DAMIR GLOBOCHNIK, Afera Theimer

Tarcha politichne karikature vechine evropskih satirichnih listov druge polovice 19. in zachetka 20. stoletja so bili najvechkrat moshki. Che so se na karikaturah pojavljale tudi karikiranke, so se karikaturisti norchevali predvsem iz njihovih zasebnih napak in iz lastnosti, ki naj bi bile na sploshno lastne zhenskemu znachaju: lahkomiselnosti, praznoglavosti, nechimrnosti, nestanovitnosti, shibkosti, hlepenenja po modnih novostih, klepetavosti, opravljivosti, lazhnivosti, zapeljivosti, prepirljivosti, gospodovalnosti idr. Le redko sta likovna satira in karikatura svojo ost naperili zoper posamezne znamenite in slavne zhenske. “Podoba zhensk v karikaturi je polna predsodkov in klishejev, poleg tega nudi razredno opredeljeno predstavo,” lahko izvemo iz knjige Karla Vocelka, posvechene karikaturam v avstrijski monarhiji za chasa vladavine Franca Jozhefa I. “Zhenske na karikaturah so razvajena bitja meshchanske druzhbe, njihov horizont je zamejen z oblekami in ljubimci. Zaposlena zhenska, ki mora skrbeti za gospodinjstvo in ima mnogo manj chasa, da bi mislila na obleke in ljubezenske afere, se pojavlja v chasopisih, ki so namenjeni dolochenemu delu meshchanske publike.”¹ Razlog, zakaj na karikaturah pogreshamo upodobitve konkretnih predstavnic lepshega in nezhnejshega spola, je kar se da preprost: aktivna vloga zhensk v politichnem, gospodarskem in kulturnem zhivljenju pred dobrimi sto ali she manj leti, celo njihovo pojavljanje v javnosti, nista bila zazheljena. “She danes velja pravilo, da je politika moshka zadeva in mnogo preumazana, da bi bila primerna za podrochje zheninega udejstvovanja,” je zapisala Angela Vode (1892-1985), predana borka za zhenske pravice na Slovenskem v obdobju med obema vojnama.²

V zadnjih desetletjih 19. stoletja zato v slovenskih satirichnih listih ne zasledimo portretnih karikatur z junakinjami, ki jih sicer poznamo iz kulturne zgodovine. Tovrstne karikature so tudi v prvih desetletjih naslednjega stoletja she vedno velika redkost. Zhenskega spola so praviloma zgolj razlichne personifikacije, na primer personifikacije Ljubljane, Avstrije, Nemchije, strank idr. Z njimi se srechamo zhe v prvem slovenskem satirichnem listu, Aleshovchevem Brenclju (1869-1875 in 1877-1885). Objavljenih je bilo tudi nekaj karikatur z anonimnimi predstavnicami zhenskega spola, ki so zastopale vse omenjene negativne poteze zhenskega znachaja. V istem chasu na upodobitve zhensk naletimo tudi na poslikanih panjskih konchnicah, na katerih jim je skorajda brez izjeme dodeljena negativna vloga. Na motivu pravichne in krivichne spovedi je krivichnica vedno zhenska, hudich brusi jezik vedno le zhenskam, v “babji mlin” gredo samo zhenske...³ Podobno kot na karikaturah tudi na panjskih konchnicah ne manjka raznih hudomushnih in robatih zbadljivk na rachun hudih, prepirljivih in jezichnih zhena, ki naj bi sklenile pakt s samim hudichem. Hudichi zato perejo zhenskam perilo, hudich nese zhenski vlechko, zhenske in hudichi se vozijo s samokolnico, hudich pelje zhenski v samokolnici spodnjico... Nasploh je zhenska dovolj prebrisana, da lahko uzhene vraga ali ga prezhene od ognjishcha. V vechini primerov lahko poleg moshkega shovinizma do vrazhjih zhensk razbiramo tudi skrite erotichne zhelje. Zanimiv je tudi motiv boja zhensk za moshke hlache. Motiv, ki so ga slikarji panjskih konchnic povzeli po satirichnih grafikah, ima tudi globlje ozadje, saj se v obscenem norenju za moshkimi hlachami skriva zhelja po poroki, ki bo dekletom zagotovila socialno varnost. Cheprav so bili evropski satirichni listi in revije okrog leta 1900 polni lascivnih upodobitev napol razgaljenih zhenskih teles, so pri nas tovrstne ilustracije nadvse redke. V tem chasu so bila pogost plen neusmiljenih karikaturistov tudi emancipacijska prizadevanja zhensk.

Naslednje vrstice bodo skushale priblizhati eno najbolj nenavadnih karikirank, kar jih srechamo na slovenskih politichnih karikaturah. Vendar bodo samo posredno posvechene prichevanjskim razsezhnostim karikature, ki jo poleg razglednic, fotografij, slik, plakatov in drugih manj pomembnih tiskanih virov vchasih lahko uporabimo za pomozhen zgodovinski vir pri prouchevanju neke dobe. Karikatura namrech sodi med tiste zvrsti umetnishkega izrazhanja, ki se na najbolj neposreden nachin odzivajo na politichno in kulturno dogajanje. Naslednje vrstice bodo pripovedovale o enem najvechjih shkandalov, ki so se pripetili na Kranjskem tik pred 1. svetovno vojno, zato se ne bodo mogle izogniti mnogim zasluzhnim slovenskim mozhem in tedanjim politichnim dogodkom. Ker je bila v sredishchu shkandala zhenska, se bodo dotaknile tudi zhenskega vprashanja.

ZHENSKO VPRASHANJE

“Zhensko vprashanje in zhensko gibanje je eno najbolj nenavadnih in izrazitih kulturnih in socioloshkih pojavov v 19. in 20. stoletju,” poudarja na primer Anton Mlinar. “Skupaj z delavskim vprashanjem pomeni resnichni preobrat zgodovine. Zhensko vprashanje korenini delno v nachelih francoske revolucije, delno v spremembah, ki so v tem chasu zajele meshchansko druzhbo, delno v pogojih, ki jih je narekoval nagel razvoj industrije. Prav slednji je zaradi 'spremenjenih pravil v lastninjenju' potegnil v proizvodni proces za seboj tudi zheno.”⁴ Svoje pravice volilno pravico, pravico do zdruzhevanja, pravico do izobrazhevanja, pravico do dela, enake socialne pravice idr. – so zhenske zahtevale od francoske revolucije dalje.

Po letu 1848, zlasti pa v shestdesetih letih 19. stoletja, so tudi Slovenke zachele vstopati v javno zhivljenje. Narodne dame in gospodichne so v sploshno zadovoljstvo narodnozavednega slovenskega meshchanstva s petjem, recitacijami, glasbenimi tochkami in igranjem nastopale na drushtvenih prireditvah, narodnih veselicah, zabavah in javnih shodih. “Vajene smo pach bile, da smo stale v prvih vrstah vseh narodnih prireditev, kamorkoli so nas klicali moshki, da smo sprejemale slovanske goste, prodajale shopke in srechke, stregle v narodnih noshah po ljudskih veselicah, po bazarjih, igrale in plesale za 'narodov blagor', pa shivale in zbirale za bozhichnice. Da, tudi kako manifestacijo ali demonstracijo smo z diskantnimi zhivio-klici ozhivljale ali okrepile,” je v imenu mnogih narodno zavednih Slovenk zapisala Minka Govekar – Vasich (1883-1950).⁵ Narodne dame so postale koristna pomoch pri razvijanju narodnega gibanja. Pravnik, politik in pesnik dr. Lovro Toman (1827-1870) je leta 1862 izrekel naslednjo misel: “Ko ne bi bile nashe slovenske matere tako narodne, ko se ne bi derzhale tako zvesto svoje narodnosti, ne bi vech bilo slovenskega naroda.”⁶ Prva slovenska “narodna dama” Marija Murnik – Horak (1845-1894) je na primer nastopala v trzhashki in ljubljanski chitalnici kot deklamatorka in igralka. Zhene in dekleta je spodbujala v sposhtovanju do maternega jezika in jih uvajala v dobrodelno delo. “Gospa Murnikova je zachela zbirati gospodichne okoli sebe in jim dajala dvojno nalogo, veselichno in dobrodelno,” pishe politik in pisatelj dr. Josip Voshnjak (1834-1911).

“Pri narodnih slavnostih, pri vzprejemih gostov, Chehov, Hrvatov, Shtajercev itd. so jih morale prichakovati na kolodvoru vse v enakih noshnjah, da so jih pozdravljale in jim delile shopke. To vam je bilo res lepo videti, ko ga gospa Murnikova na peronu, kakor vojskovodja, urejala svojo cheto deklet. Vchasi jih je bilo do trideset in vech, sama mlada, svezha bitja. In ko je pridrdral vlak, so mahale v pozdrav s svojimi robci in z drugimi vred klicale: 'Slava!' in 'Zhiveli!' Radostno iznenadenim gostom pa so zharela lica od veselja. /.../ Gospa Murnikova pa je svojo cheto gospic porabljala tudi za dobrodelne namene. Kadar se je priblizhal bozhichni chas, je nabirala darove za bozhichnico revnim otrokom. Razposlala je prirezano blago za otroshke obleke gospodichnam na dom, kjer so se morale usesti k shivalnim strojem, da dovrshe pravochasno dano jim nalogo. Prav ginljiv prizor pa je bil, ko so se na dolocheni dan zbrali v chitalnichni dvorani dechki in deklice – vchasi jih je bilo do 150, – in jim je Murnikova gospa delila obleke, obuvala in druga bozhichna darila.”⁷

Leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Dramatichno drushtvo, ki je pritegnilo mnoge nadarjene igralke in pevke. “Seveda pa udelezhba zhensk na takih prireditvah ni pomenila, da jim je bila priznana enakopravnost,” ugotavlja Marija Cigale. “Pravo mesto zhenske je bilo doma in v druzhini, to je bilo sploshno, trdno preprichanje. Toda prav zaradi tega, zaradi vpliva na otroke ali celo na druzhinskega poglavarja, naj bi bilo 'narodno nezavedno zhenstvo' resna nevarnost za slovensko prihodnost, je menila vechina narodnih veljakov. Niso pa bili redki niti taki, ki so, kot npr. Levstik, zavrachali celo tovrstno sodelovanje zhensk, menech, naj se 'zhenska ne pecha s politiko'.”⁸

“Zgodovina zadnjih 600 let nam kazhe, da je chloveshka druzhba tem bolj bila bolana, chem bolj so se zhenske vrivale v javno zhivljenje in zapushchale svetotajstva tihega domachega ognjishcha, iz kterega vedno kali srecha rodovin in celih narodov,” je na predavanju v ljubljanski chitalnici leta 1871 poudarjal pesnik, pisatelj in politik dr. Radoslav Razlag (1826-1880). “Po krizharskih vojskah so v 13. stoletji se kaj rade pechale s klasichnim jezikoslovjem, v 16. in 17. stoletji so mashchevaje se za prepoved salishke postave zastran zabranjenega jim nasledstva kot 'kraljevske prijateljice' v politiki dostikrat zvonec nosile in sicer ne na srecho in blagostanje narodov, pri chemur je le treba opomniti na Ljudevita XIV. in XV. na Francoskem. V drugih dezhelah so se spet v preobilni meri pechale z umetnostmi, kakor je pesnishtvo, slikarstvo in pred vsem glumstvo ali gledalishchne predstave. Kakorkoli in kjerkoli se je ta prikazen objavila, je to bilo znamenje propada zdravega politichnega razvoja in neka mehkuzhnost je preobladala, s katero se je vrstila vsa revshchina politichnega razvoja.

Kjer pa je javno zhivljenje se na novo in mogochno na boljshe popelo, vselej so se zhene vrnile k svojemu prvotnemu in pravemu, cheravno ne edinemu opravilu, pri domachem ognjishchi.

Vendar vsaka zhenska ni zhena, narod ima tudi samice in vdove in gledé na te tri vrste krasnega spola nahajamo tudi raznovrstne potrebe.

Vsem je gotovo zheleti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srecho, in ko se to zgodi v polni meri, bodo tudi najbolj sebichni mozhki prav radi priznavali samostalnost zhenskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti.”⁹

Pod vplivom civilizacijskih procesov drugod se je v sedemdesetih letih

19. stoletja zhensko vprashanje pojavilo tudi pri nas. V devetdesetih letih ga je skupaj z liberalizmom in socializmom skushal zatreti Anton Mahnich (1850-1920). Leta 1893 je v Rimskem katoliku ostro napadel dijashki list Vesna (1892-1894), v katerem so pod psevdonimi objavljale tudi nekatere literarne ustvarjalke. Vesna si je prizadevala za ustanovitev vishje deklishke shole v Ljubljani in zhenskega drushtva. Zhensko vprashanje je Vesna zagovarjala predvsem z narodnostnimi razlogi: primerna narodna vzgoja v sholah in drushtvih naj bi oblikovala narodno zavedne Slovenke, dobre gospodinje, soproge, matere in vzgojiteljice otrok. Vseeno so se takshni nazori zdeli Mahnichu prevech radikalni, zato je Vesni ochital, da zheli dosechi zhensko emancipacijo, popolno enakopravnost z moshkimi. “Ko je l. 1891. izshel prevod Janje Miklavchicheve D'Amicisove knjige 'Srce' in se je dr. Mahnich v 'Rimskem Katoliku' obregnil vanj, chesh da je 'Srce' brezbozhno, ga je Marica [op. Marica Bartol – Nadlishek] v sveti jezi pogumno, dasi morda malo pregostobesedno v 'Slovanskem Svetu' zavrnila. Dr. Mahnich je ogrocheno odgovarjal z neokusno in obrabljeno frazo o 'dolgih laseh in kratki pameti,' saj si zhenske ni mogel misliti drugje kot za ognjishchem s kuhalnico v roki. In tako se je vnela med njim in Marico prava polemika,” pishe Minka Govekar.¹⁰

Zhensko gibanje v resnici ni uzhivalo velike podpore politichnih strank. Nachelno sta bila proti njemu oba domacha politichna tabora, katolishki in liberalni. Za iniciatorja zhenskega gibanja med privrzhenci katolishke Slovenske (Vseslovenske) ljudske stranke (SLS, VLS) velja oche slovenskega krshchanskega socializma dr. Janez Evangelist Krek. Leta 1894 je v Ljubljani ustanovil Katolishko drushtvo za delavke, ki mu je predsedoval duhovnik, v odboru pa je bilo 12 zhensk. Drushtvo je bilo predvsem izobrazhevalno in podporno. Delavke so bile zastopane tudi v Katolishkem delavskem drushtvu, ki ga je Krek ustanovil istega leta kot protiutezh narashchajochi socialistichni miselnosti med delavstvom. Sledila je vrsta prosvetnih in humanitarnih organizacij, v katerih so delovale tudi zhenske ali so imele posebne zhenske odseke. Leta 1901 je bila v Ljubljani ustanovljena Krshchanska zhenska zveza, priblizhno v istem chasu je zachel z delom tudi zhenski odsek Slovenske krshchansko-socialne zveze, ki je prirejal techaje. “Mlade delavke, ki so zhe v otroshkih letih prishle v tobachno tovarno ali drugam, so se v odseku uchile shivanja, kuhanja in drugih takih opravil ter so se tako pripravljale na lastno rodbinsko zhivljenje.”¹¹

“Biti zhenska bila ni nikdar srecha,” je leta 1884 v spisu o zhenskem vprashanju zatrjevala pisateljica Pavlina Pajk (1854-1901). “Toda ne zató, ker bi zhenska menda bila bedasta stvar, ampak ker jej je prisojeno najtezhavnejshe breme nositi. Zhe njen porod se spremlje s kislim obrazom; kedar se pa dechko rodi, tedaj je vsa hisha vesela. Ko deklica nekoliko odraste, vprasha se: Je-li lepa? Kdo se pa briga za fantovsko lepoto? – Pozneje, ko je deklica postala devojka, nastaja she le najvazhnejshe vprashanje: Ima-li kaj dote? In ako jej razven lepote manjka tudi dote, gorjé njej! Bolje bi bilo, ko bi se je tedaj Bog usmilil in jo vzel k sebi v vishave, predno jo zadenejo dushevne in gmotne nadloge, ktere tako revico chakajo. Saj za devojke ni strokovnih poklicov, njej ni zagotovoljena bodochnost brez mozhitve, a mozhitve dandanes brez dote tudi skoro vech ni.

Ako se zhenska omozhi, je vchasih preskrbljena, vchasih tudi ne; a zató pa je podvrzhena drugim tezhavam. S tem, da se je zavezala v zakon, izgubila je tudi svojo svobodo; in vsled zakonskih pogodeb izgubi dostikrat tudi pravico do svojega imetja. Kot mati ne sme po lastnej preprichanosti voditi otroshke odgoje, in ako oche in mati nista enega mnenja pri sklepanji zakonov svojih otrok, zadostuje ochetova beseda. In ko bi zakoni sluchajno ne bili primerni, uboga mati mora gledati neizogibljivo nesrecho svojih otrok!

Zhenska vdova, razven, da se mora boriti s pichlo pokojnino, da sebe in otroke preskrbi z najpotrebnejshim, dobi postavnega varuha, ker se jeje niti ne zaupa uravnávanje o bodochnosti lastnih otrok!

Zhenske imajo tedaj jako pichlo pravic, one uzhivajo malo zaupanja, njih osoda je z vechine suzhenjska. In zakaj? – Samó vsled krivega predsodka, da so zhenske dushevno slabotne in nerazvite.”¹²

Vlasta Jalushich ugotavlja, da je v 19. stoletju veljalo pojavljanje zhensk v javnosti za nenormalen poseg privatnega v javnost. “Nemalo nachinov takega pojavljanja je bilo proglashenih za 'druzhbeno zlo', za 'socialno bolezen', ki je ogrozhala 'javno zdravje' v razlichnih oblikah.” “Drugo javnost” meshchanskih zhensk so predstavljala tudi nastajajocha dobrodelna drushtva, sholske, izobrazhevalne ustanove in gospodinjski techaji, ki so rudimentarno realizirali zheljo meshchank po vstopu v javnost in ustvarjali “interakcijo” med obema “razredoma” zhensk”. Omenjena “razreda” zhensk so zastopale “javne zhenske”, ki jih je zhivljenjska nuja prisilila k vstopu v javnost (tovarno, prostitucijo), in “zasebne zhenske”, ki so jih reprezentirale zhenske vishjih slojev ali t.i. meshchanske zhenske. “Tako prve kot druge niso imele politichnih pravic. Che so bile zhenske vishjih slojev zaprte v dom in naj ne bi bile izpostavljene eksistenchni nuji dela (kolikor rojevanja ne shtejemo za vrsto 'dela'), bi pravzaprav morale imeti nekaj, kar je bilo prvi pogoj za politichno vrlino zhe v stari Grchiji – lenobo namrech. Podoba 'zdolgochasene' meshchanke, ki jo vzdrzhuje mozh, je 'normativna' podoba zhenske 19. stoletja. Zhenske so 'troti', ki 'ne delajo' – zato je bilo tudi geslo 'pravica do dela' ko se je pojavilo, po svoje logichno, dejansko pa pravzaprav sprevrnjeno – ni shlo za delo kot tako, shlo je za (plachano) delo zunaj gospodinjstva.” Zhe dalj chasa pa je obstajal tudi vmesni prostor med privatnim in javnim, s katerim so si “dame” ustvarile nekakshno nadomestno javnost. Ta prostor je bil zhe iz 18. stoletja znan kot salon, vendar je v 19. stoletju pomenil bolj razshirjeno obliko komunikacije in sta se tako spremenila njegova vloga in pomen. “Dame so 'kraljevale' v salonu, tako kot so 'kraljevale' preproste zhenske na trzhnici. Kajti naloga meshchanskih zhensk je bila, da so 'se dale in pustile videti', da so bile 'opazne', hkrati pa ustvarjale vtis brezdelnosti in demonstrirale svojo domnevno osvobojenost od vsakdanjosti. Sybille Meyer je v tekstu Naporno delo demonstrativne lenobe /.../ prikazala ozadje tega 'brezdelja', ki je sicer zapoved in norma. Razen morda v najbogatejshih slojih je morala meshchanska zhenska (zhena) ne le nadzorovati gospodinjstvo, pach pa v skritih notranjih prostorih hishe (samo salon, ki je bil reprezentativen, je bil dostopen za tuje ljudi) opravljati velike kolichine gospodinjskega dela. Tudi tisto, s chimer se je meshchanka najprej pojavila v javnosti, je bila posebna vrsta dela neplachanega dela – 'socialna', dobrodelna dejavnost. Le táko neplachano delo je tudi smela opravljati. Zachetne zhenske dobrodelne ustanove in drushtva so zato morale imeti nepoklicno zasnovo, tako kot so morala imeti tudi nepolitichno zasnovo, da bi zhenske lahko nastopale v javnosti.”¹³

Toda tudi na Slovenskem se nezhnejshi in shibki spol ni vech zadovoljeval samo s svojim mestom ob domachem ognjishchu, z vlogo ljubeznjivih soprog in gostiteljic, skrbnih mater, ubogljivih hchera, pridnih in varchnih gospodinj, sluzhkinj, sobaric, peric, varushk, trgovskih pomochnic in z obchasnimi nastopi na narodnih in dobrodelnih prireditvah. Zhenske so konec 19. stoletja zachele zasedati pomembna mesta v umetnosti in nekaterih poklicih, pridobile so si financhno samostojnost. Po letu 1870 se je vechalo shtevilo zaposlenih zhena. Leta 1869 je nov osnovnosholski zakon dovolil zhenskam poleg pouchevanja rochnih del in deklet tudi pouchevanje dechkov v prvih razredih osnovne shole. Vzgojiteljski poklic je ustrezal patriarhalnim predstavam o zhenski in je imel po zaslugi srednjeveshke vzgoje deklic v samostanih ali na primer francoskih guvernant zhe dolgo tradicijo, zato prevelikih nasprotovanj ni bilo. Zakon je obenem dolochal, da se uchiteljice ne smejo porochiti, che hochejo obdrzhati sluzhbo. V primerjavi z uchitelji so uchiteljice za enako delo prejemale manjshe plachilo, vendar se je njihovo shtevilo naglo vechalo. Leta 1870 je bilo na primer na Kranjskem 291 uchiteljev in 46 uchiteljic. Slovenske uchiteljice so leta 1898 v Ljubljani ustanovile svoje stanovsko drushtvo. Niso bile zadovoljne z uchiteljskim drushtvom, ki je zahtevalo zvishanje plach uchiteljev na rachun znizhanja plach uchiteljic. Drushtvo slovenskih uchiteljic je postavilo zahtevo, naj bo enako delo enako nagrajeno, uchiteljica naj s poroko ne izgubi pravice do pokojnine, leta 1902 pa je zahtevalo volilno pravico za zhenske in se leta 1911 zachelo boriti proti celibatu uchiteljic.

Leta 1869 je odlok ministrstva za trgovino dovolil zhenskam, ki so pripadale druzhinam poshtarjev podezhelskih uradov, “vezhbanje” v poshtni sluzhbi. Nov odlok iz leta 1872 je dovoljenje razshiril na zhenske nasploh, istega leta je tudi Ljubljana dobila prvo poshtno uradnico. Vedno vech zhensk je bilo zaposlenih tudi v trgovini, obrti in industriji.

“Umetnosti in znanosti so krasne rechi, ktere pa se ne morejo prav sprijazniti z ono polovico chloveshtva, ki je stvarjena za vzrejo in vzgojo mladega zaroda. Ako si zhelimo pri pechi greti mrzle ude, ne smemo pechi prenabasati z drvmi, sicer bi se spekli; le majhen plapolech plamen nas bode blagodejno ogreval. Zhenska bedasta in nevedna je nekaj strashnega, a ravno takó strashna je tista, ki vedno govori o najvechjih pisateljih, umetnikih in drugih imenitnikih, kakor o svojih najvechjih prijateljih,” je zatrjevala Pavlina Pajk. Preprichana je bila, da dekletom zadostuje tisto znanje, ki ga bodo pozneje potrebovale kot zhene, gospodinje in matere, medtem ko bi morali samskim zhenskam omogochiti sholanje, zaposlitev in jih usposobiti za samostojno zhivljenje. “Ako zna zhenska, ktere pravi namen je postati zhena in mati, pisati pismo brez pogreshka, ako vé, kje stojé glavna mesta nashega cesarstva, ako pozná vsaj po imenu najimenitnejshe in najbolj znane pisatelje in umetnike evropske, je po mojem mnenji dovolj uchena. Izmed jezikov naj bi dobro poznavala poleg svojega materinskega, ako mogoche, tudi eden svetovni jezik, n. pr. v Avstriji drzhavni nemshki jezik. Francoshchino, angleshchino prepushchajmo v nashih krajih zhenskam vishjih krogov, ali pa takim, ki se izobrazujejo za uchiteljice in odgojiteljice. Kaj hoche gospá srednjega stanú s tujimi jeziki? Kje bode nashla prilike pogovarjati se v njih ali pa dovolj chasa spisováje ali chitáje vaditi se v njih? Saj je znano, kako hitro pozabi chlovek tuj jezik, ako se ne vadi v njem. Shkoda tedaj za denar in chas, ki ga mlado dekle potrati s francoshchino ali angleshchino. Naj bi matere dorastle hcherke, ki so dovrshile sholska leta, pri sebi na domu obdrzhale in jih naj ne pushchale celi dan letati od enega poduka k drugemu. Tú naj bi se one z njimi vadile v gospodinjstvu, naj bi materam pomagale pri nadzorovanji mlajshih bratov in sester, kuhinje, perila, da bi se mlade uchile hishnega reda, tochnosti, marljivosti. Pri vsem tem pa naj bi se tudi pridno uchile vsakorshnih rochnih del, osobito izdelovati obleko in perilo, kar dandanes toliko denarja pozhira, ako se izven hishe tujim rokam izrocha.”¹⁴ “Ako se kósa zhenska z moshkim na dushevnem polju, goditi se more to le v kvaro in na troshke nje zhenstvenosti. Môchi je zhenski sicer pobirati stopinje za mozhem na svetli solnchni poti dushevni, a stopati njemu vshtric jej ni dano, niti je to nje pravi poziv,” je v istem chasu poudarjala Franja Robidovcheva.¹⁵

Leta 1896 je bila v Ljubljani ustanovljena prva vishja deklishka shola, ki jo je v letih 1907/1908 nadomestil deklishki licej. Dekleta v Avstriji so se shele od leta 1872 dalje kot privatistke lahko vpisale na gimnazijo pod pogojem, da se je s tem strinjal uchiteljski zbor. Morale pa so shtudirati doma ali v kakem zasebnem zavodu in ob koncu semestra opravljati izpite. Deklishke gimnazije so v avstroogrski monarhiji nastale shele konec 19. stoletja, v Sloveniji she pozneje, po 1. svetovni vojni. “Neumnost, pravim, so te visoke deklishke shole na Dunaju za Slovenko! – Kuhati, shivati, gospodinjiti mora znati pred vsem nashe dekle, che hoche biti kdaj dobra gospodinja pametnega Slovenca!” je leta 1897 zapisal pisatelj Fran Govekar (1871-1949).¹⁶ Vrata univerz so bila zhenskam dolgo chasa zaprta. Leta 1878 jim je bilo dovoljeno opravljati maturo, v izjemnih primerih pa so kot hospitantke lahko obiskovale tudi univerze, vendar niso dobile nikakrshnih spricheval. Leta 1897 jim je bil dovoljen vpis na avstrijske filozofske fakultete (v Shvici so Shvicarke zhe od leta 1840 lahko shtudirale na filozofski fakulteti, leta 1865 so se jim pridruzhile tudi tujke), leta 1900 na medicinsko fakulteto in farmacijo, shtudij prava pa jim je bil prepovedan do leta 1919. Vstop zhensk na nekatere avstrijske fakultete je bil rezultat prizadevanj meshchanskega zhenskega emancipacijska gibanja, ki se je pojavilo okrog leta 1870. Njegova najbolj znana predstavnica je bila Marianne Hainisch.

Prve slovenske shtudentke so se vpisale na dunajsko univerzo na zachetku 20. stoletja. Do leta 1918 je na univerzah doshtudiralo dvanajst Slovenk. “Neko gotovo smer si toraj izbere emancipirana zhenska, in zato je tudi njeno delovanje gotovo, vstrajno in vspeshno,” lahko preberemo v prvi slovenski zhenski reviji Slovenka. “Tako nastajajo doktorice, profesorice, pesnikinje, pisateljice, razne umetnice, chlovekoljubkinje, politichno uplivne zhenske ter zhenske, okrog katerih se tako rad zbira umetnishki in izobrazheni svet, Se li more in sme taka zhenska prezirati ali celo zanichevati? Ne! Njih imena bode s sposhtovanjem in obchudovanjem izgovarjala zgodovina.

Izobraziti, dushevno omikati se hoche emancipirana zhenska, a ne radi osebne chasti in dobichka, marvech zato, da tem lozhje in vspeshneje deluje v prid naroda svojega ter vsega chloveshtva. Ona se z znanostjo noche ponashati, pach pa koristiti. Njej ni dovolj, da so jej znane razne razmere, ona jim ishche vzroka in odpomochi.”¹⁷

Prav na pragu novega stoletja, leta 1901, je bilo na pobudo trgovke Josipine Vidmar ustanovljeno Sploshno slovensko zhensko drushtvo, ki mu je nachelovala Franja Tavchar (1868-1938), dolgoletna tajnica pa je bila Minka Govekar –Vasich. Prvo slovensko feministichno drushtvo je s pomochjo internih in javnih predavanj, izobrazhevalnih techajev, razstav, izletov in bogate knjizhnice skrbelo za shirsho izobrazbo in se potegovalo za chast in ugled slovenske zhene. Drushtvo se je borilo za zhensko enakopravnost, “a je imelo v svojih vrstah precej zhensk s Franjo Tavcharjevo na chelu, ki so ta cilj priznavale samo nachelno, a so odpovedale, kadar je bilo treba nastopiti za zhensko volilno pravico, chesh, da bi postala klerikalna reakcija she mochnejsha, ko bi imele volilno pravico tudi zhenske”.¹⁸ Na drugem predavanju Sploshnega zhenskega drushtva decembra 1901 je nastopil dr. Ivan Tavchar (1851-1923) in napovedal, da bo ljubljansko zhenstvo chez petdeset let imelo svoje zastopnice v obchinskem svetu, pod zhensko emancipacijo pa si je predstavljal predvsem osvoboditev dushe slovenske zhenske od prevlade duhovnishtva.¹⁹ Leta 1901 je ljubljansko liberalno “zhenstvo” ustanovilo Zhensko telovadno drushtvo. Drushtvo je bilo sprva odsek Sokola, nato pa je postalo samostojno deklishko telovadno drushtvo. Tudi to drushtvo je vodila soproga liberalnega prvaka Franja Tavchar.

Nekaj let prej je zachela izhajati revija Slovenka, ki je bila od 1897 do 1900 priloga trzhashkega politichnega dnevnika Edinost, v naslednjih treh letih pa samostojen chasopis. “Smer lista je bila feministichna in rodoljubna,” poudarja Angela Vode.²⁰ Urejale in pisale so ga zhenske. Prva urednica je bila uchiteljica, pisateljica in publicistka Marica Bartol - Nadlishek (1867-1940), ki je k sodelovanju neuspeshno poskushala pritegniti najpomembnejshe literarne ustvarjalce, bolj srechno roko pa je imela pri objavah prevodov tujih del. “Kakor pri leposlovju tako se tudi pri chlankih in belezhkah opazha neenotnost, prizadevanje, nuditi vsaki kaj: dekletu, materi, gospodinji, izobrazhenki,” pishe literarna zgodovinarka Marja Borshnik (1906-1982). “Poleg chlankov, ocen in porochil o knjizhevnosti in umetnosti ter teoretichnih razprav o feminizmu in vzgoji so praktichni chlanki in belezhke najrazlichnejshe vsebine, namenjeni zabavi in pouku: poljudno obravnavana vprashanja o sholstvu, psihologiji, medicini, lepoti in negovanju telesa, modi, materinstvu, druzhinski srechi, vsake vrste vzgoji, rodoljubju, ljudskemu blagu, vmes pa so najpreprostejshe jezikovne razlage – saj je bilo treba nasho zheno shele privajati k branju domachega tiska in jo uchiti slovenshchine.”²¹

Slovenko je podpiral liberalni tisk, Slovanski svet, Slovenski narod, Socha in Edinost. Po poroki Marice Nadlishek je na mesto urednice prevzela Ivanka Anzhich Klemenchich (1876-1960), prva slovenska poklicna novinarka. Slovenka se je po treh letih izhajanja iz priloge Edinosti iz shtirinajstdevnika spremenila v samostojen mesechnik, ki je na leposlovnem podrochju zachel konkurirati Ljubljanskemu zvonu. Vedno bolj se je zachela zgledovati po tujih feministichnih listih, dunajskem Dokumente der Frauen in berlinskem Die Frau. “Medtem ko je Marichina Slovenka nashe povprechno zhenstvo shele nauchila brati, ga obudila iz brezbrizhnosti in vzgojila k narodni zavesti in k ljubezni do nashe kulture, ga je Ivanka vsaj deloma iztrgala iz vodenega meshchanskega, vase pogreznjenega rodoljubarstva in mu pokazala smernice moderne socialne vzgoje in problematike. Medtem ko je Marichin chasopis vglavnem za osrednjim literarnim glasilom dalech zaostajajoch druzhinski list, skusha biti Ivankin moderna feministichna revija, ki postaja Zvonu nevarna ne samo zaradi zarote mlade generacije, marvech tudi zaradi naprednejshe in popolnejshe obravnave socialnega vprashanja, ki si jo je tudi Ashkerc stavil v program. Medtem ko je Marichina Slovenka glede zhenskega vprashanja she tako razcepljena, da se zateka celo k skrajno konservativnim nachelom, vzdrzhi Ivankina glede osnovnih zahtev zhenske svobode in enakopravnosti na nivoju tedanjih najnaprednejshih nemshkih meshchanskih feministichnih revij, ki so ji za zgled. Prav ta razmah pa poleg idejnih in osebnih trenj v ozkem sotrudnishkem krogu izpodkopuje njeno trdnost: razvoj je presunkovit, da bi mogel potegniti za seboj vsaj del nashega zhenskega izobrazhenstva. In ker hoche neodvisno, nadstrankarsko presojati napake nashega javnega in zasebnega zhivljenja, tudi pri politichno organiziranih moshkih ne najde vech opore. Liberalna stranka, ki ji je bila Marichina Slovenka dobrodoshlo sredstvo za nacionalno prebujo, se je pred Ivankino Slovenko umaknila, slutech v njeni socialni ideologiji, che zhe ne nevarne opozicije, pa vsaj reprezentativnim narodnim damam povsem tujo miselno in duhovno usmerjenost.”²² Zveste sodelavke Slovenke so bile tudi Marica Strnad - Cizerlj - Marica II. (1872-1953), “prva slovenska feministka”²³ Elvira Dolinar - Danica (1870-1961), Vida Jeraj - Franica Vovk (1875-1932), Zofka Kveder (1878-1926). Glavo lista je narisala slikarka Ivana Kobilca (1861-1926).

She in she bi lahko nashtevali primere prizadevanj za zhensko enakopravnost, ki so jih pobudile, vodile in zagovarjale zhenske. Vendar pa kljub vsem emancipacijskim naporom zhenskam v javnosti ni bilo odkazano niti priblizhno enakopravno mesto. Ko so na Cheshkem leta 1912 izvolili prvo poslanko v cheshki dezhelni zbor, pisateljico Bozheno Vikovo Kuneticko, “temperamentno, napredno in energichno damo”, voditeljico cheshkih zhena, “ki se bore za politichne in socialne pravice slovanskega zhenstva”, je moral takole potarnati Slovenski ilustrovani tednik (1911-1914): “Na vsak nachin pa so Chehi dokazali, da so najbolj napredni narod v nashi drzhavi. Slovenci smo she dalech, dalech za njimi v vsakem pogledu!”²⁴

Kajti takshni in podobni dosezhki so bili na Slovenskem zaenkrat she v rokah neznano oddaljene prihodnosti, cheprav je bila tudi pri nas uvedba zhenske volilne pravice eno kljuchnih politichnih vprashanj. Politika je she vedno predstavljala tisto podrochje, na katerega je bil zhenskam dovoljen vstop samo izjemoma. Po avstrijski zakonodaji se zhenske niso smele vchlanjevati v politichna drushtva in ukvarjati s politiko. “Gledano z ochmi zhensk je politika she ne docela osvojeno podrochje, na katero zhensk nikoli niso pripushchali zlepa; njihova enakopravnost v politiki je dolg, nedokonchan 'boj', svetovno gibanje, ki je, z obichajno zamudo, pljuskalo tudi v Slovenijo,” je zapisala Marija Cigale in nadaljevala: “Uveljavitev volilne pravice zhensk je le ena, morda najpomembnejsha, a seveda ne zadostna zmaga v tem boju. Na Slovenskem je trajalo skoraj petdeset let dlje kot v razviti Evropi.”²⁵

Na Kranjskem se je zhenska volilna pravica uveljavljala pochasi. Prvi volilni red, ki je bil proglashen s cesarskim patentom 8. maja 1848, je dajal volilno pravico vsem avstrijskim drzhavljanom ne glede na veroizpoved, ki so dopolnili 24. leto starosti, vendar je bilo samoumevno, da so s tem mishljeni predvsem moshki. Leta 1861 je bila volilna pravica sicer priznana tudi zhenskam, seveda che so bile davkoplachevalke, vendar niso smele voliti osebno, ampak po pooblashchencih. Drzhavnozborski volilni red iz leta 1873 je ohranil zhensko volilno pravico zgolj v veleposestnishkem volilnem razredu (kuriji). Podobno so kasneje ravnali tudi dezhelni zbori. “Ponekod so zhenskam popolnoma zaprli vrata volishch, ponekod so lahko glasovale posredno prek moshkih, ponekod pa so celo lahko same osebno glasovale, tako recimo v nekaterih mestih na Kranjskem do l. 1884, ko so volilno pravico omejili na t.i. mochnejshi spol.”²⁶ Uvedba sploshne volilne pravice je polozhaj zhensk she poslabshala. V dodatni sploshni kuriji so lahko namrech volili samo moshki. Ob razshiritvi volilne pravice leta 1907 je bila ta priznana samo moshkim, zhenskam – ki so lahko volile v veleposestnishki kuriji – pa izrecno odvzeta. Leta 1908 so zhenske zahtevo po sploshni in enaki volilni pravici prvich manifestirale na javnem shodu v Ljubljani. Prvich je bila zhenskam volilna pravica na Kranjskem priznana po reformi ljubljanskega obchinskega volilnega reda leta 1911, ko je bila uvedena sploshna volilna pravica, vendar so zhenske morale voliti na posebnem volishchu. “Veliko posebnost je pomenila ljubljanska obchinska volilna reforma l. 1910,” pishe Vasilij Melik. “Tedaj je katolishka Slovenska ljudska stranka, ki je imela v dezhelnem zboru absolutno vechino, uvedla za Ljubljano osebno glasovanje zhena – davkoplachevalk in uchiteljic. 23. aprila 1911 so bile prve in zadnje volitve po tem sistemu. Zhenskam je bilo dolocheno posebno volishche v poslopju deklishkega liceja (pri Mladiki). Volitve pa niso tekle mirno. Liberalci, ki so se bali, da bodo izgubili vechino v obchini, so organizirali divje demonstracije proti urshulinkam, ki so prishle na volitve: piskali so, vpili, pljuvali nanje, tako da so morali Bleiweisovo cesto zapreti in zastrazhiti.”²⁷

Prej kot volilna pravica je bila zhenskam v Avstro-Ogrski leta 1911 priznana pravica do chlanstva v politichnih drushtvih. Priborile so si jo s podporo socialnih demokratov. V Avstriji se je poleg meshchanskega zhenskega gibanja razvilo tudi socialdemokratsko zhensko gibanje. Povezalo je delavke in hishne pomochnice, ki jih je delno zastopalo tudi katolishko delavsko gibanje. Glavna predstavnica socialdemokratskega zhenskega gibanja je bila Adelheid Popp -Dvooak.

Che je bila poprej brezpravnost zhensk v obratnem sorazmerju z njihovo vedno bolj narashchajocho vlogo v delovnem procesu, bi lahko 1. svetovno vojno imeli za prelomno obdobje glede zhenskega vprashanja. Medtem ko so bili mozhje na frontah, so zhenske dokazale, da lahko shtiri leta v mnogih poklicih uspeshno nadomeshchajo moshke. Zhene, matere, hchere, gospodinje so se spremenile v plachene delavke in nenadoma soochile s svojo zachasno samostojnostjo, kateri so se po vojni znova le stezhka odpovedale.

Zhenska emancipacija je bolj kot v druge sfere javnega zhivljenja uspeshno prodirala v umetnost. Prve literarne ustvarjalke se pri Slovencih pojavijo v 19. stoletju. Prva slovenska pesnica je bila Fanny Hausman (ok. 1819-1853). Sledile so prva pisateljica Josipina Urbanchich - Turnograjska (1833-1854), Luiza Pesjak (1828-1898), Pavlina Pajk, ki velja za eno prvih bork za zhensko emancipacijo, idr.

Literarne ustvarjalke zachetka 20. stoletja niso bile vech samo narodne dame iz stoletja poprej. Zofka Kveder, prva ustvarjalka, ki se je prezhivljala s pisateljevanjem, je vplivala na dekleta tudi s svojim nachinom zhivljenja. V Pragi je leta 1900 izdala svojo prvo knjigo, zbirko chrtic “Misterij zhene”, “knjigo zhenskega trpljenja od rojstva do smrti”. V njej je popisala tezhko usodo zhensk, zhrtev dvojne morale, predsodkov in ponizhevanja. “Vse je takrat she vrelo, kipelo in se kresalo v temperamentni in senzitivni mladi pisateljici. Do skrajnih meja odkritosrchna knjiga je vzbudila pravcato senzacijo, ponekod celo odpor.”²⁸ Socialistki Alojzija Shtebi (1883-1956) in Ada Kristan sta se uveljavili tudi v politiki. “Shtebijeva je bila po sodbi sodobnic 'feministka v najlepshem pomenu te besede'. Feminizem je bil zanjo oblika politichnega, socialnega in kulturnega delovanja.”²⁹ Leta 1912 se je pridruzhila Jugoslovanski socialnodemokratski stranki in postala urednica socialistichnega dnevnika Zarja. Leta 1913 je urejala mesechnik za delavke Zhenski list.

Med umetnicami so bile tudi slikarke, ki so shtudirale na slikarskih akademijah, med prvimi na primer Henrika Langus (1836-1876) in nadarjena, svetovljanska Ivana Kobilca, ki je leta 1889 v Ljubljani priredila svojo prvo samostojno razstavo. Poklicno so se posvetile gledalishchu prve igralke: Vera Nigrin (1862-1908), ki se je razvila v “glavno heroino srbskega gledalishcha”, Zofija Borshtnik - Zvonar (1868-1948), ki je skupaj s soprogom Ignacijem Borshtnikom veljala za enega stebrov slovenske drame, Avgusta Gostich - Danilova (1869-1958) in druge obozhevane predstavnice odrske umetnosti. Na glasbenem podrochju sta se na primer uveljavili operni primadoni Franja Verhuncheva (1874-1944), Irma Polak (1875-1931) in she mnoge druge.

“Dolga desetletja se je pojavljala slovenska zhena v javnosti samo takrat, kadar je bila pozvana, da sodeluje pri narodnih prireditvah, svechanostih, gledalishkih predstavah i. t. d. Bila je sodelavka pri odredbah drugih, a ne delavka z delokrogom, katerega je zasnovala sama. Njeno delovanje v tem chasu, v chasu narodnega preporoda, jej shtejemo tudi lahko v njeno aktivno dobo, toda s pridrzhkom, da je bila ta aktivnost povzrochena od prilik, ki so zahtevale takrat od vsakega nacionalno zavestnega chloveka, naj javno pokazhe svoje narodno preprichanje. Ni pa bila to aktivnost s ciljem, pokazati javnosti, da se zaveda slovenska zhena tudi specialnih nalog kot zhena, nalog, ki so pridrzhane v druzhbinem zhivljenju njej. Ker so bile sploshne razmere slovenskega naroda takshne, da je vsepovsod stalo v ospredju narodno vprashanje in so shele od let osemdesetih dalje polagoma, nekako bojeche prodirale v javnost nove socialne ideje, je razumljivo, da slovenska zhena – zhe po naravi skromna in plaha – ni iskala svojih potov. Shele pozno, v primeri z zhenami drugih narodov, proti koncu minolega stoletja, vidimo, da nastopa slovenska zhena iz lastne inicijative, organizirana, zahtevajocha, samozavestna.” Tako je pisala Alojzija Shtebi v zborniku prispevkov “Slovenska zhena”, prvem slovenskem zhenskem zborniku, ki ga je uredila Minka Govekar in ga je leta 1926 – ob 25 letnici svojega obstoja in “o priliki razstave 'Slovenska zhena' na velesejmu v Ljubljani izdalo Sploshno zhensko drushtvo” z namenom, da proslavi “stremljenje in hrepenenje slovenske zhene vobche”.³⁰ V zborniku so opisane zhenske, ki so v slovenski zgodovini pustile vidnejshe sledi. Zgodovino so resda pisali moshki, vendar niso bili edini, ki so jo soustvarjali, se je glasilo eno od sporochil zbornika.³¹

Na proces zhenske emancipacije, ki je na zachetku 20. stoletja zhenskam uspeshno odpiral vrata na podrochjih, kjer si jih malo prej niti predstavljati ne bi mogli, nas posredno opozarjata tudi dve karikiranki, ki sta se leta 1913 znashli na straneh mladoliberalnega dnevnika Dan (1912-1914): izobrazhena dunajska gospodichna Camilla Theimer in preprosta dekla Ivanka Jerovshek (1885-1919) iz Repenj pri Vodicah, bolj znana kot “Vodishka Johanca”.

Ivanka Jerovshek in Camilla Theimer ne sodita med odlichne dame slovenske zgodovine, cheprav ju ta ni mogla obiti. Razlog za nastanek njunih karikatur sta bila namrech velika shkandala, ki sta ju povzrochili v letu 1913. V spominu ljudi se je ohranila predvsem Vodishka Johanca, vendar gospodichna Camilla Theimer leta 1913 ni prav v nichemer zaostajala kar zadeva pozornost, ki ji jo je namenjala javnost, she zlasti chasniki. Shkandal, ki ga je zakuhala, se je lahko uspeshno kosal s t.i. “Vodishko afero”. V marsichem, na primer glede posledic ter vidnih Slovencev tedanjega chasa, ki so se morali ubadati z njim, pa je druzhabno-politichni shkandal oziroma afera Camille Theimer uspela prekositi vodishki cerkveno-politichni shkandal. Zato je chisto vseeno, che je bila prva karikiranka neuko kmechko dekle in druga tujka – leta 1913 je slovenski medijski prostor v veliki meri pripadal tema dvema zhenama. Glede pozornosti javnosti, ki sta je bili delezhni in sta jo tudi zahtevali, ju je leta 1913 uspel zasenchiti le malokdo. Ljudski in seveda zgodovinski spomin je do danashnjega dne ohranil pri zhivljenju zlasti slikovite dogodke z Vodishko Johanco, vendar pa je bila afera gospodichne Camille Theimer leta 1913 v marsikaterem pogledu mnogo bolj strahovita. Nenazadnje tudi zato, ker se je njena povzrochiteljica za nekaj chasa uspela vkljuchiti v takratno politichno zhivljenje dezhele Kranjske. Odgovor na vprashanje, za kakshno afero je shlo, kdo je nastopal v njej in kakshne so bile njene posledice, se skriva predvsem na orumenelih chasopisnih straneh, ki predstavljajo najpomembnejshi, a ne vselej tudi najzanesljivejshi vir za prouchevanje afere. Samo chasopisni chlanki nam resda ne morejo podati zaokrozhene podobe o aferi, omogochajo pa nam, da lahko dokaj podrobno skiciramo njen potek. Poleg dokaj gostobesednih chasopisnih chlankov na omembe afere naletimo tudi v spominskih in dnevnishkih zapisih ter sodnih aktih, stenografskih zapisih in poznejshih zgodovinskih shtudijah.

KAMILA THEIMER

Ne glede na odmevnost vodishke afere in afere z gospodichno Camillo Theimer po tedanji Kranjski, bi lahko dejali, da leto 1913, kar zadeva shkandale v Avstro-Ogrski, ni bilo nobena izjema. Znamenita Redlova afera, Lukaczeva afera na Ogrskem, poljska korupcijska afera Dlugosz-Stapinski so bili le trije izmed velikih shkandalov, ki so pretresali podonavsko monarhijo. O njih so leta 1913 porochali chasniki vseh dezhel in narodov avstroogrske monarhije. Dezhela Kranjska je seveda poznala tudi svoje velike in male shkandale. She zlasti jih je razvnemal boj med domachim liberalnim in katolishkim politichnim taborom. Le-ta se je zaostril po zmagi SLS na dezhelnih volitvah. Tako se she vedno ni polegla Pavshlarjeva afera oziroma spori okoli gradnje prve dezhelne hidroelektrarne v Zavrshnici in she in she bi lahko nashtevali nove in nove, resnichne in namishljene afere, ki so se v chasnikih pojavljale skoraj vsak mesec. Povsem v nasprotju z odmevnostjo v javnosti pa so se razni shkandali, afere, javno pranje umazanega perila in politichna prerekanja obichajno kmalu polegli in za seboj uspeli pustiti le malo trajnih posledic. Slovenska javnost je leta 1913 z veliko pozornostjo spremljala tudi dogodke na Balkanu, ki ga je pretresala druga balkanska vojna.

“V nashi shirshi in ozhji domovini smo imeli zadnje chase toliko shkandalov vechje in manjshe vrste, da smo z njimi lahko zalozhili svetovno zhurnalistiko za vso dobo kislih kumar,” se zachenja shkandalom posvechen chlanek v Dnevu. “Nashtejemo jih le nekaj: Redlovo shpijonstvo, veleizdaja shtabnega oficirja in samomor – Lukaczeve goljufije, Desyjev proces in obsodba madzharskega predsednika – Cuvajev komisariat, Rauchovi poskusi – razkol v stranki prava in napad na redakcijo Hrvatske – veleizdajalske aretacije in procesi v Dalmaciji polom v parlamentu in obsodba drzhavne zunanje politike.

Vse to je prishlo na vrsto po senzacijonelnih dogodkih v Albaniji in Skadru. Prej so nas motili zunanji dogodki, da nismo videli, kaj se godi doma – zato pa se je zdaj naenkrat pokazala notranja gniloba.

Bleshchech biser v vrsti teh shkandalov – pa so bila tudi odkritja gdchne. Kamile Theimerjeve o voditeljih slovenske klerikalne stranke. Lahko trdimo, da je bila po svoji posebnosti ravno ta afera ena najbolj krichechih ker je razkrinkovala ljudi, ki so s hinavskim obrazom gospodarili ne le po Kranjskem, ampak so hoteli odlochevati na celem jugu. S tem dobijo njena odkritja she poseben pomen. Nastop Kamile Theimer je imel neprichakovan in velikanski uspeh. Lahko rechemo, da so bila ta odkritja smrtonosna luch, ki je svetila nekaterim slavnim voditeljem prav pod nos.

Camilla Theimer

Celo ljudje klerikalnega preprichanja so zacheli misliti in so iskali pojasnila na vse to. Shkandali so bili za nashe razmere prav tako veliki, kakor oni drzhavni shkandali, s katerimi so se zabavali te dni drugi drzhavljani. Sicer pa bi bilo chudno, ako je morala priti na Slovensko shele nemshka dama, da je ljudem odprla ochi – slabo znamenje za nasho napredno stranko bi bilo, ako bi ena zhenska vrgla na tla stranko, ki je ni mogla zmagati napre. stranka zhalosten znak chasa bi bil, ako bi samo zaradi teh odkritij lezhala stranka na tleh – ko je vendar pred nashimi ochmi, pri belem dnevu zagreshila toliko narodnih in kulturnih grehov nad nashim narodom.”³²

Chlanek je komentiral t.i. afero Theimer, ki jo je maja 1913 zakuhala “nemshka dama” Camilla (Kamilla) Themier. Njeno ime so v slovenskih chasnikih zapisali kot Kamila Theimer, vchasih tudi Tajmer. Kamila Theimer, ki je bila v tem chasu stara 45 oziroma 46 let (rojena je bila 17. maja 1867 na Dunaju), je bila dunajska znanka prvakov katolishke stranke, dr. Ivana Shustershicha (Shushtershicha),³³ Frana (Franca) Povsheta in she zlasti dr. Janeza Evangelista Kreka. Na Dunaju se je uveljavila kot publicistka in delovala v okviru drushtva “Landwirschaftliche Reichfrauenvereinigung” (Poljedelska drzhavna zhenska zveza), ki se je trudilo pospeshevati gospodinjsko izobrazbo zhensk po industrijskih krajih in na kmechkem podezhelju. S pomochjo drushtva in po zaslugi poznavanja gospodinjskih techajev si je Kamila Theimer uspela pridobiti ugled tudi na ministrstvu za poljedelstvo. Predsednica drushtva je bila dedna princeza Tereza Schwarzenberg, Kamila Theimer pa je bila njegova najpomembnejsha chlanica in prava dusha drushtva. Drushtvo je bilo razpushcheno 30. aprila 1913, domnevno predvsem zaradi bolehnosti Kamile Themier. V drushtvo je bila vchlanjena tudi soproga kranjskega dezhelnega glavarja Bogomila Shustershich, ki je Kamilo Theimer seznanila z nekaterimi veljaki SLS. Vplivno referentko za gospodinjske techaje pri ministrstvu za poljedelstvo naj bi ti povabili tudi v Ljubljano, da bi pomagala pri pripravi techajev za slovenske kmechke gospodinje – “da snuje, pregleda in vodi razne gospodinjske techaje”, kot je v dnevnik zapisal ljubljanski shkof dr. Anton Bonaventura Jeglich (1851-1937).³⁴

Toda zhe kmalu po njenem prihodu v Ljubljano se je prijateljstvo Kamile Theimer z vodilnimi mozhmi katolishke stranke iz ne povsem pojasnjenih razlogov nenadoma konchalo. Sodech po mnenju njenih nekdanjih dobrih znancev na Kranjskem, naj bi Kamila Theimer lazhno trdila, da jo je poljedelsko ministrstvo poslalo v Ljubljano, da pripravi nachrt in statut za seminar za uchiteljice za gospodinjski pouk v Marijanishchu in uredi vse potrebno za sprejem poljedelskega ministra. Poroka s priletnim poslancem Franom Povshetom (1845-1916)³⁵ pa naj bi ambiciozno gospodichno popeljala kar do mesta soproge dezhelnega glavarja. Kamila Theimer naj bi spletkarila tudi na druge nachine. Kmalu po prihodu v Ljubljano pa je bilo njeno nenavadno obnashanje in nenormalno stanje odkrito, zato je bila sprejeta z nenaklonjenostjo.

Vendar v nasprotju s prichakovanji gospodichna Kamila Theimer ni odpotovala na Dunaj in pozabila na svoje nehvalezhne kranjske znance. Odlochila se je za mashchevanje in si za svoje mashchevalno orozhje izbrala pisma. V javnih chasopisnih izpovedih v vodilnem liberalnem glasilu, najbolj razshirjenemu in branemu slovenskemu dnevniku Slovenski narod (1868-1945), je zachela razkrivati zaupne detajle iz zakulisja SLS, ki jih je zabelila z intimnimi podrobnostmi iz zasebnega zhivljenja kranjskega dezhelnega glavarja in drugih katolishkih veljakov, pokritizirala je seveda tudi gospodinjske techaje na Kranjskem, naposled pa je najhujshe obtozhbe naperila zoper svojega nekdanjega dobrega – in che je verjeti njenim besedam – tudi intimnega prijatelja dr. Janeza Evangelista Kreka. Pisma, s katerimi je Kamila Theimer kot nekakshna spretna rezhiserka usmerjala potek afere, so bila prevedena iz nemshchine, saj sama ni govorila slovensko. Slovenski narod jim je namenil veliko pozornost in jih najvechkrat objavil na prvih straneh. S tem ko je urednishtvo Slovenskega naroda zachelo objavljati pisma Kamile Theimer, je sprozhilo afero, v kateri so se povezali elementi druzhabnega in politichnega shkandala. V nadaljevanju besedila so pisma Kamile Theimer navedena v celoti ali v povzetkih.

Obtozhbe Kamile Theimer na rachun prvakov SLS so v Slovenskem narodu seveda morale naleteti na odprta vrata. Prvo novinarsko pero Slovenskega naroda je bil v tem chasu Miroslav Malovrh (1861-1922). Njegova preteklost je bila resda krepko sumljiva, vendar je bil zaradi svojega preprichanega antiklerikalizma nadvse koristen v vlogi liberalnega chasnikarja. Odlikoval se je tudi v razpihavanju shkandalov. K chasniku je prishel na priporochilo Ivana Hribarja, svojega najpomembnejshega zashchitnika pa je nashel v dr. Ivanu Tavcharju, ki je zagovarjal “farshke gonje” ne glede ali so bile upravichene ali ne.³⁶ Tudi afero Theimer bi delno lahko uvrstili med zloglasne protifarshke gonje.

Vzroki za “farshke gonje” so se skrivali v postopnem nazadovanju liberalnih politichnih konceptov. Ob koncu 19. stoletja je liberalna politika zachela izgubljati tla pod nogami. Za razliko od katolishkega tabora, ki je ob spodbudah papezha Leona XIII. in ob programskih usmeritvah katolishkih shodov iz leta 1892, 1900, 1906, 1913 in 1923 uspel razviti obsezhno dejavnost za krepitev narodne, politichne, kulturne in gospodarske samozavesti Slovencev, liberalizem ni vech zmogel odgovarjati na izzive chasa. Program liberalne Narodno napredne stranke (NNS) je she vedno temeljil na narodni ideji in nasprotovanju katolishkemu klerikalizmu in konservativizmu. “Ostajala je ideoloshko neprofilirana, brez izdelanih izhodishch, pa tudi brez konkretnih programov v socialnem zhivljenju, gospodarstvu in kulturi. Zato je omahovala med previdnostjo do katolishtva in vulgarnim antiklerikalizmom, med meshchansko spodobnostjo in zahtevami po sprostitvi zasebnega zhivljenja izpod cerkvenih in drzhavnih norm.”³⁷ Pri iskanju uchinkovitih reshitev za perecha druzhbena, gospodarska, socialna, kulturna in prosvetna vprashanja liberalci niso mogli konkurirati katolishkemu taboru.

Ker so bili skorajda brez baze med ljudstvom, je njihova politichna moch po volilni reformi za volitve v drzhavni zbor in v dezhelne zbore v letih 1907 in 1908 vedno bolj kopnela. Katolishka stranka je po zaslugi demokratizacije volilnega sistema postala vodilna politichna sila na Kranjskem. Pomanjkanje pravih politichnih programov, za katero je bila kriva tudi razpetost med domachimi razmerami in temeljnimi usmeritvami liberalizma drugod, je liberalna stranka zachela nadomeshchati z uchinkovito propagando. Recept politichnega boja, ki se ga je liberalizem oklenil, so predstavljale tudi protifarshke gonje, ki so se napajale ob raznih resnichnih ali namishljenih shkandalih. Cheprav so bile “farshke gonje” liberalnega chasnika Slovenski narod in drugega liberalnega ter delno tudi socialdemokratskega chasopisja usmerjene proti politichnemu delovanju duhovshchine, je v resnici shlo za napadanje Cerkve vsepovprek, za napadanje vodilnih predstavnikov katolishkega politichnega zhivljenja, na primer nadshkofa dr. Antona Bonaventure Jeglicha, nachelnika katolishke stranke dr. Ivana Shustershicha, najvidnejshega katolishkega socialnega reformatorja dr. Janeza Evangelista Kreka in mnogih drugih. Ti neizbirchni napadi so motili tudi mnoge izmed predstavnikov liberalne stranke, npr. Ivana Hribarja, ki pishe, da se je boj liberalne s katolishko stranko zaostril v pravo farshko gonjo s Tavcharjevo izvolitvijo za predsednika liberalne Narodne tiskarne – “farshka gonja” pa je iz liberalne stranke odpodila skoraj vse privrzhence v duhovnishkih vrstah.³⁸

“Katolishka narodna stranka (1890), kasneje Slovenska ljudska (1905) oziroma 1909 Vseslovenska ljudska stranka je ob sposobnih voditeljih klerikih posebno ob knezoshkofu Antonu Bonaventuri Jeglichu, duhovniku Janezu Evangelistu Kreku, Antonu Koroshcu, Evgenu Lampetu, Ignaciju Zhitniku, Andreju in Josipu Pavlici – ter laikih, posebno ob nachelniku stranke Ivanu Shustershichu ter delavskemu voditelju Josipu Gostincharju pa tudi drugih, zlahka ohranjala iniciativo pri svojem delovanju za narod,” ugotavlja Janez Juhant. “Liberalci so se zato opredeljevali zgolj negativno do te pozicije in njihova dejavnost se je v veliki meri izchrpavala v surovih bojih zoper Cerkev in vodilne katolishke ljudi. Narodno-napredna stranka (od 1894) sama ni zmogla niti znala vzpostaviti in uveljaviti konkurenchne, za narodov razvoj produktivne alternative. Ta hipoteka liberalne ujetosti v negativne ideoloshke vzorce in nezmozhnosti za operativno nacionalno delovanje se vleche kot rdecha nit skozi zgodovino liberalizma na Slovenskem.”³⁹

Vse to so razlogi, da je Slovenski narod brez vsakrshnih zadrzhkov objavljal nepreverjene, neredko samo delno resnichne obtozhbe Kamile Theimer, ki so bile sprva naperjene predvsem proti dezhelnemu glavarju in nachelniku SLS dr. Ivanu Shustershichu (1863-1925). Katolishki Slovenec (1873-1945) pa je na obtozhbe odgovarjal s protiobtozhbami.

V prvem javnem pismu je Kamila Theimer bralce Slovenskega naroda (pismo je bilo objavljeno na tretji in chetrti strani sht. 106, maja leta 1913) seznanila z razlogi, zakaj v Ljubljani ni prishlo do ustanovitve semenishcha za kmetijske gospodinjske uchiteljice za vse jugoslovanske dezhele v monarhiji. Po njenem mnenju naj bi na zachetku aprila v gotovih krogih v Ljubljani vladalo veselo razpolozhenje, kajti poljedelski minister je v pismu z dne 23. marca predsedniku cesarsko kraljeve kmetijske druzhbe za Kranjsko Franu Povshetu napovedal svoj skorajshnji obisk. “Namen obiska je bil, da si minister ogleda kmetijsko gospodinjsko sholo v Marijanishchu, katere shola je last c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko, in kateri sholi naj bi se po mojem predlogu dodalo semenishche za izobrazbo kmetijskih gospodinjskih uchiteljic za jugoslovanske dezhele avstrijske in za Bosno,” je zatrjevala Kamila Theimer. “Ta predlog, ki sem ga ustmeno in pismeno predlozhila merodajnim osebam, je pri istih vzbudil vechje zanimanje, zlasti si je pridobil popolno priznanje gospoda poljedelskega ministra, ki se je hotel na svoje ochi preprichati, che so tudi podani vsi pogoji za izvrshitev mojega nachrta. Misliti bi bilo, da bo v tak namen napovedan obisk ministra obudil pri blizhje interesiranih faktorjih, pred vsemi pri dezhelnem glavarju, najvechje zadoshchenje. Avstrijske jugoslovanske dezhele so danes she vedno vech ali manj izkljuchno poljedelske in vse strokovno znanje, ki se poda njih kmetskemu prebivalstvu, pomeni pomnozhitev njegovega blagostanja in povzdigo njegove sploshne kulturne stopnje. Ustanovitev takega semenishcha pa zahteva, kakor znano, precej sredstev, katere bi morala vsaj na polovico pokriti drzhava. Dovolitev tako znatne vsote, kakor je za ta namen potrebna, je seveda najvech odvisna ob blagonaklonjenosti dotichnega resortnega predstojnika in samo po sebi se razume, da se blagonaklonjenost na licu mesta pri skupno zauzhitem obedu lagje pridobi, kakor pa s she tako lepo stiliziranimi vlogami.” Vendar je dezhelnemu glavarju in njegovi soprogi napovedani obisk poljedeljskega ministra obudil samo mochno meshana chustva. “Za nju bi bil ministrski obisk le tedaj pomemben, che bi se dal politichno izkoristiti in che bi madami dal priliko za reprezentativne funkcije.” Zato sta temu primerno ukrepala: na kmetijsko druzhbo je prishel namig, naj bo za “gospo dezhelno glavarico” pri prichakovanem slavnostnem obedu rezervirano chastno mesto, minister pa je bil “bombardiran” s povabili na razlichne oglede. Zhal nista dosegla nobenega uspeha. “Gospa dezhelna glavarica ni namrech vsled svojih vednih umeshavanj v uradne zadeve pri merodajnih gospodih posebno priljubljena in ti, med njimi podpredsednik c. kr. kmetijske druzhbe in namestnik dezhelnega glavarja dr. Lampe so izjavili, da se slavnostnega obeda ne udelezhe, che ga pochasti s svojo navzochnostjo dezhelna mati. – Tudi njena proshnja, naj ji jaz poskrbim tako povabilo, je ostala brez uspeha, ker jaz kot tujka naravno nimam pravice uvajati goste v Marijanishche.”

"Klerikalni poslanci pridejo prvich v salon Kamile Theimer

na Dunaju", Dan 1913/515

"Kamila Theimer pride v Ljubljano vodit gospodinjske shole. Sprejem na kolodvoru", Dan 1913/515

Kamila Theimer je pojasnila, da je bila v kritichnem chasu v Marijanishchu, saj sta jo poljedelsko ministrstvo in gospod Povshe prosila, naj kot strokovnjakinja pripravi prorachun, pravila in uchni nachrt bodochega semenishcha. Dezhelni glavar ni imel sreche, je nadaljevala Kamila Theimer. Najprej sploh ni dobil odgovora, nato pa je poljedelski minister na konferenci predsednikov na kratko povedal Povshetu, da bo zaradi politichnih razlogov njegov obisk namenjen samo ogledu Marijanishcha. Vztrajal je, da bo v Ljubljano prishel kot gost c. kr. kmetijske druzhbe. “Zdaj sta gospod dezhelni glavar in njegova soproga premenila svojo taktiko. Kaj jima je mar projektirano semenishche, blagor dezhele in njiju rojakov? Minister se ni dal zlorabiti za njiju namene, torej naj sploh ne pride. Gospod dezhelni glavar je imel smelost, gospodu Povshetu naravnost rechi, naj ministru kar odpishe, ker v sedanjih razoranih strankarskih razmerah tak obisk ni na mestu.” Povshe pa je bil mnenja, da nimajo razorane kranjske razmere nich skupnega z ustanovitvijo nepolitichnega semenishcha za kmetijske gospodinjske uchiteljice, zato se je dezhelni glavar vsedel na vlak in odpeljal na Dunaj. “Oficijalno se je pach reklo, da je povod tega obiska pri Nj. ekscelenci podpora za kraje, prizadete po ujmi, dejstvo pa je, da je za petek 18. aprila prichakovani ministrski obisk izostal. Tudi kdor je kratkoviden, spozna lahko vzrok, tem laglje, ker se je gospod dezhelni glavar koj po svojem povratku napram svojemu namestniku izrazil, da ministra najbrzhe ne bo. Sicer pa se ministrstvu privatno kar priznava, da je bil obisk samo zato odpovedan, ker se je minister umevno bal, da bo zapleten v neprijetne, strankarskopolitichne zadeve.” Kamila Theimer je poudarila, da v ministrstvu odkrito zatrjujejo, da je chas za pridobitev prispevka za semenishche za leto 1913 zamujen. Gradnja semenishcha se je zato morala prelozhiti na naslednje leto. Liberalni javnosti je tudi zaupala, da je sama glede dovoljenja za shtipendije zaman nadlegovala drzhavnega financhnega ministra, trzhashkega namestnika in istrskega dezhelnega glavarja. “Jugoslovanske dezhele naj she eno leto dlje chasa chakajo. Kaj pa je na tem? Glavna stvar je in ostane, da so se p. n. dezhelni reshevalci zopet enkrat znosili nad c. kr. kmetijsko druzhbo in pred vsem nad njenim predsednikom. Na tem tudi nich ne preminja dejstvo, da se je gospa dezhelna glavarica nalashch za ta namen peljala na Dunaj, da bi pri razpustu kmetijske drzhavne zhenske zveze od mene nasvetovnemu in nacheloma zhe odobrenemu predlogu, naj se da Marijanishchu polovica ostalega drushtvenega premozhenja, dala svojo popolnoma nepotrebno podporo.” Sovrazhnost dezhelnega glavarja in drugih strankarskih velichin napram gospodinjski sholi v Marijanishchu namrech traja zhe dalj chasa. Zanjo ni opravichila, saj spada ta shola med najboljshe v Avstriji in jo mora vsak strokovnjak imeti za vzorno urejen zavod. Tudi polletna dezhelna gospodinjska shola v Repnjah obeta, da bo postala vzoren zavod, vendar ne po zaslugi dezhelne vlade, temvech zato ker je njeno vodstvo v rokah kvalificirane sholske mochi, mariborske sholske sestre in absolventke slavnega semenishcha Haag na Bavarskem. Tako kot pri vseh dezhelnih ustanovah tudi vRepnjah skorajda nimajo uchnih sredstev, z izjemo tistih, ki jih je darovala kmetijska drzhavna zhenska zveza. Poljedelsko ministrstvo je namrech lansko poletje njej osebno namenilo znatno remuneracijo (odshkodnino, posebno nagrado), ki pa jo je odklonila. V njeno zameno je prosila, naj drushtvo dobi za uchna sredstva 1.000 kron. Pridrzhala pa si je pravico glede njihove razdelitve. Toda ker ni njenih uchnih sredstev ali sredstev repenjskega zhupnika, ki je stric voditeljice, jih pach ni.

“She slabshe je s takoimenovanimi kmetijskim techaji, ki le prichajo, kako krvavi diletantje so prireditelji,” je poudarila Kamila Theimer. “Izmed shtirih potovalnih uchiteljic je ena sama, namrech gospodichna Sittig, kvalificirana gospodinjska uchiteljica, to je, seminaristinja. Gospodichna Peche je obiskovala le polletno gospodinjsko sholo 'Vesno' v Brnu, obe drugi uchiteljici, gdch. Odlasek in gdch. Jaglich sploh nimata nikake sholske gospodinjske izobrazbe in sta le k dvema techajema gdch. Peche 'zraven hodili'. Za te osemtedenske potovalne techaje ni nobenega

statuta, nobenega avtoriziranega uchnega nachrta in tudi uchnih sredstev ni nich, izvzemshi da imajo tu in tam kako pinjo za surovo maslo ali kak shivalni stroj. Od zadnjega chasa imajo za te techaje tudi shvedski Alfa – separator, ki sem jim ga jaz dala. Gospodichne poduchujejo tako malo, ali tako mnogo, kakor pach znajo in che je ena posebno chastihlepna, si pach sama napravi uchni nachrt. Chitala sem lansko leto tak nachrt, ki mora vsakega strokovnjaka spraviti v to, da se od smeha razjoka. Poleg tolikih in tolikih glavnih predmetov naj se she vse mlekarstvo v osmih tednih dozhene. Tak nachin poduchevanja pomeni gojenje povrshnosti in zanikrnosti in le pricha, da nimajo prirediteljice ne znanja in razuma za stvar, tudi che prihajajo k posameznim uram oficijalni uchitelj mlekarstva, zdravnik in takozvana 'pomoch', ki je seveda popolnoma nekvalificirana. Bodi takoj omenjeno, da se teh techajev, ki trajajo, kakor recheno, osem tednov, udelezhuje navadno 20 do 23 deklet in da se konchajo s skupnim in slavnostnim obedom.

"Kamila Theimer uchi deklice v gospodinjskisholi kuhinjske

in zhivljenjske modrosti", Dan 1913/515

Tudi jaz sem v chasu, ko sem bila referentinja kmetijske drzhavne zhenske zveze prirejala techaje. Pri meni je pa poduchevala kakor ob sebi umljivo le polnovredna uchna moch in omejile smo se na temeljne pojme kmetijskega gospodinjstva. Imele pa smo kvechjemu 12 uchenk in uchnih sredstav v izobilju, seveda 'zakljuchne skushnje' in slavnostnega obeda ni bilo. Na ta nachin se da res tudi v shestih tednih dosechi uspehe. Kranjski gospodinjski techaji pa niso drugega, kakor pesek v ochi in namenjeni zgol za lov na volilce. Potemkinove vasi! Povrh veljajo ti techaji tochno trikrat toliko, kolikor so veljali nashi techaji na Nizhjem Avsrijskem, kjer je vse drago. To se pravi: en techaj z eno uchiteljico je veljal okroglo 800 K, kranjsko dezhelo pa velja po priznanju dezhelnega odbora 2400 K.” Pobudniki, prireditelji in nadzorniki techajev nimajo nobenega strokovnega znanja in tudi potrudili se niso, da bi si ga pridobili, preden so se lotili dela, je zatrjevala Kamila Theimer. Ti techaji so samo shpekulacija z neizkushenimi in nevednimi shirokimi sloji in v prvi vrsti konkurenca izvrstnemu in brezhibnemu delu sholskih sester v Marijanishchu. Za nasvet bi morali najprej vprashati izkusheno voditeljico Marijanishcha, ki je edina strokovnjakinja v dezheli, a so uchiteljice z dezhele raje poslali izobrazhevat na Dunaj in v Brno, kar pach najjasneje kazhe, od kod piha veter. “Da nasprotuje baje na katolishki podlagi stojecha stranka hishi, ki jo vodijo duhovske sestre, to je pach unikum in na Kranjsko je treba priti, da se kaj takega vidi,” je zakljuchila Kamila Theimer.⁴⁰

“Prishla mi je v roko shtevilka, v kateri se razkorachava gospodichna Kamila Theimer med drugim nad gospodinjskimi techaji, ki se prirejajo za nasha dekleta po dezheli. Chitaje ta spis nisem vedel, bi se ji smejal ali jezil nad to Dunajchanko, ki pozna nashe kmechke razmere toliko, kolikor slepec barve, a govori samozavestno, kot bi bila pri nas na Kranjskem doma.” Takole je Kamili Theimer v Gorenjcu (1900-1916) odgovarjal dobro poucheni “Ochividec”, ki je poudaril, da o koristnosti in potrebnosti gospodinjskih techajev prichajo kmechke obchine, ki jih zahtevajo in z veseljem poskrbijo za prostor in drugo potrebno v tolikshnem shtevilu, da jim dezhelni odbor niti ustrechi ne more. Nashi slovenski mozhje niso tako nespametni, da bi troshili denar in trud, che ne bi bili preprichani, da so techaji koristni, je poudarjal “Ochividec”. “Mar ni koristno, ako se 20 deklet toliko udelezhenk shteje navadno vsak techaj – nauchi nekaj shivanja in kuhanja? Je mar shkodljivo, ako spoznajo, kaj je v hlevu, v hishi, v kuhinji snaga, ki jo she mochno pogreshamo po dezheli? Mar ni zlata vredno, ako se nauche nasha dekleta, da znajo spechi dober kruh, z malimi stroshki napraviti dobro jed – jed zdravo in okusno po taki ceni, da za shest dni opoldne stane za osebo kvechjemu dve kroni? Je-li greh, ako se privadijo za gotove prilike, vechje praznike in podobno, napraviti z navadnimi sredstvi boljshi obed, da ne bo v tej ali oni hishi kakor pri tisti gospodinji, ki je odgovorila na vprashanje, kaj pach jedo in pijo veliki gospodje na Dunaju: jedó shpeh, pijo pa mast?! Bo li obchinstvu shkodilo, ako zna nasha mladenka pomagati v prvi sili pri nesrechah, ko bi bili sicer vsi v najvechji zadregi? Ali je shkodljivo, che ume nasha dekle, kako je potrebno skrbeti za zdravje s snago, prezrachevanjem stanovanja, pametno obleko, hrano...? Jim bo le v shkodo, ako nekaj vech vedó, kako se redé goveda, prasci, kokoshi...?” Cheprav gospodichna Kamila Theimer trdi, da je she zlasti za nekvalificirano uchiteljico takshen program prezahteven, je bil “Ochividec” preprichan, da brihtne slovenske punce to zmorejo, pri Nemkah pa morebiti to ne bi bilo mogoche. “In ko bi gospodichna Theimer znala slovensko, bi se bila lahko sama preprichala, da se dekleta prav mnogo nauche. To pa je ne samo lepo izprichevalo za dekleta, ampak tudi najboljshi dokaz, da gospodichne in gospodje, ki na teh techajih pouchujejo, ta posel popolnoma razumejo in se z vso vnemo temu pouku posvechajo, cheprav jim gdch. Theimer ochita, 'da nimajo potrebne kvalifikacije'. Radovedni smo, kaka 'kvalifikacija' je po mnenju gdch. Theimer za ta pouk potrebna.” Kar zadeva udelezhenke in uchno osebje so ti techaji takshni, kot jih omogochajo razmere, je nadaljeval “Ochividec”. Gospodichna Theimer se dobro spozna na Dunaj in njegovo okolico, vendar ne bi smela pozabiti, da je velik chevelj slab za majhno nogo, in kot njen dunajski klobuk ne sodi na glavo kmechke mladenke, tako tudi njeni techaji in njeni nazori niso za kmechko prebivalstvo na Kranjskem. “Pri zeleni mizi se delajo nachrti, a v praksi chesto niso za rabo. Shola na Grmu je bila z Dunaja diktirana, uchni nachrt tam napravljen. Kako je hirala! Nash dezhelni zbor shele jo je prenaredil in presnoval, kolikor je mogel za nashe potrebe – sedaj gre. Taka bi bila s techaji, ako bi jih Dunajchanke pri nas snovale.” “Ochividec” je nekaj besed namenil tudi slavnostnemu obedu, s katerim se techaji navadno konchajo. Nikakor ne gre za “lukulichne” pojedine (op. bogate, obilne, razkoshne, razsipne pojedine), kot morda misli Kamila Theimer. “Mi mislimo, da je popolnoma prav, ako dekleta same plachajo 3-4 jedi ter povabijo nekaj gospodov, da imajo priliko pokazati, da se bodo znale vesti kot gospodinje tudi takrat, ako dobe v hisho par gostov. Ali bi bilo morda boljshe, ako bi konchavshi techaj dekleta ishle v gostilno, povabile fante in tam poduk konchale s plesom? Baje se drugod tako godi.” Na podezhelju vlada sploshna sodba, da so techaji koristni. Sodba kmetov je pri tej zadevi merodajna, ne pa mnenje “she tako strokovnjashke mestne gospodichne”. Seveda se da techaje izpopolniti in izboljshati uchni nachrt, vendar bo to pokazala shele izkushnja. “Iz knjig ali na komando kake gdch. Theimer se taka rech seveda ne da napraviti. Za izpopolnitev teh prekoristnih techajev je dolzhan delati vsakdo, ki je vnet za napredek nashega kmetskega prebivalstva. Ti techaji so se v kratkem chasu pri nas udomachili. Na vech prireditvah sem se utegnil na lastne ochi preprichati, da nashe mladenke umevajo pomen in koristi tega pouka. Zato smem rechi, da ne bo gdch. Theimer, ne sedanjih ljubljanskih liberalcev, ki jo zlorabljajo – ali pa ona nje – pa bodo nashe dobre gospodinje she hvalezhne za sedanje techaje.”⁴¹

Dve shtevilki za prvim pismom je bilo na prvi strani Slovenskega naroda objavljeno novo, v marsichem she bolj zanimivo pismo, v katerem je Kamila Theimer pojasnila, po kakshni poti in s kakshnimi sredstvi je dr. Ivan Shustershich postal kranjski dezhelni glavar.

Po odstopu Frana Shukljeta je nastala v SLS velika zadrega glede njegovega naslednika. Nobena skrivnost za pouchene kroge ni bila, da je po tem dostojanstvu hrepenel dr. Shustershich, she bolj pa njegova chastihlepna soproga, prav tako je bilo znano, da pravi “spiritus rector” (“dusha”, duhovna vodilna sila) katolishke stranke, dr. Krek, odlochno nasprotuje Shustershichevi kandidaturi, je zapisala Kamila Theimer. “Dr. Krek je namrech kot socijalist po preprichanju od nekdaj nasprotnik kumuliranja uradov in stoji zhe mnogo let na stalishchu, da je izvrshevanje drzhavnozborskega mandata nezdruzhljivo z dostojanstvom dezhelnega glavarja. Ker Shustershicha v drzhavnem zboru ni hotel pogreshati, se je na strankarskih konvetikelnih zavzemal za izvolitev koga drugega, v tem specijalnem sluchaju za drzhavnega poslanca in predsednika c. kr. kmetijske druzhbe Frana S. Povsheta, kateremu je prej mochno nasprotoval, chesh da je prevech konservativen, od katerega je pa prichakoval, da na zheljo stranke odlozhi svoj drzhavnozborski mandat, che postane dezhelni glavar. Tudi nikdar prikrivana nenaklonjenost dr. Kreka napram gospe Shustershichevi – odkar je dezhelna mati, je samo enkrat z njo govoril in she to samo da izpolni meni dano obljubo – je morda pomagala, ga zavzeti proti nominiranju dr. Shustershicha.” Izjemoma so se v tem primeru Krekove zhelje ujemale z zheljami vlade. Vladni kandidat za dezhelnega glavarja je bil v uradnih krogih sploshno sposhtovani in priljubljeni drzhavni poslanec Fran Povshe, kar ni bilo po Shustershichevem okusu. Ker po ravni poti svojega cilja ni mogel dosechi, se je pach podal na stranska pota. Kot nachelnik stranke je obiskal ministrskega predsednika grofa Stürgkha in mu za protiuslugo, che bo imenovan za dezhelnega glavarja, obljubil, da se SLS iz opozicijske spremeni v vladno stranko in enkrat za vselej opusti obstrukcijo. Stürgkh je to kupchijo sklenil she toliko lazhje, ker mu je Shustershich zatrdil, da Povshe nima nobenega vpliva v stranki. “Povrh je Shustershich v 'Reichsposhti' in drugih mu pristopnih chasopisih lansiral vest, da je v najboljshi moshki dobi stojechi Povshe prestar in telesno preslab za to dostojanstvo. Vrnivshi se domov, je potem v takih stvareh zelo naivnemu Kreku pripovedoval, da ga je ministrski predsednik s povzdignjenimi rokami prosil, naj prevzame to tezhko mesto, tako da nikakor ni mogel odkloniti.” Za to felonijo (nezvestobo) je Krek izvedel chisto sluchajno shele dosti kasneje. V trenutku nevolje jo je namrech Stürgkh povedal drzhavnemu poslancu Jozhefu vitezu Pogachniku, ki je to vest she gorko nesel h Kreku.

dr. Ivan Shustershich

“To bi se bilo vse dobro in lepo preneslo in mir bi bil ostal ohranjen. A tedaj je nastala ta nesrechna balkanska vojna in vsled te je latentna Cuvajeva kriza na Hrvashkem postala aktualna. Treba je bilo priti z barvo na dan in izpolniti obljubo. Najlepshi delegacijski govori v Budimpeshti in lojalnosti cedechi se uvodniki v 'Slovencu' niso imeli za ministrskega predsednika nich pomena, che je divjala v drzhavnem zboru obstrukcija proti prorachunu. Ministrski predsednik je zahteval, da se izpolni za njegovo konivenco garantirana mu obljuba in da poneha obstrukcija. Te zaveze pa Shustershich nikakor ni mogel izpolniti, kajti brez ozirov na njegove obljube in morda prav zaradi njih je zlobni dechko Krek na Franchevem ringu trobil genralni jurish na drzhavne potrebshchine. Shustershich se je naglo peljal iz Budimpeshte na Dunaj, toda – joj tudi to potovanje ni imelo uspeha in znamenita vecherna konferenca v hotelu Hammerand, kjer ima Krek na Dunaju svoje stanovanje, sicer ni sklenila ustaviti obstrukcijo, pach pa odstop dr. Shustershicha od nachelstva.” Kamila Theimer je dodala, da je bila vlada po Brafovi smrti pripravljena prepustiti mesto poljedelskega ministra predstavniku Jugoslovanov, vendar se je to koncediranje (privoljenje) razbilo ob osebi dr. Shustershicha. Vlada nikakor ni hotela in ni mogla imenovati Shustericha za ministra, ker so alpski nemshki nacionalci izjavili, da bi to imenovanje smatrali za “casus belli” (formalni povod za vojno napoved), proti Shustershichu pa so bili tudi konservativni Poljaki. “S Povshetom pa, ki bi bil tako vladi kakor vsem strankam brez razlochka zaradi njegove prislovichne spodobnosti in njegovega temeljitega strokovnega znanja zelo vshech, se je bilo bati, da se pridobi sicer izvrsten parlamentarichen minister, toda brez stranke. In tako so ostali Jugoslovani brez legalnega zastopnika v kabinetu.”

Dobro je znano tudi Shustershichevo dezhelnozborsko delovanje, je po tem odlochilnem sklepu nadaljevala Kamila Theimer. Dezhelni glavar je uporabil 60.000 kron dezhelnega denarja za preureditev svojega zasebnega stanovanja v dezhelnem dvorcu, ki je bil zgrajen shele pred nekaj leti. Obenem pa ni bil pravochasno reshen noben akt. “Gospod dezhelni glavar je na Dunaju, v Budimpeshti in politizira in spletkari, dochim sedi njegov namestnik dr. Lampe za tretjino njegove plache od 9. ure zjutraj do 8. zvecher v uradi ter reshuje dezhelne posle in dostikrat she gorkega obeda nima, ker doslovno nima chasa ga zavzhiti. Zato pa se vozi dezhelna mati oficijalno h 'konchnim skushnjam' 'gospodinjskih techajev' in prireja soaréje, za katere si narocha ribe iz Trsta, pularde iz Gradca, sochivje iz Gorice in posebnosti celo z Dunaja, ker – kakor je meni rekla – na Kranjskem sploh nich vzhitnega ni dobiti. Che bi hotel kdo verjeti njenim besedam, bi moral sploh misliti, da je gospa dezhelna glavarica s svojim stalishchem jako nezadovoljna. Vsaj meni se je vechkrat pritozhevala, da se je njen mozh edino le iz 'patrijotichnih' ozirov dal pregovoriti, da je vzel tezhko breme nase, da je pa moral domovini storiti to zhrtev, ker pach na celem Kranjskem ni nikogar, pa zhe prav nikogar, ki bi bil v stanu in zmozhen dostojno opravljati dezhelno glavarstvo. Oba pa upata nujno, da se chas trpljenja blizha svojemu koncu. To tudi jaz verjamem; morda bo she prej konec, kakor bo gospe dezhelni glavarici vshech. Seveda se lahko zgodi, da za premembo namesto navzgor, zleti enkrat navzdol.”⁴²

Ne glede na resnichnost ali neresnichnost obtozhb je Kamila Theimer zadela v zhivo. Uspelo ji je spraviti katolishki tabor v veliko zadrego. Obtozhena stran se je branila tako, da je Kamilo Theimer oznachila za histerichno, nevrotichno, prismojeno in umobolno. O teh obtozhbah nekoliko vech besed kasneje. Histerije pa naj bi se nalezla tudi liberalna stranka od te “blage in tuzhne devojke Kamile Theimer, o kateri se je izrazil liberalen kolovodja, da jo je 'hudich' prinesel v Ljubljano”.⁴³ “Je pa to izredno strastna spletkarica, vsa nervozna in skrajno hudobna,” je bil preprichan knezoshkof dr. Anton Bonaventura Jeglich.⁴⁴

Komentarji na pismi Kamile Theimer so se pojavili tudi v Dnevu, ki je na primer poudarjal, da naj bi klerikalci, zlasti Shustershich, za ministrski frak, mesto dezhelnega glavarja in vodstvo v stranki spletkarili drug proti drugemu, Shustershicheva soproga naj bi se vtikala v uradno poslovanje dezhelnega odbora, medtem ko Kamila Theimer klerikalce odkrito obtozhuje zlorabe dezhelnega premozhenja in izdaja, da so prirejali razkoshne gostije na stroshke kranjskih davkoplachevalcev, njo samo pa so izkoristili, ker so na Dunaju “hoteli priti v 'vishjo druzhbo' knjeginj in grofic”.⁴⁵

Slovenski narod, Dan in Zarja so se polotili tudi dr. Janeza Evangelista Kreka, nekdanjega znanca oziroma prijatelja Kamile Theimer. Slovenski narod ga je poimenoval “vitez zhalostne postave”, kajti kljub vsemu vplivu, ki ga ima pri katolishkem tisku, je dovolil, da je Slovenec objavil podel napad na nekdanjo dobro prijateljico. Che je nekdaj Krek veljal za poshtenega in chastnega chloveka, se je mnenje o njem temeljito spremenilo. “Chasih – zhe precej dolgo je tega – so vladale v napredni vrstah nekake simpatije za dr. Kreka. Ljudje so delali med njim in med gotovimi drugimi klerikalnimi prvaki razlochek in sodili so, da je v njem kraj vseh njegovih napak nekaj mozhatega. Reklo se je in mislilo se je: Krek je neotesan, nobene vzgoje nima, svojega temperamenta ne zna krotiti, nikoli ni obcheval s civiliziranimi ljudmi, a njegovo srce ni napachno, krivice vedoma in hotoma iz same zlobe tudi nasprotniku ne bo storil in postavil se bo za pravico, posebno che she bo chutil, da je to njegova chastna dolzhnost. Tako mnenje je vladalo o njem precej sploshno. Seveda je Krek schasoma poskrbel, da se je to mnenje precej predrugachilo, a vendar moramo z nekakim obzhalovanjem konstatirati, da niti ostankov tega nekdaj dobrega mnenja ne zasluzhi. Do tega spoznanja smo prishli v soboto, ko smo v 'Slovencu' chitali ostudne in podle napade na g. Kamilo Theimerjevo. Ti napadi so pokazali, da je Janez Krek v resnici vitez najzhalostnejshe postave in da nima niti najprimitivnejshega chuta za dolzhnost prijateljstva. Dr. Krek je pravi vodja klerikalne stranke, njegova beseda je v stranki odlochilna tudi pri glasilu stranke. Z g. Theimerjevo so ga vezale jako ozke prijateljske vezi. Poldrugo leto je bil stalni gost v njeni hishi in posvetoval se je zh njo celo o politichnih in gospodarskih stvareh v nashi dezheli, ki je g. Theimerjevi vendar tuja. To pach pricha, da je moralo to prijateljstvo biti zelo presrchno. Kako zhe pravi Ciceron? 'V prijateljstvu ni nich fiktivnega in nich simuliranega in kar je v njem, je pristno in prostovoljno.' Prijateljsko je bilo razmerje med dr. Krekom in g. Theimerjevo in moralo je izvirati iz simpatij in obojestranskega osebnega sposhtovanja in veliko je moralo biti to prijateljstvo, saj se iz klerikalnih krogov chuje celo mnenje, da je bila g. Theimerjeva poldrugo leto prava dushevna voditeljica klerikalne stranke. Naj se je to prijateljstvo tudi razdrlo, naj je vzrok katerikoli, neke dolzhnosti so na dr. Kreku vendar ostale in dolzhnost njegova je bila chisto gotovo, da zabrani tak nachin bojevanja proti g. Theimerjevi, kakrshnega se je posluzhil 'Slovenec'. G. Theimerjeva je vedela, kaj stori, ko je s polnim imenom stopila pred javnost; zachela je boj in morala je biti pripravljena na odgovor, a da jo bodo v listu, pri katerem ima njen nekdanji dobri prijatelj dr. Krek veliko besedo tako po pasje grdo in zanichljivo psovali, tega najbrzh ni prichakovala. Dr. Kreka je lahko sram v dno dushe, kajti zdaj pach ni dvoma, da je bilo tudi mnenje o njegovi mozhatosti in poshtenosti njegovega srca napachno, kakor marsikatero drugo dobro mnenje, ki je nekdaj vladalo o njem.”⁴⁶

V glasilu socialne demokracije Zarja (1911-1914) lahko preberemo mnenje, da se Krek po zaslugi osebne nesebichnosti mochno razlikuje od ostalih klerikalnih voditeljev. Sedaj pa naj bi po zaslugi Kamile Theimer javnost izvedela, da je bilo Krekovo katolichanstvo samo prevara, saj je svoji prijateljici zaupal, da je zhe zdavnaj zavrgel katolishko vero in je po svojem preprichanju socialist, klerikalno politiko pa vodi samo zato, ker je socialno delo na Kranjskem zaradi ogromnega vpliva duhovshchine mogoche samo pod katolishkim okriljem.⁴⁷

Tretje pismo Kamile Theimer je bilo namenjeno opisu vecherje na Shustershichevem domu, na katero sta bila povabljena s Povshetom. Besede, ki jih je po vecherji o Povshetu izrekla soproga dezhelnega glavarja, so bile takshne vrste, da je Kamila Theimer morala zardeti. Zaradi psihichnih naporov je nato she isto noch zbolela, nikakor pa ni bila za njeno bolezen kriva mastna kranjska klobasa, ki jo v povezavi z njeno osebo omenja Slovenec. “'Slovencu' se je zdelo potrebno, dodati mojemu popravku nekaj pripomenj, v katerih dvomi, da je bila mastna kranjska klobasa edini vzrok moje bolezni,” je pisala Kamila Theimer. “Obchudujem njegovo bistroumnost po zasluzhenju in priznavam brez vsega obotavljanja, da je to pot – zjemoma – zadel resnico. Da, na dan Marijinega oznanjenja, torej dne 25. marca opoldne v Marijanishchu zavzhita mastna kranjska klobasa res ni bila edini vzrok moje bolezni, nego je ta tezhko prebavljiva jed bila le nekako prvi vzrok. Dan poprej je bil namrech gospod dezhelni glavar dopoldne lastnoosebno pri meni in me je za dan 25. zvecher povabil k sebi in svoji soprogi na vecherjo. Potem me je zopet lastnoosebno spremil h gospodu Povshetu, pri katerem sem bila povabljena na obed. V tem, ko sem jaz natikala svoj klobuk, je gospod dezhelni glavar porabil priliko, da je rekel chestiti sestri Lidvini, prednici Marijanishcha, ki mu je delala druzhbo, da je vendar vechna shkoda, da sem jaz kot zhenska prishla na svet, chesh, che bi bila moshki, da bi bila vsled svojih odlichnih dushevnih zmozhnosti gotovo zhe davno minister postala. Omenjam to le mimogrede, da pokazhem, da me Shustershich in tovarishi vsak takrat niso smatrali za umobolno in si shteli v dobro, da so z menoj znani. Kakor recheno, obedovala sem potem pri Povshetu, oziroma pri njegovi hcheri g. Erni Krajec. Tudi to povabilo ima svojo predzgodovino, ki je vredna da se jo pove. Soprog g. Erne Povshetove, inzhener Krajec je, kakor znano v dezhelni sluzhbi. Ta odlichno kvalificirani uradnik je bil zhe celih pet mesecev predlagan za stavbnega svetnika, pa ni mogel dosechi, da bi bil imenovan, dasi je bil dotichni akt popolnoma izgotovljen in je bilo samo she treba, da ga gospod dezhelni glavar podpishe. Vzlic vsemu siljenju od strani dr. Lampeta pa tega podpisa ni bilo dobiti. V svoji nevolji sta se Povshe in njegova hchi obrnila name in sta me prosila, naj jaz za zeta, oziroma soproga posredujem pri Kreku. To posredovanje je imelo seveda v 48 urah zazheleni uspeh in zahvala za to je bilo povabilo na obed. Med tem obedom je prishlo od gospoda dezhelnega glavarja na gospoda Povsheta pismo, obsezajoche povabilo za dan 25. in kljuch k lozhi dezhelnega glavarja za tisti vecher. Povshe je hotel oboje odkloniti, ker – kakor je rekel – ne mara nichesar od ljudi, ki so mu v vsakem oziru toliko zla storili, kakor Shustershich in njegova soproga. Glede lozhe ga tudi ni bilo pregovoriti, pach pa se je konchno udal skupnim proshnjam njegove hchere in mojim in me je tudi naslednji vecher tochno ob dolochenem chasu spremil v dezhelni dvorec.

Po lukullichni vecherji so gospodje – razen Povsheta je bil navzochen samo she prelat Kalan, ravnatelj Marijanishcha – sedeli v sobi za kadilce, dochim sva gospa dezhelna glavarica in jaz ostali v salonu. Gospa Bogomila je bila najbrzh zhe slishala o chenchariji, ki je spravljala moje ime v zvezo s Povshetom in se je ochividno hudo bala, da bi jaz po sprejetju eventuelne Povshetove ponudbe postala njena tekmovalka. Strah pred to mozhnostjo je bil tako velik, da ni samo pozabila na previdnost, ki jo je zahtevala pamet, nego je tudi pozabila na najelementarnejshe dolzhnosti spodobnosti. Izrazila se je napram meni o gospodu Povshetu, ki je bil ravnokar vstal izza mize in se je she pushech v sosednji sobi pogovarjal z njenim soprogom, da mi je zanjo stopila rdechica v lica in sem se s tezhavo premagovala, da ni prishlo do eklata. Pri tej priliki mi je rekla, da je njen mozh prevzel mesto dezhelnega glavarja samo prisiljen, ker nikogar drugega ni bilo, ker tisti, ki so bili na razpolaganje, nimajo potrebnih zmozhnosti za ta urad. In da bi odpravila vsako nesporazumljenje, je namignila z roko v smeri proti Povshetu. Dostavila je potem she, da Povshe ochividno telesno in dushevno vsak dan bolj hira in da ga zhe lastni otroci imenujejo staro babo. V ilustracijo te opomnje mi je potem takoj povedala primerno storijo. Tudi sicer mi je povedala she marsikaj in je zanichljivo govorila o Povshetovi pokojni soprogi, o malomeshchanskem nachinu zhivljenja cele rodovine, o njeni znani shtedljivosti – izrazila se je drugache – in tako dalje z gracijo. Navadno mi ne zmanjka besed, a to pot, ko sem chula toliko nizkotnosti v mishljenju in obliki, mi jih je res zmanjkalo. She divjakom je gost svet, tu pa se je soproga dezhelnega glavarja izrazhala na tak nachin in she napram tujki o tovarishu in pritashu stranke njenega mozha, o mozhu, ki je she pred malo minutami uzhival njen kruh. Vozech se domov, nisem mogla tega dozhivljaja takoj povedati Povshetu, ker nas je prelat spremljal in tako sta s silo zadrzhani stud in nevolja zvecher dopolnila, kar je bila zachela opoldne kranjska klobasa. Z drugimi besedami: ponochi sem hudo obolela. Naslednje dopoldne sem potem povedala to lepo dogodbo Povshetu, ki je bil prishel vprashat, kako se mi godi. Izvajal je konsekvence v toliko, da od tedaj ni vech prestopil praga dezh. dvorca. Najbrzh je moje trdovratno molchanje pripravilo gospo Shustershichevo do mnenja, da se je ponesrechil njen poskus, me preplashiti pred eventuelno poroko s Povshetom, na kar je bil poslan dr. Pogachnik nad Povsheta samega.

"Kamila Theimer pri dezh. glavarju dr. Shustershichu.

Pogovor v salonu in njegove posledice.

Obrekovanje domachih gostov", Dan 1913/515

"Kranjska klobasa. Kamila si izpridi zhelodec.

Usodepolna zhelodchna bolezen", Dan 1913/515

V svojem prvem odgovoru na nespodobne napade 'Slovenca' nisem tega omenila, ker mi je zoprno, vpletati v javna razpravljanja osebne stvari, ponovljene podlosti 'Slovencheve' pa so me odvezale te dolzhnosti, ki sem si jo sama nalozhila.”⁴⁸

Nekatere obtozhbe Kamile Theimerjeve zoper Shustershicha niso bile nove, drugachen je bil le nachin, na katerega so tokrat prihajale v javnost.⁴⁹ Vechina je bila tudi mochno napihnjenih, na primer obtozhba glede stroshkov za Shustershichevo stanovanje,⁵⁰ ni pa nujno, da so bile tudi povsem neresnichne. Zanimiv so tudi viri zaupnih podatkov, ki jih je objavljala Kamila Theimer, kajti med njimi naj bi se, kot pishe Ivan Dolenec, sprva znashle tudi “nekatere indiskretnosti (morebiti deloma pretirane), ki jih je bila izvedela od Kreka in drugih poslancev na Dunaju, oziroma v Ljubljani”.⁵¹ Odpor zoper Shustershichevo avtokratsko vodenje stranke je namrech narashchal tudi znotraj SLS. Mnogi so mu napade Kamile Theimer privoshchili, le shkoda se jim je zdelo, da jih je morala izrekati tujka.

"Kamila pishe... Vse pride na dan... Nauk", Dan 1913/515

V primeru drzhavno-in dezhelnozborskega poslanca, predsednika c. kr. kmetijske druzhbe Frana Povsheta Kamila Theimer ni udarila povsem v prazno. Okolishchine pri iskanja Shukljetovega naslednika niso docela pojasnjene, zato se pojavljajo razlichne interpretacije. Po Shukljetovem demonstrativnem odstopu z mesta dezhelnega glavarja konec leta 1911 je klub dezhelnih poslancev SLS narochil Shustershichu, naj pri ministrskem predsedniku Karlu Reichsgrafu von Stürgkhu (1859-1916) dosezhe, da bo novi dezhelni glavar bodisi dr. Evgen Lampe (1874-1918)⁵² bodisi Povshe, ki je veljal za priljubljenega v vladnih krogih. Za Lampeta se je zavzemal tudi Krek,⁵³ vendar pa Lampe ni bil primeren, ker je bil kot odgovorni urednik Slovenca nekajkrat obsojen zaradi razzhaljenja chasti. V veliko presenechenje za katolishko stranko se je Shustershich vrnil z Dunaja z novico, da ga je vlada imenovala za novega dezhelnega glavarja.⁵⁴ Za glavarja ga je namrech predlagal dezhelni predsednik baron Theodor Schwarz (1854-1932). Pojavil se je problem, kajti mesto dezhelnega glavarja, torej zaupnika vlade, ni bilo zdruzhljivo z ostalimi Shustershichevimi funkcijami, saj je bil nachelnik SLS in njenega zastopstva v parlamentu, ki je bilo pogosto v opoziciji proti vladi. “V stranki je po tradiciji veljal zakon, da niti dezhelni odbornik, kaj shele glavar ni smel biti istochasno drzhavni poslanec,” poudarja Andrej Filipich. “Tako je moral zaradi te nerazdruzhljivosti opustiti dezhelno odbornishtvo poslanec Povshe in pl. Shuklje je po imenovanju za dezhelnega glavarja odstopil kot drzhavni poslanec. Ravno tako je moral odlozhiti odbornishko mesto prof. Jarc, ko je bil izvoljen za drzhavnega poslanca. Dr. Krek je videl v tem zakonu naravnost ustavno zashchito demokracije.”⁵⁵

Obtozhbe Kamile Theimer zoper dezhelnega glavarja so naletele na velik odmev v javnosti. Segle so celo izven meja dezhele Kranjske. “O zhenskih motivih dr. Shustershicheve 'politike' pishejo danes zhe cheshki listi,” je poudarjal Dan. “In tako gre slava nashe 'ljudske' politike shirom slovanskega sveta, povsod zapushchujoch obchutek gnusa na rachun in shkodo slovenskega naroda. Prashki 'Chas' je prinesel na celi prvi strani vse, kar se je razkrilo v zadnjem chasu o klerikalnem ljudskem voditelju dr. Shustershichu in njegovi gospe. 'Chas' pravi: 'Na vsa ta razkritja, priobchena v jasni formi, ki ne pripushcha dvomov, voditelji slovenske klerikalne stranke niso nashli niti ene besede v svoje opravichbo. Dali so svojo zaupnico in pripoznano strokovnjakinjo Theimer proglasili – za krshcheno zhidinjo in histerichno abnormalno zhensko, nakar seveda je Theimer reagirala z dokazi, ki Slovenchevo pobalinstvo ovrzhejo. 'Chas' nadaljuje: 'Najbrzhe se pa stvar ne bo dala kar tako preiti, kajti, ni izkljucheno, da bo o odkritju Kamile Theimerjeve, posebno v kolikor se tichejo nachina, s kakrshnim je dr. Shustershich prishel do urada dezhelnega glavarja, izpregovorjeno v dezhelnem zboru. Takshna politichna barantanja so sposobna zdemoralizirati vse javno zhivljenje in drzhavno upravo. Zato je potrebno, da bi zastopniki ljudstva izpregovorili o tem resno in energichno besedo.' – Res: politika kleriklalne stranke nam pripravi mesto pred Tirolci.”⁵⁶

"Dr. Krek pregovarja Kamilo Theimer naj seporochi s posl. Povshetom"Dan 1913/515

"Kamila Theimer sanja o svojem neznanemzheninu in negotovi bodochnosti" "Dan 1913/515

“Voditelji slovenske klerikalne stranke v 'gatah'. Tako je naslovil prashki 'Chas' chlanek, v katerem se govori o razkritjih v klerikalni stranki, ki so pokazala, da vodi ljudsko politiko na Kranjskem zhensko shtreberstvo,” lahko preberemo v naslednji shtevilki Dneva.”Prav poseben utis bo napravil na Cheshkem pasus, kjer se govori o tem, zakaj ni prishel poljedelski minister v Ljubljano. Dogovorjeno je bilo, da pride: tu je pa gospa Shustershicheva hotela, da bi bila ministra predstavljena in da bi ji bilo rezervirano chastno mesto pri pojedini, chemur sta se gg. Povshe in Lampe uprla. Zato je pa shel dr. Shustershich na Dunaj in dejal, da na Kranjskem niso ugodne razmere za ministrske obiske. – Od sedaj naprej nas bodo Chehi sposhtovali.”⁵⁷ O aferi so pisali she nekateri tuji chasniki, na primer nemshki Südslavische Rundschau, Arbeiter-Zeitung⁵⁸ in Wartburg,⁵⁹ cheshki chasopis Lidové Noviny⁶⁰ idr.

“PSEUDOLOGIA FANTASTICA HISTERIchNE zhENSKE”

“Okoli Velike nochi je prishla v Ljubljano krshchena zhidinja Kamila Theimer z Dunaja, ki je bila poslovodkinja sedaj razdruzhene kmetijske drzhavne gospejne zveze (Landwitrschaftliche Reischfrauenvereinigung),” je na obtozhbe Kamile Theimer hitel odgovarjati katolishki dnevnik Slovenec. Chlanek je bil naslovljen “Umobolna Kamila Theimer – sotrudnica 'Slovenskega Naroda'”. “Ker je kazala zanimanje za gospodinjske shole in techaje in ker je imenovano drushtvo tudi darovalo kranjski dezheli nekaj uchil za gospodinjske shole in techaje, je bila imenovana oseba od prizadetih faktorjev vljudno in prijazno sprejeta. Nastanila se je v Marijanishchu in tam kazala zhivo zanimanje za gospodinjski pouk. Chez nekaj chasa je pa zachela kazati jasne znake dushevne abnormalnosti. Polastila se je je fiksna ideja, da postane soproga dezhelnega glavarja, in delala je nachrte, kako bo ona vladala kranjsko dezhelo. Tudi je izvrshila samomorilni poizkus, nadalje je zachela bombardirati razne odlichne osebe s popolnoma norimi dopisi. Tako je n. pr. pisala gospej hcherki veleuglednega drzhavnega poslanca Povsheta, da mora njen oche vse mandate odlozhiti. Drugi odlichni dami je pisala, da je gospod dezhelni glavar poslal svojega uradnika k odlichnemu rodoljubu vprashat ga, che jo hoche dotichni rodoljub porochiti. Chlanu dezhelnega odbora je pisala, da hoche postati kranjskemu ljudstvu dobra dezhelna mati ('eine gute Landesmutter'). Obenem je bombardirala poljedelskega ministra s pismi in od njega zahtevala, da mora priti v Ljubljano itd. Naravno je, da so se osebe, ki so bile zh njo v trajnem stiku, prizadevale v teh okolishchinah spraviti imenovano nesrechno osebo domov na Dunaj. Konchno je odpotovala. Pred odhodom je izrekla she pretnjo, da bo unichila S.L.S., zlasti pa gospoda dezh. glavarja. Bila je pred odhodom opetavno v urednishtvu 'Slovenskega Naroda'. Kamila Theimer je stara 45 let, njena mati je bila blazna, njena sestra je v sanatoriju. V obchevanju kazhe K. Theimer takoj vse znake zelo mochno razvite histerije, tako da se lahko izprevidi, da ni opraviti z normalno osebo itd. Razume se, da z umobolno zhensko ne bo nihche polemiziral, obchudujemo pa okusnost in bistroumnost 'Narodovega' urednishtva, ki si lahko priskrbi she vech podobnih sotrudnikov, in sicer v blizhini Ljubljane – na Studencu. Slika ne bi bila popolna, che ne bi she omenili, da sta umobolni gospodichni nasedla tudi 'Dan' in 'Zarja' in prav nich ne dvomimo, da nasedejo she drugi umobolni jugoslovanski 'svobodomiselni' listi, tako da ves svobodomiselni jugoslovanski Izrael stoji pod dushevnim vplivom – umobolne zhenske.”⁶¹

Mihael Moshkerc

Oznachitev Kamile Theimer za “umobolno” se je izkazala za slabo taktiko. Slovenec je obtozhbe Kamile Theimer resda razglasil tudi za “babje chenche”, produkt zhenske histerije in “kranjskih klobas”,⁶² vendar je obchutljiva dunajska gospodichna pokazala nenavadno odlochnost. Zaradi namigovanj o njenem dushevnem zdravju v zgoraj citiranem chlanku ter v chlankih “Prizor, vreden Cervantesovega peresa”⁶³ in “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”,⁶⁴ je vlozhila tozhbo zaradi razzhaljenja chasti proti odgovornemu uredniku Slovenca Mihaelu (Mihi) Moshkercu (1872-1924),⁶⁵ Shustershicha pa je pozvala, naj dokazhe neresnichnost njenih trditev na sodishchu. Na zaslishanju je Moshkerc izjavil, da prevzame odgovornost za vse objavljene trditve o Kamili Theimer. Preiskovalni sodnik mu je dovolil, da predlozhi pismeno obrazlozhitev oziroma dokaze zanje.⁶⁶

dr. Lovro Pogachnik

Kamila Theimer se je obtozhbam zoperstavila tudi v chlanku “Odgovor 'Slovencu'”, znova objavljenem na vidnem mestu v Slovenskem narodu. Poudarila je, da klerikalci na utemeljene ochitke, ki jih ne morejo ovrechi, odgovarjajo z blatom. Spushchanje na tovrstno polemiko je pod njenim nivojem, vendar pa mora v prid resnice pojasniti nekaj stvari. Nikakor ni “krshchena Zhidinja”, temvech izhaja po ochetovi in materini strani iz stare arijske rodbine. Njeno druzhinsko ime je pravzaprav Theimert, zadnja chrka pa je bila izpushchena zaradi evfonichnih razlogov. Njeni predniki so bili zhe leta 1720 v Biali v Galiciji naseljeni na lastni zemlji. Eden njenih stricev je bil zadnji avstrijski poveljnik trdnjave v Veroni, ekscelenca podmarshal pl. Theimert, drugi stric je bil okrozhni predstavnik v Bukovini in so ga leta 1848 ustrelili ustashi. Njena stara mati po ochetovi strani je bila Nezha pl. Fialkonska, sestra znamenitega varshavskega nadshkofa, ki je bil 30 let zaprt v Sibiriji. Njena mati je bila rojena Heng plem. Schönbrück, njen praded je bil v sedemletni vojni odlikovan s plemishkim nazivom, njen stari oche je bil adjutant kneza Schwarzenberga in njena babica grofica Latour-Menbourg. Njena stara mati po materini strani, rojena Bonzak pl. Bonzida, ki je izhajala iz stare vojashke rodbine, se je po smrti starega ocheta porochila z baronom Edvardom Königsbrunnom. Njena sestra zdravnica Marija Theimert ni v nobenem sanatoriju, temvech je zaposlena kot pomozhna zdravnica v dunajski bolnici nadvojvodinje Zofije. Poleg tega pa sama ni stara 45 let, kajti pravkar je obhajala svoj reci in pishi 46. rojstni dan. Nikakor ni histerichna in ni nikdar poskusila napraviti samomora. Vendar pa je spomladi prestala tezhko obolenje ledvic, zaradi chesar je imela hude prebavne tezhave. Ob telesnih naporih, prehladih in celo razburjenjih se ji pojavijo “intenzivne mrzlichne bolesti”, ki jih ni moglo odpraviti niti dvakratno zdravljenje v Karlovih varih. Pojasnilo Kamile Theimer o domnevnem teatralnem poskusu samomora pa je bilo naslednje: Povshetu naj bi razkrila “samomorilni namen”, ta pa je narochil sestri prednici v Marijanishchu, naj pazi na njo, da si ne bi shkodovala. Vendar to she ne more biti zadosten dokaz za dushevno norost, o kateri je pisal Slovenec. Na veliko noch je na proshnjo predsednika c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko Povsheta prishla v Marijanishche. S tem naj bi hkrati ustregla tudi zhelji sekcijskega nachelnika Köllerja, naj izdela uchni nachrt in pravila za semenishche, ki naj bi se ustanovilo. Kmalu po prihodu v ljubljansko Marijanishche je zaradi mastnih kranjskih klobas dozhivela hud napad. Slabo zdravje je tudi edini razlog, da je odklonila Köllerjevo ponudbo, naj vstopi “kot konzultentinja s popolnoma samostojnim vodilnim delokrogom v c. kr. poljedeljsko ministrstvo, da sodeluje pri reorganizaciji kmetijskega gospodinjskega pouka”. Na zheljo dezhelnega odbora si je v spremstvu dezhelnega tajnika dr. Lovra Pogachnika (1880-1919),⁶⁷ ki je bil Krekov prijatelj, ogledala tudi “famozne” gospodinjske techaje. Svoje negativne sodbe o obstojechih techajih zhe takrat ni skrivala. Na Pogachnikovo proshnjo in na proshnjo soproge dezhelnega glavarja ter na zheljo c. kr. poljedelskega ministrstva je pripravila za dezhelni odbor potrebne organizacijske podatke, uchne nachrte in razne strokovne spise z namenom reorganiziranja gospodinjskega pouka. Kljub proshnjam ji teh spisov she niso vrnili, ker jih ochitno potrebujejo. Omenila je tudi grozilna pisma, ki jih je domnevno pisala razlichnim strankarskim velichinam. Pisma so bila naslovljena zgolj na dr. Evgena Lampeta in so se nanashala samo na njeno osebno zamero do Kreka, ki je bil poldrugo leto stalni gost v njeni hishi na Dunaju, “IV., Seisgasse sht. 9”. Poudarila je, da je Krek njeno prijateljstvo poplachal z najgrsho nehvalezhnostjo, zlorabil je celo njeno ime. Svojega dolgoletnega sodelavca v stranki, Povsheta, je hudo uzhalil, zato je bila ona kot “spodobna zhenska moralichno vezana, zahtevati zadoshchenja”. Ker se Kreku ni zdelo vredno podati pojasnila ne njej ne Povshetu in ga shtiri tedne kljub skrbnemu poizvedovanju ni bilo moch najti, se je konchno obrnila na Lampeta in ga prosila za njegovo posredovanje. Ne zanika, da je ob tej prilozhnosti zagrozila Lampetu, da bo objavila Krekova pisma, che od Kreka s Povshetom ne bosta dobila zadoshchenja. Iz istega vzroka pa ni pisala Povshetovi hcheri, temvech je Povshetu samemu vpricho kmetijskega strokovnjaka ravnatelja c. kr. kmetijske druzhbe v Ljubljani in cesarskega svetnika Gustava Pirca (1859-1923)⁶⁸ rekla, da bi se ona na njegovem mestu, po vsem, kar sta mu storila Krek in Shustershich, odpovedala vsem javnim funkcijam, saj si ne more misliliti, da bi bilo skupno delovanje s takshnimi ljudmi sploh mogoche. Nikakor tudi ni res, je poudarila Kamila Theimer, da bi jo nekako na silo spravili iz Marijanishcha, temvech so jo “sestre opremile s cvetlicami, bonboni in zhelech mi bozhjega kraljestva, me peljale ne kolodvor, ker je bila zaradi razida poljed. drzhavne zhenske zveze potrebna moja navzochnost na Dunaju”. Vse obdolzhitve, ki jih navaja s svojih dveh chlankih, zagovarja in v zadoshchenje ji bo, na zheljo sodishcha prinesti zanje dokaze. “Tajno zgodovino” imenovanja Shustershicha za dezhelnega glavarja ji je v zaupnem pogovoru povedal Krek v njenem stanovanju na Dunaju, njegovo poznejshe obnashanje do nje pa jo je temeljito odvezalo molchechnosti. Boj proti stranki takshne etichne kvalifikacije, kakrshne je SLS, je na koncu razglasila za nravno dejanje in poudarila, da je preprichana, da vsi dostojni ljudje stojijo na njeni strani.⁶⁹

Gustav Pirc

V naslednji shtevilki Slovenskega naroda sta bili objavljeni pismi, ki ju je Kamila Theimer poslala soprogi dezhelnega glavarja in dezhelnemu komisarju dr. Lovru Pogachniku. Z njima je odgovarjala na Slovencheve obtozhbe glede “njene fiksne ideje, da postane soproga dezhelnega glavarja”. V prvem pismu je gospe Bogomili Shustershichevi zastavila vprashanje, che je res, da je njen soprog poslal Pogachnika vprashat Povsheta, che se namerava z njo porochiti. Poudarila je, da ji ni jasno, chemu se morajo tovrstna vprashanja med ljudmi enake socialne stopnje zastavljati preko tretjih oseb. Ker pa je prizadeta tudi sama, zheli pojasniti nekatere neresnichne izjave, ki ji jih je sporochil Pogachnik. Krek naj bi ji namrech novembra 1912, v chasu ko je bil v sporu z dezhelnim glavarjem, prvich predlagal, naj se porochi s Povshetom. “Prisodbo, naj se dam iz politichno-oportunistichnih vzrokov zameshetariti na meni popolnoma tujega mozha, sem zavrnila z ogorchenjem, kar pa dr. Kreka ni zadrzhevalo, da se jo do zadnjega chasa vedno novich povracheval na ta najljubshi mu projekt. She na dan svojega prihoda v Ljubljano sem dobila od njega v tem smislu pisano pismo. Ta prisodba je bila tudi prvi vzrok mojega razpora z dr. Krekom. Jaz sem med tem spoznala gospoda Povsheta kot gentlemana v vsakem oziru, za kakrshnega so mi ga zhe od nekdaj popisovali uradni in parlamentarni krogi, in chetudi nimava namena se porochiti, bi jaz vendar vsak udarec proti njemu smatrala za udarec proti meni.” Popolnoma resnichna pa je njena izjava, da je dezhelni glavar svojo vlogo v javnem zhivljenju doigral, kar je tudi sploshno mnenje v merodajnih krogih. Kot je sploshno znano, ni bil Shustershich nikoli posebno priljubljen. Prav tako mu tudi ne bi bilo v korist, che bi se izvedelo, da skusha iz chisto osebnih vzrokov preprechiti ustanovitev semenishcha.⁷⁰ Bogomila Shustershicheva je Kamili Theimer v kratki brzojavki sporochila, da so vse vesti o njenem soprogu popolnoma izmishljene.⁷¹

Pogachniku pa je Kamila Theimer ochitala, da je Povshetu razkril povsem privatne stvari, ki mu jih je sluchajno zaupala na njunem potovanjem v Idrijo. Poleg tega pa se vse, kar je trdil Pogachnik, nikakor ne ujema z resnico. Tako je popolna izmishljotina, da mu je rekla, da se s Povshetom v kratkem porochita in bo ona sama prav dobra dezhelna mati, saj mu je zagotovila ravno nasprotno: “...niti gospod Povshe, niti jaz ne misliva na to, da bi se porochila, dasi sem ga spoznala in ga chislam kot chastivrednega gentlemana v vsakem oziru in mi je jako simpatichen. V zvezi s tem sem vam res rekla, da se je Krek glede mojih politichnoagitatorichnih zmozhnosti popolnoma zmotil; Jaz bi nikdar ne bila – che bi se bila izpolnila njegova zhelja – postala za akcijo zmozhna strankarica zhe ker sovrazhim politichno zhivljenje in kar je zh njim v zvezi, pach pa pokazala mnogo incijative v stvarjenju obchekoristnih naprav. Vse to je bilo govorjeno izkljuchno v vezalniku, retrospektivno in ne v prihodnjiku ali sedanjiku.” Kamila Theimer Pogachnikovega odgovora ni prejela.⁷²

Franc Povshe

V isti 113. sht. Slovenskega naroda je Kamila Theimer objavila posebno pojasnilo. Z njim je odgovorila na vprashanje Zarje oziroma socialista Antona Kristana glede tega, kakshni nagibi so jo vodili, da se je podala v javnost in “razkrila strmechemu obchinstvu tajnosti klerikalne stranke”:

“Velecenjeni gospod!

Dovolite mi, da odgovorim na notico v shtevilki z dne 16. t. m. Vashega cenjenega lista z 'odprtim pismom':

Moji motivi za objavo chlanka proti Shustershichu v 'Slovenskem narodu', so dvojnega znachaja: Osebni, kakor ste chisto prav slutili, in stvarni. Predvsem pa en popravek. Jaz nikakor nisem pripadnica klerikalne stranke, chetudi se mi je zdelo, da bi se morala posluzhiti klerikalne pomochi za uresnichenje mojih raznovrstnih obchekoristnih nachrtov, kakor uvedbe in zgradbe bolnishkega strezhnishtva na dezheli, kmetijskega gospodinjskega pouka itd. V verskem oziru sem svobodomislena in nisem tajila tega svojega preprichanja niti napram klerikalcem, tako da sem se lani demonstrativno oddaljevala od evharistichnega kongresa. Ali to le mimogrede.

Moje zanimanje za socijalna in narodno-gospodarska vprashanja me je tudi najprej dovedlo z dr. Janezom Krekom, ki je spiritus rektor Slovenske ljudske stranke, v osebne stike, kateri so se kmalu zgostili v intimno prijateljstvo, ker se mi je po vsem njegovem vedenju zdelo, da smem v njem kljub njegovi suknji slutiti somishljenika. Dr. Krek je postal za vech kakor poldrugo leto stalen gost v moji hishi, in se je polagoma pogovarjal z menoj o vseh privatnih in javnih zadevah, ki so se ga dotikale. Tako sem izvedela tudi za Shustershichevo felonijo napram njemu. Pri tej priliki se mi je dr. Krek tudi prvich priblizhal s predlogom, naj se omozhim s do tedaj mi osebno she skoraj popolnoma neznanim gosp. Povshetom, da bi tako ustvarila politichno protitezho proti Shustershichu in postavila svoje raznovrstne socijalne zveze in svoje skromno strokovno znanje v sluzhbo njegovega naroda. Razume se, da sem z ogorchenjem zavrnila misel, da bi se dala enostavno prodati iz politichnih razlogov, kar pach ni motilo Kreka, da se je ustno in pismeno venomer vrachal k temu ljubljenemu projektu.

Medtem se je obnashal Krek v vsakem oziru tako ogorchevalno napram meni, in je poplachal izkazano mu prijateljstvo s tako krichecho nehvalezhnostjo, da se je porodila v meni zhelja – ne delam se boljsho, kakor sem – da povrnem enako z enakim in da ga zadenem tam, kjer je najbolj obchutljiv.”

Toliko o njenih osebnih motivih, saj je bil za njen nastop v javnosti odlochilen Shustershichev ponesrechen poskus, da bi z nesramnimi intrigami preperechil ustanovitev semenishcha za izobrazbo uchiteljic gospodinjstva na kmetih v jugoslovanskih dezhelah, je poudarila Kamila Theimer. O semenishchu in o drugih nachrtih “za povzdigo kmechkega prebivalstva v jugoslovanskih dezhelah” je razmishljala zhe preden je poznala Kreka, Povsheta in Shustershicha. Dodala je, da Povshe, ki ga nadvse ceni, nima nichesar z njeno “chasnishko kampanjo” in jo tudi odlochno obsoja. Svoje trditve je pripravljena dokazati pred sodishchem. “Ne glede na osebne neprijetnosti, ki mi nastajajo iz tega, se smatram vendar srechno, da sem zachela boj proti Shustershichu in tovarishem, ker imam nemara ne povsem neutemeljeno upanje, da prihaja naposled obrachun s stranko, katere vsa njena nravstvena kvalifikacija nikakor ne upravichuje, da igra vodilno vlogo v dezheli.”⁷³

“DE PROFUNDIS!”

Zhe kmalu so prishla na dan nova razkritja Kamile Themier, ki je na prvi strani Slovenskega naroda priznala, da je sama kriva za Krekove zhalitve Povsheta samo v toliko, kolikor je imela Kreka za poshtenjaka in je brezpogojno verjela njegovim besedam. Ko se je naposled dokopala do resnice, je bila njena dolzhnost, pribojevati Povshetu primerno zadoshchenje, kajti v krogih, v katerih je bila vzgojena, velja to, kar je Krek storil svojemu tovarishu Povshetu, za najhujsho zhalitev, ki jo lahko prizadane mozh mozhu. Podobnega mnenja je bil tudi sam Povshe, o chemer pricha pismo, ki ga je takoj, 28. marca 1913, pisal Kreku. V pismu je Povshe prosil za razgovor v njeni navzochnosti. Krek ni odgovoril ne na njeno ne na Povshetovo pismo, temvech je hitro odpotoval in se na ta nachin umaknil pred nadaljnjimi obdolzhitvami. Ko se je zaradi obchnega zbora Zadruzhne zveze 2. aprila vrnil, mu je preko Gustava Pirca poslala novo pismo. Pismo je Krek neprebrano raztrgal in ga vrgel Pircu pred noge ter mu rekel, da se ne pusti na tak nachin preganjati in da je pred njo svaril zhe svoje tovarishe. Nato je izjavil Pircu, da odlozhi vse svoje mandate, che to zheli, chesar pa nista zhelela ne ona ne Povshe. Che je le mogoche, je bila namrech v njunem interesu preprechitev javnega shkandala. Vendar pa se je zaradi te nove zhalitve odlochila she odlochneje vztrajati pri zahtevi po zadoshchenju. Krek se je pred njo zopet umaknil z begom. Tokrat se mu je uspelo skriti tako dobro, da ga niso mogli izslediti shtiri tedne. Po Pirchevem nasvetu se je takrat obrnila na Lampeta, ki ji je obljubil, da bo vplival na Kreka.

“Obenem sem postavila Kreka in Lampeta pred alternativo: ali pismeno chastno izjavo zame in obvezno pismeno obljubo, da postane Povshe naslednik Shustershichev kot dezhelni glavar in to ne glede na mojo osebo, che sem zhiva ali mrtva, che ga porochim ali ne – ali pa izidejo v slovenskem jeziku pisma, ki jih je Krek meni pisal. Postaviti zadnjo zahtevo glede glavarstva in na vsak nachin pri njej vztrajati, sem bila toliko bolj opravichena, ker mi je Krek zhe pred meseci izjavil, da postavi o priliki novih volitev Shustershicha pred izbiro, naj odlozhi ali dezhelno glavarstvo ali drzhavnozborski mandat, ker ga hoche na vsak nachin iz dezhele spraviti, in da je v tem sluchaju njegov kandidat Povshe, kar sem jaz letemu s Krekovim privoljenjem povedala. Vedela sem seveda, da stoji tudi Lampe na tem stalishchu. Zavedala sem se, da sem izrekla grozhnjo, toda spricho dotedanjega Krekovega postopanja sem morala biti preprichana, da dosezhem samo na ta nachin zadoshchenje, do katerega sva imela, Povshe in jaz, ne samo popolno pravico, nego sem jaz bila moralichno dolzhna to zahtevati. Ker absolutno ni bilo dobiti nobenega odgovora, sem to grozhnjo opetavno pismeno ponovila.”

Lampe je nato razposlal okrog 200 brzojavk in konec aprila mu je uspelo “iztakniti Kreka v kdo ve kaki zapushcheni gorenjski vasi”. Od njega je dobil obljubo, da se bo chez en teden, ob zachetku zasedanja drzhavnega zbora, z njo in Povshetom na Dunaju pogovoril, je nadaljevala Kamila Theimer. Vsaj tako je Lampe povedal Povshetu, ki naj bi se pri svojem poizvedovanju za Krekom brez uspeha obrnil tudi na shkofijsko pisarno v Ljubljani. 30. aprila se je Kamila Theimer vrnila na Dunaj, kjer je imela opravke. Zhe v prvih dneh je prejela Povshetovo pismo, v katerem ji sporocha, da she vedno ni nobenega Krekovega ali Lampetovega obvestila in da sklepa, da pride Krek shele na zachetku zasedanja drzhavnega zbora na Dunaj. Kamila Theimer je nadalje izjavila, da je takrat, med chakanjem na zachetek drzhavnozborskega zasedanja, sama proti Povshetovi volji znova zachela chasopisni boj proti Shustershichu. Z njim je zhelela dosechi dvoje: onemogochiti Shustershicha in pokazati Kreku, ki je sedel pri njeni mizi poldrugo leto vsak dan enkrat na teden, kaj ga chaka, che ne odneha. Ob zasedanju drzhavnega zbora pa se je Krek sam priblizhal Povshetu “s kipecho prijaznostjo in mu ponudil obe roki” ter mu zatrdil, da je njej sami zhe pisal in samo chaka na odgovor. Ves vesel se je Povshe she isti dan oglasil pri njej in ji sporochil novico. Povedal ji je tudi, da se mu je zdel Krek zelo potrt in skesan in da mu je ochitno zhal za to kar se je zgodilo, tako da se mu je zasmilil. “Kdor pozna Povshetovo brezmejno dobrosrchnost in mehkobo, se temu ne bo chudi,” je poudarila Kamila Theimer. “On sodi ljudi po sebi in misli o njih vedno samo najbolje. Tudi je pri prvi spravljivi besedi takoj pripravljen vse odpustiti. Jaz pa nisem tako nezhnochutna, kakor on in sem takoj dvomila o Krekovem kesu. Pokazalo se je, da sem imela prav. She tisti vecher sem dobila od Kreka pismo, v katerem se dela uzhaljenega in mi daje ravno tako ceneni, kakor preprosti svet, naj za vse tezhave tega zhivljenja ishchem tolazhbe v molitvi.

Ne glede na vse drugo ni tak svet posebno vzpodbuden iz ust katolishkega mashnika, ki lansko leto ni samo izostal od evharistichnega kongresa, nego se demonstrativno peljal prav dan potem na Dunaj, kjer se ne udelezhi takih tiskovni zakon mi brani navesti izraz, ki ga je rabil. Sicer pa ni bilo v pismu nobene besede zadoshchenja ne za Povsheta, ne zame. Nobenega izraza ali dokaza kakega kesanja. Nich! V torek je potem dobil Povshe pismo od Kreka, da je naenkrat obolel na tezhkih srchnih napadih in mora takoj iti na daljshe potovanje v Dalmacijo, da se pozdravi. Zaradi tega mu je za sedaj nemogoche se udelezhevati sej drzhavnega zbora. – Pred svojim odpotovanjem iz Ljubljane – che je sploh res odpotoval – ga pa njegovi tezhki srchni napadi niso ovirali, da je she hitro s Shustershichem skoval lepi chlanek o moji umobolnosti. Saj meni se ta misel nehote vsiljuje in najbrzhe she marsikomu drugemu.” Vsekakor se bo obrekovanje dame, ki jo je “shele tedaj pahnil v stran ko jo je bil zhe vsestransko izkoristil” in “ki se ni hotela dati izrabljati za stvari, ki se v dostojni druzhbi, milo recheno, imenujejo nesnazhne”, Kreku le tezhko posrechilo, saj je samo po zaslugi njenih prizadevanj prishlo na Kranjsko v obliki uchnih sredstev in shtipendij vech tisoch kron, je zatrdila Kamila Theimer. Poleg tega pa so v njenih rokah Krekova pisma, ki jih samo po zaslugi Povshetovega nasveta ni unichila, cheprav jo je Krek “pismeno na najnujnejshi nachin za to prosil”. Ker se ne zapleta rada v osebne prepire, bi Kreku she v zadnji uri prizanesla, che bi pokazal le malo kesanja za svoje dejanje. “Mesto tega pa je izshel chlanek, ki poskusha me predstavljati za umobolno in kakor chujem, me obrekuje Krek tudi sicer kjer me more, da bi sebe opral, kakor mi je to namignilo tudi njegovo zadnje pismo. V moje lastno opravichenje mi ne preostane drugega, kakor da stopim pred javnost – z vsemi posledicami, ki bodo temu sledile. Kar sem v tem listu doslej, vstevshi danashnji chlanek povedala, to sem ne samo pripravljena ponoviti vsak chas pred sodishchem pod prisego in doprinesti dokaz resnice, nego si bom preskrbela priliko za to potom tozhbe proti 'Slovencu'. Svoje lastne rokopise bo gospod dr. Krek vendar nekoliko tezhko utajil, kvechjemu, che zamore doprinesti dokaz, da je bil umobolen, ko je pisal svoja pisma.” S to grozhnjo je Kamila Theimer sklenila chlanek, ki mu je urednishtvo Slovenskega naroda nadelo naslov “Beseda o dr. Kreku”.⁷⁴

Dr. Ivana Shustershicha je Kamila Theimer v isti shtevilki Slovenskega naroda obtozhila, da naj bi polozhaj nachelnika SLS zlorabljal za dosego osebnih koristi, njegovo v kratkem pridobljeno ogromno bogastvo pa naj bi izviralo iz blagajne Ljudske posojilnice, kateri je nacheloval. “Slava Bogu, zhlindrina afera lezhi zhe dalech zadaj v preteklosti in che je she danes dobiti chudake, ki je ne morejo pozabiti in se tako ob njej spodtikajo, da zapirajo pred glavnim akterjem te afere svoje salone, se to vendar zgodi samo na Dunaju in je teh chudakov vsak dan manj,” je trdila Kamila Theimer. “Tudi dokazljiva mesarjenja posestev niso ravno odlikovanje za voditelja chisto agrarne stranke. A tudi chez to se preide, che ima chlovek nekaj vztrajnosti in trdo kozho.

Drugache pa je seveda s poslovanjem v 'Ljudski posojilnici'. Che bi o tem kdo kaj vedel? Na srecho pa nihche nichesar ne ve, samo naslednik Povshe... Ta dobri, ljubi Povshe! Bil je vedno vrl tovarish, zanesljiv strankar in zvest sluzhabnik cerkve. Povshe bo samo to videl, kar naj vidi, in bo tudi v naprej kakor doslej lepo malomeshchansko, sicer z majhnimi, a zato lastnimi sredstvi shpekuliral, kakor se spodobi za poshtenega ljudskega prijatelja in dobrega katolichana. In che bo proti vsemu prichakovanju naposled vendar zapazil, da drugi niso bili vedno tako skropulozni, kakor on, no, potem bo pa molchal. Kvechjemu bo svojemu mnogoletnemu zvestemu prijatelju in sodelavcu, cesarskemu svetniku Gustavu Pircu, ravnatelju c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko, pod obljubo najstrozhje molchechnosti skrivaj in prav tiho kaj na uho zashepetal... Pa na tem tako ni nich, kajti Pirc ni neodvisen in mora vsled tega shele prav molchati – drugi pa nichesar ne vedo in to je dobro.?” Toda, ali res nihche nichesar ne ve, kajti Kamila Theimer je namignila, da nekateri le nekaj vedo. Med njimi je na nesrecho za kranjskega dezhelnega glavarja sluchajno tudi ona sama in za kar njegovim strankarskim pristashem, ki ga poznajo in – sovrazhijo, manjka poguma, si upa ona – zhenska... “Pred vso avstrijsko javnostjo Vas vprasham, moj gospod dezhelni glavar na Kranjskem, ali ste denarje, s katerim srechnim vporabljanjem ste si v kratkih letih pridobili znatno premozhenje, svoj chas vzeli iz lastnega zhepa ali ste jih v ta plemeniti namen le izposodili iz blagajne 'Ljudske posojlinice',” je Shustershicha apostrofirala Kamila Theimer. Naslednje vprashanje Kamile Theimer se je glasilo, v kakshni zvezi je odvetnishko delovanje dr. Ivana Shustershicha z delovanjem nachelnika Ljudske posojlinice, istega dr. Shustershicha. Ona sama kakor tudi javnost bi rada izvedela, kaj je s tistimi kronicami, ki jih je pri vsaki, she tako malenkostni transakciji profitiral za posredovanje svoje odvetnishke pisarne. “Prichakujem in pozivljam vas, gospod dr. Ivan Shustershich, minister in ekscelenca in spe itd. itd., da me za te zhaljive trditve poklichete pred sodishche, da dobim vroche zazheljeno priliko strmechemu svetu dokazati, da dezhelni glavar na Kranjskem, junak lanskega evharistichnega kongresa, miljenec in prijatelj cerkvenih knezov, ki so chlani cesarske hishe in druge visoke in najvishje osebe, ne poznavajoch razmer, opetavno odlikovale z ogovori, ni samo v vsakem oziru nevreden, da stoji na chelu dezhelne uprave, marvech she te pravice nima, da bi stisnil roko najpriprostejshemu kmetu te dezhele, samo che je ta zhuljava roka chista. – In ta dokaz, moj gospod dezhelni glavar, bom jaz doprinesla in nich, pa zhe prav nich vam ne bo pomagalo, che boste po svoji navadi tudi tokrat poskusili na te, jako precizne stvarne obdolzhitve odgovoriti namesto s stvarnimi navedbami z osebnimi invektivami. To pot so vsi izhodi zaprti in ura dobro zasluzhenega obrachuna je udarila. Prisilila vas bom v sodno dvorano in najprej Vam povem, da jo zapustite samo kot politichni mrlich, kvechjemu che se prej prostovoljno umaknete.”⁷⁵

Kamili Theimer je nemudoma odgovorilo “nachelstvo” Ljudske posojilnice z izjavo, da je bilo Shustershichevo sedemnajstletno delovanje v tem zavodu vedno neoporechno, pozhrtvovalno in koristno za ljudstvo ter da je mnogokrat zanemarjal svoje osebne koristi, zato naj se nikakor ne ozira na obtozhbe Kamile Theimer. Pod izjavo sta bila podpisana nachelnik Ljudske posojilnice, komercijalni svetnik Fran Povshe (!) in njen podnachelnik, shkofijski tajnik Jozhef Shishka.⁷⁶ Shustershicha je podpiral tudi slavilni chlanek, objavljen tako v Domoljubu (1888-1944) kot v Slovencu, ki ga je ob glavarjevi petdesetletnici napisal Krek. “Sicer chast, komur chast – klerikalci imajo dovolj vzroka, da slave Shustershichevo 50-letnico. Nekatere trditve dr. Kreka so pa shle predalech in odkazale resnichnost pregovora: od vzvishenega do smeshnega je en sam korak,” je pristavil Dan.⁷⁷

“'Klerikalnega zmaja' ubija pri nas svobodomiselstvo, pa naj se zhe zove narodno-napredno ali socialnodemokratishko ali zlomek zhe vedi kako, dolgo vrsto let,” je nenavaden chasopisni boj poskushalo pojasniti glasilo slovenskega katolishkega delavstva Nasha moch (1905-1922), ki je imelo za izdajatelja in odgovornega urednika Miha Moshkerca. “Posledica: Na Kranjskem in na slovenskem Shtajerskem in Koroshkem je svobodomiselstvo zhe popolnoma brez sile in mochi, na Gorishkem pomenja le malo. Lahko bi trdili, in to svobodomiselci dobro znajo, da so bili v veliki bitki z nasho stranko popolnoma porazheni, poteptani v prah in pepel. Shiroke plasti slovenskega ljudstva niso hotele in nochejo s svobodomiselstvom zdruzhenim brezboshtvom in pokvarjenostjo nichesar chuti. Slovensko ljudstvo stoji v ogromni vechini in vztrajno v taboru nashe stranke. Vsi nasprotni poiskusi so se svobodomiselstvu ponesrechili. Velik nachelni boj med svobodomiselstvom in katolichanstvom, ki so ga zapocheli v 8. desetletju minul. stoletja takratni ljubljanski knezoshkof dr. Jakob Missia, profesor bogoslovja dr. Anton Mahnich v Gorici in trnovski kaplan Andrej Kalan v Ljubljani, se je konchal s popolnim porazom katolichanstvu nasprotujochih sil. Ustanovili smo katolishko narodno, iz nich smo ubogo slovensko ljudstvo dvignili, je izborazhevali, mu ustanovili mogochno ljudsko stranko; iz nich smo ustanovili mogochno zadruzhno organizacijo, ubogega slovenskega delavca in delavko, ki ju je slovensko svobodomiselstvo tako zanichevalo in preziralo, smo zbrali in je organizirali. Ustanovili smo tudi krepko mladenishko organizacijo. Samoposebi umevno smo tudi vedno in povsod skrbeli za to, da smo pozhivili in dvignili versko zavest in zbrali poshtene katolichane in katolichanke tudi v verske druzhbe. Svobodomiselstvo hira po kotih, strada in izumira. Politichne mochi na Slovenskem nima.

Slovensko svobodomiselstvo to dobro zna. Nich, chisto nich ne premore in chisto nich ne pomenja. Upa pa le she vedno, da mu kdaj napochijo boljshi chasi in da se pospne zopet na povrshje. Zbirchno svobodomiselstvo nikdar v svojih sredstvih ni bilo. Prezagamano, da bi moglo bojevati boj z uma svetlim mechem, je vedno in vedno v nachelnem in politichnem boju nastopalo z najgrshim orozhjem in metalo blato na vse, ki so v tem boju za pravico in resnico nastopali.” Svobodomislec ne more zhiveti drugache, kot da preganja tistega, ki misli drugache, je poudaril Miha Moshkerc. V svobodomiselnih krogih se od chasa do chasa zaslishijo glasovi, “da naj se bije nachelni boj z uma svitlim mechem”, vendar se svobodomiselstvo tega nachela nikoli ni drzhalo. Z nachelom, da naj se ne bi podajali v osebne boje, so svobodomiselci pricapljali, kadar jim je shlo za kozho, na primer ob nesrechnem polomu Glavne posojilnice, vendar z osebnimi napadi niso nikoli prenehali. “Z nashe strani se je sicer streljalo tudi nazaj, a nikdar ne tako, kakor je svobodomiselstvo, ki sme pisati nekaznovano, kar hoche, streljalo na nashe ljudi in she strelja.”

Prihodnje leto bodo na Kranjskem volitve v dezhelni zbor, je nadaljevala Nasha moch. Svobodomiselni tabor se boji, da bo na volitvah izgubil tudi v mestih in trgih. Zato je zachel napadati osebe, ki stojijo na chelu katolishke ljudske stranke, in se v sili zatekel po pomoch k neki Nemki, ki je v Zarji zapisala, da je svobodomiselna in da hoche unichiti SLS.

“Halali, jaga na plemenito divjachino se je nadaljevala. Tista dun. svobodomiselka se je na Dunaju seznanila z nekaterimi nashimi vodilnimi politiki. Stara je 46 let. Pechala in pisala je precej o zhenskem vprashanju. Nash dr. Krek, ki gori, da se dvigne slovenska zhena, ki zheli napredka tudi v slovenski kuhinji in v slovenskem kmechkem in delavskem domu, se je vechkrat s tisto Dunajchanko razgovarjal s tisto lastno mu ljubeznjivostjo in dobroto, s katero razgovarja z najvechjo revico in z zadnjim shnopsarjem, s tisto ljubeznjivostjo in prisrchnostjo, s katero obchuje z delavcem in delavko, s tisto demokratichno odkritosrchnostjo, ki mu je pridobila kar sama po sebi ime 'oche' med slovenskim krshchanskosocialnim delavstvom. Svobodomiselna Dunajchanka, ki ji je bil dr. Krek za njene svete glede na gospodinjstvo hvalezhen, je pa poplachala dr. Kreku njegovo ljubeznjivost s tem, da prav po svobodomiselnih nachelih meche zdaj v svobodomiselnem chasopisju blato nanj. Svobodomiselna Dunajchanka hoche menda unichiti tistega dr. Kreka, ki je ustanovil slovensko krshchanskosocialno delavsko organizacijo, tistega dr. Kreka, ki je ustanovil nasho zadruzhno organizacijo, tistega dr. Kreka, ki je oche nashe izobrazhevalne organizacije, tistega dr. Kreka, ki je storil za Slovence in za Jugoslovane vech, kakor kdorkoli pred njim in ki si je ob svojem delu za ljudstvo pridobil take zaklade, da resno dvomimo, che bo kdaj mogel delati oporoko o svojih materialnih zakladih, ki jih nikdar imel ni in jih imel ne bo. Prav svobodomiselna tista Nemka izrablja dr. Krekove bliskovice in ga hoche unichiti, ker hoche unichiti S.L.S.”

Razumljivo je, zakaj se svobodomiselstvo tako strastno zaganja v dr. Kreka, kajti ko so svobodomiselci hoteli v drzhavnem zboru izpeljati silovit napad na katolichanstvo, se je ta razblinil ravno po Krekovem nastopu. Dr. Krek ni le najhujshi nasprotnik slovenskih svobodomislecev, nevaren je vsemu mednarodnemu svobodomislestvu, zato ni nich chudnega, da je nemshka svobodomiselka priskochila z osebnimi napadi proti dr. Kreku na pomoch slovenskemu svobodomiselstvu.

Tudi nachelnik SLS je zhe od nekdaj trn v peti svobodomiselstvu. Dr. Shustershich je politik in diplomat, ki nam ga mochnejshi narodi zavidajo. Ko je enkrat zapustil drzhavni zbor, so to v svojem chasopisju obzhalovali celo slovenski liberalci. Dr. Shustershich se ni rad posvetil veliki politiki, ker ima druzhino in ker v njegovi odsotnosti njegova odvetnishka pisarna ni tako uspevala, kakor bi, che bi bil njen shef vedno prisoten. Storil je to, ker je to stranka zahtevala, kar vedo licemerski svobodomiselci prav dobro, a kljub temu vedno nekaj kriche o Shustershichevi sebichnosti. Vse to omenjamo le mimogrede, saj je prav, da od chasa do chasa na take stvari spomnimo tudi tiste ljudi, ki so pod vtisom svobodomiselnih listov, “ki bi jih niti chitati ne smeli, che bi se na ukaze cerkvene ozirali in zagolche, che kaj svobodomiselno chasopisje nachechka: 'A – kaj bo pa zdaj,' pa si shkodozheljno pomezhikujejo Bog nasho stranko obvari takih 'ljubeznjivih' somishljenikov, sovrazhnika se i brez njih obranimo in ga unichimo.

Svobodomiselno chasopisje je dr. Shustershicha vedno napadalo, napadalo tako, kakor svobodomisleci znajo. S svojimi napadi so ti ljudje dosegli, da se je ljudstvo vedno tesnejshe voditelja demokratichne nashe stranke oklenilo.

Dr. Shustershich je zdaj obhajal svojo 50letnico. Tudi slovensko krshchanskosocialno delavstvo ob 50letnici dr. Shustershichu chestita. Naj tuli vihar, naj svobodomiselstvo shkriplje z zobmi, ne pomaga nich. Svobodomiselne spletke uchinkujejo morebiti v krogih mazharskega podkupljivega plemstva, pri nas prestopimo preko njih na dnevni red. To bi morali svobodomiselci znati, saj vedo da njih spletke v nashih vrstah niso nikdar nobene zmede napravile, najmanj pa takrat, kadar so poizkushali enega proti drugemu nahujskati.”⁷⁸

Kamila Theimer je novo, po vrsti zhe osmo javno pismo v Slovenskem narodu naslovila na nj. ekscelenco gospoda ministrskega predsednika grofa Stürgkha. Pismo je objavil tudi Arbeiter-Zeitung (Arbeiterzeitung; vodilni chasnik avstrijske socialne demokracije, leta 1889 ga je ustanovil dr. Viktor Adler, od l895 izhaja kot dnevnik, 1914 je imel naklado 54.000 izvodov) in nekateri drugi tuji chasniki. V njem je ponovila svoje obdolzhitve in poudarila, da je Shustershicha pozvala, naj jo tozhi in ji s tem nudi priliko, da jih bo utemeljila z dokazi. Shustershich ji ni odgovoril niti je ni tozhil, temvech je molche vzel na znanje njeno trditev, da ni poshtenjak in ni vreden voditi dezhelne uprave na Kranjskem. “Domnevam, da bo dr. Shustershich to svojo neopravichljivo postopanje opravicheval s tem, da sem jaz samo zhenska,” je v chlanku z naslovom “Kje je vlada?” pisala neutrudna iskalka javnega in sodnega zadoshchenja. “Na to bi pred vsem svetom odgovorila, da se po avstrijskem zakonu prichevanje kake zhenske nich drugache ne ceni, kakor prichevanje kakega moshkega in kar velja za pricho, velja dosledno tudi za obtozhiteljico. Dalje mi je moje delovanje na javno korist pridobilo popolno pravico, da se me ne meri z navadnim merilom za zhenske. Dalje imam kot strokovna pisateljica dobro ime in sem bila tudi od c. kr. vlade vedno povabljena kot strokovnjakinja na take vrste enkete, zadnjich v c. kr. poljedelskem ministrstvu na enketo o kmetijskem gospodinjskem poduku dne 28. decembra lanskega leta. Che torej dr. Shustershich, ki mu je vso to dobro znano, na moje obtozhbe molchi, ne dela tega, ker sem jaz, ki ga obtozhujem, zhenska, nego zaradi tega, ker so obtozhbe upravichene in jih on ne more ovrechi.” Vse to bi bila sicer njegova zadeva, che bi bil Shustershich privatna oseba. Sluchajno pa je kranjski dezhelni glavar, kar vse skupaj temeljito spremeni. Prvo, kar je javnost upravichena zahtevati od mozha, ki stoji na chelu drzhavne uprave, je, da ima chiste roke in ni nravno omadezhevan. Neoporechna preteklost najvishjega drzhavnega uradnika je edino moralno jamstvo, da bo vodil tudi dezhelne posle na neoporechen nachin. Da je takshno tudi preprichanje vlade, dokazuje dejstvo, da si je pridrzhala pravico predlaganja in imenovanja dezhelnih glavarjev. “Dezhelne uprave nashih kronovin so popolnoma avtonomne, a njim na chelu more biti poklican samo tisti, ki je vladi vshech. Vshech pa more in sme biti vladi samo tisti, ki je v svojem javnem in privatnem zhivljenju brez madezha, kajti s pravico, imenovati dezhelnega glavarja, prevzame vlada implicite tudi popolno odgovornost in jamstvo za njegovo moralichno integriteto. Samo dosledno je torej, che se zdaj obracham do Vashe ekscelence s preciznim vprashanjem: Kaj misli Vasha ekscelenca storiti glede na moje zhaljive obtozhbe proti dezhelnemu glavarju na Kranjskem dr. Ivanu Shustershichu? Ali misli Vasha ekscelenca pustiti she nadalje na odgovornosti polnem mestu dezhelnega glavarja njega, chigar edini odgovor na take zhaljive obdolzhitve, kakor so moje, je molk? Je li to res namen Vashe ekscelence? More li to biti?”

Kamila Theimer je bila preprichana, da bo ministrski predsednik istega mnenja kot ona sama. Pozval bo Shustershicha, naj v sodni dvorani dokazhe, da njene obtozhbe nimajo nobene dejanske podlage. “Vi boste to storili, ekscelenca, ker je to Vasha dolzhnost navzgor in navzdol, napram vladarju te drzhave in napram prebivalstvu dezhele Kranjske. Reprezentativne dolzhnosti dezhelnega glavarja so vzrok, da pride dezhelni glavar vechkrat v polozhaj, stopiti v osebno dotiko s chlani cesarske hishe, da celo z nositeljem krone – ali prevzamete, ekscelenca, odgovornost, da pustite pred vzvisheno, sposhtljivost zahtevajocho osebo vladarja in chlanov njegove hishe mozha, na katerem lezhi chrni sum, da je tuj, njemu zaupan denar nepravilno zlorabil za svoje lastne namene? Sodim, da morete in boste to odgovornost ravno tako malo nositi hoteli, kakor odgovornost napram kranjskemu prebivalstvu, za chigar upravicheno zastopanje Vi danes ne morete vech z mirno vestjo jamstva prevzeti. Vi boste tako odgovornost od sebe pahnili in dezhelnega glavarja na Kranjskem gospoda dr. Ivana Shustershicha pozvali, da mi na edinem, v to kompetentnem mestu, pred sodishchem, dokazhe, da sem obrekovalka, ako pa tega ne more, da odstopi z mesta, ki je s svojo navzochnostjo onechashcha. Ponavljam: Vi morate in boste, ekscelenca. To je Vasha nravna dolzhnost in obenem povelje razuma.

Kaj je Vam, ekscelenca, gospod dr. Shustershich? Kaj je doslej storil Vam, drzhavi in dinastiji, da bi bili Vi poklicani, drzhati nad njim svojo roko v obrambo? Ali Vam je mar drzhal besedo, ko se Vam je zavezal, da bo v zahvalo za imenovanje dezhelnim glavarjem, izlochil iz strankarske taktike obstrukcijo? Ali mar moje trditve o tej – kupchiji med Vasho ekscelenco in gospodom dr. Shustershichem ne odgovarjajo dejstvom? Che ne, zakaj ni bil sicer tako hitri oficijozni dementijski stroj tudi v tem sluchaju uporabljen? Ko so na nashih mejah pokali zhe prvi streli in se je bilo bati, da udari vojni pozhar tudi chez nashe meje, tedaj, ekscelenca, Vam je on s svojo stranko zavratno skochil v hrbet in obstruirali so Vam s chrnogorskimi junashkimi pesnimi drzhavne potrebshchine. Ste li pozabili, ekscelenca, nad chemer ste se spodtikali, namrech vedenje telesnega glasila dr. Shustershicha, 'Slovenca', v celi zunanji krizi? Ali nich vech ne mislite na to, kar je vzbujalo Vasho nevoljo, kako so dr. Shustershich in tovarishi rogovilili v Bosni in Hercegovini in da so on in njegovi pristashi izpodbijali drzhavnopravne temelje te staroslavne monarhije? Ali ste res vse to zhe pozabili, ekscelenca?” Govori se, da ima Shustershich mogochne zashchitnike in uzhiva naklonjenost visokih in najvishjih cerkvenih knezov. Che je to res, je to mogoche samo zato, ker na episkopatu ne poznajo njega in njegove preteklosti.

“Che bi njega in njo res poznali, bi morali biti prvi in bi to tudi bili, ki bi ga pustili pasti, kajti meni kot katolichanki ni znana nobena cerkvena zapoved, ki bi velevala razgrniti mnogozlorabljeni plashch krshchanske ljubezni nad – umazanostjo v katerikoli obliki.” Celo na Kranjskem Shustershicha brezpogojno podpira samo majhen del duhovshchine. Velik del kranjske duhovshchine javno in ne skrivaj obsoja pochetje sedanjih mogochnikov. Enako bi storil she vechji del, che bi vedel, kako ga zlorabljajo. “Pokazhite njim vsem dr. Shustershicha, kakrshen je v resnici, strgajte mu, ekscelenca, hinavsko krinko ljudskega prijatelja z obraza in videli boste, kako hitro se bodo odvrnili od njega. Verujte mi, ekscelenca, da ima stranka zhe danes dovolj pristashev, in sicer strogo vernih in zvestih, ki glasno godrnjajo, in she ne toliko nad postopanjem v dezhelnem dvorcu, ne, skoro she bolj na konivenco Vashe vlade, ekscelenca, ki je edina omogochila trdnost tega postopanja. Kaj, ekscelenca, she vedno niste dovolj storili za dr. Shustershicha in njegove prijatelje? Ali veste, zakaj Vas vedno nadlegujejo, da vedno znova odlagate sklicanje dezhelnega zbora; ali poznate zadnje najtajnejshe gonilne sile lanske obstrukcije, ekscelenca? Stavim, da ne.” Iz strahu pred kontrolo se dezhelni zbor ne sme zbrati, saj bi moralo priti do priznanja o zapravljanju davchnega denarja. Velike luknje v dezhelni vrechi tudi ne bo zapolnil davchni popust v vishini 80.000 kron, ki jih je ministrski predsednik nedavno daroval SLS. Zamashiti jo bodo mogli kvechjemu uspehi malega financhnega nachrta, davchni preodkazi dezhelam. To je bil tudi glavni razlog za obstruiranje, ne pa zatirani hrvashki bratje – “nacijonalna gesta naj bi bila le povzrochila, da bi se pozabilo na pohlepno iztegnjeno roko”. Drzhavno stisko so hoteli izkoristiti tudi za izsiljevanje zadruzhne centralne blagajne. Bila je skoraj pomembnejsha kot predodkazi dezhelam, vsekakor pa nujnejsha, kajti poslovanje pri Zadruzhni centrali nikakor ni takshno, kot se uradno popisuje. “Financijsko nezadostno fundirane mlekarske in konsumne zadruge z neprimernim vodstvom, ki druga za drugo propadajo, sirarske zadruge, ki izdelujejo sir, chigar kvaliteta zadostuje samo za gnojenje njiv, strokovno nezmozhni nachelniki in tatinski blagajniki – to vse velja denar, ekscelenca, celo mnogo vech denarja, kakor ga more pri najdalekosezhnejshi usluzhnosti in slepoti dati zadruzhni oddelek c. kr. poljedelskega ministrstva spricho svojega omejenega kredita na razpolaganje.” Mankajochi denar je torej treba vzeti tam, kjer je na voljo, cheprav je bil – kakor pri 800.000 kronah, zbranih za slovensko vseuchilishche dolochen za popolnoma drugachne namene. A tudi masleni kruh teh 800.000 kron bo nekoch sneden in potem pride na vrsto centralna blagajna... “Povedala sem Vam, ekscelenca, vse, gotovo marsikaj, kar Vam doslej ni bilo znano, ali chesar doslej niste videli v pravi razsvetljavi. Zdaj je na Vas, da zachnete delati. Ogrski ministrski predsednik je moral pasti, ker so mu mogli dokazati, da je najvechji panamist Evrope, a samo za strankarske namene, njemu samemu niso kupchije, ki so jih ogrska sodishcha obsodila kot nenravna, niti vinarja nesle. Gospod dezhelni glavar na Kranjskem dr. Shustershich, ni sicer v kratkem chasu svojega uradnega delovanja, v kolikor je javno znano, delal nobenih nechednih denarnih kupchij, zato pa v preteklosti, ki she ni dolgo minula, svoje nachelnishtvo pri 'Ljudski posojilnici' izrabil za svoje osebno bogatenje. Ogrski ministrski predsednik je bil od ogrskih sodishch obsojen in je takoj izvajal iz obsodbe izhajajoche posledice. Ali stojimo v Avstriji morda nravno nizhje, kakor nashi bratje onstran Litve? To, ekscelenca, vprasham pred vso avstrijsko javnostjo avstrijskega ministrskega predsednika.”⁷⁹

“Dva dogodka v klerikalnem taboru, ki sta se zgodila v najnovejshem chasu, sta mi prav proti moji volji she enkrat potisnila pero v roke,” je deset shtevilk pozneje hitela pisati Kamila Theimer. “Dr. Krek je iz svojega skrivalishcha zapel dr. Shustershichu ob njegovi petdesetletnici slavospev, nachelstvo 'Ljudske posojilnice' pa je obelodanilo izjavo, s katero potrjuje dr. Shustershichu, da je v tem zavodu vedno deloval samo na korist ljudstva, ter ga pozivlja, naj se ne zmeni za moje obtozhbe. Dasi sem smatrala svoja polemichna razpravljanja proti dr. Shustershichu in tovarishem za sedaj za konchana, vendar teh dveh dogodkov ne morem molche prezreti.” Krekov chlanek in izjava naj bi samo zgovorno dokazovala “na kako nizki nravni in umstveni stopnji je klerikalna stranka s svojimi voditelji”, je v chlanku z naslovom “De profundis!” trdila Kamila Theimer. “Komu pach naj taki chlanki in take izjave nasujejo peska v ochi?” Nihche, razen nekaj kmechkih zhupnikov in pobozhnih ovchic, ju ne more imeti za nich drugega kot za “lazhi, izsiljene s strankarsko disciplino in morda she celo z drugimi sredstvi”. Chlanek in izjava potrjujeta, da Shustershich ve, da je “zanj udarila l'heure doulourese, kakor Francozi tako tochno imenujejo uro zadnjega obrachuna. Da, jaz trdim celo, da se je tega zavedal od prvega zachetka, zakaj tako, kakor se je on bojeval in se she bojuje, tako se bori samo chlovek, ki se potaplja in ki mu voda zhe v grlo teche in ki se v svojem obupanju oprijemlje bilke, ker nikjer ne vidi reshilne deske.”

Zhe od vsega zachetka je bila za Shustershicha in SLS po mnenju Kamile Theimer samo ena mozhnost reshitve, da namrech takoj v sodni dvorani ovrzhe njene obtozhbe, saj se jih ne da iznichiti z narochenimi slavospevi in izsiljenimi chastnimi izjavami lastnih pristashev. Vendar Shustershich in odgovorni urednik Slovenca dobro vesta, da ne moreta v sodno dvorano, ker jo bosta zapustila kot “politichna mrlicha”. Shustershich in njegovi pristashi imajo vse razloge za strah pred “röntgeniziranjem na javni sodni obravnavi”. “Pod silo prisege in v ozadju stojecho grozhnjo kaznilnice za vedoma krivo prichevanje bodo ti Kreki, Povsheti in kakor se zhe imenujejo ti, od Dionizija njihove stranke vstrahovani zajchki, drugache govorili, kakor pa zdaj pishejo v predalih strankarskega glasila. Pronicava svetloba objektivne javne sodne obravnave posveti neusmiljeno notri v najjasnejshe kotichke srca in mozhgan in razsvetli vse, kar zakrivata doslej strankarska disciplina in obzirnost. V sodni dvorani bodo stali po vrsti v vsi svoji odurnosti, dr. Shustershich in njegovi zaplechniki, in dokazane jim bodo vse njihove intrige, obrekovanja in brezchasnosti. Med nebom in peklom je ni mochi, ki bi mogla obvarovati dr. Shustershicha in njegove tovarishe pred tem moralichnim obglavljenjem na objektivni javno sodni obravnavi, kvechjemu se zachno poprej skesano trkati na prsa in izvedejo iz izjecljanega pater pecavi naravne posledice.” Nikakor naj ne rachunajo na pomoch od vlade. Che bi dr. Shustershich tega ne vedel, se ne bi tako plaho izogibal sej drzhavnega zbora. “Trdno sem preprichana, da bo vlada postopala strogo postavno in da ne bo v obvarovanje dr. Shustershicha in njegovih prijateljev nobenega prsta ganila: Chemu naj bi to tudi storila, saj gotovo nima nobene pravice do hvalezhnosti ne od strani vlade, ne od strank vladne vechine. In che bi vlada kaj takega zhe hotela, bi tega ne mogla storiti, zakaj Krekova pisma v mojih rokah so sredstvo, s katerim lahko vsak chas izsilim popolno nepristranost, che bi, kar pa smatram za popolnoma izkljucheno, greshili proti njej. To je ravno le secret de polichinele,” kajti nobena stvar v visokih in najvishjih krogih ne napravi vechjega vtisa kakor cerkveni shkandal, zato so vedno strogo kaznovani njegovi povzrochitelji, she bolj pa tisti, ki so imeli moch, da bi ga preprechili, a niso izpolnili svoje moralne dolzhnosti. Zato morebitni poskusi zavlachevaja tiskovnega procesa, ki ga je zhe sprozhila, ne bodo imeli uspeha. “Resnica je na potu in nobena moch je ne bo zadrzhala,” je Kamila Theimer grozila Shustershichu. “Tista znana sredstveca in tiste male zvijache ne bodo nich pomagale. Zdaj je treba se postaviti za odkrit boj pred nasprotnika. Tudi na pomoch prijateljev ni vech rachunati. Ochitno ali tajno zhe odpadajo drug za drugim, kajti vsak bezhi od zaznamenovanega, kdor le more. Moj gospod dezhelni glavar na Kranjskem: mrtvashki zvonchek je zhe zachel peti, vam in tudi vashim tovarishem, ki se ne bodo pravochasno od vas lochili... Vi morda mrtvashkega zvonchka she ne slishite, a moj sluh je ostrejshi in jaz chujem vse razlochneje in razlochneje zvoniti: 'De profundis', ki ga poje mrtvashki zvonchek Vam, gospod dr. Shustershich.”⁸⁰

Usodna za dezhelnega glavarja bo pismena izjava, s katero se je vsak chlan SLS zavezal, da na zheljo kluba lahko v vsakem trenutku odlozhi vse svoje mandate, je razlagala Kamila Theimer. Lastni pristashi bodo Shustershichu za hrbtom pripravili njegov odstop in ga nato postavili pred neizogibno dejstvo. Che bo treba izbirati med njim in Krekom, je odlochitev jasna, je bila preprichana Kamila Theimer, kajti dezhelni glavar ni vreden Kreku odpeti niti jermena na chevljih. Kakrshenkoli namrech Krek zhe je, nikoli ni delal za svoj zhep.

Sama bo poskrbela, da bodo na sodnem procesu razkrinkani klerikalna nravna propadlost, “brezchastnost v vsaki obliki in za vsak okus, brezstidno izrabljanje zaupnih interesov, sramotno lakajstvo, moralichna strahopetnost in dvoreznost – vse to bo vzbujalo pozornost na sliki, ki predstavlja strankino glasilo, znano po svoji chastikraji in po svojih natolcevanjih,” je obljubila Kamila Theimer. “Pred smradom, ki puhti iz tega lista, se bo vsak poshten chlovek s studom in zanichevanjem okrenil. Zato pa je naravnost neumljivo, da trpe treznejshi elementi v S.L.S., da se razkriva njihova Sodoma in Gomora. To je tem manj pojmljivo, ker v svojih nazorih nisem osamljena.” Pred nekaj dnevi je ljubljanjski shkof dobil pismo, v katerem se ga je nujno pozvalo, naj v interesu katolishke cerkve stori, vse kar je mogoche, da preprechi shkandal sodne obravnave. Pismo je napisal eden najuglednjeshih in najvplivnejshih cerkvenih knezov, ki je povezan ne samo z visokim plemstvom, marvech tudi s chlani cesarske hishe, zlasti z bodochim nosilcem cesarske krone. Ta cerkveni knez je videl dokazni material skupaj s Krekovim pismom in je prishel do ugotovitve, da je v interesu katolishke stvari v Avstriji, da se zadeva na noben nachin ne sme javno obravnavati. Vendar si ta cerkveni knez in zaupnik najvishjih krogov v Avstriji reshitve ne predstavlja tako kot dezhelni glavar, temvech tako, da dobi ona od stranke zadoshchenje, potem pa bo prostovoljno odstopila od tozhbe, je poudarila Kamila Theimer. “Tako zadoshchenje pa vsebuje implicite vash odstop, gospod dezhelni glavar, kar omenjeni cerkveni knez tudi popolnoma dobro ve, ker njemu nasproti tudi nisem prikrivala. In vendar? - - - Da, vendar, gospod dezhelni glavar! Tla se vam majejo pod nogami, obenem pa grozi streha nad vasho glavo, da se podere. Zgoraj in spodaj se opasno maje in vashi dnevi so shteti. Vasha zadnja in edina opora je danes knezoshkof. Ali res mislite, gospod dezhelni glavar, da bo to ostal po tem, kar sem povedala, she dolgo? Jaz za svojo osebo o tem zelo dvomim. Zhelje in namigovanja od zgoraj so vedno slabo zakrita povelja, in che morda zaostaja dotichni cerkveni knez po oficijalnem chinu za knezoshkofom, po svojih zvezah in po znanem svojem vplivu je vendar smatrati za vishje stojechega, in to tem bolj, ker je vendar znano, da so njegova usta vechji del le glasilo za misli in zhelje drugih. Ochitno priti v nasprotje s temi mislimi in zheljami pach njegova knezoshkofijska milost ne bo hotela zaradi vas, gosp. dezhelni glavar. Vi izjavljate danes, gospod dezhelni glavar, slovesno, da bi kljubovali, che bi prishlo do tega, celo vladi. Vi veste ravno tako dobro, kakor jaz, da so to samo fraze. Vi ne boste prav nich in nikomur kljubovali, gospod dezhelni glavar, vi boste shli, che tudi ne prostovoljno, vendar shli boste in sicer prav kmalu! Vasha pismena izjava, s katero se vsak chlan vashe stranke zavezhe, na klubovo zheljo vsak chas odlozhiti svoje mandate, bo nekega dne z dotichnim datumom izpolnjena in vse bo s tem povedano!

"Klerikalna komedija", Dan, 1913/509

"Oj, politika slovenska,

kaj vse s tabo se godi,

vchasih ena sama zhenska

lahko vse izpremeni.

Kranjski kmet je lahkoveren

klerikalcem je verjel –

klerikalni shtab presheren

ga je v svoje zanke vjel.

Ubogi kmet je pridno molil

mirno chakal pomochi –

vedno s klerikalci volil –

a dobil nichesar ni.

Klerikalci so dobili

vsak za sebe svoj mandat,

se v dezhelni dvorec skrili,

in zacheli barantat!

Kaj vse tam se je godilo,

nihche o tem vedel ni vse

se je previdno skrilo '

kaj volilce to skrbi?'

Vsak skrbel je najprej zase –

saj to njim je glavna stvar,

porabiti dobre chase –

in mnozhiti svoj denar.

Ko so delali kupchije,

so se sprli med seboj!

(to se ljudstvu vse prikrije

to je le notranji boj).

So poslanci shli na Dunaj,

da tam vsak spregovori,

kaj v politiki na zunaj,

kaj na znotraj se godi.

Toda niso govorili –

rajshi odshli so v salon,

tam so Theimerci Kamili

delali vsak svoj poklon.

Tam so se posvetovali,

kdo dezhelni bo glavar.

(Shukljeta so v pokoj djali,

ker se zdel jim je prestar).

Kjer se kazhe kaj denarja,

tam sedel bi vsakdo rad –

Shustershich za poglavarja

bil je prvi kandidat.

Drugim bilo ni po volji,

mislili so: 'Ne, ne bosh.' –

Povshe se jim zdel je bolji

ker je bolj ponizhen mozh.

On pa ni se dal ugnati

in je res glavar postal

(znal je pota poiskati –

vse je v kozji rog ugnal).

Ker povsod je mnogo zlobe,

zginil je prejlubi mir,

klerikalci od te dobe

so imeli svoj prepir –

Bila huda so nasprotja.

bilo mnogo razprtij,

(vendar izven njih sorodstva,

nihche o tem vedel ni.).

Prishla Theimer je Kamila,

odgrnila je zastor –

vsemu svetu je odkrila

slavni klerikalni spor.

Ker v imenu so morale

nam zaprli Metropol –

ker ljudstvo zheli shale

in zabave she bolj –

Poskrbeli so predstavo

klerikalci nam sami –

v gledalishchu za zabavo

zdaj skrbeti ni."

Vpricho priznanega in vedno preizkushenega poguma vashih strankarskih tovarishev se bo ta dogodek, ki bo za vas imel tako tezhke posledice, izvrshil skoraj gotovo celo za vashim hrbtom in vam se bo shele sporochilo izvrsheno dejstvo vashe lastne demisije. Na ta nachin se niti najvechjemu bojazljivcu ni treba bati, pri tem ni nikakrshnih tajnih razmotrivanj, nikakrshnih neprijetnih rekriminacij. Izpolnjen datum in dezhelnega glavarja kranjskega dr. Ivana Shustershicha ne bo vech.”⁸¹

“METROPOL-FILM PRVE VRSTE”

“Tuja dama je s pogumno roko odgrnila zastor in posvetila v tajnost klerikalne stranke na Kranjskem” je javne obtozhbe Kamile Theimer komentiral Slovenski narod. “In s strmechimi ochmi je vsa javnost zagledala mlakuzho, polno gnilobe in korupcije ter je spoznala v nagoti tiste, ki nastopajo sicer le v togi rodoljubne nesebichnosti.

Razkritja g. Kamile Theimerjeve so v vseh krogih in v vseh politichnih taborih obudila najvechjo senzacijo, vzbudila so ogorchenje pri prijateljih in nasprotnikih in vsa ta sploshna nevolja se zliva v eno, vse mochnejshe zahtevanje: po ozdravljenju in ochishchenju nashih javnih razmer.

Teshke obdolzhitve je izrekla g. Kamila Theimerjeva in da so resnichne, o tem ni nobenega dvoma. S polnim imenom je stopila g. Theimerjeva pred javnost in je pripravljena za vse svoje trditve doprinesti dokaz resnice, da, ona ne zheli drugega, kakor da dobi za to potrebno priliko pred sodishchem. Njeni bivshi prijatelji in sedanji nasprotniki ji pa te prilike seveda ne bodo dali, za nobeno ceno ne, kajti dobro jim je znano, da ve g. Theimerjeva she veliko vech, kakor je doslej povedala, ter da ima dokumente in dokazila strahotnega pomena ter da bi znala taka sodna obravnava konchati z velikansko – katastrofo.

Kar je razkrila g. Theimerjeva, se bere kakor krvava satira na sentimentalno igro.

Spoznali smo iz njenih razkritij, s kako brutalno brezobzirnostjo zhrtvujejo klerikalni reshevalci naroda sploshno korist svojim osebnim aspiracijam, kako drug proti drugemu spletkarijo, kako izrabljajo svoje javne pozicije za osebne namene in kako skushajo drug drugega potlachiti. Ljudstvo pa stoji v koti, kakor bi bilo tja postavljeno vsem v zasmeh. /.../

Zhalostno sliko nam je odgrnila g. Theimerjeva, sliko propadlosti, korupcije in koristolovstva, da si hujshe ni misliti. Zhalostna je ta slika in sramotna za vso dezhelo. Vtisk je, da so vodilni mozhje klerikalne stranke nekak sindikat za eksploatiranje verskega in narodnega chuta ter zhivljenjskih interesov kranjskega prebivalstva in da so v tem sindikatu zdruzheni ljudje, ki jim je medsebojno izdajstvo zhivljenjska potreba, ki pa jih skupni interes vedno znova zdruzhi.

Razkritja g. Theimerjeve so pa vendar dogodek velikega pomena v nashem javnem zhivljenju. Pokazala so, kako gnila je v svojem jedru klerikalna stranka, kako zastruplja vse javno zhivljenje in unichuje najvazhnejshe koristi naroda. Grda in propadla je ta stranka in pogreznila se bo v svoji lastni gnilobi. Vsi ljudje dobre volje, ki jim je za obchni blagor, pa naj store po svojih mocheh, da se to chim preje zgodi”⁸²

Kamila Theimer je zachela iskati stike tudi z Dnevom, kjer so ji obljubili pomoch.⁸³ V 509. sht. Dneva, ki je bil po Jutru (1910-1912) edini slovenski dnevnik, ki je objavljal karikature, naletimo na karikaturo “Klerikalna komedija”, ki jo spremlja slikovit komentar: “Senzacijonelno! Metropol-film prve vrste. Senzacijonelno! Najnovejshi film. Posnetek po resnichni sliki...” in dolga pesmica z vrsto zgovornih odlomkov. Karikatura prikazuje gospodichno Theimer med odgrinjanjem gledalishke zavese, za katero se prepirajo vodilni klerikalci.⁸⁴

Njen komentar je namigoval na prepoved obratovanja kinematografa, s katerim si je Dezhelno gledalishche nameravalo napolniti prazno gledalishko blagajno. Deloval je samo aprila in maja 1913, nakar ga je dezhelni odbor, v katerem je imela SLS vechino, zaprl, ker naj bi bili nekateri predvajani filmi nemoralni.⁸⁵

Vrsta chlankov, na primer chlanek “Klerikalno mashchevanje”, ki je bil objavljen v Zarji, je sporochala, da so razlogi za zaprtje gledalishke hishe nemara lahko tudi drugachni: “Klerikalce v dezhelnem odboru so spravila razkritja Kamile Theimerjeve iz dushevnega ravnotezhja in sedaj ishchejo, nad chim bi svojo jezo ohladili. V soboto so se znashli nad 'Dramatichnim drushtvom' in zaprli 'Kine metropol' v dezhelnem gledalishchu, chesh da so se 'predstavljali filmi shkandalozne, nemoralne in pohujshljive vsebine'. Ta motivacija se nam zdi chudna, zakaj kolikor nam je znano, v 'Kine metropolu' niso kazali kinematografskih posnetkov ostudnega boja dr. Shustershichevega za dezhelno glavarstvo, njegovega plezanja po lestvici podlih intrig in malopridne felonije. Tudi sicer dejanje in nehanje klerikalnih prvakov she ni kinematografirano in javnost se pohujshuje nad politichnimi shkandali in nad politichno nemoralo v klerik. stranki in v dezhelnem dvorcu za sedaj le iz pisane besede in ne iz zhivih slik. Moralne gnilobe, ki je klerikalno stranko in ki je zadnji chas tako zadishala po vsem Kranjskem, da si vsi sposobni elementi v dezheli zatiskajo svoje nosove, kakor recheno, ljudje niso gledali v 'Kine metropolu'. Tam so se jim kazale slike, ki jih je z moralnega stalishcha pasirala drzhavna policija in ki so jih zhe prej po drugih mestih policijski varuhi morale oznachili za dostojne. Dr. Shustershich, ki ima glede na politichno moralo debelo kozho kakor slon je pa glede na 'ostalo' moralo tenkochuten kakor shtirinajstletna devica in hoche Ljubljanchane obvarovati 'moralnega pohujshanja': She takega patrona je manjkalo preganjani morali!”⁸⁶

"Vprashanje slovenskega gledalishcha", Dan, 1913/513

“Pa sploh nemoralnost! Kaj pa je to?,” je bilo vprashanje, ki si ga je zastavil Dan in nanj tudi odgovoril: “Politichna nemoralnost je to, kar so uganjali do danes kranjski in drugi klerikalci. Pa kinematografska nemoralnost? So uganjali li kakshne parishke vechere? Kaj she, kranjskemu dezhelnemu odboru najbrzhe ni bil nemoralen film v Metropolu, ampak film Kamile Theimer, za katerega se je bilo treba mashchevati in udariti, kjer boli. Da bi nekaj revezhev zato trpelo glad (NB, revezhev, ki niso v nobeni zvezi z Bogomilo), to teh nemoralnih ljudi ne boli. Sladko je mashchevanje, tem slajshe, ker je bila jeza velika.”⁸⁷ Tudi karikatura “Vprashanje slovenskega gledalishcha” s podnaslovom “K danashnjemu obchnemu zboru 'Dramatichnega drushtva'” v sht. 513 se je polotila negotove usode edinega slovenskega profesionalnega gledalishcha. Na njej narisani slovenski igralci zapushchajo Ljubljano, saj jim je dezhelna prestolnica namesto podpore namenila brco. “Slovenski napredek” na istoimenski karikaturi je predstavljala preureditev gledalishcha v cirkushko areno oziroma kabaret, v kateri namesto igralcev nastopata dvigovalec utezhi in plesalka. V 526. sht. Dneva je bila objavljena karikatura z zhe znanim naslovom “Vprashanje slovenskega gledalishcha”, ki jo je najbrzh narisal Maksim Gaspari (1883-1980). Prizor s personifikacijo potapljajoche se “slovenske Talije”, ki ji je zadnji udarec zadal Dezhelni odbor, spremlja zgovoren komentar: “Slovenska Talija se je potapljala. V zadnjem trenotku ji je 'Dram. drushtvo' vrglo nasproti reshilni pas 'Kino Metropol'. Posegla je po reshitvi – v tem trenotku pa jo je v imenu morale udaril dezhelni odbor po glavi”. Pod karikaturo “Kulturni dogodek” v 437. sht. lahko preberemo vprashanje “Kaj neki ishche ta mozh?” Odgovor se glasi: “Obiskovalce slovenskega gledalishcha v Ljubljani.” Na karikaturi je predstavljen mozh s svetliko v rokah. V sht. 550 je bila klerikalno-liberalnemu sporu, ki je potekal tudi na plechih gledalishchnikov, posvechena vrsta z verzi opremljenih karikatur pod naslovom “Povest o slovenski Taliji”.⁸⁸ Karikaturi neznanega risarja v sht. 559 in 560 sta temeljili na primerjavi med “Igralci slov. gledalishcha pred nekaj leti” in “...v sedanjih chasih”. She bolj zgovorna je bila karikatura “Urnost dezhelnega odbora pri reshevanju slovenskega gledalishcha” v 565. sht., na kateri je Maksim Gaspari narisal polzha s prekrizhanimi rokami. Kamila Theimer je SLS med drugim obtozhila tudi zlorab dezhelnega premozhenja, zato se je v 510. sht. Dneva pojavila karikatura “Nevidna roka, ki je zadnje chase kontrolirala po knjigah v dezh. dvorcu”. Na njej je narisana roka, ki lista po dokumentih dezhelnega odbora. Tudi Krek je postal zhrtev karikaturistov.

"Nevidna roka...", Dan, 1913/510

Posebno pozornost mu je Dan najprej posvetil v sht. 515, ko je na naslovnici objavil po vzoru redne rubrike “Tedenska kronika” ilustrirano pesmico “Nesrechna ljubezen”. Njen podnaslov se glasi: “Senzacijonalen roman slovite Kamile Theimer v druzhbi slovenskih klerikalcev. – Slovenski film prve vrste. Kinematografichni posnetek po resnichnih dogodkih. – Svetovna senzacija zadnje dobe. – V osmih delih. – Brez dovoljenja dezh. odbora.” Verze, iz katerih izvemo, da naj bi Krek pregovarjal Kamilo, naj se porochi s poslancem Povshetom, in druge podrobnosti iz njenega bivanja v Ljubljani, spremlja osem karikatur. Na najhujshe obtozhbe, za katere je Kamila Theimer grozila, da jih bo izrekla proti “kristalnemu znachaju dr. Kreka”, je namigovala karikatura v sht. 520 z naslovom “Pokrita rihta – odkrita”. Karikatura prikazuje Kamilo Theimer, ki odkriva lonec, v katerem vre umazanija, v dimu, ki se dviga iz lonca, pa se je znashla Krekova glava. Kamila Theimer je namrech trdila, da so v njenih rokah Krekova pisma, ki bodo po objavi imela zelo neljube posledice, njihovo vsebino pa bo Krek lahko utajil samo, che bo dokazal, da je bil umobolen, ko jih je pisal. Zakaj pravzaprav je bil Krek leto in pol “stalni gost v salonu zhenske, ki jo je 'Slovenec' oznachil za umobolno in histerichno. Kaj je iskal Krek pri umobolnih zhenskah?”, se je zato sprasheval Dan.⁸⁹

“DRUZHABNA KARTUZIJA”

V kratkem chasu se je afera krepko razplamtela in zdelo se je, da je dosegla svoj vishek. Vendar je nenadoma sledil preobrat. Afera se je razcepila v dve veji. Eno vejo je predstavljalo podzhiganje zhe znanih obtozhb proti Shustershichu in Kreku, druga veja pa je neprichakovano segla proti enemu najpomembnejshih mozh liberalne Narodno napredne stranke. Afera je namrech prishla tudi na dnevni red kranjskega dezhelnega odbora (avtonomne dezhelne vlade), ki je na predlog dr. Vladislava Pegana (1878-1955), pravnega svetovalca Slovenchevega urednika Mihaela Moshkerca pri tozhbi Kamile Theimer, oziroma na predlog poslanca nemshkega veleposestva grofa Jozhefa Antona Barba-Waxensteina soglasno sprejel “najstrozhjo obsodbo napadov, ki so se pojavili v zadnjem chasu zoper zasebno chast g. glavarja in njegovo privatno zhivljenje, ki nima s politichnim delovanjem nikakorshnega stika in ki se zhal niso ustavili niti pred rodbinskim pragom”.⁹⁰

V dezhelnem odboru je bil tudi predstavnik liberalne opozicije, ljubljanski podzhupan, odvetnik dr. Karel Triller (1862-1926),⁹¹ ki je prav tako glasoval za zaupnico dezhelnemu glavarju in povrh vsega “izjavil, da tudi on odlochno obsoja take osebne napade in obzhaluje, da ni imel zadostnega vpliva, da bi jih preprechil v 'Slovenskemu Narodu'”.⁹²

Zaupnico Shustershichu, ki je pravkar praznoval petdesetletnico, je sprejel tudi izvrshevalni (izvrshilni) odbor SLS, toda dejstvo, da ji je pritrdil liberalni predstavnik v dezhelnem odboru,⁹³ se je zdelo nepotrebno in neumestno socialdemokratski Zarji in “ultraradikalnemu” Dnevu, ki sta bila nasploh mnenja, da je meshchanskoliberalna NNS postala prevech mlachna. In che je liberalna stranka “kot meshchanska in kulturna stranka potrebna”, je Dan poznal tudi recept za njeno prenovo, ki ga je strnil v: “treba pa jo je ochistiti in pokrepchati”.⁹⁴ Najbrzh se je iz podobnega razloga Zarja hitro oglasila s kritiko Trillerjevega glasovanja, Dan pa ji je nemudoma sledil.

“Menili smo, da bije 'Slovenski Narod' resen boj proti korupciji, ki zastruplja narodno zhivljenje na Kranjskem. Prichakovali smo, da se bo ob nezaslishanih pustolovshchinah ponosnih kranjskih parvenijev vzdramila zaspana zavest napredne stranke, in chakali smo zhe skoro, da nas pozovejo, naj jim pomagamo v boju na nozh,” je pisala Zarja. “Do tega boja na nozh pa ni prishlo. Zakaj ne? Ali je bila vojska preslaba – ali pa si niso vedeli kam pomagati – z zmago? Po tem bi bile opravichene besede: Danes zhivi klerikalna slovenska ljudska stranka samo she ob liberalni mrhovini. Ni ga ostudnejshega prizora, nego ga nudi 'napredna' politika, ko umiraje lazi katolishkim mogochnikom pod noge. Za to je vsaka kritika odvech – ker se potem gotovi ljudje vznemirjajo, chesh da razdiramo. Sluchaj Theimer mora iti do konca, kakor je shel sluchaj Lukacs. Treba je dezhelo reshiti od strahovlade takih gospodov. Sredstva posvechujejo namen.”⁹⁵

dr. Karel Triller

Zastopnik NNS v dezhelnem odboru dr. Karel Triller naj bi po mnenju Dneva in Zarje v odlochilnem, najkritichnejshem trenutku, kar jih je bilo v obstoju liberalne stranke, odrekel podporo Kamili Theimer in se na ta nachin izneveril liberalnemu boju, klerikalce pa reshil propada, zato sta pokarala liberalno vodstvo. Dan se je sprasheval, zakaj neki je Triller omogochil zlorabo svojega kavalirstva s tem, da je izrekel obzhalovanje v imenu politichne stranke in ne samo v svojem imenu.

“Zakaj je blamiral svoj lastni organ?,” je poudarjal Dan. “Loviti med zasebnikom dr. Trillerjem in zastopnikom celokupne napredne stranke, ki nima nobenega povoda za kavalirsko kartuzijo. Nashe mnenje je, da se popadljivega psa ne odganja s svileno pahljacho. S.L.S. ne pozna napram narodno napredni stranki nikdar in nikjer niti sence kartuzije in nashe pristashe preganja kot divje zveri. Ali moremo pozabiti, kakose je vedel dr. Lampe proti slovenskim damam? Ali naj pozabimo, kako je pisal 'Slovenec' proti zhenskemu telovadnemu drushtvu in proti nashemu zhenstvu o priliki veselice za Preshernov spomenik v 'Zvezdi'? Ali se spominjamo tona klerikalne obch. svetovalcev proti gospej dr. Tavcharjevi? Ali ste pozabili napadov na zhupana Hribarja obitelj? Ali ne veste vech, kako je pisal 'Slovenec' o priliki lovske nesreche v dr. Tavcharjevi familiji? itd. itd.! Ti sluchaji so bili povsem nepolitichno, strogo zasebnega in rodbinskega znachaja. A ton tistih 'Slovenchevih' napadov je bil chisto gorjacharski in brutalno surov. Kdaj in kje je S.L.S. obzhalovala iz druzhbene kartuzije te naskoke v svojem glasilu? Nikoli in nikjer ne najde noben somishljenik napredne stranke nobenega zadoshchenja tudi za najkrivichnejshe napade s strani S.L.S. in njenega glasila. Klerikalec kavalirstva ne pozna, odpushchanje mu je tuje in sovrashtvo goji v svojem modrasovem srcu celo preko groba. Dr. Triller pa je postal hipoma ves sentimentalen in blag ter je – vse obzhaloval. To je morda nov dokaz, da je osebno plemenit mozh, toda med kruto vojno general ne sme poznati senzitivnosti, sicer se mu smeje vsa armada. Ali so Theimerichine obdolzhitve resnichne ali ne, le za to gre. Osebni in politichni momenti so v njenih chlankih toli nerazdruzhno zvezani, da ni mozhno odobravati ene, a obsojati druge. Tega preprichanja je vsa napredna javnost.”⁹⁶ Ker se bo Shustershich lahko posmehoval vsem napadom, dokler bo imel poleg sebe za oporo predstavnika NNS, sta Dan in Zarja zahtevala od Trillerja, naj zadevo pojasni in v interesu stranke odlozhi svoje dezhelno odbornishtvo, kar bo lahko storil, ker je kot ljubljanski podzhupan zhe tako preoblozhen z delom.⁹⁷ S tem dejanjem bo namrech soglasno sprejeta zaupnica Shustershichu izgubila svojo tezho. V chasnikih so se pojavile tudi kritike zoper grofa Barba,⁹⁸ vendar pa je bila vechina napadov usmerjena proti dr. Trillerju.

Kot je porochal Dan, se je nachelstvo Narodnega, politichnega, gospodarskega drushtva iz Most zaradi Trillerjevega ravnanja odlochilo prenehati s politichnim delom, vse dokler ne bodo v stranki nastopile drugachne razmere. O svojem sklepu so liberalci iz Most obvestili izvrshilni odbor NNS. Liberalno politichno drushtvo “Vodnik” iz Shishke pa je Trillerju izreklo nezaupnico.⁹⁹

Dan je navedel tudi izjavo, ki jo je poslal dr. Triller: “Odkar stojim v javnem zhivljenju, sem zastopal in branil nachelo, da bodi svet rodbinski prag tudi najhujshega politichnega protivnika in da je vsled tega absolutno nedopustno vlachenje strogo zasebnega in rodbinskega zhivljenja v politichne boje. Tega nachela tudi v seji dezhelnega odbora z dne 31. m.m. nisem mogel in nisem hotel zatajiti in sem dosledno glasoval za predlog, ki je uveljavljal navedeno nachelo tudi na korist privatnemu zhivljenju dezhelnega glavarja.”¹⁰⁰

V Dnevu je bil objavljen tudi komentar, ki ga je napisal anonimni dopisnik z dezhele s psevdonimom “Narodnozvesti”. Poudaril je, da v pismih Kamile Theimerjeve ni nobenega stavka, ki bi segel chez “rodbinski prag”, zato ga je “gromoviti zastopnik” NNS dr. Triller strashno polomil. In kaj naj ljudstvo sodi o tem? “Ali naj pomiluje ali pa kaznuje ljudi vsled politichnih kozlov, ki so se v zadnjih shestih letih nastreljali, ker so ti notorichno vech shkodovali narodnonapredni stranki, kakor pa vsa klerikalna banda od dr. Kreka do Polajnkota, ter je le v tem vzrok, da se danes uchiteljstvo in sploh vsi dezhelni sluzhabniki na Kranjskem masakrirajo in zhive v suzhnosti. Nestrpno sem chakal tri dni, od katere strani da bo zagrmelo. Toda zaman. Gospodu DR. ste izjavili, da zhal, da niste imeli zadostnega vpliva pri 'Slov. Narodu'. Mi pa pravimo, da imate prevech vpliva pri 'Slov. Narodu', zato pa ta zdaj molchi o vas in celi zadevi. Ravno tako molchijo tudi vsi zastopniki. Zhalostno je, da nam morajo shele pristashi z dezhele odpirati ochi in ljudstvo opozarjati, kdo pomaga klerikalni stranki, nas tirati v pogin. Kdor ni slep, mora izpregledati, da je najvechja neobhodno potrebna in neutrpljiva pomoch za narodno-napredno stranko, da se v tem sluchaju pogumno in v sploshno korist nastopi. Gospodu dr. Trillerju pa svetujemo, da nemudoma stori to, kar mu je storiti. Saj lahko uvidi, da bi se takega zastopstva lahko sramoval zadnji kmechki kimovec, ker to dishi po

strahopetstvu.” Nam pa se zhe danes, je poudarjal “Narodnozvesti”, po vsej pravici vsiljuje misel oziroma vprashanje: “Gospoda, koliko pa boste prejeli za svojo najnovejsho galantnost? Eksekutivni odbor N.N. stranke pa prosimo, da stori takoj svojo dolzhnost, sicer bodo to napravili pristashi in volilci, ter naj si cenjeno vodstvo zapomni, da chas plachila je blizu. Napredno ljudstvo se ne bode vech dalo izdajati.”¹⁰¹

Dan je zahteval, naj zaradi svoje napake Triller odstopi ter prepusti svoje mesto v dezhelnem dvorcu namestniku dr. Francu Novaku (1877-1944) in tako reshi NNS pred propadom.¹⁰² Sodech po pisanju enega od dopisnikov Dneva, bi NNS morala Trillerja celo odstraniti iz svojega vodstva in javnega strankarskega zhivljenja, che pa je deloval po navodilih stranke, zasluzhi nezaupnico vodstvo samo, hkrati pa naj bi Trillerjev postopek nakazoval skorajshnje liberalne kompromise s katolishko stranko.¹⁰³ V Dnevu so naslovili celo apel na ljubljanskega zhupana dr. Ivana Tavcharja.¹⁰⁴ Vodilna predstavnika “starih” liberalcev Tavchar in Triller sta vodila zmerno krilo v liberalni stranki. Tavchar je odstopil Trillerju mesto dezhelnega odbornika ob svoji potrditvi za ljubljanskega zhupana. Od vodstva liberalne stranke pa je Dan tudi zahteval, naj Trillerja izkljuchi.¹⁰⁵ V Dnevu so namigovali, da naj bi Triller skushal od Tavcharja dosechi, da bi se nad tistimi uradniki na magistratu, ki se niso hoteli zavzemati za njegovo politiko, izvajal pritisk.¹⁰⁶

Tavchar se je seveda postavil v bran Trillerja. Na izzivanje Dneva in Zarje je Slovenski narod nemudoma odgovoril: “V zadnji seji dezhelnega odbora sta izvrshila zastopnika opozicije grof Barbo in dr. Triller chin druzhabne kartuzije, ki je segal sicer za zastopnika narodno-napredne stranke spricho krvavi nelojalnosti klerikalne stranke nekoliko dalech, ki je pa bil, kar se je izrecno naglashalo, povsem nepolitichnega znachaja. Obrachal se je namr. zgol zoper javno razpravljanje zasebnega in rodbinskega zhivljenja, ki je bilo ponekod vpleteno v znana politichna razkritja. Glasilo nashih socialnih demokratov, ki ima sploh razvado, da se najraje vtika v stvari, ki ga nich ne brigajo, je celo, po nashem mnenju, za shirsho javnost popolnoma brezpomembno zadevo obesilo na veliki zvon ter ochita zastopniku narodno-napredne stranke v dezhelnem odboru nich manj in nich vech, ko strankarsko veleizdajo! Naravnost smeshno – ne glede na to, da tako dalech she davno nismo, da bi bili nashi zaupniki odgovorni za svoje delovanje in nehanje gosp. Etbinu Kristanu.” Zadeva je brezpomembna, kar najbolje dokazuje dejstvo, da jo je ponedeljkov Slovenec popolnoma zamolchal in jo je objavil shele v vcherajshnji shtevilki, “seveda primerno ocirano in zavito, kar je konchno pri klerikalnem glasilu ob sebi umevno”. Za Tavcharja in za Slovenski narod naj bi bila zadeva zakljuchena “in besedo ima zopet -gospodichna Kamila Theimer”.¹⁰⁷

“Gospod dr. Ivan Tavchar je stopil v areno in zavihtel mech proti 'Zarji', ki se posluzhuje svoje publicistishke pravice, da izpolnjuje svojo publicistishko dolzhnost,” se je na Tavcharjevo intervencijo v Zarji oglasil Etbin Kristan (1867-1953).¹⁰⁸ “Priznati moram, da ne razumem prav, kaj hoche pravzaprav gospod doktor, ki je mojster javnosti, kadar hoche, da bi bile njegove besede jasne. Samo zato, da bi povedal, da ni njegovi stranki evangelij, kar pishe 'Zarja', mu ni treba zavihati rokavov, ker ni imel nash list nikoli takih chudnih ambicij. In che je gospod doktor stavil pogoj, da mora gospodichna Kamila Theimerjeva podpisavati vse, kar objavlja v 'Slov. Narodu', nismo tega nikomur zamerili, kakor tudi nismo zamerili 'S. N.', da priobchuje njene spise. Zgodilo pa se je nekaj druzega. Medtem ko je dal 'Slov. Narod' Theimerjevi svoj prostor na razpolago za boj proti dezhelnemu glavarju, med tem ko je 'Slov. Nar.' tudi sam podpiral ta boj, ga je dr. Triller, dezhelni odbornik in chlan narodno-napredne stranke, na predlog grofa Barbota soglasno s klerikalnimi dezhelnimi odborniki obsodil. Tedaj se je oglasila 'Zarja' z enako pravico do kritike, kakor 'Slov. Nar.', ki se tudi ne ustavlja pred pragom nasprotnishkih strank.” Trillerjevo glasovanje je imelo globok, a seveda neenak vtis v vsej slovenski javnosti, je poudarjal Etbin Kristan. Klerikalci so ga sprejeli z velikim zadoshchenjem, ker se ga je dalo spretno izrabiti za rehabilitacijo klerikalne stranke, v drugih krogih pa je izzvalo silno ogorchenje, ker so spoznali in zachutili, da meche boju proti klerikalni stranki polena pod noge. Dr. Triller Zarji ni odgovoren, vendar je funkcija dezhelnega odbornika javna, in che Zarja kritizira njegovo glasovanje, ki je bilo pach vse kaj drugega kot formalnost, je nerazumljivo, kje je dr. Tavchar nashel hinavshchino. Che bi bil boj Kamile Theimer res naperjen proti privatnemu zhivljenju klerikalnih oseb, se Zarja zanj ne bi zmenila in bi ga kvechjemu po zaslugi obsodila. Dr. Tavchar menda ochita svojemu listu, da je objavljal same zgodbe iz intimnosti spalne sobe. Zarja, Etbin Kristan in she marsikdo pa je videl, da se napadi Kamile Theimer lotevajo metode klerikalne stranke in klerikalnega gospostva na Kranjskem. Naj bodo nameni Kamile Theimer kakrshnikoli, njen boj slabi politichno in gospodarsko strahovlado klerikalne stranke, zato taka sumarichna obsodba tega boja, kakrshno je izrekel dezhelni odbor, ni nobena moralna rezervacija, temvech neposredna pomoch teroristichnemu klerikalnemu gospodstvu. Che je sodishche mesto, kjer se mora ta boj razreshiti, tedaj dezhelni odbor gotovo ni instanca, ki bi lahko govorila pred sodishchem. Od gospoda dr. Tavcharja je lepo, da noche izrechi dokonchne besede, dr. Trillerju pa se je zdelo umestno izrechi sodbo. Zato se je ljudem, ki si dovoljujejo luksuz lastnega razuma, zdelo umestno izrechi sodbo o sodbi dr. Trillerja, Zarji pa se je zdelo umestno, da jim da na voljo prostor v listu. Etbin Kristan je dodal, da je morala biti Zarja zelo skopa, kajti che bi izkazala gostoljubnost vsem, ki so se oglashali v tej zadevi, bi morala ves teden zadrzhevati ves ostali material in bi lahko prebirali she drugachene karakterizacije od tiste o dishavi shkandala, ki je dal dr. Tavcharju povod, da se zgrazha ob Kristanovi osebni ordiniranosti. “Sicer se pa razume samo po sebi, da si liberalna stranka lahko sestavlja evangelij kakor hoche, da pa bo 'Zarja' nadaljevala svojo nalogo, kakor ji je dolochena,” je v zakljuchku poudaril Etbin Kristan.¹⁰⁹

Tudi dr. Karel Triller se je moral podati po stopinjah Kamile Theimer. Na prvi strani Slovenskega naroda je v chlanku “Moj greh” pojasnil razloge, ki so ga napotili k spornemu glasovanju. Zhe na zachetku je poudaril, da ne pishe zaradi opravichila ali obrambe, temvech zheli zgolj nuditi pojasnilo zbegani in zapeljani napredni javnosti. Neka tuja nemshka dama, ki sama priznava, da je bila do nedavnega zaupnica vodilnih krogov klerikalne stranke, in ki ji je blagor NNS prav gotovo deveta briga, se je zatekla pod gostoljubno streho Slovenskega naroda in objavila s polnim imenom in lastno odgovornostjo “ciklus senzachnih razkritij izza kulis klerikalne stranke”. Che so njena razkritja resnichna, danes she ni mogoche ugotoviti, vendar so izzvenela v tezhke ochitke zoper dezhelnega glavarja, tako da je sploshna sodba, da bo moralo o tem zadnjo besedo spregovoriti pristojno sodishche. V svojem boju pa je dama po Trillerjevem mnenju napravila veliko napako, ki je shkodovala njenim resnim politichnim napadom. “Prestopila je namrech brez vsake potrebe rodbinski prag dezhelnega glavarja in vlachila v politichno debato gospo soprogo napadenca ter dozdevne pogovore povsem intimnega znachaja. Konchno spozabila se je (chetudi izzvana po skrajno perfidnih napadih 'Slovenchevih' na njeno lastno rodbino) celo tako dalech, da je ochitala dezhelnemu glavarju svojechasno denarno zadrego izza koncipijentske dobe (ki je bila zhalibog prihranjena le redkokomu izmed nas!), gospej glavarjevi pa po mojem mnenju le chastno svojechasno pouchevanje glasovirja. Slednjich tudi politichno eksploatiranje povsem zasebne zadeve druge dame glavarjevega sorodstva ni odgovarjalo mojemu okusu.” Takshna naj bi bila predzgodovina njegove strankarske izdaje, je menil Triller.

Sledi greh sam. Ko je dezhelni glavar praznoval petdesetletnico, so mu v zadnjih dnevih na tako razlichne nachine interpretirani zakoni druzhabne kartuzije velevali, da tudi kot zastopnik najskrajnejshe opozicije v dezhelnem odboru ne izkljuchi chestitke ob tem dogodku. “Res je tudi (vsaj tak vtisk sem imel), da se je v danes po vsej krivici zhe historichni seji dezhelnega odbora z dne 31. pr. m. hotelo izrabiti prilko v izzivanje nekake maskirane politichne zaupnice dezhelnemu glavarju. Nich manj pa ni res, da sem jaz ta poskus – kar je konchno samoposebi umevno – odlochno odklonil, chesh da je od moje strani tudi le senca take zaupnice izkljuchena, da pa zvest svojim nachelom, odlochno obsojam zgoraj navedeni poseg v zasebno in rodbinsko zhivljenje dezhelnega glavarja. Stoprav, ko je v tem smislu formuliral svoj znani predlog dezhelni odbornik grof Barbo, sklicujé se pri tem na svoje lastno strankarsko in opozicijonalno stalishche in ko se je tudi od strani vechine izrecno priznalo povsem nepolitichen znachaj predloga, sem glasoval zanj tudi jaz, kakor sem to pojasnil tudi zhe v svoji izjavi z dne 4. t. m.” Kako je najradikalnejsha javnost sprejela novico o tej nezaslishani izdaji? Slovenski narod je objavil njegovo porochilo o tej seji, naslednjega dne je porochilo brez pripomb ponatisnil Dan. “Ta dan torej ni bilo she ne duha ne sluha o danashnjem strashnem razburjenju. Pach pa je pobralo to suho kost glasilo nashe socijalnodemokratichne stranke, ki iz popolnoma umevnih razlogov seje ob vsaki priliki seme razdora v nashe napredne vrste; zakaj v danashnjih razmerah je jasno, da bo stala ob grobu narodnonapredne stranke kot najblizhji fidejkomisarichni dedich jugoslovanska socijalna demokracija.” Kljub temu so se v naslednjih dneh napredni Katoni pri Uchiteljski tiskarni omejili zgolj na objavljanje Zarjinih hujskanj in kratke, kolikor toliko stvarne pripombe. “Tedaj pa je posegel vmes drug faktor, ki se mu je videla ugodna prilika za revanzho pour Sadowa.

V petek je zlegel 'Dan' infamno lazh o moji zaupnici dezhelnemu glavarju, a tudi ta dan sem bil v drugi koloni she 'plemenit mozh' in le 'presentimentalen in presenzitiven' v boju s klerikalno stranko. V soboto pa sem bil zhe edini krivec vseh dozdevnih grehov napred. stranke v zadnjih shestih letih (menda tudi nad vse usodnih in nesrechnih septemberskih dogodkov?) in jasno in odkrito me je vprashal politichen falot, odet v togo naprednega sodnika, koliko sem prejel od klerikalne stranke za svojo najnovejsho politichno galantnost? In da si je lazhje izposloval gostoljubnost za to brezmejno podlo infamijo v Franchishkanski ulici, je v isti sapi lagal, da zapeljujem kot dezhelni odbornik napredno obchinstvo in zlasti uchiteljstvo, naj se vda klerikalnemu terorizmu. Na taki podlagi se je potem organiziral zoper mene ostracizem zapeljanih in zbeganih lokalnih politichnih organizacij, katere pa je bilo treba preje she podkuriti s shpecijalno, ampak zelo neprevidno lazhjo, da pritiskam na zhupana Tavcharja, naj bi izvajal nad mestnim uradnishtvom nekak uradni pritisk in terorizem meni v prilog. V tem pogledu naj odgovori gospod zhupan sam, je-li bila izpregovorjena med nama tudi le ena sama beseda, ali pa senca kake besede. Pa seveda – calumnia crescit eundo, in prav mogoche je, da se je zhe vcheraj shirila po Shishki in Mostah, in da se v tem trenutku zhe tiska vest, da kradem zlate ure in srebrne zhlice. – Saj je ceterum censeo zhe danashnjega 'Dneva' izrecno zagotovilo, da naj ljubljanski napredni volilec raje voli svojega psa, kot she kdaj dr. Trillerja!” Seveda pa upa, da ne bo nikdar sam ali pa ljubljanski ali kakshen drug napredni volilec postavljen pred takshno alternativo, je zapisal Triller. Zhe v petek, torej she preden je Uchiteljska tiskarna nastopila s tezhko artilerijo, je dal v roke strankinega nachelnika dr. Tavcharja na razpolago vse mandate, ki jih je prejel od stranke. “Njemu, ki mi vidi v dusho in srce, pa se je zdel ta korak nepotreben in neumesten, in stoprav na moje opetavno odlochno zahtevo je sklical v svrho odlochbe sejo strankinega vodstva na sredo 11. t. m. – Bodi jasno! Pardona ne ishchem in ne sprejemam od svojega nachelnega stalishcha se ne umaknem niti za las. Sodba pristojnega strankinega sodishcha se zmore glasiti edino le: Kriv ali nekriv – in tej sodbi se podvrzhem brezpogojno, tako gotovo, kakor gotovo ne grem pod giljotino kakega puntarskega pretorijanstva.

Z jasnim nachelom in z mirno vestjo lahko zapustim politichno prizorishche. In praznih rok. Kakor povsod, kamor me je postavila stranka, tako se skushal tudi v dezhelnem odboru izvrshevati po svojih mocheh nad vse tezhavno nalogo strankinega zaupnika. Mogoche, da nisem bil kos tej nalogi; ampak da nisem drzhal krizhem rok, to sprichujejo nezaupnice poklerikaljenih mestnih obchin, ki jih je vechina dezhelnega odbora sama morala klicati na pomoch proti meni. In che se hochejo sedaj pridruzhiti tem nezaupnicam tudi nashe napredne politichne organizacije, tedaj jim tega ne morem braniti. Preprichan sem pa, da bo sila napred. misli zmagonosno korakala tudi preko take tragikomichne epizode. In to me tolazhi.”¹¹⁰

Dan je podobno kot Zarja odgovarjal Slovenskemu narodu oziroma dr. Trillerju, da je dal zgolj prostor javnemu mnenju. “Kdo je zakrivil znano razburjenje? Na vprashanje s toliko vechjo odlochnostjo lahko odgovorimo, ker pisava 'Dneva', ki dr. Trillerju predvsem ni vshech, ni izhajala iz urednishkih prostorov, temvech iz javnosti, od vseh strani slovenske domovine. V zadoshchenje nam je, da nam nihche ne more ochitati, da smo delali shtimungo. Shtimungo in razburjenje v napredni slovenski javnosti, ki je naposled dala dusha svoji nejevolji v 'Dnevu', je povzrochil g. dr. Triller sam, s svojim neumestnim predolgim molkom. Da je v 'Slov. Nar.' odgovoril na vprashanje 'Zarje', ki je zahtevala pojasnila, bi se bila debata v njegovem koraku vrshila na nam vrochekrvni in seveda razburljiv nachin. Facit seveda bi bil isti: korak dr. Trillerja bi se bil obsojal, kot napredni misli shkodljiv, kot se obsoja danes. Toda pri obravnavi takshnih zadev je vazhno tudi 'kako' da je bilo obsojanje njegovega koraka grmeche, zakrivil je on, ki je molchal, mesto, da bi bil takoj odgovoril in obrazlozhil svoje stalishche. In tisti molk, ki je izgledal, kakor nekaka poza se je pa javnosti, ki je zhe prekorachila tisto zakrnernost, da bi se ozirala samo na en chasopis, zdel sumljiv, ker odgovor na vprashanje 'Zarje' se je prichakoval z nervoznostjo. Mi smo isti dan samo registrirali, kaj pishejo listi o tej zadevi che je vihar nastal drugi dan – mi ne moremo za to: prekratka izjava dr. Trillerja o kartuziji je nevoljo she povechala. Naj si ta sluchaj dr. Triller zapomni, da ne gre javnosti, ki danes z vso intenzivnostjo prichakovanja sledi korakom voditeljev, tako dolgo pushchati na nejasnem. Se je pach priblizhala doba, ko postaja tudi shirsha javnost politichno zrelejsha in ne smatra politichnih ukrepov za zasebno zadevo voditelja, temvech za svojo lastno zadevo, ki je radi resnih chasov stroga. Z narashchajocho politichno zavednostjo bo moral rachunati vsak naprednjashki voditelj, pa che je magari v Ljubljani doma iz prejshnje dobe.”;¹¹¹ “Gospod doktor naj nikdar ne misli, da smo se mi vzdignili proti njemu – vzdignila se je javnost. In to je zanj bolj znachilno, nego bi bili mi pisali proti njemu. Priznati moramo, da zhe dolgo za kak sluchaj ni bilo toliko zanimanja v javnosti in da smo dobili toliko napadov, da smo jih morali zavrniti. Mi bi bili morebiti molchali, da bi se stvar pojasnila – ko pa smo dobili poziv od zunaj, smo morali izpregovoriti. Kdor ni gluh in slep, je te dni lahko videl, kako javnost govori.”;¹¹² Dan je ustanovila Uchiteljska tiskarna “kot neodvisno glasilo, ki mora biti pisano strogo v narodnem, naprednem in svobodnem smislu. Odprt pa je list vsem tistim, ki hochejo v njem razkrivati rane, bodisi te ali one stranke. Na tem stalishchu bo stal 'Dan' tudi v naprej in naj bo to 'Slov. Narodu' ali nekaterim gospodom okrog njega prav ali ne,” je zatrjeval Dan. “Vsled tega tudi za boj, ki ga je vodila javnost v 'Dnevu' proti dr. K. Trillerju ni odgovorna Uchiteljska tiskarna, oziroma njen upravni svet, temvech javnost sama, ki je ogorchena nad chinom dr. Trillerja dala dushka v edinem neodvisnem listu in tudi dosegla svoj namen.”¹¹³

V Dnevu je bil objavljen tudi komentar na chlanek Kamile Theimer “Kje je vlada?”: “Do tu sem nashe simpatije in pomoch v boju proti korumpirani klerikalni stranki. V chlanki K. Th. je pa par namigovanj o izpodkopavanju drzhavnopravnih temeljev te staroslavne monarhije. To ochitanje je neumestno. Klerikalcem ochitati in pa 'Slovencu' njegovo obnashanje v chasu balkanskih zmag, je nepotrebno, to pa zato, ker so klerikalci zhe prishli s pravo barvo na dan in barva je takshna, da prekasha chrno-rumeno! 'Chasu' je izpovedal klerikalni filozof dr. Alesh Ushenichnik svoje in tudi klerikalne stranke nazore o Jugoslovanstvu. V svoji navdushenosti se je zagalopiral in desavriral vse dosedanje pisanje 'Slovenca' v kolikor je bilo isto simpatichno ter kliche: pridi princ Evgen in zdruzhi katolishke Jugoslovane proti nespravljivim pravoslavnim Jugoslovanom, t.j. imenoma proti Srbom. Klerikalci hochejo zanesti na Balkan bratomorni boj radi vere. Ne! 'Slovencu' in klerikalnim voditeljem ochitati veleizdajo je krivica in – nezasluzhen poklon.”¹¹⁴

Za dr. Trillerjev korak so bila odlochilni ochitki Kamile Theimer na rachun zasebnega zhivljenja dezhelnega glavarja in njegove soproge, vendar javnost teh odkritij in namigovanj niti opazila ni, temvech je pozhirala razkritja o javnem delovanju klerikalnih voditeljev, ki so zasenchila vse malenkosti izza rodbinskega praga, je poudarjal Dan. Javnost zato ni vedela, kakshne malenkosti je obsojal dr. Triller, temvech je videla v njegovem obsojanju zaupnico dezhelnemu glavarju in nachelniku stranke, ki je napovedal naprednemu zhivlju boj na nozh. “In 'nepolitichna stran' onega dr. Trillerjevega obsojanja je takshno dlakocepstvo, da je moralo zgreshiti namen na vseh straneh. In gotovo je, da so si klerikalci meli roke nad dr. Trillerjevim pochetjem in njihov namen je bil dosezhen: obsojanje ochitanj, ki zadevajo osebne stvari je javnost sprejela kot zaupnico dezhelnemu glavarju, in da je pri tem deloval naprednjashki odbornik je bilo tragichno.”¹¹⁵

Kdor dr. Trillerja ne pozna, bi utegnil misliti, da je v njem “res kristalizirana druzhbena kartuzija”. Toda v vcherajshnjem chlanku se je dr. Triller razgalil in svojo umazano naturo slekel do nagega. Pokazal je, da pozna kartuzijo le do klerikalcev, do svojih ljudi pa se posluzhuje do skrajnosti prostashkega tona. Proti njemu se je vzdignilo sploshno javno mnenje, ki se je pojavilo ne samo v najradikalnejshih, temvech tudi v najbolj konservativnih krogih, saj si je dr. Triller drznil imenovati NNS “zlobno zbegano in v zmoto zapeljano napredno javnost”.

Zopet se je ta absolutist postavil na stalishche, da nihche razen njega nima lastne pameti. Samo on lahko zastopa javno mnenje, vsi drugi so zapeljani in zbegani.

“Po njegovem mnenju je bil menda od 'Dneva' in 'Zarje' zbegan in zapeljan tudi glavni urednik 'Slov. Naroda', ki je omedlel, ko je zvedel za nedostojni dr. Trillerjev akt druzhabne kartuzije. She vech! Dr. Triller psuje nespodobno: Ljudi, ki so se ga upali vprashati, kaj je dobil za galantnost od klerikalcev, che ne drugega kot klofuto, obdeluje s krasnim priimkom: politichni falotje. She vech! Dr. Triller se spozabi tako dalech, da zopet in zopet pishe o septemberskih dogodkih, o katerih pisati je she najbolj brezvestnega in najbolj ostudnega klerikalca sram. Mnenje najvazhnejshih strankinih – politichnih – organizacij imenuje dr. Triller puntarsko pretorijanstvo. Samo pri volitvah je dr. Triller ponizhen, samo takrat pozna drushtva in volilce, sicer je vsakdo puntar in pretorjanec, kdor se bi drznil nad njegovimi politishkimi dejanji dvomiti. Skrajno zanichljivo in zhaljivo govori dr. Triller o Shishki in Mostah, ker je dobil bash od tod prve nezaupnice. Skratka dr. Triller je vnovich pokazal in dokazal, da mu je druzhabna kartuzija le politishki humbug, ki ga ima pripravljenega za izgovor le napram zaslepljenim volilcem. To pot se je dr. Triller vrezal. Njegovo izdajstvo je jasno kot beli dan in niti toliko ljudi, kot ima prstov na eni roki, nima mojster kartuzije na svoji strani. Skrajni chas je, da se zhe enkrat pomede v napredni stranki s politichnimi sharletani kot je dr. Triller!”¹¹⁶

V Dnevu se je oglasil tudi “Iv. K.”, ki je “z mirno in objektivno besedo” obsodil Trillerjevo glasovanje, a se hkrati zavzel tudi za slogo in strpnost v stranki. “Poznate me osebno, da sem zvest, brezmejno udan in tudi delaven chlan nashe stranke. Napadi s strani 'Slovenca' na moje delo me klasificirajo na naprednjaka svobodomiselca; veste pa tudi, da stojim na sredi med nashimi starimi in med nashimi mladini,” je zatrjeval Iv. K., ki je zhelel povedati svoje objektivno, od nikogar odvisno mnenje. Tako o nerodnosti in neumestnosti dr. Trillerjevega koraka ne dvomi pach nihche, niti sam dr. Tavchar. Nerodnost pa je Triller she povechal s svojim dolgim molkom in zelo malo okusnim izpadom v chlanku “Moj greh”. Naslednja velika napaka je bila, da se ni nemudoma sklical izvrshilni odbor NNS, temvech se je namenoma zavlachevalo celih 10 dni. Vse te nerodnosti so rodile najostrejshe graje tako na rovash dr. Trillerja kakor tudi izvrshilnega odbora. Obsodbo so izrekli vsi napredni listi brez razlochka, najhujsho obsodbo pa je izrekel Slovenski Narod, ki je – “molche trobental”! Da je bil Dan oster, je torej razumljivo, ker je bil glasilo vseh najzvestejshih, pa tudi najodlichnejshih nasprotnikov SLS. “Iz 'Dneva' se je morala S.L.S. preprichati, da je v nashi napredni stranki she mnogo odporne sile, poguma in odlochnosti. Hrup v 'dnevu' je bil S.L.S. dokaz, da napredna stranka noche utoniti v limonadarstvu in bojazljivem tihoplaznishtvu. Boj proti S.L.S. se mora voditi dosledno brez umikanja, trdo in neizprosno! Toda padle so v tem boju tudi nekatere preostre besede, ki jih – po mojem mnenju – ni bilo treba, ker se je zh njimi ideji, namenu shkodilo. Te besede obsojam in grajam, ne da bi se umaknil bistvu. Dr. Triller je zagreshil napako, toda kdor ga pozna osebno, intimno, ve sam, da je poshtenjak in da je blag chlovek. Morda bash te lastnosti za boj S.L.S. niso koristne ne njemu, ne nashi stranki. To sem hotel povedati v 'Dnevu', ki je neodvisen napreden list in ki daje prostora tudi mnenju – kartuzuje.”¹¹⁷

Dr. Triller je iz protesta in uzhaljenosti storil prav to – oziroma she vech od tega kar je prichakoval Dan. Ne glede na bolj ali manj iskreno obzhalovanje Shustershicha in ostalih chlanov odbora ter pohval za dosedanje zgledno delo, saj naj bi si “kljub temu, da je odlochno zastopal strogo opozicionalno stalishche svoje stranke pridobil simpatije vseh tovarishev v dezhelnem odboru”,¹¹⁸ je namrech izstopil iz dezhelnega odbora in se odpovedal tudi drugim pomembnim strankarskim funkcijam. “Dr. K. Triller nam naznanja, da je z danashnjim dnem odlozhil vse mandate, kar jih je prevzel od stranke, t. j. dezhelno odbornishtvo, dezhelno-zborski mandat, podzhupansko mesto, nachelnishtvo kluba narodno-naprednih poslancev, mandat obchinskega svetovalca, chlanstvo v c. kr. mestnem sholskem svetu in v ravnateljstvu mestne hranilnice. Obenem je izstopil tudi iz nachelstva stranke.

"Slovenska Ljudska Stranka in dr. Triller", Dan, 1913/524

Dr. Triller pishe, da se mu je ta korak zdel potreben v interesu ohranitve sloge v stranki in zategadelj je zhelel prihraniti vodstvu stranke vsako sklepanje in odlochanje o stvari. – Ochitanje, da je prevzel dr. Triller za svoje znano glasovanje kako neposredno ali posredno korist od kogarkoli, bo moral 'Dan' dokazati pred porotnim sodishchem,” je zatrjeval Slovenski narod.¹¹⁹

Omenjene javne neprijetnosti dr. Trillerja so komentirale tudi karikature v Dnevu. V 551. sht. Dneva je bila objavljena pesmica “Klerikalno-nemshka tragikomedija v dveh delih”. Spremljale so jo shtiri karikature: Kamila Theimer z mrtvashkim zvonchkom zvoni Shustershichu, ki klechi pred njo, grof Barbo in Shustershich se objemata, Barbo vihti kadilnico pred Shustershichem, na zadnji karikaturi Shustershichu pojejo “hozana”. Karikatura “Slovenska Ljudska Stranka in dr. Triller” oziroma “Klerikalna spoved in napredna odveza”, ki jo je pojasnjevala spremljajocha pesmica, v 524. sht. Dneva, je prikazovala Trillerja, ki ima v narochju personifikacijo SLS in pljuva na “Interes Narodno napredne stranke” pod svojimi nogami. V 530. sht. je sledila karikatura “'Ochrnjen' napredni bojevnik”, na kateri Triller ponosno kazhe nase, medtem ko ga “chrnijo” njegovi nasprotniki.

"'Ochrnjen' napredni bojevnik", Dan, 1913/530

Karikaturist je to frazo vizualiziral na preprost nachin: narisal je, kako Trillerja mazhejo s chrno barvo.

Slovenski narod je zatrjeval, da poskusha Dan iz njegove rezerviranosti glede dr. Trillerja kovati politichni kapital, vendar je tovrstna kampanja ostudna, neposhtena in ne izvira iz politichnih ali stvarnih nagibov, temvech iz osebnega nasprotja. Triller je imel pri glasovanju najboljshi namen, vendar se njegovo glasovanje tiche tako NNS kot njenega dnevnika, ki je prishel s Trillerjem v nekakshno navzkrizhje. V dezhelnem odboru sprejeta resolucija je pomenilla tudi obsodbo Slovenskega naroda, zato je list ostal zadrzhan, dokler se o zadevi ne bosta posvetovala izvrshilni odbor NNS in upravni odbor Slovenskega naroda.¹²⁰

Slovenski narod prav tako ne zheli vech nobene besede nameniti temu, o chemer je pisala Zarja, je v liberalnem dnevniku poudarjal anonimni pisec, ki se je podpisal samo z zachetnico “-r.” “Rdecha stranka nam nima nichesar zapovedovati, in che se tako dalech spozabi, da nam predpisuje, ta ali oni ima izginiti iz nashih vrst, je to ohola smeshnost, ki je za nas deveta briga. Sicer pa naj pometa E. K. pred svojim pragom v Trstu, kjer je nekaj socijalno-demokratichne mrhovine, ki smrdi do nebes in do pekla!” S tem ko je dr. Triller odlozhil vse svoje mandate, je slovenska napredna stranka, ki ima vse svoje delavce preshtete na prstih ene same roke, izgubila dobrega, pridnega in poshtenega mozha, ki ga bo tezhko nadomestiti v dezhelnem odboru, v mestnem svetu in drugod! Che stranka zheli she dalje obstajati, nikakor ne sme dopushchati, da bi se na tako surov in nechloveshki nachin unichevali njeni sotrudniki. Chetudi je dr. Triller morda kaj zakrivil, je bila to politichna zmota, ki nastane v hipnem trenutku, ko se chlovek vseh posledic niti ne zaveda. Takshna zmota se lahko pripeti vsakomur in vendar ji je bilo odpushcheno. “Sedaj smo imeli priliko opazovati, kako se je spustila z verige znana herostratichna druzhba – ki ima svojo strehico pri 'Uchiteljski tiskarni' v Ljubljani, kjer Jelencheva tradicija she vedno zhivi, in kjer se komaj prichakuje, da bi dozhiveli razsulo napredne stranke – in kako se je ta druzhba teden dni pehala za dr. Trillerjem, ga grizla, glodala, ter se neusmiljeno podila za njim, kakor se podi lachen hijenski pes za krvavo antilopo v pushchavi. Pod krinko anonimnosti so prenesli boj chisto na osebo polje,” se je glasil ochitek, objavljen v Slovenskem narodu. “Dr. Trillerja so slechenega postavili na sramotni oder in konchno so hripavo zatulili: rajshi volimo psa, nego njega! V javnosti se niti glas ni dvignil, ki bi bil obsojal tako ostudno in pobalinsko pisarjenje proti mozhu, ki je osivel v sluzhbi slovenske napredne stranke. Mozh je mehkejshi, nego so drugi, in nasproti divji, pasji gonji svojih sovrazhnikov, katere je previsoko uposhteval, je vrgel raje vse mandate od sebe, nego da bi prepushchal svoje dobro ime slinam 'izkushenih' in 'delavnih' politikov okrog 'Dneva'. Obilo politichnih pregreh se je zhe odpustilo, dr. Trillerju se ni hotelo odpustiti, in sicer samo zategadel ne, ker ni simpatichen gotovim kotom po ljubljanskih kavarnah! Nam tudi prav! Stranka pa naj sedaj odlochi, hoche li she obstajati, ali pa vse prepustiti klerikalni stranki, ki zhe dolgo chasa prezhi na Ljubljano. Che mislijo tisti neodgovorni elementi, ki se skrivajo za 'Uchiteljsko tiskarno', da je njihova naloga, prikazati se vselej takrat na povrshino, kadar je v nashi stranki mogoche kaj podreti, potem naj izvrshujejo to svojo nalogo! Potem bodo tudi v Mostah kmalu izprevideli, kak bo konec! Da bi mi mirno prenashali, da bi nas stareje po blatu vlachile osebice, ki so zhe toliko gospodarskega in politichnega gorja nakopichile nad nasho stranko, in da bi nas kakor garjave pse s svojimi gorjachami obkladali, temu se ne bomo nikdar, pa prav nikdar podvrgli.”¹²¹

Samo zaradi sposhtovanja strankarske discipline niso objavljali mnenj o Trillerjevem glasovanju, je zatrjeval Slovenski narod. Kar se tiche politichnih posledic tega glasovanja, bo svoje mnenje povedal izvrshilni odbor stranke, Narodna tiskarna pa bo ukrenila, kar bo potrebno. Vsekakor pa je bila dolzhnost vseh zvestih pristashev stranke, naj so imeli kakrshnokoli sodbo, da bi pochakali na ukrepe izvrshilnega odbora, dotlej pa bi postopali lojalno, kakor zahteva v vsaki stranki strankarska disciplina, in s prizanesljivostjo, ki jo je vsakdo dolzhan svojemu politichnemu somishljeniku. Vendar se je zgodilo nasprotno. Pokazalo se je, da so v stranki razdiralni elementi, ki ne poznajo nobene discipline in lojalnosti ter hochejo vse terorizirati in pri tem posegajo po sredstvih, ki jih ni mogoche imenovati drugache kakor infamne. O tem pricha podel ochitek, da se je dr. Triller s svojim glasovanjem okoristil, ki smrdi chez vse dimnike Uchiteljske tiskarne in je vreden le pasje strahopetnosti, s katero obrekovalci zdaj ometavajo in zavijajo svoja natolcevanja. Zhe drugich je prishlo to takshne kampanje. Prva se je zgodila ob nepotrditvi prejshnjega zhupana. Obe kampanji, ki sta stranki mochno shkodovali, sta izvirali iz istega kotla, pri obeh so bila uporabljena ista sredstva podlega natolcevanja in brutalnega nasilja, pri obeh se je pokazalo, da so v stranki ljudje, ki jo bodo s svojim pochetjem she unichili. “Kako vse drugache je pri klerikalcih! To vidimo ravno sedaj. Kamila Theimerjeva je s svojimi razkritji prizadejala klerikalnim voditeljem smrtnonevarne rane. V kako luch je postavila Shustershicha in Kreka! S kako vehementno silo, ki jo more dati samo ogromen in strahovit dokazni materijal, tira ta zhenska oshabne klerikalne prvake v sodno dvorano. Brezobzirno je pokazala, kako se ti klerikalni prvaki med seboj 'razumejo' in 'sposhtujejo', kako drug proti drugemu spletkarijo, kako varajo drug drugega in celo stranko, kake hude, naravnost strashne obdolzhitve raznashajo drug o drugem – skrivaj. Pred javnostjo pa so vedno edini in solidarni. In camera caritatis imajo boje, tako hude boje, da jih ne morejo pozabiti niti pred tujimi ljudmi, toda javnost ne izve zanje nikoli nich in samo strashni nediskretnosti dunajske dame se je zahvaliti, da je padla zavesa in smo mogli napraviti vpogled za klerikalne kulise.

In prav sedaj, ko je pochila bomba razkritij Kamile Theimerjeve – s kako hitrico so klerikalci strnili svoje vrste, kako so pohiteli drug drugemu na pomoch. Tisti Krek, ki Shustershicha ne more videti in mu je srdito nasprotoval ter ga hotel zagnati z mesta dezhelnega glavarja, tisti Krek, ki je v zaupnih pogovorih s svojo prijateljico o Shustershichu vedel toliko slabega povedati, ta je zdaj, v trenotku nevarnosti, hitel spisati in podpisati temu istemu dr. Shustershichu slavospev. Ni mu prishel iz srca, ni mu ga narekovalo srce, spisal ga je, da pomaga svoji stranki, dasi se je moral premagovati in mu je ushel marsikak stavek, ki se glasi, kakor z zholchem pisana ironija.

In stari Povshe! Grdo so delali zh njim, tako grdo, da huje ni mogoche. Zhalili so ga, ga vrgli iz dezhelnega odbora, intrigirali proti njemu, da ni postal dezhelni glavar, posegali v njegovo rodbinsko zhivljenje – pa v trenotku nevarnosti za stranko je vse pozabil in je hitel podpisati slovesno izjavo tistemu dr. Shustershichu, ki ga mora sovrazhiti, ker mu je storil prevech gorja, da bi mogel to odpustiti. Nich se ni oziral na to, da pride morda dan, ko bo moral pred sodishchem pod prisego govoriti in prichevati – nevarnost za stranko je bila tu in stari Povshe je storil, kar je stranka od njega zahtevala in potrebovala.” Na ta nachin klerikalci s pomochjo strankarske discipline reshujejo nevredne ljudi, zhrtvujejo se ne glede na svoje preprichanje samo zato, da bi obvarovali stranko. Drugache je pri NNS, kjer se nekateri ljudje iz lastne stranke ne menijo niti na najmanjshe dolzhnosti, ki jih nalagata strankarska disciplina in lojalnost, in z najpodlejshimi sredstvi ubijajo mozha, ki je gotovo eden najboljshih in najsposobnejshih, kar jih ima stranka, ubijajo na nachin, da mora biti vsakogar sram, da je kaj takshnega v stranki sploh mogoche. “V vsaki stranki na svetu nastajajo nasprotja: tako je bilo vedno in tudi drugache ne bo. Toda nikjer v svetu ni stranke, ki bi v svojih vrstah trpela take revolucije in pustila, da bi posamichna frakcija preko svojega lastnega, edino kompetentnega tribunala igrala vlogo 'chrne roke', izrekala sodbe in izvrshevala politichne uboje. Dve taki kampanji sta bili v kratkem chasu vprizorjeni iz Uchiteljske tiskarne, narodno-napredna stranka bo morala poskrbeti, da postane kaj takega v tretjich nemogoche, poskrbeti bo to morala brezobzirno, zakaj che tega ne stori, naj si zhalostne posledice sama pripishe.”¹²²

Dan je na najhujshe obtozhbe Slovenskega naroda odgovarjal, da je boj proti dr. Trillerju vodila napredna javnost, kar lahko potrdijo vsi naprednjaki v mestih in na dezheli, ki so se oglasili s pismi. Duhovi so se razgreli in v tem razburjenju je prishla na dan tudi notica, da se je neki volilec izrazil, da rajshi voli svojega psa. Pri Dnevu z njo niso imeli namena zhaliti dr. Trillerja in jim je zhal, che so jo tako razumeli. Shlo je le za izraz nezadovoljstva. Tudi niso zheleli dr. Trillerju podtikati, da se je dal podkupiti, ampak so samo zapisali, da se lahko chlovek vprasha, kaj je dobila za to NNS. Ogorchenje, s katero je javnost sprejela zaupnico, je bilo tako sploshno, da jim gospod “-r” dela veliko krivico, che zheli vso krivdo zvaliti na Dan. Che ne bi eni napaki sledila druga, bi se zadeva lepshe reshila. “Stranka pa naj se sedaj odlochi ali ima she obstojati ali pa vse prepustiti klerikalni stranki, ki zhe dolgo chasa prezhi na Ljubljano.' Tako pishe vcheraj dr. Tavchar v 'Narodu'. V tem je pomen danashnje seje izvrshevalnega odbora. Bilo bi zhalostno, ako bi se na Themerici spotaknila stranka tako, da ne bi mogla vech ustati – kakor bi bila sramota, che bi zaradi ene same Theimerice propadel kranjski klerikalizem.”¹²³

“OSTUDNA GONJA 'IZVESTNEGA CHASOPISJA'”

Sestal se je tudi “eksekutivni” (izvrshilni) odbor NNS, ki je izrekel Trillerju zaupnico, saj naj bi bilo njegovo glasovanje taktichna napaka, storjena z dobrimi ameni. Prosili so ga, naj prekliche svoje odstope. Triller je tako obdrzhal vsa chastna mesta, razen dezhelnega odbornishtva, kjer ga je medtem zachasno zhe nadomestil ljubljanski odvetnik dr. Franc Novak.¹²⁴ “Chudno je, da so izvrshilni odbor in po seji izvrshilnega odbora tudi sklicana drushtva prishla s svojo 'zaupnico' shele sedaj, ko je odstop dr. Trillerja definitiven,” je pisal Slovenec. “Na drugi strani ni prav nich znano, da bi bil izvrshilni odbor liberalne stranke kaj sklenil zoper ostudno pochetje liberalnega chasopisja. In vendar je bila to njegova prva dolzhnost, che je hotel reshiti minimum ugleda liberalne stranke in dati dr. Trillerju resnichno zadoshchenje. Postopanje liberalne stranke se oznachi tako-le: Ena debela svecha je prizhgana histerichni Kamili, ki vkljub vsem samomorilnim pretnjam k srechi she danes zhivi, da izvrshuje nad liberalno stranko blagodejno in koristno vlogo 'hudichevega olja', drugo svecho pa je prizhgal izvrshilni odbor liberalne stranke po starem obichaju politichnemu mrlichu. Histerija obhaja svoje zmagoslavje.”¹²⁵ Na naslednjem zasedanju kranjskega dezhelnega zbora, ki je bilo septembra, je bil v mestni kuriji dr. Karel Triller znova soglasno (z osmimi glasovi, ena glasovnica je bila prazna) izvoljen za dezhelnega odbornika.¹²⁶

Liberalni tabor je ochitno strnil svoje vrste in se trudil preglasiti mlajshe in radikalnejshe politichne poglede pri Dnevu in Zarji. V Slovenskem narodu se je z novim pismom oglasila tudi Kamila Theimer, ki je ne glede na neusmiljeni boj, ki ga je vodila proti Shustershichu, na sploshno presenechenje dala prav Trillerju. Zato se je malone zazdelo, da Kamila Theimer ni resnichna oseba, ki si s pomochjo medijev in po sodni poti ishche zadoshchenje za zhalitve, temvech liberalno orozhje v propagandni vojni, ki se ga da naperiti v katerokoli smer po izboru Slovenskega naroda.

Kamila Theimer je v svoji novi izjavi zatrdila, da tokrat ne gre za polemiko, temvech samo za izpolnitev srchne dolzhnosti. V zadnjem chasu je namrech slishala, da imajo v uradnih in parlamentarnih krogih drzhavnega poslanca Franca S. Povsheta za intelektualnega povzrochitelja njene chasnikarske vojne. Trdi se, da je on napisal chlanke, sama pa je samo posodila svoje ime. Takshnega mnenja so menda tudi pristashi katolishke stranke, ki Povsheta zato bojkotirajo. Cheprav je takshne insinuacije zhe zavrnila, je moralno vezana, da ponovno in z najvechjim poudarkom izjavi, da Povshe ni v nobeni zvezi z njeno zhurnalistichno vojno, temvech ji jo je vedno odsvetoval ter iskreno in nujno prosil, naj odneha. To je pripravljena s svojo prisego potrditi na sodishchu. Hrani tudi Povshetova pisma, ki jih rade volje pokazhe vsakemu, ki se zheli preprichati. Povshe je shel she dlje. Zhe ob zachetku njene vojne je prekinil vse stike z njo, cheprav sta bila dobra prijatelja in je redno obiskoval njeno hisho. Povshe je ravnal v tem primeru kot poshtenjak in kot takshnega ga je vedno poznala. Vedel je, da ga bo njen boj postavil pred alternativo, odlochiti se zanjo ali za stranko. Odlochil se je, kakor se je moral odlochiti: proti njej. Bolj korekten in lojalen ne bi mogel biti, zato naj pristashi njegove stranke priznajo pravilnost njegovega postopanja in ga temu primerno cenijo.

She bolj pa ji lezhi na srcu novica, da je dr. Triller odlozhil svoje mandate, ker je glasoval za resolucijo grofa Barba. Ker se ost resolucije obracha proti njej sami in nachinu njenega bojevanja, ji mora biti dovoljeno povedati svoje mnenje. Preprichana je, da je bila Barbova resolucija popolnoma korektna in dr. Triller ni mogel storiti drugega kot glasovati zanjo. To izjavlja kljub nevarnosti, da bo izgubila dragoceno naklonjenost. “Z dovoljenjem gospodje opozicijonalci! Che zaradi tega glasovanja napadate dr. Trillerja, potem pozabljate na razlochek med sobo dezhelnega odbora in med urednishko sobo. Kar je v gotovih okolishchinah kot zhurnalistichna taktika dovoljeno v polemiki, ki jo vodi izven urednishtva stojecha neodgovorna oseba, to napram kolegom ni dovoljeno, najmanj v kaki seji dezhelnega odbora.” Barbov predlog se je nanashal samo na njene osebne napade na dezhelnega glavarja in ni nikakrshna politichna zaupnica dr. Shustershichu in njegovi stranki, torej ni bilo nobenega povoda za glasovanje proti predlogu, pach pa naravnost dolzhnost politichne dostojnosti napram nasprotniku. Dr. Triller je dokazal, da ima politichni takt, kar bi moralo she bolj utrditi zaupanje njegovih somishljenikov, ne pa da so ga izpostavili popolnoma neutemeljenim napadom. Njena osebna polemika z dr. Shustershichem briga opozicijsko stranko ravno tako malo kot njen prihodnji obrachun z dr. Krekom, ki se bo zgodil na edino kompetentnem mestu, v sodni dvorani. S to polemiko se stranki ni treba identificirati, saj za vse, kar je in bo storila, sama nosi popolno moralno in dejansko odgovornost ter se v tem oziru rada odpove vsaki zunanji podpori. “Grem celo she dalje: Vsaka politichna stranka, ki nase drzhi, stori naravnost moralichen samomor, che preplete svoj politichen boj z osebnimi napadi, zlasti – kakor v mojem sluchaju – zadnja odlochilna beseda v sodni dvorani she niti izrechena ni.” Opozijska frakcija ima druge vazhnejshe naloge kot pa da razsoja o Barbovi resoluciji. Njen boj proti dr. Shustershichu in njegovi stranki je spravil v javnost mnogo stvarnega materiala, je bila preprichana Kamila Theimer. Ta material politichno do konca izkoristiti, je prva dolzhnost opozicijske

frakcije. Ponovila je tudi vse svoje glavne obtozhbe. Vse se nanashajo na javne zadeve in nravna dolzhnost vsake opozicije je, da zavzame do njih dolocheno stalishche. “Ne s popolnoma neutemeljenimi napadi siliti dr. Trillerja, da odstopi, nego z vsemi sredstvi in z zdruzhenimi mochmi delati pri vladi za takojshnjo sklicanje dezhelnega zbora kot ustavne tribune za razpravljanje o teh pritozhbah, to je zdaj prva in najpoglavitnejsha naloga. Che se dosezhe sklicanje dezhelnega zbora, da preishche obtozhbe, ki sem jih izrekla proti sedanji dezhelni upravi, potem je storjen prvi korak za ozdravljenje dezolatnih politichnih razmer na Kranjskem. Morala bi biti zelo slabo poduchena, che bi rekla, da bi tako zahtevanje ne imelo pri vladi uspeha. Ta uspeh pri vladi bi bil prvi resnichni uspeh moje vojne, med tem, ko bi odstop dr. Trillerja pomenil poraz zdrave politichne pameti in bi ga bilo kot teshko oshkodovanje naprednih interesov obzhavati. Da bi bila prva zhrtev mojega boja eden prvoboriteljev naprednosti – to se vendar ne more in ne sme zgoditi.”¹²⁷

Dan je seveda okrcal tudi Kamilo Theimer, predvsem njeno mnenje v prid dr. Trillerja, da na seji dezhelnega zbora ni dovoljeno, kar je dovoljeno v urednishtvu, torej glasovanje proti zaupnici: “No, no, gospodichna Kamila, saj nismo v gospodinjski sholi. Slovenski naprednjaki so pod klerikalno strahovlado toliko prestali, da njih zastopnik ne more glasovati za zaupnico, pa naj bi se bila oglasila ali ne.” Kar je javnosti razkrila Kamila Theimer, so mali zasebni klerikalni grehi, doma pa je javnosti na voljo dovolj velikih grehov. Zato njeni nauki o odnosu do klerikalcev niso potrebni. Izvrshilni odbor stranke je dal dr. Trillerju zaupnico, le glede glasovanja je pripomnil, da je shlo za taktichno napako v dobri veri. Zaupnica brez tega pasusa bi se glasila, kot da stranka izrazha zaupnico nachelniku nasprotne stranke, kar bi bilo gotovo vech kot ironija. Torej se je zadeva povsem ugodno reshila, zato se motijo tisti, ki mislijo in pishejo, da so imeli klerilalci pri vsem tem svoj dobichek. Dogodek dokazuje, da napredna javnost chuti, kaj je klerikalizem in hoche odlochen boj proti njemu.¹²⁸

“Sedaj se je vsedla Kamila na visok stolec in hoche nam dajati lekcije, kako naj vodimo svoj boj,” je nadaljeval Dan. “Sicer ne vemo, ali narocheno ali nenarocheno – Kamila si je postala samozavestna, kakor da bi naprednjaki na Slovenskem politike vech ne znali voditi in s svojega visokega stalishcha diktira, kaj se spodobi, kaj se ne spodobi. Kakor, da bi bili mi kaki zabiti Hotentoti, katere naj shele dunajska Kamila nauchi politichna taktike. Recimo, da je dal 'Slov. Narod' – Kamili prostora v svojem listu kakor preje – ampak 'Narod' si je vse pokvaril. Kdor je prej na odkritja Kamile Theimer she kaj dal – ta danes ne da nich vech, kajti iz sobotnega chlanka se vidi, da so klerikalci Kamilo prav sodili: Ako Kamila Theimer prizna, da dr. Shustershich kljub temu odkritju zasluzhi zaupnico potem ne vemo, chemu proti njemu pishe. Za tistih par kopunov, golobov etc., ki jih je ev. dr. Shustershich sne, je vse eno, od kod so. Ako je vse v redu – potem ni treba razburjenja. Na ta nachin stoji sedaj dr. Shustershich bolj trdno nego preje kajti ima enoglasno zaupnico (z glasom tudi napr. odbornika) ima poleg tega eno polomijo v naprednih vrstah in priznanje Theimerice. Kaj hochete she vech? S tem da Kamila odobruje zaupnico dr. Shustershichu, je unichila efekt vseh svojih chlankov – in s tem je konec velike glorije – pa naj sodishche razsodi tako ali tako. – Kamila se je torej previsoko vsedla in bi bilo zhalostno znamenje za nas, da bi prejemali nje nauke.

Gdch. Kamila Theimer uchi zhurnalistichne dostojnosti in drugih manj koristnih stvari, in sicer dela to v 'Slovenskem Narodu', v listu, ki ni zavrnil onih izvajanj Kamile Theimer. Kjer je taista denuncirala 'Slovenca' dr. Shustershicha in druge, 'da spodkopavajo drzhavnopravne temelje te staroslavne monarhije'. Mi smo ta izvajanja zavrnili, chetudi nekoliko opoprano, ampak zavrnili smo jih, rekoch: 'da ima nashe simpatije in pomoch v boju proti korumpirani klerikalni stranki, smo pa proti namigovanjem o izpodkopavanju drzhavnopravnih temeljev te starodavne monarhije. 'Slov. Narod' je namrech prinesel celoten chlanek K. Theimer, ki je dolzhila na ta nachin nashe klerikalce veleizdajstva. Mi smo to zavrnili, ker ne pustimo, da bi kak tujec sploh kaki slovenski stranki glede jugoslovanstva kaj takega zasluzheno ali nezasluzheno ochital. Pa naj bo to Kamila ali kdorkoli. To nam veleva slovenska dostojnost!”¹²⁹

Mizerno glasilo Uchiteljiske tiskarne Dan je bilo na zadnji seji izvrshilnega odbora NNS soglasno obsojeno, je poudarjal Slovenski narod. Najvishji strankin organ je obsodil Dan in tudi sklenil zahtevati od Uchiteljske tiskarne pojasnila. Vendar se Dan ochitno noche sprijazniti s soglasno izrecheno sodbo. Doslej ni delal drugega, kot da je metal stranki polena pod noge in povzrochal zdrahe in razprtije, samo z namenom, da bi prishlo do senzacije in bi si pridobil bralce. Za obsodbo v izvrshilnem odboru stranke se zheli mashchevati tako, da skusha boj Kamile Theimer proti Shustershichu in klerikalni korupciji osmeshiti in kompromitirati. “Ni se she oglasila v slovenskem chasopisju zhenska, ki bi bila s tako odlochnostjo in hrabrostjo nastopila zoper mogochno stranko, razkrila s tako sigurnostjo in preprichevalnostjo najvechje tajnosti iz klerikalne stranke ter podila klerikalne prvake tja, kamor se z vsemi silami branijo stopiti, pred sodishche. Javno zahteva, naj jo klerikalci tozhijo in sama je vlozhila tozhbo ter ponudila vse dokaze za svoje trditve. Klerikalci se kar zvijajo pod njenimi udarci in gotovo je, da morajo izginiti razlichne osebe iz politichne javnosti, che doprinese Theimerica pri sodishchu dokaz za svoje trditve.” Od lista, ki trdi, da vodi boj zoper klerikalno korupcijo, bi bilo zato v najslabshem primeru prichakovati, da pochaka na sodno obravnavo in potem izreche svoje mnenje. Toda Dan je storil drugache. Dober teden je vpil, da je dr. Triller oshkodoval Theimerichino akcijo. Ko pa je Kamila Theimer sama povedala, da ni tako in da jo Trillerjevo dejanje v nichemer ne moti, je Dan zachel trditi, da na njena razkritja nich vech ne da in da so jo klerikalci prav sodili ne glede na to, kako bo razsodilo o njenih razkritjih sodishche. Zato je neumnost Dneva velika in znamenita. Da pa nima skoraj nobene meje, pa do danes ni bilo znano. Na srecho je vseeno, kako spreminja Dan svoje mnenje o odkritjih Kamile Theimer. Njegovo postopanje je bilo treba pojasniti samo zato, da je napredna javnost lahko spoznala, kako se pri Dnevu “zdruzhujeta stupidnost in zloba na oshkodovanje vsake stvari, ki patronom okrog tega mizernega lista ni po volji”. Za razkritja Kamile Theimer se je Dan zmenil she manj kot Zarja. Shele ko je nastopila prilozhnost za gonjo zoper dr. Trillerja, jih je zachel izkorishchati, a ne zoper klerikalce, temvech proti napredni stranki. Sedaj, ko je s svojo gonjo pogorel, pa razglasha, da razkritja nimajo nobenega pomena. Tak list naj bi koristil napredni stvari in vodil boj zoper klerikalno korupcijo?¹³⁰

Do zgovornega preobrata je prishlo v pisanju liberalne kranjske Save (1913-1917). Sava je neposredno po Trillerjevemu glasovanju v dezhelnemu odboru komentirala, da Triller kot zastopnik liberalne stranke ni chutil potrebe podati lastnega mnenja ali zagovarjati stalishcha svoje stranke, temvech se je z izgovorom, da gre za zasebno zadevo, sesedel kot “zhepni nozhichek”.¹³¹ Komaj teden dni kasneje pa je Sava pisala o “ostudni gonji 'izvestnega chasopisja'”, naperjeni proti Trillerju, ki je resda zgreshil politichno napako, cheprav je imel svojo, v dobri veri storjeno druzhabno kartuzijo za povsem nepolitichno dejanje. Dostojni ljudje takshne gonje, ki jo je uprizarjalo nekatero ljubljansko chasopisje proti dr. Trillerju, ne vodijo niti proti politichnemu nasprotniku, kaj shele proti lastnemu pristashu. “Dr. Triller je intakten znachaj, nesebichen in dober chlovek, eden najodlichnejshih strankarjev, neutrudljiv delavec v razlichnih zastopih, izboren govornik in kot temeljit poznavalec zavozhenega dezhelnega gospodarstva za nar. napredno stranko naravnost nenadomestljiv v dezhelnem odboru,” je hitela poudarjati Sava. “In kakor da bi imela stranka takih mozh na razpolago, so se zaganjali v dr. Trillerja, ga osebno napadali in ga muchili z nizkotnimi podtikanji ter namigovanji toliko chasa, da se je konechno umaknil iz politichnega zhivljenja in odlozhiv vsa od stranke sprejeta mesta. Nehote se vrine chloveku misel, da so gotovi ljudje, ki glede zmozhnosti ne segajo dr. Trillerju niti do kolena, izkorishchujoch nesrechno glasovanje v dezhelnem odboru, namenoma inscenirali nedostojno gonjo proti dr. Trillerju, da bi ga iztisnili iz politichnega zhivljenja in da bi chimpreje nastopili njegovo dedishchino.”¹³²

Sestal se je tudi izvrshilni odbor SLS. Kot je porochal Slovenski narod, naj bi razpravljal tudi o razkritjih Kamile Theimer. Na seji naj bi se nekdo opogumil ter vprashal Kreka in Shustershicha, ali je v razkritjih kaj resnice. Obadva naj bi na vprashanje odgovorila zelo sumarichno. Shustershich je menda dejal, da je vse neresnica in izrodek bolne domishljije histerichne zhenske. Krek pa je rekel, da se nich ne boji, ker v pismih, ki jih je pisal Kamili Theimer, ni nichesar, kar bi lahko shkodilo ugledu katolishkega duhovnika. Na podlagi teh izjav naj bi jima izvrshilni odbor stranke izrekel najslovesnejsho zaupnico. “Che bi pri sodishchu vsakega oprostili, ki taji, bi ne bil nikoli noben chlovek obsojen. Sploh je videti, da si skushajo klerikalci z zaupnicami pomagati iz zadrege. Tako smo vcheraj chitali zaupnico, ki so jo dr. Shustershichu sklenile vrle klerikalne korenine iz Sht. Vida pri Ljubljani in ne dvomimo, da bodo take zaupnice poslale tudi klerikalne korenine iz drugih obchin. Toda take zaupnice so cenejshe kakor tepke in nikakor ne zadostujejo za dezhelnega glavarja, ki je od krone imenovan in na katerem ne sme lezhati niti najmanjshi sum. Papirnate zaupnice, izrechene brez vsake preiskave, zgol na zatrdilo obtozhencev samih, nimajo vrednosti.” Na konkretne obdolzhitve je potrebno odgovoriti z dokazi in edini odgovor na obdolzhitve Kamile Theimer je tozhba. In tudi kranjski dezhelni glavar bo moral, naj se brani kolikor hoche, tozhiti ali pa odstopiti.¹³³ Prav nich ne bodo pomagale tudi shtevilne zaupnice, ki so jih v Shustershichevo podporo poshiljale kranjske obchine.¹³⁴ Zaupnice dokazujejo samo to, koliko klerikalnih obchin nich ne vprasha, kaj se ochita dezhelnemu glavarju. Tudi Lukacs ni hotel tozhiti in stopiti pred sodishche. Na vse nachine si je dal izglasovati v parlamentu in raznih korporacijah zaupnice, pa ni nich pomagalo. Na koncu je vseeno prishlo povelje, naj tozhi ali odstopi. Poskusil je potem svojo srecho na sodishchu. Upal je, da mu bo shel sodnik kot ministrskemu predsedniku na roke. Prvo sodishche ga je res poskusilo reshiti s tem, da ni dopustilo “dokaza resnice”. Toda vmes je poseglo vishje sodishche in tri dni pozneje ni bil mogochni ministrski predsednik nich vech zaupnik krone.

Shustershich je zhe ob prvih napadih Kamile Theimer izjavil, da je ne bo tozhil, ker je pred liberalnimi porotniki popolnoma nemogoche dosechi objektivno sodbo. Sodbo porotnikov naj nadomesti sodba ljudstva. Po obchinskih odborih je stekla akcija izrekanja zaupnic Shustershichu,135 ki jih je bilo toliko, da se je Shustershich v Slovencu zanje javno zahvalil. Vendar pa zaupnice v vseh obchinskih odborih niso bile soglasno izglasovane. Na obchinski seji v Kandiji pri Novem mestu je bilo sodech po pisanju Slovenskega naroda 17 obchinskih odbornikov za in 5 proti, zaupnica pa vseeno ni bila sprejeta.¹³⁶ Zapletlo se je tudi v nekaterih drugih krajih, na primer na Jezhici.¹³⁷

Maksim Gaspari, "Na tehtnici", Dan, 1913/540

Po mnenju Slovenskega naroda je udelezhba Kreka in Shustershicha na razpravi o financhnem nachrtu v dunajskem drzhavnem zboru predstavljala malo “ekstrasenzacijo”. Povezana naj bi bila tudi s pisanjem Kamile Theimer. V zadnjem chasu se namrech iz tehtnih razlogov nista kazala v parlamentu, tokrat pa sta se prikazala z roko v roki kot najnovejsha pobratima. Dr. Krek se je v tej sesiji (parlamentarnem zasedanju) udelezhil samo otvoritvene seje. Uradni vzrok neprichakovanega Shustershichevega prihoda pa naj bi bila zhelja prisostvovati odlochitvi glede julijske sesije poslanske zbornice, neuraden pa ta, da lahko vsakomur, ki ga je pripravljen poslushati, hiti pripovedovati, da Kamile Theimer ne tozhi samo zato, ker mu viteshka chast brani izpostavljati damo mukam sodne obravnave. “To viteshko mishljenje dr. Shustershicha je toliko vishje ceniti, ker mora biti vsekako zelo mlado, saj g. Theimerjeva dolzhi dr. Shustershicha, da je njeno chast na grd nachin zhalil pod plashchem 'Slovencheve' anonimnosti. Za streljanje izza 'Slovenchevega' plota vsekakor ni treba toliko poguma, kakor za ochiten boj pred sodishchem. Dr. Krek she ni nashel svojega izgubljenega viteshtva, zato pa je nashel drugo, tudi zelo potrebno moshko lastnost, ki mu je bila v zadnjem chasu kar zmanjkala, namrech: pogum. Hotel je pach s svojo osebno navzochnostjo ovrechi razshirjeno govorico, da so ga duhovniki v neki samostan zaprli. Radi bi le vedeli, che je ta nenadoma porojen pogum tako velik, da bo prenesel javno sodno obravnavo, pri kateri bo neizogibno, da se bodo producirala prav nich velechastna pisma tega velechastnega gospoda.”¹³⁸

"Deputacija z zaupnico (Prizor iz dezhelnega dvorca)", Dan, 1913/537

Na naslov Slovenskega naroda je prishlo anonimna dopisnica, ki je opozarjala, da bi si gotovi ljudje lahko nasilno prilastili sporna pisma, ki jih hrani Kamila Theimer, kajti na Dunaju je dosti barab, ki bi lahko pri njej vlomili in ji pisma ukradli. Ob tej prilozhnosti pa bi se lahko tudi njej sami kaj hudega zgodilo. Pisec opozorila “Ignotus” (lat.: neznan tuj; nizkega rodu, neslaven; neveshch, ne vedoch) je zato prosil, naj damo posvarijo. Urednishtvo Slovenskega naroda je poslalo dopisnico Kamili Theimer, ki se je znova oglasila.

Cheprav se zdi obvestilo na prvi pogled neverjetno, ni popolnoma izmishljeno, saj je bila v zadnjem chasu tudi sama “opetavno posvarjena in sicer od popolnoma resne parlamentarne strani”, je povedala Kamila Theimer. Po zaslugi pisem ima v rokah eksistenco gotovih gospodov, she vech: kar cele stranke. Ker je nravni nivo gotovih gospodov, kot se je zhe pokazalo med njeno chasnishko kampanjo, zelo nizek, opozarja gotove gospode in barabe, naj se ne trudijo, da bi pri njej napravili nenevaren vlom, kajti dotichna pisma zhe nekaj dni niso vech v njenem stanovanju. S spomenico o vzrokih chasopisnega boja jih je izrochila njegovi ekscelenci ministru za pravosodje. Po nasvetu ministra za pravosodje je tudi dopisnico poslala na mesto, ki je za take stvari kompetentno.¹³⁹

Po mnenju kranjske Save je bila Kamila Theimer nevarna zhenska, ki pri svojem pravichnem boju ni poznala zhenske miline. Povsem se je prepustila mashchevanju. “Kakor Erinija vrgla se je Kamila Theimer na nashe klerikalce. To je boj kakor ga na slovenskem ozemlji she nismo dozhiveli. Kamili Theimer je prej kot ne vseeno, kdo na Kranjskem vlada, ali liberalci ali klerikalci, ali Nemci ali Slovenci, in vseeno, ali pride pri tej vladi nekoliko vech ali manj korupcije. Vendar pa se je zajedla v ta boj z neko strastjo, ki imponira. Ochitki, katere je vrgla voditeljem klerikalne politike v obraz, so taki, da bi bili ti voditelji v dezheli, kjer so mase politichno prebujene in imajo samostojno preprichanje, chez noch nemogochi. Pri nas dela politiko le par ljudi in mase morajo vbogati. Ker si prizadeti ne upajo tozhiti, vlozhila je tozhbo napadalka. Ker si napadalka domishlja, da bi se ji znala ugrabiti obtezhilna pisma, izrochila jih je justichnemu ministru. (Pa vendar le samo prepise, ker originali bi v registraturi justichnega ministrstva ne bili bolj varni nego v zasebnem stanovanju). Dr. Krek je izjavil, da Kamila od njega nima takih pisem, ki bi ga kompromitirala, in takoj poshlje Kamila prepise knezoshkofijskemu konsistoriju v Ljubljani in se oglasi k avdienci pri nauchnem ministru. Trdi namrech, da se nashi visoki krogi nichesar bolj ne bojijo, kakor cerkvenega shkandala. Sploh Kamila skrbi za to, da nashe obchinstvo, ki se ali pecha s politiko ali stika za shkandali, dobi vsak dan kaj novega na mizo. To je njena taktika. In naj zhe Kamila Theimer konechno podlezhe ali zmaga, na vsak nachin je to posebna, zelo iznajdljiva in – nevarna zhenska”¹⁴⁰

“KAMILA THEIMER V BENGALICHNI LUCHI”

Urednik Slovenca Mihael Moshkerc, ki ga je Kamila Theimer tozhila zaradi razzhaljenja chasti, je moral zbrati dokaze o njeni umobolnosti in jih najkasneje do 10. julija predlozhiti preiskovalnemu sodniku.¹⁴¹ Dan pred rokom je Slovenski narod pod naslovom “Tragedije zadnje dejanje” objavil novo izjavo Kamile Themier. Po njenem mnenju bo chetrtek 10. julija kritichen dan za dezhelnega glavarja, njegove tovarishe in morda celo za SLS. Pretekel bo rok, ki ga je preiskovalni sodnik dolochil gospodu Moshkercu in je bil na zheljo Moshkerca, ki je pod raznovrstnimi pretvezami za to prosil, zhe dvakrat prelozhen. Che tokrat Moshkerc ne predlozhi dokazov, bo predpreiskava takoj zakljuchena. V chetrtek bo torej vsa zadeva stopila v akutni stadij, saj Moshkerc ne bo mogel dokazati, da je nora ali je nora bila in so njene obdolzhitve dezhelnega glavarja samo obrekovanje. Po sklepu prepreiskave bo njen pravni zastopnik takoj predlozhil obtozhnico in zahteval, da se “dopuste dokazi resnice” za vse njene trditve. Gospod dezhelni lavar se je torej temeljito ushtel, ko je na njene stvarne ochitke odgovoril z umazanostmi. Nobenega drugega izhoda tudi ni imel, kakor da jo je zachel sumnichiti. Vendar bi to lahko napravil nekoliko spretnejshe. “Kako je zhe rekel grof Otokar Czernin pri zadnji razpravi o zunanji politiki v gosposki zbornici? 'Nekaj manj portatno v detajlih bi se bilo dalo to vendar tudi napraviti.' Nekaj manj recimo 'robato' – bi se bilo morda vendar dalo napraviti osramochenje moje osebe. S tako debelimi lazhmi, z obrekovanji, ki se kot taka zhe od dalech spoznajo, bi se pa res ne bilo smelo priti. Ali pa g. dezhelni glavar mar sploh ni mislil na mozhnost, da jih bo treba zastopati pred sodishchem? Stvar skoraj da tako izgleda. Najbrzh je g. dezhelni glavar mislil, da jaz kot zhenska ne bom imela poguma za tozhbo in vse kar je zh njo v zvezi, in ko je bila potem proti vsemu prichakovanju tozhba vendar vlozhena, tedaj je upal, da bo mogel kot oficijalni voditelj ne nepomembne politichne frakcije po svojem vplivu pri vladi preprechiti obravnavo. Da sicer tako potrpezhljivi ministrski predsednik na njegovo zheljo ni zagrabil justice za roko, to je bilo prvo veliko razocharanje g. dezhelnega glavarja. Dunaj pach ni Ljubljana in tako mogochni, gospod dr. Shustershich, vi vendar niste, da bi grof Stürgkh riskiral v takem sluchaju neizogibni socijalnodemokratichno nemshkonacijonalni shkandal. Sicer pa so vas komentari, ki so jih 'Arbeiter-Zeitung' in drugi listi njenega mishljenja dodali mojemu chlanku 'Kje je vlada?' lahko napotili na temeljito razmishljevanje. Chim je bila tako zagotovljena vladina nevtralnost, ste bili vi, gospod dezhelni glavar, zhe izgubljeni, zakaj to ni pomenilo nich manj, kakor da ste z zvezanimi rokami izrocheni krvniku. Tudi vash poskus, dobiti na vishjih mestih ponarejen materijal proti meni, se je menda zhalostno izjalovil, saj bi ga sicer imeli na razpolaganje. Tudi to bi vam lahko naprej povedala, g. dezhelni glavar, kakor tudi to, da boste lastnoosebno padli v jamo, ki ste jo poskusili na vishjem mestu meni izkopati. Tam, moj ljubi g. dezhelni glavar, kamor ste se vi z umazanimi spletkami prishvindlali, sem jaz pach rojena in vasha obrekovanja moje osebe ne zalezhejo nich na mestih, kjer mene dosti dlje poznajo, kakor vas. S to podlostjo ste samo dosegli, da so spoznali resnico tudi tam, kjer ste vi najmanj zheleli, da bi jo izvedeli. Samo nespodoben biti, to pach ne zadostuje, moj. g. dezhelni glavar, nekaj malo pameti mora biti tudi zraven. In tako se blizha pochasi, a zanesljivo plachilni dan za vas, g. dezhelni glavar.” Zaman so bili izbrani Shustershichevi poskusi, da bi jo zastrashil, zaman je bilo prosjachenje za pomoch pri vladi. Zakaj neki naj bi ga vlada reshila? Iz ljubezni, iz hvalezhnosti ali morda iz strahu? Che bi bili morda v zachetku decembra, potem zhe morda, ne pa zdaj. Drzhavni prorachun je sprejet in preden se bo drzhavni zbor spet seshel in bi se mogli obstriurati vladni predlogi, takrat dezhelnega glavarja in vodje obstrukcije zhe zdavnaj ne bo vech. V vladnih klopeh ne sedijo politichni analfabeti, ki tega ne bi spoznali. Shustershicheva zadnja potovanja na Dunaj, ko je pochasi prishel do spoznanja, da je popolnoma brez mochi, so morala biti pravi krizhevi poti. Sedaj pa je prispel na Kalvarijo in tudi Judezh zhe chaka nanj, a ne v eni osebi, temvech utelesen v dvajsetih osebah. Izvira iz njegovih lastnih vrst. Ko Shustershich izjavlja, da se prostovoljno ne umakne, enkrat izjemoma govori resnico, kajti lastni strankarski tovarishi ga bodo neusmiljeno odstranili. Poshiljanje zaupnice je sprozhil sam. Med 27 voditelji SLS so samo she shtirje brezpogojno na Shustershichevi strani, med temi je eden zhe sam politichen mrlich, je trdila Kamila Theimer. Vseh drugih 23 je zhe ochitno ali tajno za poravnano z njo in prav tako za to, da se Shustericha zhrtvuje, che je to pogoj za poravnavo. Shusterich se je zmotil, kajti nagon samohranitve je mochnejshi kot pa strah pred njim. “Videti oficijalnega in dejanskega voditelja v sodni dvorani justificiranega in glasilo stranke zaradi obrekovanja in chastikraje obsojeno – tega ne prenese nobena stranka, najmanj che so nove volitve pred durmi. Tudi v vashih krogih, g. dezhelni glavar, so tako pametni, da to vedo. Sledili so vam in tovarishu vashe usode, dokler so vashim in njegovim zagotovilom verjeli, da nimam v rokah korespondence, ki mora pisatelja dotichnih pisem unichiti, in da stoji vlada na vashi strani. Da sta bili obe ti trditvi predrzna lazh, to vedo zdaj in tudi to, da je usoda stranke v mojih rokah. Svet je zhe tako krivichen, da dela vodence odgovorne za voditelja in da po garjavi ovci sklepa na celo pobozhno chredo.” Ali je torej res potrebno, da se na Kranjskem ponovi, kar se je zgodilo pri drzhavnozborskih volitvah junija 1910 na Dunaju? To usodno vprashanje si danes zastavlja vsak pristash SLS, v klubu stranke se ravno tako resno pretresa kot v knezoshkofijski pisarni in poznavalec ljudi ne more niti za trenutek dvomiti, kakshen bo dogovor nanj. “Ko gre za reshitev lastne kozhe in preprechenje Sedana [op. mesto v Franciji, kjer se je v nemshko-francoski vojni 1870/1871 vdala francoska vojska] stranki, bodo zhrtvovali voditelja, ne da bi le z ochesom trenili. Ne bomo dozhiveli, da bodo v sodni dvorani pod silo prisege vashi lastni pristashi vstajali kot obtozhitelji proti vam, da se bodo na moje zahtevanje predlagale knjige in pisma, katerih citiranje in vsebina bo vas, g. dezhelni glavar in nekoga drugega za vedno chrtala iz vrste politichno zhivih in vaju za vselej vrgla med mrliche. Ne, tega zhivce razburljivega prizora ne bomo dozhiveli. Popolnoma prav pravite, g. dezhelni glavar kranjski, vi se ne boste prostovoljno umaknili s svojega mesta. Vashe stranke pristashi vas bodo v to prisili. Zavesa se pochasi vzdiguje in prichenja tragedije zadnje dejanje.”¹⁴²

Vendar je Mihael Moshkerc zhe 7. julija na zaslishanju predlozhil dokaze, podkrepljene s prichevanji visokih usluzhbencev dunajskega kmetijskega ministrstva in ljubljanskih znancev Kamile Theimer.¹⁴³ Z njimi je poskushal dokazati, da Kamila Theimer boleha za dushevno boleznijo, ki se imenuje “pseudologia fantastica”. Dokaze je kljub izjemnemu obsegu objavil Slovenec v chlanku z naslovom “Kamila Theimer v bengalichni luchi”.

Moshkerc je na zachetku poudaril, da v zasebni tozhiteljici ne vidi nichesar drugega kot bolno zhensko. Kamila Theimer je umobolna in njegove inkriminirane notice niso imele nobenega drugega namena, kot ilustrirati to dejstvo. “Prisiljen sem bil do tega vsled chudnega nastopa Kamile Theimer v nashi kranjski politichni javnosti, ki njo prav nich ne briga, v katero se je pa vmeshala s histerichno vehemenco, kar je zhe samo na sebi dokaz nenormalnega, patalogichnega stanja imenovane osebe. To, kar sem o nji zapisal, je bil minimum, ki je bil potreben, da se nasha javnost, – ki Kamile Theimer ni poznala –, informira o tej chudni osebnosti. Od dalech mi ni prishlo na um zhaliti umobolne osebe, ki je, naj dela kar hoche, vredna le usmiljenja in potrebna sanatorija. Zato se pa tudi zh njo nisem spushchal v nobeno polemiko, temuch sem grajal le, deloma v ostrih besedah, chasopisje, ki je to umobolno osebo vzelo za resno, odnosno tiste neznane mi osebe, ki so svoj vpliv pri teh listih porabile za oznacheni namen. – Treba tedaj natanchno razlochevati, kaj velja v inkriminiranih noticah Kamili Theimer, in kaj je samo polemika zoper nasprotne liste.” O Kamili Theimer ni izjavil oziroma zapisal nichesar drugega kot samo to, da je umobolna. V tem smislu je navedel “ilustracijske okolnosti”. V polemiko z njo se ni spushchal in jo je celo ogorcheno odklanjal, ker se z umobolno osebo ne polemizira. Kar pa je o njej trdil, bo, ker ga v to sili pravda, ki jo je sprozhila, tudi do pichice dokazal. Obzhaloval je, da mora tako postopati proti bolni osebi, vendar to ni njegova krivda. Nahaja se v “silobranu”, braniti se pred tozhbo pa je njegova pravica in dolzhnost.

Cilka Krek

s. Lidvina Purgaj

Sledi mnozhica Moshkerchevih dokazov za trditev, da je Kamila Theimer umobolna. Kamila Theimer je dedno obremenjena, je zapisal Mihael Moshkerc. Da je bila njena mati blazna, je Kamila Theimer sama pripovedovala razlichnim osebam (priche: Cecilija Krek, posestnica v Ljubljani, Prisojna ul. sht. 8, Franc Povshe, Izabela Gosak, sholska sestra v Marijanishchu v Ljubljani). Kamila Theimer je prav tako pripovedovala, da njena sestra trpi za versko blaznostjo in je zhe bila v sanatoriju (prichi: sestra Lidvina Purgaj (1861-1925),¹⁴⁴ prednica v Marijanishchu v Ljubljani, Franc Povshe). Kamila Theimer na prvi pogled naredi vtis hiperhisterichne, dushevno nenormalne zhenske, kar lahko potrdi dr. Ivan Zajec, zdravnik in dezhelni odbornik v Ljubljani. Zajec je bil tudi edini zdravnik v Ljubljani, ki je prishel v stik s Kamilo Theimer, to pa zato ker je obletavala vechinoma dezhelne odbornike in je prishla tudi do njega. Dr. Zajec je takoj spoznal, da ima opravka z dushevno nenormalno, hudo histerichno zhensko, in je nemudoma opozoril svoje kolege. O tem, da je Kamila Theimer histerichna, so se lahko preprichale tudi druge osebe, ki so z njo obchevale. Prej ali slej so opazili znake prenapetosti, ekscentrichnosti in patoloshkega razpolozhenja, ki so bili v dolochenih primerih zdruzheni z nenavadno inteligenco, ki pri umobolnih te vrste ni nich nenavadnega. Vse to lahko potrdijo naslednje osebe: Alfred Russo, svetovalec centralnega odbora c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju; Bernhard baron Ehrenfeld, predsednik c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju; dr. Moritz vitez Ertl, c. kr. sekchni nachelnik v kmetijskem ministrstvu na Dunaju; dr. Rudolf Fürer von Haimendorf, c. kr. ministerijalni podtajnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; Jakob vitez Mikuli, c. kr. vladni svetnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; dr. Eduard Prinz von und zu Liechtenstein, c. kr. namestnishki svetnik na Dunaju, notranje ministrstvo; Ernst Seidler, c. kr. sekchni nachelnik na Dunaju, kmetijsko ministrstvo; Hieronymus Köller, c. kr. sekchni nachelnik, prav tam; dr. Fritz Minkus, nachelnik druzhbe “Östereichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, Blattgasse 6; Franc Zenker, Njega Velichanstva tajni svetnik, c. kr. poljedelski minister itd. na Dunaju; Friderik Zimmerauer, c. kr. ministerijalni svetnik, prav tam; Wilhelm Singer, “shefredakter” lista Neues Wiener Tagblatt¸ na Dunaju; N. Prügell, chlan urednishtva istega lista na Dunaju; Gustav Pirc, cesarski svetnik, ravnatelj Kmetijske druzhbe v Ljubljani; Ema Peche, uchiteljica v Selcih pri Shkofji Loki; dr. Lovro Pogachnik, dezhelni tajnik v Ljubljani, gdch. Cecilija Krek; Otilija Valenta v Ljubljani, Slomshkova ul. 6; Janko Jovan, ravnatelj Gospodarske zveze v Ljubljani, in Vinko Zabukovec, sluga Zadruzhne zveze v Ljubljani.

dr. Ivan Zajc

“Blaznost Kamile Theimer dokazujejo eklatantna dejstva iz njenega zhivljenja” je pojasnjeval Slovenchev odgovorni urednik. “Njeno obnashanje v zadnjih letih kazhe izrazito megalomanijo, zdruzheno z bolestnim hrepenenjem ljudi, s katerimi je prishla kakorkoli v stik, obrekovati in 'unichevati'. To je njena manija, brez katere ne more zhiveti, kajti znachilno je, da je njeno besno sovrashtvo, katero obracha kmalu zoper to, kmalu zoper ono osebo, navadno brez vsake podlage ali pa vzrok tako malenkosten, da pri dushevno normalnih ljudeh sploh ne pride v poshtev. In vendar njeno sovrashtvo ne pozna nobene meje. Njena bolna fantazija producira vse mogoche fikcije in s temi operira potem na vseh mogochih mestih kot z dokazanimi dejstvi in ne miruje, dokler ni uverjena, da je tega ali onega 'unichila'. To uverjenje je pa zopet samo njena lastna fikcija, lasten produkt njene fantazije. Pri vsem tem pa nosi v sebi zavest, da ljubi mir chez vse drugo, eno najzanimivejshih njenih fikcij. Z objektivno resnico je seveda v trajnem konfliktu: zmirom trdi stvari, ki niso resnichne, – pri chemer se zapleta v najchudnejsha logichna protislovja, ki pri dushevno normalnemu chloveku sploh niso mogocha. Vse njeno obnashanje in kretanje v zadnjih letih kazhe ochitne znake tezhko bolnega duha, kajti drugache se to sploh razlagati ne dá – 'Pseudologia fantastica' na celi chrti.”

Po Moshkerchevem dokazovanju je Kamila Theimer zakuhala podoben shkandal tudi na Dunaju. Tako naj bi se Kamila Themier prvich pojavila v javnosti leta 1908 prav po zaslugi shkandala. Ko je izgubila sluzhbico v urednishtvu dunajskega dnevnika Neues Wiener Tagblatt, v katerem je sodelovala pri gospodinjski prilogi, je iz te malenkosti naredila velikansko afero. Napisala je broshuro proti glavnemu uredniku Viljemu Singerju in se povezala z dunajskim socialdemokratskim listom Arbeitzeitung, ki je na podlagi njenih trditev napadel njenega nekdanjega urednika. Vendar so bili vsi ti napadi brez vsake dejanske podlage (prichi: Singer in Prügell). Kmalu zatem, 29. maja 1908, je v dunajskem dnevniku Deutsches Volksblatt objavila uvodnik pod naslovom “Der Fall Theimer”, ki je nadvse znachilen za njeno dushevno zdravje. “1. Konfuznost tega chlanka je eklatantna in prepushcham zvedencem-psihijatrom iz njega izvajati primerne konkluzije. Kaj naj se poreche n. pr. k stavku: da je (Kamila Theimer) dolzhna svobodomiselni preteklosti, da pride v nasprotni (nesvobodomiselni) politichni tabor. Ali pa – po vsem shkandalu, ki ga je povzrochila brez vsakega zadostnega razloga – zatrdilo, da ljubi mir chez vse! In izrazita megalomija, ki govori iz celega chlanka! 'Fall Theimer' je naredila Kamila Theimer iz malenkostne zadeve, ki javnosti ni prav nich zanimala; celo zhidovsko stvar je oznachila nekam kot ogrozheno, che gre ona – Kamila Theimer – iz zhidovsko liberalnega v nasprotni, antisemitichni tabor.

c) In res je Kamila Theimer z rapidnim skokom preshla v 'nasprotni' tabor. Zachela je siliti v druzhbo katolishkih dunajskih dam. Pozimi 1910/11 je ustanovila drushtvo 'Landwirtschafliche Reichsfrauenvereinigung' na Dunaju. Posrechilo se ji je pridobiti kot posrednico dedno princezinjo Terezijo Schwanzenberg in v vodstvo vech odlichnih dam, vechinoma katolishke struje, med njimi tudi gospo soprogo kranjskega dezhelnega glavarja, gospo Bogomilo Shustershich. Razun damskega odbora se je ustanovil she svet gospodov ('Herrenbeirat'). Kamila Theimer si je prisodila mesto 'referentinje'. Komaj je bilo drushtvo srechno ustanovljeno, zhe se je zachelo privatno 'delo' Kamile Theimer, obstojeche v tem, da je zachela z izmishljenimi trditvami hujskati enega proti drugemu. Zachela je takoj z 'unichevanjem'.” Njena prva zhrtev je bil gospod Alfred Russo, delegat dunajske kmetijske druzhbe v omenjeni svet gospodov, za katerega je trdila, da je postopal goljufivo. Stvar je shla tako dalech, da je predsednik kmetijske druzhbe, baron Ehrenfels, v odboru “Reichsfrauenvereinigung” protestiral zoper tako pochetje Kamile Theimer. Da se je reshil stikov s to zhensko, se je gospod Russo prostovoljno umaknil. Vse zhaljive trditve o gospodu Russu pa so bile izmishljene. Naslednji je prishel na vrsto profesor Hausner. Kamila Theimer je nekega dne brez vzroka izjavila, da z njim ne bo vech sedela skupaj. Profesor Hausner pa je to prilozhnost porabil za to, da se je izognil vsem nadaljnjim stikom s Kamilo Theimer (priche: Alfred Russo, Bernhard baron Ehrenfels, profesor Hausner, odbornik c. kr. kmetijske druzhbe na Dunaju). “Nemogoche je navajati vse podrobnosti. Zadostuje konstatacija, da je Kamila Theimer v kratkem chasu v svojem drushtvu vse tako shujskala, da se je vsem zachela gabiti atmosfera 'Reichsfrauenvereinigung', zlasti pa pristudila Kamila Theimer, katere se je vsakdo po mozhnosti izogibal. Konechno se je drushtvo razshlo” (priche: Alfred Russo, profesor Hausner, Bernhard baron Ehrenfels, dr. Moritz vitez Ertl, dr. Rudolf Führer von Haimendorf, Jakob vitez Mikuli, Ernst Seidler, Hieronimus Köller).

Unichevalni maniji Kamile Theimer pa niso zadoshchali “uspehi” v “Reichsfrauenvereinigung”. Zachela je preganjati tudi razne uradnike na ministrstvu. Njene “zhrtve” so bili zlasti ministerijalni svetnik Friderik Zimmerauer, o katerem pa ni mogla povedati dosti slabega, ministerijalni podtajnik dr. Rudolf vitez Fürer in vladni svetnik Jakob vitez Mikuli. Proti slednjemu je shchuvala s pomochjo izmishljenih navedb. Zlasti zoper dvornega svetnika Zimmerauerja je brez vsakega pametnega vzroka kazala prav besno sovrashtvo (priche: Zimmerauer, vitez Fürer von Halmendorf, vitez Mikuli, vitez Ertl, Köller, Franc Povshe in dr. Lovro Pogachnik). Njeni maniji ni zadostovalo samo poljedelsko ministrstvo. Vtaknila se je tudi v ministrstvo za javna dela, kjer je zachela preganjati vladnega svetnika dr. Fritza Minkusha in ga strahovito obrekovati (prichi: Minkush in dr. Pogachnik).

Poleti 1912 je Kamila Theimer nenadoma prishla v Ljubljano. Nato je shla za nekaj chasa v Istro in na otok Krk. Ob tej prilozhnosti je zachela kazati besno sovrashtvo proti Bogomili Shustershich, vendar ni imela zoper nje nobene druge pritozhbe, razen “da je zh njo tako prijazna”! (pricha: Ema Peche). To, “chisto nemotivirano blazno sovrashtvo” je Kamila Theimer izrazhala tudi letoshnjo pomlad, ko je bivala v Ljubljani (priche: Cecilija Krek, dr. Pogachnik, sestri Lidvina Purgaj, prednica v Marijanishchu, in Isabela Gosak). V Ljubljano je prishla na veliki teden in ostala kakih shest tednov. Vedla se je docela noro, kar dokazujejo naslednja dejstva: “Nastanila se je Kamila Theimer najprej pri gospodichni Ceciliji Krek, sestri drzhavnega poslanca v Ljubljani dr. Kreka. Tu se je vedla tako chudno, da jo je gdchna. Krekova chez dva dni spravila iz hishe, ker je ni mogla vech prenashati. Nato se je preselila v Marijanishche” (pricha: Cecilija Krek). “V Marijanishche je prishla Kamila Theimer nepovabljena, in sicer na Veliko soboto. Opozorili so jo, da ni nich prostora. A ona ni odnehala. Vsilila se je, da sta se morali iz male sobe, kjer sta spali dve redovnici, isti umakniti v docela nepripraven prostor. Chetudi se je Kamili Theimer obrazlozhila ta neprilika in bi vsaka normalna zhenska razumela, da je njen poset nadlezhen, je to ni nich zheniralo. Rekli so ji: 'Nimamo druge sobe,' – odgovorila je: 'Tega ne verjamem.' Rekli so ji: 'Morali bi dve sestri delozhirati, ki potem nimata sobe.' – za to se ni prav nich zmenila. Vztrajala je pri svoji voliji toliko chasa, da so se redovnice (v odsotnosti ravnatelja g. prelata Kalana) udale. Nastanila se je v Marijanishchu in tam ostala kakih 40 dni. Kamila Theimer je v Marijanishchu pripovedovala, da jo je naprosil gospod drzhavni poslanec Povshe, naj vse uredi in pripravi v Marijanishchu, uchni nachrt, stavbeni nachrt itd., da bo vse v redu, che minister pride in da bo ona (Kamila Theimer) sprejela ministra” (prichi: sestri Lidvina Purgaj in Isabela Gosak). Pripovedovala je, da bo poljedelski minister zaradi nje prishel v Ljubljano. Stanoval bo v semenishchu, ona pa ga bo sprejela, ker “zna reprezentirat”. Imela naj bi tudi nalog ministrstva, naj v Marijanishchu sestavi nachrt za seminar uchiteljic za gospodinjski pouk. “Gerirala se je sploh kot odposlanec poljedelskega ministrstva.” Pri tem se je zlasti sklicevala na sekchnega nachelnika Köllerja (priche: Cecilija Krek, S. Isabela Gosak in Franc Povshe). Vendar pa je bilo vse, kar je pripovedovala o svojem ministrskem odposlanstvu, izmishljeno. V ministrstvu she vedeli niso, da je v Ljubljani (priche: poljedelski minister Zenker, vitez Ertl, Seidler, Köller)!

Kamila Theimer je tudi trdila, da so ji na poljedelskem ministrstu ponudili stalno sluzhbo, mesto “konzulentinje” (svetovalke). Ponudbo je odklonila, vendar si je pridrzhala pravico, da jo kasneje sprejme. Dodala je tudi, da je sekchni nachelnik Köller prevzel referat za gospodinjski pouk samo s pogojem, da bo ona prevzela konzulentsko mesto (priche: Povshe, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Cecilija Krek, dr. Pogachnik, Pirc). “Na celi tej pripovedi Kamile Theimer pa ni niti pichica resnice. Nihche v ministrstvu ji ni stavil take ponudbe, nihche ni govoril kaj podobnega. Vse to je Kamila Theimer producirala v svoji lastni fantaziji. Pseudologia fantastica!” (priche: Zenker, vitez Ertl, Seidler, Köller). “Dezhelnega odbornika dr. Lampeta je pripravila Kamila Theimer do tega, da je sploh zh njo konferiral, odnosno jo poslushal, samo s tem, ker se je vpeljala z izmishljeno pretvezo, da je odposlana v Ljubljano od poljedelskega ministrstva, da izdela nachrt in statut za seminar v Marijanishchu in da ima tudi nalogo tukaj pochakati poljedelskega ministra, da ga bode sprejela. Drugache bi se dr. Lampe zh njo niti menil ne bil. Spoznal je kmalu, da ima opraviti z dushevno nenormalno osebo. Tudi dr. Lampetu je Kamila Theimer pripovedovala izmishljotino, da ji je ministrstvo ponudilo stalno sluzhbo kot 'konzulentinja', da pa bo to mesto shele pozneje morebiti sprejela” (pricha: dr. Evgen Lampe).

“Nemogoche je navesti vse nore komade, katere je igrala letoshnjo pomlad v Ljubljani Kamila Theimer, vse izrodke njene bolne fantazije, vse produkte njene 'pseudologiae fatasticae'.” Zato bo poskushal na kratko opisati samo nekaj primerov, je nadaljeval Moshkerc. “Ko se je nastanila pri gospodichni Ceciliji Krek, ji je pravila, da noche stanovati v hotelu 'Union', kajti bila bi v nevarnosti srechati gospo dezhelnega glavarja, in za ta sluchaj natanko vé, da bi potem morala stanovati v dezhelnem dvorcu – chesar pa noche na noben nachin. Isto je pripovedovala tudi sestram v Marijanishchu. Dva dni pozneje, na Veliko nedeljo, pa je ista Kamila Theimer shla popoldne naravnost v dvorec in vprashala za glavarjevo gospo, katere tachas ni doma bilo. Pustila je pri portirju svojo vizitko in izjavila, da bo she enkrat prishla. In res je priletela Kamila Theimer ob osmih zvecher zopet v dvorec. Ko ji je portir rekel, da gospe glavarice she vedno ni doma, je jela krichati, da to ni res, da jo je videla, ko se je pripeljala – in portir je imel dosti truda, da jo je odpravil” (priche: Cecilija Krek, sestra Lidvina Purgaj in Franc Jeram, portir v dezhelnem dvorcu v Ljubljani). Trdila je, da je uspela spraviti iz ministrstva dvornega svetnika Friderika Zimmerauerja, ker je zanich gospodaril. Dolgo je zbirala dokaze, ko pa je bila mera polna, jih je z “malim pisemcem” poslala nekemu patru, ki je imel vpliv pri vojvodinji Hohenberg. Pater je interveniral v Belvederu in Zimmerauer je v nekaj dneh moral iti. O Zimmerauerju je uspela ugotoviti, da je sleparil pri subvenciji neke gospodinjske shole in da so se na tej sholi godile z dekleti nelepe rechi, pri chemer je bil tudi sam udelezhen (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Ema Peche, dr. Pogachnik).

“A vse, kar je pripovedovala Kamila Theimer o dvornem svetniku Zimmerauerju, je gola izmishljotina. Edina podlaga teh pripovedk je 'pseudologia fantastica' Kamile Theimer. Dvorni svetnik Zimmerauer je she danes v aktivni sluzhbi poljedelskega ministrstva in uzhiva sploshno sposhtovanje” (priche: ekscelenca Franc Zenker, Zimmerauer, vitez Ertl, Seidler in Köller). She lepshe stvari pa je trdila o dr. Fritzu Minkushu, bivshemu uradniku ministrstva za javna dela na Dunaju. Zatrjevala je, da si shteje v posebno zaslugo, da ga je “vrgla iz ministrstva”. Z dragimi pojedinami je namrech zapravljal drzhavni denar, v zavodu za chipkarijo, ki je bil pod njim, ni bilo vse v redu, svoje stanovanje pa je imel urejeno kot “bordel”. Shlo naj bi tudi za veliko drzhavno podporo za chipkarstvo. Nadvojvodinja Marija Jozhefa bi morala podpisati to proshnjo, vendar ni hotela o Minkushovih napakah nich slishati, ker ji je njena dvorna dama, obmejna grofica Pallavicini, ki je Minkushova ljubica, pripovedovala o njem le dobre rechi. Kamila Theimer je dobila dokaze proti Minkushu pri zvezi industrijalcev. Z njimi se je podala k princezi Schwarzenberg. Globoko v noch sta tuhtali, kako bi preprechili nadvojvodin podpis. Uspeli sta s pomochjo ministra za javna dela in Minkush je moral iz ministrstva (pricha: dr. Pogachnik). Vsa zgodba Kamile Theimer o Minkushu je znova le izmishljotina, izrodek njene bolne fantazije. Res je zapustil ministrstvo, a zato, da je prevzel vodstvo leta 1911 ustanovljene druzhbe “Österreichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, katere delovanje je she danes pod protektoratom nadvojvodinje Marije Jozhefe. Minkush je sploshnosposhtovani predsednik te druzhbe, ki uspeva pod njegovim modrim in poshtenim vodstvom. V poslovnem letu 1912 je na primer dosegla toliko chistega dobichka, da so druzhabniki prejeli 5 % dividende, kar je za zachetek krasen uspeh (priche: ekselenca dr. Otokar Trnka, minister za javna dela na Dunaju, Minkush, Ivan Vogelnik, c. kr. nadzornik na Dunaju III 2, Blattgasse 4, Maks Holler, voditelj, prav tam, Gustav Bellak, prokurist c. kr. Länderbanke na Dunaju, N. Müller, podpredsednik druzhbe “Österreichische Hausindustriegesellschaft m. b. H.” na Dunaju, Blattgasse 6). O svoji lastni materi je Kamila Theimer pripovedovala, da je goljufala ocheta in da je njena mlajsha sestra od drugega ocheta, kar je znova izrodek njene fantazije (pricha: Cecilija Krek). O cesarskem svetniku Gustavu Pircu pa je trdila, da jo hujska (“Der Pirc schürt.”), kar ni res (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, Pirc). “Oblika, v kateri se je izrazhala Kamila Theimer o raznih osebah, je tudi znachilna za dushevno stanje te dame, ki je bila delezhna zelo fine izobrazbe. Izrazila se je n. pr. o drzhavnih poslancih gg. dr. Koroshcu, Povshetu, dr. Shustershichu in vitezu Pogachniku takole: 'Koroshec ist ein Schwein, Povshe ist ein Schwein, Shustershich ist ein Schwein, Pogachnik ist ein Schwein – alle sind Schweine.' O poslancu dr. Koroshcu in o dezhelnem odborniku dr. Lampetu je pa posebej trdila, da nima ne eden ne drugi nich vere” (pricha: Cecilija Krek). Kamila Thimer je trdila, da ji je ministrstvo naklonilo 1.000 kron podpore, a jo je odklonila (prichi: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak). V resnici je podporo sprejela (priche: vitez Ertl, Seidler, Köller, vsi c. kr. sekchni nachelniki na Dunaju).

Posebno poglavje v dokaznem gradivu, ki ga je naslovil “Kamila Theimer kandidira za dezhelno glavarstvo na Kranjskem”, naj bi po Moshkerchevem mnenju drastichno osvetlilo bolno dushevno stanje Kamile Theimer. Poglavje naj bi dokazovalo, da nobena norost ni dovolj velika, da zanjo ne bi bila zmozhna Kamila Theimer. “Kamila Theimer je zasnovala letoshnjo spomlad resen nachrt, da postane Kranjcem dezhelna glavarica. In ta nachrt jo je zadrzhal shest tednov v Ljubljani. Izjavila je kategorichno zahtevo, da mora drzhavni poslanec komerc. svetnik Povshe postati njen mozh in dezhelni glavar. Ona pa da bode Kranjcem dobra dezhelna mati. Razlagala je, kako pridno in uspeshno hoche delovati za blagor Kranjcev kot dezhelna glavarica in da ravno take zhenske, kot je ona, manjka Kranjcem, Za reprezentacijo da sicer ne bode, pach pa za delo! In ta svoj nachrt je zasledovala z veliko vehemenco. Nekega lepega dne je izjavila, da je 'vse v redu' in da bo v petih tednih zhe svatba!” (priche: sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, dr. Lampe, dr. Pogachnik). “Razume se samoposebi, da drzhavni poslanec Povshe ni storil nichesar, kar bi opravichevalo tako govorjenje Kamile Theimer. Ravno nasprotno: Ko je gospod Povshe izvedel o naklepih Kamile Theimer na njegovo osebo, ji je odlochno izjavil, da je ne bo vzel in da naj ga pusti v miru prezhiveti, kar mu je she usojeno zhiveti” (priche: Franc Povshe, Pirc in dr. Pogachnik). Nato pa je Kamila Theimer pisala Povshetovi hcherki Erni Krajec noro pismo, v katerem ji naznanja, da mora njen oche odlozhiti vse mandate (priche: Povshe, gospa Erna Krajec in dr. Pogachnik). “Pri vsem tem je zelo zanimivo, kako se je razlichno in protislovno izrazhala o gospodu poslancu Povshetu,” lahko nadalje preberemo v obsezhnem obrambnem spisu Slovenchevega urednika: “Navedel sem zgoraj pod 7/f, da ga je enkrat imenovala 'preshich'. Potem zopet ga je nazivala 'ein alter Esel'. Potem ga je zopet imenovala 'staro klepetuljo' ('eine alte Klatschbase'), nadalje da je dvojezichen ('doppelzüngig') in da igra 'eine erbärmliche Rolle'. Obratno ga je zopet hvalila: 'da ji je zelo simpatichen, da je silno blag in dober chlovek' itd. Tudi je poudarjala, da je dushevno in telesno mnogo bolj krepak in mlad, odkar mu je umrla pokojna soproga, ki da ga je zelo trdo komandirala, celo polovico poslanskih dijet da je moral tochno vsakokrat odrajtovati! Tudi je Kamila Theimer enemu pripovedovala, da jo sili drzhavni poslanec dr. Krek, naj porochi iz politichnih vzrokov poslanca Povsheta, da se pa ona v to ne poda – potem pa je zopet zahtevala, da ji mora dr. Krek preskrbeti Povsheta za mozha. Enkrat je pravila, da bi Povsheta rada vzela, che bi jo hotel, – pa je noche. Drugich pa zopet, da jo Povshe takoj vzame, che ga ona le hoche itd. Tudi je poudarjala (vedno v zvezi s poslancem Povshetom), da si je ona v svesti svojih 'zaslug za dezhelo' in da bi bila gotovo dobra dezhelna mati'. Skratka: enkrat je Povsheta psovala, drugich hvalila. Enkrat ga je odklanjala, drugich hrepenela po njem in tretjich ga je kategorichno zahtevala. Tudi je povrhu she vchasih pretila, da se bo mashchevala, che ga ne dobi in che on ne postane dezhelni glavar in ona zh njim glavarica!” (priche: Cecilija Krek, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak, dr. Pogachnik in dr. Lampe). “V neposredni zvezi z brezuspeshnimi naskoki na Povshetovo roko in dezhelno glavarstvo so nora pisma, s katerimi je Kamila Theimer bombardirala razne odlichne osebe v Ljubljani. Omenil sem zhe zgoraj noro pismo Erni Krajchevi, kjer je zahtevala odlozhitev mandatov poslanca Povsheta. Gospej dezhelni glavarici je pa pisala pismo z dne 23. aprila 1913. Na chelu tega pisma stoji sledecha konfuzna, docela izmishljena trditev: 'Ich erfahre soeben zu meinem allerhöchsten Erstaunen, daß gestern Dr. Pogachnik im Auftrage Ihres Herrn Gemahls bei Herrn Povshe war, um ihn zu fragen, ob er die Absicht hege, mich zu heiraten.' To je goli izrodek bolne fantazije, gola izmishljotina. 'Pseudologia fantastica!' Vse do pichice neresnichno” (prichi: dr. Pogachnik in Povshe). “Dr. Pogachnik je bil sam dobil od Kamile Theimer noro pismo, v kojem je stalo, da ona zahteva zase in za poslanca Povsheta satisfakcijo in zhuga s konsekvencami. Ker se je dr. Pogachniku silno neumno zdelo, da zahteva Kamila Theimer satisfakcijo tudi za Povsheta, je shel h gospodu Povshetu vprashat, zakaj da Kamila Theimer zahteva zanj satisfakcijo in kakshno satisfakcijo da ima on dobiti. Na to mu je poslanec Povshe odgovoril, da ona nima nobene pravice, zahtevati zanj kako satisfakcijo. Bil je zelo hud, kako se je Kamila Theimer drznila zahtevati 'zadoshchenje' v njegovem imenu” (prichi: Povshe in dr. Pogachnik). Nora pisma je poshiljala tudi dezhelnemu odborniku dr. Lampetu. V pismu z dne 4. aprila 1913 mu pishe: “Was ich mich noch vor 14 Tagen fanatisch weigerte, bin ich heute bereit zu tun: Povshe zu heiraten. Obzwar er nun Alles weiß, will er seltsamer Weise noch und ich glaube beinahe jetzt nach mehr als früher” (pricha: dr. Lampe). “Ponudil sem zhe zgoraj dokaz, da g. poslanec Povshe ne le, da ni pritrdil njenim zheljam, marvech nasprotno ji je izjavil precizno, da je ne vzame. Sploh ni poslanec Povshe storil nichesar – ne direktno, ne indirektno kar bi njo opravichevalo k trditvi, da je pripravljen jo porochiti. Tako tudi ona ni prishla v polozhaj 'braniti se' ali celo 'fanatichno braniti se', vzeti ga. Vse to je prost produkt njene bolne domishljije” (pricha: Povshe). “V istem pismu pishe Kamila Theimer glede na namishljeni zakon s Povshetom: 'Die Anwartschaft der Nachfolger Shustershich zu werden, soll mein Brautgeschenk sein!' – Nadalje: 'Ich glaube nicht, daß Povshe vor Erna ein Geheimnis hält und wenn sie mir auch heute äußerst zuvorkommend begegnet, schließlich wissen kann man nie. Auf dem glatten Parkett eines Ministerhotels wäre ich nicht am Platz – aber eine gute Landesmutter wäre ich, die zwar nicht representieren könnte, aber ein Herz für das Volk, sein Volk hätte.' / In konchno she: 'Ich habe aber die Empfindung, daß ein gutter Gott mir den Weg zu Ihnen weis. Sie werden die verworrenen Fäden zum Besten aller lösen.' – Take blaznosti je pisala Kamila Theimer dne 4. aprila t. l.” (pricha: dr. Lampe). Naslednje pismo Kamile Theimer dr. Lampetu je datirano z 9. aprilom 1913 in se zachne s stavkom: “'Bitte, glauben Sie nicht, daß ich Sie mit Briefen bombardieren will...' Nadalje: 'Mir graut in der Früh vor dem Tag, am Abend vor der Nacht noch mehr.' Nadalje: 'Ich gestehe es ehrlich, ich bin am Ende meiner Kräfte und lange halte ich dieses Leben nicht mehr aus.' – Tudi razlaga v tem pismu, da je njena narava taka, da vse vzame 'grozno tragichno'” (pricha: dr. Lampe). V tretjem pismu dr. Lampetu z dne 22. aprila 1913 Kamila Theimer znova poudarja, da bo vztrajala pri zahtevi po zadoshchenju zase in za Povsheta – drugache pa bo shla k liberalnim listom! Za Povsheta zahteva obvezno izjavo poslanca dr. Kreka, da je Povshe njegov kandidat za naslednika dr. Shustershicha, in sicer to pot “brez ozira na njeno osebo”! Nadalje naznanja, da si je priskrbela vse potrebno za samomor “in da ji ni na nichemur in nikomur na tem svetu kaj lezheche!” Poudarja, da bo kmalu konec njene potrpezhljivosti in njenih fizichnih in dushevnih mochi: “Es ist alles vorbereitet und ich brauche nur die Lunte an die Zündschnur zu legen, damit das volle Pulverfaß explodiert.” To je bila njena pretnja v primeru, che ne bosta dobila s Povshetom zadoshchenja. Zadnje pismo je datirano z 29. aprilom 1913. V njem med drugim pishe: “Auf die Schweinerei von Shustershich mit dem Seminar verlange ich seine sofortige Beseitigung, sonst schaffe ich mir ein Recht auf eigene Faust.”, kar pa je docela nori stavek, ki je brez vsake podlage, kajti “svinjarija s seminarjem”, o kateri pishe, obstoji samo v bolni fantaziji Kamile Theimer in nikjer drugje. “Potem pride sledechi blazni odstavek,” je nadaljeval Mihael Moshkerc. “Bezüglich des Modus meiner Auseinandersetzung mit Krek habe ich mit Povshe folgendes und zwar in Gegenwart von Pirc verabredet. Er kommt mit Krek zwischen dem 5.-8. Mai zu mir nach Wien wohin ich morgen Abend fahre. Ich rede zuerst mit Krek allein, währeddessen wartet Povshe nebenan in der Kirche oder in Kaffehaus und Povshe kommt dann nur zur Apotheose (!!). Povshe hat sich dazu ehrenwörtlich mit Handschlag von Pirc verpflichtet” (pricha: dr. Lampe). Da bi se Povshe s chastno besedo zavezal, da bo prishel k “apoteozi”, je popolna izmishljotina (prichi: Povshe in Pirc). V istem pismu grozi Kamila Theimer z najsrditejshim bojem zoper celotno SLS, che njene zahteve ne bodo izpolnjene, in pristavlja: “Das Recht ist auf meiner Seite und so gutmütig ich bin, wenn man mich in Ruhe lässt, so führe ich eine gute Klinge, wenn gereizt, und meine Hiebe pflegen an der empfindlichsten Stellen zu treffen” (pricha: dr. Lampe). “Samomorilni poizkus”, ki je bil omenjen v prvi Moshkerchevi inkriminirani notici, izhaja iz razlichnih dejstev, tako iz odstavka o samomoru iz pisma dr. Lampetu in dogodka, ki se je pripetil v Marijanishchu. “Nekega dne je Kamila Theimer sprejela v Marijanishchu v navzochnosti poslanca Povsheta pismo, katero jo je ochividno silno razburilo. Nato je dalje chasa (chetrt do pol ure) s Povshetom med shtirimi ochmi konferirala. Po tem pogovoru je poslanec Povshe opozoril sestro prednico, naj pazi podnevi in ponochi na Kamilo Theimer, da si ne bo kaj naredila. Kamila Theimer mu je bila namrech razkrila samomorilen namen” (priche: Povshe, sestri Lidvina Purgaj in Izabela Gosak). Nato je Kamila Theimer pisala gospodichni Ceciliji Krek, da se ima zgolj Povshetu zahvaliti, da je she pri zhivljenju (pricha: Cecilija Krek). “Iz teh fakt – ki niso ostala tajna – je nastala novica in se razshirila po Ljubljani, da je Kamila Theimer izvrshila samomorilni poizkus. Novica je imela tedaj trdno realno podlago.”

Glede druge inkriminirane notice “Prizor, vreden Cervantesovega peresa”, pa je bil pricha dogodku poslanec Povshe, ki ga je she isti dan opisal drzhavnima poslancema Francu Jaklichu in Francu Demsharju (priche: Povshe, Franc Jaklich, drzhavni poslanec v Dobrepoljah, in Franc Demshar, drzhavni poslanec v Selcih pri Shkofji Loki). Drugi dan je o dogodku povedal Jaklich chlanu urednishtva Slovenca, nakar je Moshkerc sestavil inkriminirano notico (pricha: Jaklich). Kar pa zadeva tretjo inkriminirano notico “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”, pa je Moshkerc zatrdil, da je “pseudolgia fantastica” pri Kamili Theimer zadostno dokazana. Vsebina chlanka pa tako in tako ni naperjena proti Kamili Theimer, temvech proti nekaterim, njemu neznanim osebam v liberalni stranki. Gre samo za polemichno notico zoper NNS, ki Kamile Theimer prav nich ne briga.

Ob koncu je Moshkerc zapisal she odlochilen dokazni predlog. Zatrdil je, da bo s pomochjo “zvedencev-psihijatrov” namrech lahko dokazal, da je Kamila Theimer v resnici blazna, da je njeno obnashanje patoloshko in da sodi v sanatorij. “Izvedenci naj se zaslishijo potem, ko bode dovrsheno dokazovanje s prichami, da si morejo psihijatri ustvariti popolnoma objektivno sliko obnashanja te zhenske, vseh njenih psihichnih svojstev, pa tudi njene preteklosti. Tudi predlagam, da se potem dá izvedencem-psihijatrom zadostna prilika, da Kamilo Theimer tudi neposredno temeljito opazujejo, predno izreko svojo sodbo.”¹⁴⁵

Slovenski narod je obsezhne Moshkercheve dokaze najprej komentiral s podatkom, da je ponatis tovrstnih dokazilnih listin, dokler jih ne uporabijo pri glavni razpravi, prepovedan po VII. chlenu tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862, shtev. 8 drzh. zak. za leto 1863. Znano je, da je ta zakon she vedno v veljavi, saj je njegova ostrina leta 1909 zadela odgovornega urednika Slovenskega naroda. Zato so bili zelo presenecheni, da Slovenec ni bil zaplenjen. Po pojasnilo so se pri Slovenskem narodu obrnili na dr. Alojzija Kokalja (1869-1931),¹⁴⁶pravnega zastopnika Kamile Theimer, ki je povedal, da je takoj v soboto, ko je v Slovencu opazil ponatis Moshkerchevih dokazov, opozoril drzhavno pravdnishtvo, vendar ne zato, ker bi se njegova stranka morda bala javnega ponatisa dozdevnih dokazov, temvech da bi se ugotovilo, che ni potekala obramba proti obdolzhitvam njegove stranke zhe od zachetka z zakonito prepovedanimi sredstvi. Kokalj je dodal, da je drzhavnemu pravdnishtvu she celo hvalezhen, ker ni zaustavilo ponatisa “dokazov resnice” in s tem preprechilo, da ne bi javnost zhe sedaj izvedela, kako brezpomembne “dokaze” je zbral odgovorni urednik Slovenca zoper tezhke in naravnost “usodepolne” obdolzhitve in obtozhbe Kamile Theimer, ki se jih niti dotakniti ni upal, kaj shele, da bi jih poskushal omajati ali celo ovrechi!¹⁴⁷

Alojzij Kokalj

Ker je drzhavno pravdnishtvo iz razumljive tolerantnosti dovolilo, da je Slovenec natisnil svoj “dokaz resnice” (dokaze), so tudi shirshi krogi lahko spoznali ta umotvor, je nadaljeval Slovenski narod, v chigar predalih naj bi po mnenju Slovenca bujno uspevala “Pseudologia fantastica histerichne zhenske”, saj so se vodstva liberalne stranke in zhurnalistike “polastili ljudje banditskih nachel”, ki izrabljajo “najfantastichnejshe lazhi, notorichna obrekovanja”.¹⁴⁸ Ne ve pa se, zakaj je Slovenec zatajil, da je ta dokaz signiral dr. Vladislav Pegan, se je sprasheval Slovenski narod. “Pa ne, da chuti sicer ne ravno skromni dr. Pegan, kako klavrno skrpucalo je ta 'dokaz resnice' in da sam ni pustil natisniti svojega imena?” Kot je znano, ima tozheni odgovorni urednik po zakonu zelo dragoceno pravico: “Dovoljeno mu je namrech, da sme trditi kar hoche in sme lagati kolikor hoche in kakor hoche in more. Kdor prechita dokaz resnice, ta dobi najprej vtis, da se je g. Moshkerc prav izdatno posluzhil svoje tozhenske pravice, da sme lagati kar hoche in kolikor hoche.” To pa je seveda popolnoma brez pomena, kajti odlochilno je samo to, kar se lahko ugotovi z dokazi in prichami, in ne, kar trdi obtolzhenec. V vech primerih je dvomljivo, che bo ponujeni materijal veljal za dokaz pred sodishchem. Ni znano, che je v Moshkerchevih dokazih kaj resnice in koliko, a tudi che bi bili delno resnichni, to she ne dokazuje, da je umobolna. “Vse kar navaja Moshkercheva vloga, pricha le, da je Kamila Theimer bojevita natura, pogumna in neustrashna zhenska, ki je zhe marsikako vojsko z visokimi ljudmi izvedla in zna svoje pravice in svoje interese braniti do skrajnosti, da je ni ugnati niti ukrotiti, da ima dober jezik in ostro pero. Zhenska takega temperamenta in takega poguma je sicer sicer jako nevarna nasprotnica in sovrazhnica, toda umobolna ni. Sicer pa so zhe chlanki, ki jih je priobchila v 'Slov. Narodu' pokazali, da je izredno inteligentna. Takih chlankov ne znajo pisati ljudje, ki so umobolni.” Kdor bo natanchno prebral ta “dokaz resnice”, bo zlahka spoznal njegov glavni namen: z zaslishanjem vseh mogochih in nemogochih prich kolikor se da zavlechi preiskavo. “Sicer pa je nad vse znachilno, da med vsemi mnogoshtevilnimi prichami, ki so predlagane ni tiste priche, ki pozna g. Theimerjevo najbolje in najdlje in bi lahko najvech povedala – dr. Kreka.”¹⁴⁹ Cheprav klerikalni listi vedno in povsod razglashajo in hochejo tudi s pomochjo “izkushenega” psihiatra dr. Ivana Zajca dokazati, da je Kamila Theimer histerichna, se je Slovenskemu narodu zdelo, da bo Kamila Theimer “postala historichna v zgodovini nasilne in nechedne klerikalne politike na Kranjskem”.¹⁵⁰

“... BLAZNA, PARDON, HISTERIchNA NOBLESA...”

Sledila so nova dokazovanja Kamile Theimer o lastni strokovni usposobljenosti in dushevnem zdravju, na primer objava odlomkov stenografskega zapisnika dunajske komisije glede ankete o izpolnjevanju kmetijskega gospodinjskega pouka.¹⁵¹ Komisija se je sestala 28. decembra 1912, prav na tisti usodni dan, na katerega se bo Kamila Theimer kmalu sklicevala pri svojih obtozhbah zoper dr. Kreka. Poleg poljedelskega ministra, sekcijskih nachelnikov, dvornih svetnikov in Kamile Theimer sta se seje udelezhila tudi Krek in Povshe.¹⁵² Na seji so mnogi izmed prisotnih izvedencev dali prav njej in se ji v imenu c. kr. poljedelske druzhbe zahvalili za izreden trud, ki ga je imela v zadnjih dveh letih pri Poljedelski drzhavni zhenski zvezi, ki se je nedavno razshla. Glede dokaznega gradiva v zadevi Moshkerc, ki ga je dr. Vladislav Pegan izrochil sodniku, pa je trdila, da ne ve, ali se je “res tezhko odlochiti ali je to gobezdavo skrpucalo bolj neumno ali bolj podlo”. Gradivo je Pegan zato samo podpisal, odklonil pa je nositi odgovornost zanj. Namen neskonchne liste prich je, da bi se obravnava chim bolj zavlekla, kar pa se ne bo posrechilo. Odlochno bo namrech zavrnila izjave laikov, saj ne morejo veljati za preizkusno sredstvo njene dushevne zmozhnosti. Povsod po svetu so za sodne ugotovitve o dushevnem stanju kake osebe pristojni strokovni izvedenci – psihiatri. Na zheljo sodishcha se je pripravljena podvrechi preiskavi “priznanih kapacitet na polju zhivchnih in dushevnih bolezni”. Sodishchu bo predlozhila tudi svoje “pisateljske proizvode iz novejshega chasa” (chlanke), objavljene v pomembnih nemshkih chasnikih, “ki bodo kot dushevni proizvodi nenormalne osebe gotovo vzbujali upravicheno pozornost”. Moshkercheva trditev, da je dushevna bolna in da boleha za”pseudologia fantastica”, je lazhna in z njo se ne bo uspel izogniti odgovornosti. Kljub temu, da izjavlja, da ta njegova trditev ni bila naperjena zoper njo samo, temvech proti liberalnim chasopisom, se odgovornosti ne bo mogel izogniti.

“Ne liberalno chasopisje, marvech jaz, tozhiteljica, sem te javne obdolzhitve s svojim polnim imenom podpisane, obelodanila, vzdrzhujem jih v polnem obsegu in zahtevam zato tudi, da se meni, tozhiteljici, dokazhe, da je vse lazh in obrekovanje in sicer ne morda dokazhe z zhensko klepetavostjo in s prichami, ki nimajo s stvarjo nichesar opraviti, marvech s sodnimi dejstvi, proti katerim ni nikakrshnega pomisleka. Kljub temu pa, da bom sodno odklonila od g. Moshkerca podani dokaz resnice, se hochem vendar baviti na tem mestu z nekaterimi podrobnostmi tega dokaza.” Nikakor ni dedno obremenjena, saj njena mati ni bila blazna, “pach pa je postala 10 let po mojem rojstvu vsled hudega vnetja zhivca v bedru (ishias) morfinistka”, je trdila Kamila Theimer. In tudi njena sestra ni blazna, vendar je postala po prezgodnji smrti mozha po mnenju Kamile Themier pretirano pobozhna. Nikoli ni bila v sanatoriju, le letos pozimi se je zdravila zaradi hude hibe srchne zaklopke v bolnishnici nadvojvodinje Sofije na Dunaju, kjer je kot “sekundarka” zaposlena njena druga sestra, primarij v tej bolnishnici pa je docent pl. Jagich, eden izmed najslovitejshih strokovnjakov za srchne bolezni. Obzhalovati je, da sestre v Marijanishchu in Cecilija Krek ne zmorejo razlochevati med pridobljenim morfinizmom, srchno hibo in blaznostjo, vendar pa bo to dejstvo tezhko zadostovalo za potrditev izmishljene trditve o njeni dedni obremenjenosti. Z dr. Ivanom Zajcem se je seznanila dan po evharistichnem kongresu v Ljubljani leta 1912 na njegovo lastno zheljo. Izvedel je, da naj bi se istega dne zvecher skupaj s Krekom odpeljala na Dunaj. Prosil jo je, naj uporabi svoj “notorichni vpliv na dr. Kreka tako, da bi ta prenehal nasprotovati temu, da bi se v bodoche izobrazba uchiteljic gospodinjstva prenesla na sholske sestre Marijanishcha, ki jih jaz in g. dr. Zajec enako visoko sposhtujeva. Brez komentarja,” je zakljuchila Kamila Theimer.

Glede chasnika Neues Wiener Tagblatt je poudarila, da ni nikoli imela majhne sluzhbice, temvech je bila celih 10 let njegova redna “feuilletonistinja”. Sodelovala je tudi pri ustanovitvi Frauenzeitunga. Do prepira s tem listom je prishlo zaradi vprashanja “'Svobodne shole' in razporoke”. Cheprav je glede verskih vprashanj svobodomiselka, je v tem primeru zagovarjala nravstveno katolishko stalishche. Zato je takrat odlochno odklonila podpisati propagandne pole za obe “svobodomiselni akciji”, ki so takrat krozhile po Dunaju. Za pricho je navedla svojega “visokosposhtovanega dolgoletnega prijatelja in pokrovitelja milostljivega gospoda opata emavshkega, Albana Schachleiterja”. Upa, da bodo Slovenchevi bralci njegovo mnenje znali enako ceniti kot trditve g. Viljema Singerja in najshirshim krogom kot njej sami neznanega g. Prügella. Poudarila je, da je bilo takrat na njeni strani brez izjeme vse avstrijsko katolishko chasopisje. V afero Minkush, Zimmerauer in Russo se tokrat ne zheli spushchati, che pa bo sodishche to zahtevalo, je rade volje pripravljena dati na razpolago ves bogati material o tej aferi, ki je v njenih rokah. “Od nekdaj sem zhe imela to za se in za druge morda neprijetno posebnost, da sem polagala na notranjo chistost chloveka prav toliko vazhnost, kakor na njegovo zunanjo, zlasti pa sem vedno imela, kakor izprichuje moj sedanji pravni sluchaj, nepremagljivo mrzhnjo proti izrabljanju uradnih sluzhb in chastnih mest v osebne svrhe.

Che je ta moja posebnost in mrzhnja 'histerichna', o tem se preprichati, bo gospod dezhelni glavar kranjski in visokosposhtovani zaupnik krone v prijetnem polozhaju, ako bo po procesu zaprosil za avdijenco...

Kakshno vrednost in kakshen pomen imajo iz narodno-gospodarskih in ministrskih krogov citirani svedoki, dokazujejo brez vsakega nadaljnega pojasnjevanja besede njegove ekscelence g. poljedelskega ministra, ki sem jih navedla zhe zachetkoma, in pismo g. barona Ehrenfelsa.” Kljub temu zheli znova poudariti, da ji je zhe februarja tega leta sekcijski nachelnik Köller ponudil mesto “konsulentinje za kmetijski gospodinjski pouk”. Ponudbe ni mogla sprejeti zaradi svojega razrahljanega zdravja. Odkar se je 1. maja vrnila z Dunaja, je bila samo enkrat v c. kr. poljedelskem ministrstvu, in sicer zato, da je prosila za sluzhbo za bivsho tajnico pri poljedelski drzhavni zhenski zvezi gdch. Hofbauer. Sluzhbo ji je sekcijski nachelnik Ertl na njeno proshnjo tudi priskrbel. Zato je nedavno objavljena Slovencheva notica “Slika, vredna Cervantesovega peresa” navadno nizkotno obrekovanje s strani Moshkerca in njegovih “zaplechnikov”, kar bo tudi dokazala na sodishchu.

Glede raznih citatov iz njenih pisem, je predlagala, naj objavijo celotna pisma, kajti che so zhe samo posamezne tochke tako zanimive, bodo cela pisma naletela na she vechjo pozornost bralcev. Zato ima en sam odgovor: “Ven s celimi pismi!” Tudi na sodishchu bo vztrajala, da se bodo njena in Krekova pisma predlozhila porotnikom, kar bo privedlo do Krekovega “moralichnega obglavljenja”. Sprashevala se je tudi, zakaj Krek ni naveden med prichami. “Che se kljub nezaslishani provokaciji tega takozvanega 'dokazilnega materijala' she vedno obotavljam izrochiti v moji roki se nahajajocho korespondenco javnosti, se zgodi to samo zato, ker sem jaz, ki sem razzhaljena, bolj plemenita, kakor 'prijatelji' in sestra in ker bom zadala gosp. dr. Kreku, ne glede na vse to, kar mi je storil, smrtni sunek shele takrat, kadar bom k temu prisiljena vsled samoobrambe, da shchitim svojo chast; prej ne, potem pa gotovo, ker konchno imamo pri vseh ozirih nasproti drugim tudi dolzhnosti napram samemu sebi.” Prepise nekaterih Krekovih pisem je poslala tudi na ordinariat, a ne iz sovrazhnosti proti Kreku,

temvech zato, da prepricha ordinariat, kakshna nevarnost preti Kreku, “che bodo she naprej hodili pota, ki jih hodijo sedaj”. Gospodichno Cecilijo Krek pa naj bo v dno dushe sram, ker je ona tista, ki izrocha pod nozh brata, kateremu se ima zahvaliti za vse, saj je Krek skrbel za njo, kar med tisoch brati stori le eden.

Izrekla pa je tudi zahvalo: “Zahvaljujem se na tem mestu gospodu Povshetu javno iz dna dushe, da je svoj chas preprechil, da bi bila g. dr. Kreku na njegovo nujno proshnjo vrnila pisma, kakor sem to hotela storiti v svoji blazni, pardon, histerichni noblesi. Da je zhelel g. Povshe ohraniti to orozhje manj radi mene kakor radi sebe, ne izpremeni nichesar na stvari, ker je efekt za mene isti.”

Pohvalila se je, da za presojo lastnega znachaja lahko predlozhi na ducate pisem znancev iz najvishjih avstrijskih krogov, ki jih hrani za sodno razpravo. Pismo, ki ga je napisal eden izmed najvplivnejshih in najuglednejshih cerkvenih dostojanstvenikov, je zhe poslala knezoshkofu Jeglichu. Drugo pismo, v katerem se ji druzhinski zdravnik zahvaljuje za skrbno strezhbo njenega ocheta, ki je umrl leta 1910, pa je objavila v svojem chlanku. Chlanek je zakljuchila z opozorilom, da bo ob vsakem poskusu, da bi se preprechila obravnava pred porotniki v avgustu, odgovorila s takojshnjo objavo Krekove korespondence: “Ali chastno izjavo in preklic vseh obrekovanj, ali pa rehabilitacija v sodni dvorani, in sicer ne prelozheno ad calendas graecas, marvech v avgustu.

To je moja dobra pravica in to si bom, kakor recheno, izsilila, che treba, tudi s silo. Da pri tem 'prisiljenju' potem ne bo vech mogoche jasno izrechenih zhelj od 'zgoraj' prezreti, samo ob sebi umevno, ni moja krivda, marvech le krivda onih, ki so me prisilili k temu in kateri bodo zaradi neuposhtevanja teh zhelj tudi primerno kaznovani.”¹⁵³

Zagovor Kamile Theimer se je nadaljeval tudi v naslednji shtevilki Slovenskega naroda. Na izjavo, objavljeno v Slovencu, da je najprej odklonila podporo c. kr. poljedelskega ministrstva, potem pa jo vzela, je bil njen odgovor preprost: leta 1911 je na predlog poljedelskega ministrstva opravila shtudijsko potovanje v Nemchijo in Belgijo, stroshke zanj ji je povrnilo ministrstvo. Naslednje leto ji je ministrstvo ponudilo denarno nagrado za njene zasluge “za povzdigo” gospodinjskega kmetijskega pouka v Avstriji, vendar jo je odklonila in predlagala, naj ministrstvo raje daruje zhenski drzhavni zvezi za uchna sredstva 1.000 K. Priblizhno 400 K od tega zneska je bilo v obliki razlichnih uchil poslanih tudi na Kranjsko.¹⁵⁴ “Gdchna. Kamila Theimer, katero so mislili najprej dunajski krshchanski socialci spraviti v delavsko ministrstvo, je prishla po intervenciji dr. Janeza Evangelista Kreka na Marijanishche v Ljubljano, kjer naj bi bila osnovala po nalogu poljedelskega ministrstva gospodinjsko sholo za poljedelski pouk. Na Dunaju je she izpoznala dr. J. E. Kreka ter imela zh njim intimno prijateljstvo,” nam povzrochiteljico shkandala povsem drugache kot Slovenec v chlanku “Avgijev hlev” predstavlja kranjska Sava. “Znano je, da se borita v Slov. ljudski stranki dve struji za prvenstvo. Eno vodi dr. Shustershich, drugo dr. Krek. Tudi Povshe pripada tej zadnji struji. Dr. J. E. Krek si je pa – da paralizira Shustershichev politichni vpliv – izmislil prav probaten nachin. Gdchna. Kamila Theimer naj bi bila porochila g. Povsheta. Na ta nachin bi bil Shustershich s svojo soprogo vred izoliran, ker bi si bil Povshe po svoji soprogi pridobil na Dunaju vech vpliva. Gospodichna Kamila Theimer pa je ta nachrt odklonila in prijateljstvo z dr. J. E. Krekom se je tudi razdrlo. Katolishki poshtenjak pa je izrabljal njeno ime in ko je Kamila Theimer zahtevala zadoshchenja, ga je zaman iskala pri vseh voditeljih S.L.S. Ker so na ta nachin odpadli vsi obziri, objavlja v 'Slov. Narodu' prav zanimive stvari.

Marsikaj zanimivega je posneti iz teh razkritij. Tako izvemo, da je v dezhelnem dvorcu poleg dr. Shustershicha gospodar tudi njegova velecenjena gospa.” Na zborovanju delegacij v Budimpeshti naj bi se Shustershich kar topil od same lojalnosti. Medtem pa so slovenski katolishki poslanci v drzhavnem zboru obstruirali drzhavne potrebe. “Grof Stürgkh je torej stopil do Shustershicha in zahteval izpolnitev dane obljube. To obljubo pa Shustershich ni mogel izpolniti, ker se na Dunaju po Krekovi komandi niso prav nich brigali za Shustershicheve ukaze. Shustershich je hotel osebno ozmerjati svoje tovarishe in politics ter se peljal na Dunaj. A pri posvetovanju v hotelu Hammerand, kjer lozhira dr. J. E. Krek v svoji znani kranjsko-duhovnishki skromnosti, se ni sklenilo, da se obstrukcija ustavi, ampak da naj odlozhi dr. Shustershich svoje mesto kot nachelnik kluba.” Bogomila Shustershich naj bi se tako zamerila dr. Kreku in Povshetu, da nekoch nista hotela priti k njej na vecherjo. Iz mashchevanje pa je dr. Shustershich na inciativo soproge preprechil obisk poljedelskega ministra.¹⁵⁵

“ZADNJE SVARILO”

Kamila Theimer je odlochno nadaljevala svoj krizharski pohod po chasnikih proti vodilnim mozhem SLS. Boj proti Shustershichu je sicer zachel stopati v ozadje, vendar ji je uspelo uspelo vrechi senco suma na moralno neoporechnost dr. Janeza Evangelista Kreka. Razlog, da sta se Kamila Theimer in Krek na Dunaju spoznala in spoprijateljila, so bila Krekova prizadevanja za uvedbo gospodinjskih techajev na kranjskem podezhelju.¹⁵⁶ Na Dunaju se je zato obrnil tudi na Kamilo Theimer, da bi mu pomagala. Zhe kmalu pa sta si zachela prijateljstvo in zaupljivost razlagati vsak po svoje. V sosledje njenih javnih pisem so se zachela vrivati pisma, v katerih je Kamila Theimer najprej namigovala in naposled izdala, da se je Krek z njo zapletel v strastno ljubezensko razmerje, ki ga je nato samovoljno konchal, ne da bi se oziral na njena chustva in bolezen, ki jo je pravkar prebolevala. Po njenih besedah se je odlochila postati Krekova 28. decembra 1912, toda shele potem, ko ji je prisegel, da mu bo njuna zveza prav tako sveta kot zakonska zveza in da nima proti tej zvezi prav nobenih verskih pomislekov.¹⁵⁷ Krek pa je trdil, da njene trditve niso resnichne in si je vse skupaj izmislila. Kljub temu, da je afera zashla na podrochje domnevnega zasebnega razmerja med Kamilo Thiemer in Krekom, nikakor ne bi mogli govoriti o ljubezenski aferi ali intrigi, temvech zgolj o politichni aferi. “Najbolj grozna so ochitanja zoper Kreka, chesh, da je imel z njo nemoralno zvezo, da ji je pisal mnogo listov, katere bo po listih obelodanila, dolzhi ga, da nima vere, da ne vrshi duhovskih dolzhnosti in da je imel z njo ljubavno razmerje,” je o Kamili Theimer v svoj osebni dnevnik zapisal knezoshkof Jeglich.¹⁵⁸ “V dokaz je prilozhila posnetek Krekovih pisem na njo. – No, iz teh pisem se ne more noben greh dokazati; ampak le nepremishljenost Krekova, da taki sleparici prezaupno pishe. Iz pisem se vidi, da ga je zapeljevala, tudi nekoliko zamamila, toda, da ga do popolnega greha ni zapeljala: ampak da je on vsako zvezo odlochno pretrgal, ko se je zbral in spoznal, v kako nevarnost je zabredel.”¹⁵⁹ Jeglich je moral tudi sam razglabljati o Krekovi vpletenosti v afero, saj je Kamila Theimer obtozhbe zoper Kreka in prepise njegovih pisem poslala tudi na Ordinariat.¹⁶⁰

dr. Janez Evangelist Krek

Kamila Theimer je bila preprichana, da drzhi Krekovo usodo v svojih rokah. Vzhivela se je v vlogo “dalile” (izdajalske ljubice) ali pa morda celo “boginje usode” in v Slovenskem narodu, v chlanku z naslovom “Zadnje svarilo”, oznanjala, da javna objava Krekovih pisem ne bo samo moralno unichila Kreka, temvech kompromitirala celotno katolishko stranko in postavila vso, ne samo slovensko, temvech tudi jugoslovansko duhovshchino v chudno luch, kajti Krek velja zaradi svojega politichnega delovanja za njenega pravega voditelja in najboljshega

mozha. Javna obsodba enega najbolj priljubljenih voditeljev katolishkega gibanja v Avstriji bo zato imela usodne posledice za Cerkev in duhovshchino. Ljudje imajo namrech radi posploshevanje, zato ne bodo rekli, da je Krek “nevreden” duhovnik, temvech da so duhovniki nevredni ljudje. Zato naj bi se eden najvplivnejshih cerkvenih knezov z nujno proshnjo obrnil na Jeglicha, naj preprechi shkandal, ki bi nastal na Krekovi sodni obravnavi. “Ta, v moji posesti nahajajocha se pisma g. dr. Kreka pa dokazujejo tudi brez komentarja od moje strani neovrzhno, ne le da je dr. Krek zagreshil stvari, ki se absolutno ne ujemajo z duhovskim dostojanstvom, nego da je hudo greshil tudi proti sploshnim nachelom o chasti in pravici. Obelodanjenje teh pisem bi pomenilo moralichno obglavljenje dr. Kreka in bi imelo neizogibno posledico, da bo moral dr. Krek izginiti s politichnega prizorishcha,” je Kamila Theimer zhugajoche dvignila svoj prst. “Oficir, ki se mu dokazhe to, kar zamorem jaz vsak chas neovrzheno dokazati velechastnemu dr. Janezu Kreku, mora brez pardona slechi suknjo, ki jo nosi – koliko manj bi se moglo kaj takega prizanesti katolishkemu duhovniku, ljudskemu zastopniku in ljudskemu vzgojitelju. Obelodanjenje omenjenih pisem bi pomenilo, da izgine dr. Krek v jamo, iz katere ni nobenega povratka vech; po takih razkritjih bi stranka in duhovshchina – tudi che bi hotela, ne mogla dr. Kreka obvarovati pred posledicami dejanj in bi moral zahtevati in bi tudi lastnemu interesu prav storila, da izgine dr. Krek definitivno iz javnosti.” Krek, ordinariat in SLS se motijo, che she vedno rachunajo na njena prijateljska chustva do nekdanjega prijatelja in ljubimca in ne verjamejo, da bi ga v odlochilnem trenutku ne zmogla zhrtvovati. Priznala je, da si je she pred nekaj tedni prizadevala, da bi Kreka reshila, kljub vsemu, kar ji je storil. “Le on sam je kriv, da to vech ne gre. Na moje reshilne poskuse, pri katerih sem riskirala svoje zdravje in she vech, je dr. Krek odgovoril s tako grdo nehvalezhnostjo in se vedel novich na tako brezchasten, vsa boljsha chustva zhalech nachin, da ne zasluzhi nobenega prizanashanja vech in ga tudi ne sme vech prichakovati. Zato pa se tudi ne bom prav nich obotavljala porabiti njegova pisma kot orozhje proti g. dezhelnemu glavarju, pa naj se potem zgodi z dr. Krekom karkoli. Tudi che bi mu hotela prizanesti, bi tega ne mogla, ker sem dala to korespondenco naprednim strankam pod gotovimi pogoji na poljubno porabo in te se pach ne bodo obotavljale ugonobiti mozha, ki jih je v drzni oshabnosti in z nechuveno surovostjo proglashal za pse, ki jih je treba ubiti. Tudi za g. dr. Kreka je, kakor za g. dezh. glavarja prishla ura zasluzhenega obrachuna. Konec bo, konec bo, in vsak reshilni izhod je zaprt. Resnica je na potu in nich je ne bo vech zadrzhalo, tudi ne stare zvijache. Na vsak nadaljni poskus odgovorim s priobchenjem dr. Krekove korespondence. Ordinarijat in S.L.S. naj si v tem sluchaju sami pripishejo posledice takega shkandal. Javno justificiranje enega najbolj priljubljenih in najbolj uglednih voditeljev katolishkega gibanja v Avstriji bi imelo posledice za cerkev in za vso duhovshchino in bi tudi v odlochilnih krogih napravilo primeren vtisk. Antiklerikalno gibanje v najshirshih ljudskih plasteh je menda zhe dosti mochno in ni ravno nujno potrebno mu dajati s takimi razkritji novih mochi ter stiskati shtevilnim sovrazhnikom katolishke cerkve tako orozhje v roke. Svet ljubi pach generaliziranje in ljudje ne bodo rekli, dr. Krek je nevreden duhovnik, nego duhovniki so nevredni ljudje. To bi bilo sicer krivichno, a ljudje so pach taki in razumen chlovek rachuna s tem. Merodajni krogi uposhtevajo to in kakor sem zhe povedala pred tedni, je eden najodlichnejshih cerkvenih knezov ljubljanskega knezoshkofa nujno prosil, naj vse stori, da ne pride do shkandala s Krekom. To pa seveda ni moja stvar in pada odgovornost za to preziranje tako jasno izrechene zhelje od zgoraj na ordinarijat; jaz odlochno odklanjam vsako odgovornost, kajti jaz ne provociram shkandala, ki bi se mu zhe iz udanosti do kat. cerkve rada umaknila, ampak 'Slovenec' in njegovi zaplechniki me silijo, da porabim v svojo obrambo tisto orozhje, ki ga imam v rokah. Kar sem zhe enkrat rekla na tem mestu, to ponavljam tudi danes: Kak 'gospod' Shustershich, kak 'gospod' Moshkerc ne bo moje chasti v blato teptal. Sicer stojita ta gospod dezhelni glavar in zaupnik krone, ki porablja zaupan mu denar za svoje namene in je 60.000 kron davchnega denarja porabil za priredbo svojega privatnega stanovanja ter jih pod davchnimi bremeni vzdihujochega ljudstva izmaknil – drugega izraza za to ne najdem – in slamnati redakter, ki ga ni sram natisniti vedoma neresnichna obrekovanja moje osebe, v vsakem oziru prevech nizko pod mano, da me pravzaprav ne moreta razzhaliti in bi me le osebna dotika z njima umazala, ali brez kasni si kaj takega ne pustim dopasti. Za storjeno mi zhaljenje mi bosta dala primerno zadoshchenje in che bo pri tem razbita eksistenca dr. Kreka, naj se ta njima zahvali. Bila sem potrpezhljiva in prizanesljiva do skrajnosti, tako da se mi je to zhe shtelo v zlo in se mi je ochitalo, da sem slaba in se umikam.” Njene potrpezhljivosti je konec in njena dotedanja rezerviranost glede Kreka je bila zatorej samo tishina pred viharjem. Che nasprotnik hoche boj, ga bo tudi dobil, saj sama nima v tem boju zoper korupcijo in podlost nichesar izgubiti razen zhivljenja, a odstopiti ne namerava, je vehementno poudarila Kamila Theimer.¹⁶¹

"Gostoljubnost in hvalezhnost", Dan, 1913/522

"I.

Gost:

Kar vesel sem vashe druzhbe

tezhko tezhko vam povem –

veste, da vsled svoje sluzhbe

biti preodkrit ne smem.

Res, tako ste ljubeznjiva,

tako dobrega srca,

chlovek pravi raj uzhiva,

in pri vas tako kramlja.

In kako ste duhovita,

lep talent v vas tichi,

vasha misel je odkrita duh

vam sije iz ochi.

Res je res, Kamila draga,

jaz ne hvalim vas zaman,

vi ste dobra, vi ste blaga,

lep vam dar je z neba dan.

Jaz vash gost sem, o 'Kamila'

in ostanem vedno zvest,

che bova se kdar lochila,

tezhka moja bo bolest.

Mnogo sem prejel ljubezni,

mnogo sem prejel dobrot –

mi vam bomo vsi hvalezhni

in naklonjeni povsod.

II.

(Par mesecev pozneje.)

Vi ste blazna in neumna,

bolna in histerichna,

mashchevalna, ljubosumna,

vashe spletke vsak pozna."

Maksim Gaspari, "Dunajska Judita odsekaglavo klerikalnemu holofernezu", Dan, 1913/529

Zgodba o prijateljstvu med Kamilo Theimer in dr. Krekom, ki je postala predmet osrednjega zanimanja javnosti, razlichnih ugibanj, zabavnih anekdot¹⁶² in seveda kavarnishkih in gostilnishkih chench, je naletela na odmev tudi na karikaturah v Dnevu. Pesmica “Gostoljubnost in hvalezhnost” v 522. sht. Dneva, ki je komentirala potek prijateljskega razmerja med Krekom in Kamilo Theimer, je ilustrirana z dva slichicama. Na prvi Krek in Kamila prijateljsko sedita za mizo, na drugi Krek vpije na svojo dunajsko prijateljico. Na karikaturi “Tragedija ljubezni” v sht. 535 Krek klechi pred Kamilo. Spremljajocha pesmica se je norchevala iz njegovega neuspeshnega snubljenja. V naslednji shtevilki sledi karikatura “Kazen za greh”, na kateri Shustershich z objavljenimi “razkritji Kamile Theimer” v roki vleche Kreka za uho. Upodobitve koshchene in pretirano visoke Kamile Theimer na vechini karikatur precej odstopajo od podobe lascivne zapeljivke, ki naj bi ji uspelo omrezhiti Kreka.

Karikatura z naslovom “Obletnica”, podnaslovom “V spomin na slavni dogodek pred enim letom” in krajsho spremljajocho pesmico pod njo iz 729. sht. je prikazovala Kreka med objemom s Kamilo Theimer. Nad prizorom, ki ga je risar vkljuchil v okvir v obliki srchka, stoji shtorklja z dojenchkom v kljunu. Pod njim je dvoje zgovornih detajlov: na levi strani, pod Kamilo Theimer, je karikaturist narisal cvetoch trnov grm, ki posesivno, kot nekakshne roke, steguje veje proti Kreku, na desni, pod Krekom, pa pokonchno smrechico s svechkami in krizhem na vrhu. Tudi Shustershichu ni bilo prizanesheno. Karikatura “Dunajska Judita odseka glavo klerikalnemu holofernezu” iz 529. sht. prikazuje Kamilo Theimer s Shustershichevo glavo v roki.

"Nedeljska pridiga zhupnika Janeza Pralca o kritichnih chasih za voditelje S.L.S.", Dan, 1913/554

"Dragi verni mi kristjani,

ki ste danes tukaj zbrani!

Tukaj dva mozha poglejte:

ali res sta zagreshila,

kar pisala je Kamila?

Shustershich in dr. Krek

sta vam znana vsepovprek

…

'Narod, Zarja, Sava, Dan'

vse pustili so na stran,

vsi na njega le prezhijo,

ker se ga prevech bojijo.

Veste, kaj se je zgodilo?

Neko dunajsko Kamilo

zase tisti so najeli

grdo pisati so zacheli…

Zhenska ta je umobolna,

njena glava lazhi polna,

vse kar je doslej pisala,

se je grdo nalagala…

To pa she ni dosti bilo,

kaj se je potem zgodilo?

Zhenska je vsa peklenska,

kakor skoraj vsaka zhenska,

vrag prinesel jo je s Kleka –

da bi bolj se mashchevala

in brezvercem pomagala –

je napadla – dr. Kreka.

Doktor Krek, ta dobra dusha,

vsem pomagati poskusha,

on nas je organiziral –

sam pa nich ni – profitiral."

"Strahovi Kamile Theimer", Dan, 1913/581

Narisal jo je Maksim Gaspari in jo signiral z drobno cvetlico, ki je pogosta “kriptosignatura” na njegovih karikaturah v Dnevu. Karikatura prikazuje Kamilo Theimer kot odlochno zhidovsko lepotico, ki je omrezhila in premagala svojega nasprotnika.¹⁶³ Dnevu se je zdelo, da so obtozhbe Kamile Theimer na Shustershichev rachun, ki jih je objavljal v rubriki “Dnevni pregled”, v kateri so si sledili najbolj aktualni dogodki, tako uspeshne, da se je kariera dezhelnega glavarja znashla “Na tehtnici”, kar je prikazovala tudi istoimenska karikatura v 540. sht. Na njej Shustershich drzhi v roki tehtnico, na eni strani je gora zaupnic, na drugi pero Kamile Theimer, ki je nagnilo jezichek tehtnice v svojo korist. V zapushchini Frana Vesela, ki jo hrani Rokopisna zbirka NUK-a, se je v mapi z gradivom o karikaturistu Franu Podrekarju (1883-1964) ohranila tudi karikatura, ki prikazuje Shustershicha, v katerega se je zakadil razsrshen petelin. Kot divjega petelina je Fran Podrekar, v tem chasu eden osrednjih Dnevovih karikaturistov, predstavil Kamilo Theimer. Obe glavni tarchi obtozhb Kamile Theimer sta se pojavili tudi na karikaturi “Nedeljska pridiga zhupnika Janeza Pralca o kritichnih chasih za voditelje S.L.S.” v 554. sht. V spremljajochi pesmici skusha zhupnik opravichevati Kreka in Shustershicha.

Da bi nekateri klerikalci Kamilo Theimer najraje ugonobili, je razkrivala karikatura “Strahovi Kamile Theimer” v 581. sht. Na njej vidimo tri klerikalce eden ima nozh, drugi pishtolo in tretji vitriol – ki so pripravljeni na obrachun z osovrazheno “Tajmarico”. “V prihodnjih dneh pridem v Ljubljano,” je pisala Kamila Theimer. “Tok procesa zahteva, da se ustno porazgovorim s svojim odvetnikom. To priliko bom z radostjo uporabila v to, da ad oculos prepricham merodajne osebe v Ljubljani in drugod na Kranjskem, da sem dushevno popolnoma zdrava. In vi se mi ne boste upali skriviti lasu. Zhal, da ne boste tega storili, zakaj jaz osebno ne zhelim nichesar bolj, nego da bi se s kakrshnimkoli nasilnim chinom proti meni she bolj izpostavili, kakor ste se. Vi tega ne boste storili, dasi so me vashi lastni pristashi nujno in odlochno svarili pred vami. Stanovala bom v hotelu pri 'Slonu' in vi mi ne boste preskrbeli niti machje godbe. Vi tega ne boste storili, ne iz spodobnosti, kaj she!, marvech zato, ker bi bila vsaka takshna ali drugachna brezpomembna shala za vas samega prevech nevarna. Naj sem jaz na svetu nich in nihche! Za vas sem danes Ne – dotikaj – se me, gospod dezhelni glavar! In vi se boste chuvali ovirati mene in svobodo mojih ukrepov! Res, da semtertja michejo nozh, krogla iz zasede, steklenica vitrijola, toda – Verjemite mi in ne storite tega v vashem interesu! Dajte si to dopovedati. Danes she gospod dezhelni glavar, jutri zhe morda manj kakor nihche: nekdo, ki je vcheraj bil she mogotec.”¹⁶⁴

Nekaterim od omenjenih karikatur bi lahko poiskali vzporednice v tujih karikaturah.¹⁶⁵ V poznem srednjem veku so na primer nastajale satirichne grafike, ki so predstavljale moralni opomin pred smrtnim grehom naslade, personificiran v razlichnih zhenskih likih. Literarno predlogo za tovrstne upodobitve je predstavljala Biblija in druga dela. Hans Sachs je leta 1534 objavil delo “Die vier treffliche menner sampt ander vilen, so durch frauenlieb betrogen sind und noch betrogen werden”, v katerem so omenjeni shtirje pari. Trije izmed parov so biblijskega izvora: Samson, ki je izgubil svojo moch, ko mu je Dalila ostrigla lase, David, ki opazuje porocheno Batsebo med kopanjem in podlezhe njeni lepoti, in Salomon, ki so ga njegove poganske zhene zapeljale k chashchenju malika. Pri chetrtem paru gre za grshkega filozofa Aristotela in prelepo dvorjanko Filis. Aristotel je bil vzgojielj mladega Aleksandra Velikega, ki ga je Filis odvrachala od shtudija. Zato se je Aristotel pritozhil, Filis pa je toliko chasa koketirala z njim, da ga je s svojimi ljubzenskimi chari povsem omrezhila. Aristotel je dopustil, da je jahala na njegovem hrbtu, s tem pa je iz modrega mozha postal posmeh dvora. Iz sramu naj bi Aristotel odshel na nek otok in tam napisal knjigo o zhenski zvijachnosti. Aristotelovo sramotno jezho na dvornem vrtu prikazujejo shtevilne upodobitve iz chasa od 13. do 19. stoletja. Motiv prihaja iz Indije, v 13. stoletju pa so ga zacheli povezovati z Aristotelom. Sachsovo delo so ilustrirali Peter Flötner (1485/1490-1546), Hans Burgkmair (1473-1531), Lucas van Leyden (14971533) in drugi grafiki. Tovrstni motivi imajo samo pogojno satirichen znachaj. Svarijo pred zhensko zapeljivostjo, pozheljivostjo in vdajanjem strastem, ki lahko pokorijo celo najpametnejshe mozhe. Upodobitve pozheljivih zhena, vlachug, koket so od 18. stoletja dalje poleg svojega svarilnega uchinka vedno bolj pogosto sluzhile kot preobleka za pikantne erotichne upodobitve. Enega zadnjih vrhuncev so tovrstne upodobitve dozhivele v sartirichnih listih iz okrog 1900, ki so poleg politichnih in drugih karikatur redno objavljali tudi lascivne upodobitve pomanjkljivo oblechenih zhena v zhgechkljivih situacijah, izredno popularne so bile na primer ilustracije Ferdinanda von Reznicka (1868-1909) v münchenskem Simplicissimusu.¹⁶⁶

“EINE GEMEINE MEGÄRE, CHARAKTERLOS, LÜGNERIN”

Delovanje Kamile Theimer na Kranjskem se ni omejevalo samo na chasopisne chlanke in pisma. Kamila Theimer se je nekajkrat poskushala srechati s Krekom. Ko je poleti 1912 izvedela, da je imel Krek techaj za novomashnike na Sv. Joshtu, naj bi ga prestregla na zheleznishki postaji Sv. Josht pri Kranju z namenom, da bi spregovorila nekaj besed z njim. Ob Bozhichu leta 1912 pa je pisala Krekovi sestri Ceciliji (Cilki) Krek,¹⁶⁷ da bi rada prezhivela bozhichne praznike pri njej v Ljubljani. Krek je narochil sestri, naj odpishe, da je ne bo doma.¹⁶⁸ Naslednje leto je Kamila Theimer res obiskala Cilko Krek. K njej je prishla “na velik petek” “nepovabljena in nenapovedana” ter “jo prichela strastno poljubljati, chesh, da je tako podobna bratu itd. Vprashevala je, kam je odshel Krek, da brez njega ne more zhiveti in da bo shla za njim”, nakar jo je Krekova sestra odslovila. Nekega vechera, v chasu napadov Kamile Theimer nanj, je Krek “zrushen” rekel svoji sestri: “Kaj sem storil, da je prishlo to nadme?”¹⁶⁹

Kamila Theimer je svoji zhrtvi na vrhuncu afere sredi leta 1913 – morda zaradi obchutka slabe vesti ali iz zhelje po novem shkandalu – sledila na Prtovch, kamor se je Krek umaknil pred mashchevalno prijateljico, ko ga je iskala po Kranjski. Krek je sicer po materini smrti leta 1903 redno prezhivljal svoje poletne pochitnice na Prtovchu. Na “romantichne vishine Prtovcha” je hodil Krek vsako leto “na odpochitek 'med molcheche krave in volichke'”, meni Albin Prepeluh.¹⁷⁰ Krek je “Prtovch, malo selo s 7 gospodarji in malo bozhjepotno cerkvico D. M”, ki je bila priljubljena bozhja pot za vso Selshko dolino, imenoval “skalno gnezdo”, pishe Josip Abram Trentar.¹⁷¹ “Tukaj je redno prezhivljal poletne mesece, semkaj pa se je tudi sicer zatekal, kadar je bil sit gospode,” pa ugotavlja Vinko Brumen. “Nosil je navadno irhaste hlache dokolenke, kratek jopich pa svoj star klobuk. Zhivel je ob preprosti domachi hrani, precej spal ali pa hodil po gozdovih in vrhovih, 'povsod, le po stezi ne, zdaj gor, zdaj dol, pa chez plot, po vseh shtirih'. Rad je bdé sanjal, prestavljal drzhavne mejnike, prebiral pesmi in pel, v tekmi zlagal pesmice, za shalo mlatil in se meril v mochi, se kopal v svoji 'kabini' v gorskem potochku, obiskoval blizhnje znance in prijatelje ter opravljal 'sluzhbo prtovshkega zhupnika'. Ob nedeljah je ostajal vechinoma 'doma', le malokdaj je odshel na kak shod, vechinoma shele po mashi. Sicer je redno spovedoval, pridigal in masheval; popoldne je opravil krshchanski nauk z blagoslovom. Tudi dolinci so radi prihajali na Prtovch k mashi, celo poldrugo uro in vech dalech,”¹⁷² tako da so nekateri hudomushnezhi Prtovch zacheli imenovati “slovensko meko, kamor romajo moslimi od vseh vetrov”.¹⁷³ Ker Krek ni mogel iz svoje kozhe, so bila njegova bivanja na Prtovchu bolj delavne kot pochitnishke narave. V vasico Prtovch na nadmorski vishini 1011 m, ki lezhi pod Ratitovcem, je napeljal vodovod in si v gorskem potoku za vasjo uredil kopalno “kabino”. Nad koritom sredi vasice je postavil klop, kjer se je ob vecherih zbirala skoraj vsa vas, Krek pa je imel svojo gospodarsko, politichno in prosvetno sholo. Sprejemal je obiskovalce, ki so mu prinashali vesti o dogajanjih, in jim dajal pobude za delo. V mali podstreshni sobi v preprosti Mezhnarjevi hishi je napisal vechji del Zgodb svetega pisma za Mohorjevo druzhbo iz Celovca, pisal razne chlanke in tedenske uvodnike za Domoljuba. “Prtovcha ne bo nihche pozabil, kdor ga je videl – videl seveda Prtovch s Krekom,” pishe Fran Saleshki Finzhgar. “Nich ne rechem, da ni ljubka cerkvica, ki krona planino, slonecha tiho in skromno vrhu sedla. Tudi hisha, kjer je prebival Krek, gleda veselo proti jugu. Toda pod okni mora sedeti Krek, sicer ta idila ni popolna, ji zmanjka dushe in ugasne v spominu.”¹⁷⁴

Prtovch

“Dr. Krek se skriva; mochno je potrt in menda bolan, zastrupljen po nikotinu, ker prevech vrzhinke kadi,” je junija usodnega leta 1913 zapisal Jeglich.¹⁷⁵ Dan je imel o Krekovem umiku pred javnostjo svojo verzijo: Kreka naj bi znova zvabili na stranpoti gospodinjski techaji, saj naj bi se mudil pri novi prijateljici, gospodichni Emi Peche, uchiteljici, ki je v tem chasu vodila gospodinjski techaj za mlada dekleta na Brdu.¹⁷⁶ V pismu zhupniku Antonu Mrkunu (1876-1961)¹⁷⁷ z dne 19.5.1912 je Krek o gospodinjskih techajih celo zapisal: “Najljubshi moj otrok so ti kurzi.”¹⁷⁸

Burno soochenje Kamile Theimer s Krekom, ki se je v nochi med 20. in 21. junijem 1913 odvijalo v gorskem miru na Prtovchu, je natanchno opisal Krekov obchudovalec, slavist Ivan Dolenec (1884-1971), ki je bil takrat osebno navzoch.¹⁷⁹ Kreka je imel za zhrtev zasmehovanja v Slovenskem narodu in nich manj tudi Shusterishichevega zadovoljstva ob tem.¹⁸⁰ Kamila Theimer naj bi prishla prosit Kreka odpushchanja, pishe Dolenec v reviji Leonove druzhbe Chas (1907-1942): “Dobra srecha je nanesla, da sem sam spoznal Th., in sicer v takih razmerah, da sem si lahko ustvaril neposredno sodbo o njenem znachaju, o njeni verodostojnosti v sploshnem in she posebej o verodostojnosti tega, kar je govorila o Kreku. Bili so to dogodki 20. in 21. julija 1913 na Prtovchu, ko je prishla Th. Kreka prosit odpushchanja. /.../ O vsem tem sem takoj ob povratku v Ljubljano sestavil natanchen zapisnik, preprichan, da bo v teh dogodkih lahko vsakdo, kdor bo iskal resnice, nashel kljuch za pravilno umevanje vse stvari. Ta zapisnik objavljam tu skoro nespremenjen. Namenjen je bil ali javnosti ali sodishchu, che bi bilo treba. Krek je zhelel, da bi se o tem v javnosti ne pishe. Tudi sodishche teh podatkov ni potrebovalo.

Bilo je v nedeljo dne 20. julija 1913 popoldne priblizhno ob petih. V veliki sobi pri Mezhnarjevih na Prtovchu je sedel dr. Krek v druzhbi domachinov in treh tujih gostov, med katerimi je bil tudi pisec tega porochila. V sobo stopi kmet z modernim potnim kovchegom v roki in pove, da chaka v vezhi Kreka neznana tuja dama, ki govori nemshki. Iz opisa sem spoznal, da se prichenja nova etapa v boju K. Theimerjeve proti Kreku. Razgovor v podstreshni sobi je trajal tri ure. Domachi, ki so se po opravkih mudili na podstreshju, so pravili, da je K. hud in vchasih zelo glasan. Ob osmih pride K. v spodnjo sobo in mi da brati nasledno izjavo, ki jo prebere nato v prevodu tudi drugim:

Ich bin hierher auf meine eigene Veranlassung gekommen, ohne daß Dr. Krek davon etwas wußte. Ich erkläre auch gleichzeitig, daß alles, was ich über Dr. Krek und seine Beziehungen zu mir gesagt und geschrieben habe, Lüge und Verleumdung von mir war. Ich habe nie ein Verhältnis mit ihm gehabt, ich besitze keine Briefe von ihm, die von mir eingeschickten Abschriften sind apokryph. Ich habe alles nur aus Rachsucht getan, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte. Das ist die Wahrheit, so wahr mir Gott in meiner letzten Stunde helfen möge.

Camilla Theimer

Prtovc, d. 20. Juli 1913.

Krek je nato pripovedoval, da je Th. navedla kot vzrok svojega prihoda zheljo, da bi popravila krivico, ki mu jo je storila. On pa je rekel, da ne bere Slov. Naroda (-prim. o tem Krek, Izbr. spisi II, 45!-) in da tudi njenih napadov ne pozna drugache kot iz pripovedovanja drugih. O kakem preklicu se ni hotel meniti zh njo, izjavo mu je dala popolnoma iz lastnega nagiba. Imenoval jo je v pogovoru 'eine gemeine Megäre, charakterlos, Lügnerin'. Ostal je pri njej tri ure, ker je misli, da ima pri sebi strup. Ko je to zanikala, jo je pustil samo. Rekla mu je, da bo napisala nekaj pisem, ki naj so njegova last, da stori zh njimi, kar hoche.

Priblizhno ob devetih se zachuje iz podstreshne sobe pretresljivo vpitje: 'Marianne, Marianne! Hilf mir doch, sie erwürgen mich! – Mariane, du hast ja meinen Vater gekannt – Marianne, ich habe dich im Testamente bedacht – ' itd.

Krek gre v njeno sobo in ji dopoveduje, da ni na Dunaju – Marianne je bilo ime njene sluzhkinje – a ga niti ne chuje. Nato nas gre vech brez Kreka v njeno sobo in jo najdemo z odprtimi ochmi na postelji; neprestano je krichala na vse grlo in iztegala roke. Reagirala ni na nobeno besedo. Sploshno mnenje je bilo, da je zblaznela. Ko se o tem menimo s Krekom v spodnji sobi, reche K., da bi bilo dobro, ako bi shel pogledati, ali je pustila kaj pisem, o katerih je rekla, da jih bo napisala. Pisec teh vrstic je shel in nashel na mizi troje pisem v kuverti in en listek. Listek je K. prebral v zachetku zase, nato pa deloma glasno in – ga nato raztrgal na drobne kosce. Vsebina odstavka, ki ga je glasno prebral, je bila tale: Zhal nimam pri sebi strupa. Chula sem pa, da uchini isto pol litra zhganja. Upam, da bo zadostovalo.

Ivan Dolenec

O resnichnosti vsebine tega listka smo se takoj preprichali. Na mizi je lezhala izpraznjena ploshchnata steklenica, ki je morala drzhati kakega pol litra; prejshnja njena vsebina se je pa prichela v deloma prebavljenem stanju razlivati po blazini in odeji. Nato je prenehalo dobre chetrt ure trajajoche rjovenje in Th. je zaspala.”¹⁸¹

Prof. Dolenec je objavil tudi vsebino treh pisem, naslovljenih na ljubljanskega knezoshkofa Jeglicha, pravnega zastopnika Kamile Theimer odvetnika dr. Alojzija Kokalja in urednishtvo Slovenskega naroda. Jeglichu je Kamila Theimer v pismu zatrdila, da nima nobenih Krekovih pisem in da s Krekom ni imela razmerja. Pisma je objavljala iz mashchevanja, ker je bila zaljubljena v Kreka, ta pa ji chustev ni vrachal. Kokalja je prosila, naj pisma, shranjena v zapechateni ovojnici, neprebrana sezhge. Slovenskemu narodu je sporochila, da ni imela nikoli razmerja s Krekom, vsa njena kampanja proti Kreku je bila dejanje mashchevanja, pri vseh njenih namigih je shlo za lazhi in obrekovanja.¹⁸²

Krek je odklonil, da bi pisma poslali naslovnikom – razen pisma, ki ga je s Krekovim dovoljenjem Dolenec izrochil Jeglichu. Dolenec je v tej razburljivi nochi sestavil tudi prichujochi zapisnik, medtem ko je Krek mirno potonil v spanje pravichnega. “Tudi gospodichni so se ponochi vrnile zhivljenjske sile, enako tudi volja do zhivljenja, in sicer do dosedanjega zhivljenja, kakor se je kmalu pokazalo. Sicer je v razgovoru s K. she vedno govorila o tem, da nima zhivljenje zanjo nobene cene in da bi se usmrtila, ko bi le vedela, kako naj to stori, da bo uspeh siguren; zastrupiti da se ne more, ker strup ne ostane v njej, drugi nachini pa niso za njeno naravo: toda teh stvari pach ni niti toliko vech mislila resno kakor prejshnji vecher, kjer prichajo njena pisma (zlasti jasno pismo dr. Kokalju), da je res zhe obrachunala z zhivljenjem. K. je rekel, da on ve, da se ne bo usmrtila, ker on zanjo moli. /.../ Dobil sem nalogo, da skupaj z Mezhnarjevim Tonetom, nastopnim osmosholcem, spremim gospodichno v dolino. K. je pa odshel k prijatelju Tonetu Pfajfarju v Drazhgoshe. Na tej poti naju je Th. najprej skushala preprichati, da prejshnji vecher ni bila pijana (!); o tem, da bi bila ponochi krichala, ni vedela nichesar; razlagala je to kot posledico bolezni na ledvicah (!) in je nama na dolgo in shiroko opisovala bogve koliko svojih bolezni in njih potek. Jaz sem samo strmel nad tem, da mi skusha utajiti to, kar je vedela tako rekoch vsa vas krichanje se je bilo slishalo tudi k sosedom. Tolazhil sem jo: 'Auf der Alm da gibt’s ka Sünd' in tako sva srechno prishla v dolino, kjer je ona chakala v gostilni voza, jaz sem pa v travi ob poti zakljuchil svoj zapisnik.”¹⁸³ 21. julija 1913 je Prtovch zapustil tudi Krek. Podal se je na Brezje, kjer je istega dne tiho, v krogu tovarishev, praznoval 25-letnico mashnishtva.

Dolenec nadalje opisuje, kaj se je zgodilo s pismi Kamile Theimer. Izjavo je vzel s seboj Krek in jo septembra, ko so se napadi nanj nadaljevali, objavil v Slovencu. Pismo, namenjeno Jeglichu, je Dolenec izrochil naslovniku, ostali dve pismi sta se izgubili. Na Krekovo zheljo je Dolenec o dogodku obvestil Jeglicha in dekana v Kamniku in v Moravchah. Za srechanje se je zanimal tudi dezhelni glavar Shustershich, ki je Dolencu preko dr. Lovra Pogachnika sporochil zheljo, naj napishe podrobno porochilo. Dolenec je opisal Shustershichu dogodek v obshirnem pismu avgusta 1913. Jeglich pa je Shustershichu poslal obe Kamilini pismi v Tabolach, kjer se je ta mudil na pochitnicah.

Pisma, ki jih je na Prtovchu napisala na Krekovo proshnjo, je Kamila Theimer hitro oznachila za izsiljena. Jeglich je zato kmalu po pismu, ki mu ga je s Prtovcha prinesel Dolenec, prejel pismo odvetnika Kokalja, ki ga je po narochilu Kamile Theimer obvestil, “da pa Krekova pisma obstoje, da so dobro shranjena, njemu pristopna in jih bo koj objavil, ako bi jaz [op. Jeglich] njen preklic javno uporabil”.¹⁸⁴

Srechanje na Prtovchu je Kamila Theimer opisovala povsem drugache kot Krek in pozneje Dolenec. Na Prtovch se je podala s polno vednostjo zastopnika dr. Kokalja, vendar ne da bi berachila za ljubezen. V spomin na stare chase se je zhelela posvetovati s Krekom, kako bi se ga dalo reshiti iz boja, saj je slishala, da je nesrechen in bolan. Na Prtovch je prispela na smrt utrujena in do kozhe premochena. Krek jo je sprejel prijazno. Ko pa je omenila, da Kokalj ve za njen obisk, je izbruhnil vihar. Nich vech ji ni verjel, da je prishla z dobrimi nameni. Obsul jo je s psovkami. Ponochi in v megli je hotela proch, vendar je Krek zaklenil vrata in ji branil oditi skozi okno. Vse to je spremljala ploha psovk, ki se ni ustavila niti tedaj, ko ga je prosila, naj preneha, ker ne prenese vech. Da bi se zakljuchil ta “nevredni prizor”, je napisala “lazhnjivo samoobdolzhitev”, nakar je Krek zapustil sobo. Zaradi razburjenja in prevelikega napora je ponochi hudo obolela. Naslednji dan jo je Krek prosil odpushchanja in ji hotel vrniti pisma. Bila je she slabotna, zato mu je odpustila in ga prosila, naj pisma unichi.¹⁸⁵

“MEMENTO MORI!”

Ker so se blizhale volitve, katolishki tabor pa je zakljucheval s pripravami na IV. (I. slovensko-hrvashki) katolishki shod v Ljubljani, je Slovenski narod znova zhelel zbuditi zanimanje za afero Kamile Theimer. Afera se je namrech zhe malo polegla zaradi izjemnega odmeva izbruha 2. balkanske vojne, cheprav se je njena glavna junakinja nedavno osebno mudila v Ljubljani. Kamila Theimer se je v soglasju s Slovenskim narodom odlochila posechi po zadnjem, nadvse uchinkovitem sredstvu: Krekovih pismih. Afera se je zachela z objavljanjem njenih pisem, zakljuchila pa naj bi se z objavo Krekovih pisem. V chlanku “Memento mori!” je poudarila, da Krekovih pisem doslej ni izrabila, ker je proti njenemu znachaju, da bi zadala smrten udarec zhe padlemu mozhu, toda ko gre za samoobrambo, morajo razumljivo prenehati vsi “zhenski oziri”. Krek se bo imel samo dezhelnemu glavarju zahvaliti, da bo po sodni razpravi moral izginiti iz javnega zhivljenja, kajti che pregreshki proti strogim Cerkvenim zakonom povechini naletijo na mile sodnike, je zadeva popolnoma drugachna che gre za prestopke zoper sploshno veljavne nravne zakone.¹⁸⁶

Poziv na IV. katolishki shod, ki se je odvijal v Ljubljani med 23. in 27. avgustom, je poudarjal, da je namen shoda pozhiviti in okrepiti versko misel, nastopiti z vso silo proti slabemu tisku in ob 1600-letnem jubileju zmage krshchanstva nad poganstvom manifestirati za katolishko idejo. “Medtem ko je vsa katolishka Slovenija napeto prichakovala v Ljubljano najodlichnejshih zastopnikov vseh katolishkih Slovanov, je vse liberalno chasopisje po svoji stari navadi bruhalo zhe cele tedne poprej ogenj in zhveplo na vso prireditev. Toda vse to prostashko hujskanje je ostalo brezuspeshno, zakaj ves shod je izzvenel v dotlej najvelichastnejsho katolishko manifestacijo na slovanskem jugu.”¹⁸⁷ Med komentarji katolishkega shoda je bila v 598. sht. Dneva znova objavljena zhe znana karikatura s Krekovo glavo v kotlu, ki je imela tokrat naslov “Priprave na katolishki shod / odkritje na prevecher klerikalnega kongresa”. Na karikaturi “Katolishki shod, Ljubljana v dneh katolishkega shoda 23.-27. avgusta 1913” iz sht. 599, ki je najbrzh delo Frana Podrekarja, pa lahko vidimo ljubljanski grad, v njem pa se je vgnezdil klerikalni machek, ki se mu klanjajo zhupniki.

Med velichastnim katolishkim shodom Kreka ni bilo v Ljubljani. Podal se je na romanje v Rim, kjer je opravil duhovne vaje. Svetoval mu jih je Jeglich. “To potovanje je verjetno imelo zanj veliko ochishchevalno vrednost, saj se je zatekel v svet, da si je opomogel od najvechjega ponizhanja, kar ga je dozhivel.” Romanje v Rim je bilo po vsej verjetnosti edino vechje potovanje, ki ni bilo povezano s Krekovim delom, pishe Vinko Brumen.¹⁸⁸ “Skoraj kot beg ali vsaj kot obupno iskanje predaha je bilo videti, ko je Krek nenadoma prekinil razprtije in polemike – pa poromal v Rim,” sklepa Zvone Krzhishnik.¹⁸⁹

Slovenski narod je glede katolishkega shoda postavil javno vprashanje, zakaj na seznamu govornikov ni voditeljev klerikalne stranke Kreka in Shustershicha, saj sta na podobnih prireditvah vedno imela prvo besedo. Morda je odgovor ta, da so se v stranki pojavila nevarna nesoglasja, ki se ne dajo prikriti niti spricho revije vesoljnega slovenskega in hrvashkega klerikalizma. Javna skrivnost je, da je odpor proti Shustershichu tako velik, da dve tretjini klerikalnih pristashev zheli, da bi chim prej izginil s politichnega povrshja. Pri znaki kazhejo na to, da je terorizem Shustershicheve klike vendarle zlomljen.¹⁹⁰

Kamila Theimer in urednishtvo Slovenskega naroda sta zhelela zmagoslavni dogodek katolishkega ljudskega gibanja pokvariti z objavo Krekovih pisem. Za objavo v chasnikih so bili namenoma izbrani samo tisti odlomki Krekovih pisem, ki naj bi namigovali na intimno razmerje s Kamilo Theimer. Prav tako kot Slovenski narod – tu so poleg slovenskih prevodov natisnili tudi originalna nemshko pisana Krekova pisma – je sporne odlomke iz pisem objavljal tudi Dan. Za zachetek se je Kamila Theimer odlochila javnosti predstaviti “najmilejsha” izmed Krekovih pisem, torej prvi dve in zadnje. Dan, ki ga je Napredna misel (1912-1914) oznachila za “'Die blutige Hacke' v slovenski izdaji”,¹⁹¹ kranjski Gorenjec pa na primer za “najnesramnejshi list”,¹⁹² saj ni brezobzirno napadal samo Shustershicha, dezhelni odbor, vodstvo SLS, temvech tudi vodstvo NNS, trzhashke Slovence idr., je ugotavljal: “Afera Kamile Theimer je zadnji chas nekoliko utihnila. V javnosti je bilo kljub temu zanjo veliko zanimanja in so se govorile razne verjetne in neverjetne stvari. Shepetale so se tu in tam prav skrivnostne besede. Eni so rekli, da je Kamila Theimer vse preklicala, da she vech, da je shla prav tja v selshke hribe prosit dr. Kreka za odpushchanje. Baje je Kamila na kolenih prosila milosti. Take vesti so seveda prihajale od klerikalne strani. Nasprotni glasovi so trdili, da je pozneje Kamila oni preklic po svojem advokatu zopet preklicala, ker so baje klerikalci v trenotku nerazsodnosti od nje izsilili izjavo, da vse preklicuje.

"Pokrita rihta – odkrita", Dan, 1913/520

Te vesti so bile brez prave podlage in so bile naravnost nasprotne: saj se je n. pr. trdilo, da se je Kamila Theimer po spravi odpeljala z dr. Krekom skupno v Shvico in da bo tako vsa stvar pozabljena.

Glede porotne obravnave proti 'Slovencu' se je pisalo to in ono. Zanimiva je bila okrozhnica na zhupanstva glede predlaganja porotnikov in tudi druge novice so dale slutiti marsikaj.

Tishina je imela v sebi mnogo sumljivega. V sploshnem se je smatrala stvar za zavozheno in pokopano.

Mi smo vesti te in one vrste zasledovali – in smo chakali autentichnih porochil.

Blizhal se je katolishki shod in klerikalcem se je posrechilo za ta chas stvar potlachiti.

Fran Podrekar, "Katolishki shod", Dan, 1913/599

Razven namigovanj in sploshnih opazk tudi nashi napr. listi niso mogli prinesti glede afere nich novega. Reklo se je sicer, da so za kat. shod pripravljena vsa dr. Krekova pisma – toda – nich ni kazalo, da se objavijo.

Pisma gdchne. Kamile Theimer.

Vcheraj zjutraj je prejelo urednishtvo 'Dneva' pismo z Dunaja, v katerem nam je gdchna. Kamila Theimer poslala tri pisma dr. Kreka. V svojem pismu nam izjavlja Kamila Theimer, da se ne misli udati. Dobesedno pishe:

Cenjeno urednishtvo 'Dneva'!

'Ne vem, ali so tudi k vam dospela napachna porochila o moji poravnavi s klerikalci. Naravno je, da so vsa ta porochila popolnoma izmishljena. Jaz se ne mislim umakniti in nisem niti za trenotek na to mislila.'

Dalje pishe Kamila Theimer, da se je preprechilo obravnavo, ki je bila dolochena na 28. t. m. in da je ona proti vsakemu zavlachevanju in da je to tudi zhe jasno povedala. Dnevi katolishkega shoda so tako vazhni, da je sedaj najprimernejshi chas spregovoriti. Zato nam je dala pisma na razpolago.

Prinashamo tu dobesedni prevod.

Pisma dr. Kreka.

Dunaj, 6. julija 1902

Ljuba prijateljica!

Po nekaj urah, prechutih brez spanja, sem konchno zaspal in sem se prebudil ob en chetrt na enajst. Ob 11.25 se odpeljem.

- - -

Torej...

Razmerje? Vidim, da prihaja chas, ko bom pasivno ubogal vsako zheljo morebiti je ta chas zhe tu... Iz vashih besedi pri najinem zadnjem pogovoru se mi je stavilo vprashanje: Konec?... In vcheraj se je to vprashanje pojavilo zopet v drugi zvezi...

- - -

Vi sami ste rekli, da ne ljubite zunanjega ljubimkanja. Ta opomba je bila glavni vzrok, da sem zachel premishljevati sam o sebi. Sramujem se, ako sem v tem oziru tudi najmanj kaj zagreshil...

Dr. Krek

Ljubljana, 12. jul. 1912.

Preljuba prijateljica!

Moje pochitnice se she niso zachele. Seja za sejo, vozhnje in potovanje od Drave do morja – vse kazhe, da bo fiakarsko zhivljenje she dolgo trajalo. toda Vi morate vendar vedeti, da me spremljate na teh poteh neprestano, podnevu in ponochi, pri solncu in megli, neprenehoma...

- - -

Odlochil sem se, da pridem dne 17. t. m. na Dunaj. Pri sploshni zvezi (Allgem. Verband) imam sejo. Seveda ta seja sama ni bila odlochilna za mojo pot na Dunaj. Po 3. uri popoldne torej prosim za snidenje... Sporochila v tem sluchaju prosim najboljshe na drzh. zbor. Dr. Krek. /.../

Komentarja tem pismom ni treba. Posamezne besede govore dovolj. Seveda pisma niso cela – to je le nekaj stavkov. Celi – najvazhnejshi – oddelki so izpushcheni, ker sploh ne smejo zagledati belega dne. Zato se ponavljajo pike in chrte. Vse drugo si je lahko razlagati – posebno tudi nujno proshnjo, naj se listi unichijo. Katolishki romarji bodo imeli tu primerno chtivo, ako se hochejo preprichati.”¹⁹³ Zadnje pismo, s katerim je Krek zhelel zakljuchiti dopisovanje s Kamilo Theimer in se izogniti bodochim neprijetnim osebnim srechanjem, je bilo v celoti objavljeno v Slovenskem narodu: “Velecenjena gospodichna. Nashel sem, da mi kazhe bozhji prst mojo pot popolnoma jasno. Sledil mu bom. Domneva, da bi bilo sploh mogoche se odpovedati cerkvi, ki sem ji dal prostovoljno na razpolaganje, mi odpira brezno – in vzbuja moj moshki pogum. Dovoljujem si torej, Vas iskreno prositi, da unichite morebitna pisma, ki so v Vashi posesti, in to toliko bolj, ker so brez Vashih pisem nerazumljiva. Zahvaljujem se Vam za Vasho naklonjenost in Vam zhelim iz vsega srca, da bi v novozbujenem verskem zhivljenju nashli Vashe izredne, od Boga tako visoko obdarjene osebnosti vreden zhivljenjski cilj. V molitvi se Vas bom vedno spominjal. Z odkritim velesposhtovanjem dr. I. Krek. – Na Marij. oznanj. zvecher.”¹⁹⁴

Anton Kristan

Pisma, ki jih je Krek dobival od Kamile Theimer pred zachetkom chasopisne kampanje in med njo, so po shtevilu seveda dalech prekashala tista, ki ji jih je v odgovor namenil Krek. Od svoje prijateljice, ki jo je v shali imenoval tudi “baba”, “dotichna babnica”, “moja prijateljica Komela”, je vchasih namrech prejel tudi po dve pismi na dan, vendar jih je samo na hitro preletel, nato pa sezhgal. Kamila Theimer je napisala nekaj pisem tudi Cilki Krek, ki pa jih je neprebrana sezhgala.

V Slovenskem narodu objavljena Krekova pisma so se zachenjala s pomenljivimi: “Preljuba prijateljica!”, “Liebste!”, “Ljubica!”, “Carissima!”, “Predraga!”.

Kljub preprichanju mnogih “ominozna” pisma niso bila falzifikati. Krek naj bi sporna pisma poshiljal Kamili Theimer med aprilom 1912 in marcem 1913, v chasu ko je med njima vladala prijateljska naklonjenost.

Pisma je Krek v pismu, ki ga je 3. septembra 1913 napisal socialdemokratu Antonu Kristanu (1881-1930),¹⁹⁵ oznachil za deloma nepremishljena in deloma izzvana s pismi Kamile Theimer: “Najprej lepo zahvalim za Tvoje prijateljsko pismo,” je pisal Krek Antonu Kristanu, ki ga je v dogovoru s Kamilo Theimer vabil v Opatijo, da bi se tam po mozhnosti spravila in bi se na ta nachin zakljuchila afera. “Dobro mi je delo v situaciji, ki trpim v nji, in sicer gledé na mnoge rechi popolnoma po krivici. Trd, neroden kot hlod sem v nji; pasiven docela. Osebnih bojev nisem maral nasproti drugim in sam se tudi neznam in nechem braniti. Chetudi bi se, ko bi vedel, kako brez vsake akcije, celo brez korespondence z znanci sem prebil do danes to afero, ki sem zabredel v njo – verjemi mi odkrito besedo –, v resni misli, da utegne biti moj stik z darovito Th. gledé na njeno energichno delavnost in na njene zveze v blagor nashemu ljudstvu. Edina tolazhba v teh tezhkih dneh mi je ostala v religioznosti, ki me varuje, da zhivim in trpim moshko, kar se da.

Kakor sedaj stoji cela rech, me chaka she bleda skrb i v oziru, ki nisem nanj nikoli mislil: profesorsko sluzhbo mi vzamejo in s tem pridejo nadme res chrni dnevi; zase pach ne rabim vech kakor kak hribovski pastir, a za revno sestro in njene otroke, ki sem skrbel doslej, mi je hudo. Pa dolgovi! Stavbno drushtvo mi je pustilo breme, ki ga nosim, da svet ne ve o njem. Sestra, ki je pri meni, ima pach hisho, kolikor je plachana; to bo vsekakor le zanjo. Obeshati se na koga, prositi – ne znam. Ti vesh pri svojem poslu dobro, da skrb za materialno stran lastne osebe direktno nasprotuje delu za druge, ki sem mu zhivel.

Zdaj pa meritum Tvojega lista, naj bi shel v nedeljo v Opatijo. Tudi ko bi utegnil – imam hribovcem obljubljeno nedeljsko in ponedeljkovo opravilo, – ne bi shel, ker bi po moji sodbi s tem le poslabshal svojo situacijo. Sedaj imam vsaj zase zavest, da nisem storil nobene podlosti, nich ponizhevalnega in nichesar, kar bi bilo naperjeno proti komurkoli, ali kar bi kazalo na kako mashchevalnost v celi aferi. Ta zavest mi je drazhja, nego da bi mogel riskirati njeno izgubo. Potem pa po pravici povem, da Th. ne zaupam, da ne bi zopet tega stika izrabila proti meni. Po moji sodbi ne gre vera njenim besedam, dokler ne vrne mojih [deloma] nepremishljenih [deloma] po njenih mnogobrojnejshih izzvanih pisem meni v roke. Ko bi jih vrgel v ogenj, bi mi padlo nekaj kamnov od srca, ker bi si bil svest, da teh produktov toliko razlichnih, drugim neumljivih faktorjev ne bo nihche vech izrabljal.

Kako bi mogla vrh tega vsaj v nekoliko retushirati meni toliko dobrega imena, da bi mogel naprej na delo, je pach v prvi vrsti njena rech. Tebi zaupam: to Ti pricha to moje pismo. Izbrala Te je za svetovalca in ima zaupanje tudi sama vate. Preprichan sem, da lahko najdeta pot, ki bo meni vodila stopnjo iz te mrzle tme, in nji pomirila razburkano srce. Smili se mi in chetudi abstrahirash od mene, bosh izvrshil dobro delo, che njo dvignesh.

Zase bom glede na pisma miren, che jih izrochi Tebi in jih Ti unichish. Poskrbeti pa mora seveda tudi, da prepisi, kjer jih je kaj, ne pridejo v javnost. Sama mi je zhe v pismih in tukaj ustno zatrjevala, da je bila [proti] o meni nalagana; sama tudi ve, da marsikaj, kar so trdili drugi, da jim je pravila, ni bilo res, in da tudi marsikaj, kar je sama namigavala, ni odgovarjalo resnici. To lahko da v javnost in s tem definitivno pokoplje mojo zadevo. Jaz imam sicer eno izjavo od nje zase; eno tudi za 'Narod', a protivi se mi okus, da bi v ti rechi sam stopil v javnost, kakor se mi seveda she mnogo bolj protivi, da bi s tozhbo n. pr. zaradi zhuganja, ali zaradi dolochenih, od nje bajé pripovedovanih dejstev iskal zadostila. Torej, v Opatijo ne morem. Zadnji dogodki so me tudi fizichno oslabili; nisem za nikamor. Nisem si mislil, da pride med nama v ti zadevi do razgovora. No, zhe samo to mi je vech nego en svitel zharek. Zanesem se, da bosh svoj posel boni viri izvrstno opravil. Potem pa morash, bodi zhe, kar bodi, enkrat pogledat k meni v moje hribovsko zavetje; osebnega stika s Teboj se naravnost veselim. Che pridesh po selshki dolini do Cheshnjice (od Loke s poshto, ki ima zvezo s poldanskim vlakom), Te lahko spremim preko Jelovice do nad postajo v Shtengah. Bosh zadovoljen in zafantazirala bova katero v nashem lepem planinskem gojzdu.”¹⁹⁶

Ivan Dolenec je objavil tudi pismo voditelja avstrijske socialne demokracije, ustanovitelja in glavnega urednika Arbeiter-Zeitunga zdravnika dr. Viktorja Adlerja (1852-1918), v katerem je ta svaril Antona Kristana pred Kamilo Theimer: “Jedenfalls rate ich Ihnen Vorsicht in Verkehr mit Frl. Theimer. Sie hat sich bei mir damit eingeführt, daß sie mir sofort bei Beginn des Gespräches eine Quitung der 'Zarja' zeigte! Sie hält jeden für bestechlich u. ist gewiß fähig, auch uns einmal nachzusagen, daß wir uns von ihr bestechen ließen. Und daß sie morgen gegen uns losgeht, ist ganz gut möglich, was immer wir gegen Sustersic tun – ihrer Rachsucht wird's immer zu wenig sein. Seien Sie also vorsichtig!”¹⁹⁷

“Seveda bi bilo pa she lozhje Vam pisati, ko bi poznali celo afero,” je Krek v pismu 17. marca 1914 razlagal prijatelju Albinu Prepeluhu – Abditusu (1880-1937),¹⁹⁸ ko je ta pripravljal chlanek za Nashe zapiske (1902-1914). “Karakteristichno je zlasti to, da je moje 'prijateljstvo' poznalo vse, da je celo mala nechakinja se norchevala tako kakor jaz. Stik – stvaren; drugo – shala – igracha.

Zame je tezhko, ker ne morem vedeti kakshno besedo sem zapisal v kak list, ki je imel vedno shpecialen smoter, umljiv iz precedenchnih listov itd. Iztrgati posamezno besedo, jo podchrtati – humbug! To pa pozitivno vem, da sem erotichno plat v pismih direktno odklanjal. Tega seveda ne bo nihche zvedel; che bi pisma vsa prishla v javnost, bi vsak pameten chlovek vedel, pri chem da je. Zhenska sama zatrjuje, da je v pismih apokrifnih rechi. Moj naziv je bil obichjno angleshki Dearest in podpis John. To je precej drugache.

Pishem Vam to, ker se mi zdi chastno za Vas, da chutite, kako nerodna je taka taktika, ki operira z umazanijami ne glede na to, da dela nekomu v zhivo krivico.

O shkofu sem Vam zadnjich dejal, da ni meni nichesar ne rekel, she manj storil. Pach pa sem chital list, ki ga je pisal neki drugi osebi, da bo moral morda vzeti meni profesuro. Sam se je pa preprichati moral, da ni razloga. Jaz seveda tudi sam nisem v svojo obrambo nichesar storil.”¹⁹⁹

“MOJE UPRAVIchENJE”

Kot je bilo prichakovati, je Kamila Theimer v Slovenskem narodu odlochno, podrobno in brez sramezhljivosti osvetlila ves potek prijateljstva s Krekom. V njenem chlanku z naslovom “Moje upravichenje” ni manjkalo pikantnih podrobnosti.

“Vsak kolichkaj nezhnochuten chlovek mora razumeti, kako tezhko mi je novich izpregovoriti o Krekovi aferi,” je trdila Kamila Theimer. “A vendar izpolnim s tem samo dolzhnost, ki jo imam sama do sebe. Ko sem bila na tako nizkoten nachin prisiljena, povedati najhujshe, je res vse eno, che zhrtvujem nekaj vech ali manj svojega 'jaz'. Zhe pri najinem prvem sestanku je kazal tako zhivo zanimanje in umevanje za moja obchekoristna prizadevanja, in se mi je tudi takoj ponudil, mi zanja pridobiti parlamentarno podporo, da si je s tem koj pridobil vse moje zaupanje in sem se od tedaj vedno nanj obrachala, che sem v zadevah zhenskega drushtva potrebovala njegovega sveta in njegove podpore. Vzlic temu sem ga pa shele dobrega pol leta po najinem sestanku povabila na svoj dom. Kot samostojno stojecha oseba sem s takimi povabili jako shtedljiva, a v tem sluchaju je pach obleka krila mozha. Jaz bi grdo lagala, che bi trdila, da se je dr. Krek v prvih shestih mesecih njegovih obiskov pri meni kdaj z eno samo besedico spozabil. Bilo je res samo lepo prijateljsko razmerje, ki mi je bilo toliko ljubshe, ker sem se vsled smrti svojega pred enim letom umrlega ocheta chutila dushevno zelo samo. Na erotichne zveze nisem mislila in sodim, da tudi dr. Krek takrat ni nich takega mislil. Prvi migljaj v tem oziru je storil med mojo tezhko boleznijo spomladi 1912. in ta ni bil tak, da bi iz njega napravila casus belli. Vzlic temu sem ga naslednji dan pismeno presrchno prosila, naj ne moti s takimi brezsmoternimi besedami najinega lepega razmerja, ki je bilo meni tako ljubo in drago. Ob enem sem omenila, da ostanem raje edina, kakor da bi postala ena med mnogimi. Da sem zhe takrat dr. Kreka prav rada imela, tega ne morem in nechem tajiti. To nagnjenje pa je bilo izkljuchno dushevno in brez primesi erotichnih chustev. Oba sva imela, tako sem vsaj mislila, ista nagnjenja in iste interese; on mi je razkril prej nepoznane socijalne in gospodarske perspektive; obchevanje zh njim je bilo zame dusheven uzhitek in dushevna vzpodbuda, kateremu bi se bila zhe takrat jako tezhkega srca odpovedala. Prishel je zopet in naj je chutil karkoli, vzroka mi ni dal, da bi pretrgala obchevanje zh njim do predvechera tistega dne, katerega mi je pisal prvo izmed objavljenih pisem. Da se je takrat spozabil, to priznava v pismu samem in treba je bilo moje, vzlic moje starosti brezmejne naivnosti za misel, da je tudi po tem she mogoche platonichno razmerje med nama. A jaz sem to vendar verjela, ker sem to hotela verjeti in sem ga poklicala nazaj. Postal je bil pach zhe del mojega zhivljenja, nisem pa imela vech mochi, da bi ta del izlochila iz mojega zhivljenja in chustvovanja.

"Ura je zhe polnochi

on pa she vedno pred njo klechi:

'Kamila, Kamila,

ali me bosh vechno ljubila?'

Kamila resno se drzhi

drugam nje pogled bezhi:

'Kamila, Kamila,

ali me bosh vechno ljubila?'

Strashansko bije mu srce

ochi v ljubezni mu zhare:

'Kamila, Kamila,

kaj bosh odgovorila?'

(To je gospodar strashen hip,

kot kladivo je srca utrip);

'Kamila, Kamila.

Usoda se je odlochila…'

'Zhe drugi je predragi moj.

Le nekaj in pa – Bog s teboj siten

si od sile

ni prosto srce Kamile.'

A on junashko se drzhi,

skrivnosti vse ji razlozhi:

'Kamila, Kamila,

nikdar me ne bosh pozabila.'

In v pismih vse je razodel,

she to, kar nikdar ne bi smel,

Kamila, Kamila –

je vse zase porabila.

Preshlo potem je nekaj let,

skrivnosti zvedel je ves svet:

Kamila, Kamila,

kaj svetu si odkrila?"

Maksim Gaspari, "Tragedija ljubezni", Dan, 1913/535

Takrat sem mu tudi pisala, da bi ne sprejela njegovega izstopa, ako bi mi ga tudi ponudil, ker bi ne mogla in ne hotela nositi odgovornosti za takshen njegov korak.

In dr. Krek se je tudi to pot vrnil in bi me bil nasilno vzel v mojem samotnem stanovanju, ako bi mu ne bila zagrozila, da bom krichala. Sedaj sem si bila seve na jasnem, da je za mene samo she en izhod, zakaj sprejeti dr. Krekov predlog, da bi se samo vsak mesec sestala ob gotovem chasu, se mi je zdelo ponizhujoche. Od nekdaj nisem bila prijateljica kompromisov. Popolnoma ali chisto nich, to je bilo vsikdar moje geslo. Sicer pa bi tudi ne bilo ostalo zgolj pri tem, zato sem bila tudi raje pripravljena se vedoma darovati, kakor pa da bi se dala

neprichakovano osvojiti.

Tudi tu moram resnici na chast povedati, da mi je dr. Krek ponudil, da se bo umaknil iz mojega zhivljenja, obenem pa je poudarjal, da tega ne stori morda iz verskih ozirov, ki so mu docela tuji, marvech zgolj zbog mene, ker se ne smatra za upravichenega nekaj vzeti, kar ni njegovo in za kar mi ne more nuditi nobenega ekvivalenta.

Rada bi sedaj poznala zhensko, ki bi v tem sluchaju zapustila mozha, ki ga ljubi!

Svobodna sem bila, odgovorna nikomur razen sama sebi, preprichana svobodomiselka od nekdaj, chetudi sem bila vzgojena v konvencijonalnih meshchanskih nazorih vishje borzhuazije. Zhrtvovati se je po mojem mishljenju stvar zhene, in chim tezhja ji je ta zhrtev, tem bolje in lepshe je to zanjo! Pozvala sem ga torej in on je prishel. Tudi takrat v Bohinju me je zopet hotel takoj osvojiti, toda nisem hotela, da bi se zgodilo nekaj za me nepreklicljivega, ne da bi tudi on imel prilike, da bi temeljito preudaril ta korak.

She iz Kaltenleutgebna, kamor sem se vrnila, sem mu pisala, da nisem nobena Delila: nechem ga zapeljati h kakshnemu razmerju z menoj, povedati mu samo hochem, da ne smejo nobeni oziri glede moje osebe delati zaprek njegovi srechi, ako zveza z mano dejansko shele pomenja zhivljenjski smoter zanj, kakor on to zatrjuje.

Obenem pa sem ga tudi opozorila na to, da bi s takshnim razmerjem prevzel meni nasproti resne dolzhnosti in da si mora zategadelj temeljito premisliti, preden me napoti, da postanem popolnoma njegova. To sem mu vedno in vedno ponavljala. Konchno sem se mu udala 28. decembra 1912. in sicer shele, ko mi je izjavil, da bo propadel na dushi in na telesu, ako ne napraviva konca.

Tako je bilo v resnici in tako sem ga – 'zapeljala'!

Jedva je bil storjen ta nepreklicljiv korak, zhe me je jel muchiti z nasveti, naj se porochim s Povshetom.

Prvich sem mu odgovorila, da sem zhe enemu staremu mozhu – mojemu ochetu, stregla do smrti in da mi to zadostuje za celo zhivljenje. Toda on se je vedno in vedno povrachal k tej svoji najdrazhji zhelji.

Povshe, katerega sem med tem blizhje spoznala, mi je bil zelo simpatichen. Pod vplivom teh nesrechnih odnoshajev, ki jih nisem bila navajena, sem neizrechno trpela, she bolj pa vsled njegove brezmejne brezobzirnosti, ki se je menjala z najstrastnejshimi ljubavnimi izbruhi, skratka zhe sem bila tako dalech, da bi se bila udala njegovi volji, ko – Vse drugo si prihranim.

Tudi sedaj mu nechem delati krivice: Ali se me je hotel samo zdobra znebiti in Povsheta samo porabiti kot plashch, ki bi naj vse prikrival, ali je v resnici mislil, da me bo Povshe, ki mi lahko da svoje ime, bolj osrechil kakor on – tako se je vsaj enkrat izrazil – tega ne morem vedeti; takisto morem tudi vzroke razpora samo domnevati. Vsekakor nisem dala jaz k temu nobenega povoda, razen ako je morda povod to, da sem v obupu vse priznala njegovi sestri.

Ko sem prejela njegovo poslovilno pismo, sem mu hotela vrniti njegova pisma in izvrshiti samomor. Povshe je to preprechil. Menim, da je to storil iz dobrega srca. Vsekakor se je takrat meni nasproti vedel tako viteshko, da si je pridobil moje odkrito srchno sposhtovanje. On je tudi prevzel nalogo, da spravi vse v red z dr. Krekom, to tem bolj, ker je bil vsled njegovega postopanja prav tako zhaljen, kakor jaz.

Pripominjam takoj, da naravno nisem vech mislila na to, da bi obnovila prejshnje razmerje s Krekom, marvech da sem od njega samo zahtevala, da pojasni vzroke nenadnega preloma najinih odnoshajev in da da zadoshchenje Povshetu.

Tudi Povshe je pisal, kakor je rekel, v tem smislu dr. Kreku, ki pa to taji, kakor tudi taji nechuvene izraze o meni nasproti ravnatelju Pircu. Kdo govori sedaj resnico, ne vem, eno pa vem gotovo: v zadnjih mesecih sem trpela kolikor more samo chlovek trpeti. Poti v javnost pa bi vkljub temu ne bila nastopila, ako bi ne bil 'Slovenec' priobchil onih podlih napadov na mojo chast kot odgovor na moja prva dva chlanka o dr. Shustershichu.

In morda tudi v tem sluchaju ne, ako bi se mi ne bilo povedalo, da izvirajo ti napadi iz peresa dr. Kreka.

In da sem vkljub temu potem she shla v Prtovch?

Vsaka zhenska, ki je v resnici ljubila, vé, da je v trenotkih vse odpushcheno in pozabljeno, ko slishi, da je mozh, ki ga je ljubila, bolan in nesrechen. Prizor, ki se je vrshil pred sestavo moje zlagane samoobtozhbe, je tako ponizhevalen, da se ne morem odlochiti, da bi ga orisala, in pisala sem dr. Kreku samo zato, da bi ga v njegovem interesu zarotila, da bi ne vporabil one izjave.

Povedala sem sedaj vse, kar je bilo potrebno povedati v moje upravichenje.

Greshila sem proti konvencijonalnim zakonom in moram zato tudi nositi posledice. Nechastnosti, ki bi se mi je bilo sramovati, nisem zakrivila.

Ljubila sem mozha radi njegovih dozdevnih dushevnih in srchnih lastnosti ter doprinesla tej svoji ljubezni vsako zhrtev.

Za dr. Kreka pa sem bila vedno, kakor sem priznavala v chudoviti odkritosti, samo predmet izkorishchanja. Izrabljal je moje zveze in mojo delovno silo za stranko, mene samo pa kot zhensko.

Seveda, saj je prijetneje manj nevarno in predvsem ceneje, se vdajati vzhitkom, katerim odpovedati ste se s prisego zavezali, v kulturno vishje stojechem miljeju, po kosilu ob lepo pokriti mizi, pri fini smotki, kakor v hishah, kjer se morda lahko poleg denarja riskira tudi zdravje!

Kdor ima dovolj naslad temu kazhe prst bozhji nadaljno pot, uda se bozhji volji in blagoslov bozhji ga spremlja vsepovsod! - - -

Vprasham visokochastiti knezoshkofijski ordinarijat, ali je voljan she nadalje trpeti, da ta verolomni svechenik in ta brezchastni chlovek she nadalje nastopa kot uchitelj in vzgojitelj mladine in kot ljudski zastopnik?”²⁰⁰

“...POVABILO K POROTNI OBRAVNAVI...”

Obtozhbe, ki so padale z obeh strani, so bile tako krepke, da bi afera lahko nashla svoj epilog samo na sodishchu, kjer znova ni shlo brez zapletov. Kamila Theimer je v obrambo svoje chasti vlozhila vech tozhb. Poleg Slovenchevega urednika Miha Moshkerca²⁰¹ je tozhila tudi Kreka in odgovornega urednika Gorenjca.

Odgovorni urednik Slovenca Moshkerc – Kamila Theimer ga je imenovala “slamnati redakter”²⁰² – pa naj bi se, kot je trdilo liberalno chasopisje, odlochil, da se je varneje tik pred porotno razpravo podati neznanokam na pochitnice in pozabiti pustiti svoj naslov.²⁰³ Kamila Theimer mu je zato vrgla v obraz, da pred sodno obravnavo bezhi samo tisti, ki ima za to utemeljene vzroke. Moshkerchev beg je bil zanjo dokaz, da so vse njene zhaljive obdolzhitve dezhelnega glavarja in zaupnika krone Shustershicha resnichne, zakaj che ne bi bile, bi bil Moshkerc gotovo v Ljubljani in ne bi brez sledu ushel ravno takrat, ko so mu hoteli izrochiti pozivnico. Zatrdila je, da se ne bo odpovedala zadoshchenju in ne bo opustila boja. Che Moshkerca v novembru teden dni pred zasedanjem porotnega sodishcha ne bo v Ljubljani in mu znova ne bodo mogli izrochiti pozivnice, bo she isti dan objavila Krekova pisma. Tega ne bo storila zaradi mashchevalnosti do Kreka, cheprav bi bila takshna mashchevalnost vech kot razumljiva. “Storila bom to prisiljena v svojo obrambo. Ta pisma pojasnjujejo moje postopanje in dokazujejo, da je prechastiti dr. Krek vse to trdil, kar je 'Slovenec' po krivici meni ochital. Che imata dr. Shustershich in dr. Krek vse vzroke se bati, da se resnica dozhene, imam jaz v nasprotju z njima samo pekochi interes, da se vse natanchno dozhene. Iz pisem, ki sem jih zhe priobchila, je razvidno, da je dr. Krek gojil zame chustva, ki bi veljala za neprimerna za duhovnika, in da jim je, neavtoriziran od mene, dal tudi izraza. S cerkvenega stalishcha to pach ni v redu, s chloveshkega pa opravichljivo in gotovo ne tak zlochin, da bi se ne dal odpustiti. Moralichno unichevalen za dr. Kreka je samo vzrok, iz katerega mi je odpovedal dveletno prijateljstvo in kakshen je bil v tem sluchaju bozhji prst, ki mu je pokazal pot. Brez dvoma je gosp. Krek danes zhe hudo kompromitiran, in nujna proshnja v njegovem zadnjem pismu, naj unichim najino korespondenco, kazhe, da se zaveda, kakega pomena so ta pisma. Pozitivno

nechastnega pa ni bilo slej proti dr. Kreku she nich povedano in najhujshe mu je bilo she prizanesheno. Kar se je doslej o njem reklo in namignilo, se da she pozabiti, che pa bo izrechena zadnja beseda, ne bo nobena reshitev in nobena poravnava vech mogocha. Potem bo njegova eksistenca razdrta in mu preostane samo eno, da za vedno izgine v temi. Kakor nerada bi to storila – primorana bi bila, mu zadati smrtni sunek, kajti vishji, kakor vsi drugi oziri, so oziri na lastno chast.” Moralni obsodbi Kreka ne bo izrochila ona, temvech njegova lastna stranka, che ji bo onemogochila dosechi zadoshchenje v sodni dvorani, je napovedovala Kamila Theimer. “Gospodje imajo zdaj skoro tri mesece chasa, da vse dobro premislijo in vsa pro in contra uvazhujejo. Eno pa jim danes she enkrat povem: jaz se za ves svet ne umaknem. Vztrajam na svoji pravici in vztrajala bom do zadnjega dihljaja. Nimam druge zhelje, kakor da postavnim potom dosezhem svojo pravico. Che bi se mi pa to trajno onemogochalo, potem pach lahko nastanejo trenotki, ko tudi najmiroljubnejshi chlovek izgubi potrpezhljivost in sezhe po edinem sredstvu, ki ga ima za obrambo svoje chasti, po samopomochi.”²⁰⁴

Drugache se je poskushal zashchititi Janko Florjanchich, po poklicu grobokop in chevljar v Kranju, odgovorni urednik tamkajshnjega katolishkega chasnika Gorenjec, ki ga je Kamila Theimer obdolzhila “pregreshka zoper varnost chasti”.²⁰⁵ Na zaslishanju je izjavil, da bo svoj zagovor pridrzhal za glavno razpravo. Tik pred zachetkom obravnave, ki jo je ljubljansko dezhelno in porotno sodishche razpisalo za konec avgusta,²⁰⁶ je nenadoma spoznal, da ni zadovoljen z ljubljanskim porotnim sodishchem in je zato zaprosil za novo porotno sodishche.²⁰⁷ “Cheprav se je

na sodni zapisnik odrekel svoji pravici do ugovora proti obtozhbi, je vendar potem osmi dan vlozhil pismen ugovor. Kakor je znano, je grashko vishje dezhelno sodishche zavrglo ta ugovor kot nezakoniti nedopusten. V ponedeljek, dne 1. septembra t. l. bi se imela vrshiti porotna razprava proti g. Florjanchichu. Ob 12. uri pa je naenkrat prishel g. Florjanchich s pismenim predlogom, da naj se namesto pristojnega ljubljanskega porotnega sodishcha deleguje drugo porotno sodishche izven okolisha grashkega in trzhashkega nadsodishcha.” Obravnana je bila zachasno prelozhena, vendar pa je bila Florjanchicheva proshnja zavrnjena. “Ta svoj predlog je pa obtozhen urednik utemeljeval s prav chednimi, chetudi nedokazanimi napadi na ljubljanske porotnike, chesh da so nahujskani po chasopisju, da so na stvari interesirani in da jim bo vsled tega tezhko nepristransko sodbo izrechi,” je privoshchljivo ugotavljala kranjska Sava. “S takimi pavshalnimi sumnichenji, ne da bi navedel le eno konkretno dejstvo, je obtozheni urednik blatil poklicane ljudske sodnike. V svoji protiizjavi na ta neosnovani delegacijski predlog obtozhenega urednika je gdchna. Kamila Theimer po svojem zastopniku g. dr. Kokalju prav temeljito dokazala in tudi obsodila neupravichenost te zahteve raz sodishche veljavnih zakonov in pri tem pribila she velezanimivo dejstvo, da ona kot rojena Dunajchanka in torej tujka v kranjski dezheli, ni imela nobenega pomisleka, stopiti pred kranjsko poroto, ker doslej she nikdar ni slishala, da bi bili kranjski porotniki pristranski, podkupljivi, krivoprisezhniki! She le domachin je moral priti in vrechi brez dokazov, brez navedbe konkretnih okolnosti blato na neomadezhevani shchit ljudskih sodnikov in dezhele Kranjske!” Najvishji sodni dvor, c. kr. najvishje in kasacijsko sodishche na Dunaju, je odklonil delegacijski predlog obtozhenega odgovornega urednika Gorenjca, chesh da ni nobenega vazhnega razloga, da bi se to kazensko zadevo odvzelo pristojnemu sodishchu in jo odkazalo drugemu sodishchu iste vrste. S to odlochbo najvishjega in kasacijskega dvora so kot neosnovani zavrnjeni in obsojeni tudi nedokazani napadi in pavshalna sumnichenja na ljudske sodnike, katere je obtozheni odgovorni urednik nagrmadil v svojem delegacijskem predlogu. Seveda tudi tokrat odgovorni urednik Florjanchich ni bil tisti, ki je zakrivil te napade. “Tako kakor so ga naredili proti svoji volji za urednika, ravno tako so mu postavili dr. Pegana za pravnega svetovalca. In mozh si niti pomagati ne more, ker je kot grobokop popolnoma odvisen od klerikalne gospode, ki osobito sedaj, ko gre njih slava pochasi a dosledno h koncu, kar besni.”²⁰⁸

Kranjska Sava je pisala, da so pri Gorenjcu zacheli mrzlichno iskati novega odgovornega urednika.²⁰⁹ V vlogi odgovornega urednika Gorenjca je Florjanchicha nasledil Janko Strnad, poslovodja Tiskarskega drushtva v Kranju. “Narodnonapredni tednik politichne in gospodarske vsebine” Savo so ustanovili kranjski liberalci leta 1912 kot odgovor na katolishki prevzem nekdanjega liberalnega Gorenjca, ki ga je od tiskarja Ivana Primozha Lampreta (1875-?) leta 1911 kupilo katolishko Tiskovno drushtvo iz Kranja. Na chelu Tiskovnega drushtva je bil kranjski dekan Anton Koblar, predsednik in glavni delnichar liberalne Tiskarske delnishke druzhbe, ki je tiskala Savo, je bil Ciril Pirc (1865-1941), brat Gustava Pirca.²¹⁰

Razprava o tozhbi Kamile Theimer proti Florjanchichu naj bi se pred ljubljanskim porotnim sodishchem odvijala avgusta, a je bila zaradi Florjanchichevega predloga za novo poroto prestavljena na 27. november oziroma 2. december 1913 (Florjanchich se je namrech prvich skril in mu niso mogli izrochiti povabila na razpravo),²¹¹ nakar je bila znova prelozhena za nedolochen chas, kajti Florjanchich je prosil za razpravo pred dunajsko poroto.²¹²

Zapletom pri sodnih procesih je bila posvechena chasopisna izjava, ki jo je Kamila Theimer naslovila “Dr. Shustershich, Moshkerc et cons.!”. Gospodu Moshkercu, ki se je izrochitvi sodnega povabila izognil tako, da je pobegnil, je sledil tudi gospod Florjanchich, ki je tik pred zdajci zaprosil za delegiranje drugega porotnega sodishcha, je ugotavljala Kamila Theimer. Na takshne korake je bila seveda zhe pripravljena in jo nikakor niso presenetili. Storila sta, kar imata navado storiti v podobnih primerih: che jima je vsak drug izhod zaprt, sta se posledicam izognila s pomochjo “glumashke umetnosti”. Tezhko je presoditi, che je takshno ravnanje bolj neumno ali bolj podlo, eno pa je gotovo: mogoche je edino na Kranjskem. V drzhavah, ki se imajo za pravne in kulturne, ne bi dopustili, da bi se tako zasmehovala “justica” (sodstvo, pravosodje), kot to pochne vladajocha stranka na Kranjskem. “Gospod Moshkerc je baje neposredno pred dostavitvijo neljubega vabila zachutil neodvrachljivo potrebo, da okrepi svoje oslabljene zhivce in da nastopi v to svrho dopust, chegar cilj pa je bil neznan celo njegovim najblizhjim prijateljem. Che pa smemo verjeti vestem, ki so jih shirili od popolnoma zanesljive strani, tedaj pa Moshkerc sploh ni odshel iz Ljubljane, temvech se je ona dva kritichna dneva samo skrival. Dejstvo pa je, da so ga pretekli ponedeljek zopet tu videli in da torej ni privoshchil svojim zhivcem, ki potrebujejo okrepitve, predolgega pochitka.” Nesramno Moshkerchevo izzivanje justice pa je she prekosilo postopanje gospoda Florjanchicha. Njegova razprava je bila napovedana na ponedeljek ob pol 10. uri, v soboto ob pol 5. pa je bila podana proshnja, naj se delegira drugo sodishche. Torej ni bilo vech chasa, da bo obvestili porotnike. “Gospodje porotniki torej niso samo vech ur svojega gotovo ne brezdelnega zhivljenja nesmotrno zhrtvovali, da zadoste svoji drzhavljanski dolzhnosti, temvech se je moral denar davkoplachevalcev kar pri oknu ven metati, da se za par tednov zavleche pach zasluzhena sodna justifikacija gospoda dezhelnega glavarja in chislanega zaupnika krone. To postopanje je tako nezaslishana nesramnost, da se moramo nehote prijeti za glavo, da se zagotovimo, je-li bdimo ali sanjamo. To nesramnost pa skoraj she nadkriljuje neumnost.” Kaj neki je upal Florjanchich s tem svojim postopanjem dosechi? Zhal nudi nashe sodno postopanje obtozhencu vsemogoche mozhnosti za zavlachevanje obravnave. Toda te mozhnosti so omejene in se bodo morale enkrat konchati. Vse, kar bosta gospoda Moshkerc in Florjanchich zato lahko dosegla, je samo zvishanje sodnih stroshkov in njune kazni. “Sodnemu konstatiranju vseh mojih obdolzhitev, ki so nechastne za gospoda dezhelnega glavarja in chislanega zaupnika krone, gospod dr. Shustershich vendarle ne uide. Pach sem prishla danes do preprichanja, da je eno orozhje, ki sem jih menila imeti v rokah, brez vrednosti. Dr. Shustershich se ne umakne, da s tem poplacha neki dolg hvalezhnosti. Toda na njeno lastno sramoto moram rechi, da se zhal tudi zdi, kakor da bi bila tudi stranka kot taka pripravljena, zhrtvovati mozha, ki jo je napravil veliko, kateremu se ima kot vsak posameznik zahvaliti za vse, kar je in kar ima, samo da obdrzhi dragoceno osebo gospoda dr. Shustershicha! V svoji notranjshchini sicer nasprotuje temu, vendar pa postopa tako, ker pomotoma misli, da ima prichakovati edino le samo od njega spas v obliki nakazil iz malega financhnega nachrta.” S tem rachuna torej dr. Shustershich in meni, da jo je s tem razorozhil. Toda Shustershich se je zmotil, saj ima ona “she druge pshice v tulu”, o chemer se bo imel prilozhnost preprichati. “Cheprav je she tako globoko padla nasha javnost, tako nekaj kakor javno vest pa vendar she imamo, ravnotako tudi she druge javne tribune kakor sodishche, pred katerim se mora polozhiti obrachun.” Z Moshkerchevim begom so se v ocheh dostojnih ljudi obdolzhitve, ki jih je na njen rachun objavil Slovenec, zhe izkazale za nesramno obrekovanje in “chastikrajo” (razzhaljenje chasti). Shusterich pa tega ne more trditi o sebi in bo moral javnosti predlozhiti pojasnila za svoje zhe znane grehe. Sicer upa, da se bo uspel reshiti zaradi spremenjene politichne konstelacije, ki jo je tudi sama vkljuchila v svojo bilanco kot pasivno postavko. Da mu ne bo treba predlozhiti rachunov, bo onemogochil sklicanje dezhelnega zbora. Toda celo spricho najvechje konivence vlade (zavestnega spregledovanja kaznjivih dejanj podrejenim) v chasu, ko bo potrebovala vechino, ne bo mogoche preprechiti, da bi se o Shusterichevem javnem delovanju ne razpravljalo pred drugo ustavno tribuno. Njegova moch namrech she ni tolikshna. Lahko samo zavleche svoje “moralichno obglavljenje”, vseeno pa je zhe danes brez vsake pomochi izrochen krvniku, zato naj napravi svojo politichno oporoko. Podobno kot bo Moshkercu zavlachevanje procesa prineslo vechjo kazen, se bo zgodilo tudi Shustershichu. “Dajte si to dopovedati, gospod dr. Ivan Shustershich! Pravochasno se eni stvari odpovedati, varuje pred tem, da se mora chez chas vsemu odpovedati. Presanjan je sen o ekscelenci, o mehko oblazinjenem fauteuilu in o vseh drugih zheljah, naj se zhe imenujejo tako ali tako, ki jih goji pravi ljudski prijatelj. Tudi mesto dezhelnega glavarja se ne more trajno obdrzhati, niti brez pomochi, niti s pomochjo vlade. Tudi vlade ishchejo dandanes le kruha. Ne da bi trenila z ochesom, vas bo vlada zhrtvovala, che bo videla, da morda ne samo jaz zahtevam, naj se vas odstrani, temvech tudi drugi, ki razpolagajo z mochjo, da svoje zahteve, posebno poudarijo. Verjemite mi, gospod dezhelni glavar Kranjske in chislani zaupnik krone: danes imamo le edino pravo moch in to je masa. Glasu mase ne preslishi danes nihche vech, tudi ne najvishji v drzhavi. Ne chakajte na to, da bo masa zahtevala, naj se vas odstrani! Pojdite prej prostovoljno! Vi reshite s tem svojo stranko, ki jo sleherni dan vashega nadalnjega obstanka kompromitira, vi s tem samega sebe reshite najskrajnejshega.” Njegova lastna stranka zhe danes chuti, da je zanjo samo sramoten madezh in bo storila mnogo, da se ga znebi. Zato naj ne chaka tako dolgo, da se bosta stranka in vsa dezhela zachela zavedati, da jima je v sramoto, che ostane she nadalje na svojem mestu. “Dalech ta dan itak ni vech! Polagoma si zhe delajo solnca prvi zharki skozi svitajoche se jutranje megle svojo svetlo pot. Vechina zhe danes prav natanchno ve, kdo da ste. Ne chakajte, da bodo vedeli vsi. Kakor zvijache v sodni dvorani, tako imajo tudi lazhi v javnem sodnem zhivljenju enkrat svoj konec. Pach se lahko zgradi zhivljenje na lazhi, ne more pa se na lazhi tega zhivljenja vzdrzhati. Poklicani faktorji bodo dezheli, drzhavi povedali, kdo in kaj da ste. Jaz vam v vashem interesu ne morem chestokrat dovolj ponoviti: ne chakajte na to. Napravite konec. Zhrtvujte hitro, kar se sploh ne more dolgo drzhati, ker sicer se vas bo popolnoma zhrtvovalo. Zhlindro – afero je privatnik Shustershich navzlic obsodbi v treh instancah, navzlic parlamentu prestal. Nasramne zlorabe davchnega denarja, she bolj nesramnega izkorishchanja dobrodelnih zavodov pa ne bo prestal dezhelni glavar in zaupnik krone, kadar bo to prishlo v razgovor javno od poklicane strani in na za to merodajnem mestu. Na svidenje pri Filipih, dr. Ivan Shustershich!”²¹³

Josip Gostinchar

Pri Slovencu so za novega odgovornega urednika izbrali drzhavnega poslanca, krshchanskosocialnega organizatorja Jozheta Gostincharja (1860-1942), ki je bil poleg Moshkerca najpomembnejshi Krekov zaupnik in sodelavec med delavstvom.²¹⁴ Gostinchar je imel to prednost, da ga je shchitila poslanska imuniteta.²¹⁵ Vendar pa je Kamila Theimer tozhila tudi njega in “v svoji ovadbi zahtevala od dunajskega parlamenta, da naj izrochi sodishchu g. Gostincharja, kakor je to zhe prej storila glede g. dr. Kreka”. Slovenski narod je ugotavljal: “Vsled teh izrochitvenih zahtev bo prishla sedaj tudi nasha poslanska zbornica v prijeten polozhaj, da dobi vpogled v nashe, specifichno kranjske javne razmere. Kakor chujemo, je preskrbljeno, da obe izrochitveni zahtevi ne bodeta dozhiveli obichajne usode takih zahtev, temvech da se bo pri ti priliki prav temeljito posvetilo v nashe nezdrave javne razmere in da se bo izpregovorila odkrita in jasna beseda o oni strahovladi, korupciji in slabem gospodarstvu, ki tira ubogo kranjsko dezhelo v gospodarsko propast. Gospoda naj le nikdar ne misli, da je za nje kranjska dezhelna zbornica zadnja instanca. Zhe se prikazujejo znamenja na nebu in sodni dan za nashe dezhelne teroriste in koritarje se blizha...”²¹⁶

Pri Slovenskem narodu so v odgovor za Gostincharjevo imenovanje za odgovornega urednika Slovenca za odgovornega urednika izbrali drzhavnozborskega poslanca dr. Vladimirja Ravniharja (1871-1954).²¹⁷

V 705. sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Tozhniki navijajo ushesa odgovornemu uredniku 'Slovenca'” oziroma “klerikalnemu poslancu 'Metli'” (Mihaelu Moshkercu). V 728. sht. ji je sledila pesmica z naslovom “V letu 1913”. Spremlja jo pet karikatur, ki so delo nezanega avtorja. Na prvi karikaturi je Kamila Theimer dala Shustershicha chez kolena in ga natepla s shibo po riti. Na naslednji karikaturi je Shustershichu priskochil na pomoch Moshkerc, ki je Kamili Theimer chez glavo poveznil posodo, Kamila Theimer nato grozi Moshkercu, ta pa bezhi pred njo. Na predzadnji karikaturi Moshkerc bezhi pred Kamilo Theimer in orozhnikom, na zadnji karikaturi pa je prikazan Moshkerc za reshetkami.

Novembra 1913 je preko dr. Vladislava Pegana za dunajsko poroto zaprosil tudi Mihael Moshkerc. Njegova razprava naj bi se v Ljubljani odvijala avgusta, a Moshkercu niso mogli izrochiti povabila k razpravi, zato je bila prestavljena na 24. november.²¹⁸

Kamila Theimer je odgovorila, da nima nich proti in ker se bodo tako v tej pravdi kot v pravdi s Florjanchichem zaslishale iste priche, naj se tudi za Moshkerchevo zadevo imenuje dunajsko porotno sodishche.²¹⁹ Tudi sama je v pravdi s Florjanchichem zaprosila za imenovanje dunajskega porotnega sodishcha.

"Tozhniki navijajo ushesa odgovornemu uredniku 'Slovenca'", Dan, 1913/705



"V letu 1913", Dan, 1914/728

Po mnenju Slovenca naj bi za zavlachevanje procesa imela dva razloga. Prvi razlog je bila izjava ministrskega predsednika Stürgkha, ki je postavila na lazh njeno trditev o Shustershichevem imenovanju za dezhelnega glavarja. Po tiskovnem zakonu ta izjava ni smela biti objavljena v chasnikih, dokler ni prebrana v sodni dvorani, tako da bi se to lahko zgodilo shele po volitvah, ki so se pravkar odvijale, kar je bilo v njen prid in v korist NNS. Drugi razlog pa je bila ugotovitev odvetnika Kokalja, da bo njena zadeva propadla pred ljubljanskimi porotniki, kajti tudi med njimi naj bi bilo dovolj “poshtenih in neodvisnih mozh, ki se liberalnega terorizma ne boje”.²²⁰ Slovenski narod pa je ugotavljal, da bo sedaj she prej prishlo do obrachuna, kajti v Ljubljani se vrshijo porotne razprave vsake tri mesece, na Dunaju vsak mesec.²²¹ Konec leta 1913 je Slovenski narod sporochil, da je zaradi proshenj za imenovanje dunajske porote zadeva prishla pred kasacijsko sodishche (najvishje sodishche v raznih drzhavah), ki je odklonilo prenos obravnav, tako se bosta porotni razpravi proti Florjanchichu in Moshkercu odvijali na prihodnjem porotnem zasedanju v Ljubljani.²²²

dr. Janko Brejc

Uspeshno in v kratkem chasu se je iztekla tozhba Kamile Theimer proti Ivanu Lovshinu, zhupniku na Zasavski Sveti Gori, ki se je odvijala 1. oktobra 1913 pred litijskim sodishchem, kjer je tozhiteljico znova zagovarjal dr. Alojzij Kokalj. Obtozhba je Lovshinu ochitala, da je na shodu dezhelnega odbornika dr. Ivana Zajca na Sveti gori zhalil Kamilo Theimer.²²³ “Pri razpravi v Litiji je obtozheni zhupnik svoje zhalitve hrabro tajil in se skliceval na kakih 20 do 30 prich, da ni izustil nobene zhaljive besede, chesh, da dobro ve, da ni poslanec in da torej ne sme nekaznovano razzhaliti, kakor je to na tem shodu storil dezhelni dostojanstvenik g. dr. Zajec.” Lovshin, ki je pravzaprav le pritrjeval Zajcu²²⁴ – tega je shchitila poslanska imuniteta –, je bil obsojen na plachilo denarne kazni v vishini 100 kron oziroma na desetdnevno zaporno kazen v primeru njene neizterljivosti. “Zhupnik je s tem dobil svoje plachilo in si bo drugich premislil iti po kostanj za dr. Shushtershicha in dr. Kreka,” je zakljuchila Sava.²²⁵ Ker je chez teden dni Slovenec ochital pricham, da so krivo prisegle, so te tozhile njegovega odgovornega urednika Jozhefa Gostincharja.²²⁶

Kreka je zastopal najprej dr. Vladislav Pegan, za njim pa dr. Janko Brejc (1869-1934),²²⁷ od katerega je Ivan Dolenec izvedel, da se je Krek odlochil tozhiti Kamilo Theimer shele na Shustershichev pritisk. Dr. Pegan je dvakrat prosil, da bi se razprava odvijala pred drugim sodishchem, a mu ni uspelo. Brejc pa je dosegel, da je bila imenovana dunajska porota. She preden je prishlo do razprave, je izbruhnila 1. svetovna vojna, med katero so bila ukinjena porotna sodishcha.²²⁸

“Liberalci so histerichni Theimerci tako krvavo nasedli, da se jim ves svet smeje” je Gorenjec pojasnjeval, zakaj se katolishki tabor ne odlochi zakljuchiti afero pred ljubljanskim porotnim sodishchem. “Hoteli so oblatiti nashe voditelje in napraviti razdor v nashih vrstah, pa so sami komaj s silo zamazali razpoko v svoji stranki. Eno upanje jim je she ostalo: liberalni porotniki. Dr. Tavchar je rekel nekoch, da ni na kranjskem prostoru klopi, ki bi ga obsodila. Zakon o porotnih sodishchih se pri nas izvaja she vedno tako krivichno, da je vechina porotnikov liberalna, dasi ne predstavlja liberalna stranka v dezheli niti ene petinke prebivalstva. In to je odlochilno v politichnih pravdah. Zato vpijejo liberalci, naj dr. Shustershich tozhi 'Slovenski Narod'. Ko bi bila razprava pred sodnikomveshchakom, ki imajo nad seboj vishje inshtance, vemo, da bi bilo drugache. Nasha stranka pa nima povoda, izpostavljati svoje voditelje liberalnim porotnikom. To pa tem manj, ker je nam znana iz prvega vira izjava osebe, ki je v tem oziru merodajna in odlochilna, da se dr. Shustershich, ko je odstopil Shuklje, ni ponujal vladi kot dezhelni glavar, niti ni vladi za sluchaj imenovanja za svojo stranko nichesar obljubil. Bili smo o tem sicer preprichani zhe pred to izjavo, sedaj pa mora uvideti tudi nasprotnik, kako neusmiljeno je potegnila histerichna Kamila 'Narod' in liberalne prvake. star pregovor: kdor drugim jamo koplje - - -.”²²⁹

“POSHTENIM LJUDEM”

Tik pred zasedanjem kranjskega dezhelnega zbora v septembru 1913 je Slovenski narod objavil chlanek Kamile Theimer z naslovom “Obrachun”, ki je bil posvechen predvsem razkrivanju gospodarskih afer. “Tako se torej snide vroche zazheljeni dezhelni zbor, ki se ga gotovi ljudje tako boje in prinese sodech po chloveshki previdnosti ne samo ustavno dolocheni, nego tudi moralichni obrachun,” je zatrjevala Kamila Theimer. “Prizadevanjem dr. Shustershicha in njegovih zaplechnikov se ni posrechilo izposlovati pri vladi, da bi ostala zaprta parlamentarna tribuna, pred katero morajo polagati rachune o svojih dejanjih in mislim, da se ne motim, che pripisujem ta prvi popolni neuspeh sedanjih mogotcev pred vsem razkritjem v Pavshlarjevi aferi. Odkar so Shustershich in njegovi tovarishi na krmilu, je vlada sedaj prvich odlochila proti njim in se ni kakor dosihdob slepo uklonila njihovemu diktatu. Bozhji mlini pach ne meljejo samo zanesljivo, nego vechkrat tudi hitreje, kakor je marsikomu ljubo!” Tisti, ki znajo opazovati, so lahko zhe dlje chasa videli znamenja prihajajoche zarje. Kljub proshnjam ni izshel nobeden, niti najsramezhljivejshi uraden dementi njenih zhaljivih obdolzhitev, obenem pa je bila “objektivnost justice” v njenem procesu popolna in nad vsakim dvomom. To so v pravni drzhavi sama po sebi razumljiva dejstva, ki pa pomenijo v tem primeru she mnogo vech. V njen prid govorita tudi razsodba poljedelskega ministrstva o tozhbi delnishke druzhbe za papirno in tiskarsko industrijo Leykam – Josefstal v korist tej druzhbi in proti dezheli ter brzojavno sporochilo, naj se ustavijo dela v Zavrshnici. Che vsa ta znamenja ne zavajajo, potem Shustershichu ni ostalo niti toliko chasa, da napravi svoj politichni testament, razen che ga nima zhe napisanega. Kamila Theimer je znova pretila Shustershichu, da ga niti prijateljstvo z dezhelnim predsednikom in zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil z njim, ne bosta obvarovala pred neizogibnim koncem, kajti nashe vlade imajo sicer dobre zhelodce, a tako dalech she niso, da bi mogle prebaviti mlinske kamne. “Vrh tega sedi na vasho nesrecho sedaj na ministrski klopi mozh, ki ni samo najboljshi resortni minister svoje stroke, kar jih je Avstrija imela nekaj desetletij sem, nego ima tudi nekaj tega, kar se imenuje chut za moralichno snazhnost in je poleg vsega she jurist. Ta mozh ne prenese Pavshlarjeve afere, to bi vam bila jaz lahko naprej povedala, moj gospod dezhelni glavar, kakor ni prenesel Leykam-Josefstalske afere in kakor ne bo prenesel gospodarjenja pri 'Gospodarski zvezi' in pri 'Zadruzhni zvezi', chim bo opozorjen, kako se godi pri teh 'dobrodelnih institutih'. Ta je takoj spoznal, da se je v Pavshlarjevi aferi zgodil chisto navaden shvindel, pri katerem je bila dezhela postavljena v ospredje, ker bi se tako laglje dobila koncesija in laglje izvedla cela transakcija, kakor che bi se takoj od zachetka priznalo, da gre samo za lastni zhep. Dezhelni zbor bo sedaj moral preiskati, kako se je moglo zgoditi, da imata dva razlichna, na popolnoma drugachni podlagi slonecha odloka dezhelnega odbora z dne 25. oziroma 31. januarja t. l. eno in isto shtevilko, kakor bo moral po zgledu francoske veseloigre 'Cache-cache' iskati v predlozhenih rachunih onih 60.000 kron davchnega denarja, ki so bili izdani za priredbo zasebnega stanovanja gospoda dezh. glavarja v dezh. dvorcu; da se je mogel ta popolnoma neopravichljivi izdatek skriti, je bilo treba upeljati nov, chisto poseben nachin budgetiranja! “ Vendar pa shalo na stran, kajti dezhelni zbor sedaj chaka mnogo gradiva, za temeljito obravnavo tega gradiva pa bi bilo potrebno vechmesechno zasedanje. V prvi vrsti gre za zhe omenjeni milijon kron, ki je bil zapravljen za Zavrshnico. “Pri zgradbi Zavrshnice se je postopalo tako brezglavo, brezsmiselno in brezsmoterno, da se to postopanje ne da drugache tolmachiti, kakor s shvindlerskimi nameni. Vse v nasprotju z izrechenim sklepom dezh. zbora – nobene koncesije, nikakega rentabilnega rachuna – podjetje, o katerem pravijo strokovnjaki, da je tudi tehnichno naravnost smeshno!” Sledijo obtozhbe glede potrtatno in nesmoterno zgrajene nove ceste Shkofja Loka-Trata, ki naj bi bila samo za okrog 200 m krajsha kot she dobro ohranjena stara cesta, a je zahtevala drag nov most. Na cesti je toliko ovinkov, da je neuporabna za “novootovorjeni avtomobilni promet”. Nenazadnje zasluzhi pozornost dezhelnega zbora tudi imenovanje bivshega kajzharja in bankrotiranega dezhelnega poslanca Bariola kot “kmetijskega veshchaka” v IV. razred dezhelnih uradnikov. Dezhelnemu zboru tudi ne sme biti vseeno, kako je dezhelni glavar prishel do svojega dostojanstva in kako je preprechil “za ves slovenski jug monarhije narodnogospodarsko tako vazhen zavod, kakor je bil seminar za kmetijske uchiteljice”, samo zato, ker ni mogel kovati zase politichnega kapitala. Che se bo nadaljevalo sedanje stanje v dezhelnem gospodarstvu, bo kmalu do poslednjega vinarja porabljenih 10 milijonov zadnjega posojila. Neizogibna posledica bo zvishanje dezhelnih doklad za 100 odstotkov ali she vech. “To bo pach chutila tudi drzhava, zakaj che industrija v takih razmerah ne bo posnemala francoskega in nemshkega izgleda in s svojimi kapitalijami raje zamenjala na industriji itak revno Kranjsko z mladimi balkanskimi drzhavami, to je she odprto vprashanje, na katero bi pa jaz za svojo osebo pritrjevalno odgovorila.”

Dezhelni zbor se bo gotovo tudi podrobneje in bolj intenzivno bavil s t.i. “dobrodelnimi zavodi” vladajoche klike. “Kakor znano, je bil svojchas storjen, seveda do sedaj she ne sankcijoniran sklep dezhelnega odbora, glasom katerega jamchi dezhela kranjska za 'Ljudsko posojilnico', kateri sklep danes 'Ljudska posojilnica' izrablja ravno tako protizakonito, kakor z namenom, delati reklamo, in kar se shopiri celo tiskano na njenih oknih.” Che pa vlada izve za resnichne razmere pri Ljudski posojilnici, bo pach tezhko mogla priporochati ta sklep sedanje vechine dezhelnega zbora cesarju v sankcijo. “Kakor Pavshlarjeva afera, smrde tudi razmere v 'Ljudski posojilnici' naravnost do neba in jih je treba enkrat pribiti. Tako je na primer 'Ljudska posojilnica' vplachala v fond za pokritje 100.000 K, za ostalih 19 milijonov 900.000 K vlozhenega kapitala pa zadostuje najbrzhe bozhji blagoslov kot pokritje, v kolikor ta denar she ni bil predmet notranjega posojila. 'Ljudska posojilnica' dela po statutih popolnoma nedopustne banchne kupchije in vrshi pod egido dezhelnega glavarja in voditelja chisto agrarne stranke ter pod vodstvom g. kanonika Shishke razkosanje posestev v velikem shtilu. Prechastiti gospod ima sploh za duhovnega dostojanstvenika zelo razvit trgovski chut. Tako je med drugim fabrikant parketov in vozov in v svojem pichlem prostem chasu, kadar nima posla z dovoljevanjem popolnoma ali delno nepokritih posojil v 'Ljudski posojilnici', je poleg tega she odprti druzhabnik firme Zajc & Horn za proizvajanje umetnih kamnov in druzhabnik famozne tovarne za chevlje Kozina & Comp.” Ta popolnoma ali deloma nepokrita posojila Ljudske posojilnice tvorijo poglavje zase, ki bi ga Kamila Theimer priporochila nekemu sploshno ne posebno priljubljenemu drzhavnemu funkcionarju. “Na chelu teh nepokritih posojil se nahaja posojilo Nj. shkofijski milosti g. knezoshkofu ljubljanskemu dr. Antonu Bonaventuri Jeglichu z 900.000 K, za katere do sedaj prav gotovo niso bile plachane niti obresti, potem sledi posojilo ca 1 1/2 milijona kron, – popacheni svet pravi celo 2 milijonov kron – tovarnarju za usnje in bratrancu g. dr. Shustershicha Karlu Pollaku, ki med brati ni toliko vredno, marvech k vechjemu dve tretjini te vsote.” Sledi posojilo tvrdki Zabred v vishini 700.000 kron, tvrdka pa je cenjena na priblizhno 300.000 kron, nato vechje, le delno pokrito posojilo Mengeshki pivovarni in tako naprej. Da je she marsikaj gnilega v dezheli Danski (Kranjski), dokazuje tudi dejstvo, da so razne posojilnice v drugih mestih nasprotovale zvezi z Ljudsko posojilnico in da duhovniki sami prvi dvigajo svoje vloge iz Ljudske posojilnice ter jo zapushchajo “kakor podgane potapljajocho ladjo”. Vest, da je dezhelni glavar in bivshi predsednik Ljudske posojilnice prodal svoj delezh, sicer she ni potrjena. “V obrambo resnice pa moram tu takoj izrecno naglashati, da vse te nepravilnosti ne izvirajo iz ere sedanjega predsednika, marvech da datirajo zhe od prej in da je bil g. Povshe z vsemi sredstvi strankarske discipline in morda she z ostrejshimi sredstvi prisiljen, da sluzhi s svojim notorichno chistimi rokami in s svojim notorichno velikim premozhenjem kot reklamna tabla temu prav za prav ljudskemu blagru posvechenemu zavodu.”

Nich bolje ni tudi s poslovanjem v Gospodarski zvezi in Zadruzhni zvezi. “Da se je moral porabiti slovenski vseuchilishki fond v velikem svojem delu zato, da se pokrije borzna diferenca 500.000 K pri nesrechni trzhashki spekulaciji g. dr. Pegana, je javna skrivnost.” Prav tako je tudi znano, da prikazuje Zadruzhna zveza pri letnem prometu 50 milijonov kron samo neprimerno majhen chisti dobichek. Da to ni ravno chastno sprichevalo za vodstvo tega zavoda, ji bo zagotovo rad pritrdil vsak trgovec, chetudi obstaja tako majhen dobichek v resnici in ne samo na papirju. Tudi Zadruzhna centrala daje posojila, za katere ni pokritja ali pa so pokrita samo deloma, in s tem sledi lepemu zgledu Ljudske posojilnice. Kot je sploshno znano, so okrog 5 milijonov kron posodili v Dalmacijo, kjer bi v najboljshem primeru dobili zgolj 3 milijone pokritja. Seveda teh milijonov niso posodili zato, da bi dvignili in pospeshili zadruzhnishtvo v Dalmaciji, temvech iz politichnih namenov, da bi pomnozhili shtevilo pristashev hrvashke stranke prave, zaveznice SLS. “Roka roko umiva, zlasti ako ne izvira denar, ki se ga v njo polaga, iz lastnega zhepa, marvech iz denarnice zadruzhnikov.

Da bi zamashili vedno bolj narashchajocho luknjo, so pach morali skushati, da se salvirajo na drug nachin, kar izprichuje zgled Istrske zadruge, kjer je predsednik zadruzhne zveze drzhavni in dezhelni poslanec dr. Laginja v Pulju za hrbtom zadruzhnega odbora oddal denar v Ljubljano, vsled chesar se je podpredsednik dr. Josip Flego takisto v Pulju, chutil primoranega odlozhiti svoje chastno mesto in se odpovedati odbornishtvu, ker ni hotel takega postopanja kriti s svojim imenom.

Preprichana sem, da bi imel zhe omenjeni drzhavni funkcijonar najmanj tolik interes na njegovi izpovedi, kakor na natanchnem prouchevanju aktov 'Ljudske posojilnice'.” Ob vsem, kar je navedla, se ji zato pach mora pritrditi, da bo imel dezhelni zbor dovolj vzrokov, da se izchrpno posveti poslovanju vseh teh zavodov, predvsem pa si mora vsaj toliko priti na jasno glede njihove povezave z dezhelno upravo, da bo vedel, v koliko se bo morala v primeru potrebe po pokritju pasive omenjenih zavodov pritegniti dezhela. Sicer pa gospodarstvo v Ljudski posojilnici, Zadruzhni in Gospodarski zvezi nikakor ni samo lokalna kranjska zadeva, temvech sploshnodrzhavna zadeva, kajti zadnja dva zavoda subvencionira drzhava, torej jih podpirajo tudi davki iz drugih kronovin. Njihovi davkoplachevalci pa se bodo znali najlepshe zahvaliti zato, da se njihov denar namenja za polnjenje zhepov nekaterih kranjskih ljudskih izkorishchevalcev. “Panama na Kranjskem je dosegel vrhunec in dolzhnost vrhovne drzhavne uprave je, da sedaj posezhe vmes in napravi konec shkandala, ker se je dezhelna vlada v tem pogledu pokazala kot popolnoma nezmozhno.

Tako ne more, tako ne sme in tako tudi ne bo shlo dalje! Kar je prevech, je prevech!

She ne sankcijonirani dezhelnozborski sklepi, ki so v izlozhnih oknih razobesheni kot vaba za kaline, so udarec v obraz zakonodaji in enostavno ni mogoche razmeti, kako more gospod dezhelni predsednik molche trpeti takshno krshenje zakona in s tem prevzeti nase sokrivdo.

Takisto nedopustno je tudi, da najema najvishji cerkveni dostojanstvenik v dezheli posojila, za katera nima pokritja.

Toda ali se morda smatra, da je ugledu katolishke cerkve koristno, ako se cerkveni dostojanstveniki udelezhujejo dvomljivih denarnih podjetij in ako najvishji pastir zaide v popolno odvisnost stranke, kateri se mora potem oddolzhiti na ta nachin, da proslavlja v svojih pastirskih pismih strankinega nachelnika kot najsvetejshega mozha?!

Usojam si o tem odlochno dvomiti, to tem bolj, ako je slavljeni mozh bivshi predsednik 'Ljudske posojilnice'!”

Takshna posojila bi moral preprechiti zhe dober okus. Che pa na pristojnem mestu ni potrebnega takta, so druge merodajne instance dolzhne intervenirati. Vse te stvari krichijo po drzhavni reviziji imenovanih denarnih zavodov, po reviziji meshane komisije, v kateri bi bili izvedenci vseh strank, na pa komisije, ki bi jo sestavila dezhelna vlada. Preprechiti je potrebno, da bi se revizija konchala tako kot pred dvemi leti pri Ljudski posojilnici, ko so enemu izmed obeh revizorjev dodelili vechje, najbrzh brezobrestno posojilo, nakar ta ni odkril nobenih nepravilnosti ter so si nato lahko ganjeno podali roke in se objeli. Kamila Theimer je zahtevala, naj se tokrat krivci ne glede na njihov polozhaj izroche zasluzheni kazni.

“Zavedam se, da stoje danes za mano tisochi ni tisochi, ki z mano vred isto zahtevajo. Enaka pravica za vse!

Ubogi Hudnik se je moral pokoriti za to, kar je zagreshil, in tako se naj pokore tudi drugi. Che zhivimo v pravni drzhavi, potem je dolzhnost centralne vlade, da konchno izvaja potrebe konsekvence. Mnogo chasa za to nima vech.

V drugi polovici meseca oktobra se sestane drzhavni zbor.

Gospod ministrski predsednik bi bil zares slabo pouchen, ako bi hotel pochakati na to, da bi se v drzhavnem zboru nanj stavilo usodno vprashanje, ki ga sedaj jaz stavljam nanj!

Kaj hoche vasha ekscelenca ukreniti v vprashanju kranjskega panamina?”²³⁰

Chlanku je bil pripisan kratko pojasnilo Kamile Theimer: “Da bi iz danashnjega mojega chlanka ne nastala kaka nesporazumljenja, dostavljam she to, da moram za navedbe chlanka glede drzh. poslanca g. dr. Laginje prepustiti odgovornost g. dr. Jos. Flego, ki mi je te stvari povedal.”²³¹ Povzetek chlanka je pod naslovom “Klerikalni pananimo na Kranjskem” objavil Riechki novi list.²³² Kljub obsezhnosti obtozhb Kamile Theimer zoper poslovanje Ljudske posojilnice, Gospodarske in Zadruzhne zveze ter Jeglicheve in Shustershicheve vpletenosti te niso mogle zasenchiti obtozhb na Krekov rachun. Zaradi namigovanj, da je iz pisem razvidno, da “mozh ne jemlje preresno obljube vrednega devishtva”,²³³ se je Krek znashel v za posvechenega mozha nemogochi situaciji, zato je v spisu z naslovom “Poshtenim ljudem” z grenko ostrino podal svoje pojasnilo o spornem razmerju. Krek ga je napisal na prigovarjanje svojih prijateljev in je bil objavljen na naslovnici Slovenca dan pred zasedanjenm kranjskega dezhelnega zbora. “Zhe na predvecher zasedanja je objavil Krek spricho nujnih proshenj svojih prijateljev odgovor v Theimerchini zadevi, ki je izrazhal vso globoko bolest tako oklevetanega mozha (prijatelji njegovi trdijo, da je ta afera v veliki meri pospeshila njegovo smrt),” je zapisal Fran Erjavec.²³⁴ V chlanku je Krek priznaval prijateljsko naklonjenost do Kamile Theimer, zdruzheno s krshchanskim usmiljenjem. Ob prvem srechanju je nanj napravila ugoden vtis, vendar ni vech iskal stikov z njo. Sama ga je poiskala, ko je potrebovala njegovo pomoch pri pripravi prispevka o gospodinjskih techajih v Belgiji in Nemchiji. Zato sta se vechkrat srechala. Naposled je spoznal, da bi njena delovna vnema lahko koristila Slovencem in je v njej videl sodelavko in pomochnico. Ko pa je ugotovil, v kakshno smer se razvija njuno prijateljstvo, se je Kamile Theimer zachel izogibati in poskushal na lep nachin prekiniti stike. Pisem, ki ji jih je pisal, ni mogoche razumeti brez njenih. V njih jo je tolazhil, miril in pregovarjal, da ne bi storila samomora, zato je vchasih zapisal tudi kakshno besedo, ki bi se lahko, iztrgana iz konteksta, napachno tolmachila. Kamila Theimer pa mu she vedno pishe pisma, v katerih ga prosi odpushchanja in mu zagotavlja, da mu ni zhelela shkodovati in je bila zapeljana. Poudaril je, da sta delo in sloga tista, ki bosta Kranjcem koristila, ne pa nezaupanje, sumnichenje in lenoba.

Oziroma vse zgoraj navedeno povedano s Krekovimi besedami: “Nisem si mislil, da bi mi bilo kdaj treba s takim chlankom v javnost, ki ga danes pishem. Vrnivshi se iz svoje gorske samote v Ljubljano, izvem shele tochno, kako dalech se izrablja pisanje K. Theimer o meni. Nachelo, ki sem ga vedno proglashal, da so osebe postranska stvar, da prihajajo in odhajajo vsaka s svojimi slabostmi, velja tudi zame. Treba je pa pomisliti to-le: Dela je na vseh koncih, resni chasi se nam Slovencem blizhajo v vseh ozirih in tu je treba zdruzhevati delavne mochi, krepko se upreti vsakemu razdiranju in zidati dalje, da bomo pripravljeni za vsak sluchaj. Nezaupnost in s sumnichenjem zvezan pesimizem pa gledata vse v najchrnejshi luchi in rodita lenobo, ki je naglavni greh tudi v javnem zhivljenju. Morda se mi posrechi v nastopnih vrstah vsaj nekoliko razkaditi meglo, ki se vlachi v nashi javnosti.

Drzhavnozborski tovarish pripelje nekoch glavno poslovodkinjo poljedelske drzhavne zhenske zveze gdch. Theimer v zbornico, da me po njeni zhelji seznani zh njo kot strokovnjakinjo v kmechkem gospodinjskem sholstvu in o napravah, ki se tichejo javnega blagra na kmetih. Pripominjam, da sem tega dotichnika prosil, naj tega ne stori, ker nimam za taka znanja ne sposobnosti, ne chasa. Ne tajim, da je prvi stik z omenjeno osebo vplival name. Ekscentrichna darovitost zgovorne dame je naredila tudi na druge v prvem nastopu fascinujoch vtis. Bila bi pa zaspala vsaka zveza med nama, ko bi ne bila sama jela hoditi nadme, ko je poleti l. 1911 prepotovala Belgijo in Nemchijo in prouchevala gospodinjske shole in pripravljala svoj potopis za javnost. Za vsako stvarco se je hotela posvetovati z menoj izprva v zbornici, kasneje me je povabila na dom, chesh, da se lozhje in neovirano pogovarjava. Povedal sem o tem vabilu svojim tovarishem in v soglasju zh njimi sem se odzval. Izjavljam pa kategorichno, da nikoli nisem shel na posvet nepovabljen in da sem velikokrat rekel, da mi pogostna vabila niso vshech, da je dovolj, che se na mesec enkrat za dolochen chas snideva in razgovoriva, kar je treba. K. Theimer je kazala zhivahno zanimanje za Jugoslovane in resno voljo glede na gospodinjski pouk kaj vechjega storiti za nje. Niso bili brezplodni najini posveti, zlasti zato ne, ker je ona s chudovito energijo zgrabila vsako praktichno misel in jo v vseh merodajnih krogih z vso silo razshirjala in skrbela za njeno udejstvovanje. Zaresno sem bil izprva preprichan, da je mogoche zh njo in po nji znatno koristiti nashemu ljudstvu in tako se je razvilo med menoj in njo prijateljsko razmerje, ki se ga z ozirom na mojo in njeno starost po moji sodbi ne bi bilo treba nich bati, in ki so vedeli zanj vsi moji tovarishi in she marsikdo drug. Ko sem pa videl, da utegne ta rech kreniti na druga pota, sem se jel izmikati. Njena pisma so dobivala, kakor je sama priznala, Dalilin znachaj. Che bi bilo treba, to izprichajo tovarishi, ki so jih chitali. Tu prichenja moja krivda. Namestu da bi bil takoj pretrgal vsako zvezo, sem v dobri veri in z dobrim namenom poizkushal z lepo ohraniti najinemu razmerju strogo prijateljski znachaj; pach pa sem redkejshe odgovarjal njenim pismom, in, kar se je dalo, se izmikal osebnemu stiku. Pisma, ki sem jih pisal, so neumljiva brez njenih. Treba je bilo izrechi besedo v tolazhbo, proti obupanim tozhbam, proti zhuganju, da se umori, che prekinem vsak stik. Kolikokrat sem chul, da mislim samo na Jugoslovane, da pa njo bagateliziram. Tako mi je padla na papir semtertja kaka beseda, ki se napachno tolmachena, iztrgana iz svoje zveze, brez njenih besedi, katerim sem odgovarjal, lahko napachno tolmachi. Obzhalujem to svojo krivdo, dasi si ne morem prikrivati chustva, da je bil Reineke Fuchs kot rimski romar poshtenjak prve vrste v primeri s pohujshanimi 'Narodovi' bralci. Ko sem letos chul pri Veliki nochi, kaj govori o meni, da mi celo podtika nameravano apostazijo [op. odpad, odpadnishtvo] zavoljo nje, sem naredil piko.

K. Theimer se sedaj bori v liberalnem taboru. Za orozhje ji sluzhijo tudi moja pisma. Unichuje me; obenem pa mi pisari neprestano, seveda ne da bi dobila kak odgovor. V teh pismih ishche osebnega stika z menoj, zdaj z jezo, zdaj z obzhalovanjem in izlepa, zhugajoch in prosech, kakor ravno pride. Pisma, ki so na razpolago v originalu, ki jih torej ne more nihche utajiti, so psiholoshko sila zanimiva. Notri berem, da ni nikoli mislila mene unichiti ali mi shkodovati, da je mene napadala samo nahujskana in nalagana (torej so lazhi v njenih napadih). Pravi: Wie ein blödes Tier, das ich bin, bin ich von einer Falle in die andere hineingetolkert – kot neumna zhival, kar sem, sem iz ene pasti v drugo zashtorkljala. Odpushchanja prosi. Jaz sem molchal, obenem pa upal, da izprevidi sama svojo krivico in jo popravi. Ker od mene ni bilo nichesar dobiti, je prishla sama na Prtovch. Zvecher v dezhju sem jo moral sprejeti utrujeno in zmucheno, da je komaj sopla. Izjavil sem ji pa, da vidim v njenem obisku samo novo past, chesh da ishche prilozhnosti, kako bi mogla iznova kaj izrabiti proti meni. Na njeno, v solzah in vzdihih opetavno vprashanje, naj povem, kaj zhelim, sem ji izjavil, da prav nich ne zhelim od nje, nich ne zahtevam, she manj pa prosim. Nato mi je izrochila pismeno izjavo, ki jo imam v originalu shranjeno in je na razpolago vsakomur, kdor dvomi o nji. V izjavi stoji dobesedno:

'Ich bie hieher auf eigene Veranlaßung gekommen, ohne daß Dr. Krek davon etwas wußte. Ich erkläre gleichzeitig, daß Alles, was ich über dr. Krek und seine Beziehungen zu mir gesagt und geschrieben habe, Lüge und Verleumdung von mir war. Ich habe nie ein Verhältnis mit ihm gehabt. Ich habe Alles nur aus Rachsucht gethan, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte. Das ist die Wahrheit, so wahr mir ein Gott in meiner letzten Stunde helfen möge.

Prtovch, den 20. Juli 1913. Camilla Theimer.

Prestavljeno:

'Jaz sem semkaj iz lastnega nagiba prishla, ne da bi bil dr. Krek o tem kaj vedel. Obenem izjavljam, da je vse, kar sem o dr. Kreku in njegovih odnosih do mene rekla in pisala, bila lazh in obrekovanje do mene. Jaz nisem nikoli razmerja imela z njim. Jaz sem vse iz mashchevanjazheljnosti storila, ker sem bila vanj zaljubljena in on od mene ni hotel nichesar vedeti. To je resnica, tako resnichna, kakor mi Bog v moji zadnji uri pomagaj.

Prtovch, dne 20. julija 1913. Camilla Theimer.

Podoben preklic je spisala za 'Sl. Narod' in ga kuvertirala; spisala je pismo na svojega zastopnika, naj moja pisma unichi in preklic na shkofa. Pismo na 'Narod' in na zastopnika je v mojih rokah, nisem ju oddal, marvech sem ji rekel, da nisem njen poshtni sel. Pismo na 'Narod' pricha, da so bile te izjave od nje namenjene za javnost. Sama po svojem zastopniku v nekem pismu na shkofa izjavlja, da izjave ne preklicuje; v enem pismu name pishe, da mi je dala izjave zato, da jih rabim, v drugem se pa bridko huduje, da se razshirja lazh okrog, chesh da sem jo jaz na Prtovchu opijanil in ji izsilil imenovane izjave.

Moja afera je s tem pojasnjena. Trpel sem vsled nje dovolj, ker me je zadela ravno ob chasu, ko me je zdelovala huda bolezen – zastrupljenje z nikotinom. A to so osebna laparije! Preko njih na dnevni red!

V Ljubljani, 23. septembra 1913 Dr. Krek”²³⁵

Kamila Theimer je Kreku v Slovenskem narodu nemudoma namenila javen odgovor z istim naslovom, odvetnika dr. Alojzija Kokalja pa je pooblastila, naj zaradi chlanka “Poshtenim ljudem!” vlozhi tozhbo zoper Kreka in Gostincharja.²³⁶ “Seznanila se nisem z dr. Krekom na lastno zheljo, kakor on zatrjuje, marvech potom gospe dr. Shustershicheve, ki me je nekega dne kot odbornico drushtva 'Landwirtschaftlicher Reichs – Frauenverein' prosila, da zh njo v parlamentu posetim dr. Kreka, ker se baje brez tega najvplivnejshega mozha ne more nichesar storiti v dezheli,” je v chlanku “Poshtenim ljudem” zagotavljala Kamila Theimer. “Da bi napravila na dr. Kreka kakshen vtisk, pach takrat nisem opazila. Obchevala sva dejansko vech kakor eno leto, ne da bi bi sploh bilo prishlo na misel, da bi smatrala najino razmerje za drugachno, kakor prijateljsko.

Shele v chasu moje tezhke bolezni spomladi l. 1912 mi je nekoch namignil, da ne vidi v meni dushevne prijateljice nego zheno. Na to sem ga drugi dan pismeno prosila, naj s takimi nesmoternimi opombami ne moti najinega razmerja, ker bi bila sicer v svojo zhalost primorana zh njim prekiniti vsako nadaljno obchevanje. Dr. Krek je zopet prihajal k meni in zopet so preshli meseci, ne da bi se med nama omenila besedica 'ljubezen'. Kar se je potem zgodilo, povedó bolje, kakor bi jaz to mogla, pisma, ki se nahajajo v mojih rokah in ki jih priobchim v izvlechku jutri.

Samo nekaj she naj pripomnim.

Shele po vechmesechnem upiranju sem se 28. decembra l. l. odlochila udati se dr. Krekovim proshnjam in postati njegova in sicer shele potem, ko mi se je opetavno zaklinjal, da mu bo najina zveza prav tako sveta kot postavni zakon in da nima pri tej zvezi prav nobenih verskih pomislekov.

Kar se tiche mojega poseta v Prtovchu moje tamkaj datirane izjave menim, da bi bilo vzpricho pravkar povedanega odvech vsako nadaljno pojasnjevanje.

Slishala sem, da je mozh, ki sem ga ljubila, bolan in nesrechen ter sem imela samo eno umljivo zheljo: k njemu.

Od 16. maja mu sploh nisem pisala, po mojem posetu v Prtovchu pa samo v toliko, da bi ga izlochila iz politichne borbe proti njegovi stranki, kar vsak chas lahko potrdi g. Etbin Kristan, ki pozna ta pisma. Vprasham vse dostojne in poshtene ljudi, kako se naj oznachi mozha, ki obrekuje zhensko, da bi sebe opral in ki zlorablja ljubezen, telesno onemoglost in brezmochnost te zhene zato, da bi iz nje izsilil lazhnjive samoobtozhbe v svrho da bi reshil samega sebe?

Tako in sedaj me tozhite, visokochastiti gospod dr. Janez Evangelist Krek.

V Ljubljani, 24. septembra 1913. Kamila Theimer.”²³⁷

V isti, 219. sht. Slovenskega naroda je bilo objavljeno tudi drobno obvestilo, ki ga je v imenu Narodne tiskarne napisal dr. Ivan Tavchar. Sporochalo je, da upravni odbor ne prevzema odgovornosti za chlanke Kamile Theimer, zlasti tiste, v katerih se je polotila denarnih zavodov SLS. Tovrstni napadi so po mnenju upravnega odbora Narodne tiskarne neupravicheni, ker niso podprti z dokazi, temvech temeljijo zgolj na trditvah Kamile Theimer. Ker Upravni odbor ni nikdar zagovarjal napadanja slovenskih denarnih zavodov v domachem chasopisju, chasopisi, ki jih tiska Narodna tiskarna, odslej ne bodo vech objavljali tovrstnih napadov. “Upravni odbor 'Narodne tiskarne' ima jutri sejo, pri kateri bo predsednik gosp. dr. Ivan Tavchar nasvetoval: Upravni odbor izjavlja, da prepushcha odgovornost za chlanke gdch. Kamile Theimerjeve nji sami. Posebno za one, v katerih se je ostro napadalo denarne zavode S.L.S. Pripominja se, da smatra te napade za neosnovane, ker jih podpira zgolj le enostranska trditev gdch. Theimerjeve. Upravni odbor ni bil nikdar za to, da bi se v slovenskih listih napadali slovenski denarni zavodi, zatorej sklene, da listi, tiskani v 'Narodni tiskarni', ne smejo vech prinashati takih napadov. – Dr. Ivan Tavchar.”²³⁸ Slovenski narod odslej Kamili Theimer ni vech posvechal poprejshnje velike pozornosti in ji le she poredko namenjal prostor na svojih chasopisnih straneh.

Zato si je Kamila Theimer nashla novega zaveznika pri socialdemokratski Zarji, v kateri se je zhe konec septembra pojavilo njeno novo pismo. “Gospodichna Kamila Theimerjeva nas prosi za naslednje vrste. Ker stoji v boju in je napadeni, pa ji je prostor nenadoma odpovedan v listu, v katerem je prichela boj, v 'Slov. Nar.', je pach razumljivo, da ji ne odrechemo prilike za borbo v zadevi, ki je vsekakor javnega znachaja,” je poudarjala Zarja.

Kamila Theimer je v Zarji zapisala, da je zhe teden dni od takrat, ko je v Slovenskem narodu objavila tezhke obtozhbe o poslovanju v klerikalnih denarnih zavodih, zlasti v Ljudski posojilnici. Cheprav so bile obtozhbe podpisane z njenim polnim imenom (op.: podpisani chlanki so bili v tedanjem chasopisju redkost) in so obsegale povsem konkretne podatke, ni dobila nobenega odgovora, pach pa je Slovenec pisal o “satanskem obrekovanju” liberalnih chasopisov, pri tem pa pazljivo zamolchal njeno ime, da ji ne bi dal prilozhnosti za tozhbo, v kateri bi opravicheno zahtevala predlozhitev knjig napadenih zavodov. Zhe to ravnanje potrjuje, da se njene, iz zanesljivih virov izvirajoche informacije ujemajo z dejstvi. Lahko bi dodali tudi vech kot chudna odgovora gospoda dezhelnega predsednika in dezhelnega glavarja na interpelacijo Supanchich-Gangl. Sama sicer ni “veshchakinja za drzhavno in dezhelno zakonodajstvo”, zato ne more soditi, ali je zakon res potreben ali ne. Zagotovo pa ve: “Che odklanja vechina debato o dezhelni garanciji in odreka nasvetovano revizijo po meshani komisiji z edinim razlogom, da je revizija zaradi reelnosti 'Ljudske posojilnice' nepotrebna, tedaj le podpira sum, da ni vse tako, kakor bi moralo biti. Che se v 'Ljudski posojilnici' vse vjema, tedaj je nerazumljivo, zakaj ni zadnjo jesen sprejela od avstro-ogrske banke pred dovolitvijo vsakega vechjega kredita zahtevano revizijo po veshchakih te banke, pa zato tudi ni dobila od gospoda Povsheta nujno zahtevanega kredita.” Kar zahteva avstro-ogrska banka, to lahko she z vechjo pravico zahtevajo davkoplachevalci kranjske dezhele, namrech jasnost v upravi denarnih zavodov, za katere naj jamchijo s svojim davchnim denarjem, in sicer jasnost, ki bi jo dokazovale knjige in ne samo lepe besede dezhelnega glavarja. Njene tezhke besede proti omenjenim klerikalnim zavodom doslej nikakor niso bile preprichevalno ovrzhene. Vse, kar se je doslej zgodilo, da bi se razveljavile, je le povechalo dvom vseh objektivno

mislechih ljudi. “Tega dejstva tudi ne izpremeni od klerikalcev siloma iz zasluzhenega pogreza dvignjena Krekova afera. Ali gospodje se motijo: Ta Mortimer ne umre o pravem chasu.”²³⁹

Novo kratko pojasnilo Kamile Theimerjeve, ki se je nanashalo na chlanek “Obrachun” v Slovenskem narodu, je sledilo tudi v naslednji shtevilki Zarje: “Dr. Josip Flego iz Pulja demantira v 'Slov. Narodu' z dne 22. t. m. mojo trditev, da je predsednik istrske Gospodarske zveze dr. Laginja za hrbtom odbora poslal drushtven denar v Istro, zaradi chesar se je smatral prisiljenega, da je odlozhil svoje mesto kot podpredsednik. Razume se, da vzdrzhujem svoje trditve in sem pripravljena, da jih vsak chas ponovim pred sodishchem pod prisego. Toda naj bi zhe bilo tako, da je nastal o tej ali oni tochki obvestil, ki mi jih je dal g. dr. Flego kakshen nesporazum, dokazuje njegov demanti vendar le pravilnost moje trditve, da pri Zadruzhni zvezi v Ljubljani ni vse tako kakor bi moralo biti. Dr. Flego pravi izrecno, da je smatral zvezo istrskega drushtva z Zadruzhno zvezo za smrtonosno, in da je zato izstopil iz odbora. Smrtonosna zveza denarnega zavoda se pa more vendar nanashati le na denar. Zatorej pozivam g. dr. Flega, da pove vse, kar ve o denarnem poslovanju 'Zadruzhne zveze v Ljubljani' in zakaj smatra zvezo z njo za tako smrtonosno, da je moral izstopiti iz odbora. Eno pa je gotovo: Absolutno potrebno jasnost o teh recheh more podati le drzhavna revizija teh zavodov.”²⁴⁰

“SODNI DAN”

Preko Pegana je Krek, ki so se ga obtozhbe Kamile Theimer najbolj prijele, vlozhil proti svoji nekdanji prijateljici pri dezhelnem sodishchu tozhbo zaradi obrekljivosti in skrajno sramotilnih napadov v Slovenskem narodu.²⁴¹ Tozhbo je zavrnilo vishje sodishche v Gradcu.²⁴² V zvezi s tozhbo Kamile Theimer zoper njega pa je sam zahteval, naj ga kljub poslanski imuniteti izrochijo sodishchu.

Vendar Krekova pripravljenost, da si poishche zadoshchenje po sodni poti, ni bila dovolj, da bi se lahko dokonchno opral pred javnostjo, ki je z ochitno privoshchljivostjo sledila aferi. Vrh katolishke stranke si je zato, da bi reshili Kreka, ki je bil sicer “starinom”, zbranim okrog Shustershicha neprijeten, toda dragocen zaradi organizatorskih sposobnosti ter vpliva in priljubljenosti pri ljudeh, omislil pravo javno Krekovo opravichevanje, ki je mejilo na katarzichno ochishchevanje vsakrshne krivde. H Kreku na Prtovch sta se podala Shustershich in Lampe in ga nagovarjala, naj pride na sejo dezhelnega zbora, kjer ga bodo rehabilitirali.

Shustershich naj bi se tako oddolzhil za Krekov tihi pristanek, da je ob izvolitvi za dezhelnega glavarja lahko obdrzhal tudi drzhavnozborski mandat in na ta nachin she vedno vodil parlamentarni klub, cheprav sta bili ti funkciji med seboj protislovni. Krek se sicer osebno ni strinjal, a je bil vseeno tisti, ki je na seji vodstva katolishke stranke, na kateri je Shustershich porochal, da je bil imenovan za dezhelnega glavarja, predlagal, naj se naredi izjema, saj je Shustershich zaradi svojega obvladanja parlamentarne taktike nepogreshljiv na Dunaju. Vsekakor je Shustershich tudi na podlagi presoje tezhe obtozhb, ki jih je Kamila Themier naperila zoper njega samega, lahko sklepal, da ochitki na Krekov rachun le ne morejo biti resnichni. Shustershich se je she pred objavo pisem Kamile Theimer tudi potegnil za Kreka pri Jeglichu v trenutku, ko je ta razmishljal, che ne bi bilo najbolje Kreka upokojiti, ga na ta nachin umakniti od ochi javnosti in tako potlachiti shkandal ter pomiriti shtevilne duhovnike, ki niso odobravali Krekovega postopanja.

“Premishljeval sem, kaj bi bilo v tej kochljivi zadevi storiti, kar se mi priglasi dezhelni glavar,” pishe Jeglich. “Potrdil je, da je shel Krek predalech, toda ne do skrajnosti: zapeljevala ga je naravnost. Pravil je, kako je Krek potrt in se boji, da ga ne bo zajel mrtvoud, ko bi Theimerica njegova pisma objavila, kakor preti. Tudi se boji kake preiskave od moje strani, ker za to ne bi bil fizichno zmozhen. – Sklenil sem, da za sedaj nichesar ne storim, mislil sem mu pisati bolj ochetovsko pismo, pa she tega nisem mogel.

V tem chasu poshlje Theimerica list opata Albana (Emaus Praga), ki ji ga pishe. Iz tega vidim, da ima visoke zveze in da bi prishla rada v stiko s prestolonaslednikom. Opat jo tolazhi in svari. Med drugim ji pravi: 'Wenn Sie dogmengläubig wären...' (Che bi bili dogmatichno verni).”²⁴³

“Tudi zadeva Krek-Theimer se je nekako razvila, da nashi stranki ne bo shkodovala,” je nekaj mesecev pozneje nadaljeval Jeglich. “Ko je bil v septembru dezhelni zbor, je Krek neko priliko mojstrsko uporabil, da je pokazal njeno hudobijo in hudobijo liberalcev v pravi luchi. Ochitno se ne kazhe odpor proti njemu, le duhovni so hudi na Kreka. Jaz sem mu pisal bolj ochetovski list. Ko minejo volitve v dezhelni zbor mesca decembra, mu bom pisal, da mora napraviti duhovne vaje. Rad bi ga porinil v pokoj, toda radi dobrega imena pri ljudstvu, ga ne morem. Tudi to zadevo liberalci silno zlorabijo, vendar pa tako grdo, da se she boljshim liberalcem studi. Jaz zavoljo tega mnogo trpim, ker se mi Krek ochita povsod, kamor koli pridem.”²⁴⁴ Ko je na zborovanju na Homcu mnozhica na predlog duhovnikov Lavrenchicha in Koroshcha izrekla Kreku zaupnico, je Jeglichu Slovenski narod med drugim svetoval, naj kupi bich in ga pokloni Kreku, da bo opravil pokoro zaradi pohujshanja, ki ga je zakrivil.²⁴⁵

Che je bil Jeglich v dvomih glede tega, kaj bi bilo najbolje storiti, za Shustershicha Krekova rehabilitacija ni bila vprashljiva. V njej je videl predvsem korist za katolishko stranko. V borshuri “Moj odgovor”, ki jo je izdal leta 1922 z namenom, da bi se moralno opravichil in hkrati obrachunal z SLS, ki ga je ob koncu 1. svetovne vojne nehvalezhno pustila na cedilu, se je Shustershich oznachil za “fanatichenega strankarja”. Zapisal je tudi, da mu je bila sveta dolzhnost priskochiti na pomoch prijatelju, kadar je bil ta v stiski, zato je kot strankin nachelnik “kril vse, ne samo kar je stranka sklenila, temvech mnogokrat tudi razne kozolce strankarjev, ki bi jih bolje ne bil kril. Ves odij sem jemal nase! To je bilo slabo...”²⁴⁶ “K temu she pride, da sem smatral za svojo dolzhnost, da kot nachelnik stranke krijem s svojo osebo vse kretanje stranke,” je poudaril Shustershich. “Vzel sem vse nase in kril vsakega uplivnega strankarja! Moje stalishche je bilo, da mora nachelnik nositi pred svetom vso odgovornost za svojo stranko in da se ne sme strashiti nobenega odija. Zavedal sem se dobro, da s tem obrnem proti sebi vse strele nasprotnikov, ves plamen sovrashtva.”²⁴⁷ Shustershich je trdil, da je zaradi tega svojega preprichanja ostal Krekov “zvest prijatelj tudi ob chasu, ko je zapushchen od 'najboljshih' prijateljev, bolan na dushi in telesu, potrt in zlomljen, begal po sorshkem gorovju?” Zato mu je predstavljala “zagonetko” poznejsha Krekova napoved boja na zhivljenje in smrt, kajti on ga je “v tragichnih urah njegovega zhivljenja prishel iskat tje gori, mu vdahnil novega poguma, nove zhivljenjske energije in se postavil pred njega, v obrambo zoper slehernega sovrazhnika in – prijatelja, ki so mu bili she bolj nevarni kot odkriti sovrazhniki.”²⁴⁸

Vrnimo se v leto 1913, h Krekovemu “opravichevalnemu” nastopu v kranjskem dezhelnem zboru, pri katerem je ochitno imel svoje prste vmes tudi Shustershich. Za razliko od pristranskih chasopisnih chlankov si pri opisu seje dezhelnega odbora lahko pomagamo z verodostojnimi stenografskimi zapiski. Po vnaprej pripravljenem scenariju se je na 16. seji kranjskega dezhelnega zbora 2. oktobra 1913, na kateri so bili prisotni vsi poslanci razen virilnega chlana knezoshkofa Jeglicha, k besedi priglasil tudi Krek. Posegel je v debato, ki se je sprozhila po odgovoru dezhelnega predsednika barona Theodorja Schwarza (1854-1932) na interpelacijo liberalnega poslanca Adolfa Ribnikarja (1880-1946) in njegovih tovarishev glede sestavljanja prvotnega imenika porotnikov in vmeshavanja kranjskega dezhelnega odbora v obchinske zadeve.²⁴⁹

"Poslanci SLS v predzadnjem kranjskem dezhelnem zboru"

V prvi vrsti od leve proti desni sedijo dezhelni odborniki: dr. I. Zajec, dr. E. Lampe,

dr. I. Shustershich, dr. V. Pegan in F. Povshe. Zadaj stojijo: Perhavc, Dermastja, Drobnich, Koshak,

Demshar, Hladnik, Ravnihar, Pogachnik, Matjashich, Piber, Jarc, Dominik, Zabret, Krek, Jaklich,

Bartol, Vehovc, Gregorich in Dular.

Interpelacija se je nanashala na okrozhnico kranjskega dezhelnega odbora (sht. 1532 iz leta 1913), ki je narochala zhupanstvom, da morajo do 20. septembra porochati o sestavi porotnishkih imenikov (seznamov porotnikov). Ribnikar je v interpelaciji poudarjal, da sestavljanje prvotnih imenikov za porotnike sodi v delokrog obchin, zhupani pa jih morajo predlozhiti c. kr. okrajnemu glavarju, ne pa tudi dezhelnemu odboru. Zato je dezhelni odbor, s tem ko je zhelel postati nekakshen kontrolni organ porotnishkih imenikov, ochitno posegel v delo c. kr. drzhavnih oblasti. Upravichena je bojazen, je nadaljeval Adolf Ribnikar, da namerava dezhelni odbor nadzirati delo zhupanov, tako da “jih opozori, da primerno vposhtevajo pri sestavi porotnih imenikov strankarsko kvalifikacijo obchanov. Ako bi drzhavne oblasti mirno gledale, kako si usurpira dezhelni odbor prerogative, ki mu postavno ne pristojajo, ako bi drzhale roke krizhem pri tem, ko prehaja vazhen del justichne uprave iz drzhavnih rok v roke dezhelnega odbora /.../ in tako v narochje izvrshevalnega odbora slovenske ljudske stranke, se ni chuditi, ako izgine med prebivalstvom zaupanje v drzhavno avtoriteto, izgine pa tudi zaupanje v nepristranost sodishch.” Ribnikar je postavil vech vprashanj: kaj je ukrenila vlada, da bi se zavarovala pred poseganjem dezhelnega odbora v delokrog drzhavnih oblasti, ali namerava vlada odrediti, da se bo odlok dezhelnega odbora preziral kot neustaven in primerno pouchiti dezhelni odbor, da se ne sme posredno niti neposredno vmeshavati v zadeve, ki so bili preneshene v delokrog obchin, ter ali namerava narochiti vsem c. kr. okrajnim glavarstvom, da postopajo pri sestavljanju porotnih imenikov s podvojeno pazljivostjo in preprechijo, da bi se porotna sodishcha spremenila v strankarske institucije.

V odgovoru je Schwarz liberalnim poslancem zatrdil, da je dezhelni odbor s svojo okrozhnico zhelel samo opozoriti zhupanstva na zakonite predpise glede sestave prvotnega imenika porotnikov. Okrozhnica je poudarjala velik pomen zadeve za dezhelno pravosodje in opominjala, da je dezhelni odbor pripravljen dajati pojasnila in podpirati zhupane pri izpolnjevanju njihovih dolzhnosti. Nikjer ni bilo zahtevano, da se morajo porotni imeniki izrochiti dezhelnemu odboru, temvech okrajnemu glavarstvu. Prav tako si dezhelni odbor ni pridrzhal nadzora nad vsebino prvotnega imenika oziroma nadzora nad zhupani glede te vsebine, tako da je brez podlage v interpelaciji izrazhena bojazen, da bi dezhelni odbor vplival na vsebino prvotnega imenika porotnikov.²⁵⁰

Po nekajminutnem premoru je sledila debata, h kateri sta se prijavila poslanca dr. Janez Evangelist Krek in dr. Franc Novak. Krekov nastop je Fran Erjavec primerjal z obrambo “smrtnoranjenega leva”.²⁵¹ Krek, ki je v gumbnici nosil rdech nagelj in rozhmarin,²⁵² je najprej poudaril, da vlada ni ugovarjala postopanju dezhelnega odbora, vendar pa je dezhelni odbor odgovoren dezhelnemu zboru, zato je pomembno, da se tudi ta opredeli glede okrozhnice. Predlagal je, naj dezhelni zbor glede na odgovor dezhelnega predsednika odobri postopanje dezhelnega odbora, dezhelno vlado naj se pozove, da z vsemi silami poskrbi, da se bo zakon o sestavi porotnikov natanchno izvrsheval, na vlado na Dunaju pa naj se obrne, da ukrene vse potrebno, da se chim prej izpelje v gosposki zbornici sklenjena “presnova” porotnih sodishch. Nato je sledila podrobna Krekova utemeljitev vseh treh predlogov. Porotna sodishcha, je razlagal Krek, so se uvedla samo zaradi tega, ker je ob koncu shestdesetih in na zachetku sedemdesetih let 19. stoletja zmagala zamisel znanega kriminalista Glaserja²⁵³ pred zamislijo nich manj slovitega kriminalista Hyeta, vendar sta jim zhe leta 1873 nasprotovala voditelja t.i. ustavoverne stranke. Zahteva po reformiranju porotnih sodishch je zato narashchala, kar ne velja samo za Avstrijo, temvech tudi za Shvico, Nemchijo in Italijo. Do nasprotovanj porotnim sodishchem je po Krekovem mnenju prishlo zaradi “laishkega elementa”, saj “so tudi lajishki prisedniki pri sodishchih opravicheni govoriti, razsojati in s tem vplivati na reshitev kake kazenske obravnave. /.../ Nemogoche je tajiti v nashem chasu, da so se prisedniki pri trgovskih sodishchih, pri obrtnih sodishchih in pri rudnishkih sodishchih jako dobro izkazali. Seveda, tam so prisedniki strokovnjaki, vendar kljub temu ni opravichena trditev, da bi tudi nestrokovnjaki v stvareh, v katerih se gre samo za zdrav razum in poshteno srce, namrech prisedniki-lajiki ne mogli zadeti pravega. Torej to odklanjam, to misel, katero so tudi nekateri zastopali, ki so pa danes res v popolni manjshini. Namrech misel, na katero so stopile moderne drzhave in na katero bo stopila tudi Avstrija, misel, katero je sprejela vlada v svoj nachrt glede preosnove kazenskega zakona, misel, katero je gosposka zbornica zhe v odseku in v plenarni zbornici obravnavala, ta misel je ta, naj se namesto porotnih sodishch, katerim se odkazhe samo nek dolochen delokrog, uvedejo takozvana prisednishka sodishcha. – Schöffengerichte. Beseda 'Schöffengerichte' je prav dobro prevedena z izrazom prisednishka sodishcha. Der 'Schöffe', to je prisednik. Da bo stvar chisto jasna, moram najprej pojasniti, v chem tichi bistveni razlochek med porotnimi sodishchi in prisednishkimi sodishchi. Pri porotnih sodishchih imajo porotniki soditi, ko ni sodnik navzoch, da bi imel pravico besede, sveta, razen che sami zahtevajo, da se pritegne sodnik in samo za toliko chasa, za kolikor zahtevajo, le v tem sluchaju ima sodnik pravico, predsedniku dajati navodila. Torej porotniki samo sodijo o krivdi ali o nekrivdi. Drugich nimajo porotniki dolzhnosti, votumu kak razlog pridodati, medtem ko prisedniki-lajiki v druzhbi sodnikov sodijo o krivdi ali nekrivdi, in sicer tako, da po dogovoru in posvetu s sodniki, ki pravo formalno gotovo bolj poznajo, pri temu tudi navajajo in morajo navesti razloge za svoj votum, za svojo razsodbo. Torej je to bistveni razlochek med porotnimi in med prisednishkimi sodishchi.”

Krek je nadalje poudarjal: che pred desetletji razmere za vpeljavo prisednishkih sodishch morda she niso bile primerne, saj je bil upravichen strah, da bi sodniki lahko pregovorili laichne chlane prisednishkih sodishch, danes ljudje veliko berejo, se veliko pogovarjajo in so nasploh politichno zrelejshi, posamezni druzhbeni sloji pa se vedno bolj zavedajo svojih pravic. Opisal je tudi predlagano reformo kazenskopravnega reda. Po reformi, ki se je obetala, bodo ostala porotna sodishcha pristojna samo za politichne zlochine in za zlochine, pri katerih je predvidena zaporna kazen vechja do 10 let. Razlog, ki je privedel do reforme, je bil po njegovem nachin delovanja porotnih sodishch: “Porotna sodishcha so sama po sebi v marsichem pomankljiva zaradi tega, kar sem zhe povedal, namrech porotniki niso dolzhni povedati nobenih razlogov, zakaj so tako ali tako glasovali, porotniki so, ker manj znajo formalnega prava, dostikrat pod vtisom, pod sugestijo ne toliko drzhavnega pravdnika, temvech veliko bolj pod vtisom zagovornika in pod vtisom vpliva, katerega ima oseba med njimi samimi, ki je najbolj zgovorna, ali sicer vplivna. Gospodje, to se ne godi samo tukaj ali tam, ampak sploshno, povsod, da take vplivne osebe bistveno vplivajo na izrek porotnikov. Iz tega se je razvilo sledeche: Porotniki v gotovih stvareh radi, preradi oproshchajo; vzroki so lahko lokalnega, stanovskega znachaja, vzroki so pa lahko tudi drugega znachaja, da namrech tiche tudi v politichnem, verskem ali narodnem preprichanju.”²⁵⁴

Za primer je navedel trditev tedanjega ministra za pravosodje, da v nekaterih krajih ni mogoche izpeljati obtozhb zaradi uradne poneverbe, goljufij in celo detomora. Oprostilne sodbe so tako v navadi, da si pravdniki (javni tozhilci) prizadevajo spraviti primere izpod kompetence porotnih sodishch, da sploh lahko dosezhejo kaznovanje obtozhencev. V krajih, kjer so uboji nekaj obichajnega, so pogoste tudi oprostilne sodbe zaradi silobrana, tako da se nazadnje celo obtozhenec sam chudi, da je bil oproshchen. Nasprotno pa so v primeru pozhigov in tatvin sodbe porotnih sodishch prehude in dostikrat prenagljene. Krekova izjava, da je ogromna vechina prebivalstva v Avstriji, torej ne samo kranjski klerikalci, mnenja, da so porotna sodishcha she zlasti neprimerna za sojenje v tiskovnih pravdah, je naletela na zhivahno odobravanje v levi polovici poslanskih klopi, kjer so sedeli poslanci SLS. Krek je nadaljeval, da je bila zato v odseku drzhavnega zbora velika vechina za to, da se tovrstne pravde odvzamejo porotnim sodishchem in izroche prisednishkim sodishchem. V gosposki zbornici so se vsi sodniki in pravniki izrekli za takshno reshitev, saj porotniki razsojajo in osvobajajo pod vplivom politichnih, narodnih ali lokalnih strank in se she zlasti v politichnih in tiskovnih pravdah odlochajo po strankarski pripadnosti. Z uvedbo prisednishkih sodishch pa bodo sodniki s pojasnili o formalnem pravu lahko vplivali na prisednike, onemogochili sugestijo s strani kakega posebno zgovornega prisednika in tako preprechili prelomitev prisege, kateri so zavezani porotniki.²⁵⁵

“...SAMO OSEM KLERIKALCEV MED 36 POROTNIKI...”

Vendar pa Krekovega govora she ni bilo konec. Neprimernost porotnih sodishch glede tiskovnih pravd se je odlochil dokazovati tudi na kranjskih razmerah in zlasti na lastnem primeru. “Tako, gospodje, stoje razmere, in rechi moramo, da so te trditve, che jih vposhtevamo z ozirom na nashe razmere, le preresnichne. (Pritrjevanje na levi.) Nochem se spushchati v nobene rekriminacije in v nobena ochitanja, ampak faktum je, da je pri nas, ako je obtozhen 'Narod', oproshchen, ako je pa obtozhen 'Slovenec', je pa obsojen. (Vihravo pritrjevanje in ploskanje na levi.) V teh razmerah in v tej gotovosti, da se to zgodi, tichi rakrana v nashem javnem zhivljenju in mi iz tega barbarstva in iz teh bashibozushkih razmer ne bomo prishli, dokler se ta imuniteta, ki jo uzhiva liberalno chasopisje, ne koncha. (Ploskanje in klici nalevi: 'Tako je!') Gospodje, iz tega torej vidite, da je popolnoma prav, da sem se nekoliko natanchneje pechal s tem vprashanjem in da sem iz korenine ven celo stvar razvil. Ker sem pa zhe pri besedi in se mi zdi, da je dobro, da se stvar od vseh strani osvetli, zato hochem za te svoje trditve navesti nek skrajno tipichen in znachilen sluchaj. Frishno in brez ovinkov hochem povedati vse in predlozhiti Vashi sodbi. (Klici na levi: 'Bravo, bravo!') Znano Vam je gotovo vsem, ki berete nasprotne liste – jaz jih ne – da se delajo sedaj zhe nekaj mesecev sem iz mene in iz mojega prijatelja nashega dezhelnega glavarja krvave klobase. (Veselost.) On je kompromitirana oseba, ki je prodal svoje preprichanje, jaz sem pa nekak Don Juan. (Ponovljena veselost.). Moje donjuanske shege in navade se slikajo in popisujejo v najbolj slikoviti obliki in zaradi tega se razburja nasha javnost. (Klici na levi: 'Poshtena javnost ne!' – Poslanec dr. Lampe: 'Kdor te pozna, ve da to ni res!') Pustimo to! Jaz se za napade dotichne osebe, zhenske, nisem prej prav nich brigal, sem jih popolnoma ignoriral in se nisem, kakor veste, prav nich branil, che pa pride nazadnje na chloveka in mu zasadi kremplje v meso in kri, che se mi hoche snesti celo tisti koshchek kruha, ki ga imam, potem imam pravico se braniti. (Viharno odobravanje in ploskanje na levi in na galeriji. – Klici na levi: 'Zhivio dr. Shustershich! Zhivio dr. Krek! Zhivio nasha voditelja! Mi jih ne pustimo zhaliti!')

Meni je zhal, da sem se tako razburil, ampak dotichna zhenska, katera je meni nasproti izjavila med drugim tudi to, da trpi na histerichnih napadih, je meni rekla, da je sharila erotichno stran v prijateljsko razmerje, v katerem sem jaz igral vlogo usmiljenega zdravnika histerichne zhenske, ta zhenska, ki je mislila, da moram biti zaraditega, ker je ona bila zaljubljena vame, zaljubljen tudi jaz vanjo, je meni priznala, ko sem jo opozoril na krivice, ki jih dela nashemu dezhelnemu glavarju, da dela vse to samo zaraditega, ker je zagotovljena, da se ji ne more nich zgoditi, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki. (Ogorcheni medklici na levi. – Poslanec Lampe: 'A tako se dela!') Ti boji proti korupciji, ti boji proti pohujshevalcem so se zato vrshili, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki. To je dejstvo in na podlagi tega dejstva moram rechi sledeche: Che bi bili gospodje od liberalne stranke po pravici razburjeni nad govorom dr. Lampeta, ki je narodnonapredni stranki ochital krivoprisezhnishtvo, so zdaj lahko she bolj razburjeni, ko se lazhi in obrekovanja shirijo z ozirom na zaupanje, da bodo porotniki svojo prisego prelomili. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.)

Che se, gospodje, kje v kaki vasi dobi steklega psa, se ga spravi proch. Che fantje nagajajo, sitnosti stresajo in ponochi razbijajo, se ukroté. Mi pa, gospodje, ki zhivimo v upravni drzhavi, ki davke plachujemo – davke plachujem tudi jaz – mi pa ne moremo dosechi pravice, ker je Glaser zmagal, ker imamo krivichno urejena porotna sodishcha. Gospodje, to je zhalostno, to je, kar chloveka izzivlje. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) To je chisto gotovo, da bi vsak sodnik, che bi prishel k njemu in mu predlozhil taka ochitanja, rekel: To ne sme biti, mi zhivimo v upravni drzhavi, chast vsakega drzhavljana se mora varovati, in bi dotichno osebo, bodisi zhenska ali moshka, obsodil, ako ni neumna.

Gospodje, moje ochitanje ne gre proti osebi, ki je bolna, se mi smili, ampak ta oseba sama trdi in poudarja – imam njena pisma v rokah – da le zato ne odstopi od svojih ochitanj in da le zaraditega ne dá chastne izjave za nashega dezhelnega glavarja, ker neche zapustiti tistih, ki za njo stoje. (Klici na levi: 'Zhivio nash glavar!') Dotichna oseba, ki je klechala pred menoj, ko sem ji ochital, da je podla vlachuga, ta oseba je potem meni kasneje pisala, da bi rada dala kapljo za kapljo krvi, che bi mogla storiti nestorjeno to, kar se je zgodilo. Seveda, che pride zopet v druge razmere, pa zopet lazhe naprej, lazhe in lazhe samo zaraditega, ker je v Ljubljani samo osem klerikalcev med 36 porotniki. (Ponovljeni ogorcheni medklici na levi.)

Gospodje she nekaj. Tudi jaz razumem shalo in tudi jaz vem, da je dobro za voditelja, che jih vchasih dobi. Tudi jaz vem, da je dobro nekoliko ponizhanja za chloveka, ki stoji v javnosti in je vchasih malo prehude krvi (Veselost.), da pazi nase in si reche: Tudi ti si iz takega blaga, tudi tebi se lahko kaj takega zgodi, ampak vse to sme iti samo do neke gotove meje, ne pa, da se ga zvali v jamo razbojnikov. Gospodje, take so torej te stvari, da se mora vsak pameten chlovek vjemati z menoj in mi pritrditi, da se lahko razmere izpremene in se potem to krvavo mashchuje. (Burno pritrjevanje in ploskanje na levi.) Krivice se ne sme delati nikomur, tudi nasprotnikom ne, drzhati se mora vsak svoje prisege, in mi stojimo na stalishchu, da se tudi liberalnega chasopisja ne sme obsoditi, che pishe resnico. Sedanje razmere so pa nezdrave tako, da se razburja vsa javnost in da se ljudje zhe izprashujejo, kdaj bo sodnji dan (Zhivahna veselost na levi.), in samo zaradi tega, ker je samo osem klerikalcev med 36 porotniki. Gospodje, jaz ne bom v tej stvari nich govoril. Ta sluchaj nam tipichno dokazuje, v kakih razmerah zhivimo.

Utegnil bi kdo rechi: Prijatelj, to ni kavalirsko, kar si danes naredil. No, dobro. Prijatelj, dobish eno, potrpish, dobish drugo, potrpish, dobish deseto, tudi she potrpish, ampak che skochi kdo vate in ti ne pusti dihati, potem kavalistvo sem, kavalirstvo tja, ti imash pravico se braniti. (Burno pritrjevanje na levi.) V teh razmerah je edina obramba proti imuniteti, ki jo uzhiva liberalno chasopisje, da se ji postavi nasproti imuniteta poslanca. (Zhivahno pritrjevanje na levi.) Razlika je samo ta, da se poslanec ne brani samo v interesu osebnosti, ampak v interesu javnosti, v interesu javnega poshtenja in javne morale, v interesu miru in dela, medtem ko se brani liberalno chasopisje iz drugega stalishcha in z drugim namenom. (Klici na levi: 'Za plotom!')

Gospodje, jaz sem navedel ta tipichen sluchaj zaraditega, ker iz njega razvidite, kam pridemo, che se v takih stvareh, kakor je pravni red, ne dela premishljeno. Napaka porote pri nas ne lezhi samo v strankarstvu, ampak tudi v tem, da je porotnishka chast zasigurana takorekoch le enemu stanu, le enemu sloju. Ne vem, kdo je tukaj kriv, gospodje od narodnonapredne stranke niso krivi, ampak dejstvo je, da se preko gostilnicharjev in shtacunarjev, ki nekoliko nemshki znajo, navadno ne dvigne nobeden do porotnika. (Klici na levi: 'Res je!') Mi, ki zastopamo tudi najshirshe plasti nashega ljudstva in zhivimo v chasu sploshne in enake volilne pravice, moramo zahtevati, da postanejo lahko porotniki tudi proletarci, ki nich ne plachujejo. (Zhivahno pritrjevanje na levi. – Poslanec Piber: 'Tudi delavci!') Danes se pri nas niti to ne zgodi, kar bi se moralo zgoditi. Kam vodi cela stvar, ako ima en sam sloj, ena sama stranka v roki justico, ljudstvo pa ne dobi pravice, to je dobro znano. Iz tega se delajo revolucije.”

Napaka je, je trdil Krek, da zhupani menijo, da kdor ne zna nemshko, ni primeren za porotnika, kajti porotnik je lahko vsakdo, kdor plachuje dolocheno vsoto davka in je moralno neomadezhevan. Na okrajnih glavarstvih pa so, v primeru, che je kakshen zhupan imenoval njim nevshechne ljudi, te chrtali s seznama, ker ne znajo nemshko. Ko je dezhelni odbor povprashal zhupane, kako izvrshujejo svoje dolzhnosti glede porotnishkih imenikov, je storil samo nekaj dobrega in koristnega. Omenil je tudi, da je poslancu Ribnikarju odkritosrchno hvalezhen, da mu je s svojo interpelacijo dal prilozhnost vse to povedati. Krek je svoj temperamentni govor sklenil z naslednjimi besedami: “Sedaj samo she eno. Jaz bi torej zhelel, da bi se iz te debate, ki se je sedaj vrshila, izchistile nashe razmere in da bi vsaj kot ljudje mogli zhiveti drug poleg drugega, ker bo to v korist dezhele in v korist nashega naroda. Jaz to odkritosrchno zhelim, che je mogoche, che pa niti to ni mogoche, potem pa pravim: Mi, fantje, kar nas je, skupaj drzhimo! (Viharno odobravanje in ploskanje na levi.) Naj potem drugi v zaupanju na prisegolomstvo delajo kar hochejo, naj se potem v liberalnem chasopisju pishe, kar se hoche, mi stojimo: Ein Soldat, treu und brav! – vsi eno! (Dolgo trajajoche viharno odobravanje in ploskanje na levi. – Govorniku somishljeniki chestitajo.)”²⁵⁶

“PIKANTNO RAZMERJE”

Poslanec dr. Franc Novak je svoj govor zachel z besedami, da zheli podati par umestnih in potrebnih opazk h govoru dezhelnega predsednika. Zagotovil je, da ne namerava zagreshiti nobene netaktnosti, niti ga ne bo zapeljala vehemenca in vsebina Krekovega govora. Govoril bo zgolj o instituciji porotnih sodishch, ki da je tako vazhna drzhavljanska pridobitev, da je po njegovem mnenju naravnost neznanska predrznost, che kdo poskusha kar tako, na nelegalen nachin, vplivati na sodstvo in na porotno institucijo. Porotna sodishcha so namrech del ljudskih pravic, ali so dobra ali slaba, o tem bi seveda lahko razpravljali tudi na Krekov nachin. Preprichan je bil, da bi se pojavilo ravno toliko nasprotnih mnenj kot pa takshnih, ki bi pritrjevala Krekovemu, vendar se vprashanje reforme porotnih sodishch gotovo ne bo reshevalo v kranjskem dezhelnem zboru. Dolzhnost dezhelne vlade pa bi bila poudariti, da so bili Krekovi napadi povsem neutemeljeni. Omenil je tudi, da so nekaterim zhupanom, ki v dolochenem roku niso poslali zahtevanih porochil o tem, kaj so ukrenili glede sestave porotnih imenikov, grozili z globo. Cheprav je dezhelni predsednik trdil, da si dezhelni odbor ni prisvojil nobenih pravic glede sestave porotnih imenikov, je s tem, ko je grozil zhupanom z globami, prekorachil svoj delokrog. Dezhelna vlada je zato kot zashchitnica uprave dolzhna poklicati dezhelni odbor “k redu”.

V tem trenutku je Novakov govor z odlochno grajo prekinil dezhelni glavar, ki je poudaril, da ne more dopustiti, da se v dezhelnem zboru napada avtonomija dezhelnega odbora, kajti nobena vlada ni dolzhna klicati dezhelnega odbora “k redu”. Nad dezhelnim odborom je namrech samo avtonomni, od ljudstva izvoljeni dezhelni zbor. Zato je dezhelni glavar obzhaloval, “da se je prvikrat odkar obstoja dezhelni zbor, nashel poslanec, ki je klical vlado zoper avtonomijo najvishje instance v dezheli”, in poklical poslanca Novaka “k redu”. Novak je znova zatrdil, da je preprichan, da je dezhelni odbor poskushal s svojimi okrozhnicami posechi v neodvisnost pravosodja, zato se je obrnil na vlado, ki je upravichena varovati pravosodje. Dezhelni glavar ga je zato she enkrat poklical “k redu”.

dr. Fran Novak

“Toliko stvarnosti kot gospod dr. Krek sem se jaz v svojem govoru prav gotovo posluzheval,” je nadaljeval Novak. “Pikantno razmerje, katero je imel gospod dr. Krek z neko damo, ki jo imenuje sedaj histerichno (Klici na levi: 'Nosi Vasho zastavo!' – Poslanec Lampe: 'Voditeljica narodnonapredne stranke!'), me kot chloveka sicer zanima, ampak kot dezhelnega poslanca me pushcha popolnoma hladnega, in zaradi tega, chastita gospoda, dovolite, da na dotichna izvajanja gospoda dr. Kreka nich ne reagiram. (Poslanec dr. Triller: 'Tudi nas nich ne briga!' (Klici na levi: 'Pa vsak dan o tem pishete!') /.../ Ker je pa dezhelni odbor s svojo okrozhnico pozivljal zhupanstva, kako naj postopajo pri sestavi porotnih imenikov in jim grozil z globami, che ne porochajo, kaj so v tem pogledu ukrenili, in ker slishimo na drugi strani od gospoda poslanca dr. Kreka ochitek, da so porotnishke klopi klerikalne in liberalne, tedaj me to podtikanje navdaja s sumom, da tudi dezhelnega odbora pri tej okrozhnici niso vodile najchistejshe misli, in zategadelj se jaz z odgovorom gospoda dezhelnega predsednika ne zadovoljim in stavljam za svojo osebo sledechi predlog:

'Dezhelni zbor graja postopanje dezhelnega odbora radi izdanja predmetne okrozhnice. (Odobravanje v sredishchu.)”²⁵⁷

K razpravi o predlogih se je prvi priglasil poslanec dr. Vladislav Pegan, odbornik kranjskega dezhelnega odbora in Krekov pravni zastopnik, ki je omenil neko pravdo zaradi razzhaljenja chasti, s katero je propadel pred ljubljanskimi porotniki. Kasneje pa je od nekaterih porotnikov izvedel, da primera sploh niso razumeli. Takrat mu je neki liberalni voditelj rekel, da she ni nastopil chas, da bi se v Ljubljani mogli napredni chasopisi spraviti pred poroto. “Visoka zbornica!,” je pojasnjeval Pegan. “Od tega sluchaja stojim na stalishchu, da kdor izmed nashih somishljenikov hoche v sedanjem chasu priti pred porotnike, bodisi kot tozhitelj, bodisi kot obtozhenec, da mu pravim: Lascia ogni speranza! Pusti vsako upanje. (Klici na levi: 'Res je!'). To sem rekel tudi dr. Kreku in mu she danes svetujem: Pusti pri miru vse skupaj, pusti vsako upanje.

dr. Evgen Lampe

Torej, gospodje, to je nashe stalishche z ozirom na porotne klopi v Ljubljani. V tiskovnih pravdah nikdar nastopiti kot tozhitelj, ampak raje potrpeti! Gospodu dr. Novaku, ki je apeliral na to, da se uredniki nashih listov izogibljejo ljubljanske porote, pravim – naj mi tega nikar ne zameri – da je silno chloveshko, che se chlovek boji tistih osemindvajset porotnikov, ki she Vam ostanejo. (Klici na levi: 'Tako je!')” Dezhelni odbor po njegovem ni v nichemer prekorachil svojih pooblastil z okrozhnico na zhupanstva glede porotnih imenikov in poznejshim dopisom, s katerim se je zhupanom zaukazalo, naj porochajo o tej zadevi, drugache pa se bo proti njim postopalo v skladu s § 92 obchinskega reda, saj se mu zdi popolnoma pravilno, da “upornezhe” doleti kazen. Na koncu pa je she prosil poslance iz nasprotne stranke, naj ne letajo s svojimi pritozhbami zoper dezhelni odbor k dezhelni vladi, saj je ta za svoje postopke odgovoren samo dezhelnemu zboru.

Za Peganom je sledil poslanec veleposestnishke kurije in dezhelni odbornik grof Jozhef Anton Barbo-Waxenstein, ki je izjavil, da dezhelni odbor z okrozhnico ni napravil nobene napake. Pokazal je zgolj svojo pripravljenost, da bo podprl zhupane pri pripravi porotnih list. Grozhnja s kaznijo je nekoliko prestroga, vendar pa je konec koncev v njihovo lastno dobro tudi zhupane potrebno vzgajati. Dezhelni odbor je predstojni organ obchinskim uradom, in che ta narochi oziroma priporochi, naj pripravijo porochilo, mu morajo ugoditi. Velika napaka pa je, da se vsaka pravda zaradi razzhalitve v chasopisih znajde pred porotnim sodishchem. Cheprav se porotniki zavedajo svoje zaprisege in delujejo po najboljshi vesti in znanju, lahko nehote zapadejo pod vpliv tega ali onega mnenja. Zato bi bilo bolje, da bi o tovrstnih zadevah ne odlochala porotna sodishcha. Po njegovem so porotna sodishcha potrebna reforme, zato se je grof Barbo strinjal tudi z drugim delom Krekovega govora.

“TAMBUR, MARSH, BREZ BOBNA V DIR”

Kot zadnji govornik je nastopil poslanec in dezhelni odbornik dr. Evgen Lampe: “Visoka zbornica! Debata, ki se je vrshila sedaj v tej zadevi, je prvich s principijelnega stalishcha razsvetlila eno najvazhnejshih legislativnih vprashanj, vprashanje, pri katerem je chloveshka dusha tako udelezhena, kakor morda pri nobenem drugem ne. In drugich je ta debata naredila konec neki gonji, ki se je zhe skozi nekaj mesecev sem sistematichno vrshila v nashi javnosti. Ako sem se jaz oglasil k besedi, ni to nich chudnega, kajti, gospoda moja, jaz imam v tej zadevi nekaj prakse. (Veselost.) Jaz sem bil pred porotniki v Ljubljani vsega skupaj obsojen na devet mesecev zapora. (Poslanec dr. Tavchar: 'Psovali ste nashe zhenstvo!') Ja, gospod dr. Tavchar, ker ste spravili to stvar na tapet, je prav, da se midva enkrat natanchno zmeniva. Gospod dr. Tavchar se bo najbrzhe spominjal, da se je vsedel v klop pred porotnike, jih gledal ter jih s svojim pogledom teroriziral. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) Gospod dr. Triller to tudi vé, zakaj on je kot tozhitelj sedel na visokem stolu javne morale in je mene sodil kot nemoralnega chloveka. Ta moja zadeva razsvetljuje nashe razmere ravno tako z bengalichno luchjo, kakor zadeva dr. Kreka. Gospoda moja, jaz sem bil tozhen, dasi nisem bil odgovorni urednik 'Slovenca', jaz dotichne notice, ki je zhalila dr. Tavcharjevo gospo in Ljubljansko zhensko telovadno drushtvo, nisem spisal, jaz te stvari tudi nisem dal v tisk, ampak je dotichno notico spisal nek chlovek, ki je danes dopisnik 'Slovenskega Naroda', ki nas v tem listu dan na dan obmetuje z blatom. (Poslanec dr. Tavchar: 'Ime povejte!') Jaz urednishke tajnosti ne smem izdati in je nikoli ne bom. Che bi se bile takrat zaslishale vse priche, che bi se bilo vse vrshilo pred nepristranskim kolegijskim sodishchem, bi se bilo izkazalo, da jaz dotichne notice nisem spisal. Jaz sem bil pred porotniki obsojen na devet mesecev zapora, ta chlovek pa danes pishe v 'Slovenski Narod' vsak dan stokrat hujshe stvari, on danes pishe dan na dan najvechje lopovshchine v 'Slovenskem Narodu', vse to pa pod zashchito imunitete, ki jo uzhiva liberalno chasopisje pred poroto. (Zhivahno pritrjevanje in ploskanje na levi.) To je tista pravica, katero Vi, gospod dr. Tavchar, branite. Jaz sem bil po nedolzhnem obsojen, in zato sem Vam moral pred celim svetom povedati, kako stvar stoji. Jaz nisem bil odgovoren. (Poslanec dr. Tavchar: 'Pisali ste, da je moja zhena kurba!')

Dezhelni glavar (pozvoni):

Izraz, ki ga je rabil gospod poslanec dr. Tavchar, je tako nedostojen, da se ga v javnosti ne sme rabiti. Gospodje, kam bomo prishli, che se bodo rabili v tej zbornici taki izrazi! To absolutno ne gre. Gospod poslanec dr. Lampe ima besedo.

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Od strani narodnonapredne stranke se je ochitalo dezhelnemu odboru, da izvrshuje on nek pritisk na zhupane, oziroma potom zhupanov na porotnike. To pa absolutno ni res, ker smo se iz odgovora gospoda dezhelnega predsednika preprichali, in ako berete odlok dezhelnega odbora, ki je natisnjen v 'Obchinski upravi', vidite, da dezhelni odbor od zhupanov absolutno nich drugega ne zahteva, kakor da izvrshujejo zakon. /.../ Gospoda moja! Od nasprotne strani se je iz izjav, oziroma vsaj iz medklicev chulo, kakor da bi se uredniki nasprotnih listov kaznovali zato, kar uganjajo. Gospoda moja, vsej zbornici je znano, kakshna nechuvena gonja se je zadnje mesece sistematichno vrshila po nasprotnem chasopisju. A nobeden gospodov iz narodnonapredne stranke ni imel poguma, da bi te strashne zhalitve nase vzel in podpisal te neosnovane napade, ampak je za to morala priti neka histerichna zhenska, katero ste si narochili. (Zhivahno pritrjevanje na levi. – Poslanec dr. Triller: 'Ni res! Jaz je she danes ne poznam!') Gospoda moja, zhenski predpasnik mora priti, da zakriva dejanja narodnonapredne stranke. (Medklici na levi in v sredishchu. – Poslanec dr. Novak: 'Kaj imamo mi zh njo opraviti?!')

Dezhelni glavar (pozvoni):

Prosim za mir. Gospod dr. Novak, Vi nimate besede!

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Gospoda moja, nam ni absolutno nich na tem lezheche, da bi se preganjalo napredno chasopisje, bilo bi nam celo v shkodo, ako bi nastale take porotne klopi, ki bi odvzele narodnonaprednemu chasopisju svobodo, mi hochemo samo to, da bi bil poshten chlovek, ako je tozhen od liberalnega nasprotnika, varen pred krivichnimi obsodbami. Mi niti ne zahtevamo, da bi bili obsojeni oni, ki nas psujejo, zakaj nam ni lezheche na tem, da bi se vpeljalo kako preganjanje narodnonaprednega chasopisja. (Zhivahno pritrjevanje na levi.)

Gospodje, Vi imate enega izvedenca Milana pl. Shukljeja in ta je sedaj v 'Narodu', v Vashem glasilu, pisal v shtevilki z dne 1. oktobra sledeche: 'Nerad, a primoran po sramotnem izzivanju, stopil sem blizhje k plotu, da javno opravim potrebno. Naj mi slavno obchinstvo odpusti ta snazhnostni pregreshek iz prav telesnih zahtev.'

Dezhelni glavar (pozvoni):

Jaz moram najodlochneje grajati, da se nekaj tako nedostojnega, nekaj tako umazanega prechita v visoki zbornici. (Zhivahno odobravanje in ploskanje na levi.) To spada res v najbolj umazane prostore, ne pa v dezhelni zbor vojvodine Kranjske.

Poslanec dr. Lampe (nadaljuje):

Gospoda moja, gospod dezhelni glavar je sedaj praesidialiter povedal, kaj je 'Slovenski Narod' na Kranjskem. (Buchen smeh in ploskanje na levi.) Zato gospoda moja, odlok dezhelnega odbora ni shel zaradi tega ven, da bi se vpeljala kaka persekucija kakshnega chasopisja. Nam tudi ni na tem lezheche, da bi se Vashe chasopisje izpreobrnilo. (Veselost na levi. – Poslanec Jaklich: 'Je zhe v deliriju!' – Poslanec dr. Tavchar: ''Slovenec' tudi ni nich boljshi!'

Vashe chasopisje vedno vpije o Vashih zmagah. (Veselost na levi.) Gospoda moja! Bilo je pred sto leti. Takrat je shel nekdo z vojsko z veliko baharijo, in ta je bil nekoliko boljshi vojskovodja, kakor, recimo, provokater danashnje debate, cenjeni kolega Ribnikar. (Zhivahna veselost.) Shel je tedaj na vojsko in vse chasopisje je moralo slaviti velika dejanja slavne armade la grande armée. Borodino, Berezina, Moskva, same velike zmage! L'empereur, victoire, gloire! se je glasilo po vsem svetu. In, gospoda moja, ljudstvo je moralo to verjeti. Imelo je v rokah papir, in papir je silno potrpezhljiv. Sedaj so pa prishli ostanki te zhalostne armade iz ruskih step nazaj umazani, strgani in lachni, in tedaj, gospoda moja, je ljudstvo vrglo papir iz rok in gledalo resnici v obraz. Takrat, gospoda moja, se je naredila neka pesem na to zhalostno armado, katero z dovoljenjem gospoda dezhelnega glavarja danes tukaj prechitam, ker je lepa in ker se dá besedo za besedo obrniti na to veliko akcijo narodnonapredne stranke, katere konec danes tukaj dozhivljamo. Ta pesem se glasi:

'Trommler ohne Trommelstock (Veselost),

Kürassier im Weiberrock (Burna veselost),

Ritter ohne Schwert (Ponovna veselost),

Reiter ohne Pferd,

Fähnrich ohne Fahn,

Flinten ohne Hahn (Zhivahna veselost),

Büchsen ohne Schuß,

Fußvolk ohne Fuß (Buchen smeh. Poslanec dr. Tavchar: 'Petelin skache brez noge!')

Pride she lepshe! (Poslanec Jaklich: 'Beri pochasi, da se kaj nauche!')

Feldherr ohne Witz (Ponovljena burna veselost),

Stückleut' ohn' Geschütz,

Wagen ohne Rad,

Alles müd' und matt.

Kranke ohne Wagen,

So hat sie Gott geschlagen!' (Dolgotrajna viharna veselost in ploskanje.)

'Trommler ohne Trommelstock,

Kürassier im Weiberrock!'

(Poslanec dr. Tavchar: 'Nastane vprashanje, kdo je 'Kürassier im Weiberrock'?!'

Dezhelni glavar (pozvoni):

Prosim za mir! (Poslanec dr. Tavchar: 'Gospod glavar, pustite nam, da se malo smejemo, ker to je dobro za jetra!') K stvarnemu popravku se je oglasil za besedo gospod poslanec dr. Krek.

Poslanec dr. Krek:

Gospod dr. Novak je izrekel besede: 'Pikantno razmerje, katero je imel dr. Krek z neko damo.' Te besede zavracham z vso odlochnostjo in poudarjam samo, da izprichujejo, kako zhalostno in slabo bi bilo zame, ko bi prishel med porotnike, kakor jih ima v mislih gospod dr. Novak. (Zhivahna veselost in ploskanje na levi.)”

Poslanci so nato glasovali o Krekovem in Novakovem predlogu. Najprej je prishel na vrsto Novakov predlog, ker je bil po mnenju dezhelnega glavarja “nekak izpreminjevalni predlog napram predlogu gospoda dr. Kreka”. Predlog ni bil sprejet. Triller je predlagal, naj o vsaki tochki Krekovega predloga glasujejo posebej. Sprejete so bile vse, tretja, s katero je dezhelni zbor pozval vlado, naj ukrene vse potrebno, “da se v gosposki zbornici sklenjena preosnova porotnih sodishch chim najprej ustavno reshi”, celo soglasno.²⁵⁸

Seveda je bil vsaj toliko kot razplet seje, na kateri je bila poleg poslancev prisotna mnozhica radovednih opazovalcev in nekaj novinarjev, ki so lahko sejo opazovali z galerije, pomemben njen odmev v javnosti. Podrobna porochila o seji, pravzaprav je shlo bolj za njene komentarje, ki so se razlikovali glede na politichno barvo lista, so bila v veliko zabavo bralcev objavljena v tedanjih chasnikih. Podobno kot pri dobrshnem delu vseh chlankov, ki so opisovali afero Theimer, je predstavitev dogodka lahko postala pomembnejsha od tega, kar se je v resnici zgodilo. Tega dejstva sta se zavedali obe sprti strani, zato je na to karto igral dobrshen del “farshkih gonj” in seveda tudi katolishkih protiudarcev.

Liberalni chasniki so trdili, da Krek ni povedal prav nich novega, niti ni zanikal, da je pisal “ominozna pisma”, ne ovrgel nobene od trditev Kamile Theimer, pach pa je “v svojem govoru prav po rovtarsko napadel porotnike. Ko je konchal, napravili so mu klerikalci navdushene ovacije, napodili so tudi nekaj svojih najetih ljudi na galerijo dezhelne zbornice, ki so krichali 'Zhivio Krek' in tako se je dr. Krek rehabilitiral in sedaj je chist kakor solnce. Nam je sicer vseeno, ako so klerikalci s to rehabilitacijo zadovoljni, konstatirati pa moramo, kar smo zhe tolikokrat povdarjali, da je klerikalcem vseeno, ali izpolnjujesh verske dolzhnosti ali ne, da si le zvest pristash, pa je dobro. In tako so lahko razni Shushtershichi, Kreki i. dr. voditelji klerikalne stranke, nad katerimi ima shkof Bonaventura svoje dopadenje, dasiravno se brigajo za verske predpise toliko, kot za lanski sneg.”²⁵⁹

Po mnenju novinarja Slovenskega naroda je Krek za zachetek na dolgo in shiroko razglabljal o dobrih in slabih straneh porotnih sodishch in dokazoval potrebo po njihovi reformi. Posebno je poudarjal neprimernost porotnih sodishch v tiskovnih zadevah, kar potrjuje tudi dejstvo, da je Slovenec v tiskovnih pravdah redno obsojen, Slovenski narod pa redno oproshchen. Klerikalci, zlasti Lampe, so ploskali Krekovim besedam. Sledi komentar na rachun “Krekove donjuanske afere” oziroma “Klerikalne komedije, ki je zgreshila – svoj namen!”: “Nato je jel dr. Krek krichaje kakor tulech dervish v maloazijskem Skutariju razpravljati, kakor je sam rekel, o svoji donjuanski aferi. Imena osebe, ki je bila subjekt te donjuanske afere, se je skrbno izogibal izrechi.

Ta zhenska, je vpil, s katero sem prishel po krivdi zdravnika za histerichne bolnike v dotiko, mi je povzrochila neznansko bol in gorje. Toda njej oproshcham, obracham pa se proti tistemu chasopisju, ki me je radi te afere postavilo na sramotilni oder, me osramotilo pred vso javnostjo ter napelo vse svoje sile, da bi mi s pomochjo te afere odjedlo itak skromni koshchek kruha. (Klerikalci, ki so se zbrali okrog Kreka, burno – ploskajo in kriche: Zhivio Krek! Napredni poslanci mirno motrijo to ochividno inscenirani tragikomichni prizor.) In proti temu sem brez orozhja, ker je med 36 porotniki samo – 8 klerikalcev. Zato mi je tudi nemogoch boj proti korupciji, proti lazhi in obrekovanju.

Zategadelj tudi pravim, namenoma in ne pogojno, kakor dr. Lampe, da ona oseba lazhe in obrekuje (pri teh besedah je dr. Krek z vso silo s pestjo tresnil ob svoj pult) samo z ozirom na to, ker rachuna s tem, da bodo liberalni porotniki – krivo prisegli in krivo sodili! (Klerikalci hrupno aplavdirajo in se zvedavo ozirajo na napredne poslance, ki hladno do dna dushe in mirno sede na svojih prostorih. Na obrazih klerikalcev je chitati veliko razocharanje, ker se tudi ta provokacija ni posrechila.)

Moja ochitanja ne gredo proti oni osebi, ki se mi smili, ampak proti onim, ki stoje za njo, saj mi je sama rekla, da neche dati chastne izjave dezhelnemu glavarju dr. Shustershichu zaradi tistih, ki stoje za njo.

To mi je rekla takrat, ko je klechala pred mano in ko sem ji v obraz zaluchal ochitanje, da je 'javna vlachuga'.

Takoj nato pa mi je pisala, da bi se chutila srechno, ako bi ne bilo storjeno to, kar se je zgodilo.

Nestorjenega pa tega ne more napraviti zategadelj, ker sedi samo 8 klerikalcev med 36 na porotnishki klopi. In to so nezdrave razmere. Te nezdrave razmere pa so razburkale vso javnost, da sili na dan zhe vprashanje, kdaj bo sodni dan.

To vse pa samo zategadelj, ker je samo 8 klerikalcev med 36 porotniki!

Ochitalo se mi bo, da z ono osebo nisem ravnal in ne ravnam kavalirsko, jaz pa pravim: Ako je ona zhenska skochila vame in mi zasadila kremlje v meso, potem mora biti konec kavalirstva in jaz se moram braniti.

Zato naglasham: v interesu javne poshtenosti in – javne morale je treba napraviti konec takim razmeram.

Navedel sem ta svoj tipichen sluchaj, da se razvidi, kam pridemo s – porotnimi sodishchi. (Pa menda niso porotna sodishcha kriva Theimer-Krekove afere!)

Takshna porotna sodishcha so zlo. Najvechje zlo pa je to, da porotnik ne pride preko gostilnicharja in kramarja, a to shele, ako dotichnik zna po vrhu she nemshki.

V vrste porotnikov je treba pripustiti tudi proletariat, ki ne plachuje davkov.

Krek je konchal svoja izvajanja s patetichnim vzklikom: 'Jaz samo izrekam zheljo, da bi se pri tej debati izchistile in ochistile razmere, da bomo mogli kot ljudje zhiveti drug poleg drugega! (Roko na srce, g. Krek, kdo pa je kriv teh razmer, ako ne klerikalci?) Che ostanejo razmere take, kakor sedaj, potem klichem: fantje kar naprej v boj do skrajnosti!'

Po teh besedah se je nudil gledalcem prizor za bogove.

Klerikalci so kakor blazni ploskali, cepetali, kakor bi bili elektrichni z nogami in krichali: 'Zhivio dr. Krek'.

Najbolj sta ekscedirala v navdushenju Drobnich in Matjashich: skakala sta okrog, ploskala in krichala: 'Zhivio nash dr. Krek, vi ste nashi in ostanete nashi!' Hrup je vedno bolj narashchal, iz trushcha pa se je slishal mogochen – Drobnichev glas: 'Kaj nas briga ministrstvo, samo da ste nashi!'

Med tem je poskochil poslanec Dermastia, prijel Krekovo desnico z obema rokama in klical: 'Chestitam, chestitam!' Tudi Drobnich se je rokoval s Krekom, klicaje pri tem: 'Mi vas ne pustimo, vi ste in ostanete nashi!'

Dr. Krek se je vsedel v svoj fotelj, globoko sopel in si z robcem otiral debele kaplje s potnega chela.

Dezhelni glavar je z ochitnim dopadanjem zrl na ta prizor in ni zvonil.

Napredni poslanci se niso ganili, marvech so s sarkastichnim usmevom na ustnicah zrli velezabavno komedijo, ki naj bi pomenjala nemara – rehabilitacijo.

Tudi veleposestniki so z velikim uzhitkom motrili zadivljujoch ta prizor in se na tihem z naprednjaki vred zadovoljno muzali.

Enemu pa je bilo v zbornici muchno – poslancu Povshetu.

Nepremichno s prekrizhanimi rokami je sedel v svojem fotelju in zamishljeno zrl predse, ne da bi se udelezheval hrupnih demonstracij, ki so jih prirejali njegovi somishljeniki dr. Kreku...

In ko je bilo dovolj ovacij, je zapel zvonec in zaslishal se je hreshchech glas glavarjev: 'Besedo ima posl. dr. Novak', za njim pa se je zachul tenak glasek dr. Lampetov: 'Sedaj se je oglasila – Kamila Theimer.'”²⁶⁰

“Kar je pochel Janez Evangelist Krek v chetrtkovi seji dezhelnega zbora, bila je neokusna harlekinada,” nadaljuje Slovenski narod. “Barona Schwarza zadene krivda, da je kakor komandiran Deux ex machina pomagal inscenirati zabito to burlesko. Njegova ekscelenca ima chasih pach chudne pojme o dostojnosti svoje visoke sluzhbe! Sicer je pa stvar prav priprosta. V rokah jo ima dr. Krek sam. Che mozh izjavi, da so po Theimerjevi priobchena pisma falsifikat – na to bomo takoj pripoznali, da se mu je godila huda krivica. Che pa je dr. Krek v zhalostnem polozhaju, da mu je pristnost spisov pripoznati, potem pa je zhe dokazano, da mozhu drugega ne ostaja, nego da se razgovori s svojim shkofom in s svojo stranko, ki vedno trdi, da je katolishka in prva in edina zashchitnica chistosti v dezheli. Tako je carissime, in nich drugache!”²⁶¹

Zanimivo je primerjati porochilo Slovenskega naroda s porochili katolishkega chasopisja. Razlichne interpretacije istih dogodkov nam namrech govorijo tudi o globokem prepadu, ki je vladal med katolishko in liberalno javnostjo. “Ta seja dezhelnega zbora je bila za slovenske liberalce pravi sodnji dan,” isto sejo povsem drugache kot Slovenski narod opisuje Domoljub, ki je menil, da je Kreku uspelo izbojevati veliko zmago. “Liberalni listi so namrech najeli neko nemshko Dunajchanko, po imenu Kamilo Tajmer, ki pishe zhe kake pol leta v slovenskih liberalnih listih in obrekuje dr. Shustershicha in dr. Kreka na nesramen nachin. Pravimo, da so jo najeli. Zakaj ona se razumi toliko na nashe razmere, kakor zajec na boben. Liberalci ji pripovedujejo in spishejo lazhnjiv chlanek, ona pa ga podpishe, pa ga denejo v 'Slovenski Narod'. Bati se ji ni treba nichesar, ker so med ljubljanskimi porotniki skoro samo liberalci, ki 'Slovenski Narod' zmerom oprostijo, che se 'Narod' she tako lazhe.

Zato je v tej seji stavil dr. Krek predlog, naj se v Avstriji porotna sodnija tako izpremeni, da bodo sodili tiskovne pravde, detomorilke, goljufije in druge take zlochine navadni sodniki, pa ne porotniki, ki si ne dajo narekovati sodbe od svoje vesti, ampak vechkrat od strankarstva. /.../

Med govorom dr. Kreka so mu napravili nashi poslanci velikanske ovacije, katerih she ni slishal in jih ni dozhivel noben dezhelni zbor in dali tako kruto zhaljenemu mozhu sijajno zadoshchenje. Liberalci so se pa kar zvijali in lezli v stole, ko jim je dr. Krek dokazal, da pishejo liberalni listi zato take lazhnjive lumparije o nashih poslancih, ker se zanashajo, da bodo liberalni porotniki svojo prisego prelomili in liberalne liste oprostili.

Nato je she dr. Lampe povedal liberalcem par prav gorkih in sam dokazal, kako so ga liberalni porotniki parkrat chisto po nedolzhnem obsodili. Primerjal je liberalno vojsko v liberalnih chasopisih proti Slovenski Ljudski Stranki z armado francoskega cesarja, ki je moral ravno pred 100 leti bezhati z Ruskega. Kakor je bila njegova vojska strgana in pobita, tako je tudi liberalna vojska danes razcapana in razcefrana, da kar leti v cunje. Zato veljaj tudi nji pesem, katero je neki pesnik zlozhil Napoleonovi armadi, ki je bezhala z Ruskega:

Tambur, marsh, brez bobna v dir,

s kikljo kinchan kirasir,

jezdec konja nima vech,

vitez sabljo vrgel prech,

praporshchak brez prapora,

pushka – sprozhit se ne da;

strelci brez roke,

peshci brez noge,

vojvoda brez pameti,

kanonir – kanona ni,

vsi za vozom brez koles,

strgani capini vmes!

Kako bosh to prevdaril?

Tako jih je Bog udaril!

Nato je dezhelni odbor odobril dr. Krekov predlog in odobril tudi postopanje dezhelnega odbora, ko je opozoril zhupane na to, da se imenik porotnikov prav in po zakonu sestavi.”²⁶²

Krek je v svojem govoru omenjal, da se javnost zaradi neenakega razmerja med liberalnimi in klerikalnimi porotniki v porotnih sodishchih boji sodnega dne. “In v chem obstoji ta sodni dan?” je namesto njega sprasheval in hkrati odgovarjal tednik Slovenski dom (1909-1914), ki je sodil v protikatolishki tabor: “Ljudje bozhji, poslushajte! Che sem jaz duhovnik, doktor svetega pisma, voditelj stranke in profesor morale, to je nauka o lepih chednosti, v lemenatu, pa grem in silim v inteligentno zhensko toliko chasa, da se mi vda, da hodim k nji v bogato, lepo stanovanje, jem in pijem pri nji najboljsha jedila in pijache in kadim najboljshe cigare, potem pa hochem obesiti to zhensko na vrat svojemu prijatelju, ki je zhe star, kot soprogo. Ta zhenska pa je uzhaljena, ker intrigirajo drugi klerikalni veljaki, ki postanejo mesto njenega bodochega mozha sami dezhelni glavarji, zato zachne v chasopisju razkrinkavati intrige in druge nelepe stvari klerikalcev, in prisiljena po napadih na njeno chast, razkrije tudi intimno stran svojega obchevanja.

Zdaj pa pride ta duhovnik, ta profesor morale in prizna v dezhelnem zboru, da je iz usmiljenosti bil zdravnik histerichne zhenske, tu v javnosti svojo dobrotnico, pri kateri se je zastonj mastil in katero je prosil ljubezni, imenuje vlachugo in obrekljivko, torej vse svoje umazano perilo prinese pred javnost, takorekoch se hvali s temi stvarmi, nasprotno pa klerikalci njemu ploskajo, da se trese zbornica, mu chestitajo, mu klichejo: Ti si nash, ostanesh nash!

Cela mnozhica duhovnikov: Lampe, Zhitnik, Piber, Lavrenchich, Hladnik itd. ploska in pritrjuje, soglasha, da je duhovnik, profesor morale prav storil, ker je imel zhensko, da je prav storil, ko v javnosti privleche to zhe za posvetnega chloveka, che je voditelj stranke, umazano ravnanje. Manjkal je le she shkof, da bi vstal in ploskal temu profesorju, ki ga je postavil za uchitelja mladenichem, ki postanejo duhovniki, da bi morda tudi ti posnemali vzor-uchitelja!

Napredni poslanci pa molche sede v klopeh, osramocheni in pobiti, kakor pravi 'Slovenec'. Da, sram jih je v dno dushe, da sede s tako bando skupaj, ki se ne sramuje, grdo afero javno pohvaliti, izrechi se solidarnim z novo moralo, ki jo je vpeljal profesor bogoslovja.

Ali vidite zdaj sodni dan, ljudje bozhji? Res, sodni dan mora priti, kakor nad Sodomo in Gomoro in zhvepleni ogenj unichiti take ljudi, ki so postavljeni, da branijo vero, lepe chednosti, krepostno zhivljenje – zdaj pa odobrujejo javno vse nasprotno. Neovrgljiva resnica je, da je bilo vse res, kar je Kamila pisala, saj ima v rokah lastnorochna pisma zvestega Janeza, toda dr. Krek je klerikalec, ki sme kakor dezhelni odbor vse storiti, bodisi da je to v nasprotju z moralo, pravico in poshtenjem ali ne.

Nikakor bi ne pisali tega, ko bi klerikalci sami ne dvignili tak krik s svojim sodnim dnevom. Toda bil je to zadnji obupni poskus, da preslepijo s takim krichanjem svoje ljudi in da reshijo enega svojih voditeljev, ki bi ga moral shkof po zadnjih dogodkih v javnosti, zhe poslati v penzijo. No, to se ne bo zgodilo, pri klerikalcih je vsak dober, che je pa voditelj je pa najboljshi chlovek pod solncem, najsi ima potem cheber masla na glavi.”²⁶³

Zasedanju dezhelnega zbora so sledili tudi Dnevovi karikaturisti. V 630. sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Sodni dan”. Na njej je Maksim Gaspari prikazal klerikalne mozhe, ki bezhijo iz Ljubljane. Oseba z veliko torbento, iz katere buchita besedi “Dezhelni zbor”, opozarja, da naj bi klerikalce – med njimi sta zlahka razpoznavna Krek in Shustershich – pregnali zadnji dogodki v dezhelnem zboru. Karikaturo spremlja krajshi komentar: “Dies irae, dies illa, / strashen dan bo dan plachila, / priche Pavshlar in Kamila.” V sht. 634 je sledila pesmica “Grozne sanje”, v katero sta bili vkljucheni dve karikaturi. Na eni je bila Kamila Theimer upodobljena kot boginja pravice, na drugi srechamo Shustershicha s prestrashenim izrazom na obrazu. V okvir pesmice je sodila tudi karikatura “Konec groznih sanj” v naslednji shtevilki. Na njej Kamila Theimer, tokrat v vlogi nekakshnega angela mashchevanja, usmerja Shustericha na pot spokornishtva. Dezhelnega glavarja spremlja zhenska oseba, morda njegova soproga. Ni manjkal tudi Krek, ki ga v sht. 639 srechamo na karikaturi “Dr. Krek, ki je padel v lastno tinto”. Maksim Gaspari je na njej narisal Kreka, ki se utaplja v sodu chrnila. Na karikaturi “Po razpustu” (kranjskega dezhelnega zbora) v sht. 655 je bil upodobljen Krek kot “Dr. Janes / Glavar fantov”. V rokah drzhi nochno posodo z napisom “nova morala” in srcem, prebodenim s pushchico, ki naj bi ponazarjalo ljubezensko razmerje s Kamilo Theimer. Na karikaturi “Dezh. zbor kranjski – je razpushchen” iz sht. 658 je bil upodobljen dezhelni predsednik Schwarz. Kvalitetna karikatura, pri kateri je anonimnemu karikaturistu uspelo kompozicijo strniti v ovalno obliko, prikazuje Schwarza s svechko v rokah. Poleg zhe omenjenih karikaturistov Maksima Gasparija in Frana Podrekarja je karikature za Dan risalo tudi vech nadarjenih, danes anonimnih karikaturistov.

Maksim Gaspari, "Sodni dan", Dan, 1913/630

Naslov chlanka, s katerim je Dan komentiral odmevno sejo dezhelnega zbora, je bil “Poshtenim ljudem”. Objavljen je bil na prvi strani sht. 640. “V seji dezhelnega odbora, dne 2. oktobra se je zgodilo nekaj takega, kar ne bo moglo ostati brez odmeva v srcih ljudi, ki so porochilo chitali ali, ki bodo o tem she izvedeli.

"Grozne sanje" in "Konec groznih sanj", Dan, 1913/634 in 635

Duhovnik Krek, glavni vodja klerikalne stranke, je odgrnil zadnje odgrinjalo, ki je she zastiralo popolni vpogled v srca in dushe ljudi, ki so na rachun najlepshih naukov, ljubezni do blizhnjega in poshtenosti, dobili usodo Kranjske dezhele v svoje roke.

Postavil se je na visok oder. In se pokazal strmechemu obchinstvu, chesh: glejte, tak sem, ali ni prav, da sem tak? In neizmerno dopadenje se je zbudilo v somishljenikih S.L.S. in vpili so 'hozana'. – Sankcijo je dobila morala, ki je znana iz romana 'Otroci papezha' in ki se skriva plaha le v nedostopnih blodishchih svetovnih velemest, kjer obhaja svoje orgije v najtemnejshi nochi, kamor ne dosezhe roka postave ali pa le z najvechjo prebrisanostjo in le zelo tezhko. Javno, vpricho vseh oblasti in pri belem dnevu, pa so na Kranjskem upeljali novega Boga in novo moralo.

Ni dolgo tega, ko je vsa javnost po objavljenih pismih izvedela do intimnosti za razmerje duhovnika Kreka z gdch. Theimer. Ker so dokazi tako jasni in nepodbitni lahko sodimo chisti nepristransko. In ta sodba je ta, da mora pach vsakdo, kdor ima le kolichkaj chuta in komur ni ljubezen le navaden potreben posel, pomilovati gdch. Theimer kot zhrtev neizmernega cinizma, materializma in brezchutnosti.

Ono zhensko, ki jo je duhovnik Krek v nocheh ljubezni imenoval svojo zheno in ki je verjela njegovi 'visoki pesmi ljubezni', ker je pach bila v resnici v takem razpolozhenju, ono zhensko je duhovnik Krek javno imenoval – vlachugo.

Zhenske, sedaj veste, kaj ste, ko se udajate najsvetejshim chustvom! Sam 'Kristusov namestnik' je tako govoril, zato mora biti nedvomno resnica.

Pri tem pa seveda duhovnik Krek ni logichno izvajal svojega govora dalje po znanem slovenskem pregovoru Povej mi, s kom obchujesh, in povedal ti bom, kdo si.

Mogoche je le dvoje: ali je duhovnik Krek lagal, ko je pisal ona pisma gdch. Theimer in jo na ta nachin pridobil zase. – Koliko je potem vredna morala profesorja bogoslovja? Ali pa je dr. Krek pisal v onih pismih resnico. Kako pa more potem tako zhensko javno imenovati – vlachugo?

Vrhunec pa je dosegla ta katolishka morala v tem, da je cela stranka dr. Kreku ploskala.

Dr. Krek je torej vse priznal in sicer na nachin, ki najbolj obsoja njega samega.

Iz vsega pa se vidi, kakshna je morala posameznika, in kakshna je morala cele stranke.

Ko bi kak napreden poslanec (ne duhovnik, ne katolishki poslanec, ne prof. bogoslovja, ne prvoboritelj katolishkih nachel!) storil kaj takega, bi klerikalci vpili, da je morala nashega ljudstva v nevarnosti, ker ji dajejo voditelji slab zgled.

Sedaj pa imajo vsi klerikalni volilci pravico, da se sklicujejo na moralo, ki so ji klerikalci dne 2. oktobra 1913 v dezh. zboru slavne vojvodine Kranjske ploskali in jo s tem odobravali. Vech sluchajev v klerikalnih vrstah dokazuje, da to 'fante' ne ovira in da gredo preko tega na boj.)

Vprashanje pa je, che bo nashe dobro verno ljudstvo s tem she dolgo zadovoljno.

Dan 2. oktobra 1913 pa bo ostal za vselej vazhen v zgodovini klerikalne vlade na Kranjskem.”²⁶⁴

Zhe dan po seji je Slovenski narod objavil novo pismo Kamile Theimer. Prav takrat je bila Kamila Theimer ponovno v Ljubljani – najbrzh je chakala na zachetek sodnih procesov, ki jih je sprozhila.²⁶⁵ Pismo je bilo namenjeno “velechastnemu” Kreku, ki mu je Kamila Theimer grozila: “Vi ste se vcheraj v svoji brezchastnosti tako dalech spozabili, da ste me pod varstvom imunitete imenovali 'vlachugo', mene, zheno, za katere ljubezen ste berachili, kakor Vam morem dokazati z Vashim lastnim rokopisom. Vi ste najpodlejshi strahopetec in lazhnjivec, ki je kdaj hodil pod solncem in che bi imela jaz brata, bi Vam ta dal s pasjim bichem edini odgovor, ki Vam gre. Vi ste to zadnjo infamijo storili samo, da bi me pognali v samomor, ker veste, da dokler bom sopla, ne bom nehala z bojem za pravico in resnico in da pomeni s tem zdruzheni zadnji obrachun za Vas in Vashe kumpane kaznilnico.”²⁶⁶

Razpustu dezhelnega zbora so sledili she mnogi liberalni komentarji, na primer, da je she med zborovanjem dr. Shustershich moledoval na Dunaju, naj se zborovanje dezhelnega zbora chimprej zakljuchi. Klerikalcem naj bi se mudilo, saj se bojijo sodne razprave proti dr. Kreku, ki bo ljudem odprla ochi. She hujshe pa je, da so se znashli pred prazno blagajno. Dezhelnih doklad seveda ne morejo zvishati pred volitvami, po volitvah pa bodo navili davchni vijak.²⁶⁷ V tednih, ki so sledili razpustu kranjskega dezhelnega zbora, je enega vrhuncev dozhivela tudi protiklerikalna gonja z Vodishko Johanco, ki je prav tako postala plen vrste karikatur, zaradi velikega zanimanja pa je bila samozvani svetnici iz Vodic posvechena tudi vrsta izjemno popularnih satirichno pisanih broshur.

“BREZOKUSNA KOMEDIJA”

Na shodu NNS, ki se je odvijal 2. novembra 1913 ob 10.30 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani, je o Krekovi aferi spregovoril tudi nachelnik liberalne stranke in ljubljanski zhupan dr. Ivan Tavchar. Shod je bil organiziran z namenom, da bi liberalna stranka zavrnila napade na ljubljanjsko mestno upravo, ki si jih je na zadnjem klerikalnem shodu v Unionu 27. oktobra 1913 privoshchil Shustershich. Takole je na liberalnem shodu razglabljal Tavchar: “Kakor vidite, je dr. Shustershich ljubljansko mestno gospodarstvo spravil v zvezo z znano afero dr. Janeza Evangelista Kreka, prej kot ne zategadelj, ker si je visoki gospod sam sebi govoril: Che zhe orjem njivo, si oranja ne morem misliti – brez gnoja. (Viharna veselost.) Gospod glavar pripoveduje, da je bil, ko se je dr. Krek prav v dezhelnozborski banji, chez vse mere ginjen, in da se krasota tistega pranja niti popisati ne da. (Smeh.) Dr. Krek se naj zahvali dr. Shustershichu, ki me je primoral, na tem mestu dotakniti se Krekovih aventure. Glede te zadeve bi jaz klerikalni stranki in njenim voditeljem prav odkritosrchno svetoval, naj po ti afero manj kot mogoche brluzgajo. Bolj kot jo meshajo, vech pride dishav od nje, ali niti ena teh dishav ni v sorodu s kelmoranjsko vodo. (Smeh.)

dr. Ivan Tavchar

V dezhelnem zboru se ni nich takega zgodilo, kar bi se popisati ne dalo! Igrala se je brezokusna komedija. Baronu Schwarzu se je namignilo, da je ob prilichnem chasu odgovarjal na neko interpelacijo. Perhavcu in pa belokranjskemu poslancu, katerega ime mi je odpadlo, pa se je zaukazalo, da naj hripavo krichita:

'Kaj so nam ministri, da nam le dr. Krek ostane!' (Smeh.) Dr. Krek sam pa je govoril in sicer prav dolgo govoril, ali o glavni stvari ni chrhnil niti besedice.

Jaz za svojo osebo zastopam pri tej zadevi sledecha nachela: Che je kdo pristen katolik – in dr. Krek se je nebrojkat takega sam imenoval – ne sme samo katolishko govoriti, ampak mora tudi katolishko zhiveti; che je kdo profesor morale, more pred vsem sam drzhati se naukov, o katerih predava, in che je kdo konchno vrhovni poveljnik prononsirane stranke, ki je svoje politichne nasprotnike pobijala po gorenjskih grapah ter jim ochitala, da so sami nechistniki, potem – z ozirom na vse, kar sem ravnokar naglashal – tak mozh ne sme imeti nezakonskih otrok in tudi ne sme priti v polozhaje, kjer bi jih lahko dobil. (Buchen smeh in ploskanje.) To je eno!

Drugo pa je, da so tukaj pisma, ki se pripisujejo roki politichnega voditelja, pristnega katolika dr. Janeza Kreka, kateri bi moral spadati med tiste kremenite katolishke znachaje, kakor jih je zadnji katolishki shod v Ljubljani reklamiral za S.L.S.

Ni treba nobenih komedij uganjati, niti v dezhelni zbornici, niti po volilnih shodih! Samo eno je potrebno!

Okrog teh pisem se namrech suche ost dr. Krekove politichne usode. Che niso pristna, potem mu je treba samo besedico spregovoriti, da so falzifikat in potrudili se bomo z vsemi mochmi, da se popravi krvava krivica, ki se je godila dr. Kreku. Ako so pa omenjena pisma pristna, ako jih je v resnici pisala roka dr. Krekova, potem pa mora vsakdo izmed nas, che tudi z zhalostjo, podvrechi se vtisu, da je dr. Krek zhivel z zhensko, kakor je zhivel kralj David zh njo, ki je bila Urijeva! Naj torej dr. Krek spregovori reshilno besedo, che pa je ne spregovori, je njegova kandidatura ochitno pohujshanje in naravnost udarec v lice zadnjemu katolishkemu shodu v Ljubljani! (Klici: Tako je! Shkandal! Zasmehovanje! Vlachugarstvo!)

Etbin Kristan

Od tega stalishcha se premakniti ne dam in od tega stalishcha me ni premaknil tudi govor g. dezhelnega glavarja. Ena stvar mi sluzhi pri tem v tolazhilo, da pravim:

Che se vidi g. glavarju dr. Krekova afera velichastna, potem hvalim boga s povzdignjenima rokama, da se mu mestne finance ne vidijo velichastne.

Che bi se videla visokemu gospodu mestna uprava tako velichastna, kakor se mu vidi Krekova epizoda, potem bi bili pri mestu v resnici 'fertik', da se posluzhim neokusnega izraza dr. Shustershichevega.

Ker pa vidim, kako gospod glavar hvali rechi, ki niso hvale vredne, potem smem morda sklepati, da graja rechi, ki so hvale vredne. Dokler dr. Janez Krek ne izjavi, da so proti njemu razglashena ljubavna pisma nepristna, toliko chasa trdim s ponosom, da stoji mestna uprava na trdnejshih nogah, da tichi v nji vech zdravega jedra kot pa v dr. Krekovi aferi. Dixi!”²⁶⁸

Kljub Tavcharjevim ostrim besedam pa liberalci odslej niso vech drezali v Kreka, po mnenju Jurija Perovshka “verjetno v zavesti, da je bil udarec, ki mu je bil z afero Theimer zadan, v resnici prehud. Liberalni tabor, ki je sicer znal tudi z izrecnim poudarkom priznati, da je J. E. Krek 'mozh, ki mu v zasebnem zhivljenju ni mnogo ochitati', je kasneje afero Theimer ochitno obzhaloval in I. Tavchar, nachelnik Narodno napredne stranke, je po Krekovi smrti – v nekem razgovoru s Franom Saleshkim Finzhgarjem celo posebej poudaril –, kako zhal mu je, da se je 'Slovenski Narod' odlochil za pogrom na J. E. Kreka.”²⁶⁹

Po Kreku je po zasedanju kranjskega dezhelnega zbora planila tudi socialdemokratska stranka.²⁷⁰ Socialdemokrati so svoje zborovanje priredili she pred liberalno stranko. Odvijalo se je 12. oktobra 1913 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani. Zborovanje je bilo naperjeno “proti korupciji, terorizmu in hinavshchini kranjskih dezhelnih kristjanov”. Navzochi so navdusheno pritrjevali dolgemu govoru Etbina Kristana, ki je med drugim povedal naslednje: “In v kranjski dezhelni zbornici sedi mozh, ki je uzhival tudi med nami neko izjemno stalishche, pravi ustanovitelj S.L.S. in ki se ji bil pridobil ime pravega naprednega, socialnega mozha. Mislili smo pach, da je zashel v tabor chrnih sukenj v chasu, ko chlovek sam ne more she ubirati pota, ki bi ga rad hodil in o katerem smo mislili, da je za to pri oni stranki, ker je ta stranka mochna in najlazhje stori kaj resnichno dobrega za ljudstvo. In ko se je zachela neka kampanija, v kateri je bilo izrecheno tudi ime dr. Kreka, smo ostali socialisti pasivni, ker smo bili mnenja, da naj ostane stvar, ki se je zgodila med shtirimi stenami tudi tam (Klici: Res je!) Ali stvar je postala drugachna, ko je spravil dr. Krek sam vso stvar v javnost in ko je porabil poslansko imuniteto, ne da bi opral sebe, ampak da opljuje, ogrdi zhensko, kateri je pisal she pred kratkim pisma, iz katerih je bilo razvidno, da mu je ta zhenska blizhja kot vsi drugi ljudje. Gospod dr. Krek je zaluchal v zbornici tej zheni v obraz besedo – vlachuga – (Sramota! Shkandal! Dolgotrajno ogorchenje in Fej-klici) In klerikalna stranka, ki zastopa katolishka nachela, nachela, ki uche, kdor je nedolzhen, naj vrzhe prvi kamen, ta stranka ni vedela o dostojnosti nichesar, ko je dr. Krek z najgrshimi besedami blatil osebo, ki se ne more braniti (Fej! Shkandal!) ta stranka, ki dopushcha take stvari, pride in pravi: o Johanci se ne sme govoriti, ker je zhaljivo (Smeh.)

Komaj je bila konchana ta epizoda, pridejo klerikalci in zabrenkajo na chisto nove strune: politichni boj naj bo dostojen. Pred mnogimi leti, ko je bila nasha stranka she tako majhna, da smo bili le gledalci, smo bili z nashim klicem po dostojnosti v politichnem boju popolnoma osamljeni. Takrat, ko smo zahtevali, da naj vpeljejo tudi pri nas v politichne boje evropske shege in navade, so nam dejali klerikalci 'slabotnezhi' in bojevali so se dalje s kamni, s koli, z blatom, s fekalijami in nihche ni bil varen, kdor ni bil klerikalec, da zvlechejo na dan najintimnejshe stvari in jih izrabijo proti stranki, kateri je pripadal. Danes pa naenkrat ta klic po dostojnosti in vsak dan trobi klerikalno chasopisje, da je vse, kar pishejo nasprotnishki listi nemoralno, da demoralizira nashe 'dobro verno ljudstvo'. Kdor hoche biti uchitelj morale, mora biti to predvsem z zgledom.

(Tako je!) Prvi naj zachnejo klerikalci, ker so stranka, ki vlada, a ne le vlada, saj je dr. Pegan zadnjich celo uro pel o 'gospodstvu'.”²⁷¹

“ZADNJA BESEDA”

Zadoshchenje glavnima junakoma nenavadenega shkandala bi brez dvoma lahko nudilo samo sodishche, vendar pa tozhbe, ki sta jih vlozhila Kamila Theimer in Krek drug proti drugemu, niso bile dokonchno razreshene oziroma niso dochakale sodnega epiloga. Krek je tozhil Kamilo Themier najmanj dvakrat.²⁷² 25. septembra 1913 je vlozhil tozhbo zaradi zhalitev v Slovenskem narodu.²⁷³ Zahtevi Kamile Theimer, naj drzhavni zbor “v postavnem roku” izrochi Kreka “sodnemu postopanju”, ni bilo ugodeno, vendar pa je bila enako neuspeshna tudi Krekova tozhba na grashkem nadsodishchu oziroma pred dunajsko poroto. Zahteva dezhelnega sodishcha, naj kranjski dezhelni zbor izrochi Kreka, je bila na zachetku oktobra 1913 predana v razreshevanje imunitetnemu odseku. Seje imunitetnega odseka se katolishki poslanci niso udelezhili in s tem uspeli odlozhiti sklepanje o Krekovi izrochitvi.²⁷⁴

“Che tudi iskreno obzhalujem negativni uspeh teh dveh tiskovnih tozhb, vendar se mu ne chudim. Jaz tudi res niti trenotek nisem prichakovala, da se bo prechastiti gospod postavil pred sodishche bodisi kot tozhitelj ali tozhenec,” je bila v chlanku z naslovom “Zadnja beseda” na zachetku leta 1914 preprichana Kamila Theimer, ki se je izpod okrilja Zarje vrnila k Slovenskemu narodu. “Che je imel kdaj kak chlovek vzroke se izogibati sodni dvorani, je bil to vsekakor gospod profesor katolishke moralne teologije. To je tudi od vsega zachetka popolnoma natanchno vedel in se je po tem ravnal. Sodna dvorana bi za gospoda dr. Kreka pomenila nasilno in definitivno odstranitev iz javnega zhivljenja in sicer za vedno. V sodni dvorani bi se bilo neovrzheno dokazalo, da so nechastna dejanja, kterih sem 'prechastitega' dr. Kreka obdolzhila in ki spadajo pach med najtezhje obdolzhitve, ki se jim more izrechi proti kakemu mozhu, docela in popolnoma resnichna. Tudi danes ne dvomi o tem nihche, kdor objektivno sodi, zakaj che bi bila po meni priobchena, dr. Kreka moralichno unichujocha korespondenca apokrifna, bi ne bil dr. Krek niti trenotka zamudil in napravil kazensko ovadbo proti meni zaradi ponarejanja. A dokler ni stvar pribita v sodni dvorani in ni treba priobchiti sodbe v lastnih listih, dotlej so she vedno odprta zadnja vratca in se dajo dejstva privatno tajiti. Teh zadnjih vratec si dr. Krek v sodni dvorani ni hotel zapreti in zato se ni obotavljal niti trenotek in si izvolil boljshi del hrabrosti. Tezhko da bo to kaj premenilo na sodbi spodobnih ljudi o dr. Kreku. Ta sodba je davno izrechena. Moralichna slika prechastitega gospoda profesorja katolishke moralne teologije je za sodobnike ustanovljena in tudi ni potrebovala spopolnila po pogodbi med Zadruzhno zvezo in Joshtom, ki je bila pred kratkim objavljena. Kdor je sklenil in podpisal tako, res satansko pogodbo, ta je pach zmozhen vsake podlosti, tudi tega, da ohrani svoj, v veliki nevarnosti nahajajochi se mandat s pomochjo izsiljene, neresnichne samoobdolzhitve zhenske. Za gospoda dr. Kreka zdaj tudi sploh vech ne gre. Ker je na sploshno zachudenje na moja razkritja o gospodu katolishke moralne teologije izostala v takem sluchaju pach samo po sebi razumljiva disciplinarna preiskava, se je reklo, da hoche ordinariat pochakati izid sodnega postopanja, predno upelje kanonichni proces. Izida sodnega postopanja seveda ni uchakati, ker je prechastiti gospod to onemogochil, a prav s tem je gospod dr. Krek samega sebe obsodil in ordinarijat moralichno prisilil, da nastopi proti njemu. Radovedna sem, che se to zdaj zgodi. Smatram pod svojo dostojnostjo, da bi vse te nechedne stvari she enkrat pogrela. To pa stoji: Oficir, ki bi storil le deseti del tega, kar je zagreshil dr. Krek – kateremu sem javno kot edini odgovor na njegove pod varstvom imunitete v dezhelnem zboru izrechene umazanosti vrgla v obraz pasji bich in kaznilnico – pa bi ne tozhil takoj, bi bil she v tisti uri infamno kasiran in spoznan nevrednim nositi cesarsko suknjo. Zdi se mi, da se na Kranjskem duhovska suknja nizhje ceni in ima manj ugleda, kakor vojashka suknja. Od danashnjega dne je zame gospod dr. Krek za vedno odpravljen. Iz vsega srca pa obzhalujem vse tiste, ki jih njihova prisega sili, da morajo ostati chetudi samo po svojem poklicu zh njim v zvezi.”²⁷⁵

Anton Mrkun

Chlanek ni bil “zadnja beseda” Kamile Theimer, ki se je v Slovenskem narodu znova oglasila chez teden dni, da bi stopila v bran “bivshega veleindustralca g. Tomazha Pavshlarja iz Kranja”. Tudi Tomazh Pavshlar ml. (+1923), posestnik valjchnega mlina in podjetnik iz Kranja, je v letu 1913 svoje javne obtozhbe SLS objavljal v Slovenskem narodu in Zarji. Nanashale so se na njegovo neuspeshno gospodarsko zamisel in tozhbo zoper dezhelni odbor dezhele Kranjske, ki jo je januarja 1914 razreshevalo dezhelno sodishche v Ljubljani. “Prihodnji teden nam bo prinesel javno pranje prav nechednega perila v sodni dvorani”, kajti 21. in 22. januarja bo v Ljubljani razprava o miljonskem procesu bivshega kranjskega veleindustrialca Tomazha Pavshlarja proti dezhelnemu odboru, je pisala Kamila Theimer. “Konchno vendar! Dolgo je trajalo, da je prishlo tako dalech. Nashi klerikalci imajo prirojeno, v njih poslovnih in drugih navadah globoko utemeljeno mrzhnjo proti sodnijam in so naravnost neizcrpni v iznajdbah vedno novih zvitih potov, ki naj jim prihranijo pot do sodnije. Vsak, ki je imel enkrat nesrecho, da je bil zapleten s to gospodo v pravni spor, ve o tem zapeti zhalostno pesmico. Kakor zhe omenjeno, je ta mrzhnja klerikalcev napram sodnijam za poznavalca razmer le prelahko razumljiva. Pred vsem ni sodna dvorana dvorana dezhelnega zbora in zgodi se lahko, da koga uradno zaradi tam storjenih izpovedi prav skrito poklichejo na odgovornost. Tu namrech velja izpovedati pod vsakim pogojem resnico in nichesar drugega, kakor resnico to pa je, kakor znano, marsikateremu od te p. t. gospode prav tezhko. Potem pridejo nolens volens na razgovor stvari, pridejo na dan okolishchine, glede katerih imajo gotovi ljudje prav mnogo interesa, da se javno ne pribijejo. Ni se torej chuditi, da je pot k sodniji za to gospodo najvechkrat enaka poti k moralichnemu morishchu in komur se posrechi umetnost, da jih prisili proti njih volji, da nastopijo, ta lahko blagruje svojo srecho.” V Pavshlarjevem primeru imajo obtozhenci in tisti, ki stojijo za njimi, prav poseben vzrok za strah pred sodno dvorano. Niti najbolj poucheni ne morejo predvidevati, kako se bo iztekla pravda, ki je podkrepljena s tako obsezhnim dokaznim materialom in tolikshnim shtevilom prich. Poleg tega je v takih primerih skorajda neizogibna pritozhba na vishje inshtance. Kar razsodijo v Ljubljani, lahko v Gradcu ovrzhejo, in konchno lahko na Dunaju vse skupaj postavijo na glavo. “Civilno postopanje je bolj komplicirano, kakor kazensko in zadnjo odlochitev more z delno gotovostjo prorokovati samo prorok. Eno pa je zhe danes neovrzhno gotovo: Perilo, ki se bo pralo pri tej priliki, najbrzhe ne bo v prid ugledu chastitega dezhelnega odbora kranjskega, oziroma posameznim njegovim chlanom. Mislim celo, da se ne motim, che pravim, da bodo nekatere kapljice, ki bodo ob tej priliki poshkropile itak zhe ne popolnoma brezmadezhnih oblek teh gospodov, pustile tam prav grde madezhe, za katerih odstranitev tudi ponovno pranje ne bo zadostovalo. Kakor pogosto v takih sluchajih bo morda tudi v tem procesu zadnji in postranski tir vechjega pomena za konchni izid in vechjega interesa za neudelezhenega gledalca, kakor glavni tir, ravno tako, kakor so vchasih v modernih dramah dozdevne stranske osebe pravi nositelji dejanja. Glavnim udelezhencem zato prav res ni zameriti, che jih je bilo v procesu Pavshlar, ne oziraje se na nasprotno bramarbazujeche zatrjevanje, v notranjosti vendar strah stopiti v prostore, posvechene Temidi.” Ne da se tajiti, da klerikalce v zadnjem chasu zasleduje huda smola. Krek, ki za nobeno ceno ne gre v sodno dvorano, potem nedavni proces proti Vodishki Johanci, prihodnji teden afera Pavshlar “in last but not least, zhe takorekoch za prijeti blizu procesi proti Moshkercu in Florijanchichu z vsemi nevarnostmi prostosti govora in prichanja, ki se she skrivajo v njih narochju. Da prestanejo vsa ta zhe izvrshena in she pretecha razkritja, morajo stati prav trdno na nogah. Jastogovo majonezo s smetano takoj nato morda lahko prebavi prav zdrav zhelodec, za legarjem bolni pa, ki si dovoli tako shalo, gotovo pogine. Kritichno vprashanje je sedaj: Ali so prebavni organi nashih klerikalcev, to je nekaterih njihovih vodilnih oseb, she tak dobri, da morejo zavzhiti jastogovo majonezo, potem smetano in povrh she pivo? Jaz za svoj del si usojam o tem prav odlochno dvomiti.” Mnozhijo se znaki, ki kazhejo na to, da stoji kolos samo she na lonchenih nogah. V tramovju hishe, ki je bila dozdevno zgrajena za vechnost, poka zhe nekaj chasa in oznanja nevarnost. Ponovno imenovanje “nekronanega vojvode kranjskega” naj bi utemeljevali s tem, da she nobena izmed obdolzhitev, ki so letele ne njegovo chast, ni sodno dokazana. Kamila Theimer je poudarjala, da je to vest, ki ni zajamchena. Vest je lahko resnichna ali neresnichna, sama pa je zatrdno preprichana, da to imenovanje ni potekalo brez ugovorov, temvech je bilo mogoche shele po hudem boju. “Zgoraj in spodaj se chuti kriza. Padanje glasov pri zadnjih volitvah, ki se ni pojavilo samo vsled uporabe teroristichnih volilnih metod she bolj pregnantno, je ravno tako malo sluchajno, kakor tudi boj za zopetno imenovanje odstopivshega g. dezhelnega glavarja, marvech dokazuje jasno, da je nezadovoljnost s poslovanjem gotovih oseb v merodajnih krogih ravno tako mochna, kakor med ljudstvom. Samo skrivnosti za kulisami so preprechile, da ta nezadovoljnost zgoraj in spodaj ni nastopila zhe to pot v drugachni obliki. Kar pa se vcheraj ni zgodilo, se prav lahko uresnichi jutri. Postrezhljivi prijatelji lahko izginejo s politichnega odra. Mrzhnja proti nechednim praktikam pa najbrzh niti spodaj niti zgoraj ne bo manjsha, marvech prej vechja, zlasti che ji prinashamo z vedno novimi razkritji vedno novega gradiva. – Gospod dezhelni glavar in cenjeni zaupnik krone ter njegovi asistenti, kakorkoli naj se pishejo, imajo – to je pribito dosti vzroka, da z deljenimi chustvi prichakujejo to veliko perilo v sodni dvorani.”²⁷⁶ Pismo Kamile Theimer Slovenski narod ni vech objavil na prvi strani. saj so stalno ponavljajoche obtozhbe ochitno izgubile svojo ostrino, pojemalo pa je tudi zanimanje za afero.

Josip Pogachnik

V pismu, ki ga je 31. januarja 1914 na Dunaju napisal zhupniku Antonu Mrkunu, je Krek med drugim omenil, da je Kamila Theimer umaknila tozhbo zoper njega. Cheprav je narochil Jozhefu Pogachniku (1866-1932),²⁷⁷ ki je bil chlan imunitetnega odseka, da naj v njegovem imenu zahteva, naj ga drzhavni zbor izrochi, isto pa je hotel storiti tudi v dezhelnem zboru, je obzhaloval, da se sedaj zadeva ne bo mogla reshiti po sodni poti. Pri njegovi tozhbi pa liberalci niso hoteli uposhtevati predloga o preiskavi dushevnega stanja Kamile Theimer in so zahtevali obtozhnico brez preiskave, poudarja Krek. V Gradcu so jim ugodili. Glede datuma 28. december 1913 (1912), ki ga je omenjala Kamila Theimer, pa je Krek Mrkunu zaupal, da so njegovi stanovski tovarishi s pomochjo stenografskega protokola ugotovili, da je bil tega dne cel dan v zbornici, saj je seja trajala do tri chetrt na tri zjutraj, nakar sta shla z dr. Antonom Koroshcem (1872-1940) skupaj domov in naslednji dan na Kranjsko. Gad se je ugriznil v rep. Tovarishi se spominjajo moje navzochnosti in agitacije za glasovanje proti vladi. Megla gre vsaksebi,” je poudaril Krek.²⁷⁸

“IZ TRAGEDIJE JE NASTALA KOMEDIJA”

“Zdaj pa nekaj, o chemur nisem dozdaj govoril, ker sem v zavesti, da edino potrpezhljivost more tu zmagati – s prisrchno hvala Tebi in drugim duhovnikom in laikom, ki se niso dali zmotiti od chench” je Krek 22. februarja 1914 pisal Valentinu Berniku, zhupniku v Komendi. “Dotichna babnica, ki so jo rabili liberalci, da bi unichila mene in dr. Sh., je zdaj v svoji bolestni furiji zachela z liberalci boj. Oni jo bodo zdaj unichili, ker je obrekovanje notorichno. In pri tem je v interesu njenega zgovora, da se preishche in izdaje kot nora. Chudovita izprememba!

Mene je naznanila drzh. pravdnishtvu, da sem posredoval korespondenco med kraljem Petrom in zarotniki, da sem vodil srbofilsko propagando in izdal zanjo 30-35 milionov iz Zadruzhne zveze, ki je vsled tega falitna. Bolestna fantazija, ki je iz mushic rodila prej slone, rodi zdaj dalje mastodone. Iz tragedije je nastala komedija. Nasmej se she Ti. In zdrav bodi!”²⁷⁹

Tudi Ivan Dolenec omenja, da se je na zachetku leta 1914 zgodilo nekaj, kar govori izkljuchno v Krekov prid. Kamila Theimer se je namrech zachela prepirati tudi s kranjskimi liberalci. Zaradi suma zlochina veleizdaje, protidinastichnih in protiavstrijskih naklepov je naznanila sodishchu starosto Slovenske sokolske zveze dr. Ivana Orazhna (1869-1921),²⁸⁰ njegovega svaka ritmojstra Pavla Auerja (1870-?), podpredsednika sokolske zveze dr. Karla Trillerja in vech sokolskh drushtev. Slovenski Sokoli so sicer oktobra 1913 praznovali svojo petdesetletnico.

Ovadba, ki jo je 16. januarja 1914 poslala na vojno ministrstvo, se glasi: “Der Präsident der slovenischen Sokoln Dr. Orazhen und der Vicepräsident, gleichzeitig Vicebürgermeister in Laibach, Dr. Karl Triller treiben seit Jahren Hochverrat. Zwischen den serbischen und slovenischen Sokoln wurde das Vorgehen beider Organisationen im Kriegsfalle genau vereinbart und sind die serbischen Sokoln im Besitze der diesbezüglichen Ordres. Dr. Oracen stehts überdies mit dem Prinzen Mirko von Montenegro in ständiger Korrespondenz.

Alle die hier angeführten Dokumente, sowie noch viel andere hochverräterischen Charakters befinden sich in der Auer'schen Villa Laibach, Wolfgasse 12, am Auer'schen Besitz am grünen Berge, ebenfalls bei Laibach oder in der Wohnung der Stadtbaumeistergattin Lucia Duffé, der besten Freundin der Familie Auer. Auch in der Wohnung und in der Kanzlei des Dr. Karl Triller dürfte genügend belastende Material zu finden sein.

Im Schreibtische der Frau Eugenie Oracen finden sich die Droh- und Erpressungsbriefe des Bruders derselben Paul Auer, Oberleutnant im 11. Ulanenregimente, derzeit in Pardubitz. In diesen Briefen fordert Auer Geld, widrigenfalls er Regierung alles verraten werde. Auch Paul Auer scheint demnach zumindest eingeweiht in die hochverräterischen Pläne zu sein.”

dr. Ivan Orazhen

Ovadba je priporochala, da bi neopazna in nenadna hishna preiskava priskrbela dovolj dokaznega materiala za omenjene trditve. Navedeni so bili tudi poroki za resnichnost ovadbe, kot glavni vir je bila omenjena Johanna Weber, bolnishka strezhnica Georga Auerja, brata ovadenega nadporochnika Pavla Auerja in svaka dr. Ivana Orazhna.²⁸¹

Po ovadbi Kamile Theimer na vojno ministrstvo zoper dr. Orazhna in njegovo soprogo, Pavla Auerja in dr. Trillerja so se dogodki vrstili z vrtoglavo hitrostjo.²⁸² Na domu dr. Orazhna, ki ga najbrzh niti ni bilo v Ljubljani,²⁸³ so opravili preiskavo. Njegov svak, nadporochnik Auer je prishel v preiskovalni zapor. Orazhen je bil zaslishan kot pricha. Zasegli so korespondenco med Auerjem in Orazhnom in njegovo sporogo. Zhe v istem tednu je bila preiskava ustavljena, ker naj bi bila ovadba “plod bolnih zhivcev” in naj bi temeljila na izmishljotinah.²⁸⁴ Pavla Auerja so spustili, na zachetku marca 1914 je garnizonsko sodishche v Königsgrätzu ustavilo preiskavo zoper njega.²⁸⁵ Na Dunaj je odshel drzhavnozborski poslanec, politichni vodja trzhashkih Slovencev in starosta tamkajshnjega Sokola dr. Otokar Rybao(1865-1927), da bi pojasnil ovadbo zoper Sokolsko zvezo.²⁸⁶ Hkrati pa se je dr. Kokalj, tudi sam zvest chlan Sokola, odlochil, da ne zheli biti vech pravni zastopnik Kamile Theimer.²⁸⁷ “Vsekakor je cela zadeva, dasi tragichna, psiholoshko res velezanimiva,” je ob teh dveh preobratih poudaril Slovenec.²⁸⁸

“Kakor znano, je Kamila Theimerjeva vlozhila ovadbo, v kateri je dr. Orazhna in dr. Trillerja dolzhila veleizdajalskih zvez s Srbijo,” je pisal Slovenski narod. “Sodna preiskava o tej stvari je zhe ustavljena, ker se je izkazalo, da je ovadba popolnoma neutemeljena in prav grdo in podlo obrekovanje. Zaradi tega obrekovanja so tudi zhe storjeni primerni koraki pri sodishchu. Danes pa smo dobili z Dunaja pismo, v katerem pishe Kamila Theimerjeva, da je napravila svojo ovadbo na prigovarjanje in na podlagi zagotovil neke gospe Weber, ki stanuje v Begunjah na Gorenjskem in je zhe vechkrat molestirala gg. dr. Orazhna in dr. Trillerja. Tako se ta stvar chedalje bolj jasni!”²⁸⁹ Za ovadbo so se pravzaprav skrivali druzhinski spori med Orazhnom in njegovim svakom.²⁹⁰ Pojavilo se je tudi mnenje, naj bi bili Kamila Theimer in Johanna Weber policijski agentki; “vlada na Dunaju naj bi bila preko njiju pripravila obtozhnico proti Slovenski sokolski zvezi in ji zaradi zvez s Srbi ochitala veleizdajstvo ter s tem ustvarila pogoje za prepoved njenega delovanja ('montiran proces').”²⁹¹

dr. Orazhen na slavnosti Sokola v Vrhniki

“Tega procesa nisem zasledoval po sodnih aktih,” pishe Ivan Dolenec. “Tozadeven akti, ki je nosil oznachbo: Vr. XI 331/14, je namrech ljubljansko sodishche 15. maja 1914 odstopilo dezhelnemu sodishchu na Dunaju. Ali je akt prezhivel veliki pozhar palache dezhelnega sodishcha na Dunaju sredi julija 1927, mi ni znano. Pripovedoval mi je o tej ovadbi podpredsednik dezh. sodishcha v Ljubljani dr. Vladimir Golja, ki je pri tem procesu zaslisheval Th. kot sodnik v Radovljici.”²⁹²

Dr. Ivan Orazhen je 23. februarja 1914 pri drzhavnemu tozhilstvu v Ljubljani in na okrozhnem sodishchu v Kranju podal ovadbo zaradi obrekovanja in, ker sta se Kamila Theimer in Johanna Weber medtem preselili oziroma pobegnili na Dunaj, za vsak sluchaj tudi pritozhbo zaradi razzhalitve chasti in neutemeljenih ovadb na okrozhnem sodishchu za kazenske zadeve v Josefstadtu na Dunaju.²⁹³ Slovenska sokolska zveza, Ivan Orazhen in Paul Auer so vlozhili na drzhavnem tozhilstvu zahtevo po uvedbi predhodne preiskave zaradi obrekovanja in drugih razzhalitev zoper Kamilo Theimer, Johanno Weber in Jurija (Georga) Auerja. Tozhil naj bi tudi dr. Karel Triller.²⁹⁴ Dr. Orazhna je zastopal njegov odvetnik in prijatelj dr. Bozhidar Vodushek, Paula Auerja dunajski advokat dr. Freidrich Babnik, chlane predsedstva Sokolske zveze, Rajka Boltavzarja, Vilka Bukovnika, Ljudevita Dremlja, Pavla Drenika, dr. Otta Fetticha, Bogumila Kajzelja, Alexnadra Kostnapfla, nachelnika Slovenske sokolske zveze dr. Viktorja Murnika, dr. Gvidona (Quida) Sajovica, Eugena Tujcha, dr. Pippenbacherja iz Ljubljane, Josefa Smernika iz Celja in dr. Otokarja Rybaoja iz Trsta, je zastopal dr. Franc Novak.

Na zahtevo Johanne Weber je Orazhnova ovadba maja 1914 prishla v pristojnost Dezhelnega sodishcha za kazenske zadeve (“k.k. Landesgericht in Strafsachen Wien”) na Dunaju. Avgusta 1915 je Drzhavno tozhilstvo obvestilo Orazhna, da ni nobenega vzroka za preganjanje obeh ovadenk, saj se zdi, da sta ovadbo napravili v dobri volji in iz drzhavljanjske dolzhnosti. Tudi na nadaljni Orazhnov predlog za pregon obeh ovadenk, ki ga je Orazhen podal septembra 1915, je marca 1916 prispel negativen odgovor. Glavna obravnava je bila napovedana avgusta 1916 in nato prestavljena na 2. november 1916.²⁹⁵

Eden od sodnih aktov Dezhelnega sodishcha za kazenske zadeve na Dunaju se je ohranil v zapushchini dr. Franceta Gorshicha (1877-1967), dobrega Orazhnovega prijatelja (Orazhen je bil boter treh Gorshichevih otrok). V njem lahko preberemo, da je garnizijska preiskava zoper Auerja odkrila, da je ovadba Kamile Theimer temeljila na informacijah, ki jih je dobila od Johanne Weber. Johanna Weber in Georg Auer sta priznala, da sta vedela, da bo Kamila Theimer informacije uporabila za ovadbo na vojno ministrstvo. Vsi trije so se branili s tem, da so bili preprichani v resnichnost obtozhb in so se zato glede na § 61 drzhavnih zakonov chutili dolzhni podati ovadbo. Odgovornost vsakega od treh obtozhenih je bila podvrzhena posebni preiskavi.

“Was zunächts die Kamilla Theimer anlangt, so beruft sie sich vor allem darauf, daß ihre Mitteilungen zugestandenermassen auf den bestimmten Angaben der Johanna Weber und des Georg Auer beruhen, deren Richtigkeit zu bezweifeln sie von vorneherein umsoweniger Anlaß gehabt habe, als die bezüglichen Angaben mit vollsten Bestimmtheit, unter Anführung aller nur einer vertrauten Person bekannten Einzelheiten und vor Zeugen vorgebracht wurden. Außerdem aber hätte die Glaubwürdigkeit wenigstens bezüglich des angeblich hochverräterischen Treibens der Angezeigten eine wesentliche Stütze in den der Beschuldigten bekannten politischen Verhältnisse Krain's und in ihr diesbezüglich auch von anderer Seite, insbesondere aber von einem gewissen Ivan Rozhman zugekommenen Mitteilungen gefunden.” Sodni akt nadalje sporocha, da se je Kamila Theimer zhe dlje chasa posvechala prouchevanju juzhnoslovanskih odnosov, zlasti juzhnoslovanskih skupnosti. Od nekdanjega direktorja Zadruzhne zveze Ivana Rozhmana je prejela pojasnila, ki so jo privedla do preprichanja, da je poslovanje juzhnoslovanske zadruge ne samo gospodarsko vprashljivo, temvech da vzbuja sum, da je bil denar porabljen za podpiranje radikalno-politichnih, torej protidinastichnih in protiavstrijskih gibanj. Rozhman naj bi ji pismeno in ustno sporochil, da je Zadruzhna zveza leta 1903 posredovala korespondenco srbskih kraljevih morilcev, da pri tem zavodu obstaja milijonski deficit, pozornost pa zbuja tudi velik delezh kapitala, ki ga je Zadruzhna zveza nalozhila v Dalmaciji, kar glede na slab polozhaj dalmatinskega poljedelstva lahko vodi samo do zakljuchka, da se je to zgodilo iz politichnih razlogov.

Nadaljnje poizvedovanje sodishcha je pokazalo, da sodita dr. Orazhen in dr. Triller med najbolj radikalne predstavnike slovenskega strankarskega zhivljenja, zlasti dr. Orazhen je vechkrat izrazhal svoje juzhnoslovansko preprichanje. Leta 1910 se je udelezhil vseslovanskega kongresa v Sofiji, v Cetinju ga je chrnogorski princ Mirko sprejel v avdienco, med balkansko krizo pa se je dvakrat za daljshi chas zadrzheval v Srbiji. Kar pa zadeva presojo organizacije, nalog in delovanja juzhnoslovanske sokolske zveze, nanje opozarja predvsem na strani 54 poljudne izdaje “rdeche knjige” (“Rotbuch”) objavljen izvlechek iz glasila Narodne odbrane. Tudi druga poizvedovanja so potrdila, da so sokolska zduzhenja, ki so povezana s srbskimi in ruskimi sokolskimi drushtvi v juzhnoslovansko sokolsko zvezo, glavni nosilci narodno-radikalnih in panslovanskih idej.

“Alle diese der Kamilla Theimer bekannten Tatsachen waren naturgemäß sehr geeignet, den Glauben in die Wahrheit der zunßächst das angeblich hochverräterische Schreiben der von ihr Angezeigten betreffenden Beschuldigungen der Weber und des Auer wesentlich zu verstärkern. Aus demselben Grunde aber erscheint auch die Verantwortung der Theimer stichhältig, daß sie mit Rücksicht auf die in dieser Hinsicht ihr vollständig glaubwürdig erscheinenden Angaben auch keinen Anlaß hatte, den weiteren Behauptungen der Weber und des Auer bezßüglich des erpresserischen Vorgehens des Oberleutnants Auer zu mißtrauen, wobei insbesondere noch hervorgehoben werden muß, daß die Theimer in keiner wie immer gearteten Verbindung mit den von ihr angezeigten Personen steht und daher auch keinen Grund hatte gegen sie wissentlich eine falsche Anzeige zu erstatten.”

Georg Auer se je skliceval na to, da temeljijo informacije Kamile Theimer na navedbah, ki mu jih je med leti 1909 in 1913 posredovala Johanna Weber, kar pa je ta zanikala. Navedeno je bilo mnenje sodnomedicinskega izvedenca, da je Georg Auer zlahka dostopen za vplive, neodlochen in shibke volje. Okrozhno sodishche v Radovljici mu je zaradi slaboumnosti 15. januarja 1913 dodelilo skrbnishtvo. Tudi psihiatrichno mnenje potrjuje, da Georg Auer ni sposoben samostojno razsojati in je bil pod vplivom tujih oseb, zlasti Johanne Weber. Vsa pripovedovanja Johanne Weber in predvsem njene informacije o domnevnem izsiljevanju svojega brata je nekritichno imel za resnico in jih je ne brez slabih namenov posredoval Kamili Theimer za njeno prijavo.

Johanna Weber se je zagovarjala, da ovadba temelji na lastnih opazhanjih Kamile Theimer, na podlagi katerih je imela njene informacije za resnichne in je bila zato dolzhna narediti ovadbo. Zhe leta 1909 je iz razgovorov med prijatelji Georga Auerja razbrala, da vzdrzhuje dr. Orazhen korespondenco in stike s srbskimi politiki, zato je zhe takrat poslala anonimno ovadbo na vojno ministrstvo in na ministrstvo za zunanje zadeve. Leta 1913 pa je v Ljubljani slishala, da je tudi svak dr. Orazhna seznanjen z veleizdajalskim delovanjem in to védenje uporablja za izsiljevanje svoje sestre. To ji je potrdil tudi rachunovodski revizor Franz Tausesz, ki je sploshno znan v Ljubljani. Sodishche je ugotovilo, da omenjene anonimne ovadbe ni mogoche najti, Franz Tausesz pa je zanikal zhaljive govorice o nadporochniku Auerju in nasploh mozhnost takshnih govoric v Ljubljani. Sodishche ni spregledalo, da vlada med dr. Orazhnom na eni strani ter Georgom Auerjem in Johanno Weber na drugi strani ogorcheno sovrashtvo, ki temelji na premozhenjskopravnih nesoglasjih. Ovadbo Kamile Theimer si zato lahko razlagamo tudi kot dejanje mashchevanja Johanne Weber. “Auch der Weber als einer seit Jahren in Krain lebenden Person waren natürlich die oben bei Beleuctung der Verantwortung der Theimer geschilderten politischen Verhältnisse Krain und die Rolle, welche hiebei Dr. Orazhen, sowie die slovenischen Sokolverbände spielten, wohl bekannt, Umstände die in ihr wohlden Glauben an die Wahrheit ihrer diesbezüglichen Beschuldigungen erwecken konnten. Auch bestätigt der Zeuge Rozhman (O.N. 65) ein Gerücht des Inhaltes, daß Oberleutnant Auer an Dr. Orazhen und seine Frau unter Androhung der songstigen Veröffentlichung kompromitierender Korrespondenzen um Geld geschrieben haben soll. Trotz aller für eine mala fides der Weber immerhin vorliegenden Verdachtsgründe (vgl. auch Eingabe des Alexander Markitsch O.N. 102 des Kuratelsaktes betreffend Georg Auer P 137/13) läßt sich aber nach dem geschilderten Sachverhalte ein Beweis dafür, daß sie bei ihren Beschuldigungen wirklich wider besseres Wissens gehandelt hat, nich erbringen.” Sodishche je zato odbilo zahtevo po uvedbi predhodne preiskave.²⁹⁶

Na zachetku leta 1917 je o zadevi razsojalo okrozhno sodishche za kazenske zadeve v Josefstadtu (“Bezirksgericht Josefstadt in Strafsachen Wien”). Prisotna sta bila zastopnik obeh zasebnih tozhnikov dr. Orazhna in Paula Auerja dr. Franz Körner ter branilec obtozhenk Kamile Theimer in Johanne Weber dr. Heinrich Krawany. Iz obsodbe izvemo, da je Kamila Theimer v tem chasu stanovala v Krausburgu, Johanna Weber pa je bila rojena 28. maja 1867 v Bischofshofu pri Salzburgu, lochena in stanujocha na Dunaju. Obe obtozhenki sta bili doslej nekaznovani. Orazhen in Paul Auer sta ju tozhila zaradi krshitve nedotakljivosti njune chasti. Sodishche je tozhbo zavrnilo, obtozhenki sta bili spoznani za nedolzhni.

Kamila Theimer je priznala, da je poslala ovadbo, vendar ni kriva, saj je to storila v dobri veri in je bila to iz patriotskih razlogov dolzhna storiti. Z ovadbo so v javnost prishle obdolzhitve, za katere je Kamila Theimer poudarila, da so bile prej znane dolochenemu krogu oseb. Kljub temu sodishche ni menilo, da bi morala obtozhenka zagotoviti “dokaz resnice”, kajti ovadbo je bila prisiljena podati glede na § 61 drzhavnega zakona. Utemeljitev sodishcha se glasi: “Nach § 61 St. G. ist derjenige Mitschuldig am Hochverrath, der von einer hochverrätherischen Unternehmung Kenntnis erhält und es vorsätzlich unterlässt, hievon die Anzeige zu erstatten. Damit ist gesagt, dass jeder nicht nur berechtigt, sondern vom Gesetzt auch verpflichtet ist, eine Hochverrathsanzeige zu erstatten, wenn er von einer hochverrätherischen Unternehmung Kenntnis erhält.

Ist also jemand überzeugt, dass ein hochverrätherisches Unternehmen geplant ist, so muss er sich verpflichtet fühlen die Anzeige zu erstatten und es kann somit der Tatbestand der Ehrenbeleidigung nicht vorliegen, wenn sich nachträglich herausstellt, dass die Erkenntnisquellen die Anzeigerin getäuscht haben, mit anderen Worten gesagt, ergibt sich der Grundsatz, dass zur Exkulpation der Anzeigerin zumindest die subjektive Wahrheit, das heisst der Wahrscheinlichkeits beweis genügen muss. Erwägt man aber die Bestimmungen des § 286 StPO., so komt man zu dem Ergebnis dass nicht einmal die subjektive Überzeugung von der hochverrätherrischen Unternehmung erforderlich ist. Im Sinne dieser Besimmung und der ihr von Cassationshof gewordene Auslegung wird es genügen, dass die Anzeigerin solche Umstände erfahren hat, welche einen begründeten Verdacht ergeben. Bedenkt man die Gefährlichkeit einer hochverrätherischen Unternehmung und die Interessen, welche da am Spiele stehen, wird man zu dieser Anschauung im vorliegenden Falle umso eher geneigt sein müssten. Auch wird man der Anzeigerin in einem solchen Falle nicht die Pflicht auferlegen können, die ihr gewordenen Mitteilungen des Längeren zu prüfen und untersuchen, weil die Gefahr vorhanden ist, dass inzwischen die hochverrätherische Unternehmung an Ausdehhnung zunimt oder andere verborgene Wege ausschlägt. Das Ergebnis der Untersuchung ist daher folgendes: Hatte die Angeklagte begründete Verdachtsmomente erfahren so ist sie einerseits zur Anzeige genötigt gewesen, andererseits erscheint sie wegen erbrachten Wahrscheinlichkeitsbeweis exkulpiert. Im Foldenden wird nun dargetan werden, dass die Angeklagte tatsächlich gegründete Verdachtsmomente zur Erstattung einer Hochverrathsanzeige besass.” Kljub temu, da preiskava pri Paulu Auerju in dr. Orazhnu ni bila uspeshna, je sodishche menilo, da je Kamila Theimer imela dovolj razlogov za ovadbo glede suma veleizdajstva, zato je bila oproshchena. “Auch die Nachtragsanzeige, die kurze Zeit nach der 1. Anzeige erstattet wurde und in welcher ausgeführt wird,

dass das Result der Hausdurchsuchung im Hause des Dr. Orazen negativ sein musste, weil Dr. Orazen von der Verhaftung des Paul Auer sofort Kenntnis erhielt und die Hausdurchsuchung erst später stattfand, kann zu einer Verurteilung der Kamilla Theimer nicht führen, weil der Angeklagte für die Zeit der Nachtragsanzeige der gute Glaube noch zugebilligt werden muss und weil ja tatsächlich ein Kamerad des Oberleutnants Paul Auer sofort die Verhaftung dem Schwager Orazen mitteilte, was zugegeben wird.” Oprostilna sodba Kamile Theimer je zato v vseh ozirih utemeljena.

Johanna Weber je trdila, da ni namerno sodelovala pri ovadbi Kamile Theimer, vendar ji sodnik dr. Decker ni verjel, saj je bilo to v nasprotju z njeno lastno navedbo o ovadbi, ki jo je leta 1910 napisala za vojno ministrstvo in izrochila vishjemu inshpektorju Karlu Kupki, da bi jo ta oddal na Dunaju. Sodishche je bolj zaupalo trditvi Kamile Theimer, naj bi jo Johanna Weber zaprosila, da v prid drzhavnih interesov poda ovadbo, saj njena ovadba iz leta 1910 ni imela uchinka. Za razlog ovadbe je sodishche imelo sovrazhne odnose med Johanno Weber in dr. Orazhnom, ki so jih pogojevala nasprotja med Orazhnom in Georgom Auerjem, ki je bil v tem chasu v skrbnishtvu zaradi slaboumnosti. “Auch kommt zu erwägen, dass zwischen Johanna Weber und Dr. Orazen ein feindseliges Verhältniss bestand und aus diesem Grunde die Absicht, eine Anzeige zu erstatten leicht erklärlich war: Johanna Weber ist die Pflegerin des Georg Auer, welcher derzeit wegen Schwachsinns unter Kuratel steht und Georg Auer ist der Bruder des Paul Auer bezw. der Schwager des Dr. Orazen, Georg Auer fühlte sich in vermögensrechtlicher Beziehung von seinen Geschwistern benachteiligt und Johanna Weber hatte ein lebhaftes Interesse das bezüglich eine Aenderung zu Gunsten des Georg Auer herbeizuführen. Die Angaben der Johanna Weber erscheinen daher nicht recht glaubwürdig. Der Richter hatte die Wahl entwede die Johanna Weber als vollkomen glaubwürdig zu bezeichnen und auszusprechen, dass sie mala fide die Beschuldigungen vergebracht hat oder aber ihren Angaben demnach Glauben beizumessen und ihre Wahrbehmungen als Substrat für die Frage des Wahrscheinlichkeitbeweisses, bezw. der Nötigung einsichtlich ihrer Person selbst zu verwerten.

Mit Rücksicht darauf, dass die Angeklagte Johanna Weber seinerzeit im Zuge Garnisonsgerichts-Verfahrens als Zeugin einvernommen wurde und ihre Wahrnehmungen unter Zeugenpflicht bestätigen, die Staatsanwaltschaft keinen Grund fand, Johanna Weber, wegen falscher Zeugenaussage in Untersuchung zu ziehen, konnte sich der Richter nicht dazu entscheiden, die Glaubwürdigkeit der Angaben der Johanna Weber ganz fallen zu lassen und war daher genötigt, ihre Wahrnehmungen als Verdachtsmomente zu wertreten.

Mit Rücksicht darauf, dass die Angeklagte Johanna Weber seinerzeit im Zuge des Garnisonsgerichts-Verfahrens als Zeugin einvernommen wurde und ihre Wahrnehmungen unter Zeugenpflicht bestätigte, die Staatsanwaltschaft keinen Grund fand, Johanna Weber, wegen falscher Zeugenaussage in Untersuchung zu ziehen, konnte sich der Richter nicht dazu entschliesen, die Glaubwürdigkeit der Angaben der Johanna Weber ganz fallen zu lassen und war daher genötigt, ihre Wahrnehmungen als Verdachtsmomente zu werten.

Wenn daher Johanna Weber als Zeugin angibt, sie habe aus den Gesprächen, die im Hause des Georg Auer geführt werden, entnommen, Dr. Vrazen bekomme aus Serbien geheime Briefe und zwar über Agram wenn sie ferner angibt, sie habe im Jahre 1913 ins Cafe Elefant ein Gesprach mehrerer Herren belauscht, im Verlauf dessen behauptet wurde, Dr. Vrazen bekomme von seinem Schwager Paul Erpresserbriefe dieser drohe ihm mit der Regierung und wenn sie schliesslich in ihrem Zeugenaussage angibt, sie habe dies dem Rechnungsrevidentem Franz Tauser erzält und dieser habe darauf erwiedert: 'Ich habe es auch gehört,' so sind diese von ihr bestätigten Wahrnehmungen mit dem von der Angeklagten Theimer gesammelten Material immerhin geeignet gewesen, gegründete Verdachtsmomente zur Erstattung der Hochverratsanzeige zu bilden. Dass der Zeuge Franz Tauser in Abrede stellt eine derartige Aeusserung an die Johanna Weber gemacht zu haben, kann an der Sache nichts ändern, da der Richter nicht in der Lage ist, zu ergründen, ob Tauser, oder Weber die Wahrheit spricht. Es kann sein, dass Tauser die kritische Aeusserung wirklich zur Angeklagten Weber machte und dass er zu ihr die Unwahrheit sprach und als Zeuge sodann, weil er davon virklich nicht gehört hat, in Abrede stellte, die Aeusserung gemacht zu haben.

Wenn schliesslich die Weber angibt, das Georg Auer es war, der angab, das in den Häusern des Dr. Vrazan, in der Villa der Frau Deffee und beim Dr. Triller in der Kanzlei, oder in der Villa allfälliges wertvolles Material für eine Hochverratsuntersuchung zu finden wäre, so kann schliesslich auch dieser Angabe nicht jeder Glaube abgesprochen werden und der Richter kommt daher zu dem Ergebniss, dass Johanna Weber genügend Grund besass der Theimer ihre Wahrnehmungen behufs Erstattung der Anzeige mitzuteilen, oder ihr zu raten, die Anzeige zu erstatten.”²⁹⁷

Kamila Theimer naj bi ovadila drzhavnemu pravdnishtvu tudi dr. Kreka kot vodjo velesrbske iridente v Avstriji.²⁹⁸ Pravda, ki je bila dolochena za 25. februar 1914, je bila prestavljena za nedolochen chas. Kot pishe Andrej Filipich, je bila Kamila Theimer oproshchena, ker je dokazala, da je ovadbo napravila v dobri veri.²⁹⁹

Kamila Theimer je na zachetku leta 1914, tako kot poprej, zhelela komentirati presenetljive obrate, ki so se zgodili v nekaj dneh. Poslala je pismo na urednishtvo Dneva, kjer pa so se odlochili, da ga ne bodo objavili. V Dnevu je izshla samo pomenljiva notica: “Od gospodichne Kamile Theimerjeve smo prejeli pismo, kjer govori o osebah, ki nam nich mar niso. Tudi zadeva sama nas nich ne briga. Zato smo polozhili pisanje gospodichne Theimerjeve ad acta. In temu konec!”³⁰⁰

Karikatura z naslovom “Predpustna komedija” oziroma “Kako si predstavlja tujka slovensko zemljo”, objavljena v sht. 782 Dneva, prikazuje Kamilo Theimer med odgrinjanjem zavese. Za zaveso se skrivajo vislice z dvema obeshencema.

Kamilo Theimer je tozhil tudi dr. Alojzij Kokalj, ker mu ni plachala 325 kron in 10 vinarjev za pravne storitve. Razprava se je odvijala pred ljubljanskim okrajnim sodishchem junija 1914. Prisotna je bila tudi Kamila Theimer, ki je v zagovoru poudarila, “da nima nich proti tozhbi sama kot taki, teh par sto goldinarjev bo zhe plachala, tozhiti se je pustila samo zato, da dokazhe, da ni ona zakrivila, da se je objavila dr. Krekova korespondenca, marvech da je to zakrivil dr. Kokalj, ki jo ni opozoril na posledice objave in o pravnih sredstvih”. Dr. Kokalj je ugovarjal, da je zagovor Kamile Theimer “neistinit”. Sodishche je razsodilo, naj Kamila Theimer placha honorar dr. Kokalju.³⁰¹

Aprila 1914 se je Kamila Theimer znova pritozhila zoper Kreka na Ordinariat. V pritozhbi je ponovno opisovala, da jo je Krek zapeljeval, dokler se mu naposled ni vdala, kar lahko dokazhe s Krekovimi pismi. Zahtevala je disciplinarno preiskavo. Obenem je sporochila, da je prepis tozhbe poslala tudi “ministru za uk in bogochastje” na Dunaj in grozila, da bo shla vse do cesarja in papezha, che Jeglich ne vpelje preiskave in kaznuje Kreka. Jeglich je bil preprichan, da “nesrechna” Kamila Theimer v tozhbi “lazhe in pretirava”, kajti: “Ravno za 28/12 1913 je dokazano, da je bil Krek cel dan in she pozno v noch pri dolgotrajni seji: tako so mi pisali poslanci in tako se trdi v danashnji shtevilki lista 'nasha moch'. Kar je preklicala o Kreku (da ni nich res, ampak je vse le chin mashchevanja: tako v listu iz Prtovcha), zopet preklicuje. Vendar pa sem mislil, kaj ko bi Kreku namignil, naj gre v pokoj: ker popolnoma nedolzhen ni in ne vem, kaj bo, ako pride do mene kak pritisk iz Dunaja ali iz Rima.”³⁰² Zopet je bil dezhelni glavar Shustershich tisti, ki je preprichal Jeglicha, “da bi bilo nevarno Kreka poslati v pokoj”. Jeglich je poiskal njegov nasvet, ker je menil, da bi lahko prishlo do hudih politichnih posledic. Shustershich, ki je kar sam prihitel k Jeglichu, je uporabil naslednje argumente: “On bi bil unichen in stranka strashno oshkodovana; tozhiteljici ni verjeti, v ministerstvu jo poznajo kot noro, nima nobene veljave in drzhavni pravdnik jo tozhi radi lazhnjivih tozhba zoper neke osebe, posebno zoper nekega oficirja, ki je bil radi nje po nedolzhnem zaprt.”³⁰³

“DA SE RESNICA SPOZNA...”

Zanimanje za afero je pochasi usahnilo, za vedno pa se je izgubila tudi resnica o njej. She zlasti zanimiva bi bila pojasnitev prave narave razmerja med Kamilo Theimer in Krekom, ki pa sta jo ochitno poznala samo oba protagonista. Ali bi Kamila Theimer res lahko postala Krekova dunajska ljubica, ker naj bi verjela njegovim zagotovilom? Ali je zamenjala Krekovo krshchansko ljubezen, njegovo prijateljsko naklonjenost in njegov delovni idealizem z lastno zheljo po dushevni in telesni ljubezni ter zakonu? Ali je shlo za prijateljsko razmerje in je bila samo Kamila Theimer zaljubljena v Kreka, pri tem pa se je predajala namishljenemu, lazhnemu upanju, da bo Krek zaradi nje izstopil iz duhovnishkega stanu in jo porochil.³⁰⁴ Njena zhelja je bila seveda popolnoma neuresnichljiva. Che bi jo Krek namrech uslishal, bi se ga duhovniki in katolishko obchestvo odrekli. S tem bi izgubil vechino mozhnosti za svoje socialno in politichno delo med ljudstvom.

Ali pa so bile vse obtozhbe samo plod njene domishljije? Ali jih je izrekala samo zato, da je za kratek chas prishla v sredishche pozornosti ali da bi z njimi shkodovala Shustershichu in unichila Kreka? Ali je bila afera zgolj liberalen konstrukt? Ali je bila Kamila Theimer dushevno bolna ali pa lahko v njej morda vidimo borko za zhenske pravice, feministko oziroma “ognjevito sufrazhetko”, kot jo je malce pretirano poimenovala Zarja³⁰⁵ – vsekakor pa temperamentno in energichno, samostojno in uspeshno zhensko, ki je s svojim odlochnim nastopom v javnosti dala moshki druzhbi vedeti, da so minili chasi, ko so lahko odlochali o zhenski usodi? Samo v tem primeru bi bila upravichena pozornost, ki je bila namenjena aferi.

V tem smislu je Kamilo Theimer predstavil tudi Slovenski ilustrovani tednik, ki je v chasopisni polemiki med slovenskim liberalnimi, socialdemokratskimi in katolishkimi chasniki poskushal ohraniti svojo nepristranskost oziroma nevtralnost: “Zhenski nastopi na politichnem mejdanu so v Slovencih nepoznana rech, zato je vzbudilo tem vech pozornosti in tem gorkejshe in ogorchenejshe komentarje za in proti, ko se je oborozhila gdch. Theimerjeva ter napovedala vojno voditeljem SLS in prav posebej she kranjskemu dezhelnemu glavarju. Nepristransko stalishche nashega lista nam pach ne dovoljuje, zavzeti se v tem pogledu za to ali ono mnenje; da ustrezhemo mnogobrojnim zheljam chitateljev, priobchujemo sliko te dame. Gdch. Kamila Theimerjeva je hchi odlichne rodbine, in med njenimi predniki je mnogo oficirjev, ki so se odlikovali v vojashki zgodovini donavske monarhije. Svoje bogate zmozhnosti je posvetila zhe zgodej povzdigi gospodinjstva in mladinske oskrbe, kakor tudi praktichnemu delu za zhensko stvar. Spisala je vech knjig, tako n. pr. 'Zhensko delo v Avstriji', 'Beg iz dezhele in domacha industrija' itd. ter sodelovala s podlistki in kritichnimi sestavki pri skoraj vseh nemshkih avstrijskih dnevnikih in mnogih chasopisih. Bila je povabljena kot strokovna izvedenka v uradno anketo o vishjem deklishkem sholstvu v nauchnem ministrstvu dne 8. januarja 1911 in v anketo o gospodinjskem pouku na dezheli v poljedelskem ministrstvu dne 28. decembra 1912; v obeh sluchajih je bila edina dama, ki jo je doletelo to odlikovanje. S svojimi predavanji je dala prav za prav povod preustrojenju podezhelskega gospodinjskega pouka v Avstrji; lani jo je povabila dezhela kranjska, da prouchi stanje nashih gospodinjskih techajev. Kaj je povzrochilo nagli konec njenega delovanja v nashi dezheli in kako je prishlo do spora med njo in glavami SLS, je znano chitateljem iz dnevnega chasopisja, ki bo tudi prej in obshirneje od nas porochalo o rezultatih tega ostrega in z obeh strani brezobzirnega boja.”³⁰⁶ Na fotografiji, ki jo je objavil Slovenski ilustrovani tednik, da bi ugodil zahtevam mnogih bralcev, lahko vidimo gospodichno Kamilo Theimer z odlochnim, toda grenkim in izmuchenim izrazom na obrazu. Slovenec pa jo je oznachil takole: “45 let stara gospodichna, po zunanjosti visoka, suha in krizhemgleda”.³⁰⁷

Za razliko od Kamile Theimer, na katero je tudi liberalni tabor kmalu povsem pozabil, je Krek imel shtevilne vidne zagovornike, ki so takratne dogodke in svoje poglede nanje omenjali v spominskih zapisih in tudi v zgodovinskih shtudijah. Vechina trditev govori v Krekov prid, pojavila pa so se tudi nasprotna mnenja. Ob razlichnih mnenjih zato velja razmisliti, jih kritichno pretehtati in se vprashati, kakshni so bili vzgibi, ki so pogojevali njihov nastanek.

Fran Shuklje

Na vprashanje, zakaj je Slovenski narod brez zadrzhkov in z ochitno slastjo objavljal napade Kamile Theimer na Kreka, nam morda pomaga odgovoriti liberalni prvak Ivan Hribar (1851-1941). “Dr. Shustershichev upliv v Slovenski ljudski stranki je bil tako sploshen, da mu je podlegel celo dr. Janez Krek v tolikshni meri, da je na nekem javnem shodu na Limbarski gori narodnim naprednjakom – prav po nachinu kmechkih pretepachev – zapretil, da pojde z nozhem nadnje,” pishe Hribar, ki je gojil sposhtovanje do svojega politichnega nasprotnika Kreka. “Morebiti je bil ravno to vzrok, da je Malovrh s sadistsko strastjo pograbil priliko, ki mu jo je prinesla histerichna Kamila Theimerjeva. Na podlagi njenih labavih informacij, katerih nezanesljivost se je dalo skoro otipati, vrgel se je namrech z vso lastno mu impetuoznostjo nad dr. Kreka z obtozhbami, ki so pomenile senzacijo prve vrste. In ob tej senzaciji je Malovrh uzhival. Saj je 'Slovenski Narod' postal sredishche interesa vse slovenske javnosti, njegova 'odkritja' pa vsesploshen predmet govoricam.

Toda kmalu se je izvedelo, da so bistvene obdolzhitve neresnichne. In sedaj se je pokazala Malovrhova urednishka morala. Po neki navedbi, katere gola neresnichnost se je izkazala takoj, ko jo je priobchil, shel sem v urednishtvo 'Slovenskega Naroda' in sem v navzochnosti prijatelja Rasta Pustoslemshka, kateremu se je tudi studil ta nachin boja, vprashal Malovrha, ob opozoritvi na njegovo blamazho:

'Kaj boste pa sedaj storili?'

'Kaj bomo storili?’ odvrne promptno ogovorjenec, 'naprej bomo lagali. Dokler nam ljudje verjeli ne bodo.'

Opozoril sem na ta cinichni odgovor dr. Tavcharja, a uspeha te opozoritve nisem videl - - - Malovrh je she nadalje ostal odlochujocha oseba pri 'Slovenskem Narodu'.”³⁰⁸

“In kaj je v prerani grob pahnilo nashega Kreka?” se je usodno sprasheval politik in zgodovinar Fran Shuklje (1849-1935), ki je bil povsem preprichan v Krekovo nedolzhnost.³⁰⁹ “Predvsem prenaporno delo, ki je naposled moralo unichiti njegov tako krepak organizem. Po mojem uverjenju je dushevni oche majske deklaracije bash Janez Evangelist. Zgodovina tega nadvse imenitnega dogodljaja she ni spisana; hvalezhna naloga bo bodochemu zgodovinarju ugotoviti velik delezh, ki ga ima Krek na tem politichnem velechinu, kateri je v svojih posledicah naposled upropastil staro, strhnelo habsburshko monarhijo.

Pa tudi afera z glasovito Themierico je sodelovala pri Krekovi prezgodnji smrti! To tem bolj, ker je Krek pretrpel notranje bolechine, povzrochene po tem ostudnem napadu na svojo moralno eksistenco sam zase, niti najboljshemu svojemu prijatelju ni razodel, kako ga to peche. Kakor sva si bila intimna, nikoli nisva spregovorila niti besedice ne o tej intrigi. Jaz nisem maral zacheti in Krek je meni nasproti trdovratno molchal. Ali do dushe sem uverjen in svojo roko bi polozhil v plamtechi ogenj, da ni imel Krek nobenega nedovoljenega stika s to histerichno zhensko.”³¹⁰

Podobno je razmishljal tudi duhovnik, pisatelj in dramatik Fran Saleshki Finzhgar (1871-1962), katerega je Krek posredno spodbudil k pisanju povesti Pod svobodnim soncem.³¹¹ O Kreku pishe, da je bil “pri hrani silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, da mi je rekel v shali: 'Trdno upam, da bom brez pomochi zdravnikov umrl.' Dosegel je to. Zakaj? Zhe kmalu ob zachetku svetovne vojske je chutil, da v goro tezhe hodi. Zdravnik prijatelj – je ugotovil, da ga zalezuje skleroza, in mu zato priporochil, naj opusti mochno kajenje. Opustil je virzhinke in pokadil le kako portoriko. S tako sklerozo bi bil gotovo lahko uchakal she mnogo let. Toda vechna razburjenost, ko se je pehal za Jugoslavijo in potoval na vse strani, ga je dushevno prevech utrujala. To je gotovo pospeshevalo razvoj skleroze. Ko je prishla she nesramna zgodba o Tajmarici, se mu je vse zagrizlo v srce in drob. Bil je notranji chrv, ki je strashno nevaren in je zhe premnoge pahnil v prezgodnji grob. Preprichan sem, da je bila zadeva s Tajmarico takale: Krek je vsepovsod iskal delavcev za svoje socialne zasnove. Tajmarico je izsledil na Dunaju in upal po njej dosechi organizacijo za povzdig gospodinjstva, zlasti kmechkega. Zhenska je imela nabranega dokaj znanja, ni bila brez duha. Krek je shel vechkrat truden k njej na chrno kavo, da sta snovala nachrte za tako delo pri nas. Kdor je poznal Kreka in videl in vedel, kako se otroshko zaupno vede, naj je bilo v druzhbi delavk ali izobrazhenih, bo razumel, da je prav tako vedenje shlo tej velemestni, histerichni zhenski na njene razbolele zhivce. Ko je pa spoznala, kako se je v svojih nachrtih urezala, je prishlo mashchevanje. Kakor je Krek znal prenesti hude udarce mirno, stoichno, s satiro in dovtipom, ga je to vendarle strashno grizlo. Za nesramne napade po chasopisju se je moshko izdivjal v dezhelnem zboru in histerichni zhenski javno pritisnil pechat, ki ga je iskala, cheprav ga morda ni toliko zasluzhila v dejanju. Da je pa tak notranji chrv za sklerozo posebno rodoviten strup, se ne dá tajiti. Sam je molchal, dasi je trpko chutil, da omaguje.”³¹²

“V chasu najhujshe borbe je bil dr. Krek povrhu vsega she tezhko zastrupljen z nikotinom. Ker se je pri njem zhe prej zachelo razvijati poapnenje zhil, je ta kriza obupno vplivala in pospeshila razvoj bolezni,” ugotavlja Andrej Filipich v Zborniku Svobodne Slovenije. “Mirno se lahko reche, da bi brez te afere dr. Krek she dozhivel Jugoslavijo in kaj bi on s svojo umetnostjo pregovarjanja pomenil pri prvi izgradnji Jugoslavije, si komaj predstavljamo. Zato je bila ta afera ena najvechjih shkod v zgodovini slovenske politike in zhe zato je iz opisa te politike ne morem izpustiti.

Dr. Kreku je ta afera popolnoma odprla ochi glede njegovega 'prijatelja' dr. Shustershicha. Uvidel je, da ga ta chlovek sovrazhi iz vsega srca in da mu pri izbiri bojnega orozhja ne bo prav nich prizanashal. /.../

O Krekovi krivdi v Theimerichini aferi so se po dr. Shustershichu posebno dali lahko preprichati tisti janzenistichni slovenski duhovniki, ki jim je bil dr. Krek prevech posveten, premalo gospod in ki je bil kriv, da je bila VLS vse premalo klerikalna. Ti duhovniki so se postavili na stalishche, che nas zhe liberalci zmerjajo za klerikalce in che moramo nositi tezho vseh napadov in che smo zhe s svojim delom organizirali tako mochno stranko in che nam ljudstvo res zaupa, pa bodimo zares klerikalni in vladajmo stranko kot svojo domeno. V tem smislu so tudi omejili chlanstvo pri Katolishkem tiskovnem drushtvu samo na duhovnike, ker laikom niso zaupali. Dr. Krek je zavzel drugachno stalishche. Ko je nekoch horjulski zhupnik nastopil na zboru zaupnikov proti horjulskemu zhupanu, je potegnil dr. Krek z zhupanom proti zhupniku in tega mu horjulski zhupnik in njegovi prijatelji in somishljeniki niso nikoli odpustili. Doslej je bil dr. Krek takorekoch neranljiv, sedaj so pa pograbili z vso slastjo Theimerichino afero in jo izrabljali proti dr. Kreku.

Omeniti pa je treba to afero tudi zavoljo tega, ker je posebno drastichen zgled, kako neposhteno so se borili proti njemu liberalci. Iz tujine doshli avanturistki so dali vsa sredstva na razpolago za borbo proti domachemu nasprotniku. Pri tej priliki se je tudi pokazalo, da so bili mnogo bolj poshteni politichni nasprotniki socialni demokratje, kakor liberalci.”³¹³

V Krekov prid govori tudi mnenje zgodovinarja, novinarja in urednika Frana Erjavca (1893-1960), ki je imel afero za eno najbolj umazanih gonj slovenskega liberalizma. “Dr. Krek se je bil namrech zhe dlje chasa intenzivno zanimal za gospodinjske techaje in je zhe prejshnjo jesen na zborovanju vseh SKSZ [op. Slovenskih krshchansko-socialnih zvez] v Mariboru sprozhil misel, naj bi osnovala vsa izobrazhevalna drushtva posebne odseke za vzgojo dobrih gospodinj,” ugotavlja Fran Erjavec. Krek je vechkrat interveniral tudi na poljedelskem ministrstvu za podporo takih techajev. Na ministrstvu se je seznanil z referentko zanje, Kamilo Theimer, ki je kazala zhivahno zanimanje za Krekove zamisli in ga ponovno vabila na razgovore. “Krek se za njeno vsiljivost nekaj chasa ni zmenil; ko je pa uvidel, da bi utegnil potom nje dosechi znatne ugodnosti za vzgojo nashih kmetishkih gospodinj, je navezal z njo tesnejshe stike. Zhe postarana in mochno histerichna dama je zachela polagoma obletavati Kreka tudi z ljubezenskimi ponudbami. Krek tega nekaj chasa ni jemal preresno in je skushal njeno vrochekrvnost miriti s prijaznimi pismi. Ko je pa uvidel, da postaja vsa stvar vendarle resnejsha, je pretrgal z njo vse stike. Histerichno damo je spravilo to v ekstazo.” Sredi maja je v Slovenskem narodu zachela objavljati besne napade na Kreka in vso SLS, v katerih je odkrila tudi marsikatero resnichno zakulisnost (na primer o sporih v stranki ob Shustershichevem imenovanju za dezhelnega glavarja, o potratni opremi glavarjevega stanovanja na dezhelne stroshke itd.). “Senzacij zheljna liberalna publika je v tej gonji uzhivala, a tudi v katolishkem taboru ni ostala brez vtisa. Napadi proti SLS so se ostrili od dneva do dneva, tako da jih je dne 31. maja obsodil v seji dezh. odbora celo dr. Triller.” To je v delu liberalne stranke vzbudilo sovrashtvo tudi proti Trillerju, ki je zato 13. junija odlozhil vse mandate v stranki, vendar mu je izvrshilni odbor izrekel zaupnico. Kamila Theimer je nadaljevala s svojimi napadi. Konchno se je zagnala tudi v mladoliberalce. “Vsak njen chlanek je bil nova senzacija, in pod njih vplivom je nastajalo tudi v delu SLS neprijateljsko razpolozhenje napram Kreku. Krek sam je dolgo chasa molchal na vse napade, na vse govorice, ki so se raznashele o njem, in na vse dvome, chesh da za one, ki zaupajo vanj, niso potrebni nobeni zagovori. Ti javni napadi, she bolj pa nezaupanje, ki se je pojavilo napram njemu v katolishkih vrstah samih, so ga pa vendarle tezhko zadeli, in medtem ko so zadnji teden meseca avgusta l. 1913. tisochi in tisochi manifestirali na IV. katolishkem shodu v Ljubljani za ideje, katerih uveljavljenju in zmagi je posvetil on vse svoje zhivljenje, je sedel tezhko ranjeni mozh na samotnem Prtovchu in pisal knjigo 'Dejanja govore'.”³¹⁴

Filozof, pedagog in pisatelj Vinko Brumen (+1993), ki je napisal obsezhen pregled Krekovega zhivljenja in dela ter uredil peti zvezek Krekovih izbranih del, poudarja, da je Krek zasluzhil nash spomin in obshirno knjigo, ki mu jo je posvetil, predvsem zaradi ogromnega dela in vrlin, zaradi katerih ga je zmogel opraviti. Hkrati pa dodaja, da nikakor noche tajiti njegovih chloveshkih napak in prekrshkov, vendar se mu ne zdi nujno potrebno, da bi o njih na dolgo razpravljal. “Prenaporno garanje mu je prehitro zrahljalo zdravje, zlasti ker tudi sicer ni pazil nanj,” pishe Brumen o Kreku. “Hudo je kadil, v hrani na mnogih poteh ni imel reda, vreme mu seveda ni prizanashalo. Zapletel se je she v boj z uradnim voditeljem Slovenske ljudske stranke Iv. Shustershichem. Posebno hudo ga je zadela gonja proti njemu, ki jo je prichela K. Theimer. Trpeli so tudi njegovi zhivci in ni mogel biti vedno tako obziren in ljubeznjiv, kakor je bil po svoji naravi. Tudi srce je trpelo ob tem, kar je bilo zanj toliko bolj usodno, ker so ljudje njegovega rodu zhe tako precej umirali za kapjo.”

Brumen poudarja, da naj bi bil Krek zachetnik in glavni shiritelj gospodinjskih techajev, ki so jih ustanavljali po mnogih krajih na Kranjskem in jih z izjemo Nizhje Avstrije niso prirejali v nobeni drugi avstrijski dezheli. V teh techajih so se dekleta uchila kuhati, shivati in skrbeti za zdravje sebe in drugih. Prve gospodinjske shole so se na Kranjskem ustanovile na Krekovo pobudo, vendar je Krek zaradi gospodinjskih techajev moral dozhiveti tudi svoje najvechje ponizhanje, zatrjuje Vinko Brumen.³¹⁵

Tudi Janez Juhant je mnenja, da je afera s Kamilo Theimer za Kreka predstavljala hud udarec: “V letih 1912 in 1913 je dozhivljal verjetno najhujshe osebne napade slovenskega liberalnega chasopisja. To je porabilo lazhna pisma Kamile Theimer, s katero je imel Krek stik zaradi zhenskih gospodinjskih techajev, da bi oblatilo njegovo osebnost in tudi Slovensko ljudsko stranko. Theimerjeva se je po dobrem letu javno opravichila. Krek pa je tudi tedaj kot ob drugih osebnih tezhavah odshel v svoj mir na Prtovch in ni javno nastopal. Zhal pa so tudi ti napadi pripomogli k njegovi zgodnji smrti, kot meni Ivan Dolenc. Tudi sam je v pismu Antonu Kristanu 3. sept. 1913 omenil, da so ga 'zadnji dogodki tudi fizichno oslabili', da 'ni za nikamor' (Chas 1928/1929, str. 158-159). Kreku je veliko dushevno trpljenje jemalo telesno moch, shkodovalo je posebno njegovemu srcu.”³¹⁶

Tu je tudi zgovorno Dolenchevo prichevanje, da je ob Krekovi smrti prvi poslal denarni prispevek, in s tem sprozhil misel za postavitev Krekovega spomenika, vodja nasprotne stranke Ivan Hribar. Hribar je daroval 500 kron, kar je bilo v tistih chasih precejshen znesek.³¹⁷ Dolenc je Vinku Brumnu tudi povedal, da je drug, Krekov politichni nasprotnik, dr. Ivan Tavchar v razgovoru s Franom Saleshkim Finzhgarjem dejal: “Slovenci nismo imeli vechjega mozha od Kreka in ga ne bomo imeli in jaz silno obzhalujem, da je prinesel Slovenski narod tiste svinjarije.” – S tem pa je mislil na napad v zvezi s Kamilo Theimerjevo.³¹⁸

Matija Shkerbec

Che bi sodili samo po Dolenchevih, Finzhgarjevih in Shukljetovih trditvah, ki so jih po tehtnem premisleku zapisali v svojih spominskih besedilih, naj bi bila mnenja sodobnikov na Krekovi strani. Povsem drugachno, z osebnimi prichevanji podkrepljeno verzijo dogodkov pa je zapisal politik, publicist in duhovnik Matija Shkerbec (1886-1963)³¹⁹ v svojem pregledu razvoja katolishkega gibanja. Shkerbec, nekdanji Shustershichev “starin”, je svojo knjigo zastavil tudi kot rehabilitacijo dr. Ivana Shustershicha. V njej se spushcha v polemiko z nekaterimi izjavami proti Shustershichu in skratka sledi vodilu “Audi alteram partem!” oziroma “Da se resnica prav spozna, / Treba zvoniti oba zvona!”, ki ga je Shustershich zapisal na zachetek broshure “Moj odgovor”. Veliko prostora je namenil tudi napakam Shustershichevih sovrazhnikov v sami SLS. Prav Krek je postajal v chasu afere s Kamilo Theimer eden najvplivnejshih, vedno bolj odkritih Shustershichevih nasprotnikov. Zato ne presenecha, da je “zloglasni dekan”³²⁰ Shkerbec Krekovo zhivljenje oznachil za “pretresljivo duhovnishko dramo”. “Zhal nimamo o dr. Kreku

kake dobre fotografije, pa tudi razni njegovi zhivljenjepisi so le retushirane slike, panegirichni spisi, v katerih so zamolchane vse sence njegovega zhivljenja,” pishe Shkerbec, ki je v Krekov psiholoshki portret vkljuchil tudi mladostni alkoholizem, nezakonskega sina in druge neprijetne podrobnosti in chrne lise Krekovega znachaja. “Poleg mnogih njegovih odlichnih osebnih lastnosti so pa na vsak nachin v njegovem bogatem zhivljenju tudi velike sence; che hochemo te opravichiti in razumeti, je treba najprej tochno naslikati njegov naturel, kar je podedoval zhe iz domache druzhine. Nekateri starejshi duhovniki, ki so poznali dr. Kreka zhe od mladosti, so pred menoj skushali razlagati njegovo obnashanje v sporu med starini in mladini s tem, da je v dr. Kreku nekaj abnormalnega, da se pri njem stikata izreden talent in neka neuravnoveshenost. V pojasnilo k temu so mi namigovali na dejstvo, da je izvrshil njegov brat samomor. Che in v koliko to mnenje odgovarja dejstvu, jaz ne morem presoditi.”; “Velika tragika Krekovega zhivljenja, se zdi, lezhi v tem, da je vsled prevelikega dela na raznih svetnih poljih zanemarjal svoje duhovnishko zhivljenje, zlasti pa molitev. Shkof dr. Anton Mahnich se je svoj chas izrazil v druzhbi v Marijanishchu: 'Dr. Krekovo delo ne bo imelo bozhjega blagoslova, ker premalo moli...'”³²¹

Prav Shustershich naj bi bil po Shkerbchevem mnenju tisti, ki je na vrhuncu afere Theimer reshil Kreka, kar je bilo mogoche samo na ta nachin, da so bile vse trditve Kamile Theimer razglashene za lazh, kasneje pa je Krek svojemu reshitelju nehvalezhno zasadil nozh v hrbet. In che bi se Shustershich takrat ne bil “tako eksponiral za dr. Kreka, bi se bila najbrzh njegova usoda drugache konchala,” sklepa Shkrbec. Dezhelnozborskemu poslancu in zhupniku iz Shenchurja Janezu Pibru (1866-1934), ki je Shustershicha obiskal na smrtni postelji, je le-ta izpovedal, da obzhaluje svoje ravnanje. “Iz svojega zhivljenja obzhalujem le krivico, ki smo jo storili Kamili Theimer,” so bile Shustershicheve besede, ki jih je zhupnik in nekdanji dezhelni poslanec Piber kasneje zaupal Shkerbcu, zato je ta sklepal: “Da bi opral svojega prijatelj Kreka, o katerem je zmotno sodil, da mu je zvest prijatelj, je shel predalech.”³²² Tudi za Pibra je veljalo, da je stopil na Shustershichevo stran, vendar se je trudil pomiriti nasprotja s Krekovo skupino.³²³

Nasploh se je Shkerbec poskusil dotakniti vseh bistvenih dogodkov v okviru afere, za katero je bil po njegovem kriv predvsem nesrechni Krekov znachaj: “Vsaj delni vzrok njegove upokojitve je bilo dejstvo, da so se pogosto chule pritozhbe, da Krekovo delo vrshi slabo plachan suplent dr. Grivec.

Drugi vzrok upokojitve pa je bilo shkofovo preprichanje, da dr. Krek ni primerna oseba za vzgojo bogoslovcev. Vzrokov za to mnenje bi pach ne omenjal, ko bi ne prishlo v slovenske knjige to neupravicheno sumichenje o dr. Shushtershichu. Mislim, da sem dolzhan zadevo pojasniti v interesu resnice in v obrambo dobrega imena dr. Shushtershicha.

Nekako l. 1909 je bil rojen Krekov sin z Josipino Erzhen, ki je bila kasneje usluzhbena pri knjigarni Nove zalozhbe, kjer je imel glavno besedo pisatelj Franc Finzhgar. (Okrog Bozhicha l. 1955 je umrla v Ljubljani, njen sin pa je bil pri komunistichnih partizanih in po vojni chlan Titove policije OZNA!)

Tedaj je Krekova okolica skushala odvrniti sum od dr. Kreka s tem, da je prichela shiriti sumnjo, da je dr. Pegan oche tega otroka. Dr. Peganova soproga, ki mi je sama to pismeno potrdila, je prisilila svojega mozha, da je vlozhil pri sodishchu tozhbo proti shiriteljem teh govoric. Prepis te tozhbe sam nashel v Shushtershichevem arhivu in sem ga hranil v arhivu kranjske zhupnije. Tedaj je med vodilnimi krogi SLS prvich nastalo neko napeto ozrachje.

Kakor je hotela Krekova okolica razbremeniti Kreka s tem, da je skushala njegovega otroka naprtiti drugemu, tako je kasneje storila tudi ob priliki njegove afere s Kamilo Theimer. Naj zopet navajam kot dokaz za to trditev Franja Erjavca v imenovani knjigi, kjer pishe na strani 215:

'Razen tega so pa zacheli mnogi (drzhavni poslanci) sumiti, da stoji dr. Shushtershich tudi za Theimerjevo in njenim bojem proti Kreku.'

To obrekovanje je vishek vseh obrekovanj proti dr. Shushtershichu. Vse to je imenoval dr. Lampe pred menoj 'zastrupljanje studencev'.

O vsej zadevi s Theimerjevo sem se tochno pouchil. Glavni moji informatorji so bili: zhupnik Ivan Piber, Ivan Kregar in drzhavni poslanec in pisatelj Franc Jaklich.

Prvi mi je vso zadevo tochno razlozhil Ivan Kregar. Skoro nisem mogel vsega verjeti. Bil sem skrajno razocharan, ker sem svoj chas odlochno branil Krekovo nedolzhnost. Hotel sem se she informirati pri Fr. Jaklichu, ki je bil zelo veren in moralen mozh. Ko pridem k njemu, mu rechem:

'France, meni je Kregar pravil, da je res imel dr. Krek razmerje s Kamilo Theimer. Ali je to resnica?'

Jaklichu je bilo ochividno tezhko govoriti o tej zadevi, a mi je priznal: 'Res je tako. Vsi drzhavni poslanci smo vedeli za to. Theimerjeva se je celo bahala s tem razmerjem. Dr. Shushtershich je lepo prosil dr. Kreka in ga opominjal, naj ne hodi vech k tej zhenski, a vse to ni nich pomagalo.'

Dr. Krek se je seznanil s to zhensko, ki je bila usluzhbena na kmetijskem ministrstvu, ko je hodil tja intervenirat za razne zadeve. Pisal ji je tudi pisma, ki ga kompromitirajo.

Toda dr. Krek, kakor mi je zatrjeval dr. Pegan, se je zelo boril sam s seboj. Ko je dobil zopet oblast nad seboj, se je skushal otresti te zhenske. Kamila Theimer je nato prishla za njim na Kranjsko, Krek pa se ji je umaknil na Prtovch. Ko je Theimerjeva videla, da ne more vech priti v stik z njim, je izrochila kompromitujocha Krekova pisma 'Slovenskemu Narodu', ki jih je priobchil. Po dezheli je nato nastal ogromen shkandal.

Tedaj je prishla k dr. Shushtershichu deputacija ljubljanske duhovshchine in zahtevala, da mora dr. Krek izginiti iz javnega zhivljenja. Dr. Shushtershich se je odlochno uprl tej zahtevi.

Ker pa je med pristashi SLS in zlasti med duhovshchino postajala vedno bolj glasna zahteva, da se dr. Krek ali opere teh ochitkov ali umakne iz javnega zhivljenja, je dr. Shushtershich skupaj z dr. Lampetom in dr. Peganom sklenil, da nekako na zunaj rehabilitira dr. Kreka. S Krekovim pooblastilom je nato dr. Pegan vlozhil tozhbo proti Theimerjevi pri porotnem sodishchu.

Vsa pravda je imela namen na zunaj pokazati, da je Krek nedolzhen, da se ne boji sodne obravnave, dejansko pa je bil namen pravde to, da se zadeva zavleche in konchno pozabi.

Take obtozhbe so tedaj spadale pred poroto. Ker je bilo to pravda s politichnim ozadjem in je bila velika vechina ljubljanskih porotnikov liberalnega mishljenja, sta sklenila dr. Shushtershich in dr. Pegan sporazumno s Krekom, da se spravi vsa tozhba pred grashko poroto, kjer se je konchno nekako razblinila.

Mladini pa so, kakor mi je pravil Ivan Kregar, dr. Kreku kasneje namigovali, da je dr. Shushtershich namenoma spravil vso afero pred poroto v Gradcu, da bi Kreka pred vso avstrijsko javnostjo umazal in ga onemogochil. Trdili so, da bi bil Krek pri ljubljanski poroti prodrl s svojo tozhbo, ker da bi bili tudi liberalni porotniki glasovali iz nacionalnih ozirov za Kreka.

Da je to sumnichenje proti dr. Shushtershichu popolnoma neosnovano, pricha tudi ves potek te afere pri dezhelnem zboru.

Zhupnik in dezhelni poslanec Ivan Piber, kakor tudi Ivan Kregar sta mi pravila, da sta shla dr. Shushtershich in dr. Lampe h Kreku na Prtovch, kamor se je ves deprimiran umaknil pred svetom. Tam sta ga nagovarjala, naj pride v Ljubljano k seji dezhelnega zbora, kjer da ga bodo rehabilitirali. Krek je res shel z njima.

Dr. Shushtershich, dr. Lampe, Ivan Piber, Ivan Kregar, dr. Pegan in urednik Shtefe, ki so vse aranzhirali za sejo dezhelnega zbora, so rachunali predvsem na dr. Ivana Tavcharja in dr. Trilerja, ki sta obsojala to, da je urednishtvo 'Slov. Naroda' priobchilo Krekova pisma. Rachunali so s tem, da bodo liberalni poslanci molchali o tej zadevi pri seji dezhelnega zbora, kar se je nato res zgodilo.

Ivan Kregar, zhupnik Piber in urednik Shtefe so tedaj preskrbeli, da je bila galerija dezhelnega dvorca ob tisti priliki nabito polna s pristashi SLS. Dr. Lampe je apeliral na dostojnost in chlovechanstvo v politichni borbi. Vsa galerija je naravnost tulila, priredila silne ovacije dr. Kreku, liberalni dezhelni poslanci pa so molchali. Javnost je dobila vtis, da je dr. Krek nedolzhna zhrtev intrig. Zhupnik Piber mi je sledeche pravil:

'Po seji dezhelnega zbora sem spremljal dr. Kreka na dom. Pred franchishkansko cerkvijo sem mu rekel: 'No, vidish, Janez, pa se je vse dobro izteklo.'

Dr. Krek pa se je ustavil pred menoj in me jezno zavrnil, rekoch: 'Vsega tega ste krivi vi, fajmoshtri.'

Krekova opazka je merila na zahtevo duhovnikov, da se mora Krek ali oprati ali pa zapustiti javno zhivljenje.

Kljub vsem tem dejstvom so zlasti med vojno shirili mladini po vsej dezheli obrekovanje, da je dr. Shushtershich hotel porabiti Theimerichino afero, da odstrani dr. Kreka. Kakor mi je zatrdil Ivan Kregar, je dr. Krek konchno podlegel temu sumnichenju.”³²⁴

“Primer s C. Theimerjevo ne pojasni nichesar, she najmanj takrat praktichno neznano in mnogo bolj pristno razmerje z Josipino Erzhen, iz katerega se je 1910 rodil otrok,” poudarja Anton Mlinar. “Omenjam ga zgolj zato, ker v njem pogreshamo vse tisto, kar Kreku pomeni beseda 'mati'. V tej zgodbi ni materinstva, ker ni ochetovstva in otroshtva. Rekli bi: epizoda grobega 'monoteizma', grobe zhenskosti, v kateri je devishtvo zgolj izgubljeno stanje; ostala je hudobna zhenska.”³²⁵

“Krekova osebnost terja dopolnitve s psihoanalitichnih ozadij,” ugotavlja Janez Juhant. “Shtudij njegove dushevnosti pod tem vidikom in njen odnos do okvira cerkvene avtoritete in discipline, da bi pojasnili nekatere pomembne dileme, ki se postavljajo ob tej mochni in sugestivni osebnosti. Znano je, da se je Krek z leti vedno bolj izmikal avtoriteti: Cerkve, stranke in drzhave in iskal svoja pota. Deloma so ga v to prisilile razmere, deloma se je njegova narava, v zachetku ukrochena in postavljena v okvir bogoslovske in duhovnishke vzgoje vedno bolj osvobajala teh okvirov, tudi pod vplivom zhivega in neposrednega stika z zhivljenjem. V tem kontekstu si lahko razlagamo Krekov odnos do Cerkve in shkofa Jeglicha, do stranke in posebno do dr. Shustershicha in do zhensk, posebno do Camile Theimer in pa tudi do matere njegovega otroka. Krekova osebnost dobiva ob uposhtevanju teh dejstev jasnejshe okvire. Njegova samostojnost in odlochenost, da uresnichi svoje ideje in jih uveljavi v narodov blagor pa ob teh dilemah she bolj pokazhe svojo moch.”³²⁶

Krek je imel sina s tovarnishko delavko Josipino Erzhen (+1956), s katero se je poblizhe seznanil leta 1904, leto dni po materini smrti, ki naj bi po mnenju monsignorja Viktorja Steske (1868-1946) predstavljala nekakshno prelomnico v Krekovem duhovnishkem zhivljenju.³²⁷ Josipina Erzhen je delala v Tobachni tovarni, pozneje pa je imela slashchicharno poleg Nove zalozhbe v Ljubljani. Krekov sin Janez Erzhen je umrl leta 1949. Bil naj bi sosholec Edvarda Kardelja in Borisa Kidricha. Ivan Dolenec pishe, da je bila stvar tako skrbno in spretno prikrivana, da niso vedeli zanjo niti najozhji Krekovi prijatelji (na primer Gostinchar, dr. Brecelj, Bogomil Remec, dr. Mohorich), sam pa je za Krekovo ochetovstvo od Josipine Erzhen

izvedel shele po sinovi smrti. Josipina Erzhen ob rojstvu ni navedla ochetovega imena, za otrokovega varuha pa je bil Krek. “Razume se, da se je o govoricah glede Erzhenove vchasih govorilo tudi v krogu Krekovih prijateljev. Gotovega ni vedel nikdo. Govorilo se je o tem s sochutjem, kakor govorimo o 'grehih starshev', o chloveshkih slabostih ljudi, ki so nam nadvse dragi. Prosht Andrej Kalan, mozh, ki je uzhival najvechje sposhtovanje pri znancih, pa tudi pri politichnih nasprotnikih, mi je rekel nekoch, ko sva govorila o teh govoricah: 'Zaradi tega ni Krek nich manjshi.' Po mojem preprichanju je stvar pravilno vedel urednik Nashe mochi Miha Moshkerc, pri katerem je Erzhenova stanovala. Moshkerc je spadal med najvechje sposhtovalce Kreka in bi si bil prej odgriznil jezik, nego bi bil kaj izdal. To, kar je po Krekovi smrti napisal o njem Moshkerc v Nashi mochi, spada med najboljshe, kar se je kdaj napisalo o Kreku. Pisano je res s srchno krvjo in prav je, da je Moshkerc pokopan v neposredni blizhini Krekovi.” Dolenec dodaja, da Krekova okolica ni imela vzroka, da bi Krekovega sina poskushala naprtiti Peganu, saj zanj niti vedela ni, hkrati pa okrog leta 1909 v javnosti she ni bilo govora o sporu med Krekom in Shustershichem.³²⁸

She bolj skrbno skrivana je bila Krekova zveza z Elizabeto Premrou (Premrov), rojeno 19.11.1882 v Ljubljani. V tej zvezi sta bili domnevno rojeni hcherki Ivanka Premrou (roj. 12.5.1912) in Cirila Marn (roj. 7.7.1915). Elizabeta Premrou je v sholskih letih 1911/1912 in 1912/1913 obiskovala Zhensko kmetijsko sholo v Otterbachu pri Schärdingu na Zgornjem Avstrijskem. Tu je dobila licenco, da je lahko na Dunaju naredila drzhavni izpit. Leta 1913 naj bi se zaposlila na Dunaju, kjer je vodila techaje. Ivanka (Ivka, Ivana) Premrou je bila rojena v Zagrebu (Ribnjak 6) v chasu, ko je Elizabeta Premrou she obiskovala sholo. Rojena je bila kot nezakonska hchi, cheprav se na krstnem listu pojavlja ime ocheta F. Grubar. Obe hcherki sta bili po rojstvu oddani v rejnishtvo. Ivanka Premrou je bila do opravljenega petega razreda osnovne petrazredne meshane shole v rejnishtvu v Kapeli pri Gornji Radgoni. Njena rejnica je bila Ivana Fekonja iz Kapele. Ivanka Premrou se je kasneje porochila in po soprogu prevzela priimek Mrsel.³²⁹

V prid zgodovinske nepristranskosti velja navesti tudi nich manj preprichljivo sklepanje Ivana Dolenca, ki se nanasha na nastanek “namishljenega” razmerja Kamile Theimer s Krekom. Dolenec je shtudiji “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja” dodal tudi obsezhno opombo, posvecheno aferi Theimer, cheprav so mu mnogi to odsvetovali. Svojo odlochitev je utemeljil takole: “Po mojem skromnem mnenju ta dostavek ne bo shkodoval tudi v tem primeru ne, che moji zakljuchki niso pravilni. Dogodki, ki smo jih opisovali, so taki, da naravnost izzivajo

razmishljanje o vzrokih in posledicah Krekovega trpljenja. Slednjich pa velja tudi za ta del – kakor za ostali spis – svoboda besede slehernemu.”

Po Dolenchevem mnenju, ki ga je pozneje nekoliko preoblikoval, so bile za vse tezhave s Kamilo Theimer krivi “Krekova dushevna plemenitost”, “osebna ljubeznjivost in vabljiva druzhabnost”. “Krek je vedno iskal stika z osebami, o katerih je sodil, da bi mu kakorkoli mogle pomagati pri njegovem ogromnem delu, pri uresnichevanju njegovih neshtetih nachrtov, ki so se mu neprestano porajali v glavi kakor cvetje na pomladanskem solncu. Tem svojim sotrudnikom in sotrudnicam je izkazoval veliko pozornost in jih je odlikoval, kakor je le

mogel; zanje bi bil storil, kar je bilo v njegovi mochi. O tem bi vedel povedati kako zgodbo vsakdo, ki je bil vechkrat v Krekovi druzhbi. Bil je pach nash veliki organizator in agitator, ki je tudi sotrudnike na svoj nachin placheval 'iz svojega': z vabljivim, bogastvom svoje dushe, ki je imela za slehernega nekaj primernega, da mu je dala. Krek je mislil, da je dobil tudi v Theimerjevi zelo porabno, verzirano in na Dunaju vplivno sotrudnico; naravno je, da je bila tudi Theimerjeva delezhna vse prijaznosti in darezhljivosti, s katero je obsipal Krek prijatelje, morebiti she v toliko vechji meri, kolikor vech je ona tega zahtevala.

In Theimerjeva je zahtevala kmalu vech, nego ji je mogel Krek dati. Danes ji pach ne delamo nobene krivice, che rechemo, da je bila takrat v veliki meri bolehna; saj je bila kmalu nato sodno spoznana kot dushevno bolna in neprishtevna (Primeri o njenem dushevnem zdravju tudi Slovenec 1913, sht. 158!) Zaljubila se je v Kreka in se vdajala nadam, da bo Krek radi nje izstopil iz katolishke cerkve in se zh njo porochil. Tishchala je za njim, da se ji je Krek komaj izogibal.”³³⁰ Na vprashanje: “Zakaj je Krek pri tej zadevi tako malo storil v svojo obrambo?” je Ivan Dolenec odgovoril na naslednji nachin: “En razlog je gotovo ta, da se je mozhu, ki je vse zhivljenje delal velikopotezno in se bavil z vprashanji dalekosezhnega pomena upiralo, da bi bil v javnosti pral svojo osebo. Dalje je bil mnenja, da pricha zanj vse njegovo dosedanje delo. Nekaj resnice je na francoskem pregovoru: Qui s'excuse, s'accuse. (Kdor se opravichuje, se obtozhuje.)”³³¹

“S to stvarjo, ki spada prav za prav v delavnico dusheslovchevo, zdravnikovo za dushevne bolezni in romanopischevo nego v zgodovino, smo se morali obshirno baviti, ker je bila za Krekovo zhivljenje silnega pomena,” poudarja Ivan Dolenec, ki je poskusil rekonstriurati afero. “Izkazalo se je zopet kot resnichno: Semper aliquid haeret [op. calumniare audacter, semper aliquid haeret: lat. le pogumno obrekuj, nekaj bo zhe obviselo]. V dushah mnogih njegovih znancev se je ugnezdil dvom, ali je K. 'moralno chist', kakor se je eden izrazil, ali se ujema njegovo zhivljenje z njegovim stanom in njegovimi nauki. Samo po sebi umevno je, da se je moral tako poseben, samorastel, nad vechino sodobnikov znatno visoko stojech mozh nekaterim zdeti prevech demokratichen, drugim prevech socialistichen; za druge je zopet kazal premalo pobozhnosti v svojem obnashanju. Toda uspehi njegovega dela, neodoljiva moch njegovega govora, navdushena pripadnost mnozhic, duhovitost njegovih odgovorov, neprestano pojasnjevanje vseh dvomov, morebiti tudi njegova osebna ljubeznjivost in vabljiva druzhabnost so vedno potisnili pomisleke proti njemu v ozadje. Bil je tako rekoch neranljiv, nikdo mu ni mogel blizu, dasi je opazovalec lahko videl, da K. nikakor nima samo prijateljev.

Sedaj pa je dobil neranljivi svojo Ahilovo peto. Med tistimi, ki niso verovali v njegovo nedolzhnost, je bil menda tudi dr. Shustershich. Ko mu je pokojni dr. Ferdinand Tomazhich, takrat uradnik pri dezhelnem odboru, rekel, da zastavi glavo, da K. ni greshil s Th., je rekel Sh.: 'Pa jo boste izgubili!' (Pripovedovala Cilka Krekova, ki je chula stvar od dr. Tomazhicha samega.)”³³²

“Ko je Krek trpel zaradi Theimerichine afere, mi je nekoch rekel nekako takole: 'Chloveshko zhivljenje je ena celota in treba je chloveka presojati po vsem njegovem zhivljenju,'” pa je zapisal Ivan Dolenec trideset let kasneje. “Pri tem mi prihaja na misel tale primera: milijarder ostane milijarder, tudi che izgubi kak milijon. Nasproti tej pasivni postavki stoje stotine aktivnih. In Krek bo ostal velik, zelo velik, kljub spodrsljaju. Ko bo pozabljeno zhe vse, kar je pisalo o njegovem spodrsljaju [I. D. misli na otroka z Josipino Erzhen], bodo – upajmo – she ostale in

slovele lepe besede, ki jih je zapisal Krekov iskreni prijatelj zhupnik Josip Abram, ko je prebral moj spis Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja: 'Jaz ga (Kreka) imam za svetnika, cheprav bi bilo vse res, kar se mu je podtikalo! Toliko trpljenja, voljnega, in toliko ljubezni, heroichne, za sveto stvar she ni nihche Bogu nudil. Mahnich le mu stoji ob strani! K Slomshku in k njima molim vsak dan. Upam, ne zaman!' (Pismo meni z dne 8. febr. 1929.)”³³³

Vsekakor so na Krekovi str ani ostali mnogi zvesti prijatelji. Shtudenti so mu sporochili, da mu zaupajo. Literarni kritik in zgodovinar France Koblar (1889-1975) se je spominjal, da so bili shtudenti takrat “skoraj brez izjeme pripravljeni iti za Kreka v ogenj”.³³⁴ Trije Krekovi prijatelji so se avgusta 1913 podali na Prtovch, da bi ga potolazhili. Pobudnik obiska je bil dr. Anton Brecelj (1875-1943).³³⁵

Josip Abram – Trentar in Ciril Metod Vuga

Skupaj z njim sta Kreka obiskala dr. Janko Brejc in Josip Abram – Trentar (1875-1938),³³⁶ ki je napisal spomine na Kreka. Brecelj in Brejc sta Abramove spomine prebrala pred objavo.³³⁷ Brecelj je menil, da mu je dogodek na Prtovchu zapustil “nekoliko drugachno usedlino”, Brejcu pa se je opis zdel verodostojen. Prisluhnimo Josipu Abramu – Trentarju, ki je bil v chasu objave spominov zhupnik pri Sv. Luciji ob Sochi: “V soboto sem se vrachal s Triglava, a srce mi je bilo na Prtovchu pri Janezu. V Ljubljani so se razvijale slovestnosti slov.-hrv. kat. shoda, on pa, ki je bil dusha prvim trem katolishkim shodom ter pridno sodeloval tudi za chetrtega, je sameval kakor izobchenec na Prtovchu – na Oljski gori in tochil v srcu bridke, pekoche solze. – Zapushchen je trpel na svojem krizhu, sovrag pa je triumfiral! Redki prijatelji so stali s srcem pod krizhem, mnogi, mnogi so ga pa zatajili – bash kakor Peter Kristusa – in se ga sramovali pred svetom. – Delavske mnozhice pa so trdno verovale vanj, tiho trpele zh njim in zheljno prichakovale ure vstajenja, enako tudi mnogo zvestih dush v vseh stanovih.

dr. Anton Brecelj

Strashne ure za nedolzhnega, a toli ponizhanega, uklonjenega in zasramovanega voditelja vsega naroda! Gotovo se je zheljno oziral z vishka Prtovcha naokoli, odkod pride vsaj kak odkritosrchen in neomajen prijatelj s sochutnim srcem... /.../

Bolj ko sem se blizhal Prtovchu, dolochneje in grozneje mi je stopalo pred duha Janezovo muchenishtvo. Janez, ta sveta, skrajno nesebichna in od zadnje kaplje srchne krvi pozhrtvovalna dusha, naj bi se bila pomehkuzhila, se omadezhevala z zhenskim svetom! On, ki je bil vse zhivljenje zaklet sovrazhnik slednje nizkotnosti in podlosti! Janez, ki je imel in propovedoval tako visok pojem, tako nenavadno sposhtovanje do zhenske chasti, do vzvishenega poklica mater in sploh vsega zhenskega spola – on naj bi jo bil pogazil v blato! On, ki je vedno le z najvechjim

studom govoril o mehkuzhnezhih!

Vso nasho narodno prihodnost je gradil na edini trdni in neomajni temelj krshchansko vzornega zakonskega zhivljenja in na idealno chisto mladost nashe moshke in zhenske mladine, nashe nade, nashega najdrazhjega bisera. Ali ni poleg politichnega in gospodarskega delovanja prav temu idelu posvetil vse svoje mochi, vse svoje zhivljenje? Vse njegovo ogromno delo na verskem in kulturnem polju pricha o tem in vsi politichni, narodni in gospodarski uspehi bi trajno ne pomenili in ne izdali nich, ako bi narod nravno propadel. Tako majhen narod in sredi tolikih mogochnih sovrazhnikov! Le zhivo, dejansko krshchanstvo ga more reshiti, a tudi dvigniti do neslutene chasti in mochi! 'To stoji kot amen v ochenashu!' Janez, neshtetokrat si kot prerok pribijal to resnico in zakljucheval govore in chlanke s tem pechatom! – Janez je bil sicer v vedenju in govoru zelo prost, svobode si ni dal jemati ali omejevati od nikogar, toda mejá spodobnih besedi in dejanj ni nikdar prestopal.

Obcheval je tudi z zhenskami, toda le bolj z delavskimi – bolj mimogrede – ker je privoshchil vsakomur lepo besedo, in s takimi, ki so bile socialno ali prosvetno delavne. Poleg golih vsakdanjosti ni pa nikdar govoril z zhenskami, razen che je shlo za pouk. Che si je pa kdaj dovolil kako shalo, ki bi bila lahko dvoumna, je prej dobro presodil osebo, ki ji je bila namenjena.

Pripetilo se je nekoch, da mu je poslala neka zhenska po meni nekaj finih smotk. Ko sem mu jih prinesel ter povedal, kdo mu jih je poslal, jih ni hotel sprejeti: 'Ne sprejmem. Daj jih kakemu ciganu ali pa jih vrni ob priliki! She bolje tako!' /.../

Vsa apologija Janeza se mi je zgoshchala v mozhganih, vsa dolga leta, vsi spomini in markantni dogodki in vtisi iz njenega zhivljenja so mi vstajali v dushi in brzeli mimo nje. In vedno chistejshi in svetejshi se mi je Janez dvigal izza zornega obzorja – kakor svetlo solnce iz zarje; a kakor brzh sem ga zopet zagledal v duhu in luzhi krute, neusmiljene realnosti, je to solnce zakrvavelo in veliko, globoko sochutje in srd mi je prevzel dusho.

Zhrtev podlosti!

Fej! Iz milijonskih src in ust!

Za hisho na klopci so sedeli vsi trije. Presenetil sem jih s planinskim trentarskim vriskom, da so kar pokonci planili. Niti najmanje potrtosti nisem hotel pokazati. Naj chuti Janez, da 'mi smo pa, kakor smo b'li'! Da nismo niti najmanje okuzheni od ljubljanske strupene megle!

Janez se mi je zdel precej upadel in malce bolehen. Bil je pa nashega obiska izredno vesel in pogovarjali smo se zhivahno kot nekdaj o vsem mogochem, le bolechi rani smo previdno prizanashali – zachasno.

Po vecherji smo shli v Janezovo sobo. V nochni tihi uri, med prijateljskimi srci se mehcha srce, se bude chustva ter se izlivajo v mehke besede otroshke zaupnosti, tozhbe in sochutja.

'Ali sem to zasluzhil?... Vse sem dal narodu!' Mi smo ga pa preverjali, da je vse to le najpodlejshi chin osebne mashchevalnosti, le delo nekaterih. Ogromna vechina naroda se pa s studom obracha od gnusnih obrekovalcev in spletkarjev, ki hochejo unichiti njegovo delo, njega onemogochiti, odstraniti iz javnega delovanja za narod. V zadoshchenje naj mu bo, da je vse delavsko ljudstvo zh njim, zh njim vsi krshchansko socialno mislechi in delujochi sloji. Da se zdruzhijo s klevetniki le oni, ki so zhe a priori zastrupljeni in pokvarjeni, oni, ki se je zh njimi vse zhivljenje bojeval.

Pa tudi ti ne morejo biti v srcu preprichani o resnichnosti infernalnih klevet. 'Saj imajo pred ochmi vse tvoje zhivljenje in delovanje v besedi in pismu. Stokrat bi bili vrgli nate zhe najmanjshi sum o tvoji neomadezhevanosti, gotovo so ga tudi zhe stokrat in stokrat iskali, stikali za njim, kovali skrivshi nachrte, da ti kaj podtaknejo, – a se ni dalo. To so zhe stari, kot chloveshtvo stari poskusi nasprotnikov, kako bi odstranili osebo, ki jim krizha rachune! Ne jemlji si tega h srcu, bodi mozh! Do zdaj si bil neuklonljiv! Glej, tisochi in tisochi chakajo nate, ves narod! Stopi mednje, pokazhi se v Ljubljani, govori, zgrabi spet svoj bridki mech z obema rokama in ga vihti po stari navadi! Le pokazhi se spet, samo pokazhi, in narod te sprejme z vzklikom in odprtimi rokami!' – 'Ne morem..!' In brali smo mu v srcu: Prehudo me je zadelo. In prav v tem, na kar nisem nikoli mislil! Svoje zhivljenje sem zhrtvoval Bogu in narodu, odpovedal se vsem udobnostim in sebi celemu. Dve nevesti sem poznal in ljubil svoj vek: sv. cerkev in domovino, vso svojo mladost in najlepsha moshka leta sem jima docela zhrtvoval, in zdaj – ko mi je iz neumorno delujoche glave izpadel zhe blizu zadnji las, zdaj, ko mi bolj in bolj dozorevajo drzni nachrti in visoki cilji mojega in narodovega zhivljenja, zdaj naj bi padel med nichemnike...! – In zdaj, ko so mi vse pobili, ko so mi ime oskrunili z govnom, zdaj, po tolikem trpljenju, naj bi pozabil vse in preko vsega shel z ognjem in mechem spet na delo? – Ljudstvo ne verjame klevetnikom. Dobro! Kaj pa obrekovalci, mi ne bodo na vse grlo ochitali podtaknjenih grehov, ne bodo v peklenski zlobi kazali z vsemi prsti name? – upali so, upajo, da sem ubit, da so jim roke proste. Ako pa zdaj vstanem kakor od mrtvih in mi da Bog to moch, poreko razocharani: Nismo ga she docela ubili, le potrli smo ga na tla. Streti ga moramo! Vsi nadenj, s podvojeno, potrojeno silo!... 'Ne morem...' A zgovorni doktor Janko in Bogdan in jaz: 'Ni tako! Ne moresh! Hoti in Bog, ki je pripustil to preskushnjo, ti pomore. Hoti in gore se premaknejo! – Mi gledamo to zadevo z drugimi ochmi, govorimo v imenu chutechega naroda. Chrnodushnim klevetnikom dash najboljshi odgovor: brezobzirno delati naprej, kot da bi se ne bilo nich zgodilo. In narod ti bo ploskal. Pred pozhrtvovalnim delom in nesebichnostjo se klanja ves svet. Narod bo pljuval na podlezhe. In che bi kdo tudi v resnici zagreshil she toliko zablod, spricho dela in ljubezni odpusti narod vse, vse pozabi – le enega ne more odpustiti: lakomnosti! Vstani in pojdi! Narod te sprejme s hozano!'

'Bom videl...' V Janezovi dushi se je prichelo daniti. Stopal je polagoma iz sebe in svoje strashne mizerije. Gledati je zachel spet solnchni svit. Ni si laskal, a srce mu je glasno in jasno prichalo, da pritiche njegovo zhivljenje narodu, da je narodova last, vse, do zadnjega diha. Chutil je v sebi spet nujno, da mora spolniti svojo zhivljenjsko nalogo in da ne sme odnehati kljub vsem zaprekam – in naj bodo visoke gore, ki jih mora prevaliti! Gotovo je preletel v duhu vse svoje zhivljenje in videl, da je bilo vse le en sam nepretrgan boj. Torej – v boj she nadalje, v trd a zmagovit boj! – In vendar... Muchna, dushecha sedanjost, meseci krutega trpljenja in strashnega ponizhanja so mu prevech potrli duha in ga prepojili z grenkim pelinom in z vso silo so navalili ti prebridki spomini zopet in zopet nanj ter ga trli in tlachili, ko da bi tishchali nanj vsi ogromni skladi orjashkih Triglavovih skal... Kako naj jih zvali raz sebe?... Pa gori je svetlo solnce! Oj, solnce! – Poskusim... 'Bom videl...'

Mi pa: 'Ne! Vse predsodke strani! Razkuj verige! Reci: hochem, in s silo volje jih zdrobish v prah – na mah! In prost poletish v objem ljubljenega naroda, ko dete v materino narochje! – Hoti! Idi!'

Zhe davno je odbila polnoch. Z novim dnem je vstajala dalech izza gorá tudi Janezu spet rozhna zarja ter ga lubeznivo in nepremagljivo vabila za sabo v kraljestvo zharkega solnca... O solnce, solnce! /.../

In stopil je pozdravljen in prerojen spet med svoj ljubljeni narod. Z vzklikom je bil sprejet. In bil je boje zanj, vechje in vechje boje ter se boril ko lev za svoje in narodove vzvishene ideale, za svoj zhivljenjski cilj – do zadnjega diha. Vsaj deloma uresnichenega, dosezhenega gleda iz nebes in moli...

A na zemlji, v domovini, orjashko ljubljeni – kdo ima vechji in lepshi spomenik na grobu, kdo v srcu vsega naroda? – On, teptani, ponizhani, sramocheni je postal slonce nashega juga, nash kralj!”³³⁸

V Krekovo afero se je podrobno poglobil Andrej Filipich. Natanchno je opisal njen potek in mozhne vzroke zanjo. Za poglavje posvecheno Kamili Theimerjevi v shtudiji o socialni in politichni zgodovini Slovenije je izbral vodilno misel Friedricha Schillerja “Tedaj iz zhensk postanejo hijene”. Zhurnalistko Kamilo Theimer je imel celo za “politichno tajno agentinjo”. “Camila Theimer je bila tedaj ravno v nevarni starosti 45 let,” pishe Andrej Filipich. “Bila je visokorasla, koshchena zhenska, krizhemgleda, strogega, samozavestnega obraza, brez vsake

zhenske prikupljivosti. Izhajala je iz rodbine, ki je imela sijajnejsho preteklost kakor sedanjost, iz rodbine, v kateri ni bilo druzhinske topline. Dolga leta je morala strechi bolnemu ochetu. Do srechanja z dr. Krekom she ni nashla moshkega, ki bi ji dal razumeti, da mu je kot zhenska sploh interesantna, kvechjemu kot zhurnalistka in duhovita pripovedovalka. Njene ure so se stekale, javljala se ji je zoprna misel, da je za zhivljenjsko srecho ogoljufana, postajala je zagrenjena intrigantka, srechno porochenih zhen ni marala.

In tedaj se je srechala z dr. Krekom, ki se je je silno razveselil, ker je v pogovoru z njo spoznal, da je res strokovnjakinja za kmetijsko gospodinjsko sholstvo, da ima sijajne zveze in da bi njegovemu prizadevanju za slovensko kmechko gospodinjsko izobrazbo lahko veliko koristila. Dr. Krek je znal z nedosegljivim smehljajem, s pristno prisrchnostjo in z nenadkriljivim humorjem vsakega socialnega delavca v hipu osvojiti. Theimerjeva se je vdajala zapeljivi misli, da velja ta toplina vendarle vsaj deloma njeni zhenskosti, njeni osebnosti, ne telesnim charom, – zavedala se je, da jih nima, – pach pa njeni duhovnosti, njeni sposobnosti, v kateri je druge zhenske dalech prekashala. Ko je pozneje morala spoznati, da je vendarle vsa ta toplina veljala izkljuchno le socialni delavki – sodelavki, je bila razocharana in je videla v tem zlorabo. Takoj je vse obljubila, za kar jo je dr. Krek naprosil, in she sama ponudila razne usluge. Kar vsa gorecha je postala za napredek jugoslovanskega kmechkega gospodinjstva. Najprej se je ponudila, da bi dosegla, da bi prishlo vse gradivo ravnokar likvidiranega drzhavnega kmetijskega zhenskega drushtva, ki je bilo porabno za gospodinjski pouk, na Kranjsko, ponudila je osnutke za uchni nachrt, informacije o tehniki kmetijskih techajev, dalje informacije o tem, pri katerem oddelku kmetijskega ministrstva je treba potrkati za kako stvar kmetijskega gospodinjskega pouka. Dr. Krek je mislil, da je to stvarna vnetost zhenske, rojene propagandistke za napredek kmechkega gospodinjstva; she sanjalo se mu ni, da je to samo sredstvo, da bi ga osvojila. Ko sta govorila temeljito o vprashanju gospodinjskega pouka, je prishla na dan s svojimi zheljami. Kot zhurnalistka je takorekoch njegova koleginja in kot taka ga ima marsikaj vprashati. V ta namen ga je povabila na stanovanje, ker za take daljshe razgovore kuloarji v zbornici niso prikladni. Prishel je na chrno kavo in videla je, da je nedosegljiv kozer. Njeno navdushenje zanj je rastlo. Izmishljala si je raznovrstne pretveze za nova vabila. Polagoma je dr. Krek zavohal erotichne poteze, zato je shaljivo namignil, da je njegov prijatelj Povshe vdovec, da bi po njegovem preprichanju moral postati kranjski dezhelni glavar in da bi mu prav prishla reprezentativna duhovita zhena s politichnimi zvezami in sploh primerna za kranjsko dezhelno mater. Theimerjeva je poslushala z meshanimi chustvi. Ni vedela, ali naj bo huda ali naj se zadovolji, ker kranjska dezhelna mati je pa tudi nekaj. Polagoma je njena erotika zachela tako siliti na dan, da je postajala neznosna. Z ozirom na njeno starost je dr. Krek mislil, da stvar itak ne more ravno dolgo trajati. Predolgo ni opazil, da ima opraviti s precej umobolno zhensko, v pismih je igral psihichnega zdravnika.

Odlochno ji je pa povedal, da zaradi nje vendar ne bo opustil duhovskega stanu. Njena umobolnost je prikipela na vrhunec. Torej zopet razocharanje. Zopet ni ljubezni, vsa ta toplina je bila torej samo plachilo za to, kar je dala in zhrtvovala za slovensko klerikalno kmechko izobrazbo in to ona, preprichana svobodomiselka in priznana racionalistka. V njeni dushevnosti je bilo kakor da je orkan vse strl. Mashchevanje je postala njena fiksna ideja. Sklenila je odpotovati v Ljubljano in pokazati SLS, kako se zna mashchevati. Privihrala je v Ljubljano. Najprej je she enkrat poskusila dosechi dobre odnoshaje z dr. Krekom. Ko ji je to izpodletelo, se je naenkrat znashla v urednishtvu 'Slovenskega naroda'. Odkrila je svoje svobodomiselno srce in razodela svoj nachrt, kako bo strmoglavila vse klerikalne prvake. Liberalcem je prishla, kakor devica Orleanska v zadnjem trenutku. Delo dezhelnega zbora je shlo veselo naprej. Liberalni kvarazhugoni so izgubljali vero in kredit. Bivshi somishljenik SLS Tomazh Pavshlar, trgovec v Kranju, ki se je zashpekuliral z nakupom vodovodnih objektov, se je hotel sanirati na rachun kranjske dezhele in je vodil proti njej obupno pravdo pred sodishchem, v 'Slovenskem narodu' pa strastno polemiko proti dezhelnemu odborniku dr. Lampetu. Vchasih je sin bivshega dezhelnega glavarja Shukljeta ing. Milan Shuklje privlekel iz ochetove ropotarnice kak okleshchek in ga zavihtel nad dr. Lampetom, ki se pa zanj ni zmenil in je mirno gradil dezhelno elektrifikacijo naprej. V urednishtvu je zmanjkovalo gradiva in navdushenja. Zato so novo amaconko sprejeli z nepopisnim veseljem in ji pri tej prichi poverili vodstvo polemike z VLS v 'Slovenskem narodu'. Niti najmanjshega pomisleka niso imeli, kako se sklada z njihovim tako poudarjenim narodnim programom, da vso pomoch prozhijo tuji nepoznani zhenski, nemshki zhurnalistki, ki se je priklatila v Ljubljano, da izbljuje svoje strupeno sovrashtvo nad politichnimi nasprotniki, s katerimi so bili vendar prisiljeni na raznih poljih sodelovati. Prav nich kritichno niso preverili njene zaupanja-vrednosti. Na njen edini pomislek, kaj bo, che pride do tiskovne tozhbe, so ji zagotovili, da je med 36 porotniki 28 liberalcev, na katere se lahko absolutno zanese. Mesto njenega viteza oprode je prevzel 'Narodov' podlistkar odvetnik dr. Kokalj. /.../

Medtem je shla gonja naprej, vendar so se v chlankih zacheli pojavljati znaki, ki so zbujali pozornost in nazadnje nezaupanje v to chasnikarico. 'Slovenski narod' je prinesel izjavo, da izvrshilni odbor liberalne stranke prepushcha vso odgovornost za te chlanke K. Theimerjevi, ki jih je tudi vse podpisala. Izvrshilni odbor se menda ni zavedal, da je podoben chloveku, ki sicer sam noche iti krast, drzhi pa tatu lestvo in odklanja vsako odgovornost za tatvino.”³³⁹

Za Angelo Vode³⁴⁰ je bila afera okoli Kamile Theimer in dr. Janeza Evangelista Kreka dokaz, kako malenkostni so bili Slovenci vseh politichnih smeri. Afera je bila povsem osebnega znachaja, toda Krekovi nasprotniki v njegovih lastnih in liberalnih vrstah so poskrbeli, da je prodrla globoko v javnost. Angela Vode je aferi v svojih spominih posvetila posebno poglavje z naslovom “Primer politichne nestrpnosti izpred prve svetovne vojne”. “Ker sem Kreka osebno poznala in me je vedno zanimala njegova topla, pozhrtvovalna osebnost, sem takrat pred vojno z zanimanjem prisluhnila pogovorom med uchitelji in mlajshimi duhovniki, ki so bili polni obchudovanja za Krekovo delo in nachin, s katerim se je priblizhal preprostim ljudem, katerim je znal tako razumljivo govoriti. Vsi so bili mnenja, da je bil med Slovenci enkraten pojav.

Kako je prishlo do shkandala, ki ga je tako oblatil? Krek je bil preprichan, da je treba Slovencem vsestranske vzgoje, vedel pa je tudi, da je treba pridobiti zlasti zhenske. V spoznanju, da jih bo pridobil samo s konkretnimi vrednotami, je hotel uvesti med nashimi kmechkimi zhenskami v prvi vrsti gospodinjske shole. Obrnil se je na uchiteljice ter izbral med njimi Emo Peche, Malico Odlasek in Julijo Jakich. To je bila prva skupina, pripravljena za gospodinjski techaj na Dunaju, kjer naj bi se bile izobrazile za delo med kmechkimi zhenami in dekleti.

V ministrstvu za prosveto na Dunaju je bil zhe takrat odsek za gospodinjsko sholstvo, ki ga je vodila inteligentna referentka Kamila Theimer. Dr. J. E. Krek ni bil ravno krasotec, toda bil je simpatichen, chloveshko shirok, a njegova najvechja prednost je bila, da se je znal priblizhati vsakemu chloveku v zelo prikupni obliki. Nihche se ni chudil, da se je Kamila tako divje zaljubila vanj. Ko je odklonil njeno ponudbo, da bi zapustil duhovnishki stan in odshel z njo v Ameriko, se je zares neokusno mashchevala nad njim; njegova pisma je dala na uporabo urednishtvu Slovenskega naroda, ki je bilo toliko malenkostno, da jih je objavilo. Morda je imela Kamila namen, da bo Kreka toliko kompromitirala pred njegovimi somishljeniki in pred narodom, da ne bo mogel vech nazaj in bo tako primoran storiti odlochilni korak ter oditi z njo – v zelo neznano prihodnost. Toda on se ji je umaknil v svojo kocho na Prtovchu pod Ratitovcem, kamor mu je sledila zaman. Njegovih pisem, objavljenih v Slovenskem narodu se le nejasno spominjam, toda zdela so se mi lepa in poshtena. Odrekel se ji je v zelo obzirni obliki, vendar odlochno. Njihova vsebina je izzvenela v ugotavljanju njegove zhivljenjske naloge: delo za ljudstvo – v tem delu je vsebina njegovega zhivljenja; v tujini to ne bi bilo mogoche, kajti njegovo delo ga vezhe na kraj, na rojake, na domovino ter konchno na duhovnishki poklic, ki mu vsestransko omogocha delo med ljudstvom.”

Angela Vode poudarja, da je afera med slovenskimi liliputanci povzrochila dosti hrupa. Krek ni imel nasprotnikov samo na nasprotni politichni strani, temvech tudi v lastnem taboru. Proti njemu je bila starejsha duhovnishka generacija, ki se je postavila na Shustershichevo stran. Shustershich predvsem ni mogel preboleti Krekovega vpliva na mnozhice, zato mu je prishlo prav, da ga je lahko napadal tudi zaradi naprednih idej, ki jih je Krek shiril med delavci in kmeti. Cheprav Krekovi mladostni spisi prichajo o mochni privrzhenosti klerikalizmu in celo avstrijski cesarski dinastiji, ni zapiral ochi pred naprednimi idejami, zlasti pred socialnim gibanjem v svetu. Krek je bil bister in je imel srce za trpechega chloveka, zato je prisluhnil vsemu, s chemer je mogel pomagati trpechemu chloveku. Angela Vode pishe, da jo je najbolj presenetilo odkritje, da je bil Krek pristash lochitve Cerkve od drzhave, da je v drzhavnem zboru predlagal, naj bi drzhava prepovedala poroko osebam, ki so dedno obremenjene, kar je bila za tiste chase drznost zlasti za katolishkega duhovnika, in Krekovo preprichanje, da je pri snovanju zakonov potrebno chim shirshe sodelovanje ljudstva, ki ima mochno razvit prirodni pravni chut. Spricho teh naprednih idej pa zbuja zachudenje njegova misel, ki jo je izrazhal v nekem razdobju javnega dela, da je nachelo prisilnega sholanja napachno, kar ima Angela Vode za demagoshko koncesijo kmetom, ki so hoteli imeti otroke doma v poletnem chasu, ko je najvech dela. “Njegova najvechja napaka pa je bila, da se ni odtrgal od klerikalne stranke, marvech da je – chetudi nehote – gradil mochan oslon s svojim delom reakcionarni klerikalni politiki, tako, da so ljudje upravicheno govorili: 'Krek seje, Shushtershich zhanje.'”³⁴¹

“VSEKAKOR JE CELA ZADEVA, DASI TRAGICHNA, PSIHOLOSHKO RES VELEZANIMIVA.”³⁴²

Skorajda edini vir za osvetlitev afere predstavljajo pisma, chasopisni chlanki in sodni akti. Cheprav bralce nagovarjajo zelo gostobesedno, nam hkrati le v skopih obrisih razkrivajo resnico, ki ni vselej jasna, razlochna in nedvoumna. Vseeno je afero, ki jo povsem ochitno prezhema nelagodnost, mogoche vsaj do neke mere pojasniti. Razumemo lahko namrech politichne vzgibe, ki so pogojevali njen izjemen odmev v javnosti. Afero Theimer, ki je temeljila na zaporedju javnih chasopisnih izjav Kamile Theimer in njenih tozhb kot tudi na katolishkih protiudarcih, bi lahko oznachili za polnokrvno liberalno politichno igro, celo za eno najbolj skrajnih oblik “farshkih gonj”. Njen namen je bil diskreditirati vodilne predstavnike SLS, kar zadeva Kreka pa se je iz komedije spremenila v tragedijo, v katero sta se pogreznila tako Kamila Theimer kot Krek.

Uganka ostaja povzrochiteljica in najbolj gostobesedna pripovedovalka afere Kamila Theimer. Njena podoba je precej okleshchena. Zhivljenjska usoda Kamile Theimer namrech ni znana. Skoraj vse, kar vemo o njej, je vezano na njena pisma in chasopisne chlanke iz leta 1913 ter nekaj sodnih aktov. Ko je Kamilo Theimer septembra 1928 “Drushtvo Dr. J. E. Krek” v priporochenem pismu prosilo, naj izrochi morebitna Krekova pisma za Krekov muzej, ker skushajo zbrati vse gradivo za Krekov zhivljenjepis, na pismo ni odgovorila.³⁴³

Skorajda nemogoche se zato zdi, izbrskati resnico iz mozaika pisem, liberalnih gonj in pogromashkih chlankov, grozhenj in mashchevalnosti, opravichevanj in zagovarjanj, razocharanj in obupa... in na ta nachin razumeti ali soditi njena dejanja. Liberalci so se oprijeli zheleznega politichnega pravila: namen posvechuje sredstva. Katolishka protiigra, cheprav je bila v enaki meri brezobzirna, ni bila enako uspeshna. Chlanki v katolishkem chasopisju so Kamilo Theimer napadali in zasramovali. Bila naj bi moralno sprijena blazna furija, intrigantka, zarotnica, ki uporablja mrachne spletke, da bi unichila nesojenega ljubimca in nekdanje dobre znance. Zhenska milina ji ni lastna. Pri njenih dejanjih jo vodita zgolj sovrashtvo in shkodozheljnost. Liberalni tabor pa je Kamilo Theimer – resda ne slozhno – zagovarjal in povzdigoval v nebo. Cheprav je sama trdila, da naj bi bila Krekova ljubica, je bila gospodichna Kamila Theimer nad slehernim moralnim sumom. Imela naj bi vse moralne kvalitete dobre zhene: popolno predanost, pozhrtvovalnost, samoodrekanje, spodobnost, potrpljenje, razumevanje, ljubeznivost, shibkost, krhkost. Obchudovanje je zbujala tudi njena socialna angazhiranost. Njena predavanja naj bi dala pobudo za preureditev gospodinjskega pouka na avstrijskem podezhelju. Uveljavila se je tudi kot publicistka in pisateljica, avtorica knjig o zhenskem in socialnem vprashanju. Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, 1898.

Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, 1898

PUBLICISTICHNO DELOVANJE KAMILE THEIMER

Med shtevilnimi javnimi pismi Kamile Theimer v Slovenskem narodu je en sam strokoven chlanek, pa she ta ni bil objavljen zato, da bi liberalni chasnik propagiral njene socialno-vzgojne poglede, temvech da bi prichal o njenih velikih umskih sposobnostih in seveda normalnem dushevnem stanju. V obshirnem chlanku, posvechenem vzgoji otrok, ki je bil prvotno objavljen v “Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge”, je Kamila Theimer med drugim zapisala, da med vsemi chloveshkimi lastnosti najbolj ceni chut odgovornosti, pogum in pozhrtvovalnost. Za odgovornost je treba nravnega poguma, saj ni bolj vzvishenega prizora od chloveka, ki odkrito priznava svoja dela, medtem ko obratno ni odurnejshega in sramotnejshega prizora kot je strahopetec, ki ne more nositi posledic svojih del. Pozhrtvovalnost je specifichno zhenska lastnost in dosezhe svoj najbolj vzvishen izraz v materinski ljubezni. Nobena zhena se ne bo obotavljala, popolnoma se zhrtvovati bitju, ki jo ljubi. Zhrtvovanja zmozhna ljubezen je prava ljubezen, chetudi je namenjena nevrednemu bitju. Chim mochnejsha in pozhrtvovalnejsha je ljubezen, tem plemenitejshega dela onega, ki jo chuti, ne glede na osebo, kateri je namenjena.³⁴⁴

Shtiri danes dostopna dela, ki so izshla v samostojni knjizhni obliki, nam potrjujejo, da je Kamila Theimer veljala za pomembno publicistko, ki je s svojimi besedili posegala na razlichna podrochja. Sodelovala naj bi tudi pri ustanovitvi Frauenzeitunga in bila vech let redna dopisnica dnevnika Neues Wiener Tagblatt. Avstrijska Nacionalna knjizhnica na Dunaju hrani dve knjigi Kamili Theimer in dve manjshi knjizhici, med katerimi pa ni knjige Beg iz dezhele in domacha industrija, ki so jo bila poleg knjige Zhensko delo v Avstriji omenjali slovenski chlanki. Podatki o njenih chasopisnih in drugih chlankih niso znani.³⁴⁵ Lahko bi dejali, da je Kamila Theimer danes izginila iz zgodovinskega spomina.

Omenjena shtiri dela velja pogledati nekoliko podrobneje tudi zaradi razlichne tematike, kateri so posvechena Najstarejshe med njimi je literarno delo Die Frau der Zukunft, ki je izshlo brez letnice izdaje (izdajatelj: Commissions-Verlag der Gesellschaft für graphische Industrie; kraj izdaje: Dunaj, Leipzig in Berlin). Uvodno besedo je Kamila Theimer datirala z julijem 1898, najbrzh je bila knjizhica drobnega formata, ki ima 162 strani in ilustrirano naslovnico, istega leta tudi natisnjena. Knjigo je Kamila Theimer posvetila svoji materinski zashchitnici gospe Emilii von Tury-Hademeyer, za njeno vodilo pa si je izbrala Byronovo misel: “...Tis strange, but true, For truth is always strange, stranger than fiction.” Glavna junakinja Die Frau von Zukunft von Camilla Theimer je 27-letna Avstrijka Marie Heimburg, po poklicu zhurnalistka, ki je 5 let zhivela v ZDA, kamor jo je poslal nek chasopis, da bi preuchila zhensko vprashanje. Marie Heimburg je zgodaj izgubila starshe, njeno otroshtvo je bilo zhalostno. Spoznala se je s 30-letnim Anglezhom Allisterjem Macdonalsonom, s katerim je pripotovala v London. Allister je Marie predstavil druzhini. Materi se je Marie zdela bolj primerna zarochenka kot strezhnica umrlega Allisterjevega prijatelja Edith Reed, s katero se je Allister pred odhodom v ZDA zapletel v ljubezensko razmerje. Allister je materi obljubil, da Marie ne bo storil krivice.

Allister in Marie med izletom razreshita vsa vprashanja glede bodoche zakonske zveze. Marie se po poroki ne zheli odpovedati “neumnemu” pisanju, Allister pa zatrjuje, da ji bo prepovedal s svojim delom prispevati h gospodinjskemu prorachunu. On je mozh, njegova dolzhnost je skrbeti za zheno in otroke. Marie meni, da gre za stare navade despotov, za preostanke srednjeveshke “pravice mochnejshega”. Od trenutka njunega skupnega zhivljenja bo samoumevno skrbela, da bo njun dom urejen tako, kot bo zhelel in zahteval. Na ochitek, da se druge zhene ne pritozhujejo, che nimajo nobenega dela, odgovori Marie, da zato ker jih shola zhivljenja ni nauchila, da bi varchno razpolagale s svojim chasom. Odsotnost resnichne zaposlitve je postala nesrecha za zhenski spol. Zhenam se upravicheno ochita, da so na sploshno malenkostne in nesposobne razumeti abstraktne pojme. Ne more biti drugache, saj so v svojem vsakdanjem zhivljenju nachrtno in brezciljno navajene dajati prednost nichnim interesom in morajo zaradi tega drobtinchartstva po sili razmer pozabiti na vechje naloge. Ne zanika, da lahko zhena, ki ji financhne mozhnosti omogochajo gospodinjsko pomoch, ob primerni chasovni razporeditvi izvrshuje svoje obveznosti kot dobra soproga in pozhrtvovalna mati in poleg tega najde prosti chas, da ne zhivi zgolj samo zase in svoje udobje. Dostojanstvo zhena ne pomeni, da se morajo same prezhivljati, terja samo, da to lahko v danih pogojih storijo. Samo tako je mogocha, vsaj zaenkrat, popolna enakopravnost, edina nravna, moralna osnova zakona, zatrjuje Marie. Vsega tega ni povedala zaradi kruha, ta je pri njej v drugem planu. Sama ima poklic, h kateremu se lahko vrne vsak trenutek, manj od nje ne bodo zahtevala njena nachela. Zadala si je nalogo, da bo delala za napredek svojega spola in on od nje ne more zahtevati, da je sama sebi nezvesta in da dezertira zaradi egositichnih ozirov, je poudarila Marie.³⁴⁶

Ob koncu izleta Allister poskusha prekriti Marie s poljubi, a ga Marie ustavi. Allister jo prosi za odpushchanje. Dogovorita se, da bo poroka chez shtiri tedne. Allister poshlje Edith Reed telegram, da je med njima konec. Edith Allisterja nikoli ni ljubila, med njegovo odsotnostjo ga je prevarala z drugim. V njem je videla samo dobro partijo. Edith Allisterja, ko jo ta obishche, da bi dokonchno prekinil vse stike z njo, prerachunljivo premami s svojimi chari.

Pripoved, sestavljeno vechidel iz dialogov, nadomestijo zapisi iz Mariinega dnevnika, s katerimi se dotakne vprashanja religije (njen zarochenec je kalvinist), revshchine (Marie z Lady Cehesterfield obishche revni predel Londona), prostitucije...

Iz dnevnika izvemo, da Marie dvomi v pravilnost svoje odlochitve za poroko z Allisterjem. Predvsem pa se v dnevniku Marie dotakne zhenskega vprashanja. Mariina razmishljanja najbrzh predstavljajo tudi takratno mnenje Kamile Theimer.

Marie se je udelezhila nekega “meetiga” (mitinga: sestanka, shoda), na katerem si je pridobila shtevilne sovrazhnike. Po njenem mnenju se napredna zhenska drushtva nahajajo na napachni poti. Zato je nasprotovala obema sklepoma mitinga: zhenski volilni pravici in predlaganemu zakonu, ki bo mozhe prisilil, da se porochijo z dekleti, ki so jih zapeljali. Vse stranke v Veliki Britaniji si prizadevajo pridobiti enormni vpliv zhenskega prebivalstva. Zhenskam se je v zadnjih letih, predvsem tako da so sluzhile ciljem strank, posrechilo uveljaviti pravico, da pojasnijo svoje namene, kar je po Mariinem mnenju velika nesrecha, ne samo za blagor chloveshtva na sploshno, temvech predvsem za resnichen napredek zhenskega spola. Nevrednim je bilo v roke dano orozhje za nekontrolirano uporabo. Tudi za zhensko volilno pravico razmere she niso zrele. To se je izkazalo v novoustanovljenih drzhavah, ne zato, ker bi bile zhene v Koloradu ali Novi Zelandiji na vishji stopnji, temvech zato ker so mozhje tam na nizhji stopnji kot drugje po svetu in so zato etichne razlike med spoloma manj vidne. Narava je zhenske obdarila z vsemi atributi fizichno shibkejshe vrste. Dolgo in resno bodo zhenske morale delovati, preden bodo lahko zapostavile evolucijski proces, ki je vsaj delno zhe za moshkimi. Edini faktor, ki bi regeneracijsko kolesje lahko pospeshil, je delo. Zhensko vprashanje naj bi bilo vprashanje kruha. Nastalo naj bi zaradi tezhjih zhivljenjskih pogojev, ki jih je povzrochila prenaseljenost, zato se mozhje upirajo, da bi zhene vzdrzhevali tako kot doslej. V tem je zrnce resnice, vendar je zhensko vprashanje vech kot to. Gre za civilizacijsko vprashanje, za vprashanje, ali bodo danashnji veliki narodi propadli enako neslavno kot njihovi predhodniki. Ko pride do dolochenega napredka, nastopi razkroj. Naloga zhene prihodnosti (die Frau der Zukunft) je spremeniti ta civilizacijski napredek. Atene in Rim niso unichili mozhje, temvech zhene, ki so po zaslugi vojnih zakonov prichale zoper sebi enakovredne mozhe. Che so se te zhene lahko tako povzpele, bi se lahko ojunachile tudi druge. Krshchanstvo je zhensko emancipiralo, osvobodilo izpod barbarstva in ji pomagalo do chloveshkega dostojanstva. A ne za vedno, kajti prishla je revolucija. A tudi to bi lahko preprechili, che bi le bile zhenske drugachne, che bi pomislile na bodochnost chloveshtva, ki pochiva v rokah mater. Toda danes je voz zhe pregloboko zapeljal v jarek, da bi ga lahko samo po zaslugi dodelitve pravic spravili na pravi tir. Pravice si moramo shele zasluzhiti. Samosvoje poslanstvo zhenske brez dvoma she ni izpolnjeno. Sicer konchno stremi po njem, vendar pogosto v napachni smeri in z nerodnimi rokami. Ne bo ga dosegla s sovrazhnim nasprotovanjem mozhu, s tem da bo njegova razvedrila, ki ji jih njen spol prepoveduje, napravila za svoja in suzhenjsko posnemala njegove navade. Svoj pravi zhivljenjski cilj, postati mozheva zvesta sopotnica v veselju in zhalosti, njegova prijateljica in tovarishica, bo dosegla

samo tako, da bo stremela za izpopolnitvijo svojih naravnih darov. Mnogo nedolzhnih zhena bo najprej ostalo zlomljenih src, vse dotlej dokler ne bodo poklicani locheni od nepoklicanih. Toda vsako drevo, ki stremi v vishino, mora rasti in napredovati, mora najprej izlochiti svoje slabe sokove in odstraniti suhe veje, che zheli, da bi kasneje zoreli plodovi. Potrebno bo veliko muchencev, da se bo lahko ustanovilo novo verovanje, je svoje razmishljanje zakljuchila borka za zhenske pravice Marie.³⁴⁷

Zaradi nenadne poroke Allisterjeve sestre Winine je bila poroka med Marie in Allisterjem prestavljena. Marie tudi zboli, najbrzh za pljuchno tuberkulozo, zato odide k Allisterjevi teti Mrs. Maggie Mac Lennan v Edinburg. V njenem gradu jo prestrashi zloveshcha chrna roka, ki jo s svojimi ledenimi kremplji zgrabi za srce. Chrna roka naj bi se prikazala samo tistim chlanom gospodinjstva, katerim grozi nesrecha. Medtem Edith Reed obishche Allisterja, ki ji pove, da je ne ljubi in je ne bo porochil, ter ji ponudi denar. Ko mu Edith pove, da bo shla k njegovi materi in da prichakuje njegovega otroka, ji Allister obljubi poroko.

Dan za poroko med Marie in Allisterjem je nastopil, vendar Marie, ki je mochno shujshana in zaznamovana z bolezenskimi spremembami, od Allisterja ni dobila nobenih novic. Odlochena je, da bo Allisterju dala svobodo, vendar hoche od njega izvedeti resnico, zato odide v London. Marie se v dnevnku sprashuje, ali je dosegla to, za kar se je bojevala. Njena vest ji pravi da, cheprav uporabljena sredstva niso bila vedno prava. Graja novi svet in borke za zhenske pravice, ki so ravnale prehitro in tudi sama je bila vchasih prevech stroga, saj ni bila dovolj seznanjena s chloveshkimi slabostmi. Che naj se kdaj izpolnijo, morajo zhenske zahteve in pravice najprej pochasi narashchati. Upravichene zahteve naj bi bile izpeljane v korist mozh, ne pa s pomanjkanjem razumevanja in popustljivosti, kot je storila sama. Po zunanjih znachilnostih se “die Frau der Zukunft” ne bo bistveno razlikovala od idealne podobe zhenske vseh chasov. Njena notranja vsebina pa bo povsem drugachna. Iz ljubezni do mozha, ki ga ljubi, mu bo odpustila vse napake. Podpirala ga bo in mu stala ob strani, ne bo se obotavljala, da se mu preda, che si to zasluzhi. Ne zaradi brezsrchnosti ali prerachunljivosti, temvech zaradi zavesti pravice in nepravice lepshega spola. Vladarica antike je bila hetera, obdobja pred revolucijo kurtizana, v danashnjem chasu pa so to Marguerite Gauthier in njej podobne v preoblekah chastivrednih zhena, z instinkti vlachug. Vladarica 20. stoletja bo spodobno in poshteno dekle, ki bo ohranila svojo chistost iz preprichanja in ne zaradi slabo razumljene nedolzhnosti ali nezmozhnosti, da bi bila zaradi druzhbenih okolishchin drugachna; po zaslugi boljshe izobrazbe si bo zagotovila svobodo gibanja in mishljenja, vsaka njena “zhenska” lastnost bo razvita v najvechji meri. Marie je menila, da njena generacija ne bo dozhivela reshitve zhenskega in socialnega vprashanja, kajti delazmozhnost se ji ne zdi konchni cilj, temvech zgolj sredstvo na poti do cilja. Zheno naj bi osvobodilo vsega balasta, da se bo lahko posvetila svojemu pravemu poslanstvu, v celoti biti soproga in mati, brezpogojno in brez zadrzhkov, s svojimi mislimi in chustvi. Znova se moramo nauchiti razumevanja, kaj je “neprimerno” in ne kaj je “nespodobno”. Shele tedaj bomo izbrisale svoj greh do chloveshtva in se za eno stopnico priblizhale svetlobi. Sama se je poshteno borila in tudi che pade, v njej vlada mir. Za seboj ima zhivljenje, bogato z bolechinami in tudi z veseljem. V eni sami minuti je obchutila vech sreche kot drugi v pochasnem teku let.³⁴⁸

Allister se Marie izpove v dolgem in dramatichnem razgovoru. Resnice ji ni povedal, ker se je bal da bi jo izgubil, njegovo zhivljenje je bilo pekel. Che bi jo she kdaj videl, ne bi mogel izpolniti svoje odlochitve, da se zaradi otroka porochi z Edith. Odlochi se za takojshnjo poroko z Marie, ki pa je preprichana, da se Allister mora porochiti z Edith Reed. Ko ji Allister zagotovi, da tega ne bo mogel storiti, dokler bo ona zhiva, se Marie poslovi z besedami, da je njena zadnja zhelja, naj izpolni svojo dolzhnost do otroka. Marie odide v svoje stanovanje in se mirno zachne pripravljati na samomor, s katerim bo odreshila svojega zarochenca. Kupi morfij, odide z vlakom v Dover, kjer si v majhni podstreshni izbici vzame zhivljenje.

Leta 1907 je Kamila Theimer napisala knjizhico Antisemitismus u. Nationaljudentum / Ein arischer Beitrag zur Lösung der Judenfrage von Camilla Theimer. Knjiga Antisemitizem in nacionalno judovstvo (zhidovstvo) / Arijski prispevek k reshitvi zhidovskega vprashanja obsega 54 strani. Izshla je v samozalozhbi, v njej je naveden tudi podatek, da je Kamila Theimer takrat stanovala na Josefstädterstrasse 23 na Dunaju (v neposredni blizhini Theatra in der Josefstadt). Kljub temu da se je Kamila Theimer zavzela za sionistichno gibanje, je vsebina knjige brez dvoma sporna. V obshirnem povzetku je navedena v opombi.³⁴⁹ Velja dodati, da tudi pri Kreku lahko opazimo odklonilno stalishche do zhidovstva, ki se ga je navzel med shtudijem na Dunaju. Med drugim je bil antisemitizem znachilen tudi za duhovnega ustanovitelja avstrijskega krshchansko-socialnega gibanja, katolishkega politika in reformatorja, publicista in urednika chasnika Das Vaterland Karla von Vogelsanga (1818-1890). Krek je obchudoval tudi poglede Vogelsangovega naslednika, ustanovitelja in voditelja avstrijske Krshchansko socialne stranke in dunajskega zhupana, nasprotnika liberalizma, fascinantnega govornika in “ljudskega tribuna”, pravnika dr. Karla Luegerja (1844-1910), ki je antisemitizem uporabljal kot politichno orozhje v boju s svojimi nasprotniki. “To versko naziranje je zanj [op. za Kreka] dolgo vrsto let pravi krivec vsega gorja tako v politiki kakor tudi v kulturi. Proti socialni demokraciji se bo dolgo boril z ochitkom zhidovskega ochetovstva, pa tudi liberalizmu bo posojal vse napake zhidovskega znachaja,” pishe Ruda Jurchec.³⁵⁰

Kamila Theimer, Frauenarbeit in Osterreich, 1909

Habsburshka monarhija je poznala dolgo tradicijo antisemitizma, ki je v zadnjih desetletjih njenega obstoja narashchal tudi po zaslugi priliva vzhodnoevropskih priseljencev zhidovskega porekla. V zachetku 20. stoletja je v monarhiji zhivelo okrog 2 milijona Zhidov, ki so predstavljali okrog 4,5 % prebivalstva. Ko se je Zhidom po letu 1867 odprla mozhnost delovanja v svobodnih poklicih, v chasnikarstvu, literaturi, umetnosti, trgovini, banchnishtvu in industriji, se je pojavil gospodarski antisemitizem, ki ga zajel shiroke plasti prebivalstva in so ga izrabljali v politichne namene. Poleg gospodarskega in politichnega antisemitizem poznamo tudi rasni in verski antisemitizem. Rasni antisemitizem poudarja razliko med Zhidom in arijcem, verski antisemitizem pa razliko med Zhidom (pripadnikom zhidovske ali judovske vere) in kristjanom. Medtem ko so krshchansko socialni krogi pod Luegerjevim vodstvom od okrog 1885 poudarjali predvsem gospodarske probleme, je v istem chasu vodja nemshkega nacionalnega gibanja (vsenemcev) v Avstriji Georg von Schönerer (1842-1921) zagovarjal rasni antisemitizem, ki si je prizadeval za popolno izkljuchitev Zhidov. Za duhovnega ocheta rasnega antisemitizma velja francoski diplomat in pisatelj grof Joseph Arthur de Gobineau (1816-1882). Med vidnimi predstavniki avstrijskega antisemitizma sta tudi bila dunajski stolni kanonik dr. August Rohling (1839-1932), ki je leta 1871 izdal knjigo Der Talmudjude, in Adolf Josef Lanz (1874-1954), ki je nastopal pod pisateljskim imenom Jörg Lanz Liebenfels. Schönererjev radikalni antisemitizem je vplival na mladega Adolfa Hitlerja. Gospodarski in rasni antisemitizem sta imela veliko privrzhencev, vendar je bil med leti 1897 in 1914 opazen upad antisemitizma. Pri socialnih demokratih in nekaterih liberalnih politichnih skupinah so Zhidje zasedali vodilna mesta, mnogi Zhidi so sodili tudi med nemshke nacionaliste, kar je prav tako lahko prispevalo h Krekovemu nasprotovanju zhidovstvu. Pri politichnem antisemitizmu v primeru enachanje nekaterih politichnih skupin in programov z zhidovstvom (npr. stereotip o zhidovskem marksizmu in teorija o mednarodnem zhidovstvu oziroma judovstvu) lahko govorimo tudi o “antisemitizmu brez Zhidov”. Tudi knjigo Frauenarbeit in Österreich je Kamila Theimer izdala v samozalozhbi. Shtudija o zhenskem delu v Avstriji je izshla leta 1909 na Dunaju. Kamila Theimer je knjigo z iskrenim sposhtovanjem posvetila dedni princezi Theresi Schwarzenberg-Trauttmansdorff.

Morda ni na nobenem podrochju gospodarskega in socialnega razvoja 19. stoletje doseglo tako globokih in odlochilnih sprememb kot v zhivljenju zhene, je v uvodu v 252 strani obsegajocho knjigo zapisala Kamila Theimer. Samo tisti, ki namerno zapira ochi, lahko zanika obstoj zhenskega vprashanja. Kamila Theimer je poudarila, da se bo v knjigi omejila samo na njegovo obravnavo z gospodarskega stalishcha, ne bo pa se dotaknila etichnega stalishcha. Po avstrijskem shtetju iz leta 1900 je med 1.000 zhenami 439 zaposlenih, torej okrog 44 %.³⁵¹ Odstotek se je od takrat najbrzh she povechal. Razumljivo pripada pretezhen del zaposlenih zhena nizhjim druzhbenim plastem. Toda tudi predstavnice izobrazhenega srednjega sloja bodo zaradi sodobnih gospodarskih in socialnih razmer vedno pogosteje prisiljene prisluzhiti si sredstva za prezhivljanje. Omogochiti jim to na stanu primeren nachin je bil prvoten cilj t.i. zhenskega gibanja. Ne zheli obnavljati dovolj znanega boja meshchanskih bork za zhenske pravice za zhensko s srednje- in visokosholsko izobrazbo, ki se je konchal uspeshno. Po zaslugi privatne iniciative ustanovljene srednje shole so dobile pravico javnosti. Zhenske lahko obiskujejo medicinsko in filozofsko fakulteto, kmalu se jima bo pridruzhila tudi pravna fakulteta. Odprta jim je pot do docenture in dela v bolnishnici. Delajo v laboratorijih in lekarnah, najbrzh ne bo dolgo trajalo, da bodo v akademskih poklicih svojim moshkim kolegom vsaj nachelno enakopravne. Druge visoke shole, tehnika, visoka shola za agrikulturo, akademija likovnih umetnosti, jim danes she niso dostopne. Toda tudi to je samo vprashanje chasa. Z vechjim ali manjshim uspehom zhene danes delujejo v umetnosti in literaturi na vseh podrochjih. Prav tako skoraj ena tretjina vseh uchnih mochi na ljudskih sholah pripada zhenskam, da o privatnih uchiteljicah sploh ne govorimo. Zhenske so si priborile vstop tudi v drzhavne sluzhbe, poshto, zheleznico, policijo idr. Na strojepiske in stenografke, na knjigovodkinje in blagajnicharke lahko naletimo povsod, kjer je potrebno tovrstno pomozhno osebje. Zmaga na celi chrti. – V nasprotju z meshchanskimi zhenami si proletarskim zhenam pravice do dela ni bilo najprej potrebno izboriti. Da lahko od zore do mraka opravljash tezhka fizichna dela, se nikjer ni potrebno posebej boriti! – Trenutno dejansko obstaja samo she nekaj poklicev, v katerih ne bi delovale zhene.³⁵²

Knjiga Kamile Theimer se najbrzh uvrshcha v sklop ozhivljenega delovanja na podrochju delovne in socialne politike na zachetku 20. stoletja.³⁵³ V knjigi je 28 obsezhnih poglavij, ki prichajo o avtorichini obsezhni, vsestranski razgledanosti, ki je pritegnila tudi dr. Janeza Evangelista Kreka. Vsebina nekaterih poglavij krepko presega naslov knjige, ki je danes skorajda povsem pozabljena (nanjo se sklicujejo le redki preuchevalci polozhaja zhensk v Avstriji).³⁵⁴ V prvem delu knjige je opisala moralni in materialni polozhaj zhena v razlichnih poklicih v avstrijski polovici monarhije. Zanima jo shtevilo, polozhaj in delezh zhensk zaposlenih v dolochenem poklicu, njihovo razmerje do moshkih, potrebna shtudijska doba, njihov zasluzhek, mozhnosti za upokojitev, delovni chas, pochitek med delom, dopust itd. Pri navajanju podatkov je zelo natanchna, polno je statistichnih razpredelnic.

Zachela je s tistimi “inteligenchnimi poklici”, ki so zhenskam dostopni, z akademskimi poklici, zdravnicami, uchiteljskimi poklici, drzhavnimi uradnicami (poshtnimi uradnicami, pisarnishkim osebjem, zheleznishkimi uradnicami), pisateljskimi in novinarskimi poklici, likovnimi umetnicami, glasbenicami, igralkami. Dodala je tudi lekarnishke poklice, babice in negovalke. Drugo poglavje je posvecheno zhenskemu delu v samostanih. V njem opisuje posamezne cerkvene rede in njihove naloge. Sledi poglavje o zhenskem delu v poljedelstvu (chisto poljedelski obrati, vrtnarstvo, vinogradnishtvo, gozdarstvo), ki zaposluje lastnike obratov, druzhinske chlane, uradnike, nadzornike, sluzhabnike in dninarje. Dotakne se tudi uvoza in izvoza poljedelskih pridelkov, poljedelskih shol idr.

V chetrtem poglavju se je Kamila Theimer posvetila obrti, v petem trgovini in prometu vkljuchno z denarnishtvom, zavarovanjem in zdravstvenim varstvom, v shestem gostinstvu in v sedmem industrijski proizvodnji. Osmo, zelo obsezhno poglavje obravnava obrtna pravila in zdruzhenja. Sledijo poglavja o zhenskem rochnem delu, tovarnishkem delu in delu na domu. Oblike dela na domu je Kamila Theimer podrobno popisala po posameznih avstrijskih kronovinah in dezhelah. Podobno kot na Tirolskem naj bi bilo na Kranjskem delo na domu redko. Omenja samo oblachilno industrijo v Ljubljani, ki zaposluje okrog 30 delavk. Njihov delovni chas je od 10 do 12 ur, tedenski zasluzhek 5 do 10 kron, nimajo delovne knjizhice in niso zavarovane.

Dvanajsto poglavje je posvecheno industrijski proizvodnji na domu. Na Kranjskem se na primer z izdelovanjem lonchevine ukvarja 110 druzhin, letni promet je 44.000 kron. Gre za nacionalno, slovansko proizvodnjo, ki se je v 16. stoletju celo cehovsko organizirala. Nacionalna, prastara kranjska industrijska proizvodnja je tudi izdelava kovanih zhebljev v idrijskem okraju. Letno izdelajo 10 milijonov zhebljev v vrednosti 66.-70.000 kron. Zaposlenih je 300 zhebljarjev, od tega ena tretjina zhena. Delavnik je 14-16 urni, povprechni dnevni zasluzhek 1,40 krone. Ponekod je proizvodnja popolnoma rochna, ponekod tovarnishka. Med prastare, avtohtone industrijske proizvodne oblike sodi tudi izdelava suhe robe, poljedelskih in gospodinjskih pripomochkov, predvsem sit in shkafov, ki zaposluje 35.000 oseb obeh spolov. Letni promet je 280.000 kron. Kamila Theimer je priporochala potujochega uchitelja, ki bi kranjsko prebivalstvo seznanil z modernimi trzhnimi obichaji. V isti sklop sodi tudi izdelovanje shkafov v Bohinju in gospodinjskih pripomochkov v ljubljanskem okrozhju, ki zaposlujeta okrog 400 oseb. Zhenske tu delajo samo kot pomozhne delavke v prostem chasu, njihov povprechni zasluzhek znasha 40-50 vinarjev. Sitarstvo v Kranju in Kamniku zaposluje 6.000 ljudi, med njimi prevladujejo zhenske. Med najpomembnejshimi izdelki so rogoznice, koshare in klobuki. Vrednost celoletne proizvodnje je 1.600.000 kron, tedenski zasluzhek 4-6 kron. Med drugim omenja tudi pletarstvo s proizvodnjo v vishini 100.000 kron in 300 zaposlenimi, predvsem zhenami in dekleti, ki letno zasluzhijo 280-300 kron, izdelavo zhimnic, predilstvo in izdelavo platna, ki zaposluje zhene v prostem chasu in prinasha dodatni zasluzhek 60-100 kron letno, in rochno pletilstvo. Med avtohtone dejavnosti sodi tudi klekljanje chipk, ki se je razcvetelo zhe v 15. stoletju. Chipkarstvu se na Kranjskem posvecha 5.600 zhena, letna proizvodnja je 400.000 kron. Vechina chipkaric dela za trgovce. Dnevni zasluzhek 20-80 vinarjev je majhen, ker so poleg trgovcev soudelezheni tudi drugi komercialni vmesni chleni. Posebno poglavje je Kamila Theimer posvetila chipkarstvu v Avstriji. V njem razmishlja o izboljshanju pogojev domache proizvodnje nasploh, boljshem izobrazhevanju na strokovnih sholah, avstrijske razmere primerja s chipkarstvom na Sashkem, na Nizozemskem, v Italiji, Belgiji in Franciji. Sledi poglavje o zhenskem delu v rudarstvu in metalurgiji. V poglavju o sluzhkinjah v mestih in deklah na podezhelju opisuje delovno pogodbo, dolzhnosti sluzhkinj, njihov polozhaj in tezhave z njimi. V poglavju o trzhishchu delovne sile in posredovalnicah za delo navaja, da je povprashevanje po zhenski delovni sili za 10 % vechje od ponudbe.

Sledi poglavje posvecheno primerjalni analizi med posameznimi poklici (od 1890 do 1900 se je npr. shtevilo zaposlenih zhena v kmetijstvo dvignilo za okrog 4,25 %, v industriji za 1 %, v trgovini je naraslo za skoraj 20 %, v svobodnih poklicih za 31 %...). V poglavju o izobrazhevanju zhensk poudarja, da je le skromen delezh drzhavnih subvencijskih sredstev namenjen za zhensko izobrazhevanje. Podrobno opisuje deklishke shole in uchne programe na posameznih sholah. Devetnajsto poglavje je v glavnem posvecheno zhenskim napakam. Kamila Theimer je opazila napake v znanju, znachaju, obnashanju in vzgoji, ki segajo od vrtca dalje. Opozarja na razlike med mestom in podezheljem. Zavzela se je za obrtne shole za zhenske s primernim uchnim programom in za gospodinjske shole in techaje, ki jih bo pripravilo ministrstvo za javna dela. Podrobno opisuje kakshni so njihovi nameni, trajanje in pomanjkljivosti. Naslednje poglavje je v celoti posvecheno deklishki vzgoji. Kamila Theimer opisuje vzgojne pripomochke od najzgodnejshe dobe, kakshne vzgoje so otroci delezhni v vrtcu in osnovni sholi, obshirno govori o vseh uchnih predmetih. Nujno se ji zdi uvesti obvezen kmetijski pouk v osnovnih sholah po dezheli, pishe, kaj naj bi obsegal in kakshni naj bi bili prichakovani cilji. Potrebno se ji zdi reformirati tudi pouk rochnega dela v mestih, uvesti obvezen gospodinjski pouk v zadnjem sholskem letu v mestih idr. Vse potrebe po reformah je Kamila Theimer tudi utemeljila. V enaindvajsetem poglavju se je zavzela za sposhtovanje numerusa claususa (dolochenega, omejenega shtevila) za zhene v raznih inteligenchnih poklicih. Dvaindvajseto poglavje govori o begu s podezhelja in razlichnih poskusih, da bi ga preprechili, na primer o nachrtovanem sploshnem socialnem zavarovanju, higiensko neoporechnih bivalnih naseljih, pospeshevanju kmetijstva z odpravljanjem zaostalosti, napredkom tehnike in predvsem s strokovno izobrazbo. Zavzame se za uvedbo kmetijskega pouka v osnovnih sholah in za uvedbo zhenskih strokovnih shol za poljedelstvo in vrtnarstvo, za zadruzhnishtvo, gojenje chistokrvnih plemenskih zhivali, podeljevanje nagrad za vzorne obrate po francoskem in nizozemskem zgledu itd. V triindvajsetem poglavju se je posvetila vprashanju sluzhichadi in poslov. Potrebni se ji zdijo nov pravilnik za vso drzhavo, nachrtovano sploshno socialno zavarovanje za podezhelske in mestne posle, pokojninsko zavarovanje in pravshnje strokovne shole za posle. V naslednjih dveh poglavjih razmishlja o zhenskem delu v obrti in delu na domu. Tudi tu ob problemih nakazuje reshitve. Sledi poglavje o obrtnem pouku in vajenishtvu, v katerem se zavzame za subvencionirano vajenishko dobo. V predzadnjem poglavju navaja nekatere napotke za izboljshanje gospodarstva. Po francoskem zgledu bi bilo na primer treba ustanoviti osrednji urad za zhensko delo, ki naj bi pripadal socialnopolitichnemu oddelku na trgovskem ministrstvu, vodila pa naj bi ga kvalificirana zhenska.³⁵⁵

V zadnjem poglavju Kamila Theimer razmishlja o zhenskem gibanju in zhenskem vprashanju. Poglavje je zanimivo, ker nam pomaga razbrati njen nazor glede zhenskega vprashanja. Podrobnejsha analiza pogledov Kamile Theimer na zhensko vprashanje bi najbrzh lahko pokazala, da je zastopala nekoliko preoblikovane nazore meshchanskega zhenskega gibanja.³⁵⁶ Poleg nekaterih naprednih v njenih delih zasledimo tudi zelo konzervativna stalishcha.

Kamila Theimer ugotavlja, da si je v Avstriji moderna zhenska za razliko od Anglije in Amerike zhelela poklicev, ki so primernejshi za moshke. Pred nekaj leti je bilo zhensko vprashanje v krogih bork za zhenske pravice omejeno na vprashanje shtudija. Zdaj je prodrlo mnenje, da brezpogojna dostopnost visokosholskega shtudija she ne pomeni zadovoljive reshitve zhenskega vprashanja. Takshnemu enostranskemu pojmovanju zhenskega vprashanja nasprotuje tudi zgodovina, saj se je moshko in zhensko delo zachelo lochevati zhe pri primitivnih kulturnih stopnjah. Pri nomadih je mozh moral skrbeti za zhivino, zhena je prevzela vsa ostala dela. Takshno delitev dela je ohranil tudi srednji vek. Mozh je ustvarjal in pridobival, zhena je prejemala, uporabljala in delila tisto, kar je ustvaril mozh. Njena edina produktivna dejavnost je bila izdelovanje oblachil. Po zaslugi vechstoletnega enostranskega dela so zhene razvile znachilnosti, zaradi katerih so predestinirane za opravljanje nekaterih poklicev, kar potrjuje tudi misel velikega prvoborca za zhenske pravice Johna Stuarta Milla: “Zhenska nadarjenost je na sploshno bolj praktichnega znachaja”. Zhensko gibanje naj bi naravni razvoj poklicnih dejavnosti zhena oviralo samo zachasno. Nihche ne sme danes zhenske nachelno izkljuchevati iz dolochenih poklicev. Enaka pravica za vse. Toda prav tako ne bo nihche silil zhenske v eno samo smer, ki bi nasprotovala njihovi individualnosti in nadarjenosti. Dosedanji dosezhki zhensk v intelektualnih poklicih znatno zaostajajo za prichakovanji. Ni mogoche zanikati vidnih dosezhkov zhena na chisto duhovnem podrochju, prav tako ne specifichno zhenske smeri razmishljanja, ki se razlikuje od moshke. Z izjemo psiho-filozofskih spisov niso zhenske ustvarile nichesar, chesar ne bi mogli na enak nachin ali she boljshe ustvariti mozhje. Famozna nordijska teorija o chistosti ne izvira iz zhenskih mozhganov, temvech je delo Björsona, prav tako je veliko delo o materinskem zavarovanju napisal moshki, Louis Frank, cheprav je takshno delo prva terjala zhenska, Paolina Schiff. Manjka nekaj absolutno novega. Moderna zhena ni uspela ustvariti specifichne zhenske duhovne kulture, temvech jo je obogatila s specifichnim zhenskim vlozhkom. Rok je zhe zdavnaj minil, toda do sedaj ni bilo videti niti skromnih nastavkov. Zhensko gibanje je ostalo sterilno, na duhovnem podrochju ni povechalo kulturnih dobrin, na gospodarskem je vplivalo samo na znizhevanje cen in pomnozhilo strojno delo.

Reakcija zato ni izostala. Vedno vech glasov govori za to, naj se zhene posvetijo predvsem tistim podrochjem, kjer ustvarjajo prave dobrine in kjer njihovih sposobnosti ne morejo nadomestiti moshki. Zhensko vprashanje je zhivljenjsko pomembno vprashanje socialnega telesa, nemogoche ga je enostransko reshevati z zhenskega stalishcha. Prizadevanje za zashchitne zakone za zhenske je bil prvi korak k zdravi reshitvi zhenskega vprashanja. Na podrochju tovarnishkega dela so teorijo o enakopravnosti spolov privedli do absurda. Zhena, ki se je po zatonu cehov zachela uveljavljati v obrti, je po uvedbi strojev znova stopila v gospodarsko zhivljenje. Za upravljanje strojev zadoshcha omejeno predznanje. Odlochilni dejavnik ni kvalificiranost, temvech cenenost delovne sile. Prva tovarna s strojnim delom je bila bombazhna predilnica iz 1768 v Angliji, ki je zaposlovala predvsem delavke. Ni trajalo dolgo, da je zhensko delo v tovarnah postalo sploshno. Neznanske slabosti so prisilile razne vlade, da so odstopile od “Manchesterske doktrine” “laisses aller, laissez faire” (fr. “pustite, naj dela vsak, kar hoche, naj gre vse po svoji poti”, geslo gospodarskega liberalizma, ki zagovarja svobodno konkurenco in nevmeshavanje v gospodarski razvoj)³⁵⁷ in izpolnile socialistichne zahteve po posebnih zakonih za delavke, ki so bili v interesu ljudskega socialnega skrbstva. Statistichno je dokazano, da delo v tovarni bolj shkodi nezhni zhenski konstituciji kot moshkemu. Na 100 obolenj delavcev v razlichnih panogah pride 139 obolenj delavk. She slabshe je z moralo. Izmed vseh oblik proizvodnje se je veleindustrija najbolj oddaljila od druzhine. Nikakor se ne more navezati na druzhino kot enotno proizvodno skupnost. Prednost daje fluktuaciji prebivalstva, z zgodnjo samostojnostjo in nochnim delom je bolj kot pa z zachasnim nezadostnim plachilom poskrbela za zanichevanje monogamne morale. V tkalnicah chesane preje v Alzaciji so na primer za dnevno delo plachevali 1.000 mark, za nochno delo preko 2.000 mark. Z roko v roki s tem gre tudi povechanje umrljivosti dojenchkov. Ko je v Angliji nastopila nezaposlenost zaradi pomanjkanja bombazha je namesto prichakovanega povechanja umrljivosti otrok prishlo do njenega zmanjshanja. Danes se v Angliji in Franciji samo she ekstremne feministke iz principialnosti branijo pred zakonsko zashchito delavk. Kot recheno je posebna zakonska zashchita delavk samo prvi korak k posebni zashchiti zhenskega spola nasploh. Jasno viden proces spreminjanja razmerij med spoloma pri narodih evropske kulture she dolgo ne bo zakljuchen. Ta proces ne poteka v ravni temvech v cikcak-liniji. Za vse chase je najverjetneje postalo nemogoche, povrniti se k staremu zhenskemu idealu nemshke gospodinje, katere obzorje in delokrog sta bila omejena na domache ognjishche. Prav tako neverjetno je tudi udejanjenje feministichnih utopichnih predstav. Socialni polozhaj zhena bo vedno pogojen s sploshnimi gospodarskimi in

politichnimi razmerami chasa, v katerem zhivijo. Na razmerje med spoloma bodo bistveno vplivali tudi poseben znachaj posameznih narodov ter njihove moralne in religiozne predstave. Odstopanja bodo povzrochale tudi razlike glede na polozhaj ali razred znotraj posameznih narodov. Odlochilen za polozhaj zhena v chloveshki druzhbi pa bo vedno njihov delezh v gospodarskem delu. Njihov socialni polozhaj bo toliko boljshi kolikor vechje in shtevilnejshe bodo pozitivne vrednosti, ki jih zhene ustvarjajo ali pomagajo ustvarjati. Povratek zhena vseh druzhbenih slojev k produktivni dejavnosti ni nujno potreben samo z vidika narodnega gospodarstva, temvech je tudi v najbolj lastnem interesu zhensk. Svet je postal realistichen in bo ne glede na nasprotne trditve iz dneva v dan bolj realistichen.

Tisto, kar je najbolj koristno, je tudi najbolj cenjeno. Produktivni delovni razredi so tisti, ki so v prvi vrsti omogochili zheni, da se je lahko izzhivela kot zhena. Dobra obrtna in poljedelska predizobrazba sta najboljsha dota. Kmetici in delavki v obrti po poroki ni treba opustiti svojega dela tako kot uradnici. Vrtnarstvo, gojenje drobnice in mlekarstvo ter pravshnje obrtno delo ne vplivajo tako razkrajajoche na druzhino in unichujoche na zdravje kot veliki strojni obrat. Statistichni podatki so v teh poklicih pokazali najvechji odstotek sklenjenih zakonov in najmanjsho stopnjo umrljivosti. Osvojitev enega moshkega poklica za drugim ne pomeni bogatitve nashe celostne kulture, temvech bo imelo eno samo gospodarsko posledico, da bodo v doglednem chasu trije zasluzhili tisto, kar danes zasluzhi eden.

Cilj razumne socialne politike mora biti, zheno ponovno vrniti druzhini, ne pa jo vedno bolj izrinjati iz doma. Bolj ko bo zhena vzgajana v tekmico mozhu, bolj se bodo zmanjshevale mozhnosti, da si bo oblikovala dom. Che pa bo zhena pomagala ustvarjati resnichne vrednosti v skladu s svojimi naravnimi dispozicijami, ne bo povechevala samo seshtevka celostne kulture, temvech se bodo po zaslugi zvishanja blaginje zvishale tudi mozhnosti za poroko. Individualni dom, ne penzion in otroshka kasarna, je in bo ostal zadnji cilj civilizacije.³⁵⁸

Za dolgim naslovom “Bericht über die auf Veranlassung und mit Unterstützung eines hohen k. k. Ackerbauministeriums unternommene Studienreise nach Deutschland und Belgien zwecks Erhebung der ländlichen Wohlfahrtspflege und des ländlichen Hauswirtschafts-Unterrichtes daselbst mit einem daranschließenden Expose über die bei uns diesbezüglich zu ergreifenden Maßnahmen von Camilla Theimer,” se skriva knjizhica oziroma broshura, ki je izshla leta 1911 na Dunaju (tisk: Richter & Springer, Wien XV, Staglgasse 10). Naslov bi se v slovenskem prevodu lahko glasil: Porochilo o shtudijskem potovanju po Nemchiji in Belgiji, ki je potekalo na pobudo in ob podpori ministrstva za poljedelstvo z namenom pospeshevati socialno skrbstvo in nego ter pouk gospodinjstva na dezheli, s prilozhenim ekspozejem o ukrepih, ki bi jih kazalo prevzeti – napisala Kamila Theimer. Zalozhnik knjizhice je bilo drushtvo Landwirtschaftlichen Reichs-Frauenvereinigung (Poljedelska drzhavna zhenska zveza). Kamila Theimer je na 52 straneh podrobno popisala svoje 39-dnevno potovanje (14. avgust – 22. september 1910), ki je zajelo vrsto nemshkih in belgijskih mest, Koblenz, Köln, Düsseldorf, Düren, Aachen, Bruselj, Karlsruhe, München idr. Obiskala je razlichne shole, zavode in ustanove, gospodinjske shole, potujoche gospodinjske shole in shole za rochna dela, kuharske shole, vrtnarske shole, techaje, seminarje, bolnishnice, drushtva za nego bolnikov in ljudski blagor, za nego dojenchkov, otroshke vrtce, centralo Rdechega krizha, zveze strezhnic, penzionate idr. Socialno skrbstvo na dezheli je Kamila Theimer razdelila v naslednje sklope: nego bolnikov, skrb za dojenchke in otrochnice, skrb za tuberkulozne bolnike in skrb za otroke. Nego bolnikov nadalje v pravo nego bolnikov, prostovoljno pomoch, v njuno kombinacijo in techaje ter predavanja. V porochilu natanchno opisuje posamezne organizacije, njihove financhne temelje, na kakshnih nachelih delujejo, kakshna izobrazba vlada v njih, ocenjuje njihovo uspeshnost, veliko pozornost je posvetila organiziranosti sholskega pouka. Opisi potovanja so razdeljeni v shtiri sklope: Belgija, Prusija, Baden in Bavarska. Belgijo ima glede gospodinjskega pouka za vzorchni primer. Kar zadeva ureditev socialnega skrbstva meni, da bi se v Avstriji lahko zgledovali po Nemchiji, vendar bi morali paziti na lokalne razmere.

Kamila Theimer, Studienreise nach Deutschland und Belgien..., 1911

Dalech najbolj zanimiv je del ekspozeja, ki govori o gospodinjskem oziroma kmetijskem pouku. Za pouk kmetic v Avstriji doslej ni bilo poskrbljeno, je zapisala Kamila Theimer. V vsaki dezheli deluje ena ali vech dezhelnih gospodinjskih shol, kmetijske organizacije pripravljajo gospodinjske potovalne techaje, a vse to je samo kaplja v morje. Pretiravali bi, che bi trdili, da se povprechna kmetica spozna na kuho ali na racionalno vodenje gospodinjstva, da ne govorimo o zdravstvenem varstvu, vzgoji perutnine, pridelavi mleka, vrtnarstvu. Takshno stanje je nevzdrzhno in nevredno kulturne drzhave.

Pridobivanje sploshnega gospodinjskega znanja mora biti, tako kot v Belgiji, obvezno in hkrati neobvezno. Che zhelimo, da bodo v prihodnosti zhene in dekleta najprej pridobile osnovno znanje gospodinjstva, mora postati pouk gospodinjstva obvezen, kar je mogoche zgolj v okvirih obvezne shole. Po belgijskem vzoru bi obvezen pouk gospodinjstva morali uvesti v osmi razred. Pravshni gospodinjski pouk bi se odvijal dvakrat tedensko po dve do tri ure in bi obsegal osnovne pojme o kuhi, vzdrzhevanju kuhinje in stanovanja, pranju in likanju. Tam, kjer je na razpolago sholski vrt, lahko v primernem letnem chasu obsega tudi gojenje pomembnih vrtnin. Che sholska kuhinja ni na voljo, se mora poiskati primeren prostor. Praktichnemu delu bi se morala pridruzhiti tudi ena ura teoretichnega pouka s pomochjo primerno sestavljenega berila, kot na primer na Badenskem. Avstrijski uchbeniki so po svoje lahko kar ljubki, a so neprimerni za praktichno zhivljenje, zlasti na dezheli, je bila preprichana Kamila Theimer.

Podobnega mnenja je bila Kamila Theimer tudi glede potujochih gospodinjskih techajev. Idealno obliko predstavljajo tri do shtirimesechni potovalni techaji, ki bi posredovali po mozhnosti solidno strokovno izobrazbo. Che bi vztrajali pri njih, potem se bo nekaj deklet nauchilo dolochati kolichino mashchobe v mleku, vechina pa tako kot doslej ne bo poznala allgäuskega molznega sistema niti po imenu in ne bo vedela, da mleko lahko ostane svezhe samo v chistih posodah. Zato je Kamila Theimer za zachetek predlagala uvedbo shest- do osemtedenskih potovalnih techajev, ki morajo poleg pouka kuhe in gospodinjstva vsebovati tudi pouk vrtnarstva, mlekarstva in zhivinoreje. Pouk kuhanja ima na dezheli vedno samo en uspeh: dekleta gredo v mesto za sluzhkinje in tam uporabljajo novopridobljeno znanje. Uspeh je torej ravno nasproten od prichakovanj. Zato mora biti pouk kuhanja kar se da enostaven in strogo prilagojen potrebam kmechke kuhinje. Shest do osemtedenski techaj razumljivo lahko nudi samo najnujnejshe iz vseh podrochij, kar pa bi bil zhe velik napredek glede na sedanje razmere. Ni mogoche verjeti, koliko se ob dobri volji da spraviti v shest do osemtedenski techaj, she zlasti che se pouk raztegne od 7. ure zjutraj do 5. ure popoldne. Kot glede trajanja bo v zachetku treba napraviti nekaj kompromisov glede prizorishcha techajev in uchnih pripomochkov. Ni potrebno, da bi se vsak potovalni techaj odvijal na kmetijski sholi ali bi bil prikljuchen gospodarskem obratu. Pouk vrtnarstva lahko poteka pozimi samo na teoretichni ravni, koshchek vrta pa se lahko najde kjerkoli. Pouk o reji perutnine je tako in tako skorajda popolnoma teoretichen, osnovne pojme molzhe oziroma potrebne prijeme lahko uchiteljica prav dobro pokazhe tudi na molznem kozlu. Kasneje bi prav gotovo lahko poiskali ustrezhljivega kmetovalca, ki bi za preizkus v zhivo dal na razpolago svoj hlev in zhivino. Ko se bodo techaji enkrat udomachili – kar se bo zagotovo zgodilo zelo hitro – bi jih lahko podaljshali in izoblikovali. Treba je samo zacheti in zachetek ne sme biti pretezhak.

Poleg potujochih gospodinjskih techajev bi bili potrebni tudi posebni krajshi techaji. Strokovne uchiteljice – morda tudi strokovni uchitelji – bi morali celo leto potovati po dezheli in prirejati dvo-do petdnevne techaje za kmetice o zelenjadarstvu, reji perutnine, mlekarstvu, uporabi sadja in zelenjave, kot se to dogaja v Belgiji in sedaj tudi na Badenskem. Razumljivo se je tudi tu treba omejiti na osnovne pojme, ob zakljuchku pa, tako kot v tujini, razdeliti natisnjena navodila, da se ne bi znanje pozabilo in ga bo moch obnavljati. Ta metoda se je, povsod kjer so jo uvedli, sijajno obnesla, zato je skrajni chas, da z njo prichnemo tudi pri nas. Kot vabo bi predavanjem lahko pridruzhili tombolo ali plesni krozhek. Pri izbiri sredstev ni treba biti prevech izbirchen, che gre za dober namen. Che bo cilj dosezhen, je vse ostalo postranska stvar, konchno pa tombola tudi ni zlochin.

V enaki meri kot je bila za vpeljavo potovalnih techajev vseh vrst, je Kamila Theimer nasprotovala ustanavljanju kmetijskih ali gospodinjskih shol tam, kjer te niso nujno potrebne kot sredishcha techajev, na primer v Dalmaciji, ali ne sluzhijo za izobrazhevanje uchiteljic. Z denarjem za ustanovitev in vzdrzhevanje takshne shole bi lahko organizirali neshteto potovalnih techajev in posredovali kmetijsko in gospodinjsko izobrazbo shirokim skupinam ljudi, ki jo tako nujno potrebujejo. Chlovek mora biti zelo bogat, da lahko denar investira v kamenje. Najprej je treba poskrbeti, da je na voljo dovolj kruha, shele nato velja misliti na nabavo deserta.

Eno najtezhjih vprashanj kmetijskega in gospodinjskega pouka je brez dvoma vprashanje strokovnih uchiteljic. Do sedaj je bil organiziran en seminar za izobrazhevanje uchiteljic v Otterbachu pri Schärdingu, iz katerega bodo prishle prve uchiteljice shele chez dve leti. Do takrat pa si je treba pomagati drugache, kajti shtevilo v tujini izobrazhenih uchiteljic ne zadoshcha. Ne preostane drugega, kot da kandidatke obiskujejo vechmesechne gospodinjske techaje na eni izmed obstojechih gospodinjskih shol in vech specialnih techajev. Primerno izdelane uchne knjige in navodila bi za zachetek morala zadoshchati. Tudi v Belgiji in Nemchiji so zacheli tako in so shele potem, ko so razpolagali s praktichnimi izkushnjami, dolochili dokonchni uchni program.

Zaradi varchevanja bi gospodinjski pouk na osnovnih sholah zelo verjetno lahko zaupali tamkajshnjim uchiteljicam. Pritegnili bi lahko tudi uchiteljice industrijskega pouka. Uchni program, ki bi ga morale obdelati, naj bi bil najmanj trimesechni techaj, eventuelno dvomesechni techaj, vendar s shtiritedenskim ponavljalnim techajem med naslednjimi pochitnicami. Zato bi morali na primer dati uchiteljicam vsako leto mesec dni pred zachetkom pochitnic ali shole dopust, med pochitnicami pa bi morale znova opraviti shtiritedenski pochitnishki techaj. Na ta nachin bo izgubljen samo en mesec uchne obveznosti, ki ga ne bo pretezhko nadomestiti. Pod tem minimumom se je nemogoche polotiti izobrazhevanja, che ne zhelimo, da bi vsa akcija zhe od zachetka dobila pechat diletantstva. Zagotovo ni za to, da bi s postavljanjem neizvedljivih zahtev vso akcijo onemogochili, vendar se pod dolochen nivo ni mogoche spustiti, je poudarila Kamila Theimer. Dodala je, da bi tudi za izobrazbo strokovnih uchiteljic v prvi vrsti morali pritegniti osnovnosholske uchiteljice, ki so pedagoshko izsholane, navajene pouchevanja in imajo dobro sploshno izobrazbo. Vse te lastnosti so, che zhe ne nujno potrebne, pa vsaj izredno koristne za strokovne uchiteljice na dezheli, ki so, tako kot njihove kolegice na osnovnih sholah, poklicane posredovati izobrazbo shirokim krogom ljudi in delovati vzgojno v najboljshem pomenu besede. Vzgaja in izoblikuje lahko samo tisti, ki je bil sam delezh vzgoje.

Poleg dobrega uchbenika, navodil in uchbenika za uchiteljice bi na osnovnih sholah pri gospodinjskem in kmetijskem pouku potrebovali tudi knjizhice za uchenke, kot so “Manuels” (prirochniki), ki jih uporabljajo v Belgiji. Isto velja tudi za potovalne techaje. Uchno gradivo mora vsebovati vse najnujnejshe in biti lahko razumljivo. Debele knjige berejo samo nekateri, kmetje pa gotovo ne. Kratka navodila na dveh ali treh straneh so vedno dobrodoshla.

Ob zakljuchku si je Kamila Theimer dovolila razgrniti vrsto koristnih predlogov, ki strogo gledano ne sodijo v okvire izborazhevanja, a so v tesni zvezi z njim. Med potovanjem po Nemchiji je namrech naletela na vrsto stvari, ki bi v Avstriji zagotovo dozhivele uspeh. Najprej so to javni kuharski techaji v mestih. Ob pomanjkanju vsakrshnega znanja o nauku o zhivilih in prehrani ter o plemeniti umetnosti kuhanja, ki je znachilno za nashe revnejshe ljudske plasti, bi prehranjevanje na ta nachin lahko spravili na primeren nivo in nekoliko nasprotovali posledicam podrazhitev.

Prav tako bi bila nujna intenzivnejsha uporaba (recikliranje) sadja in zelenjave. Avstrijo Nemchija na tem podrochju dalech prekasha. Che je veliko sadja, pri nas z njim krmijo svinje, ker ga ne znajo predelati. Sadje, tudi odpadlo sadje, je potrebno uporabiti za stalno narashchajoche konzume (prodajne zadruge). Odpadlo sadje se uporablja predvsem za proizvodnjo alkohola, ki bi jo z njenim predlogom lahko omejili, s tem pa tudi uzhivanje alkohola.

Gozdne sadezhe bi lahko predelovali v dzheme in sokove, kar je lahko izvedljivo z novimi nemshkimi stroji, pri tem pa ni potrebno, da bi povsod postavljali nove industrijske obrate. Isto velja tudi za dren in samorasle smokve v Dalmaciji in na istrskih otokih. Namesto da bi jih tako kot doslej pustili zgniti, bi iz drena lahko pripravili okusen dzhem, in smokev pa marmelade in dusheno sadje. Lotiti se velja tudi pridelave sadja brez sladkorja za diabetike, kot to zelo uspeshno delajo v Gandersheimu. Kljub vsem pogojem za lastno proizvodnjo se vse te stvari uvazhajo za velik denar. V isti sklop sodi tudi mozhnost kandiranja kranjskih melon in sushenja drobnega gozdnega sadja.

V Wiesbadnu je Kamila Theimer slishala za lekarnarja, ki mu je s posebnim krmljenjem uspelo vzgojiti vrsto kokoshi, katerih jajca vsebujejo osemkrat vech zheleza kot obichajna. Jajca so namenjena tistim slabokrvnim, ki zheleza ne morejo ali zhelijo jemati v obliki zdravil in so primerna zlasti za otroke in starejshe. Primesi h krmi ji lekarnar razumljivo ni izdal, kemiki pa bi skrivnost zagotovo zlahka razvozlali.

Kmetijska panoga, ki je v Nemchiji v polnem razcvetu, v Avstriji pa je povsem zanemarjena, je vzreja rac, ki se je izkazala za bolj donosno kot svinjereja. Raca je skromna, neizbirchna zhival, ki se jo lahko goji povsod tam, kjer sta na voljo voda in odpadki. Zakaj torej ne bi v vodnatih predelih uvedli vzreje rac kot industrijsko panogo.

Predilnic in tkalnic ne bi mogli imeti za kmetijsko proizvodnjo, prej za klasichno hishno proizvodnjo podezhelanov. Kjer bi rochno predilstvo in tkalstvo morala tekmovati s strojnim delom, zagotovo ne bosta prezhivela, zato ni mogoche zagovarjati njune vpeljave. Obstaja pa vrsta izdelkov, ki predstavljajo dober dodaten zasluzhek kmechkemu prebivalstvu in jih ne bi mogli enako kvalitetno izdelati s stroji, predvsem tekstilni izdelki za uporabo v kuhinji in kopalnici. Njihovo izdelavo bi morali uvesti povsod tam, kjer se prebivalci ne morejo prezhivljati s kmechkim delom. Badenski “Frauenverein” je pripravljen dati na razpolago potujocho uchiteljico in opremiti industrijsko proizvodnjo. Celotni stroshki za uchiteljico, opremo in zbirko vzorcev bi bili okrog 3.000 kron. Glede prodaje si ni treba delati nobenih skrbi. Gre za izdelke, ki so neprestano v uporabi in bodo vedno ohranili trzhno vrednost. Pri ponovnem uvajanju predilstva in tkalstva ni moch spregledati tudi etichne strani.

Kamila Themier je med shtevilnimi ustanovami, ki jih je videla v tujini, zhelela opozoriti na svetovalno sluzhbo v Münchnu, ki jo kazhe nujno uvesti tudi v Avstriji. Drobna gospodinjska pomozhna orodja so v Avstriji mnogo manj poznana kot v tujini. Lupilnik za sadje in zelenjavo ima vsako nemshko gospodinjstvo. Zaradi visokih carin za zhelezo je proizvodnja tovrstnih pripomochkov v Avstriji redka ali draga, tuji izdelki pa so oblozheni z visokimi uvoznimi carinami. Ko bo njihova uporaba sploshna, se bo kakshna firma odlochila za njihovo izdelavo, kar bi bilo zelo zazheljeno. Lupilci na primer olajshajo delo in imajo tudi direkten vpliv na prehranjevanje. Znano je, da se najvech beljakovin pri krompirju, jabolkih idr. nahaja pod lupino in jih zato z navadnim nozhem odstranimo. Isto velja za celo vrsto prehrambenih preparatov (sladna kava, korenike lushtreka idr.), ki jih kmechko prebivalstvo zhal ne pozna. Solidna svetovalna sluzhba je zato potrebna in z njeno vpeljavo se ne kazhe obotavljati.

Bralci se nedvomno sprashujejo: vse to je zelo lepo in dobro, toda kdo bo vse to ustanovil in predvsem plachal, je poudarila Kamila Theimer. Vprashanje je upravicheno, odgovor nanj pa ni tako tezhaven kot se zdi. Sama ga je nakazala zhe pri pretresu socialnega skrbstva. Kot pri poravnavi stroshkov za ustanove socialnega skrbstva, morajo tudi pri pouku in narodnogospodarskih ukrepih sodelovati vsi interesenti, drzhava, dezhele, obchine, kmetijske organizacije in neposredno udelezheni. Nasprotuje pa t.i. drzhavnim akcijam. Poudarila je, da nich ne demoralizira bolj, kot che ljudem vedno vse podarimo. Zagotovo jim je treba pomagati, predvsem pa se morajo nauchiti, da si bodo pomagali sami. Nich ne bi bilo bolj zgresheno, kot da bi drzhava vse napravila in plachala sama. Drzhava naj nudi potrebne podpore, izpeljavo akcije pa naj prepusti drugim, v tem primeru novoustanovljeni “Landwirtschaftliche Reichsfrauenvereinigung” (Poljedelska drzhavna zhenska zveza), ki je v svoj statut zapisala, da je njena naloga vpeljava socialnega skrbstva in gospodinjskega pouka na dezheli. Za to poleg financhnih govorijo tudi upravno-tehnichni razlogi. Da bi se drzhava lahko podala v tako velikopotezno akcijo, bi morala takoj ustanoviti poseben odsek. Dobro vemo, koliko bi to stalo. Upravno-tehnichno vprashanje pa je, kateremu ministrstvu bi prikljuchili novoustanovljeni odsek. Socialno skrbstvo sodi pod ministrstvo za notranje zadeve, pouk osnovnosholskih uchiteljic in uchenk pod ministrstvo za sholstvo, vecherni gospodinjski techaji za delavke, techaji predilstva in tkalstva pod ministrstvo za delo, samo poljedelski izobrazhevalni techaji in mogoche novoustanovljene zadruge po dezheli pod ministrstvo za poljedelstvo. Prva prepreka na poti do oblikovanja takshnega odseka bi bil torej spor glede pristojnosti med shtirimi ministrstvi. Vprashanje je, che bi ob znani hitrosti nashega administrativnega delovanja lahko prishlo do odlochitve. Vse to bi odpadlo, che bi izpeljavo prenesli na Poljedelsko drzhavno zhensko zvezo. Ta bi stroshke centralne pisarne v veliki meri poravnala sama, kar ji ne bo tezhko po zaslugi prihodkov od chlanarin in prirejanja praznovanj. Na vsak nachin bi drzhavna subvencija Poljedelski drzhavni zhenski zvezi komajda zadoshchala za letne dohodke dvornega svetnika, ki bi ga bilo treba postaviti v vodstvo odseka. Ostale drzhavne podpore bi bile vsakich posebej namenjene za dolochene namene, njihova vishina bi bila dolochena vnaprej. Drzhava bi na primer namenilo toliko in toliko za eno uchiteljico, toliko za en techaj, za eno bolnishko negovalko, za en zaboj zdravil idr. in to samo potem, ko bodo preostali dejavniki zhe prispevali svoj delezh k vzdrzhevanju uchiteljice ali bolnishke sestre. Na ta nachin bo Poljedelska drzhavna zhenska zveza prisiljena k delovanju in ne bo nevarnosti, da bi se vse skupaj zamochvirilo. Vsekakor bi morala zveza imeti moch, pritegniti druge faktorje k plachevanju njihovih prispevkov. Poleg cenenosti in enostavnosti ima takshna metoda she eno prednost: zagotovoljena je potrebna nazornost in prilagodljivost v specifichnih lokalnih razmerah. Razlichni odlochilni faktorji v posameznih kronovinah bodo zagotovo prispevali sredstva samo za nekaj, kar bo njim v prid in kar bo preprechilo vsakrshno enostransko dekretiranje. Razumljivo morajo ti faktorji dobiti pravico do svojih chlanov v nadzornih odborih oddelkov, techajev itd. Tudi poroshtvo za starostno zavarovanje uchiteljic, posvetnih negovalk idr. bi morala prevzeti drzhava; ko bo akcija urejeno potekala, bo dovolj uchiteljic, da bodo lahko utemeljevale kreiranje lastnega statuta. Pri osnovnosholskih uchiteljicah mora biti popolnoma uposhtevana njihova delovna doba, delezhne morajo biti vseh prednosti, ki jim pripadajo. Che bi na to pozabili, ne bi mogli obdrzhati visokokvalificiranih delavnih mochi. Uspeh pa je, che bi zagotovili samo te.

Kar zadeva upravljanje z drzhavnim posojilom, je Kamila Theimer menila, da bi ga zaradi poenostavitve postopka prenesli na ministrstvo za poljedelstvo. V ta namen bi morali pritegniti strokovno izobrazhene osebe, ki bi lahko svetovale tudi pri techajih idr., ko jih bo organizirala zveza, in jih izvedensko ocenjevale. Razen tega za prvo leto kredit ne bi smel biti prevelik, saj bi moralo biti delo v prvem letu predvsem informativno in poskusno. S tem ne meni, da je prvo leto treba izpolniti samo s pisanjem. Potrebno je narediti tudi nekaj pozitivnega, kot to zhe dela Poljedelska drzhavna zhenska zveza, vendar je to pozitivno delovanje omejeno samo po sebi, ker ni mogoche poskusiti na dvajsetih mestih istochasno in je dovolj dela z oblikovanjem predpisov, obrazcev, pridobivanjem in izobrazhevanjem bodochih uchnih sil.

To je v glavnih potezah socialno skrbstvo in strokovno sholstvo na dezheli, kot si ga predstavlja sama, je sklenila Kamila Theimer. Seveda slika she ni dokonchana in bodo nekatere poteze potrebovale retusho. Med teorijo in prakso je pach prepad, ki ga je moch premostiti samo z izkushnjami. Poskusiti velja s shtudijem, zlasti v Avstriji, kjer moramo v vsakem pogledu rachunati na popolnoma razlichne razmere in se jim prilagajati. Kljub temu ne smemo pozabiti na dolocheno enotnost celotne akcije, postaviti je treba tochno dolochena pravila, pa cheprav so ta iz kavchuka. Znano je, da se tudi kavchuk lahko raztegne samo do dolochene stopnje in zato lahko sluzhi za oporo! Tako je treba narediti tudi z uvajanjem socialnega skrbstva in strokovnega sholstva na dezheli in popoln uspeh prav gotovo ne bo izostal.³⁵⁹

V letih okrog leta 1900 je v kulturnem in politichnem zhivljenju Dunaja sodelovala vrsta izjemnih zhensk. Med njimi so bile literarne ustvarjalke, borke za zhenske pravice, mecenke in muze, igralke, umetnice, chasnikarke, salonske dame – ustanoviteljice pomembnih kulturnih salonov... Med najbolj znamenitimi so bile pisateljica in aforistka Marie von Ebner-Eschenbach (1830-1916), ki je leta 1900 kot prva zhenska prejela chastni doktorat na dunajski univerzi, pisateljica in borka za mir Bertha von Suttner (1843-1914), ki je vplivala na Alfreda Nobela (1833-1896), da je poleg nagrad za fiziko, kemijo, medicino in literaturo dolochil tudi nagrado za prizadevanja za mir med narodi, pisateljica, publicistka in borka za zhenske pravice Rosa Mayreder (1858-1938), ki je leta 1893 ustanovila Sploshno avstrijsko zhensko drushtvo in med drugim za svojega dobrega prijatelja avstrijskega skladatelja Huga Wolfa (1860-1903) napisala libreto za komichno opero “Der Corregidor”, hcherka slovitega liberalnega chasnikarja, lastnika in izdajatelja Neue Wiener Tagblatta Moriza Szepsa, publicistka Berta Zuckerkandl (1864-1945), ki je ustanovila salon, v katerem so se zbirale najpomembnejshe osebnosti znanstvenega in kulturnega zhivljenja v Avstriji, ob koncu 1. svetovne vojne pa je vplivala na druzhinskega prijatelja Georgesa Clemenceaua, da je Francija preklicala veto na mednarodno pomoch Avstriji (njen soprog anatom Emil Zuckerkandl si je prizadeval za visokosholski shtudij zhensk na Dunaju), pionirka na podrochju zhenske vzgoje dr. Eugenie Schwarzwald (1872-1940), pisateljica bestsellerjev Bertha Eckstein-Diener (1874-1948), ki je v literarni svet vstopila s psevdonimom Sir Galahad, idr.³⁶⁰

Tudi Kamila Theimer je s svojim publicistichnim in drugim javnim delovanjem vsekakor krepko presegala povprechno podobo zhene svojega chasa. Enako bi lahko veljalo tudi za njeno vlogo v aferi, ki jo je sprozhila na Kranjskem. Cheprav jo mnenja Krekovih sodobnikov postavljajo v dvomljivo luch, so njene obtozhbe uchinkovale preprichljivo. Njen nastop je bil nesramezhljiv. Vehementno je stopila na politichno prizorishche in prekorachila mejo, ki je zhenske v takratnem politichnem zhivljenju niso smele prestopiti.

Po drugi plati pa so bile njene zahteve, pred katere je postavljala Kreka, povsem tradicionalne. Skrajna oblika druzhbene realizacije, ki jo je zhelela dosechi, bi bila poroka, ne pa morda uresnichenje njenih prizadevanj na gospodinjskoizobrazhevalnem podrochju. Slepo se je oklenila ideje, da si bo pridobila Kreka. Upanja za dosego takshnega cilja ni nikoli imela. Zamisel, da bi to lahko dosegla samo s pismi, bi lahko oznachili za skrajno precenjevanje samega sebe.

Zakaj si je torej samovoljno izbrala vlogo politichnega trobila Slovenskega naroda, pri tem pa brez dvoma izrekala tudi lazhi? Ji je morda ustrezala pozornost, ki jo je dozhivljala na odru javnega in politichnega zhivljenja ali pa jo je morda povsem obvladal unichevalni in samounichevalni nagon?

Vse nejasnosti bi lahko razreshil samo odgovor na kljuchno vprashanje, ki je afero spremljalo zhe od samega zachetka: ali je bila afera samo “plod bolnih zhivcev” ali pa je shlo za uzhaljeno zhensko, ki se ni ustrashila posledic svojih mashchevalnih dejanj. Torej: eksaltirana, histerichna, nevrotichna, shizofrena, premaknjena, neprishtevna, blazna zhenska, kot je odlochno trdil urednik Slovenca,³⁶¹ ali samozavestna zhenska z mochno individualnostjo – oziroma nekaj vmes med obema skrajnostma.³⁶²

“PADEJO VODITELJI, PADE STRANKA”

“Kako grozna je ta zadeva! Liberalci bodo pri prihodnjih volitvah – Prve mesce prihodnjega leta – Vse uporabili in povechali in presukali! Kolika nevarnost! Ako ne pomaga molitev, bo huda.” Te misli je julija 1913 v svoj dnevnik zapisal knezoshkof Anton Bonaventura Jeglich.³⁶³

Kljub temu, da je dezhelnozborske volitve na Kranjskem leta 1913 spremljala silovita antiklerikalna propagandna kampanja, v katero sta sodili tudi aferi s Kamilo Theimer in Vodishko Johanco, je SLS dosegla preprichljivo zmago. “Mesec dni za katolishkim shodom se je vrshilo she zadnje zasedanje dezhelnega zbora, ki je bil potem sredi oktobra razpushchen,” pishe Fran Erjavec. “Dasi je bila pretekla funkcijska doba dezh. zbora za dezhelo uspeshnejsha nego katerakoli dotedanjih, je spricho besnega liberalnega napadanja dezhelnega gospodarstva SLS vendarle izgubila pri decemberskih volitvah priblizhno 300 glasov v prid liberalcem. Toda sestava dezhelnega zbora je ostala neizpremenjena tudi v bodoche.”³⁶⁴

Po mnenju Albina Prepeluha – Abditusa se je to zgodilo tudi zato, ker liberalna in socialdemokratska stranka pri pripravah na volitve nista nastopali enotno. Prepeluha je Ivan Dolenec poleg dr. Karla Trillerja oznachil za enega redkih Krekovih politichnih nasprotnikov, ki so se javno izrekli proti liberalnemu postopanju v primeru Kamile Theimer. Krek je Prepeluhu zaupal in si je celo prizadeval, da bi ga pridobil za sodelovanje v katolishki stranki. V prijateljskih stikih sta bila od leta 1908 dalje.³⁶⁵ V nadaljevanju navedeni Prepeluhov chlanek je Andrej Filipich oznachil za “zakljuchno besedo” k aferi Theimer.³⁶⁶

“She v predvolilni dobi je z nenavadno vehemenco v slovenski javnosti nastopila razljuchena nemshka dama z napadi na posamezne vodilne osebe Slovenske ljudske stranke,” je leta 1914 v Nashih zapiskih (1902-1922) pisal Albin Prepeluh. “Njen prvi cilj je bil nachelnik te stranke in sedanji kranjski dezhelni glavar. Obdolzhitve so bile hude, povedane so bile zachetkoma v obliki, ki ni dopushchala dvomov. In v hipu je bila vsa katolishka opozicija v dezheli v tirih, ki jih je ta razljuchena nemshka dama zarisavala. Prichel je osebni boj, ki doslej v dezheli ni imel primere. In porodila se je absurdna misel, absurdna za to, ker se je porodila v politishkem zhivljenju: Padejo voditelji, pade stranka. Kakor bi politishke stranke zhivele od posameznih voditeljev! Ta osebni boj, zapochet proti nachelniku stranke, se je skoraj neopazheno preselil na druge postranske osebe in naenkrat se je odprla zachudenim ochem neznatna ljubezanska zgodba. In na tej zgodbi je poslej viselo politishko zhivljenje protiklerikalne opozicije. Od brezprimernega napihovaja te zgodbe se je prichakovalo politishkih preobratov v dezheli. Ost je bila sedaj naperjena proti chloveku, ki je brezdvomno najjasnejsha politishka glava v vladajochi stranki, dr.ju Kreku, kateri je ob praznih rokah osivel. Ampak, dobro; umazhimo in vrzimo. Toda, je eden od teh le inteligentov kdaj pomislil, da bi tudi resnichnost te zgodbe ne mogla in smela pri modernem chloveku zbuditi chuta umazanosti in zanichevanja do chloveka, ki se mu kaj takega tako-le ochita? Ravno pri moderno izobrazhenem chloveku bi smelo tako pochetje zhenske, ki se je nevede sama javno po chasopisju mazala z blatom, vzbuditi samo stud in pomilovanje. Chudil sem se toraj ochitkom, ki so bili izrecheni po javnih shodih kot nadaljevanje tega grdega osebnega boja. Imenoval se je dan greha. Tisti chas sem shel pogledat v stenografichni zapisnik drzhavnega zbora in tam videl, da je tisti dan dr. Krek bil v poslanski zbornici in se je she pozno na vecher udelezhil nekega glasovanja. Zhe to dejstvo samo dokazuje, da s trditvami, objavljenimi v chasopisju, ni nekaj v redu. In nadaljne poizvedbe so izrekle, da je bil prishel tisti vecher dr. Krek naravnost iz parlamenta v svoj hotel v spremstvu dveh gospodov. Ampak pravzaprav je vse smeshno! Kaj nas obchane briga, kje se potika, kako jé in kako smrchi nash sosed onstran zida?

Albin Prepeluh

Danes, ko je popolna brezuspeshnost take politishke taktike vech kot ochividna, se tudi lahko javno reche, da je bil uprizorjen osebni napad na dr.ja Kreka, kot dushevnega voditelja S.L.S., dejanje, ki ga je sedaj, po britkih izkushnjah, tezhko kvalificirati. Opravichljiv je bil le v toliko, da se je vodil v namenu in upanju, s tem dosechi politishki preobrat. Ampak tudi ta opravichba je precej klavrna, ako se uposhteva, da se je komu v zhivo delala krivica. Pisma, ki jih je objavilo dnevno chasopisje, so bila potvora v toliko, da se je iztrgalo posamezne besede in stavke

in se jih je podchrtavalo. S tem se je hotelo dokazati erotichno plat teh pisem. Potvora je bilo tudi to le: Izvirniki pisem nosijo vechinoma angleshki naziv 'Dearest', podpisi pa 'John' – kar vse je nekaj chisto drugega kot pa ono, kar se je podalo pikantnih rechi zheljni publiki. – Kako naj se tako pochetje oznachi drugache kot humbug? Previden chlovek tudi v objavljenih pismih ni zasledil erotike. Pa kaj to. Ali ni bila ostudna potvora tudi ovadba slovenskega Soklostva, ki je prishla iz iste roke? Che se spustimo v politiki na takole polje, lahko umazhemo najposhtenejega med nami. In brezprimerna naivnost bi bila, trditi, da se takole dela ljudsko in narodno in svobodomiselno politiko. Kaj pa je politika? V danashnji demokratichni dobi politika ni nich drugega kot delo za koristi shirokih plasti naroda. Politika sama na sebi ni nobena umazanija in nobeno brutaliziranje. In nobenega vzgleda ni, ki bi mu mogli slediti tudi poshteno, ko smo ga samo obsodili kot krivichnega in nemoralnega.

Ta osebni boj je vzdignil v nashi politiki dosti prahu. Zhenska, ki je ustvarila taktiko za politishke volitve, se je po teh volitvah sama razparala s tem, da je z lazhnjivimi navedbami ovadila napredno organizacijo samo. To je nauk, ki se ga tezhko prenese.

Pa za to ne gre vech. Ampak za tole:

Ni dvoma, da so mnogi vodilni politiki v svobodomiselnem taboru v dezhelici zhiveli v trdnem preprichanju, da bodo taka-le razkritja povsem tuje in nepoznane dame, katere verodostojnosti ni bila z nichemer izkazana, prinesla politishki preobrat, ki bo koristil vsem svobodomiselnim strankam v dezheli in tudi izven njenih mej. To nazivanje, ki ga je tako trdovratno shirilo meshchansko chasopisje, je neizpodbiten dokaz, kako malo je poznan dejanski gospodarski in politishki polozhaj slovenskega ljudstva med ljudmi, ki so poklicno obvezani ga poznati.

V obche pa tudi izkushnje iz politishkih bojev drugih dezhel prichajo, da politishki boj, preneshen na osebno struno povsod tam, kjer temelji ta boj na koliko toliko zdemokratizovanih politishkih pravicah, nima prav nobenega vpliva na dano politishko konstelacijo. Pa tudi uspehi, ki se pri taki politishki taktiki dosezhejo neverjetni uspehi – nikoli niso nich drugega kot efemerni pojavi, ki kmalu izginejo pod silnim pritiskom temeljev danega gospodarskega in druzhabnega zhivljenja.” SLS je izrazito gospodarska stranka, je nadaljeval Albin Prepeluh. Njen cilj je dvigniti poljedelsko produkcijo. She nikoli prej se ni zidalo toliko cest, vodovodov, hlevov itd., she nikoli ni imel kmechki stan toliko politichnih pravic, kot jih uzhiva danes na Kranjskem – mnogokrat na shkodo ostalemu prebivalstvu. Volilna geometrija je prirejena tako, da pridejo do veljave povsod interesi kmechkega stanu, za delavski stan pa je v dezhelni avtonomiji borno poskrbljeno in ne more dobiti svojega zastopnika v dezhelni zbornici. “Vprasham: Ali je bilo ob tem dejanskem stanju mogoche le misliti na uspehe osebnega boja, taktike, ki je temeljila na trditvah, ki niso bile nikjer in z nichemer dovelj podprte, ki so bile servirane senzacije zheljni publiki v obliki, sami na sebi odurni in odbijajochi?

"Gesla za volitve", Dan, 1913/ 676

"'Fantje, kdo je pravi mozh,

Ta naj gre na boj na nozh!

Kdo naj se samo prereka?'

(to je geslo doktor Kreka.)

'Kdor je nashi stranki zvest

ta naj trdno stisne pest,

in naj liberalce bicha! –'

(geslo doktor Shustershicha.)

'Kdor se proti nam upira,

ga ubijmo brez obzira,

sveta nasha je osveta.'

(to je geslo za Lampeta.)

'Chlovek naj skrbi le zase

in uzhiva lepe chase

zraven pije naj tokajca–'

(to je geslo doktor Zajca.)

'Vera, to je stvar za farje

nam pa gre le za denarje,

mi smo tam, kjer bo vech neslo'

(doktor Peganovo geslo.)

'Tudi che okraj se brani,

mu poslanec zvest ostani,

nich ne boj se hrupa, udarca,'

(to je geslo Evgen Jarca.)

Ljudje bodo naj nevedni,

zato listi so napredni,

zataji naj se natura!'

(kliche shkof + Bonaventura.)

'Vsi katolishki poslanci

naj uche se pri Johanci kar

je delala Ivanka,

dela nasha ljudska stranka.'

(Nashe geslo.)"

Pri praktishko mislechem poljedelcu, ki je vendarle tudi politishko organiziran, taka taktika ni mogla priti v rachun.” Liberalna stranka, ki ima svojo politichno organizacijo razvejano samo po nekaterih mestih in trgih, si je ob nedavnem volilnem boju pomagala s taktiko, ki je socialdemokratska stranka ne more sprejeti. Skupni obema strankama so bili edinole kulturni momenti, ki pa ne morejo obvladati gospodarskih interesov. Temelj “socialistishke” stranke je gospodarski program, stranka zastopa zhivljenjske interese proletariata, hlapcev, dninarjev in drugih siromakov nasproti velikemu kmetu. V njihov prid je potrebno izboljshati davchni sistem, ki je krivichen, kajti najrevnejshi sloji plachujejo najvech davka, s katerim si opomoreta veliki in srednji kmet. Pri tako slabo urejeni politichni organizaciji je taktika, da bi se skupaj z meshchanstvom boril za politichne pravice, delavski razred nujno privedla do razocharanj, saj “emancipacija delavskega razreda more biti le delo tega razreda samega”. Cheprav ni bil sklenjen formalen kompromis z liberalno stranko, je taktika socialdemokratske stranke temeljila na napachni misli o skupnih kulturnih interesih obeh strank. V primerjavi s prejshnjimi volitvami je socialdemokratska stranka nazadovala, saj so mnogi njeni volilci zaradi sploshnega prichakovanja, da usluga rodi protiuslugo, glasovali za liberalne kandidate. Volitve pa so tudi pokazale, da ni mogoche “govoriti o skupnih kulturnih interesih tam, kjer gospodarska nachela s silo lomijo misel na kulturna dela”, zato mora zmagati “izpoznanje, da je treba socialistishki nauk tudi v praktishkih politishkih bojih ohraniti chist od onih svetovnih dushevnih proizvodov liberalizma, ki nimajo s socialistishkim svetovnim nazorom nobene skupnosti, temvech so mu le shkodljivi ornamenti”.³⁶⁷

Maksim Gaspari, Dan, 1914/704

Seveda je tudi ob volitvah v letu 1913 nastalo nekaj karikatur. Zgovorna je she zlasti karikatura, ki spremlja pesmico “Gesla za volitve”, ki je bila objavljena v 676. sht. Dneva. V spremljajochi pesmici so omenjeni nekateri junaki afere Kamile Theimer. Na karikaturi predstavljena roka z nozhem se najbrzh nanasha na Krekovo grozhnjo liberalcem, morda izrecheno med Krekovim govorom v Ljubljani maja 1911, ali na javni shod na Limbarski gori, ki je bil po mnenju Ivana Hribarja neposredni povod za afero Theimer.³⁶⁸ Podobno je bila zastavljena tudi pesmica z naslovom “Klerikalni mozhje”, objavljena v sht. 636. V sht. 704 se je urednishtvo Dneva odlochilo obuditi spomin na nekatere pretekle dogodke. Pri tem si je pomagalo kar s shtirimi karikaturami. Na eni vidimo Kreka, ki grozi z nozhem in krichi “Fantje, pobijmo liberalce!”, na drugi Krek po lestvi leze v “Vilo Kamila”, na tretji Krek opazovalcu zakriva ochi, da ne bi videl metuljchkov in ptichkov, ki se zhenijo. Na zadnji karikaturi srechamo Kamilo Theimer v postelji, ob njej je Krek z injekcijo, nad obema leta shtorklja. V 745 sht. Dneva je bila objavljena karikatura “Nova odredba”. Na njej je upodobljen Krek med otroki. Njen komentar se glasi:

“Kakor slishimo, je dezhelni sholski svet prepovedal obhajati 28. december, da ne bo nedolzhnim otrochichem v pohujshanje.”

“NEPREMOSTLJIV PREPAD”

Afere Theimer obenem s Krekovo domnevno in nedokazano “laision dangereuse” ne bi smeli jemati pretirano resno, vendar bi tezhko trdili, da ni pustila za seboj konkretnih politichnih posledic. Oplazila je namrech vrsto oseb tako iz klerikalnega kot liberalnega tabora. V njej so se pojavljala imena katolishkih in liberalnih strankarskih prvakov, dr. Ivana Shustershicha, dr. Janeza Evangelista Kreka, dr. Ivana Tavcharja, Ivana Hribarja, imena drzhavno- in dezhelnozborskih poslancev ter dezhelnih odbornikov: Josipa Gostincharja, Franca Jaklicha, dr. Evgena Lampeta, dr. Franca Novaka, dr. Vladislava Pegana, Ivana Pibra, Josipa Pogachnika, Franceta Povsheta, Adolfa Ribnikarja, dr. Karla Trillerja, dr. Ivana Zajca, imena mnogih duhovnikov, Krekovih sodelavcev, urednikov in chasnikarjev... V Narodni vladi Drzhave Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustanovljeni oktobra 1918, je bila med 12 chlani kar polovica povezanih z afero: dr. Anton Brecelj, Andrej Kalan, dr. Lovro Pogachnik, Anton Kristan, dr. Ivan Tavchar in dr. Karel Triller, Josip vitez Pogachnik pa je bil predsednik prve slovenske narodne vlade. Javna pisma Kamile Theimer so uspela poglobiti liberalni dvom o poshtenosti dezhelnega glavarja, intervencija mladoliberalcev pa je privedla do Trillerjevega odstopa iz dezhelnega odbora. Pisma Kamile Theimer in shtevilni pogromashki chlanki v Slovenskem narodu, Dnevu in Zarji pa so predvsem uspeli zasejati seme dvoma v moralno neoporechnost dr. Janeza Evangelista Kreka, Kreku samemu pa temeljito zagreniti leto 1913. Nikakor pa se po zaslugi afere ni zmanjshala Krekova priljubljenost pri ljudeh. Njihovo naklonjenost si je Krek uspel prodobiti po zaslugi dolgoletnega neutrudnega dela na organizacijskem, socialnem, gospodarskem in kulturnem podrochju.

Nekateri pisci zatrjujejo, da so se za afero skrivala tudi pomembnejsha politichna vprashanja. Po njihovi zaslugi bi lahko upravichili raziskovalno pozornost, ki smo jo posvetili aferi, in njeno podrobno obravnavanje. Tako je na primer vsekakor zanimiva trditev Ivana Dolenca in Andreja Filipicha, da je afera vplivala na razplet spora med Krekom in Shustershichem. Ivan Dolenec je zapisal naslednjo misel: “In che se bodo vprashali, kako se je po Krekovi smrti – zgodba s Th. je bila pach mnogo kriva njegov smrti! – pozhivil prihodnji rod, bodo nashli med

drugim morebiti tele momente. Nesrecha s Th. je bila potrebna, da se je v stranki mogel razviti boj med K. in Sh. Ta boj je rodil za stranko, za katero se je K. toliko zhrtvoval, dragocene sadove. 1. Stranka se je med svetovno vojno pravilno orientirala v protiavstrijski smeri, kamor bi se pod Sh. vodstvom pach ne bila nikdar usmerila v tako ogromni vechini.”³⁶⁹ Po Dolenchevem mnenju je sluzhila afera Theimer za povod zachetka boja med Krekom in Shustershichem, boja, ki ga Krek nikakor ni zhelel. Dolenec omenja, da je v tem boju Krek moral dozhiveti nekaj podobnega kot s Kamilo Theimer. “Ochitalo so mu je zopet nemoralno razmerje z usluzhbenko Gospodarske zveze, kjer je delal K. med vojno dan na dan kot ravnatelj. Umazane govorice je shiril tudi neki usluzhbenec, pristash nasprotnega krila v stranki. Tedaj je pa v Kreku zavrelo. Pri skupni seji nachelstva in nadzorstva Gospodarske zveze je poklical v sejno dvorano vse uradnishtvo in je vpricho vseh povedal, kaj se mu ochita sedaj, ko zhe nima – kakor se je izrazil – nobenega lasu vech in nobenega zoba. Pozval je vse, naj se javijo, che kdo kaj ve tozadevno o njem. Molk. Tudi tisto usluzhbenko je posebej vprashal, ali je na obdolzhitvah kaj resnice. Odgovor, da nich. Tedaj vzame K. tablo z verzi, ki so mu jo o bozhichu 1915 poklonili usluzhbenci Gospodarske zveze za 50letnico, in jo razbije na mizi. Usluzhbencem pa reche, da lahko odidejo.”³⁷⁰

Do nesoglasja med Krekom in Shustershichem je prishlo zhe ob prvi Shustershichevi kandidaturi v drzhavni zbor leta 1894. Nesoglasje ni prishlo v javnost.³⁷¹ Fran Erjavec pishe, da je sporno imenovanje dezhelnega glavarja leta 1912 vzbudilo prvo vechjo napetost med Shustershichem in mlajshim izobrazhenstvom, ki se je zbiralo okrog Kreka. Erjavec je menil, da je bila med razlogi, da ni prishlo do odkritega preloma med Krekom in Shustershichem zhe leta 1912 oziroma 1913, poleg Krekove skrbi za disciplinirano enotnost stranke in priprav na IV. slovenski katolishki shod, tudi Theimerchina afera.³⁷² Nasprotovanje med Krekom in Shustershichem naj bi doseglo enega vrhuncev ob zhe omenjeni Shustershichevi izvolitvi za dezhelnega glavarja. Napovedana je bila vojna, vendar pa sta se Krek in Shustershich zavedala, da mora stranka navzven ostajati enotna. Spor se je dokonchno razplamtel med 1. svetovno vojno. Z mnogimi od vpletenih smo se srechali v aferi Theimer. Z javnega prizorishcha se je poslovila samo Kamila Theimer, ki je za seboj zapustila grenak spomin. “Krek in Shushtershich sta v kontraverznem odnosu drug do drugega nashla vsak 'svoj neodpustljivi greh', tj. zamujeno prilozhnost, da onemogochita konkurenta,” ugotavlja Janko Pleterski. “Krek 1912. svojo koncesijo Shushtershichu, da obdrzhi drzhavnozborski mandat, Shushtershich 1913. to, da je (za poplachilo) pomagal Kreka reshiti iz tezhav, ki so mu jih povzrochile obtozhbe Camille Theimer. /.../ V letih 1912-1913 sta si bila tako hkrati upnika in dolzhnika, a tudi zhe bot! Morda se zato Krek v odlochilnem 1917. letu ni chutil Shushtershichu nich dolzhnega.”³⁷³

V podobno smer se je razvijalo tudi razmerje med Krekom in dr. Evgenom Lampetom, ki je veljal za Shustershichevo desno roko. Lampeta je nekdaj s Krekom vezalo tesno prijateljstvo, nato pa se je Lampe pridruzhil Shustershichu in postal eden najstrastnejshih Krekovih nasprotnikov.³⁷⁴ “Polagoma se je srd dr. Kreka in njegovih mladinov obrnil proti dr. Lampetu she bolj kot proti dr. Shushtershichu, kar prichajo Krekova pisma, ki jih je objavil Franjo Shuklje v svojih Spominih. Lampe je nosil na svojih ramenih velik del truda za rehabilitacijo dr. Kreka v dezhelnem zboru ob priliki Theimerichine afere: v zahvalo' za vse to ga kmalu njegov 'prijatelj' Krek imenuje v teh pismih 'kruljavi Jebusejec, ki je najslabshi'.”³⁷⁵

Albin Prepeluh je na primer menil, da spor ni bil nachelne politichne narave, temvech je shlo za osebno obrachunanje med prvaki stranke.³⁷⁶ Tudi Matija Shkerbec je bil preprichan, da so bili v spor med Krekom in Shustershichem vpleteni tudi “osebnostni momenti”.³⁷⁷ Po Shkerbchevem mnenju naj bi Krek podlegel vplivu svoje okolice. “Krek je bil zhe po svoji naravi zelo temperamenten, chlovek, pri katerem je chustvo kaj pogosto nadvladalo razum; med vojno je vedno bolj izgubljal svoje zhivce, postal je silno osebno obchutljiv, kar je znala njegova okolica izrabiti. Ta obchutljivost se je posebno pokazala v nespametnem ljubosumju med Gospodarsko zvezo in Kmetijsko druzhbo ter dezhelno ustanovo 'Vnochevalnico', kakor sem zhe omenjal drugod.

Do raznih politichnih napetosti pa je prishlo predvsem zaradi dr. Krekovega politichnega vetrnjashtva, ko je padal samolastno v hrbet politiki izvrshilnega strankinega odbora proti narodno politichnemu programu, ki ga je tudi on sam pomagal ustvarjati. Konchno je dr. Krek popolnoma podlegel svoji mladinski okolici in zajadral v jugoslovanske vode, dasi je kljub temu she zagovarjal reshitev jugoslovanskega vprashanja v smislu strankinega programa.” Da med Shustershichem in Krekom vsaj do leta 1915 ni bilo nachelnih nasprotij, je Krek potrdil s tem, ko je nekemu Shkerbchevemu sosholcu povedal, da je vzrok spora le pomanjkanje ljubezni. “Menim, da sem prishel zhe na tretji sestanek v Ljubljano, ko srecham poslanca Fr. Demsharja,” pishe Matija Shkerbec. “Po kratkem razgovoru sva se odlochila, da greva k dr. Kreku v Gospodarsko zvezo. Tam sem rekel Kreku: 'Kak razlog imash, da razbijash SLS?' – On odvrne: 'Jaz je ne rushim!' – Jaz nato: 'Dobro, potem pa pojdi v dezhelni dvorec na sestanek in povej dr. Shustershichu v obraz, ako imash kaj proti njemu osebno ali politichno.'

Dr. Krek je shel nato v dezhelni dvorec in sta si segla v roke z dr. Shustershichem vpricho zborovalcev. Mislili smo, da bo zdaj konec prepira. Pripovedovali so, da je nato prof. Jarc rekel: 'Dr. Krek se je spravil, mi se pa nismo.' – Gonja je shla dalje.

Tako kot ta pricha so mi o tem sestanku pravili tudi drugi, ki so bili navzochi. Dr. Krek ni iznesel nikakih ne osebnih in ne nachelno politichnih ugovorov proti dr. Shustershichu. Toda kmalu nato ga je njegova okolica zopet omrezhila.”³⁷⁸ “Velika shkoda za ves slovenski narod pa je, da sta se razshla dva velika mozha: dr. Shushtershich in dr. Krek. Prvi je izgubil narodovo zaupanje brez Krekove propagandne mochi, drugi pa ni nashel jasne poti v politiki brez dr. Shushtershicha.”³⁷⁹ S temi besedami zakljuchuje Matija Shkerbec Kreku posvecheno poglavlje.

Che bi strnili mnenja Krekovih privrzhencev, potem bi morali zapisati, da je Krek v sporu in nasploh v katolishki stranki prevzel vlogo nespornega humanista, Shustershicheva vloga pa naj bi bila v marsichem sporna, domnevno naj bi veljal za pravega diktatorja v stranki. Vendar je pri sporu, ki bi ga poenostavljeno lahko razglasili za spopad med Krekom in Shustershichem in je bil star toliko kot katolishka stranka sama, v resnici shlo za nachelne politichne razlike znotraj stranke. Shustershich je tako na primer med balkanskimi vojnami obsojal srbofilsko pisanje Slovenca, za katerim so stali Krekovi privrzhenci, Kreka pa je motila politika lojalne opozicije do dunajske vlade grofa Stürgkha in dejstvo, da je bil Shustershich obenem nachelnik SLS, voditelj Hrvashko-slovenskega kluba v drzhavnem zboru in od leta 1912 tudi drzhavni glavar. V ozadju spora je bilo dvoje razlichnih politichnih pristopov in dvoje razlichnih znachajev, ki pa sta se dolgo chasa uspeshno dopolnjevala in podpirala drug drugega. “Vodilno vlogo v SLS sta imela po znachaju, sposobnostih, vlogi in usodi zelo razlichna chloveka: dr. Janez Evangelist

Krek, demokrat, izredno priljubljen tudi izven stranke, in dr. Ivan Shushtershich, vladarska narava, ki je kot shef kluba in stranke zahteval in tudi dosegal absolutno pokorshchino, lokav, gibchen taktik, sicer pa precej nepriljubljen,” ugotavlja Vasilij Melik.³⁸⁰

Po mnenju Jozhka Pirca je bil poglavitni vzrok spora s Shustershichem Krekov pristni demokratichni chut, ki ni ob sebi prenesel nobenega diktatorja.³⁸¹ “Shushtershich je bil zlasti mojster politichnega delovanja v ozhjem pomenu besede, mojster kompromisov in zmag in vsega tistega, brez chesar ni dejanskega politichnega zhivljenja. S svojimi izrednimi sposobnostmi, poshtenostjo in neutrudnim prizadevanjem si je Shushtershich v zachetku pridobil nesporen ugled voditelja katolishke stranke in je kot tak vsaj dve desetletji podpiral Kreka, ali she bolje, skupno sta ustvarjala sploshen katolishki program.”³⁸² Shustershich je v “Mojem zagovoru” napisal, da so v politiki vedno prevladovale njegove zamisli, medtem ko je bila na socialnem polju vsa inciativa na Krekovi strani in tudi Kreku pripadajo vse zasluge za socialno delo. Krek je bil po lastnih besedah predvsem socialen delavec.³⁸³

V sporu se je za Shustershichevo stran opredelil velik del kranjske duhovshchine, dezhelni odbor in dunajska vlada, delno je obvladoval tudi katolishko chasopisje, na Krekovi strani je bila ogromna vechina kmechkega prebivalstva, krshchanskosocialno delavstvo, skoraj brez izjeme vsa svetna inteligenca in izvenkranjska duhovshchina, vechina hrvashkih in slovenskih drzhavnozborskih poslancev. Krek je bil na chelu mladinov, Shustershich pa je vodil starine v katolishki stranki. Nekako do leta 1915 se je spor tako razvnel, da je bil ogrozhen celo obstoj stranke.

Na vrhuncu afere Theimer je bila Krekova usoda v rokah knezoshkofa Jeglicha, ki je resno razmishljal o Krekovi upokojitvi. Pregovoril ga je shele Shustershich. Nasprotno pa Krek nekaj let pozneje ni pokazal nobenega usmiljenja do Shustershicha. Po mnenju Igorja Grdine tudi zato ne, ker “mogochniki ne odpushchajo tistim, ki jih vidijo v trenutkih slabosti. She manj tistim, ki jim pomagajo iz resnichno velikih zadreg in nevarnosti (za Kreka je bila afera s Theimerjevo dejansko edina preizkushnja, ko je njegova politichna kariera visela na nitki: polozhaj je obvladal le s Shushtershichevo pomochjo). In ko so bile tezhave mimo, je bilo treba odstraniti ali kako drugache onemogochiti neprijetne priche (za Kreka je nevarnost minila takoj po ponovni izvolitvi v kranjski dezhelni zbor)... Seveda se lahko dvomi o Shushtershichevih altruistichnih motivih za brezkrupulozno obrambo Janeza Evangelista Kreka leta 1913 /.../: utegnilo mu je iti zgolj za prikritje muchnega shkandala, ki bi poslabshal mozhnosti njegove na vsesploshno poshtenost prisegajoche stranke na dezhelnozborskih volitvah ob koncu omenjenega leta. Vendar vseeno ni mogoche povsem izkljuchiti mozhnosti, da je strmoglavljeni 'nekronani vojvoda kranjski' na smrtni postelji krivico Theimerjevi obzhaloval tudi zaradi svojega globokega verskega chustva oz. preprichanja in ne zavoljo zamujene idealne prilozhnosti za dokonchni obrachun s Krekom.

A kakor koli zhe: v chasu afere Theimer – Krek je Shushtershich ravnal v skladu s strankarskim interesom in povsem zanemaril osebnega, kar ga je pozneje drago stalo.”³⁸⁴

Kje lahko torej ishchemo posledice strahovite medijske afere? V umazanem slovesu Kamile Theimer na Kranjskem, v Shustershichevi in Povshetovi javni nelagodnosti? V razrahljanem Krekovem zdravju? Ali nemara celo kje drugje? Ali je afera mogoche imela tudi kakshne, chetudi drobne politichne posledice? Osebni dnevnik shkofa Jeglicha nam sporocha, da se je afera neizogibno vpletla v Jeglichev odnos do Kreka, kar bi nas nemara lahko privedlo do razmishljanja o tem, ali je afera vplivala tudi na potek in razplet zakulisnega politichnega spopada med zmerno, dinastichno-patriotichno Shustershichevo in radikalno Krekovo smerjo v katolishki stranki, na katerega je namigovala Kamila Theimer.

dr. Anton Bonaventura Jeglich

V letih 1. svetovne vojne se je ljubljanjskem shkofijskem dvorcu odvijala napeta politichna igra, katere cilj je bil pridobiti Jeglichevo zaupanje in naklonjenost ter ga pritegniti v politichno borbo v katolishki stranki. Jeglich se je vloge “neke vrste vrhovnega arbitra SLS” v stranki zavedal. Obsezhni zapisi v njegovem osebnem dnevniku izdajajo, da je redno premishljal o razdoru, spravi in slogi v stranki. Natanchno, skorajda dobesedno je opisal razgovore s Shustershichem, Krekom in njunimi pristashi in pojasnil vzroke za svoje odlochitve, ki jih je sprejel po treznem premisleku. Pri sprejemanju sklepov si je pomagal tudi s svetovalci, informatorji in zaupniki. V dnevniku najdemo tudi opise shodov, sestankov in posvetovanj katolishke stranke in njenih organizacij. S pomochjo Jeglichevega dnevnika lahko sledimo tudi boju za vpliv na katolishke politichne in gospodarske organizacije. Nekajkrat je Jeglich dnevniku zaupal tudi svoja razmishljanja o Krekovem znachajskem profilu. Iz obsezhnih Jeglichevih dnevnishkih zapisov bomo podrobneje pogledali samo tistih nekaj strani, ki se bi se lahko nanashale na afero Theimer.

Jeglich je dolgo chasa omahoval med obema sprtima skupinama, ki sta ga poskushali pridobiti na svojo stran. V letih pred izbruhom 1. svetovne vojne ga je she vedno navdajalo upanje, da se bo dalo spor poravnati po mirni poti. Obzhaloval je, da je Shustershich postal dezhelni glavar, vendar mu je sprva povsem zaupal in mu zhelel prepustiti vechji vpliv na pisanje Slovenca, Kreku pa je ochital, da zheli razcepiti katolishko stranko. Od konca leta 1913 je Shustershich polozhaj nachelnika VLS (SLS) ohranjal samo ob Jeglichevi podpori.

Nasprotovanje med Krekom in Shushtershichem je eno prvih javnih pojavnih oblik dobilo na seji poslanskega Hrvashko-slovenskega kluba novembra 1912. Nachelnik kluba Shustershich ni bil za obstrukcijo kluba proti predsedniku avstrijske vlade. Ko je spoznal, da obstrukcije ne more preprechiti, je ponudil odstop s polozhaja predsednika. Nekateri poslanci so bili presenecheni, Krek pa je priporochil za novega predsednika Dalmatinca Anteja Dulibicha, ki je ponudbo odklonil. Kreka je podpiral edinole Evgen Jarc. “Shushtershich se je torej v tem chasu znashel v tezhavnih razmerah. Zaradi svojega omahovanja med izkazano privrzhenostjo vladarju in sploh drzhavnemu vrhu ter med avtonomnim stalishchem Hrvashkoslovenskega kluba kot temeljnim politichnim izhodishchem, obveznim tudi zanj, je mogel svoj polozhaj reshevati le she s skrajnim tveganjem, z grozhnjami z odstopom in bezhanjem s sej, kadar je klub odlochal,” pishe Janko Pleterski. Takshna taktika je konchno omogochila Kreku, da je marca 1914 dosegel sklep vodstva VLS, s katerim je predsedstvo kluba prevzel Koroshec.³⁸⁵ Maja istega leta je Shustershich odlozhil svoj poslanski mandat, nasledil ga je njegov namestnik Krek.

Zadeva Theimer je postala znova aktualna pri vprashanju Krekove upokojitve. Jeglich je 10. novembra 1913 v dnevnik zapisal, da Kreka ne more poriniti v pokoj zaradi dobrega imena, ki ga ima pri ljudstvu. Ochitno so tudi do njega prishle zahteve po Krekovi upokojitvi in odstranitvi iz javnega politichnega zhivljenja. Kot pishe Fran Erjavec, je Jeglich ob zachetku vojne obiskal “nauchno ministrstvo”, kjer so ga nahrulili, zakaj she vedno trpi Kreka za bogoslovnega profesorja.³⁸⁶ Julija 1915 je Jeglich poslal Kreku pismo s tremi vprashanji: “a) ali je opravil duhovne vaje, kakor sem mu za l. 1914 narochil; b) ali res hoche razcepiti slov. ljudsko stranko in vrechi dezhelnega glavarja in c) ali res v tem smislu obdeluje mlade akademike?”³⁸⁷

Krek je obiskal Jeglicha z namenom, da mu odgovori na vprashanja. Zatrdil je, da ga je zabolelo Jeglichevo narochilo o duhovnih vajah, ker je bilo v zvezi z zadevo Kamile Theimer, da duhovne vaje napravi vsako leto in da jih je pred tremi leti napravil v Rimu. Sledili so ochitki zoper Shustershicha, ki naj odstopi in prepusti vodstvo stranke Janku Brejcu, saj se zoper Shustershicha pritozhujejo ne samo shtajerski, temvech tudi hrvashki poslanci. Dezhelnega glavarja je Krek opisal Jeglichu z naslednjimi besedami: “Shushtershich se zna hitro orientirati v vsakem polozhaju, je odlochen in pri ministrih mnogo dosezhe. Vendar je pa strashen autokrat in skrajno brezobziren do svojih uradnikov, tudi do najboljshih, ki se hodijo k njemu (Kreku) pritozhevat; potem mersikaj ukrene na svojo roko, za kar bi bil dolzhan poklicati in poprashati vodstvo stranke ali saj svoj klub in nesrecha je, da je on poslanec in dezhelni glavar obenem in kot tak ne more nastopiti kot vodja stranke. Zato hoche on (Krek) pri prvi seji kluba predlagati zoper njega in odbornike nezaupnico in potem zahtevati, da naj ono chast odlozhi. Dobro bi bilo, che bi postal jugoslovanski minister. Za vodstvo stranke bi se dobil izvrstni Dr. Brejec.”

“Te misli mi je razpletal,” pishe Jeglich, “chesh, nikdar ni rekel, da hoche Shushtershicha vrechi ali zoper njega agitirati. Nashteval je svoje zasluge za organizacijo med nami. Rekel je, da prosi za pokojnino, che ga ne vidim rad za profesorja, toda dela politichno-socijalnega ne opusti. Poslanci, tudi shtajerski in hrvashki hodijo k njemu, da se posvetujejo, toda prosijo, naj Shushtershichu ne pove. Shushtershich je previsok, ne obchuje z ljudmi, pa se odtuji. Mladi nashi izolikanci hodijo k njemu, on nanje dobro vpliva. Naj o tem vprasham gosp. Remca in Grafenauerja.” Jeglich dodaja, da Kreku ni mogel dosti oporekati, saj se mu je zdelo, da so njegove misli pravilne. Vendar pa bi zaradi Krekovih predlogov v stranki utegnila nastati katastrofa. Che bi Shustershich odstopil, bi bili brez voditelja in nachelnika stranke. Preprichan je bil, da bodo vsi duhovniki na Shustershichevi strani.³⁸⁸

Kot recheno, je Jeglich leta 1915 znova zachel razmishljati o Krekovem odhodu v pokoj. Morda je prichakoval, da bo s tem delno pomiril razkol v stranki. V tem chasu je Jeglich videl v Shustershichu jamstvo za trdnost in enotnost stranke, nasprotno pa je v Kreku videl motechi element, tudi che je ta imel v chem prav.³⁸⁹ Jeglich je septembra 1915 Kreku v pismu tudi namignil, da prichakuje njegovo upokojitev: “Povedal sem mu, kako iz raznih razgovorov v Ljubljani in po dezheli posnamem, da mu duhovniki izobrazhenci in verniki niso tako vdani, kakor on misli in trdi. Zameravajo mu: nedoslednost: kar danes kot edino resnichno trdi, chez nekoliko chasa zavrzhe in zagovarja kot edino resnichno nasprotno mnenje, za oboje pa zahteva absolutno vero; kdor mu prigovarja, je 'osel, norec'. Ker me je zadnjich prashal, che zhelim, da naj gre v pokoj, sem mu pisal, da pred dvema letoma sem ga hotel pozvati, naj bi shel v pokoj, pa mi je dezhelni glavar odsvetoval. Ako bi on zopet uchiti zachel, bi centralna vlada to grdo gledala; no, na to se jaz ne smem ozirati, dokler je on korekten v zhivljenju in pouchevanju. Toda Dr. Grivec je uzhaljen, ker ni dobil kanonikata, profesure pa tudi she nima; le njega nadomestuje, kar bi pa utegnilo prenehati, ako ne bo vech zborovanja, zato se boji.”³⁹⁰ Krek je Jeglichu odgovoril, da bo zhe zaradi Frana Grivca chez nekaj chasa zaprosil za upokojitev, Jeglich naj pochaka samo toliko chasa, “da dobi she eno petletnico in poplacha dolgove; zadeva ni tako nujna, ker zbor she ni razpushchen in tudi pouchevanje semenishcha se ne bo koj zachelo”.³⁹¹

Jeglich je obvestil Kreka, da mu je vseeno, che v stranki “nekoliko zavrshi”, vendar se dve stvari ne smeta dogoditi, da bi stranka razpadla ali da bi Shustershich padel in se umaknil iz politike. Che bi grozila ta nevarnost, bi bil namrech Jeglich sam prisiljen intervenirati. Zhe nekaj dni po pismu Jeglichu, v katerem je Krek pristal na upokojitev, je Krek sklical nekaj poslancev na sestanek zoper Shustershicha.³⁹² Uzhajen zaradi Krekovega shoda je Shustershich nemudoma priredil shod zaupnikov in na njem grozil, da bo odstopil. Po Jeglichevem mnenju je Krek izgubil zaupanje, she celo mladi duhovniki niso vech vneti zanj.³⁹³

Udelezhenci shoda so k Jeglichu poslali zgodovinarja in kanonika dr. Josipa Grudna (1869-1922), ki mu je prenesel Shustershichevo zheljo, da bi bilo treba o polozhaju pouchiti shirshe kroge. Zato naj bi Jeglich sklical shod dekanov, na katerem bi porochal stolni kanonik, namestnik dezhelnega glavarja in Shustershichev najzvestejshi pomochnik, financhni in gospodarski strokovnjak dr. Evgen Lampe. Vendar pa naj se v programu za shod ta tochka ne omenja.³⁹⁴ Ker je bil Jeglich mnenja, da bi bil tak shod potreben zaradi dushnega pastirstva, ga je sklical in naprosil Lampeta, naj porocha o politichnih zadevah, zlasti tistih, ki zadevajo nevarnost razdora v stranki. Jeglich je bil preprichan, da je po shodu nevarnost za razdor v stranki skoraj minila.³⁹⁵ Jeglicha je obiskal tudi poslanec Evgen Jarc, ki je v svojem in Krekovem imenu nastopil zoper Shustershicha.³⁹⁶

Konec leta 1915 je Shustershich od Jeglicha zahteval, naj prepove pisanje katolishkega chasopisja ob Krekovi petdesetletnici.³⁹⁷ Hvalezhni uchenci so namrech Kreku zheleli za bozhich pripraviti posebno slavnostno shtevilko Slovenca. Ob tem se velja spomniti na chlanek ob Shustershichevi petdesetletnici, ki ga je dve leti poprej napisal Krek.

“Gosp. glavar je sedaj zelo zhalosten, ker mu je sin na soshki fronti padel; pred dobrim tednom smo ga v Ljubljani pokopali. Zdi se mi pa tudi, da je nekaka kriza v njegovi dushi. Nekako chudno se boji, da bi ga Krek ne izpodrinil. Shel je v Kamnik k dekanu se pritozhevat in sedaj zopet; dobil je mnogo udanostnih izjav, pa she ni zadovoljen. Bojim se, da se v njegovem srcu nekaj kuha. Moram mu pisati, da ga pomirim,” je decembra 1915 v dnevnik zapisal Jeglich.³⁹⁸ Jeglich je zhelel delovati pomirjevalno. Shustershichu je sporochil, da ne more prepovedati pisanja o Krekovi petdesetletnici, vendar pa bo poskrbel, da se bo pisalo v omejenem obsegu in ne bo nobenih proslav v Krekovo chast. Shustershich je Jeglichu postavil ultimat, da se bo v tem primeru umaknil iz politichnega zhivljenja. “Sprejel sem... pismo, iz katerega razvidim, da Prevzvisheni smatrate zadevo kot navaden osebni spor, ne pa kot vazhno stvarno zadevo, ki je odlochilna za prihodnost stranke,” je poudarjal Shustershich v pismu Jeglichu, iz katerega lahko razberemo tudi Shustershichevo politichno preprichanje. “V tem tichi nezaupanje, katero moram vzeti na znanje. Ne preostane mi tedaj nich drugega, kot izvajati primerne konsekvence. Ob tej resni uri pa pribijem na merodajno adreso Vashe Prevzvishenosti, da je avstrijsko in samo avstrijsko vprashanje tisto, ki je privedlo do fronde. Brezpogojna zvestoba do dinastije in sicer tudi v tezhavnih chasih je pa temeljni program S.L.S., s katerim stojim in padem. Dixi et salvavi animam meam! (Rekel sem in pozdravil svojo dusho). Zhelim, da bi bila Vashi Prevzvishenosti prihranjena mnogo tezhja razocharanja, kot so bila vsa dosedanja. A bojim se, da pot, na katero so sedaj spravili Vasho Prevzvishenost, pelje v brezdno. Zahvaljujoch za vso naklonjenost, katero sem uzhival skozi mnogo let od V.P., prosim, da mi ne jemljete v zlo preresne, odkrite besede zapisane v preresni zgodovinski uri.”³⁹⁹

Nastopila sta tudi chasnikar Ivan Shtefe (1875-1919)⁴⁰⁰ in zlasti dr. Evgen Lampe, ki sta preprichala Jeglicha, da bi bilo za SLS nevarno, che bi Slovenec in drugi katolishki listi proslavljali Krekovo obletnico, ker so Krek in njegovi privrzhenci protiavstrijsko usmerjeni. Navedla sta vrsto ochitkov zoper Kreka. Tako naj bi o sumljivosti in nevarnosti Kreka na nekem zborovanju govoril celo ministrski predsednik Stürgkh in zaradi njega dolzhil vse duhovnike, da nimajo patriotichnega chuta. Ker pa je med vojno vse polno detektivov in ovaduhov, bi bil v primeru, da bi se Kreku kaj zgodilo, Slovenec zaradi chlankov lahko prepovedan, Katolishko tiskovno drushtvo pa razpushcheno. Poleg tega bi Shustershichev odstop privedel do razbitja SLS.

Jeglich je zato pohitel k Shustershichu, ki mu je podal vrsto obtozhb na Krekov rachun in mu predlagal, da se mora Krek nemudoma umakniti iz javnega zhivljenja. “Opozoril me je na srbofilstvo Krekovo (v chlankih Slovenchevih) pred tremi leti, kar so zgoraj celi stranki strashno zamerili in she sedaj ne pozabili; omenil je nasprotovanje Krekovo gospodu glavarju radi chlanka zoper srbofilstvo; povedal togoto Kreka radi letoshnjega oklica o prostovoljnih strelcih in od tega chasa je Krek javno zachel govoriti, da ga vrzhe. Krek je celo ochitno rekel, da je zanj razzhaljenje chasti ako ga kdo imenuje avstrijanca. Pa tudi moralno ni chist: zadeva Kamile Theimer in she o nekem otroku se trdi, da je njegov z neko Erzhen, ki stanuje pri Moshkrcu. Zato je med njim in Krekom nepremostljiv prepad in Krek se mora chimprej iz javnega zhivljenja umakniti.” Shustershich je od Jeglicha zahteval absolutno zaupanje, che zheli, da ostane in vodi stranko. Zaradi omenjenih razlogov naj se Krekova petdesetletnica popolnoma ignorira.⁴⁰¹

Jeglich se je zato odlochil, da bo katolishkim listom prepovedal pisati o Krekovi obletnici: “To sem storil in tega se bom drzhal, pa naj pride nadme, kar hoche. Molil bom vsak dan in vzdihoval pred tabernakljem in pri sv. mashi. Pa naj zhe sedaj vsaki dan Boga silno nadlegujem za pomoch v vechni blagor nashega ljudstva, nashe Avstrije in vsega sveta. O da bi vsi izpregledali, vrnili se k Bogu in zasluzhili mir za vse koristen. Kako je tepena Srbija! Kako so tepeni Anglezhi in Francozi posebno na Balkanu, kamor so za Srbe pomoch poslali, pa so te dni popolnoma premagani. Avstrija in Nemshka sta v parlamentih govorili o miru, toda nasprotniki she o tem nochejo nich slishati.”⁴⁰²

Katolishko chasopisje, celo Domoljub, za katerega je Krek vech let pisal uvodnike, je o Krekovi petdesetletnici molchalo, kar je zbudilo ogorchenje vechine katolishkega svetnega izobrazhenstva.⁴⁰³ Shustershich je na ta nachin dobil eno bitko, toda prepad med njim in Krekom se je she bolj poglobil. Do Jeglicha je prispela novica o razgovoru med Shustershichem in dekanom, zgodovinarjem in dezhelnim poslancem Ivanom Lavrenchichem (1857-1930), ki ga je utrdila v preprichanju, da se spor pochasi priblizhuje svojemu vrhuncu. Shustershich je namrech povedal Lavrenchichu, da bo potrebno stranko ochistiti in nekatere gospode odstraniti; sicer she ne ve kako in kdaj, ko bo prishel do konkretnih sklepov, jih bo najprej razkril Jeglichu. “Kaj bo? To bo nevarna zadeva. Pri nas na Kranjskem bo shlo in Shushtershich zmaga: toda le z nasho duhovsko pomochjo; ako se jaz in duhovniki z vso silo zanj postavimo. Toda Slovenci na Shtajerskem in Hrvatje, namrech voditelji? S kom bodo potegnili? Nashi poslanci in shtajerski se sedaj vechkrat shajajo v posvetovanje. Tako pred nekoliko dnevi. Zadeve v korist ljudstva so sklenili in pooblastili poslanca Jarca, da jih na Dunaju zagovarja. Bil je pri Stürghu. Pri teh sestankih ni Shushtershicha, ni Lampeta, ni Pegana. In rekel mi je Krek, da nashi poslanci in tudi shtajerski hodijo k njemu na razgovor skrivaj, da Sh. ne bi vedel. Tako se prepad razshirja. Tudi Hrvatje so bili zhe k shodu povabljeni. Hrvatje Kreka izredno radi imajo in chislajo. Shushtershicha nimajo tako radi. Zagrebshke 'Novine' so v vcherajshnjem listu prinesle dva razlichna chlanka o Kreku: nashtevajo njegove posebne zasluge na socijalnem in politichnem polju, zasluge za Slovensko in Hrvashko. Trdijo, da nasha najvechja mozha sta shkof Mahnich in Krek. O Shustershichu ni besede. – Vse to mi hodi po glavi in me skrbi. Moram jako silovito moliti za pomoch iz nebes. – Nashi listi niso o Kreku nich pisali; ubogali so.”⁴⁰⁴

Na zachetku leta 1916 je Jeglich znova povprashal Kreka, che misli na upokojitev. Krek se je osebno zglasil pri Jeglichu in mu povedal, da bo vlozhil proshnjo za upokojitev pod pogojem, da se Jeglich zavezhe, da mu ne bo “zavoljo kakih intrig prepovedal delo gospodarsko, politichno in poslanishko”, kar mu je Jeglich obljubil. Dodal je she, che bo imel kaj zoper njega, mu bo najprej osebno povedal. “Zavoljo stranke,” je Krek prepricheval Jeglicha: “ljudsko stranko je on zasnoval, on jo je mnogokrat reshil, on in mladi akademiki imajo zhe toliko mochi, da stranke ne bodo razdrli. Nevarnost za stranko prihaja le od mene, Shushtershicha in Lampeta, ako bomo postopali zanaprej tako, kakor sedaj. Odklanja od sebe srbo-filjstvo. Ko sem ga opozoril, na pravec Slovenca za chasa balkanske vojske in sem povedal, da sem shel zato dvakrat v urednishtvo svarit, pa se mi je vselej reklo: Krek tako hoche, mi je odgovoril, da me je Trseglav nalagal in da je pred odhodom na vojsko prosil za odpushchanje. Opozoril sem ga na Stürgka, pred katerim je moral dezhelni glavar nas duhovnike in njega braniti, da nismo zoper Avstrijo. Odgovoril je, da je Stürgkh jako slaboten in da je Dr. Koroshec na Dunaju poprashal o veljavi Dr. Kreka in Dr. Shushtershicha. Merodajni krogi so mu rekli, da Shushtershichu nich ne zaupajo, ker ima vedno kake posebne bolj sebichne namene, kadar kaj zahteva in hoche kaj izposlovati. Edino o Kreku upajo, da jim bo pomagal reshiti vprashanja Slovanov in juga. Pravil je, kako je on dal mandat Shushtershichu, kako je Lampe zaostal in mu je Traven zato nasproten, ker ni hotel dohodkov (6000 K letnih) priznati. On je pravochasno ukrenil (namrech Krek), da je gospodarska zveza preskrbela zhivil in ni gladu na Kranjskem. Dezhelni odbor ne pomeni nich, samo povzdiguje se in obeta, chesar izpolniti ne more, zato je jeza po dezheli zoper njega. Lampe je zavozil pri Zavrshnici. Dekan Lavrenchich je storil mnogo za Kamnik in okolico, toda dobichek daje edino Kamnichanom, zato so okolichani nanj hudi.” Jeglich je opazil, da je Kreku hudo zaradi prepovedi pisanja katolishkih listov o njegovi petdesetletnici. Jeglichu je Kreku ob koncu razgovora she enkrat zatrdil, da katolishko stranko razdirajo on, Shustershich in Lampe. Zahteval je, da mora Shustershich izginiti iz politike, “kar dela so njegovi odvetnishki manevri. On je glavar in dezhelni odvetnishki zastopnik, pa si vse dobro rachuna. Celo to je storil, da je Dr. Tomazhichu in Logarju prepovedal obchevati z njim, namrech z Krekom.” Jeglich je moral ugotoviti, “da je razdor v stranki nepremostljiv. Molil bom in

premishljeval, kako bi se obvarovala shkoda za cerkev in rod. Morda poskusim she spravo.”⁴⁰⁵

Krek je res poslal proshnjo za upokojitev.⁴⁰⁶ Jeglich pa se je obrnil na ministra, “naj ne bo prevech strog o presojevanju bolehnosti potrebne za pokojnino: bolehen je, ker ima srchno napako radi nikotina, vendar popolnoma nesposoben ni”.⁴⁰⁷ Obisk Evgena Jarca je bil povezan z bodocho Krekovo upokojitvo. Jeglich je izvedel, da se je Krek odlochil za poizvedovanje, ker mu je Jeglich napisal, da vlada zheli, naj ne predava vech na semenishchu. Vprashal je ministra Hussareka, ki pa ni hotel o tem nichesar vedeti. Vprashal je tudi, che je morda Stürgkh pritisnil nanj po zaslugi Shustershichevega posredovanja. “To vprashanje me je iznenadilo. Prav pozabil sem, da sem ta napremishljen stavek napisal. Nisem se mogel spomniti, kako sem mogel govoriti o vladi, ki me pach nikdar ni silila v zadevi Kreka. Po daljshem premishljevanju sem se spomnil to le: o chasu zadeve z nesrechno Kamilo sem premishljeval, kako naj Kreka odpravim iz semenishcha; poizvedoval sem pri vladi v Ljubljani in na Dunaju, ali bi mogel dati pokojnino? Pri tej priliki sem chutil, da bi bilo vladi prav, ako Krek ne bi vech predaval pri bogoslovcih. V teh mislih sem dotichni stavek napisal. Takrat me je pa g. Shustershich pregovoril, da sem namero opustil. Skoraj gotovo pa je sedaj ne bil zachel, ko bi ne bil silil g. Grivec. Tak sem g. Jarcu povedal. – Ker so se o tej zadevi pogovarjali v Mariboru poslanci in so g. Shustershicha sumili, sklepam, da se nabira gradivo zoper njega, da bo pripravljeno, ko razpor dozori. Iz tega pa tudi vidim, da moj strah, da se edinost razdere, ni neopravichen. Odhajajoch mi je na moje prashanje rekel: razdor je za sedaj in sespeso in vsi bi privoshchili Shustershichu, naj bi minister postal.”⁴⁰⁸

Jeglich je zhelel prirediti shod stranke. Obvestil je Shustershicha, ki mu je zagotovil, da shod ne bi bil primeren; politichne razmere morajo she bolj dozoreti, pa tudi stranka sama se mora ochistiti. Zato bo poizvedoval, kako mochna je njegova opora med ljudstvom, je sporochal Shustershich. “Ako bo videl, da je dovolj mochan, bo storil potrebno, da se nekateri nezadovoljni elementi iz stranke vrzhejo (Krek, Jarec, Remec). Ako bo videl, da nima dosti mochne vechine, bo proglasil, da slovenske ljudske stranke ni vech; brez jeze in zamere, akoravno tezhkega srca se bo umaknil.”⁴⁰⁹ Jeglich je mnogo premishljeval o usodi stranke. Aprila 1916 je prishel do naslednjega sklepa: “O slov. ljudski stranki se ne chuje mnogo. Vendar sem zvedel, da mlada inteligenca ne mara za g. dezhelnega glavarja; to velja tudi o razumnikih sosednih dezhela: priznavajo pa vsi, da je izvrsten voditelj. Dviga se mnenje: stranka se ne sme razdreti, rajshi se odpovemo obema gospodoma Shushtershichu in Kreku, pa z drugimi mozhmi stranko drzhimo. Kanonik Lampe bi bil nash mozh: shkoda, da je popolnoma Shushtershichev in je zvezo s stranko Krekovo popolnoma pretrgal. – Jaz molim in prosim Boga, naj pomaga in vse zadeve tako vodi, da ne bo trpelo krshchansko ljudstvo.”⁴¹⁰

Sredi leta 1916 je bil Krek upokojen. Jeglich je za profesorja apologetike in filozofije v semenishchu imenoval teologa, zgodovinarja in slavista Frana Grivca (1878-1963).⁴¹¹ Moral pa je ugotavljati, da se je razdor v stranki she povechal. Shustershich je namrech vabil k sebi v raznih skupinah duhovnike in laike. Med drugim jim je izjavil, da Kreka in Evgena Jarca nima vech za chlana SLS in da namerava iz stranke izkljuchiti she nekatere druge. Razburjenje je povzrochila tudi premestitev Bogomila Remca, predsednika Slovenskega katolishkega akademskega stareshinstva, z mesta ravnatelja na obrtni sholi na prejshnje sluzhbeno mesto v Novem mestu ter imenovanje dr. Josipa Dermastje za dezhelnega svetnika, visoka sluzhba je bila dodeljena tudi Bartolu, ki ni imel potrebnih kvalifikacij. “To postopanje je razburilo nashe mlade akademike (posebno ukrepi zoper Kreka in Remca) in so ogrcheni na glavarja tudi taki, ki so bili do sedaj vedno na glavarjevi strani (n. pr. dr. Dolshak). Tudi med duhovniki se opazha nezadovoljnost. Kalan je glavarju povedal: 'nimash pravice, da bi sam odlochal o zadevah stranke, ampak le izvrshilni odbor, katerega naj bi sklical; postopash prevech avtoritativno, nikdar se ne posvetujesh in zakaj mlade zametujesh, zaupanje duhovnikov zlorabljash etc.' Chutim, da se v ospredje poriva misel: stranka mora ostati, che tudi oba izgubimo (Krek in Shustershich).” Ker naj bi Slovenec sluzhil razdoru, je Katolishko tiskovno drushtvo nameravalo omejiti neomejen Shustershichev vpliv na pisanje Slovenca. Do Jeglicha je prishla tudi vest, da obmejni Slovenci ne marajo vech Shustershicha, kar velja tudi za Hrvate. Shustershich se za nikogar ne zmeni, sestankov ne sklicuje. Cheprav je nachelnik vseslovenske ljudske stranke, dela vse na svojo roko. Proti njemu so v Trstu, na Gorishkem (Breceljnik), na Shtajerskem (Vrtovshek) in na Koroshkem (Brejc). “Nashi akademiki stareshine (circa 150) so sedaj na Sh. zelo ogorcheni in sicer ravno zavoljo krivichnega nastopa zoper ravnatelja Remca in menda g. prof. Grudna. Zakaj ga ni nikdar posvaril? Prevech poslusha razne chenche, ki mu jih prenashajo. Za akademike se sploh nikoli ni zmenil. Ochitanje 'koritarji' je vse silno razjezilo. Vsi so versko utrjeni; za sedaj ne bodo nobenega koraka poduzeli, le ob strani bodo stali chekajoch daljega razvoja. Nikako ne odobravajo besedi g. Jarca, da bi nameravali duhovnike iz javnega zhivljenja izpodriniti, kakor se je ochitalo.

Reklo se mi je, da bi bil Krek polagoma sam izginil iz povrshja; ubila ga bo 'gospodarska zveza'; sedaj je pa preganjan in stopa bolj v ospredje; to tudi za to, ker Sh. grozi, da bo she druge gospode iz stranke izkluchil. Shkoda, da se je kanonik Lampe prevech za Sh. zavzel in se z njim identificira: on bi mogel biti nash vodja; toda sedaj so akademiki nanj bolj hudi, kakor na Sh.” Do zgornjih ugotovitev se je Jeglich dokopal na podlagi razgovorov z Andrejem Kalanom (1858-1933),⁴¹² prof. dr. Debevcem in odvetnishkim kandidatom Jezhem. Njemu samemu sicer niso ochitali nichesar, vendar je Jeglich zachutil, da je nanje izredno slabo vplivala prepoved pisanja ob Krekovi petdesetletnici.⁴¹³

Poglejmo she v dnevnik Shustershichevega “financhnega ministra” dr. Evgena Lampeta, ki nashteva sklepe sestanka zaupnikov s cele Kranjske, ki ga je sklical Shustershich, da bi se izrekli glede hujskanja mladinov:

“1. Brezpogojna zaupnica Shustershichu. Se mu narochi, da po svoji previdnosti naredi red v stranki.

2. Radi varstva narodnih interesov se priporocha, da se stopi v stik z narodno-napredno stranko. Shust. izjavi, da bo poskusil zvezo, a le pod pogojem, da se zavezhe nasprotna stranka, da bo sposhtovala nashe versko preprichanje.

V izvrshitvi sklepa aod 1. naznani Shust., da izkljuchuje dr. Kreka in prof. Jarca iz Slov. lj. stranke, dokler se ne poboljshata.” Povabljenih na sestanek je bilo okrog 100 in so vechinoma prishli.⁴¹⁴

Shustershich je Jeglichu porochal o svojih razgovorih s povabljenimi duhovniki, ki so mu izrekli brezpogojno zaupanje. Proti njemu so le nekateri duhovniki v Ljubljani in nekateri po dezheli, ki so pod vplivom mladinov. Zoper njega niso naravnost tudi mladi akademiki (mlado katolishko izobrazhenstvo) razen gospodov pri Remchevem omizju, Kreka in Jarca pa ne smatra za chlana stranke. Che bo nekaj ljudi odletelo, bo stranka she mochnejsha, she zlasti na kmetih. Jeglich je opazil, da je bil Shustershich izredno miren. Zdelo se mu je, da je premagal hude dushevne boje. Shustershich mu je zatrdil, da chetudi ne bi bil vech na chelu stranke, ne bo nich ukrenil. Jeglich pa je ugotavljal, da je Shustershich polozhaj presojal prevech optimistichno in mu je dejal, da se boji, da bodo izgubili vse izvrstne akademike. Z dezhelnim glavarjem sta se srechala tudi v Preski. Shustershich je izkoristil prilozhnost, da bi spravil v slabo luch svojega nasprotnika. “Povedal mi je, kar sem o ...., zhe vedel: govorica po Ljubljani, da ima z neko zhensko otroka. Dodal je: da pri gospodarski zvezi to verjamejo in da je policijska preizkava zoper dotichno zhensko, ki pravi, da je imela splav, toda so zdravniki konstatirali, da je porodila: otroka pa ni nikjer. Kolika srecha; da so nemshki chasopisi prinesli novico, da je Krek pahnjen iz slov. ljudske stranke, da nisem dopustil pisati o njem o 50 letnici in da je vpokojen: ako se dogodi shkandal, ne bomo tukaj umazani.” Shustershichu je Jeglich sporochil, da so tudi Hrvati in Shtajerci zoper njega, a mu je zatrdil, da to ni nich nevarno. Shustershich ga je obvestil tudi o namenu, da se poda k prelatu Andreju Kalanu in uredi, da bo Slovenec glasilo stranke, Jeglich pa mu je odgovoril, da Kalan ne bo dovolil, da bi Slovenec pisal o sporu v stranki. Pri Jeglichu se je oglasil tudi Kalan, ki je sporochil, da so vse stareshine, vsi akademiki ogorcheni nad Shustershichem, zato je napisal chlanek za Vzajemnost, v katerem opisuje stalishcha duhovnikov. Misli v chlanku so bile sicer prave, chlanek pa zelo oster, zato je Jeglich nasprotoval njegovi objavi. Shustershicha bo namrech zelo razburil in ne ve se, kaj bo ukrenil. Andrej Kalan pa je menil, naj Shustershichu dajo vedeti, da niso duhovniki nanj navezani, kar ga bo omehchalo in ponizhalo, da bo postal dovzeten za spravo.⁴¹⁵

Tudi posvet Katolishkega tiskovnega drushtva je potrdil, da je koncept Kalanovega chlanka resnichen, vendar je prezgodaj za njegovo objavo, dokler she potekajo privatna pogajanja. Kreka naj se ne povzdiguje, Shustershichu pa naj se pove, da mu chasopisje ni vech na razpolago vse dokler ne bo pravilno urejeno vodstvo stranke.⁴¹⁶O tem je konchno besedo izrekla seja Katolishkega tiskovnega drushtva, ki jo je njegov predsednik, prelat Kalan sklical 28. avgusta 1916. Jeglich je svojemu zastopniku narochil, da ne sme glasovati, govori pa naj samo o previdnosti. Do glasovanja na seji ni prishlo. Udelezhenci so zatrjevali, da glavarju zaupajo, ne odobravajo pa njegovega postopanja v stranki. Nova seja je bila sklicana za 4. september 1916. Na njej je Lampe poudarjal, da je bil Shustershich izvoljen za nachelnika stranke in ga morajo vsi ubogati, vendar so se tej trditvi o absolutnem poveljevanju pristotni uprli.⁴¹⁷ Septembra 1916 je Shustershichu skorajda uspelo preprichati Jeglicha, da bi se s svojo avtoriteto postavil na njegovo stran.⁴¹⁸ Vendar je Kalan uspel pregovoriti Jeglicha, da je preklical pristanek k odredbam, h katerim ga je nagovarjal Shustershich.⁴¹⁹ Sledilo je pismo, ki ga je Jeglichu napisal Shustershich razburjen in v naglici, ker se je ravno odpravljal na Dunaj. V njem je zatrdil, da je sprememba v Jeglichevem sklepu zelo nevarna za dobro stvar. “Energija sistematichne lazhi in obrekovanja je na delu nemoteno pod potuho chastivrednih gospodov.” Omenil je tudi najnovejsho lazh, da zheli dosechi razpust Katolishkega tiskovnega drushtva. “Tako dela fronda! Vsak dan kaka nova lazh! Mi pa tukaj zaposleni chez glavo z vazhnim delom za javni blagor sklicajoch se na fakta, katera lahko dokazhemo... Kakor hitro se pa nadalje tolerira rovanje zoper edinost stranke, ki danes de facto existira po dezheli, za kar jaz jamchim, bo nastal stokrat slabshi polozhaj in bo skoraj nemogoche stvar popravljati. Odgovornost bo tedaj veliko vecha, che se opusti vse, kar je bilo v soboto dogovorjeno, nego che se to mirodushno izpelje, kar je neobhodno potrebno. Dixi et salvavi animam meam (rekel sem in reshil svojo dusho!) Struja, ki dela samo z lazhjo, je s tem zadosti oznachena... Konechno she eno izjavo: Prosim Vasho Prevzvishenost vzeti na vednost, da che odstopim me ne privede nobena sila sveta vech nazaj. Odgovornosti sem potem jaz prost pred Bogom in pred ljudmi, nositi jo bodo morali drugi, ki se danes igrajo z najvitalnejshimi svetinjami.” Shustershich je Jeglichu she svetoval, naj se ravna po dogovoru in naj ne odneha.⁴²⁰ Jeglich mu je odgovoril, da si ne upa prevzeti odgovornosti in izpolniti obljube, ker bi od sebe odbil duhovnike in laike, ki odklanjajo tako diktaturo, in dal povod zasmehovanju liberalcev. Shustershicha je prosil, naj ostane nachelnik stranke in voditelj slovenskega ljudstva. “Ako bi odstopili sedaj v najbolj kritichnih chasih, bi izgubili vso s svojimi posebnimi vrlinami pridobljeno in zasluzheno veljavo Vi, mi bi pa bili sedaj na politichnem polju ovce brez pastirja. V imenu bozhjem Vas prosim: premagajte se in uravnajte prihodne korake tako, da duhove pomirite, ako bi se tudi morali nekoliko ponizhati.”⁴²¹

Jeglich se je posvetoval s Kalanom, ki je menil, da bi bil Shustershichev odstop od nachelstva srecha in bi stranko s tem reshili, da ne bo kriva za vse grozne napake, ki jih je storil glavar in jih bodo liberalci izrabili po vojni, ko ne bo vech cenzure. Jeglich je Kalanu narochil, naj kot podnachelnik stranke skliche ljubljanske duhovnike. Da ne bi glavar sodil, da je shod naperjen proti njemu, naj na njem razglabljajo o nastalem polozhaju in se posvetujejo, kako dosechi enotnost. “Strashno mi je tezhko, da sem zoper glavarja; skoraj nemogoch mi je bil korak

zoper njega: toda prevech chudno postopa, prevech od mene zahteva! Zhe ves chas se mi zdi, da ni vech, kar je bil: sedaj le nase gleda.”⁴²²

Omenimo she zapis v Lampetovem dnevniku, ki pishe, da je bila Kamila Theimer v tem chasu, septembra 1916, znova v Ljubljani – kot pishe Lampe je bila “pri Elsnericah”.⁴²³ To je ena zadnjih omemb Kamile Theimer. Sredi vojne vihre je bila njena afere malone zhe povsem pozabljena.

Samo na kratko, predvsem s pomochjo knjige Janka Pleterskega o politichni poti katolishkega strankarskega prvaka dr. Ivana Shustershicha, poglejmo, kako se je konchal spor v SLS oziroma v VLS. Spor, ki je bil najprej omejen samo na Kranjsko, a se je kmalu razshiril tudi na druge kronovine, so dokonchno razreshili dogodki na vojashkih frontah. Septembra je Shustershich poskushal pregovoriti Jeglicha, naj posezhe v spor v stranki s posebnim pastirskim pismom, v Slovencu pa je objavil chlanek o koncentracji strank. V njem je poudaril, da je nachelni pogoj

za koncentacijo absolutna zvestoba do habsburshko-lotarinshke dinastije in skupen odpor zoper vsako strujo, ki bi delovala v nasprotnem smislu ali ki bi bila v tej tochki nejasna. Andrej Kalan je Jeglichu pojasnil, da Shustershichev pogoj o zvestobi leti na Krekovo strujo in ker je znano, da se je Shustershich zhe prej neuspeshno dogovarjal z liberalci, je takshen chlanek tudi nekakshna ovadba nasprotnika. Oktobra 1916 je sledil Jeglichev poskus sprave, ki ga je Krek odbil.⁴²⁴ Shustershich je na shodu okrog 30 zaupnikov prebral Jeglichevo pismo, v katerem mu sporocha, da Krek ni za spravo, in ga uporabil kot argument, da se je prisiljen braniti. Sklenili so sklicati sejo Izvrshilnega odbora stranke.

Seja Izvrshilnega odbora se je odvijala 21. novembra 1916, na dan, ko je umrl cesar Franc Jozhef I., vendar udelezhenci za cesarjevo smrt niso vedeli. Na seji so razpravljali o notranjih sporih v stranki in reviziji strankinega pravilnika. Referat o polozhaju v stranki je pripravil dekan Lavrenchich, ki je obe strani pozival k spravi in enotnosti. Shustershich se je ochitkov svojih nasprotnikov ubranil s pomochjo opozarjanja na “zunanjega sovrazhnika”, pri chemer je mislil na nemshke nacionaliste.⁴²⁵

Sklenili so, da morajo glasila SLS podrediti svoj politichni del strankinemu vodstvu, ki ga zastopa nachelnik stranke, tiskovno drushtvo pa naj se pozove, naj prepove svojim listom napade na vodstvo SLS. Mladini so na tej seji prvich odkrito nastopili z zahtevo, naj Shustershich odstopi. Vendar je na seji ostal Krek popolnoma osamljen. Menil je, da je nadaljnja borba zoper Shustershicha zaenkrat brezupna in da je bolje, da kritichnih problemov sploh ne nachne, ker bi s tem tvegal izkljuchitev iz stranke. S Shustershichem sta si segla v roke in vsi udelezhenci seje so bili preprichani, da je v stranki zavladala sloga. Neposredno po seji je malodushnega Kreka obiskal dr. Jakob Mohorich (1888-1940). Zagotovil mu je, da je njegov pesimizem nepotreben, kajti med chlani samovoljno sestavljenega Izvrshilnega odbora je bila vechina takih, ki jih je Shustershich oprostil vojashke sluzhbe ali na drug nachin pridobil zase, razpolozhenje v stranki pa je v resnici povsem drugachno.⁴²⁶

Jeglich v dnevniku nadrobno opisuje tudi spore ob Krekovi zamisli glede ustanovitve Zadruzhne banke, glede Shustershicheve Ilirske banke sredi leta 1916 in glede volitev vodstva Zadruzhne zveze konec leta 1916, boj za vpliv na Katolishko tiskovno drushtvo in ponovne poskuse duhovnikov za spravo med obema sprtima skupinama, ki so bili dokonchno pokopani na zachetku leta 1917.

Prvi poraz je Shustershich dozhivel na obchnem zboru Zadruzhne zveze decembra 1916, ko so izvenkranjski delegati skorajda soglasno podprli Kreka. Iz Zadruzhne zveze je nato izstopilo 169 chlanic, ki so ustanovile Zadruzhno centralo. Ker so o notranjih bojih v SLS neprestano pisali domachi in grashki chasniki, je duhovshchina zhelela dosechi chimprejshno spravo, pishe Fran Erjavec. Na pobudo Viktorja Steske je Kreka obiskal zhupnik Piber. “Krek mu je dejal, da sploh ne chuti napram Shustershichu nobenega sovrashtva in da zahteva le to, naj vodi Shustershich slovansko, ne pa avstrijske politike. Od Kreka je shel Piber k Shustershichu, a se ni vrnil, zakaj Shustershich in Lampe nista hotela o kakem pomirjenju niti slishati, ker sta se chutila glede na svojo vechino v strankinem izvrsh. odboru absolutna gospodarja polozhaja.” Mochno oporo je dobila Shustershicheva skupina tudi v Kmetijski druzhbi, kjer je bil namesto umrlega Povsheta za predsednika izvoljen Lampe.⁴²⁷

Tudi na zachetku leta 1917 se je Jeglich podal k Shustershichu z zheljo, da bi zgladil nasprotja v stranki. Jeglicheva pot je bila neuspeshna. Shustershich se je vedel arogantno. Jeglich je bil preprichan, da je vsa krivda v Shustershichevi nedostopnosti. Shustershich je od Jeglicha zahteval odlochen in hiter nastop, seveda v njegovo korist. Jeglich mu je odgovoril, da je pripravljen she enkrat posredovati med njim in Krekom in oba povabiti k sebi, Kreku pa je pisal, da ga boli razdor in che je sloga mogocha, naj takoj naslednjega dne pride k njemu. Krek je she pred sprejetjem Majnishke deklaracije, 16. maja 1917, prishel do Jeglicha, vendar je na Jeglichevo vprashanje odgovoril, da sprava ni mogocha, ker razdor zadeva nachelna vprashanja. Krekov obisk velja za eno kljuchnih prelomnic v spopadu. “Ko se jaz zachudim, mi trditev pojasni rekoch,” pishe Jeglich: “Sh. je absolutist in individualist: vso oblast hoche imeti sam in Kranjsko cepi od drugih slovenskih pokrajin (n. pr. zadruzhnishto) prav po nachrtu nam sovrazhnega grofa Stürgkha. On, Krek, je pa demokratichnih nachel in za skupnost vseh Slovencev. Shushtershich mora pasti, ker je tudi nesposoben; kar je dosedaj naredil, je edino Krekovo delo, ki je dajal ne ideje, ampak ga je tudi zmeraj vodil, da ni kam zabredel. Potem govori o demokratih, chesh oni, edino oni so nekaj storili in nastopajo odlochno za pravice narodov, za mir; katolishka cerkev se ni obnesla, k vechemu papezh nekoliko. Cerkev je prevech z drzhavo, s to korumpirano vlado zdruzhena in le njej sluzhi, ne upa se ji postaviti v bran. Jaz sem le malo ugovarjal, zhelech, naj le modruje, da spoznam njegove nazore; sedaj vidim, da imajo nashi mladini od njega misli o cerkvi in papezhu. Krek je o Shushtershichu she to dodal: Stürgkh je menda o njem zatrdil: 'der Mann ist zu haben.'”⁴²⁸

Zadnji kranjski dezhelni odbor pri svoji seji

Dr. Triller, dr. Zajc, dr. Pegan, dr. Shustershich, grof Barbo, dr. Lampe in zapisnikar

Janko Pleterski komentira tudi zapis Jozheta Jagodica k odlomku iz Jeglichevega dnevnika, da naj bi Krek poleti 1917 na obisku pri Jeglichu, prvem obisku od pomladi 1916, ko je prosil za upokojitev, tudi rekel: “Che ostane pri sedanji [op. Shustershichevi] politiki, potem bo vash naslednik Nemec, kanoniki pa nemshkutarji!” Glede na mnenje Jozheta Jagodica, naj bi bile te Krekove besede odlochilne. “Jagodic je 'preobrat' v stalishchu shkofa Jeglicha do Shushtershicha datiral seveda prezgodaj. In precenil tudi odlochilnost Krekovih besed,” poudarja Janko Pleterski. “Zhe iz navedenega zapisa je jasno, da je Jeglich takrat tudi Kreka shele tehtal na svoji tehtnici, tj. tehtnici v rokah shkofa. Odlochil se je shele dva meseca pozneje, pa tudi tedaj ne zaradi Krekove preprichljivosti, ampak ga je k odlochitvi nagnila samostojna presoja politichnih razmer, ki so se naglo zaostrovale.” Jeglich se za Shustershicha ali proti njemu ni odlochal na podlagi merila, koliko bolj odlochno je kdo za izpeljavo Majnishke deklaracije in koliko kdo manj. “Tudi Jugoslovanski klub pod vodstvom Koroshca se v prvih dneh julija 1917 she ni odlochal, ali naj bo deklaracijski program tisto najmanj, kar terja od vlade, ali tisto najvech, kar bi utegnilo biti njegova zahteva v nedolocheni prihodnosti. Odlochitev za sodelovanje v parlamentarnem odseku, kar smo zhe omenili, je dejansko pomenila, da klub vidi deklaracijski program kot nekaj, kar je mogoche dosechi postopno, po etapah. Tisto, kar pa je hotel klub vsekakor imeti, je bila usmeritev cesarja k miru, povezanemu z notranjo ustavno reformo.” Krek in Koroshec sta se v Pragi udelezhila zasedanja cheshkega Narodnega odbora v prichakovanju, da bodo Chehi privolili v sodelovanje v ustavnem odboru, vendar sta dozhivela izzivalno zavrnitev vladnega predloga in tudi njunih stalishch. Po vrnitvi iz Prage sta se odlochila za radikalnejsho taktiko. “Slovenec je zato 28. julija prvi med slovenskimi chasniki razglasil, da so zahteve Majnishke deklaracije 'minimalna zahteva Slovencev', ki od katere se nikakor ne morejo vrniti h kaki kompromisni reshitvi slovenskega vprashanja na temelju priznanja dualizma, brez drzhavne zveze s Hrvati in Srbi in le na podlagi slovenske narodne avtonomije. Ta radikalizacija stalishch Kreka in Koroshca in obenem tudi Jugoslovanskega kluba je bila velikega pomena za tek nashe zgodovine – ne pa za odlochitev shkofa Jeglicha v sporu znotraj SLS. Che ne bi bil Jeglich odtegnil Slovenca Shushtershichu zhe prej, zhe po konferenci dekanov 17. julija 1917, ne Krek ne Koroshec ne bi bila mogla konec meseca v njem oznaniti svoje programske radikalizacije. Jeglich se je odlochil na temelju lastne ocene tega, katera stran v sporu je v SLS vplivnejsha in chigava politika je ugodnejsha za vnovichno utrditev vpliva SLS v celotnem krogu slovenske politike. Odlochitev Kreka in Koroshca za radikalnejsho opozicijsko politiko stranke in Jugoslovanskega kluba je konec istega meseca le potrdila pravilnost deset dni starejshe Jeglicheve presoje.” Jugoslovanski klub je na podlagi vseh teh domachih politichnih premikov odklonil zaupno Seidlerjevo ponudbo za sodelovanje v vladi in avgusta 1917 izjavil, da bo lahko podprl samo takshno parlamentarno vlado, ki bi sprejela Majnishko deklaracijo kot svoj program.⁴²⁹

Shustershicha so zacheli prehitevati dogodki na drzhavnem vrhu, ugotavlja Janko Pleterski. Umor predsednika vlade Stürgkha oktobra 1916, smrt Franca Jozhefa I. mesec dni kasneje... Prestolonaslednik Karel, ki je prisegel na ustavo kot ogrski kralj, hkrati pa ni dal ustrezne vladarske zaobljube na ustavo, veljavno v avstrijski polovici monarhije, je potrdil dualistichno ureditev. Mozhnost ustavne reforme je sicer ostala odprta, vendar omejena samo na Avstrijo. Zahteva po reformi monarhije v smislu ustanovitve nove drzhavne enote, ki bi zajela Jugoslovane, Hrvashko, Slovenijo, Vojvodino ter Bosno in Hercegovino, je zato pomenila nasprotovanje stalishchem novega vladarja. Shustershich se je upiral koncentraciji slovenskih strank, she zlasti pa koncentraciji s strankami iz Dalmacije, saj je vedel, da bo vsak program, ki bi ga stranke sprejele, nujno naperjen proti obstojechemu dualizmu. Shustershich je bil namrech vnet avstrijski patriot, neomajno je bil preprichan v zmago centralnih sil. Upal je, da bodo Slovenci in Hrvatje dobili drzhavno priznanje v okviru revizije dualizma po zmagoviti vojni, kot vladarsko nagrado za izkazano patriotichno drzho. Po vojni naj bi vladar odpravil dualizem in ga nadomestil s centralizmom, zdruzhenim z (narodnim) federalizmom, ena od avtonomnih enot Velike Avstrije bi po njegovem pripadla enotnemu hrvashkoslovenskemu narodu. Do takrat pa bi moral ostati patriotizem Slovencev in she zlasti SLS neomadezhevan. “Prezgodnje drzhavnopolitichne zahteve, postavljene she pred dnevom zmage, bi pomenile, da Slovenci bolj mislijo na lastno korist kakor na korist celotne monarhije. Niti dejstvo, da so nemshke stranke – prav nich podobno po rahlochutnosti – zhe spomladi 1916 nastopile s svojimi 'Belangi', Shushtershicha ni omajalo v stalishchu patriotichne narodnopolitichne abstinence. Toda konec 1916. leta so ochitno postajali drugachnega mnenja celo drzhavni vrhovi in Shushtershich se javni ozhivitvi slovenskega politichnega zhivljenja ni mogel vech uspeshno upirati. Seveda je chutil, da se s tem izpostavljata veliki preizkushnji tudi njegov osebni polozhaj v stranki in njegova, resda zhe omajana, pa vendar avtoriteta nekoch nespornega narodnega voditelja. V okviru ohranjanja lastnega temeljnega drzhavnopolitichnega koncepta je bila Shushtershicheva dejavnost po tem chasu le she obramba, sprva she taktichno prilagodljiva, od konca leta 1917 pa vedno bolj brezupno toga.” Shustershich se je, kot pishe Janko Pleterski, poistovetil s stalishchem Hrvashkoslovenskega kluba in SLS, da je nujno treba sklicati parlament. Skupaj s Koroshcem se je podal na sestanek predsednikov vseh parlamentarnih klubov, ki je bil sklican po Stürgkhovi smrti. Na njem je prevzel celo prvo besedo, tako da je Koroshec v imenu kluba lahko za njim le izjavil, da se strinja z njegovim izvajanjem.⁴³⁰

Shusterich se je udelezheval sej kluba poslancev v drzhavnem zboru, vendar je chutil, da mu nihche vech ne zaupa. Ko je poslanski klub sklenil voliti za kranjskega delegata Koroshca, je konec junija sklical sejo vodstva SLS. Na seji so sklenili, da morajo kranjski poslanci voliti za delegata Shustershicha. Poslanci so predsedstvu stranke poslali odgovor, ki ga je zasnoval Krek: volitev delegata je avtonomna zadeva kluba.⁴³¹

V Jugoslovanskem klubu, enotnem klubu vseh juzhnoslovanskih poslancev, ki je bil ustanovljen s Krekovim posredovanjem, je bil tudi Shustershich, vendar ni imel vech odlochilne besede. Jugoslovanski klub je bil ustanovljen 29. maja 1917.

She istega dne zvecher je sprejel programsko drzhavnopravno izjavo, znamenito Majsko ali Majnishko deklaracijo, ki jo je predsednik kluba dr. Anton Koroshec naslednjega dne prebral v drzhavnem zboru. Po vojni so odgovornost za “habsburshko klavzulo” zvrachali na Shustershicha, vendar je bila dodana na predlog trzhashkega poslanca Otokarja Rybaoja. Pri nastanku deklaracije Krek ni bil neposredno udelezhen, vendar velja za njenega pobudnika in duhovnega ocheta.⁴³² Krek ni bil v redakcijskem odboru, ki je sestavljal deklaracijo, a se je udelezheval debate v poslanskem klubu in je vplival, da so v deklaracijo vnesli narodnostno nachelo in nachelo hrvashkega drzhavnega prava, kot so ga zahtevali Hrvati.⁴³³ Deklaracija ni pomenila nich novega v primerjavi s Krekovim in Shustershichevim predlogom v kranjskem dezhelnem zboru januarja 1909, le da je bila takrat postavljena kot dolgotrajna naloga, uresnichljiva v izrednih prilikah, leta 1917 pa kot nujna zahteva trenutka.⁴³⁴ Shustershichu deklaracija ni bila po volji. “Na zachetku in spet pozneje je poskushal izpodnesti jugoslovansko demokratichno jedro deklaracije, to je priznanje enakopravnosti vseh treh narodnih sestavin, o katerih je govorila. Skushal je skrchiti njeno priznavanje Srbov in vse vrniti na stari pravashko-klerikalni program nominalno zgolj hrvashko-slovenskega zedinjenja. To je bil del njegovega boja proti prevladovanju smeri Krek-Koroshec v slovenskem katolishkem taboru. She tik preden je Andrej Kalan odtegnil list Shushtershichevemu vplivu, je Slovenec 4. julija 1917 ob napovedani krfski konferenci in proti emigrantskemu Jugoslovanskemu odboru – she najbolj pa proti svojim nasprotnikom v lastni stranki – zaklical: 'Nash program je... [cenzurirano] zdruzhitev Hrvatov in Slovencev pod habsburshkim zhezlom!” Jugoslovanski kljub je sicer zavrnil predlog ministrskega predsednika Seidlerja o ustanovitvi zunajparlamentarne ustavne komisije, ker je nedotakljivost dualizma izkljuchevala mozhnost zedinjene Slovenije, vendar pa ni odklonil sodelovanja pri pripravah na spremembo ustave v okviru parlamentarnega ustavnega odbora. Cheshki “svaz” pa o tem vprashanju ni hotel odlochati sam, zato je sklenil, naj o taktiki odlochi seja novoustanovljenega Narodnega odbora vseh cheshkih strank v Pragi. Na sejo so povabili tudi Kreka in Koroshca. “Ignoriranje Shushtershicha je bil nov udarec zanj. Na Kranjskem je bil tedaj njegov polozhaj zhe mochno omajan. Dokaz, da ga tudi Jeglich ne podpira vech, je bila konferenca dekanov ljubljanske shkofije 17. julija 1917, sklicana na shkofovo pobudo. Jeglicha je pooblastila, naj poskrbi za poravnavo spora med obema kriloma v stranki – in sicer na temelju 'modernih demokratichnih tezhenj'!”⁴³⁵

Septembra 1917 je Shustershich podpisal Jeglichevo t.i. ljubljansko izjavo v podporo Majnishki deklaraciji in mirovni pobudi papezha Benedikta XV. V imenu NNS sta jo podpisala Tavchar in Triller. Kmalu po podpisu ljubljanske izjave je Shustershich na sestanku vodstva SLS, ki se ga Krekova skupina ni udelezhila, oznachil deklaracijo za maksimalen program, dal si je izglasovati zaupnico, glede na poprejshnji dogovor z dekanom Lavrenchichem je popustil le toliko, da je bila sprejeta Lavrenchicheva resolucija, ki je pozdravila sodelovanje mlajshe posvetne inteligence v stranki.⁴³⁶ Jeglich je v tem chasu zhe sprejel odlochitev v prid Kreku. Zhe nekaj tednov prej je Andrej Kalan odstavil iz glavnega urednishtva Slovenca Shustershichu vdanega Ivana Shtefeta. Jeglich je resheval enotnost v stranki. Shustershich je bil zhrtvovan za sanacijo SLS.

Krek je bil v tem chasu v sredishchu dogodkov. Vrgel se je v agitacijo za deklaracijo, nastopal, pisal, potoval na Hrvashko in v Bosno in Hercegovino, da bi pridobil chim vech somishljenikov. V glasilu starchevichevske stranke prava Hrvatska drzhava je septembra 1917 objavil chlanek “Narodno ujedinjenje”. V njem je ponovil in zaokrozheno utemeljil besede, ki jih je izrekel v javnem govoru v Splitu, na zadnji postaji agitacijskega potovanja po Hrvashki, Bosni in Dalmaciji. “Peter Grgac porocha, da je takrat 'zaklical na naslov nasprotnikov deklaracije in

denunciantov: 'Suzhenjstvo, to je veleizdaja, ne pa svoboda; veleizdajalec je tisti, ki nasprotuje osvoboditvi nashega naroda.'”⁴³⁷

Nadchloveshki napori so ga naposled strli. Oktobra 1917 je Slovenijo pretresla novica o Krekovi smrti.⁴³⁸“Dne 9. oktobra je namrech javil 'Slovenec', da je v Sht. Janzhu na Dolenjskem, kjer je bival na oddihu pri zhupniku L. Bajcu, 'sinochi okrog desete ure izdihnil svojo veliko dusho najvechji Slovenec, kar jih je rodila slovenska mati, najvechji Jugoslovan, kar jih je poznal nash slovanski jug.' – dr. J. E. Krek. Njegova smrt je strashno odjeknila med vsemi Slovani monarhije, zlasti pa seveda med Slovenci. Vsa Slovenija se je naenkrat zavedela, da je izgubila svojega najvechjega genija. K njegovemu mrtvashkemu odru v ljubljanskem shkofijskem dvorcu, kamor so bili prepeljali truplo, je hitelo vse brez razlike stanu in mishljenja, starosti in spola. Dne 13. oktobra se je vrshil pogreb, in ves narod je spremljal svojega mrtvega voditelja. Nad 20.000 brojecha mnozhica z zastopniki neshtetih korporacij ter vsemi slovenskimi poslanci se je she zadnjich poklonila mozhu, ki je v prvi vrsti oblikoval zadnje chetrtstoletje vsega slovenskega javnega zhivljenja ter svojemu narodu v usodni uri 'postavil cilj, kakor je dejala 'Edinost'. Na grobu so govorili dr. Koroshec, Stanek in Dulibich, s shkofom vred so jokali tisochi in tisochi od odprtega groba do zadnjih begunskih taborishch, a dr. Koroshec je zaklical ob she nezasuti rakvi: 'Dvignite glave, ker priblizhuje se vashe odreshenje...' In ta klic dr. Koroshca je chul ves slovanski jug, v prvi vrsti pa Slovenija, do zadnje gorske koche ter se zagnal, tesno sklenjen s svojo parlamentarno reprezentanco, v boj na zhivljenje in smrt za svoje osvobojenje. Prva se je odzvala duhovshchina, ki se je na svojih dekanijskih sestankih kar po vrsti izrekala za deklaracijo. Njej so sledili potem obchinski odbori ter druge korporacije, druga za drugo. Shlo je po vsej dezheli kakor orkan, od vasi do vasi in od hishe do hishe.”⁴³⁹ Pogrebne slovesnosti je vodil Jeglich. Shustershich se Krekovega pogreba ni udelezhil, cheprav bi bil to moralno dolzhan storiti kot dezhelni glavar in predsednik stranke.⁴⁴⁰ “Shustershich je mislil, da bo ostal po Krekovi smrti gospodar polozhaja; postajal je she nedostopnejshi za vse spravne poskuse,” ugotavlja Fran Erjavec. “Izsiljeval je za shkofovim hrbtom zaupnice duhovshchine in nemobiliziranih strankinih zaupnikov po dezheli. To je napotilo shkofa, da mu je pisal dne 25. oktobra pismo, v katerem je nastopil z vso odlochnostjo proti takemu postopanju ter mu navedel vse grehe, ki jih je zakrivil, zlasti njegovo absolutistichno ravnanje. Ob tej priliki mu je odkrito povedal, da je zhe zaigral zaupanje vseh Slovencev.”⁴⁴¹

V deklaracijsko gibanje se je vkljuchila tudi Cilka Krek. 15. decembra 1917 je skupaj s Franjo Tavchar pozvala zhene, naj se izjavijo za deklaracijo. She istega dne je deklaracijo podpisalo nad 10.000 Ljubljanchank. 25. marca 1918 so izrochile zhene Koroshcu nad 200.000 podpisov za deklaracijo.

“Listi vseh strank pishejo o Kreku izredno lepo in pohvalno” je takrat v dnevnik zapisal Jeglich. “Priznavajo njegov talent, njegovo delo in njegovo nesebichnost. Seveda mnogo pretiravajo. Povzdiguje se njegovo politichno in socialno delo: res vse dotichno gibanje pri nas in sploh na jugu je on zachel; za narod je storil prav mnogo; toda za cerkev? za versko zhivljenje? O tem zhivotopisi molche. Res, pri Mohorjevi druzhbi je dovrshil posnetek sv. pisma, vchasih je pridigoval in spovedoval. V tem oziru je njegovo zhivljenje bolj zhalostno. Tudi sv. zakramentov za umirajoche ni sprejel. V 14. dneh bivanja v Sht. Janzhu je enkrat masheval; zadnjo nedeljo je bil pri sv. mashi in sicer prav pobozhno. Zadnji dan je zbijal shale: vse le posvetne, nich bozhjega ni govoril. Shel je parkrat na prag zhupnishcha, kjer je stal ves zamishljen. Dr. Pogachnik je mislil, da je gledal v cerkev in da je molil. Mogoche, da je imel resne misli, ker je vedel, da je nevarno bolan, in Bog daj, da bi bilo tako. Prevideti se ni dal in zhupnik Bajec je hudo pogreshil, da ni za to poskrbel. Za to sem jaz zhalosten in se mi nenavadno slavlje kot zoprno zdi. In Bog zhe ve, kako je prav! Mislim, da je Bog o pravem chasu poklical iz sveta: dogodki so se tako razvijali, da je bil v veliki nevarnosti nekorektnega mishljenja o izvoru drzhavne oblasti in samoodlochbi narodov.”⁴⁴²

V chasu Krekove smrti so se nadaljevala pogajanja med jugoslovansko in avstrijsko-trialistichno usmerjeno strujo v SLS. Jedro spora je postalo razumevanje Majnishke deklaracije kot minimalnega ali maksimalnega programa. Deklaracija kot minimum je pomenila, da je slovensko vprashanje reshljivo kot del jugoslovanskega vprashnja, torej je mogoche le z odpravo dualizma, drugo razumevanje pa je bilo pripravljeno dualizem priznati in se sprijazniti tudi z majhnimi narodnimi pridobitvami v avstrijski polovici monarhije. Pogajanja se niso iztekla uspeshno. Shustershich se je odlochil za odkrit prelom s stranko. Ko so namesto njega novembra 1917 kranjski drzhavnozborski poslanci za delegata v avstro-ogrskih delegacijah izvolili Koroshca, je Shustershich skupaj s poslancem Franom Jaklichem izstopil iz Hrvatsko-slovenskega drzhavnozborskega kluba. 22. novembra 1917 je sklical sejo Izvrshilnega odbora stranke, ki je odobril njegovo in Jaklichevo ravnanje ter z enim glasom proti izrekel nezaupnico kranjskim dezhelnim poslancem SLS, ki niso bili prisotni. Izvrshilni odbor je tudi sklenil razpustiti stranko. Shustershich je istega dne ustanovil novo stranko, Slovensko kmechko stranko in jo razgasil za zakonito in politichno naslednico SLS. Vendar mu je nachrt preprechil Jeglich, ki je omogochil, da so mladini ponovno organizirali SLS. Za nachelnika zachasnega izvrshilnega odbora SLS je bil izvoljen Andrej Kalan. Shustershich je ostal s svojo stranko skoraj osamljen.⁴⁴³ Konec decembra je zachel izdajati tednik Resnica, ki ga je urejal Ivan Shtefe. “Moral sem njegove pogubne nakane za she vechji in bolj strasten razdor med nami preprechiti,” je leta 1937 pisal Jeglich. “S prijatelji sem se posvetoval. Napisal sem poziv na 'Slovenca', v katerem sem poudarjal, da stranka SLS she obstoji, da jo moramo obdrzhati, z nasprotniki pa postopati mirno in tako pripraviti zopetno soglasje. Listu 'Domoljub' sem prepovedal ponatisniti Shustershichev poziv kmetom. G. dr. Sh. ni imel nobenega lista na razpolago in tako sem ga jaz prehitel in sem vsaj zadrzheval ustanovitev strastne kmetske stranke.

Razburjenost po dezheli je bila velikanska. Nad polovico duhovnikov, in to jako dobrih in uglednih, se je zoper moj nastop odlochilo. Oh, kako me je srce bolelo! Toda upal sem, da bomo zopet edini, ko bo minila prva razdrazhenost in bodo gospodje mogli ves polozhaj prereshetavati. In res, v nekoliko mesecih se je vse poleglo. Duhovniki smo se zopet zedinili, le mala peshchica je ob strani stala.

Polozhaj g. dr. Sh. je postajal vedno bolj zhalosten in nevaren. Dobival je grozhnje, da ga bodo ubili. Zbal se je in je solznih ochi zapustil domovino. Oh, prezhalosten konec toliko vplivnega mozha.”⁴⁴⁴

Narodni svet je oktobra 1918 odstavil Shustershicha z mesta dezhelnega glavarja. Tik pred 29. oktobrom 1918 – tega dne je dunajska vlada zaprosila za premirje, v Ljubljani pa je bila na veliki narodni demonstraciji proglashena ustanovitev Drzhave Slovencev, Hrvatov in Srbov – ga je v kranjskem dezhelnem odboru predstavnik Jugoslovanske demokratske stranke (nekdanje NNS) dr. Karel Triller opozoril, da se nanj pripravlja atentat.⁴⁴⁵ V nevarnosti naj bi bilo celo Shustershichevo zhivljenje. Poleg drugih grehov, ki si jih je nakopal med vojno, so ga obtozhevali, da je zakrivil premestitev 17. peshpolka iz Ljubljane. Iz strahu pred razpolozhenjem ljudi ter grozhnjami, da ga nameravajo umoriti, se je umaknil v Avstrijo. “Te dni je dezhelni glavar Shustershich sklical sejo dezhelnega odbora. Predlozhil je izjavo, da dezhelni odbor prizna 'Narodno veche' in njegovo oblast in njegov manifest o Jugoslaviji; odbor naj same posle vodi in varuje dezhelno premozhenje, dokler ga ne izrochi novi vladi; v imenu njegovem naj vodi posle dr. Triller; z njim je vse referate odlozhil tudi kanonik Lampe. – Par dni pozneje se je z zheno odpeljal v avtomobilu na Dunaj, od koder se vech ne vrne. Menda je solznih ochi zapustil dvorec. Zares, tragichen konec poprej tako mogochnega mozha.”⁴⁴⁶ V tujino mu je sledil tudi njegov najzvestejshi pomochnik, stolni vikar in namestnik dezhelnega glavarja dr. Evgen Lampe. Lampe se je kmalu vrnil v Ljubljano, da bi pomagal reshiti tezhave, v katere je zashla Zadruzhna centrala. Na poti z Dunaja se je prehladil in v nekaj dneh umrl zaradi influence s pljuchnico in vnetja ledvic. Shustershich se je vrnil leta 1922 in si zaman poskushal ponovno utreti pot v politiko.

“GENIJ SHIROKIH LJUDSKIH MAS”

“Mozh, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne le za luksus nego za potrebo, genij shirokih mas – kje je tvoja skrivnost kje je tvoja velichina?

Ti edini med nami si umel podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materijalni obliki njegovih koristi; pokazati narodno svobodo kot reshenico slednjemu delavcu, zadnji siroti. Nisi bil zaman svechenik, ki vzhiva v vidni obliki kruha in vina najvechjo svetost, zakrament zhivljenja. Ta skrivnostna transsubstancijacija snovnosti v idejo je slovenskemu chloveku tako po dushi, tako domacha, vsednja in praznichna hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monshtrance in sveti obredi; zato mi ni bilo tezhko slediti do zadnjega mozhu, ki jo je oznanjal. Tako si rasel v sebi in v dushah, ki si jih bil zbral okrog sebe; v zavesti. Potem pa si se vzpel do zadnjega, do svojega vélikega china, nevarnega in drznega, ali odlochilnega zate in za nas: potegnil si chrto in lochil dushe po veri in neveri v dve vrsti: v ljudi s tvojo vero, s tvojim upanjem in s tvojo ljubeznijo, in v – druge. S tem chinom si tvegal vse, del si na tehtnico sebe in svoj narod, sedanjost in bodochnost. Blagor nam. Tedaj she-le si postal nash centralni duh, srce v sredini; zakaj vsi smo zachutili, kako so pri tebi nashe svetinje v varnih, zvestih rokah.”⁴⁴⁷

Ker je bilo Krekovo zhivljenje in javno delovanje podrobno raziskano, se prouchevalci niso mogli izogniti navajanju nekaterih slabosti, nepopolnosti in napak. “Ljudje, ki so Kreka poznali in mnogo z njim obchevali, nam nashtevajo njegove vrline in slabosti, vchasih bolj poudarjajo ene, drugich pa druge.”⁴⁴⁸ Toda tezhko je govoriti o Kreku, ne da bi govorili o njegovih dosezhkih, v Kreku posvecheni knjigi Srce v sredini poudarja Vinko Brumen. Tudi Brumen v precej dolgem poglavju “Krekov naravni znachaj” nashteva vrsto ochitkov zoper Kreka, predvsem z namenom, da bi ovrgel nekatere med njimi. Za politika naj bi bil Krek prevech chustven in premalo realen, toda prav temperamentnost ga je gnala v delo in mu omogochala raznotero delovanje, chustvenost pa je znal drzhati na vajetih. Krek naj bi tudi pogosto spreminjal svoje preprichanje, kar velja tudi za zamisli o reshitvi jugoslovanskega vprashanja. Njegova politika nikakor ni bila nemoralna, saj je vseskozi deloval za dobro ljudstva. Ne manjka niti ochitek nerednosti, ki je Kreka spremljala zhe od mladosti. Vendar pa je bila Krekova nerednost le zunanja in ni segala na podrochje izpolnjevanja dolzhnosti. Imel naj bi tudi prevech idej, za katere se ni trudil, da bi jih izpeljal do konca, ali pa so bile sploh neizvedljive, torej niso bile realne. Vendar je treba razlikovati med takojshnjo in poznejsho izvedljivostjo in Krek je bil daljnoviden politik. Ochitali so mu tudi, da ni navzven kazal prevech pobozhnosti in je premalo molil. Molitev pa naj bi bilo mnogo dela, ki ga je opravil, ker je bilo rojeno iz vere, upanja in ljubezni, she zlasti iz ljubezni, najvechje med krepostmi, brez trohice sebichnosti ali samoljubja, je bil preprichan Brumen. Krek naj bi imel premalo chasa za kontemplacijo, ker ga je prevech zaposlila akcija. Zapadel je temu, kar imenujemo herezija aktivnosti. Krek tudi ni kazal zadostne sposhtljivosti do predstojnikov. Napake, grehi, slabosti in ochitki so bili she hujshi, ker so se ochitali duhovniku, meni Vinko Brumen. Chustvenost, prevelika dejavnost in nestalnost naj bi bili odrazi Krekovega kolerichnega znachaja, ki pa ga je znal premagovati z osebno disciplino. Znachajske poteze so bile obenem temelj mochi in uchinkovitosti Krekove osebnosti, in prav njim se je imel zahvaliti za vse, kar je dosegel. Po drugi strani pa se je Krek odlikoval z mnogimi vrlinami in darovi. Bil je izredno nadarjen. Imel je dar za obchevanje z ljudmi. Odlikovala ga je duhovna gibchnost ter ostra in krepka volja. Krek naj bi bil po svojem naravnem znachaju voditelj. Bil pa je tudi garach, ki ni poznal ne odmora ne pochitka. Njegovo poshtenost, srchno dobroto in ljubeznjivost so mnogi znali izrabljati, na primer za poroka pri posojilih. Med Krekove odlike sta sodili tudi ljubezen do ljudi in obchutek za chas. Bil je resnichen, iskren in preprichan demokrat, ves prezhet z vero v ljudstvo. Nasprotoval je klerikalizmu. Njegov cilj je bila krshchanska demokracija, demokratichno urejena in vladana druzhba, utemeljena v krshchanskih resnicah o chloveku, njegovem bistvu in smotru.⁴⁴⁹

"Bogdan Kazak" (dr. Anton Brecelj), Krek na Sveti gori pri Gorici

“O Krekovih napakah in grehih se je mnogo pisalo; marsikaj so mu ochitali in zaradi marsichesa so ga zagovarjali ali branili,” ugotavlja Vinko Brumen. “Morda vchasih vech kot je nujno potrebno. Saj je prav, da se ugotovi vse, kar je o njem mogoche ugotoviti, da dobimo tako chim prikladnejshi kljuch za umevanje njegovega zhivljenja in dela. A namen mora biti le-ta: umevanje njega in njegovega dela. Kajti to je tisto, kar je iz njega naredilo velikega chloveka in zaradi te velichine njegovo zhivljenje raziskujemo ter njegovo delo razchlenjujemo. Che bi tega dela ne bil opravil, one napake pa vseeno imel, mu pach ne bi toliko shtudij posvetili ter tudi njegovih napak ne bi nashtevali. Razen tega ima take, podobne ali celo vechje napake she marsikdo drug, pa se ob njem ne spotikamo. /.../

Res je, da nas na velikih ljudeh napake bolj motijo, ker so bolj vidne, vanje bolj obrachamo ochi, in ker bi hoteli, da bi bili docela chisti in popolni. Ta nasha zhelja je povsem zakonita, vendar ne smemo nikoli pozabiti treh ali shtirih dejstev. Najprej, kdor dela, tudi v chem pogreshi. Krek sam je vedel, da kdor zida, je zamazan in obtolchen. Chim vech dela, tem vech napak more zagreshiti. Potem, da so tudi veliki ljudje le ljudje in ne majhni bogovi, ki bi mogli povsem obvarovati se vsake nepopolnosti. Tretjich, da je prav njihova velichina lahko v nekem pogledu she poseben povod za njihove padce, namrech njihova naravna in dushevna velichina; iste zmozhnosti in sile, ki jih usposabljajo za velika dobra dela, jih morejo kdaj tirati tudi v kaj, kar ni tako dobro. Chetrtich pa, celo njihovo delo samo more biti kdaj vir njihovih padcev, zlasti kadar se gibljejo mnogo med ljudmi, kakor se je Krek, zadevajo pri tem na mnoge prilozhnosti za padce, saj so ljudje vsakovrstni, taki, ki jim hochejo pomagati, pa drugi, ki jih zhelijo pogubiti ali vsaj zase porabiti.”⁴⁵⁰

“Njegova chloveshka resnichnost, da je bil vsem in sam ves do maksimalne stopnje chlovek, ne goli uchenjak ali politichni taktik ali filistrski nravouchitelj ali celó kakshna posoda vseh popolnosti – nasprotno, v njegovi dushi so bila zraven oslepljujoche svetlobe zelo velika brezna, ki se niso skrivala – ta njegova resnichnost chloveka, ki mu nich chloveshkega ni bilo tuje, vse pa mochno in pristno ter plodovito, nas je ocharovala, pritegovala in vedla za njim, predvsem pa mnozhico,” poudarja Franc Terseglav. “Tako je ta bogata in vsega prepolna dusha izzharevala in se izdejstvovala na vun v javno zhivljenje nashega ljudstva, ki mu je v mnogochem vtisnila nove poteze, ga politichno izobrazila, kakor tega ni bil v toliki meri zmozhen noben drug slovenski mozh, mu dala vero vase in ga chudovito zedinila ter to skromno mnozhico dvignila v pravo zavedno skupnost. Sam v sebi je bil Krek

she vechji in svetlejshi; zato pa so bile v njem tudi nepredorne globine, kakor v vsakem takem velikem chloveku, v katerem so poleg zharke luchi temne sence”⁴⁵¹

Dobrshen del vrstic, namenjenih vlogi dr. Janeza Evangelista Kreka v aferi Theimer, Kreka predstavlja v dokaj neugledni luchi. Oznachbe izvirajo iz chlankov, ki so zheleli zmanjshevati Krekovo priljubljenost in omejiti njegova politichna in organizacijska prizadevanja. Naj torej pisanje o aferi, ki je Kreka pestila v letu 1913, zgovorno zakljuchimo s kratkim pogledom na Krekovo zhivljenjsko in ustvarjalno pot.

Politik, sociolog, organizator, teolog, pisatelj in chasnikar dr. Janez Evangelist Krek je bil rojen 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodrazhico kot prvi otrok 28-letnega uchitelja Valentina Kreka in njegove 21-letne zhene Marije Krek, rojene Shtupica.⁴⁵² Ochetov rod izvira iz Selshke doline, materin pa iz Sodrazhice. “Po ochetu je Krek podedoval gorenjsko energichnost, po materi ribnishko shegavost.”⁴⁵³ Po ochetovi smrti leta 1875 je mati v Selcah odprla trafiko in majhno trgovino ter tako ob pomochi skromne pokojnine prezhivljala shestero otrok. Po konchani ljudski sholi v Komendi in Shkofji Loki in nizhji gimnaziji v Ljubljani se je Krek leta 1884 vpisal na bogoslovje. Leta 1888 je bil Brezjah posvechen v duhovnika. Mladega nadarjenega duhovnika je shkof Missia jeseni istega leta poslal v Avgushtinej na Dunaj, kjer je nadaljeval z bogoslovnim shtudijem. Krek se je zanimal tudi za socialno in politichno zhivljenje v prestolnici monarhije ter se uchil tujih jezikov. Njegova nadarjenost za jezike je bila izjemna. S pomochjo osebnih stikov, knjig in chasnikov se je nauchil cheshchine, poljshchine in ukrajinshchine. Razumel je vse slovanske jezike, latinshchino, v kateri je celo pridigal, francoshchino, angleshchino in madzharshchino. Leta 1892 je doktoriral z disertacijo “De charactere et spiritu s. Pauli apostoli”. Po kratki kaplanski sluzhbi v Ribnici je postal stolni vikar v Ljubljani in zachel predavati tomistichno filozofijo na ljubljanskem bogoslovju. Leta 1895 je dobil stolico za fundamentalno teologijo in tomistichno filozofijo. Na tem mestu je ostal do upokojitve leta 1916.

V prvih petih letih javnega dela (1892-1897) je Krek polozhil temelje krshchansko-socialni ogranizaciji na Slovenskem in mnogo deloval kot chasnikar in organizator. Leta 1897 je bil v peti, sploshni kuriji izvoljen za drzhavnozborskega poslanca. Po razpustu drzhavnega zbora 1900 ni zhelel vech kandidirati, ker je bil preprichan, da je doma z organizacijskim in politichnim delom lahko bolj koristen kot na Dunaju. Nadomestil ga je Shustershich. Leta 1901 je bil izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Dezhelni poslanec je ostal do leta 1917. Med leti 1907 in 1917 je bil znova drzhavni poslanec. Ob izbruhu 1. svetovne vojne je prevzel ravnateljstvo

Gospodarske zveze v Ljubljani. Po ponovnem sklicu drzhavnega zbora maja 1917 in Majnishki deklaraciji je zachel z zhivahnim propagiranjem ideje o samostojni jugoslovanski drzhavi. Konec septembra 1917 se je vrnil izmuchen s takshnega agitacijskega potovanja po Dalmaciji. 8. oktobra 1917 je v Sht. Janzhu na Dolenjskem v starosti 51 let umrl za srchno kapjo.

Z literarnim udejstvovanjem je Krek zachel zhe v dijashkih letih. Po vrnitvi z Dunaja leta 1892 je deloval zlasti kot novinar. Sodeloval je s Slovencem, v katerem je v obliki podlistka objavljal “Chrne bukve kmechkega stanu”, ki so leta 1895 izshle v ponatisu kot prva Krekova samostojna knjiga (objavil jo je pod psevdonimom J. Sovran). Leta 1899 je Slovencu objavljal Vestfalska pisma, ki so nastala med njegovim obiskom slovenskih delavcev v Nemchiji. Leta 1893 je v Domu in svetu objavil obshirno povest Iz nove dobe, v kateri popisuje delavsko zhivljenje na Dunaju v dobi prvega razmaha socialne demokracije. Bil je glavna urednishka moch in pisec Glasnika, glasila Slovenskega katolishkega delavskega drushtva, ki je nastalo na njegovo pobudo leta 1894. Leta 1901 je pri Slovenski krshchansko-socialni delavski zvezi izdal delo Socializem: Nastalo je na podlagi “Socialnih pomenkov”, ki jih je Krek od 1896 objavljal v Domu in svetu, in raznih chlankov v Katolishkem obzorniku. Najobsezhnejshe Krekovo delo vsebuje osnovne pojme o druzhbi in zgodovino socializma do konca 19. stoletja. Delo je v obshirni recenziji v Domu in svetu pozitivno ocenil dr. Evgen Lampe. Vech kot desetletje je pisal uvodne chlanke v Domoljubu. V katolishkem delavskem listu Nasha moch, ki ga je ustanovil leta 1895, je poleg chlankov objavil tudi nekaj prevodov pesmi italijanske pesnice Ade Negri in nekaj povesti, prevedenih iz angleshchine. Lastne leposlovne spise, novele, povesti in igre je imel za pripomochek pri izvrshevanju socialnega, organizacijskega in politichnega dela. Vrsto razprav je objavil tudi v Katolishkem obzorniku in Chasu. Leta 1909 je v samozalozhbi izdal broshuro Starostno zavarovanje kmechkega ljudstva. Krek se je namrech prizadeval za starostno zavarovanje kmetov, v dunajskem parlamentu je vodil zadevni odsek. Leta 1913 je anonimno izdal obsezhno agitacijsko knjizhico Dejanja govore!, ki opisuje uspeshno delo poslancev SLS v kranjskem dezhelnem zboru. Leta 1916 je pod Krekovim imenom v Jeni izshla informativna knjiga Die Slowenen. Gradivo zanjo so mu zbirali Ivan Grafenauer, Anton Kralj, Josip Mal, Bogomil Remec in Vinko Sharabon. Krek je napisal politichen uvod in ga zakljuchil z zahtevo po zdruzhitvi juzhnih Slovanov v okviru monarhije. Cenzura je v Avstriji knjigo prepovedala. Knjiga je izshla leta 1917 tudi v francoskem in leta 1919 v hrvashkem prevodu. Poleg politichnih spisov je pisal tudi povesti. Napisal oziroma priredil je sedem ljudskih iger. Po smrti Franchishka Lampeta leta 1900 je nadaljeval s pisanjem oziroma prirejanjem Zgodb sv. pisma za Slovence za Druzhbo sv. Mohorja, do leta 1912 je dokonchal stari zakon in sestavil Zgodbe novega zakona. Leta 1914 je ustanovil in uredil Vestnik Slovenske krshchansko-socialne zveze. S prispevki je sodeloval z Narodnim gospodarjem, glasilom Zadruzhne zveze, obchasno tudi z Reichspost, Süddeutsche Monatshefte in verjetno tudi s cheshkimi listi. V knjizhni obliki so izshla Krekova predavanja na semenishchu. Njegovi shtudenti so jih v letih 1903-1907 stenografirali, jih dali Kreku v pregled in ji izdali v litografirani obliki v petih knjigah: Psihologija, Kozmologija in naravna teologija, Etika, Narodna ekonomija in Dostavki Socijalizmu.

Takole pishe o Kreku njegov uchenec chasnikar, filozof in politik Franc Terseglav (1882-1950): “Krek je bil globok mislec, toda marsikdo izmed njegovih sodobnikov je bil she bolj doma v ostroumnih distinkcijah filozofije; Krek je bil sociolog najobsezhnejshega znanja, toda zhe v njegovem chasu ni manjkalo ljudi, ki so se she bolj specializirali v tej vedi; Krek je najgloblje posegel v nashe javno zhivljenje ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, toda po tistih lastnostih, ki so osobite politichnemu chloveku in od katerih niti ena ne sme manjkati, je bil Shustershich pa she kdo pred njim in za njim vechji od Kreka – in tudi po univerzalnosti svojega znanja je imel sebi enakovrednega v Evgenu Lampetu, da ne govorim o edinstvenem praktichnem géniju tega 'financhnega ministra kranjske dezhele'. Tudi po duhovni popolnosti in iztanjshanosti je marsikateri samotar in samozatajevalec ali kulturni delavec in estet Kreka prekashal. In navzlic temu je Krek v kompleksu kulturnega, politichnega in socialnega zhivljenja svojega chasa bil najvechji vseh Slovencev, ker je bil od vseh najbolj chlovek; po tej svoji chlovechnosti presega takó sebe podobne v nashi proshlosti, ki je bila bogata mozh velikega formata, kakor v sedanjosti, ki je v tem oziru revna. Te velichine Kreku ne vzame nobena kritika, naj she tako po njegovih besedah ter politichnih uchinkih razbrskuje njegovo osebo in delo v njega dejanskih in dozdevnih nedoslednostih in nedosegah. Zakaj vsi veliki misleci, politiki, kulturni ljudje in socialni ter gospodarski delavci tistega chasa bi brez Kreka ne pomenili za slovensko ljudstvo to, kar so dejansko pomenili in zanj storili, in nash politichni razvoj navzgor bi se bil brez njega mochno zakasnil, ako ne bi bil morda shel chisto drugo pot; vsi znameniti ljudje, ki jih je kot sodelavce pritegnil nepremagljivi char njegove osebe v vech primerih tudi iz chisto nasprotnih taborov, pa bi se brez njega ne bili mogli povzpeti nad povprechje svoje dobe.”⁴⁵⁴

Krek velja za eno najvechjih slovenskih politichnih osebnosti, za najvechjega narodnega organizatorja, ideologa in politika zadnjega chetrtstoletja habsburshke monarhije. V svojem chasu je bil najbrzh najbolj priljubljen Slovenec. Krekova krshchanskosocialna politichna vizija je bila temelj katolishke politichne organizacije prve polovice 20. stoletja, na njegovo politichno dedishchino so se sklicevale vse struje znotraj SLS, mochno prisotnost je ohranila tudi v danashnjem chasu.

Krek je imel okrog 3.000 javnih govorov, napisal je dvakrat toliko chlankov. Velja za najpomembnejshega katolishkega publicista z zachetka 20. stoletja. “Poleg teh in drugih funkcij pa je Krek zlasti mnogo delal na terenu: neshtetokrat je govoril na sestankih, shodih, zborovanjih in zborih, chesto vechkrat isti dan, in se shtevilo njegovih govorov ceni na kakih 3000 v 25 letih,” ugotavlja Vinko Brumen. “Obenem je mnogo pisal; poleg vechjih del, med katera moramo shteti zlasti Chrne bukve kmechkega stanu, Socializem, Zgodbe svetega pisma in razne propagandne spise, je priobchil v istih 25 letih zhivljenja kakih 6000 razprav in chlankov. To da povprechno en govor, predavanje ali chlanek za vsak dan njegovega javnega dela. Che bi nich drugega ne napisal ali storil, bi mogel biti s svojim delom zadovoljen.”⁴⁵⁵ “Dr. Krek je bil odlichen govornik, a se je navadno premalo pripravljal na svoje govore; bil je gotovo najvechji slovenski ljudski tribun, ki je znal s svojim nastopom, z neko prirojeno srchno dobroto potegniti mnozhice za seboj in jih navdushiti za krshchanske in narodne vzore,” je menil Matija Shkerbec.⁴⁵⁶

“Dr. Janeza Ev. Kreka sem menda prvich videl l. 1896. ali 1897. na nekem delavskem shodu sredi mnozhice, ki se je pripravljala na medsebojen pretep,” se je spominjal Albin Prepeluh. “Med teisti in ateisti, med 'rdechimi' in 'belimi' socialisti delavci se je sukal nekdo v chrni duhovnishki obleki. Ko je stopil na oder, so mu nekateri zaploskali, drugi pa so piskali – mnozhica je vreshchala. Kmalu po njegovih prvih besedah je nastal mir. Z mochnim, komaj za spoznanje jecljajochim glasom je krepko oblikoval svoje misli, na medklice je odgovarjal s pikrim humorjem – mozh je obvladal razburjene, na pretep pripravljene ljudi. Bil je srednjevelik, shirokoplech, nekoliko uslochen, pod visokim chelom so se blesketali naochniki v zlatem okviru. Zhivahno je gestikuliral z rokami in hudo greshil zoper pisane demostenske etikete. Kakor da vleche misli z roko na dolgi niti iz glavé tako se mi je zdelo. To je bil dr. Krek, tedaj she malo znano, malo uposhtevano bojno ime. Pobijal je materializem, slikal ga je kot grob proizvod chloveshkega razuma, ki je zmoten zhe zato, ker je v nasprotstvu s srcem in chustvom; polemiziral je z revolucionarnim socializmom, kakor so ga zamislili Marx, Engels, Lassalle, razlagal je svoja nachela, ki so jih ugotovili v svojih spisih baron Vogelsang, shkof Ketteler in drugi krshchanski filozofi novejshe, socialne dobe. Pobijal je revolucijske nauke francoskih blankistov, ruskih bekunincev, Marxovo materialistichno razlago zgodovine, Lassalove 'zhidovske' domislice – vse je shlo pod kritichen nozh, rezal je in razkosaval, primerjal, hvalil, grajal, obsojal zdravje je kipelo iz njega. Ne vem, ali je bil tisti lepi vecher pridobil kaj pristashev, to pa vem, da je mnozhica onemela pod pomirljivim vtisom njegovega mnogostranskega znanja. Njegov nachelni nasprotnik Etbin Kristan je bil nadarjen in nagel debater, izveden v socialnih teorijah, in debata se je zavlekla pozno v noch. Mnozhica je mirno vztrajala in se naslajala ob umskem boju. To ni bil vech navaden politichen shod, to je bila kulturna vzgoja nachelno nejasne mnozhice. Prenaglo so ji hitele ure v noch. Nepobotana, razprta v dva tabora, fanatichna, in vendar zadovoljna se je naposled razshla v zavesti, da to, kar je slishala od obeh strani, ni bilo glotno zhito, kakrshno se ji je navadno podajalo. Zunaj v chrni nochi, v temi hishnih senc pa je bila pripravljena policija, da bi chuvala lastnino dostojnih, spechih meshchanov pred grabezhljivimi rokami – petrolerjev'.”⁴⁵⁷

“Kot chlovek je bil globoko verni Krek simpatichen, z izredno privlachno mochjo, preprichljiv v nastopu, odprt, shirokopotezen, do skrajnosti nesebichen in poln simpatij in ljubezni do malega chloveka in njegovih potreb.”⁴⁵⁸ Oton Zhupanchich, eden izmed prvih dijakov, t.i. “ligashev” ki jih je pritegnila privlachna moch Krekove osebnosti,⁴⁵⁹ veljal je celo za Krekovega “posebnega ljubljenca”,⁴⁶⁰ je Kreka oznachil za “genija shirokih ljudskih mas”.⁴⁶¹ “Jaz shtejem Kreka med nashe najboljshe glave in ga chislam za najbolj poshtenega chloveka,” je zapisal Zhupanchich v pismu pravniku, publicistu in politiku Antonu Dermoti (1876-1914).⁴⁶² H Kreku sta zahajala tudi Josip Murn in Ivan Cankar. Krek je kot stolni vikar zachel zbirati okrog sebe dijake vishjih gimnazijskih razredov in jih pouchevati filozofijo, apologetiko in slovanske jezike ter seznanjati z idejami Mahnicha in papezha Leona XIII. Kljub temu, da so sholske oblasti strogo kaznovale dijake, ki so se shajali pri Kreku, se srechanja niso prenehala. “Dijaki smo bili ocharani od njegove osebnosti. Z nami je bil ljubeznjiv, dober, domach, tovarishki. Imponiral nam je s svojim obshirnim znanjem, s svojo preprostostjo, skromnostjo in pa s svojo neumorno delavnostjo. /.../ Zaradi svojega znachaja, bistrosti, nesebichnosti in delavnosti je bil dr. Krek ljubljenec dijashke in druge mladine,” pishe Matija Shkerbec, ki je Kreka spoznal leta 1905.⁴⁶³ Kadar je bil na Dunaju, je Krek rad zahajal v Danico in vodil pouchne techaje o filozofiji in sociologiji. Od leta 1906 do 1913 je na Sv. Joshtu zbiral abituriente in visokosholce na pouchnih techajih. Vanje so bila vkljuchena predavanja iz sociologije, apologetike in politike. Poleg Kreka so na dijashkih socialnih techajih predavali tudi drugi strokovnjaki. Obiskovali so jih tudi Hrvati.⁴⁶⁴

“Bil je preprost v javnem nastopanju kakor tudi v odnosu do sochloveka,” je zapisala Angela Vode. “Zlasti pa je vsakogar osvojila njegova osebna skromnost, ki nikakor ni bila demagogija. Imel ni nobenega osebnega premozhenja, zhivel je preprosto in zase ni nichesar troshil. Njegova sestra Cilka, ki mu je gospodinjila, ter mu je bila po znachaju zelo podobna, je morala skrbeti, da ni podaril zadnje obleke, da ni sezul zadnjih chevljev, che je videl chloveka v stiski. Vechkrat je govoril z mojim ochetom, razpravljal vedno o nujnosti zboljshanja polozhaja delavcev – v nasprotju s socialnimi demokrati, ki so govorili vedno samo o bodochi druzhbi. Dr. Krek je vedno iskal pota in sredstva za neposredno pomoch delovnemu chloveku.”⁴⁶⁵

Zlasti pomembno je bilo Krekovo organizacijsko, socialno, gospodarsko in izobrazhevalno delovanje med kmeti in delavci.⁴⁶⁶ Po njegovi zaslugi si je pridobil naziv “oche slovenskega krshchanskega socializma”. “Najboljshe se pochutim med delavci in kmeti, ker tam se govori resnica,” je vechkrat poudaril Krek.⁴⁶⁷ “Najbolj skladen pa je v svojem socialnem delu. V tem delu je zhe apostol, ki vodi in pridno zida. Vsa njegova duhovnishka in politichna osebnost je v tem delu njegovega javnega udejstvovanja totalna in je tudi v borbi z nasprotno socialno demokracijo njegova osebnost enotna in chista,” pishe Ruda Jurchec (1905-1975).⁴⁶⁸ Pod Krekovim vplivom so nastajale shtevilne kulturne in gospodarske organizacije. Krek je v dunajskem Avgushtineju proucheval dunajsko krshchanskosocialno gibanje, ki ga vodil Karl von Vogelsang. Napravil si je nachrt za bodocho gospodarsko, politichno in izobrazhevalno organizacijo Slovencev. Najprej je bilo leta 1894 ustanovljeno Slovensko katolishko delavsko ljudstvo, nato so bila po vseh vechjih krajih ustanovljena podobna drushtva. Drushtvo je na prvem sestanku delavskih zaupnikov leta 1895 sprejelo znameniti “Socijalni nachrt slovenskih delavskih stanov”, ki je bil natisnjen v zadnji shtevilki I. letnika Glasnika in kot dodatek k “Chrnim bukvam kmechkega stanu”. Velja za temeljni program krshchanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Vsebuje zahtevo po sploshni in enaki volilni pravici, za katero se je Krek izrekel kot prvi med duhovniki v monarhiji. Zhe konec leta 1894 se je drushtvu, v katerega so bili vchlanjeni katolishki slovenski delavci, pridruzhilo Katolishko drushtvo za delavke. Poleg predavanj, petja in iger je organiziralo tudi techaj za gospodinjstvo in shivanje. Drushtvo je vodil shentjakobski zhupnik, Krek pa je v njem pogosto predaval. V okviru Slovenskega katolishkega drushtva je bilo leta 1895 ustanovljeno tudi Prvo ljubljansko delavsko konsumno drushtvo. Slovensko delavsko stavbno drushtvo je pod Krekovim vodstvom zgradilo 103 delavske hishe. Posamezna delavska drushtva so se leta 1897 povezala v Slovensko krshchansko-socialno delavsko zvezo, ki se je iz centrale delavskih organizacij kmalu spremenila v matico nepolitichnih kulturnoprosvetnih drushtev, Slovensko krshchansko-socialno zvezo. Krek je bil njen predsednik od leta 1900 do smrti. V njenem sklopu je bil leta 1906 ustanovljen telovadni odsek Orel. Od leta 1905 je Krek vodil drushtvo Abstinent. Izvoljen je bil celo za podpredsednika Zveze avstrijskih protialkoholnih drushtev. Leta 1909 je Krek vechino katolishkih delavskih drushtev povezal v Jugoslovansko strokovno zvezo. “Skupaj s sodelavci – med delavstvom sta bila glavna Josip Gostinchar in Miha Moshkerc – mu je uspelo na Slovenskem strokovno organizirati isto shtevilo delavcev kot socialnim demokratom (pred vojno okrog 7500). medtem ko je bilo tozadevno razmerje v Cislajtaniji (v avstrijski drzhavni polovici) 6:1, na Dunaju celo 10:1 v prid socialnim demokratom. Ta slovenska krshchanska delavska organizacija je kot levo krilo mnogo prispevala k modernizaciji Katolishke narodne stranke (KNS), od 1905 Slovenske ljudske stranke (SLS), ki naj bi po Krekovih intencijah obsegala vse sloje oziroma stanove slovenskega prebivalstva.”⁴⁶⁹

Zakljuchna slovesnost gospodinjskega techaja v Selcih

Obenem je organizacijsko deloval tudi med kmechkim prebivalstvom. Med njegovimi sodelavci je bil sprva zelo aktiven tudi dr. Ivan Shustershich. “Bil je mozh naroda,” o Kreku pishe Jozhe Gostinchar. “Velikokrat je rekel: 'Najboljshe se pochutim med delavci in kmeti, ker tam se govori resnica.' Njegovo mnenje je bilo, da mora vsakdo, ki ima kolichkaj sposobnosti, delati za gospodarski, kulturni in verski napredek naroda in sicer v svojih stanovskih in drugih organizacijah. V stanovskih in strokovnih organizacijah je gledal Krek v novi chas, ki naj prinese posebno delavcem zboljshanje in konchno reshitev delavskega vprashanja.”⁴⁷⁰ Krek je populariziral posojilnice in hranilnice, urejene po Raiffeisenovih nachelih, ki jih je leta 1894 v Slovencu oznachil kot najprimernejshi zachetek za organiziranje kmechkega prebivalstva. Konec leta 1895 je bila v Ljubljani ustanovljena Zveza kranjskih posojilnic. Krek je bil njen tajnik. Sodeloval je tudi pri Gospodarski zvezi, ki je bila ustanovljena leta 1898. Schasoma je postala centrala vsega katolishkega zadruzhnishtva, kmetijskih zdrug, rajfajznovk in kmetijskih drushtev na Kranjskem. Iz svojega osrednjega blagovnega skladishcha je zalagala gospodarske zadruge in posamezne trgovce in obrtnike. Leta 1903 se je razdelila v Zadruzhno zvezo in v novo Gospodarsko zvezo. Prva je imela nalogo zdruzhevati vse zadruge in revidirati njihovo poslovanje, druga je postala osrednja zadruga za nakup in prodajo. Do leta 1902 je bil predsednik Gospodarske zveze Shustershich. Nasledil ga je Krek, ki je vodil obe centrali tudi po delitvi v Zadruzhno in Gospodarsko zvezo. Med vojno je bil dve leti tudi ravnatelj Gospodarske zveze.

Z dijashkega socialnega techaja na Sv. Joshtu

Pozhivitev in razmah slovenskega zadruzhnishtva je bila Krekova zasluga.⁴⁷¹ “Po Krekovi in Shushtershichevi inicijativi se je razvijalo zadruzhnishtvo, povsod so se snovale posojilnice po Raiffeisenovem sistemu, nastajala so konsumna drushtva, mlekarne, strojne zadruge itd.” pishe Fran Shuklje. “Predvsem si je kmet preskrbel lahko pristopen in nizkoobresten kredit; kmet je bil v kratkem reshen oderushke roke. Obenem se je po sistematichnemu nachrtu ustvarilo zhivahno prosvetno gibanje. Ljudska masa, prej povsem omahljiva in nezavedna, je dobivala svojo organizacijo in s tem edino mozhnost, napredovati v kulturnem, gospodarskem in demokratskem politichnem smislu. Najhujshi ochitek za prosvetno razumnishtvo, ki je stalo tedaj skoraj brez izjeme v narodno napredni stranki, je ta, da je to shiroko polje popolnoma zanemarilo ter to delo docela prepushchalo pozhrtvovalni rodoljubni duhovshchini. Precej poznam sveta, znane so mi razmere drugih drzhav in narodov, ne ustrashim se pa konchne sodbe, da morda na vsem svetu ni dobiti duhovshchine, ki bi si bila toliko zaslug pridobila za ljudski blagor, kakor bash duhovshchina na Slovenskem. Naj temu konchnemu sklepu ne hodi v kvar okolnost, da je izmed velikega shtevila slovenskih svechenikov ta ali oni pretiran avtokrat ali robat kmetavs, verski nestrpnezh ali morda kaj hujshega. Dejstvo ostane, da so to izjeme, velika vechina pa je dostojno in pozhrtvovalno delala za vzvishene cilje.”⁴⁷²

Krekovo zadruzhnishtvo, ki je veljalo za gospodarsko hrbtenico SLS, je reshilo kmeta, z ugodnimi posojilnimi pogoji je ustavilo propad in prodajo kmetij, odpravilo oderushtvo, preprechilo she vechje izseljevanje. “Vzporedno s krshchanskosocialnim gibanjem, ki ga je vodil dr. J. E. Krek, je shla v teh letih tudi katolishka gospodarska organizacija, ki ji je nacheloval dr. Iv. Shustershich in pri kateri je vodilno sodeloval tudi dr. Krek,” pishe Fran Erjavec. “Na gospodarska vprashanja in organizacijsko je opozarjal 'Slovenec' zhe v 80ih letih ponovno, in katolishki shod je she prav posebno poudaril vazhnost zadruzhnishtva. Toda razen nekaterih posojilnic in zadrug po Schulze-Delitzschvem sistemu, ki so jih iz lastne incijative ustanovili uvidevni posamezniki, ni bilo prishlo she nikjer do kakega smotrnejshega gospodarskega dela. Leta 1894. je pa zachel 'Slovenec', najbrzhe na Krekovo incijativo, ponovno sistematichno propagando za zadruzhnishtvo, in sicer po Raiffeisnovem sistemu. Zlasti se je zavzemal za posojilnice, ki naj bi ubile tedaj tako cvetoche oderushtvo po dezheli, in za snovanje kmetijskih gospodarskih drushtev, ki naj bi osvobodila kmeta kot konsumenta in kot producenta od odvisnosti od zasebnih izkorishchevalcev, po drugi strani pa tudi dvignila nivô zaostalega kmetovanja. Prvi se je odzval temu klicu dobrepoljski uchitelj Franc Jaklich, ki je osnoval z dr. Krekovo pomochjo poleti l. 1894. posojilnico za domacho in sosednjo zhupnijo, a skoro istochasno je bila osnovana podobna rajfajznovka tudi v Trnovem pri Ilirski Bistrici, ki je bila celo prva vpisana v zadruzhni register, namrech dne 18. nov. 1894, dochim je bila dobrepoljska shele 28. decembra 1894.”⁴⁷³ Do leta 1913 je bilo v Zadruzhno zvezo povezanih 682 zadrug. V 462 Krekovih delavskih drushtvih je bilo pred 1. svetovno vojno vchlanjenih okrog 40.000 chlanov. Z namenom vzgoje primernih kadrov za vodstvo zadrug je bila na Krekov predlog leta 1908 v Ljubljani ustanovljena Zadruzhna shola, prva tovrstna shola v Avstriji, za darmstadtsko celo druga v Evropi. Krek si je prodobil tudi zasluge za ustanovitev Slovenske trgovske shole leta 1908, Gospodarske shole leta 1913 in “Krekove” gospodinjske shole pri ljubljanskih urshulinkah ter omenjenih gospodinjskih techajev po dezheli. Krek je bil med prvimi slovenskimi politiki, ki so se zavedali pomena zhenskega vprashanja.⁴⁷⁴ “Krekovo vlogo v celotnem slovenskem katolishkem gibanju bi ocenil nekako takole,” pishe Matija Shkerbec, ki se je – ko je shlo za Krekove zasluge in ne za spor s Shustershichem – do neke mere znal odpovedati neprijetnemu tonu: “Dr. Krek je bil nekak propagandni minister, dusha propagande med narodom na politichnem, socialnem, zlasti pa na prosvetnem in mladinskem polju. Kot tak je igral posebno vlogo pri chasopisju Katolishkega tiskovnega drushtva, kjer je vplival na smer pisanja, a je tudi sam napisal neshteto chlankov. Kot ustanovitelj in predsednik Krshchansko-socialne zveze je vodil idejno in organizatorno prosvetne in mladinske organizacije po vsej Sloveniji. Zlasti pa je bil prvi idejni in organizatorni ustanovitelj in voditelj katolishkega delavskega gibanja, res pravi oche delavcev. Tezhko bi bilo najti v Sloveniji kak kraj, kjer bi on ne imel kdaj kakega govora. Bil je v resnici najvechji slovenski ljudski tribun.”⁴⁷⁵

Shkerbec je imel za najvechje Slovence Shustershicha, Kreka, Lampeta in filozofa dr. Alesha Ushenichnika (1868-1952). Po mnenju Frana Erjavca je po uvedbi sploshne in enake volilne pravice v polnem zamahu nastopil katolishki triumvirat, v katerega je uvrstil Kreka, Shustershicha in Lampeta.⁴⁷⁶ “Krek je zbiral in organiziral delavske stanove, dr. Shustershich se je posvechal osrednjim gospodarskim organizacijam, a dr. Jeglich je z vso vnemo skrbel za poglobitev verskega zhivljenja med slovenskim ljudstvom,” pishe Fran Erjavec.⁴⁷⁷ Fran Shuklje pa je med najpomembnejshe slovenske osebnosti uvrstil Shustershicha, Lampeta, Kreka in samega sebe.⁴⁷⁸

“Krshchansko-socialno prerojenje” je bilo v najvechji meri Krekova zasluga. “To prerojenje je bilo globoko demokratichno, obglavilo je oderushtvo, razvilo zadruzhnishtvo in raznovrstne organizacije, zmanjshalo razliko med gospodo in navadnim chlovekom, ki mu je prineslo razgibanost, osveshchenost, aktivnost, samozavest,” ugotavlja Vasilij Melik. “Krshchansko socialno gibanje je v marsichem pripomoglo k temu, da je Slovenska ljudska stranka zajela 56 % vseh slovenskih volilcev in postala edina res pomembna slovenska stranka – vendar Krekov pomen ni omejen na katolishki tabor. Gibanje je dvignilo kulturno raven vsega slovenskega naroda, tako da smo nanjo tudi v primerjavi z mnogimi drugimi blizhnjimi in daljnimi narodi upravicheno lahko ponosni. V dvigu te ravni je glavni pomen Kreka za slovensko zgodovino.”⁴⁷⁹

Krek je v dunajskem drzhavnem zboru veljal za enega najboljshih govornikov.

“Kaj naj porechem o Janezu Ev. Kreku?,” pishe Fran Shuklje. “She danes ga vidimo pred seboj milega svojega prijatelja, vprav zhenijalnega mozha, silno redko prikazen v borbah smrti zapisanega avstrijskega cesarstva, mozha odlichne svetovne naobrazbe – sijajen intelekt in zlato srce, velikopotezen v vsakem pogledu, chlovek, ki je zhivel le v javnem blagru, vse za druge, nich zase! Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat she imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, izvzemshi vodjo avstrijske socialne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tom. Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!”⁴⁸⁰

Pomembni so bili Krekovi nastopi v drzhavnem zboru leta 1907. V njih je razpravljal o sploshni volilni pravici za dezhelne zbore, pa o madzharskem imperializmu in jugoslovanskem vprashanju. Slednji govor velja za nekakshnega predhodnika Majnishke deklaracije. V razpravi o svobodi znanosti, ki jo je sprozhil Tomásh G. Masaryk, se je Krek istega leta dotaknil tudi vprashanja lochitve Cerkve od drzhave, zaradi chesar se je med njim in profesorjem bogoslovja dr. Aleshom Ushenichnikom razvila polemika v Chasu. V svojem prvem govoru v drzhavnem zboru je Krek nastopil proti avstrijskim socialdemokratom in se zavzel za vlado, ki je razpustila socialistichno zheleznicharsko organizacijo. “Ob tem govoru sta se prvich spoprijeli socialistichna in katolishka stranka na Slovenskem,” meni Ruda Jurchec.⁴⁸¹ Krek je deloval kot chlan raznih odsekov: socialnopolitichnega, narodnogospodarskega, odseka za socialno zavarovanje, odseka za odkup kmetov v Bosni, za morsko plovbo in ribishtvo idr. Sodeloval je pri nachrtu zakona proti kartelom in trustom. V zadnjih mescih zhivljenja si je zlasti prizadeval za preskrbo beguncev.

V kranjskem dezhelnem zboru sta najbolj odmevala dva njegova nastopa. Leta 1904 se je podal v odkrit spopad z dezhelnim predsednikom baronom Heinom, ki je moral kmalu nato zapustiti svoje mesto. Istega leta je utemeljeval nujni predlog, da dezhelni zbor izreche obzhalovanje, ker dezhelni predsednik Hein govori v dezhelni zbornici domala brez izjeme v nemshkem jeziku, dezhelnemu zboru pa naj se narochi, naj ne sprejme od dezhelne vlade nobenega dopisa, ki bi bil pisan samo v nemshkem jeziku. Glasovanju o drugem predlogu je sledilo razbitje nemshko-slovenske liberalne zveze, ki se je obdrzhala devet let. Leta 1909 je na izjemen odmev naletel Krekov govor, v katerem je pozdravil aneksijo Bosne in Hercegovine in izrazil upanje, da bo s tem izvrshen prvi korak k zdruzhitvi vseh juzhnih Slovanov pod zhezlom habsburshke dinastije. Krek je namrech vse do majnishke deklaracije obstoj Slovencev videl v politichni zvezi s Hrvati, v hrvashkoslovenski narodni skupnosti na temelju hrvashkega drzhavnega prava. Shtevilni Krekovi govori so bili posvecheni gospodarskim vprashanjem. V svojih govornishkih nastopih je bil marsikdaj temperamenten. Vseeno je v govoru 3. oktobra 1913 lahko dejal: “Kljub temu, da sem stal v najhujshih bojih, nisem imel prav za prav nikoli opravka s kom na tak nachin, da bi mi bil mogel ochitati, da sem mu zhalil osebno chast.”⁴⁸²

“Ko je 8. oktobra 1917 – sredi grozot prve svetovne vojne – umrl dr. Janez Evangelist Krek, so Slovenci njegovo smrt dozhiveli kot najhujshi udarec usode,” pishe Walter Lukan. “Zgubili so voditelja, cheprav taka funkcija formalno ni obstajala in cheprav se Krek za tako mesto nikoli ne bi potegoval, ker je bil politik brez oblastnih ambicij. Z zhivljenjskim delom si je pridobil to naravno avtoriteto. Bil je takrat na Slovenskem brez dvoma najbolj priljubljen chlovek, ljudski tribun, in, kot je postalo jasno iz oddaljenosti nekaj desetletij, najvechji narodni organizator, ideolog in politik na Slovenskem v zadnjem chetrtstoletju habsburshke monarhije. She vech: Krek je nedvomno ena osrednjih osebnosti slovenske zgodovine. V prelomnem chasu, ko so se v politichno odlochanje vkljuchile mnozhice, je s svojim delom na socialnem, gospodarskem, ljudsko-izobrazhevalnem in narodnopolitichnem podrochju odlochilno prispeval k temu, da so si Slovenci ustvarili moderno strukturirano druzhbeno zhivljenje, ki je v vseh bistvenih potezah dohitevalo evropske standarde.”⁴⁸³

Opombe

¹ Karl Vocelka, “Frauen und Frauenbewegung”, Karikaturen u. Karikaturen zum Zeitalter Kaiser Franz Josephs, Dunaj, München, 1986, str. 72.

² Angela Vode, “Zhena v javnem zhivljenju”, Zhena v sedanji druzhbi, Ljubljana 1934; po: Spol in upor / Zbrana dela Angele Vode, I. knjiga, Ljubljana 1998, str. 160.

³ Po: Gorazd Makarovich & Bojana Rogelj Shkafar, Poslikane panjske konchnice, Ljubljana 2000, str. 46.

⁴ Anton Mlinar, “Krek in zhensko vprashanje”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 195.

⁵Minka Govekar, “Petindvajsetletnica zhenskega dela”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 186.

⁶ Po: Janko Sernec, Nauk o gospodinjstvu, Celovec 1871, str. 3-4.

⁷ Josip Voshnjak, “Gospa Marija Murnikova”, Spomini, Ljubljana 1982, str. 389-390.

⁸Marija Cigale, “Zhenske prihajajo / Kako so si Slovenske pridobile volilno pravico”, 3. del, Delo, 1999/54.

⁹ Radoslav Razlag, “O samostalnosti zhenskega spola”, Novice, 1871/25.

¹⁰ Minka Govekar, “Marica Nadlishkova – Bartolova”, Zhenski svet, 1926/34. Utemeljitelji in sodelavci Slovanskega sveta (1888-1899), Podgornik, Celestin, Hostnik idr., sodijo med prve izrazitejshe borce za zhenske pravice (Po: Marja Borshnik, “Slovenka”, Shtudije in fragmenti, Maribor 1962, str. 117).

¹¹ Vinko Brumen, “Ostalo delo”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 236.

¹² Pavlina Pajk, “Nekoliko besedic k zhenskemu vprashanju”, Kres / Leposloven in znanstven list, 1884, str. 510-511.

“Kaj naj postane?

To vprashanje je bilo chasih popolnoma moshkega znachaja. Vedno se je mislilo 'Kaj naj fant postane'. Ochetje in matere, strici in tete, so si le belili glave z bodochim poklicem domachega fanta, za dekleta se ni nihche zmenil. Oj, kake debate so bile po rodbinah, ko se je bilo treba odlochiti, ali naj gre fant v gimnazijo ali v realko. Seveda le v meshchanskih rodbinah, kajti kmechki fantje so bili takorekoch predistinirani za gimnazijo in za lemenat in che je kateri po maturi izbral drug poklic, so ga vedno smatrali za vech ali manj malopridnega chloveka in nikoli mu niso odpustili, da ni postal duhovnik kvechjemu, che je v drugem poklicu obogatel. V meshchanskih rodbinah pa so obshirno pretresali ali naj fant shtudira na univerzi, ali na tehniki, ali naj postane jurist, medicinec, ali tehnik in seveda je bil tudi 'fant' resno in vazhno vprashan, kaj ga veseli in kaj bi rad postal. A nihche ni pomislil, da tak otrok niti pojma nima, kaj ga res veseli in ochetje niso nikoli pomislili, da je vsak nezadovoljen v svojem poklicu in bi bil veliko rajshe kaj drugega, kar je v resnici. Na dekleta torej takrat nihche ni mislil. V imovitejshih rodbinah so rachunali, da se hcherka o pravem chasu omozhi in so le skrbeli, da si je pridobila nekaj sploshne omike in gospodinjskega znanja, da je bila lepih in prikupnih manir in znala nekoliko na klavirju pobrenkati. Srednje rodbine so najvech gledale, da so spravile hchere v uchiteljishche, a che se to ni posrechilo, so se morale hchere posvetiti shivanju in chakati na mozha... Koliko jih mozha ni nikoli uchakalo, tega ne pove nobena knjiga. Vse drugo mlado zhenstvo se je moralo z zhenskimi deli prezhivljati. Kako se je vse predrugachilo, 'Kaj naj postane?' to je danes vprashanje, ki se tiche zhenskega narashchaja morda she bolj, kakor moshkega in ki je postalo skrajno aktualno. Novo to vprashanje pach ni, a shele v najnovejshem chasu je postalo pereche in se oglasha z vedno vechjo enerzhijo, kakor prichajo zlasti shtevilni shodi v velikih mestih. Ta stvar seveda ni v nobeni zvezi z obchnim zhenskim gibanjem in z emancipacijskimi prizadevanji. Zakaj – odkrito recheno – samo taka prizadevanja so v pravem pomenu besede resna, ki so se porodila iz zhivljenjske potrebe in iz sile za kruh. Volilna pravica, srednjesholske in visokosholske shtudije – a, to je bilo vedno le bolj stvar nechimernosti in chastilakomnosti le nekako koketiranje z javnimi zadevami in z vedo, kaka posledica materijalne potrebe.

No, vprashanje o zhenskih shtudijah je resheno, zhensko vprashanje se ne suche vech okrog akademichnih principov, pach pa je postalo zopet to, kar je bilo od vsega zachetka njegovo pravo jedro, namrech krushno vprashanje.

Nedavno tega je bilo brati, da je v Avstriji med 1000 ljudmi, ki si z delom kruh sluzhijo, 430 zhensk. Shtevilke so najtehtnejshi argument in ta shtevilka pricha, da mora vechina vsega zhenstva z delom denar sluzhiti, ne iz veselja, ali iz preprichanja, nego zato, ker drugache ne more zhiveti. In ker raste shtevilo deklet in zhena, ki morajo z delom kruh sluzhiti, postaja vse bolj in bolj pereche vprashanje, kako naj se razdele na posamezne poklice, da druga drugi ne bodo stale na potu. V prejshnjih chasih je bilo pri vsaki priliki slishati ogorchene, ali svetohlinske besede: Zhenska spada v rodbino, v domu in v kuhinji je pravo polje njene dejavnosti. To je zelo lepo povedano in pravzaprav tudi resnichno in dandanes je tako govorjenje smeshno. Che nima dekle premozhenja ali mozha, si mora kruh sluzhiti, naj jo dom in kuhinja in rodbina she tako mikajo. /.../

Naravno je, da bodo te nove socijalne razmere vplivale tudi na zhenski znachaj. Tiste naivne, neumne male punice, ki so bile veselje nashih prednikov, bodo izumrle. Tezhki chasi bodo prishli, pa le za moshke. Ti se bodo morali navaditi na to, da zhenske niso ustvarjene samo za kratkochasje moshkih, da niso samo nezhne igrachke, ampak prav resne koleginje in konkurentinje. Kako se bo to v daljni prihodnjosti potem naprej razvijalo, s tem pach ni treba, da si beli glave sedanji rod. Vsak problem postane 50 let po svojem rojstvu nekaj, kar se ob sebi razume. Kdo se je pa pred 50. leti mislil, da bodo zhenske na pisalne stroje pisale in telefon v redu drzhale? Nihche! Sicer pa se vzlic tem premembam razmerje med moshkimi in med zhenskami ne bo nich predrugachilo. Vzlic temu, da je skrb za kruh tezhka in huda in da zhenske vse bolj silijo v moshke poklice, se vendar neprestano ponavlja stara ljubezenska igra. In naj postanejo chasi she tako slabi in boj za obstanek she tako tezhak – vzlic vsemu temu dekleta ne bodo pozabila na ljubezen in se ne bodo odvadila poljubovanja” (“Joshko”, “Kaj naj postane?”, Slovenski narod, 1913/176).

¹³Vlasta Jalushich, “Razcepljena zhenska / Sufrazhetski reformistichni argument”, Dokler se ne vmeshajo zhenske..., Ljubljana 1992, str. 70-72.

¹⁴ Pavlina Pajk, “Nekoliko besedic k zhenskemu vprashanju”, Kres / Leposloven in znanstven list, 1884, str. 461-463.

¹⁵ Franja Robidovcheva, “Beseda o zhenstvu”, Ljubljanski zvon, 1884, str. 233.

¹⁶ Fran Govekar, “Institutka”, O te zhenske, Gorica 1897, str. 207.

¹⁷ “Ivanka”, “K zhenskemu vprashanju”, Slovenka, 1899/21.

¹⁸ Angela Vode, “Delo v zhenskih drushtvih”, Aktivnost slovenskih uchiteljic, 1958-1960, po: Spol in upor / Zbrana dela Angele Vode, I. knjiga, Ljubljana 1998, str. 284.

¹⁹Po: Ivan Tavchar, “Zhena in javnost”, Zbrano delo, 8. knjiga, Ljubljana 1959, str. 336 in 342.

²⁰ Angela Vode, “Slovenska zhena pred prevratom leta 1918”, Zhena v sedanji druzhbi, Ljubljana 1934; po: Spol in upor / Zbrana dela Angele Vode, I. knjiga, Ljubljana 1998, str. 129.

²¹ Marja Borshnik, “Slovenka”, Shtudije in fragmenti, Maribor 1962, str. 125.

²² Marja Borshnik, “Slovenka”, prav tam, str. 148-149.

²³ Po: Marja Borshnik, “Slovenka”, prav tam, str. 130.

²⁴ Slovenski ilustrovani tednik, 1912/25.

²⁵ Marija Cigale, “Zhenske prihajajo / Kako so si Slovenske pridobile volilno pravico”, 1. del, Delo, 1999/52.

²⁶ Avgust Leshnik, “Ali tudi zhenske v Sloveniji potrebujejo svojo politichno stranko?”, Primorska srechanja, 1999/216, str. 273.

²⁷ Vasilij Melik, “Shirjenje politichnih pravic”, Dokumenti slovenstva, Ljubljana 1994, str. 201-204.

²⁸ Minka Govekar, “Zofka Kveder – Demetrovicheva”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 117.

²⁹ Marija Cigale, “Zhenske prihajajo / Kako so si Slovenske pridobile volilno pravico”, 9. del, Delo, 1999/60.

³⁰ Alojzija Shtebi, “Aktivnost slovenske zhene”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 161.

³¹ “Zgodovina Slovencev je zgodovina moshkih,” ugotavlja Peter Vodopivec. “V obsezhni Zgodovini Slovencev, ki je kot delo kolektiva avtorjev izshla leta 1979 in obravnava celotno obdobje slovenske zgodovine od prvih sledov predzgodovinskega chloveka na danashnjih slovenskih tleh do sedemdesetih let 20. stoletja, 'nastopajo' poimensko samo tri zhenske. To so: grofica Hemma von Friesach-Zeltschach, slovensko imenovana tudi Ema Krshka ali Pilshtajnska, sicer pa v obeh jezikih znana predvsem kot sv. Hema; Marija Terezija, ki se med tremi pojavlja najvechkrat in je tako po shtevilu omemb svojevrstna 'osrednja dama' slovenske zgodovine; in konchno kot edina predstavnica slovenske komunistichne stvarnosti po letu 1945 dolgoletna komunistichna politicharka in aktivistka Vida Tomshich. Poleg teh treh 'junakinj' pozna Zgodovina Slovencev po stvarnem kazalu sodech le she tri teme z izrazito zhensko vsebino: ena zadeva matriarhat in 'predzakonsko spolno svobodo zhensk' med ilirskimi Liburni v rimskem chasu, drugi dve opozarjata na politichno organiziranje zhensk po drugi svetovni vojni in njihovo glasilo. V ostalem so zhenske bolj ali manj anonimni in samo po sebi razumljivi del Zgodovine Slovencev: o tem, da so, sicer ni dvoma, toda 'gibalo zgodovine' so 'aktivni moshki' in zhenske so tihi in 'nevidni' drugi pol chloveshke mnozhice, ki celo v zgodovinopisnih statistichnih preglednicah ne nastopa sam zase in posebej, cheprav predstavlja vsaj od konca 19. stoletja, po vsej verjetnosti pa tudi zhe prej, vechino slovenskega prebivalstva. Zhensk je bilo pach na slovenskih tleh ob koncu 19. stoletja – kot drugod v Evropi – kar nekaj odstotkov vech kot moshkih” (Peter Vodopivec, “Kako so zhenske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno zhivljenje / Prispevek k zgodovini zhensk v slovenskem prostoru”, Zgodovina za vse, 1994/2, str. 30).

³² “Veliki in mali shkandali”, Dan, 1913/519.

³³ V opombah so nanizani sploshni biografski podatki o vechini omenjenih oziroma z afero povezanih oseb. Podatki, ki se neposredno nanashajo na afero, so vkljucheni v besedilo. Najpomembnejshi vir za sestavo kratkih biografij je predstavljal Slovenski biografski leksikon. Nekaj biografskih detajlov se bo v nadaljevanju besedila ponovilo, vendar so navedeni tudi v opombah z namenom, da bi bile zhivljenjepisne podobe chim bolj popolne. V zgodovinopisju se je uveljavila oblika priimka Shushtershich, vendar v vechini chasopisnega gradiva o aferi in nekaterih poznejshih zgodovinskih shtudijah naletimo na obliko Shustershich. V citatih sta uporabljeni obe obliki, obseg citiranih chlankov pa je narekoval izbiro oblike Shustershich tudi v besedilu. To obliko priimka je Ivan Shustershich uporabljal do leta 1918. Pravnik in politik Ivan Shustershich je bil rojen 29. maja 1863 v Ribnici na Dolenjskem. Po osnovni sholi ga je verni, strogo konzervativni oche poslal na gimnazijo v Kranju (1873-1875) in nato na I. drzhavno gimnazijo v Ljubljani (1875-1881). Med leti 1881 in 1885 je na Dunaju shtudiral pravo. Tu je bil chlan akademskega drushtva Slovenija. Od 1886 je bil v Ljubljani koncipient pri dr. Papezhu. Leta 1889 je bil promoviran v Gradcu. Naslednje leto je bil med ustanovitelji Katolishkega politichnega drushtva. Zanj je sestavil tudi pravila in poslovnik. Aktivno je zachel sodelovati v katolishkem gibanju. Od leta 1894 je bil samostojen odvetnik. Med leti 1896 in 1898 ter 1900 in 1918 je bil poslanec v drzhavnem zboru, od leta 1901 tudi v dezhelnem zboru. Od januarja 1912 do oktobra 1918 je bil kranjski dezhelni glavar. Umrl je 7. oktobra 1925 v Ljubljani. Silvo Kranjec je za Slovenski biografski leksikon pripravil podroben vpogled v Shustershichevo politichno pot, ki se je enako uspeshno odvijala na tedanjem Kranjskem kot v drzhavnem zboru na Dunaju. V drzhavnem zboru se je Shushtershich vkljuchil v Hohenwarthov poslanski klub, po ponovni izvolitvi leta 1897 pa je z drugimi slovanskimi in katolishko usmerjenimi poslanci ustanovil Slovansko krshchansko narodno zvezo. Izmed 17 klubov je bil ta klub chetrti po velikosti “in je tako preprechil ustanovitev druge vechine (liberalni nem. nacionalisti). Prvich v zgod. avstrij. parlamenta so imeli slov. drzh. poslanci v njem pomembno polit. vlogo,” je zapisal Silvo Kranjec. Leta 1898 je poslanski mandat odlozhil zaradi organizacije stranke v domovini. Leta 1899 je postal predsednik Katolishkega politichnega drushtva in dejanski nachelnik Katolishke narodne stranke. Leta 1900 je bil znova izvoljen v drzhavni zbor. Ustanovil je Slovanski centrum (21 poslancev: VLS, nekaj Chehov, Ukrajincev in Poljakov). V njem ni bilo kranjskih liberalcev, ki so ga skupaj z vsenemci zaradi “zhlindrine afere” spravili pred disciplinski odsek parlamenta, vendar je Shustershichu uspelo ohraniti moralno neomadezhevanost. Leta 1902 je zdruzhil napredni Hrvashko-slovenski klub in Slovanski centrum v Slovansko zvezo (28 poslancev). Klub je zaradi protislovanske politike Körberjeve vlade preshel v opozicijo, skupaj s Chehi leta 1904 zachel z obstrukcijo in izsilil Körberjev odstop. Shustershich je bil dejaven v parlamentarnem odseku glede uvedbe sploshne in enake volilne pravice in si pridobil zasluge pri njeni uzakonitvi leta 1907. Po prvih volitvah po novem volilnem redu je 17 slovenskih katolishkih poslancev ustanovilo Slovenski klub, ki ga je vodil Shustershich. Klub se je z ostalimi jugoslovanskimi poslanci zdruzhil v skupen klub Slovansko sredishche. Leta 1909 je velik del slovanskih poslancev povezal v Slovansko enoto (125 poslancev: Jugoslovani, vechina Chehov, del Ukrajincev). Klub je vodil ostro opozicijo proti Bienertovi vladi, ki je morala razpustiti parlament. Na novih volitvah leta 1911 je VLS pridobila she dva mandata. Njeni poslanci so skupaj z dalmatinskimi pravashi ustanovili Hrvashko-slovensko zajednico. Njen predsednik je bil Shustershich. Klub je bil v opoziciji tudi proti Stürgkhovi vladi, vendar je Shustershichu ta vloga vedno manj prijala. Nekateri poslanci so v njegovi odsotnosti zacheli z obstrukcijo. Ker so izvenkranjski poslanci zgubljali zaupanje vanj, je marca 1914 odlozhil predsedstvo kluba. Nasledil ga je dr. Anton Koroshec. V dezhelni zbor je bil izvoljen leta 1901 v okraju Ljubljana – okolica, Vrhnika. Istega leta je prevzel tudi nachelstvo novoustanovljenega kluba poslancev katolishke stranke. Leta 1902 je vlozhil predlog za reformo dezhelnozborskega volilnega reda na nachelih sploshne in enake volilne pravice. Po odklonitvi s strani nemshko-liberalne vechine je njegov klub zachel z odlochno obstrukcijo. Leta 1902 je odlozhil predsedstvo Gospodarske zveze (nasledil ga je dr. Krek), da bi na ta nachin omilil liberalni boj proti zadruzhnishtvu. Oktobra istega leta je tudi formalno postal strankin nachelnik. Klub je nadaljeval z obstrukcijo tudi leta 1903. Na volitvah po novi volilni reformi leta 1908 je v sploshni kuriji SLS na Kranjskem dosegla absolutno vechino. Shustershich je postal njen nachelnik, po Shukljetovem odstopu januarja 1912 pa tudi dezhelni glavar. Obdrzhal je tudi drzhavnozborski mandat. Silvo Kranjec poudarja: “Ker je bil prav te dni ponovno izvoljen za nachelnika VLS, je v sebi zdruzhil toliko polit. mochi kot dotlej noben slov. politik. Oslabil si je pa parlamentarno pozicijo, ker je kot od cesarja imenovani in v marsichem od vlade odvisni dezh. glavar imel vezane roke kot nachelnik opozicionalnega kluba. Tudi je njegovo samovoljno ravnanje prevech odkrivalo osebne ambicije (postati minister), izzvalo odpor celo pri polit. prijateljih (dr. Krek).” Shustershich je s Krekovo in Lampetovo pomochjo nadaljeval s po Franu Shukljetu utrjeno dezhelno samoupravo. Melioracijsko posojilo in ugodni delezh iz naklad za alkoholne pijache sta omogochila ravnovesje dezhelnega prorachuna, vendar so se pojavili pomisleki znotraj same katolishke stranke (Shuklje, J. Mandelj). Sploshno nezadovoljstvo sta zbujali tudi vedno bolj pristranska uprava in izstradalna politika proti vechinoma liberalnemu uchitelljstvu. Shustershich je pod svoj vpliv spravil dezhelnega predsednika Schwarza in s svojo parlamentarno politiko imponiral vladam na Dunaju. “Ta leta pomenijo vishek Sh.-eve polit. kariere in dobo, ko je slov. narod na Kranjskem mogel prvich v zgodovini pokazati polit. zrelost in sposobnost za samoupravo,” obchudujoche pishe Silvo Kranjec. Svetovna vojna je preprechila sklicanje dezhelnega zbora, Shustershichu pa je omogochila vedno bolj avtokratichen nachin vladanja. Ni sklical niti dezhelnozborskega kluba poslancev lastne stranke. Po izstopu iz strankinega parlamentarnega kluba in po razpustvi SLS je zachela Shustershicheva politichna vloga in moch naglo kopneti. Ker so obchinski odbori izrekali Shustershichu nezaupnice in mu jemali chastna obchanstva, jih je poleti 1918 vsa odlozhil. Ob koncu 1. svetovne vojne je Shustershich zapustil Ljubljano. Po vrnitvi leta 1922 je pod vplivom prijateljev in v popolnem nepoznavanju spremenjenih politichnih razmer ustanovil Narodno ljudsko stranko, ki naj bi bila edina prava naslednica leta 1917 razpushchene SLS. SLS je ochital, da je v odlochilnih trenutkih “za hrbtom in chez glavo ljudstva” odlochala o njegovi usodi, razbila dezhelno avtonomijo in vse izrochila Srbijancem. Leta 1923 je kot strankin kandidat nastopil na volitvah v narodno skupshchino, dobil samo 0,49 % oddanih glasov in se dokonchno umaknil iz javnega zhivljenja. Sklepne misli Silva Kranjca se glasijo: “Sh., mozh mochne volje, velike ambicioznosti, eden redkih slov. politikov iz uradnishke, strogo konservativne in legitimistichne rodbine (en brat dvor. svetnik, drugi admiral, sestra redovnica) spada med najpomembnejshe osebnosti nashe polit. zgodovine. 'Nikoli niso imeli slov. poslanci take veljave na Dunaju kakor takrat, ko jih je v zhelezni disciplini vodil mojster parlamentarne taktike dr. I. Sh.' (Shuklje). Izrednih politichnih uspehov od centralne vlade sicer tudi on ni mogel dosechi, pach pa dotlej najvechje gospodars. ugodnosti za Kranjsko. Bolj kot nar. voditelj z izvirnimi idejami je bil spreten taktik; ni hlastal po trenutnih uspehih, potrpezhljivo je ustvarjal situacijo za vechje uspehe; bil fanatichen strankar, strankarski dogmatik – poglavitni napaki njegovi (lastna izjava), a tudi vir velikih uspehov. Prvi je uveljavil slov. politiko preko ozkih dezh. meja na ravni celotne habsb. monarhije” (Po: Silvo Kranjec, “Shushtershich Ivan”, Slovenski biografski leksikon, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 731-734).

³⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Zhalostne razmere v ljudski stranki”, 1.6.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

³⁵ “Franjo Povshe (1845) iz Kresnic v okraju Litijskem, je dovrshivshi kmetijsko akademijo v Altenburgu, sluzhboval za ravnatelja na dezhelni kmetijski sholi v Gorici od 1869-1885. Nato se je preselil v Ljubljano in se je posvetil javnemu zhivljenju ter bil izvoljen drzhavnim poslancem” (Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, Stritarjeva dôba od 1870. do 1895. leta, IV. zvezek, Ljubljana 1898, str. 229). Kmetijski strokovnjak in politik Fran Povshe je bil rojen leta 1945 v kresnishkih Poljanah pri Litiji. Po 6. gimnazijskem razredu v Ljubljani je shtudiral med leti 1864 in 1867 na kmetijski akademiji v Magyar-Ováru na Ogrskem. Leta 1869 je bil imenovan za strokovnega uchitelja na novoustanovljeni dezhelni kmetijski sholi v Gorici. Leta 1871 je postal njen ravnatelj. “Tu je poleg svoje sholske sluzhbe navajal slov. kmet. prebivalstvo v poljudnih predavanjih na umno kmetovanje in vinorejo.” Od leta 1882 je urejal Gospodarski list, glasilo Kmetijskega drushtva v Gorici. Pisal je v Novice in “povsod priporochal sodobne metode kmetij. gospodarstva”. Na osnovi svojih predavanj je med leti 1875-1877 v treh zvezkih izdal prvo slovensko strokovno kmetijsko knjigo Umni kmetovalec. Leta 1875 je priredil kratki Navod k vzgoji domachih sviloprejk. “Da pripomore gorishkim sadjarjem do boljshega razpechavanja njihovih pridelkov, je ustanovil v Gorici trgovsko-sadjarsko drushtvo, ki je gorishko sadje in grozdje brez posredovanja dobichka prodajalo na Dunaj in v druga avstr. mesta.” V letih 1875-1876 sta ga Kmetijska druzhba in kranjski dezhelni odbor vechkrat poklicala na Kranjsko, da je svetoval glede bodoche kmetijske shole na Grmu, glede ocene subvencioniranih govejih pasem na Gorenjskem in zaradi cepljenja trt v Beli Krajini. Leta 1876 ga je kmetijsko ministrstvo pozvalo, naj oceni uporabno vrednost subvencioniranih govejih pasem tudi za Dolenjsko in Notranjsko. Leta 1874 je na obchnem zboru Gorice utemeljeval predlog za ustanovitev slovenske deklishke shole v Gorici. Leta 1876 je postal predsednik drushtva Sloga in leta 1877 poslanec slovenskih kmechkih obchin v gorishkem dezhelnem zboru. Leta 1879 se je potegoval za poslanski sedezh v drzhavnem zboru, vendar je propadel proti Andreju Winklerju. Leta 1881 je bil med soustanovitelji Slovenskega bralnega in podpornega drushtva v Gorici, naslednje leto je postal njegov predsednik. Leta 1883 je sodeloval pri ustanovitvi Gorishke ljudske posojilnice. Istega leta je bil v veleposestnishki kuriji znova izvoljen v gorishki dezhelni zbor. Leta 1886 je nenadoma odlozhil svoj mandat in se, kot je navajal, iz zdravstvenih razlogov upokojil. Preselil se je v Ljubljano in zachel politichno delovati v okviru katolishke stranke. Med leti 1886 in 1892 je bil v ljubljanskem obchinskem svetu. Kljub hudim napadom v Slovenskem narodu je bil leta 1889 izvoljen v kmechkih obchinah ljubljanske okolice za poslanca v kranjski dezhelni zbor. Leta 1891 je bil v kmechkih obchinah okraja Radeche-Trebnje-Kochevje izvoljen v drzhavni zbor. Oba mandata je obdrzhal do smrti. “Njegov vpliv v vrstah katol. nar. stranke se je pokazal v tem, da je bil 29. avg. 1892 izvoljen za predsednika I. katol. shoda v Lj., na katerem se je v prid kmet. stanu po njegovih predlogih zahtevala postavna organizacija kmetovalcev v kmet. zadruge, postavno zagotovilo nerazdeljivosti kmech. domov in postavna ureditev kmet. dedinskega prava.” Leta 1889 je bil izvoljen za namestnika dr. Josipa Voshnjaka v dezhelnem odboru. Med leti 1896 do 1908 je bil dezhelni odbornik. “V poverjenem mu kmet. referatu je storil mnogo koristnega za kmetijstvo na Kranjskem, zlasti za obnovo vinogradov, unichenih po trtni ushi, za napravo vodovodov in kapnic, uravnavo rek (tako n. pr. Save od Tacna do Kresnic), osushevanje Lj. barja, ustanovitev mlekarskih in zhivinorejskih zadrug, sadjarskih drushtev itd. Ta prizadevanja je dopolnil z marljivim delom v Kranj. KD [op. Kmetijski druzhbi] (chlan glavnega odbora od maja 1886, podpredsednik od 1897, predsednik od 1908), ki je pod njegovim vodstvom ob sodelovanju ravnatelja Gustava Pirca dosegla vishek svojega razvoja. – Kot drzh. poslanec je s stalnimi posredovanji v kmetij. ministrstvu, kjer je bil kmalu kakor doma, izposloval marsikatero pridobitev za Kranjsko, posebno na podrochju vodnih zgradb in kmet. zadruzhnishtva.” V drzhavnem zboru si je prizadeval za uvedbo zavarovanja kmechkih delavcev zoper nezgode in bolezen in dosegel ob novem zakonu o dohodnini znatno olajshanje davchnih bremen za kmetovalce. Po zaslugi ugleda, ki ga je uzhival kot kmetijski strokovnjak, je postal nachelnik novoustanovljene parlamentarne Agrarne zveze, chlan c. kr. kmetijskega sveta, chlan c. kr. veterinarskega sosveta, centralne komisije v zadevah trtne ushi idr. Leta 1906 je postal komercialni svetnik. Od leta 1898 je bil nekaj chasa tudi nachelnik Slovanske krshchanske zveze, ki je povezala slovenske, hrvashke in rusinske poslance in bila chetrti najmochnejshi parlamentarni klub. “Njegovi konciliantni in miroljubni naravi pa ni ugajal ostri nachin parlamentarnih bojev, v katere je tirala protislovanska politika avstr. vlad jugoslov. drzh. poslance, tako da je vodstvo zveze 1900 rade volje zoper prepustil ambicioznemu dr. Shushtershichu,” poudarja Rudolf Andrejka. Na vseslovanskem shodu v Ljubljani leta 1897 je nastopil z govorom o narodni avtonomiji, na II. katolishkem shodu leta 1900 je vodil obravnave socialnega odseka, kot zhe na I. je predsedoval tudi III. katolishkemu shodu in porochal o tezhnjah kmetskega stanu. Za chasa Bienerthove vlade leta 1911 je bil med kandidati za poljedelskega ministra, vendar je bilo mesto oddano zastopniku Chehov. “Ko je 1. jan. 1912 dezhelni glavar Fr. Shuklje odstopil, bi bil moral P. po soglasnem sklepu vsehdezh. poslancev SLS postati njegov naslednik, in dr. Shustershich je dobil nalog, da to izvede. Shushtershich je nalog sprejel, a izposloval imenovanje za dezhelnega glavarja – sebi, kar so mu mnogi poslanci hudo zamerili, zlasti dr. Krek.”

Povshe je bil premozhen mozh. Leta 1882 si je kupil nekdanjo Erbergovo grashchino Dol pri Ljubljani in nato tudi grad Zalog pri Moravchah. Umrl je leta 1916 v Ljubljani (Po: Andrejka Rudolf, “Povshe Fran”, Slovenski biografski leksikon, VII. zvezek, Ljubljana 1949, str. 466-468). Ob Povshetovi smrti sta se ga s chlankoma spomnila Evgen Jarc in dr. Janez Evangelist Krek.

“V kranjskem dezhelnem zboru je bil Povshe od vseh tovarishev sposhtovan ochak, katerega beseda je bila vsikdar tehtna in uposhtevana. V dezhelnem odboru je skozi vech let vodil kmetijski referat. Do najvishjega ugleda se je pa povzpel Povshe kot drzhavni poslanec v dunajskem parlamentu. V kmetijskih vedah visoko izobrazheni mozh je dobil tam dovolj prilozhnosti, da je uveljavil svojo temeljito znanost. Kmalu so se znashli okoli njega enakomislechi mozhje vseh narodnosti. Zasnovala se je sploshna avstrijska agrarna zveza, ki je soglasno izvolila Povsheta za svojega naslednika. /.../ Na Dunaju je imel Povshe v parlamentarnih, zlasti v agrarnih krogih, tolik ugled, da je bilo kar samo ob sebi umljivo, da je vse pogledalo nanj, kadar so prishla v razgovor najvazhnejsha gospodarska vprashanja. Poslanci vseh narodnosti so ga visoko chislali in uposhtevali. Slovenska delegacija je po njem imela veliko vechji ugled, nego bi ji shel sicer po njenem tako skromnem shtevilu. Povshetov glas pa ni samo shtel, ampak je tudi tehtal, kajti njegovo preprichanje ni bilo nikoli v sluzhbi enostranskih interesov, ampak je imelo vedno pred ochmi blagor in prospeh skupnosti. /.../ Povshe je bil cel mozh. Dusha vsemu njegovemu delovanju je bilo globoko versko preprichanje. Bil je v resnici pobozhen mozh. Izpolnoval ni samo svojo versko dolzhnost, ampak she mnogo vech. Njegov zgled je bil res apostolski. Katolishka zavest je zhivela v njem v mladenishkem plamenu. Bil je katolishkonaroden politik od svojega pochetka. To je pokazal pri neshtetih prilozhnostih. Neizogibno bo ostal v spominu kot predsednik nashih katolishkih shodov. Tisoche je navdushila njegova beseda. Gromovito pritrjevanje mogochnih zborovanj se ni moglo polechi, kadar je Povshe pozival narod, naj ostane vsikdar zvest svetim vzorom nashih ochetov v okrilju katolishke Cerkve. /.../ Ljubezniva je bila njegova osebnost. Kaj je bil kot oche v svoji rodbini, to vedo le oni, ki so se ogrevali v zatishju domachega ognjishcha ob njegovem toplem srcu. Bolj ljubechega soproga in ocheta svet ni videl. Mi, ki smo obchevali z njim v trdih bojih javnega zhivljenja, smo obchudevali njegovo mehko in za vse chloveshke bolesti obchutno srce tudi tam, koder borba dela mozha trdega in osornega. Povshe ni mogel sovrazhiti. V nachelih neizprosen, je bil v osebnostih mehak in odjenljiv. Zato tudi ne more imeti sovrazhnika. Koliko stotin pa je, za katere se je potegoval na merodajnih mestih! S svojo uplivno besedo je marsikateremu rojaku pomagal do boljshe usode. /.../ Pokojnik je bil izvrsten, krshchanski rodbinski oche. Njegova hisha, chetudi je bila gosposki opremljena, bila je pristna slika nashih kmetskih krshchanskih domov. Priprosto in skromno zhivljenje, iskrena medsebojna ljubezen, skupna molitev je ozhivljala Povshetov dom. Ob strani blagopokojne soproge, ki me je nedavno

umrla in katere izguba je gotovo tudi pripomogla k njegovi nenadni smrti in sredi svojih lepo vzgojenih otrok je iskal pokojnik oddiha in razvedrila za trudapolno z marsikatero skrbjo in bridkostjo prepleteno javno zhivljenje. Doma med svojimi se je pokojnik vselej pomladil, tam je bil vedno srechen” (Evgen Jarc, “Fran Povshe – umrl!”, Slovenec, 1916/2).

“Skrben za vse! Svoji druzhini najboljshi soprog in oche. Ves chas, kar ga mu ni vzelo javno delo, je porabil za svojo druzhino. Kavarna in gostilna ga takorekoch ni poznala. Zjutraj v cerkev, potlej v kmetijsko druzhbo, v Ljudsko posojilnico, k raznim sejam in potem domu. Bali smo se zanj, ko mu je umrla ljubljena zhena. Ljubezen do dela mu je premagala zhalost. Sin, troje velikih hchera, dva zeta, lepa kita vnukov in vnuchic plache ob njegovi rakvi. Zasluzhil si je njihove hvalezhne solze, ki naj jim teko v zavesti, da zh njimi vred zhaluje za njim cela domovina in mnogo drugih, ki so ga poznali. Ochka Povshe, – tako so mu govorili njegovi tovarishi – ni bil oche le svoji druzhini, nego neshtetim drugim” (Janez Evangelist Krek, “+ Fran Povshe”, Slovenec, 1916/5).

“Od l. 1889. je bil tedaj Hribar dezhelni poslanec, l. 1891. pa je bil izbran v drzhavni zbor Franc Povshe. Ali je slovenska delegacija kaj pridobila s tem prirastkom? Ne more se zanikati, da si je poslanec Povshe schasoma pridobil neko veljavo v poslanskih krogih. Naposled so sploh domnevali, da je on v istini strokovnjak v poljedelstvu in gospodje juristi v poljedelskem ministrstvu so bili vechinoma tudi tega mnenja. Ali mi drugi, ki smo ga poznali she iz gimnazije, nikoli nismo mogli prav verjeti tej oceni. Najmanj oni, ki smo bili v zachetku 70 let z njim skupj v solnchni Gorici, kjer je bil tedaj uchitelj na enorazredni elementarni poljedelski sholi. Ali vprashali me boste, kako je vendarle mogoche, da je mozh nekaj let celo bil nachelnik nashega kluba? Chudno vsekakor! Povshe je pach imel dokaj prikupljivo vnanjost, sladkouglajene manire, konchno nekaj priuchenih fraz, zhe iz svojega poklica kot potujochi uchitelj, ter nekaj 'talmi' zgovornosti. Ali tolmachiti morem njegovo parlamentarno karijero le, ako se ozrem na besedo modrega shvedskega kanclerja Oxenstierne, ki je svojega sorodnika tolazhil z besedami: 'An necis, mi fili, quantilla prudentia mundus regatur?' ('Ali ne znash moj sin, s kako trohico pameti se svet vlada?')” (Fran Shuklje, “Po hudem boju v parlament”, Sodobniki / Mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 197).

³⁶ “Ko je imel dekret 'Narodne tiskarne' v rokah, zachuti se Malovrh na konju,” je zapisal Ivan Hribar, ki je Malovrha priporochil Tavcharju za sluzhbo pri Slovenskem narodu. “Spreten, kakor je bil, spoznal je po smeri lista, katero mu je bil dr. Tavchar dal s svojim urejevanjem in svojimi duhovitimi chlanki, kako si zmore schasoma pridobiti glavno besedo pri listu. Vechina uvodnih chlankov bila je poslej izpod njegovega peresa. Njegova plodovitost je bila pa takshna, da je po potrebi spisal tudi vso shtevilko lista sam, dasi ji je s porochili od raznih strani domovine dal videz, ko da ima sotrudnuikov na kupe. Da je to dr. Tavcharja silno imponovalo, je umevno. Veljava Miroslava Malovrha je v njegovih ocheh rastla od dne do dne in niti zavedel se ni, da je kmalu prishel pod oblast, ali che to ne, vsaj pod sugestijo njegovo. Tiste chase se je bila v 'Slovenskem Narodu' ozhivila takozvana farshka gonja, s katero so nekateri le prevrochekrvni mladoslovenski politiki v svoji naivnosti mislili, da ne oslabe le veljave duhovshchine, temvech da celo odvrnejo ljudstvo od nje. Pod uplivom zmernejshih in uvidevnejshih pristashev narodnonapredne stranke se je bila neko dobo opustila; a ko je duhovnishka stranka pod kaplanovim vodstvom dala razbiti javni politichni shod v Starem trgu pri Lozhu, zachel se je zopet prejshnji ogabni politichni boj” (Ivan Hribar, “Miroslav Malovrh”, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 394).

³⁷ Janko Kos, “Devetnajsto stoletje”, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1966, str. 117.

³⁸ Po: Ivan Hribar, “Dr. Ivan Tavchar”, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 415.

³⁹ Janez Juhant, “Spremna beseda”, v: Zvonko Bergant, Slovenski klasichni liberalizem, Ljubljana 2000, str. 10.

⁴⁰ Po: Kamila Theimer, “Marijanishche in gospodarski poduk na Kranjskem”, Slovenski narod, 1913/106. Kjer ni posebej oznacheno, so iz istega chlanka vsi citati, navedeni v odstavku ali v vsebinskem sklopu.

⁴¹ Po: “Ochividec”, “Gospodichna Theimer in gospodinjski techaji”, Gorenjec, 1913/26. “V sobotnem 'Slov. Narodu' je Kamila Theimer z Dunaja priobchila hudo popoprano kritiko gospodinjskega pouka na Kranjskem, ki je po njenih mislih le 'pesek v ochi, namenjen za lov na volilce', le shpekulacija na neizkushenost in nevednost shirokih slojev. Ni nam znano, zakaj se je Theimerica, ki je bivala na Kranjskem dalj chasa po narochilu poljedelskega ministrstva in bila pri klerikalcih kuhana in pechena, zakaj se je s tako srditostjo lotila klerikalnih dezhelnih mogotcev ali 'dezhelnih reshevalcev', kakor jih sama porogljivo naziva. Zanima nas predvsem to, da Theimerica potrjuje vse govorice, ki se chez dalje bolj mnozhe in ki pripovedujejo o hudih razpokah v klerikalni stranki. 'Velike in globoko zamishljene poteze', 'smoterno gospodarsko delo', o katerem s tako slastjo golchi 'Slovenec' – vse to se pokazuje kot jalov humbug, kot siromashne spletke za osebno reklamo, kot nizkoten in malenkosten boj za osebno prvenstvo. Klerikalne bogove, ki nam jih navadno zastirajo gosti oblaki dima, valechega se iz kadilnic klerikalnega chasopisja, vidimo v spodnjem oblachilu, brez tistega zlaganega nimbusa, ki jim ga je okrog glave obesila klerikalna zhurnalistika. /.../ Theimerica je tujka v nashi dezheli, o razmerah in osebah, njih dejanju in nehanju so jo informirali klerikalci sami – drug o drugem! Njeno pisanje kazhe, da gledajo klerikalni voditelji drug drugega kakor pes in machka, da prezhe na priliko, da izkopljejo tovarishu jamico” (“Kako je doma pri klerikalcih?”, Zarja, 1913/580).

⁴² Po: Kamila Theimer, “Kako je postal dr. Shustershich dezhelni glavar na Kranjskem”, Slovenski narod, 1913/108.

⁴³ “'Slovenec' se smeje”, Dan, 1913/526.

⁴⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Zhalostne razmere v ljudski stranki”, 1.6.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁵ “Knjizhne novosti, javno mnenje in druge kaprice”, Dan, 1913/513.

⁴⁶ “Vitez zhalostne postave”, Slovenski narod, 1913/114.

⁴⁷ “Dr. Krek je bil med klerikalnimi voditelji nedvomno najsimpatichnejsha oseba – oseba nesebichnost ga je visoko povzdigovala nad mero ostalih klerikalnih veljakov, kateri smatrajo katolichanstvo za kapital, da donasha lepe obresti, kateri zlorabljajo vero v svoje osebne svrhe in ki so zacheli politiko kot nemanichi in imajo danes chedno premozhenje. Na Krekovo socialno politiko seveda nismo nikoli nich dali in smo jo vedno oznachevali za navadno demagogijo. Sedaj prihajajo na dan lepe rechi: Kamila Theimerjeva, ki je podvzela Herkulovo delo, da izkida Avgijev hlev klerikalne stranke na Kranjskem, ima v svojih rokah lastnorochna dr. Krekova pisma, v katerih je Theimerjevi v chasu, ko sta si bila dobra prijatelja, zaupal, da je njegovo katolichanstvo humbug, da je zhe zdavnaj zavrgel katolishko vero in da je po svojem mishljenju – socialist; klerikalno politiko da vodi samo zato, ker ve, da je socialno delo na Slovenskem vsled silnega vpliva duhovshchine nad ljudstvom mogoche samo pod katolishko firmo! Pustimo za enkrat Krekov osebni sluchaj popolnoma ob strani in ozrimo se na nekaj druzega! Desetletja zhe pridiguje in agitira in zlorablja duhovshchina od shkofa do kaplana svoje poslanstvo za to, da priporocha ljudstvu, naj se podvrzhe in zaupa katolishkemu politichnemu vodstvu, desetletja vmeshava nasha duhovshchina vero v politichne boje in chrni ljudstvu protiklerikalne stranke kot brezverske. O vernosti vechine klerikalnih voditeljev, tistih, ki smatrajo katolishko politiko za razmeram primerno in dobichkonosno, tistih, ki bi se she danes z mirnim srcem zapisali hudichu, samo da jim je lep dobichek zagotovljen, o vernosti teh ljudi smo bili zhe davno na jasnem! Ampak dr. Krek po svojih umstvenih in moralnih vrlinah presega ostalo mnozhico klerikalnih voditeljev, kakor Triglav ljubljanski grad! Dr. Krek je sol, je smetana klerikalne stranke, je menda edina svetla dusha med vsemi vodilnimi klerikalci! In zdaj se naenkrat odkrije svetu, da niti Krek, ki je vzhival neomejeno zaupanje svojih pristashev in velike simaptije politichnih nasprotnikov, da niti Krek ni katolichan. En sam moment in vsemu kranjskemu prebivalstvu, v kolikor je sledilo klerikalni stranki, se zjasni, da je bilo zhrtev nezaslishane zlorabe verstva v politichne svrhe, da so mu skozi desetletja shkofje in fajmoshtri in kaplani nesramno lagali o vazhnosti vere v politiki, da je bil ves klerikalizem ena sama velika lazh!” (“Katolishki voditelji 'nashega dobrega vernega ljudstva' v lastnem ogledalu”, Zarja, 1913/595).

⁴⁸ Kamila Theimer, “Mastna kranjska klobasa”, Slovenski narod, 1913/116.

⁴⁹ “Druzhbo koristolovcev, intrigantov in koritarjev, ki predstavlja katolishko stranko in ki si je dezhelni dvorec izbrala za svoje gnezdo, je spravila jezichna Theimerica v hudo zadrego. Vsi so prizadeti in zadeti, okrog vseh se ovija venec podlih spletkarij, zato se nihche ne upa chrhniti. Shustershicheve zahrbtne intrige za glavarsko mesto so notorichne, da nosi glavarjeva zhena hlache v dezhelnem dvorcu, zhvrgole klerikalni vrabichi zhe dolgo chasa, da se dr. Lampe pridusha zoper vmeshavanje gospe Bogomile v uradne posle, vemo vsi, kakor vemo zhe davno, da Shustershicheva familija kranjsko dezhelo mnogo stane. To vse so precej znane rechi, ki smo jih zhe mnogokrat pribili in zavoljo katerih celo prav verni in vdani klerikalni pristashi zhe prav glasno godrnjajo. Dasi 'razkritja' nich novega ne prinashajo in dasi ne poznamo Theimerichinih nagibov in tudi ne moremo presoditi, ali je izdala klerikalno korupcijo res zato, ker je njeno oko nekoliko prevech obviselo na Shustershichevem glavarskem in ministrskem konkurentu, so vendar koristna, ker razodevajo kako sodijo in govore klerikalci o svojem koruptnem gospodarstvu, o Shustershichevih spletkarijah, o diktaturi njegove familije, kedar so sami med seboj in jih 'dobro in verno ljudstvo' ne slishi. Kako predrzna je klerikalna bajka o 'ozdravljenju politichnega zhivljenja', o 'vzornem gospodarstvu', ako jo primerjamo s sodbo klerikalnih voditeljev samih, ki jo je javnosti she gorko sporochila Kamila Theimerjeva. Znachilen pa je molk klerikalcev spricho tega javnega shkandala, ki mora omajati zaupanje v vodilno klerikalno kliko v najomejenejshem klerikalnem pristashu. Pod tezho hudih ochitkov ni niti ene izjecljane besede v obrambo iz klerikalnih ust. 'Slovenec' molchi kakor grob, vsi so kakor onemeli. Riba pri glavi smrdi! V vsej stranki klerikalci nimajo chloveka, ki bi izkidal Avgijev hlev in pomedel to smrdljivo gnilobo” (“'Vzorno' dezhelno gospodarstvo”, Zarja, 1913/582).

⁵⁰ Na tretjo izmed enaindvajsetih liberalnih lazhi je npr. Domoljub odgovarjal takole: “3. Tretja lazh. Uredba stanovanja dezhelnega glavarja je 'pozhrla' 60.000 K. Resnica: Dezhelni reprezentacijski prostori in stanovanje dezhelnega glavarja niso bili zhe deset let prebeljeni in preslikani. Oprava je bila od moljev snedena, snazhilnega mostovzha ni bilo, v 'cesarski dvorani' je bilo treba lestenca itd. Za prezidavo in preureditev reprezentacijskih prostorov in stanovanja dezhelnega glavarja, kakor tudi popravo in delno spopolnitev oprave se je izdalo 24.961 K 68 vin, od teh stroshkov odpade na opravo 8775 K 18 vin” (“21 liberalnih lazhi / V boj za ljudsko pravdo”, Domoljub, 1913/48).

“5. Peta resnica. Poprava stanovanja dezhelnega glavarja dr. Shustershicha je stala chez dvainshtiridesettisoch kron. Prazni so izgovori, da so glavarjeve preproge moli pojedli” (“42 resnic kot odgovor na 21 'Domoljubovih' in 'Slovenchevih' lazhi”, Slovenski narod, 1913/275).

⁵¹ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 152.

⁵² Politik in knjizhevnik dr. Evgen Lampe je bil rojen leta 1874 v Metliki. Obiskoval je gimnazijo v Kochevju (1885-88) in v Ljubljani (1888-1893), kjer je dokonchal bogoslovje. Ordiniran je bil leta 1897. Leta 1900 je bil v Gradcu promoviran za doktorja teologije. Kot kaplan je sluzhboval na Bledu (1897), kot semenishki perfekt (1898) in kot stolni kaplan in vikar (1900-1907) v Ljubljani. Bogoslovce je poucheval v koralnem in figuralnem petju. Med 1899 in 1908 je bil odbornik Cecilijinega drushtva za ljubljansko shkofijo. Leta 1914 je dobil Flachenfeld-Wollwizov kanonikat. Leta 1913 je postal papezhev tajni komornik. Sodeloval je v pripravljalnem odboru II. katolishkega shoda, bil tajnik II. in III. shoda, urednik porochila o III. shodu. Govoril je na IV. (I. slovensko-hrvashkem shodu) o avtonomnih zastopih in krshchanski misli. Leta 1902 se je udelezhil IV. shoda slovanskih chasnikarjev v Ljubljani. Urejal je Pomladne glase (1897), Dom in svet (1900-1913) in Slovenca (od 1900). Sodeloval je pri dijashki Zori (1896-1897), v Cerkvenem glasniku je objavil spis “Najstarejshe slovenske pesmarice” (1894), v Katolishkem obzorniku pa spise “Leposlovje fin de siecle” (1897), “Slovstveni paberki” (1899) in “S Kristusom” (1900) “ter je oznachil v prvih dveh moderno leposlovje za protikrshchansko in revolucionarno, skushal podati razliko med realisti in dekadenti ter je zlasti obsodil slovenske 'breznazornike' Malovrha, Zhupanchicha, Cankarja, Ashkerca, vobche pa vse moderne socialne pesnike, kolikor niso njih dela v skladu z nauki katolicizma ter sluzhijo novim prevratnim idejam.” V Domu in svetu je objavil vrsto chlankov s filozofsko in politichno, kulturno in literarnozgodovinsko vsebino. Napisal je tudi vrsto porochil iz raznih tujih, zlasti slovanskih slovstev, porochila o umetnishkih razstavah, potopise ter shtevilne glasbene referate. V letih 1900-1913 je recenziral vechino slovenskih publikacij “ter je obsodil vse, kar ni odgovarjalo njegovi zahtevi po zdravju, mochi in energiji v literaturi, kar ni sluzhilo po njegovi sodbi umski in nravstveni izobrazbi naroda in kar ni bilo v skladu z verskimi nauki. Iz teh vidikov je bil najvehementnejshi nasprotnik Ashkercu in Cankarju, a tudi Murn in Zhupanchich sta mu nedovrshena, nedorasla, brez etichnih in estetskih nazorov. Vendar je priznal zlasti Cankarju, ki je sodeloval zhe pod L.-ovim urednishtvom pri DS [op. Dom in svet], velike umetnishke zmozhnosti, ter je podpiral tudi dejansko Cankarja in druge umetnike med vojno.”

V kranjskem dezhelnem zboru je od leta 1908 zastopal kmechke obchine Trebnje-Vishnja gora-Zhuzhemberg-Litija-Radeche. Od leta 1908 je bil dezhelni odbornik, namestnik dezhelnega glavarja in chlan dezhelnega sholskega sveta, financhnega odseka, komisije za odkup denarnih in naturalnih dajatev za cerkve, zhupnije in njihove organe, komisije za osushevanje Ljubljanskega barja, kuratorija kmetijskokemijskega preizkushevalishcha, odseka za dezhelna podjetja, za reorganizacijo dezhelnih uradov, komisije za kmetijsko zadruzhnishtvo, socialno-politichnega sveta, sholskega in ustavnega odseka idr. ter porochevalec omenjenih osekov. Prizadeval si je za podezhelno elektrichno centralo na Zavrshnici na Gorenjskem. Podal in utemeljeval je shtevilne predloge, med katerimi so bili najpomembnejshi predlog glede zakonskega nachrta o stanovskem zastopstvu kmetov in o dezhelnem kulturnem svetu (1909), predlog glede ustanovitve gospodinjskih techajev po dezheli (1909), resolucijo za ustanovitev dezhelnega umetnishkega sveta, predlog, naj osrednja vlada pri kompenzaciji zaradi opushchenih vodnih zgradb uposhteva s primernim zneskom tudi Kranjsko, predlog, naj se drzhavno vlado pozove, naj z ozirom na slabo stanje chim prej izvrshi saniranje dezhelnih financ, predlog, naj se v Ljubljani ustanovi centralna dezhelna klavnica in mesnica idr. Sodeloval je pri vseh vazhnejshih dezhelnozborskih debatah. Avgust Pirjevec poudarja: “Svoje naziranje in zahteve svoje stranke je vehementno zagovarjal in prishel ponovno v ostre konflikte z zastopniki nar.-napr, stranke, katerim je brezobzirno ochital vse politichne in gospodarske napake, njihovo prvotno nasprotovanje zadrugam in raiffajznovkam, nedosledno postopanje glede volilne reforme, nedosledno politiko v dezh. in drzh. zboru, ne samo osmeshil njihove govornike, temvech tudi onemogochil njih predloge vchasih s she radikalnejshimi resolucijami. – S svojimi gospodarskimi predlogi, organizacijami in ustanovitvami, z Zavrshnico, ki jo je moral braniti proti avstr. birokraciji, nar.-napr. stranki, a tudi proti lastnim somishljenikom, s klavnico i. dr. je zasledoval cilj Slovence gospodarsko osamosvojiti, preprechiti izrabljanje kapitala in industrije v shkodo Slovencev, podpirati slov. kmetijstvo in industrijo, izlochiti po mozhnosti iz gospodarskega zhivljenja tuj kapital in tuje mochi, ker je bil mnenja, da se bodo Slovenci vzdrzhali samo, che postanejo gospodarsko mochni.”

Med vojno je bil chlan urada za prehrano na Dunaju. Uspel je preprechiti, da bi se soshka armada oskrbovala predvsem iz Kranjske in dosegel, da so k temu pritegnili tudi druge dezhele. Preprechil je rekvizicije in tako obvaroval kranjsko zhivinorejo. Tudi kot predsednik Kranjske industrijske druzhbe (1916-18) je mnogo pomagal kmetijstvu in ga po mozhnosti obvaroval vojnih posledic. Kot chlan sholskega sveta je odlochno nastopil proti Kalteneggerjevemu ponemchevalnemu kurzu. Ob prelomu med Shustershichevo in Krekovo strujo se je pridruzhil Shustershichu, ustanovil Zadruzhno centralo (1917), ki je ob koncu vojne zashla v tezhave. Ker se ni pochutil varnega v Ljubljani, se je umaknil na Dunaj. Ko je zaradi ureditve razmer pri Zadruzhni centrali potoval v Ljubljano, se je prehladil. Za posledicami gripe in nedavno prestale ledvichne bolezni je umrl 16. decembra 1918 v Ljubljani. “Po obsezhnosti svojega znanja – bavil se je z romanskimi in slovanskimi jeziki, z glasbo, literaturo, likovno umetnostjo, s sociologijo, s financhnimi, gospodarskimi in politichnimi problemi – in po delavnosti v slovenskem javnem zhivljenju spada L. med najpomembnejshe slov. delavce svoje dobe” (Po: Avgust Pirjevec, “Lampe Evgen”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 608-610).

⁵³ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 198.

⁵⁴ Ochitek nechastne pridobitve dezhelnega glavarstva je bila zagotovo ena najtezhjih obtozhb Kamile Theimer. Verodostojnost in resnichnost tega ochitka bi lahko pomagala pojasniti tudi utemeljenost ostalih obtozhb. Vendar je vprashanje Shustershichevega dezhelnega glavarstva naletelo na razlichne interpretacije. V opombi je nanizanih nekaj razlichnih mnenj in ocen.

Leta 1932 je skrivnost Shustershichevega dezhelnega glavarstva poskushal osvetliti Ivan Dolenec. Shustershichevo imenovanje je na vsak nachin presenetilo katolishko stranko. Leta 1932 je npr. Franc Jaklich zaupal Ivanu Dolencu, “da se namrech nikdar ni na kaki javni seji razpravljalo o vprashanju Shukljetovega naslednika v dezhelnem glavarstvu; o takih najbolj osebnih vprashanjih, ki so se nanashala na najvishje vrhove v stranki, so se sporazumele samo kake tri ali shtiri glave, drugi niso vedeli o tem nichesar.” Ivan Dolenec je o tem vprashanju zhe naslednji dan govoril z dr. Ivanom Zajcem, ki je menil, da sta samo Shustershich in Lampe vedela, kdo je kandidat za dezhelnega glavarja. “Tu moram pripomniti, da bo iz pisma kateheta Osvalda razvidno, da je za kandidata vedel tudi Krek, da je celo Krek edina oseba, za katero pozitivn vemo iz Shushtershicheve lastne izjave, da je bil Krek tisti, ki je Shushtershichu narochil, koga naj vladi predlaga za dezhelnega glavarja. S tem se ujema tudi to, kar je 24. avgusta 1922 Shushtershich odgovoril shkofu Jeglichu na ochitek, da je na chuden in skrivnosten nachin postal dezhelni glavar: 'Klub ni v zadevi dezhelnega glavarstva nikdar nich narochil in ni v tem oziru nikdar izrazil kake svoje volje ali le zhelje. Sploh se s to zadevo niti pechal ni!' (Sodobnost II; 316). Drzhalo bo torej, da se o vprashanju Shukljetovega naslednika v dezhelnem glavarstvu nikdar ni razpravljalo pred kakshnim strankinim forumom. Sicer je bila 4. januarja 1912 popoldne v Ljubljani pod Shushtershichevim predsedstvom seja vodstva SLS ob navzochnosti kakih 50. oseb (porochilo v Slovencu z dne 5. januarja 1912), a o vprashanju Shukljetovega naslednika se ni nich govorilo. Chez 4 dni pa so ljudje izvedeli iz Slovenca, da je Shushtershich dezhelni glavar.”

Dolenec navaja tudi pismo, ki ga je 1. aprila 1932 prejel od kateheta v Idriji Fr. Osvalda. Osvald opisuje pogovor s Shustershichem leta 1921 v Padovi: “O dr. Shushtershichevih osebnih zadevah omenim samo, da je tozhil, da je popolnoma pri koncu s svojimi prihranki. Govorili smo tudi o vzrokih, zakaj je odstopil pl. Shuklje. A to me ni toliko zanimalo kakor dejstvo, kako je postal dr. Shushtershich dezhelni glavar. Dr. Krek je narochil dr. Shushtershichu: 'Pojdi na Dunaj, da nam ne dajo kakshnega Povsheta za dezhelnega glavarja. Potrudi se, da imenujejo dr. Evg. Lampeta, ki je edina oseba danes, ki bi bila sposobna za to chastno mesto. Je izboren financhnik, tehnik, govornik, ki bo vodil zbornico dobro.' Shel sem na Dunaj, kjer sem prav tako govoril, kakor mi je narochil dr. Krek. Notranji minister mirno poslusha moje porochilo. Nato pa reche: Gospod poslanec! Priznavam Vasho zheljo in zheljo dr. Kreka. A jaz nikakor ne morem tega predlagati na vishjem mestu. Saj veste, da smo zhe dvakrat predlagali dr. Lampeta Njeg. Velichanstvu v pomiloshchenje, da ni sedel, ampak mu je bila kazen spremenjena v denarno globo. In od tega ni tako dolgo.' Jaz sem odgovoril, da je dr. Lampe glava, ki je edina sposobna urejevati financhne, gospodarske in organizatorichne zadeve v nashi dezheli. Pokazal je to neshtetokrat: urejevanje voda, zgradbe mostov, Zavrshnica itd. to pricha. Ako pride kak drug dezhelni glavar, bo imel dr. Lampe lahko vezane roke, in njegovi nachrti padejo v vodo. – Minister pomolchi nekaj chasa, nato pa pravi: 'Priznam, da imate prav vi in dr. Krek, ampak za sedaj nikakor ne morem predlagati v imenovanje dr. Lampeta. Poravnamo pa lahko tako: vas predlagam za dezhelnega glavarja, vi pa odstopite dr. Lampetu dela, za katera je potreben.' – Tako sem jaz postal dezhelni glavar. Obdrzhal sem tudi drzhavnozborski mandat, ker sem izrochil vse posle svojemu namestniku Evgenu, pridrzhal si samo personalia, a jih vedno resheval v sporazumu z Evgenom.”

Idrijski dekan in zgodovinar Mihael Arko (1857-1938) je glede morebitnega Lampetovega imenovanja Dolencu povedal nekoliko drugachno verzijo Shustershichevega razgovora z ministrskim predsednikom. Slednji naj bi Shustershichu narochil naslednje: “Ni mogoche za sedaj. Dvakrat je bil obsojen, s tezhavo smo mesto jeche napravili denarno kazen. Pozneje, ko se malo vsa zadeva pozabi, bo lahko imenovan glavarjem.”

S Shustershichevo trditvijo se ujema tudi prichevanja dr. Antona Breclja: “Krek je 6. januarja 1912 govoril na socialnem techaju v Gorici. Po konchanem techaju je dr. Brecelj, ki je bil zdravnik, spremljal Kreka na Kranjsko in ga na Bledu vprashal, kdo bo novi dezhelni glavar. Krek je odgovoril na njemu lastni shaljivi nachin: 'Kruljavega bomo imeli.' Kateri dan se je ta razgovor vrshil, ne morem rechi, ker ne vem, ali je socialni techaj zavzel samo praznik sv. Treh Kraljev, ki je to leto padel na soboto, ali tudi naslednjo nedeljo. Vsekakor pa je bilo to dan pred vecherom v ponedeljek 8. januarja, ko je lahko Krek bral v Slovencu, ki je takrat izhajal zvecher, da je imenovan za dezhelnega glavarja Shushtershich.”

Krek je takoj, ko je bil seznanjen Shustershichevim imenovanjem, po Dolenchevem mnenju zachel misliti na potrebo po enotnosti in disciplini v stranki, zato v javnosti ni z nichemer pokazal, kako ga je “razkachila Shushtershicheva samovoljnost. Drzhal se je tega, kar je pisal 4. maja 1914 zhupniku Valentinu Berniku: 'Jaz smatram za prvo dolzhnost ohraniti enotnost med nami... Kilo ciankalija lahko vzamesh na dve rechi: a) jaz ne bom nikoli razdiral, marvech le limal, oziroma popravljal, b) da se pri nobeni akciji ne drzhi kaka osebna aspiracija.' (Chas, XXIII, 165.).”

Dolenec je leta 1932 povprashal za mnenje tudi dr. Jakoba Mohoricha: “Ob chasu, ko je Shuklje odstopil, je govoril sam (brez tretjega) z dr. Krekom in ga vprashal, kdo bi bil po njegovem mnenju najprimernejshi za Shukljetovega naslednika. Krek je rekel: 'Ti poznash moje stalishche, da naj tisti, ki nosi tezho dneva, nosi tudi naslov. In to je Lampe.' Ko se je pa she pred imenovanjem dr. Shushtershicha zachelo v javnosti govoriti, da je Povshe kandidat za dezhelnega glavarja, in je v neki druzhbi v navzochnosti dr. Mohoricha nekdo vprashal, zakaj je Povshe dolochen za to mesto, je Krek rekel: 'Povshe je reprezentativna osoba. Proti njemu bi vlada ne imela nichesar, on bi bil vladi ljub kandidat. Na Dunaju pa tudi njega najlazhe pogreshamo. (Funkciji dezhelnega glavarja in drzhavnozborskega poslanca je imel Krek za nezdruzhljivi. Opomba I. D.) Dejansko bo tako vladal Lampe.” Josip Gostinchar je Dolencu potrdil, da seje o vprashanju Shukljetovega naslednika sploh ni bilo, Shushstershich bi na Dunaju moral dosechi Lampetovo imenovanje. “Gostinchar pozitivno ve, da je Shushtershich preprechil, da ni postal Povshe poljedelski minister. K tej zadnji Gostincharjevi izjavi pripominjam, da meni ni sicer o tej stvari nich znano, da bi pa kljub mnogoletnemu prijateljskemu obchevanju ne vedel navesti niti najbolj malenkostnega primera, da bi se bilo izkazalo za neresnichno, kar je Gostinchar trdil kot stvar, ki jo dobro ve. Zdelo se mi je pa potrebno navesti to Gostincharjevo izjavo iz dveh razlogov: prvich, da je bila morebiti pri Povshetovi kandidaturi za glavarja vmes tudi zhelja, da se mu da nekaka odshkodnina za izgubljeni ministrski portfelj, drugich je pa iz nje razumljivo, da se pach Shushtershich za Povshetovo kandidaturo sploh ni zavzel, kakor je razvidno iz Osvaldovega in Arkovega pisma. Kakor ni maral Povsheta za ministra, tako ga ni maral tudi za dezhelnega glavarja.”

Ivan Dolenec meni, da je Krek zhelel, naj Lampe postane dezhelni glavar. Zato je Shustershichevo porochilo, da mu je Krek narochil, naj se na Dunaju zavzame za Lampeta, pravilno. Upal je, da bo Shustershich s predlogom uspel. Zavedal se je velikih tezhav, na katere lahko naleti Lampetovo imenovanje pri vladi in zlasti pri cesarju. Franc Jozhef je namrech imel she v visoki starosti dober spomin in ni samo podpisoval, kar so mu predlozhili ministri. Zato je bilo potrebno imeti dve zhelezi v ognju. Rezervni kandidat je bil Povshe. Iz Shustershichevega pripovedovanja Osvaldu pa je jasno, da Povsheta Shustershich niti predlagal ni, saj bi vsi razlogi, ki jih je ministrski predsednik navedel za Shustershichevo primernost, lahko she bolj veljali za Povsheta. “No, za takega glavarja, ki bo – da govorim banalno – dal samo ime, v resnici bo pa vladal Lampe, bi bil pach primeren stari, mirni, nebojeviti Povshe, ki bi samo varoval polozhaj dezhelnega glavarja za kako leto ali tudi za nekaj let, dokler se pach Lampetovi obsodbi nekoliko ne pozabita. Glavna ovira, pravzaprav edina ovira za Lampetovo imenovanje, je bil cesar, ki je bil takrat v 82. letu starosti in se je moglo rachunati, da ta ovira ne bo mogla dolgo trajati; sicer je pa Povshe umrl l. 1916 she nekaj mesecev prej nego cesar. V vsakem primeru bi bila torej Lampetu pot do glavarstva kmalu odprta. Zato je razumljivo, da je Kreka Shushtershicheva samovoljnost precej pogrela. Zhupnik Mrkun je rekel, da lahko prisezhe na resnichnost besed, ki jih je izrekel Krek ob Shushtershichevem sporochilu, da je vlada njega imenovala za glavarja: 'Jaz te bom pa vrgel!'

O teh Krekovih besedah mi je 23. avgusta 1927 pripovedoval tudi monsignor Viktor Steska z dostavkom, da je Shushtershich nato prebledel, rekel ni nich, skushal je stvar ignorirati, v srcu je pa sklenil, da bo sedaj on vrgel Kreka, in je to tudi vechkrat rekel” (Po: Ivan Dolenec, “Krek in Shustershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 6972).

Krekovega vzklika “Jaz te bom pa vrgel!” naj ne bi na seji vodstva SLS 10. januarja 1912 slishal nihche oziroma vsaj vechina prisotnih ne. Sam pa je prav to izjavo na Homcu povedal Janezu Kalanu (1868-1945)

in tamkajshnjemu zhupniku Mrkunu (Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 150).

“Nekateri udelezhenci tedanje seje odlochno zanikujejo to Krekovo opombo (n. pr. dr. A. Ushenichnik, dekan I. Lavrenchich), dochim jo drugi sodobniki ravno tako odlochno potrjujejo (n. pr. msgr. Steska, zhupnik Mrkun). Zhupniku Mrkunu jo je baje povedal Krek sam. Mogoche je, da jo je izrekel Krek tako tiho, da je niso vsi slishali, vsekakor pa tvori nekak kljuch do razumevanja poznejshega nasprotja med Krekom in Shustershichem.” Po mnenju Frana Erjavca je najbrzh shlo za prvo Krekovo reakcijo oziroma poltiho razmishljanje, saj je nato Krek na tej odlochilni seji predlagal, naj se naredi izjema in naj Shustershich obdrzhi svoj drzhavnozborski mandat. Kot izvrstnega parlamentarnega taktika ga namrech ne morejo pogreshati na Dunaju. “Krekov predlog je bil pohvalno sprejet, toda Shustershich ni navedenih Krekovih besed pozabil nikdar vech. V njem je dozoreval sklep, da se mora za vsako ceno iznebiti te najnevarnejshe kontrole svojih politichnih potov, na katere je zhe stopal, obenem se je pa tudi v Kreku in v njegovem krogu pojavilo ob tej priliki proti Shushtershichu nezaupanje, ki ni potem nikoli vech izginilo”

(Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 246).

Z Erjavcem pa se ni strinjal Alesh Ushenichnik. Krekov klic ne more biti “nekak kljuch do razumevanja poznejshega nasprotja med Krekom in Shushtershichem”, saj je Krek par trenutkov po takem vzkliku zapel slavospev Shustershichu. “Nekaj drugega je, da Krek v svoji dushi brzhchas ni bil zadovoljen in je morda nasproti prijateljem tudi odkrito povedal, a je kot uvideven politik spoznal, da je boljshe she potrpeti. Zachetek vechjega nasprotja bi torej v tem dogodku lahko bil” (Alesh Ushenichnik, “Fran Erjavec: Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem / Ocene”, Chas, 1928/1929, str. 189-190).

Veliko pozornost je vprashanju, na kakshen nachin je Shustershich postal dezhelni glavar, posvetil tudi Andrej

Filipich, ki meni, da sta o razgovoru med Shustershichem in grofom Stürgkhom na voljo dve porochili.

Shustershich je porochal, da bi moral biti dezhelni glavar dr. Lampe, ki pa je obremenjen s tezhkim delom pri graditvi hidrocentrale, nakar mu je grof Stürgkh odgovoril, da Lampeta vsaj zachasno ne more predlagati, da pa bo predlagal kar njega, ki bo glavar samo po imenu in bo vse delo prepustil Lampetu, tako da Shustershichu ni preostalo drugega kot da pristane na ta predlog. “Drugo porochilo je dal grof Stürgkh osebno na izjavo poslanca Pogachnika, ki mu je po narochilu dr. Krekovem rekel, naj nikar ne misli, da je z imenovanjem Shustershicha napravil Jugoslovanskemu klubu kako uslugo. Grof Stürgkh se je takole izrazil: 'Recite dr. Kreku, dr. Shustershich je po odstopu Shukljevem prishel k meni, tam je sedel, kjer vi sedite in mi najodlochneje izjavil: Ako naj vlada v kranjskem dezhelnem zboru mir in red, je neobhodno potrebno, da on postane dezhelni glavar. Po tej ponovni decidirani izjavi mi ni preostalo nich drugega, kakor predlagati njegovo imenovanje cesarju.'” Andrej Filipich meni, da je Pogachnikovo porochilo verjetnejshe kot pa Shustershichevo. Cheprav so v visokih politichnih krogih radovedno ugibali, kaj je moral dr. Shustershich Stürgkhu obljubiti, ta posebnih obljub verjetno ni zahteval, ker je bilo to imenovanje tudi zanj diplomatska poteza. Pridobil si je hvalezhnost predsednika drzhavnozborskega kluba, ki je bil v opoziciji. Nobeno porochilo ne omenja, da bi Shustershich predlagal Povsheta za kandidata za dezhelnega glavarja. Filipich je Shustershichu poochital, da je kot advokat dobro poznal zastopnishke dolzhnosti. “Kot lojalni zastopnik stranke je bil tedaj, ko se je omenila njegova lastna kandidatura, dolzhan izjaviti, da mora o tem zaslishati svoje tovarishe. Tega ni storil, dasi se je moral zavedati, da tako postopanje za zastopnika stranke ni fair.

V stranki je zavoljo tega veljal ta zakon, ker so bili dezhelni glavar in dezhelni odborniki napol drzhavni uradniki, ki so bili pri vseh vazhnejshih odlochbah vezani na odobritev vlade in so bili tako v posebni odvisnosti od ministrskega predsednika. Zato so kot opozicionalci morali imeti dolochene ozire, pa chetudi jih ne bi imeli, je morala javnost imeti dvome v iskrenost njihovega opozicionalnega boja.”

Mesto drzhavnega glavarja ali dezhelnega odbornika je bilo nezdruzhljivo z drzhavnozborskim mandatom, she mnogo bolj nezdruzhljivo pa je bilo z dezhelnim glavarstvom mesto nachelnika VLS, poudarja Andrej Filipich. Kot iskren demokrat je dr. Krek imel silno visoko mnenje o dostojanstvu strankinega predsednika. Predsedstvo stranke je imel za najvishje dostojanstvo, ki ga je mogel narod komu podeliti.

“To je bil suveren slovenskega naroda, ki ni smel in ni mogel kloniti pred nikomur drugim, kakor pred zborom volilcev in zaupnikov stranke. In sedaj je postal ta suveren z lastnim pristankom dezhelni glavar, ki mora ne samo za vsak zakon, ampak celo za vsako vazhnejsho odlochbo ali ukrep dezhelnega zbora moledovati pri ministrskem predsedniku za odobritev. Iz ponosnega opozicionalnega voditelja se je razvil uradnik, ki kot ukrochena zhivalca mora jesti ministrom iz roke.”

V vishjih krogih so si razlagali Shustershichevo hrepenenje po dezhelnem glavarstvu z njegovim spoznanjem, da kot parlamentarec ne more dosechi svojega najvishjega osebnega cilja, da bi postal minister, in da bo to lazhje dosegel preko dezhelnega glavarstva. Kot veledinastichen politik je Shustershich s ponosom izjavil, da ga je cesar imenoval za dezhelnega glavarja, nakar mu je dr. Krek odvrnil: “Jaz te bom pa vrgel.” Shustershich je bil od tega trenutka najhujshi Krekov osebni sovrazhnik, cheprav je to diplomatsko prikrival. 4. januarja 1912 je bilo v uradnem listu objavljeno, da je bil Shustershich imenovan za kranjskega dezhelnega glavarja. Shustershich je istochasno objavil, da ne bo odlozhil drzhavnozborskega mandata in bo ostal voditelj parlamentarne delegacije VLS. 9. januarja 1912 je Shustershich na seji izvrshenga odbora stranke dal na razpolago svoj drzhavnozborski mandat, “kar je bila samo komedija, ker je zhe vnaprej poskrbel, da izvrshilni odbor njegove ostavke ne bo sprejel. Imel je namrech vechino izvrshilnega odbora popolnoma v svojih rokah. In res je izvrshilni odbor soglasno sklenil: Izvrshilni odbor je preprichan, da bi bil izstop dr. Shustershicha iz drzhavne zbornice za stranko naravnost shkodljiv, in ga zato naprosha, naj svoj drzhavnozborski mandat ohrani tudi she za naprej.” Shustershich je soglasni zhelji seveda ustregel. Vsakrshen Krekov ugovor bi bil v teh okolishchinah samo udarec v prazno. “Torej vse v redu, bo dejal pristrankarski ali povrshni opazovalec. Pri natanchnejshem opazovalcu pa bo zbudila pozornost blizhina ravnokar navedenih datumov. Ali je bil dr. Shustershich pri ministrskem predsedniku pred ali po 4.1.1912? Ako je bil prej, bi bil zhe moral biti do stranke toliko odkrit, da bi bil povedal, kaj sta se dogovorila z ministrskim predsednikom, in bi bil moral sprozhiti vprashanje, ali je mesto kranjskega dezhelnega glavarja zdruzhljivo s predsedstvom Vseslovenske ljudske stranke. Ako pa do tedaj she ni govoril z ministrskim predsednikom, je terjala lojalnost do stranke, da bi bil sprozhil nachelno vprashanje, ali velja tudi zanj kot nachelnika stranke zakon o nezdruzhljivosti mandatov dezhelnega glavarja in drzhavnega poslanca. Sejo, pri kateri je dal na razpolago svoj drzhavnozborski mandat, bi bil moral sklicati dr. Shustershich, preden je pristal na to, da ga ministrski predsednik predlaga za dezhelnega glavarja, in na tej seji bi moral staviti vprashanje, ali naj pristane na to, ako ministrski predsednik njemu ponudi dezhelno glavarstvo. Chetudi je imel dr. Shustershich izvrshilni odbor stranke popolnoma zdresiran, je vendar tezhko verjeti, da bi ga bil ta pooblastil za razgovor z grofom Stürgkhom, kakor ga je ministrski predsednik sam naslikal poslancu Pogachniku. In ako kdo ni govoril vse resnice, je to verjetno prej dr. Shustershich, kakor grof Stürgkh. V tem primeru bi bil izvrshilni odbor brez dvoma stavil predlog, naj predlaga na drugem mestu poslanca Povsheta, ako bi ministrski predsednik ne pristal na dr. Lampetovo kandidaturo. Za takega zachasnega slamnatega dezhelnega glavarja, ki naj samo krije dr. Lampetu proste roke pri dejanskem izvrshevanju dezhelnega glavarstva, bi bil vsekakor Povshe bolj primerna oseba in stvar bi bila tudi v osebnem pogledu bolj dostojna. Poslanec Povshe bi bil v drzhavnozborskem klubu lahko pogreshljiv. Ministrski predsednik bi proti njemu ne bil mogel imeti nikakih pomislekov. Za vsakega povprechnega strankarja je bilo jasno, da bi bil dr. Shustershich veliko lazhje pogreshljiv kot dezhelni glavar, kakor kot parlamentarec na Dunaju. Vse to postopanje kazhe, da je dr. Shustershich kot zvit taktik znal zelo dobro operirati z izvrshenimi dejstvi. Izmanevriral je celo stvar tako, da je bilo res tezhko misliti, da bi kdo upal staviti predlog, naj se ravnokar z navdushenjem izvoljeni nachelnik stranke, ki so ga vsi obchudovali kot parlamentarnega taktika, izrine iz parlamenta in to v chasu, ko so se na svetovnem obzorju javljali znaki blizhajochega se viharja. Tak nenaden sunek bi stranki nujno moral shkodovati. Dr. Kreku je pa ravno to poglabljalo pomisleke, da gre stranka nasproti tezhkim chasom pod predsednikom, ki mu je vech za dezhelno glavarstvo, kakor za suverenost slovenskega politichnega voditelja” (Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovenije”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 12-14).

Na Jeglichev ochitek: “Polagoma se je rodilo in vedno vech verjetnosti dobivalo mnenje, da, celo preprichanje, da presojate in vodite vse le z ozirom na svojo osebo; ko ste proti narochilu in volji kluba na chuden in skrivnosten nachin postali dezhelni glavar, se odpor proti Vam hitro povecha.” (Iz Jeglichevega pisma Shustershichu, Gornji grad, 26.6.1922, po: Albin Prepeluh, Pripombe k nashi prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 103) je Shustershich odgovoril z naslednjimi besedami: “Prvi del tega odstavke Vashe 'zgodovine' je chisto navadno sumnichenje, brez dejanske podlage, drugi, pozitivni del pa navadna debela lazh. Klub mi ni v zadevi dezhelnega glavarstva nikdar nich narochil in ni v tem oziru nikdar izrazil kake svoje volje ali le zhelje. Sploh se s to zadevo niti pechal ni! Kdo Vas je tako grozno mistificiral? Skrivnost postanka mojega dezhelnega glavarstva je pa bila tako velika, da sem o tem porochal Izvrshilnemu odboru SLS, ki je skrivnost vzel brez ugovora na znanje in me soglasno pozval, da obdrzhim tudi svoj drzhavnozborski mandat, katerega sem bil v smislu strankinih pravil dal stranki na razpolago. Drzhavnozborski klub pa je bil tako ogorchen, da me je vnovich izvolil soglasno svojim nachelnikom” (iz Shustershichevega pisma Jeglichu, Volders, 24.8.1922, po: Albin Prepeluh, Pripombe k nashi prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 107).

Dezhelnega glavarja je imenoval cesar, navadno izmed poslancev najmochnejshe stranke v dezhelnem zboru. Fran Shuklje je bil preprichan, da je Shustershich s spretnim manevrom dosegel, da se je sam moral odpovedati dezhelnemu glavarstvu. Konkretni vzrok je bil sklep vodstva SLS o razveljavljenju mandatov dveh liberalnih poslancev. Shuklje navaja tudi mnenje nekdanjega notranjega ministra Haerdtla, da je Shustershich hotel postati dezhelni glavar, ker je v tem videl pot do ministrskega stolchka, in mu je zato nastavil past.

Janko Pleterski navaja podatek, ki je za presojo vprashanja Shustershichevega dezhelnega glavarstva zagotovo osrednjega pomena, namrech da je dezhelni predsednik Schwarz 5. januarja 1912, she preden je Shustershich odshel na Dunaj, predlozhil vladi prav njega za dezhelnega glavarja. Predlog dezhelnega predsednika pa je bil za vlado in za cesarja obichajno odlochilen. “Shushtershich je torej zhe sam poskrbel za ta poglavitni adut, saj je bil najverjetneje sad dogovora med njim in dezhelnim predsednikom. Na Dunaj je odshel tako rekoch s svojim imenovanjem v zhepu. Vnaprej je vedel, kaj mu bo predsednik vlade Stürgkh predlagal. Stvar je bila seveda zaupna, saj Shushtershich tega ni povedal niti shkofu” (Po: Janko Pleterski, “Skrivnost dezhelnega glavarstva”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 264-266).

Fran Shuklje pishe, da je Krek narochil Josipu vitezu Pogachniku, v tem chasu podpredsedniku poslanske zbornice, naj sporochi ministrskemu predsedniku Stürgkhu, da se zelo moti, che misli, da je stranki naredil kakshno uslugo s tem, da je njenega nachelnika imenoval za dezhelnega glavarja. Pogachnik je zachel pogovor s Krekovo izjavo, Stürgkh pa je odgovoril: “Was konnte ich machen? Sagen Sie dem Dr. Krek, Shushtershich ist nach dem Rücktritt Shukljes zu mir gekommen, dort ist er gesessen, wo Sie jetzt sitzen, und hat mir auf das entschiedenste erklärt, wenn im krainischen Landtag Ruhe und Ordnung herrschen soll, so ist est unbedingt notwendig, dass er Landeshauptmann wird. Nach dieser wiederholten dezidierten Erklärung bleib mir nichts anderes übrig, als seine Ernennung dem Kaiser vorzuschlagen” (Fran Shuklje, “Zakaj sem odstopil”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 228-229).

“Proti tej moji trditvi sem dobil z neke strani, zhe pred dvema letoma pojasnilo, da temu ni bilo tako, da o Povshetu kot poglavarju ni bilo niti govora, da mu je predvsem nasprotoval dr. Krek ter da je bil kandidat stranke edinole Shustershich. Priznam, da sem bil po svojem odstopu prevech nejevoljen, da bi bolj skrbno preiskoval in dognal podrobnosti onih spletk, ki so se bile pletle proti meni v stranki. Z druge strani se pa nikdar ne bi obotavljal objaviti resnice, tudi che bi se glasila proti meni. Celo z veseljem bi samega sebe popravil, che bi mogel dognati, da sem delal Shustershichu krivico. Poizvedoval sem torej she enkrat, kako so se bile vrshile stvari. In rezultat mojega poizvedovanja? Le toliko moram priznati, da formalnega sklepa o Povshetovem glavarstvu ni bilo, pach pa je vladala med poslanci 'communis opinio' za Povsheta. Sam Krek se je izrazil proti svojemu zaupniku, da naj bo Povshe, 'ker ga na Dunaju najlaglje pogreshamo in ker pri vladi najlaglje z njim prodremo'. Razmerje Povshetovo nasproti Kreku sicer niti malo ni bilo ugodno in Janez Evangelist je opetavno, vchasih celo v drastichni obliki, dal razumeti 'Anzhokovemu gospodu', da ga nima nich kaj v chislih. Povshe je bil she iz dezhelnega zbora vajen, da je svoje bolechine tozhil nemshkemu tovarishu grofu Barbu. 'Nekega dne,' tako mi je pravil grof Barbo, 'zopet priteche Povshe k meni ter mi javi, da ni vech mogoche shajati s Krekom. Veste, kaj mi je Krek ravnokar vrgel v lice? – Ti, krava ti, mi je dejal! – 'Kaj porechete Vi, gospod grof, k temu?' Ali Barbo na to: 'Kaj jaz porechem? Da je imel Krek popolnoma prav, che si pustite Vi kaj takega dopasti!'

Che pa je bil Krek po mojem odstopu za to, da postani Povshe moj naslednik v dezhelnem glavarstvu, je bilo zanj merodajno preprichanje, da bo Povshe kot dezhelni glavar vedno in ves stal pod Lampetovim vplivom” (Fran Shuklje, “Dezhelni glavar”, Sodobniki / Mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 303).

⁵⁵ Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovenije”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 12.

⁵⁶ Dan, 1913/507.

⁵⁷ Dan, 1913/508.

⁵⁸ “'Südslavische Rundschau' je v svoji najnovejshi shtevilki priobchil chlanek o vojski g. Kamile Theimerjeve proti dr. Shustershichu. 'Arbeiter Ztg.' je vcheraj priobchila chlanek 'Aus des Häuslickeit der slovenischen Eucharister'. V tem chlanku pojasnjuje vojsko g. Theimerjeve proti dr. Shustershichu in prijavlja dobesedni prevod odprtega pisma, ki ga je g. Theimerjeva spisala na naslov ministrskega predsednika grofa Stürgkha” (Slovenski narod, 1913/135).

⁵⁹ “Znani list 'Wartburg' je dne 17. oktobra priobchil chlanek 'Ein ungehauerer Skandal', v katerem je na kratko popisal znano afero dr. Kreka z g. Theimerjevo. Ker so bile v dotichnem chlanku nekatere netochnosti, je poslala g. Theimerjeva listu obshirnejsho pojasnilo cele zadeve. To pojasnilo je izshlo v shtevilki z dne 21. novembra. Tako pozna zdaj tudi shirni svet za moralo dr. Kreka” (“Krek-Theimer”, Slovenski narod, 1913/271).

⁶⁰ “Niso zastonj razposhiljali ljubljanski Nemci proshnje vsem nemshkim chasopisom, naj ne objavljalo razkritij Kamile Theimerjeve, ki je odkrila srce in ledvice chastilakomnega dr. Shustershicha in privzdignila kuto dr. Kreka, pod katero se je pojavil popolnoma posvetni pohotnezh.” Kamila Theimer naj bi po mnenju Slovenskega naroda razkrila, da so slovenski klerikalci v zvezi z liberalnimi Nemci zajezili zdrav razvoj na Kranjskem. Ljubljanski Nemci sami priznavajo, da so s pomochjo klerikalne stranke dosegli naslednje: septemberskim dogodkom ni sledil bojkot Nemcev na Kranjskem, dobili so sedem zastopnikov v ljubljanskem obchinskem svetu, Ljubljana ima drzhavno policijo, Dezhelni sholski svet jim je naklonjen, vodilna mesta v drzhavnih rokah v Ljubljani so v njihovih rokah (Po: “Chehi o nashih klerikalcih”, Slovenski narod, 1913/198).

⁶¹ “Umobolna Kamila Theimer – sotrudnica 'Slovenskega Naroda'”, Slovenec, 1913/111.

“Na notici, ki jo je prinesel 'Slovenec' o razkritjih – ki so bila dosedaj javna tajnost – Kamile Theimer,se vidi zadrega. Klerikalci niso prichakovali takshnega popra. Ko je Shtefe [op. Ivan Shtefe, urednik Slovenca] letal od prvega do druzega in zbiral informacije, so mu nekateri svetovali naj vse pusti na miru in naj raje molchi, drugi pa so gruntali in jo naposled pogruntali, da bi bilo najboljshe Theimer oznachiti za umobolno. Recheno – storjeno. V notici se pa tudi z eno besedo ne dotika onega, kar Kamila Theimer ochita klerikalcem. In tako je Shtefe ugodil obema strankama, oni, ki so hoteli, da molchi, kot oni, ki so hoteli, da se jo oznachi za umobolno – Kakor smo zhe vcheraj dejali: Razkritja Kamile Theimer niso prav nich manj resnichna” (“Slovenec – Theimer”, Dan, 1913/501).

“Klerikalni shkandal iz dezhelnega dvorca se lepo razvija in zavzema chez dalje shirshe dimenzije. Sobotni 'Slovenec' je izzvan po nashem drezanju priromal konchno z razodetjem, da so klerikalni gospodarje v dezhelnem odboru izrochili organizacijo gospodinjskega pouka v nashi dezheli – umobolni zhenski, ki je vrh vsega she zhidinja, kar je za nashe antisemitske kristjane v dezhelnem dvorcu podvojena blamazha. K zhenski komandi, ki se je vgnezdila v dezhelno gospodarstvo, odkar nam glavari dr. Shustershich, k ostudnemu osebnemu spletkarstvu, ki bujno cvete med kler. prvaki in ki obracha zhelodec tudi spodobnim kler. pristashem, se pridruzhuje sedaj she dejstvo, da so poverili klerik. aranzhma svojih gospodarskih eksperimentov zhenski, pri kateri v vrhnjem nadstropju ni vse v redu in bi spadala bolj na Studenec kakor v dezhelni dvorec – ako ni dezhelni dvorec v najnovejshim le depandansa Studenca. Iz klerikalnih krogov smo dobili sicer informacijo, da so dezhelni kristjani Theimerico naknadno proglasili za noro samo zato, da oslabe vtisk njenih razkritij v javnosti in da se izognejo neprijetnemu odgovoru glede na shkandale, ki so vsled kampanije Theimerjeve postali predmet javne diskusije; odgovor na javne ochitke je klerikalcem, tako pravi nash informator, neprijeten predvsem zato, ker bi vsled spletkarij zhe itak razrahljano slogo med voditelji – ki je polimani mareli bolj podobna kakor slogi – pokonchal in osebna nasprotja le she poostril. Ampak, denimo, da je ta inspiracija prava, da dezhelni gospodarji v resnici niso nasedli umobolni zhenski in da so 'odkrili' njeno norost samo zato, da ubezhe stvarnemu odgovoru, je shkandal she vedno tako velik, da kompromitira to gospodo do kosti. Naj bo pa stvar taka ali taka, zhelimo od psihiatrov v dezhelnem odboru, preden nadaljujejo, s pomochjo svojega strokovnega kolege, Boltetovega Pepeta iz Kudelovega [op. podlistek v Slovencu] diagnozo o dushevnem stanju Theimerice, odgovora na sledecha vprashanja: 1. Zakaj klerikalci chisto javno pripovedujejo, da je kampanja Theimerjeve sicer zelo neprijetna, a vendar koristna za to, da se konchno odpravi vmeshavanje Shustershicheve soproge v uradno poslovanje dezhelnega odbora, ki so ga gledali dezhelni odborniki in drugi klerikalni veljaki zhe dolgo z najvechjo nevoljo. – 2. Zakaj je dobilo dezhelno uradnishtvo po nastopu Theimerjeve strikten nalog, da vbodoche ne izvrshuje – 'narochil' gospe Shustershicheve? Ali ni v tem ochitno priznanje nezaslishanega vmeshavanja glavarjeve zhene v uradne posle dezh. odbora? Ali ni v tem podan ochiten dokaz razdrapanih osebnih razmer med dezhelnimi kristjani, ako morajo dezhelni odborniki z apelom na uradnishtvo nastopiti zoper shkandalozen protekcionizem, ko bi v normalnih razmerah dr. Shustershich kot 'pater familias' moral napraviti red in dopovedati svoji 'milostljivi', da 'taceat mulier in officio'” (“Dezhelni shkandal brez konca!”, Zarja, 1913/584).

⁶² “46 let stara gospodichna Kamila Theimer na Dunaju, osokoljena po sobotnem podlistku 'Slovenca', je stopila v ozhji stik tudi s 'Slovencem', seve samo za to, da osrechi Jugoslovane s svojim semenishchem in da omogochi kakemu nashemu politiku dobro partijo. Pochashcheni in odlikovani po tako vplivni strokovnjashki osebnosti si ne moremo kaj, da ne bi dali prostora njenemu zhenijalnemu peresu tudi v nashem listu:

Razkritja gospodinjske strokovnjakinje o uchinku kranjske klobase.

Gdch. Theimer nam pishe:

'Jaz nisem krshchena zhidinja, marvech izhajam tako z ochetove kakor z materine strani iz stare vojashke rodbine. Nisem umobolna in tudi nisem v Marijanishchu izvrshila samomorilnega poizkusa. Pach pa sem leto dni bolna na ledvicah in pri najmanjshi pogreshki v dieti trpim na bljuvanju, zdruzhenim z diarejo (Brechdurchfall). Vsled zavzhitja mastne kranjske klobase sem v Marijanishchu prestala tak napad. Iz zdravstvenih ozirov tudi doslej nisem sprejela mesta konzulentinje c. kr. poljedelskega ministrstva za celokupni podezhelski gospodinjski pouk, katero mi je gospod sekchni nachelnik Köller ponudil zhe februarja t. l., dasi mi je ministrstvo v vsakem pogledu ustreglo – in sem tudi eventuelni kasnejshi sprejem zvezala s pogojem, da se mi zdravje popolnoma povrne. Jaz ne trpim na domishljevanju, da bi morala postati zhena kranjskega dezhelnega glavarja. Ravno nasprotno sem jeseni minolega leta za chasa dr. Krekovega razdora z dr. Shustershichem radi njegove politike (politische Haltung) prisojanje dr. Kreka (Zumutung), s katerim sva bila dotlej prijatelja, naj iz politichnih razlogov porochim drzhavnega poslanca Povsheta, z ogorchenjem zavrnila, ker tedaj dotichnega gospoda she takorekoch poznala nisem in se nisem hotela iz politichnih razlogov prodati (verschachen). V Marijanishche sem prishla radi povoda (Veranlassung) in izrechenega povabila predsednika c. kr. kmetijske druzhbe za Kranjsko, gospoda Povsheta, in sicer da bi kot strokovnjakinja sestavila uchne nachrte za novo semenishche, ki se je imelo ondi ustanoviti, in se tudi le zato vrnila na Dunaj, ker sem imela ondi radi razdruzhitve in likvidacije poljedelskega drzhavnega zhenskega drushtva nujno opraviti. Ravno tako neresnichne so tudi vse druge 'Slovencheve' trditve. Camilla Theimer. Samoposebi razume se, da sedaj 'Slovenec' dá polno chast dushevnemu zdravju gdchne. Kamile Theimer, ki je sedaj kot stokovnjakinja popolnoma jasno dokazala, odkod in kje je njena bolezen, namrech od mastne kranjske klobase” (Slovenec, 1913/114).

⁶³ “Prizor vreden Cervantesovega peresa se je izigral predvcherajshnjim v dunajskem poljedelskem ministrstvu. Neka Kamila Theimer leta po Dunaju okoli vseh visokih gospodov, v chasnikih objavlja chlanke, v katerih sebe hvali in povzdiguje na Olimp, zdaj ji je pa she v glavo shinilo, da hoche postati nekaka nachelnica v poljedelskem ministrstvu. Ker pa dekreta le ni in ni, je furjala predvcherajshnjim v poljedelsko ministrstvo gospoda hrulit, zakaj da tako dolgo ni dekreta, ki bi imenoval Theimerico za sekchno nachelnico poljedelskega ministrstva. Prepirala se je in kregala, konchno se je zgrudila in milo jokala. Uradniki so letali skup in le s tezhavo so nesrechno kandidatinjo za mesto sekchne nachelnice spravili iz ministrstva” (Slovenec, 1913/111).

⁶⁴ “Najfantastichneje lazhi, notorichna obrekovanja, samo da se obrachajo proti poshtenjaku, ki je slovenskemu ljudstvu mil in drag – vse jim je prav. Ali ne uvideva nihche izmed njih, kako ponizhujejo in smeshijo pred svetom svoj narod, ko so udinjali glasilo slovenske 'inteligence' kot organ histerichne tujke, osebe, ki nima v nashi dezheli in med nashim ljudstvom nich opraviti? Ne, nihche od teh ljudi nima tega chuta. Lazh in obrekovanje naj zhivi! To je parola politichnih banditov. Ni chuda, da se zgrazhajo nad tem pochetjem tisti dostojni ljudje, ki so danes she v dobri veri in iz stare navade hodili z liberalno stranko. – Iz strankarskega stalishcha ne moremo zheleti drugo nego: le tako naprej! To je edino sredstvo, da se ochisti 'liberalna' stranka od vseh dostojnih elementov, da se kurirajo tisti naivnezhi v Slovenski Ljudski Stranki, ki so she vedno mislili, da je modus vivendi z liberalno stranko prouchiti in vse potrebno za spravo pripraviti” (“Pseudologia fantastica histerichne zhenske”, Slovenec, 1913/129).

⁶⁵ “Ponovne psovke name in na 'Slov. Narod' kot edini odgovor na moje zhaljive obdolzhitve gosp. dezhelnega glavarja na Kranjskem dr. Ivana Shustershicha, mi ne dajo samo vroche zazheljene prilike, vlozhiti novo tiskovno tozhbo in postaviti obenem pod dokaz vsa zhaljiva fakta, ki sem jih trdila, nego kazhejo jasneje, kakor bi to mogle vse besede iz mojih ust, kaka nravna potreba jo moj boj proti njemu in njegovi stranki. Che so moje zhaljive dolzhitve brez vsake dejanske podlage in samo izrodek histerichne fantazije, zakaj, vprasham, ne poskusi gosp. dr. Ivan Shustershich to dokazati na edino kompetentnem mestu, namrech v sodni dvorani? To bi bilo mnogo sigurnejshe, mnogo temeljitejshe in tudi dostojnejshe postopanje, zlasti za mozha, ki stoji na odgovornosti polnem mestu dezhelnega glavarja in mislim, tudi najnaravnejshe za vsakega chloveka, ki se svoje dostojnosti zaveda in ve, da jo, che treba tudi drugim lahko dokazhe. Da se dezhelni glavar na Kranjskem, dr. Ivan Shustershich ni odlochil za to, edino naravno in dostojno postopanje, nego je na stvarne, zhaljive obdolzhitve odgovoril z osebnimi psovkami, to pricha z vsiljivo preprichevalnostjo le eno: da dr. Shustershich pach ne more tozhiti, ker ima vse vzroke se bati, röntgeniziranja na javni sodni obravnavi, od katere bi – to mu danes na tem mestu vnovich prerokujem – odshel samo kot politichni mrlich. Kamila Theimer.” (Kamila Thiemer, “Odgovor 'Slovencu'”, Slovenski narod, 1913/132).

“Kamila Theimer je danes napravila na sodishche vlogo, v kateri je navedla vse potrebne dokaze za ovrzhenje onih neresnichnih trditev in podtikavanj, ki so vsebinjene v inkriminiranih 'Slovenchevih' noticah 'Umobolna Kamila Theimer -sotrudnica 'Slovenskega naroda'' in 'lj. Prizor, vreden Cervantesovega peresa.' Ker je Kamila Theimerjeva zhe poprej nastopila dokaz resnice za vse svoje navedbe v znanih chlankih 'Marijanishche in gospodinjski pouk na Kranjskem' in 'Kako je postal dr. Shustershich dezhelni glavar na Kranjskem!' se bo mogla vsa ta stvar pred sodishchem prav temeljito in vsestransko preiskati in tudi neizpodbitno ugotoviti” (“Tiskovna tozhba Kamile Theimerjeve proti 'Slovencu'”, Slovenski narod, 1913/132).

Chasnikar in delavski organizator Miha (Mihael) Moshkerc je bil rojen v Ljubljani leta 1872. Tu je dokonchal 1. gimnazijski razred in se potem sam izobrazheval. Nekaj chasa je bil zaposlen pri financhni strazhi in kot uradnik okrajne bolnishke blagajne. Ko je urad preshel v socialnodemokratske roke, je bil odpushchen. Marca 1904 se je zaposlil v urednishtvu Slovenca, kjer je bil zadolzhen za notranje – in zunanjepolitichni pregled. Leta 1907 je postal definitivni urednik Katolishkega tiskovnega drushtva. Od avgusta 1911 do januarja 1924 je bil s presledki odgovorni urednik Slovenca. Po 1. svetovni vojni je bil zadolzhen za lokalni ljubljanski pregled. Umrl je v Ljubljani leta 1924.

Leta 1896 je v Krekovem krshchanskosocialnem Glasniku objavil prvi daljshi chlanek, leta 1898 pa je zachel sodelovati s Slovencem in med leti 1899 in 1903 s Slovenskim listom. Od leta 1905 do 1919 je urejal tednik slovenskega krshchanskosocialnega delavstva Nasho moch. Do leta 1913 in med 1916 in 1919 je bil s presledki tudi njegov odgovorni urednik. Med leti 1908 in 1918 je urejal Glasnik avstrijske krshchanske tobachne delavske zveze. Sodeloval je tudi pri Narodnem gospodarju, Slovenki, Pravici in Socialni misli. Sestavil je Kazhipot za Slovence, ki ga je izdala Avstrijska druzhba sv. Rafaela v varstvo katolishkih izseljencev, in spominsko knjizhico podpornega drushtva delavcev in delavk v ljubljanski tobachni tovarni. Za slednjo je napisal chlanek “Iz povestnice ljubljanskega tobachnega delavstva”.

Moshkerc velja za zvestega Krekovega uchenca in prijatelja. “Pri organiziranju krshch. soc. delavstva je bil 'Krekova desna roka', sodeloval je pri ustanovitvi prvih organizacij (D.M. v Polju, Trzhich, Jesenice, Kropa, Kamna Gorica, Preska, Bistrica v Rozhu, Chrna, Mezhica) in pri organizacijah, ki so bile tudi zhe prej ustanovljene: Vzajemno podporno drushtvo (1892), Slov. kat. del. drushtvo (1895). Trudil se je za ustanavljanje konsumov, pri organizaciji tobachnih delavk in pri Prvem slov. del. stavbnem drushtvu (ustan. 1898), ki je postavilo vech delavskih hish v Rozhni dolini, Trnovem, Novem Udmatu, Shtepanji vasi i. dr. Bil je tajnik Jugoslov. strok. zveze, soustanovitelj lj. Zveze delovnega ljudstva in je vodil she pred vojno mezdno gibanje delavcev na Jesenicah in zdruzhenih papirnic Vevche, Gorichane-Medvode” (Po: Avgust Pirjevec, “Moshkerc Miha”, Slovenski biografski leksikon, V. zvezek, Ljubljana 1933, str. 156157).

⁶⁶ “Kamila Theimer tozhi nashega odgovornega urednika zaradi notice, objavljene 17. m.m. na strani 5. nashega lista in sicer inkriminira besedilo notice: 'Umobolna Kamila Theimer sotrudnica 'Slovenskega Naroda' od besedi: 'Chez nekaj chasa' (15. vrsta) do besed: 'nesrechno osebo domov na Dunaj' (38. vrsta) in od besedi: 'V obchevanju kazhe K. Theimer' (45. vrsta) do konca notice in notico v isti shtevilki str. 6.: 'Prizor, vreden Cervantesovega peresa' v polnem obsegu. Vcheraj je bil nash odgovorni urednik zaslishan pri preiskovalnem sodniku, kjer je izjavil, da prevzame za inkriminirano vsebino obeh notic polno odgovornost in da bo vodil v vseh tochkah dokaz resnice. Za obrazlozhitev dokaza resnice si je izprosil obrok shtirih tednov. Gospod preiskovalni sodnik je dovolil, da se mu pismena obrazlozhba o dokazu resnice predlozhi 25. t. m. Mi smo torej za to, da se vsa zadeva pokazhe v pravi luchi. ker se jasnosti ne nam, ne nashim somishljenikom ni treba prav nich bati. Veseli nas, da bo mogoche gdchno. Theimerico pokazati v pravi podobi, pa tudi one, ki pri neokusni gonji z njo drzhe. To ravno hochemo!” (Slovenec, 1913/116).

⁶⁷ Politik dr. Lovro Pogachnik je bil rojen leta 1880 v Kamni Gorici. Po gimnaziji v Ljubljani je v Gradcu shtudiral pravo. Leta 1906 je doktoriral. Dve leti je deloval v sodni in odvetnishki praksi. Leta 1909 se je zaposlil pri kranjskem dezhelnem odboru, naslednje leto je postal dezhelni komisar in leta 1912 dezhelni tajnik. Velja za Krekovega uchenca in zvestega pristasha. Leta 1907 se je posvetil delu v Slovenski krshchansko-socialni zvezi in prevzel predsedstvo novoustanovljene Zveze telovadnih odsekov, ki je delovala v njenem sklopu (od 1909: Orli). Leta 1914 je bil kot najmlajshi poslanec izvoljen v dunajski drzhavni zbor, kjer je leta 1917 pritegnil pozornost s polemiko z nemshkim koroshkim poslancem Lutschounigom. Leta 1917 se je med sporom v SLS uprl Shustershichu in pridruzhil Andreju Kalanu. Na zboru strankinih zaupnikov je bil poleg Grafenauerja in Fona izvoljen za podnachelnika SLS. Aktiven je bil v deklaracijskem gibanju, nastopal je na shtevilnih shodih. 31. oktobra 1918 je v Narodni vladi za Slovenijo prevzel poverjenishtvo za dezhelno brambo. Februarja je bil izvoljen za poslanca v beograjsko skupshchino. Tesno je sodeloval s hrvashko krshchansko socialno stranko. Umrl je leta 1919 v Ljubljani. V mladih letih je pod svojim imenom in s psevdonimom Leon Levich objavljal lirichne pesmi v Domu in svetu in Zori, “v katerih se zrcali hrepenenje po svobodi naroda in sochustvovanje s ponizhanimi in trpechimi” (Po: Andrejka Rudolf, “Pogachnik Lovro”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 411-412).

⁶⁸ Kmetijski strokovnjak Gustav Pirc je bil rojen leta 1859 v Shkofji Loki. Kmetijstvo je shtudiral na Cheshkem. Najprej je sluzhboval kot pristav na vinarski in sadjarski sholi na Slapu pri Vipavi (1880). Leta 1884 je postal tajnik Kmetijske druzhbe v Ljubljani in drzhavni potovalni uchitelj, leta 1900 ravnatelj druzhbe. Leta 1919 je bil upokojen ter leta 1921 izvoljen za druzhbinega predsednika. Umrl je leta 1923 v Bohinju. “Trudil se je za povzdigo kmetijstva na Kranjskem, zlasti za zhivinorejo, in vodil boj proti vrazharstvu in mazashtvu pri zhivinozdravnishtvu ter skushal uvesti v vseh panogah kmetijstva sodobne moderne metode in pripomochke. Povzdignil je mlekarstvo s shirjenjem mlekarskih zadrug, propagiral uporabo umetnih gnojil, se trudil za sadjarstvo, povzdigo poljskih pridelkov, za obnovo vinogradov in organiziral pri Kmet. druzhbi blagovni oddelek.” Urejal je Kmetovalca (1884-1917) in Novice (1884-1893) in v njih objavil vrsto strokovnih chlankov in razprav. Samostojne publikacije: Mlekarstvo (1901), Vrtnarstvo s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje sholskih vrtov (1888), polemichno Odprto pismo Bohinjcem (1901), Kmetijske razmere na Kranjskem (1902), Dolochanje tolshchobe v mleku (1908), Poglavje o govedoreji na Kranjskem (1909). “Sodeloval je tudi pri drugih gospodarskih in polit. organizacijah, bil chlan nadzorstva Ekonoma, podpredsednik upravnega sveta Jadranske banke, chlan nachelstva Samost. kmetske stranke in imel ponovno boje s Slov. ljudsko stranko (1901, 1923)” (Po: Avgust Pirjevec, “Pirc Gustav”, Slovenski biografski leksikon, VII. zvezek, Ljubljana 1949, str. 357).

⁶⁹ Po: Kamila Theimer, “Odgovor 'Slovencu'”, Slovenski narod, 1913/112.

⁷⁰ Po: “Razkritja se nadaljujejo”, Slovenski narod, 1913/113.

⁷¹ “Pismi, ki jih je g. Kamila Theimerjeva pisala gospe Shustershichevi in gentlemanu dr. Pogachniku in ki smo ju vcheraj priobchili, sta vzbudili mnogo zanimanja in povzrochili tudi mnogo komentarjev. Zlasti daje ljudem misliti brzojavka, s katero je gospa Shustershicheva odgovorila na pismo g. Theimerjeve. V pismu je bilo recheno, da je dr. Shustershich poslal dr. Pogachnika vprashat g. poslanca Povsheta, che se hoche res z g. Theimerjevo porochiti. Gospa Shustershicheva je na to dogovorila: 'Vest o mojem mozhu je popolnoma izmishljena.' Iz pisma, ki ga je g. Theimerjeva pisala dr. Pogachniku, je pa razvideti, da ji je g. Povshe sam povedal to novico, da je torej brez vsakega dvoma popolnoma resnichno, zakaj to je docela izkljucheno, da bi si bil gosp. Povshe to izmislil. Kako je mogla torej gospa Shustershicheva brzojaviti g. Theimerjevi, da je vest o njenem mozhu neresnichna? Sama od sebe tega ni mogla vedeti. Kaj je naravneje, da je vprashala svojega mozha, ki je bil zh njo v Chrnomlju in da je odgovorila to, kar ji je mozh povedal in da je torej ne zadene nobena krivda, che jo je lastni mozh nalagal. Chemu pa je dr. Shustershich svoji lastni zheni utajil resnico in jo spravil v zmoto, to je uganka, ki jo ne bomo poskushali reshiti, ker spada samo v alkoven” (“Zmota gospe dr. Shustershicheve”, Slovenski narod, 1913/114).

⁷² Po: “Razkritja se nadaljujejo”, Slovenski narod, 1913/113.

⁷³ Kamila Theimer, “Kamila Theimer proti klerikalni stranki”, Slovenski narod, 1913/113. “Che stopi zhena v politichno areno, mora zaradi svoje zhenske znachilnosti poleg chloveshke izvrshiti she svojo chisto posebno zhensko nalogo in varovati svojo zhensko chast. Marsikaj, kar bi se dalo mozhu odpustiti, velja za zheno kot tezhek prestopek,” je leta 1937 v zhenskem listu Vigred (1923-1943) pisal(a) M. Prebil (M. Prebil, “Zhenska in politika”, Vigred / Zhenski list, 1937, str. 50).

⁷⁴ Po: Kamila Theimer, “Beseda o dr. Kreku”, Slovenski narod, 1913/122.

⁷⁵ Kamila Theimer, “'Poshtenjak' Shustershich, ali kako postane chlovek hitro bogat”, Slovenski narod, 1913/122. “Odkar je izginil iz politichnega povrshja vsled svojih umazanih afer prosuli bivshi vodja dunajskih krshchanskih socialcev dr. Gessmann, odkar je podal demisijo bivshi dunajski zhupan Neumayer, kateremu se je pritisnil na chelo pechat: 'madezha dunajskega mesta', sta ostali samo she Redlova in Lucacsova afera, ki bi se dali primerjati po svoji senzaciji z dr. Shustershichevo afero. Saj pa tudi ni znano, da bi kdo s tako brezobzirnostjo in drznostjo zaluchal v obraz kakega od cesarja potrjenega dostojanstvenika, korupcijo, kot je to storila Kamila Theimerjeva dezhelnemu glavarju dr. Shustershichu. Najhujshi so ochitki v 122. shtevilki letoshnjega 'Slv. Naroda', kjer priobchuje Kamila Theimer s polnim podpisom o dr. Shustershichu stvari, ki bi se jih noben chlovek ne pustil ochitati. Kamila Theimerjeva razklada, kako je prishel 'poshtenjak' – tako ga ona nazivlja – dr. Shustershich do ogromnega premozhenja, ko je vendar znano, da je bil she pred nekaj leti revezh. Ona mu naravnost ochita, da je zlorabljal svoje stalishche kot vodja S.L.S. v dosego svojih osebnih koristi in da si je na neposhten nachin pridobil premozhenje pri 'Ljudski posojilnici'. Theimerjeva imenuje dr. Shustershicha 'poshtenjaka', kar znachi ravno toliko kot da bi mu rekla, da ni poshtenjak. /.../ Od cesarja potrjeni dezhelni glavar dr. Shustershich na te stvarne ochitke ni imel druzega odgovora kot da je napravil akt druzhabne kurtuazije in proglasil Theimerjevo – za – neumno. Tozhil ni in tozhiti se ne upa, ker se zaveda, da postane isti hip politichni mrlich. Ochitki pa, ki jih je izrekla Theimerjeva proti dezh. glavarju so taki, da mu je mogoche rehabilitirati se le potem tozhbe. Dr. Shustershich je dobil svoje dostojanstvo edinole vsled tega, ker mu je izrekel svoje zaupanje zh njim sivilasi nash vladar. Chim pa c. kr. vlada vidi, da se dr. Shustershichu ochitajo tako gorostasne stvari, chim vlada vidi, da si dr. Shustershich ne upa iskati zadoshchenja za krute zhalitve in stvarne ochitke ne more druzega ishoda iskati kot, da pozove zaupnika krone dr. Shustershicha na odgovor in k demisiji. Mar naj vlada chaka tako dolgo kot je odlashala pri Redlu in pri Lucacsu” (“Boj proti dr. Shustershichu se mora izbojevati”, Dan, 1913/521).

⁷⁶ “Izjava. Mochno presenecheno zaznalo je nachelstvo 'Ljudske posojilnice' v Ljubljani, da se je nashel slovenski chasopis, v katerem se blati in napada oseba gospoda dezhelnega glavarja dr. Ivana Shustershicha ter se celo sumnichi njegovo delovanje kot bivshega nachelnika 'Ljudske posojilnice'. Gospod dezhelni glavar dr. Ivan Shustershich je bil od leta 1895. do 1912., torej skozi 17 let nachelnik 'Ljudske posojilnice'. Njegovo delovanje tekom 17 let kot nachelnika 'Ljudske posojilnice' ni bilo samo povsem chisto, kar je pri poshtenjaku samoobsebi umljivo, temvech tudi nad vse pozhrtvovalno. Ves chas svojega nachelovanja 'Ljudski posojilnici' je gospod dezhelni glavar dr. Ivan Shustershich skrbel za prospeh in procvit 'Ljudske posojilnice', zapostavljajoch mnogokrat svoje osebne koristi in trpech osebno shkodo. Nechuveni napadi dajejo nachelstvu 'Ljudske posojilnice' povod, da iz lastnega nagiba javno ponavlja gospodu dezhelnemu glavarju dr. Ivanu Shustershichu kot bivshemu mnogoletnemu nachelniku 'Ljudske posojilnice' svojo najiskrenejsho zahvalo, katero je nachelstvo 'Ljudske posojilnice' zhe javno izreklo ob priliki, ko je gospod dr. Ivan Shustershich odlozhil nachelnishtvo 'Ljudske posojilnice', smatrajoch to mesto nezdruzhljivo z dezhelnim glavarstvom. Nachelstvo 'Ljudske posojilnice' se zahvaljuje gospodu dezhelnemu glavarju dr. Ivanu Shustershichu za njegovo 17letno pozhrtvovalno delovanje, kateremu v prvi vrsti se ima 'Ljudska posojilnica' zahvaliti, da je postala eden najvechjih domachih denarnih zavodov na slovanskem jugu. Obenem prosi nachelstvo 'Ljudske posojilnice' gospoda dezhelnega glavarja, da se ne ozira na napade te vrste ter sprejme to izjavo zadoshchenje na znanje.

v Ljubljani, 9. junija 1913.

'Ljudska posojilnica,' registrovana zadruga z neomejeno zavezo.

Franc Povshe, t.ch. nachelnik.

Josip Shishka t.ch. podnachelnik “ (“Nesramnosti odgovor”, Nasha moch, 1913/28).

⁷⁷ “Resna beseda”, Dan, 1913/526.

Hitro zhivimo, vsak dan prinasha obilo novic in z njimi zakrije vtise prejshnjega dne, je ob petdesetletnici nachelnika Vseslovenske ljudske stranke v Domoljubu pisal dr. Janez Evangelist Krek. Svet ima dovolj opravkov s tem, kar se godi, zato ne misli na to, kar je bilo. Le preradi pozabimo na pretekle chase, she hitreje na tezhave in boje, ki so jih imeli drugi, da so nam priborili, kar imamo. “Majhni smo, malo obsezhe nash duh in lagodna sebichnost nas tako rada tishchi v dnevnih skrbeh, da nam dushno oko prezre proshle chase, tezhave in trpljenje v njih in ljudi, ki so zhiveli in se trudili pred nami tudi za nas. Najrajshe pa pozabimo na ravnokar preteklo dobo.” Enaindvajseto leto teche, odkar je stopil dr. Ivan Shustershich na javno in politichno prizorishche. V tem chasu se je zachela razvijati ena najvazhnejshih dob slovenskega ljudstva. V njej pa je dr. Shustershich “nosil tezho dneva in neprenehoma v prvi vrsti stojech shel naprej, od prvega dne svojega javnega nastopa voditelj, prvi delavec za svoje ljudstvo.

Leta 1892 ob prvem katolishkem shodu, ko je nashe ljudstvo po svojih zastopnikih, navdusheno za katolishke vzore, sklenilo z moshko voljo, da napove boj liberalstvu na slovenskih tleh, in da ne odneha, dokler ga ne podere, so se zachudili zborovalci mlademu doktorju – koncipijentu, ki jih je z neustrashnim pogumom vzhigal in hrabil k slozhnemu delu in boju na temelju katolishkih nachel. Ni bilo vajeno nashe ljudstvo slishati iz takih ust tako zhivega katolishkega preprichanja in zhe takrat je ozhivela misel: 'Ta nam bo voditelj v politichnem boju; za njim pojdimo!'” Prishli pa so tezhki chasi. Liberalci so se povezali z nemshkimi veleposetniki in zagospodovali na Kranjskem. Uradnishtvo je zvesto negovalo to zvezo, slovenskega katolishkega kmeta so pehali ob stran in zanichevali njegove predstavnike v dezhelnem zboru, slovenski duhovnik je bil kakor gobavec, kakor pregnanec v lastni domovini, bilo je neshteto krivic. Tu je Shustershich pokazal svoj znachaj. Neomajno je stal ljudstvu ob strani in ga vodil, da si je z lastno mochjo, z ustanavljanjem gospodarskih organizacij, pomagalo kvishku. Tudi v najhujshih chasih je bil vedno zvest bojevnik za chast slovenskega duhovnika. V odlochilni boj proti slovensko-nemshkemu liberalnemu trinoshtvu in Heinovemu samopashtvu se je Shustershich na chelu svojih poslanskih tovarishev

podal leta 1901, ko je bil izvoljen v dezhelni zbor. “Shlo je takorekoch za zhivljenje in smrt. Najhujshi odpor v dezhelnem zboru je trajal brez presledka, dokler ni naposled napochila zmaga.” Ljudstvo je bilo treba poduchiti, da je vztrajalo. Prirejenih je bilo neshteto shodov. Ob naslednjih volitvah se je pokazalo, da se je SLS silno okrepila, celo na Notranjskem je dosegla prej nezaslishano vechino. Dezhelni predsednik Hein je moral oditi, novi volilni red je dal ljudstvu politichno moch v roke. Zachela se je doba dela in napredka na vseh straneh v kranjski dezheli. Vse to delo, ki she vedno traja in se zhe kazhejo njegovi sadovi, je vodil dr. Shustershich. “Medtem je v drzhavni zbornici stal na chelu bojevnikov za sploshno in enako volilno pravico. Tudi tu je zmagal, prekucnile so se stare predpravice in za nas juzhne Slovane je napochila nova doba. Nash pomen je vzrastel” Politichna pot, ki jo je za vse gradil dr. Shustershich, je shla vedno dalje. She nedavno so se Slovenci posameznih pokrajin gledali postrani. Shtajerci in Primorci so radi zabavljali chez kranjski prepir in hvalili svojo slogo. Toda ogenj katolishke misli je shvignil chez meje Kranjske in liberalci so tudi tam izgubljali stopnjo za stopnjo. “Ko je bilo vse pripravljeno, so se po dr. Shustershichevem nachrtu seshli v Ljubljani slovenski zastopniki vseh pokrajin in ustanovila se je Vseslovenska ljudska stranka, padle so zadnje pokrajinske meje. Slovensko ljudstvo ni bilo samo zdruzheno po nachelih, marvech je nastopilo tudi proti domachim in tujim sovrazhnikom kot ena celota, kot tesno med seboj zvezana stranka.

Par let kasneje, leta 1912., sta nas dr. Shustershichev duh in njegova krepka roka pripeljala she dalje: proglasila se je ob navzochnosti slovenskih in hrvashkih ljudskih zastopnikov narodna enotnost Slovencev in Hrvatov. Katolishki juzhni Slovani smo nastopili kot en narod z enim politichnim ciljem. Podali smo si roke hrvashki in slovenski pravashi v trdnem sklepu, da si hochemo izvojevati svobodno, zdruzheno skupno domovino v okviru habsburshke drzhave. Veliki cilj je pred nami, pot do njega je odprta, ljudstvo ve, kod in kam v vsakem sluchaju. Stoletja so chakala na ta dogodek. Mi smo ga prichakali in ko se navdushujemo ob njegovem ogromnem pomenu, ne smemo pozabiti, da dr. Shustershich nosi zastavo pred nami, da je njegova neutrudna roka prichela kopati skozi kamenje in grmovje pot, ki vodi do nashe politichne samostojnosti.” Ta posebni, veliki mozh je dopolnil petdeset let. Lasje mu zhe sivijo, vendar stoji trdno na svojem mestu. Ne stara se ne po duhu ne po srcu. “Drzhi ga po koncu njegovo iskreno versko preprichanje, njegovo globoko zaupanje v Boga in njegovo pravichnost. Iz tega preprichanja zajemlje svojo moch, ki se kazhe takrat najbolj, kadar je nasprotstva najvech. Kakor nasha Sava, bistra in jasna, da se zrcalijo v nji nashe skalne planine, obenem pa nepremagljiva na svoji poti, valech naprej svoje valove – tak je bil in je nachelnik nashe stranke. Ob Savi je dom njegovih ochetov; njen znachaj je v krvi dr. Shustershicha. Pokazal je ob vsaki priliki, da se trdno drzhi sam nachela, ki ga je postavil: boljshi je v usodnih trenutkih en lot poguma, nego cent modrosti. Najboljshe znamenje zanj je in ostane, da se ga nasprotniki boje, in da z vsemi silami napadajo ravno njega. Klevet, lazhi, obrekovanja je izkusil brez broja. Majali so z vsemi sredstvi zaupanje, ki ga ima ljudstvo do njega, grizli mu dobro ime in osebno chast, pa zastonj! Vkljub vsem napadom je ostal dr. Shustershich tudi do nasprotnikov plemenit in skrajno zvest. Dano besedo je drzhal vedno tudi do nasprotnika, in kar mu je nasprotnik kot tajno zaupal, je ostalo pri njem. Zvest na vse plati! Kadarkoli je kazalo z nasprotniki skupno delo v ljudski blagor, se ga je lotil. Velik je dr. Shustershich v boju, vechji pa, ker je znal vedno brzh pozabiti, kar je bilo osebnega, in zato ponuditi roko tudi nasprotniku.” Natanchen je tudi v malenkostih. Chesar se loti, se loti v vseh podrobnostih. Opravil in she opravlja ogromno drobnega dela. V drobnem delu izrablja vech svojih sil kot v velikih bojih. Voditelj je vselej spredaj, vsi ga vidijo in pazijo nanj. Njegovo delo je tezhko, ker ga nasprotniki vedno sumnichijo in prijatelji vchasih ne razumejo. Shustershicheva moch je v poshtenju in zvestobi, vzajemnosti in zaupni slogi z vsemi, ki so z njim vred odgovorni za javno delo. Chas, v katerem zhivimo, je usoden za nasho prihodnost, zato se velja zahvaliti Bogu, ker je dal za ta chas Shustershicha. “Bog daj, da bi she dolgo stal na svojem mestu” (Janez Evangelist Krek, “Dr. Ivan Shustershich”, Domoljub, 1913/42). Opozoriti velja, da Krek ne omenja Shustershichevega dezhelnega glavarstva (!).

Komentar Slovenskega naroda: “Nikdar se nista marala in nikdar ni bilo med njima pravega prijateljstva, ne tistega razumevanja, ki ustvarja soglasje v nachelih in v stremljenjih. Zhe tedaj, ko je pokojni Missia s svojo shkofovsko avtoriteto prepovedal Kreku nasprotovati Shustershichevi kandidaturi za umrlega kanonika Kluna drzhavnozborski mandat, se je med njima zachelo tiho sovrashtvo, ki ni nikoli usahnilo, cheprav sta med seboj sklenila nekak kompromis. Drug o drugem sta vedno slabo govorila, samo che sta se chutila varna in neshtetokrat sta se hudo sprla in bi se bila tudi zhe razshla, da niso drugi med njima posredovali. Kamila Theimerjeva je zhiva pricha, kako mnenje ima dr. Krek o svojem zavezniku dr. Shustershichu. Toda zdaj chutita Krek in Shustershich, da sta v velikanski nevarnosti oba se zavedata, da gre za njiju glave in da znata biti pahnjena z visoke skale njiju javne veljave v tisti chrni nich, iz katerega sta se izkopala samo s svojo brutalno brezobzirnostjo in s svojo zhivalsko nasilnostjo. In tako se je zgodilo, da je dr. Krek izza plota svoje sedanjega skrivalishcha poslal chestitko dr. Shustershichu ob njegovi petdesetletnici. V zvezde ga kuje, dr. Shustershicha, s tisto predrznostjo, s katero ta zanichevalec evharistichnega kongresta stopa pred altar in na prizhnici hlini versko vnemo in versko preprichanje. Dolg je ta slavospev, ki ga je dr. Krek spisal tistemu dr. Shustershichu, o katerem je she pred par meseci tako slabo govoril, a kdor ta chlanek pazno prechita, spozna hitro, da je spisan s tezhavo in prisiljeno in hitro zapazi, da ni v njem ne enega resnichnega prijateljskega tona, ne ene iz srca prihajajoche besede. V potu svojega obraza je skrpal Krek ta chlanek, samo ker se zaveda skrajno kritichnega polozhaja v katerem se nahajata oba, samo ker uvideva, da che je sploh she kaj upanja na reshitev, se moreta reshiti politichne smrti le z zdruzhenimi mochmi” (“Krek za Shustershicha”, Slovenski narod, 1913/133).

Komentar Zarje: “Napadi Kamile Theimerjeve so razkrili dejstvo, ki ni bilo bash novo, chetudi so ga znali klerikalci pred svojimi slepo vernimi masami zagrinjati; povedali so, da se gledajo v klerikalni stranki kakor pes in machka, da so v njej ne le razlichne, ampak naravnost nasprotne struje, da vztraja vsa strankina disciplina le pod silo terorja in iz razlogov sploshnega koritarstva. Med drugim izhaja iz Theimerichinih chlankov, da je posebno globok antagonizem med dr. Shustershichem, mogotcem klerikalne stranke, in dr. Krekom, njenim generalshtabsshefom. O razliki politichnih nazorov teh dveh mozh ni treba iskati dokazov; kadar je Krek zlasti v drzhavnem zboru nastopal brez vrvice, je govoril tako, kakor da sploh ne pripada klerikalni stranki. Seveda ni imel toliko notranje mochi, da bi se bil postavil odlochno na stalishche svojega preprichanja, ampak je bil vedno pripravljen na kompromise, in chim so mu ukazali, je shel zagovarjat strankine grehe, tudi che je prihajal pri tem sam se seboj v nasprotje. Fevdalno Shustershichevo nagnjenje in dr. Kreka kmechko puntarstvo nikakor ne gre v sklad. Iz vsega, kar pripoveduje Theimerjeva iz klerikalne domachije, se pa spoznava, da so segala nasprotja med Krekom in Shustershichem she vse bolj globoko. Che bi bilo shlo po Krekovem, ne bi bil Shustershich najbrzhe nikoli postal kranjski dezhelni glavar. In da Krek ni bil najljubshi sin Shustershicheve politichne familije tudi verjetno. Theimerjeva daje podatke o teh recheh. Ali kdor ni novinec v nashem politichnem zhivljenju, ni bil nihche presenechen, ko je chital povesti o intrigah v klerikalnem taboru. Tembolj pa bo vsakdo presenechen, ako chita – prav sedaj! – bizantinski panegirik, ki ga je spisal dr. Jan. Ev. Kek v chast dezhelnemu glavarju dr. Ivan Shustershichu ob njegovi petdesetletnici. Marsikdo je sozhaljeval s Krekom, da je zabredel v sitno afero, ki mu je vzela vse veselje do bivanja na Dunaju in do udelezhbe pri razpravah dezhelnega zbora, pa ga pregnala v nekakshen prostovoljni eksil. Prav na te ljudi bo napravil njegov slavospev najmuchnejshi vtisk. Che hoche Krek s tem spisom manifestirati, da sta on in Shustershich zwei Seelen und ein Gedanke, zwei Herzen und ein Schlag, mu tega ne bo nihche verjel. Che pa so nasprotja, o katerih zhiv krst ne dvomi, resnichna, tedaj ne pomeni Krekov himnus, ki dviga Shustershicha nad zvezde, nich drugega kakor proshnjo skesanega greshnika, ki se meche mogotcu pod noge. Tedaj je seveda najznachilnejshi odstavek Krtekovega chlanka ta:

'Velik je dr. Shustershich v boju, vechji pa, ker je znal vedno brzh pozabiti, kar je bilo osebnega, in zato ponuditi roko tudi nasprotniku.' O Shustershichevi velichini se ne bomo prepirali. Che je znal chlovek napraviti karjero, she ni dokazal velichine. Ali da se Krek s tem chlankom ni pokazal velikega, je gotovo. In apodiktichni stavek, ki ga citiramo, bo vechina ljudi brala kot v obliki izpremenjeno proshnjo za odpushchanje in za nasprotnikovo roko. Nedvomno je imel dr. Krek vchasi boljshe politichno oko od svojih ambicioznih tovarishev v stranki. Toda che misli, da bo s takimi izjavami vdanosti premostil globoke prepade, ki zijajo v klerikalni stranki in preprechil njeno razsulo, se vendar moti. Mogoche pa, da je prishel tudi Krek zhe na stalishche: Zhivimo, dokler je mogoche zhiveti, pa naj pride za nami povodenj...” (“Krek in Shustershich”, Zarja, 1913/605).

⁷⁸ “Svobodomiselni halali”, Nasha moch, 1913/27.

⁷⁹ Po: Kamila Theimer, “Kje je vlada?”, Slovenski narod, 1913/128.

⁸⁰ Po: Kamila Theimer, “De profundis!”, Slovenski narod, 1913/138. De profundis: lat. “Iz globin” (zhalosti, obupa ipd.), zachetek in ime 130. psalma v katolishki liturgiji (Po: France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968, str. 137).

⁸¹ Po: Kamila Theimer, “Memento mori!”, Slovenski narod, 1913/160.

⁸² “Razkrinkani!”, Slovenski narod, 1913/114.

⁸³ “Gospodichna Kamila Theimer se je vcheraj obrnila tudi na nas. Gospodichna Theimer izjavlja, da bo boj nadaljevala. Sedaj pride na vrsto klerikalni boj proti naprednemu uchiteljstvu in gospodarstvo v zadruzhnishtvu. Pravi, da ne bo mir, dokler ne bo boj izbojevan. Mi jo bomo v tem boju seveda podpirali” (Dan, 1913/512).

⁸⁴ “Kamila Theimer nadaljuje svoje zlobnosti: sedaj odgrinja zastor iznad intrig, po katerih je dr.Shustershich priplezal do dezhelnega glavarstva. Kranjske politichne razmere in osebne razprtije klerikalnih veljakov so bile Theimerici do njenega prihoda v nasho dezhelo shpanske vasi. Na Kranjskem je obchevala ves chas izkljuchno v klerikalnih krogih in vse njene informacije so izkljuchno klerikalnega izvirka. Zato je zanimivo, kaj pripoveduje o tem ali onem, ker reproducira le misli, ki jih je ta ali oni klerikalni voditelj razodel med shtirimi ochmi in v slabi uri. Kar klerikalni voditelji shepetajo drug o drugem, kedar so slabe volje in jim srchni obchutki uhajajo preko ograje zob, to pripoveduje Theimerica na ves glas in v veliko jezo klerikalnih velemozh, ki stoje v sami srajchici osramocheni pred radovednim obchinstvom. /.../

Tako Kamila Theimer z Dunaja, oziroma njeni klerikalni informatorji iz Ljubljane. Dr. Shustershich, ki mu je 'Slovenec' ovijal bozhanstveno zarjo okrog glave in ga povelicheval s sejmarsko osebno reklamo, je opisan kot navaden shtreber, ki pri zasledovanju svojih osebnih ciljev ni prevech izbirchen in ki ne zametava niti najnizkotnejshih manevrov svoji ljubi osebici v prid. Da se nihche v klerikalni stranki ni upal postaviti po robu taki nechedni zlorabi politichnega zaupanja, dasi so potihoma vsi vprek godrnjali, kazhe kakshne shlevaste marijonete figurirajo kot 'voditelji katolishkega slovenskega ljudstva!'” (“Izpod klerikalnega krova”, Zarja, 1913/581).

⁸⁵ “Poshtena slovenska govorica nima izraza, s katerim bi primerno oznachila nesramnost kranjskega dezhelnega odbora. Kako lumparijo je zakrivil takozvani dezhelni odbor, lahko izprevidi vsakdo, che mu pokazhemo posledice takega ravnanja. Vcheraj so dobili nashi igralci od 'Dramatichnega drushtva' pisma, v katerem se jim naznanja, da vsled prepovedi dezh. odbora 'Dramatichno drushtvo' nima nikakih sredstev in da jim ne more plachati nekakih niti takozvenih sustentativnih gazh. S tem, da so bili vsi igralci odvezani od pogodb, t.i. nashi umetniki, ki so vse svoje zhivljenje posvetili slovenskemu gledalishchu so vrzheni na cesto. Zaradi tega je letos zopet vprashanje – ali bo gledalishche ali ne. 'Dramatichno drushtvo' je s tem oshkodovano za vech tisoch kron. Znano je, da se mnogi filmi za kinematograf morajo naprej plachevati: 'Dramatichno drushtvo' je plachalo v petek 400 K za filme naprej. S prepovedjo dezhelnega odbora je 'Dramatichno drushtvo' ob to svoto in ob ves tisti denar, kar bi bilo ta teden dobilo. Falotstvo takozvanega dezhelnega odbora obstoji v tem, da ni dalo 'Dramatichnemu drushtvu' niti teden chasa, da odpove onim ljudem, ki so bili pri podjetju usluzhbeni. Vsi ti ljudje so bili v enem tednu brez sluzhbe. – Tako po nedolzhnem trpe ljudje, ki si z delom sluzhijo svoj kruh. – Dezh. odbor je dal 'Dramatichnemu drushtvu' gledalishche za dve leti na razpolago. 'Dramatichno drushtvo' je v tem smislu delalo pogodbe. Koliko shkode sledi iz tega? – Povdarjamo she enkrat, da se 'Dramatichno drushtvo' ni prav nich pregreshilo. Predstave so shle skozi trojno cenzuro – ljudje, ki so tu odlochevali, predstav sploh niso videli – kar dokazuje, da je izgovor o umazani vsebini prazen. 'Dramatichno drushtvo' je bilo v petek vpozorjeno na sklep dezh. odbora – in v soboto opoldne je bilo gledalishche zaprto – ne da bi se bilo med tem 'Dramatichno drushtvo' v chem pregreshilo. – Cela Ljubljana je obsojala pochetje dr. Shustershicha. Ako bi imeli v dezhelnem dvorcu kolichkaj chasti in sposhtovanja do zakona, morali bi se najprej informirati, che se res tako boje za moralo, naj bi bili zaprli tekom osmih dni – ne pa na nachin, ki je proti vsem postavam. Toda postava – pa klerikalci! – In ta 'dezh. odbor', ki ne vposhteva niti najnavadnejshih zakonov glede odpovedi, naj bo avtoriteta! Vsak lahko pljune na tako postopanje. Ljubljanchani pa naj dajo na to odgovor s tem, da podpro nashe 'Dramatichno drushtvo', katerega edina skrb je reshiti slovensko gledalishche” (“Vprashanje Kino – Metropola”, Dan, 1913/508).

⁸⁶ Po: Dan, 1913/509.

⁸⁷ “Knjizhne novosti, javno mnenje in druge kaprice”, Dan, 1913/514.

⁸⁸ Slovensko gledalishche v Ljubljani so sporazumno vodili dezhelni odbor, mestna obchina in Dramatichno drushtvo, vendar ga je zhe lep chas vzdrzhevala ljubljanska mestna obchina, ugotavlja Dushan Moravec. Dezhelni odbor je omogochal delovanje samo s tem, da je dajal na voljo gledalishko stavbo, skrbel za kurjavo in razsvetljavo ter placheval odrskega mojstra, elektrotehnika, kurjacha in snazhilke, zaviral pa je to delovanje z odtegovanjem podpore in pogostimi cenzurnimi posegi. “Tako so vedno znova ozhivljali spori o tem, komu je oder namenjen, kdo uzhiva njegove sadove, kdo naj plachuje te 'mestne zabave'. Nihche ni tajil, ne ravnatelj Govekar, ne zhupan Hribar, ne Tavchar, ki je bil shef intendance in ob koncu teh let hkrati Hribarjev naslednik na zhupanskem stolcu, da je gledalishche pod vplivom svobodne misli; zadnja leta so si pridobili vpliv v odboru Dramatichnega drushtva, v intendanci in pri dramaturshkih

poslih zhe tudi socialni demokrati, predvsem Etbin Kristan.” Z dotacijo je bilo mogoche kriti nekaj vech kot chetrtino izdatkov (niti polovico “sluzhnin”), ostalo so morale navrechi predstave. Katolishki tabor je zhelel ustanoviti drugo slovensko gledalishche v Ljubljani, ki naj bi zraslo v okviru katolishkega Ljudskega odra. Novo ljubljansko gledalishche je zachelo delovati jeseni 1911 in se je zhe kmalu moralo spopasti s tezhavami.

“Na seji 7. februarja 1912, malo zatem, ko je postal Shustershich kranjski dezhelni glavar, je sprejel dezhelni zbor takole resolucijo: 'Dezhelnemu odboru se narocha, naj si pri oddajanju dezhelnega gledalishcha pridrzhi primeren vpliv na repertoar in nastavljanje gledalishkega ravnatelja',” nadaljuje Dushan Moravec. “Zaradi razmer, kakrshne so bile v preteklem letu, tako je zapisano v obrazlozhitvi; kakshne naj bi bile te razmere, ni obrazlozheno. Vemo le, da je bila hkrati znova odklonjena dezhelna podpora in da so she tekla pogajanja z mestno obchino, naj bi ta prevzela gledalishche.” Govekar je bil marca razreshen, do konca sezone ga je nasledil Etbin Kristan. Poleti 1912 so se sestali odborniki in nekateri chlani Dramatichnega drushtva. Sprejeli so spravljivi predlog ljubljanskega zhupana dr. Ivana Tavcharja, naj se potrdijo ukrepi dezhelnega odbora. Za novega predsednika so izvolili prof. Reisnerja, za podpredsednika Mateja Hubada in za arhivarja Otona Zhupanchicha. Na Govekarjevo in Kristanovo mesto, ki sta nastopala vsak v imenu svoje stranke, so tako postavili trojico uglednih kulturnih delavcev, ki so veljali za strpne in politichno manj izpostavljene. Intendant je postal profesor Kobal. Zhupanchich, prvi slovenski dramaturg, je zhelel uresnichiti zamisel o vishji ravni gledalishcha in ljubljanskemu obchinstvu predstaviti nekatere novosti, ki so zhele uspeh drugod. Toda tudi nova uprava ni zmogla razprodati gledalishkih predstav. “Kaj je pravzaprav hotela Ljubljana? Umetnishko gledalishche? Nemara, vendar obiskovalcev s takimi zheljami ni bilo toliko, da bi mogli enkrat samkrat napolniti parterne sedezhe. Ji sploh ni bilo do gledalishcha? V letu 1912 skoraj ne, tak odgovor se nam vsiljuje, ko pregledujemo gradivo o Zhupanchichevi sezoni in ocenjujemo vse tisto, kar se je dogajalo pred njo in po njej.” Bolj ko se je sezona 1912-1913 blizhala h koncu, vechja je bila negotovost gledalishchnikov. Dezhelni odbor je vztrajal pri starih pogojih, mestna podpora ni zadoshchala, prodane vstopnice so prinashale premalo dobichka. Intendanca se je ob koncu sezone odlochila reshiti gledalishke finance s pomochjo kinopredstav. Po zakljuchku gledalishke sezone so v Dezhelnem gledalishchu zacheli vrteti filme, vendar je dezhelni odbor 24. maja, po nekaj vech kot mesecu dni, delovanje novega podjetja ustavil, chesh da so nekateri predvajani filmi s stalishcha nravnosti graje vredni. Dramatichno drushtvo je izgubilo obetajochi vir dohodkov. Cheprav je bila prihodnost slovenskega gledalishcha maja 1913 dokaj jasna, so zadnji dan maja sklicali izredni obchni zbor v magistratni posvetovalnici z namenom, da bi poskusili reshiti gledalishche. Sredi julija je o gledalishkem vprashanju razpravljal ljubljanski obchinski svet. “Kolikor nam omogocha sodbo ohranjeno gradivo, je razumno govoril edinole Etbin Kristan. Skushal je preprichati sogovornike, da gledalishko vprashanje ne sme biti strankarsko vprashanje (liberalni odbornik Novak je valil vso krivdo na klerikalce, klerikalni odbornik Shtefe je razbijal po mizici pred seboj) in vedel je che zaprete sedaj gledalishche, ne bo zaprto samo eno leto. Sprejeli so Kristanov predlog, naj se ustanovi obchinska gledalishka komisija in izvolili so ga za predsednika.” Poleti so v korist slovenskih igralcev prirejali dobrodelno predstavo Nushichevega Kneza Semberijskega pred tivolskim hotelom, vendar je dezhevje zavrlo prichakovani uspeh. Skrbinshek in Shest sta v mali dvorani Narodnega doma pripravila recitacijski vecher, Avgusta Danilova poslovilno predstavo pred odhodom v Ameriko. Toda igralci so se razhajali, prizadevanja gledalishke komisije so bila neuspeshna. Avgusta je bilo jasno, da gledalishkih predstav jeseni ne bo. Dezhelni odbor je vztrajal pri zahtevah, da mu pripada “pravica po svoji previdnosti predstave suspendirati ali popolnoma ustaviti”, vodja gledalishcha pa mu mora biti odgovoren, medtem ko so mestni ochetje menili, da “noben srednjeveshki gospodar ni stavil svojim podlozhnikom takih pogojev” (Po: “Ljubljanski obchinski svet”, Slovenski narod, 1913/213 /Iz porochila Etbina Kristana, ki je v imenu posebne komisije, ustanovljene z namenom, da bi dosegla sporazum med dezhelnim odborom in ljubljansko obchino, kako reshiti gledalishko sezono 1913/1914, porochal na seji ljubljanskega sveta, in mnenja dr. Franca Novaka/).

Reshitev se je pokazala v gostovanju hrvatskega gledalishkega ansambla, ki je ustrezalo obema sprtima stranema. Tavchar je rachunal na prihranek pri mestni subvenciji gledalishchu, a se je kasneje izkazalo, da se je krepko ushtel, Shustershich pa se je za prvovrstne gostujoche predstave zavzel v dezhelnem zboru. Ljubljani se je obetala bogata, vendar ne domacha sezona v prvi vrsti opernih in operetnih gostovanj. Zadnji poskus, da bi reshili vsaj domache dramsko gledalishche, so napravili ljubljanski igralci. Na pobudo Milana Skrbinshka (1886-1963) so se skupaj z nekaterimi kulturnimi delavci, ki jim je bila usoda domache Drame pri srcu, zbrali 4. oktobra 1913 v dvorani za skushnje in ustanovili prvo zvezo slovenskih gledalishkih igralcev in igralk. Sprva so zheleli sporochiti obchinskemu svetu, da bo nova stanovska zveza v lastni rezhiji organizirala gledalishche. Na koncu je prevadala misel, da bi vzporedno s predstavami hrvatske Opere tekle tudi dramske prireditve z domachimi igralci. Nov umetnishki vodja je postal Ignacij Borshtnik (1858-1919).

“Ob tem se nam znova zastavlja vprashanje: Kako je bilo mogoche, da je shla Ljubljana tako brezbrizhno mimo dogodkov, ki so v zadnjih predvojnih letih unichevali njeno gledalishche? Kako je bilo mogoche, da je publika sama, tista nepreshtevilna, vendar od leta do leta mochnejsha plast domache inteligence s svojo odsotnostjo dajala oporo tezhnjam, ki jim ni bilo do svobodne gledalishke tribune v dezhelni prestolnici?,” pishe Dushan Moravec.

“Ko se je po veliki vojni obudilo slovensko gledalishche, je marsikdo razmishljal o tem. Gotovo je, da dezhelnemu glavarju dr. Shushtershichu ni bilo zhal gledalishcha, v katerem je videl hoté ali nehoté politichnega nasprotnika. Ali pa je bila res vsa krivda na njegovi strani? Ali bi ga mogel unichiti, ko bi ga ljudje polnili in terjali, naj bo hram umetnosti in ne le kulturno zabavishche? Zdi se, da je zelo razumno vprashal in odgovoril Fran Albreht, ko je v prvih povojnih dneh spremljal novo delo na slovenskem odru: Ali smo tedaj Slovenci potrebovali svoje gledalishche, pojmovali njegov pomen in poslanstvo? Nismo – in ga nismo imeli! 'Zrel, kulturen narod bi vstal kot en mozh in kamenjál voditelja, ki bi hotel svojemu voditelju nasilno zamashiti usta in unichiti najvishji izraz njegove besede. Mi pa smo zhiveli tedaj drugache, polni brig in skrbi” (Po: Dushan Moravec, Slovensko gledalishche do Cankarjeve dobe (1892-1918), Ljubljana 1974, str. 253-296).

Omenjenega sestanka igralcev in drugih kulturnih delavcev se je udelezhil tudi Maksim Gaspari, ki je avtor skupinske portretne karikature “Slovenska Talija 1912-13” oziroma “Slovensko gledalishche v letih 1912-13”, na kateri je zbral tedanje slovenske gledalishke in operne delavce. Karikatura je izshla v obliki chrno-bele razglednice, njeno predlogo, sliko izdelano v olju in gvashu (gre za eno redkih slovenskih karikatur, izdelanih v slikarski tehniki), je predstavil javnosti v eni od ljubljanskih izlozhb:

“Znani slovenski akademichni slikar gosp. Maksim Gaspari, ki ga odlikuje zlasti to, da ume vpletati v svoje risbe in slike slovenske narodne motive, je razstavil v izlozhbi trgovca Mejacha karikature chlanov slovenske drame in nekatere tudi od opere. – Skupina je razvrshchena v umetnishki procesiji, ki jo vodijo gg. intendant, dramaturg in blagajnik, za njimi pa stopajo takozvani 'stebri' nashega odra. Sploshno bi bilo poudariti pri karakteristiki vseh karikirancev, da jih oznachuje prijazen in dobrodushen humor, iz katerega ne sili nikjer zloba in tudi ne taka osebnost, ki bi ne sodila v shirsho javnost. Med karikiranimi osebami je zlasti uspel g. Verovshek, popularni interpret narodnih tipov, za njimi go. dramaturg, za tem g. intendant, gospa Danilova in tako she marsikateri drugi in druga. Zanimanje za sliko je veliko in ni dvoma, da se bo nashel ta ali oni in si sliko kupil. Primerna bi bila zlasti za kako javno zbirko; z leti bi namrech rasla njena historichna vrednost” (“Karikature slovenskih igralcev”, Slovenski narod 1913/32).

Navedimo zanimiv chlanek knjizhevnika dr. Alojzija Resa (1893-1936), ki ga je objavila revija Leonove druzhbe Chas: “Vzdramili so se rodoljubi, ko je shel glas po ljubljanskih krchmah in po vsej Sloveniji:

'Gledishcha ne bo vech!' Prej se nobeden ni brigal za razvoj edinega slovenskega gledishcha, a zdaj je ljubezen do domovine v nevarnosti, zato krichi vsevprek. Sebe pa nihche ne vidi: poza javkanja, primojdushanja in rodoljubnih solz je namrech jako prijetna in hvalezhna. Kdo je kriv?

Ko je lani minula era Govekar, ki je dolgo chasa tlachila razvoj slovenskega gledishcha, smo upali, da bo bolje – a grehi prednika so se mashchevali. Zakaj Govekar ni bil sposoben voditi edinega slovenskega gledishcha. Uprizarjal je vse, kar je kdo prevel in o chemer je krichalo dnevno dunajsko chasopisje: puhle, nezmiselne 'drame', frivolne komedije in satire. S svojimi 'narodnimi' igrami je obrnil voz slovenske dramatike nazaj k Zhupanovi Micki in z Linhartom sta si podala roke. Jasno je, da je bilo med tolikimi in tolikimi slabimi predstavami tudi dobrih, a Govekarjev sistem ali bolje nesistem je najvech kriv propada slovenskega gledishcha. Kajti kdor kvari zdravi okus obchinstva, unichuje s tem zmisel za pravo umetnost v obchinstvu, unichuje s tem tudi razvoj dramatike, razvoj gledishcha samega. In Govekar je zastrupljal obchinstvo – morda tudi nehote – s parishkimi 'Sittenstücki' (Sardou, Dumas i. dr.). Ob revoluciji, ki jo je uprizorila nemshka moderna (Hauptmann, Sudermann i. dr.), ni imel srechne roke in je poleg pravih dram spravil na oder veliko puhlih in skrpucanih, ki so jih polna nemshka gledishcha v dunajskih predmestjih. Uspeh teh iger – gmotni seveda, ker moralnega ne morejo imeti – je slonel le na pikantnosti, na skrajno naturalistichno izpeljanih problemih, ki drazhijo zhivce do perverznosti. In spominjam se vedno pri tem na besede, ki jih je napisal moderni nemshki estet Aleksander von Gleichen – Rußwurm: 'Das Drama soll uns für das Leiden des Lebens vorbereiten!'... Naenkrat je nastopila opereta svoj zmagoslavni pohod po vsem svetu. Priznati moramo, da Govekar ni takoj uprizoril operete. A zgodilo se je, da je ljubljanski publikum drl v nemshko gledishche k opereti, ker je bil zhe pokvarjen po Govekarjevem sistemu in njegovih 'narodnih' igrah. In Govekar je moral ugoditi zheljam obchinstva, ako ni hotel zapreti gledishcha: uprizoril je opereto in tako unichil dramo in opero. Od tistega dne je vladal ljubljansko gledishche ne Govekar, ampak publikum! Kljubtemu, da operete kruto zhalijo in moré umetnishki chut v chloveku, kljubtemu, da zhalijo in ironizirajo vero in nravnost (n. pr. Puppe), da, kljubtemu, da zhalijo in ironizirajo slovansko narodnost ('Vesela vdova', 'Dolarska princesa', 'Loncevezec'), je bila hisha vedno nabito polna, tudi che so igrali po dvajsetkrat vsako opereto! A che je bila drama le pri premieri polna, to se pravi, srednje obiskana, je bilo veselo znamenje! Pri reprizi je bila navadno – prazna! Tako se je naselil v 'hramu slovenske umetnosti' dirindaj in usoda slovenskega gledalishcha je bila s tem zapechatena... To je bila naravna posledica govekarjanstva. /.../ Letoshnja intendanca (Kobal, Zhupanchich, Hubad) je razumela in chutila predobro, kaj pomenijo vse reforme in gledishche samo – brez obchinstva. Izkushala je reformirati, dvigniti ugled, a vse se je razbilo ob rezistenci obchinstva, ki je prevech pokvarjeno. Tako mi je pisal predkratkim ljubljanski igralec: 'Kaj pa poreche obchinstvo na to (reformo)?... Navajeno prej na zabavne burke in kvechjemu she na razburljive in efektne drame, kar naenkrat pa se jim ponudijo v prebavo tezhke filozofske in obenem she suhoparne drame?! Publika, omehkuzhena po lahkih dunajskih valchkih, pa da bo pripravljena kar chez noch poslushati same tezhke skladbe?' Tu tichi tragika govekarjanstva in glavni vzrok propada slovenskega gledishcha: da si ravnatelj ni vzgojil obchinstva, da ni znal oplemenititi chuta lepote v njem in zdravega okusa, ampak da ga je razvadil in zmisel za resno gledishche in dramatiko – zamoril! K temu se pridruzhi she drugi vazhni faktor pri gledishchu: igralci, Res, da nismo imeli izpochetka lastnih igralcev, da so morali priti tujci, toda lahko bi si bili vzgojili narashchaj! A saj smo ga! Da, imeli smo in imamo she narashchaj, a prishel ni nikdar na domachem odru do veljave, razen vlog lakajev, voznikov in nemih figur. Par izjem je, ki se niso uklonile: Verovshek, Nuchich i. dr. Vse glavne vloge so imeli Chehi in s tem primerno tudi gazho. Ali naj se slovenski igralec razvija, ako prinasha vecherjo na mizo, se pokloni in zopet odide, mogoche tudi za ves vecher? Ali naj se izpopolnjuje, che nastopi kot lakaj ali shofer? In ako ne pride kako Slovenec na slovenskem gledishchu do vechjih vlog, se ga obchinstvo hitro navelicha. Tudi to je umljivo: tak igralec je igral navadno vse: junaka, ljubimca, karakterja in komedianta, bonvivana, humorista in kaj vem she vse! Kdo mu zameri, da potem povrshno, mehanichno in tudi – s studom igra? Spominjam le na Verovshka, Nuchicha, Buksheka in Danila. /.../

Toda z neko nadnaravno energijo in samozatajevanjem so se povspeli nekateri igralci preko teh malenkostnih razmer in so bili ponos tujih gledishch: Betetto (dunajska dvorna opera), Mira Koroshec, Naval-Pogachnik, Borshtnik in Borshtnica, rajna Ida Nigrinova, letos she Nuchich in drugi. Vzrok propada slovenskega gledishcha je tudi gledalishka kritika. Brez resnosti in brez ljubezni pishejo razni 'kritiki' ocene v razne dnevnike in mesechnike. Bili so parkrat v dunajskih gledishchih (najvechkrat v 'Apollo'), pa pridejo v Ljubljano in gledajo z istim ochesom, merijo z istim merilom kot na Dunaju. Menda se she ni zgodilo nikdar, da bi kritik pred predstavo igro poznal, kajshe se celo vanjo poglobil; mogoche se je v slovensko. Tako pade, che je igra slaba, vse na igralce, chetudi ti storijo vse, da igro reshijo, ali pa pri slabem igranju vse na igro, ki je lahko kot taka umotvor. Kritika pa ne pozna ne tega, ne onega in tako raztrga vse: igro in igralce. Zgodilo se je zhe, da je prishel znan kritik ob drugem dejanju vinjen v gledishche in napisal drugo jutro – unichevalno kritiko.... Umevno, da ne prichakujejo igralci od take kritike nobenega pouka, marvech le shkodo; koliko zla pa napravijo v javnosti?

Toda she nekaj: burno politichno zhivljenje je imelo in she ima zhalibog mnogo odmeva tudi v kritiki: kar je ta list hvalil, je drugi zhe a priori raztrgal in obratno. In to posebno pri domachi dramatiki. Tu ni bila merodajna dovrshenost in umetnishka vrednost umotvora, ampak strankarsko naziranje pisatelja! Zhalostno je to dejstvo v nashi literarni zgodovini, a ga ni mogoche izbrisati... Zato pa klichemo sedaj vsem: proch s politiko in kritiko, proch z njo od umetnosti sploh! Edino merilo naj bo krshchanstvo in njega etika. Zadnji in glavni faktor je: denar! A vse slabe finance izvirajo iz prvih dveh vzrokov, kajti ako bi si gledishche vzgojilo svoje obchinstvo in svoje igralce, bi moralo uspevati! Gledishche nudi delavcem in gospôdi dushevne hrane. Ne smemo pa pozabiti, da je gledishche sicer hram umetnosti, a tudi – tribuna idej. Zato stojimo na strazhi!” (Alojzij Res, “H krizi slovenskega gledishcha”, Chas, 1913, str. 369-373).

⁸⁹ “Vsak chlanek izpod peresa Kamile Theimer...”, Dan, 1913/515.

⁹⁰ “Iz seje dezhelnega odbora”, Dan, 1913/515.

⁹¹ Politik in gospodarstvenik dr. Karel Triller je bil rojen leta 1862 v Shkofji Loki. Po gimnaziji v Ljubljani in Trstu je shtudiral pravo na Dunaju. V letih 1883/1884-85 je bil predsednik akademskega drushtva Slovenija. V letih 1889 do 1893 je bil odvetnishki pripravnik pri A. Moschetu. Tedaj je sodeloval zlasti pri Sokolu. Med leti 1890 in 1895 je bil podstarosta ljubljanskega Sokola, med 1908-1912 starosta ljubljanske sokolske zhupe. Leta 1894 je postal samostojen odvetnik in se naslednje leto preselil v Tolmin. Sodeloval je pri ustanovitvi NNS. Nekaj chasa je urejal Slovenski narod. Na povabilo voditeljev NNS se je leta 1900 vrnil v Ljubljano in odprl lastno odvetnishko pisarno. Tesno je bil povezan z Ivanom Hribarjem in dr. Ivanom Tavcharjem. Leta 1902 je bil izvoljen v ljubljanski obchinski svet. Med leti 1912 in 1921 je bil ljubljanski podzhupan in najozhji Tavcharjev sodelalvec, medtem ko se je Trillerjevo razmerje do Hribarja po Hribarjevi “nepotrditvi za zhupana znatno ohladilo”. Med leti 1908 in 1918 je zastopal NNS v kranjskem dezhelnem zboru, med leti 1911 in 1918 je bil dezhelni odbornik. Leta 1918 je od Shustershicha prevzel vodstvo dezhelne uprave in bil nato predsednik likvidacijske komisije za dezhelno imonovino. V prvi narodni vladi leta 1919 je postal poverjenik za trgovino in industrijo, bil nekaj chasa tudi chlan zachasnega narodnega predstavnishtva v Beogradu.

V Tolminu se je intenzivno vkljuchil v narodno zhivljenje in planinstvo. Leta 1896 je ustanovil Soshko podruzhnico Slovenskega planinskega drushtva, ki je leta 1901 zgradilo kocho na Krnu (Trillerjevo kocho, ki jo je leta 1905 zasul plaz). V ljubljanskem obchinskem svetu je bil podpredsednik ljubljanske obchine in nachelnik najvazhnejshih odsekov. Uveljavil se je tudi kot gospodarski strokovnjak. Bil je v upravnem svetu leta 1900 ustanovljene Ljubljanske kredititne banke. Postal je njen podpredsednik in po Tavcharjevi smrti leta 1923 njen predsednik. Med leti 1904 in 1922 je bil chlan upravnega odbora in ravnateljstva Mestne hranilnice, prvi predsednik Jugoslovanske zavarovalne banke Slavija, vech let upravni svetnik Narodne tiskarne, predsednik Zdruzhenih papirnic Vevche idr. “V rastochem nasprotju med mladimi in starimi v liberalnem taboru je Triller stal zvesto na strani starih, zlasti blizhnjega rojaka in prijatelja Iv. Tavcharja (ta se ga spominja v Cvetju v jeseni), vendar se boja ni udelezheval in se polagoma umaknil iz polit. zhivljenja.” Posvetil se je gospodarstvu in delu v socialnih in kulturnih organizacijah. Od ustanovitve leta 1909 je bil predsednik dijashke kuhinje Domovina, vech let je bil predsednik glavnega odbora Jadranske strazhe, Cheshko-jugoslovanske lige in Zveze slovenskih odvetnikov. “Kot odlichen pravnik, spreten govornik in debater se je T. uspeshno uveljavil zlasti v lj. komunalni politiki in v gospodar. ustanovah takratn. liberaln. meshchanstva. Zaradi svoje konciliantnosti je uzhival povsod velik ugled in je Slovenec, glasilo Trillerju nasprotne polit. stranke, ob smrti zapisal, da je bil 'simpatichna osebnost,...dober in vchasih oster govornik, po znachaju pa lojalen' (1926, sht. 114).” Umrl je leta 1926 v Ljubljani (Po: Silvo Kranjec, “Triller Karel”, Slovenski biografski leksikon, XII. zvezek, Ljubljana 1980, str. 178).

⁹² “Dezhelni odbor zoper ostudne napade na dezhelnega glavarja”, Gorenjec, 1913/23.

⁹³ Dezhelni odbor je poleg predsednika, dezhelnega glavarja dr. Ivana Shustershicha, sestavljalo pet odbornikov: grof Josip Anton Barbo-Waxenstein (iz veleposestnishke kurije), dr. Evgen Lampe (iz kmechke kurije), dr. Vladislav Pegan (iz celotnega dezhelnega zbora), dr. Karel Triller (iz mestne kurije in trgovsko-obrtne zbornice) in dr. Ivan Zajec (iz sploshne kurije). Njihovi namestniki so bili: baron Marlja Oton Apfalter-Apfaltern (iz veleposestnishke kurije), Franc Koshak (iz kmechke kurije), Ivan Lavrenchich (iz celotnega dezhelnega zbora), dr. Franc Novak (iz mestne kurije in trgovsko-obrtne zbornice) in Jernej Ravnikar (iz sploshne kurije).

⁹⁴ “Resna beseda”, Dan, 1913/526.

⁹⁵ Po: Dan, 1913/518.

“Za glavo smo se prijeli vpricho najnovejshe polomije liberalnih ochetov – odvetnikov. Ko je sobotni 'Slovenec' pripravil lug, da opere umazano perilo vojvodske dinastije, tedaj je teklo mnogo blata po Ljubljanici, in smrdelo je od dvorca do Katolishke tiskarne. Nashim tercialom je seveda vsaka prilika dobra za 'ksheft'. Dejstvo, da vdova S. ni dosegla letne sustentacije 3000 K, temvech samo 'enkratno' podporo, to enostavno pomoto, ki v stvari sami nima nikakega pomena, izrabili so v obshirno kemishko onesnazhenje gospoda Avgeja. Tako delo je seveda tezhavno, kaj chuda, da se jim je zahotelo po mashchevanju in udarili so z velikim loparjem po mozheh, katerim se niti po dnevu ni sanjalo, da imajo kako zvezo z dezhelnodvorsko korupcijo. Gospe vdovi na ljubo so potegnili v blatni vrtinec gospoda Levca in njega kolega. V isti sapi pa so se obregnili ob sila obchutljivega gospoda dr. Trillerja in osumili njegovo kavalirstvo. Gospod dr. Triller, odvetnik in podzhupan ljubljanskega mesta, ima zelo rahlochutno kozho. Pri tej prichi je bil krvav. Ni dobro, da se mozhu ochita 'kavalirstvo', ki v naukih staroverskega gentlemanstva ni bash zelo trden. Kdo od Vas, oj ljubi bralci, se bo chudil, da je ta mozh moral pasti iz dezhja pod kap? Pred ochitanjem, da je on sokrivec pri razkritijh, ki so le prevech v zhivo zadela klerikalne lakaje in njih aristokracijo, je prichel zbegani mozh opravichevati se in odrekel se je kar hkrati hudichu, njegovim skushnjavam in vsem mladostnim grehom. Z eno besedo, prelevil se je v kavalirja po okusu katolishkih dompterjev. Vemo, kako mu je pichlo odmerjeno 'delovanje' v dezhelnem odboru, saj se niti ena vazhnejsha lopovshchina ne zgodi, da ne bi on 24 ur kasneje tarnal: 'Zakaj ste pa opravili brez mene?' Pritegnili so ga pa zato k velevazhni in pomembni seji, kjer sta odlichna aristokrata dr. Ivan Zajec in Jozhef Anton grof Barbo-Waxensteinski z veliko krtacho drgnila po visokem telesu, ki nosi plebejsko chelo vojvode, da se je le-ta zasvetil in zablesketal kot novi krajcar. Globoko uzhaljen po pohujshljivih prikazih pokojnega kinoteatra je dr. Triller, ta izpreobrnjeni greshnik, trikrat zatajil svojo stranko, gospo Kamilo Theimerjevo in navsezadnje she staro glasilo naprednjakov 'Slov. Narod'. Kakor chujemo, nameravajo zastaviti sedaj pot gostobesedni dunajski gospodichni, tako da nikakor vech ne bomo obchudovali retorike te ognjevite sufrazhetke. Ni nam znano, predobro she sami poznamo umazane poti, ki peljejo pobozhne mozhe do komodnega zhivljenja zasluzhnih poshtenjakov. Tudi mi se ne naslajamo ob vedutah pod krila katolishkih gospodinj. A menili smo, da bije 'Slovenski Narod' resen boj proti korupciji, ki zastruplja narodno zhivljenje na Kranjskem. Prichakovali smo, da se bo ob nezaslishanih pustolovshchinah ponosnih kranjskih parvenijev vzdramila zaspana zavest napredne stranke, in chakali smo zhe skoro, da nas pozovejo, da naj pomagamo v boju na nozh. Mi bi si pach dobro premislili, preden bi priskochili sebichnim in rejenim odvetnikom liberalcem na pomoch. A tega le nismo prichakovali, da se bodo v toplih prvih dnevih meseca junija pod kavalirskim vodstvom g. dr. Trillerja preselili v chreva Kamilinega poshtenjaka. Naj pochiva tam v miru!” (“Kavalirstvo dr. Trillerja”, Zarja, 1913/597).

⁹⁶ “Druzhabna kartuzija”, Dan, 1913/519.

“Klerikalni strahovalci so se zapletli v nevarno zanjko: dr. Triller je mrezho razvezal, namesto da bi jo bil zadrgnil. Klerikalna kanalja je bila na tem, da pogine v lastnem smradu – dr. Triller je priskochil in pomaga javnost preslepiti, da je impresarijo klerikalne politike na Kranjskem rehabilitiran in da mu na tehtne obdolzhitve ni treba odgovarjati. Rane, ki jih je prizadejala kampanja Kamile Theimerjeve raznim klerikalnim veljakom in predvsem dr. Shustershichu, so smrtne in povsod drugod bi moral dezhelni glavar, kateremu so po izjavah njegovih lastnih pristashev dokazane take perfidne intrige in politichne kupchije, zbezhati z javnega prizorishcha – dr. Triller, zastopnik 'liberalne opozicije', pa suflira klerikalnemu dezhelnemu glavarju, naj se posadi v pozo uzhaljenega poshtenjaka in naj krepko molchi. Da klerikalci molche na odkritja Theimerjeve, da molchi dr. Shustershich, da molchi dr. Krek, da molchi Povshe, prav lehko razumemo: Zakaj che eden odpre usta, bodo govorili vsi, in potem pride na dan she hujsha nesnaga in nad vsemi se podere strop. Ampak da daje dr. Triller pretvezo za molk, da opravichuje molk, je politichen shkandal brez primere. Uchitelji, ki ste se drzhali liberalnega fraka za shkrice in se sestradani in preganjani ustavljali chrni strahovladi, zanashajoch se, da napochi dan obrachuna, ko se zrushi nemoralni kleriklani teror, ko dosezhete svojo pravico – vam naznanjamo, da ukazuje dr. Trillerju njegova 'kartuzija', da olepshava gnojne klerikalne rane z oblizhi. Pozharni brambovci, ki ste stali pogumno ne le na pogorishchih, temvech tudi zoper brutalna nasilstva klerikalnega dezhelnega odbora, vam velja sporochilo, da je dr. Trillerju vech do 'noblese' nego do vashe znachajnosti in hrabre pozhrtvovalnosti! Liberalni gostilnicharje, trgovci in obrtniki, ki ste prostodushno manifestirali svoje politichno preprichanje in ki vas je chrna garda zato kaznovala s smrtonosnim bojkotom – vash zastopnik je dober kristjan in odpushcha klerikalcem smrtne grehe in jim reshuje vechno zhivljenje. Vodstvo liberalne stranke, v katere imenu izvrshuje dr. Triller svoj mandat v dezhelnem odboru, odobrava njegov nastop do danes ga she ni obsodilo, do danes dr. Trillerja she ni pozvalo, da odlozhi dezhelno odbornishtvo, da s tem odtegne nesrechni izjavi v dezhelnem dvorcu politichno sankcijo in da dezhelnega glavarja moralno prisili, da odstopi, ako obdolzhitev omajati ne more. Vodstvo liberalne stranke odobrava dr. Trillerjev nastop in s tem kazhe svojo popolno politichno nesposobnost” (“Kartuzija in politichno kurtizanstvo”, Zarja, 1913/599).

⁹⁷ Po: “Konsekvence za dr. Trillerja”, Dan, 1913/520.

⁹⁸ “Do cesarja Napoleona so veljali kranjski plemichi za zelo oshabne, posebno ponosni so bili najbrzhe na zhulje svojih tlachanov. Hudo jih je zadela osvoboditev kmeta – trpina in odprava mnogih gosposkih privilegijev. Od takrat ne pridejo vech do mira. She dandanes tarnajo in vzdihujejo po minulih lepshih chasih, ne malokrat se ohrabrijo celo do trditve, da je bilo kmetom bolje v chasu suzhenjstva nego dandanes. Saj ti gospodje nimajo pojma o gospodarskem razvoju nashe dobe. A ne smemo biti prestrogi z njimi, kajti v istini danes slaba prede ubogim paberkom kranjske aristokracije. Do dela jim ni ravno, z odpravo vojska in 'plindranja' je usahnil skoro poslednji vir bogastva. Z nemo grozo zro v bodochnost, ko se jim bo ob uspeshni konkurenci modernih policijskih psov zaprla she ta in ona sinekura v zaspani vladni sluzhbi, kjer je dosihmal nashlo zavetje dokaj druzhabnih grofichev in baronchkov. Revolucija leta 1907 jim je zaprla vrata do parlamenta sploshne volilne pravice, kjer zhalosten sameva v zhiv spomin na ponosnejshe dneve – bash nash rojak grof Barbo-Waxensteinski kot zastopnik kochevskih purgarjev in kroshnjarjev. Gospod Barbo je sam ob sebi ljubezniv in miroljuben mozh. Zato nas zhalosti, da moramo pikro kritizirati politishki njegov nastop. Preslabotna so ramena njegova za tezhavno dedishchino, kojo sta mu zapustila v dunajskem parlamentu razboriti knez Auerspershki, v dezhelnem dvorcu pa nad vse nadarjeni in prekanjeni baron Schwegel, nekdanji vodja kranjskih Nemcev in aristokratov. Bogati lovori v frak preoblechenega gorenjskega fanta niso dali spati grafu Barbu. Leto in dan je minulo, odkar se je grof Barbo dvignil iz poslanchevega sedezha v drzhavnem zboru, da bo ob krichavi asistenci vsenemshkih parlamentarcev slovesno bral levite kranjskim panamistom. Z vso silo se je zakadil v prvake S.L.S., ochitajoch jim skrajno korupcijo in nedopustne manipulacije z dezhelnimi denarji. A takrat je slabo naletel. Pach je prinashal shtevilko za shtevilko in dokazoval je v potu svojega oblichja brezvestnost klerikalne gosposke kranjske. Ni mu pomagalo. Obsuli so ga s ploho najnizkotnejshih psovk, ochitali so mu lazhi in obrekovanja in pod smrdljivo tezho katolishke blatne retorike je mozh umolknil. Zavedel se je naenkrat, da v istini ni dovolj informiran, da ne pozna vseh lumparij pobozhnih svojih kolegov, spoznal je, da so ravno tako previdni kakor izprijeni. In dedich barona Schwegla obvisel je na svojem sedezhu kakor mokra cunja. Od tedaj ga je nekaj peklo in chakal je primerne prilike, kako da bi zopet ochedil grofovsko krono, oskrunjeno z nadchloveshkim blatom klerikalnega gnojishcha. Prezhal je leto in dan. In prilika je prishla. Znano je danes, s kakim vzneshenimi ceremonijami se je rehabilitirala v dezhelnem odboru osebna in politishka chast sv. Janeza Shustershicha. Jurishu na gospodichno Kamilo in istochasno na urednishtvo 'Slov. Naroda' – nacheloval je sam gospod grof, na glavi svitlo krono z devetimi roglji. Stvar se je godila menda tako: Najpreje je gospod grof konferiral z dr. Zajcem o vprashanjih dvorske etikete vobche in o kochljivih vprashanjih politishke honetnosti she posebej. Nato sta ta dva gospoda she vprashala za mnenje dr. Pegana kot izvedenca v pikanterijah in druzhbenih slashchicah. Ko je bilo vprashanje v bistvu resheno, se je dovolilo dr. Trillerju, da se i on sme solnchiti v grofovski druzhbi kot zastopnik liberalne frakarije. In tedaj je stisnil grof Barbo ves svoj gnjev in srd, ki sta ga od lanskoletnega poraza sem tishchala v grlu, v kratek, a jedernat manifest na chast in pocheshchenje kranjskega vojvode. Temeljito je okrcal kranjski grof in poslanec dunajsko damo, ki je bila pred kratkim globoko uzhaljena zapustila dezhelni dvorec in ki si v svoji zhenski razburjenosti ne mogla pomagati drugache, nego da je zapostavila obichajno diskretnost dobremu namenu ter krepko zahvalila se tudi za zelo chudno gostoljubnost gospe glavarice. Gospodu grofu pa vljudno nasvetujemo, naj se v prihodnje uspeshneje znosi nad klerikalnimi svojimi kolegi in naj jim rajshi milo za drago vrne za vse one 'lazhnjivce' in 'obrekovalce', s kojimi so ga bili svoj chas pochastili. – Kje je baron Schwegel?” (“She dezhelni odbornik Jozhef A. Barbo”, Zarja, 1913/599).

⁹⁹ “Sklep napr. pol. in gosp. drushtva za obchino Moste” & “Iz Shishke”, Dan, 1913/521.

¹⁰⁰ Sledil je komentar izjave, ki je bila po mnenju Dneva lepa, vendar ne prava, saj nima nobenega uchinka na nasprotnike liberalne stranke. Klerikalci so velikokrat dokazali, da nikoli ne bi kaj takega storili za naprednjake. Znano je, da klerikalci niso vredni prizanashanja, zato vsa napredna javnost obsoja Trillerjevo dejanje. “K velikim shkandalom se je pridruzhil mali shkandal – mali shkandal je reshil veliki shkandal in tako gre pri nas naprej.

Pravichna usoda je dala klerikalce s pomochjo gdchne. Theimer v roko nashi napr. stranki. Ona bi morala boj izbojevati do konca. S tem bi dokazala, da ima voljo do zhivljenja. Gdch. Theimer je tudi zachela boj zato, da podere klerikalne mogotce in da ochisti dezhelo od shkodljive sodrge. Naravno je, da je pri tem zasluzhila vse nashe podpore. Napredna stranka pa je pustila Kamilo Theimer na cedilu, ker je njen zastopnik ona razkritja obsodil. Kar se tiche druzhinskih razmer se strinjamo z 'Zarjo', ki pravi:

'Kampanja Theimerjeve je bila doslej vse skozi politichna in razen shtajerskih pulardov in trzhashkih rib ni v njej chisto nich dr. Shustershichevega osebnega in rodbinskega zhivljenja. Zaradi posameznih opazk osebnega znachaja, vpletenih v stvarna izvajanja Kamile Theimerjeve, se javnost gotovo ni vznemirjala in zaradi teh opazk dezhelnega glavarja tudi ni klicala na odgovor: Dezhelni odbor pa je dr. Shushtershicha odvezal od dolzhnosti, da jasno odgovori na lastne ochitke, tichoche se njegovega politichnega delovanja in dr. Triller je asistiral pri tej 'rehabilitaciji' dezh. glavarja in je celo obzhaloval, da je 'Narod' sprejel Theimerjevo pod svojo streho. To je dejstvo, ki ga nobena izjava, nobeno sofistichno olepshevanje preobrniti ni more. Celo med obchinstvom, ki se prishteva k liberalni stranki, je dr. Trillerjevo ravnanje zbudilo nepopisno ogorchenje in znano nam je, da je tudi vodilna oseba liberalne stranke glasno godrnjala zavoljo dr. Trillerjevega nastopa. Povsod drugod, v vsaki drugi stranki bi moral mandatar, ki se je tako grobo pregreshil zoper interese svoje stranke nemudoma odlozhiti svoj mandat. – Da gre tu v resnici za politichen shkandal brez primere, o tem pach ne more biti nobenega dvoma. Pomislimo: Dr. Triller kot zastopnik liberalne 'opozicije' v dezh. dvorcu je odobril moralno gnilobo klerik. dezhelne klike. Hujshe klofute dr. Triller pach ni mogel prisoliti liberalni stranki, zakaj s svojim obnashanjem v dezhelnem dvorcu je oznachil protiklerikalni boj liberalcev, njih opozicijo proti korupciji dezhelnih kristjanov, ki iz dezhelnega dvorca zastrupljajo vse javno zhivljenje na Kranjskem, za neresno donkjshotstvo” (“Veliki in mali shkandali”, Dan, 1913/519).

¹⁰¹ Dan, 1913/520.

¹⁰² Politik dr. Franc Novak je bil rojen leta 1877 v Shmarju pri Jelshah. Po gimnaziji je na Dunaju shtudiral pravo. Promoviral je leta 1900. Sodnishko prakso je opravljal v Ljubljani. Bil je koncipient pri Krisperju in Trillerju. Od leta 1906 je bil odvetnik v Ljubljani. Vkljuchil se je v delo raznih gospodarskih organizacij, bil med ustanovitelji in vech let odbornik Zveze slovenskih zadrug. Od leta 1908 je v kranjskem dezhelnem zboru kot chlan NNS zastopal trgovsko-obrtno zbornico. Leta 1914 je bil v dezhelni zbor izvoljen v prvem okraju ljubljanskega mesta. Deloval je v upravnem, obchinskem, zadruzhnem in drugih odsekih. Od leta 1911 je bil namestnik dezhelnega odbora. “Udelezheval se je debat v upravnih, gosp. in kult. zadevah, stavil in utemeljeval vech spreminjevalnih predlogov in resolucij, ki jih je vechina (SLS) dosledno odklanjala.” Po 1. svetovni vojni je bil chlan zachasnega narodnega predstavnishtva. Med leti 1932 in 1934 je bil chlan in 1932/1933 podpredsednik senata, leta 1934 minister za socialno politiko v Uzunovichevi vladi (Po: Avgust Pirjevec, “Novak Fran”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 206).

¹⁰³ Po: “Narodno napredna stranka – in she marsikaj”, Dan, 1913/523.

¹⁰⁴ “Apel na zhupana dr. Ivana Tavcharja. Na tako opolzki poti zhe dolgo ni bila narodno-napredna stranka kot je danes, ko ji preti edinole vsled dr. Trillerjeve zaupnice popolna anarhija, polom in kaos. Najzvestejshi pristashi, najpozhrtvovalnejshi rodoljubi, najbolj vneti agitatorji – vse je obupano in razjarjeno. Cela vrsta naprednjakov zatrjuje, da raje voli svojega psa kot she kdar dr. Trillerja. Cela vrsta ljudi hoche prenehati z vsakim delom, ki ima kaj zveze z narodno-napredno stranko, ako ne da nemudoma dr. Triller zadoshchenja za izdajstvo, ki ga je napravil v dezhelnem odboru nad svojimi somishljeniki. Tla so vrocha i razburkana. Zadevo treba nujno in brez odlashanja razvozljati v interesu stranke. Apeliramo v tem vazhnem in resnem trenotku na nachelnika stranke, zhupana dr. Ivana Tavcharja, naj on porabi ves svoj mogochen vpliv, da pregovori dr. Trillerja za to, da se takoj umakne. Interes stranke zahteva, da mu dr. Triller podredi osebne interese. Nash velesposhtovani zhupan dr. Ivan Tavchar vendar ne bo pustil, da bi shla pod njegovim nachelstvom stranka v razsulo!” (Dan, 1913/521).

¹⁰⁵ She eden ochitkov Dneva: “Od minolega torka naprej ste mnogokrat pisali o nar. napredni stranki in njenemu vodstvu. Ali sploh she obstaja taka stranka? Che obstaja, pa gotovo nima vech – vodstva. Kajti to, kar je storil dr. Triller, kazhe v nekam neznosno odurni luchi – samostalnost. Che pa ima nar. napredna stranka vodstvo potem je tudi ono upravicheno iz svojih vrst odstraniti mozha, ki zapostavlja najprimitivnejsha strankarska nachela. V dezh. odboru kranjskem je dr. Triller govoril v imenu stranke da varuje 'rodbinstvo'. On, zaupnik – mandatar stranke! Che bi storil to kak shtudent v krogu svojih kolegov, bi bil najbrzhe – tepen. Che pa dela zrel mozh – iz stalishcha stranke – take kozlarije – mora iti” (“Narodno napredna stranka – in she marsikaj”, Dan, 1913/523).

Ogorchen odgovor Slovenskega naroda: “Izrodek najstrupenejshe hudobije je bilo 'Danovo' ochitanje, da je bil dr. Triller podkupljen. Priznati moramo, da tako zhivinskega ochitanja ne moremo zadostno obsojati. Za to pobalinstvo nam ni odgovoren tisti dr. Lah, ki svinjari po 'Dnevu', za take perfidije nam je odgovorna Uchiteljska tiskarna in poklicali jo bodemo na odgovor in sicer pred forum, ki ji bode najmanj vshech. Vsaka stvar mora imeti svoje meje, in tukaj velja beseda: clara pacta boni amici!” (“Dr. Triller je bil podkupljen”, Slovenski narod, 1913/133).

¹⁰⁶ “Porocha se nam, da se pritiska od strani dr. Trillerja na ljubljanskega zhupana dr. Ivana Tavcharja, da naj bi se nad uradnishtvom, ki se izvenuradno noche zavzemati za dr. Trillerjevo politiko, izvajal nekak uradni pritisk in terorizem. Poznamo lojalnost zhupana Tavcharja in preprichani smo, da si on kaj takega – kar niti vladni komisar vitez pl. Laschan ni hotel storiti – ne bo dal od dr. Trillerja komandirati. Da si pa hoche dr. Triller s terorizmom na magistratu pomagati, je pa zelo zhalostno. On je menda zhe pozabil kako je prosil svojchas milosti, da se ga je sploh sprejelo v kandidatsko listo, ko je bila cela Ljubljana proti njemu. In bash marsikomu na magistratu se ima dr. Triller zahvaliti, da je sedaj to kar je. Njegova stara lastnost je, da pobija lastne ljudi s kolom, dochim uganja napram klerikalcem in Nemcem ob vsaki priliki druzhabno kartuzijo. Dolzhnost kluba narodno-naprednih obchinskih svetovalcev je, da nemudoma stori konec dr. Trillerjevemu potentatstvu. Che je res, da se hoche radi Trillerja kolichkaj terorizirati mestno uradnishtvo, je to brezprimeren shkandal, proti kateremu mora protestirati vsa napredna javnost” (“Najnovejshi akt kartuzije dr. Trillrja”, Dan, 1913/521).

¹⁰⁷ Po: “'Zarji' v pojasnilo”, Slovenski narod, 1913/125.

¹⁰⁸ Pisatelj, politik, urednik in publicist Etbin Kristan je bil rojen leta 1867 v Ljubljani. Med leti 1876 in 1879 je bil Krekov sosholec. Srednjo sholo je obiskoval v Zagrebu in nato vstopil v chastnishko sholo v Karlovcu. S chinom nadporochnika se je odpovedal vojashki karieri ter se posvetil chasnikarstvu in politiki. V okviru avstrijske socialdemokratske stranke je na Dunaju sodeloval najprej pri Arbeiter-Zeitungu, Delavcu in Zheleznicharju (1897), v Trstu je urejal Svobodo in ustanovil list Delavec – Rdechi prapor (1898). Nato je na Dunaju krajshi chas sodeloval pri socialnem strokovnem listu Der Eisenbahner, nakar se je vrnil v Ljubljano, urejal Rdechi prapor in sodeloval pri Napreju. Po preoblikovanju Rdechega praporja v Zarjo leta 1911, je bil njen urednik in glavni sodelavec. Tik pred 1. svetovno vojno se je umaknil v Ameriko, kjer je ustanovil in vodil Slovensko republichansko zdruzhenje in sodeloval pri chikashki izjavi, ki je zahtevala jugoslovansko federativno republiko. Leta 1920 je bil izvoljen za poslanca v beograjski skupshchini, kjer se je v ustavnem odboru skupaj z J. .onovichem izrekel za republiko, odpravo smrtne kazni, lochitev cerkve od drzhave, svobodo tiska, odgovornost ministrov, zahteval, naj bo zemlja last celega naroda, ter grajal pomanjkljivost zakonodaje v socialnih in ekonomskih vprashanjih. Po Vidovdanski ustavi je kot jugoslovanski izseljenishki komisar odshel v New York. Leta 1927 je bil odpushchen iz drzhavne sluzhbe. Prezhivljal se je kot chasnikar in urednik. Urejal je Amerishki druzhinski koledar in Cankarjev glasnik ter ustanovil Proletarca. Med 2. svetovno vojno je skupaj z Louisom Adamichem shiril resnico o NOB. Leta 1942 je bil eden od ustanoviteljev SANS in njegov predsednik. Leta 1951 se je vrnil v domovino. Umrl je leta 1953.

Zhe ob ustanovitvi JSDS (Jugoslovanske socialnodemokratske stranke) leta 1896 je prevzel v njej vodilno mesto. “V JSDS je vstopil kot prvi izobrazhenec. Imel je dobre odnose z dunajskim vodstvom, bil je izredno dejaven agitator, ki je imel veliko govorov in nastopov na razlichnih shodih. Vseskozi je zastopal stalishcha Druge internacionale, tudi glede narodnega vprashanja, kar mu je sprozhilo zlasti po 1909 huda nasprotovanja tudi v lastni stranki.” Od leta 1896 do 1914 je bil v izvrshnem odboru stranke, prirejal je shode, porochal na rednih strankinih shodih in kot strankin kandidat nastopal na volitvah. Leta 1912 je bil kot prvi socialdemokratski odbornik izvoljen v obchinski svet v Ljubljani. Leta 1898 je v cheshki reviji Akademie zhe pred K. Rennerjem razvil program personalne avtonomije. Organiziral je jugoslovansko socialdemokratsko konferenco v Ljubljani leta 1909. Skupaj z J. Demetrovichem je sestavil njeno t.i. tivolsko resolucijo. Zagovarjal je tezo, “da Slovenci niso samostojen narod, temvech le ostanek nekonsolidiranega naroda, in proglasil cilj zdruzhitev Jugoslovanov v narodno celoto z eno pisavo, govorico in kulturo (tivolska resolucija).” Zaradi tega se je razshel z Ivanom Cankarjem, ki je tivolski izjavi odlochno nasprotoval.

Sodeloval je z vsemi socialistichnimi listi, zanje pisal feljtone in kulturna porochila ter objavljal tudi v nekaterih drugih chasnikih in revijah. Leta 1899 je v dunajskih Dokumente der Frauen objavil chlanek “Pristna zhenska potrebuje ljubezni za zhivljenje”, ki sta ga ponatisnila Frankfurter Zeitung in Bukarester Tagblatt in vech drugih listov (prevod v Slovenki, 1899). Pisal je tudi prilozhnostne in programatichne pesmi, ki jih je v letih 1899-1900 izdal v samozalozhbi v osmih zvezkih pod naslovom Zharki in snezhinke. “Osnovna misel teh pesmi je klic k osebni in duhovni svobodi in vera v novo chloveshtvo; zadnji seshitek prinasha izrazite delavske pesmi; ostra tendenchnost, retorichnost in precejshnja oblikovna trdota so najvidnejshe lastnosti teh pesmi.” V samozalozhbi je izdal tudi svoje podlistke (Skizzen, Dunaj 1903, Francka in drugo, Ljubljana 1909, in Savichev pesimizem, Kranj 1910). V amerishkem Cankarjevem glasniku je izdal obshiren roman iz zhivljenja izseljencev Julkina zmota (19371943). V Chicagu je izdal Povesti in chrtice in chrno-belo povest iz 1. svetovne vojne Brata. Njegovo pripovednishko delo je vechinoma feljtonskega znachaja. “K. pisatelj stoji precej ob strani oblikovnim tezhnjam tedanje slov. knjizhevnosti; visi med naturalizmom in idealizmom. Najizrazitejshi je v svoji miselni usmerjenosti kot odlochen socialistichni in svobodomiselni pisatelj; tendenca prevladuje nad stvariteljsko mochjo. Ker slone njegova dela predvsem na ideji, zato gredo vechinoma mimo domachega zhivljenja in imajo precej neindividualen, mednaroden znachaj, oziroma se do neke mere lahko prislonijo na katerikoli tuji evropski ali amerishki svet.”

Najpomembnejshi je kot dramatik, gledalishki kritik in sodelavec pri gledalishchu. Bil je odbornik Dramatichnega drushtva, predavatelj na dramski sholi in nekaj chasa celo neuraden dramaturg. V Zarji je objavljal gledalishke kritike. Prevedel je vech Ibsenovih in drugih dram in F. Schillerja. Prevajal je tudi iz slovenshchine v nemshchino. Z dramatiko se je ukvarjal zhe v Trstu, v Idriji je rezhiral in igral. V Ljubljanskem zvonu je leta 1902 objavil sodobno meshchansko dramo Volja, pri kateri se je zgledoval po Ibsenu. Leta 1906 je bila uprizorjena prva Kristanova igra Ljubislava, ki se dogaja v chasu pokristjanjevanja in je miselno nasprotje Preshernovega Krsta pri Savici. Vrh predstavlja realistichna politichna in hkrati ljubezenska drama Kato Vrankovich, ki je bila uprizorjena leta 1909. Sledijo leta 1911 uprizorjena igra Samosvoj, romantichno obarvana revolucionarna igra v verzih Kraljevanje, objavljena v Slovanu leta 1910, socialna drama Tovarna iz 1912, tri enodejanke Drobtine iz Pavlihove zapushchine, Gospodar, prvich uprizorjen 1938 v Clevelandu, igra o gospodarski nemorali Svilene nogavice iz leta 1939, igra o slovenski amerishki druzhini med 2. svetovno vojno Za nov svet iz leta 1949. “Kljub mnogim pomanjkljivostim in ideoloshki enosmernosti je K. ne le vsestranski pisec, ampak izrazit dramski talent, ob Cankarju in L. Kraigherju najpomembnejshi dramatik pred 1. sv. v. Njegov opus je obshiren in zelo raznoroden. Oblikovno in iskal novih poti, shlo mu je predvsem za idejo, ki ostaja pogosto mochnejsha od ustvarjalne zmogljivosti, ker pa je obvladal dramaturshke zakonitosti in odrski dialog, je z deli pritegnil obchinstvo” (Po: France Koblar in Avgust Pirjevec, “Kristan Etbin”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 572-573, in Dushan Moravec & Franc Rozman, “Kristan, Etbin”, Enciklopedija Slovenije, 6. knjiga, Ljubljana 1992, str. 15-16).

¹⁰⁹ Etbin Kristan, “Da ne bo kakih napachnih pojmov”, Zarja, 1913/601.

¹¹⁰ Po: Karel Triller, “Moj greh”, Slovenski narod, 1913/129. ceterum censeo...: lat. “sicer pa mislim...”, starorimski senator Katon starejshi, 234-149, hud sovrazhnik Kartagine, je vsak govor v senatu konchal z besedami: ceterum censeo Carthaginem esse delandam sicer pa mislim, da je treba Kartagino razdejati; uporablja se kot poudarek sklepne misli (Po: Franc Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968, str. 112).

¹¹¹ “Sluchaj, ki pouchuje”, Dan, 1913/525.

¹¹² “Pojasnilo”, Dan, 1913/523.

¹¹³ “Slovenskemu narodu v odgovor”, Dan, 1913/538.

¹¹⁴ “Klic po vladi”, Dan, 1913/523.

¹¹⁵ Dan, 1913/524.

¹¹⁶ “Vrednost dr. Trillerjeve kartuzije”, Dan, 1913/524.

¹¹⁷ Iv. K., “Objektivna beseda”, Dan, 1913/526.

¹¹⁸ “Iz seje dezhelnega odbora kranjskega dne 14. junija 1913”, Dan, 1913/530.

¹¹⁹ Slovenski Narod, 1913/132.

¹²⁰ Po: “Nash molk”, Slovenski narod, 1913/133.

¹²¹ “-r.”, Resna beseda”, Slovenski narod, 1913/132.

¹²² Po: “Tako pa ne gre”, Slovenski narod, 1913/134.

¹²³ “Resna beseda”, Dan, 1913/526.

¹²⁴ “Izvrshevalni odbor narodno-napredne stranke je v svoji seji z dne 13. t.m. sklenil soglasno izjavo, da ne vidi nikakega povoda, da bi dezhelni odbornik in podzhupan dr. Karel Triller odlagal svoje mandate kot odgovor na v javnosti proti njemu radi neke taktichne, toda v dobri veri storjene napake, prichete gonje. Odbor pripozna velike zasluge dr. Trillerja za stranko in obsoja neolikano gonjo proti dr. Trillerju, s katero se je opravicheno chutil uzhaljenega na svoji neomadezhevani chasti. Ker stranka izstopivshega delavca ne more pogreshati, se dr. Triller prosi, da v interesu stranke zopet prevzame vse svoje mandate. – Zastopniki vseh politichnih drushtev ljubljanskih so soglasno potrdili izjavo izvrshevalnega odbora. – Z ozirom na zaupnico je dr. Triller obdrzhal vsa mesta razen dezhelnega odbornishtva. V dezhelni odbor je zachasno vstopil dr. Trillerjev namestnik dr. Fran Novak, ki je strankam na razpolago vsako soboto od 11. do 12. ure dopoldne” (Sava, 1913/24).

“V dezhelni odbor je namesto odstopivshega dr. Trillerja zachasno vstopil njegov namestnik dr. Novak. – 'Slovenec' je to soboto naznanil z megleno notico, v kateri hoche menda tako od dalech dati razumeti, kakor da je dr. Novak v kaki zvezi z znanimi sirovimi napadi proti dr. Trillerju. O tem med razsodnimi ljudmi seveda she govora ni. Dr. Novak bo prav vesel, da pri prvi priliki odlozhi breme dezhelnoodbornishkega mandata.

Iz dezhelnega odbora. Seja dne 14. junija 1913. Dezhelni glavar porocha, da je dezhelni odbornik dr. Karel Triller odlozhil svoje mesto; s toplimi izrazi priznanja poudarja dezhelni glavar, da je dr. Karel Triller opravljal svoj dezhelnoodbornishki posel nad vse vestno in marljivo, da je pri vsi objektivnosti, s katero se je odlikoval, znal vsikdar do skrajnosti varovati in zastopati opozicijonalno stalishche narodno – napredne stranke, pri tem pa s svojimi sposobnostmi ter vztrajnim delom sluzhil dezheli v korist, za kar mu izreka zahvalo ter predlaga, da se ta njegova izjava zabelezhi v zapisnik. Z odobravanjem soglasno sprejeto. – Nato konshtatira, da je vstopil namesto dr. Karla Trillerja kot namestnik dezhelnega odbornika dr. Fran Novak” (Slovenski narod, 1913/135).

¹²⁵ “Histerichna kriza”, Slovenec, 1913/134. “Dr. Triller nam pishe: Stojech slej ko prej nepremichno na nachelnem stalishchu, preciziranem v moji izjavi dne 4. junija, zapostavljam v ostalem pokoren prepotrebni strankarski disciplini, svojo voljo soglasni zhelji strankinega vodstva ter umaknem odlozhitev dezhelnozborskega in obchinskih mandatov. Obenem prosim slavni eksekutivni odbor in ugledna napredna politichna drushtva, da blagovoljno sprejmejo mojo najvdanejsho zahvalo na izkazanem mi zaupanju. – V Ljubljani, dne 15. junija 1913. – Dr. Karel Triller” (Slovenski narod, 1913/135).

¹²⁶ Po: “XIV. seja dne 24. septembra 1913”, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani, 48. zvezek, II. del, Serijska oddelka od 23. in 24. julija 1912 in od 24. septembra do 10. oktobra 1913 (Po stenografichnih zapisnikih), Ljubljana, str. 498.

¹²⁷ Kamila Theimer, “Izjava gdch. Theimerjeve”, Slovenski narod, 1913/134.

¹²⁸ “Gospodichna Kamila Theimer uchi gospode opozicijonalce osebne dostojnosti”, Dan, 1913/528.

¹²⁹ “Klaveren konec velike slave”, Dan, 1913/529.

¹³⁰ Po: Slovenec, 1913/135.

¹³¹ Po: “Zasebna zadeva”, Sava 1913/23.

¹³² “Politichna podivjanost”, Sava, 1913/24.

¹³³ Po: “Z zaupnicami se zmazujejo, tozhiti se ne upajo”, Slovenski narod, 1913/136.

¹³⁴ Po: “Zaupnice dr. Shustershichu”, Slovenski narod, 1913/141.

¹³⁵ Po: Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovencev”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 17.

“She nekoliko zaupnic Shustershichu objavlja sobotni 'Slovenec'. In she jih bo prishlo. Vse zaupniceShustershichu imajo biti nezaupnice Kamili Theimerjevi, oziroma njenim trditvam. Medtem pa dokazuje gospod Moshkerc, da je Theimerjeva blazna. Chemu torej tako velikanski aparat proti umobolni zhenski? Toliko eshofiranja zaradi 'nore babe'? Klerikalna krizharska vojna je le tedaj razumljiva, che so v dezhelnem dvorcu lochili osebo Theimerjeve od njenih ochitkov: Theimerjeva je prismojena, ampak njene trditve niso prismojene. In ker niso prismojene, jih je treba razveljaviti z zaupnicami. Ampak che je lochitev umestna, se to ne more rechi o metodi. Ali so ochitanja blazna – tedaj so zaupnice komichne; ali pa ochitanja niso blazna – tedaj jih zaupnice ne ovrzhejo. In med ochitki so taka, ki se ne techejo gospoda dr. Shustershicha, ampak gospoda dezhelnega glavarja kranjskega. V svojih privatnih zadevah je gosp. dr.Shustershich sam svoj gospodar: dezhelna uprava pa je javna zadeva. In za javnost v dezheli pomenijo vse zaupnice toliko kolikor grmenje nad juzhnim techajem” (Zarja, 1913/631).

¹³⁶ Po: “Lov na zaupnice”, Slovenski narod, 1913/153. V najvechji kmechki obchini na Kranjskem, obchini Shmihel – Stopiche s sredishchem v Kandiji (tu je zhivel tudi Fran Shuklje), sprejemanje zaupnice Shustershichu ni potekalo gladko. Dezhelni poslanec Dular je na seji 5. julija predlagal, naj obchinski odbor soglasno podeli zaupnico. Obchinski odbornik profesor Shkrlj pa je zahteval, naj se ta tochka vzame z dnevnega reda. Po enem porochilu Slovenskemu narodu je bilo za zaupnico namesto najmanj 22 (dve tretjini) samo 17 odbornikov, po drugem pa do glasovanja sploh ni prishlo. Naslednje seje 7. julija se je udelezhil tudi dr. Pegan, ki naj bi mdr. poskushal izsiliti zheljeno zaupnico. Profesor Shkrlj je ogorcheno protestiral, naj obvelja sklep zadnje seje. Trdil je, da dezhelnemu glavarju nihche ne odreka zaupnice, vendar naj si ta po pravni poti poishche zadoshchenje. Che se bo na sodishchu pokazalo, da je bil dezhelni glavar krivichno obrekovan, mu bo tudi obchinski odbor ponudil soglasno zaupnico, on sam pa bo prvi, ki bo glasoval zanjo. Pritegnilo mu je vech kot 10 odbornikov. Seja se je zakljuchila s prepirom. Profesor Shkrlj naj bi se odpovedal svojemu mandatu z obrazlozhitvijo, da njegovo poshteno srce ne more prenashati takshne hinavshchine in da ni prishel v obchinski svet zganjat politike, ampak reshevat obchinske interese. Slovenski narod je upal, da se ga bo dalo pregovoriti, saj bi bilo shkoda, da bi po takshnem uspehu vztrajal pri svojem odstopu (Po: “Velika polomija z zaupnico dr. Shustershichu v Kandiji”, Slovenski narod, 1913/154, in “K polomiji z dr. Shustershichevo zaupnico v Kandiji”, Slovenski narod, 1913/155).

Zarja je zapisala, da je Slovenski narod napachno porochal o glasovanju obchinskega odbora obchine Shmihel-Stopiche. Izmed 22 odbornikov jih je namrech kar 17 izjavilo, da ne bo podalo izjave o zaupanju v Shustershichevo poshtenost. Med odborniki so bili trije duhovniki, ki pa so pridobili le dva glasova. Zhe naslednji dan se je iz Ljubljane pripeljal dr. Pegan, ki je prosil zhupana Josipa Zurca – Shtemburja, da zopet skliche odbor. Tudi zhupan Zurc, ki je bil sicer zaupnik duhovnikov iz okrozhja Novo mesto, naj bi nosil tezho krivde, da zaupnica ni bila sprejeta, saj ni vplival na svoje odbornike. “Dr. Pegan je prishel na sejo, se vmeshaval v zborovanje, rotil odbornike, naj dajo chast dezh. glavarju, gledal pa okolo kakorzaboden vol, ko je videl, da se mozhje odborniki ne dajo pripraviti do zaupanja dr. Shustershichu. To je bilo kler. advokatu in dezh. odborniku nekaj strashnega in nehote je postal humoristichen v tem zhalostnemkipanju Shustershichevega dezhelnega glavarstva.” “Prosimo, to je vendar nezaslishana blamazha, tako zadr. Pegana, kakor za voditelja klerikalne stranke in dezh. glavarja dr. Iv. Shustershicha! – Nerodna sta pa ta dva advokata precej, da prej ne izvohata, kakshno mishljenje je v tej stvari. Osel gre baje le enkrat na led. Ta dva sta doktorja juris! – A Pegan je celo prisostvoval na tej seji. Pojdi v kloshter Ophelia, ali hitro!” V Novo mesto je prishel tudi dezhelni predsednik baron Schwarz, ki je stanoval v proshtiji, in nemara je tudi njega Shustershich prosil, naj mu pomaga v boju za zaupnico z upornimi Podgorci, je ugotavljala Zarja. Zurc je she enkrat obljubil, da bo sklical obchinske odbornike. “Ti shembrana Theimerica! No in pravite, da zhenske ne veljajo nich v politiki! Vech kakor mozhje. Pa Dolenjsko je pravzaprav sredishche vsega, kar je zanimivega na Slovenskem. Kje dobite drugod tako imenitne sluchaje, kakor je na primer ta, ko se kmechki odborniki tako trdno postavljajo na noge, kje je pa tudi obch. odbor na Slovenskem, ki bi bil tako imeniten kakor ta shmihelski in toliko uposhtevan! – Tako je mozhje na kmetiji, ako kmet ne nosi klobuka pod pazduho. Glavo po konci – in vsi bodo lepshe ravnali s kmetom!” (Po: “Iz Kandije pri Novem mestu” in “Akcije dr. Shustershicha padajo (Dopis z Dolenjskega)”, Zarja, 1913/627).

“Ali smatra dr. Shustershich dezhelno in centralno vlado zhe tako neumno, da bo na take zaupnice verjela, da se je Theimerica lagala glede izrabljanja ljudske posojilnice za nakup boshtanjske grashchine! Kupchije, kakor za dezhelno glavarstvo so pri nashih vladah navadne prikazni, kaj ljudstvo! In to je bil advokat! Dosti pa o tej prebrisanosti na sedezhu dezhelnega glavarja! Dr. Pegan je na Dolenjskem, vse se trese pred njim, v Kandiji pri Zurcu se je utaboril in on hoche reshiti dr. Shustershichu chast, da dobi baronstvo. Dezhelni glavar ostane she Shustershich, ker on, dr. Pegan she ni prav dorastel! – Tedaj k njemu! Dr. Pegan bo nash bodochi dezhelni glavar. V avtomobilu zhe zna sedeti kakor Shustershich, che hiti mimo ljudi, skozi vas ali mesto. Zhe ima enake poziture: glavo po konci in: mi smo dezhelni glavarji! Le premajhna osebica je dr. Pegan, komaj kuka iz globokega sedezha avtomobila, prsi pa ima izbochene. Kranjec je bil vse chase znane zgodovine najtrdnejshi Slovenec. Zbijal je boje z mechem, batom, z umom, kakor nobeden drugi Jugoslovan. Kranjsko Slovenstvo daje znanstvu velike talente. Vse kar je prav. Naj bo dr. Pegan vesel, da mu nazhene farovzh toliko klijentov v pisarno in naj mirno kuje iz aktov rumenjake, v politiko pa naj ne sili in naj za bozhjo voljo ne hrepeni po dezhelnem glavarstvu! Blamiral se je nesmrtno s tem, da je prishel krotit uporne Podgorce, obchinske odbornike obchine Shmihel – Stopiche, da izjavijo zaupnico dr. Shustershichu v Theimerjevi aferi, ko mora kot chlovek prav navadne pameti vedeti, da take zaupnice ne morejo dokazati, da je Theimerica lagala. Dezhelni odbornik je dr. Pegan, doctor juris: kako neumni morejo shele drugi biti! – Res prijetno je zdaj na Kranjskem, za zabavo res skrbe nashi klerikalni vodje in posebno dr. Pegan, ki si tudi domishljuje, da so advokati pri pametnih kmetih v posebnem chislu. Naj vendar pomisli, da sedita advokat in duhovnik na hrbtishchu ubogega kmeta in da je kranjskih Burgerjev malo, ki bi hoteli le za tri goldinarje na dan zasluzhiti. In naj pomisli, da se tudi kmet zbuja, da razvrshcha koristne in shkodljive delavce v narodovem gospodarstvu in da se mu hlache ne tresejo, kadar stopi dr. Pegan med obchinske odbornike na dezheli” (Karel Slanc, “Shuklje, Shustershich in Pegan”, Zarja, 1913/630).

Tretjo sejo obchinskega odbora je zhupan Zurc odpovedal, ker je izvedel, da odbornikov ne bo. “Majhni, chastihlepni ljudje ishchejo priznanja in slavljenja. Vse, kar stori obchni blaginji v korist, je storjeno s shkiljenjem na gorenjo zapono v suknji; vsaj chastno chlanstvo kake obchine se hoche dosechi. Ali glavarja dezhelne uprave privede v normalnih razmerah zhe njegova posebna moralichna in dushevna kvalifikacija do tega mesta. Najboljshi, ki se more najti, se izbere za tako mesto. Ne da bi sam kaj moledoval za podelitev te chasti, mu ima priti. Ves dezh. zbor, dezhelna vlada izbirajo izmed sposobnih najsposobnejshega, da mu izkrchijo pot do sedezha dezh. glavarja. In posebno se je gledalo pri tem na moralichno kvalifikacijo, na to, da je vzor-mozh, kateremu so vsa srca odprta in kateremu ni treba iskati cheshchenja. Kakor nima glavar Shustershich sam srchnejshega, milejshega akcenta v svojem govorjenju, tako tudi ne zbuja njegovo nastopanje srchnejshega obchevanja, in tako je pach razumeti, da njegova zhelja po slavju v kakshni sitni situaciji ne najde med ljudstvom odmeva. V obchinah, v katerih uzhiva duhovnik pokorshchino obchanov kakor kak bog, tem vpije reva: zhivio! V krajih, kjer zachno kmetje misliti, pa ne; v teh krajih se gnusi mozhem, da ishche glavar sam slavljenja. In glavar Shustershich je sam iskal slavljenja po obchinskih odborih. Ko je nash obchinski odbor prvikrat odrekel, bi moralo to zadostovati; tedaj bi se vsaj moglo rechi, da ishchejo sluge dezhelnega glavarja prilike, da se mu priklichejo v spomin. Ko je prishlo do druzega poskusa in je prishla pomagat glavarjeva desna roka, dezhelni odbornik Pegan, je bilo ochividno, da ishche glavar sam slavljenja, da je tudi prvich svoje sluge prosil, da pripravijo obchinske odbore na kmetih do izrazhevanja zaupnosti. – Sedanji kranjski dezhelni glavar ishche torej nekaj, kar bi mu pomagalo v delovanju za svojo osebo, ali mu krparilo ono moralichno kvaliteto, katera se predpostavlja, ako se kdo imenuje za dezhelnega glavarja. Dezhelni glavar, ki ima vse v svoji osebi v redu, ne moleduje za chastno chlanstvo obchin in ne za izraze zaupanja. Kranjski dezhelni glavar mora biti obstreljen. – Piano, pianissimo odslej, dezhelni glavar dr. Shustershich! – Trdo kozho imate, da vam je pomagala naprej, druzega tudi nimajo za glavarja – nazaj Shukljeta poklicati – dr. Krek – Povshe – star mozh – dr. Lampe – premlad, ali dezhelni glavar Shustershich: ena sama, ali najvechja kmechka obchina vas je vprashala po izprichevalu o zadrzhanju, in tega ji niste mogli pokazati! Takemu chloveku se tudi v Avstriji ne more dati plemstvo, tudi 'von' ne in brez plemstva na Kranjskem dezhelni glavar ne more obchevati z dezhelnim predsednikom, ki je vedno plemenitash, che ne od rojstva, pa od svojega nastavljenja. In che se dezhelnemu glavarju ne more podeliti plemstvo, katerega zheli bdech in v sanjah, ne more biti delezhen najvechje chasti, ki jo daje cesar kakemu dezhelanu s tem, da ga imenuje za dezhelnega glavarja. – Konec je veselega plesa, ugasnite luchi – kranjski glavar mora odslej ochi varovati v temnih prostorih!” (“Iz Kandije pri Novem mestu”, Zarja, 1913/635).

¹³⁷ Po: “Falzificirana zaupnica”, Zarja, 1913/616 in 618.

¹³⁸ Po: “Krek in Shustershich”, Slovenski narod, 1913/138.

¹³⁹ Po: Kamila Theimer, “Obupani ljudje”, Slovenski narod, 1913/141.

¹⁴⁰ Po: “Kamila Theimer”, Sava, 1913/26.

¹⁴¹ “Dokazilen material v pravdi Kamile Theimerjeve je nash odgovorni urednik predlozhil preiskovalnemu sodniku dne 10. t. m. in obenem podal na zapisnik, da se je sestavila vloga, katere vsebino objavljamo, po njegovih informacijah. Vlogo je signiral g. dr. V. Pegan” (Slovenec, 1913/158).

¹⁴² Po: Kamila Theimer, “Tragedije zadnje dejanje”, Slovenski narod, 1913/155.

¹⁴³ Po: “Kamila Theimer – Miha Moshkerc”, Slovenski narod, 1913/158.

¹⁴⁴ Gospodinjska pisateljica Lidvina (Jerica) Purgaj je bila rojena leta 1861 pri Sv. Marjeti ob Pesnici. Leta 1879 je vstopila v kongregacijo sholskih sester v Mariboru. Po maturi na uchiteljishchu je leta 1883 napravila strokovni izpit. 10 let je pouchevala na zasebni deklishki ljudski sholi sholskih sester v Celju, od leta 1895 pa na zasebni deshki ljudski sholi v Marijanishchu v Ljubljani. Tu je do smrti Franchishka Lampeta 1900 vodila tudi upravo in distribucijo Doma in sveta. Leta 1898 je prevzela vodstvo gospodinjske shole v Marijanishchu, ki jo je ustanovila Kmetijska druzhba. V ta namen si je med shtudijskim potovanjem ogledala razne gospodinjske shole. Leta 1911 je izdala knjigo Gospodinjstvo / Navodila za vsa v dom. gospodinjstvu vazhna opravila. Ko je bila leta 1914 izvoljena za vrhovno prednico sholskih sester, se je preselila v Maribor. Leta 1922 se je vrnila v Marijanishche. Umrla je leta 1925 v Ljubljani (Po: France Lukman, “Purgaj Lidvina (Jerica)”, Slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 601).

¹⁴⁵ “Kamila Theimer v bengalichni luchi”, Slovenec, 1913/158.

¹⁴⁶ Pisatelj in odvetnik dr. Alojzij Kokalj je bil rojen leta 1869 v Srednji vasi pri Kranju. Po konchani nizhji gimnaziji v Kranju ter vishji gimnaziji v Ljubljani in Novem mestu se je vpisal na shtudij prava na Dunaju. Promoviran je bil leta 1896. Po dokonchani sodni praksi na Dunaju se je kot samostojen odvetnik naselil v Ljubljani. Umrl je leta 1931 v Ljubljani.

Sprva je pisal drobne prispevke v razne shaljive liste, chlanke in podlistke za Slovenski narod in prigodnice (npr. ob Tavcharjevi izvolitvi za podzhupana, Sonetje, 1910). “Nato se je lotil shaljivo satirichnih listkov, v katerih je satirichno opisoval razne aktualne dnevne dogodke in druge neprilike s stalishcha naprednega zhivljenjskega nazora; bichal pa je tudi sploshne slovenske razvade in napake ne glede na politichno plat.” Te podlistke je pod psevdonimom Luigi Calco objavljal v Slovenskem narodu, kasneje jih je vechinoma ponatisnila Narodna zalozhba (Gospod Bucek, 1912, Gospod Zhabar, 1913, Na letovishchu in drugo, 1913, v chasu afere Theimer je izhajal Kokaljev podlistek Cerkvene mishi, 1913-1914) (Po: “Kokalj Alojzij”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 489).

“Pokojni je bil tipichni Gorenjec, doma v Srednji vasi pod Storzhichem, od koder se je njegov oche preselil v Kranj, kjer je najprej prevzel znano gostilno 'pri Kotichkarju', pozneje je bil pa gospodar pri Verbenu; zato je tudi vsa Gorenjska imenovala pokojnega doktarja le po domache 'Verbenovega Lojzeta'. Na gimnaziji je bil Kokalj v Ljubljani, napravil maturo v Novem mestu in promoviral za doktorja prava na Dunaju, potem se je pa posvetil advokaturi ter otvoril svojo pisarno v Ljubljani. Kot odvetnik je zagovarjal leta 1908 zhrtve septemberskih dogodkov s tako preprichevalnostjo in tako neustrasheno, da ga je s hvalezhnostjo obchudovala vsa narodna javnost. Kot jurist je pa objavljal tudi mnogo izvrstnih del v 'Slovenskem pravniku'. Vedno je bil navdushen Sokol in dolgo let je bil tudi starosta ljubljanske zhupe. Omeniti pa moramo tudi, da ga do zadnega ni manjkalo prav pri nobenem pogrebu v kroju. Sam doma iz planinskega kraljestva, gora nikdar ni mogel pogreshati in je bil vedno gorech prijatelj prirode, da ga tudi naduha ni mogla zadrzhati doma in je bil vsako nedeljo na Shmarni gori ali na Sv. Katarini. Seveda je bil dr. Kokalj napisal tudi mnogo lepih stvari v 'Planinski Vestnik'. Udejstvoval se je na vseh poljih, tako na politichnem in gospodarskem in je bil tudi dolgo chasa chlan upravnega odbora Narodne tiskarne ter najmarljivejshi sotrudnik nashega lista, kjer je svoje satirichne, shaljive, a nikdar zhaljive podlistke objavljal s psevdonimom Luigi Calco. Te podlistke je izdajl tudi v vechjih knjigah, a prva njegova knjiga je izshla leta 1910, ko je bil njegov najboljshi prijatelj dr. Ivan Tavchar izvoljen za chastnega meshchana ljubljanskega. Tedaj je zbral svoje chestitke v verzih in prozi ter jih v velikem formatu izdal pod naslovom 'Prigodni spis dr. Ivanu Tavcharju'. Ko je humorist Rado Murnik ustvaril tipichnega ljubljanskega purgerja s svojim Buckom, je tudi dr. Kokalj prevzel to karakteristichno ime in se dobrovoljno norcheval iz svojih someshchanov v velikem shtevilu podlistkov, kjer je vedno glavna oseba gospod Bucek. Najboljshe feljtone je leta 1912 izdal v posebni knjigi 'Gospod Bucek'. Ker mu samo meshchan Bucek ni zadostoval, mu je Kokalj kmalu pridruzhil tudi penzijonista, gospoda zhabarja in jetudi temu originalu leta 1913 postavil spomenik v svoji knjigi 'Gospod Zhabar'. She istega leta je pa resne, zvechine pa shaljive podlistke zbral v knjigi 'Na letovishchu leta 1913 in drugo'. Vechje njegovo delo so bile pa njegove 'Cerkvene mishi', ki so leta 1914 izshle s podnaslovom 'Povest sedanjosti' v posebni knjigi” (“Dr. Alojzij Kokalj”, Slovenski narod, 1931/86).

¹⁴⁷ Po: “Obramba z zakonito prepovedanimi sredstvi”, Slovenski narod, 1913/159.

¹⁴⁸ Po: “Pseudologia fantastica histerichne zhenske” Slovenec, 1913/129.

¹⁴⁹ Po: “Tozhbe Kamile Theimerjeve proti 'Slovencu'”, Slovenski narod, 1913/159.

¹⁵⁰ “Za eno chrko gre”, Slovenski narod, 1913/159.

¹⁵¹ “Stenografski zapisnik ankete o izpopolnitvi kmetijskega gospodinjskega pouka z dne 28. decembra 1912. Navzochi:

Predsednik: Nj. ekscelenca poljedelski minister Zenker s strani c. kr. poljedelskega ministrstva; sekcijski nachelnik dr. Mavricij pl. Ertl; sekc. nachelnik dr. Hijeronim Köller; dvor. svet. Friderik pl. Zimmerauer kot referent; dvor. svet. dr. Rudolf Miltner; dezh. vlad. svet. Jak pl. Mikule; dvor. tajnik Adolf pl. Pichler kot zapisnikar s strani nauchnega ministrstva; dvor. svet. dr. Jos. pl. Braitenberg; dvor. tajnik dr. pl. Womela s strani poljedelskega ministrstva; dvor. svet. dr. Redl; s strani kmetijske druzhbe na Dunaju generalni tajnik prof. Jos. Häusler.

Osebno povabljeni udelezhenci:

Gdch. Kamila Theimer; dr. Hans Wein, drzh. posl.; dr. Janez Krek, drzh. posl.; dvor. svet. dr. pl. Pilat, namestnik dezh. marshala galishkega; Fran Povshe, drzh. posl.; Fran Udrzhal, drzh. posl.; prof. Vilibald Winkler; Karel Kolb, Friderik Aller.

Opravicheni: Prof. dr. V. Waldner, drzh. posl.; dr. Fran Sitensky.

Stran 13: Gdch. Theimer: Nisem tega omenila, kakor da bi bila morda radi drushtva uzhaljena. Res je, da sem jaz osebno dala incijativo in ne drushtvo. Muchno mi je, da bi vedno govorila samo o sebi, zato sem se posluzhila drushtvene firme. Predsednik: Povabili smo vas, ker vemo, da ste na tem polju razvijala izredno uspeshno delavnost in da ste si s potovanji in obsezhnimi shtudijami pridobili izredno znanje. Povabili smo vas kot osebo in ne kot chlanico drushtva.

Stran 16. Izveden. Udrzhal: Visokosposhtovana gdch. Theimer...

Stran 21. Gdch. Themier: G. Kolb mi je ochital, da nisem bila na Moravskem. Nashe drushtvo obstoji okrog dve leti in ker v drushtvo razen mene nihche ni delal, mi pri najboljshi volji ni bilo mogoche, da bi bila povsodi.

Ref. Kolb: Poudarjam izrecno, da to ni bilo nobeno ochitanje, marvech sem samo rekel, da obzhalujem. Vash poset bi mi bil samo dobrodoshel.

Stran 23. Izvedenec dvor. svet. pl. Pilat: Vse, kar je govorila in pisala gdch. Theimerjeva o gospodinjskem pouku, odgovarja popolnoma mojemu naziranju.

Stran 25. Izvedenec ravnatelj Aller: Kar je gdch. Thiemer naglashala glede predizobrazbe in kvalifikacije uchiteljic, bi jaz trikrat podchrtal.

Stran 27. Izved. prof. Häusler: Naglashati moram, da popolnoma soglasham z izvajanji gdch. Theimerjeve.

Izvedenec profesor Winkler (str. 29). Popolnoma odgovarjajocha izvajanja gdch. Theimer so pokazala, da lezhi korenina zlega globlje...

'Visokosposhtovana gospodichna!

Oprostite mi, da odgovarjam na Vashe cenjeno pismo z dne 26. aprila shele danes, toda bil sem po narochilu c. kr. poljedelskega ministrstva v Rimu, kamor nisem dal pisma poshiljati za seboj, tako da sem shele danes prejel Vash dokaz. Stvar je pach med tem postala brezpredmetna ker se je drushtvo, kakor se mi porocha, dne 30. aprila razdruzhilo. Dovolite mi obenem, da Vam izrechem ob tej priliki svojo prisrchno zahvalo in zahvalo c. kr. poljedelske druzhbe na Dunaju za izreden trud, ki ste ga imeli v zadnjih dveh letih za dobro stvar, kateri boste kljub temu, da se je drushtvo razshlo, upam, vendarle pripomogli do zmage. Izvolite, cenjena gospodichna, sprejeti izraz vdanega sposhtovanja, s katerim belezhim vam globoko vdani Ehrenfel” (”'Slovenchev' dokaz resnice”, Slovenski narod, 1913/163).

¹⁵² 28. december 1912 bil po zatrjevanju Kamile Theimer usodni dan njenega razmerja s Krekom. Tega dne naj bi se ona, Krek in Povshe, kot dokazuje stenografski zapisnik, ki ga je objavila, tudi udelezhili seje na poljedelskem ministrstvu. Krek naj bi bil, kot npr. ugotavljata dr. Anton Bonaventura Jeglich in Albin Prepeluh, v tem chasu na Dunaju, kjer se je udelezhil seje drzhavnega zbora.

¹⁵³ Po: Kamila Theimer, “'Slovenchev' dokaz resnice”, Slovenski narod, 1913/163.

¹⁵⁴ “Zaradi pomanjkanja prostora sem se morala v svojem vcherajshnjem odgovoru na 'Slovenchev' takoimenovani 'dokaz resnice' po mozhnosti omejiti. Nekaterih tochk tistega dokaza se moram pa vendar she dotakniti. Tako je 'Slovenec' med drugim trdil, da sem jaz imenitno izjavila, da sem svoj chas neko podporo c. kr. poljedelskega ministrstva odklonila, potem jo pa vendar vzela. Stvar je taka: Meseca junija 1911. mi je poljedelsko ministrstvo, oziroma gospod sekcijski shef pl. Ertl predlagal, naj napravim shtudijsko potovanje po Nemchiji in Belgiji v svrho, da na licu mesta pregledam, kako je tam s kmetijskim gospodinjskim poukom in drugimi dobrotvornimi napravami. Nato sem jaz izjavila, da velikih stroshkov takega shtudijskega potovanja ne morem iz svojega pokriti, na kar je gospod sekijski shef pl. Ertl odgovoril, da je samo po sebi umevno, da mi stroshke povrne c. kr. poljedelsko ministrstvo. Dobila sem potem 1000 K, v katero vsoto je vshtet tudi honorar za moje porochilo o tem shtudijskem potovanju in za moj ekspozé o uredbah, ki jih kazhe pri nas napraviti. To porochilo je prilozheno sodnim spisom kot dokaz mojega popolnega dushevnega zdravja. Spomladi l. 1912. se je c. k. poljedelsko ministrstvo chutilo dolzhno, da mi v dokaz za moje, baje odlichne zasluge za povzdigo gospodinjskega pouka v Avstriji ponudi chastno darilo v gotovini. To ponudbo sem hvalezhno, a odlochno odklonila in sem prosila, naj ministrstvo namesto nagrade meni, daruje zhenski drzhavni zvezi za uchna sredstva 1000 K, kateri zhelji je ministrstvo tudi takoj ugodilo. Za resnichnost te trditve navajam kot priche: Nje presvetlost dedno princezinjo Terezo Schwarzenberg, nasho predsednico, gospoda sekcijskega shefa pl. Ertla in gospoda dvornega tajnika dr. pl. Pichlerja. Tudi sem vsak chas v polozhaju, predlozhiti izkaz uchnih sredstev, ki so bila kupljena za recheno vsoto, od katere je prishlo kakih 400 K na Kranjsko. Ta uchna sredstva sem poslala dezhelni glavarici gospe Shustershichevi, ki se je zanje v jako vljudnem pismu zahvalila meni in ne drushtvu. To pismo hranim she sedaj. Kar se tiche mojega razmerja do bivshe drzhavne kmetijske zhenske zveze, mislim, da je najboljshi odgovor na dotichne trditve g. Moshkerca naslednje pismo:

Vashe preblagorodje!

V seji nachelstva dne 21. t. m. je bilo na moj predlog soglasno sklenjeno, izrechi Vashemu Preblagorodju zahvalo drushtva, da ste vzlic svoji, dne 7. marca 1912. podani demisiji neutrudno dalje vodili drushtvene posle in Vas obenem prositi, da bi storili to she dalje do jeseni, ker teh poslov ne moremo zaupati boljshim rokam, kakor so Vashe. Obenem si dovoljujem Vam naznaniti, da smo Vashe Preblagorodje v isti seji, in sicer soglasno, izvolili za drushtveno zastopnico pri predstojechih posvetovanjih z vlado in Vas prosimo, da blagovolite to izvolitev sprejeti. Za drzh. kmet. zhensko zvezo: predsednica: dedna princezinja Schwarzenberg. Dostaviti je she, da je glasom stenografichnega zapisnika predsednica princezinja Schwarzenberg pri razpustu drushtva dne 30. aprila 1913. izrecno navedla, da se mora drushtvo raziti, ker sem jaz vsled

trajne bolehnosti odstopila, da sem bila jaz dusha tega drushtva in da sploh nikogar ni, ki bi mogel stopiti na moje mesto. Dezhelna glavarica gospa Shustershicheva se bo gotovo spominjala, saj je bila glasom stenografichnega zapisnika pri tej seji navzochna Ker zhe navajam razlichna pisma, naj navedem she dva spisa; enega sem sluchajno danes dobila:

Dunaj, 17. julija 1913.

Velecenjena milostiva!

Oprostite, da sem shele danes v polozhaju, odgovoriti na Vashe velecenjeno pismo z dne 10. t. m. Bil sem nekaj dni odsoten in tako sem Vashe pismo dobil prepozno v roke. Kar se tiche Vashega spisa 'Vzgoja k nravnosti!' (Opomba pisateljice: Objavljam ga danes tudi v 'Slov. Narodu'), ki ste bili tako ljubeznjivi, da ste mi ga poslali, Vam izrekam zanj najprisrchnejsho zahvalo in je ob sebi umljivo, da sem z veseljem pripravljen, priobchiti to Izborno delo Vashega odlichnega peresa v nashem chasopisu. Z ozirom na gradivo izide dne 1. oktobra in Vas vljudno prosim, izvolite me obvestiti, che ste s tem terminom zadovoljni.

Z velesposhtovanjem:

Urednishtvo chasopisa za varstvo otrok in mladinsko skrb. Za tiste, ki tega ne vedo, dostavljam, da je 'Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge' prvi list te vrste ne samo v Avstriji, nego tudi v Nemchiji, da vlada ta list subvencijonira in da so oficijalni izdajatelji predsednik in podpredsednik centrale za varstvo otrok in mladinsko skrb, namrech: ekscelenca pl. Bärnreuter, dr. Edvard princ Liechstenstein in ekscelenca sekcijski shef dr. Viktor Mataja, vsak najodlichnejshi pisatelj si sodelovanje pri tem listu lahko shteje v chast. Drugo pismo pravzaprav ni v nobeni neposredni zvezi z mojo afero, ima pa svojo kurijozitetno vrednost. Glasi se tako-le:

Najmilostivejsha gospodichna! Najtoplejsho zahvalo za Vasho ljubeznjivo ponudbo. Listo za sodelovanje pripravljenih dijakov je prevzel Povshe in zato danes she ne vem, kdo izmed naju bo imel chast in veselje, biti po Vas vpeljan. Za povabilo za ponedeljek se moram zhal, zahvaliti, ker odpotujem do torka. Poljublja Vam roko Vash najvdanejshi Pogachnik. Mislim, da res ni treba prav nobenega komentarja... Kamila Theimer.” (Kamila Theimer, “She nekaj opomb”, Slovenski narod, 1913/164).

¹⁵⁵ “Avgijev hlev”, Sava, 1913/22.

¹⁵⁶ Takole je v broshuri Dejanja govore! Krek pisal o gospodinjskih techajih: “Na predlog dr. Lampeta je dne 12. oktobra 1909 sklenil dezhelni zbor, da se prichno prirejati gospodinjski techaji. V ta namen je bilo za leto 1910. dovolj 15.000 K. Treba je bilo skrbeti za vzgojo potrebnih uchiteljic. Gospodinjske shole na Vrhniki, v Repnjah, v Shmihelu, zlasti pa v Marianishchu zelo dobro delujejo. Pokazala se je potreba, da se poleg takih stalnih, na gotove kraje navezanih shol po posamnih krajih da prilozhnost dekletom izuriti se v gospodinjstvu. Osemtedenski techaji. ki so se v mnogih krajih zhe izvrshili, so se zelo dobro izkazali. Ljudstvo je hvalezhno in vedno vech proshenj prihaja zanje” (Janez Evangelist Krek, “XII. Za kmechki stan. / C. Pouk”, Dejanja govore!, Ljubljana 1913, str. 213).

Na kratko poglejmo zgodovino gospodinjskega izborazhevanja na Kranjskem. Leta 1863 je bila v Postojni porojena prva zamisel za gospodinjsko sholo v Sloveniji. Prva gospodinjska shola je bila ustanovljena leta 1884 v Mariboru. Leta 1886 je dr. Josip Voshnjak predlagal, naj se v Ljubljani ustanovi vishja gospodinjska shola v slovenskem jeziku. Mnogo zaslug za razvoj gospodinjskih shol so imele urshulinke in sholske sestre. Leta 1889 so urshulinke pod vodstvom Luitgarde Rihar v Ljubljani odprle dvoletno gospodinjsko sholo s poukom v slovenshchini. Sholo so leta 1894 opustile, ker so ustanovile zhensko uchiteljishche. Leta 1913 so odprle novo gospodinjsko sholo pod imenom Kuharsko-gospodinjska shola, ki je kasneje dobila ime Krekova gospodinjska shola. Krek je bil namrech sodelavec voditeljice in ustanoviteljice shole urshulinke Viktorije Chromy.

“Idejo zanjo je dala urshulinka M. Viktorija Chromy, ki se je zhe mlada zanimala za gospodinjske shole, zbirala tovrstno literaturo in v ta namen mnogo potovala po Avstriji in Nemchiji. Njen ideal je bil ustanoviti kar moch visoko kvalificirano gospodinjsko sholo. Za svojo idejo je pridobila mnogo osebnosti, ljubiteljev slovenskega naroda. Njen prvi in najzvestejshi sodelavec je bil dr. Janez Evangelist Krek. Zato se imenuje tudi dr. Krekova gospodinjska shola. Takratno ministrstvo za javna dela je potrdilo M. Viktorijo Chromy za voditeljico te shole 9.X.1913. Cilj izobrazhevanje je bil: vzgojiti dobre gospodinje in matere. Shola je bila enoletna z razlichnimi techaji: vecherni techaji za fino meshchansko kuho, pochitnishki techaji za uchiteljice in posebni vecherni techaji za delavke. Shola je bila nastanjena v bivshi Souvanovi hishi v Shelenburgovi ulici, poleg urshulinskega samostana v Ljubljani. Prostori so bili majhni, stisnjeni. Za hisho pa je bil lep vrt; z njegovimi pridelki se je shola vzdrzhevala. Med prvo svetovno vojno je shola lepo cvetela. Tedaj je bil pouk na meshchanskih in drugih sholah mochno reduciran ali celo prekinjen, zato je raslo shtevilo gojenk na gospodinjski sholo. Souvanov zelenjavni vrt je postal premajhen. Shola je dobila v uporabo she obshiren vrt v Gorichanah pri Medvodah. Pouchevale so urshulinke. Bile so skoraj vse usposobljene za pouk na meshchanskih sholah. Tudi vech svetnih uchiteljic, ki so si pridobile usposobljenost za pouk na gospodinjskih sholah, je delovalo tu. Nekatere so napravile izpite na 'Mladiki' v Ljubljani, druge na Dunaju” (“Dr. Krekova vishja gospodinjska shola pri urshulinkah v Ljubljani”, Prispevki k zgodovini kmetijskega sholstva na Slovenskem, Maribor 1967, str. 304-305).

Shola se je leta 1925 iz Souvanove hishe preselila v Zgornjo Shishko in se preimenovala v dr. Krekovo meshchansko-gospodinjsko sholo. Delovala je do leta 1945. Od leta 1928 so jo vodile sholske sestre iz Maribora. “Meshchansko-gospodinjska shola!,” pishe Ivan Pregelj (1883-1960). “Tako vsakdanje in skromno ime, da bi ga chlovek prezrl, che ne bi bilo obstrto s prilastkom, da je shola Krekova misel in socialna ustanova, svojstvena v nashem belem mestu in nashem prosvetnem delu, najbolj zhiva potreba v tem nashem druzhinsko razrvanem zhivljenju, ko nam je neskonchno bolj treba, da se v vsem poglobimo vase in svoj narodni znachaj in ustvarjamo sebi in svoji deci tisto, kar oznachuje v prvi vrsti beseda: Dom.

Dom! Koliko pa nas je mestnih, da imamo svoj dom v tisti meri, kot ga ima na svoje polje in na svojo, chetudi skromno streho vezani podezhelski chlovek? Che komu, je treba nomadom modernega mesta, da bi zhe nashli, che zhe ne morejo v svojo hisho, pa vsaj v svoje druzhinstvo z ulice in kavarne, iz shole in iz urada v svoje zatishje, kjer je edino mochi bivati ugodno in prijetno, prirodno in smotrno ob lastnem ognju, ob zheni in deci, ob svoji mizi in postelji, svoji kuhinji, svoji srechi izchrpno in polno” (Ivan Pregelj, “Kje nam shele prave gospodinje rastó...”, Mladika, 1930, str. 397).

Leta 1897 je zachelo delovati Drushtvo za ustanovitev in vzdrzhevanje gospodinjskih shol v Ljubljani “Gospodinjska shola”. S pomochjo podpore dezhelnega odbora in z darovi raznih ustanov je prirejalo “gospodinjske vechere” za zhensko mladino revnejshih slojev, predvsem za tovarnishke delavke. Vodila jih je Julija Moos, upokojena ravnateljica mestne deklishke osnovne shole v Ljubljani, na njih pa so predavali Alojzija Ravnikar, Marija Marout in dr. Vinko Gregorich.

Leta 1898 je ljubljanska Kmetijska druzhba ustanovila kmetijsko gospodinjsko sholo za vzgajanje kmechkih gospodinj. Predlog za ustanovitev shole je na obchnem zboru Kmetijske druzhbe v imenu glavnega odbora podal Fran Povshe, obchni zbor pa je vodil Ivan Murnik. Svoje prostore je po zaslugi dr. Franchishka Lampeta (1859-1900) nashla v Marijanishchu v Ljubljani na Poljanah. Njeno vodstvo je prevzela pionirka slovenskih kmetijsko-gospodinjskih shol, prednica Ludvina Purgarjeva, pri njej je sodelovala tudi sestra Izabela Gosak. “Za to mesto je generalno vodstvo sholskih sester dolochilo M. Lidvino Purgaj, nadarjeno in razgledano uchiteljico, sodelavko glavnega urednika 'Doma in Sveta' dr. Lampeta. Obdarjena z gospodinjskim talentom, s chutom za vzgojo kmechkih deklet in polna ljubezni do kmechkih domov, se je oprijela shtudija. Prepotovala je vso takratno Evropo, hospitirala in prakticirala na raznih gospodinjskih sholah, zbirala uchno gradivo za teorijo in prakso ter zasnovala vso organizacijo prve kmetijsko-gospodinjske shole za Slovence. Po njeni zamisli in po njeni praksi so nastale vse gospodinjske in kmetijsko-gospodinjske shole (23 shol), ko so jih v naslednjem stoletju vodile sholske sestre doma in na tujem. Kakor berem v chasopisnih porochilih iz leta 1933 ob 35-letnici kmetijskogospodinjskih shol v Marijanishchu v Ljubljani je dala tudi takratnemu dezhelnemu odboru na Kranjskem spodbudo za uvedbo gospodinjskih techajev po dezheli. Skupno z ravnateljem kmetijske druzhbe Gust. Pircem, sta sestavila uchni nachrt in naredila seznam potrebnih uchil in uchnih pripomochkov za gospodinjski in kmetijski pouk. Za nakup inventarja in uchil je dezhelni odbor kranjski dal 3.000 goldinarjev. Stroshke za sholanje uchiteljstva je prevzela dezhelna kmetijska druzhba v Ljubljani. /.../

Po zgledu takratnih kmetijsko-gospodinjskih shol v svetu, je bilo tudi v to sholo sprejetih le 12 uchenk. Samo 12 zato, da se v praksi, razdeljene v tri skupine: kuharsko, gospodinjsko-shivalno in vrtnarskogospodarsko chim temeljiteje navadijo vseh del, ki jih bodo morale tudi pozneje v lastnih gospodinjstvih na kmetih, samostojno in najvechkrat same, brez tuje pomochi izvrshevati. Tudi uchiteljice, ki so prakso vodile, so se manjshemu shtevilu uchenk v skupini lazhe in temeljiteje posvetile, kar je vsekakor vodilo k vechjim uspehom. Uchni nachrt je obsegal: veronauk, slovenshchino z dopisjem, nemshchino, rachunstvo, vzgojeslovje, zdravstvo, krojno risanje, vrtnarstvo, zhivinorejo, zhivinozdravstvo, mlekarstvo, poljedelstvo, sadjarstvo. Teoretichni pouk je bil skupen. Praktichni pouk, ki se je poucheval skupinsko in dopolnjeval teorijo, je obsegal: kuhanje, peko kruha in konserviranje sadja in zelenjave, shivanje, urejanje in snazhenje sholskih prostorov, pranje in likanje, vrtnarstvo, molzho, ravnanje z mlekom, posnemanje, izdelovanje masla in domachega sira; delo v hlevu; krmljenje krav in prashichev, chishchenje zhivine in hlevov, oskrba perutnine; dela na polju; pri setvah in saditvah, obdelovanju in spravljanju pridelkov. Kmetijska druzhba je po svojih strokovnjakih poskrbela za – po takratnih razmerah – najbolj napredni nachin uporabe kmetijskih strojev, orodja, gnojil itd.” (“Kmetijsko-gospodinjska shola Kmetijske druzhbe v Marijanishchu v Ljubljani (1898-1942)”, Prispevki k zgodovini kmetijskega sholstva na Slovenskem, Maribor 1967, str. 317-318).

Shola je bila enoletna. Delovala je do leta 1942, od leta 1939 je bila v gradu Bokalce pri Ljubljani. Ker je bilo v sholi malo prostora, so zacheli ustanavljati nove gospodinjske shole in techaje po dezheli. Shole so bile najvechkrat enoletne, nekateri techaji so trajali le po nekaj zimskih mesecev. Med leti 1884 in 1914 je na slovenskem ozemlju Kranjske, Koroshke, Shtajerske, Gorishke in Primorske delovalo 15 stalnih gospodinjskih in kmetijsko-gospodinjskih shol, 13 izmed njih je bilo privatnih in so jih vodile redovnice, med drugim tudi shtiriletno gospodinjsko sholo pri kmetijsko-gospodinjski sholi Kmetijske druzhbe v Marijanishchu in shtiriletno “Krekovo” gospodinjsko sholo za vzgojo strokovnih uchiteljic za gospodinjstvo na ljudskih in meshchanskih sholah. Leta 1909 je uprava rudnika zhivega srebra v Idriji po zgledu tovarn in rudnikov v Nemchiji ustanovila gospodinjsko sholo za hchere rudarjev. Istochasno je bil ustanovljen tudi vrtec. Pobudo za sholo in vrtec je dal Fran Levec, vodile so ju urshulinke. Leta 1911 je bila gospodinjska shola ustanovljena v Trbovljah. Od leta 1908 sta v Tomaju na Krasu in na Vrhniki delovali dezhelni kmetijsko-gospodinjski sholi. Leta 1909 sta bili ustanovljeni kmetijsko-gospodinjska shola v Teharjih in dezhelna kmetijsko-gospodinjska shola v Repnjah, leta 1910 dezhelna kmetijsko-gospodinjska shola v Shmihelu pri Novem mestu, ki jo je vodila Izabela Gosak, leta 1912 dezhelna kmetijsko-gospodinjska shola v Gorici in kmetijskogospodinjska shola v Sht. Jakobu v Rozhu na Koroshkem, leta 1913 kmetijsko-gospodinjska shola v Sht. Rupertu pri Velikovcu na Koroshkem (Vechina podatkov v opombi po: “Gospodinjske shole”, Prispevki k zgodovini kmetijskega sholstva na Slovenskem, Maribor 1967, str. 296-335, Aleksandra Sershe, Strokovno sholstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, Ljubljana 1995, str. 73-77, in Ema Peche idr., “Gospodinjske shole in gospodinjsko slovstvo”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 241-242).

”H kmetijskemu prosvetljevanju so spadale tudi gospodinjske shole za kmechka dekleta. Namen teh shol je bil izobraziti kmechke gospodinje. Zato niso na sholi uchili samo gospodinjstvo, kuhanje, pranje, shivanje, zhenska rochna dela, higieno in postrezhbo bolnikov, potem pa lepopis, pravopis, spisje, rachunstvo in gospodinjsko knjigovodstvo, ampak tudi mlekarstvo, perutninarstvo, vrtnarstvo in chebelarstvo. Shola je trajala po 6 do 12 mesecev. Ponajvech so jih ustanavljale in vzdrzhevale gospodarske druzhbe. Nameshcheni sta bili navadno po 2 uchiteljici. Tukaj lahko omenimo gospodinjsko sholo Kmetijske druzhbe v Ljubljani v Marijanishchu, ki so jo vodile sholske sestre, gospodinjsko sholo v Teharju, ki so jo prav tako vodile sholske sestre (Benedikta Zupanchich), dalje gospodinjsko sholo pri sholskih sestrah v Celju, gospodinjske shole v Tomaju na Krasu, v Shmihelu pri Novem mestu, v Shentrupertu pri Velikovcu. /.../ Kmetijska izobrazba se je shirila tudi s predavanji, techaji, razstavami in ekskurzijami. Predavanja, techaje in razstave so prirejali dezhelni odbori, kmetijske druzhbe in druge gospodarske organizacije ter kmetijske shole; mnogo zaslug pri tem so imeli dezhelni kmetijski nadzorniki in potovalni uchitelji ter strokovni uchitelji kmetijskih shol. Ekskurzije na Cheshki in v Shvico je prirejala Kmetijska druzhba” (Josip Dolgan, “Kmetijsko sholstvo od zachetkov do razpada Avstro-Ogerske”, Prispevki k zgodovini kmetijskega sholstva na Slovenskem, Maribor 1967, str. 25-26).

Prvo kuharsko knjigo Kuharske bukvize je leta 1799 napisal Valentin Vodnik. Leta 1868 je izshla kuharska knjiga Magdalene Pleiweis. Leta 1871 je pravnik Janko Sernec izdal Nauk o gospodinjstvu, najbrzh prvo slovensko knjigo o gospodinjstvu. Knjiga mdr. vsebuje napotke za zhene: bodi snazhna, skrbi za hishni red, bodi varchna, bodi delavna, bodi prijazna, zadnje poglavje pa je posvecheno “dushni hrani”. Iz leta 1902 je Vrla gospodinja urshulinke Luitgarde Rihar. Leta 1903 je Minka Govekar izdala knjigo Dobra kuharica. Leta 1908 ji je sledila Dobra gospodinja, zbirka praktichnih navodil za gospodinje, matere in sluzhkinje. Minka Govekar je med leti 1905 in 1912 urejala mesechnik Slovenska gospodinja. Leta 1909 je sestra Felicita Kalinshek izdala Slovensko kuharico, ki je dozhivela she 14 izdaj. Uredila in dopolnila jo je Izabela Gosak. Leta 1911 je Lidvina Purgaj izdala knjigo Gospodinjstvo, ki je izshla v treh izdajah.

V sholskem letu 1909/1910 je prvi gospodinjski techaj za uchiteljice priredilo drushtvo slovenskih uchiteljic, ki je leta 1908 napotilo dve svoji chlanici v gospodinjsko sholo na Dunaju. Leta 1913 mu je s seminarji za uchiteljice gospodinjstva sledila tudi Kmetijska druzhba v Ljubljani. Leta 1910 je bila razpisana shtipendija za uchiteljice na gospodinjski sholi “VESNA” v Brnu. Na tej sholi se je izobrazhevala Ema Peche, ki je kasneje po raznih krajih pouchevala gospodinjstvo, organizirala techaje, pisala programe, uchne nachrte in sholske rede. “Po urniku, ki ga je Ema Peche pripravila za svoje techaje, je mogoche sklepati, da so bili uchni predmeti naslednji: mlekarstvo, kuhanje, shivanje, priprava in pospravljanje obedov, zhivinoreja, sadjarstvo in vrtnarstvo, slovenski jezik, nauk o zhivilih, rachunstvo, perutninarstvo, zdravstvo, pospravljanje stanovanja in hishe.”

Zacheli so prirejati tudi potovalne gospodinjske techaje. Proshnjam za ustanovitev novih gospodinjskih shol in techajev ni bilo moch ugoditi, saj je dobila dezhela za te shole samo 15.000 K kredita. Dezhelni odbor se je s proshnjo po podpori obrnil na dezhelno predsedstvo, ki naj bi od ministrstev dobilo prispevke za pospeshevanje sholstva . Zachetnik gospodinjskih techajev na Kranjskem, ki jih razen Nizhje Avstrijske ni prirejala nobena druga dezhela v Avstriji, je bil Krek. “V teh techajih so se dekleta uchila tudi shivati, kuhati, pa skrbeti za zdravje sebi in drugim. Prve gospodinjske shole pri nas so se ustanovile na Krekovo pobudo. Ko vidimo danes, kako se vsepovsod po Slovenskem vrshijo gospodinjski techaji, kako se snujejo vedno nove gospodinjske shole in kako rada oboje obiskujejo dekleta, shele prav vidimo, kako srechna je bila Krekova zamisel teh techajev in shol,” je leta 1937 zapisal Vinko Brumen. Pomochnice za izobrazbo zhenstva je Krek nashel v uchiteljicah. “Saj je videl in vedel, da so uchiteljice na dezheli chesto prav tako osamljene, kakor duhovniki. V delu za druge naj bi pripravljale zadovoljstvo in srecho tudi sebi.” Na mladenishkem techaju v Shkofji Loki leta 1908 jim je zato priporochil, naj se nauche vsega, kar potrebujejo kmechka dekleta in gospodinje in naj tvorijo nekakshno sredishche, okrog katerega se bodo zbirala dekleta (Po: Vinko Brumen, “Dr. Krek in slovenska zhena (Za dvajsetletnico njegove smrti)”, Vigred, 1937, str. 368).

Uchiteljico Emo Peche je leta 1910 na Krekovo inciativo kranjski dezhelni zbor poslal na Cheshko prouchevat razne gospodinjske shole in techaje ter sholo za uporabo sadja in zelenjave v Geisenheimu ob Reni. “Po vzorcu potovalnih techajev, prikrojenih za nashe razmere, se je prichel prvi kmetijski gospodinjski techajv Selcih nad Shkofjo Loko, kjer je sluzhbovala E. Peche. Zglasilo se je toliko deklet, da bi se lahko vrshili trije techaji; sprejetih jih je bilo 23 in uchiteljica Julija Jaklicheva, ki se je takoj z vnemo zachela pripravljati za uchiteljico gospodinjskih techajev. V drugi gospodinjski techaj, ki se je vrshil v Dobrepoljah, je vstopila uchiteljica Minka Odlasek, ki she danes zelo uspeshno vodi potovalne gospodinjske techaje. Polagoma so se razshirili ti techaji po vsej Sloveniji, zdaj v tem, zdaj v onem kraju, v sploshno zadovoljstvo nashega kmetishkega ljudstva. Razun teh so pouchevale na dezheli she Pavla Krushicheva i. dr.” (Ema Peche idr., “Gospodinjske shole in gospodinjsko slovstvo”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 243-244).

Med cilji ljubljanskega drushtva Mladika, ki je bilo z namenom izpopolnitve vishje deklishke shole v Ljubljani ustanovljeno leta 1906, je bilo tudi prirejanje kuharsko-gospodinjskih techajev za dekleta iz meshchanskih slojev. Leta 1907 je Mladika odprla v Gosposki ulici sht. 8 prvi posvetni slovenski deklishki internat, leta 1912 je bil postavljena nova stavba na Bleiweisovi cesti. Gospodinjska shola Mladika je delovala do leta 1947. “3. novembra 1911. l. je otvorilo drushtvo prvi trimesechni kuharsko-gospodinjski techaj, 1. februarja 1912. l. drugi, ki je trajal pet mesecev, oba je vodila gdch. Jerica Zemljanova. Drushtvo se je obrachalo za podporo za vzdrzhevanje techajev na dezhelni odbor Kranjski, na centralno vlado na Dunaju – vse brez uspeha. Dezhelni odbor je odklanjal pomoch iz strankarsko politichnih razlogov, dunajska vlada iz 'ljubezni' do slovenskega zavoda. Ker je imela 'Mladika' zhe z novim poslopjem samim dovolj tezhko breme, je razumljivo, da ni mogla sama vzdrzhevati internata, osnovne shole in she gospodinjske techaje, zato po prvih dveh techajih ni bilo novih” (Alojzija Shtebi, “Aktivnost slovenske zhene”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 168).

“Poglejte v te kmechke bajte, poglejte v zanemarjena stanovanja, zakajene, neokusne kuhinje,” je leta 1912 pisala Elvira Dolinar – Danica. “Groza popade chloveka, ako vidi, kako se tukaj gospodinji. Dostikrat nimajo gospodinje niti pojma o najprimitivnejshih opravilih. Ako se jih opozori na ta ali oni nedostatek, ti bodo skomizgnile z ramama ter ti bodo z usmiljenim nasmehom razlagale, da za take malenkosti vendar nimajo chasa, ko je na polju toliko dela. Snaga in red so jim vechinoma nepotreben luksuz, ki sodi samo v hisho bogatih ljudi. In vendar bi tudi revezhi lahko bivali v primerno posnazhenih prostorih, che bi vsaj znali, kako jih treba snazhiti in vrejati. O kuhinji bi se dal zopet napisati cel kapitel. Koliko potrati in zavrzhe gospodinja v svoji nevednosti, kar bi lahko she uporabila; kolikokrat je primorana slabo zhiveti, ker ne ve, kako bi si pripravila z istimi sredstvi dobro in okusno jed. A kedo naj jo to uchi?

Tu bi bile gospodinjske shole na mestu. V Ljubljani imamo nekaj takega. A kaj hasni taka shola za celo kronovino? To je prazen nich. Moral bi biti gospodinjski techaj v zvezi z vsako ljudsko sholo. Zato bi morala biti nastavljena na vsaki sholi vsaj ena uchiteljica, ki bi imela skushnjo za gospodinjsko sholo. Obisk tega techaja bi moral biti obvezen za vse deklice vishjih razredov. Seveda se ne da zvrshiti tako ogromna organizacija kar chez noch. Polagoma naj bi se razshirile shole, priklopili bi se gospodinjski techaji, a chez kakih 50 let bi se lahko s ponosom ogledali po dovrshenem delu in lepih uspehih. To bi bila najboljsha obramba proti tujemu narodu: notranja kultura, izobrazheno ljudstvo. To bi bila organichna pomoch, kajti povzdignila bi cel narod. Srednje shole so sicer prav lepe in tudi potrebne, a one ne tangirajo ljudstva. Poleg najlepshih in najboljshih srednjih shol, poleg tako zazheljene univerze ostane ljudstvo topa, nezavedna masa, pripravna za potujchevanje. Samo notranja kultura zmore reshiti ljudstvo potujchenja. Tudi najlepshi zakoni ravnopravnosti ne pomagajo nich, dokler je ljudstvo samo she dostopno tujemu vplivu. Nasprotno pa tudi najintenzivnejshi poskusi germanizacije ne bodo dosegli uspehov, ako zadenejo ob trdnjavo visoko izobrazhenega naroda. Pa tudi najzagrizenejshi nasprotniki Slovenstva ne bodo mogli obregniti ob 'Minderwärtigkeit', med tem, ko imajo danes dostikrat – zhal – she prav. Ker je pa zhena kot mati in varuhinja domachega ognjishcha prva odgojiteljica naroda, treba je pred vsem izobraziti deklice, da postanejo umne gospodinje, dobre matere. Uzgojna metoda na kmetih je naravnost grozna. A kako naj bi bila drugachna, ker so matere same nevedne, zapushchene sirote. Zato dajte ljudstvu prilike, da si izobrazijo svoje hchere – dozhiveli bodete chudezh” (Elvira Dolinar, “Snujte gospodinjske shole”, Domache ognjishche / List za starshe in vzgojevalce slovenske mladine, 1912/1).

¹⁵⁷ “Dr. Krek in Kamila Theimer”, Slovenski dom, 1913/39.

¹⁵⁸ Anton Bonaventura Jeglich, “Zhalostne razmere v ljudski stranki”, 1.6.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

¹⁵⁹ Anton Bonaventura Jeglich, “Zadeva Theimer & consortes”, 25.7.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), prav tam.

¹⁶⁰ “Vcheraj sem dobila iz Ljubljane pismo, ki mi naznanja, da je dr. Krek v zadnji seji vodstva S.L.S. izjavil, da moja namigovanja glede njegove osebe nimajo nobene podlage in da nimam nikakih njegovih pisem, ki bi mogla kaj shkodovati njegovemu duhovskemu ugledu. Kot odgovor na to izjavo gospoda dr. Kreka sem she vcheraj poslala prepise njegovih pisem knezoshkofijskemu ordinariatu v Ljubljano, kot duhovski oblasti, ki je postavljena nad dr. Kreka, da ta odlochi, che se pisma vjemajo z duhovsko chastjo. Obenem sem prosila za avdijenco pri gospodu ministru za nauk in bogochastje, da se tudi ta kot najvishji shef bogochastne uprave sam prepricha, che so moje ali dr. Krekove trditve resnichne” (Kamila Theimer, “Krekova pisma Kamili Theimerjevi”, Slovenski narod, 1913/143).

¹⁶¹ Po: Kamila Theimer, “Zadnje svarilo”, Slovenski narod, 1913/192.

¹⁶² “V ponedeljek 24. novembra 1913. odigral se je na peronu ljubljanskega kolodvora komichni prizor. Potniki, katerim so znane razmere v nashi dezheli, drzhali so si trebuhe od smeha. Kakor znano, se odpelje zvecher ob 9. uri 45 minut brzovlak na Dunaj, malo pozneje pa odpiha vlak na Gorenjsko. Dr. Krek, ki se je chez leto dobro odpochil na Prtovchu, se vozi sedaj pridno na Dunaj k zasedanju drzh. zbora. Ravno mu je portir prishchipnil karto in on se je podal na peron. Pri steklenih vratih se pa sluchajno ozre in kaj zagleda? O strah! Njegova nekdanja izvoljenka, ki se pelje na Gorenjsko! Ona ga ni videla, ker je kratkovidna. Kaj storiti? Kam se skriti, da se izogne neljubemu srechanju? Zvesti Janez pa si tudi v taki situaciji zna pomagati. Hitrih korakov krene na kraj, kjer je zapisano – : 'Za gospode'. Tam je bil na varnem. Tam je chakal, captal in shpegal pri shpranji, kdaj bo nanesla ugodna prilika, da pohiti na vlak. In res se dama obrne proti gorenjskemu vlaku. Takrat skochi dr. Krek iz svojega dishechega skrivalishcha in leti na brzvlak, v sploshno zabavo in veselje potujochega obchinstva. Bil je pa zhe tudi skrajni chas. Zhensk se je bati, ker so zapeljive. Zato pa: 'Korajzho pa shnajd in techi dokler je cajt'” (“Korajzhni dr. Krek”, Slovenski narod, 1913/275).

¹⁶³ Zhidovska junakinja, lepa vdova Judita je reshila svoje rojstno mesto, ki ga je okrog leta 587 pr. n. sht. oblegal Holofern, vojskovodja asirskega kralja Nabuhodonozarja. Judita se je podala v sovrazhni asirski tabor, kjer je s svojo lepoto osvojila Holoferna, ki jo je povabil na gostijo. Ko je Holofern zaspal, mu je z njegovim lastnim mechem odsekala glavo. Glavo je pokazala someshchanom, nakar so ti sovrazhno armado pognali v beg. Holofern in Nabuhodonozor se uvrshchata v ikonografski motiv Dvanajstih biblijskih tiranov. Motiv Judite s Holofernovo glavo so pogosto upodabljali renesanchni umetniki.

¹⁶⁴ Kamila Theimer, “Memento mori!”, Slovenski narod, 1913/160.

¹⁶⁵ Upodobitvam zhenske v karikaturi se je posvetil kulturni zgodovinar Eduard Fuchs, ki je v knjigi Die Frau in der Karikatur iz leta 1906 objavil okrog 500 karikatur.

¹⁶⁶ Po: Jürgen Döring, “Die häßliche schöne”, Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten / Bild als Waffe, München 1985 (druga, dopolnjena izdaja kataloga razstave v Hannovru, Dortmundu, Göttingenu in Münchnu), str. 314-316.

¹⁶⁷ Janez Evangelist Krek je imel dva brata in tri sestre. Brata sta umrla zgodaj, Alojzij kot desetleten dechek za kozami, Ignac pa si je kot trgovski poslovodja v Ljubljani sam vzel zhivljenje. Sestri Zofka in Amalija sta se porochili, Cilka pa je ostala sama. V Selcih je podedovala hisho in jo prodala ter si zgradila hisho v Ljubljani. Tu je stanoval tudi Krek. “Prevzorna”, “zelo zhivahna, za vse se zanimajocha sestra Cilka” je bratu gospodinjila od leta 1896 vse do smrti in skrbela za njegovo zunanjost, kolikor ji je to pustil. Cilka Krek je skupaj s Franjo Tavcharjevo leta 1918 vodila akcijo zbiranja podpisov za Majnishko deklaracijo. Liberalne zhenske so zaupale Franji Tavchar, katolishke dr. Kreku. Cilka Krek in Franja Tavchar sta v imenu slovenskih zhena izrochila dr. Antonu Koroshcu podpise v podporo majnishke deklaracije. Cilka Krek je umrla pred 2. svetovno vojno v Ljubljani (Po: Vinko Brumen, “Njegova druzhina”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 24-25; Josip Abram – Trentar, “Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka / Ob desetletnici njegove smrti”, Mentor, 1926/27, sht. 3-4).

Cilka Krek je aktivno delovala v zhenskih organizacijah, ustanovljenih v okviru katolishkega tabora, npr. v Slovenski zhenski zvezi (oziroma Slovenski krshchanski zvezi). “Vse te organizacije se gibljejo okoli humanitarnega in prosvetnega dela in brez dvoma je, da jim gre velika zasluga za prosvetitev kmetishke zhene, vendar se pa v toliko razlikujejo od ostalih zhenskih drushtev, da niso v svojem delu povsem samostojne, nego podrejene v aktivnosti razlichnim zvezam, ki jih vodijo moshki. Najpopularnejsha zhena pri vseh teh organizacijah je gdch. Cilka Krekova, ki s svojo elementarno prirodnostjo zna pritegniti poslushalke in ki je gotovo izmed vseh slovenskih zhen najvechkrat javno nastopila. Ona je prava borbena natura, zastopa demokratichne in socialne ideje, ki so napolnjevale tudi njenega brata” (Alojzija Shtebi, “Aktivnost slovenske zhene”, Slovenska zhena, Ljubljana 1926, str. 184-185).

Sodelovala je npr. tudi pri ljubljanski Slovenki in Nashi gospodinji, gospodinjskem listu, ki je pod urednishtvom Eme Peche izhajal enkrat mesechno med leti 1910 in 1914 kot priloga Slovenca in Domoljuba (Po: Minka Govekar, “Nashe zhensko chasnikarstvo”, prav tam, str. 207). Leta 1911 je vodila “Vecherne kuharske techaje za delavke” v ljubljanskem Alojzevishchu (Po: Ema Peche idr., “Gospodinjske shole in gospodinjsko slovstvo, prav tam, str. 249).

¹⁶⁸ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 154.

¹⁶⁹ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 167.

¹⁷⁰ Albin Prepeluh, “Nekaj spominov na dr. Janeza Ev. Kreka”, Pripombe k nashi prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 42 (prvich objavljeno v Ljubljanskem Zvonu, 1918/1).

¹⁷¹ Josip Abram – Trentar, “Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka / Ob desetletnici njegove smrti”, Mentor, 1926/27, sht. 7-8, str. 158, in sht. 5-6, str. 108.

“Mimogrede bodi omenjeno, da je chesto prishel na Prtovch celo pozimi, ko je moral gaziti meter in chez visok sneg, iskat uzhitka naravnih krasot, razvedrila in oddiha, ko je bil 'sit gospode'” (Josip Abram – Trentar, prav tam, sht. 5-6, str. 108).

“Prtovch je bil bozhja pot. Pa ne samo k Mariji Devici, tudi k Janezu so prihajali kakor na bozhjo pot. Chastivcev ni manjkalo in prihajali so pogosto. Prihajali so stanovski tovarishi, delavci in delavke odborniki in odbornice raznih organizacij, zlasti ljubljanskih, poslanci in politiki, zadrugarji, kmetje in rokodelci, dijaki, prihajali so v gruchah in posamich, prihajali so tudi bolje in slabshe oblecheni berachi. Vseh je bil Janez vesel, vse je prijazno in postrezhljivo sprejemal, dijake in delavce pa najrajshi. To je bilo ob vechjem obisku na Prtovchu kakor na sejmu. Za prenochishche ni bil Janez nikdar v zadregi. Sena je bilo dovolj, in ako je shlo za goste, ki jih je hotel bolje postrechi in pochastiti, sva jim kratkomalo prepustila svojo sobo ter shla z ostalimi na seno v drugo prazno hisho. V nji je bila ena zasilna soba s senom, a tudi preprosta postelja je bila postavljena v kotu in vanjo je moral, kogar je Janez dolochil” (Josip Abram – Trentar, prav tam, sht. 7-8, str. 164).

¹⁷² Vinko Brumen, “Krek na pochitnicah”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 312.

¹⁷³ Ivan Dolenec, “Ob petindvajsetletnici Krekove smrti”, Slovenec, 1942/231.

“Ne vem, kdo je dal Prtovchu, kamor je zahajal Krek po materini smrti (1903) na oddih, ime 'nasha Meka'. Morebiti shaljivi zhupnik Breshar sam, iz chigar ust sem ga slishal ob chasu, ko je vsa nasha javnost zrla z nedeljeno ljubeznijo na njega, ki je bil nasha moch, nash ponos, sredishche vsega nashega gibanja. K njemu so zahajali vsi, ki so hoteli iz prvega vira spoznati misel nashe nove dobe, ki so se hoteli opasati z orozhjem poguma in znanja za boje, ki so se zheleli osvezhiti in pomladiti pri njem, ki ga ni minila prekipevajocha moch in razkoshna radost. In takih moslimov je bilo mnogo; seshel sem se gori s Shtajercem, Primorcem, Hrvatom, Poljakom, da o Kranjcih ne govorim in ne o njih, o katerih sem samo slishal, da so resnichni hadzhiji. Sklepa, opisati zhivljenje v 'Meki', nisem napravil letoshnje tozhne jeseni, ko se duh oklepa tesneje umrlega in si zheli zbrati spomine nanj tako, da mu chas more ukrasti kar najmanj dragocene dedishchine, sedaj, ko je udarila med nas nepobitna zavest, da bomo uzhivali njegovo navzochnost samo she v spominih. Opisati? Ali je izraz pravi? Saj se nachin, kako se je javljal pri oddihu Krekov veliki duh, ki je vtisnil vsmu pechat duhovitosti in umetnosti, ne da sholsko opisati. Treba bi bilo umetnishke sile, ki bi zgrabila doktorja, Prtovch, Mezhnarjeve, obiskovalce, planine Ratitovca in gozde Jelovce s pastirji in drvarji, s solncem in gorskim zrakom vred, jim vdahnila zhivljenja in ohranila kos tega raja poznim zanamcem, ki bodo zheleli videti njega, chigar skrb in ljubezen se bo poznala she v njihovem zhivljenju. Nekaj takega bi bil rad napisal kot leposloven dostavek k broshuri ob Krekvi petdesetletnici, a ni bilo ne chasa in ne razpolozhenja, da bi bil vsaj poskusil, pokazati Kreka kar mogoche neposredno, takega, kot je bil v resnici, vsem, ki so nad njim dvomili. Saj vendar ne morejo dvomiti v resnico nad njim, ki je bil skoro del njihovega zhivljenja, nad njim, ki je zhivel odkrito kot brat; ne, samo videli ga niso zhe dolgo, mu pogledali v oko, pogovorili se zh njim; v navalu velikih dogodkov jim je Krekova slika zatemnela, in zato delajo kot otroci, ki zapushchajo mater, jo zapostavljajo – in komu? Saj je taka zabloda srca in duha nemogocha, to mora biti le zmota... Morebiti bi bilo malo upanja na skromen uspeh, da sem poskusil storiti to takrat, ko selshkih grichev ni she bila prepredla chrna tanchica. Danes gledam svojo nalogo drugache. Veda in umetnost se bosta she pechali z nashim najvechjim mozhem; treba je nabirati drobce, da sestavimo sebi in prihodnosti sliko njega, chigar ime je bilo in je program, che to smemo rechi o kakem chloveku. In che to in ono ne bo porabno, ne za znanstvenika in ne za umetnika, naj bo nedolzhno kramljanje o pokojniku z vsemi, ki jim tudi brezpomembna malenkost prichara v spomin dneve, ki se ne vrnejo vech. Lepe spomine hranim nanj; ne bilo bi v duhu velikega socialista, chigar bogastvo je bilo last nas vseh, che bi jih hotel ohraniti samo zase” (Ivan Dolenec, “Po gorah in cestah / Iz spominov na dr. Kreka”, Dom in svet, 1917, str. 309).

¹⁷⁴ Fran Saleshki Finzhgar, “Fant, ti tega ne razumesh! / Kreku v spomin”, Dom in svet, 1917, str. 307.

¹⁷⁵ Anton Bonaventura Jeglich, “Zhalostne razmere v ljudski stranki”, 1.6.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

¹⁷⁶ “Vsako leto na kresno nedeljo povabijo zhupniki iz okolice Limbarske gore svoje kimovce na Krekov shod. Tam chveka Krek in she nekateri koruzniki, ki samo to pripovedujejo, kar v 'Domoljubu' in 'Slovencu' berejo. Ljudje jih poslushajo in zato niso prav nich bolj pametni. Za letos pride tudi Kreku pomagat kamnishki dekan Lavrenchich. Priporochamo dr. Kreku, naj letos pove na Limbarski gori 1. Kako se je imel poldrugo leto z gdch. Theimerjevo na Dunaju? 2. Kakshna pisma ji je pisal? 3. Kje je bil letos aprila meseca, ko ga je Theimerjeva iskala okrog. 4. Ali ni bil ta chas na Brdu, kjer so imela mlada dekleta gospodinjski techaj in jih je uchila gdch. Peche? 5. Ali je to sluchajno, da je imel dr. Krek vedno tam kaj opraviti, kjer je imenovana gospodichna? Seveda Krek ne bo odgovoril na vprashanja, in bo raje in ceneje zabavljal na liberalce in druge take hudobnezhe. Delal bo svoje dovtipe, backi mu bodo ploskali, ampak s tem she ne bode nas preprichal, da je nedolzhno jagnje, kakor se dela” (“Dr. Krek na Limbarski gori”, Dan, 1913/533).

¹⁷⁷ Duhovnik, propagator treznosti in prosvetni organizator Anton Mrkun je bil rojen leta 1876 na Igu– Studencu pri Ljubljani. Po osnovni sholi in gimnaziji je v Ljubljani shtudiral bogoslovje. Ordiniran je bil leta 1900. Najprej je bil kaplan v Koprivniku na Kochevskem in v Velikih Lashchah, ekspozit na Razdrtem in kaplan v Mengshu. Med leti 1909 in 1927 je bil zhupnik na Homcu. Nato je dve leti prezhivel med izseljenci v Argentini. Od 1929 je bil zhupnik v Dobrépoljah. Po 2. svetovni vojni je emigriral v Zdruzhene drzhave Amerike. Umrl je leta 1961 v Clevelandu.

Napisal je vrsto nabozhnih spisov. Leta 1916 je v Ljubljani ustanovil vseslovensko drushtvo Dobrodelnost. Leta 1932 je ustanovil Drushtvo za pohabljeno mladino in dobrodelno drushtvo Varnost, ki naj bi koloniziralo siromashne otroke. Leta 1927 ustanovljeno Rafaelovo druzhbo je namenil za pomoch izseljencem in povratnikom. Leta 1927 je med dopustom obiskal slovenske in hrvashke izseljence v Argentini. V Buenos Airesu je osnoval izseljenishko pisarno ter zachel izdajati za Slovence list Izseljenec (El emigrante) in za Hrvate Glas izseljenika (La voz de el emigrante). Pisal je o problemih izseljencev, sestavil Nash narodni izseljenishki program (Izseljenishki Vestnik, 1932) in porochal o izseljenishkih duhovnikih in uchiteljih na drzhavni izseljenishki konferenci leta 1932 v Ljubljani. Mnogo se je ukvarjal tudi z vprashanjem alkoholizma, ki ga je proucheval v Shvici. Od ustanovitve je bil odbornik Svete vojske v Ljubljani, med 1926 in 1930 njen predsednik. O alkoholnem vprashanju je mdr. napisal tudi vech broshur in knjig. Leta 1917 je ustanovil Misijonsko mashno druzhbo. Leta 1918 je bil med ustanovitelji Misijonske zveze. Ustanovil je prosvetni drushtvi v Velikih Lashchah in na Homcu, preosnoval prosvetno drushtvo v Mengshu. Zgradil je prosvetna domova v Mengshu in na Homcu. Leta 1918 je ustanovil drushtvo Dr. Janez Evangelist Krek. Leta 1935 je v Ponikvah pri Dobrepoljah ustanovil gospodinjsko sholo. Pomembno je bilo tudi Mrkunovo narodno-obrambno delovanje. Leta 1917 je bil soustanovitelj lista Jugoslovan. Leta 1918 je pod psevdonimom Vrne Josht izdal broshuro Ob enajsti uri, ki so jo avstrijske oblasti zaplenile. Skupaj z Janezom Kalanom je leta 1919 ustanovil stanovski list Vzajemnost. Leta 1922 sta ustanovila tudi stanovsko drushtvo Vzajemnost za ljubljansko shkofijo. Vplival je, da so v 14 jugoslovanskih shkofijah nastala podobna drushtva, ki so se leta 1922 povezala v Savez Uzajemnosti. Mrkun je bil njegov tajnik. Istega leta je sestavil Crkveni priruchnik za katolishke Jugoslavene, ki vsebuje popis organizacije katolishke cerkve v Jugoslaviji. Ustanovil je tudi hranilnico in posojilnico v Velikih Lashchah in na Homcu ter Zhivinorejsko zadrugo za kamnishki politichni okraj, ki jo je vodil med leti 1908 in 1910. Pod Krekovim vplivom je zadrugo preosnoval v Zhivinorejsko zvezo za kamnishki politichni okraj. Leta 1907 je ustanovil Slamnikarsko zadrugo v Mengshu, naslednje leto strojno zadrugo v Mengshu, leta 1910 Sadjarsko drushtvo za kamnishki okraj in leta 1912 elektrichno strojno zadrugo v Shmarci. Skupaj z dr. Perom Roguljem je na Homcu leta 1919 priredil socialni techaj, ki so se ga udelezhili Hrvati, Srbi in Slovenci. Leta 1925 je objavil knjigo Homec, polno zemljepisnih, etnografskih in zgodovinskih podatkov. V rokopisu so ostali knjiga o velikolashkem okraju, spomini in knjiga “Slovenija od 1940 do 1950. Bil je poliglot. Uchil se je 27 jezikov in se kot amaterski jezikoslovec ukvarjal z etimologijo krajevnih imen. Mrkun je bil navdushen zbiralec umetnin in etnografskega gradiva ter je odprl zasebni muzej. V Ljubljani je osnoval Krekov muzej (Po: “Mrkun Anton”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 160-161, in Marko Marinchich, “Anton Mrkun in njegov Homec”, Anton Mrkun, Homec, faksimilirana izdaja, Ljubljana 1995, str. VII-VIII).

¹⁷⁸ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 151.

¹⁷⁹ Ivan Dolenec je bil rojen leta 1884 v Sopotnici v lubnishkem gorovju med Poljansko in Selshko dolino. Gimnazijo je obiskoval v Kranju. Na Dunaju je shtudiral klasichno jezikoslovje in obiskoval tudi predavanja iz stenografije. Poleg nemshke se je nauchil tudi slovenske stenografije z zheljo, da bi na ta nachin ohranil Krekove govore na ljudskih shodih. Leta 1909 je postal profesor slovenshchine in klasichnih jezikov. Sluzhboval je na I. drzhavni gimnaziji v Ljubljani, nato v Mostarju, znova v Ljubljani kot sholski inshpektor na banski upravi, ravnatelj uchiteljishcha ter kot gimnazijski ravnatelj v Novem mestu. V zadnjem pismu, ki ga je leta 1917 prejel od Kreka, ga je Krek povabil, naj postane stenograf za slovenski in srbohrvatski jezik v dunajskem parlamentu. Prvi slovenski govor, ki ga je stenografiral, je bil dr. Koroshcev govor ob Krekovem grobu 13. oktobra 1917. Do leta 1922 je bil stenograf v beograjskem parlamentu. Po 2. svetovni vojni je bil zaradi antikomunistichne nastrojenosti dve leti zaprt in upokojen. Dolga leta je brez pokojnine zhivel pri bratu na rodni kmetiji v Sopotnici, kjer je umrl leta 1971.

Po Krekovi smrti se je samoinciativno polotil urejanja in izdajanja Krekovih izbranih spisov. Uredil je prve shtiri zvezke Izbranih del Janeza Evangelista Kreka, selshkega rojaka in duhovnega vzornika. Leta 1913 je sklenil, da bo v vsakem chlanku, ki ga bo pisal, vsaj mimogrede omenil tudi Kreka. Veljal je za “najdejavnejshega krekoslovca”. V zaporu je leta 1946 zachel pisati zhivljenjepis Moja rast (1973) (Biografski podatki po: Ivan Dolenec, Moja rast, Celje 1991).

S Krekom se je spoznal na Prtovchu po maturi leta 1904. “V pochitnicah po maturi me je chakala srecha, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvalezhen. Seznanil sem se namrech z dr. Krekom,” pishe Ivan Dolenec. “Takrat je zhe obstajala med srednjesholci skromna organizacija katolishko mislechega dijashtva, ki se je predvsem zbirala okrog Kreka. Ljubljanski abiturientje letnika 1904 so me povabili, naj grem z njimi h Kreku na Pertovch. Takoj prvi dan sem chutil, da je Krek posvetil v moje zhivljenje kakor nikdo drugi. Do mature sem dorashchal v malenkostnih razmerah med neprestanim garanjem za sholo in za kruh, s Krekom se mi je odprl pogled v svet, poln veselja, jasnosti, prostosti in – preprostosti. Kadar si ga srechal, si se ga razveselil kakor beduin oaze, da ponovim Vandalovo primero. Za najlepsho sluzhbo, ki jo morem opravljati za slovenski narod, sem imel skrb, da sem skushal med nami ohraniti spomin nanj in njegov nauk, tako da bi ostal tudi poznim potomcem vsaj sled sence zarje onstranske glorije. Saj bi bil Krek napravil Slovence za najsrechnejshi narod na svetu, che bi mu bilo dano daljshe zhivljenje in che bi ga bili znali Slovenci brez izjeme pravilno ceniti, morebiti she bolje: che bi mu bili mogli na njegovi poti slediti” (Ivan Dolenec, “Prvo srechanje s Krekom”, Moja rast, Celje 1991, str. 20). Do 1. svetovne vojne je Dolenec med pochitnicami vsako leto zahajal na Prtovch. S Krekom se je druzhil tudi na Dunaju in obiskoval njegove techaje na Sv. Joshtu. Tine Debeljak, pisec spremne besede k Dolenchevim spominom, ugotavlja, da je Dolenec vselej iskal objektivno resnico in mu je bilo neizmerno zhal, che je komu storil resnico. Vse kar je pisal, je skrbno preverjal, sprasheval tiste, ki so bili bolje poucheni kot on, in popravljal, che je ugotovil neskladje (Po: Tine Debeljak, “Beseda o Ivanu Dolencu”, v Ivan Dolenec, Moja rast, Celje 1991, str. 209).

¹⁸⁰ Po: Anton Mlinar, “Krek in zhensko vprashanje”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 206.

¹⁸¹ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 152-154.

Kot se spominja Ivan Dolenec, je 20. julija Krek na Prtovchu masheval. “Dne 20. julija sem ga slishal v cerkvi zadnjikrat. Imel je blagosloviti krizh, ki so ga postavili vashchani. Tezhko je tishchalo takrat na njem krivichno obrekovanje; svoje chisto ime je moral dati, da se je delalo javno pohujshanje; in to zadnje ga je bolelo, kot se je sam izrazil. Govoril je o tem, da zida svet na moch, denar, chast, mi pa stavimo na krizh vse svoje upanje. Pred svetom skrivana bolechina, zdruzhena s telesno bolehnostjo, je zvenela iz govora. Nikdar ga nisem slishal govoriti tako – kako naj rechem? – resno. Drugache je bilo v cerkvi – in tu she posebno – zharel njegov obraz one jasnosti, prijaznosti in veselosti, ki je njegove argumente prosevala tudi v ostri debati. In njegov zaupanje ni bilo osramocheno... Za danes si zapomnimo samo datum!” (Ivan Dolenec, “Po gorah in cestah / Iz spominov na dr. Kreka”, Dom in svet, 1917, str. 312).

¹⁸² Pisma Kamile Theimer so se glasila: “An seine Gnaden den Fürstbischof von Laibach. Ich erkläre hiemit die von mir eingesendeten Abschriften der Briefe des Herrn Dr. Krek als apokryph. Ich besitze keine Briefe von ihm, ebensowenig als ich jemals mit ihm ein Verhältnis gehabt habe. Die Einsendung war ein Racheakt meinerseits, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte.

Prtovc, den 20./7.1913. Camilla Theimer.

Sehr geehrter Herr Doktor!

Ich bitte gütigst die in dem versiegelten Couvert enthaltenen Briefe zu verbrennen und zwar ungelesen. Indem ich Ihnen für Ihre große Güte mir gegenüber herzlichts danke und Sie bitte, sich wegen Ihrer Honoraransprüche mit meinem Testamentvollstrecker Dr. Heinrich Geiringer ins Einvernehmen zu setzen, bin ich Ihnen sehr ergebene Camilla Theimer.

An die Redaktion des Slovensky Narod!

Ich erkläre hiemit, daß ich niemals ein Verhältnis mit Dr. Krek hatte, daß alle meine Andeutungen bezüglich desselben Lüge und Verleumdung waren, und daß ich keine Briefe von ihm besitze. Meine ganze Campagne gegen ihn war nur Racheakt, weil ich in ihn verliebt war und er von mir nichts wissen wollte.

Prtowc, d. 20.7.1913. Camilla Theimer” (Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 154-155).

¹⁸³ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 154-156.

¹⁸⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Zadeva Theimer & consortes”, 25.7.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

¹⁸⁵ Po: Kamila Theimer, “Izjava”, Slovenski narod, 1913/228.

¹⁸⁶ Po: Kamila Theimer, “Memento mori!”, Slovenski narod, 1913/160.

“Uchitelja morale na nashi konfiscirani visoki sholi so dejali, kakor izvemo, tudi duhovnishki krogi na dilco. Ko se je chedna zadeva dr. Krekove postelje raznesla po javosti, se je sestal veliki senat v shkofiji in gospodje so ugibali, kaj bi bilo napraviti z greshnikom. Pravijo, da gospodje niso bili enih misli in da so se med seboj prav nekrshchansko skregali. Eni so se postavili na stalishche, da leva, ki je poskusil chloveshko meso, ni pustiti kot chloveshkega pastirja, drugi pa so se postavili na stalishche, da je volk v ovchji obleki vendar ovca. Konchno je zmagala ona stranka, ki predstavlja na drobno in debelo krshchansko moralo na Kranjskem, in je odlochila, da ostane uchitelj morale she nadalje tudi politichni uchitelj in zashchitnik kranjske dezhele. Dr. Krekovim volilcem pa ne moremo priporochati drugega, kakor da se v vsej dolzhni ponizhnosti obrnejo do njega prevzvishenosti dr. Anton Bonaventure Jeglicha, knezoshkofa v Ljubljani. Pred shkofijo, ako hochejo imeti kako pojasnilo o Janezu Evangelistu Kreku” (“Dr. Krek in njegovi volilci”, Slovenski narod, 1913/273).

¹⁸⁷ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 250-251.

¹⁸⁸ Po: Vinko Brumen, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 311 in 39.

¹⁸⁹ Zvone Krzhishnik, “Janez Evangelist Krek”, Slovenski politiki izza pomladi narodov, Ljubljana 1994, str. 237. “Ko nas je nekaj dni pred shodom shlo vech mladih ljudi, fantov in deklet, na Ratitovec, ga zagledamo na poti vrhu Razora. Vesel nas je bil. 'Kam, gospod doktor?' 'V Rim.' Chudno se nam je zdelo in bolj za shalo – on pa jo je mahnil chez planino proti Bohinju. Pozneje smo razumeli to pot v Italijo – z njo je zbezhal od doma pred ljudmi, pred politiki in licemerci, ob najvechjih manifestacijah svojega dela” (France Koblar, “Janez Ev. Krek”, Moj obrachun, Ljubljana 1976, str. 203).

¹⁹⁰ “Smrdljivi znaki”, Slovenski narod, 1913/176.

¹⁹¹ Po: Napredna misel, 1912/6.

¹⁹² Gorenjec, 1913/46.

¹⁹³ “Tri pisma dr. Kreka gospodichni Kamili Theimer”, Dan, 1913/598. Pri prvi letnici 1902 gre za tiskarsko napako. Pravilno je 1912.

¹⁹⁴ Po: Kamila Theimer, “Nujno pojasnilo”, Slovenski narod, 1913/193. Pismo, ki ga je Krek napisal na dan Marijinega oznanjenja (25. marca) 1913, je nastalo ravno tistega dne, ko se je Kamila Theimer udelezhila vecherje pri dezhelnemu glavarju Shustershichu in njegovi soprogi (!).

¹⁹⁵ Politik, organizator delavskega zadruzhnega gibanja, gospodarstvenik in publicist Anton Kristan je bil rojen leta 1881 na Vichu pri Ljubljani. Po gimnaziji v Ljubljani je odshel v Zagreb, kjer je sodeloval pri Novi nadi in Narodni misli. S shtudijem je nadaljeval na trgovski akademiji in vishji trgovski sholi v Pragi, kjer se je vkljuchil v krog realistov in postal masarikovec in svobodomislec. Leta 1899 se je pridruzhil delavskemu gibanju. Najprej je bil tajnik trgovsko-obrtnega drushtva v Gorici. Med leti 1903 in 1908 je bil ravnatelj Obchnega konzumnega drushtva v Idriji, leta 1908 je bil tajnik in med leti 1908 in 1921 strokovni ravnatelj Konzumnega drushtva za Ljubljano in okolico, med 1921 in 1923 direktor drzhavnega posestva Belje, leta 1923 predsednik Slovenske banke v Ljubljani, od leta 1923 predsednik Zadruzhne banke, chlan uprave velesejma ter upravni svetnik ljubljanske borze. Umrl je leta 1930 v Ljubljani. Sodeloval je pri ustanovitvi vrste zadrug in denarnih zavodov. Kot publicist je objavljal v skoraj vseh socialistichnih glasilih. Ustanovil je Naprej, ki ga je urejal med leti 1903 in 1914 (leta 1911 sta se Kristanov Naprej in Rdechi prapor zdruzhila v nov strankin chasopis Zarjo). Za zbirko Knjizhice chasopisa Naprej je sam napisal, priredil ali prevedel nekaj zvezkov. Na njegovo pobudo je leta 1917 zachel izhajati strankin dnevnik Naprej, sedezh JSDS pa so iz Trsta preselili v Ljubljano. Ustanovil in urejal je tudi Zadruzhni koledar, Konzumenta, Produkcijo, Pod lipo in Zadruzhno knjizhico. Leta 1927 je objavil knjigo O delavskem in socijalistichnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugoslovanske socijalnodemokratichne stranke 1848-1896. Pri socialdemokratski stranki je sodeloval od leta 1899 (1904 je bil izkljuchen in nato znova sprejet v stranko). Bil je chlan izvrshilnega odbora stranke in jo zastopal v Narodnem svetu in Narodnem vechu (1918), v letih 1918 in 1919 je bil poverjenik za socialno politiko in narodno gospodarstvo ter javna dela in do 1921 poslanec v zachasnem narodnem predstavnishtvu in v konstituanti. Leta 1921 se je umaknil iz javnega zhivljenja (Po: Avgust Pirjevec, “Kristan Anton”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 571-572, in Franc Rozman, “Kristan, Anton”, Enciklopedija Slovenije, 6. knjiga, Ljubljana 1992, str. 14-15).

¹⁹⁶ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 157-159. V Krekovem rokopisu so beseda “deloma” in druge besede v oglatih oklepajih prechrtane.

¹⁹⁷ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 159.

¹⁹⁸ Publicist in politik Albin Prepeluh je bil rojen leta 1880 v Ljubljani. Izhaja iz revne delavske druzhine. Pet let je obiskoval II. mestno deshko ljudsko sholo, nato dve leti nemshko deshko ljudsko sholo ter med leti 1893 in 1897 strokovno sholo za lesno obrt v Ljubljani. Najprej se je posvetil pasarstvu, leta 1898 pa se je kot diurnist zaposlil pri okrajnem sodishchu v Ljubljani. Od leta 1902 je bil pisarnishki pomochnik ali oficiant pri ljubljanskem dezhelnem sodishchu. Po opravljenem pisarnishkem izpitu in izpitu za vodjo zemljishke knjige je bil kancelist na Brdu (1907) in Ribnici (1908-1915), kjer je postal oficial. Med leti 1915 in 1918 je nadomeshchal vodjo zemljishke knjige v Kamniku, Postojni, Logatcu, Radovljici in Kochevju. Po 1. svetovni vojni je bil imenovan za komisarja pri poverjenishtvu za socialno skrbstvo v Ljubljani, med februarjem in novembrom 1919 je bil poverjenik tega resorja. Nato je stopil v pokoj in postal direktor Blaznikove (pozneje Univerzitetne) tiskarne in leta 1920 vechinski delnichar. S politichnim delovanjem in publicistiko je zachel zhe zgodaj. Zhe v sholi se je prikljuchil socialdemokratskemu gibanju. Literarne prvence je od leta 1897 objavljal v prvi socialistichni reviji Svobodni glasovi. V socialdemokratski stranki je deloval do leta 1904. Od 1900/1901 dalje je svoje chlanke v razlichnih revijah in chasopisih socialistichne usmeritve, mdr. v Rdechem praporju in Zarji, objavljal pod psevdonimom Abditus (Skriti). Skupaj z Karlom Linhartom in Jan. Kocmurjem je leta 1902 ustanovil socialistichno revijo Nashi zapiski, bil vrsto let njen glavni sodelavec in vanjo pritegnil tudi dr. Antona Dermoto, dr. Dragotina Loncharja in druge masarikovce. “Zanjo je napisal veliko razprav in chlankov ter se zavzemal za slov. tip socializma, uposhteval je tudi malega kmeta, se boril proti pavperizaciji podezhelja in izseljevanju, obenem pa podpiral slov. nacionalni boj s socialno vsebino.” Leta 1903 je izdal knjizhico Obchina in socializem. “Kot plodovit in originalen pisec je zavzel P. v slov. demokr. publicistiki eno najvidnjeshih mest, zlasti s svojo pozornostjo in smislom za posebno slov. socialno, a tudi narodno in politichno problematiko. V krogu NZ [op. Nashih zapiskov], ki je mnogo bolj predstavljal opozicijo demokr. inteligence zoper oba tradicionalna politichna tabora kakor pa socialistichno delavsko gibanje, mu je pripadla idejno vodilna vloga. P. je obrnil pozornost na osnovne specifichne socialne probleme slov. druzhbe: na proletarizacijo kmechkega ljudstva in izseljevanje. Reshiti je hotel 'problem malega naroda', ki pada v uboshtvo, medtem ko veliki narodi bogate. P. je bil poglavitni publicistichni zastopnik spoznanja, da ima narodni boj slov. naroda socialno vsebino in da mora temeljiti na socialnih interesih njegove kmechko-malomeshchansko-delavske mase.” Leta 1908 je izshla njegova knjizhica Reformacija in socialni boji slov. kmetov (razshirjen spis iz Nashih zapiskov iz leta 1906). Od leta 1908 je bil v osebnih prijateljskih odnosih s Krekom, ki ga je vabil, zlasti leta 1912, naj vstopi v SLS, da bi mu bil v oporo. “Kot Krekov prijatelj in dober poznavalec kmech. zhivljenja je P. nastopil 1910 proti 'kulturnemu boju' svobodomiselcev v obrambo 'ljudskega verstva' (NZ 1910, 1-7, 198 do 204). V jugosl. vprashanju je zavrachal zhrtvovanje slovenske narodne samobitnosti...”

Leta 1912 je svoje najpomembnejshe eseje objavil v knjigi Socialni problemi. Socialni program slovenskega narodnega boja je leta 1917 pojasnil v knjizhici Problem malega naroda kot problem radikalne demokratichne revolucije slovenskega ljudstva in se zavzel za narodnopolitichno samostojnost, agrarno revolucijo in unichenje ali oslabitev mochi tujega kapitala. S chlankom Ideja ali dogma? je istega leta nastopil kot vodilni ideolog struje socialistichne omladine v socialnodemokratski stranki proti Antonu Kristanu in ostalemu vodstvu, ki ni hotelo postaviti narodne osvoboditve na prvo mesto. Po 1. svetovni vojni je bil poleg Antona Kristana vodilna osebnost socialdemokratske stranke, nastopal je na delavskih in kmechkih shodih stranke, prishel v njen izvrshilni odbor, postal njen zastopnik v dezhelni vladi in poverjenik za socialno skrbstvo. Stranko je skupaj z Rudolfom Golouhom zastopal v slovenski deputaciji v Pariz leta 1919. Poleg Antona Kristana je bil glavni voditelj ministerialistichne politike socialdemokratske stranke v koncentracijski in v demoratsko-socialistichni vladi in nasprotnik radikalnih revolucionarnih tendenc v delavskem gibanju. Kot izrazit reformist in humanist ni sprejemal oktobrske revolucije in je zato nasprotoval slovenskim komunistom. Leta 1920 je na listi JSDS neuspeshno kandidiral v ustavodajno skupshchino. Zaradi napachne unitaristichne nacionalne politike JSDS je leta 1921 izstopil iz stranke. V Nashih zapiskih je v zachetku leta 1921 objavil avtonomistichno izjavo slovenskih kulturnih delavcev. Istega leta je skupaj z Dragotinom Loncharjem zachel izdajati tednik Avtonomist kot glasilo majhne skupine, ki se je potegovala za slovensko narodno avtonomijo v Jugoslaviji. Leta 1924 je Avtonomista preimenoval v Slovenskega republikanca in ustanovil Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev, ki je bila v federativni zvezi z Radichevo Hrvatsko republikansko seljachko stranko. Leta 1926 je stranko zdruzhil s Pucljevo Samostojno kmetijsko stranko v Slovensko kmetsko stranko. V naslednjih letih je nadalje razvijal reformistichne socialistichne poglede in jih poskushal zdruzhiti z ideologijo “kmetske demokracije”. Leta 1928 je ustanovil nepolitichno Zvezo slovenskih agrarnih interesentov, ki jo je vodil do leta 1933, ko je izdal knjigo Nash véliki socijalni problem – agrarna reforma. Od leta 1933 je sodeloval pri reviji Sodobnost. V njej je med leti 1934 in 1937 objavil obshirne spomine na leti 1917-1918, s katerimi je zhelel osvetliti slovensko nepripravljenost za samostojnost, ki so ostali nedokonchani. Skupaj z ostalimi njegovimi spominskimi spisi so izshli leta 1938 v samostojni knjigi Pripombe k nashi prevratni dobi. Umrl je leta 1937 (Po: Dushan Kermavner, “Prepeluh Albin”, Slovenski biografski leksikon, VIII. zvezek, Ljubljana 1952, str. 495-497, in Franc Rozman & Janko Prunk, “Prepeluh, Albin”, Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 298-299).

¹⁹⁹ Krekovo pismo Prepeluhu, 17.3.1914. Po: Franc Rozman, “Korespondenca Albina Prepeluha”, Viri 4, Ljubljana 1991, str. 46.

²⁰⁰ Kamila Theimer, “Moje upravichenje”, Slovenski narod, 1913/222.

²⁰¹ “Porotne obravnave se prichno v Ljubljani za III. sezije 25. avgusta in bodo trajale osem dni. Zadnja dva dneva bosta dve tiskovni pravdi, ena od teh K. Theimer proti Miha Moshkercu, odgovornemu uredniku 'Slovenca' zaradi razzhaljenja chasti” (“Obravnava Thiemer – razpisana”, Dan, 1913/573).

²⁰² “Gosp. Moshkerc je po dr. Peganu zadnji dan postavnega termina vlozhil ugovor proti moji zhe izrocheni mu obtozhnici. To isti je storil tudi odgovorni urednik 'Gorenjca', ki ga tozhim. Ta zadnji sluchaj je toliko zabavnejshi, ker se je dotichni urednik zhe prej ugovoru protokolarichno odpovedal in je porotna obravnava zhe razpisana za dan 28. t. m. Ta dva ugovora kazheta jasno, da nameravajo gospod dezhelni glavar in njegovi zaplechniki tudi pri tem sluchaju ostati zvesti svoji stari metodi in odvrniti to kar jih chaka z zavlachevanji in onemogochiti obravnave” (Kamila Theimer, “Zadnje svarilo”, Slovenski narod, 1913/192).

Chasniki so uspeshno izigravali odlochbe o popravkih in druge dolochbe zakona o tisku s tem, da so za odgovorne urednike postavljali poslance, ki so uzhivali imuniteto zoper ukrepe kazenskega sodnika. Marca 1902 je tako pri Slovenskem narodu odgovorno urednishtvo prevzel dr. Ivan Tavchar, jeseni istega leta so odgovorno urednishtvo Slovenca poverili politiku in chasnikarju, poslancu v kranjskem dezhelnem in drzhavnem zboru, Krekovemu privrzhencu dr. Ignaciju Zhitniku (1857-1913).

“V sluchajih, ko se je za odgovornega urednika postavila oseba, ki je riskirala vsakrshno obsodbo, che se sme popreje kratiti chast potom tiska na rovash njega kot krivca 'pregreshka proti varnosti chasti potom tiska' ali 'prestopka zanemarjanja dolzhne pazhnje', se proti takshnemu izigravanju namena zakona de lega lata ni dalo nich ukreniti. Novinstvo in novinarstvo je ta abuzus plachalo z okvaro svojega ugleda in vpliva. Drugachen pa je bil pravni polozhaj za shtevilnejshe sluchaje, kjer se je zakon izigraval s tem, da je odgovorno urednishtvo prevzel narodni (drzhavni) poslanec.” Odgovorni urednik je moral prebivati v kraju izhajanja chasnika in to za vsako shtevilko neprenehoma in je moral v resnici opravljati svojo urednishko dolzhnost. Che je odgovorni urednik zachasno odpotoval oziroma je bil odsoten, je bilo potrebno spremembo prijaviti ali v chasu njegove odsotnosti ukiniti chasnik. Odgovorni urednik naj ne bi samo navidezno opravljal svoje urednishke dolzhnosti, temvech je moral imeti soodlochujoch vpliv na vsebino vsake shtevilke, moral je preprechevati delikte in pregledovati shtevilke zhe pred izidom. “Glede narodnega poslanca je torej quaestio facti, da li more izvrshevati urednishtvo tako, kakor zahteva zakon. Che je analfabet, ali che je izven svojega bivalishcha na agitaciji, ali v zasednjih narodne skupshchine, plenuma ali odbora, in che torej ne more vsake shtevilke pred natisom brati, odpade ne samo kaznjivost radi zanemarjenja dolzhne pazhnje, nego tudi mozhnost dejanskega izvrshevanja urednishtva, in oblastvo mora list, ki nastale premembe ne prijavi, ustaviti. Ustavitev traja, dokler ni odstranjen njen povod in razlog. Praksa je le redko zakon tako izvrshevala, dopushchala je torej izigravanje zakona. Ko pa je praksa (administrativne oblasti) prenehala s svojim dopushchanjem, je nastopila zakonito” (Po: Vladimir Knaflich, Traktat o tisku, I. del: Zgodovinska in primerjalna studija o prichetku, razvoju in zaprekah tiska in o vsebini in pomenu tiskovnega prava in tiskovne svobode, Ljubljana 1930, str. 77-79).

²⁰³ “Gospod Miha Moshkerc, odgovorni urednik klerikalnega 'Slovenca', je odshel menda na dopust. Seveda je vsakomur privoshchiti nekoliko oddiha, che se je trudil 'za dobro stvar'. Niti na misel nam ne prihaja, da bi uganjali kakshne nevoshchljivosti, temvech zhelimo gospodu Mihi prav dobro zabavo. Te mu najbrzhe ne bo manjkalo, kajti che se ne motimo, je odshel gospod urednik na dopust malo v tujino. Povedal seveda tega ni, ker mu menda nich ni lezheche na tem, da bi poshiljali nadlezhna pisma in preprijazna vabila za njim. Gotovo pa gospod Miha ni odshel samo zaradi tega, da se mu ne bi mogla dostaviti taka vabila. Kajti 'Slovenchev' odgovorni pach ni strahopeten. Che bi se bil odpeljal zaradi sodnijskih obravnav, bi se mu po pravici lehko ochitalo, da je strahopeten. Toda kdor je chital njegovo glasovito vlogo proti Kamili Theimerjevi, s katero ji je dokazal, da je blazna in klical sto ministrov in sto grofov za priche, ne more posumiti niti za trenotek, da bi mu bilo zmanjkalo korajzhe. To je gotovo le sluchajno, da prihaja njegov dopust sluchajno prav zdaj, ko bi se imel sluchajno priblizhati Theimerichin proces; in nich drugega ni, kakor sluchaj, da imajo vsi 'Slovenchevi' odgovorni uredniki ravno takrat dopuste, kadar je sluchajno prichakovati vabila na kakshno neprijetno obravnavo. Toda za gospoda Miho niti to ne velja, kajti njemu pach obravnava zaradi Theimerjeve ne more biti neprijetna; saj si je zhelel in komaj je chakal trenotka, ko dokazhe, da je Theimerjeva nora zhenska in da vsled tega vse, kar je pisala o klerikalnem veseljashtvu, ni vredno pishkavega oreha. Bila bi vechna shkoda, che gospoda Mihe ne bi dobilo vabilo na obravnavo, kajti tedaj ne bi on mogel doprinesti svojega imenitnega dokaza in tedaj bi svet mislil, da ga ne more doprinesti. In tedaj bi postalo verjetno vse, kar je pisala Kamila in Shustershicheve zaupnice ne bi bile nich drugega kakor popisan papir. Gospod Miha se torej chisto gotovo vrne, chim izve direktno ali indirektno, da bo obravnava proti njemu, pa pride k procesu, che bi moral potovati tri dni in tri nochi z zheleznico, z zrakoplovom ali pa pesh” (Zarja, 1913/665).

²⁰⁴ Po: Kamila Theimer, “Po begu g. Moshkerca”, Slovenski narod, 1913/196.

²⁰⁵ Po: “Kamila Theimer in 'Gorenjec'”, Slovenski narod, 1913/174.

²⁰⁶ Po: “Urednik 'Gorenjca' pred poroto”, Sava, 1913/30.

²⁰⁷ “'Gorenjec' je tudi sledil svojemu tovarishu 'Slovencu'. Kakor smo zhe porochali v zadnji shtevilki, je urednik 'Slovenca' pobegnil, oziroma se skril v kakem ljubljanskem samostanu, da se mu ni bilo treba zagovarjati pred porotniki radi njegovih napadov na g. Kamilo Theimer. Temu zgledu sicer urednik 'Gorenjca' ni mogel slediti, ker se je kranjskemu dekanu shkoda zdelo kronic, ki bi mu jih moral dati na pot, pach pa se je razviti butici dr. Peganovi posrechilo zavlechi razpravo. V ponedeljek ob 9. uri bi se imela vrshiti proti 'Gorenjcu' razprava, v soboto popoludne ob 5. uri pa je vlozhil dr. Pegan na sodishche proshnjo, za dolochitev drugega sodishcha. Ker sodishche chez nedeljo o predlogu ni moglo sklepati, morala se je obravnava prelozhiti. Dr. Shushtershich se mora posebno bati za svoj stolichek, da se posluzhuje vseh mogochih sredstev, da bi obravnavo zavlekel. No, pomagalo mu ne bode nich. Kakor mu je svoj chas vzhgala 'zhlindra' sramotni pechat na chelo, tako bo tudi sedaj mozhakar dobil svojo lekcijo od sodishcha. Klerikalno chasopisje pa dokazuje, da zna blatiti chast svojih nasprotnikov, pred sodishchem dokazati svojih trditev pa nima poguma” (Sava, 1913/36).

²⁰⁸ Po: “Kamila Theimer in 'Gorenejc'”, Sava, 1913/42.

²⁰⁹ “Dochim so pri ljubljanskem shkofovem listu komandirali po Moshkrcevem begu za odgovornega urednika kar drzhavnega poslanca Jozhe Gostincharja, po mnenju klerikalcev najboljshega redakterja, kar jih premore klerikalna stranka, je reshitev urednishke krize pri farovshkem listu v Kranju delala gospodom precej preglavice. Dochim so ljubljanski klerikalci zlahka dobili novega urednika in so nastavili Gostincharja zhe raditega, ker je imun in ga sodishche tudi zaradi najvechjih lumparij ne more prijeti, so v Kranju iskali urednika, kakor ranjki Diogen z luchjo pri belem dnevu ljudi. Chastiti dekan Tone, ki balancira zhe 17 let na pons asinorum, je prigovarjal temu ali onemu, kakor bolnemu konju. Pa se vendar ni nashel med kranjskimi klerikalci mozh, ki bi prevzel odgovornost za 'Gorenjcheve' prismodarije in falotarije. Odkar so zadnjich zhene dveh prejshnjih urednikov prav energichno protestirale, chesh, da rabijo mozhe za chisto kaj drugega, kakor za to, da bi jedli cele dneve richet na ljubljanskem dezhelnem sodishchu, se ne upa noben kranjski klerikavzar, in naj bo she tako odlochen, prevzeti tega nevarnega posla. Na pomoch je moral priti tem ubozhcem tehnichni vodja klerikalne tiskarne. Mozh bo zhe vedel sam presoditi, che je mogoche to klerikalno dostojanstvo spraviti v sklad s ponosom neodvisnega tiskarja” (“Morala”, Sava, 1913/45).

“Odgovorni uredniki prelevljenega 'Gorenjca' se vrsté tako hitro drug za drugim, da se nam je vrinila zadnjich neljuba pomota, ko smo porochali, da bi si morali v tako kratki 'Gorenjchevi' urednishki dobi iskati kmalu zhe chetrtega odgovornega urednika. Ker nechemo delati gospodom okrog 'Gorenjca' krivice, pa da se nam ne poshlje morda iz klerikalnega drushtva kakshnega popravka po § 19., moramo resnici na ljubo povedati, da imajo pri novem 'Gorenjcu' zhe zdaj chetrtega odgovornega urednika. To pa se je zgodilo tako-le: Vishji duhovni gospodje so mnenja, da smejo zabavljati v svojih klerikalnih glasilih chez vse nasprotne osebe in naprave, njim podrejeni ljudje pa morajo nositi za njihove pregrehe vse posledice, ki seveda izhajajo iz takih lazhnjivih porochil. In tako je prishlo, da se je najprej odpovedal odgovornemu urednishtvu 'Gorenjca' bivshi kranjski kaplan gospod Valentin Sitar. Za tem je moral nekaj chasa uzhivati to dvomljivo urednishko chast gospod Ciril Mohor, blagajnik klerikalne posojilnice v Ljudskem Domu. Temu je sledil grobokop gospod Florjanchich, ki she nikdar ni spisal za 'Gorenjca' niti pol stavka. In chetudi she ni zanj bridke odgovornosti konec, zhe so prisilili v to breme pravi duhovni in akademichni uredniki gospoda Janka Strnada, poslovodjo Tiskarskega drushtva v Kranju. Vse to pa she ni izmodrilo 'Gorenjchevih' gospodarjev. Izza varnih hrbtishch drugih si drznejo vpiti she naprej ti bojechi zahrbtniki o nekih 'svinjskih liberalnih listih'. Katolishka gospoda, ki mora v teku dveh let za svoj tednik na ta nachin iskati vedno in vedno nove odgovorne urednike, gotovo sama dobro ve, komu se ta nedostojni in gnusni izraz 'svinjski listi' najbolje prilega” (Sava, 1913/50).

²¹⁰ Po: Chrtomir Zorec, “Chasopisje, tiskano v Kranju (1900-1950)”, Kranjski zbornik, 1975, str. 297.

²¹¹ Po: “Kamila Theimer in 'Gorenjec'”, Slovenski narod, 1913/269, in “Gospod Janko Florjanchich, odgovorni urednik 'Gorenjca' ima smolo”, Zarja, 1913/742.

²¹² “Kamila Theimer in 'Gorenjec'”, Slovenski narod, 1913/276, in Zarja, 1913/749.

²¹³ Po: Kamila Theimer, “Dr. Shustershich, Moshkerc et cons.!”, Slovenski narod, 1913/203.

²¹⁴ Politik in organizator Josip Gostinchar je bil rojen leta 1860 na Berichevem pri Dolu pri Ljubljani. Na obrtno-pripravljalni sholi se je izuchil za sitarja. Najprej je bil delavec, pozneje paznik oziroma mojster v ljubljanski predilnici in poduradnik Zadruzhne zveze. V zachetku je sodeloval pri socialnodemokratskem gibanju, nato je prestopil h katolishki stranki. Skupaj s Krekom je bil med organizatorji krshchanskosocialnega delavstva. Leta 1894 je bil izvoljen v pripravljalni odbor za sestavo pravil in pripravo ustanovitve Slovenskega katolishkega delavskega drushtva. Otvoril je obchni zbor in bil izvoljen za tajnika drushtva. Leta 1895 je sodeloval pri ustanovitvi prvega Delavskega konsumnega drushtva in bil njegov prvi nachelnik. V leta 1898 ustanovljenem Delavskem stavbnem drushtvu je deloval kot odbornik. Od leta 1907 je v drzhavnem zboru zastopal volilni okraj Logatec. Po vojni je bil chlan zachasnega narodnega predstavnishtva v Beogradu. Leta 1920 je bil izvoljen v skupshchino. V kranjski dezhelni zbor je bil izvoljen leta 1914. S chlanki socialno-politichne vsebine je sodeloval pri Glasniku, Nashi mochi, Slovencu, Domoljubu, Vechernem listu, Novem chasu, Pravici in Socialni misli. Njegovo javno delovanje je bilo v veliki meri namenjeno izboljshanju socialnega polozhaja delavskih slojev (Po: “Gostinchar Josip”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 235).

²¹⁵ “Drzhavni poslanec Gostinchar je prevzel odgovorno urednishtvo 'Slovenca'. O taki imuniteti za odgovorna urednishtva je bilo zhe toliko govora v chasopisju in v parlamentu, da se je vendar chudit debeli lazhi tega famoznega poslanca, ki zhe zdaj noche razumeti, da je tako izpreminjanje odgovornosti v neodgovornost, tako ustvarjanje patenta za nekaznivo blatenje skrajno nemoralno. Che ima Gostinchar tako veliko nagnjenje do zhurnalistike, da hoche imeti na vsak nachin svoje dragoceno ime natisnjeno na listu, mu ne bi tega nihche zameril, ako bi obenem ustvaril pogoj, pod katerim se odgovorno urednishtvo lahko sprejme na poshten nachin, to se pravi, da che bi najprej odlozhil svoj mandat. Ali Gostinchar ochividno ne podpisuje 'Slovenca' kljub temu, da je poslanec, ampak ravno zaradi tega, ker je poslanec in ker uzhiva imuniteto. Che se pa katolishki list zateka pod plashch te imunitete, tedaj gotovo ta personalna izprememba v njegovem urednishtvu ni brez pomena. Poslanishka imuniteta daje varnost zoper sodnijsko preganjanje in che si 'Slovenec' oskrbuje tako varnost, je po vseh dosedanjih izkushnjah gotovo, da se pripravlja na kakshne rechi, za katere bo potreboval Gostincharjevo imuniteto. Torej na take rechi, ki ne prenashajo solchne svetlobe. Gostinchar pach ni posebna luch, ali tako neumen zhe ni, da bi ne razumel tega. Odgovorno urednishtvo sprejema zavedno in namenoma in je torej moralno odgovoren za to nemoralno odgovornost. Z njim vred pa je odgovorna klerikalna stranka, ki se bash v dobi svoje katolishka parade zopet kazhe slovenskemu svetu kot stranka zahrbtnosti in neposhtenega boja” (Zarja, 1913/665).

²¹⁶ “Kamila Theimer in Jozhef Gostinchar”, Slovenski narod, 1913/231.

²¹⁷ “Z danashnjim dnem sem prevzel izdajateljstvo in odgovorno urednishtvo 'Slovenskega Naroda', dasi slej ko prej stojim na stalishchu, da ni odobravati, ako drzhavni poslanec, posluzhujoch se svoje imunitete, fungira kot odgovorni urednik. Vkljub temu nachelnemu svojemu stalishchu sem prevzel odgovorno urednishtvo, uvazhuje dejstvo, da je nasprotna politichna stranka postavila vsa svoja politichna glasila pod varstvo imunitete poslanca J. Gostincharja, hotech to imuniteto izrabiti vpricho sedanje volilne borbe v svojo strankarsko politichne namene, obenem pa hotela obstojechi tiskovni zakon zlorabiti v to, da bi onemogochila vsako stvarno kritiko v naprednem chasopisju, izjavljam pa, da sem pripravljen odgovorno urednishtvo 'Sl. Naroda' odlozhiti v tistem trenutku, ko bo orozhje obeh strank zopet enako, to je takoj, chim odlozhi drzhavni poslanec J. Gostinchar odgovorno urednishtvo 'Slovenca'. V Ljubljani, 21. novembra 1913 Dr. V. Ravnihar, drzhavni poslanec” (Vladimir Ravnihar, “Izjava”, slovenski narod, 1913/268).

²¹⁸ Po: “Kamila Theimer in 'Slovenec'”, Slovenski narod, 1913/169.

²¹⁹ “Resnicoljubni 'Slovenec' in Kamila Themer”, Slovenski narod, 1914/4. “Obtozheni urednik 'Slovenca', g. Mihael Moshkerc, je smatral za potrebno, da je preprechil na dan 24. novembra 1913 dolocheno porotno razpravo s tem, da je v 12. uri vlozhil predlog, da naj se za to porotno zadevo delegira dunajsko porotno sodishche. Ljubljansko porotno sodishche je na ta predlog preklicalo na dan 24. novembra dolocheno porotno razpravo in mene pozvalo, da naj se izjavim o predlaganem delegiranju dunajske porote. Ker hoche, da se o moji tiskovni tozhbi proti gosp. Moshkercu vrshi razprava, bodisi v Ljubljani ali pa na Dunaju in da izvijem iz rok obtozhenega urednika za bodochnost vse take in podobne trike, izjavila sem na njegov predlog, da se ne protivim delegiranju dunajske porote in to edino iz tega razloga, da preneha vedno zavlachevanje moje tiskovne pravde proti gosp. Moshkercu in da pride vendar enkrat do razprave. V naravni in logichni posledici te svoje izjave, oddane na predlog gosp. Moshkerca glede delegiranja dunajske porote za tiskovno pravdo med njim in menoj, sem pa morala seveda tudi za svojo porotno zadevo proti gospodu Janku Florjanchichu, odgovornemu uredniku 'Gorenjca', o kateri se ima v torek, dne 2. decembra 1913 vrshiti porotna razprava pred c. kr. dezhelnim kot porotnim sodishchem v Ljubljani predlagati, da naj se tudi za to zadevo delegira dunajsko porotno sodishche, da bo v obeh zadevah sodilo eno in isto sodishche, ker obe zadevi vsebujeta bistveno enako gradivo in enake dokaze, vsled chesar je nedvomno v interesu enotnega pravosodstva, che sodi o obeh zadevah eno in isto sodishche. To izjavo priobchujem, da bo javnost vedela, da nochem obtozhenima urednikoma privoshchiti cenenega izgovora na sestavo ljubljanske porote, katerega sta doslej zhe izigravala. V Ljubljani, dne 29. novembra 1913. Kamila Theimer” (Kamila Theimer, “Izjava”, Slovenski narod, 1913/275).

²²⁰ Po: “Theimerica na begu pred ljubljanskimi porotniki”, Slovenec, 1913/276. Istochasno s tiskovnim zakonom z dne 17. decembra 1862 je bil datiran zakon, ki je zadeval nekatera dopolnila k obchemu in vojashkemu kazenskemu zakonu. Njegovi chleni VII.-IX. so dolochali: kdor objavi v tisku “obtozhbeni sklep”, o katerem se bo odvijala sodna razprava, kdor objavi obtozhnico, preden je bila podana na glavni razpravi, kdor objavi vsebino dokaznih listin, ki so prilozhene k aktom, v chasu sodne kazenske preiskave, kdor objavi izpoved osumljenca, priche ali izvedenca preden je bila preiskava konchana in preden so bila prichevanja uporabljena pri glavni razpravi, je “kriv pregreshka in se kaznuje z denarno kaznijo 100 do 1000 kron. Kdor si povodom, she trajajoche kazenske razprave 'dovoli' v tiskanih spisih razpravljanja o mochi dokazil in postavljanja domnev o izidu razprave, ali pa potvoro pravdnih podatkov, tako da bi to (razpravljanje, postavljanje domnev in potvarjanje) bilo sposobno tako uplivati na javno mnenje, da bi (to uplivanje) prehitelo sodni izrek, je kriv pregreshka in se kaznuje z zaporom 1 do 3 mesecev” (Po: Vladimir Knaflich, Traktat o tisku, I. del: Zgodovinska in primerjalna studija o prichetku, razvoju in zaprekah tiska in o vsebini in pomenu tiskovnega prava in tiskovne svobode, Ljubljana 1930, str. 90).

²²¹ Po: “Strah pred Kamilo Theimerjevo...”, Slovenski narod, 1913/277.

²²² Po: “Kamila Theimer ter 'Slovenec' in 'Gorenjec'”, Slovenski narod, 1913/298.

²²³ “Za vcheraj je sklicala 'Kmetska zveza za Moravche in okolico' javen ljudski shod pod milim nebom po mashi, na katerem bode porochal dezhelni poslanec dr. Zajec. – Zhupnik sv. Gorski Lovshin je prej izrecno oznanil na prizhnici, da bode javen ljudski shod pod milim nebom. Zanimanje za shod je med kmeti od napredne strani bilo zelo zhivahno. Ko je videl dr. Zajec, da ne pojde tako gladko, kakor do sedaj, kljub temu, da je romanje, se je nekam jako nervozno obnashal. – Gospod Ivan Taufer, ga je vprashal, che je v resnici javen ljudski shod in kdo, da je sklicatelj, ne kar mu je povedal, da je drushtveni shod. Taufer vprasha, ako bode tudi on dobil besedo, na kar mu vsi zagotovijo. S tem so si kmetje na prigovarjanje Tauferja zadovoljili, da puste mirno zborovati, ker v drugem sluchaju bi bil shod takoj razbit. Tako ko je prichel dr. Zajec govoriti, je bilo prvo, da je psoval in sicer s psovkami, kakrshnih se le naj pijanci posluzhujejo in se je celo tako dalech spozabil, da je navzoche imenoval smrkovce. – Vse te psovke so dale povod, da se ni moglo parlamentarichno zborovati, ampak se je vnela chisto navadna polemika med Tauferjem in Zajcem in vmes so tudi kmetje posegli. To je trajalo skoraj 3 ure. Ob sebi je umevno, da jih je dr. Zajec jako bridke chul; tako dalech se je spozabil, da je hotel kozarec v Tauferja vrechi in to echkrat in shtirikrat je poslal svojega 'generala' Jurcheta, litijskega zhupana, po orozhnike, da naj gredo mir delati. – Najhujshi poper je bil zanje Kamila Theimer. Spozabil se je tako dalech, da je rekel: to je neumna baba ta Kamila Theimer in che bi tudi res bilo, kar dr. Shustershichu ochita, bi to nich hudega ne bilo. Med tem se pa oglasi kmet Ivan Grabnar iz Kostrevnice, ter mu zabrusi v obraz; tako vi gospodarite z nashim denarjem, da kar 60.000 K vrzhete skozi okno. Obenem je tudi prosil naj se mu da beseda, kar se je obljubilo. Vsaj dr. Zajec ne placha niti vinarja dezhelne naklade, dobiva lepe tisochake iz kmechkih zhuljev – da lahko pije shampanjca. Trdil je celo, da je gospodichna Theimer vsa tista pisma, katera je pisala v 'Slovenskem Narodu', preklicala. – V kateri shtevilki? so se chuli glasovi. Vas li ni sram tako grdo lagati. Sram vas bodi. Zhe zopet lazhe itd. so leteli klici. Celo se je drznil dobesedno trditi, da je dr. Kokalj Theimerjevo vprashal glede honorarja in obenem zahteval plachila od nje, in da se je Kamila izrazila, da se naj na tistega obrne, kateri bode njen testament uredil in on bode plachnik.

– To je farbarija in nich drugega ne, so bili klici. Vprashalo se ga je tudi, zakaj da je dezhelni odbor oddal cesto Chrnomelj tvrdki Loncharich, ki je bila za vech tisochakov drazhja kakor pa tvrdka Zajc in Horn in Zajc in Horn je vendar klerikalna tvrdka. Mozh ni znal odgovoriti. Prishel pa je na svobodni zakon, katerega da hochejo liberalci vpeljati, a tu jo je tudi poshteno skupil, zabrusilo se mu je, da naj klerikalci pred svojim pragom pometajo. V Hotichu imate zhupana, kateri zhivi zhe vech let v divjem zakonu z omozheno zhensko in tudi posledic je dovolj tega obchevanja. Hotel je ochitati nam, da nismo Slovenci, chesh, da se vezhemo z Nemci. Klicalo se mu je: Kaj pa obchinski volilni red za mesto Ljubljano, s katerim ste pot v obchinsko upravo odprli Nemcem, nemshka gimnazija, Elsner? Izdajalci slovenskega naroda ste, samo da lahko she sedite pri koritih. – Izdati ste hoteli nasho slovensko trobojnico, a poshteni klerikalci iz zelene Shtajerske so vam pot prekrizhali. Chemu ste v dezhelnem odboru za dr. Peganov predlog glasovali?

– Tu je pa Zajec zatajil dr. Pegana, rekshi, da njemu prav nich mar ni, che dr. Pegan strelja kozle. – Po hudi kontroverzi je ves spehan hochesh in nochesh nehal govoriti. – Takoj zahteva Taufer besedo, kakor se mu je prej zagotovilo, zhupnik Lovshin pa pravi, da hoche samo nekaj prebrati in potem dobi Taufer besedo. Chital je predlog: Danashnji shod izreka na vse nesramne napade na nashega preblagorodnega gospoda dezhelnega glavarja dr. Ivana Shustershicha in dr. Ivana Kreka, obenem neomejeno udanost. Prosim, da glasujete zato. – Glasovalo je za predlog 38 navzochih in prilichno 150 pa proti. Ko je dr. Zajec videl ta poraz, je hitro rekel predsedniku, da se ne sme dati Tauferju beseda in da naj hitro zakluchi shod, kar se je tudi zgodilo. – Ogorcheni klici so se slishali: lopovi, lazhniki, sleparji, sram vas naj bode, ker se bojte resnice – in prishlo bi do rabuke, da niso nekateri jeznih kmetov potolazhili in jih pozivali, da se naj odstranijo, ter s tem se bode pokazalo, da smo mi naprednjaki dostojni. Torej ljudski glas je obsodil dr. Zajca, ter mu zadal udarec, kakorshnega she ni dozhivel kot politik in to ob priliki bozhje poti – Mi vstajamo, a vas je strah! Vech takih shodov na Kranjskem, potem pa bode konec klerikalne vlade” (“Shod dr. Zajca na Sv. Gori pri Zagorju ob Savi -velik poraz klerikalcev”, Slovenski narod, 1913/187).

“Dr. Zajec spada med navidezno najvnetejshe pristashe dr. Shustershicha. Chez drn in strn hodi za njim in ostal mu bo zvest vsaj toliko chasa, da ne bo – drugache kazalo. Naposled je to naravno. Kaj pa je dr. Zajec sam po sebi, po svoji osebni veljavi, po svojih politichnih zmozhnostih in po svojem vplivu? Nich! Trikrat nich! Kar je dosegel, to mu je vse daroval dr. Shustershich in che ta zahteva brezpogojno pokornost in zvestobo, se temu ni chuditi. Saj je mogoche, da, celo prav verjetno je, da so se v dushi dr. Zajca zhe ganili zelo mochni dvomi o dr. Shustershichu, zvestoba njegova najbrzhe ni vech posebno zanesljiva, a hladni razum mu veleva, da to prikrije. Naj je tudi stalishche dr. Shustershicha zhe hudo omajano – toliko mochi ima zhe, da lahko dr. Zajca igraje vrzhe nazaj v nich. Tega se dr. Zajec zaveda in zato se je tudi na shodu, o katerem govorimo na drugem mestu, potegnil za dr. Shustershicha. Ej, ko bi bil vedel, da se bo na tem shodu govorilo o Kamili Theimerjevi in o njenih obdolzhitvah, gotovo bi bil raje doma ostal. Kakor strela z jasnega, tako ga je zadelo to ime in ga je spravilo v tako zadrego, da sam ni vech vedel, kaj govori, vendar ne bo rekel, da to ni nich hudega, kar je Kamila Theimerjeva ochitala dr. Shustershichu. Nich hudega! Kje je pa imel dr. Zajec svoje misli, ko je to zinil? Nich hudega! Dr. Shustershichu je Kamila Theimerjeva ochitala, da je zgol iz osebnih vzrokov preprechil ustanovitev gospodinjskega semenishcha za ves slovanski jug, semenishcha pod vodstvom sholskih sester, in s tem oshkodoval ljudstvo in tudi klerikalno stranko – dr. Zajec pa pravi, da to ni nich hudega. Kamila Theimerjeva je ochitala dr. Shustershichu, da je izdal in prodal svojo lastno stranko za to, da je postal dezhelni glavar na Kranjskem in da je to chast dosegel s spletkami in lazhmi proti svojim lastnim tovarishem – dr. Zajec pa pravi, da to ni nich hudega! Kamila Theimerjeva je ochitala dr. Shustershichu, da je brez vednosti dezh. odbora porabil 60.000 K dezhelnega denarja za popolnoma nepotrebno opremo svojega stanovanja. Celo dr. Lampe kot financhni refenet ni nich vedel o tem, dr. Shustershichu se ni vredno zdelo, da bi bil to povedal financhnemu referentu; dr. Lampe je za stvar shele izvedel, ko je videl na hodniku – slikarje. Vse je bilo zaradi tega predrznega postopanja dr. Shustershicha ogorcheno. Vse je zabavalo in sakramentiralo, dr. Lampe in dr. Pegan ravno tako, kakor dr. Krek in drugi poslanci, dr. Zajec pa pravi: nich hudega! In konchno je Kamila Theimerjeva izpregovorila tudi o denarnih kupchijah dr. Shustershicha, rabila izraze, katerih vsak pomeni smrtno razzhaljenje, a dr. Zajec pravi – tudi to ni nich hudega. Vsak najneznatnejshi chlovek bi na taka ochitanja odgovoril s tozhbo, vsak najneznatnejshi chlovek bi stopil pred sodishche in zahteval, da se mu izrechena ochitanja dokazhejo, samo dr. Shustershich se ne upa storiti tega koraka, ker ima slabo vest in se boji dokaza resnice. A o vsem tem pravi dr. Zajec: nich hudega! Res, moralichno stalishche dr. Zajca je obchudovanja vredno. Naj stori dr. Shustershicha kar hoche, dr. Zajec bo vedno rekel 'nich hudega' – vsaj dokler dr. Shustershich imel kaj mochi!” (“Nich hudega!”, Slovenski narod, 1913/187).

²²⁴ “Dr. Zajec bi rad utajil poraz, ki ga je dozhivel na S. Gori. Zajahal je § 19. tiskovnega zakona in poskusil svojo srecho pri 'Slovenskem Domu', a jo je hudo skupil. Kar je dr. Zajec naklepal za 'Slovenski Dom', se da z lahkoto dokazati s prichami. Naj nastopi dr. Zajec pot tozhbe, pa se mu bo pred sodnijo dokazalo, da sta 'Slovenski Narod' in 'Slovenski Dom' pisala resnico. Na noge, gosp. dr. Zajec!

Korajzha velja! Hajd pred sodishche! Naj pri ti priliki she omenimo, da smo doslej she iz milosti dr. Zajcu prizanashali. Tako je dr. Zajec psoval gdch. Theimerjevo, da je 'nora baba'. Seveda je imel pogum za to le, ker ga shchiti poslanska imuniteta. Ko bi ne bil zavarovan z imuniteto, bi mu Theimerica zhe ushesa navila! Morda jih bo pa svetogorskemu zhupniku Ivanu Lovshinu, ki je dr. Zajcu pritrjeval, rekoch: 'Tako je in nich drugache, Theimerica je neumna baba in vse, kar je pisala o dr. Shustershichu, je lazh.' To si upata dr. Zajec in fajmoshter Lovshin govoriti v chasu, ko je 'Slovenchev' urednik ushel, da bi se umaknil sodni razpravi o tozhbah gdchne. Theimerjeve. /.../ Chudno se nam zdi, da dr. Zajec ni poslal 'Slov. Narodu' popravka, ker sta bili porochili v 'Slov. Narodu' bolj ojstri kakor pa v 'Slov. Domu'. To je dokaz, da se dr. Zajec zaveda, da je zelo nevaren kmechki list 'Slovenski Dom' za klerikalce. Zato tudi apeliramo na boljshe kroge na Kranjskem, naj si v vech iztisih narochajo 'Slovenski Dom' ter naj ga razdele med kmechko ljudstvo. Le edino s tem bomo dosegli, da bode kmet spoznal pogubonosno politiko ljudskih sleparjev” (“She enkrat o shodu dr. Zajca na Sv. Gori pri Zagorju ob Savi”, Slovenski narod, 1913/210).

²²⁵ “Sodni dan”, Sava, 1913/40. “Ker je bil zhupnik Lovshin zhe poprej dvakrat obsojen radi chastikraje, je izpadla ta litijska razsodba nedvomno zelo milo. G. Kamila Theimer je vsled tega priglasila vsklic radi kazni, ta vsklic pa sedaj umaknila. Ta svoj umik je g. Theimer utemeljila tako, da ji zadostuje za storjene krute zhalitve izrechena obsodba od strani najpoklicanejshe oblasti in da umika vsklic o uvazhevanju, da je bil obsojeni zhupnik nedvomno zapeljan po krivdi izvestnega in namenoma v stvari napachno informiranega chasopisja, da je z opustitvijo pravnega leka vsaj dejansko pokazal nekaj priznanja in skesanosti in da je s to opustitvijo tudi posvedochil, da se je med tem uveril o krivichnosti svojega napada na njeno chast. Ker ne vodi boja zoper odgovorne generale, katere zadene vsa krivda za obupne javne razmere v dezheli kranjski, za grozno strahovlado in brezmejno korupcijo, je g. Kamila Theimer kot zhenska z umikom priglashenega vsklica obvarovala svetogorskega razzhaljivca in zhupnika obchutnega povishanja od prvega sodishcha izrechene denarne globe v zaporno kazen. Mislimo, da se raz chloveshko stalishche ne more nich ugovarjati ravnokar opisanemu koraku dunajske dame, drugo vprashanje pa je, che nashi klerikalci, katerim je izza varnega plota poslanishke imunitete zastrupljene pushchice streljajochi mali dr. Lampe vzor in vzgled politikujochega duhovnika, sploh zasluzhijo tako obzirnost in paradiranje” (“Kamila Theimer in zhupnik Ivan Lovshin”, Slovenski narod, 1913/231).

²²⁶ Po: “Poslanec Gostinchar vnovich tozhen”, Slovenski narod, 1913/246.

²²⁷ Odvetnik dr. Janko Brejc je bil rojen leta 1869 na Brezjah pri Trzhichu. Po gimnaziji v Celovcu in Ljubljani je leta 1895 na Dunaju dokonchal shtudij prava. Velja za enega vodilnih politikov katolishke stranke. Leta 1901 je bil izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Zaradi spora s Shustershichem se je leta 1903 preselil v Celovec, kjer je moderniziral Koroshko slovensko stranko in jo vkljuchil v Vseslovensko ljudsko stranko. “Vodil je borbo za slov. jezik v uradu, sholi, javnem zhivljenju, volilne boje pri obch. in drzhavnozbor. volitvah.” Zato si je nakopal sovrashtvo nemshkih nacionalistov in bil ob avstrijskem napadu na Srbijo zaprt. Bil je eden voditeljev deklaracijskega gibanja na Koroshkem. V slovenski Narodni vladi je bil poverjenik za notranje zadeve, od 20.1.1919 predsednik dezhelne vlade za Slovenijo. Na seji 21.11.1918, na kateri se je obravnaval predlog dalmatinske vlade o takojshnjem zdruzhenju s Srbijo, je zagovarjal avtonomistichno stalishche. Veljal je za glavno avtoriteto glede koroshkega vprashanja, a se ni odlochno zavzemal niti za vojashko zasedbo niti za kompromisno reshitev. Kot publicist je objavljal v Miru, Slovencu, Socialni misli in bil sourednik knjige Aus d. Vilajet Kärnten (Celovec, 1913). Bil je chlan avstrijskega drzhavnega sodishcha, odbornik Mohorjeve druzhbe in soustanovitelj Slovenskega sholskega drushtva na Koroshkem. Umrl je leta 1934 v Ljubljani (Po: “Brejc Janko”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 58, in Janko Pleterski, “Brejc Janko”, Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987, str. 365).

²²⁸ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 160.

²²⁹ “Liberalno razocharanje”, Gorenjec, 1913/25.

²³⁰ Po: Kamila Theimer, “Obrachun (Povodom predstojechega zasedanja kranjskega dezhelnega zbora)”, Slovenski narod, 1913/214.

²³¹ Kamila Theimer, “Obrachun”, Slovenski narod, 1913/214.

²³² Po: “Klerikalni panamino na Kranjskem”, Slovenski narod, 1913/217.

²³³ “Klerikalna morala”, Sava, 1913/40.

²³⁴ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 212.

²³⁵ Janez Evangelist Krek, “Poshtenim ljudem!”, Slovenec, 1913/218.

²³⁶ Po: “Kamila Theimer in dr. Janez Krek”, Slovenski narod, 1913/219.

²³⁷ Kamila Theimer, “Poshtenim ljudem”, Slovenski narod, 1913/219.

²³⁸ Slovenski narod, 1913/219.

²³⁹ Po: Kamila Theimer, brez naslova, Zarja, 1913/693.

²⁴⁰ Zarja, 1913/694.

²⁴¹ “Dr. Janes je vlozhil zoper Kamilo Theimer drugo tozhbo radi chlanka 'Moje upravichenje' v 'Slov. Narodu'. Pribijemo, da je to najgrsha nehvalezhnost, ki si jo chlovek le more misliti. Nobenemu chloveku, niti ne liberalcu, she ni zhenska s tako vnemo javno priznala svoje ljubezni, kakor jo je ljubecha Kamila svojemu dragemu Janesu. Zdaj pa gre ta chrni nehvalezhnezh in tozhi to 'noro babo'. In greshi prvich zoper bozhjo postavo 'ljubezni do blizhnjega', drugich pa ne pomisli, da itak nima 'nobenega pomena tozhiti 'norca', ki za svoja dejanja ni odgovoren. S tem pa tudi indirektno prizna, da ima Theimerjeva nekoliko prav, ko trdi, da se dr. Krek ne zmeni dosti za dolzhnosti katolishkega duhovnika. Sicer naj se pa dr. Krek potolazhi, ker mu liberalci prav nich ne zamerijo, da je pod kozho ravno tako krvav kot mi in naj rajeprepusti tozhbo tistim, ki so gotovo bolj upravicheni tozhiti, kakor n. pr. dr. Shustershich. Tu bi bila tozhba na mestu. Che bi Kamila kakemu navadnemu chloveku ochitala to, kar ochita dezhelnemu glavarju, bi jo ta zhe zdavnaj tozhil in jo preprichal ali da je res nora ali pa, da lazhe. Ker pa dr. Shustershich sodishche, najbrzhe od chasov, ko se je tam zhlindra raztroshala, smrdi, neche tega storiti in bi si dr. Krek, che bi ga pripravil do tozhbe, pridobil v celi Kranjski vechje zadoshchenje, kakor pa che jo sam tozhi radi stvari, ki ni truda vredna” (“Dr. Krek in Kamila”, Dan, 1913/638).

²⁴² Po: “Dr. Krek tozhi”, Gorenjec, 1913/39. “Gdch. Kamila Theimerjeva je slovenski javnosti odkrila v krepkostnem profesorju moralne teologije v Ljubljanskem semenishchu marsikatere take zanimivosti, ki se niti najmanje ne strinjajo z dolzhnostmi semenishkega profesorja. Ves svet je tedaj strmel in se zgrazhal nad gosp. dr. Krekom in nad ljubljanskim knezoshkofom, ki je vsa ta odkritja menda razmotrival edinole raz stalishche svoje slaboznane rdeche knjizhice. Ker je bilo pa javno ogorchenje le nekoliko presilno, je moral dr. Krek ugrizniti v kislo jabolko in proti gdch. Theimerjevi vlozhiti tiskovno tozhbo. To tozhbo je potem vlekel in vlekel tako, da je bilo poznavalcu razmer takoj jasno, da g. dr. Krek noche, da bi se to perilo pralo v javno sodni dvorani. Tega mnenja je bil pa nedvomno tudi sam knezoshkof, ki ni niti z mezincem ganil, da bi se resnichnost ali neresnichnost onih tezhkih obtozhbenih tochk, katere je zaluchila gdch. Theimerjeva v obraz krepostnemu 'Janezu', razjasnila v nepristranski sodni dvorani. Tako je seveda prishlo in moralo priti, da je g. dr. Krek 'zamudil' rok za vlozhitev obtozhnice in da je ljubljansko dezhelno sodishche ustavilo kazensko postopanje zoper gdch. Theimerjevo. Le radi lepshega je vlozhil g. dr. Krek malo pritozhbico zoper le-ta ustavitveni sklep. To pritozhbico je pa sedaj vishje dezhelno sodishche v Gradcu zavrglo deloma kot zakonito nedopustno, deloma pa kot neutemeljeno. S tem je pa nikdar resno mishljena tiskovna tozhba profesorja moralne teologije g. dr. Kreka vechno pokopana in s tem tudi preprecheno, da bi se v javni sodni dvorani govorilo in razpravljalo o tem, kako dejansko izvrshujejo profesorji moralne teologije svoje nauke o morali. In mozh, chegar praktichna morala je bila mesece in mesece predmet razpravam v javnih chasnikih in chegar ljubezenskih avanturah se govori v najbolj zakotni hribovski vasi, pouchuje she danes moralno teologijo v onem semenishchu, ki pada pod oblast vladike, ki si je napisal na svojo zastavo prelepe besede: Nazaj h Kristusu kralju!” (“Dr. Krek in Kamila Theimer”, Slovenski narod, 1914/1).

²⁴³ Anton Bonaventura Jeglich, “Zadeva Theimer & consortes”, 25.7.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

²⁴⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Theimer-Krek”, 10.11.1913, prav tam.

²⁴⁵ “'Slovenec' porocha s prijaznega Homca, da so zadnji ponedeljek pri kapelici Srca Jezusovega mnozhica pobozhnega kmechkega ljudstva z velikim navdushenjem izrekla neomajno zaupanje svojemu drzhavnemu poslancu dr. Kreku. In to na predlog dveh duhovnikov: kamnishkega Lavrenchicha in mariborskega Koroshca? In she celo pred kapelico chistega srca Jezusovega. Oprostita katolishka gospoda, kaj takega je skoraj podobno bogoskrunstvu! Dr. Janez Evangelist je danes v tako klavrnem polozhaju, da bi se niti po golih kolenih ne smel priplaziti pred chisto srce Jezusovo. Tukaj pa se ga je slavilo kot vzorkatolichana in sicer pred kapelo srca Jezusovega in malo dni po katolishkem shodu! To je norchevanje z nasho sveto vero in Lavrenchich in Koroshec bi se morala v dnu dushe sramovati, da pred oblichjem nashega Odreshenika povelichavata – mozha, ki je she pred kratkim bril surove in neslane shale nad najvechjo tajnostjo, nahajajocho se v zakladih nashe katolishke vere. Nad sveto Evharistijo samo! To pohujshanje, katero uganja sedaj tehant Lavrenchich z dr. Krekom, mora zhe vendar enkrat prenehati. Vsaj shkof Anton Bonaventura bi moral skrbeti, da poneha! Kupite raje bich in poklonite ga Janezu Evangelistu, da bo tam gori v kaki grapi pod Prtovchem pretepaval svoje pregreshno meso, da dela vsak malo pokoro radi pohujshanja, katero je navalil na svoje slepe volilce!” (“Javno pohujshanje”, Slovenski narod, 1913/208).

²⁴⁶ Ivan Shushtershich, “Moje napake”, Moj odgovor, Ljubljana 1922 (ponatis, Ljubljana 1996), str. 142.

²⁴⁷ Ivan Shushtershich, “Moji nasprotniki”, prav tam, str. 144-145.

²⁴⁸ Ivan Shushtershich, “Moji nasprotniki”, prav tam, str. 154-155.

²⁴⁹ Podatki o seji po: “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani, 48. zvezek, II. del, Serijska oddelka od 23. in 24. julija 1912 in od 24. septembra do 10. oktobra 1913 (Po stenografichnih zapisnikih), Zalozhil dezhelni odbor kranjski. Natisnila katolishka tiskarna v Ljubljani.

²⁵⁰ Po: “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, prav tam, str. 607.

²⁵¹ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 212.

²⁵² “'Slovenec' z velikim zadoshchenjem konshtatira, da so prishli klerikalni poslanci v zbornico z nageljchki v gumbnicah. Tudi mi pozdravljamo to lepo navado, samo svetujemo, da si za prihod. sejo zataknejo v gumbnice kamilice. – ki so tudi lepe rozhice. Che ne verjamejo, naj vprashajo dr. Kreka. Zraven jim bodo pa she v pomoch, che jih Zavrshnica, prorachun ali kaj takega 'shchiplje'” (“Klerikalni dezhelni poslanci in nageljchki”, Dan, 1913/638).

“S cvetlicami v gumbnicah so prishli klerikalni poslanci v dezhelni zbor kakor na slovestnost. Celo rdeche klinchke so imeli nekateri pripete, da se je kar zharelo po dvorani. Izposodili so si ta dan socialistichno cvetico, kakor si vchasih izposojajo posamezne tochke socialistichnega programa. Ali cvetlica je le simbol: na suknjah bi bilo lahko rdeche, pod suknjami je bilo chrno, pa ne rdeche ne slovesno, kajti kljub vsem pretreznim zavezam z nebesi vendar she nimajo tako prorochanskega duha, da bi vedeli, kako se bo konchalo, kar se je prichelo v znamenju komedije. Cvetlice prijetno dishe, ali che bi gospodje hoteli zadushiti ves smrad, ki prihaja iz tabora dezhelnih kristjanov, bi bilo treba opleniti vrtove vse Evrope, pa bi bilo she tezhko pregnati mefistichne dishave, ki se dvigajo do neba. Cvetlice so lepe stvarce, ali tako ne morejo premostiti pogledov, da bi ne opazili kupov gnojishch, po katerih se valja korupcija, terorizem, protekcionizem in brutalnost. S cvetlicami so prishli, odhajali bodo najbrzhe brez cvetlic, kajti kadar pride polom, navadno ni chasa, da bi chlovek mislil na gumbnice” (Zarja, 1913/693).

²⁵³ Porota je bila predvidena zhe v ustavi iz leta 1848, ugotavlja Jelka Melik. Le za tiskovne delikte jo je vpeljal cesarski patent 14. marca 1849 in urejal kazenski procesni red z dne 17. januarja 1850. Odpravljena je bila s cesarskim ukazom 11. januarja 1852. Ponovno je bila predvidena v drzhavnem osnovnem zakonu o sodnishki oblasti 21. decembra 1867 pri hudodelstvih, za katere so predvidene tezhke kazni, in pri politichnih in tiskovnih hudodelstvih. Poroto za tiskovne delikte je vpeljal zakon z dne 9. marca 1869, uredili pa Kazenskopravni red z uvodnim zakonom, zakon o zachasni ustavitvi porot ter zakon o sestavljanju imenikov porotnikov, ki so bili sprejeti 23. maja 1873. §14 kazenskopravnega reda z dne 23. maja 1873 in uvodnega zakona (Artikel VI), je dolochal, da pred porote sodijo glavna obravnava in razsodba pri vseh tezhkih hudodelstvih, kjer je bila v kazenskem zakonu z dne 27. maja 1852 zagrozhena smrtna ali najmanj petletna zaporna kazen, vseh z vsebino tiskovine storjenih hudodelstvih in pregreshkih, vseh absolutno politichnih hudodelstvih in pregreshkih (npr. vstaja, punt, veleizdaja, “pregreshek podpihovanja in shchuvanja k sovrazhnosti”) in hudodelstvih zlorabe uradne oblasti. Sodishcha pri ostalih kaznivih dejanjih, za katera porote niso bile pristojne, niso smela izrechi kazni nad pet let jeche. Zakon o zachasni ustavitvi porot je predvideval zachasno ustavitev delovanja porotnih sodishch, che je bilo potrebno zagotoviti nepristransko in neodvisno sojenje. Za glavno obravnavo in pravna sredstva proti sodbam so stopila v veljavo pravila sploshnega kazenskega postopka, ki so veljala za hudodelstva in pregreshke, ki niso spadala pred poroto. Glavna obravnava pri hudodelstvih, za katera je bila zagrozhena smrtna kazen ali jecha nad pet let, se je opravila pred shestimi sodniki. Porotno sodishche sta sestavljala sodni zbor (trije sodniki) in porotni zbor (12 porotnikov). Zakon o sestavljanju imenikov porotnikov je natanchno dolochal pogoje in postopek dolochanja porotnikov. Porotniki so bili lahko moshki starejshi od 30 let, med pogoje sta sodila tudi premozhenjski in izobrazbeni cenzus. Na podlagi teh pogojev so sestavili obchinske sezname porotnikov (prvotni imenik, Urliste), ki so jih predlozhili okrajnim glavarjem. Ti so jih pregledali in oznachili osebe, ki naj bi bile za porotnike posebej primerne. Imenike so nato predlozhili predsednikom zbornih sodishch prve stopnje. Tu je posebna komisija na osnovi prvotnih seznamov sestavila letni imenik porotnikov za obmochje dolochenega okrozhnega ali dezhelnega sodishcha. Imenik je bil sestavljen iz dveh delov: iz glavnega in dopolnilnega imenika. Na javni seji, ob navzochnosti dveh sodnikov in drzhavnega pravdnika, so shtirinajst dni pred vsakim zasedanjem z zhrebom sestavili uradni (sluzhbeni) imenik shtiridesetih porotnikov iz glavnega imenika in devetih nadomestnih porotnikov iz dopolnilnega imenika. Izmed njih so neposredno pred zachetkom glavne obravnave ob navzochnosti sodnega zbora, tozhilca, zasebnega udelezhenca, obtozhenca in njegovega zagovornika na nejavni seji sestavili porotni zbor. Za sestavo porotnega zbora je bilo potrebno vsaj trideset porotnikov, manjkajoche so nadomestili nadomestni porotniki. Najprej so opravili postopek izlochitve tistih porotnikov, pri katerih je obstajal izkljuchitveni ali odklonitveni razlog, nato je predsednik vlekel iz posebne posode listiche, na katerih so bila napisana imena porotnikov in jih bral. Obtozhenec in tozhilec sta za vsakega porotnika posebej izjavila, ali ga sprejmeta ali zavrneta. Imela sta pravico zavrniti polovico tistega shtevila porotnikov, ki je preseglo shtevilo dvanajst. Che je bilo prichakovati dolgo obravnavo, je predsednik lahko dolochil, da se porotnemu zboru dodata she dva porotnika (Po: Jelka Melik, “Subjekti kazenskega postopka”, Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919-1929, Ljubljana 1994, str. 27-29).

Avstrijski pravnik in politik Julij (Anton) Glaser (1831-1885) je bil med leti 1856 in 1868 ter 1870/1871 profesor na dunajski univerzi. Med leti 1871 in 1879 je bil minister za pravosodje v vladi Adolfa Auersperga. Izdelal je kazenski procesni zakon, ki je bil sprejet 23.5.1873 in je stopil v veljavo 1.1.1874 (Po: Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden, Mannheim 1974).

Avstrijski tiskovni zakon je bil sprejet 17. decembra 1862. IX. chlen drzhavnega temeljnega zakona iz 27. decembra 1867 je dolochal, da vsi zlochini in pregreshki, storjeni z vsebino tiskovin, sodijo pred poroto. Vladimir Knaflich je zapisal, da je zhe pred uvedbo drzhavnega temeljnega zakona o sodishchu, zakona o uvedbi porote za zlochine in pregreshke, storjene z vsebino tiskovin, in predpisa o sestavi seznama porotnikov za tiskovna sodishcha vechji del pravnih strokovnjakov ugovarjal in odlochno grajal, da bi se tudi v tiskovnih zadevah uvedlo sojenje s poroto, “chesh, da ta institucija ogrozha gojenje prava in da spravlja institucijo porote ob ugled”. Proti poroti v tiskovnih zadevah sta bila tudi ugledna pravnika Glaser in Liszt, ki sta zaman poudarjala slabe izkushnje s poroto na Francoskem in navajala francoski zakon iz leta 1876, ki je moral omejiti kompetence porotnega sodishcha za porotne zadeve. “Posledica te brezglave zakonodaje je bila, da je sredi narodnostno-socialnih borb porota v tiskovnih zadevah sodila pristransko in je mnogokrat napadencu enostavno odvzela pravno zashchito. Slovenci smo to zlasti bridko obchutili v nekaterih, v judikaturi prosulih sluchajih. 'Objektivno postopanje' je postalo obichajno. Z njim so se drzhavna pravdishtva izognila poroti in njeni pristranosti, in senati so sledili tej praksi ter odgovornega urednika, ki je priznal, da je inkriminirani chlanek chital, in ki je zahteval, da pride kot obtozhenec pred poroto, mnogokrat obsojali po chl. III. navedene novele radi zanemarjenja dolzhne pazhnje. Glasne pritozhbe, ki so se od vseh strani ponavljale, so povzrochile novo debato v parlamentu, tisku in ostalem javnem mnenju. Leta 1871. se je sestavil nachrt novega zakona, ki se pa ni nikdar uveljavil. Nameraval je preodkazati poroti tudi she vse tiskovne prestopke, omejitve objektivnega postopka in odstranitev delikta 'zanemarjenja dolzhne pazhnje'.” Predlog zakona je vseboval zelo stroge dolochbe zoper zhalitve, grozhnje in izsiljevanje s pomochjo tiska. 23. maja 1873 je bil sprejet nov, moderen Glaserjev kazensko pravdni red, ki pa se ni oziral na tiskovni nachrt, temvech je zachasno ohranil pristojnost porotnega sodishcha za zlochine in pregreshke, storjene z vsebino tiskovin. V 27. poglavju je ponovil posebne dolochbe za postopanje v tiskovnih zadevah. V glavnem je sledil dolochbam tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862. Pritozhbe proti objektivnemu postopanju, zaplembam chasnikov in pristranskemu sojenju porote zato niso potihnile vse do 1. svetovne vojne, dokler ni izshla novela o odpravi porote za tiskovne zadeve (Po: Vladimir Knaflich, Traktat o tisku, I. del: Zgodovinska in primerjalna studija o prichetku, razvoju in zaprekah tiska in o vsebini in pomenu tiskovnega prava in tiskovne svobode, Ljubljana 1930, str. 72-73).

²⁵⁴ Po: “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani, 48. zvezek, II. del, Serijska oddelka od 23. in 24. julija 1912 in od 24. septembra do 10. oktobra 1913 (Po stenografichnih zapisnikih), Ljubljana, str. 609-610.

²⁵⁵ Prisedniki so bili sodniki, ki so skupaj s predsednikom sestavljali sodni zbor. S porotnimi sodishchi ni bil nezadovoljen samo Krek. Zarja je npr. pisala, da bo med bodochimi reformami kazenskega prava tudi omejitev pristojnosti porotnih sodishch, ki naj bi po vladnem nachrtu ostala zgolj nekakshna izjema. Gosposka zbornica je zhe odobrila preosnovo sodishch, po kateri bodo igrala porotna sodishcha “vazhno, chetudi bolj negativno vlogo”. “Sedanje porote niso idealne. To pripovedujejo Hochenburger, to so zhgoleli gosposki zbornicharji v tenoru in v basu, to pa ve zhe davno vsa javnost brez tega visokega potrdila. Marsikateri pravorek porotnikov je osupnil obchinstvo, bodisi da so reshili ochitnega zlochinca, bodisi da so obsodili chloveka, ki ni zasluzhil obsodbe. Nekateri taki sluchaji so bili naravnost krichechi. Juristi, zlasti sodniki po poklici so se zgrazhali. Glasovi proti poroti sploh so se mnozhili. In vlada se je pripravljala na naskok.

Sedaj so porotna sodishcha merodajna za kazenske sluchaje treh vrst: O vsakem kriminalnem dejanju, za katero dolocha zakon vech kakor pet let jeche, ima soditi porota; razni politichni zlochinci, predvsem oni po znanih §§ 65, 300, 302, so podvrzheni poroti tudi tedaj, che znasha zakonita kazen manj kakor pet let; o vseh tiskovnih deliktih, naj gre za zlochin ali za pregreshek, sodi porota.” Vlada je najprej zhelela odvzeti porotnim sodishchem privatne zhalitve chasti, zagreshene s tiskom. Schasoma pa se je njen apetit povechal in Hochenburger je zhelel odpraviti poroto za vse tiskovne delikte. Nachrt, ki ga je sredi leta 1913 sprejela gosposka zbornica, je dopushchal poroto samo za zlochine, za katere je predvidena vechja kazen od 10 let, torej umore. “Kot nekakshno nadomestilo predlaga nachrt prisezhnishka sodishcha, pri katerih bi prisezhniki skupno s sodniki po poklicu sodili ne le o krivdi, ampak tudi v kazen in bi morali utemeljevati svoj pravorek.” Porotna sodishcha so bila med razpravo v gosposki zbornici delezhna hudih kritik. Predsednik najvishjega sodishcha dr. Ruber je zatrdil, da porote ne izrekajo sodbe, ampak svojo samovoljo, kajti porotniku ni treba utemeljevati svojega “pravoreka”. Nekdanji galishki namestnik grof Pininski pa je dejal, da se ni nikdar navdusheval za porotna sodishcha, ker so povzrochila najvechje pravne napake: “Pogostoma ima chlovek pri porotnih razpravah vtisk, da ne gre za sodnijsko obravnavo, temvech za techaj za juristichne analfabete. Prostota, s katero se odlikuje mnogo porotnikov, zapeljuje tudi zagovornike, in nich ni pretiranega, che se trdi, da vpliva to dejstvo demoralizujoche na odvetnishki stan.”

Predsednik tirolskega vishjega dezhelnega sodishcha baron Call je zahteval, da se porotna sodishcha sploh odpravijo. Po pravici so jih primerjeli z loterijo, je menil. “Razlika je zhal ta, da je pri porotah shtevilo zgoditkov vechje kakor v drugih loterijah.” Po omejitvi, ki jo predlaga komisija, bi se porotam odtegnilo priblizhno pet shestin vseh sluchajev, ki jih sodijo sedaj. Porotnim sodishchem bi v vsej drzhavi ostalo okrog 400 primerov letno. Majhno shtevilo primerov pa povzrocha tehnichne tezhave, kajti povprechno bi imelo vsako zasedanje porotnega sodishcha opraviti z enim primerom. Drugi, she globlji pomislek barona Calla pa je bil, da bodo v bodoche porotna sodishcha ostala merodajna ravno za najhujshe zlochine. “Tista porotna sodishcha, ki so doslej popolnoma odpovedala, pustiti, da sodijo v takih sluchajih, je rech, ki mora izzvati najtezhje pomisleke. V glavnem imajo v bodoche prihajati pred poroto umori. Poprechno je prishlo v letih od 1906 do 1910 na 231 obtozhb zaradi umora 68 obsodb. To malo shtevilo gotovo ni posledica neopravichenih obtozhb, zakaj drzhavni pravdnik se trikrat premisli, preden gre pred poroto, ker ve, kakshnim nevarnostim je tam izpostavljen. Seveda imajo porotna sodishcha v javnosti vkljub svoji pomanjkljivosti she mochno zaslombo. Veliko vazhnost pripisujem sestavi porotnishke liste. Svaril bi, da naj se ta sestava ne prepushcha okrajnemu glavarju. To velja tudi za avtonomne magistrate, kajti che bi se pri njih izkazalo zhivahno zanimanje za porotnishko listo, bi bilo to obzhalovat, ker bi prihajal she bolj kakor doslej do veljave strankarsko-politichni vpliv, ki sili v avtonomni upravi v ospredje. Sestavo liste bi polozhil v roke okrajnega sodishcha.” Barona Calla so bolj kot krivichne obsodbe motile neutemeljene oprostitve, ki naj jih bi bilo prevech. Po mnenju Zarje je zato porotnikom zaluchal v obraz zhalitev napake znachaja in krivoprisezhnishtvo: “Che vprashamo, kje se je doslej pokazala nevarnost lajishkega sodnishtva, moramo odgovoriti, da ne pomenijo nevarnosti neopravichene obsodbe, ampak krivichne oprostitve. Zoper take oprostitve daje prisezhnishko sodishche prav tako malo jamstva kakor porotno. Gotovo bodo sodbe prisezhnishkega sodishcha boljshe kakor one porotnishkega. Ker pa zhal vemo iz izkushnje, da so porotniki izrekali oprostitve vedoma, zoper vsako resnico, zoper vse rezultate dokazovalnega postopanja, da celo proti priznanju obtozhenca, se mora rachunati z mozhnostjo, da zakrivijo tako krivoprisezhnishtvo lahko tudi prisezhniki. Porotna sodishcha niso odpovedala le zaradi organizacijskih napak in zaradi pomanjkanja inteligence posameznih porotnikov, ampak tega so bile v veliki meri krive karakterne napake dotichnih, ker se niso zavedali velichine svoje naloge.”

Sledi komentar Zarje: “Mislim, da zadostuje ta shopek cvetic. She kaj hujshega bi bilo rechi o porotah in porotnikih. In ta nachin kritike si bo treba zapomniti za sluchaj, che pridejo visoki gospodje zopet s svojim taktom in kavalirstvom pouchevat plebejske poslance, O napakah porotnih sodishch in zlasti sedanjih porotnih sodishch ni dvomiti. Ali predvsem se je treba spomniti, da je nachelo porote velika pridobitev revolucije, ki je imela svoje vzroke v groznih justichnih razmerah absolutistichne preteklosti. Sovrazhniki porote in lajishkega sodnishtva se torej ne bodo mogli ubraniti suma, da koprne po blazhenih policijskih chasih, ko je bila za chloveka katastrofa, che je prishel pred sodishche, ker je s tem stopil v tuj svet, ki ni poznal ne zhivljenja, ne dushe, ne razmer, ampak samo svoje paragrafe.

Porota sloni na nachelu, da je ljudstvo najvishja instanca in da imajo obtozhenca soditi ljudje, ki zhive v njegovih razmerah, ki razumejo njegovo dusho, ki imajo zmisla za izkushnjave in ki ocenjujejo zlochin s stalishcha chloveshke druzhbe, s socialne tochke. Pomanjklivost porote pa tichi v dejstvu, da to nachelo ni dosledno izvedeno, da sedanja porotnishka klop ni izraz ljudstva. Absolutnega ideala tudi v pravosodju ni mogoche prichakovati, zlasti ne v sedanjih druzhbenih razmerah. Ideal je popolnost. To pa ne morejo dosechi ljudje, ki so sami nepopolni. Nezmotljiv je le papezh in she v njegovo nezmotljivost ne veruje vsak. Treba pa je stremeti za idealom in iskati pot, ki vodi chimbolj do popolnosti. Napake, ki jih kazhe porota v praksi, she nikako niso zadosten argument zoper institucijo samo na sebi in nikdar ne dajejo gosposkim zbornicharjem pravice za take napade, kakrshni so se zljubili grofu Pininskemu in baronu Callu. Tudi neopravichena oprostitev je vchasi zelo neprijetna rech, posebno che se iz take oprostitve lahko izvaja obsodba tozhnika. Ali hujsha od oprostitve krivega je gotovo obsodba nedolzhnega; in ucheni gosposki zbornicharji, ki imajo tako grenko kritiko za porotnike, bi lahko nashteli dosti justichnih umorov, ki so jih zakrivili sodniki po poklicu, pravniki, teoretichno izobrazheni strokovnjaki. V mnogih sluchajih so porotniki oprostili krivca, dasi so ga bili spoznali za krivega, che bi bili mogli s svojim pravorekom dosechi nizhjo kazen, ki se jim je zdela primerna. Tudi iz drugih chloveshko razumljivih razlogov so pogostoma rekli 'ne', ko bi bili v drugih okolishchinah gotovo rekli 'da'. Ali che bi bil to zadosten razlog za odpravo porote, tedaj bi se morala odpraviti vsa sodishcha, zakaj loterija, o kateri je govoril baron Call, ne velja samo za poroto. Poseben pomen pa ima porota za politichne zlochine, in o tem bo treba she govoriti” (Po: “Porotna sodishcha”, Zarja, 1913/621).

²⁵⁶ Po: “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, prav tam, str. 611-613.

2. oktobra je izshla tudi 40. sht. Domoljuba z uvodnikom (njegov avtor je najbrzh dr. Janez Evangelist Krek), ki se je polotil porotnih sodishch. “Prva seja kranjskega dezhelnega zbora je pokazala chisto jasno in bistro, da ima nasha stranka ne samo mirno vest, marvech ponosno zavest, da dela krepko v blagor dezhele in ljudstva, in da se vse zabavljanje, ko posveti nanj luch resnice, razprshi v nich in ne ostane od njega druzega, nego sramota za liberalce. Vse, kar je slabega pri nas, se zateche, kakor je poudaril dr. Lampe, v liberalno stranko in njeno chasopisje.

Liberalno chasopisje je edina rech, ki jo ima liberalna stranka, in to chasopisje je tako umazano in podlo, tako lazhnivo in obrekljivo, da mu ni para. Nikdar ne vprasha, ali je resnichno, kar mu kdo poshlje, marvech samo, ali se dá s tem, kar natisne napraviti kaka shkoda nashi stranki in njenim pristashem. Nobena rech ni tako grda, da bi je liberalni listi ne vporabili, che gre proti nam.

Za kratek chas svojim bralcem povemo naslednjo zgodbico, ki nam to rech prav posebno izprichuje. V neki fari na Gorenjskem je pred nekaj leti neprenehoma neki liberalni pismouk napadal domachega zhupnika in mu vse mogoche rechi ochital. Resnichne rechi je tako zasukal in zavil in nazadnje jim pridejal she nekaj sumnichenj in nekaj lazhi, da so bili njegovi napadi res strupeni in kruto zhaljivi. Zhupnik je nekaj chasa prenashal to rech; nazadnje je pa posegel po sredstvu, s katerim je tudi slepcem dokazal, da liberalnemu listu ne gre za prav nich druzega, nego za sramotenje, naj ima kaj podlage, ali nich. Vsedel se je in napisal dopis v liberalen ljubljanski list proti samemu sebi. V njem je pisal take rechi, ki je v njih na prvi pogled moral vsak videti, da niso resnichne. Tako zabeljen dopis je poslal v Ljubljano in liberalni list ga je, ne da bi kak poprashal, ne da bi poznal dopisnika, do pichice ponatisnil. Ljudje so ga brali in od tistega chasa ni imel liberalni list nobene veljave vech pri njih, izgubil je narochnike in dopisi iz tistega kraja so prenehali.

Treba je pa reshiti vprashanje, odkod ima liberalno chasopisje tako predrznost, da se tako brezobzirno, brez sramu in brez strahu bojuje z lazhmi in izmishljenimi nesramnostmi. Na to rech je odgovor lahek:

Liberalno chasopisje se ne boji tozhbe, ker, oprto na svoje izkushnje, trdno zaupa, da se ne bo uredniku, ne piscu napadov nich zgodilo pred sodishchem. Vsaka pravda zavoljo zhaljenja chasti ali obrekovanja, ki se je zgodila po chasopisih, pride namrech pred porotnike in ne pred navadna sodishcha. Sodnik, bodi tudi liberalec, pozna postavo in vé, da se mora soditi po nji; proti razsodbi, ki se zdi komu krivichna, je mogocha pritozhba. Pri porotni sodbi je drugache. Proti izreku porotnikov ni pritozhbe; porotniki se tajno posvetujejo in glasujejo, kakor jih je volja; v javnost ne pride, kako je ta ali on glasoval. Popolnoma svobodni so po svojem izreku. Za mnogo sluchajev so se porotne sodbe izvrstno izkazale; za razzhaljenja chasti po chasopisih je pa sploshna sodba, da bi se moralo to odvzeti porotnim sodishchem. Tu pridejo posebno zhivo na dan politichna nasprotja. Zato pa vidimo sploshno, da liberalni porotniki, che gre proti kakemu politichnemu nasprotniku, liberalnega lista ne obsodijo. Pri nas je dosedanja izkushnja pokazala to, da je bil 'Narod', kadarkoli je bil tozhen in je shlo proti kakemu nashemu pristashu, oproshchen, 'Slovenec' pa vedno obsojen. Porotnike so dozdaj vechinoma jemali take, o katerih je bilo znano, da znajo nemshki. Prishli so torej skoraj brez izjeme, zlasti z dezhele, samo krchmarji in trgovci med porotnike, o katerih je znano, da je med njimi vechji del liberalen. Zato se ni chuditi, da so vkljub nebrojnim, vsak dan se ponavljajochim napadom po liberalnih listih tozhbe nashih somishljenikov sila redke; pravzaprav so minula zhe leta, kar ni bilo nobene. Kdor tozhi, se namrech izpostavi nevarnosti, da bo moral plachati ogromne stroshke in da bo tozhbo izgubil. Na led pa nihche ne gre rad.

Te rechi so javno znane in zato je vech nego smeshno, che liberalni list najprej koga napade, potem pa vpije: Che ti ti prav, pa tozhi! V zaupanju na liberalno poroto je predrzen in nesramen; zraven pa hinavski, da se vse kadi. To je treba pomniti pri liberalnem chasopisju in po teh resnicah je treba presojati njihove napade in njihove druge zvijachnosti. Dr. Tavchar je v prvi seji dezhelega zbora, ko je dr. Lampe pojasnoval, kako neresnichni in krivichni so napadi Pavshlerja v Kranju proti dezhelnemu odboru, zaklical: 'E, kaj chasopisje! Mi smo dali Pavshlerju prostora v listu, da pove svoje tezhave.' Bralec liberalnih listov pa ne sodi tako. Kar bere, verjame in razshirja dalje. Voditelji seveda vedo, kako in kaj. Njim so taki napadi samo navadna shala; navadni bralec jih pa vzame za res, se vnema v strasti proti stranki, zoper katero gre, in raste v sovrashtvu proti osebam, ki se napadajo. Upajmo, da se razmere med porotniki kmalu izpremene. Do tedaj in poslej pa nam more pomagati samo popolna abstinenca od liberalnega chasopisja in krepko razshirjanje te abstinence med nashim ljudstvom” (Janez Evangelist Krek, “Nova abstinenca”, Domoljub, 1913/40).

Aktualen seznam porotnikov: “Za porotnike, ki bodo pricheli soditi dne 25. avgusta t.l. v Ljubljani o razlichnih hudodelstvih in najbrzhe tudi o 'kamilicah' so bili izzhrebani sledechi gospodje z Gorenjskega: Ivan Jalen, lesotrzhec iz Ratech; Jozhef Klofutar, tovarnar iz Trzhicha; Ivan Kuralt, posestnik iz Domzhal; Jozhef Logar, trgovec iz Kranja; Ivan Markezh, posestnik iz Bohinjske Bistrice in Fran Sajovic, gostilnichar in posestnik v Tacnu” (Sava, 1913/30).

²⁵⁷ “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, prav tam, str. 614.

²⁵⁸ Po: “Stenografichni zapisnik shestnajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2. oktobra 1913”, prav tam, str. 614-618.

Leta 1913 je bila stoletnica bitke pri Leipzigu. Nemci so ob tej prilozhnosti v Ljubljani pripravili demonstracije. “Tudi v Ljubljani bodo praznovali bitko pri Lipskem, v kateri je bil pred sto leti francoski cesar Napoleon I. premagan. V nemshkih listih je sedaj silno mnogo chitati o tej bitki, malo pa o tem, da je bil Napoleon zhe prej premagan na Ruskem, da so Rusi njegovo veliko armado zhe razbili in unichili in da je razpolagal samo she z zadnjimi ostanki svojih vojashkih sil, ko sta se Avstrija in Prusija pridruzhili Rusiji. V slovenskih srcih zbuja spomin na bitko pri Lipskem pach drugachna chustva, kakor pri Nemcih. V tej bitki je bila unichena tudi Nepoleonova Ilirija in unicheno je bilo vse, kar so Francozi dobrega storili v slovenskih dezhelah. Avstrijska uprava je unichila kmechko prostost, ki so jo bili vpeljali Francozi, unichila je slovensko sholstvo unichila temelje slovenskemu vseuchilishchu unichila dushevno svobodo – vse, kar sta ustvarila francoska guvernerja marshala Marmont in Bertrand, vse, do zadnjega so nam zopet vzeli. Bitka pri Lipskem je slovenski narod pahnila vsaj za petdeset let nazaj v njegovem razvoju, zato nimamo prav nobenega vzroka, praznovati to stoletnico” (“Bitka pri Lipskem”, Slovenski narod, 1913/238).

“V spomin bitke pri Lipskem je bil sinochi [op. 17. oktobra] tudi v Ljubljani mirozov, pri katerem je postalo po zaslugi nekaterih izzivachev na drug nachin zhivahno, nego so si mislili prireditelji. V mestu je bilo slishati, da napravita mirozov obe vojashki godbi, belgijska in domobranska. Veliko ljudi je chakalo na drugo, ki pa ni prishla, baje ker ni dobila novih inshtrumentov. Po ulicah so se vsled tega zbrale razne skupine, ki jih je neodlochnost, kaj bi pocheli, vodila semintja. Belgijska godba je med tem igrala pred palacho dezhelne vlade, pred stanovanjem divizionarja Kusmaneka, pa pred dezhelnim dvorcem. Do tedaj je bilo vse razmeroma mirno. V Stritarjevi ulici so se pa oglasili provokaterji. Pred godbo je korakala skupina nemshkih shtudentkov, katere sta vodila neki Kadiunigg in mladi Mahr, pa sta izdala parolo, da naj se pred mestnim magistratom krichi 'Hoch' in 'Heil'. Seveda je bila ta nameravana nemshka nacionalna demonstracija proti Slovencem, ki bi bila sama po sebi neumna, che ne bi bil ochiten namen, da izzove odpor pri Slovencih, ki naj bi dalo zopet povod shmokovskemu pisarjenju o Unkultur in chauvinistische Gehässigkeit der Slovenen. To se je ponavljalo tudi pred shkofijo in pozneje v Zvezdi. Kar bi bili vrochekrvni izzivachi radi dosegli, se ni izvrshilo: zgodilo se sploh ni nich druzega, kakor da je nekoliko mlajshih ljudi reagiralo z zhivio klici. Kljub temu je bilo nekaj oseb aretiranih. Ochividci nam zatrjujejo, da niso storili nich druzega, kakor da so klicali 'Zhivio'. Chloveku bi se zdelo to neverjetno, che nam ne bi paralelno s tem zanesljivi sodrugi porochali, da je policijski lajtnant Turner, ki je sam ukazal nekoliko aretacij, krichal 'Krainer Hunde'. To je od policista v vsakdanjem zhivljenju nekoliko prevech, v sluzhbi je pa to tako nezaslishano, da smo radovedni, koliko chasa bo ta chlovek she smel delati 'red in mir' po Ljubljani” (Zarja, 1913/712).

²⁵⁹ “Klerikalna morala”, Sava, 1913/40.

²⁶⁰ “Kranjski dezhelni zbor”, Slovenski narod, 1913/227.

²⁶¹ “Klerikalni general v zhenski kiklji”, Slovenski narod, 1913/228.

Krekov temperamenten opravichevalni nastop sta komentirala tudi naslednja chlanka v Slovenskem narodu: “Sodni dan. – Dr. Krek v sijajnem govoru razkrinka Theimerichino gonjo. – Dr. Lampe osmeshi liberalno stranko do kosti. – Liberalci osramocheni in pobiti molche. – Liberalni general v zhenski kiklji. – Tako smo chitali v vcherajshnjem 'Slovencu' in rekli smo si: Strashno! Grozno! Nocoj bo luna mrknila. Grobovi se bodo odpirali, mrlichi bodo vstajali, fijakerski konji bodo zacheli peti cerkvene pesmi in Lampe bo postal spodoben chlovek. To vse smo mislili, dokler nismo videli, da prinasha 'Slovenec' pod zgornjimi bombastichnimi naslovi – porochilo o tisti seji dezhelnega zbora, v kateri so klerikalci sramotili porotnike kot krivoprisezhnike. S tem psovanjem ljudskih sodnikov so hoteli prikriti, da se boje dokazov resnice, da se ne upajo pred sodishche, ker bi se jim v vsakem sluchaju vse dokazalo in bi se vsaka tozhba konchala v sramoto in obsodbo klerikalcev. Kar napredno chasopisje pishe, to je vedno pripravljeno dokazati pred vsakim sodishchem. Napadi in zasramovanja na porotnike pa so bila v tej seji sploh le postranska stvar – glavno je bilo reshevanje dr. Kreka. Ta mozh, ki je doslej oshabno zanicheval vsakega, kdor se ni vklonil klerikalni stranki, ki je pljuval na politichne nasprotnike in jih zasramoval na vse nachine, je bil razkrinkan. Ta moralist je v vsakem drugem ochesu videl vsak pezdirchek, bruna v lastnem ochesu pa ni videl. Zdaj pa se je delal strashno razzhaljenega, da je Theimerica razkrila razmerje, katero je imela zh njim. Da je to sam povzrochil, da je to izzval s chlankom, v katerem je tajil, kar prichajo njegova pisma, to pri tem najnovejshem specialistu za zhenske bolezni ne pride v poshtev. – Krek neche iz javnega zhivljenja, za nobeno ceno neche, in zato se je sam poskusil reshiti. Che ne chuti, da je s svojim nastopom le samega sebe she globlje potlachil v blato, potem mu ni pomagati. Kar je Krek v dezhelnem zboru govoril o svojem razmerju s Theimerico, to je v direktnem nasprotju s tem, kar je prej sam pisal. Kdaj je torej lagal? Pa naposled – to naprednih poslancev nich ne briga. Prishli so na delo, v dezhelni zbor, da izpolnijo svoje politichne dolzhnosti, ne pa na pogovore o duhovnishkih kurbarijah. Zato so poslanci narodno-napredne stranke molche poslushali klobasarije dr. Kreka, tega profesorja morale, ki ima najprej ljubezensko razmerje, potem pa svojo ljubico pod plashchem poslanske imunitete imenuje vlachugo. S Theimerico so obchevali in jo vabili v svojo hisho Shustershich in njegova zhena, Povshe in njegove hchere, Pogachnik in prelat Kalan in drugi klerikalni veljaki -dokler so rabili njene visoke zveze in nje visok veliki vpliv. Dotlej je bila visokosposhtovana v vseh klerikalnih krogih, zdaj pa, ko je na storjene infamije primerno nastopila, zdaj, ko je na Krekovo izzivanje objavila njegova pisma, zdaj je pa – vlachuga. Pa s tem psovanjem ni Krek spravil teh pisem iz sveta in ni zadushel svetlobe, ki je padla nanj, nasprotno, Krek si je s svojim nastopom v dezhelnem zboru shele prav vrat zlomil. V Theimerichini zadevi je bila Krekova afera pravzaprav le postranska epizoda – Krek je sam napravil iz nje politichen shkandal s tem, da jo je zanesel v dezhelni zbor. Zdaj to ni vech kratkochasna lektura za prijatelje opopranih storij, nego javna afera in ker so pisma tu, ker so bila zhe producirana pred enim sodishchem, je brez dvoma, da iz te afere za dr. Kreka ni nobene reshitve vech! 'Sodni dan' shele pride, pa takrat bo 'Slovenec' malo drugache piskal, kakor zdaj, ko hoche s tako otrochjim hrupom predstaviti kot velik uspeh, da so napredni poslanci s tihim smehom gledali, kako dr. Krek svoje umazano perilo razobesha pred vso avstrijsko javnostjo. Vechje usluge ni mogel dr. Krek storiti naprednim poslancem, kakor da je s to nechedno stvarjo prishel pred dezhelni zbor in s tem nanjo opozoril vse tiste kroge, ki doslej zanjo she vedeli niso. In zh njim vred se je kompromitirala vsa klerikalna stranka, kajti z ovacijami, ki jih je prirejala Kreku, je proklamirala svojo solidarnost s tisto moralo, ki se zrcali iz te afere. Katolishka stranka je v tej seji s svojimi ovacijami za dr. Kreka manifestirala za duhovsko donjuanstvo in to z veliko vechjo navdushenostjo, kakor se je klanjala par tednov poprej na Kongresnem trgu Brezmadezhni. To so uspehi te zhalostne seje, v kateri je Krek preziral zdravo pamet in v svoji nebrzdanosti samemu sebi prizadejal smrtni udarec. Che 'Slovenec' zdaj za klerikalno stranko tako zhalostni dan popisuje, kakor dan triumfa, je to tako neumno, da bi morala res luna mrkniti in se grobovi odpirati” (“Sodni dan”, Slovenski narod, 1913/228).

“Dr. Krek je v svojem komedijantskem govoru v dezh. zboru poskushal vplivati tudi na mehkochutna srca in se milo pritozheval, da smo mu mi s priobchevanjem Theimerichinih razkritij hoteli odjesti sluzhbo in ga spraviti ob kruh. Krek je namrech profesor morale na shkofijskem semenishchu. Kdor more in hoche verjeti, da bi mogla Theimerichina razkritja povzrochiti odpust dr. Kreka iz profesorske sluzhbe, temu te vere ne bomo izpodbijali. Take-le ljubezenske afere she nobenemu duhovniku niso nich shkodovale. Zgodili so se she vse drugachni shkandali v duhovskih krogih, pa she nobenemu prizadetih duhovnikov se ni nich posebnega zgodilo. Sicer pa se tudi v najslabshem sluchaju ne bi moglo Kreku nich hudega zgoditi: che ne bo profesor morale, mu bodo pa dali kako drugo dobro sluzhbo. Toliko je gotovo; delati mu nikoli ne bo nich treba in pomanjkanja ne bo nikoli trpel. Sploh je pa chudno, kako prenezhno obzirnost zahteva Krek zase, dochim ne pozna njegova stranka nobenega pardona in nobene obzirnosti. Ko bi bil Krek privatna oseba, bi njegova ljubezenska afera ne bila prishla na dan. Izsilil jo je sam, da je Theimerca prishla s pismi na dan. Zakaj pa ni molchal – zakaj je v 'Slovencu' tajil to, kar dokazujejo njegova lastnorochna pisma? Sploh pa mora biti mozh, ki ima javne mandate, v vsakem oziru chist in mora biti tudi njegovo privatno zhivljenje primerno dostojanstvu narodnega reprezentanta. V ostalem pa vprashamo: s kako pravico zahtevajo klerikalci zase obzirnosti, ko sami nimajo niti najmanjshih ozirov. V svojih listih preganjajo in marcvarijo najnedolzhnejshe ljudi, kradejo chast poshtenim zhenam in dekletom, zasmehujejo, zhalijo in ponizhujejo vsakega revezha, ki se zameri kaki klerikalni kreaturi. Najstarejshe, tisochkrat prizaneshene in popravljene grehe vlachijo na dan, denuncirajo vsako ubogo uchiteljsko paro in vsakega najponizhnejshega uradnika, ki se jim ne ukloni in skushajo spraviti ljudi ob sluzhbo in chast celo z ovadbami na drzh. pravdnishtvo. Spominjati se je treba le Ribnikarjevega sluchaja. Katolishki duhovnik in intimni zaveznik Krekov dr. Evgen Lampe je denunciral Ribnikarja drzh. pravdnishtvu in ga spravil v preiskovalni zapor, dr. Pegan pa je pripravljal 'prichevanja', da bi bil Ribnikar obsojen, da bi bil vrzhen v jecho, unichen kot uradnik in pogubljen v svoji eksistenci. Kje je bil takrat ta dr. Janez Krek, ki se dela sedaj tako uzhaljenega, da je njegova bivsha ljubica pojasnila javnosti znachaj in kvaliteto tega profesorja morale, in ki se dela, kakor bi mu pretila ta nevarnost, da bi moral prenehati biti prof. na lemenatu in moral postati prelat ali celo tehant? Ali se je kdaj ta dr. Krek uprl lopovstvom in infamijam klerikalnega chasopisja? Nikoli! Shele ko je Krek prishel do veljave v klerikalni stranki, so se zachele v 'Slovencu' in v 'Domoljubu' tiste nezaslishane gonje, ki so zastrupile vse nashe javno zhivljenje v taki meri, da klichejo sinovi te dezhele iz tujine: smrdljiva domovina! Nismo bili prijatelji pokojnega kardinala Missie in imeli smo velike boje zh njim, a na chast njemu in na chast tistima mozhema, ki sta takrat vodila klerikalno chasopisje, prelatu Kalanu in kanoniku dr. Zhitniku, bodi pribito, da se je takrat ves politichni boj lahko vodil v mejah dostojnosti in da je klerikalno chasopisje shele sedaj spremenilo svoj znachaj, ko je v klerilalni stranki zmagala Krekova struja, ko je prishla na krmilo trojica Krek-Shustershich in Lampe in je na mestu kardinala Missie sedel shkof Jeglich. Ti so nositelji nachela, da je treba liberalca z kamni ubiti in izvrshujejo to nachelo z bestijalnostjo, ki ji ni primere. Sedaj pa, ko se je enkrat kolo sreche obrnilo na drugo stran, ko je sluchaj nanesel, da je prishlo na dan nekaj umazanega perila enega glavnih nositeljev najbrezobzirnejshega boja, pa se vrzhe ta chlovek v pozo preganjane nedolzhnosti in vzdihuje, da smo ga hoteli ob sluzhbo pripraviti. Taka hinavshchina presega pach vse meje in posebno pristoja voditelju stranke, ki ne pozna ne prizanashanja, ne usmiljenja, ki zatira in ubija vse, kar ji je na potu, ki pod plashchem imunitete uganja najvechja lopovstva in porablja poslansko imuniteto za ovadbe, s katerimi hoche politichne nasprotnike spravljati ne le ob kruh, nego tudi v jecho” (“Ob kruh smo ga hoteli spraviti”, Slovenski narod, 1913/228).

²⁶² “Kranjski dezhelni zbor...”, Domoljub, 1913/41.

²⁶³ “Sodni dan!”, Slovenski dom, 1913/41.

²⁶⁴ “Poshtenim ljudem”, Dan, 1913/640.

²⁶⁵ “Kamila Theimer v Ljubljani. – 'Slovencevchem' ure zastale. – Vsled prihoda Kamile Theimer v Ljubljano ni 'Slovencevchem' zastala samo sapa, temvech tudi ure. Porochajo, da je bila v urednishtvu 'Dneva' ob trichetrt na 11; v resnici pa je bila v urednishtvu ob pol treh popoldne” (Dan, 1913/563).

²⁶⁶ Kamila Theimer, “'Velechastni' dr. Krek!”, Slovenski narod, 1913/228.

²⁶⁷ Po: “Mudi se jim”, Sava, 1913/42.

²⁶⁸ “Shod v Mestnem domu”, Slovenski narod, 1913/252.

²⁶⁹ Jurij Perovshek, “Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 82-83.

²⁷⁰ “Afera Krek – Theimer nas ves chas ni toliko zanimala, da bi bili svoje chitatelje nadlegovali z ljubezenskimi zgodbami iz zaklenjene sobe, katere praga ne morejo nikdar prestopiti, ne da bi se oshkropile z blatom,” je pisala Zarja. “Nikdar nam ni prihajalo na misel, da bi meshali intimne pripetljaje, ki so last direktno prizadetih oseb, z javnim zhivljenjem; nikdar nismo zamerili duhovniku, che je njegova chloveshka natura hodila po ravnih potih, in nikdar ne bi bili smatrali Theimer – Krekovo afero za kaj drugega kakor za to, kar bi morala biti, namrech za afero izmed Kreka in Theimerjeve, ki nas nich ne skrbi, che ji ne bi bil Krek sam vedoma ali namenoma spravil v najjavnejsho javnost s tem, da jo je obravnaval na tribuni dezhelnega zbora vojvodine Kranjske. Zdaj se Krek ne more chuditi, che se postavlja zoper njegovo prizadeto sodbo neprizadeta sodba javnosti in odgovor na njegov nekvalificirani izliv teatralno pripravljenega efekta ter mu pove, da ni bil ponizhan takrat, ko je svet izvedel, da ima kri tudi v njegovih zhilah normalno temperaturo, ampak da se je sam ponizhal do skrajnosti, ko je v javni zbornici, zashchiten s poslanishko imuniteto opljuval zheno, od katere je bil vzel, kar more zhena dati mozhu. Nekdaj so mislili, da je Krek tudi v chrni suknji ostal chlovek in mozh, ki pach doprinasha svoji stranki neizogibne koncesije, vendar pa ne ugasha ognja vishje chlovechnosti v svoji dushi. Vcheraj pa je Krek v dezhelnem zboru pokazal, da je izgorelo vse, in da je v dolgih letih katolishke prakse tudi sam postal – far. Zdaj je izgubljeno vsako upanje. Mozh, ki more zheni, katero je ljubil in je njega ljubila she ves chas potem, ko so spori izkopali globoka brezna med njima, ki ga je opravichevala v svoji bolesti in v svojem obupu, v javni zbornici zaluchati 'vlachugo' v obraz, je pozabil, kaj je chloveshko – ne da bi govorili o tem, kaj je 'fair'. Morda se je Kreku zdelo, da je junak, ko je svojo intimnost pomolil shkandala zheljni javnosti pod nos, seveda na shkodo drugega dela: ali mi smo videli okrog njegovega junashkega vratu verigo, katere se nikdar vech ne iznebi. Vlekla ga bo po poti dushevne suzhnosti, s katere ne bo nikdar vech povratka v svobodo preprichanja. Dozdevni junak je definitivno postal hlapec” (Zarja, 1913/699).

²⁷¹ “Delavstvo v kranjskem dezhelnem zboru”, Zarja, 1913/705.

²⁷² “Pred enim tednom je 'Dan' grozil, da bo v dezhelnem zboru prishel za 'klerikalce' sodni dan. Ta teden, ko je dr. Krek vlozhil zhe drugo tozhbo zoper Kamilo Theimer, je pa liberalcem zachelo smrdeti in nich vech ne poje 'Dan': 'Pricha Pavshlar in Kamila', ampak pravi, da so klerikalci lisjaki in da so ti nalashch za chas zadenja pridrzhali afero dr. Kreka. Ta sodni dan se tedaj utegne konchati drugache, kakor so liberalci mislili” (“Chudni sodni dan”, Gorenjec, 1913/40).

²⁷³ Po: Ivan Dolenec, “Krek in Shustershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 74.

²⁷⁴ Po: “Kranjski dezhelni zbor”, Dan, 1913/646, in “Kreka nochejo izrochiti”, Zarja, 1913/706.

²⁷⁵ Kamila Thiemer, “Zadnja beseda”, Slovenski narod, 1914/4. Tomazh Pavshlar je hotel, da bi mu dezhela Kranjska plachala ogromno odkupnino za vodne projetke ob Savi. Zahteval je 1.600.000 kron in mesto komercialnega ravnatelja z letno placho 24.000 kron. Njegove zahteve je podpiralo liberalno chasopisje. Tozhbo proti dezheli je konchno izgubil tudi na najvishjem sodishchu.

²⁷⁶ Kamila Theimer, “Prisrchne zhelje”, Slovenski narod, 1914/11.

²⁷⁷ Politik Josip vitez Pogachnik je bil rojen leta 1866 v Podnartu. Starshi so mu zgodaj umrli. Njegovo posestvo je upravljal stric Janez Pogachnik, ki je imel v Podnartu znano delavnico stolpnih ur. Poslal ga je v gimnazijo v Ljubljano in Pazin. V Gradcu je shtudiral pravo, ki ga je moral leta 1887 zapustiti, ker je domache posestvo potrebovalo gospodarja.

Leta 1897 je prvich kandidiral na volitvah v drzhavni zbor na kandidatni listi katolishkega okraja. Izvoljen je bil v kamnishkem okraju. Leta 1901 je bil v radovljishkem okraju izvoljen za poslanca v kranjski dezhelni zbor. Oba mandata je obdrzhal vse do konca monarhije. “Na Dunaju si je pridobil velik ugled in priljubljenost v parlamentarnih krogih, a tudi velik vpliv pri avstr. ministrstvih. Bil je lep mozh, elegantne postave, plemenitih potez v licu, zhivih sivomodrih ochi z odkritim pogledom; mochne rjave brke je imel podjetno navihane: v vsem prikupna osebnost, katere strumni nastop so omiljevale prirodna prijaznost in uglajene obchevalne oblike.” Med leti 1908 in 1918 je bil z izjemno kratkega presledka leta 1909 podpredsednik drzhavnega zbora. V letih 1910-1912 je kot predsednik vojnega odseka poslanske zbornice spravil pod streho vojne zakone. Za to zaslugo mu je bilo leta 1912 podeljeno viteshtvo. “Kot govornik ni mnogo nastopal niti se ni meshal v parlamentarne debate in spopade, a bil je izvrsten taktichar in tipichen predstavnik intervencionistichne politike, s katero je pridobil narodu in stranki mnogo uspehov, ki so si jih potem lastili drugi, glasnejshi. Kot podpredsednik poslanske zbornice je bil tudi v tezhavnih prilikah zaradi svoje hladnokrvnosti in absolutne nepristranosti kos polozhaju.” V klubu slovenskih poslancev so mu bili najblizhe Krek, Fran Shuklje, dr. Jankovich, dr. Anton Koroshec in dr. Lovro Pogachnik. “Z dr. Shustershichem so bili odnoshaji korektno hladni, ker mu je Shustershich zamerjal njegove tesne zveze z vojashkimi in dvornimi krogi, zlasti s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Ko je v Jugoslov. klubu po majski deklaraciji 1917 izbruhnilo do tedaj latentno nasprotje med dr. Krekom in dr. Koroshcem na eni in dr. Shustershichem na drugi strani, se je P. brez obotavljanja postavil na Krekovo stran.”

V kranjskem dezhelnem zboru si je prizadeval za gospodarski napredek radovljishkega okraja, lepe uspehe je dosegel pri izboljshanju planin v Bohinju, prizadeval si je za dezhelno cesto med Podnartom in Selshko dolino, pogorelcem v Kropi je leta 1901 priskrbel drzhavno podporo, odlochilno je vplival na gradnjo bohinjske zheleznice leta 1903, blejskega vodovoda in zidavo novega zheleznishkega poslopja v Radovljici. V priznanje zaslug ga je mnogo gorenjskih obchin izvolilo za chastnega obchana. “Ob izbruhu vojne z Italijo je iz prevelikega navdushenja v sporazumu z glavnim generalshtabom stopil na chelo formacij kranjskih mladostrelcev, ki bi imeli braniti Kranjsko, ko bi Soshka fronta ne vzdrzhala. Ker pa do tega ni prishlo, je ostal ta zametek slov. chrne vojske kot prichuva za fronto; mladostrelci, stopajochi medtem v leta vojashke dolzhnosti, pa so bili na ta nachin obvarovani strelskih jarkov ob Sochi.”

Pogachnik je bil predsednik Narodne vlade za Slovenijo, ki jo je ob zlomu monarhije oktobra 1918 osnoval Narodni svet. “P.-ova zasluga je, da je obdrzhal vzlic prevratnim prilikam mir in red v Sloveniji in jo obvaroval pred izgredi polkov razdrobljene a.-o. armade, vrachajochih se s soshke fronte.” Leta 1919 je kot poslanik Kraljevine SHS pri vladi avstrijske republike kljub napetosti zaradi bojev za Koroshko spretno izvedel repatriacijo slovenskih vojakov in pospeshil likvidacijo nekdanjih skupnih zahtev. Po vrnitvi z Dunaja se je umaknil iz politichnega zhivljenja in deloval samo na gospodarskem podrochju. Umrl je leta 1932 (Po: Andrejka Rudolf, “Pogachnik vitez Jozhef”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana, Ljubljana 1933, str. 409).

²⁷⁸ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas 1928/1929, str. 160.

²⁷⁹ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 162.

²⁸⁰ Zdravnik, politik in starosta Sokolov Ivan Orazhen je bil rojen leta 1869 v Kostanjevici na Krki. Po osnovni sholi v Kostanjevici (1875-1879) in gimnaziji v Ljubljani in Novem mestu se je leta 1889 vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju. Po diplomi na grashki medicinski fakulteti leta 1900 se je zaposlil v Dezhelni bolnishnici v Ljubljani. Leta 1902 se je porochil z Evgenijo (Eli, Zhenko, Zheni) Auer (1876-1919), hcherko bogatega ljubljanskega podjetnika Georga Auerja, lastnika vech ljubljanskih pivovarn in hish. Z Zheni Auer se je poznal zhe iz chasa sholanja v Ljubljani, ko je dobival kosilo pri Auerjevih. Bogatejshi ljubljanski meshchani so namrech dijakom pogosto pomagali z denarno podporo, stanovanjem ali hrano. Po poroki sta se Zheni in dr. Ivan Orazhen preselila v Auerjevo vilo na Wolfovi uilci 12 v Ljubljani. Tu je Orazhen odprl zasebno zdravnishko prakso. Zheni Auer je bolehala za jetiko, bila strastna kadilka in se zdravila zaradi neplodnosti. Zhe kot visokosholec se je Orazhen povezoval z drugimi jugoslovanskimi akademiki. Sodeloval je pri Sokolu. Leta 1907 je postal starosta slovenske sokolske zveze in podstarosta vseslovanske sokolske zveze. Leta 1919 je bil izvoljen za prvega starosto Jugoslovanskega sokola. Med leti 1908 in 1910 je bil zastopnik NNS v kranjskem dezhelnem zboru. V ljubljanskem obchinskem svetu in v kranjskem dezhelnem zboru se je odlikoval kot odlochen govornik. Leta 1910 se je udelezhil panslovanskega kongresa v Sofiji. Med 1. balkansko vojno se je prvi odzval proshnji srbskega Rdechega krizha. Skupaj s Shlajmerjem, Kranjcem Premrovom, Lavrichem, Virantom in drugimi zdravniki se je podal v Srbijo, kjer je 7 tednov zdravil ranjence v vojashki bolnishnici v Nishu. Pod naslovom Med ranjenimi srbskimi brati je leta 1913 izdal spomine na bivanje v Srbiji. Konec leta 1912 se je pridruzhil preporodovskemu gibanju. Po 1. svetovni vojni je postal zdravstveni referent pri dezhelni vladi za Slovenijo in prvi predsednik pokrajinskega zdravstvenega sveta za Slovenijo in Istro. Umrl je leta 1921 v Ljubljani. Svoje premozhenje je zapustil medicinski fakulteti v Ljubljani z namenom, da ga uporablja za ustanovitev in vzdrzhevanje zavoda Orazhnov dijashki dom, v katerem naj dobijo prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski ubogi medicinci, ki shtudirajo v Ljubljani (Po: Avgust Pirjevec, “Orazhen Ivan”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 227).

²⁸¹ Tozhba slovenske sokolske zveze, njenih chlanov predsedstva, Pavla Auerja in Ivana Orazhna proti Kamilli Theimer, Johanni Weber in Georgu Auerju, Dunaj, 7. marca 1916, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁸² “Iz zanesljivega vira smo zvedeli, da je Kamila Theimer vlozhila pri vojnem ministrstvu ovadbo proti ljubljanskemu podzhupanu dr. Trillerju in dr. Orazhnu, chesh, da vganjata (chujte in strmite ljudje!) velikosrbsko propagando!!! Temu se bodo pri nas sicer krvave smejali, ampak na Dunaju so Kamili najbrzhe verjeli, ker se po Ljubljani zhe vrshijo preiskave. Vcherajshnji 'Slovenec' porocha, da se je taka preiskava vrshila v stanovanju dr. Orazhna, mi pa smo zvedeli – potrjena vest she ni – da je dalo vojno sodishche aretirati stotnika Auerja, brata soproge dr. Orazhna. Zu se pa zhe vse neha – to je tudi za nashe razmere odvech! Mi smo svojechasno zhe zavrachali Kamilo Theimer radi denunciranja (takrat je denuncirala 'Slovenca') in kakor se vidi, ima res to nechedno lastnost. Pa se bo blamirala, z njo pa tudi oni, ki ji tako slepo verujejo in so takoj planili po dozdevnih 'veleizdajalcih'” (“Kamila Theimer v novi ulogi”, Dan, 1914/774).

“K vcherajshnji notici 'Kamila Theimer v novi vlogi' se pisec notice moti, che je mnenja, da se je stvari smejati. Zadeva je popolnoma resnega znachaja: che je Theimerjeva v istini napravila ovadbo proti ljubljanskemu podzhupanu dr. Trillerju in g. dr. Orazhnu, potem je Kamila taka kakor je 'Slovenec' vedno trdil in jo je tedaj le obzhalovati, ali pa se hoche preprichat, kako bodo za to kost sedaj prijeli klerikalci. Che je slednje, je Theimerjevi le chestitati, che je sama prishla na ta imeniten trik. (Pa najbrzhe ni prishla sama na to – ampak je bilo to najbrzhe prav tako pripravljeno, kakor ona 'Izjava', ki je bila podpisana na Prtovchu. To je nashe mnenje. Tako je zvesti Janez nashel pot – mashchevanja.)” (Dan, 1914/775).

²⁸³ “Gosp. dr. Ivan Orazhen je danes zjutraj odpotoval v Dubrovnik, kjer biva zhe vech tednov zaradi zdravljenja njegova gospa soproga. Vrne se iz Dubrovnika v nekaj dneh” (Slovenski narod, 1914/33).

²⁸⁴ “Vsled ovadbe gdchne. Kamile Theimer uvedena preiskava proti dr. Orazhnu, dr. Trillerju in nadporochniku Auerju je ustavljena. Nadporochnik Auer je izpushchen iz preiskovalnega zapora. Dognalo se je, da je bila ovadba plod bolnih zhivcev in da je od zachetka in konca temeljila na izmishljotinah” (“Ustavljena preiskava”, Slovenec, 1914/37).

²⁸⁵ Po: Tozhba slovenske sokolske zveze, njenih chlanov predsedstva, Pavla Auerja in Ivana Orazhna proti Kamilli Theimer, Johanni Weber in Georgu Auerju, Dunaj, 7. marca 1916, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁸⁶ “Opravicheno je uzhaljen vsak Slovenec, ko slishi, da je Kamila Theimer denuncirala Sokolstvo. To je lumparija brez primere. O tem krozhi po mestu vech govoric. Neki detektiv je pravil, da je nekdo Kamilo javno napadel na ulici, kar menda ni res. Posl. Otokar Rybao se je napotil na Dunaj, da stvar na vishjih mestih pojasni” (Dan, 1914/778).

²⁸⁷ “Zagrebshke 'Male novine' porochajo, da je Theimerica dr. Orazhna baje obdolzhila, da je, ko je bil zdravnik v Srbiji, Srbiji obljubil pomoch slovenskega Sokola v sluchaju vojske med Avstrijo in Srbijo. – Odvetnik dr. Kokalj je odlozhil zastopnishtvo gospodichne Theimer” (“'Veleizdajalska' afera v Ljubljani”, Slovenec, 1914/35).

²⁸⁸ “Iz raznih juzhnih krajev porochajo listi o shtevilnih preiskavah. Danes se govori po Ljubljani o senzacijonelni hishni preiskavi. Vcheraj se je vrshila v stanovanju tukajshnjega zdravnika dr. Orazhna hishna preiskava. Kdo je to hishno preiskavo povzrochil, se mora v najkrajshem chasu dokazati. Chudno se nam zdi, da se je poizvedovalo tudi po naslovu gospe dr. Orazhnove in njenega brata nadporochnika Auerja. Preprichani smo, da za vso stvarjo nich resnega ni in da so prizadete osebe gotovo zhrtev kake osebne intrige” (“Preiskave tudi v Ljubljani”, Slovenec, 1914/32).

“'Tagespost', katere zveze z neko ultra narodno svobodomiselno redakcijo v Ljubljani so znane, porocha, da je bila v stanovanju g. dr. Ivana Orazhna hishna preiskava in da so o njej razshirjene razlichne govorice. List pa zlobno vso stvar zavija in podtika g. dr. Orazhnu srbofilstvo. Danashnji 'Dan' pa porocha, da je vso stvar ovadila vojnemu ministru Kamila Theimer, in da je ovadila radi srbofilstva tudi podzhupana g. dr. Trillerja in da je bil aretiran stotnik Auer, brat gospe dr. Orazhnove. Popravljamo v toliko, da je gospod Auer ulanski nadporochnik v Pardubicu – zarochen je s hcherko nekega generala in da je vsled ovadbe Kamile Theimerjeve bil res aretiran in se je proti njemu uvedla preiskava in da je predvcherajshnjim popoldne prishel v stanovanje g. dr. Orazhna gospod preiskovalni sodnik z zapisnikarjem in z dvema detektivoma, kjer je preiskoval korespondenco gospe dr. Orazhnove, a ni samoposebi umljivo nich sumljivega nashel. Gospa dr. Orazhen se ne nahaja v Ljubljani, marvech biva vsled svojega slabega zdravja v Dubrovniku. Gosp. dr. Orazhen je vso zadevo izrochil gosp. dr. Vodushku. V sluchaju, da pride do tozhbe, bo ovaditeljica tozhena radi hudodelstva obrekovanja, ki se v sluchaju, da je obtozheni kriv, kaznuje s tezhko jecho od enega do petih, v posebno obtezhevalnih okolnostih pa tudi z jecho do desetih let. Zakaj, da je bil tudi dr. Triller radi srbofilstva po isti osebi ovaden, si res ne moremo tolmachiti, kajti dr. Trillerju podtikavati srbofilstvo, je precej drzno. Vsekakor je cela zadeva, dasi tragichna, psiholoshko res velezanimiva” (“Denunciantje na delu”, Slovenec, 1914/33).

²⁸⁹ “Ovadba zaradi veleizdaje”, Slovenski narod, 1914/42.

²⁹⁰ Ovadba, pri kateri je Kamili Theimer pomagala Johanna Weber (r. 1867), ima svojo predzgodovino v druzhinskih sporih v druzhini Auerjevih. Po smrti Georga Auerja leta 1901 so pivovarno dedovali njegovi trije otroci Evgenija, Jurij (r. 1878) in Pavle. Leta 1903 sta Eli in Jurij odkupila Pavletov delezh in postala solastnika pivovarne. Jurij je naskrivaj jemal sredstva iz podjetja, zato ga je Evgenija leta 1905 tozhila. Zaradi slabega Jurijevega gospodarjenja se je pivovarna znashla v dolgovih, zato sta se Evgenija in dr. Ivan Orazhen odlochila, da od Jurija za 75.000 kron odkupita njegov delezh v podjetju. Jurij se je izselil v ochetovo vilo v Begunjah, Orazhnova pa sta postala edina lastnika pivovarne. Leta 1909 sta pivovarno prodala pivovarni Union za 300.000 kron. Denar so dobili shtevilni upniki tvrdke G. Auerjevi dedichi.

Jurij Auer, ki je med tem porabil vechji del kupnine, je menil, da je za svoj nekdanji solastnishki delezh dobil premalo, zato je Orazhnova tozhil za 80.000 kron. Tozhbo v Ljubljani je izgubil, zato se je pritozhil na Vishje dezhelno sodishche v Gradcu. Tozhil je tudi svojo bivsho soprogo in njenega advokata dr. Trillerja.

“Jurijeve tozhbe so se vlekle v nedogled. Pri tem ni izbiral ne besed ne sredstev. Orazhna je ponizheval, kjerkoli je mogel, ochital mu je hrano, ki jo je dobival pri njih she kot dijak, javno govoril o njegovih politichnih nagibih, ga zmerjal s srbofilom. Njegova tozhba v Gradcu l. 1917 je obsegala 214 strani. Odgovor sodishcha je bil na 206 straneh. Vsa zgodovina o Orazhnovi imovini se kazhe v Jurijevih tozhbah. Jurija Auerja so 18. junija 1917 na Dunaju pregledali zdravniki. Zdravstveni svetnik Miglitz je zapisal, da je dushevno neuravnoveshen, vendar pa je bil mnenja, da ne gre za progresivno paralizo sifilitichnega izvora. V drugem zdravnishkem sprichevalu je bilo zapisano, da se je l. 1890 okuzhil s sifilisom in po 18 letih vidno zbolel za nevrosifilisom. Podpisana sta bila znameniti dunajski psihiater nobelovec prof. Julius Wagner-Jaurregg in prof. Bischoff. Skratka, Jurij Auer je bil hudo bolan. V zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem je bilo leta 1906 zaslishanih veliko prich-zdravnikov: okulist Emil Bock je potrdil, da ga je konec devetdesetih let zdravil zaradi sifilitichnih sprememb na ocheh; dr. Bartolomeus Demshar je potrdil, da je med letoma 1904 in 1906 zdravil njegove sifilitichne kozhne spremembe, mestni fizik Otmar Krajec je povedal, da je zhe pred l. 1906 kazal znake sifilisa. Ko je moral prichati o fizichnih in duhovnih sposobnostih Jurija Auerja ljubljanski kirurg Edo Shlajmer, je povedal, da je pri njem ugotovil znake paralize zhe med letoma 1901 in 1902.” 15. januarja 1915 je bilo Juriju Auerju izrecheno skrbnishtvo zaradi slaboumnosti. Cheprav je Jurijeva bolezen povzrochila veliko gmotno in moralno shkodo vsem v njegovi okolici, je bil Orazhen v ohranjenih pismih do njega vedno sposhtljiv. Dajal mu je tudi 90 kron mesechne rente.

Med 1. svetovno vojno se je Orazhen javil za prostovoljnega civilnega zdravnika. Leta 1916 so ga iz c.kr. Rezervne bolnice 2 v Ljubljani premestili v kirurshki oddelek Cesarsko kraljeve rezervne bolnishnice Eggenberg v Gradcu. Razlog je bila njegova politichna preteklost. Pri vojashkih oblasteh je veljal za nevarnega slovenskega agitatorja in srbofila. Orazhen je menil, da je njegovo premestitev zakrivila Kamila Theimer, o chemer je 31.12.1916 pisal odvetniku dr. Bozhidarju Vodushku: “Dragi! Najprvo zhelim Tebi in gospej zdravo in srechno novo leto. Tisti elaborat, katerega si mi Ti napravil, jaz nisem oddal pri vojashkem sodishchu, ker mi je moj komandant, polkovnik Glaser odlochno odsvetoval in rekel, da naj chez mesec in pol naredim proshnjo za premestitev. Tudi pri Milit. Komand pravijo, da sem bil premeshchen, kakor mnogo drugih zdravnikov in ne vedo nich o Kamili. No, kaj chem potem? Nich. Viteja prosi v mojem imenu, da stori, kar je v njegovi mochi. Jaz sem le preprichan, da je pisateljica [op. Kamila Theimer] vse povzrochila.” V chasu bivanja v Gradcu se je Orazhen moral soochiti tudi z ovadbo o njegovi domnevni “veleizdaji”. Dunajsko sodishche je uvedlo preiskavo. Na zaslishanje je sodishche povabilo tudi svaka Jurija, zato se je Orazhen bal, da ga ne bodo spoznali za resno bolnega in mu bo njegovo prichanje shkodilo. 2.5.1917 je Orazhen pisal Vodushku: “Zheni je sedaj vrochina nekoliko ponehala in pishe mi, da se pochuti malo bolje ali vse to so le problematichne vrednosti. Poprosi she kaj polkovnika, da stori potrebno na Dunaju in naj jim tam razlozhi, kaka zhenska je ta Kamila, ki me vedno denuncira in proti katerim denuncijacijam se she braniti ne morem” (Po: Zvonka Zupanich Slavec & Franc Shtolfa, Dr. Ivan Orazhen / Dobrotnik medicinske fakultete in slovenskega naroda, Ljubljana 1998, str. 13, 19, 22, 24, 29-31 in 82-85).

²⁹¹ Po: Zvonka Zupanich Slavec & Franc Shtolfa, Dr. Ivan Orazhen / Dobrotnik medicinske fakultete in slovenskega naroda, Ljubljana 1998, str. 31.

²⁹² Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 161.

²⁹³ Po: Proshnja dr. Ivana Orazhna, naslovljena na sodishche vojashkega poveljstva v Gradcu, december 1916, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁹⁴ “Kakor chujemo, sta gosp. dr. Karel Triller in 'Slovenska sokolska zveza' zhe vlozhila proti gdch. Kamili Theimerjevi in njenim sokrivcem ovadbo zaradi hudodelstva obrekovanja po § 209 kazen. zakona” (“Kazenska ovadba proti gdch. Kamili Theimerjevi”, Dan, 1914/782).

²⁹⁵ Po: Proshnja dr. Ivana Orazhna, naslovljena na sodishche vojashkega poveljstva v Gradcu, december 1916, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁹⁶ Po: Tozhba slovenske sokolske zveze, njenih chlanov predsedstva, Pavla Auerja in Ivana Orazhna proti Kamilli Theimer, Johanni Weber in Georgu Auerju, Dunaj, 7. marca 1916, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁹⁷ Po: Tozhba Ivana Orazhna in Paula Auerja proti Kamili Theimer in Johanni Weber. U III 545/16, Dunaj, 12. januar 1917, Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU-308.

²⁹⁸ “Pred kratkim je podala Kamila Theimer drzhavnemu pravdnishtvu ovadbo, da je vodja velesrbske iridente v Avstriji dr. Krek. On je posredoval za korespondenco med zarotniki, ki so umorili kralja Aleksandra, in sedanjim kraljem Petrom, ki je bival takrat v Shvici. Dr. Krek je oskrbel tudi, da je velesrbsko propagando financirala ljubljanska 'Zadruzhna zveza', ki je izdala v te veleizdajalske namene do sedaj zhe '30 do 35 milijonov', po rachunu gospodichne Theimerjeve. To je bil smeh v justichnem ministrstvu, kamor se je poslala ta obvadba. Porotna razprava proti nashemu bivshemu odgovornemu uredniku M. Moshkercu, dolochena 25. t. m., je za negotovo dobo odgodena” (“Predpustna shala gdchne. Kamile Theimer”, Slovenec, 1914/43).

“Kamila Theimerjeva je obdolzhila Janeza Kreka, da jo je zapeljal, potem pa jo hotel obesiti Povshetu ter ji obetal, da jo napravi za dezhelno glavarico na Kranjskem. V predvcherajshnji seji dezhelnega zbora so se klerikalci zopet spomnili teh dogodkov in zacheli so vpiti, da se je Kreku – zgodila krivica. Ubogi Krek! Ta krivica, ki se mu je zgodila! In s kako krshchansko vdanostjo jo prenasha. Pravo muchenishko krshchanstvo je to. V pravem chasu se je Krek pach razburil in je tekel na sodishche, toda njegova krshchanska vdanost mu je branila, da bi bil shel dalje. Obravnave pa ne, je rekel Krek, in je namenoma zamudil rok za vlozhitev obtozhnice in s tem prisilil sodishche, da je njegovo tozhbo v kosh vrglo. Hudobni ljudje seveda pravijo, da je Krek zamudil rok, ker se je bal obravnave, ker se je bal dokaza resnice in ker se je bal, da bo njegova Kamilica pri obravnavi stresla cele koshare raznovrstnih interesantnosti, ampak na hudobne ljudi vendar ni nich dati. Kreka je le krshchanska vdanost in prizanesljivost vodila, da je preprechil obravnavo. Saj je vendar njegovo blago mishljenje znano. Mozh, ki oznanja, da naj ljudje vsak dan izprashajo svojo vest, che so liberalca dovolj sovrazhili, mozh, ki razglasha, da spadajo liberalci v luknje za pse, in uchi, da je treba liberalce s kamni ubiti, to je vendar mozh blagega srca in z veseljem nastavi tudi levo lice, che ga bivsha ljubica udari po desnem. Torej, verjemite vendar ljudje, dr. Kreku se je godila krivica in on je le iz krshchanskega usmiljenja zbezhal pred sodno obravnavo” (“Kreku se je zgodila krivica”, Slovenski narod, 1914/46).

²⁹⁹ Po: Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovencev”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 18. Sodni procesi zaradi suma veleizdaje so bili v habsburshki monarhiji pogosti zhe pred izbruhom 1. svetovne vojne. Maja 1914 je bila npr. pred dezhelnim sodishchem v Celovcu porotna obravnava, na kateri sta bila tozhena splitski zhupan Vicko Katalinich in njegov tajnik Marin Shegovich. Zhupan je bil obtozhen veleizdaje in hujskanja, ker je z magistratnega balkona nagovoril Splichane, ki so novembra 1912 proslavljali slovanske zmage na Balkanu. Obchinski svet je bil razpushchen, tajnik pa je bil obtozhen sokrivde, ker je zhupanu sufliral. Obrambo obtozhencev je prevzel dr. Ivan Tavchar. Obtozhenca sta bila oproshchena (Po: “Splitski zhupan Vicko Katalinich pred celovshkim senatnim sodishchem”, Slovenski ilustrovani tednik, 1914/21).

³⁰⁰ Dan, 1914/785.

³⁰¹ Po: “Dr. Kokalj tozhil Kamilo Theimer”, Slovenec, 1914/137).

³⁰² Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Kamila Theimer zopet tozhi Kreka”, 11.4.1914, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo). Pri letnici 1913 gre za napako – Jeglich je najbrzh mislil na 28. december 1912.

³⁰³ Anton Bonaventura Jeglich, “Shushtershich odsvetuje korake proti Kreku”, 11.4.1914, prav tam.

³⁰⁴ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 151.

³⁰⁵ Po: “Kavalirstvo dr. Trillerja”, Zarja, 1913/597).

Dan je sicer pisal drugache: “Slovensko politiko reshuje zhena. Ni sicer sufragetka, da li si ne bi shkodovalo mnogo, che bi nekaj prismojenih Anglezhinj zasmodilo svoje bombe pod nekaterimi slovenskimi prevech delovnimi in pod nekaterimi premalo delovnimi politiki. Chisto navadna zhenska je, ki dobi hudo bolezen, che poje mastno kranjsko klobaso, in ki je zhe 46 let stara, chesar se proti zhenski navadi ne boji – priznati. Pa vendar je storila nekaj, kar je klerikalcem zelo neprijetno. Dasi zagotavljajo na vsa usta, da njena bolezen ni navadna bolezen, ampak dolgoletna histerija, se je vendar izkazalo, da so z njo obchevali Krek, Shustershich, Povshe, Pogachnik in drugi, gospa dezhelna glavarica, po kateri se imenuje drushtvo marinaric itd. Po njihovo trditvi prismojena in histerichna zhenska jim je bila dobra, da so jej izdajali visokopolitichne tajnosti, da so jo rabili za animirko, s koje pomochjo so hoteli priti v 'vishjo druzhbo' knjeginj in grofic, itd.” (“Knjizhne novosti, javno mnenje in druge kaprice”, Dan, 1913/513).

Sufrazhisti in sufrazhetke so bili borci in borke za zhensko volilno pravico. “Zadnjih par let je po chasopisih in v javnosti vse polno besedi o 'sufragetkah'. Sufrazh – angleshka beseda – se pravi po nashe glasovanje. Sufrazhetke imenujejo tiste zhenske, ki se potegujejo za to, da bi se tudi zhenskam dala volina pravica za drzhavni zbor” (“Zhenska volilna pravica”, Domoljub, 1913/8).

Ime gibanja izvira iz francoske besede suffrage, ki pomeni sploshno volilno pravico. “Obstajata pa she dve izpeljanki iz te besede, in sicer sufrazhetka (sufragett), to ime se je prijelo predstavnic militantnega, bojevitega dela tega gibanja, moshkih v tem delu gibanja ni bilo, in sufrazhistka/sufrazhist (suffragist) pa je bila oznaka za predstavnico/predstavnika konstitucionalnega dela gibanja, vechina katerega so vendar bile zhenske. Poleg tega pa v angleshchini obstaja she izraz enfranchise, ki pomeni podeliti volilno pravico samo enemu delu prebivalstva, npr. mezdnim delavcem ali tistim zhenskam, ki plachujejo davke, ipd. Che bi bili dosledni, potem nekaterih delov gibanja za volilno pravico zhensk ne bi smeli imenovati 'sufrazh', saj so se zavzemali zgolj za volilno pravico enega dela zhensk, torej za njihovo 'franchise' – za kar je v slovenshchini tezhko najti pravi izraz v eni sami besedi” (Milica G. Antich, “Od sufrazhetk do ministric”, Spol: Zh, Ljubljana 1996, str. 112).

Gibanje se je zachelo v shestdesetih letih 19. stoletja v Angliji. Militantno krilo, ki je v sufrazhetskem gibanju zachelo prevladovati po letu 1905, je poseglo tudi po nasilnih akcijah in napadih na lastnino. Sledile so policijske aretacije in sojenja. V Veliki Britaniji je boj sufrazhetk dosegel svoj vrh prav leta 1913. Oblasti so zaprle skoraj 200 sufrazhetk. Sufrazhetsko gibanje je leta 1913 dobilo tudi prvo muchenico, Emily Davidson, ki je umrla, ko je poskushala prijeti za uzde kraljevega konja na konjskih tekmah v Epsonu.

“Beseda sufragetka pomenja v svojem prvotnem pomenu reshiteljica, razdiralka,” je pojasnjeval Slovenski ilustrovani tednik. “Sufragetke pa imenuje svet vse one angleshke zhenske, ki hochejo razdreti, unichiti stare nazore, da naj zhenska ne ima v politiki nikake besede. Vse boriteljice za zhenske politichne in druge pravice so sufragetke. Bore se z uprav obupnimi sredstvi za politichno osvobojo. Ta boj je tako krut, da ga obsoja skoraj ves svet, saj so napravile sufragetke doslej zhe s svojimi atentati za 12 in pol miljona K shkoda, toda chuti bi morali oba zvonova, da bi mogli razsoditi docela pravichno. Sufragetke v Zjed. drzhavah delajo propagando za zhensko volilno pravico mirno in dostojno. Prirejajo izprevode po ulicah v nepreglednih vrstah, vse uniformirane, z zastavami, godbami in celo z jezdalkami na chelu. Prednost americhanskih sufragetk pred angleshkimi je baje ta, da demonstrirajo v Zjedinjenih drzhavah vechinoma mlade, v Angliji pa vechinoma starejshe zhenske” (“Sufragetke”, Slovenski ilustrovani tednik, 1914/2).

“Sufrazhetke so v zadnjem chasu uprizorile toliko grdih dejanj, da nastopa sedaj skoraj vse proti njim. Kjerkoli prirejajo shode, jim jih razganjajo in policija mora braniti te nekoliko chudne angleshke bojevnice za zhenske politichne pravice. V Humpsteadu so hoteli pometati sufrazhetke v ribnik. Hcher gospe Pankhurstove so pred kratkim uklenili she z 20. drugimi sufrazhetkami v verige. Po pravcaten boju je shele policija osvobodila sufrazhetke in je morala zdrobiti s kladivom verige. Pankhurstovo so nato odpeljali v jecho” (Zarja, 1914/840).

“Sufrazhetstvo je sicer periodichni zgodovinski pojav, a kar nam pravi Pierre Bonnier, je zhe precejshen simptom. On deli namrech ves razvoj chloveshtva na tri dele: individualizem, socializem in seksualizem. Pretekla stoletja se je smatral mozh za izvoljenca narave, moderna tehnika in stroji mu bodo oslabili njegovo moch, nastala bo ravnopravnost med mozhem in zheno (socializem), naposled pa bo baje zagospodovala zhena, ki ima po avtorjevem mnenju neizchrpljive zaklade, previshajoche nashe moshko siromashtvo kvalitativno in kvantitativno bogve kolikokrat. Skratka: samo zhena je socialno bitje. In Izrael bo reshen! (Pierre Bonnier, Sexualisme, Paris, Giard, 1914, 150+24 pp.)” (Omladina, 1913/1914, str. 180-181).

“Borilke za zhensko volilno pravico na Angleshkem, takozvane 'suffragettes', delajo z vsemi sredstvi, da premagajo trdovratni moshki rod in si pribore vstop v parlament. Po javnih trgih nastopajo kot govornice, z godbo marshirajo po ulicah z vihrajochimi zastavami, na katerih je napisano njihovo geslo: 'Votes for women! – Zhenskam volilno pravico!' Ogromni lepaki naznanjajo njihove zhelje in na neshtevilnih shodih povzdigujejo svoj glas. Kadar zboruje angleshki drzhavni zbor, prikorakajo v trumah v parlament in hochejo v zbornico. Zbornichna strazha je imela zhe hude boje zh njimi, in niso odnehale, dokler jih niso vun znosili in najhujshih vtaknili v zapor. Pa to 'muchenishtvo' je le izpodbodlo njihovo gorechnost. Hotele so pred ministrskega predsednika Asquitha, da mu razlozhe upravichenost svojih tezhenj, a ta jih ni hotel sprejeti. Nato so pa prishle na originalno idejo. Na Angleshkem je mogoche tudi chloveka poslati po poshti. Zato so pa nekaj posebno jezichnih poslali po poshti z naslovom na ministrskega predsednika Asquitha. /.../ Pa doslej she niso dosegle svojega namena; angleshki parlament je trdosrchen. Mi nismo nasprotniki zhenske volilne pravice in priznavamo, da zhena v javnosti na primeren nachin lahko koristno deluje, saj nam tudi zgodovina pricha o znamenitih zhenah, ki so izborno delovale v javnem zhivljenju. Angleshke suffragetke pa s s svojim neprimernim nastopom tej zahtevi modernega zhenstva mnogo shkodovale in izzvale mnogo satirichne kritike” (Dom in svet, 1916, str. 527-528).

³⁰⁶ “Gdch. Kamile Theimerjeva”, Slovenski ilustrovani tednik, 1913/4.

³⁰⁷ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas 1928/1929, str. 151.

³⁰⁸ Ivan Hribar, “Miroslav Malovrh”, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 396.

³⁰⁹ Frana Shukljeta, nekdanjega dezhelnega in drzhavnega poslanca NNS, je leta 1903 prav Krek pregovoril, da je sprejel kandidaturo KNS na dopolnilnih volitvah v drzhavni zbor v ljubljanski okolici. H kandidaturi ga je sprva vabil Shustershich, vendar se je Shuklje bal, da ne bosta mogla sodelovati. Sporno je bilo zlasti vprashanje sploshne in enake volilne pravice, pri katerem se je Shustershich izkazal za vechjega demokrata kot Shuklje. “Navzlic moji prvotni odklonitvi dr. Shustershich ni odnehal, pripeljal se je bil v Novo mesto in ker me ni dobil doma, je naprosil mojo zheno, naj mi sporochi njegovo zheljo po skupnem sestanku,” je poudarjal Fran Shuklje. “Storil sem po njegovi volji, pri najinem razgovoru sva pretehtala glavne tochke programa katolishke ljudske stranke. Naposled sva dognala, da pomembne diference med mojimi nazori in strankinimi programatichnimi nacheli ni, izvzemshi eno vprashanje, glede katerega sem vedno imel svoje pomisleke, to je sploshno enake volilne pravice. Za sploshno volilno pravico sem pach bil, enaka pa mi je delala preglavico. Toda she se nisem popolnoma vdal, she sem se bal nejednakosti najinih znachajev, chesh dva trda mlinska kamna sva, utegne priti do prehudega trenja med nama! Odlochil je naposled meni tako simpatichni dr. Krek, ko je zadnje pomisleke moje premagal z besedami: 'Vi ne veste, kak blag chlovek je dr. Shustershich.' Dostavljam: deset let kasneje je Janez Evangelist Krek svoje mnenje o dr. Shustershichu izdatno bil spremenil” (Fran Shuklje, “Zopet v parlamentu”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 121).

Vinko Brumen meni, da je Krek morda s Shukljetom zhelel v stranki ustvariti protiutezh malo prevech avtokratskemu Shustershichu (Po: Vinko Brumen, “Krek in njegova stranka”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 117).

³¹⁰ Fran Shuklje, “Med svetovno vojno”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 261-262.

³¹¹ Po: Fran Saleshki Finzhgar, “Fant, ti tega ne razumesh! / Kreku v spomin”, Dom in svet, 1917, str. 306.

³¹² Fran Saleshki Finzhgar, “Krekova smrt”, Leta mojega popotovanja, Celje 1957, str. 290.

³¹³ Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodvine Slovencev”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 18-19.

³¹⁴ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 210-211. Knjizhica Dejanja govore! je izshla nekaj dni po zakljuchni seji dezhelnega zbora 10. oktobra 1913.

³¹⁵ Po: Vinko Brumen, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 9, 39 in 203.

³¹⁶ Janez Juhant, Krekovo berilo, Celje 1989, str. 188.

³¹⁷ Po: Ivan Dolenec, “Ob petindvajsetletnici Krekove smrti”, Slovenec, 1942/231.

³¹⁸ Po: Vinko Brumen, “Srchna dobrota in ljubeznivost”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 355.

³¹⁹ Matija Shkerbec je bil rojen leta 1886 v Podcerkvi pri Starem trgu pri Lozhu. Umrl je leta 1963 v Clevelandu. Osnovno sholo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. 1908-1909 je bil enoletni prostovoljec. Po bogoslovju v Ljubljani je bil med leti 1913 in 1916 kaplan v Shkocjanu pri Mokronogu, med 1916 in 1922 stolni vikar v Ljubljani, med 1922 in 1928 zhupnik v Trzhichu in med 1928 in 1936 zhupnik v Kranju. Med 1936 in 1941 je bil v Kranju dekan. V zvezi s “shenchurskimi dogodki” 22. maja 1930 je bil obsojen na leto strogega zapora. Po okupaciji Gorenjske 1941 se je umaknil v Ljubljano, kjer je vodil Shkofijsko dobrodelno pisarno v pomoch beguncem, ki pa jo je tako kakor tudi Ljudsko posojlinico uporabljal za finansiranje oddelkov bele garde, zato se je leta 1945 umaknil v ZDA.

Leta 1925 je v Trzhichu soustanovil usnjarsko zadrugo Runo. V Kranju je temeljito obnovil zhupno cerkev, zgradil Delavski dom, leta 1937 povechal sirotishnico in gospodinjsko sholo. Ustanovil je in urejal med 1924 in 1928 Cerkveni glasnik za trzhishko zhupnijo in od 1929 v Kranju zhupnijski list Kranjski zvon. V ZDA je izdal vech spisov, ki so v sovrazhnem smislu obravnavali zgodovino v novi Jugoslaviji: Rdecha zver, pijana krvi, 1950-1952, Krivda rdeche fronte, 1954-1961, in Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, 1956-1957 (Po: Silvo Kranjec, “Shkerbec Matija”, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1971, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 628).

³²⁰ Po: Angela Vode, “Primer slovenske nestrpnosti pred prvo svetovno vojno”, Spomini, objavljeno v: Spomin in pozaba / Zbrana dela Angele Vode, III. knjiga, Ljubljana 2000, str. 63.

³²¹ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 99 in 113.

³²² Matija Shkerbec, “Padec dr. Shushtershicha”, prav tam, str. 69.

³²³ Duhovnik in politik Janez Piber je bil rojen leta 1868 na Bledu. Po gimnaziji in shtudiju bogoslovja v Ljubljani je sluzhboval kot kaplan v Sht. Jerneju in Srednji vasi v Bohinju, kot zhupnik v Brusnicah, Bohinjski Bistrici, Gorjah pri Bledu in Shenchurju. Umrl je leta 1934 v Ljubljani. Od leta 1908 je bil poslanec sploshnega volilnega razreda za okraj Radovljica-Kranjska gora – Trzhich (Po: Avgust Pirjevec, “Piber Janez”, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 336).

³²⁴ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 107-109.

Ivan Dolenec je ugovarjal nekaterim Shkerbchevim trditvam. Med vsemi pa se mu je zdela “najgorostasnejsha” izjava, ki jo je po zatrdilu zhupnika Pibra Shustershich izrekel na smrtni postelji. Besede mu niso bile nove, saj jih je slishal zhe prej, leta 1929. Shustershich naj bi namrech pred smrtjo rekel svojim prijateljem: “Dosti sem trpel, hudo je bilo izgnanstvo, zelo me je bolelo obrekovanje, a nobena rech me danes tako ne boli kot to, da sem se v primeru Krek-Theimer boril proti resnici.' Obe formulaciji izvirata od Shkerbca. Naj bo pravilnejsha prva ali druga, je vseeno; ujemata se v tem, da obe vsebujeta udarec po dr. Kreku. /.../

Shushtershich torej na smrtni postelji ni obzhaloval, da je denunciral Kreka, ni obzhaloval 'errores iuventutis', ki jih opisuje Tuma, obzhaloval je iz svojega zhivljenja 'le krivico, ki smo jo storili Kamili Theimer'. Skushal sem najti krivico, ki naj bi se bila zgodila Theimerjevi, a nisem nashel prav nichesar. Pojasnim naj she, kako je prishlo do tega, da Shkerbec omenjene Shushtershicheve besede dvakrat razlichno navaja. Ko je leta 1929 izshel v Chasu moj spis Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja, je Shkerbec poslal urednishtvu Chasa ogorchen odgovor, ki ga je urednishtvo pokazalo meni, ni ga pa objavilo. V tem odgovoru pravi Shkerbec, da je Shushtershich govoril pred smrtjo svojim prijateljem tako, kakor je bilo zhe navedeno. Brzhkone se ne motim, da je v tem neobjavljenem odgovoru iskati zrno, iz katerega sta zrasli obe knjigi. Shkerbec je tisti kratki odgovor razshiril in napisal zanimivi in pouchno sploshni uvod v zgodovino katolishkega gibanja, nato je pa na svoj nachin obrachunal z mladini, posebno s Krekom in nekoliko tudi z Jeglichem in njegovo 'preproshchino' in 'naivnostjo'” (Ivan Dolenec, “Krek in Shushtershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 74 in 75).

³²⁵ Anton Mlinar, “Krek in zhensko vprashanje”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 206.

³²⁶ Janez Juhant, “Krekova osebnost”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 25.

³²⁷ Po: Ivan Dolenec, “Krek in Shushtershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 80.

³²⁸ Po: Ivan Dolenec, “Krek in Shushtershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, prav tam, str. 78.

³²⁹ Podatke mi je posredoval umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, sin Ivanke Premrou.

³³⁰ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 151.

³³¹ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 167 in 157.

³³² Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 164.

³³³ Ivan Dolenec, “Krek in Shushtershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 79.

³³⁴ Po: France Koblar, “Janez Ev. Krek”, Moj obrachun, Ljubljana 1976, str. 203.

³³⁵ Zdravnik, politichni delavec in publicist dr. Anton Brecelj je bil rojen leta 1875 v Zhapuzhah (obchina Shturije pri Vipavi). Po gimnaziji v Ljubljani je v Gradcu shtudiral medicino. Promoviran je bil leta 1901. Dve leti je delal na kliniki v Gradcu. Od leta 1903 je bil zdravnik in nato primarij v Gorici. Leta 1920 je v Ljubljani odprl zasebno zdravnishko prakso. Deloval je kot zasebni zdravnik za otroshke in notranje bolezni. Pisal je o darwiniznu, o zdravstenih razmerah v Sloveniji in raznih strokovnih vprashanjih.

Objavil je mnogo poljudno-znanstvenih chlankov s pouchno in nravno-prerodno tendenco ter knjigo “Jetiki boj!” (1918). Kot dijak je sodeloval v katolishkem gibanju. V Gorici je veljal za enega vodilnih novostrujarjev (opozicija krshchanskih socialcev v SLS). Med leti 1908 in 1912 je bil predsednik gorishke Slovenske krshchansko-socialne zveze. Ustanovil je drushtvo Lasten dom, ki je skrbelo za gradnjo delavskih stanovanj. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega katolishkega tiskovnega drushtva. Od 1927 je nasprotoval Koroshchevi politiki s srbskimi radikali. Brecelj-Stanovnikova skupina je kot Stara SLS 1937-1938 prenehala sodelovati v JRZ. Med NOB je sodeloval v OF (Po: Ivan Pintar, “Brecelj Anton”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 57; Branko Marushich, Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987, str. 362).

³³⁶ Josip (Jozhe) Abram – Trentar je bil rojen leta 1875 v Shtanjelu pri Gorici. Nizhjo gimnazijo je konchal v Gorici, vishjo v Ljubljani ter bogoslovje v Gorici. Kot duhovnik je sluzhboval v raznih krajih gorishke shkofije, mdr. tudi v Trenti. “Kot vishjegimnazijec je bil med uchenci in pozneje med ozhjimi prijatelji Jan. Kreka, kar je dolochilo znachaj njegovega dela.” V mladosti je sam pisal pesmi, kasneje je prevajal Shevchenkove in ukrajinske narodne pesmi. Izdal je prevod Shevchenkovega Kobzarja z zgodovinskim uvodom (1907) in Hajdamakov (1908). Napisal je vrsto chlankov, ki se nanashajo na planinstvo, in “v Trenti chuval nashim planinam slovenski znachaj ter pomagal Slov. plan. drushtvu, da je prepreglo trentsko pogorje s planinskimi potmi”. Napisal je tudi vech chlankov o Kreku. Ustanovil je izobrazhevalna drushtva v Bovcu, Logu pod Predelom, Novakih, Biljah, Orehovljah in gospodarske, politichne in verske organizacije v Bovcu, Biljah, Novakih. Sodeloval je pri Zadruzhni zvezi v Gorici in politichnem drushtvu Edinost v Trstu (Po: “Abram Jozhe”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 2).

S Krekom se je prvich srechal leta 1892: “Nikdar mi ne izgine iz spomina, kako sem si tisti dan – kar na mah, na en pogled – pridobil prijatelja, ki je bil tako visoko nad mano in vendar tako blizu – chutil sem, da prav tik srca. She nikdar nisem naletel na chloveka, ki bi znal kot strela omamiti in si osvojiti dusho – za vedno! Tiste ochi, tiste ochi... Ves njegov nastop je bil silno prikupen, obraz pozhlahtnjen z izredno blagimi potezami, usta precej majhna in fino zaokrozhena. Ocharujocho moch pa je imel v svojih velikih ocheh... Bil je meni in tudi drugim tovarishem kakor prvi med vrstniki, pravi mladenich med mladenichi, zhivahen, chvrst v kretanju – cheprav malo bolj kmechkem – in besedi, glasen, sila dovtipen in poln zvonkega smeha in kipechega zhivljenja” (Po: Jozhko Kragelj, Josip Abram – Trentar, Koper, 2000, str. 6-7).

³³⁷ Krek se je na Dunaju seznanil z ukrajinskim (rusinskim) slovstvom in zgodovino. V Ljubljani je budil zanimanje za Ukrajino pri svojih uchencih, zlasti pri Josipu Abramu, dr. Antonu Breclju in kobarishkem kaplanu in stolnemu vikarju v Gorici Cirilu Metodu Vugi (+1922), sosholcih na gorishkem bogoslovju, ki so med pochitnicami 1896 v Shtanjelu po vzoru junashkih Ukrajincev ustanovili pobratimsko drushtvo “Zaporoshko Sich”. Kreka, uchitelja, vzornika in pobratima, so obiskali in mu ponudili polozhaj hetmansko chast. Zaradi preobilice dela funkcije ni sprejel in je ostal le “chastni hetman Ostap”. Chlani so bili “kazaki”: Abram je bil “kozak Bajda”, dr. Brecelj “kozak Bogdan” (uporabljal je tudi psevdonim Bogdan Kazak), Vuga “kozak Salop”. Kasneje so pri slapu Savica sprejeli medse tudi gorishkega odvetnika dr. Frana Pavleticha (+1919), “kozaka Sterzhenka”. Najmanj enkrat letno so se kozaki sestajali na “zaporoshkih vecherih”, na katerih so porochali “o svojem javnem (izvenstanovskem) prizadevanju (ali slovstvenem ali prosvetnem ali gospodarskem) in poslushali hvalo ali grajo svojih drugov. Resnemu delu vechera je sledil vselej zabavni, ki je bil navadno zelo kazashko razposajen” (“Bogdan Kazak”, “Bolnik, ki mu ni bilo pomochi”, Mladika, 1934, str. 380).

“Namen 'narodu' – organizaciji – 'Sichi' je bil, da sodeluje na strogo katolishko-slovenskem temelju za vsestranski dobrobit naroda. Geslo mu je bilo: Vse za vero in dom. Chlanu 'naroda' se snidejo dvakrat ali vsaj enkrat na leto, in sicer o veliki nochi in o pochitnicah. Na teh 'Zaporoshkih vecherih' porochajo o svojem delovanju in snujejo nachrte za blizhnjo prihodnost. Vedenje 'naroda' bodi jasna in glasna reklama za zachrtani program. 'Narod' voli hetmana za eno leto. V spornih zadevah odlochuje vechina. 'Narod' – organizacija – se koncha v grobeh” (Josip Abram – Trentar, “Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka / Ob desetletnici njegove smrti”, Mentor, 1926/27, sht. 7-8, str. 151).

³³⁸ Josip Abram – Trentar, “Na Prtovchu / 26. in 27. vel. srpana 1913./ Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka / Ob desetletnici njegove smrti”, Mentor, 1926/27, sht. 9-10, str. 198-201.

³³⁹ Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovenije”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 15-16.

³⁴⁰ Publicistka, politichna delavka in defektologinja Angela Vode je bila rojena leta 1892 v Ljubljani. Po osnovni in meshchanski sholi ter opravljenem uchiteljishchu (1908-1911) v Ljubljani je sluzhbovala po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je bila odpushchena zaradi protiavstrijske propagande. Med leti 1917 in 1919 je bila zaposlena v Jadranski banki (ekspozitura Kranj), nato je dve leti v Samassovi tovarni vodila zvonarski oddelek, nakar so jo odpustili, ker je vodila delavski shtrajk. Do leta 1920 je delala v tajnishtvu SDS. Sodelovala je pri ustanovitvi Komunistichne partije. Chlanica Komunistichne partije je bila do leta 1939, ko so jo izkljuchili. Zasebno je shtudirala zdravstveno pedagogiko – defektologijo in hospitirala v Pragi, Berlinu in na Dunaju. Leta 1921 je opravila specialistichni izpit za pouchevanje dushevno prizadetih otrok. Do leta 1944 je bila zaposlena na posebni sholi za dushevno prizadete otroke v Ljubljani. Aktivna je bila v delavskem, uchiteljskem, komunistichnem in zhenskem gibanju. Velja za najvechjo feministko v obdobju med obema vojnama. Pisala je knjige in chlanke v zhenskih in strokovnih revijah ter predavala na zborovanjih, techajih, v drushtvih in na radiu po Sloveniji in Jugoslaviji o druzhbenem polozhaju zhensk v raznih drzhavah, poklicu zhene in materinstvu, diskriminaciji na delovnem mestu, celibatu uchiteljic, pomenu izobrazbe in osveshchenosti, o nezakonskih materah in njihovih otrocih, zhenskem gibanju po svetu, zahtevah zhenskega gibanja, drzhavljanskih pravicah, pravici do abortusa, spolni vzgoji zhenske mladine, fashistichnem pojmovanju zhenske in njene druzhbene vloge ter o polozhaju delavske in kmechke zhenske. Redno je objavljala v reviji Zhenski svet, Knjizhevnosti, Zhenskem listu, Gospodinji, Zheni in domu, Uchiteljskemu tovarishu, Popotniku, Zheni danas in med leti 1931 in 1938 urejala Jutrovo rubriko Zhena v sodobnem svetu. Bila je dejavna chlanica in predsednica razlichnih zhenskih organizacij, sodelovala je na mednarodnih feministichnih konferencah. Ob ustanovitvi leta 1926 je bila tajnica in od leta 1927 predsednica drushtva Zhenski pokret za Slovenijo. Od leta 1934 je bila aktivna v Sploshnem zhenskem drushtvu. Bila je chlanica Jugoslovanske zhenske zveze, Zveze delavskih zhena in deklet in Drushtva uchiteljic. Leta 1927 je organizirala zborovanje za zhensko volilno pravico. Leta 1939 je bila pobudnica ustanovitve Narodno obrambnega sveta. Sodelovala je pri vsakoletni novembrski Mirovni manifestaciji in praznovanju Materinskega dneva.

V prvi knjigi Zhena v sedanji druzhbi, ki je izshla leta 1934 pri zalozhbi Zhena in dom, je opisala druzhbeno konstituiranje spolne identite, probleme nezakonskih otrok in socialni vidik prostitucije. Knjiga “predstavlja temeljno feministichno delo, v katerem je druzhbeni polozhaj zhenske prikazan v odvisnosti od ekonomskih, socialnih in ideoloshkih zgodovinskih sprememb,” meni Mirjam Milharchich – Hladnik. Pri isti zalozhbi je v dveh delih v letih 1938 in 1939 izdala knjigo Spol in usoda. Drugi del knjige Spol in usoda, ki obravnava zheno in zakon, je naletel na pravo gonjo klerikalnega tiska. “S poglobljeno kritiko druzhbeno, moralno in pravno razlichnega polozhaja mozha in zhene v zakonu je posegla na obchutljivo podrochje tradicionalnega cerkvenega monopola. Njene ideje o enakopravnosti in enakih pravicah mozha in zhene kot temelja harmonichne in srechne zakonske zveze so neposredno zhalile uradno cerkveno doktrino o zakonu in mestu zhene v njem. Drugi del Spola in usode, kjer je Angela Vode brez zadrzhkov razgalila moralno bedo svetega zakona in kot reshitev predlagala izenachenje pravic mozha in zhene, je bil zato v delu javnosti oznachen kot marksistichna propaganda in spodkopavanje temeljev kulturne in krshchanske morale, kot najvechji zlochin proti narodu in strup protikrshchanskih naukov. Angelo Vode so zaradi predlogov, ki jih je nanizala v svojem delu, povsem upravicheno videli kot grozhnjo obstojechemu redu, razmerjem med spoloma, cerkvenemu nadzoru nad spolnostjo in tradicionalno konstituiranim spolnim vlogam. Vse to je Angela Vode skupaj s svojimi sestrami hotela spremeniti” (Mirjam Milharchich – Hladnik, Znachaj in usoda / Zbrana dela Angele Vode, II. del, Ljubljana 1999, str. 30-31).

“V-ova sodi med pomembne borke za enakopravnost zhensk. Opirajoch se na resnichne razmere v takratni Sji in Jsli, uposhtevajoch spoznanja klasikov marksizma o zhen. vprashanju in ob poznavanju polozhaja zhensk v razlichnih dezhelah je opozarjala na protislovja kapital. druzhbe, znotraj katere (po njenem mnenju) ni bilo mogoche humano razreshiti tega vprashanja. Dosledno je poudarjala potrebo po ekonom. samostojnosti zhensk kot osnovi za celovit enakopraven polozhaj v druzhini in druzhbi, odlochno nasprotovala reshevanju brezposelnosti na rachun zhensk, razkrivala dvojno moralo zagovornikov 'naravne vloge zhensk', se zavzemala za to, da bi matere svobodno odlochale o rojstvu otrok, za popolno izenachitev zakonskih in nezakonskih otrok, za odpravo druzhbenih vzrokov prostitucije in si prizadevala, da bi se zhenske vkljuchile v javno zhivljenje in se borile proti ponizhujochemu in brezpravnemu polozhaju. Organizirani boj zhensk je razumela kot prehodni, kajti za celovito odpravljanje podrejenega polozhaja zhensk je – po njenem preprichanju – nujen skupen boj moshkih in zhensk za enakopravnost vseh ljudi in proti izkorishchanju. Glede na ta spoznanja je razkrivala tudi omejenost meshchan. feminist. gibanja in posebno podrejen polozhaj zhensk v fashizmu. Kot chlanica KPJ je prek legalnih zhen. organizacij pomembno prispevala k polit. mobilizaciji zhensk v Sloveniji in tako k mnozhichnemu vkljuchevanju zhensk v OF in revol. NOB” (Maca Jogan, “Vode Angela”, Slovenski biografski leksikon, IV. knjiga, Ljubljana 1986, str. 501-502).

Leta 1941 je kot predstavnica Jugoslovanske zhenske zveze sodelovala v Vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte, kjer je bila kmalu izkljuchena. Med okupacijo se je posvetila zbiranju zhivil, obleke in denarja za internirance in njihove otroke. Februarja 1944 so jo aretirali in poslali v taborishche Ravensbrück, od koder se je vrnila septembra istega leta. Leta 1947 se je konchalo njeno tridesetletno javno delovanje, objavljanje, organiziranje, prostovoljno in humanitarno delo ter protifashistichno, feministichno in antiklerikalno angazhiranje. Na Nagodetovem procesu je bila obsojena na dvajset let zapora s prisilnim delom in pet let odvzema politichnih pravic. Leta 1953 je bila izpushchena, vendar ni dobila sluzhbe, pokojnine, odshkodnine in ni mogla objavljati in javno delovati. Po dveh letih dela ne mestu tajnice na Obrtni sholi v Ljubljani je bila leta 1960 upokojena. Vendar je nadaljevala s pisanjem. Po vrnitvi iz iz koncentracijskega taborishcha je napisala Spomine na suzhenjske dni in razpravo Volja do mochi s podnaslovom Vpliv Nietzchejeve filozofije na Hitlerjevo dejavnost. Deli Aktivnost slovenskih uchiteljic in Spomini, v katerih je popisala svoje zhivljenje do 2. svetovne vojne, sta nastali med leti 1958 do 1961 na pobudo Erne Mauser. V letih 1998-2000 so bila po zaslugi prizadevanj Mirjam Milharchich – Hladnik omenjena dela, ki so se v tipkopisu ohranila v Slovenskem sholskem muzeju in v arhivski zbirki nekdanjega Inshtituta za zgodovino delavskega gibanja, obenem s ponatisom besedil Zhena v sedanji druzhbi in Spol in usoda, objavljena v treh knjigah Knjizhne zbirke Krt pri zalozhbi Krtina. V shestdesetih letih je napisala spomine na povojni chas, ki she niso objavljeni. Angela Vode je umrla leta 1985 v Ljubljani (Biografski podatki po: Mirjam Milharchich – Hladnik, Znachaj in usoda in Spol in upor / Zbrana dela Angele Vode, I. in II. del, Ljubljana 1998 in 1999, in Alenka Puhar, “Skriti spomin Angele Vode”, Ampak, 2001/2).

³⁴¹ Po: Angela Vode, “Primer slovenske nestrpnosti pred prvo svetovno vojno”, Spomini, objavljeno v: Spomin in pozaba / Zbrana dela Angele Vode, III. knjiga, Ljubljana 2000, str. 62-64.

³⁴² “Denunciantje na delu”, Slovenec, 1914/33.

³⁴³ Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 156.

³⁴⁴ “Morda she nikdar, prav gotovo pa ne od dobe Rousseaujeve se ni toliko govorilo o vzgoji, niso bili pedagogichni problemi tako zelo predmet javnega razpravljanja, kakor ravno sedaj. Literatura o vzgoji otrok in mladine narashcha z vsakim dnevom bolj, tako da se more zhe govoriti o povodnji, prirejajo se posebni pedagogishki kongresi, in tako srechni smo zhe, da imamo zhe vzgojevalni svet in stolico za moralno pedagogiko. Cheprav je to samoposebi razumljivo, hochem vendarle takoj zdaj izrecno naglashati, da nochem, da bi kdo dvomil, kakor da bi jaz popolnoma ne uvidevala vrednosti vsega tega. Pach pa brez pridrzhka priznavam, da brezopogojno potrebujemo tovrstno literaturo, kongrese, da celo vzgojevalni svet in stolico za moralno pedagogiko. Vendar pa se pri vsem tem ne morem popolnoma ubraniti neprijetnega obchutka, kakor da gre pri vsem tem vech ali manj le za zunanjost, prav bistvo vse zadeve pa ostane nedotaknjeno.

Ne! She nikdar niso tako mnogo pisali in govorili o vzgoji in she nikdar niso tako malo dejansko vzgojevali, kakor zdaj. Jaz she celo trdim, da se she nikdar v teku chasa ni srechevalo tako mnogo nevzgojenih ljudi, kakor ravno zdaj. Seveda ne menim s tem druzhabne vzgoje, tudi ne dushevne izobrazbe. Tudi revni sloji jedo dandanes s k temu dolochenim orodjem in znanstvena izobrazba absolvirane licealistke je brezdvomno globlja in boljsha nego je skoraj gotovo bila izobrazba vseuchilishkega profesorja pred 150 leti. Govorim o vzgoji srca. Kdor nepristransko gleda okoli sebe, bo v tem oziru moral konstatirati naravnost grozen nedostatek in sicer v visokih in nizhjih slojih, v javnem in privatnem zhivljenju. Zhal, da mi niso znani tozadevni podatki. Vsled tega ne vem, ali se je shtevilo zlochinov v poslednjih letih pomnozhilo. Tudi pri tem nikakor ne mislim na zlochine, ki so kazenskopravno kaznivi, temvech edinole na sploshni nravni nivo takozvanih spodobnih ljudi. Che se nekoliko bolj seznanimo s temi takozvanimi spodobnimi ljudmi, tedaj pokazhejo chestokrat ti ljudje naravnost gorostasno laksnost v razumevanju pojma o chasti in pravici, ki z vso jasnostjo, ki pa se je ne sme slabo razumeti, kazhe, da se kurva nashega nravnega nivoja sumljivo navzdol giblje. Namenoma nochem tu omenjati raznih pojavov v nashem javnem zhivljenju in se hochem omejiti samo na to, kar vsakdo izmed nas v resnici dan za dnevom vidi in slishi v svojem majhnem krogu.

Bodimo vendar poshteni napram samim sebi! Koliko je dandanes ljudi, ki se smatrajo za zavezane vsled dane besede? Ali se ne sprejemajo sleherni dan dolzhnosti – ne da bi dotichniki, ki se s tem zavezujejo, le eno minuto na to mislili – da je za nje v danem sluchaju chastna zadeva, da te dolzhnosti tudi faktichno izpolnijo? Ravnotako se omalovazhuje odgovornost. Pod hipnim vtiskom se nekaj obljubi, ne da bi se premislilo, ali se more obljubljeno tudi drzhati. Drugi pa se zanasha na to, se po tem uravna, gradi morda zhe svoje zhivljenje na tej obljubi, in njegova eksistenca je izgubljena, che se tega, kar je tako lahko verjel, druga stranka ne drzhi. Zhivi se brezskrbno chez svoje razmere, kakor bi bilo to popolnoma privatna zadeva, posebno zhenske. Chapljina peresa, svileni dessoni, verizhice iz biserov niso zhivljenjske potrebshchine, katerim se mora za vsako ceno zadostiti. Tudi nedostaja potrebni drobizh. Toda prijateljica ima to in vsled tega mora tudi ona imeti, chetudi napravi pri obrtnikih in trgovcih dolgove, o katerih ne ve, che in kdaj jih bo mogla plachati. Isto velja o zabavah. Kakshne odurne pojave povzrocha povsod konkurenchni boj, to ve vsakdo. Pri tem hochem popolnoma molchati o lopovstvih v izpreminjevanju nachel, ki tudi v boljshih krogih niso tako redka. Toda kakshne nizkotnosti se ne izvrshujejo, samo da je chlovek tudi 'zraven'? Da se dosezhe cilj, po katerem se stremi, se podpisujejo listine, katerih vsebina se obsoja. Pasivno in aktivno sodelujejo pri stvareh, ki niso po njihovi volji. In she le nerazlochljiv korelat nashega javnega in socijalnega zhivljenja, strahopetnost! Kdo ima danes sploh she pogum, ne telesni, temvech moralichni, ki se mora mnogo vishje ceniti. Ljudje, ki zastopajo svoja dejanja in ki so pripravljeni, vzeti na se tudi posledice, se bodo prav kmalu lahko seshteli na pet prstov ene roke! Dandanes sploshno mirno puste, da se poleg njih zgodi najvechja krivica, na da bi ganili z mazincem, ker se boje, da bi vmeshavanje v stvari, ki jih ne brigajo, povzrochilo lahko osebne neprijetnosti. Kakor che bi bila sploh kakshna krivica, ki nas nich ne briga, kakor hitro kaj o njej vemo! In vse to se godi, kakor da bi bilo samoobsebi razumljivo! Celo poslednje vljudnosti, chasti, sramezhljivosti, ni vech. Prosto po Hamerlingu: ne storjene grehe, temvech grehe, ki jih nisem storil, bom obzhaloval! Norec, ki ne vporabi prilike, da si napravi prijetno uro, prijatelj, kajti ura se ne vrne vech. In mi si potem lahko obrishemo nos in ostane nam le grenak okus na jeziku, da nismo okusili onega, kar so nam nudili bogovi. Oporekali mi bodo, da vidim chrno. Ne verjamem. Pach pa sem popolnoma preprichana, da mora vsak nepristranski chlovek pritrditi, da slika, ki sem jo podala, popolnoma odgovarja resnici. Ako pa je moja slika prava, potem je krivo teh zhalostnih razmer edino in izkljuchno pomanjkanje smoterne vzgoje.

O vzgoji se da dandanes govoriti samo v izjemnih sluchajih, v nizhjih slojih zato ne, ker tega ne dovoljujejo razmere, v vishjih slojih pa ne zategadelj, ker tu nedostaja vsakega razumevanja za to. Priznavam seveda, da je tako vzgojevanje kakor vladanje tezhje, nego svoje chase, pred vsem zato, ker nedostaja v to potrebnih smeri, po katerih bi se bilo ravnati. Staro in preiskusheno se povsod maje, onega novega, ki naj bi nadomestilo, pa she vedno pogreshamo. Da se dandanes zgolj z avtoriteto pri vzgoji ne da mnogo dosechi, to ve vsak pedagog. Blizu je chas, da ne bo vech dojenec brez kritike vzel v usta steklenichice, marvech bo preje hotel vedeti, kaj je v tej steklenici. Toda pustimo shalo! Naravnost chudno je, kako se dandanes zgodaj pojavljajo pri otrocih kritichne sposobnosti.

Vsako modrost, ki jo prodajajo avtoritete, ti otroci najprvo natanchno poskusijo, preskusijo in preishchejo in konchno odklonijo kot staro sharo. Najnevarnejshe pri tem pa je, da pri moderni mladini ne koraka vsporedno razdiralna manija z ustvarjajochimi silami in sposobnostmi. Mladina zasmehuje stare ideale, novih, ki bi naj te nadomestili, pa nima. Evangelij, ki ga sedaj oznanjujejo in ki kulminira v nachelu, da se je treba za vsako ceno izzhiveti, pa vendarle ne zadostuje kot zvezda-vodnica k popolnejshemu razvoju chloveshkega rodu. Vechina pedagogov vidi in spoznava vse to, kar jim sluzhi v chast, vendar pa ne vedo, kako bi si v tem oziru pomagali. Radi bi dali otroku novo nravno podlago, ker je prejshnja ne drzhi vech, ne vedo pa kako, ker otrok vse zavrzhe, kar prihaja od njih, chestokrat le zaradi tega, ker prihaja ravno od njih! In navzlic temu je vzgoja k nravnosti mogocha in sicer niti polovico tako tezhka, kakor marsikdo misli. Le treba si je biti predvsem na jasnem o tem, kaj se hoche dosechi, na kar je treba misliti o potih, ki vodijo k izbranemu cilju!

One tri chloveshke lastnosti, ki jih najvishje cenim, so chut odgovornosti, pogum in pozhrtvovalnost. Oni, ki ima chut odgovornosti, ima tudi vedno chut dolzhnosti. Chut dolzhnosti more biti do gotove stopnje avtomatichen, chut odgovornosti pa ima vedno kot predpogoj miselni in prevdarnostni proces. Chlovek, ki ima chut odgovornosti, vsled tega nikdar ne prevzame dolzhnosti, o katerih ne ve natanchno, da jo more tudi izpolnjevati, in che jo mora prevzeti, tedaj jo bo prevzel le s pridrzhkom. Kdor ima chut odgovornosti, takoj vidi, kje naj pomaga, tudi tedaj, che ogenj ne peche njega in che njegova pomoch ne pomenja dolzhnosti, ki je samoposebi razumljiva, temvech posebno dolzhnost. Tak chlovek ne bo nikdar lahkomiselno dal kake obljube, ne bo nikomur pustil, da bi slepo hitel v prepad, che ga more she pravochasno svariti ter nesrecho preprechiti. Nikdar ne bo pripustil, da bi kakshna stvar ali kakshen chlovek poginil, ker se zaveda vrednosti, ki jo ima vse, kar je na tem svetu. Shtedljiv, marljiv, tochen, reden, chist je, ker uvidi, da je vse potrebno. Z drugimi besedami: chlovek, ki ima chut odgovornosti, vedno natanchno premisli vse okolishchine, predno zachne kakshno delo, ter vposhteva tudi eventualne posledice svojega delovanja. Zmotil in pregreshil se bo tudi on. Toda ozke so meje, v katerih se moti in greshi. Vedno pa bo skushal popraviti storjene zmote in pregreshke, v kolikor bi drugim shkodoval!!!

Toda tudi chut odgovornosti ne zadoshcha, che pa ni nravnega poguma, v danem trenotku ta chut tudi udejstviti. Pach bi kdo rad to ali ono storil, toda nima za to potrebenga poguma. Moralichni strahopetec ve, da mora zdaj izrechi reshilno besedo, toda ostane mu v grlu, ne pride mu na jezik! Priskochiti hoche na pomoch nesrechniku, ki se bori z valovi, toda pri tem bi si sam zmochil noge. Pri tej kratki besedi 'pogum' se izjalove najlepshi sklepi. Kjer ni poguma, tam otemne najjasnejshe lastnosti znachaja ter postanejo nich vredne. Kjer zija med dushevnimi predstavami in voljo prepad, tam se ne bo zaslishal poln glas. Najmogochnejshi gospodar v drzhavi jezika so trije zlogi 'Jaz hochem.' 'Jaz hochem' je skoraj vedno istovetno, kakor 'jaz morem'. Razdira meje in okope, gradi mostove chez deroche reke, plove chez oceane in se dviga navzgor v zrachne vishave. Treba je chasih vech poguma, che se hoche zhiveti, nego che se hoche umreti. Toda pogumni dobi tudi ta pogum, che ve, da ima tukaj izpolniti she eno nalogo, kakor se bo tudi zoperstavil celemu svetu, che to zahteva od njega njegovo preprichanje. Ni vzvishenejshega prizora, nego chlovek, ki odprto priznava svoja dela. Ni odurnejshega, sramotnejshega nego strahopetec, ki ne more nositi tudi posledic svojih del. Skoraj se v nobeni chloveshki lastnosti ne chuti bozhje iskre tako mochno, kakor v pogumu. Najbrzhe vsled tega, ker nas nobena druga lastnost ne povzdigne tako visoko nad nas same!

Pozhrtvovalnost je najnezhnejsha, najljubeznivejsha in najganljivejsha izmed teh treh lastnosti. Tudi je ta lastnost specifichno zhenska izmed vseh treh in je najvzvishenejshe izrazhena v materinski ljubezni. Pozhrtvovalnost je obenem predpogoj in krona chuta odgovornosti in poguma. Svojo dolzhnost pod vsakim pogojem izpolniti, dushevno in telesno pogumen biti more pach samo oni, ki more vchasih svoj lastni jaz izlochiti. Chudno je, da se moshka in zhenska pozhrtvovalnost kazhe razlichno. Vsaka prava zhena se ne bo obotavljala, popolnoma se zhrtvovati bitju, ki je ljubi, nasproti pa je izjema, che zhena sama sebe proda za kak ideal. Nasprotno pri mozhu. V 999 od 1000 sluchajev je mozh napram posameznemu bitju egoist, dochim je junakov, ki krvave za kakshno idejo, efektivno ali samo v preneshenem pomenu, cela legija. Zhena stoji namrech naravi za eno stopinjo blizhje nego mozh in se vsled tega bolj drzhi stvarnega nego on. Hochem pa takoj tukaj izrecno naglashati, da naj ima tudi pozhrtvovalnost svoje meje. Nesmoterne zhrtve so zlochinsko zapravljanje sil. Tudi med stvarjo, kateri se doprinese zhrtev, in zhrtvijo mora biti pravo razmerje. Matere, ki nikdar na se ne mislijo, se pregreshe nad otroci. Dober del neutajljive moshke brezobzirnosti napram zheni je zakrivila ona sama, ker she vedno velja ljubeche staro nachelo: 'Zhrtve prinashati je stvar zhene.' Tudi tu se ne sme nikdar izgubiti perspektiva, ker sicer pademo nazaj v zemeljsko blato, namesto da bi se vzdignili kvishku v jasne vishave. Med ljudmi mora pozhrtvovalnost vedno temeljiti na vzajemnosti, ker sicer umetno vzgaja egoizem in tudi ideal se mora vechkrat in temeljito ogledati, predno se mu zhrtvuje, svoje najvishje, samega sebe!

In poreche kdo: to vse je lepo in dobro, toda nemogoche je, to vcepiti otrokom. Gotovo. Popolni ljudje se rode in ne vzgajajo. Toda s pametno vzgojo se da vendar zelo mnogo storiti. Kar bom zdaj povedala, se bo premnogim zdelo kot najhujshe krivoverstvo: Chloveshtvo bomo she le tedaj povzdignili na vishji, nravni nivo, che se enkrat za vselej preneha z demoralizujochim zistemom nagrade in kazni, ker vcepi s silo najhujshega sovrazhnika vsega dobrega, oportunizem v otroshko dusho. Kakor hitro zna otrok misliti, se ga mora nauchiti, da stori dobro zaradi dobrega, brez ozira na posledice. Ni res, da se s tem vzgajajo ljudje, ki niso sposobni za zhivljenje. Zhivljenje zhe samo za to skrbi, da se oportunizem vzbudi pri otroku she pravochasno dovolj. Strah pred kaznijo, upanje na nagrado vzgajata laganje, hinavstvo, moralichno strahopetnost in ubijata samosposhtovanje. Le otrok, ki ve, da ne bo kaznovan, bo vedno in naravnost priznal krivico, ki jo je storil. In jaz mislim, da je vzgoja k odkritosrchnosti vazhnejsha, nego n. pr. da otrok vdrugich ne vbije vech shipe. Da vzgajamo cele ljudi, se mora prevsem izlochiti strah iz otroshkih misli. Priljubljeno strashilo otroshkih strezhnic: 'Che ne bosh miren, pride chrni mozh,' I niti za las boljshe nego, che se otroku za kazen odvzame desert. Otrok se ne sme nichesar in nikogar bati, kajti bledi strah, v katerikoli obliki, je prvi uchitelj slabega. Nikakor pa ni treba, da bi bil otrok, ki se nichesar ne boji, nesramen. Nasprotno. Samosposhtovanje stvarja naravno tudi vedno sposhtovanje do drugih. Nikdar ne smemo otroka pred drugim osramotiti, nikdar ne smemo v njem zamoriti sramezhljivosti. Kdor ni sramezhljiv, mu tudi ni mar za njegovo chast. In nich se tako hitro in gotovo ne izgubi kot sramezhljivost! Vsled tega ni nikdar prekmalu, da zachnemo v otroku sposhtovati chloveka. Podkupljevanje oskruni onega, ki poskusi podkupiti, prav tako kakor onega, ki se da podkupiti. Ali je morda podkupitev zaradi tega manj brezchastna, che se je ta zhe izvrshila ali pa che se shele bo.

Tudi chut odgovornosti se mora v otroku zelo zgodaj in zelo lahko vzbuditi. Malo stvari je, ki bi me bolj vznejevoljile, nego che vidim, da puste odrasli otrokom trgati cvetlice, da jih potem zopet brezbrizhno proch odmechejo. Cvetka ima prav isto pravico do zhivljenja, kakor otrok, ne sme se je v razposajenosti zlomiti. Na noben nachin se ne sme otroku dovoliti, da karkoli unichi, muchi, in naj si bo tudi ostuden chrv!

Toda tudi pozitivno se da pri otroku zgodaj vzbuditi in razodeti chut odgovornosti s tem, da se kaj zaupa njegovemu varstvu. Vsled tega sem tudi tako zelo za to, da imajo otroci zhivali, seveda le pod pogojem, da jim sami strezhejo. Kjer to ni mogoche, naj vzamejo rastline namesto zhivali. Toda otrok se naj zgodaj priuchi skrbi za zhive zhivali, katerih uspevanje je od njega odvisno. Razentega naj se otroku pripusti gotova, redna dela v gospodinjstvu in sicer taka, ki ne spadajo v njegov navadni delokrog in ki zahtevajo, da otrok samostojno misli. Take majhne dolzhnosti so v vsakem gospodinjstvu in za vsako starost. Vendar pa morajo biti takshne, da povzroche nered, che se jih ne izvrshi, da otrok na ta nachin sam spozna vazhnost in pomen dela, ki ga je sam izvrshil n. pr. navijanje ure. Seveda ni treba, da bi bila takoj dragocena ura. Che pa se otrok s tem nauchi chuta odgovornosti, tedaj tudi ni tako zelo velika shkoda, che se razbije ura. In predvsem ni treba nikakrshne bojazljivosti! Otroka se ne more nikdar Sodbo si otrok zhe sam napravi. In che mu vsiljujemo nashe mnenje, tedaj ga s tem navadno razdrazhimo, da zachne ugovarjati. Vsak chlovek in tako tudi otrok nosi svoje zhivljenske zakone v svojih lastnih prsih. Po ritmusu teh zakonov mora zhiveti, ne po ritmusu svojih starshev in odgojiteljev, katerih naloga obstoji le v tem, da uche otroka, da se spoznava in da rava po tem. V tem, da se ima pri hishi zhivali, pa lezhi she druga, neprimerno vechja in vazhnejsha naloga, nego ta, da se vzbuja v otroku chut odgovornosti, namrech da se vzbuja altruizem sploh. Otrok se naj nauchi ljubiti. Z vso pozhrtvovalnostjo pa ljubimo samo ono bitje, ki odvisi od nas in ki zahteva od nas zhrtev. Nich me ne more bolj jeziti nego, che se starshi pritozhujejo nad chustvenimi izbruhi svojih otrok. Chim vech chuta, tem boljshe. Glavno pri tem je sposobnost chutiti, predmet, za katerega se chuti, stopi v ozadje. Mnogo boljshe je, da otrok goji chustva za brezcene stvari, da, celo za nevredne, nego da sploh nima chustev. Che se hoche omejevati zmozhnost chustvovanja pri otroku, tedaj je to pravi greh zoper sv. Duha, ki ga zakrive mnogi starshi iz ljubosumnosti, prevelike bojazljivosti ali pa vsled tega, ker jim ne ugajajo izbruhi tega chustvovanja. Chetudi se mi bo morda kdo smejal, priznam odkrito: Jaz sem velika sovrazhnica materijalizma. Raje imam slabo svetovno naziranje, nego nikakrshno. Kaj drugega pa je v bistvu idealizem nego ljubezen do nechesa, kar nismo mi sami? Toda tudi ljubiti, kakor vse drugo, se mora nauchiti. Prava, zhrtev zmozhna ljubezen, in to je prava ljubezen vedno, chetudi se ljubi nevredno bitje, ideal, ki se ne da analizirati, nikdar ne ponizhuje, temvech vedno povzdiguje. Chim mochnejsha in pozhrtvovalnejsha je, tem plemenitejshega dela onega, ki jo chuti, neglede na onega, kateremu je ljubezen namenjena. Ljubezen za zhiv ali mrtev ideal pomenja tudi v najboljshem sluchaju she vedno vech solz nego smehljajev. Bolest pa je oni veliki ochishchevalec chloveshtva. Za bozhjo voljo pustimo, da si otrok o vsem, kar vidi ni slishi, napravi sam sebi svojo lastno sodbo, da si poishche sam sebi svoj ideal. Tako in le tako si bo pozneje ustvaril svetovno naziranje, ki bo tudi resnichno odlochilno za vse njegovo mishljenje in chutenje, si iskal ter nashel ideal, za katerega bo v danes sluchaju tudi pripravljen krvaveti. Nravno najvishje stojechi chlovek ostane brezdvomno vedno le tisti, ki more ob zatonu svojega zhivljenja samemu sebi rechi: Pach sem pokopal svoje iluizije, ohranil pa sem si navzlic temu svoje ideale” (Kamila Theimer, “Vzgoja k nravnosti”, Slovenski narod, 1913/164).

³⁴⁵ V prvem letniku dunajskega feministichnga mesechnika Dokumente der Frauen (1899-1902) je Kamila Theimer leta 1899 objavila chlanek “Nature sometimes indulges in curious freaks” (Dokumente der Frauen, 1899/9).

³⁴⁶ Po: Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, Dunaj, Leipzig & Berlin, brez letnice, str. 34-26.

³⁴⁷ Po: Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, Dunaj, Leipzig & Berlin, brez letnice, str. 106-107.

³⁴⁸ Po: Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, Dunaj, Leipzig & Berlin, brez letnice, str. 142-143.

³⁴⁹ Mnogi se bodo brez dvoma chudili, zakaj se je ona, chistokrvna arijka, dotaknila problema antisemitizma, je novembra 1907 v uvodu knjizhice zapisala Kamila Theimer. Odgovor je naslednji: zhidovsko vprashanje se je zarezalo tako globoko v zasebno zhivljenje, da si lahko vsakdo – pa cheprav gre samo za zheno – privoshchi izraziti svoje, na osebnih spoznanjih utemeljeno mnenje. Javno mnenje vedno predstavlja zbir posameznih mnenj. Upa, da bo njeno mnenje spodbudilo druge, da bodo zacheli razmishljati o zhidovskem vprashanju in si ustvarili svojo sodbo. Zhidovsko vprashanje je najbolj zhgoch kulturni problem nashega chasa. Ob strani je Kamila Theimer zhelela pustiti ponavljajoche se pogrome, ki so skorajda enaki upravicheni ljudski zabavi. V Rusiji niso morili samo Zhidov, nizko ceno ima tudi krshchanska kri. V Rusiji, ki je domovina vech kot polovice Zhidov, je enakopravnosti delezhna ena sama zhidovska sekta. Nich boljshe ni v Romuniji, pa tudi v Avstriji ne. Od 900.000 Zhidov v Galiciji je 70 % nezaposlenih in berachev, ki zhivotarijo po zaslugi miloshchin. V Avstriji sicer ni zakonskih razlik med Zhidi in kristjani, vendar je v Galiciji ta zakon samo mrtva chrka na papirju.

Kar je bilo povedano o vzhodnoevropskih Zhidih, ne velja tudi za njihove zahodnoevropske brate. Kulturne drzhave ne poznajo nikakrshnih izrednih zakonov. Posameznim Zhidom se v vseh kulturnih drzhavah in tudi v Avstriji dobro godi. Med drugim uzhivajo tudi osebni ugled. V Zahodni Evropi lahko Zhide vechkrat vidish na ministrskih klopeh. Mnogi Zhidi imajo chedno premozhenje. V zhidovskih rokah je velik del tiska, ki jim daje velik vpliv. Na prvi pogled je polozhaj Zhidov v Zahodni Evropi in v Ameriki zatorej zelo ugoden. Toda podrobnejshi pogled pove, da so v Angliji, ki je bila od nekdaj klasichna dezhela svobode, zakon o izseljevanju naperili ravno proti Zhidom. Podobno je tudi v ZDA, kjer je vedno bolj otipljiv druzhbeni (socialni) antisemitizem. Italija lahko poleg shtevilnih zhidovskih drzhavnikov pokazhe celo na zhidovskega vojnega ministra. Vendar je zmotno misliti, da Zhide njihovi italijanski someshchani sprejemajo kot druzhbeno polnovredne. Ker je veliko zhivela v Italiji, je Kamila Theimer menila, da lahko govori iz lastnih izkushenj. V italijanskem srednjem sloju prihaja antisemitizem mochno do izraza. V zgornjih druzhbenih slojih so Zhide dobro sprejeli, toda skorajda vedno pod pritiskom razmer in samo izjemoma prostovoljno. Z njimi vzdrzhujejo stike, ker iz nekega razloga morajo, toda takoj ko obrnejo hrbet, pride do izraza prirojeni odpor. Italijani so potomci stare kulture, njihova olika je zato bolj prijetna, urbana, kot na primer pri germanskih ljudstvih, in znajo bolje skriti svoje obchutke. Prav tako je vsak Grk v svojem srcu antisemit, pa cheprav je do Zhidov she tako ustrezhljiv. Prave obchutke vechine francoskega prebivalstva je celo najvechjim optimistom pojasnil proces Dreyfus. Razmer sicer ne pozna iz lastne izkushnje, vendar je Kamila Theimer izvedela, da je francoski druzhbeni antisemitizem v porastu. Zhide druzhbeno bojkotirajo, preprechili so jim vstop v imenitne kroge. Francija ima antisemitski tisk in znatno antisemitsko literaturo. Takshno je dejansko stanje v Eldoradu Zhidov, v visokorazvitih kulturnih drzhavah.

Moderni antisemitizem izvira iz Nemchije. Besedo “zhidovski liberalizem” je skoval Bismarck. Nemshke razmere Kamili Theimer sicer niso bile poznane, a najbrzh so podobne avstrijskim. Menila je, da je politichno-agitatorska stran zhidovskega vprashanja v Avstriji sploshno znana, zato se je za ilustracijo dejanskega polozhaja odlochila omejiti na osebne izkushnje. Sama le poredko vzdrzhuje stike z zhidovskimi krogi, vendar dodaja, da Zhidi sodijo med njene najljubshe prijatelje. H kakshnim neprijetnim druzhbenim posledicam to vodi, lahko razume samo tisti, ki se nahaja v podobnem polozhaju. Pozna mnoge druzhine, ki iz principa ne spustijo Zhidov chez prag, in te ne sodijo med neizobrazhene sloje, temvech predstavljajo burzhoazno elito. Nachin, s katerim je bila zavrnjena vsaka, tudi nakljuchna navezava kontaktov, ji je pogosto pognal kri v lica. Pri tem se ti ljudje varujejo grobosti. Zato so, hvala bogu, predobro vzgojeni. Che pa bi bila sama Zhidinja, bi jo manj prizadela javna, poshtena robatost kot ta, imenujmo jo “vljudna” zadrzhanost.

Dejstvo, da so Zhidi izlocheni iz druzhbenih in poklicnih stikov, prihaja do izraza tudi drugje. Takshno ravnanje je letoshnje poletje opazila tudi pri otrocih. Devetletni sinchek njene zhidovske gospodinje je obiskoval osnovno sholo v Ischlu. Po treh dneh so ga sosholci s psovkami prisilili k izstopu. Materini ugovori pri direktorju so imeli en sam uspeh, da so jo uradno zaprosili, naj svojega sinchka vzame iz shole, ker njeni vodje niso sposobni zashchititi zhidovskega otroka. Kamila Thiemr je dodala, da gre za mirnega, skromnega dechka, ki s svojim vedenjem zagotovo ni dal povoda za takshno obravnavanje. Da ne gre za osamljen primer, ji lahko pritrdi vsak, ki je nepristranski.

Prishlo je do vech poskusov, da bi se reshilo zhidovsko vprashanje. Najpomembnejshi med njimi je emancipacija Zhidov, ki je odpravila zakonske omejitve napram Zhidom. Geti so bili opushcheni in zachelo se je obdobje asimiliacije. Za najodlichnejshega zhidovskega prvoborca te usmeritve velja Mendelsohn. Za nekaj desetletij je zhidovsko vprashanje izginilo s povrshja, nakar se je zgodilo nekaj neprichakovanega. Nemshki dvorni pridigar Stöcker in njegov sodrug Henrici sta sredi sedemdesetih let 19. stoletja zachela pod imenom “antisemitizem” nov krizharski pohod proti Zhidom. Bismarcku brez dvoma pripada chast, da je uporabil antisemitizem kot politichni argument proti svojima liberalnima nasprotnikoma Laskerju in Bambergarju. Antisemitizem je zachel svoj zmagoslavni pohod s tribune kanclerja nemshkega rajha. Geslo bi se izkazalo za neuchinkovito, che ne bi Stöcker in Bismarck z njim izrazila latentnih obchutkov nemshkega ljudstva. Upala sta si jasno izgovoriti tisto, kar je vechina zhe davno mislila in chutila. Politichnemu antisemitizmu je sledil gospodarski, tema pa druzhbeni in konchno intelektualno nazadovanje na vsej liniji. Kuga se je iz Nemchije razshirila v Avstrijo. Danes ni prihranjena nobeni drzhavi. Kjer antisemitizma she ni, ga privlechejo s seboj priseljeni Zhidi. Zhidovsko vprashanje danes obstaja povsod tam, kjer Zhidi v vechjem shtevilu zhivijo med arijskim prebivalstvom. Druzhbena in gospodarska eksistenca Zhidov je danes povsod ogrozhena. Samo po sebi umevno je, da premozhni Zhidi razmeroma najmanj trpijo zaradi antisemitizma. Revnejshi Zhidi nasprotno tudi danes zhivijo v getu in le izjemoma obchujejo s kristjani. Posredno in direktno jih izrivajo iz vseh poklicev. Nobene pomochi ni prinesel tudi masovni pobeg v krshchanstvo.

Poskus, da bi zhidovsko vprashanje reshili s sploshnim “izgonom” Zhidov, se samo po svoji surovosti razlikuje od poskusa, da bi vprashanje spravili s sveta z bojem proti klerikalizmu. Sicer pa sta oba poskusa otrochja. Pomanjkljivost prvega poskusa je v tem, da se ne ve, kdo ga bo izvedel. Zhide lahko ponizhujejo, zaslishujejo in zasledujejo, toda cheprav bi she tako zheleli, jih v 20. stoletju v civiliziranih dezhelah ne morejo prepustiti smrti od lakote ali mnozhichnim pobojem. Moderno obchutje se v enaki meri upira takshni reshitvi kot je ta v resnici nemogocha. Odpor proti prelivanju krvi se je danes zajedel tako globoko v zavest, da je ukinitev smrtne kazni v kulturnih drzhavah samo vprashanje chasa in je vojna v Evropi postala nemogocha. Nachrt o doslednem gospodarskem bojkotu Zhidov, ki ga propagirajo antisemiti vseh barv, je v dobi prometa prav tako nesmiseln.

Boj proti klerikalizmu, ki naj bi predstavljal zdravilo za antisemitizem, je napachen glede svojih prichakovanj. Znamenite Gambettove besede “le cléricalisme c'est l'ennemi” prav gotovo ne veljajo za Zhide. To bi bilo morda mogoche v srednjem veku, danes zagotovo nich vech. Dosledno verni kristjani so samo izjemoma antisemiti. Med katolishko in evangelichansko duhovshchino se najdejo hujskashki pridigarji, vendar je posploshevati krivichno. Ob tej prilozhnosti je Kamila Theimer zhelela opozoriti na osebno izkushnjo. Spomladi 1906 je imela chast, da je bila sprejeta v zasebni avdienci pri papezhu Piju X. Med razgovorom sta se dotaknila tudi zhidovskega vprashanja in poglavar katolishkih kristjanov je izgovoril omembe vredne besede: “Antisemitizem je proti duhu krshchanstva, katerega bistvo je ljubezen in odpushchanje vsem, tudi nashim sovrazhnikom.” Resnichno pobozhen katolik bo nastopil proti Zhidom samo, che bo menil, da ogrozhajo njegove najsvetejshe dobrine. Zahodnoevropski Zhidi se slepijo, che menijo, da so dejansko asimilirani. Asimilacija ni bila nikoli izvrshena. Najboljshi dokaz so redke meshane zakonske zveze med pripadniki srednjega sloja. Krshcheni Zhidi se vechinoma porochajo med seboj. Na zakonsko zvezo med arijci in Zhidi naletimo samo v vishjih slojih, che si je krshchanski pogodbenik z njo zagotovil omembe vredne materialne prednosti. Kjerkoli zhivijo Zhidi med arijci, so zanje ostali tujci, che zhe ne sovrazhniki. Reshitev zhidovskega vprashanja se prichakuje od socialistichne drzhave prihodnosti. V dobi sploshnega pobratenja naj bi skupaj z drugimi sodobnimi tegobami izginilo tudi staro sovrashtvo napram Izraelovemu ljudstvu. Pot do takshnih idealnih razmer je she dolga. Socializem je naravni korektiv za mnoge izroditve, vendar to she ne pomeni, da mu bo dano, spraviti antisemitizem s tega sveta. Medtem pa z vsakim dnem in z vsako uro tudi v kulturnih drzhavah narashcha stiska Zhidov.

Najvechji zlochin, ki so ga arijska ljudstva storila Zhidom je, da jim niso dala prve in najvechje chloveshke pravice, pravice do resnice (ta stavek si je Kamila Theimer izbrala za vodilno misel svoje knjizhice). Zhide zmerjajo ali jim lazhejo, v najboljshem primeru se pred njimi zavijajo v molk. Vsako trajno, mirno razmerje pa lahko temelji samo na vzajemni odkritosti. Povprechen Zhid danes nima pojma o tem, kaj meni o njem povprechen arijec. Pozna antisemite, surove, neizobrazhene ljudi, ki jih zmerjajo, in plemenite, olikane ljudi, ki jim vsakodnevno na vse mile vizhe zatrjujejo, da je konfesionalno vprashanje v dobi razsvetljenstva presezheno stalishche ali bo takshno zagotovo v kratkem postalo. Vendar Zhidi ne vedo, da z izjemo posameznikov tudi danes v slavni dobi razsvetljenstva poleg surovih, neizobrazhenih antisemitov tudi plemeniti, olikani ljudje v njih vidijo najprej Zhide in shele potem ljudi. Pri tem gre najprej za trenutek nerazsodnosti, ki nima nichesar skupnega z dushevnimi lastnostmi in ne vkljuchuje zhalitve Zhidov. V 100 poskusih arijec petindevetdesetkrat prepozna Semita na prvi pogled in to ne samo v severnih dezhelah, kjer so telesne razlike med arijci in Semiti bolj izstopajoche. Isti pojav lahko opazujemo tudi na jugu, kjer so temna polt, temne ochi, temni nakodrani lasje in zhivahnost mimike znachilni za obe rasi. Povprechen arijec skorajda vedno obchuti v Zhidu tuj element in to obchutje je tako mochno, da najprej vedno prevlada. Za Zhide je usodno, da ne poznajo teh arijskih obchutkov. Arijska ljudstva so emancipirala Zhide, ker po proglasitvi chloveshkih pravic niso mogla ravnati drugache, ne pa zato ker bi se ravnala po notranjem klicu. Morda so to storila v dobri volji, morda so jih prevarali njihovi lastni obchutki. Posledice zhidovske emancipacije so bile drugachne od prichakovanj Zhidov in arijcev. Zhidi so v razumljivem hrepenenju, da bi zabrisali vsakrshen spomin na gete, zacheli siliti v arijce. Njihovi poskusi so bili najprej vljudno, nato odlochno in konchno grobo odbiti. Zhidi so menili, da so zhe popolnoma asimilirani, vendar jih imajo arijska ljudstva samo za goste in ne za solastnike skupnega doma! Zhidi so zheleli in zhelijo zhiveti z arijci, medtem ko ti mislijo samo na zhivljenje drug poleg drugega. Moderni antisemitizem je samo nujna posledica te temeljne zmote Zhidov in njihovih posledichnih nasilnih poskusov vsiljevanja. Zhelja Zhidov, da bi bili povsod, je vech prispevala k antisemitizmu kot gospodarski dejavniki.

Zhidi bi lahko veljali za tajne agente mrachnega nazadnjashtva. Narashchajochega klerikalizma ne moremo razlagati z obnovljenim religioznim obchutjem, temvech je v prvi vrsti delo Zhidov. Zhidi menijo, da je antisemitizem posledica klerikalizma, a je v resnici obratno. Arijska ljudstva vsekakor ne chutijo nobene potrebe, da bi se pustila Zhidom misijonirati, temvech vidijo v njihovih poskusih razsvetljenstva neznosno tuje vmeshavanje v njihove chisto samosvoje zadeve. Nich ni prispevalo toliko k utrditvi krshchanskosocialistichne vlade kot boj Zhidov proti njej. Dushevni proces je enak kot pri napadu tujca na lastno druzhino. Razmishljujochi kristjan dobro ve, da so marsikatere cerkvene ustanove potrebne reforme, vendar bo te reforme izpeljal po svoji presoji, ne pa da bi mu jih predpisoval Zhid. Vsako vmeshavanje Zhidov zaustavi potrebne cerkvene reforme in s tem sploshen napredek. Zhidovski liberalizem je ubil liberalizem in tega ne morejo svobodomiselni kristjani oprostiti Zhidom. Prav tako kot svobodomiselstvu so Zhidi s svojim prodiranjem in vmeshavanjem hudo shkodovali tudi nemshtvu. Nemshtvo je bilo vedno sinonim za svobodomiselstvo, naenkrat pa je postalo identichno z judaizmom. Ko so Nemci to spoznali, je bilo konec z vodilno vlogo Zhidov. Nemci si zhelijo sami urediti svoje nacionalne zadeve, ne pa s pomochjo nemshkogovorechih Zhidov. Zhidovsko vmeshavanje v nacionalne zadeve dopushchajo samo narodi, ki so zaradi maloshtevilchnosti odvisni od Zhidov. V njihovih vrstah najpogosteje predstavljajo najhujshe krichache. Njihov chas se bo iztekel tudi tam, kar se da povsod napovedati z matematichno natanchnostjo.

Vzporedno s politichnim antisemitizmom se odvija druzhbeni antisemitizem, ki prav tako temelji na vsiljivosti Zhidov. Pri tem gre samo za dolochene zhidovske plasti, ne pa za izobrazhene Zhide. Z neizobrazhenim arijcem je prav tako neprijetno obchevati kot z neizobrazhenim Zhidom, vendar s prvimi le redko pridemo v stik, saj so zadovoljni s svojim socialnim polozhajem in ne hlepenijo po tem, da bi si ga izboljshali. Duhovno bolj zhivahnim Zhidom njihov status quo ne zadoshcha. Imajo vechje potrebe po izobrazhevanju kot arijci na isti zhivljenjski stopnji. Pri izbiri sredstev razumljivo niso izbirchni. Zhid si zheli izbrane nemshke druzhbe, pogosto ne zaradi prirojene vsiljivosti ali nizkotnega stremushtva, temvech ker instinktivno chuti, da si bo z njeno pomochjo dvignil nivo izobrazbe. S seboj prinese razumljivo tudi oliko nizhjih druzhbenih plasti. Tako kot vsi neizobrazheni elementi govori veliko in glasno, komaj stopi skozi vrata zhe ima glavno besedo, neprestano pripoveduje neprimerne shale in se jim edini smeji, neprestano postavlja indiskretna vprashanja... Zhid je vedno bahach, navzven razsipen, navznoter boren. Zhidinje hitro osvojijo vsako modno novost, s tem pa jo onemogochijo za druge. Bolj je pisano, kricheche in opazno, boljshe je. Nek Zhid ji je nekoch dejal v gledalishchu, da je v dvorani priblizhno dva tisoch ljudi, med katerimi je najvech tristo Zhidov, vendar ima chlovek obchutek, kot da bi bili tu samo Zhidi. Med temi tristo Zhidi jih je najvech petdeset sodilo v omenjeno kategorijo, a ti so ropotali bolj kot ostali prisotni, kajti hrup je zhivljenjski element Zhidov. Vse kar storijo dobrega ali slabega morajo obesiti na veliki zvon. Che svojega cilja ne dosezhejo, imajo v svojem tulcu na voljo strupeno pushchico: ochitek antisemitizma. Povprechen arijec se izogiba stikom s takshnimi Zhidi, ker so po chloveshki plati neznosni, prav tako kot se izogiba stikov s sonarodnjaki in kristjani podobnih lastnosti, ki pa takshnih stikov niti ne zahtevajo. Zhidi pa menijo, da je to njihova dolochena emancipacijska pravica in che je ne dobijo prostovoljno, si jo priborijo z umazanimi sredstvi. Che je njej sami nekdo ochital antisemitizem – kar se zhal ni zgodilo poredko – ker noche obchevati s tem ali onim, je Kamila Theimer vsakich odgovorila: Vem, da je ta ali oni chistokrvni arijec ali zvest kristjan, ampak mi she ni prishlo na misel, da bi ga povabila k sebi. Dejstvo, da je arijka, ji ne daje nobene pravice, da bi svojo druzhbo vsiljevala drugim arijcem in v enaki meri to ne more in ne sme veljati za Zhide. Zhal se iz nekega v enaki meri naravnega kot napachnega obchutka pripadnosti pustijo mnogi, ravno najboljshi in najbolj izobrazheni Zhidi pregovoriti, da se zavzemajo za svoje manjvredne sonarodnjake. Zaradi obchutka sramu jih sami obsojajo she bolj neusmiljeno in strogo kot arijci, a menijo, da jih morajo braniti, namesto da bi javno odklonili vsakrshno povezanost z njimi. Ta lazhni obchutek pripadnosti, ki se da zlahka razlozhiti s tisochletnim zatiranjem, je nedvomno veliko prispeval k shirjenju druzhbenega antisemitizma.

Nasprotje “vsiljivim” prestavljajo “ponosni” Zhidi, ki so prav tako nezaupljivi kot obchutljivi in vohajo povsod zhalitve. Judovstvo je zanje nesrecha, zaradi katere neizmerno trpijo. Ponos jim prepoveduje, da bi pretrgali zadnje vezi, ki jih po njihove mnenju she povezujejo. Iz trme ostajajo Zhidi. Ne chutijo se za Zhide in svoje judovstvo na vsiljiv in neprijeten nachin ochitajo arijcem. S ponosom naredijo ravno nasprotno od tistega, za kar menijo, da arijci prichakujejo od njih. Da ne bi veljali za klecheplazce, zhe iz principa uzhalijo vsakega arijca. Gospodarski in intelektualni antisemitizem imata delno iste vzroke in uchinke. Znano dejstvo je, da sodobni Zhidi bolj kot kdo drug sodijo med srednji sloj tako glede gospodarskih kot intelektualnih povezav. Tudi med Zhidi so posamezniki, ki so si pridobili veliko premozhenje, ampak to je le nekaj veleposestnikov. Shtevilen zhidovski proletariat je vechinoma vzhodnoevropski, vechino zahodnoevropskih Zhidov tvorijo predstavniki srednjega sloja. V intelektualnem pogledu manjkajo najvechje vishine kot najvechje nizhine. Tako neumen, kot je neumen arijec, ni neumen Zhid skorajda nikoli. Zhidom skorajda vedno primanjkuje velikih ustvarjalnih duhov. Izjeme pri tem samo potrjujejo pravilo. Zato je antisemitizem najbolj razvit v srednjem sloju, kjer je tu stichna ploskev in s tem tudi torna povrshina najvechja.

Vzrok gospodarskega antisemitizma je chisto navadna zavist. Srednji sloj se danes povsod tezhko bori za svoj obstoj. Tu se vidi najbolj jasno, da arijci sovrazhijo Zhide tako zaradi njihovih prednosti kot napak. Zhidi so na sploshno skromnejshi, zhilavi, vztrajni, stvarni in znajo hitreje zagrabiti prilozhnost. Niso tako pozitivno pametni kot arijci, vendar je po zaslugi izsiljenih selitev njihova zmozhnost prilagajanja zunanjim razmeram vechja. V enakih gospodarskih pogojih bo Zhid vedno prehitel arijca. Podrochje delovanja je za Zhide tudi danes sorazmeroma omejeno na trgovanje in t.i. svobodne poklice. Zahodna Evropa skorajda ne pozna zhidovskih kmetovalcev, omejeno je tudi shtevilo zhidovskih obrtnikov, saj nimajo mozhnosti izsholanja. Krshchanski mojstri sprejemajo zhidovske vajence samo izjemoma, obrtne shole sprejemajo zhidovske uchence samo che so prisiljene. Pot do poklica oficirja, uradnika, uchitelja je za Zhide zelo tezhka, che ne celo nemogocha. Ostanejo torej samo svobodni poklici in trgovina. Spretnost v trgovanju pa arijci spet ochitajo Zhidom. Tu so Zhidi zagotovo bolj spretni, saj imajo tradicijo, ki kristjanom manjka. Skozi cel srednji vek sta trgovina in denarni posel veljala za ne najbolj primerna, zato si arijci z nekaj izjemami z njima niso hoteli mazati rok. Trgovska ljudstva so bila do novejshega chasa samo Portugalci, Holandci in Anglezhi, prej pa Benechani, medtem ko je bil Zhidom v getih dovoljeno ravno poslovanje z denarjem. Na tem podrochju so pred arijci dosegli prednost, ki je glavni vzrok gospodarskega antisemitizma. Poleg tega Zhid, ki si je pridobil bogastvo, tega mnogo lazhe razdaja kot arijec in s tem povzrocha zavist. Iz tega izvira napachna predstava, da imajo Zhidi denar. Na Dunaju imajo zhe samo Dreher, Schöller in Drasche vechje premozhenje kot vsi dunajski Zhidi z izjemo Rotschilda skupaj. Veliki denarni izdatki nekaterih manj bogatih Zhidov samo she razpihavajo gospodarski antisemitizem arijskega srednjega sloja. Zhidovski kroshnjar je postal greshni kozel, ker majhni trgovci ne morejo prezhiveti. To je samo delno res, kajti malim podjetjem so tla izpodkopala velika podjetja. Droben grizhljaj, ki so ga zhidovski kroshnjarji pobrali izpred nosu malih obrtnikov, je prevelik. Prav gotovo je med Zhidi mnogo temachnih gospodarskih eksistenc, procentualno najbrzh vech kot med arijci. Zhidi so za gospodarski boj slabshe opremljeni kot arijci, nimajo na voljo zaledja in narodove skupnosti, zanesti se mora na lastne sposobnosti.

Intelektualni antisemitizem je rezultat antizhurnalizma, ki obstaja samo tam, kjer je tisk vechinoma v zhidovskih rokah. Gre za privilegij izobrazhenih plasti. Izobrazheni srednji stan je v veliki meri svobodomiselno usmerjen. Mozhje so skorajda ali popolnoma neverni, zhene premorejo smo toliko vere, kolikor jo potrebujejo doma, popolne ateistke so med arijkami izobrazhenega srednjega stanu redke. Takshna publika predstavlja vechino bralcev t.i. zhidovskega tiska. Naj zveni she tako chudno, toda antisemitske chasnike med predstavniki izobrazhenega srednjega stanu berejo samo Zhidi, arijci nikoli, kajti gospodarske informacije ne odgovarjajo zahtevam, ki jih izobrazheni arijec prichakuje od velikega chasnika. V nasprotju z napachno predstavo Zhidov torej ne morejo porajati antisemitizma. Za ta posel so odgovorni dolocheni zhidovski chasniki. Vsako jutro za zajtrk servirajo arijskim bralcem kvintesenco tega, kar je povprechnemu kristjanu pri Zhidih najbolj nesimpatichno. Che jih arijski bralci vendarle berejo, je to samo zato, ker nekoch ni bilo zanje polnovrednega nadomestila, danes pa svojemu priljubljenemu chasniku ostajajo zvesti tudi zato, ker ne morejo shajati brez jutranje slabe volje in jih prav zaradi tega uporabljajo za prebavno sredstvo. Gospodje chasnikarji tega seveda ne vedo. Arijske psihe ne poznajo, njihov duhovni horizont je zelo ozek in sezhe do priljubljene kavarne, kvechjemu do borznih salonov. Svojega obzorja pri najboljshi volji ne zmorejo razshiriti, saj so jim vrata povsod zaprta. Zhidovski chasnikarji so se znashli v neprijetni situaciji, da morajo pisati za publiko, ki je niti ne poznajo. Che pride do direktnega izzivanja, gre v manjshi meri za njihovo krivdo kot za zlo usodo. Za razliko od konservativnega znachaja nemshkih Avstrijcev so Zhidi po zaslugi svoje duhovne agilnosti prvoborci vseh novih usmeritev. Vsakemu novemu gibanju zhe ob rojstvu nasprotujejo vsi konservativni dejavniki, poleg tega pa mora vselej pretechi dolochen chas, preden si glede njega pridemo na jasno. Kljub temu s takshnim nezavrelim duhovnim moshtom zhidovski dekadenti postrezhejo arijcem v literaturi. Instinktivno chutijo arijsko nasprotovanje in da bi se ga ubranili, postanejo agresivni. Vsakemu, ki ne deli njihovega nazora, dajo vedeti, da je osel. Z resnichnim mojstrstvom nenehno stopajo arijcem na njihovo najljubshe dushevno kurje oko. Svoboda je zanje pravica, da lahko nekaznovano prizadenejo druge. Z velichastno ignoranco presojajo stvari, na katere se ne razumejo. S shalo spolzijo preko najresnejshih vprashanj o poslednjih in najglobljih stvareh v chloveshkem zhivljenju. Za slabo shalo so vsak chas pripravljeni prodati svoj in dushevni blagor drugih. Ko bi Zhidi vedeli, kako povprechen arijec sovrazhi t.i. “zhidovski duh”!

Kamila Theimer je poudarila, da je neopravichen ochitek, da bi nachelno nasprotovala vsem zhidovskim duhovnim produktom. Med sodobnimi pisatelji je njen najljubshi avtor Artur Schnitzler, bila je navdushena obozhevalka Theodorja Herzsla she preden je poznala njegove sionistichne spise. Izvrstnim zhidovskim pesnikom, pisateljem in mislecem zagotovo noben civiliziran arijec ne bo ochital sionizem ali aroganco, ki je v prvi vrsti krinka za duhovno impotenco. Manjshi je talent, vechja je ponavadi predrznost. Ochitek, da so Zhidi na podrochju gospodarstva zgolj potroshniki in ne proizvajalci, velja tudi za nekatere zhidovske literate, ki imajo med drugim na vesti propad nemshkega gledalishcha. Zhidi vselej dosezhejo nasprotno od svojega namena, kjer so zhelijo pridobiti prijatelje, so si napravili zgolj zagrizene sovrazhnike. Za vsako netaktnost nekaterih zhidovskih literatov se mora pokoriti tisoch nedolzhnih Zhidov.

Druga zvrst intelektualnega antisemitizma je usmerjena proti zhidovskemu prodiranju v svobodne poklice in se je tako uveljavila na vseh podrochjih javnega zhivljenja, da je ni vech moch prezreti. Vlada imenuje Zhide samo she v omejenem shtevilu za univerzitetne uchitelje. Arijski shtudenti ne izpustijo nobene prilozhnosti, da bi zhidovske kolege spravili z univerz. Naj zveni she tako barbarsko, tudi temu gibanju ne manjka dolochene upravichenosti. Golo dejstvo je, da je prevech zhidovskih zdravnikov in advokatov, ne samo v primerjavi z arijci, temvech tudi dejansko. Zhidi so krivi za prenasichenje in s tem tudi za proletarizacijo svobodnih poklicev. Kot recheno so Zhidi tudi na duhovni ravni ljudstvo srednjega sloja. Neutrudno proizvajajo povprechne izobrazhence, ki odtekajo v svobodne poklice in chasnikarstvo. Del izobrazhenih Zhidov je v kulturnem smislu manjvreden material, je na nizhji kulturni stopnji in izhaja iz nizhjih slojev kot povprechen arijski shtudent. Ideal vsakega Zhida je poslati svojega sina na shtudij. Ljudstvo, ki mu ochitajo, da ga vodi pohlep, razpolaga z nenasitno zheljo po izobrazbi. Sin dobesedno vsakega kroshnjarja mora shtudirati, pa cheprav nima za to potrebnih materialnih sredstev. Da se med shtudijem Zhid lahko prezhivlja, si mora pomagati z dodatnimi zaposlitvami, ki so hvala bogu prihranjene njegovih arijskim kolegom. Nikoli sit, reven, pogosto telesno nechist, saj mu zaradi nujnega zasluzhka primanjkuje chas za potrebno telesno nego, duhovno utrujen, nevzgojen zhidovski shtudent berach ne sodi med okras akademske mladine in z njim ravnajo temu primerno. Che mu je uspelo uspeshno promovirati, se beda zanj shele zachenja. Le redkim izmed teh nesrechnikov uspe dobiti zanesljivo dosmrtno sluzhbo. Toda tudi ostali si morajo napolniti vechno prazne zhelodce, zato jim je konchno vse dobro. Kot so diskreditirali svoje shtudentske tovarishe, diskreditirajo sedaj svoj stan. Sem sodijo zakotni odvetniki, ki zhonglirajo med pravnimi paragrafi, nekateri specialisti med zdravniki, nekateri chlani zdravnishke in advokatske zbornice s svojim temachnim prakticiranjem. Ker so takshne eksistence iz navedenih razlogov med Zhidi pogostejshe kot pri arijcih, tudi tu arijci po krivici posploshujejo in preprosto ignorirajo zhidovske zdravnike in advokate. Zhidovski berashki zdravniki in advokati proletarizirajo svoje stanovske tovarishe, zato je razumljivo, da se ti in tudi skupnost pred njimi brani z vsemi razpolozhljivimi sredstvi.

Politichni socialni, gospodarski in intelektualni antisemitizem so dejstva, ki jih ni moch odmisliti z leporechjem. Enako pomembno je tudi, da vse te variante vsebujejo dolocheno upravichenost. Pretvez za antisemitizem vseh odtenkov nikakor ne manjka. Zlochin je samo, da nepremishljene mnozhice tudi tu povsod posploshujejo in delujejo s pomochjo gesel. Posamezne Zhide smo pomeshali z judovstvom, posamezne pojave iztrgali iz njihovih povezav s celoto, je ugotavljala Kamila Theimer. Vsi omenjeni poskusi boja proti antisemitizmu so obsojeni na klavrn propad, ker so se omejili na preprosto zanikanje pretvez za antisemitizem in ne izhajajo iz pravih predpostavk. Z negativnim delom ne bo mogoche dosechi veliko, temvech samo s pozitivnim. Chas fraz je dokonchno minil. Sledi poglavje o sionizmu. Med vsemi poskusi reshitve zhidovskega vprashanja je uspelo zasekati v korenine edino sionizmu, obrekovanemu, na sramotni oder postavljenemu sionizmu, proti kateremu se v svoji tragichni zaslepljenosti najbolj srdito borijo sami Zhidi, je na zachetku poglavja zapisala Kamila Theimer. Predstava, ki jo ima o sionizmu velik del zahodnoevropskih Zhidov, spominja na zmotno mnenje boljshih poslov o socializmu. Tako kot ti verjamejo, da je socializem katastrofalno razdivjana sploshna porazdelitev dobrin, je za dolochene zhidovske plasti sionizem identichen z nenadnim, popolnim, che le mogoche nasilnim eksodusom Zhidov iz kulturnih drzhav, sionizem naj bi tudi zhelel znova postaviti gete. Ne, ne nazaj v geto, sionisti – najbolj moderno razmishljujochi Zhidi – hochejo svoje ljudstvo popeljati iz moralnega geta. Sionizem si prizadeva za ustanovitev javno-pravno zavarovane matichne dezhele zhidovskega ljudstva in za zmanjshanje tornih povrshin med arijskimi ljudstvi in Zhidi. Ni si moch misliti nich pravichnejshega in pametnejshega. Vsakdo, ki noche zapreti ochi pred neznosnim trpljenjem Zhidov v Vzhodni Evropi in v kulturnih drzhavah, mora v tem videti nujnost, naravnost samoumevnost. Toda Zhidi ne vidijo svojega polozhaja v pravi podobi. Zhidi niso skupnost sovernikov, temvech skupnost sonarodnjakov. Tudi krshcheni Zhid v ocheh arijca in de facto ostaja Zhid. Ne obstajajo Nemci, Francozi ali Anglezhi mojzesovske vere, temvech samo nemshko, francosko in angleshko govorechi Zhidi. Proti temu dejstvu ne pomaga upiranje Zhidov, ki v arijskih ocheh zbuja posmehovanje in zanichevanje. Moderni antisemitizem svoje osti ni uperil proti mojzesovski veroizpovedi, temvech proti njihovemu semitskemu poreklu, ki ga vsak arijec skorajda vedno hitro prepozna. Razzhalitev Zhidov, ki naj bi se domnevno skrivala v tem spoznanju, so iztuhtali Zhidi sami, saj se tudi anglosashke in romanske rase razlikujejo med seboj tako v fizichnem kot v psihichnem pogledu. In ta, tako rekoch otipljiva razlika med sinovi arijskih narodov in Semiti, naj bi kar naenkrat ne obstajala vech, ker kar naenkrat ne ustreza nekaterim Zhidom. Biti Zhid je lahko nesrecha, prav gotovo pa ni sramota. Judovstvo postane shele takrat sramota, ko ga Zhidi sami obchutijo kot takshnega. Nacionalni Zhidi, ki niso nich drugega kot sionisti, so odprli rano. Njihov program bi lahko povzeli z zahtevo po priznanju zhidovske narodnosti, in sicer v prvi vrsti s strani samih Zhidov. Zhidi si pravice do pozornosti arijcev ne bodo priborili in izboljshali svojega polozhaja s tem, da bodo zanikali in blatili svojo narodnost. Zhidi, ki se izdajajo za arijce, naletijo na vechji posmeh kot meshchani, ki zhelijo veljati za aristokrate. Arijska domishljavost bi lahko neskonchno narasla, ker Zhidi ochitno stremijo za tem, da bi veljali za arijce, s tem pa se zhe vnaprej razglashajo za manjvredne. Za vechino Zhidov je najvechje laskanje, che arijec poudari, da zanj ni razlike med Zhidom in kristjanom. Toda Zhidi se ne zavedajo, kakshna zhalitev celotnega judovstva se skriva v takshnem navideznem prikupnem vedenju. Sionizem bo Zhidom povrnil izgubljeno chloveshko dostojanstvo. Naredil bo konec z zhidovsko nojevsko politiko. Zhidi so narod, zelo nadarjen narod z veliko preteklostjo, nesrechen narod brez drzhavljanstva, toda narod z vsemi obelezhji. Kot drugim narodom tudi judovstvu zato pripadajo vse svete pravice, predvsem chast in zemlja. Vsaka chastna narodnost, ki se ne skriva za tujo masko, ima naravno pravico do sposhtovanja in strpnosti s strani drugih narodov, che teh posredno ali neposredno ne ogrozha. Poudarjanja lastne narodne individualnosti v chasu, ko so tudi najmanjshi narodi pripravljeni na vsakrshno zhrtev, da bi obvarovali svoje narodne posebnosti, druga ljudstva ne bodo mogla imeti za izzivanje. Prvi in najvishji princip v zhivljenju vsakega naroda in vsakega posameznika je princip samoohranitve. Da bi se zhidovski narod lahko ohranil, mu bi morala pripasti javno-pravno zagotovljena matichna dezhela. Njena odsotnost je izhodishche vsega izraelskega trpljenja vse od unichenja Jeruzalema naprej. Narod, ki nima svoje domovine, je podoben brezdomcu, ki je povsod tujec, v najboljshem primeru predmet sochutja in najvechkrat zanichevanja. Samo zhidovski narod je med vsemi kulturnimi narodi brez svoje zemlje, zato njegovi pripadniki niso delezhni zashchite in sposhtovanja, nimajo na razpolago pribezhalishcha v sili. Drugi narodi so si doslej lahko nekaznovano dovoljevali vse, ker je zhidovsko ljudstvo brez domovine in zato brez zashchite in pravic. Prizadevanja sionistov po ustvaritvi domovine zhidovskega ljudstva so jedro zhidovskega vprashanja, ki bo samo za vselej izginilo ko bo ta cilj dosezhen. Ta cilj je zaradi polozhaja Zhidov v zadnjem chasu postal perecha nujnost. V dezhelah, kjer vlada antisemitizem, Zhidi ne morejo ostati, zaradi gospodarskih razlogov jih zahodne kulturne drzhave vkljuchno z Anglijo in Severno Ameriko ne bodo mogle sprejeti, che pa jih bodo hotele, se bo tudi tam prebudi antisemitizem.

Zhe nekaj chasa posvechajo nekateri zhidovski krogi, ki za razliko od sionizma vidijo v problemu zgolj vprashanje reguliranja izsiljevanja, svojo pozornost dezhelam turshkega ali nekdaj turshkega Orienta. Tu ne vlada in se zaradi priselitve Zhidov tudi ne more pojaviti Zhidom nasprotni duh. Medtem ko Zhidi v zahodne dezhele prinashajo s seboj nizhjo gospodarsko kulturo in, posebno ko nastopajo mnozhichno, povzrochajo skrb, da bodo zmanjshali zhivljenjski prostor domachega prebivalstva, je na turshkem Orientu obratno: proti domachim felahom in Arabcem so vsi Evropejci, tudi najmanj razviti ruski Zhidi, predstavniki vishje gospodarske kulture, njihov dotok pa pomeni razcvet za zanemarjeno dezhelo, delo in zasluzhek za domache prebivalstvo ter za vlado zvishanje prihodkov. Tu se Zhidi od vsega zachetka nahajajo v boljshem moralnem in ekonomskem polozhaju kot v drugih podrochjih, ki bi lahko prishla v poshtev za naselitev. V razvitih zahodnih drzhavah so glavnino zhidovskih priseljencev izrinili v zloglasna izkorishchevalska mesta, kjer njihova usoda ni nich boljsha kot prej. Zamisli, da bi Zhide naselili dalech od kulturnih drzhav na devishka ozemlja – Vzhodna Afrika, Argentina itd. – nasprotujejo tezhave druge vrste. Z dobrimi obeti bi na ta nachin lahko preselili kmechko prebivalstvo, vendar Zhidi niso kmetje, temvech v vechini mestni trgovci na drobno in mali obrtniki. Toda Zhide bi bilo mogoche spremeniti v kmete, kar dokazujejo poljedelske kolonije barona Hirscha v Argentini. Zhe omejeno shtevilo kolonistov bi sicer zahtevalo nedosegljiva sredstva, vse skupaj pa bi se spremenilo v dobrodelno delo z vsemi prirojenimi okvarami. Dobrodelnost na sploshno uchinkuje negativno tako na dajalca kot prejemnika. Da tovarishka dobra dela ne bi povzrochila moralne shkode, je potrebno biti visoko nad chloveshkim povprechjem. Zgraditi vse zhivljenje nekega ljudstva na dobrodelnosti, pomeni zheleti pokvariti znachaj tega ljudstva. Nekemu narodu, in tudi Zhidom, je mogoche pomagati z izboljshanjem sploshnih zhivljenjskih pogojev in omogochanjem, da si posamezniki pomagajo sami. Za takshno reshevalno akcijo je dejansko na voljo samo manevrski prostor v dezhelah turshkega Orienta, pri tem ne gre za devishka, neurbanizirana, temvech lahko dostopna podrochja, ki so blizu evropski kulturi, za obdelana podrochja, ki pa so jih zanemarili in izropali, za tako rekoch pozabljena podrochja, ki bi lahko milijonom ljudi nudila prostor in zhivezh, che bi jih ponovno odkrili in vkljuchili v moderno gospodarsko kulturo. Kako urno je konchan takshen proces, dokazuje npr. chudovit razcvet Egipta in Cipra, potem ko sta prishla pod evropski vpliv. Ideja, da je med temi dezhelami po zaslugi enkratne lege, podnebja in naravnih pogojev posebno Palestina primerna, da bi jo Zhidi in za Zhide na omenjene nachine evropeizirali, gospodarsko in kulturno osvojili ter jo s tem napravili primerno za mnozhice zhidovskih priseljencev, ni utopichna, temvech stvarna in realnopolitichna misel, za katero si prizadeva sionistichno gibanje. V nekaj letih je bilo v Palestini dosezhenih nekaj uspehov, tu obstajajo uposhtevanja vredni zasnutki zhidovske skupnosti. Jeruzalem je z 45.000 Zhidi med 70.000 prebivalci spet postal zhidovsko mesto, zhidovsko prebivalstvo narashcha tudi na dezheli. V 32 zhidovskih vaseh zhivi 7.000 vinogradnikov in poljedelcev. Che bo zhidovsko priseljevanje narashchalo na podoben nachin, bodo Zhidi v doglednem chasu predstavljali vechino prebivalstva Palestine. Sionisti pospeshujejo ta proces z naseljevanjem kolonistov in raziskovanjem ter izboljshanjem gospodarskih mozhnosti. Kamila Theimer nashteva tudi nekatere ukrepe iz zadnjih let. Z veliko vnemo se izboljshuje tudi sholstvo, vse od vrtcev, poklicnih shol do gimnazije v Jaffi. Uchni jezik v skoraj vseh zhidovskih sholah ni zhargon, temvech domnevno mrtva hebrejshchina, ki bo postala uradni zhidovski jezik v Palestini. Z veliko preudarnostjo je sionistichna organizacija glavno pozornost posvetila temu, da bi chim vech palestinske zemlje preshlo v zhidovske roke in da bi ohranila na nizkem nivoju njeno vrednost, ki se bo vishala z narashchajochim kultiviranjem dezhele. Temu namenu sluzhi “Zhidovski nacionalni fond”, v katerega se stalno stekajo prispevki, ki jih pobirajo po vsem svetu. Fond je namenjen za nakup zemljishch v Palestini, ki bo postala neodtujljiva zhidovska last. Neprizadetemu je nemogoche oceniti, v kolikshni meri je ta ali ona sionistichna ustanova obetavna in smotrna. Ochitno pa je, da gre prvich sploh za preprichljiv nachrt, voditi odlochno zhidovsko politiko. Che bodo s svojimi bogatimi materialnimi in intelektualnimi sredstvi sodelovali tudi zahodni Zhidi, ki so bili doslej do sionizma pasivni ali so mu nasprotovali, se bo arijsko mnenje v odlochilni meri postavilo na stran sionizma, gospodarska osvojitev in judaizacija Palestine pa se bosta uresnichili v hitrem tempu. Tudi administrativna avtonomija ne bo nepremostljiva tezhava. Zakaj bi bilo za Zhide v Palestini nedosegljivo to, s chimer so se Turki strinjali v Libanonu in na otoku Samosu? Odpor, da bi morali poslovati s turshkimi oblastmi, je po pravici ali pa ne eden glavnih pomislekov proti gospodarskim podvigom na Orientu, zato bi bila avtonomija pomembna z ekonomskega stalishcha, predvsem pa bo Palestina dobila znachaj resnichno varne domovine. Za krshchanstvo pomembna sveta mesta bo potrebno razglasiti za eksteritorialna in postaviti pod mednarodno zashchito. Z oblikovanjem takshne zhidovske skupnosti bo hkrati izpolnjen drugi postulat sionistov, preprechevanje tornih ploskev med Zhidi in arijskimi ljudstvi. Pretezhna vechina zahodnoevropskih Zhidov bo ostala, vendar se bo njihov polozhaj spremenil. Najbolj neugoden vpliv na polozhaj Zhidov v kulturnih dezhelah ima nenehen zhidovski priliv iz Vzhodne Evrope, pred katerim se arijski kulturni narodi z vso upravichenostjo pochutijo ogrozheni kot rasa, ogrozheni na gospodarskem, socialnem in intelektualnem podrochju. Asimilacijski poskusi neke neznatne manjshine so za vechino lahko neprijetni, vendar ne predstavljajo nobene rasne nevarnosti, kajti schasoma jih bo vechina vsrkala. Drugache je, che manjshina na nesorazmeren nachin narashcha v shtevilchno vechino. Asimilacija takrat predstavlja rasno nevarnost in mora pri ljudstvih z mochno razvitim narodnim chutom, kar so vsi kulturni narodi brez izjeme, poroditi narodnoobrambno gibanje, v tem primeru antisemitizem. Ko bo konec s prilivi Zhidov iz Vzhodne Evrope, bo narashchanje zhidovskega prebivalstva v kulturnih drzhavah usklajeno z arijskim prebivalstvom. Rasna nevarnost bo odpravljena, antisemitizem bo izgubil glavno pretvezo. Na ta nachin bo reshen tudi problem na gospodarskem podrochju, nesrechni kroshnjarji ne bodo vech vzbujali sovrashtva v spodnjih plasteh, prenehala bo proletarizacija in prenasichenje svobodnih poklicev, prishlo bo do pravega razmerja med shtevilom zhidovskih in arijskih shtudentov, mladi shtudirani Zhidi, ki si danes ne morejo na normalen nachin poiskati zasluzhka in so prisiljeni k umazanim dejavnostim, bodo lahko, tako kot Anglezhi v svoje kolonije, odshli v Palestino. She boljshi od gospodarskega bo po zaslugi zhidovske matichne domovine moralni polozhaj Zhidov v kulturnih drzhavah. Pomisliti je potrebno samo na stalno narashchajochi ugled avstrijskih drzhavljanov italijanske narodnosti po ustanovitvi enotne italijanske drzhave. Zhidi, ki bodo ostali, bodo s tem dokazali, da imajo raje drzhave, v kateri zhivijo, kot novopridobljeno domovino, zato jih bodo temu primerno cenili. Ne bodo jih vech samo “tolerirali”, temvech bodo delezhni vseh drzhavljanskih pravic. Nezashchitenost in nemoch Zhidov se bosta prenehali. Ena lepih chloveshkih lastnosti je, da si za predmet napada vedno izbere nezashchitene in nemochne. Zhidi, ki se bodo lahko zashchitili in branili, bodo prenehali veljati za “zanichevane” Zhide. Zhidi so samo to, kar so iz njih naredili arijci, je na zachetku tretjega poglavja zapisala Kamila Theimer. Skoraj pol tisochletja so bili zaprti v getih, sedaj pa se chudimo, che she v pol stoletja niso odvrgli vseh getovskih lastnosti. Pol tisochletja so bili prisiljeni na obleki nositi zloglasno rumeno zaplato, zunanji znak njihovega narodnega padca, sedaj pa se chudimo, che v kratkih petdestih letih she ni izginil iz njihovega spomina. Pri najboljshi volji ne more biti drugache! Vsiljivost, aroganca, klecheplazenje in predrznost posameznih Zhidov v prvi vrsti izvira iz obchutka druzhbene negotovosti napram arijcem. Na vsakega poshtenega prijatelja Zhidov med arijci pride sto antisemitov, chetudi njihovo sovrashtvo ne pride vselej do izraza v agresivni obliki. Zhidi to instinktivno chutijo, kar vpliva na njihovo obnashanje do arijcev. Kako bi na poshten nachin lahko zahtevali sproshchenost tam, kjer je nikoli niso gojili? Skupni izvor klecheplazenja in predrznosti je v precenjevanju samega sebe. Zhid je povzpetnik med arijskimi someshchani. Le nekatere zhene zmorejo na spodoben nachin nositi vlechko, ostale se z njo namerno razkazujejo ali jo plaho skrivajo, nekatere se spotaknejo obnjo, vse pa dokazujejo, da je zanje vlechka nekaj nenavadnega. Tako se godi vechini emancipiranih Zhidov. Niso navajeni na pridobljeno enakopravnost, ki jim predstavlja tuje oblachilo, ki mu morajo najprej dorasti. Zhidom je bilo judovstvo predstavljeno kot sramota vse dokler ga tudi sam niso imeli za takshnega in so ga plaho zheleli prikriti ali povsem zatajiti. Danes zanichujejo Zhide zaradi njihovega renegatstva, ki je prav tako posledica arijskega postopanja. Zhe od nekdaj lahko Zhidi opazujejo odpor arijskih ljudstev do vsega zhidovskega. Njihovo prizadevanje je moralo zato biti usmerjeno k chim bolj popolnemu skritju znakov svojega porekla. Zhe v otroshki dobi lahko opazujemo, da prevzemajo otroci drug od drugega vedno samo slabe lastnosti. Asimilirani Zhidi so vechinoma prevzeli nashe napake – in tudi mi premoremo bogato shtevilo njihovih – ter izgubili svoje dedne kreposti, bogato razvit druzhinski chut, resnichen obchutek pripadnosti in skromnost, ki so predstavljali protiutezh bogati erotiki, prirojeni vzhodnjashki ljubezni do razkoshja in blishcha, lastnostim ki so pogojene z orientalskim izvorom Zhidov in so skupne vsem juzhnim narodom. Pogosto je ob sonchnem zahodu sedela na Forumu romanumu, njen pogled je bil kot prilepljen na Titusov slavolok, je v chetrtem poglavju zapisala Kamila Theimer. Na tem mestu se je v vreshchavi desonanci zakljuchila velichastna zgodovina Zhidov, Rima in Jeruzalema! Obe vechni mesti! V Jeruzalemu je bil rojen Mesija, Rim je dvakrat osvojil svet. Nekega zlatega septembrskega jutra je v Rimu po vechstoletnem, obupnem boju umrl mrachni srednji vek. Toda ali je resnichno mrtev? Ne, kajti civilizirani svet she vedno vztraja pri krichanju zoper Zhide. Polozhaj Zhidov predstavlja v nashem chasu, ki je zaznamovan s chlovechnostjo in so vsaj teoretichno priznane chloveshke pravice, mochnejshi anahronizem kot geti v dobi inkvizicije. Ni zdruzhljiv s chustvovanjem civiliziranih ljudi. Vprashanje brez vseh floskul se jasno glasi: bodisi pravichna reshitev zhidovskega vprashanja ali pa bodo kulturna ljudstva zapravila svojo pravico, da veljajo za omikana. Pravichna reshitev zhidovskega vprashanja je bolj kot zaukazana nujnost za Zhide nujna kulturna dolzhnost arijskih narodov. Kot je bilo povedano na sionistichnih kongresih, je preskus chloveshke civiliziranosti nasploh.

Pravichna reshitev zhidovskega vprashanja je mogocha samo na podlagi dejstev. Prekiniti je treba s celim sistemom smiljenja samemu sebi, sramu, namerne zvitosti in deformacij. Za arijske narode so Zhidi tuja rasa, kar je neizpodbitna resnica, ki odgovarja dejstvom. Velika taktichna napaka Zhidov je, da poskushajo zanikati ta dejstva, namesto da bi rachunala z njimi. Zanikanje dejstev jih ni samo popeljalo v mochvirje, temvech je potisnilo vso arijsko kulturo za pol stoletja nazaj. Zanikanje je zgodovinsko pogojeno, vendar zhivimo v sedanjosti in treba je rachunati z njenimi zahtevami. Zgodovinsko navlako je treba vrechi tja, kamor spada, v ropotarnico. Z zarjavelim orozhjem ni moch dosechi uspeha. Zhidovsko vprashanje bo resheno takrat, ko bodo Zhidi enoglasno terjali priznanje svoje narodnosti, niti ure prej, na ta dan bo konec antisemitizma. Drugi narodi ne bodo mogli spregledati 10-milijonskega naroda, ki bo terjal vse pravice, ki mu pripadajo kot narodu. Nekdo velja za manjvrednega samo dokler je sam voljan igrati vlogo manjvrednega. Danashnji chas je zaznamovan z individualizmom, visokorazvite osebnosti imajo zadnjo besedo v civilizaciji, zato je napredek narodov dosledno potrebno imeti za obogatitev celotne kulture, zheleti si je treba njihovega vlozhka in ga temu primerno ceniti. Nacionalizem ni nich drugega kot individualizem narodov, njihovo uveljavljanje. Oba temeljita globoko v chloveshki naravi, oba sta vechni vrednoti. Narod, ki se je tako kot Zhidi z nezaslishano zhilavostjo obdrzhal skozi tisochletno trpljenje, je s tem dokazal upravichenost svoje eksistence. Kar je sposobno za zhivljenje, ima pravico do zhivljenja.

Vsekakor se lastne pravice prenehajo tam, kjer se zachnejo pravice drugih. Tako kot nek posameznik se tudi nek narod ne more izzhivljati na rachun drugega. Kjer zhivijo Zhidi skupaj z arijskimi narodi, se morajo prilagoditi in se izogibati vsemu, kar bi za vechino lahko predstavljalo nedopusten poseg ali izzivanje. Takshna je zapoved modrosti. Braniti svojo samobitnost ne pomeni vsiljevati jo drugim. Nihche ne oporeka Zhidom pravice, da bi imeli besedo v javnem zhivljenju drzhave, ki jo pomagajo vzdrzhevati z davki. Bistveno pa je vprashanje, na kakshen nachin. Obravnavanje narodnih in konfesionalnih vprashanj terja veliko tankochutnost, z njimi se nedvomno ubadajo najboljshi izmed najblizhjih udelezhencev, tako da se ne zamuja z reshevanjem. Bolj ko bodo Zhidi v teh stvareh zadrzhani, bolje bo zanje. Tam kjer njihovo vmeshavanje velja za vsiljivost, so njihovi sodrzhavljani ob primerni zadrzhanosti iskani in cenjeni. Kar velja v javnem zhivljenju, v she vechji meri velja za privatno zhivljenje. Tudi tu si morajo Zhidi v lastnem interesu prizadevati odvzeti antisemitizmu vsako pretvezo. Obchutek lazhne pripadnosti skupnosti mora nadomestiti pravi obchutek pripadnosti skupnosti. Kot pri vseh narodih tudi pri Zhidih prevladujejo spodobni ljudje, ki morajo prvi odkloniti vsako zvezo s svojimi manjvrednimi sonarodnjaki, namesto da iz lazhnega obchutka sramu skrivajo njihove prestopke in s tem nudijo povod za posploshevanje. Ko gre za chast njihovih chloveshkih in narodnih pravic, se morajo povezati prav vsi Zhidi in v tem primeru zagotovo ne bodo osamljeni. Mladi Izrael bo v svojem boju za ponovno nacionalno rojstvo lahko rachunal na soudelezhbo vseh prijateljev civiliziranosti. Zhidovsko vprashanje je vprashanje civiliziranosti in se lahko razreshi samo med civiliziranimi partnerji. Podobno kot posameznik si lahko neko ljudstvo pomaga le samo, vendar mu morajo pri tem pochetju priskochiti na pomoch tudi drugi. Kot je nemogoche reshiti zhensko vprashanje v nasprotju z mozhmi, je nemogoche reshiti zhidovsko vprashanje v nasprotju z arijci, brez obojestranskega dogovora obeh narodov. Zanimanje arijskih narodov za pravichno reshitev zhidovskega vprashanja je komajda kaj manjshe od interesa Zhidov in to ne samo z etichnega stalishcha. Nenehna trenja med arijci in Zhidi na naravnost zastrashujoch nachin znizhujejo sploshni kulturni in civilizacijski nivo. Vechno otroshko krichanje je posurovelo nasho mladino in zastrupilo vse nashe javno in privatno zhivljenje. Pojavilo se je neizmerno obojestransko nezaupanje, ki je otezhkochilo ali celo preprechilo mirno razpravljanje o pomembnih drzhavnih in zhivljenjskih problemih. Nereshenemu zhidovskemu vprashanju dolgujemo zahvalo za protiposestnishko nastrojene tokove med neizobrazhenimi ljudskimi sloji, ki pogosto ovirajo in hromijo narodnogospodarsko iniciativo. Spodbujen instinkt sodrge konchno ne pozna razlike med zhidovsko in arijsko lastnino, kar lahko veselo pozdravi samo tisti, ki pri tem nima kaj izgubiti. Neresheno zhidovsko vprashanje povrh vsega spravlja vzhodno- in delno tudi zahodnoevropske vlade v muchen polozhaj. Zaradi obupnega polozhaja so se Zhidi znashli v rokah ekstremnih strank, zaradi tega pa predstavljajo dejavnik spodkopavanja. V Zahodni Evropi se to sicer ne dogaja, toda pomisliti je treba na Dreyfusov proces, na procese glede ritualnim umorov v Nemchiji in Avstriji, na onemogochanje dela Zhidom v javnih poklicih. Kaj naj storijo vlade? Naj prekrshijo temeljne drzhavne zakone, pred katerim je vsak drzhavljan ne glede na vero ali narodnost enak, ali naj razjarijo mnozhice? Celo pri najboljshi volji je parlamentarni vladi, ki se opira na ljudsko vechino, tezhko zadostiti zahtevam pravichnosti. Velike proletarske zhidovske mnozhice, ki jih nasilno izpodrivajo iz Vzhodne Evrope in se brezciljno potepajo po kulturnih drzhavah, bi lahko oznachili za hudo gospodarsko in politichno zadrego. Arijski narodi se morajo truditi za stalno naselitev teh mnozhic in jih odvrniti od kulturnih drzhav. Zakaj je to mogoche samo z ustanovitvijo javno pravne zhidovske drzhave, je bilo povedano zhe prej. Prichakovati reshitev zhidovskega vprashanja od socializma je prevech optimistichno. Socialni demokrati so tako realni politiki kot nihche drug. Njihov cilj je dosechi ideal, medtem pa rachunajo na dana razmerja. Socialistichni program je danes uradno she internacionalen. Kako dolgo bo she ostal? Od razglashanja marksistichne teorije o obubozhanju do dunajskega Hofburga je dolga pot, ki pa je bila prehojena v razmeroma kratkem chasu. Danes imamo madzharske in cheshke socialdemokrate, ki svoje nacionalno vodilo bolj cenijo kot meshchanske stranke. Od tu do arijsko-antisemtiskih in zhidovskih socialistov je samo she en korak. Bati se je, da bo prej ali slej storjen. Zhidom so z razlichnih strani odrekali usposobljenost za ustanovitev in ohranitev lastnega obchestva. Najvechji bojazljivci prichakujejo celo, da se bodo Zhidi ponovno pogreznili v azijsko barbarstvo. Primer Japonske potrjuje, da aziatstvo nikakor ni vselej identichno z barbarstvom. Kulturna niso samo arijska ljudstva, z upravichenostjo lahko govorimo tudi o indijski in kitajski kulturi. Zhidovsko usposobljenost za ustanovitev drzhave je danes nemogoche ocenjevati, brez kontrolnega vzorca je tudi ni mogoche zanikati. Na dezheli se ni she nihche nauchil plavati. Zhidi po unichenju Jeruzalema, z izjemo kratkega obdobja mavrskega gospostva v Shpaniji, niso imeli mozhnosti, da bi se podobno kot drugi narodi vsestransko razvijali. Tudi nek narod potrebuje svetlobo, zrak in sonce, drugache zakrni. Che bo Zhidom dana mozhnost za razvoj, bodo pod ugodnimi pogoji v skupni kulturi predstavljali vlozhek s povsem svojskim obelezhjem in v chloveshkem razvoju dejavnik neslutene velichine. Ubogi nepriznani, zanichevani in trpincheni Zhidi! Med vsemi besedami velikega utemeljitelja sionistichnega gibanja, prezgodaj umrlega Theodorja Herzla so ji najbolj segle v srce naslednje: “Mochne narode bodo presojali po najboljshih sinovih, shibke po najshibkejshih.” Iz njih govori tako globoka chloveshka bolechina, da morajo in tudi bodo nashle svojo pot do chloveshkih src. Sanjam lepe sanje, je Kamila Theimer zapisala v zakljuchnih mislih. Na gradu Sion vihra zhidovska nacionalna zastava. To je zastava svobode in napredka. Zhid znova obdeluje svojo lastno zemljo, svojo podedovano zemljo. Zravnal je svoj ukrivljeni hrbet. S pokonchno glavo koraka naprej. Znova je postal samozavesten in ima vse razloge za to. Nobenemu se ne priblizha in tudi ne dopushcha nikomur, da bi se mu priblizhal Ne niha vech med dvema kulturama, temvech od glave do peta temelji na lastnih koreninah. V arijskih kulturnih drzhavah zhivijo Zhidi in arijci prijateljsko drug poleg drugega. Nezashchiten in nemochen, zasmehovan in preganjan Zhid pripada preteklosti. Popolnih reshitev ni, preostalo je she marsikaj nereshenega. Toda zagrenjenost je izgubila svojo ost. Zhidovski sodniki sodijo arijskim drzhavljanom. Zhidovski poslanci zastopajo interese svojega ljudstva v raznih parlamentih in si skupaj z arijskimi zastopniki prizadevajo za napredek. Arijci in Zhidi so dovolj napredovali v omiki, da lahko jasno prepoznajo tisto, kar je skupno vsem kulturnim ljudem. Vedo, da je predpostavka vsake svobode sposhtovanje pravic drugega in ravnajo temu primerno. Gorecha zhelja Kamile Theimer je, da bi se te sanje nekoch lahko uresnichile (Vse po: Antisemitismus u. Nationaljudentum / Ein arischer Beitrag zur Lösung der Judenfrage von Camilla Theimer, Dunaj 1907).

³⁵⁰ Ruda Jurchec, “V senci velike ideje”, Krek, Ljubljana 1935, str. 22.

³⁵¹ Delezh zaposlenih zhena v Avstriji (brez Madzharske) je bil obchutno vechji kot npr. v Nemchiji. Znashal je 42,9 %,na Dunaju samo 31,38 %. Med leti 1890 in 1910 je okrog 74 % vseh zaposlenih zhena namrech delalo v poljedelstvu in gozdarstvu, 12,46 % v industriji, 4,27 % v trgovini in prometu, 9,32 % v javnih sluzhbah in svobodnih poklicih. Delezh zhenskega dela v javnih sluzhbah, v trgovini in prometu je narashchal. Socialni polozhaj zaposlenih zhena je bil leta 1910 naslednji: 43,41 % zaposlenih zhena je pomagalo drugim druzhinskim chlanom, 28,5 % je bilo samostojnih, 19,61 % delavk, 5,51 % dninaric, 1,94 % usluzhbenk, 0,81 % vajenk in 0,22 % zakupnic in kolonistk. Pochasi je narashchalo tudi shtevilo porochenih zaposlenih zhena. Leta 1910 je bil njihov delezh 47,3 %, samskih je bilo 43 %, 9,7 % pa je bilo vdov in lochenk. V 32 vrstah obrti, npr. v izdelavi perila, chipk, modistiki, pralnishtvu, izdelavi svile, kravat, zhenskih oblek, umetnega cvetja, steznikov in rokavic, je shtevilo zhensk v samostojnem poklicu dalech presegalo shtevilo moshkih. Zhenske so tu svoje delo vechinoma opravljale na domu in bile slabo plachane. Za uradnice in uchiteljice je veljala prepoved sklenitve zakonske zveze (Po: Edith Rigler, “Die Frauenarbeit vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg”, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976, str. 54, 58, 62, 64 in 69).

³⁵² Po: Kamila Theimer, Frauenarbeit in Österreich, Dunaj, 1909, str. 3-4.

³⁵³ Po: Edith Rigler, “Die Frauenarbeit vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg”, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976, str. 79.

³⁵⁴ Npr. Edith Rigler, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976. Knjiga Kamile Theimer ni prvo delo, ki bi se posvechalo vprashanjem zhenskega dela v Avstriji, npr.: Karl Thomas Richter, Das Recht der Frauen auf Arbeit und die Organisation der Frauen-Arbeit, 1867, Carl in Migerka Franz, Die Verwendung weiblicher Arbeitskräfte in der Fabriks-Industrie und in einzelnen Zweigen der Verkehrswesens Österreichs, 1873, Johann Garber, Die Frauenarbeit in der Industrie und den Gewerben und die Mittel zur Förderung derselben, 1875, Marianne Hainisch, Die Brodfrage der Frau, 1875, Julius Reuper, Frauenberuf und Frauenbildung / Ein Beitrag zur Frauenfrage, 1878, Eugen Schwiedland, Kleingewerbe und Hausindustrie in Österreich, 1894, Lily von Gizycki, Die Bürgerpflicht der Frau, 1895, Lily von Gizycki, Die Stellung der Frau in der Gegenwart, 1895, Elisabeth Gnauck-Kühne, Die soziale Lage der Frau, 1895, Julius Pierstorff, Frauenarbeit und Frauenfrage, 1900, Lily Braun, Die Frauenfrage, ihre geschichtliche Entwicklung und wirtschaftliche Seite, 1901, Ilse v. Arlt, Die gewerbliche Nachtarbeit der Frauen in Österreich, 1902, Hans Nawiasky, Die Frau im österreichischem Staatsdienst, 1902, Michael Hainisch, Die Heimarbeit in Österreich, 1906, Robert Wilbrandt, Die Frauenarbeit / Ein Problem des Kapitalismus, 1906, Alice Salomon, Die Ursachen der ungleichen Entlohnung von Männer- und Frauenarbeit, 1906, Frauenwahlrecht und Arbeiterinnenschutz / Verhandlungen der Dritten sozialdemokratischen Frauenkonferenz in Österreich, 1908, Hedwig Lemberger, Die Zehnstundentag in den fabrikmäßigen Betrieben der Textilund Bekleidungsindustrie Österreichs, 1909, idr. (Po bibliografiji knjig in chlankov v: Edith Rigler, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976, str. 172-182).

³⁵⁵ Vse po: Kamila Theimer, Frauenarbeit in Österreich, Dunaj, 1909.

³⁵⁶ Meshchansko zhensko gibanje si je prizadevalo za pravico do dela in izobrazhevanja, borilo se je proti prostituciji, alkoholizmu, za mir. Za meshchansko zhensko gibanje je bilo znachilno tudi ustanavljanje raznih shol za posle, delavce..., gospodinjskih izobrazhevalnih techajev, kuharskih techajev, techajev chipkarstva idr., ki so poskrbeli za izobrazbo meshchanskih hchera v dovrshene gospodinje, za predhodno sholanje gospodinjskih pomochnic in za sholanje tovarnishkih delavk. Za razliko od proletarskih zhena, ki so bile prisiljene opravljati nekvalificirana, slabo plachana tovarnishka dela in jih je moshko delavstvo pogosto napadalo, je pri meshchanskih zhenah shlo za “pravico do dela” (Po: Edith Rigler, “Die Enstehung der Frauenbewegung”, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976, str. 51-52).

“Ne velja spregledati, da so velik priliv zhena v boljshe poklice okrog preloma stoletja pogojevale tudi vechje mozhnosti izobrazbe. Favoriziranje dolochenih boljshih poklicev je bilo dolocheno s svojskostjo meshchanskega zhenskega gibanja, ki si je za cilj postavilo tiste polozhaje, ki jih je bilo moch uskladiti z druzhinsko funkcijo zhene. Meshchanske zhene skorajda niso dvomile o obstojechem pojmovanju 'bistva zhene' in njeni navezanosti na druzhino. Meje emancipacije niso opravichevale z obstojechim druzhbenim sistemom, temvech s tem, da so zaradi moshke samovolje prikrajshane za privilegije. V nasprotju s proletarskim zhenskim gibanjem so vodile boj med spoloma in ne razredni boj” (Edith Rigler, “Die Frauenarbeit vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum ersten Weltkrieg”, prav tam, str. 69). Proletarsko zhensko gibanje je v nasprotju z idealno meshchansko predstavo o druzhini, kjer je zhena ostala doma, mozh pa je bil zaradi svojih dohodkov poglavar druzhine, menilo, da je dolzhnost druzhbe odvzeti zhenam skrb za vsakodnevno vodenje gospodinjstva. Zato se je zavzemalo za ustanavljanje vrtcev, skupnih kuhinj in pralnic, tako da bi zhenam ostal chas za politichno delo. Izhodishcha proletarskega gibanja so bila povsem drugachna od izhodishch meshchanskega zhenskega gibanja, ki si je v 19. stoletju prizadevalo predvsem zato, da bi meshchanskim zhenam postal dostopen poklicni svet. Za meshchansko zheno vechina poklicev seveda ni bila sprejemljiva. Poklicno delo zhena iz srednjih in vishjih razredov je veljalo za neprimerno in nenaravno. Odlochilni dejavnik za poklicno delo so pri proletarskih zhenah predstavljale materialne skrbi. Socialistichno delavsko gibanje na zhensko vprashanje ni gledalo kot na problem posebnega spola, temvech ga je povezovalo s sploshnimi socialnimi in politichnimi vprashanji. Zato bi proletarsko zhensko gibanje lahko imeli tudi za del delavskega gibanja. Ob zachetku delavskega gibanja je tudi v delavskih krogih prevladoval dolochen antifeminizem, ki je spricho bede delavk, zanemarjenih druzhin in otrok, konkurence in znizhanja mezd videl reshitev v prepovedi tovarnishkega dela za zhenske. Marx, Engels, Bebel in Zetkin so menili, da ukinitev zhenskega dela sama po sebi ne more privesti do izboljshanja polozhaja delavstva, temvech se velja boriti proti kapitalistichnim proizvodnim odnosom. Na zhenevskem kongresu leta 1866 je bilo konchno sprejeto Marxovo stalishche (Po: Edith Rigler, “Wirtschafliche und soziale Probleme nach Kriegsende”, prav tam, str. 102-105).

³⁵⁷ Po: France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968, str. 400.

³⁵⁸ Po: Kamila Theimer, Frauenarbeit in Österreich, Dunaj, 1909, str. 247-251.

³⁵⁹ Vse po: Kamila Theimer, “Bericht über die auf Veranlassung und mit Unterstützung eines hohen k. k. Ackerbauministeriums unternommene Studienreise nach Deutschland und Belgien zwecks Erhebung der ländlichen Wohlfahrtspflege und des ländlichen Hauswirtschafts-Unterrichtes daselbst mit einem daranschließenden Expose über die bei uns diesbezüglich zu ergreifenden Maßnahmen von Camilla Theimer.”, Dunaj 1911, str. 43-52.

³⁶⁰ Po: Beatrix Schiferer, Vorbilder / Kreative Frauen in Wien 1750-1950, Dunaj 1994.

³⁶¹ Ivan Dolenec v opombah k “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja” citira chlanek z zgovornim naslovom “Kot da bi se oglasila Theimerjeva”. Chlanek, objavljen v Narodnem dnevniku sht. 130 iz leta 1927, naj bi opisoval podobno afero. Njen epilog na dunajskem sodishchu naj bi bil tudi nadvse primeren komentar k aferi Theimer. “Civilno dezhelno sodishche na Dunaju je obravnavalo te dni o zanimivi tozhbi. 48letna Maria Sch. zahteva od rektorja kolegija redemptoristov patra Josipa Pescheka 15.000 shilingov. Svoj tozhbeni zahtevek utemeljuje takole: Hodila je k prejshnjemu rektorju p. Hagenbarthu k spovedi. Pater Hagenbarth je imel nanjo tak vpliv, da je zhivela poldrugo leto zh njim v intimnih odnoshajih. Nakrat jo je pater Hagenbarth zapustil, dasi ji je bil prej obljubil celo zakon. Tozhiteljica ga je ovadila zato pri papeshki nunciaturi na Dunaju. Tam so ji dejali, naj se obrne na patra Pescheka. Toda pater Peschek jo je izrochil, mesto da bi bil stvar preiskal, policiji, ki jo je oddala na kliniko, odkoder so jo pa poslali v blaznico v Steinhof. Tam je bila poldrugo leto internirana, nato pa kot popolnoma zdrava odpushchena. Sedaj zahteva za protizakonito internacijo, vsled katere je tako dushevno kot fizichno mnogo pretrpela, in zato, ker ne more dobiti sedaj nobene sluzhbe in je tudi mozhnost, da se porochi, zmanjshana, od patra Pescheka, ki je vse to zakrivil, odshkodnino 30.000 shil. Tozheni rektor zavracha vsebino tozhbe kot neutemeljeno ter pravi, da je tozhiteljica znana tercijalka, ki ima slichno afero zhe za seboj. Tako je obdolzhila tudi franchishkanskega provincijala, da jo je pod obljubo zakona zapeljal. Sicer pa je on ni izrochil policiji niti ni izposloval, da so jo zaprli v blaznico. Pach pa je tozhiteljica njega neprestano zasledovala ter mu fantastichno slikala svoja ljubezenska razmerja, tako da mu je postala stvar konchno preneumna ter ji je prepovedal vsako nadaljnje nadlegovanje. Zato se je tozhiteljica takoj nad njim mashchevala s tem, da ga je ovadila, chesh, da jo je pod pretvezo obljube zakona onechastil. Radi te ovadbe se je moral duhovnik zagovarjati pred sodishchem. Bil je oproshchen, ker sodishche fantastichnim navedbam ovaditeljice ni prav nich verjelo. S civilnopravnimi zahtevki je tozhiteljica na vseh instancah pogorela, ker so zhe davno zastarani. Vendar pa tozhiteljice to ni izuchilo. Tozhila je celo kardinala Piffla, chesh, da ji kot vishji duhovni pastir ni hotel pripomochi do njene pravice. Imela je zastopnika revnih, ki ga je pa sodishche spricho dejanskega stanja njegovih dolzhnosti razvezalo, nakar se je tozharila sama naprej in proces sijajno izgubila. Pri zadnji obravnavi je nastopala tozhiteljica zelo razburjeno, ni pa mogla navesti nobenih konkretnih stvari. Sodishche je sklenilo, da bo rekviriralo policijski akt, nakar bo izdalo pismeno sodbo” (Po: Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 161).

³⁶² Omeniti velja, da se je histerija v 19. stoletju razvila v klasichno bolezen zhensk, zlasti zhensk vishjega meshchanstva. Po eni strani je bila histerija obremenjena s predsodkom, da je refleksna nevroza bolezen zhenskih spolnih organov, in je tako veljala za skoraj normalen pojav, ki spremlja menstruacijo, po drugi strani pa je obstajal sum, da histericharke le simulirajo svoje spremenljive in mnogovrstne simptome. “Komaj kateri potek bolezni je bil enak drugemu in terapije zdravnikov so komaj kaj pomagale,” pishe Sibylle Duda. “Takoj ko je zaradi kakshne zdravnishke umetnije nek simptom izginil, se je zhe izoblikoval nov. Vechina zhensk je bila neozdravljivo bolna. Zdravniki histerije niso obvladali in njihova nejevolja zaradi tega se je delno izrazhala v grotesknih izjavah o histerichnih zhenskah. Bile naj bi zlobne, lazhnive, muhaste, egocentrichne, nenormalne, trmaste, sprijene itd. /.../ Muke histerichark so imele veliko obrazov. Trpele so zaradi ohromelosti, gluhosti, izgube glasu, shkiljenja, slabega vida najrazlichnejshih vrst, napadov krchev, odrevenelosti, mishichne mravljinchavosti, migrene, polovichne telesne neobchutljivosti. Navzven so se izrazhale z nejevoljo, besom, preklinjanjem, krichanjem, prestrashenostjo, depresivnostjo, pobitostjo, jezo” (Po: Sibylle Duda, “Bertha Pappenheim 1859-1936 / Dognanja o zgodovini histerije ali 'Primer Anna O'”, Nore zhenske, Ljubljana 1995, str. 113-114). Zdravnik in kirurg dr. Vencheslav Arko (1902-1965) je imel histerijo za “vechinoma prirojeno, abnormalno dushevno konstitucijo”, ki je vech ali manj dedna. Na histerijo poleg dednih faktorjev vplivajo tudi razna obolenja zhivcev, poshkodbe in vechji dushevni pretresi. Med vzroke za histerijo Arko uvrshcha strah, na primer pri potresu, nevihti, streli, razne bolezni, kot tifus, shkrlatinka, vnetje zhenskih spolnih organov, zastrupljenja s svincem, tobakom, morfijem itd. “Kakshna je osebnost histerika? Histerik gleda na dogodke okoli sebe vedno s svojega lastnega stalishcha. Njegova oseba je torej vedno v ospredju. Zelo lahko se da voditi od svoje okolice, pri chemer kazhe veliko pomanjkanje lastne volje pri svojem mishljenju in dejanju. Zelo je afektiran, smili se samemu sebi, smatra se za manjvrednega. Da tako bolestno razpolozhenje kar nekako samo po sebi vodi do tega, da si histerik domishljuje, da je bolan, je jasno.” Histerija se pogosto pojavi med 15. in 25. letom. Vechinoma so prizadete zhenske. “Histerik je zhivahnega temperamenta, ki pa prehaja vchasih v globoko otozhnost, posebno pred napadi. Vsa njegova dejanja so dejanja afekta, brez dolgega premishljevanja, pri chemer stoji njegova osebnost vedno v ospredju. Histeriki so chustveni ljudje, ki se dajo voditi v prvi vrsti od svojih chustev ali pa od tega, kar jim sugerirajo drugi. Kakshne razmere nastanejo, che na pr. tak histerik zavzema kak vishji polozhaj, si lahko vsak misli. Navadno so dushevno enostransko razviti. Pogosto opazhamo pozabljivost pri sicer dobro razvitem intelektu. Histeriki se ne morejo sredotochiti, begajo s predmeta na predmet, potrebujejo senzacij, samo da obrnjejo pozornost na sebe.” Vencheslav Arko omenja, da je med histeriki mnogo intrigantov, ki se ne ustrashijo spraviti chloveka tudi na zatozhno klop (Po: V. Arko, “Histerija”, Zadrugar, 1935/10).

“Zhenske, ki protestirajo, veljajo za histerichne. Njihov odpor je treba streti. Zhenska, ki sama odlocha o sebi, je agresivna,” meni Sibylle Duda v predgovoru k zborniku, ki nosi naslov “Nore zhenske”. Pri nekaterih primerih, ki so opisani v zborniku, se je dushevna bolezen pojavila shele na podlagi trpljenja, ki so ga prestajale zhenske. Shele ti pogoji so povzrochili psihichne in fizichne motnje. Norost zato predstavlja obliko zhenskega protesta in zatochishche pred utesnjenostjo, omejenostjo in zatiranostjo. Zhenska, ki zahteva svoj prostor v javnosti, je bila provokacija, s katero so se moshki soochili tako, da so jo izlochili in patologizirali. Luise F. Pusch je v sklepni besedi zbornika takshne zhenske, Ivano Blazno, Théroigne de Méricourt, Emilie Kempin, Camille Claudel, Helene von Druskowitz, uvrstila med upornice, “ki jim je imperij vrnil udarec', kar pomeni zhrtve moshkih in/ali moshkih institucij, ki niso prenashali, da bi prodrle na moshko podrochje oblasti” (Po: Luise F. Pusch, “Sklepna beseda / Zhenska ni normalna, ker ni moshki”, Nore zhenske, Ljubljana 1995, str. 317). “Norost pri zhenskah pomeni protest proti vlogi, ki jim je vsiljena,” nadaljuje Sibylle Duda. “V norosti se kazhe kreativnost njihove nemochi. Prototip kreativno nore zhenske je histericharka. Histericharka, katere telo je meja med realnim in zunanjim svetom in nemim notranjim svetom, bolj kot katerakoli druga zhenska kazhe na nezmozhnost, da bi chloveshko eksistirala kot zhenska. Onemi, ker ne more izpovedati svojega trpljenja. Materin jezik je ochetov jezik, v katerem njen Jaz obstaja le, che se mu odreche. Ohromi, ker ne more v svet, ki je moshki. Oslepi, ker ne more ugledati v tem, kar vidi. Gluha je, ker noche slishati opomina, naj bo mirna. Histericharka se odziva teatralichno, in sicer s svojim telesom, ki je zanjo edini oder, na katerem she lahko javno nastopi. Drugi tip tragichne omejitve ponazarjata zhenska, ki prekomerno uzhiva hrano, in pa tista, ki jo odklanja. Prva shiri meje svojega telesa, ker hlepi po tem, da bi se reshila nemochi, slednja pa strada, da bi skrchila meje svojega telesa in se tako preobrazila v nich” (Sibylle Duda, “Predgovor”, Nore zhenske,

Ljubljana 1995, str. 7-8).

Leta 1909 je duhovnik A. Skubic (najbrzh znani ribnishki zhupnik in dekan, zgodovinar in socialni delavec Anton Skubic (1876-1940), pisec obsezhne Zgodovine Ribnice in ribnishke pokrajine, ki je bil v chasu nastanka chlanka kaplan na Vrhniki in nato she istega leta zhupnik na Jesenicah; Skubic se je pridruzhil Krekovemu krshchansko-socialnemu gibanju, ustanavljal in vodil konsume in hranilnishke organizacije) pripravil predavanje o histeriji. Predavanje je bilo objavljeno v Ljubljanskem shkofijskem listu (1895-1945). S chlankom oziroma predavanjem je A. Skubic zhelel opozoriti mlade duhovnike, ki bi prishli v stik s histerichnimi osebami. Skubicovo razmishljanje je malone direktno svarilo pred Vodishko afero, ki je izbruhnila shtiri leta pozneje, delno pa bi Skubicov chlanek lahko opozarjal tudi na afero Theimer (Biografski podatki o Antonu Skubicu po: Maks Ipavec, “Anton Skubic – pridigar – dushni pastir”, Dekan Anton Skubic 1876-1940, Ribnishki zbornik 1, Ribnica 2000, str. 31)

“Nobena bolezen morda v dushnem pastirstvu ne igra tako nadlezhne vloge kakor ravno histerija. Zakaj, dochim drugi bolniki ishchejo za svoje ozdravljenje zdravnika, pa se histerichne osebe navadno ne obrachajo za pomoch na tega, ampak se le bolj rade suchejo okrog duhovnika z vso nadlezhnostjo, zlasti ako je ta bolezen krenila na religiozno pot, ali pa morda tudi na kako drugo – nereligiozno. Takoj zachetkom pripomnim, da je obojevrstnim bolezenskim pojavom chesto primeshane zelo veliko zavedne ali nezavedne zlobnosti.” Marsikateri duhovnik je zato moral dozhiveti usodno razocharanje, ker je spoznal, kako se marsikdaj pod plashchem svetosti skriva neizmerna zvijachnost. A. Skubic poudarja, da so histerijo zmotno imeli za spolno bolezen. Ime histerija iz grshke besede za maternico (uterus). Zato so mislili, da so histeriji podvrzhene samo zhenske. Zaradi mnozhice primerov bi to “duhomorno bolezen” lahko imenovali zhensko bolezen. “Najnovejsha raziskovanja so dognala, da je histerija nevropsihoza, torej zhivchna bolezen, ki, kakor vsaka zhivchna bolezen, mogochno vpliva na psihichno zhivljenje in delovanje. Histerija ima svoj sedezh v glavi, v velikem delu mozhganov (Großhirn), odkoder dela svoje izlete sedaj na ta organ, sedaj zopet na drugega, sedaj poprime ta zhivec, pa kmalu zopet za drugega; in tako lahko postane zhrtev te bolezni sukcesivno vse telo z vsemi organi. Ako je to centralno mozhgansko zhivchevje prenapeto in nasprotno omrtvelo, potem prevech ali premalo reagira na vnanje vtiske; in ako je ta pojav postal stalen in precejshen, nastane histerija. Momentano in v manjshi meri namrech to prikazen lahko obchuti tudi sicer zdrav chlovek, chesar nikakor ne moremo imenovati histerija, ampak le trenutno razburjenost. Stigmatichni znak histerije je torej to, da zunanji vtisk in reakcija mozhganskega zhivchevja ni v nikakem pravem razmerju; da torej le majhen vpliv na zhivce povzrochi veliko reakcijo, ali pa velik vtisk le majhen odmev ali pa celo nikakega, in to stalno in redno. Vchasih najmanjshi dotikljaj na telesu take osebe povzrochi velike bolechine, ali se vsaj silno obchuti, kar imenujejo zdravniki hyperaesthesia, znamenje, da so zhivci prenapeti. Na drugi strani pa tako bolne osebe mochan dotikljaj premalo obchutijo, ali pa ga celo prav nich ne, in to je anaesthesia; che nastopi ta anaesthesia, je to znamenje, da so zhivci omrtveli.”

Histerichne osebe skorajda vedno hrepenijo po tem, da bi pri drugih vzbudile sochutje, da bi nashle priznanje in obrnile pozornost nase. “Kadar se pri zhenskah opazi tako hlepenje po posebnosti, nenavadnosti, se skoro vedno lahko sumi histerija. Neznatni vtiski na chutne zhivce jim izvabijo celo reko tozhbá nad neznosnimi bolechinami; subjektivni chutni vtiski jim povzrochajo cele prikazni, in marsikdaj zapadejo v tako stanje, da je podobno ekstazi. Pod plashchem religiozne sanjarije se marsikdaj dovolj zvito skriva nimfomaniji podobna spolna razvnetost, ki je zmozhna svojo okolico in celo mlade zdravnike in duhovnike na prezhalosten nachin varati.” Takshne osebe pochasi ali nenadoma postanejo pogosto delno ali pa celo popolnoma hrome. Hromost vchasih pochasi in vchasih naglo izgine. Na tem temeljijo marsikatera hipna ozdravljenja hromih. “Ako je prishel tak bolnik, ali navadna bolnica na bozhjopot, je ta dushevni vtisk, ki ga napravi bozhjapot sama ter bozhjepotne mnozhice in pobozhnosti, zmozhen, v hipu pregnati hromoto. Dr. Capellmann pa pravi, da je to ravnotisti uchinek, kakor se lahko opazi pri histerichni osebi, ki je bila vech let hroma, pa je nenadoma prav dobro shodila, ako je zachelo v sobi goreti ali ako ji je kdo neprichakovano pripeljal zaushnico, chetudi jo je prej vsa okolica leta in leta obzhalovala in pomilovala.” A. Skubic se ni zhelel dotakniti chudezhnih ozdravljenj, vendar je menil, da kakor pri vsaki bolezni tudi pri histeriji pride do chudezhne ozdravitve.

“Karakteristichna pri tej bolezni je neka bizarnost, neka neizmernost, v kakshni se kazhejo razni pojavi. Razpolozhenje take osebe se chesto hitro menja med veselostjo in neznosno pobitostjo, ki je prava tortura za vse, ki morajo biti v blizhini. Histerichna oseba je v trenutku chez mero razposajena in chudovito prevzetna, v naslednjem trenutku zhe nastopi dushevna disharmonija, je pobita, joka in se topi v solzah; sredi svoje zhalosti pa se lahko zopet jame smejati, tako da jo zvije krch. Vchasih se nad zhalnimi dogodki smeje do krcha, vchasih pa nad veselimi joka do enakega krcha. Drugi pot tozhi nad neznosno bolechino na tem ali onem organu, zopet drugi pot pa je neobchutljiva na tem mestu ali onem mestu, tako da se ji lahko zabode igla v meso, pa je ne chuti. Ta neobchutnost postane celo tolika, da niti kapljice krvi ne priteche iz rane, ako se jo vbode. Histerichna oseba se pogostokrat hitro lahko spozna. Nervoznonemirna kazhe oznacheno bizarnost v svojem vedenju in bleda je vsled pomanjkanja krvi. V sluchaju, da ima taka zhenska kako oblast nad svojo okolico, – kar se dogaja pri hishnih gospodinjah, – potem mora ona biti centrum, okrog katerega se ima vse sukati. Zaradi svojega nastrpnega znachaja tiranizira vso svojo blizhino ter jo s svojimi nervoznimi tozhbami in krchi drzhi v pozornosti in strahu. Njena nestalna volja je postava, in ako se ji ne izpolni, tedaj se pokazhejo najrazlichnejshi nervozni pojavi, smeje se ali pa joka, da jo zvije krch, samo da vzdrzhi pozornost. – So pa zopet druge osebe, ki silno fino skrivajo svojo bolezen. Blede so ko vosek in silno nezhnega stasa, potrpezhljive in prijazne, dokler v trenutku razburjenja ali v trenutku telesne izpremembe, zlasti pri blizhajochi se menstrualni perijodi, bolezen z vso silo ne izbruhne. Sploh pravijo zdravniki, da so histerichne prikazni najsilnejshe in najpogostejshe ob chasu menstruacije; odtod tudi zastarelo nazivanje, da je histerija samo neka spolna bolezen.”

Histerichne osebe obchutijo vchasih po celem telesu mraz ali vrochino, njihova kozha obledi ali pa hitro pade njena temperatura. Mnogokrat se takshna oseba poti po celem telesu ali na enem delu, v hudih primerih poti celo krvavi pot (A. Skubic v opombi omenja Lenchko z Gore nad Sodrazhico). “Mnogo takih bolnic tarna, kako jim vse v ochi bleshchi, da, chesto je ochesni zhivec tako prenapet, da trpe na ochesnih halucinacijah in menijo nekaj videti, chesar nikjer ni. Sploh vidijo prikazni, kakrshne navadno muchijo alkoholske delirante. In kdo she ni slishal, da je hotela taka histerichna oseba ljudi preprichati, chesh, ta ali oni mi je hotel hudo storiti? Zato so take bolnice tudi nevarne! – Neki zdravnik mi je pravil, da ga je taka bolnica tozhila, kako je izkushal skozi okno k nji priti, dasi zdravnika niti tam ni bilo. Da se je podobna krivica zgodila she vechkrat kakemu duhovniku je tudi znano.” Histerichne bolnice se vechkrat odlikujejo po dobrem sluhu. Slishijo stvari, ki jih zdrav chlovek ne more slishati, ali pa so tako obchutljive, da jim je vsak mochnejshi glas silno nadlezhen. Med histerichnimi napadi lahko oglushe ali imajo slushne halucinacije.

“Bolj ali manj trpi pri tem seveda tudi psihichno zhivljenje in delovanje. Neka posebnost pri teh bolnicah, – na kar sem mimogrede zhe zgoraj opozoril, – je tezhenje po tem, da svoje tezhave pretiravajo in kar siloma vlechejo pozornost zdravnika, duhovnika in okolice nase. Ne strashijo se pri tem ne lazhi, ne simulacije, da, chesto imajo vse tako rafinirano prerachunjeno, da se more goljufija le s tezhavo razkriti. Neredko se pri takih osebah opazijo somnabulichna in ekstatichna stanja, ki so se zhe chesto izrabila bodisi deloma ali nevedoma za najhujshe prevare. Vchasih zapadejo celo v vech ur, da, v vech dni trajajocho nesvest ali spanje, iz katerega se vzbude nekoliko olajshane. To je znamenje, da so zhivci histerichno omrtveli. – ako pa je ta bolezen krenila v nasprotno stran, da so namrech postali zhivci nad mero obchutljivi, potem imajo tovrstne bolnice jako zhivo asociacijo idej, vse razlichne misli se vrste po glavi druga za drugo; ena ideja prikliche v spomin celo vrsto drugih najrazlichnejshih; mnogokrat take bolnice celo sanjajo v chujechnosti (Wachträume). Iz tega pa tudi jasno sledi, koliko verodostojne so izjave in trditve takih oseb.” A. Skubic navaja primer neke zhenske iz Sht. Jurija pri Shmarju, ki je z zamaknjenji, videnji in prerokovanji varala ljudi. Zhupnik Matej Sitar je odgnal ljudi in zhenski ukazal, naj vstane s postelje, sicer pokliche orozhnike, ki jo bodo zaprli. Zhenska je takoj vstala in konec je bilo s chudezhi.

“Razvoj histerije pa je skoro vedno kronichen; marsikatere osebe trpe skozi vse zhivljenje. Nekateri avtorji so trdili, da ima vsaka zhenska kal histerije v sebi, kar je vsekako nekoliko prehuda sodba; pa tudi tisti, ki zanikajo to trditev, pravijo, da je treba malo vzroka, da zhenska postane histerichna. Najvechkrat se nagnjene do te bolezni atavistichno podeduje, bolezen sama pa se razvije v letih zorenja, od 15.-25. leta. Ako je bila mati histerichna, ali starishi umobolni, epileptichni, bolni na hrbtnem mozgu itd., so otroci kaj chesto dispozirani za to bolezen. Treba je le nekaj razburjenja in bolezen izbruhne. Pogostokrat postanejo histerichni otroci takih starshev, ki so vsled bolezni ali pa zaradi spolnih ekscesov oslabeli in se v tem stanju posluzhevali zakonskih pravic ter pomnozhili druzhino za nesrechno glavo. – Dalje so vzroki te bolezni: pomanjkanje krvi, mehkotna vzgoja, prezgodnje obiskovanje nemirnih raznospolnih druzhb, prezgodnje spolno nagnjenje.”

Nekateri zdravniki naj bi celo trdili, da marsikatera samska zhenska postane histerichna, ker ne more zadostiti svoji spolni sli. A. Skubic citira mnenje psihiatra Krffta-Ebinga: “Die in Laienkreisen vielfach bestehende Anschauung, daß der Mangel der naturgemäßen Funktionen des Weibes die Krankheit erzeuge, ist ein völlig unbegründetes Vorurteil. Wenn ältere Jungfrauen öfters hysterisch sind, so ist die Ursache eine moralische, aber keine physische. Unverheiratete Frauen, welche als Ersatz für die Ehe eine ernsthafte Geist und Seele in Anspruch nehmende Beschäftigung haben, zum Beispeil Ordenschwestern, die sich der Krankpflege oder Kindererziehung widmen, werden höchst selten hysterisch.” Med vzroke za histerijo torej ne sodi pomanjkanje spolnega zhivljenja, temvech pomanjkanje resnega zhivljenjskega cilja. Histerichne zato lahko postanejo tudi zakonske zhene, che se chutijo v zakonu razocharane ali nesrechne, zlasti che je zakon brez otrok in torej niso dosegle nameravanega cilja. A. Skubic je menil, da lahko postane histerija nekakshna epidemija. Osebe, ki so veliko v stikih s histeriki, si lahko pokvarijo zhivce in postanejo same histerichne. Navaja primer s konca 16. stoletja, ko je bilo v nekaterih slovenskih krajih mnogo ljudi, ki so imeli prikazni in so se vedli, kot bi bili obsedeni, o katerem pishejo Izvestja muzejskega drushtva za Kranjsko iz leta 1908.

Sledijo napotki o tem, kako naj duhovniki ravnajo ob takshni bolezni in kako naj uravnavajo svoje dushnopastirsko delo: “Povedano bodi, da ta bolezen skoro nikdar ni smrtno nevarna, in naj si bodo napadi tudi hudi. Ako torej duhovnik spozna kako osebo kot histerichno, pravi dr. Capellmann naj nikari prehitro ne podeli zakramentov za umirajoche. Drugi dan, ali pa she isti, taka oseba zhe lahko leta okrog, in ljudje se potem norchujejo iz duhovnika in delajo svoje neslane opazke, ki pa marsikdaj niso neopravichene. Umreti bi utegnila taka bolnica le tedaj, ako bi jo napadli prav hudi krchi, ali pa ko bi radi otrpnelosti grlnih mishic dolgo nichesar ne jedla, ali pa ko bi se ji ponesrechilo, da koncha svoje zhivljenje sama, che jo sluchajno napadejo te misli. A ti sluchaji so le redkost, zato je duhovnik lahko brez skrbi, ako pozna kako zhensko kot histerichno. Paziti pa treba seveda, ako se morda ni priteknila kaka druga smrtna bolezen. – Le semintja utegne histerija dovesti tudi do prave norosti, dasi se sicer opazha, da so histerichne mnogokrat dokaj slaboumne. Zaraditega, kar sem navajal poprej, vsi pastoralisti in pastoralni medicinci duhovniku polagajo na srce vsestransko pazljivost, kadar mora imeti opraviti s histerichnimi zhenskami. Chudovite prikazni, ki se pojavljajo pri histerichnih, utegnejo duhovnika preslepiti, neizmerna zvijachnost takih bolnic ga premotiti.”

Vendar histerichne osebe marsikdaj delujejo tudi nevede ali z dobrimi nameni. Ne more pa se trditi, da jih rada vodi tudi hudobnost, zlasti che se histerija kazhe v obliki hudega spolnega pozheljenja. Duhovnik mora biti tedaj desetkrat bolj pazljiv. “Ne rechem, da bo taka hysterica duhovniku takoj Dalila, vechja nevarnost je zanj v nechem drugem. Zhe prej sem, na zdravnishke knjige oprt, rekel, da imajo take osebe marsikdaj ochesne ali pa ushesne ali pa kdove kake druge halucinacije. Vidijo in slishijo, chesar nikjer ni. Ena sama nedolzhna besedica, en sam prijazen nasmeh vzbudi v taki zhenski misel na venerea in v zlobnosti, ki se pogosto pridruzhi bolezni, je zmozhna o duhovniku govoriti najhujshe stvari, da, zmozhna je celo prisechi, da ji je duhovnik storil hudo! Historia docet!”

Histeirchne osebe najvechkrat nadlegujejo ravno duhovnike. Njihove zavestne ali nezavestne zvijache neredko krenejo na versko podrochje “Samoposebi umljivo, da take osebe kaj rade letajo za duhovniki, poizkushajo tega ali onega, kdo jim bo prej verjel, hodijo zachetkom pogosto v zhupnishche, sedaj po svetinjico, sedaj po podobico, sedaj po shkapulir, sedaj po tretjerednishki pas, dokler se s povesheno glavo ne ojunachijo ter jamejo praviti o prikaznih Matere bozhje, Jagnjeta in Deteta, o sv. hostiji itd. Gorje duhovniku, ako jim zachetkom le kolichkaj verjame! Shkoda za duhovnika, shkoda pa tudi za bolnico, ki se ji je posrechilo poprijeti za vrv, ki jo je iskala. Taka bolnica postane kmalu neozdravljiva in potem goljufa in vara skozi vse zhivljenje. Kdor ji potem, ko je po prvem uspehu dobila pogum, she verjame, ji je dober, ona pa mu je neznosna nadlega. Kdor pa si ji upa she pozneje ugovarjati in nasprotovati, na tistega pa se utegne spraviti z vso svojo prekanjeno zlobo, kakrshne je zmozhna le histerichna zhenska. Take in enake prikazni in vizije so navadno rezultat razdrazhenih zhivcev, ki so nezmozhni delovati normalno. A she vechkrat pa so kar naprej prerachunjene iz napuha, da take osebe slepe duhovnika, sebe pa povishajo kot neko posebno od Boga blagoslovljeno bitje. Zato pravi dr. Kornelij Krieg: 'Man vergesse nie, daß Störungen des Nervensystems oft die auffallendsten phyhisichen Erscheinungen nach sich ziehen können, den unerfahrenen Seelsorger vor Rätsel und unlößbare Geheimnisse stellen, denen gegenüber er keine analogien kennt, und doch liegt bloß eine Nerven – und Gehirnkrankung mit seltenern Symptomen vor. Nicht nur auf Simulanten sondern selbst auf wirkliche Kranke kann das ablehende Verhalten des Seelsorgers ernüchternd wirken.'”

Duhovnik ne sme imeti nichesar opraviti z zdravljenjem histerichnih oseb. Edino koristno sredstvo je, da se nich ne zmeni zanje. A. Skubic navaja mnenje dr. Capellmanna: “Zur Abkürzung der Behebung eines Paroxismus mit oder ohne Krampf ist meist sehr dienlich, den Kranken ein Glas frischen Wasser mit recht kräftigen Gusse ins Gesicht zu schleudern. Es sieht etwas unmanierlich aus, ist aber probat und niemals schädlich.” Seveda so takshna sredstva bolj primerna za laike kot za duhovnike, ki morajo histerijo predvsem spoznati, ker bi sicer lahko vsa njihova dejanja presojal kot delo greshne volje, cheprav gre mnogokrat za neprostovoljne pojave bolezenskega stanja. “Ako pa duhovnik takim osebam nakloni le kolichkaj pozornosti, in najsi ta obstoji samo v tem, da njih govorichenje z zanimanjem poslusha, potem postanejo take osebe prave neznosne erinije, ki mu sledijo korak za korakom. Je pach resnichen izrek: 'Varium femina!' In to je chisto vseeno, naj bo zhena ali dekle she tako dobra in brezmadezhna v svojem vsakdanjem zhivljenju, bolezen ne prizanasha nikomu, potem pa ima tudi bela lilija temachno senco” (Po: A. Skubic, “Histerija in dushno pastirstvo / Konferenchno predavanje”, Ljubljanski shkofijski list, 1909, str. 59-63.) A. Skubic omenja chlanek dr. Josipa Grudna “Praznoverje in mitishke sekte v prostestanski dobi”, ki je bil objavljen v Izvestjih muzejskega drushtva za Kranjsko leta 1908 in 1909. V njem so opisani “shtiftarji” ali “zamaknjenci”.

³⁶³ Anton Bonaventura Jeglich, “Zadeva Theimer & consortes”, 25.7.1913, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

³⁶⁴ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 261.

³⁶⁵ Po: Vinko Brumen, “Krek in njegova stranka”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 117.

³⁶⁶ Po: Andrej Filipich, “Iz socialne in politichne zgodovine Slovenije”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965, Buenos Aires, str. 12.

³⁶⁷ Po: Abditus (Albin Prepeluh), “Beseda o politishki taktiki”, Nashi zapiski, 1914/3-4, str. 66-70.

³⁶⁸ Po: Ivan Hribar, “Miroslav Malovrh”, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 396. 14. maja 1911 je Krek govoril na velikem zborovanju SLS v Unionski dvorani v Ljubljani. Ostro je napadel liberalce, saj ti razen “farshkih gonj” ne poznajo nobenega politichnega programa. Pri liberalni stranki – njene pripadnike je imenoval “liberalne razgrajache” – ni nichesar, zaradi chesar bi se dalo z njo sodelovati ali vsaj poshteno bojevati. “Poleg tega je zaradi ravnanja, ki so ga pokazali liberalci ob ljubljanskih obchinskih volitvah (bile so 23. aprila 1911), ko so organizirali ulico, da je na zhenskem volishchu na mestnem deklishkem liceju 'navalila na nune, ki so se pripeljale na volishche, razbijala shipe

njih kochij in jih opsovala in opljuvala', she posebej poudarjal, da 'liberalizem, ki rodi te umazanosti... nich drugega ne zasluzhi, kakor da sramotno, kakor je zhivel, tudi pogine',” pishe Jurij Perovshek. “J. E. Krek, katerega so dogodki ob ljubljanskih obchinskih volitvah ochitno precej ogorchili, je nato v svojem govoru izrazil preprichanje, da ni liberalna misel nikoli sposobna, 'da se razvija in vzgoji za nekaj vishjega in plemenitejshega,' napovedal pa je tudi, da se nekoch razdivjana masa, 'sad liberalne vzgoje, liberalne furije,' ne bo 'zaganjala samo v cerkve in samostane, ampak ta masa bo iskala in nashla kruha tudi pri liberalnih voditeljih in zgodilo se bo, da bodo tudi ti liberalni voditelji viseli na ulichnih laternah.' Take, dejansko zelo grobe besede, je she podkrepil s klicem, da so liberalci 'banditi, ki danes kakor hripave hijene hochejo chloveshke krvi' ter grozhnjo, da che liberalci tako zhelijo, 'potem lahko zaropochejo po ljubljanskih ulicah, kadar bodo volitve, ali kadar bodo sicer sploh sodelovali nashi bataljoni. /.../ Che mi to poizkusimo,' je zagotavljal J. E. Krek, 'potem bo liberalna gospoda imela zavese na svojih oknih na ulicah in skrivala se bo v zadnjih kotih in luknjah, koder sicer prebivajo njeni psi.'”

Liberalni tabor je na Krekov govor ostro reagiral. Slovenski narod je pisal, da je Krek “shchuval ljudi na uboj”, tako kakor zhe leto za letom “oznanja ta duhovnik evangelij uboja in krvavega nozha po celi dezheli”, in da Krek “ni govoril, kakor govori chlovek, ampak je govoril, kakor bi bil postal stekel pes.” “Cheprav je liberalni tabor na Krekov nezhlahtno izbran govor takoj odgovoril ostro in v bistvu na isti nachin, pa se je ochitno njegov govor globoko zarezal v del slovenske liberalne zavesti,” ugotavlja Jurij Perovshek. Prepad so she poglobile nekatere Krekove izjave na obchnem zboru avstrijske krshchanske delavske zveze – skupina Ljubljana marca 1912 na Dunaju. Liberalizem je oznachil za najvechjega sovrazhnika ljudstva. Slovenski narod je takrat obzhaloval, da je Kreka, ki je “'veljal za enega najpametnejshih, najtreznejshih in najposhtenejshih mozh v klerikalni stranki', v zadnjem chasu 'slepa politichna strast zhe tako prevzela, da mu najgnusnejshe demagoshtvo zhe tako preshlo v kri in meso, da so se mu nevarno jeli kisati mozhgani'.” Odnos liberalnega tabora do Kreka ni bil zgolj odklonilen ali sovrazhen, vendar je hkrati s tem obzhalovanjem v liberalnem taboru dozorevala tudi sprememba, ki jo je verjetno pogojil prav spomin na njegove besede o liberalcih in liberalizmu. Sprememba se je pokazala zhe ob aferi Theimer. Vodilno liberalno glasilo Slovenski narod je uporabil Kamilo Theimer, da bi Kreka “moralno in politichno iznichil”, vendar to ni bilo po volji vsem liberalcem (npr. Ivanu Hribarju in Rastu Pustolemshku). Liberalci so odklanjali Krekovo politichno in socialno delo. Krek je v okviru zadruzhnishtva zhelel vzgajati za politiko kmechko in delavsko ljudstvo ter na ta nachin omogochiti harmonichni razvoj vse nadaljnje slovenske politike tako v socialnem kot v nacionalnem pogledu. Uspelo mu je, da se je mnozhica srednjih in malih kmetov na podezhelju pochasi otresla vashkih in drugih oderuhov, s chimer je v precejshnji meri zamejil liberalni politichni vpliv. Mali in srednji kmet je pod vplivom Krekovega delovanja postajal temelj politichne mochi katolishke stranke. “Zato je razumljivo, da je J. E. Krek liberalizmu predstavljal izrazito nasprotje, enako kot je tudi razumljivo, da je slovenski liberalizem nasproti njemu zavzel kritichno drzho in se – zlasti njegov konservativni del – 'odlochno postavil proti obshirnemu demokratskemu gibanju, ki se je razvijalo v zadruzhnishtvu'” (Po: Jurij Perovshek, “Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 75 in 80-83).

Med najostrejshimi Krekovimi nastopi so bili tudi govor na obchnem zboru tobachnih delavk v Ljubljani leta 1912, govor na Davchi in v Unionski dvorani leta 1913 (Slovenec, ki je slednji Krekov govor ponatisnil, je bil konfisciran) (Po: “Nedeljsko hujskanje dr. Kreka”, Slovenski narod, 1911/115), za chasa drzhavnozborskih volitev leta 1910 naj bi Krek celo hujskal podlonske in prtovshke fante, naj liberalce pobijejo s kamni (Po: “Sodbo dam za dr. Kreka”, Slovenski narod, 1913/146).

³⁶⁹ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, Chas, 1928/1929, str. 167.

³⁷⁰ Ivan Dolenec, “Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja”, prav tam, str. 165-166.

³⁷¹ “Eden od najozhjih Krekovih sodelavcev iz delavskih vrst je bil Franc Ziller (umrl 4. marca 1944). Ta pripoveduje v socialni misli (III, 111) zgodbico, ki se je pripetila 27. ali 28. junija 1894 ob prilozhnosti, ko so se zbrali delavci pri Kreku, da se pogovorijo o pravilih svojega nameravanega slovenskega katolishkega delavskega drushtva. Ziller pripoveduje takole:

'Kakshen duh je vladal takrat med 'boljshimi' sloji, je razvidno iz vzklika nekega jurista, ko smo prishli zvecher v zhupnishche: 'Kaj je treba delavce vlachiti skupaj, da imamo le kmete!' Prilozhnost je nanesla, da sva se s Zillerjem pogovarjala o njegovem spisu in sem ga vprashal, kdo je bil ta jurist. Odgovoril mi je: 'Dr. Shushtershich.' Te besede so delavci Shushtershichu opravicheno hudo zamerili. To se je pokazalo posebno chez dve leti, ko je Shushtershich prvikrat kandidiral v drzhavni zbor.” Za drzhavnozborski mandat kmechkih obchin v sodnih okrajih Ljubljana, Vrhnika, Litija, Stichna in Velike Lashche sta se v takratni Katolishko-narodno stranki potegovala dr. Zhitnik in dr. Shustershich. V skladu z “Opominom duhovshchini glede politichnih volitev”, ki ga je leta 1895 izdal shkof Jakob Missia in je narochal, da naj se duhovniki izogibajo nastopati kot protikandidati tam, kjer so za kandidate postavljeni laiki, ki so katolishkega preprichanja in imajo potrebne sposobnosti, duhovnik dr. Zhitnik ni smel kandidirati. Edini kandidat je ostal dr. Shustershich, cheprav so se zaupniki stranke z veliko vechino izjavili za dr. Zhitnika. V Ljubljani so proti Shustershichu nastopili krshchansko-socialni delavci, ki so postavili svojega kandidata dr. Vinka Gregoricha. Na volitvah je zmagal Shustershich. Zanj je glasovalo 161 volilnih mozh, dr. Gregorich pa je dobil 102 glasova. “Krek je bil v tem volilnem boju v neprijetnem polozhaju. Kot demokrat je bil brezdvomno na strani Gregorichevi, a cerkvena disciplina mu je branila, da bi javno nastopil proti kandidatu svojega shkofa. Zato se je temu volilnemu boju odtegnil na ta nachin, da je izginil v hribe in ni odgovoril na nobeno pismo. (Obshirneje o tej stvari v Krekovih Izbranih spisih II, 39-41.)” (Po: Ivan Dolenec, “Krek in Shushtershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu”, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959, Buenos Aires, str. 66-67).

“Pri banketu ob priliki vseslovenskega shoda v Ljubljani, sva sedela skupaj z dr. Krekom,” se je dr. Henrik Thuma (1858-1937) spominjal razgovora s Krekom iz leta 1897. “Razgovor je nanesel na Shustershicha. Pripovedoval sem mu o njem, kako sem ga poznal iz shtudentovskih let, in se chudil, kako je mogel v tako kratkem chasu postati voditelj klerikalne stranke na Kranjskem. Krek mi je naravnost povedal, da je nasprotnik Shustershicha, ki ga ne smatra za odkritosrchnega in o katerem je preprichan, da je stopil v klerikalna stranko le zato, da si ustvari sijajno pozicijo. Rekel je celo, da bi se mu postavil po robu zhe zdavnaj, ako bi dr. Shustershich ne imel vse zaslombe shkofa Missie in vishjega duhovstva; ako bi proti temu nastopil, bi ga desavuiralo in unichilo njegovo organizacijo, za katero mu je vech nego za oficielno in javno politiko” (Henrik Tuma, Iz mojega zhivljenja, Ljubljana 1997, str. 231-232).

³⁷² Po. Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 198 in 248.

³⁷³ Janko Pleterski, “Skrivnost dezhelnega glavarstva”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 268.

³⁷⁴ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 265.

³⁷⁵ Matija Shkerbec, “Dr. Evgen Lampe”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 84.

³⁷⁶ “Razkol v klerikalni stranki oziroma razpor med dr. Shustershichem in shkofom so navzven utemeljevali s politichnimi gesli: za deklaracijo ali proti nji, za jugoslovansko drzhavo ali proti nji. V resnici pa je imel ta spor spochetka povsem druge vzroke: osebno razrachunavanje med prvaki stranke. Che ne bi bilo teh osebnih sporov, bi bila ostala klerikalna stranka enotna in bi prav tako zastopala misel majnishke deklaracije v okviru monarhije” (Po: Albin Prepeluh, Pripombe k nashi prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 101).

³⁷⁷ “Dr. Shushtershich je bil v vsem svojem zhivljenju velik garach, ogromno delo, ki ga je izvrshil, je mogla zmagati le njegova izredno mochna narava in zhelezna volja. Vsled preoblozhenosti z delom pa ni nashel chasa za pochitek in she manj za druzhabnost. Tako je prishlo do tega, da je vedno bolj izgubljal stik z druzhbo in da je bil konchno krog njegovih osebnih prijateljev omejen na ozhjo druzhbo sodelavcev. Njegova soproga Bogomila, roj. Shuman, je bila iz odlichne slovenske in katolishko misleche druzhine, hchi dvornega svetnika Josipa Shumana. To je bila resnichno prava dama olikanega, naravnost plemishkega obnashanja. Med inteligenchno druzhbo v SLS je bila to redka dama, ki si jo mogel postaviti v vsako, tudi najbolj izbrano druzhbo. Dr. Evgen Lampe se je nekoch pred menoj izrazil o njej, da je to velika shkoda za dr. Shushtershicha, ker njegova sicer dobra zhena ni znala najti stika z nasho druzhbo. Che si jo namrech poznal le od dalech in le po njenem nastopu v javnosti, si dobil napachen vtis, da je to zelo visoka dama, pred katero si se bal nekako v svoji kmechki nastrojenosti, da se ne bosh znal obnashati po vseh pravilih etikete. Kadar sem jo srechal na ulici in jo pozdravil, sem chutil pred njo neko distanco, ki je odklanjala vsako domachnost. Ko sem jo kasneje osebno bolje spoznal, sem videl, da je to srchno plemenita gospa, dobrega srca, skromna, a vedno do skrajnosti umerjenega in olikanega obnashanja, kar je povzrochilo, da Shushtershicheva druzhina ni razvila dovolj prijateljskih vezi z drugimi. Zhene nashih izobrazhenih laikov, redkokatera iz meshchanskih krogov, so se ob tej fini dami chutile nekako majhne, nerodne in to je psiholoshko slabo vplivalo na razmerje med vodilnimi osebami v nashem taboru. Tudi dr. Shushtershich je imel nekaj podobnega na sebi. Njegov nastop se je zdel na prvi pogled aristokratski; che pa si obcheval z njim osebno kaj vech, si videl, da je v vsem nastopu domach, ljubezniv, zlasti pa iskren, ki pa je pri vsej domachnosti vedno ohranjal uglajen nastop. Na drugi strani pa je bil dr. Janez Krek s svojo okolico popolno nasprotje, kar tiche zunanjega nastopa in druzhabnih manir. V tej druzhbi si kaj pogosto videl 'demokratichne' manire, ki so bile v zasmeh vsem druzhabnim pravilom lepega vedenja, iz katerega so se kaj pogosto tudi norchevali. Chim bolj 'pokloftan' klobuk in zamazano obleko je nosil dr. Krek, tem bolj se je to njegovi okolici zdelo kot izraz demokratichnosti in originalnosti, ki so jo njegovi epigoni kaj radi posnemali. Dr. Krekova mladinska druzhba se je stalno zbirala v kleti ali kavarni hotela Union. Dr. Krek sicer tja ni zahajal, pach pa se je zbiral s svojo frakcijo v Gospodarski zvezi, kjer je bil med vojno nekak generalni shtab mladinstva. Shkof dr. Jeglich je upravicheno uvidel, da je pomanjkanje druzhabnosti in osebnih stikov z mladini zelo kvarno vplivalo in da se ustvarja neka odtujenost v katolishki druzhbi. Nekoch je poklical k sebi dr. Evgena Lampeta, ki mu je o tem pravil, ter mu svetoval, naj bi zahajal vechkrat v druzhbo mladih v hotel Union. Dr. Lampe mu je odgovoril: 'Prevzvisheni, jaz in dr. Shushtershich sva tako zaposlena, da nimava za to pri najboljshi volji chasa na razpologo.'

Ker sem stanoval skupaj z dr. Lampetom, sem imel priliko opazovati na svoje lastne ochi, kako ogromno delo sta vrshila z dr. Shushtershichem med vojno. Reshevati je bilo treba tekoche zadeve dezhelnega odbora, ki so med vojno narasli, n. pr. elektrifikacija dezhele, graditev cest, melioracije, urejevanje hudournikov, sholske zadeve, neprestane borbe z vojashkimi oblastmi, ki so hotele prehranjevati vso soshko armado iz zalog Kranjske, borba za slovenske preganjance proti nemshkemu nasilju, posredovanje za nebroj zadev pri dunajski vladi, organizacija dobav za vojashtvo in prehrano, neshteto posredovanj in obiskov z dezhele itd.” (Matija Shkerbec, “Padec dr. Shushtershicha”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 64-66).

³⁷⁸ Po: Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 105-106.

³⁷⁹ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, prav tam, str. 113.

³⁸⁰ Vasilij Melik, “Jeglich in slovenska politika do leta 1918”, Celje 1991, str. 282.

³⁸¹ “Po ustanovitvi 'Vselsov. ljudske stranke', po popolnem zavojevanju kranjskega dezhel. zbora in po zadnjih drzhavnozborskih volitvah je postal namrech dr. Shustershich neomejen gospodar vse slovenske politike. Izredna taktichna spretnost, s kakrshno je vodil boj vse slovenske opozicije proti Bienerthu, mu je ustvarila veliko veljavo v stranki, da se je vse skoro brezpogojno pokorilo njegovi besedi. Slabotni dezh. predsednik Schwarz je bil njegova igracha, pa tudi na Dunaju je postajala njegova beseda vplivnejsha od leta do leta. Ta avtoriteta, ki jo je uzhival vsepovsod, je ochividno gnala njegove ambicije vishe in vishe in vishe. Skushal je postati po eni strani pravi diktator v stranki, na drugi mu je pa postajala tudi SLS preozka in slovenske dezhele pretesne. Stremel je vishe, iz 'nekronanega vojvode kranjske dezhele' je hotel postati drzhavnik, vodja velikih parlamentarnih skupin, minister. Kot uradnishki sin itak ni bil tako zrastel s slovensko zemljo in ljudstvom kot n. pr. Krek in se ni nikoli chutil kot voditelj naroda, temvech le kot voditelj stranke. Zato se je odslej oziral she manj na interese slovenskega naroda kot celote in se skushal uveljaviti v veliki drzhavni politiki. Ker ni bil aristokrat ter ni imel za seboj nobene uradnishke karijere, ki bi mu kot voditelju razmeroma majhne parlamentarne delegacije ugladila pot do ministrstva, je kmalu uganil, da bi utegnil priti do svojega cilja preko kranjskega dezh. glavarstva, kjer je pa sedel tedaj she Shuklje. Ker se je zdel ta mnogim previsok in premalo strankar, je zachel Shustershich proti njemu rovariti” (Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 197-198).

“Dokler se je nahajala stranka v razvoju, so ji neizmerno koristile Shustershicheve izredne taktichne sposobnosti in njegov dar za pravochasno osvojitev idej, ki so obetale zmago (n. pr. zadruzhnishtvo, sploshna in enaka volilna pravica itd.); ko je pa dosegla SLS popolno in absolutno zmago po vsej Sloveniji, so zachele postajati njegove napake zanjo usodne. In prva napaka tega mozha je bila njegova stalno narashchajocha ambicijoznost, druga pa ta, da dejansko ni koreninil v slovenskem ljudstvu, zaradi chesar se tudi kot nachelnik in voditelj absolutne politichne gospodarice slovenskih dezhel ni chutil kot pred zgodovino odgovorni mandatar celokupnega naroda, temvech le kot shef gotove politichne stranke. Bil je na eni strani zgolj fanatichen strankar, na drugi pa izrazit konjunkturist, kar je izrechno sam potrdil v svoji broshuri 'Moj odgovor', ko je zapisal, da 'klerikalizem' v danashnji novi drzhavi (SHS) sploh nima vech eksistenchne upravichenosti, in sicer zato ne, ker v njej nista – katolishka ne dinastija in ne vechina prebivalstva (str. 12 in 17). Te njegove lastnosti, ki so bile SLS morda celo v korist, dokler ni popolnoma zagospodovala v slovenskih dezhelah, so ji zachele shkodovati, brzhko ni imela doma nobenega resnega nasprotnika vech. Prevelika ambicijoznost je namrech Shustershicha gnala v nadaljnje vishje kombinacije, ki se niso mogle vech kriti z interesi slovenskega naroda in s tem posredno seveda tudi ne z interesi njegove odgovorne politichne predstaviteljice” (Fran Erjavec, prav tam, str. 245).

³⁸² Po: Jozhko Pirc, “Krek in slovensko katolishko gibanje”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992. str. 94.

³⁸³ “Tudi Krek sam se je imel za socialnega delavca. Kot takega pa je imel chloveka, ki pomaga reshevati tako imenovano socialno vprashanje, to je ozdravljati zlo in odpravljati tezhave, ki so nastale v chloveshki druzhbi zlasti z industrializacijo. To je pomenilo pomoch predvsem industrijskim delavcem, da dosezhejo pravichen delezh na gmotnih dobrinah, pa tudi na ugledu in chloveshkih pravicah, ki jih je prinashal chas. Pri kmechkem narodu, kakor smo bili mi, pa je bilo treba tudi kmetom pomagati, da bi si opomogli in jim je bi bilo treba pushchati zemlje ter odhajati v tujino. Vsemu narodu, ki je bil skoraj izkljuchno kmechki in delavski, gotovo pa brez svojega plemstva, katero je tedaj she imelo vodilno vlogo pri vodstvu javnega zhivljenja, pa je bilo treba priboriti tudi politichne pravice, svobodo in enakopravnost z drugimi narodi v drzhavi, zlasti pa she varstvo in zagotovitev njegove narodne samobitnosti in svojskosti. Tako je socialno delo, v katerega se je z vsem ognjem svoje osebnosti vrgel Krek, moralo obsegati ne le strokovno organiziranje delavcev in morda she kmetov ter boj za zboljshanje njihovega stanja. Po nujnosti stvari same se je Kreku razshirilo na druga podrochja javnega zhivljenja, zlasti na tri, ki so bila politika, gospodarstvo in ljudska vzgoja. V Krekovo delo spada poleg izrazitega socialnega dela tudi ta trojica, nekak socialni triptih, trodelna podoba, ki razshirja in zaokrozha podobo socialnega delavca, kakrshen je bil Krek. Morda malo bolj ob strani pa stoji nato Krekovo pisateljsko, znanstveno in duhovnishko delo; na strani le po pripadnosti k socialnemu delu; vendar tudi vse to izpopolnjuje podobo njegovega poklica in se vkljuchuje v opravljanje njegovega zhivljenjskega poslanstva” (Vinko Brumen, “Socialno delo”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 47-48).

³⁸⁴ Igor Grdina, “Nekronani vojvoda kranjski – dr. Ivan Shushtershich”, Zgodovinski chasopis 50, 1996/3, str.

³⁸⁵ Po: Janko Pleterski, “Zhal imamo lasten jezik”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 295 in 297.

³⁸⁶ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 269-270.

“Shkof je zhe od nekdaj Kreka jako visoko cenil, le vchasih je imel pomisleke proti njegovim radikalnim nazorom. Ker se je Krek vedno izogibal dostojanstvenikov, ni bilo nikdar kakih tesnejshih stikov med njima: vendar ga je shkof vedno shchitil pred vlado, ki ga je hotela zaradi njegove politike ponovno kot bogoslovnega profesorja poslati v pokoj. Zlasti hudo je pritiskala vlada za chasa balkanske vojne, ker ga je bil baje Shustershich ovadil, da je pisal najradikalnejshe jugoslovanske chlanke on. L. 1913. je prishla vmes Theimerchina afera, in nekateri so zacheli tudi mrmrati, da je profesor le po imenu, dochim mora opravljati njegovo sluzhbo zhe toliko let suplent” (Fran Erjavec, prav tam).

³⁸⁷ Anton Bonaventura Jeglich, “Kreku”, 26.7.1914, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

³⁸⁸ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Krek o mojih vprashanjih”, 29.7.1915, prav tam.

³⁸⁹ Po: Janko Pleterski, “'Fronda' v stranki”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 345.

³⁹⁰ Anton Bonaventura Jeglich, “List Dr. Kreku”, 17.9.1915, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

³⁹¹ Anton Bonaventura Jeglich, “Odgovor Kreka”, 19.9.1915, prav tam.

³⁹² Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Krek sklical nekaj poslancev”, 23.9.1915, prav tam.

³⁹³ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Shod pri glavarju”, 29.9.1915, prav tam.

³⁹⁴ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Po shodu pri dezhelnem glavarju”, 2.10.1915, prav tam.

³⁹⁵ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Shod gg. dekanov”, 20.10.1915, prav tam.

³⁹⁶ Anton Bonaventura Jeglich, brez naslova, 21.11.1915, prav tam.

³⁹⁷ Ravnatelj trgovske shole Bogomil Remec, profesor Franc Verbinc in Ivan Dolenec so takrat pripravljali obshirno prilogo Slovenca, ki naj bi izshla 27. decembra 1915, na Krekov god. Prispevke vrste sodelvcev so nameravali she razshiriti in jih izdati v knjigi. Knjiga Ob petdesetletnici dr. Janeza Evangelista Kreka je izshla shele pol leta pred Krekovo smrtjo (Po: Ivan Dolenec; Moja rast, Celje 1991, str. 45-46). Zgovoren odlomek iz knjige: “Minilo je zhe 15 mesecev, ko je dr. Janez Evangelist Krek praznoval 50letnico svojega rojstva. Od nashih kranjskih listov se je samo delavska 'Nasha Moch' spomnila tega dogodka. Kmalu pride chas, ko bo mogoche povedati, kdo je povzrochil, da je bil zatajen dan, ko bi se ves slovenski narod moral s hvalezhnostjo spominjati mozha, kateremu je v zadnjih 25 letih dolzhan zahvalo za velik, velik del svojega napredka, blagostanja in politichne veljave.

Ni she chas, da bi podali popolno sliko Krekovega zhivljenja in dela. Naslednji sestavki so le hipno in prvo gradivo za svojechasno 50 letnico. Che pridejo shele danes v tej obliki na dan, nimajo druzega namena, kakor dati vsem na Slovenskem misliti na Krekove ideje in smeri, na njegovo delo in sholo” (“Zatajena 50letnica”, Ob 50 letnici dr. Janeza Evangelista Kreka, Ljubljana 1917, str. 5). Iz ocene v Domu in svetu: “Ob 50 letnici dr. Janeza Ev. Kreka. – Ljubljana 1917. Izdali in zalozhili pisatelji doneskov. Tiskal A. Slatnar v Kamniku. Str. 95. Cena K 2– . To prigodno knjigo so opisali J. Puntar, Fr. Jezh, J. Gostinchar, A. Vandal, I. Dolenec, A. Komlanec, P. Rogulja, J. Kalan in A. Kralj. Skushali so orisati Krekovo literarno, izobrazhevalno, socialno, vzgojno, versko, protialkoholno, chasnikarsko, zadruzhno, politichno delo. Slika ni popolna, kakor poudarjajo tudi pisatelji sami, marvech je bolj voshchilo ob jubileju, izraz hvalezhnosti in ljubezni njegovih uchencev. Vendar je ta knjiga dovolj znamenita, da je ni mogoche prezreti v Domu in Svetu. Krek je bil vech let sotrudnik Doma in Sveta; pomagal mu je tedaj, ko je bil najbolj podpore potreben; naravno je torej, da se spomni vsaj sedaj njegove petdesetletnice, che jo je, o pravem chasu, z drugimi listi vred zamolchal. Tudi zasluzhi Krekovo literarno delo, da ga slovstven list registira. Porochevalec (J. Puntar) o tej panogi Krekovega delovanja je povzel bolj umsko, tendenchno vsebino Krekovih spisov in morda se je Kreku samemu, ko je pisal, zdela ta stran najvazhnejsha; vendar ne smemo pozabiti, da tichi v Kreku dobrshen kos resnichnega pesnika. Njegove 'Tri sestre' na primer so in ostanejo dolgo chasa eno najboljshih del nashe poljudne dramatike. – Dovolj vazhna je pa ta prigodna knjiga tudi zato, ker je izraz skupne volje pisateljev in njihovih somishljenikov, da uravnavajo svoje kulturno delo v Krekovem duhu; vsled te okolishchine pomeni broshura vech, nego obichajna spominska knjiga. She veliko vech vrednosti za prihodnost pa bi imela Krekova broshura, che bi se kdo v njej bil lotil, opisati – rekel bi – dushevno strukturo Krekovo in njegov miselni razvoj za chasa javnega delovanja. Pri tej notranji analizi Krekove osebnosti bi se nam morda marsikaj pojasnilo, kar nam je sedaj tezhje razumljivo, kar od Kreka tudi marsikoga odbija. Ochitajo mu nedoslednost, notranja nasprotja. In vendar – che chlovek premotri tega vechno snujochega, tako obsezhnega, v daljno bodochnost mislechega duha, razume, da je v tej shiroki, slovanski dushi dovolj prostora, da tudi nasprotja spravljivo med seboj zhive; omejenost je najlazhe dosledna. Ochitaju mu, da je bil mnoga leta teoretik stranke, kateri pripada, in da je z njo soodgovoren, sokriv. Resnica je – in vendar bi analiza njegove teorije pokazala, da je Krek rastel s svojim chasom in da je svoje teorije popravljal, da jih je popravil, ko je zhivljenje dokazalo njih nevrednost; motiti se moramo, hujshe je, braniti teorijo she tedaj, ko se je dejansko pokazalo, da ne velja. – Za Dom in Svet je Krekova broshura zaradi tega razveseljiv pojav, ker je izraz simpatij do politika, ki je, morda edini, razumel pravo vazhnost umetnostnega in drugega kulturnega dela, ki ni bil docela mnenja, da naj tudi 'pesniki in taki ljudje' sluzhijo praktichnim, trenotnim, strankarsko-politichnim namenom. Uvidel je, da vsako politichno delo nosi 'koruptivne snovi' v sebi in da je tvarna kultura prazna in pogubna, che se z njo vred ne razvija dushevna kultura, katere integralni del je umetnost. Krek je optimist; vse njegovo delo to kazhe. Optimist je tudi sedaj, v tem razdobju nashega narodnega zhivljenja; z njim smejo biti optimisti tudi oni, ki jim je nasha umetnostna kultura na srcu” (Izidor Cankar, recenzija knjige, Dom in svet, 1917, str. 239).

³⁹⁸ Anton Bonaventura Jeglich, “Kaj bo z glavarjem”, 11.12.1915, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

³⁹⁹ Anton Bonaventura Jeglich, “Odgovor glavarjev”, 14.12.1915, prav tam.

⁴⁰⁰ Chasnikar Ivan Shtefe je bil rojen leta 1875 v Ljubljani. Starsha sta mu umrla zhe v najzgodnejshi mladosti. Bil je bolehen, nemiren dechek. Shtiri leta (1887-1891) je v Ljubljani obiskoval 1. razred gimnazije. S posebnim odlokom je leta 1892 dobil pravico do vstopa v 2. razred, nato je, prav tako neredno, obiskoval Mahrovo trgovsko sholo. Prvi razred je konchal shele leta 1895. Vse bolj sta ga pritegovala javno zhivljenje in slovstvo. Jeseni 1893 je skupaj z Maksom Chadezhem ustanovil dijashko literarno in politichno drushtvo Zadruga, “ki je imelo pomembno druzhabno in vzgojno vlogo pri mladih slovstvenikih in politikih poznejshe 'moderne'.” Dijaki so se shajali pri Shtefetu, ki je bil drushtveni blagajnik, knjizhnichar, pozneje revizor. Napisal je tudi zgodovino Zadruge za prva 4 leta. V letih 1892-1893 se je zachel ukvarjati s chasnikarstvom. Objavljal je podlistke v Rodoljubu, Slovenskem narodu, Pavlihu in Sochi, “ki kazhejo ostro nar. zavest in liberalno miselnost v duhu ted. polit. slogashtva.” Schasoma se je zachel oddaljevati od liberalizma, “zlasti v polit. branjih in polemikah”. Sodeloval je z Edinostjo, Slovanskim svetom in Glasnikom. Leta 1896 se je kot chasnikar zaposlil pri Slovenskem listu, od leta 1903 pa je bil zaposlen pri Slovencu. “Njegova agitacij. in bojevita narava se je zlastu uveljavila v hudih strankar. bojih ob nar. in polit. manifestacijah in snovanju drushtv. organizacij.” Ob razcepu v SLS se je pridruzhil Shustershichu in urejal Resnico. Po vojni je ostal brez sluzhbe in leta 1919 iz obupa naredil samomor (Po: France Koblar, “Shtefe Ivan”, Slovenski biografski leksikon, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 682-683).

⁴⁰¹ Anton Bonaventura Jeglich, “Pri dezhelnem glavarju”, 14.12.1915, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁰² Anton Bonaventura Jeglich, “Porochilo kanonika Lampeta”, “Moji ukrepi – Molitve – Kazni”, 14.12.1915, prav tam.

⁴⁰³ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 265.

⁴⁰⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Zadeva Krek in Shushtershich”, 25.12.1915, Jeglichev dnevnik (prepis), 9. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁰⁵ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Moj list na Kreka in odgovor – Krek o polozhaju – Sprava?”, 27.1.1916, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁰⁶ Mesto bogoslovnega profesorja je bila drzhavna sluzhba. Ker Krekovo delo dunajski vladi ni bilo pogodu, mu ga je vechkrat poskushala odvzeti. Ko je Krek leta 1904 dosegel razbitje vladajoche nemshko-liberalne koalicije in odhod tedanjega dezhelnega predsednika barona Heina, je vlada zachela iskati vzrok, da bi mu mogla odvzeti profesuro. Kreka je branil shkof Jeglich, ki mu je hotel dati celo mesto profesorja sv. pisma stare zaveze, v zachetku leta 1903 pa mu je v Rimu izposloval visoko cerkveno odlikovanje, ki ga je Krek odklonil. Pochasi je tudi Jeglich prishel do preprichanja, da bi bilo bolje, che bi se Krek kot bogoslovni profesor upokojil, saj je bil Krek prezaposlen. Jeglich je glede Kreka moral vechkrat poslushati ochitke od vlade in tudi od domachih politikov (Po: Vinko Brumen, “Pri javnem delu”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 37-38).

⁴⁰⁷ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Krek – Knol”, 1.2.1916, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁰⁸ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “O razporu v Sl. Lj. stranki – poslanec Jarec pri meni”, 13.2.1916, prav tam.

⁴⁰⁹ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Zoper razmere v slov. ljud. stranki”, 19.3.1916, prav tam.

⁴¹⁰ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Slov. ljudska stranka”, 23.4.1916, prav tam.

⁴¹¹ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Grivec profesor”, 22.7.1916, prav tam.

⁴¹² Duhovnik in politik Andrej Kalan je bil rojen leta 1858 v Pevnu pri Shkofji Loki. Med 1879 in 1883 je v Ljubljani shtudiral bogoslovje. Posvechen je bil 1882. Sluzhboval je po razlichnih krajih Gorenjske in v Ljubljani. Leta 1890 je postal stolni vikar v Ljubljani, 1896 kanonik ljubljanskega kapitlja in 1908 papezhev hishni prelat. Jeglich ga je leta 1907 predlagal za stolnega dekana in leta 1917 za stolnega proshta, vendar je dunajska vlada zaradi Kalanove radikalne usmeritve predlog zavrnila. Jeglich ga je leta 1919 imenoval za generalnega vikarja. Umrl je leta 1933 v Ljubljani. “K. je mozh zelo obsezhne izobrazbe, bistre in trezne sodbe, nezhnochutechega srca in zhivahne dejavnosti” poudarja France Lukman. Leta 1888 je Kalan dal pobudo za izdajanje Domoljuba, ki ga je urejal 11 let. Med 1890 in 1899 je urejal Slovenca. Objavljal je tudi v drugem katolishkem tisku. Pisal je razprave o smislu krshchanske umetnosti, o socialnih vprashanjih in nekaj biografij pomembnih sodobnikov. Podlistke iz Domoljuba je izdal v 12 zvezkih z naslovom Povesti slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo (1891-1899, 1909). Pisal je tudi pesmi in se ukvarjal s prevajanjem. Bil je v vodilnih vrstah katolishkega politichnega gibanja na Slovenskem. Skupaj z Janezom Evangelistom Krekom sta po 1. katolishkem shodu (1892) organizirala katolishko politichno gibanje z mochno socialno noto. Leta 1895 je bil izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Po letu 1900 ni vech kandidiral, ker je postal ravnatelj Marijanishcha, deshkega sirotishcha Vincencijeve druzhbe. Leta 1909 je prvotni stavbi prizidal stavbo ob Poljanski cesti in 1910 odprl dom za srednjesholce. Od 1903 je bil predsednik Katolishkega tiskovnega drushtva. Poleti 1917 je podprl Krekovo strujo v SLS. Leta 1918 je bil imenovan za poverjenika za poljedelstvo v Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Isti resor je do pomladi 1920 vodil tudi v Dezhelni vladi za Slovenijo. Cheprav kasneje ni vech neposredno posegal v politiko, je bil poleg Frana Saleshkega Finzhgarja in Izidorja Cankarja moralna avtoriteta v katolishkih politichnih in kulturnishkih krogih (Po: France Lukman, “Kalan Andrej”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 422-424, in Janko Prunk, “Kalan, Andrej”, Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990, str. 371).

⁴¹³ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Razmere in danashnji polozhaj”, 31.7.1916, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴¹⁴ Lampetov dnevnik, 4.7.1916, Nadshkofijski arhiv v Ljubljani.

⁴¹⁵ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Zopet nashe strankarske zadeve”, 14.8.1916, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴¹⁶ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Nashe razmere v stranki”, 20.8.1916, prav tam.

⁴¹⁷ Po: Anton Bonaventura Jeglich, brez naslova, 4.9.1916, prav tam.

⁴¹⁸ Po: Anton Bonaventura Jeglich, brez naslova, 4.9.1916, prav tam.

⁴¹⁹ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Posvetovanje z g. Kalanom in Aleshom – polozhaj” in “Moje pismo glavarju”, 4.9.1916, prav tam.

⁴²⁰ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Odgovor dezhelnega glavarja”, 6.9.1916, prav tam

⁴²¹ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Moj odgovor in proshnja”, 6.9.1916, prav tam.

⁴²² Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Moj sklep”, 30.9.1916, prav tam.

⁴²³ Lampetov dnevnik, 27.9.1916, Nadshkofijski arhiv v Ljubljani.

⁴²⁴ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Razgovor s Krekom”, 29.10.1916, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴²⁵ Po: Janko Pleterski, “'Naj bog ohrani krasno dezhelo Kranjsko'”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 355.

⁴²⁶ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 267.

⁴²⁷ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, prav tam, str. 268.

⁴²⁸ Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Nevarne trditve starejshin & Nashe notranje razmere & Jugoslovani pred cesarjem – izvrshilni odbor & Dezhelni glavar pri meni & Shod za mesec julij & Korespondeca med dezhelnim glavarjem in menoj”, 28.5.1917, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴²⁹Po: Janko Pleterski, “Zgolj dobra politichna poteza”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 391-393.

⁴³⁰ Po: Janko Pleterski, “'Naj bog ohrani krasno dezhelo Kranjsko'”, prav tam, str. 354-355.

⁴³¹ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 269.

⁴³² “Pokojni dr. J. E. Krek, ki je najbrzh zhe prej na to mislil, je izjavil, da bi bilo treba v drzhavni zbornici iznesti bodoche drzhavnopravno stalishche v avstrijski monarhiji zhivechih juzhnih Slovanov. Napravil je osnovo za to izjavo in jo po svoje predlozhil tedaj enotnemu Jugoslov. klubu. Ali se je s kom o tem prej posvetoval, ni znano. Prichela so se posvetovanja in izrazhanja misli. Klub je izbral posebni odbor, ki naj smisel in besedilo reshi in sestavi deklaracijo. Ta odbor je bil sestavljen iz Slovencev, Hrvatov in Srbov, brez ozira na politichna mishljenja. Saj smo bili vsi Jugoslovani v enem klubu zdruzheni. Zelo radikalen je bil posl. Spinchich, ki je zahteval, da se v izjavi ostavi, da hochemo neodvisno drzhavo izven Avstirje. Ob pomisli, da bi vlada pod nobenim pogojem ne dovolila v parlamentu take izjave in bi rajshi poslala zbornico domov she preden se otvori, so od te misli odstopili. Nachrt tozadevnega klubskega odbora je klub soglasno odobril in so vsi poslanci, razen Tresich Pavichecha, deklaracijo tudi podpisali” (Po: Jozhe Gostinchar, “Volja naroda”, Slovenec, 1937/120).

⁴³³ Po: Ruda Jurchec, “Obzorje nashega poslanstva”, Krek, Ljubljana 1935, str. 82.

⁴³⁴ Po: Vasilij Melik, “Pomen Kreka za slovensko zgodovino”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 227.

⁴³⁵ Po: Janko Pleterski, “Zgolj dobra politichna poteza”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 388-391.

⁴³⁶ Po: Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 272.

⁴³⁷ Po: Janko Pleterski, “Sam je kriv!”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 395 in 398. Krek je dvajset let zagovarjal zamisel hrvashko-slovenske enote na podlagi hrvashkega drzhavnega prava v okviru habsburshke monarhije in shele zadnje shtiri mesece zhivljenja “majnishko” Jugoslavijo. (Po: Walter Lukan, “Janez Ev. Krek in Jugoslavija”, Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918 / Narodna vlada, Drzhava SHS in slovenske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem (simpozij 1998), Ljubljana 2000, str. 68).

⁴³⁸ “Zgodilo se je nekaj nenavadnega. Na hishah Slovencev so zaplapolale chrne ali slovenske zastave s chrnim florom. Nikdar se she ni zgodilo, da bi zajela zhalost samo Slovence in bi samo oni smeli pokazati svojo bol v tako vidni luchi. Vsi Slovenci so bili naenkrat v skupinah pred hishami ali na trgu. Videlo se je, kako jih je zhalostna novica zadela. Zachudeni so gledali, koliko je bilo zastav. Che bi kdo izvzel visoke nemshke hishe, bi sklepal, da je mesto postalo slovensko. Hodil sem po mestu sem in tja, shtel zastave, pri nekaterih hishah sem se kar zachudil, da je zaplapolala spet slovenska zastava. Mesto, obsojeno na smrt, je ob smrti J. Ev. Kreka vstajalo od mrtvih. Obchinski urad si ni upal poslati redarja ali orozhnike, da bi zahtevali odstranitev zastav. /.../ Krekova smrt je zdruzhila Slovence vseh dezhela, ustvarjena je bila duhovna enotnost Zedinjene Slovenije. Mesto in okolico je zajel val novega zhivljenja. Dekleta so hodile od hishe do hishe z velikimi polami. Zbirale so podpise za majnishko deklaracijo” (Ruda Jurchec, “Smrt ubija – smrt ozhivlja”, Skozi luchi in sence, Prvi del (1914-1929), Ljubljana 1991, str. 104).

⁴³⁹ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 227-228.

⁴⁴⁰ Po: Janko Pleterski, “Za lojalno demokracijo”, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 402.

⁴⁴¹ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 272.

⁴⁴² Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Nekoliko o pokojnem Kreku”, 16.10.1917, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁴³ Jeglich je z veseljem v srcu lahko ugotovil, da je bil njegov korak sprejet s hvalezhnostjo. V vseh stanovih je njegova izjava napravila globok vtis. Dezhelni glavar se mu je zasmilil. Iz ljubljanske okolice, Shustershichevega volilnega okraja, je Shustershich zachel dobivati nezaupnice. Z ogorchenjem so mu jih poslale skoraj vse obchine. Celo zhalili so ga na ulici (Po: Anton Bonaventura Jeglich, brez naslova, 29.11.1917, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo)). 27. decembra so se v Ljubljani sestali zaupniki SLS, da bi zopet konstituirali stranko. Jeglich se je bal blamazhe, prishlo pa je okrog 800 do 1000 mozh, ki so napolnili dvorano v Unionu. “Sestanek je bil zhivahen, govori umirjeni in sklepi polozhaju primerni.” Ljudje so bili navdusheni in zadovoljni (Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Shod SLS”, 30.12.1917, prav tam).

Takole je pisal Jeglich konec leta 1917: “Ako nazaj pogledujem, se mi zdi, da me je Bog letos izredno chudno vodil. – Kakor vidim iz porochil in iz shoda SLS in izjav obmejnih Slovencev, se gibanje razvija v smislu mojega navodila. SLS ostane, od nje se ne odcepimo, za nove stranke ne maramo! Obmejni Slovenci so izredno veseli, da sem tako odlochno nastopil za SLS in kar naravnost zoper g. Shushtershicha. Tega koraka bi ne bil mogel storiti, ko bi se ne bil zhe pred vech kot enim letom po hudih dushnih bojih od njega odtrgal in se vedno bolj od njega oddaljeval. – Chudna je tudi misel, da smo vsi: mi in liberalci podpisali deklaracijo in da sem jo na Dunaju branil. Ta korak je pomiril liberalce, da me sposhtujejo in da so tudi do katolishke cerkve bolj nagnjeni. Trdijo celo, da narod moramo reshiti, toda brez duhovnikov ni mogoche; sklenili so, da v borbi do nas ne bodo vech tako surovi. Pa tudi pri vseh obmejnih Slovencih in pri duhovnikih in ljudstvu moje shkofije je ta korak mojo veljavo povechal. Isto velja o sklepu, da prevzamem stroshke za prepotrebni latinsko slovenski besednjak; ta sklep, ki se je objavil proti moji volji, je vzbudil povsod sposhtovanje do mene in do cerkve, ki jo zastopam. Ko bi ne bil naredil teh korakov, bi gotovo ne bil mogel nastopiti zoper g. Shushtershicha in zoper njegove prenesrechne ukrepe radi osebne razzhaljenosti. In SLS bi bila razbita, nove bi se bile zasnovale, edinost med nami razdrta, ljudstvo in duhovni razprti na vse strani, zheli bi koristi liberalci in socialni demokrati. Sedaj je pa gibanje za SLS postalo mogochno, zmagalo bo, le nekaj chlanov bo odpadlo, v celoti pa ostanemo, veselje liberalcev in demokratov se bo izjalovilo. SLS se bo preporodila in statuta se bodo popravila z ozirom na vse razne stanove in njihove koristi. Pozhivela se je tudi Vseslovenska ljudska stranka in snuje se narodni svet. Nashi stareshine so radi mojega nastopa veseli in hochejo biti vdani cerkvi ter se prizadevati za versko zhivljenje. Ker sem veliko molil in so se ti prevazhni koraki meni po notranjih nagibih coram Deo bili nekako vsiljeni, upam, da je vse to vodil Bog, ki vse naprej ve in potem vse uravnava. Deo gratias Te Deum laudamus!” (Anton Bonaventura Jeglich, “Zadnji dan v letu!”, 31.12.1917, Jeglichev dnevnik (prepis), 10. knjiga, Arhiv republike slovenije (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁴⁴ Anton Bonaventura Jeglich, “Ob chasu majnishke deklaracije”, Slovenec 1937/120.

⁴⁴⁵Po: Silvo Kranjec, “Shushtershich Ivan”, Slovenski biografski leksikon, XI. zvezek, Ljubljana 1971, str. 731.

⁴⁴⁶Po: Anton Bonaventura Jeglich, “Zadnji koraki dezhelnega glavarja”, 27.10.1918, Jeglichev dnevnik (prepis), 11. knjiga, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

⁴⁴⁷ Oton Zhupanchich, “Drju Janezu Ev. Kreku”, Ljubljanski zvon, XXXVII, 1917, str. 610.

⁴⁴⁸ Vinko Brumen, “Krekov naravni znachaj”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 329.

⁴⁴⁹Po: Vinko Brumen, “Krekov naravni znachaj”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 329-368.

⁴⁵⁰Vinko Brumen, “Napake in grehi”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, prav tam, str. 378-379.

Da je bil dr. Janez Evangelist Krek “mozh dvojne narave, osebnost z veliko razdvojenostjo v sebi”, je na predavanju “Moji spomini na doktorja Kreka” poudarjal dr. Anton Korshec. Kreka je “pojasnjeval vsega v klobchichu nasprotij, v katerih pa je vedno nashel pravo pot”. “Potlej sem zachel – she zelo nejasno razlochevati med politikom-voditeljem gibanja in politikom-drzhavnikom. Koroshchevo predavanje mi je odkrivalo Kreka kot ljudskega politika-tribuna, ki ni sledil nachrtom, ampak impulzom, in te je moral najprej zaslutiti, notranje dozhiveti. Imel je izreden dar za dviganje mnozhic, za prebliske nevdushenja. Potreboval pa je vedno chas ali prilozhnost, da je prvo zamisel prespal ali pretuhtal.” Predavanje je potekalo v okviru Krekovega spominskega vechera, ki ga je (najbrzh) konec dvajsetih let priredila mariborska Prosvetna zveza. Na dvojnost v Krekovi naravi je Ruda Jurcheca opozoril tudi Franc Terseglav (Po: Ruda Jurchec, “Izpit pri doktorju Antonu Koroshcu”, Skozi luchi in sence, Prvi del (19141929), Ljubljana 1991. str. 360-363).

⁴⁵¹ Franc Terseglav, “Janez Evangelist Krek”, Chas, 1935/1936, str. 3 in 5.

⁴⁵² Biografski podatki o dr. Janezu Evangelist Kreku predvsem po Ivan Dolenec, “Krek, Janez Ev.”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932; Walter Lukan, “Janez Ev. Krek biografski in bibliografski pregled”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992.

⁴⁵³ Ivan Dolenec, “Krek, Janez Ev.”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 560.

⁴⁵⁴ Franc Terseglav, “Janez Evangelist Krek”, Chas, 1935/1936, str. 1.

⁴⁵⁵ Vinko Brumen, “Javni delavec”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 39.

⁴⁵⁶ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 101.

⁴⁵⁷ Albin Prepeluh, “Nekaj spominov na dr. Janeza Ev. Kreka”, Pripombe k nashi prevratni dobi”, Ljubljana 1938, str. 40-41 (prvich izshlo v Ljubljanskem Zvonu, 1918/1).

⁴⁵⁸ Walter Lukan, “Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 9.

⁴⁵⁹ “Doktor je imel lastnost, ki redko krasi uchenjaka, da je govoril z vnemo in zanimanjem o vsakem predmetu, ki ga je sprozhil sopotnik. S pastirjem, drvarjem, delavcem, hotelirjem, naravoslovcem, berachem, z uchiteljico, oskrbnico v pastirski kocho – z vsakim je bil dober znanec v kratkih besedah, vsakemu je vzbujal zaupanje dostikrat nepoznani drug, ki je kazal za njegove razmere toliko zanimanja in umevanja. Ta privlachna sila Krekove osebnosti mu je odpirala srca rojakov, kazala njihove potrebe in ga storila nekronanega vladarja. Kdor je prishel kdaj zh njim v dotiko, je imel prostor v njegovem srcu in spominu, ki ju je zase rabil tako malo. Posebno rad pa se je razgovarjal z visokosholci, menda zato, ker je videl, da so ti najbolj potrebni koga, ki dá njihovemu duhu hrane spricho lakote, ki jo zapusti visoka shola, ker je vedel, da ti najtezhe najdejo svoje pravo razmerje do bratov in do Boga, oni veliki okvir, v katerem dobi vsak posameznik svoj ljubi delokrog in svojo srecho” (Ivan Dolenec, “Po gorah in stezah / Iz spominov na dr. Kreka”, Dom in svet, 1917, str. 313).

⁴⁶⁰ Josip Abram – Trentar, “Na Prtovchu / 26. in 27. vel. srpana 1913. / Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka / Ob desetletnici njegove smrti”, Mentor, 1926/27, sht. 3-4, str. 68.

⁴⁶¹ Oton Zhupanchich, “Drju Janezu Ev. Kreku”, Ljubljanski zvon, 1917, str. 610.

⁴⁶²Oton Zhupanchich, pismo Antonu Dermoti z 28.2.1909, po: Oton Zhupanchich, Zbrano delo / Pisma II, Enajsta knjiga, Ljubljana 1989, str. 302.

Dermota je Zhupanchichu 3.3.1909 odgovoril, da ima o Kreku podobno mnenje. Z njim se je srecheval zlasti v visokosholskih letih v domachi Selshki dolini, pogovarjala sta se in izmenjavala knjige, posebno chudovit je bil v hribih, kjer se je pochutil, dalech od umazanij vsakdanjega zhivljenja, svobodnega: “Da jaz cenim Kreka za najvishjo potenco v klerikalni stranki, sem zhe chesto povedal... A bash to mi ne ugaja na njem, da teh svojih dushevnih sil v politiki noche popolnoma uveljaviti, marvech se pusti preglasovati ali ovladati od ljudi, ki so zgolj povprechni, npr. dr. Shushtershich” (Po: Oton Zhupanchich, Zbrano delo / Pisma II, Enajsta knjiga, Ljubljana 1989, str. 634.

⁴⁶³ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 101.

⁴⁶⁴ “Tradicijo dijashkih techajev in shtudijskih dni je pri nas uvedel Janez Evangelist Krek. Brez prave organizacije so dijaki prihajali k njemu na zborovanja na Homcu in na sestanke na Ratitovcu. Akademiki so se z njim srechevali zhe v svojih dunajskih in grashkih klubih in drushtvih. Kakor so bile univerze in teoloshke fakultete visoke shole znanosti, tako so bili mladinski Krekovi techaji in sestanki visoke shole zhivljenja za mlade katolishke javne delavce. Pochitnishki meseci so bili polni romanj, tik pred vojno zhe niso prihajali samo slovenski, ampak tudi hrvashki katolishki akademiki iz Dalmacije, Bosne in Srema. Njegova predavanja in razgovori, vechinoma improvizacije, so prinashali metodo in tehniko za nove odnose med mladimi in starimi. Sam poln vechno mladih idej je bil glasnik in potrjevalec nazorov, da ima mladina svoje prijeme in zakone za obravnavanje problemov sodobnosti. Ko je v letih 1916 in kasneje sledil spopad med 'mladimi in starim', so na narodnem in politichnem torishchu dogodki dali prav Krekovim nazorom in takratni 'mladi' so leta 1918 zmagali, dasi oropani sadov zmage” (Ruda Jurchec, Skozi luchi in sence, Prvi del (1914-1929), Ljubljana 1991, str. 206).

⁴⁶⁵Angela Vode, “Usmerjanje socioloshke miselnosti”, Spomini, objavljeno v: Spomin in pozaba / Zbrana dela Angele Vode, III. knjiga, Ljubljana 2000, str. 54-55.

⁴⁶⁶ “Kakor anorganichne snovi okrog svojih kristalizacijskih sredishch, tako se zbirajo, se snujejo, se formirajo ljudstva okrog svojih dushevnih voditeljev. Dve vrsti takih pozna njih zhivljenje; prvi so tisti, ki vstanejo samotni iz naroda in se vzpno s svojimi idejami, s svojimi velikimi proroshkimi besedami dalech predse, pred sodobnike. Hladno, neumevajoche zro nanje sobesednike ure, ki she zhive ob zarji dogorevajochega dneva, njih zhar, njih ljubezen, snujochega duha pa spoznajo sledeche generacije; tem nudijo njih velike misli v temo bodochnosti siguren, zanesljiv kazhipot, tem so pokazali in dolochili zhivljenje za dolge epohe. Druga njih vrsta je drugachna: Teh mozh srce utriplje z utripi tisocherih src soljudi, njih zhelje se pleto z zheljami vseh trpechih, in njih misli mislijo in ishchejo za vse stotisoche in milijone, ki se gneto v labirintu skrivnosti chloveshkega rodu. Njih temperament je zhivahnejshi, njih srce polje vse urnejshe, jachje in bolj vroche, njih ochi pa hochejo videti takoj dejanje k svojim mislim, njih ljubezen hoche takoj popeljati trpechi narod v obljubljeno dezhelo. Sadovi njih dela in njih ljubezni hitro zore, zato ljudstva hitro spoznavajo njih gorko srce, nesebichno skrb in priznajo njih duha-vodnika ter jih vzljubijo sredi dela, sredi zhivljenja. K tej drugi vrsti je spadal Krek. Res, da se je udejstvoval tudi v umetnosti, da je zlagal celo pesmice in pisal povesti in dramatske igre, ali njegovo bistvo se je udejstvovalo vse realnejshe, neposrednejshe, v zhivljenju samem. V zhivljenju tisochev, milijona, celega naroda. Tudi njegovo znanstveno delo, ki je veljalo teoretichnemu premotrivanju raznih aktuelnih problemov, je sluzhilo v prvi vrsti za temeljno podlago takojshnjega dela. Krek je bil prvi med nami, ki ni gledal na narod kot na homogeno maso, ki ima vse enake potrebe in enake zhelje, temvech je spoznal v njem posebne socialne skupine, ki so bile posebno zapostavljene in potrebne nujne, temeljite pomochi. Videl je, da je jedro nashega naroda kmetski stan, kateremu dotakratni voditelji niso znali pokazati nachina, po katerem se da priti na vishjo, boljsho in vrednejsho stopnjo zhivljenja. Poleg kmetskega pa je videl zlasti she delovni stan, obsegajoch razen delavca she malega obrtnika in rokodelca, katere vse so bili gospodje od takrat nekako pozabili. Izlochil je iz naroda ti dve socialni skupini, uzhivel se, zvest svojemu bistvu, globoko v dejanje in nehanje obeh, spoznal njiju zanemarjenost in njiju potrebe; vedel pa je tudi poiskati zdravila in prenovljenja. In posledica tega spoznanja, delo stremljenja, odpraviti te nedostatke, je bila njegova temeljita in uspeshna socialna politika” (A.L., “+ Dr. Janez Ev. Krek”, Slovan, 1917, str. 254).

⁴⁶⁷ Jozhe Gostinchar, “Nazaj h Kreku!”, Delavska pravica, 1934/1.

⁴⁶⁸ Ruda Jurchec, Krek, Ljubljana 1935, str. 12.

⁴⁶⁹ Walter Lukan, “Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 12.

⁴⁷⁰ Jozhe Gostinchar, “Nazaj h Kreku!”, Delavska pravica, 1934/1.

⁴⁷¹ Vinko Brumen, “Organizacija zadruzhnishtva”, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968, str. 68.

⁴⁷² Fran Shuklje, “Gautscheva epizoda – ministrstvo grof Thun-Kaizl”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 80-81.

⁴⁷³ Fran Erjavec, “Razmah katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 108-109.

⁴⁷⁴ Krekove poglede na vlogo in pomen slovenske zhene je v shtudiji “Dr. Krek in slovenska zhena” razgrnil Vinko Brumen. Shtudija je bila leta 1937, ob dvajsetletnici Krekove smrti , objavljena v “zhenskem listu” Vigred. Krek je bil mnenja, da bi morala kmechka mati skrbeti za hisho, gospodinjstvo, vrt in predvsem opravljati materinske dolzhnosti. “Prva njena dolzhnost je materina. Na polje bi jo vodila pot tupatam, ko bi utegnila, za nadzorstvo in vodstvo plevic in zhanjic, koscev in orachev. Zdaj je vse preobrnjeno. Hlev ji je na glavi in she vse poljsko delo. Kako se more ta brigati za vzgojo otrok, ko nanje pride pri tem vendar manj chasa, manj nego za pujske in telichke? Kako je s kuho, snago doma? Kje naj se mlade deklice nauche shivanja in sploh domachega gospodinjskega dela, ko je mati sama dekla brez miru in pochitka? Ves svet se je uprl suzhenjstvu in ga iztrebil, za obratne delavce je dolocheno, koliko chasa smejo delati, posebne postave so za otroke in zhenske v tovarnah. Kmetske zhene pa nihche ne vidi. Najvechja trpinka je med vsemi, ki delajo, prava suzhnja, ki nima ne dovolj spanja, ne pochitka, ne postrezhbe. Delo jo goni od ranega jutra pozno v noch, dokler ne omaga. Strashno zhalostno je, kako hira pri tem zdravje nashih kmechkih zhen in mater in koliko jih v krepkih letih pobere smrt” (Koledar druzhbe sv. Mohorja, 1919, str. 85; po: Vinko Brumen, “Dr. Krek in slovenska zhena (Za dvajsetletnico njegove smrti)”, Vigred, 1937, str. 365). Prav tako tezhak in obupen je polozhaj delavske zhene. Medtem ko kmechka zhena na dezheli dela vsaj na svezhem zraku in se po delu zateka v lasten dom, vse to delavski trpinki manjka. Zato prehitro oslabi, rodi slabotne otroke, ki mladi umirajo, sama pa hitro izhira. Chez dan delavske zhene delajo v tovarnih, potem pa hitijo domov in nikdar nimajo prilozhnosti, nauzhiti se zdravega zraka. Mozh to lahko stori, zhena po mora domov k otrokom ali pa h kuhi, pospravljanju (Govor v drzhavnem zboru 24. novembra 1905; po: Vinko Brumen, prav tam, str. 366). Krek se je zato mnogo trudil, da bi pomagal delavskim zhenam. Mdr. je ustanovil delavsko drushtvo, ki je v nekaj letih sezidalo nad 100 delavskih hishic. “S tem je hotel okrepiti delavsko rodbinsko zhivljenje, kajti v nepravih stanovanjih se tudi kaka zakonska nezvestoba 'zgodi', potem je she tisto rodbinsko zhivljenje, katero edino ima ubogi delavec, ko najde zvezo in pomoch in tolazhbo pri svoji zheni in ravnotako zhena pri mozhu, izgubljeno in zhivi pekel nastane potem za tako rodbino” (Vinko Brumen, prav tam). Po Krekovem mnenju je pravo torishche zhenskega dela in prizadevanja, njene skrbi in molitve, dom. Na shodu Krshchanske socialne delavske zveze 27. aprila 1902 v Ljubljani je Krek poudarjal, “da mora biti zhena misionarka v rodbini. Z zgledom in besedo mora zhena navajati rodbino k pravemu rodbinskemu zhivljenju.” Njeno delo pa ni lahko in “priznati mora vsakdo, da zhena mnogo vech pretrpi kakor moshki. Zhena ima opraviti in skrbeti, pouchevati in vzgojevati otroke, da ne zaidejo na napachna pota, da se uche za poznejshe zhivljenje. Mnogo tezhja naloga jo pa she chaka tam, kjer je mozh zapravljivec, pijanec ali igravec. Tam se mora zhena she hujshe ubijati za gmotni obstanek rodbine. Tam mora zhena jako pametno, jako previdno, tam mora zhena res kot prava misijonarka nastopati proti rodbinskemu liberalizmu. Tam mora zhenska dusha goreti v ognju nesebichne in prave ljubezni do blizhnjega. Zhenska mora gledati na to, da pomaga nesebichno drugim in s tem osrechi svojo rodbino, osrechi zh njo chloveshko druzhbo” (“Shod krshch. soc. zhenske zveze v Ljubljani”, Slovenec, 1902/99; po: Vinko Brumen, prav tam, str. 366). Da bo zhena kos svoji nalogi, se mora seveda pripraviti nanjo. Krek je poleti 1894 pomagal ustanoviti v Ljubljani Slovensko katolishko delavsko drushtvo, v katerega so bili lahko vchlanjeni samo polnoletni moshki. Zhe konec istega leta mu je sledilo posebno Katolishko drushtvo za delavke. Krek je naprosil shentjakobskega zhupnika Rozmana, da je prevzel predsedstvo, sam pa je sodeloval s predavanji. Po smrti prelata Rozmana je drushtvu predsedoval L. Smolnikar. Do proslave svoje petnajstletnice je drushtvo priredilo nad 100 predavanj, 80 iger, vech koncertov, techajev in drugih prireditev. Na proslavi desetletnice drushtva 22. oktobra 1904 je Krek ugotavljal, da “nash chas zhenske osebnosti ne sposhtuje”. Delavkam je opisoval njihove tezhave pri delu in v zakonu ter poudarjal koristnost zhenskega drushtva in zhenske organizacije, zlasti Marijinih druzhb. Zhensko drushtvo naj bi v zheni vzbudilo in gojilo zavest, da ni suzhnja, in pomagalo zhenam pri izobrazhevanju. “V usodi zhene, kakor jo kruto narekava sebichnost nashe dobe, se ravno prav znachilno kazhe sploshni razpad. Che hochesh izpoznati znachaj kakega kraja ali chasa, poglej, kakshno stalishche je imela zhenska. V tem stalishchu imash zrcalo zhivljenja in smrti, sliko napredka in nazadovanja, kulture in barbarstva. Po tem nachelu meri tudi nasho dobo! Iz nje ti dam dejstvo: Nash chas zhenske osebnosti ne sposhtuje. Pach se opevajo prej ko slej zhametna lica, chrne ochi in rdeche ustne, pach se laska moshki svet mladosti in lepoti zhenskega spola, a to je le kult zhenske telesnosti, ne pa sposhtovanje zhenske osebnosti. Nasprotno! Obozhevanje v tem oziru izvira edino le iz nasladnosti, ki vidi v zhenski samo sredstvo strastem. Tudi Turek poje ljubezenske pesmi, a zhenska osebnost mu ne velja nich. Odreka ji dusho, gazi ji vsakrshno svobodo. Neobrzdana pohota je vedno zdruzhena s krutostjo, pomenja suzhenjstvo, ne sposhtovanje. /.../ Da, pohote ne manjka, a zato pa tudi krutosti nad zhensko ne manjka. Zanichuje se zhenska, vsuzhuje se. Slabost je sebi prepushchena. Na tisoche jih vrzhe vsak dan med svet s trebuhom za kruhom, same, ko kaplje na veji. Mlada deklica, z upom v zhivih ocheh, s pesmico na rdechih ustnih – stopa v javnost prodajat svoje delavske mochi. Pisan je svet, lep je od dalech, a potrpi malo, le prekmalu buti vate zhelezna dolgochasna enakomernost brez dushe, brez srca, le prekmalu ti zajeca bolno srce, da si sama, tujka druzhbi, med katero zhivish, le prekmalu zachutish praznoto pri delu in v svoji podstreshni sobici brez zraka, brez slonca. Src ishchesh in potrebujesh, a najdesh mrzle stroje in mrzle stene. Ljubezni si zhelish, pa srechuje te le sebichnost. Gorje, che nimash v svoji slabosti trdne opore! /.../ Tudi zhena vishjih krogov jadikuje. Tudi ona chuti, da se nad njo uveljavlja geslo: Kar je slabega, ni za nich. Bolestno obupen odpor jo zhene v protislovja; hoche se kostati z moshkimi z mochjo. Emancipacija v svojih odurnih pojavih se rodi in zh njo spake. Kraljestvo srca izgublja zhenska v modernem svetu, zato ishche kraljestvo sile. A ta pot je opolzka, smrtonosna! Vse pa vendar she ni umrlo! Tudi med te trhle groblje, v to meglo tozhnih pogrebcev prodira chesto solnchni zharek in pripoveduje o velikem, vechnem Solncu in njegovih zakladih zhivljenja. To Solnce ni drugi, nego tisti, kateri je dejal o sebi: Jaz sem luch; jaz sem zhivljenje. V ti luchi se uchimo zhiveti; v ti luchi gledamo tudi sposhtovanje zhenske osebnosti, tisto sposhtovanje, ki edino v njem more dobiti zhenska obrambe. Zhenska nikakor ni igracha in suzhnja, marvech mozhu ravnopravna pomochnica. Krshchanski srednji vek je v tem oziru kazal najlepshe izglede. Vsak vitez si je shtel v dolzhnost braniti zhenske in jih sluzhiti. Ta sluzhba, ki se je vchasih razrastla v mehkuzhne zunanjosti, sloni na krshchanskem sposhtovanju zhenske osebnosti. Sposhtuje se zhenska slabost, njena nezhnost, njena srchna mehkost, pred vsem pa njen visoki smoter v chloveshki druzhbi. To sposhtovanje ima svoj naravni izvor v sposhtovanju, ki ga nosi vsak, kdor zasluzhi chloveshko ime, v svojih prsih do tiste, ki ga je v bolechinah rodila, in v nebrojnih skrbeh vzgojevala. V luchi svoje matere bere pomen in dostojanstvo zhenske osebnosti. V njenem ochesu, ki se zamishljeno skrbno upira váte, v gubah njenega chela, v utripljajih njenega srca je zapisano, da je smoter zhenski zhrtva. Svecha, ki se prizhge, da gori za druge tiho, brez shuma, in zgori popolno do konca. Z zhrtvami je kupljena lepota devishkega venca; s trpljenjem in skrbmi je pa tudi povit materinski venec, – prechesto trnjeva krona, ki razliva muchenishko chast nad materami, ki jo v tihih molitvah nosijo za svoje otroke. Zhenska, dá – tvoj znak je zhrtva! V svoji udanosti, v svojem tihem trpljenju, v svojem skritem muchenishtvu zmagujesh. In v tem smislu zasluzhish, da klonemo glavo pred teboj v sposhtovanju. Velika je religiozna vrednost Marijinih druzhb, a she vechja se mi vidi kulturna in socialna. Deklice, zhene – osamele, zapushchene, teptane v svoji zhenski osebnosti se druzhijo in sijaj Marijin dvigne njihove zveze, dviga vsako posamno izmed njih. Vracha se osebna samozavest, krepka volja, sposhtovanje do same sebe – sami zlati zharki, ki prodirajo pogrebno meglo. Organizovane si zhenske po ti poti z nadnaravnimi mochni same izsiljujejo sposhtovanje v svetu in s tem gladijo pot reshitvi” (“Desetletnica katolishkega drushtva za delavke v Ljubljani”, Slovenec, 1904/243, in Vinko Brumen, prav tam, str. 367). Tudi v okviru osrednje slovenske izobrazhevalne organizacije “Slovenske krshchanske socialne zveze”, ki ji je predsedoval Krek, je bil ustanovljen poseben zhenski oddelek, ki je prirejal techaje. Socialne techaje in shole bi po Krekovem mnenju moralo pripravljati vsako drushtvo. Ker ni mogel povsod predavati, je sestavil poseben nachrt, po katerem bi lahko te techaje vodili drugi. “V tem nachrtu je dal tudi mnogo lepih nasvetov za take techaje med dekleti, kjer naj bi se poleg versko obrambnih in vzgojnih vprashanj razpravljalo tudi o nalogah in ranah, pa o organizaciji in strokovnih zadevah zhenstva” (Po: Vinko Brumen, prav tam, str. 367-368).

“Klerikalci pa so se vse bolj sodobno in napredno lotili aktualnih vprashanj, predvsem tudi zhenskega vprashanja. Pravilno so spoznali, da je gospodarski razvoj postavil na glavo vso dotedanjo druzhbeno ureditev, predvsem tudi, da se je zamajala patriarhalna druzhina v svojih temeljih in to postopoma v vseh slojih. Tako je bila zhenska primorana, osamosojiti se vsestransko in politichni voditelji so se zavedeli, da postaja faktor, s katerim bo treba zacheti rachunati. Nich ni pomagalo, zapirati ochi pred razvojem, kakor so delali povechini liberalci. Toda tudi socialdemokrati so ostali le pri teoretichni ugotovitvi o zhenski enakopravnosti. Edino klerikalci so zgrabili problem konkretno, praktichno. In spet se je izkazalo, koliko pomeni v politiki in sploh v vsakem javnem delu vodilna osebnost. In tako osebnost so imeli klerikalci v J. E. Kreku, o katerem je zapisal pozneje Fran Albrecht, da je najintimneje med vsemi Slovenci prodrl do bistva svojega naroda in se v tem najbolj priblizhal idealu voditelja. (Odmevi chasa, napisano leta 1933). Res je znal Krek prisluhniti svoji dobi in svojemu ljudstvu. Kot voditelj krshchansko socialnega gibanja med Slovenci se je zavedal, da je nujno potrebno pritegniti k sodelovanju tudi zhenske. In tako imenujejo Kreka pobudnika zavednega zhenskega gibanja med katolishko usmerjenimi Slovenkami. Zhe leta 1894 je ustanovil Katolishko drushtvo za delavke, ki je imelo namen, skrbeti za stanovske koristi delavk in jih kulturno dvigati. Zanimivo je, da je na delavskem shodu v Preski 1. julija 1906 predsednica zhenskega odseka Krekove Slovenske krshchansko socialne zveze (Manfredi) v svojem govoru zahtevala popolno politichno enakopravnost zhensk z moshkimi, kot sredstvo za uveljavljanje te enakopravnosti pa sploshno, enako in tajno volilno pravico. Pred volitvami leta 1911 je Krek skliceval volilne shode za zhenske, zlasti za delavke. She zdaj se spominjam, kakshen krik so liberalci zagnali proti temu, da bi se volitev udelezhile tudi zhenske, chesh, da je to samo voda na mlin klerikalcev. Zato so divje demonstrirali na dan volitev proti zhenskam, ki so prihajale na volishche, zmerjali so jih in celo pljuvali vanje. Zhensk zares niso pridobili s tem in spominjam se, kako se je neka delavka ponosno zravnala in zabrusila napadalcem: 'Lepo, tako se vede gospoda!' Liberalci so potem pogrevali svojo staro pesem, da zhenske she niso zrele, da bi znale pravilno voliti, zato trenutna politichna situacija ne dovoljuje, da bi se borile za zhensko volilno pravico, ker bi s tem pomagali do zmage reakciji. Takrat sem bila nad tem utemeljevanjem ogorchena: zakaj pa 'naprednjaki' ne vzgoje svojih zhensk tako, da bi sledile njim? Mnogo pozneje sem sprashevala vodilne zhenske iz naprednih vrst, zakaj se bolj konkretno ne zavzamejo za dosego zhenske volilne pravice, pa so odgovarjale vedno isto: klerikalke bi nas popolnoma premagale in njihova stranka bi bila she mochnejsha. (To mnenje je ponavljala predvsem gospa Tavcharjeva in z njo nekatere druge, a treba je priznati, da jih je bilo chedalje manj, saj so videle kam gre razvoj.)” (Angela Vode, “Prvi korak Slovenk na politichno pozornico”, Spomini, objavljeno v: Spomin in pozaba / Zbrana dela Angele Vode, III. knjiga, Ljubljana 2000, str. 67).

⁴⁷⁵ Matija Shkerbec, “Dr. Janez Evangelist Krek”, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio 1957, str. 102-103. Shkerbec sicer nadaljuje: “Ker je imel dr. Krek najvech stika z visokosholskimi dijaki, so ti in pa mlajshi izobrazhenci najbolj poznali njega izmed vodilnih osebnosti v slovenskem kat. gibanju; tako je potem prishlo do tega, da so ti v svojem navdushenju za njega tudi njemu pripisovali vse zasluge za katolishko gibanje, za vse, kar je storil in ni storil. Za solidno gospodarstvo, ki je nujno potrebna podlaga za dobro zadruzhnishtvo, pa dr. Krek ni imel dosti smisla in ne sposobnosti. Pogosto sem chul od starejshih duhovnikov, da je shla vsaka zadruga po zlu, kjer je gospodaril dr. Krek (: zlasti so za to trditev navajali kot dokaz polomijo zadruge za gradnjo delavskih hish v Mostah). Kot so njegovi prijatelji pravili, ki so z njim sodelovali od zachetka, je imel dr. Krek sijajne domislice, ideje in nachrte, ki so se pa potem kaj pogosto izkazale kot nepraktichne; che pa so bile izvedljive, so jih morali v praksi izvesti drugi. Tudi politik dr. Krek ni bil, bil je pach prevech chustven, premalo realen in prenagel, da se je vechkrat zaletel, da so morali drugi popravljati njegove napake. Sam dr. Koroshec se je, kakor je napisal dr. Lampe v svoj dnevnik (mislim, da je bilo l. 1915), izrazil: 'Dr. Krek ni za politiko, najbolje bi bilo, che bi opustil vsako politichno delovanje'. Podobno mnenje o dr. Krekovih politichnih sposobnostih je imel tudi dr. Evgen Lampe, ki se je pred menoj izrazil, da se pri dr. Kreku ne ve, che bo zvecher she istih nazorov, kot je bil zjutraj. Kot sem zhe omenjal, so se dolochale strankine politichne smernice in njena taktika pri izvrshilnem odboru SLS. Noben vazhen strankin sklep ni bil sprejet proti volji dr. Kreka. Dr. Krek je sodeloval pri vseh pripravah za izgradnjo narodno-politichnega programa in za hrvatsko-slovenski kongres l. 1912 v Ljubljani, za hrvatsko-slovensko drzhavo na podlagi hrvatskega drzhavnega prava. Skoro istochasno pa je prichel 'Slovenec' priobchevati med balkansko vojno srbofilske chlanke, ki jih je na pobudo dr. Kreka napisal Fr. Terseglav. Dr. Krek ni pomisli, da s tem nasprotuje sam sebi in strankinem programu! Ti chlanki so delali dejansko propagando za Vele-Srbijo in so bili v direktnem nasprotju z resolucijami hrvatsko-slovenskega kongresa in proti strankini politiki. Dr. Shushtershich je bil tedaj na Dunaju in se je z vso naglico pripeljal v Ljubljano, sklical sestanek vodilnih osebnosti, kjer jim je predochil, kako shkodo povzrochajo taki chlanki. Dr. Krek je odshel nato v urednishtvo 'Slovenca' in je tam narochil: 'Zdaj naprej moramo pisati bolgarofilsko, ne vech za Srbijo!' – Terseglav se je nato prijel za glavo in izjavil: 'Dr. Krek me je spravil v to godljo.' Zanimivo je dejstvo, da dr. Shushtershich tedaj ni nastopil proti tem chlankom le zaradi shkode, ki so jo delali strankinemu narodno-politichnemu programu, marvech tudi zaradi intervencije dr. Antona Koroshca, ki je dr. Shushtershichu zagrozil s konsekvencami shtajerskega krila SLS, che ne preneha 'Slovenec' s svojo srbofilsko pisavo! Dr. Krek je nato l. 1913 po svoji lastni iniciativi predlagal na vodstvu stranke resolucijo, da se stranka v bolgarsko-srbskem sporu izreche za Bolgare!

L. 1915, med prvo svetovno vojno, je prichel dr. Krek delati propagando, da bi bilo potrebno, da bi vlada razpustila kranjski dezhelni odbor in bi imenovala kot dezhelnega komisarja kakega generala, kibi pripravljal pot politichni zdruzhitvi jugoslovanskih narodov. Dr. Shushtershichu je bilo tedaj vsega dovolj in je sklenil umakniti se iz politichnega zhivljenja, kakor drugod porocham. She Kranjska naj bi bila po Krekovi zamisli prishla v oblast nemshke uprave, ker bi bil gotovo imenovan kot dezhelni komisar kak nemshki general. Med prvo svetovno vojno se je dr. Krek izzhivljal ravno na onih poljih, za katere je imel najmanj sposobnosti: na gospodarskem podrochju pri Gospodarski zvezi in na politichnem. Na onih poljih, kjer bi moral biti predvsem njegov delokrog, pa je delo popolnoma zanemarjal. Tako je popolnoma prenehalo delovanje Krshchansko-socialne zveze in ideoloshko-vzgojno ter organizatorno delo pri katolishkih delavskih organizacijah, ki je bilo ravno tedaj najbolj nujno potrebno, ko je slovensko maksistichno gibanje pridno in nachrtno zase izrabljalo vojne razmere” (Matija Shkerbec, prav tam, str. 103-104).

⁴⁷⁶ Fran Erjavec, “Zmaga katolishkega gibanja”, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 239.

⁴⁷⁷ Fran Erjavec, “Razmah katolishkega gibanja”, prav tam, str. 69.

⁴⁷⁸ Fran Shuklje, “Med svetovno vojno”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 268.

⁴⁷⁹ Vasilij Melik, “Pomen Kreka za slovensko zgodovino”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 229.

⁴⁸⁰ Fran Shuklje, “Pred viharjem”, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 49.

⁴⁸¹ Po: Ruda Jurchec, “Med ljubeznijo in pravico”, Krek, Ljubljana 1935, str. 137 in 138.

⁴⁸² Po: Ivan Dolenec, “Krek, Janez Ev.”, Slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 565.

⁴⁸³ Walter Lukan, “Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled”, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 7.

LITERATURA IN VIRI:

Vinko Brumen, Srce v sredini / Zhivljenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968.

Ivan Dolenec, "Iz poslednjih let Krekovega zhivljenja", Chas, 1928/1929.

Ivan Dolenec, "Krek in Shustershich / Nekaj pripomb k Shkerbchevemu pregledu", Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1959.

Ivan Dolenec, Moja rast, Celje 1991.

Fran Erjavec, Zgodovina katolishkega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928.

Andrej Filipich, "Iz socialne in politichne zgodovine Slovencev", Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1964 in 1965.

Fran Saleshki Finzhgar, Leta mojega popotovanja, Celje 1957.

Frauen in Österreich / Beiträge zu ihrer Situation im 19. und 20. Jahrhundert, Dunaj, Köln & Weimar, 1993.

Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983 (ponatis iz 1928, 1932 in 1933).

Izobrazhevanje in zaposlovanje zhensk nekoch in danes (zbornik), Zgodovinski arhiv Ptuj, 1998.

Vlasta Jalushich, Dokler se ne vmeshajo zhenske..., Ljubljana 1992.

Jeglichev dnevnik (prepis, 9. in 10. knjiga), Arhiv republike Slovenije v Ljubljani (oddelek za dislocirano arhivsko gradivo).

Krekov simpozij v Rimu, (zbornik prispevkov), Celje 1992.

Zvone Krzhishnik, Slovenski politiki izza pomladi narodov, Ljubljana 1994.

Mateja Kushej, Prve uchiteljice, prve pisateljice – kdo jih she pozna?, Celovec 1996.

Leopold Lenard, Slovenska zhena v dobi narodnega preporoda. /

Kulturno-zgodovinska skica, Maribor 1922.

Mittel und Motive der Karikatur in fünf Jahrhunderten / Bild als Waffe, München 1985.

Dushan Moravec, Slovensko gledalishche do Cankarjeve dobe (1892-1918), Ljubljana 1974.

Nore zhenske, (izbrali Sibylle Duda in Luise F. Pusch), Ljubljana 1995.

Janko Pleterski, Dr. Ivan Shushtershich 1863-1925 / Pot prvaka politichnega katolicizma, Ljubljana 1998.

Prispevki k zgodovini kmetijskega sholstva na Slovenskem, Maribor 1967.

Edith Rigler, Frauenleitbild und Frauenarbeit in Österreich vom ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Zweiten Weltkrieg, Dunaj 1976.

Aleksandra Sershe, Strokovno sholstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, Ljubljana 1995.

Slovenska kronika XX. stoletja 1900·1941, Ljubljana 1995.

Slovenska zhena, (Zbrala in uredila Minka Govekarjeva, "O priliki razstave

'Slovenska zhena' na velesejmu v Ljubljani izdalo Sploshno zhensko drushtvo"), Ljubljana 1926 .

Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925-1991.

Matija Shkerbec, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, II. del, Cleveland, Ohio, 1957.

Fran Shuklje, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995 (ponatis iz 1929).

Ivan Shustershich, Moj odgovor, Ljubljana 1996 (ponatis iz 1922).

Kamila Theimer, Antisemitismus u. Nationaljudentum / Ein arischer Beitrag zur Lösung der Judenfrage von Camilla Theimer, Dunaj 1907.

Kamila Theimer, Bericht über die auf Veranlassung und mit Unterstützung eines hohen k. k. Ackerbauministeriums unternommene Studienreise nach Deutschland und Belgien zwecks Erhebung der ländlichen Wohlfahrtspflege und des ländlichen Hauswirtschafts-Unterrichtes daselbst mit einem daranschließenden Expose über die bei uns diesbezüglich zu ergreifenden Maßnahmen von Camilla Theimer., Dunaj 1911.

Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, Dunaj, Leipzig & Berlin, brez letnice. Kamila Theimer, Frauenarbeit in Österreich, Dunaj, 1909. Angela Vode, Spol in upor, Znachaj in usoda in Spomin in pozaba, Zbrana dela Angele Vode, Ljubljana 1998, 1999 in 2000. Zvonka Zupanich Slavec & Franc Shtolfa, Dr. Ivan Orazhen / Dobrotnik medicinske fakultete in slovenskega naroda, Ljubljana 1998.

V opombah navedeni chasopisni in revialni chlanki.

VIRI REPRODUKCIJ

Kamila Theimer (Slovenski ilustrovani tednik, 1913/40), "Klerikalni poslanci pridejo prvich v salon Kamile Theimer na Dunaju", "Kamila Theimer pride v Ljubljano vodit gospodinjske shole. Sprejem na kolodvoru", "Kamila Theimer uchi deklice v gospodinjski sholi kuhinjske in zhivljenjske modrosti", "Kamila Theimer pri dezh. glavarju dr. Shustershichu. Pogovor v salonu in njegove posledice. Obrekovanje domachih gostov", "Kranjska klobasa. Kamila si izpridi zhelodec. Usodepolna zhelodchna bolezen", "Kamila pishe... Vse pride na dan... Nauk", "Dr. Krek pregovarja Kamilo Theimer naj se porochi s posl. Povshetom" in "Kamila Theimer sanja o svojem neznanem zheninu in negotovi bodochnosti" (Dan 1913/515), dr. Ivan Shustershich (Fran Shuklje, Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana 1929), Mihael Moshkerc (Ilustrirani Slovenec, 1925/24), dr. Lovro Pogachnik (Ilustrirani Slovenec, 1928/44), Gustav Pirc (Loshki razgledi, 1996), Franc Povshe (Ilustrirani Slovenec, 1926/10), "Klerikalna komedija" (Dan, 1913/509), "Vprashanje slovenskega gledalishcha" (Dan, 1913/513), "Nevidna roka..." (Dan, 1913/510), dr. Karel Triller (Ilustrirani Slovenec, 1928/44), "Slovenska Ljudska Stranka in dr. Triller" (Dan, 1913/524), "'Ochrnjen' napredni bojevnik" (Dan, 1913/530), Maksim Gaspari, "Na tehtnici" (Dan, 1913/540), "Deputacija z zaupnico (Prizor iz dezhelnega dvorca)" (Dan, 1913/537), s. Lidvina Purgaj (Ilustrirani Slovenec, 1927/17), Cilka Krek (Ilustrirani Slovenec, 1926/6), dr. Ivan Zajc (Kronika slovenskih mest, 1934), Alojzij Kokalj (Ilustrirani Slovenec, 1929/26), dr. Janez Evangelist Krek

(Dom in svet, 1917), "Gostoljubnost in hvalezhnost" (Dan, 1913/522), Maksim Gaspari, "Dunajska Judita odseka glavo klerikalnemu holofernezu" (Dan, 1913/529), "Nedeljska pridiga zhupnika Janeza Pralca o kritichnih chasih za voditelje S.L.S." (Dan, 1913/554), "Strahovi Kamile Theimer" (Dan, 1913/581), Prtovch (Mentor, 1926/1927/7/8), Ivan Dolenec (fotografija iz 1970, Ivan Dolenec, Moja rast, Celje 1991), "Pokrita rihta – odkrita" (Dan, 1913/520), Fran Podrekar, "Katolishki shod" (Dan, 1913/599), Anton Kristan (Ilustrirani Slovenec, 1928/44), Maksim Gaspari, "Tragedija ljubezni" (Dan, 1913/535), "Tozhniki navijajo ushesa odgovornemu uredniku 'Slovenca'" (Dan, 1913/705), Josip Gostinchar (Ilustrirani Slovenec, 1925/24), "V letu 1913" (Dan, 1914/728), dr. Janko Brejc (Mladika, 1934), "Poslanci SLS v predzadnjem kranjskem dezhelnem zboru" (Ilustrirani Slovenec, 1926/52), dr. Fran Novak (Kronika slovenskih mest, 1934), dr. Evgen Lampe (Fran Shuklje, Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana 1929), Maksim Gaspari, "Sodni dan" (Dan, 1913/630), "Grozne sanje" (Dan, 1913/634), "Konec groznih sanj" (Dan, 1913/635), dr. Ivan Tavchar (Fran Shuklje, Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana 1929), Etbin Kristan (Kronika slovenskih mest, 1934), Anton Mrkun (Ilustrirani Slovenec, 1927/18), Josip Pogachnik (Kronika slovenskih mest, 1934), Ivan Orazhen (Dr. Ivan Orazhen / Dobrotnik medicinske fakultete in slovenskega naroda, Ljubljana 1998), dr. Orazhen na slavnosti Sokola v Vrhniki (Slovenski ilustrovani tednik, 1913/39), Maksim Gaspari, "Delovanje za ljudski blagor" (Dan, 1913/704), Fran Shuklje (Ilustrirani Slovenec, 1929/42), Matija Shkerbec (Ilustrirani Slovenec, 1928/30), Josip Abram Trentar in Ciril Metod Vuga (Mentor, 1926/1927/7/8), dr. Anton Brecelj (Ilustrirani Slovenec, 1928/44), Kamila Theimer, Die Frau der Zukunft, 1898, Frauenarbeit in Osterreich, 1909, in Bericht über die auf Veranlassung und mit..., 1911 (naslovnice istoimenskih knjig), Albin Prepeluh (Kronika slovenskih mest, 1934), "Gesla za volitve" (Dan, 1913/676), Maksim Gaspari, dve karikaturi (Dan, 1914/704), dr. Anton

Bonaventura Jeglich (Ilustrirani Slovenec, 1928/38), Zadnji kranjski dezhelni odbor pri svoji seji (Ilustrirani Slovenec, 1927/3), "Bogdan Kazak" (dr. Anton Brecelj), Krek na Sveti gori pri Gorici (Mladika, 1934), Z dijashkega socialnega techaja na Sv. Joshtu (Ilustrirani Slovenec, 1927/40) in Zakljuchna slovesnost gospodinjskega techaja v Selcih (Ilustrirani Slovenec, 1927/40).

SPREMNA BESEDA: dr. Jurij Zalokar

Osrednje mesto v knjigi zavzema Kamila Theimer. Bila naj bi dushevno bolna, histerichna itd. Che bi hoteli bolje razumeti njeno zadrzhanje in delovanje, bi se bilo potrebno z enako skrbnostjo poglobiti v osebnost vseh nastopajochih v aferi. Ti v aferi niso apostrofirani v tem smislu, zato tudi o njih verjetno ni dovolj podatkov.

Glede Kamile Theimer je mogoche vsekakor rechi, da ni bila dushevno bolna. Tako v preteklosti kot she danes je izraz dushevna bolezen velikokrat bodisi zlorabljen, ali pa se v laichnem chtivu navaja iz nevednosti. Med zlorabami je npr. slabshalna raba take "diagnoze", ki naj nekoga ponizha, njegovo delo pa razvrednoti. Zaradi takih in podobnih razlogov so se celo v psihiatriji pojavile smeri, ki obstoj bolezni na sploshno zanikajo in govorijo le she o motnjah. Seveda je to nesmisel. Gre le za trenutno deviacijo v stroki, ki nekritichno prevzema stalishcha nekih vplivnih krogov.

Pod motnjami razumemo nekaj drugega, cheprav je vchasih izredno tezhko lochiti, ali zhe imamo opravka z boleznijo ali pa gre samo za motnjo. V vedenju, nastopanju, chustvenem dozhivljanju in reagiranju prihaja pri motnjah do abnormalnosti, a ne zaradi bolezenskih razlogov. Tudi razni zhivljenjski pretresi povzrochajo raznovrstne reakcije, pri katerih bi tudi ne

bilo prav, che bi jih oznachili kot bolezenske, pa cheprav so sicer burne in moteche. Pri tem je vprashanje psihonevroz in motenj osebnosti she nedorecheno: cheprav redko, pa vendarle, se tudi pri takih stanjih razkrije bolezenski povod, cheprav na sploshno ni tako. Najvechkrat gre pri nevrozah le za izrazitejshe posebnosti osebnosti oziroma njenega reagiranja. Pestrost je nekaj normalnega, to pa velja tako za razum, chustva, odnose, moralne lastnosti itd.

Posebnosti v takem nebolezenskem smislu je Kamila Theimer vsekakor razodevala. Bile so tudi burne, kot npr. dogodek v Prtovchu. Kako jih podrobneje vrednotiti, bi seveda terjalo ekspertizo, ki bi bila predvsem psiholoshka. Najdemo pa v tekstu tudi sum, ki bi kazal na namerno kazanje abnormnosti. To bi prishlo pri presoji v poshtev, che bi bilo kaj res na sumu, da je bila v Ljubljano poslana kot politichni ali policijski agent. Rezultat njenega delovanja je bil razdor in spor, vse v duhu divide et impera. To pa je eno od osnovnih orozhij politike. Theimerjeva je slovensko politiko imenitno razcepila v zhe kar sovrazhne tabore. Prav to pa je stara Avstrija rabila kot preventivo zhe grozechemu razpadu drzhave. Ob taki domnevi bi bilo mozhno, da je bilo njeno vedenje delno igrano, delno pa vsaj agravirano. Abnormne osebe so namrech v politiki in policiji dostikrat uporabljena "orodja".

Knjiga prinasha vsestransko gradivo o eni izmed afer, ki so pretresale slovensko politichno zgodovino pred 1. svetovno vojno in med njo. Dokumentira dogajanje, ki je zhal nekaj obchechloveshkega in mu ne uide noben narod. Kaj takega se zlasti stopnjuje v chasih, ko vladajo posebne druzhbenopolitichne okolishchine. Podoben preplet spletk in posledichnih osebnostnih tragedij bi lahko pri nas nashli tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko so se shirom takratne Jugoslavije prichele uveljavljati silnice, ki so privedle do njenega razkosanja. Polozhaj majhnih narodov daje seveda she poseben pechat takemu dogajanju, ki ga zato nikakor ne smemo imeti za nekaj, kar naj bi bilo tipichno slovensko. Bistvo dogajanj je vedno enako, le kulise se s chasom in okolishchinami spreminjajo.

Brskati po ranah tovrstne preteklosti je boleche, vendar potrebno, che naj pripomore k osveshchenosti, ki nam pomaga, da se v prihodnje znamo izogniti podobnim stranpotem. V bistvu nam rane ne spregovorijo o vrednosti ali nevrednosti tega ali onega, ampak nam pokazhejo na ranljivost vsakega chloveka, bodisi storilca ali zhrtve, pri vsakem na svoj nachin. Opravka imamo s psihologijo chloveka, obenem pa tudi z moralo in njenimi padci. Pri tem nikogar ni mogoche izvzeti. Podobno, kot ne gre za nekaj specifichnega za nek narod, tudi ne gre za nekaj specifichnega za to ali ono politiko, ideologijo, ali verstvo. Nechednosti najdemo povsod. Ni chloveshke zdruzhbe, ki bi bila chista in ki bi kdaj ne posegla po umazanih sredstvih, pri katerih spletke zavzemajo she posebno vazhno in nechastno mesto. Samo kulise se spreminjajo.

Vprashanje, katerega se loteva ta knjiga, je torej vechstransko: socialno, psiholoshko, moralno, gospodarsko itd. Najmanj je psihiatrichno, pa cheprav imajo nenavadno vidno mesto osebe, ki kazhejo neke osebne odklone. Vsi ti odkloni so namrech prej nekaj psiholoshkega in socialnega, ne pa zares bolezenskega v smislu te ali one dushevne bolezni. Nekaj abnormnega nikakor ni zhe kar tudi nekaj bolezenskega. Po drugi strani kaj takega tudi ni nujno oziroma ni prav z moralistichno drzho pravichnika ozhigosati kot zlochinsko.

Politichno ozadje je seveda samo domneva, ki je ni mogoche potrditi samo z logiko sadov spletk. Nanjo bi razen tega lahko kazalo, da se je Theimerjeva lotila tako Kreka, ki je kazal izrazita jugoslovanska nagnjenja, kot dr. Orazhna, ki je bil avstrijski oblasti sumljiv zaradi svojih prosrbskih in jugoslovanskih chustev.

Pri tem ne kazhe pozabiti, da so politiki za njene namene dobrodoshlo orozhje raznovrstne motene osebe, se pa take osebe tudi same od sebe vrivajo v politiko ter se nemalokrat vzpenjajo vse vishje, vse do najvishjih mest. O tem je pisal francoski psihiater Baruk, pisal pa sem tudi sam v zvezi z ochitno dirigirano poplavo spletkarjenja, ki je razmajalo notranjo trdnost druge Jugoslavije in pripravilo pot do njenega razpada. She so odprte rane intrig, ki so jih vnesli v raznovrstne, navadno najuspeshnejshe ustanove in podjetja v sedemdesetih in osemdesetih letih. Vendar se zgodi, da postanejo osebe, ki so sluzhile kot orodje, prevech moteche in celo nevarne za tiste kroge, ki so jih uporabili. Izurijo se v spletkah, s katerimi terorizirajo okolico, vse po vrsti blatijo itd. Che jim kdo stopi na prste, zaigrajo Kalimera, ali pa hitijo s tozhbami na sodishche, z zahtevki po visokih odshkodninah zaradi razzhalitev… Che gre vse to na rachun tistih, ki so z zadevo zacheli in take osebe najeli, jih je vchasih tezhko odstraniti. Che pa delujejo v oziroma med "nasprotnim" taborom, je prav tako vzdushje zazheleno.

Pri Kamili Theimer je treba uposhtevati tudi svetohlinsko vzdushje predvojnega Dunaja, ki ga je tako dobro opisal Zweig, shtudiral pa Freud. Z dekandenco in demoralizacijo, ki se stopnjuje v nash chas, je she bolj odprta pot take vrste "patologiji", seveda v prenesenem in ne bolezenskem pomenu besede. Gre za chas, ko so te vrste motnje celo institucionalizirane v politiki in predstavnishkih telesih. Ne manjka pa jih she povsod drugod, v literaturi, umetnosti, pravu, znanosti, v cerkvah itd.

Seveda je treba uposhtevati she druge mozhnosti za nastanek take vrste druzhbenega nemira, kot ga je vzbudila Theimerjeva. Erotichne fantazije, ki naj bi jih gradila na Kreku, so se naenkrat podrle. Njena "ljubezen" se je spremenila v sovrashtvo. Zavrnitev ji je spodnesla tla. Seveda bi taka mozhnost bila realna le, che bi njeno osvajanje Kreka bilo pristno, ne pa

igra, s pomochjo katere bi vdrla v slovenski tabor. Kar je sledilo kasneje, bi bolestna chustva she bolj razvnelo.

Mozhnih razlag je torej vech, pri tem pa kazhe uposhtevati, da so se med seboj lahko tudi prepletli dejavniki nasprotujochih si razlag. Vsekakor razjasnitev takih vprashanj ni naloga psihiatrije, ampak kliche bolj po psiholoshki in socioloshki presoji. Uposhtevati pa mora tudi dogajanje modernih ved o nachinih nadzora nad politichnim dogajanjem. Vech tezhe zadnjim dajem predvsem zato, ker ni verjetno, da bi zgolj osebna motnja lahko povzrochila tako daljnosezhne posledice.

Na koncu she nekaj misli o Kreku. Zbrani podatki, predvsem mnenja in prichevanja neoporechnih prich, kot so npr. Finzhgar itd., kazhejo pri Kreku ne samo na zelo inteligentno in delovno osebnost, ampak tudi na pristen altruistichni chut in moralno integriranost, kar je vse skupaj narekovalo njegovo delovanje. To seveda ne pomeni, da bi ga smeli idolizirati. Ni ga chloveka, ki bi poleg vrlin ne imel tudi slabosti. Vendar se moramo tudi vprashati, ali je res shteti med slabosti prestopitev mej, ki jih dolocha nezhivljenjska in chlovekovi naravi nasprotna zapoved duhovnishkega celibata? Razen tega v primeru Kamile Theimer nich ne kazhe, da bi prishlo do kake prestopitve. Te vrste klevetanje je bilo v tistem chasu pach zelo priljubljeno… Krekova neposrednost in domachnost je pri osebi, kot je Theimerjeva, sicer lahko vzbujala nerealna prichakovanja, to pa je tudi vse. Pri tem je uposhtevati she to, da opisujejo pri Kreku obdobja, ko je bil poudarjeno odprt proti svetu, razen tega pa za obdobja mrachnejshih dni. Temu pravimo ciklotimno chustvovanje, ki se je odrazhalo tudi pri njegovem delu in je kar pogosto pri mnogih vidnih osebnostih, ko se ustvarjalnost izmenjuje s tishjimi obdobji.

Prva izdaja Knjige >