji prashichi in volkovi na Krasu, medvedi pa v Kochevskem Rogu.

Ponovim: sem v glavnem na strani Evalda Flisarja v zvezi s to prevajalsko »zgodbo«, ki ji botruje zlasti nevednost, ne samo Bredina, marvech kar sploshna, ta pa neizbezhno privede do nesporazumov; vendar bi prichakovala od Evalda, ki je kot glavni urednik Sodobnosti lani le odstopil lepo shtevilo strani svoje revije Slavu Shercu (glej januarsko dvojno shtevilko in septembrsko), da se polemichno izkashlja. To polemiko omenja tudi Igor Bratozh v Delu z dne 10. 12. 2009 v chlanku z nadnaslovom Breda Smolnikar proti Erici Johnson Debeljak – na rachun trditev in prevodov Urshke P. Cherne, in se nato obregne tudi ob urednico Petro Vidali, da se je shla v majski shtevilki (Sodobnosti) »branilko, zashchitnico in odvetnico« inkriminirane prevajalke, namesto da bi se opredelila v zvezi z »vnebovpijochimi kolapsi«, nakar omenja she Tino Jurkovich iz junijske shtevilke (ibid.) in tudi njej delno pripishe predvsem »retoriko obrekovanja in klevetanja«, namesto da bi se ukvarjala s problemom. Zhe iz navedkov iz odgovora na izvajanja Jurkovicheve je razvidno, kam drsi raven diskurza in kako nizko in strmo lahko pade, ko pri nas zaigra prvo violino vihravo in burjasto samoljubje, namesto da bi zamolklo kot violonchelo zabrnela in donela nasha samozavest, ki je ne more zamajati noben veter, le trdni argumenti. Jaz bi prichakovala, da bi Shercu rimano, kot pravijo Italijani, odgovorila Chernetova, ne pa da kliche na pomoch druge, zunanjce, ki vejo bolj malo ali nich, kaj je sploh prevajala, in lahko le s tezhavo branijo njeno delo, kaj shele, da bi ga uchinkovito in preprichljivo zagovarjali. Che pa jih ni klicala, ne razumem, zakaj se je zadovoljila, da jo drugi nespretno branijo, namesto da bi nasprotniku sama natochila chistega vina in dokazala s primeri, da se moti, ker je vse ali vechino spornih stavkov v resnici pravilno razumela in prevedla. Che pa je streljala kozle (nam prevajalcem se tudi to vechkrat zgodi, saj nismo papeshko nezmotljivi ex cathedra – mar ne pravijo Latinci, da je chloveshko motiti se, peklensko, in za povrh she nespametno, pa vztrajati v zmoti?), no, v takem primeru nich ne stane, che ponizhno – lahko tudi smeje – priznamo, da ima prav nash oponent. Saj ni treba, da to povemo skrusheno (v pomenu strto, potrto, unicheno), chisto dovolj je nekoliko skesano in z namero, da bomo drugich bolj pazljivi. Hvala, Sherc, za dragocena opozorila! She nekaj takih recenzentov nam manjka, da si bo prevajanje pri nas opomoglo! To bo v sploshno korist. Vchasih imata prav celo oba, prevajalec in njegov kontestator. In she kdo zraven. To velja tudi za lektorje in za lektorirane pisce, ki jih prvi vechkrat popravljajo chisto brez potrebe, saj jim v bistvu vsiljujejo le svojo slovenshchino, izpodrivajo in odstranjujejo pa njihovo, do kraja samovoljno! Ponovim: ker prevajanje ni eksaktna veda, imamo ponavadi na voljo vech razlichnih reshitev. Saj konec koncev tudi v slovenshchini in v vseh jezikih lahko povemo iste stvari na vech pravilnih nachinov. Seveda pa tudi na vech napachnih, skreganih s slovnico. Bodimo iskreni.

No, od Evalda Flisarja bi zato prichakovala, da bo potem, ko je oshvrknil Smolnikarjevo, potegnil za ta sladke tudi Erico, pa naj bo she tako simpatichna, nadarjena, sharmantna, z debelim opusom prevodov, in za navrh – kar niso machje solze – she zhena Alesha Debeljaka, ki se je vsem nam, njegovim zhe davnim privrzhencem, silno prikupil zhe kot rosni in obetavni mladenich. Oziroma bi bil lahko do nje she bolj obziren in ji na shtiri ochi prishepnil, naj le javno prizna svoje male shlamparije ali pa argumentira njihovo upravichenost, namesto da se dela nekoliko vzvisheno pa nevedno in skoraj uzhaljeno. Bo pri nas samo pridobila vech simpatije. Che pa bo odslej bolj pazljiva, bo to tudi njenim prevodom le v korist.

V tej prevajalski zdrahi sta se tudi Drushtvo slovenskih pisateljev in Drushtvo slovenskih knjizhevnih prevajalcev dokaj klavrno odrezali. Bolj mizerno se niti ne bi mogli, tako da se chlovek vprasha, zakaj sploh plachuje chlanarino, che od svojih cehov nima v stiski nobene zaslombe in pomochi, le oportunistichno izmikanje, zavito v shushtech staniolski papir lepih, a popolnoma nekoristnih besed. Avtorica se je zatekla po pomoch k obema, drushtvi pa sta jo uglajeno poshiljali od Poncija do Pilata, potem pa sta si obe v porcelanastem lavorju samovshechno in zadovoljno umili roke, najbrzh s francoskim dishechim milom, da bi bili blago dehtechi, kot se spodobi njunemu stanu in funkciji. Lahko bi jo pravochasno zaustavili in ji dopovedali, na omikan (predsednishki) nachin, kar sem ji jaz, zhal prepozno, po »revolversko«, naj malce pochaka in se ne prenagli, saj ne gori voda; drushtvi se bosta dodobra informirali in ji nato svetovali, se zavzeli zanjo in tudi za prevajalko, pa cheprav ni njuna chlanica, saj gre vendar za knjizhevno prevajanje in za promocijo literature, za dve rechi, ki sta prvenstveno v nashi pristojnosti, ne glede na chlanstvo in onstran vseh formalnosti. Che bi bilo potrebno, bi lahko tudi posredovali pri tem majhnem, skoraj zhepnem nesporazumu, ki je pridelal le kup zgubashev, saj so potegnili kratko chisto vsi, od prvega do zadnjega. Navsezadnje bi se lahko zmenili za pojasnjevalni ali spravni sestanek, kjer bi tako avtorica kot prevajalka ob skodelici kave in mrvici chajnega peciva eksponirali svoje svete in »sakrosanktne« razhone, in ni hudich, da ne bi nashli kakshne miroljubne, za vse zadovoljive reshitve, po kateri bi se Smolnikarjeva znebila nadvse nadlezhnih obchutkov ogoljufanosti, Erica Johnson Debeljak pa bi si malce ohladila vest in tudi kaj novega in zanimivega zvedela in se mimogrede to in ono nauchila. Obe drushtvi, she zlasti pisateljsko, s prejshnjim predsednikom na chelu, pa bi pridobili vech kredibilnosti. Vsaj v mojih ocheh bi zrasli za kar nekaj pedi, pravzaprav klafter. Shkoda za zamujeno prilozhnost, da bi se drushtvi izkazali. Pa drugich, saj ne gori voda, nikoli ni prepozno!

Ostalo mi je nekaj strani, in da ne bo moj zapis tako obupno pritlehen in prozaichen, sestavljen iz samih prevajalskih nesporazumov, porojenih iz nevednosti, pristranskosti in malih zamer (preden se spet lotim odgovora Ivu Antichu, da mu do konca opishem, zakaj ne prevajam, recimo, Svetlane Makarovich, saj sem mu v zvezi z njo marsikaj zhe povedala v oktobrski shtevilki Srpa, 93-94), bom dala vmes kot katalizator ali mehchalec, da si malce oddahnem in opomorem od vse te proze, prevod pesmi Son los ríos sploshno znanega in (pri)ljubljenega argentinskega pesnika, esejista in pisatelja Jorga Luisa Borgesa:

 

SO REKE

Smo chas. Smo znamenita

prispodoba temnega Heraklita.

Smo voda, ne trdi diamant,

tista, ki se izgublja, ne ona, ki miruje.

Smo reka in smo tisti Grk,

ki se v njej ogleduje. Njegov odsev

se spreminja v vodi spreminjastega zrcala

v kristal, ki se spreminja kot ogenj.

Smo prazna, vnaprej dolochena reka,

ki se izteka v svoje morje. Senca jo je obdala.

Vse nam je reklo zbogom, vse se oddaljuje.

Spomin ne kuje vech svojih kovancev.

A kljub temu je nekaj, kar ostane,

a kljub temu je nekaj, kar se pritozhuje.

 

Lepo – ni kaj – tudi v skoraj improviziranem prevodu, opravljenem z vnukinjo Alenko shtirirochno kot vaja iz spanshchine, koristna za obe. V izvirniku pa je she lepsha. Samo po sebi umevno. A preshaltajmo na domacho poezijo.

V tistih zhe davnih chasih, ko smo se shli she socializem in so bile avtorske pravice vsem, tako zalozhbam kot avtorjem, deveta briga, sem kot mnogih drugih prevedla tudi kakshno pesem Svetlane Makarovich. Nekaj po narochilu Nashih razgledov, vse ostale pa iz chistega veselja do prevajanja; takrat je bilo sicer nasploh zelo malo mozhnosti, da bi v kakshni italijanski reviji objavili nashe pesnike. Revije so bile, kot so vechinoma she zdaj, skoraj hermetichno zaprte, ne samo za tujce, tudi za italijanske pesnike, che jih niso izrecno povabili, da kaj objavijo pri njih. Po vechini so bile tudi kratkorochnega trajanja, pretezhno ustanovljene voluntaristichno s strani najrazlichnejshih skupin pesnikov, ki so izhajanje najvechkrat tudi sami finansirali, kolikor jim ni pomagala kakshna naklonjena krajevna ustanova ali krozhek, a nikoli niso ravno chofotali v cekinih, bolj so stiskali pas; revije, ki naj bi prispevke tudi honorirale, so (bile) prej bela muha kot obichaj, potemtakem zelo primerne (kar drag in zahteven shport!) le za resnichne ljubitelje poezije, lahko berete fanatike, ki jim ni ne za slavo ne za denar, pa she chas se jim ne smili, ker jim zadoshcha tu in tam kakshna lepa objava. V bistvu nisi nikoli zanesljivo vedel, ali bodo poslane pesmi sploh objavili, pa cheprav so ti vchasih sporochili, da bo zagotovo vse objavljeno; nekajkrat se mi je zgodilo, da je urednik, s katerim sem imela zelo zhive stike, iz zasebnih razlogov izstopil iz urednishtva in vse je padlo v vodo, ali pa je, kar je bilo she hujshe, neprichakovano umrl, vsi drugi pa niso nich vedeli o nachrtu, vdova menda she vedno chaka (zdaj se seveda shalim!), da ji bo kdo od stanovskih kolegov uredil mozhevo papirnato zapushchino, ker se sama ne znajde. Ali pa je, ker ni bilo druge mozhnosti, le sedla za pisalno mizo in papirje sama uredila, kakor je vedela in znala. Vchasih je kakshna revija zhe pred nachrtovano objavo prenehala izhajati zaradi nepredvidevanega pomanjkanja sredstev. In podobne ovire.

S takratno tajnico DSP Barbaro Shubert sem se posvetovala v zvezi z namero, da objavim kakshno nasho pesem v prevodu v Italiji, in ji omenila vse te mozhne homatije, zaradi katerih ne morem nikomur vnaprej jamchiti, da bodo (vedno nehonorirano!) pesmi res izshle, nerada pa vzbujam prazne upe. Pa mi je rekla: »Ti kar poshlji, ne da bi komu omenila svojo namero. Che pa bodo zares objavili in se bo ta in oni pa she tretji in shesti nash pesnik znashel v italijanski reviji, bodo prav gotovo vsi veseli.«

Pa niso bili. Makarovicheva mi je celo zagrozila s sodishchem. A menda she prej ali malo kasneje (letnice so moja Ahilova peta), skratka, pred kakshnimi dvajsetimi leti in verjetno she vech, ko smo se tudi mi, Slovenija, zacheli udelezhevati mednarodnih predstavitev mladinske literature in ilustracije v Bologni, sem prav posrecheno prevedla dve Svetlanini malobesedni, a srchkani slikanici: Kaj bi mishka rada / Che vorrebbe il topolino in Chrni muc, kaj delash? / Cosa fai, nero micino?. Poslala sem ji obe knjizhici, prelepljeni s prevodi, in se ponudila, da ji prevedem she kaj, morda Sapramishko ali kaj drugega po njeni zhelji. Cheprav bi mi gotovo skravzhljalo mozhgane zhe iskanje kakshne bolj ali manj posrechene in lahko izgovorljive italijanske variante naslovnega imena, v slovenshchini na moch srchkane Sapramishke, dvomim, da bi se dalo skovati kaj enako ljubeznivega: maledetto topolino (?) ali sorcetto maledetto (?) ali maxitop(in)o (?). Je she kaj? Saj moram imeti nekje mapo o Makarovichevi z vso korespondenco in neobjavljenim gradivom, a bi zgubila prevech chasa z iskanjem. Takrat je imela svojega zastopnika, in ta mi je poslal le njen zhivljenjepis z bibliografijo za urgenten prevod v nekaj dneh s sporochilom, naj se obrnem le nanj, che imam kakshno vprashanje za pisateljico, in sicer telefonsko pred osmo zjutraj ali pa zvecher po enaindvajseti uri. Nikoli, niti po zastopniku, ni potrdila prejema slikanic. She danes ne vem, ali ju je prejela. Zastopnik pa mi je poslal svojo telefonsko shtevilko za nagla vprashanja in nagle odgovore, saj ni bilo niti chasa za kakshno bolj pretehtano sprashevanje niti za premishljene odgovore po poshti na papirju. Takrat nisem imela telefona, ker ga nisem marala, in bi morala vsakich navsezgodaj na poshto (vecherne ure niso prishle niti v poshtev, ker je bila poshta odprta le do osemnajstih), da bi jo prek posrednika to in ono vprashala. On bi nato vprashal njo, ona bi mu odgovorila, jaz pa bi shele potem, ko bi tekla naslednji dan na poshtni telefon, zvedela od njega, kaj mi pisateljica sporocha. Prav v stilu »rekla – kazala«, seveda ne neposredno, le prek posrednika. Prenaporno zame in tudi malce preblesav nachin komuniciranja. Sporochila sem zastopniku, da se tako sploh ne grem, ker je zame prezapleteno in prezamudno (Italijani bi rekli: Chi me lo fa fare?). Sicer shkoda, pa kdaj drugich, ko bodo za vse tri boljshe razmere. Oba seveda prav prisrchno pozdravljam.

Ne navajam dobesedno (kje so zhe tisti chasi!), le po smislu in spominu. Kasneje, ko mi je Makarovicheva zhugala s sodishchem, pa tudi she potem, sem dodobra razumela, da nisva za skupaj, ona prevech primadona, jaz prevech frajerka, in da je she najboljshe, da se ne greva »kolaborantstva«. In da simpatizirava, to velja zame, ali antipatizirava, to velja zanjo, iz varne razdalje. Chim dlje, tem boljshe. Da po nemarnem ne prileti kakshna klofuta na nepravo lice. Tej pa sledi za revansho kar tepeshka, ker jaz ne sodim med tiste vzorne kristjanke, ki ponudijo she drugo lice, potem ko je treshchila zaushnica na prvo. Meni tudi ni treba biti gentlemanska in galantna kot Marjan Zlobec, ker sem zhenska. Smem si privoshchiti luksus, da prejeto vrnem z obrestmi in da, kljub manualni intervenciji, ohranim dostojanstvo.

Naj se grem na koncu she – vedezhevalko? Mislim, da poezija Svetlane Makarovich, zlasti tako imenovana »baladno uglashena« in tesno povezana z ljudskimi pesmimi s pogostnimi referencami in odmevi na slovensko mitologijo, ni najbolj primerna za izvoz; tuje zanimanje bi bolj pritegnila, che bi jo pred dvema letoma v Litteræ slovenicæ DSP predstavilo zlasti z izborom pesmi iz njenih prvih treh zbirk, in sicer Somraka, Kresne nochi in Volchjih jagod, katerim bi kajpak dodalo she shopek prevodno najbolj uspelih in zvenechih balad, Boris A. Novak pa bi v spremni besedi navijal zanje. Te balade so zavoljo vchasih nepremostljivih prevajalskih tezhav predvsem za domacho uporabo, zares uzhivajo jih lahko samo Slovenci (skupaj z avtorichinimi zhe prislovichnimi in nepogreshljivimi slovenclji), ker se pri presajanju iz materinshchine v druge jezike precej pomendrajo in razsujejo, da vechkrat bolj malo ostane od njihove prvinske lepote, tujci pa, najcheshche do kraja teshchi nashe kulture, odmevov niti ne zaznajo, in ker jim ne evocirajo nichesar, preprosto spregledajo vse tisto, kar nas dodatno gane in prevzame. Vech mozhnosti za prodor v svet imajo njene otroshke zgodbice in pravljice, a brez njene osebne ali zalozhnishke posebne marketinshke zavzetosti (agresivna reklama – nashi zahodni sosedi pravijo battage pubblicitario) in kar stalne promocije, ki bi preglasila gluho lozo, dosezhki prodora v shirni svet ne bodo ravno zavidljivi. No, konec koncev, tudi che obtichi doma, kot navsezadnje pach marsikdo, ne bo taka rech. Saj je »shirni svet« vechkrat chista iluzija in sodi med pravljice brez prave konsistence, ki si jih marsikdo rad pripoveduje, da se dela vazhnega pred sorojaki.

Pa she to: Kar lepo shtevilo botrov je neslo h krstu omenjeno edicijo DSP, Pena in Drushtva slovenskih knjizhevnih prevajalcev, a je dalech od brezhibnosti, take elitne ustanove pa si ne bi smele privoshchiti shlamparije. Tudi angleshki prevajalec ne bi smel zbanalizirati Svetlanine bolj »redke ptice« (rara avis) torklje v navadnega demona. Njena dolgoletna prijateljica Breda Smolnikar (glej zgoraj) bi ob tej nasilni menjavi mitichne protagonistke, znachilne za pesnichin pesnishki repertoar, kar poskochila v luft in stekla kot blisk po pomoch k eksorcistom, ki se udinjajo pri DEKS d.o.o., da bi ji iz teksta izgnali hudicha, pardon, demona in ji vanj umestili angleshko torkljo ali kaj najbolj sorodnega. V tej zbirki za izbrance je torklja na str. 57 demon, na str. 121 pa nekaj chisto drugega; navedla bom verz v celoti: »witch – curses' rattle« (torklja ropota); dve rechi hkrati pa le ne more biti, ali pach lahko? Kaj je pravzaprav torklja? Zhe stokrat sem poizvedovala po tem bajeslovnem bitju in tudi zvedela, in stoenkrat pozabila, zdaj sem v fazi pozabe. Morda bi pesnica v kakshnem prihodnjem tisku milostno le pripisala v drobni in nevpadljivi fusnoti tudi pomen teh njenih ljubljenih kreatur: torklje, smrtnika, shkopnika, zhalik in pelin zhene, dodala bi lahko she latinsko ime kakshnega redkega cvetja, najbrzh narechno izpisanega, recimo kljucharice, mrachnice, magari s specifikacijo »izrecno za slovenceljne, ki so notorichno ignorantni«. Tudi »Schlüsselblumen«, mi pravijo, ne da bi jim uspelo razprshiti moje mnogotere dvome, ni cvet(ica) narcise v ednini kot v angleshchini, marvech najbrzh cvetovi trobentic ali jeglichev. Kako pogresham ob takih prevajalskih zagatah pokojno dr. Darinko Soban, malodane vsevednico v rastlinju! Ona bi znala she kakshnega shkopnika za navrh spraviti na svoje mesto!

Skratka, odgovorila sem vech kot izchrpno na vse razloge, zakaj ne prevajam te nashe sicer vechstransko nadarjene, a po chloveshki plati vsaj zame malce tezhavne (v pomenu prezahtevne in skoraj techne) pisateljice. Vendar predvsem: ker mi ni treba. Saj ni mus.

She na dve Antichevi vprashanji moram odgovoriti in potem bo moj stari dolg poravnan. Naj koncham to svoje premishljevanje s XVI. kitico shpanskega pesnika Joseja Morena Ville iz zbirke Carambas:

 

Noch ne pride nikoli opoldne,

zato pusti, da se tvoje golobice she malo spreletavajo:

in che se s potk vafeljnove barve

in z mishje sivih stezic

odtrgajo alegorije in sentence,

le popij svoj vrch mesechine in skrivnosti

z odlochnostjo chuvarjev.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVI)

 

Ja, med lani in letos, a zlasti letos (gre nemara za efekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige?) so me s knjigami znanci in prijatelji (pa pesniki in pisatelji) naravnost zasuli, in she sama sem se z njimi zasipala, da smo si na jasnem: jaz zlasti z onimi po tri evre na izvod in zhepnega formata, to je s ceno, ki je za moj zhep she najbolj primerna, in s formatom, ki najbolj ustreza mojim rokam in navadam, da berem v postelji, s kakshno bolj drago izjemo seveda, da ne bo pravilo ostalo brez nje in se zategadelj pochutilo prikrajshano. Prevech bralne robe za chloveka, ki mu chasa prej primanjkuje, kot pa da ne bi vedel, kam z njim, in bi bile zanj nove gore knjig prava mana, ker bi ga reshile teh odvechnih chasovnih problemov, usojenih za zehanje in jadikovanje, saj bi zamashile vse luknje in vrzeli, iz katerih morebiti zija ali shtrli – bivanjska praznina.

Rezultat? Prevech neprebranih knjig vsepovsod, zlasti proznih, onih debelejshe sorte, ki zahtevajo kar celega chloveka, pa she kakshnega pomochnika zraven – kot generalno chishchenje, to je veliko chasa, da se srechno ali nesrechno prebijesh do konca kot skozi pragozd strani in vrstic. Ob pogledu nanje te obhaja malce nadlezhen obchutek, da nisi vech kos, che si kdaj sploh bil, takemu bralnemu tempu in she marsichemu, kot da bi bila tvoja stanovska dolzhnost, da prezhvechish vse, kar ti knjizhni trg sproti ponuja.

Kot ljubiteljica poezije sem zhe na zachetku iz kupov izbezala vse novejshe pesnishke zbirke in si jih, kot obichajno, najprej ogledala in nato drugo za drugo tudi prebrala. In ponovno ugotavljala, da imamo – za moj okus seveda – prav nadarjene oblikovalce zhe malodane v vseh vechjih zalozhbah, npr. pri Mladinski (omenila bom le tiste, ki sem jih dala na mizo ob rachunalnik, preden sem se lotila pisanja; bolj malo, skromen kupchek, da mi ne zasedejo vsega prostora in ne otezhijo zhivljenja): Ciril Zlobec, Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010, enako lepa kot predzadnja iz leta 2008 V viharjih in zavetrjih srca, ter France Presheren, Poezije, 2010. Pri Cankarjevi, ki je le podaljshana roka Mladinske: Janez Ramovesh, Chreda; Milan Dekleva, Sto zhalostnih in she ena malo manj vesela; Kristina Hochevar, Nihaji. In lanska Rimska cesta Petra Semolicha in predlanski Volarich Feo, saj zaradi nenadne in prerane smrti slednjega je antologijska knjiga spet prishla na plan. Pri Beletrini prav tako lanski zbrani Kovich Vse poti so, pa lanski prvenec Jureta Vuge Pod kamni pleshem, v njihovi zhepni izdaji po tri evre izborchek pesmi o Ljubljani LJ kot ljubezen in she marsikaj. Pri Shtudentski zalozhbi tudi antologija Davida Bandlja Rod lepe Vide, 2009. Tudi Apokalipsa izdaja lepe, le manj pretenciozne zbirke, naj omenim le Potapljacha, pesmi v prozi Martine Soldo. Pravzaprav zhe tudi manjshe zalozhbe (recimo ljubljanska Edina zadnja leta z otroshkimi slikanicami pa s pesnishko dvojezichno zbirko Tatjane Pregl Kobe Nisi in si / You are not and you are, ki jo je likovno zasnoval in opremil s slikami Klavdij Tutta, 2009) in zalozhbice izdajajo formalno vech kot decentne knjige, recimo kar za oko nadvse privlachne, pa cheprav na drugachen, manj vpadljiv nachin, tako da zhe po platnicah lahko vesh, kdo jo je izdal, ni ti treba iskati zalozhnika.

Knjige chisto dolochene vrste izdaja Center za slovensko knjizhevnost (Moral bi spet priti; sodobna evropska gejevska poezija, izbral in uredil Brane Mozetich, 2009), malce drugachne Lud Sherpa in Prishleki (Tomislav Vrechar, Kurc – pesmi, 2009), Lud Literatura pod isto firmo spet za nianso drugachne (po ceni sodech zbirka »pesmi v prozi« Andreja Blatnika Saj razumesh? in Utrip oranzhnih luchi na semaforjih Ane Pepelnik), pa Kud France Presheren s prepoznavnimi svetlo rjavimi platnicami (dvojezichna Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras Mateje Bizjak Petit – Mathèa), spet drugachne koprska Fontana (Stojan Rzhek, Potovanje po vodi, oktobra 2009) in Libris (Vera Vezovnik, Na obzorju dan, 2009), pa trzhashka Mladika (Ljubka Shorli, Izbrane pesmi) in ZTT (Alenka Rebula, V narochju, 2009; Claudio Grisancich, dvojezichna zbirka Domov grede – Su la strada de casa, 2009), Tipanja Igorja Bizjana, Drushtvo Obzorje, Piran 2010.

Lani junija sem tudi prejela v dar na moch razkoshno bibliofilsko pesnishko zbirko pesnice Milanke Dragar, ki je pri druzhinskem podjetju Dragar d.o.o. v Ljubljani izdala svoja Premishljevanja ob psalmih zhe leta 2007, a so pri meni v gosteh shele krajshi chas, tiskana so na posebnem malce bolj grobem ali debelejshem papirju, verjetno bolj dragocenem, z zlatimi platnicami in rjavim hrbtom, v chrnem, z zlatimi hebrejskimi chrkami, ki pomenijo Dal mi je v usta novo pesem, s popisanim in okrashenim ovitkom po zamisli oblikovalskega Studia pomarancha. Obracham jo levo in desno, ni kaj, lepa knjiga. Menda ni na prodaj, ker ni nikjer znachilnega chrtnega blagajnishkega znaka s ceno na vrhu. Ker sem radovedne sorte, bi me prav zanimalo vedeti, koliko stane nekaj tako – brezhibnega. Morda bi bilo pametno, kot pri unikatih iz NUK-a, imeti pri sebi kakshne mehke varovalne rokavice, za vsak primer in v izogib kakshnega sicer nenamernega madezha, ki pa se lahko zgodi …

Lahko bi seveda nashtevala she in she, a dlje od Ljubljane to pot sploh nisem prishla, pa bi morala, no, bom kdaj drugich, pa she v Ljubljani sem verjetno (marsi)kaj pomembnega spregledala. Tu se moram popraviti, ker precej dlje od Ljubljane je Marko Elsner Groshelj objavil svoje Jedkanice (v zbirki Vedute pri mariborski zalozhbi Litera, 2009) in se najbrzh tu pa tam sprashuje, kako to, da se mu niti ne zahvalim kar za dve knjigi v dar, cheprav zhe nekaj mesecev noch in dan vedrita kot nekakshen memento (ne pozabi se mu zahvaliti!) na moji delovni mizi. Upam, da bo prej ali slej dobil moje pismo s formulo: HVALA.

Mimogrede recheno: prevodne zbirke, ki sem jih medtem izdala v Italiji, pa kupljene ali podarjene zbirke v francoshchini in italijanshchini sem kratko malo izlochila iz seznama, ker je zhe brez njih prevech gneche. Knjigotrshka pota so za navadne zemljane, pa naj le bodo nenasitni knjigozheri moje vrste, zhe neprehodna in nepregledna, iztekajo se domala kot hudourniki v industrijsko zasnovano hiperprodukcijo, ki je zhe sama sebi namen in marsikoga navdaja le s sveto grozo, da ne rechem z gnevom. Recimo Cirila Zlobca, da se omejim le na en primer, a bi se lahko zatekla tudi k Tonetu Pavchku in Ivanu Minattiju, ker bi zatarnala podobno, in z lahkoto bi nashli tudi druge, ki bi se pridruzhili tercetu in sestavili mogochen zbor dvomljivcev in protestnikov: kam vsa ta knjizhna prerodovitna tvornost pelje – prava morja (naj rechem morija?) in oceani najvechkrat bla bla pisarije izpod peres pretezhno nepomembnih (?) – po mnenju zgoraj omenjenih vsekakor – osebkov.

In zdaj bi morala zacheti nashtevati prozna in esejistichna dela, ki so vsaj pri meni vechinoma bolj zajetna; jaz jim ljubkovalno pravim »tezhke Brede«, ko se pogovarjam z njimi in jih napol preplashena in napol ljubeche tezhkam. Recimo Drame Evalda Flisarja, debelushka s skoraj 700 stranmi, izshla pred leti v Ljubljani pri Vodnikovi zalozhbi in Sodobnosti international, a sem jo dobila letos v dar. Za nekaj kil lazhji ali manj tezhek – skoraj 600 strani – je letoshnji Kocbekov Osebni dosje sht. 584, avtor Igor Omerza. Med srednje tezhke Bred(ic)e formalno, bralno pa med najtezhje shtejem, recimo, Britev Sashe Vuge, Mladinska knjiga 2010, in Prvo od suhih krav Boshtjana M. Zupanchicha, Cankarjeva zalozhba 2010, zraven pa jima dodam tudi Zimo 1994 Janeza J. Shvajncerja, Vojni muzej, Logatec 2009, cheprav nima niti 300 strani, a je po vojashki vsebini, ki je nisem vajena, iz katere pa zashtrli kar prevechkrat iz kakshnega samomora pravi pravcati umor ali podobne samo po sebi neumevne rechi, ki te naravnost zmrazijo, che te ne presunejo, da ne vesh pravzaprav, ali gre za fikcijo ali za chiste izmishljotine, za vojashke podrobno opisane osebne spomine ali za verodostojno kasarnishko reportazho; vse tri so skrajno kondenzirane, bolj kot obichajen oz. klasichen roman in esejistichna premishljevanja so njihov koncentrat. Che bi se hotel o njih izchrpno razpisati, poizvedovati o vsem tistem, chesar nisi razumel ali si dojel le na pol, bi tudi sam potreboval najmanj 300-500 strani. In bi bilo celo veliko vprashanj. O Zimi 1994 bi se prav gotovo naprej zastavilo vprashanje: zakaj ga ni avtor, preden je odnesel besedilo v tiskarno, dal komu v korekturo ali ga sam poshlihtal? Potem: kako to, da o tej spotakljivi knjigi zhiv krst doslej she ni porochal? Zhivo protestiral? Zahteval, da jo umaknejo iz prodaje in iz knjizhnic? Oklical avtorja za lazhnivca ali vsaj prikrojevalca resnichnih dogodkov in ljudi? Zhe marsikoga sem opozorila, z dovoljenjem pisca, na morebitno (ne)spornost trditev, z upanjem, da se bo kdo oglasil. Recimo resorska ministrica dr. Ljubica Jelushicheva, ki je na samem chelu v knjigi oklevetane vojske? Ali Janez Jansha, ki se je tudi sukal okoli vojske in je vechkrat imenovan in postavljen v prav chudno luch? Kdo drug?

A naj se za hipec povrnem she k Sashi Vugi. V Delovih KL (19. maja 2010) sem prebrala nadvse zanimivo recenzijo Igorja Bratozha Tezha preklete preteklosti, pa se vseeno dokaj dvomeche sprashujem: je knjigo sploh prebral od prvih besed (Pod prashno uro … tja do konca: In v dezheli bo pomlad.) ali je shel chezhnjo le diagonalno in »po amerikansko« poklical na pomoch novinarsko rutino, ki chloveka redko pusti na cedilu, saj sodi med najuspeshnejshe pripomochke, da jih kar briljantno reshi iz zagate s skrajno ekonomijo chasa in besed. Saj chasnikarjem in poklicnim ocenjevalcem knjig ni treba niti brati; basta un'infarinatura, kot bi rekli italijani (zadostuje nekaj povrshnega znanja). Bi znal narediti obnovo kakshnega Vugovega poglavja iz tega leposlovnega dela, ki je izshlo pri Mladinski, magari s knjigo v roki? Je sploh razumel vse besede in namigovanja? Mu ni ostala v glavi in med prsti nobena bela lisa ali nerazreshena besedna uganka?) Pa saj vsega tega sploh ni treba, sodim, da je bil avtorju zapis vech kot vshech, saj je bil tudi meni, le na drugachen nachin. Ob prebiranju Britve, a ne le pri njej, pa sama spet in spet odkrivam, da sploh ne znam deliti besed po slovensko, da mi gre delitev italijanskih zdalech lazhje od rok. Jaz ne bi nikoli delila sme-shno, zalju-bljena, mehurchk-ov, che-vlje, neu-mnost, te-mnikastih, vla-zhno, zhele-znishki, cve-tlichnega, pla-tnico, pre-dlanskim, nara-mnicami, she-pnil, koru-zni, di-alektike, rudni-shkega, predvcherajsh-njim, zhalo-stno, vsakokra-tni itd. O tovrstnem deljenju sem zhe nekoch sprashevala, celo slovlitovce, se mi zdi, odgovora pa nisem dobila. Nihche mi ni niti namignil, kje bi nashla poglavje o tem, v kateri slovnici. Omejili so se na zamah z roko, chesh saj ni vazhno, ne zgubljaj se z malenkostmi, slovenska delitev je poljubna. Che pishe tako, pomeni, da je tako prav. In verjetno bi bilo prav tudi tako, kot bi ti delila, ker je dovoljeno chisto vse. Bodi rajshi vesela, da vsaj pri delitvi ne kompliciramo brez potrebe, saj nam ochitajo ravno obratno, da smo namrech v tem – v zapletanju preprostih rechi – naravnost mojstri. Pa she res je.

Ja, kaj vse se lahko nabere v hishi v letu dni, che knjigam dash prosto pot! In vsi ti lepi zvezki prav na ves glas klichejo po novih policah, ker so stare vse zhe zasedene; ne moresh jih imeti razsutih po parketu za vse vechne chase, saj njih shtevilo kar naprej raste, vsak dan je bolj nevarno, da se ne spotaknesh ob katero, zgubish ravnovesje in si zlomish kolk ali potolchesh kakshno rebro.

Res, lepe knjige, pravi uzhitek za ochi, a ko jih prebirash in stikash po besedilih, kar prevechkrat naletish na tiskarske shkrate, ki kot nekakshni zhe abonirani hishni zajedalci hochejo imeti sobivalne pravice, vchasih skupaj – recimo bobu bob – z vsakovrstnimi pisateljskimi povrshnostmi in kot kokosov oreh debelimi napakami, zlasti pravopisnimi. Da slavni Shalamun, ki se ima za vrhunskega amerishkega poeta in primadono sodobne slovenske poezije, pishe zhe nekaj desetletij Minessota namesto Minnesota pa Woodie Allen namesto Woody Allen, je malo manj kot shkandalozno, za njegove zalozhnike (Mladinsko, Kud France Presheren, Shtudentsko Beletrino, Hyperion et co) pa naravnost nedopustno. Jaz bolj njim zamerim kot Tomazhu, saj so zlasti oni krivi, da gre vsa ta besedna nesnaga skoz. Pa jim davkoplachevalci plachujemo filtre in drage chistilne naprave, da nas obvarujejo pred to specifichno onesnazhenostjo in vsakrshno sharo. Najbrzh si je Shalamun iz komodnosti vzel za svojega uchitelja v pravopisju hrvashkega pisca, zhivechega v Kopru, Milana Rakovca, ki je jezikovno, naj bo spet potozheno, she vechja katastrofa od njega, saj Primorcem, zlasti tistim pod najhujshim jezikovnim udarom onkraj nekdanje meje, tedensko kuje vechjezichno prav neprebavno brbotajocho zmes s tisoch in eno pravopisno napako. Tudi on bi najbrzh Goethejevega Eckermanna prikrajshal za nekaj znakov in Zeffirelliju odvzel en f in dodal kakshen r, da bo chrk enako shtevilo. S podvojenimi soglasniki imata oba enako hude tezhave, oba, se zdi, jih chisto brez posluha najrajshi postavljata na napachno in najbolj nemogoche mesto. Na pravo niti pomotoma. Oba – Rakovac sicer v duhu Tomizze, Shalamun pa nekoliko vishe, v duhu svetega duha – se sklicujeta, da je vse to, kar pravopisci predpisujejo, brez pomena. Mar ni vseeno, che sem Shalamun ali Salomon ali celo salament in shalobarda, ne nazadnje lahko tudi salamin, po nashe salamchek? Glavno je, da se razumemo in da vemo, za kaj sploh gre, ne glede, kaj rechemo in kako napishemo: Toma ali Roma, Rim ali Dim. Glavno je, da ne mislimo Vim, ker sploh ne govorimo o politichnem ali kakem drugem manj zahtevnemu chishchenju, marvech o Rimu, caput mundi. Zhal je s podobnimi cvetkami posuta she marsikatera domacha knjiga, da se zhe sprashujesh, ali ne gre kar za slovensko modo. Za predpisano pravilo, brez katerega se ne sme? Ali za nekakshno tetovazho, ki nas dela prepoznavne?

Da ne boste mislili, da natolcujem, vzemite v roke dvojezichno pesnishko zbirko Mateje Bizjak Petit – Mathèa Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras (Kud France Presheren, Ljubljana). Zhe pri prebiranju spremne besede Milana Vinceticha opazish, da se citati v navednicah ne ujemajo z verzi v knjigi, pa bi se morali. V pesmi »igram se stopljene ure« postane pri Vincetichu »stopljene ure, ki se jih igramo«. V francoskem prevodu se to glasi »je m'amuse des heures fondues«, v francoski spremni besedi pa »des heures fondues que nous inventons« Kar she zdalech ni eno in isto, saj ni nujno, da kdor izumlja ali si izmishljuje stopljene ure, da se z njimi potem tudi igra ali zabava. Morda jih nato le na kakshnem semnju razprodaja ali komu podari za rojstni dan. Zdi se, da se tvorci te dvojezichne zbirke sploh niso usklajevali, zalozhnik Zhelko Pelicon in urednik Goran Janković pa jim nista gledala pod prste in budno pazila, kaj pochne ta mala banda »fataconov«, ki uzhiva denar davkoplachevalcev alias dobiva subvencijo Javne agencije za knjigo. Resno dela ali se le praska? Saj tu pa tam zmanjka kakshen verz in nekje cela kitica, pa je ni nihche pogreshal, nihche ni opazil zevajoche vrzeli, z Vincetichem vred, da o korektorki Branki Majerich niti ne govorimo, naj zalozhbi vrne denar za minulo nedelo, ali pa knjizhno zbirko Mi pojemo v pushchavi preimenujte v Mi pojemo v pushchavi in ga tudi precej kidamo. Tudi zhabji glas se v prevodu preobrazi v zhabo, v spremni besedi pa nich manj kot v zhabji krik (cri de la grenouille). Iz krakanja krokarja pa nastane krichanje. Utrjena omara postane utrujena, onkraj postane okraj, obsedena se preobrazi v zamracheno, machehe (bot.) v spominchiche, slajsha namesto olajsha in she in she. Chlovek vchasih ne ve, kateri jezik dela pesnici vech tezhav: slovenshchina? francoshchina? obe? Moj prijateljski nasvet za drugich, ko bo izdala she kakshno dvojezichno zbirko: na koncu ali na zachetku naj ne napishe pesmi v francoshchino prevedla, marvech pesmi v francoshchino prosto prevedla oziroma, she rajshi prosto prepesnila je ta pa ta. In s to malo umno formulo bo zaprla usta Drushtvu slovenskih knjizhevnih prevajalcev v celoti, ne samo znani ljubiteljici poezije in protestantki Jolki Milich.

No, ne bom vlekla na dan vse navlake, ki jo je moch nabrati v letoshnji knjizhni beri, saj brezhibnih knjig je pri nas bolj malo. Tudi tiste iz zhepne Beletrine po tri evre niso ravno shampionke dovrshenosti, prej obratno. Italijani bi rekli: Lasciano molto a desiderare, kar pomeni: ne izpolnjujejo prichakovanja. Vchasih sploh ne kapirash, po kakshnem kriterju so jih »skup djali«. Se jih drzhi sploh kakshen kriterij ali gre pretezhno za dokaj nespretne improvizacije? Saj za posrechene in uspele improvizacije morash biti velemojster, taki pa ne krozhijo kar mnozhichno po nashih kolovozih. Rezultat te prakse pa je bolj revcen.

Da ne bo moj govor preabstrakten, bom postavila konkretno vprashanje: Po kakshnem kriteriju so beletrinci sestavili recimo Lj kot Ljubezen – Pesmi o Ljubljani? Na uvodni stranichki je recheno, da je urednik Alesh Shteger prosil 44 pesnikov obeh spolov razlichnih generacij, naj napishejo pesem o Ljubljani. Ko pa pesmi prebirash, se ti zdi marsikatera pesem vech kot znana, saj jo znash zhe skoraj na pamet. A shele ko pridesh na konec broshure, kjer so podatki o avtorjih, vsaj pri osmih naletish na pripis: Pesem, ki je uvrshchena v prichujocho antologijo, je bila prvich objavljena tam pa tam (in je povedano kje). Pri Ihanu je urednik celo pozabil omeniti, da gre za pesem, ki je bila zhe objavljena v zbirki Ritem, ki je izshla pri zalozhbi Wieser v Celovcu leta 1993, le formalno je drugache razvrshchena in s kakshno malo ali veliko chrko premeshcheno drugam. V prvi izdaji ima enajst verzov, v zhepni Beletrini pa – skaramantichno? – trinajst. Zdaj se oglasha prevajalka in vprashuje tudi pesnika: Katero inachico bo namenil za prevod? To zadnjo, za katero bo treba prositi izrecno pisno dovoljenje zalozhbe, ali ono iz Ritma, kjer bo dovolj in chisto kolegialno kontaktirati avtorja pesmi? This is a question! Ljubi pesniki, za bozhjo voljo, ne komplicirajte brez potrebe zhivljenja vashim morebitnim bodochim prevajalcem in ne begajte pozornih bralcev z drugachnimi razporeditvami besed! Zhe tako, brez teh dodatnih komplikacij, je nasha eksistenca tezhka.

In zakaj ni Shteger zhe chisto na zachetku povedal, da je od osmih pesnikov dobil korbico, saj niso uslishali njegove proshnje? Poiskati si je moral kakshno staro ljubljansko vizho sam, che jih je hotel imeti zraven, in on je hotel, ker je shlo za imena dolochenega kalibra, brez katerih bi bil izbor bolj pomanjkljiv in siromashen. Deveti pa mu je za hrbtom, ne da bi sploh opazil, podtaknil – gnilo jajce?

Tudi fotografinja Mojca Pishek si je zaigrala edinstveno prilozhnost, da objavi v knjigi fotografije, ki bi imele zgodovinsko vrednost, bile bi torej zanimive tudi za zanamce, tako pa – tudi ona brez kriterijev? – ni videla dlje od svojega nosa in je pustila, da njene fotke postanejo le navadne bolj ali manj posrechene ilustracije, ki pomenijo, kar pomenijo, bolj malo in skoraj nich, saj niso datirane in za navrh so tezhko prostorsko dolochljive. Che pa bi bile diskretno opremljene z letnicami in z navedbo ovekovechenega kraja, bi bilo vse kaj drugega. No ja, pa drugich, nikoli ni prepozno.

Jaz pa ne bom zgubila prilozhnosti, ki mi jo ponuja sam urednik te antologijice, da ne bi navedla tudi kakshne pesmice, uvrshchene vanjo, in to, ne da bi se drzhala zalozhbinega petvrstichnega diktata, da nich, ma prav nich in chisto nich ne smemo citirati brez predhodnega pisnega dovoljenja Shtudentske zalozhbe. Ko me bodo zalozhniki klicali na raport, se bom pach sklicevala na Shtegra, ki je napisal chrno na belem tudi v tej knjigi, ki so jo opremili z zhe obichajnimi prepovedmi, tole zlato misel in ugotovitev: »… saj pesem, kakor hitro je zapisana, postane prebivalka sveta in se izmuzne vsakrshnemu polashchanju.«

Spodaj prepisana »prebivalka sveta«, onstran vsakih polashchevalskih tezhenj, skozi Babachićeva usta opeva (ljubljanske) Poljane, in se glasi:

 

Vsega so krive

lubenice,

vihravo rdeche,

razbite,

kot nashe

glave,

prazne

od veselja.

 

Ker se mi zdi pesmica prekratka in preneznatna, navkljub njeni sochni ljubkosti, sem se ta hip poshteno zbala, da jo bodo tisti, ki se gredo radi lastnike in polashchevalce, kar spregledali, namesto da bi pravichnishko zagnali vik in krik in terjali od krshiteljice svetih lastninskih pravic kakshno odshkodnino; zato ji bom malce izzivalno in zafrkantsko dodala she eno daljsho in blazno nenaklonjeno in problematichno pesem o Ljubljani, da bodo bralci imeli od moje pisarije tudi kakshen neposreden lirski uzhitek, prvich toplo presvetljen od rdechine lubenic, drugich pa nekoliko zatemnjen od bolj mrachnih tonov (t)istega mesta, ki pa, vse tako kazhe, ni vsem enako naklonjeno:

 

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nochna mora. Prvo kar

ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal

zhile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skochil z

nebotichnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,

da bi zdrzhal. Prijatelji niso prijatelji, znanci

niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,

oche ni oche, zhena ni zhena, tla niso tla, vse lebdi

v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,

spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.

Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,

brez kakrshnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske

muke, je tishchanje v zhelodcu, je koncentracija vseh

negativnih sil, ki tezhijo le k temu, da naredijo

iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo

zvenecha kacha, ki ti nezhno ovije telo, pochasi,

z obchutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne

moresh reshiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,

tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v

mochvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,

odreshi nas.

 

Kdo jo je spesnil? Bi znal kdo povedati, da bi obenem zasluzhil – ker gre za mini pesnishki kviz – dve kepici sladoleda ali breskvin sok?

She nekaj moram obvezno dodati v zvezi z dvojezichno zbirko o Alici s tisoch rokami. Zanjo sem zvedela, ker sem letos spomladi prejela od sezhanskega Literarnega drushtva Zlati choln, v katerem sem vchlanjena tudi jaz, veliko in zelo estetsko vabilo v Kosovelovo sobo na ljudski univerzi v Sezhani v nedeljo 11. aprila ob 17. uri na literarni vecher z naslovom Alica 1000 (Alice aux mille sons) alias na glasbeno-recitacijsko predstavitev pesnishke zbirke Mateje Bizjak Petit. Napoved sporeda in zasedba koncertantov me je prav prijetno presenetila, obetala je veliko, a ker se ob nedeljah v Sezhani nich kulturnega ne dogaja, ker obichajno ni obchinstva za take rechi, she ob sobotah se komaj kdo oglasi na podobne prireditve, vsa kulturna in nekulturna zhivelj se namrech razhajka kdove kam, ceste se izpraznijo, del prebivalstva, ki je nikamor ne popiha, pa zhdi doma in se najbrzh odpochiva od tedenske delavnosti in druzhabnosti. Sprashevala sem se, komu bo igral skladatelj in izvajalec elektroakustichne glasbe v zhivo Michel Bertier, pa komu bo glas (performerja deZopilant /TribuSlam iz Reimsa) Didier-Culbutoke, komu bo pesnica tankochutno recitirala pesmi in muziciral s pojocho zhago Tomazh Podobnikar. Najbrzh organizatorjem, sorodnikom pesnice in – meni, morda se prikazhe tudi Slavka, znana kulturtreg'rca, ki bolj poredko, a vchasih se tudi to zgodi, pusti literate in umetnike na cedilu, in najvechkrat poskrbi, da ni prevech nezasedenih stolov v dvorani. Morda se prikazhe tudi kakshna narochena novinarka, da klik, klik, fotografira izvajalce in nato poshlje fotko svojemu lokalcu s porochilcem v objavo. In prav to se je zgodilo, ni bilo treba biti niti prerokinja in vedezhevalka. Koncert pa chudovit, trajal je vech kot dobro uro, vreden, da bi ga slishala ne samo nabito polna Kosovelova soba, marvech desetkrat vechja mala dvorana Kosovelovega doma in celo ona velika. Jaz bi ga zlahka poslushala she dve uri. Stane Sever je nekoch davno ustanovil »gledalishche enega«, kar je pomenilo, da bo on sam – morda ob njem she kdo, po njegovi izbiri – animiral in osrecheval s svojo umetnostjo vechje obchinstvo. A zdaj smo zhe na obratnem tiru ali na nasprotnem bregu: shtiri in vechchlanski ansambli pa veliki orkestri bodo nastopali za obchinstvo enega ali dveh in najbrzh za sorodnike.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVII)

 

Ker nam je nedavno – 12. julija 2010, meni in brzhchas vsem cehovskim kolegom – mlajsha pesnica in prevajalka Barbara Pogachnik poslala alarmantno pismo v zvezi z novo »strashljivo prakso pogodb za prevajalce na samem DSP« (beseda je namrech o avtorskih honorarjih), sem jaz, ki sem sicer zastran honorarjev in avtorskih pravic po novih shegah zhe od zachetka izzhivcirana, sem postala she bolj pozorna na te dodatne in po mojem mnenju chisto samovoljno vsiljene uzance. Oziroma me je v alarmno stanje postavil zhe Kajetan Kovich pred nekaj meseci, ko nas je z glasom njegove negovalke in skrbnice sprasheval, kako to, da nismo njega povprashali o avtorskih pravicah, marvech smo ga – meni nich tebi nich – kar obshli in v Trstu na svojo pest tiskali prevod njegovega Machka Murija, prepesnjenega od mene v italijanshchino ...

Meseca julija sem tako mislila zacheti tole svoje 17. nadaljevanje, preprichana, da bom najprej spregovorila o teh problematichnih, nevshechnih in dolgoveznih stranskih uchinkih, ki so zhe v simbiotichni zvezi z literaturo, shele nato kaj malega dodala o knjigah, ki sem jih le omenila v predzadnji shtevilki SRPa, o njih pa nisem nadrobila niti ene same misli ali vtisa, pa me je od julija do danes (20. decembra 2010) spet naravnost zasulo, da ne rechem spodneslo toliko novih knjig, da se ne morem sprenevedati, kot da jih ni pri hishi, marvech moram o njih vsaj kaj malega povedati. Konec koncev se t. i. leto knjige she ni povsem konchalo in se spodobi, da ga ne pokopljemo pred chasom, tako rekoch ob zhivem telesu.

Zachela bom z zajetnim Intervjujem Mete Kushar (28 cm x 20 cm), ki je zhe lani izshel na 215 straneh pri Slovenski matici, k meni pa je kot darilo prishel letos. Intervjuvanih je 24 vidnih osebnosti; 6 zhensk in 18 moshkih, zadnjega – Freudov lapsus? – so na zavihku pozabili omeniti, razvrshcheni so poimensko po abecednem redu, ne pa po letnici pogovora z njimi. Na koncu ni niti navedbe, kje in kdaj so intervjuji revijalno ali chasopisno (morda) zhe izshli, to pa je prevech pomemben podatek, da bi ga lahko brez shkode zamolchali. Zanimivi pogovori z znanimi in vech kot zanimivimi pisatelji, pesniki, igralci, arhitekti, pevci, psihologi itd., le knjiga je za branje precej neprirochna (lahko berete: nerodna), monografsko zasnovana, edino primerne zanjo bi bile trdne ali vsaj nekoliko she trdnejshe platnice, ne pa te sicer prijetno belo-chrno oblikovane, a prevech upogljive; tu pa tam tudi v besedilu ni brezhibna, kot da ni shla skozi roke korektorja, ker v kakshni besedi ali tujem imenu she vedno shari shkrat; neodpustljivo je za Slovensko matico, da ne zna deliti besed ali pa neelegantno zanemarja delitev, brezhibnost bi morala biti obveznost pri izdajah vsake bolj pretenciozne publikacije, in mednje sodi ta. Ponavljam: zanimivo branje, kar je sicer za intervjuje sploh precej znachilno, saj v bistvu gre za zretje v srchne ali duhovne bolj skrite tuje kamrice. Kaj je lepshega za chloveshko vrsto, ki jo zhe od nekdaj odlikuje radovednost, ta pa je skozi stoletja in tisochletja postala zhe kronichna? Dobila sem v dar tudi nekaj novih »tezhkih Bred«. Med njimi eno pravo pravcato kot cent tezhko, in sicer Veliki slovenski tekst Brede Smolnikar na 860 straneh, kjer je vzorno lepo zbrano in tudi na kratko satirichno komentirano vse (kako naj rechem, da ne bo narobe razumljeno?) spotakljivo, kar je doslej zelo veshche napisala. Naklada je izshla v 70 izvodih novembra 2010, drugache recheno: zhe zdaj sodi med bibliofilske izdaje. Shkoda, da nash standard (mislim na standard obichajnih ljubiteljev knjig) in krizni chasi vnaprej onemogochajo bibliofile, ki bi znali knjizhno redkost tudi preplachati. Vechino besedil sem zhe davno prebrala, prvega sem se ponovno lotila, da bi videla, ali in koliko je kljuboval chasu, ne da bi se sesedel, in moram priznati, da se je she predobro obnesel, na povrtnine kot takrat ob prvem branju ne smem niti pomisliti, ker me takoj zagrabi slabost. Zhe davno, leta 1994, ko je Smolnikarjeva Zaznamovano poslala na anonimni natechaj Urada za zhensko politiko in chasopisa Republika za kratko zgodbo, sem se sprashevala, kako jo bo zhenska komisija brala, kako komentirala, nisem si pa znala odgovoriti, in she manj danes po shestnajstih letih. Le pisateljici sem izrazila svoje dvome, da bi chrtico nagradili. Smolnikarjeva je replicirala: Tudi sama mochno dvomim, da bo kakshen od tistih nagradnih tolarjev (120.000 – 80.000 in 50.000) skochil v moj zhep, kakor bi rada, a naj vidijo razpisniki zhenski svet tudi iz moje pisateljske izkushnje in perspektive; naj vidijo, da tudi zhenske znajo kot moshki pisati trdo prozo, kar se da solidno in kruto realistichno, nich objokane ali samopomilovalne zgodbe, kot jih brzhchas prichakujejo od zhenskic, ki sukajo pero … Navajam prosto, po spominu. Komisijo so sestavljale tri pisateljice: Nedeljka Pirjevec, Marjeta Novak-Kajzer, Lela B. Njatin in nekdanja urednica Jane Bernarda Jeklin. Impozantne osebnosti. Nedeljka je medtem umrla, njo bi she najlazhje vprashala, ker sva se poblizhje poznali in je bila nadvse prostodushna in polna esprija, a ta odgovor na davno temo in tudi kasnejshe bolj resne misli in obchutke sem, zhal, zamudila, ko pa sem si zmotno predstavljala, da je njen odhod (kam?) she za devetimi gorami. Ostale tri pa she zhivijo in pishejo in nastopajo, in morda, che bi katero vprashala, bi mi enako prostodushno odgovorila, cheprav se med seboj manj poznamo. Enkrat si bom vzela chas, se ojunachila in vprashala Lelo B. Njatin. Najhujshe, kar se mi lahko zgodi, je, da me poshlje k vragu ali mi sploh ne odgovori. Torej kazhe tvegati. Jaz pa sem shele na zachetku Bredinega Velikega slovenskega teksta, shele na strani 45. Da ponovno preberem she manjkajochih 815 strani in jih po svoje povzamem, bo gotovo preteklo she precej vode. V ochi in ushesa pa bijeta sochnost in zvochnost njene pisave, neposnemljiv jezik in slog, jedrnatost in trpkost stavkov, pa ... festivali norchavosti, grenkobe, bridkosti in prav jedke in krepke (avto)ironije in sarkazma. Prej ali slej jo bodo morali domachi oklicani kritiki in literarni zgodovinarji nehati obravnavati le kot eklatantno sodno pomoto (lahko berete: sodno sramoto), ki si je v potu obraza s skoraj nechloveshko vztrajnostjo priborila status nich krive pisateljice in si s tem reshila zhivljenje in premozhenje, in se zacheli z njo le literarno ukvarjati kot s kakshnim boljshim slovenskim piscem. Cheprav njeno afero poblizhe poznam od zachetka do konca, mi she zdaj ni povsem jasno, zakaj so se vanjo nekaterniki zagnali kot trop volkov ali shakalov in ji naprtili nerazumno visoke globe in kazni celo za tuje prekrshke, kot da bi se skregali z logiko, ki ne le svetuje, marvech narekuje pravo mero o vsem, slepi in gluhi za vsak zdrav dvom in pameten premislek ... Sprashevala sem takrat levo in desno, brez odgovora. Postavila sem chisto navadno vprashanje ustanovi ali drushtvu, ki skrbi za pravice potroshnikov (ne spominjam se, kako mu je uradno ime, predseduje mu menda Kutinova), in po telefonu so mi rekli, da izrazhajo mnenja samo narochnikom njihove revije. Narochila sem se na revijo in jim ponovila tisto preprosto vprashanje, odgovora nanj pa nisem nikoli dobila, she vedno mi ga dolgujejo. Ker se je medtem vse srechno izteklo, bi mi konec koncev lahko odgovorili zdaj. Mi vsaj povedali odkritosrchno, zakaj so se obirali in si niso upali na dan z besedo. Pa ne kazhe, da bodo kdaj poravnali ta stari dolg, cheprav bi ga po mojem mnenju morali. Po preteku letne narochnine in ob prejemu nove nakaznice se na njihovo revijo nisem vech narochila. Chemu, vas vprasham, che pa ti ne dajo, kar so ti obljubili? Ne pravi nash pregovor, da gre dvakrat na led samo osel? Da bi hodil v tretje, in she na svoje stroshke, ne na tuje, bilo bi pa res prevech.

V zvezi s tem Bredinim primerom: Je pa precej strashljivo, da je, ko bolj ali manj nedolzhnega chloveka zajaha kakshno sodishche, odvisno le od njegove umske sposobnosti, denarne zmogljivosti in neomajne vztrajnosti, da ne bo ... bolj ali manj po krivici neizbezhno kaznovan. Jaz, ki ne znam brati sodnih spisov, ker mi je njihov jezik bolj nerazumljiv od culukafrshchine, bi gladko pogrnila. In z mano she marsikdo, to pa je naravost grozljivo pri vsej tej shtoriji z vech kot muchno dolgoletno vsebino in nadvse srechnim koncem – kot v pravljicah. Kakshen sodnik, odvetnik ali raziskovalni chasnikar (she eksistira ta zvrst na nepolitichnih podrochjih?) bi nam morali vseeno razlozhiti, kako se vrtijo sodni mlini in zakaj so se eni do nerazsodnosti brezobzirno zaganjali v pisateljico, drugi pa so vechinoma kot ribe ali ... riti molchali (tudi Matjazh Hanzhek kot varuh chlovekovih pravic, to se mi je zdelo naravost osupljivo, jo je ignoriral, kakor da je ni; ni protestiral niti kot literat in kolega, in se ni uvrstil med bolj redke cehovske Bredine zagovornike), shele »vrhovshcheki« (saj chez ustavno sodishche ni inshtance, samo bog bi lahko zagrmel in poslal kot svarilo v kakshno sodno dvorano ali urednishtvo kakshen blisk in strelo, a morda se tudi on ne sme vmeshavati v posle, ki so v izkljuchni chloveshki kompetenci.) so udarili po mizi, morda zagodrnjali »Pa kaj so nori?« in namesto pike na koncu stavka so okitili Rozino z zlato zvezdico in ji uradno dovolili, da se gre le literarno junakinjo in eno od najbolj privlachnih in radozhivih zhensk v slovenski knjizhevnosti. Morda pa so ji podzavestno vsi njeni preganjalci le zamerili, ker je pretrgala oziroma – cak! – presekala s svetlo tradicijo slovenskih milih Jer in ustolichila dokaj domiselno, nemirno in malce tudi pregreshno (to jo dela she bolj privlachno in zhivo) heroino Rozino.

Od profanih sodobnih pogovorov se zdaj napotimo k bolj pobozhnim temam iz prejshnjega stoletja in v izrazito predvojni rustikalni svet, kot bi rekli dandanes, ker dajemo prednost tujkam (da se od snovi s pretezhno kmechkega podezhelja nekako distanciramo?), se pravi v svet, ki ga na sploshno veliko rajshi idealiziramo, kot da bi ga pogledali bolj natanchno in celo dali pod lupo, lachni idilichnosti bolj kot vchasih (pre)tezhke resnichnosti, cheprav se vechkrat iz skopih besed dajo slutiti razpoke in neskladnosti. In zashtrlijo podobe kot pri Prezhihu Vorancu, Cirilu Kosmachu, Mishku Kranjcu pa v Potrchevih »nesmilechnih« dogodkih Na kmetih. No, v dar sem prejela tudi 516 strani debelo dokumentarno knjigo Milanke Dragar Zvest Krizhanemu, Muchenec Lojze Grozde, ki je izshla letos v Ljubljani pri zalozhbi Dragar. Lepa knjiga, opremljena z nadvse zgovornimi fotografijami, ki pripoved plastichno dopolnjujejo in bralca zelo preprichljivo vrzhejo v chas pretekli, razkazhejo mu svet, ki ga v glavnem ni vech, kot da bi kdove kam potonil ali bil posrkan od zelo drugachne sedanjosti. Da jo je sestavila obchutljiva zhenska, mati in lirichna dusha, ki je tudi sama, cheprav drugache, veliko pretrpela, bode naravnost v ochi. Prav tako brzhchas tudi njena mestna provenienca pogojuje njen nachin gledanja, iz primerne daljave in prav nastavljeni smo vsi na pogled lepshi ali vsaj drugachni, kot pa smo dejansko. She zlasti che podobe rahlo retushiramo in magari tankochutno obarvamo. Navedki ob prijetno kratkih in neprezgoshchenih poglavjih so non plus ultra lepo izbrani. Ustvarjajo zheleno ozrachje ali klimo za zbrano in premishljeno branje in izdajajo poglobljeno poznavalko starega in novega svetega pisma. Pripoved jasna, gladka, nich hlastava, zmerno hagiografska, skoraj nemoteche slavilna, vech kot sprejemljiva. Mladenich, o katerem teche bridka beseda, se ti prav prikupi. In silno zasmili. Blazhenost, ki je vedno post mortem, mi ne odtehta njegove smrti, she zlasti, che kdo z njo politichno nekako operira ali zhonglira, in zdi se, da ima politika tudi prste vmes, pa tezhnja, ki je na Slovenskem pravo tekmovanje, za katero si lahko sposodimo moto iz Sneguljchice: »Zrcalce, zrcalce, povej, kdo najlepshi je v dezheli tej« … In brzh ko je kdo najlepshi, so vsi drugi vsaj manj lepi pa veliko grshi in najgrshi. To povzrochi, da – kot v panju – zavrshi, saj je v chloveshki naturi, da hochemo biti vsi najlepshi ali vsaj dovolj lepi, da sploh ne bi bilo mogoche, da bi nas kdo presamovoljno uvrstil med grde in najgrshe. In potem rojenju in brenchanju ni vech konca. To je samo po sebi umevno. Zdi se ti, da se je tudi on, mislim ta dolenjski nesrechni fant in blazheni, kot mnogi drugi pokosheni na bojnem polju ali usmrcheni, ki si jih vchasih tudi osebno poznal ali pa si o njih bral, pa cheprav so bili chisto drugachni, nich ali komaj kaj pobozhni, in za navrh na nasprotni, recimo kar na partizanski ali kakshni drugi strani – le znashel v nepravem chasu na nepravem mestu. Zgodi se in se bo she zgodilo. Jaz mislim, da ga niso ubili, kot je bilo vechkrat recheno, le zato, ker je bil veren, marvech nasprotno: ker je bil veren, so sklepali, da je kot veliko vernih na Kranjskem in Dolenjskem na strani okupatorja, ali bolj jasno recheno – nekakshen kolaboracionist. Dandanes so tudi italijanski manjshinjci in vechinci podobno sintagmo obrnili v svoj prid. Nadvse radi poudarjajo, da so veliko njihovih sorojakov – znancev in sorodnikov – zmetali »nashi« (beri: zmagovalci) po vojni v brezna, v znamenite italijanske foibe, samo zato, ker so bili italijani, to pa sploh ni res niti od dalech. Gre za spretno ponarejanje resnice sebi v prid. Res je, da je tudi kakshen nedolzhen italijan konchal v breznu, ker so zmagovalci mislili, da so bili fashisti vsi italijani, ki so se za chasa fashizma naselili v nashih krajih. Razlika je obchutna, in noben resnicoljuben raziskovalec vojnih grozot – saj se vendar pogovarjamo o vojnih grozotah, ali ne? – tega ne bi smel spregledati, ne glede v chigav prid je in ne glede, katero stran zagovarja danes, saj sploh ni recheno, da je isto stran zagovarjal tudi vcheraj in predvcherajshnjim. In niti da jo bo jutri in pojutrishnjem. Oportunosti sodijo med vechne nestalnice. Ljudje pa smo na sploshno prej vetrogonchichi kot viharniki. Avtorici Milanki Dragar, ki je nadvse sochutno in prizadevno zbrala tako obshirno dokumentacijo, jo komentirala in uredila to, vsaj zame, zelo bolecho knjigo (premalo nas je, da bi si lahko privoshchili luksus, da se sovrazhimo ali da se samo ne maramo in se odklanjamo, to nas lahko pripelje le v pogubo, zlasti zato, ker imamo o sebi zelo slabo mnenje, ne ljubimo se, in od tu do samomora je le korak, te razkrajajoche igrice nashi-vashi, mi-vi bomo morali zamenjati s kakshnimi bolj socialno naravnanimi, bolj adhezivnimi, zrashchajochimi, tipa vsi enaki, vsi drugachni, vsi nashi), sem zelo hvalezhna, da mi jo je podarila in mi dala prilozhnost, da poblizhe spoznam koshchek domovine, se zamislim v zgode in nezgode skupaj z apoteozo mladenicha, ki je brez vsake krivde umrl nasilne smrti, brzhchas samo zato, ker je bil na napachni strani (se pravi, na strani tistih, ki so izgubili vojno, da o napachnem kraju v nepravem chasu niti ne govorimo). Torej storimo vse, che se le da, da preprechimo vojne. Che se ne da, ker smo nadvse agresivna in krvolochna vrsta, pa si vsaj ne delajmo iluzij, kaj nas hudega lahko dochaka, saj je v takih primerih parola »aufbiks in kdo bo koga« zapovedan evangelij. Omeniti moram she tri debelejshe knjige, prvo, Zhiveti zhivljenje Jozheta Felca (Celjska Mohorjeva druzhba, Celje-Ljubljana 2010) sem takoj po smrti znanega pisatelja, psihiatra in prijatelja prebrala z zelo zhivo bolechino, ki she vedno tli na dnu in peche; branje je kajpada povzrochilo plaz davnih in blizhnjih, silno prisrchnih in she vedno svezhih spominov. Njegov smehljaj na platnici in smehljaj zhene Alenke, njegovega angela varuha, na koncu knjige ti pomagata zhiveti v trenutkih depresije, ob pogledu nanju te spet oblije vedrina. Krasna knjiga. Pravzaprav malce pogresham ob razdelku Intervjuji (1976-2009) ali na koncu she seznam imen vseh tistih, ki so ga kdaj intervjuvali, pa za kateri chasopis so ga sprashevali in shtevilko strani, da to lahko prej najdesh, ko spet in spet, po potrebi, bolj selektivno prebirash. Ponavljam: prelepa knjiga. Sposodite si jo, ne boste se kesali!

Ker knjige tudi kupujem (ne dobim jih vedno v dar, invazija vezanega papirja pa postaja pri meni zhe neznosna, she zame, ki knjige ljubim, kaj shele za obiskovalce, ki vchasih nimajo do njih nobenega odnosa, kaj shele sposhtljivega), sem si le sposodila, da ne bi prishla zhe letos na kant, knjigo Ena je groza Tineta Hribarja, ki je izshla pri Shtudentski zalozhbi s silno privlachno naslovnico izpod oblikovalskega chopicha in peresa Samire Kentrich. Sem shele pri prvih bralnih taktih. Pridrsala sem shele do 87 strani. Ne vem, kako berejo drugi debele in umsko zahtevne zvezke – italijani jim pravijo mattoni (opeke); naj she tako dajem plin moji bralni mashinci, premika se vseeno po polzhje. Sprashujem prijatelje, kako gre njim od rok, pa mi nekateri rechejo, da berejo samo »shlank« izdaje, najvech 120-150 strani. Vsega, kar je debelejshe, ne vzamejo niti v roke. Drugi le nekaj napol skrivnostnega zamrmrajo, da iz (nedo)rechenega sklepam, da sploh ne berejo nich, niti vitkih knjig, da je vse, kar knjizhnega vejo, mogoche zvedeti iz mesechnikov Bukla in Modrijan. No, nekaj je vendarle nekaj, a zakaj ne povejo? Menda v sobotni prilogi Dela sem iz neke polemike razbrala, da je Ivo Svetina zhe prebral Hribarjevo knjigo »o eni grozi«. Ima me, da bi ga poklicala po telefonu in ga testirala, ali jo je res; obchutek imam, da vse te debele knjige poklicni bralci preberejo le diagonalno, in da jaz ne pridem zlepa do konca, ker pach berem she po starem, stran za stranjo, opomba za opombo, in na koncu she literaturo in nazadnje she o vseh knjigah, ki so zhe izshle v tej knjizhni zbirki (Koda), pa v Metamedia in v Claritas.

Tretja sedemstostranska debelushka je mladinski roman Iztoka Vrhovca Dvojchka, ki je letos izshel pri zalozhbi Ved s spremno besedo Leva Detele. Ista zalozhba jo je izdala tudi v osmih zvochnih knjigah, ki jih interpretira Jadranka Tomazhich, in njeno branje v celoti traja 20 ur. Jaz sem sicer medtem utegnila knjigo samo dovolj pozorno prelistati in se razveseliti kratkih poglavij in ne prevech gosto kondenziranih stavkov, za moj bralni okus in estetske potrebe mora namrech vsaka stran ohraniti tudi nekaj beline (beri: praznine), da se oko spochije in uho oddahne. Pri zgodbah za mlade je to nujno, pri onih za odrasle pa sicer ni diktat, je le zazheleno. Na koncu knjige je nanizanih she nekaj laskavih mnenj o romanu, iz katerih bom v ilustracijo iztrgala kakshno spodbudno misel; kdo jo je izrekel, pa bralci zvedo, che sami radovedno vtaknejo nos v knjigo: »Neprekosljiva avtorjeva domishljija tudi v tej knjigi povzrochi, da nas zgodba dobesedno posrka vase ... na koncu pa se izkazhe, da ... smo meshanica sanjarij, domishljije in resnichnosti. – Zanimivo, privlachno, drugachno branje mladinskega romana ... – To bi bil tudi enkraten film (ali pa nadaljevanka) ... – Knjiga Dvojchka se zachne kot vzemirljiva mladinska kriminalka ... – Napeto branje, ki ga ne moresh vech izpustiti … To je knjiga, ki se bralca dotakne in ga zachara.«Avtorja romana ni treba posebej predstavljati, ker sodi med tiste pisce, ki imajo marsikaj povedati in malodane neusahljivo pero vedno v roki. Kdor bi pa hotel vedeti kaj vech, tudi o njegovih drugih knjigah, naj pogleda na spletnem naslovu www.svarun.org.

Zdaj pa je zhe skrajni chas, da se razpishem she o poeziji, saj sem tudi pesnishkih zbirk dobila celo goro. A vech italijanskih kot slovenskih, recheno pa je bilo, da tujih ne bom omenjala (kakshen razlog sem zadnjich navedla? Zhe vem!) zaradi pomanjkanja prostora. Pesnica Vanja Strle je letos izdala pri Edini dve pesnishki zbirki. Dvojezichno Vprashaj Magnolijo / Pitaj magnoliju, ilustrirala jo je zelo okusno hcherka Kristina Matichich Strle, prevedla v hrvashchino pa Silvana Lauter. Che se ne motim, je prva naklada poshla in jo zdaj prodajajo v ponatisu. Pa pravijo, da poezijo zhiv krst ne bere. Prav tako pri Edini v Ljubljani je izshla she Vanjina zbirka Pesmi o Marjah, prav tako ilustrirala hcherka. Moto zbirke je shtirivrstichnica:

»V miru pojdimo / v nov chas, / ki ga imamo, / che ga imamo, Marja«. O kom in o chem je beseda, pa delno zvemo iz spremne besede Tatjane Pregl Kobe z naslovom Odkrivanje bistva, ki je ochem skrito.

Pri Kulturnem drushtvu Vilenica v Sezhani so nedavno izshle kar shtiri pesnishke zbirke. Podobe zlodjev in svetnikov istrskega Avstralca ali avstralskega Istrana Berta Pribca; O stanju sveta od zgoraj in od spodaj – tako je pesnik podnaslovil zbirko – je duhovito spregovoril dr. Matjazh Kmecl. V pokushnjo pesem Biti razlichen:

»Biti razlichen / in vendar biti zraven / kot del celote, / da nisi osamljen / in she vedno biti poseben, / da nisi utopljen / v dushe drugih, / da nisi brezoseben. //

Biti lastni jaz / in vendar v enosti / z drugimi ljudmi / in prirodo obenem, / le da nisi z zlodjem / obseden.«

Magdalena Svetina Terchon je izdala Krchenje neskonchnosti. Prvi cikel je posvetila nedavno umrlemu ochetu, na katerega je bila zelo navezana (Pesmi o atu), v ostalih pa govori o sebi, o drugih, o tesnobi, ki jo pesti, o nastajanju in odhajanju, o srcu, ki ga je pozabila zamenjati, o ponovnem rojstvu, o prajeziku pa o Iskanju neskonchnosti:

»Na tej strani neskonchnosti / je moje zhivljenje / izzhivel zhe Adam. / Le malo drugache. / Zato jaz ishchem / drugo stran neskonchnosti / in druge sanje.« Spremno besedo Zakaj skrchiti neskonchnost je napisal njen mozh in literat David Terchon, ki je tudi zelo estetsko likovno in fotografsko opremil zbirko: s staro, osamljeno in vso zdelano belo vrtno klopco, obdano od vsepovsod z osutim jesenskim listjem.

Tretjo zbirko, dvojezichno, je prispevala Maja Razborshek in jo naslovila Nepopolna Hestija, prevedla sem jo jaz v italijanshchino (L'imperfetta Estia) in zanjo napisala tudi spremno besedo. Avtorica je sama opremila to svojo tretjo zbirko, saj je izuchena oblikovalka. Sicer je pristna ljubljanchanka, ki se je povsem udomachila na Krasu in si tu ustvarila dom in delovne pogoje. Prav pogosto razmishlja o poeziji nasploh in posebej o besedi in pisanju, skratka o Pisavi, ki je zanjo »kot shivanje /za she nerojenega otroka. – Pretaka se kot kri, / upochasnjena s spoznanji. / Nezajezljiva se blizha / slutenemu jedru. / Kadar ga ne zgreshi, / ga svojevoljno obide. // Varuje skrivnost. / Ohranja chistost. / Lahko bi bila voda.«

O chetrti zbirki pa bo beseda kdaj drugich, ko bo pach prestopila hishni prag in bom o njej kaj vech vedela. Zdaj le kratko informacijo iz predstavitvenega lista. Avtorica Dora Bernetich je sezhanski in okolishki publiki zhe znana po svoji prisrchni prvi pesnishki zbirki Moje poti, ki je izshla pred leti, naslov njene druge zbirke pa je Murva, tudi platnica je sugestivno okrashena najbrzh z domacho prav koshato murvo. Knjigo je predstavila Jasna Persholja; prebrala je nekaj pesmi kar velikemu obchinstvu ljubiteljev poezije v Srednji dvorani Kosovelovega doma v Sezhani, kjer je vecher popestril she nastop pevk kulturnega drushtva Krashki shopek Sezhana, ansambla Prizma in istrske skupine Triushupetre.

A ne povejte naprej o tem dogodku, da ne pride na ushesa Cirila Zlobca. Novica, da je sezhansko kulturno drushtvo Vilenica izdalo kar shtiri pesnishke zbirke hkrati, bi ga spravila chisto iz tira. Pa kaj so tudi Krashevci ponoreli? – bi zavpil ves zgrozhen, padel vznak in si ne bi opomogel vsaj teden dni. Zlobec namrech sodi med tiste, ki jih silno moti skoraj industrijsko shtancanje slovenskih zbirk, po 200-300 letno, tako rekoch na tekochem traku, to malodane zajchje razmnozhevanje pesnikov – na shkodo onih zelo redkih, med katere shteje tudi sam sebe, poklicanih od samega boga in visokodonecih in letechih grshkih muz ter domachih, malce bolj trshatih in pritlehnih, pardon, prizemeljskih in prizemljenih modric, da so ljudstvu in narodu za svitle zglede in posrednike med svetom in svetim. In takim enkratnim osebkom se samo po sebi umevno tudi »hlipa« po na primer Gregorchichevih chasih, prav glasno se jim hlipa in tozhi. Naj le imamo slovenci Presherna za »ta narbuljshega izmed ta narbuljshih«, Zlobca in njemu podobnih ne boste preprichali, on bo kar naprej srborito trmoglavil s svojo izbiro, in sicer z gorishkim slavchkom. Zdaj mi boste zborno ochitali, da natolcujem, da grdo opravljam prvo-vrstnega poeta po Srechku Kosovelu, krashkega sorojaka iz Ponikev. Pa se sami »previzhajte« o mojem verodostojnem govorjenju, zame prichata radijska novinarka Neva Zajc, ki je na predvecher svetovnega dneva knjige v Izoli pesnika Zlobca intervjuvala, koprska chasnikarka Maksimiljana Ipavec pa je o tem porochala v Primorskih novicah z dne 26. aprila 2010. Najprej je recheno, da je za pisatelja moch knjige neusahljiva in neminljiva, tudi v nashi informacijski dobi. Nato pesnik bridko obzhaluje, da smo slovenci, ker smo prehlastno planili po vseh novostih in udobju informacijske dobe, pretrgali stoletja dolgo popkovino s knjigo. Drugache recheno: z njo se ne pogovarjamo vech in nimamo do nje vech aktivnega odnosa. Zgodil se je strahovit razvojni skok v smislu formalne kulturizacije; to trditev ilustrira s primerom, ki ga dobesedno citiram, in sproti tudi komentiram, kjer se mi zdi, da je tu pa tam nedosleden: »Leta 1957, ko sem izdal pesnishko zbirko Pobeglo otroshtvo, sta v Sloveniji ob moji izshli le she dve zbirki poezije. Lani jih je izshlo tristo!« (Potemtakem le nismo pretrgali popkovine s knjigo, marvech smo povezanost z njo neverjetno razvili, jo tako rekoch postoterili.)

Zlobec nadaljuje: »Dogaja se nam proizvodnja, kakovost je vse manjsha, tehnichna dostopnost omogocha, da zbirko v samozalozhbi izda domala vsakdo, ki si to zheli.« – In doda, da je v takih razmerah kritika popolnoma odpovedala, ker je kolichina premaknila in sesula vse kriterije. Strinjam se z njim, da je kolichina popolnoma premaknila vse dozdajshnje kriterije, saj se je kar veliko shtevilo ljudi iz navadnih in posebnih bralcev spremenilo v bolj ali manj spretne in zanimive pisce-lirike. Obvezno sholanje je svojo misijo vech kot odlichno opravilo. Naj chez njo le kar naprej udrihamo in jo non stop iz meseca v mesec reformiramo, na slabshe ali na boljshe – vseeno, vse te male in velike ujme je niso zaustavile v zmagovitem pohodu izobrazhovanja mnozhic doma in po svetu. Zlobec se mi zdi domala presenetljiv, da tarna, namesto da bi se veselil ob samo pozitivnih konstatacijah. Jaz, ki sproti (pre)berem vse novo na pesnishkih poljanah in nikoli ne govorim na pamet, kot je pri nas zhe utirjena navada pri negodovanju, lahko na sploshno samo pohvalim nivo pretezhnega shtevila izdanih zbirk. Vech kot marsikatera se sploh ne bi osmeshila, che bi shla vshtric s Pobeglim otroshtvom, ki je prav lepa zbirka, mimogrede recheno in brez zamere na levo in na desno. Med njimi in njo ne bi zazijal noben prepad v zvezi s kvaliteto. Morda pa Zlobec premalo bere druge ali pa pristopa k novi pisariji z vnaprejshnimi predsodki, ki postanejo pogosto nepremostljiva ovira za sproshcheno dojemanje vseh novosti. Bogve. Morda pa dobimo odgovor na vsa ta vprashanja iz zakljuchnih misli sprashevalke in pesnika, saj oba z obzhalovanjem ugotavljata, da slovenski pesnik ali pisatelj od svojega dela ne moreta zhiveti. Na zhalost to velja tudi za vse pesnike in vechino pripovednikov v tujini. Zlobec je v potrditev svoje misli potegnil iz svojega zheleznega repertoarja nich manj kot Gregorchicha (Bojan Shtih – kako ga pogresham! – se je rad skliceval na bajne honorarje Ivana Cankarja, ko se je sam sebi zasmilil, ker je premalo plachan, on in njegovi copains de plume). Takole pravi Chiro: »Simon Gregorchich si je s honorarjem prve in edine pesnishke zbirke kupil hisho in posestvo.« Novinarka pa je do bolj brezperspektivnega konca pripeljala to staro in pouchno Zlobchevo anekdoto in pristavila: »V zachetku 90. let prejshnjega stoletja je honorar, ki ga je dobil slovenski pesnik za svojo knjigo, znashal priblizhno toliko, da si je lahko uredil kopalnico. Danes pa si she metra kopalnice ne more.« – In kdo je kriv za tako klavrno situacijo? Gre pach za stranske, to je za shkodljive uchinke obvezne pismenosti. Ko bi mnozhice znale komaj kaj pisati, bi veliko vech brale, zlasti kaj podobno komunikativnega, razumljivega in milozvochnega, kot so pesmi gorishkega slavchka, nekaj, kar bi jim pomagalo zhiveti in – upati na boljshe, pismeni pa bi kasirali vechje novce za zdalech vechje naklade, da bi si lahko za prejete honorarje dokupili she dnevno sobo ali spalnico in she kakshno parcelico, primerno za vrtichek in gojenje zelenjave. Tako pa je danes, ko znajo sukati pero she fahidioti, postalo stanje za ves pisateljski ceh – s kakshno redko izjemo – prav brezizhodno. Kaj pa sloves, vas vprasham, drugovi? Pa glorija – in od 20 do 40 zbirk na pesnishko glavo? Kaj nich ne shtejejo in nich ne zalezhejo te papirnate in bolj abstraktne satisfakcije? Pa nastopi ob zhe tradicionalnih preshernijadah vsako leto februarja? In ob raznih 20-letnicah osamosvojitve, ki jih shirom po domovini snema nacionalna televizija, one komercialne TV pa she kaj prelestnega navrzhejo? Zlobca magari bi morala izlochiti vsaka televizijska hisha, ker jih samo shimfa in postavlja na slab glas, ima jih javno za medije, ki ljudi samo poneumljajo. Zadostuje pa, da taka poneumljajocha ustanova le zazhvizhga oziroma povabi tega ali onega pesnika na recital ali pogovor, pa zhe priteche, ves blazhen, da jim lahko pomaga poneumljati javnost. Kogar pa ne povabijo ali ga iz neznanih razlogov vrzhejo iz seznama povabljencev, taki iz globoke uzhaljenosti in zharkega protesta napishejo odprto pismo predsedniku drzhave. Le zakaj predsedniku? Bi radi, da se zachne politika vmeshavati v privatne zadeve knjizhevnikov? Ne bi zadostovalo, che zhe ne gre drugache, pisemce ministrici za kulturo, ki nekako sodi v nash resor in vsaj priblizhno ve, kaj nas tare, veseli in zhre? Ja, tudi Boris A. Novak ni samo presenetljiv kot Ciril Zlobec, marvech prav neverjeten s svojo intervencijo pred proslavo menda v Delu. Berem, berem in se ne neham chuditi. Kaj za boga ga je prijelo, tako bistrega fanta in subtilnega pesnika, da se na vsem lepem poteguje tudi za formalno priznanje – na neki ad hoc improvizirani proslavi celo! – politichnih zaslug? Ga mar daje andropavza, povzrochiteljica raznoraznih frustracij in depresij? Da odzhenem chrne misli, si ad consolationem anima mea zachnem pripovedovati pravljice s srechnim koncem à la brata Grimm, Svetlanine krvavo sajaste z nadvse tragichnimi izidi kar odpishem, kot da jih ni. In vzamem v roke zadnjo zbirko haikujev Josipa Ostija Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla in si zhivo, prav zhivo predstavljam, da bi za to lepo, nedavno izdano zbirko lahko kupil vsaj hishico, in prav tako za vse druge doslej izdane v slovenshchini, nabralo bi se mu jih za eno naselje. Zlobec bi si hish lahko nakupil za celo vas, vech kot shtirideset, che se ne motim, da o Tomazhu Shalamunu niti ne govorimo, ta bi si tam v Ljubljani lahko zgradil novo mestno chetrt in lichno opremljene gradbene enojchke in dvojchke pa trojchke dajal v najem turistom, da bi se lahko she bolj intenzivno, recimo kar celostno, posvechal poeziji. Itd. & itn. Chudovito! Chisto pomirjena odlozhim svinchik in se odpravim spat, z upanjem, da bo tudi prevajalcem kaj podobno tehtnega in rozhnatega padlo v prazno malho. Kakshna garsonjerca kje na lepem in tihem, vsaj 300 metrov dalech od hrupne in umazane Partizanske ceste, redkokdaj pometene, ki se vije in cepi, na mojem koncu, sredi samih razpadlih in razpadajochih hish ...

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVIII)

 

In tako kar na lepem (ker chas – hochesh nochesh – teche in nich ne reche, pa vseeno veliko pove, kot vemo zhe na pamet) se je svetovna prestolnica knjige po letu dni v gosteh pri nas izselila iz bele Ljubljane in vse Slovenije, ki jo obdaja, tja v daljno Argentino, dezhelo tanga in marsichesa drugega, tudi Borgesa, Alfonsine Storni, slovenskih predvojnih in povojnih sorojakov in ... slovite Peronove zhene Evite, da se omejim le na peshchico imen. Knjige, najbrzh one bolj zapoznele sorte (kot tepke in drnjule), pa she vedno dezhujejo od vsepovsod ali kot mana snezhijo v mojo hisho, cheprav sem v svoji glavi odpisala take kolektivne polete z obiskom na domu in pristankom v moji dnevni sobi. Tu pa tam, kakshna bolj tezhka, primerna za tezhake, s trdimi platnicami kot rozhevina (ochitno gre pri nas za kakshno novo shego ali modni krik!), mi prileti direktno v glavo, da me miselno onesposobi za teden dni. She hvala ne utegnem rechi poshiljateljem, dokler si za silo ne opomorem.

Ker so mi znanci ochitali, da diskriminiram italijansko poezijo, ker sem doslej italijanske knjige kar preskochila, bom na samem zachetku namenila tudi njim nekaj vrstic oziroma instant prevedla kakshno krajsho pesmico, da bi videli o chem pesnijo nashi sosedi. Zachela bom s Giacomom Scottijem, starim znancem iz Neaplja, ki se je po (drugi svetovni) vojni preselil iz socialistichnih vzgibov na Reko in se she bolj afirmiral pri nas (mislim na nekdanjo Jugoslavijo) kakor doma na jugu Italije – kot pesnik, esejist, publicist, historiograf v italijanshchini in prevajalec zlasti iz srbohrvashchine v svoj jezik. Pred leti smo ga slavnostno povabili tudi v Sezhano in she prej – v predosamosvojitveni dobi – je s slovenskimi pesniki in literati in knjizhevniki iz drugih jugoslovanskih republik vasoval na shtevilnih srechanjih v Ljubljani, Shtatembergu itd. V Trstu pri Hammerle Editori je letos februarja izshla njegova zbirka Poesia del mare (Poezija o morju), njen tisk sta omogochila Kulturno poverjenishtvo Julijske krajine in Evropska iniciativa. Sprva sem izbrala pesem v istrsko-trzhashkem narechju El mar xe sempre là, po nashe: Morje je vedno tam (... na svojem mestu), potem pa sem naletela na glagol z zaimkom contarne, ki lahko pomeni, kar dve zelo razlichni stvari, in sicer: ki nam pripoveduje o mrtvih, ochetih in vnukih ali pa: ki nas shteje / preshteva – mrtve, ochete in vnuke. Kaj je mislil, pa nam lahko pove le pesnik sam oziroma on si lahko privoshchi dvoumnost, mi pa bi se morali odlochiti le za eno mozhnost, na temelju ugibanj: lahko bi dali prednost prvi interpretaciji ali pa bi rajshi pisali avtorju, naj nam verz sam raztolmachi, v izogib nesporazumom. Poiskala bom rajshi kakshno drugo pesem z nedvoumnim sporochilom. Jo zhe imam: Il mare ride quieto, po slovensko: Morje se tiho (ali mirno ali spokojno) smeje, na izbiro, pa she kaj bi se nashlo:

 

Morje se tiho smeje

Morje se tiho smeje,

danes zjutraj morje

osvezhuje zemljo z jasnimi ochmi.

Pochivam na obali in se smejem morju.

Kar tako, da se vedem po otrochje,

mechem kamenchke v vodo: morje se smeje,

misli, da sem izkushen mornar, in se smeje,

se smeje spokojno. Smejem se tudi jaz.

Morje, danes zjutraj

ima igrive roke,

zhametne prsi

in bel smeh za moj pochitek.

 

Ob skrajno sporni besedni zvezi v izogib bi nekoch prof. Janez Gradishchnik in tudi Janko Moder, che se ne motim, kar vztrepetala in me prijela za ta sladke – nalashch sem jo podchrtala, da ne pozabim vprashati za jezikovno mnenje o njej strokovnjake, ki so se razpisali v zadnjih Pogledih, 23. aprila 2011, v skupnem problemskem sklopu Slovenshchina med normo in praksami – Jezikovne travme govorcev slovenshchine (in sicer Heleno Dobrovoljc, Andreja E. Skubica, Marka Stabeja, Moniko Kalin Golob in Simona Kreka, ki se, vsak na svoj nachin, vendar malodane demonstrativno ne shtejejo za puriste – oni bi verjetno prej vztrepetali in vzdrhteli pred puristi kot, denimo, pred tvorbo v izogib. Zdi se, da nam je vztrepetavanje in vzdrhtevanje, tako ali drugache, iz tega ali nasprotnega vzroka, zapisano v genih. A o tem she peshchico vprashanj kasneje, ko absolviram italijanske poete.

Mobydickov zalozhnik Guido Leotta iz Faenze (Ravenna) je tudi pesnik in pripovednik, v jazz kvintetu Faxtet igra na saksofon in flavto, zhe dvajset let med drugimi zalozhnishkimi obveznostmi in opravki vodi knjizhno zbirko Carta da Musica (Notni papir), kjer objavlja svoje CD knjige in podobne knjige-zgoshchenke drugih domachih in tujih umetnikov, lani ob dvajsetletnici je izdal spominski album Coffee Break. Letos pa pesnishko zbirko Andando a capo, ogni tanto (Od chasa do chasa napishem nov odstavek).

 

Vino poljubi rob

kozarca, val rubinaste barve

do tvojega smehljaja. Zazresh se

v zgodnji sonchni zahod, zabliska se

in rechesh, zdaj pa bi ostala.

In vendar kar naprej odhajash,

odkar sem si te izmislil.

 

Rimskemu pesniku in esejistu Claudiu Damianiju je zalozhnik Fazi (www.fazieditore.it) lani septembra izdal antoloshko zbirko Poesie (1984-2010)Pesmi (1984-2010). Uredil jo je Marco Lodoli, z izborom pesmi iz vseh zadnjih pomembnejshih zbirk, dodal pa je she nekaj neobjavljenih iz zbirke v pripravi Il fico sulla fortezza (Smokev nad trdnjavo).

 

Iz mojega malega zornega kota

vidim vesolje. Majcen pravokotnik.

Mojo teraso. Neke tople in svezhe

majske nochi, blag vetrc pihlja in

me prijetno hladi po soparnem dnevu.

Ne verjamem, da je vesolje drugachno od

nashega sveta: potem ko sem dolgo mislil

in globoko razpredal, sem se preprichal,

da kar je na zemlji, je po malem vsepovsod

na nebu, in obenem, da kar je na nebu,

je tu in tam razmeshcheno tudi na zemlji. Skratka,

rechem: sploh si ne predstavljajmo chudnih rechi,

marvech si oglejmo tisto, kar nam je blizu,

pustimo, da nas rani njegova lepota,

in v njegovi modrosti si spochijmo srce.

 

Od leta 1987 do leta 2008 je izdal shest pesnishkih zbirk, za katere je prejel devet prestizhnih nagrad, in s tem je povedano vse. No, recimo skoraj vse, dalo bi se she kaj tehtnega dodati. A dodajalo se bo ob kakshni drugi prilozhnosti, ko bodo nagrade nasploh in posebej po svetu in doma glavna tema pogovora.

Kakshen mesec pred njegovo – sicer predvidevano, a vseeno neprichakovano – smrtjo za rakom letos 15. marca v Trstu sem prejela od Claudia H. Martellija, rojenega leta 1940 prav tako v Trstu, zalozhnika, pesnika, esejista, gledalishkega pisca, umetnostega kritika in zgodovinarja, novinarja, ustanovitelja in urednika mesechnika Trieste Arte&Cultura, predsednika trzhashkega Pen kluba in she marsikaj, med drugim vech kot desetletnega pastorja evangelichansko-metodistichne cerkve v Trstu, Vidmu in Gorici in od vsega zachetka njegove vech kot pestre umetnishko-literarne kariere deklariranega prijatelja Slovencev onstran nekdanje drzhavne meje, kar v davnih chasih niso bile machje solze – njegovo zadnjo pesnishko zbirchico, ki jo je posvetil svoji druzhini, z naslovom Cinema e altri racconti – Salmi (Kino in druge zgodbe – Psalmi), obenem pa sveto obljubo, da mi prinese, brzh ko jo natisne, spominsko knjigo o La bohème triestina – 1955-1975, drugache recheno: dvajset let umetnishko-literarnega, izrazito bohemskega zhivljenja v Trstu: osebe, kraji, dogodivshchine in anekdote.

Ker sem tudi jaz osebno ali posredno poznala skoraj vse protagoniste njegove knjige she v rokopisu, sva samogibno zachela obujati skupne trzhashke spomine; preden sta z zheno Elso odshla, mi je pustil v branje rokopis s proshnjo, naj mu potem povem svoje vtise in po potrebi kaj popravim in dodam. Da mi bo zelo hvalezhen. Rekla sem: Che si omenjal kakshnega slovenca, ni treba niti, da pogledam, kaj she, da se grem prerokinjo, saj vnaprej vem, da si imena s streshicami in tudi sicer pisal precej narobe. Po tej plati ste trzhashki italijani nepoboljshljivi zanikrnezhi, da ne rechem ... grozni. Briga vas, sem med sabo naprej predla zhe stokrat na glas povedano misel, itak za nas slovence ne kazhe zgubljati chasa s takimi nepomembnostmi, prav ali narobe, to je chisto vseeno. Fuchka se vam zhe po tradiciji. Bi rada videla in zvedela, kaj bi ti rekel, che bi tvoje ime kar naprej pisala narobe: Klaudijo namesto Claudio in Martelli z dvema t in enim l (Martteli) ali pa kar Nardeli. Saj je vseeno M ali N pa T ali D, che si mnenja da ni razlike med Ch in C, pa Zh in Z itd. Kar debelo bi zazijal, sem mu spet na glas malodane zazhugala, in me okrog, pri sorojakih opravljal, da delam grobe napake v italijanshchini, kar je za literatko in prevajalko naravnost nezaslishano. Jaz pa ne smem ostrmeti vsa zgrozhena ob ... vashi zhe prislovichni – namerni? – malomarnosti ali – prirojeni? –shlampariji. In spet sem rahlo malodushno le mislila, ko pa nich ne pomaga, saj jim trobimo zhe vse zhivljenje, oni pa, trdobuchni kot oreh ali granit, se na napakah nich ne nauchijo ali bolj malo. Ob taki hochesh nochesh vech kot zhaljivi brezbrizhnosti in kronichnem pishmevuharstvu tudi mene zagrabi vechkrat sveta jeza, da bi jim treshchila knjigo v glavo in jo po mozhnosti razbila – glavo, da se razumemo. Vse to sem seveda povedala in mislila v smehu, na moch humorno. Odvrnil je, malce skrushen, a ne prevech, pa enako nasmejan: Imash stokrat prav, res tako rezoniramo na sploshno in vchasih she hujshe. Prosim te, popravi. Potem ti knjigo prinesem osebno, brzh ko bo natisnjena.

Knjigo oziroma nekaj izvodov knjige, tudi za mojega brata in sestro, mi je prinesla post mortem mozha njegova vdova, ker se je Claudiu, kmalu po izidu in predstavitvi v trzhashki kavarni svetega Marka, zdravje tako poslabshalo, da si ni vech opomogel, pach pa je kar umrl, tudi na mojo veliko zhalost, ki she traja.

Iz zgoraj zhe omenjene zadnje Martellijeve zbirke pesnishki komentar o filmu:

 

Sedmi pechat

 

V kakshni

stari katedrali

velike freske

pripovedujejo o Peklu.

Gre za slikarsko tolazhbo:

kralji in kardinali,

papezhi, vojshchaki in kmetje,

preshushtniki, razbojniki,

simonisti in klatezhi,

vsi izchrpani

od besa in zavisti.

Na zhivljenjski shahovnici

zadnje mozhne poteze:

chas zanje se je iztekel.

 

Pa dodajmo iz razdelka psalmov – in memoriam – she ... poslovilno pesem:

 

Psalmi 139/143

 

Ni kraja

na nebu in na zemlji,

kjer bi se lahko skril.

Ni ure, ni dneva,

med katerima tvoj pogled

me ne bi nashel,

niti smrti niti zhivljenja.

Niti misli

ali she neizrechene besede.

Povsod me bo tvoja roka prijela,

zato mi ne prikrivaj svojega oblichja.

Naj spoznam tvojo dobrotljivost

in pot, po kateri naj hodim,

ker Vate zaupam.

 

Tudi letos mi je bocenski pesnik Silvano Demarchi poslal novo pesnishko zbirko Miraggi (Prividi), izshla je nedavno – februarja – v Salernu pri Edizioni cronache italiane, kjer na sploshno veliko in redno objavlja, a tokrat gre za zbirko, ki je prvich opremljena z avtorjevo fotografijo na hrbtni platnici, barvno seveda. Tako imam vsaj prilozhnost, da vidim, kakshnega videza je ta moj neznani lirik in vse sorte zraven: esejist, pripovednik, antologist, historiograf, prevajalec, tudi teozof menda, dolgoletni profesor na vishjih sholah, s katerim prijateljujeva, ne da bi se osebno poznala malodane zhe eno malo vechnost, revijalno sem prevedla kar znatno shtevilo njegovih pesmi, in tudi knjizhno v skupinski dvojezichni antologijici Pet sodobnih italijanskih pesnikov – Cinque poeti italiani contemporanei, ki je izshla v zbirki Aleph leta 2003 pri Centru za slovensko knjizhevnost v Ljubljani. Lep chlovek, zdi se visokorasel, sedi za modro ogrnjeno mizo z belo skodelico za kavo in mini belo rochko za mleko, ki sta pomaknjeni ob stran. Za hrbtom na steni visi – vidi se le spodnji del – starinska nihalna ura; mozh je v beli srajci s temno kravato in z nasmehljanim obrazom. Pod sliko esejist Antonio Crecchia, pisec spremne besede, pravi, da s prichujocho zbirko avtor vech kot dostojno praznuje 50-letnico svoje nenehne navzochnosti na literarni sceni.

Pridruzhimo se slavju s tremi krajshimi prevodi namesto shopka rozh:

 

Misli

I.

Vidim, da se vse podira, propada:

prijatelji, moji najdrazhji,

krog se zapira

in potem

Nich.

 

II.

Bog se je umaknil

in nam odstopil praznino,

ki jo mi polnimo s svojimi

odvechnimi vprashanji.

 

*

 

Spomine,

te poslednje

dvoumne tolazhbe,

ohranjam in jih ozhivljam

kot vrtnar rozhe

v svojem cvetlichnjaku.

 

Francesco Balsamo, pesnik iz Catanie (na Siciliji), je dobitnik nagrade Eugenio Montale leta 2001 za she neobjavljeno pesnishko zbirko Appendere l'ombra a un chiodo (Obesiti senco na zhebelj), ki je izshla leto kasneje v antologiji nagrajencev pri milanski zalozhbi Crocetti, in tudi dobitnik nagrade Sandro Penna istega leta spet za she neobjavljeno zbirko Discorso dell'albero alle sue foglie (Govor drevesa svojemu listju), ki je izshla leta 2003 pri Stamperiji dell'Arancio. Ukvarja se tudi z risanjem in s skupino somishljenikov je ustanovil v rojstnem mestu zalozhbo incertieditori. Gre za besedno igro, saj incerti pomeni negotovi, a poudarjene so chrke i certi = gotovi. In je smisel obrnjen na glavo. Lani je izshla pri tej mladi zalozhbici Balsamova zbirka Ortografia della neve (Pravopis snega), iz katere bom prevedla dve sedemvrstichnici brez naslova iz petega in prvega razdelka:

 

ugajale bi mi zgolj besede

postal bi gozdni chuvaj besed

pochakal bi da se z lista dvigne megla

da bi s tipanjem prepoznaval stvari

da bi zagledal hisho v svoji goloti

ugajale bi mi zgolj besede

a vsak dan je kot chachka v prsih

 

*

 

roslja

in jaz prosim med pobiranjem

chisto obrabljenih svinchnikov –

prosim boga papirnicharja –

roslja:

dezhuje lahkega srca,

nebo pa tega she ne ve

 

Italijanskih pesnishkih zbirk, ki sem jih prejela lani v dar, je she kar nekaj, a sem se odlochila, da ne bom posamezno navedla vseh, saj ne bi zlepa konchala, marvech bom kot zadnjo prevedla she eno pesem iz zbirke Il fiume nel mare (Reka v morju) Alessia Brandolinija, osebno sicer nepoznanega rimskega prijatelja in vech kot zasluzhnega urednika online revije I fili d'aquilone (Nitke papirnatega zmaja), ki je do danes slovenski poeziji radevolje odstopil, recimo bobu bob, res ogromno strani, a ne kazhe ga izkorishchati v nedogled, le do razumne mere, saj drugache je nevarnost, da si chlovek moje sorte nakoplje obchutek izkorishchevalca, she zlasti, ko nima nich kaj takega, da bi mu lahko dal v zameno, nobene mozhnosti, da bi poplachal velikodushnost in nekako poravnal rachun. Zbirka je izshla pri zalozhbi LietoColle na italijanskem severu in sodi med tista dela, ki jih vzljubish v celoti in jih rad prebirash tudi samostojno, pesem za pesmijo, verz za verzom, vechkrat brez povezovanja, vchasih pa lepo povezane v daljshi ciklus. Spremno besedo – Poezija v obliki resnichnosti – je prispeval Marco Testi, ki se je zavoljo podobne simbolike in mitografskih konotacij razpisal lani v chetrti shtevilki revije L'Albatros tudi v zvezi s predzadnjo Brandolinijevo zbirko Quando il Tevere brucia (Ko Tibera gori). Zhe naslovi pesmi so privlachni: Z rokami, prepletenimi na tisoch ochi; Narishem si poletni tok na oranzhne liste; Ne ohranjam magichnih obrazcev otroshtva; Veslo v svincu; Sem gor sem nekoch prihajal pogosto; Zvecher preshtevamo peshchena zrnca; Nekega jutra odkrijeva, da sva na pochitnicah; Tudi ti ljubish bele ptice; Unichiti zhitna polja; Elegantno se norchuje iz svoje lepote; Takoj: praktichno od prvega trenutka; Tvoje oblichje je bilo dobro uglashena violina; Ponochi se jeza polezhe; V rumenini sonchnic; Chas je, da naredimo prostor novim mislim; Bleshchanje sonca napada cvetje; Z miselnim bichem udarjam po dezhju – itd.

 

Imash obraz upornega, kljubovalnega otroka. Vchasih

kot dekle, ki je na mah pozhgalo svojo mladost.

Val, ki narashcha, da naju odnese, je tisti veter, ki

hlepi po najinem duhu in ga naglo spreminja v prah,

sanje pa v mavchne kipe, ki jim viharjev sploh ni mar.

 

Morje

razburkano morje

novorojeno morje

smaragdno zeleno morje

morje stoletnih sprevodov

morje ki prihaja z visokih gora

morje ki povezuje svetovna obrezhja

morje ki bi rado pripovedovalo o svoji ljubezni

morje ki naraste in unichi breg in vasi

morje ki pozna Itako in moli za zavrnjeno vrnitev

morje ki rushi in se ovije okrog tvojih malih prstov

pljuski slane vode na tvojem oblichju kushtravega otroka.

 

She vedno se zazirash s priprtimi usti

onkraj obzorja, ki lochuje smrt od zhivljenja. Zdaj se ti

ne ljubi misliti na dobro in zlo, ki bosta prishli skupaj.

 

Zaprla sem Brandolinija in odnesla iz dnevne sobe vse italijanske zbirke, da bom lazhje dihala, varneje hodila in imela vsaj toliko prostora na blizhnjem fotelju, da se lahko usedem in v naglici prelistam chasopisje zadnjih tednov – sem namrech kampanjska bralka dnevnega tiska, ne sprotna – ter v miru preberem, kar me izrecno pritegne. Invazija knjig je pri meni she nereshen in hudo perech problem, ki kliche po reshitelju, a ga ne prikliche. Nedavno sta me obiskala pred vrnitvijo v Bari juzhnoitalijanska pesnica in knjizhevnica Anna Santoliquido in njen mozh, do Trsta v spremstvu slovenskega pisatelja-zalozhnika Evalda Flisarja in njegove druzhinice, saj je prav pri njegovem KUD Sodobnost International nedavno izshla v Ljubljani njena (v moji ureditvi in mojem prevodu) dvojezichna zbirka Med vrsticami –Tra le righe. Pa mi je shegavo pisal Evald, da je mnozhica knjig vsepovsod, tudi na parketu, naredila na njegovega (moj pripis: menda petletnega) sinchka Martinchka velik vtis. Kar naprej – grede v Trst in nazaj v Ljubljano – je sprasheval ocheta in mamo: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Nisem she utegnila odgovoriti, ker me pestijo oddajni roki, pa she pleskarja Mladena in oknarja Valterja imam zhe nekaj dni pri hishi in debele krtachne odtise v korekturi, da o drugih opravkih in tegobah niti ne govorim. A ko pogled le pade na vse te zhe neznosne kupe knjig, bukel in broshur, pa na mape in vso drugo papirnato navlako, ki nastilja moj dom, me ima, da mu poshljem dicto-facto telegram: Dragi Martinchek, tule imash odgovor na tvoje vprashanje: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Ker je neumna! Bojim se, da je en sam klicaj premalo, dodajmo mu jih she nekaj: !!!!! Saj, ko bi bila pametna, bi poskrbela, da ima eno samo, seveda debelo in chim debelejsho ... banchno knjizhico, ki bi odtehtala za vse te razvpite nekdanje najboljshe prijateljice, ki so se v teku let izkazale kot pridanich.

A ker otrok po nareku vishjih inshtanc ni dovoljeno pohujshevati, Martinchku ne bom rekla nich, naj sam odkrije, kot sem jaz, vsaj za eno zhivljenje prepozno to knjizhno zadrego, najpogosteje celo osrechujocho, ali fato morgano in potegavshchino stoletja.

Dve uri kasneje, po branju nekaj shtevilk Dela:

Spodnji zapis sem sicer poslala sobotni prilogi Dela kot odmev na pismo Ko sanje postanejo mora (Delo, 7. maja 2011), z upanjem, da mi ga objavijo v Poshtnem predalu 29; to se she utegne zgoditi, a ker teche beseda zlasti o prevajanju, tokrat o doraslosti na tem specifichnem podrochju, in potemtakem tematsko kot narocheno sodi v moja razmishljanja o poeziji in prevajanju, sem mnenja, da bo ta problematika she koga pritegnila in zanimala, ne samo mene in domnevnih bralcev pisem osrednjega slovenskega dnevnika. Tu pa tam sem seveda kaj dodala in dopolnila, ker nisem vezana na shtevilo vrstic. V bistvu gre za mali spor med znanim slovenskim zalozhnikom in skoraj neznano ponudnico prevajalskih uslug, kar je za nas stranskega pomena, saj se bomo sprashevali le o prevajanju, ki je dvojico pripeljalo do tako radikalnega nesoglasja. In se celo omejili na prevod naslova. Torej:

Rok Zavrtanik, direktor ljubljanske Zalozhbe Sanje, v svojem pojasnilu na zapis v PP 29 izpod peresa gospe Dushe Zgonec, nesojene prevajalke knjizhice Indignez-vous! Stéphana Hessla (Delo, 23. aprila 2011), pravi, da so se »predhodno zheleli preprichati, da je gospa Dusha Zgonec dorasla prevajalskemu izzivu.« Ochitno ni dorasla, ker z njo potem niso podpisali prevajalske pogodbe, pach pa so prevod knjige zaupali nekomu drugemu, to pot, se zdi, doraslemu, ki jo je v slovenshchini dokonchno naslovil Dvignite se! In je tik pred izidom, che ni zhe izshla. Po izrecnem mnenju zalozhnika: »Kakovostni prevod je namrech osrednjega pomena, kar posebej velja za drobno, toda izredno odmevno delo, ki obsega vsega 16 standardnih strani in pri katerem je zhe izvirni naslov Indignez-vous! izjemno tezhko prevedljiv.«

V zvezi s tezhko prevedljivostjo naslova se zalozhnik zalozhbe Sanje heca ali misli resno? Morda pa nima pojma o francoshchini, ko pa je angleshchina pri nas pometla skoraj z vsemi drugimi jeziki, in je zategadelj bolj malo resnichno sposobnih prevajalcev iz fracoshchine, tisti osebki pa, ki so podkovani z velikim tovrstnim znanjem, so radi plachani poshteno, rajshi kakshen evro vech kot manj, ni jim dovolj, da jim v pest nasujejo nekaj drobizha. Za pest centov in s spodbudnim trepljanjem po rami se pach lotijo dela zdalech manj izkusheni prevajalci, verjetno zachetniki, ki jim shtartne tezhkoche in malodane obvezna spremljajocha negotovost sivijo lase, nam bralcem pa vechkrat kodrajo zhivce.

Konchni naslov knjige bo potemtakem Dvignite se! In zakaj naj vstanemo, se vzdignemo ali dvignemo, ko pa nas avtor ne vabi k vstaji niti ne dejansko k uporu, in she manj nam veli, naj vstanemo in se kam poberemo, ker mu gremo zhe na jetra in smo mu v napoto? Zgoncheva je naslovila knjigo dobesedno, a vsaj smiselno: Ogorchite se! Cheprav zveni poziv tako na suho domachemu ushesu rahlo prisiljeno, recimo, malce nenavadno, skoraj neslovensko. Ko bi prishel v bolj sploshno rabo, bi se kot do nedavna strogo prepovedani »v izogib« ... aklimatiziral; izgubil bi kot kivi in limete vsaj 90 % eksotichnosti ali kot prepotrebni anti nadih starinskosti. Verjetno ga bi she posvojili. Saj je dal tudi glagolu »dvigniti (se)« (z izpeljankami vred) zeleno luch shele Toporishichev pravopis, predzadnji je bil do njega she poln pomislekov, njegova raba je bila zelo omejena. Mimogrede: Toporishich nima predsodkov niti do glagola ogorchiti se, ne boji se ga rabiti, nasprotno, sestavi celo stavek: ogorchiti se ... zaradi krivice. Prevajalcu za zalozhbo Sanje – tistemu baje »doraslemu«, ki pa ga najbrzh ni niti konzultiral, knjiga je zares kot cent tezhka in morash biti junak, da jo vzamesh v roke! – je Toporishich ponujal nich manj kot zelo primeren naslov za broshurko, in sicer: Dvignite svoj glas! Tako se prevaja in govori in obenem po najkrajshem kanalu dokazhe, da naslov Hesslove knjizhice sodi med najlazhje prevedljive; naj se zalozhniki ne (o)smeshijo s tem, da nam pripovedujejo pravljice. Le znati morash, in shele nato talaj nauke nevedni srenji, ni pomochi. In za namechek: kje pishe, da se moramo pri prevajanju drzhati vedno shtevila besed kot v izvirniku? Kje pishe, da jim ne smemo tu pa tam chesa dodati ali odvzeti ali obrniti v prid lazhje razumljivosti in vechje blagozvochnosti, le da dosezhemo zheleni pomen ali uchinek? Recimo: Ogorcheno protestirajte! Dajte glas svojemu ogorchenju! Bodite ogorcheni! (Skratka: Ne pustite se nategovati, ko vas proti vashi volji ... jebejo, ne glede kdo – sorodstvo, prijatelji, drzhava, cerkev, JAK-i, zalozhbe, itd. Ne prenashajte shikaniranja molche! Smisel je ta v polnem pomenu besede.)

Je zalozhnik skupaj s prevajalcem sploh priklical na monitor google in poiskal vse v zvezi s tovrstno – indignacijo, kot bi ji najrajshi rekli slovenski intelektualci, ki so nori tudi na druge -acije in njihove sorodnike, zachenshi z edukacijo, ki je zanje stokrat vech od vzgoje, Pepelka vzgoja se lahko skrije pred njo, ki zveni tako gosposko! Bog ne daj, da bi pozabili na fascinacijo, ki zalezhe vsaj za sto petdeset ocharanosti in njenih derivatov, pa vse do destinacije (namembni cilj), ki jim, revchkom nebogljenim, popolnoma manjka usodnostni nadih, naj rechem kar dies irae prizvok in presunljivo zvenenje zagrobnih trobent ob sodnem dnevu!

V Italiji se grejo ogorchenje na podoben nachin zhe vsaj dobro desetletje in je fatidichni poziv indignatevi! zhe na ustih vechine, vkljuchno s frizerkami, natakarji in TV napovedovalci. Zacheli so ga masovno uporabljati levicharji in feministke, mednje sodim tudi jaz, a vabila k oporekanju in neposlushnosti so nalezljiva, nekateri prenapetezhi javno izrazijo svoje ogorchenje zhe, che jim mesar podtakne zhilnat zrezek ali jim policaj nalozhi zasluzheno globo, zato jih voditelji pozivajo: Ogorcheno reagirajte, vendar, pozor, ko imate dolochen cilj pred sabo, ne na sploshno – INDIGNATEVI, ma, attenzione, CON UNO SCOPO, non in modo generico.

Dobronameren nasvet direktorju zalozhbe Sanje Roku Zavrtaniku: Naj ustavi distribucijo knjizhice. Prevajalec ali prevajalka, ki je zagreshil(a) to prevodno shlamparijico, da bi bila bolj pazljiv(a) pri naslednjem prevodu, naj odleplja platnice plus naslovnico s skrajno neposrechenim naslovom in zalozhba naj zveshchek opremi s kakshnim manj nerodnim, da reshi dobro ime firme pred javnim posmehom in privatnim privoshchljivim hahljanjem.

P. S. v vednost:

Konec lanskega leta se je pri salernishki zalozhbi Multimedia edizioni na jugu Italije pri tisku zbirke Ballata per Metka Krashovec Tomazha Shalamuna (naklada tisoch izvodov) v mojem prevodu zgodila nerodnost, da so v tiskarni napisali naslov narobe, in sicer La ballata di Metka Krashovec namesto Ballata per Metka Krashovec (Torej Balada o Metki Krashovec namesto Balada za Metko Krashovec). Opozorila sem zalozhnika Sergia Iagullija na napako.

Vso naklado, na srecho she zaprto v shkatlah, so iz distribucije poslali spet v tiskarno, ki je odlepila tisoch platnic in ponovno prilepila tisoch novih popravljenih. Zalozhnik se mi je zahvalil za opozorilo in norchavo pristavil: Si lahko predstavljash, kako so bili poshiljke ... veseli tiskarji? Najbrzh so naju oba po tihem prekleli prav do amena, a nich ne pomaga, ne moremo si privoshchiti takih tiskarskih kozlov, ne glede na chas in denar, ki nam ga ukradejo.

She to: Nikogar od protagonistov te male zgodbe ne poznam osebno. Ne direktorjev zalozhb Sanje in Multimedie, in she manj prevajalcev.

Informativno: Delo je objavilo krajsho verzijo mojega gornjega odziva 14. maja 2011 v rubriki PP 29 (Sob. priloga), nanj pa je odgovoril in nich argumentiral zalozhnik Rok Zavrtanik 21. maja 2011. Poslala sem mu spodnji odmev. Ker se ta prav tako ukvarja zlasti s prevajanjem in z jezikovnimi vprashanji na sploshno in posebej z inkriminirano broshurko, mislim, da bo zanimal tudi bralce SRP-a.

 

Ko Sanje postanejo mora!

Ne vem, koga zavaja Rok Zavrtanik, zalozhnik Zalozhbe Sanje, v skupnem zapisu, naslovljenem gospe Dushi Zgonec in meni v PP 29. Po eni strani trdi (navajam prosto), da se nerad ukvarja s tako neobetavno in zgresheno temo, a ker je bil od naju izzvan, odgovarja pach obema damama (obenem kajpak bralcem v vednost), saj bi bilo –nevljudno zadrzhati odgovore zase«, a ta galantnost do dveh dam (govorila bom le v svojem imenu) ne sezhe tako dalech, da ne bi pri tem izkazu moshke vljudnosti do shibkega spola (na rovtarsko vizho, se zdi) korenito potvarjal mojih besed in celo nachina, kako so bile izrechene. Jaz sploh nisem predlagala spremembe naslova knjizhice v Ogorchite se!, kaj shele srdito terjala, in she manj sem se razjezila in celo se nich nisem razsrdila nad zalozhbo, cheprav se Hessel v slovenskem prevodu vseskozi »jezi«, on, ki ni niti malo nagnjen k jezi, kvechjemu – ponovljam – k ogorchenju ali k zgrazhanju, in she kakshen primeren izraz ali besedna zveza bi se nashla; slovenshchina je gibchen, niti malo okoren ali okostenel jezik, njegove mnogotere odtenke in raznotere lepote in bogastvo she premalo poznamo. Dobronamerno sem torej svetovala zalozhniku, naj zamenja knjigi naslov, ker sodi med shlamparijice; na izbiro sem mu ponudila nekaj bolj posrechenih variant, in pri tem nasvetu ostanem trdno kot skala, pa naj trdi, kar hoche v svoj zagovor. Kot smo zvedeli iz njegovega zapisa v Delu, je to shlamparijico celo zakuhal sam, ne pa prevajalka, vsa chast ji; vzel si je pach pravico, da se vmeshava, kjer bi bilo verjetno veliko bolje, da bi prepustil prevajalki odlochitev, shkoda. Uporabila sem celo ljubkovalno obliko, da omilim recheno, pa sem ga vseeno prizadela. Namesto da bi rekel tudi sam: shkoda, da nisem prej pomislil in shele nato ukrepal, me je obdolzhil, da srdito terjam zamenjavo v Ogorchite se! in da sem se razjezila in celo razsrdila, kar je debela lazh. Gospodu Zavrtaniku priporocham za kdaj drugich: damam in gospicam naj daje manj zgolj vljudnostnih gest in koncesij, a vech jezikovnega posluha nasploh, za navrh pa vsaj mrvico samokritichnosti, ki nikoli ne shkoduje.

Kratko pojasnilo, v izogib nesporazumov: Ko v prvem odgovoru gospe Dushi Zgonec ne bi tekla beseda o prevajalski doraslosti, se ne bi niti oglasila, a prav ta doraslost – in posledichno tudi nedoraslost – sta tematsko pritegnili pozornost zagrete prevajalke Jolke Milich. Rekla sem si: Da vidimo in slishimo, kako to izgleda v praksi, in izgledalo je dokaj mizerno … Medtem sem si kupila tudi knjizhico in zhe na platnici pishe chrno na belem: »razjezite se«, kar je vsaj za zelo pomemben odtenek etichne kategorije drugache od tega, kar je rekel in svetoval Hessel. Stavim, da je dejal: »indignez-vous«, ne pa »enragez-vous«.

Ker sem skoraj preprichana, da bo prishlo do ponatisa te ljubeznive in zgledno oblikovane broshurke za dva evra in 99 centov (naj gre pohvala Luki Umku in Nini Ushaj, da sta jo naredila tako estetsko!), prijateljsko svetujem zalozhniku – ne glede na to, da je moshki in potemtakem je vse prej kot primerno, da se dama v letih do njega vede prevech galantno, saj bi se bolj povrshnim bralcem zdelo malce komichno, kot da z njim v pridobitnishke namene koketira, – da na 60. strani popravi narobe napisanega italijanskega pisatelja Giuseppeja di Lampeduse v Giuseppa Tomasi di Lampedusa, na 63. strani pa naj porihta De Gaulla v de Gaulla, podobno kot vedri na 61. strani. Ni se mi treba niti zahvaliti za namig, malenkostna prijaznost.

Obenem klichem kakshnega jezikovnega razsodnika na pomoch, recimo dr. Heleno Dobrovoljc z Inshtituta za slovenski jezik, dr. Marka Stabeja z oddelka za slovenistiko ljubljanske FF, predsednika DSP Milana Jesiha in predsednico DSKP, njeno ime imam na koncu jezika, a dlje na zhalost ne pride (morda Dushanka Zabukovec?). In sicer: kako pravilno sklanjamo ochitno nemshki priimek francoskega pisca te knjizhice? Po nemshko: Hessla / Hesslu / s Hesslom, kot vedno pishe v Delu, Mladini, Zhurnalu, primorskih lokalcih itd., z mano vred kakopak, ali pa kot pishe v knjizhici: Hessela / Hesselu, s Hesselom, saj se njegov priimek po francosko izgovarja z nemim h in z naglasom na zadnjem zlogu: Es-sel, ne pa na prvem? Zahvaljujem se jezikoslovcem vnaprej za odgovor in pomoch.

Pa she nekaj grenchice na koncu, namesto desertnega dulcis in fundo. Jaz zhal ne verjamem, da bo le verbalno ogorchenje z zgrazhanjem vred in s podobnimi pozivi spremenilo svet na boljshe, nikoli ga ni, morda spremeni le kakshnega posameznika, ne posebno perverznega, in navdushilo bo pretezhno dobrichine. Bojim se, predragi gospod Rok, da vash »dvig zavesti« in Hesslov apel k ogorchenju ne bosta dovolj, se bo treba prav ... vzdignit in dvignit in tudi vstat, po mozhnosti z debelim kolcem in vilami v roki in, she rajshi, s kakshno mashinco (zaori in zapoj!) ali vsaj s kakshnim starim, zarjavelim in odsluzhenim kalashnikovom iz zhelezne rezerve ali zbirke blagopokojnega Osame bin Ladna. (Med nami, na shtiri ochi, ne bom povedala naprej: Je v vlogi terorista sploh kdaj resnichno obstajal? Ne gre za amerishko in nato svetovno vechplastno in vechnamensko jako prilagodljivo izmishlijo, to je za lutko oziroma marioneto in negativca, kot mrgolijo v risankah, ki brezhibno poosebljajo zlo, kot smo jih od malih nog vajeni iz neskonchnega morja stripov. Americhani pa, da bi ji zvishali kredibilnost in nam vlili vech strahu v kosti, so ji nashli in posodili dvojnika, njihovega sprva vrazhje spretnega in domiselnega pa skoraj vseprisotnega bradatega agenta Cie, arabskega plemenitega rodu, ki si je ob lutkini spektakularni smrti nedavno v Pakistanu konchno le oddahnil, se skrbno obril, na kratko ostrigel, pochesal na precho in odshel na zasluzhene pochitnice, do bruhanja navelichan te predolge in zhe davno stereotipne vloge islamske teroristichne poshasti, rezhirane zhe preenolichno in odigrane blazno dolgochasno, brez trohice fantazije?) Pika.

Vrnimo se k nekoch hudo sporni besedni zvezi v izogib, ki je z leti zgubila pretezhni del svoje, se zdi, hreshchave ostrine ali neumestnosti in postala malo manj ali malo vech – odvisno od piscev – uporabna na sploshno, ne samo v sodnih in podobnih listinah, kjer so ji, med drugimi jezikovnimi »grozotami«, nekako priznavali domovinsko pravico, po logiki: ena »grozota« vech ali manj ni vredna, da se zadelj nje posebej vznemirjamo. Ob njej se malo kdo she zdrzne. Najdesh jo celo v sobotni prilogi Dela in brzhchas v Pogledih, ki se imata in ju imamo, jezikovno vzeto, za odlochno vishja kategornika od drugih bolj navadnih chasopisnih strani, pa se ni vanjo nihche spotaknil. Vsaj javno ne. Ponovno sem prebrala vse na zachetku svojega razmishljanja omenjene jezikovne chlanke, ki so izshli 23. aprila v zadnji shtevilki Pogledov. Avtorji z lektorico vred, ne glede na najrazlichnejshe v bistvu precej abstraktne ali sploshne pomisleke, zrejo dokaj optimistichno na zdravstveno stanje nashega jezika. Marko Stabej pomirjevalno celo trdi, da nikoli ni slishal »z Otoka [moj pripis: iz Anglije], da je angleshchina ogrozhena in da bo izumrla (s chimer se ukvarja malone vseh dva milijona govorcev nashega malega jezika) ...« Po moji pameti je izumrtje dvomilijonskega narodicha z njegovim malim jezikom vred veliko lazhje uresnichljivo kot izumrtje 100-milijonskega naroda in njegovega jezika. Saj najrazlichnejshe bolj redke vrste, in zaradi tega tudi bolj ogrozhene, mrgolijo tudi pri nas, recimo, v zhivalskem in rastlinskem svetu. Ko bi bile npr. golishke narcise tako pogostne kot trava in zasejane po vsej Sloveniji, bi jih turisti ali tudi domachini lahko po mili volji trgali oziroma prav pokosili, ne bi jih samo gledali in si kakshno na skrivaj prisvojili. Isti princip menda velja tudi za ogrozhene orle, s slovensko chebelo vred. Stabejeva brezskrbnost z neposrecheno primero se mi zdi prej naivna in lahkomiselna kot pomirjevalna. In za navrh iz trte izvita.

Pa she kako skrbi Otochane, pa Francoze in vse vechje narode suverenost njihovega jezika, ne marajo tujih infiltratov in kuzhnih klic in podobnih heterogenih rechi. Brala sem tudi, che se ne motim, izpod angleshkega peresa leta 1983, to se pravi pred 28 leti (!), v milanski reviji Lingua e letteratura, izhajala je – morda she izhaja – pri Univerzitetnem inshtitutu modernih jezikov na Fakulteti tujih jezikov in literatur, glavni urednik je bil takrat znani italijanski esejist, literarni kritik in antologist Carlo Bo, silno zanimiv in alarmanten chlanek prav o hipotetichnem izumrtju angleshchine. Moj pripis: kot v srednjem veku latinshchine, ki namesto da bi se she bolj razbohotila v linguo franco in she bolj korenito omogochila in olajshala komunikacijo v svetovnem merilu, je dokaj bedno razpadla v mnogotere evropske jezike, pravzaprav v mala narechja in govorice, ki jih poznamo she dandanes, z angleshchino in s slovenshchino vred. Tisti, ki so kot Erazem Rotterdamski vztrajali pri latinshchini, ker so tako rekoch verjeli, da se zaton tako velikega in pomembnega jezika ne more zgoditi, ko pa je tako suveren, prozhen in prirochen, tako vesoljen, so poshteno nasankali in so se sami nekako dali na stranski ali celo na mrtvi tir, medtem ko so lokalni vlakci, vozichki in koleslji s potniki, ki so chebljali in chivkali v raznoterih narechjih, tezhko razumljivih zhe za prebivalce sosedne obchine ali pokrajine, vozili na vse pretege pa v vse smeri in spletali goste prometne urbane in podezhelske mrezhe.

Rekli mi bodo: to so marnjali – in ti si chebrnjala z njimi – skoraj pred 30 leti, angleshchina pa je she tu in kar poka od zdravja, in se tudi v nashih ptichjih glavah (saj kure sodijo med ptiche?) obnasha samopashno, in mi, preplashene dushice z obrobja in za namechek menda zhivelj iz vzhodnoevropske province oziroma, precizirajmo, z evropskoazijskega konfina, saj v Evropo hodimo, ochitno pesh, vsaj zhe pol stoletja, do jedra frustrirani osebki z manjvrednostnim kompleksom, ki se lahko meri le z Everestom (v globino), se radevoljno pustimo tiranizirati, ker mislimo, da smo prav zaradi tega zelo napredni pa da hodimo ne samo vshtric s chasi, temvech z njimi celo pod pazduho in tu pa tam she en korak naprej; razlogov za samoprevaro je vedno na pretek, le nekaj zadrege je pri izbiri, one najbolj varljive alias najslabshe … No, za jezike, ne le za angleshchino, je 30 let zelo kratka doba, to velja konec koncev tudi za slovarje – saj chez zastarele slovenske slovarje, primerne za odpad, je bila v Pogledih izrechena marsikatera bridka ugotovitev ... Si jih prav videl z rdechim svinchnikom v roki: to ni vech tako, treba je spremeniti, zastarelo, zastarelo, raba malo manj kot prepovedana itd. Saj bi zadostovalo vsakih pel let izdati poceni broshurko z vsemi ali z vechino modnih in bolj obstojnih novosti, ki jih poznavalci predlagajo v duhu vzeti ali pustiti, neobvezno. Kar pa je v tako imenovanih zastarelih slovarjih, je she vedno vse ... uporabljivo. Tokrat v duhu gesla, da chez sedem let vse pride prav. Vi – da se razumemo: vsak od nas posebej – poberite, kar je vashi koncepciji jezika najbolj vshech, vse drugo, kar vas ne mika ali chesar ne marate, pa pustite v slovarju brez vsake vrednostne nalepke in she manj brez diktata: to je v redu, ono ne, izogibajte se prvega in odprite vrata na stezhaj drugemu, ker vam jaz, ki se na te rechi spoznam stokrat bolje od vas, to velim. Jaz ... kdo?

Bom povedala anekdoto. Pred leti, ko sem izdajala pesnishko zbirko Prima Levija Ob negotovi uri (Aleph, Ljubljana 2007) in prevajala trzhashkega pesnika Umberta Sabo in vmes, kot vedno, brala tudi revije, knjige, chasopise itd., sem parkrat naletela na trditev, da je izraz lice – v pomenu obraz – zastarel, torej malo manj kot prepovedan, drugache recheno: sodi v jezikovno preteklost in ga ne kazhe vech ozhivljati, naj odsluzheni mrlichek pochiva v miru. Najvech, kar sme, je, da krozhi v kakshnem domu za ostarele in umsko otopele obchane, osebje pa naj se ga strogo izogiba, naj se skrbno varuje, da bi se pustilo okuziti s to prezhivelo, pardon, sprhnelo nesnago, ki je nemarno zaostala za chasom in obtichala v davno preteklih vodah, ki ne meljejo vech. To, po mojih izkushnjah povsem samovoljno opozorilo, se je na vsem lepem oglasilo tudi iz zelo zanimivega in izchrpnega chlanka-porochila italijanistke in univerzitetne profesorice Martine Ozhbot, in sicer prav v zvezi s prevodi Umberta Sabe v slovenshchino. Iz chiste, a nepremagljive radovednosti sem pogledala tudi v slovarje in pravopis, in nashla potrditev o zastarelosti lica, ko je bilo v zvezi s chloveshkim obrazom ali oblichjem, pri vseh drugih podobnih definicijah pa je ohranilo mladost in je smelo brez vsakega ukora, nekaznovano, v slovenska besedila. Lahko si ga poljubno uporabil v zvezi z zemljo (na licu zemlje), tudi s hisho namesto prochelja (lice hishe), in she in she. Le komu chesa povedati v lice nisi smel vech, samo v obraz in v oblichje, ali kvechjemu v brk, ne glede, ali je dotichnik brk(e) imel ali ne. She kakshni krasotici, ki si je redno (iz)pulila vsako najmanjsho odvechno dlachico, si mirne dushe lahko karkoli povedal v brk, v (golo, gladko, deklishkonezhno in za povrh she depilirano) lice pa bog ne daj, saj bi storil smrtni greh, seveda che si mislil pri tem obraz, a che si se zagledal med govorjenjem v njena rozhnata licheca, pa ja. Ubogi Kalimero, postavljen brez vsake krivde na indeks ali ad acta. Slovenshchina pa prikrajshana za tretjo mozhnost, saj lice ima podobno funkcijo kot la faccia v italijanshchini (sulla faccia della terra, la faccia nascosta della luna, itn.).

Jaz, ki se postavim vedno na stran zgubashev in preganjanjih, sem pri prichi naredila eksperiment. Iz Sabove dvojezichne zbirke Bevo quest'aspro vino / Pijem to trpko vino (zalozhba Mladika, Trst 2008) sem vrgla ven vsaj pet obrazov in eno oblichje in jih nadomestila z licem, tudi Leviju sem zadnji hip vrinila chisto na zachetku eno lice in ga pobalinsko oropala za prelepi, od jezikoslovcev pozhegnani obraz, skratka, potencialnim bralcem sem podtaknila kar sedem zastarelih, nerabnih, recimo kar obsoletnih, da se bomo she bolje razumeli in globlje zgrozili – lic. Ker che rechemo samo neraben in zastarel, ne dobimo mrshchalice; gre za chisto navadne besede, ki za seboj ne pushchajo sledi, kot da bi duh (fantazma) hodil po celcu, in celec bi ostal cel in nedotaknjen, nikjer nobene udrtine, niti slutnja petke ali golobje tachke. Nich, she bolj bel in neomadezhevan celec kot prej. Che pa rechesh obsoleten, se v snegu zarishejo vsaj podplati usnjenih shkorenjchkov z globokimi zarezami in s podkvicami vred ali cikcakasti chrti kotalk, morda celo dokaj razlochne risbe novih gum kakshne limuzine; ni kaj, slovenskim besedam pach manjka substancialnost, pulpa, meso, skratka, niso za nashe uho in obchutje jedrnate, nimajo konsistence, so predomache, oglate ali zlizane do iznakazhenosti, so tako rekoch skoraj brez tezhe, kakor iz lepenke najbrzh, in niti po kakovosti, drugache recheno, ne kotirajo na borzi, celo trgovci, ki pred novci ne vihajo nosu, rajshi vidijo, da jim plachash v tuji valuti ali vsaj s kartico, iz katere je na golo oko razvidno, da zanjo jamchi tudi tuja banka ali firma. Primer, da boste lazhje dojeli diferenco: che rechesh, recimo, prishlek s severa, se zdi, kot da ne bi rekel nich, she pes te ne povoha ali oblaja, kot da te ni, kaj she, da bi zbudil radovednost vse slovenske srenje. Che pa rechesh prishlek s septentriona – kje neki je zhe septentrion? V Evropi ali na kakshni drugi bolj odrochni celini? Tako znano mi zveni, a se ta hip ne morem spomniti, kje se ta dezhela nahaja! Gre za kraljevino ali republiko? Ni hudich, da se ne bi vsaj ljubljanski mestni bus ustavil, in vsi potniki z voznikom vred bi zvedavo pogledali skozi okno tega enkratno zanimivega in eksotichnega popotnika, ki je prishel k nam na oglede. Z nabito polnim kovchkom svezhega denarja za kakshno veliko in rentabilno nalozhbo? Upajmo! Upajmo! Potrebni smo je bolj kot slepec vida! Da bi nas vsaj za silo spravila iz kriznega zosa. Doslej, che se kritichno ozremo nazaj, so prihajali k nam pretezhno migranti z meridiona, zlasti onega globokega, da si izboljshajo standard, kot smo nekoch rekli, in so dolga leta trajale te obojestranske prej michkene kot velike, a postopne izboljshave tudi na (naj)nizhji ravni, zdaj pa imam vtis, odkar je standard dobil mlade in enim pretirano dosti dal, drugim malo manj navrgel, a she vedno dovolj, in tako dalje navzdol do tistih, ki jim je skoraj vse vzel, lahko berete – nesramno ukradel, da tudi marsikdo od shtevilnih prikrajshanih domachinov z njimi zhvechi isto bolj revno pogacho samo zato, se zdi, ker jih niso povabili na potroshnishki festival, saj se ga lahko udelezhijo le premozhni. Na to feshto – te zhargonske besede prav ne maram, cheprav sem Primorka in Krashevka in nam jo sorojaki na nashem koncu servirajo po desetkrat na dan, ko ustreza in ko sploh ne sodi zraven, chutim jo kot skelech tujek v ochesu ali kot kamenchek v zhe itak pretesnem chevlju, ki me brez prestanka zhuli – nemanichi sploh nimajo dostopa.

A pustimo te turobne socialne teme in se povrnimo k jezikovnim. Po istem kljuchu se nam obetajo she romarji z Levanta in na koncu bo k nam pridrsal she kakshen zahodnjak, pardon, prishlek z okcidenta, da bo nasha vednost o poznanem in nepoznanem svetu, ki nas obdaja, celovita. Ja, chlovek ne bi sploh verjel, che ne bi sam bral in hochesh nochesh ugotovil, da je celo Drago Janchar, mojster besede, – beri in strmi! – zgubil kompas za jezik! Posvojil je septentrionalca na shkodo severnjaka, najbrzh rekoch: Kar je bolj imenitno, je pach imenitnejshe, kdo se bo tega branil? Chemu vztrajati pri domachi robi ali kuhinji, che je sosedova bolj slastna (beri: apetitlih) in bolj cenjena od lastne proizvodnje? Pa che z njo doma dlje pridesh? Morda pa je le odkril, kako pri nas, v boljshih krogih, svinjo smodijo in od tega imajo korist. Triste ma vero.

Vrnimo se k zastarelemu licu, ki sem ga tukaj vpletla v eksperment. Bila sem naravnost presenechena, prichakovala sem najmanj ugovor nad tako mnozhico lic na napachnem mestu, pripravljena sem bila na pravi pravcati protest: le kam si shla iskat tega dinozavra, chesa she bolj starinskega si nisi mogla umisliti? Pa ni bilo nobenega komentarja v zvezi z njim, kaj shele nasprotovanja. Potem sem dala rokopis, oznachen v vseh pesmih z licem, a nikogar nisem izrecno opozorila nanj, marvech na prevod pesmi v celoti, v branje svojim literarnim ali prevajalskim kolegom, s proshnjo, naj mi povejo, kako jim pesmi zvenijo v slovenshchini in naj mi predlagajo kakshno zboljshavo, ker meni se ne zdijo najboljshe prevedene. Neki urednik se je spotaknil ob ter: kaj pomeni, me je vprashal, ker ne razume verza, saj ni niti vedel zanj v pomenu za katran, motil ga je tudi preden, hotel je predno, tu pa tam mi je kdo predlagal kakshno zamenjavo vrstnega reda ali mi ponujal pri samostalnikih in pridevnikih kakshen sinonim. Ponovim, niti enega ni motilo lice, a brali so ljudje z vishjo izobrazbo, stari od 30 do 50 let, ne kakshni stoletniki moje sorte; kot zhe recheno, bili so pretezhno literati in prevajalci pa dva lektorja, torej sami jezikovno izkusheni osebki. Zame je bil eksperiment ne samo pouchen, marvech naravnost ... iluminanten. Potemtakem ne kazhe verjeti prav vsega, kar kdo kdaj napishe, in zlasti ne, kar odsvetuje ali prepove; tudi na jezikovnem podrochju gre vechkrat in pogosto za modne zadeve, ki jih dejansko stanje ne opravichuje in niti ne potrdi, ali pa trajajo dolochen chas in je nato spet vse po starem. Najbolj pravoverni so navadno tisti, ki raje mislijo s tujo glavo, ker je najmanj naporno, kot s svojo, na lastno odgovornost. Eden pach reche, in che ima potrebno karizmo, vsi za njim, ne da bi sploh preverili, ali trditev drzhi.

Bilo je nekoch davno na Premu, ob nekem zelo prijetnem prevajalskem srechanju, ki ga je organiziralo Zdruzhenje primorskih knjizhevikov skupaj s kulturniki iz Ilirske Bistrice, nekega daljnega junija – morda se ga prevajalka v italijanshchino Tea Shtoka she spominja, saj je bila zraven in je tekla beseda tudi o njenem prevodu pesnishke zbirke Alesha Debeljaka Minute strahu. Naslov je v italijanshchino Tea prevedla: Momenti di angoscia. Sploh me ni motilo, cheprav gre za dva samostalnika, ki se povsem ne pokrivata: strah je strah in tesnoba je tesnoba, nekomu je lahko tesno(bno), cheprav ga ni strah, in obratno; a nekako sta si v sorodu, skratka, ni me motilo. Zachelo pa me je neznansko motiti, ko so me navzochi slovenski prevajalci obeh spolov zacheli preprichevati, da izraz strah kot italijanski zhenski samostalnik paura ni nich poetichen in torej ne sodi v poezijo, pesniki se ga izogibajo, pa da je bilo vech kot umestno, in celo potrebno, da ga je prevajalka zamenjala s tesnobo – angoscia; to je trditev, ki je za lase privlechena. O italijanskem pridevniku mesto (zhalosten, otozhen) pa so skoraj enoglasno trdili, da je zhe davno zastarel, da sploh ni vech v rabi pri nashih sosedih, ne v poeziji in ne v prozi, in da se ga zaradi tega prav izogibajo. Enaka apodiktichna trditev, ki niti za nohtek ni drzhala tedaj in niti danes ne drzhi. Nekateri slovenci, posebno tisti, ki se imajo za nesporno genialoidne, strashno radi delijo vsakovrstne modrosti in govorijo na pamet, delno zato, da bi naredili na poslushalce vtis vseznalosti, tako da slednji, trichetrt manj podkovani in tudi bolj samokritichni, sami pri sebi bridko zastokamo: Jezhesh, ta pa je velik strokovnjak, z njim pa se ne moremo niti primerjati! In s takshno gotovostjo izstrelijo svoja neizpodbitna mnenja in nezmotljive razsodbe, da ostanemo chisto paf vsaj do vechera. In je sploh vprashanje, ali si kdaj opomoremo. Che si, in gremo nato she kontrolirat, kar so trdili, pa odkrijemo, potem ko prelistamo dvajset antologij, da je tudi italijanski strah – la paura – iz lirichnega tkiva in gradiva, in da nastopa neshtetokrat na sosedni pesnishki sceni. V zvezi z italijansko bojda zhe odpisano zhalostjo – mestizia pa odkrijemo, da niso vchasih samo mesti – zhalostni, ampak tudi mestissimi, povedano po domache: zelo zhalostni ali otozhni-ssimi, kar je vishek vishkov in ne kazhe dodati nich.

Pa she nekaj o Stabejevih dveh milijonih govorcev pri nas, ki se baje brez potrebe ukvarjamo z ogrozhenostjo slovenshchine in nas lomi strah, tisti pesnishki in dejanski, da bo izumrla. Ko bi bili res en bloc tako zavzeti, – shkoda, da nismo! – ne bi dobivali izdelkov, ki jih bom navedla kot primere nashe po eni strani narashchajoche brezbrizhnosti in malomarnosti, po drugi pa nikakrshne skrbi do jezika, saj vechkrat materinshchino prav brezobzirno mrcvarimo. Dovolj je, da odpremo letoshnjo tretjo (marchno) shtevilko Sodobnosti, pishi in beri: osrednjo revijo za knjizhevnost in kulturo, drugache recheno: shpico omikanosti na Slovenskem, ne gre za kakshno desetorazredno obchinsko glasilo s province, njena lektorica in obenem kriticharka je Katja Klopchich. Meta Kushar, znana literatka in intervjuvarka, ki je na Drushtvu slovenskih pisateljev bolj doma kot na svojem domu v Trnovem in si je, nota bene, kot pesnica skupaj z Eriko Vouk in s Tomazhem Shalamunom prisluzhila chast (tudi to zvemo iz intervjuja), da so jih vkljuchili z izvirniki in v prevodu v Gallimardovo antologijo sto in enega pesnika Les poètes de la Méditerranée (Sredozemski pesniki) – chastitam vsem trem! – pa se pogovarja v zhe omenjeni ljubljanski Sodobnosti s sodobniki (s kom pa, che ne s sodobniki?), tokrat s – poklicnim diplomatom drzhave Slovenije« Iztokom Simonitijem, in se ji zapishejo – lektorica pa ne trene niti z ochesom niti se diplomat ne vznemiri, kaj shele, da bi oba zagnala vik in krik – tuja imena vchasih fonetichno, namrech vsaj do nedavna narobe za nashe obichaje (Robin Hud, Zoro), in vchasih pravilno (Dumas, Sienkiewicz), nekaj pa napol prav in napol narobe: Benjamino (prav: Beniamino) Gigli, missione civilisatrice (prav: civilizzatrice). Skratka, tutti frutti postrezhba. Zdaj pa ne vem, kaj naj si mislim: so nashi merodajniki s tem, ko so ukinili same sebe, ker se nochejo zhlahtati s kletimi puristi, ukinili tudi vsa pravila? Vsak naj pishe poljubno, kakor ve in zna, enkrat prav, po pravilih, drugich narobe, saj je vseeno, ne bomo se zgubljali v malenkostih; kar pa se bo obdrzhalo, bomo chez chas, ko bo prishel pravi trenutek, saj se ne mudi, ne gori she voda, pach kanonizirali in sestavili nov slovar, a pretechi mora vsaj kakshno (pet)desetletje, ker marsikaj kar samo od sebe odmre, najboljshe je, da hitimo pochasi, kakshno vishjo in 100% zanesljivo avtoriteto, ki naj bi nam sproti svetovala ali nam kar popravljala kikse, si pa raje odmislimo in se ne izmikajmo klicem po odgovornosti, cheprav se nanjo rajshi pozhvizhgamo. Na odgovornost nas je opozarjal zhe Tomazh Shalamun, menda v Pokerju pred 45 leti, a tudi njemu ni uspelo, da bi nas ogrel zanjo. Tudi v Knjizhevnih listih (Delo, 11. maja 2011) ga lomchkajo oziroma se ne sekirajo, ali je kaj »chistunsko« neoporechno ali bolj sproshcheno nechistunsko, pa beresh ocene in vpoglede, na primer Opisovanje tishine o francoskem pisatelju, nobelovcu (Le Clézio) – a o njem in she o marsichem spotakljivem prihodnjich.

 

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIX)

 

1. Francoshchina, kdo bo tebe ljubil?

 

Kot sem zhe omenila v junijskem Srpu na koncu svojega XVIII. nadaljevanja, ga pravopisno zhe na sploshno lomchkamo vsevprek, kot da tekmujemo med sabo in se potegujemo za kakshno prvo ali drugo nagrado v shlampariji. Primer:

V rubriki Ocene in vpogledi v Delu-KL z dne 11. maja 2011 se je recenzentka Gabriela Babnik pod naslovom Opisovanje tishine kar obshirno razpisala o romanu Napev o lakoti francoskega pisatelja in nobelovca za leto 2008 Le Clézioja, ki je izshel lani (2010) pri radovljishki zalozhbi Didakta v prevodu Mojce Medvedshek. Njegovo ime pa ji je povzrochalo same preglavice in tezhave, domala nepremostljive vrste. Le na zachetku, ko ga je z naslovom vred prepisala iz knjige, ga je napisala pravilno, potem pa – ochitno teshcha francoshchine – ga je zachela sklanjati ... menda kar po slovensko, brez naglashevanja konchnega o-ja, in za navrh, razen enkrat (roman Le Clézia), je vedno opushchala prvi del (Le), kot da gre za zanemarljiv privesek ali odvechen dolochni chlen. Skratka: Clézio ujame (namesto Le Clézio), Clézijev namen (namesto Le Cléziojev), in tako dalje: che bi Clézia opredelili, Clézijev portret … Chakala sem do danes (konec julija 2011) na korekturo v KL, preprichana, da se bo oglasil kakshen frankofil ali kar recenzentka sama, chesh pomotoma sem vam poslala predzadnjo verzijo z napakami, ne zamerite. Nich. Niti lektor(ica) ni rekla nobene. Kot da ni bilo napisano niti objavljeno, kaj shele prebrano; kakor da je za bralce kulturne strani in Knjizhevnih listov vse dobro in prav, tudi ko je narobe.

Pri nas v Sloveniji, kjer razsaja le angleshchina, bo treba znanemu refrenu »slovenshchina, kdo bo tebe ljubil?« dodati she: »francoshchina, ne drzhi se tako shtorasto ob strani kot kakshna kmechka nevesta, za bozhjo voljo, postani bolj vidna in glasna in vsiljiva, ko pa imash tako lep glas in stas! In she do nedavna te je obdajal zavidljivo visok sloves!«

V premislek, kaj je z nami narobe.

Pa she to: Niti dobro nisem napisala gornjih vrstic, ko me je pesnik, esejist in lektor SRP-a Ivo Antich, ki sodi med tiste, ki smo jim z obchudovanjem pravili nekoch, da znajo eno stran vech kot knjiga, prijateljsko opozoril o obravnavanem pisatelju, ki je – navajam – »prav poseben fenomen v vsakem pogledu, tako osebno (ima vech drzhavljanstev – angleshko, francosko, mauritius, sam pa izrecno poudarja, da se ima za Bretonca), pa tudi s priimkom, zlasti za jezike, ki imajo sklanjatev, torej tudi za slovenshchino. Priimek je bretonski, ne francoski, tudi zato podaljshana sklanjatev z naglashenim konchnim vokalom ni absolutna.« Che sem prav razumela, je recenzentka pisala pravilno Le Clézia, Le Cléziu itd., napachno le, ko mu je odvzemala zachetni Le. Jaz pa se morda nisem pregreshila, ko sem pri sklanjatvi priimek z naglashenim samoglasnikom podaljshevala, ker je mozhno oboje. Upam, da sem razumela prav, che nisem, pa naj me Ivo popravi. Pojasnilo se mi zdi vech kot zanimivo za vse, zdelo bi se mi shkoda, ko ga bi zadrzhevala samo zase.

 

 

2. Aj, aj, tudi parishki zalozhnik Gallimard je popustil!

 

Ni vech to, kar je bil, saj si je v svoji zhepni vechjezichni antologiji Les Poètes de la Méditerranée, ki jo je izdal novembra lani – poblizhe sem si ogledala le razdelek, kjer nastopa italijanska sodobna poezija, potemtakem jezik, ki je blizhnji sorodnik francoshchine, ne pa kako stransko sorodstvo v petem kolenu ali kak pritepenec kdove odkod, z afrishkih savan ali azijskih step – privoshchil toliko napak in shkratov, da bralec kar onemi. Zlasti chlovek moje bazhe, ki najvechkrat sam izbira in ureja svoje eno- ali dvojezichne prevajalske zbirke (pa jih she lektorira in korigira), in potem ob njih izidu nechloveshko trpi, ko odkrije, da ni zmetal ven vse tiskarsko oporechne share, marvech je v njej ostal (za seme?) kakshen tak nebodigatreba plevelchek, ki pa ima tako gromozansko moch, da mu zhivljenje prav zagreni in knjigo malodane zapriskuti. Odslej bom do svojih kiksov bolj prizanesljiva. Che ga lahko kida prestizhna francoska zalozhba s spremno besedo nich manj kot Yvesa Bonnefoyja in z uvodom egiptovske pisateljice in pesnice Eglal Errera, potem se lahko brez kazni in grizoche vesti kaj malega ponesrechi tudi kakshni zakotni Krashevki, ki se gre na brezupnem podezhelju literatinjo in prevajalko slovenskih sublimnih lirskih izlivov pa srchnih in dushnih izpovedi …

Ta Gallimardova antologija je zelo prikupna broshurka na 958 straneh, z reprodukcijo slike Plazha v Agrigentu Nicolasa de Staëla, in je razmeroma poceni, saj stane le 15 evrov in 19 centov. Pa na prodaj je tudi v Ljubljani, ker v njej vedrijo in jasnijo Kranjcem vreme trije slovenski pesniki: nash svetovno znani lavreat Shalamun, z dvema muzama pod pazduho – z mariborsko Eriko Vouk, zhe dolgoletno zvezdo stalnico na domachem firmamentu, in ljubljansko supernovo Meto Kushar, ki bo vsak chas s svojo pesnishko staturo zavzela pol neba in spotoma iz namerne, priuchene ali prirojene nerodnosti z enim samim zamahom roke ali noge zmetala dol kakshno legijo slovenskih zvezdic in frfotavih starletk, ne dovolj trdno in varno pripetih na parnasovski lazur, kot bi rekel Oton Zhupanchich, ki se je spoznal na te vzvishene in nebeshke krajine.

A pomudimo se nekoliko s strukturo te antologijie, ki se ukvarja s stotnijo pesnikov + eden, in sicer iz Grchije (2 zhenski in 6 moshkih), Cipra (2 moshka), Turchije (2 zhenski in 4 moshki), Sirije (3 moshki), Libanona (1 zhenska in 4 moshki), Izraela, (2 zhenski in 4 moshki) Palestine (3 moshki), Egipta (1 zhenska in 4 moshki), Libije (1 moshki), Tunizije (4 moshki), Alzhirije (1 zhenska in 1 moshki), Maroka (5 moshkih), Portugalske (2 zhenski in 6 moshkih), Shpanije (1 zhenska in 8 moshkih), Francije (1 zhenska in 8 moshkih), Italije (3 zhenske in 6 moshkih), Malte (2 moshka), Hrvashke (1 zhenska in 1 moshki), Slovenije (2 zhenski in 1 moshki), Bosne in Hercegovine (1 zhenska in 1 moshki), Srbije (2 zhenski in 1 moshki), Chrne gore (1 moshki), Albanije (2 moshka) in Makedonije (1 moshki). Moshka prevlada pade v ochi: saj med izbranci za ta sredozemski cvetober je 76 moshkih in le 25 zhensk, potemtakem slaba chetrtina. Vseeno bi kazalo poslati ta seznam, skupaj s to mini pritozhbo o she ne odpravljeni diskriminaciji zhensk, na slovensko she mnogo bolj diskriminatorno televizijo, kakemu Slaku pa urednikom raznoraznih za zhenski spol ochitno preglobokoumnih omizij s pozno ponochnimi in kot svinec tezhkimi tematikami, s prav pobozhno proshnjo, naj se zgledujejo vsaj po tej francoski antologiji, ki je vseeno povabila k debatni mizi, pardon, v notranjost knjige vech kot le kakshno zhensko pero, ko bodo ponovno izbirali sogovornike in svetovalce, kako se izkopati iz domachih obupnih tezhav in zagat. Na debate lazhje ali bolj frivolne kategorije imajo pri nas deloma dostop tudi zhenske, vendar tudi na tem parketu ob moshki prevladi ne bo odvech proshnja, naj ne bodo tako frdamano machistichni in naj pripustijo v te striktno moshke miselne kroge tudi kakshno ne prebutasto zhensko zastopnico. Ni dovolj namrech, da zhenske samo sprashujejo – jim vprashanja sestavi kakshen posebno bister urednik ali so plod (?!) njihovih lastnih glav, ki znajo celo misliti, this is a question! – in v popestritev oddaje obenem razkazujejo noge, vchasih malodane do stegen in spodnjih hlachk, vchasih v vrtoglavo zapeljivih dekoltejih tja do popka. Saj brez teh uvidevnih pripomochkov, dodatkov in pozhivil grozi nevarnost, da mnogi gledalci zaspijo, delno zaradi pozne ure, delno zaradi zhe kronichne dolgoveznosti vseh teh zhe prevech znanih eksponentov in vsevednih mozh, ki se v bistvu le ponavljajo, in to niti ne posebno domiselno, morda vsaj s kakshnim slogovno uchinkovitim inovativnim okraskom.

She nekaj bo treba schasoma nauchiti (tudi) Francoze: pisave imen iz dezhel malce bolj tujih od tistih, ki mejijo na njihovo dezhelo. Che znajo pravilno pisati shpanska imena, pa portugalska, italijanska, angleshka in nemshka z vsemi diakritichnimi znaki in »nemimi« ali »odvechnimi« chrkami na pravem mestu, je skrajni chas, da se nehajo obnashati kolonialistichno do slovanskih imen, che se omejim le na jezike, ki zadevajo nas, ker imamo tudi Slovani – vkljuchno s Slovenci – pravico do pravilne pisave svojih imen in besed; vsako spreminjanje imen je izraz samovoljnosti in – recimo bobu bob! – vechjega ali manjshega nasilja nad nami. To sodi med omalovazhevalna in zhaljiva dejanja, ki niso v chast tistih, ki jih izvajajo, cheprav to dandanes najvechkrat pochno brez vsake misli, kaj shele zle, tako rekoch mehanichno, iz navade-zhelezne srajce. A prej ali slej pride dan, ko dozori chas, da se kakshni stari in zabetonirani navadi prav moramo odpovedati, in ni druge izbire, kot da odvrzhemo zhelezne srajce, ki bremenijo tudi tiste, ki jih ne nosijo, a so povod zanje. Skrajni chas je tudi za Francoze, da to specifichno navado odnesejo na odpad in oblechejo kaj bolj zrachnega in modernega, saj se bodo potem pochutili lazhje in brez odvechnih pez.

V tej resnichno lepi Gallimardovi vechjezichni knjigi deluje prav hecno, ko denimo beresh na levi strani z izvirnikom (kjer so vse streshice na svojem mestu) ime pesnika Tomazh Shalamun, na desni strani (s prevodom) pa Tomaz Salamun. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi Meti Kushar, ki je postala v francoshchini Kusar (prav gotovo z naglasom na drugem zlogu, a to je zhe druga pesem, saj tudi mi beremo najvechkrat narobe francoska in angleshka imena in she druga iz tujih jezikov, ki jih ne znamo, pa she pishemo jih narobe, ker motiti se je chloveshko). Vechino drugih ex-jugoslovanskih pesnikov je prevajala Srbkinja Mirjana Cerovic-Robin, ona pa, zhivecha zhe dlje chasa v Franciji in zhe prevech navajena francoske samovoljne pisave problematichnih chrk (s streshicami et similia), je spravila ob mehki ć sebe in vse pesnike, ki jih je prevedla, tudi na straneh z izvirniki. Razen Miodraga Pavlovića in Vlada Uroshevića v prevodu drugih prevajalcev, ki sta ohranila konchni ć, nastopajo vsi obakrat – ob izvirnikih in prepesnitvah – pofrancozeni, kar deluje prav komichno. Ko bi se ta neverjetni kiks ali pripetljaj zgodil v Sloveniji, bi nastal vik in krik brez konca in kraja, pravi kraval z neomajno zahtevo: na gavge s krivcem, ki se je shel atentat na njihovo najbolj sveto bit ali, she hujshe, uprizoril je brezobzirno javno skopitev – kastracijo. Zdaj pa se radovedno sprashujem: se bo kdo od prizadetih oglasil? Bo napisal zalozhniku ogorcheno pismo: A che gioco giochiamo? Se mar norchujete iz vseh nas? Kaj sploh mislite dosechi s takimi zhe davno presezhenimi metodami? Bo kaj rekla »tozadevno« Dara Sekulic-Sekulic? Bo Tanja Kragujevic-Kragujevic zahtevala pojasnila? Se bo kako odzvala Ana Ristovic-Ristovic? Morda Slobodan Jovalekic-Jovalekic? Nobeden? In zakaj? Najbrzh zato, ker bodo vsi skupaj tiho kot mishke, presrechni, da jih urednica te prirochne antologijice ni prezrla. Da so prestopili domache planke in dospeli v Pariz, eno najlepshih evropskih prestolnic, in to nich manj kot k Gallimardu, ki je – cheprav ni vech, kar je bil po brezhibnosti svojih edicij – she vedno Gallimard, checché ne dica la cara Jolka. Mimogrede, kot kurioziteta: Predrag Matvejević alias Matvejevich in Michel Volković alias Volkovich, ki tudi nastopata v uvodniku in v zapisu z zahvalami, sta bila v postopku francozizacije sicer prikrajshana za mehki ć, a sta dobila za namechek h. Izgubila sta potemtakem drobceno diakritichno znamenje, a pridobila sta chrko, kot mi, pisci Revije SRP – dovolite mi ta odmik oziroma pojasnilo – zaradi internetskih imperativov in drugih, od teh she pomembnejshih razlogov, ki mi jih je urednishtvo revije predstavilo takole: gre za she vechjo destrukcijo slovenshchine in izginotje shumnikov tudi drugod (SMS sporochila na mobijih, imena podjetij itd.), in tisti, ki krchevito branijo shumnike – »streshice« (pravzaprav »rozhichke«), ne branijo slovenske pisave, she manj slovensko identiteto, marvech gajico, velikohrvashko pisavo, ki smo jo mi, kdove zakaj, iz takratnih poenostavitvenih tezhenj (?), le prevzeli; Slovenci smo imeli latinsko pisavo vse od Bohoricha, Trubarja, Dalmatina … »Bohorichica« je v edicijah SRPa, zlasti v treh zbornikih, izchrpno utemeljena, morda bi kazalo vechkrat opozoriti na to dejstvo – v osvezhitev spomina.

Majhno vprashanje mojim pesnishkim juzhnim bratom in sestram, ki so zashli v francoski florilegij: Kakshna bistvena jezikovna razlika je med Tanjo Kragujevic ali Ano Ristovic in Predragom Matvejevichem? Ob tej francoski dandanes skoraj nezaslishani manipulaciji – kdo je manj izgubil in kdo vech pridobil? Che manipulirani ne bodo sami terjali od Velikih bratov sposhtovanja do izvirnosti svojih imen, ga ne bodo – prmejdush in krizhana gora! – nikoli dosegli. Torej?

 

 

3. Verde que te quiero verde. / Zeleno, ki te hochem zeleno. / Ljubim te, zeleno, ljubim.

 

O tem zelenju (?), ki nam ga radodarno podarja mati narava, pa o zeleni barvi (?) brzhchas v vseh mogochih in nemogochih odtenkih in she o marsichem drugem mozhnem zelenem (?) sem zhe pisala in povprashevala pred leti, a brez odziva. Pri nas, ki se radi delamo gluhce na vseh podrochjih, ne samo na literarnem, je dobro, da povemo in zastavljamo vprashanja vsaj dvakrat, tako kot v mlinu, in ker obichajno ne dosezhemo nich niti s ponovitvijo, je priporochljivo, da ne vrzhemo pushke prehitro v koruzo, marvech da trmasto vztrajamo in si ne zapravimo nobene prilozhnosti, ki se nam ponudi, da ponovno vprashamo – pa cheprav desetich ali stotich – tisto, kar bi navsezadnje radi zvedeli, in kot kakshne techne lajne vnovich nanizamo vprashaje. Morda bo kdo zgubil potrpljenje in se le oglasil. V tem mojem danashnjem primeru bi kazalo, da zapis poshljem v KL, ki ob sredah izhajajo v Delu; v njih se je namrech neki recenzent bolj kot o »zelenem, ki te hochem zeleno« rajshi zavzeto sprasheval, kateri pomen je dajal Lorca glagolu te quiero: te hochem ali te ljubim ?

Na to vprashanje naj mi, prosim, odgovori Igor Divjak, ki se je s samoumevnimi omejitvami le na nekaj primerov kar razpisal v zhe omenjenih KL z dne 20. julija 2011 o prevajalskem dvojchku Borisa A. Novaka Salto immortale, ki ga tudi jaz z velikim zanimanjem prebiram. In sicer:

Zakaj se tudi on kot pred njim skoraj vsi slovenski prevajalci, ocenjevalci in esejisti tako zavzeto sprashuje le o mozhni vechpomenskosti shpanskega glagola querer, niti malo pa mu ni mar zdalech obsezhnejshe vechpomenskosti izraza verde, ki je tako v shpanshchini kot v italijanshchini lahko pridevnik ali samostalnik in v tej vedno enaki obliki pomeni marsikaj, kar mi posebej in na razlichne nachine oznachujemo, odvisno o chem teche beseda. Le od Lorce dalje opletamo vsevprek z izrazom zeleno, v tem slovenshchini v bistvu tujem razshirjenem pomenu. In to malo jezikovno pohujshanje je prishlo v dezhelo skozi ugledna usta Gradnika in Udovicha, ki sta – kolikor je meni znano – shpanshchino znala, kolikor sta jo pach znala. Na uho zashepetano: mislim, da bolj slabo, tega ne povejte naprej, da se nam ne porushi in sesuje v prah she en krasoten obelisk, beri: zhe umetelno zacementirana in zabetonirana napaka. Saj mi se na napakah ne uchimo, ker smo tako prebrisani, da jih s svojo neomajno avtoriteto potem tudi uzakonimo in iz njih nato skujemo ustrezno pravilo, obvezno za vso srenjo. Glavno je, da »greshniki«, ki so kakshnega kozla velichastno ustrelili, ohranijo brezmadezhnost, zazheleno je celo, da se jih kasneje zaradi te enkratne pogruntacije primerno nagradi. Tako kunshtno potekajo stvari pri nas, pa she z Butalci nas shpotajo, namesto da bi nas uradno razglasili za genijalce.

Nekaj vrstic za poznavalce shpanshchine: Kaj je pravzaprav to zeleno, ki ga v svoji zhe znameniti pesmi Federico bodisi hoche ali ljubi, morda le zheli, ali pa vse troje hkrati? Vse sorte, kolikor je meni – predvsem italijanistki – znano, hispanistka pa sem tudi le malo boljsha ali slabsha od zgoraj omenjenih odlichnih slovenskih pesnikov.

Kot samostalnik je lahko zelenje, zelenina in zelenilo. In she kaj bi lahko dodali. Shpanci substantivizirajo zeleno – pa rdecho in modro in chrno itd. – tudi ko gre za navadne barve, to pa pri nas ni obichaj, ker moramo besedi dati barvo ob bok ali vsaj v neposredno blizhino; morda pa se vseeno uveljavi, saj se na vse kriplje trudimo in naravnost muchimo chim bolj in chim prej bastardizirati svoj jezik, med sabo prav tekmujemo in se gremo na debelo ukinjanje domachih pomensko razlichnih izrazov, ki nekako shtrlijo ali visijo iz evropskega povprechja, krvavo se zavzemamo za nekakshno uravnilovko z evropskimi jeziki … Saj veste, katero Evropo mislim, ne gre za vsakrshno, vsekakor ne za tisto z domicilom na vzhodu; che ni doma v Parizu ali Londonu, (naj dam zraven she Berlin, ali naj ga pustim she v chakalnici?), pach ne sodi zraven.

Sprashujem se sanjavo, kaj dolochenega se skriva za tistim verde (ki ima po moje prednost pred glagolom, le pri zadnjem Bergerju, ki mu je predvsem do rim in asonanc, mu ljubezen samovoljno in nezaslishano uzurpira prvo mesto). Nikoli ne bomo zvedeli, saj bi nam le Lorca sam lahko zanesljivo povedal, kaj konkretno ga je navdihovalo. Nashe zeleno, na katero smo se s chasom hochesh nochesh precej navadili in je v poeziji (kot variacija) she vedno v rabi, vendar le med platnicami (podobno kakor Zhupanchichev »hrestach«, ki she ni stopil iz gledalishcha in sproshcheno zakorakal ali zaplesal po ljubljanskih ulicah, ali bolj trivialno, pravzaprav pritlehno: she ni trl orehov), kjer je ohranilo znachaj abstraktne skovanke, ki zaudarja bolj po chrnilu in papirju kot, recimo, po zhivljenju oz. zelenju, rastlinju, gozdni podrasti, kroshnjah in travi. Pa po zelenilu in she chem. Saj se v Shpaniji lahko skriva za to navadno vechpomensko slovarsko besedo chisto vse brez minimalnega nategovanja shpanshchine (idem italijanshchine), medtem ko v slovenshchini, ker je nesoroden jezik in se redkeje pokriva z romanskimi jeziki, pri dosedanjih prevodih brez posiljevanja in nategovanja jezika ni shlo, se zdi, in she ne gre. A to ni dovolj. Za ohranitev »chudovite forme«, in sicer »ritma trohejskega osmerca in evfonije shpanskih asonanc« (navajam Borisa A. Novaka, ki je nekakshen pristash rimane lirike), z namenom, da ne bi spet kot pred mnogimi leti Udovich povozili vse te nepopisne zvochne lepote, rajshi do kraja pohodimo vsebino – jo razstavimo kot lego kocke in chisto drugache spet sestavimo, z obveznimi dodatki ali odvzetki, in obenem Lorci tlachimo v usta besede in podobe, ki jih ni nikoli tako izrekel, napol prosto, glavno je, da se ta lirska zmes ali gmota z lahkoto odziva na metriko in se z njo spaja, po obchutju dezhurnih prevajalcev. In rezultat? Nich kaj razveseljiv: eni se namrech rajshi odpovejo formi, drugi vsebini, prikrajshani pa so po mojem mnenju chisto vsi – bralci in prevajalci z avtorjem vred. Potemtakem je vse stvar okusa in izbire. Eni navijajo za zvochnost, jaz pa sodim med tiste, ki dajejo prednost vsebini. Svoje cenjene bralce seveda vsakich poshteno obvestim: To priblizhno so rekli Lorca, Montale, Primo Levi, Dolci, Saba, Borges, Zajc, Kovich, Minatti in Kosovel, che se omejim le na nekaj (moshkih!) imen, kako so to zares rekli (neverjetno enkratno in sugestivno!), pa pokukajte v njihove izvirnike. Drugih blizhnjic ne poznam, saj najbrzh jih niti ni. Kaj pa smo drugega prevajalci kot bolj ali manj spretni razpechevalci nadomestkov, prodajalci sicer zdrave zhitne kave, proje in cikorije, ki pa se ne morejo meriti s pravo kavo niti slabshe kvalitete, kaj shele z ono (naj)boljshe kakovosti?

 

 

4. O hotelu Maestoso, vsakoletnem vilenishkem festivalu in velichastnem konjskem spolovilu

 

Tale zapis je v dveh delih. Zachetek je nujen, cheprav gre za digresijo, za dojetje konca. Morda pa je konec digresija in je zachetek resen apel.

Letos pozimi sem se v zvezi z »nonstop problematichno« Lipico med drugim sprashevala, deloma tudi javno spomladi v aprilski shtevilki revije Kras, ali Lipichani kaj skrbijo za tistih pet kar masivnih in impresivnih kipov, ki so bili izklesani pred 31 leti na mednarodnem simpoziju »Lipica 80« ob 400-letnici kobilarne, ali pa jih – kot mnogi marsikaj vsepovsod po Sloveniji – tudi oni obupno zanemarjajo in prepushchajo zobu chasa in propadu. Narochila sem celo poskochni ljubljanski umetnostni zgodovinarki, naj ob letoshnji Vilenici, che ne prej, pogleda, v kakshnem stanju so te Lipici podarjene umetnine izpod dleta Janeza Pirnata, Jakova Brdarja, Japonca Masayukija Nagasake, Italijana Villija Bossija in Avstrijca Roberta Veselyja.

Nekajkrat sem v Lipico po telefonu vprashala, ali prodajajo kot razglednico, poleg onih z lipicanci, manezho, hotelov, trat za golf in Marijine dolinice, vsaj kakshno reprodukcijo teh kipov, ali nemara celo zmorejo kakshno lichno broshurko o umetnishki peterici v celoti. Odgovor je bil vedno: Nimamo nich takega na prodaj, saj niti ne vemo, kaj zhelite. Najboljshe je, da osebno pridete, si ogledate vsa razstavna in prodajna mesta in se tudi na koga drugega obrnete. Prav gotovo je kdo, ki ve kaj vech od nas, ubogih prodajalk, ki smo tukaj shele nekaj let. Poiskati boste morali pach – lastnike. Za zachetek bi lahko stopili v kakshno sezhansko turistichno agencijo ali poklicali informativni center in od njih zvedeli kaj vech. Morda so oni bolj na tekochem. Odlochila sem se, da si prej priskrbim fotografije kipov, ker so slednji le pretezhke gmote, da bi jih kdo kam odnesel, in so krajanom prevech na ocheh, da bi jih kdo namerno ali nenamerno poshkodoval. Ker so bile ob predstavitvi postavljene na lipishke travnike ob hotelih in travo tam redno pokosijo, so umetnine, vsaj za tiste, ki vedo zanje, verjetno she dobro vidne in nich zarashchene, posledichno she lepo ohranjene, le »lastniki« jih brzhchas ne znajo valorizirati, povedano v danashnjem zhargonu: zanje se brigajo kot za lanski sneg, kaj shele, da bi jih cenjenim obiskovalcem razkazovali kot dodano vrednost in z njimi – ne na shkodo njihove slave, prej v njen prid – iztrzhili she kakshen ficek ali centek, ki vedno pride prav. Che se jim ne ljubi niti klikniti na stikalo in narediti razglednice za turiste, sem pomislila, pomeni, da umetnosti ne obrajtajo, saj se visokostno pozhvizhgajo tudi na zhe omenjeni stranski dohodek. Prosila sem sezhansko znanko, znano fotografinjo, naj mi kamne fotografira ob kakshni prilozhnosti; to se je tudi zgodilo, in tako se bom lahko, ko utegnem, prav »vsevedno« razpisala o njih, torej jih ne bom le obzirno, tako rekoch »in sordina«, omenjala. Prav glasno bom apostrofirala in testirala »lastnike«, da bi natanchno zvedela, kakshna skrb zanje jih preveva. Najbrzh nikakrshna.

 

Pa je sam hudich vtaknil svoje prste ali rep vmes. Chasopisov namrech zaradi chasovne stiske ne berem sproti, le prelistam jih, ko prispejo, in odrezhem za kasneje ali za kdaj drugich tisto, kar pritegne mojo pozornost; to dajem na kup in preberem, diagonalno ali po starem chrko za chrko, chisto vse, ko je teh izrezkov zhe toliko, da je neznosno. Tedaj si vzamem prav bralno in nato odmetalno in tudi shranjevalno popoldne, ki se vchasih raztegne na vech dni. Odvisno od nakopichenega chasopisnega gradiva.

Zaradi smrti Jozheta Felca in Sashe Vegri lani – z obema sem prisrchno prijateljevala – sem shranila tudi Knjizhevne liste z dne 8. septembra 2010, ker je v prostoru za pesem vedrila post mortem Sashina pesem V rumenem popoldnevu, tik ob njej pa daljshe razmishljanje Mete Kushar o idrijskem pisatelju in psihiatru Felcu. To sem sicer prebrala takoj in vechkrat, ne brez bolechine, nisem pa prebrala nich drugega v tej prilogi. Zaradi na hrbtni strani tiskanega dolgega premishljevanja Nezhni intervali alias Vilenishko branje o branju Arisa Fioretosa, si nisem Vegrijeve in Felca izrezala takoj in ju vtaknila v kakshno njuno knjigo. Potem se je zgodilo, da sem stran zalozhila in je prikukala na dan shele danes, skoraj deset mesecev kasneje. Danes pa sem ponovno prebrala Sashino pesem iz Mesechnega konja in Metine misli v Felchev spomin. Na ta zadnji chlanek me je ob izidu opozorila tudi tolminska pesnica Anica Perpar, in mi omenila malo netochnost, ki se je Kusharjevi zapisala (oznachila sem vrstice z rdechim svinchnikom), in sicer, da so »Felca pokopali v Spodnji Idriji ... le nekaj korakov stran od groba Cirila Kosmacha«. V resnici pa je Kosmach pokopan drugje: v Rochah nad Slapom ob Idrijci, to naj si kam napishem, mi je bilo izrecno narocheno. Sem pripisala zraven in si napol resignirano in napol razigrano mislila: za vse nas, ki smo bolj slabo zemljepisno podkovani, sta Spodnja Idrija in Slap ob Idrijci eno in isto, kdove kje bogu za hrbtom, pach po svetovnem vzorcu, ki ne lochi Slovenije od Slavonije in Slovashke, marvech jih skupaj spentlja v en sam krajevni konglomerat in si – kot mi nasploh – prisluzhi cvek v geografiji, kaj pa drugega. Zaradi tuje ignorance ni treba nam (ignorantom?) delati tragedij!

No, danes sem konchno le prebrala she vedno aktualno Vilenishko branje o branju, pa Voglovo Zgovornost srednjeveshkih rokopisov in Bratozhevo Brco v trebuh, pa Romaneskno uspeshnico v obliki stripa (v zvezi z Evaldom Flisarjem) in she marsikaj, na koncu pa she uvodni zapis Mihe Pintaricha Beseda ni konj. Uvodnichar je ochitno ob lanski Vilenici bolj malo hodil po Lipici, ni ga zamikal ogled vasice, zato je rajshi obsedel kar v hotelski dvoranici, she ves zatopljen v odbrenkane referate, ali pa se je odgugal kam na sprehod, zazrt le v oblake, sprashujoch se, le kam potujejo, tako gosti, mehki in beli, ali bolj prozaichno: anti se ne mislite spremeniti v dezh? naj skochim po marelo? naj tvegam, da mi kakshna kaplja kane na nos? Kajti drugache mu sploh ne bi bilo treba iskati primerjave za hotel Maestoso pri Diderotu, in to celo v italijanskem prevodu (z napako!) Rameaujevega nechaka. Tisti »maestoso cazzo« ali po slovensko velichastni kurec (konjski, da smo si na jasnem!) iz njegovih slastnih in prepovedanih sanj, po katerem se mu je malce sprenevedasto zaskominalo, saj si ga ni upal niti prevesti – je mar mogoche, ob vseh vsakodnevnih (baje chloveshkih) kurcih, ki nam jih pesniki, literati, filmarji, novinarji, zhupani, politiki, kantavtorji, policaji, igralci, kuharice, mladina, navadni, posebni in izjemni ljudje servirajo malodane nonstop v vsakrshnih omakah, zhe skoraj obvezno, che ne zhe obredno? – stoji (beri in se chudi!) na lipishki tratici ob hotelu Maestoso. V kamen ga je nich manj kot pred 31 leti, ne vcheraj ali predvcherajshnjim, umetnishko koncipiral, izklesal in postavil sloviti slovenski kipar Jakov Brdar.

Mu bo Pintarich, ko ga uzre na licu mesta ali v zborni slovenshchini na kraju samem – namrech v Lipici pod milim nebom – posvetil nov uvodnik ali pa se bo potuhnil, saj kot komparativist ni dolzhan, da se spozna tudi na kamne in da se izreka o njih? Lipica bi prav krvavo potrebovala kakshnega navijacha strokovne ali vsakrshne druge sorte, tudi primerjalne, za to Brdarjevo »velichastno konjsko spolovilo« pa za ostale shtiri prelepe kipe, ki so kot specha Trnuljchica she v stanju popolne pozabe ali dremavosti, cheprav zhe vrabci na strehah chivkajo in srake na blizhnjih vejah presunljivo vreshchavo klichejo po prevrednotenju (ne)vrednot.

 

She preden sem konchala svoje 19. kramljanje o prevajanju in poeziji, me je neznosna avgustovska vrochina (ker sem se prej prevech naprezala – beri: »delala kot zamurc«) pokosila in me za teden dni spravila domala v posteljo. V glavi polno idej, vprashanj, goste megle alias nerazumevanja marsichesa, kar se pri nas godi in dogaja, mochi pa nobene, da bi sukala pero (beri: udarjala po tipkah rachunalnika); sploshna mlahavost na kvadrat in na kub, v mozhganih pa same luknje, vechje kot pri edamskem siru. Najvech, kar sem zmogla, je bilo branje v strogo doziranih kolichinah. In ob branju teh krajshih koshchkov, pomislekov in komentarjev sem se vechkrat iz srca nasmejala, to pa se mi je zdelo zelo dobro znamenje za skorajshnje okrevanje. No, povedala bom, kaj se mi je zdelo in se mi zdi med drugim na moch shpasno, chetudi pravimo slovenci o sebi, da nam manjka humorja, da smo prej chemerne kot razigrane nature, prej zavrte kreature kot sproshcheni in razposajeni osebki. Chista lazh. V sobotni prilogi Dela z dne 23. 7. 2011 je prijetno jedki in pronicljivi Miha Mazzini zelo na kratko in jedrnato – 14 vrstic! – komentiral chlanek Pesnishki Parnas osvajajo novinci. V tem komentarju je (ironichno) chestital – navajam prosto – novinarju Dela »gospodu« Petru Kolshku za izjemen »hat-trick« (ne vem sicer, kaj to pomeni, a slutim iz konteksta), ker ochitno rad sedi po vseh mogochih zhirijah, saj je letos odlochal pri Veronikini, Stritarjevi in Kersnikovi nagradi, konsekventno s tem torej vse, kar se pri nas pishe, pesnikuje in kritizira, mora biti vshech enemu samemu chloveku – Kolshku. Nato se Mazzini sprashuje o pluralizmu pa o obchutkih, ki zhiranta kot vrhovnega razsodnika najbrzh prevevajo, in kje sploh najde chas, da poleg obshirnega chasnikarskega dela lahko spremlja celotno slovensko literarno produkcijo. Zazhelel si je tudi poglobljen intervju z njim, da bi dojel to skrivnost, ki ji mi, laiki (to dodajam jaz), malce nerodno ali nabreklo lahko rechemo: misterij vsevednosti in vseprisotnosti.

Kar zastrigla sem z ushesi, vsa nasmejana, in kot izrazita ljubiteljica popopranih polemik, chakala na odgovor v zahvalo, ki nujno mora slediti, saj je shlo konec koncev le za vprashanje chasa. Prej ali slej bo v poshtnem predalu 29 gostovala tudi zahvala; predobro poznam domache razmere, zato ne verjamem, da bi tako pomembna vizitka lahko umanjkala.

Po kratkosti je Peter Kolshek v sobotni prilogi Dela 30. julija celo prekosil Mazzinija in se za navrh izkazal kot enako duhovit. Opozoril je »gospoda« Miha Mazzinija, da je kljub tankovestni informiranosti (spet navajam prosto) spregledal, da je on (tj. Kolshek) tudi chlan interne komisije za nagrade v DSP. Javno je tudi priznal, morda s kanchkom ironije, zachinjene s shchepcem samoljubnosti, da je njegov pohlep po obvladovanju celotne slovenske literarne scene zdalech vechji, kot si dushebrizhnishko predstavlja Mazzini v svoji skrbi za pluralizem.

Zhe med branjem sem bushila v smeh in se she potem sladko smejala in se nasmejala do solz na rachun obeh, na rachun vsakega posebej, na rachun vseh nas, ki brezbrizhno stojimo ob strani. In she vedno se mi zdi vse skupaj zelo posrechena shala, zelo iskrivo formulirana, s skrajno ekonomijo besed, da ne bi v navalu gostobesednosti zdrknila v retorichnost in izgubila v uchinkovitosti, ampak ...

Ampak ker ni shala, marvech je resna zadeva, bi se resnichno kazalo zamisliti o upravichenosti tako goste zasedbe enega samega chloveka, kot da bi drugih niti ne imeli, saj bi ga lahko razbremenili vsaj za polovico funkcij, da bi tako on sam kot vsi drugi lahko prosto zadihali. Seveda kolikor to sedenje v zhirijah ni zgolj formalnost, nekaj »za lepshe videt«, kot pravimo krashevci, za pest evrov sednine v prijetni druzhbi, vse drugo opravijo drugi ali je zhe vnaprej domenjeno.

Peter Kolshek – naj mi ne zameri, ker ga ne nazivam z gospodom, marvech ga brez te titule nagovarjam kot cehovskega kolega – je pozabil Mazziniju povedati, da je v Drushtvu pisateljev tudi chlan komisije za sprejem novih chlanov. In prav glede tega bi jaz Kolshku javno postavila majhno vprashanje, ne kot navadna publicistka in prevajalka, marvech prav uradno, kot chlanica DSP in kot chlanica nadzornega odbora Zdruzhenja primorskih knjizhevnikov; to zdruzhenje je sicer zadnja leta zapadlo v hudo krizo, iz katere se bo, domnevam, tezhko izkopalo, a mu vseeno zelo jasnogledno in poskochno predseduje Magdalena Svetina Terchon, njen mozh David Terchon pa zmerno optimistichno opravlja tajnishke posle. Omenjam ju, ker poznata tako mene kot pisatelja, o katerem povprashujem.

Jaz bi rada zvedela (sklicujem se na podatke v Biltenu DSP za leto 2010, ki pa je izshel letos) predvsem dvoje:

1) Zakaj je komisija za sprejem novih chlanov zavrnila pripovednika in pesnika Ivka Speticha Magajno iz Ilirske Bistrice in Vremskega Britofa, nechaka pisateljev Bogomira in Franceta Magajne, avtorja neshtetih knjig, nekoch dolgoletnega, delavnega in pozhrtvovalnega chlana izvrshnega odbora Zdruzhenja primorskih pisateljev? Rada bi vedela, kaj mu fali, da ga ne morete sprejeti v svojo visoko druzhbo.

2) Ne razumem, zakaj je upravni odbor predlagal, da bi k vchlanitvi v DSP povabili Ludwiga Hartingerja. Kaj je tako pomembnega napisal v slovenshchini, da bi bilo njegovo chlanstvo vsaj za silo utemeljeno? Ne razumite me narobe. Z Ludwigom prijateljujeva, celo prevedla sem v italijanshchino shtiri strani iz njegovega pesnishkega dnevnika, veliko skupnega imava, oba sva »mahnjena« na Kosovela, oba imava rada Slovenijo, oba sva prevajalca, ceniva se in se imava tudi rada; che bi ga predlagalo za chlana, kolikor ga sicer she ni, Drushtvo slovenskih knjizhevnih prevajalcev, bi se mi to zdelo nekaj povsem normalnega. Lahko mu tudi podelijo vse pri nas mozhne nagrade, ker je Avstrijec alias tujec, seveda tudi nagrado Vilenica – nich nimam proti, nasprotno. Sem pa odlochno proti predlogu za njegovo chlanstvo v DSP, ker se mi tak predlog zdi skregan s pametjo.

Sicer pa o podobnih primerih nameravam she pisati, saj pri nas kar mrgoli nerazumljivih predlogov in uzanc.