Pogum Revija SRP 2010/1

Damir Globochnik

 

AFERA THEIMER

 

Vsebina

 

Uvod

Zhensko vprashanje

Kamila Theimer

Pseudologia fantastica histerichne zhenske

De profundis!

Metropol-film prve vrste

Druzhabna kartuzija

Ostudna gonja 'izvestnega chasopisja'

Kamila Theimer v bengalichni luchi

... blazna, pardon, histerichna noblesa ...

Zadnje svarilo

Eine gemeine Megäre, charakterlos Lügnerin

Memento mori!

Moje upravichenje

... povabilo k porotni obravnavi ...

Poshtenim ljudem

Sodni dan

... samo osem klerikalcev med 36 porotniki ...

Pikantno razmerje

Tambur, marsh, brez bobna v dir

Brezokusna komedija

Zadnja beseda

Iz tragedije je nastala komedija

Da se resnica spozna...

Vsekakor je cela zadeva, dasi tragichna, psiholoshko res velezanimiva

Publicistichno delovanje Kamile Theimer

Padejo voditelji, pade stranka

Nepremostljiv prepad

Genij shirokih ljudskih mas

Opombe

Literatura in viri

Spremna beseda: dr. Jurij Zalokar

 

 

 

UVOD

 

Tarcha politichne karikature vechine evropskih satirichnih listov druge polovice 19. in zachetka 20. stoletja so bili najvechkrat moshki. Che so se na karikaturah pojavljale tudi karikiranke, so se karikaturisti norchevali predvsem iz njihovih zasebnih napak in iz lastnosti, ki naj bi bile na sploshno lastne zhenskemu znachaju: lahkomiselnosti, praznoglavosti, nechimrnosti, nestanovitnosti, shibkosti, hlepenenja po modnih novostih, klepetavosti, opravljivosti, lazhnivosti, zapeljivosti, prepirljivosti, gospodovalnosti idr. Le redko sta likovna satira in karikatura svojo ost naperili zoper posamezne znamenite in slavne zhenske. “Podoba zhensk v karikaturi je polna predsodkov in klishejev, poleg tega nudi razredno opredeljeno predstavo,” lahko izvemo iz knjige Karla Vocelka, posvechene karikaturam v avstrijski monarhiji za chasa vladavine Franca Jozhefa I. “Zhenske na karikaturah so razvajena bitja meshchanske druzhbe, njihov horizont je zamejen z oblekami in ljubimci. Zaposlena zhenska, ki mora skrbeti za gospodinjstvo in ima mnogo manj chasa, da bi mislila na obleke in ljubezenske afere, se pojavlja v chasopisih, ki so namenjeni dolochenemu delu meshchanske publike.”1 Razlog, zakaj na karikaturah pogreshamo upodobitve konkretnih predstavnic lepshega in nezhnejshega spola, je kar se da preprost: aktivna vloga zhensk v politichnem, gospodarskem in kulturnem zhivljenju pred dobrimi sto ali she manj leti, celo njihovo pojavljanje v javnosti, nista bila zazheljena. “She danes velja pravilo, da je politika moshka zadeva in mnogo preumazana, da bi bila primerna za podrochje zheninega udejstvovanja,” je zapisala Angela Vode (1892-1985), predana borka za zhenske pravice na Slovenskem v obdobju med obema vojnama.2

V zadnjih desetletjih 19. stoletja zato v slovenskih satirichnih listih ne zasledimo portretnih karikatur z junakinjami, ki jih sicer poznamo iz kulturne zgodovine. Tovrstne karikature so tudi v prvih desetletjih naslednjega stoletja she vedno velika redkost. Zhenskega spola so praviloma zgolj razlichne personifikacije, na primer personifikacije Ljubljane, Avstrije, Nemchije, strank idr. Z njimi se srechamo zhe v prvem slovenskem satirichnem listu, Aleshovchevem Brenclju (1869-1875 in 1877-1885). Objavljenih je bilo tudi nekaj karikatur z anonimnimi predstavnicami zhenskega spola, ki so zastopale vse omenjene negativne poteze zhenskega znachaja. V istem chasu na upodobitve zhensk naletimo tudi na poslikanih panjskih konchnicah, na katerih jim je skorajda brez izjeme dodeljena negativna vloga. Na motivu pravichne in krivichne spovedi je krivichnica vedno zhenska, hudich brusi jezik vedno le zhenskam, v “babji mlin” gredo samo zhenske...3 Podobno kot na karikaturah tudi na panjskih konchnicah ne manjka raznih hudomushnih in robatih zbadljivk na rachun hudih, prepirljivih in jezichnih zhena, ki naj bi sklenile pakt s samim hudichem. Hudichi zato perejo zhenskam perilo, hudich nese zhenski vlechko, zhenske in hudichi se vozijo s samokolnico, hudich pelje zhenski v samokolnici spodnjico... Nasploh je zhenska dovolj prebrisana, da lahko uzhene vraga ali ga prezhene od ognjishcha. V vechini primerov lahko poleg moshkega shovinizma do vrazhjih zhensk razbiramo tudi skrite erotichne zhelje. Zanimiv je tudi motiv boja zhensk za moshke hlache. Motiv, ki so ga slikarji panjskih konchnic povzeli po satirichnih grafikah, ima tudi globlje ozadje, saj se v obscenem norenju za moshkimi hlachami skriva zhelja po poroki, ki bo dekletom zagotovila socialno varnost. Cheprav so bili evropski satirichni listi in revije okrog leta 1900 polni lascivnih upodobitev napol razgaljenih zhenskih teles, so pri nas tovrstne ilustracije nadvse redke. V tem chasu so bila pogost plen neusmiljenih karikaturistov tudi emancipacijska prizadevanja zhensk.

Naslednje vrstice bodo skushale priblizhati eno najbolj nenavadnih karikirank, kar jih srechamo na slovenskih politichnih karikaturah. Vendar bodo samo posredno posvechene prichevanjskim razsezhnostim karikature, ki jo poleg razglednic, fotografij, slik, plakatov in drugih manj pomembnih tiskanih virov vchasih lahko uporabimo za pomozhen zgodovinski vir pri prouchevanju neke dobe. Karikatura namrech sodi med tiste zvrsti umetnishkega izrazhanja, ki se na najbolj neposreden nachin odzivajo na politichno in kulturno dogajanje. Naslednje vrstice bodo pripovedovale o enem najvechjih shkandalov, ki so se pripetili na Kranjskem tik pred 1. svetovno vojno, zato se ne bodo mogle izogniti mnogim zasluzhnim slovenskim mozhem in tedanjim politichnim dogodkom. Ker je bila v sredishchu shkandala zhenska, se bodo dotaknile tudi zhenskega vprashanja.

 

 

 

 

ZHENSKO VPRASHANJE

 

“Zhensko vprashanje in zhensko gibanje je eno najbolj nenavadnih in izrazitih kulturnih in socioloshkih pojavov v 19. in 20. stoletju,” poudarja na primer Anton Mlinar. “Skupaj z delavskim vprashanjem pomeni resnichni preobrat zgodovine. Zhensko vprashanje korenini delno v nachelih francoske revolucije, delno v spremembah, ki so v tem chasu zajele meshchansko druzhbo, delno v pogojih, ki jih je narekoval nagel razvoj industrije. Prav slednji je zaradi 'spremenjenih pravil v lastninjenju' potegnil v proizvodni proces za seboj tudi zheno.”4 Svoje pravice volilno pravico, pravico do zdruzhevanja, pravico do izobrazhevanja, pravico do dela, enake socialne pravice idr. – so zhenske zahtevale od francoske revolucije dalje.

Po letu 1848, zlasti pa v shestdesetih letih 19. stoletja, so tudi Slovenke zachele vstopati v javno zhivljenje. Narodne dame in gospodichne so v sploshno zadovoljstvo narodnozavednega slovenskega meshchanstva s petjem, recitacijami, glasbenimi tochkami in igranjem nastopale na drushtvenih prireditvah, narodnih veselicah, zabavah in javnih shodih. “Vajene smo pach bile, da smo stale v prvih vrstah vseh narodnih prireditev, kamorkoli so nas klicali moshki, da smo sprejemale slovanske goste, prodajale shopke in srechke, stregle v narodnih noshah po ljudskih veselicah, po bazarjih, igrale in plesale za 'narodov blagor', pa shivale in zbirale za bozhichnice. Da, tudi kako manifestacijo ali demonstracijo smo z diskantnimi zhivio-klici ozhivljale ali okrepile,” je v imenu mnogih narodno zavednih Slovenk zapisala Minka Govekar – Vasich (1883-1950).5 Narodne dame so postale koristna pomoch pri razvijanju narodnega gibanja. Pravnik, politik in pesnik dr. Lovro Toman (1827-1870) je leta 1862 izrekel naslednjo misel: “Ko ne bi bile nashe slovenske matere tako narodne, ko se ne bi derzhale tako zvesto svoje narodnosti, ne bi vech bilo slovenskega naroda.”6 Prva slovenska “narodna dama” Marija Murnik – Horak (1845-1894) je na primer nastopala v trzhashki in ljubljanski chitalnici kot deklamatorka in igralka. Zhene in dekleta je spodbujala v sposhtovanju do maternega jezika in jih uvajala v dobrodelno delo. “Gospa Murnikova je zachela zbirati gospodichne okoli sebe in jim dajala dvojno nalogo, veselichno in dobrodelno,” pishe politik in pisatelj dr. Josip Voshnjak (1834-1911).

“Pri narodnih slavnostih, pri vzprejemih gostov, Chehov, Hrvatov, Shtajercev itd. so jih morale prichakovati na kolodvoru vse v enakih noshnjah, da so jih pozdravljale in jim delile shopke. To vam je bilo res lepo videti, ko ga gospa Murnikova na peronu, kakor vojskovodja, urejala svojo cheto deklet. Vchasi jih je bilo do trideset in vech, sama mlada, svezha bitja. In ko je pridrdral vlak, so mahale v pozdrav s svojimi robci in z drugimi vred klicale: 'Slava!' in 'Zhiveli!' Radostno iznenadenim gostom pa so zharela lica od veselja. /.../ Gospa Murnikova pa je svojo cheto gospic porabljala tudi za dobrodelne namene. Kadar se je priblizhal bozhichni chas, je nabirala darove za bozhichnico revnim otrokom. Razposlala je prirezano blago za otroshke obleke gospodichnam na dom, kjer so se morale usesti k shivalnim strojem, da dovrshe pravochasno dano jim nalogo. Prav ginljiv prizor pa je bil, ko so se na dolocheni dan zbrali v chitalnichni dvorani dechki in deklice – vchasi jih je bilo do 150, – in jim je Murnikova gospa delila obleke, obuvala in druga bozhichna darila.”7

Leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Dramatichno drushtvo, ki je pritegnilo mnoge nadarjene igralke in pevke. “Seveda pa udelezhba zhensk na takih prireditvah ni pomenila, da jim je bila priznana enakopravnost,” ugotavlja Marija Cigale. “Pravo mesto zhenske je bilo doma in v druzhini, to je bilo sploshno, trdno preprichanje. Toda prav zaradi tega, zaradi vpliva na otroke ali celo na druzhinskega poglavarja, naj bi bilo 'narodno nezavedno zhenstvo' resna nevarnost za slovensko prihodnost, je menila vechina narodnih veljakov. Niso pa bili redki niti taki, ki so, kot npr. Levstik, zavrachali celo tovrstno sodelovanje zhensk, menech, naj se 'zhenska ne pecha s politiko'.”8

“Zgodovina zadnjih 600 let nam kazhe, da je chloveshka druzhba tem bolj bila bolana, chem bolj so se zhenske vrivale v javno zhivljenje in zapushchale svetotajstva tihega domachega ognjishcha, iz kterega vedno kali srecha rodovin in celih narodov,” je na predavanju v ljubljanski chitalnici leta 1871 poudarjal pesnik, pisatelj in politik dr. Radoslav Razlag (1826-1880). “Po krizharskih vojskah so v 13. stoletji se kaj rade pechale s klasichnim jezikoslovjem, v 16. in 17. stoletji so mashchevaje se za prepoved salishke postave zastran zabranjenega jim nasledstva kot 'kraljevske prijateljice' v politiki dostikrat zvonec nosile in sicer ne na srecho in blagostanje narodov, pri chemur je le treba opomniti na Ljudevita XIV. in XV. na Francoskem. V drugih dezhelah so se spet v preobilni meri pechale z umetnostmi, kakor je pesnishtvo, slikarstvo in pred vsem glumstvo ali gledalishchne predstave. Kakorkoli in kjerkoli se je ta prikazen objavila, je to bilo znamenje propada zdravega politichnega razvoja in neka mehkuzhnost je preobladala, s katero se je vrstila vsa revshchina politichnega razvoja.

Kjer pa je javno zhivljenje se na novo in mogochno na boljshe popelo, vselej so se zhene vrnile k svojemu prvotnemu in pravemu, cheravno ne edinemu opravilu, pri domachem ognjishchi.

Vendar vsaka zhenska ni zhena, narod ima tudi samice in vdove in gledé na te tri vrste krasnega spola nahajamo tudi raznovrstne potrebe.

Vsem je gotovo zheleti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srecho, in ko se to zgodi v polni meri, bodo tudi najbolj sebichni mozhki prav radi priznavali samostalnost zhenskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti.”9

Pod vplivom civilizacijskih procesov drugod se je v sedemdesetih letih

19. stoletja zhensko vprashanje pojavilo tudi pri nas. V devetdesetih letih ga je skupaj z liberalizmom in socializmom skushal zatreti Anton Mahnich (1850-1920). Leta 1893 je v Rimskem katoliku ostro napadel dijashki list Vesna (1892-1894), v katerem so pod psevdonimi objavljale tudi nekatere literarne ustvarjalke. Vesna si je prizadevala za ustanovitev vishje deklishke shole v Ljubljani in zhenskega drushtva. Zhensko vprashanje je Vesna zagovarjala predvsem z narodnostnimi razlogi: primerna narodna vzgoja v sholah in drushtvih naj bi oblikovala narodno zavedne Slovenke, dobre gospodinje, soproge, matere in vzgojiteljice otrok. Vseeno so se takshni nazori zdeli Mahnichu prevech radikalni, zato je Vesni ochital, da zheli dosechi zhensko emancipacijo, popolno enakopravnost z moshkimi. “Ko je l. 1891. izshel prevod Janje Miklavchicheve D'Amicisove knjige 'Srce' in se je dr. Mahnich v 'Rimskem Katoliku' obregnil vanj, chesh da je 'Srce' brezbozhno, ga je Marica [op. Marica Bartol – Nadlishek] v sveti jezi pogumno, dasi morda malo pregostobesedno v 'Slovanskem Svetu' zavrnila. Dr. Mahnich je ogrocheno odgovarjal z neokusno in obrabljeno frazo o 'dolgih laseh in kratki pameti,' saj si zhenske ni mogel misliti drugje kot za ognjishchem s kuhalnico v roki. In tako se je vnela med njim in Marico prava polemika,” pishe Minka Govekar.10

Zhensko gibanje v resnici ni uzhivalo velike podpore politichnih strank. Nachelno sta bila proti njemu oba domacha politichna tabora, katolishki in liberalni. Za iniciatorja zhenskega gibanja med privrzhenci katolishke Slovenske (Vseslovenske) ljudske stranke (SLS, VLS) velja oche slovenskega krshchanskega socializma dr. Janez Evangelist Krek. Leta 1894 je v Ljubljani ustanovil Katolishko drushtvo za delavke, ki mu je predsedoval duhovnik, v odboru pa je bilo 12 zhensk. Drushtvo je bilo predvsem izobrazhevalno in podporno. Delavke so bile zastopane tudi v Katolishkem delavskem drushtvu, ki ga je Krek ustanovil istega leta kot protiutezh narashchajochi socialistichni miselnosti med delavstvom. Sledila je vrsta prosvetnih in humanitarnih organizacij, v katerih so delovale tudi zhenske ali so imele posebne zhenske odseke. Leta 1901 je bila v Ljubljani ustanovljena Krshchanska zhenska zveza, priblizhno v istem chasu je zachel z delom tudi zhenski odsek Slovenske krshchansko-socialne zveze, ki je prirejal techaje. “Mlade delavke, ki so zhe v otroshkih letih prishle v tobachno tovarno ali drugam, so se v odseku uchile shivanja, kuhanja in drugih takih opravil ter so se tako pripravljale na lastno rodbinsko zhivljenje.”11

“Biti zhenska bila ni nikdar srecha,” je leta 1884 v spisu o zhenskem vprashanju zatrjevala pisateljica Pavlina Pajk (1854-1901). “Toda ne zató, ker bi zhenska menda bila bedasta stvar, ampak ker jej je prisojeno najtezhavnejshe breme nositi. Zhe njen porod se spremlje s kislim obrazom; kedar se pa dechko rodi, tedaj je vsa hisha vesela. Ko deklica nekoliko odraste, vprasha se: Je-li lepa? Kdo se pa briga za fantovsko lepoto? – Pozneje, ko je deklica postala devojka, nastaja she le najvazhnejshe vprashanje: Ima-li kaj dote? In ako jej razven lepote manjka tudi dote, gorjé njej! Bolje bi bilo, ko bi se je tedaj Bog usmilil in jo vzel k sebi v vishave, predno jo zadenejo dushevne in gmotne nadloge, ktere tako revico chakajo. Saj za devojke ni strokovnih poklicov, njej ni zagotovoljena bodochnost brez mozhitve, a mozhitve dandanes brez dote tudi skoro vech ni.

Ako se zhenska omozhi, je vchasih preskrbljena, vchasih tudi ne; a zató pa je podvrzhena drugim tezhavam. S tem, da se je zavezala v zakon, izgubila je tudi svojo svobodo; in vsled zakonskih pogodeb izgubi dostikrat tudi pravico do svojega imetja. Kot mati ne sme po lastnej preprichanosti voditi otroshke odgoje, in ako oche in mati nista enega mnenja pri sklepanji zakonov svojih otrok, zadostuje ochetova beseda. In ko bi zakoni sluchajno ne bili primerni, uboga mati mora gledati neizogibljivo nesrecho svojih otrok!

Zhenska vdova, razven, da se mora boriti s pichlo pokojnino, da sebe in otroke preskrbi z najpotrebnejshim, dobi postavnega varuha, ker se jeje niti ne zaupa uravnávanje o bodochnosti lastnih otrok!

Zhenske imajo tedaj jako pichlo pravic, one uzhivajo malo zaupanja, njih osoda je z vechine suzhenjska. In zakaj? – Samó vsled krivega predsodka, da so zhenske dushevno slabotne in nerazvite.”12

Vlasta Jalushich ugotavlja, da je v 19. stoletju veljalo pojavljanje zhensk v javnosti za nenormalen poseg privatnega v javnost. “Nemalo nachinov takega pojavljanja je bilo proglashenih za 'druzhbeno zlo', za 'socialno bolezen', ki je ogrozhala 'javno zdravje' v razlichnih oblikah.” “Drugo javnost” meshchanskih zhensk so predstavljala tudi nastajajocha dobrodelna drushtva, sholske, izobrazhevalne ustanove in gospodinjski techaji, ki so rudimentarno realizirali zheljo meshchank po vstopu v javnost in ustvarjali “interakcijo” med obema “razredoma” zhensk”. Omenjena “razreda” zhensk so zastopale “javne zhenske”, ki jih je zhivljenjska nuja prisilila k vstopu v javnost (tovarno, prostitucijo), in “zasebne zhenske”, ki so jih reprezentirale zhenske vishjih slojev ali t.i. meshchanske zhenske. “Tako prve kot druge niso imele politichnih pravic. Che so bile zhenske vishjih slojev zaprte v dom in naj ne bi bile izpostavljene eksistenchni nuji dela (kolikor rojevanja ne shtejemo za vrsto 'dela'), bi pravzaprav morale imeti nekaj, kar je bilo prvi pogoj za politichno vrlino zhe v stari Grchiji – lenobo namrech. Podoba 'zdolgochasene' meshchanke, ki jo vzdrzhuje mozh, je 'normativna' podoba zhenske 19. stoletja. Zhenske so 'troti', ki 'ne delajo' – zato je bilo tudi geslo 'pravica do dela' ko se je pojavilo, po svoje logichno, dejansko pa pravzaprav sprevrnjeno – ni shlo za delo kot tako, shlo je za (plachano) delo zunaj gospodinjstva.” Zhe dalj chasa pa je obstajal tudi vmesni prostor med privatnim in javnim, s katerim so si “dame” ustvarile nekakshno nadomestno javnost. Ta prostor je bil zhe iz 18. stoletja znan kot salon, vendar je v 19. stoletju pomenil bolj razshirjeno obliko komunikacije in sta se tako spremenila njegova vloga in pomen. “Dame so 'kraljevale' v salonu, tako kot so 'kraljevale' preproste zhenske na trzhnici. Kajti naloga meshchanskih zhensk je bila, da so 'se dale in pustile videti', da so bile 'opazne', hkrati pa ustvarjale vtis brezdelnosti in demonstrirale svojo domnevno osvobojenost od vsakdanjosti. Sybille Meyer je v tekstu Naporno delo demonstrativne lenobe /.../ prikazala ozadje tega 'brezdelja', ki je sicer zapoved in norma. Razen morda v najbogatejshih slojih je morala meshchanska zhenska (zhena) ne le nadzorovati gospodinjstvo, pach pa v skritih notranjih prostorih hishe (samo salon, ki je bil reprezentativen, je bil dostopen za tuje ljudi) opravljati velike kolichine gospodinjskega dela. Tudi tisto, s chimer se je meshchanka najprej pojavila v javnosti, je bila posebna vrsta dela neplachanega dela – 'socialna', dobrodelna dejavnost. Le táko neplachano delo je tudi smela opravljati. Zachetne zhenske dobrodelne ustanove in drushtva so zato morale imeti nepoklicno zasnovo, tako kot so morala imeti tudi nepolitichno zasnovo, da bi zhenske lahko nastopale v javnosti.”13

Toda tudi na Slovenskem se nezhnejshi in shibki spol ni vech zadovoljeval samo s svojim mestom ob domachem ognjishchu, z vlogo ljubeznjivih soprog in gostiteljic, skrbnih mater, ubogljivih hchera, pridnih in varchnih gospodinj, sluzhkinj, sobaric, peric, varushk, trgovskih pomochnic in z obchasnimi nastopi na narodnih in dobrodelnih prireditvah. Zhenske so konec 19. stoletja zachele zasedati pomembna mesta v umetnosti in nekaterih poklicih, pridobile so si financhno samostojnost. Po letu 1870 se je vechalo shtevilo zaposlenih zhena. Leta 1869 je nov osnovnosholski zakon dovolil zhenskam poleg pouchevanja rochnih del in deklet tudi pouchevanje dechkov v prvih razredih osnovne shole. Vzgojiteljski poklic je ustrezal patriarhalnim predstavam o zhenski in je imel po zaslugi srednjeveshke vzgoje deklic v samostanih ali na primer francoskih guvernant zhe dolgo tradicijo, zato prevelikih nasprotovanj ni bilo. Zakon je obenem dolochal, da se uchiteljice ne smejo porochiti, che hochejo obdrzhati sluzhbo. V primerjavi z uchitelji so uchiteljice za enako delo prejemale manjshe plachilo, vendar se je njihovo shtevilo naglo vechalo. Leta 1870 je bilo na primer na Kranjskem 291 uchiteljev in 46 uchiteljic. Slovenske uchiteljice so leta 1898 v Ljubljani ustanovile svoje stanovsko drushtvo. Niso bile zadovoljne z uchiteljskim drushtvom, ki je zahtevalo zvishanje plach uchiteljev na rachun znizhanja plach uchiteljic. Drushtvo slovenskih uchiteljic je postavilo zahtevo, naj bo enako delo enako nagrajeno, uchiteljica naj s poroko ne izgubi pravice do pokojnine, leta 1902 pa je zahtevalo volilno pravico za zhenske in se leta 1911 zachelo boriti proti celibatu uchiteljic.

Leta 1869 je odlok ministrstva za trgovino dovolil zhenskam, ki so pripadale druzhinam poshtarjev podezhelskih uradov, “vezhbanje” v poshtni sluzhbi. Nov odlok iz leta 1872 je dovoljenje razshiril na zhenske nasploh, istega leta je tudi Ljubljana dobila prvo poshtno uradnico. Vedno vech zhensk je bilo zaposlenih tudi v trgovini, obrti in industriji.

“Umetnosti in znanosti so krasne rechi, ktere pa se ne morejo prav sprijazniti z ono polovico chloveshtva, ki je stvarjena za vzrejo in vzgojo mladega zaroda. Ako si zhelimo pri pechi greti mrzle ude, ne smemo pechi prenabasati z drvmi, sicer bi se spekli; le majhen plapolech plamen nas bode blagodejno ogreval. Zhenska bedasta in nevedna je nekaj strashnega, a ravno takó strashna je tista, ki vedno govori o najvechjih pisateljih, umetnikih in drugih imenitnikih, kakor o svojih najvechjih prijateljih,” je zatrjevala Pavlina Pajk. Preprichana je bila, da dekletom zadostuje tisto znanje, ki ga bodo pozneje potrebovale kot zhene, gospodinje in matere, medtem ko bi morali samskim zhenskam omogochiti sholanje, zaposlitev in jih usposobiti za samostojno zhivljenje. “Ako zna zhenska, ktere pravi namen je postati zhena in mati, pisati pismo brez pogreshka, ako vé, kje stojé glavna mesta nashega cesarstva, ako pozná vsaj po imenu najimenitnejshe in najbolj znane pisatelje in umetnike evropske, je po mojem mnenji dovolj uchena. Izmed jezikov naj bi dobro poznavala poleg svojega materinskega, ako mogoche, tudi eden svetovni jezik, n. pr. v Avstriji drzhavni nemshki jezik. Francoshchino, angleshchino prepushchajmo v nashih krajih zhenskam vishjih krogov, ali pa takim, ki se izobrazujejo za uchiteljice in odgojiteljice. Kaj hoche gospá srednjega stanú s tujimi jeziki? Kje bode nashla prilike pogovarjati se v njih ali pa dovolj chasa spisováje ali chitáje vaditi se v njih? Saj je znano, kako hitro pozabi chlovek tuj jezik, ako se ne vadi v njem. Shkoda tedaj za denar in chas, ki ga mlado dekle potrati s francoshchino ali angleshchino. Naj bi matere dorastle hcherke, ki so dovrshile sholska leta, pri sebi na domu obdrzhale in jih naj ne pushchale celi dan letati od enega poduka k drugemu. Tú naj bi se one z njimi vadile v gospodinjstvu, naj bi materam pomagale pri nadzorovanji mlajshih bratov in sester, kuhinje, perila, da bi se mlade uchile hishnega reda, tochnosti, marljivosti. Pri vsem tem pa naj bi se tudi pridno uchile vsakorshnih rochnih del, osobito izdelovati obleko in perilo, kar dandanes toliko denarja pozhira, ako se izven hishe tujim rokam izrocha.”14 “Ako se kósa zhenska z moshkim na dushevnem polju, goditi se more to le v kvaro in na troshke nje zhenstvenosti. Môchi je zhenski sicer pobirati stopinje za mozhem na svetli solnchni poti dushevni, a stopati njemu vshtric jej ni dano, niti je to nje pravi poziv,” je v istem chasu poudarjala Franja Robidovcheva.15

Leta 1896 je bila v Ljubljani ustanovljena prva vishja deklishka shola, ki jo je v letih 1907/1908 nadomestil deklishki licej. Dekleta v Avstriji so se shele od leta 1872 dalje kot privatistke lahko vpisale na gimnazijo pod pogojem, da se je s tem strinjal uchiteljski zbor. Morale pa so shtudirati doma ali v kakem zasebnem zavodu in ob koncu semestra opravljati izpite. Deklishke gimnazije so v avstroogrski monarhiji nastale shele konec 19. stoletja, v Sloveniji she pozneje, po 1. svetovni vojni. “Neumnost, pravim, so te visoke deklishke shole na Dunaju za Slovenko! – Kuhati, shivati, gospodinjiti mora znati pred vsem nashe dekle, che hoche biti kdaj dobra gospodinja pametnega Slovenca!” je leta 1897 zapisal pisatelj Fran Govekar (1871-1949).16 Vrata univerz so bila zhenskam dolgo chasa zaprta. Leta 1878 jim je bilo dovoljeno opravljati maturo, v izjemnih primerih pa so kot hospitantke lahko obiskovale tudi univerze, vendar niso dobile nikakrshnih spricheval. Leta 1897 jim je bil dovoljen vpis na avstrijske filozofske fakultete (v Shvici so Shvicarke zhe od leta 1840 lahko shtudirale na filozofski fakulteti, leta 1865 so se jim pridruzhile tudi tujke), leta 1900 na medicinsko fakulteto in farmacijo, shtudij prava pa jim je bil prepovedan do leta 1919. Vstop zhensk na nekatere avstrijske fakultete je bil rezultat prizadevanj meshchanskega zhenskega emancipacijska gibanja, ki se je pojavilo okrog leta 1870. Njegova najbolj znana predstavnica je bila Marianne Hainisch.

Prve slovenske shtudentke so se vpisale na dunajsko univerzo na zachetku 20. stoletja. Do leta 1918 je na univerzah doshtudiralo dvanajst Slovenk. “Neko gotovo smer si toraj izbere emancipirana zhenska, in zato je tudi njeno delovanje gotovo, vstrajno in vspeshno,” lahko preberemo v prvi slovenski zhenski reviji Slovenka. “Tako nastajajo doktorice, profesorice, pesnikinje, pisateljice, razne umetnice, chlovekoljubkinje, politichno uplivne zhenske ter zhenske, okrog katerih se tako rad zbira umetnishki in izobrazheni svet, Se li more in sme taka zhenska prezirati ali celo zanichevati? Ne! Njih imena bode s sposhtovanjem in obchudovanjem izgovarjala zgodovina.

Izobraziti, dushevno omikati se hoche emancipirana zhenska, a ne radi osebne chasti in dobichka, marvech zato, da tem lozhje in vspeshneje deluje v prid naroda svojega ter vsega chloveshtva. Ona se z znanostjo noche ponashati, pach pa koristiti. Njej ni dovolj, da so jej znane razne razmere, ona jim ishche vzroka in odpomochi.”17

Prav na pragu novega stoletja, leta 1901, je bilo na pobudo trgovke Josipine Vidmar ustanovljeno Sploshno slovensko zhensko drushtvo, ki mu je nachelovala Franja Tavchar (1868-1938), dolgoletna tajnica pa je bila Minka Govekar –Vasich. Prvo slovensko feministichno drushtvo je s pomochjo internih in javnih predavanj, izobrazhevalnih techajev, razstav, izletov in bogate knjizhnice skrbelo za shirsho izobrazbo in se potegovalo za chast in ugled slovenske zhene. Drushtvo se je borilo za zhensko enakopravnost, “a je imelo v svojih vrstah precej zhensk s Franjo Tavcharjevo na chelu, ki so ta cilj priznavale samo nachelno, a so odpovedale, kadar je bilo treba nastopiti za zhensko volilno pravico, chesh, da bi postala klerikalna reakcija she mochnejsha, ko bi imele volilno pravico tudi zhenske”.18 Na drugem predavanju Sploshnega zhenskega drushtva decembra 1901 je nastopil dr. Ivan Tavchar (1851-1923) in napovedal, da bo ljubljansko zhenstvo chez petdeset let imelo svoje zastopnice v obchinskem svetu, pod zhensko emancipacijo pa si je predstavljal predvsem osvoboditev dushe slovenske zhenske od prevlade duhovnishtva.19 Leta 1901 je ljubljansko liberalno “zhenstvo” ustanovilo Zhensko telovadno drushtvo. Drushtvo je bilo sprva odsek Sokola, nato pa je postalo samostojno deklishko telovadno drushtvo. Tudi to drushtvo je vodila soproga liberalnega prvaka Franja Tavchar.

Nekaj let prej je zachela izhajati revija Slovenka, ki je bila od 1897 do 1900 priloga trzhashkega politichnega dnevnika Edinost, v naslednjih treh letih pa samostojen chasopis. “Smer lista je bila feministichna in rodoljubna,” poudarja Angela Vode.20 Urejale in pisale so ga zhenske. Prva urednica je bila uchiteljica, pisateljica in publicistka Marica Bartol - Nadlishek (1867-1940), ki je k sodelovanju neuspeshno poskushala pritegniti najpomembnejshe literarne ustvarjalce, bolj srechno roko pa je imela pri objavah prevodov tujih del. “Kakor pri leposlovju tako se tudi pri chlankih in belezhkah opazha neenotnost, prizadevanje, nuditi vsaki kaj: dekletu, materi, gospodinji, izobrazhenki,” pishe literarna zgodovinarka Marja Borshnik (1906-1982). “Poleg chlankov, ocen in porochil o knjizhevnosti in umetnosti ter teoretichnih razprav o feminizmu in vzgoji so praktichni chlanki in belezhke najrazlichnejshe vsebine, namenjeni zabavi in pouku: poljudno obravnavana vprashanja o sholstvu, psihologiji, medicini, lepoti in negovanju telesa, modi, materinstvu, druzhinski srechi, vsake vrste vzgoji, rodoljubju, ljudskemu blagu, vmes pa so najpreprostejshe jezikovne razlage – saj je bilo treba nasho zheno shele privajati k branju domachega tiska in jo uchiti slovenshchine.”21

Slovenko je podpiral liberalni tisk, Slovanski svet, Slovenski narod, Socha in Edinost. Po poroki Marice Nadlishek je na mesto urednice prevzela Ivanka Anzhich Klemenchich (1876-1960), prva slovenska poklicna novinarka. Slovenka se je po treh letih izhajanja iz priloge Edinosti iz shtirinajstdevnika spremenila v samostojen mesechnik, ki je na leposlovnem podrochju zachel konkurirati Ljubljanskemu zvonu. Vedno bolj se je zachela zgledovati po tujih feministichnih listih, dunajskem Dokumente der Frauen in berlinskem Die Frau. “Medtem ko je Marichina Slovenka nashe povprechno zhenstvo shele nauchila brati, ga obudila iz brezbrizhnosti in vzgojila k narodni zavesti in k ljubezni do nashe kulture, ga je Ivanka vsaj deloma iztrgala iz vodenega meshchanskega, vase pogreznjenega rodoljubarstva in mu pokazala smernice moderne socialne vzgoje in problematike. Medtem ko je Marichin chasopis vglavnem za osrednjim literarnim glasilom dalech zaostajajoch druzhinski list, skusha biti Ivankin moderna feministichna revija, ki postaja Zvonu nevarna ne samo zaradi zarote mlade generacije, marvech tudi zaradi naprednejshe in popolnejshe obravnave socialnega vprashanja, ki si jo je tudi Ashkerc stavil v program. Medtem ko je Marichina Slovenka glede zhenskega vprashanja she tako razcepljena, da se zateka celo k skrajno konservativnim nachelom, vzdrzhi Ivankina glede osnovnih zahtev zhenske svobode in enakopravnosti na nivoju tedanjih najnaprednejshih nemshkih meshchanskih feministichnih revij, ki so ji za zgled. Prav ta razmah pa poleg idejnih in osebnih trenj v ozkem sotrudnishkem krogu izpodkopuje njeno trdnost: razvoj je presunkovit, da bi mogel potegniti za seboj vsaj del nashega zhenskega izobrazhenstva. In ker hoche neodvisno, nadstrankarsko presojati napake nashega javnega in zasebnega zhivljenja, tudi pri politichno organiziranih moshkih ne najde vech opore. Liberalna stranka, ki ji je bila Marichina Slovenka dobrodoshlo sredstvo za nacionalno prebujo, se je pred Ivankino Slovenko umaknila, slutech v njeni socialni ideologiji, che zhe ne nevarne opozicije, pa vsaj reprezentativnim narodnim damam povsem tujo miselno in duhovno usmerjenost.”22 Zveste sodelavke Slovenke so bile tudi Marica Strnad - Cizerlj - Marica II. (1872-1953), “prva slovenska feministka”23 Elvira Dolinar - Danica (1870-1961), Vida Jeraj - Franica Vovk (1875-1932), Zofka Kveder (1878-1926). Glavo lista je narisala slikarka Ivana Kobilca (1861-1926).

She in she bi lahko nashtevali primere prizadevanj za zhensko enakopravnost, ki so jih pobudile, vodile in zagovarjale zhenske. Vendar pa kljub vsem emancipacijskim naporom zhenskam v javnosti ni bilo odkazano niti priblizhno enakopravno mesto. Ko so na Cheshkem leta 1912 izvolili prvo poslanko v cheshki dezhelni zbor, pisateljico Bozheno Vikovo Kuneticko, “temperamentno, napredno in energichno damo”, voditeljico cheshkih zhena, “ki se bore za politichne in socialne pravice slovanskega zhenstva”, je moral takole potarnati Slovenski ilustrovani tednik (1911-1914): “Na vsak nachin pa so Chehi dokazali, da so najbolj napredni narod v nashi drzhavi. Slovenci smo she dalech, dalech za njimi v vsakem pogledu!”24

Kajti takshni in podobni dosezhki so bili na Slovenskem zaenkrat she v rokah neznano oddaljene prihodnosti, cheprav je bila tudi pri nas uvedba zhenske volilne pravice eno kljuchnih politichnih vprashanj. Politika je she vedno predstavljala tisto podrochje, na katerega je bil zhenskam dovoljen vstop samo izjemoma. Po avstrijski zakonodaji se zhenske niso smele vchlanjevati v politichna drushtva in ukvarjati s politiko. “Gledano z ochmi zhensk je politika she ne docela osvojeno podrochje, na katero zhensk nikoli niso pripushchali zlepa; njihova enakopravnost v politiki je dolg, nedokonchan 'boj', svetovno gibanje, ki je, z obichajno zamudo, pljuskalo tudi v Slovenijo,” je zapisala Marija Cigale in nadaljevala: “Uveljavitev volilne pravice zhensk je le ena, morda najpomembnejsha, a seveda ne zadostna zmaga v tem boju. Na Slovenskem je trajalo skoraj petdeset let dlje kot v razviti Evropi.”25

Na Kranjskem se je zhenska volilna pravica uveljavljala pochasi. Prvi volilni red, ki je bil proglashen s cesarskim patentom 8. maja 1848, je dajal volilno pravico vsem avstrijskim drzhavljanom ne glede na veroizpoved, ki so dopolnili 24. leto starosti, vendar je bilo samoumevno, da so s tem mishljeni predvsem moshki. Leta 1861 je bila volilna pravica sicer priznana tudi zhenskam, seveda che so bile davkoplachevalke, vendar niso smele voliti osebno, ampak po pooblashchencih. Drzhavnozborski volilni red iz leta 1873 je ohranil zhensko volilno pravico zgolj v veleposestnishkem volilnem razredu (kuriji). Podobno so kasneje ravnali tudi dezhelni zbori. “Ponekod so zhenskam popolnoma zaprli vrata volishch, ponekod so lahko glasovale posredno prek moshkih, ponekod pa so celo lahko same osebno glasovale, tako recimo v nekaterih mestih na Kranjskem do l. 1884, ko so volilno pravico omejili na t.i. mochnejshi spol.”26 Uvedba sploshne volilne pravice je polozhaj zhensk she poslabshala. V dodatni sploshni kuriji so lahko namrech volili samo moshki. Ob razshiritvi volilne pravice leta 1907 je bila ta priznana samo moshkim, zhenskam – ki so lahko volile v veleposestnishki kuriji – pa izrecno odvzeta. Leta 1908 so zhenske zahtevo po sploshni in enaki volilni pravici prvich manifestirale na javnem shodu v Ljubljani. Prvich je bila zhenskam volilna pravica na Kranjskem priznana po reformi ljubljanskega obchinskega volilnega reda leta 1911, ko je bila uvedena sploshna volilna pravica, vendar so zhenske morale voliti na posebnem volishchu. “Veliko posebnost je pomenila ljubljanska obchinska volilna reforma l. 1910,” pishe Vasilij Melik. “Tedaj je katolishka Slovenska ljudska stranka, ki je imela v dezhelnem zboru absolutno vechino, uvedla za Ljubljano osebno glasovanje zhena – davkoplachevalk in uchiteljic. 23. aprila 1911 so bile prve in zadnje volitve po tem sistemu. Zhenskam je bilo dolocheno posebno volishche v poslopju deklishkega liceja (pri Mladiki). Volitve pa niso tekle mirno. Liberalci, ki so se bali, da bodo izgubili vechino v obchini, so organizirali divje demonstracije proti urshulinkam, ki so prishle na volitve: piskali so, vpili, pljuvali nanje, tako da so morali Bleiweisovo cesto zapreti in zastrazhiti.”27

Prej kot volilna pravica je bila zhenskam v Avstro-Ogrski leta 1911 priznana pravica do chlanstva v politichnih drushtvih. Priborile so si jo s podporo socialnih demokratov. V Avstriji se je poleg meshchanskega zhenskega gibanja razvilo tudi socialdemokratsko zhensko gibanje. Povezalo je delavke in hishne pomochnice, ki jih je delno zastopalo tudi katolishko delavsko gibanje. Glavna predstavnica socialdemokratskega zhenskega gibanja je bila Adelheid Popp -Dvooak.

Che je bila poprej brezpravnost zhensk v obratnem sorazmerju z njihovo vedno bolj narashchajocho vlogo v delovnem procesu, bi lahko 1. svetovno vojno imeli za prelomno obdobje glede zhenskega vprashanja. Medtem ko so bili mozhje na frontah, so zhenske dokazale, da lahko shtiri leta v mnogih poklicih uspeshno nadomeshchajo moshke. Zhene, matere, hchere, gospodinje so se spremenile v plachene delavke in nenadoma soochile s svojo zachasno samostojnostjo, kateri so se po vojni znova le stezhka odpovedale.

Zhenska emancipacija je bolj kot v druge sfere javnega zhivljenja uspeshno prodirala v umetnost. Prve literarne ustvarjalke se pri Slovencih pojavijo v 19. stoletju. Prva slovenska pesnica je bila Fanny Hausman (ok. 1819-1853). Sledile so prva pisateljica Josipina Urbanchich - Turnograjska (1833-1854), Luiza Pesjak (1828-1898), Pavlina Pajk, ki velja za eno prvih bork za zhensko emancipacijo, idr.

Literarne ustvarjalke zachetka 20. stoletja niso bile vech samo narodne dame iz stoletja poprej. Zofka Kveder, prva ustvarjalka, ki se je prezhivljala s pisateljevanjem, je vplivala na dekleta tudi s svojim nachinom zhivljenja. V Pragi je leta 1900 izdala svojo prvo knjigo, zbirko chrtic “Misterij zhene”, “knjigo zhenskega trpljenja od rojstva do smrti”. V njej je popisala tezhko usodo zhensk, zhrtev dvojne morale, predsodkov in ponizhevanja. “Vse je takrat she vrelo, kipelo in se kresalo v temperamentni in senzitivni mladi pisateljici. Do skrajnih meja odkritosrchna knjiga je vzbudila pravcato senzacijo, ponekod celo odpor.”28 Socialistki Alojzija Shtebi (1883-1956) in Ada Kristan sta se uveljavili tudi v politiki. “Shtebijeva je bila po sodbi sodobnic 'feministka v najlepshem pomenu te besede'. Feminizem je bil zanjo oblika politichnega, socialnega in kulturnega delovanja.”29 Leta 1912 se je pridruzhila Jugoslovanski socialnodemokratski stranki in postala urednica socialistichnega dnevnika Zarja. Leta 1913 je urejala mesechnik za delavke Zhenski list.

Med umetnicami so bile tudi slikarke, ki so shtudirale na slikarskih akademijah, med prvimi na primer Henrika Langus (1836-1876) in nadarjena, svetovljanska Ivana Kobilca, ki je leta 1889 v Ljubljani priredila svojo prvo samostojno razstavo. Poklicno so se posvetile gledalishchu prve igralke: Vera Nigrin (1862-1908), ki se je razvila v “glavno heroino srbskega gledalishcha”, Zofija Borshtnik - Zvonar (1868-1948), ki je skupaj s soprogom Ignacijem Borshtnikom veljala za enega stebrov slovenske drame, Avgusta Gostich - Danilova (1869-1958) in druge obozhevane predstavnice odrske umetnosti. Na glasbenem podrochju sta se na primer uveljavili operni primadoni Franja Verhuncheva (1874-1944), Irma Polak (1875-1931) in she mnoge druge.

“Dolga desetletja se je pojavljala slovenska zhena v javnosti samo takrat, kadar je bila pozvana, da sodeluje pri narodnih prireditvah, svechanostih, gledalishkih predstavah i. t. d. Bila je sodelavka pri odredbah drugih, a ne delavka z delokrogom, katerega je zasnovala sama. Njeno delovanje v tem chasu, v chasu narodnega preporoda, jej shtejemo tudi lahko v njeno aktivno dobo, toda s pridrzhkom, da je bila ta aktivnost povzrochena od prilik, ki so zahtevale takrat od vsakega nacionalno zavestnega chloveka, naj javno pokazhe svoje narodno preprichanje. Ni pa bila to aktivnost s ciljem, pokazati javnosti, da se zaveda slovenska zhena tudi specialnih nalog kot zhena, nalog, ki so pridrzhane v druzhbinem zhivljenju njej. Ker so bile sploshne razmere slovenskega naroda takshne, da je vsepovsod stalo v ospredju narodno vprashanje in so shele od let osemdesetih dalje polagoma, nekako bojeche prodirale v javnost nove socialne ideje, je razumljivo, da slovenska zhena – zhe po naravi skromna in plaha – ni iskala svojih potov. Shele pozno, v primeri z zhenami drugih narodov, proti koncu minolega stoletja, vidimo, da nastopa slovenska zhena iz lastne inicijative, organizirana, zahtevajocha, samozavestna.” Tako je pisala Alojzija Shtebi v zborniku prispevkov “Slovenska zhena”, prvem slovenskem zhenskem zborniku, ki ga je uredila Minka Govekar in ga je leta 1926 – ob 25 letnici svojega obstoja in “o priliki razstave 'Slovenska zhena' na velesejmu v Ljubljani izdalo Sploshno zhensko drushtvo” z namenom, da proslavi “stremljenje in hrepenenje slovenske zhene vobche”.30 V zborniku so opisane zhenske, ki so v slovenski zgodovini pustile vidnejshe sledi. Zgodovino so resda pisali moshki, vendar niso bili edini, ki so jo soustvarjali, se je glasilo eno od sporochil zbornika.31

Na proces zhenske emancipacije, ki je na zachetku 20. stoletja zhenskam uspeshno odpiral vrata na podrochjih, kjer si jih malo prej niti predstavljati ne bi mogli, nas posredno opozarjata tudi dve karikiranki, ki sta se leta 1913 znashli na straneh mladoliberalnega dnevnika Dan (1912-1914): izobrazhena dunajska gospodichna Camilla Theimer in preprosta dekla Ivanka Jerovshek (1885-1919) iz Repenj pri Vodicah, bolj znana kot “Vodishka Johanca”.

Ivanka Jerovshek in Camilla Theimer ne sodita med odlichne dame slovenske zgodovine, cheprav ju ta ni mogla obiti. Razlog za nastanek njunih karikatur sta bila namrech velika shkandala, ki sta ju povzrochili v letu 1913. V spominu ljudi se je ohranila predvsem Vodishka Johanca, vendar gospodichna Camilla Theimer leta 1913 ni prav v nichemer zaostajala kar zadeva pozornost, ki ji jo je namenjala javnost, she zlasti chasniki. Shkandal, ki ga je zakuhala, se je lahko uspeshno kosal s t.i. “Vodishko afero”. V marsichem, na primer glede posledic ter vidnih Slovencev tedanjega chasa, ki so se morali ubadati z njim, pa je druzhabno-politichni shkandal oziroma afera Camille Theimer uspela prekositi vodishki cerkveno-politichni shkandal. Zato je chisto vseeno, che je bila prva karikiranka neuko kmechko dekle in druga tujka – leta 1913 je slovenski medijski prostor v veliki meri pripadal tema dvema zhenama. Glede pozornosti javnosti, ki sta je bili delezhni in sta jo tudi zahtevali, ju je leta 1913 uspel zasenchiti le malokdo. Ljudski in seveda zgodovinski spomin je do danashnjega dne ohranil pri zhivljenju zlasti slikovite dogodke z Vodishko Johanco, vendar pa je bila afera gospodichne Camille Theimer leta 1913 v marsikaterem pogledu mnogo bolj strahovita. Nenazadnje tudi zato, ker se je njena povzrochiteljica za nekaj chasa uspela vkljuchiti v takratno politichno zhivljenje dezhele Kranjske. Odgovor na vprashanje, za kakshno afero je shlo, kdo je nastopal v njej in kakshne so bile njene posledice, se skriva predvsem na orumenelih chasopisnih straneh, ki predstavljajo najpomembnejshi, a ne vselej tudi najzanesljivejshi vir za prouchevanje afere. Samo chasopisni chlanki nam resda ne morejo podati zaokrozhene podobe o aferi, omogochajo pa nam, da lahko dokaj podrobno skiciramo njen potek. Poleg dokaj gostobesednih chasopisnih chlankov na omembe afere naletimo tudi v spominskih in dnevnishkih zapisih ter sodnih aktih, stenografskih zapisih in poznejshih zgodovinskih shtudijah.

 

 

 

 

KAMILA THEIMER

 

Ne glede na odmevnost vodishke afere in afere z gospodichno Camillo Theimer po tedanji Kranjski, bi lahko dejali, da leto 1913, kar zadeva shkandale v Avstro-Ogrski, ni bilo nobena izjema. Znamenita Redlova afera, Lukaczeva afera na Ogrskem, poljska korupcijska afera Dlugosz-Stapinski so bili le trije izmed velikih shkandalov, ki so pretresali podonavsko monarhijo. O njih so leta 1913 porochali chasniki vseh dezhel in narodov avstroogrske monarhije. Dezhela Kranjska je seveda poznala tudi svoje velike in male shkandale. She zlasti jih je razvnemal boj med domachim liberalnim in katolishkim politichnim taborom. Le-ta se je zaostril po zmagi SLS na dezhelnih volitvah. Tako se she vedno ni polegla Pavshlarjeva afera oziroma spori okoli gradnje prve dezhelne hidroelektrarne v Zavrshnici in she in she bi lahko nashtevali nove in nove, resnichne in namishljene afere, ki so se v chasnikih pojavljale skoraj vsak mesec. Povsem v nasprotju z odmevnostjo v javnosti pa so se razni shkandali, afere, javno pranje umazanega perila in politichna prerekanja obichajno kmalu polegli in za seboj uspeli pustiti le malo trajnih posledic. Slovenska javnost je leta 1913 z veliko pozornostjo spremljala tudi dogodke na Balkanu, ki ga je pretresala druga balkanska vojna.

“V nashi shirshi in ozhji domovini smo imeli zadnje chase toliko shkandalov vechje in manjshe vrste, da smo z njimi lahko zalozhili svetovno zhurnalistiko za vso dobo kislih kumar,” se zachenja shkandalom posvechen chlanek v Dnevu. “Nashtejemo jih le nekaj: Redlovo shpijonstvo, veleizdaja shtabnega oficirja in samomor – Lukaczeve goljufije, Desyjev proces in obsodba madzharskega predsednika – Cuvajev komisariat, Rauchovi poskusi – razkol v stranki prava in napad na redakcijo Hrvatske – veleizdajalske aretacije in procesi v Dalmaciji polom v parlamentu in obsodba drzhavne zunanje politike.

Vse to je prishlo na vrsto po senzacijonelnih dogodkih v Albaniji in Skadru. Prej so nas motili zunanji dogodki, da nismo videli, kaj se godi doma – zato pa se je zdaj naenkrat pokazala notranja gniloba.

Bleshchech biser v vrsti teh shkandalov – pa so bila tudi odkritja gdchne. Kamile Theimerjeve o voditeljih slovenske klerikalne stranke. Lahko trdimo, da je bila po svoji posebnosti ravno ta afera ena najbolj krichechih ker je razkrinkovala ljudi, ki so s hinavskim obrazom gospodarili ne le po Kranjskem, ampak so hoteli odlochevati na celem jugu. S tem dobijo njena odkritja she poseben pomen. Nastop Kamile Theimer je imel neprichakovan in velikanski uspeh. Lahko rechemo, da so bila ta odkritja smrtonosna luch, ki je svetila nekaterim slavnim voditeljem prav pod nos.

 

Camilla Theimer

 

Celo ljudje klerikalnega preprichanja so zacheli misliti in so iskali pojasnila na vse to. Shkandali so bili za nashe razmere prav tako veliki, kakor oni drzhavni shkandali, s katerimi so se zabavali te dni drugi drzhavljani. Sicer pa bi bilo chudno, ako je morala priti na Slovensko shele nemshka dama, da je ljudem odprla ochi – slabo znamenje za nasho napredno stranko bi bilo, ako bi ena zhenska vrgla na tla stranko, ki je ni mogla zmagati napre. stranka zhalosten znak chasa bi bil, ako bi samo zaradi teh odkritij lezhala stranka na tleh – ko je vendar pred nashimi ochmi, pri belem dnevu zagreshila toliko narodnih in kulturnih grehov nad nashim narodom.32

Chlanek je komentiral t.i. afero Theimer, ki jo je maja 1913 zakuhala “nemshka dama” Camilla (Kamilla) Themier. Njeno ime so v slovenskih chasnikih zapisali kot Kamila Theimer, vchasih tudi Tajmer. Kamila Theimer, ki je bila v tem chasu stara 45 oziroma 46 let (rojena je bila 17. maja 1867 na Dunaju), je bila dunajska znanka prvakov katolishke stranke, dr. Ivana Shustershicha (Shushtershicha),33 Frana (Franca) Povsheta in she zlasti dr. Janeza Evangelista Kreka. Na Dunaju se je uveljavila kot publicistka in delovala v okviru drushtva “Landwirschaftliche Reichfrauenvereinigung” (Poljedelska drzhavna zhenska zveza), ki se je trudilo pospeshevati gospodinjsko izobrazbo zhensk po industrijskih krajih in na kmechkem podezhelju. S pomochjo drushtva in po zaslugi poznavanja gospodinjskih techajev si je Kamila Theimer uspela pridobiti ugled tudi na ministrstvu za poljedelstvo. Predsednica drushtva je bila dedna princeza Tereza Schwarzenberg, Kamila Theimer pa je bila njegova najpomembnejsha chlanica in prava dusha drushtva. Drushtvo je bilo razpushcheno 30. aprila 1913, domnevno predvsem zaradi bolehnosti Kamile Themier. V drushtvo je bila vchlanjena tudi soproga kranjskega dezhelnega glavarja Bogomila Shustershich, ki je Kamilo Theimer seznanila z nekaterimi veljaki SLS. Vplivno referentko za gospodinjske techaje pri ministrstvu za poljedelstvo naj bi ti povabili tudi v Ljubljano, da bi pomagala pri pripravi techajev za slovenske kmechke gospodinje – “da snuje, pregleda in vodi razne gospodinjske techaje”, kot je v dnevnik zapisal ljubljanski shkof dr. Anton Bonaventura Jeglich (1851-1937).34

Toda zhe kmalu po njenem prihodu v Ljubljano se je prijateljstvo Kamile Theimer z vodilnimi mozhmi katolishke stranke iz ne povsem pojasnjenih razlogov nenadoma konchalo. Sodech po mnenju njenih nekdanjih dobrih znancev na Kranjskem, naj bi Kamila Theimer lazhno trdila, da jo je poljedelsko ministrstvo poslalo v Ljubljano, da pripravi nachrt in statut za seminar za uchiteljice za gospodinjski pouk v Marijanishchu in uredi vse potrebno za sprejem poljedelskega ministra. Poroka s priletnim poslancem Franom Povshetom (1845-1916)35 pa naj bi ambiciozno gospodichno popeljala kar do mesta soproge dezhelnega glavarja. Kamila Theimer naj bi spletkarila tudi na druge nachine. Kmalu po prihodu v Ljubljano pa je bilo njeno nenavadno obnashanje in nenormalno stanje odkrito, zato je bila sprejeta z nenaklonjenostjo.

Vendar v nasprotju s prichakovanji gospodichna Kamila Theimer ni odpotovala na Dunaj in pozabila na svoje nehvalezhne kranjske znance. Odlochila se je za mashchevanje in si za svoje mashchevalno orozhje izbrala pisma. V javnih chasopisnih izpovedih v vodilnem liberalnem glasilu, najbolj razshirjenemu in branemu slovenskemu dnevniku Slovenski narod (1868-1945), je zachela razkrivati zaupne detajle iz zakulisja SLS, ki jih je zabelila z intimnimi podrobnostmi iz zasebnega zhivljenja kranjskega dezhelnega glavarja in drugih katolishkih veljakov, pokritizirala je seveda tudi gospodinjske techaje na Kranjskem, naposled pa je najhujshe obtozhbe naperila zoper svojega nekdanjega dobrega – in che je verjeti njenim besedam – tudi intimnega prijatelja dr. Janeza Evangelista Kreka. Pisma, s katerimi je Kamila Theimer kot nekakshna spretna rezhiserka usmerjala potek afere, so bila prevedena iz nemshchine, saj sama ni govorila slovensko. Slovenski narod jim je namenil veliko pozornost in jih najvechkrat objavil na prvih straneh. S tem ko je urednishtvo Slovenskega naroda zachelo objavljati pisma Kamile Theimer, je sprozhilo afero, v kateri so se povezali elementi druzhabnega in politichnega shkandala. V nadaljevanju besedila so pisma Kamile Theimer navedena v celoti ali v povzetkih.

Obtozhbe Kamile Theimer na rachun prvakov SLS so v Slovenskem narodu seveda morale naleteti na odprta vrata. Prvo novinarsko pero Slovenskega naroda je bil v tem chasu Miroslav Malovrh (1861-1922). Njegova preteklost je bila resda krepko sumljiva, vendar je bil zaradi svojega preprichanega antiklerikalizma nadvse koristen v vlogi liberalnega chasnikarja. Odlikoval se je tudi v razpihavanju shkandalov. K chasniku je prishel na priporochilo Ivana Hribarja, svojega najpomembnejshega zashchitnika pa je nashel v dr. Ivanu Tavcharju, ki je zagovarjal “farshke gonje” ne glede ali so bile upravichene ali ne.36 Tudi afero Theimer bi delno lahko uvrstili med zloglasne protifarshke gonje.

Vzroki za “farshke gonje” so se skrivali v postopnem nazadovanju liberalnih politichnih konceptov. Ob koncu 19. stoletja je liberalna politika zachela izgubljati tla pod nogami. Za razliko od katolishkega tabora, ki je ob spodbudah papezha Leona XIII. in ob programskih usmeritvah katolishkih shodov iz leta 1892, 1900, 1906, 1913 in 1923 uspel razviti obsezhno dejavnost za krepitev narodne, politichne, kulturne in gospodarske samozavesti Slovencev, liberalizem ni vech zmogel odgovarjati na izzive chasa. Program liberalne Narodno napredne stranke (NNS) je she vedno temeljil na narodni ideji in nasprotovanju katolishkemu klerikalizmu in konservativizmu. “Ostajala je ideoloshko neprofilirana, brez izdelanih izhodishch, pa tudi brez konkretnih programov v socialnem zhivljenju, gospodarstvu in kulturi. Zato je omahovala med previdnostjo do katolishtva in vulgarnim antiklerikalizmom, med meshchansko spodobnostjo in zahtevami po sprostitvi zasebnega zhivljenja izpod cerkvenih in drzhavnih norm.”37 Pri iskanju uchinkovitih reshitev za perecha druzhbena, gospodarska, socialna, kulturna in prosvetna vprashanja liberalci niso mogli konkurirati katolishkemu taboru.

Ker so bili skorajda brez baze med ljudstvom, je njihova politichna moch po volilni reformi za volitve v drzhavni zbor in v dezhelne zbore v letih 1907 in 1908 vedno bolj kopnela. Katolishka stranka je po zaslugi demokratizacije volilnega sistema postala vodilna politichna sila na Kranjskem. Pomanjkanje pravih politichnih programov, za katero je bila kriva tudi razpetost med domachimi razmerami in temeljnimi usmeritvami liberalizma drugod, je liberalna stranka zachela nadomeshchati z uchinkovito propagando. Recept politichnega boja, ki se ga je liberalizem oklenil, so predstavljale tudi protifarshke gonje, ki so se napajale ob raznih resnichnih ali namishljenih shkandalih. Cheprav so bile “farshke gonje” liberalnega chasnika Slovenski narod in drugega liberalnega ter delno tudi socialdemokratskega chasopisja usmerjene proti politichnemu delovanju duhovshchine, je v resnici shlo za napadanje Cerkve vsepovprek, za napadanje vodilnih predstavnikov katolishkega politichnega zhivljenja, na primer nadshkofa dr. Antona Bonaventure Jeglicha, nachelnika katolishke stranke dr. Ivana Shustershicha, najvidnejshega katolishkega socialnega reformatorja dr. Janeza Evangelista Kreka in mnogih drugih. Ti neizbirchni napadi so motili tudi mnoge izmed predstavnikov liberalne stranke, npr. Ivana Hribarja, ki pishe, da se je boj liberalne s katolishko stranko zaostril v pravo farshko gonjo s Tavcharjevo izvolitvijo za predsednika liberalne Narodne tiskarne – “farshka gonja” pa je iz liberalne stranke odpodila skoraj vse privrzhence v duhovnishkih vrstah.38

“Katolishka narodna stranka (1890), kasneje Slovenska ljudska (1905) oziroma 1909 Vseslovenska ljudska stranka je ob sposobnih voditeljih klerikih posebno ob knezoshkofu Antonu Bonaventuri Jeglichu, duhovniku Janezu Evangelistu Kreku, Antonu Koroshcu, Evgenu Lampetu, Ignaciju Zhitniku, Andreju in Josipu Pavlici – ter laikih, posebno ob nachelniku stranke Ivanu Shustershichu ter delavskemu voditelju Josipu Gostincharju pa tudi drugih, zlahka ohranjala iniciativo pri svojem delovanju za narod,” ugotavlja Janez Juhant. “Liberalci so se zato opredeljevali zgolj negativno do te pozicije in njihova dejavnost se je v veliki meri izchrpavala v surovih bojih zoper Cerkev in vodilne katolishke ljudi. Narodno-napredna stranka (od 1894) sama ni zmogla niti znala vzpostaviti in uveljaviti konkurenchne, za narodov razvoj produktivne alternative. Ta hipoteka liberalne ujetosti v negativne ideoloshke vzorce in nezmozhnosti za operativno nacionalno delovanje se vleche kot rdecha nit skozi zgodovino liberalizma na Slovenskem.”39

Vse to so razlogi, da je Slovenski narod brez vsakrshnih zadrzhkov objavljal nepreverjene, neredko samo delno resnichne obtozhbe Kamile Theimer, ki so bile sprva naperjene predvsem proti dezhelnemu glavarju in nachelniku SLS dr. Ivanu Shustershichu (1863-1925). Katolishki Slovenec (1873-1945) pa je na obtozhbe odgovarjal s protiobtozhbami.

V prvem javnem pismu je Kamila Theimer bralce Slovenskega naroda (pismo je bilo objavljeno na tretji in chetrti strani sht. 106, maja leta 1913) seznanila z razlogi, zakaj v Ljubljani ni prishlo do ustanovitve semenishcha za kmetijske gospodinjske uchiteljice za vse jugoslovanske dezhele v monarhiji. Po njenem mnenju naj bi na zachetku aprila v gotovih krogih v Ljubljani vladalo veselo razpolozhenje, kajti poljedelski minister je v pismu z dne 23. marca predsedniku cesarsko kraljeve kmetijske druzhbe za Kranjsko Franu Povshetu napovedal svoj skorajshnji obisk. “Namen obiska je bil, da si minister ogleda kmetijsko gospodinjsko sholo v Marijanishchu, katere shola je last c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko, in kateri sholi naj bi se po mojem predlogu dodalo semenishche za izobrazbo kmetijskih gospodinjskih uchiteljic za jugoslovanske dezhele avstrijske in za Bosno,” je zatrjevala Kamila Theimer. “Ta predlog, ki sem ga ustmeno in pismeno predlozhila merodajnim osebam, je pri istih vzbudil vechje zanimanje, zlasti si je pridobil popolno priznanje gospoda poljedelskega ministra, ki se je hotel na svoje ochi preprichati, che so tudi podani vsi pogoji za izvrshitev mojega nachrta. Misliti bi bilo, da bo v tak namen napovedan obisk ministra obudil pri blizhje interesiranih faktorjih, pred vsemi pri dezhelnem glavarju, najvechje zadoshchenje. Avstrijske jugoslovanske dezhele so danes she vedno vech ali manj izkljuchno poljedelske in vse strokovno znanje, ki se poda njih kmetskemu prebivalstvu, pomeni pomnozhitev njegovega blagostanja in povzdigo njegove sploshne kulturne stopnje. Ustanovitev takega semenishcha pa zahteva, kakor znano, precej sredstev, katere bi morala vsaj na polovico pokriti drzhava. Dovolitev tako znatne vsote, kakor je za ta namen potrebna, je seveda najvech odvisna ob blagonaklonjenosti dotichnega resortnega predstojnika in samo po sebi se razume, da se blagonaklonjenost na licu mesta pri skupno zauzhitem obedu lagje pridobi, kakor pa s she tako lepo stiliziranimi vlogami.” Vendar je dezhelnemu glavarju in njegovi soprogi napovedani obisk poljedeljskega ministra obudil samo mochno meshana chustva. “Za nju bi bil ministrski obisk le tedaj pomemben, che bi se dal politichno izkoristiti in che bi madami dal priliko za reprezentativne funkcije.” Zato sta temu primerno ukrepala: na kmetijsko druzhbo je prishel namig, naj bo za “gospo dezhelno glavarico” pri prichakovanem slavnostnem obedu rezervirano chastno mesto, minister pa je bil “bombardiran” s povabili na razlichne oglede. Zhal nista dosegla nobenega uspeha. “Gospa dezhelna glavarica ni namrech vsled svojih vednih umeshavanj v uradne zadeve pri merodajnih gospodih posebno priljubljena in ti, med njimi podpredsednik c. kr. kmetijske druzhbe in namestnik dezhelnega glavarja dr. Lampe so izjavili, da se slavnostnega obeda ne udelezhe, che ga pochasti s svojo navzochnostjo dezhelna mati. – Tudi njena proshnja, naj ji jaz poskrbim tako povabilo, je ostala brez uspeha, ker jaz kot tujka naravno nimam pravice uvajati goste v Marijanishche.”

 

 

"Klerikalni poslanci pridejo prvich v salon Kamile Theimer

na Dunaju", Dan 1913/515

"Kamila Theimer pride v Ljubljano vodit gospodinjske shole. Sprejem na kolodvoru", Dan 1913/515

 

Kamila Theimer je pojasnila, da je bila v kritichnem chasu v Marijanishchu, saj sta jo poljedelsko ministrstvo in gospod Povshe prosila, naj kot strokovnjakinja pripravi prorachun, pravila in uchni nachrt bodochega semenishcha. Dezhelni glavar ni imel sreche, je nadaljevala Kamila Theimer. Najprej sploh ni dobil odgovora, nato pa je poljedelski minister na konferenci predsednikov na kratko povedal Povshetu, da bo zaradi politichnih razlogov njegov obisk namenjen samo ogledu Marijanishcha. Vztrajal je, da bo v Ljubljano prishel kot gost c. kr. kmetijske druzhbe. “Zdaj sta gospod dezhelni glavar in njegova soproga premenila svojo taktiko. Kaj jima je mar projektirano semenishche, blagor dezhele in njiju rojakov? Minister se ni dal zlorabiti za njiju namene, torej naj sploh ne pride. Gospod dezhelni glavar je imel smelost, gospodu Povshetu naravnost rechi, naj ministru kar odpishe, ker v sedanjih razoranih strankarskih razmerah tak obisk ni na mestu.” Povshe pa je bil mnenja, da nimajo razorane kranjske razmere nich skupnega z ustanovitvijo nepolitichnega semenishcha za kmetijske gospodinjske uchiteljice, zato se je dezhelni glavar vsedel na vlak in odpeljal na Dunaj. “Oficijalno se je pach reklo, da je povod tega obiska pri Nj. ekscelenci podpora za kraje, prizadete po ujmi, dejstvo pa je, da je za petek 18. aprila prichakovani ministrski obisk izostal. Tudi kdor je kratkoviden, spozna lahko vzrok, tem laglje, ker se je gospod dezhelni glavar koj po svojem povratku napram svojemu namestniku izrazil, da ministra najbrzhe ne bo. Sicer pa se ministrstvu privatno kar priznava, da je bil obisk samo zato odpovedan, ker se je minister umevno bal, da bo zapleten v neprijetne, strankarskopolitichne zadeve.” Kamila Theimer je poudarila, da v ministrstvu odkrito zatrjujejo, da je chas za pridobitev prispevka za semenishche za leto 1913 zamujen. Gradnja semenishcha se je zato morala prelozhiti na naslednje leto. Liberalni javnosti je tudi zaupala, da je sama glede dovoljenja za shtipendije zaman nadlegovala drzhavnega financhnega ministra, trzhashkega namestnika in istrskega dezhelnega glavarja. “Jugoslovanske dezhele naj she eno leto dlje chasa chakajo. Kaj pa je na tem? Glavna stvar je in ostane, da so se p. n. dezhelni reshevalci zopet enkrat znosili nad c. kr. kmetijsko druzhbo in pred vsem nad njenim predsednikom. Na tem tudi nich ne preminja dejstvo, da se je gospa dezhelna glavarica nalashch za ta namen peljala na Dunaj, da bi pri razpustu kmetijske drzhavne zhenske zveze od mene nasvetovnemu in nacheloma zhe odobrenemu predlogu, naj se da Marijanishchu polovica ostalega drushtvenega premozhenja, dala svojo popolnoma nepotrebno podporo.” Sovrazhnost dezhelnega glavarja in drugih strankarskih velichin napram gospodinjski sholi v Marijanishchu namrech traja zhe dalj chasa. Zanjo ni opravichila, saj spada ta shola med najboljshe v Avstriji in jo mora vsak strokovnjak imeti za vzorno urejen zavod. Tudi polletna dezhelna gospodinjska shola v Repnjah obeta, da bo postala vzoren zavod, vendar ne po zaslugi dezhelne vlade, temvech zato ker je njeno vodstvo v rokah kvalificirane sholske mochi, mariborske sholske sestre in absolventke slavnega semenishcha Haag na Bavarskem. Tako kot pri vseh dezhelnih ustanovah tudi vRepnjah skorajda nimajo uchnih sredstev, z izjemo tistih, ki jih je darovala kmetijska drzhavna zhenska zveza. Poljedelsko ministrstvo je namrech lansko poletje njej osebno namenilo znatno remuneracijo (odshkodnino, posebno nagrado), ki pa jo je odklonila. V njeno zameno je prosila, naj drushtvo dobi za uchna sredstva 1.000 kron. Pridrzhala pa si je pravico glede njihove razdelitve. Toda ker ni njenih uchnih sredstev ali sredstev repenjskega zhupnika, ki je stric voditeljice, jih pach ni.

“She slabshe je s takoimenovanimi kmetijskim techaji, ki le prichajo, kako krvavi diletantje so prireditelji,” je poudarila Kamila Theimer. “Izmed shtirih potovalnih uchiteljic je ena sama, namrech gospodichna Sittig, kvalificirana gospodinjska uchiteljica, to je, seminaristinja. Gospodichna Peche je obiskovala le polletno gospodinjsko sholo 'Vesno' v Brnu, obe drugi uchiteljici, gdch. Odlasek in gdch. Jaglich sploh nimata nikake sholske gospodinjske izobrazbe in sta le k dvema techajema gdch. Peche 'zraven hodili'. Za te osemtedenske potovalne techaje ni nobenega

statuta, nobenega avtoriziranega uchnega nachrta in tudi uchnih sredstev ni nich, izvzemshi da imajo tu in tam kako pinjo za surovo maslo ali kak shivalni stroj. Od zadnjega chasa imajo za te techaje tudi shvedski Alfa – separator, ki sem jim ga jaz dala. Gospodichne poduchujejo tako malo, ali tako mnogo, kakor pach znajo in che je ena posebno chastihlepna, si pach sama napravi uchni nachrt. Chitala sem lansko leto tak nachrt, ki mora vsakega strokovnjaka spraviti v to, da se od smeha razjoka. Poleg tolikih in tolikih glavnih predmetov naj se she vse mlekarstvo v osmih tednih dozhene. Tak nachin poduchevanja pomeni gojenje povrshnosti in zanikrnosti in le pricha, da nimajo prirediteljice ne znanja in razuma za stvar, tudi che prihajajo k posameznim uram oficijalni uchitelj mlekarstva, zdravnik in takozvana 'pomoch', ki je seveda popolnoma nekvalificirana. Bodi takoj omenjeno, da se teh techajev, ki trajajo, kakor recheno, osem tednov, udelezhuje navadno 20 do 23 deklet in da se konchajo s skupnim in slavnostnim obedom.

 

"Kamila Theimer uchi deklice v gospodinjskisholi kuhinjske

in zhivljenjske modrosti", Dan 1913/515

 

Tudi jaz sem v chasu, ko sem bila referentinja kmetijske drzhavne zhenske zveze prirejala techaje. Pri meni je pa poduchevala kakor ob sebi umljivo le polnovredna uchna moch in omejile smo se na temeljne pojme kmetijskega gospodinjstva. Imele pa smo kvechjemu 12 uchenk in uchnih sredstav v izobilju, seveda 'zakljuchne skushnje' in slavnostnega obeda ni bilo. Na ta nachin se da res tudi v shestih tednih dosechi uspehe. Kranjski gospodinjski techaji pa niso drugega, kakor pesek v ochi in namenjeni zgol za lov na volilce. Potemkinove vasi! Povrh veljajo ti techaji tochno trikrat toliko, kolikor so veljali nashi techaji na Nizhjem Avsrijskem, kjer je vse drago. To se pravi: en techaj z eno uchiteljico je veljal okroglo 800 K, kranjsko dezhelo pa velja po priznanju dezhelnega odbora 2400 K.” Pobudniki, prireditelji in nadzorniki techajev nimajo nobenega strokovnega znanja in tudi potrudili se niso, da bi si ga pridobili, preden so se lotili dela, je zatrjevala Kamila Theimer. Ti techaji so samo shpekulacija z neizkushenimi in nevednimi shirokimi sloji in v prvi vrsti konkurenca izvrstnemu in brezhibnemu delu sholskih sester v Marijanishchu. Za nasvet bi morali najprej vprashati izkusheno voditeljico Marijanishcha, ki je edina strokovnjakinja v dezheli, a so uchiteljice z dezhele raje poslali izobrazhevat na Dunaj in v Brno, kar pach najjasneje kazhe, od kod piha veter. “Da nasprotuje baje na katolishki podlagi stojecha stranka hishi, ki jo vodijo duhovske sestre, to je pach unikum in na Kranjsko je treba priti, da se kaj takega vidi,” je zakljuchila Kamila Theimer.40

“Prishla mi je v roko shtevilka, v kateri se razkorachava gospodichna Kamila Theimer med drugim nad gospodinjskimi techaji, ki se prirejajo za nasha dekleta po dezheli. Chitaje ta spis nisem vedel, bi se ji smejal ali jezil nad to Dunajchanko, ki pozna nashe kmechke razmere toliko, kolikor slepec barve, a govori samozavestno, kot bi bila pri nas na Kranjskem doma.” Takole je Kamili Theimer v Gorenjcu (1900-1916) odgovarjal dobro poucheni “Ochividec”, ki je poudaril, da o koristnosti in potrebnosti gospodinjskih techajev prichajo kmechke obchine, ki jih zahtevajo in z veseljem poskrbijo za prostor in drugo potrebno v tolikshnem shtevilu, da jim dezhelni odbor niti ustrechi ne more. Nashi slovenski mozhje niso tako nespametni, da bi troshili denar in trud, che ne bi bili preprichani, da so techaji koristni, je poudarjal “Ochividec”. “Mar ni koristno, ako se 20 deklet toliko udelezhenk shteje navadno vsak techaj – nauchi nekaj shivanja in kuhanja? Je mar shkodljivo, ako spoznajo, kaj je v hlevu, v hishi, v kuhinji snaga, ki jo she mochno pogreshamo po dezheli? Mar ni zlata vredno, ako se nauche nasha dekleta, da znajo spechi dober kruh, z malimi stroshki napraviti dobro jed – jed zdravo in okusno po taki ceni, da za shest dni opoldne stane za osebo kvechjemu dve kroni? Je-li greh, ako se privadijo za gotove prilike, vechje praznike in podobno, napraviti z navadnimi sredstvi boljshi obed, da ne bo v tej ali oni hishi kakor pri tisti gospodinji, ki je odgovorila na vprashanje, kaj pach jedo in pijo veliki gospodje na Dunaju: jedó shpeh, pijo pa mast?! Bo li obchinstvu shkodilo, ako zna nasha mladenka pomagati v prvi sili pri nesrechah, ko bi bili sicer vsi v najvechji zadregi? Ali je shkodljivo, che ume nasha dekle, kako je potrebno skrbeti za zdravje s snago, prezrachevanjem stanovanja, pametno obleko, hrano...? Jim bo le v shkodo, ako nekaj vech vedó, kako se redé goveda, prasci, kokoshi...?” Cheprav gospodichna Kamila Theimer trdi, da je she zlasti za nekvalificirano uchiteljico takshen program prezahteven, je bil “Ochividec” preprichan, da brihtne slovenske punce to zmorejo, pri Nemkah pa morebiti to ne bi bilo mogoche. “In ko bi gospodichna Theimer znala slovensko, bi se bila lahko sama preprichala, da se dekleta prav mnogo nauche. To pa je ne samo lepo izprichevalo za dekleta, ampak tudi najboljshi dokaz, da gospodichne in gospodje, ki na teh techajih pouchujejo, ta posel popolnoma razumejo in se z vso vnemo temu pouku posvechajo, cheprav jim gdch. Theimer ochita, 'da nimajo potrebne kvalifikacije'. Radovedni smo, kaka 'kvalifikacija' je po mnenju gdch. Theimer za ta pouk potrebna.” Kar zadeva udelezhenke in uchno osebje so ti techaji takshni, kot jih omogochajo razmere, je nadaljeval “Ochividec”. Gospodichna Theimer se dobro spozna na Dunaj in njegovo okolico, vendar ne bi smela pozabiti, da je velik chevelj slab za majhno nogo, in kot njen dunajski klobuk ne sodi na glavo kmechke mladenke, tako tudi njeni techaji in njeni nazori niso za kmechko prebivalstvo na Kranjskem. “Pri zeleni mizi se delajo nachrti, a v praksi chesto niso za rabo. Shola na Grmu je bila z Dunaja diktirana, uchni nachrt tam napravljen. Kako je hirala! Nash dezhelni zbor shele jo je prenaredil in presnoval, kolikor je mogel za nashe potrebe – sedaj gre. Taka bi bila s techaji, ako bi jih Dunajchanke pri nas snovale.” “Ochividec” je nekaj besed namenil tudi slavnostnemu obedu, s katerim se techaji navadno konchajo. Nikakor ne gre za “lukulichne” pojedine (op. bogate, obilne, razkoshne, razsipne pojedine), kot morda misli Kamila Theimer. “Mi mislimo, da je popolnoma prav, ako dekleta same plachajo 3-4 jedi ter povabijo nekaj gospodov, da imajo priliko pokazati, da se bodo znale vesti kot gospodinje tudi takrat, ako dobe v hisho par gostov. Ali bi bilo morda boljshe, ako bi konchavshi techaj dekleta ishle v gostilno, povabile fante in tam poduk konchale s plesom? Baje se drugod tako godi.” Na podezhelju vlada sploshna sodba, da so techaji koristni. Sodba kmetov je pri tej zadevi merodajna, ne pa mnenje “she tako strokovnjashke mestne gospodichne”. Seveda se da techaje izpopolniti in izboljshati uchni nachrt, vendar bo to pokazala shele izkushnja. “Iz knjig ali na komando kake gdch. Theimer se taka rech seveda ne da napraviti. Za izpopolnitev teh prekoristnih techajev je dolzhan delati vsakdo, ki je vnet za napredek nashega kmetskega prebivalstva. Ti techaji so se v kratkem chasu pri nas udomachili. Na vech prireditvah sem se utegnil na lastne ochi preprichati, da nashe mladenke umevajo pomen in koristi tega pouka. Zato smem rechi, da ne bo gdch. Theimer, ne sedanjih ljubljanskih liberalcev, ki jo zlorabljajo – ali pa ona nje – pa bodo nashe dobre gospodinje she hvalezhne za sedanje techaje.”41

Dve shtevilki za prvim pismom je bilo na prvi strani Slovenskega naroda objavljeno novo, v marsichem she bolj zanimivo pismo, v katerem je Kamila Theimer pojasnila, po kakshni poti in s kakshnimi sredstvi je dr. Ivan Shustershich postal kranjski dezhelni glavar.

Po odstopu Frana Shukljeta je nastala v SLS velika zadrega glede njegovega naslednika. Nobena skrivnost za pouchene kroge ni bila, da je po tem dostojanstvu hrepenel dr. Shustershich, she bolj pa njegova chastihlepna soproga, prav tako je bilo znano, da pravi “spiritus rector” (“dusha”, duhovna vodilna sila) katolishke stranke, dr. Krek, odlochno nasprotuje Shustershichevi kandidaturi, je zapisala Kamila Theimer. “Dr. Krek je namrech kot socijalist po preprichanju od nekdaj nasprotnik kumuliranja uradov in stoji zhe mnogo let na stalishchu, da je izvrshevanje drzhavnozborskega mandata nezdruzhljivo z dostojanstvom dezhelnega glavarja. Ker Shustershicha v drzhavnem zboru ni hotel pogreshati, se je na strankarskih konvetikelnih zavzemal za izvolitev koga drugega, v tem specijalnem sluchaju za drzhavnega poslanca in predsednika c. kr. kmetijske druzhbe Frana S. Povsheta, kateremu je prej mochno nasprotoval, chesh da je prevech konservativen, od katerega je pa prichakoval, da na zheljo stranke odlozhi svoj drzhavnozborski mandat, che postane dezhelni glavar. Tudi nikdar prikrivana nenaklonjenost dr. Kreka napram gospe Shustershichevi – odkar je dezhelna mati, je samo enkrat z njo govoril in she to samo da izpolni meni dano obljubo – je morda pomagala, ga zavzeti proti nominiranju dr. Shustershicha.” Izjemoma so se v tem primeru Krekove zhelje ujemale z zheljami vlade. Vladni kandidat za dezhelnega glavarja je bil v uradnih krogih sploshno sposhtovani in priljubljeni drzhavni poslanec Fran Povshe, kar ni bilo po Shustershichevem okusu. Ker po ravni poti svojega cilja ni mogel dosechi, se je pach podal na stranska pota. Kot nachelnik stranke je obiskal ministrskega predsednika grofa Stürgkha in mu za protiuslugo, che bo imenovan za dezhelnega glavarja, obljubil, da se SLS iz opozicijske spremeni v vladno stranko in enkrat za vselej opusti obstrukcijo. Stürgkh je to kupchijo sklenil she toliko lazhje, ker mu je Shustershich zatrdil, da Povshe nima nobenega vpliva v stranki. “Povrh je Shustershich v 'Reichsposhti' in drugih mu pristopnih chasopisih lansiral vest, da je v najboljshi moshki dobi stojechi Povshe prestar in telesno preslab za to dostojanstvo. Vrnivshi se domov, je potem v takih stvareh zelo naivnemu Kreku pripovedoval, da ga je ministrski predsednik s povzdignjenimi rokami prosil, naj prevzame to tezhko mesto, tako da nikakor ni mogel odkloniti.” Za to felonijo (nezvestobo) je Krek izvedel chisto sluchajno shele dosti kasneje. V trenutku nevolje jo je namrech Stürgkh povedal drzhavnemu poslancu Jozhefu vitezu Pogachniku, ki je to vest she gorko nesel h Kreku.

 

dr. Ivan Shustershich

 

“To bi se bilo vse dobro in lepo preneslo in mir bi bil ostal ohranjen. A tedaj je nastala ta nesrechna balkanska vojna in vsled te je latentna Cuvajeva kriza na Hrvashkem postala aktualna. Treba je bilo priti z barvo na dan in izpolniti obljubo. Najlepshi delegacijski govori v Budimpeshti in lojalnosti cedechi se uvodniki v 'Slovencu' niso imeli za ministrskega predsednika nich pomena, che je divjala v drzhavnem zboru obstrukcija proti prorachunu. Ministrski predsednik je zahteval, da se izpolni za njegovo konivenco garantirana mu obljuba in da poneha obstrukcija. Te zaveze pa Shustershich nikakor ni mogel izpolniti, kajti brez ozirov na njegove obljube in morda prav zaradi njih je zlobni dechko Krek na Franchevem ringu trobil genralni jurish na drzhavne potrebshchine. Shustershich se je naglo peljal iz Budimpeshte na Dunaj, toda – joj tudi to potovanje ni imelo uspeha in znamenita vecherna konferenca v hotelu Hammerand, kjer ima Krek na Dunaju svoje stanovanje, sicer ni sklenila ustaviti obstrukcijo, pach pa odstop dr. Shustershicha od nachelstva.” Kamila Theimer je dodala, da je bila vlada po Brafovi smrti pripravljena prepustiti mesto poljedelskega ministra predstavniku Jugoslovanov, vendar se je to koncediranje (privoljenje) razbilo ob osebi dr. Shustershicha. Vlada nikakor ni hotela in ni mogla imenovati Shustericha za ministra, ker so alpski nemshki nacionalci izjavili, da bi to imenovanje smatrali za “casus belli” (formalni povod za vojno napoved), proti Shustershichu pa so bili tudi konservativni Poljaki. “S Povshetom pa, ki bi bil tako vladi kakor vsem strankam brez razlochka zaradi njegove prislovichne spodobnosti in njegovega temeljitega strokovnega znanja zelo vshech, se je bilo bati, da se pridobi sicer izvrsten parlamentarichen minister, toda brez stranke. In tako so ostali Jugoslovani brez legalnega zastopnika v kabinetu.”

Dobro je znano tudi Shustershichevo dezhelnozborsko delovanje, je po tem odlochilnem sklepu nadaljevala Kamila Theimer. Dezhelni glavar je uporabil 60.000 kron dezhelnega denarja za preureditev svojega zasebnega stanovanja v dezhelnem dvorcu, ki je bil zgrajen shele pred nekaj leti. Obenem pa ni bil pravochasno reshen noben akt. “Gospod dezhelni glavar je na Dunaju, v Budimpeshti in politizira in spletkari, dochim sedi njegov namestnik dr. Lampe za tretjino njegove plache od 9. ure zjutraj do 8. zvecher v uradi ter reshuje dezhelne posle in dostikrat she gorkega obeda nima, ker doslovno nima chasa ga zavzhiti. Zato pa se vozi dezhelna mati oficijalno h 'konchnim skushnjam' 'gospodinjskih techajev' in prireja soaréje, za katere si narocha ribe iz Trsta, pularde iz Gradca, sochivje iz Gorice in posebnosti celo z Dunaja, ker – kakor je meni rekla – na Kranjskem sploh nich vzhitnega ni dobiti. Che bi hotel kdo verjeti njenim besedam, bi moral sploh misliti, da je gospa dezhelna glavarica s svojim stalishchem jako nezadovoljna. Vsaj meni se je vechkrat pritozhevala, da se je njen mozh edino le iz 'patrijotichnih' ozirov dal pregovoriti, da je vzel tezhko breme nase, da je pa moral domovini storiti to zhrtev, ker pach na celem Kranjskem ni nikogar, pa zhe prav nikogar, ki bi bil v stanu in zmozhen dostojno opravljati dezhelno glavarstvo. Oba pa upata nujno, da se chas trpljenja blizha svojemu koncu. To tudi jaz verjamem; morda bo she prej konec, kakor bo gospe dezhelni glavarici vshech. Seveda se lahko zgodi, da za premembo namesto navzgor, zleti enkrat navzdol.”42

Ne glede na resnichnost ali neresnichnost obtozhb je Kamila Theimer zadela v zhivo. Uspelo ji je spraviti katolishki tabor v veliko zadrego. Obtozhena stran se je branila tako, da je Kamilo Theimer oznachila za histerichno, nevrotichno, prismojeno in umobolno. O teh obtozhbah nekoliko vech besed kasneje. Histerije pa naj bi se nalezla tudi liberalna stranka od te “blage in tuzhne devojke Kamile Theimer, o kateri se je izrazil liberalen kolovodja, da jo je 'hudich' prinesel v Ljubljano”.43 “Je pa to izredno strastna spletkarica, vsa nervozna in skrajno hudobna,” je bil preprichan knezoshkof dr. Anton Bonaventura Jeglich.44

Komentarji na pismi Kamile Theimer so se pojavili tudi v Dnevu, ki je na primer poudarjal, da naj bi klerikalci, zlasti Shustershich, za ministrski frak, mesto dezhelnega glavarja in vodstvo v stranki spletkarili drug proti drugemu, Shustershicheva soproga naj bi se vtikala v uradno poslovanje dezhelnega odbora, medtem ko Kamila Theimer klerikalce odkrito obtozhuje zlorabe dezhelnega premozhenja in izdaja, da so prirejali razkoshne gostije na stroshke kranjskih davkoplachevalcev, njo samo pa so izkoristili, ker so na Dunaju “hoteli priti v 'vishjo druzhbo' knjeginj in grofic”.45

Slovenski narod, Dan in Zarja so se polotili tudi dr. Janeza Evangelista Kreka, nekdanjega znanca oziroma prijatelja Kamile Theimer. Slovenski narod ga je poimenoval “vitez zhalostne postave”, kajti kljub vsemu vplivu, ki ga ima pri katolishkem tisku, je dovolil, da je Slovenec objavil podel napad na nekdanjo dobro prijateljico. Che je nekdaj Krek veljal za poshtenega in chastnega chloveka, se je mnenje o njem temeljito spremenilo. “Chasih – zhe precej dolgo je tega – so vladale v napredni vrstah nekake simpatije za dr. Kreka. Ljudje so delali med njim in med gotovimi drugimi klerikalnimi prvaki razlochek in sodili so, da je v njem kraj vseh njegovih napak nekaj mozhatega. Reklo se je in mislilo se je: Krek je neotesan, nobene vzgoje nima, svojega temperamenta ne zna krotiti, nikoli ni obcheval s civiliziranimi ljudmi, a njegovo srce ni napachno, krivice vedoma in hotoma iz same zlobe tudi nasprotniku ne bo storil in postavil se bo za pravico, posebno che she bo chutil, da je to njegova chastna dolzhnost. Tako mnenje je vladalo o njem precej sploshno. Seveda je Krek schasoma poskrbel, da se je to mnenje precej predrugachilo, a vendar moramo z nekakim obzhalovanjem konstatirati, da niti ostankov tega nekdaj dobrega mnenja ne zasluzhi. Do tega spoznanja smo prishli v soboto, ko smo v 'Slovencu' chitali ostudne in podle napade na g. Kamilo Theimerjevo. Ti napadi so pokazali, da je Janez Krek v resnici vitez najzhalostnejshe postave in da nima niti najprimitivnejshega chuta za dolzhnost prijateljstva. Dr. Krek je pravi vodja klerikalne stranke, njegova beseda je v stranki odlochilna tudi pri glasilu stranke. Z g. Theimerjevo so ga vezale jako ozke prijateljske vezi. Poldrugo leto je bil stalni gost v njeni hishi in posvetoval se je zh njo celo o politichnih in gospodarskih stvareh v nashi dezheli, ki je g. Theimerjevi vendar tuja. To pach pricha, da je moralo to prijateljstvo biti zelo presrchno. Kako zhe pravi Ciceron? 'V prijateljstvu ni nich fiktivnega in nich simuliranega in kar je v njem, je pristno in prostovoljno.' Prijateljsko je bilo razmerje med dr. Krekom in g. Theimerjevo in moralo je izvirati iz simpatij in obojestranskega osebnega sposhtovanja in veliko je moralo biti to prijateljstvo, saj se iz klerikalnih krogov chuje celo mnenje, da je bila g. Theimerjeva poldrugo leto prava dushevna voditeljica klerikalne stranke. Naj se je to prijateljstvo tudi razdrlo, naj je vzrok katerikoli, neke dolzhnosti so na dr. Kreku vendar ostale in dolzhnost njegova je bila chisto gotovo, da zabrani tak nachin bojevanja proti g. Theimerjevi, kakrshnega se je posluzhil 'Slovenec'. G. Theimerjeva je vedela, kaj stori, ko je s polnim imenom stopila pred javnost; zachela je boj in morala je biti pripravljena na odgovor, a da jo bodo v listu, pri katerem ima njen nekdanji dobri prijatelj dr. Krek veliko besedo tako po pasje grdo in zanichljivo psovali, tega najbrzh ni prichakovala. Dr. Kreka je lahko sram v dno dushe, kajti zdaj pach ni dvoma, da je bilo tudi mnenje o njegovi mozhatosti in poshtenosti njegovega srca napachno, kakor marsikatero drugo dobro mnenje, ki je nekdaj vladalo o njem.”46

V glasilu socialne demokracije Zarja (1911-1914) lahko preberemo mnenje, da se Krek po zaslugi osebne nesebichnosti mochno razlikuje od ostalih klerikalnih voditeljev. Sedaj pa naj bi po zaslugi Kamile Theimer javnost izvedela, da je bilo Krekovo katolichanstvo samo prevara, saj je svoji prijateljici zaupal, da je zhe zdavnaj zavrgel katolishko vero in je po svojem preprichanju socialist, klerikalno politiko pa vodi samo zato, ker je socialno delo na Kranjskem zaradi ogromnega vpliva duhovshchine mogoche samo pod katolishkim okriljem.47

Tretje pismo Kamile Theimer je bilo namenjeno opisu vecherje na Shustershichevem domu, na katero sta bila povabljena s Povshetom. Besede, ki jih je po vecherji o Povshetu izrekla soproga dezhelnega glavarja, so bile takshne vrste, da je Kamila Theimer morala zardeti. Zaradi psihichnih naporov je nato she isto noch zbolela, nikakor pa ni bila za njeno bolezen kriva mastna kranjska klobasa, ki jo v povezavi z njeno osebo omenja Slovenec. “'Slovencu' se je zdelo potrebno, dodati mojemu popravku nekaj pripomenj, v katerih dvomi, da je bila mastna kranjska klobasa edini vzrok moje bolezni,” je pisala Kamila Theimer. “Obchudujem njegovo bistroumnost po zasluzhenju in priznavam brez vsega obotavljanja, da je to pot – zjemoma – zadel resnico. Da, na dan Marijinega oznanjenja, torej dne 25. marca opoldne v Marijanishchu zavzhita mastna kranjska klobasa res ni bila edini vzrok moje bolezni, nego je ta tezhko prebavljiva jed bila le nekako prvi vzrok. Dan poprej je bil namrech gospod dezhelni glavar dopoldne lastnoosebno pri meni in me je za dan 25. zvecher povabil k sebi in svoji soprogi na vecherjo. Potem me je zopet lastnoosebno spremil h gospodu Povshetu, pri katerem sem bila povabljena na obed. V tem, ko sem jaz natikala svoj klobuk, je gospod dezhelni glavar porabil priliko, da je rekel chestiti sestri Lidvini, prednici Marijanishcha, ki mu je delala druzhbo, da je vendar vechna shkoda, da sem jaz kot zhenska prishla na svet, chesh, che bi bila moshki, da bi bila vsled svojih odlichnih dushevnih zmozhnosti gotovo zhe davno minister postala. Omenjam to le mimogrede, da pokazhem, da me Shustershich in tovarishi vsak takrat niso smatrali za umobolno in si shteli v dobro, da so z menoj znani. Kakor recheno, obedovala sem potem pri Povshetu, oziroma pri njegovi hcheri g. Erni Krajec. Tudi to povabilo ima svojo predzgodovino, ki je vredna da se jo pove. Soprog g. Erne Povshetove, inzhener Krajec je, kakor znano v dezhelni sluzhbi. Ta odlichno kvalificirani uradnik je bil zhe celih pet mesecev predlagan za stavbnega svetnika, pa ni mogel dosechi, da bi bil imenovan, dasi je bil dotichni akt popolnoma izgotovljen in je bilo samo she treba, da ga gospod dezhelni glavar podpishe. Vzlic vsemu siljenju od strani dr. Lampeta pa tega podpisa ni bilo dobiti. V svoji nevolji sta se Povshe in njegova hchi obrnila name in sta me prosila, naj jaz za zeta, oziroma soproga posredujem pri Kreku. To posredovanje je imelo seveda v 48 urah zazheleni uspeh in zahvala za to je bilo povabilo na obed. Med tem obedom je prishlo od gospoda dezhelnega glavarja na gospoda Povsheta pismo, obsezajoche povabilo za dan 25. in kljuch k lozhi dezhelnega glavarja za tisti vecher. Povshe je hotel oboje odkloniti, ker – kakor je rekel – ne mara nichesar od ljudi, ki so mu v vsakem oziru toliko zla storili, kakor Shustershich in njegova soproga. Glede lozhe ga tudi ni bilo pregovoriti, pach pa se je konchno udal skupnim proshnjam njegove hchere in mojim in me je tudi naslednji vecher tochno ob dolochenem chasu spremil v dezhelni dvorec.

Po lukullichni vecherji so gospodje – razen Povsheta je bil navzochen samo she prelat Kalan, ravnatelj Marijanishcha – sedeli v sobi za kadilce, dochim sva gospa dezhelna glavarica in jaz ostali v salonu. Gospa Bogomila je bila najbrzh zhe slishala o chenchariji, ki je spravljala moje ime v zvezo s Povshetom in se je ochividno hudo bala, da bi jaz po sprejetju eventuelne Povshetove ponudbe postala njena tekmovalka. Strah pred to mozhnostjo je bil tako velik, da ni samo pozabila na previdnost, ki jo je zahtevala pamet, nego je tudi pozabila na najelementarnejshe dolzhnosti spodobnosti. Izrazila se je napram meni o gospodu Povshetu, ki je bil ravnokar vstal izza mize in se je she pushech v sosednji sobi pogovarjal z njenim soprogom, da mi je zanjo stopila rdechica v lica in sem se s tezhavo premagovala, da ni prishlo do eklata. Pri tej priliki mi je rekla, da je njen mozh prevzel mesto dezhelnega glavarja samo prisiljen, ker nikogar drugega ni bilo, ker tisti, ki so bili na razpolaganje, nimajo potrebnih zmozhnosti za ta urad. In da bi odpravila vsako nesporazumljenje, je namignila z roko v smeri proti Povshetu. Dostavila je potem she, da Povshe ochividno telesno in dushevno vsak dan bolj hira in da ga zhe lastni otroci imenujejo staro babo. V ilustracijo te opomnje mi je potem takoj povedala primerno storijo. Tudi sicer mi je povedala she marsikaj in je zanichljivo govorila o Povshetovi pokojni soprogi, o malomeshchanskem nachinu zhivljenja cele rodovine, o njeni znani shtedljivosti – izrazila se je drugache – in tako dalje z gracijo. Navadno mi ne zmanjka besed, a to pot, ko sem chula toliko nizkotnosti v mishljenju in obliki, mi jih je res zmanjkalo. She divjakom je gost svet, tu pa se je soproga dezhelnega glavarja izrazhala na tak nachin in she napram tujki o tovarishu in pritashu stranke njenega mozha, o mozhu, ki je she pred malo minutami uzhival njen kruh. Vozech se domov, nisem mogla tega dozhivljaja takoj povedati Povshetu, ker nas je prelat spremljal in tako sta s silo zadrzhani stud in nevolja zvecher dopolnila, kar je bila zachela opoldne kranjska klobasa. Z drugimi besedami: ponochi sem hudo obolela. Naslednje dopoldne sem potem povedala to lepo dogodbo Povshetu, ki je bil prishel vprashat, kako se mi godi. Izvajal je konsekvence v toliko, da od tedaj ni vech prestopil praga dezh. dvorca. Najbrzh je moje trdovratno molchanje pripravilo gospo Shustershichevo do mnenja, da se je ponesrechil njen poskus, me preplashiti pred eventuelno poroko s Povshetom, na kar je bil poslan dr. Pogachnik nad Povsheta samega.

 

 

 

"Kamila Theimer pri dezh. glavarju dr. Shustershichu.

Pogovor v salonu in njegove posledice.

Obrekovanje domachih gostov", Dan 1913/515

 

"Kranjska klobasa. Kamila si izpridi zhelodec.

Usodepolna zhelodchna bolezen", Dan 1913/515

 

V svojem prvem odgovoru na nespodobne napade 'Slovenca' nisem tega omenila, ker mi je zoprno, vpletati v javna razpravljanja osebne stvari, ponovljene podlosti 'Slovencheve' pa so me odvezale te dolzhnosti, ki sem si jo sama nalozhila.”48

Nekatere obtozhbe Kamile Theimerjeve zoper Shustershicha niso bile nove, drugachen je bil le nachin, na katerega so tokrat prihajale v javnost.49 Vechina je bila tudi mochno napihnjenih, na primer obtozhba glede stroshkov za Shustershichevo stanovanje,50 ni pa nujno, da so bile tudi povsem neresnichne. Zanimiv so tudi viri zaupnih podatkov, ki jih je objavljala Kamila Theimer, kajti med njimi naj bi se, kot pishe Ivan Dolenec, sprva znashle tudi “nekatere indiskretnosti (morebiti deloma pretirane), ki jih je bila izvedela od Kreka in drugih poslancev na Dunaju, oziroma v Ljubljani”.51 Odpor zoper Shustershichevo avtokratsko vodenje stranke je namrech narashchal tudi znotraj SLS. Mnogi so mu napade Kamile Theimer privoshchili, le shkoda se jim je zdelo, da jih je morala izrekati tujka.

 

"Kamila pishe... Vse pride na dan... Nauk", Dan 1913/515

 

V primeru drzhavno-in dezhelnozborskega poslanca, predsednika c. kr. kmetijske druzhbe Frana Povsheta Kamila Theimer ni udarila povsem v prazno. Okolishchine pri iskanja Shukljetovega naslednika niso docela pojasnjene, zato se pojavljajo razlichne interpretacije. Po Shukljetovem demonstrativnem odstopu z mesta dezhelnega glavarja konec leta 1911 je klub dezhelnih poslancev SLS narochil Shustershichu, naj pri ministrskem predsedniku Karlu Reichsgrafu von Stürgkhu (1859-1916) dosezhe, da bo novi dezhelni glavar bodisi dr. Evgen Lampe (1874-1918)52 bodisi Povshe, ki je veljal za priljubljenega v vladnih krogih. Za Lampeta se je zavzemal tudi Krek,53 vendar pa Lampe ni bil primeren, ker je bil kot odgovorni urednik Slovenca nekajkrat obsojen zaradi razzhaljenja chasti. V veliko presenechenje za katolishko stranko se je Shustershich vrnil z Dunaja z novico, da ga je vlada imenovala za novega dezhelnega glavarja.54 Za glavarja ga je namrech predlagal dezhelni predsednik baron Theodor Schwarz (1854-1932). Pojavil se je problem, kajti mesto dezhelnega glavarja, torej zaupnika vlade, ni bilo zdruzhljivo z ostalimi Shustershichevimi funkcijami, saj je bil nachelnik SLS in njenega zastopstva v parlamentu, ki je bilo pogosto v opoziciji proti vladi. “V stranki je po tradiciji veljal zakon, da niti dezhelni odbornik, kaj shele glavar ni smel biti istochasno drzhavni poslanec,” poudarja Andrej Filipich. “Tako je moral zaradi te nerazdruzhljivosti opustiti dezhelno odbornishtvo poslanec Povshe in pl. Shuklje je po imenovanju za dezhelnega glavarja odstopil kot drzhavni poslanec. Ravno tako je moral odlozhiti odbornishko mesto prof. Jarc, ko je bil izvoljen za drzhavnega poslanca. Dr. Krek je videl v tem zakonu naravnost ustavno zashchito demokracije.”55

Obtozhbe Kamile Theimer zoper dezhelnega glavarja so naletele na velik odmev v javnosti. Segle so celo izven meja dezhele Kranjske. “O zhenskih motivih dr. Shustershicheve 'politike' pishejo danes zhe cheshki listi,” je poudarjal Dan. “In tako gre slava nashe 'ljudske' politike shirom slovanskega sveta, povsod zapushchujoch obchutek gnusa na rachun in shkodo slovenskega naroda. Prashki 'Chas' je prinesel na celi prvi strani vse, kar se je razkrilo v zadnjem chasu o klerikalnem ljudskem voditelju dr. Shustershichu in njegovi gospe. 'Chas' pravi: 'Na vsa ta razkritja, priobchena v jasni formi, ki ne pripushcha dvomov, voditelji slovenske klerikalne stranke niso nashli niti ene besede v svoje opravichbo. Dali so svojo zaupnico in pripoznano strokovnjakinjo Theimer proglasili – za krshcheno zhidinjo in histerichno abnormalno zhensko, nakar seveda je Theimer reagirala z dokazi, ki Slovenchevo pobalinstvo ovrzhejo. 'Chas' nadaljuje: 'Najbrzhe se pa stvar ne bo dala kar tako preiti, kajti, ni izkljucheno, da bo o odkritju Kamile Theimerjeve, posebno v kolikor se tichejo nachina, s kakrshnim je dr. Shustershich prishel do urada dezhelnega glavarja, izpregovorjeno v dezhelnem zboru. Takshna politichna barantanja so sposobna zdemoralizirati vse javno zhivljenje in drzhavno upravo. Zato je potrebno, da bi zastopniki ljudstva izpregovorili o tem resno in energichno besedo.' – Res: politika kleriklalne stranke nam pripravi mesto pred Tirolci.”56

 

 

 

 

 

 

"Dr. Krek pregovarja Kamilo Theimer naj seporochi s posl. Povshetom"Dan 1913/515

"Kamila Theimer sanja o svojem neznanemzheninu in negotovi bodochnosti" "Dan 1913/515

 

 

“Voditelji slovenske klerikalne stranke v 'gatah'. Tako je naslovil prashki 'Chas' chlanek, v katerem se govori o razkritjih v klerikalni stranki, ki so pokazala, da vodi ljudsko politiko na Kranjskem zhensko shtreberstvo,” lahko preberemo v naslednji shtevilki Dneva.”Prav poseben utis bo napravil na Cheshkem pasus, kjer se govori o tem, zakaj ni prishel poljedelski minister v Ljubljano. Dogovorjeno je bilo, da pride: tu je pa gospa Shustershicheva hotela, da bi bila ministra predstavljena in da bi ji bilo rezervirano chastno mesto pri pojedini, chemur sta se gg. Povshe in Lampe uprla. Zato je pa shel dr. Shustershich na Dunaj in dejal, da na Kranjskem niso ugodne razmere za ministrske obiske. – Od sedaj naprej nas bodo Chehi sposhtovali.”57 O aferi so pisali she nekateri tuji chasniki, na primer nemshki Südslavische Rundschau, Arbeiter-Zeitung58 in Wartburg,59 cheshki chasopis Lidové Noviny60 idr.

 

 

 

 

“PSEUDOLOGIA FANTASTICA HISTERIchNE zhENSKE”

 

“Okoli Velike nochi je prishla v Ljubljano krshchena zhidinja Kamila Theimer z Dunaja, ki je bila poslovodkinja sedaj razdruzhene kmetijske drzhavne gospejne zveze (Landwitrschaftliche Reischfrauenvereinigung),” je na obtozhbe Kamile Theimer hitel odgovarjati katolishki dnevnik Slovenec. Chlanek je bil naslovljen “Umobolna Kamila Theimer – sotrudnica 'Slovenskega Naroda'”. “Ker je kazala zanimanje za gospodinjske shole in techaje in ker je imenovano drushtvo tudi darovalo kranjski dezheli nekaj uchil za gospodinjske shole in techaje, je bila imenovana oseba od prizadetih faktorjev vljudno in prijazno sprejeta. Nastanila se je v Marijanishchu in tam kazala zhivo zanimanje za gospodinjski pouk. Chez nekaj chasa je pa zachela kazati jasne znake dushevne abnormalnosti. Polastila se je je fiksna ideja, da postane soproga dezhelnega glavarja, in delala je nachrte, kako bo ona vladala kranjsko dezhelo. Tudi je izvrshila samomorilni poizkus, nadalje je zachela bombardirati razne odlichne osebe s popolnoma norimi dopisi. Tako je n. pr. pisala gospej hcherki veleuglednega drzhavnega poslanca Povsheta, da mora njen oche vse mandate odlozhiti. Drugi odlichni dami je pisala, da je gospod dezhelni glavar poslal svojega uradnika k odlichnemu rodoljubu vprashat ga, che jo hoche dotichni rodoljub porochiti. Chlanu dezhelnega odbora je pisala, da hoche postati kranjskemu ljudstvu dobra dezhelna mati ('eine gute Landesmutter'). Obenem je bombardirala poljedelskega ministra s pismi in od njega zahtevala, da mora priti v Ljubljano itd. Naravno je, da so se osebe, ki so bile zh njo v trajnem stiku, prizadevale v teh okolishchinah spraviti imenovano nesrechno osebo domov na Dunaj. Konchno je odpotovala. Pred odhodom je izrekla she pretnjo, da bo unichila S.L.S., zlasti pa gospoda dezh. glavarja. Bila je pred odhodom opetavno v urednishtvu 'Slovenskega Naroda'. Kamila Theimer je stara 45 let, njena mati je bila blazna, njena sestra je v sanatoriju. V obchevanju kazhe K. Theimer takoj vse znake zelo mochno razvite histerije, tako da se lahko izprevidi, da ni opraviti z normalno osebo itd. Razume se, da z umobolno zhensko ne bo nihche polemiziral, obchudujemo pa okusnost in bistroumnost 'Narodovega' urednishtva, ki si lahko priskrbi she vech podobnih sotrudnikov, in sicer v blizhini Ljubljane – na Studencu. Slika ne bi bila popolna, che ne bi she omenili, da sta umobolni gospodichni nasedla tudi 'Dan' in 'Zarja' in prav nich ne dvomimo, da nasedejo she drugi umobolni jugoslovanski 'svobodomiselni' listi, tako da ves svobodomiselni jugoslovanski Izrael stoji pod dushevnim vplivom – umobolne zhenske.”61

 

Mihael Moshkerc

 

Oznachitev Kamile Theimer za “umobolno” se je izkazala za slabo taktiko. Slovenec je obtozhbe Kamile Theimer resda razglasil tudi za “babje chenche”, produkt zhenske histerije in “kranjskih klobas”,62 vendar je obchutljiva dunajska gospodichna pokazala nenavadno odlochnost. Zaradi namigovanj o njenem dushevnem zdravju v zgoraj citiranem chlanku ter v chlankih “Prizor, vreden Cervantesovega peresa”63 in “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”,64 je vlozhila tozhbo zaradi razzhaljenja chasti proti odgovornemu uredniku Slovenca Mihaelu (Mihi) Moshkercu (1872-1924),65 Shustershicha pa je pozvala, naj dokazhe neresnichnost njenih trditev na sodishchu. Na zaslishanju je Moshkerc izjavil, da prevzame odgovornost za vse objavljene trditve o Kamili Theimer. Preiskovalni sodnik mu je dovolil, da predlozhi pismeno obrazlozhitev oziroma dokaze zanje.66

 

dr. Lovro Pogachnik 

 

Kamila Theimer se je obtozhbam zoperstavila tudi v chlanku “Odgovor 'Slovencu'”, znova objavljenem na vidnem mestu v Slovenskem narodu. Poudarila je, da klerikalci na utemeljene ochitke, ki jih ne morejo ovrechi, odgovarjajo z blatom. Spushchanje na tovrstno polemiko je pod njenim nivojem, vendar pa mora v prid resnice pojasniti nekaj stvari. Nikakor ni “krshchena Zhidinja”, temvech izhaja po ochetovi in materini strani iz stare arijske rodbine. Njeno druzhinsko ime je pravzaprav Theimert, zadnja chrka pa je bila izpushchena zaradi evfonichnih razlogov. Njeni predniki so bili zhe leta 1720 v Biali v Galiciji naseljeni na lastni zemlji. Eden njenih stricev je bil zadnji avstrijski poveljnik trdnjave v Veroni, ekscelenca podmarshal pl. Theimert, drugi stric je bil okrozhni predstavnik v Bukovini in so ga leta 1848 ustrelili ustashi. Njena stara mati po ochetovi strani je bila Nezha pl. Fialkonska, sestra znamenitega varshavskega nadshkofa, ki je bil 30 let zaprt v Sibiriji. Njena mati je bila rojena Heng plem. Schönbrück, njen praded je bil v sedemletni vojni odlikovan s plemishkim nazivom, njen stari oche je bil adjutant kneza Schwarzenberga in njena babica grofica Latour-Menbourg. Njena stara mati po materini strani, rojena Bonzak pl. Bonzida, ki je izhajala iz stare vojashke rodbine, se je po smrti starega ocheta porochila z baronom Edvardom Königsbrunnom. Njena sestra zdravnica Marija Theimert ni v nobenem sanatoriju, temvech je zaposlena kot pomozhna zdravnica v dunajski bolnici nadvojvodinje Zofije. Poleg tega pa sama ni stara 45 let, kajti pravkar je obhajala svoj reci in pishi 46. rojstni dan. Nikakor ni histerichna in ni nikdar poskusila napraviti samomora. Vendar pa je spomladi prestala tezhko obolenje ledvic, zaradi chesar je imela hude prebavne tezhave. Ob telesnih naporih, prehladih in celo razburjenjih se ji pojavijo “intenzivne mrzlichne bolesti”, ki jih ni moglo odpraviti niti dvakratno zdravljenje v Karlovih varih. Pojasnilo Kamile Theimer o domnevnem teatralnem poskusu samomora pa je bilo naslednje: Povshetu naj bi razkrila “samomorilni namen”, ta pa je narochil sestri prednici v Marijanishchu, naj pazi na njo, da si ne bi shkodovala. Vendar to she ne more biti zadosten dokaz za dushevno norost, o kateri je pisal Slovenec. Na veliko noch je na proshnjo predsednika c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko Povsheta prishla v Marijanishche. S tem naj bi hkrati ustregla tudi zhelji sekcijskega nachelnika Köllerja, naj izdela uchni nachrt in pravila za semenishche, ki naj bi se ustanovilo. Kmalu po prihodu v ljubljansko Marijanishche je zaradi mastnih kranjskih klobas dozhivela hud napad. Slabo zdravje je tudi edini razlog, da je odklonila Köllerjevo ponudbo, naj vstopi “kot konzultentinja s popolnoma samostojnim vodilnim delokrogom v c. kr. poljedeljsko ministrstvo, da sodeluje pri reorganizaciji kmetijskega gospodinjskega pouka”. Na zheljo dezhelnega odbora si je v spremstvu dezhelnega tajnika dr. Lovra Pogachnika (1880-1919),67 ki je bil Krekov prijatelj, ogledala tudi “famozne” gospodinjske techaje. Svoje negativne sodbe o obstojechih techajih zhe takrat ni skrivala. Na Pogachnikovo proshnjo in na proshnjo soproge dezhelnega glavarja ter na zheljo c. kr. poljedelskega ministrstva je pripravila za dezhelni odbor potrebne organizacijske podatke, uchne nachrte in razne strokovne spise z namenom reorganiziranja gospodinjskega pouka. Kljub proshnjam ji teh spisov she niso vrnili, ker jih ochitno potrebujejo. Omenila je tudi grozilna pisma, ki jih je domnevno pisala razlichnim strankarskim velichinam. Pisma so bila naslovljena zgolj na dr. Evgena Lampeta in so se nanashala samo na njeno osebno zamero do Kreka, ki je bil poldrugo leto stalni gost v njeni hishi na Dunaju, “IV., Seisgasse sht. 9”. Poudarila je, da je Krek njeno prijateljstvo poplachal z najgrsho nehvalezhnostjo, zlorabil je celo njeno ime. Svojega dolgoletnega sodelavca v stranki, Povsheta, je hudo uzhalil, zato je bila ona kot “spodobna zhenska moralichno vezana, zahtevati zadoshchenja”. Ker se Kreku ni zdelo vredno podati pojasnila ne njej ne Povshetu in ga shtiri tedne kljub skrbnemu poizvedovanju ni bilo moch najti, se je konchno obrnila na Lampeta in ga prosila za njegovo posredovanje. Ne zanika, da je ob tej prilozhnosti zagrozila Lampetu, da bo objavila Krekova pisma, che od Kreka s Povshetom ne bosta dobila zadoshchenja. Iz istega vzroka pa ni pisala Povshetovi hcheri, temvech je Povshetu samemu vpricho kmetijskega strokovnjaka ravnatelja c. kr. kmetijske druzhbe v Ljubljani in cesarskega svetnika Gustava Pirca (1859-1923)68 rekla, da bi se ona na njegovem mestu, po vsem, kar sta mu storila Krek in Shustershich, odpovedala vsem javnim funkcijam, saj si ne more misliliti, da bi bilo skupno delovanje s takshnimi ljudmi sploh mogoche. Nikakor tudi ni res, je poudarila Kamila Theimer, da bi jo nekako na silo spravili iz Marijanishcha, temvech so jo “sestre opremile s cvetlicami, bonboni in zhelech mi bozhjega kraljestva, me peljale ne kolodvor, ker je bila zaradi razida poljed. drzhavne zhenske zveze potrebna moja navzochnost na Dunaju”. Vse obdolzhitve, ki jih navaja s svojih dveh chlankih, zagovarja in v zadoshchenje ji bo, na zheljo sodishcha prinesti zanje dokaze. “Tajno zgodovino” imenovanja Shustershicha za dezhelnega glavarja ji je v zaupnem pogovoru povedal Krek v njenem stanovanju na Dunaju, njegovo poznejshe obnashanje do nje pa jo je temeljito odvezalo molchechnosti. Boj proti stranki takshne etichne kvalifikacije, kakrshne je SLS, je na koncu razglasila za nravno dejanje in poudarila, da je preprichana, da vsi dostojni ljudje stojijo na njeni strani.69

 

Gustav Pirc

 

V naslednji shtevilki Slovenskega naroda sta bili objavljeni pismi, ki ju je Kamila Theimer poslala soprogi dezhelnega glavarja in dezhelnemu komisarju dr. Lovru Pogachniku. Z njima je odgovarjala na Slovencheve obtozhbe glede “njene fiksne ideje, da postane soproga dezhelnega glavarja”. V prvem pismu je gospe Bogomili Shustershichevi zastavila vprashanje, che je res, da je njen soprog poslal Pogachnika vprashat Povsheta, che se namerava z njo porochiti. Poudarila je, da ji ni jasno, chemu se morajo tovrstna vprashanja med ljudmi enake socialne stopnje zastavljati preko tretjih oseb. Ker pa je prizadeta tudi sama, zheli pojasniti nekatere neresnichne izjave, ki ji jih je sporochil Pogachnik. Krek naj bi ji namrech novembra 1912, v chasu ko je bil v sporu z dezhelnim glavarjem, prvich predlagal, naj se porochi s Povshetom. “Prisodbo, naj se dam iz politichno-oportunistichnih vzrokov zameshetariti na meni popolnoma tujega mozha, sem zavrnila z ogorchenjem, kar pa dr. Kreka ni zadrzhevalo, da se jo do zadnjega chasa vedno novich povracheval na ta najljubshi mu projekt. She na dan svojega prihoda v Ljubljano sem dobila od njega v tem smislu pisano pismo. Ta prisodba je bila tudi prvi vzrok mojega razpora z dr. Krekom. Jaz sem med tem spoznala gospoda Povsheta kot gentlemana v vsakem oziru, za kakrshnega so mi ga zhe od nekdaj popisovali uradni in parlamentarni krogi, in chetudi nimava namena se porochiti, bi jaz vendar vsak udarec proti njemu smatrala za udarec proti meni.” Popolnoma resnichna pa je njena izjava, da je dezhelni glavar svojo vlogo v javnem zhivljenju doigral, kar je tudi sploshno mnenje v merodajnih krogih. Kot je sploshno znano, ni bil Shustershich nikoli posebno priljubljen. Prav tako mu tudi ne bi bilo v korist, che bi se izvedelo, da skusha iz chisto osebnih vzrokov preprechiti ustanovitev semenishcha.70 Bogomila Shustershicheva je Kamili Theimer v kratki brzojavki sporochila, da so vse vesti o njenem soprogu popolnoma izmishljene.71

Pogachniku pa je Kamila Theimer ochitala, da je Povshetu razkril povsem privatne stvari, ki mu jih je sluchajno zaupala na njunem potovanjem v Idrijo. Poleg tega pa se vse, kar je trdil Pogachnik, nikakor ne ujema z resnico. Tako je popolna izmishljotina, da mu je rekla, da se s Povshetom v kratkem porochita in bo ona sama prav dobra dezhelna mati, saj mu je zagotovila ravno nasprotno: “...niti gospod Povshe, niti jaz ne misliva na to, da bi se porochila, dasi sem ga spoznala in ga chislam kot chastivrednega gentlemana v vsakem oziru in mi je jako simpatichen. V zvezi s tem sem vam res rekla, da se je Krek glede mojih politichnoagitatorichnih zmozhnosti popolnoma zmotil; Jaz bi nikdar ne bila – che bi se bila izpolnila njegova zhelja – postala za akcijo zmozhna strankarica zhe ker sovrazhim politichno zhivljenje in kar je zh njim v zvezi, pach pa pokazala mnogo incijative v stvarjenju obchekoristnih naprav. Vse to je bilo govorjeno izkljuchno v vezalniku, retrospektivno in ne v prihodnjiku ali sedanjiku.” Kamila Theimer Pogachnikovega odgovora ni prejela.72

 

Franc Povshe

 

V isti 113. sht. Slovenskega naroda je Kamila Theimer objavila posebno pojasnilo. Z njim je odgovorila na vprashanje Zarje oziroma socialista Antona Kristana glede tega, kakshni nagibi so jo vodili, da se je podala v javnost in “razkrila strmechemu obchinstvu tajnosti klerikalne stranke”:

 

“Velecenjeni gospod!

Dovolite mi, da odgovorim na notico v shtevilki z dne 16. t. m. Vashega cenjenega lista z 'odprtim pismom':

Moji motivi za objavo chlanka proti Shustershichu v 'Slovenskem narodu', so dvojnega znachaja: Osebni, kakor ste chisto prav slutili, in stvarni. Predvsem pa en popravek. Jaz nikakor nisem pripadnica klerikalne stranke, chetudi se mi je zdelo, da bi se morala posluzhiti klerikalne pomochi za uresnichenje mojih raznovrstnih obchekoristnih nachrtov, kakor uvedbe in zgradbe bolnishkega strezhnishtva na dezheli, kmetijskega gospodinjskega pouka itd. V verskem oziru sem svobodomislena in nisem tajila tega svojega preprichanja niti napram klerikalcem, tako da sem se lani demonstrativno oddaljevala od evharistichnega kongresa. Ali to le mimogrede.

Moje zanimanje za socijalna in narodno-gospodarska vprashanja me je tudi najprej dovedlo z dr. Janezom Krekom, ki je spiritus rektor Slovenske ljudske stranke, v osebne stike, kateri so se kmalu zgostili v intimno prijateljstvo, ker se mi je po vsem njegovem vedenju zdelo, da smem v njem kljub njegovi suknji slutiti somishljenika. Dr. Krek je postal za vech kakor poldrugo leto stalen gost v moji hishi, in se je polagoma pogovarjal z menoj o vseh privatnih in javnih zadevah, ki so se ga dotikale. Tako sem izvedela tudi za Shustershichevo felonijo napram njemu. Pri tej priliki se mi je dr. Krek tudi prvich priblizhal s predlogom, naj se omozhim s do tedaj mi osebno she skoraj popolnoma neznanim gosp. Povshetom, da bi tako ustvarila politichno protitezho proti Shustershichu in postavila svoje raznovrstne socijalne zveze in svoje skromno strokovno znanje v sluzhbo njegovega naroda. Razume se, da sem z ogorchenjem zavrnila misel, da bi se dala enostavno prodati iz politichnih razlogov, kar pach ni motilo Kreka, da se je ustno in pismeno venomer vrachal k temu ljubljenemu projektu.

Medtem se je obnashal Krek v vsakem oziru tako ogorchevalno napram meni, in je poplachal izkazano mu prijateljstvo s tako krichecho nehvalezhnostjo, da se je porodila v meni zhelja – ne delam se boljsho, kakor sem – da povrnem enako z enakim in da ga zadenem tam, kjer je najbolj obchutljiv.”

 

Toliko o njenih osebnih motivih, saj je bil za njen nastop v javnosti odlochilen Shustershichev ponesrechen poskus, da bi z nesramnimi intrigami preperechil ustanovitev semenishcha za izobrazbo uchiteljic gospodinjstva na kmetih v jugoslovanskih dezhelah, je poudarila Kamila Theimer. O semenishchu in o drugih nachrtih “za povzdigo kmechkega prebivalstva v jugoslovanskih dezhelah” je razmishljala zhe preden je poznala Kreka, Povsheta in Shustershicha. Dodala je, da Povshe, ki ga nadvse ceni, nima nichesar z njeno “chasnishko kampanjo” in jo tudi odlochno obsoja. Svoje trditve je pripravljena dokazati pred sodishchem. “Ne glede na osebne neprijetnosti, ki mi nastajajo iz tega, se smatram vendar srechno, da sem zachela boj proti Shustershichu in tovarishem, ker imam nemara ne povsem neutemeljeno upanje, da prihaja naposled obrachun s stranko, katere vsa njena nravstvena kvalifikacija nikakor ne upravichuje, da igra vodilno vlogo v dezheli.”73

 

 

 

 

“DE PROFUNDIS!”

 

Zhe kmalu so prishla na dan nova razkritja Kamile Themier, ki je na prvi strani Slovenskega naroda priznala, da je sama kriva za Krekove zhalitve Povsheta samo v toliko, kolikor je imela Kreka za poshtenjaka in je brezpogojno verjela njegovim besedam. Ko se je naposled dokopala do resnice, je bila njena dolzhnost, pribojevati Povshetu primerno zadoshchenje, kajti v krogih, v katerih je bila vzgojena, velja to, kar je Krek storil svojemu tovarishu Povshetu, za najhujsho zhalitev, ki jo lahko prizadane mozh mozhu. Podobnega mnenja je bil tudi sam Povshe, o chemer pricha pismo, ki ga je takoj, 28. marca 1913, pisal Kreku. V pismu je Povshe prosil za razgovor v njeni navzochnosti. Krek ni odgovoril ne na njeno ne na Povshetovo pismo, temvech je hitro odpotoval in se na ta nachin umaknil pred nadaljnjimi obdolzhitvami. Ko se je zaradi obchnega zbora Zadruzhne zveze 2. aprila vrnil, mu je preko Gustava Pirca poslala novo pismo. Pismo je Krek neprebrano raztrgal in ga vrgel Pircu pred noge ter mu rekel, da se ne pusti na tak nachin preganjati in da je pred njo svaril zhe svoje tovarishe. Nato je izjavil Pircu, da odlozhi vse svoje mandate, che to zheli, chesar pa nista zhelela ne ona ne Povshe. Che je le mogoche, je bila namrech v njunem interesu preprechitev javnega shkandala. Vendar pa se je zaradi te nove zhalitve odlochila she odlochneje vztrajati pri zahtevi po zadoshchenju. Krek se je pred njo zopet umaknil z begom. Tokrat se mu je uspelo skriti tako dobro, da ga niso mogli izslediti shtiri tedne. Po Pirchevem nasvetu se je takrat obrnila na Lampeta, ki ji je obljubil, da bo vplival na Kreka.

“Obenem sem postavila Kreka in Lampeta pred alternativo: ali pismeno chastno izjavo zame in obvezno pismeno obljubo, da postane Povshe naslednik Shustershichev kot dezhelni glavar in to ne glede na mojo osebo, che sem zhiva ali mrtva, che ga porochim ali ne – ali pa izidejo v slovenskem jeziku pisma, ki jih je Krek meni pisal. Postaviti zadnjo zahtevo glede glavarstva in na vsak nachin pri njej vztrajati, sem bila toliko bolj opravichena, ker mi je Krek zhe pred meseci izjavil, da postavi o priliki novih volitev Shustershicha pred izbiro, naj odlozhi ali dezhelno glavarstvo ali drzhavnozborski mandat, ker ga hoche na vsak nachin iz dezhele spraviti, in da je v tem sluchaju njegov kandidat Povshe, kar sem jaz letemu s Krekovim privoljenjem povedala. Vedela sem seveda, da stoji tudi Lampe na tem stalishchu. Zavedala sem se, da sem izrekla grozhnjo, toda spricho dotedanjega Krekovega postopanja sem morala biti preprichana, da dosezhem samo na ta nachin zadoshchenje, do katerega sva imela, Povshe in jaz, ne samo popolno pravico, nego sem jaz bila moralichno dolzhna to zahtevati. Ker absolutno ni bilo dobiti nobenega odgovora, sem to grozhnjo opetavno pismeno ponovila.”

Lampe je nato razposlal okrog 200 brzojavk in konec aprila mu je uspelo “iztakniti Kreka v kdo ve kaki zapushcheni gorenjski vasi”. Od njega je dobil obljubo, da se bo chez en teden, ob zachetku zasedanja drzhavnega zbora, z njo in Povshetom na Dunaju pogovoril, je nadaljevala Kamila Theimer. Vsaj tako je Lampe povedal Povshetu, ki naj bi se pri svojem poizvedovanju za Krekom brez uspeha obrnil tudi na shkofijsko pisarno v Ljubljani. 30. aprila se je Kamila Theimer vrnila na Dunaj, kjer je imela opravke. Zhe v prvih dneh je prejela Povshetovo pismo, v katerem ji sporocha, da she vedno ni nobenega Krekovega ali Lampetovega obvestila in da sklepa, da pride Krek shele na zachetku zasedanja drzhavnega zbora na Dunaj. Kamila Theimer je nadalje izjavila, da je takrat, med chakanjem na zachetek drzhavnozborskega zasedanja, sama proti Povshetovi volji znova zachela chasopisni boj proti Shustershichu. Z njim je zhelela dosechi dvoje: onemogochiti Shustershicha in pokazati Kreku, ki je sedel pri njeni mizi poldrugo leto vsak dan enkrat na teden, kaj ga chaka, che ne odneha. Ob zasedanju drzhavnega zbora pa se je Krek sam priblizhal Povshetu “s kipecho prijaznostjo in mu ponudil obe roki” ter mu zatrdil, da je njej sami zhe pisal in samo chaka na odgovor. Ves vesel se je Povshe she isti dan oglasil pri njej in ji sporochil novico. Povedal ji je tudi, da se mu je zdel Krek zelo potrt in skesan in da mu je ochitno zhal za to kar se je zgodilo, tako da se mu je zasmilil. “Kdor pozna Povshetovo brezmejno dobrosrchnost in mehkobo, se temu ne bo chudi,” je poudarila Kamila Theimer. “On sodi ljudi po sebi in misli o njih vedno samo najbolje. Tudi je pri prvi spravljivi besedi takoj pripravljen vse odpustiti. Jaz pa nisem tako nezhnochutna, kakor on in sem takoj dvomila o Krekovem kesu. Pokazalo se je, da sem imela prav. She tisti vecher sem dobila od Kreka pismo, v katerem se dela uzhaljenega in mi daje ravno tako ceneni, kakor preprosti svet, naj za vse tezhave tega zhivljenja ishchem tolazhbe v molitvi.

Ne glede na vse drugo ni tak svet posebno vzpodbuden iz ust katolishkega mashnika, ki lansko leto ni samo izostal od evharistichnega kongresa, nego se demonstrativno peljal prav dan potem na Dunaj, kjer se ne udelezhi takih tiskovni zakon mi brani navesti izraz, ki ga je rabil. Sicer pa ni bilo v pismu nobene besede zadoshchenja ne za Povsheta, ne zame. Nobenega izraza ali dokaza kakega kesanja. Nich! V torek je potem dobil Povshe pismo od Kreka, da je naenkrat obolel na tezhkih srchnih napadih in mora takoj iti na daljshe potovanje v Dalmacijo, da se pozdravi. Zaradi tega mu je za sedaj nemogoche se udelezhevati sej drzhavnega zbora. – Pred svojim odpotovanjem iz Ljubljane – che je sploh res odpotoval – ga pa njegovi tezhki srchni napadi niso ovirali, da je she hitro s Shustershichem skoval lepi chlanek o moji umobolnosti. Saj meni se ta misel nehote vsiljuje in najbrzhe she marsikomu drugemu.” Vsekakor se bo obrekovanje dame, ki jo je “shele tedaj pahnil v stran ko jo je bil zhe vsestransko izkoristil” in “ki se ni hotela dati izrabljati za stvari, ki se v dostojni druzhbi, milo recheno, imenujejo nesnazhne”, Kreku le tezhko posrechilo, saj je samo po zaslugi njenih prizadevanj prishlo na Kranjsko v obliki uchnih sredstev in shtipendij vech tisoch kron, je zatrdila Kamila Theimer. Poleg tega pa so v njenih rokah Krekova pisma, ki jih samo po zaslugi Povshetovega nasveta ni unichila, cheprav jo je Krek “pismeno na najnujnejshi nachin za to prosil”. Ker se ne zapleta rada v osebne prepire, bi Kreku she v zadnji uri prizanesla, che bi pokazal le malo kesanja za svoje dejanje. “Mesto tega pa je izshel chlanek, ki poskusha me predstavljati za umobolno in kakor chujem, me obrekuje Krek tudi sicer kjer me more, da bi sebe opral, kakor mi je to namignilo tudi njegovo zadnje pismo. V moje lastno opravichenje mi ne preostane drugega, kakor da stopim pred javnost – z vsemi posledicami, ki bodo temu sledile. Kar sem v tem listu doslej, vstevshi danashnji chlanek povedala, to sem ne samo pripravljena ponoviti vsak chas pred sodishchem pod prisego in doprinesti dokaz resnice, nego si bom preskrbela priliko za to potom tozhbe proti 'Slovencu'. Svoje lastne rokopise bo gospod dr. Krek vendar nekoliko tezhko utajil, kvechjemu, che zamore doprinesti dokaz, da je bil umobolen, ko je pisal svoja pisma.” S to grozhnjo je Kamila Theimer sklenila chlanek, ki mu je urednishtvo Slovenskega naroda nadelo naslov “Beseda o dr. Kreku”.74

Dr. Ivana Shustershicha je Kamila Theimer v isti shtevilki Slovenskega naroda obtozhila, da naj bi polozhaj nachelnika SLS zlorabljal za dosego osebnih koristi, njegovo v kratkem pridobljeno ogromno bogastvo pa naj bi izviralo iz blagajne Ljudske posojilnice, kateri je nacheloval. “Slava Bogu, zhlindrina afera lezhi zhe dalech zadaj v preteklosti in che je she danes dobiti chudake, ki je ne morejo pozabiti in se tako ob njej spodtikajo, da zapirajo pred glavnim akterjem te afere svoje salone, se to vendar zgodi samo na Dunaju in je teh chudakov vsak dan manj,” je trdila Kamila Theimer. “Tudi dokazljiva mesarjenja posestev niso ravno odlikovanje za voditelja chisto agrarne stranke. A tudi chez to se preide, che ima chlovek nekaj vztrajnosti in trdo kozho.

Drugache pa je seveda s poslovanjem v 'Ljudski posojilnici'. Che bi o tem kdo kaj vedel? Na srecho pa nihche nichesar ne ve, samo naslednik Povshe... Ta dobri, ljubi Povshe! Bil je vedno vrl tovarish, zanesljiv strankar in zvest sluzhabnik cerkve. Povshe bo samo to videl, kar naj vidi, in bo tudi v naprej kakor doslej lepo malomeshchansko, sicer z majhnimi, a zato lastnimi sredstvi shpekuliral, kakor se spodobi za poshtenega ljudskega prijatelja in dobrega katolichana. In che bo proti vsemu prichakovanju naposled vendar zapazil, da drugi niso bili vedno tako skropulozni, kakor on, no, potem bo pa molchal. Kvechjemu bo svojemu mnogoletnemu zvestemu prijatelju in sodelavcu, cesarskemu svetniku Gustavu Pircu, ravnatelju c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko, pod obljubo najstrozhje molchechnosti skrivaj in prav tiho kaj na uho zashepetal... Pa na tem tako ni nich, kajti Pirc ni neodvisen in mora vsled tega shele prav molchati – drugi pa nichesar ne vedo in to je dobro.?” Toda, ali res nihche nichesar ne ve, kajti Kamila Theimer je namignila, da nekateri le nekaj vedo. Med njimi je na nesrecho za kranjskega dezhelnega glavarja sluchajno tudi ona sama in za kar njegovim strankarskim pristashem, ki ga poznajo in – sovrazhijo, manjka poguma, si upa ona – zhenska... “Pred vso avstrijsko javnostjo Vas vprasham, moj gospod dezhelni glavar na Kranjskem, ali ste denarje, s katerim srechnim vporabljanjem ste si v kratkih letih pridobili znatno premozhenje, svoj chas vzeli iz lastnega zhepa ali ste jih v ta plemeniti namen le izposodili iz blagajne 'Ljudske posojlinice',” je Shustershicha apostrofirala Kamila Theimer. Naslednje vprashanje Kamile Theimer se je glasilo, v kakshni zvezi je odvetnishko delovanje dr. Ivana Shustershicha z delovanjem nachelnika Ljudske posojlinice, istega dr. Shustershicha. Ona sama kakor tudi javnost bi rada izvedela, kaj je s tistimi kronicami, ki jih je pri vsaki, she tako malenkostni transakciji profitiral za posredovanje svoje odvetnishke pisarne. “Prichakujem in pozivljam vas, gospod dr. Ivan Shustershich, minister in ekscelenca in spe itd. itd., da me za te zhaljive trditve poklichete pred sodishche, da dobim vroche zazheljeno priliko strmechemu svetu dokazati, da dezhelni glavar na Kranjskem, junak lanskega evharistichnega kongresa, miljenec in prijatelj cerkvenih knezov, ki so chlani cesarske hishe in druge visoke in najvishje osebe, ne poznavajoch razmer, opetavno odlikovale z ogovori, ni samo v vsakem oziru nevreden, da stoji na chelu dezhelne uprave, marvech she te pravice nima, da bi stisnil roko najpriprostejshemu kmetu te dezhele, samo che je ta zhuljava roka chista. – In ta dokaz, moj gospod dezhelni glavar, bom jaz doprinesla in nich, pa zhe prav nich vam ne bo pomagalo, che boste po svoji navadi tudi tokrat poskusili na te, jako precizne stvarne obdolzhitve odgovoriti namesto s stvarnimi navedbami z osebnimi invektivami. To pot so vsi izhodi zaprti in ura dobro zasluzhenega obrachuna je udarila. Prisilila vas bom v sodno dvorano in najprej Vam povem, da jo zapustite samo kot politichni mrlich, kvechjemu che se prej prostovoljno umaknete.”75

Kamili Theimer je nemudoma odgovorilo “nachelstvo” Ljudske posojilnice z izjavo, da je bilo Shustershichevo sedemnajstletno delovanje v tem zavodu vedno neoporechno, pozhrtvovalno in koristno za ljudstvo ter da je mnogokrat zanemarjal svoje osebne koristi, zato naj se nikakor ne ozira na obtozhbe Kamile Theimer. Pod izjavo sta bila podpisana nachelnik Ljudske posojilnice, komercijalni svetnik Fran Povshe (!) in njen podnachelnik, shkofijski tajnik Jozhef Shishka.76 Shustershicha je podpiral tudi slavilni chlanek, objavljen tako v Domoljubu (1888-1944) kot v Slovencu, ki ga je ob glavarjevi petdesetletnici napisal Krek. “Sicer chast, komur chast – klerikalci imajo dovolj vzroka, da slave Shustershichevo 50-letnico. Nekatere trditve dr. Kreka so pa shle predalech in odkazale resnichnost pregovora: od vzvishenega do smeshnega je en sam korak,” je pristavil Dan.77

“'Klerikalnega zmaja' ubija pri nas svobodomiselstvo, pa naj se zhe zove narodno-napredno ali socialnodemokratishko ali zlomek zhe vedi kako, dolgo vrsto let,” je nenavaden chasopisni boj poskushalo pojasniti glasilo slovenskega katolishkega delavstva Nasha moch (1905-1922), ki je imelo za izdajatelja in odgovornega urednika Miha Moshkerca. “Posledica: Na Kranjskem in na slovenskem Shtajerskem in Koroshkem je svobodomiselstvo zhe popolnoma brez sile in mochi, na Gorishkem pomenja le malo. Lahko bi trdili, in to svobodomiselci dobro znajo, da so bili v veliki bitki z nasho stranko popolnoma porazheni, poteptani v prah in pepel. Shiroke plasti slovenskega ljudstva niso hotele in nochejo s svobodomiselstvom zdruzhenim brezboshtvom in pokvarjenostjo nichesar chuti. Slovensko ljudstvo stoji v ogromni vechini in vztrajno v taboru nashe stranke. Vsi nasprotni poiskusi so se svobodomiselstvu ponesrechili. Velik nachelni boj med svobodomiselstvom in katolichanstvom, ki so ga zapocheli v 8. desetletju minul. stoletja takratni ljubljanski knezoshkof dr. Jakob Missia, profesor bogoslovja dr. Anton Mahnich v Gorici in trnovski kaplan Andrej Kalan v Ljubljani, se je konchal s popolnim porazom katolichanstvu nasprotujochih sil. Ustanovili smo katolishko narodno, iz nich smo ubogo slovensko ljudstvo dvignili, je izborazhevali, mu ustanovili mogochno ljudsko stranko; iz nich smo ustanovili mogochno zadruzhno organizacijo, ubogega slovenskega delavca in delavko, ki ju je slovensko svobodomiselstvo tako zanichevalo in preziralo, smo zbrali in je organizirali. Ustanovili smo tudi krepko mladenishko organizacijo. Samoposebi umevno smo tudi vedno in povsod skrbeli za to, da smo pozhivili in dvignili versko zavest in zbrali poshtene katolichane in katolichanke tudi v verske druzhbe. Svobodomiselstvo hira po kotih, strada in izumira. Politichne mochi na Slovenskem nima.

Slovensko svobodomiselstvo to dobro zna. Nich, chisto nich ne premore in chisto nich ne pomenja. Upa pa le she vedno, da mu kdaj napochijo boljshi chasi in da se pospne zopet na povrshje. Zbirchno svobodomiselstvo nikdar v svojih sredstvih ni bilo. Prezagamano, da bi moglo bojevati boj z uma svetlim mechem, je vedno in vedno v nachelnem in politichnem boju nastopalo z najgrshim orozhjem in metalo blato na vse, ki so v tem boju za pravico in resnico nastopali.” Svobodomislec ne more zhiveti drugache, kot da preganja tistega, ki misli drugache, je poudaril Miha Moshkerc. V svobodomiselnih krogih se od chasa do chasa zaslishijo glasovi, “da naj se bije nachelni boj z uma svitlim mechem”, vendar se svobodomiselstvo tega nachela nikoli ni drzhalo. Z nachelom, da naj se ne bi podajali v osebne boje, so svobodomiselci pricapljali, kadar jim je shlo za kozho, na primer ob nesrechnem polomu Glavne posojilnice, vendar z osebnimi napadi niso nikoli prenehali. “Z nashe strani se je sicer streljalo tudi nazaj, a nikdar ne tako, kakor je svobodomiselstvo, ki sme pisati nekaznovano, kar hoche, streljalo na nashe ljudi in she strelja.”

Prihodnje leto bodo na Kranjskem volitve v dezhelni zbor, je nadaljevala Nasha moch. Svobodomiselni tabor se boji, da bo na volitvah izgubil tudi v mestih in trgih. Zato je zachel napadati osebe, ki stojijo na chelu katolishke ljudske stranke, in se v sili zatekel po pomoch k neki Nemki, ki je v Zarji zapisala, da je svobodomiselna in da hoche unichiti SLS.

“Halali, jaga na plemenito divjachino se je nadaljevala. Tista dun. svobodomiselka se je na Dunaju seznanila z nekaterimi nashimi vodilnimi politiki. Stara je 46 let. Pechala in pisala je precej o zhenskem vprashanju. Nash dr. Krek, ki gori, da se dvigne slovenska zhena, ki zheli napredka tudi v slovenski kuhinji in v slovenskem kmechkem in delavskem domu, se je vechkrat s tisto Dunajchanko razgovarjal s tisto lastno mu ljubeznjivostjo in dobroto, s katero razgovarja z najvechjo revico in z zadnjim shnopsarjem, s tisto ljubeznjivostjo in prisrchnostjo, s katero obchuje z delavcem in delavko, s tisto demokratichno odkritosrchnostjo, ki mu je pridobila kar sama po sebi ime 'oche' med slovenskim krshchanskosocialnim delavstvom. Svobodomiselna Dunajchanka, ki ji je bil dr. Krek za njene svete glede na gospodinjstvo hvalezhen, je pa poplachala dr. Kreku njegovo ljubeznjivost s tem, da prav po svobodomiselnih nachelih meche zdaj v svobodomiselnem chasopisju blato nanj. Svobodomiselna Dunajchanka hoche menda unichiti tistega dr. Kreka, ki je ustanovil slovensko krshchanskosocialno delavsko organizacijo, tistega dr. Kreka, ki je ustanovil nasho zadruzhno organizacijo, tistega dr. Kreka, ki je oche nashe izobrazhevalne organizacije, tistega dr. Kreka, ki je storil za Slovence in za Jugoslovane vech, kakor kdorkoli pred njim in ki si je ob svojem delu za ljudstvo pridobil take zaklade, da resno dvomimo, che bo kdaj mogel delati oporoko o svojih materialnih zakladih, ki jih nikdar imel ni in jih imel ne bo. Prav svobodomiselna tista Nemka izrablja dr. Krekove bliskovice in ga hoche unichiti, ker hoche unichiti S.L.S.”

Razumljivo je, zakaj se svobodomiselstvo tako strastno zaganja v dr. Kreka, kajti ko so svobodomiselci hoteli v drzhavnem zboru izpeljati silovit napad na katolichanstvo, se je ta razblinil ravno po Krekovem nastopu. Dr. Krek ni le najhujshi nasprotnik slovenskih svobodomislecev, nevaren je vsemu mednarodnemu svobodomislestvu, zato ni nich chudnega, da je nemshka svobodomiselka priskochila z osebnimi napadi proti dr. Kreku na pomoch slovenskemu svobodomiselstvu.

Tudi nachelnik SLS je zhe od nekdaj trn v peti svobodomiselstvu. Dr. Shustershich je politik in diplomat, ki nam ga mochnejshi narodi zavidajo. Ko je enkrat zapustil drzhavni zbor, so to v svojem chasopisju obzhalovali celo slovenski liberalci. Dr. Shustershich se ni rad posvetil veliki politiki, ker ima druzhino in ker v njegovi odsotnosti njegova odvetnishka pisarna ni tako uspevala, kakor bi, che bi bil njen shef vedno prisoten. Storil je to, ker je to stranka zahtevala, kar vedo licemerski svobodomiselci prav dobro, a kljub temu vedno nekaj kriche o Shustershichevi sebichnosti. Vse to omenjamo le mimogrede, saj je prav, da od chasa do chasa na take stvari spomnimo tudi tiste ljudi, ki so pod vtisom svobodomiselnih listov, “ki bi jih niti chitati ne smeli, che bi se na ukaze cerkvene ozirali in zagolche, che kaj svobodomiselno chasopisje nachechka: 'A – kaj bo pa zdaj,' pa si shkodozheljno pomezhikujejo Bog nasho stranko obvari takih 'ljubeznjivih' somishljenikov, sovrazhnika se i brez njih obranimo in ga unichimo.

Svobodomiselno chasopisje je dr. Shustershicha vedno napadalo, napadalo tako, kakor svobodomisleci znajo. S svojimi napadi so ti ljudje dosegli, da se je ljudstvo vedno tesnejshe voditelja demokratichne nashe stranke oklenilo.

Dr. Shustershich je zdaj obhajal svojo 50letnico. Tudi slovensko krshchanskosocialno delavstvo ob 50letnici dr. Shustershichu chestita. Naj tuli vihar, naj svobodomiselstvo shkriplje z zobmi, ne pomaga nich. Svobodomiselne spletke uchinkujejo morebiti v krogih mazharskega podkupljivega plemstva, pri nas prestopimo preko njih na dnevni red. To bi morali svobodomiselci znati, saj vedo da njih spletke v nashih vrstah niso nikdar nobene zmede napravile, najmanj pa takrat, kadar so poizkushali enega proti drugemu nahujskati.”78

Kamila Theimer je novo, po vrsti zhe osmo javno pismo v Slovenskem narodu naslovila na nj. ekscelenco gospoda ministrskega predsednika grofa Stürgkha. Pismo je objavil tudi Arbeiter-Zeitung (Arbeiterzeitung; vodilni chasnik avstrijske socialne demokracije, leta 1889 ga je ustanovil dr. Viktor Adler, od l895 izhaja kot dnevnik, 1914 je imel naklado 54.000 izvodov) in nekateri drugi tuji chasniki. V njem je ponovila svoje obdolzhitve in poudarila, da je Shustershicha pozvala, naj jo tozhi in ji s tem nudi priliko, da jih bo utemeljila z dokazi. Shustershich ji ni odgovoril niti je ni tozhil, temvech je molche vzel na znanje njeno trditev, da ni poshtenjak in ni vreden voditi dezhelne uprave na Kranjskem. “Domnevam, da bo dr. Shustershich to svojo neopravichljivo postopanje opravicheval s tem, da sem jaz samo zhenska,” je v chlanku z naslovom “Kje je vlada?” pisala neutrudna iskalka javnega in sodnega zadoshchenja. “Na to bi pred vsem svetom odgovorila, da se po avstrijskem zakonu prichevanje kake zhenske nich drugache ne ceni, kakor prichevanje kakega moshkega in kar velja za pricho, velja dosledno tudi za obtozhiteljico. Dalje mi je moje delovanje na javno korist pridobilo popolno pravico, da se me ne meri z navadnim merilom za zhenske. Dalje imam kot strokovna pisateljica dobro ime in sem bila tudi od c. kr. vlade vedno povabljena kot strokovnjakinja na take vrste enkete, zadnjich v c. kr. poljedelskem ministrstvu na enketo o kmetijskem gospodinjskem poduku dne 28. decembra lanskega leta. Che torej dr. Shustershich, ki mu je vso to dobro znano, na moje obtozhbe molchi, ne dela tega, ker sem jaz, ki ga obtozhujem, zhenska, nego zaradi tega, ker so obtozhbe upravichene in jih on ne more ovrechi.” Vse to bi bila sicer njegova zadeva, che bi bil Shustershich privatna oseba. Sluchajno pa je kranjski dezhelni glavar, kar vse skupaj temeljito spremeni. Prvo, kar je javnost upravichena zahtevati od mozha, ki stoji na chelu drzhavne uprave, je, da ima chiste roke in ni nravno omadezhevan. Neoporechna preteklost najvishjega drzhavnega uradnika je edino moralno jamstvo, da bo vodil tudi dezhelne posle na neoporechen nachin. Da je takshno tudi preprichanje vlade, dokazuje dejstvo, da si je pridrzhala pravico predlaganja in imenovanja dezhelnih glavarjev. “Dezhelne uprave nashih kronovin so popolnoma avtonomne, a njim na chelu more biti poklican samo tisti, ki je vladi vshech. Vshech pa more in sme biti vladi samo tisti, ki je v svojem javnem in privatnem zhivljenju brez madezha, kajti s pravico, imenovati dezhelnega glavarja, prevzame vlada implicite tudi popolno odgovornost in jamstvo za njegovo moralichno integriteto. Samo dosledno je torej, che se zdaj obracham do Vashe ekscelence s preciznim vprashanjem: Kaj misli Vasha ekscelenca storiti glede na moje zhaljive obtozhbe proti dezhelnemu glavarju na Kranjskem dr. Ivanu Shustershichu? Ali misli Vasha ekscelenca pustiti she nadalje na odgovornosti polnem mestu dezhelnega glavarja njega, chigar edini odgovor na take zhaljive obdolzhitve, kakor so moje, je molk? Je li to res namen Vashe ekscelence? More li to biti?”

Kamila Theimer je bila preprichana, da bo ministrski predsednik istega mnenja kot ona sama. Pozval bo Shustershicha, naj v sodni dvorani dokazhe, da njene obtozhbe nimajo nobene dejanske podlage. “Vi boste to storili, ekscelenca, ker je to Vasha dolzhnost navzgor in navzdol, napram vladarju te drzhave in napram prebivalstvu dezhele Kranjske. Reprezentativne dolzhnosti dezhelnega glavarja so vzrok, da pride dezhelni glavar vechkrat v polozhaj, stopiti v osebno dotiko s chlani cesarske hishe, da celo z nositeljem krone – ali prevzamete, ekscelenca, odgovornost, da pustite pred vzvisheno, sposhtljivost zahtevajocho osebo vladarja in chlanov njegove hishe mozha, na katerem lezhi chrni sum, da je tuj, njemu zaupan denar nepravilno zlorabil za svoje lastne namene? Sodim, da morete in boste to odgovornost ravno tako malo nositi hoteli, kakor odgovornost napram kranjskemu prebivalstvu, za chigar upravicheno zastopanje Vi danes ne morete vech z mirno vestjo jamstva prevzeti. Vi boste tako odgovornost od sebe pahnili in dezhelnega glavarja na Kranjskem gospoda dr. Ivana Shustershicha pozvali, da mi na edinem, v to kompetentnem mestu, pred sodishchem, dokazhe, da sem obrekovalka, ako pa tega ne more, da odstopi z mesta, ki je s svojo navzochnostjo onechashcha. Ponavljam: Vi morate in boste, ekscelenca. To je Vasha nravna dolzhnost in obenem povelje razuma.

Kaj je Vam, ekscelenca, gospod dr. Shustershich? Kaj je doslej storil Vam, drzhavi in dinastiji, da bi bili Vi poklicani, drzhati nad njim svojo roko v obrambo? Ali Vam je mar drzhal besedo, ko se Vam je zavezal, da bo v zahvalo za imenovanje dezhelnim glavarjem, izlochil iz strankarske taktike obstrukcijo? Ali mar moje trditve o tej – kupchiji med Vasho ekscelenco in gospodom dr. Shustershichem ne odgovarjajo dejstvom? Che ne, zakaj ni bil sicer tako hitri oficijozni dementijski stroj tudi v tem sluchaju uporabljen? Ko so na nashih mejah pokali zhe prvi streli in se je bilo bati, da udari vojni pozhar tudi chez nashe meje, tedaj, ekscelenca, Vam je on s svojo stranko zavratno skochil v hrbet in obstruirali so Vam s chrnogorskimi junashkimi pesnimi drzhavne potrebshchine. Ste li pozabili, ekscelenca, nad chemer ste se spodtikali, namrech vedenje telesnega glasila dr. Shustershicha, 'Slovenca', v celi zunanji krizi? Ali nich vech ne mislite na to, kar je vzbujalo Vasho nevoljo, kako so dr. Shustershich in tovarishi rogovilili v Bosni in Hercegovini in da so on in njegovi pristashi izpodbijali drzhavnopravne temelje te staroslavne monarhije? Ali ste res vse to zhe pozabili, ekscelenca?” Govori se, da ima Shustershich mogochne zashchitnike in uzhiva naklonjenost visokih in najvishjih cerkvenih knezov. Che je to res, je to mogoche samo zato, ker na episkopatu ne poznajo njega in njegove preteklosti.

“Che bi njega in njo res poznali, bi morali biti prvi in bi to tudi bili, ki bi ga pustili pasti, kajti meni kot katolichanki ni znana nobena cerkvena zapoved, ki bi velevala razgrniti mnogozlorabljeni plashch krshchanske ljubezni nad – umazanostjo v katerikoli obliki.” Celo na Kranjskem Shustershicha brezpogojno podpira samo majhen del duhovshchine. Velik del kranjske duhovshchine javno in ne skrivaj obsoja pochetje sedanjih mogochnikov. Enako bi storil she vechji del, che bi vedel, kako ga zlorabljajo. “Pokazhite njim vsem dr. Shustershicha, kakrshen je v resnici, strgajte mu, ekscelenca, hinavsko krinko ljudskega prijatelja z obraza in videli boste, kako hitro se bodo odvrnili od njega. Verujte mi, ekscelenca, da ima stranka zhe danes dovolj pristashev, in sicer strogo vernih in zvestih, ki glasno godrnjajo, in she ne toliko nad postopanjem v dezhelnem dvorcu, ne, skoro she bolj na konivenco Vashe vlade, ekscelenca, ki je edina omogochila trdnost tega postopanja. Kaj, ekscelenca, she vedno niste dovolj storili za dr. Shustershicha in njegove prijatelje? Ali veste, zakaj Vas vedno nadlegujejo, da vedno znova odlagate sklicanje dezhelnega zbora; ali poznate zadnje najtajnejshe gonilne sile lanske obstrukcije, ekscelenca? Stavim, da ne.” Iz strahu pred kontrolo se dezhelni zbor ne sme zbrati, saj bi moralo priti do priznanja o zapravljanju davchnega denarja. Velike luknje v dezhelni vrechi tudi ne bo zapolnil davchni popust v vishini 80.000 kron, ki jih je ministrski predsednik nedavno daroval SLS. Zamashiti jo bodo mogli kvechjemu uspehi malega financhnega nachrta, davchni preodkazi dezhelam. To je bil tudi glavni razlog za obstruiranje, ne pa zatirani hrvashki bratje – “nacijonalna gesta naj bi bila le povzrochila, da bi se pozabilo na pohlepno iztegnjeno roko”. Drzhavno stisko so hoteli izkoristiti tudi za izsiljevanje zadruzhne centralne blagajne. Bila je skoraj pomembnejsha kot predodkazi dezhelam, vsekakor pa nujnejsha, kajti poslovanje pri Zadruzhni centrali nikakor ni takshno, kot se uradno popisuje. “Financijsko nezadostno fundirane mlekarske in konsumne zadruge z neprimernim vodstvom, ki druga za drugo propadajo, sirarske zadruge, ki izdelujejo sir, chigar kvaliteta zadostuje samo za gnojenje njiv, strokovno nezmozhni nachelniki in tatinski blagajniki – to vse velja denar, ekscelenca, celo mnogo vech denarja, kakor ga more pri najdalekosezhnejshi usluzhnosti in slepoti dati zadruzhni oddelek c. kr. poljedelskega ministrstva spricho svojega omejenega kredita na razpolaganje.” Mankajochi denar je torej treba vzeti tam, kjer je na voljo, cheprav je bil – kakor pri 800.000 kronah, zbranih za slovensko vseuchilishche dolochen za popolnoma drugachne namene. A tudi masleni kruh teh 800.000 kron bo nekoch sneden in potem pride na vrsto centralna blagajna... “Povedala sem Vam, ekscelenca, vse, gotovo marsikaj, kar Vam doslej ni bilo znano, ali chesar doslej niste videli v pravi razsvetljavi. Zdaj je na Vas, da zachnete delati. Ogrski ministrski predsednik je moral pasti, ker so mu mogli dokazati, da je najvechji panamist Evrope, a samo za strankarske namene, njemu samemu niso kupchije, ki so jih ogrska sodishcha obsodila kot nenravna, niti vinarja nesle. Gospod dezhelni glavar na Kranjskem dr. Shustershich, ni sicer v kratkem chasu svojega uradnega delovanja, v kolikor je javno znano, delal nobenih nechednih denarnih kupchij, zato pa v preteklosti, ki she ni dolgo minula, svoje nachelnishtvo pri 'Ljudski posojilnici' izrabil za svoje osebno bogatenje. Ogrski ministrski predsednik je bil od ogrskih sodishch obsojen in je takoj izvajal iz obsodbe izhajajoche posledice. Ali stojimo v Avstriji morda nravno nizhje, kakor nashi bratje onstran Litve? To, ekscelenca, vprasham pred vso avstrijsko javnostjo avstrijskega ministrskega predsednika.”79

“Dva dogodka v klerikalnem taboru, ki sta se zgodila v najnovejshem chasu, sta mi prav proti moji volji she enkrat potisnila pero v roke,” je deset shtevilk pozneje hitela pisati Kamila Theimer. “Dr. Krek je iz svojega skrivalishcha zapel dr. Shustershichu ob njegovi petdesetletnici slavospev, nachelstvo 'Ljudske posojilnice' pa je obelodanilo izjavo, s katero potrjuje dr. Shustershichu, da je v tem zavodu vedno deloval samo na korist ljudstva, ter ga pozivlja, naj se ne zmeni za moje obtozhbe. Dasi sem smatrala svoja polemichna razpravljanja proti dr. Shustershichu in tovarishem za sedaj za konchana, vendar teh dveh dogodkov ne morem molche prezreti.” Krekov chlanek in izjava naj bi samo zgovorno dokazovala “na kako nizki nravni in umstveni stopnji je klerikalna stranka s svojimi voditelji”, je v chlanku z naslovom “De profundis!” trdila Kamila Theimer. “Komu pach naj taki chlanki in take izjave nasujejo peska v ochi?” Nihche, razen nekaj kmechkih zhupnikov in pobozhnih ovchic, ju ne more imeti za nich drugega kot za “lazhi, izsiljene s strankarsko disciplino in morda she celo z drugimi sredstvi”. Chlanek in izjava potrjujeta, da Shustershich ve, da je “zanj udarila l'heure doulourese, kakor Francozi tako tochno imenujejo uro zadnjega obrachuna. Da, jaz trdim celo, da se je tega zavedal od prvega zachetka, zakaj tako, kakor se je on bojeval in se she bojuje, tako se bori samo chlovek, ki se potaplja in ki mu voda zhe v grlo teche in ki se v svojem obupanju oprijemlje bilke, ker nikjer ne vidi reshilne deske.”

Zhe od vsega zachetka je bila za Shustershicha in SLS po mnenju Kamile Theimer samo ena mozhnost reshitve, da namrech takoj v sodni dvorani ovrzhe njene obtozhbe, saj se jih ne da iznichiti z narochenimi slavospevi in izsiljenimi chastnimi izjavami lastnih pristashev. Vendar Shustershich in odgovorni urednik Slovenca dobro vesta, da ne moreta v sodno dvorano, ker jo bosta zapustila kot “politichna mrlicha”. Shustershich in njegovi pristashi imajo vse razloge za strah pred “röntgeniziranjem na javni sodni obravnavi”. “Pod silo prisege in v ozadju stojecho grozhnjo kaznilnice za vedoma krivo prichevanje bodo ti Kreki, Povsheti in kakor se zhe imenujejo ti, od Dionizija njihove stranke vstrahovani zajchki, drugache govorili, kakor pa zdaj pishejo v predalih strankarskega glasila. Pronicava svetloba objektivne javne sodne obravnave posveti neusmiljeno notri v najjasnejshe kotichke srca in mozhgan in razsvetli vse, kar zakrivata doslej strankarska disciplina in obzirnost. V sodni dvorani bodo stali po vrsti v vsi svoji odurnosti, dr. Shustershich in njegovi zaplechniki, in dokazane jim bodo vse njihove intrige, obrekovanja in brezchasnosti. Med nebom in peklom je ni mochi, ki bi mogla obvarovati dr. Shustershicha in njegove tovarishe pred tem moralichnim obglavljenjem na objektivni javno sodni obravnavi, kvechjemu se zachno poprej skesano trkati na prsa in izvedejo iz izjecljanega pater pecavi naravne posledice.” Nikakor naj ne rachunajo na pomoch od vlade. Che bi dr. Shustershich tega ne vedel, se ne bi tako plaho izogibal sej drzhavnega zbora. “Trdno sem preprichana, da bo vlada postopala strogo postavno in da ne bo v obvarovanje dr. Shustershicha in njegovih prijateljev nobenega prsta ganila: Chemu naj bi to tudi storila, saj gotovo nima nobene pravice do hvalezhnosti ne od strani vlade, ne od strank vladne vechine. In che bi vlada kaj takega zhe hotela, bi tega ne mogla storiti, zakaj Krekova pisma v mojih rokah so sredstvo, s katerim lahko vsak chas izsilim popolno nepristranost, che bi, kar pa smatram za popolnoma izkljucheno, greshili proti njej. To je ravno le secret de polichinele,” kajti nobena stvar v visokih in najvishjih krogih ne napravi vechjega vtisa kakor cerkveni shkandal, zato so vedno strogo kaznovani njegovi povzrochitelji, she bolj pa tisti, ki so imeli moch, da bi ga preprechili, a niso izpolnili svoje moralne dolzhnosti. Zato morebitni poskusi zavlachevaja tiskovnega procesa, ki ga je zhe sprozhila, ne bodo imeli uspeha. “Resnica je na potu in nobena moch je ne bo zadrzhala,” je Kamila Theimer grozila Shustershichu. “Tista znana sredstveca in tiste male zvijache ne bodo nich pomagale. Zdaj je treba se postaviti za odkrit boj pred nasprotnika. Tudi na pomoch prijateljev ni vech rachunati. Ochitno ali tajno zhe odpadajo drug za drugim, kajti vsak bezhi od zaznamenovanega, kdor le more. Moj gospod dezhelni glavar na Kranjskem: mrtvashki zvonchek je zhe zachel peti, vam in tudi vashim tovarishem, ki se ne bodo pravochasno od vas lochili... Vi morda mrtvashkega zvonchka she ne slishite, a moj sluh je ostrejshi in jaz chujem vse razlochneje in razlochneje zvoniti: 'De profundis', ki ga poje mrtvashki zvonchek Vam, gospod dr. Shustershich.”80

Usodna za dezhelnega glavarja bo pismena izjava, s katero se je vsak chlan SLS zavezal, da na zheljo kluba lahko v vsakem trenutku odlozhi vse svoje mandate, je razlagala Kamila Theimer. Lastni pristashi bodo Shustershichu za hrbtom pripravili njegov odstop in ga nato postavili pred neizogibno dejstvo. Che bo treba izbirati med njim in Krekom, je odlochitev jasna, je bila preprichana Kamila Theimer, kajti dezhelni glavar ni vreden Kreku odpeti niti jermena na chevljih. Kakrshenkoli namrech Krek zhe je, nikoli ni delal za svoj zhep.

Sama bo poskrbela, da bodo na sodnem procesu razkrinkani klerikalna nravna propadlost, “brezchastnost v vsaki obliki in za vsak okus, brezstidno izrabljanje zaupnih interesov, sramotno lakajstvo, moralichna strahopetnost in dvoreznost – vse to bo vzbujalo pozornost na sliki, ki predstavlja strankino glasilo, znano po svoji chastikraji in po svojih natolcevanjih,” je obljubila Kamila Theimer. “Pred smradom, ki puhti iz tega lista, se bo vsak poshten chlovek s studom in zanichevanjem okrenil. Zato pa je naravnost neumljivo, da trpe treznejshi elementi v S.L.S., da se razkriva njihova Sodoma in Gomora. To je tem manj pojmljivo, ker v svojih nazorih nisem osamljena.” Pred nekaj dnevi je ljubljanjski shkof dobil pismo, v katerem se ga je nujno pozvalo, naj v interesu katolishke cerkve stori, vse kar je mogoche, da preprechi shkandal sodne obravnave. Pismo je napisal eden najuglednjeshih in najvplivnejshih cerkvenih knezov, ki je povezan ne samo z visokim plemstvom, marvech tudi s chlani cesarske hishe, zlasti z bodochim nosilcem cesarske krone. Ta cerkveni knez je videl dokazni material skupaj s Krekovim pismom in je prishel do ugotovitve, da je v interesu katolishke stvari v Avstriji, da se zadeva na noben nachin ne sme javno obravnavati. Vendar si ta cerkveni knez in zaupnik najvishjih krogov v Avstriji reshitve ne predstavlja tako kot dezhelni glavar, temvech tako, da dobi ona od stranke zadoshchenje, potem pa bo prostovoljno odstopila od tozhbe, je poudarila Kamila Theimer. “Tako zadoshchenje pa vsebuje implicite vash odstop, gospod dezhelni glavar, kar omenjeni cerkveni knez tudi popolnoma dobro ve, ker njemu nasproti tudi nisem prikrivala. In vendar? - - - Da, vendar, gospod dezhelni glavar! Tla se vam majejo pod nogami, obenem pa grozi streha nad vasho glavo, da se podere. Zgoraj in spodaj se opasno maje in vashi dnevi so shteti. Vasha zadnja in edina opora je danes knezoshkof. Ali res mislite, gospod dezhelni glavar, da bo to ostal po tem, kar sem povedala, she dolgo? Jaz za svojo osebo o tem zelo dvomim. Zhelje in namigovanja od zgoraj so vedno slabo zakrita povelja, in che morda zaostaja dotichni cerkveni knez po oficijalnem chinu za knezoshkofom, po svojih zvezah in po znanem svojem vplivu je vendar smatrati za vishje stojechega, in to tem bolj, ker je vendar znano, da so njegova usta vechji del le glasilo za misli in zhelje drugih. Ochitno priti v nasprotje s temi mislimi in zheljami pach njegova knezoshkofijska milost ne bo hotela zaradi vas, gosp. dezhelni glavar. Vi izjavljate danes, gospod dezhelni glavar, slovesno, da bi kljubovali, che bi prishlo do tega, celo vladi. Vi veste ravno tako dobro, kakor jaz, da so to samo fraze. Vi ne boste prav nich in nikomur kljubovali, gospod dezhelni glavar, vi boste shli, che tudi ne prostovoljno, vendar shli boste in sicer prav kmalu! Vasha pismena izjava, s katero se vsak chlan vashe stranke zavezhe, na klubovo zheljo vsak chas odlozhiti svoje mandate, bo nekega dne z dotichnim datumom izpolnjena in vse bo s tem povedano!

 

 

 

"Klerikalna komedija", Dan, 1913/509

 

"Oj, politika slovenska,

kaj vse s tabo se godi,

vchasih ena sama zhenska

lahko vse izpremeni.

 

Kranjski kmet je lahkoveren

klerikalcem je verjel –

klerikalni shtab presheren

ga je v svoje zanke vjel.

 

Ubogi kmet je pridno molil

mirno chakal pomochi –

vedno s klerikalci volil –

a dobil nichesar ni.

 

Klerikalci so dobili

vsak za sebe svoj mandat,

se v dezhelni dvorec skrili,

in zacheli barantat!

 

Kaj vse tam se je godilo,

nihche o tem vedel ni vse

se je previdno skrilo '

kaj volilce to skrbi?'

 

Vsak skrbel je najprej zase –

saj to njim je glavna stvar,

porabiti dobre chase –

in mnozhiti svoj denar.

Ko so delali kupchije,

so se sprli med seboj!

(to se ljudstvu vse prikrije

to je le notranji boj).

 

So poslanci shli na Dunaj,

da tam vsak spregovori,

kaj v politiki na zunaj,

kaj na znotraj se godi.

 

Toda niso govorili –

rajshi odshli so v salon,

tam so Theimerci Kamili

delali vsak svoj poklon.

 

Tam so se posvetovali,

kdo dezhelni bo glavar.

(Shukljeta so v pokoj djali,

ker se zdel jim je prestar).

 

Kjer se kazhe kaj denarja,

tam sedel bi vsakdo rad –

Shustershich za poglavarja

bil je prvi kandidat.

 

Drugim bilo ni po volji,

mislili so: 'Ne, ne bosh.' –

Povshe se jim zdel je bolji

ker je bolj ponizhen mozh.

On pa ni se dal ugnati

in je res glavar postal

(znal je pota poiskati –

vse je v kozji rog ugnal).

 

Ker povsod je mnogo zlobe,

zginil je prejlubi mir,

klerikalci od te dobe

so imeli svoj prepir –

 

Bila huda so nasprotja.

bilo mnogo razprtij,

(vendar izven njih sorodstva,

nihche o tem vedel ni.).

 

Prishla Theimer je Kamila,

odgrnila je zastor –

vsemu svetu je odkrila

slavni klerikalni spor.

 

Ker v imenu so morale

nam zaprli Metropol –

ker ljudstvo zheli shale

in zabave she bolj –

 

Poskrbeli so predstavo

klerikalci nam sami –

v gledalishchu za zabavo

zdaj skrbeti ni."

 

Vpricho priznanega in vedno preizkushenega poguma vashih strankarskih tovarishev se bo ta dogodek, ki bo za vas imel tako tezhke posledice, izvrshil skoraj gotovo celo za vashim hrbtom in vam se bo shele sporochilo izvrsheno dejstvo vashe lastne demisije. Na ta nachin se niti najvechjemu bojazljivcu ni treba bati, pri tem ni nikakrshnih tajnih razmotrivanj, nikakrshnih neprijetnih rekriminacij. Izpolnjen datum in dezhelnega glavarja kranjskega dr. Ivana Shustershicha ne bo vech.”81

 

 

 

 

“METROPOL-FILM PRVE VRSTE”

 

“Tuja dama je s pogumno roko odgrnila zastor in posvetila v tajnost klerikalne stranke na Kranjskem” je javne obtozhbe Kamile Theimer komentiral Slovenski narod. “In s strmechimi ochmi je vsa javnost zagledala mlakuzho, polno gnilobe in korupcije ter je spoznala v nagoti tiste, ki nastopajo sicer le v togi rodoljubne nesebichnosti.

Razkritja g. Kamile Theimerjeve so v vseh krogih in v vseh politichnih taborih obudila najvechjo senzacijo, vzbudila so ogorchenje pri prijateljih in nasprotnikih in vsa ta sploshna nevolja se zliva v eno, vse mochnejshe zahtevanje: po ozdravljenju in ochishchenju nashih javnih razmer.

Teshke obdolzhitve je izrekla g. Kamila Theimerjeva in da so resnichne, o tem ni nobenega dvoma. S polnim imenom je stopila g. Theimerjeva pred javnost in je pripravljena za vse svoje trditve doprinesti dokaz resnice, da, ona ne zheli drugega, kakor da dobi za to potrebno priliko pred sodishchem. Njeni bivshi prijatelji in sedanji nasprotniki ji pa te prilike seveda ne bodo dali, za nobeno ceno ne, kajti dobro jim je znano, da ve g. Theimerjeva she veliko vech, kakor je doslej povedala, ter da ima dokumente in dokazila strahotnega pomena ter da bi znala taka sodna obravnava konchati z velikansko – katastrofo.

Kar je razkrila g. Theimerjeva, se bere kakor krvava satira na sentimentalno igro.

Spoznali smo iz njenih razkritij, s kako brutalno brezobzirnostjo zhrtvujejo klerikalni reshevalci naroda sploshno korist svojim osebnim aspiracijam, kako drug proti drugemu spletkarijo, kako izrabljajo svoje javne pozicije za osebne namene in kako skushajo drug drugega potlachiti. Ljudstvo pa stoji v koti, kakor bi bilo tja postavljeno vsem v zasmeh. /.../

Zhalostno sliko nam je odgrnila g. Theimerjeva, sliko propadlosti, korupcije in koristolovstva, da si hujshe ni misliti. Zhalostna je ta slika in sramotna za vso dezhelo. Vtisk je, da so vodilni mozhje klerikalne stranke nekak sindikat za eksploatiranje verskega in narodnega chuta ter zhivljenjskih interesov kranjskega prebivalstva in da so v tem sindikatu zdruzheni ljudje, ki jim je medsebojno izdajstvo zhivljenjska potreba, ki pa jih skupni interes vedno znova zdruzhi.

Razkritja g. Theimerjeve so pa vendar dogodek velikega pomena v nashem javnem zhivljenju. Pokazala so, kako gnila je v svojem jedru klerikalna stranka, kako zastruplja vse javno zhivljenje in unichuje najvazhnejshe koristi naroda. Grda in propadla je ta stranka in pogreznila se bo v svoji lastni gnilobi. Vsi ljudje dobre volje, ki jim je za obchni blagor, pa naj store po svojih mocheh, da se to chim preje zgodi”82

Kamila Theimer je zachela iskati stike tudi z Dnevom, kjer so ji obljubili pomoch.83 V 509. sht. Dneva, ki je bil po Jutru (1910-1912) edini slovenski dnevnik, ki je objavljal karikature, naletimo na karikaturo “Klerikalna komedija”, ki jo spremlja slikovit komentar: “Senzacijonelno! Metropol-film prve vrste. Senzacijonelno! Najnovejshi film. Posnetek po resnichni sliki...” in dolga pesmica z vrsto zgovornih odlomkov. Karikatura prikazuje gospodichno Theimer med odgrinjanjem gledalishke zavese, za katero se prepirajo vodilni klerikalci.84

Njen komentar je namigoval na prepoved obratovanja kinematografa, s katerim si je Dezhelno gledalishche nameravalo napolniti prazno gledalishko blagajno. Deloval je samo aprila in maja 1913, nakar ga je dezhelni odbor, v katerem je imela SLS vechino, zaprl, ker naj bi bili nekateri predvajani filmi nemoralni.85

Vrsta chlankov, na primer chlanek “Klerikalno mashchevanje”, ki je bil objavljen v Zarji, je sporochala, da so razlogi za zaprtje gledalishke hishe nemara lahko tudi drugachni: “Klerikalce v dezhelnem odboru so spravila razkritja Kamile Theimerjeve iz dushevnega ravnotezhja in sedaj ishchejo, nad chim bi svojo jezo ohladili. V soboto so se znashli nad 'Dramatichnim drushtvom' in zaprli 'Kine metropol' v dezhelnem gledalishchu, chesh da so se 'predstavljali filmi shkandalozne, nemoralne in pohujshljive vsebine'. Ta motivacija se nam zdi chudna, zakaj kolikor nam je znano, v 'Kine metropolu' niso kazali kinematografskih posnetkov ostudnega boja dr. Shustershichevega za dezhelno glavarstvo, njegovega plezanja po lestvici podlih intrig in malopridne felonije. Tudi sicer dejanje in nehanje klerikalnih prvakov she ni kinematografirano in javnost se pohujshuje nad politichnimi shkandali in nad politichno nemoralo v klerik. stranki in v dezhelnem dvorcu za sedaj le iz pisane besede in ne iz zhivih slik. Moralne gnilobe, ki je klerikalno stranko in ki je zadnji chas tako zadishala po vsem Kranjskem, da si vsi sposobni elementi v dezheli zatiskajo svoje nosove, kakor recheno, ljudje niso gledali v 'Kine metropolu'. Tam so se jim kazale slike, ki jih je z moralnega stalishcha pasirala drzhavna policija in ki so jih zhe prej po drugih mestih policijski varuhi morale oznachili za dostojne. Dr. Shustershich, ki ima glede na politichno moralo debelo kozho kakor slon je pa glede na 'ostalo' moralo tenkochuten kakor shtirinajstletna devica in hoche Ljubljanchane obvarovati 'moralnega pohujshanja': She takega patrona je manjkalo preganjani morali!”86

 

"Vprashanje slovenskega gledalishcha", Dan, 1913/513

 

“Pa sploh nemoralnost! Kaj pa je to?,” je bilo vprashanje, ki si ga je zastavil Dan in nanj tudi odgovoril: “Politichna nemoralnost je to, kar so uganjali do danes kranjski in drugi klerikalci. Pa kinematografska nemoralnost? So uganjali li kakshne parishke vechere? Kaj she, kranjskemu dezhelnemu odboru najbrzhe ni bil nemoralen film v Metropolu, ampak film Kamile Theimer, za katerega se je bilo treba mashchevati in udariti, kjer boli. Da bi nekaj revezhev zato trpelo glad (NB, revezhev, ki niso v nobeni zvezi z Bogomilo), to teh nemoralnih ljudi ne boli. Sladko je mashchevanje, tem slajshe, ker je bila jeza velika.”87 Tudi karikatura “Vprashanje slovenskega gledalishcha” s podnaslovom “K danashnjemu obchnemu zboru 'Dramatichnega drushtva'” v sht. 513 se je polotila negotove usode edinega slovenskega profesionalnega gledalishcha. Na njej narisani slovenski igralci zapushchajo Ljubljano, saj jim je dezhelna prestolnica namesto podpore namenila brco. “Slovenski napredek” na istoimenski karikaturi je predstavljala preureditev gledalishcha v cirkushko areno oziroma kabaret, v kateri namesto igralcev nastopata dvigovalec utezhi in plesalka. V 526. sht. Dneva je bila objavljena karikatura z zhe znanim naslovom “Vprashanje slovenskega gledalishcha”, ki jo je najbrzh narisal Maksim Gaspari (1883-1980). Prizor s personifikacijo potapljajoche se “slovenske Talije”, ki ji je zadnji udarec zadal Dezhelni odbor, spremlja zgovoren komentar: “Slovenska Talija se je potapljala. V zadnjem trenotku ji je 'Dram. drushtvo' vrglo nasproti reshilni pas 'Kino Metropol'. Posegla je po reshitvi – v tem trenotku pa jo je v imenu morale udaril dezhelni odbor po glavi”. Pod karikaturo “Kulturni dogodek” v 437. sht. lahko preberemo vprashanje “Kaj neki ishche ta mozh?” Odgovor se glasi: “Obiskovalce slovenskega gledalishcha v Ljubljani.” Na karikaturi je predstavljen mozh s svetliko v rokah. V sht. 550 je bila klerikalno-liberalnemu sporu, ki je potekal tudi na plechih gledalishchnikov, posvechena vrsta z verzi opremljenih karikatur pod naslovom “Povest o slovenski Taliji”.88 Karikaturi neznanega risarja v sht. 559 in 560 sta temeljili na primerjavi med “Igralci slov. gledalishcha pred nekaj leti” in “...v sedanjih chasih”. She bolj zgovorna je bila karikatura “Urnost dezhelnega odbora pri reshevanju slovenskega gledalishcha” v 565. sht., na kateri je Maksim Gaspari narisal polzha s prekrizhanimi rokami. Kamila Theimer je SLS med drugim obtozhila tudi zlorab dezhelnega premozhenja, zato se je v 510. sht. Dneva pojavila karikatura “Nevidna roka, ki je zadnje chase kontrolirala po knjigah v dezh. dvorcu”. Na njej je narisana roka, ki lista po dokumentih dezhelnega odbora. Tudi Krek je postal zhrtev karikaturistov.

 

"Nevidna roka...", Dan, 1913/510

 

Posebno pozornost mu je Dan najprej posvetil v sht. 515, ko je na naslovnici objavil po vzoru redne rubrike “Tedenska kronika” ilustrirano pesmico “Nesrechna ljubezen”. Njen podnaslov se glasi: “Senzacijonalen roman slovite Kamile Theimer v druzhbi slovenskih klerikalcev. – Slovenski film prve vrste. Kinematografichni posnetek po resnichnih dogodkih. – Svetovna senzacija zadnje dobe. – V osmih delih. – Brez dovoljenja dezh. odbora.” Verze, iz katerih izvemo, da naj bi Krek pregovarjal Kamilo, naj se porochi s poslancem Povshetom, in druge podrobnosti iz njenega bivanja v Ljubljani, spremlja osem karikatur. Na najhujshe obtozhbe, za katere je Kamila Theimer grozila, da jih bo izrekla proti “kristalnemu znachaju dr. Kreka”, je namigovala karikatura v sht. 520 z naslovom “Pokrita rihta – odkrita”. Karikatura prikazuje Kamilo Theimer, ki odkriva lonec, v katerem vre umazanija, v dimu, ki se dviga iz lonca, pa se je znashla Krekova glava. Kamila Theimer je namrech trdila, da so v njenih rokah Krekova pisma, ki bodo po objavi imela zelo neljube posledice, njihovo vsebino pa bo Krek lahko utajil samo, che bo dokazal, da je bil umobolen, ko jih je pisal. Zakaj pravzaprav je bil Krek leto in pol “stalni gost v salonu zhenske, ki jo je 'Slovenec' oznachil za umobolno in histerichno. Kaj je iskal Krek pri umobolnih zhenskah?”, se je zato sprasheval Dan.89

 

 

 

 

“DRUZHABNA KARTUZIJA”

 

V kratkem chasu se je afera krepko razplamtela in zdelo se je, da je dosegla svoj vishek. Vendar je nenadoma sledil preobrat. Afera se je razcepila v dve veji. Eno vejo je predstavljalo podzhiganje zhe znanih obtozhb proti Shustershichu in Kreku, druga veja pa je neprichakovano segla proti enemu najpomembnejshih mozh liberalne Narodno napredne stranke. Afera je namrech prishla tudi na dnevni red kranjskega dezhelnega odbora (avtonomne dezhelne vlade), ki je na predlog dr. Vladislava Pegana (1878-1955), pravnega svetovalca Slovenchevega urednika Mihaela Moshkerca pri tozhbi Kamile Theimer, oziroma na predlog poslanca nemshkega veleposestva grofa Jozhefa Antona Barba-Waxensteina soglasno sprejel “najstrozhjo obsodbo napadov, ki so se pojavili v zadnjem chasu zoper zasebno chast g. glavarja in njegovo privatno zhivljenje, ki nima s politichnim delovanjem nikakorshnega stika in ki se zhal niso ustavili niti pred rodbinskim pragom”.90

V dezhelnem odboru je bil tudi predstavnik liberalne opozicije, ljubljanski podzhupan, odvetnik dr. Karel Triller (1862-1926),91 ki je prav tako glasoval za zaupnico dezhelnemu glavarju in povrh vsega “izjavil, da tudi on odlochno obsoja take osebne napade in obzhaluje, da ni imel zadostnega vpliva, da bi jih preprechil v 'Slovenskemu Narodu'”.92

Zaupnico Shustershichu, ki je pravkar praznoval petdesetletnico, je sprejel tudi izvrshevalni (izvrshilni) odbor SLS, toda dejstvo, da ji je pritrdil liberalni predstavnik v dezhelnem odboru,93 se je zdelo nepotrebno in neumestno socialdemokratski Zarji in “ultraradikalnemu” Dnevu, ki sta bila nasploh mnenja, da je meshchanskoliberalna NNS postala prevech mlachna. In che je liberalna stranka “kot meshchanska in kulturna stranka potrebna”, je Dan poznal tudi recept za njeno prenovo, ki ga je strnil v: “treba pa jo je ochistiti in pokrepchati”.94 Najbrzh se je iz podobnega razloga Zarja hitro oglasila s kritiko Trillerjevega glasovanja, Dan pa ji je nemudoma sledil.

“Menili smo, da bije 'Slovenski Narod' resen boj proti korupciji, ki zastruplja narodno zhivljenje na Kranjskem. Prichakovali smo, da se bo ob nezaslishanih pustolovshchinah ponosnih kranjskih parvenijev vzdramila zaspana zavest napredne stranke, in chakali smo zhe skoro, da nas pozovejo, naj jim pomagamo v boju na nozh,” je pisala Zarja. “Do tega boja na nozh pa ni prishlo. Zakaj ne? Ali je bila vojska preslaba – ali pa si niso vedeli kam pomagati – z zmago? Po tem bi bile opravichene besede: Danes zhivi klerikalna slovenska ljudska stranka samo she ob liberalni mrhovini. Ni ga ostudnejshega prizora, nego ga nudi 'napredna' politika, ko umiraje lazi katolishkim mogochnikom pod noge. Za to je vsaka kritika odvech – ker se potem gotovi ljudje vznemirjajo, chesh da razdiramo. Sluchaj Theimer mora iti do konca, kakor je shel sluchaj Lukacs. Treba je dezhelo reshiti od strahovlade takih gospodov. Sredstva posvechujejo namen.”95

 

dr. Karel Triller

 

Zastopnik NNS v dezhelnem odboru dr. Karel Triller naj bi po mnenju Dneva in Zarje v odlochilnem, najkritichnejshem trenutku, kar jih je bilo v obstoju liberalne stranke, odrekel podporo Kamili Theimer in se na ta nachin izneveril liberalnemu boju, klerikalce pa reshil propada, zato sta pokarala liberalno vodstvo. Dan se je sprasheval, zakaj neki je Triller omogochil zlorabo svojega kavalirstva s tem, da je izrekel obzhalovanje v imenu politichne stranke in ne samo v svojem imenu.

Zakaj je blamiral svoj lastni organ?,” je poudarjal Dan. “Loviti med zasebnikom dr. Trillerjem in zastopnikom celokupne napredne stranke, ki nima nobenega povoda za kavalirsko kartuzijo. Nashe mnenje je, da se popadljivega psa ne odganja s svileno pahljacho. S.L.S. ne pozna napram narodno napredni stranki nikdar in nikjer niti sence kartuzije in nashe pristashe preganja kot divje zveri. Ali moremo pozabiti, kakose je vedel dr. Lampe proti slovenskim damam? Ali naj pozabimo, kako je pisal 'Slovenec' proti zhenskemu telovadnemu drushtvu in proti nashemu zhenstvu o priliki veselice za Preshernov spomenik v 'Zvezdi'? Ali se spominjamo tona klerikalne obch. svetovalcev proti gospej dr. Tavcharjevi? Ali ste pozabili napadov na zhupana Hribarja obitelj? Ali ne veste vech, kako je pisal 'Slovenec' o priliki lovske nesreche v dr. Tavcharjevi familiji? itd. itd.! Ti sluchaji so bili povsem nepolitichno, strogo zasebnega in rodbinskega znachaja. A ton tistih 'Slovenchevih' napadov je bil chisto gorjacharski in brutalno surov. Kdaj in kje je S.L.S. obzhalovala iz druzhbene kartuzije te naskoke v svojem glasilu? Nikoli in nikjer ne najde noben somishljenik napredne stranke nobenega zadoshchenja tudi za najkrivichnejshe napade s strani S.L.S. in njenega glasila. Klerikalec kavalirstva ne pozna, odpushchanje mu je tuje in sovrashtvo goji v svojem modrasovem srcu celo preko groba. Dr. Triller pa je postal hipoma ves sentimentalen in blag ter je – vse obzhaloval. To je morda nov dokaz, da je osebno plemenit mozh, toda med kruto vojno general ne sme poznati senzitivnosti, sicer se mu smeje vsa armada. Ali so Theimerichine obdolzhitve resnichne ali ne, le za to gre. Osebni in politichni momenti so v njenih chlankih toli nerazdruzhno zvezani, da ni mozhno odobravati ene, a obsojati druge. Tega preprichanja je vsa napredna javnost.”96 Ker se bo Shustershich lahko posmehoval vsem napadom, dokler bo imel poleg sebe za oporo predstavnika NNS, sta Dan in Zarja zahtevala od Trillerja, naj zadevo pojasni in v interesu stranke odlozhi svoje dezhelno odbornishtvo, kar bo lahko storil, ker je kot ljubljanski podzhupan zhe tako preoblozhen z delom.97 S tem dejanjem bo namrech soglasno sprejeta zaupnica Shustershichu izgubila svojo tezho. V chasnikih so se pojavile tudi kritike zoper grofa Barba,98 vendar pa je bila vechina napadov usmerjena proti dr. Trillerju.

Kot je porochal Dan, se je nachelstvo Narodnega, politichnega, gospodarskega drushtva iz Most zaradi Trillerjevega ravnanja odlochilo prenehati s politichnim delom, vse dokler ne bodo v stranki nastopile drugachne razmere. O svojem sklepu so liberalci iz Most obvestili izvrshilni odbor NNS. Liberalno politichno drushtvo “Vodnik” iz Shishke pa je Trillerju izreklo nezaupnico.99

Dan je navedel tudi izjavo, ki jo je poslal dr. Triller: “Odkar stojim v javnem zhivljenju, sem zastopal in branil nachelo, da bodi svet rodbinski prag tudi najhujshega politichnega protivnika in da je vsled tega absolutno nedopustno vlachenje strogo zasebnega in rodbinskega zhivljenja v politichne boje. Tega nachela tudi v seji dezhelnega odbora z dne 31. m.m. nisem mogel in nisem hotel zatajiti in sem dosledno glasoval za predlog, ki je uveljavljal navedeno nachelo tudi na korist privatnemu zhivljenju dezhelnega glavarja.”100

V Dnevu je bil objavljen tudi komentar, ki ga je napisal anonimni dopisnik z dezhele s psevdonimom “Narodnozvesti”. Poudaril je, da v pismih Kamile Theimerjeve ni nobenega stavka, ki bi segel chez “rodbinski prag”, zato ga je “gromoviti zastopnik” NNS dr. Triller strashno polomil. In kaj naj ljudstvo sodi o tem? “Ali naj pomiluje ali pa kaznuje ljudi vsled politichnih kozlov, ki so se v zadnjih shestih letih nastreljali, ker so ti notorichno vech shkodovali narodnonapredni stranki, kakor pa vsa klerikalna banda od dr. Kreka do Polajnkota, ter je le v tem vzrok, da se danes uchiteljstvo in sploh vsi dezhelni sluzhabniki na Kranjskem masakrirajo in zhive v suzhnosti. Nestrpno sem chakal tri dni, od katere strani da bo zagrmelo. Toda zaman. Gospodu DR. ste izjavili, da zhal, da niste imeli zadostnega vpliva pri 'Slov. Narodu'. Mi pa pravimo, da imate prevech vpliva pri 'Slov. Narodu', zato pa ta zdaj molchi o vas in celi zadevi. Ravno tako molchijo tudi vsi zastopniki. Zhalostno je, da nam morajo shele pristashi z dezhele odpirati ochi in ljudstvo opozarjati, kdo pomaga klerikalni stranki, nas tirati v pogin. Kdor ni slep, mora izpregledati, da je najvechja neobhodno potrebna in neutrpljiva pomoch za narodno-napredno stranko, da se v tem sluchaju pogumno in v sploshno korist nastopi. Gospodu dr. Trillerju pa svetujemo, da nemudoma stori to, kar mu je storiti. Saj lahko uvidi, da bi se takega zastopstva lahko sramoval zadnji kmechki kimovec, ker to dishi po

strahopetstvu.” Nam pa se zhe danes, je poudarjal “Narodnozvesti”, po vsej pravici vsiljuje misel oziroma vprashanje: “Gospoda, koliko pa boste prejeli za svojo najnovejsho galantnost? Eksekutivni odbor N.N. stranke pa prosimo, da stori takoj svojo dolzhnost, sicer bodo to napravili pristashi in volilci, ter naj si cenjeno vodstvo zapomni, da chas plachila je blizu. Napredno ljudstvo se ne bode vech dalo izdajati.”101

Dan je zahteval, naj zaradi svoje napake Triller odstopi ter prepusti svoje mesto v dezhelnem dvorcu namestniku dr. Francu Novaku (1877-1944) in tako reshi NNS pred propadom.102 Sodech po pisanju enega od dopisnikov Dneva, bi NNS morala Trillerja celo odstraniti iz svojega vodstva in javnega strankarskega zhivljenja, che pa je deloval po navodilih stranke, zasluzhi nezaupnico vodstvo samo, hkrati pa naj bi Trillerjev postopek nakazoval skorajshnje liberalne kompromise s katolishko stranko.103 V Dnevu so naslovili celo apel na ljubljanskega zhupana dr. Ivana Tavcharja.104 Vodilna predstavnika “starih” liberalcev Tavchar in Triller sta vodila zmerno krilo v liberalni stranki. Tavchar je odstopil Trillerju mesto dezhelnega odbornika ob svoji potrditvi za ljubljanskega zhupana. Od vodstva liberalne stranke pa je Dan tudi zahteval, naj Trillerja izkljuchi.105 V Dnevu so namigovali, da naj bi Triller skushal od Tavcharja dosechi, da bi se nad tistimi uradniki na magistratu, ki se niso hoteli zavzemati za njegovo politiko, izvajal pritisk.106

Tavchar se je seveda postavil v bran Trillerja. Na izzivanje Dneva in Zarje je Slovenski narod nemudoma odgovoril: “V zadnji seji dezhelnega odbora sta izvrshila zastopnika opozicije grof Barbo in dr. Triller chin druzhabne kartuzije, ki je segal sicer za zastopnika narodno-napredne stranke spricho krvavi nelojalnosti klerikalne stranke nekoliko dalech, ki je pa bil, kar se je izrecno naglashalo, povsem nepolitichnega znachaja. Obrachal se je namr. zgol zoper javno razpravljanje zasebnega in rodbinskega zhivljenja, ki je bilo ponekod vpleteno v znana politichna razkritja. Glasilo nashih socialnih demokratov, ki ima sploh razvado, da se najraje vtika v stvari, ki ga nich ne brigajo, je celo, po nashem mnenju, za shirsho javnost popolnoma brezpomembno zadevo obesilo na veliki zvon ter ochita zastopniku narodno-napredne stranke v dezhelnem odboru nich manj in nich vech, ko strankarsko veleizdajo! Naravnost smeshno – ne glede na to, da tako dalech she davno nismo, da bi bili nashi zaupniki odgovorni za svoje delovanje in nehanje gosp. Etbinu Kristanu.” Zadeva je brezpomembna, kar najbolje dokazuje dejstvo, da jo je ponedeljkov Slovenec popolnoma zamolchal in jo je objavil shele v vcherajshnji shtevilki, “seveda primerno ocirano in zavito, kar je konchno pri klerikalnem glasilu ob sebi umevno”. Za Tavcharja in za Slovenski narod naj bi bila zadeva zakljuchena “in besedo ima zopet -gospodichna Kamila Theimer”.107

“Gospod dr. Ivan Tavchar je stopil v areno in zavihtel mech proti 'Zarji', ki se posluzhuje svoje publicistishke pravice, da izpolnjuje svojo publicistishko dolzhnost,” se je na Tavcharjevo intervencijo v Zarji oglasil Etbin Kristan (1867-1953).108 “Priznati moram, da ne razumem prav, kaj hoche pravzaprav gospod doktor, ki je mojster javnosti, kadar hoche, da bi bile njegove besede jasne. Samo zato, da bi povedal, da ni njegovi stranki evangelij, kar pishe 'Zarja', mu ni treba zavihati rokavov, ker ni imel nash list nikoli takih chudnih ambicij. In che je gospod doktor stavil pogoj, da mora gospodichna Kamila Theimerjeva podpisavati vse, kar objavlja v 'Slov. Narodu', nismo tega nikomur zamerili, kakor tudi nismo zamerili 'S. N.', da priobchuje njene spise. Zgodilo pa se je nekaj druzega. Medtem ko je dal 'Slov. Narod' Theimerjevi svoj prostor na razpolago za boj proti dezhelnemu glavarju, med tem ko je 'Slov. Nar.' tudi sam podpiral ta boj, ga je dr. Triller, dezhelni odbornik in chlan narodno-napredne stranke, na predlog grofa Barbota soglasno s klerikalnimi dezhelnimi odborniki obsodil. Tedaj se je oglasila 'Zarja' z enako pravico do kritike, kakor 'Slov. Nar.', ki se tudi ne ustavlja pred pragom nasprotnishkih strank.” Trillerjevo glasovanje je imelo globok, a seveda neenak vtis v vsej slovenski javnosti, je poudarjal Etbin Kristan. Klerikalci so ga sprejeli z velikim zadoshchenjem, ker se ga je dalo spretno izrabiti za rehabilitacijo klerikalne stranke, v drugih krogih pa je izzvalo silno ogorchenje, ker so spoznali in zachutili, da meche boju proti klerikalni stranki polena pod noge. Dr. Triller Zarji ni odgovoren, vendar je funkcija dezhelnega odbornika javna, in che Zarja kritizira njegovo glasovanje, ki je bilo pach vse kaj drugega kot formalnost, je nerazumljivo, kje je dr. Tavchar nashel hinavshchino. Che bi bil boj Kamile Theimer res naperjen proti privatnemu zhivljenju klerikalnih oseb, se Zarja zanj ne bi zmenila in bi ga kvechjemu po zaslugi obsodila. Dr. Tavchar menda ochita svojemu listu, da je objavljal same zgodbe iz intimnosti spalne sobe. Zarja, Etbin Kristan in she marsikdo pa je videl, da se napadi Kamile Theimer lotevajo metode klerikalne stranke in klerikalnega gospostva na Kranjskem. Naj bodo nameni Kamile Theimer kakrshnikoli, njen boj slabi politichno in gospodarsko strahovlado klerikalne stranke, zato taka sumarichna obsodba tega boja, kakrshno je izrekel dezhelni odbor, ni nobena moralna rezervacija, temvech neposredna pomoch teroristichnemu klerikalnemu gospodstvu. Che je sodishche mesto, kjer se mora ta boj razreshiti, tedaj dezhelni odbor gotovo ni instanca, ki bi lahko govorila pred sodishchem. Od gospoda dr. Tavcharja je lepo, da noche izrechi dokonchne besede, dr. Trillerju pa se je zdelo umestno izrechi sodbo. Zato se je ljudem, ki si dovoljujejo luksuz lastnega razuma, zdelo umestno izrechi sodbo o sodbi dr. Trillerja, Zarji pa se je zdelo umestno, da jim da na voljo prostor v listu. Etbin Kristan je dodal, da je morala biti Zarja zelo skopa, kajti che bi izkazala gostoljubnost vsem, ki so se oglashali v tej zadevi, bi morala ves teden zadrzhevati ves ostali material in bi lahko prebirali she drugachene karakterizacije od tiste o dishavi shkandala, ki je dal dr. Tavcharju povod, da se zgrazha ob Kristanovi osebni ordiniranosti. “Sicer se pa razume samo po sebi, da si liberalna stranka lahko sestavlja evangelij kakor hoche, da pa bo 'Zarja' nadaljevala svojo nalogo, kakor ji je dolochena,” je v zakljuchku poudaril Etbin Kristan.109

Tudi dr. Karel Triller se je moral podati po stopinjah Kamile Theimer. Na prvi strani Slovenskega naroda je v chlanku “Moj greh” pojasnil razloge, ki so ga napotili k spornemu glasovanju. Zhe na zachetku je poudaril, da ne pishe zaradi opravichila ali obrambe, temvech zheli zgolj nuditi pojasnilo zbegani in zapeljani napredni javnosti. Neka tuja nemshka dama, ki sama priznava, da je bila do nedavnega zaupnica vodilnih krogov klerikalne stranke, in ki ji je blagor NNS prav gotovo deveta briga, se je zatekla pod gostoljubno streho Slovenskega naroda in objavila s polnim imenom in lastno odgovornostjo “ciklus senzachnih razkritij izza kulis klerikalne stranke”. Che so njena razkritja resnichna, danes she ni mogoche ugotoviti, vendar so izzvenela v tezhke ochitke zoper dezhelnega glavarja, tako da je sploshna sodba, da bo moralo o tem zadnjo besedo spregovoriti pristojno sodishche. V svojem boju pa je dama po Trillerjevem mnenju napravila veliko napako, ki je shkodovala njenim resnim politichnim napadom. “Prestopila je namrech brez vsake potrebe rodbinski prag dezhelnega glavarja in vlachila v politichno debato gospo soprogo napadenca ter dozdevne pogovore povsem intimnega znachaja. Konchno spozabila se je (chetudi izzvana po skrajno perfidnih napadih 'Slovenchevih' na njeno lastno rodbino) celo tako dalech, da je ochitala dezhelnemu glavarju svojechasno denarno zadrego izza koncipijentske dobe (ki je bila zhalibog prihranjena le redkokomu izmed nas!), gospej glavarjevi pa po mojem mnenju le chastno svojechasno pouchevanje glasovirja. Slednjich tudi politichno eksploatiranje povsem zasebne zadeve druge dame glavarjevega sorodstva ni odgovarjalo mojemu okusu.” Takshna naj bi bila predzgodovina njegove strankarske izdaje, je menil Triller.

Sledi greh sam. Ko je dezhelni glavar praznoval petdesetletnico, so mu v zadnjih dnevih na tako razlichne nachine interpretirani zakoni druzhabne kartuzije velevali, da tudi kot zastopnik najskrajnejshe opozicije v dezhelnem odboru ne izkljuchi chestitke ob tem dogodku. “Res je tudi (vsaj tak vtisk sem imel), da se je v danes po vsej krivici zhe historichni seji dezhelnega odbora z dne 31. pr. m. hotelo izrabiti prilko v izzivanje nekake maskirane politichne zaupnice dezhelnemu glavarju. Nich manj pa ni res, da sem jaz ta poskus – kar je konchno samoposebi umevno – odlochno odklonil, chesh da je od moje strani tudi le senca take zaupnice izkljuchena, da pa zvest svojim nachelom, odlochno obsojam zgoraj navedeni poseg v zasebno in rodbinsko zhivljenje dezhelnega glavarja. Stoprav, ko je v tem smislu formuliral svoj znani predlog dezhelni odbornik grof Barbo, sklicujé se pri tem na svoje lastno strankarsko in opozicijonalno stalishche in ko se je tudi od strani vechine izrecno priznalo povsem nepolitichen znachaj predloga, sem glasoval zanj tudi jaz, kakor sem to pojasnil tudi zhe v svoji izjavi z dne 4. t. m.” Kako je najradikalnejsha javnost sprejela novico o tej nezaslishani izdaji? Slovenski narod je objavil njegovo porochilo o tej seji, naslednjega dne je porochilo brez pripomb ponatisnil Dan. “Ta dan torej ni bilo she ne duha ne sluha o danashnjem strashnem razburjenju. Pach pa je pobralo to suho kost glasilo nashe socijalnodemokratichne stranke, ki iz popolnoma umevnih razlogov seje ob vsaki priliki seme razdora v nashe napredne vrste; zakaj v danashnjih razmerah je jasno, da bo stala ob grobu narodnonapredne stranke kot najblizhji fidejkomisarichni dedich jugoslovanska socijalna demokracija.” Kljub temu so se v naslednjih dneh napredni Katoni pri Uchiteljski tiskarni omejili zgolj na objavljanje Zarjinih hujskanj in kratke, kolikor toliko stvarne pripombe. “Tedaj pa je posegel vmes drug faktor, ki se mu je videla ugodna prilika za revanzho pour Sadowa.

V petek je zlegel 'Dan' infamno lazh o moji zaupnici dezhelnemu glavarju, a tudi ta dan sem bil v drugi koloni she 'plemenit mozh' in le 'presentimentalen in presenzitiven' v boju s klerikalno stranko. V soboto pa sem bil zhe edini krivec vseh dozdevnih grehov napred. stranke v zadnjih shestih letih (menda tudi nad vse usodnih in nesrechnih septemberskih dogodkov?) in jasno in odkrito me je vprashal politichen falot, odet v togo naprednega sodnika, koliko sem prejel od klerikalne stranke za svojo najnovejsho politichno galantnost? In da si je lazhje izposloval gostoljubnost za to brezmejno podlo infamijo v Franchishkanski ulici, je v isti sapi lagal, da zapeljujem kot dezhelni odbornik napredno obchinstvo in zlasti uchiteljstvo, naj se vda klerikalnemu terorizmu. Na taki podlagi se je potem organiziral zoper mene ostracizem zapeljanih in zbeganih lokalnih politichnih organizacij, katere pa je bilo treba preje she podkuriti s shpecijalno, ampak zelo neprevidno lazhjo, da pritiskam na zhupana Tavcharja, naj bi izvajal nad mestnim uradnishtvom nekak uradni pritisk in terorizem meni v prilog. V tem pogledu naj odgovori gospod zhupan sam, je-li bila izpregovorjena med nama tudi le ena sama beseda, ali pa senca kake besede. Pa seveda – calumnia crescit eundo, in prav mogoche je, da se je zhe vcheraj shirila po Shishki in Mostah, in da se v tem trenutku zhe tiska vest, da kradem zlate ure in srebrne zhlice. – Saj je ceterum censeo zhe danashnjega 'Dneva' izrecno zagotovilo, da naj ljubljanski napredni volilec raje voli svojega psa, kot she kdaj dr. Trillerja!” Seveda pa upa, da ne bo nikdar sam ali pa ljubljanski ali kakshen drug napredni volilec postavljen pred takshno alternativo, je zapisal Triller. Zhe v petek, torej she preden je Uchiteljska tiskarna nastopila s tezhko artilerijo, je dal v roke strankinega nachelnika dr. Tavcharja na razpolago vse mandate, ki jih je prejel od stranke. “Njemu, ki mi vidi v dusho in srce, pa se je zdel ta korak nepotreben in neumesten, in stoprav na moje opetavno odlochno zahtevo je sklical v svrho odlochbe sejo strankinega vodstva na sredo 11. t. m. – Bodi jasno! Pardona ne ishchem in ne sprejemam od svojega nachelnega stalishcha se ne umaknem niti za las. Sodba pristojnega strankinega sodishcha se zmore glasiti edino le: Kriv ali nekriv – in tej sodbi se podvrzhem brezpogojno, tako gotovo, kakor gotovo ne grem pod giljotino kakega puntarskega pretorijanstva.

Z jasnim nachelom in z mirno vestjo lahko zapustim politichno prizorishche. In praznih rok. Kakor povsod, kamor me je postavila stranka, tako se skushal tudi v dezhelnem odboru izvrshevati po svojih mocheh nad vse tezhavno nalogo strankinega zaupnika. Mogoche, da nisem bil kos tej nalogi; ampak da nisem drzhal krizhem rok, to sprichujejo nezaupnice poklerikaljenih mestnih obchin, ki jih je vechina dezhelnega odbora sama morala klicati na pomoch proti meni. In che se hochejo sedaj pridruzhiti tem nezaupnicam tudi nashe napredne politichne organizacije, tedaj jim tega ne morem braniti. Preprichan sem pa, da bo sila napred. misli zmagonosno korakala tudi preko take tragikomichne epizode. In to me tolazhi.”110

Dan je podobno kot Zarja odgovarjal Slovenskemu narodu oziroma dr. Trillerju, da je dal zgolj prostor javnemu mnenju. “Kdo je zakrivil znano razburjenje? Na vprashanje s toliko vechjo odlochnostjo lahko odgovorimo, ker pisava 'Dneva', ki dr. Trillerju predvsem ni vshech, ni izhajala iz urednishkih prostorov, temvech iz javnosti, od vseh strani slovenske domovine. V zadoshchenje nam je, da nam nihche ne more ochitati, da smo delali shtimungo. Shtimungo in razburjenje v napredni slovenski javnosti, ki je naposled dala dusha svoji nejevolji v 'Dnevu', je povzrochil g. dr. Triller sam, s svojim neumestnim predolgim molkom. Da je v 'Slov. Nar.' odgovoril na vprashanje 'Zarje', ki je zahtevala pojasnila, bi se bila debata v njegovem koraku vrshila na nam vrochekrvni in seveda razburljiv nachin. Facit seveda bi bil isti: korak dr. Trillerja bi se bil obsojal, kot napredni misli shkodljiv, kot se obsoja danes. Toda pri obravnavi takshnih zadev je vazhno tudi 'kako' da je bilo obsojanje njegovega koraka grmeche, zakrivil je on, ki je molchal, mesto, da bi bil takoj odgovoril in obrazlozhil svoje stalishche. In tisti molk, ki je izgledal, kakor nekaka poza se je pa javnosti, ki je zhe prekorachila tisto zakrnernost, da bi se ozirala samo na en chasopis, zdel sumljiv, ker odgovor na vprashanje 'Zarje' se je prichakoval z nervoznostjo. Mi smo isti dan samo registrirali, kaj pishejo listi o tej zadevi che je vihar nastal drugi dan – mi ne moremo za to: prekratka izjava dr. Trillerja o kartuziji je nevoljo she povechala. Naj si ta sluchaj dr. Triller zapomni, da ne gre javnosti, ki danes z vso intenzivnostjo prichakovanja sledi korakom voditeljev, tako dolgo pushchati na nejasnem. Se je pach priblizhala doba, ko postaja tudi shirsha javnost politichno zrelejsha in ne smatra politichnih ukrepov za zasebno zadevo voditelja, temvech za svojo lastno zadevo, ki je radi resnih chasov stroga. Z narashchajocho politichno zavednostjo bo moral rachunati vsak naprednjashki voditelj, pa che je magari v Ljubljani doma iz prejshnje dobe.”;111 “Gospod doktor naj nikdar ne misli, da smo se mi vzdignili proti njemu – vzdignila se je javnost. In to je zanj bolj znachilno, nego bi bili mi pisali proti njemu. Priznati moramo, da zhe dolgo za kak sluchaj ni bilo toliko zanimanja v javnosti in da smo dobili toliko napadov, da smo jih morali zavrniti. Mi bi bili morebiti molchali, da bi se stvar pojasnila – ko pa smo dobili poziv od zunaj, smo morali izpregovoriti. Kdor ni gluh in slep, je te dni lahko videl, kako javnost govori.”;112 Dan je ustanovila Uchiteljska tiskarna “kot neodvisno glasilo, ki mora biti pisano strogo v narodnem, naprednem in svobodnem smislu. Odprt pa je list vsem tistim, ki hochejo v njem razkrivati rane, bodisi te ali one stranke. Na tem stalishchu bo stal 'Dan' tudi v naprej in naj bo to 'Slov. Narodu' ali nekaterim gospodom okrog njega prav ali ne,” je zatrjeval Dan. “Vsled tega tudi za boj, ki ga je vodila javnost v 'Dnevu' proti dr. K. Trillerju ni odgovorna Uchiteljska tiskarna, oziroma njen upravni svet, temvech javnost sama, ki je ogorchena nad chinom dr. Trillerja dala dushka v edinem neodvisnem listu in tudi dosegla svoj namen.”113

V Dnevu je bil objavljen tudi komentar na chlanek Kamile Theimer “Kje je vlada?”: “Do tu sem nashe simpatije in pomoch v boju proti korumpirani klerikalni stranki. V chlanki K. Th. je pa par namigovanj o izpodkopavanju drzhavnopravnih temeljev te staroslavne monarhije. To ochitanje je neumestno. Klerikalcem ochitati in pa 'Slovencu' njegovo obnashanje v chasu balkanskih zmag, je nepotrebno, to pa zato, ker so klerikalci zhe prishli s pravo barvo na dan in barva je takshna, da prekasha chrno-rumeno! 'Chasu' je izpovedal klerikalni filozof dr. Alesh Ushenichnik svoje in tudi klerikalne stranke nazore o Jugoslovanstvu. V svoji navdushenosti se je zagalopiral in desavriral vse dosedanje pisanje 'Slovenca' v kolikor je bilo isto simpatichno ter kliche: pridi princ Evgen in zdruzhi katolishke Jugoslovane proti nespravljivim pravoslavnim Jugoslovanom, t.j. imenoma proti Srbom. Klerikalci hochejo zanesti na Balkan bratomorni boj radi vere. Ne! 'Slovencu' in klerikalnim voditeljem ochitati veleizdajo je krivica in – nezasluzhen poklon.”114

Za dr. Trillerjev korak so bila odlochilni ochitki Kamile Theimer na rachun zasebnega zhivljenja dezhelnega glavarja in njegove soproge, vendar javnost teh odkritij in namigovanj niti opazila ni, temvech je pozhirala razkritja o javnem delovanju klerikalnih voditeljev, ki so zasenchila vse malenkosti izza rodbinskega praga, je poudarjal Dan. Javnost zato ni vedela, kakshne malenkosti je obsojal dr. Triller, temvech je videla v njegovem obsojanju zaupnico dezhelnemu glavarju in nachelniku stranke, ki je napovedal naprednemu zhivlju boj na nozh. “In 'nepolitichna stran' onega dr. Trillerjevega obsojanja je takshno dlakocepstvo, da je moralo zgreshiti namen na vseh straneh. In gotovo je, da so si klerikalci meli roke nad dr. Trillerjevim pochetjem in njihov namen je bil dosezhen: obsojanje ochitanj, ki zadevajo osebne stvari je javnost sprejela kot zaupnico dezhelnemu glavarju, in da je pri tem deloval naprednjashki odbornik je bilo tragichno.”115

Kdor dr. Trillerja ne pozna, bi utegnil misliti, da je v njem “res kristalizirana druzhbena kartuzija”. Toda v vcherajshnjem chlanku se je dr. Triller razgalil in svojo umazano naturo slekel do nagega. Pokazal je, da pozna kartuzijo le do klerikalcev, do svojih ljudi pa se posluzhuje do skrajnosti prostashkega tona. Proti njemu se je vzdignilo sploshno javno mnenje, ki se je pojavilo ne samo v najradikalnejshih, temvech tudi v najbolj konservativnih krogih, saj si je dr. Triller drznil imenovati NNS “zlobno zbegano in v zmoto zapeljano napredno javnost”.

Zopet se je ta absolutist postavil na stalishche, da nihche razen njega nima lastne pameti. Samo on lahko zastopa javno mnenje, vsi drugi so zapeljani in zbegani.

“Po njegovem mnenju je bil menda od 'Dneva' in 'Zarje' zbegan in zapeljan tudi glavni urednik 'Slov. Naroda', ki je omedlel, ko je zvedel za nedostojni dr. Trillerjev akt druzhabne kartuzije. She vech! Dr. Triller psuje nespodobno: Ljudi, ki so se ga upali vprashati, kaj je dobil za galantnost od klerikalcev, che ne drugega kot klofuto, obdeluje s krasnim priimkom: politichni falotje. She vech! Dr. Triller se spozabi tako dalech, da zopet in zopet pishe o septemberskih dogodkih, o katerih pisati je she najbolj brezvestnega in najbolj ostudnega klerikalca sram. Mnenje najvazhnejshih strankinih – politichnih – organizacij imenuje dr. Triller puntarsko pretorijanstvo. Samo pri volitvah je dr. Triller ponizhen, samo takrat pozna drushtva in volilce, sicer je vsakdo puntar in pretorjanec, kdor se bi drznil nad njegovimi politishkimi dejanji dvomiti. Skrajno zanichljivo in zhaljivo govori dr. Triller o Shishki in Mostah, ker je dobil bash od tod prve nezaupnice. Skratka dr. Triller je vnovich pokazal in dokazal, da mu je druzhabna kartuzija le politishki humbug, ki ga ima pripravljenega za izgovor le napram zaslepljenim volilcem. To pot se je dr. Triller vrezal. Njegovo izdajstvo je jasno kot beli dan in niti toliko ljudi, kot ima prstov na eni roki, nima mojster kartuzije na svoji strani. Skrajni chas je, da se zhe enkrat pomede v napredni stranki s politichnimi sharletani kot je dr. Triller!”116

V Dnevu se je oglasil tudi “Iv. K.”, ki je “z mirno in objektivno besedo” obsodil Trillerjevo glasovanje, a se hkrati zavzel tudi za slogo in strpnost v stranki. “Poznate me osebno, da sem zvest, brezmejno udan in tudi delaven chlan nashe stranke. Napadi s strani 'Slovenca' na moje delo me klasificirajo na naprednjaka svobodomiselca; veste pa tudi, da stojim na sredi med nashimi starimi in med nashimi mladini,” je zatrjeval Iv. K., ki je zhelel povedati svoje objektivno, od nikogar odvisno mnenje. Tako o nerodnosti in neumestnosti dr. Trillerjevega koraka ne dvomi pach nihche, niti sam dr. Tavchar. Nerodnost pa je Triller she povechal s svojim dolgim molkom in zelo malo okusnim izpadom v chlanku “Moj greh”. Naslednja velika napaka je bila, da se ni nemudoma sklical izvrshilni odbor NNS, temvech se je namenoma zavlachevalo celih 10 dni. Vse te nerodnosti so rodile najostrejshe graje tako na rovash dr. Trillerja kakor tudi izvrshilnega odbora. Obsodbo so izrekli vsi napredni listi brez razlochka, najhujsho obsodbo pa je izrekel Slovenski Narod, ki je – “molche trobental”! Da je bil Dan oster, je torej razumljivo, ker je bil glasilo vseh najzvestejshih, pa tudi najodlichnejshih nasprotnikov SLS. “Iz 'Dneva' se je morala S.L.S. preprichati, da je v nashi napredni stranki she mnogo odporne sile, poguma in odlochnosti. Hrup v 'dnevu' je bil S.L.S. dokaz, da napredna stranka noche utoniti v limonadarstvu in bojazljivem tihoplaznishtvu. Boj proti S.L.S. se mora voditi dosledno brez umikanja, trdo in neizprosno! Toda padle so v tem boju tudi nekatere preostre besede, ki jih – po mojem mnenju – ni bilo treba, ker se je zh njimi ideji, namenu shkodilo. Te besede obsojam in grajam, ne da bi se umaknil bistvu. Dr. Triller je zagreshil napako, toda kdor ga pozna osebno, intimno, ve sam, da je poshtenjak in da je blag chlovek. Morda bash te lastnosti za boj S.L.S. niso koristne ne njemu, ne nashi stranki. To sem hotel povedati v 'Dnevu', ki je neodvisen napreden list in ki daje prostora tudi mnenju – kartuzuje.”117

Dr. Triller je iz protesta in uzhaljenosti storil prav to – oziroma she vech od tega kar je prichakoval Dan. Ne glede na bolj ali manj iskreno obzhalovanje Shustershicha in ostalih chlanov odbora ter pohval za dosedanje zgledno delo, saj naj bi si “kljub temu, da je odlochno zastopal strogo opozicionalno stalishche svoje stranke pridobil simpatije vseh tovarishev v dezhelnem odboru”,118 je namrech izstopil iz dezhelnega odbora in se odpovedal tudi drugim pomembnim strankarskim funkcijam. “Dr. K. Triller nam naznanja, da je z danashnjim dnem odlozhil vse mandate, kar jih je prevzel od stranke, t. j. dezhelno odbornishtvo, dezhelno-zborski mandat, podzhupansko mesto, nachelnishtvo kluba narodno-naprednih poslancev, mandat obchinskega svetovalca, chlanstvo v c. kr. mestnem sholskem svetu in v ravnateljstvu mestne hranilnice. Obenem je izstopil tudi iz nachelstva stranke.

 

"Slovenska Ljudska Stranka in dr. Triller", Dan, 1913/524

 

Dr. Triller pishe, da se mu je ta korak zdel potreben v interesu ohranitve sloge v stranki in zategadelj je zhelel prihraniti vodstvu stranke vsako sklepanje in odlochanje o stvari. – Ochitanje, da je prevzel dr. Triller za svoje znano glasovanje kako neposredno ali posredno korist od kogarkoli, bo moral 'Dan' dokazati pred porotnim sodishchem,” je zatrjeval Slovenski narod.119

Omenjene javne neprijetnosti dr. Trillerja so komentirale tudi karikature v Dnevu. V 551. sht. Dneva je bila objavljena pesmica “Klerikalno-nemshka tragikomedija v dveh delih”. Spremljale so jo shtiri karikature: Kamila Theimer z mrtvashkim zvonchkom zvoni Shustershichu, ki klechi pred njo, grof Barbo in Shustershich se objemata, Barbo vihti kadilnico pred Shustershichem, na zadnji karikaturi Shustershichu pojejo “hozana”. Karikatura “Slovenska Ljudska Stranka in dr. Triller” oziroma “Klerikalna spoved in napredna odveza”, ki jo je pojasnjevala spremljajocha pesmica, v 524. sht. Dneva, je prikazovala Trillerja, ki ima v narochju personifikacijo SLS in pljuva na “Interes Narodno napredne stranke” pod svojimi nogami. V 530. sht. je sledila karikatura “'Ochrnjen' napredni bojevnik”, na kateri Triller ponosno kazhe nase, medtem ko ga “chrnijo” njegovi nasprotniki.

 

"'Ochrnjen' napredni bojevnik", Dan, 1913/530

 

Karikaturist je to frazo vizualiziral na preprost nachin: narisal je, kako Trillerja mazhejo s chrno barvo.

Slovenski narod je zatrjeval, da poskusha Dan iz njegove rezerviranosti glede dr. Trillerja kovati politichni kapital, vendar je tovrstna kampanja ostudna, neposhtena in ne izvira iz politichnih ali stvarnih nagibov, temvech iz osebnega nasprotja. Triller je imel pri glasovanju najboljshi namen, vendar se njegovo glasovanje tiche tako NNS kot njenega dnevnika, ki je prishel s Trillerjem v nekakshno navzkrizhje. V dezhelnem odboru sprejeta resolucija je pomenilla tudi obsodbo Slovenskega naroda, zato je list ostal zadrzhan, dokler se o zadevi ne bosta posvetovala izvrshilni odbor NNS in upravni odbor Slovenskega naroda.120

Slovenski narod prav tako ne zheli vech nobene besede nameniti temu, o chemer je pisala Zarja, je v liberalnem dnevniku poudarjal anonimni pisec, ki se je podpisal samo z zachetnico “-r.” “Rdecha stranka nam nima nichesar zapovedovati, in che se tako dalech spozabi, da nam predpisuje, ta ali oni ima izginiti iz nashih vrst, je to ohola smeshnost, ki je za nas deveta briga. Sicer pa naj pometa E. K. pred svojim pragom v Trstu, kjer je nekaj socijalno-demokratichne mrhovine, ki smrdi do nebes in do pekla!” S tem ko je dr. Triller odlozhil vse svoje mandate, je slovenska napredna stranka, ki ima vse svoje delavce preshtete na prstih ene same roke, izgubila dobrega, pridnega in poshtenega mozha, ki ga bo tezhko nadomestiti v dezhelnem odboru, v mestnem svetu in drugod! Che stranka zheli she dalje obstajati, nikakor ne sme dopushchati, da bi se na tako surov in nechloveshki nachin unichevali njeni sotrudniki. Chetudi je dr. Triller morda kaj zakrivil, je bila to politichna zmota, ki nastane v hipnem trenutku, ko se chlovek vseh posledic niti ne zaveda. Takshna zmota se lahko pripeti vsakomur in vendar ji je bilo odpushcheno. “Sedaj smo imeli priliko opazovati, kako se je spustila z verige znana herostratichna druzhba – ki ima svojo strehico pri 'Uchiteljski tiskarni' v Ljubljani, kjer Jelencheva tradicija she vedno zhivi, in kjer se komaj prichakuje, da bi dozhiveli razsulo napredne stranke – in kako se je ta druzhba teden dni pehala za dr. Trillerjem, ga grizla, glodala, ter se neusmiljeno podila za njim, kakor se podi lachen hijenski pes za krvavo antilopo v pushchavi. Pod krinko anonimnosti so prenesli boj chisto na osebo polje,” se je glasil ochitek, objavljen v Slovenskem narodu. “Dr. Trillerja so slechenega postavili na sramotni oder in konchno so hripavo zatulili: rajshi volimo psa, nego njega! V javnosti se niti glas ni dvignil, ki bi bil obsojal tako ostudno in pobalinsko pisarjenje proti mozhu, ki je osivel v sluzhbi slovenske napredne stranke. Mozh je mehkejshi, nego so drugi, in nasproti divji, pasji gonji svojih sovrazhnikov, katere je previsoko uposhteval, je vrgel raje vse mandate od sebe, nego da bi prepushchal svoje dobro ime slinam 'izkushenih' in 'delavnih' politikov okrog 'Dneva'. Obilo politichnih pregreh se je zhe odpustilo, dr. Trillerju se ni hotelo odpustiti, in sicer samo zategadel ne, ker ni simpatichen gotovim kotom po ljubljanskih kavarnah! Nam tudi prav! Stranka pa naj sedaj odlochi, hoche li she obstajati, ali pa vse prepustiti klerikalni stranki, ki zhe dolgo chasa prezhi na Ljubljano. Che mislijo tisti neodgovorni elementi, ki se skrivajo za 'Uchiteljsko tiskarno', da je njihova naloga, prikazati se vselej takrat na povrshino, kadar je v nashi stranki mogoche kaj podreti, potem naj izvrshujejo to svojo nalogo! Potem bodo tudi v Mostah kmalu izprevideli, kak bo konec! Da bi mi mirno prenashali, da bi nas stareje po blatu vlachile osebice, ki so zhe toliko gospodarskega in politichnega gorja nakopichile nad nasho stranko, in da bi nas kakor garjave pse s svojimi gorjachami obkladali, temu se ne bomo nikdar, pa prav nikdar podvrgli.”121

Samo zaradi sposhtovanja strankarske discipline niso objavljali mnenj o Trillerjevem glasovanju, je zatrjeval Slovenski narod. Kar se tiche politichnih posledic tega glasovanja, bo svoje mnenje povedal izvrshilni odbor stranke, Narodna tiskarna pa bo ukrenila, kar bo potrebno. Vsekakor pa je bila dolzhnost vseh zvestih pristashev stranke, naj so imeli kakrshnokoli sodbo, da bi pochakali na ukrepe izvrshilnega odbora, dotlej pa bi postopali lojalno, kakor zahteva v vsaki stranki strankarska disciplina, in s prizanesljivostjo, ki jo je vsakdo dolzhan svojemu politichnemu somishljeniku. Vendar se je zgodilo nasprotno. Pokazalo se je, da so v stranki razdiralni elementi, ki ne poznajo nobene discipline in lojalnosti ter hochejo vse terorizirati in pri tem posegajo po sredstvih, ki jih ni mogoche imenovati drugache kakor infamne. O tem pricha podel ochitek, da se je dr. Triller s svojim glasovanjem okoristil, ki smrdi chez vse dimnike Uchiteljske tiskarne in je vreden le pasje strahopetnosti, s katero obrekovalci zdaj ometavajo in zavijajo svoja natolcevanja. Zhe drugich je prishlo to takshne kampanje. Prva se je zgodila ob nepotrditvi prejshnjega zhupana. Obe kampanji, ki sta stranki mochno shkodovali, sta izvirali iz istega kotla, pri obeh so bila uporabljena ista sredstva podlega natolcevanja in brutalnega nasilja, pri obeh se je pokazalo, da so v stranki ljudje, ki jo bodo s svojim pochetjem she unichili. “Kako vse drugache je pri klerikalcih! To vidimo ravno sedaj. Kamila Theimerjeva je s svojimi razkritji prizadejala klerikalnim voditeljem smrtnonevarne rane. V kako luch je postavila Shustershicha in Kreka! S kako vehementno silo, ki jo more dati samo ogromen in strahovit dokazni materijal, tira ta zhenska oshabne klerikalne prvake v sodno dvorano. Brezobzirno je pokazala, kako se ti klerikalni prvaki med seboj 'razumejo' in 'sposhtujejo', kako drug proti drugemu spletkarijo, kako varajo drug drugega in celo stranko, kake hude, naravnost strashne obdolzhitve raznashajo drug o drugem – skrivaj. Pred javnostjo pa so vedno edini in solidarni. In camera caritatis imajo boje, tako hude boje, da jih ne morejo pozabiti niti pred tujimi ljudmi, toda javnost ne izve zanje nikoli nich in samo strashni nediskretnosti dunajske dame se je zahvaliti, da je padla zavesa in smo mogli napraviti vpogled za klerikalne kulise.

In prav sedaj, ko je pochila bomba razkritij Kamile Theimerjeve – s kako hitrico so klerikalci strnili svoje vrste, kako so pohiteli drug drugemu na pomoch. Tisti Krek, ki Shustershicha ne more videti in mu je srdito nasprotoval ter ga hotel zagnati z mesta dezhelnega glavarja, tisti Krek, ki je v zaupnih pogovorih s svojo prijateljico o Shustershichu vedel toliko slabega povedati, ta je zdaj, v trenotku nevarnosti, hitel spisati in podpisati temu istemu dr. Shustershichu slavospev. Ni mu prishel iz srca, ni mu ga narekovalo srce, spisal ga je, da pomaga svoji stranki, dasi se je moral premagovati in mu je ushel marsikak stavek, ki se glasi, kakor z zholchem pisana ironija.

In stari Povshe! Grdo so delali zh njim, tako grdo, da huje ni mogoche. Zhalili so ga, ga vrgli iz dezhelnega odbora, intrigirali proti njemu, da ni postal dezhelni glavar, posegali v njegovo rodbinsko zhivljenje – pa v trenotku nevarnosti za stranko je vse pozabil in je hitel podpisati slovesno izjavo tistemu dr. Shustershichu, ki ga mora sovrazhiti, ker mu je storil prevech gorja, da bi mogel to odpustiti. Nich se ni oziral na to, da pride morda dan, ko bo moral pred sodishchem pod prisego govoriti in prichevati – nevarnost za stranko je bila tu in stari Povshe je storil, kar je stranka od njega zahtevala in potrebovala.” Na ta nachin klerikalci s pomochjo strankarske discipline reshujejo nevredne ljudi, zhrtvujejo se ne glede na svoje preprichanje samo zato, da bi obvarovali stranko. Drugache je pri NNS, kjer se nekateri ljudje iz lastne stranke ne menijo niti na najmanjshe dolzhnosti, ki jih nalagata strankarska disciplina in lojalnost, in z najpodlejshimi sredstvi ubijajo mozha, ki je gotovo eden najboljshih in najsposobnejshih, kar jih ima stranka, ubijajo na nachin, da mora biti vsakogar sram, da je kaj takshnega v stranki sploh mogoche. “V vsaki stranki na svetu nastajajo nasprotja: tako je bilo vedno in tudi drugache ne bo. Toda nikjer v svetu ni stranke, ki bi v svojih vrstah trpela take revolucije in pustila, da bi posamichna frakcija preko svojega lastnega, edino kompetentnega tribunala igrala vlogo 'chrne roke', izrekala sodbe in izvrshevala politichne uboje. Dve taki kampanji sta bili v kratkem chasu vprizorjeni iz Uchiteljske tiskarne, narodno-napredna stranka bo morala poskrbeti, da postane kaj takega v tretjich nemogoche, poskrbeti bo to morala brezobzirno, zakaj che tega ne stori, naj si zhalostne posledice sama pripishe.”122

Dan je na najhujshe obtozhbe Slovenskega naroda odgovarjal, da je boj proti dr. Trillerju vodila napredna javnost, kar lahko potrdijo vsi naprednjaki v mestih in na dezheli, ki so se oglasili s pismi. Duhovi so se razgreli in v tem razburjenju je prishla na dan tudi notica, da se je neki volilec izrazil, da rajshi voli svojega psa. Pri Dnevu z njo niso imeli namena zhaliti dr. Trillerja in jim je zhal, che so jo tako razumeli. Shlo je le za izraz nezadovoljstva. Tudi niso zheleli dr. Trillerju podtikati, da se je dal podkupiti, ampak so samo zapisali, da se lahko chlovek vprasha, kaj je dobila za to NNS. Ogorchenje, s katero je javnost sprejela zaupnico, je bilo tako sploshno, da jim gospod “-r” dela veliko krivico, che zheli vso krivdo zvaliti na Dan. Che ne bi eni napaki sledila druga, bi se zadeva lepshe reshila. “Stranka pa naj se sedaj odlochi ali ima she obstojati ali pa vse prepustiti klerikalni stranki, ki zhe dolgo chasa prezhi na Ljubljano.' Tako pishe vcheraj dr. Tavchar v 'Narodu'. V tem je pomen danashnje seje izvrshevalnega odbora. Bilo bi zhalostno, ako bi se na Themerici spotaknila stranka tako, da ne bi mogla vech ustati – kakor bi bila sramota, che bi zaradi ene same Theimerice propadel kranjski klerikalizem.”123

 

 

 

 

“OSTUDNA GONJA 'IZVESTNEGA CHASOPISJA'”

 

Sestal se je tudi “eksekutivni” (izvrshilni) odbor NNS, ki je izrekel Trillerju zaupnico, saj naj bi bilo njegovo glasovanje taktichna napaka, storjena z dobrimi ameni. Prosili so ga, naj prekliche svoje odstope. Triller je tako obdrzhal vsa chastna mesta, razen dezhelnega odbornishtva, kjer ga je medtem zachasno zhe nadomestil ljubljanski odvetnik dr. Franc Novak.124 “Chudno je, da so izvrshilni odbor in po seji izvrshilnega odbora tudi sklicana drushtva prishla s svojo 'zaupnico' shele sedaj, ko je odstop dr. Trillerja definitiven,” je pisal Slovenec. “Na drugi strani ni prav nich znano, da bi bil izvrshilni odbor liberalne stranke kaj sklenil zoper ostudno pochetje liberalnega chasopisja. In vendar je bila to njegova prva dolzhnost, che je hotel reshiti minimum ugleda liberalne stranke in dati dr. Trillerju resnichno zadoshchenje. Postopanje liberalne stranke se oznachi tako-le: Ena debela svecha je prizhgana histerichni Kamili, ki vkljub vsem samomorilnim pretnjam k srechi she danes zhivi, da izvrshuje nad liberalno stranko blagodejno in koristno vlogo 'hudichevega olja', drugo svecho pa je prizhgal izvrshilni odbor liberalne stranke po starem obichaju politichnemu mrlichu. Histerija obhaja svoje zmagoslavje.”125 Na naslednjem zasedanju kranjskega dezhelnega zbora, ki je bilo septembra, je bil v mestni kuriji dr. Karel Triller znova soglasno (z osmimi glasovi, ena glasovnica je bila prazna) izvoljen za dezhelnega odbornika.126

Liberalni tabor je ochitno strnil svoje vrste in se trudil preglasiti mlajshe in radikalnejshe politichne poglede pri Dnevu in Zarji. V Slovenskem narodu se je z novim pismom oglasila tudi Kamila Theimer, ki je ne glede na neusmiljeni boj, ki ga je vodila proti Shustershichu, na sploshno presenechenje dala prav Trillerju. Zato se je malone zazdelo, da Kamila Theimer ni resnichna oseba, ki si s pomochjo medijev in po sodni poti ishche zadoshchenje za zhalitve, temvech liberalno orozhje v propagandni vojni, ki se ga da naperiti v katerokoli smer po izboru Slovenskega naroda.

Kamila Theimer je v svoji novi izjavi zatrdila, da tokrat ne gre za polemiko, temvech samo za izpolnitev srchne dolzhnosti. V zadnjem chasu je namrech slishala, da imajo v uradnih in parlamentarnih krogih drzhavnega poslanca Franca S. Povsheta za intelektualnega povzrochitelja njene chasnikarske vojne. Trdi se, da je on napisal chlanke, sama pa je samo posodila svoje ime. Takshnega mnenja so menda tudi pristashi katolishke stranke, ki Povsheta zato bojkotirajo. Cheprav je takshne insinuacije zhe zavrnila, je moralno vezana, da ponovno in z najvechjim poudarkom izjavi, da Povshe ni v nobeni zvezi z njeno zhurnalistichno vojno, temvech ji jo je vedno odsvetoval ter iskreno in nujno prosil, naj odneha. To je pripravljena s svojo prisego potrditi na sodishchu. Hrani tudi Povshetova pisma, ki jih rade volje pokazhe vsakemu, ki se zheli preprichati. Povshe je shel she dlje. Zhe ob zachetku njene vojne je prekinil vse stike z njo, cheprav sta bila dobra prijatelja in je redno obiskoval njeno hisho. Povshe je ravnal v tem primeru kot poshtenjak in kot takshnega ga je vedno poznala. Vedel je, da ga bo njen boj postavil pred alternativo, odlochiti se zanjo ali za stranko. Odlochil se je, kakor se je moral odlochiti: proti njej. Bolj korekten in lojalen ne bi mogel biti, zato naj pristashi njegove stranke priznajo pravilnost njegovega postopanja in ga temu primerno cenijo.

She bolj pa ji lezhi na srcu novica, da je dr. Triller odlozhil svoje mandate, ker je glasoval za resolucijo grofa Barba. Ker se ost resolucije obracha proti njej sami in nachinu njenega bojevanja, ji mora biti dovoljeno povedati svoje mnenje. Preprichana je, da je bila Barbova resolucija popolnoma korektna in dr. Triller ni mogel storiti drugega kot glasovati zanjo. To izjavlja kljub nevarnosti, da bo izgubila dragoceno naklonjenost. “Z dovoljenjem gospodje opozicijonalci! Che zaradi tega glasovanja napadate dr. Trillerja, potem pozabljate na razlochek med sobo dezhelnega odbora in med urednishko sobo. Kar je v gotovih okolishchinah kot zhurnalistichna taktika dovoljeno v polemiki, ki jo vodi izven urednishtva stojecha neodgovorna oseba, to napram kolegom ni dovoljeno, najmanj v kaki seji dezhelnega odbora.” Barbov predlog se je nanashal samo na njene osebne napade na dezhelnega glavarja in ni nikakrshna politichna zaupnica dr. Shustershichu in njegovi stranki, torej ni bilo nobenega povoda za glasovanje proti predlogu, pach pa naravnost dolzhnost politichne dostojnosti napram nasprotniku. Dr. Triller je dokazal, da ima politichni takt, kar bi moralo she bolj utrditi zaupanje njegovih somishljenikov, ne pa da so ga izpostavili popolnoma neutemeljenim napadom. Njena osebna polemika z dr. Shustershichem briga opozicijsko stranko ravno tako malo kot njen prihodnji obrachun z dr. Krekom, ki se bo zgodil na edino kompetentnem mestu, v sodni dvorani. S to polemiko se stranki ni treba identificirati, saj za vse, kar je in bo storila, sama nosi popolno moralno in dejansko odgovornost ter se v tem oziru rada odpove vsaki zunanji podpori. “Grem celo she dalje: Vsaka politichna stranka, ki nase drzhi, stori naravnost moralichen samomor, che preplete svoj politichen boj z osebnimi napadi, zlasti – kakor v mojem sluchaju – zadnja odlochilna beseda v sodni dvorani she niti izrechena ni.” Opozijska frakcija ima druge vazhnejshe naloge kot pa da razsoja o Barbovi resoluciji. Njen boj proti dr. Shustershichu in njegovi stranki je spravil v javnost mnogo stvarnega materiala, je bila preprichana Kamila Theimer. Ta material politichno do konca izkoristiti, je prva dolzhnost opozicijske

frakcije. Ponovila je tudi vse svoje glavne obtozhbe. Vse se nanashajo na javne zadeve in nravna dolzhnost vsake opozicije je, da zavzame do njih dolocheno stalishche. “Ne s popolnoma neutemeljenimi napadi siliti dr. Trillerja, da odstopi, nego z vsemi sredstvi in z zdruzhenimi mochmi delati pri vladi za takojshnjo sklicanje dezhelnega zbora kot ustavne tribune za razpravljanje o teh pritozhbah, to je zdaj prva in najpoglavitnejsha naloga. Che se dosezhe sklicanje dezhelnega zbora, da preishche obtozhbe, ki sem jih izrekla proti sedanji dezhelni upravi, potem je storjen prvi korak za ozdravljenje dezolatnih politichnih razmer na Kranjskem. Morala bi biti zelo slabo poduchena, che bi rekla, da bi tako zahtevanje ne imelo pri vladi uspeha. Ta uspeh pri vladi bi bil prvi resnichni uspeh moje vojne, med tem, ko bi odstop dr. Trillerja pomenil poraz zdrave politichne pameti in bi ga bilo kot teshko oshkodovanje naprednih interesov obzhavati. Da bi bila prva zhrtev mojega boja eden prvoboriteljev naprednosti – to se vendar ne more in ne sme zgoditi.”127

Dan je seveda okrcal tudi Kamilo Theimer, predvsem njeno mnenje v prid dr. Trillerja, da na seji dezhelnega zbora ni dovoljeno, kar je dovoljeno v urednishtvu, torej glasovanje proti zaupnici: “No, no, gospodichna Kamila, saj nismo v gospodinjski sholi. Slovenski naprednjaki so pod klerikalno strahovlado toliko prestali, da njih zastopnik ne more glasovati za zaupnico, pa naj bi se bila oglasila ali ne.” Kar je javnosti razkrila Kamila Theimer, so mali zasebni klerikalni grehi, doma pa je javnosti na voljo dovolj velikih grehov. Zato njeni nauki o odnosu do klerikalcev niso potrebni. Izvrshilni odbor stranke je dal dr. Trillerju zaupnico, le glede glasovanja je pripomnil, da je shlo za taktichno napako v dobri veri. Zaupnica brez tega pasusa bi se glasila, kot da stranka izrazha zaupnico nachelniku nasprotne stranke, kar bi bilo gotovo vech kot ironija. Torej se je zadeva povsem ugodno reshila, zato se motijo tisti, ki mislijo in pishejo, da so imeli klerilalci pri vsem tem svoj dobichek. Dogodek dokazuje, da napredna javnost chuti, kaj je klerikalizem in hoche odlochen boj proti njemu.128

Sedaj se je vsedla Kamila na visok stolec in hoche nam dajati lekcije, kako naj vodimo svoj boj,” je nadaljeval Dan. “Sicer ne vemo, ali narocheno ali nenarocheno – Kamila si je postala samozavestna, kakor da bi naprednjaki na Slovenskem politike vech ne znali voditi in s svojega visokega stalishcha diktira, kaj se spodobi, kaj se ne spodobi. Kakor, da bi bili mi kaki zabiti Hotentoti, katere naj shele dunajska Kamila nauchi politichna taktike. Recimo, da je dal 'Slov. Narod' – Kamili prostora v svojem listu kakor preje – ampak 'Narod' si je vse pokvaril. Kdor je prej na odkritja Kamile Theimer she kaj dal – ta danes ne da nich vech, kajti iz sobotnega chlanka se vidi, da so klerikalci Kamilo prav sodili: Ako Kamila Theimer prizna, da dr. Shustershich kljub temu odkritju zasluzhi zaupnico potem ne vemo, chemu proti njemu pishe. Za tistih par kopunov, golobov etc., ki jih je ev. dr. Shustershich sne, je vse eno, od kod so. Ako je vse v redu – potem ni treba razburjenja. Na ta nachin stoji sedaj dr. Shustershich bolj trdno nego preje kajti ima enoglasno zaupnico (z glasom tudi napr. odbornika) ima poleg tega eno polomijo v naprednih vrstah in priznanje Theimerice. Kaj hochete she vech? S tem da Kamila odobruje zaupnico dr. Shustershichu, je unichila efekt vseh svojih chlankov – in s tem je konec velike glorije – pa naj sodishche razsodi tako ali tako. – Kamila se je torej previsoko vsedla in bi bilo zhalostno znamenje za nas, da bi prejemali nje nauke.

Gdch. Kamila Theimer uchi zhurnalistichne dostojnosti in drugih manj koristnih stvari, in sicer dela to v 'Slovenskem Narodu', v listu, ki ni zavrnil onih izvajanj Kamile Theimer. Kjer je taista denuncirala 'Slovenca' dr. Shustershicha in druge, 'da spodkopavajo drzhavnopravne temelje te staroslavne monarhije'. Mi smo ta izvajanja zavrnili, chetudi nekoliko opoprano, ampak zavrnili smo jih, rekoch: 'da ima nashe simpatije in pomoch v boju proti korumpirani klerikalni stranki, smo pa proti namigovanjem o izpodkopavanju drzhavnopravnih temeljev te starodavne monarhije. 'Slov. Narod' je namrech prinesel celoten chlanek K. Theimer, ki je dolzhila na ta nachin nashe klerikalce veleizdajstva. Mi smo to zavrnili, ker ne pustimo, da bi kak tujec sploh kaki slovenski stranki glede jugoslovanstva kaj takega zasluzheno ali nezasluzheno ochital. Pa naj bo to Kamila ali kdorkoli. To nam veleva slovenska dostojnost!129

Mizerno glasilo Uchiteljiske tiskarne Dan je bilo na zadnji seji izvrshilnega odbora NNS soglasno obsojeno, je poudarjal Slovenski narod. Najvishji strankin organ je obsodil Dan in tudi sklenil zahtevati od Uchiteljske tiskarne pojasnila. Vendar se Dan ochitno noche sprijazniti s soglasno izrecheno sodbo. Doslej ni delal drugega, kot da je metal stranki polena pod noge in povzrochal zdrahe in razprtije, samo z namenom, da bi prishlo do senzacije in bi si pridobil bralce. Za obsodbo v izvrshilnem odboru stranke se zheli mashchevati tako, da skusha boj Kamile Theimer proti Shustershichu in klerikalni korupciji osmeshiti in kompromitirati. “Ni se she oglasila v slovenskem chasopisju zhenska, ki bi bila s tako odlochnostjo in hrabrostjo nastopila zoper mogochno stranko, razkrila s tako sigurnostjo in preprichevalnostjo najvechje tajnosti iz klerikalne stranke ter podila klerikalne prvake tja, kamor se z vsemi silami branijo stopiti, pred sodishche. Javno zahteva, naj jo klerikalci tozhijo in sama je vlozhila tozhbo ter ponudila vse dokaze za svoje trditve. Klerikalci se kar zvijajo pod njenimi udarci in gotovo je, da morajo izginiti razlichne osebe iz politichne javnosti, che doprinese Theimerica pri sodishchu dokaz za svoje trditve.” Od lista, ki trdi, da vodi boj zoper klerikalno korupcijo, bi bilo zato v najslabshem primeru prichakovati, da pochaka na sodno obravnavo in potem izreche svoje mnenje. Toda Dan je storil drugache. Dober teden je vpil, da je dr. Triller oshkodoval Theimerichino akcijo. Ko pa je Kamila Theimer sama povedala, da ni tako in da jo Trillerjevo dejanje v nichemer ne moti, je Dan zachel trditi, da na njena razkritja nich vech ne da in da so jo klerikalci prav sodili ne glede na to, kako bo razsodilo o njenih razkritjih sodishche. Zato je neumnost Dneva velika in znamenita. Da pa nima skoraj nobene meje, pa do danes ni bilo znano. Na srecho je vseeno, kako spreminja Dan svoje mnenje o odkritjih Kamile Theimer. Njegovo postopanje je bilo treba pojasniti samo zato, da je napredna javnost lahko spoznala, kako se pri Dnevu “zdruzhujeta stupidnost in zloba na oshkodovanje vsake stvari, ki patronom okrog tega mizernega lista ni po volji”. Za razkritja Kamile Theimer se je Dan zmenil she manj kot Zarja. Shele ko je nastopila prilozhnost za gonjo zoper dr. Trillerja, jih je zachel izkorishchati, a ne zoper klerikalce, temvech proti napredni stranki. Sedaj, ko je s svojo gonjo pogorel, pa razglasha, da razkritja nimajo nobenega pomena. Tak list naj bi koristil napredni stvari in vodil boj zoper klerikalno korupcijo?130

Do zgovornega preobrata je prishlo v pisanju liberalne kranjske Save (1913-1917). Sava je neposredno po Trillerjevemu glasovanju v dezhelnemu odboru komentirala, da Triller kot zastopnik liberalne stranke ni chutil potrebe podati lastnega mnenja ali zagovarjati stalishcha svoje stranke, temvech se je z izgovorom, da gre za zasebno zadevo, sesedel kot “zhepni nozhichek”.131 Komaj teden dni kasneje pa je Sava pisala o “ostudni gonji 'izvestnega chasopisja'”, naperjeni proti Trillerju, ki je resda zgreshil politichno napako, cheprav je imel svojo, v dobri veri storjeno druzhabno kartuzijo za povsem nepolitichno dejanje. Dostojni ljudje takshne gonje, ki jo je uprizarjalo nekatero ljubljansko chasopisje proti dr. Trillerju, ne vodijo niti proti politichnemu nasprotniku, kaj shele proti lastnemu pristashu. “Dr. Triller je intakten znachaj, nesebichen in dober chlovek, eden najodlichnejshih strankarjev, neutrudljiv delavec v razlichnih zastopih, izboren govornik in kot temeljit poznavalec zavozhenega dezhelnega gospodarstva za nar. napredno stranko naravnost nenadomestljiv v dezhelnem odboru,” je hitela poudarjati Sava. “In kakor da bi imela stranka takih mozh na razpolago, so se zaganjali v dr. Trillerja, ga osebno napadali in ga muchili z nizkotnimi podtikanji ter namigovanji toliko chasa, da se je konechno umaknil iz politichnega zhivljenja in odlozhiv vsa od stranke sprejeta mesta. Nehote se vrine chloveku misel, da so gotovi ljudje, ki glede zmozhnosti ne segajo dr. Trillerju niti do kolena, izkorishchujoch nesrechno glasovanje v dezhelnem odboru, namenoma inscenirali nedostojno gonjo proti dr. Trillerju, da bi ga iztisnili iz politichnega zhivljenja in da bi chimpreje nastopili njegovo dedishchino.”132

Sestal se je tudi izvrshilni odbor SLS. Kot je porochal Slovenski narod, naj bi razpravljal tudi o razkritjih Kamile Theimer. Na seji naj bi se nekdo opogumil ter vprashal Kreka in Shustershicha, ali je v razkritjih kaj resnice. Obadva naj bi na vprashanje odgovorila zelo sumarichno. Shustershich je menda dejal, da je vse neresnica in izrodek bolne domishljije histerichne zhenske. Krek pa je rekel, da se nich ne boji, ker v pismih, ki jih je pisal Kamili Theimer, ni nichesar, kar bi lahko shkodilo ugledu katolishkega duhovnika. Na podlagi teh izjav naj bi jima izvrshilni odbor stranke izrekel najslovesnejsho zaupnico. “Che bi pri sodishchu vsakega oprostili, ki taji, bi ne bil nikoli noben chlovek obsojen. Sploh je videti, da si skushajo klerikalci z zaupnicami pomagati iz zadrege. Tako smo vcheraj chitali zaupnico, ki so jo dr. Shustershichu sklenile vrle klerikalne korenine iz Sht. Vida pri Ljubljani in ne dvomimo, da bodo take zaupnice poslale tudi klerikalne korenine iz drugih obchin. Toda take zaupnice so cenejshe kakor tepke in nikakor ne zadostujejo za dezhelnega glavarja, ki je od krone imenovan in na katerem ne sme lezhati niti najmanjshi sum. Papirnate zaupnice, izrechene brez vsake preiskave, zgol na zatrdilo obtozhencev samih, nimajo vrednosti.” Na konkretne obdolzhitve je potrebno odgovoriti z dokazi in edini odgovor na obdolzhitve Kamile Theimer je tozhba. In tudi kranjski dezhelni glavar bo moral, naj se brani kolikor hoche, tozhiti ali pa odstopiti.133 Prav nich ne bodo pomagale tudi shtevilne zaupnice, ki so jih v Shustershichevo podporo poshiljale kranjske obchine.134 Zaupnice dokazujejo samo to, koliko klerikalnih obchin nich ne vprasha, kaj se ochita dezhelnemu glavarju. Tudi Lukacs ni hotel tozhiti in stopiti pred sodishche. Na vse nachine si je dal izglasovati v parlamentu in raznih korporacijah zaupnice, pa ni nich pomagalo. Na koncu je vseeno prishlo povelje, naj tozhi ali odstopi. Poskusil je potem svojo srecho na sodishchu. Upal je, da mu bo shel sodnik kot ministrskemu predsedniku na roke. Prvo sodishche ga je res poskusilo reshiti s tem, da ni dopustilo “dokaza resnice”. Toda vmes je poseglo vishje sodishche in tri dni pozneje ni bil mogochni ministrski predsednik nich vech zaupnik krone.

Shustershich je zhe ob prvih napadih Kamile Theimer izjavil, da je ne bo tozhil, ker je pred liberalnimi porotniki popolnoma nemogoche dosechi objektivno sodbo. Sodbo porotnikov naj nadomesti sodba ljudstva. Po obchinskih odborih je stekla akcija izrekanja zaupnic Shustershichu,135 ki jih je bilo toliko, da se je Shustershich v Slovencu zanje javno zahvalil. Vendar pa zaupnice v vseh obchinskih odborih niso bile soglasno izglasovane. Na obchinski seji v Kandiji pri Novem mestu je bilo sodech po pisanju Slovenskega naroda 17 obchinskih odbornikov za in 5 proti, zaupnica pa vseeno ni bila sprejeta.136 Zapletlo se je tudi v nekaterih drugih krajih, na primer na Jezhici.137

 

Maksim Gaspari, "Na tehtnici", Dan, 1913/540

 

Po mnenju Slovenskega naroda je udelezhba Kreka in Shustershicha na razpravi o financhnem nachrtu v dunajskem drzhavnem zboru predstavljala malo “ekstrasenzacijo”. Povezana naj bi bila tudi s pisanjem Kamile Theimer. V zadnjem chasu se namrech iz tehtnih razlogov nista kazala v parlamentu, tokrat pa sta se prikazala z roko v roki kot najnovejsha pobratima. Dr. Krek se je v tej sesiji (parlamentarnem zasedanju) udelezhil samo otvoritvene seje. Uradni vzrok neprichakovanega Shustershichevega prihoda pa naj bi bila zhelja prisostvovati odlochitvi glede julijske sesije poslanske zbornice, neuraden pa ta, da lahko vsakomur, ki ga je pripravljen poslushati, hiti pripovedovati, da Kamile Theimer ne tozhi samo zato, ker mu viteshka chast brani izpostavljati damo mukam sodne obravnave. “To viteshko mishljenje dr. Shustershicha je toliko vishje ceniti, ker mora biti vsekako zelo mlado, saj g. Theimerjeva dolzhi dr. Shustershicha, da je njeno chast na grd nachin zhalil pod plashchem 'Slovencheve' anonimnosti. Za streljanje izza 'Slovenchevega' plota vsekakor ni treba toliko poguma, kakor za ochiten boj pred sodishchem. Dr. Krek she ni nashel svojega izgubljenega viteshtva, zato pa je nashel drugo, tudi zelo potrebno moshko lastnost, ki mu je bila v zadnjem chasu kar zmanjkala, namrech: pogum. Hotel je pach s svojo osebno navzochnostjo ovrechi razshirjeno govorico, da so ga duhovniki v neki samostan zaprli. Radi bi le vedeli, che je ta nenadoma porojen pogum tako velik, da bo prenesel javno sodno obravnavo, pri kateri bo neizogibno, da se bodo producirala prav nich velechastna pisma tega velechastnega gospoda.”138

 

"Deputacija z zaupnico (Prizor iz dezhelnega dvorca)", Dan, 1913/537

 

Na naslov Slovenskega naroda je prishlo anonimna dopisnica, ki je opozarjala, da bi si gotovi ljudje lahko nasilno prilastili sporna pisma, ki jih hrani Kamila Theimer, kajti na Dunaju je dosti barab, ki bi lahko pri njej vlomili in ji pisma ukradli. Ob tej prilozhnosti pa bi se lahko tudi njej sami kaj hudega zgodilo. Pisec opozorila “Ignotus” (lat.: neznan tuj; nizkega rodu, neslaven; neveshch, ne vedoch) je zato prosil, naj damo posvarijo. Urednishtvo Slovenskega naroda je poslalo dopisnico Kamili Theimer, ki se je znova oglasila.

Cheprav se zdi obvestilo na prvi pogled neverjetno, ni popolnoma izmishljeno, saj je bila v zadnjem chasu tudi sama “opetavno posvarjena in sicer od popolnoma resne parlamentarne strani”, je povedala Kamila Theimer. Po zaslugi pisem ima v rokah eksistenco gotovih gospodov, she vech: kar cele stranke. Ker je nravni nivo gotovih gospodov, kot se je zhe pokazalo med njeno chasnishko kampanjo, zelo nizek, opozarja gotove gospode in barabe, naj se ne trudijo, da bi pri njej napravili nenevaren vlom, kajti dotichna pisma zhe nekaj dni niso vech v njenem stanovanju. S spomenico o vzrokih chasopisnega boja jih je izrochila njegovi ekscelenci ministru za pravosodje. Po nasvetu ministra za pravosodje je tudi dopisnico poslala na mesto, ki je za take stvari kompetentno.139

Po mnenju kranjske Save je bila Kamila Theimer nevarna zhenska, ki pri svojem pravichnem boju ni poznala zhenske miline. Povsem se je prepustila mashchevanju. “Kakor Erinija vrgla se je Kamila Theimer na nashe klerikalce. To je boj kakor ga na slovenskem ozemlji she nismo dozhiveli. Kamili Theimer je prej kot ne vseeno, kdo na Kranjskem vlada, ali liberalci ali klerikalci, ali Nemci ali Slovenci, in vseeno, ali pride pri tej vladi nekoliko vech ali manj korupcije. Vendar pa se je zajedla v ta boj z neko strastjo, ki imponira. Ochitki, katere je vrgla voditeljem klerikalne politike v obraz, so taki, da bi bili ti voditelji v dezheli, kjer so mase politichno prebujene in imajo samostojno preprichanje, chez noch nemogochi. Pri nas dela politiko le par ljudi in mase morajo vbogati. Ker si prizadeti ne upajo tozhiti, vlozhila je tozhbo napadalka. Ker si napadalka domishlja, da bi se ji znala ugrabiti obtezhilna pisma, izrochila jih je justichnemu ministru. (Pa vendar le samo prepise, ker originali bi v registraturi justichnega ministrstva ne bili bolj varni nego v zasebnem stanovanju). Dr. Krek je izjavil, da Kamila od njega nima takih pisem, ki bi ga kompromitirala, in takoj poshlje Kamila prepise knezoshkofijskemu konsistoriju v Ljubljani in se oglasi k avdienci pri nauchnem ministru. Trdi namrech, da se nashi visoki krogi nichesar bolj ne bojijo, kakor cerkvenega shkandala. Sploh Kamila skrbi za to, da nashe obchinstvo, ki se ali pecha s politiko ali stika za shkandali, dobi vsak dan kaj novega na mizo. To je njena taktika. In naj zhe Kamila Theimer konechno podlezhe ali zmaga, na vsak nachin je to posebna, zelo iznajdljiva in – nevarna zhenska”140

 

 

 

 

“KAMILA THEIMER V BENGALICHNI LUCHI”

 

Urednik Slovenca Mihael Moshkerc, ki ga je Kamila Theimer tozhila zaradi razzhaljenja chasti, je moral zbrati dokaze o njeni umobolnosti in jih najkasneje do 10. julija predlozhiti preiskovalnemu sodniku.141 Dan pred rokom je Slovenski narod pod naslovom “Tragedije zadnje dejanje” objavil novo izjavo Kamile Themier. Po njenem mnenju bo chetrtek 10. julija kritichen dan za dezhelnega glavarja, njegove tovarishe in morda celo za SLS. Pretekel bo rok, ki ga je preiskovalni sodnik dolochil gospodu Moshkercu in je bil na zheljo Moshkerca, ki je pod raznovrstnimi pretvezami za to prosil, zhe dvakrat prelozhen. Che tokrat Moshkerc ne predlozhi dokazov, bo predpreiskava takoj zakljuchena. V chetrtek bo torej vsa zadeva stopila v akutni stadij, saj Moshkerc ne bo mogel dokazati, da je nora ali je nora bila in so njene obdolzhitve dezhelnega glavarja samo obrekovanje. Po sklepu prepreiskave bo njen pravni zastopnik takoj predlozhil obtozhnico in zahteval, da se “dopuste dokazi resnice” za vse njene trditve. Gospod dezhelni lavar se je torej temeljito ushtel, ko je na njene stvarne ochitke odgovoril z umazanostmi. Nobenega drugega izhoda tudi ni imel, kakor da jo je zachel sumnichiti. Vendar bi to lahko napravil nekoliko spretnejshe. “Kako je zhe rekel grof Otokar Czernin pri zadnji razpravi o zunanji politiki v gosposki zbornici? 'Nekaj manj portatno v detajlih bi se bilo dalo to vendar tudi napraviti.' Nekaj manj recimo 'robato' – bi se bilo morda vendar dalo napraviti osramochenje moje osebe. S tako debelimi lazhmi, z obrekovanji, ki se kot taka zhe od dalech spoznajo, bi se pa res ne bilo smelo priti. Ali pa g. dezhelni glavar mar sploh ni mislil na mozhnost, da jih bo treba zastopati pred sodishchem? Stvar skoraj da tako izgleda. Najbrzh je g. dezhelni glavar mislil, da jaz kot zhenska ne bom imela poguma za tozhbo in vse kar je zh njo v zvezi, in ko je bila potem proti vsemu prichakovanju tozhba vendar vlozhena, tedaj je upal, da bo mogel kot oficijalni voditelj ne nepomembne politichne frakcije po svojem vplivu pri vladi preprechiti obravnavo. Da sicer tako potrpezhljivi ministrski predsednik na njegovo zheljo ni zagrabil justice za roko, to je bilo prvo veliko razocharanje g. dezhelnega glavarja. Dunaj pach ni Ljubljana in tako mogochni, gospod dr. Shustershich, vi vendar niste, da bi grof Stürgkh riskiral v takem sluchaju neizogibni socijalnodemokratichno nemshkonacijonalni shkandal. Sicer pa so vas komentari, ki so jih 'Arbeiter-Zeitung' in drugi listi njenega mishljenja dodali mojemu chlanku 'Kje je vlada?' lahko napotili na temeljito razmishljevanje. Chim je bila tako zagotovljena vladina nevtralnost, ste bili vi, gospod dezhelni glavar, zhe izgubljeni, zakaj to ni pomenilo nich manj, kakor da ste z zvezanimi rokami izrocheni krvniku. Tudi vash poskus, dobiti na vishjih mestih ponarejen materijal proti meni, se je menda zhalostno izjalovil, saj bi ga sicer imeli na razpolaganje. Tudi to bi vam lahko naprej povedala, g. dezhelni glavar, kakor tudi to, da boste lastnoosebno padli v jamo, ki ste jo poskusili na vishjem mestu meni izkopati. Tam, moj ljubi g. dezhelni glavar, kamor ste se vi z umazanimi spletkami prishvindlali, sem jaz pach rojena in vasha obrekovanja moje osebe ne zalezhejo nich na mestih, kjer mene dosti dlje poznajo, kakor vas. S to podlostjo ste samo dosegli, da so spoznali resnico tudi tam, kjer ste vi najmanj zheleli, da bi jo izvedeli. Samo nespodoben biti, to pach ne zadostuje, moj. g. dezhelni glavar, nekaj malo pameti mora biti tudi zraven. In tako se blizha pochasi, a zanesljivo plachilni dan za vas, g. dezhelni glavar.” Zaman so bili izbrani Shustershichevi poskusi, da bi jo zastrashil, zaman je bilo prosjachenje za pomoch pri vladi. Zakaj neki naj bi ga vlada reshila? Iz ljubezni, iz hvalezhnosti ali morda iz strahu? Che bi bili morda v zachetku decembra, potem zhe morda, ne pa zdaj. Drzhavni prorachun je sprejet in preden se bo drzhavni zbor spet seshel in bi se mogli obstriurati vladni predlogi, takrat dezhelnega glavarja in vodje obstrukcije zhe zdavnaj ne bo vech. V vladnih klopeh ne sedijo politichni analfabeti, ki tega ne bi spoznali. Shustershicheva zadnja potovanja na Dunaj, ko je pochasi prishel do spoznanja, da je popolnoma brez mochi, so morala biti pravi krizhevi poti. Sedaj pa je prispel na Kalvarijo in tudi Judezh zhe chaka nanj, a ne v eni osebi, temvech utelesen v dvajsetih osebah. Izvira iz njegovih lastnih vrst. Ko Shustershich izjavlja, da se prostovoljno ne umakne, enkrat izjemoma govori resnico, kajti lastni strankarski tovarishi ga bodo neusmiljeno odstranili. Poshiljanje zaupnice je sprozhil sam. Med 27 voditelji SLS so samo she shtirje brezpogojno na Shustershichevi strani, med temi je eden zhe sam politichen mrlich, je trdila Kamila Theimer. Vseh drugih 23 je zhe ochitno ali tajno za poravnano z njo in prav tako za to, da se Shustericha zhrtvuje, che je to pogoj za poravnavo. Shusterich se je zmotil, kajti nagon samohranitve je mochnejshi kot pa strah pred njim. “Videti oficijalnega in dejanskega voditelja v sodni dvorani justificiranega in glasilo stranke zaradi obrekovanja in chastikraje obsojeno – tega ne prenese nobena stranka, najmanj che so nove volitve pred durmi. Tudi v vashih krogih, g. dezhelni glavar, so tako pametni, da to vedo. Sledili so vam in tovarishu vashe usode, dokler so vashim in njegovim zagotovilom verjeli, da nimam v rokah korespondence, ki mora pisatelja dotichnih pisem unichiti, in da stoji vlada na vashi strani. Da sta bili obe ti trditvi predrzna lazh, to vedo zdaj in tudi to, da je usoda stranke v mojih rokah. Svet je zhe tako krivichen, da dela vodence odgovorne za voditelja in da po garjavi ovci sklepa na celo pobozhno chredo.” Ali je torej res potrebno, da se na Kranjskem ponovi, kar se je zgodilo pri drzhavnozborskih volitvah junija 1910 na Dunaju? To usodno vprashanje si danes zastavlja vsak pristash SLS, v klubu stranke se ravno tako resno pretresa kot v knezoshkofijski pisarni in poznavalec ljudi ne more niti za trenutek dvomiti, kakshen bo dogovor nanj. “Ko gre za reshitev lastne kozhe in preprechenje Sedana [op. mesto v Franciji, kjer se je v nemshko-francoski vojni 1870/1871 vdala francoska vojska] stranki, bodo zhrtvovali voditelja, ne da bi le z ochesom trenili. Ne bomo dozhiveli, da bodo v sodni dvorani pod silo prisege vashi lastni pristashi vstajali kot obtozhitelji proti vam, da se bodo na moje zahtevanje predlagale knjige in pisma, katerih citiranje in vsebina bo vas, g. dezhelni glavar in nekoga drugega za vedno chrtala iz vrste politichno zhivih in vaju za vselej vrgla med mrliche. Ne, tega zhivce razburljivega prizora ne bomo dozhiveli. Popolnoma prav pravite, g. dezhelni glavar kranjski, vi se ne boste prostovoljno umaknili s svojega mesta. Vashe stranke pristashi vas bodo v to prisili. Zavesa se pochasi vzdiguje in prichenja tragedije zadnje dejanje.”142

Vendar je Mihael Moshkerc zhe 7. julija na zaslishanju predlozhil dokaze, podkrepljene s prichevanji visokih usluzhbencev dunajskega kmetijskega ministrstva in ljubljanskih znancev Kamile Theimer.143 Z njimi je poskushal dokazati, da Kamila Theimer boleha za dushevno boleznijo, ki se imenuje “pseudologia fantastica”. Dokaze je kljub izjemnemu obsegu objavil Slovenec v chlanku z naslovom “Kamila Theimer v bengalichni luchi”.

Moshkerc je na zachetku poudaril, da v zasebni tozhiteljici ne vidi nichesar drugega kot bolno zhensko. Kamila Theimer je umobolna in njegove inkriminirane notice niso imele nobenega drugega namena, kot ilustrirati to dejstvo. “Prisiljen sem bil do tega vsled chudnega nastopa Kamile Theimer v nashi kranjski politichni javnosti, ki njo prav nich ne briga, v katero se je pa vmeshala s histerichno vehemenco, kar je zhe samo na sebi dokaz nenormalnega, patalogichnega stanja imenovane osebe. To, kar sem o nji zapisal, je bil minimum, ki je bil potreben, da se nasha javnost, – ki Kamile Theimer ni poznala –, informira o tej chudni osebnosti. Od dalech mi ni prishlo na um zhaliti umobolne osebe, ki je, naj dela kar hoche, vredna le usmiljenja in potrebna sanatorija. Zato se pa tudi zh njo nisem spushchal v nobeno polemiko, temuch sem grajal le, deloma v ostrih besedah, chasopisje, ki je to umobolno osebo vzelo za resno, odnosno tiste neznane mi osebe, ki so svoj vpliv pri teh listih porabile za oznacheni namen. – Treba tedaj natanchno razlochevati, kaj velja v inkriminiranih noticah Kamili Theimer, in kaj je samo polemika zoper nasprotne liste.” O Kamili Theimer ni izjavil oziroma zapisal nichesar drugega kot samo to, da je umobolna. V tem smislu je navedel “ilustracijske okolnosti”. V polemiko z njo se ni spushchal in jo je celo ogorcheno odklanjal, ker se z umobolno osebo ne polemizira. Kar pa je o njej trdil, bo, ker ga v to sili pravda, ki jo je sprozhila, tudi do pichice dokazal. Obzhaloval je, da mora tako postopati proti bolni osebi, vendar to ni njegova krivda. Nahaja se v “silobranu”, braniti se pred tozhbo pa je njegova pravica in dolzhnost.

 

 

Cilka Krek

s. Lidvina Purgaj

 

Sledi mnozhica Moshkerchevih dokazov za trditev, da je Kamila Theimer umobolna. Kamila Theimer je dedno obremenjena, je zapisal Mihael Moshkerc. Da je bila njena mati blazna, je Kamila Theimer sama pripovedovala razlichnim osebam (priche: Cecilija Krek, posestnica v Ljubljani, Prisojna ul. sht. 8, Franc Povshe, Izabela Gosak, sholska sestra v Marijanishchu v Ljubljani). Kamila Theimer je prav tako pripovedovala, da njena sestra trpi za versko blaznostjo in je zhe bila v sanatoriju (prichi: sestra Lidvina Purgaj (1861-1925),144 prednica v Marijanishchu v Ljubljani, Franc Povshe). Kamila Theimer na prvi pogled naredi vtis hiperhisterichne, dushevno nenormalne zhenske, kar lahko potrdi dr. Ivan Zajec, zdravnik in dezhelni odbornik v Ljubljani. Zajec je bil tudi edini zdravnik v Ljubljani, ki je prishel v stik s Kamilo Theimer, to pa zato ker je obletavala vechinoma dezhelne odbornike in je prishla tudi do njega. Dr. Zajec je takoj spoznal, da ima opravka z dushevno nenormalno, hudo histerichno zhensko, in je nemudoma opozoril svoje kolege. O tem, da je Kamila Theimer histerichna, so se lahko preprichale tudi druge osebe, ki so z njo obchevale. Prej ali slej so opazili znake prenapetosti, ekscentrichnosti in patoloshkega razpolozhenja, ki so bili v dolochenih primerih zdruzheni z nenavadno inteligenco, ki pri umobolnih te vrste ni nich nenavadnega. Vse to lahko potrdijo naslednje osebe: Alfred Russo, svetovalec centralnega odbora c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju; Bernhard baron Ehrenfeld, predsednik c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju; dr. Moritz vitez Ertl, c. kr. sekchni nachelnik v kmetijskem ministrstvu na Dunaju; dr. Rudolf Fürer von Haimendorf, c. kr. ministerijalni podtajnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; Jakob vitez Mikuli, c. kr. vladni svetnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; dr. Eduard Prinz von und zu Liechtenstein, c. kr. namestnishki svetnik na Dunaju, notranje ministrstvo; Ernst Seidler, c. kr. sekchni nachelnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; Hieronymus Köller, c. kr. sekchni nachelnik, prav tam; dr. Fritz Minkus, nachelnik druzhbe “Östereichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, Blattgasse 6; Franc Zenker, Njega Velichanstva tajni svetnik, c. kr. poljedelski minister itd. na Dunaju; Friderik Zimmerauer, c. kr. ministerijalni svetnik, prav tam; Wilhelm Singer, “shefredakter” lista Neues Wiener Tagblatt¸ na Dunaju; N. Prügell, chlan urednishtva istega lista na Dunaju; Gustav Pirc, cesarski svetnik, ravnatelj Kmetijske druzhbe v Ljubljani; Ema Peche, uchiteljica v Selcih pri Shkofji Loki; dr. Lovro Pogachnik, dezhelni tajnik v Ljubljani, gdch. Cecilija Krek; Otilija Valenta v Ljubljani, Slomshkova ul. 6; Janko Jovan, ravnatelj Gospodarske zveze v Ljubljani, in Vinko Zabukovec, sluga Zadruzhne zveze v Ljubljani.

 

dr. Ivan Zajc

 

“Blaznost Kamile Theimer dokazujejo eklatantna dejstva iz njenega zhivljenja” je pojasnjeval Slovenchev odgovorni urednik. “Njeno obnashanje v zadnjih letih kazhe izrazito megalomanijo, zdruzheno z bolestnim hrepenenjem ljudi, s katerimi je prishla kakorkoli v stik, obrekovati in 'unichevati'. To je njena manija, brez katere ne more zhiveti, kajti znachilno je, da je njeno besno sovrashtvo, katero obracha kmalu zoper to, kmalu zoper ono osebo, navadno brez vsake podlage ali pa vzrok tako malenkosten, da pri dushevno normalnih ljudeh sploh ne pride v poshtev. In vendar njeno sovrashtvo ne pozna nobene meje. Njena bolna fantazija producira vse mogoche fikcije in s temi operira potem na vseh mogochih mestih kot z dokazanimi dejstvi in ne miruje, dokler ni uverjena, da je tega ali onega 'unichila'. To uverjenje je pa zopet samo njena lastna fikcija, lasten produkt njene fantazije. Pri vsem tem pa nosi v sebi zavest, da ljubi mir chez vse drugo, eno najzanimivejshih njenih fikcij. Z objektivno resnico je seveda v trajnem konfliktu: zmirom trdi stvari, ki niso resnichne, – pri chemer se zapleta v najchudnejsha logichna protislovja, ki pri dushevno normalnemu chloveku sploh niso mogocha. Vse njeno obnashanje in kretanje v zadnjih letih kazhe ochitne znake tezhko bolnega duha, kajti drugache se to sploh razlagati ne dá – 'Pseudologia fantastica' na celi chrti.”

Po Moshkerchevem dokazovanju je Kamila Theimer zakuhala podoben shkandal tudi na Dunaju. Tako naj bi se Kamila Themier prvich pojavila v javnosti leta 1908 prav po zaslugi shkandala. Ko je izgubila sluzhbico v urednishtvu dunajskega dnevnika Neues Wiener Tagblatt, v katerem je sodelovala pri gospodinjski prilogi, je iz te malenkosti naredila velikansko afero. Napisala je broshuro proti glavnemu uredniku Viljemu Singerju in se povezala z dunajskim socialdemokratskim listom Arbeitzeitung, ki je na podlagi njenih trditev napadel njenega nekdanjega urednika. Vendar so bili vsi ti napadi brez vsake dejanske podlage (prichi: Singer in Prügell). Kmalu zatem, 29. maja 1908, je v dunajskem dnevniku Deutsches Volksblatt objavila uvodnik pod naslovom “Der Fall Theimer”, ki je nadvse znachilen za njeno dushevno zdravje. “1. Konfuznost tega chlanka je eklatantna in prepushcham zvedencem-psihijatrom iz njega izvajati primerne konkluzije. Kaj naj se poreche n. pr. k stavku: da je (Kamila Theimer) dolzhna svobodomiselni preteklosti, da pride v nasprotni (nesvobodomiselni) politichni tabor. Ali pa – po vsem shkandalu, ki ga je povzrochila brez vsakega zadostnega razloga – zatrdilo, da ljubi mir chez vse! In izrazita megalomija, ki govori iz celega chlanka! 'Fall Theimer' je naredila Kamila Theimer iz malenkostne zadeve, ki javnosti ni prav nich zanimala; celo zhidovsko stvar je oznachila nekam kot ogrozheno, che gre ona – Kamila Theimer – iz zhidovsko liberalnega v nasprotni, antisemitichni tabor.

c) In res je Kamila Theimer z rapidnim skokom preshla v 'nasprotni' tabor. Zachela je siliti v druzhbo katolishkih dunajskih dam. Pozimi 1910/11 je ustanovila drushtvo 'Landwirtschafliche Reichsfrauenvereinigung' na Dunaju. Posrechilo se ji je pridobiti kot posrednico dedno princezinjo Terezijo Schwanzenberg in v vodstvo vech odlichnih dam, vechinoma katolishke struje, med njimi tudi gospo soprogo kranjskega dezhelnega glavarja, gospo Bogomilo Shustershich. Razun damskega odbora se je ustanovil she svet gospodov ('Herrenbeirat'). Kamila Theimer si je prisodila mesto 'referentinje'. Komaj je bilo drushtvo srechno ustanovljeno, zhe se je zachelo privatno 'delo' Kamile Theimer, obstojeche v tem, da je zachela z izmishljenimi trditvami hujskati enega proti drugemu. Zachela je takoj z 'unichevanjem'.” Njena prva zhrtev je bil gospod Alfred Russo, delegat dunajske kmetijske druzhbe v omenjeni svet gospodov, za katerega je trdila, da je postopal goljufivo. Stvar je shla tako dalech, da je predsednik kmetijske druzhbe, baron Ehrenfels, v odboru “Reichsfrauenvereinigung” protestiral zoper tako pochetje Kamile Theimer. Da se je reshil stikov s to zhensko, se je gospod Russo prostovoljno umaknil. Vse zhaljive trditve o gospodu Russu pa so bile izmishljene. Naslednji je prishel na vrsto profesor Hausner. Kamila Theimer je nekega dne brez vzroka izjavila, da z njim ne bo vech sedela skupaj. Profesor Hausner pa je to prilozhnost porabil za to, da se je izognil vsem nadaljnjim stikom s Kamilo Theimer (priche: Alfred Russo, Bernhard baron Ehrenfels, profesor Hausner, odbornik c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju). “Nemogoche je navajati vse podrobnosti. Zadostuje konstatacija, da je Kamila Theimer v kratkem chasu v svojem drushtvu vse tako shujskala, da se je vsem zachela gabiti atmosfera 'Reichsfrauenvereinigung', zlasti pa pristudila Kamila Theimer, katere se je vsakdo po mozhnosti izogibal. Konechno se je drushtvo razshlo” (priche: Alfred Russo, profesor Hausner, Bernhard baron Ehrenfels, dr. Moritz vitez Ertl, dr. Rudolf Führer von Haimendorf, Jakob vitez Mikuli, Ernst Seidler, Hieronimus Köller).

Unichevalni maniji Kamile Theimer pa niso zadoshchali “uspehi” v “Reichsfrauenvereinigung”. Zachela je preganjati tudi razne uradnike na ministrstvu. Njene “zhrtve” so bili zlasti ministerijalni svetnik Friderik Zimmerauer, o katerem pa ni mogla povedati dosti slabega, ministerijalni podtajnik dr. Rudolf vitez Fürer in vladni svetnik Jakob vitez Mikuli. Proti slednjemu je shchuvala s pomochjo izmishljenih navedb. Zlasti zoper dvornega svetnika Zimmerauerja je brez vsakega pametnega vzroka kazala prav besno sovrashtvo (priche: Zimmerauer, vitez Fürer von Halmendorf, vitez Mikuli, vitez Ertl, Köller, Franc Povshe in dr. Lovro Pogachnik). Njeni maniji ni zadostovalo samo poljedelsko ministrstvo. Vtaknila se je tudi v ministrstvo za javna dela, kjer je zachela preganjati vladnega svetnika dr. Fritza Minkusha in ga strahovito obrekovati (prichi: Minkush in dr. Pogachnik).

Poleti 1912 je Kamila Theimer nenadoma prishla v Ljubljano. Nato je shla za nekaj chasa v Istro in na otok Krk. Ob tej prilozhnosti je zachela kazati besno sovrashtvo proti Bogomili Shustershich, vendar ni imela zoper nje nobene druge pritozhbe, razen “da je zh njo tako prijazna”! (pricha: Ema Peche). To, “chisto nemotivirano blazno sovrashtvo” je Kamila Theimer izrazhala tudi letoshnjo pomlad, ko je bivala v Ljubljani (priche: Cecilija Krek, dr. Pogachnik, sestri Lidvina Purgaj, prednica v Marijanishchu, in Isabela Gosak). V Ljubljano je prishla na veliki teden in ostala kakih shest tednov. Vedla se je docela noro, kar dokazujejo naslednja dejstva: “Nastanila se je Kamila Theimer najprej pri gospodichni Ceciliji Krek, sestri drzhavnega poslanca v Ljubljani dr. Kreka. Tu se je vedla tako chudno, da jo je gdchna. Krekova chez dva dni spravila iz hishe, ker je ni mogla vech prenashati. Nato se je preselila v Marijanishche” (pricha: Cecilija Krek). “V Marijanishche je prishla Kamila Theimer nepovabljena, in sicer na Veliko soboto. Opozorili so jo, da ni nich prostora. A ona ni odnehala. Vsilila se je, da sta se morali iz male sobe, kjer sta spali dve redovnici, isti umakniti v docela nepripraven prostor. Chetudi se je Kamili Theimer obrazlozhila ta neprilika in bi vsaka normalna zhenska razumela, da je njen poset nadlezhen, je to ni nich zheniralo. Rekli so ji: 'Nimamo druge sobe,' – odgovorila je: 'Tega ne verjamem.' Rekli so ji: 'Morali bi dve sestri delozhirati, ki potem nimata sobe.' – za to se ni prav nich zmenila. Vztrajala je pri svoji voliji toliko chasa, da so se redovnice (v odsotnosti ravnatelja g. prelata Kalana) udale. Nastanila se je v Marijanishchu in tam ostala kakih 40 dni. Kamila Theimer je v Marijanishchu pripovedovala, da jo je naprosil gospod drzhavni poslanec Povshe, naj vse uredi in pripravi v Marijanishchu, uchni nachrt, stavbeni nachrt itd., da bo vse v redu, che minister pride in da bo ona (Kamila Theimer) sprejela ministra” (prichi: sestri Lidvina Purgaj in Isabela Gosak). Pripovedovala je, da bo poljedelski minister zaradi nje prishel v Ljubljano. Stanoval bo v semenishchu, ona pa ga bo sprejela, ker “zna reprezentirat”. Imela naj bi tudi nalog ministrstva, naj v Marijanishchu sestavi nachrt za seminar uchiteljic za gospodinjski pouk. “Gerirala se je sploh kot odposlanec poljedelskega ministrstva.” Pri tem se je zlasti sklicevala na sekchnega nachelnika Köllerja (priche: Cecilija Krek, S. Isabela Gosak in Franc Povshe). Vendar pa je bilo vse, kar je pripovedovala o svojem ministrskem odposlanstvu, izmishljeno. V ministrstvu she vedeli niso, da je v Ljubljani (priche: poljedelski minister Zenker, vitez Ertl, Seidler, Köller)!

Kamila Theimer je tudi trdila, da so ji na poljedelskem ministrstu ponudili stalno sluzhbo, mesto “konzulentinje” (svetovalke). Ponudbo je odklonila, vendar si je pridrzhala pravico, da jo kasneje sprejme. Dodala je tudi, da je sekchni nachelnik Köller prevzel referat za gospodinjski pouk samo s pogojem, da bo ona prevzela konzulentsko mesto (priche: Povshe, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Cecilija Krek, dr. Pogachnik, Pirc). “Na celi tej pripovedi Kamile Theimer pa ni niti pichica resnice. Nihche v ministrstvu ji ni stavil take ponudbe, nihche ni govoril kaj podobnega. Vse to je Kamila Theimer producirala v svoji lastni fantaziji. Pseudologia fantastica!” (priche: Zenker, vitez Ertl, Seidler, Köller). “Dezhelnega odbornika dr. Lampeta je pripravila Kamila Theimer do tega, da je sploh zh njo konferiral, odnosno jo poslushal, samo s tem, ker se je vpeljala z izmishljeno pretvezo, da je odposlana v Ljubljano od poljedelskega ministrstva, da izdela nachrt in statut za seminar v Marijanishchu in da ima tudi nalogo tukaj pochakati poljedelskega ministra, da ga bode sprejela. Drugache bi se dr. Lampe zh njo niti menil ne bil. Spoznal je kmalu, da ima opraviti z dushevno nenormalno osebo. Tudi dr. Lampetu je Kamila Theimer pripovedovala izmishljotino, da ji je ministrstvo ponudilo stalno sluzhbo kot 'konzulentinja', da pa bo to mesto shele pozneje morebiti sprejela” (pricha: dr. Evgen Lampe).

“Nemogoche je navesti vse nore komade, katere je igrala letoshnjo pomlad v Ljubljani Kamila Theimer, vse izrodke njene bolne fantazije, vse produkte njene 'pseudologiae fatasticae'.” Zato bo poskushal na kratko opisati samo nekaj primerov, je nadaljeval Moshkerc. “Ko se je nastanila pri gospodichni Ceciliji Krek, ji je pravila, da noche stanovati v hotelu 'Union', kajti bila bi v nevarnosti srechati gospo dezhelnega glavarja, in za ta sluchaj natanko vé, da bi potem morala stanovati v dezhelnem dvorcu – chesar pa noche na noben nachin. Isto je pripovedovala tudi sestram v Marijanishchu. Dva dni pozneje, na Veliko nedeljo, pa je ista Kamila Theimer shla popoldne naravnost v dvorec in vprashala za glavarjevo gospo, katere tachas ni doma bilo. Pustila je pri portirju svojo vizitko in izjavila, da bo she enkrat prishla. In res je priletela Kamila Theimer ob osmih zvecher zopet v dvorec. Ko ji je portir rekel, da gospe glavarice she vedno ni doma, je jela krichati, da to ni res, da jo je videla, ko se je pripeljala – in portir je imel dosti truda, da jo je odpravil” (priche: Cecilija Krek, sestra Lidvina Purgaj in Franc Jeram, portir v dezhelnem dvorcu v Ljubljani). Trdila je, da je uspela spraviti iz ministrstva dvornega svetnika Friderika Zimmerauerja, ker je zanich gospodaril. Dolgo je zbirala dokaze, ko pa je bila mera polna, jih je z “malim pisemcem” poslala nekemu patru, ki je imel vpliv pri vojvodinji Hohenberg. Pater je interveniral v Belvederu in Zimmerauer je v nekaj dneh moral iti. O Zimmerauerju je uspela ugotoviti, da je sleparil pri subvenciji neke gospodinjske shole in da so se na tej sholi godile z dekleti nelepe rechi, pri chemer je bil tudi sam udelezhen (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Ema Peche, dr. Pogachnik).

“A vse, kar je pripovedovala Kamila Theimer o dvornem svetniku Zimmerauerju, je gola izmishljotina. Edina podlaga teh pripovedk je 'pseudologia fantastica' Kamile Theimer. Dvorni svetnik Zimmerauer je she danes v aktivni sluzhbi poljedelskega ministrstva in uzhiva sploshno sposhtovanje” (priche: ekscelenca Franc Zenker, Zimmerauer, vitez Ertl, Seidler in Köller). She lepshe stvari pa je trdila o dr. Fritzu Minkushu, bivshemu uradniku ministrstva za javna dela na Dunaju. Zatrjevala je, da si shteje v posebno zaslugo, da ga je “vrgla iz ministrstva”. Z dragimi pojedinami je namrech zapravljal drzhavni denar, v zavodu za chipkarijo, ki je bil pod njim, ni bilo vse v redu, svoje stanovanje pa je imel urejeno kot “bordel”. Shlo naj bi tudi za veliko drzhavno podporo za chipkarstvo. Nadvojvodinja Marija Jozhefa bi morala podpisati to proshnjo, vendar ni hotela o Minkushovih napakah nich slishati, ker ji je njena dvorna dama, obmejna grofica Pallavicini, ki je Minkushova ljubica, pripovedovala o njem le dobre rechi. Kamila Theimer je dobila dokaze proti Minkushu pri zvezi industrijalcev. Z njimi se je podala k princezi Schwarzenberg. Globoko v noch sta tuhtali, kako bi preprechili nadvojvodin podpis. Uspeli sta s pomochjo ministra za javna dela in Minkush je moral iz ministrstva (pricha: dr. Pogachnik). Vsa zgodba Kamile Theimer o Minkushu je znova le izmishljotina, izrodek njene bolne fantazije. Res je zapustil ministrstvo, a zato, da je prevzel vodstvo leta 1911 ustanovljene druzhbe “Österreichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, katere delovanje je she danes pod protektoratom nadvojvodinje Marije Jozhefe. Minkush je sploshnosposhtovani predsednik te druzhbe, ki uspeva pod njegovim modrim in poshtenim vodstvom. V poslovnem letu 1912 je na primer dosegla toliko chistega dobichka, da so druzhabniki prejeli 5 % dividende, kar je za zachetek krasen uspeh (priche: ekselenca dr. Otokar Trnka, minister za javna dela na Dunaju, Minkush, Ivan Vogelnik, c. kr. nadzornik na Dunaju III 2, Blattgasse 4, Maks Holler, voditelj, prav tam, Gustav Bellak, prokurist c. kr. Länderbanke na Dunaju, N. Müller, podpredsednik druzhbe “Österreichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, Blattgasse 6). O svoji lastni materi je Kamila Theimer pripovedovala, da je goljufala ocheta in da je njena mlajsha sestra od drugega ocheta, kar je znova izrodek njene fantazije (pricha: Cecilija Krek). O cesarskem svetniku Gustavu Pircu pa je trdila, da jo hujska (“Der Pirc schürt.”), kar ni res (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Pirc). “Oblika, v kateri se je izrazhala Kamila Theimer o raznih osebah, je tudi znachilna za dushevno stanje te dame, ki je bila delezhna zelo fine izobrazbe. Izrazila se je n. pr. o drzhavnih poslancih gg. dr. Koroshcu, Povshetu, dr. Shustershichu in vitezu Pogachniku takole: 'Koroshec ist ein Schwein, Povshe ist ein Schwein, Shustershich ist ein Schwein, Pogachnik ist ein Schwein – alle sind Schweine.' O poslancu dr. Koroshcu in o dezhelnem odborniku dr. Lampetu je pa posebej trdila, da nima ne eden ne drugi nich vere” (pricha: Cecilija Krek). Kamila Thimer je trdila, da ji je ministrstvo naklonilo 1.000 kron podpore, a jo je odklonila (prichi: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak). V resnici je podporo sprejela (priche: vitez Ertl, Seidler, Köller, vsi c. kr. sekchni nachelniki na Dunaju).

Posebno poglavje v dokaznem gradivu, ki ga je naslovil “Kamila Theimer kandidira za dezhelno glavarstvo na Kranjskem”, naj bi po Moshkerchevem mnenju drastichno osvetlilo bolno dushevno stanje Kamile Theimer. Poglavje naj bi dokazovalo, da nobena norost ni dovolj velika, da zanjo ne bi bila zmozhna Kamila Theimer. “Kamila Theimer je zasnovala letoshnjo spomlad resen nachrt, da postane Kranjcem dezhelna glavarica. In ta nachrt jo je zadrzhal shest tednov v Ljubljani. Izjavila je kategorichno zahtevo, da mora drzhavni poslanec komerc. svetnik Povshe postati njen mozh in dezhelni glavar. Ona pa da bode Kranjcem dobra dezhelna mati. Razlagala je, kako pridno in uspeshno hoche delovati za blagor Kranjcev kot dezhelna glavarica in da ravno take zhenske, kot je ona, manjka Kranjcem, Za reprezentacijo da sicer ne bode, pach pa za delo! In ta svoj nachrt je zasledovala z veliko vehemenco. Nekega lepega dne je izjavila, da je 'vse v redu' in da bo v petih tednih zhe svatba!” (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, dr. Lampe, dr. Pogachnik). “Razume se samoposebi, da drzhavni poslanec Povshe ni storil nichesar, kar bi opravichevalo tako govorjenje Kamile Theimer. Ravno nasprotno: Ko je gospod Povshe izvedel o naklepih Kamile Theimer na njegovo osebo, ji je odlochno izjavil, da je ne bo vzel in da naj ga pusti v miru prezhiveti, kar mu je she usojeno zhiveti” (priche: Franc Povshe, Pirc in dr. Pogachnik). Nato pa je Kamila Theimer pisala Povshetovi hcherki Erni Krajec noro pismo, v katerem ji naznanja, da mora njen oche odlozhiti vse mandate (priche: Povshe, gospa Erna Krajec in dr. Pogachnik). “Pri vsem tem je zelo zanimivo, kako se je razlichno in protislovno izrazhala o gospodu poslancu Povshetu,” lahko nadalje preberemo v obsezhnem obrambnem spisu Slovenchevega urednika: “Navedel sem zgoraj pod 7/f, da ga je enkrat imenovala 'preshich'. Potem zopet ga je nazivala 'ein alter Esel'. Potem ga je zopet imenovala 'staro klepetuljo' ('eine alte Klatschbase'), nadalje da je dvojezichen ('doppelzüngig') in da igra 'eine erbärmliche Rolle'. Obratno ga je zopet hvalila: 'da ji je zelo simpatichen, da je silno blag in dober chlovek' itd. Tudi je poudarjala, da je dushevno in telesno mnogo bolj krepak in mlad, odkar mu je umrla pokojna soproga, ki da ga je zelo trdo komandirala, celo polovico poslanskih dijet da je moral tochno vsakokrat odrajtovati! Tudi je Kamila Theimer enemu pripovedovala, da jo sili drzhavni poslanec dr. Krek, naj porochi iz politichnih vzrokov poslanca Povsheta, da se pa ona v to ne poda – potem pa je zopet zahtevala, da ji mora dr. Krek preskrbeti Povsheta za mozha. Enkrat je pravila, da bi Povsheta rada vzela, che bi jo hotel, – pa je noche. Drugich pa zopet, da jo Povshe takoj vzame, che ga ona le hoche itd. Tudi je poudarjala (vedno v zvezi s poslancem Povshetom), da si je ona v svesti svojih 'zaslug za dezhelo' in da bi bila gotovo dobra dezhelna mati'. Skratka: enkrat je Povsheta psovala, drugich hvalila. Enkrat ga je odklanjala, drugich hrepenela po njem in tretjich ga je kategorichno zahtevala. Tudi je povrhu she vchasih pretila, da se bo mashchevala, che ga ne dobi in che on ne postane dezhelni glavar in ona zh njim glavarica!” (priche: Cecilija Krek, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, dr. Pogachnik in dr. Lampe). “V neposredni zvezi z brezuspeshnimi naskoki na Povshetovo roko in dezhelno glavarstvo so nora pisma, s katerimi je Kamila Theimer bombardirala razne odlichne osebe v Ljubljani. Omenil sem zhe zgoraj noro pismo Erni Krajchevi, kjer je zahtevala odlozhitev mandatov poslanca Povsheta. Gospej dezhelni glavarici je pa pisala pismo z dne 23. aprila 1913. Na chelu tega pisma stoji sledecha konfuzna, docela izmishljena trditev: 'Ich erfahre soeben zu meinem allerhöchsten Erstaunen, daß gestern Dr. Pogachnik im Auftrage Ihres Herrn Gemahls bei Herrn Povshe war, um ihn zu fragen, ob er die Absicht hege, mich zu heiraten.' To je goli izrodek bolne fantazije, gola izmishljotina. 'Pseudologia fantastica!' Vse do pichice neresnichno” (prichi: dr. Pogachnik in Povshe). “Dr. Pogachnik je bil sam dobil od Kamile Theimer noro pismo, v kojem je stalo, da ona zahteva zase in za poslanca Povsheta satisfakcijo in zhuga s konsekvencami. Ker se je dr. Pogachniku silno neumno zdelo, da zahteva Kamila Theimer satisfakcijo tudi za Povsheta, je shel h gospodu Povshetu vprashat, zakaj da Kamila Theimer zahteva zanj satisfakcijo in kakshno satisfakcijo da ima on dobiti. Na to mu je poslanec Povshe odgovoril, da ona nima nobene pravice, zahtevati zanj kako satisfakcijo. Bil je zelo hud, kako se je Kamila Theimer drznila zahtevati 'zadoshchenje' v njegovem imenu” (prichi: Povshe in dr. Pogachnik). Nora pisma je poshiljala tudi dezhelnemu odborniku dr. Lampetu. V pismu z dne 4. aprila 1913 mu pishe: “Was ich mich noch vor 14 Tagen fanatisch weigerte, bin ich heute bereit zu tun: Povshe zu heiraten. Obzwar er nun Alles weiß, will er seltsamer Weise noch und ich glaube beinahe jetzt nach mehr als früher” (pricha: dr. Lampe). “Ponudil sem zhe zgoraj dokaz, da g. poslanec Povshe ne le, da ni pritrdil njenim zheljam, marvech nasprotno ji je izjavil precizno, da je ne vzame. Sploh ni poslanec Povshe storil nichesar – ne direktno, ne indirektno kar bi njo opravichevalo k trditvi, da je pripravljen jo porochiti. Tako tudi ona ni prishla v polozhaj 'braniti se' ali celo 'fanatichno braniti se', vzeti ga. Vse to je prost produkt njene bolne domishljije” (pricha: Povshe). “V istem pismu pishe Kamila Theimer glede na namishljeni zakon s Povshetom: 'Die Anwartschaft der Nachfolger Shustershich zu werden, soll mein Brautgeschenk sein!' – Nadalje: 'Ich glaube nicht, daß Povshe vor Erna ein Geheimnis hält und wenn sie mir auch heute äußerst zuvorkommend begegnet, schließlich wissen kann man nie. Auf dem glatten Parkett eines Ministerhotels wäre ich nicht am Platz – aber eine gute Landesmutter wäre ich, die zwar nicht representieren könnte, aber ein Herz für das Volk, sein Volk hätte.' / In konchno she: 'Ich habe aber die Empfindung, daß ein gutter Gott mir den Weg zu Ihnen weis. Sie werden die verworrenen Fäden zum Besten aller lösen.' – Take blaznosti je pisala Kamila Theimer dne 4. aprila t. l.” (pricha: dr. Lampe). Naslednje pismo Kamile Theimer dr. Lampetu je datirano z 9. aprilom 1913 in se zachne s stavkom: “'Bitte, glauben Sie nicht, daß ich Sie mit Briefen bombardieren will...' Nadalje: 'Mir graut in der Früh vor dem Tag, am Abend vor der Nacht noch mehr.' Nadalje: 'Ich gestehe es ehrlich, ich bin am Ende meiner Kräfte und lange halte ich dieses Leben nicht mehr aus.' – Tudi razlaga v tem pismu, da je njena narava taka, da vse vzame 'grozno tragichno'” (pricha: dr. Lampe). V tretjem pismu dr. Lampetu z dne 22. aprila 1913 Kamila Theimer znova poudarja, da bo vztrajala pri zahtevi po zadoshchenju zase in za Povsheta – drugache pa bo shla k liberalnim listom! Za Povsheta zahteva obvezno izjavo poslanca dr. Kreka, da je Povshe njegov kandidat za naslednika dr. Shustershicha, in sicer to pot “brez ozira na njeno osebo”! Nadalje naznanja, da si je priskrbela vse potrebno za samomor “in da ji ni na nichemur in nikomur na tem svetu kaj lezheche!” Poudarja, da bo kmalu konec njene potrpezhljivosti in njenih fizichnih in dushevnih mochi: “Es ist alles vorbereitet und ich brauche nur die Lunte an die Zündschnur zu legen, damit das volle Pulverfaß explodiert.” To je bila njena pretnja v primeru, che ne bosta dobila s Povshetom zadoshchenja. Zadnje pismo je datirano z 29. aprilom 1913. V njem med drugim pishe: “Auf die Schweinerei von Shustershich mit dem Seminar verlange ich seine sofortige Beseitigung, sonst schaffe ich mir ein Recht auf eigene Faust.”, kar pa je docela nori stavek, ki je brez vsake podlage, kajti “svinjarija s seminarjem”, o kateri pishe, obstoji samo v bolni fantaziji Kamile Theimer in nikjer drugje. “Potem pride sledechi blazni odstavek,” je nadaljeval Mihael Moshkerc. “Bezüglich des Modus meiner Auseinandersetzung mit Krek habe ich mit Povshe folgendes und zwar in Gegenwart von Pirc verabredet. Er kommt mit Krek zwischen dem 5.-8. Mai zu mir nach Wien wohin ich morgen Abend fahre. Ich rede zuerst mit Krek allein, währeddessen wartet Povshe nebenan in der Kirche oder in Kaffehaus und Povshe kommt dann nur zur Apotheose (!!). Povshe hat sich dazu ehrenwörtlich mit Handschlag von Pirc verpflichtet” (pricha: dr. Lampe). Da bi se Povshe s chastno besedo zavezal, da bo prishel k “apoteozi”, je popolna izmishljotina (prichi: Povshe in Pirc). V istem pismu grozi Kamila Theimer z najsrditejshim bojem zoper celotno SLS, che njene zahteve ne bodo izpolnjene, in pristavlja: “Das Recht ist auf meiner Seite und so gutmütig ich bin, wenn man mich in Ruhe lässt, so führe ich eine gute Klinge, wenn gereizt, und meine Hiebe pflegen an der empfindlichsten Stellen zu treffen” (pricha: dr. Lampe). “Samomorilni poizkus”, ki je bil omenjen v prvi Moshkerchevi inkriminirani notici, izhaja iz razlichnih dejstev, tako iz odstavka o samomoru iz pisma dr. Lampetu in dogodka, ki se je pripetil v Marijanishchu. “Nekega dne je Kamila Theimer sprejela v Marijanishchu v navzochnosti poslanca Povsheta pismo, katero jo je ochividno silno razburilo. Nato je dalje chasa (chetrt do pol ure) s Povshetom med shtirimi ochmi konferirala. Po tem pogovoru je poslanec Povshe opozoril sestro prednico, naj pazi podnevi in ponochi na Kamilo Theimer, da si ne bo kaj naredila. Kamila Theimer mu je bila namrech razkrila samomorilen namen” (priche: Povshe, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak). Nato je Kamila Theimer pisala gospodichni Ceciliji Krek, da se ima zgolj Povshetu zahvaliti, da je she pri zhivljenju (pricha: Cecilija Krek). “Iz teh fakt – ki niso ostala tajna – je nastala novica in se razshirila po Ljubljani, da je Kamila Theimer izvrshila samomorilni poizkus. Novica je imela tedaj trdno realno podlago.”

Glede druge inkriminirane notice “Prizor, vreden Cervantesovega peresa”, pa je bil pricha dogodku poslanec Povshe, ki ga je she isti dan opisal drzhavnima poslancema Francu Jaklichu in Francu Demsharju (priche: Povshe, Franc Jaklich, drzhavni poslanec v Dobrepoljah, in Franc Demshar, drzhavni poslanec v Selcih pri Shkofji Loki). Drugi dan je o dogodku povedal Jaklich chlanu urednishtva Slovenca, nakar je Moshkerc sestavil inkriminirano notico (pricha: Jaklich). Kar pa zadeva tretjo inkriminirano notico “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”, pa je Moshkerc zatrdil, da je “pseudolgia fantastica” pri Kamili Theimer zadostno dokazana. Vsebina chlanka pa tako in tako ni naperjena proti Kamili Theimer, temvech proti nekaterim, njemu neznanim osebam v liberalni stranki. Gre samo za polemichno notico zoper NNS, ki Kamile Theimer prav nich ne briga.

Ob koncu je Moshkerc zapisal she odlochilen dokazni predlog. Zatrdil je, da bo s pomochjo “zvedencev-psihijatrov” namrech lahko dokazal, da je Kamila Theimer v resnici blazna, da je njeno obnashanje patoloshko in da sodi v sanatorij. “Izvedenci naj se zaslishijo potem, ko bode dovrsheno dokazovanje s prichami, da si morejo psihijatri ustvariti popolnoma objektivno sliko obnashanja te zhenske, vseh njenih psihichnih svojstev, pa tudi njene preteklosti. Tudi predlagam, da se potem dá izvedencem-psihijatrom zadostna prilika, da Kamilo Theimer tudi neposredno temeljito opazujejo, predno izreko svojo sodbo.”145

Slovenski narod je obsezhne Moshkercheve dokaze najprej komentiral s podatkom, da je ponatis tovrstnih dokazilnih listin, dokler jih ne uporabijo pri glavni razpravi, prepovedan po VII. chlenu tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862, shtev. 8 drzh. zak. za leto 1863. Znano je, da je ta zakon she vedno v veljavi, saj je njegova ostrina leta 1909 zadela odgovornega urednika Slovenskega naroda. Zato so bili zelo presenecheni, da Slovenec ni bil zaplenjen. Po pojasnilo so se pri Slovenskem narodu obrnili na dr. Alojzija Kokalja (1869-1931),146 pravnega zastopnika Kamile Theimer, ki je povedal, da je takoj v soboto, ko je v Slovencu opazil ponatis Moshkerchevih dokazov, opozoril drzhavno pravdnishtvo, vendar ne zato, ker bi se njegova stranka morda bala javnega ponatisa dozdevnih dokazov, temvech da bi se ugotovilo, che ni potekala obramba proti obdolzhitvam njegove stranke zhe od zachetka z zakonito prepovedanimi sredstvi. Kokalj je dodal, da je drzhavnemu pravdnishtvu she celo hvalezhen, ker ni zaustavilo ponatisa “dokazov resnice” in s tem preprechilo, da ne bi javnost zhe sedaj izvedela, kako brezpomembne “dokaze” je zbral odgovorni urednik Slovenca zoper tezhke in naravnost “usodepolne” obdolzhitve in obtozhbe Kamile Theimer, ki se jih niti dotakniti ni upal, kaj shele, da bi jih poskushal omajati ali celo ovrechi!147

 

Alojzij Kokalj

 

Ker je drzhavno pravdnishtvo iz razumljive tolerantnosti dovolilo, da je Slovenec natisnil svoj “dokaz resnice” (dokaze), so tudi shirshi krogi lahko spoznali ta umotvor, je nadaljeval Slovenski narod, v chigar predalih naj bi po mnenju Slovenca bujno uspevala “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”, saj so se vodstva liberalne stranke in zhurnalistike “polastili ljudje banditskih nachel”, ki izrabljajo “najfantastichnejshe lazhi, notorichna obrekovanja”.148 Ne ve pa se, zakaj je Slovenec zatajil, da je ta dokaz signiral dr. Vladislav Pegan, se je sprasheval Slovenski narod. “Pa ne, da chuti sicer ne ravno skromni dr. Pegan, kako klavrno skrpucalo je ta 'dokaz resnice' in da sam ni pustil natisniti svojega imena?” Kot je znano, ima tozheni odgovorni urednik po zakonu zelo dragoceno pravico: “Dovoljeno mu je namrech, da sme trditi kar hoche in sme lagati kolikor hoche in kakor hoche in more. Kdor prechita dokaz resnice, ta dobi najprej vtis, da se je g. Moshkerc prav izdatno posluzhil svoje tozhenske pravice, da sme lagati kar hoche in kolikor hoche.” To pa je seveda popolnoma brez pomena, kajti odlochilno je samo to, kar se lahko ugotovi z dokazi in prichami, in ne, kar trdi obtolzhenec. V vech primerih je dvomljivo, che bo ponujeni materijal veljal za dokaz pred sodishchem. Ni znano, che je v Moshkerchevih dokazih kaj resnice in koliko, a tudi che bi bili delno resnichni, to she ne dokazuje, da je umobolna. “Vse kar navaja Moshkercheva vloga, pricha le, da je Kamila Theimer bojevita natura, pogumna in neustrashna zhenska, ki je zhe marsikako vojsko z visokimi ljudmi izvedla in zna svoje pravice in svoje interese braniti do skrajnosti, da je ni ugnati niti ukrotiti, da ima dober jezik in ostro pero. Zhenska takega temperamenta in takega poguma je sicer sicer jako nevarna nasprotnica in sovrazhnica, toda umobolna ni. Sicer pa so zhe chlanki, ki jih je priobchila v 'Slov. Narodu' pokazali, da je izredno inteligentna. Takih chlankov ne znajo pisati ljudje, ki so umobolni.” Kdor bo natanchno prebral ta “dokaz resnice”, bo zlahka spoznal njegov glavni namen: z zaslishanjem vseh mogochih in nemogochih prich kolikor se da zavlechi preiskavo. “Sicer pa je nad vse znachilno, da med vsemi mnogoshtevilnimi prichami, ki so predlagane ni tiste priche, ki pozna g. Theimerjevo najbolje in najdlje in bi lahko najvech povedala – dr. Kreka.”149 Cheprav klerikalni listi vedno in povsod razglashajo in hochejo tudi s pomochjo “izkushenega” psihiatra dr. Ivana Zajca dokazati, da je Kamila Theimer histerichna, se je Slovenskemu narodu zdelo, da bo Kamila Theimer “postala historichna v zgodovini nasilne in nechedne klerikalne politike na Kranjskem”.150

 

 

 

 

“... BLAZNA, PARDON, HISTERIchNA NOBLESA...”

 

Sledila so nova dokazovanja Kamile Theimer o lastni strokovni usposobljenosti in dushevnem zdravju, na primer objava odlomkov stenografskega zapisnika dunajske komisije glede ankete o izpolnjevanju kmetijskega gospodinjskega pouka.151 Komisija se je sestala 28. decembra 1912, prav na tisti usodni dan, na katerega se bo Kamila Theimer kmalu sklicevala pri svojih obtozhbah zoper dr. Kreka. Poleg poljedelskega ministra, sekcijskih nachelnikov, dvornih svetnikov in Kamile Theimer sta se seje udelezhila tudi Krek in Povshe.152 Na seji so mnogi izmed prisotnih izvedencev dali prav njej in se ji v imenu c. kr. poljedelske druzhbe zahvalili za izreden trud, ki ga je imela v zadnjih dveh letih pri Poljedelski drzhavni zhenski zvezi, ki se je nedavno razshla. Glede dokaznega gradiva v zadevi Moshkerc, ki ga je dr. Vladislav Pegan izrochil sodniku, pa je trdila, da ne ve, ali se je “res tezhko odlochiti ali je to gobezdavo skrpucalo bolj neumno ali bolj podlo”. Gradivo je Pegan zato samo podpisal, odklonil pa je nositi odgovornost zanj. Namen neskonchne liste prich je, da bi se obravnava chim bolj zavlekla, kar pa se ne bo posrechilo. Odlochno bo namrech zavrnila izjave laikov, saj ne morejo veljati za preizkusno sredstvo njene dushevne zmozhnosti. Povsod po svetu so za sodne ugotovitve o dushevnem stanju kake osebe pristojni strokovni izvedenci – psihiatri. Na zheljo sodishcha se je pripravljena podvrechi preiskavi “priznanih kapacitet na polju zhivchnih in dushevnih bolezni”. Sodishchu bo predlozhila tudi svoje “pisateljske proizvode iz novejshega chasa” (chlanke), objavljene v pomembnih nemshkih chasnikih, “ki bodo kot dushevni proizvodi nenormalne osebe gotovo vzbujali upravicheno pozornost”. Moshkercheva trditev, da je dushevna bolna in da boleha za”pseudologia fantastica”, je lazhna in z njo se ne bo uspel izogniti odgovornosti. Kljub temu, da izjavlja, da ta njegova trditev ni bila naperjena zoper njo samo, temvech proti liberalnim chasopisom, se odgovornosti ne bo mogel izogniti.

“Ne liberalno chasopisje, marvech jaz, tozhiteljica, sem te javne obdolzhitve s svojim polnim imenom podpisane, obelodanila, vzdrzhujem jih v polnem obsegu in zahtevam zato tudi, da se meni, tozhiteljici, dokazhe, da je vse lazh in obrekovanje in sicer ne morda dokazhe z zhensko klepetavostjo in s prichami, ki nimajo s stvarjo nichesar opraviti, marvech s sodnimi dejstvi, proti katerim ni nikakrshnega pomisleka. Kljub temu pa, da bom sodno odklonila od g. Moshkerca podani dokaz resnice, se hochem vendar baviti na tem mestu z nekaterimi podrobnostmi tega dokaza.” Nikakor ni dedno obremenjena, saj njena mati ni bila blazna, “pach pa je postala 10 let po mojem rojstvu vsled hudega vnetja zhivca v bedru (ishias) morfinistka”, je trdila Kamila Theimer. In tudi njena sestra ni blazna, vendar je postala po prezgodnji smrti mozha po mnenju Kamile Themier pretirano pobozhna. Nikoli ni bila v sanatoriju, le letos pozimi se je zdravila zaradi hude hibe srchne zaklopke v bolnishnici nadvojvodinje Sofije na Dunaju, kjer je kot “sekundarka” zaposlena njena druga sestra, primarij v tej bolnishnici pa je docent pl. Jagich, eden izmed najslovitejshih strokovnjakov za srchne bolezni. Obzhalovati je, da sestre v Marijanishchu in Cecilija Krek ne zmorejo razlochevati med pridobljenim morfinizmom, srchno hibo in blaznostjo, vendar pa bo to dejstvo tezhko zadostovalo za potrditev izmishljene trditve o njeni dedni obremenjenosti. Z dr. Ivanom Zajcem se je seznanila dan po evharistichnem kongresu v Ljubljani leta 1912 na njegovo lastno zheljo. Izvedel je, da naj bi se istega dne zvecher skupaj s Krekom odpeljala na Dunaj. Prosil jo je, naj uporabi svoj “notorichni vpliv na dr. Kreka tako, da bi ta prenehal nasprotovati temu, da bi se v bodoche izobrazba uchiteljic gospodinjstva prenesla na sholske sestre Marijanishcha, ki jih jaz in g. dr. Zajec enako visoko sposhtujeva. Brez komentarja,” je zakljuchila Kamila Theimer.

Glede chasnika Neues Wiener Tagblatt je poudarila, da ni nikoli imela majhne sluzhbice, temvech je bila celih 10 let njegova redna “feuilletonistinja”. Sodelovala je tudi pri ustanovitvi Frauenzeitunga. Do prepira s tem listom je prishlo zaradi vprashanja “'Svobodne shole' in razporoke”. Cheprav je glede verskih vprashanj svobodomiselka, je v tem primeru zagovarjala nravstveno katolishko stalishche. Zato je takrat odlochno odklonila podpisati propagandne pole za obe “svobodomiselni akciji”, ki so takrat krozhile po Dunaju. Za pricho je navedla svojega “visokosposhtovanega dolgoletnega prijatelja in pokrovitelja milostljivega gospoda opata emavshkega, Albana Schachleiterja”. Upa, da bodo Slovenchevi bralci njegovo mnenje znali enako ceniti kot trditve g. Viljema Singerja in najshirshim krogom kot njej sami neznanega g. Prügella. Poudarila je, da je bilo takrat na njeni strani brez izjeme vse avstrijsko katolishko chasopisje. V afero Minkush, Zimmerauer in Russo se tokrat ne zheli spushchati, che pa bo sodishche to zahtevalo, je rade volje pripravljena dati na razpolago ves bogati material o tej aferi, ki je v njenih rokah. “Od nekdaj sem zhe imela to za se in za druge morda neprijetno posebnost, da sem polagala na notranjo chistost chloveka prav toliko vazhnost, kakor na njegovo zunanjo, zlasti pa sem vedno imela, kakor izprichuje moj sedanji pravni sluchaj, nepremagljivo mrzhnjo proti izrabljanju uradnih sluzhb in chastnih mest v osebne svrhe.

Che je ta moja posebnost in mrzhnja 'histerichna', o tem se preprichati, bo gospod dezhelni glavar kranjski in visokosposhtovani zaupnik krone v prijetnem polozhaju, ako bo po procesu zaprosil za avdijenco...

Kakshno vrednost in kakshen pomen imajo iz narodno-gospodarskih in ministrskih krogov citirani svedoki, dokazujejo brez vsakega nadaljnega pojasnjevanja besede njegove ekscelence g. poljedelskega ministra, ki sem jih navedla zhe zachetkoma, in pismo g. barona Ehrenfelsa.” Kljub temu zheli znova poudariti, da ji je zhe februarja tega leta sekcijski nachelnik Köller ponudil mesto “konsulentinje za kmetijski gospodinjski pouk”. Ponudbe ni mogla sprejeti zaradi svojega razrahljanega zdravja. Odkar se je 1. maja vrnila z Dunaja, je bila samo enkrat v c. kr. poljedelskem ministrstvu, in sicer zato, da je prosila za sluzhbo za bivsho tajnico pri poljedelski drzhavni zhenski zvezi gdch. Hofbauer. Sluzhbo ji je sekcijski nachelnik Ertl na njeno proshnjo tudi priskrbel. Zato je nedavno objavljena Slovencheva notica “Slika, vredna Cervantesovega peresa” navadno nizkotno obrekovanje s strani Moshkerca in njegovih “zaplechnikov”, kar bo tudi dokazala na sodishchu.

Glede raznih citatov iz njenih pisem, je predlagala, naj objavijo celotna pisma, kajti che so zhe samo posamezne tochke tako zanimive, bodo cela pisma naletela na she vechjo pozornost bralcev. Zato ima en sam odgovor: “Ven s celimi pismi!” Tudi na sodishchu bo vztrajala, da se bodo njena in Krekova pisma predlozhila porotnikom, kar bo privedlo do Krekovega “moralichnega obglavljenja”. Sprashevala se je tudi, zakaj Krek ni naveden med prichami. “Che se kljub nezaslishani provokaciji tega takozvanega 'dokazilnega materijala' she vedno obotavljam izrochiti v moji roki se nahajajocho korespondenco javnosti, se zgodi to samo zato, ker sem jaz, ki sem razzhaljena, bolj plemenita, kakor 'prijatelji' in sestra in ker bom zadala gosp. dr. Kreku, ne glede na vse to, kar mi je storil, smrtni sunek shele takrat, kadar bom k temu prisiljena vsled samoobrambe, da shchitim svojo chast; prej ne, potem pa gotovo, ker konchno imamo pri vseh ozirih nasproti drugim tudi dolzhnosti napram samemu sebi.” Prepise nekaterih Krekovih pisem je poslala tudi na ordinariat, a ne iz sovrazhnosti proti Kreku,

temvech zato, da prepricha ordinariat, kakshna nevarnost preti Kreku, “che bodo she naprej hodili pota, ki jih hodijo sedaj”. Gospodichno Cecilijo Krek pa naj bo v dno dushe sram, ker je ona tista, ki izrocha pod nozh brata, kateremu se ima zahvaliti za vse, saj je Krek skrbel za njo, kar med tisoch brati stori le eden.

Izrekla pa je tudi zahvalo: “Zahvaljujem se na tem mestu gospodu Povshetu javno iz dna dushe, da je svoj chas preprechil, da bi bila g. dr. Kreku na njegovo nujno proshnjo vrnila pisma, kakor sem to hotela storiti v svoji blazni, pardon, histerichni noblesi. Da je zhelel g. Povshe ohraniti to orozhje manj radi mene kakor radi sebe, ne izpremeni nichesar na stvari, ker je efekt za mene isti.”

Pohvalila se je, da za presojo lastnega znachaja lahko predlozhi na ducate pisem znancev iz najvishjih avstrijskih krogov, ki jih hrani za sodno razpravo. Pismo, ki ga je napisal eden izmed najvplivnejshih in najuglednejshih cerkvenih dostojanstvenikov, je zhe poslala knezoshkofu Jeglichu. Drugo pismo, v katerem se ji druzhinski zdravnik zahvaljuje za skrbno strezhbo njenega ocheta, ki je umrl leta 1910, pa je objavila v svojem chlanku. Chlanek je zakljuchila z opozorilom, da bo ob vsakem poskusu, da bi se preprechila obravnava pred porotniki v avgustu, odgovorila s takojshnjo objavo Krekove korespondence: “Ali chastno izjavo in preklic vseh obrekovanj, ali pa rehabilitacija v sodni dvorani, in sicer ne prelozheno ad calendas graecas, marvech v avgustu.

To je moja dobra pravica in to si bom, kakor recheno, izsilila, che treba, tudi s silo. Da pri tem 'prisiljenju' potem ne bo vech mogoche jasno izrechenih zhelj od 'zgoraj' prezreti, samo ob sebi umevno, ni moja krivda, marvech le krivda onih, ki so me prisilili k temu in kateri bodo zaradi neuposhtevanja teh zhelj tudi primerno kaznovani.”153

Zagovor Kamile Theimer se je nadaljeval tudi v naslednji shtevilki Slovenskega naroda. Na izjavo, objavljeno v Slovencu, da je najprej odklonila podporo c. kr. poljedelskega ministrstva, potem pa jo vzela, je bil njen odgovor preprost: leta 1911 je na predlog poljedelskega ministrstva opravila shtudijsko potovanje v Nemchijo in Belgijo, stroshke zanj ji je povrnilo ministrstvo. Naslednje leto ji je ministrstvo ponudilo denarno nagrado za njene zasluge “za povzdigo” gospodinjskega kmetijskega pouka v Avstriji, vendar jo je odklonila in predlagala, naj ministrstvo raje daruje zhenski drzhavni zvezi za uchna sredstva 1.000 K. Priblizhno 400 K od tega zneska je bilo v obliki razlichnih uchil poslanih tudi na Kranjsko.154 “Gdchna. Kamila Theimer, katero so mislili najprej dunajski krshchanski socialci spraviti v delavsko ministrstvo, je prishla po intervenciji dr. Janeza Evangelista Kreka na Marijanishche v Ljubljano, kjer naj bi bila osnovala po nalogu poljedelskega ministrstva gospodinjsko sholo za poljedelski pouk. Na Dunaju je she izpoznala dr. J. E. Kreka ter imela zh njim intimno prijateljstvo,” nam povzrochiteljico shkandala povsem drugache kot Slovenec v chlanku “Avgijev hlev” predstavlja kranjska Sava. “Znano je, da se borita v Slov. ljudski stranki dve struji za prvenstvo. Eno vodi dr. Shustershich, drugo dr. Krek. Tudi Povshe pripada tej zadnji struji. Dr. J. E. Krek si je pa – da paralizira Shustershichev politichni vpliv – izmislil prav probaten nachin. Gdchna. Kamila Theimer naj bi bila porochila g. Povsheta. Na ta nachin bi bil Shustershich s svojo soprogo vred izoliran, ker bi si bil Povshe po svoji soprogi pridobil na Dunaju vech vpliva. Gospodichna Kamila Theimer pa je ta nachrt odklonila in prijateljstvo z dr. J. E. Krekom se je tudi razdrlo. Katolishki poshtenjak pa je izrabljal njeno ime in ko je Kamila Theimer zahtevala zadoshchenja, ga je zaman iskala pri vseh voditeljih S.L.S. Ker so na ta nachin odpadli vsi obziri, objavlja v 'Slov. Narodu' prav zanimive stvari.

Marsikaj zanimivega je posneti iz teh razkritij. Tako izvemo, da je v dezhelnem dvorcu poleg dr. Shustershicha gospodar tudi njegova velecenjena gospa.” Na zborovanju delegacij v Budimpeshti naj bi se Shustershich kar topil od same lojalnosti. Medtem pa so slovenski katolishki poslanci v drzhavnem zboru obstruirali drzhavne potrebe. “Grof Stürgkh je torej stopil do Shustershicha in zahteval izpolnitev dane obljube. To obljubo pa Shustershich ni mogel izpolniti, ker se na Dunaju po Krekovi komandi niso prav nich brigali za Shustershicheve ukaze. Shustershich je hotel osebno ozmerjati svoje tovarishe in politics ter se peljal na Dunaj. A pri posvetovanju v hotelu Hammerand, kjer lozhira dr. J. E. Krek v svoji znani kranjsko-duhovnishki skromnosti, se ni sklenilo, da se obstrukcija ustavi, ampak da naj odlozhi dr. Shustershich svoje mesto kot nachelnik kluba.” Bogomila Shustershich naj bi se tako zamerila dr. Kreku in Povshetu, da nekoch nista hotela priti k njej na vecherjo. Iz mashchevanje pa je dr. Shustershich na inciativo soproge preprechil obisk poljedelskega ministra.155

 

 

 

 

“ZADNJE SVARILO”

 

Kamila Theimer je odlochno nadaljevala svoj krizharski pohod po chasnikih proti vodilnim mozhem SLS. Boj proti Shustershichu je sicer zachel stopati v ozadje, vendar ji je uspelo uspelo vrechi senco suma na moralno neoporechnost dr. Janeza Evangelista Kreka. Razlog, da sta se Kamila Theimer in Krek na Dunaju spoznala in spoprijateljila, so bila Krekova prizadevanja za uvedbo gospodinjskih techajev na kranjskem podezhelju.156 Na Dunaju se je zato obrnil tudi na Kamilo Theimer, da bi mu pomagala. Zhe kmalu pa sta si zachela prijateljstvo in zaupljivost razlagati vsak po svoje. V sosledje njenih javnih pisem so se zachela vrivati pisma, v katerih je Kamila Theimer najprej namigovala in naposled izdala, da se je Krek z njo zapletel v strastno ljubezensko razmerje, ki ga je nato samovoljno konchal, ne da bi se oziral na njena chustva in bolezen, ki jo je pravkar prebolevala. Po njenih besedah se je odlochila postati Krekova 28. decembra 1912, toda shele potem, ko ji je prisegel, da mu bo njuna zveza prav tako sveta kot zakonska zveza in da nima proti tej zvezi prav nobenih verskih pomislekov.157 Krek pa je trdil, da njene trditve niso resnichne in si je vse skupaj izmislila. Kljub temu, da je afera zashla na podrochje domnevnega zasebnega razmerja med Kamilo Thiemer in Krekom, nikakor ne bi mogli govoriti o ljubezenski aferi ali intrigi, temvech zgolj o politichni aferi. “Najbolj grozna so ochitanja zoper Kreka, chesh, da je imel z njo nemoralno zvezo, da ji je pisal mnogo listov, katere bo po listih obelodanila, dolzhi ga, da nima vere, da ne vrshi duhovskih dolzhnosti in da je imel z njo ljubavno razmerje,” je o Kamili Theimer v svoj osebni dnevnik zapisal knezoshkof Jeglich.158 “V dokaz je prilozhila posnetek Krekovih pisem na njo. – No, iz teh pisem se ne more noben greh dokazati; ampak le nepremishljenost Krekova, da taki sleparici prezaupno pishe. Iz pisem se vidi, da ga je zapeljevala, tudi nekoliko zamamila, toda, da ga do popolnega greha ni zapeljala: ampak da je on vsako zvezo odlochno pretrgal, ko se je zbral in spoznal, v kako nevarnost je zabredel.”159 Jeglich je moral tudi sam razglabljati o Krekovi vpletenosti v afero, saj je Kamila Theimer obtozhbe zoper Kreka in prepise njegovih pisem poslala tudi na Ordinariat.160

 

dr. Janez Evangelist Krek

 

Kamila Theimer je bila preprichana, da drzhi Krekovo usodo v svojih rokah. Vzhivela se je v vlogo “dalile” (izdajalske ljubice) ali pa morda celo “boginje usode” in v Slovenskem narodu, v chlanku z naslovom “Zadnje svarilo”, oznanjala, da javna objava Krekovih pisem ne bo samo moralno unichila Kreka, temvech kompromitirala celotno katolishko stranko in postavila vso, ne samo slovensko, temvech tudi jugoslovansko duhovshchino v chudno luch, kajti Krek velja zaradi svojega politichnega delovanja za njenega pravega voditelja in najboljshega

mozha. Javna obsodba enega najbolj priljubljenih voditeljev katolishkega gibanja v Avstriji bo zato imela usodne posledice za Cerkev in duhovshchino. Ljudje imajo namrech radi posploshevanje, zato ne bodo rekli, da je Krek “nevreden” duhovnik, temvech da so duhovniki nevredni ljudje. Zato naj bi se eden najvplivnejshih cerkvenih knezov z nujno proshnjo obrnil na Jeglicha, naj preprechi shkandal, ki bi nastal na Krekovi sodni obravnavi. “Ta, v moji posesti nahajajocha se pisma g. dr. Kreka pa dokazujejo tudi brez komentarja od moje strani neovrzhno, ne le da je dr. Krek zagreshil stvari, ki se absolutno ne ujemajo z duhovskim dostojanstvom, nego da je hudo greshil tudi proti sploshnim nachelom o chasti in pravici. Obelodanjenje teh pisem bi pomenilo moralichno obglavljenje dr. Kreka in bi imelo neizogibno posledico, da bo moral dr. Krek izginiti s politichnega prizorishcha,” je Kamila Theimer zhugajoche dvignila svoj prst. “Oficir, ki se mu dokazhe to, kar zamorem jaz vsak chas neovrzheno dokazati velechastnemu dr. Janezu Kreku, mora brez pardona slechi suknjo, ki jo nosi – koliko manj bi se moglo kaj takega prizanesti katolishkemu duhovniku, ljudskemu zastopniku in ljudskemu vzgojitelju. Obelodanjenje omenjenih pisem bi pomenilo, da izgine dr. Krek v jamo, iz katere ni nobenega povratka vech; po takih razkritjih bi stranka in duhovshchina – tudi che bi hotela, ne mogla dr. Kreka obvarovati pred posledicami dejanj in bi moral zahtevati in bi tudi lastnemu interesu prav storila, da izgine dr. Krek definitivno iz javnosti.” Krek, ordinariat in SLS se motijo, che she vedno rachunajo na njena prijateljska chustva do nekdanjega prijatelja in ljubimca in ne verjamejo, da bi ga v odlochilnem trenutku ne zmogla zhrtvovati. Priznala je, da si je she pred nekaj tedni prizadevala, da bi Kreka reshila, kljub vsemu, kar ji je storil. “Le on sam je kriv, da to vech ne gre. Na moje reshilne poskuse, pri katerih sem riskirala svoje zdravje in she vech, je dr. Krek odgovoril s tako grdo nehvalezhnostjo in se vedel novich na tako brezchasten, vsa boljsha chustva zhalech nachin, da ne zasluzhi nobenega prizanashanja vech in ga tudi ne sme vech prichakovati. Zato pa se tudi ne bom prav nich obotavljala porabiti njegova pisma kot orozhje proti g. dezhelnemu glavarju, pa naj se potem zgodi z dr. Krekom karkoli. Tudi che bi mu hotela prizanesti, bi tega ne mogla, ker sem dala to korespondenco naprednim strankam pod gotovimi pogoji na poljubno porabo in te se pach ne bodo obotavljale ugonobiti mozha, ki jih je v drzni oshabnosti in z nechuveno surovostjo proglashal za pse, ki jih je treba ubiti. Tudi za g. dr. Kreka je, kakor za g. dezh. glavarja prishla ura zasluzhenega obrachuna. Konec bo, konec bo, in vsak reshilni izhod je zaprt. Resnica je na potu in nich je ne bo vech zadrzhalo, tudi ne stare zvijache. Na vsak nadaljni poskus odgovorim s priobchenjem dr. Krekove korespondence. Ordinarijat in S.L.S. naj si v tem sluchaju sami pripishejo posledice takega shkandal. Javno justificiranje enega najbolj priljubljenih in najbolj uglednih voditeljev katolishkega gibanja v Avstriji bi imelo posledice za cerkev in za vso duhovshchino in bi tudi v odlochilnih krogih napravilo primeren vtisk. Antiklerikalno gibanje v najshirshih ljudskih plasteh je menda zhe dosti mochno in ni ravno nujno potrebno mu dajati s takimi razkritji novih mochi ter stiskati shtevilnim sovrazhnikom katolishke cerkve tako orozhje v roke. Svet ljubi pach generaliziranje in ljudje ne bodo rekli, dr. Krek je nevreden duhovnik, nego duhovniki so nevredni ljudje. To bi bilo sicer krivichno, a ljudje so pach taki in razumen chlovek rachuna s tem. Merodajni krogi uposhtevajo to in kakor sem zhe povedala pred tedni, je eden najodlichnejshih cerkvenih knezov ljubljanskega knezoshkofa nujno prosil, naj vse stori, da ne pride do shkandala s Krekom. To pa seveda ni moja stvar in pada odgovornost za to preziranje tako jasno izrechene zhelje od zgoraj na ordinarijat; jaz odlochno odklanjam vsako odgovornost, kajti jaz ne provociram shkandala, ki bi se mu zhe iz udanosti do kat. cerkve rada umaknila, ampak 'Slovenec' in njegovi zaplechniki me silijo, da porabim v svojo obrambo tisto orozhje, ki ga imam v rokah. Kar sem zhe enkrat rekla na tem mestu, to ponavljam tudi danes: Kak 'gospod' Shustershich, kak 'gospod' Moshkerc ne bo moje chasti v blato teptal. Sicer stojita ta gospod dezhelni glavar in zaupnik krone, ki porablja zaupan mu denar za svoje namene in je 60.000 kron davchnega denarja porabil za priredbo svojega privatnega stanovanja ter jih pod davchnimi bremeni vzdihujochega ljudstva izmaknil – drugega izraza za to ne najdem – in slamnati redakter, ki ga ni sram natisniti vedoma neresnichna obrekovanja moje osebe, v vsakem oziru prevech nizko pod mano, da me pravzaprav ne moreta razzhaliti in bi me le osebna dotika z njima umazala, ali brez kasni si kaj takega ne pustim dopasti. Za storjeno mi zhaljenje mi bosta dala primerno zadoshchenje in che bo pri tem razbita eksistenca dr. Kreka, naj se ta njima zahvali. Bila sem potrpezhljiva in prizanesljiva do skrajnosti, tako da se mi je to zhe shtelo v zlo in se mi je ochitalo, da sem slaba in se umikam.” Njene potrpezhljivosti je konec in njena dotedanja rezerviranost glede Kreka je bila zatorej samo tishina pred viharjem. Che nasprotnik hoche boj, ga bo tudi dobil, saj sama nima v tem boju zoper korupcijo in podlost nichesar izgubiti razen zhivljenja, a odstopiti ne namerava, je vehementno poudarila Kamila Theimer.161

 

"Gostoljubnost in hvalezhnost", Dan, 1913/522

 

"I.

Gost:

Kar vesel sem vashe druzhbe

tezhko tezhko vam povem –

veste, da vsled svoje sluzhbe

biti preodkrit ne smem.

 

Res, tako ste ljubeznjiva,

tako dobrega srca,

chlovek pravi raj uzhiva,

in pri vas tako kramlja.

 

In kako ste duhovita,

lep talent v vas tichi,

vasha misel je odkrita duh

vam sije iz ochi.

 

Res je res, Kamila draga,

jaz ne hvalim vas zaman,

vi ste dobra, vi ste blaga,

lep vam dar je z neba dan.

 

Jaz vash gost sem, o 'Kamila'

in ostanem vedno zvest,

che bova se kdar lochila,

tezhka moja bo bolest.

 

Mnogo sem prejel ljubezni,

mnogo sem prejel dobrot –

mi vam bomo vsi hvalezhni

in naklonjeni povsod.

 

 

II.

(Par mesecev pozneje.)

Vi ste blazna in neumna,

bolna in histerichna,

mashchevalna, ljubosumna,

vashe spletke vsak pozna."

 

Maksim Gaspari, "Dunajska Judita odsekaglavo klerikalnemu holofernezu", Dan, 1913/529

 

Zgodba o prijateljstvu med Kamilo Theimer in dr. Krekom, ki je postala predmet osrednjega zanimanja javnosti, razlichnih ugibanj, zabavnih anekdot162 in seveda kavarnishkih in gostilnishkih chench, je naletela na odmev tudi na karikaturah v Dnevu. Pesmica “Gostoljubnost in hvalezhnost” v 522. sht. Dneva, ki je komentirala potek prijateljskega razmerja med Krekom in Kamilo Theimer, je ilustrirana z dva slichicama. Na prvi Krek in Kamila prijateljsko sedita za mizo, na drugi Krek vpije na svojo dunajsko prijateljico. Na karikaturi “Tragedija ljubezni” v sht. 535 Krek klechi pred Kamilo. Spremljajocha pesmica se je norchevala iz njegovega neuspeshnega snubljenja. V naslednji shtevilki sledi karikatura “Kazen za greh”, na kateri Shustershich z objavljenimi “razkritji Kamile Theimer” v roki vleche Kreka za uho. Upodobitve koshchene in pretirano visoke Kamile Theimer na vechini karikatur precej odstopajo od podobe lascivne zapeljivke, ki naj bi ji uspelo omrezhiti Kreka.

Karikatura z naslovom “Obletnica”, podnaslovom “V spomin na slavni dogodek pred enim letom” in krajsho spremljajocho pesmico pod njo iz 729. sht. je prikazovala Kreka med objemom s Kamilo Theimer. Nad prizorom, ki ga je risar vkljuchil v okvir v obliki srchka, stoji shtorklja z dojenchkom v kljunu. Pod njim je dvoje zgovornih detajlov: na levi strani, pod Kamilo Theimer, je karikaturist narisal cvetoch trnov grm, ki posesivno, kot nekakshne roke, steguje veje proti Kreku, na desni, pod Krekom, pa pokonchno smrechico s svechkami in krizhem na vrhu. Tudi Shustershichu ni bilo prizanesheno. Karikatura “Dunajska Judita odseka glavo klerikalnemu holofernezu” iz 529. sht. prikazuje Kamilo Theimer s Shustershichevo glavo v roki.

 

"Nedeljska pridiga zhupnika Janeza Pralca o kritichnih chasih za voditelje S.L.S.", Dan, 1913/554

 

"Dragi verni mi kristjani,

ki ste danes tukaj zbrani!

Tukaj dva mozha poglejte:

ali res sta zagreshila,

kar pisala je Kamila?

Shustershich in dr. Krek

sta vam znana vsepovprek

 

'Narod, Zarja, Sava, Dan'

vse pustili so na stran,

vsi na njega le prezhijo,

ker se ga prevech bojijo.

Veste, kaj se je zgodilo?

Neko dunajsko Kamilo

zase tisti so najeli

grdo pisati so zacheli…

Zhenska ta je umobolna,

njena glava lazhi polna,

vse kar je doslej pisala,

se je grdo nalagala…

To pa she ni dosti bilo,

kaj se je potem zgodilo?

Zhenska je vsa peklenska,

kakor skoraj vsaka zhenska,

vrag prinesel jo je s Kleka –

da bi bolj se mashchevala

in brezvercem pomagala –

je napadla – dr. Kreka.

Doktor Krek, ta dobra dusha,

vsem pomagati poskusha,

on nas je organiziral –

sam pa nich ni – profitiral."

 

"Strahovi Kamile Theimer", Dan, 1913/581

 

Narisal jo je Maksim Gaspari in jo signiral z drobno cvetlico, ki je pogosta “kriptosignatura” na njegovih karikaturah v Dnevu. Karikatura prikazuje Kamilo Theimer kot odlochno zhidovsko lepotico, ki je omrezhila in premagala svojega nasprotnika.163 Dnevu se je zdelo, da so obtozhbe Kamile Theimer na Shustershichev rachun, ki jih je objavljal v rubriki “Dnevni pregled”, v kateri so si sledili najbolj aktualni dogodki, tako uspeshne, da se je kariera dezhelnega glavarja znashla “Na tehtnici”, kar je prikazovala tudi istoimenska karikatura v 540. sht. Na njej Shustershich drzhi v roki tehtnico, na eni strani je gora zaupnic, na drugi pero Kamile Theimer, ki je nagnilo jezichek tehtnice v svojo korist. V zapushchini Frana Vesela, ki jo hrani Rokopisna zbirka NUK-a, se je v mapi z gradivom o karikaturistu Franu Podrekarju (1883-1964) ohranila tudi karikatura, ki prikazuje Shustershicha, v katerega se je zakadil razsrshen petelin. Kot divjega petelina je Fran Podrekar, v tem chasu eden osrednjih Dnevovih karikaturistov, predstavil Kamilo Theimer. Obe glavni tarchi obtozhb Kamile Theimer sta se pojavili tudi na karikaturi “Nedeljska pridiga zhupnika Janeza Pralca o kritichnih chasih za voditelje S.L.S.” v 554. sht. V spremljajochi pesmici skusha zhupnik opravichevati Kreka in Shustershicha.

Da bi nekateri klerikalci Kamilo Theimer najraje ugonobili, je razkrivala karikatura “Strahovi Kamile Theimer” v 581. sht. Na njej vidimo tri klerikalce eden ima nozh, drugi pishtolo in tretji vitriol – ki so pripravljeni na obrachun z osovrazheno “Tajmarico”. “V prihodnjih dneh pridem v Ljubljano,” je pisala Kamila Theimer. “Tok procesa zahteva, da se ustno porazgovorim s svojim odvetnikom. To priliko bom z radostjo uporabila v to, da ad oculos prepricham merodajne osebe v Ljubljani in drugod na Kranjskem, da sem dushevno popolnoma zdrava. In vi se mi ne boste upali skriviti lasu. Zhal, da ne boste tega storili, zakaj jaz osebno ne zhelim nichesar bolj, nego da bi se s kakrshnimkoli nasilnim chinom proti meni she bolj izpostavili, kakor ste se. Vi tega ne boste storili, dasi so me vashi lastni pristashi nujno in odlochno svarili pred vami. Stanovala bom v hotelu pri 'Slonu' in vi mi ne boste preskrbeli niti machje godbe. Vi tega ne boste storili, ne iz spodobnosti, kaj she!, marvech zato, ker bi bila vsaka takshna ali drugachna brezpomembna shala za vas samega prevech nevarna. Naj sem jaz na svetu nich in nihche! Za vas sem danes Ne – dotikaj – se me, gospod dezhelni glavar! In vi se boste chuvali ovirati mene in svobodo mojih ukrepov! Res, da semtertja michejo nozh, krogla iz zasede, steklenica vitrijola, toda – Verjemite mi in ne storite tega v vashem interesu! Dajte si to dopovedati. Danes she gospod dezhelni glavar, jutri zhe morda manj kakor nihche: nekdo, ki je vcheraj bil she mogotec.”164

Nekaterim od omenjenih karikatur bi lahko poiskali vzporednice v tujih karikaturah.165 V poznem srednjem veku so na primer nastajale satirichne grafike, ki so predstavljale moralni opomin pred smrtnim grehom naslade, personificiran v razlichnih zhenskih likih. Literarno predlogo za tovrstne upodobitve je predstavljala Biblija in druga dela. Hans Sachs je leta 1534 objavil delo “Die vier treffliche menner sampt ander vilen, so durch frauenlieb betrogen sind und noch betrogen werden”, v katerem so omenjeni shtirje pari. Trije izmed parov so biblijskega izvora: Samson, ki je izgubil svojo moch, ko mu je Dalila ostrigla lase, David, ki opazuje porocheno Batsebo med kopanjem in podlezhe njeni lepoti, in Salomon, ki so ga njegove poganske zhene zapeljale k chashchenju malika. Pri chetrtem paru gre za grshkega filozofa Aristotela in prelepo dvorjanko Filis. Aristotel je bil vzgojielj mladega Aleksandra Velikega, ki ga je Filis odvrachala od shtudija. Zato se je Aristotel pritozhil, Filis pa je toliko chasa koketirala z njim, da ga je s svojimi ljubzenskimi chari povsem omrezhila. Aristotel je dopustil, da je jahala na njegovem hrbtu, s tem pa je iz modrega mozha postal posmeh dvora. Iz sramu naj bi Aristotel odshel na nek otok in tam napisal knjigo o zhenski zvijachnosti. Aristotelovo sramotno jezho na dvornem vrtu prikazujejo shtevilne upodobitve iz chasa od 13. do 19. stoletja. Motiv prihaja iz Indije, v 13. stoletju pa so ga zacheli povezovati z Aristotelom. Sachsovo delo so ilustrirali Peter Flötner (1485/1490-1546), Hans Burgkmair (1473-1531), Lucas van Leyden (14971533) in drugi grafiki. Tovrstni motivi imajo samo pogojno satirichen znachaj. Svarijo pred zhensko zapeljivostjo, pozheljivostjo in vdajanjem strastem, ki lahko pokorijo celo najpametnejshe mozhe. Upodobitve pozheljivih zhena, vlachug, koket so od 18. stoletja dalje poleg svojega svarilnega uchinka vedno bolj pogosto sluzhile kot preobleka za pikantne erotichne upodobitve. Enega zadnjih vrhuncev so tovrstne upodobitve dozhivele v sartirichnih listih iz okrog 1900, ki so poleg politichnih in drugih karikatur redno objavljali tudi lascivne upodobitve pomanjkljivo oblechenih zhena v zhgechkljivih situacijah, izredno popularne so bile na primer ilustracije Ferdinanda von Reznicka (1868-1909) v münchenskem Simplicissimusu.166

 

 

 

 

“EINE GEMEINE MEGÄRE, CHARAKTERLOS, LÜGNERIN”

 

Delovanje Kamile Theimer na Kranjskem se ni omejevalo samo na chasopisne chlanke in pisma. Kamila Theimer se je nekajkrat poskushala srechati s Krekom. Ko je poleti 1912 izvedela, da je imel Krek techaj za novomashnike na Sv. Joshtu, naj bi ga prestregla na zheleznishki postaji Sv. Josht pri Kranju z namenom, da bi spregovorila nekaj besed z njim. Ob Bozhichu leta 1912 pa je pisala Krekovi sestri Ceciliji (Cilki) Krek,167 da bi rada prezhivela bozhichne praznike pri njej v Ljubljani. Krek je narochil sestri, naj odpishe, da je ne bo doma.168 Naslednje leto je Kamila Theimer res obiskala Cilko Krek. K njej je prishla “na velik petek” “nepovabljena in nenapovedana” ter “jo prichela strastno poljubljati, chesh, da je tako podobna bratu itd. Vprashevala je, kam je odshel Krek, da brez njega ne more zhiveti in da bo shla za njim”, nakar jo je Krekova sestra odslovila. Nekega vechera, v chasu napadov Kamile Theimer nanj, je Krek “zrushen” rekel svoji sestri: “Kaj sem storil, da je prishlo to nadme?”169

Kamila Theimer je svoji zhrtvi na vrhuncu afere sredi leta 1913 – morda zaradi obchutka slabe vesti ali iz zhelje po novem shkandalu – sledila na Prtovch, kamor se je Krek umaknil pred mashchevalno prijateljico, ko ga je iskala po Kranjski. Krek je sicer po materini smrti leta 1903 redno prezhivljal svoje poletne pochitnice na Prtovchu. Na “romantichne vishine Prtovcha” je hodil Krek vsako leto “na odpochitek 'med molcheche krave in volichke'”, meni Albin Prepeluh.170 Krek je “Prtovch, malo selo s 7 gospodarji in malo bozhjepotno cerkvico D. M”, ki je bila priljubljena bozhja pot za vso Selshko dolino, imenoval “skalno gnezdo”, pishe Josip Abram Trentar.171 “Tukaj je redno prezhivljal poletne mesece, semkaj pa se je tudi sicer zatekal, kadar je bil sit gospode,” pa ugotavlja Vinko Brumen. “Nosil je navadno irhaste hlache dokolenke, kratek jopich pa svoj star klobuk. Zhivel je ob preprosti domachi hrani, precej spal ali pa hodil po gozdovih in vrhovih, 'povsod, le po stezi ne, zdaj gor, zdaj dol, pa chez plot, po vseh shtirih'. Rad je bdé sanjal, prestavljal drzhavne mejnike, prebiral pesmi in pel, v tekmi zlagal pesmice, za shalo mlatil in se meril v mochi, se kopal v svoji 'kabini' v gorskem potochku, obiskoval blizhnje znance in prijatelje ter opravljal 'sluzhbo prtovshkega zhupnika'. Ob nedeljah je ostajal vechinoma 'doma', le malokdaj je odshel na kak shod, vechinoma shele po mashi. Sicer je redno spovedoval, pridigal in masheval; popoldne je opravil krshchanski nauk z blagoslovom. Tudi dolinci so radi prihajali na Prtovch k mashi, celo poldrugo uro in vech dalech,”172 tako da so nekateri hudomushnezhi Prtovch zacheli imenovati “slovensko meko, kamor romajo moslimi od vseh vetrov”.173 Ker Krek ni mogel iz svoje kozhe, so bila njegova bivanja na Prtovchu bolj delavne kot pochitnishke narave. V vasico Prtovch na nadmorski vishini 1011 m, ki lezhi pod Ratitovcem, je napeljal vodovod in si v gorskem potoku za vasjo uredil kopalno “kabino”. Nad koritom sredi vasice je postavil klop, kjer se je ob vecherih zbirala skoraj vsa vas, Krek pa je imel svojo gospodarsko, politichno in prosvetno sholo. Sprejemal je obiskovalce, ki so mu prinashali vesti o dogajanjih, in jim dajal pobude za delo. V mali podstreshni sobi v preprosti Mezhnarjevi hishi je napisal vechji del Zgodb svetega pisma za Mohorjevo druzhbo iz Celovca, pisal razne chlanke in tedenske uvodnike za Domoljuba. “Prtovcha ne bo nihche pozabil, kdor ga je videl – videl seveda Prtovch s Krekom,” pishe Fran Saleshki Finzhgar. “Nich ne rechem, da ni ljubka cerkvica, ki krona planino, slonecha tiho in skromno vrhu sedla. Tudi hisha, kjer je prebival Krek, gleda veselo proti jugu. Toda pod okni mora sedeti Krek, sicer ta idila ni popolna, ji zmanjka dushe in ugasne v spominu.”174

 

Prtovch

 

“Dr. Krek se skriva; mochno je potrt in menda bolan, zastrupljen po nikotinu, ker prevech vrzhinke kadi,” je junija usodnega leta 1913 zapisal Jeglich.175 Dan je imel o Krekovem umiku pred javnostjo svojo verzijo: Kreka naj bi znova zvabili na stranpoti gospodinjski techaji, saj naj bi se mudil pri novi prijateljici, gospodichni Emi Peche, uchiteljici, ki je v tem chasu vodila gospodinjski techaj za mlada dekleta na Brdu.176 V pismu zhupniku Antonu Mrkunu (1876-1961)177 z dne 19.5.1912 je Krek o gospodinjskih techajih celo zapisal: “Najljubshi moj otrok so ti kurzi.”178

Burno soochenje Kamile Theimer s Krekom, ki se je v nochi med 20. in 21. junijem 1913 odvijalo v gorskem miru na Prtovchu, je natanchno opisal Krekov obchudovalec, slavist Ivan Dolenec (1884-1971), ki je bil takrat osebno navzoch.179 Kreka je imel za zhrtev zasmehovanja v Slovenskem narodu in nich manj tudi Shusterishichevega zadovoljstva ob tem.180 Kamila Theimer naj bi prishla prosit Kreka odpushchanja, pishe Dolenec v reviji Leonove druzhbe Chas (1907-1942): “Dobra srecha je nanesla, da sem sam spoznal Th., in sicer v takih razmerah, da sem si lahko ustvaril neposredno sodbo o njenem znachaju, o njeni verodostojnosti v sploshnem in she posebej o verodostojnosti tega, kar je govorila o Kreku. Bili so to dogodki 20. in 21. julija 1913 na Prtovchu, ko je prishla Th. Kreka prosit odpushchanja. /.../ O vsem tem sem takoj ob povratku v Ljubljano sestavil natanchen zapisnik, preprichan, da bo v teh dogodkih lahko vsakdo, kdor bo iskal resnice, nashel kljuch za pravilno umevanje vse stvari. Ta zapisnik objavljam tu skoro nespremenjen. Namenjen je bil ali javnosti ali sodishchu, che bi bilo treba. Krek je zhelel, da bi se o tem v javnosti ne pishe. Tudi sodishche teh podatkov ni potrebovalo.

Bilo je v nedeljo dne 20. julija 1913 popoldne priblizhno ob petih. V veliki sobi pri Mezhnarjevih na Prtovchu je sedel dr. Krek v druzhbi domachinov in treh tujih gostov, med katerimi je bil tudi pisec tega porochila. V sobo stopi kmet z modernim potnim kovchegom v roki in pove, da chaka v vezhi Kreka neznana tuja dama, ki govori nemshki. Iz opisa sem spoznal, da se prichenja nova etapa v boju K. Theimerjeve proti Kreku. Razgovor v podstreshni sobi je trajal tri ure. Domachi, ki so se po opravkih mudili na podstreshju, so pravili, da je K. hud in vchasih zelo glasan. Ob osmih pride K. v spodnjo sobo in mi da brati nasledno izjavo, ki jo prebere nato v prevodu tudi drugim:

Ich bin hierher auf meine eigene Veranlassung gekommen, ohne daß Dr. Krek davon etwas wußte. Ich erkläre auch gleichzeitig, daß alles, was ich über Dr. Krek und seine Beziehungen zu mir gesagt und geschrieben habe, Lüge und Verleumdung von mir war. Ich habe nie ein Verhältnis mit ihm gehabt, ich besitze keine Briefe von ihm, die von mir eingeschickten Abschriften sind apokryph. Ich habe alles nur aus Rachsucht getan, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte. Das ist die Wahrheit, so wahr mir Gott in meiner letzten Stunde helfen möge.

Camilla Theimer

Prtovc, d. 20. Juli 1913.

Krek je nato pripovedoval, da je Th. navedla kot vzrok svojega prihoda zheljo, da bi popravila krivico, ki mu jo je storila. On pa je rekel, da ne bere Slov. Naroda (-prim. o tem Krek, Izbr. spisi II, 45!-) in da tudi njenih napadov ne pozna drugache kot iz pripovedovanja drugih. O kakem preklicu se ni hotel meniti zh njo, izjavo mu je dala popolnoma iz lastnega nagiba. Imenoval jo je v pogovoru 'eine gemeine Megäre, charakterlos, Lügnerin'. Ostal je pri njej tri ure, ker je misli, da ima pri sebi strup. Ko je to zanikala, jo je pustil samo. Rekla mu je, da bo napisala nekaj pisem, ki naj so njegova last, da stori zh njimi, kar hoche.

Priblizhno ob devetih se zachuje iz podstreshne sobe pretresljivo vpitje: 'Marianne, Marianne! Hilf mir doch, sie erwürgen mich! – Mariane, du hast ja meinen Vater gekannt – Marianne, ich habe dich im Testamente bedacht – ' itd.

Krek gre v njeno sobo in ji dopoveduje, da ni na Dunaju – Marianne je bilo ime njene sluzhkinje – a ga niti ne chuje. Nato nas gre vech brez Kreka v njeno sobo in jo najdemo z odprtimi ochmi na postelji; neprestano je krichala na vse grlo in iztegala roke. Reagirala ni na nobeno besedo. Sploshno mnenje je bilo, da je zblaznela. Ko se o tem menimo s Krekom v spodnji sobi, reche K., da bi bilo dobro, ako bi shel pogledati, ali je pustila kaj pisem, o katerih je rekla, da jih bo napisala. Pisec teh vrstic je shel in nashel na mizi troje pisem v kuverti in en listek. Listek je K. prebral v zachetku zase, nato pa deloma glasno in – ga nato raztrgal na drobne kosce. Vsebina odstavka, ki ga je glasno prebral, je bila tale: Zhal nimam pri sebi strupa. Chula sem pa, da uchini isto pol litra zhganja. Upam, da bo zadostovalo.

 

Ivan Dolenec

 

O resnichnosti vsebine tega listka smo se takoj preprichali. Na mizi je lezhala izpraznjena ploshchnata steklenica, ki je morala drzhati kakega pol litra; prejshnja njena vsebina se je pa prichela v deloma prebavljenem stanju razlivati po blazini in odeji. Nato je prenehalo dobre chetrt ure trajajoche rjovenje in Th. je zaspala.”181

Prof. Dolenec je objavil tudi vsebino treh pisem, naslovljenih na ljubljanskega knezoshkofa Jeglicha, pravnega zastopnika Kamile Theimer odvetnika dr. Alojzija Kokalja in urednishtvo Slovenskega naroda. Jeglichu je Kamila Theimer v pismu zatrdila, da nima nobenih Krekovih pisem in da s Krekom ni imela razmerja. Pisma je objavljala iz mashchevanja, ker je bila zaljubljena v Kreka, ta pa ji chustev ni vrachal. Kokalja je prosila, naj pisma, shranjena v zapechateni ovojnici, neprebrana sezhge. Slovenskemu narodu je sporochila, da ni imela nikoli razmerja s Krekom, vsa njena kampanja proti Kreku je bila dejanje mashchevanja, pri vseh njenih namigih je shlo za lazhi in obrekovanja.182

Krek je odklonil, da bi pisma poslali naslovnikom – razen pisma, ki ga je s Krekovim dovoljenjem Dolenec izrochil Jeglichu. Dolenec je v tej razburljivi nochi sestavil tudi prichujochi zapisnik, medtem ko je Krek mirno potonil v spanje pravichnega. “Tudi gospodichni so se ponochi vrnile zhivljenjske sile, enako tudi volja do zhivljenja, in sicer do dosedanjega zhivljenja, kakor se je kmalu pokazalo. Sicer je v razgovoru s K. she vedno govorila o tem, da nima zhivljenje zanjo nobene cene in da bi se usmrtila, ko bi le vedela, kako naj to stori, da bo uspeh siguren; zastrupiti da se ne more, ker strup ne ostane v njej, drugi nachini pa niso za njeno naravo: toda teh stvari pach ni niti toliko vech mislila resno kakor prejshnji vecher, kjer prichajo njena pisma (zlasti jasno pismo dr. Kokalju), da je res zhe obrachunala z zhivljenjem. K. je rekel, da on ve, da se ne bo usmrtila, ker on zanjo moli. /.../ Dobil sem nalogo, da skupaj z Mezhnarjevim Tonetom, nastopnim osmosholcem, spremim gospodichno v dolino. K. je pa odshel k prijatelju Tonetu Pfajfarju v Drazhgoshe. Na tej poti naju je Th. najprej skushala preprichati, da prejshnji vecher ni bila pijana (!); o tem, da bi bila ponochi krichala, ni vedela nichesar; razlagala je to kot posledico bolezni na ledvicah (!) in je nama na dolgo in shiroko opisovala bogve koliko svojih bolezni in njih potek. Jaz sem samo strmel nad tem, da mi skusha utajiti to, kar je vedela tako rekoch vsa vas krichanje se je bilo slishalo tudi k sosedom. Tolazhil sem jo: 'Auf der Alm da gibt’s ka Sünd' in tako sva srechno prishla v dolino, kjer je ona chakala v gostilni voza, jaz sem pa v travi ob poti zakljuchil svoj zapisnik.”183 21. julija 1913 je Prtovch zapustil tudi Krek. Podal se je na Brezje, kjer je istega dne tiho, v krogu tovarishev, praznoval 25-letnico mashnishtva.

Dolenec nadalje opisuje, kaj se je zgodilo s pismi Kamile Theimer. Izjavo je vzel s seboj Krek in jo septembra, ko so se napadi nanj nadaljevali, objavil v Slovencu. Pismo, namenjeno Jeglichu, je Dolenec izrochil naslovniku, ostali dve pismi sta se izgubili. Na Krekovo zheljo je Dolenec o dogodku obvestil Jeglicha in dekana v Kamniku in v Moravchah. Za srechanje se je zanimal tudi dezhelni glavar Shustershich, ki je Dolencu preko dr. Lovra Pogachnika sporochil zheljo, naj napishe podrobno porochilo. Dolenec je opisal Shustershichu dogodek v obshirnem pismu avgusta 1913. Jeglich pa je Shustershichu poslal obe Kamilini pismi v Tabolach, kjer se je ta mudil na pochitnicah.

Pisma, ki jih je na Prtovchu napisala na Krekovo proshnjo, je Kamila Theimer hitro oznachila za izsiljena. Jeglich je zato kmalu po pismu, ki mu ga je s Prtovcha prinesel Dolenec, prejel pismo odvetnika Kokalja, ki ga je po narochilu Kamile Theimer obvestil, “da pa Krekova pisma obstoje, da so dobro shranjena, njemu pristopna in jih bo koj objavil, ako bi jaz [op. Jeglich] njen preklic javno uporabil”.184

Srechanje na Prtovchu je Kamila Theimer opisovala povsem drugache kot Krek in pozneje Dolenec. Na Prtovch se je podala s polno vednostjo zastopnika dr. Kokalja, vendar ne da bi berachila za ljubezen. V spomin na stare chase se je zhelela posvetovati s Krekom, kako bi se ga dalo reshiti iz boja, saj je slishala, da je nesrechen in bolan. Na Prtovch je prispela na smrt utrujena in do kozhe premochena. Krek jo je sprejel prijazno. Ko pa je omenila, da Kokalj ve za njen obisk, je izbruhnil vihar. Nich vech ji ni verjel, da je prishla z dobrimi nameni. Obsul jo je s psovkami. Ponochi in v megli je hotela proch, vendar je Krek zaklenil vrata in ji branil oditi skozi okno. Vse to je spremljala ploha psovk, ki se ni ustavila niti tedaj, ko ga je prosila, naj preneha, ker ne prenese vech. Da bi se zakljuchil ta “nevredni prizor”, je napisala “lazhnjivo samoobdolzhitev”, nakar je Krek zapustil sobo. Zaradi razburjenja in prevelikega napora je ponochi hudo obolela. Naslednji dan jo je Krek prosil odpushchanja in ji hotel vrniti pisma. Bila je she slabotna, zato mu je odpustila in ga prosila, naj pisma unichi.185

 

 

 

 

“MEMENTO MORI!”

 

Ker so se blizhale volitve, katolishki tabor pa je zakljucheval s pripravami na IV. (I. slovensko-hrvashki) katolishki shod v Ljubljani, je Slovenski narod znova zhelel zbuditi zanimanje za afero Kamile Theimer. Afera se je namrech zhe malo polegla zaradi izjemnega odmeva izbruha 2. balkanske vojne, cheprav se je njena glavna junakinja nedavno osebno mudila v Ljubljani. Kamila Theimer se je v soglasju s Slovenskim narodom odlochila posechi po zadnjem, nadvse uchinkovitem sredstvu: Krekovih pismih. Afera se je zachela z objavljanjem njenih pisem, zakljuchila pa naj bi se z objavo Krekovih pisem. V chlanku “Memento mori!” je poudarila, da Krekovih pisem doslej ni izrabila, ker je proti njenemu znachaju, da bi zadala smrten udarec zhe padlemu mozhu, toda ko gre za samoobrambo, morajo razumljivo prenehati vsi “zhenski oziri”. Krek se bo imel samo dezhelnemu glavarju zahvaliti, da bo po sodni razpravi moral izginiti iz javnega zhivljenja, kajti che pregreshki proti strogim Cerkvenim zakonom povechini naletijo na mile sodnike, je zadeva popolnoma drugachna che gre za prestopke zoper sploshno veljavne nravne zakone.186

Poziv na IV. katolishki shod, ki se je odvijal v Ljubljani med 23. in 27. avgustom, je poudarjal, da je namen shoda pozhiviti in okrepiti versko misel, nastopiti z vso silo proti slabemu tisku in ob 1600-letnem jubileju zmage krshchanstva nad poganstvom manifestirati za katolishko idejo. “Medtem ko je vsa katolishka Slovenija napeto prichakovala v Ljubljano najodlichnejshih zastopnikov vseh katolishkih Slovanov, je vse liberalno chasopisje po svoji stari navadi bruhalo zhe cele tedne poprej ogenj in zhveplo na vso prireditev. Toda vse to prostashko hujskanje je ostalo brezuspeshno, zakaj ves shod je izzvenel v dotlej najvelichastnejsho katolishko manifestacijo na slovanskem jugu.”187 Med komentarji katolishkega shoda je bila v 598. sht. Dneva znova objavljena zhe znana karikatura s Krekovo glavo v kotlu, ki je imela tokrat naslov “Priprave na katolishki shod / odkritje na prevecher klerikalnega kongresa”. Na karikaturi “Katolishki shod, Ljubljana v dneh katolishkega shoda 23.-27. avgusta 1913” iz sht. 599, ki je najbrzh delo Frana Podrekarja, pa lahko vidimo ljubljanski grad, v njem pa se je vgnezdil klerikalni machek, ki se mu klanjajo zhupniki.

Med velichastnim katolishkim shodom Kreka ni bilo v Ljubljani. Podal se je na romanje v Rim, kjer je opravil duhovne vaje. Svetoval mu jih je Jeglich. “To potovanje je verjetno imelo zanj veliko ochishchevalno vrednost, saj se je zatekel v svet, da si je opomogel od najvechjega ponizhanja, kar ga je dozhivel.” Romanje v Rim je bilo po vsej verjetnosti edino vechje potovanje, ki ni bilo povezano s Krekovim delom, pishe Vinko Brumen.188 “Skoraj kot beg ali vsaj kot obupno iskanje predaha je bilo videti, ko je Krek nenadoma prekinil razprtije in polemike – pa poromal v Rim,” sklepa Zvone Krzhishnik.189

Slovenski narod je glede katolishkega shoda postavil javno vprashanje, zakaj na seznamu govornikov ni voditeljev klerikalne stranke Kreka in Shustershicha, saj sta na podobnih prireditvah vedno imela prvo besedo. Morda je odgovor ta, da so se v stranki pojavila nevarna nesoglasja, ki se ne dajo prikriti niti spricho revije vesoljnega slovenskega in hrvashkega klerikalizma. Javna skrivnost je, da je odpor proti Shustershichu tako velik, da dve tretjini klerikalnih pristashev zheli, da bi chim prej izginil s politichnega povrshja. Pri znaki kazhejo na to, da je terorizem Shustershicheve klike vendarle zlomljen.190

Kamila Theimer in urednishtvo Slovenskega naroda sta zhelela zmagoslavni dogodek katolishkega ljudskega gibanja pokvariti z objavo Krekovih pisem. Za objavo v chasnikih so bili namenoma izbrani samo tisti odlomki Krekovih pisem, ki naj bi namigovali na intimno razmerje s Kamilo Theimer. Prav tako kot Slovenski narod – tu so poleg slovenskih prevodov natisnili tudi originalna nemshko pisana Krekova pisma – je sporne odlomke iz pisem objavljal tudi Dan. Za zachetek se je Kamila Theimer odlochila javnosti predstaviti “najmilejsha” izmed Krekovih pisem, torej prvi dve in zadnje. Dan, ki ga je Napredna misel (1912-1914) oznachila za “'Die blutige Hacke' v slovenski izdaji”,191 kranjski Gorenjec pa na primer za “najnesramnejshi list”,192 saj ni brezobzirno napadal samo Shustershicha, dezhelni odbor, vodstvo SLS, temvech tudi vodstvo NNS, trzhashke Slovence idr., je ugotavljal: “Afera Kamile Theimer je zadnji chas nekoliko utihnila. V javnosti je bilo kljub temu zanjo veliko zanimanja in so se govorile razne verjetne in neverjetne stvari. Shepetale so se tu in tam prav skrivnostne besede. Eni so rekli, da je Kamila Theimer vse preklicala, da she vech, da je shla prav tja v selshke hribe prosit dr. Kreka za odpushchanje. Baje je Kamila na kolenih prosila milosti. Take vesti so seveda prihajale od klerikalne strani. Nasprotni glasovi so trdili, da je pozneje Kamila oni preklic po svojem advokatu zopet preklicala, ker so baje klerikalci v trenotku nerazsodnosti od nje izsilili izjavo, da vse preklicuje.

 

"Pokrita rihta – odkrita", Dan, 1913/520 

 

Te vesti so bile brez prave podlage in so bile naravnost nasprotne: saj se je n. pr. trdilo, da se je Kamila Theimer po spravi odpeljala z dr. Krekom skupno v Shvico in da bo tako vsa stvar pozabljena.

Glede porotne obravnave proti 'Slovencu' se je pisalo to in ono. Zanimiva je bila okrozhnica na zhupanstva glede predlaganja porotnikov in tudi druge novice so dale slutiti marsikaj.

Tishina je imela v sebi mnogo sumljivega. V sploshnem se je smatrala stvar za zavozheno in pokopano.

Mi smo vesti te in one vrste zasledovali – in smo chakali autentichnih porochil.

Blizhal se je katolishki shod in klerikalcem se je posrechilo za ta chas stvar potlachiti.

 

Fran Podrekar, "Katolishki shod", Dan, 1913/599

 

Razven namigovanj in sploshnih opazk tudi nashi napr. listi niso mogli prinesti glede afere nich novega. Reklo se je sicer, da so za kat. shod pripravljena vsa dr. Krekova pisma – toda – nich ni kazalo, da se objavijo.

 

Pisma gdchne. Kamile Theimer.

Vcheraj zjutraj je prejelo urednishtvo 'Dneva' pismo z Dunaja, v katerem nam je gdchna. Kamila Theimer poslala tri pisma dr. Kreka. V svojem pismu nam izjavlja Kamila Theimer, da se ne misli udati. Dobesedno pishe:

Cenjeno urednishtvo 'Dneva'!

'Ne vem, ali so tudi k vam dospela napachna porochila o moji poravnavi s klerikalci. Naravno je, da so vsa ta porochila popolnoma izmishljena. Jaz se ne mislim umakniti in nisem niti za trenotek na to mislila.'

Dalje pishe Kamila Theimer, da se je preprechilo obravnavo, ki je bila dolochena na 28. t. m. in da je ona proti vsakemu zavlachevanju in da je to tudi zhe jasno povedala. Dnevi katolishkega shoda so tako vazhni, da je sedaj najprimernejshi chas spregovoriti. Zato nam je dala pisma na razpolago.

Prinashamo tu dobesedni prevod.

Pisma dr. Kreka.

Dunaj, 6. julija 1902

Ljuba prijateljica!

Po nekaj urah, prechutih brez spanja, sem konchno zaspal in sem se prebudil ob en chetrt na enajst. Ob 11.25 se odpeljem.

- - -

Torej...

Razmerje? Vidim, da prihaja chas, ko bom pasivno ubogal vsako zheljo morebiti je ta chas zhe tu... Iz vashih besedi pri najinem zadnjem pogovoru se mi je stavilo vprashanje: Konec?... In vcheraj se je to vprashanje pojavilo zopet v drugi zvezi...

- - -

Vi sami ste rekli, da ne ljubite zunanjega ljubimkanja. Ta opomba je bila glavni vzrok, da sem zachel premishljevati sam o sebi. Sramujem se, ako sem v tem oziru tudi najmanj kaj zagreshil...

Dr. Krek

Ljubljana, 12. jul. 1912.

Preljuba prijateljica!

Moje pochitnice se she niso zachele. Seja za sejo, vozhnje in potovanje od Drave do morja – vse kazhe, da bo fiakarsko zhivljenje she dolgo trajalo. toda Vi morate vendar vedeti, da me spremljate na teh poteh neprestano, podnevu in ponochi, pri solncu in megli, neprenehoma...

- - -

Odlochil sem se, da pridem dne 17. t. m. na Dunaj. Pri sploshni zvezi (Allgem. Verband) imam sejo. Seveda ta seja sama ni bila odlochilna za mojo pot na Dunaj. Po 3. uri popoldne torej prosim za snidenje... Sporochila v tem sluchaju prosim najboljshe na drzh. zbor.                                                                                         Dr. Krek. /.../

Komentarja tem pismom ni treba. Posamezne besede govore dovolj. Seveda pisma niso cela – to je le nekaj stavkov. Celi – najvazhnejshi – oddelki so izpushcheni, ker sploh ne smejo zagledati belega dne. Zato se ponavljajo pike in chrte. Vse drugo si je lahko razlagati – posebno tudi nujno proshnjo, naj se listi unichijo. Katolishki romarji bodo imeli tu primerno chtivo, ako se hochejo preprichati.”193 Zadnje pismo, s katerim je Krek zhelel zakljuchiti dopisovanje s Kamilo Theimer in se izogniti bodochim neprijetnim osebnim srechanjem, je bilo v celoti objavljeno v Slovenskem narodu: “Velecenjena gospodichna. Nashel sem, da mi kazhe bozhji prst mojo pot popolnoma jasno. Sledil mu bom. Domneva, da bi bilo sploh mogoche se odpovedati cerkvi, ki sem ji dal prostovoljno na razpolaganje, mi odpira brezno – in vzbuja moj moshki pogum. Dovoljujem si torej, Vas iskreno prositi, da unichite morebitna pisma, ki so v Vashi posesti, in to toliko bolj, ker so brez Vashih pisem nerazumljiva. Zahvaljujem se Vam za Vasho naklonjenost in Vam zhelim iz vsega srca, da bi v novozbujenem verskem zhivljenju nashli Vashe izredne, od Boga tako visoko obdarjene osebnosti vreden zhivljenjski cilj. V molitvi se Vas bom vedno spominjal. Z odkritim velesposhtovanjem dr. I. Krek. – Na Marij. oznanj. zvecher.”194

 

Anton Kristan

 

Pisma, ki jih je Krek dobival od Kamile Theimer pred zachetkom chasopisne kampanje in med njo, so po shtevilu seveda dalech prekashala tista, ki ji jih je v odgovor namenil Krek. Od svoje prijateljice, ki jo je v shali imenoval tudi “baba”, “dotichna babnica”, “moja prijateljica Komela”, je vchasih namrech prejel tudi po dve pismi na dan, vendar jih je samo na hitro preletel, nato pa sezhgal. Kamila Theimer je napisala nekaj pisem tudi Cilki Krek, ki pa jih je neprebrana sezhgala.

V Slovenskem narodu objavljena Krekova pisma so se zachenjala s pomenljivimi: “Preljuba prijateljica!”, “Liebste!”, “Ljubica!”, “Carissima!”, “Predraga!”.

Kljub preprichanju mnogih “ominozna” pisma niso bila falzifikati. Krek naj bi sporna pisma poshiljal Kamili Theimer med aprilom 1912 in marcem 1913, v chasu ko je med njima vladala prijateljska naklonjenost.

 

Pisma je Krek v pismu, ki ga je 3. septembra 1913 napisal socialdemokratu Antonu Kristanu (1881-1930),195 oznachil za deloma nepremishljena in deloma izzvana s pismi Kamile Theimer: “Najprej lepo zahvalim za Tvoje prijateljsko pismo,” je pisal Krek Antonu Kristanu, ki ga je v dogovoru s Kamilo Theimer vabil v Opatijo, da bi se tam po mozhnosti spravila in bi se na ta nachin zakljuchila afera. “Dobro mi je delo v situaciji, ki trpim v nji, in sicer gledé na mnoge rechi popolnoma po krivici. Trd, neroden kot hlod sem v nji; pasiven docela. Osebnih bojev nisem maral nasproti drugim in sam se tudi neznam in nechem braniti. Chetudi bi se, ko bi vedel, kako brez vsake akcije, celo brez korespondence z znanci sem prebil do danes to afero, ki sem zabredel v njo – verjemi mi odkrito besedo –, v resni misli, da utegne biti moj stik z darovito Th. gledé na njeno energichno delavnost in na njene zveze v blagor nashemu ljudstvu. Edina tolazhba v teh tezhkih dneh mi je ostala v religioznosti, ki me varuje, da zhivim in trpim moshko, kar se da.

Kakor sedaj stoji cela rech, me chaka she bleda skrb i v oziru, ki nisem nanj nikoli mislil: profesorsko sluzhbo mi vzamejo in s tem pridejo nadme res chrni dnevi; zase pach ne rabim vech kakor kak hribovski pastir, a za revno sestro in njene otroke, ki sem skrbel doslej, mi je hudo. Pa dolgovi! Stavbno drushtvo mi je pustilo breme, ki ga nosim, da svet ne ve o njem. Sestra, ki je pri meni, ima pach hisho, kolikor je plachana; to bo vsekakor le zanjo. Obeshati se na koga, prositi – ne znam. Ti vesh pri svojem poslu dobro, da skrb za materialno stran lastne osebe direktno nasprotuje delu za druge, ki sem mu zhivel.

Zdaj pa meritum Tvojega lista, naj bi shel v nedeljo v Opatijo. Tudi ko bi utegnil – imam hribovcem obljubljeno nedeljsko in ponedeljkovo opravilo, – ne bi shel, ker bi po moji sodbi s tem le poslabshal svojo situacijo. Sedaj imam vsaj zase zavest, da nisem storil nobene podlosti, nich ponizhevalnega in nichesar, kar bi bilo naperjeno proti komurkoli, ali kar bi kazalo na kako mashchevalnost v celi aferi. Ta zavest mi je drazhja, nego da bi mogel riskirati njeno izgubo. Potem pa po pravici povem, da Th. ne zaupam, da ne bi zopet tega stika izrabila proti meni. Po moji sodbi ne gre vera njenim besedam, dokler ne vrne mojih [deloma] nepremishljenih [deloma] po njenih mnogobrojnejshih izzvanih pisem meni v roke. Ko bi jih vrgel v ogenj, bi mi padlo nekaj kamnov od srca, ker bi si bil svest, da teh produktov toliko razlichnih, drugim neumljivih faktorjev ne bo nihche vech izrabljal.

Kako bi mogla vrh tega vsaj v nekoliko retushirati meni toliko dobrega imena, da bi mogel naprej na delo, je pach v prvi vrsti njena rech. Tebi zaupam: to Ti pricha to moje pismo. Izbrala Te je za svetovalca in ima zaupanje tudi sama vate. Preprichan sem, da lahko najdeta pot, ki bo meni vodila stopnjo iz te mrzle tme, in nji pomirila razburkano srce. Smili se mi in chetudi abstrahirash od mene, bosh izvrshil dobro delo, che njo dvignesh.

Zase bom glede na pisma miren, che jih izrochi Tebi in jih Ti unichish. Poskrbeti pa mora seveda tudi, da prepisi, kjer jih je kaj, ne pridejo v javnost. Sama mi je zhe v pismih in tukaj ustno zatrjevala, da je bila [proti] o meni nalagana; sama tudi ve, da marsikaj, kar so trdili drugi, da jim je pravila, ni bilo res, in da tudi marsikaj, kar je sama namigavala, ni odgovarjalo resnici. To lahko da v javnost in s tem definitivno pokoplje mojo zadevo. Jaz imam sicer eno izjavo od nje zase; eno tudi za 'Narod', a protivi se mi okus, da bi v ti rechi sam stopil v javnost, kakor se mi seveda she mnogo bolj protivi, da bi s tozhbo n. pr. zaradi zhuganja, ali zaradi dolochenih, od nje bajé pripovedovanih dejstev iskal zadostila. Torej, v Opatijo ne morem. Zadnji dogodki so me tudi fizichno oslabili; nisem za nikamor. Nisem si mislil, da pride med nama v ti zadevi do razgovora. No, zhe samo to mi je vech nego en svitel zharek. Zanesem se, da bosh svoj posel boni viri izvrstno opravil. Potem pa morash, bodi zhe, kar bodi, enkrat pogledat k meni v moje hribovsko zavetje; osebnega stika s Teboj se naravnost veselim. Che pridesh po selshki dolini do Cheshnjice (od Loke s poshto, ki ima zvezo s poldanskim vlakom), Te lahko spremim preko Jelovice do nad postajo v Shtengah. Bosh zadovoljen in zafantazirala bova katero v nashem lepem planinskem gojzdu.”196

Ivan Dolenec je objavil tudi pismo voditelja avstrijske socialne demokracije, ustanovitelja in glavnega urednika Arbeiter-Zeitunga zdravnika dr. Viktorja Adlerja (1852-1918), v katerem je ta svaril Antona Kristana pred Kamilo Theimer: “Jedenfalls rate ich Ihnen Vorsicht in Verkehr mit Frl. Theimer. Sie hat sich bei mir damit eingeführt, daß sie mir sofort bei Beginn des Gespräches eine Quitung der 'Zarja' zeigte! Sie hält jeden für bestechlich u. ist gewiß fähig, auch uns einmal nachzusagen, daß wir uns von ihr bestechen ließen. Und daß sie morgen gegen uns losgeht, ist ganz gut möglich, was immer wir gegen Sustersic tun – ihrer Rachsucht wird's immer zu wenig sein. Seien Sie also vorsichtig!”197

“Seveda bi bilo pa she lozhje Vam pisati, ko bi poznali celo afero,” je Krek v pismu 17. marca 1914 razlagal prijatelju Albinu Prepeluhu – Abditusu (1880-1937),198 ko je ta pripravljal chlanek za Nashe zapiske (1902-1914). “Karakteristichno je zlasti to, da je moje 'prijateljstvo' poznalo vse, da je celo mala nechakinja se norchevala tako kakor jaz. Stik – stvaren; drugo – shala – igracha.

Zame je tezhko, ker ne morem vedeti kakshno besedo sem zapisal v kak list, ki je imel vedno shpecialen smoter, umljiv iz precedenchnih listov itd. Iztrgati posamezno besedo, jo podchrtati – humbug! To pa pozitivno vem, da sem erotichno plat v pismih direktno odklanjal. Tega seveda ne bo nihche zvedel; che bi pisma vsa prishla v javnost, bi vsak pameten chlovek vedel, pri chem da je. Zhenska sama zatrjuje, da je v pismih apokrifnih rechi. Moj naziv je bil obichjno angleshki Dearest in podpis John. To je precej drugache.

Pishem Vam to, ker se mi zdi chastno za Vas, da chutite, kako nerodna je taka taktika, ki operira z umazanijami ne glede na to, da dela nekomu v zhivo krivico.

O shkofu sem Vam zadnjich dejal, da ni meni nichesar ne rekel, she manj storil. Pach pa sem chital list, ki ga je pisal neki drugi osebi, da bo moral morda vzeti meni profesuro. Sam se je pa preprichati moral, da ni razloga. Jaz seveda tudi sam nisem v svojo obrambo nichesar storil.”199

 

 

 
 

“MOJE UPRAVIchENJE”

 

Kot je bilo prichakovati, je Kamila Theimer v Slovenskem narodu odlochno, podrobno in brez sramezhljivosti osvetlila ves potek prijateljstva s Krekom. V njenem chlanku z naslovom “Moje upravichenje” ni manjkalo pikantnih podrobnosti.

“Vsak kolichkaj nezhnochuten chlovek mora razumeti, kako tezhko mi je novich izpregovoriti o Krekovi aferi,” je trdila Kamila Theimer. “A vendar izpolnim s tem samo dolzhnost, ki jo imam sama do sebe. Ko sem bila na tako nizkoten nachin prisiljena, povedati najhujshe, je res vse eno, che zhrtvujem nekaj vech ali manj svojega 'jaz'. Zhe pri najinem prvem sestanku je kazal tako zhivo zanimanje in umevanje za moja obchekoristna prizadevanja, in se mi je tudi takoj ponudil, mi zanja pridobiti parlamentarno podporo, da si je s tem koj pridobil vse moje zaupanje in sem se od tedaj vedno nanj obrachala, che sem v zadevah zhenskega drushtva potrebovala njegovega sveta in njegove podpore. Vzlic temu sem ga pa shele dobrega pol leta po najinem sestanku povabila na svoj dom. Kot samostojno stojecha oseba sem s takimi povabili jako shtedljiva, a v tem sluchaju je pach obleka krila mozha. Jaz bi grdo lagala, che bi trdila, da se je dr. Krek v prvih shestih mesecih njegovih obiskov pri meni kdaj z eno samo besedico spozabil. Bilo je res samo lepo prijateljsko razmerje, ki mi je bilo toliko ljubshe, ker sem se vsled smrti svojega pred enim letom umrlega ocheta chutila dushevno zelo samo. Na erotichne zveze nisem mislila in sodim, da tudi dr. Krek takrat ni nich takega mislil. Prvi migljaj v tem oziru je storil med mojo tezhko boleznijo spomladi 1912. in ta ni bil tak, da bi iz njega napravila casus belli. Vzlic temu sem ga naslednji dan pismeno presrchno prosila, naj ne moti s takimi brezsmoternimi besedami najinega lepega razmerja, ki je bilo meni tako ljubo in drago. Ob enem sem omenila, da ostanem raje edina, kakor da bi postala ena med mnogimi. Da sem zhe takrat dr. Kreka prav rada imela, tega ne morem in nechem tajiti. To nagnjenje pa je bilo izkljuchno dushevno in brez primesi erotichnih chustev. Oba sva imela, tako sem vsaj mislila, ista nagnjenja in iste interese; on mi je razkril prej nepoznane socijalne in gospodarske perspektive; obchevanje zh njim je bilo zame dusheven uzhitek in dushevna vzpodbuda, kateremu bi se bila zhe takrat jako tezhkega srca odpovedala. Prishel je zopet in naj je chutil karkoli, vzroka mi ni dal, da bi pretrgala obchevanje zh njim do predvechera tistega dne, katerega mi je pisal prvo izmed objavljenih pisem. Da se je takrat spozabil, to priznava v pismu samem in treba je bilo moje, vzlic moje starosti brezmejne naivnosti za misel, da je tudi po tem she mogoche platonichno razmerje med nama. A jaz sem to vendar verjela, ker sem to hotela verjeti in sem ga poklicala nazaj. Postal je bil pach zhe del mojega zhivljenja, nisem pa imela vech mochi, da bi ta del izlochila iz mojega zhivljenja in chustvovanja.

 

"Ura je zhe polnochi

on pa she vedno pred njo klechi:

'Kamila, Kamila,

ali me bosh vechno ljubila?'

 

Kamila resno se drzhi

drugam nje pogled bezhi:

'Kamila, Kamila,

ali me bosh vechno ljubila?'

 

Strashansko bije mu srce

ochi v ljubezni mu zhare:

'Kamila, Kamila,

kaj bosh odgovorila?'

 

(To je gospodar strashen hip,

kot kladivo je srca utrip);

'Kamila, Kamila.

Usoda se je odlochila…'

 

'Zhe drugi je predragi moj.

Le nekaj in pa – Bog s teboj siten

si od sile

ni prosto srce Kamile.'

 

A on junashko se drzhi,

skrivnosti vse ji razlozhi:

'Kamila, Kamila,

nikdar me ne bosh pozabila.'

 

In v pismih vse je razodel,

she to, kar nikdar ne bi smel,

Kamila, Kamila –

je vse zase porabila.

 

Preshlo potem je nekaj let,

skrivnosti zvedel je ves svet:

Kamila, Kamila,

kaj svetu si odkrila?"

 

Maksim Gaspari, "Tragedija ljubezni", Dan, 1913/535

 

Takrat sem mu tudi pisala, da bi ne sprejela njegovega izstopa, ako bi mi ga tudi ponudil, ker bi ne mogla in ne hotela nositi odgovornosti za takshen njegov korak.

In dr. Krek se je tudi to pot vrnil in bi me bil nasilno vzel v mojem samotnem stanovanju, ako bi mu ne bila zagrozila, da bom krichala. Sedaj sem si bila seve na jasnem, da je za mene samo she en izhod, zakaj sprejeti dr. Krekov predlog, da bi se samo vsak mesec sestala ob gotovem chasu, se mi je zdelo ponizhujoche. Od nekdaj nisem bila prijateljica kompromisov. Popolnoma ali chisto nich, to je bilo vsikdar moje geslo. Sicer pa bi tudi ne bilo ostalo zgolj pri tem, zato sem bila tudi raje pripravljena se vedoma darovati, kakor pa da bi se dala

neprichakovano osvojiti.

Tudi tu moram resnici na chast povedati, da mi je dr. Krek ponudil, da se bo umaknil iz mojega zhivljenja, obenem pa je poudarjal, da tega ne stori morda iz verskih ozirov, ki so mu docela tuji, marvech zgolj zbog mene, ker se ne smatra za upravichenega nekaj vzeti, kar ni njegovo in za kar mi ne more nuditi nobenega ekvivalenta.

Rada bi sedaj poznala zhensko, ki bi v tem sluchaju zapustila mozha, ki ga ljubi!

Svobodna sem bila, odgovorna nikomur razen sama sebi, preprichana svobodomiselka od nekdaj, chetudi sem bila vzgojena v konvencijonalnih meshchanskih nazorih vishje borzhuazije. Zhrtvovati se je po mojem mishljenju stvar zhene, in chim tezhja ji je ta zhrtev, tem bolje in lepshe je to zanjo! Pozvala sem ga torej in on je prishel. Tudi takrat v Bohinju me je zopet hotel takoj osvojiti, toda nisem hotela, da bi se zgodilo nekaj za me nepreklicljivega, ne da bi tudi on imel prilike, da bi temeljito preudaril ta korak.

She iz Kaltenleutgebna, kamor sem se vrnila, sem mu pisala, da nisem nobena Delila: nechem ga zapeljati h kakshnemu razmerju z menoj, povedati mu samo hochem, da ne smejo nobeni oziri glede moje osebe delati zaprek njegovi srechi, ako zveza z mano dejansko shele pomenja zhivljenjski smoter zanj, kakor on to zatrjuje.

Obenem pa sem ga tudi opozorila na to, da bi s takshnim razmerjem prevzel meni nasproti resne dolzhnosti in da si mora zategadelj temeljito premisliti, preden me napoti, da postanem popolnoma njegova. To sem mu vedno in vedno ponavljala. Konchno sem se mu udala 28. decembra 1912. in sicer shele, ko mi je izjavil, da bo propadel na dushi in na telesu, ako ne napraviva konca.

Tako je bilo v resnici in tako sem ga – 'zapeljala'!

Jedva je bil storjen ta nepreklicljiv korak, zhe me je jel muchiti z nasveti, naj se porochim s Povshetom.

Prvich sem mu odgovorila, da sem zhe enemu staremu mozhu – mojemu ochetu, stregla do smrti in da mi to zadostuje za celo zhivljenje. Toda on se je vedno in vedno povrachal k tej svoji najdrazhji zhelji.

Povshe, katerega sem med tem blizhje spoznala, mi je bil zelo simpatichen. Pod vplivom teh nesrechnih odnoshajev, ki jih nisem bila navajena, sem neizrechno trpela, she bolj pa vsled njegove brezmejne brezobzirnosti, ki se je menjala z najstrastnejshimi ljubavnimi izbruhi, skratka zhe sem bila tako dalech, da bi se bila udala njegovi volji, ko – Vse drugo si prihranim.

Tudi sedaj mu nechem delati krivice: Ali se me je hotel samo zdobra znebiti in Povsheta samo porabiti kot plashch, ki bi naj vse prikrival, ali je v resnici mislil, da me bo Povshe, ki mi lahko da svoje ime, bolj osrechil kakor on – tako se je vsaj enkrat izrazil – tega ne morem vedeti; takisto morem tudi vzroke razpora samo domnevati. Vsekakor nisem dala jaz k temu nobenega povoda, razen ako je morda povod to, da sem v obupu vse priznala njegovi sestri.

Ko sem prejela njegovo poslovilno pismo, sem mu hotela vrniti njegova pisma in izvrshiti samomor. Povshe je to preprechil. Menim, da je to storil iz dobrega srca. Vsekakor se je takrat meni nasproti vedel tako viteshko, da si je pridobil moje odkrito srchno sposhtovanje. On je tudi prevzel nalogo, da spravi vse v red z dr. Krekom, to tem bolj, ker je bil vsled njegovega postopanja prav tako zhaljen, kakor jaz.

Pripominjam takoj, da naravno nisem vech mislila na to, da bi obnovila prejshnje razmerje s Krekom, marvech da sem od njega samo zahtevala, da pojasni vzroke nenadnega preloma najinih odnoshajev in da da zadoshchenje Povshetu.

Tudi Povshe je pisal, kakor je rekel, v tem smislu dr. Kreku, ki pa to taji, kakor tudi taji nechuvene izraze o meni nasproti ravnatelju Pircu. Kdo govori sedaj resnico, ne vem, eno pa vem gotovo: v zadnjih mesecih sem trpela kolikor more samo chlovek trpeti. Poti v javnost pa bi vkljub temu ne bila nastopila, ako bi ne bil 'Slovenec' priobchil onih podlih napadov na mojo chast kot odgovor na moja prva dva chlanka o dr. Shustershichu.

In morda tudi v tem sluchaju ne, ako bi se mi ne bilo povedalo, da izvirajo ti napadi iz peresa dr. Kreka.

In da sem vkljub temu potem she shla v Prtovch?

Vsaka zhenska, ki je v resnici ljubila, vé, da je v trenotkih vse odpushcheno in pozabljeno, ko slishi, da je mozh, ki ga je ljubila, bolan in nesrechen. Prizor, ki se je vrshil pred sestavo moje zlagane samoobtozhbe, je tako ponizhevalen, da se ne morem odlochiti, da bi ga orisala, in pisala sem dr. Kreku samo zato, da bi ga v njegovem interesu zarotila, da bi ne vporabil one izjave.

Povedala sem sedaj vse, kar je bilo potrebno povedati v moje upravichenje.

Greshila sem proti konvencijonalnim zakonom in moram zato tudi nositi posledice. Nechastnosti, ki bi se mi je bilo sramovati, nisem zakrivila.

Ljubila sem mozha radi njegovih dozdevnih dushevnih in srchnih lastnosti ter doprinesla tej svoji ljubezni vsako zhrtev.

Za dr. Kreka pa sem bila vedno, kakor sem priznavala v chudoviti odkritosti, samo predmet izkorishchanja. Izrabljal je moje zveze in mojo delovno silo za stranko, mene samo pa kot zhensko.

Seveda, saj je prijetneje manj nevarno in predvsem ceneje, se vdajati vzhitkom, katerim odpovedati ste se s prisego zavezali, v kulturno vishje stojechem miljeju, po kosilu ob lepo pokriti mizi, pri fini smotki, kakor v hishah, kjer se morda lahko poleg denarja riskira tudi zdravje!

Kdor ima dovolj naslad temu kazhe prst bozhji nadaljno pot, uda se bozhji volji in blagoslov bozhji ga spremlja vsepovsod! - - -

Vprasham visokochastiti knezoshkofijski ordinarijat, ali je voljan she nadalje trpeti, da ta verolomni svechenik in ta brezchastni chlovek she nadalje nastopa kot uchitelj in vzgojitelj mladine in kot ljudski zastopnik?200

 

 

 
 

“...POVABILO K POROTNI OBRAVNAVI...”

 

Obtozhbe, ki so padale z obeh strani, so bile tako krepke, da bi afera lahko nashla svoj epilog samo na sodishchu, kjer znova ni shlo brez zapletov. Kamila Theimer je v obrambo svoje chasti vlozhila vech tozhb. Poleg Slovenchevega urednika Miha Moshkerca201 je tozhila tudi Kreka in odgovornega urednika Gorenjca.

Odgovorni urednik Slovenca Moshkerc – Kamila Theimer ga je imenovala “slamnati redakter”202 – pa naj bi se, kot je trdilo liberalno chasopisje, odlochil, da se je varneje tik pred porotno razpravo podati neznanokam na pochitnice in pozabiti pustiti svoj naslov.203 Kamila Theimer mu je zato vrgla v obraz, da pred sodno obravnavo bezhi samo tisti, ki ima za to utemeljene vzroke. Moshkerchev beg je bil zanjo dokaz, da so vse njene zhaljive obdolzhitve dezhelnega glavarja in zaupnika krone Shustershicha resnichne, zakaj che ne bi bile, bi bil Moshkerc gotovo v Ljubljani in ne bi brez sledu ushel ravno takrat, ko so mu hoteli izrochiti pozivnico. Zatrdila je, da se ne bo odpovedala zadoshchenju in ne bo opustila boja. Che Moshkerca v novembru teden dni pred zasedanjem porotnega sodishcha ne bo v Ljubljani in mu znova ne bodo mogli izrochiti pozivnice, bo she isti dan objavila Krekova pisma. Tega ne bo storila zaradi mashchevalnosti do Kreka, cheprav bi bila takshna mashchevalnost vech kot razumljiva. “Storila bom to prisiljena v svojo obrambo. Ta pisma pojasnjujejo moje postopanje in dokazujejo, da je prechastiti dr. Krek vse to trdil, kar je 'Slovenec' po krivici meni ochital. Che imata dr. Shustershich in dr. Krek vse vzroke se bati, da se resnica dozhene, imam jaz v nasprotju z njima samo pekochi interes, da se vse natanchno dozhene. Iz pisem, ki sem jih zhe priobchila, je razvidno, da je dr. Krek gojil zame chustva, ki bi veljala za neprimerna za duhovnika, in da jim je, neavtoriziran od mene, dal tudi izraza. S cerkvenega stalishcha to pach ni v redu, s chloveshkega pa opravichljivo in gotovo ne tak zlochin, da bi se ne dal odpustiti. Moralichno unichevalen za dr. Kreka je samo vzrok, iz katerega mi je odpovedal dveletno prijateljstvo in kakshen je bil v tem sluchaju bozhji prst, ki mu je pokazal pot. Brez dvoma je gosp. Krek danes zhe hudo kompromitiran, in nujna proshnja v njegovem zadnjem pismu, naj unichim najino korespondenco, kazhe, da se zaveda, kakega pomena so ta pisma. Pozitivno

nechastnega pa ni bilo slej proti dr. Kreku she nich povedano in najhujshe mu je bilo she prizanesheno. Kar se je doslej o njem reklo in namignilo, se da she pozabiti, che pa bo izrechena zadnja beseda, ne bo nobena reshitev in nobena poravnava vech mogocha. Potem bo njegova eksistenca razdrta in mu preostane samo eno, da za vedno izgine v temi. Kakor nerada bi to storila – primorana bi bila, mu zadati smrtni sunek, kajti vishji, kakor vsi drugi oziri, so oziri na lastno chast.” Moralni obsodbi Kreka ne bo izrochila ona, temvech njegova lastna stranka, che ji bo onemogochila dosechi zadoshchenje v sodni dvorani, je napovedovala Kamila Theimer. “Gospodje imajo zdaj skoro tri mesece chasa, da vse dobro premislijo in vsa pro in contra uvazhujejo. Eno pa jim danes she enkrat povem: jaz se za ves svet ne umaknem. Vztrajam na svoji pravici in vztrajala bom do zadnjega dihljaja. Nimam druge zhelje, kakor da postavnim potom dosezhem svojo pravico. Che bi se mi pa to trajno onemogochalo, potem pach lahko nastanejo trenotki, ko tudi najmiroljubnejshi chlovek izgubi potrpezhljivost in sezhe po edinem sredstvu, ki ga ima za obrambo svoje chasti, po samopomochi.”204

Drugache se je poskushal zashchititi Janko Florjanchich, po poklicu grobokop in chevljar v Kranju, odgovorni urednik tamkajshnjega katolishkega chasnika Gorenjec, ki ga je Kamila Theimer obdolzhila “pregreshka zoper varnost chasti”.205 Na zaslishanju je izjavil, da bo svoj zagovor pridrzhal za glavno razpravo. Tik pred zachetkom obravnave, ki jo je ljubljansko dezhelno in porotno sodishche razpisalo za konec avgusta,206 je nenadoma spoznal, da ni zadovoljen z ljubljanskim porotnim sodishchem in je zato zaprosil za novo porotno sodishche.207 “Cheprav se je

na sodni zapisnik odrekel svoji pravici do ugovora proti obtozhbi, je vendar potem osmi dan vlozhil pismen ugovor. Kakor je znano, je grashko vishje dezhelno sodishche zavrglo ta ugovor kot nezakoniti nedopusten. V ponedeljek, dne 1. septembra t. l. bi se imela vrshiti porotna razprava proti g. Florjanchichu. Ob 12. uri pa je naenkrat prishel g. Florjanchich s pismenim predlogom, da naj se namesto pristojnega ljubljanskega porotnega sodishcha deleguje drugo porotno sodishche izven okolisha grashkega in trzhashkega nadsodishcha.” Obravnana je bila zachasno prelozhena, vendar pa je bila Florjanchicheva proshnja zavrnjena. “Ta svoj predlog je pa obtozhen urednik utemeljeval s prav chednimi, chetudi nedokazanimi napadi na ljubljanske porotnike, chesh da so nahujskani po chasopisju, da so na stvari interesirani in da jim bo vsled tega tezhko nepristransko sodbo izrechi,” je privoshchljivo ugotavljala kranjska Sava. “S takimi pavshalnimi sumnichenji, ne da bi navedel le eno konkretno dejstvo, je obtozheni urednik blatil poklicane ljudske sodnike. V svoji protiizjavi na ta neosnovani delegacijski predlog obtozhenega urednika je gdchna. Kamila Theimer po svojem zastopniku g. dr. Kokalju prav temeljito dokazala in tudi obsodila neupravichenost te zahteve raz sodishche veljavnih zakonov in pri tem pribila she velezanimivo dejstvo, da ona kot rojena Dunajchanka in torej tujka v kranjski dezheli, ni imela nobenega pomisleka, stopiti pred kranjsko poroto, ker doslej she nikdar ni slishala, da bi bili kranjski porotniki pristranski, podkupljivi, krivoprisezhniki! She le domachin je moral priti in vrechi brez dokazov, brez navedbe konkretnih okolnosti blato na neomadezhevani shchit ljudskih sodnikov in dezhele Kranjske!” Najvishji sodni dvor, c. kr. najvishje in kasacijsko sodishche na Dunaju, je odklonil delegacijski predlog obtozhenega odgovornega urednika Gorenjca, chesh da ni nobenega vazhnega razloga, da bi se to kazensko zadevo odvzelo pristojnemu sodishchu in jo odkazalo drugemu sodishchu iste vrste. S to odlochbo najvishjega in kasacijskega dvora so kot neosnovani zavrnjeni in obsojeni tudi nedokazani napadi in pavshalna sumnichenja na ljudske sodnike, katere je obtozheni odgovorni urednik nagrmadil v svojem delegacijskem predlogu. Seveda tudi tokrat odgovorni urednik Florjanchich ni bil tisti, ki je zakrivil te napade. “Tako kakor so ga naredili proti svoji volji za urednika, ravno tako so mu postavili dr. Pegana za pravnega svetovalca. In mozh si niti pomagati ne more, ker je kot grobokop popolnoma odvisen od klerikalne gospode, ki osobito sedaj, ko gre njih slava pochasi a dosledno h koncu, kar besni.”208

Kranjska Sava je pisala, da so pri Gorenjcu zacheli mrzlichno iskati novega odgovornega urednika.209 V vlogi odgovornega urednika Gorenjca je Florjanchicha nasledil Janko Strnad, poslovodja Tiskarskega drushtva v Kranju. “Narodnonapredni tednik politichne in gospodarske vsebine” Savo so ustanovili kranjski liberalci leta 1912 kot odgovor na katolishki prevzem nekdanjega liberalnega Gorenjca, ki ga je od tiskarja Ivana Primozha Lampreta (1875-?) leta 1911 kupilo katolishko Tiskovno drushtvo iz Kranja. Na chelu Tiskovnega drushtva je bil kranjski dekan Anton Koblar, predsednik in glavni delnichar liberalne Tiskarske delnishke druzhbe, ki je tiskala Savo, je bil Ciril Pirc (1865-1941), brat Gustava Pirca.210

Razprava o tozhbi Kamile Theimer proti Florjanchichu naj bi se pred ljubljanskim porotnim sodishchem odvijala avgusta, a je bila zaradi Florjanchichevega predloga za novo poroto prestavljena na 27. november oziroma 2. december 1913 (Florjanchich se je namrech prvich skril in mu niso mogli izrochiti povabila na razpravo),211 nakar je bila znova prelozhena za nedolochen chas, kajti Florjanchich je prosil za razpravo pred dunajsko poroto.212

Zapletom pri sodnih procesih je bila posvechena chasopisna izjava, ki jo je Kamila Theimer naslovila “Dr. Shustershich, Moshkerc et cons.!”. Gospodu Moshkercu, ki se je izrochitvi sodnega povabila izognil tako, da je pobegnil, je sledil tudi gospod Florjanchich, ki je tik pred zdajci zaprosil za delegiranje drugega porotnega sodishcha, je ugotavljala Kamila Theimer. Na takshne korake je bila seveda zhe pripravljena in jo nikakor niso presenetili. Storila sta, kar imata navado storiti v podobnih primerih: che jima je vsak drug izhod zaprt, sta se posledicam izognila s pomochjo “glumashke umetnosti”. Tezhko je presoditi, che je takshno ravnanje bolj neumno ali bolj podlo, eno pa je gotovo: mogoche je edino na Kranjskem. V drzhavah, ki se imajo za pravne in kulturne, ne bi dopustili, da bi se tako zasmehovala “justica” (sodstvo, pravosodje), kot to pochne vladajocha stranka na Kranjskem. “Gospod Moshkerc je baje neposredno pred dostavitvijo neljubega vabila zachutil neodvrachljivo potrebo, da okrepi svoje oslabljene zhivce in da nastopi v to svrho dopust, chegar cilj pa je bil neznan celo njegovim najblizhjim prijateljem. Che pa smemo verjeti vestem, ki so jih shirili od popolnoma zanesljive strani, tedaj pa Moshkerc sploh ni odshel iz Ljubljane, temvech se je ona dva kritichna dneva samo skrival. Dejstvo pa je, da so ga pretekli ponedeljek zopet tu videli in da torej ni privoshchil svojim zhivcem, ki potrebujejo okrepitve, predolgega pochitka.” Nesramno Moshkerchevo izzivanje justice pa je she prekosilo postopanje gospoda Florjanchicha. Njegova razprava je bila napovedana na ponedeljek ob pol 10. uri, v soboto ob pol 5. pa je bila podana proshnja, naj se delegira drugo sodishche. Torej ni bilo vech chasa, da bo obvestili porotnike. “Gospodje porotniki torej niso samo vech ur svojega gotovo ne brezdelnega zhivljenja nesmotrno zhrtvovali, da zadoste svoji drzhavljanski dolzhnosti, temvech se je moral denar davkoplachevalcev kar pri oknu ven metati, da se za par tednov zavleche pach zasluzhena sodna justifikacija gospoda dezhelnega glavarja in chislanega zaupnika krone. To postopanje je tako nezaslishana nesramnost, da se moramo nehote prijeti za glavo, da se zagotovimo, je-li bdimo ali sanjamo. To nesramnost pa skoraj she nadkriljuje neumnost.” Kaj neki je upal Florjanchich s tem svojim postopanjem dosechi? Zhal nudi nashe sodno postopanje obtozhencu vsemogoche mozhnosti za zavlachevanje obravnave. Toda te mozhnosti so omejene in se bodo morale enkrat konchati. Vse, kar bosta gospoda Moshkerc in Florjanchich zato lahko dosegla, je samo zvishanje sodnih stroshkov in njune kazni. “Sodnemu konstatiranju vseh mojih obdolzhitev, ki so nechastne za gospoda dezhelnega glavarja in chislanega zaupnika krone, gospod dr. Shustershich vendarle ne uide. Pach sem prishla danes do preprichanja, da je eno orozhje, ki sem jih menila imeti v rokah, brez vrednosti. Dr. Shustershich se ne umakne, da s tem poplacha neki dolg hvalezhnosti. Toda na njeno lastno sramoto moram rechi, da se zhal tudi zdi, kakor da bi bila tudi stranka kot taka pripravljena, zhrtvovati mozha, ki jo je napravil veliko, kateremu se ima kot vsak posameznik zahvaliti za vse, kar je in kar ima, samo da obdrzhi dragoceno osebo gospoda dr. Shustershicha! V svoji notranjshchini sicer nasprotuje temu, vendar pa postopa tako, ker pomotoma misli, da ima prichakovati edino le samo od njega spas v obliki nakazil iz malega financhnega nachrta.” S tem rachuna torej dr. Shustershich in meni, da jo je s tem razorozhil. Toda Shustershich se je zmotil, saj ima ona “she druge pshice v tulu”, o chemer se bo imel prilozhnost preprichati. “Cheprav je she tako globoko padla nasha javnost, tako nekaj kakor javno vest pa vendar she imamo, ravnotako tudi she druge javne tribune kakor sodishche, pred katerim se mora polozhiti obrachun.” Z Moshkerchevim begom so se v ocheh dostojnih ljudi obdolzhitve, ki jih je na njen rachun objavil Slovenec, zhe izkazale za nesramno obrekovanje in “chastikrajo” (razzhaljenje chasti). Shusterich pa tega ne more trditi o sebi in bo moral javnosti predlozhiti pojasnila za svoje zhe znane grehe. Sicer upa, da se bo uspel reshiti zaradi spremenjene politichne konstelacije, ki jo je tudi sama vkljuchila v svojo bilanco kot pasivno postavko. Da mu ne bo treba predlozhiti rachunov, bo onemogochil sklicanje dezhelnega zbora. Toda celo spricho najvechje konivence vlade (zavestnega spregledovanja kaznjivih dejanj podrejenim) v chasu, ko bo potrebovala vechino, ne bo mogoche preprechiti, da bi se o Shusterichevem javnem delovanju ne razpravljalo pred drugo ustavno tribuno. Njegova moch namrech she ni tolikshna. Lahko samo zavleche svoje “moralichno obglavljenje”, vseeno pa je zhe danes brez vsake pomochi izrochen krvniku, zato naj napravi svojo politichno oporoko. Podobno kot bo Moshkercu zavlachevanje procesa prineslo vechjo kazen, se bo zgodilo tudi Shustershichu. “Dajte si to dopovedati, gospod dr. Ivan Shustershich! Pravochasno se eni stvari odpovedati, varuje pred tem, da se mora chez chas vsemu odpovedati. Presanjan je sen o ekscelenci, o mehko oblazinjenem fauteuilu in o vseh drugih zheljah, naj se zhe imenujejo tako ali tako, ki jih goji pravi ljudski prijatelj. Tudi mesto dezhelnega glavarja se ne more trajno obdrzhati, niti brez pomochi, niti s pomochjo vlade. Tudi vlade ishchejo dandanes le kruha. Ne da bi trenila z ochesom, vas bo vlada zhrtvovala, che bo videla, da morda ne samo jaz zahtevam, naj se vas odstrani, temvech tudi drugi, ki razpolagajo z mochjo, da svoje zahteve, posebno poudarijo. Verjemite mi, gospod dezhelni glavar Kranjske in chislani zaupnik krone: danes imamo le edino pravo moch in to je masa. Glasu mase ne preslishi danes nihche vech, tudi ne najvishji v drzhavi. Ne chakajte na to, da bo masa zahtevala, naj se vas odstrani! Pojdite prej prostovoljno! Vi reshite s tem svojo stranko, ki jo sleherni dan vashega nadalnjega obstanka kompromitira, vi s tem samega sebe reshite najskrajnejshega.” Njegova lastna stranka zhe danes chuti, da je zanjo samo sramoten madezh in bo storila mnogo, da se ga znebi. Zato naj ne chaka tako dolgo, da se bosta stranka in vsa dezhela zachela zavedati, da jima je v sramoto, che ostane she nadalje na svojem mestu. “Dalech ta dan itak ni vech! Polagoma si zhe delajo solnca prvi zharki skozi svitajoche se jutranje megle svojo svetlo pot. Vechina zhe danes prav natanchno ve, kdo da ste. Ne chakajte, da bodo vedeli vsi. Kakor zvijache v sodni dvorani, tako imajo tudi lazhi v javnem sodnem zhivljenju enkrat svoj konec. Pach se lahko zgradi zhivljenje na lazhi, ne more pa se na lazhi tega zhivljenja vzdrzhati. Poklicani faktorji bodo dezheli, drzhavi povedali, kdo in kaj da ste. Jaz vam v vashem interesu ne morem chestokrat dovolj ponoviti: ne chakajte na to. Napravite konec. Zhrtvujte hitro, kar se sploh ne more dolgo drzhati, ker sicer se vas bo popolnoma zhrtvovalo. Zhlindro – afero je privatnik Shustershich navzlic obsodbi v treh instancah, navzlic parlamentu prestal. Nasramne zlorabe davchnega denarja, she bolj nesramnega izkorishchanja dobrodelnih zavodov pa ne bo prestal dezhelni glavar in zaupnik krone, kadar bo to prishlo v razgovor javno od poklicane strani in na za to merodajnem mestu. Na svidenje pri Filipih, dr. Ivan Shustershich!”213

 

Josip Gostinchar

 

Pri Slovencu so za novega odgovornega urednika izbrali drzhavnega poslanca, krshchanskosocialnega organizatorja Jozheta Gostincharja (1860-1942), ki je bil poleg Moshkerca najpomembnejshi Krekov zaupnik in sodelavec med delavstvom.214 Gostinchar je imel to prednost, da ga je shchitila poslanska imuniteta.215 Vendar pa je Kamila Theimer tozhila tudi njega in “v svoji ovadbi zahtevala od dunajskega parlamenta, da naj izrochi sodishchu g. Gostincharja, kakor je to zhe prej storila glede g. dr. Kreka”. Slovenski narod je ugotavljal: “Vsled teh izrochitvenih zahtev bo prishla sedaj tudi nasha poslanska zbornica v prijeten polozhaj, da dobi vpogled v nashe, specifichno kranjske javne razmere. Kakor chujemo, je preskrbljeno, da obe izrochitveni zahtevi ne bodeta dozhiveli obichajne usode takih zahtev, temvech da se bo pri ti priliki prav temeljito posvetilo v nashe nezdrave javne razmere in da se bo izpregovorila odkrita in jasna beseda o oni strahovladi, korupciji in slabem gospodarstvu, ki tira ubogo kranjsko dezhelo v gospodarsko propast. Gospoda naj le nikdar ne misli, da je za nje kranjska dezhelna zbornica zadnja instanca. Zhe se prikazujejo znamenja na nebu in sodni dan za nashe dezhelne teroriste in koritarje se blizha...”216

Pri Slovenskem narodu so v odgovor za Gostincharjevo imenovanje za odgovornega urednika Slovenca za odgovornega urednika izbrali drzhavnozborskega poslanca dr. Vladimirja Ravniharja (1871-1954).217

V 705. sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Tozhniki navijajo ushesa odgovornemu uredniku 'Slovenca'” oziroma “klerikalnemu poslancu 'Metli'” (Mihaelu Moshkercu). V 728. sht. ji je sledila pesmica z naslovom “V letu 1913”. Spremlja jo pet karikatur, ki so delo nezanega avtorja. Na prvi karikaturi je Kamila Theimer dala Shustershicha chez kolena in ga natepla s shibo po riti. Na naslednji karikaturi je Shustershichu priskochil na pomoch Moshkerc, ki je Kamili Theimer chez glavo poveznil posodo, Kamila Theimer nato grozi Moshkercu, ta pa bezhi pred njo. Na predzadnji karikaturi Moshkerc bezhi pred Kamilo Theimer in orozhnikom, na zadnji karikaturi pa je prikazan Moshkerc za reshetkami.

Novembra 1913 je preko dr. Vladislava Pegana za dunajsko poroto zaprosil tudi Mihael Moshkerc. Njegova razprava naj bi se v Ljubljani odvijala avgusta, a Moshkercu niso mogli izrochiti povabila k razpravi, zato je bila prestavljena na 24. november.218

Kamila Theimer je odgovorila, da nima nich proti in ker se bodo tako v tej pravdi kot v pravdi s Florjanchichem zaslishale iste priche, naj se tudi za Moshkerchevo zadevo imenuje dunajsko porotno sodishche.219 Tudi sama je v pravdi s Florjanchichem zaprosila za imenovanje dunajskega porotnega sodishcha.

 

"Tozhniki navijajo ushesa odgovornemu uredniku 'Slovenca'", Dan, 1913/705

 

"V letu 1913", Dan, 1914/728

 

Po mnenju Slovenca naj bi za zavlachevanje procesa imela dva razloga. Prvi razlog je bila izjava ministrskega predsednika Stürgkha, ki je postavila na lazh njeno trditev o Shustershichevem imenovanju za dezhelnega glavarja. Po tiskovnem zakonu ta izjava ni smela biti objavljena v chasnikih, dokler ni prebrana v sodni dvorani, tako da bi se to lahko zgodilo shele po volitvah, ki so se pravkar odvijale, kar je bilo v njen prid in v korist NNS. Drugi razlog pa je bila ugotovitev odvetnika Kokalja, da bo njena zadeva propadla pred ljubljanskimi porotniki, kajti tudi med njimi naj bi bilo dovolj “poshtenih in neodvisnih mozh, ki se liberalnega terorizma ne boje”.220 Slovenski narod pa je ugotavljal, da bo sedaj she prej prishlo do obrachuna, kajti v Ljubljani se vrshijo porotne razprave vsake tri mesece, na Dunaju vsak mesec.221 Konec leta 1913 je Slovenski narod sporochil, da je zaradi proshenj za imenovanje dunajske porote zadeva prishla pred kasacijsko sodishche (najvishje sodishche v raznih drzhavah), ki je odklonilo prenos obravnav, tako se bosta porotni razpravi proti Florjanchichu in Moshkercu odvijali na prihodnjem porotnem zasedanju v Ljubljani.222

 

 

dr. Janko Brejc

 

Uspeshno in v kratkem chasu se je iztekla tozhba Kamile Theimer proti Ivanu Lovshinu, zhupniku na Zasavski Sveti Gori, ki se je odvijala 1. oktobra 1913 pred litijskim sodishchem, kjer je tozhiteljico znova zagovarjal dr. Alojzij Kokalj. Obtozhba je Lovshinu ochitala, da je na shodu dezhelnega odbornika dr. Ivana Zajca na Sveti gori zhalil Kamilo Theimer.223 “Pri razpravi v Litiji je obtozheni zhupnik svoje zhalitve hrabro tajil in se skliceval na kakih 20 do 30 prich, da ni izustil nobene zhaljive besede, chesh, da dobro ve, da ni poslanec in da torej ne sme nekaznovano razzhaliti, kakor je to na tem shodu storil dezhelni dostojanstvenik g. dr. Zajec.” Lovshin, ki je pravzaprav le pritrjeval Zajcu224 – tega je shchitila poslanska imuniteta –, je bil obsojen na plachilo denarne kazni v vishini 100 kron oziroma na desetdnevno zaporno kazen v primeru njene neizterljivosti. “Zhupnik je s tem dobil svoje plachilo in si bo drugich premislil iti po kostanj za dr. Shushtershicha in dr. Kreka,” je zakljuchila Sava.225 Ker je chez teden dni Slovenec ochital pricham, da so krivo prisegle, so te tozhile njegovega odgovornega urednika Jozhefa Gostincharja.226

Kreka je zastopal najprej dr. Vladislav Pegan, za njim pa dr. Janko Brejc (1869-1934),227 od katerega je Ivan Dolenec izvedel, da se je Krek odlochil tozhiti Kamilo Theimer shele na Shustershichev pritisk. Dr. Pegan je dvakrat prosil, da bi se razprava odvijala pred drugim sodishchem, a mu ni uspelo. Brejc pa je dosegel, da je bila imenovana dunajska porota. She preden je prishlo do razprave, je izbruhnila 1. svetovna vojna, med katero so bila ukinjena porotna sodishcha.228

“Liberalci so histerichni Theimerci tako krvavo nasedli, da se jim ves svet smeje” je Gorenjec pojasnjeval, zakaj se katolishki tabor ne odlochi zakljuchiti afero pred ljubljanskim porotnim sodishchem. “Hoteli so oblatiti nashe voditelje in napraviti razdor v nashih vrstah, pa so sami komaj s silo zamazali razpoko v svoji stranki. Eno upanje jim je she ostalo: liberalni porotniki. Dr. Tavchar je rekel nekoch, da ni na kranjskem prostoru klopi, ki bi ga obsodila. Zakon o porotnih sodishchih se pri nas izvaja she vedno tako krivichno, da je vechina porotnikov liberalna, dasi ne predstavlja liberalna stranka v dezheli niti ene petinke prebivalstva. In to je odlochilno v politichnih pravdah. Zato vpijejo liberalci, naj dr. Shustershich tozhi 'Slovenski Narod'. Ko bi bila razprava pred sodnikomveshchakom, ki imajo nad seboj vishje inshtance, vemo, da bi bilo drugache. Nasha stranka pa nima povoda, izpostavljati svoje voditelje liberalnim porotnikom. To pa tem manj, ker je nam znana iz prvega vira izjava osebe, ki je v tem oziru merodajna in odlochilna, da se dr. Shustershich, ko je odstopil Shuklje, ni ponujal vladi kot dezhelni glavar, niti ni vladi za sluchaj imenovanja za svojo stranko nichesar obljubil. Bili smo o tem sicer preprichani zhe pred to izjavo, sedaj pa mora uvideti tudi nasprotnik, kako neusmiljeno je potegnila histerichna Kamila 'Narod' in liberalne prvake. star pregovor: kdor drugim jamo koplje - - -.”229

 

 

 

 

“POSHTENIM LJUDEM”

 

Tik pred zasedanjem kranjskega dezhelnega zbora v septembru 1913 je Slovenski narod objavil chlanek Kamile Theimer z naslovom “Obrachun”, ki je bil posvechen predvsem razkrivanju gospodarskih afer. “Tako se torej snide vroche zazheljeni dezhelni zbor, ki se ga gotovi ljudje tako boje in prinese sodech po chloveshki previdnosti ne samo ustavno dolocheni, nego tudi moralichni obrachun,” je zatrjevala Kamila Theimer. “Prizadevanjem dr. Shustershicha in njegovih zaplechnikov se ni posrechilo izposlovati pri vladi, da bi ostala zaprta parlamentarna tribuna, pred katero morajo polagati rachune o svojih dejanjih in mislim, da se ne motim, che pripisujem ta prvi popolni neuspeh sedanjih mogotcev pred vsem razkritjem v Pavshlarjevi aferi. Odkar so Shustershich in njegovi tovarishi na krmilu, je vlada sedaj prvich odlochila proti njim in se ni kakor dosihdob slepo uklonila njihovemu diktatu. Bozhji mlini pach ne meljejo samo zanesljivo, nego vechkrat tudi hitreje, kakor je marsikomu ljubo!” Tisti, ki znajo opazovati, so lahko zhe dlje chasa videli znamenja prihajajoche zarje. Kljub proshnjam ni izshel nobeden, niti najsramezhljivejshi uraden dementi njenih zhaljivih obdolzhitev, obenem pa je bila “objektivnost justice” v njenem procesu popolna in nad vsakim dvomom. To so v pravni drzhavi sama po sebi razumljiva dejstva, ki pa pomenijo v tem primeru she mnogo vech. V njen prid govorita tudi razsodba poljedelskega ministrstva o tozhbi delnishke druzhbe za papirno in tiskarsko industrijo Leykam – Josefstal v korist tej druzhbi in proti dezheli ter brzojavno sporochilo, naj se ustavijo dela v Zavrshnici. Che vsa ta znamenja ne zavajajo, potem Shustershichu ni ostalo niti toliko chasa, da napravi svoj politichni testament, razen che ga nima zhe napisanega. Kamila Theimer je znova pretila Shustershichu, da ga niti prijateljstvo z dezhelnim predsednikom in zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil z njim, ne bosta obvarovala pred neizogibnim koncem, kajti nashe vlade imajo sicer dobre zhelodce, a tako dalech she niso, da bi mogle prebaviti mlinske kamne. “Vrh tega sedi na vasho nesrecho sedaj na ministrski klopi mozh, ki ni samo najboljshi resortni minister svoje stroke, kar jih je Avstrija imela nekaj desetletij sem, nego ima tudi nekaj tega, kar se imenuje chut za moralichno snazhnost in je poleg vsega she jurist. Ta mozh ne prenese Pavshlarjeve afere, to bi vam bila jaz lahko naprej povedala, moj gospod dezhelni glavar, kakor ni prenesel Leykam-Josefstalske afere in kakor ne bo prenesel gospodarjenja pri 'Gospodarski zvezi' in pri 'Zadruzhni zvezi', chim bo opozorjen, kako se godi pri teh 'dobrodelnih institutih'. Ta je takoj spoznal, da se je v Pavshlarjevi aferi zgodil chisto navaden shvindel, pri katerem je bila dezhela postavljena v ospredje, ker bi se tako laglje dobila koncesija in laglje izvedla cela transakcija, kakor che bi se takoj od zachetka priznalo, da gre samo za lastni zhep. Dezhelni zbor bo sedaj moral preiskati, kako se je moglo zgoditi, da imata dva razlichna, na popolnoma drugachni podlagi slonecha odloka dezhelnega odbora z dne 25. oziroma 31. januarja t. l. eno in isto shtevilko, kakor bo moral po zgledu francoske veseloigre 'Cache-cache' iskati v predlozhenih rachunih onih 60.000 kron davchnega denarja, ki so bili izdani za priredbo zasebnega stanovanja gospoda dezh. glavarja v dezh. dvorcu; da se je mogel ta popolnoma neopravichljivi izdatek skriti, je bilo treba upeljati nov, chisto poseben nachin budgetiranja! “ Vendar pa shalo na stran, kajti dezhelni zbor sedaj chaka mnogo gradiva, za temeljito obravnavo tega gradiva pa bi bilo potrebno vechmesechno zasedanje. V prvi vrsti gre za zhe omenjeni milijon kron, ki je bil zapravljen za Zavrshnico. “Pri zgradbi Zavrshnice se je postopalo tako brezglavo, brezsmiselno in brezsmoterno, da se to postopanje ne da drugache tolmachiti, kakor s shvindlerskimi nameni. Vse v nasprotju z izrechenim sklepom dezh. zbora – nobene koncesije, nikakega rentabilnega rachuna – podjetje, o katerem pravijo strokovnjaki, da je tudi tehnichno naravnost smeshno!” Sledijo obtozhbe glede potrtatno in nesmoterno zgrajene nove ceste Shkofja Loka-Trata, ki naj bi bila samo za okrog 200 m krajsha kot she dobro ohranjena stara cesta, a je zahtevala drag nov most. Na cesti je toliko ovinkov, da je neuporabna za “novootovorjeni avtomobilni promet”. Nenazadnje zasluzhi pozornost dezhelnega zbora tudi imenovanje bivshega kajzharja in bankrotiranega dezhelnega poslanca Bariola kot “kmetijskega veshchaka” v IV. razred dezhelnih uradnikov. Dezhelnemu zboru tudi ne sme biti vseeno, kako je dezhelni glavar prishel do svojega dostojanstva in kako je preprechil “za ves slovenski jug monarhije narodnogospodarsko tako vazhen zavod, kakor je bil seminar za kmetijske uchiteljice”, samo zato, ker ni mogel kovati zase politichnega kapitala. Che se bo nadaljevalo sedanje stanje v dezhelnem gospodarstvu, bo kmalu do poslednjega vinarja porabljenih 10 milijonov zadnjega posojila. Neizogibna posledica bo zvishanje dezhelnih doklad za 100 odstotkov ali she vech. “To bo pach chutila tudi drzhava, zakaj che industrija v takih razmerah ne bo posnemala francoskega in nemshkega izgleda in s svojimi kapitalijami raje zamenjala na industriji itak revno Kranjsko z mladimi balkanskimi drzhavami, to je she odprto vprashanje, na katero bi pa jaz za svojo osebo pritrjevalno odgovorila.”

Dezhelni zbor se bo gotovo tudi podrobneje in bolj intenzivno bavil s t.i. “dobrodelnimi zavodi” vladajoche klike. “Kakor znano, je bil svojchas storjen, seveda do sedaj she ne sankcijoniran sklep dezhelnega odbora, glasom katerega jamchi dezhela kranjska za 'Ljudsko posojilnico', kateri sklep danes 'Ljudska posojilnica' izrablja ravno tako protizakonito, kakor z namenom, delati reklamo, in kar se shopiri celo tiskano na njenih oknih.” Che pa vlada izve za resnichne razmere pri Ljudski posojilnici, bo pach tezhko mogla priporochati ta sklep sedanje vechine dezhelnega zbora cesarju v sankcijo. “Kakor Pavshlarjeva afera, smrde tudi razmere v 'Ljudski posojilnici' naravnost do neba in jih je treba enkrat pribiti. Tako je na primer 'Ljudska posojilnica' vplachala v fond za pokritje 100.000 K, za ostalih 19 milijonov 900.000 K vlozhenega kapitala pa zadostuje najbrzhe bozhji blagoslov kot pokritje, v kolikor ta denar she ni bil predmet notranjega posojila. 'Ljudska posojilnica' dela po statutih popolnoma nedopustne banchne kupchije in vrshi pod egido dezhelnega glavarja in voditelja chisto agrarne stranke ter pod vodstvom g. kanonika Shishke razkosanje posestev v velikem shtilu. Prechastiti gospod ima sploh za duhovnega dostojanstvenika zelo razvit trgovski chut. Tako je med drugim fabrikant parketov in vozov in v svojem pichlem prostem chasu, kadar nima posla z dovoljevanjem popolnoma ali delno nepokritih posojil v 'Ljudski posojilnici', je poleg tega she odprti druzhabnik firme Zajc & Horn za proizvajanje umetnih kamnov in druzhabnik famozne tovarne za chevlje Kozina & Comp.” Ta popolnoma ali deloma nepokrita posojila Ljudske posojilnice tvorijo poglavje zase, ki bi ga Kamila Theimer priporochila nekemu sploshno ne posebno priljubljenemu drzhavnemu funkcionarju. “Na chelu teh nepokritih posojil se nahaja posojilo Nj. shkofijski milosti g. knezoshkofu ljubljanskemu dr. Antonu Bonaventuri Jeglichu z 900.000 K, za katere do sedaj prav gotovo niso bile plachane niti obresti, potem sledi posojilo ca 1 1/2 milijona kron, – popacheni svet pravi celo 2 milijonov kron – tovarnarju za usnje in bratrancu g. dr. Shustershicha Karlu Pollaku, ki med brati ni toliko vredno, marvech k vechjemu dve tretjini te vsote.” Sledi posojilo tvrdki Zabred v vishini 700.000 kron, tvrdka pa je cenjena na priblizhno 300.000 kron, nato vechje, le delno pokrito posojilo Mengeshki pivovarni in tako naprej. Da je she marsikaj gnilega v dezheli Danski (Kranjski), dokazuje tudi dejstvo, da so razne posojilnice v drugih mestih nasprotovale zvezi z Ljudsko posojilnico in da duhovniki sami prvi dvigajo svoje vloge iz Ljudske posojilnice ter jo zapushchajo “kakor podgane potapljajocho ladjo”. Vest, da je dezhelni glavar in bivshi predsednik Ljudske posojilnice prodal svoj delezh, sicer she ni potrjena. “V obrambo resnice pa moram tu takoj izrecno naglashati, da vse te nepravilnosti ne izvirajo iz ere sedanjega predsednika, marvech da datirajo zhe od prej in da je bil g. Povshe z vsemi sredstvi strankarske discipline in morda she z ostrejshimi sredstvi prisiljen, da sluzhi s svojim notorichno chistimi rokami in s svojim notorichno velikim premozhenjem kot reklamna tabla temu prav za prav ljudskemu blagru posvechenemu zavodu.”

Nich bolje ni tudi s poslovanjem v Gospodarski zvezi in Zadruzhni zvezi. “Da se je moral porabiti slovenski vseuchilishki fond v velikem svojem delu zato, da se pokrije borzna diferenca 500.000 K pri nesrechni trzhashki spekulaciji g. dr. Pegana, je javna skrivnost.” Prav tako je tudi znano, da prikazuje Zadruzhna zveza pri letnem prometu 50 milijonov kron samo neprimerno majhen chisti dobichek. Da to ni ravno chastno sprichevalo za vodstvo tega zavoda, ji bo zagotovo rad pritrdil vsak trgovec, chetudi obstaja tako majhen dobichek v resnici in ne samo na papirju. Tudi Zadruzhna centrala daje posojila, za katere ni pokritja ali pa so pokrita samo deloma, in s tem sledi lepemu zgledu Ljudske posojilnice. Kot je sploshno znano, so okrog 5 milijonov kron posodili v Dalmacijo, kjer bi v najboljshem primeru dobili zgolj 3 milijone pokritja. Seveda teh milijonov niso posodili zato, da bi dvignili in pospeshili zadruzhnishtvo v Dalmaciji, temvech iz politichnih namenov, da bi pomnozhili shtevilo pristashev hrvashke stranke prave, zaveznice SLS. “Roka roko umiva, zlasti ako ne izvira denar, ki se ga v njo polaga, iz lastnega zhepa, marvech iz denarnice zadruzhnikov.

Da bi zamashili vedno bolj narashchajocho luknjo, so pach morali skushati, da se salvirajo na drug nachin, kar izprichuje zgled Istrske zadruge, kjer je predsednik zadruzhne zveze drzhavni in dezhelni poslanec dr. Laginja v Pulju za hrbtom zadruzhnega odbora oddal denar v Ljubljano, vsled chesar se je podpredsednik dr. Josip Flego takisto v Pulju, chutil primoranega odlozhiti svoje chastno mesto in se odpovedati odbornishtvu, ker ni hotel takega postopanja kriti s svojim imenom.

Preprichana sem, da bi imel zhe omenjeni drzhavni funkcijonar najmanj tolik interes na njegovi izpovedi, kakor na natanchnem prouchevanju aktov 'Ljudske posojilnice'.” Ob vsem, kar je navedla, se ji zato pach mora pritrditi, da bo imel dezhelni zbor dovolj vzrokov, da se izchrpno posveti poslovanju vseh teh zavodov, predvsem pa si mora vsaj toliko priti na jasno glede njihove povezave z dezhelno upravo, da bo vedel, v koliko se bo morala v primeru potrebe po pokritju pasive omenjenih zavodov pritegniti dezhela. Sicer pa gospodarstvo v Ljudski posojilnici, Zadruzhni in Gospodarski zvezi nikakor ni samo lokalna kranjska zadeva, temvech sploshnodrzhavna zadeva, kajti zadnja dva zavoda subvencionira drzhava, torej jih podpirajo tudi davki iz drugih kronovin. Njihovi davkoplachevalci pa se bodo znali najlepshe zahvaliti zato, da se njihov denar namenja za polnjenje zhepov nekaterih kranjskih ljudskih izkorishchevalcev. “Panama na Kranjskem je dosegel vrhunec in dolzhnost vrhovne drzhavne uprave je, da sedaj posezhe vmes in napravi konec shkandala, ker se je dezhelna vlada v tem pogledu pokazala kot popolnoma nezmozhno.

Tako ne more, tako ne sme in tako tudi ne bo shlo dalje! Kar je prevech, je prevech!

She ne sankcijonirani dezhelnozborski sklepi, ki so v izlozhnih oknih razobesheni kot vaba za kaline, so udarec v obraz zakonodaji in enostavno ni mogoche razmeti, kako more gospod dezhelni predsednik molche trpeti takshno krshenje zakona in s tem prevzeti nase sokrivdo.

Takisto nedopustno je tudi, da najema najvishji cerkveni dostojanstvenik v dezheli posojila, za katera nima pokritja.

Toda ali se morda smatra, da je ugledu katolishke cerkve koristno, ako se cerkveni dostojanstveniki udelezhujejo dvomljivih denarnih podjetij in ako najvishji pastir zaide v popolno odvisnost stranke, kateri se mora potem oddolzhiti na ta nachin, da proslavlja v svojih pastirskih pismih strankinega nachelnika kot najsvetejshega mozha?!

Usojam si o tem odlochno dvomiti, to tem bolj, ako je slavljeni mozh bivshi predsednik 'Ljudske posojilnice'!”

Takshna posojila bi moral preprechiti zhe dober okus. Che pa na pristojnem mestu ni potrebnega takta, so druge merodajne instance dolzhne intervenirati. Vse te stvari krichijo po drzhavni reviziji imenovanih denarnih zavodov, po reviziji meshane komisije, v kateri bi bili izvedenci vseh strank, na pa komisije, ki bi jo sestavila dezhelna vlada. Preprechiti je potrebno, da bi se revizija konchala tako kot pred dvemi leti pri Ljudski posojilnici, ko so enemu izmed obeh revizorjev dodelili vechje, najbrzh brezobrestno posojilo, nakar ta ni odkril nobenih nepravilnosti ter so si nato lahko ganjeno podali roke in se objeli. Kamila Theimer je zahtevala, naj se tokrat krivci ne glede na njihov polozhaj izroche zasluzheni kazni.

“Zavedam se, da stoje danes za mano tisochi ni tisochi, ki z mano vred isto zahtevajo. Enaka pravica za vse!

Ubogi Hudnik se je moral pokoriti za to, kar je zagreshil, in tako se naj pokore tudi drugi. Che zhivimo v pravni drzhavi, potem je dolzhnost centralne vlade, da konchno izvaja potrebe konsekvence. Mnogo chasa za to nima vech.

V drugi polovici meseca oktobra se sestane drzhavni zbor.

Gospod ministrski predsednik bi bil zares slabo pouchen, ako bi hotel pochakati na to, da bi se v drzhavnem zboru nanj stavilo usodno vprashanje, ki ga sedaj jaz stavljam nanj!

Kaj hoche vasha ekscelenca ukreniti v vprashanju kranjskega panamina?230

Chlanku je bil pripisan kratko pojasnilo Kamile Theimer: “Da bi iz danashnjega mojega chlanka ne nastala kaka nesporazumljenja, dostavljam she to, da moram za navedbe chlanka glede drzh. poslanca g. dr. Laginje prepustiti odgovornost g. dr. Jos. Flego, ki mi je te stvari povedal.”231 Povzetek chlanka je pod naslovom “Klerikalni pananimo na Kranjskem” objavil Riechki novi list.232 Kljub obsezhnosti obtozhb Kamile Theimer zoper poslovanje Ljudske posojilnice, Gospodarske in Zadruzhne zveze ter Jeglicheve in Shustershicheve vpletenosti te niso mogle zasenchiti obtozhb na Krekov rachun. Zaradi namigovanj, da je iz pisem razvidno, da “mozh ne jemlje preresno obljube vrednega devishtva”,233 se je Krek znashel v za posvechenega mozha nemogochi situaciji, zato je v spisu z naslovom “Poshtenim ljudem” z grenko ostrino podal svoje pojasnilo o spornem razmerju. Krek ga je napisal na prigovarjanje svojih prijateljev in je bil objavljen na naslovnici Slovenca dan pred zasedanjenm kranjskega dezhelnega zbora. “Zhe na predvecher zasedanja je objavil Krek spricho nujnih proshenj svojih prijateljev odgovor v Theimerchini zadevi, ki je izrazhal vso globoko bolest tako oklevetanega mozha (prijatelji njegovi trdijo, da je ta afera v veliki meri pospeshila njegovo smrt),” je zapisal Fran Erjavec.234 V chlanku je Krek priznaval prijateljsko naklonjenost do Kamile Theimer, zdruzheno s krshchanskim usmiljenjem. Ob prvem srechanju je nanj napravila ugoden vtis, vendar ni vech iskal stikov z njo. Sama ga je poiskala, ko je potrebovala njegovo pomoch pri pripravi prispevka o gospodinjskih techajih v Belgiji in Nemchiji. Zato sta se vechkrat srechala. Naposled je spoznal, da bi njena delovna vnema lahko koristila Slovencem in je v njej videl sodelavko in pomochnico. Ko pa je ugotovil, v kakshno smer se razvija njuno prijateljstvo, se je Kamile Theimer zachel izogibati in poskushal na lep nachin prekiniti stike. Pisem, ki ji jih je pisal, ni mogoche razumeti brez njenih. V njih jo je tolazhil, miril in pregovarjal, da ne bi storila samomora, zato je vchasih zapisal tudi kakshno besedo, ki bi se lahko, iztrgana iz konteksta, napachno tolmachila. Kamila Theimer pa mu she vedno pishe pisma, v katerih ga prosi odpushchanja in mu zagotavlja, da mu ni zhelela shkodovati in je bila zapeljana. Poudaril je, da sta delo in sloga tista, ki bosta Kranjcem koristila, ne pa nezaupanje, sumnichenje in lenoba.

Oziroma vse zgoraj navedeno povedano s Krekovimi besedami: “Nisem si mislil, da bi mi bilo kdaj treba s takim chlankom v javnost, ki ga danes pishem. Vrnivshi se iz svoje gorske samote v Ljubljano, izvem shele tochno, kako dalech se izrablja pisanje K. Theimer o meni. Nachelo, ki sem ga vedno proglashal, da so osebe postranska stvar, da prihajajo in odhajajo vsaka s svojimi slabostmi, velja tudi zame. Treba je pa pomisliti to-le: Dela je na vseh koncih, resni chasi se nam Slovencem blizhajo v vseh ozirih in tu je treba zdruzhevati delavne mochi, krepko se upreti vsakemu razdiranju in zidati dalje, da bomo pripravljeni za vsak sluchaj. Nezaupnost in s sumnichenjem zvezan pesimizem pa gledata vse v najchrnejshi luchi in rodita lenobo, ki je naglavni greh tudi v javnem zhivljenju. Morda se mi posrechi v nastopnih vrstah vsaj nekoliko razkaditi meglo, ki se vlachi v nashi javnosti.

Drzhavnozborski tovarish pripelje nekoch glavno poslovodkinjo poljedelske drzhavne zhenske zveze gdch. Theimer v zbornico, da me po njeni zhelji seznani zh njo kot strokovnjakinjo v kmechkem gospodinjskem sholstvu in o napravah, ki se tichejo javnega blagra na kmetih. Pripominjam, da sem tega dotichnika prosil, naj tega ne stori, ker nimam za taka znanja ne sposobnosti, ne chasa. Ne tajim, da je prvi stik z omenjeno osebo vplival name. Ekscentrichna darovitost zgovorne dame je naredila tudi na druge v prvem nastopu fascinujoch vtis. Bila bi pa zaspala vsaka zveza med nama, ko bi ne bila sama jela hoditi nadme, ko je poleti l. 1911 prepotovala Belgijo in Nemchijo in prouchevala gospodinjske shole in pripravljala svoj potopis za javnost. Za vsako stvarco se je hotela posvetovati z menoj izprva v zbornici, kasneje me je povabila na dom, chesh, da se lozhje in neovirano pogovarjava. Povedal sem o tem vabilu svojim tovarishem in v soglasju zh njimi sem se odzval. Izjavljam pa kategorichno, da nikoli nisem shel na posvet nepovabljen in da sem velikokrat rekel, da mi pogostna vabila niso vshech, da je dovolj, che se na mesec enkrat za dolochen chas snideva in razgovoriva, kar je treba. K. Theimer je kazala zhivahno zanimanje za Jugoslovane in resno voljo glede na gospodinjski pouk kaj vechjega storiti za nje. Niso bili brezplodni najini posveti, zlasti zato ne, ker je ona s chudovito energijo zgrabila vsako praktichno misel in jo v vseh merodajnih krogih z vso silo razshirjala in skrbela za njeno udejstvovanje. Zaresno sem bil izprva preprichan, da je mogoche zh njo in po nji znatno koristiti nashemu ljudstvu in tako se je razvilo med menoj in njo prijateljsko razmerje, ki se ga z ozirom na mojo in njeno starost po moji sodbi ne bi bilo treba nich bati, in ki so vedeli zanj vsi moji tovarishi in she marsikdo drug. Ko sem pa videl, da utegne ta rech kreniti na druga pota, sem se jel izmikati. Njena pisma so dobivala, kakor je sama priznala, Dalilin znachaj. Che bi bilo treba, to izprichajo tovarishi, ki so jih chitali. Tu prichenja moja krivda. Namestu da bi bil takoj pretrgal vsako zvezo, sem v dobri veri in z dobrim namenom poizkushal z lepo ohraniti najinemu razmerju strogo prijateljski znachaj; pach pa sem redkejshe odgovarjal njenim pismom, in, kar se je dalo, se izmikal osebnemu stiku. Pisma, ki sem jih pisal, so neumljiva brez njenih. Treba je bilo izrechi besedo v tolazhbo, proti obupanim tozhbam, proti zhuganju, da se umori, che prekinem vsak stik. Kolikokrat sem chul, da mislim samo na Jugoslovane, da pa njo bagateliziram. Tako mi je padla na papir semtertja kaka beseda, ki se napachno tolmachena, iztrgana iz svoje zveze, brez njenih besedi, katerim sem odgovarjal, lahko napachno tolmachi. Obzhalujem to svojo krivdo, dasi si ne morem prikrivati chustva, da je bil Reineke Fuchs kot rimski romar poshtenjak prve vrste v primeri s pohujshanimi 'Narodovi' bralci. Ko sem letos chul pri Veliki nochi, kaj govori o meni, da mi celo podtika nameravano apostazijo [op. odpad, odpadnishtvo] zavoljo nje, sem naredil piko.

K. Theimer se sedaj bori v liberalnem taboru. Za orozhje ji sluzhijo tudi moja pisma. Unichuje me; obenem pa mi pisari neprestano, seveda ne da bi dobila kak odgovor. V teh pismih ishche osebnega stika z menoj, zdaj z jezo, zdaj z obzhalovanjem in izlepa, zhugajoch in prosech, kakor ravno pride. Pisma, ki so na razpolago v originalu, ki jih torej ne more nihche utajiti, so psiholoshko sila zanimiva. Notri berem, da ni nikoli mislila mene unichiti ali mi shkodovati, da je mene napadala samo nahujskana in nalagana (torej so lazhi v njenih napadih). Pravi: Wie ein blödes Tier, das ich bin, bin ich von einer Falle in die andere hineingetolkert – kot neumna zhival, kar sem, sem iz ene pasti v drugo zashtorkljala. Odpushchanja prosi. Jaz sem molchal, obenem pa upal, da izprevidi sama svojo krivico in jo popravi. Ker od mene ni bilo nichesar dobiti, je prishla sama na Prtovch. Zvecher v dezhju sem jo moral sprejeti utrujeno in zmucheno, da je komaj sopla. Izjavil sem ji pa, da vidim v njenem obisku samo novo past, chesh da ishche prilozhnosti, kako bi mogla iznova kaj izrabiti proti meni. Na njeno, v solzah in vzdihih opetavno vprashanje, naj povem, kaj zhelim, sem ji izjavil, da prav nich ne zhelim od nje, nich ne zahtevam, she manj pa prosim. Nato mi je izrochila pismeno izjavo, ki jo imam v originalu shranjeno in je na razpolago vsakomur, kdor dvomi o nji. V izjavi stoji dobesedno:

'Ich bie hieher auf eigene Veranlaßung gekommen, ohne daß Dr. Krek davon etwas wußte. Ich erkläre gleichzeitig, daß Alles, was ich über dr. Krek und seine Beziehungen zu mir gesagt und geschrieben habe, Lüge und Verleumdung von mir war. Ich habe nie ein Verhältnis mit ihm gehabt. Ich habe Alles nur aus Rachsucht gethan, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte. Das ist die Wahrheit, so wahr mir ein Gott in meiner letzten Stunde helfen möge.

 

Prtovch, den 20. Juli 1913.                                                                                                  Camilla Theimer.

Prestavljeno:

'Jaz sem semkaj iz lastnega nagiba prishla, ne da bi bil dr. Krek o tem kaj vedel. Obenem izjavljam, da je vse, kar sem o dr. Kreku in njegovih odnosih do mene rekla in pisala, bila lazh in obrekovanje do mene. Jaz nisem nikoli razmerja imela z njim. Jaz sem vse iz mashchevanjazheljnosti storila, ker sem bila vanj zaljubljena in on od mene ni hotel nichesar vedeti. To je resnica, tako resnichna, kakor mi Bog v moji zadnji uri pomagaj.

 

Prtovch, dne 20. julija 1913.                                                                                                   Camilla Theimer.

Podoben preklic je spisala za 'Sl. Narod' in ga kuvertirala; spisala je pismo na svojega zastopnika, naj moja pisma unichi in preklic na shkofa. Pismo na 'Narod' in na zastopnika je v mojih rokah, nisem ju oddal, marvech sem ji rekel, da nisem njen poshtni sel. Pismo na 'Narod' pricha, da so bile te izjave od nje namenjene za javnost. Sama po svojem zastopniku v nekem pismu na shkofa izjavlja, da izjave ne preklicuje; v enem pismu name pishe, da mi je dala izjave zato, da jih rabim, v drugem se pa bridko huduje, da se razshirja lazh okrog, chesh da sem jo jaz na Prtovchu opijanil in ji izsilil imenovane izjave.

Moja afera je s tem pojasnjena. Trpel sem vsled nje dovolj, ker me je zadela ravno ob chasu, ko me je zdelovala huda bolezen – zastrupljenje z nikotinom. A to so osebna laparije! Preko njih na dnevni red!

V Ljubljani, 23. septembra 1913 Dr. Krek”235

 

Kamila Theimer je Kreku v Slovenskem narodu nemudoma namenila javen odgovor z istim naslovom, odvetnika dr. Alojzija Kokalja pa je pooblastila, naj zaradi chlanka “Poshtenim ljudem!” vlozhi tozhbo zoper Kreka in Gostincharja.236 “Seznanila se nisem z dr. Krekom na lastno zheljo, kakor on zatrjuje, marvech potom gospe dr. Shustershicheve, ki me je nekega dne kot odbornico drushtva 'Landwirtschaftlicher Reichs – Frauenverein' prosila, da zh njo v parlamentu posetim dr. Kreka, ker se baje brez tega najvplivnejshega mozha ne more nichesar storiti v dezheli,” je v chlanku “Poshtenim ljudem” zagotavljala Kamila Theimer. “Da bi napravila na dr. Kreka kakshen vtisk, pach takrat nisem opazila. Obchevala sva dejansko vech kakor eno leto, ne da bi bi sploh bilo prishlo na misel, da bi smatrala najino razmerje za drugachno, kakor prijateljsko.

Shele v chasu moje tezhke bolezni spomladi l. 1912 mi je nekoch namignil, da ne vidi v meni dushevne prijateljice nego zheno. Na to sem ga drugi dan pismeno prosila, naj s takimi nesmoternimi opombami ne moti najinega razmerja, ker bi bila sicer v svojo zhalost primorana zh njim prekiniti vsako nadaljno obchevanje. Dr. Krek je zopet prihajal k meni in zopet so preshli meseci, ne da bi se med nama omenila besedica 'ljubezen'. Kar se je potem zgodilo, povedó bolje, kakor bi jaz to mogla, pisma, ki se nahajajo v mojih rokah in ki jih priobchim v izvlechku jutri.

Samo nekaj she naj pripomnim.

Shele po vechmesechnem upiranju sem se 28. decembra l. l. odlochila udati se dr. Krekovim proshnjam in postati njegova in sicer shele potem, ko mi se je opetavno zaklinjal, da mu bo najina zveza prav tako sveta kot postavni zakon in da nima pri tej zvezi prav nobenih verskih pomislekov.

Kar se tiche mojega poseta v Prtovchu moje tamkaj datirane izjave menim, da bi bilo vzpricho pravkar povedanega odvech vsako nadaljno pojasnjevanje.

Slishala sem, da je mozh, ki sem ga ljubila, bolan in nesrechen ter sem imela samo eno umljivo zheljo: k njemu.

Od 16. maja mu sploh nisem pisala, po mojem posetu v Prtovchu pa samo v toliko, da bi ga izlochila iz politichne borbe proti njegovi stranki, kar vsak chas lahko potrdi g. Etbin Kristan, ki pozna ta pisma. Vprasham vse dostojne in poshtene ljudi, kako se naj oznachi mozha, ki obrekuje zhensko, da bi sebe opral in ki zlorablja ljubezen, telesno onemoglost in brezmochnost te zhene zato, da bi iz nje izsilil lazhnjive samoobtozhbe v svrho da bi reshil samega sebe?

Tako in sedaj me tozhite, visokochastiti gospod dr. Janez Evangelist Krek.

V Ljubljani, 24. septembra 1913.                                                                                      Kamila Theimer.”237

V isti, 219. sht. Slovenskega naroda je bilo objavljeno tudi drobno obvestilo, ki ga je v imenu Narodne tiskarne napisal dr. Ivan Tavchar. Sporochalo je, da upravni odbor ne prevzema odgovornosti za chlanke Kamile Theimer, zlasti tiste, v katerih se je polotila denarnih zavodov SLS. Tovrstni napadi so po mnenju upravnega odbora Narodne tiskarne neupravicheni, ker niso podprti z dokazi, temvech temeljijo zgolj na trditvah Kamile Theimer. Ker Upravni odbor ni nikdar zagovarjal napadanja slovenskih denarnih zavodov v domachem chasopisju, chasopisi, ki jih tiska Narodna tiskarna, odslej ne bodo vech objavljali tovrstnih napadov. “Upravni odbor 'Narodne tiskarne' ima jutri sejo, pri kateri bo predsednik gosp. dr. Ivan Tavchar nasvetoval: Upravni odbor izjavlja, da prepushcha odgovornost za chlanke gdch. Kamile Theimerjeve nji sami. Posebno za one, v katerih se je ostro napadalo denarne zavode S.L.S. Pripominja se, da smatra te napade za neosnovane, ker jih podpira zgolj le enostranska trditev gdch. Theimerjeve. Upravni odbor ni bil nikdar za to, da bi se v slovenskih listih napadali slovenski denarni zavodi, zatorej sklene, da listi, tiskani v 'Narodni tiskarni', ne smejo vech prinashati takih napadov. – Dr. Ivan Tavchar.”238 Slovenski narod odslej Kamili Theimer ni vech posvechal poprejshnje velike pozornosti in ji le she poredko namenjal prostor na svojih chasopisnih straneh.

Zato si je Kamila Theimer nashla novega zaveznika pri socialdemokratski Zarji, v kateri se je zhe konec septembra pojavilo njeno novo pismo. “Gospodichna Kamila Theimerjeva nas prosi za naslednje vrste. Ker stoji v boju in je napadeni, pa ji je prostor nenadoma odpovedan v listu, v katerem je prichela boj, v 'Slov. Nar.', je pach razumljivo, da ji ne odrechemo prilike za borbo v zadevi, ki je vsekakor javnega znachaja,” je poudarjala Zarja.

Kamila Theimer je v Zarji zapisala, da je zhe teden dni od takrat, ko je v Slovenskem narodu objavila tezhke obtozhbe o poslovanju v klerikalnih denarnih zavodih, zlasti v Ljudski posojilnici. Cheprav so bile obtozhbe podpisane z njenim polnim imenom (op.: podpisani chlanki so bili v tedanjem chasopisju redkost) in so obsegale povsem konkretne podatke, ni dobila nobenega odgovora, pach pa je Slovenec pisal o “satanskem obrekovanju” liberalnih chasopisov, pri tem pa pazljivo zamolchal njeno ime, da ji ne bi dal prilozhnosti za tozhbo, v kateri bi opravicheno zahtevala predlozhitev knjig napadenih zavodov. Zhe to ravnanje potrjuje, da se njene, iz zanesljivih virov izvirajoche informacije ujemajo z dejstvi. Lahko bi dodali tudi vech kot chudna odgovora gospoda dezhelnega predsednika in dezhelnega glavarja na interpelacijo Supanchich-Gangl. Sama sicer ni “veshchakinja za drzhavno in dezhelno zakonodajstvo”, zato ne more soditi, ali je zakon res potreben ali ne. Zagotovo pa ve: “Che odklanja vechina debato o dezhelni garanciji in odreka nasvetovano revizijo po meshani komisiji z edinim razlogom, da je revizija zaradi reelnosti 'Ljudske posojilnice' nepotrebna, tedaj le podpira sum, da ni vse tako, kakor bi moralo biti. Che se v 'Ljudski posojilnici' vse vjema, tedaj je nerazumljivo, zakaj ni zadnjo jesen sprejela od avstro-ogrske banke pred dovolitvijo vsakega vechjega kredita zahtevano revizijo po veshchakih te banke, pa zato tudi ni dobila od gospoda Povsheta nujno zahtevanega kredita.” Kar zahteva avstro-ogrska banka, to lahko she z vechjo pravico zahtevajo davkoplachevalci kranjske dezhele, namrech jasnost v upravi denarnih zavodov, za katere naj jamchijo s svojim davchnim denarjem, in sicer jasnost, ki bi jo dokazovale knjige in ne samo lepe besede dezhelnega glavarja. Njene tezhke besede proti omenjenim klerikalnim zavodom doslej nikakor niso bile preprichevalno ovrzhene. Vse, kar se je doslej zgodilo, da bi se razveljavile, je le povechalo dvom vseh objektivno

mislechih ljudi. “Tega dejstva tudi ne izpremeni od klerikalcev siloma iz zasluzhenega pogreza dvignjena Krekova afera. Ali gospodje se motijo: Ta Mortimer ne umre o pravem chasu.”239

Novo kratko pojasnilo Kamile Theimerjeve, ki se je nanashalo na chlanek “Obrachun” v Slovenskem narodu, je sledilo tudi v naslednji shtevilki Zarje: “Dr. Josip Flego iz Pulja demantira v 'Slov. Narodu' z dne 22. t. m. mojo trditev, da je predsednik istrske Gospodarske zveze dr. Laginja za hrbtom odbora poslal drushtven denar v Istro, zaradi chesar se je smatral prisiljenega, da je odlozhil svoje mesto kot podpredsednik. Razume se, da vzdrzhujem svoje trditve in sem pripravljena, da jih vsak chas ponovim pred sodishchem pod prisego. Toda naj bi zhe bilo tako, da je nastal o tej ali oni tochki obvestil, ki mi jih je dal g. dr. Flego kakshen nesporazum, dokazuje njegov demanti vendar le pravilnost moje trditve, da pri Zadruzhni zvezi v Ljubljani ni vse tako kakor bi moralo biti. Dr. Flego pravi izrecno, da je smatral zvezo istrskega drushtva z Zadruzhno zvezo za smrtonosno, in da je zato izstopil iz odbora. Smrtonosna zveza denarnega zavoda se pa more vendar nanashati le na denar. Zatorej pozivam g. dr. Flega, da pove vse, kar ve o denarnem poslovanju 'Zadruzhne zveze v Ljubljani' in zakaj smatra zvezo z njo za tako smrtonosno, da je moral izstopiti iz odbora. Eno pa je gotovo: Absolutno potrebno jasnost o teh recheh more podati le drzhavna revizija teh zavodov.”240

 

 

 
 

“SODNI DAN”

 

Preko Pegana je Krek, ki so se ga obtozhbe Kamile Theimer najbolj prijele, vlozhil proti svoji nekdanji prijateljici pri dezhelnem sodishchu tozhbo zaradi obrekljivosti in skrajno sramotilnih napadov v Slovenskem narodu.241 Tozhbo je zavrnilo vishje sodishche v Gradcu.242 V zvezi s tozhbo Kamile Theimer zoper njega pa je sam zahteval, naj ga kljub poslanski imuniteti izrochijo sodishchu.

Vendar Krekova pripravljenost, da si poishche zadoshchenje po sodni poti, ni bila dovolj, da bi se lahko dokonchno opral pred javnostjo, ki je z ochitno privoshchljivostjo sledila aferi. Vrh katolishke stranke si je zato, da bi reshili Kreka, ki je bil sicer “starinom”, zbranim okrog Shustershicha neprijeten, toda dragocen zaradi organizatorskih sposobnosti ter vpliva in priljubljenosti pri ljudeh, omislil pravo javno Krekovo opravichevanje, ki je mejilo na katarzichno ochishchevanje vsakrshne krivde. H Kreku na Prtovch sta se podala Shustershich in Lampe in ga nagovarjala, naj pride na sejo dezhelnega zbora, kjer ga bodo rehabilitirali.

Shustershich naj bi se tako oddolzhil za Krekov tihi pristanek, da je ob izvolitvi za dezhelnega glavarja lahko obdrzhal tudi drzhavnozborski mandat in na ta nachin she vedno vodil parlamentarni klub, cheprav sta bili ti funkciji med seboj protislovni. Krek se sicer osebno ni strinjal, a je bil vseeno tisti, ki je na seji vodstva katolishke stranke, na kateri je Shustershich porochal, da je bil imenovan za dezhelnega glavarja, predlagal, naj se naredi izjema, saj je Shustershich zaradi svojega obvladanja parlamentarne taktike nepogreshljiv na Dunaju. Vsekakor je Shustershich tudi na podlagi presoje tezhe obtozhb, ki jih je Kamila Themier naperila zoper njega samega, lahko sklepal, da ochitki na Krekov rachun le ne morejo biti resnichni. Shustershich se je she pred objavo pisem Kamile Theimer tudi potegnil za Kreka pri Jeglichu v trenutku, ko je ta razmishljal, che ne bi bilo najbolje Kreka upokojiti, ga na ta nachin umakniti od ochi javnosti in tako potlachiti shkandal ter pomiriti shtevilne duhovnike, ki niso odobravali Krekovega postopanja.

“Premishljeval sem, kaj bi bilo v tej kochljivi zadevi storiti, kar se mi priglasi dezhelni glavar,” pishe Jeglich. “Potrdil je, da je shel Krek predalech, toda ne do skrajnosti: zapeljevala ga je naravnost. Pravil je, kako je Krek potrt in se boji, da ga ne bo zajel mrtvoud, ko bi Theimerica njegova pisma objavila, kakor preti. Tudi se boji kake preiskave od moje strani, ker za to ne bi bil fizichno zmozhen. – Sklenil sem, da za sedaj nichesar ne storim, mislil sem mu pisati bolj ochetovsko pismo, pa she tega nisem mogel.

V tem chasu poshlje Theimerica list opata Albana (Emaus Praga), ki ji ga pishe. Iz tega vidim, da ima visoke zveze in da bi prishla rada v stiko s prestolonaslednikom. Opat jo tolazhi in svari. Med drugim ji pravi: 'Wenn Sie dogmengläubig wären...' (Che bi bili dogmatichno verni).”243

“Tudi zadeva Krek-Theimer se je nekako razvila, da nashi stranki ne bo shkodovala,” je nekaj mesecev pozneje nadaljeval Jeglich. “Ko je bil v septembru dezhelni zbor, je Krek neko priliko mojstrsko uporabil, da je pokazal njeno hudobijo in hudobijo liberalcev v pravi luchi. Ochitno se ne kazhe odpor proti njemu, le duhovni so hudi na Kreka. Jaz sem mu pisal bolj ochetovski list. Ko minejo volitve v dezhelni zbor mesca decembra, mu bom pisal, da mora napraviti duhovne vaje. Rad bi ga porinil v pokoj, toda radi dobrega imena pri ljudstvu, ga ne morem. Tudi to zadevo liberalci silno zlorabijo, vendar pa tako grdo, da se she boljshim liberalcem studi. Jaz zavoljo tega mnogo trpim, ker se mi Krek ochita povsod, kamor koli pridem.”244 Ko je na zborovanju na Homcu mnozhica na predlog duhovnikov Lavrenchicha in Koroshcha izrekla Kreku zaupnico, je Jeglichu Slovenski narod med drugim svetoval, naj kupi bich in ga pokloni Kreku, da bo opravil pokoro zaradi pohujshanja, ki ga je zakrivil.245

Che je bil Jeglich v dvomih glede tega, kaj bi bilo najbolje storiti, za Shustershicha Krekova rehabilitacija ni bila vprashljiva. V njej je videl predvsem korist za katolishko stranko. V borshuri “Moj odgovor”, ki jo je izdal leta 1922 z namenom, da bi se moralno opravichil in hkrati obrachunal z SLS, ki ga je ob koncu 1. svetovne vojne nehvalezhno pustila na cedilu, se je Shustershich oznachil za “fanatichenega strankarja”. Zapisal je tudi, da mu je bila sveta dolzhnost priskochiti na pomoch prijatelju, kadar je bil ta v stiski, zato je kot strankin nachelnik “kril vse, ne samo kar je stranka sklenila, temvech mnogokrat tudi razne kozolce strankarjev, ki bi jih bolje ne bil kril. Ves odij sem jemal nase! To je bilo slabo...”246 “K temu she pride, da sem smatral za svojo dolzhnost, da kot nachelnik stranke krijem s svojo osebo vse kretanje stranke,” je poudaril Shustershich. “Vzel sem vse nase in kril vsakega uplivnega strankarja! Moje stalishche je bilo, da mora nachelnik nositi pred svetom vso odgovornost za svojo stranko in da se ne sme strashiti nobenega odija. Zavedal sem se dobro, da s tem obrnem proti sebi vse strele nasprotnikov, ves plamen sovrashtva.”247 Shustershich je trdil, da je zaradi tega svojega preprichanja ostal Krekov “zvest prijatelj tudi ob chasu, ko je zapushchen od 'najboljshih' prijateljev, bolan na dushi in telesu, potrt in zlomljen, begal po sorshkem gorovju?” Zato mu je predstavljala “zagonetko” poznejsha Krekova napoved boja na zhivljenje in smrt, kajti on ga je “v tragichnih urah njegovega zhivljenja prishel iskat tje gori, mu vdahnil novega poguma, nove zhivljenjske energije in se postavil pred njega, v obrambo zoper slehernega sovrazhnika in – prijatelja, ki so mu bili she bolj nevarni kot odkriti sovrazhniki.”248

Vrnimo se v leto 1913, h Krekovemu “opravichevalnemu” nastopu v kranjskem dezhelnem zboru, pri katerem je ochitno imel svoje prste vmes tudi Shustershich. Za razliko od pristranskih chasopisnih chlankov si pri opisu seje dezhelnega odbora lahko pomagamo z verodostojnimi stenografskimi zapiski. Po vnaprej pripravljenem scenariju se je na 16. seji kranjskega dezhelnega zbora 2. oktobra 1913, na kateri so bili prisotni vsi poslanci razen virilnega chlana knezoshkofa Jeglicha, k besedi priglasil tudi Krek. Posegel je v debato, ki se je sprozhila po odgovoru dezhelnega predsednika barona Theodorja Schwarza (1854-1932) na interpelacijo liberalnega poslanca Adolfa Ribnikarja (1880-1946) in njegovih tovarishev glede sestavljanja prvotnega imenika porotnikov in vmeshavanja kranjskega dezhelnega odbora v obchinske zadeve.249

 

 

"Poslanci SLS v predzadnjem kranjskem dezhelnem zboru"

V prvi vrsti od leve proti desni sedijo dezhelni odborniki: dr. I. Zajec, dr. E. Lampe,

dr. I. Shustershich, dr. V. Pegan in F. Povshe. Zadaj stojijo: Perhavc, Dermastja, Drobnich, Koshak,

Demshar, Hladnik, Ravnihar, Pogachnik, Matjashich, Piber, Jarc, Dominik, Zabret, Krek, Jaklich,

Bartol, Vehovc, Gregorich in Dular.

 

Interpelacija se je nanashala na okrozhnico kranjskega dezhelnega odbora (sht. 1532 iz leta 1913), ki je narochala zhupanstvom, da morajo do 20. septembra porochati o sestavi porotnishkih imenikov (seznamov porotnikov). Ribnikar je v interpelaciji poudarjal, da sestavljanje prvotnih imenikov za porotnike sodi v delokrog obchin, zhupani pa jih morajo predlozhiti c. kr. okrajnemu glavarju, ne pa tudi dezhelnemu odboru. Zato je dezhelni odbor, s tem ko je zhelel postati nekakshen kontrolni organ porotnishkih imenikov, ochitno posegel v delo c. kr. drzhavnih oblasti. Upravichena je bojazen, je nadaljeval Adolf Ribnikar, da namerava dezhelni odbor nadzirati delo zhupanov, tako da “jih opozori, da primerno vposhtevajo pri sestavi porotnih imenikov strankarsko kvalifikacijo obchanov. Ako bi drzhavne oblasti mirno gledale, kako si usurpira dezhelni odbor prerogative, ki mu postavno ne pristojajo, ako bi drzhale roke krizhem pri tem, ko prehaja vazhen del justichne uprave iz drzhavnih rok v roke dezhelnega odbora /.../ in tako v narochje izvrshevalnega odbora slovenske ljudske stranke, se ni chuditi, ako izgine med prebivalstvom zaupanje v drzhavno avtoriteto, izgine pa tudi zaupanje v nepristranost sodishch.” Ribnikar je postavil vech vprashanj: kaj je ukrenila vlada, da bi se zavarovala pred poseganjem dezhelnega odbora v delokrog drzhavnih oblasti, ali namerava vlada odrediti, da se bo odlok dezhelnega odbora preziral kot neustaven in primerno pouchiti dezhelni odbor, da se ne sme posredno niti neposredno vmeshavati v zadeve, ki so bili preneshene v delokrog obchin, ter ali namerava narochiti vsem c. kr. okrajnim glavarstvom, da postopajo pri sestavljanju porotnih imenikov s podvojeno pazljivostjo in preprechijo, da bi se porotna sodishcha spremenila v strankarske institucije.

V odgovoru je Schwarz liberalnim poslancem zatrdil, da je dezhelni odbor s svojo okrozhnico zhelel samo opozoriti zhupanstva na zakonite predpise glede sestave prvotnega imenika porotnikov. Okrozhnica je poudarjala velik pomen zadeve za dezhelno pravosodje in opominjala, da je dezhelni odbor pripravljen dajati pojasnila in podpirati zhupane pri izpolnjevanju njihovih dolzhnosti. Nikjer ni bilo zahtevano, da se morajo porotni imeniki izrochiti dezhelnemu odboru, temvech okrajnemu glavarstvu. Prav tako si dezhelni odbor ni pridrzhal nadzora nad vsebino prvotnega imenika oziroma nadzora nad zhupani glede te vsebine, tako da je brez podlage v interpelaciji izrazhena bojazen, da bi dezhelni odbor vplival na vsebino prvotnega imenika porotnikov.250

Po nekajminutnem premoru je sledila debata, h kateri sta se prijavila poslanca dr. Janez Evangelist Krek in dr. Franc Novak. Krekov nastop je Fran Erjavec primerjal z obrambo “smrtnoranjenega leva”.251 Krek, ki je v gumbnici nosil rdech nagelj in rozhmarin,252 je najprej poudaril, da vlada ni ugovarjala postopanju dezhelnega odbora, vendar pa je dezhelni odbor odgovoren dezhelnemu zboru, zato je pomembno, da se tudi ta opredeli glede okrozhnice. Predlagal je, naj dezhelni zbor glede na odgovor dezhelnega predsednika odobri postopanje dezhelnega odbora, dezhelno vlado naj se pozove, da z vsemi silami poskrbi, da se bo zakon o sestavi porotnikov natanchno izvrsheval, na vlado na Dunaju pa naj se obrne, da ukrene vse potrebno, da se chim prej izpelje v gosposki zbornici sklenjena “presnova” porotnih sodishch. Nato je sledila podrobna Krekova utemeljitev vseh treh predlogov. Porotna sodishcha, je razlagal Krek, so se uvedla samo zaradi tega, ker je ob koncu shestdesetih in na zachetku sedemdesetih let 19. stoletja zmagala zamisel znanega kriminalista Glaserja253 pred zamislijo nich manj slovitega kriminalista Hyeta, vendar sta jim zhe leta 1873 nasprotovala voditelja t.i. ustavoverne stranke. Zahteva po reformiranju porotnih sodishch je zato narashchala, kar ne velja samo za Avstrijo, temvech tudi za Shvico, Nemchijo in Italijo. Do nasprotovanj porotnim sodishchem je po Krekovem mnenju prishlo zaradi “laishkega elementa”, saj “so tudi lajishki prisedniki pri sodishchih opravicheni govoriti, razsojati in s tem vplivati na reshitev kake kazenske obravnave. /.../ Nemogoche je tajiti v nashem chasu, da so se prisedniki pri trgovskih sodishchih, pri obrtnih sodishchih in pri rudnishkih sodishchih jako dobro izkazali. Seveda, tam so prisedniki strokovnjaki, vendar kljub temu ni opravichena trditev, da bi tudi nestrokovnjaki v stvareh, v katerih se gre samo za zdrav razum in poshteno srce, namrech prisedniki-lajiki ne mogli zadeti pravega. Torej to odklanjam, to misel, katero so tudi nekateri zastopali, ki so pa danes res v popolni manjshini. Namrech misel, na katero so stopile moderne drzhave in na katero bo stopila tudi Avstrija, misel, katero je sprejela vlada v svoj nachrt glede preosnove kazenskega zakona, misel, katero je gosposka zbornica zhe v odseku in v plenarni zbornici obravnavala, ta misel je ta, naj se namesto porotnih sodishch, katerim se odkazhe samo nek dolochen delokrog, uvedejo takozvana prisednishka sodishcha. – Schöffengerichte. Beseda 'Schöffengerichte' je prav dobro prevedena z izrazom prisednishka sodishcha. Der 'Schöffe', to je prisednik. Da bo stvar chisto jasna, moram najprej pojasniti, v chem tichi bistveni razlochek med porotnimi sodishchi in prisednishkimi sodishchi. Pri porotnih sodishchih imajo porotniki soditi, ko ni sodnik navzoch, da bi imel pravico besede, sveta, razen che sami zahtevajo, da se pritegne sodnik in samo za toliko chasa, za kolikor zahtevajo, le v tem sluchaju ima sodnik pravico, predsedniku dajati navodila. Torej porotniki samo sodijo o krivdi ali o nekrivdi. Drugich nimajo porotniki dolzhnosti, votumu kak razlog pridodati, medtem ko prisedniki-lajiki v druzhbi sodnikov sodijo o krivdi ali nekrivdi, in sicer tako, da po dogovoru in posvetu s sodniki, ki pravo formalno gotovo bolj poznajo, pri temu tudi navajajo in morajo navesti razloge za svoj votum, za svojo razsodbo. Torej je to bistveni razlochek med porotnimi in med prisednishkimi sodishchi.”

Krek je nadalje poudarjal: che pred desetletji razmere za vpeljavo prisednishkih sodishch morda she niso bile primerne, saj je bil upravichen strah, da bi sodniki lahko pregovorili laichne chlane prisednishkih sodishch, danes ljudje veliko berejo, se veliko pogovarjajo in so nasploh politichno zrelejshi, posamezni druzhbeni sloji pa se vedno bolj zavedajo svojih pravic. Opisal je tudi predlagano reformo kazenskopravnega reda. Po reformi, ki se je obetala, bodo ostala porotna sodishcha pristojna samo za politichne zlochine in za zlochine, pri katerih je predvidena zaporna kazen vechja do 10 let. Razlog, ki je privedel do reforme, je bil po njegovem nachin delovanja porotnih sodishch: “Porotna sodishcha so sama po sebi v marsichem pomankljiva zaradi tega, kar sem zhe povedal, namrech porotniki niso dolzhni povedati nobenih razlogov, zakaj so tako ali tako glasovali, porotniki so, ker manj znajo formalnega prava, dostikrat pod vtisom, pod sugestijo ne toliko drzhavnega pravdnika, temvech veliko bolj pod vtisom zagovornika in pod vtisom vpliva, katerega ima oseba med njimi samimi, ki je najbolj zgovorna, ali sicer vplivna. Gospodje, to se ne godi samo tukaj ali tam, ampak sploshno, povsod, da take vplivne osebe bistveno vplivajo na izrek porotnikov. Iz tega se je razvilo sledeche: Porotniki v gotovih stvareh radi, preradi oproshchajo; vzroki so lahko lokalnega, stanovskega znachaja, vzroki so pa lahko tudi drugega znachaja, da namrech tiche tudi v politichnem, verskem ali narodnem preprichanju.”254

Za primer je navedel trditev tedanjega ministra za pravosodje, da v nekaterih krajih ni mogoche izpeljati obtozhb zaradi uradne poneverbe, goljufij in celo detomora. Oprostilne sodbe so tako v navadi, da si pravdniki (javni tozhilci) prizadevajo spraviti primere izpod kompetence porotnih sodishch, da sploh lahko dosezhejo kaznovanje obtozhencev. V krajih, kjer so uboji nekaj obichajnega, so pogoste tudi oprostilne sodbe zaradi silobrana, tako da se nazadnje celo obtozhenec sam chudi, da je bil oproshchen. Nasprotno pa so v primeru pozhigov in tatvin sodbe porotnih sodishch prehude in dostikrat prenagljene. Krekova izjava, da je ogromna vechina prebivalstva v Avstriji, torej ne samo kranjski klerikalci, mnenja, da so porotna sodishcha she zlasti neprimerna za sojenje v tiskovnih pravdah, je naletela na zhivahno odobravanje v levi polovici poslanskih klopi, kjer so sedeli poslanci SLS. Krek je nadaljeval, da je bila zato v odseku drzhavnega zbora velika vechina za to, da se tovrstne pravde odvzamejo porotnim sodishchem in izroche prisednishkim sodishchem. V gosposki zbornici so se vsi sodniki in pravniki izrekli za takshno reshitev, saj porotniki razsojajo in osvobajajo pod vplivom politichnih, narodnih ali lokalnih strank in se she zlasti v politichnih in tiskovnih pravdah odlochajo po strankarski pripadnosti. Z uvedbo prisednishkih sodishch pa bodo sodniki s pojasnili o formalnem pravu lahko vplivali na prisednike, onemogochili sugestijo s strani kakega posebno zgovornega prisednika in tako preprechili prelomitev prisege, kateri so zavezani porotniki.255

 

 

 

 

“...SAMO OSEM KLERIKALCEV MED 36 POROTNIKI...”

 

Vendar pa Krekovega govora she ni bilo konec. Neprimernost porotnih sodishch glede tiskovnih pravd se je odlochil dokazovati tudi na kranjskih razmerah in zlasti na lastnem primeru. “Tako, gospodje, stoje razmere, in rechi moramo, da so te trditve, che jih vposhtevamo z ozirom na nashe razmere, le preresnichne. (Pritrjevanje na levi.) Nochem se spushchati v nobene rekriminacije in v nobena ochitanja, ampak faktum je, da je pri nas, ako je obtozhen 'Narod', oproshchen, ako je pa obtozhen 'Slovenec', je pa obsojen. (Vihravo pritrjevanje in ploskanje na levi.) V teh razmerah in v tej gotovosti, da se to zgodi, tichi rakrana v nashem javnem zhivljenju in mi iz tega barbarstva in iz teh bashibozushkih razmer ne bomo prishli, dokler se ta imuniteta, ki jo uzhiva liberalno chasopisje, ne koncha. (Ploskanje in klici nalevi: 'Tako je!') Gospodje, iz tega torej vidite, da je popolnoma prav, da sem se nekoliko natanchneje pechal s tem vprashanjem in da sem iz korenine ven celo stvar razvil. Ker sem pa zhe pri besedi in se mi zdi, da je dobro, da se stvar od vseh strani osvetli, zato hochem za te svoje trditve navesti nek skrajno tipichen in znachilen sluchaj. Frishno in brez ovinkov hochem povedati vse in predlozhiti Vashi sodbi. (Klici na levi: 'Bravo, bravo!') Znano Vam je gotovo vsem, ki berete nasprotne liste – jaz jih ne – da se delajo sedaj zhe nekaj mesecev sem iz mene in iz mojega prijatelja nashega dezhelnega glavarja krvave klobase. (Veselost.) On je kompromitirana oseba, ki je prodal svoje preprichanje, jaz sem pa nekak Don Juan. (Ponovljena veselost.). Moje donjuanske shege in navade se slikajo in popisujejo v najbolj slikoviti obliki in zaradi tega se razburja nasha javnost. (Klici na levi: 'Poshtena javnost ne!' – Poslanec dr. Lampe: 'Kdor te pozna, ve da to ni res!') Pustimo to! Jaz se za napade dotichne osebe, zhenske, nisem prej prav nich brigal, sem jih popolnoma ignoriral in se nisem, kakor veste, prav nich branil, che pa pride nazadnje na chloveka in mu zasadi kremplje v meso in kri, che se mi hoche snesti celo tisti koshchek kruha, ki ga imam, potem imam pravico se braniti. (Viharno odobravanje in ploskanje na levi in na galeriji. – Klici na levi: 'Zhivio dr. Shustershich! Zhivio dr. Krek! Zhivio nasha voditelja! Mi jih ne pustimo zhaliti!')

Meni je zhal, da sem se tako razburil, ampak dotichna zhenska, katera je meni nasproti izjavila med drugim tudi to, da trpi na histerichnih napadih, je meni rekla, da je sharila erotichno stran v prijateljsko razmerje, v katerem sem jaz igral vlogo usmiljenega zdravnika histerichne zhenske, ta zhenska, ki je mislila, da moram biti zaraditega, ker je ona bila zaljubljena vame, zaljubljen tudi jaz vanjo, je meni priznala, ko sem jo opozoril na krivice, ki jih dela nashemu dezhelnemu glavarju, da dela vse to samo zaraditega, ker je zagotovljena, da se ji ne more nich zgoditi, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki. (Ogorcheni medklici na levi. – Poslanec Lampe: 'A tako se dela!') Ti boji proti korupciji, ti boji proti pohujshevalcem so se zato vrshili, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki. To je dejstvo in na podlagi tega dejstva moram rechi sledeche: Che bi bili gospodje od liberalne stranke po pravici razburjeni nad govorom dr. Lampeta, ki je narodnonapredni stranki ochital krivoprisezhnishtvo, so zdaj lahko she bolj razburjeni, ko se lazhi in obrekovanja shirijo z ozirom na zaupanje, da bodo porotniki svojo prisego prelomili. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.)

Che se, gospodje, kje v kaki vasi dobi steklega psa, se ga spravi proch. Che fantje nagajajo, sitnosti stresajo in ponochi razbijajo, se ukroté. Mi pa, gospodje, ki zhivimo v upravni drzhavi, ki davke plachujemo – davke plachujem tudi jaz – mi pa ne moremo dosechi pravice, ker je Glaser zmagal, ker imamo krivichno urejena porotna sodishcha. Gospodje, to je zhalostno, to je, kar chloveka izzivlje. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) To je chisto gotovo, da bi vsak sodnik, che bi prishel k njemu in mu predlozhil taka ochitanja, rekel: To ne sme biti, mi zhivimo v upravni drzhavi, chast vsakega drzhavljana se mora varovati, in bi dotichno osebo, bodisi zhenska ali moshka, obsodil, ako ni neumna.

Gospodje, moje ochitanje ne gre proti osebi, ki je bolna, se mi smili, ampak ta oseba sama trdi in poudarja – imam njena pisma v rokah – da le zato ne odstopi od svojih ochitanj in da le zaraditega ne dá chastne izjave za nashega dezhelnega glavarja, ker neche zapustiti tistih, ki za njo stoje. (Klici na levi: 'Zhivio nash glavar!') Dotichna oseba, ki je klechala pred menoj, ko sem ji ochital, da je podla vlachuga, ta oseba je potem meni kasneje pisala, da bi rada dala kapljo za kapljo krvi, che bi mogla storiti nestorjeno to, kar se je zgodilo. Seveda, che pride zopet v druge razmere, pa zopet lazhe naprej, lazhe in lazhe samo zaraditega, ker je v Ljubljani samo osem klerikalcev med 36 porotniki. (Ponovljeni ogorcheni medklici na levi.)

Gospodje she nekaj. Tudi jaz razumem shalo in tudi jaz vem, da je dobro za voditelja, che jih vchasih dobi. Tudi jaz vem, da je dobro nekoliko ponizhanja za chloveka, ki stoji v javnosti in je vchasih malo prehude krvi (Veselost.), da pazi nase in si reche: Tudi ti si iz takega blaga, tudi tebi se lahko kaj takega zgodi, ampak vse to sme iti samo do neke gotove meje, ne pa, da se ga zvali v jamo razbojnikov. Gospodje, take so torej te stvari, da se mora vsak pameten chlovek vjemati z menoj in mi pritrditi, da se lahko razmere izpremene in se potem to krvavo mashchuje. (Burno pritrjevanje in ploskanje na levi.) Krivice se ne sme delati nikomur, tudi nasprotnikom ne, drzhati se mora vsak svoje prisege, in mi stojimo na stalishchu, da se tudi liberalnega chasopisja ne sme obsoditi, che pishe resnico. Sedanje razmere so pa nezdrave tako, da se razburja vsa javnost in da se ljudje zhe izprashujejo, kdaj bo sodnji dan (Zhivahna veselost na levi.), in samo zaradi tega, ker je samo osem klerikalcev med 36 porotniki. Gospodje, jaz ne bom v tej stvari nich govoril. Ta sluchaj nam tipichno dokazuje, v kakih razmerah zhivimo.

Utegnil bi kdo rechi: Prijatelj, to ni kavalirsko, kar si danes naredil. No, dobro. Prijatelj, dobish eno, potrpish, dobish drugo, potrpish, dobish deseto, tudi she potrpish, ampak che skochi kdo vate in ti ne pusti dihati, potem kavalistvo sem, kavalirstvo tja, ti imash pravico se braniti. (Burno pritrjevanje na levi.) V teh razmerah je edina obramba proti imuniteti, ki jo uzhiva liberalno chasopisje, da se ji postavi nasproti imuniteta poslanca. (Zhivahno pritrjevanje na levi.) Razlika je samo ta, da se poslanec ne brani samo v interesu osebnosti, ampak v interesu javnosti, v interesu javnega poshtenja in javne morale, v interesu miru in dela, medtem ko se brani liberalno chasopisje iz drugega stalishcha in z drugim namenom. (Klici na levi: 'Za plotom!')

Gospodje, jaz sem navedel ta tipichen sluchaj zaraditega, ker iz njega razvidite, kam pridemo, che se v takih stvareh, kakor je pravni red, ne dela premishljeno. Napaka porote pri nas ne lezhi samo v strankarstvu, ampak tudi v tem, da je porotnishka chast zasigurana takorekoch le enemu stanu, le enemu sloju. Ne vem, kdo je tukaj kriv, gospodje od narodnonapredne stranke niso krivi, ampak dejstvo je, da se preko gostilnicharjev in shtacunarjev, ki nekoliko nemshki znajo, navadno ne dvigne nobeden do porotnika. (Klici na levi: 'Res je!') Mi, ki zastopamo tudi najshirshe plasti nashega ljudstva in zhivimo v chasu sploshne in enake volilne pravice, moramo zahtevati, da postanejo lahko porotniki tudi proletarci, ki nich ne plachujejo. (Zhivahno pritrjevanje na levi. – Poslanec Piber: 'Tudi delavci!') Danes se pri nas niti to ne zgodi, kar bi se moralo zgoditi. Kam vodi cela stvar, ako ima en sam sloj, ena sama stranka v roki justico, ljudstvo pa ne dobi pravice, to je dobro znano. Iz tega se delajo revolucije.”

Napaka je, je trdil Krek, da zhupani menijo, da kdor ne zna nemshko, ni primeren za porotnika, kajti porotnik je lahko vsakdo, kdor plachuje dolocheno vsoto davka in je moralno neomadezhevan. Na okrajnih glavarstvih pa so, v primeru, che je kakshen zhupan imenoval njim nevshechne ljudi, te chrtali s seznama, ker ne znajo nemshko. Ko je dezhelni odbor povprashal zhupane, kako izvrshujejo svoje dolzhnosti glede porotnishkih imenikov, je storil samo nekaj dobrega in koristnega. Omenil je tudi, da je poslancu Ribnikarju odkritosrchno hvalezhen, da mu je s svojo interpelacijo dal prilozhnost vse to povedati. Krek je svoj temperamentni govor sklenil z naslednjimi besedami: “Sedaj samo she eno. Jaz bi torej zhelel, da bi se iz te debate, ki se je sedaj vrshila, izchistile nashe razmere in da bi vsaj kot ljudje mogli zhiveti drug poleg drugega, ker bo to v korist dezhele in v korist nashega naroda. Jaz to odkritosrchno zhelim, che je mogoche, che pa niti to ni mogoche, potem pa pravim: Mi, fantje, kar nas je, skupaj drzhimo! (Viharno odobravanje in ploskanje na levi.) Naj potem drugi v zaupanju na prisegolomstvo delajo kar hochejo, naj se potem v liberalnem chasopisju pishe, kar se hoche, mi stojimo: Ein Soldat, treu und brav! – vsi eno! (Dolgo trajajoche viharno odobravanje in ploskanje na levi. – Govorniku somishljeniki chestitajo.)”256

 

 

 

 

“PIKANTNO RAZMERJE”

 

Poslanec dr. Franc Novak je svoj govor zachel z besedami, da zheli podati par umestnih in potrebnih opazk h govoru dezhelnega predsednika. Zagotovil je, da ne namerava zagreshiti nobene netaktnosti, niti ga ne bo zapeljala vehemenca in vsebina Krekovega govora. Govoril bo zgolj o instituciji porotnih sodishch, ki da je tako vazhna drzhavljanska pridobitev, da je po njegovem mnenju naravnost neznanska predrznost, che kdo poskusha kar tako, na nelegalen nachin, vplivati na sodstvo in na porotno institucijo. Porotna sodishcha so namrech del ljudskih pravic, ali so dobra ali slaba, o tem bi seveda lahko razpravljali tudi na Krekov nachin. Preprichan je bil, da bi se pojavilo ravno toliko nasprotnih mnenj kot pa takshnih, ki bi pritrjevala Krekovemu, vendar se vprashanje reforme porotnih sodishch gotovo ne bo reshevalo v kranjskem dezhelnem zboru. Dolzhnost dezhelne vlade pa bi bila poudariti, da so bili Krekovi napadi povsem neutemeljeni. Omenil je tudi, da so nekaterim zhupanom, ki v dolochenem roku niso poslali zahtevanih porochil o tem, kaj so ukrenili glede sestave porotnih imenikov, grozili z globo. Cheprav je dezhelni predsednik trdil, da si dezhelni odbor ni prisvojil nobenih pravic glede sestave porotnih imenikov, je s tem, ko je grozil zhupanom z globami, prekorachil svoj delokrog. Dezhelna vlada je zato kot zashchitnica uprave dolzhna poklicati dezhelni odbor “k redu”.

V tem trenutku je Novakov govor z odlochno grajo prekinil dezhelni glavar, ki je poudaril, da ne more dopustiti, da se v dezhelnem zboru napada avtonomija dezhelnega odbora, kajti nobena vlada ni dolzhna klicati dezhelnega odbora “k redu”. Nad dezhelnim odborom je namrech samo avtonomni, od ljudstva izvoljeni dezhelni zbor. Zato je dezhelni glavar obzhaloval, “da se je prvikrat odkar obstoja dezhelni zbor, nashel poslanec, ki je klical vlado zoper avtonomijo najvishje instance v dezheli”, in poklical poslanca Novaka “k redu”. Novak je znova zatrdil, da je preprichan, da je dezhelni odbor poskushal s svojimi okrozhnicami posechi v neodvisnost pravosodja, zato se je obrnil na vlado, ki je upravichena varovati pravosodje. Dezhelni glavar ga je zato she enkrat poklical “k redu”.

 

dr. Fran Novak

 

“Toliko stvarnosti kot gospod dr. Krek sem se jaz v svojem govoru prav gotovo posluzheval,” je nadaljeval Novak. “Pikantno razmerje, katero je imel gospod dr. Krek z neko damo, ki jo imenuje sedaj histerichno (Klici na levi: 'Nosi Vasho zastavo!' – Poslanec Lampe: 'Voditeljica narodnonapredne stranke!'), me kot chloveka sicer zanima, ampak kot dezhelnega poslanca me pushcha popolnoma hladnega, in zaradi tega, chastita gospoda, dovolite, da na dotichna izvajanja gospoda dr. Kreka nich ne reagiram. (Poslanec dr. Triller: 'Tudi nas nich ne briga!' (Klici na levi: 'Pa vsak dan o tem pishete!') /.../ Ker je pa dezhelni odbor s svojo okrozhnico pozivljal zhupanstva, kako naj postopajo pri sestavi porotnih imenikov in jim grozil z globami, che ne porochajo, kaj so v tem pogledu ukrenili, in ker slishimo na drugi strani od gospoda poslanca dr. Kreka ochitek, da so porotnishke klopi klerikalne in liberalne, tedaj me to podtikanje navdaja s sumom, da tudi dezhelnega odbora pri tej okrozhnici niso vodile najchistejshe misli, in zategadelj se jaz z odgovorom gospoda dezhelnega predsednika ne zadovoljim in stavljam za svojo osebo sledechi predlog:

'Dezhelni zbor graja postopanje dezhelnega odbora radi izdanja predmetne okrozhnice. (Odobravanje v sredishchu.)”257

K razpravi o predlogih se je prvi priglasil poslanec dr. Vladislav Pegan, odbornik kranjskega dezhelnega odbora in Krekov pravni zastopnik, ki je omenil neko pravdo zaradi razzhaljenja chasti, s katero je propadel pred ljubljanskimi porotniki. Kasneje pa je od nekaterih porotnikov izvedel, da primera sploh niso razumeli. Takrat mu je neki liberalni voditelj rekel, da she ni nastopil chas, da bi se v Ljubljani mogli napredni chasopisi spraviti pred poroto. “Visoka zbornica!,” je pojasnjeval Pegan. “Od tega sluchaja stojim na stalishchu, da kdor izmed nashih somishljenikov hoche v sedanjem chasu priti pred porotnike, bodisi kot tozhitelj, bodisi kot obtozhenec, da mu pravim: Lascia ogni speranza! Pusti vsako upanje. (Klici na levi: 'Res je!'). To sem rekel tudi dr. Kreku in mu she danes svetujem: Pusti pri miru vse skupaj, pusti vsako upanje.

 

 

dr. Evgen Lampe

 

Torej, gospodje, to je nashe stalishche z ozirom na porotne klopi v Ljubljani. V tiskovnih pravdah nikdar nastopiti kot tozhitelj, ampak raje potrpeti! Gospodu dr. Novaku, ki je apeliral na to, da se uredniki nashih listov izogibljejo ljubljanske porote, pravim – naj mi tega nikar ne zameri – da je silno chloveshko, che se chlovek boji tistih osemindvajset porotnikov, ki she Vam ostanejo. (Klici na levi: 'Tako je!')” Dezhelni odbor po njegovem ni v nichemer prekorachil svojih pooblastil z okrozhnico na zhupanstva glede porotnih imenikov in poznejshim dopisom, s katerim se je zhupanom zaukazalo, naj porochajo o tej zadevi, drugache pa se bo proti njim postopalo v skladu s § 92 obchinskega reda, saj se mu zdi popolnoma pravilno, da “upornezhe” doleti kazen. Na koncu pa je she prosil poslance iz nasprotne stranke, naj ne letajo s svojimi pritozhbami zoper dezhelni odbor k dezhelni vladi, saj je ta za svoje postopke odgovoren samo dezhelnemu zboru.

Za Peganom je sledil poslanec veleposestnishke kurije in dezhelni odbornik grof Jozhef Anton Barbo-Waxenstein, ki je izjavil, da dezhelni odbor z okrozhnico ni napravil nobene napake. Pokazal je zgolj svojo pripravljenost, da bo podprl zhupane pri pripravi porotnih list. Grozhnja s kaznijo je nekoliko prestroga, vendar pa je konec koncev v njihovo lastno dobro tudi zhupane potrebno vzgajati. Dezhelni odbor je predstojni organ obchinskim uradom, in che ta narochi oziroma priporochi, naj pripravijo porochilo, mu morajo ugoditi. Velika napaka pa je, da se vsaka pravda zaradi razzhalitve v chasopisih znajde pred porotnim sodishchem. Cheprav se porotniki zavedajo svoje zaprisege in delujejo po najboljshi vesti in znanju, lahko nehote zapadejo pod vpliv tega ali onega mnenja. Zato bi bilo bolje, da bi o tovrstnih zadevah ne odlochala porotna sodishcha. Po njegovem so porotna sodishcha potrebna reforme, zato se je grof Barbo strinjal tudi z drugim delom Krekovega govora.

 

 

 

 

“TAMBUR, MARSH, BREZ BOBNA V DIR”

 

Kot zadnji govornik je nastopil poslanec in dezhelni odbornik dr. Evgen Lampe: “Visoka zbornica! Debata, ki se je vrshila sedaj v tej zadevi, je prvich s principijelnega stalishcha razsvetlila eno najvazhnejshih legislativnih vprashanj, vprashanje, pri katerem je chloveshka dusha tako udelezhena, kakor morda pri nobenem drugem ne. In drugich je ta debata naredila konec neki gonji, ki se je zhe skozi nekaj mesecev sem sistematichno vrshila v nashi javnosti. Ako sem se jaz oglasil k besedi, ni to nich chudnega, kajti, gospoda moja, jaz imam v tej zadevi nekaj prakse. (Veselost.) Jaz sem bil pred porotniki v Ljubljani vsega skupaj obsojen na devet mesecev zapora. (Poslanec dr. Tavchar: 'Psovali ste nashe zhenstvo!') Ja, gospod dr. Tavchar, ker ste spravili to stvar na tapet, je prav, da se midva enkrat natanchno zmeniva. Gospod dr. Tavchar se bo najbrzhe spominjal, da se je vsedel v klop pred porotnike, jih gledal ter jih s svojim pogledom teroriziral. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) Gospod dr. Triller to tudi vé, zakaj on je kot tozhitelj sedel na visokem stolu javne morale in je mene sodil kot nemoralnega chloveka. Ta moja zadeva razsvetljuje nashe razmere ravno tako z bengalichno luchjo, kakor zadeva dr. Kreka. Gospoda moja, jaz sem bil tozhen, dasi nisem bil odgovorni urednik 'Slovenca', jaz dotichne notice, ki je zhalila dr. Tavcharjevo gospo in Ljubljansko zhensko telovadno drushtvo, nisem spisal, jaz te stvari tudi nisem dal v tisk, ampak je dotichno notico spisal nek chlovek, ki je danes dopisnik 'Slovenskega Naroda', ki nas v tem listu dan na dan obmetuje z blatom. (Poslanec dr. Tavchar: 'Ime povejte!') Jaz urednishke tajnosti ne smem izdati in je nikoli ne bom. Che bi se bile takrat zaslishale vse priche, che bi se bilo vse vrshilo pred nepristranskim kolegijskim sodishchem, bi se bilo izkazalo, da jaz dotichne notice nisem spisal. Jaz sem bil pred porotniki obsojen na devet mesecev zapora, ta chlovek pa danes pishe v 'Slovenski Narod' vsak dan stokrat hujshe stvari, on danes pishe dan na dan najvechje lopovshchine v 'Slovenskem Narodu', vse to pa pod zashchito imunitete, ki jo uzhiva liberalno chasopisje pred poroto. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) To je tista pravica, katero Vi, gospod dr. Tavchar, branite. Jaz sem bil po nedolzhnem obsojen, in zato sem Vam moral pred celim svetom povedati, kako stvar stoji. Jaz nisem bil odgovoren. (Poslanec dr. Tavchar: 'Pisali ste, da je moja zhena kurba!')

 

Dezhelni glavar (pozvoni):

Izraz, ki ga je rabil gospod poslanec dr. Tavchar, je tako nedostojen, da se ga v javnosti ne sme rabiti. Gospodje, kam bomo prishli, che se bodo rabili v tej zbornici taki izrazi! To absolutno ne gre. Gospod poslanec dr. Lampe ima besedo.

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Od strani narodnonapredne stranke se je ochitalo dezhelnemu odboru, da izvrshuje on nek pritisk na zhupane, oziroma potom zhupanov na porotnike. To pa absolutno ni res, ker smo se iz odgovora gospoda dezhelnega predsednika preprichali, in ako berete odlok dezhelnega odbora, ki je natisnjen v 'Obchinski upravi', vidite, da dezhelni odbor od zhupanov absolutno nich drugega ne zahteva, kakor da izvrshujejo zakon. /.../ Gospoda moja! Od nasprotne strani se je iz izjav, oziroma vsaj iz medklicev chulo, kakor da bi se uredniki nasprotnih listov kaznovali zato, kar uganjajo. Gospoda moja, vsej zbornici je znano, kakshna nechuvena gonja se je zadnje mesece sistematichno vrshila po nasprotnem chasopisju. A nobeden gospodov iz narodnonapredne stranke ni imel poguma, da bi te strashne zhalitve nase vzel in podpisal te neosnovane napade, ampak je za to morala priti neka histerichna zhenska, katero ste si narochili. (Zhivahno pritrjevanje na levi. – Poslanec dr. Triller: 'Ni res! Jaz je she danes ne poznam!') Gospoda moja, zhenski predpasnik mora priti, da zakriva dejanja narodnonapredne stranke. (Medklici na levi in v sredishchu. – Poslanec dr. Novak: 'Kaj imamo mi zh njo opraviti?!')

Dezhelni glavar (pozvoni):

Prosim za mir. Gospod dr. Novak, Vi nimate besede!

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Gospoda moja, nam ni absolutno nich na tem lezheche, da bi se preganjalo napredno chasopisje, bilo bi nam celo v shkodo, ako bi nastale take porotne klopi, ki bi odvzele narodnonaprednemu chasopisju svobodo, mi hochemo samo to, da bi bil poshten chlovek, ako je tozhen od liberalnega nasprotnika, varen pred krivichnimi obsodbami. Mi niti ne zahtevamo, da bi bili obsojeni oni, ki nas psujejo, zakaj nam ni lezheche na tem, da bi se vpeljalo kako preganjanje narodnonaprednega chasopisja. (Zhivahno pritrjevanje na levi.)

Gospodje, Vi imate enega izvedenca Milana pl. Shukljeja in ta je sedaj v 'Narodu', v Vashem glasilu, pisal v shtevilki z dne 1. oktobra sledeche: 'Nerad, a primoran po sramotnem izzivanju, stopil sem blizhje k plotu, da javno opravim potrebno. Naj mi slavno obchinstvo odpusti ta snazhnostni pregreshek iz prav telesnih zahtev.'

Dezhelni glavar (pozvoni):

Jaz moram najodlochneje grajati, da se nekaj tako nedostojnega, nekaj tako umazanega prechita v visoki zbornici. (Zhivahno odobravanje in ploskanje na levi.) To spada res v najbolj umazane prostore, ne pa v dezhelni zbor vojvodine Kranjske.

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Gospoda moja, gospod dezhelni glavar je sedaj praesidialiter povedal, kaj je 'Slovenski Narod' na Kranjskem. (Buchen smeh in ploskanje na levi.) Zato gospoda moja, odlok dezhelnega odbora ni shel zaradi tega ven, da bi se vpeljala kaka persekucija kakshnega chasopisja. Nam tudi ni na tem lezheche, da bi se Vashe chasopisje izpreobrnilo. (Veselost na levi. – Poslanec Jaklich: 'Je zhe v deliriju!' – Poslanec dr. Tavchar: ''Slovenec' tudi ni nich boljshi!'

Vashe chasopisje vedno vpije o Vashih zmagah. (Veselost na levi.) Gospoda moja! Bilo je pred sto leti. Takrat je shel nekdo z vojsko z veliko baharijo, in ta je bil nekoliko boljshi vojskovodja, kakor, recimo, provokater danashnje debate, cenjeni kolega Ribnikar. (Zhivahna veselost.) Shel je tedaj na vojsko in vse chasopisje je moralo slaviti velika dejanja slavne armade la grande armée. Borodino, Berezina, Moskva, same velike zmage! L'empereur, victoire, gloire! se je glasilo po vsem svetu. In, gospoda moja, ljudstvo je moralo to verjeti. Imelo je v rokah papir, in papir je silno potrpezhljiv. Sedaj so pa prishli ostanki te zhalostne armade iz ruskih step nazaj umazani, strgani in lachni, in tedaj, gospoda moja, je ljudstvo vrglo papir iz rok in gledalo resnici v obraz. Takrat, gospoda moja, se je naredila neka pesem na to zhalostno armado, katero z dovoljenjem gospoda dezhelnega glavarja danes tukaj prechitam, ker je lepa in ker se dá besedo za besedo obrniti na to veliko akcijo narodnonapredne stranke, katere konec danes tukaj dozhivljamo. Ta pesem se glasi:

'Trommler ohne Trommelstock (Veselost),

Kürassier im Weiberrock (Burna veselost),

Ritter ohne Schwert (Ponovna veselost),

Reiter ohne Pferd,

Fähnrich ohne Fahn,

Flinten ohne Hahn (Zhivahna veselost),

Büchsen ohne Schuß,

Fußvolk ohne Fuß (Buchen smeh. Poslanec dr. Tavchar: 'Petelin skache brez noge!')

Pride she lepshe! (Poslanec Jaklich: 'Beri pochasi, da se kaj nauche!')

Feldherr ohne Witz (Ponovljena burna veselost),

Stückleut' ohn' Geschütz,

Wagen ohne Rad,

Alles müd' und matt.

Kranke ohne Wagen,

So hat sie Gott geschlagen!' (Dolgotrajna viharna veselost in ploskanje.)

'Trommler ohne Trommelstock,

Kürassier im Weiberrock!'

(Poslanec dr. Tavchar: 'Nastane vprashanje, kdo je 'Kürassier im Weiberrock'?!'

Dezhelni glavar (pozvoni):

Prosim za mir! (Poslanec dr. Tavchar: 'Gospod glavar, pustite nam, da se malo smejemo, ker to je dobro za jetra!') K stvarnemu popravku se je oglasil za besedo gospod poslanec dr. Krek.

Poslanec dr. Krek:

Gospod dr. Novak je izrekel besede: 'Pikantno razmerje, katero je imel dr. Krek z neko damo.' Te besede zavracham z vso odlochnostjo in poudarjam samo, da izprichujejo, kako zhalostno in slabo bi bilo zame, ko bi prishel med porotnike, kakor jih ima v mislih gospod dr. Novak. (Zhivahna veselost in ploskanje na levi.)”

 

Poslanci so nato glasovali o Krekovem in Novakovem predlogu. Najprej je prishel na vrsto Novakov predlog, ker je bil po mnenju dezhelnega glavarja “nekak izpreminjevalni predlog napram predlogu gospoda dr. Kreka”. Predlog ni bil sprejet. Triller je predlagal, naj o vsaki tochki Krekovega predloga glasujejo posebej. Sprejete so bile vse, tretja, s katero je dezhelni zbor pozval vlado, naj ukrene vse potrebno, “da se v gosposki zbornici sklenjena preosnova porotnih sodishch chim najprej ustavno reshi”, celo soglasno.258

Seveda je bil vsaj toliko kot razplet seje, na kateri je bila poleg poslancev prisotna mnozhica radovednih opazovalcev in nekaj novinarjev, ki so lahko sejo opazovali z galerije, pomemben njen odmev v javnosti. Podrobna porochila o seji, pravzaprav je shlo bolj za njene komentarje, ki so se razlikovali glede na politichno barvo lista, so bila v veliko zabavo bralcev objavljena v tedanjih chasnikih. Podobno kot pri dobrshnem delu vseh chlankov, ki so opisovali afero Theimer, je predstavitev dogodka lahko postala pomembnejsha od tega, kar se je v resnici zgodilo. Tega dejstva sta se zavedali obe sprti strani, zato je na to karto igral dobrshen del “farshkih gonj” in seveda tudi katolishkih protiudarcev.

Liberalni chasniki so trdili, da Krek ni povedal prav nich novega, niti ni zanikal, da je pisal “ominozna pisma”, ne ovrgel nobene od trditev Kamile Theimer, pach pa je “v svojem govoru prav po rovtarsko napadel porotnike. Ko je konchal, napravili so mu klerikalci navdushene ovacije, napodili so tudi nekaj svojih najetih ljudi na galerijo dezhelne zbornice, ki so krichali 'Zhivio Krek' in tako se je dr. Krek rehabilitiral in sedaj je chist kakor solnce. Nam je sicer vseeno, ako so klerikalci s to rehabilitacijo zadovoljni, konstatirati pa moramo, kar smo zhe tolikokrat povdarjali, da je klerikalcem vseeno, ali izpolnjujesh verske dolzhnosti ali ne, da si le zvest pristash, pa je dobro. In tako so lahko razni Shushtershichi, Kreki i. dr. voditelji klerikalne stranke, nad katerimi ima shkof Bonaventura svoje dopadenje, dasiravno se brigajo za verske predpise toliko, kot za lanski sneg.”259

Po mnenju novinarja Slovenskega naroda je Krek za zachetek na dolgo in shiroko razglabljal o dobrih in slabih straneh porotnih sodishch in dokazoval potrebo po njihovi reformi. Posebno je poudarjal neprimernost porotnih sodishch v tiskovnih zadevah, kar potrjuje tudi dejstvo, da je Slovenec v tiskovnih pravdah redno obsojen, Slovenski narod pa redno oproshchen. Klerikalci, zlasti Lampe, so ploskali Krekovim besedam. Sledi komentar na rachun “Krekove donjuanske afere” oziroma “Klerikalne komedije, ki je zgreshila – svoj namen!”: “Nato je jel dr. Krek krichaje kakor tulech dervish v maloazijskem Skutariju razpravljati, kakor je sam rekel, o svoji donjuanski aferi. Imena osebe, ki je bila subjekt te donjuanske afere, se je skrbno izogibal izrechi.

Ta zhenska, je vpil, s katero sem prishel po krivdi zdravnika za histerichne bolnike v dotiko, mi je povzrochila neznansko bol in gorje. Toda njej oproshcham, obracham pa se proti tistemu chasopisju, ki me je radi te afere postavilo na sramotilni oder, me osramotilo pred vso javnostjo ter napelo vse svoje sile, da bi mi s pomochjo te afere odjedlo itak skromni koshchek kruha. (Klerikalci, ki so se zbrali okrog Kreka, burno – ploskajo in kriche: Zhivio Krek! Napredni poslanci mirno motrijo to ochividno inscenirani tragikomichni prizor.) In proti temu sem brez orozhja, ker je med 36 porotniki samo – 8 klerikalcev. Zato mi je tudi nemogoch boj proti korupciji, proti lazhi in obrekovanju.

Zategadelj tudi pravim, namenoma in ne pogojno, kakor dr. Lampe, da ona oseba lazhe in obrekuje (pri teh besedah je dr. Krek z vso silo s pestjo tresnil ob svoj pult) samo z ozirom na to, ker rachuna s tem, da bodo liberalni porotniki – krivo prisegli in krivo sodili! (Klerikalci hrupno aplavdirajo in se zvedavo ozirajo na napredne poslance, ki hladno do dna dushe in mirno sede na svojih prostorih. Na obrazih klerikalcev je chitati veliko razocharanje, ker se tudi ta provokacija ni posrechila.)

Moja ochitanja ne gredo proti oni osebi, ki se mi smili, ampak proti onim, ki stoje za njo, saj mi je sama rekla, da neche dati chastne izjave dezhelnemu glavarju dr. Shustershichu zaradi tistih, ki stoje za njo.

To mi je rekla takrat, ko je klechala pred mano in ko sem ji v obraz zaluchal ochitanje, da je 'javna vlachuga'.

Takoj nato pa mi je pisala, da bi se chutila srechno, ako bi ne bilo storjeno to, kar se je zgodilo.

Nestorjenega pa tega ne more napraviti zategadelj, ker sedi samo 8 klerikalcev med 36 na porotnishki klopi. In to so nezdrave razmere. Te nezdrave razmere pa so razburkale vso javnost, da sili na dan zhe vprashanje, kdaj bo sodni dan.

To vse pa samo zategadelj, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki!

Ochitalo se mi bo, da z ono osebo nisem ravnal in ne ravnam kavalirsko, jaz pa pravim: Ako je ona zhenska skochila vame in mi zasadila kremlje v meso, potem mora biti konec kavalirstva in jaz se moram braniti.

Zato naglasham: v interesu javne poshtenosti in – javne morale je treba napraviti konec takim razmeram.

Navedel sem ta svoj tipichen sluchaj, da se razvidi, kam pridemo s – porotnimi sodishchi. (Pa menda niso porotna sodishcha kriva Theimer-Krekove afere!)

Takshna porotna sodishcha so zlo. Najvechje zlo pa je to, da porotnik ne pride preko gostilnicharja in kramarja, a to shele, ako dotichnik zna po vrhu she nemshki.

V vrste porotnikov je treba pripustiti tudi proletariat, ki ne plachuje davkov.

Krek je konchal svoja izvajanja s patetichnim vzklikom: 'Jaz samo izrekam zheljo, da bi se pri tej debati izchistile in ochistile razmere, da bomo mogli kot ljudje zhiveti drug poleg drugega! (Roko na srce, g. Krek, kdo pa je kriv teh razmer, ako ne klerikalci?) Che ostanejo razmere take, kakor sedaj, potem klichem: fantje kar naprej v boj do skrajnosti!'

Po teh besedah se je nudil gledalcem prizor za bogove.

Klerikalci so kakor blazni ploskali, cepetali, kakor bi bili elektrichni z nogami in krichali: 'Zhivio dr. Krek'.

Najbolj sta ekscedirala v navdushenju Drobnich in Matjashich: skakala sta okrog, ploskala in krichala: 'Zhivio nash dr. Krek, vi ste nashi in ostanete nashi!' Hrup je vedno bolj narashchal, iz trushcha pa se je slishal mogochen – Drobnichev glas: 'Kaj nas briga ministrstvo, samo da ste nashi!'

Med tem je poskochil poslanec Dermastia, prijel Krekovo desnico z obema rokama in klical: 'Chestitam, chestitam!' Tudi Drobnich se je rokoval s Krekom, klicaje pri tem: 'Mi vas ne pustimo, vi ste in ostanete nashi!'

Dr. Krek se je vsedel v svoj fotelj, globoko sopel in si z robcem otiral debele kaplje s potnega chela.

Dezhelni glavar je z ochitnim dopadanjem zrl na ta prizor in ni zvonil.

Napredni poslanci se niso ganili, marvech so s sarkastichnim usmevom na ustnicah zrli velezabavno komedijo, ki naj bi pomenjala nemara – rehabilitacijo.

Tudi veleposestniki so z velikim uzhitkom motrili zadivljujoch ta prizor in se na tihem z naprednjaki vred zadovoljno muzali.

Enemu pa je bilo v zbornici muchno – poslancu Povshetu.

Nepremichno s prekrizhanimi rokami je sedel v svojem fotelju in zamishljeno zrl predse, ne da bi se udelezheval hrupnih demonstracij, ki so jih prirejali njegovi somishljeniki dr. Kreku...

In ko je bilo dovolj ovacij, je zapel zvonec in zaslishal se je hreshchech glas glavarjev: 'Besedo ima posl. dr. Novak', za njim pa se je zachul tenak glasek dr. Lampetov: 'Sedaj se je oglasila – Kamila Theimer.'”260

“Kar je pochel Janez Evangelist Krek v chetrtkovi seji dezhelnega zbora, bila je neokusna harlekinada,” nadaljuje Slovenski narod. “Barona Schwarza zadene krivda, da je kakor komandiran Deux ex machina pomagal inscenirati zabito to burlesko. Njegova ekscelenca ima chasih pach chudne pojme o dostojnosti svoje visoke sluzhbe! Sicer je pa stvar prav priprosta. V rokah jo ima dr. Krek sam. Che mozh izjavi, da so po Theimerjevi priobchena pisma falsifikat – na to bomo takoj pripoznali, da se mu je godila huda krivica. Che pa je dr. Krek v zhalostnem polozhaju, da mu je pristnost spisov pripoznati, potem pa je zhe dokazano, da mozhu drugega ne ostaja, nego da se razgovori s svojim shkofom in s svojo stranko, ki vedno trdi, da je katolishka in prva in edina zashchitnica chistosti v dezheli. Tako je carissime, in nich drugache!”261

Zanimivo je primerjati porochilo Slovenskega naroda s porochili katolishkega chasopisja. Razlichne interpretacije istih dogodkov nam namrech govorijo tudi o globokem prepadu, ki je vladal med katolishko in liberalno javnostjo. “Ta seja dezhelnega zbora je bila za slovenske liberalce pravi sodnji dan,” isto sejo povsem drugache kot Slovenski narod opisuje Domoljub, ki je menil, da je Kreku uspelo izbojevati veliko zmago. “Liberalni listi so namrech najeli neko nemshko Dunajchanko, po imenu Kamilo Tajmer, ki pishe zhe kake pol leta v slovenskih liberalnih listih in obrekuje dr. Shustershicha in dr. Kreka na nesramen nachin. Pravimo, da so jo najeli. Zakaj ona se razumi toliko na nashe razmere, kakor zajec na boben. Liberalci ji pripovedujejo in spishejo lazhnjiv chlanek, ona pa ga podpishe, pa ga denejo v 'Slovenski Narod'. Bati se ji ni treba nichesar, ker so med ljubljanskimi porotniki skoro samo liberalci, ki 'Slovenski Narod' zmerom oprostijo, che se 'Narod' she tako lazhe.

Zato je v tej seji stavil dr. Krek predlog, naj se v Avstriji porotna sodnija tako izpremeni, da bodo sodili tiskovne pravde, detomorilke, goljufije in druge take zlochine navadni sodniki, pa ne porotniki, ki si ne dajo narekovati sodbe od svoje vesti, ampak vechkrat od strankarstva. /.../

Med govorom dr. Kreka so mu napravili nashi poslanci velikanske ovacije, katerih she ni slishal in jih ni dozhivel noben dezhelni zbor in dali tako kruto zhaljenemu mozhu sijajno zadoshchenje. Liberalci so se pa kar zvijali in lezli v stole, ko jim je dr. Krek dokazal, da pishejo liberalni listi zato take lazhnjive lumparije o nashih poslancih, ker se zanashajo, da bodo liberalni porotniki svojo prisego prelomili in liberalne liste oprostili.

Nato je she dr. Lampe povedal liberalcem par prav gorkih in sam dokazal, kako so ga liberalni porotniki parkrat chisto po nedolzhnem obsodili. Primerjal je liberalno vojsko v liberalnih chasopisih proti Slovenski Ljudski Stranki z armado francoskega cesarja, ki je moral ravno pred 100 leti bezhati z Ruskega. Kakor je bila njegova vojska strgana in pobita, tako je tudi liberalna vojska danes razcapana in razcefrana, da kar leti v cunje. Zato veljaj tudi nji pesem, katero je neki pesnik zlozhil Napoleonovi armadi, ki je bezhala z Ruskega:

 

Tambur, marsh, brez bobna v dir,

s kikljo kinchan kirasir,

jezdec konja nima vech,

vitez sabljo vrgel prech,

praporshchak brez prapora,

pushka – sprozhit se ne da;

strelci brez roke,

peshci brez noge,

vojvoda brez pameti,

kanonir – kanona ni,

vsi za vozom brez koles,

strgani capini vmes!

Kako bosh to prevdaril?

Tako jih je Bog udaril!

 

Nato je dezhelni odbor odobril dr. Krekov predlog in odobril tudi postopanje dezhelnega odbora, ko je opozoril zhupane na to, da se imenik porotnikov prav in po zakonu sestavi.”262

Krek je v svojem govoru omenjal, da se javnost zaradi neenakega razmerja med liberalnimi in klerikalnimi porotniki v porotnih sodishchih boji sodnega dne. “In v chem obstoji ta sodni dan?” je namesto njega sprasheval in hkrati odgovarjal tednik Slovenski dom (1909-1914), ki je sodil v protikatolishki tabor: “Ljudje bozhji, poslushajte! Che sem jaz duhovnik, doktor svetega pisma, voditelj stranke in profesor morale, to je nauka o lepih chednosti, v lemenatu, pa grem in silim v inteligentno zhensko toliko chasa, da se mi vda, da hodim k nji v bogato, lepo stanovanje, jem in pijem pri nji najboljsha jedila in pijache in kadim najboljshe cigare, potem pa hochem obesiti to zhensko na vrat svojemu prijatelju, ki je zhe star, kot soprogo. Ta zhenska pa je uzhaljena, ker intrigirajo drugi klerikalni veljaki, ki postanejo mesto njenega bodochega mozha sami dezhelni glavarji, zato zachne v chasopisju razkrinkavati intrige in druge nelepe stvari klerikalcev, in prisiljena po napadih na njeno chast, razkrije tudi intimno stran svojega obchevanja.

Zdaj pa pride ta duhovnik, ta profesor morale in prizna v dezhelnem zboru, da je iz usmiljenosti bil zdravnik histerichne zhenske, tu v javnosti svojo dobrotnico, pri kateri se je zastonj mastil in katero je prosil ljubezni, imenuje vlachugo in obrekljivko, torej vse svoje umazano perilo prinese pred javnost, takorekoch se hvali s temi stvarmi, nasprotno pa klerikalci njemu ploskajo, da se trese zbornica, mu chestitajo, mu klichejo: Ti si nash, ostanesh nash!

Cela mnozhica duhovnikov: Lampe, Zhitnik, Piber, Lavrenchich, Hladnik itd. ploska in pritrjuje, soglasha, da je duhovnik, profesor morale prav storil, ker je imel zhensko, da je prav storil, ko v javnosti privleche to zhe za posvetnega chloveka, che je voditelj stranke, umazano ravnanje. Manjkal je le she shkof, da bi vstal in ploskal temu profesorju, ki ga je postavil za uchitelja mladenichem, ki postanejo duhovniki, da bi morda tudi ti posnemali vzor-uchitelja!

Napredni poslanci pa molche sede v klopeh, osramocheni in pobiti, kakor pravi 'Slovenec'. Da, sram jih je v dno dushe, da sede s tako bando skupaj, ki se ne sramuje, grdo afero javno pohvaliti, izrechi se solidarnim z novo moralo, ki jo je vpeljal profesor bogoslovja.

Ali vidite zdaj sodni dan, ljudje bozhji? Res, sodni dan mora priti, kakor nad Sodomo in Gomoro in zhvepleni ogenj unichiti take ljudi, ki so postavljeni, da branijo vero, lepe chednosti, krepostno zhivljenje – zdaj pa odobrujejo javno vse nasprotno. Neovrgljiva resnica je, da je bilo vse res, kar je Kamila pisala, saj ima v rokah lastnorochna pisma zvestega Janeza, toda dr. Krek je klerikalec, ki sme kakor dezhelni odbor vse storiti, bodisi da je to v nasprotju z moralo, pravico in poshtenjem ali ne.

Nikakor bi ne pisali tega, ko bi klerikalci sami ne dvignili tak krik s svojim sodnim dnevom. Toda bil je to zadnji obupni poskus, da preslepijo s takim krichanjem svoje ljudi in da reshijo enega svojih voditeljev, ki bi ga moral shkof po zadnjih dogodkih v javnosti, zhe poslati v penzijo. No, to se ne bo zgodilo, pri klerikalcih je vsak dober, che je pa voditelj je pa najboljshi chlovek pod solncem, najsi ima potem cheber masla na glavi.”263

Zasedanju dezhelnega zbora so sledili tudi Dnevovi karikaturisti. V 630. sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Sodni dan”. Na njej je Maksim Gaspari prikazal klerikalne mozhe, ki bezhijo iz Ljubljane. Oseba z veliko torbento, iz katere buchita besedi “Dezhelni zbor”, opozarja, da naj bi klerikalce – med njimi sta zlahka razpoznavna Krek in Shustershich – pregnali zadnji dogodki v dezhelnem zboru. Karikaturo spremlja krajshi komentar: “Dies irae, dies illa, / strashen dan bo dan plachila, / priche Pavshlar in Kamila.” V sht. 634 je sledila pesmica “Grozne sanje”, v katero sta bili vkljucheni dve karikaturi. Na eni je bila Kamila Theimer upodobljena kot boginja pravice, na drugi srechamo Shustershicha s prestrashenim izrazom na obrazu. V okvir pesmice je sodila tudi karikatura “Konec groznih sanj” v naslednji shtevilki. Na njej Kamila Theimer, tokrat v vlogi nekakshnega angela mashchevanja, usmerja Shustericha na pot spokornishtva. Dezhelnega glavarja spremlja zhenska oseba, morda njegova soproga. Ni manjkal tudi Krek, ki ga v sht. 639 srechamo na karikaturi “Dr. Krek, ki je padel v lastno tinto”. Maksim Gaspari je na njej narisal Kreka, ki se utaplja v sodu chrnila. Na karikaturi “Po razpustu” (kranjskega dezhelnega zbora) v sht. 655 je bil upodobljen Krek kot “Dr. Janes / Glavar fantov”. V rokah drzhi nochno posodo z napisom “nova morala” in srcem, prebodenim s pushchico, ki naj bi ponazarjalo ljubezensko razmerje s Kamilo Theimer. Na karikaturi “Dezh. zbor kranjski – je razpushchen” iz sht. 658 je bil upodobljen dezhelni predsednik Schwarz. Kvalitetna karikatura, pri kateri je anonimnemu karikaturistu uspelo kompozicijo strniti v ovalno obliko, prikazuje Schwarza s svechko v rokah. Poleg zhe omenjenih karikaturistov Maksima Gasparija in Frana Podrekarja je karikature za Dan risalo tudi vech nadarjenih, danes anonimnih karikaturistov.

 

Maksim Gaspari, "Sodni dan", Dan, 1913/630

 

Naslov chlanka, s katerim je Dan komentiral odmevno sejo dezhelnega zbora, je bil “Poshtenim ljudem”. Objavljen je bil na prvi strani sht. 640. “V seji dezhelnega odbora, dne 2. oktobra se je zgodilo nekaj takega, kar ne bo moglo ostati brez odmeva v srcih ljudi, ki so porochilo chitali ali, ki bodo o tem she izvedeli.

 

 

"Grozne sanje" in "Konec groznih sanj", Dan, 1913/634 in 635

 

Duhovnik Krek, glavni vodja klerikalne stranke, je odgrnil zadnje odgrinjalo, ki je she zastiralo popolni vpogled v srca in dushe ljudi, ki so na rachun najlepshih naukov, ljubezni do blizhnjega in poshtenosti, dobili usodo Kranjske dezhele v svoje roke.

Postavil se je na visok oder. In se pokazal strmechemu obchinstvu, chesh: glejte, tak sem, ali ni prav, da sem tak? In neizmerno dopadenje se je zbudilo v somishljenikih S.L.S. in vpili so 'hozana'. – Sankcijo je dobila morala, ki je znana iz romana 'Otroci papezha' in ki se skriva plaha le v nedostopnih blodishchih svetovnih velemest, kjer obhaja svoje orgije v najtemnejshi nochi, kamor ne dosezhe roka postave ali pa le z najvechjo prebrisanostjo in le zelo tezhko. Javno, vpricho vseh oblasti in pri belem dnevu, pa so na Kranjskem upeljali novega Boga in novo moralo.

Ni dolgo tega, ko je vsa javnost po objavljenih pismih izvedela do intimnosti za razmerje duhovnika Kreka z gdch. Theimer. Ker so dokazi tako jasni in nepodbitni lahko sodimo chisti nepristransko. In ta sodba je ta, da mora pach vsakdo, kdor ima le kolichkaj chuta in komur ni ljubezen le navaden potreben posel, pomilovati gdch. Theimer kot zhrtev neizmernega cinizma, materializma in brezchutnosti.

Ono zhensko, ki jo je duhovnik Krek v nocheh ljubezni imenoval svojo zheno in ki je verjela njegovi 'visoki pesmi ljubezni', ker je pach bila v resnici v takem razpolozhenju, ono zhensko je duhovnik Krek javno imenoval – vlachugo.

Zhenske, sedaj veste, kaj ste, ko se udajate najsvetejshim chustvom! Sam 'Kristusov namestnik' je tako govoril, zato mora biti nedvomno resnica.

Pri tem pa seveda duhovnik Krek ni logichno izvajal svojega govora dalje po znanem slovenskem pregovoru Povej mi, s kom obchujesh, in povedal ti bom, kdo si.

Mogoche je le dvoje: ali je duhovnik Krek lagal, ko je pisal ona pisma gdch. Theimer in jo na ta nachin pridobil zase. – Koliko je potem vredna morala profesorja bogoslovja? Ali pa je dr. Krek pisal v onih pismih resnico. Kako pa more potem tako zhensko javno imenovati – vlachugo?

Vrhunec pa je dosegla ta katolishka morala v tem, da je cela stranka dr. Kreku ploskala.

Dr. Krek je torej vse priznal in sicer na nachin, ki najbolj obsoja njega samega.

Iz vsega pa se vidi, kakshna je morala posameznika, in kakshna je morala cele stranke.

Ko bi kak napreden poslanec (ne duhovnik, ne katolishki poslanec, ne prof. bogoslovja, ne prvoboritelj katolishkih nachel!) storil kaj takega, bi klerikalci vpili, da je morala nashega ljudstva v nevarnosti, ker ji dajejo voditelji slab zgled.

Sedaj pa imajo vsi klerikalni volilci pravico, da se sklicujejo na moralo, ki so ji klerikalci dne 2. oktobra 1913 v dezh. zboru slavne vojvodine Kranjske ploskali in jo s tem odobravali. Vech sluchajev v klerikalnih vrstah dokazuje, da to 'fante' ne ovira in da gredo preko tega na boj.)

Vprashanje pa je, che bo nashe dobro verno ljudstvo s tem she dolgo zadovoljno.

Dan 2. oktobra 1913 pa bo ostal za vselej vazhen v zgodovini klerikalne vlade na Kranjskem.”264

Zhe dan po seji je Slovenski narod objavil novo pismo Kamile Theimer. Prav takrat je bila Kamila Theimer ponovno v Ljubljani – najbrzh je chakala na zachetek sodnih procesov, ki jih je sprozhila.265 Pismo je bilo namenjeno “velechastnemu” Kreku, ki mu je Kamila Theimer grozila: “Vi ste se vcheraj v svoji brezchastnosti tako dalech spozabili, da ste me pod varstvom imunitete imenovali 'vlachugo', mene, zheno, za katere ljubezen ste berachili, kakor Vam morem dokazati z Vashim lastnim rokopisom. Vi ste najpodlejshi strahopetec in lazhnjivec, ki je kdaj hodil pod solncem in che bi imela jaz brata, bi Vam ta dal s pasjim bichem edini odgovor, ki Vam gre. Vi ste to zadnjo infamijo storili samo, da bi me pognali v samomor, ker veste, da dokler bom sopla, ne bom nehala z bojem za pravico in resnico in da pomeni s tem zdruzheni zadnji obrachun za Vas in Vashe kumpane kaznilnico.”266

Razpustu dezhelnega zbora so sledili she mnogi liberalni komentarji, na primer, da je she med zborovanjem dr. Shustershich moledoval na Dunaju, naj se zborovanje dezhelnega zbora chimprej zakljuchi. Klerikalcem naj bi se mudilo, saj se bojijo sodne razprave proti dr. Kreku, ki bo ljudem odprla ochi. She hujshe pa je, da so se znashli pred prazno blagajno. Dezhelnih doklad seveda ne morejo zvishati pred volitvami, po volitvah pa bodo navili davchni vijak.267 V tednih, ki so sledili razpustu kranjskega dezhelnega zbora, je enega vrhuncev dozhivela tudi protiklerikalna gonja z Vodishko Johanco, ki je prav tako postala plen vrste karikatur, zaradi velikega zanimanja pa je bila samozvani svetnici iz Vodic posvechena tudi vrsta izjemno popularnih satirichno pisanih broshur.

 

 

 

 

“BREZOKUSNA KOMEDIJA”

 

Na shodu NNS, ki se je odvijal 2. novembra 1913 ob 10.30 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani, je o Krekovi aferi spregovoril tudi nachelnik liberalne stranke in ljubljanski zhupan dr. Ivan Tavchar. Shod je bil organiziran z namenom, da bi liberalna stranka zavrnila napade na ljubljanjsko mestno upravo, ki si jih je na zadnjem klerikalnem shodu v Unionu 27. oktobra 1913 privoshchil Shustershich. Takole je na liberalnem shodu razglabljal Tavchar: “Kakor vidite, je dr. Shustershich ljubljansko mestno gospodarstvo spravil v zvezo z znano afero dr. Janeza Evangelista Kreka, prej kot ne zategadelj, ker si je visoki gospod sam sebi govoril: Che zhe orjem njivo, si oranja ne morem misliti – brez gnoja. (Viharna veselost.) Gospod glavar pripoveduje, da je bil, ko se je dr. Krek prav v dezhelnozborski banji, chez vse mere ginjen, in da se krasota tistega pranja niti popisati ne da. (Smeh.) Dr. Krek se naj zahvali dr. Shustershichu, ki me je primoral, na tem mestu dotakniti se Krekovih aventure. Glede te zadeve bi jaz klerikalni stranki in njenim voditeljem prav odkritosrchno svetoval, naj po ti afero manj kot mogoche brluzgajo. Bolj kot jo meshajo, vech pride dishav od nje, ali niti ena teh dishav ni v sorodu s kelmoranjsko vodo. (Smeh.)

 

dr. Ivan Tavchar

 

V dezhelnem zboru se ni nich takega zgodilo, kar bi se popisati ne dalo! Igrala se je brezokusna komedija. Baronu Schwarzu se je namignilo, da je ob prilichnem chasu odgovarjal na neko interpelacijo. Perhavcu in pa belokranjskemu poslancu, katerega ime mi je odpadlo, pa se je zaukazalo, da naj hripavo krichita: 

'Kaj so nam ministri, da nam le dr. Krek ostane!' (Smeh.) Dr. Krek sam pa je govoril in sicer prav dolgo govoril, ali o glavni stvari ni chrhnil niti besedice.

Jaz za svojo osebo zastopam pri tej zadevi sledecha nachela: Che je kdo pristen katolik – in dr. Krek se je nebrojkat takega sam imenoval – ne sme samo katolishko govoriti, ampak mora tudi katolishko zhiveti; che je kdo profesor morale, more pred vsem sam drzhati se naukov, o katerih predava, in che je kdo konchno vrhovni poveljnik prononsirane stranke, ki je svoje politichne nasprotnike pobijala po gorenjskih grapah ter jim ochitala, da so sami nechistniki, potem – z ozirom na vse, kar sem ravnokar naglashal – tak mozh ne sme imeti nezakonskih otrok in tudi ne sme priti v polozhaje, kjer bi jih lahko dobil. (Buchen smeh in ploskanje.) To je eno!

Drugo pa je, da so tukaj pisma, ki se pripisujejo roki politichnega voditelja, pristnega katolika dr. Janeza Kreka, kateri bi moral spadati med tiste kremenite katolishke znachaje, kakor jih je zadnji katolishki shod v Ljubljani reklamiral za S.L.S.

Ni treba nobenih komedij uganjati, niti v dezhelni zbornici, niti po volilnih shodih! Samo eno je potrebno!

Okrog teh pisem se namrech suche ost dr. Krekove politichne usode. Che niso pristna, potem mu je treba samo besedico spregovoriti, da so falzifikat in potrudili se bomo z vsemi mochmi, da se popravi krvava krivica, ki se je godila dr. Kreku. Ako so pa omenjena pisma pristna, ako jih je v resnici pisala roka dr. Krekova, potem pa mora vsakdo izmed nas, che tudi z zhalostjo, podvrechi se vtisu, da je dr. Krek zhivel z zhensko, kakor je zhivel kralj David zh njo, ki je bila Urijeva! Naj torej dr. Krek spregovori reshilno besedo, che pa je ne spregovori, je njegova kandidatura ochitno pohujshanje in naravnost udarec v lice zadnjemu katolishkemu shodu v Ljubljani! (Klici: Tako je! Shkandal! Zasmehovanje! Vlachugarstvo!)

 

Etbin Kristan

 

Od tega stalishcha se premakniti ne dam in od tega stalishcha me ni premaknil tudi govor g. dezhelnega glavarja. Ena stvar mi sluzhi pri tem v tolazhilo, da pravim:

Che se vidi g. glavarju dr. Krekova afera velichastna, potem hvalim boga s povzdignjenima rokama, da se mu mestne finance ne vidijo velichastne.

Che bi se videla visokemu gospodu mestna uprava tako velichastna, kakor se mu vidi Krekova epizoda, potem bi bili pri mestu v resnici 'fertik', da se posluzhim neokusnega izraza dr. Shustershichevega.

Ker pa vidim, kako gospod glavar hvali rechi, ki niso hvale vredne, potem smem morda sklepati, da graja rechi, ki so hvale vredne. Dokler dr. Janez Krek ne izjavi, da so proti njemu razglashena ljubavna pisma nepristna, toliko chasa trdim s ponosom, da stoji mestna uprava na trdnejshih nogah, da tichi v nji vech zdravega jedra kot pa v dr. Krekovi aferi. Dixi!”268

Kljub Tavcharjevim ostrim besedam pa liberalci odslej niso vech drezali v Kreka, po mnenju Jurija Perovshka “verjetno v zavesti, da je bil udarec, ki mu je bil z afero Theimer zadan, v resnici prehud. Liberalni tabor, ki je sicer znal tudi z izrecnim poudarkom priznati, da je J. E. Krek 'mozh, ki mu v zasebnem zhivljenju ni mnogo ochitati', je kasneje afero Theimer ochitno obzhaloval in I. Tavchar, nachelnik Narodno napredne stranke, je po Krekovi smrti – v nekem razgovoru s Franom Saleshkim Finzhgarjem celo posebej poudaril –, kako zhal mu je, da se je 'Slovenski Narod' odlochil za pogrom na J. E. Kreka.”269

Po Kreku je po zasedanju kranjskega dezhelnega zbora planila tudi socialdemokratska stranka.270 Socialdemokrati so svoje zborovanje priredili she pred liberalno stranko. Odvijalo se je 12. oktobra 1913 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani. Zborovanje je bilo naperjeno “proti korupciji, terorizmu in hinavshchini kranjskih dezhelnih kristjanov”. Navzochi so navdusheno pritrjevali dolgemu govoru Etbina Kristana, ki je med drugim povedal naslednje: “In v kranjski dezhelni zbornici sedi mozh, ki je uzhival tudi med nami neko izjemno stalishche, pravi ustanovitelj S.L.S. in ki se ji bil pridobil ime pravega naprednega, socialnega mozha. Mislili smo pach, da je zashel v tabor chrnih sukenj v chasu, ko chlovek sam ne more she ubirati pota, ki bi ga rad hodil in o katerem smo mislili, da je za to pri oni stranki, ker je ta stranka mochna in najlazhje stori kaj resnichno dobrega za ljudstvo. In ko se je zachela neka kampanija, v kateri je bilo izrecheno tudi ime dr. Kreka, smo ostali socialisti pasivni, ker smo bili mnenja, da naj ostane stvar, ki se je zgodila med shtirimi stenami tudi tam (Klici: Res je!) Ali stvar je postala drugachna, ko je spravil dr. Krek sam vso stvar v javnost in ko je porabil poslansko imuniteto, ne da bi opral sebe, ampak da opljuje, ogrdi zhensko, kateri je pisal she pred kratkim pisma, iz katerih je bilo razvidno, da mu je ta zhenska blizhja kot vsi drugi ljudje. Gospod dr. Krek je zaluchal v zbornici tej zheni v obraz besedo – vlachuga – (Sramota! Shkandal! Dolgotrajno ogorchenje in Fej-klici) In klerikalna stranka, ki zastopa katolishka nachela, nachela, ki uche, kdor je nedolzhen, naj vrzhe prvi kamen, ta stranka ni vedela o dostojnosti nichesar, ko je dr. Krek z najgrshimi besedami blatil osebo, ki se ne more braniti (Fej! Shkandal!) ta stranka, ki dopushcha take stvari, pride in pravi: o Johanci se ne sme govoriti, ker je zhaljivo (Smeh.)

Komaj je bila konchana ta epizoda, pridejo klerikalci in zabrenkajo na chisto nove strune: politichni boj naj bo dostojen. Pred mnogimi leti, ko je bila nasha stranka she tako majhna, da smo bili le gledalci, smo bili z nashim klicem po dostojnosti v politichnem boju popolnoma osamljeni. Takrat, ko smo zahtevali, da naj vpeljejo tudi pri nas v politichne boje evropske shege in navade, so nam dejali klerikalci 'slabotnezhi' in bojevali so se dalje s kamni, s koli, z blatom, s fekalijami in nihche ni bil varen, kdor ni bil klerikalec, da zvlechejo na dan najintimnejshe stvari in jih izrabijo proti stranki, kateri je pripadal. Danes pa naenkrat ta klic po dostojnosti in vsak dan trobi klerikalno chasopisje, da je vse, kar pishejo nasprotnishki listi nemoralno, da demoralizira nashe 'dobro verno ljudstvo'. Kdor hoche biti uchitelj morale, mora biti to predvsem z zgledom.

(Tako je!) Prvi naj zachnejo klerikalci, ker so stranka, ki vlada, a ne le vlada, saj je dr. Pegan zadnjich celo uro pel o 'gospodstvu'.”271

 

 

 
 

“ZADNJA BESEDA”

 

Zadoshchenje glavnima junakoma nenavadenega shkandala bi brez dvoma lahko nudilo samo sodishche, vendar pa tozhbe, ki sta jih vlozhila Kamila Theimer in Krek drug proti drugemu, niso bile dokonchno razreshene oziroma niso dochakale sodnega epiloga. Krek je tozhil Kamilo Themier najmanj dvakrat.272  25. septembra 1913 je vlozhil tozhbo zaradi zhalitev v Slovenskem narodu.273 Zahtevi Kamile Theimer, naj drzhavni zbor “v postavnem roku” izrochi Kreka “sodnemu postopanju”, ni bilo ugodeno, vendar pa je bila enako neuspeshna tudi Krekova tozhba na grashkem nadsodishchu oziroma pred dunajsko poroto. Zahteva dezhelnega sodishcha, naj kranjski dezhelni zbor izrochi Kreka, je bila na zachetku oktobra 1913 predana v razreshevanje imunitetnemu odseku. Seje imunitetnega odseka se katolishki poslanci niso udelezhili in s tem uspeli odlozhiti sklepanje o Krekovi izrochitvi.274

“Che tudi iskreno obzhalujem negativni uspeh teh dveh tiskovnih tozhb, vendar se mu ne chudim. Jaz tudi res niti trenotek nisem prichakovala, da se bo prechastiti gospod postavil pred sodishche bodisi kot tozhitelj ali tozhenec,” je bila v chlanku z naslovom “Zadnja beseda” na zachetku leta 1914 preprichana Kamila Theimer, ki se je izpod okrilja Zarje vrnila k Slovenskemu narodu. “Che je imel kdaj kak chlovek vzroke se izogibati sodni dvorani, je bil to vsekakor gospod profesor katolishke moralne teologije. To je tudi od vsega zachetka popolnoma natanchno vedel in se je po tem ravnal. Sodna dvorana bi za gospoda dr. Kreka pomenila nasilno in definitivno odstranitev iz javnega zhivljenja in sicer za vedno. V sodni dvorani bi se bilo neovrzheno dokazalo, da so nechastna dejanja, kterih sem 'prechastitega' dr. Kreka obdolzhila in ki spadajo pach med najtezhje obdolzhitve, ki se jim more izrechi proti kakemu mozhu, docela in popolnoma resnichna. Tudi danes ne dvomi o tem nihche, kdor objektivno sodi, zakaj che bi bila po meni priobchena, dr. Kreka moralichno unichujocha korespondenca apokrifna, bi ne bil dr. Krek niti trenotka zamudil in napravil kazensko ovadbo proti meni zaradi ponarejanja. A dokler ni stvar pribita v sodni dvorani in ni treba priobchiti sodbe v lastnih listih, dotlej so she vedno odprta zadnja vratca in se dajo dejstva privatno tajiti. Teh zadnjih vratec si dr. Krek v sodni dvorani ni hotel zapreti in zato se ni obotavljal niti trenotek in si izvolil boljshi del hrabrosti. Tezhko da bo to kaj premenilo na sodbi spodobnih ljudi o dr. Kreku. Ta sodba je davno izrechena. Moralichna slika prechastitega gospoda profesorja katolishke moralne teologije je za sodobnike ustanovljena in tudi ni potrebovala spopolnila po pogodbi med Zadruzhno zvezo in Joshtom, ki je bila pred kratkim objavljena. Kdor je sklenil in podpisal tako, res satansko pogodbo, ta je pach zmozhen vsake podlosti, tudi tega, da ohrani svoj, v veliki nevarnosti nahajajochi se mandat s pomochjo izsiljene, neresnichne samoobdolzhitve zhenske. Za gospoda dr. Kreka zdaj tudi sploh vech ne gre. Ker je na sploshno zachudenje na moja razkritja o gospodu katolishke moralne teologije izostala v takem sluchaju pach samo po sebi razumljiva disciplinarna preiskava, se je reklo, da hoche ordinariat pochakati izid sodnega postopanja, predno upelje kanonichni proces. Izida sodnega postopanja seveda ni uchakati, ker je prechastiti gospod to onemogochil, a prav s tem je gospod dr. Krek samega sebe obsodil in ordinarijat moralichno prisilil, da nastopi proti njemu. Radovedna sem, che se to zdaj zgodi. Smatram pod svojo dostojnostjo, da bi vse te nechedne stvari she enkrat pogrela. To pa stoji: Oficir, ki bi storil le deseti del tega, kar je zagreshil dr. Krek – kateremu sem javno kot edini odgovor na njegove pod varstvom imunitete v dezhelnem zboru izrechene umazanosti vrgla v obraz pasji bich in kaznilnico – pa bi ne tozhil takoj, bi bil she v tisti uri infamno kasiran in spoznan nevrednim nositi cesarsko suknjo. Zdi se mi, da se na Kranjskem duhovska suknja nizhje ceni in ima manj ugleda, kakor vojashka suknja. Od danashnjega dne je zame gospod dr. Krek za vedno odpravljen. Iz vsega srca pa obzhalujem vse tiste, ki jih njihova prisega sili, da morajo ostati chetudi samo po svojem poklicu zh njim v zvezi.”275

 

Anton Mrkun

 

Chlanek ni bil “zadnja beseda” Kamile Theimer, ki se je v Slovenskem narodu znova oglasila chez teden dni, da bi stopila v bran “bivshega veleindustralca g. Tomazha Pavshlarja iz Kranja”. Tudi Tomazh Pavshlar ml. (+1923), posestnik valjchnega mlina in podjetnik iz Kranja, je v letu 1913 svoje javne obtozhbe SLS objavljal v Slovenskem narodu in Zarji. Nanashale so se na njegovo neuspeshno gospodarsko zamisel in tozhbo zoper dezhelni odbor dezhele Kranjske, ki jo je januarja 1914 razreshevalo dezhelno sodishche v Ljubljani. “Prihodnji teden nam bo prinesel javno pranje prav nechednega perila v sodni dvorani”, kajti 21. in 22. januarja bo v Ljubljani razprava o miljonskem procesu bivshega kranjskega veleindustrialca Tomazha Pavshlarja proti dezhelnemu odboru, je pisala Kamila Theimer. “Konchno vendar! Dolgo je trajalo, da je prishlo tako dalech. Nashi klerikalci imajo prirojeno, v njih poslovnih in drugih navadah globoko utemeljeno mrzhnjo proti sodnijam in so naravnost neizcrpni v iznajdbah vedno novih zvitih potov, ki naj jim prihranijo pot do sodnije. Vsak, ki je imel enkrat nesrecho, da je bil zapleten s to gospodo v pravni spor, ve o tem zapeti zhalostno pesmico. Kakor zhe omenjeno, je ta mrzhnja klerikalcev napram sodnijam za poznavalca razmer le prelahko razumljiva. Pred vsem ni sodna dvorana dvorana dezhelnega zbora in zgodi se lahko, da koga uradno zaradi tam storjenih izpovedi prav skrito poklichejo na odgovornost. Tu namrech velja izpovedati pod vsakim pogojem resnico in nichesar drugega, kakor resnico to pa je, kakor znano, marsikateremu od te p. t. gospode prav tezhko. Potem pridejo nolens volens na razgovor stvari, pridejo na dan okolishchine, glede katerih imajo gotovi ljudje prav mnogo interesa, da se javno ne pribijejo. Ni se torej chuditi, da je pot k sodniji za to gospodo najvechkrat enaka poti k moralichnemu morishchu in komur se posrechi umetnost, da jih prisili proti njih volji, da nastopijo, ta lahko blagruje svojo srecho.” V Pavshlarjevem primeru imajo obtozhenci in tisti, ki stojijo za njimi, prav poseben vzrok za strah pred sodno dvorano. Niti najbolj poucheni ne morejo predvidevati, kako se bo iztekla pravda, ki je podkrepljena s tako obsezhnim dokaznim materialom in tolikshnim shtevilom prich. Poleg tega je v takih primerih skorajda neizogibna pritozhba na vishje inshtance. Kar razsodijo v Ljubljani, lahko v Gradcu ovrzhejo, in konchno lahko na Dunaju vse skupaj postavijo na glavo. “Civilno postopanje je bolj komplicirano, kakor kazensko in zadnjo odlochitev more z delno gotovostjo prorokovati samo prorok. Eno pa je zhe danes neovrzhno gotovo: Perilo, ki se bo pralo pri tej priliki, najbrzhe ne bo v prid ugledu chastitega dezhelnega odbora kranjskega, oziroma posameznim njegovim chlanom. Mislim celo, da se ne motim, che pravim, da bodo nekatere kapljice, ki bodo ob tej priliki poshkropile itak zhe ne popolnoma brezmadezhnih oblek teh gospodov, pustile tam prav grde madezhe, za katerih odstranitev tudi ponovno pranje ne bo zadostovalo. Kakor pogosto v takih sluchajih bo morda tudi v tem procesu zadnji in postranski tir vechjega pomena za konchni izid in vechjega interesa za neudelezhenega gledalca, kakor glavni tir, ravno tako, kakor so vchasih v modernih dramah dozdevne stranske osebe pravi nositelji dejanja. Glavnim udelezhencem zato prav res ni zameriti, che jih je bilo v procesu Pavshlar, ne oziraje se na nasprotno bramarbazujeche zatrjevanje, v notranjosti vendar strah stopiti v prostore, posvechene Temidi.” Ne da se tajiti, da klerikalce v zadnjem chasu zasleduje huda smola. Krek, ki za nobeno ceno ne gre v sodno dvorano, potem nedavni proces proti Vodishki Johanci, prihodnji teden afera Pavshlar “in last but not least, zhe takorekoch za prijeti blizu procesi proti Moshkercu in Florijanchichu z vsemi nevarnostmi prostosti govora in prichanja, ki se she skrivajo v njih narochju. Da prestanejo vsa ta zhe izvrshena in she pretecha razkritja, morajo stati prav trdno na nogah. Jastogovo majonezo s smetano takoj nato morda lahko prebavi prav zdrav zhelodec, za legarjem bolni pa, ki si dovoli tako shalo, gotovo pogine. Kritichno vprashanje je sedaj: Ali so prebavni organi nashih klerikalcev, to je nekaterih njihovih vodilnih oseb, she tak dobri, da morejo zavzhiti jastogovo majonezo, potem smetano in povrh she pivo? Jaz za svoj del si usojam o tem prav odlochno dvomiti.” Mnozhijo se znaki, ki kazhejo na to, da stoji kolos samo she na lonchenih nogah. V tramovju hishe, ki je bila dozdevno zgrajena za vechnost, poka zhe nekaj chasa in oznanja nevarnost. Ponovno imenovanje “nekronanega vojvode kranjskega” naj bi utemeljevali s tem, da she nobena izmed obdolzhitev, ki so letele ne njegovo chast, ni sodno dokazana. Kamila Theimer je poudarjala, da je to vest, ki ni zajamchena. Vest je lahko resnichna ali neresnichna, sama pa je zatrdno preprichana, da to imenovanje ni potekalo brez ugovorov, temvech je bilo mogoche shele po hudem boju. “Zgoraj in spodaj se chuti kriza. Padanje glasov pri zadnjih volitvah, ki se ni pojavilo samo vsled uporabe teroristichnih volilnih metod she bolj pregnantno, je ravno tako malo sluchajno, kakor tudi boj za zopetno imenovanje odstopivshega g. dezhelnega glavarja, marvech dokazuje jasno, da je nezadovoljnost s poslovanjem gotovih oseb v merodajnih krogih ravno tako mochna, kakor med ljudstvom. Samo skrivnosti za kulisami so preprechile, da ta nezadovoljnost zgoraj in spodaj ni nastopila zhe to pot v drugachni obliki. Kar pa se vcheraj ni zgodilo, se prav lahko uresnichi jutri. Postrezhljivi prijatelji lahko izginejo s politichnega odra. Mrzhnja proti nechednim praktikam pa najbrzh niti spodaj niti zgoraj ne bo manjsha, marvech prej vechja, zlasti che ji prinashamo z vedno novimi razkritji vedno novega gradiva. – Gospod dezhelni glavar in cenjeni zaupnik krone ter njegovi asistenti, kakorkoli naj se pishejo, imajo – to je pribito dosti vzroka, da z deljenimi chustvi prichakujejo to veliko perilo v sodni dvorani.”276 Pismo Kamile Theimer Slovenski narod ni vech objavil na prvi strani. saj so stalno ponavljajoche obtozhbe ochitno izgubile svojo ostrino, pojemalo pa je tudi zanimanje za afero.

 

Josip Pogachnik

 

V pismu, ki ga je 31. januarja 1914 na Dunaju napisal zhupniku Antonu Mrkunu, je Krek med drugim omenil, da je Kamila Theimer umaknila tozhbo zoper njega. Cheprav je narochil Jozhefu Pogachniku (1866-1932),277 ki je bil chlan imunitetnega odseka, da naj v njegovem imenu zahteva, naj ga drzhavni zbor izrochi, isto pa je hotel storiti tudi v dezhelnem zboru, je obzhaloval, da se sedaj zadeva ne bo mogla reshiti po sodni poti. Pri njegovi tozhbi pa liberalci niso hoteli uposhtevati predloga o preiskavi dushevnega stanja Kamile Theimer in so zahtevali obtozhnico brez preiskave, poudarja Krek. V Gradcu so jim ugodili. Glede datuma 28. december 1913 (1912), ki ga je omenjala Kamila Theimer, pa je Krek Mrkunu zaupal, da so njegovi stanovski tovarishi s pomochjo stenografskega protokola ugotovili, da je bil tega dne cel dan v zbornici, saj je seja trajala do tri chetrt na tri zjutraj, nakar sta shla z dr. Antonom Koroshcem (1872-1940) skupaj domov in naslednji dan na Kranjsko. Gad se je ugriznil v rep. Tovarishi se spominjajo moje navzochnosti in agitacije za glasovanje proti vladi. Megla gre vsaksebi,” je poudaril Krek.278

 

 

 

 

“IZ TRAGEDIJE JE NASTALA KOMEDIJA”

 

“Zdaj pa nekaj, o chemur nisem dozdaj govoril, ker sem v zavesti, da edino potrpezhljivost more tu zmagati – s prisrchno hvala Tebi in drugim duhovnikom in laikom, ki se niso dali zmotiti od chench” je Krek 22. februarja 1914 pisal Valentinu Berniku, zhupniku v Komendi. “Dotichna babnica, ki so jo rabili liberalci, da bi unichila mene in dr. Sh., je zdaj v svoji bolestni furiji zachela z liberalci boj. Oni jo bodo zdaj unichili, ker je obrekovanje notorichno. In pri tem je v interesu njenega zgovora, da se preishche in izdaje kot nora. Chudovita izprememba!

Mene je naznanila drzh. pravdnishtvu, da sem posredoval korespondenco med kraljem Petrom in zarotniki, da sem vodil srbofilsko propagando in izdal zanjo 30-35 milionov iz Zadruzhne zveze, ki je vsled tega falitna. Bolestna fantazija, ki je iz mushic rodila prej slone, rodi zdaj dalje mastodone. Iz tragedije je nastala komedija. Nasmej se she Ti. In zdrav bodi!”279

Tudi Ivan Dolenec omenja, da se je na zachetku leta 1914 zgodilo nekaj, kar govori izkljuchno v Krekov prid. Kamila Theimer se je namrech zachela prepirati tudi s kranjskimi liberalci. Zaradi suma zlochina veleizdaje, protidinastichnih in protiavstrijskih naklepov je naznanila sodishchu starosto Slovenske sokolske zveze dr. Ivana Orazhna (1869-1921),280 njegovega svaka ritmojstra Pavla Auerja (1870-?), podpredsednika sokolske zveze dr. Karla Trillerja in vech sokolskh drushtev. Slovenski Sokoli so sicer oktobra 1913 praznovali svojo petdesetletnico.

Ovadba, ki jo je 16. januarja 1914 poslala na vojno ministrstvo, se glasi: “Der Präsident der slovenischen Sokoln Dr. Orazhen und der Vicepräsident, gleichzeitig Vicebürgermeister in Laibach, Dr. Karl Triller treiben seit Jahren Hochverrat. Zwischen den serbischen und slovenischen Sokoln wurde das Vorgehen beider Organisationen im Kriegsfalle genau vereinbart und sind die serbischen Sokoln im Besitze der diesbezüglichen Ordres. Dr. Oracen stehts überdies mit dem Prinzen Mirko von Montenegro in ständiger Korrespondenz.

Alle die hier angeführten Dokumente, sowie noch viel andere hochverräterischen Charakters befinden sich in der Auer'schen Villa Laibach, Wolfgasse 12, am Auer'schen Besitz am grünen Berge, ebenfalls bei Laibach oder in der Wohnung der Stadtbaumeistergattin Lucia Duffé, der besten Freundin der Familie Auer. Auch in der Wohnung und in der Kanzlei des Dr. Karl Triller dürfte genügend belastende Material zu finden sein.

Im Schreibtische der Frau Eugenie Oracen finden sich die Droh- und Erpressungsbriefe des Bruders derselben Paul Auer, Oberleutnant im 11. Ulanenregimente, derzeit in Pardubitz. In diesen Briefen fordert Auer Geld, widrigenfalls er Regierung alles verraten werde. Auch Paul Auer scheint demnach zumindest eingeweiht in die hochverräterischen Pläne zu sein.”

 

dr. Ivan Orazhen

 

Ovadba je priporochala, da bi neopazna in nenadna hishna preiskava priskrbela dovolj dokaznega materiala za omenjene trditve. Navedeni so bili tudi poroki za resnichnost ovadbe, kot glavni vir je bila omenjena Johanna Weber, bolnishka strezhnica Georga Auerja, brata ovadenega nadporochnika Pavla Auerja in svaka dr. Ivana Orazhna.281

Po ovadbi Kamile Theimer na vojno ministrstvo zoper dr. Orazhna in njegovo soprogo, Pavla Auerja in dr. Trillerja so se dogodki vrstili z vrtoglavo hitrostjo.282 Na domu dr. Orazhna, ki ga najbrzh niti ni bilo v Ljubljani,283 so opravili preiskavo. Njegov svak, nadporochnik Auer je prishel v preiskovalni zapor. Orazhen je bil zaslishan kot pricha. Zasegli so korespondenco med Auerjem in Orazhnom in njegovo sporogo. Zhe v istem tednu je bila preiskava ustavljena, ker naj bi bila ovadba “plod bolnih zhivcev” in naj bi temeljila na izmishljotinah.284 Pavla Auerja so spustili, na zachetku marca 1914 je garnizonsko sodishche v Königsgrätzu ustavilo preiskavo zoper njega.285 Na Dunaj je odshel drzhavnozborski poslanec, politichni vodja trzhashkih Slovencev in starosta tamkajshnjega Sokola dr. Otokar Rybao(1865-1927), da bi pojasnil ovadbo zoper Sokolsko zvezo.286 Hkrati pa se je dr. Kokalj, tudi sam zvest chlan Sokola, odlochil, da ne zheli biti vech pravni zastopnik Kamile Theimer.287 “Vsekakor je cela zadeva, dasi tragichna, psiholoshko res velezanimiva,” je ob teh dveh preobratih poudaril Slovenec.288

“Kakor znano, je Kamila Theimerjeva vlozhila ovadbo, v kateri je dr. Orazhna in dr. Trillerja dolzhila veleizdajalskih zvez s Srbijo,” je pisal Slovenski narod. “Sodna preiskava o tej stvari je zhe ustavljena, ker se je izkazalo, da je ovadba popolnoma neutemeljena in prav grdo in podlo obrekovanje. Zaradi tega obrekovanja so tudi zhe storjeni primerni koraki pri sodishchu. Danes pa smo dobili z Dunaja pismo, v katerem pishe Kamila Theimerjeva, da je napravila svojo ovadbo na prigovarjanje in na podlagi zagotovil neke gospe Weber, ki stanuje v Begunjah na Gorenjskem in je zhe vechkrat molestirala gg. dr. Orazhna in dr. Trillerja. Tako se ta stvar chedalje bolj jasni!”289 Za ovadbo so se pravzaprav skrivali druzhinski spori med Orazhnom in njegovim svakom.290 Pojavilo se je tudi mnenje, naj bi bili Kamila Theimer in Johanna Weber policijski agentki; “vlada na Dunaju naj bi bila preko njiju pripravila obtozhnico proti Slovenski sokolski zvezi in ji zaradi zvez s Srbi ochitala veleizdajstvo ter s tem ustvarila pogoje za prepoved njenega delovanja ('montiran proces').”291

 

dr. Orazhen na slavnosti Sokola v Vrhniki

 

“Tega procesa nisem zasledoval po sodnih aktih,” pishe Ivan Dolenec. “Tozadeven akti, ki je nosil oznachbo: Vr. XI 331/14, je namrech ljubljansko sodishche 15. maja 1914 odstopilo dezhelnemu sodishchu na Dunaju. Ali je akt prezhivel veliki pozhar palache dezhelnega sodishcha na Dunaju sredi julija 1927, mi ni znano. Pripovedoval mi je o tej ovadbi podpredsednik dezh. sodishcha v Ljubljani dr. Vladimir Golja, ki je pri tem procesu zaslisheval Th. kot sodnik v Radovljici.”292

Dr. Ivan Orazhen je 23. februarja 1914 pri drzhavnemu tozhilstvu v Ljubljani in na okrozhnem sodishchu v Kranju podal ovadbo zaradi obrekovanja in, ker sta se Kamila Theimer in Johanna Weber medtem preselili oziroma pobegnili na Dunaj, za vsak sluchaj tudi pritozhbo zaradi razzhalitve chasti in neutemeljenih ovadb na okrozhnem sodishchu za kazenske zadeve v Josefstadtu na Dunaju.293 Slovenska sokolska zveza, Ivan Orazhen in Paul Auer so vlozhili na drzhavnem tozhilstvu zahtevo po uvedbi predhodne preiskave zaradi obrekovanja in drugih razzhalitev zoper Kamilo Theimer, Johanno Weber in Jurija (Georga) Auerja. Tozhil naj bi tudi dr. Karel Triller.294 Dr. Orazhna je zastopal njegov odvetnik in prijatelj dr. Bozhidar Vodushek, Paula Auerja dunajski advokat dr. Freidrich Babnik, chlane predsedstva Sokolske zveze, Rajka Boltavzarja, Vilka Bukovnika, Ljudevita Dremlja, Pavla Drenika, dr. Otta Fetticha, Bogumila Kajzelja, Alexnadra Kostnapfla, nachelnika Slovenske sokolske zveze dr. Viktorja Murnika, dr. Gvidona (Quida) Sajovica, Eugena Tujcha, dr. Pippenbacherja iz Ljubljane, Josefa Smernika iz Celja in dr. Otokarja Rybaoja iz Trsta, je zastopal dr. Franc Novak.

Na zahtevo Johanne Weber je Orazhnova ovadba maja 1914 prishla v pristojnost Dezhelnega sodishcha za kazenske zadeve (“k.k. Landesgericht in Strafsachen Wien”) na Dunaju. Avgusta 1915 je Drzhavno tozhilstvo obvestilo Orazhna, da ni nobenega vzroka za preganjanje obeh ovadenk, saj se zdi, da sta ovadbo napravili v dobri volji in iz drzhavljanjske dolzhnosti. Tudi na nadaljni Orazhnov predlog za pregon obeh ovadenk, ki ga je Orazhen podal septembra 1915, je marca 1916 prispel negativen odgovor. Glavna obravnava je bila napovedana avgusta 1916 in nato prestavljena na 2. november 1916.295

Eden od sodnih aktov Dezhelnega sodishcha za kazenske zadeve na Dunaju se je ohranil v zapushchini dr. Franceta Gorshicha (1877-1967), dobrega Orazhnovega prijatelja (Orazhen je bil boter treh Gorshichevih otrok). V njem lahko preberemo, da je garnizijska preiskava zoper Auerja odkrila, da je ovadba Kamile Theimer temeljila na informacijah, ki jih je dobila od Johanne Weber. Johanna Weber in Georg Auer sta priznala, da sta vedela, da bo Kamila Theimer informacije uporabila za ovadbo na vojno ministrstvo. Vsi trije so se branili s tem, da so bili preprichani v resnichnost obtozhb in so se zato glede na § 61 drzhavnih zakonov chutili dolzhni podati ovadbo. Odgovornost vsakega od treh obtozhenih je bila podvrzhena posebni preiskavi.

“Was zunächts die Kamilla Theimer anlangt, so beruft sie sich vor allem darauf, daß ihre Mitteilungen zugestandenermassen auf den bestimmten Angaben der Johanna Weber und des Georg Auer beruhen, deren Richtigkeit zu bezweifeln sie von vorneherein umsoweniger Anlaß gehabt habe, als die bezüglichen Angaben mit vollsten Bestimmtheit, unter Anführung aller nur einer vertrauten Person bekannten Einzelheiten und vor Zeugen vorgebracht wurden. Außerdem aber hätte die Glaubwürdigkeit wenigstens bezüglich des angeblich hochverräterischen Treibens der Angezeigten eine wesentliche Stütze in den der Beschuldigten bekannten politischen Verhältnisse Krain's und in ihr diesbezüglich auch von anderer Seite, insbesondere aber von einem gewissen Ivan Rozhman zugekommenen Mitteilungen gefunden.” Sodni akt nadalje sporocha, da se je Kamila Theimer zhe dlje chasa posvechala prouchevanju juzhnoslovanskih odnosov, zlasti juzhnoslovanskih skupnosti. Od nekdanjega direktorja Zadruzhne zveze Ivana Rozhmana je prejela pojasnila, ki so jo privedla do preprichanja, da je poslovanje juzhnoslovanske zadruge ne samo gospodarsko vprashljivo, temvech da vzbuja sum, da je bil denar porabljen za podpiranje radikalno-politichnih, torej protidinastichnih in protiavstrijskih gibanj. Rozhman naj bi ji pismeno in ustno sporochil, da je Zadruzhna zveza leta 1903 posredovala korespondenco srbskih kraljevih morilcev, da pri tem zavodu obstaja milijonski deficit, pozornost pa zbuja tudi velik delezh kapitala, ki ga je Zadruzhna zveza nalozhila v Dalmaciji, kar glede na slab polozhaj dalmatinskega poljedelstva lahko vodi samo do zakljuchka, da se je to zgodilo iz politichnih razlogov.

Nadaljnje poizvedovanje sodishcha je pokazalo, da sodita dr. Orazhen in dr. Triller med najbolj radikalne predstavnike slovenskega strankarskega zhivljenja, zlasti dr. Orazhen je vechkrat izrazhal svoje juzhnoslovansko preprichanje. Leta 1910 se je udelezhil vseslovanskega kongresa v Sofiji, v Cetinju ga je chrnogorski princ Mirko sprejel v avdienco, med balkansko krizo pa se je dvakrat za daljshi chas zadrzheval v Srbiji. Kar pa zadeva presojo organizacije, nalog in delovanja juzhnoslovanske sokolske zveze, nanje opozarja predvsem na strani 54 poljudne izdaje “rdeche knjige” (“Rotbuch”) objavljen izvlechek iz glasila Narodne odbrane. Tudi druga poizvedovanja so potrdila, da so sokolska zduzhenja, ki so povezana s srbskimi in ruskimi sokolskimi drushtvi v juzhnoslovansko sokolsko zvezo, glavni nosilci narodno-radikalnih in panslovanskih idej.

“Alle diese der Kamilla Theimer bekannten Tatsachen waren naturgemäß sehr geeignet, den Glauben in die Wahrheit der zunßächst das angeblich hochverräterische Schreiben der von ihr Angezeigten betreffenden Beschuldigungen der Weber und des Auer wesentlich zu verstärkern. Aus demselben Grunde aber erscheint auch die Verantwortung der Theimer stichhältig, daß sie mit Rücksicht auf die in dieser Hinsicht ihr vollständig glaubwürdig erscheinenden Angaben auch keinen Anlaß hatte, den weiteren Behauptungen der Weber und des Auer bezßüglich des erpresserischen Vorgehens des Oberleutnants Auer zu mißtrauen, wobei insbesondere noch hervorgehoben werden muß, daß die Theimer in keiner wie immer gearteten Verbindung mit den von ihr angezeigten Personen steht und daher auch keinen Grund hatte gegen sie wissentlich eine falsche Anzeige zu erstatten.”

Georg Auer se je skliceval na to, da temeljijo informacije Kamile Theimer na navedbah, ki mu jih je med leti 1909 in 1913 posredovala Johanna Weber, kar pa je ta zanikala. Navedeno je bilo mnenje sodnomedicinskega izvedenca, da je Georg Auer zlahka dostopen za vplive, neodlochen in shibke volje. Okrozhno sodishche v Radovljici mu je zaradi slaboumnosti 15. januarja 1913 dodelilo skrbnishtvo. Tudi psihiatrichno mnenje potrjuje, da Georg Auer ni sposoben samostojno razsojati in je bil pod vplivom tujih oseb, zlasti Johanne Weber. Vsa pripovedovanja Johanne Weber in predvsem njene informacije o domnevnem izsiljevanju svojega brata je nekritichno imel za resnico in jih je ne brez slabih namenov posredoval Kamili Theimer za njeno prijavo.

Johanna Weber se je zagovarjala, da ovadba temelji na lastnih opazhanjih Kamile Theimer, na podlagi katerih je imela njene informacije za resnichne in je bila zato dolzhna narediti ovadbo. Zhe leta 1909 je iz razgovorov med prijatelji Georga Auerja razbrala, da vzdrzhuje dr. Orazhen korespondenco in stike s srbskimi politiki, zato je zhe takrat poslala anonimno ovadbo na vojno ministrstvo in na ministrstvo za zunanje zadeve. Leta 1913 pa je v Ljubljani slishala, da je tudi svak dr. Orazhna seznanjen z veleizdajalskim delovanjem in to védenje uporablja za izsiljevanje svoje sestre. To ji je potrdil tudi rachunovodski revizor Franz Tausesz, ki je sploshno znan v Ljubljani. Sodishche je ugotovilo, da omenjene anonimne ovadbe ni mogoche najti, Franz Tausesz pa je zanikal zhaljive govorice o nadporochniku Auerju in nasploh mozhnost takshnih govoric v Ljubljani. Sodishche ni spregledalo, da vlada med dr. Orazhnom na eni strani ter Georgom Auerjem in Johanno Weber na drugi strani ogorcheno sovrashtvo, ki temelji na premozhenjskopravnih nesoglasjih. Ovadbo Kamile Theimer si zato lahko razlagamo tudi kot dejanje mashchevanja Johanne Weber. “Auch der Weber als einer seit Jahren in Krain lebenden Person waren natürlich die oben bei Beleuctung der Verantwortung der Theimer geschilderten politischen Verhältnisse Krain und die Rolle, welche hiebei Dr. Orazhen, sowie die slovenischen Sokolverbände spielten, wohl bekannt, Umstände die in ihr wohlden Glauben an die Wahrheit ihrer diesbezüglichen Beschuldigungen erwecken konnten. Auch bestätigt der Zeuge Rozhman (O.N. 65) ein Gerücht des Inhaltes, daß Oberleutnant Auer an Dr. Orazhen und seine Frau unter Androhung der songstigen Veröffentlichung kompromitierender Korrespondenzen um Geld geschrieben haben soll. Trotz aller für eine mala fides der Weber immerhin vorliegenden Verdachtsgründe (vgl. auch Eingabe des Alexander Markitsch O.N. 102 des Kuratelsaktes betreffend Georg Auer P 137/13) läßt sich aber nach dem geschilderten Sachverhalte ein Beweis dafür, daß sie bei ihren Beschuldigungen wirklich wider besseres Wissens gehandelt hat, nich erbringen.” Sodishche je zato odbilo zahtevo po uvedbi predhodne preiskave.296

Na zachetku leta 1917 je o zadevi razsojalo okrozhno sodishche za kazenske zadeve v Josefstadtu (“Bezirksgericht Josefstadt in Strafsachen Wien”). Prisotna sta bila zastopnik obeh zasebnih tozhnikov dr. Orazhna in Paula Auerja dr. Franz Körner ter branilec obtozhenk Kamile Theimer in Johanne Weber dr. Heinrich Krawany. Iz obsodbe izvemo, da je Kamila Theimer v tem chasu stanovala v Krausburgu, Johanna Weber pa je bila rojena 28. maja 1867 v Bischofshofu pri Salzburgu, lochena in stanujocha na Dunaju. Obe obtozhenki sta bili doslej nekaznovani. Orazhen in Paul Auer sta ju tozhila zaradi krshitve nedotakljivosti njune chasti. Sodishche je tozhbo zavrnilo, obtozhenki sta bili spoznani za nedolzhni.

Kamila Theimer je priznala, da je poslala ovadbo, vendar ni kriva, saj je to storila v dobri veri in je bila to iz patriotskih razlogov dolzhna storiti. Z ovadbo so v javnost prishle obdolzhitve, za katere je Kamila Theimer poudarila, da so bile prej znane dolochenemu krogu oseb. Kljub temu sodishche ni menilo, da bi morala obtozhenka zagotoviti “dokaz resnice”, kajti ovadbo je bila prisiljena podati glede na § 61 drzhavnega zakona. Utemeljitev sodishcha se glasi: “Nach § 61 St. G. ist derjenige Mitschuldig am Hochverrath, der von einer hochverrätherischen Unternehmung Kenntnis erhält und es vorsätzlich unterlässt, hievon die Anzeige zu erstatten. Damit ist gesagt, dass jeder nicht nur berechtigt, sondern vom Gesetzt auch verpflichtet ist, eine Hochverrathsanzeige zu erstatten, wenn er von einer hochverrätherischen Unternehmung Kenntnis erhält.

Ist also jemand überzeugt, dass ein hochverrätherisches Unternehmen geplant ist, so muss er sich verpflichtet fühlen die Anzeige zu erstatten und es kann somit der Tatbestand der Ehrenbeleidigung nicht vorliegen, wenn sich nachträglich herausstellt, dass die Erkenntnisquellen die Anzeigerin getäuscht haben, mit anderen Worten gesagt, ergibt sich der Grundsatz, dass zur Exkulpation der Anzeigerin zumindest die subjektive Wahrheit, das heisst der Wahrscheinlichkeits beweis genügen muss. Erwägt man aber die Bestimmungen des § 286 StPO., so komt man zu dem Ergebnis dass nicht einmal die subjektive Überzeugung von der hochverrätherrischen Unternehmung erforderlich ist. Im Sinne dieser Besimmung und der ihr von Cassationshof gewordene Auslegung wird es genügen, dass die Anzeigerin solche Umstände erfahren hat, welche einen begründeten Verdacht ergeben. Bedenkt man die Gefährlichkeit einer hochverrätherischen Unternehmung und die Interessen, welche da am Spiele stehen, wird man zu dieser Anschauung im vorliegenden Falle umso eher geneigt sein müssten. Auch wird man der Anzeigerin in einem solchen Falle nicht die Pflicht auferlegen können, die ihr gewordenen Mitteilungen des Längeren zu prüfen und untersuchen, weil die Gefahr vorhanden ist, dass inzwischen die hochverrätherische Unternehmung an Ausdehhnung zunimt oder andere verborgene Wege ausschlägt. Das Ergebnis der Untersuchung ist daher folgendes: Hatte die Angeklagte begründete Verdachtsmomente erfahren so ist sie einerseits zur Anzeige genötigt gewesen, andererseits erscheint sie wegen erbrachten Wahrscheinlichkeitsbeweis exkulpiert. Im Foldenden wird nun dargetan werden, dass die Angeklagte tatsächlich gegründete Verdachtsmomente zur Erstattung einer Hochverrathsanzeige besass.” Kljub temu, da preiskava pri Paulu Auerju in dr. Orazhnu ni bila uspeshna, je sodishche menilo, da je Kamila Theimer imela dovolj razlogov za ovadbo glede suma veleizdajstva, zato je bila oproshchena. “Auch die Nachtragsanzeige, die kurze Zeit nach der 1. Anzeige erstattet wurde und in welcher ausgeführt wird,

dass das Result der Hausdurchsuchung im Hause des Dr. Orazen negativ sein musste, weil Dr. Orazen von der Verhaftung des Paul Auer sofort Kenntnis erhielt und die Hausdurchsuchung erst später stattfand, kann zu einer Verurteilung der Kamilla Theimer nicht führen, weil der Angeklagte für die Zeit der Nachtragsanzeige der gute Glaube noch zugebilligt werden muss und weil ja tatsächlich ein Kamerad des Oberleutnants Paul Auer sofort die Verhaftung dem Schwager Orazen mitteilte, was zugegeben wird.” Oprostilna sodba Kamile Theimer je zato v vseh ozirih utemeljena.

Johanna Weber je trdila, da ni namerno sodelovala pri ovadbi Kamile Theimer, vendar ji sodnik dr. Decker ni verjel, saj je bilo to v nasprotju z njeno lastno navedbo o ovadbi, ki jo je leta 1910 napisala za vojno ministrstvo in izrochila vishjemu inshpektorju Karlu Kupki, da bi jo ta oddal na Dunaju. Sodishche je bolj zaupalo trditvi Kamile Theimer, naj bi jo Johanna Weber zaprosila, da v prid drzhavnih interesov poda ovadbo, saj njena ovadba iz leta 1910 ni imela uchinka. Za razlog ovadbe je sodishche imelo sovrazhne odnose med Johanno Weber in dr. Orazhnom, ki so jih pogojevala nasprotja med Orazhnom in Georgom Auerjem, ki je bil v tem chasu v skrbnishtvu zaradi slaboumnosti. “Auch kommt zu erwägen, dass zwischen Johanna Weber und Dr. Orazen ein feindseliges Verhältniss bestand und aus diesem Grunde die Absicht, eine Anzeige zu erstatten leicht erklärlich war: Johanna Weber ist die Pflegerin des Georg Auer, welcher derzeit wegen Schwachsinns unter Kuratel steht und Georg Auer ist der Bruder des Paul Auer bezw. der Schwager des Dr. Orazen, Georg Auer fühlte sich in vermögensrechtlicher Beziehung von seinen Geschwistern benachteiligt und Johanna Weber hatte ein lebhaftes Interesse das bezüglich eine Aenderung zu Gunsten des Georg Auer herbeizuführen. Die Angaben der Johanna Weber erscheinen daher nicht recht glaubwürdig. Der Richter hatte die Wahl entwede die Johanna Weber als vollkomen glaubwürdig zu bezeichnen und auszusprechen, dass sie mala fide die Beschuldigungen vergebracht hat oder aber ihren Angaben demnach Glauben beizumessen und ihre Wahrbehmungen als Substrat für die Frage des Wahrscheinlichkeitbeweisses, bezw. der Nötigung einsichtlich ihrer Person selbst zu verwerten.

Mit Rücksicht darauf, dass die Angeklagte Johanna Weber seinerzeit im Zuge Garnisonsgerichts-Verfahrens als Zeugin einvernommen wurde und ihre Wahrnehmungen unter Zeugenpflicht bestätigen, die Staatsanwaltschaft keinen Grund fand, Johanna Weber, wegen falscher Zeugenaussage in Untersuchung zu ziehen, konnte sich der Richter nicht dazu entscheiden, die Glaubwürdigkeit der Angaben der Johanna Weber ganz fallen zu lassen und war daher genötigt, ihre Wahrnehmungen als Verdachtsmomente zu wertreten.

Mit Rücksicht darauf, dass die Angeklagte Johanna Weber seinerzeit im Zuge des Garnisonsgerichts-Verfahrens als Zeugin einvernommen wurde und ihre Wahrnehmungen unter Zeugenpflicht bestätigte, die Staatsanwaltschaft keinen Grund fand, Johanna Weber, wegen falscher Zeugenaussage in Untersuchung zu ziehen, konnte sich der Richter nicht dazu entschliesen, die Glaubwürdigkeit der Angaben der Johanna Weber ganz fallen zu lassen und war daher genötigt, ihre Wahrnehmungen als Verdachtsmomente zu werten.

Wenn daher Johanna Weber als Zeugin angibt, sie habe aus den Gesprächen, die im Hause des Georg Auer geführt werden, entnommen, Dr. Vrazen bekomme aus Serbien geheime Briefe und zwar über Agram wenn sie ferner angibt, sie habe im Jahre 1913 ins Cafe Elefant ein Gesprach mehrerer Herren belauscht, im Verlauf dessen behauptet wurde, Dr. Vrazen bekomme von seinem Schwager Paul Erpresserbriefe dieser drohe ihm mit der Regierung und wenn sie schliesslich in ihrem Zeugenaussage angibt, sie habe dies dem Rechnungsrevidentem Franz Tauser erzält und dieser habe darauf erwiedert: 'Ich habe es auch gehört,' so sind diese von ihr bestätigten Wahrnehmungen mit dem von der Angeklagten Theimer gesammelten Material immerhin geeignet gewesen, gegründete Verdachtsmomente zur Erstattung der Hochverratsanzeige zu bilden. Dass der Zeuge Franz Tauser in Abrede stellt eine derartige Aeusserung an die Johanna Weber gemacht zu haben, kann an der Sache nichts ändern, da der Richter nicht in der Lage ist, zu ergründen, ob Tauser, oder Weber die Wahrheit spricht. Es kann sein, dass Tauser die kritische Aeusserung wirklich zur Angeklagten Weber machte und dass er zu ihr die Unwahrheit sprach und als Zeuge sodann, weil er davon virklich nicht gehört hat, in Abrede stellte, die Aeusserung gemacht zu haben.

Wenn schliesslich die Weber angibt, das Georg Auer es war, der angab, das in den Häusern des Dr. Vrazan, in der Villa der Frau Deffee und beim Dr. Triller in der Kanzlei, oder in der Villa allfälliges wertvolles Material für eine Hochverratsuntersuchung zu finden wäre, so kann schliesslich auch dieser Angabe nicht jeder Glaube abgesprochen werden und der Richter kommt daher zu dem Ergebniss, dass Johanna Weber genügend Grund besass der Theimer ihre Wahrnehmungen behufs Erstattung der Anzeige mitzuteilen, oder ihr zu raten, die Anzeige zu erstatten.”297

Kamila Theimer naj bi ovadila drzhavnemu pravdnishtvu tudi dr. Kreka kot vodjo velesrbske iridente v Avstriji.298 Pravda, ki je bila dolochena za 25. februar 1914, je bila prestavljena za nedolochen chas. Kot pishe Andrej Filipich, je bila Kamila Theimer oproshchena, ker je dokazala, da je ovadbo napravila v dobri veri.299

Kamila Theimer je na zachetku leta 1914, tako kot poprej, zhelela komentirati presenetljive obrate, ki so se zgodili v nekaj dneh. Poslala je pismo na urednishtvo Dneva, kjer pa so se odlochili, da ga ne bodo objavili. V Dnevu je izshla samo pomenljiva notica: “Od gospodichne Kamile Theimerjeve smo prejeli pismo, kjer govori o osebah, ki nam nich mar niso. Tudi zadeva sama nas nich ne briga. Zato smo polozhili pisanje gospodichne Theimerjeve ad acta. In temu konec!”300

Karikatura z naslovom “Predpustna komedija” oziroma “Kako si predstavlja tujka slovensko zemljo”, objavljena v sht. 782 Dneva, prikazuje Kamilo Theimer med odgrinjanjem zavese. Za zaveso se skrivajo vislice z dvema obeshencema.

Kamilo Theimer je tozhil tudi dr. Alojzij Kokalj, ker mu ni plachala 325 kron in 10 vinarjev za pravne storitve. Razprava se je odvijala pred ljubljanskim okrajnim sodishchem junija 1914. Prisotna je bila tudi Kamila Theimer, ki je v zagovoru poudarila, “da nima nich proti tozhbi sama kot taki, teh par sto goldinarjev bo zhe plachala, tozhiti se je pustila samo zato, da dokazhe, da ni ona zakrivila, da se je objavila dr. Krekova korespondenca, marvech da je to zakrivil dr. Kokalj, ki jo ni opozoril na posledice objave in o pravnih sredstvih”. Dr. Kokalj je ugovarjal, da je zagovor Kamile Theimer “neistinit”. Sodishche je razsodilo, naj Kamila Theimer placha honorar dr. Kokalju.301

Aprila 1914 se je Kamila Theimer znova pritozhila zoper Kreka na Ordinariat. V pritozhbi je ponovno opisovala, da jo je Krek zapeljeval, dokler se mu naposled ni vdala, kar lahko dokazhe s Krekovimi pismi. Zahtevala je disciplinarno preiskavo. Obenem je sporochila, da je prepis tozhbe poslala tudi “ministru za uk in bogochastje” na Dunaj in grozila, da bo shla vse do cesarja in papezha, che Jeglich ne vpelje preiskave in kaznuje Kreka. Jeglich je bil preprichan, da “nesrechna” Kamila Theimer v tozhbi “lazhe in pretirava”, kajti: “Ravno za 28/12 1913 je dokazano, da je bil Krek cel dan in she pozno v noch pri dolgotrajni seji: tako so mi pisali poslanci in tako se trdi v danashnji shtevilki lista 'nasha moch'. Kar je preklicala o Kreku (da ni nich res, ampak je vse le chin mashchevanja: tako v listu iz Prtovcha), zopet preklicuje. Vendar pa sem mislil, kaj ko bi Kreku namignil, naj gre v pokoj: ker popolnoma nedolzhen ni in ne vem, kaj bo, ako pride do mene kak pritisk iz Dunaja ali iz Rima.”302 Zopet je bil dezhelni glavar Shustershich tisti, ki je preprichal Jeglicha, “da bi bilo nevarno Kreka poslati v pokoj”. Jeglich je poiskal njegov nasvet, ker je menil, da bi lahko prishlo do hudih politichnih posledic. Shustershich, ki je kar sam prihitel k Jeglichu, je uporabil naslednje argumente: “On bi bil unichen in stranka strashno oshkodovana; tozhiteljici ni verjeti, v ministerstvu jo poznajo kot noro, nima nobene veljave in drzhavni pravdnik jo tozhi radi lazhnjivih tozhba zoper neke osebe, posebno zoper nekega oficirja, ki je bil radi nje po nedolzhnem zaprt.”303

 

 

 

 

“DA SE RESNICA SPOZNA...”

 

Zanimanje za afero je pochasi usahnilo, za vedno pa se je izgubila tudi resnica o njej. She zlasti zanimiva bi bila pojasnitev prave narave razmerja med Kamilo Theimer in Krekom, ki pa sta jo ochitno poznala samo oba protagonista. Ali bi Kamila Theimer res lahko postala Krekova dunajska ljubica, ker naj bi verjela njegovim zagotovilom? Ali je zamenjala Krekovo krshchansko ljubezen, njegovo prijateljsko naklonjenost in njegov delovni idealizem z lastno zheljo po dushevni in telesni ljubezni ter zakonu? Ali je shlo za prijateljsko razmerje in je bila samo Kamila Theimer zaljubljena v Kreka, pri tem pa se je predajala namishljenemu, lazhnemu upanju, da bo Krek zaradi nje izstopil iz duhovnishkega stanu in jo porochil.304 Njena zhelja je bila seveda popolnoma neuresnichljiva. Che bi jo Krek namrech uslishal, bi se ga duhovniki in katolishko obchestvo odrekli. S tem bi izgubil vechino mozhnosti za svoje socialno in politichno delo med ljudstvom.

Ali pa so bile vse obtozhbe samo plod njene domishljije? Ali jih je izrekala samo zato, da je za kratek chas prishla v sredishche pozornosti ali da bi z njimi shkodovala Shustershichu in unichila Kreka? Ali je bila afera zgolj liberalen konstrukt? Ali je bila Kamila Theimer dushevno bolna ali pa lahko v njej morda vidimo borko za zhenske pravice, feministko oziroma “ognjevito sufrazhetko”, kot jo je malce pretirano poimenovala Zarja305 – vsekakor pa temperamentno in energichno, samostojno in uspeshno zhensko, ki je s svojim odlochnim nastopom v javnosti dala moshki druzhbi vedeti, da so minili chasi, ko so lahko odlochali o zhenski usodi? Samo v tem primeru bi bila upravichena pozornost, ki je bila namenjena aferi.

V tem smislu je Kamilo Theimer predstavil tudi Slovenski ilustrovani tednik, ki je v chasopisni polemiki med slovenskim liberalnimi, socialdemokratskimi in katolishkimi chasniki poskushal ohraniti svojo nepristranskost oziroma nevtralnost: “Zhenski nastopi na politichnem mejdanu so v Slovencih nepoznana rech, zato je vzbudilo tem vech pozornosti in tem gorkejshe in ogorchenejshe komentarje za in proti, ko se je oborozhila gdch. Theimerjeva ter napovedala vojno voditeljem SLS in prav posebej she kranjskemu dezhelnemu glavarju. Nepristransko stalishche nashega lista nam pach ne dovoljuje, zavzeti se v tem pogledu za to ali ono mnenje; da ustrezhemo mnogobrojnim zheljam chitateljev, priobchujemo sliko te dame. Gdch. Kamila Theimerjeva je hchi odlichne rodbine, in med njenimi predniki je mnogo oficirjev, ki so se odlikovali v vojashki zgodovini donavske monarhije. Svoje bogate zmozhnosti je posvetila zhe zgodej povzdigi gospodinjstva in mladinske oskrbe, kakor tudi praktichnemu delu za zhensko stvar. Spisala je vech knjig, tako n. pr. 'Zhensko delo v Avstriji', 'Beg iz dezhele in domacha industrija' itd. ter sodelovala s podlistki in kritichnimi sestavki pri skoraj vseh nemshkih avstrijskih dnevnikih in mnogih chasopisih. Bila je povabljena kot strokovna izvedenka v uradno anketo o vishjem deklishkem sholstvu v nauchnem ministrstvu dne 8. januarja 1911 in v anketo o gospodinjskem pouku na dezheli v poljedelskem ministrstvu dne 28. decembra 1912; v obeh sluchajih je bila edina dama, ki jo je doletelo to odlikovanje. S svojimi predavanji je dala prav za prav povod preustrojenju podezhelskega gospodinjskega pouka v Avstrji; lani jo je povabila dezhela kranjska, da prouchi stanje nashih gospodinjskih techajev. Kaj je povzrochilo nagli konec njenega delovanja v nashi dezheli in kako je prishlo do spora med njo in glavami SLS, je znano chitateljem iz dnevnega chasopisja, ki bo tudi prej in obshirneje od nas porochalo o rezultatih tega ostrega in z obeh strani brezobzirnega boja.”306 Na fotografiji, ki jo je objavil Slovenski ilustrovani tednik, da bi ugodil zahtevam mnogih bralcev, lahko vidimo gospodichno Kamilo Theimer z odlochnim, toda grenkim in izmuchenim izrazom na obrazu. Slovenec pa jo je oznachil takole: “45 let stara gospodichna, po zunanjosti visoka, suha in krizhemgleda”.307

Za razliko od Kamile Theimer, na katero je tudi liberalni tabor kmalu povsem pozabil, je Krek imel shtevilne vidne zagovornike, ki so takratne dogodke in svoje poglede nanje omenjali v spominskih zapisih in tudi v zgodovinskih shtudijah. Vechina trditev govori v Krekov prid, pojavila pa so se tudi nasprotna mnenja. Ob razlichnih mnenjih zato velja razmisliti, jih kritichno pretehtati in se vprashati, kakshni so bili vzgibi, ki so pogojevali njihov nastanek.

 

Fran Shuklje

 

Na vprashanje, zakaj je Slovenski narod brez zadrzhkov in z ochitno slastjo objavljal napade Kamile Theimer na Kreka, nam morda pomaga odgovoriti liberalni prvak Ivan Hribar (1851-1941). “Dr. Shustershichev upliv v Slovenski ljudski stranki je bil tako sploshen, da mu je podlegel celo dr. Janez Krek v tolikshni meri, da je na nekem javnem shodu na Limbarski gori narodnim naprednjakom – prav po nachinu kmechkih pretepachev – zapretil, da pojde z nozhem nadnje,” pishe Hribar, ki je gojil sposhtovanje do svojega politichnega nasprotnika Kreka. “Morebiti je bil ravno to vzrok, da je Malovrh s sadistsko strastjo pograbil priliko, ki mu jo je prinesla histerichna Kamila Theimerjeva. Na podlagi njenih labavih informacij, katerih nezanesljivost se je dalo skoro otipati, vrgel se je namrech z vso lastno mu impetuoznostjo nad dr. Kreka z obtozhbami, ki so pomenile senzacijo prve vrste. In ob tej senzaciji je Malovrh uzhival. Saj je 'Slovenski Narod' postal sredishche interesa vse slovenske javnosti, njegova 'odkritja' pa vsesploshen predmet govoricam.

Toda kmalu se je izvedelo, da so bistvene obdolzhitve neresnichne. In sedaj se je pokazala Malovrhova urednishka morala. Po neki navedbi, katere gola neresnichnost se je izkazala takoj, ko jo je priobchil, shel sem v urednishtvo 'Slovenskega Naroda' in sem v navzochnosti prijatelja Rasta Pustoslemshka, kateremu se je tudi studil ta nachin boja, vprashal Malovrha, ob opozoritvi na njegovo blamazho:

'Kaj boste pa sedaj storili?'

'Kaj bomo storili?’ odvrne promptno ogovorjenec, 'naprej bomo lagali. Dokler nam ljudje verjeli ne bodo.'

Opozoril sem na ta cinichni odgovor dr. Tavcharja, a uspeha te opozoritve nisem videl - - - Malovrh je she nadalje ostal odlochujocha oseba pri 'Slovenskem Narodu'.”308

“In kaj je v prerani grob pahnilo nashega Kreka?” se je usodno sprasheval politik in zgodovinar Fran Shuklje (1849-1935), ki je bil povsem preprichan v Krekovo nedolzhnost.309 “Predvsem prenaporno delo, ki je naposled moralo unichiti njegov tako krepak organizem. Po mojem uverjenju je dushevni oche majske deklaracije bash Janez Evangelist. Zgodovina tega nadvse imenitnega dogodljaja she ni spisana; hvalezhna naloga bo bodochemu zgodovinarju ugotoviti velik delezh, ki ga ima Krek na tem politichnem velechinu, kateri je v svojih posledicah naposled upropastil staro, strhnelo habsburshko monarhijo.

Pa tudi afera z glasovito Themierico je sodelovala pri Krekovi prezgodnji smrti! To tem bolj, ker je Krek pretrpel notranje bolechine, povzrochene po tem ostudnem napadu na svojo moralno eksistenco sam zase, niti najboljshemu svojemu prijatelju ni razodel, kako ga to peche. Kakor sva si bila intimna, nikoli nisva spregovorila niti besedice ne o tej intrigi. Jaz nisem maral zacheti in Krek je meni nasproti trdovratno molchal. Ali do dushe sem uverjen in svojo roko bi polozhil v plamtechi ogenj, da ni imel Krek nobenega nedovoljenega stika s to histerichno zhensko.”310

Podobno je razmishljal tudi duhovnik, pisatelj in dramatik Fran Saleshki Finzhgar (1871-1962), katerega je Krek posredno spodbudil k pisanju povesti Pod svobodnim soncem.311 O Kreku pishe, da je bil “pri hrani silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, da mi je rekel v shali: 'Trdno upam, da bom brez pomochi zdravnikov umrl.' Dosegel je to. Zakaj? Zhe kmalu ob zachetku svetovne vojske je chutil, da v goro tezhe hodi. Zdravnik prijatelj – je ugotovil, da ga zalezuje skleroza, in mu zato priporochil, naj opusti mochno kajenje. Opustil je virzhinke in pokadil le kako portoriko. S tako sklerozo bi bil gotovo lahko uchakal she mnogo let. Toda vechna razburjenost, ko se je pehal za Jugoslavijo in potoval na vse strani, ga je dushevno prevech utrujala. To je gotovo pospeshevalo razvoj skleroze. Ko je prishla she nesramna zgodba o Tajmarici, se mu je vse zagrizlo v srce in drob. Bil je notranji chrv, ki je strashno nevaren in je zhe premnoge pahnil v prezgodnji grob. Preprichan sem, da je bila zadeva s Tajmarico takale: Krek je vsepovsod iskal delavcev za svoje socialne zasnove. Tajmarico je izsledil na Dunaju in upal po njej dosechi organizacijo za povzdig gospodinjstva, zlasti kmechkega. Zhenska je imela nabranega dokaj znanja, ni bila brez duha. Krek je shel vechkrat truden k njej na chrno kavo, da sta snovala nachrte za tako delo pri nas. Kdor je poznal Kreka in videl in vedel, kako se otroshko zaupno vede, naj je bilo v druzhbi delavk ali izobrazhenih, bo razumel, da je prav tako vedenje shlo tej velemestni, histerichni zhenski na njene razbolele zhivce. Ko je pa spoznala, kako se je v svojih nachrtih urezala, je prishlo mashchevanje. Kakor je Krek znal prenesti hude udarce mirno, stoichno, s satiro in dovtipom, ga je to vendarle strashno grizlo. Za nesramne napade po chasopisju se je moshko izdivjal v dezhelnem zboru in histerichni zhenski javno pritisnil pechat, ki ga je iskala, cheprav ga morda ni toliko zasluzhila v dejanju. Da je pa tak notranji chrv za sklerozo posebno rodoviten strup, se ne dá tajiti. Sam je molchal, dasi je trpko chutil, da omaguje.”312

“V chasu najhujshe borbe je bil dr. Krek povrhu vsega she tezhko zastrupljen z nikotinom. Ker se je pri njem zhe prej zachelo razvijati poapnenje zhil, je ta kriza obupno vplivala in pospeshila razvoj bolezni,” ugotavlja Andrej Filipich v Zborniku Svobodne Slovenije. “Mirno se lahko reche, da bi brez te afere dr. Krek she dozhivel Jugoslavijo in kaj bi on s svojo umetnostjo pregovarjanja pomenil pri prvi izgradnji Jugoslavije, si komaj predstavljamo. Zato je bila ta afera ena najvechjih shkod v zgodovini slovenske politike in zhe zato je iz opisa te politike ne morem izpustiti.

Dr. Kreku je ta afera popolnoma odprla ochi glede njegovega 'prijatelja' dr. Shustershicha. Uvidel je, da ga ta chlovek sovrazhi iz vsega srca in da mu pri izbiri bojnega orozhja ne bo prav nich prizanashal. /.../

O Krekovi krivdi v Theimerichini aferi so se po dr. Shustershichu posebno dali lahko preprichati tisti janzenistichni slovenski duhovniki, ki jim je bil dr. Krek prevech posveten, premalo gospod in ki je bil kriv, da je bila VLS vse premalo klerikalna. Ti duhovniki so se postavili na stalishche, che nas zhe liberalci zmerjajo za klerikalce in che moramo nositi tezho vseh napadov in che smo zhe s svojim delom organizirali tako mochno stranko in che nam ljudstvo res zaupa, pa bodimo zares klerikalni in vladajmo stranko kot svojo domeno. V tem smislu so tudi omejili chlanstvo pri Katolishkem tiskovnem drushtvu samo na duhovnike, ker laikom niso zaupali. Dr. Krek je zavzel drugachno stalishche. Ko je nekoch horjulski zhupnik nastopil na zboru zaupnikov proti horjulskemu zhupanu, je potegnil dr. Krek z zhupanom proti zhupniku in tega mu horjulski zhupnik in njegovi prijatelji in somishljeniki niso nikoli odpustili. Doslej je bil dr. Krek takorekoch neranljiv, sedaj so pa pograbili z vso slastjo Theimerichino afero in jo izrabljali proti dr. Kreku.

Omeniti pa je treba to afero tudi zavoljo tega, ker je posebno drastichen zgled, kako neposhteno so se borili proti njemu liberalci. Iz tujine doshli avanturistki so dali vsa sredstva na razpolago za borbo proti domachemu nasprotniku. Pri tej priliki se je tudi pokazalo, da so bili mnogo bolj poshteni politichni nasprotniki socialni demokratje, kakor liberalci.”313

V Krekov prid govori tudi mnenje zgodovinarja, novinarja in urednika Frana Erjavca (1893-1960), ki je imel afero za eno najbolj umazanih gonj slovenskega liberalizma. “Dr. Krek se je bil namrech zhe dlje chasa intenzivno zanimal za gospodinjske techaje in je zhe prejshnjo jesen na zborovanju vseh SKSZ [op. Slovenskih krshchansko-socialnih zvez] v Mariboru sprozhil misel, naj bi osnovala vsa izobrazhevalna drushtva posebne odseke za vzgojo dobrih gospodinj,” ugotavlja Fran Erjavec. Krek je vechkrat interveniral tudi na poljedelskem ministrstvu za podporo takih techajev. Na ministrstvu se je seznanil z referentko zanje, Kamilo Theimer, ki je kazala zhivahno zanimanje za Krekove zamisli in ga ponovno vabila na razgovore. “Krek se za njeno vsiljivost nekaj chasa ni zmenil; ko je pa uvidel, da bi utegnil potom nje dosechi znatne ugodnosti za vzgojo nashih kmetishkih gospodinj, je navezal z njo tesnejshe stike. Zhe postarana in mochno histerichna dama je zachela polagoma obletavati Kreka tudi z ljubezenskimi ponudbami. Krek tega nekaj chasa ni jemal preresno in je skushal njeno vrochekrvnost miriti s prijaznimi pismi. Ko je pa uvidel, da postaja vsa stvar vendarle resnejsha, je pretrgal z njo vse stike. Histerichno damo je spravilo to v ekstazo.” Sredi maja je v Slovenskem narodu zachela objavljati besne napade na Kreka in vso SLS, v katerih je odkrila tudi marsikatero resnichno zakulisnost (na primer o sporih v stranki ob Shustershichevem imenovanju za dezhelnega glavarja, o potratni opremi glavarjevega stanovanja na dezhelne stroshke itd.). “Senzacij zheljna liberalna publika je v tej gonji uzhivala, a tudi v katolishkem taboru ni ostala brez vtisa. Napadi proti SLS so se ostrili od dneva do dneva, tako da jih je dne 31. maja obsodil v seji dezh. odbora celo dr. Triller.” To je v delu liberalne stranke vzbudilo sovrashtvo tudi proti Trillerju, ki je zato 13. junija odlozhil vse mandate v stranki, vendar mu je izvrshilni odbor izrekel zaupnico. Kamila Theimer je nadaljevala s svojimi napadi. Konchno se je zagnala tudi v mladoliberalce. “Vsak njen chlanek je bil nova senzacija, in pod njih vplivom je nastajalo tudi v delu SLS neprijateljsko razpolozhenje napram Kreku. Krek sam je dolgo chasa molchal na vse napade, na vse govorice, ki so se raznashele o njem, in na vse dvome, chesh da za one, ki zaupajo vanj, niso potrebni nobeni zagovori. Ti javni napadi, she bolj pa nezaupanje, ki se je pojavilo napram njemu v katolishkih vrstah samih, so ga pa vendarle tezhko zadeli, in medtem ko so zadnji teden meseca avgusta l. 1913. tisochi in tisochi manifestirali na IV. katolishkem shodu v Ljubljani za ideje, katerih uveljavljenju in zmagi je posvetil on vse svoje zhivljenje, je sedel tezhko ranjeni mozh na samotnem Prtovchu in pisal knjigo 'Dejanja govore'.”314

Filozof, pedagog in pisatelj Vinko Brumen (+1993), ki je napisal obsezhen pregled Krekovega zhivljenja in dela ter uredil peti zvezek Krekovih izbranih del, poudarja, da je Krek zasluzhil nash spomin in obshirno knjigo, ki mu jo je posvetil, predvsem zaradi ogromnega dela in vrlin, zaradi katerih ga je zmogel opraviti. Hkrati pa dodaja, da nikakor noche tajiti njegovih chloveshkih napak in prekrshkov, vendar se mu ne zdi nujno potrebno, da bi o njih na dolgo razpravljal. “Prenaporno garanje mu je prehitro zrahljalo zdravje, zlasti ker tudi sicer ni pazil nanj,” pishe Brumen o Kreku. “Hudo je kadil, v hrani na mnogih poteh ni imel reda, vreme mu seveda ni prizanashalo. Zapletel se je she v boj z uradnim voditeljem Slovenske ljudske stranke Iv. Shustershichem. Posebno hudo ga je zadela gonja proti njemu, ki jo je prichela K. Theimer. Trpeli so tudi njegovi zhivci in ni mogel biti vedno tako obziren in ljubeznjiv, kakor je bil po svoji naravi. Tudi srce je trpelo ob tem, kar je bilo zanj toliko bolj usodno, ker so ljudje njegovega rodu zhe tako precej umirali za kapjo.”

Brumen poudarja, da naj bi bil Krek zachetnik in glavni shiritelj gospodinjskih techajev, ki so jih ustanavljali po mnogih krajih na Kranjskem in jih z izjemo Nizhje Avstrije niso prirejali v nobeni drugi avstrijski dezheli. V teh techajih so se dekleta uchila kuhati, shivati in skrbeti za zdravje sebe in drugih. Prve gospodinjske shole so se na Kranjskem ustanovile na Krekovo pobudo, vendar je Krek zaradi gospodinjskih techajev moral dozhiveti tudi svoje najvechje ponizhanje, zatrjuje Vinko Brumen.315

Tudi Janez Juhant je mnenja, da je afera s Kamilo Theimer za Kreka predstavljala hud udarec: “V letih 1912 in 1913 je dozhivljal verjetno najhujshe osebne napade slovenskega liberalnega chasopisja. To je porabilo lazhna pisma Kamile Theimer, s katero je imel Krek stik zaradi zhenskih gospodinjskih techajev, da bi oblatilo njegovo osebnost in tudi Slovensko ljudsko stranko. Theimerjeva se je po dobrem letu javno opravichila. Krek pa je tudi tedaj kot ob drugih osebnih tezhavah odshel v svoj mir na Prtovch in ni javno nastopal. Zhal pa so tudi ti napadi pripomogli k njegovi zgodnji smrti, kot meni Ivan Dolenc. Tudi sam je v pismu Antonu Kristanu 3. sept. 1913 omenil, da so ga 'zadnji dogodki tudi fizichno oslabili', da 'ni za nikamor' (Chas 1928/1929, str. 158-159). Kreku je veliko dushevno trpljenje jemalo telesno moch, shkodovalo je posebno njegovemu srcu.”316

Tu je tudi zgovorno Dolenchevo prichevanje, da je ob Krekovi smrti prvi poslal denarni prispevek, in s tem sprozhil misel za postavitev Krekovega spomenika, vodja nasprotne stranke Ivan Hribar. Hribar je daroval 500 kron, kar je bilo v tistih chasih precejshen znesek.317 Dolenc je Vinku Brumnu tudi povedal, da je drug, Krekov politichni nasprotnik, dr. Ivan Tavchar v razgovoru s Franom Saleshkim Finzhgarjem dejal: “Slovenci nismo imeli vechjega mozha od Kreka in ga ne bomo imeli in jaz silno obzhalujem, da je prinesel Slovenski narod tiste svinjarije.” – S tem pa je mislil na napad v zvezi s Kamilo Theimerjevo.318

 

Matija Shkerbec

 

Che bi sodili samo po Dolenchevih, Finzhgarjevih in Shukljetovih trditvah, ki so jih po tehtnem premisleku zapisali v svojih spominskih besedilih, naj bi bila mnenja sodobnikov na Krekovi strani. Povsem drugachno, z osebnimi prichevanji podkrepljeno verzijo dogodkov pa je zapisal politik, publicist in duhovnik Matija Shkerbec (1886-1963)319 v svojem pregledu razvoja katolishkega gibanja. Shkerbec, nekdanji Shustershichev “starin”, je svojo knjigo zastavil tudi kot rehabilitacijo dr. Ivana Shustershicha. V njej se spushcha v polemiko z nekaterimi izjavami proti Shustershichu in skratka sledi vodilu “Audi alteram partem!” oziroma “Da se resnica prav spozna, / Treba zvoniti oba zvona!”, ki ga je Shustershich zapisal na zachetek broshure “Moj odgovor”. Veliko prostora je namenil tudi napakam Shustershichevih sovrazhnikov v sami SLS. Prav Krek je postajal v chasu afere s Kamilo Theimer eden najvplivnejshih, vedno bolj odkritih Shustershichevih nasprotnikov. Zato ne presenecha, da je “zloglasni dekan”320 Shkerbec Krekovo zhivljenje oznachil za “pretresljivo duhovnishko dramo”. “Zhal nimamo o dr. Kreku

kake dobre fotografije, pa tudi razni njegovi zhivljenjepisi so le retushirane slike, panegirichni spisi, v katerih so zamolchane vse sence njegovega zhivljenja,” pishe Shkerbec, ki je v Krekov psiholoshki portret vkljuchil tudi mladostni alkoholizem, nezakonskega sina in druge neprijetne podrobnosti in chrne lise Krekovega znachaja. “Poleg mnogih njegovih odlichnih osebnih lastnosti so pa na vsak nachin v njegovem bogatem zhivljenju tudi velike sence; che hochemo te opravichiti in razumeti, je treba najprej tochno naslikati njegov naturel, kar je podedoval zhe iz domache druzhine. Nekateri starejshi duhovniki, ki so poznali dr. Kreka zhe od mladosti, so pred menoj skushali razlagati njegovo obnashanje v sporu med starini in mladini s tem, da je v dr. Kreku nekaj abnormalnega, da se pri njem stikata izreden talent in neka neuravnoveshenost. V pojasnilo k temu so mi namigovali na dejstvo, da je izvrshil njegov brat samomor. Che in v koliko to mnenje odgovarja dejstvu, jaz ne morem presoditi.”; “Velika tragika Krekovega zhivljenja, se zdi, lezhi v tem, da je vsled prevelikega dela na raznih svetnih poljih zanemarjal svoje duhovnishko zhivljenje, zlasti pa molitev. Shkof dr. Anton Mahnich se je svoj chas izrazil v druzhbi v Marijanishchu: 'Dr. Krekovo delo ne bo imelo bozhjega blagoslova, ker premalo moli...'”321

Prav Shustershich naj bi bil po Shkerbchevem mnenju tisti, ki je na vrhuncu afere Theimer reshil Kreka, kar je bilo mogoche samo na ta nachin, da so bile vse trditve Kamile Theimer razglashene za lazh, kasneje pa je Krek svojemu reshitelju nehvalezhno zasadil nozh v hrbet. In che bi se Shustershich takrat ne bil “tako eksponiral za dr. Kreka, bi se bila najbrzh njegova usoda drugache konchala,” sklepa Shkrbec. Dezhelnozborskemu poslancu in zhupniku iz Shenchurja Janezu Pibru (1866-1934), ki je Shustershicha obiskal na smrtni postelji, je le-ta izpovedal, da obzhaluje svoje ravnanje. “Iz svojega zhivljenja obzhalujem le krivico, ki smo jo storili Kamili Theimer,” so bile Shustershicheve besede, ki jih je zhupnik in nekdanji dezhelni poslanec Piber kasneje zaupal Shkerbcu, zato je ta sklepal: “Da bi opral svojega prijatelj Kreka, o katerem je zmotno sodil, da mu je zvest prijatelj, je shel predalech.”322 Tudi za Pibra je veljalo, da je stopil na Shustershichevo stran, vendar se je trudil pomiriti nasprotja s Krekovo skupino.323

Nasploh se je Shkerbec poskusil dotakniti vseh bistvenih dogodkov v okviru afere, za katero je bil po njegovem kriv predvsem nesrechni Krekov znachaj: “Vsaj delni vzrok njegove upokojitve je bilo dejstvo, da so se pogosto chule pritozhbe, da Krekovo delo vrshi slabo plachan suplent dr. Grivec.

Drugi vzrok upokojitve pa je bilo shkofovo preprichanje, da dr. Krek ni primerna oseba za vzgojo bogoslovcev. Vzrokov za to mnenje bi pach ne omenjal, ko bi ne prishlo v slovenske knjige to neupravicheno sumichenje o dr. Shushtershichu. Mislim, da sem dolzhan zadevo pojasniti v interesu resnice in v obrambo dobrega imena dr. Shushtershicha.

Nekako l. 1909 je bil rojen Krekov sin z Josipino Erzhen, ki je bila kasneje usluzhbena pri knjigarni Nove zalozhbe, kjer je imel glavno besedo pisatelj Franc Finzhgar. (Okrog Bozhicha l. 1955 je umrla v Ljubljani, njen sin pa je bil pri komunistichnih partizanih in po vojni chlan Titove policije OZNA!)

Tedaj je Krekova okolica skushala odvrniti sum od dr. Kreka s tem, da je prichela shiriti sumnjo, da je dr. Pegan oche tega otroka. Dr. Peganova soproga, ki mi je sama to pismeno potrdila, je prisilila svojega mozha, da je vlozhil pri sodishchu tozhbo proti shiriteljem teh govoric. Prepis te tozhbe sam nashel v Shushtershichevem arhivu in sem ga hranil v arhivu kranjske zhupnije. Tedaj je med vodilnimi krogi SLS prvich nastalo neko napeto ozrachje.

Kakor je hotela Krekova okolica razbremeniti Kreka s tem, da je skushala njegovega otroka naprtiti drugemu, tako je kasneje storila tudi ob priliki njegove afere s Kamilo Theimer. Naj zopet navajam kot dokaz za to trditev Franja Erjavca v imenovani knjigi, kjer pishe na strani 215:

'Razen tega so pa zacheli mnogi (drzhavni poslanci) sumiti, da stoji dr. Shushtershich tudi za Theimerjevo in njenim bojem proti Kreku.'

To obrekovanje je vishek vseh obrekovanj proti dr. Shushtershichu. Vse to je imenoval dr. Lampe pred menoj 'zastrupljanje studencev'.

O vsej zadevi s Theimerjevo sem se tochno pouchil. Glavni moji informatorji so bili: zhupnik Ivan Piber, Ivan Kregar in drzhavni poslanec in pisatelj Franc Jaklich.

Prvi mi je vso zadevo tochno razlozhil Ivan Kregar. Skoro nisem mogel vsega verjeti. Bil sem skrajno razocharan, ker sem svoj chas odlochno branil Krekovo nedolzhnost. Hotel sem se she informirati pri Fr. Jaklichu, ki je bil zelo veren in moralen mozh. Ko pridem k njemu, mu rechem:

'France, meni je Kregar pravil, da je res imel dr. Krek razmerje s Kamilo Theimer. Ali je to resnica?'

Jaklichu je bilo ochividno tezhko govoriti o tej zadevi, a mi je priznal: 'Res je tako. Vsi drzhavni poslanci smo vedeli za to. Theimerjeva se je celo bahala s tem razmerjem. Dr. Shushtershich je lepo prosil dr. Kreka in ga opominjal, naj ne hodi vech k tej zhenski, a vse to ni nich pomagalo.'

Dr. Krek se je seznanil s to zhensko, ki je bila usluzhbena na kmetijskem ministrstvu, ko je hodil tja intervenirat za razne zadeve. Pisal ji je tudi pisma, ki ga kompromitirajo.

Toda dr. Krek, kakor mi je zatrjeval dr. Pegan, se je zelo boril sam s seboj. Ko je dobil zopet oblast nad seboj, se je skushal otresti te zhenske. Kamila Theimer je nato prishla za njim na Kranjsko, Krek pa se ji je umaknil na Prtovch. Ko je Theimerjeva videla, da ne more vech priti v stik z njim, je izrochila kompromitujocha Krekova pisma 'Slovenskemu Narodu', ki jih je priobchil. Po dezheli je nato nastal ogromen shkandal.

Tedaj je prishla k dr. Shushtershichu deputacija ljubljanske duhovshchine in zahtevala, da mora dr. Krek izginiti iz javnega zhivljenja. Dr. Shushtershich se je odlochno uprl tej zahtevi.

Ker pa je med pristashi SLS in zlasti med duhovshchino postajala vedno bolj glasna zahteva, da se dr. Krek ali opere teh ochitkov ali umakne iz javnega zhivljenja, je dr. Shushtershich skupaj z dr. Lampetom in dr. Peganom sklenil, da nekako na zunaj rehabilitira dr. Kreka. S Krekovim pooblastilom je nato dr. Pegan vlozhil tozhbo proti Theimerjevi pri porotnem sodishchu.

Vsa pravda je imela namen na zunaj pokazati, da je Krek nedolzhen, da se ne boji sodne obravnave, dejansko pa je bil namen pravde to, da se zadeva zavleche in konchno pozabi.

Take obtozhbe so tedaj spadale pred poroto. Ker je bilo to pravda s politichnim ozadjem in je bila velika vechina ljubljanskih porotnikov liberalnega mishljenja, sta sklenila dr. Shushtershich in dr. Pegan sporazumno s Krekom, da se spravi vsa tozhba pred grashko poroto, kjer se je konchno nekako razblinila.

Mladini pa so, kakor mi je pravil Ivan Kregar, dr. Kreku kasneje namigovali, da je dr. Shushtershich namenoma spravil vso afero pred poroto v Gradcu, da bi Kreka pred vso avstrijsko javnostjo umazal in ga onemogochil. Trdili so, da bi bil Krek pri ljubljanski poroti prodrl s svojo tozhbo, ker da bi bili tudi liberalni porotniki glasovali iz nacionalnih ozirov za Kreka.

Da je to sumnichenje proti dr. Shushtershichu popolnoma neosnovano, pricha tudi ves potek te afere pri dezhelnem zboru.

Zhupnik in dezhelni poslanec Ivan Piber, kakor tudi Ivan Kregar sta mi pravila, da sta shla dr. Shushtershich in dr. Lampe h Kreku na Prtovch, kamor se je ves deprimiran umaknil pred svetom. Tam sta ga nagovarjala, naj pride v Ljubljano k seji dezhelnega zbora, kjer da ga bodo rehabilitirali. Krek je res shel z njima.

Dr. Shushtershich, dr. Lampe, Ivan Piber, Ivan Kregar, dr. Pegan in urednik Shtefe, ki so vse aranzhirali za sejo dezhelnega zbora, so rachunali predvsem na dr. Ivana Tavcharja in dr. Trilerja, ki sta obsojala to, da je urednishtvo 'Slov. Naroda' priobchilo Krekova pisma. Rachunali so s tem, da bodo liberalni poslanci molchali o tej zadevi pri seji dezhelnega zbora, kar se je nato res zgodilo.

Ivan Kregar, zhupnik Piber in urednik Shtefe so tedaj preskrbeli, da je bila galerija dezhelnega dvorca ob tisti priliki nabito polna s pristashi SLS. Dr. Lampe je apeliral na dostojnost in chlovechanstvo v politichni borbi. Vsa galerija je naravnost tulila, priredila silne ovacije dr. Kreku, liberalni dezhelni poslanci pa so molchali. Javnost je dobila vtis, da je dr. Krek nedolzhna zhrtev intrig. Zhupnik Piber mi je sledeche pravil:

'Po seji dezhelnega zbora sem spremljal dr. Kreka na dom. Pred franchishkansko cerkvijo sem mu rekel: 'No, vidish, Janez, pa se je vse dobro izteklo.'

Dr. Krek pa se je ustavil pred menoj in me jezno zavrnil, rekoch: 'Vsega tega ste krivi vi, fajmoshtri.'

Krekova opazka je merila na zahtevo duhovnikov, da se mora Krek ali oprati ali pa zapustiti javno zhivljenje.

Kljub vsem tem dejstvom so zlasti med vojno shirili mladini po vsej dezheli obrekovanje, da je dr. Shushtershich hotel porabiti Theimerichino afero, da odstrani dr. Kreka. Kakor mi je zatrdil Ivan Kregar, je dr. Krek konchno podlegel temu sumnichenju.”324

“Primer s C. Theimerjevo ne pojasni nichesar, she najmanj takrat praktichno neznano in mnogo bolj pristno razmerje z Josipino Erzhen, iz katerega se je 1910 rodil otrok,” poudarja Anton Mlinar. “Omenjam ga zgolj zato, ker v njem pogreshamo vse tisto, kar Kreku pomeni beseda 'mati'. V tej zgodbi ni materinstva, ker ni ochetovstva in otroshtva. Rekli bi: epizoda grobega 'monoteizma', grobe zhenskosti, v kateri je devishtvo zgolj izgubljeno stanje; ostala je hudobna zhenska.”325

“Krekova osebnost terja dopolnitve s psihoanalitichnih ozadij,” ugotavlja Janez Juhant. “Shtudij njegove dushevnosti pod tem vidikom in njen odnos do okvira cerkvene avtoritete in discipline, da bi pojasnili nekatere pomembne dileme, ki se postavljajo ob tej mochni in sugestivni osebnosti. Znano je, da se je Krek z leti vedno bolj izmikal avtoriteti: Cerkve, stranke in drzhave in iskal svoja pota. Deloma so ga v to prisilile razmere, deloma se je njegova narava, v zachetku ukrochena in postavljena v okvir bogoslovske in duhovnishke vzgoje vedno bolj osvobajala teh okvirov, tudi pod vplivom zhivega in neposrednega stika z zhivljenjem. V tem kontekstu si lahko razlagamo Krekov odnos do Cerkve in shkofa Jeglicha, do stranke in posebno do dr. Shustershicha in do zhensk, posebno do Camile Theimer in pa tudi do matere njegovega otroka. Krekova osebnost dobiva ob uposhtevanju teh dejstev jasnejshe okvire. Njegova samostojnost in odlochenost, da uresnichi svoje ideje in jih uveljavi v narodov blagor pa ob teh dilemah she bolj pokazhe svojo moch.”326

Krek je imel sina s tovarnishko delavko Josipino Erzhen (+1956), s katero se je poblizhe seznanil leta 1904, leto dni po materini smrti, ki naj bi po mnenju monsignorja Viktorja Steske (1868-1946) predstavljala nekakshno prelomnico v Krekovem duhovnishkem zhivljenju.327 Josipina Erzhen je delala v Tobachni tovarni, pozneje pa je imela slashchicharno poleg Nove zalozhbe v Ljubljani. Krekov sin Janez Erzhen je umrl leta 1949. Bil naj bi sosholec Edvarda Kardelja in Borisa Kidricha. Ivan Dolenec pishe, da je bila stvar tako skrbno in spretno prikrivana, da niso vedeli zanjo niti najozhji Krekovi prijatelji (na primer Gostinchar, dr. Brecelj, Bogomil Remec, dr. Mohorich), sam pa je za Krekovo ochetovstvo od Josipine Erzhen

izvedel shele po sinovi smrti. Josipina Erzhen ob rojstvu ni navedla ochetovega imena, za otrokovega varuha pa je bil Krek. “Razume se, da se je o govoricah glede Erzhenove vchasih govorilo tudi v krogu Krekovih prijateljev. Gotovega ni vedel nikdo. Govorilo se je o tem s sochutjem, kakor govorimo o 'grehih starshev', o chloveshkih slabostih ljudi, ki so nam nadvse dragi. Prosht Andrej Kalan, mozh, ki je uzhival najvechje sposhtovanje pri znancih, pa tudi pri politichnih nasprotnikih, mi je rekel nekoch, ko sva govorila o teh govoricah: 'Zaradi tega ni Krek nich manjshi.' Po mojem preprichanju je stvar pravilno vedel urednik Nashe mochi Miha Moshkerc, pri katerem je Erzhenova stanovala. Moshkerc je spadal med najvechje sposhtovalce Kreka in bi si bil prej odgriznil jezik, nego bi bil kaj izdal. To, kar je po Krekovi smrti napisal o njem Moshkerc v Nashi mochi, spada med najboljshe, kar se je kdaj napisalo o Kreku. Pisano je res s srchno krvjo in prav je, da je Moshkerc pokopan v neposredni blizhini Krekovi.” Dolenec dodaja, da Krekova okolica ni imela vzroka, da bi Krekovega sina poskushala naprtiti Peganu, saj zanj niti vedela ni, hkrati pa okrog leta 1909 v javnosti she ni bilo govora o sporu med Krekom in Shustershichem.328

She bolj skrbno skrivana je bila Krekova zveza z Elizabeto Premrou (Premrov), rojeno 19.11.1882 v Ljubljani. V tej zvezi sta bili domnevno rojeni hcherki Ivanka Premrou (roj. 12.5.1912) in Cirila Marn (roj. 7.7.1915). Elizabeta Premrou je v sholskih letih 1911/1912 in 1912/1913 obiskovala Zhensko kmetijsko sholo v Otterbachu pri Schärdingu na Zgornjem Avstrijskem. Tu je dobila licenco, da je lahko na Dunaju naredila drzhavni izpit. Leta 1913 naj bi se zaposlila na Dunaju, kjer je vodila techaje. Ivanka (Ivka, Ivana) Premrou je bila rojena v Zagrebu (Ribnjak 6) v chasu, ko je Elizabeta Premrou she obiskovala sholo. Rojena je bila kot nezakonska hchi, cheprav se na krstnem listu pojavlja ime ocheta F. Grubar. Obe hcherki sta bili po rojstvu oddani v rejnishtvo. Ivanka Premrou je bila do opravljenega petega razreda osnovne petrazredne meshane shole v rejnishtvu v Kapeli pri Gornji Radgoni. Njena rejnica je bila Ivana Fekonja iz Kapele. Ivanka Premrou se je kasneje porochila in po soprogu prevzela priimek Mrsel.329

V prid zgodovinske nepristranskosti velja navesti tudi nich manj preprichljivo sklepanje Ivana Dolenca, ki se nanasha na nastanek “namishljenega” razmerja Kamile Theimer s Krekom. Dolenec je shtudiji “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja” dodal tudi obsezhno opombo, posvecheno aferi Theimer, cheprav so mu mnogi to odsvetovali. Svojo odlochitev je utemeljil takole: “Po mojem skromnem mnenju ta dostavek ne bo shkodoval tudi v tem primeru ne, che moji zakljuchki niso pravilni. Dogodki, ki smo jih opisovali, so taki, da naravnost izzivajo

razmishljanje o vzrokih in posledicah Krekovega trpljenja. Slednjich pa velja tudi za ta del – kakor za ostali spis – svoboda besede slehernemu.”

Po Dolenchevem mnenju, ki ga je pozneje nekoliko preoblikoval, so bile za vse tezhave s Kamilo Theimer krivi “Krekova dushevna plemenitost”, “osebna ljubeznjivost in vabljiva druzhabnost”. “Krek je vedno iskal stika z osebami, o katerih je sodil, da bi mu kakorkoli mogle pomagati pri njegovem ogromnem delu, pri uresnichevanju njegovih neshtetih nachrtov, ki so se mu neprestano porajali v glavi kakor cvetje na pomladanskem solncu. Tem svojim sotrudnikom in sotrudnicam je izkazoval veliko pozornost in jih je odlikoval, kakor je le

mogel; zanje bi bil storil, kar je bilo v njegovi mochi. O tem bi vedel povedati kako zgodbo vsakdo, ki je bil vechkrat v Krekovi druzhbi. Bil je pach nash veliki organizator in agitator, ki je tudi sotrudnike na svoj nachin placheval 'iz svojega': z vabljivim, bogastvom svoje dushe, ki je imela za slehernega nekaj primernega, da mu je dala. Krek je mislil, da je dobil tudi v Theimerjevi zelo porabno, verzirano in na Dunaju vplivno sotrudnico; naravno je, da je bila tudi Theimerjeva delezhna vse prijaznosti in darezhljivosti, s katero je obsipal Krek prijatelje, morebiti she v toliko vechji meri, kolikor vech je ona tega zahtevala.

In Theimerjeva je zahtevala kmalu vech, nego ji je mogel Krek dati. Danes ji pach ne delamo nobene krivice, che rechemo, da je bila takrat v veliki meri bolehna; saj je bila kmalu nato sodno spoznana kot dushevno bolna in neprishtevna (Primeri o njenem dushevnem zdravju tudi Slovenec 1913, sht. 158!) Zaljubila se je v Kreka in se vdajala nadam, da bo Krek radi nje izstopil iz katolishke cerkve in se zh njo porochil. Tishchala je za njim, da se ji je Krek komaj izogibal.”330 Na vprashanje: “Zakaj je Krek pri tej zadevi tako malo storil v svojo obrambo?” je Ivan Dolenec odgovoril na naslednji nachin: “En razlog je gotovo ta, da se je mozhu, ki je vse zhivljenje delal velikopotezno in se bavil z vprashanji dalekosezhnega pomena upiralo, da bi bil v javnosti pral svojo osebo. Dalje je bil mnenja, da pricha zanj vse njegovo dosedanje delo. Nekaj resnice je na francoskem pregovoru: Qui s'excuse, s'accuse. (Kdor se opravichuje, se obtozhuje.)”331

“S to stvarjo, ki spada prav za prav v delavnico dusheslovchevo, zdravnikovo za dushevne bolezni in romanopischevo nego v zgodovino, smo se morali obshirno baviti, ker je bila za Krekovo zhivljenje silnega pomena,” poudarja Ivan Dolenec, ki je poskusil rekonstriurati afero. “Izkazalo se je zopet kot resnichno: Semper aliquid haeret [op. calumniare audacter, semper aliquid haeret: lat. le pogumno obrekuj, nekaj bo zhe obviselo]. V dushah mnogih njegovih znancev se je ugnezdil dvom, ali je K. 'moralno chist', kakor se je eden izrazil, ali se ujema njegovo zhivljenje z njegovim stanom in njegovimi nauki. Samo po sebi umevno je, da se je moral tako poseben, samorastel, nad vechino sodobnikov znatno visoko stojech mozh nekaterim zdeti prevech demokratichen, drugim prevech socialistichen; za druge je zopet kazal premalo pobozhnosti v svojem obnashanju. Toda uspehi njegovega dela, neodoljiva moch njegovega govora, navdushena pripadnost mnozhic, duhovitost njegovih odgovorov, neprestano pojasnjevanje vseh dvomov, morebiti tudi njegova osebna ljubeznjivost in vabljiva druzhabnost so vedno potisnili pomisleke proti njemu v ozadje. Bil je tako rekoch neranljiv, nikdo mu ni mogel blizu, dasi je opazovalec lahko videl, da K. nikakor nima samo prijateljev.

Sedaj pa je dobil neranljivi svojo Ahilovo peto. Med tistimi, ki niso verovali v njegovo nedolzhnost, je bil menda tudi dr. Shustershich. Ko mu je pokojni dr. Ferdinand Tomazhich, takrat uradnik pri dezhelnem odboru, rekel, da zastavi glavo, da K. ni greshil s Th., je rekel Sh.: 'Pa jo boste izgubili!' (Pripovedovala Cilka Krekova, ki je chula stvar od dr. Tomazhicha samega.)”332

“Ko je Krek trpel zaradi Theimerichine afere, mi je nekoch rekel nekako takole: 'Chloveshko zhivljenje je ena celota in treba je chloveka presojati po vsem njegovem zhivljenju,'” pa je zapisal Ivan Dolenec trideset let kasneje. “Pri tem mi prihaja na misel tale primera: milijarder ostane milijarder, tudi che izgubi kak milijon. Nasproti tej pasivni postavki stoje stotine aktivnih. In Krek bo ostal velik, zelo velik, kljub spodrsljaju. Ko bo pozabljeno zhe vse, kar je pisalo o njegovem spodrsljaju [I. D. misli na otroka z Josipino Erzhen], bodo – upajmo – she ostale in

slovele lepe besede, ki jih je zapisal Krekov iskreni prijatelj zhupnik Josip Abram, ko je prebral moj spis Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja: 'Jaz ga (Kreka) imam za svetnika, cheprav bi bilo vse res, kar se mu je podtikalo! Toliko trpljenja, voljnega, in toliko ljubezni, heroichne, za sveto stvar she ni nihche Bogu nudil. Mahnich le mu stoji ob strani! K Slomshku in k njima molim vsak dan. Upam, ne zaman!' (Pismo meni z dne 8. febr. 1929.)”333

Vsekakor so na Krekovi str ani ostali mnogi zvesti prijatelji. Shtudenti so mu sporochili, da mu zaupajo. Literarni kritik in zgodovinar France Koblar (1889-1975) se je spominjal, da so bili shtudenti takrat “skoraj brez izjeme pripravljeni iti za Kreka v ogenj”.334 Trije Krekovi prijatelji so se avgusta 1913 podali na Prtovch, da bi ga potolazhili. Pobudnik obiska je bil dr. Anton Brecelj (1875-1943).335

 

Josip Abram – Trentar in Ciril Metod Vuga

 

Skupaj z njim sta Kreka obiskala dr. Janko Brejc in Josip Abram – Trentar (1875-1938),336 ki je napisal spomine na Kreka. Brecelj in Brejc sta Abramove spomine prebrala pred objavo.337 Brecelj je menil, da mu je dogodek na Prtovchu zapustil “nekoliko drugachno usedlino”, Brejcu pa se je opis zdel verodostojen. Prisluhnimo Josipu Abramu – Trentarju, ki je bil v chasu objave spominov zhupnik pri Sv. Luciji ob Sochi: “V soboto sem se vrachal s Triglava, a srce mi je bilo na Prtovchu pri Janezu. V Ljubljani so se razvijale slovestnosti slov.-hrv. kat. shoda, on pa, ki je bil dusha prvim trem katolishkim shodom ter pridno sodeloval tudi za chetrtega, je sameval kakor izobchenec na Prtovchu – na Oljski gori in tochil v srcu bridke, pekoche solze. – Zapushchen je trpel na svojem krizhu, sovrag pa je triumfiral! Redki prijatelji so stali s srcem pod krizhem, mnogi, mnogi so ga pa zatajili – bash kakor Peter Kristusa – in se ga sramovali pred svetom. – Delavske mnozhice pa so trdno verovale vanj, tiho trpele zh njim in zheljno prichakovale ure vstajenja, enako tudi mnogo zvestih dush v vseh stanovih.

 

dr. Anton Brecelj

Strashne ure za nedolzhnega, a toli ponizhanega, uklonjenega in zasramovanega voditelja vsega naroda! Gotovo se je zheljno oziral z vishka Prtovcha naokoli, odkod pride vsaj kak odkritosrchen in neomajen prijatelj s sochutnim srcem... /.../

Bolj ko sem se blizhal Prtovchu, dolochneje in grozneje mi je stopalo pred duha Janezovo muchenishtvo. Janez, ta sveta, skrajno nesebichna in od zadnje kaplje srchne krvi pozhrtvovalna dusha, naj bi se bila pomehkuzhila, se omadezhevala z zhenskim svetom! On, ki je bil vse zhivljenje zaklet sovrazhnik slednje nizkotnosti in podlosti! Janez, ki je imel in propovedoval tako visok pojem, tako nenavadno sposhtovanje do zhenske chasti, do vzvishenega poklica mater in sploh vsega zhenskega spola – on naj bi jo bil pogazil v blato! On, ki je vedno le z najvechjim

studom govoril o mehkuzhnezhih!

Vso nasho narodno prihodnost je gradil na edini trdni in neomajni temelj krshchansko vzornega zakonskega zhivljenja in na idealno chisto mladost nashe moshke in zhenske mladine, nashe nade, nashega najdrazhjega bisera. Ali ni poleg politichnega in gospodarskega delovanja prav temu idelu posvetil vse svoje mochi, vse svoje zhivljenje? Vse njegovo ogromno delo na verskem in kulturnem polju pricha o tem in vsi politichni, narodni in gospodarski uspehi bi trajno ne pomenili in ne izdali nich, ako bi narod nravno propadel. Tako majhen narod in sredi tolikih mogochnih sovrazhnikov! Le zhivo, dejansko krshchanstvo ga more reshiti, a tudi dvigniti do neslutene chasti in mochi! 'To stoji kot amen v ochenashu!' Janez, neshtetokrat si kot prerok pribijal to resnico in zakljucheval govore in chlanke s tem pechatom! – Janez je bil sicer v vedenju in govoru zelo prost, svobode si ni dal jemati ali omejevati od nikogar, toda mejá spodobnih besedi in dejanj ni nikdar prestopal.

Obcheval je tudi z zhenskami, toda le bolj z delavskimi – bolj mimogrede – ker je privoshchil vsakomur lepo besedo, in s takimi, ki so bile socialno ali prosvetno delavne. Poleg golih vsakdanjosti ni pa nikdar govoril z zhenskami, razen che je shlo za pouk. Che si je pa kdaj dovolil kako shalo, ki bi bila lahko dvoumna, je prej dobro presodil osebo, ki ji je bila namenjena.

Pripetilo se je nekoch, da mu je poslala neka zhenska po meni nekaj finih smotk. Ko sem mu jih prinesel ter povedal, kdo mu jih je poslal, jih ni hotel sprejeti: 'Ne sprejmem. Daj jih kakemu ciganu ali pa jih vrni ob priliki! She bolje tako!' /.../

Vsa apologija Janeza se mi je zgoshchala v mozhganih, vsa dolga leta, vsi spomini in markantni dogodki in vtisi iz njenega zhivljenja so mi vstajali v dushi in brzeli mimo nje. In vedno chistejshi in svetejshi se mi je Janez dvigal izza zornega obzorja – kakor svetlo solnce iz zarje; a kakor brzh sem ga zopet zagledal v duhu in luzhi krute, neusmiljene realnosti, je to solnce zakrvavelo in veliko, globoko sochutje in srd mi je prevzel dusho.

Zhrtev podlosti!

Fej! Iz milijonskih src in ust!

Za hisho na klopci so sedeli vsi trije. Presenetil sem jih s planinskim trentarskim vriskom, da so kar pokonci planili. Niti najmanje potrtosti nisem hotel pokazati. Naj chuti Janez, da 'mi smo pa, kakor smo b'li'! Da nismo niti najmanje okuzheni od ljubljanske strupene megle!

Janez se mi je zdel precej upadel in malce bolehen. Bil je pa nashega obiska izredno vesel in pogovarjali smo se zhivahno kot nekdaj o vsem mogochem, le bolechi rani smo previdno prizanashali – zachasno.

Po vecherji smo shli v Janezovo sobo. V nochni tihi uri, med prijateljskimi srci se mehcha srce, se bude chustva ter se izlivajo v mehke besede otroshke zaupnosti, tozhbe in sochutja. 

'Ali sem to zasluzhil?... Vse sem dal narodu!' Mi smo ga pa preverjali, da je vse to le najpodlejshi chin osebne mashchevalnosti, le delo nekaterih. Ogromna vechina naroda se pa s studom obracha od gnusnih obrekovalcev in spletkarjev, ki hochejo unichiti njegovo delo, njega onemogochiti, odstraniti iz javnega delovanja za narod. V zadoshchenje naj mu bo, da je vse delavsko ljudstvo zh njim, zh njim vsi krshchansko socialno mislechi in delujochi sloji. Da se zdruzhijo s klevetniki le oni, ki so zhe a priori zastrupljeni in pokvarjeni, oni, ki se je zh njimi vse zhivljenje bojeval.

Pa tudi ti ne morejo biti v srcu preprichani o resnichnosti infernalnih klevet. 'Saj imajo pred ochmi vse tvoje zhivljenje in delovanje v besedi in pismu. Stokrat bi bili vrgli nate zhe najmanjshi sum o tvoji neomadezhevanosti, gotovo so ga tudi zhe stokrat in stokrat iskali, stikali za njim, kovali skrivshi nachrte, da ti kaj podtaknejo, – a se ni dalo. To so zhe stari, kot chloveshtvo stari poskusi nasprotnikov, kako bi odstranili osebo, ki jim krizha rachune! Ne jemlji si tega h srcu, bodi mozh! Do zdaj si bil neuklonljiv! Glej, tisochi in tisochi chakajo nate, ves narod! Stopi mednje, pokazhi se v Ljubljani, govori, zgrabi spet svoj bridki mech z obema rokama in ga vihti po stari navadi! Le pokazhi se spet, samo pokazhi, in narod te sprejme z vzklikom in odprtimi rokami!' – 'Ne morem..!' In brali smo mu v srcu: Prehudo me je zadelo. In prav v tem, na kar nisem nikoli mislil! Svoje zhivljenje sem zhrtvoval Bogu in narodu, odpovedal se vsem udobnostim in sebi celemu. Dve nevesti sem poznal in ljubil svoj vek: sv. cerkev in domovino, vso svojo mladost in najlepsha moshka leta sem jima docela zhrtvoval, in zdaj – ko mi je iz neumorno delujoche glave izpadel zhe blizu zadnji las, zdaj, ko mi bolj in bolj dozorevajo drzni nachrti in visoki cilji mojega in narodovega zhivljenja, zdaj naj bi padel med nichemnike...! – In zdaj, ko so mi vse pobili, ko so mi ime oskrunili z govnom, zdaj, po tolikem trpljenju, naj bi pozabil vse in preko vsega shel z ognjem in mechem spet na delo? – Ljudstvo ne verjame klevetnikom. Dobro! Kaj pa obrekovalci, mi ne bodo na vse grlo ochitali podtaknjenih grehov, ne bodo v peklenski zlobi kazali z vsemi prsti name? – upali so, upajo, da sem ubit, da so jim roke proste. Ako pa zdaj vstanem kakor od mrtvih in mi da Bog to moch, poreko razocharani: Nismo ga she docela ubili, le potrli smo ga na tla. Streti ga moramo! Vsi nadenj, s podvojeno, potrojeno silo!... 'Ne morem...' A zgovorni doktor Janko in Bogdan in jaz: 'Ni tako! Ne moresh! Hoti in Bog, ki je pripustil to preskushnjo, ti pomore. Hoti in gore se premaknejo! – Mi gledamo to zadevo z drugimi ochmi, govorimo v imenu chutechega naroda. Chrnodushnim klevetnikom dash najboljshi odgovor: brezobzirno delati naprej, kot da bi se ne bilo nich zgodilo. In narod ti bo ploskal. Pred pozhrtvovalnim delom in nesebichnostjo se klanja ves svet. Narod bo pljuval na podlezhe. In che bi kdo tudi v resnici zagreshil she toliko zablod, spricho dela in ljubezni odpusti narod vse, vse pozabi – le enega ne more odpustiti: lakomnosti! Vstani in pojdi! Narod te sprejme s hozano!'

'Bom videl...' V Janezovi dushi se je prichelo daniti. Stopal je polagoma iz sebe in svoje strashne mizerije. Gledati je zachel spet solnchni svit. Ni si laskal, a srce mu je glasno in jasno prichalo, da pritiche njegovo zhivljenje narodu, da je narodova last, vse, do zadnjega diha. Chutil je v sebi spet nujno, da mora spolniti svojo zhivljenjsko nalogo in da ne sme odnehati kljub vsem zaprekam – in naj bodo visoke gore, ki jih mora prevaliti! Gotovo je preletel v duhu vse svoje zhivljenje in videl, da je bilo vse le en sam nepretrgan boj. Torej – v boj she nadalje, v trd a zmagovit boj! – In vendar... Muchna, dushecha sedanjost, meseci krutega trpljenja in strashnega ponizhanja so mu prevech potrli duha in ga prepojili z grenkim pelinom in z vso silo so navalili ti prebridki spomini zopet in zopet nanj ter ga trli in tlachili, ko da bi tishchali nanj vsi ogromni skladi orjashkih Triglavovih skal... Kako naj jih zvali raz sebe?... Pa gori je svetlo solnce! Oj, solnce! – Poskusim... 'Bom videl...'

Mi pa: 'Ne! Vse predsodke strani! Razkuj verige! Reci: hochem, in s silo volje jih zdrobish v prah – na mah! In prost poletish v objem ljubljenega naroda, ko dete v materino narochje! – Hoti! Idi!'

Zhe davno je odbila polnoch. Z novim dnem je vstajala dalech izza gorá tudi Janezu spet rozhna zarja ter ga lubeznivo in nepremagljivo vabila za sabo v kraljestvo zharkega solnca... O solnce, solnce! /.../

In stopil je pozdravljen in prerojen spet med svoj ljubljeni narod. Z vzklikom je bil sprejet. In bil je boje zanj, vechje in vechje boje ter se boril ko lev za svoje in narodove vzvishene ideale, za svoj zhivljenjski cilj – do zadnjega diha. Vsaj deloma uresnichenega, dosezhenega gleda iz nebes in moli...

A na zemlji, v domovini, orjashko ljubljeni – kdo ima vechji in lepshi spomenik na grobu, kdo v srcu vsega naroda? – On, teptani, ponizhani, sramocheni je postal slonce nashega juga, nash kralj!”338

V Krekovo afero se je podrobno poglobil Andrej Filipich. Natanchno je opisal njen potek in mozhne vzroke zanjo. Za poglavje posvecheno Kamili Theimerjevi v shtudiji o socialni in politichni zgodovini Slovenije je izbral vodilno misel Friedricha Schillerja “Tedaj iz zhensk postanejo hijene”. Zhurnalistko Kamilo Theimer je imel celo za “politichno tajno agentinjo”. “Camila Theimer je bila tedaj ravno v nevarni starosti 45 let,” pishe Andrej Filipich. “Bila je visokorasla, koshchena zhenska, krizhemgleda, strogega, samozavestnega obraza, brez vsake

zhenske prikupljivosti. Izhajala je iz rodbine, ki je imela sijajnejsho preteklost kakor sedanjost, iz rodbine, v kateri ni bilo druzhinske topline. Dolga leta je morala strechi bolnemu ochetu. Do srechanja z dr. Krekom she ni nashla moshkega, ki bi ji dal razumeti, da mu je kot zhenska sploh interesantna, kvechjemu kot zhurnalistka in duhovita pripovedovalka. Njene ure so se stekale, javljala se ji je zoprna misel, da je za zhivljenjsko srecho ogoljufana, postajala je zagrenjena intrigantka, srechno porochenih zhen ni marala.

In tedaj se je srechala z dr. Krekom, ki se je je silno razveselil, ker je v pogovoru z njo spoznal, da je res strokovnjakinja za kmetijsko gospodinjsko sholstvo, da ima sijajne zveze in da bi njegovemu prizadevanju za slovensko kmechko gospodinjsko izobrazbo lahko veliko koristila. Dr. Krek je znal z nedosegljivim smehljajem, s pristno prisrchnostjo in z nenadkriljivim humorjem vsakega socialnega delavca v hipu osvojiti. Theimerjeva se je vdajala zapeljivi misli, da velja ta toplina vendarle vsaj deloma njeni zhenskosti, njeni osebnosti, ne telesnim charom, – zavedala se je, da jih nima, – pach pa njeni duhovnosti, njeni sposobnosti, v kateri je druge zhenske dalech prekashala. Ko je pozneje morala spoznati, da je vendarle vsa ta toplina veljala izkljuchno le socialni delavki – sodelavki, je bila razocharana in je videla v tem zlorabo. Takoj je vse obljubila, za kar jo je dr. Krek naprosil, in she sama ponudila razne usluge. Kar vsa gorecha je postala za napredek jugoslovanskega kmechkega gospodinjstva. Najprej se je ponudila, da bi dosegla, da bi prishlo vse gradivo ravnokar likvidiranega drzhavnega kmetijskega zhenskega drushtva, ki je bilo porabno za gospodinjski pouk, na Kranjsko, ponudila je osnutke za uchni nachrt, informacije o tehniki kmetijskih techajev, dalje informacije o tem, pri katerem oddelku kmetijskega ministrstva je treba potrkati za kako stvar kmetijskega gospodinjskega pouka. Dr. Krek je mislil, da je to stvarna vnetost zhenske, rojene propagandistke za napredek kmechkega gospodinjstva; she sanjalo se mu ni, da je to samo sredstvo, da bi ga osvojila. Ko sta govorila temeljito o vprashanju gospodinjskega pouka, je prishla na dan s svojimi zheljami. Kot zhurnalistka je takorekoch njegova koleginja in kot taka ga ima marsikaj vprashati. V ta namen ga je povabila na stanovanje, ker za take daljshe razgovore kuloarji v zbornici niso prikladni. Prishel je na chrno kavo in videla je, da je nedosegljiv kozer. Njeno navdushenje zanj je rastlo. Izmishljala si je raznovrstne pretveze za nova vabila. Polagoma je dr. Krek zavohal erotichne poteze, zato je shaljivo namignil, da je njegov prijatelj Povshe vdovec, da bi po njegovem preprichanju moral postati kranjski dezhelni glavar in da bi mu prav prishla reprezentativna duhovita zhena s politichnimi zvezami in sploh primerna za kranjsko dezhelno mater. Theimerjeva je poslushala z meshanimi chustvi. Ni vedela, ali naj bo huda ali naj se zadovolji, ker kranjska dezhelna mati je pa tudi nekaj. Polagoma je njena erotika zachela tako siliti na dan, da je postajala neznosna. Z ozirom na njeno starost je dr. Krek mislil, da stvar itak ne more ravno dolgo trajati. Predolgo ni opazil, da ima opraviti s precej umobolno zhensko, v pismih je igral psihichnega zdravnika.

Odlochno ji je pa povedal, da zaradi nje vendar ne bo opustil duhovskega stanu. Njena umobolnost je prikipela na vrhunec. Torej zopet razocharanje. Zopet ni ljubezni, vsa ta toplina je bila torej samo plachilo za to, kar je dala in zhrtvovala za slovensko klerikalno kmechko izobrazbo in to ona, preprichana svobodomiselka in priznana racionalistka. V njeni dushevnosti je bilo kakor da je orkan vse strl. Mashchevanje je postala njena fiksna ideja. Sklenila je odpotovati v Ljubljano in pokazati SLS, kako se zna mashchevati. Privihrala je v Ljubljano. Najprej je she enkrat poskusila dosechi dobre odnoshaje z dr. Krekom. Ko ji je to izpodletelo, se je naenkrat znashla v urednishtvu 'Slovenskega naroda'. Odkrila je svoje svobodomiselno srce in razodela svoj nachrt, kako bo strmoglavila vse klerikalne prvake. Liberalcem je prishla, kakor devica Orleanska v zadnjem trenutku. Delo dezhelnega zbora je shlo veselo naprej. Liberalni kvarazhugoni so izgubljali vero in kredit. Bivshi somishljenik SLS Tomazh Pavshlar, trgovec v Kranju, ki se je zashpekuliral z nakupom vodovodnih objektov, se je hotel sanirati na rachun kranjske dezhele in je vodil proti njej obupno pravdo pred sodishchem, v 'Slovenskem narodu' pa strastno polemiko proti dezhelnemu odborniku dr. Lampetu. Vchasih je sin bivshega dezhelnega glavarja Shukljeta ing. Milan Shuklje privlekel iz ochetove ropotarnice kak okleshchek in ga zavihtel nad dr. Lampetom, ki se pa zanj ni zmenil in je mirno gradil dezhelno elektrifikacijo naprej. V urednishtvu je zmanjkovalo gradiva in navdushenja. Zato so novo amaconko sprejeli z nepopisnim veseljem in ji pri tej prichi poverili vodstvo polemike z VLS v 'Slovenskem narodu'. Niti najmanjshega pomisleka niso imeli, kako se sklada z njihovim tako poudarjenim narodnim programom, da vso pomoch prozhijo tuji nepoznani zhenski, nemshki zhurnalistki, ki se je priklatila v Ljubljano, da izbljuje svoje strupeno sovrashtvo nad politichnimi nasprotniki, s katerimi so bili vendar prisiljeni na raznih poljih sodelovati. Prav nich kritichno niso preverili njene zaupanja-vrednosti. Na njen edini pomislek, kaj bo, che pride do tiskovne tozhbe, so ji zagotovili, da je med 36 porotniki 28 liberalcev, na katere se lahko absolutno zanese. Mesto njenega viteza oprode je prevzel 'Narodov' podlistkar odvetnik dr. Kokalj. /.../

Medtem je shla gonja naprej, vendar so se v chlankih zacheli pojavljati znaki, ki so zbujali pozornost in nazadnje nezaupanje v to chasnikarico. 'Slovenski narod' je prinesel izjavo, da izvrshilni odbor liberalne stranke prepushcha vso odgovornost za te chlanke K. Theimerjevi, ki jih je tudi vse podpisala. Izvrshilni odbor se menda ni zavedal, da je podoben chloveku, ki sicer sam noche iti krast, drzhi pa tatu lestvo in odklanja vsako odgovornost za tatvino.”339

Za Angelo Vode340 je bila afera okoli Kamile Theimer in dr. Janeza Evangelista Kreka dokaz, kako malenkostni so bili Slovenci vseh politichnih smeri. Afera je bila povsem osebnega znachaja, toda Krekovi nasprotniki v njegovih lastnih in liberalnih vrstah so poskrbeli, da je prodrla globoko v javnost. Angela Vode je aferi v svojih spominih posvetila posebno poglavje z naslovom “Primer politichne nestrpnosti izpred prve svetovne vojne”. “Ker sem Kreka osebno poznala in me je vedno zanimala njegova topla, pozhrtvovalna osebnost, sem takrat pred vojno z zanimanjem prisluhnila pogovorom med uchitelji in mlajshimi duhovniki, ki so bili polni obchudovanja za Krekovo delo in nachin, s katerim se je priblizhal preprostim ljudem, katerim je znal tako razumljivo govoriti. Vsi so bili mnenja, da je bil med Slovenci enkraten pojav.

Kako je prishlo do shkandala, ki ga je tako oblatil? Krek je bil preprichan, da je treba Slovencem vsestranske vzgoje, vedel pa je tudi, da je treba pridobiti zlasti zhenske. V spoznanju, da jih bo pridobil samo s konkretnimi vrednotami, je hotel uvesti med nashimi kmechkimi zhenskami v prvi vrsti gospodinjske shole. Obrnil se je na uchiteljice ter izbral med njimi Emo Peche, Malico Odlasek in Julijo Jakich. To je bila prva skupina, pripravljena za gospodinjski techaj na Dunaju, kjer naj bi se bile izobrazile za delo med kmechkimi zhenami in dekleti.

V ministrstvu za prosveto na Dunaju je bil zhe takrat odsek za gospodinjsko sholstvo, ki ga je vodila inteligentna referentka Kamila Theimer. Dr. J. E. Krek ni bil ravno krasotec, toda bil je simpatichen, chloveshko shirok, a njegova najvechja prednost je bila, da se je znal priblizhati vsakemu chloveku v zelo prikupni obliki. Nihche se ni chudil, da se je Kamila tako divje zaljubila vanj. Ko je odklonil njeno ponudbo, da bi zapustil duhovnishki stan in odshel z njo v Ameriko, se je zares neokusno mashchevala nad njim; njegova pisma je dala na uporabo urednishtvu Slovenskega naroda, ki je bilo toliko malenkostno, da jih je objavilo. Morda je imela Kamila namen, da bo Kreka toliko kompromitirala pred njegovimi somishljeniki in pred narodom, da ne bo mogel vech nazaj in bo tako primoran storiti odlochilni korak ter oditi z njo – v zelo neznano prihodnost. Toda on se ji je umaknil v svojo kocho na Prtovchu pod Ratitovcem, kamor mu je sledila zaman. Njegovih pisem, objavljenih v Slovenskem narodu se le nejasno spominjam, toda zdela so se mi lepa in poshtena. Odrekel se ji je v zelo obzirni obliki, vendar odlochno. Njihova vsebina je izzvenela v ugotavljanju njegove zhivljenjske naloge: delo za ljudstvo – v tem delu je vsebina njegovega zhivljenja; v tujini to ne bi bilo mogoche, kajti njegovo delo ga vezhe na kraj, na rojake, na domovino ter konchno na duhovnishki poklic, ki mu vsestransko omogocha delo med ljudstvom.”

Angela Vode poudarja, da je afera med slovenskimi liliputanci povzrochila dosti hrupa. Krek ni imel nasprotnikov samo na nasprotni politichni strani, temvech tudi v lastnem taboru. Proti njemu je bila starejsha duhovnishka generacija, ki se je postavila na Shustershichevo stran. Shustershich predvsem ni mogel preboleti Krekovega vpliva na mnozhice, zato mu je prishlo prav, da ga je lahko napadal tudi zaradi naprednih idej, ki jih je Krek shiril med delavci in kmeti. Cheprav Krekovi mladostni spisi prichajo o mochni privrzhenosti klerikalizmu in celo avstrijski cesarski dinastiji, ni zapiral ochi pred naprednimi idejami, zlasti pred socialnim gibanjem v svetu. Krek je bil bister in je imel srce za trpechega chloveka, zato je prisluhnil vsemu, s chemer je mogel pomagati trpechemu chloveku. Angela Vode pishe, da jo je najbolj presenetilo odkritje, da je bil Krek pristash lochitve Cerkve od drzhave, da je v drzhavnem zboru predlagal, naj bi drzhava prepovedala poroko osebam, ki so dedno obremenjene, kar je bila za tiste chase drznost zlasti za katolishkega duhovnika, in Krekovo preprichanje, da je pri snovanju zakonov potrebno chim shirshe sodelovanje ljudstva, ki ima mochno razvit prirodni pravni chut. Spricho teh naprednih idej pa zbuja zachudenje njegova misel, ki jo je izrazhal v nekem razdobju javnega dela, da je nachelo prisilnega sholanja napachno, kar ima Angela Vode za demagoshko koncesijo kmetom, ki so hoteli imeti otroke doma v poletnem chasu, ko je najvech dela. “Njegova najvechja napaka pa je bila, da se ni odtrgal od klerikalne stranke, marvech da je – chetudi nehote – gradil mochan oslon s svojim delom reakcionarni klerikalni politiki, tako, da so ljudje upravicheno govorili: 'Krek seje, Shushtershich zhanje.'”341

 

 

 
 

“VSEKAKOR JE CELA ZADEVA, DASI TRAGICHNA, PSIHOLOSHKO RES VELEZANIMIVA.”342

 

Skorajda edini vir za osvetlitev afere predstavljajo pisma, chasopisni chlanki in sodni akti. Cheprav bralce nagovarjajo zelo gostobesedno, nam hkrati le v skopih obrisih razkrivajo resnico, ki ni vselej jasna, razlochna in nedvoumna. Vseeno je afero, ki jo povsem ochitno prezhema nelagodnost, mogoche vsaj do neke mere pojasniti. Razumemo lahko namrech politichne vzgibe, ki so pogojevali njen izjemen odmev v javnosti. Afero Theimer, ki je temeljila na zaporedju javnih chasopisnih izjav Kamile Theimer in njenih tozhb kot tudi na katolishkih protiudarcih, bi lahko oznachili za polnokrvno liberalno politichno igro, celo za eno najbolj skrajnih oblik “farshkih gonj”. Njen namen je bil diskreditirati vodilne predstavnike SLS, kar zadeva Kreka pa se je iz komedije spremenila v tragedijo, v katero sta se pogreznila tako Kamila Theimer kot Krek.

Uganka ostaja povzrochiteljica in najbolj gostobesedna pripovedovalka afere Kamila Theimer. Njena podoba je precej okleshchena. Zhivljenjska usoda Kamile Theimer namrech ni znana. Skoraj vse, kar vemo o njej, je vezano na njena pisma in chasopisne chlanke iz leta 1913 ter nekaj sodnih aktov. Ko je Kamilo Theimer septembra 1928 “Drushtvo Dr. J. E. Krek” v priporochenem pismu prosilo, naj izrochi morebitna Krekova pisma za Krekov muzej, ker skushajo zbrati vse gradivo za Krekov zhivljenjepis, na pismo ni odgovorila.343

Skorajda nemogoche se zato zdi, izbrskati resnico iz mozaika pisem, liberalnih gonj in pogromashkih chlankov, grozhenj in mashchevalnosti, opravichevanj in zagovarjanj, razocharanj in obupa... in na ta nachin razumeti ali soditi njena dejanja. Liberalci so se oprijeli zheleznega politichnega pravila: namen posvechuje sredstva. Katolishka protiigra, cheprav je bila v enaki meri brezobzirna, ni bila enako uspeshna. Chlanki v katolishkem chasopisju so Kamilo Theimer napadali in zasramovali. Bila naj bi moralno sprijena blazna furija, intrigantka, zarotnica, ki uporablja mrachne spletke, da bi unichila nesojenega ljubimca in nekdanje dobre znance. Zhenska milina ji ni lastna. Pri njenih dejanjih jo vodita zgolj sovrashtvo in shkodozheljnost. Liberalni tabor pa je Kamilo Theimer – resda ne slozhno – zagovarjal in povzdigoval v nebo. Cheprav je sama trdila, da naj bi bila Krekova ljubica, je bila gospodichna Kamila Theimer nad slehernim moralnim sumom. Imela naj bi vse moralne kvalitete dobre zhene: popolno predanost, pozhrtvovalnost, samoodrekanje, spodobnost, potrpljenje, razumevanje, ljubeznivost, shibkost, krhkost. Obchudovanje je zbujala tudi njena socialna angazhiranost. Njena predavanja naj bi dala pobudo za preureditev gospodinjskega pouka na avstrijskem podezhelju. Uveljavila se je tudi kot publicistka in pisateljica, avtorica knjig o zhenskem in socialnem vprashanju. Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, 1898.

 

 

Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, 1898

 

 

 
 

PUBLICISTICHNO DELOVANJE KAMILE THEIMER

 

Med shtevilnimi javnimi pismi Kamile Theimer v Slovenskem narodu je en sam strokoven chlanek, pa she ta ni bil objavljen zato, da bi liberalni chasnik propagiral njene socialno-vzgojne poglede, temvech da bi prichal o njenih velikih umskih sposobnostih in seveda normalnem dushevnem stanju. V obshirnem chlanku, posvechenem vzgoji otrok, ki je bil prvotno objavljen v “Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge”, je Kamila Theimer med drugim zapisala, da med vsemi chloveshkimi lastnosti najbolj ceni chut odgovornosti, pogum in pozhrtvovalnost. Za odgovornost je treba nravnega poguma, saj ni bolj vzvishenega prizora od chloveka, ki odkrito priznava svoja dela, medtem ko obratno ni odurnejshega in sramotnejshega prizora kot je strahopetec, ki ne more nositi posledic svojih del. Pozhrtvovalnost je specifichno zhenska lastnost in dosezhe svoj najbolj vzvishen izraz v materinski ljubezni. Nobena zhena se ne bo obotavljala, popolnoma se zhrtvovati bitju, ki jo ljubi. Zhrtvovanja zmozhna ljubezen je prava ljubezen, chetudi je namenjena nevrednemu bitju. Chim mochnejsha in pozhrtvovalnejsha je ljubezen, tem plemenitejshega dela onega, ki jo chuti, ne glede na osebo, kateri je namenjena.344

Shtiri danes dostopna dela, ki so izshla v samostojni knjizhni obliki, nam potrjujejo, da je Kamila Theimer veljala za pomembno publicistko, ki je s svojimi besedili posegala na razlichna podrochja. Sodelovala naj bi tudi pri ustanovitvi Frauenzeitunga in bila vech let redna dopisnica dnevnika Neues Wiener Tagblatt. Avstrijska Nacionalna knjizhnica na Dunaju hrani dve knjigi Kamili Theimer in dve manjshi knjizhici, med katerimi pa ni knjige Beg iz dezhele in domacha industrija, ki so jo bila poleg knjige Zhensko delo v Avstriji omenjali slovenski chlanki. Podatki o njenih chasopisnih in drugih chlankih niso znani.345 Lahko bi dejali, da je Kamila Theimer danes izginila iz zgodovinskega spomina.

Omenjena shtiri dela velja pogledati nekoliko podrobneje tudi zaradi razlichne tematike, kateri so posvechena Najstarejshe med njimi je literarno delo Die Frau der Zukunft, ki je izshlo brez letnice izdaje (izdajatelj: Commissions-Verlag der Gesellschaft für graphische Industrie; kraj izdaje: Dunaj, Leipzig in Berlin). Uvodno besedo je Kamila Theimer datirala z julijem 1898, najbrzh je bila knjizhica drobnega formata, ki ima 162 strani in ilustrirano naslovnico, istega leta tudi natisnjena. Knjigo je Kamila Theimer posvetila svoji materinski zashchitnici gospe Emilii von Tury-Hademeyer, za njeno vodilo pa si je izbrala Byronovo misel: “...Tis strange, but true, For truth is always strange, stranger than fiction.” Glavna junakinja Die Frau von Zukunft von Camilla Theimer je 27-letna Avstrijka Marie Heimburg, po poklicu zhurnalistka, ki je 5 let zhivela v ZDA, kamor jo je poslal nek chasopis, da bi preuchila zhensko vprashanje. Marie Heimburg je zgodaj izgubila starshe, njeno otroshtvo je bilo zhalostno. Spoznala se je s 30-letnim Anglezhom Allisterjem Macdonalsonom, s katerim je pripotovala v London. Allister je Marie predstavil druzhini. Materi se je Marie zdela bolj primerna zarochenka kot strezhnica umrlega Allisterjevega prijatelja Edith Reed, s katero se je Allister pred odhodom v ZDA zapletel v ljubezensko razmerje. Allister je materi obljubil, da Marie ne bo storil krivice.

Allister in Marie med izletom razreshita vsa vprashanja glede bodoche zakonske zveze. Marie se po poroki ne zheli odpovedati “neumnemu” pisanju, Allister pa zatrjuje, da ji bo prepovedal s svojim delom prispevati h gospodinjskemu prorachunu. On je mozh, njegova dolzhnost je skrbeti za zheno in otroke. Marie meni, da gre za stare navade despotov, za preostanke srednjeveshke “pravice mochnejshega”. Od trenutka njunega skupnega zhivljenja bo samoumevno skrbela, da bo njun dom urejen tako, kot bo zhelel in zahteval. Na ochitek, da se druge zhene ne pritozhujejo, che nimajo nobenega dela, odgovori Marie, da zato ker jih shola zhivljenja ni nauchila, da bi varchno razpolagale s svojim chasom. Odsotnost resnichne zaposlitve je postala nesrecha za zhenski spol. Zhenam se upravicheno ochita, da so na sploshno malenkostne in nesposobne razumeti abstraktne pojme. Ne more biti drugache, saj so v svojem vsakdanjem zhivljenju nachrtno in brezciljno navajene dajati prednost nichnim interesom in morajo zaradi tega drobtinchartstva po sili razmer pozabiti na vechje naloge. Ne zanika, da lahko zhena, ki ji financhne mozhnosti omogochajo gospodinjsko pomoch, ob primerni chasovni razporeditvi izvrshuje svoje obveznosti kot dobra soproga in pozhrtvovalna mati in poleg tega najde prosti chas, da ne zhivi zgolj samo zase in svoje udobje. Dostojanstvo zhena ne pomeni, da se morajo same prezhivljati, terja samo, da to lahko v danih pogojih storijo. Samo tako je mogocha, vsaj zaenkrat, popolna enakopravnost, edina nravna, moralna osnova zakona, zatrjuje Marie. Vsega tega ni povedala zaradi kruha, ta je pri njej v drugem planu. Sama ima poklic, h kateremu se lahko vrne vsak trenutek, manj od nje ne bodo zahtevala njena nachela. Zadala si je nalogo, da bo delala za napredek svojega spola in on od nje ne more zahtevati, da je sama sebi nezvesta in da dezertira zaradi egositichnih ozirov, je poudarila Marie.346

Ob koncu izleta Allister poskusha prekriti Marie s poljubi, a ga Marie ustavi. Allister jo prosi za odpushchanje. Dogovorita se, da bo poroka chez shtiri tedne. Allister poshlje Edith Reed telegram, da je med njima konec. Edith Allisterja nikoli ni ljubila, med njegovo odsotnostjo ga je prevarala z drugim. V njem je videla samo dobro partijo. Edith Allisterja, ko jo ta obishche, da bi dokonchno prekinil vse stike z njo, prerachunljivo premami s svojimi chari.

Pripoved, sestavljeno vechidel iz dialogov, nadomestijo zapisi iz Mariinega dnevnika, s katerimi se dotakne vprashanja religije (njen zarochenec je kalvinist), revshchine (Marie z Lady Cehesterfield obishche revni predel Londona), prostitucije...

Iz dnevnika izvemo, da Marie dvomi v pravilnost svoje odlochitve za poroko z Allisterjem. Predvsem pa se v dnevniku Marie dotakne zhenskega vprashanja. Mariina razmishljanja najbrzh predstavljajo tudi takratno mnenje Kamile Theimer.

Marie se je udelezhila nekega “meetiga” (mitinga: sestanka, shoda), na katerem si je pridobila shtevilne sovrazhnike. Po njenem mnenju se napredna zhenska drushtva nahajajo na napachni poti. Zato je nasprotovala obema sklepoma mitinga: zhenski volilni pravici in predlaganemu zakonu, ki bo mozhe prisilil, da se porochijo z dekleti, ki so jih zapeljali. Vse stranke v Veliki Britaniji si prizadevajo pridobiti enormni vpliv zhenskega prebivalstva. Zhenskam se je v zadnjih letih, predvsem tako da so sluzhile ciljem strank, posrechilo uveljaviti pravico, da pojasnijo svoje namene, kar je po Mariinem mnenju velika nesrecha, ne samo za blagor chloveshtva na sploshno, temvech predvsem za resnichen napredek zhenskega spola. Nevrednim je bilo v roke dano orozhje za nekontrolirano uporabo. Tudi za zhensko volilno pravico razmere she niso zrele. To se je izkazalo v novoustanovljenih drzhavah, ne zato, ker bi bile zhene v Koloradu ali Novi Zelandiji na vishji stopnji, temvech zato ker so mozhje tam na nizhji stopnji kot drugje po svetu in so zato etichne razlike med spoloma manj vidne. Narava je zhenske obdarila z vsemi atributi fizichno shibkejshe vrste. Dolgo in resno bodo zhenske morale delovati, preden bodo lahko zapostavile evolucijski proces, ki je vsaj delno zhe za moshkimi. Edini faktor, ki bi regeneracijsko kolesje lahko pospeshil, je delo. Zhensko vprashanje naj bi bilo vprashanje kruha. Nastalo naj bi zaradi tezhjih zhivljenjskih pogojev, ki jih je povzrochila prenaseljenost, zato se mozhje upirajo, da bi zhene vzdrzhevali tako kot doslej. V tem je zrnce resnice, vendar je zhensko vprashanje vech kot to. Gre za civilizacijsko vprashanje, za vprashanje, ali bodo danashnji veliki narodi propadli enako neslavno kot njihovi predhodniki. Ko pride do dolochenega napredka, nastopi razkroj. Naloga zhene prihodnosti (die Frau der Zukunft) je spremeniti ta civilizacijski napredek. Atene in Rim niso unichili mozhje, temvech zhene, ki so po zaslugi vojnih zakonov prichale zoper sebi enakovredne mozhe. Che so se te zhene lahko tako povzpele, bi se lahko ojunachile tudi druge. Krshchanstvo je zhensko emancipiralo, osvobodilo izpod barbarstva in ji pomagalo do chloveshkega dostojanstva. A ne za vedno, kajti prishla je revolucija. A tudi to bi lahko preprechili, che bi le bile zhenske drugachne, che bi pomislile na bodochnost chloveshtva, ki pochiva v rokah mater. Toda danes je voz zhe pregloboko zapeljal v jarek, da bi ga lahko samo po zaslugi dodelitve pravic spravili na pravi tir. Pravice si moramo shele zasluzhiti. Samosvoje poslanstvo zhenske brez dvoma she ni izpolnjeno. Sicer konchno stremi po njem, vendar pogosto v napachni smeri in z nerodnimi rokami. Ne bo ga dosegla s sovrazhnim nasprotovanjem mozhu, s tem da bo njegova razvedrila, ki ji jih njen spol prepoveduje, napravila za svoja in suzhenjsko posnemala njegove navade. Svoj pravi zhivljenjski cilj, postati mozheva zvesta sopotnica v veselju in zhalosti, njegova prijateljica in tovarishica, bo dosegla

samo tako, da bo stremela za izpopolnitvijo svojih naravnih darov. Mnogo nedolzhnih zhena bo najprej ostalo zlomljenih src, vse dotlej dokler ne bodo poklicani locheni od nepoklicanih. Toda vsako drevo, ki stremi v vishino, mora rasti in napredovati, mora najprej izlochiti svoje slabe sokove in odstraniti suhe veje, che zheli, da bi kasneje zoreli plodovi. Potrebno bo veliko muchencev, da se bo lahko ustanovilo novo verovanje, je svoje razmishljanje zakljuchila borka za zhenske pravice Marie.347

Zaradi nenadne poroke Allisterjeve sestre Winine je bila poroka med Marie in Allisterjem prestavljena. Marie tudi zboli, najbrzh za pljuchno tuberkulozo, zato odide k Allisterjevi teti Mrs. Maggie Mac Lennan v Edinburg. V njenem gradu jo prestrashi zloveshcha chrna roka, ki jo s svojimi ledenimi kremplji zgrabi za srce. Chrna roka naj bi se prikazala samo tistim chlanom gospodinjstva, katerim grozi nesrecha. Medtem Edith Reed obishche Allisterja, ki ji pove, da je ne ljubi in je ne bo porochil, ter ji ponudi denar. Ko mu Edith pove, da bo shla k njegovi materi in da prichakuje njegovega otroka, ji Allister obljubi poroko.

Dan za poroko med Marie in Allisterjem je nastopil, vendar Marie, ki je mochno shujshana in zaznamovana z bolezenskimi spremembami, od Allisterja ni dobila nobenih novic. Odlochena je, da bo Allisterju dala svobodo, vendar hoche od njega izvedeti resnico, zato odide v London. Marie se v dnevnku sprashuje, ali je dosegla to, za kar se je bojevala. Njena vest ji pravi da, cheprav uporabljena sredstva niso bila vedno prava. Graja novi svet in borke za zhenske pravice, ki so ravnale prehitro in tudi sama je bila vchasih prevech stroga, saj ni bila dovolj seznanjena s chloveshkimi slabostmi. Che naj se kdaj izpolnijo, morajo zhenske zahteve in pravice najprej pochasi narashchati. Upravichene zahteve naj bi bile izpeljane v korist mozh, ne pa s pomanjkanjem razumevanja in popustljivosti, kot je storila sama. Po zunanjih znachilnostih se “die Frau der Zukunft” ne bo bistveno razlikovala od idealne podobe zhenske vseh chasov. Njena notranja vsebina pa bo povsem drugachna. Iz ljubezni do mozha, ki ga ljubi, mu bo odpustila vse napake. Podpirala ga bo in mu stala ob strani, ne bo se obotavljala, da se mu preda, che si to zasluzhi. Ne zaradi brezsrchnosti ali prerachunljivosti, temvech zaradi zavesti pravice in nepravice lepshega spola. Vladarica antike je bila hetera, obdobja pred revolucijo kurtizana, v danashnjem chasu pa so to Marguerite Gauthier in njej podobne v preoblekah chastivrednih zhena, z instinkti vlachug. Vladarica 20. stoletja bo spodobno in poshteno dekle, ki bo ohranila svojo chistost iz preprichanja in ne zaradi slabo razumljene nedolzhnosti ali nezmozhnosti, da bi bila zaradi druzhbenih okolishchin drugachna; po zaslugi boljshe izobrazbe si bo zagotovila svobodo gibanja in mishljenja, vsaka njena “zhenska” lastnost bo razvita v najvechji meri. Marie je menila, da njena generacija ne bo dozhivela reshitve zhenskega in socialnega vprashanja, kajti delazmozhnost se ji ne zdi konchni cilj, temvech zgolj sredstvo na poti do cilja. Zheno naj bi osvobodilo vsega balasta, da se bo lahko posvetila svojemu pravemu poslanstvu, v celoti biti soproga in mati, brezpogojno in brez zadrzhkov, s svojimi mislimi in chustvi. Znova se moramo nauchiti razumevanja, kaj je “neprimerno” in ne kaj je “nespodobno”. Shele tedaj bomo izbrisale svoj greh do chloveshtva in se za eno stopnico priblizhale svetlobi. Sama se je poshteno borila in tudi che pade, v njej vlada mir. Za seboj ima zhivljenje, bogato z bolechinami in tudi z veseljem. V eni sami minuti je obchutila vech sreche kot drugi v pochasnem teku let.348

Allister se Marie izpove v dolgem in dramatichnem razgovoru. Resnice ji ni povedal, ker se je bal da bi jo izgubil, njegovo zhivljenje je bilo pekel. Che bi jo she kdaj videl, ne bi mogel izpolniti svoje odlochitve, da se zaradi otroka porochi z Edith. Odlochi se za takojshnjo poroko z Marie, ki pa je preprichana, da se Allister mora porochiti z Edith Reed. Ko ji Allister zagotovi, da tega ne bo mogel storiti, dokler bo ona zhiva, se Marie poslovi z besedami, da je njena zadnja zhelja, naj izpolni svojo dolzhnost do otroka. Marie odide v svoje stanovanje in se mirno zachne pripravljati na samomor, s katerim bo odreshila svojega zarochenca. Kupi morfij, odide z vlakom v Dover, kjer si v majhni podstreshni izbici vzame zhivljenje.

Leta 1907 je Kamila Theimer napisala knjizhico Antisemitismus u. Nationaljudentum / Ein arischer Beitrag zur Lösung der Judenfrage von Camilla Theimer. Knjiga Antisemitizem in nacionalno judovstvo (zhidovstvo) / Arijski prispevek k reshitvi zhidovskega vprashanja obsega 54 strani. Izshla je v samozalozhbi, v njej je naveden tudi podatek, da je Kamila Theimer takrat stanovala na Josefstädterstrasse 23 na Dunaju (v neposredni blizhini Theatra in der Josefstadt). Kljub temu da se je Kamila Theimer zavzela za sionistichno gibanje, je vsebina knjige brez dvoma sporna. V obshirnem povzetku je navedena v opombi.349 Velja dodati, da tudi pri Kreku lahko opazimo odklonilno stalishche do zhidovstva, ki se ga je navzel med shtudijem na Dunaju. Med drugim je bil antisemitizem znachilen tudi za duhovnega ustanovitelja avstrijskega krshchansko-socialnega gibanja, katolishkega politika in reformatorja, publicista in urednika chasnika Das Vaterland Karla von Vogelsanga (1818-1890). Krek je obchudoval tudi poglede Vogelsangovega naslednika, ustanovitelja in voditelja avstrijske Krshchansko socialne stranke in dunajskega zhupana, nasprotnika liberalizma, fascinantnega govornika in “ljudskega tribuna”, pravnika dr. Karla Luegerja (1844-1910), ki je antisemitizem uporabljal kot politichno orozhje v boju s svojimi nasprotniki. “To versko naziranje je zanj [op. za Kreka] dolgo vrsto let pravi krivec vsega gorja tako v politiki kakor tudi v kulturi. Proti socialni demokraciji se bo dolgo boril z ochitkom zhidovskega ochetovstva, pa tudi liberalizmu bo posojal vse napake zhidovskega znachaja,” pishe Ruda Jurchec.350

 

Kamila Theimer, Frauenarbeit in Osterreich, 1909

 

Habsburshka monarhija je poznala dolgo tradicijo antisemitizma, ki je v zadnjih desetletjih njenega obstoja narashchal tudi po zaslugi priliva vzhodnoevropskih priseljencev zhidovskega porekla. V zachetku 20. stoletja je v monarhiji zhivelo okrog 2 milijona Zhidov, ki so predstavljali okrog 4,5 % prebivalstva. Ko se je Zhidom po letu 1867 odprla mozhnost delovanja v svobodnih poklicih, v chasnikarstvu, literaturi, umetnosti, trgovini, banchnishtvu in industriji, se je pojavil gospodarski antisemitizem, ki ga zajel shiroke plasti prebivalstva in so ga izrabljali v politichne namene. Poleg gospodarskega in politichnega antisemitizem poznamo tudi rasni in verski antisemitizem. Rasni antisemitizem poudarja razliko med Zhidom in arijcem, verski antisemitizem pa razliko med Zhidom (pripadnikom zhidovske ali judovske vere) in kristjanom. Medtem ko so krshchansko socialni krogi pod Luegerjevim vodstvom od okrog 1885 poudarjali predvsem gospodarske probleme, je v istem chasu vodja nemshkega nacionalnega gibanja (vsenemcev) v Avstriji Georg von Schönerer (1842-1921) zagovarjal rasni antisemitizem, ki si je prizadeval za popolno izkljuchitev Zhidov. Za duhovnega ocheta rasnega antisemitizma velja francoski diplomat in pisatelj grof Joseph Arthur de Gobineau (1816-1882). Med vidnimi predstavniki avstrijskega antisemitizma sta tudi bila dunajski stolni kanonik dr. August Rohling (1839-1932), ki je leta 1871 izdal knjigo Der Talmudjude, in Adolf Josef Lanz (1874-1954), ki je nastopal pod pisateljskim imenom Jörg Lanz Liebenfels. Schönererjev radikalni antisemitizem je vplival na mladega Adolfa Hitlerja. Gospodarski in rasni antisemitizem sta imela veliko privrzhencev, vendar je bil med leti 1897 in 1914 opazen upad antisemitizma. Pri socialnih demokratih in nekaterih liberalnih politichnih skupinah so Zhidje zasedali vodilna mesta, mnogi Zhidi so sodili tudi med nemshke nacionaliste, kar je prav tako lahko prispevalo h Krekovemu nasprotovanju zhidovstvu. Pri politichnem antisemitizmu v primeru enachanje nekaterih politichnih skupin in programov z zhidovstvom (npr. stereotip o zhidovskem marksizmu in teorija o mednarodnem zhidovstvu oziroma judovstvu) lahko govorimo tudi o “antisemitizmu brez Zhidov”. Tudi knjigo Frauenarbeit in Österreich je Kamila Theimer izdala v samozalozhbi. Shtudija o zhenskem delu v Avstriji je izshla leta 1909 na Dunaju. Kamila Theimer je knjigo z iskrenim sposhtovanjem posvetila dedni princezi Theresi Schwarzenberg-Trauttmansdorff.

Morda ni na nobenem podrochju gospodarskega in socialnega razvoja 19. stoletje doseglo tako globokih in odlochilnih sprememb kot v zhivljenju zhene, je v uvodu v 252 strani obsegajocho knjigo zapisala Kamila Theimer. Samo tisti, ki namerno zapira ochi, lahko zanika obstoj zhenskega vprashanja. Kamila Theimer je poudarila, da se bo v knjigi omejila samo na njegovo obravnavo z gospodarskega stalishcha, ne bo pa se dotaknila etichnega stalishcha. Po avstrijskem shtetju iz leta 1900 je med 1.000 zhenami 439 zaposlenih, torej okrog 44 %.351 Odstotek se je od takrat najbrzh she povechal. Razumljivo pripada pretezhen del zaposlenih zhena nizhjim druzhbenim plastem. Toda tudi predstavnice izobrazhenega srednjega sloja bodo zaradi sodobnih gospodarskih in socialnih razmer vedno pogosteje prisiljene prisluzhiti si sredstva za prezhivljanje. Omogochiti jim to na stanu primeren nachin je bil prvoten cilj t.i. zhenskega gibanja. Ne zheli obnavljati dovolj znanega boja meshchanskih bork za zhenske pravice za zhensko s srednje- in visokosholsko izobrazbo, ki se je konchal uspeshno. Po zaslugi privatne iniciative ustanovljene srednje shole so dobile pravico javnosti. Zhenske lahko obiskujejo medicinsko in filozofsko fakulteto, kmalu se jima bo pridruzhila tudi pravna fakulteta. Odprta jim je pot do docenture in dela v bolnishnici. Delajo v laboratorijih in lekarnah, najbrzh ne bo dolgo trajalo, da bodo v akademskih poklicih svojim moshkim kolegom vsaj nachelno enakopravne. Druge visoke shole, tehnika, visoka shola za agrikulturo, akademija likovnih umetnosti, jim danes she niso dostopne. Toda tudi to je samo vprashanje chasa. Z vechjim ali manjshim uspehom zhene danes delujejo v umetnosti in literaturi na vseh podrochjih. Prav tako skoraj ena tretjina vseh uchnih mochi na ljudskih sholah pripada zhenskam, da o privatnih uchiteljicah sploh ne govorimo. Zhenske so si priborile vstop tudi v drzhavne sluzhbe, poshto, zheleznico, policijo idr. Na strojepiske in stenografke, na knjigovodkinje in blagajnicharke lahko naletimo povsod, kjer je potrebno tovrstno pomozhno osebje. Zmaga na celi chrti. – V nasprotju z meshchanskimi zhenami si proletarskim zhenam pravice do dela ni bilo najprej potrebno izboriti. Da lahko od zore do mraka opravljash tezhka fizichna dela, se nikjer ni potrebno posebej boriti! – Trenutno dejansko obstaja samo she nekaj poklicev, v katerih ne bi delovale zhene.352

Knjiga Kamile Theimer se najbrzh uvrshcha v sklop ozhivljenega delovanja na podrochju delovne in socialne politike na zachetku 20. stoletja.353 V knjigi je 28 obsezhnih poglavij, ki prichajo o avtorichini obsezhni, vsestranski razgledanosti, ki je pritegnila tudi dr. Janeza Evangelista Kreka. Vsebina nekaterih poglavij krepko presega naslov knjige, ki je danes skorajda povsem pozabljena (nanjo se sklicujejo le redki preuchevalci polozhaja zhensk v Avstriji).354 V prvem delu knjige je opisala moralni in materialni polozhaj zhena v razlichnih poklicih v avstrijski polovici monarhije. Zanima jo shtevilo, polozhaj in delezh zhensk zaposlenih v dolochenem poklicu, njihovo razmerje do moshkih, potrebna shtudijska doba, njihov zasluzhek, mozhnosti za upokojitev, delovni chas, pochitek med delom, dopust itd. Pri navajanju podatkov je zelo natanchna, polno je statistichnih razpredelnic.

Zachela je s tistimi “inteligenchnimi poklici”, ki so zhenskam dostopni, z akademskimi poklici, zdravnicami, uchiteljskimi poklici, drzhavnimi uradnicami (poshtnimi uradnicami, pisarnishkim osebjem, zheleznishkimi uradnicami), pisateljskimi in novinarskimi poklici, likovnimi umetnicami, glasbenicami, igralkami. Dodala je tudi lekarnishke poklice, babice in negovalke. Drugo poglavje je posvecheno zhenskemu delu v samostanih. V njem opisuje posamezne cerkvene rede in njihove naloge. Sledi poglavje o zhenskem delu v poljedelstvu (chisto poljedelski obrati, vrtnarstvo, vinogradnishtvo, gozdarstvo), ki zaposluje lastnike obratov, druzhinske chlane, uradnike, nadzornike, sluzhabnike in dninarje. Dotakne se tudi uvoza in izvoza poljedelskih pridelkov, poljedelskih shol idr.

V chetrtem poglavju se je Kamila Theimer posvetila obrti, v petem trgovini in prometu vkljuchno z denarnishtvom, zavarovanjem in zdravstvenim varstvom, v shestem gostinstvu in v sedmem industrijski proizvodnji. Osmo, zelo obsezhno poglavje obravnava obrtna pravila in zdruzhenja. Sledijo poglavja o zhenskem rochnem delu, tovarnishkem delu in delu na domu. Oblike dela na domu je Kamila Theimer podrobno popisala po posameznih avstrijskih kronovinah in dezhelah. Podobno kot na Tirolskem naj bi bilo na Kranjskem delo na domu redko. Omenja samo oblachilno industrijo v Ljubljani, ki zaposluje okrog 30 delavk. Njihov delovni chas je od 10 do 12 ur, tedenski zasluzhek 5 do 10 kron, nimajo delovne knjizhice in niso zavarovane.

Dvanajsto poglavje je posvecheno industrijski proizvodnji na domu. Na Kranjskem se na primer z izdelovanjem lonchevine ukvarja 110 druzhin, letni promet je 44.000 kron. Gre za nacionalno, slovansko proizvodnjo, ki se je v 16. stoletju celo cehovsko organizirala. Nacionalna, prastara kranjska industrijska proizvodnja je tudi izdelava kovanih zhebljev v idrijskem okraju. Letno izdelajo 10 milijonov zhebljev v vrednosti 66.-70.000 kron. Zaposlenih je 300 zhebljarjev, od tega ena tretjina zhena. Delavnik je 14-16 urni, povprechni dnevni zasluzhek 1,40 krone. Ponekod je proizvodnja popolnoma rochna, ponekod tovarnishka. Med prastare, avtohtone industrijske proizvodne oblike sodi tudi izdelava suhe robe, poljedelskih in gospodinjskih pripomochkov, predvsem sit in shkafov, ki zaposluje 35.000 oseb obeh spolov. Letni promet je 280.000 kron. Kamila Theimer je priporochala potujochega uchitelja, ki bi kranjsko prebivalstvo seznanil z modernimi trzhnimi obichaji. V isti sklop sodi tudi izdelovanje shkafov v Bohinju in gospodinjskih pripomochkov v ljubljanskem okrozhju, ki zaposlujeta okrog 400 oseb. Zhenske tu delajo samo kot pomozhne delavke v prostem chasu, njihov povprechni zasluzhek znasha 40-50 vinarjev. Sitarstvo v Kranju in Kamniku zaposluje 6.000 ljudi, med njimi prevladujejo zhenske. Med najpomembnejshimi izdelki so rogoznice, koshare in klobuki. Vrednost celoletne proizvodnje je 1.600.000 kron, tedenski zasluzhek 4-6 kron. Med drugim omenja tudi pletarstvo s proizvodnjo v vishini 100.000 kron in 300 zaposlenimi, predvsem zhenami in dekleti, ki letno zasluzhijo 280-300 kron, izdelavo zhimnic, predilstvo in izdelavo platna, ki zaposluje zhene v prostem chasu in prinasha dodatni zasluzhek 60-100 kron letno, in rochno pletilstvo. Med avtohtone dejavnosti sodi tudi klekljanje chipk, ki se je razcvetelo zhe v 15. stoletju. Chipkarstvu se na Kranjskem posvecha 5.600 zhena, letna proizvodnja je 400.000 kron. Vechina chipkaric dela za trgovce. Dnevni zasluzhek 20-80 vinarjev je majhen, ker so poleg trgovcev soudelezheni tudi drugi komercialni vmesni chleni. Posebno poglavje je Kamila Theimer posvetila chipkarstvu v Avstriji. V njem razmishlja o izboljshanju pogojev domache proizvodnje nasploh, boljshem izobrazhevanju na strokovnih sholah, avstrijske razmere primerja s chipkarstvom na Sashkem, na Nizozemskem, v Italiji, Belgiji in Franciji. Sledi poglavje o zhenskem delu v rudarstvu in metalurgiji. V poglavju o sluzhkinjah v mestih in deklah na podezhelju opisuje delovno pogodbo, dolzhnosti sluzhkinj, njihov polozhaj in tezhave z njimi. V poglavju o trzhishchu delovne sile in posredovalnicah za delo navaja, da je povprashevanje po zhenski delovni sili za 10 % vechje od ponudbe.

Sledi poglavje posvecheno primerjalni analizi med posameznimi poklici (od 1890 do 1900 se je npr. shtevilo zaposlenih zhena v kmetijstvo dvignilo za okrog 4,25 %, v industriji za 1 %, v trgovini je naraslo za skoraj 20 %, v svobodnih poklicih za 31 %...). V poglavju o izobrazhevanju zhensk poudarja, da je le skromen delezh drzhavnih subvencijskih sredstev namenjen za zhensko izobrazhevanje. Podrobno opisuje deklishke shole in uchne programe na posameznih sholah. Devetnajsto poglavje je v glavnem posvecheno zhenskim napakam. Kamila Theimer je opazila napake v znanju, znachaju, obnashanju in vzgoji, ki segajo od vrtca dalje. Opozarja na razlike med mestom in podezheljem. Zavzela se je za obrtne shole za zhenske s primernim uchnim programom in za gospodinjske shole in techaje, ki jih bo pripravilo ministrstvo za javna dela. Podrobno opisuje kakshni so njihovi nameni, trajanje in pomanjkljivosti. Naslednje poglavje je v celoti posvecheno deklishki vzgoji. Kamila Theimer opisuje vzgojne pripomochke od najzgodnejshe dobe, kakshne vzgoje so otroci delezhni v vrtcu in osnovni sholi, obshirno govori o vseh uchnih predmetih. Nujno se ji zdi uvesti obvezen kmetijski pouk v osnovnih sholah po dezheli, pishe, kaj naj bi obsegal in kakshni naj bi bili prichakovani cilji. Potrebno se ji zdi reformirati tudi pouk rochnega dela v mestih, uvesti obvezen gospodinjski pouk v zadnjem sholskem letu v mestih idr. Vse potrebe po reformah je Kamila Theimer tudi utemeljila. V enaindvajsetem poglavju se je zavzela za sposhtovanje numerusa claususa (dolochenega, omejenega shtevila) za zhene v raznih inteligenchnih poklicih. Dvaindvajseto poglavje govori o begu s podezhelja in razlichnih poskusih, da bi ga preprechili, na primer o nachrtovanem sploshnem socialnem zavarovanju, higiensko neoporechnih bivalnih naseljih, pospeshevanju kmetijstva z odpravljanjem zaostalosti, napredkom tehnike in predvsem s strokovno izobrazbo. Zavzame se za uvedbo kmetijskega pouka v osnovnih sholah in za uvedbo zhenskih strokovnih shol za poljedelstvo in vrtnarstvo, za zadruzhnishtvo, gojenje chistokrvnih plemenskih zhivali, podeljevanje nagrad za vzorne obrate po francoskem in nizozemskem zgledu itd. V triindvajsetem poglavju se je posvetila vprashanju sluzhichadi in poslov. Potrebni se ji zdijo nov pravilnik za vso drzhavo, nachrtovano sploshno socialno zavarovanje za podezhelske in mestne posle, pokojninsko zavarovanje in pravshnje strokovne shole za posle. V naslednjih dveh poglavjih razmishlja o zhenskem delu v obrti in delu na domu. Tudi tu ob problemih nakazuje reshitve. Sledi poglavje o obrtnem pouku in vajenishtvu, v katerem se zavzame za subvencionirano vajenishko dobo. V predzadnjem poglavju navaja nekatere napotke za izboljshanje gospodarstva. Po francoskem zgledu bi bilo na primer treba ustanoviti osrednji urad za zhensko delo, ki naj bi pripadal socialnopolitichnemu oddelku na trgovskem ministrstvu, vodila pa naj bi ga kvalificirana zhenska.355

V zadnjem poglavju Kamila Theimer razmishlja o zhenskem gibanju in zhenskem vprashanju. Poglavje je zanimivo, ker nam pomaga razbrati njen nazor glede zhenskega vprashanja. Podrobnejsha analiza pogledov Kamile Theimer na zhensko vprashanje bi najbrzh lahko pokazala, da je zastopala nekoliko preoblikovane nazore meshchanskega zhenskega gibanja.356 Poleg nekaterih naprednih v njenih delih zasledimo tudi zelo konzervativna stalishcha.

Kamila Theimer ugotavlja, da si je v Avstriji moderna zhenska za razliko od Anglije in Amerike zhelela poklicev, ki so primernejshi za moshke. Pred nekaj leti je bilo zhensko vprashanje v krogih bork za zhenske pravice omejeno na vprashanje shtudija. Zdaj je prodrlo mnenje, da brezpogojna dostopnost visokosholskega shtudija she ne pomeni zadovoljive reshitve zhenskega vprashanja. Takshnemu enostranskemu pojmovanju zhenskega vprashanja nasprotuje tudi zgodovina, saj se je moshko in zhensko delo zachelo lochevati zhe pri primitivnih kulturnih stopnjah. Pri nomadih je mozh moral skrbeti za zhivino, zhena je prevzela vsa ostala dela. Takshno delitev dela je ohranil tudi srednji vek. Mozh je ustvarjal in pridobival, zhena je prejemala, uporabljala in delila tisto, kar je ustvaril mozh. Njena edina produktivna dejavnost je bila izdelovanje oblachil. Po zaslugi vechstoletnega enostranskega dela so zhene razvile znachilnosti, zaradi katerih so predestinirane za opravljanje nekaterih poklicev, kar potrjuje tudi misel velikega prvoborca za zhenske pravice Johna Stuarta Milla: “Zhenska nadarjenost je na sploshno bolj praktichnega znachaja”. Zhensko gibanje naj bi naravni razvoj poklicnih dejavnosti zhena oviralo samo zachasno. Nihche ne sme danes zhenske nachelno izkljuchevati iz dolochenih poklicev. Enaka pravica za vse. Toda prav tako ne bo nihche silil zhenske v eno samo smer, ki bi nasprotovala njihovi individualnosti in nadarjenosti. Dosedanji dosezhki zhensk v intelektualnih poklicih znatno zaostajajo za prichakovanji. Ni mogoche zanikati vidnih dosezhkov zhena na chisto duhovnem podrochju, prav tako ne specifichno zhenske smeri razmishljanja, ki se razlikuje od moshke. Z izjemo psiho-filozofskih spisov niso zhenske ustvarile nichesar, chesar ne bi mogli na enak nachin ali she boljshe ustvariti mozhje. Famozna nordijska teorija o chistosti ne izvira iz zhenskih mozhganov, temvech je delo Björsona, prav tako je veliko delo o materinskem zavarovanju napisal moshki, Louis Frank, cheprav je takshno delo prva terjala zhenska, Paolina Schiff. Manjka nekaj absolutno novega. Moderna zhena ni uspela ustvariti specifichne zhenske duhovne kulture, temvech jo je obogatila s specifichnim zhenskim vlozhkom. Rok je zhe zdavnaj minil, toda do sedaj ni bilo videti niti skromnih nastavkov. Zhensko gibanje je ostalo sterilno, na duhovnem podrochju ni povechalo kulturnih dobrin, na gospodarskem je vplivalo samo na znizhevanje cen in pomnozhilo strojno delo.

Reakcija zato ni izostala. Vedno vech glasov govori za to, naj se zhene posvetijo predvsem tistim podrochjem, kjer ustvarjajo prave dobrine in kjer njihovih sposobnosti ne morejo nadomestiti moshki. Zhensko vprashanje je zhivljenjsko pomembno vprashanje socialnega telesa, nemogoche ga je enostransko reshevati z zhenskega stalishcha. Prizadevanje za zashchitne zakone za zhenske je bil prvi korak k zdravi reshitvi zhenskega vprashanja. Na podrochju tovarnishkega dela so teorijo o enakopravnosti spolov privedli do absurda. Zhena, ki se je po zatonu cehov zachela uveljavljati v obrti, je po uvedbi strojev znova stopila v gospodarsko zhivljenje. Za upravljanje strojev zadoshcha omejeno predznanje. Odlochilni dejavnik ni kvalificiranost, temvech cenenost delovne sile. Prva tovarna s strojnim delom je bila bombazhna predilnica iz 1768 v Angliji, ki je zaposlovala predvsem delavke. Ni trajalo dolgo, da je zhensko delo v tovarnah postalo sploshno. Neznanske slabosti so prisilile razne vlade, da so odstopile od “Manchesterske doktrine” “laisses aller, laissez faire” (fr. “pustite, naj dela vsak, kar hoche, naj gre vse po svoji poti”, geslo gospodarskega liberalizma, ki zagovarja svobodno konkurenco in nevmeshavanje v gospodarski razvoj)357 in izpolnile socialistichne zahteve po posebnih zakonih za delavke, ki so bili v interesu ljudskega socialnega skrbstva. Statistichno je dokazano, da delo v tovarni bolj shkodi nezhni zhenski konstituciji kot moshkemu. Na 100 obolenj delavcev v razlichnih panogah pride 139 obolenj delavk. She slabshe je z moralo. Izmed vseh oblik proizvodnje se je veleindustrija najbolj oddaljila od druzhine. Nikakor se ne more navezati na druzhino kot enotno proizvodno skupnost. Prednost daje fluktuaciji prebivalstva, z zgodnjo samostojnostjo in nochnim delom je bolj kot pa z zachasnim nezadostnim plachilom poskrbela za zanichevanje monogamne morale. V tkalnicah chesane preje v Alzaciji so na primer za dnevno delo plachevali 1.000 mark, za nochno delo preko 2.000 mark. Z roko v roki s tem gre tudi povechanje umrljivosti dojenchkov. Ko je v Angliji nastopila nezaposlenost zaradi pomanjkanja bombazha je namesto prichakovanega povechanja umrljivosti otrok prishlo do njenega zmanjshanja. Danes se v Angliji in Franciji samo she ekstremne feministke iz principialnosti branijo pred zakonsko zashchito delavk. Kot recheno je posebna zakonska zashchita delavk samo prvi korak k posebni zashchiti zhenskega spola nasploh. Jasno viden proces spreminjanja razmerij med spoloma pri narodih evropske kulture she dolgo ne bo zakljuchen. Ta proces ne poteka v ravni temvech v cikcak-liniji. Za vse chase je najverjetneje postalo nemogoche, povrniti se k staremu zhenskemu idealu nemshke gospodinje, katere obzorje in delokrog sta bila omejena na domache ognjishche. Prav tako neverjetno je tudi udejanjenje feministichnih utopichnih predstav. Socialni polozhaj zhena bo vedno pogojen s sploshnimi gospodarskimi in

politichnimi razmerami chasa, v katerem zhivijo. Na razmerje med spoloma bodo bistveno vplivali tudi poseben znachaj posameznih narodov ter njihove moralne in religiozne predstave. Odstopanja bodo povzrochale tudi razlike glede na polozhaj ali razred znotraj posameznih narodov. Odlochilen za polozhaj zhena v chloveshki druzhbi pa bo vedno njihov delezh v gospodarskem delu. Njihov socialni polozhaj bo toliko boljshi kolikor vechje in shtevilnejshe bodo pozitivne vrednosti, ki jih zhene ustvarjajo ali pomagajo ustvarjati. Povratek zhena vseh druzhbenih slojev k produktivni dejavnosti ni nujno potreben samo z vidika narodnega gospodarstva, temvech je tudi v najbolj lastnem interesu zhensk. Svet je postal realistichen in bo ne glede na nasprotne trditve iz dneva v dan bolj realistichen.

Tisto, kar je najbolj koristno, je tudi najbolj cenjeno. Produktivni delovni razredi so tisti, ki so v prvi vrsti omogochili zheni, da se je lahko izzhivela kot zhena. Dobra obrtna in poljedelska predizobrazba sta najboljsha dota. Kmetici in delavki v obrti po poroki ni treba opustiti svojega dela tako kot uradnici. Vrtnarstvo, gojenje drobnice in mlekarstvo ter pravshnje obrtno delo ne vplivajo tako razkrajajoche na druzhino in unichujoche na zdravje kot veliki strojni obrat. Statistichni podatki so v teh poklicih pokazali najvechji odstotek sklenjenih zakonov in najmanjsho stopnjo umrljivosti. Osvojitev enega moshkega poklica za drugim ne pomeni bogatitve nashe celostne kulture, temvech bo imelo eno samo gospodarsko posledico, da bodo v doglednem chasu trije zasluzhili tisto, kar danes zasluzhi eden.

Cilj razumne socialne politike mora biti, zheno ponovno vrniti druzhini, ne pa jo vedno bolj izrinjati iz doma. Bolj ko bo zhena vzgajana v tekmico mozhu, bolj se bodo zmanjshevale mozhnosti, da si bo oblikovala dom. Che pa bo zhena pomagala ustvarjati resnichne vrednosti v skladu s svojimi naravnimi dispozicijami, ne bo povechevala samo seshtevka celostne kulture, temvech se bodo po zaslugi zvishanja blaginje zvishale tudi mozhnosti za poroko. Individualni dom, ne penzion in otroshka kasarna, je in bo ostal zadnji cilj civilizacije.358

Za dolgim naslovom “Bericht über die auf Veranlassung und mit Unterstützung eines hohen k. k. Ackerbauministeriums unternommene Studienreise nach Deutschland und Belgien zwecks Erhebung der ländlichen Wohlfahrtspflege und des ländlichen Hauswirtschafts-Unterrichtes daselbst mit einem daranschließenden Expose über die bei uns diesbezüglich zu ergreifenden Maßnahmen von Camilla Theimer,” se skriva knjizhica oziroma broshura, ki je izshla leta 1911 na Dunaju (tisk: Richter & Springer, Wien XV, Staglgasse 10). Naslov bi se v slovenskem prevodu lahko glasil: Porochilo o shtudijskem potovanju po Nemchiji in Belgiji, ki je potekalo na pobudo in ob podpori ministrstva za poljedelstvo z namenom pospeshevati socialno skrbstvo in nego ter pouk gospodinjstva na dezheli, s prilozhenim ekspozejem o ukrepih, ki bi jih kazalo prevzeti – napisala Kamila Theimer. Zalozhnik knjizhice je bilo drushtvo Landwirtschaftlichen Reichs-Frauenvereinigung (Poljedelska drzhavna zhenska zveza). Kamila Theimer je na 52 straneh podrobno popisala svoje 39-dnevno potovanje (14. avgust – 22. september 1910), ki je zajelo vrsto nemshkih in belgijskih mest, Koblenz, Köln, Düsseldorf, Düren, Aachen, Bruselj, Karlsruhe, München idr. Obiskala je razlichne shole, zavode in ustanove, gospodinjske shole, potujoche gospodinjske shole in shole za rochna dela, kuharske shole, vrtnarske shole, techaje, seminarje, bolnishnice, drushtva za nego bolnikov in ljudski blagor, za nego dojenchkov, otroshke vrtce, centralo Rdechega krizha, zveze strezhnic, penzionate idr. Socialno skrbstvo na dezheli je Kamila Theimer razdelila v naslednje sklope: nego bolnikov, skrb za dojenchke in otrochnice, skrb za tuberkulozne bolnike in skrb za otroke. Nego bolnikov nadalje v pravo nego bolnikov, prostovoljno pomoch, v njuno kombinacijo in techaje ter predavanja. V porochilu natanchno opisuje posamezne organizacije, njihove financhne temelje, na kakshnih nachelih delujejo, kakshna izobrazba vlada v njih, ocenjuje njihovo uspeshnost, veliko pozornost je posvetila organiziranosti sholskega pouka. Opisi potovanja so razdeljeni v shtiri sklope: Belgija, Prusija, Baden in Bavarska. Belgijo ima glede gospodinjskega pouka za vzorchni primer. Kar zadeva ureditev socialnega skrbstva meni, da bi se v Avstriji lahko zgledovali po Nemchiji, vendar bi morali paziti na lokalne razmere.

 

Kamila Theimer, Studienreise nach Deutschland und Belgien..., 1911

 

Dalech najbolj zanimiv je del ekspozeja, ki govori o gospodinjskem oziroma kmetijskem pouku. Za pouk kmetic v Avstriji doslej ni bilo poskrbljeno, je zapisala Kamila Theimer. V vsaki dezheli deluje ena ali vech dezhelnih gospodinjskih shol, kmetijske organizacije pripravljajo gospodinjske potovalne techaje, a vse to je samo kaplja v morje. Pretiravali bi, che bi trdili, da se povprechna kmetica spozna na kuho ali na racionalno vodenje gospodinjstva, da ne govorimo o zdravstvenem varstvu, vzgoji perutnine, pridelavi mleka, vrtnarstvu. Takshno stanje je nevzdrzhno in nevredno kulturne drzhave.

Pridobivanje sploshnega gospodinjskega znanja mora biti, tako kot v Belgiji, obvezno in hkrati neobvezno. Che zhelimo, da bodo v prihodnosti zhene in dekleta najprej pridobile osnovno znanje gospodinjstva, mora postati pouk gospodinjstva obvezen, kar je mogoche zgolj v okvirih obvezne shole. Po belgijskem vzoru bi obvezen pouk gospodinjstva morali uvesti v osmi razred. Pravshni gospodinjski pouk bi se odvijal dvakrat tedensko po dve do tri ure in bi obsegal osnovne pojme o kuhi, vzdrzhevanju kuhinje in stanovanja, pranju in likanju. Tam, kjer je na razpolago sholski vrt, lahko v primernem letnem chasu obsega tudi gojenje pomembnih vrtnin. Che sholska kuhinja ni na voljo, se mora poiskati primeren prostor. Praktichnemu delu bi se morala pridruzhiti tudi ena ura teoretichnega pouka s pomochjo primerno sestavljenega berila, kot na primer na Badenskem. Avstrijski uchbeniki so po svoje lahko kar ljubki, a so neprimerni za praktichno zhivljenje, zlasti na dezheli, je bila preprichana Kamila Theimer.

Podobnega mnenja je bila Kamila Theimer tudi glede potujochih gospodinjskih techajev. Idealno obliko predstavljajo tri do shtirimesechni potovalni techaji, ki bi posredovali po mozhnosti solidno strokovno izobrazbo. Che bi vztrajali pri njih, potem se bo nekaj deklet nauchilo dolochati kolichino mashchobe v mleku, vechina pa tako kot doslej ne bo poznala allgäuskega molznega sistema niti po imenu in ne bo vedela, da mleko lahko ostane svezhe samo v chistih posodah. Zato je Kamila Theimer za zachetek predlagala uvedbo shest- do osemtedenskih potovalnih techajev, ki morajo poleg pouka kuhe in gospodinjstva vsebovati tudi pouk vrtnarstva, mlekarstva in zhivinoreje. Pouk kuhanja ima na dezheli vedno samo en uspeh: dekleta gredo v mesto za sluzhkinje in tam uporabljajo novopridobljeno znanje. Uspeh je torej ravno nasproten od prichakovanj. Zato mora biti pouk kuhanja kar se da enostaven in strogo prilagojen potrebam kmechke kuhinje. Shest do osemtedenski techaj razumljivo lahko nudi samo najnujnejshe iz vseh podrochij, kar pa bi bil zhe velik napredek glede na sedanje razmere. Ni mogoche verjeti, koliko se ob dobri volji da spraviti v shest do osemtedenski techaj, she zlasti che se pouk raztegne od 7. ure zjutraj do 5. ure popoldne. Kot glede trajanja bo v zachetku treba napraviti nekaj kompromisov glede prizorishcha techajev in uchnih pripomochkov. Ni potrebno, da bi se vsak potovalni techaj odvijal na kmetijski sholi ali bi bil prikljuchen gospodarskem obratu. Pouk vrtnarstva lahko poteka pozimi samo na teoretichni ravni, koshchek vrta pa se lahko najde kjerkoli. Pouk o reji perutnine je tako in tako skorajda popolnoma teoretichen, osnovne pojme molzhe oziroma potrebne prijeme lahko uchiteljica prav dobro pokazhe tudi na molznem kozlu. Kasneje bi prav gotovo lahko poiskali ustrezhljivega kmetovalca, ki bi za preizkus v zhivo dal na razpolago svoj hlev in zhivino. Ko se bodo techaji enkrat udomachili – kar se bo zagotovo zgodilo zelo hitro – bi jih lahko podaljshali in izoblikovali. Treba je samo zacheti in zachetek ne sme biti pretezhak.

Poleg potujochih gospodinjskih techajev bi bili potrebni tudi posebni krajshi techaji. Strokovne uchiteljice – morda tudi strokovni uchitelji – bi morali celo leto potovati po dezheli in prirejati dvo-do petdnevne techaje za kmetice o zelenjadarstvu, reji perutnine, mlekarstvu, uporabi sadja in zelenjave, kot se to dogaja v Belgiji in sedaj tudi na Badenskem. Razumljivo se je tudi tu treba omejiti na osnovne pojme, ob zakljuchku pa, tako kot v tujini, razdeliti natisnjena navodila, da se ne bi znanje pozabilo in ga bo moch obnavljati. Ta metoda se je, povsod kjer so jo uvedli, sijajno obnesla, zato je skrajni chas, da z njo prichnemo tudi pri nas. Kot vabo bi predavanjem lahko pridruzhili tombolo ali plesni krozhek. Pri izbiri sredstev ni treba biti prevech izbirchen, che gre za dober namen. Che bo cilj dosezhen, je vse ostalo postranska stvar, konchno pa tombola tudi ni zlochin.

V enaki meri kot je bila za vpeljavo potovalnih techajev vseh vrst, je Kamila Theimer nasprotovala ustanavljanju kmetijskih ali gospodinjskih shol tam, kjer te niso nujno potrebne kot sredishcha techajev, na primer v Dalmaciji, ali ne sluzhijo za izobrazhevanje uchiteljic. Z denarjem za ustanovitev in vzdrzhevanje takshne shole bi lahko organizirali neshteto potovalnih techajev in posredovali kmetijsko in gospodinjsko izobrazbo shirokim skupinam ljudi, ki jo tako nujno potrebujejo. Chlovek mora biti zelo bogat, da lahko denar investira v kamenje. Najprej je treba poskrbeti, da je na voljo dovolj kruha, shele nato velja misliti na nabavo deserta.

Eno najtezhjih vprashanj kmetijskega in gospodinjskega pouka je brez dvoma vprashanje strokovnih uchiteljic. Do sedaj je bil organiziran en seminar za izobrazhevanje uchiteljic v Otterbachu pri Schärdingu, iz katerega bodo prishle prve uchiteljice shele chez dve leti. Do takrat pa si je treba pomagati drugache, kajti shtevilo v tujini izobrazhenih uchiteljic ne zadoshcha. Ne preostane drugega, kot da kandidatke obiskujejo vechmesechne gospodinjske techaje na eni izmed obstojechih gospodinjskih shol in vech specialnih techajev. Primerno izdelane uchne knjige in navodila bi za zachetek morala zadoshchati. Tudi v Belgiji in Nemchiji so zacheli tako in so shele potem, ko so razpolagali s praktichnimi izkushnjami, dolochili dokonchni uchni program.

Zaradi varchevanja bi gospodinjski pouk na osnovnih sholah zelo verjetno lahko zaupali tamkajshnjim uchiteljicam. Pritegnili bi lahko tudi uchiteljice industrijskega pouka. Uchni program, ki bi ga morale obdelati, naj bi bil najmanj trimesechni techaj, eventuelno dvomesechni techaj, vendar s shtiritedenskim ponavljalnim techajem med naslednjimi pochitnicami. Zato bi morali na primer dati uchiteljicam vsako leto mesec dni pred zachetkom pochitnic ali shole dopust, med pochitnicami pa bi morale znova opraviti shtiritedenski pochitnishki techaj. Na ta nachin bo izgubljen samo en mesec uchne obveznosti, ki ga ne bo pretezhko nadomestiti. Pod tem minimumom se je nemogoche polotiti izobrazhevanja, che ne zhelimo, da bi vsa akcija zhe od zachetka dobila pechat diletantstva. Zagotovo ni za to, da bi s postavljanjem neizvedljivih zahtev vso akcijo onemogochili, vendar se pod dolochen nivo ni mogoche spustiti, je poudarila Kamila Theimer. Dodala je, da bi tudi za izobrazbo strokovnih uchiteljic v prvi vrsti morali pritegniti osnovnosholske uchiteljice, ki so pedagoshko izsholane, navajene pouchevanja in imajo dobro sploshno izobrazbo. Vse te lastnosti so, che zhe ne nujno potrebne, pa vsaj izredno koristne za strokovne uchiteljice na dezheli, ki so, tako kot njihove kolegice na osnovnih sholah, poklicane posredovati izobrazbo shirokim krogom ljudi in delovati vzgojno v najboljshem pomenu besede. Vzgaja in izoblikuje lahko samo tisti, ki je bil sam delezh vzgoje.

Poleg dobrega uchbenika, navodil in uchbenika za uchiteljice bi na osnovnih sholah pri gospodinjskem in kmetijskem pouku potrebovali tudi knjizhice za uchenke, kot so “Manuels” (prirochniki), ki jih uporabljajo v Belgiji. Isto velja tudi za potovalne techaje. Uchno gradivo mora vsebovati vse najnujnejshe in biti lahko razumljivo. Debele knjige berejo samo nekateri, kmetje pa gotovo ne. Kratka navodila na dveh ali treh straneh so vedno dobrodoshla.

Ob zakljuchku si je Kamila Theimer dovolila razgrniti vrsto koristnih predlogov, ki strogo gledano ne sodijo v okvire izborazhevanja, a so v tesni zvezi z njim. Med potovanjem po Nemchiji je namrech naletela na vrsto stvari, ki bi v Avstriji zagotovo dozhivele uspeh. Najprej so to javni kuharski techaji v mestih. Ob pomanjkanju vsakrshnega znanja o nauku o zhivilih in prehrani ter o plemeniti umetnosti kuhanja, ki je znachilno za nashe revnejshe ljudske plasti, bi prehranjevanje na ta nachin lahko spravili na primeren nivo in nekoliko nasprotovali posledicam podrazhitev.

Prav tako bi bila nujna intenzivnejsha uporaba (recikliranje) sadja in zelenjave. Avstrijo Nemchija na tem podrochju dalech prekasha. Che je veliko sadja, pri nas z njim krmijo svinje, ker ga ne znajo predelati. Sadje, tudi odpadlo sadje, je potrebno uporabiti za stalno narashchajoche konzume (prodajne zadruge). Odpadlo sadje se uporablja predvsem za proizvodnjo alkohola, ki bi jo z njenim predlogom lahko omejili, s tem pa tudi uzhivanje alkohola.

Gozdne sadezhe bi lahko predelovali v dzheme in sokove, kar je lahko izvedljivo z novimi nemshkimi stroji, pri tem pa ni potrebno, da bi povsod postavljali nove industrijske obrate. Isto velja tudi za dren in samorasle smokve v Dalmaciji in na istrskih otokih. Namesto da bi jih tako kot doslej pustili zgniti, bi iz drena lahko pripravili okusen dzhem, in smokev pa marmelade in dusheno sadje. Lotiti se velja tudi pridelave sadja brez sladkorja za diabetike, kot to zelo uspeshno delajo v Gandersheimu. Kljub vsem pogojem za lastno proizvodnjo se vse te stvari uvazhajo za velik denar. V isti sklop sodi tudi mozhnost kandiranja kranjskih melon in sushenja drobnega gozdnega sadja.

V Wiesbadnu je Kamila Theimer slishala za lekarnarja, ki mu je s posebnim krmljenjem uspelo vzgojiti vrsto kokoshi, katerih jajca vsebujejo osemkrat vech zheleza kot obichajna. Jajca so namenjena tistim slabokrvnim, ki zheleza ne morejo ali zhelijo jemati v obliki zdravil in so primerna zlasti za otroke in starejshe. Primesi h krmi ji lekarnar razumljivo ni izdal, kemiki pa bi skrivnost zagotovo zlahka razvozlali.

Kmetijska panoga, ki je v Nemchiji v polnem razcvetu, v Avstriji pa je povsem zanemarjena, je vzreja rac, ki se je izkazala za bolj donosno kot svinjereja. Raca je skromna, neizbirchna zhival, ki se jo lahko goji povsod tam, kjer sta na voljo voda in odpadki. Zakaj torej ne bi v vodnatih predelih uvedli vzreje rac kot industrijsko panogo.

Predilnic in tkalnic ne bi mogli imeti za kmetijsko proizvodnjo, prej za klasichno hishno proizvodnjo podezhelanov. Kjer bi rochno predilstvo in tkalstvo morala tekmovati s strojnim delom, zagotovo ne bosta prezhivela, zato ni mogoche zagovarjati njune vpeljave. Obstaja pa vrsta izdelkov, ki predstavljajo dober dodaten zasluzhek kmechkemu prebivalstvu in jih ne bi mogli enako kvalitetno izdelati s stroji, predvsem tekstilni izdelki za uporabo v kuhinji in kopalnici. Njihovo izdelavo bi morali uvesti povsod tam, kjer se prebivalci ne morejo prezhivljati s kmechkim delom. Badenski “Frauenverein” je pripravljen dati na razpolago potujocho uchiteljico in opremiti industrijsko proizvodnjo. Celotni stroshki za uchiteljico, opremo in zbirko vzorcev bi bili okrog 3.000 kron. Glede prodaje si ni treba delati nobenih skrbi. Gre za izdelke, ki so neprestano v uporabi in bodo vedno ohranili trzhno vrednost. Pri ponovnem uvajanju predilstva in tkalstva ni moch spregledati tudi etichne strani.

Kamila Themier je med shtevilnimi ustanovami, ki jih je videla v tujini, zhelela opozoriti na svetovalno sluzhbo v Münchnu, ki jo kazhe nujno uvesti tudi v Avstriji. Drobna gospodinjska pomozhna orodja so v Avstriji mnogo manj poznana kot v tujini. Lupilnik za sadje in zelenjavo ima vsako nemshko gospodinjstvo. Zaradi visokih carin za zhelezo je proizvodnja tovrstnih pripomochkov v Avstriji redka ali draga, tuji izdelki pa so oblozheni z visokimi uvoznimi carinami. Ko bo njihova uporaba sploshna, se bo kakshna firma odlochila za njihovo izdelavo, kar bi bilo zelo zazheljeno. Lupilci na primer olajshajo delo in imajo tudi direkten vpliv na prehranjevanje. Znano je, da se najvech beljakovin pri krompirju, jabolkih idr. nahaja pod lupino in jih zato z navadnim nozhem odstranimo. Isto velja za celo vrsto prehrambenih preparatov (sladna kava, korenike lushtreka idr.), ki jih kmechko prebivalstvo zhal ne pozna. Solidna svetovalna sluzhba je zato potrebna in z njeno vpeljavo se ne kazhe obotavljati.

Bralci se nedvomno sprashujejo: vse to je zelo lepo in dobro, toda kdo bo vse to ustanovil in predvsem plachal, je poudarila Kamila Theimer. Vprashanje je upravicheno, odgovor nanj pa ni tako tezhaven kot se zdi. Sama ga je nakazala zhe pri pretresu socialnega skrbstva. Kot pri poravnavi stroshkov za ustanove socialnega skrbstva, morajo tudi pri pouku in narodnogospodarskih ukrepih sodelovati vsi interesenti, drzhava, dezhele, obchine, kmetijske organizacije in neposredno udelezheni. Nasprotuje pa t.i. drzhavnim akcijam. Poudarila je, da nich ne demoralizira bolj, kot che ljudem vedno vse podarimo. Zagotovo jim je treba pomagati, predvsem pa se morajo nauchiti, da si bodo pomagali sami. Nich ne bi bilo bolj zgresheno, kot da bi drzhava vse napravila in plachala sama. Drzhava naj nudi potrebne podpore, izpeljavo akcije pa naj prepusti drugim, v tem primeru novoustanovljeni “Landwirtschaftliche Reichsfrauenvereinigung” (Poljedelska drzhavna zhenska zveza), ki je v svoj statut zapisala, da je njena naloga vpeljava socialnega skrbstva in gospodinjskega pouka na dezheli. Za to poleg financhnih govorijo tudi upravno-tehnichni razlogi. Da bi se drzhava lahko podala v tako velikopotezno akcijo, bi morala takoj ustanoviti poseben odsek. Dobro vemo, koliko bi to stalo. Upravno-tehnichno vprashanje pa je, kateremu ministrstvu bi prikljuchili novoustanovljeni odsek. Socialno skrbstvo sodi pod ministrstvo za notranje zadeve, pouk osnovnosholskih uchiteljic in uchenk pod ministrstvo za sholstvo, vecherni gospodinjski techaji za delavke, techaji predilstva in tkalstva pod ministrstvo za delo, samo poljedelski izobrazhevalni techaji in mogoche novoustanovljene zadruge po dezheli pod ministrstvo za poljedelstvo. Prva prepreka na poti do oblikovanja takshnega odseka bi bil torej spor glede pristojnosti med shtirimi ministrstvi. Vprashanje je, che bi ob znani hitrosti nashega administrativnega delovanja lahko prishlo do odlochitve. Vse to bi odpadlo, che bi izpeljavo prenesli na Poljedelsko drzhavno zhensko zvezo. Ta bi stroshke centralne pisarne v veliki meri poravnala sama, kar ji ne bo tezhko po zaslugi prihodkov od chlanarin in prirejanja praznovanj. Na vsak nachin bi drzhavna subvencija Poljedelski drzhavni zhenski zvezi komajda zadoshchala za letne dohodke dvornega svetnika, ki bi ga bilo treba postaviti v vodstvo odseka. Ostale drzhavne podpore bi bile vsakich posebej namenjene za dolochene namene, njihova vishina bi bila dolochena vnaprej. Drzhava bi na primer namenilo toliko in toliko za eno uchiteljico, toliko za en techaj, za eno bolnishko negovalko, za en zaboj zdravil idr. in to samo potem, ko bodo preostali dejavniki zhe prispevali svoj delezh k vzdrzhevanju uchiteljice ali bolnishke sestre. Na ta nachin bo Poljedelska drzhavna zhenska zveza prisiljena k delovanju in ne bo nevarnosti, da bi se vse skupaj zamochvirilo. Vsekakor bi morala zveza imeti moch, pritegniti druge faktorje k plachevanju njihovih prispevkov. Poleg cenenosti in enostavnosti ima takshna metoda she eno prednost: zagotovoljena je potrebna nazornost in prilagodljivost v specifichnih lokalnih razmerah. Razlichni odlochilni faktorji v posameznih kronovinah bodo zagotovo prispevali sredstva samo za nekaj, kar bo njim v prid in kar bo preprechilo vsakrshno enostransko dekretiranje. Razumljivo morajo ti faktorji dobiti pravico do svojih chlanov v nadzornih odborih oddelkov, techajev itd. Tudi poroshtvo za starostno zavarovanje uchiteljic, posvetnih negovalk idr. bi morala prevzeti drzhava; ko bo akcija urejeno potekala, bo dovolj uchiteljic, da bodo lahko utemeljevale kreiranje lastnega statuta. Pri osnovnosholskih uchiteljicah mora biti popolnoma uposhtevana njihova delovna doba, delezhne morajo biti vseh prednosti, ki jim pripadajo. Che bi na to pozabili, ne bi mogli obdrzhati visokokvalificiranih delavnih mochi. Uspeh pa je, che bi zagotovili samo te.

Kar zadeva upravljanje z drzhavnim posojilom, je Kamila Theimer menila, da bi ga zaradi poenostavitve postopka prenesli na ministrstvo za poljedelstvo. V ta namen bi morali pritegniti strokovno izobrazhene osebe, ki bi lahko svetovale tudi pri techajih idr., ko jih bo organizirala zveza, in jih izvedensko ocenjevale. Razen tega za prvo leto kredit ne bi smel biti prevelik, saj bi moralo biti delo v prvem letu predvsem informativno in poskusno. S tem ne meni, da je prvo leto treba izpolniti samo s pisanjem. Potrebno je narediti tudi nekaj pozitivnega, kot to zhe dela Poljedelska drzhavna zhenska zveza, vendar je to pozitivno delovanje omejeno samo po sebi, ker ni mogoche poskusiti na dvajsetih mestih istochasno in je dovolj dela z oblikovanjem predpisov, obrazcev, pridobivanjem in izobrazhevanjem bodochih uchnih sil.

To je v glavnih potezah socialno skrbstvo in strokovno sholstvo na dezheli, kot si ga predstavlja sama, je sklenila Kamila Theimer. Seveda slika she ni dokonchana in bodo nekatere poteze potrebovale retusho. Med teorijo in prakso je pach prepad, ki ga je moch premostiti samo z izkushnjami. Poskusiti velja s shtudijem, zlasti v Avstriji, kjer moramo v vsakem pogledu rachunati na popolnoma razlichne razmere in se jim prilagajati. Kljub temu ne smemo pozabiti na dolocheno enotnost celotne akcije, postaviti je treba tochno dolochena pravila, pa cheprav so ta iz kavchuka. Znano je, da se tudi kavchuk lahko raztegne samo do dolochene stopnje in zato lahko sluzhi za oporo! Tako je treba narediti tudi z uvajanjem socialnega skrbstva in strokovnega sholstva na dezheli in popoln uspeh prav gotovo ne bo izostal.359

V letih okrog leta 1900 je v kulturnem in politichnem zhivljenju Dunaja sodelovala vrsta izjemnih zhensk. Med njimi so bile literarne ustvarjalke, borke za zhenske pravice, mecenke in muze, igralke, umetnice, chasnikarke, salonske dame – ustanoviteljice pomembnih kulturnih salonov... Med najbolj znamenitimi so bile pisateljica in aforistka Marie von Ebner-Eschenbach (1830-1916), ki je leta 1900 kot prva zhenska prejela chastni doktorat na dunajski univerzi, pisateljica in borka za mir Bertha von Suttner (1843-1914), ki je vplivala na Alfreda Nobela (1833-1896), da je poleg nagrad za fiziko, kemijo, medicino in literaturo dolochil tudi nagrado za prizadevanja za mir med narodi, pisateljica, publicistka in borka za zhenske pravice Rosa Mayreder (1858-1938), ki je leta 1893 ustanovila Sploshno avstrijsko zhensko drushtvo in med drugim za svojega dobrega prijatelja avstrijskega skladatelja Huga Wolfa (1860-1903) napisala libreto za komichno opero “Der Corregidor”, hcherka slovitega liberalnega chasnikarja, lastnika in izdajatelja Neue Wiener Tagblatta Moriza Szepsa, publicistka Berta Zuckerkandl (1864-1945), ki je ustanovila salon, v katerem so se zbirale najpomembnejshe osebnosti znanstvenega in kulturnega zhivljenja v Avstriji, ob koncu 1. svetovne vojne pa je vplivala na druzhinskega prijatelja Georgesa Clemenceaua, da je Francija preklicala veto na mednarodno pomoch Avstriji (njen soprog anatom Emil Zuckerkandl si je prizadeval za visokosholski shtudij zhensk na Dunaju), pionirka na podrochju zhenske vzgoje dr. Eugenie Schwarzwald (1872-1940), pisateljica bestsellerjev Bertha Eckstein-Diener (1874-1948), ki je v literarni svet vstopila s psevdonimom Sir Galahad, idr.360

Tudi Kamila Theimer je s svojim publicistichnim in drugim javnim delovanjem vsekakor krepko presegala povprechno podobo zhene svojega chasa. Enako bi lahko veljalo tudi za njeno vlogo v aferi, ki jo je sprozhila na Kranjskem. Cheprav jo mnenja Krekovih sodobnikov postavljajo v dvomljivo luch, so njene obtozhbe uchinkovale preprichljivo. Njen nastop je bil nesramezhljiv. Vehementno je stopila na politichno prizorishche in prekorachila mejo, ki je zhenske v takratnem politichnem zhivljenju niso smele prestopiti.

Po drugi plati pa so bile njene zahteve, pred katere je postavljala Kreka, povsem tradicionalne. Skrajna oblika druzhbene realizacije, ki jo je zhelela dosechi, bi bila poroka, ne pa morda uresnichenje njenih prizadevanj na gospodinjskoizobrazhevalnem podrochju. Slepo se je oklenila ideje, da si bo pridobila Kreka. Upanja za dosego takshnega cilja ni nikoli imela. Zamisel, da bi to lahko dosegla samo s pismi, bi lahko oznachili za skrajno precenjevanje samega sebe.

Zakaj si je torej samovoljno izbrala vlogo politichnega trobila Slovenskega naroda, pri tem pa brez dvoma izrekala tudi lazhi? Ji je morda ustrezala pozornost, ki jo je dozhivljala na odru javnega in politichnega zhivljenja ali pa jo je morda povsem obvladal unichevalni in samounichevalni nagon?

Vse nejasnosti bi lahko razreshil samo odgovor na kljuchno vprashanje, ki je afero spremljalo zhe od samega zachetka: ali je bila afera samo “plod bolnih zhivcev” ali pa je shlo za uzhaljeno zhensko, ki se ni ustrashila posledic svojih mashchevalnih dejanj. Torej: eksaltirana, histerichna, nevrotichna, shizofrena, premaknjena, neprishtevna, blazna zhenska, kot je odlochno trdil urednik Slovenca,361 ali samozavestna zhenska z mochno individualnostjo – oziroma nekaj vmes med obema skrajnostma.362

 

 

 
 

“PADEJO VODITELJI, PADE STRANKA”

 

“Kako grozna je ta zadeva! Liberalci bodo pri prihodnjih volitvah – Prve mesce prihodnjega leta – Vse uporabili in povechali in presukali! Kolika nevarnost! Ako ne pomaga molitev, bo huda.” Te misli je julija 1913 v svoj dnevnik zapisal knezoshkof Anton Bonaventura Jeglich.363

Kljub temu, da je dezhelnozborske volitve na Kranjskem leta 1913 spremljala silovita antiklerikalna propagandna kampanja, v katero sta sodili tudi aferi s Kamilo Theimer in Vodishko Johanco, je SLS dosegla preprichljivo zmago. “Mesec dni za katolishkim shodom se je vrshilo she zadnje zasedanje dezhelnega zbora, ki je bil potem sredi oktobra razpushchen,” pishe Fran Erjavec. “Dasi je bila pretekla funkcijska doba dezh. zbora za dezhelo uspeshnejsha nego katerakoli dotedanjih, je spricho besnega liberalnega napadanja dezhelnega gospodarstva SLS vendarle izgubila pri decemberskih volitvah priblizhno 300 glasov v prid liberalcem. Toda sestava dezhelnega zbora je ostala neizpremenjena tudi v bodoche.”364

Po mnenju Albina Prepeluha – Abditusa se je to zgodilo tudi zato, ker liberalna in socialdemokratska stranka pri pripravah na volitve nista nastopali enotno. Prepeluha je Ivan Dolenec poleg dr. Karla Trillerja oznachil za enega redkih Krekovih politichnih nasprotnikov, ki so se javno izrekli proti liberalnemu postopanju v primeru Kamile Theimer. Krek je Prepeluhu zaupal in si je celo prizadeval, da bi ga pridobil za sodelovanje v katolishki stranki. V prijateljskih stikih sta bila od leta 1908 dalje.365 V nadaljevanju navedeni Prepeluhov chlanek je Andrej Filipich oznachil za “zakljuchno besedo” k aferi Theimer.366

“She v predvolilni dobi je z nenavadno vehemenco v slovenski javnosti nastopila razljuchena nemshka dama z napadi na posamezne vodilne osebe Slovenske ljudske stranke,” je leta 1914 v Nashih zapiskih (1902-1922) pisal Albin Prepeluh. “Njen prvi cilj je bil nachelnik te stranke in sedanji kranjski dezhelni glavar. Obdolzhitve so bile hude, povedane so bile zachetkoma v obliki, ki ni dopushchala dvomov. In v hipu je bila vsa katolishka opozicija v dezheli v tirih, ki jih je ta razljuchena nemshka dama zarisavala. Prichel je osebni boj, ki doslej v dezheli ni imel primere. In porodila se je absurdna misel, absurdna za to, ker se je porodila v politishkem zhivljenju: Padejo voditelji, pade stranka. Kakor bi politishke stranke zhivele od posameznih voditeljev! Ta osebni boj, zapochet proti nachelniku stranke, se je skoraj neopazheno preselil na druge postranske osebe in naenkrat se je odprla zachudenim ochem neznatna ljubezanska zgodba. In na tej zgodbi je poslej viselo politishko zhivljenje protiklerikalne opozicije. Od brezprimernega napihovaja te zgodbe se je prichakovalo politishkih preobratov v dezheli. Ost je bila sedaj naperjena proti chloveku, ki je brezdvomno najjasnejsha politishka glava v vladajochi stranki, dr.ju Kreku, kateri je ob praznih rokah osivel. Ampak, dobro; umazhimo in vrzimo. Toda, je eden od teh le inteligentov kdaj pomislil, da bi tudi resnichnost te zgodbe ne mogla in smela pri modernem chloveku zbuditi chuta umazanosti in zanichevanja do chloveka, ki se mu kaj takega tako-le ochita? Ravno pri moderno izobrazhenem chloveku bi smelo tako pochetje zhenske, ki se je nevede sama javno po chasopisju mazala z blatom, vzbuditi samo stud in pomilovanje. Chudil sem se toraj ochitkom, ki so bili izrecheni po javnih shodih kot nadaljevanje tega grdega osebnega boja. Imenoval se je dan greha. Tisti chas sem shel pogledat v stenografichni zapisnik drzhavnega zbora in tam videl, da je tisti dan dr. Krek bil v poslanski zbornici in se je she pozno na vecher udelezhil nekega glasovanja. Zhe to dejstvo samo dokazuje, da s trditvami, objavljenimi v chasopisju, ni nekaj v redu. In nadaljne poizvedbe so izrekle, da je bil prishel tisti vecher dr. Krek naravnost iz parlamenta v svoj hotel v spremstvu dveh gospodov. Ampak pravzaprav je vse smeshno! Kaj nas obchane briga, kje se potika, kako jé in kako smrchi nash sosed onstran zida?

 

Albin Prepeluh

 

Danes, ko je popolna brezuspeshnost take politishke taktike vech kot ochividna, se tudi lahko javno reche, da je bil uprizorjen osebni napad na dr.ja Kreka, kot dushevnega voditelja S.L.S., dejanje, ki ga je sedaj, po britkih izkushnjah, tezhko kvalificirati. Opravichljiv je bil le v toliko, da se je vodil v namenu in upanju, s tem dosechi politishki preobrat. Ampak tudi ta opravichba je precej klavrna, ako se uposhteva, da se je komu v zhivo delala krivica. Pisma, ki jih je objavilo dnevno chasopisje, so bila potvora v toliko, da se je iztrgalo posamezne besede in stavke

in se jih je podchrtavalo. S tem se je hotelo dokazati erotichno plat teh pisem. Potvora je bilo tudi to le: Izvirniki pisem nosijo vechinoma angleshki naziv 'Dearest', podpisi pa 'John' – kar vse je nekaj chisto drugega kot pa ono, kar se je podalo pikantnih rechi zheljni publiki. – Kako naj se tako pochetje oznachi drugache kot humbug? Previden chlovek tudi v objavljenih pismih ni zasledil erotike. Pa kaj to. Ali ni bila ostudna potvora tudi ovadba slovenskega Soklostva, ki je prishla iz iste roke? Che se spustimo v politiki na takole polje, lahko umazhemo najposhtenejega med nami. In brezprimerna naivnost bi bila, trditi, da se takole dela ljudsko in narodno in svobodomiselno politiko. Kaj pa je politika? V danashnji demokratichni dobi politika ni nich drugega kot delo za koristi shirokih plasti naroda. Politika sama na sebi ni nobena umazanija in nobeno brutaliziranje. In nobenega vzgleda ni, ki bi mu mogli slediti tudi poshteno, ko smo ga samo obsodili kot krivichnega in nemoralnega.

Ta osebni boj je vzdignil v nashi politiki dosti prahu. Zhenska, ki je ustvarila taktiko za politishke volitve, se je po teh volitvah sama razparala s tem, da je z lazhnjivimi navedbami ovadila napredno organizacijo samo. To je nauk, ki se ga tezhko prenese.

Pa za to ne gre vech. Ampak za tole:

Ni dvoma, da so mnogi vodilni politiki v svobodomiselnem taboru v dezhelici zhiveli v trdnem preprichanju, da bodo taka-le razkritja povsem tuje in nepoznane dame, katere verodostojnosti ni bila z nichemer izkazana, prinesla politishki preobrat, ki bo koristil vsem svobodomiselnim strankam v dezheli in tudi izven njenih mej. To nazivanje, ki ga je tako trdovratno shirilo meshchansko chasopisje, je neizpodbiten dokaz, kako malo je poznan dejanski gospodarski in politishki polozhaj slovenskega ljudstva med ljudmi, ki so poklicno obvezani ga poznati.

V obche pa tudi izkushnje iz politishkih bojev drugih dezhel prichajo, da politishki boj, preneshen na osebno struno povsod tam, kjer temelji ta boj na koliko toliko zdemokratizovanih politishkih pravicah, nima prav nobenega vpliva na dano politishko konstelacijo. Pa tudi uspehi, ki se pri taki politishki taktiki dosezhejo neverjetni uspehi – nikoli niso nich drugega kot efemerni pojavi, ki kmalu izginejo pod silnim pritiskom temeljev danega gospodarskega in druzhabnega zhivljenja.” SLS je izrazito gospodarska stranka, je nadaljeval Albin Prepeluh. Njen cilj je dvigniti poljedelsko produkcijo. She nikoli prej se ni zidalo toliko cest, vodovodov, hlevov itd., she nikoli ni imel kmechki stan toliko politichnih pravic, kot jih uzhiva danes na Kranjskem – mnogokrat na shkodo ostalemu prebivalstvu. Volilna geometrija je prirejena tako, da pridejo do veljave povsod interesi kmechkega stanu, za delavski stan pa je v dezhelni avtonomiji borno poskrbljeno in ne more dobiti svojega zastopnika v dezhelni zbornici. “Vprasham: Ali je bilo ob tem dejanskem stanju mogoche le misliti na uspehe osebnega boja, taktike, ki je temeljila na trditvah, ki niso bile nikjer in z nichemer dovelj podprte, ki so bile servirane senzacije zheljni publiki v obliki, sami na sebi odurni in odbijajochi?

 

 

 

"Gesla za volitve", Dan, 1913/ 676

 

"'Fantje, kdo je pravi mozh,

Ta naj gre na boj na nozh!

Kdo naj se samo prereka?'

(to je geslo doktor Kreka.)

 

'Kdor je nashi stranki zvest

ta naj trdno stisne pest,

in naj liberalce bicha! –'

(geslo doktor Shustershicha.)

 

'Kdor se proti nam upira,

ga ubijmo brez obzira,

sveta nasha je osveta.'

(to je geslo za Lampeta.)

 

'Chlovek naj skrbi le zase

in uzhiva lepe chase

zraven pije naj tokajca–'

(to je geslo doktor Zajca.)

'Vera, to je stvar za farje

nam pa gre le za denarje,

mi smo tam, kjer bo vech neslo'

(doktor Peganovo geslo.)

 

'Tudi che okraj se brani,

mu poslanec zvest ostani,

nich ne boj se hrupa, udarca,'

(to je geslo Evgen Jarca.)

 

Ljudje bodo naj nevedni,

zato listi so napredni,

zataji naj se natura!'

(kliche shkof + Bonaventura.)

 

'Vsi katolishki poslanci

naj uche se pri Johanci kar

je delala Ivanka,

dela nasha ljudska stranka.'

(Nashe geslo.)"

 

Pri praktishko mislechem poljedelcu, ki je vendarle tudi politishko organiziran, taka taktika ni mogla priti v rachun.” Liberalna stranka, ki ima svojo politichno organizacijo razvejano samo po nekaterih mestih in trgih, si je ob nedavnem volilnem boju pomagala s taktiko, ki je socialdemokratska stranka ne more sprejeti. Skupni obema strankama so bili edinole kulturni momenti, ki pa ne morejo obvladati gospodarskih interesov. Temelj “socialistishke” stranke je gospodarski program, stranka zastopa zhivljenjske interese proletariata, hlapcev, dninarjev in drugih siromakov nasproti velikemu kmetu. V njihov prid je potrebno izboljshati davchni sistem, ki je krivichen, kajti najrevnejshi sloji plachujejo najvech davka, s katerim si opomoreta veliki in srednji kmet. Pri tako slabo urejeni politichni organizaciji je taktika, da bi se skupaj z meshchanstvom boril za politichne pravice, delavski razred nujno privedla do razocharanj, saj “emancipacija delavskega razreda more biti le delo tega razreda samega”. Cheprav ni bil sklenjen formalen kompromis z liberalno stranko, je taktika socialdemokratske stranke temeljila na napachni misli o skupnih kulturnih interesih obeh strank. V primerjavi s prejshnjimi volitvami je socialdemokratska stranka nazadovala, saj so mnogi njeni volilci zaradi sploshnega prichakovanja, da usluga rodi protiuslugo, glasovali za liberalne kandidate. Volitve pa so tudi pokazale, da ni mogoche “govoriti o skupnih kulturnih interesih tam, kjer gospodarska nachela s silo lomijo misel na kulturna dela”, zato mora zmagati “izpoznanje, da je treba socialistishki nauk tudi v praktishkih politishkih bojih ohraniti chist od onih svetovnih dushevnih proizvodov liberalizma, ki nimajo s socialistishkim svetovnim nazorom nobene skupnosti, temvech so mu le shkodljivi ornamenti”.367

 

 

Maksim Gaspari, Dan, 1914/704

 

Seveda je tudi ob volitvah v letu 1913 nastalo nekaj karikatur. Zgovorna je she zlasti karikatura, ki spremlja pesmico “Gesla za volitve”, ki je bila objavljena v 676. sht. Dneva. V spremljajochi pesmici so omenjeni nekateri junaki afere Kamile Theimer. Na karikaturi predstavljena roka z nozhem se najbrzh nanasha na Krekovo grozhnjo liberalcem, morda izrecheno med Krekovim govorom v Ljubljani maja 1911, ali na javni shod na Limbarski gori, ki je bil po mnenju Ivana Hribarja neposredni povod za afero Theimer.368 Podobno je bila zastavljena tudi pesmica z naslovom “Klerikalni mozhje”, objavljena v sht. 636. V sht. 704 se je urednishtvo Dneva odlochilo obuditi spomin na nekatere pretekle dogodke. Pri tem si je pomagalo kar s shtirimi karikaturami. Na eni vidimo Kreka, ki grozi z nozhem in krichi “Fantje, pobijmo liberalce!”, na drugi Krek po lestvi leze v “Vilo Kamila”, na tretji Krek opazovalcu zakriva ochi, da ne bi videl metuljchkov in ptichkov, ki se zhenijo. Na zadnji karikaturi srechamo Kamilo Theimer v postelji, ob njej je Krek z injekcijo, nad obema leta shtorklja. V 745 sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Nova odredba”. Na njej je upodobljen Krek med otroki. Njen komentar se glasi:

“Kakor slishimo, je dezhelni sholski svet prepovedal obhajati 28. december, da ne bo nedolzhnim otrochichem v pohujshanje.”

 

 

 

 

“NEPREMOSTLJIV PREPAD”

 

Afere Theimer obenem s Krekovo domnevno in nedokazano “laision dangereuse” ne bi smeli jemati pretirano resno, vendar bi tezhko trdili, da ni pustila za seboj konkretnih politichnih posledic. Oplazila je namrech vrsto oseb tako iz klerikalnega kot liberalnega tabora. V njej so se pojavljala imena katolishkih in liberalnih strankarskih prvakov, dr. Ivana Shustershicha, dr. Janeza Evangelista Kreka, dr. Ivana Tavcharja, Ivana Hribarja, imena drzhavno- in dezhelnozborskih poslancev ter dezhelnih odbornikov: Josipa Gostincharja, Franca Jaklicha, dr. Evgena Lampeta, dr. Franca Novaka, dr. Vladislava Pegana, Ivana Pibra, Josipa Pogachnika, Franceta Povsheta, Adolfa Ribnikarja, dr. Karla Trillerja, dr. Ivana Zajca, imena mnogih duhovnikov, Krekovih sodelavcev, urednikov in chasnikarjev... V Narodni vladi Drzhave Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustanovljeni oktobra 1918, je bila med 12 chlani kar polovica povezanih z afero: dr. Anton Brecelj, Andrej Kalan, dr. Lovro Pogachnik, Anton Kristan, dr. Ivan Tavchar in dr. Karel Triller, Josip vitez Pogachnik pa je bil predsednik prve slovenske narodne vlade. Javna pisma Kamile Theimer so uspela poglobiti liberalni dvom o poshtenosti dezhelnega glavarja, intervencija mladoliberalcev pa je privedla do Trillerjevega odstopa iz dezhelnega odbora. Pisma Kamile Theimer in shtevilni pogromashki chlanki v Slovenskem narodu, Dnevu in Zarji pa so predvsem uspeli zasejati seme dvoma v moralno neoporechnost dr. Janeza Evangelista Kreka, Kreku samemu pa temeljito zagreniti leto 1913. Nikakor pa se po zaslugi afere ni zmanjshala Krekova priljubljenost pri ljudeh. Njihovo naklonjenost si je Krek uspel prodobiti po zaslugi dolgoletnega neutrudnega dela na organizacijskem, socialnem, gospodarskem in kulturnem podrochju.

Nekateri pisci zatrjujejo, da so se za afero skrivala tudi pomembnejsha politichna vprashanja. Po njihovi zaslugi bi lahko upravichili raziskovalno pozornost, ki smo jo posvetili aferi, in njeno podrobno obravnavanje. Tako je na primer vsekakor zanimiva trditev Ivana Dolenca in Andreja Filipicha, da je afera vplivala na razplet spora med Krekom in Shustershichem. Ivan Dolenec je zapisal naslednjo misel: “In che se bodo vprashali, kako se je po Krekovi smrti – zgodba s Th. je bila pach mnogo kriva njegov smrti! – pozhivil prihodnji rod, bodo nashli med

drugim morebiti tele momente. Nesrecha s Th. je bila potrebna, da se je v stranki mogel razviti boj med K. in Sh. Ta boj je rodil za stranko, za katero se je K. toliko zhrtvoval, dragocene sadove. 1. Stranka se je med svetovno vojno pravilno orientirala v protiavstrijski smeri, kamor bi se pod Sh. vodstvom pach ne bila nikdar usmerila v tako ogromni vechini.”369 Po Dolenchevem mnenju je sluzhila afera Theimer za povod zachetka boja med Krekom in Shustershichem, boja, ki ga Krek nikakor ni zhelel. Dolenec omenja, da je v tem boju Krek moral dozhiveti nekaj podobnega kot s Kamilo Theimer. “Ochitalo so mu je zopet nemoralno razmerje z usluzhbenko Gospodarske zveze, kjer je delal K. med vojno dan na dan kot ravnatelj. Umazane govorice je shiril tudi neki usluzhbenec, pristash nasprotnega krila v stranki. Tedaj je pa v Kreku zavrelo. Pri skupni seji nachelstva in nadzorstva Gospodarske zveze je poklical v sejno dvorano vse uradnishtvo in je vpricho vseh povedal, kaj se mu ochita sedaj, ko zhe nima – kakor se je izrazil – nobenega lasu vech in nobenega zoba. Pozval je vse, naj se javijo, che kdo kaj ve tozadevno o njem. Molk. Tudi tisto usluzhbenko je posebej vprashal, ali je na obdolzhitvah kaj resnice. Odgovor, da nich. Tedaj vzame K. tablo z verzi, ki so mu jo o bozhichu 1915 poklonili usluzhbenci Gospodarske zveze za 50letnico, in jo razbije na mizi. Usluzhbencem pa reche, da lahko odidejo.”370

Do nesoglasja med Krekom in Shustershichem je prishlo zhe ob prvi Shustershichevi kandidaturi v drzhavni zbor leta 1894. Nesoglasje ni prishlo v javnost.371 Fran Erjavec pishe, da je sporno imenovanje dezhelnega glavarja leta 1912 vzbudilo prvo vechjo napetost med Shustershichem in mlajshim izobrazhenstvom, ki se je zbiralo okrog Kreka. Erjavec je menil, da je bila med razlogi, da ni prishlo do odkritega preloma med Krekom in Shustershichem zhe leta 1912 oziroma 1913, poleg Krekove skrbi za disciplinirano enotnost stranke in priprav na IV. slovenski katolishki shod, tudi Theimerchina afera.372 Nasprotovanje med Krekom in Shustershichem naj bi doseglo enega vrhuncev ob zhe omenjeni Shustershichevi izvolitvi za dezhelnega glavarja. Napovedana je bila vojna, vendar pa sta se Krek in Shustershich zavedala, da mora stranka navzven ostajati enotna. Spor se je dokonchno razplamtel med 1. svetovno vojno. Z mnogimi od vpletenih smo se srechali v aferi Theimer. Z javnega prizorishcha se je poslovila samo Kamila Theimer, ki je za seboj zapustila grenak spomin. “Krek in Shushtershich sta v kontraverznem odnosu drug do drugega nashla vsak 'svoj neodpustljivi greh', tj. zamujeno prilozhnost, da onemogochita konkurenta,” ugotavlja Janko Pleterski. “Krek 1912. svojo koncesijo Shushtershichu, da obdrzhi drzhavnozborski mandat, Shushtershich 1913. to, da je (za poplachilo) pomagal Kreka reshiti iz tezhav, ki so mu jih povzrochile obtozhbe Camille Theimer. /.../ V letih 1912-1913 sta si bila tako hkrati upnika in dolzhnika, a tudi zhe bot! Morda se zato Krek v odlochilnem 1917. letu ni chutil Shushtershichu nich dolzhnega.”373

V podobno smer se je razvijalo tudi razmerje med Krekom in dr. Evgenom Lampetom, ki je veljal za Shustershichevo desno roko. Lampeta je nekdaj s Krekom vezalo tesno prijateljstvo, nato pa se je Lampe pridruzhil Shustershichu in postal eden najstrastnejshih Krekovih nasprotnikov.374 “Polagoma se je srd dr. Kreka in njegovih mladinov obrnil proti dr. Lampetu she bolj kot proti dr. Shushtershichu, kar prichajo Krekova pisma, ki jih je objavil Franjo Shuklje v svojih Spominih. Lampe je nosil na svojih ramenih velik del truda za rehabilitacijo dr. Kreka v dezhelnem zboru ob priliki Theimerichine afere: v zahvalo' za vse to ga kmalu njegov 'prijatelj' Krek imenuje v teh pismih 'kruljavi Jebusejec, ki je najslabshi'.”375

Albin Prepeluh je na primer menil, da spor ni bil nachelne politichne narave, temvech je shlo za osebno obrachunanje med prvaki stranke.376 Tudi Matija Shkerbec je bil preprichan, da so bili v spor med Krekom in Shustershichem vpleteni tudi “osebnostni momenti”.377 Po Shkerbchevem mnenju naj bi Krek podlegel vplivu svoje okolice. “Krek je bil zhe po svoji naravi zelo temperamenten, chlovek, pri katerem je chustvo kaj pogosto nadvladalo razum; med vojno je vedno bolj izgubljal svoje zhivce, postal je silno osebno obchutljiv, kar je znala njegova okolica izrabiti. Ta obchutljivost se je posebno pokazala v nespametnem ljubosumju med Gospodarsko zvezo in Kmetijsko druzhbo ter dezhelno ustanovo 'Vnochevalnico', kakor sem zhe omenjal drugod.

Do raznih politichnih napetosti pa je prishlo predvsem zaradi dr. Krekovega politichnega vetrnjashtva, ko je padal samolastno v hrbet politiki izvrshilnega strankinega odbora proti narodno politichnemu programu, ki ga je tudi on sam pomagal ustvarjati. Konchno je dr. Krek popolnoma podlegel svoji mladinski okolici in zajadral v jugoslovanske vode, dasi je kljub temu she zagovarjal reshitev jugoslovanskega vprashanja v smislu strankinega programa.” Da med Shustershichem in Krekom vsaj do leta 1915 ni bilo nachelnih nasprotij, je Krek potrdil s tem, ko je nekemu Shkerbchevemu sosholcu povedal, da je vzrok spora le pomanjkanje ljubezni. “Menim, da sem prishel zhe na tretji sestanek v Ljubljano, ko srecham poslanca Fr. Demsharja,” pishe Matija Shkerbec. “Po kratkem razgovoru sva se odlochila, da greva k dr. Kreku v Gospodarsko zvezo. Tam sem rekel Kreku: 'Kak razlog imash, da razbijash SLS?' – On odvrne: 'Jaz je ne rushim!' – Jaz nato: 'Dobro, potem pa pojdi v dezhelni dvorec na sestanek in povej dr. Shustershichu v obraz, ako imash kaj proti njemu osebno ali politichno.'

Dr. Krek je shel nato v dezhelni dvorec in sta si segla v roke z dr. Shustershichem vpricho zborovalcev. Mislili smo, da bo zdaj konec prepira. Pripovedovali so, da je nato prof. Jarc rekel: 'Dr. Krek se je spravil, mi se pa nismo.' – Gonja je shla dalje.

Tako kot ta pricha so mi o tem sestanku pravili tudi drugi, ki so bili navzochi. Dr. Krek ni iznesel nikakih ne osebnih in ne nachelno politichnih ugovorov proti dr. Shustershichu. Toda kmalu nato ga je njegova okolica zopet omrezhila.”378 “Velika shkoda za ves slovenski narod pa je, da sta se razshla dva velika mozha: dr. Shushtershich in dr. Krek. Prvi je izgubil narodovo zaupanje brez Krekove propagandne mochi, drugi pa ni nashel jasne poti v politiki brez dr. Shushtershicha.”379 S temi besedami zakljuchuje Matija Shkerbec Kreku posvecheno poglavlje.

Che bi strnili mnenja Krekovih privrzhencev, potem bi morali zapisati, da je Krek v sporu in nasploh v katolishki stranki prevzel vlogo nespornega humanista, Shustershicheva vloga pa naj bi bila v marsichem sporna, domnevno naj bi veljal za pravega diktatorja v stranki. Vendar je pri sporu, ki bi ga poenostavljeno lahko razglasili za spopad med Krekom in Shustershichem in je bil star toliko kot katolishka stranka sama, v resnici shlo za nachelne politichne razlike znotraj stranke. Shustershich je tako na primer med balkanskimi vojnami obsojal srbofilsko pisanje Slovenca, za katerim so stali Krekovi privrzhenci, Kreka pa je motila politika lojalne opozicije do dunajske vlade grofa Stürgkha in dejstvo, da je bil Shustershich obenem nachelnik SLS, voditelj Hrvashko-slovenskega kluba v drzhavnem zboru in od leta 1912 tudi drzhavni glavar. V ozadju spora je bilo dvoje razlichnih politichnih pristopov in dvoje razlichnih znachajev, ki pa sta se dolgo chasa uspeshno dopolnjevala in podpirala drug drugega. “Vodilno vlogo v SLS sta imela po znachaju, sposobnostih, vlogi in usodi zelo razlichna chloveka: dr. Janez Evangelist

Krek, demokrat, izredno priljubljen tudi izven stranke, in dr. Ivan Shushtershich, vladarska narava, ki je kot shef kluba in stranke zahteval in tudi dosegal absolutno pokorshchino, lokav, gibchen taktik, sicer pa precej nepriljubljen,” ugotavlja Vasilij Melik.380

Po mnenju Jozhka Pirca je bil poglavitni vzrok spora s Shustershichem Krekov pristni demokratichni chut, ki ni ob sebi prenesel nobenega diktatorja.381 “Shushtershich je bil zlasti mojster politichnega delovanja v ozhjem pomenu besede, mojster kompromisov in zmag in vsega tistega, brez chesar ni dejanskega politichnega zhivljenja. S svojimi izrednimi sposobnostmi, poshtenostjo in neutrudnim prizadevanjem si je Shushtershich v zachetku pridobil nesporen ugled voditelja katolishke stranke in je kot tak vsaj dve desetletji podpiral Kreka, ali she bolje, skupno sta ustvarjala sploshen katolishki program.”382 Shustershich je v “Mojem zagovoru” napisal, da so v politiki vedno prevladovale njegove zamisli, medtem ko je bila na socialnem polju vsa inciativa na Krekovi strani in tudi Kreku pripadajo vse zasluge za socialno delo. Krek je bil po lastnih besedah predvsem socialen delavec.383

V sporu se je za Shustershichevo stran opredelil velik del kranjske duhovshchine, dezhelni odbor in dunajska vlada, delno je obvladoval tudi katolishko chasopisje, na Krekovi strani je bila ogromna vechina kmechkega prebivalstva, krshchanskosocialno delavstvo, skoraj brez izjeme vsa svetna inteligenca in izvenkranjska duhovshchina, vechina hrvashkih in slovenskih drzhavnozborskih poslancev. Krek je bil na chelu mladinov, Shustershich pa je vodil starine v katolishki stranki. Nekako do leta 1915 se je spor tako razvnel, da je bil ogrozhen celo obstoj stranke.

Na vrhuncu afere Theimer je bila Krekova usoda v rokah knezoshkofa Jeglicha, ki je resno razmishljal o Krekovi upokojitvi. Pregovoril ga je shele Shustershich. Nasprotno pa Krek nekaj let pozneje ni pokazal nobenega usmiljenja do Shustershicha. Po mnenju Igorja Grdine tudi zato ne, ker “mogochniki ne odpushchajo tistim, ki jih vidijo v trenutkih slabosti. She manj tistim, ki jim pomagajo iz resnichno velikih zadreg in nevarnosti (za Kreka je bila afera s Theimerjevo dejansko edina preizkushnja, ko je njegova politichna kariera visela na nitki: polozhaj je obvladal le s Shushtershichevo pomochjo). In ko so bile tezhave mimo, je bilo treba odstraniti ali kako drugache onemogochiti neprijetne priche (za Kreka je nevarnost minila takoj po ponovni izvolitvi v kranjski dezhelni zbor)... Seveda se lahko dvomi o Shushtershichevih altruistichnih motivih za brezkrupulozno obrambo Janeza Evangelista Kreka leta 1913 /.../: utegnilo mu je iti zgolj za prikritje muchnega shkandala, ki bi poslabshal mozhnosti njegove na vsesploshno poshtenost prisegajoche stranke na dezhelnozborskih volitvah ob koncu omenjenega leta. Vendar vseeno ni mogoche povsem izkljuchiti mozhnosti, da je strmoglavljeni 'nekronani vojvoda kranjski' na smrtni postelji krivico Theimerjevi obzhaloval tudi zaradi svojega globokega verskega chustva oz. preprichanja in ne zavoljo zamujene idealne prilozhnosti za dokonchni obrachun s Krekom.

A kakor koli zhe: v chasu afere Theimer – Krek je Shushtershich ravnal v skladu s strankarskim interesom in povsem zanemaril osebnega, kar ga je pozneje drago stalo.”384

Kje lahko torej ishchemo posledice strahovite medijske afere? V umazanem slovesu Kamile Theimer na Kranjskem, v Shustershichevi in Povshetovi javni nelagodnosti? V razrahljanem Krekovem zdravju? Ali nemara celo kje drugje? Ali je afera mogoche imela tudi kakshne, chetudi drobne politichne posledice? Osebni dnevnik shkofa Jeglicha nam sporocha, da se je afera neizogibno vpletla v Jeglichev odnos do Kreka, kar bi nas nemara lahko privedlo do razmishljanja o tem, ali je afera vplivala tudi na potek in razplet zakulisnega politichnega spopada med zmerno, dinastichno-patriotichno Shustershichevo in radikalno Krekovo smerjo v katolishki stranki, na katerega je namigovala Kamila Theimer.

 

dr. Anton Bonaventura Jeglich

 

V letih 1. svetovne vojne se je ljubljanjskem shkofijskem dvorcu odvijala napeta politichna igra, katere cilj je bil pridobiti Jeglichevo zaupanje in naklonjenost ter ga pritegniti v politichno borbo v katolishki stranki. Jeglich se je vloge “neke vrste vrhovnega arbitra SLS” v stranki zavedal. Obsezhni zapisi v njegovem osebnem dnevniku izdajajo, da je redno premishljal o razdoru, spravi in slogi v stranki. Natanchno, skorajda dobesedno je opisal razgovore s Shustershichem, Krekom in njunimi pristashi in pojasnil vzroke za svoje odlochitve, ki jih je sprejel po treznem premisleku. Pri sprejemanju sklepov si je pomagal tudi s svetovalci, informatorji in zaupniki. V dnevniku najdemo tudi opise shodov, sestankov in posvetovanj katolishke stranke in njenih organizacij. S pomochjo Jeglichevega dnevnika lahko sledimo tudi boju za vpliv na katolishke politichne in gospodarske organizacije. Nekajkrat je Jeglich dnevniku zaupal tudi svoja razmishljanja o Krekovem znachajskem profilu. Iz obsezhnih Jeglichevih dnevnishkih zapisov bomo podrobneje pogledali samo tistih nekaj strani, ki se bi se lahko nanashale na afero Theimer.

Jeglich je dolgo chasa omahoval med obema sprtima skupinama, ki sta ga poskushali pridobiti na svojo stran. V letih pred izbruhom 1. svetovne vojne ga je she vedno navdajalo upanje, da se bo dalo spor poravnati po mirni poti. Obzhaloval je, da je Shustershich postal dezhelni glavar, vendar mu je sprva povsem zaupal in mu zhelel prepustiti vechji vpliv na pisanje Slovenca, Kreku pa je ochital, da zheli razcepiti katolishko stranko. Od konca leta 1913 je Shustershich polozhaj nachelnika VLS (SLS) ohranjal samo ob Jeglichevi podpori.

Nasprotovanje med Krekom in Shushtershichem je eno prvih javnih pojavnih oblik dobilo na seji poslanskega Hrvashko-slovenskega kluba novembra 1912. Nachelnik kluba Shustershich ni bil za obstrukcijo kluba proti predsedniku avstrijske vlade. Ko je spoznal, da obstrukcije ne more preprechiti, je ponudil odstop s polozhaja predsednika. Nekateri poslanci so bili presenecheni, Krek pa je priporochil za novega predsednika Dalmatinca Anteja Dulibicha, ki je ponudbo odklonil. Kreka je podpiral edinole Evgen Jarc. “Shushtershich se je torej v tem chasu znashel v tezhavnih razmerah. Zaradi svojega omahovanja med izkazano privrzhenostjo vladarju in sploh drzhavnemu vrhu ter med avtonomnim stalishchem Hrvashkoslovenskega kluba kot temeljnim politichnim izhodishchem, obveznim tudi zanj, je mogel svoj polozhaj reshevati le she s skrajnim tveganjem, z grozhnjami z odstopom in bezhanjem s sej, kadar je klub odlochal,” pishe Janko Pleterski. Takshna taktika je konchno omogochila Kreku, da je marca 1914 dosegel sklep vodstva VLS, s katerim je predsedstvo kluba prevzel Koroshec.385 Maja istega leta je Shustershich odlozhil svoj poslanski mandat, nasledil ga je njegov namestnik Krek.

Zadeva Theimer je postala znova aktualna pri vprashanju Krekove upokojitve. Jeglich je 10. novembra 1913 v dnevnik zapisal, da Kreka ne more poriniti v pokoj zaradi dobrega imena, ki ga ima pri ljudstvu. Ochitno so tudi do njega prishle zahteve po Krekovi upokojitvi in odstranitvi iz javnega politichnega zhivljenja. Kot pishe Fran Erjavec, je Jeglich ob zachetku vojne obiskal “nauchno ministrstvo”, kjer so ga nahrulili, zakaj she vedno trpi Kreka za bogoslovnega profesorja.386 Julija 1915 je Jeglich poslal Kreku pismo s tremi vprashanji: “a) ali je opravil duhovne vaje, kakor sem mu za l. 1914 narochil; b) ali res hoche razcepiti slov. ljudsko stranko in vrechi dezhelnega glavarja in c) ali res v tem smislu obdeluje mlade akademike?”387

Krek je obiskal Jeglicha z namenom, da mu odgovori na vprashanja. Zatrdil je, da ga je zabolelo Jeglichevo narochilo o duhovnih vajah, ker je bilo v zvezi z zadevo Kamile Theimer, da duhovne vaje napravi vsako leto in da jih je pred tremi leti napravil v Rimu. Sledili so ochitki zoper Shustershicha, ki naj odstopi in prepusti vodstvo stranke Janku Brejcu, saj se zoper Shustershicha pritozhujejo ne samo shtajerski, temvech tudi hrvashki poslanci. Dezhelnega glavarja je Krek opisal Jeglichu z naslednjimi besedami: “Shushtershich se zna hitro orientirati v vsakem polozhaju, je odlochen in pri ministrih mnogo dosezhe. Vendar je pa strashen autokrat in skrajno brezobziren do svojih uradnikov, tudi do najboljshih, ki se hodijo k njemu (Kreku) pritozhevat; potem mersikaj ukrene na svojo roko, za kar bi bil dolzhan poklicati in poprashati vodstvo stranke ali saj svoj klub in nesrecha je, da je on poslanec in dezhelni glavar obenem in kot tak ne more nastopiti kot vodja stranke. Zato hoche on (Krek) pri prvi seji kluba predlagati zoper njega in odbornike nezaupnico in potem zahtevati, da naj ono chast odlozhi. Dobro bi bilo, che bi postal jugoslovanski minister. Za vodstvo stranke bi se dobil izvrstni Dr. Brejec.”

“Te misli mi je razpletal,” pishe Jeglich, “chesh, nikdar ni rekel, da hoche Shushtershicha vrechi ali zoper njega agitirati. Nashteval je svoje zasluge za organizacijo med nami. Rekel je, da prosi za pokojnino, che ga ne vidim rad za profesorja, toda dela politichno-socijalnega ne opusti. Poslanci, tudi shtajerski in hrvashki hodijo k njemu, da se posvetujejo, toda prosijo, naj Shushtershichu ne pove. Shushtershich je previsok, ne obchuje z ljudmi, pa se odtuji. Mladi nashi izolikanci hodijo k njemu, on nanje dobro vpliva. Naj o tem vprasham gosp. Remca in Grafenauerja.” Jeglich dodaja, da Kreku ni mogel dosti oporekati, saj se mu je zdelo, da so njegove misli pravilne. Vendar pa bi zaradi Krekovih predlogov v stranki utegnila nastati katastrofa. Che bi Shustershich odstopil, bi bili brez voditelja in nachelnika stranke. Preprichan je bil, da bodo vsi duhovniki na Shustershichevi strani.388

Kot recheno, je Jeglich leta 1915 znova zachel razmishljati o Krekovem odhodu v pokoj. Morda je prichakoval, da bo s tem delno pomiril razkol v stranki. V tem chasu je Jeglich videl v Shustershichu jamstvo za trdnost in enotnost stranke, nasprotno pa je v Kreku videl motechi element, tudi che je ta imel v chem prav.389 Jeglich je septembra 1915 Kreku v pismu tudi namignil, da prichakuje njegovo upokojitev: “Povedal sem mu, kako iz raznih razgovorov v Ljubljani in po dezheli posnamem, da mu duhovniki izobrazhenci in verniki niso tako vdani, kakor on misli in trdi. Zameravajo mu: nedoslednost: kar danes kot edino resnichno trdi, chez nekoliko chasa zavrzhe in zagovarja kot edino resnichno nasprotno mnenje, za oboje pa zahteva absolutno vero; kdor mu prigovarja, je 'osel, norec'. Ker me je zadnjich prashal, che zhelim, da naj gre v pokoj, sem mu pisal, da pred dvema letoma sem ga hotel pozvati, naj bi shel v pokoj, pa mi je dezhelni glavar odsvetoval. Ako bi on zopet uchiti zachel, bi centralna vlada to grdo gledala; no, na to se jaz ne smem ozirati, dokler je on korekten v zhivljenju in pouchevanju. Toda Dr. Grivec je uzhaljen, ker ni dobil kanonikata, profesure pa tudi she nima; le njega nadomestuje, kar bi pa utegnilo prenehati, ako ne bo vech zborovanja, zato se boji.”390 Krek je Jeglichu odgovoril, da bo zhe zaradi Frana Grivca chez nekaj chasa zaprosil za upokojitev, Jeglich naj pochaka samo toliko chasa, “da dobi she eno petletnico in poplacha dolgove; zadeva ni tako nujna, ker zbor she ni razpushchen in tudi pouchevanje semenishcha se ne bo koj zachelo”.391

Jeglich je obvestil Kreka, da mu je vseeno, che v stranki “nekoliko zavrshi”, vendar se dve stvari ne smeta dogoditi, da bi stranka razpadla ali da bi Shustershich padel in se umaknil iz politike. Che bi grozila ta nevarnost, bi bil namrech Jeglich sam prisiljen intervenirati. Zhe nekaj dni po pismu Jeglichu, v katerem je Krek pristal na upokojitev, je Krek sklical nekaj poslancev na sestanek zoper Shustershicha.392 Uzhajen zaradi Krekovega shoda je Shustershich nemudoma priredil shod zaupnikov in na njem grozil, da bo odstopil. Po Jeglichevem mnenju je Krek izgubil zaupanje, she celo mladi duhovniki niso vech vneti zanj.393

Udelezhenci shoda so k Jeglichu poslali zgodovinarja in kanonika dr. Josipa Grudna (1869-1922), ki mu je prenesel Shustershichevo zheljo, da bi bilo treba o polozhaju pouchiti shirshe kroge. Zato naj bi Jeglich sklical shod dekanov, na katerem bi porochal stolni kanonik, namestnik dezhelnega glavarja in Shustershichev najzvestejshi pomochnik, financhni in gospodarski strokovnjak dr. Evgen Lampe. Vendar pa naj se v programu za shod ta tochka ne omenja.394 Ker je bil Jeglich mnenja, da bi bil tak shod potreben zaradi dushnega pastirstva, ga je sklical in naprosil Lampeta, naj porocha o politichnih zadevah, zlasti tistih, ki zadevajo nevarnost razdora v stranki. Jeglich je bil preprichan, da je po shodu nevarnost za razdor v stranki skoraj minila.395 Jeglicha je obiskal tudi poslanec Evgen Jarc, ki je v svojem in Krekovem imenu nastopil zoper Shustershicha.396

Konec leta 1915 je Shustershich od Jeglicha zahteval, naj prepove pisanje katolishkega chasopisja ob Krekovi petdesetletnici.397 Hvalezhni uchenci so namrech Kreku zheleli za bozhich pripraviti posebno slavnostno shtevilko Slovenca. Ob tem se velja spomniti na chlanek ob Shustershichevi petdesetletnici, ki ga je dve leti poprej napisal Krek.

“Gosp. glavar je sedaj zelo zhalosten, ker mu je sin na soshki fronti padel; pred dobrim tednom smo ga v Ljubljani pokopali. Zdi se mi pa tudi, da je nekaka kriza v njegovi dushi. Nekako chudno se boji, da bi ga Krek ne izpodrinil. Shel je v Kamnik k dekanu se pritozhevat in sedaj zopet; dobil je mnogo udanostnih izjav, pa she ni zadovoljen. Bojim se, da se v njegovem srcu nekaj kuha. Moram mu pisati, da ga pomirim,” je decembra 1915 v dnevnik zapisal Jeglich.398 Jeglich je zhelel delovati pomirjevalno. Shustershichu je sporochil, da ne more prepovedati pisanja o Krekovi petdesetletnici, vendar pa bo poskrbel, da se bo pisalo v omejenem obsegu in ne bo nobenih proslav v Krekovo chast. Shustershich je Jeglichu postavil ultimat, da se bo v tem primeru umaknil iz politichnega zhivljenja. “Sprejel sem... pismo, iz katerega razvidim, da Prevzvisheni smatrate zadevo kot navaden osebni spor, ne pa kot vazhno stvarno zadevo, ki je odlochilna za prihodnost stranke,” je poudarjal Shustershich v pismu Jeglichu, iz katerega lahko razberemo tudi Shustershichevo politichno preprichanje. “V tem tichi nezaupanje, katero moram vzeti na znanje. Ne preostane mi tedaj nich drugega, kot izvajati primerne konsekvence. Ob tej resni uri pa pribijem na merodajno adreso Vashe Prevzvishenosti, da je avstrijsko in samo avstrijsko vprashanje tisto, ki je privedlo do fronde. Brezpogojna zvestoba do dinastije in sicer tudi v tezhavnih chasih je pa temeljni program S.L.S., s katerim stojim in padem. Dixi et salvavi animam meam! (Rekel sem in pozdravil svojo dusho). Zhelim, da bi bila Vashi Prevzvishenosti prihranjena mnogo tezhja razocharanja, kot so bila vsa dosedanja. A bojim se, da pot, na katero so sedaj spravili Vasho Prevzvishenost, pelje v brezdno. Zahvaljujoch za vso naklonjenost, katero sem uzhival skozi mnogo let od V.P., prosim, da mi ne jemljete v zlo preresne, odkrite besede zapisane v preresni zgodovinski uri.”399

Nastopila sta tudi chasnikar Ivan Shtefe (1875-1919)400 in zlasti dr. Evgen Lampe, ki sta preprichala Jeglicha, da bi bilo za SLS nevarno, che bi Slovenec in drugi katolishki listi proslavljali Krekovo obletnico, ker so Krek in njegovi privrzhenci protiavstrijsko usmerjeni. Navedla sta vrsto ochitkov zoper Kreka. Tako naj bi o sumljivosti in nevarnosti Kreka na nekem zborovanju govoril celo ministrski predsednik Stürgkh in zaradi njega dolzhil vse duhovnike, da nimajo patriotichnega chuta. Ker pa je med vojno vse polno detektivov in ovaduhov, bi bil v primeru, da bi se Kreku kaj zgodilo, Slovenec zaradi chlankov lahko prepovedan, Katolishko tiskovno drushtvo pa razpushcheno. Poleg tega bi Shustershichev odstop privedel do razbitja SLS.

Jeglich je zato pohitel k Shustershichu, ki mu je podal vrsto obtozhb na Krekov rachun in mu predlagal, da se mora Krek nemudoma umakniti iz javnega zhivljenja. “Opozoril me je na srbofilstvo Krekovo (v chlankih Slovenchevih) pred tremi leti, kar so zgoraj celi stranki strashno zamerili in she sedaj ne pozabili; omenil je nasprotovanje Krekovo gospodu glavarju radi chlanka zoper srbofilstvo; povedal togoto Kreka radi letoshnjega oklica o prostovoljnih strelcih in od tega chasa je Krek javno zachel govoriti, da ga vrzhe. Krek je celo ochitno rekel, da je zanj razzhaljenje chasti ako ga kdo imenuje avstrijanca. Pa tudi moralno ni chist: zadeva Kamile Theimer in she o nekem otroku se trdi, da je njegov z neko Erzhen, ki stanuje pri Moshkrcu. Zato je med njim in Krekom nepremostljiv prepad in Krek se mora chimprej iz javnega zhivljenja umakniti.” Shustershich je od Jeglicha zahteval absolutno zaupanje, che zheli, da ostane in vodi stranko. Zaradi omenjenih razlogov naj se Krekova petdesetletnica popolnoma ignorira.401

Jeglich se je zato odlochil, da bo katolishkim listom prepovedal pisati o Krekovi obletnici: “To sem storil in tega se bom drzhal, pa naj pride nadme, kar hoche. Molil bom vsak dan in vzdihoval pred tabernakljem in pri sv. mashi. Pa naj zhe sedaj vsaki dan Boga silno nadlegujem za pomoch v vechni blagor nashega ljudstva, nashe Avstrije in vsega sveta. O da bi vsi izpregledali, vrnili se k Bogu in zasluzhili mir za vse koristen. Kako je tepena Srbija! Kako so tepeni Anglezhi in Francozi posebno na Balkanu, kamor so za Srbe pomoch poslali, pa so te dni popolnoma premagani. Avstrija in Nemshka sta v parlamentih govorili o miru, toda nasprotniki she o tem nochejo nich slishati.”402

Katolishko chasopisje, celo Domoljub, za katerega je Krek vech let pisal uvodnike, je o Krekovi petdesetletnici molchalo, kar je zbudilo ogorchenje vechine katolishkega svetnega izobrazhenstva.403 Shustershich je na ta nachin dobil eno bitko, toda prepad med njim in Krekom se je she bolj poglobil. Do Jeglicha je prispela novica o razgovoru med Shustershichem in dekanom, zgodovinarjem in dezhelnim poslancem Ivanom Lavrenchichem (1857-1930), ki ga je utrdila v preprichanju, da se spor pochasi priblizhuje svojemu vrhuncu. Shustershich je namrech povedal Lavrenchichu, da bo potrebno stranko ochistiti in nekatere gospode odstraniti; sicer she ne ve kako in kdaj, ko bo prishel do konkretnih sklepov, jih bo najprej razkril Jeglichu. “Kaj bo? To bo nevarna zadeva. Pri nas na Kranjskem bo shlo in Shushtershich zmaga: toda le z nasho duhovsko pomochjo; ako se jaz in duhovniki z vso silo zanj postavimo. Toda Slovenci na Shtajerskem in Hrvatje, namrech voditelji? S kom bodo potegnili? Nashi poslanci in shtajerski se sedaj vechkrat shajajo v posvetovanje. Tako pred nekoliko dnevi. Zadeve v korist ljudstva so sklenili in pooblastili poslanca Jarca, da jih na Dunaju zagovarja. Bil je pri Stürghu. Pri teh sestankih ni Shushtershicha, ni Lampeta, ni Pegana. In rekel mi je Krek, da nashi poslanci in tudi shtajerski hodijo k njemu na razgovor skrivaj, da Sh. ne bi vedel. Tako se prepad razshirja. Tudi Hrvatje so bili zhe k shodu povabljeni. Hrvatje Kreka izredno radi imajo in chislajo. Shushtershicha nimajo tako radi. Zagrebshke 'Novine' so v vcherajshnjem listu prinesle dva razlichna chlanka o Kreku: nashtevajo njegove posebne zasluge na socijalnem in politichnem polju, zasluge za Slovensko in Hrvashko. Trdijo, da nasha najvechja mozha sta shkof Mahnich in Krek. O Shustershichu ni besede. – Vse to mi hodi po glavi in me skrbi. Moram jako silovito moliti za pomoch iz nebes. – Nashi listi niso o Kreku nich pisali; ubogali so.”404

Na zachetku leta 1916 je Jeglich znova povprashal Kreka, che misli na upokojitev. Krek se je osebno zglasil pri Jeglichu in mu povedal, da bo vlozhil proshnjo za upokojitev pod pogojem, da se Jeglich zavezhe, da mu ne bo “zavoljo kakih intrig prepovedal delo gospodarsko, politichno in poslanishko”, kar mu je Jeglich obljubil. Dodal je she, che bo imel kaj zoper njega, mu bo najprej osebno povedal. “Zavoljo stranke,” je Krek prepricheval Jeglicha: “ljudsko stranko je on zasnoval, on jo je mnogokrat reshil, on in mladi akademiki imajo zhe toliko mochi, da stranke ne bodo razdrli. Nevarnost za stranko prihaja le od mene, Shushtershicha in Lampeta, ako bomo postopali zanaprej tako, kakor sedaj. Odklanja od sebe srbo-filjstvo. Ko sem ga opozoril, na pravec Slovenca za chasa balkanske vojske in sem povedal, da sem shel zato dvakrat v urednishtvo svarit, pa se mi je vselej reklo: Krek tako hoche, mi je odgovoril, da me je Trseglav nalagal in da je pred odhodom na vojsko prosil za odpushchanje. Opozoril sem ga na Stürgka, pred katerim je moral dezhelni glavar nas duhovnike in njega braniti, da nismo zoper Avstrijo. Odgovoril je, da je Stürgkh jako slaboten in da je Dr. Koroshec na Dunaju poprashal o veljavi Dr. Kreka in Dr. Shushtershicha. Merodajni krogi so mu rekli, da Shushtershichu nich ne zaupajo, ker ima vedno kake posebne bolj sebichne namene, kadar kaj zahteva in hoche kaj izposlovati. Edino o Kreku upajo, da jim bo pomagal reshiti vprashanja Slovanov in juga. Pravil je, kako je on dal mandat Shushtershichu, kako je Lampe zaostal in mu je Traven zato nasproten, ker ni hotel dohodkov (6000 K letnih) priznati. On je pravochasno ukrenil (namrech Krek), da je gospodarska zveza preskrbela zhivil in ni gladu na Kranjskem. Dezhelni odbor ne pomeni nich, samo povzdiguje se in obeta, chesar izpolniti ne more, zato je jeza po dezheli zoper njega. Lampe je zavozil pri Zavrshnici. Dekan Lavrenchich je storil mnogo za Kamnik in okolico, toda dobichek daje edino Kamnichanom, zato so okolichani nanj hudi.” Jeglich je opazil, da je Kreku hudo zaradi prepovedi pisanja katolishkih listov o njegovi petdesetletnici. Jeglichu je Kreku ob koncu razgovora she enkrat zatrdil, da katolishko stranko razdirajo on, Shustershich in Lampe. Zahteval je, da mora Shustershich izginiti iz politike, “kar dela so njegovi odvetnishki manevri. On je glavar in dezhelni odvetnishki zastopnik, pa si vse dobro rachuna. Celo to je storil, da je Dr. Tomazhichu in Logarju prepovedal obchevati z njim, namrech z Krekom.” Jeglich je moral ugotoviti, “da je razdor v stranki nepremostljiv. Molil bom in

premishljeval, kako bi se obvarovala shkoda za cerkev in rod. Morda poskusim she spravo.”405

Krek je res poslal proshnjo za upokojitev.406 Jeglich pa se je obrnil na ministra, “naj ne bo prevech strog o presojevanju bolehnosti potrebne za pokojnino: bolehen je, ker ima srchno napako radi nikotina, vendar popolnoma nesposoben ni”.407 Obisk Evgena Jarca je bil povezan z bodocho Krekovo upokojitvo. Jeglich je izvedel, da se je Krek odlochil za poizvedovanje, ker mu je Jeglich napisal, da vlada zheli, naj ne predava vech na semenishchu. Vprashal je ministra Hussareka, ki pa ni hotel o tem nichesar vedeti. Vprashal je tudi, che je morda Stürgkh pritisnil nanj po zaslugi Shustershichevega posredovanja. “To vprashanje me je iznenadilo. Prav pozabil sem, da sem ta napremishljen stavek napisal. Nisem se mogel spomniti, kako sem mogel govoriti o vladi, ki me pach nikdar ni silila v zadevi Kreka. Po daljshem premishljevanju sem se spomnil to le: o chasu zadeve z nesrechno Kamilo sem premishljeval, kako naj Kreka odpravim iz semenishcha; poizvedoval sem pri vladi v Ljubljani in na Dunaju, ali bi mogel dati pokojnino? Pri tej priliki sem chutil, da bi bilo vladi prav, ako Krek ne bi vech predaval pri bogoslovcih. V teh mislih sem dotichni stavek napisal. Takrat me je pa g. Shustershich pregovoril, da sem namero opustil. Skoraj gotovo pa je sedaj ne bil zachel, ko bi ne bil silil g. Grivec. Tak sem g. Jarcu povedal. – Ker so se o tej zadevi pogovarjali v Mariboru poslanci in so g. Shustershicha sumili, sklepam, da se nabira gradivo zoper njega, da bo pripravljeno, ko razpor dozori. Iz tega pa tudi vidim, da moj strah, da se edinost razdere, ni neopravichen. Odhajajoch mi je na moje prashanje rekel: razdor je za sedaj in sespeso in vsi bi privoshchili Shustershichu, naj bi minister postal.”408

Jeglich je zhelel prirediti shod stranke. Obvestil je Shustershicha, ki mu je zagotovil, da shod ne bi bil primeren; politichne razmere morajo she bolj dozoreti, pa tudi stranka sama se mora ochistiti. Zato bo poizvedoval, kako mochna je njegova opora med ljudstvom, je sporochal Shustershich. “Ako bo videl, da je dovolj mochan, bo storil potrebno, da se nekateri nezadovoljni elementi iz stranke vrzhejo (Krek, Jarec, Remec). Ako bo videl, da nima dosti mochne vechine, bo proglasil, da slovenske ljudske stranke ni vech; brez jeze in zamere, akoravno tezhkega srca se bo umaknil.”409 Jeglich je mnogo premishljeval o usodi stranke. Aprila 1916 je prishel do naslednjega sklepa: “O slov. ljudski stranki se ne chuje mnogo. Vendar sem zvedel, da mlada inteligenca ne mara za g. dezhelnega glavarja; to velja tudi o razumnikih sosednih dezhela: priznavajo pa vsi, da je izvrsten voditelj. Dviga se mnenje: stranka se ne sme razdreti, rajshi se odpovemo obema gospodoma Shushtershichu in Kreku, pa z drugimi mozhmi stranko drzhimo. Kanonik Lampe bi bil nash mozh: shkoda, da je popolnoma Shushtershichev in je zvezo s stranko Krekovo popolnoma pretrgal. – Jaz molim in prosim Boga, naj pomaga in vse zadeve tako vodi, da ne bo trpelo krshchansko ljudstvo.”410

Sredi leta 1916 je bil Krek upokojen. Jeglich je za profesorja apologetike in filozofije v semenishchu imenoval teologa, zgodovinarja in slavista Frana Grivca (1878-1963).411 Moral pa je ugotavljati, da se je razdor v stranki she povechal. Shustershich je namrech vabil k sebi v raznih skupinah duhovnike in laike. Med drugim jim je izjavil, da Kreka in Evgena Jarca nima vech za chlana SLS in da namerava iz stranke izkljuchiti she nekatere druge. Razburjenje je povzrochila tudi premestitev Bogomila Remca, predsednika Slovenskega katolishkega akademskega stareshinstva, z mesta ravnatelja na obrtni sholi na prejshnje sluzhbeno mesto v Novem mestu ter imenovanje dr. Josipa Dermastje za dezhelnega svetnika, visoka sluzhba je bila dodeljena tudi Bartolu, ki ni imel potrebnih kvalifikacij. “To postopanje je razburilo nashe mlade akademike (posebno ukrepi zoper Kreka in Remca) in so ogrcheni na glavarja tudi taki, ki so bili do sedaj vedno na glavarjevi strani (n. pr. dr. Dolshak). Tudi med duhovniki se opazha nezadovoljnost. Kalan je glavarju povedal: 'nimash pravice, da bi sam odlochal o zadevah stranke, ampak le izvrshilni odbor, katerega naj bi sklical; postopash prevech avtoritativno, nikdar se ne posvetujesh in zakaj mlade zametujesh, zaupanje duhovnikov zlorabljash etc.' Chutim, da se v ospredje poriva misel: stranka mora ostati, che tudi oba izgubimo (Krek in Shustershich).” Ker naj bi Slovenec sluzhil razdoru, je Katolishko tiskovno drushtvo nameravalo omejiti neomejen Shustershichev vpliv na pisanje Slovenca. Do Jeglicha je prishla tudi vest, da obmejni Slovenci ne marajo vech Shustershicha, kar velja tudi za Hrvate. Shustershich se za nikogar ne zmeni, sestankov ne sklicuje. Cheprav je nachelnik vseslovenske ljudske stranke, dela vse na svojo roko. Proti njemu so v Trstu, na Gorishkem (Breceljnik), na Shtajerskem (Vrtovshek) in na Koroshkem (Brejc). “Nashi akademiki stareshine (circa 150) so sedaj na Sh. zelo ogorcheni in sicer ravno zavoljo krivichnega nastopa zoper ravnatelja Remca in menda g. prof. Grudna. Zakaj ga ni nikdar posvaril? Prevech poslusha razne chenche, ki mu jih prenashajo. Za akademike se sploh nikoli ni zmenil. Ochitanje 'koritarji' je vse silno razjezilo. Vsi so versko utrjeni; za sedaj ne bodo nobenega koraka poduzeli, le ob strani bodo stali chekajoch daljega razvoja. Nikako ne odobravajo besedi g. Jarca, da bi nameravali duhovnike iz javnega zhivljenja izpodriniti, kakor se je ochitalo.

Reklo se mi je, da bi bil Krek polagoma sam izginil iz povrshja; ubila ga bo 'gospodarska zveza'; sedaj je pa preganjan in stopa bolj v ospredje; to tudi za to, ker Sh. grozi, da bo she druge gospode iz stranke izkluchil. Shkoda, da se je kanonik Lampe prevech za Sh. zavzel in se z njim identificira: on bi mogel biti nash vodja; toda sedaj so akademiki nanj bolj hudi, kakor na Sh.” Do zgornjih ugotovitev se je Jeglich dokopal na podlagi razgovorov z Andrejem Kalanom (1858-1933),412 prof. dr. Debevcem in odvetnishkim kandidatom Jezhem. Njemu samemu sicer niso ochitali nichesar, vendar je Jeglich zachutil, da je nanje izredno slabo vplivala prepoved pisanja ob Krekovi petdesetletnici.413

Poglejmo she v dnevnik Shustershichevega “financhnega ministra” dr. Evgena Lampeta, ki nashteva sklepe sestanka zaupnikov s cele Kranjske, ki ga je sklical Shustershich, da bi se izrekli glede hujskanja mladinov:

“1. Brezpogojna zaupnica Shustershichu. Se mu narochi, da po svoji previdnosti naredi red v stranki.

2. Radi varstva narodnih interesov se priporocha, da se stopi v stik z narodno-napredno stranko. Shust. izjavi, da bo poskusil zvezo, a le pod pogojem, da se zavezhe nasprotna stranka, da bo sposhtovala nashe versko preprichanje.

V izvrshitvi sklepa aod 1. naznani Shust., da izkljuchuje dr. Kreka in prof. Jarca iz Slov. lj. stranke, dokler se ne poboljshata.” Povabljenih na sestanek je bilo okrog 100 in so vechinoma prishli.414

Shustershich je Jeglichu porochal o svojih razgovorih s povabljenimi duhovniki, ki so mu izrekli brezpogojno zaupanje. Proti njemu so le nekateri duhovniki v Ljubljani in nekateri po dezheli, ki so pod vplivom mladinov. Zoper njega niso naravnost tudi mladi akademiki (mlado katolishko izobrazhenstvo) razen gospodov pri Remchevem omizju, Kreka in Jarca pa ne smatra za chlana stranke. Che bo nekaj ljudi odletelo, bo stranka she mochnejsha, she zlasti na kmetih. Jeglich je opazil, da je bil Shustershich izredno miren. Zdelo se mu je, da je premagal hude dushevne boje. Shustershich mu je zatrdil, da chetudi ne bi bil vech na chelu stranke, ne bo nich ukrenil. Jeglich pa je ugotavljal, da je Shustershich polozhaj presojal prevech optimistichno in mu je dejal, da se boji, da bodo izgubili vse izvrstne akademike. Z dezhelnim glavarjem sta se srechala tudi v Preski. Shustershich je izkoristil prilozhnost, da bi spravil v slabo luch svojega nasprotnika. “Povedal mi je, kar sem o ...., zhe vedel: govorica po Ljubljani, da ima z neko zhensko otroka. Dodal je: da pri gospodarski zvezi to verjamejo in da je policijska preizkava zoper dotichno zhensko, ki pravi, da je imela splav, toda so zdravniki konstatirali, da je porodila: otroka pa ni nikjer. Kolika srecha; da so nemshki chasopisi prinesli novico, da je Krek pahnjen iz slov. ljudske stranke, da nisem dopustil pisati o njem o 50 letnici in da je vpokojen: ako se dogodi shkandal, ne bomo tukaj umazani.” Shustershichu je Jeglich sporochil, da so tudi Hrvati in Shtajerci zoper njega, a mu je zatrdil, da to ni nich nevarno. Shustershich ga je obvestil tudi o namenu, da se poda k prelatu Andreju Kalanu in uredi, da bo Slovenec glasilo stranke, Jeglich pa mu je odgovoril, da Kalan ne bo dovolil, da bi Slovenec pisal o sporu v stranki. Pri Jeglichu se je oglasil tudi Kalan, ki je sporochil, da so vse stareshine, vsi akademiki ogorcheni nad Shustershichem, zato je napisal chlanek za Vzajemnost, v katerem opisuje stalishcha duhovnikov. Misli v chlanku so bile sicer prave, chlanek pa zelo oster, zato je Jeglich nasprotoval njegovi objavi. Shustershicha bo namrech zelo razburil in ne ve se, kaj bo ukrenil. Andrej Kalan pa je menil, naj Shustershichu dajo vedeti, da niso duhovniki nanj navezani, kar ga bo omehchalo in ponizhalo, da bo postal dovzeten za spravo.415

Tudi posvet Katolishkega tiskovnega drushtva je potrdil, da je koncept Kalanovega chlanka resnichen, vendar je prezgodaj za njegovo objavo, dokler she potekajo privatna pogajanja. Kreka naj se ne povzdiguje, Shustershichu pa naj se pove, da mu chasopisje ni vech na razpolago vse dokler ne bo pravilno urejeno vodstvo stranke.416 O tem je konchno besedo izrekla seja Katolishkega tiskovnega drushtva, ki jo je njegov predsednik, prelat Kalan sklical 28. avgusta 1916. Jeglich je svojemu zastopniku narochil, da ne sme glasovati, govori pa naj samo o previdnosti. Do glasovanja na seji ni prishlo. Udelezhenci so zatrjevali, da glavarju zaupajo, ne odobravajo pa njegovega postopanja v stranki. Nova seja je bila sklicana za 4. september 1916. Na njej je Lampe poudarjal, da je bil Shustershich izvoljen za nachelnika stranke in ga morajo vsi ubogati, vendar so se tej trditvi o absolutnem poveljevanju pristotni uprli.417 Septembra 1916 je Shustershichu skorajda uspelo preprichati Jeglicha, da bi se s svojo avtoriteto postavil na njegovo stran.418 Vendar je Kalan uspel pregovoriti Jeglicha, da je preklical pristanek k odredbam, h katerim ga je nagovarjal Shustershich.419 Sledilo je pismo, ki ga je Jeglichu napisal Shustershich razburjen in v naglici, ker se je ravno odpravljal na Dunaj. V njem je zatrdil, da je sprememba v Jeglichevem sklepu zelo nevarna za dobro stvar. “Energija sistematichne lazhi in obrekovanja je na delu nemoteno pod potuho chastivrednih gospodov.” Omenil je tudi najnovejsho lazh, da zheli dosechi razpust Katolishkega tiskovnega drushtva. “Tako dela fronda! Vsak dan kaka nova lazh! Mi pa tukaj zaposleni chez glavo z vazhnim delom za javni blagor sklicajoch se na fakta, katera lahko dokazhemo... Kakor hitro se pa nadalje tolerira rovanje zoper edinost stranke, ki danes de facto existira po dezheli, za kar jaz jamchim, bo nastal stokrat slabshi polozhaj in bo skoraj nemogoche stvar popravljati. Odgovornost bo tedaj veliko vecha, che se opusti vse, kar je bilo v soboto dogovorjeno, nego che se to mirodushno izpelje, kar je neobhodno potrebno. Dixi et salvavi animam meam (rekel sem in reshil svojo dusho!) Struja, ki dela samo z lazhjo, je s tem zadosti oznachena... Konechno she eno izjavo: Prosim Vasho Prevzvishenost vzeti na vednost, da che odstopim me ne privede nobena sila sveta vech nazaj. Odgovornosti sem potem jaz prost pred Bogom in pred ljudmi, nositi jo bodo morali drugi, ki se danes igrajo z najvitalnejshimi svetinjami.” Shustershich je Jeglichu she svetoval, naj se ravna po dogovoru in naj ne odneha.420 Jeglich mu je odgovoril, da si ne upa prevzeti odgovornosti in izpolniti obljube, ker bi od sebe odbil duhovnike in laike, ki odklanjajo tako diktaturo, in dal povod zasmehovanju liberalcev. Shustershicha je prosil, naj ostane nachelnik stranke in voditelj slovenskega ljudstva. “Ako bi odstopili sedaj v najbolj kritichnih chasih, bi izgubili vso s svojimi posebnimi vrlinami pridobljeno in zasluzheno veljavo Vi, mi bi pa bili sedaj na politichnem polju ovce brez pastirja. V imenu bozhjem Vas prosim: premagajte se in uravnajte prihodne korake tako, da duhove pomirite, ako bi se tudi morali nekoliko ponizhati.”421

Jeglich se je posvetoval s Kalanom, ki je menil, da bi bil Shustershichev odstop od nachelstva srecha in bi stranko s tem reshili, da ne bo kriva za vse grozne napake, ki jih je storil glavar in jih bodo liberalci izrabili po vojni, ko ne bo vech cenzure. Jeglich je Kalanu narochil, naj kot podnachelnik stranke skliche ljubljanske duhovnike. Da ne bi glavar sodil, da je shod naperjen proti njemu, naj na njem razglabljajo o nastalem polozhaju in se posvetujejo, kako dosechi enotnost. “Strashno mi je tezhko, da sem zoper glavarja; skoraj nemogoch mi je bil korak

zoper njega: toda prevech chudno postopa, prevech od mene zahteva! Zhe ves chas se mi zdi, da ni vech, kar je bil: sedaj le nase gleda.”422

Omenimo she zapis v Lampetovem dnevniku, ki pishe, da je bila Kamila Theimer v tem chasu, septembra 1916, znova v Ljubljani – kot pishe Lampe je bila “pri Elsnericah”.423 To je ena zadnjih omemb Kamile Theimer. Sredi vojne vihre je bila njena afere malone zhe povsem pozabljena.

Samo na kratko, predvsem s pomochjo knjige Janka Pleterskega o politichni poti katolishkega strankarskega prvaka dr. Ivana Shustershicha, poglejmo, kako se je konchal spor v SLS oziroma v VLS. Spor, ki je bil najprej omejen samo na Kranjsko, a se je kmalu razshiril tudi na druge kronovine, so dokonchno razreshili dogodki na vojashkih frontah. Septembra je Shustershich poskushal pregovoriti Jeglicha, naj posezhe v spor v stranki s posebnim pastirskim pismom, v Slovencu pa je objavil chlanek o koncentracji strank. V njem je poudaril, da je nachelni pogoj

za koncentacijo absolutna zvestoba do habsburshko-lotarinshke dinastije in skupen odpor zoper vsako strujo, ki bi delovala v nasprotnem smislu ali ki bi bila v tej tochki nejasna. Andrej Kalan je Jeglichu pojasnil, da Shustershichev pogoj o zvestobi leti na Krekovo strujo in ker je znano, da se je Shustershich zhe prej neuspeshno dogovarjal z liberalci, je takshen chlanek tudi nekakshna ovadba nasprotnika. Oktobra 1916 je sledil Jeglichev poskus sprave, ki ga je Krek odbil.424 Shustershich je na shodu okrog 30 zaupnikov prebral Jeglichevo pismo, v katerem mu sporocha, da Krek ni za spravo, in ga uporabil kot argument, da se je prisiljen braniti. Sklenili so sklicati sejo Izvrshilnega odbora stranke.

Seja Izvrshilnega odbora se je odvijala 21. novembra 1916, na dan, ko je umrl cesar Franc Jozhef I., vendar udelezhenci za cesarjevo smrt niso vedeli. Na seji so razpravljali o notranjih sporih v stranki in reviziji strankinega pravilnika. Referat o polozhaju v stranki je pripravil dekan Lavrenchich, ki je obe strani pozival k spravi in enotnosti. Shustershich se je ochitkov svojih nasprotnikov ubranil s pomochjo opozarjanja na “zunanjega sovrazhnika”, pri chemer je mislil na nemshke nacionaliste.425

Sklenili so, da morajo glasila SLS podrediti svoj politichni del strankinemu vodstvu, ki ga zastopa nachelnik stranke, tiskovno drushtvo pa naj se pozove, naj prepove svojim listom napade na vodstvo SLS. Mladini so na tej seji prvich odkrito nastopili z zahtevo, naj Shustershich odstopi. Vendar je na seji ostal Krek popolnoma osamljen. Menil je, da je nadaljnja borba zoper Shustershicha zaenkrat brezupna in da je bolje, da kritichnih problemov sploh ne nachne, ker bi s tem tvegal izkljuchitev iz stranke. S Shustershichem sta si segla v roke in vsi udelezhenci seje so bili preprichani, da je v stranki zavladala sloga. Neposredno po seji je malodushnega Kreka obiskal dr. Jakob Mohorich (1888-1940). Zagotovil mu je, da je njegov pesimizem nepotreben, kajti med chlani samovoljno sestavljenega Izvrshilnega odbora je bila vechina takih, ki jih je Shustershich oprostil vojashke sluzhbe ali na drug nachin pridobil zase, razpolozhenje v stranki pa je v resnici povsem drugachno.426

Jeglich v dnevniku nadrobno opisuje tudi spore ob Krekovi zamisli glede ustanovitve Zadruzhne banke, glede Shustershicheve Ilirske banke sredi leta 1916 in glede volitev vodstva Zadruzhne zveze konec leta 1916, boj za vpliv na Katolishko tiskovno drushtvo in ponovne poskuse duhovnikov za spravo med obema sprtima skupinama, ki so bili dokonchno pokopani na zachetku leta 1917.

Prvi poraz je Shustershich dozhivel na obchnem zboru Zadruzhne zveze decembra 1916, ko so izvenkranjski delegati skorajda soglasno podprli Kreka. Iz Zadruzhne zveze je nato izstopilo 169 chlanic, ki so ustanovile Zadruzhno centralo. Ker so o notranjih bojih v SLS neprestano pisali domachi in grashki chasniki, je duhovshchina zhelela dosechi chimprejshno spravo, pishe Fran Erjavec. Na pobudo Viktorja Steske je Kreka obiskal zhupnik Piber. “Krek mu je dejal, da sploh ne chuti napram Shustershichu nobenega sovrashtva in da zahteva le to, naj vodi Shustershich slovansko, ne pa avstrijske politike. Od Kreka je shel Piber k Shustershichu, a se ni vrnil, zakaj Shustershich in Lampe nista hotela o kakem pomirjenju niti slishati, ker sta se chutila glede na svojo vechino v strankinem izvrsh. odboru absolutna gospodarja polozhaja.” Mochno oporo je dobila Shustershicheva skupina tudi v Kmetijski druzhbi, kjer je bil namesto umrlega Povsheta za predsednika izvoljen Lampe.427

Tudi na zachetku leta 1917 se je Jeglich podal k Shustershichu z zheljo, da bi zgladil nasprotja v stranki. Jeglicheva pot je bila neuspeshna. Shustershich se je vedel arogantno. Jeglich je bil preprichan, da je vsa krivda v Shustershichevi nedostopnosti. Shustershich je od Jeglicha zahteval odlochen in hiter nastop, seveda v njegovo korist. Jeglich mu je odgovoril, da je pripravljen she enkrat posredovati med njim in Krekom in oba povabiti k sebi, Kreku pa je pisal, da ga boli razdor in che je sloga mogocha, naj takoj naslednjega dne pride k njemu. Krek je she pred sprejetjem Majnishke deklaracije, 16. maja 1917, prishel do Jeglicha, vendar je na Jeglichevo vprashanje odgovoril, da sprava ni mogocha, ker razdor zadeva nachelna vprashanja. Krekov obisk velja za eno kljuchnih prelomnic v spopadu. “Ko se jaz zachudim, mi trditev pojasni rekoch,” pishe Jeglich: “Sh. je absolutist in individualist: vso oblast hoche imeti sam in Kranjsko cepi od drugih slovenskih pokrajin (n. pr. zadruzhnishto) prav po nachrtu nam sovrazhnega grofa Stürgkha. On, Krek, je pa demokratichnih nachel in za skupnost vseh Slovencev. Shushtershich mora pasti, ker je tudi nesposoben; kar je dosedaj naredil, je edino Krekovo delo, ki je dajal ne ideje, ampak ga je tudi zmeraj vodil, da ni kam zabredel. Potem govori o demokratih, chesh oni, edino oni so nekaj storili in nastopajo odlochno za pravice narodov, za mir; katolishka cerkev se ni obnesla, k vechemu papezh nekoliko. Cerkev je prevech z drzhavo, s to korumpirano vlado zdruzhena in le njej sluzhi, ne upa se ji postaviti v bran. Jaz sem le malo ugovarjal, zhelech, naj le modruje, da spoznam njegove nazore; sedaj vidim, da imajo nashi mladini od njega misli o cerkvi in papezhu. Krek je o Shushtershichu she to dodal: Stürgkh je menda o njem zatrdil: 'der Mann ist zu haben.'”428

 

Zadnji kranjski dezhelni odbor pri svoji seji

Dr. Triller, dr. Zajc, dr. Pegan, dr. Shustershich, grof Barbo, dr. Lampe in zapisnikar

 

Janko Pleterski komentira tudi zapis Jozheta Jagodica k odlomku iz Jeglichevega dnevnika, da naj bi Krek poleti 1917 na obisku pri Jeglichu, prvem obisku od pomladi 1916, ko je prosil za upokojitev, tudi rekel: “Che ostane pri sedanji [op. Shustershichevi] politiki, potem bo vash naslednik Nemec, kanoniki pa nemshkutarji!” Glede na mnenje Jozheta Jagodica, naj bi bile te Krekove besede odlochilne. “Jagodic je 'preobrat' v stalishchu shkofa Jeglicha do Shushtershicha datiral seveda prezgodaj. In precenil tudi odlochilnost Krekovih besed,” poudarja Janko Pleterski. “Zhe iz navedenega zapisa je jasno, da je Jeglich takrat tudi Kreka shele tehtal na svoji tehtnici, tj. tehtnici v rokah shkofa. Odlochil se je shele dva meseca pozneje, pa tudi tedaj ne zaradi Krekove preprichljivosti, ampak ga je k odlochitvi nagnila samostojna presoja politichnih razmer, ki so se naglo zaostrovale.” Jeglich se za Shustershicha ali proti njemu ni odlochal na podlagi merila, koliko bolj odlochno je kdo za izpeljavo Majnishke deklaracije in koliko kdo manj. “Tudi Jugoslovanski klub pod vodstvom Koroshca se v prvih dneh julija 1917 she ni odlochal, ali naj bo deklaracijski program tisto najmanj, kar terja od vlade, ali tisto najvech, kar bi utegnilo biti njegova zahteva v nedolocheni prihodnosti. Odlochitev za sodelovanje v parlamentarnem odseku, kar smo zhe omenili, je dejansko pomenila, da klub vidi deklaracijski program kot nekaj, kar je mogoche dosechi postopno, po etapah. Tisto, kar pa je hotel klub vsekakor imeti, je bila usmeritev cesarja k miru, povezanemu z notranjo ustavno reformo.” Krek in Koroshec sta se v Pragi udelezhila zasedanja cheshkega Narodnega odbora v prichakovanju, da bodo Chehi privolili v sodelovanje v ustavnem odboru, vendar sta dozhivela izzivalno zavrnitev vladnega predloga in tudi njunih stalishch. Po vrnitvi iz Prage sta se odlochila za radikalnejsho taktiko. “Slovenec je zato 28. julija prvi med slovenskimi chasniki razglasil, da so zahteve Majnishke deklaracije 'minimalna zahteva Slovencev', ki od katere se nikakor ne morejo vrniti h kaki kompromisni reshitvi slovenskega vprashanja na temelju priznanja dualizma, brez drzhavne zveze s Hrvati in Srbi in le na podlagi slovenske narodne avtonomije. Ta radikalizacija stalishch Kreka in Koroshca in obenem tudi Jugoslovanskega kluba je bila velikega pomena za tek nashe zgodovine – ne pa za odlochitev shkofa Jeglicha v sporu znotraj SLS. Che ne bi bil Jeglich odtegnil Slovenca Shushtershichu zhe prej, zhe po konferenci dekanov 17. julija 1917, ne Krek ne Koroshec ne bi bila mogla konec meseca v njem oznaniti svoje programske radikalizacije. Jeglich se je odlochil na temelju lastne ocene tega, katera stran v sporu je v SLS vplivnejsha in chigava politika je ugodnejsha za vnovichno utrditev vpliva SLS v celotnem krogu slovenske politike. Odlochitev Kreka in Koroshca za radikalnejsho opozicijsko politiko stranke in Jugoslovanskega kluba je konec istega meseca le potrdila pravilnost deset dni starejshe Jeglicheve presoje.” Jugoslovanski klub je na podlagi vseh teh domachih politichnih premikov odklonil zaupno Seidlerjevo ponudbo za sodelovanje v vladi in avgusta 1917 izjavil, da bo lahko podprl samo takshno parlamentarno vlado, ki bi sprejela Majnishko deklaracijo kot svoj program.429

Shustershicha so zacheli prehitevati dogodki na drzhavnem vrhu, ugotavlja Janko Pleterski. Umor predsednika vlade Stürgkha oktobra 1916, smrt Franca Jozhefa I. mesec dni kasneje... Prestolonaslednik Karel, ki je prisegel na ustavo kot ogrski kralj, hkrati pa ni dal ustrezne vladarske zaobljube na ustavo, veljavno v avstrijski polovici monarhije, je potrdil dualistichno ureditev. Mozhnost ustavne reforme je sicer ostala odprta, vendar omejena samo na Avstrijo. Zahteva po reformi monarhije v smislu ustanovitve nove drzhavne enote, ki bi zajela Jugoslovane, Hrvashko, Slovenijo, Vojvodino ter Bosno in Hercegovino, je zato pomenila nasprotovanje stalishchem novega vladarja. Shustershich se je upiral koncentraciji slovenskih strank, she zlasti pa koncentraciji s strankami iz Dalmacije, saj je vedel, da bo vsak program, ki bi ga stranke sprejele, nujno naperjen proti obstojechemu dualizmu. Shustershich je bil namrech vnet avstrijski patriot, neomajno je bil preprichan v zmago centralnih sil. Upal je, da bodo Slovenci in Hrvatje dobili drzhavno priznanje v okviru revizije dualizma po zmagoviti vojni, kot vladarsko nagrado za izkazano patriotichno drzho. Po vojni naj bi vladar odpravil dualizem in ga nadomestil s centralizmom, zdruzhenim z (narodnim) federalizmom, ena od avtonomnih enot Velike Avstrije bi po njegovem pripadla enotnemu hrvashkoslovenskemu narodu. Do takrat pa bi moral ostati patriotizem Slovencev in she zlasti SLS neomadezhevan. “Prezgodnje drzhavnopolitichne zahteve, postavljene she pred dnevom zmage, bi pomenile, da Slovenci bolj mislijo na lastno korist kakor na korist celotne monarhije. Niti dejstvo, da so nemshke stranke – prav nich podobno po rahlochutnosti – zhe spomladi 1916 nastopile s svojimi 'Belangi', Shushtershicha ni omajalo v stalishchu patriotichne narodnopolitichne abstinence. Toda konec 1916. leta so ochitno postajali drugachnega mnenja celo drzhavni vrhovi in Shushtershich se javni ozhivitvi slovenskega politichnega zhivljenja ni mogel vech uspeshno upirati. Seveda je chutil, da se s tem izpostavljata veliki preizkushnji tudi njegov osebni polozhaj v stranki in njegova, resda zhe omajana, pa vendar avtoriteta nekoch nespornega narodnega voditelja. V okviru ohranjanja lastnega temeljnega drzhavnopolitichnega koncepta je bila Shushtershicheva dejavnost po tem chasu le she obramba, sprva she taktichno prilagodljiva, od konca leta 1917 pa vedno bolj brezupno toga.” Shustershich se je, kot pishe Janko Pleterski, poistovetil s stalishchem Hrvashkoslovenskega kluba in SLS, da je nujno treba sklicati parlament. Skupaj s Koroshcem se je podal na sestanek predsednikov vseh parlamentarnih klubov, ki je bil sklican po Stürgkhovi smrti. Na njem je prevzel celo prvo besedo, tako da je Koroshec v imenu kluba lahko za njim le izjavil, da se strinja z njegovim izvajanjem.430

Shusterich se je udelezheval sej kluba poslancev v drzhavnem zboru, vendar je chutil, da mu nihche vech ne zaupa. Ko je poslanski klub sklenil voliti za kranjskega delegata Koroshca, je konec junija sklical sejo vodstva SLS. Na seji so sklenili, da morajo kranjski poslanci voliti za delegata Shustershicha. Poslanci so predsedstvu stranke poslali odgovor, ki ga je zasnoval Krek: volitev delegata je avtonomna zadeva kluba.431

V Jugoslovanskem klubu, enotnem klubu vseh juzhnoslovanskih poslancev, ki je bil ustanovljen s Krekovim posredovanjem, je bil tudi Shustershich, vendar ni imel vech odlochilne besede. Jugoslovanski klub je bil ustanovljen 29. maja 1917.

She istega dne zvecher je sprejel programsko drzhavnopravno izjavo, znamenito Majsko ali Majnishko deklaracijo, ki jo je predsednik kluba dr. Anton Koroshec naslednjega dne prebral v drzhavnem zboru. Po vojni so odgovornost za “habsburshko klavzulo” zvrachali na Shustershicha, vendar je bila dodana na predlog trzhashkega poslanca Otokarja Rybaoja. Pri nastanku deklaracije Krek ni bil neposredno udelezhen, vendar velja za njenega pobudnika in duhovnega ocheta.432 Krek ni bil v redakcijskem odboru, ki je sestavljal deklaracijo, a se je udelezheval debate v poslanskem klubu in je vplival, da so v deklaracijo vnesli narodnostno nachelo in nachelo hrvashkega drzhavnega prava, kot so ga zahtevali Hrvati.433 Deklaracija ni pomenila nich novega v primerjavi s Krekovim in Shustershichevim predlogom v kranjskem dezhelnem zboru januarja 1909, le da je bila takrat postavljena kot dolgotrajna naloga, uresnichljiva v izrednih prilikah, leta 1917 pa kot nujna zahteva trenutka.434 Shustershichu deklaracija ni bila po volji. “Na zachetku in spet pozneje je poskushal izpodnesti jugoslovansko demokratichno jedro deklaracije, to je priznanje enakopravnosti vseh treh narodnih sestavin, o katerih je govorila. Skushal je skrchiti njeno priznavanje Srbov in vse vrniti na stari pravashko-klerikalni program nominalno zgolj hrvashko-slovenskega zedinjenja. To je bil del njegovega boja proti prevladovanju smeri Krek-Koroshec v slovenskem katolishkem taboru. She tik preden je Andrej Kalan odtegnil list Shushtershichevemu vplivu, je Slovenec 4. julija 1917 ob napovedani krfski konferenci in proti emigrantskemu Jugoslovanskemu odboru – she najbolj pa proti svojim nasprotnikom v lastni stranki – zaklical: 'Nash program je... [cenzurirano] zdruzhitev Hrvatov in Slovencev pod habsburshkim zhezlom!” Jugoslovanski kljub je sicer zavrnil predlog ministrskega predsednika Seidlerja o ustanovitvi zunajparlamentarne ustavne komisije, ker je nedotakljivost dualizma izkljuchevala mozhnost zedinjene Slovenije, vendar pa ni odklonil sodelovanja pri pripravah na spremembo ustave v okviru parlamentarnega ustavnega odbora. Cheshki “svaz” pa o tem vprashanju ni hotel odlochati sam, zato je sklenil, naj o taktiki odlochi seja novoustanovljenega Narodnega odbora vseh cheshkih strank v Pragi. Na sejo so povabili tudi Kreka in Koroshca. “Ignoriranje Shushtershicha je bil nov udarec zanj. Na Kranjskem je bil tedaj njegov polozhaj zhe mochno omajan. Dokaz, da ga tudi Jeglich ne podpira vech, je bila konferenca dekanov ljubljanske shkofije 17. julija 1917, sklicana na shkofovo pobudo. Jeglicha je pooblastila, naj poskrbi za poravnavo spora med obema kriloma v stranki – in sicer na temelju 'modernih demokratichnih tezhenj'!”435

Septembra 1917 je Shustershich podpisal Jeglichevo t.i. ljubljansko izjavo v podporo Majnishki deklaraciji in mirovni pobudi papezha Benedikta XV. V imenu NNS sta jo podpisala Tavchar in Triller. Kmalu po podpisu ljubljanske izjave je Shustershich na sestanku vodstva SLS, ki se ga Krekova skupina ni udelezhila, oznachil deklaracijo za maksimalen program, dal si je izglasovati zaupnico, glede na poprejshnji dogovor z dekanom Lavrenchichem je popustil le toliko, da je bila sprejeta Lavrenchicheva resolucija, ki je pozdravila sodelovanje mlajshe posvetne inteligence v stranki.436 Jeglich je v tem chasu zhe sprejel odlochitev v prid Kreku. Zhe nekaj tednov prej je Andrej Kalan odstavil iz glavnega urednishtva Slovenca Shustershichu vdanega Ivana Shtefeta. Jeglich je resheval enotnost v stranki. Shustershich je bil zhrtvovan za sanacijo SLS.

Krek je bil v tem chasu v sredishchu dogodkov. Vrgel se je v agitacijo za deklaracijo, nastopal, pisal, potoval na Hrvashko in v Bosno in Hercegovino, da bi pridobil chim vech somishljenikov. V glasilu starchevichevske stranke prava Hrvatska drzhava je septembra 1917 objavil chlanek “Narodno ujedinjenje”. V njem je ponovil in zaokrozheno utemeljil besede, ki jih je izrekel v javnem govoru v Splitu, na zadnji postaji agitacijskega potovanja po Hrvashki, Bosni in Dalmaciji. “Peter Grgac porocha, da je takrat 'zaklical na naslov nasprotnikov deklaracije in

denunciantov: 'Suzhenjstvo, to je veleizdaja, ne pa svoboda; veleizdajalec je tisti, ki nasprotuje osvoboditvi nashega naroda.'”437

Nadchloveshki napori so ga naposled strli. Oktobra 1917 je Slovenijo pretresla novica o Krekovi smrti.438 “Dne 9. oktobra je namrech javil 'Slovenec', da je v Sht. Janzhu na Dolenjskem, kjer je bival na oddihu pri zhupniku L. Bajcu, 'sinochi okrog desete ure izdihnil svojo veliko dusho najvechji Slovenec, kar jih je rodila slovenska mati, najvechji Jugoslovan, kar jih je poznal nash slovanski jug.' – dr. J. E. Krek. Njegova smrt je strashno odjeknila med vsemi Slovani monarhije, zlasti pa seveda med Slovenci. Vsa Slovenija se je naenkrat zavedela, da je izgubila svojega najvechjega genija. K njegovemu mrtvashkemu odru v ljubljanskem shkofijskem dvorcu, kamor so bili prepeljali truplo, je hitelo vse brez razlike stanu in mishljenja, starosti in spola. Dne 13. oktobra se je vrshil pogreb, in ves narod je spremljal svojega mrtvega voditelja. Nad 20.000 brojecha mnozhica z zastopniki neshtetih korporacij ter vsemi slovenskimi poslanci se je she zadnjich poklonila mozhu, ki je v prvi vrsti oblikoval zadnje chetrtstoletje vsega slovenskega javnega zhivljenja ter svojemu narodu v usodni uri 'postavil cilj, kakor je dejala 'Edinost'. Na grobu so govorili dr. Koroshec, Stanek in Dulibich, s shkofom vred so jokali tisochi in tisochi od odprtega groba do zadnjih begunskih taborishch, a dr. Koroshec je zaklical ob she nezasuti rakvi: 'Dvignite glave, ker priblizhuje se vashe odreshenje...' In ta klic dr. Koroshca je chul ves slovanski jug, v prvi vrsti pa Slovenija, do zadnje gorske koche ter se zagnal, tesno sklenjen s svojo parlamentarno reprezentanco, v boj na zhivljenje in smrt za svoje osvobojenje. Prva se je odzvala duhovshchina, ki se je na svojih dekanijskih sestankih kar po vrsti izrekala za deklaracijo. Njej so sledili potem obchinski odbori ter druge korporacije, druga za drugo. Shlo je po vsej dezheli kakor orkan, od vasi do vasi in od hishe do hishe.”439 Pogrebne slovesnosti je vodil Jeglich. Shustershich se Krekovega pogreba ni udelezhil, cheprav bi bil to moralno dolzhan storiti kot dezhelni glavar in predsednik stranke.440 “Shustershich je mislil, da bo ostal po Krekovi smrti gospodar polozhaja; postajal je she nedostopnejshi za vse spravne poskuse,” ugotavlja Fran Erjavec. “Izsiljeval je za shkofovim hrbtom zaupnice duhovshchine in nemobiliziranih strankinih zaupnikov po dezheli. To je napotilo shkofa, da mu je pisal dne 25. oktobra pismo, v katerem je nastopil z vso odlochnostjo proti takemu postopanju ter mu navedel vse grehe, ki jih je zakrivil, zlasti njegovo absolutistichno ravnanje. Ob tej priliki mu je odkrito povedal, da je zhe zaigral zaupanje vseh Slovencev.”441

V deklaracijsko gibanje se je vkljuchila tudi Cilka Krek. 15. decembra 1917 je skupaj s Franjo Tavchar pozvala zhene, naj se izjavijo za deklaracijo. She istega dne je deklaracijo podpisalo nad 10.000 Ljubljanchank. 25. marca 1918 so izrochile zhene Koroshcu nad 200.000 podpisov za deklaracijo.

“Listi vseh strank pishejo o Kreku izredno lepo in pohvalno” je takrat v dnevnik zapisal Jeglich. “Priznavajo njegov talent, njegovo delo in njegovo nesebichnost. Seveda mnogo pretiravajo. Povzdiguje se njegovo politichno in socialno delo: res vse dotichno gibanje pri nas in sploh na jugu je on zachel; za narod je storil prav mnogo; toda za cerkev? za versko zhivljenje? O tem zhivotopisi molche. Res, pri Mohorjevi druzhbi je dovrshil posnetek sv. pisma, vchasih je pridigoval in spovedoval. V tem oziru je njegovo zhivljenje bolj zhalostno. Tudi sv. zakramentov za umirajoche ni sprejel. V 14. dneh bivanja v Sht. Janzhu je enkrat masheval; zadnjo nedeljo je bil pri sv. mashi in sicer prav pobozhno. Zadnji dan je zbijal shale: vse le posvetne, nich bozhjega ni govoril. Shel je parkrat na prag zhupnishcha, kjer je stal ves zamishljen. Dr. Pogachnik je mislil, da je gledal v cerkev in da je molil. Mogoche, da je imel resne misli, ker je vedel, da je nevarno bolan, in Bog daj, da bi bilo tako. Prevideti se ni dal in zhupnik Bajec je hudo pogreshil, da ni za to poskrbel. Za to sem jaz zhalosten in se mi nenavadno slavlje kot zoprno zdi. In Bog zhe ve, kako je prav! Mislim, da je Bog o pravem chasu poklical iz sveta: dogodki so se tako razvijali, da je bil v veliki nevarnosti nekorektnega mishljenja o izvoru drzhavne oblasti in samoodlochbi narodov.”442

V chasu Krekove smrti so se nadaljevala pogajanja med jugoslovansko in avstrijsko-trialistichno usmerjeno strujo v SLS. Jedro spora je postalo razumevanje Majnishke deklaracije kot minimalnega ali maksimalnega programa. Deklaracija kot minimum je pomenila, da je slovensko vprashanje reshljivo kot del jugoslovanskega vprashnja, torej je mogoche le z odpravo dualizma, drugo razumevanje pa je bilo pripravljeno dualizem priznati in se sprijazniti tudi z majhnimi narodnimi pridobitvami v avstrijski polovici monarhije. Pogajanja se niso iztekla uspeshno. Shustershich se je odlochil za odkrit prelom s stranko. Ko so namesto njega novembra 1917 kranjski drzhavnozborski poslanci za delegata v avstro-ogrskih delegacijah izvolili Koroshca, je Shustershich skupaj s poslancem Franom Jaklichem izstopil iz Hrvatsko-slovenskega drzhavnozborskega kluba. 22. novembra 1917 je sklical sejo Izvrshilnega odbora stranke, ki je odobril njegovo in Jaklichevo ravnanje ter z enim glasom proti izrekel nezaupnico kranjskim dezhelnim poslancem SLS, ki niso bili prisotni. Izvrshilni odbor je tudi sklenil razpustiti stranko. Shustershich je istega dne ustanovil novo stranko, Slovensko kmechko stranko in jo razgasil za zakonito in politichno naslednico SLS. Vendar mu je nachrt preprechil Jeglich, ki je omogochil, da so mladini ponovno organizirali SLS. Za nachelnika zachasnega izvrshilnega odbora SLS je bil izvoljen Andrej Kalan. Shustershich je ostal s svojo stranko skoraj osamljen.443 Konec decembra je zachel izdajati tednik Resnica, ki ga je urejal Ivan Shtefe. “Moral sem njegove pogubne nakane za she vechji in bolj strasten razdor med nami preprechiti,” je leta 1937 pisal Jeglich. “S prijatelji sem se posvetoval. Napisal sem poziv na 'Slovenca', v katerem sem poudarjal, da stranka SLS she obstoji, da jo moramo obdrzhati, z nasprotniki pa postopati mirno in tako pripraviti zopetno soglasje. Listu 'Domoljub' sem prepovedal ponatisniti Shustershichev poziv kmetom. G. dr. Sh. ni imel nobenega lista na razpolago in tako sem ga jaz prehitel in sem vsaj zadrzheval ustanovitev strastne kmetske stranke.

Razburjenost po dezheli je bila velikanska. Nad polovico duhovnikov, in to jako dobrih in uglednih, se je zoper moj nastop odlochilo. Oh, kako me je srce bolelo! Toda upal sem, da bomo zopet edini, ko bo minila prva razdrazhenost in bodo gospodje mogli ves polozhaj prereshetavati. In res, v nekoliko mesecih se je vse poleglo. Duhovniki smo se zopet zedinili, le mala peshchica je ob strani stala. 

Polozhaj g. dr. Sh. je postajal vedno bolj zhalosten in nevaren. Dobival je grozhnje, da ga bodo ubili. Zbal se je in je solznih ochi zapustil domovino. Oh, prezhalosten konec toliko vplivnega mozha.”444

Narodni svet je oktobra 1918 odstavil Shustershicha z mesta dezhelnega glavarja. Tik pred 29. oktobrom 1918 – tega dne je dunajska vlada zaprosila za premirje, v Ljubljani pa je bila na veliki narodni demonstraciji proglashena ustanovitev Drzhave Slovencev, Hrvatov in Srbov – ga je v kranjskem dezhelnem odboru predstavnik Jugoslovanske demokratske stranke (nekdanje NNS) dr. Karel Triller opozoril, da se nanj pripravlja atentat.445 V nevarnosti naj bi bilo celo Shustershichevo zhivljenje. Poleg drugih grehov, ki si jih je nakopal med vojno, so ga obtozhevali, da je zakrivil premestitev 17. peshpolka iz Ljubljane. Iz strahu pred razpolozhenjem ljudi ter grozhnjami, da ga nameravajo umoriti, se je umaknil v Avstrijo. “Te dni je dezhelni glavar Shustershich sklical sejo dezhelnega odbora. Predlozhil je izjavo, da dezhelni odbor prizna 'Narodno veche' in njegovo oblast in njegov manifest o Jugoslaviji; odbor naj same posle vodi in varuje dezhelno premozhenje, dokler ga ne izrochi novi vladi; v imenu njegovem naj vodi posle dr. Triller; z njim je vse referate odlozhil tudi kanonik Lampe. – Par dni pozneje se je z zheno odpeljal v avtomobilu na Dunaj, od koder se vech ne vrne. Menda je solznih ochi zapustil dvorec. Zares, tragichen konec poprej tako mogochnega mozha.”446 V tujino mu je sledil tudi njegov najzvestejshi pomochnik, stolni vikar in namestnik dezhelnega glavarja dr. Evgen Lampe. Lampe se je kmalu vrnil v Ljubljano, da bi pomagal reshiti tezhave, v katere je zashla Zadruzhna centrala. Na poti z Dunaja se je prehladil in v nekaj dneh umrl zaradi influence s pljuchnico in vnetja ledvic. Shustershich se je vrnil leta 1922 in si zaman poskushal ponovno utreti pot v politiko.

 

 

 

 

“GENIJ SHIROKIH LJUDSKIH MAS”

 

“Mozh, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne le za luksus nego za potrebo, genij shirokih mas – kje je tvoja skrivnost kje je tvoja velichina?

Ti edini med nami si umel podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materijalni obliki njegovih koristi; pokazati narodno svobodo kot reshenico slednjemu delavcu, zadnji siroti. Nisi bil zaman svechenik, ki vzhiva v vidni obliki kruha in vina najvechjo svetost, zakrament zhivljenja. Ta skrivnostna transsubstancijacija snovnosti v idejo je slovenskemu chloveku tako po dushi, tako domacha, vsednja in praznichna hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monshtrance in sveti obredi; zato mi ni bilo tezhko slediti do zadnjega mozhu, ki jo je oznanjal. Tako si rasel v sebi in v dushah, ki si jih bil zbral okrog sebe; v zavesti. Potem pa si se vzpel do zadnjega, do svojega vélikega china, nevarnega in drznega, ali odlochilnega zate in za nas: potegnil si chrto in lochil dushe po veri in neveri v dve vrsti: v ljudi s tvojo vero, s tvojim upanjem in s tvojo ljubeznijo, in v – druge. S tem chinom si tvegal vse, del si na tehtnico sebe in svoj narod, sedanjost in bodochnost. Blagor nam. Tedaj she-le si postal nash centralni duh, srce v sredini; zakaj vsi smo zachutili, kako so pri tebi nashe svetinje v varnih, zvestih rokah.”447

Ker je bilo Krekovo zhivljenje in javno delovanje podrobno raziskano, se prouchevalci niso mogli izogniti navajanju nekaterih slabosti, nepopolnosti in napak. “Ljudje, ki so Kreka poznali in mnogo z njim obchevali, nam nashtevajo njegove vrline in slabosti, vchasih bolj poudarjajo ene, drugich pa druge.”448 Toda tezhko je govoriti o Kreku, ne da bi govorili o njegovih dosezhkih, v Kreku posvecheni knjigi Srce v sredini poudarja Vinko Brumen. Tudi Brumen v precej dolgem poglavju “Krekov naravni znachaj” nashteva vrsto ochitkov zoper Kreka, predvsem z namenom, da bi ovrgel nekatere med njimi. Za politika naj bi bil Krek prevech chustven in premalo realen, toda prav temperamentnost ga je gnala v delo in mu omogochala raznotero delovanje, chustvenost pa je znal drzhati na vajetih. Krek naj bi tudi pogosto spreminjal svoje preprichanje, kar velja tudi za zamisli o reshitvi jugoslovanskega vprashanja. Njegova politika nikakor ni bila nemoralna, saj je vseskozi deloval za dobro ljudstva. Ne manjka niti ochitek nerednosti, ki je Kreka spremljala zhe od mladosti. Vendar pa je bila Krekova nerednost le zunanja in ni segala na podrochje izpolnjevanja dolzhnosti. Imel naj bi tudi prevech idej, za katere se ni trudil, da bi jih izpeljal do konca, ali pa so bile sploh neizvedljive, torej niso bile realne. Vendar je treba razlikovati med takojshnjo in poznejsho izvedljivostjo in Krek je bil daljnoviden politik. Ochitali so mu tudi, da ni navzven kazal prevech pobozhnosti in je premalo molil. Molitev pa naj bi bilo mnogo dela, ki ga je opravil, ker je bilo rojeno iz vere, upanja in ljubezni, she zlasti iz ljubezni, najvechje med krepostmi, brez trohice sebichnosti ali samoljubja, je bil preprichan Brumen. Krek naj bi imel premalo chasa za kontemplacijo, ker ga je prevech zaposlila akcija. Zapadel je temu, kar imenujemo herezija aktivnosti. Krek tudi ni kazal zadostne sposhtljivosti do predstojnikov. Napake, grehi, slabosti in ochitki so bili she hujshi, ker so se ochitali duhovniku, meni Vinko Brumen. Chustvenost, prevelika dejavnost in nestalnost naj bi bili odrazi Krekovega kolerichnega znachaja, ki pa ga je znal premagovati z osebno disciplino. Znachajske poteze so bile obenem temelj mochi in uchinkovitosti Krekove osebnosti, in prav njim se je imel zahvaliti za vse, kar je dosegel. Po drugi strani pa se je Krek odlikoval z mnogimi vrlinami in darovi. Bil je izredno nadarjen. Imel je dar za obchevanje z ljudmi. Odlikovala ga je duhovna gibchnost ter ostra in krepka volja. Krek naj bi bil po svojem naravnem znachaju voditelj. Bil pa je tudi garach, ki ni poznal ne odmora ne pochitka. Njegovo poshtenost, srchno dobroto in ljubeznjivost so mnogi znali izrabljati, na primer za poroka pri posojilih. Med Krekove odlike sta sodili tudi ljubezen do ljudi in obchutek za chas. Bil je resnichen, iskren in preprichan demokrat, ves prezhet z vero v ljudstvo. Nasprotoval je klerikalizmu. Njegov cilj je bila krshchanska demokracija, demokratichno urejena in vladana druzhba, utemeljena v krshchanskih resnicah o chloveku, njegovem bistvu in smotru.449

 

"Bogdan Kazak" (dr. Anton Brecelj), Krek na Sveti gori pri Gorici

 

“O Krekovih napakah in grehih se je mnogo pisalo; marsikaj so mu ochitali in zaradi marsichesa so ga zagovarjali ali branili,” ugotavlja Vinko Brumen. “Morda vchasih vech kot je nujno potrebno. Saj je prav, da se ugotovi vse, kar je o njem mogoche ugotoviti, da dobimo tako chim prikladnejshi kljuch za umevanje njegovega zhivljenja in dela. A namen mora biti le-ta: umevanje njega in njegovega dela. Kajti to je tisto, kar je iz njega naredilo velikega chloveka in zaradi te velichine njegovo zhivljenje raziskujemo ter njegovo delo razchlenjujemo. Che bi tega dela ne bil opravil, one napake pa vseeno imel, mu pach ne bi toliko shtudij posvetili ter tudi njegovih napak ne bi nashtevali. Razen tega ima take, podobne ali celo vechje napake she marsikdo drug, pa se ob njem ne spotikamo. /.../

Res je, da nas na velikih ljudeh napake bolj motijo, ker so bolj vidne, vanje bolj obrachamo ochi, in ker bi hoteli, da bi bili docela chisti in popolni. Ta nasha zhelja je povsem zakonita, vendar ne smemo nikoli pozabiti treh ali shtirih dejstev. Najprej, kdor dela, tudi v chem pogreshi. Krek sam je vedel, da kdor zida, je zamazan in obtolchen. Chim vech dela, tem vech napak more zagreshiti. Potem, da so tudi veliki ljudje le ljudje in ne majhni bogovi, ki bi mogli povsem obvarovati se vsake nepopolnosti. Tretjich, da je prav njihova velichina lahko v nekem pogledu she poseben povod za njihove padce, namrech njihova naravna in dushevna velichina; iste zmozhnosti in sile, ki jih usposabljajo za velika dobra dela, jih morejo kdaj tirati tudi v kaj, kar ni tako dobro. Chetrtich pa, celo njihovo delo samo more biti kdaj vir njihovih padcev, zlasti kadar se gibljejo mnogo med ljudmi, kakor se je Krek, zadevajo pri tem na mnoge prilozhnosti za padce, saj so ljudje vsakovrstni, taki, ki jim hochejo pomagati, pa drugi, ki jih zhelijo pogubiti ali vsaj zase porabiti.”450

“Njegova chloveshka resnichnost, da je bil vsem in sam ves do maksimalne stopnje chlovek, ne goli uchenjak ali politichni taktik ali filistrski nravouchitelj ali celó kakshna posoda vseh popolnosti – nasprotno, v njegovi dushi so bila zraven oslepljujoche svetlobe zelo velika brezna, ki se niso skrivala – ta njegova resnichnost chloveka, ki mu nich chloveshkega ni bilo tuje, vse pa mochno in pristno ter plodovito, nas je ocharovala, pritegovala in vedla za njim, predvsem pa mnozhico,” poudarja Franc Terseglav. “Tako je ta bogata in vsega prepolna dusha izzharevala in se izdejstvovala na vun v javno zhivljenje nashega ljudstva, ki mu je v mnogochem vtisnila nove poteze, ga politichno izobrazila, kakor tega ni bil v toliki meri zmozhen noben drug slovenski mozh, mu dala vero vase in ga chudovito zedinila ter to skromno mnozhico dvignila v pravo zavedno skupnost. Sam v sebi je bil Krek

she vechji in svetlejshi; zato pa so bile v njem tudi nepredorne globine, kakor v vsakem takem velikem chloveku, v katerem so poleg zharke luchi temne sence”451

Dobrshen del vrstic, namenjenih vlogi dr. Janeza Evangelista Kreka v aferi Theimer, Kreka predstavlja v dokaj neugledni luchi. Oznachbe izvirajo iz chlankov, ki so zheleli zmanjshevati Krekovo priljubljenost in omejiti njegova politichna in organizacijska prizadevanja. Naj torej pisanje o aferi, ki je Kreka pestila v letu 1913, zgovorno zakljuchimo s kratkim pogledom na Krekovo zhivljenjsko in ustvarjalno pot.

Politik, sociolog, organizator, teolog, pisatelj in chasnikar dr. Janez Evangelist Krek je bil rojen 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodrazhico kot prvi otrok 28-letnega uchitelja Valentina Kreka in njegove 21-letne zhene Marije Krek, rojene Shtupica.452 Ochetov rod izvira iz Selshke doline, materin pa iz Sodrazhice. “Po ochetu je Krek podedoval gorenjsko energichnost, po materi ribnishko shegavost.”453 Po ochetovi smrti leta 1875 je mati v Selcah odprla trafiko in majhno trgovino ter tako ob pomochi skromne pokojnine prezhivljala shestero otrok. Po konchani ljudski sholi v Komendi in Shkofji Loki in nizhji gimnaziji v Ljubljani se je Krek leta 1884 vpisal na bogoslovje. Leta 1888 je bil Brezjah posvechen v duhovnika. Mladega nadarjenega duhovnika je shkof Missia jeseni istega leta poslal v Avgushtinej na Dunaj, kjer je nadaljeval z bogoslovnim shtudijem. Krek se je zanimal tudi za socialno in politichno zhivljenje v prestolnici monarhije ter se uchil tujih jezikov. Njegova nadarjenost za jezike je bila izjemna. S pomochjo osebnih stikov, knjig in chasnikov se je nauchil cheshchine, poljshchine in ukrajinshchine. Razumel je vse slovanske jezike, latinshchino, v kateri je celo pridigal, francoshchino, angleshchino in madzharshchino. Leta 1892 je doktoriral z disertacijo “De charactere et spiritu s. Pauli apostoli”. Po kratki kaplanski sluzhbi v Ribnici je postal stolni vikar v Ljubljani in zachel predavati tomistichno filozofijo na ljubljanskem bogoslovju. Leta 1895 je dobil stolico za fundamentalno teologijo in tomistichno filozofijo. Na tem mestu je ostal do upokojitve leta 1916.

V prvih petih letih javnega dela (1892-1897) je Krek polozhil temelje krshchansko-socialni ogranizaciji na Slovenskem in mnogo deloval kot chasnikar in organizator. Leta 1897 je bil v peti, sploshni kuriji izvoljen za drzhavnozborskega poslanca. Po razpustu drzhavnega zbora 1900 ni zhelel vech kandidirati, ker je bil preprichan, da je doma z organizacijskim in politichnim delom lahko bolj koristen kot na Dunaju. Nadomestil ga je Shustershich. Leta 1901 je bil izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Dezhelni poslanec je ostal do leta 1917. Med leti 1907 in 1917 je bil znova drzhavni poslanec. Ob izbruhu 1. svetovne vojne je prevzel ravnateljstvo

Gospodarske zveze v Ljubljani. Po ponovnem sklicu drzhavnega zbora maja 1917 in Majnishki deklaraciji je zachel z zhivahnim propagiranjem ideje o samostojni jugoslovanski drzhavi. Konec septembra 1917 se je vrnil izmuchen s takshnega agitacijskega potovanja po Dalmaciji. 8. oktobra 1917 je v Sht. Janzhu na Dolenjskem v starosti 51 let umrl za srchno kapjo.

Z literarnim udejstvovanjem je Krek zachel zhe v dijashkih letih. Po vrnitvi z Dunaja leta 1892 je deloval zlasti kot novinar. Sodeloval je s Slovencem, v katerem je v obliki podlistka objavljal “Chrne bukve kmechkega stanu”, ki so leta 1895 izshle v ponatisu kot prva Krekova samostojna knjiga (objavil jo je pod psevdonimom J. Sovran). Leta 1899 je Slovencu objavljal Vestfalska pisma, ki so nastala med njegovim obiskom slovenskih delavcev v Nemchiji. Leta 1893 je v Domu in svetu objavil obshirno povest Iz nove dobe, v kateri popisuje delavsko zhivljenje na Dunaju v dobi prvega razmaha socialne demokracije. Bil je glavna urednishka moch in pisec Glasnika, glasila Slovenskega katolishkega delavskega drushtva, ki je nastalo na njegovo pobudo leta 1894. Leta 1901 je pri Slovenski krshchansko-socialni delavski zvezi izdal delo Socializem: Nastalo je na podlagi “Socialnih pomenkov”, ki jih je Krek od 1896 objavljal v Domu in svetu, in raznih chlankov v Katolishkem obzorniku. Najobsezhnejshe Krekovo delo vsebuje osnovne pojme o druzhbi in zgodovino socializma do konca 19. stoletja. Delo je v obshirni recenziji v Domu in svetu pozitivno ocenil dr. Evgen Lampe. Vech kot desetletje je pisal uvodne chlanke v Domoljubu. V katolishkem delavskem listu Nasha moch, ki ga je ustanovil leta 1895, je poleg chlankov objavil tudi nekaj prevodov pesmi italijanske pesnice Ade Negri in nekaj povesti, prevedenih iz angleshchine. Lastne leposlovne spise, novele, povesti in igre je imel za pripomochek pri izvrshevanju socialnega, organizacijskega in politichnega dela. Vrsto razprav je objavil tudi v Katolishkem obzorniku in Chasu. Leta 1909 je v samozalozhbi izdal broshuro Starostno zavarovanje kmechkega ljudstva. Krek se je namrech prizadeval za starostno zavarovanje kmetov, v dunajskem parlamentu je vodil zadevni odsek. Leta 1913 je anonimno izdal obsezhno agitacijsko knjizhico Dejanja govore!, ki opisuje uspeshno delo poslancev SLS v kranjskem dezhelnem zboru. Leta 1916 je pod Krekovim imenom v Jeni izshla informativna knjiga Die Slowenen. Gradivo zanjo so mu zbirali Ivan Grafenauer, Anton Kralj, Josip Mal, Bogomil Remec in Vinko Sharabon. Krek je napisal politichen uvod in ga zakljuchil z zahtevo po zdruzhitvi juzhnih Slovanov v okviru monarhije. Cenzura je v Avstriji knjigo prepovedala. Knjiga je izshla leta 1917 tudi v francoskem in leta 1919 v hrvashkem prevodu. Poleg politichnih spisov je pisal tudi povesti. Napisal oziroma priredil je sedem ljudskih iger. Po smrti Franchishka Lampeta leta 1900 je nadaljeval s pisanjem oziroma prirejanjem Zgodb sv. pisma za Slovence za Druzhbo sv. Mohorja, do leta 1912 je dokonchal stari zakon in sestavil Zgodbe novega zakona. Leta 1914 je ustanovil in uredil Vestnik Slovenske krshchansko-socialne zveze. S prispevki je sodeloval z Narodnim gospodarjem, glasilom Zadruzhne zveze, obchasno tudi z Reichspost, Süddeutsche Monatshefte in verjetno tudi s cheshkimi listi. V knjizhni obliki so izshla Krekova predavanja na semenishchu. Njegovi shtudenti so jih v letih 1903-1907 stenografirali, jih dali Kreku v pregled in ji izdali v litografirani obliki v petih knjigah: Psihologija, Kozmologija in naravna teologija, Etika, Narodna ekonomija in Dostavki Socijalizmu.

Takole pishe o Kreku njegov uchenec chasnikar, filozof in politik Franc Terseglav (1882-1950): “Krek je bil globok mislec, toda marsikdo izmed njegovih sodobnikov je bil she bolj doma v ostroumnih distinkcijah filozofije; Krek je bil sociolog najobsezhnejshega znanja, toda zhe v njegovem chasu ni manjkalo ljudi, ki so se she bolj specializirali v tej vedi; Krek je najgloblje posegel v nashe javno zhivljenje ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, toda po tistih lastnostih, ki so osobite politichnemu chloveku in od katerih niti ena ne sme manjkati, je bil Shustershich pa she kdo pred njim in za njim vechji od Kreka – in tudi po univerzalnosti svojega znanja je imel sebi enakovrednega v Evgenu Lampetu, da ne govorim o edinstvenem praktichnem géniju tega 'financhnega ministra kranjske dezhele'. Tudi po duhovni popolnosti in iztanjshanosti je marsikateri samotar in samozatajevalec ali kulturni delavec in estet Kreka prekashal. In navzlic temu je Krek v kompleksu kulturnega, politichnega in socialnega zhivljenja svojega chasa bil najvechji vseh Slovencev, ker je bil od vseh najbolj chlovek; po tej svoji chlovechnosti presega takó sebe podobne v nashi proshlosti, ki je bila bogata mozh velikega formata, kakor v sedanjosti, ki je v tem oziru revna. Te velichine Kreku ne vzame nobena kritika, naj she tako po njegovih besedah ter politichnih uchinkih razbrskuje njegovo osebo in delo v njega dejanskih in dozdevnih nedoslednostih in nedosegah. Zakaj vsi veliki misleci, politiki, kulturni ljudje in socialni ter gospodarski delavci tistega chasa bi brez Kreka ne pomenili za slovensko ljudstvo to, kar so dejansko pomenili in zanj storili, in nash politichni razvoj navzgor bi se bil brez njega mochno zakasnil, ako ne bi bil morda shel chisto drugo pot; vsi znameniti ljudje, ki jih je kot sodelavce pritegnil nepremagljivi char njegove osebe v vech primerih tudi iz chisto nasprotnih taborov, pa bi se brez njega ne bili mogli povzpeti nad povprechje svoje dobe.”454

Krek velja za eno najvechjih slovenskih politichnih osebnosti, za najvechjega narodnega organizatorja, ideologa in politika zadnjega chetrtstoletja habsburshke monarhije. V svojem chasu je bil najbrzh najbolj priljubljen Slovenec. Krekova krshchanskosocialna politichna vizija je bila temelj katolishke politichne organizacije prve polovice 20. stoletja, na njegovo politichno dedishchino so se sklicevale vse struje znotraj SLS, mochno prisotnost je ohranila tudi v danashnjem chasu.

Krek je imel okrog 3.000 javnih govorov, napisal je dvakrat toliko chlankov. Velja za najpomembnejshega katolishkega publicista z zachetka 20. stoletja. “Poleg teh in drugih funkcij pa je Krek zlasti mnogo delal na terenu: neshtetokrat je govoril na sestankih, shodih, zborovanjih in zborih, chesto vechkrat isti dan, in se shtevilo njegovih govorov ceni na kakih 3000 v 25 letih,” ugotavlja Vinko Brumen. “Obenem je mnogo pisal; poleg vechjih del, med katera moramo shteti zlasti Chrne bukve kmechkega stanu, Socializem, Zgodbe svetega pisma in razne propagandne spise, je priobchil v istih 25 letih zhivljenja kakih 6000 razprav in chlankov. To da povprechno en govor, predavanje ali chlanek za vsak dan njegovega javnega dela. Che bi nich drugega ne napisal ali storil, bi mogel biti s svojim delom zadovoljen.”455 “Dr. Krek je bil odlichen govornik, a se je navadno premalo pripravljal na svoje govore; bil je gotovo najvechji slovenski ljudski tribun, ki je znal s svojim nastopom, z neko prirojeno srchno dobroto potegniti mnozhice za seboj in jih navdushiti za krshchanske in narodne vzore,” je menil Matija Shkerbec.456

“Dr. Janeza Ev. Kreka sem menda prvich videl l. 1896. ali 1897. na nekem delavskem shodu sredi mnozhice, ki se je pripravljala na medsebojen pretep,” se je spominjal Albin Prepeluh. “Med teisti in ateisti, med 'rdechimi' in 'belimi' socialisti delavci se je sukal nekdo v chrni duhovnishki obleki. Ko je stopil na oder, so mu nekateri zaploskali, drugi pa so piskali – mnozhica je vreshchala. Kmalu po njegovih prvih besedah je nastal mir. Z mochnim, komaj za spoznanje jecljajochim glasom je krepko oblikoval svoje misli, na medklice je odgovarjal s pikrim humorjem – mozh je obvladal razburjene, na pretep pripravljene ljudi. Bil je srednjevelik, shirokoplech, nekoliko uslochen, pod visokim chelom so se blesketali naochniki v zlatem okviru. Zhivahno je gestikuliral z rokami in hudo greshil zoper pisane demostenske etikete. Kakor da vleche misli z roko na dolgi niti iz glavé tako se mi je zdelo. To je bil dr. Krek, tedaj she malo znano, malo uposhtevano bojno ime. Pobijal je materializem, slikal ga je kot grob proizvod chloveshkega razuma, ki je zmoten zhe zato, ker je v nasprotstvu s srcem in chustvom; polemiziral je z revolucionarnim socializmom, kakor so ga zamislili Marx, Engels, Lassalle, razlagal je svoja nachela, ki so jih ugotovili v svojih spisih baron Vogelsang, shkof Ketteler in drugi krshchanski filozofi novejshe, socialne dobe. Pobijal je revolucijske nauke francoskih blankistov, ruskih bekunincev, Marxovo materialistichno razlago zgodovine, Lassalove 'zhidovske' domislice – vse je shlo pod kritichen nozh, rezal je in razkosaval, primerjal, hvalil, grajal, obsojal zdravje je kipelo iz njega. Ne vem, ali je bil tisti lepi vecher pridobil kaj pristashev, to pa vem, da je mnozhica onemela pod pomirljivim vtisom njegovega mnogostranskega znanja. Njegov nachelni nasprotnik Etbin Kristan je bil nadarjen in nagel debater, izveden v socialnih teorijah, in debata se je zavlekla pozno v noch. Mnozhica je mirno vztrajala in se naslajala ob umskem boju. To ni bil vech navaden politichen shod, to je bila kulturna vzgoja nachelno nejasne mnozhice. Prenaglo so ji hitele ure v noch. Nepobotana, razprta v dva tabora, fanatichna, in vendar zadovoljna se je naposled razshla v zavesti, da to, kar je slishala od obeh strani, ni bilo glotno zhito, kakrshno se ji je navadno podajalo. Zunaj v chrni nochi, v temi hishnih senc pa je bila pripravljena policija, da bi chuvala lastnino dostojnih, spechih meshchanov pred grabezhljivimi rokami – petrolerjev'.”457

“Kot chlovek je bil globoko verni Krek simpatichen, z izredno privlachno mochjo, preprichljiv v nastopu, odprt, shirokopotezen, do skrajnosti nesebichen in poln simpatij in ljubezni do malega chloveka in njegovih potreb.”458 Oton Zhupanchich, eden izmed prvih dijakov, t.i. “ligashev” ki jih je pritegnila privlachna moch Krekove osebnosti,459 veljal je celo za Krekovega “posebnega ljubljenca”,460 je Kreka oznachil za “genija shirokih ljudskih mas”.461 “Jaz shtejem Kreka med nashe najboljshe glave in ga chislam za najbolj poshtenega chloveka,” je zapisal Zhupanchich v pismu pravniku, publicistu in politiku Antonu Dermoti (1876-1914).462 H Kreku sta zahajala tudi Josip Murn in Ivan Cankar. Krek je kot stolni vikar zachel zbirati okrog sebe dijake vishjih gimnazijskih razredov in jih pouchevati filozofijo, apologetiko in slovanske jezike ter seznanjati z idejami Mahnicha in papezha Leona XIII. Kljub temu, da so sholske oblasti strogo kaznovale dijake, ki so se shajali pri Kreku, se srechanja niso prenehala. “Dijaki smo bili ocharani od njegove osebnosti. Z nami je bil ljubeznjiv, dober, domach, tovarishki. Imponiral nam je s svojim obshirnim znanjem, s svojo preprostostjo, skromnostjo in pa s svojo neumorno delavnostjo. /.../ Zaradi svojega znachaja, bistrosti, nesebichnosti in delavnosti je bil dr. Krek ljubljenec dijashke in druge mladine,” pishe Matija Shkerbec, ki je Kreka spoznal leta 1905.463 Kadar je bil na Dunaju, je Krek rad zahajal v Danico in vodil pouchne techaje o filozofiji in sociologiji. Od leta 1906 do 1913 je na Sv. Joshtu zbiral abituriente in visokosholce na pouchnih techajih. Vanje so bila vkljuchena predavanja iz sociologije, apologetike in politike. Poleg Kreka so na dijashkih socialnih techajih predavali tudi drugi strokovnjaki. Obiskovali so jih tudi Hrvati.464

“Bil je preprost v javnem nastopanju kakor tudi v odnosu do sochloveka,” je zapisala Angela Vode. “Zlasti pa je vsakogar osvojila njegova osebna skromnost, ki nikakor ni bila demagogija. Imel ni nobenega osebnega premozhenja, zhivel je preprosto in zase ni nichesar troshil. Njegova sestra Cilka, ki mu je gospodinjila, ter mu je bila po znachaju zelo podobna, je morala skrbeti, da ni podaril zadnje obleke, da ni sezul zadnjih chevljev, che je videl chloveka v stiski. Vechkrat je govoril z mojim ochetom, razpravljal vedno o nujnosti zboljshanja polozhaja delavcev – v nasprotju s socialnimi demokrati, ki so govorili vedno samo o bodochi druzhbi. Dr. Krek je vedno iskal pota in sredstva za neposredno pomoch delovnemu chloveku.”465

Zlasti pomembno je bilo Krekovo organizacijsko, socialno, gospodarsko in izobrazhevalno delovanje med kmeti in delavci.466 Po njegovi zaslugi si je pridobil naziv “oche slovenskega krshchanskega socializma”. “Najboljshe se pochutim med delavci in kmeti, ker tam se govori resnica,” je vechkrat poudaril Krek.467 “Najbolj skladen pa je v svojem socialnem delu. V tem delu je zhe apostol, ki vodi in pridno zida. Vsa njegova duhovnishka in politichna osebnost je v tem delu njegovega javnega udejstvovanja totalna in je tudi v borbi z nasprotno socialno demokracijo njegova osebnost enotna in chista,” pishe Ruda Jurchec (1905-1975).468 Pod Krekovim vplivom so nastajale shtevilne kulturne in gospodarske organizacije. Krek je v dunajskem Avgushtineju proucheval dunajsko krshchanskosocialno gibanje, ki ga vodil Karl von Vogelsang. Napravil si je nachrt za bodocho gospodarsko, politichno in izobrazhevalno organizacijo Slovencev. Najprej je bilo leta 1894 ustanovljeno Slovensko katolishko delavsko ljudstvo, nato so bila po vseh vechjih krajih ustanovljena podobna drushtva. Drushtvo je na prvem sestanku delavskih zaupnikov leta 1895 sprejelo znameniti “Socijalni nachrt slovenskih delavskih stanov”, ki je bil natisnjen v zadnji shtevilki I. letnika Glasnika in kot dodatek k “Chrnim bukvam kmechkega stanu”. Velja za temeljni program krshchanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Vsebuje zahtevo po sploshni in enaki volilni pravici, za katero se je Krek izrekel kot prvi med duhovniki v monarhiji. Zhe konec leta 1894 se je drushtvu, v katerega so bili vchlanjeni katolishki slovenski delavci, pridruzhilo Katolishko drushtvo za delavke. Poleg predavanj, petja in iger je organiziralo tudi techaj za gospodinjstvo in shivanje. Drushtvo je vodil shentjakobski zhupnik, Krek pa je v njem pogosto predaval. V okviru Slovenskega katolishkega drushtva je bilo leta 1895 ustanovljeno tudi Prvo ljubljansko delavsko konsumno drushtvo. Slovensko delavsko stavbno drushtvo je pod Krekovim vodstvom zgradilo 103 delavske hishe. Posamezna delavska drushtva so se leta 1897 povezala v Slovensko krshchansko-socialno delavsko zvezo, ki se je iz centrale delavskih organizacij kmalu spremenila v matico nepolitichnih kulturnoprosvetnih drushtev, Slovensko krshchansko-socialno zvezo. Krek je bil njen predsednik od leta 1900 do smrti. V njenem sklopu je bil leta 1906 ustanovljen telovadni odsek Orel. Od leta 1905 je Krek vodil drushtvo Abstinent. Izvoljen je bil celo za podpredsednika Zveze avstrijskih protialkoholnih drushtev. Leta 1909 je Krek vechino katolishkih delavskih drushtev povezal v Jugoslovansko strokovno zvezo. “Skupaj s sodelavci – med delavstvom sta bila glavna Josip Gostinchar in Miha Moshkerc – mu je uspelo na Slovenskem strokovno organizirati isto shtevilo delavcev kot socialnim demokratom (pred vojno okrog 7500). medtem ko je bilo tozadevno razmerje v Cislajtaniji (v avstrijski drzhavni polovici) 6:1, na Dunaju celo 10:1 v prid socialnim demokratom. Ta slovenska krshchanska delavska organizacija je kot levo krilo mnogo prispevala k modernizaciji Katolishke narodne stranke (KNS), od 1905 Slovenske ljudske stranke (SLS), ki naj bi po Krekovih intencijah obsegala vse sloje oziroma stanove slovenskega prebivalstva.”469

 

Zakljuchna slovesnost gospodinjskega techaja v Selcih

 

Obenem je organizacijsko deloval tudi med kmechkim prebivalstvom. Med njegovimi sodelavci je bil sprva zelo aktiven tudi dr. Ivan Shustershich. “Bil je mozh naroda,” o Kreku pishe Jozhe Gostinchar. “Velikokrat je rekel: 'Najboljshe se pochutim med delavci in kmeti, ker tam se govori resnica.' Njegovo mnenje je bilo, da mora vsakdo, ki ima kolichkaj sposobnosti, delati za gospodarski, kulturni in verski napredek naroda in sicer v svojih stanovskih in drugih organizacijah. V stanovskih in strokovnih organizacijah je gledal Krek v novi chas, ki naj prinese posebno delavcem zboljshanje in konchno reshitev delavskega vprashanja.”470 Krek je populariziral posojilnice in hranilnice, urejene po Raiffeisenovih nachelih, ki jih je leta 1894 v Slovencu oznachil kot najprimernejshi zachetek za organiziranje kmechkega prebivalstva. Konec leta 1895 je bila v Ljubljani ustanovljena Zveza kranjskih posojilnic. Krek je bil njen tajnik. Sodeloval je tudi pri Gospodarski zvezi, ki je bila ustanovljena leta 1898. Schasoma je postala centrala vsega katolishkega zadruzhnishtva, kmetijskih zdrug, rajfajznovk in kmetijskih drushtev na Kranjskem. Iz svojega osrednjega blagovnega skladishcha je zalagala gospodarske zadruge in posamezne trgovce in obrtnike. Leta 1903 se je razdelila v Zadruzhno zvezo in v novo Gospodarsko zvezo. Prva je imela nalogo zdruzhevati vse zadruge in revidirati njihovo poslovanje, druga je postala osrednja zadruga za nakup in prodajo. Do leta 1902 je bil predsednik Gospodarske zveze Shustershich. Nasledil ga je Krek, ki je vodil obe centrali tudi po delitvi v Zadruzhno in Gospodarsko zvezo. Med vojno je bil dve leti tudi ravnatelj Gospodarske zveze.

 

Z dijashkega socialnega techaja na Sv. Joshtu

 

Pozhivitev in razmah slovenskega zadruzhnishtva je bila Krekova zasluga.471 “Po Krekovi in Shushtershichevi inicijativi se je razvijalo zadruzhnishtvo, povsod so se snovale posojilnice po Raiffeisenovem sistemu, nastajala so konsumna drushtva, mlekarne, strojne zadruge itd.” pishe Fran Shuklje. “Predvsem si je kmet preskrbel lahko pristopen in nizkoobresten kredit; kmet je bil v kratkem reshen oderushke roke. Obenem se je po sistematichnemu nachrtu ustvarilo zhivahno prosvetno gibanje. Ljudska masa, prej povsem omahljiva in nezavedna, je dobivala svojo organizacijo in s tem edino mozhnost, napredovati v kulturnem, gospodarskem in demokratskem politichnem smislu. Najhujshi ochitek za prosvetno razumnishtvo, ki je stalo tedaj skoraj brez izjeme v narodno napredni stranki, je ta, da je to shiroko polje popolnoma zanemarilo ter to delo docela prepushchalo pozhrtvovalni rodoljubni duhovshchini. Precej poznam sveta, znane so mi razmere drugih drzhav in narodov, ne ustrashim se pa konchne sodbe, da morda na vsem svetu ni dobiti duhovshchine, ki bi si bila toliko zaslug pridobila za ljudski blagor, kakor bash duhovshchina na Slovenskem. Naj temu konchnemu sklepu ne hodi v kvar okolnost, da je izmed velikega shtevila slovenskih svechenikov ta ali oni pretiran avtokrat ali robat kmetavs, verski nestrpnezh ali morda kaj hujshega. Dejstvo ostane, da so to izjeme, velika vechina pa je dostojno in pozhrtvovalno delala za vzvishene cilje.”472

Krekovo zadruzhnishtvo, ki je veljalo za gospodarsko hrbtenico SLS, je reshilo kmeta, z ugodnimi posojilnimi pogoji je ustavilo propad in prodajo kmetij, odpravilo oderushtvo, preprechilo she vechje izseljevanje. “Vzporedno s krshchanskosocialnim gibanjem, ki ga je vodil dr. J. E. Krek, je shla v teh letih tudi katolishka gospodarska organizacija, ki ji je nacheloval dr. Iv. Shustershich in pri kateri je vodilno sodeloval tudi dr. Krek,” pishe Fran Erjavec. “Na gospodarska vprashanja in organizacijsko je opozarjal 'Slovenec' zhe v 80ih letih ponovno, in katolishki shod je she prav posebno poudaril vazhnost zadruzhnishtva. Toda razen nekaterih posojilnic in zadrug po Schulze-Delitzschvem sistemu, ki so jih iz lastne incijative ustanovili uvidevni posamezniki, ni bilo prishlo she nikjer do kakega smotrnejshega gospodarskega dela. Leta 1894. je pa zachel 'Slovenec', najbrzhe na Krekovo incijativo, ponovno sistematichno propagando za zadruzhnishtvo, in sicer po Raiffeisnovem sistemu. Zlasti se je zavzemal za posojilnice, ki naj bi ubile tedaj tako cvetoche oderushtvo po dezheli, in za snovanje kmetijskih gospodarskih drushtev, ki naj bi osvobodila kmeta kot konsumenta in kot producenta od odvisnosti od zasebnih izkorishchevalcev, po drugi strani pa tudi dvignila nivô zaostalega kmetovanja. Prvi se je odzval temu klicu dobrepoljski uchitelj Franc Jaklich, ki je osnoval z dr. Krekovo pomochjo poleti l. 1894. posojilnico za domacho in sosednjo zhupnijo, a skoro istochasno je bila osnovana podobna rajfajznovka tudi v Trnovem pri Ilirski Bistrici, ki je bila celo prva vpisana v zadruzhni register, namrech dne 18. nov. 1894, dochim je bila dobrepoljska shele 28. decembra 1894.”473 Do leta 1913 je bilo v Zadruzhno zvezo povezanih 682 zadrug. V 462 Krekovih delavskih drushtvih je bilo pred 1. svetovno vojno vchlanjenih okrog 40.000 chlanov. Z namenom vzgoje primernih kadrov za vodstvo zadrug je bila na Krekov predlog leta 1908 v Ljubljani ustanovljena Zadruzhna shola, prva tovrstna shola v Avstriji, za darmstadtsko celo druga v Evropi. Krek si je prodobil tudi zasluge za ustanovitev Slovenske trgovske shole leta 1908, Gospodarske shole leta 1913 in “Krekove” gospodinjske shole pri ljubljanskih urshulinkah ter omenjenih gospodinjskih techajev po dezheli. Krek je bil med prvimi slovenskimi politiki, ki so se zavedali pomena zhenskega vprashanja.474 “Krekovo vlogo v celotnem slovenskem katolishkem gibanju bi ocenil nekako takole,” pishe Matija Shkerbec, ki se je – ko je shlo za Krekove zasluge in ne za spor s Shustershichem – do neke mere znal odpovedati neprijetnemu tonu: “Dr. Krek je bil nekak propagandni minister, dusha propagande med narodom na politichnem, socialnem, zlasti pa na prosvetnem in mladinskem polju. Kot tak je igral posebno vlogo pri chasopisju Katolishkega tiskovnega drushtva, kjer je vplival na smer pisanja, a je tudi sam napisal neshteto chlankov. Kot ustanovitelj in predsednik Krshchansko-socialne zveze je vodil idejno in organizatorno prosvetne in mladinske organizacije po vsej Sloveniji. Zlasti pa je bil prvi idejni in organizatorni ustanovitelj in voditelj katolishkega delavskega gibanja, res pravi oche delavcev. Tezhko bi bilo najti v Sloveniji kak kraj, kjer bi on ne imel kdaj kakega govora. Bil je v resnici najvechji slovenski ljudski tribun.”475

Shkerbec je imel za najvechje Slovence Shustershicha, Kreka, Lampeta in filozofa dr. Alesha Ushenichnika (1868-1952). Po mnenju Frana Erjavca je po uvedbi sploshne in enake volilne pravice v polnem zamahu nastopil katolishki triumvirat, v katerega je uvrstil Kreka, Shustershicha in Lampeta.476 “Krek je zbiral in organiziral delavske stanove, dr. Shustershich se je posvechal osrednjim gospodarskim organizacijam, a dr. Jeglich je z vso vnemo skrbel za poglobitev verskega zhivljenja med slovenskim ljudstvom,” pishe Fran Erjavec.477 Fran Shuklje pa je med najpomembnejshe slovenske osebnosti uvrstil Shustershicha, Lampeta, Kreka in samega sebe.478

“Krshchansko-socialno prerojenje” je bilo v najvechji meri Krekova zasluga. “To prerojenje je bilo globoko demokratichno, obglavilo je oderushtvo, razvilo zadruzhnishtvo in raznovrstne organizacije, zmanjshalo razliko med gospodo in navadnim chlovekom, ki mu je prineslo razgibanost, osveshchenost, aktivnost, samozavest,” ugotavlja Vasilij Melik. “Krshchansko socialno gibanje je v marsichem pripomoglo k temu, da je Slovenska ljudska stranka zajela 56 % vseh slovenskih volilcev in postala edina res pomembna slovenska stranka – vendar Krekov pomen ni omejen na katolishki tabor. Gibanje je dvignilo kulturno raven vsega slovenskega naroda, tako da smo nanjo tudi v primerjavi z mnogimi drugimi blizhnjimi in daljnimi narodi upravicheno lahko ponosni. V dvigu te ravni je glavni pomen Kreka za slovensko zgodovino.”479

Krek je v dunajskem drzhavnem zboru veljal za enega najboljshih govornikov.

“Kaj naj porechem o Janezu Ev. Kreku?,” pishe Fran Shuklje. “She danes ga vidimo pred seboj milega svojega prijatelja, vprav zhenijalnega mozha, silno redko prikazen v borbah smrti zapisanega avstrijskega cesarstva, mozha odlichne svetovne naobrazbe – sijajen intelekt in zlato srce, velikopotezen v vsakem pogledu, chlovek, ki je zhivel le v javnem blagru, vse za druge, nich zase! Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat she imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, izvzemshi vodjo avstrijske socialne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tom. Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!”480

Pomembni so bili Krekovi nastopi v drzhavnem zboru leta 1907. V njih je razpravljal o sploshni volilni pravici za dezhelne zbore, pa o madzharskem imperializmu in jugoslovanskem vprashanju. Slednji govor velja za nekakshnega predhodnika Majnishke deklaracije. V razpravi o svobodi znanosti, ki jo je sprozhil Tomásh G. Masaryk, se je Krek istega leta dotaknil tudi vprashanja lochitve Cerkve od drzhave, zaradi chesar se je med njim in profesorjem bogoslovja dr. Aleshom Ushenichnikom razvila polemika v Chasu. V svojem prvem govoru v drzhavnem zboru je Krek nastopil proti avstrijskim socialdemokratom in se zavzel za vlado, ki je razpustila socialistichno zheleznicharsko organizacijo. “Ob tem govoru sta se prvich spoprijeli socialistichna in katolishka stranka na Slovenskem,” meni Ruda Jurchec.481 Krek je deloval kot chlan raznih odsekov: socialnopolitichnega, narodnogospodarskega, odseka za socialno zavarovanje, odseka za odkup kmetov v Bosni, za morsko plovbo in ribishtvo idr. Sodeloval je pri nachrtu zakona proti kartelom in trustom. V zadnjih mescih zhivljenja si je zlasti prizadeval za preskrbo beguncev.

V kranjskem dezhelnem zboru sta najbolj odmevala dva njegova nastopa. Leta 1904 se je podal v odkrit spopad z dezhelnim predsednikom baronom Heinom, ki je moral kmalu nato zapustiti svoje mesto. Istega leta je utemeljeval nujni predlog, da dezhelni zbor izreche obzhalovanje, ker dezhelni predsednik Hein govori v dezhelni zbornici domala brez izjeme v nemshkem jeziku, dezhelnemu zboru pa naj se narochi, naj ne sprejme od dezhelne vlade nobenega dopisa, ki bi bil pisan samo v nemshkem jeziku. Glasovanju o drugem predlogu je sledilo razbitje nemshko-slovenske liberalne zveze, ki se je obdrzhala devet let. Leta 1909 je na izjemen odmev naletel Krekov govor, v katerem je pozdravil aneksijo Bosne in Hercegovine in izrazil upanje, da bo s tem izvrshen prvi korak k zdruzhitvi vseh juzhnih Slovanov pod zhezlom habsburshke dinastije. Krek je namrech vse do majnishke deklaracije obstoj Slovencev videl v politichni zvezi s Hrvati, v hrvashkoslovenski narodni skupnosti na temelju hrvashkega drzhavnega prava. Shtevilni Krekovi govori so bili posvecheni gospodarskim vprashanjem. V svojih govornishkih nastopih je bil marsikdaj temperamenten. Vseeno je v govoru 3. oktobra 1913 lahko dejal: “Kljub temu, da sem stal v najhujshih bojih, nisem imel prav za prav nikoli opravka s kom na tak nachin, da bi mi bil mogel ochitati, da sem mu zhalil osebno chast.”482

“Ko je 8. oktobra 1917 – sredi grozot prve svetovne vojne – umrl dr. Janez Evangelist Krek, so Slovenci njegovo smrt dozhiveli kot najhujshi udarec usode,” pishe Walter Lukan. “Zgubili so voditelja, cheprav taka funkcija formalno ni obstajala in cheprav se Krek za tako mesto nikoli ne bi potegoval, ker je bil politik brez oblastnih ambicij. Z zhivljenjskim delom si je pridobil to naravno avtoriteto. Bil je takrat na Slovenskem brez dvoma najbolj priljubljen chlovek, ljudski tribun, in, kot je postalo jasno iz oddaljenosti nekaj desetletij, najvechji narodni organizator, ideolog in politik na Slovenskem v zadnjem chetrtstoletju habsburshke monarhije. She vech: Krek je nedvomno ena osrednjih osebnosti slovenske zgodovine. V prelomnem chasu, ko so se v politichno odlochanje vkljuchile mnozhice, je s svojim delom na socialnem, gospodarskem, ljudsko-izobrazhevalnem in narodnopolitichnem podrochju odlochilno prispeval k temu, da so si Slovenci ustvarili moderno strukturirano druzhbeno zhivljenje, ki je v vseh bistvenih potezah dohitevalo evropske standarde.”483 

 


 

Opombe

 

1 Karl Vocelka, “Frauen und Frauenbewegung”, Karikaturen u. Karikaturen zum Zeitalter Kaiser Franz Josephs, Dunaj, München, 1986, str. 72.

2 Angela Vode, “Zhena v javnem zhivljenju”, Zhena v sedanji druzhbi, Ljubljana 1934; po: Spol in upor / Zbrana dela Angele Vode, I. knjiga, Ljubljana 1998, str. 160.

3 Po: Gorazd Makarovich & Bojana Rogelj Shkafar, Poslikane panjske konchnice, Ljubljana 2000, str. 46.

4 Anton Mlinar, “Krek in zhensko vprashanje”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 195.

5 Minka Govekar, “Petindvajsetletnica zhenskega dela”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 186.

6 Po: Janko Sernec, Nauk o gospodinjstvu, Celovec 1871, str. 3-4.

7 Josip Voshnjak, “Gospa Marija Murnikova”, Spomini, Ljubljana 1982, str. 389-390.

8 Marija Cigale, “Zhenske prihajajo / Kako so si Slovenske pridobile volilno pravico”, 3. del, Delo, 1999/54.

9 Radoslav Razlag, “O samostalnosti zhenskega spola”, Novice, 1871/25.

10 Minka Govekar, “Marica Nadlishkova – Bartolova”, Zhenski svet, 1926/34. Utemeljitelji in sodelavci Slovanskega sveta (1888-1899), Podgornik, Celestin, Hostnik idr., sodijo med prve izrazitejshe borce za zhenske pravice (Po: Marja Borshnik, “Slovenka”, Shtudije in fragmenti, Maribor 1962, str. 117).

11 Vinko Brumen, “Ostalo delo”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza E