Pogum Revija SRP 2009/3

Matej Krajnc

 

 

 

MATEJ KRAJNC

 

CELJSKE BALADE

 

songi

 

 

 

 

 

 

 

 

Caveat lector!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAZALO

 

KAJN AKVIZITER.. 5

KERST PER SAVIZI. 21

DOMEN FRAS. 43

TRILOGIJA RADOSLAV.. 51

RADOSLAV.. 53

MAGDALENA ALI KIS–DUR  83

EDVARD... 115

OD ANTIKOFEINA DO PLEISTOCENA   145

EMFIZEMINA PISHCHAL.. 169

SPACHENE ANEKDOTE.. 193

NASLEDNJI UDAREC.. 229

SAME DOBRE NOVICE.. 253

CJELSKE BALADE.. 281

 

KONEC.. 305

Dodatne besede. 309

 

 

 

.

 

KAJN AKVIZITER

(pesmi iz romana)

 

 

NATAKARSKA CHETRT

 

Kino na vogalu

se zdi precej podrt.

Vanj zhe dolgo

ni pokukala obrt.

Zhvizhgam si, ko grem

v natakarsko chetrt.

 

Analize govorijo:

tam se tezhko zhivi.

Chasi so polni davkov,

nobene prave napitnine ni.

Taksiji ustavijo zhe prej –

vsaj kaki dve ulici.

 

Jedilnih listov

ni vech na pretek.

Che vprashash, kaj je na Kilimandzharu,

ti odgovorijo: sneg.

Che ne verjamesh, te pretepe

v natakarja preoblechen Gregory Peck.

 

Kino na vogalu –

raj za natakarje.

Operater je zdrav,

samo diha ne.

V zadnjih vrstah se lahko

marsikaj pochne.

 

Metuljchki so she v modi,

smokingi prav tako.

Lahko si narochish solzivec,

che ti je hudo.

V natakarski chetrti je na voljo

samo vlecheno testo.

 

V natakarski chetrti je na voljo

samo vlecheno testo.

 

 

 

 

VRNITEV

 

Ceste so predolge in predori preozki,

da bi skoznje hodil pesh.

Dan se nagiba, temen postaja,

bolj chrn kot Johnny Cash.

In hribi imajo chudne naklone,

ves chas jih nekaj boli

in jutro se dvigne samo she na bone,

ki jih pod roko dobi.

 

V mraku se nekaj ves chas zvilomlja

in pleshe tih bajtarski ples,

a ko se vlak ustavi, je jasno,

da sploh ne pleshe zares.

In hribi imajo chudne naklone,

ves chas jih nekaj boli

in jutro se dvigne samo she na bone,

ki jih pod roko dobi.

 

Zhivljenje je zdaj chisto preprosto,

njegove muhe je veter pregnal.

Vrnil sem se, a mnogo prezgodaj,

a hkrati prepozno, zhal.

In hribi imajo chudne naklone,

ves chas jih nekaj boli

in jutro se dvigne samo she na bone,

ki jih pod roko dobi.

 

 

 

 

TRETJA POROCHNA RAZKORACHNICA

 

Che bi ochi govorile,

bi cesta onemela,

drevesa bi se posushila

in martinchki bi dobili opekline,

che bi ochi govorile.

 

Che bi ustnice zatrepetale,

bi gozdovi razumeli,

bi gozdovi razumeli …

 

Che bi te ne ljubil,

bi bili oblaki izgubljeni,

kolovozi she bolj ozki,

ulichne svetilke mrke …

Che bi te ne ljubil …

 

Che bi ustnice zatrepetale,

bi gozdovi razumeli,

bi gozdovi razumeli …

 

 

 

 

DOROTEJA

 

Ni opechnate ceste

in nobenih charovnikov ni.

Samo povozheni krti

in odsev dolgih luchi.

 

Ni psichka, ki bi pritekel

in sholnov, ki bi imeli chudezhno moch.

In Elton John je rezervni klavir

zhe zdavnaj zabrisal proch.

 

A lepo te je videti, Doroteja,

lepo te je videti.

Pa vendar sem tuj, Doroteja,

tuj med domachimi.

 

Pri hishi ni tete Eme,

ni leva, ki bil bi plah.

Strashilo in vojak iz kositra

sta umrla na trachnicah.

 

A lepo te je videti, Doroteja,

lepo te je videti.

Pa vendar sem tuj, Doroteja,

tuj med domachimi.

 

 

 

 

BLUES CESTE MRLISHKIH VEZHIC

 

Mrtvi vstajajo

in se sprehajajo

in preklinjajo,

da je v vezhicah hladno,

da nihche ne zakuri,

zakaj nihche ne zakuri,

mrliche zebe zelo.

 

Zhare migajo,

iz pepela se dvigajo

tisti, ki jih vech ni

in vzhigalnike prizhigajo,

saj nihche ne zakuri,

nihche ne zakuri,

mrliche zebe zelo.

 

Ne splacha se umret,

che hochesh se gret,

ko na pogreb chakash,

se spremenish v led,

saj nihche ne zakuri,

nihche ne zakuri,

mrliche zebe zelo.

 

 

 

 

POROCHNA PESEM

 

Prstana, izrezljana v kvadrat.

Chastiti, hud psihopat.

Osem psov pri izhodu.

Vedno te imel bom rad!

 

Zunaj parkiran avtomobil.

V njem chaka Vurdalak.

Chaka, da bova objeta

in srechna stopila chez prag.

 

Organist je precej mrtev,

a tega ne ve zagotovo.

Da bi se preprichal, se bo po prstih

udaril s klavirskim pokrovom.

 

Svatje chemijo v mraku.

Lic jim ne vidim vech.

Slishim, da zamolklo zhebrajo,

a ne vem, v chem je kech.

 

Pokimash. Pokimam. Oba

z debelo vrvjo krog vratu.

Vedno te imel bom rad!

Zhe mogoche, a ne danes in ne tu!

 

 

 

 

NEKAJ BESED

 

Nekaj besed mi je padlo na pamet,

a raje jih bom zadrzhal zase,

za kakshne boljshe okolishchine,

za kakshne srechnejshe chase.

 

Na glas pa vpijem druge stvari,

she Randy Newman se mi smeji.

Pravi, da bo dezhevalo

in chudno suche z ochmi.

 

Moja pot se je znashla na koncu sveta,

menda to pomeni, da sem zopet doma

in tistih nekaj besed bom nekoch

lahko mirno preklel … iz srca.

 

Tisto, kar shchemi, bo shchemelo drugje,

kar me hromi, ima zdaj drugo ime

in kar vame bolshchi,

bolshchi nehote …

 

Nekaj besed je ostalo na polici,

zbiti iz koshchkov lesa.

Po dveh desetletjih mi je pokrajina spet znana,

morda to pomeni, da sem doma …

 

 

 

 

JUTRO JE BILO NEVERJETNO CHISTO IN TOPLO

 

Jutro je bilo neverjetno chisto in toplo,

akviziter je potrkal na vrata.

Vprashal sem: kaj hochesh? Kosilo imam!

Dobil je izraz pirata.

 

Nihche v nashi druzhini ni bil kapitalist,

pa se kapital vendar pretaka.

V ochalih se vidim, kako se sklanjam.

Pa ne, da me je strah mraka?!

 

Vlamljal sem v vile, vlamljal v srca,

a vedno ostajal na suhem.

In sploh se ne smem spomnit, koliko sem

placheval za ovaduhe!

 

Jutro je bilo neverjetno chisto in toplo.

Na pragu sem oblezhal trd.

Takrat sem prvich spoznal, kaj pomeni, che imash

nedovoljeno obrt.

 

Vlamljal sem v vile, vlamljal v srca,

a vedno ostajal na suhem.

In sploh se ne smem spomnit, koliko sem

placheval za ovaduhe!

 

 

 

 

KAJN AKVIZITER

 

Kajn je shel nad Abla z gorjacho.

Abel se ni vech pobral.

Kajn je vedel, da ni storil prav,

a je Bogu kljub temu daroval –

bil je akviziter,

do konca se ni predal.

 

Bog je znorel in Kajna preklel,

njega in njegov rod.

Moral je zhivotarit vzhodno od raja,

brez vechjih travm se podal je na pot –

bil je akviziter,

to ni bil njegov prvi sprehod.

 

Pretirano ubijanje shkodi zdravju,

bratje pa znajo prit prav.

Che bi Abel bil zhiv, bi v tistem trenutku

Kajnu ziher shtango drzhal,

chesh: saj je akviziter,

z gorjacho se je samo igral.

 

 

 

 

NISI SHLA S PRAVIM CHLOVEKOM

(GUSTAVOVA LAMENTACIJA)

 

Nisi shla s pravim chlovekom,

a kaj jaz morem za to.

Zhivljenje je popolnoma tvoje,

kaj z njim pochnesh, prav tako.

 

Morda bosta srechna, po svoje,

in nikdar spoznala ne bosh,

da ta, ki trdi, da te ljubi,

zate ni pravi mozh.

 

Poglej me – na videz sem miren,

a v meni gori chuden kres.

Ogenj se v njem oblikuje

v obrise neznanih teles.

 

Vsako po svoje se zvija

v zhalosti za teboj.

In svet je poln nedonoshenih shkatlic,

ki bi rade postale zaboj.

 

Nisi shla s pravim chlovekom.

Gledam te in trepetam.

Lasje se mi redchijo. Spredaj.

Zadaj jih she imam.

 

 

 

 

PROTI STENI

 

Obrnil sem se proti steni.

Gledam v belo.

Program je zanimiv.

Vzdushje veselo.

 

Pajek raztura twist

kot Chubby Checker

in trio seksi muh

ima za backe.

 

Obrnil sem se proti steni.

Zdi se mi prav.

Roke bom dvigal in se

s sencami igral.

 

In orglice znam dosti bolje

zadushit,

che me namesto dolgih ksihtov

poslusha zid.

 

Obrnil sem se proti steni.

Gledam v belo.

Program je zanimiv.

Vzdushje veselo.

 

Obrnil sem se proti steni.

Zdi se mi prav.

Roke bom dvigal in se

s sencami igral.

 

 

 

 

OD TOD NI VECH POTI NAZAJ

 

Od tod ni vech poti nazaj

in sled se izgubi.

Pojedel jo je morski volk.

Imel je slabo kri.

 

Od tod ni vech poti nazaj,

naprej pa she obstaja.

Nesrechniki se brijejo,

morbidna luna vzhaja.

 

In kje si, kje si, kje si zdaj,

ko umirajo kresnice?

Nastavila si levo in

izgubila desno lice.

 

Od tod ni vech poti nazaj.

Naprej je negotova.

Kdo rad bi pismo odposlal,

pa nima vech naslova?

 

In kje si, kje si, kje si zdaj,

ko se parijo strele?

Vse stare zgodbe bojo zdaj

na brvi obvisele.

 

 

 

 

 

KERST PER SAVIZI

(songi iz travestije)

 

 

CHRTOMIROVA ZHALOSTINKA

 

Moral bi se porochit,

a je ratal pravi shit,

Bogomila hoche v nune,

prstan me je stal tri kune,

njena obleka za poroko

pa lezhi na desnem boku …

 

Z zhenskami so sami krizhi,

zdaj se smeje, zdaj se fizhi,

le obljublja in naklada,

vazhi se, da mi pripada,

a potem jo ubere v nune –

prstan me je stal tri kune!!!

 

Bogomila, kaj se gresh,

ali mi lahko povesh?

 

Stopila mi je na zhulj,

pravi, da sicer sem kul,

a da sem pogan prekleti

in da gre domov k ocheti,

sili me, naj se krstim,

njenega boga slavim.

 

Meni pa je vse to fishy –

malce mi smrdi pri hishi!

A z vodó bi se polil,

njenega boga slavil,

da bi le prishel do nje –

ampak ona v nune gre!

 

Bogomila, kaj se gresh,

ali mi lahko povesh?

 

Jaz, bojevnik, lep, stasit,

naj bi ratal endemit!

Me poshiljajo v Oglej –

nochem it, na-a, no way,

a menda bom moral it,

che bom z njo zhelel kdaj bit.

 

Pravi, da v tem lajfu ne,

da, ko krepneva, shele

bova zdruzhena za vechno,

v raju, ki zhari stosvechno,

in kjer seks naj bil bi OUT,

vsaj tako sem slishal pravt!

 

Bogomila, kaj se gresh,

ali mi lahko povesh?

 

Z zhenskami so sami krizhi,

vedno gre po isti vizhi:

tvoja bom – a dá pogoj,

mi pa klecnemo takoj!

In potem zbezhijo v nune –

prstan me je stal tri kune!!!

 

Moral bi se porochit,

a je ratal pravi shit!

Bogomila, kaj se gresh,

ali mi lahko povesh?

 

 

 

 

KO BOM PRISHEL NA BLED (CHRTOMIROVA VESLASHKA PESEM)

 

Ko bom prishel na Bled,

bom tvoja punchka spet.

Ne vem, che bom she zhiv,

a kaj potem, potem,

a kaj potem!

 

Nad mano je oblak,

veslam le, ko je mrak.

Ne vem, che sem she zhiv,

a kaj potem, potem,

a kaj potem!

 

K bogovom se oziram

in jih hudo nadiram,

rad bi chim prej do nje,

ki jo z ochmi pozhiram …

 

Ko bom prishel na Bled,

bom tvoja punchka spet,

morda malce krvav,

a kaj potem, potem,

a kaj potem!

 

In ti, kaj ti bosh rekla,

ko bom prispel?

Bosh po stopnicah stekla,

bo tvoj obraz vesel?

 

Ko bom prishel na Bled,

bom tvoja punchka spet.

Ne vem, che bom she zhiv,

a kaj potem, potem,

a kaj potem!

 

 

 

 

 

ZA VSAKIM SONCEM PADE DEZH

 

Za vsakim soncem pade dezh,

za vsakim avtom je treba pesh,

zraven zajca v grmu vedno tichi she jezh –

zakaj si torej ti z menoj?

 

Nesrecha ne potrebuje shkropiva,

ljubezen je najvechkrat neljubezniva,

vrtnica je romantichna, a bolj zdrava je kopriva –

zakaj si torej ti z menoj?

 

Morda se obnasham neodgovorno,

a to je vendar zhe ves chas nesporno,

chudil bi se mi she Teodor Adorno,

zakaj si torej ti z menoj?

 

Za vsakim soncem pade dezh,

za vsakim avtom je treba pesh,

zraven zajca v grmu vedno tichi she jezh –

zakaj si torej ti z menoj?

 

 

 

 

OH, KAKO TE LJUBIM

 

Ko sem te zagledal,

sem choln privezoval.

Mahala si z roko,

ni bilo ti prav.

 

Sonce je zardelo,

ko sem te spoznal,

roko imel sem v koshchkih,

a ni bilo mi zhal.

 

OH, KAKO TE LJUBIM,

VESLO MI IZ ROK POLZI,

KDOR PRVI CHOLN PRIVEZHE,

TA PRVI TE DOBI!

 

Refren je enostaven,

a tudi jaz sem tak –

brezverec nenachitan,

disleksichni vojak!

 

OH, KAKO TE LJUBIM,

VESLO MI IZ ROK POLZI,

KDOR PRVI CHOLN PRIVEZHE,

TA PRVI TE DOBI!

 

 

 

 

V NAROCHJU TVOJIH MISLI

 

Pod slapom sem zadremal v narochju tvojih misli

in kljub padlim bogovom sem bil she vedno isti,

she vedno isti tisti, ki s tabo je vedril,

ki se je v tvojih sanjah potapljati nauchil.

 

Slapovje je shumelo, kot bi govorilo,

kaj vse se od popotnikov v vseh letih je nauchilo,

kaj vse je nashlo v zgodbah utrujenih ljudi,

ki so, ishchoch zavetja, oddahnit se prishli.

 

V narochju tvojih misli sem zleknjen kakor pesem

in potopljen v neskonchnost odsanjal tezhke chase

in mavrice nad ostrimi rezili prave vere

so v mojih sanjah nashle spet blag kotichek zase ...

 

Veter je mirno pihal, kot piha ponavadi

in debla dalech stran so se zdela kot nomadi,

prekleti in izgnani iz lastnih mest vsakdana,

a ravni v svoji bedi kot chrta meridiana.

 

Pod slapom sem zadremal v narochju tvojih misli

in kljub padlim bogovom sem bil she vedno isti;

vedno bom tisti isti, ki s tabo bo vedril

in vso ljubezen svojo med te vrstice skril ...

 

 

 

 

TVOJ ATA PRAVI, DA NE SMEVA

 

Tvoj ata pravi, da ne smeva,

tolche po tleh in popizdeva.

Vpije, da sva pokvarjena kot kak star sir,

nakar nama jih she nashteva!

 

Ljubezen je zabavna rech,

ko te zadene, si ljubech,

obleka ti nekako je napoti,

morash odstranit jo in lech.

 

A ata noche vnukov, ker trdi,

da chasi so bolj kilavi ...

 

Tvoj ata pravi, da ne smeva,

tolche po tleh in popizdeva.

Vpije, da sva pokvarjena kot kak star sir,

nakar nama jih she nashteva!

 

Tastari rahlo pretirava,

njegova opcija ni zdrava:

on sme ponochi med revijami in filmi,

naju pa ves chas zajebava!

 

Tvoj ata pravi, da ne smeva,

tolche po tleh in popizdeva.

Vpije, da sva pokvarjena kot kak star sir,

nakar nama jih she nashteva!

 

 

 

 

VALJHUNOVA BOJNA PESEM

 

Sonce je visoko,

morala prav tako,

Gospodova smo vojska,

gremo, gremo, gremo!

 

Uporne pogane

damo na gank

in gremo zapijat

zmago za shank.

 

Nihche nas ne ustavi,

smo sveti mozhje,

z mechi in nozhi

pobijemo vse!

 

Sonce je visoko,

morala prav tako,

Gospodova smo vojska,

gremo, gremo, gremo!

 

Upirat se nashi

vojski ni moch,

Gospodov duh z nami

je vedno navzoch.

 

Uporne pogane

damo na gank

in gremo zapijat

zmago za shank.

 

Sonce je visoko,

morala prav tako,

Gospodova smo vojska,

gremo, gremo, gremo!

 

Prava je vera

bistvo sveta,

kdor ne poshteka,

naj pekel spozna!

 

 

 

 

DRITE KLASE

 

Tale bajta je bolj drite klase,

che mochneje potrkash, se sesuje podboj.

Tule noter ni varno zhiveti,

popotnik, prispevaj v fond za razvoj.

 

Vse se zhe rushi, vse se podira,

kaj pa adaptira? To se pa ne!

Naokrog vdilj divjajo sovrazhni vojshchaki,

a v tejle baraki se kuha in cvre.

 

Tale bajta je bolj drite klase,

streha in vreme si nista na »ti«.

Tule noter ni varno zhiveti,

popotnik, ne bodi no shkotske krvi!

 

Tale bajta je bolj drite klase,

che mochneje potrkash, se sesuje podboj.

Tule noter ni varno zhiveti,

popotnik, prispevaj v fond za razvoj.

 

 

 

 

HEROJ

 

Blejsko jezero molchi,

heroj potrt ob njem sedi

in mech drzhi, aha,

in mech drzhi.

 

Bi se z mechem pokonchal,

a se boji, da bo krvav,

prevech krvav, aha,

prevech krvav.

 

In premishljuje, chisto tih:

mech v meni bi nardil prepih,

kot vsak zashtih, aha,

kot vsak zashtih.

 

In ko si enkrat luknjico zvrtash v telo,

boli zelo, o ne, o ne,

prag moje bolechine ni najvishji,

slabo prenasham celo injekcije …

 

Blejsko jezero klokoche,

heroj pa joche,

saj ni mogoche, aha,

pa je mogoche!

 

Misli na njo, ki ni je tu,

ki je morda pobegnila v Peru,

ali pa je, kot on, na dnu, aha,

na dnu …

 

Ako pa z drugim kje ga zhge,

che to pochne …

Ne, to pa ne, o ne,

tega pa ne!

 

Blejsko jezero molchi,

heroj pa v vodo mech spusti,

a uzi obdrzhi, aha,

uzi obdrzhi!

 

 

 

 

KAJ BOM, CHE TE NE BO NAZAJ

(BOGOMILINA PESEM)

 

Otochek je vchasih premajhen, da bi me mogel objeti,

dovolj mi je vseh boginj in njihovih chudnih molchanj.

Tiho so, ko bi me najbolj morale razumeti

in v sanjah se njihove dolge obleke obrachajo stran.

 

In zdi se mi, da prihaja plima.

Prihaja in bo ostala na vekomaj.

Okrog srca mi shumijo njeni divji valovi:

kaj bom, che te ne bo nazaj?

 

Ni tolikshnih vesel, da bi se ne uklonila pod peno mojih strahov.

V njih so boginje z zashitimi usti, velika voda in hrupni gozdovi, polni volkov …

 

Otochek je vchasih premajhen, da bi me mogel objeti,

dovolj mi je vseh boginj in njihovih chudnih molchanj.

Tiho so, ko bi me najbolj morale razumeti

in v sanjah se njihove dolge obleke obrachajo stran.

 

In zdi se mi, da prihaja plima.

Prihaja in bo ostala na vekomaj.

Okrog srca mi shumijo njeni divji valovi:

kaj bom, che te ne bo nazaj?

 

 

 

 

STAREC

 

Edina hchi se je zaobljubila Bogu

in meni so dnevi shteti.

O moja zhena, zhe davno mrtva,

ko bi te mogel objeti!

 

Ko bi ti mogel povedati, kaj

se na tem svetu godi!

Vera izginja z ognjem in mechem,

jutra so polna krvi.

 

She jezero, ki sem ga ljubil vsa leta,

je zdaj shkrlatno

in dnevi minevajo, nekdo nad nami

jih rezhe kot platno.

 

Edina hchi se je zaobljubila Bogu

in meni so dnevi shteti.

O moja zhena, zhe davno mrtva,

ko bi te mogel objeti!

 

 

 

 

VALJHUNOVA USPAVANKA

 

Z bojno opravo se bom okitil,

v sanjah kolege kristjane bom shchitil.

Seka-sek tu in seka-sek tam,

aroganco premorem in jajca imam!

 

Pogani so zlobni, pogani so krivi,

namesto Gospodu darujejo Zhivi!

Seka-sek tu in seka-sek tam,

aroganco premorem in jajca imam!

 

Seka-sek-sek in seka-sek-shtrc,

koshchice poganske zhe delajo KRC!

 

Moj oche me dobre stvari je uchil,

na petsto nachinov pogana bom zbil.

Seka-sek tu in seka-sek tam,

aroganco premorem in jajca imam!

 

Noch je zhe tu in spat se mudi,

za danes bilo je zadosti krvi!

Seka-sek tu in seka-sek tam,

aroganco premorem in jajca imam!

 

Seka-sek-sek in seka-sek-shtrc,

koshchice poganske zhe delajo KRC!

 

A v srcu sem nezhen, sama toplina –

che nekdo je mrtev, me vech ne skomina!

Seka-sek-sek in seka-sek-shtrc,

koshchice poganske zhe delajo KRC!

 

Z bojno opravo se bom okitil,

v sanjah kolege kristjane bom shchitil.

Seka-sek tu in seka-sek tam,

aroganco premorem in jajca imam!

 

 

 

 

NARVECH SVETA

 

Narvech sveta otrokam slishi Slave,

cheprav je nisem poznal.

A zdaj nimam chasa vech spoznavat Slave,

kristjane bom poklal.

 

(zborchek) Kristjane, kristjane, kristjane bomo klali!

Kristjane, kristjane, na mech jih bomo dali!

 

Mislijo, da so zviti, a vendar

sem jaz, Chrt O. Mir she bolj.

Mislijo, da so zviti, a vendar

mi je zajebavanja dovolj.

 

(zborchek) Mu je, mu je, mu je zajebavanja dovolj!

Mu je, mu je, zajebavanja mu je dovolj!

 

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,

nam res ni mar!

Jutri bom shel, magari mrtev,

k Zhivi pred oltar!

 

(zborchek) Bo shel, bo shel k Zhivi pred oltar!

Bo shel, bo shel k Zhivi pred oltar!

 

 

 

 

BALADA

 

Pod shlemom vedno bije kakshno srce,

roka, ki mech drzhi,

ni vedno robustna, zna biti nezhna,

ko se dan odsmeji.

 

In ko stopijo iz krvi

in ko odlozhijo sovrazhnosti,

so drugachni, kot smo jih vajeni:

nezhni bojevniki.

 

 

 

 

 

DOMEN FRAS

(pesmi iz romana)

 

 

DOMEN FRAS

 

Domen Fras ni prevech maral ljudi.

Tudi praznikov ni maral.

Sanjal je o tem, da se bo postaral sam.

Da se bo dostojanstveno postaral.

 

Sanjal je o tem, da si bo prisluzhil kak poshten denar,

preden ga bo pobralo.

Lahko je le sanjal, sanjal,

nichesar drugega mu ni ostalo.

 

In v sanjah je videl japonske pahljache

in visoke vrhove planin.

In tik pod njimi sebe

kako se izbija s klina na klin.

 

Sanjal je o psih, ki jih ni nikoli imel.

O zavetishchih, v katerih bi spal, che bi bil brez doma.

O vodah, ki bi jih preribaril

in si zvecher na svoj nachin spekel soma.

 

Sanjal je o tem, da si bo prisluzhil kak poshten denar,

preden ga bo pobralo.

Lahko je le sanjal, sanjal,

nichesar drugega mu ni ostalo.

 

S chevlji za daljshe razdalje

je v mislih hodil tam in tod.

In vedno se je zdrznil, che je iz chistega mira

padla kakshna skala na pot.

 

Sanjal je o tem, da si bo prisluzhil kak poshten denar,

preden ga bo pobralo.

Lahko je le sanjal, sanjal,

nichesar drugega mu ni ostalo.

 

 

 

 

ROHNECHI KANJON

 

Nekaj senc se je premaknilo v desno.

Nocoj ne bo tod mimo pripeljal noben kamion.

Opechnata tishina se bo naselila

v Rohnechi kanjon.

V Rohnechi kanjon.

 

Stopinje se bodo porazgubile.

V skale in kamne se bo zajedel chuden vonj

zveri, ki bodo v prednochnem strahu

zapustile Rohnechi kanjon.

Zapustile Rohnechi kanjon.

 

Zadnji krajec bo tokrat res zadnji.

Mlahavo bo visel.

Na zgornjo konico si bo zavezal ruto

in kot Willie Nelson zapel:

 

When the evenin' sun goes down
You will find me hangin' 'round
Oh, the night life, it ain't no good life
But it's my life

 

Nekaj kometov se bo zableshchalo

in med zvezdami pozabilo na bonton.

Dolga chrna pot bo drzhala

skoz Rohnechi kanjon,

skoz Rohnechi kanjon.

 

 

 

 

 

KOMU SI DANES PONOCHI REKLA BOZHO?

 

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

Sprashujem te: komu si danes ponochi rekla Bozho?

Pravish, da se mi je sanjalo, a slishal sem tudi ostalo.

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

 

Nisem she gluh, cheprav nisem vech chisto mlad.

Vsako noch vpijesh to ime, a nichesar mi nochesh priznat …

 

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

Sprashujem te: komu si danes ponochi rekla Bozho?

Pravish, da se mi je sanjalo, a slishal sem tudi ostalo.

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

 

Usta ti v manichnem ritmu shepetajo dvozlozhno ime,

jaz pa se premetavam, ves sem pretresen, ker mi v glavo ne gre:

 

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

Sprashujem te: komu si danes ponochi rekla Bozho?

Pravish, da se mi je sanjalo, a slishal sem tudi ostalo.

Komu si danes ponochi rekla Bozho?

Kdo je Bozho?

 

 

 

 

MONETARNI BLUES

 

Tisoch tolarjev ni tisoch dolarjev,

a che bi tolar bil dolar, bi bil bogat.

Bi tolar zamenjal za dolar in dolar nikakor za tolar

in che potem dolar bi padel, bi bil obubozhan do gat!

 

V ustih imel bi chuden okus –

monetarni blues ...

 

Bolje evro kot nevro, si vedno pravim,

tolar na tolar pogacha.

A ker tolar ni dolar in ker sem nevro brez evrov,

po hrbtu mi zhvizhga gorjacha.

 

V ustih mi ostane chuden okus –

monetarni blues ...

 

Tisoch tolarjev ni tisoch dolarjev,

a che bi tolar bil dolar, bi bil bogat.

Bi tolar zamenjal za dolar in dolar nikakor za tolar

in che potem dolar bi padel, bi bil obubozhan do gat!

 

 

 

 

MIHAELA

 

Reci, da me ljubish, cheprav potihem,

reci, she preden pridejo vecherne sence nad kanjon,

she preden se vecherni mir sprehodi po obzorju

in vsa prichakovanja vlije v bron …

 

Reci, da me ljubish, cheprav tega ne verjamem,

a to se zdaj ne zdi mi vech ovira.

Reci, pa cheprav morda pogledal bom postrani

in vase zamrmral: kako blefira!

 

Preden zaspish, objemi me chez pas

in pusti okno, naj bo kar odprto …

Morda se kdaj sredi nochi zbudim

in ti kaj nezhnega zashepetam v sanskrtu …

 

Reci, da me ljubish, cheprav potihem,

reci, she preden pridejo vecherne sence nad kanjon,

she preden se vecherni mir sprehodi po obzorju

in vsa prichakovanja vlije v bron …

 

 

 

 

 

TRILOGIJA RADOSLAV

Radoslav–Magdalena–Edvard

(pesmi iz romanov)

 

RADOSLAV

 

 

OSNOVNA SREDSTVA, PROSIM

 

Tezhka je pot chez trg

ob ponedeljkih, nabitih s snegom,

ko s stojnic vihrajo letaki

in nochejo obviset.

In dechek pri chasopisih shepeche

»Osnovna sredstva, prosim!«–

le kdo ga je nauchil teh

nestandardnih besed?!

 

Don van Vliet bi se obesil,

che bi videl, kam odhajam,

che bi videl, kam se skrivam

pred lastnimi ochmi.

Tako pa ga zhe dolgo

ni nich vech tukaj

in dechek pri chasopisih zhe dolgo

svojo vrstico govori.

 

Zdi se mi, da ves chas

stopam po eni sami kocki

in da ves chas gledam na uro,

ki je na cerkvi nikdar ni bilo.

In ponavljam si kot mantro

»Danes in jutri in za vedno«

a to so besede, ki sem se jih nauchil,

kot she marsikdo.

 

Tezhka je pot chez trg

ob ponedeljkih, nabitih s snegom,

ko s stojnic vihrajo letaki

in nochejo obviset.

In dechek pri chasopisih shepeche

»Osnovna sredstva, prosim!« –

le kdo ga je nauchil teh

nestandardnih besed?!

 

 

 

 

POD PALMO, DRAGA, KI JE ZHILE IMELA

 

Kdo ve, kje luna rada je chemela,

kje polnoch je prehitro dozorela,

kje oblaki krizhem gledali brez dela?

Pod palmo, draga, ki je zhile imela.

 

Kje sem ti dvoril, ko je dan shel v franzhe

in kje sem bil zaljubljen v tri oranzhe?

In kje sva, zdavnaj, skupaj ovdovela?

Pod palmo, draga, ki je zhile imela.

 

V njih je zhivljenje plapolalo v vech smeri,

vihralo kakor Peter Pan na spidu …

Potem pa obtichalo sred poti

sredi vasice, ki je ni na zemljevidu …

 

Budweiser, Brecht in dva olesenela

spomina, ki ju naenkrát zadela

je lepa Judit … ali pa Rahela …

Pod palmo, draga, ki je zhile imela …

 

 

 

 

OBJEL SEM TE NAD TRUPLOM POMORSHCHAKA

 

Zleknjen pred pragom Sodome berem knjigo

in chakam prvo plimovanje mraka.

Knjiga ima zanimiv naslov, reche se ji

Objel sem te nad truplom pomorshchaka.

V njej se zabadajo, sinopsis ni uzhiten,

a kar primeren za takle chas.

Michael Stipe poje: dusk is dawn is day,

mrak bo, mrak, pravim jaz.

 

Na prvih straneh nisem razumel chisto nichesar:

nekakshna chudna gusarska latovshchina.

Razbral sem samo: »Jim« in pa »rum«,

in »zaplata« in »ne, ni kerozina«.

Nobenih fatalk ni in nobenih igralnic

in nobenih nich-nich-sedmic.

Le glas Johna Cleesa se vreshchavo razlega

iz tehle nekaj kochljivih vrstic.

 

Zleknjen pred pragom Sodome poskusham

izvajati chim manj napornih gibov.

Izogibam se srechanjem z zadnjimi leti

in novejshim uspeshnicam bratov Gibbov.

Izogibam se chemenjem pred jam(b)skimi ognji

ob prvem prilivu mraka.

Raje berem vrstice o izlivih ljubezni

nad truplom zabodenega pomorshchaka.

 

Kaj vem, kdaj bom odlozhil poglavja in spal,

kot nisem spal she nikoli poprej.

A nochem she schrtat iz dnevnika grehov

chisto vseh alinej …

 

 

 

 

MOJ IDOL

 

Starec se vracha z dvema ploshchama.

Ga bomo prepoznali?

Ena igra francoske shansone,

na drugi so madrigali.

Bila je she tretja, ki je igrala

popevko iz genezijskih vojn.

Che mi prodate tole zlato tele,

vam jo zapojem zastonj.

 

Ti si prava dama,

ti si moj idol,

da vsaj jaz te obozhujem,

za zdaj naj bo dovolj.

 

Bog bi rad z nami sklenil zavezo,

a mi ne znamo zavezovati.

Ne vemo niti, kdo smo in kdo ne –

z osebnih ne znamo prebrati.

Zanimajo nas zgolj znaki zodiaka,

ki s satelitov visijo.

In zdi se mi, da mi shkorpijon poje

razlajnano melodijo:

 

Ti si prava dama,

ti si moj idol,

da vsaj jaz te obozhujem,

za zdaj naj bo dovolj.

 

Ponujen je prst, mi zgrabimo roko.

Morje se razdeli.

Na suhem smo, a potopljeni globoko

med vodnimi rozhami.

Strela bo udarila v prvo kmetijo,

ki bo dishala po zlatu

in spet si bomo neskonchno zheleli

evangelija po Jamesu Wattu.

 

Ti si prava dama,

ti si moj idol,

da vsaj jaz te obozhujem,

za zdaj naj bo dovolj.

 

Oh Danny boy, the pipes are calling.

Saj jih ne slishi.

Obracha se v grobu in govori Eckermannu:

tu imash cekin, pa zapishi!

Nate in na vse tiste dni me spominja

bela snezhinka, ki pada …

A kaj, ko spomin je senilen in spi,

na kavchu je zleknjen kot klada.

 

Ti si prava dama,

ti si moj idol,

da vsaj jaz te obozhujem,

za zdaj naj bo dovolj.

 

Lepi zgubljenci so stare spodobe.

Prazno nebo je nabito.

In sonce visi z njega kot krhelj,

she bolje: kot staro kopito.

Starec se vracha. Nosi dve ploshchi:

Best Of Gospel, Vols 1& 2.

Vse to mi je znano. Nekaj v meni

vse to zhe dobro pozna.

 

 

Ti si prava dama,

ti si moj idol,

da vsaj jaz te obozhujem,

za zdaj naj bo dovolj.

 

 

 

 

KDO TAM POKASHLJUJE?

 

Zamenjal sem vsaj dvajset svetnikov,

shel na Sinaj in nazaj dol,

nakupil na stotine sivih pulovrov,

shirani Helmut Kohl,

a she vedno sprashujem: kdo tam pokashljuje,

tam v kotu ob krizhu iz leta 1905,

vedno sem videl le senco zavese,

ko poskushal sem okno zapret.

 

Ptiche sem nahranil s Pickom in Packom

in shel med jaro gospodo vedrit

in jih nauchil Chrnega Petra –

vsi so ga hoteli dobit.

A she vedno sprashujem: kdo tam pokashljuje,

tam ob brisachah z inicialkami M. K.?

Vedno vidim le frotirast relief,

che kdaj zhe zaidem tja.

 

Janko se je naposled le lochil od Metke

in pustil hisho iz sladkarij.

Poln holesterola se je odlochil

za druge, bolj zdrave stvari.

A she vedno ga strese, ko kdo pokashljuje

in ko vidi vijolichasto zhival.

Noche nazaj, a ne prizna,

da se ne bo nikoli pobral.

 

Zbiral sem Biblije, zbiral sem znachke,

src pa nikoli nikdar.

Sem bil mar preplah? Sem bil mar preshiran?

Sem bil premlad ali prestar?

 

In she vedno sprashujem: kdo tam pokashljuje,

tam, kjer se ustavi vlak?

Bo Juda zhe konchno priznal, da je kriv,

ali vsaj, da ni kriv, da je tak?

 

Biscuits au beurre, produit du Danemark –

ob njih korenin se zavem.

Kamorkoli odlozhim svoj polcilinder … –

hm, tako dalech raje ne grem …

Raje povprasham: kdo tam pokashljuje,

tam, kjer sem se vchasih igral?

Kot je she star in tam je tudi she dimnikar,

le da ne bo nikoli vech vstal.

 

Zamenjal sem vsaj dvajset svetnikov,

shel na Sinaj in nazaj dol,

nakupil za celo orozharno kitar,

bile so nekakshen moj Demerol.

A she vedno sprashujem: kdo tam pokashljuje,

tam v kotu ob krizhu iz leta 1905,

vedno sem videl le senco zavese,

ko poskushal sem okno zapret.

 

 

 

 

NAREDIL SEM SE, DA NE SLISHIM, KO JE ZAPRLA VRATA ZA SEBOJ

 

Pravzaprav je bil precej lep petek,

pravzaprav je veliko obetal

in pravzaprav razen listja na verandi

                                veter ni nichesar prignal.

A njen nasmeh je bil temnejshi kot listje

in njene roke so bile bolj nemirne

in komaj rojeni polmrak se je

                                 med ugasle korake pobral.

 

Naredil sem se, da ne slishim,

ko je zaprla vrata za seboj.

In petek je bil malce nizhji,

ko je zaprla vrata za seboj.

In petek je postal malce tishji,

ko je zaprla vrata za seboj.

 

Pravzaprav sem nato sunkovito vstal

in preveril, che ni bil morda prepih,

a nekaj zlomljenih vej mi je povedalo,

          da ima spet na sebi klobuk z Eifflovim stolpom.

Jaz pa sem se obregnil ob les

in z levim komolcem udaril ob napushch

in pozdravljal navzgor, saj je Murietta

                   spet shel na potep s svojo tolpo.

 

Naredil sem se, da ne slishim,

ko je zaprla vrata za seboj.

In petek je bil malce nizhji,

ko je zaprla vrata za seboj.

In petek je postal malce tishji,

ko je zaprla vrata za seboj.

 

 

 

 

VIJ

 

Med enim komadom in drugim komadom

morash nekaj chvekat.

Ko si na odru, morash ves chas

vzdushje na ravni drzhat.

Izmishljujesh si zgodbe, pravljice, bajke,

o Gorjancih ali pa ne.

Ko pa pride pavza, recimo inshtrumentalna,

takrat pa … takrat pa se

 

zavpije: KJE SO ROKE?

IME MESTA in KJE SO ROKE?

UUU, KJE SO ROKE (Vij roke, vij!)?

IME PLACA in KJE SO ROKE?

 

Med enim komadom in drugim komadom

pride resnica na dan.

Takrat se vidi, che si shovmejker

ali pa le sharlatan.

Izmishljujesh si zgodbe, pravljice, bajke,

lahko se jih prej nauchish … ali pa ne.

Ko pa pride pavza, recimo inshtrumentalna,

takrat pa … takrat pa se

 

zavpije: KJE SO ROKE?

IME MESTA in KJE SO ROKE?

UUU, KJE SO ROKE (Vij roke, vij!)?

IME PLACA in KJE SO ROKE?

 

Hudo pa je, che igrash kje v kakem pajzlu,

kjer nihche nima rok.

Lahko ti propade cel scenarij za shpil,

(ccc!)

zato malce pomislish, pustish kitaristu,

da odzhezhi svoje prikrite skomine,

nakar zavpijesh, da se od tvojega krika

ekvator premakne za dvajset stopinj … emmm … severne zemljepisne shirine …

 

Zavpijesh: KJE SO ZOBJE?

IME MESTA in KJE SO ZOBJE?

UUU, KJE SO ZOBJE (Skup zobe, skup!)?

IME PLACA in KJE SO ZOBJE?

 

 

 

 

BLUES ZHOLCHNIH KAMNOV

 

Mali rumeni me morijo.

Mali rumeni me morijo.

Presunjenemu nad prisilno okupacijo

se mi rezhijo.

Nimajo niti vize.

Prishli so brez carinske kontrole.

In prisezhem, da sem pri vseh petnajstih

videl pishtole!

 

Mali rumeni me morijo.

Mali rumeni me morijo.

Njihovi nasmehci mi grejo na zholch,

njihovi shkorenjci me plashijo.

Nimajo osebnih dokumentov.

Nimajo fotografij.

In prisezhem, da eden v smeri trebushne prepone

laso vihti.

 

Mali rumeni me morijo.

Mali rumeni me morijo.

Na chelih imajo chudne odtise,

vsi so shtudirali gastronomijo.

Nimajo dlanchnikov.

Nimajo mobitelov.

A njihovi blazheni vzdihi prichajo, da so gostje

enega boljshih hotelov.

 

Mali rumeni me morijo.

Mali rumeni me morijo.

Zhe nekaj tednov kar naprej in naprej

nemshke popevke vrtijo.

A ne da bi hotel, nekaj posebnega

z njimi me vezhe.

Dvigujejo mi, vsaj v tem fiskalnem obdobju,

povprechje telesne tezhe.

 

Mali rumeni …

Mali rumeni …

 

 

 

 

PROSIM TE, NE UMRI

 

Prosim te, ne umri, vsaj ne she nocoj.

Tako bleda si.

Zazrta si v razpelo na steni.

Prosim te, ne umri.

 

Prosim te, ne umri, vsaj ne she nocoj,

ko se samota parí.

Zadushila me bo s svojo sapo.

Prosim te, ne umri.

 

Preprosta enachba te ne bo spravila v grob.

Tvoj krog se ne bo zaprl.

Chasopis sicer pravi drugache,

ampak on je zhe zdavnaj umrl.

 

Prosim te, ne umri, vsaj ne she nocoj,

nocoj je ena daljshih nochi.

Nochem, da odidesh brez uradnih formularjev.

Prosim te, ne umri.

 

 

 

 

COPATI, KI PLOSKAJO

 

Copati, ki ploskajo,

nikoli niso bili na mojem koncertu.

Nikoli me niso videli igrat.

Ostajali so doma in prenashali moje odhode in prihode,

kot to pochne obichajen copat.

 

Pozneje sem ugotovil, da so v moji odsotnosti vrteli

ploshche in kasete iz moje zbirke,

cheprav sem to striktno prepovedal, ker imam tudi

precej redke primerke.

 

A copati, ki ploskajo, imajo svoje potrebe

in svoja pojasnila, zakaj jih na mojih nastopih ni.

Ploskajo raje Rolling Stonesom in Willieju Nelsonu,

ko jih ne vidijo moje ochi.

 

Ko jih ne vidijo moje ochi …

Ko jih ne vidijo moje ochi …

Ko jih ne vidijo moje ochi …

 

 

 

 

KORISTOLOVKA

 

Noch se je prevesila v noch

in ta v sumljiv mrak.

Ampak mrak je vedno sumljiv,

zhe po naravi je tak.

Sprashujem te, koristolovka,

kje je tvoja jazbina?

Vidim samo star odbijach

in v zraku je vonj bencina.

 

Rüdiger si je premislil in rekel:

ne grem se vech mishkulanc.

Chisto predolgo je bil ujet

v mrezhah nedovoljenih substanc.

Sprashujem te, koristolovka,

kje je tvoja jazbina?

To, kar si zhivela, je sedanjost,

to, kar zhivish, je zgodovina.

 

Tema hrumi, ko jo pobozham.

Dolge zobe ima.

In precej osamljena je pot chez strmine

na kolesu za dva …

 

Kdo se she znajde med poshto,

ki dezhuje z vseh strani?

Ponovno bo treba pozhgati Rim,

a Neron se ognja boji.

In sprashujem te, koristolovka,

kje je tvoja jazbina?

Vem, da si rada sama,

a verjemi, nisi edina.

 

Ochi se ti temnijo glede na nebo.

Glas imash kot Lina Lamont.

Vse, kar ti je ostalo, je nekaj drobizha

in v prsih poceni diskont …

 

Noch se je prevesila v noch

in ta v sumljiv mrak.

Ampak mrak je vedno sumljiv,

zhe po naravi je tak.

 

Sprashujem te, koristolovka,

kje je tvoja jazbina?

Vidim samo star odbijach

in v zraku je vonj bencina.

 

 

 

 

FAKS

 

Prishel sem na faks pred dvajstimi let,

dab videl, kako je med bruci sedet.

A chas hitro gre in 20 let je mim,

jaz pa she vedno med bruci sedim.

 

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAKULTETA,

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAK ...

 

Sem imel en izpit, nauchil sem se zlo,

pred dvajstimi leti se dogajal je to.

A chas hitro gre in 20 let je mim,

jaz pa she kar za tist izpit se uchim.

 

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAKULTETA,

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAK ...

 

Sem v cajtengah chital, da tole velja:

kdor je normaln, faks v shtirih letih koncha.

Jaz ga pa 20 let ne morem konchat;

ne morem konchat, ker ga imam prevech rad!

 

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAKULTETA,

FAK FAK FAKS, FAK FAK FAK ...

 

 

 

 

NIMASH ME VECH RADA

 

Nimash me vech rada,

vidim ti v ocheh.

Trudna si od vsega,

ni ti vech za smeh.

Moje ti besede

nich ne povedo.

Chuden hlad je v tebi,

vsaj zdi se mi tako.

 

Nimash me vech rada,

kaj lagala bi!

Trudna si od vsega,

berem ti iz ochi.

Jutro te ne dvigne,

noch ne pomiri,

chuden hlad je v tebi,

vsaj tako se zdi.

 

Tiho tvoja senca

ubija me v nocheh ...

Nimash me vech rada,

vidim ti v ocheh ...

 

 

 

 

ANA TOMIJA

 

Nich kaj ne prichakujesh, ko si sam.

Ko prebolevash stare gripe.

Nich kaj ne prichakujesh, ko si sam,

ko nosovi prejshnjih dni pritiskajo na shipe.

 

Priznam, nisem te prichakoval,

prevech zazrt sem bil v konchanja.

Morda te prav zato pogruntat nisem znal

in nisem razumel vprashanja …

 

Ana Tomija, she vedno mi srce razbija,

ko se spomnim na vse to.

Ana Tomija, mogoche, che bi se potrudil,

bi nama pa shlo.

 

Mogoche... che bi jaz prestopil en korak ali pa dva, bi se morda she kaj zachelo.

A kar priznam, spoznal sem te v jeseni,

je hladno zhe bilo,

pa se korakanje mi praktichno ni zdelo …

 

Ana Tomija ...

 

 

 

 

SKRIVNOSTNA SMRT STARE GOSPE

 

Vcheraj sem imel slab dan,

to zhe vsakdo ve.

Prezgodaj sem se zbudil,

namesto ene noge sem imel dve.

A bolj kot to me je dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Vcheraj sem imel slab dan,

to zhe vsakdo ve.

Ljudje so se me izogibali

in to pochenjali stoje.

A bolj kot to me je dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Vcheraj sem imel slab dan,

to zhe vsakdo ve.

Dajala me je zlata zhila,

a trpeti sem moral molche.

Pa vendar me je bolj kot to dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Da sem imel vcheraj slab dan,

zhe zdaj vsakdo ve.

Spoznal sem, da slabo ciljam,

chetudi nehote.

A bolj kot to me je prizadela

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Da sem imel vcheraj slab dan,

zhe zdaj vsakdo ve.

Zdrava pamet mi je trkala na vrata,

pa tako lepo sem shajal brez nje!

Vendar pa me je mnogo bolj prizadela

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Vcheraj sem imel slab dan,

to zhe vsakdo ve.

Razneslo mi je novi bojler,

hisho so mi zarubili chrni mozhje.

A bolj kot to me je dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Vcheraj sem imel res slab dan,

pa saj to zdaj zhe vsakdo ve.

Dobil sem hiperbronhitis,

izpadli so mi vsi lasje.

A vendar me je bolj kot to dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

Vcheraj sem imel slab dan,

to zhe vsakdo ve.

Na televiziji pa so narochili spikerju,

naj z nasmehom pove,

da me je najbolj dotolkla

skrivnostna smrt stare gospe.

 

 

 

 

NEKOGA SI ZHELIM

 

Nekoga si zhelim.

Nekoga, da bi bil z njim.

In da bi bil z menoj.

Chisto tako, za kak trenutek,

za kak dotik, za kak obchutek

tistega, na kar sem zhe pozabil,

tistega, kar bi morda dobil s teboj.

 

Nekoga si zhelim.

Nekoga, da bi bil z njim.

Ko se vrnem, je soba vedno prazna,

miza nepogrnjena, omara neprijazna

in stikalo, ki se ga dotaknem, da bi

se spet za nekaj ur predal pozabi,

se zdrzne, ko se ga spet dotakne ista roka

in tema,

tema je tako globoka.

 

Nekoga si zhelim.

Nekoga, da bi bil z njim.

In da bi bil z menoj.

Chisto tako, za kak trenutek,

za kak dotik, za kak obchutek

tistega, na kar sem zhe pozabil,

tistega, kar bi morda dobil s teboj.

 

 

 

 

GARAZHNA VRATA VEDNO ZAPIRAM NA STEZHAJ

 

Garazhna vrata vedno zapiram na stezhaj,

primem jih za kljuko, cheprav ne vem, zakaj.

Mrzel veter pa odzhene drobno ptichko stran od mene.

Garazhna vrata vedno zapiram na stezhaj.

 

Mi pravijo sosedje, da imam zanich znachaj,

a kaj le vejo oni, ki chakajo na maj

in zabuchale gore vabijo na chaj …

 

Zashumeli lesi pa molchijo.

Kamni, she ti kamni jih bolijo …

 

Garazhna vrata vedno zapiram na stezhaj,

primem jih za kljuko, cheprav ne vem, zakaj.

Mrzel veter pa odzhene drobno ptichko stran od mene.

Garazhna vrata vedno zapiram na stezhaj.

 

 

 

 

 

MAGDALENA ALI KIS–DUR

 

 

ZDAJ ZGOLJ NEDOKONCHANA PLOVBA

 

Spravljam se spat.

To pochenjam prvich.

Nekaj shkrobota izza vrat.

V sanje mi prihajajo lesni chrvi.

 

Rolo sem skril pred nochjo

in mu jezik trikrat zavezal okrog neba.

Zdaj misli, da je prav tako

in se krohota.

 

In nekdo iz vzglavja rohni

in vpije v tujih jezikih, divje in krichavo.

Star pirat bo prishel iz nochi

in mu vzel glavo.

 

Poskushal bom naredit sklepni akt.

Noch bo dolga

besna zhenska; nekdaj sijochi artefakt,

zdaj zgolj nedokonchana plovba.

 

 

 

 

TRIAS, JURA IN KREDA

 

Sedim in poklanjam svoje vrstice

in regiment se mimo prikotali.

Kapelnik je brkat in stasit in ustavi se

in mi vrzhe malce soli.

Trias, Jura in Kreda se igrajo ob potoku,

ki klokoche skoz park.

Drevesa so smeshna. Pa tudi, che so,

je to chisto njihova stvar.

 

Kako se vse spreminja v hipu,

che si sam pod vrbami!

Ko se regimenti odhahljajo mimo,

spet obstojish pred lastnimi ochmi.

Trias, Jura in Kreda me ne poznajo,

brado sem si pustil.

Starejshi sem in precej bolj izkushen,

a she vedno precej bojazljiv.

 

Verjetno bom nekoch zakinkal in odkinkal

svoje poklanjanje vrstic,

morda bodo takrat prishli, strahoma, in shepetali:

nekam znan nam je tale stric …

Trias, Jura in Kreda, park v zgodnji pomladi,

potok, poln krichavih glasov

in starka, ki ponavadi prodaja solato,

jo onkraj reke ubira domov …

 

Kako se vse spreminja v hipu,

che si sam pod vrbami!

Ko se regimenti odhahljajo mimo,

spet obstojish pred lastnimi ochmi.

 

 

 

 

MASAKR V PETNAJSTEM NADSTROPJU

 

Oblekel sem svezhe spodnje perilo.

V arzenal stavkov sem vrgel she zadnje mashilo.

Rad bi ti oprostil,

a tega si ne bom dovolil,

nocoj se ne bo nich posebnega zgodilo.

 

Dal bom Little Richarda na zadnji hrum.

Pustil bom, da se bo drl:

awop bop aloo bop alop bam boom.

Rad bi ti oprostil,

a tega si ne bom dovolil,

danes bom neizprosen kot Slavko Grum.

 

Oh yeah

Oh yeah

Oh yeah

 

Izzvenel bo zadnji spomin.

Dat mi bosh morala za bencin.

Chakam zeleno luch

in se pochutim kot Turner in Hooch …

 

Zvecher se bom prevech pokril chez glavo

Zjutraj bom v chrnih oblachkih pil jutranjo kavo.

Rad bi ti oprostil,

a tega si ne bom dovolil,

raje se bom obnashal she bolj poniglavo.

 

 

 

 

BING CROSBY, KDAJ BOSH ZAPEL ROSE OF TRALEE

 

Bing Crosby, kdaj bosh zapel Rose Of Tralee

in kdaj bodo oblaki spustili svojo kri

in plochniki izpljunili izpraznjene ljudi?

Jutro je ...Vsaj tako se mi zdi ...

 

Kdaj bodo smetarji odpeljali mimo zhive meje,

in deklice na cesti razprle dekolteje

in taksisti s policisti zaigrali 3x3?

Jutro je ...Vsaj tako se mi zdi ...

 

Odgrnil bom zavese, spil chaj, rahlo postan

in si na kruh namazal, kar chaka me chez dan,

pa odprl tush in mu pustil, naj me zbudi...

Ah, jutro je ...Vsaj tako se mi zdi ...

 

Bing Crosby, kdaj bosh odpel svojo Rose Of Tralee

in kdaj bodo na cesti plehnati sendvichi

in kdaj bodo reshilci zacheli jokati?!

Ej, jutro je ...Vsaj tako se mi zdi ...

 

 

 

 

OBRAVNAVAJ ME KOT CHLOVEKA

 

Obravnavaj me kot chloveka,

sprememba bi mi dobro dela,

nehaj se obrachat vase

in premishljevat,

Pinokio sem nehal bit

zhe v osnovni sholi,

zhe prej pa sem znal

pisat in brat.

 

Obravnavaj me kot chloveka,

rad imam malce svezhine,

svezhine v zraku

in v medsebojnih odnosih.

Saj mi ni treba zvecher

nosit copat,

jaz sem bil vedno

bolj pri ta bosih.

 

Obravnavaj me kot chloveka,

ali pa vsaj priblizhno,

nehaj zehat, ko ti berem

chrne strani.

Ni se treba smejat z mano,

ko me poprime,

samo tu pa tam malce

zabliskaj z zobmi.

 

Obravnavaj me kot chloveka,

sprememba bi mi prishla prav,

kakovostno zhivljenje

zagotavlja dolgo starost.

Nehal sem risat karikature

in zhe dolgo ne kadim vech

in dal sem ponovno porushit

Kasandrin most. 

 

Obravnavaj me kot chloveka,

to bi mi bilo vshechno,

ne zahtevam veliko

in nisem mazohist.

Che bi rada imela

svojih par uric tishine,

polozhi predme

svinchnik in list.

 

 

 

 

TRENUTEK ZAMUJENA NE VRNE SE NOBENA

 

Z balkona gledam sneg pred hisho.

Poshtar je vozil tod.

Naslednjich mu bom vzel kapo,

odkazal mu zadnji kot.

 

Luchke na balkonski ograji

gledajo v zimski mrak.

Jutri se mi zdi spolzek.

Odteka kot ajzenlak.

 

Nemir se me spet loteva.

Proge v snegu izginjajo.

Vrata sem zhe zaklenil

in vsak vecher vozim sobno kolo.

 

Klichem: na dolga leta!

Komu, to ve sam vrag!

Poshtar mu je podoben,

a saj ni sam kriv, da je tak.

 

Reiner Maria Rilke

bo tokrat vecherjal z menoj.

Klical ga bom Maria

ali pa superheroj.

 

Luchke na balkonski ograji

niso iz mojega kluba.

Mrak je prevech ochiten.

Sneg v njem je bela poguba.

 

 

 

 

KATASTROFA NA SHTIRIH STOLIH

 

Vozi me vlak v daljave,

nekje sredi proge lezhi razmesarjen bik.

Vozi me vlak v daljave,

nekje sredi proge lezhi razmesarjen bik.

Lahko je podezhelska zaseda,

ali pa samo umazan trik.

 

Toliko lepih obrazov

je v enem samem kupeju z menoj.

Toliko lepih obrazov

je v enem samem kupeju z menoj.

In v vseh sedezhih vlaka

imajo vijaki en zlomljen navoj.

 

Rasputin je potrkal,

rad bi, da bi ga ozhigosali za semenj.

Rasputin je potrkal,

rad bi, da bi ga ozhigosali za semenj.

Pogledali smo ga z ochmi strogih muzhikov

in ga po pasje nagnali ven.

 

Chudna zabava je,

che se vlak ustavi, preden prispe.

Chudna zabava je,

che se vlak ustavi, preden prispe.

Lahko je podezhelska zaseda,

vendar ne vem, kaj tukaj pochne.

 

Pripravljam karto,

vendar bi rad krogec v ochi.

Pripravljam karto,

vendar bi rad krogec v ochi.

Spet se premikamo,

torej podezhelska zaseda vendarle ni.

 

 

 

 

OBJEL SEM TE NAD TRUPLOM POMORSHCHAKA

 

Objel sem te nad truplom pomorshchaka

in topel veter pihal je s strani.

Nohti, ki rila si jih v moje lice, so bili brez laka

in polne alg zaljubljene dlani.

 

Odvrgel sabljo sem ob truplo pomorshchaka

in si zaplato na ochesu poravnal.

In draga, ti bila si takrat zopet taka,

kot sem nekoch, zhe davno, v luki te spoznal.

 

Ljubezen je najlepsha v hramu mraka

in draga, sama vesh, da sem imel te rad.

Objel sem te nad truplom pomorshchaka,

nato pa te polozhil k njemu spat.

 

 

 

 

INDIJANSKO POLETJE

 

V tvojih ocheh je indijansko poletje,

na tvojih ramenih pijan papagaj.

Zaprla si pot za sabo, najdrazhja.

Zaprla si jo in ne moresh nazaj.

 

Chas za nasmehe je zhe zbezhal mimo.

Ni se obrnil, korakov ni shtel.

Obrisal si je zachudene brke.

Obrisal in hitro naprej oddrvel.

 

Komaj sem chakal, razjarjeni godec,

komaj sem chakal, dochakal nemir.

V tvojih ocheh je indijansko poletje.
V tebi se dviga neskonchni vecher.

 

Zaprla si pot za sabo, najdrazhja.

Zaprla si jo in ne moresh nazaj.

V tvojih ocheh je indijansko poletje,

na tvojih ramenih pijan papagaj.

 

 

 

 

PESEM O INTENZIVNI NEGI

 

Lezhal sem v bolnici,

tezhje prizadet.

Lezhal sem v bolnici,

tezhje prizadet

Lepega dne je rekel doktor:

prevech vas je, zdej vas bo nekaj moral umret.

 

Je tud potozhu:

z dnarjem smo zmeraj bolj v rit.

Je tud potozhu:

z dnarjem smo zmeraj bolj v rit.

Nimamo dnarja niti za odpustnice,

hja, nekaj vas bo moral it.

 

Prshli so trije strici

in petim slepich so razlil.

Prshli so trije strici

in petim slepich so razlil.

Dvema z bazuko dal anestezijo,

pa se zaenkrat poslovil.

 

Men so ukinl

infuzijo do nadaljnjega.

Men so ukinl

infuzijo do nadaljnjega.

Che prezhivim, mogoche

pride na vrsto operacija ...

 

 

 

 

BLUES ZA MAGDALENO

 

Chemu tektonski premiki

in stari kvartashki triki,

ko pa te sploh ne poznam?

Moj spomin nate je lisa,

visish kot stara karnisa

in chakash, da she spomin odprodam …

 

Glasovi se vezhejo v molekule krichanja,

nochi so polne samoodpovedovanja

in jutra do roba polna krvi.

Kashljam in pljuvam tobak

v eni predmestnih barak

nad kupom osteoporoznih kosti …

 

Chemu odisejade,

pokromane olimpijade

klishejskih chustvenih izmenjav?

Srkam preteklost kot goba,

a passé je pokvarjena roba

in kdo ve, kako dolgo bom she zdrzhal …

 

Glasovi se vezhejo v molekule krichanja,

nochi so polne samoodpovedovanja

in jutra do roba polna krvi.

Kashljam in pljuvam tobak

v eni predmestnih barak

nad kupom osteoporoznih kosti …

 

 

 

 

SILVESTRSKO PRESHUSHTVO

 

Luchi ugashajo,

precej romantichno je.

Petarde pokajo,

zdaj se lahko zachne

silvestrsko preshushtvo,

silvestrsko preshushtvo

se zdaj lahko zachne.

 

Nazdraviva s shampanjcem

iz tele gajbice,

da vesh, plachal sem dvojno,

da se lahko zachne

silvestrsko preshushtvo,

silvestrsko preshushtvo

se zdaj lahko zachne.

 

Zvonovi oznanjujejo

morbidne igrice,

Rebroff je odbasiral,

zdaj se lahko zachne

silvestrsko preshushtvo,

silvestrsko preshushtvo,

se zdaj lahko zachne.

 

Objemi me, kjer hochesh,

povsod mi bo vshech,

ugasniva svet zunaj,

ker postaja motech …

 

Luchi ugashajo,

precej romantichno je.

 

Petarde pokajo,

zdaj se lahko zachne

silvestrsko preshushtvo,

silvestrsko preshushtvo

se zdaj lahko zachne.

 

 

 

 

USLUZHBENKE V KOSHCHKIH

 

Usluzhbenke sestavljam po koshchkih,

da bi dobil celotno sliko pisarne.

Kavarna v pritlichju je majhna,

a mize kljub temu nevarne

za usluzhbenke v koshchkih.

 

Nichesar ne nachrtujem,

vse se nabira sámo.

Pravijo mi: pij z nami, poba,

verjemi, tudi mi imamo

usluzhbenke v koshchkih.

 

A njihovi obrazi so polni Ospena

in njihova srecha je vrtno orodje.

Rechem jim: mudi se mi na sestanek,

a kljub temu hvala, gospodje!

 

Vecher se pripravlja na udarec

in to se mi zdi poshteno.

Nochem veljat za playboya,

spat bom shel z eno po eno

usluzhbenko v koshchkih.

 

 

 

 

PETUNIJA, VRTNARJEVA HCHERKA

 

Petunija, vrtnarjeva hcherka

sploh ne pozna zhivljenja.

Njeno krilo je natrgano,

ker je predolgo sedela.

Guy de Maupassant jo je povabil predse

in ocharal s svojo besedo

in ona je pokleknila predenj

in mu zapela:

 

Ye'll take a high road and I'll take a low road

And I'll be in Scotland afore ye

For me & my true love will never meet again

By the bonnie bonnie banks of Loch Lomond.

 

Jutri je she zelo zelo dalech

za Petunijo, vrtnarjevo hcherko.

Zdi se,

da ga nikoli ne bo.

Legendarni romanopisci pa oblechejo

vsak svojo poceni trenerko

in grejo na kolena

in pojejo:

 

Ye'll take a high road and I'll take a low road

And I'll be in Scotland afore ye

For me & my true love will never meet again

By the bonnie bonnie banks of Loch Lomond.

 

 

 

 

POPADE ME SPOMIN

 

Spomin me popade, tu pa tam,

ne da bi si ga zhelel.

Pravijo, da sem videt kot gusar, tudi kljuko imam,

v roki me trga gnev.

In popade me spomin.

Popade me spomin.

 

Zdi se, da me bo pokopal,

a vendar she vedno stojim.

Vse otroshke bolezni sem zdrzhal,

spomina se ne bojim.

 

Luch v kuhinji ugasne in

miza se dvakrat strese.

Moral bi si pripet varnostni pas,

kot to svetujejo stevardese.

In popade me spomin.

Popade me spomin.

 

Zdi se, da me bo pokopal,

a vendar she vedno stojim.

Vedno sem bil dobre krvi in zdrav,

spomina se ne bojim.

 

Spomin me popade, popade me,

ko si ga najmanj zhelim.

Ne odhajaj she, Belinda, prezgodaj je she,

mrmram si in govorim.

In popade me spomin.

Popade me spomin.

 

Zdi se, da me bo pokopal,

a vendar she vedno stojim.

Davchno napoved sem vedno pravochasno oddal,

spomina se ne bojim.

Spomina se ne bojim.

 

 

 

 

HARDCORE MAMA

 

Ponedeljek je. Zheljno Oglasnik odprem.

Ga brat pri Zasebnih stikih zachnem.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram ...

 

Kar ona obljublja, nikjer ne dobish,

samo slechesh se in zamizhish.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Ozhenjen sem pet let, sprva blo je vesel,

a navelichu sem se gledat zmer isti geshtel.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Kar Hardcore mi Mama ponudi lahko,

moja soproga nikol mi ne bo.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Pridem v pisarno. Se zleknem v fotelj.

Shtevilko obrnem. Zdej se bo zachel.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Za zvecher sem se zmenu, so taki zmenki nevarni,

a zheni lahk rechem, da mam delo v pisarni.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Imela lisice bo, bich in pa ketne,

zvecher se zgodile stvari bodo fletne.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Vse, kar zhelish, pri Hardcore Mami dobish,

z veseljem odshtel ji bom tisti drobizh.

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

Sramuj se, mi pravte. Porochen si, z otroki.

Ja kaj pa nej bi? Ga vsak dan mel na roki?

Hardcore Mama me vabi v svoj objem.

Hardcore Mama, njenim meram se ne upiram.

 

 

 

 

VECHER JE ZHE STAR

 

Ples. Po dvorani se pari vrste.

Na odru orkester in pevec, ki ve,

kaj mora zapeti, da pade denar;

zapleshiva valchek, vecher je zhe star.

 

Orkester je dober, zna vzdushje drzhat,

vraga plesalcem zna v nôge pognat!

A zdaj divje tone pustiva vnemar;

zapleshiva valchek, vecher je zhe star.

 

Pevec ni mlad, to se v glasu pozna –

prevech cigaret in prevech viskija.

Glej, vsak chas potegnil jo z odra bo v bar –

zapleshiva valchek, vecher je zhe star.

 

Zhe skoraj vse plese nocoj sva plesála,

rojena za ritem sva, sva se smejala.

A preden v nogáh nama ugasne pozhar,

zapleshiva valchek – vecher je zhe star.

 

Preden orkester preneha igrati,

preden she eno slovo bo pred vrati

in utihnejo zvoki pozavn in kitar,

zapleshiva valchek – vecher je zhe star.

 

 

 

 

LEPO POCHASI

 

Vestno prepisujem,

kar je napisala roka na steno.

Pravopis malce shepa,

a napisano je iskreno.

 

Kratko je spoznanje,

da je jutro vedno daljshe od dneva.

Pod okno se je zalezel bunjip,

a brez zlata je navadna reva.

 

Komajda kje,

komajda kje najdem kaj o ljudeh.

Tretjo enciklopedijo sem zhe zapolnil,

tamle lezhi na tleh ...

 

 

 

 

KJE SI BILA, KO SEM SE BRIL

 

Nehvalezhnost je loshchilo sveta,

zrcala so pobegnila na tuje.

Odprem tush namesto dezhja

in poslusham, kako dezhuje.

In dan je siv, mmm, siv,

v chudnih jezikih zavzdihuje,

strelja z ochmi, rad bi se skril,

a se ne more, ker zhaluje …

 

Ulica je shirana, na njej stoji hidrant,

edini, ki she hodi tod, je Tinch, star inkasant,

zvoni, izstavlja potrdila, ki so zapadla zhe pred leti,

nihche ga ne prijavi, ker ni nihche vech zhiv,

in chesar ni, ne sme boleti,

in kogar ni, ta ni nikoli kriv.

 

Nehvalezhnost je loshchilo sveta,

zrcala so pobegnila na tuje.

Odprem tush namesto dezhja

in poslusham, kako dezhuje.

 

 

 

 

ZHENSKE IZ ROMANOV AGATHE CHRISTIE

 

Zhenske iz romanov Agathe Christie

mi nocoj odpirajo vrata svojih sob.

Tega se nisem nadejal,

pochutim se zelo chudno.

Svojchas sem jim dvoril,

jim ponujal svoje najboljshe vechere,

a so loputale z vrati

in se obnashale odljudno.

 

Zdaj so tisti chasi mimo,

zdaj je pravzaprav vse mimo,

mimo so tudi dolge vozhnje

in najeti bradati pianisti,

ki kadijo najboljshe cigare

in nosijo najboljshe obleke

in spominjajo na morilce

iz romanov Agathe Christie.

 

Tudi njihova kozha je trda, Gospod.

Tudi njihova kozha je neznansko trda, Gospod.

 

Zhenske iz romanov Agathe Christie,

mi nocoj odpirajo vrata svojih sob,

jaz pa se premetavam po njihovih posteljah

in nabijam Chopina.

Njihovi klobuki so pregizdavi

in skorajda sem se zhe odlochil:

nobena od njih

ne bo nikdar moja zhena!

 

A trdo kozho imajo, Gospod.

Neznansko trdo kozho imajo, Gospod! 

 

 

 

 

CHE MI POVESH, KJE SI BILA

 

Noch ni spet tukaj po nakljuchju.

Zelo previdno izbira chas

in nove sanje razchetveri

in starim unichi dober glas.

 

In pravish, da ti je prevroche

od zhe zastaranih stopinj,

da je prevech sob v tej hishi –

no, s tem se strinjam, a molchim.

 

Ne bom she izkopal nasmeha,

ne bom she z nogo vrtal v tla.

Dezh zlepa padati ne neha.

Bolj ko me gledash, bolj divja.

 

Ne, nochem biti tukaj s tabo,

svet ni dovolj brkat za dva.

Izginil bom kot dnevna rosa,

che mi povesh, kje si bila.

 

V katero sliko si se skrila,

v katero nochno moro ushla

in koga v dolgih popoldnevih

z mojimi pismi hranila.

 

Razbila si kristalno kroglo

in zdaj se chudish, che je noch.

Pusti nedokonchane bitke,

zhe zdavnaj sem priznal premoch.

 

Saj nochem biti tukaj s tabo.

Tvoj mir je moj nemir brez dna.

In ne bojim se presenechenj.

Vem, da si marsikje bila.

 

V katero sliko si se skrila,

v katero nochno moro ushla

in koga v dolgih popoldnevih

z mojimi pismi hranila?

 

 

 

 

AIN'T GIVIN' YOU SHIT

 

You wanted me to dress like Martin Sheen

But I declined

The evening fell like sixteen tons

But I didn't mind

 

I said: I'm crestfallen tonight, darlin',

I'm on the skids a bit

I want you to give me what you've got now

You said: I ain't givin' you shit

 

You wanted me to act like Sally Field

And I reached for my knife

You see: we all are born into this world, but just a few of us'll

Get out alive

 

I said: I'm bad-beaten tonight, darlin',

But the bull has just joined the pit

I want you to give me what you've got now

You said: I ain't givin' you shit

 

 

 

 

 

EDVARD

 

 

SLAB KITARIST

 

Kar nekaj let zhe igram v hotelu

nemshkim turistom in drugim ljudem,

dobro sem plachan in bend so mi dali,

denar mi ni vech problem.

A kot umetnik stagniram,

shpilamo ene in iste,

par let zhe nisem niti za ped

spremenil nashe setliste.

Ratujem slab kitarist.

Ratujem slab kitarist.

 

Srechujem gospe, gospodichne, dekleta,

ponochi nich vech ne onaniram,

v teh zadnjih letih, kar sem v hotelu,

intimno precej prosperiram.

A kot umetnik stagniram,

shpilamo ene in iste,

par let zhe nisem niti za ped

spremenil nashe setliste.

Ratujem slab kitarist.

Ratujem slab kitarist.

 

Saj sploh ne igram vech kitare.

Zhe dolgo igram samo sint.

Pozabil sem bluesovske vlozhke

in she cel kup drugih fint …

 

Namizni fuzbal, biljard in solarij,

bazen in igralni avtomati –

vse to me zelo navdushuje, priznam,

she posebej, ker je povsem gratis.

 

A kot umetnik stagniram,

shpilamo ene in iste,

par let zhe nisem niti za ped

spremenil nashe setliste.

Ratujem slab kitarist.

Ratujem slab kitarist.

 

 

 

 

NUKLEARNA POLKA

 

Eno jedro, drugo jedro,

jedra vsepovsod,

cepi cepijo se jedra,

grejo svojo pot.

 

Nam pa rastejo rozhichki,

golshe in tipalke,

vsak dan smo na odru nukle

arne generalke.

Vsak dan smo na odru nukle

arne generalke.

 

Srechni smo, da she zhivimo

z rokami iz glave,

ochi na tilniku dobimo,

che so doze prave.

Ochi na tilniku dobimo,

che so doze prave.

 

Eno jedro, drugo jedro,

jedra vsepovsod,

cepi cepijo se jedra,

grejo svojo pot.

 

En oblachek, drug oblachek,

gobica al dve,

juhice iz gobic kdor

ne dela, naj ne je.

Juhice iz gobic kdor

ne dela, naj ne je.

 

 

Eno jedro, drugo jedro,

jedra vsepovsod,

cepi cepijo se jedra,

grejo svojo pot.

 

Nam pa rastejo rozhichki,

golshe in tipalke,

vsak dan smo na odru nukle

arne generalke.

Vsak dan smo na odru nukle

arne generalke.

 

 

 

 

MAGDALENA (TRETJI DEL)

 

Vse je tako, kot mora biti,

le tvoje ochi umirajo.

In orjashki pajki svoje niti

za zaveso zbirajo.

 

Tvoja vojna je konchana,

moja se zachenja.

Kar v naju je bilo ljubezni,

ni vredna vech zhivljenja.

 

Moral te bom pustiti stran,

ne bom za tabo gledal.

Na proshnje in na stisk besed

ne bom nich vech nasedal.

 

Vse je tako, kot mora biti,

le tvoje ochi umirajo.

In orjashki pajki svoje niti

za zaveso zbirajo.

 

Prvi krog je bil moj krog.

Drugi krog je tvoj.

Ko bosh odshla, prosim zapri

vsa vrata za seboj!

 

 

 

 

DO OBISTI

 

Jutri bo zhe petek,

ne da bi mu kdo dovolil.

Jutri bo zhe petek,

ne da bi mu kdo dovolil.

Poznam ga do obisti,

pred kakim tednom se je poslovil.

 

Besede kradem,

vsak dan jih prinasham domov.

Besede kradem,

vsak dan jih prinasham domov.

Timothyja Thatcherja so skrajshali za glavo,

zdaj se pochuti kakor nov.

 

Moje ljubezni

pa so odshle.

Nekdo jih je poklical

in niso rekle ne.

 

Vse mornarske pesmi

she vedno dobro znam.

Vse mornarske pesmi

she vedno dobro znam.

Rad bi jih zapisal,

a s svinchniki se ne igram.

 

Besede kradem,

vsak dan jih prinasham domov.

Besede kradem,

vsak dan jih prinasham domov.

Rana ura – zlata ura,

srce, prerezano na pol.

 

Moje ljubezni

pa so odshle.

Nekdo jih je poklical

in niso rekle ne.

 

 

 

 

BREZ TEZHKE VESTI

 

Zunaj spet vre nebo.

Ulice se praznijo.

Naselje zapira ochi.

Noch se pochasi spushcha.

 

It's over, zapel bo Roy,

spet bom igral shah sam s seboj,

sosedom se menda zdi,

da me pamet zapushcha.

 

A jaz zhivotarim brez tezhke vesti –

to, da samevam, precej manj boli.

 

Lahko bi pochakal in chakal in chakal,

lahko bi molchal in to, kar bil sem, ostal ...

 

Zunaj spet vre nebo.

Ulice se praznijo.

Naselje zapira ochi.

Noch se pochasi spushcha.

 

A jaz zhivotarim brez tezhke vesti –

to, da samevam, precej manj boli.

 

 

 

 

LJUBIL SEM TE

 

Ceste so se nizhale in chas postal je bel

mrak se sklonil je nad vejo, kjer sem obvisel

in tanke chrte tvojih las bile so kakor strah ...

In ljubil sem te, ljubil, odet v smrechje in mlad mah ...

 

Blisk je razkorachen stal nad mojimi rameni

in vendar, slep in nenaspan, zgolj kak korak nad tlemi

in venomer je nekdo trkal, a to ni bil tvoj znak ...

Ah, ljubil sem te, ljubil, bezhech v neznano skozi mrak  ...

 

Zhvizhgal sem podoknice, a rekla si: kar poj!

Dal sem kovanec revezhu, dobil pa solze, kri in znoj.

Kradel sem iz shrambe tvojih dnevnikov nochi.

Ah, ljubil sem te, ljubil, a bil prazen sem, kot ti.

 

Berem skandinavske pesmi, a odgovora v njih ni.

Sedem suhih let je shlo, ostale so kosti.

In tanke chrte tvojih las bile so kot nebo.

In ljubil sem te, ljubil in she vedno je tako ...

 

 

 

 

VSE KARTE SO NA MIZI

 

Vse karte so na mizi,

a kdo jih bo razdelil?

Prsti so neokretni,

pianist je prevech popil.

 

Pianist je prevech popil

in kitarist gleda z belim.

Kvartopirci bolshchijo predse,

sklonjeni in onemeli.

 

Vse karte so na mizi,

shkis, mond in pagat.

In nekdo pravkar izgublja

vse, kar imel je rad.

 

Plava Betty se nasmiha,

Sloka Jenny prav tako.

Vrata so odprta,

a nihche ushel ne bo.

 

Banjoist bi rad zavpil,

struno ima skoz dlan.

Vse karte so na mizi.

Kdo bo ogoljufan?

 

Vse karte so na mizi,

shkis, mond in pagat.

In nekdo pravkar izgublja

vse, kar imel je rad.

 

 

 

 

KOT KAZHE, BO SHE DOLGO

 

Tako nekako se je zachelo: ti in jaz, oba sama.

Pogledala sva v nebo.

Ena sama zvezda je plesala po njem,

kakor drobcena svetla reklama.

Misli so ti vzbrstele.

Risala si s prstom po mojih poteh.

Naenkrat je pomlad zachela bezhati.

Imela je tvojo podobo v dlaneh.

 

LJUBEZEN PA JE SHLA PO SVOJE.

NI SHLA PO MOJE, NE PO TVOJE.

SEDLA JE NA VLAK IN TAM ZASPALA.

KOT KAZHE, BO SHE DOLGO TAM OSTALA.

 

Podaril sem ti svoje srce v lepi zhametni shkatli.

Da bi se ne pokvarilo, si ga dala na hladno.

Nich ni nenavadnega v tem,

samo kako dolgo je zhe tam, je nenavadno.

Nato si rekla: lej kazhipote!

Vodijo do morja ali pa she dlje.

Sledila sva jim in prishla na morje.

Stari ribichi so sedeli na obali. Gledali so naju. Smehljali so se.

 

LJUBEZEN PA JE SHLA PO SVOJE.

NI SHLA PO MOJE, NE PO TVOJE.

SEDLA JE NA VLAK IN TAM ZASPALA.

KOT KAZHE, BO SHE DOLGO TAM OSTALA.

 

Zate sem oropal obmorsko draguljarno.

Dva dni si jemala mivko iz tezhkih draguljev

in zlatih uhanov.

Nato si rekla: grem v smer ljubezni,

ampak ti ne gresh z mano!

Pogledal sem te in pomislil:

glej ga zlomka, kako pa to!

A tisti vecher sem na televiziji videl smer ljubezni

in sem zamrmral: res ne pojdem z njo!

 

LJUBEZEN PA JE SHLA PO SVOJE.

NI SHLA PO MOJE, NE PO TVOJE.

SEDLA JE NA VLAK IN TAM ZASPALA.

KOT KAZHE, BO SHE DOLGO TAM OSTALA.

 

Big Band je igral zimzelenchke.

Stala si kot vkopana.

O vem, zima je bila dolga. Predolga.

Moja cesta v njej kot pomlad tlakovana.

Zhelim ti, da bi she kdaj nashla zvezdo.

Tako malo, ki bo kot drobcena reklama.

Morda she kje utripa,

ampak morala jo bosh poiskat sama.

 

LJUBEZEN PA JE SHLA PO SVOJE.

NI SHLA PO MOJE, NE PO TVOJE.

SEDLA JE NA VLAK IN TAM ZASPALA.

KOT KAZHE, BO SHE DOLGO TAM OSTALA.

 

 

 

 

MRTVASHKI BLUES

 

Zberejo kosti.

Jih vrzhejo v pechi.

Potem se to nekaj chasa

tam not smodi.

Che v zhivljenju

si bil zmrzljiv,

bosh v tisti pechi ziher

vso toploto not dobil,

 

ker zdaj si postal pepel,

odnesli te bojo, mrtvashki blues bosh zhgolel.

 

Vchasih si bil mozh.

Nikoli vech ne bosh.

A nochesh si priznati,

da je shlo na nozh.

Neslo te je

v najlepshem cvetu let.

Pazi se,

pogrebci so nared!

 

Ker zdaj si postal pepel,

odnesli te bojo, mrtvashki blues bosh zhgolel.

 

Potem te dajo v jamo

za vekomaj na sámo,

che bil si klavstrofobichen,

bosh tam noter delal dramo,

a hej,

zdaj pach si, kar si,

tvoj pepel

miru se veseli.

 

Oh yeah, zdaj si postal pepel,

odnesli te bojo, mrtvashki blues bosh zhgolel.

 

 

 

 

POZABIL

 

Misli polze proti vechernim tokovom.

Ure razbijajo blag vecherni tiktak.

Blizu sem shirnim sanjskim svetovom.

Od dalech slishim razjarjeni vlak.

RAD BI LEGEL, LEGEL V POZABO,

POZABIL, DA SANJAM, POZABIL, DA SPIM,

POZABIL, DA NEKDAJ SEM LJUBIL TE, DRAGA,

POZABIL, DA ZDAJ DOLGO SAM ZHE ZHIVIM.

 

Hladilnik je star in glasen. Police …

Police so májave, kakor dotik

blaznih spominov na udarnejshe chase,

starih klobukov in zlizanih slik.

RAD BI LEGEL, LEGEL V POZABO,

POZABIL, DA SANJAM, POZABIL, DA SPIM,

POZABIL, DA NEKDAJ SEM LJUBIL TE, DRAGA,

POZABIL, DA ZDAJ DOLGO SAM ZHE ZHIVIM.

 

Kam naju je neslo, kam sva vihrala?

Kam sva naplávila najine dni?

Kdaj sva hitela in kdaj sva obstala?

Kdaj je bilo, da she danes boli?!

RAD BI LEGEL, LEGEL V POZABO,

POZABIL, DA SANJAM, POZABIL, DA SPIM,

POZABIL, DA NEKDAJ SEM LJUBIL TE, DRAGA,

POZABIL, DA ZDAJ DOLGO SAM ZHE ZHIVIM.

 

O, misli polze proti vechernim tokovom.

Vlak je zhe mimo odkliketiklel.

Roke stegujem in bozham obrise

vsega, kar z vájeti chas mi je vzel.

 

RAD BI LEGEL, LEGEL V POZABO,

POZABIL, DA SANJAM, POZABIL, DA SPIM,

POZABIL, DA NEKDAJ SEM LJUBIL TE, DRAGA,

POZABIL, DA ZDAJ DOLGO SAM ZHE ZHIVIM.

 

 

 

 

ZHE DOLGO TEGA

 

Spomini se kotijo v majhnih beznicah ljudi,

dvorishcha prazna, hishe kakor kipi.

Ceste so prekrite s sluzom, tu pa tam se kak obraz,

ki ne ve, kaj bi sam s sabo, prikazhe za hip na shipi.

 

Na nebu tezhki sodi vale se kdo ve, kam,

vsi so preluknjani, kot bi jih navrtal vrag.

Mesto je pokopalishche, hishe so nagrobni kamni,

popoldanski spanec dolg je in tezhak.

 

In hrib nedalech stran je kakor Noetova barka.

Noe je zhe zdavnaj z nje zbezhal.

In jaz sem tvoj nasmeh pod Noetovo barko

zhe dolgo tega za zmeraj pokopal.

 

She vedno slishim krike na smrt obsojenih poljubov,

in kar zgodi se, se zgodi prekmalu.

Tishina tvojega spomina glasnejsha je kot dezh,

a tishja kakor tisto, kar mi je za teboj ostalo ...

 

In hrib nedalech stran je kakor Noetova barka.

Noe je zhe zdavnaj z nje zbezhal.

In jaz sem tvoj nasmeh pod Noetovo barko

zhe dolgo tega za zmeraj pokopal.    

 

 

 

 

DOBRO JUTRO, LJUBEZEN

 

Dobro jutro, ljubezen,

ljubezen, kako si kaj?

Bosh tudi danes

postavljena pod vprashaj?

 

Vstanem iz postelje in

padem na lepe ochi.

Morda bi mi kdo zavidal,

ampak mene boli!

 

Prizhgem radio, da bi slishal,

kaj se po svetu godi.

To jutro ves svet vstaja

in pada na lepe ochi ...

 

Chez dan je vse chisto drugache –

z ljubeznijo sem zaznamovan.

Ko prehitevam, preklinjam in rinem prek vrste,

sem fer in ne gledam stran.

 

Zvecher obsedim za mizo,

srechen, da nimam otrok!

In niti zhene in prijateljev in sploh nikogar –

prevech ljubezni bi bilo naokrog!

 

Lepe ochi, na katere sem padel,

so ta vecher zhe zmenjene.

In ura na steni

chisto nich ne pochne..

 

Dober vecher, ljubezen,

ljubezen, kaj bo dobrega?

Danes je bil lep dan,

upam, da bom prespal jutrishnjega!

 

 

 

 

PESEM O REVNEM BAJTARJU, KI NI HOTEL JESTI OVSENIH KOSTURJEV, PA GA JE OCHE ZATO CHEZ KOLENO, KAR JE PLACHAL Z GRANOLOMOM IN STOTIMI PESNISHKIMI ZBIRKAMI NA DAN, MEDTEM KO JE MATI NEMOCHNO GLEDALA IN STISKALA PESTI, NE DA BI BILA V STANJU INTERVENIRAT – HJA, BALA SE JE DOLGIH KITIC IN TEZHKIH POETICHNIH BESED, ZOBJE PA SO JI KLJUB TEMU SHKLEPETALI; NISO BILI UMETNI, NE, NE BOJTE SE, PACH PA ZELO LICHNO OPORCELANIZIRANI, DA BI JIH SHE ANGELCI JEDLI, CHE BI POZNALI VILICE

 

Naj nihche ne tozhi,

naj se ne boji,

tu na nashem klancu

osem bajt gori.

 

Kdo jim je podkuril?

Kdo jim je zavdal?

Kdo se je negoden

z vzhigalicami igral?

 

Kdo kadil je pipo,

ne da bi jo smel,

kdo v oranzhni halji

Hare Krishna pel?

 

Kdo je rimal "blaznost"

na "das macht mir Lust",

kdo je znal vse tekste

Beatlov na izust?

 

Naj nihche ne zine,

kdo povzrocha shit –

vashki pozhigalec

naj ostane skrit.

 

Ko bo nashel zheno

in se porochil,

male piromanchke

bode zaplodil.

 

In takrat bo vpila

in rjovela vas,

vsi bojo ob hishe

in ob dober glas!

 

Naj nihche ne tozhi,

naj se ne boji,

ostala bo le hisha

z zlatimi zobmi.

 

 

 

 

KRADESH MI CHAS, NAJDRAZHJA

 

Od tebe sem dobil bonboniero Chas.

Zdaj jo imam na komodi za okras.

A vedno ko pridesh, uzhivash prepovedan sadezh.

Vedno ko pridesh, najdrazhja, Chas mi kradesh.

 

Kradesh mi Chas, najdrazhja,

pa mislish, da tega ne vem.

Ostro oko imam, cheprav

sladkarij sploh ne jem.

 

Prinesla si mi bonboniero Chas.

Rekla si: ker si pach ti. Pokimal sem, ker sem pach jaz!

A na tvoji dushi, najdrazhja, je madezh:

vedno ko pridesh, Chas mi kradesh.

 

Kradesh mi Chas, najdrazhja,

pa mislish, da tega ne vem.

Ostro oko imam, cheprav

sladkarij sploh ne jem.

 

Komoda je polna odtisov tvojih packastih prstov;

marcipana se she nisi dotaknila, ampak vem, da tudi to pride na vrsto …

 

Kradesh mi Chas, najdrazhja,

pa mislish, da tega ne vem.

Ostro oko imam, cheprav

sladkarij sploh ne jem.

 

 

 

 

BALKONSKA POJATA

 

Chudni dervishi se merijo z menoj.

Chuden dezh prinashajo s seboj.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

Vidim jih, a oni mene ne.

Vidim, kaj vsak izmed njih pochne.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

Pojejo si Pegasto dekle.

Vidim jih, a oni mene ne.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

Vreme je, kot da bi ga navil.

Sneg se letos pozno bo stopil.

Shli bomo chez mero po navdih.

Glave gor, da bosh dobil po njih.

Chudni dervishi se merijo z menoj.

Chuden dezh prinashajo s seboj.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

Vidim jih, a oni mene ne.

Vidim, kaj vsak izmed njih pochne.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

 

Dajte no, si rechem, chas je zhe.

Moja sapa skoz scenarij gre.

Z lasom, ki ga skoraj nich vech ni,

vsevdilj chudne dervishe lovi.

Chudni dervishi se merijo z menoj.

Chuden dezh prinashajo s seboj.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

Vidim jih, a oni mene ne.

Vidim, kaj vsak izmed njih pochne.

Vsak ima na chelu pet pedi …

Chesa, to se najbolj chudno zdi.

 

 

 

 

NE VEM PA, KAJ SE JE DOGAJALO

 

Spominjam se she zhivordechih predpasnikov,

ne vem pa, kaj se je dogajalo,

ko so jih odvezali.

Ko so jo lepe zgodbe mahnile na jug …

 

Spominjam se she srechnih potnih srag,

mrshchile so se, da bi jih vrag,

ko so si jih brisali.

Ko so predolge stavke zvezali in dali v lug …

 

In vse se je dogajalo zhe prej,

she preden sem nastopil svoj mandat.

She preden sem odlozhil tezhek shchit

in shepnil v luno, da imam te rad.

 

Spominjam se she zhivordechih predpasnikov,

ne vem pa, kaj se je dogajalo,

ko so jih odvezali.

Ko so jo lepe zgodbe mahnile na jug …

 

Spominjam se she srechnih potnih srag,

mrshchile so se, da bi jih vrag,

ko so si jih brisali.

Ko so predolge stavke zvezali in dali v lug …

 

 

 

 

POJASNITE!

 

Rolete zhvizhgajo krog voglov,

nochejo se spustiti.

Vecher je zgodovinska osebnost,

noche se posloviti.

 

Tvoje roke so dolga, dolga pot.

Stopam po njej in mrmram

znano mantro za nochno nebo,

ki je drugachno, kot ga poznam …

 

Vem, da nekako mora biti res,

vem, da se vse nekako izide …

Upam, da pridem do najlepshih dreves,

she preden mi sapa poide.

 

Daj me v zhep in pojdi z menoj.

Zarishi me v svoje poglede.

Poishchi kredo in se zlekni v temo

in vame odlozhi vecherne besede.

 

Rolete zhvizhgajo krog voglov,

nochejo se spustiti.

Vecher je zapisan v vseh leksikonih,

noche se posloviti.

 

Vem, da nekako mora biti res,

vem, da se vse nekako izide …

Upam, da pridem do najlepshih dreves,

she preden mi sapa poide.

 

Daj me v zhep in pojdi z menoj.

Zarishi me v svoje poglede.

Poishchi kredo in se zlekni v temo

in vame odlozhi vecherne besede.

 

 

 

 

NOCOJ JE DOLGIH NOZHEV NOCH

 

Nocoj je dolgih nozhev noch,

bezhijo lastovice.

In kar bilo je veshchih senc,

spreminjajo se v ptice.

 

So vse najlepshe tarche

izrisane zhe davno

in nekdo, ki po cesti gre,

mladost ima tezhavno.

 

Saj dalech je robidnic chas

in igric ob potoku.

Nad mestom je zloveshchi mraz,

zasidran je globoko.

 

Nocoj je dolgih nozhev noch,

vsi smo po letih zbrani,

zarezani, prepiljeni,

kasko zavarovani.

 

Latinski reki se podro

na grshke evfemizme

in dan, ki gleda nas grdo,

sploh nima vech karizme.

 

Saj dalech je robidnic chas

in igric ob potoku.

Nad mestom je zloveshchi mraz,

zasidran je globoko.

 

 

 

 

 

OD ANTIKOFEINA DO PLEISTOCENA

 

 

TERASASTI LEV

 

Na pósodo imam dan ali dva,

najvech tri.

Izgubljam se med prometom,

ko cesta gori.

 

Zapomnil sem si izreke,

modrosti, ki naj bi jih znal.

Dal sem jih vrecho, jo zvezal

in zakopal.

 

Vdajam se chudnim enachbam,

spet bom tezhave imel.

Poldan se mi blizha kot kak

terasasti lev.

 

Oblekel sem suknjo iz kozhe,

shkornje iz belih ptic.

Kar naj pride k meni lepa beseda,

stresem jo iz rokavic.

 

Ljudje iz nesrechnih arhivov

nachrtno gojijo gnev.

Poldan se mi blizha kot kak

terasasti lev.

 

V modi so cinichne pesmi

in reke brez splavov teko.

Sedel bom in pochakal,

morda pride za mano she kdo.

 

Vdajam se chudnim enachbam,

spet bom tezhave imel.

Poldan se mi blizha kot kak

terasasti lev.

 

 

 

 

SOSEDI, NE ZAMERITE

 

Prishla je zima,

z lahtmi sem jo ravnal.

Sosedi, ne zamerite,

ampak ni mi zhal.

 

Krvava sled na snegu,

sanke za drobizh,

sence na levem bregu,

duhovi izza hish …

 

Sosedi, ne zamerite,

ampak ni mi zhal!

Sosedi, ne zamerite,

ampak ni mi zhal!

 

Krvava sled na snegu,

sanke za drobizh,

sence na levem bregu,

duhovi izza hish …

 

Sosedi, ne zamerite,

ampak ni mi zhal!

Sosedi, ne zamerite,

ampak ni mi zhal!

 

 

 

 

PROVOKACIJA

 

Dobro jutro, lepe besede,

prezgodaj ste se skotile.

She preden ste odprle usta,

ste se izrodile.

 

Kdaj bo vashim avtomobilom

pokalo iz auspuha?

Kje je vasha pastirica,

branjevka brez posluha?

 

Dobro jutro, lepe besede,

zhe ob rojstvu so vam dali

dva kovanca na vsako oko,

pa vas pokopali.

 

Kdaj bo vashim avtomobilom

pokalo iz auspuha?

Kje je vasha pastirica,

branjevka brez posluha?

 

Shel bi, shel plesat z volkovi,

pa so se poskrili.

Radi bi imuniteto,

ne bodo je dobili.

 

Dobro jutro, lepe besede,

zhe ob rojstvu so vam dali

dva kovanca na vsako oko,

pa vas pokopali.

 

Kdaj bo vashim avtomobilom

pokalo iz auspuha?

Kje je vasha pastirica,

branjevka brez posluha?

 

 

 

 

KLET

 

Dnevi iz kletne sobe

me spominjajo na chudne ptiche.

Nekaj vznika iz njih,

nekaj po zvestobi kliche.

 

Stvari imajo

nove oblike

in stare ochi …

 

Zgodbe me ne preprichajo,

niti drobizha jim vech ne dam.

Skoz zglodana vrata

bom moral stopiti sam.

 

Stvari imajo

nove oblike

in stare ochi …

 

 

 

 

STROP

 

Moj strop se je zhe spet nevarno tlom priblizhal.

Neporavnan rachun mi spet je pot prekrizhal.

Rdecha kapica je shla drugam zhivet.

Njeno zhivljenjsko zgodbo sem spremenil v sonet.

 

David in Goljat sta nashla trzhno nisho.

Svoj maseratti sta parkirala pred mojo hisho.

Kdo drug bi jo dobil s fracho med ochi,

a ona dva sta doktorirala v moji kuhinji.

 

Moj strop se je zhe spet nevarno tlom priblizhal.

Neporavnan rachun mi spet je pot prekrizhal.

Spomnim se she, ko sem preprogo kupoval,

da bi lahko lezhal, kakor sem si postlal ...

 

 

 

 

CHEPRAV SE NE SMESH

 

Jutro je bilo prehladno

in tvoj nasmeh je onemel.

Vstopil sem v senco na steni,

vesele praznike zazhelel.

 

Branil sem se pogleda,

bil sem nechist pred teboj.

Vzela si me v narochje.

Rekla si: bodi moj!

 

Ampak hej, tebi je lahko!

Ampak hej, ti she ne vesh!

Jutra so hladna in grenka.

Vdash se, cheprav se ne smesh.

 

Branil sem se pogleda,

bil sem nechist pred teboj.

Vzela si me v narochje.

Rekla si: bodi moj!

 

Ampak hej, tebi je lahko!

Ampak hej, ti she ne vesh!

Jutra so hladna in grenka.

Vdash se, cheprav se ne smesh.

 

 

 

 

UTRUJEN NA VEKOMAJ

 

Utrujen na vekomaj,

z lopatami, zasajenimi v chelo,

hodim po centru mesta

in spushcham kovance

v parkirne ure.

Oba moja obraza visita na nebu,

a nichesar ne vesta …

Nichesar ne vesta …

 

Utrujen na vekomaj,

razpenjenih ochi

usmerjam promet v sebi

in chakam, da bi kdo razbil izlozhbo

in ukradel zimsko konfekcijo

in zagledal imenitno izlozhbeno lutko

in dobil imenitno erekcijo …

 

A nikogar ni od nikoder

in izlozhbene lutke imajo snete glave

in trgovine so razstekljene,

na mestnem tlaku

pa ob zapushchenem dostavnem tovornjaku

lezhijo odmevi …

 

Utrujen na vekomaj,

narisan, a ne podrobno,

kljuvam kot krokar v vrata mestnih hish

in nakljuchnim brezdomecem mechem drobizh

in sanjam o hishici v predmestju,

o lepi zheni

in morda kakshnem psu …

 

Utrujen na vekomaj

stojim sredi nichesar …

Jutro bo skorajda tu …

 

 

 

 

NSZTN

 

Narobe sem zapisal tvoj naslov.

Bo pismo zdaj prishlo v neprave roke?

In kaj, che tista, ki ga bo dobila,

ima doma soproga in otroke?

Kaj che soprog odpira njena pisma,

mislech, da so reklame iz Interspara?

Kaj bo storil, ko bo prebral: »Predraga ...«

Bo zarohnel? Jo zapustil nemara?

 

Che jo bo zapustil, kaj bo z otroki?

Che so she majhni, bodo brez ocheta.

Che so odrasli, jim ne bo vseeno –

peklo jih bo, jezilo skozi leta.

Morda bodo postali radovedni,

hoteli poshiljatelja spoznat,

mu toplo stisnit roko za razkol v druzhini

in z njim ob dolgi kavi pokramljat.

 

Kaj pa, che tista, ki ga bo dobila,

zhivi nekje odmaknjena in sama

in kaj, che bo odprla moje pismo

in uvidela, da noter ni reklama?

Kaj che ga bo prebrala in zhelela

spoznati tistega, ki pisal je vse to?

Ker zadaj se nikoli ne podpishem,

pa níkdar zanj izvedela ne bo?

 

Che pismo mnogo, mnogo let pozneje

bo po nakljuchju nashla med stvarmi,

ga bo prebrala in se sprashevala

che ni vse skupaj kup neumnosti,

ne da bi vedela, da pismo je dobila,

ker sem naslov napachno nakracal

in ji nikdar priznati nisem mogel,

da mi je za napako iskreno zhal?

 

Narobe sem zapisal tvoj naslov.

Ime lahko bi, vendar ne naslova.

Upam, da te na poshti kdo pozna,

ker se mi res ne ljubi pisat znova.

Che ga dobila bosh, bo vse v redu.

Che ga ne bosh, nikar se ne razjezi.

Nekdo ga bo dobil. In ko ga bo,

bo hochesh-nochesh-morash na potezi ...

 

 

 

 

DIPL PIPL

 

Dipl pipl

z dipl dlanmi.

Z belimi srajcami in

chrnimi hlachami.

Z oglatimi chevlji

in peskom v ocheh.

Dipl pipl

na svojih chrnobelih poteh.

 

Dipl pipl

z dipl pametjo.

Imajo je na pretek,

a ne vejo, kam bi z njo.

Smehljajo se samo,

che jim kdo umre,

pa she to zato, ker ne smejo jokat:

ne spodobi se!

 

Dipl pipl

z dipl naochniki.

Dishijo po aftershejvu

in masturbaciji.

Spijo vodoravno,

na hrbtu, vznak,

z zaprtimi okni,

da je boljshi zrak.

 

Jejo same

eksotichne jedi.

Vedno sedijo

v isti restavraciji.

Juhe nikoli ne jejo,

ker jih spominja na to, kdo pravzaprav so.

Dipl pipl

vejo, kaj in kako.

 

Dipl pipl

imajo kovchke in prenosnike.

Zjutraj se prilepijo na telefone,

zvecher zaspijo brez uspavanke.

Rajo gledajo ...

no, pravzaprav je raje ne.

Odmislijo jo.

Bolje je.

 

Dipl pipl

imajo svoj lastni shtih.

Umirajo zgolj

ob zapovedanih praznikih.

Z oglatimi chevlji

in peskom v ocheh.

Dipl pipl

na svojih chrnobelih poteh.

 

 

 

 

PAMETNI LJUDJE

(po istoimenskem filmu)

 

Nisem navajen na kondome,

a mislim, da je shlo okej.

Dan gre h koncu in vse v meni poje

Oh Happy Day.

Gresh v kopalnico in na skrivaj

pokadish, kot se to po pochetju baje pochne.

Tvoj prezrachevalnik pozna veliko zgodb,

srechen revezh je.

 

Nachrtoval sem prijetno spanje

v objemu tvoje frizure,

a tvoj pager pravi, da morash

ponochi delat nadure.

Tudi jaz bi moral pisat knjigo,

pa se mi ne da sedet.

Raje bi zaspal s teboj, pa tudi che

bosh morala nocoj bedet.

 

Saj lahko sedim v ambulanti.

Saj lahko spushcham morebitne paciente not.

Nikar ne reci, da gresh sama.

Vzemi me s seboj na pot.

 

Nisem navajen na zhensko druzhbo,

prevech rad govorim o sebi.

Tiho sem, ko jem, ko spim, pa

izkljuchno po potrebi.

A hej, saj opravichila niso nujna,

izgovori pa tudi ne.

Dogovoriva se, kot to pochnejo

pametni ljudje ...

 

 

 

 

ANTIKOFEIN

 

She zadnje kapljice srkam,

prav nich vech nisem fin.

Prihaja visoka druzhba,

s seboj prinasha spleen.

Moral bom preshaltat na

antikofein.

 

Hitim do bankomata,

divje vtipkavam PIN.

Mimoidochi godrnjajo:

unichevalec geldmashin!!!

Renchim: kaj pa vi veste,

kaj je antikofein!

 

Visoka druzhba pije

samo visoke stvari –

briga njih za moje

monetarnosti.

Briga njih, kaj ob nedeljah

v trgovini se dobi!

 

Oborozhen s flashkoni

izbil bom klin za klin.

Jutri pa zopet kava

na chisto enak nachin.

Nov teden bo in koga briga za

antikofein ...

 

 

 

 

OBE DELITVI

 

Nekako mi vedno uspe

odgrniti zaveso,

le da ne vem, zakaj to pochnem.

Polovica dneva je sonchna,

polovica je v mraku

in vsak vecher obe polovici skupaj na steno pripnem.

 

In grem,

grem s teboj na pot.

Grem,

grem s teboj na pot.

 

Rad bi plesal kot Barrett,

pa se mi to ne posrechi,

tla niso sijocha, pa vendar na njih vse prevech drsi.

In moji zimski copati

so prevech oholi in nagli,

ne dovolim jim, da bi se napili moje krvi.

 

In grem,

grem s teboj na pot.

Grem,

grem s teboj na pot …

 

 

 

 

BREZ VETRA

 

Porechesh: kdo bo krmil golobe, kdo po cestah strashil,

kdo krpal obleke povodnim mozhem?

Kdo zrachil bo sobe, kdo lestenec razbil,

kdo smejal se poniklim zgodbam iz starih Aten?

Kdo bo plesal na dezhju in kdo lomil kosti,

ko me veter odnesel bo stran?

Nasmehnem se in te objamem kot vchasih in rechem:

ah, jutri brez vetra bo dan!

Na poljih nevihte, pri vodi mrches,

za gozdom se ose kote,

ni vech stare ihte v kotichkih oches,

ni vech pushchice skozi srce.

 

Na trzhnici branjevke nimajo buch,

vsa letina k vragu je shla.

Prezgodaj takrat si ugasnila luch,

prezgodaj nahranila psa.

A dahnesh: kdo bo vajence bozhal po vranjih laseh,

kdo kot v pravljicah trl bo lan?

Nasmehnem se in te objamem kot vchasih in rechem:

ah, jutri brez vetra bo dan!

Na poljih nevihte, pri vodi mrches,

za gozdom se ose kote,

ni vech stare ihte v kotichkih oches,

ni vech pushchice skozi srce.

 

 

 

 

CHEVLJI SMEHA

 

Prosil sem za malce potrpljenja.

Ti si rekla: raje pojdi stran.

Obul sem si prastare chevlje smeha.

Shel sem, preden se konchal je dan.

 

Moje misli so bile preglasne.

Ti bila prestrashena si v njih.

Moral sem jim dati dushka, draga.

Moral sem napraviti prepih.

 

Okno je bilo odprto, pravish.

Pravish, da sem ga tako pustil.

Ne zanikam, da sem ga odprl.

A ko mrak je padel, sem zhe dalech bil.

 

Prazen krozhnik dala si na mizo.

V njem se je bleshchal neznan obraz.

Mar me ne poznash? Mar sem drugachen,

zdaj, ko vstajam v zgodnjezimski mraz?

 

Dobro vem, da pesmi so umrle.

Pesmi je odnesel zadnji vlak.

Pesmi svoja vrata so zaprle.

Pesmi imajo kruljavi korak.

 

Dobro vem, da tvoja drobna roka

zdaj ne pishe vech mojih nochi.

Zdaj sem dalech, kje, ne vem povedat.

Dalech stran od tvojih nezhnosti.

 

 

 

 

SEDIM IN STRMIM IN RAZMISHLJAM

 

Po ulicah se sprehajajo mrtvaki

in vpijejo pionirski hura.

In na kolodvoru je sonce

zhalostno do neba …

 

Sedim in strmim in razmishljam

o chasih, ko she nisem strmel,

ko nisem pretirano razmishljal,

ko nisem she niti sedel.

 

Sedim in strmim in razmishljam

o urah, ki she niso prishle,

o njihovih rezkih tiktakih,

ki umerijo nich ali vse.

 

Obrazi iz knjizhnic so mrki,

platnice jim zhrejo srca …

In deklice ob njihovih nogah

niso nikjer vech doma …

 

Sedim in strmim in razmishljam

o chasih, ko she nisem strmel,

ko nisem pretirano razmishljal,

ko nisem she niti sedel.

 

 

 

 

RAZTRGANA OBLEKA

 

Nekako prevech dezhja se je nateklo

zadnje dni.

In avtobusi vozijo pochasi, pochasneje,

se mi zdi.

 

Kjer vchasih most se je iztekal v reko,

je zdaj jesen.

In veter, ki je vchasih bozhal divje veje,

je zdaj leden.

 

In roke se ne sklenejo vech naglo

in dan se poslovi, preden sploh pride.

Kdo neki na obali je pozabil

raztrgano obleko lepe Vide?

 

Nekako prevech dezhja se je nateklo

zadnje dni.

Koraki se rosijo in nihche vech na bulvarjih

stopinj ne pusti ...

 

 

 

 

 

EMFIZEMINA PISHCHAL

(pesmi iz romana in od drugod)

 

 

NOCH

 

Noch je siva kot Babica pripoveduje

in z zavijanjem volkov nihche vech ne posluje

in vlak ne drvi vech v temo, ker drugje stanuje

in vseeno mu je, che dezhuje.

 

Nobenih zapornikov ni vech, ki bi skakali z iz vagonov,

in mozh, ki je poslal ljubezen svoji Rose,

gre zdaj sluzhbeno v Lizbono

in Albert Veliki se joche, ker so mu ponaredili krono

in John Lennon davi Yoko Ono …

 

Noch mesha kavo s prstom kot zmrznjeni gozdar

in pevec folka je svoje poslanstvo pustil vnemar

in najvechji poshtenjaki v kleti Karitasa perejo denar

in Cohen in Suzanne sta par …

 

Ugasham luch in chakam, kaj bo tokrat trkalo …

Noch je, a nich zato …

 

 

 

 

NOVEMBER 

 

November se pripravlja na telefonski klic.

Zhe vem, kaj bo, prebral sem zhe dovolj vrstic.

Neusmiljen bo, ob shtirih zjutraj bo zvonil.

Izklopil sem ga, vrgel v steno, a se je odbil.

 

Podpisal se bom pod she eno  desetletje.

Nad sabo slishim glas: le daj mu izkaznico – nared je!

 

Premishljujem, kaj bi storil,

che bi se podrla smreka pod oknom.

Obrnil bi se na bok, se mi zdi.

Pokupil sem vse ploshche Fatsa Domina

in jih navil do stropa,

morda na Blueberry Hillu ne bom slishal, komu zvoni.

 

Podpisal se bom pod she eno  desetletje.

Nad sabo slishim glas: le daj mu izkaznico – nared je!

 

 

 

 

V ODPRTI KRSTI

 

Lezhal sem v odprti krsti tvojih dlani

in pil droben pesek iz tvojih ochi

in sanjal o polotokih.

Mlade Brede so z vetrom odplahutale

in za vedno v vrtincu ujete ostale

napol blazne in razbrazdanih rok.

 

Casanova je ranil prvo nedolzhno srce,

Don Juan je hujskal nezrele mozhe,

Sancho Pansa pa ugasnil luchi.

Hank Williams in Lefty Frizzell sta obstala

in z Robertom Johnsonom poklepetala

na krizhishchu opolnochi.

 

DOLGCHAS PRISHEL JE IN DOLGCHAS MINIL

IN KRPAN SE JE Z JERICO POROCHIL

IN MEJACHEM JE BES OCHI ZAMEGLIL

IN SHLI SO IN SHLI, SHLI, SHLI, SHLI

NEKDO, KI GA NISEM NIKOLI POZNAL,

JE ZADNJICH BAJE MOJE ZHIVLJENJE PREBRAL

IN MI REKEL V OBRAZ, DA TUDI ON JE LEZHAL

V ODPRTI KRSTI TVOJIH DLANI.

 

Isto pot imel sem kot Martin Spak,

a drugachen klobuk in drugachen korak

in drugachne poteze na chelu.

Shibki mornarji izza mojih platnic

so ustrelili v sonce in ulovili celo mrezho kresnic

in zvecher jih petnajst bo viselo.

 

 

DOLGCHAS PRISHEL JE IN DOLGCHAS MINIL

IN KRPAN SE JE Z JERICO POROCHIL

IN MEJACHEM JE BES OCHI ZAMEGLIL

IN SHLI SO IN SHLI, SHLI, SHLI, SHLI

NEKDO, KI GA NISEM NIKOLI POZNAL,

JE ZADNJICH BAJE MOJE ZHIVLJENJE PREBRAL

IN MI REKEL V OBRAZ, DA TUDI ON JE LEZHAL

V ODPRTI KRSTI TVOJIH DLANI.

 

 

 

 

DOSTOJANSTVO

 

Dostojanstvo stoji na vashkem razpotju,

ena pot vodi k Resnici, druga k Izginotju.

Premishljuje, ali bi shlo po Hipotenuzi ali po Diametralnem Nasprotju,

nebo pa sivi.

 

Gre lepo nazaj, odkoder je prishlo,

pokrajina je spremenjena, sonce je pravkar poshlo,

ni she vecher, a chuti, da bo,

nebo pa molchi.

 

Ob poti ugleda krchmo in stopi vanjo,

chudno, she nikoli poprej ni slishalo zanjo,

ko je prej shlo mimo, je tu samevalo nekaj kostanjev,

zhe pechenih, za chrne dni.

 

Sede za shank in narochi tocheno pivo,

pristopi Lee Marvin z nekakshno prsato filmsko divo

in nazdravi na Vishnuja, Krishno in Shivo

in se v totem spremeni.

 

Dostojanstvo vstane, potegne nozh in zarezhe v totem,

in zamrmra: prevoz bo najhujshi problem,

lahko pa ga seveda tudi zvlechem,

a saj ne vem, kam sploh grem,

zdaj, pred pragom nochi.

 

Izza shanka stopi postavna krchmarica

in reche: nocoj ne gresh nikamor, nocoj bo veselica

sploh pa tema zhe kar boleche pronica

v tvoje kosti.

 

Dostojanstvo pravi: ostanem, pod enim pogojem,

da nocoj prezhdiva vecherjo v dvoje

in da nazdraviva mraku … saj vesh, kako je … –

med vrsticami.

 

Krchmarica pravi: velja, ampak moram priznat:

precej pijem, ker me preteklost grabi za vrat:

moj oche je bil ob mojem rojstvu malce premlad

in … chemu pa suchesh ochi?

 

Dostojanstvo pravi: moj ded je bil

Johann Wolfgang Kette,

na omari je imel kip Nefretete,

umrl je na vse svete

med palmami.

 

Krchmarica pravi: dobro, to je she huje,

ampak pridi sem zadaj, to ni klet, Malibu je,

res je, da lazhem, ampak moje telo resnice ne potrebuje,

samo znoj in kri.

 

Dostojanstvo pravi: doslej si prav razkoshno zhivela.

Krchmarica pravi: zhe, ampak tega si nisem zhelela.

Neke nochi je vame udarila strela

in od takrat imam zlate dlani.

 

In nadaljuje: tole je tvoje lezhishche, izvolish!

Dostojanstvo pa: tole je prav dobichkonosen okolish.

In krchmarica: vse to je lahko tvoje, che padesh predme in me molish

brez milosti.

 

In jutro se prikazhe v petelinovih genih

in Dostojanstvo je she vedno na kolenih

in mrmra: varuj me siamskih dvojchkov,

she bolj pa nachitanih in iskrenih –

krchmarice pa ni.

 

 

 

 

NAPACHNA SHTEVILKA

 

Zaprla si vrata, zaprla srce,

zaprla si svoje dvorishche.

Chez sobo zdaj sence samote drse

in tvoje ime ni vech svetishche.

Na mizi kozarec, pepelnik, ochala,

dve knjigi in stara vinilka.

Noch kliche na ráport. In telefon spet

ponavlja: napachna shtevilka.

 

Chuck Berry potiho odbija svoj blues

s svojo vishnjevo-rdecho kitaro.

Kar mi je ostalo tvojih stvari,

sem zvezal jih, dal na omaro

in mesec, kot da bi poznal moj naslov,

posveti na lestev in name;

na cesti polglasen krik ... Nékdo je sam ...

Nekdó v nov dan nich vech ne verjame.

 

Od tebe odshel sem odprtih ochi,

pokonchen kot cestna svetilka.

Nocoj pa me nekaj krivi in krichi:

oprostite, napachna shtevilka!

 

Da nisem vech klical, si rekla. No ja,

ne bom zdaj razlagal in pravil.

Zaprla si vrata. Zaprla srce.

Zaprla si. Chas se je ustavil.

Za hipec je nochne debate preklel

in vrnil se k svojemu delu.

In mir je zbezhal in od vcheraj zhivi

v precej manj razkoshnem hotelu.

 

Od tebe odshel sem odprtih ochi,

pokonchen kot cestna svetilka.

Nocoj pa me nekaj krivi in krichi:

oprostite, napachna shtevilka!

 

 

 

 

SHE'S NOT YOU

 

Elvis je pel

Her hair is soft and her eyes are oh so blue,

jaz pa imam

mansardno stanovanje.

Zdaj, ko je vsem jasno:

ne, ni je vech tu,

preidimo pochasi

na naslednje dejanje.

 

Narochil sem

halo pico s salamo in feferoni

in zdi se mi,

da zhe zamuja.

Tole so sicer

zhe malce starejshi boni,

ampak kaj potem, tudi pico sem

narochil iz Peruja.

 

Danes je vse

drazhje kot je bilo vcheraj; ali pa tudi ne,

lahko je samo

bolj ceneno.

Stanovanje obozhujem,

prostorno je,

in za dolge vikende tudi

ravno prav polteno.

 

Med ploshchami,

ki jih poslusham, skrbno izbiram;

vse, kar je po letu 1965,

je sumljivo.

 

Vse napitnine

ponavadi sam pokasiram,

cheprav je to zhe od leta 1877

hudo kaznivo.

 

Imajo me zapisanega

kot hudega borca za pravice vinila –

zhlahtni letnik,

rahlo bradat.

Che se mi desna roka,

ne bo prej posushila,

bom vse do smrti vsak dan slishal

kak nov acetat.

 

 

 

 

UCHITELJ

 

Doroteja se je izgubila v vrtincu

divjega vetra.

S seboj je vzela samo Totoja, ne pa tudi

podarjenega irskega setra.

Veter je pihal vznak nanjo,

od Novega Celja do Shempetra.

 

Padla sta uchitelju pred noge, ta pa je rekel:

»Sram vaju bodi!

Po shtirih mesecih vaje she vedno ne znata

normalno hodit po vodi!

Po shtirih mesecih vaje sta

she vedno na svobodi!«

 

In veter je ponehal in Titanik

se ni razklal.

Hotel se je preprichati, ali se je Kate Winslet

slekla prav.

Doroteja ji je svetovala in ona ve, ker ima

domacho zhival.

 

Uchitelj je zamahnil z roko in

naredila se je noch.

Zagrmelo je in trikrat

vsekalo chez Boch.

In Toto je zagodrnjal: »Nisem vedel, da imajo zhenske

tako moch!«

 

 

 

 

POZOR

 

Ne vpij prezgodaj,

po jutru se dan pozna!

Tvoj mozh ni slab chlovek,

le predolgo brado ima.

In vse to

so samo chenche, Hedvika!

 

Ko kurijo kres,

to ni v tvoji dnevni sobi!

Toaletni robchki

so le redkokdaj res grobi.

In tale chuden zvok ni vojna vihra,

ampak mobi!

 

Zdi se ti, da kashljash,

ampak to je hishni zvonec.

V skledi za solato

ni skrit ultramaratonec!

In to ni tvoja mama,

ampak Marija Pozsonec!

 

Ne vpij prevech,

zbudila bosh psa!

Ne, na tvoji osebni ni napisano

Schiffer Claudia –

to so vse samo chenche,

Hedvika!

 

 

 

 

ZA VZOREC

 

Vzorci na odeji

so mi tako vshech.

Celo noch se mi smehljajo.

In majic na V-izrez

ne maram vech,

tako chudne vzorce imajo.

 

Sence na steni

so tako kredibilne,

vedno ogromno vejo.

In che so kakshno noch

malce preshtevilne,

se chez glavo she vedno lahko pokrijem z odejo.

 

General Custer

ni maral vzorcev

in sovrazhil je razcapance.

In zbral je cheto

potuhnjenih norcev

in shel z njimi nad Indijance.

 

In potem se je spustila noch

in spet mi

je shlo za glavo.

In Marlon Brando je bil v sanjah zhe spet navzoch

na tekmi

za Okinawo.

 

 

 

 

FORT LAVA

 

Oblechen v pet razlichnih majic

se spravljam spat.

V kletki na sosedovem dvorishchu vpije

srchkan kosmat primat.

Kdo bi lahko rekel, da sem jaz, a jaz

imam precej ozhji vrat.

 

Sosedje hochejo prijavit vpitje,

a ne vejo, kdo je kdo.

Ne vejo, kdo ima shtevilko

in kdo prepustnico.

Bojijo se zverince – kot po jajcih

hodijo.

 

Legenda govori na glas in se ne ustavi,

ne in ne.

Hochem se pokrit s spomini, a se ne –

prevroche je.

Termometer kazhe 18; ja, 18, seveda,

pa kaj she!

 

Bojim se, da ne bo kaj dosti spanja;

zunaj je prehud kraval.

Slishi se tudi glasba, zdi se mi,

da poje Taj Mahal.

Ampak njega so vendar zhe zdavnaj pognali

chez Chrni kal …!

 

 

 

 

EVANGELIST

 

Ura bo tri,

zadobil bom podobo evangelista.

Stlachil se bom v dolgo haljo

in zaposlil dva kronista.

In sonce bo skochilo iz kozhe

v usnjen naslonjach

in ko bo padlo za omaro, bom shel bos

chez Ozemlje retardiranih kach.

 

Petje bo glasno,

a toni ne bojo chisti.

Saj vem,

ne morejo biti vsi evangelisti!

Poskushal bom bit prizanesljiv

in pozabit, da me slaba intonacija boli.

Glavno, da bojo zapeli

No More Auction Block For Me.

 

In Ishkariot se bo predal

in spet bo vse lepo in prav.

Na hotel bojo dali napis:

tukaj je evangelist prespal.

Chakam na naslednji avtobus

in gledam na papir:

tole dvopichje je videt,

kot bi kdo igral klavir.

 

 

 

 

KOBRA

 

Ko je prishla,

nisem vedel, da zaudarja.

Povedal sem ji: zavaroval se bom aprila

in ne januarja.

Pobrala mi je zlate zobe,

edino, kar sem podedoval.

Che ne bi sama shla,

bi jo kakor psa nagnal.

 

Prezrachil sem hisho

in poslal nekaj pajkov v vechne pajchevine.

Ponavadi nisem krut,

samo obchasno me preshine.

Na levem kolenu imam

zhe od rojstva chuden znak.

Preprichan sem, da je samo brazgotina,

a sorodniki pravijo: zodiak!

 

Ne maram, da kdo pride,

ne da bi se prej pojavil.

Che mi bo zmanjkalo hrane,

jo bom pach nabavil.

Che rechem ne, je ne,

che rechem ja, ponavadi chudno zazijam.

In na nabiralniku imam nalepko:

prosim, brez reklam!

 

Chudne govorice

se te dni shirijo po vrtovih.

Zavarovalne agentke

se kotalijo po bregovih.

Che bo she enkrat pozvonila,

ji bom uganil tip krvi.

Saj ponavadi nisem krut,

ampak vchasih se mi kaj zazdi.

 

 

 

 

EMFIZEMINA PISHCHAL

 

Pustite me samega v pushchavo,

rad bi napredoval.

Rad bi imel vodo pred seboj,

ko bom zjutraj vstal.

Vse, kar potrebujem, je brisacha

in Emfizemina pishchal.

 

Ne glejte za mano,

ne mahajte mi v slovo.

Nobenih govorov nochem,

nochem, da bi se mi orosilo stekleno oko.

Nobenih daril nochem,

zhe brez njih mi bo slabo.

 

Nochem slishat Akropolis, adieu,

nichesar she nisem zgradil.

Morda bom kdaj bogat dedich,

a moj ded je she zhiv.

En napad putike na dan

ga she dolgo ne bo ubil.

 

Pustite me samega v pushchavo,

Babilon bo tudi jutri she stal.

Belshacar je v redu poba,

dovolj se je zhe nadivjal.

Skupaj bova sedela in igrala

na Emfizemino pishchal.

 

 

 

 

POLOVICA LEGENDE O LEPI VIDI

 

Vrata se odprejo.

Soba. Prazen stol.

Okno je zaprto,

zhe zdavnaj sem odshel.

Kdo ti bo odpoljubljal

zharke iz ochi?

Ostalo jih je malo.

Ah kaj, nich vech jih ni.

 

Povej, zakaj si sama,

zakaj strmish v tla.

Pik as in srchna dama

in srchev fant ... Morda ...

 

Zevs in Thor kadita

v sobici chez cesto.

Neron je potrkal,

pozhgati hoche mesto.

Prinesel sem mlad teloh

in dal ga k tvoji sliki.

Zdaj chakam. Rad bi slishal,

kaj menijo sodniki.

 

Povej, zakaj si sama,

zakaj strmish v tla.

Pik as in srchna dama

in srchev fant ... Morda ...

 

Celo vechnost hodim,

a pot je vseskoz ista

in dvem, trem suhim rozham

sem za karikaturista.

In znani mi nasmehi,

rezhechi in prezhechi

stegujejo se, a me

ne morejo dosechi.

 

Povej, zakaj si sama,

zakaj strmish v tla.

Pik as in srchna dama

in srchev fant ... Morda ...

 

 

 

 

 

SPACHENE ANEKDOTE

 

  

IZGUBLJENI SIN

 

Jok in shkripanje z zobmi.

Mehka kolena. Krvave ochi.

Srhljiv shepet z dna blazin:

pridi, izgubljeni sin ...

Pridi, izgubljeni sin ...

 

Vrch na koncu mavrice,

jabolko iz pravljice,

na obzorju slemenishki grad

in pod njim deseti brat ...

In pod njim deseti brat ...

 

Ko se komu izpovesh,

she ne vesh, da se ne smesh.

Svet ima vech milijard ljudi,

vsi ne chutijo kot ti ...

 

Dalech raj je Edenski,

blizu je Getsemani

in srhljiv glas iz vishin:

pridi, izgubljeni sin ...

Pridi, izgubljeni sin ...

 

 

 

 

JOKALA SI

 

Jokala si

in nisem vedel, kaj bi.

Samo shel sem lahko ob tebi.

Nekaj chudnega ti

je prishlo v ochi,

nisi bila pri sebi.

 

In tako dalech

si mi bila.

Tako zelo dalech

si mi bila.

 

Jutro tako

v dopoldne je shlo,

a midva po gozdni poti.

Jokala si

in duh starih dni

mi je prishel naproti.

 

In tako dalech

si mi bila.

Tako zelo dalech

si mi bila.

 

Zbal sem se, da bi te izgubil.

Zbal sem se, da bi se zaprla vase.

Zbal sem se tega strahu ...

Pomislil sem na nekdanje chase …

 

In tako dalech

si mi bila.

Tako zelo dalech

si mi bila.

 

Jokala si

in nisem vedel, kaj bi

in utrgal sem rozho ob cesti.

A nemir je ostal

in rozha je ovenela

in oba jo imava na vesti.

 

In tako dalech

si mi bila.

Tako zelo dalech

si mi bila.

 

 

 

 

POGLEJ ME

 

Poglej me,

pa ne potrebujem tuhtanj

in sploh nobenih besed.

Trak na kaseti

se je itak zhe iztroshil,

vecher je precej manj bled.

 

Poglej me,

pa ne potrebujem nichesar,

ob chemer sem vchasih v samoti sedel.

Knjige so stare

in chudno dishijo

in nauk v njih je zhe zastarel.

 

Poglej me

in vse bo prav.

Poglej me

in vse bo prav.

 

Poglej me,

kot gledash pse in metulje,

ki shvigajo skoz tvoj mir.

In nasmehni se,

che tudi ti menish,

da bo tole poseben vecher.

 

Poglej me

in vse bo prav.

Poglej me

in vse bo prav.

 

Ko se umikam

pred dolgimi repi ljudi,

ko s kamni

razbijam zelene luchi,

ko brishem prah

s kakshnih starih platnic

in tarnam,

da sploh ni vech dobrih novic …

 

Poglej me

in vse bo prav.

Poglej me

in vse bo prav.

 

 

 

 

UMIRAM POCHASI

 

Umiram pochasi, ker me nihche noche ustrelit.

Vsi se drzhijo za glave, ko iz mene curlja.

Hropech bi narekoval oporoko,

a notar ima machka, bandit …

Umiram pochasi, javna snaga me v rokah ima.

 

Umiram pochasi, ker se svet izjasnit ne zna:

me pustijo izkrvavet, me bodo imeli na vesti?

Debata je vrocha, na trenutke evforichna,

a pometachi so hitrejshi, saj nochejo pack na cesti …

 

Umiram pochasi, na hipe se fino mi zdi:

brundam si nekrolog, svet pa se ne more zediniti …

 

Umiram pochasi, a zdaj mi to prehaja v navado.

Saj je samo nekaj fatalnih poshkodb, jebi ga!

Na videz sem she vedno shik in vechina gleda fasado,

ravnokar mi je pomezhiknila mimoidocha gospa.

 

Umiram pochasi – sploh nisem vedel,

da je toliko krvi na svetu,

ampak kot kazhe, je vse tole moje – chemu bi bentil!

Vsak chas bom kot Nosferatu v svojem zadnjem naletu;

zhejen kot pes, a pred mano bo nekdo vse tole popil …

 

Umiram pochasi, na hipe se fino mi zdi:

brundam si nekrolog, svet pa se ne more zediniti …

 

 

 

 

MADRID

 

Tale packa tu je od klobase.

Na mizi je zemljevid.

Nekdo je imel mastne tace,

zdaj pa ne vem, kje je Madrid.

 

Vplachal sem zhe polpenzionchek,

pred novinarji dobro skrit.

A nekdo je imel mastne tace

in zdaj ne vem, kje je Madrid.

 

Sem vprashal na letalishchu,

a ratal popolnoma paf,

ko je usluzhbenec bevsknil:

sem mar videt kot geograf?!

 

Lahko obsedim v zrachni luki,

a ne dajo mi niti za pit.

Kaj mi pomagajo lepi prospekti,

che pa ne vem, kje je Madrid!

 

Gospod, gospod …

Gospod, gospod …

A ne, to niste vi …

Pardon … Oprostite … Zhe prav …

 

Mi uspelo je ujet pilota,

a ni mu bilo do shal.

Rekel je: Madrid? Ne pijem!

Letim, kamor pokazhe kristal.

 

Gospod, gospod …

Gospod, gospod …

A ne, to niste vi …

Pardon … Oprostite … Zhe prav …

 

Obeta se nam katastrofa.

Nekdo ima dober vid.

A chetudi vidi chez morje,

nima pojma, kje je Madrid.

 

Tale packa tu je od klobase.

Na mizi je zemljevid.

Nekdo je imel mastne tace,

zdaj pa ne vem, kje je Madrid.

 

 

 

 

SIRENA

 

Ko se bom porochil,

se hochem porochit s sireno.

Jaz ji bom chistil plavut,

ona pa pela bo grleno.

 

Imela bova tri

zares lepo vzgojene otroke.

Ob obali si bova zgradila

majhno hisho na obroke.

 

Otroci bodo imeli

shkrge precej dobro razvite.

Pljucha pa jim bom jaz vzel

in jih imel za rekvizite.

 

Ko se bom porochil,

se hochem porochit s sireno.

Ko se bova prvich skregala,

plavut ji bom zaplenu.

 

 

 

 

LILI MARLEN

 

Lili Marlen shchemi kurje oko.

Predolgi postanki pred ulichno razsvetljavo

so ji pojedli telo.

Prehuda je samota, ki se cedi s shtirih sten.

Ni ti lahko, Lili Marlen!

 

Tvoja soba zaudarja po praznikih.

Tvoje rjuhe popisujejo retardirani uradniki.

Prehitro ugasnejo luch, ampak vesh, ta narod je klen!

Bodi vesela, Lili Marlen!

 

Ni se treba bat velikodushnih posojil,

saj dobro vesh, da je vse skupaj zgolj

precej plehek vodvil …

 

Lili Marlen sedi na okenski polici.

Utrujena je, nima vech estradnih ambicij.

A she tako trden menih ob njej postane polten.

Viva la musica, Lili Marlen!

 

 

 

 

 (S SLABIMI RIMAMI DELAM) DOBRO VECHERJO

 

S slabimi rimami delam dobro vecherjo.

Nihche se she ni obregnil obnjo, odkar svet stoji.

Morda le kdo tu pa tam odlozhi zhlico

in se odkashlja in vljudno shkrtne z zobmi.

 

Agata Schwarzkobler v azilu obuja spomine –

kako je bilo lepo, ko bi se morala utopit!

Krajnc! me pokliche vest, chemu si spet zloben?

Pusti nesrechnico, naj ji sholmashtri she naprej lizhejo rit!

 

A kakshen naj bom, ko dobra druzhba odide?

Ko dan ves shchemech in zabuhel prebira zdravnishke izvide?

 

Nekaj desetletij traja, da se ljudje odpravijo spat,

ko pa se, jih ne zbudi niti vonj po odojku in pivu.

Pa mi ne uspe prizhgat zhara in tudi Agata slabo kelnari;

morda je dokonchno podlegla mojemu slabemu vplivu …

 

A kakshen naj bom, ko dobra druzhba odide?

Ko dan ves shchemech in zabuhel prebira zdravnishke izvide?

 

 

 

 

NE SE DOTIKAT MOJIH KROGOV

 

Morda se komu zdim mahnjen, ko na drevesa s kljukicami pripenjam odpihnjene liste.

Vedno sem bil tak, le poznali me niste.

In zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

Dokler ne bo spet konjskih tatov,

jih bo marsikdo fasal s kopiti.

Najhujshi garachi se znova zbujajo z zhulji na riti.

In zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

Ne se dotikat mojih krogov,

ker lahko postanejo kvadrati!

Dolgo sem jih krotil, niso se pustili obkrozhevati.

In zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

Pretuhtajmo znova formule za srechno zhivljenje …

Tropi ovac so nam blizu, a manjka nam potrpljenje …

In zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

Kaj bo, che bo izpod Pece kdaj pokukala

znana nam brada?

Che bo sosedova stara srajca

spet postala zhelezna navada?

Zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

Ne se dotikat mojih krogov,

ker lahko postanejo kvadrati!

Dolgo sem jih krotil, niso se pustili obkrozhevati.

In zdaj so chasi, ko se prebujajo gnezda na glavah

in na ulicah ubijajo Done Kihote, ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.

 

 

 

 

CHOKOLADNA PESEM

 

Pregreshno mlaskam in me ni sram te besedne zveze zapisat stokrat na tablo, kot so to vchasih pocheli sholarchki-kaznjenci.

Kredo so raje kar pojedli, tako jim je shkodovala!

Chevljev itak niso imeli in samo matere so si lahko zavezovale rute,

zhidane ali ne … glavno, da so jih onikali in v nedogled ponavljali »hvala«.

 

Pregreshno mlaskam … Zato je mogoche vse skupaj slishat bolj nenavadno in drugachno,

a vshech mi je, da lahko konchno spet prisluhnem nechemu, za kar je vredno imeti uho.

Kje imam srce, sem poprej zhe skoraj pozabil,

a ko si prishepnila, kje je, je tam tudi resnichno bilo.

 

In desetice so utrujeno letele po zraku …

Mati, postojte! Nisva na cesti, ampak v svinjaku …

Che sem vas zatajil, sem vas zato, ker chesa boljshega niste vredni.

Vash kult je chrviv in navedki prevech dobesedni …

 

Pregreshno mlaskam, cheprav sem trenutno spet obkrozhen s plishem,

a tudi v njem je nekaj tega, chemur praviva uspeshna romanca.

Ko sezhem po tablici chokolade na nochni, se tvoja pisma spet svetijo v temi

in menda ne bom neumen, da bi se na poti v Pogum ustrashil enega klanca …

 

Enonogi pa naj kar pobira drobizh!

Od njega bo zhivel samo kakshno leto!

Ko se odmikam od restavracije, slishim iz zvochnika: Pomagaj mi, Rhonda!

Ha! Lepo povedano in she lepshe zapeto …

 

 

 

 

JETRA

 

Vzemite jetra, pustite pa knjizhne police!

Kaj naj sploh pochnem brez njih?

Lepa infuzija sicer res vedno lepo mesto najde,

ampak a ne uvidite, da bi izterjevalcem

prishel prav oddih?

 

V mojih ocheh barantajo razlichne podobe,

a ne za plashch, kot se je to svojchas godilo.

Gre jim za vse kaj drugega, pohlepne so,

prav briga jih nekakshno arhaichno oblachilo!

 

Zelo redko hodim nachrtno po mestu.

Ponavadi gre za kake nakljuchne stvari.

Ponavadi sva dva in nosiva skupaj knjizhne police;

ko jih sestavljava, se nama kar sámo smeji.

 

Vzemite jetra, pustite pa knjizhne police!

Kaj naj sploh pochnem brez njih?

Lepa infuzija sicer res vedno lepo mesto najde,

ampak a ne uvidite, da bi izterjevalcem

prishel prav oddih?

 

Sonce se je upepelilo, ker so krste predrage.

Dandanes tudi smrt nekako izgublja znachaj.

Je pa zato bolj glasen kak ljudski pregovor,

ki pravi … saj bom povedal, ampak ne zdaj!

 

Prosim, ugasni luch!

Tema zdravi ochi!

In svetli nochni pogledi

so okusno oblecheni …

 

Vzemite jetra, pustite pa knjizhne police!

Kaj naj sploh pochnem brez njih?

Lepa infuzija sicer res vedno lepo mesto najde,

ampak a ne uvidite, da bi izterjevalcem

prishel prav oddih?

 

 

 

 

MORDA VLAK …

 

Z naslovi iz raznih tujih adresarjev tekam po mestu.

Ustavlja me policija in usmerja drugam.

Poskusha me preprichati, da imam desno nogo leseno.

Mar res? To zhe vsaj 30 let vem tudi sam!

 

Ni me treba dotolchi s cinizmom in uniformo;

tiho bom, nich ne bom odgovoril.

Tudi po senci sem lahko tepen, che se vam zahoche,

a naj vam bo jasno, da tegale vlaka ne bom zamudil.

 

Dvigne se dim, a zanj zaman ishchem pravno podlago.

Nikomur ni mar, kaj kdo po latinsko vreshchi.

Slava mrtvim jezikom, vedno lahko ostanejo tuji!

Da je tako tudi pri ljudeh, me precej bolj boli.

 

Ni me treba dotolchi s cinizmom in uniformo;

tiho bom, nich ne bom odgovoril.

Tudi po senci sem lahko tepen, che se vam zahoche,

a naj vam bo jasno, da tegale vlaka ne bom zamudil.

 

Termitom se na shiroko rezhi, zavohali so pozhrtijo

in Stampel mi maha chez cesto – z one strani.

Naj se potopim v vodo

kot kakshen dachauski Johnny Weismüller

in vprasham Pozejdona, che je zhe kdaj igral Monopoly?

 

Ni me treba dotolchi s cinizmom in uniformo;

tiho bom, nich ne bom odgovoril.

Tudi po senci sem lahko tepen, che se vam zahoche,

a naj vam bo jasno, da tegale vlaka ne bom zamudil.

 

 

 

 

DALE WATSON BLUES

 

Sedim v nakupovalnem centru in gledam ljudi, ki shvigajo mimo.

Pomlad se odpira, a oni bezhe kot veverice pred zimo.

Na obrazih jim igrajo iskre, a she najmanjsha med njimi je zlagana.

Kaj chesh, to je Ljubljana.

 

Iz restavracije se je razlezel vonj po pechenki shtefani.

Vrsta je dolga. V njej nepoteshene zveri.

Vsaka zgrabi svoj pladenj in odrine tisto pred sabo

in jo zbode s priborom za enkratno uporabo.

 

Kdo izmed njih je blagoslovljen, kdo preklet?

Sprashujem se kot Robert Frost: ogenj ali led?

Mimo okna pelje medmestni avtobus …

Dale Watson Blues.

 

Gospod nam je dal pesem, hudich jo je preklel.

She zadnji pisk blagajne je v pladnje izzvenel.

Kdo sploh poslusha pesmi? Vse imajo tolarski okus.

Dale Watson Blues.

 

 

 

 

CHOPOVA

 

Odmislim sekunde

in vse se spet blizu zdi.

Ulica umira,

noch se zapira v ljudi.

Poshta je prazna,

kdo neki bi zdaj odposhiljal svoj mir?!

Ni vech avtobusov,

preteklost sta dan in vecher.

 

Ni muzikantov,

ki bi igrali … za nich.

Ni sprehajalcev,

ki bi s posmehom na licu med prsti vrteli drobizh.

Chopova sanja

in rahlo dezhuje tam, kjer se koncha.

In na Tromostovju

se muza nad pesnikom

s svojim bronastim oprsjem igra.

 

In koliko upanja

na nove vzhode tli v nas!

 

Temne so vezhe

hish, ki strmijo v temo.

Chas vanje vrezhe

svetlih navdihov slovo …

 

 

 

 

BIL JE MRZEL ZIMSKI DAN

 

Bil je mrzel zimski dan.

Stal sem v gazi tvojih sanj.

Objel sem te z mokrimi dlanmi.

Chutil, kako se sneg tali.

 

Bruce je o Santa Ani pel.

Tvoj smeh je bil vse, kar sem imel.

Nato sva odshla v isto stran –

bil je mrzel zimski dan.

 

Svet se je obrnil she enkrát

in bil sem spet sam sebi tat.

Ne, ne pustim te od sebe stran,

pa kaj, che je mrzel zimski dan!

 

Ne, ne pustim te od sebe stran,

pa kaj, che je mrzel zimski dan!

 

 

 

 

NE MISLI NA SLOVO

 

Pridi blizhe, obleci se v sanje,

pusti mrak, ne misli na slovo,

vecherno sonce spet umira samo,

dneva kmalu slutiti ne bo.

 

Poljubi me in nezhno me odnesi

v svoj blag objem, kjer tih bom oblezhal,

ne shepetaj besed nerazumljivih,

saj dobro vesh, da s tabo bom ostal.

 

Tvoj nasmeh mi prizhgal bo jutro,

tvoje roke zbudile bodo dan,

ampak zdaj je jutro le domneva,

mirno lezi in ne misli nanj.

 

Slike s sten smehljajo se nemirno,

nochne sence chakajo na klic,

na nestrpno blag odmev vechera,

vsidranega v luki teh vrstic ...

 

Pridi blizhe, obleci se v sanje,

pusti mrak, ne misli na slovo,

vecherno sonce spet umira samo,

dneva kmalu slutiti ne bo.

 

 

 

 

BELI KROKAR

 

Vem, pogledal sem ti v ochi.

A ne vem, che kaj zaznal v njih.

Temne so bile kot sonce opolnochi.

Temne kakor suh nevihtni dih.

 

In priznam, prijel sem te za roko.

A ne vem, che karkoli obchutil.

Dlan se je spustila pregloboko.

Nisem vedel, kaj, a nekaj slutil.

 

Tvoje lice je bilo razbito,

kot da ga orkan je preletel.

V tla zazrto, s krivdo davnih dni pokrito.

Iz njega beli krokar je vzletel.

 

Iz kljuna mu je padla bela rozha.

Veter jo ujel je v svoj pogled.

Chutil sem, kako dlani mi bozha.

Vedel sem, da sem she jaz ujet.

 

Vem, da si v narochju mi lezhala.

A ne vem, che res bila si tam.

Nisi ne bedela in ne spala.

Zrla si, a nisem videl, kam.

 

In priznam, prijel sem te za roko.

A ne vem, che karkoli obchutil.

Dlan se je spustila pregloboko.

Nisem vedel, kaj, a nekaj slutil.

 

Tvoje lice je bilo razbito,

kot da ga orkan je preletel.

V tla zazrto, s krivdo davnih dni pokrito.

Iz njega beli krokar je vzletel.

 

Iz kljuna mu je padla bela rozha.

Veter jo ujel je v svoj pogled.

Chutil sem, kako dlani mi bozha.

Vedel sem, da sem she jaz ujet.

 

 

 

 

PLES

 

Plesal sem med tvojimi svetovi.

Bil privezan sem na nitko dna.

Nitko so odpihnili vetrovi,

preden si jim sploh ukazala.

Rasel sem med chudnimi upori

tvojih zhrtev, tvojih trpkih mozh.

Vsi bili so hladni, skoraj nori,

oblecheni v opravo iz ovchjih kozh.

 

In pred njimi divje mazhoretke.

Klicale so tvoje novo ime.

Dvigale so roke v tvoje spletke,

pridno hodile, a kam, kdo ve.

Plesal sem med tvojimi rameni.

Vchasih z nogo udaril v tvoj nasmeh.

In glasovi, takrat she grleni,

so se ti razblinjali v dlaneh.

 

Komu si svoj bojni klic prodala?

Komu si oddala svoje pse?

Koga z divjo zemljo si zravnala?

Komu v mraku dala upanje?

Kdaj si pila iz krvave reke?

Kdaj ubila sanje nad seboj?

Kdaj ukradla rochno tkane obleke

z obichajnim listkom »vedno tvoj«?

 

Plesal sem po tvojih tankih mrezhah.

Bil tvoj pijanec, kloshar, brat nochi.

Spal sem v tvojih dolgih, mrzlih vezhah,

a zbudil se vedno v tuji postelji.

 

Vedno gledal sem v isti mesec.

Vedno molil iste litanije.

Vedno bil neposvecheni jezdec

skozi tvoje raskave prerije.

 

Komu si svoj bojni klic prodala?

Komu si oddala svoje pse?

Koga z divjo zemljo si zravnala?

Komu v mraku dala upanje?

Kdaj si pila iz krvave reke?

Kdaj ubila sanje nad seboj?

Kdaj ukradla rochno tkane obleke

z obichajnim listkom »vedno tvoj«?

 

Zdaj iz dnevnika sem zbrisal chrke.

Zbrisal pesmi, zbrisal memoare.

Kitice postajale so mrke.

Moje roke so postale stare.

Plesal sem in plesal sem in znova

plesal, plesal, kot bi bil uklet.

Ti si vsak dan vrachala se z lova.

Vsak dan je kdo drug lezhal zadet.

 

Vsak dan je kdo drug znoj brisal s chela.

Tezhkal v rokah kamen ali dva.

Upal, da bosh zvesto vanj verjela.

Da bosh z njim golobe hranila.

O plesal sem med tvojimi strahovi.

Plesal sem in z rokami vihral.

Moji gibi so bili kot novi.

Dolgo vadil sem, da sem jih znal.

 

Komu si svoj bojni klic prodala?

Komu si oddala svoje pse?

Koga z divjo zemljo si zravnala?

Komu v mraku dala upanje?

Kdaj si pila iz krvave reke?

Kdaj ubila sanje nad seboj?

Kdaj ukradla rochno tkane obleke

z obichajnim listkom »vedno tvoj«?

 

Zdaj izrabil sem zhe vse korake.

Ni vech takih, ki bi jih she znal.

Vse stopinje bodo zdaj enake.

V vseh bo tvoj pogled nekoch obstal.

 

Komu si svoj bojni klic prodala?

Komu si oddala svoje pse?

Koga z divjo zemljo si zravnala?

Komu v mraku dala upanje?

Kdaj si pila iz krvave reke?

Kdaj ubila sanje nad seboj?

Kdaj ukradla rochno tkane obleke

z obichajnim listkom »vedno tvoj«?

 

 

 

 

PERONSKA

 

Pochasi se bo zdanilo,

v cerkvi bo prvich zvonilo,

klosharji bodo polzaspano kleli.

In vstal bo dan. Neprijazen.

In vgnezdil se kot prikazen

med tiste, ki si ga ne bodo zheleli.

 

Spet bo odmev korakov

prebiral misli tezhakov

in drugih ljudi, ki bodo chakáli,

da njihov vlak pride ponje,

da bodo spet srkali sanje

kupejev in tistih, ki bodo v njih spali.

 

In jaz bom sedel na peronu

in gledal ta nesrechna lica –

zhvizhgi in kriki, kriki in zhvizhgi,

o Bog, dan na dan!

Chas jim bo luknjal karte

in jih peljal po svoje

po ozkih tirih neznano kam.

 

Golobi bodo lachni,

veceji spet brezplachni,

preobtezhene vegaste klopi.

Ko hladen glas vlak bo najavil,

se utrujen korak bo odpravil

skozi podhod do tira tri.

 

In jaz bom sedel na peronu

in gledal ta nesrechna lica –

zhvizhgi in kriki, kriki in zhvizhgi,

o Bog, dan na dan!

Chas jim bo luknjal karte

in jih peljal po svoje

po ozkih tirih neznano kam.

 

 

 

 

BILO JE SPOMLADI

 

Bilo je spomladi in mrak je raztezal

svoje veje nad mlade hishe

in vecherni mraz je v fasade rezal,

da se je zdelo, da nanje pishe

tvoje ime ...

 

Prishel sem po Vodni poti do ceste

in pred prehodom pochakal,

da avtomobili so odpeljali,

nato pa sem zakorakal

v tvoje ime ...

 

Bilo je spomladi. Shla sva domov.

Ti si se odsmehljala.

In veter je pel in v tvoje srce

pomlad je izrezovala

moje ime ...

 

 

 

 

POZNOJESENSKA PESEM

 

Vidim mrtva drevesa in redke ptice na njih.

Skoraj vse so zhe davno odletele drugam.

Da bi tudi jaz odletel, neskromno priznam.

Je svet izumrl, da je tako zbogano tih?

 

In vecherni mraz ... Spet tak, kot zna biti vedno.

Z njim so vse pravljice chisto drugachne.

Vecher, ki jih ne mara, pobarva ulice mrachne.

Vse jemlje pretochno in predobesedno.

 

A midva ... midva chakava sneg.

 

Misli jo uberejo skozi dneve za mano.

Misli bolijo. Nekako se zdijo brezvezne.

Nekako chudashke. Velikopotezne.

Vse dobro v njih je zhe desetkrat zlagano.

 

Preshtel bom poraze; bilo jih je vech, kakor prstov.

A tudi zmag je bilo, se zdi, kar dovolj.

Sanje so krute. Resnichnost je kruta she bolj.

In tisti, ki prvi so, vedno zakljuchijo vrsto.

 

In midva ... midva chakava sneg.

 

 

 

 

KOPALNICE OSAMLJENIH LJUDI

 

Z mnogih vlakov sem zhe stopil,

mnogim peronom gledal sem v ochi.

Z mnogih vlakov sem zhe stopil,

mnogim peronom gledal sem v ochi.

In vedno zdel se mi je revezh

tisti, ki se jih boji.

 

Vechkrat skakal sem chez tire,

da bi ujel naslednji vlak.

Vechkrat skakal sem chez tire,

da bi ujel naslednji vlak.

In dolgo sem se motil, ko sem mislil,

da sem nesrechen, ker sem tak.

 

V velikih mestih bil sem majhen,

v majhnih pa bilo me ni.

V velikih mestih bil sem majhen,

v majhnih pa bilo me ni.

Prevzet sem bil nad semafori,

a izgubljen med luchkami.

 

Z mnogih vlakov sem zhe stopil,

mnogim peronom gledal sem v ochi.

Z mnogih vlakov sem zhe stopil,

mnogim peronom gledal sem v ochi.

In vedno sem se zbujal v grehu

v kopalnicah osamljenih ljudi.

 

 

 

 

SPUSTISH LASE

 

Spustish lase,

namignesh mi koketno.

Hej, ob shestih zjutraj

se niti s tabo ne morem imet prijetno.

 

Neil Young

poje Long May You Run.

Sonce se shele odeva,

nedolzhno je she in umaknjeno stran.

 

Predmestna cesta

pochasi rojeva ljudi.

Jutranji mraz se umika,

kot gepardu ti zharijo ochi.

 

Ne vem, kaj hochesh,

a tvoja ogrlica mi je vshech.

In izpod tvoje nochne halje

ne bo ljubezen ushla nikoli vech ...

 

 

 

 

 

NASLEDNJI UDAREC

 

 

JAZ IN TI

 

Slishim govorice, vse skup chudno se mi zdi,

ti in jaz, se slishi, vsi trdijo: jaz in ti.

Lady, Hopla, Jana, midva polniva strani.

 

Jaz in ti.

Jaz in ti.

Jaz in ti.

Jaz in ti.

Cajtnge trdijo, jaz pa sploh ne vem, kdo si.

 

No ja, je zhe res, shik, plechat sem, zapeljiv,

nosim prima hlache, tud v tujini sem zhe bil.

V vojski sem na vsa vprashanja z 'ja' odgovoril.

 

Jaz in ti ...

 

Bi te silno rad spoznal, heca mi je dost,

a nekako mi ne rata, razlog je preprost:

cajtngi so vse skup nekam chudno skombiniral –

vidim se sam jaz, tebe pa so retushiral ...

 

Mi prijatli pravjo: konchno te je ujagala!

Pisano pogledam in jih vprasham: ktera pa?

Vejo, da si ti, cheprav noben te ne pozna.

 

Mmm, aha ...

 

Jaz in ti ...

 

 

 

 

KLIKETI KLAK

 

Peljem se z vlakom, kliketi klak.

Karta je draga, a tole je luksuzen vlak.

Ti vstopish v kupe, pozdravish in vprashash:

je sedezh she prost? Rechem: ja.

Sedesh in noge prekrizhash kakor gospa.

 

Kliketi klak ...

 

Sva sama v kupeju, vidim – zadremala bosh.

Sprevodnica pride, jo vprasham: a mate kej rozh?

Ko reche: ne!, se namrdnem, chesh: 

kakshna postrezhba! Pa tak luksuzen vlak!

In spet se vate zagledam in slishim kliketi-klak ...

 

Kliketi klak ...

 

Tvoje ochi so priprte, lasje spushcheni.

Padajo rahlo na hrbet, tako lepo zlatorumeni.

Tole bo vozhnja in pol in rad bi zavpil med oblake,

da te obchudujem, neznanka

in prav tako luksuzne vlake.

 

Kliketi klak ...

 

Konchna postaja. She pravi chas se zbudish.

Na uro pogledash, pa iz kupeja zbezhish.

Sploh me ne pogledash, ne rechesh mi nich,

chrta za teboj se pozna,

pogledam zic prazen, pa tiho zavzdihnem: no ja ...

 

 

 

 

KDO SEM, ZAKAJ IN KJE?

 

Najprej zbudim se preznojen,

ko petelin zagnjavi.

Ker je ne pijem, se potem

sploh ne utapljam v kavi,

ampak poishchem zhemljico –

z mlekom po grlu gre,

pa se povprasham staro stvar:

kdo sem, zakaj in kje.

 

Vem, da sem chudne sanje imel –

madezh je na odeji.

V opozorilo zhenskam: ja,

takshni smo mi, Mateji.

Odejo vrzhem v pralni stroj,

sosedi se bude

in spet se vprasham staro stvar:

kdo sem, zakaj in kje.

 

Za v trgovino si nadel

bom Engelbertov smeh,

zhe itak me, ker vdilj kracam,

vlachijo po zobeh.

Pri sadju bom dlje chasa stal,

pri kruhu bo gorje,

saj kruhu chisto dol visi,

kdo sem, zakaj in kje!

 

Bo za blagajno prav prishel

smeh tipa »jz mam kesh!«

»U, kok ste vi prijazen fant!« –

»Ha, stara, kaj pa vesh!«

 

To, kar se zdi, morda ni res,

ali pa tudi je.

Saj vsi poznamo staro stvar:

kdo sem, zakaj in kje.

 

Malce sem jezen: bankomat

se je zhe spet pokvaril.

Bom shel bolj naokrog domú,

da ne bi koga udaril.

A srecham znanca, dobrega,

in spet sem »he he he«

in se mi jebe za »kdo sem«

in za »zakaj« in »kje«.

 

Ko sem v objemu temnih ur,

po glavi mi roji:

Kdo sem? Kaj vem! Zakaj? Kaj vem!

In kje? V p****, se zdi.

A lajf je kratek, chasa ni

za kisle urice,

zato vprashanja brcnem v rit –

kdo sem, zakaj in kje.

 

(Pripis:

 

To je seveda teorija,

ki v praksi se pofizhi.

Umetnost je zrint se skoz dan,

z realnostjo so krizhi …

Zato pa, kot na oknih, tud

na ksihtu so zavese

in kdo res smo, zakaj in kje,

na srecho vchas ne ve se!)

 

 

 

 

SEDIM IN STRMIM IN RAZMISHLJAM

 

Po ulicah se sprehajajo mrtvaki

in vpijejo pionirski hura.

In na kolodvoru je sonce

zhalostno do neba …

 

Sedim in strmim in razmishljam

o chasih, ko she nisem strmel,

ko nisem pretirano razmishljal,

ko nisem she niti sedel.

 

Sedim in strmim in razmishljam

o urah, ki she niso prishle,

o njihovih rezkih tiktakih,

ki umerijo nich ali vse.

 

Obrazi iz knjizhnic so mrki,

platnice jim zhrejo srca …

In deklice ob njihovih nogah

niso nikjer vech doma …

 

 

 

 

PODIPLOMSKA

 

Dolgo sem tuhtal, kaj bo, ko bom imel v roki diplomo.

Kako se bo zhivljenje spremenilo.

Bom moral kaj posebnega popit

za zajtrk ali kosilo?

Ampak zdaj samo malce lazhje spim ...

 

Nobene permanentne kravate nimam.

Tudi pleshast she nisem.

In na odru me she vedno tu pa tam

prosijo za bise.

In potem malce lazhje spim …

 

Redna sluzhba se me izogiba, zdaj ko imam diplomo,

chaka, da bom na tleh kot skesani Zahej.

In honorarji she vedno prihajajo neredno,

in kreditna kartica

mi po irsko poje: nay never nay nay.

Ampak zdaj malce lazhje spim …

 

A na steni imam vendarle nov, lep okvir.

In moja titula mi omogocha druzhbeni mir …

In ja … precej lazhje spim …

 

 

 

 

SEM ZHE POZABIL

 

Che si me kdaj uzhalostila – ne skrbi, sem zhe pozabil!

V mojem spominu ni vech prostora za take stvari.

Che je bilo kdaj kaj slabega v meni – prosim, pozabi!

Premisli she enkrat in prosim pozabi she ti!

 

MINEJO LETA IN PTICE HITIJO DRUGAM …

VSE VECH HLADU JE IN VSE MANJ SE SLISHI KAK »RAD TE IMAM« …

 

Che si me kdaj pustila v samoti –

ne skrbi, sem zhe pozabil!

Nochem sedeti in klicati vase takih nochi!

Che sem te kdaj prevech razocharal –

prosim, pozabi!

Premisli she enkrat in prosim pozabi she ti!

 

MINEJO LETA IN PTICE HITIJO DRUGAM …

VSE VECH HLADU JE IN VSE MANJ SE SLISHI KAK »RAD TE IMAM« …

 

 

 

 

CHUDNI PSI

 

Che umresh v sanjah, to se govori,

baje zares umresh v postelji,

privezan sem ob rakavo drevo,

ura je deset pred polnochjo.

 

Slishim nekaj udarjati ob tlak.

Prav imel sem: to je tvoj korak.

Vprashash me: in kaj ti tu pochnesh?

Zabushavam, odvrnem tiho. A ne vesh?

 

Bosh moj plashch zakockala?

Star je zhe, kar vzemi ga.

Zdaj si brez trakov v laseh ...

Chudni psi renchijo ti v ocheh ...

 

Jutro skriva se pred upniki.

Zrak je redek kot pushchavski psi.

Dan je izmishljen kot kak kraljevich.

Sklonim se. Drevo izgine v nich.

 

Slishim nekaj udarjati ob tlak.

Prav imel sem: to je tvoj korak.

Vprashash me: in kaj ti tu pochnesh?

Zabushavam, odvrnem tiho. A ne vesh?

 

Bosh moj plashch zakockala?

Star je zhe, kar vzemi ga.

Zdaj si brez trakov v laseh ...

Chudni psi renchijo ti v ocheh ...

 

 

 

 

VES DENAR ZA TAKSI

 

Pozno je, ko grem od tebe.

Jaz nochem, ti si ne zhelish.

A treba je. Z dolgim poljubom

te prosim, da mi oprostish ...

 

Sovrazhim to, da moram iti.

Rad poleg tebe bi lezhal.

Morda bi spal, morda razmishljal

in vmes te nezhno ljubkoval.

 

A treba je. Jutro prinese

vsakich kaj nenavadnega.

Hja, ves denar bo shel za taksi ...

Pozno je. Pesh se mi ne da.

 

Ne maram chudnih rogovilnic,

ki z jutrom ratajo drevo.

In kakshen nochni ptichek moje

nedolzhnosti dobil ne bo.

 

Pozdravim in povem, kam hochem

iin taksi proch odropota.

Vas spi. Za gozdom chaka cesta.

Samo she hipec ali dva ...

 

 

 

 

NEZHNO

 

Objamem te nezhno,

skrijem te vase

in skupaj odplavava

v nezhnejshe chase.

 

Pobozham te nezhno,

dotaknem se svile,

tam, kjer so se najine

nezhnosti skrile.

 

In noch je prekrasna,

dolga in tiha

in najin mir v njej

v neskonchnost zadiha.

 

Objamem te nezhno,

skrijem te vase

in skupaj odplavava

v nezhnejshe chase.

 

 

 

 

PA SEM REKEL ...

 

Bodi pomlad, sem rekel in rodila se je nezhnost.

Zhelel sem si rahlih sap, a dobil breztezhnost.

 

IN TVOJA NEZHNOST ME OPLAZILA JE BEZHNO.

PRECEJ NEZNATNO

IN PREDVSEM PREMALO NEZHNO.

 

Bodi poletje, sem rekel in te pogledal veselo.

Nikjer ni bilo oblakov. Daniti se je zachelo.

 

IN TVOJA NEZHNOST ME OPLAZILA JE BEZHNO.

PRECEJ NEZNATNO

IN PREDVSEM PREMALO NEZHNO.

 

Bodi jesen, sem rekel, in v dlan ujel osamljen list.

Pokrit sem bil z mrakom

in hlad obrnil v svojo korist.

 

IN TVOJA NEZHNOST ME OPLAZILA JE BEZHNO.

PRECEJ NEZNATNO

IN PREDVSEM PREMALO NEZHNO.

 

Bodi zima, sem rekel, pa si naredila gaz.

Zhelel sem si redkih snezhink,

da bi z njimi okrasil tvoj obraz.

 

IN TVOJA NEZHNOST ME OPLAZILA JE BEZHNO.

PRECEJ NEZNATNO

IN PREDVSEM PREMALO NEZHNO.

 

 

 

 

V REDU JE

 

Dobivam sulice

v ochi

in vsak dotik

she bolj shchemi.

 

Dobivam znamenja

v srce.

A zbiram jih –

v redu je.

 

Zalivajo me

slapi besed.

Tok nosi me

na drugi svet.

 

Dobivam znamenja

v srce.

A zbiram jih –

v redu je.

 

Blizhina se

daljava zdi.

Bolj ko strmim,

bolj me shchemi.

 

In chudne ptice

mantro pojo:

nikoli vech –

vsaj ne tako.

 

Dobivam znamenja

v srce.

A zbiram jih –

v redu je.

 

In spreletava me

déjà vu.

Kdo si, ki nisi,

ki nisi ti?

 

Dobivam znamenja

v srce.

A zbiram jih –

v redu je.

 

 

 

 

PODOBA

 

Podoba na steni v majskem polmraku,

nekakshen napis na ulichnem tlaku...

Neptun se je hecal, a umrl je sam –

njegove sirene ushle so drugam.

 

Stari Grad strelja iz svojih topov,

napol prazen vlak se vracha domov.

Soba je zlita v nekakshen kolazh ...

Gospod je umrl, pribit na opazh ...

 

Vchasih she vedno chakam z nochjo

in chuden trepet divje stresa nebo ...

 

Zima je ravnokar vreche pobrala,

a ko je odshla, se ni zasmejala.

Pogledam na uro, ki se v prazno vrti.

Kljuche ishchem, da bi si zaklenil ochi.

 

Pod oknom zhe spet samorastniki grejo

in frcajo chike na zhivo mejo.

Na nebu visi razkopan medaljon.

Vse vozhnje v neznano nocoj so zastonj.

 

Vchasih she vedno chakam z nochjo

in chuden trepet divje stresa nebo ...

 

Moj logotip je bil njeno ime,

vsak nov namig vech o meni pove ...

In sled medaljona pochasi polzi

chez stare okvire in izrezke iz revij.

 

Vchasih she vedno chakam z nochjo

in chuden trepet divje stresa nebo ...

 

 

 

 

SPREHOD

 

Celje, ki ga gledam, ni nich kaj belo,

nich kaj srechno in nich kaj veselo.

Hishe, ki jih fotografiram, strmijo v prazno,

avtomobili vozijo neprijazno.

A tvoj nasmeh mi vliva upanje, da mi lahko she rata –

tako brezhibna gledash me s plakata!

 

Ob sobotah me nemir pri miru ne pusti –

moram poslikat 433 posnetkov na kartici!

Saj vem, da tale shilt kapa ni ravno najmodernejsha,

a zato ni treba buljit vame, svojat frdamana!

Tvoje ustnice pa bi opazili she slepi –

upam, da te kak bedak s chim ne prelepi!

 

V knjizhnici vedno zahtevajo izkaznico!

Nihche me ne prepozna,

cheprav me vsak teden v medijih objavljajo!

Nihche ne reche: gospod, vashe knjige so vse izposojene!

Ko jih prosim, da mi pozirajo, zakrichijo: NE!

Ti pa me vedno prichakash zadovoljna, kot le kaj –

odlepi se, spremi me nazaj!!!

 

Chez Gaberje se sprehajam bolj poredko,

a danes je lep dan –

lahko bi naredil par dobrih posnetkov!

Opushchene trgovine, hishe, premalane z rdecho,

star vrtec in chrepinje, ki prinashajo nesrecho!

A tvoj nasmeh je vedno nekakshen semafor,

spomni me, da je moje rojstno mesto

pravzaprav Maribor!

 

V chetrti trgovinskih centrov me je

fotografiranja kar strah.

Ven prihajajo ljudje z vozichki in s peno na ustnicah.

V garazhni hishi je za parkirna mesta pravi rally –

slishim hrumenje, menda so ravnokar spet zacheli!

Tvoje ustnice pa so balzam po vsej tej grozi –

ne vejo, da jih gleda tip, ki sploh ne vozi!

 

Vracham se chez Golovec, ker rad hodim navzgor.

Tule na britofu bi lahko fotografiral kot nor!

Ob misli na prilozhnosti se mi kar mesha!

A rezidenti grobnic se bojijo flesha!

In tvoj pogled me spremlja, tvoji lasje, tvoje ochi!

Rad bi poznal tiste, ki so te fotografirali!

 

Celje, ki ga gledam, ni nich kaj belo,

nich kaj srechno in nich kaj veselo.

Hishe, ki jih fotografiram, strmijo v prazno,

avtomobili vozijo neprijazno.

A tvoj nasmeh mi vliva upanje, da mi lahko she rata –

tako brezhibna gledash me s plakata!

 

 

 

 

SOBOTA

 

Se kdaj vprashash, koliko korakov morava preshteti,

da se nama jutro sploh splacha?

Oblak, ki naju varuje pred soncem,

bo vsak chas postal draga igracha

in roke dreves, ki se igrajo z najinimi lasmi,

bodo vedno daljshe in bolj stezajoche ...

Sobota se shele zachenja in danes,

danes je vse mogoche ...

 

Jutro se vedno ustavi pri prvem krizhishchu,

a dneva to ne zanima.

Obeta se prva vrochina, a kaj, ko je she skoraj

prezgodaj za to.

Na nebu pred nama se

cerkvica izrisuje!

Igre z zvonikom she tako kmalu

konec ne bo.

 

Se kdaj vprashash, koliko nasmehov morava razdeliti,

da grejo volkovi pochivat?

In koliko njihovih ostrih pogledov se pod

navadno zhimnico skriva?

Roke dreves, ki se igrajo z najinimi lasmi,

bodo vedno daljshe in bolj stezajoche ...

Sobota se shele zachenja in danes,

danes je vse mogoche ...

 

A vendar ... pol dneva se obrne,

kakor bi mignil

in nekdo za nama pobrishe

cerkev in razgled

in vinogradi s chrnimi kapami chakajo

v popoldanskem soncu,

da bi se novo jutro chim prej narodilo na svet.

 

Se kdaj vprashash, kje ostanejo besede ljudi,

ko metulj umira na cesti?

Koliko obljub, ki jim ni nikoli bilo zares mar,

imajo na vesti?

Koliko krilc bo she zatrepetalo, ko bo cheznje

noch zashushtela

in koliko jih bova she midva ob spominu na to

prebedela?

 

Vsi ljudje nekam hitijo, a zanje

sva itak nevidna

in semafor chaka, da chez rdecho

zeleno prizhge.

 

 

 

 

USPAVANKA (POD VECHER, KI SE NIKDAR NE PRESTRASHI BESED)

 

Pod vecher, ki se nikdar ne prestrashi besed,

lezhem pod tvoje okno.

Strmim v shipo, kjer se pochasi, pochasi

izrisuje prvi mrak.

Nad streho chrkuje nebo svoja prva

vecherna imena

in samoglasnik, s katerim koncha,

se obuva za svoj prvi korak.

 

Ko se mi zdi, da se dan umika v tishino,

lezhem pod tvoje okno.

Premorem nekaj pogledov,

in upam, da bojo dovolj.

Ob cesti sedijo prvi

zgodnjemajski cvetovi

in shepetajo med sabo in kazhejo name

in prhnejo pelod iz svojih chudnih zrachnih pishtol.

 

Pod vecher, ki se nikdar ne prestrashi besed,

pridejo k meni lezhat sence.

Sence, ki nosijo tvojo podobo

in tvoje telo.

In nasmehnem se proti travniku,

ki ogorcheno shteje pobegle konje

in hrzanje, ki prebada gozd nedalech stran,

spreminjam v uspavanko.

 

Samo ena senca ostane,

svetla kot pesem,

pod vecher, ki se nikdar

ne prestrashi besed.

In tako oblezhiva in chujeva,

noch bo she dolga,

in iz gozda doni uspavanka

in mesec nad nama je amulet.

 

Oblak se stanjsha,

da je videt kot struna

in spomnim se, da

bi lahko vedno znova igral

in v stopinje, ki so ostale

od odhajanja konjev

z nenehno uspavanko svetlo senco bozhal

                   in ji shepetal …

 

 

 

 

JUTRO

 

Sprashujesh, kakshno jutro je. Ne vem, zame ga she ni.

Pogledash me in rechesh: zdrzhi. Prav, zdrzhi tudi ti.

Gresh in za seboj zaklenesh. Kljuch zashklepeta.

Noch ima svojo moch. Tudi jutro jo ima.

 

Poezija nima vech vprashanj, navadila se je.

Vseeno ji je, che te spravim v rimo ali ne.

Otozhne ochi imash, a kdo ve, kaj se v njih lesketa.

Noch ima svojo moch. Tudi jutro jo ima.

 

Na svetlobi je stanovanje kot iz shkatlice.

Ko pade noch, po njem stare sanje zahrume.

Objamesh me chez pas ... Saj vem, navada se pozna ...

Noch ima svojo moch. Tudi jutro jo ima.

 

Sanjarimo, dokler se da. Potem verjetno umremo.

Hodimo naokrog kot zombiji. Neumnosti pochnemo.

Podobe pa bledijo. Umetnik z nami se igra.

Noch ima svojo moch. Tudi jutro jo ima.

 

Besede se cedijo, dokler ne rata iz njih gnoj.

Izgubljen prstan je vse, kar mi je ostalo za teboj.

Zjutraj zapiram okna. Dovolj mi je svetlobe in upanja.

Noch ima svojo moch. Tudi jutro jo ima.

 

 

 

 

 

SAME DOBRE NOVICE

 

 

TALKIN' ADAM IN EVA

 

Adam in Eva sta v Raju zhivela,

lepa, nedolzhna, naga, vesela.

Na Rajski obali sta chofotala,

ponochi pa skladno en z drugim spala.

 

Vsak teden se Bog je do njiju spustil,

ob shahu se z Adamom je veselil.

Eva je scmarila sendviche, sok,

v shahu pa vedno zmagal je Bog.

 

V Raju bila je samopostrezhna,

vedno odlichnega obiska delezhna.

Je Adam tja hodil po kruh in po mleko

in vedno she chikov vzel kako shteko.

 

V shtacuni je delala zoprna fracha;

Bog ponavadi jo klical je Kacha.

Adam ji vshech bil je, sploh she podnevi;

rada bila bi speljala ga Evi.

 

Poshiljka je jabolk iz Pekla prispela –

prevoznika namrech pijacha je vnela;

namesto da robo peljál bi Shentaju,

se je izgúbil in znashel se v Raju.

 

A v jabolkah bil je peklenski urok –

kdor bi jih jedel, postal bi kot Bog.

Lucifer nanje je chisto nor bil,

Bog pa jih jest ni dovolil.

 

Ko za nesrechno poshiljko je izvedel

je Adamu rekel: gorje, che bosh jedel!

Adam: teh sadezhev se bom vzdrzhal,

Bog pa: le pazi, besedo si dal!

 

Frachica Kacha bila je falot –

Adamu dala je sadezh na pot.

A tokrat slabo ji uspela je shala –

Eva na zhalost ga je pobrala.

 

Prishla je domov, pa Adamu rekla:

moj dragi Adam, shtrudl bom pekla!

Adam se trikrat je obliznil chez brado,

pa v rezidenci naprej obnavljal fasado.

 

Kacha medtem je od jeze norela,

saj Eva, prasica, je jabolko vzela.

Bog jo bo zdaj preklel ohoho.

in kar je she huje: ob Adama bo!

 

Se v Evini pechi je shtrudl kadil –

je lepo hrustljavo obleko dobil.

Adam je delal, ga sonce je zhgalo,

mu v hipu neznansko slabo je postalo.

 

Je rekel: bi jedel, a trebuh ...  slabo ...

Eva pa: no, no, saj ni prehudo!

Poskusi in v shtrudl ugrizni poshteno,

pa koj izgubil bosh barvo zeleno.

 

Dodala je: bom pa jaz prvi grizhljaj.

Adam je rekel: ti kar, ti kar daj!

Jaz pa zdaj shtrudla ne bi nachel –

Je Eva zavpila: vsaj en kos bosh vzel!

Ga silila je, dokler kljub slabosti

je Adam dokonchno imel ni zadosti.

Je rekel: zhe v redu, babnica nora;

daj sem ta shtrudl – pa ne brez pribora!

 

Po shtrudlu slabost je res popustila –

ni boljshega proti vrochini zdravila!

Tri kose ga Adam je zmazal mizhe,

ni vech bilo treba tezhiti, naj jé.

 

Po shtrudlu je Adam zadremal za hip,

saj tisti dan bil je res delaven tip.

Ko se je zbudil, obchutil je hlad.

Je rekel: madona, bom moral gate gor dat!

 

Eva takrát je iz hishe prishla,

jo Adam je videl in rekel: aha!

Vidim, da tudi tebi je hladno.

Chudno je tole, zelo nenavadno.

 

Kakor se spomnim, sonce je zhgalo,

zato pa je meni slabo prej postalo.

Eva: ja, meni je hlad shel chez kodrc,

zato sem si oblekla hlachke in modrc!

 

Takrat v Raju grom je razsajat zachel;

se Eva je skrila in Adam, ves bel,

skochil je k njej mravljinchastih nog.

Od zgoraj pa ADAM! zaklical je Bog.

 

Adam bojeche je vprashal: kaj je?

Je Bog zarohnel: hej, chemu skrivanje?

Adam je rekel: che pa grmi!

Bog pa: prevech ti shtrudl dishi!

 

She vesh, kaj o tistem sadju sem rekel?

Da ga ne jej! Ti pa shtrudl si pekel!

Adam je rekel: saj jaz nisem vedel!

To Eva je pekla, jaz sem pa jedel.

 

Eva je rekla: ko shla sem po hrano,

jabolko se je znashlo pred mano.

Shkoda, da zgnilo bi, v brk sem si rekla,

pobrala sem ga in shtrudlchek spekla.

 

Bog pa rohnel je: dejal sem – ne jest!

O chakaj, da Kacho dobim v svojo pest!

Ona je jabolko dala na pot,

preklet naj od zdaj naprej ves bo njen rod!

 

In she je rohnel: in kako, da si oblechen?

Adam je rekel: ponavadi sem slechen,

zdaj pa so dnevi hladni postali,

gripe so hude, smo gate gor dali.

 

Bog: no, pa si nosil kdaj gate? Priznaj!

Je Adam priznal: ne, nikoli do zdaj.

Bog je zastokal: nisi me ubogal,

greh naredil si, se z vechnostjo zhogal!

 

Adam je stokal: pa kaj sem storil?!

Brez gat bi se ziher na smrt prehladil!

Bog: shtrudl si jedel iz jonatana!

Sem rekel: ne smesh, je prepovedana hrana!

 

Selil se bosh, vesh! – Pa zakaj? – Brez zakaja!

Sem kupil parcelo ti dalech od Raja.

V procesu ta hip bil spoznan si za krivca,

jutri ti v kajzho poshljem selilca!!!

 

Bog je k parceli she avto dodal,

da se je Adam tja odpeljal,

potem pa zastokal: Adam, zasral si!

Iz dzheka navaden povprechnezh postal si!

 

Cheprav lepa, je hisha bila vse prej kot Raj –

polna navlake iz TV-prodaj.

Adam se z Evo je tja preselil,

a Bog se na shah ni vech oglasil.

 

V miru lahko sta se razmnozhevala,

naravni prirastek povechevala.

V Peklu pa Luci se srechen je shetal:

prvih si strank je kmalu obetal.

 

 

 

 

NOETOVA BARKA

 

Bog se navelichal

je prasicerij.

Sklenil je, da vodo

poslal bo nad ljudi.

Noetu je rekel:

barchico stesaj,

najboljshi les poishchi,

pa ne sprashuj, zakaj.

 

Noe je moral dvakrat

v golfu zbit Boga,

da zvedel je, kaj Stvarniku

po glavi se motá.

Hudo se je ustrashil,

postal je chisto plav,

saj brez rokavchkov vode

nikdar ni obvladoval.

 

Bog pa: ti bosh na barki,

she preden se ti zmesha.

Tesarju Francu dal bosh

pet kiloevrov kesha,

pa ti bo zbil barkacho,

da vsak je bo vesel!

Noe: se pravi, da bom

edini prezhivel?

 

Bog: ti, tvoja druzhina

in zraven she zhivali,

en par od vsake vrste –

vi boste zhivi ostali!

 

Vse drugo bo v tri krasne

shlo, ko bom dezh poslal.

Zemlja bo en sam zhmoht,

chloveshki rod se bo kesal.

 

Noe je nashel Franca

pa tudi dober les –

na srecho s Francem dalo

se zmenit je 'na chez'.

Noe se kar otozhen

je od Franca poslovil,

saj vedel je, da revezh

se vech ne bo zbudil.

 

Ko spravil je na barko,

kar treba je bilo,

se je na shirnem nebu

poslabshalo hudo.

Noe je ukazal: noter!

Zdaj gre zares! Vsi not

v upanju, da kopel

prishpara nam Gospod!

 

Prav kmalu dezh huronsko

na svet se je spustil.

Noe mrmral je: upam,

da Bog ni pozabljiv!

Vsi so podlegli vodi,

she Kim, priletna starka;

na svetu ostala je samo she

Noetova barka.

 

Daújnk, daúnjk, je barko

preganjal vodni tok,

na njej pa v podpalubju

igrali so tarok,

zhivalice so vadile

lajanje, meketanje,

ko pa vecher je legel,

vsi utonili so v sanje.

 

Bog je medtem na nebu

vzel cel kup Lexaurina

in rekel: naj zamera

postane zgodovina!

Dovolj za zdaj je scanja,

ljudem za zdaj naj bo!

Dezh se je ustavil, vreme

se je izboljshalo.

 

Na barki Noe gledal

je, gledal sem in tja,

a vsenaokoli barke

zgolj voda je bila.

Rekel je: uf, jebemti,

to pa prevech je zame! –

Vse shlo je, ni Mercatorja,

ne Maxija, ne Name!

 

Dodal je: polno glavo

imam tegale plovenja!

Golob, polèti gledat

che kje je kaj zhivljenja!

O Bog, naj bo kje kopno,

medtem je Noe prosil.

Ko se golob je vrnil,

je v kljunu waitsa nosil.

 

Od zgoraj pa: hej Noe,

tu Bog! En golf? Si za?

Noe, zhe sit dezhevja,

poslushal je Boga.

Je mishice pretegnil,

pa plavat se nauchil;

Bog v ta namen na Zemlji

par morij je pustil.

 

 

 

 

KAKO JE JOZUE OSVOJIL DITKO PRI JERIHU

 

Ko je bil Józue pri Jerihi, je povzdignil ochi, pogledal in glej: nasproti mu je stal mozh z izdrtim mechem v svoji roki. Józue mu je pristopil in mu rekel: »Ali si nash ali nashih sovrazhnikov?« Jozue 5:13

 

Pri Jerihu Jozue

bi naj izbojeval bitko.

V resnici je tam

izbojeval Ditko.

In Jeriho sploh

ni mesto bilo,

ampak njen oche,

neugoden zelo.

 

Krshchen bil je Jozue kot

Jozhe Shtergul,

a Jozue se zdelo

je dalech bolj kul.

Ni bil izobrazhen,

chistilec je bil,

vsak mesec na Snagi

je placho dobil.

 

Ditka bila je

zhiva in mlada,

razbacane fante

je videla rada.

 

Jozue je bil

najbolj razbacan od vseh;

nash fant je imel torej

zazihran uspeh.

 

Hodíla je v shole

kot prava gospa,

bila pa zhivahna,

kar se le da.

Njen oche je bil

Jeriho Grozni,

posebej ob uri,

za punce prepozni.

 

Na eni zabavi

v soboto zvecher

je Jozuetu muha

padla v pir.

Pristopila Ditka je,

vzela jo ven,

pa rekla: ojej,

res si fino grajen!

 

Vso ljubo noch sta

plesála in pila,

se Ditka do roba

je bambusa vlila.

Jozue je bil

zadovoljen ob piru;

delirij ga tremens

pustil je pri miru.

 

Ker on je bil trezen,

ona pa ne,

z lahkoto osvojil je

njeno srce.

Takoj tisto noch je

osvojil she ostalo,

da Ditki je sproti

sapo jemalo.

 

Reva bila je

mrtva-pijana,

pomislila ni

na ljubga papána.

Z jutrom je bambus

precej popustil;

zavpila je: mater,

foter me bo ubil!

 

Bom jaz shel s teboj,

Jozue dejal je,

in mu povedal,

da nisi ob zdravje.

Ob nekaj drugega

pa pravzaprav si,

a o tem bova raje

na shtiri ochi.

 

Se Ditka je ustrashila,

vprashala: sva?

Se Jozue zlagal ni,

priznal je: aha!

– Vechkrat?  – Petnajstkrat!

– Ves chas?  – Celo noch!

– Daj nehaj! – Ja, res!

– Ne trapaj bedastóch!

 

– Petnajstkrat, che rechem!

– Pa saj to ni res!

Foter me zbil bo

tja gor do nebes!

– Saj sploh ne bo vedel,

bom jaz uredil!

– Aja? No, bosh videl;

she tebe bo zbil!

 

Je Jozue zakúrbljal

svojo samaro

in Ditko peljál

domov v njeno faro.

Pred hisho ves besen

je Jeriho stal,

s ksihtom tresochim

halo je zagnal.

 

– Smrklja presneta,

smet potepushka,

si s temle ponochi

si dájala dushka?!

Marsh noter v hisho

sprat svinjarijo,

modelu pa naredim

vazektomijo!

 

– Gospod, je nash Jozue

spregovoril.

– Marsh, huligan! Jeriho

besno je vpil.

 

– Che hochesh, pa pridi,

ti dam jih na gobec,

baraba presneta,

da kri bosh scal v robec!

 

– Poslushajte, no,

je Jozue zavpil,

– jaz bi se z Ditko

rad porochil.

– Si doshtudiral?

se drl je oche.

– Ne nisem! – No, krasno,

potem te pa noche!

 

– Nisem shtudiral,

a sluzhbo imam.

Delam kot chrnc,

chisto vse znam.

Kadim ne, ne kradem,

bab ne lovim.

No ja, malo lazhem –

Boss lahke kadim.

 

Stari od besa

je bil zhe kar roza,

chesh: kaj neki zdaj

ta bebec mi ploza!?

Se drl je: zdaj

te pretepem, kreten!

Je Jozue vztrajal:

ne, jaz sem poshten!

 

Stari kot nor

je iz polnih pljuch kríchal,

a Jozue pochasi

se je navelichal.

Vzel je svoj 'rog

za najhujsho silo'

in ko je zatrobil,

je starega zvilo.

 

Stari je chisto

na robu zhe bil;

za milost je v silnih

krchih zhe vpil:

vse ti dam: Ditko,

hisho, hlev, psa,

le nehaj, rotim te

kakor Boga!

 

Je Jozue nash zvit bil,

je rekel: nehám,

che vse to podpishesh!

Vse pisno ti dam,

samo nehaj trobit,

se zvijal je stari,

ki bil je neugoden,

da Bog nas obvari!

 

Jozue je nehal

in rog v avto spravil,

a Jeriho skochil,

da bi ga zadavil.

Rog pa naènkrat

zachel je spet pet.

 

Je Jozue del: pishi,

che hochesh zhivet!

 

Ko pisni je Jozue

zhegen dobil,

nehal je trobit

in z Ditko se porochil.

Porochna je noch

ognjevita bila,

a tu zhal se nasha

zgodba koncha.

 

 

 

 

GURMAN

 

Nash rod je bil vedno

gurmanski do konca,

zhivljenje se nam

je vrtelo okrog lonca,

zhe moj prapraded,

velik, bradat dedec,

je bil, kakor pravjo,

zelo sposhtovan jedec.

 

Ko pribor vzel je v roke,

bil je vedno vznesen,

zravn jedi moral met

je tud beaucoup du vin,

smo vedno bli chudni

tichi gurmani,

ni blo dost, che je dobu zhgance,

so moral bit tud prav okrancljani.

 

Praprastara mama

je skuhala tono zhgancev,

ker za mizo se vsedl

je vsaj ducat posrancev,

prapraded vedno

udaru je z nogo,

che zhganci na krozhniku

niso bli v krogu.

 

In zravn morala bit je

gurmanska omaka.

Ker takrat bli so bolj revni,

je bla tud omaka bolj taka,

a moj prapraded gurman

ni not kruha nadróbu –

namrdnu se je

in grdo nashobu.

 

Pa glasno zavpil:

nak, to ni zame!

S tem je uzhalu

kuhno praprastare mame,

a ona molchala je,

molchala vsak dan,

ker vedla je: stari

je pach gurman!

 

To se je preneslo

na poznejshe rodove,

baje da majo tu vlogo

nekakshne genske zasnove,

a dobro, no ja,

za to smisla mi manjka,

a prav dobro vem,

kakshna je dobra prezhganka.

 

In vem, kako rizh

mora bit narejen,

kako kurji vrat

mora bit osmojen,

pa kako imeniten

krompir je postan –

vem, ker ga v menzah

jem iz dneva v dan.

 

Mi zadnjich je mama

ochitala spet,

da sem chist tak,

kot moj prapraded.

Da nekaj tezhim

in po mizi udarjam,

se zravn na gurmansko

poreklo izgovarjam.

 

Kaj naj vam rechem?

Morda sem vznesen,

a rad mam, da odojk je

dobro pechen.

Bedre od kure

sochne morajo bit,

che ne cela kura

lahk gre v rit!

 

Sem zanch napol pohan

shnicl dobil,

debel sem pogledu,

sej skor chist srov je she bil.

Sem reklamiru,

sploh nisem jedu,

se je v men prapraded oglasil:

to si dober naredu!

 

Ljudje dostkrat pravjo:

izbirchnezhi usrani!

Jaz pravim: ne, ne,

mi smo gurmani!

Zanch v oshtariji

zatezhil sem neznansko,

mi nekdo preklel je

mater gurmansko ...

 

 

 

 

BLINDIRANO SRCE

 

Jaz mam blindirano srce.

Prizaden me, dej, poskus, bosh vidla, da ne gre.

Spust kar hochesh vanj,

ga ne bo nich manj,

jaz mam blindirano srce.

 

Lahk mash kaliber 45.

Lahk ti je ime Rajmond Debevc,

pa me ne bosh mogla zadet.

Sej ne da bi se hvalu,

evo, ti bom tarcho gor namalu,

a jaz mam blindirano srce.

 

Vsak dan letajo metki okrog ushes,

si kar frajer, che vse to prezhvish;

dans je doba terorizma,

se ni za hecat, ker je s srci krizh ...

Jaz pa mam blindirano srce ...

 

Sem drago plachal, da sem ga dobil.

Shel sem skoz zhivljenje, vedno vsega kriv.

So iz srca mi nardili Alamo,

a zdej hvala Bogu ni vech tako,

ker zdej mam blindirano srce ...

 

 

 

 

NOMEN EST OMEN

 

Spet sem dobil srchkano pismo od tebe.

Spet nanj si napisala »Kranjc«.

Dovolj mi je vechnih neskonchnih opletanj,

ne grem se vech teh mishkulanc.

Iz priimka za vedno odstranil bom »n«,

ali pa »j« – she ne vem.

Odkar sem na svetu, je tale »Krajnjc«

neizogiben problem.

 

Vsakemu prav lepo naglasim,

da sem »Krajnc« in nikakor ne »Kranjc«.

Me zadnjich je en premeril z ochmi,

preklel mimoidochi pijanc.

Chesh: vrecha kosti, kaj delash probleme?

Kdo pa si mislish, da si?

»Krajnc!« sem dejal in jo mahnil naprej.

Ampak pomagalo ni.

 

Sem zadnjich na obchino stopil in rekel:

»Rad bi se preimenoval!«

»V koga pa?« so mi zacheli najedat.

»Kaj boste? Pershin? Knez? Vadnav?«

So mi nasuli vsaj dvesto priimkov,

a se mi noben ni dopadel.

»Matej Kloboves?« – »Matej Chmrzhnik Shtok?«

Sem tih se iz urada odkradel.

 

Od takrat se zdi mi, da tale »Krajnjc«

she najbolj mi sede na ime.

Izgovarjajte ga, kot vam je pach drago –

jaz bom zamizhal, pa bo zhe.

 

»Krajnc« ali »Kranjc« ali »Kranjec«, pa kaj!

S tem sploh si ne belim vech las.

In chrke pustil bom, naj bojo, kjer so,

disleksikom v kichast okras.

 

Spet sem dobil srchkano pismo od tebe.

Spet »Kranjc« je na njem. Jebi se!

Ne grem se vech takih utrganih igric!

Prebral bom, odpishem pa ne!

 

 

 

 

ROMANCA

 

Sveche plamenijo na mizici za dva.

Iz gramofona se potiho razlega klasika.

Najel bi mariachijevski bend, a nisem imel denarja.

Projektor scene iz starih filmov na steni uprizarja.

 

V temle hipu Humphrey Bogart poljublja Ingrid Bergman.

Kaj ni nakljuchje, da se tudi ti, najdrazhja, pishesh Bergman?

Po Casablanci bo Gene Kelly poplesaval na dezhju.

Pri nas je delno jasno, s tendencami k nasmihanju.

 

Ne vem, kaj raje imash: matevzha ali rizh?

Danes izbirash ti in kar izberesh, to dobish.

Pri pudingu ne bo izbire, imeli so malino.

Pravijo, da h kuretini najbolje pashe kislo vino.

 

Slishim, da se ti je v grlu zataknila koshchica.

Med kashljanjem hropet te slishim: ta kura je prasica!

A ti je vshech nov prt? te vprasham, ti pa prikimavash,

vendar ne vem, ali si resna ali se zafrkavash.

 

Ljubezen skoz zhelodec gre, to res drzhi morda,

a che se v sapniku ustavi, hitro se koncha.

Gledam te in vidim, da si reva res zaspana.

Glavo daj iz krozhnika – tam naj pochiva hrana!

 

Sveche plamenijo na mizici za dva.

Gledam te, ko spish, res morash bit utrujena

Prsni kosh se ti ne dviga in niti spushcha ne,

a saj to ni tako pomembno. Ali pa mogoche je?

 

 

 

 

BOG VE

 

Kdaj prishel bo chas, ko bom moral napisat oporoko,

ko bom rekel: zdaj me odneslo bo visoko,

ko bo vse sorodstvo v mojem cimru stalo

in z zharechimi ochmi gledalo, kako me bo jemalo?

Bog ve,

Bog ve,

jaz pa ne!

 

Kdaj prishel bo chas, ko me bojo sezhgali,

telo razsuli v veter, dusho pa v nebo poslali,

pa za zapushchino celo hisho razkopali

in, ker ne bojo nashli nich, razgrajali, divjali?

Bog ve,

Bog ve,

jaz pa ne.

 

Kdaj prishel bo chas, ko bo rekel moj Gospod:

Eh, Krajnc, kaj naj s teboj?! Daj zhe kitaro v kot!

Daj, zresni se zhe enkrat, zdaj si dovolj zhe star –

v arhiv te bomo dali, da bosh brisal prah z omar.

Bog ve,

Bog ve,

jaz pa ne.

 

Bog ve,

Bog ve,

jaz pa ne.

Hvala Bogu, da ne.

 

 

 

 

 

CJELSKE BALADE

(avtentichno zapisane in odpete)

 

 

ANTON ASHKERC BLUES

 

Dej, Anton Ashkerc, tjebe skoz

pred Lekarno sonce greje,

dej, ti mash zveze, zrihti nam,

de mo dobil arcneje.

Si mashnk biu, pr Bogu si

zapisan ko jegou,

che ni ti glih zamiru, ko

si iz lemenata shou.

 

Che nje, pa tud ni nch hudo,

sej kazhesh tud nauzdou,

a mish, de bi nam ta kosmat

kej bol na ruoke shou?

Dej, neki rjech: vsaj ja al nje,

de vemo, pr chem smo.

Takrat se zdel jim je, de kip

je odófnu leu oko.

 

Je Anton Ashkerc spregovriu

in reku: kuasjanuor!

Ob takih chudnih pravlcah

me kap je trofla skuor.

Zakua pa mislte, de jz

skoz tukile slokinim?

Zhe vjech ko stou let se vsak dan

tem farmacevtkam slinim.

 

Poshilam jih al guor al duol,

odvisn je od vole,

polet umiram na vrochin,

pozim pa mraz me kóle.

 

Za mjene zmen se ne nobjen,

to je zhe od hudika,

zdej pa prestar sn, de bi meu

lechechiga zdravnika.

 

Tk de bom jz she kr molel

jen prst gor, drugga v pjeku,

a pomnte, de Ashkerc ni

she chist ta zadne reku!

Mam epov she u rokavu duost,

de vsje bom preunegu,

zej pa adijo, je preuroch,

de bi se tuki kregu.

 

A ste zej vidl, porkadush,

kolk shkode ste naredl!

Kua shli ste fehtat Ashkerca!

Le kua vas je obsedl!

Zej ste zbudil hudicha v jem,

in to je zlo nevarn,

smo douk mel mir, zej bo pa spt

ceu gromshek pr Lekarn.

 

 

 

 

CHEZ TRIDESET SMO PRSHL, PJEBI

        

Chez trideset smo prshl, pjebi,

ni ga vjech za srat.

Chez trideset smo prshl, pjebi,

nch se nje smejat!

Lási z buche se selijo

nekam duol u nos,

vsak ta tret ma depresijo,

v chem je tuki shtos?

 

Jeni so she zej shtudenti,

drugi so kapituliral,

chez trideset so, faks so

raj kr odfaksiral.

Pou jih je zhe porochjenih,

majo zhe otruoke,

druga polovica pa si

meche ga na ruoke.

 

Sluzhba, gnar, zavarovaje,

to je zej ta glaun,

zej je kuonc premishlevaja,

kir bo ratu slaun.

Se polozhnce vrstijo,

ko de bi jih risu,

u glaunim sam she borzo dela

gledam u chasopisu.

 

Chez trideset smo prshl, pjebi,

ni ga vjech za srat.

Chez trideset smo prshl, pjebi,

nch se nje smejat!

 

Epilogi se vrstijo,

de to sploh ni res,

nch ti ne pomaga, che si

u drjeku do ushes.

 

Chez trideset smo prshl, pjebi,

ni ga vjech za srat.

Chez trideset smo prshl, pjebi,

nch se nje smejat!

 

 

 

 

VAN HALEN

 

Chez mest gre iz dougn beln lasn.

Zej je zhe star in duost bol pochasn.

Birglo ma u rok in chik u ustih.

Chudn je u ksiht, chist nch vjech lustig.

Ga je zhiuleje moral tjepst!

Ampak zdej mu je zgle'a vsejen.

Radio ma v drugi ruoki,

okol ust je v brado chist rumjen.

Se baje mu je strgal, zdej zhvi koker zhiu mrtvak.

Ga duober razumem – ni edin, ko je tak!

Po cest se djere, mladi pjebi pa hodjo