Pogum Revija SRP 2009/2

Matej Krajnc

 

 

Matej Krajnc

 

DOMEN FRAS

(metaposhizichni roman)

 

 

  

Into the great wide open

Under the sky of blue

Into the great wide open

The rebel without a clue

 

Tom Petty, 1992

 

 

I.


 

The wheels on the bus go round and round;
round and round;
round and round.
The wheels on the bus go round and round,
all through the town!


 

Domen Fras je bil skorajda chisto navaden shofer avtobusa. Poznamo jih – to so strici, ki vozijo tezhke shkatle; te shkatle delajo cccc! in prevazhajo nich hudega sluteche meshchane od postaje do postaje, che seveda vedo, kje morajo izstopiti. Za svoje delo so ti tichi plachani slabo, a denar jim pomeni kaj malo, domala nich. Ker jim polozhnice plachuje Drushtvo za financhno higieno, se s posvetnimi stvarmi sploh ne ukvarjajo. Druzhine, che jih imajo, se prav tako vozijo z avtobusom.

Domen Fras je, ko je nachel svojo delovno dobo, svojo progo takoj obvladal, znal je pritiskati na gumbe in vrteti volan, potegniti rochico za spushchanje zhetonov v notranjost shkatle za zhetone, katere industrijsko ime je sicer popolnoma brez povezave z njeno nalogo, jo pa lahko zato dobite v raznih barvah, pa tudi prijazno opsovati kakshnega prevech radovednega potnika.

Kljub vsemu pa Domen Fras ni bil samo in zgoljci navaden shofer avtobusa. Ko je padel mrak in se je njegova sluzhba konchala, se je prelevil v popolnoma drugega chloveka. Postal je napadalec cvetlichnih lonchkov. V posebni cvetachnosivi uniformi se je s krikom Ne prenesem tega tegeljca! vrgel na izbrani cvetlichni lonchek, ga zbijal kakih 10 kilometrov po prazni nochni cesti, mu strl srce in ga pustil lezhati, dokler se ni vrnil s prashilko in mu v vsako chrepinjo posebej spustil ducat mastnih asfaltnih madezhev, ne da bi se ga dotaknil. Nekega dne je v ihti naredil napako. Ker je zmasakriral cvetlichni lonchek, ki ga je le sekundo poprej za hipec nehote prijel v roko, bi si moral po pravilih na izposojeni smoking napacat osemintrideset razlichnih svezhih asfaltnih madezhev, in to s posebno napravo, ki so ji rekli asfaltnica in ni bila nich drugega kot star, okrhnjen lonchek za kavo. Ta postopek je bil kljub ochitni prezhivetosti she precej globoko zakoreninjen v tradiciji, posledice neuposhtevanja pa neugodne. Iz zadnje asfaltnice so pili leta 76 pred izumom ograde za srne, potem pa so jih zacheli mnozhichno metati proch. She huje – dobri asfaltni madezhi ne chakajo kar za prvim voglom. Domen Fras torej ni bil v zavidanja vredni kozhi.

»Kako zlomka naj to storim?« je ves nesrechen tuhtal Fras v svojem imaginarnem zavetju nekje pod Andi. Biblija cvetomorcev, knjiga, ki je sicer premogla odgovore na vsa takoimenovana vishja vprashanja in je zlahka obvladala she tako zapleteno nebulozo, mu ni dala odgovora, pach pa nasvet, naj vprasha modreca, ki bo gotovo vedel, kje dobiti svezhe asfaltne madezhe.

»Zhe v redu,« je tarnal Fras, »ampak kje naj pa dobim modreca?«

Biblija cvetomorcev ni imela seznama modrecev, pach pa je premogla nasvet, naj namesto modreca vprasha prvega chloveka, ki bo vsaj pleshast.

Domen Fras je zapustil zavetje Andov in se odpravil iskat pametnjakovicha.

Nekje pri Parizu je, ko je kot za shalo preplaval morsko oviro, srechal prvega chloveka.

Zbral je vse svoje znanje francoshchine, ki jo je pridobil, ko je nekoch moral zamenjati bratranca Lerouxa Lamartina, tudi shoferja, na treh rundah vsenavzkrizh po Parizu, in pozdravil neznanca:

»Savá?«

»D'ici à la!« je odmrmral mozhak in pokazal na zachetek in konec grla. Nato se mu je odprlo:

»En visionnant cette album, je me suis aperçu que le concert d'adieu était constitué de différentes parties de concerts et en aucun cas du dernier concert à Blubudurp. Quand au livret, il s'agit de 4 feuilles ridicules avec photos. Pour finir, le bonus propose du matériel documentaire gravé à la va-vite et la plupart du temps sans commentaires. La fondation Fras se fait à nouveau de l'argent sur le dos d'un artiste qui aurait mérité beaucoup mieux. Quel dommage!«

Domen Fras je skomignil z glavo:

»She naprej bo treba!«

Kakih 1500 pretechenih kilometrov pozneje je srechal drugega mozhaka, ki je sedel sredi ceste. Na glavi je imel nogavico in v nosu obrv.

»Dober dan!« je pozdravil.

Mozh se she zdrznil ni, kaj shele, da bi se ravnal po bontonu.

»To bo moj modrec!« je pomislil Domen Fras. Stopil je blizhe k njemu.

»Vi pa ste modrec, kajne?«

»Che vi tako pravite!«

»Pomagajte mi torej!«

»Delo imam!«

»Kakshno delo?«

»Sedim!«

»Torej vstanite!«

»Ne bom!«

»Pa morate, ker mi morate svetovati!«

»Prevech dela imam s samim sabo!«

»Zaradi vas sem preplaval ocean!«

»Dobro vam bo delo za pljucha!«

»Me sploh poslushate?«

»Ne ravno!«

»Pojdite se solit!«

»Rade volje!«

»Hej, tako se pa ne bova shla!«

»Jaz se sploh ne grem!«

»Jaz pa moram izvedeti, kako naj izpolnim svojo nalogo!«

»Sklonite se blizhe k meni!«

»Aha!«

TUP!!!

Mozh z obrvjo v nosu je nato lepo odshel sedet drugam.

Domen Fras se je kake pol ure pozneje nich hudega slutech zbudil na vzhodnem delu konchne postaje svojega avtobusa, ko mu je ta polagal na chelo mrzle obkladke.

»Zdaj pa se spravi za volan in odpelji!« je vzrojil nato. »Tri ure si zhe zunaj voznega reda!«

Domen Fras je zmedeno pomezhiknil.

»Kaj pa lonchki?«

»Ne vem, o chem govorish!« je zahupal avtobus. »Gume me srbijo. Odpelji zhe!«

Domen Fras je pochasi vstal.

»Nimam zraka!« je zahropel.

»Oh, ti si mi pravi,« je zavzdihnil avtobus, segel nekam nazaj in na dan privlekel veliko vrechko z zrakom.

»Vdihni tole in sedi za volan!« je zaukazal. »Kakshen tich si mi ti! Rad bi zrak sredi popoldneva! Bi mogoche she dunajski zrezek in pivo?«

»Prilegla bi se mi zhe!« je pokimal Domen Fras.

»Vesh kaj,« je zagodrnjal avtobus, »dovolj te imam!«

Izbrskal je stikalo za samovzhig in se odpeljal.

Domen Fras je skomignil z glavo in zachel techi za njim. Tekel je in tekel, dokler ni pretekel dvajset svojih dnevnih prog. Nato je ugotovil, da so pljucha zhe davnaj pretekla svoje, avtobusa pa niso ujela, in se zgrudil sred asfaltne usedline, popolnoma oddaljen od kakrshne koli konchne postaje.

Pogreshal je cvetlichne lonchke.

Zachelo se mu je sanjati o umetnih pljuchih, potem pa ga je nashla Vedezhevalka.

Vedezhevalka je bila svojevrstno bitje z lastnim televizijskim showom, v katerem je ljudem prerokovala tisto, kar so v glavnem zhe vedeli, pa so hoteli she drugo mnenje.

Bila je uspeshna. Nihche ni zahteval she tretjega mnenja.

Kart ni marala. Vedezhevala je s pomochjo vazic iz dinastije Rotovshek. Bile so dobro brushene, predvsem pa ukradene. Vendar so delovale.

»Sedmi okrushek,« je povzemala, »sedmi okrushek vazice vam zagotavlja, da bo vash prepir s sosedom konchan v roku shtirinajstih dni, in to v vasho korist. Nabodel vas bo na plot in se porochil z vasho zheno!«

»In kje je tu korist?« je hotel vedeti ubogi prizadeti, vedoch, da ga sosed zhe dolgo svira z njegovo zheno.

»Ker vas ne bo vech, za vas dogodek ne bo stresen!« je mirno odgovorila Vedezhevalka. »Naslednji, prosim!«

»Ampak,« se je oglasil prizadeti, »a se tega ne da spremeniti?«

»Dinastija Rotovshek ni nikoli lagala, che kaj vem!« je odgovorila Vedezhevalka. »Che pa je, je to pochela s srcem!«

Domen Fras se je prebujal kar nekaj dni. Precej zmeden je bil in tudi chaja ni hotel piti. Vedezhevalka je budno skrbela zanj, chistila infuzijsko cevko in kateter in celo izbrana dela francoskih simbolistov mu je brala. Ko je po kakem tednu dni prishel k sebi, ga je chakala precejshnja nevshechnost.

»Porochi se z mano!« je odlochno rekla Vedezhevalka, ko je lahko sédel na rob postelje.

»Kaj se dogaja?« je zamrmral Domen Fras. »Moral bi voziti svoj avtobus!«

»Najprej podpishi porochne listine!« je vzrojila Vedezhevalka. »Sem ti mar zastonj stregla teden dni?«

»Teden dni?« je zamrmral Domen Fras.

»Teden dni!« je pritrdila Vedezhevalka.

»Kaj sem pochel teden dni?« je zanimalo Domna Frasa.

»Pljuval si koshchke pljuch!« je dejala Vedezhevalka. »V deliriju si napadal moje cvetlichne lonchke. Potem si spet pljuval koshchke pljuch!«

Vstopil je velik, plechat mozh z grabljami na rami.

»To je Mozh, ki inhalira diskete!« ga je predstavila Vedezhevalka. »Moj vrtnar je!«

Mozh, ki inhalira diskete, je iz Prirochnika za obrezovanje nizkih grmichkov prebral nekaj napotkov, nato pa izginil kot kafra.

»Moral bi izvesti tudi posebno vrtnarsko pirueto!« je dejala Vedezhevalka. »Se opravichujem v njegovem imenu!«

»Nich, nich!« je dejal Domen Fras, malce zmeden od nenavadnega protokola. »Rad bi v sluzhbo! Kje sploh sem? Kako naj pridem v sluzhbo?«

»Si v moji oskrbi na mojem steklenem posestvu!« je malce nejevoljno dejala Vedezhevalka. »V sluzhbo pa ne gresh, dokler ne podpishesh porochnih listin!«

»Ampak meni ni do poroke z vami!« je zastokal Domen Fras.

»A tako!« je zarjula Vedezhevalka. »Lahko pa si teden dni uzhival gostoljubje mojega doma!«

»Verjemite, ni bilo nalashch!« je zajavkal Domen Fras. »Saj nisem vedel, kje sem!«

»To je pa zhe vishek nehvalezhnosti!« je rohnela Vedezhevalka. »Chlovek skrbi zanj, on se pa potem niti porochiti noche z njim!«

»Saj vas sploh ne poznam!« je zastokal Domen Fras.

»To sploh ni releinfantno!« je vpila Vedezhevalka. »Skrbela sem zate!«

»Tudi jaz sem nekoch skrbel za staro teto svoje bivshe gospodinje, pa zato nisem zahteval, naj se porochi z mano!« je dejal Domen Fras.

»Pa bi moral!« je vztrajala Vedezhevalka. »Neodlochen si!«

Domen Fras se je nehote in nezadovoljno spomnil tiste prigode. Gospodinji je bilo ime Gigi, njeni teti pa Hilda. Gospodinjo so s kopjem pribili na kuhinjski zid in nekaj stotink sekunde zatem je umrla. Dva dni pozneje je oporokar povedal svoje: Domen Fras podeduje hisho gospe Gigi, seveda pod pogojem, da skrbi za njeno bolno teto, dokler ta ne odide delat druzhbe duhovom mrtvih rudarjev iz Üblingena. Domen Fras se je za kakshnega pol leta spremenil v gospodinjsko pomochnico in povsem pozabil, da je napadalec cvetlichnih lonchkov. Stara teta je po priblizhni polovici leta odprla levo oko, stegnila roko, z dvema prstoma nekako nezadovoljno sunila v nich hudega slutechi nosnici Domna Frasa, prsta tam zavrtela, da je ubogi Fras zakrichal v davnem narechju mitskih bitij s Himalaje (beri tudi shtudijo Goetza von Radiquenburga Kako umirajo himalajski primati, DDS Verlag GmbH Wien, Wien 1966), umaknila roko na kateter, zastokala, vzdihnila she prvo kitico Byronove Mazepe, ki jo je, amaterska igralka, tako rada recitirala na odru, in se preselila drugam.

Domen Fras je chisto nevede zachel momljati:

Se tale zgodba je vgodila,

kje Shgvede srejcha zapustila,

kzaklana vojska je lezhala,

nch vech nau fajtala und klala …

»Bedak!« je vpila Vedezhevalka. »Zdaj si pa she odtaval, namesto da bi odgovarjal svoji dobrotnici!«

Domen Fras je v hipu spoznal, da tole vodi zhe predalech. Vedezhevalka je bila vedno bolj penasta, on pa vedno bolj nestrpen.

»Daj mir!« se je zadrl, cheprav ni natanko vedel, ali bo to pomirilo Vedezhevalko.

Vedezhevalka se je togotno spremenila v cvetlichni lonchek. Domen Fras ga je naskochil, pomendral in poteptal.

Pobral je eno od chrepinj cvetlichnega lonchka in zarjul nanjo:

»Kje imash spravljen denar?«

»V sefu!« je povedala chrepinja.

»S tem mi nisi nich povedala!« je mrko dejal Domen Fras.

»A zdaj naj ti ga pa she pokazhem in odprem?« je vzrojila chrepinja, se Domnu iztrgala iz rok, skochila na tla in se razbila na tisoch drobnih, precej manj inteligentnih chrepinj.

Tedaj je v sobo vstopil sef, ki je slishal vso to zmeshnjavo, pa mu ni bilo ravno jasno, kaj za vraglja se dogaja. Starshi so mu vedno svetovali, naj gre v takih primerih vsaj preverit.

»Zakaj se v tej hishi zhe navsezgodaj razbija, preklinja in skache?« je jezno vprashal. »Nimate nich usmiljenja do odpornejshih materialov?«

»Kakshen svet je to, v katerem sefi hodijo naokrog, kot se jim zljubi?« je znavelichano zamrmral Domen Fras, na glas pa vreknil:

»Nich se ne spomnim, da bi koga klical!«

»Niti ni potrebno, gospod!« je rekel sef. »Vdelali so mi intuicijo!«

»Prav, che je tako!« je rekel Domen Fras. »In kaj ti ta intuicija ravnokar pripoveduje?«

»Da ste zelo svojeglavi, gospod!« je rekel sef. »Ste zhe stari 35 let? In che ste, kako ste jih uchakali? Ste kar sami vse tole razbili? Kakshno bo danes vreme?«

»Ti intuicija ne pravi, da si tukaj odvech?« je nestrpno zastokal Domen Fras.

»Odvech je zelo chudno ime za kraj, che dovolite!«

»Unnngh!« je zarobantil Domen Fras skoz stisnjene zobe. Saj so ga zhe v sholi uchili, no ja, takrat, ko se mu je zhe cheravnoravno ljubilo tja, da so sefi lahko silno zoprni. Ampak zato je pa shel za shoferja, da ja ne bi nikoli srechal kakshnega se …

»Molchite, kaj?« je izzival sef.

Domen Fras je v sebi zatiral morilske ambicije, s katerimi pri masivnejshih objektih ponavadi kaj malo opravish! Spomnil se je nasveta neke stare druzhinske prijateljice, ki je bila slepa na eno kurje oko, na drugo pa je videla v preteklost. Nekoch, ko je bil poreden, mu je rekla: che bosh tak, ne bosh nikoli imel veliko bankovcev!

Veliko bankovcev … Sef … Bankovci v sefu … Vedezhevalkine oddaje … She vech bankovcev … Vechji sef … She vech oddaj … Ogromen sef … Ogromen sef ergo jezikav sef …

»Ste kar otrpnili, kaj?« ta she vedno ni odnehal.

»Hm …« je zamrmral Domen Fras. Pomislil je, da je tole morda zhivljenjska prilozhnost. Che je v tem utrgancu kaj dragocenega, bi lahko …

 »Odpri se!« je zaukazal.

»Ne bo shlo tako lahko, gospod! Bi zachela s kako kombinacijo, kaj?«

»Drek!« je zastokal Domen Fras. »Saj ne poznam kombinacije!« Spet se je glasneje obrnil k sefu. »Kombinacijo potrebujem!«

»Ne bo shlo tako lahko, gospod! Kombinacije so danashnji dan drage in tezhko ulovljive. Kaj lahko pa zadegam laso na kljuko in se grem potepat po verjetnostnih rachunih, ako dovolite, da se zdaj odtujim!«

»Kam naj te brcnem?« je zarenchal Domen Fras.

 »Z brco bi si le trajno poshkodovali stopalo, gospod! Che zhe niste sposobni, da bi si sami lovili kombinacije, takistoprav pa nochete, da bi v svojem kotu prezhivel she kakshne prihranke, svetujem, da vlomite!«

»Vlomim naj?« ga je osuplo pogledal Domen Fras. »Kako pa naj vlomim?«

»Nich lazhjega!« je dejal sef. »Uporabite lahko petdesetkilsko palico smodnika, skrito pod prtom na mizi v jedilnici. Lahko me odprete tudi z dinamitom, ki eksplodira s predtakti. Osebno pa vam svetujem vrtalni komplet, ker sem mazohist in rad vidim, che me dolgo vrtajo!«

Domen Fras se je zgrozil.

»Kako lahko tako mirno govorish o grozotah, ki te chakajo?«

»Za to sem na svetu!« je mirno dejal sef. »Sefi se rodimo s prirojenim razumevanjem za to, da nas bodo nekoch razstrelili ali vsaj navrtali. V moji druzhini je rodovno jeklo polno velikih takih dosezhkov. Moj praded je recimo nasrkal leta 1872 pri velikem ropu vlaka na Ch...«

»Zhe dobro!« je dejal Domen Fras. »Naredili bomo tako, da bo chim prej opravljeno, nimam vech zhivcev in chasa za take in podobne mishkulance! Kje pravish, da je spravljen ta dinamit, ki eksplodira s predtakti?«

»Nich she nisem rekel, kje da je!« je nekolikanj namrshcheno dejal sef. »Nisem she konchal zgodbe! Moj praded je recimo nasrkal leta 1872 pri velikem ropu vlaka na Chrni zheleznici, moj ded pa leta 1914, ko je chastiti Jozafat iskal zlato v Karavankah! V nashi druzhini smo ponosni na bogato zgodovino hudega muchenja, vrtanja in navrtavanja, in menda ne boste rekli, da hochete biti zdaj prav vi tisti, ki boste prekinili to dolgo verigo in osramotili moje druzhinsko ime?«

»She kaj drugega ti bom osramotil,« je zarenchal Domen Fras, »che mi takoj ne povesh, kar sem te vprashal!«

»Torej me boste podvrgli totalni razstrelitvi! Banalen, purgerski nachin torej! Torej ste si izbrali malomeshchansko rokohitrstvo!«

»Ne bomo te muchili!« je dejal Domen Fras.

»Kaj pa, che ne povem, kje je dinamit?«

»Bom shel pa po tisto palico v jedilnico!« je mirno flimpnil Domen Fras.

»Ne, ne!« je prebledel sef. »Vse bom povedal!«

Chez nekaj minut je Vedezhevalkino gnezdo stresla strahovita eksplozija, ki je povzrochila, da se je Vladivostok lochil od kopnega in postal Vodivostok.

Domen Fras je poljubljal svezhnje bankovcev, ki so se vsuli iz sefa.

»Nikoli vech mi ne bo treba delati!« je vpil.

Ves ta shpetir v hishi je precej razburil vrtnarja, Mozha, ki je inhaliral diskete. Vstopil je v sobo s stokilsko grebljico za kamin na rami. Tresel se je kot shiba na vodi.

»Kaj pomeni vse to?« je zagrmel.

Domen Fras ga ni niti pogledal. Z mize je vzel shkatlico disket in jih vrgel v Mozha.

»Pojdi inhalirat, poba!«

Mozh je svetlo pogledal in izginil.

Domen Fras je tu pa tam, ko je zadrega trkala na vrata in grozila, da potaca ravnokar umito izbo s svojimi ogabnimi shchurchjimi shkorenjaki, znal biti tudi precej organiziran mozhak. V kuhinji je nashel nekaj vrechic srednje velikosti. Nesel jih je v sobo in zbasal vanje denar. Vse skupaj je nato zaprl v velik kovchek, ki ga je nashel v veliki omari iz opeke v predsobi. Zdrava shoferska pamet se je sicer za trenutek vprashala, chemu je omara iz opeke, a zdrava pamet napadalca cvetlichnih lonchkov je vztrajala, da ima pach vse svoj namen in da mi nismo tu zato, da bi razglabljali o tem. Zmagala je zdrava pamet napadalca cvetlichnih lonchkov in Domen Fras ji je podlegel.

Bil je chas za odhod.

Ko je Domen Fras med kupom stekla in raznih krhljev nashel izhod iz hishe, je ves presenechen ugotovil, da pot domov ne bo tako lahka, kot je sprva mislil. Vedezhevalkino gnezdo je namrech obdajalo shiroko mochvirje, precej shirshe od shirine, dolochene v Mednarodni konvenciji o shirini mochvirij.

Mochvirje je veselo brbotalo in klokotalo.

»Kaj pa zdaj?« je zamrmral Domen Fras. »Kako naj vem, ali tole mochvirje mara shoferje avtobusov?«

»Eee, gospod ...« se je zaslishalo od zadaj. Bil je Mozh, ki inhalira diskete.

Domen Fras se je nejevoljno obrnil.

»Si zhe gotov?«

»Eee, gospod,« je ponovil Mozh, »ker ste mi dali shkatlo disket, vas imam za nekakshnega prijatelja, kajneda?«

»In?« je nestrpno vprashal Domen Fras.

»Chisto po nakljuchju poznam varno pot chez mochvirje!« je dejal Mozh.

Lice Domna Frasa se je zjasnilo.

»Res? Povej!«

»Eee, gospod, che mi obljubite she eno shkatlo disket, gospod!« je zjecljal Mozh.

»Dobish velike in male, trde in mehke, formatirane in neformatirane, samo zini zhe!« je zavpil Domen Fras. »GOVORI!!!«

»Emmm …«

»ZINI ZHE, KAJ CHAKASH, ZMEDA???!«

»Bojim se, da se bom zdaj moral zakrkniti vase!« je tiho dejal Mozh. »Vpili ste name!«

»Kaj?« je zavreshchal Domen Fras. »Kaj se zdaj gresh? Hej, nikar se ne zakrkni! Hej! HEJ! NEEEEE!«

Mochvirje je she vedno klokotalo.

»No, pa smo tam!« je zagodel Domen Fras. »Idiot se je chisto zares zakrknil!«

Sesedel se je na travico pred razstreljenim Vedezhevalkinim gnezdom.

»Kdo ve, kako dolgo bo to trajalo!«

Che bi ne bil nagnjen k histerichnim izbruhom, bi se spomnil zdaj zhe skoraj enciklopedichnega podatka, da se Mozh, ki inhalira diskete, lahko zakrkne za najvech petnajst minut naenkrat. Che pa she naprej govorite z njim s povzdignjenim glasom, bo vsaka naslednja stopnja zakrknjenosti shest ur daljsha, pri chemer se stopnje zgodovinsko seshtevajo in ne delijo, kot trdijo nekateri uchitelji fizikalnih neugnanosti v zasebnih izobrazhevalnih centrih. Lahko pa bi bil Domen Fras vse to slutil.

Vtem je nekaj priplavalo po mochvirju in se zachelo vzpenjati na trato.

»Mamica, aligator!« je zavpil Domen Fras.

In to ne navaden aligator. Bil je velik vsaj tako kot dzhugashvil, davni pribochnik krokodila, ki je izumrl, ko je v Keniji iskal kokainske naveze.

Domen Fras je z dobro odmerjenim krikom groze zachel bezhati po tratici pred steklenim gnezdom.

»Gospod!« se je oglasilo za njim. »Jem samo morske konjichke! Vsak dan jih posebej zame dovazhajo s Pacifika! Alergija pach! Zoprna rech, a zhal moram z njo zhiveti!«

Domen Fras se je upehan ustavil.

»Da ni to kakshen trik?«

»Ne, ne!« je mirno nadaljeval aligator. »V resnici mi je ime Simon in sem oskrbnik mochvirja!«

»Ovbe!« je zastokal Domen Fras. »Tole je pa prevech zame!«

Nekako se je uspel obdrzhati na nogah. Simon mu je pochasi stopil naproti.

»Che mi storish silo, te ustrelim!« je zagrozil Domen Fras.

»Joj, kakshno izrazhanje!« je zachudeno dejal Simon. »Vi pa niste od tukaj!«

»Ne, jaz sem shofer avtobusa!« je dejal Domen Fras.

»Ah, potem pa zhe!« se je oddahnil Simon. »Kaj pa pochnete tukaj in kaj se je zgodilo z Vedezhevalkino palacho?«

»To je predolga zgodba!« je zamrmral Domen Fras. »Mi ni, da bi ti jo zdajle razlagal. Nekaj drugega me zanima – poznash morda varno pot chez mochvirje?«

»Jo, pa je ne smem izdati. Vezhe me Aligatorski kodeks iz leta 1965!«

»Kakshen prekljumani kodeks?«

»Kodeks, ki pravi: Thou shalt not chez mochvirje anyone! A niste nikoli brali svetih animalichnih spisov? Ste zhiveli v ljudskem duhu, kaj? Aligatorji vas pa prav brigajo! Torbice, pasovi, to je okej, kodeksi – portugalsko naselje! Mmm, fini ste mi vi!«

Domen Fras je pobesnel.

»Vi ste vsi nori! Eden se zapre vase, drugi je moralist! Kot bi bil na Letnem kongresu filozofov na Kamchatki, kamor sem jih svojchas vozil na kredit!«

»Prav na kredit?«

»Kajpada!«

»Potem niste tako slab chlovek!«

»Samo chez mochvirje bi rad!«

»Alternativna opcija vas ne zanima?« je vprashal Simon.

»Katera?«

»V mochvirju nas je shest!« je dejal Simon. »Che se vsi postavimo podolgem in vam nastavimo ravbarsko hrbtishche, lahko pridete chéz chez nas. Che vam seveda ni pod chastjo skakati po aligatorskih hrbtih!«

»In?«

»In kaj?«

»In kaj vam moram dati za to?«

»Ah, seveda!« je dejal Simon. »Skorajda bi pozabil. Obe vashi nogi!«

»Kaj?« je zavpil Domen Fras. »Obe nogi? Saj si vendar rekel, da jesh samo ...«

»Jaz zhe!« je dejal Simon. »Ne pa tudi Videk, Radoslav, Evald, Roman in Lidija!«

»Oh, prekleto!« je zastokal Domen Fras. »Ni nobene druge mozhnosti?«

»Je!« je dejal Simon. »Lahko pochakate, da se odkrkne Mozh, ki inhalira diskete. Ampak vedite, da se je Vedezhevalka kar precej drla nanj, che pa prishtejemo she vas, bo zakrknjen tam nekje do sodnega dne!«

»Druge mozhnosti pa ni?« je obupano vprashal Domen Fras.

»Je!« je dejal Simon. »Ena izmed steklenih chrepinj Vedezhevalkinega gnezda z eno samo roko naredi slonokoshchen most chez mochvirje. Samo ne spomnim se natanchno, katera. Tule na tleh jih je priblizhno trideset do petdeset milijonov in zhelim vam vso srecho!«

»Se pravi, da je konec z menoj!«

»Mochvirje lahko tudi preplavate!«

»Ampak vashi prijatelji …«

»Oni zhe vejo, kaj delajo! Vse je odvisno od tega, kako hitri ste in kateri losjon po britju uporabljate. Lidija je recimo chisto nora na All Men's Scent ...«

Domen Fras je jezno zgrabil svoj kovchek in odvihral. Simon je skomignil z aligatorskimi rameni.

»Zhivchek!«

Nato je shel nazaj v mochvirje.

Domen Fras je chez kake pol ure malce oklan stal na drugi strani mochvirja na veliki avtocesti, ki je, che zhe ne drugam, zagotovo peljala v Rim.

»Moj avtobus je v drugi smeri kot Rim!« je mrmraje rachunal Domen Fras. »Torej se moram postaviti tjale!«

Na njegov iztegnjeni palec se je prvi odzval precej nenavaden osebni avtomobil znamke banruh.

»Kam potujete, prijatelj?« je vprashal visok, mrshav tip, ki je sedel v njem.

Domen Fras je povedal ime mesta, ki ga v zgodbi zaradi litispendence ne smemo omenjati.

»Kar skochite noter!«

»A sem narobe videl, ali na vashem avtu res pishe banruh?« je zvedavo dejal Domen Fras, stiskajoch kovchek, poln denarja.

»Res je!«

»A je to kakshna nova vrsta avtomobila?«

»To je moja vrsta!« je dejal visok, mrshav tip. »Sam sem ga naredil,« je dodal s ponosom v glasu.

»Chemu pa takshno ime?«

»Bi imeli raje, che bi ga imenoval lagbert?« je vprashal tip. »Kajti vse se she da urediti!«

»Ne, ne!« je dejal Domen Fras.

»O, pa bi, o bi bi!« je dejal tip. »Nich lazhjega! V avtu imam barve. Takoj ga grem preimenovat!«

Domen Fras ni mogel storiti prav nich. Chez petnajst minut se je vozil v precej hitrem lagbertu.

»Saj ne bi bilo treba!« je dejal Domen Fras. »Banruh, lagbert ali zaradi mene trafgret ...«

»Kaj ste rekli?« je zavpil tip.

»Oh ne!« je zastokal Domen Fras. »Menda ja ne zhe spet!«

Chez petnajst minut je lichen trafgret drvel po avtocesti.

»Nekam tiho ste!« je dejal tip. »Ste bolni?«

»Ah ne, ne!« je dejal Domen Fras. V sebi pa je bil trdno preprichan, da ne bo zinil nobene vech, saj bo tip v nasprotnem primeru kar naprej ustavljal in spreminjal ime avtomobila.

»Vam ime trafgret ni vshech?« je vprashal tip.

»Odlichno ime je!« je dejal Domen Fras. »Prav fenomenalno!«

»Ne zdi se mi, da bi vam najbolj ugajalo!« je zamrmral tip.

»Navdushen sem!« je dejal Domen Fras. »To je resnichno dobro ime!«

Tip je shepnil.

»Pa bi vam ime ogart ne bilo bolj pri srcu?«

»Ogart?« je zamomljal Domen Fras. »Kje pa! To she za traktor ni, kaj shele za avto!«

»Aj, vi vrazhichek!« se je nasmejal tip. »Kar v ocheh vam vidim, da bi se z veseljem peljali v ogartu!«

Domen Fras je skozi zobe iztisnil nekaj besed; take ponavadi iztisnejo osebe, ki so bodisi zelo na koncu s potrpljenjem bodisi zelo osebnostno motene:

»Peljite ali pa vas zadegam med lubje tehle smrek ob avtocesti!«

Tip se je prestrashil.

»Aha, eden tistih avtocestnih nepridipravov ste!«

Domen Fras ga je zachudeno pogledal.

»Eden chesa

»Avtocestni nepridipravi. Gotovo ste eden izmed njih!«

»Izmed njih? Nikoli she nisem slishal za avto-cestne ...«

»Aha, zdaj shele vem, kako in kaj je z vami!« je zavpil tip. »Tipichno, a ni res? Zanikate, da ste avtocestni nepridiprav, a ni res? Vi bi kar med lubje z mano, pravite? Takoj ven iz mojega ... mojega ...«

Skochil je ven in spet malal po avtu.

»... iz mojega ogarta!« je zadihano zavpil, ko se je vrnil.

»Ha?« je zachudeno zinil Domen Fras.

»Priznajte, da ste v resnici Zinka, zloglasna avtocestna nepridipravka!«

»Zinka?« je zinil Domen Fras. »Ne vem, ali sem imel to chast, da bi …«

Tip je zachel vpiti.

»Prekleta bodi, Zinka! Vzela si brata, brata Ignaca, mene pa ne dobish!«

Domen Fras ni vedel, kaj naj stori. Vedel je, da se je tipu povsem utrgalo, ni pa vedel, ali ima on kakshno vlogo pri vsej stvari.

»Takoj ven, Zinka!« je vpil tip.

»Okej, okej!« je dejal Domen Fras. »Zhe grem!«

Obstal je sred avtoceste s svojim kovchkom. Izpred ochi mu je izginjalo vozilo, ki je tik pred tem postalo ogart.

»Haaaa, Zinka! Haaaaaaaaaa, Zinka!« se je drl tip, ko se je oddaljeval.

»Kaj takega!« je mrmral Domen Fras. V mislih se mu je prikazovalo zavetishche pod Andi, ki ga je pred chasom tako nenadoma zapustil, in avtobus, ki ga je vedno tako sunkovito vozil. Zgodbe o Zinki seveda ni mogel poznati, saj ni obiskoval pravnishkih shol.

Zinka je bila avtocestna nepridipravka. Zachela je na ulicah okraja, kjer je bila rojena. Bila je kot zhivo srebro, ves chas se je s fantichki iz soseshchine igrala borzne meshetarje in pravobranilce. Vendar ni nikoli hotela umreti. In nikoli ni hotela biti pravobranilka. Ni ji bil vshech klobuk, ki bi ga morala nositi, pa pishtola za pasom, ki bi jo morala sukati. Ne, pravobranilstvo ni bilo zanjo.

Ko je zrasla, je postala spremljevalka poslovnih moshkih. Delala je za eno takih agencij. Svoje delo je zelo cenila, menila je celo, da je tezhje biti spremljevalka poslovnezhev, kot pa snazhilka v vrtcu, kar si je zhelela njena mama. Stara zhenska je umrla bedna in razocharana, ker hchi ni izpolnila njene zhelje. Zinkin oche je preminil, ko je bila she chisto majhna. Ko je menjal zharnico, mu je na glavo padel svinchen obtezhilnik za papir z vrha omare, ki je stala chisto zraven. Kri mu je zalila mozhgane, bruhnil je in umrl. Zinkina mama je vedno govorila, da tako vsaj ni dozhivel sramote. Kakshne, vemo.

Mozhje, ki so z reshilcem odpeljali ubogega Zinkinega ocheta, niso mogli razumeti, chemu obtezhilnik za papir na vrhu omare. Mama je pojasnjevala, da zato, da drzhi omaro k tlom. Odshli so s shchepcem znanja vech.

Zinka pa se je neznansko rada druzhila s poslovnezhi.

Seveda se je vsaj vsak drugi poslovnezh z agencijo zmenil tudi za drugi polchas. Ne bi se namrech spodobilo, da bi poslovnezh po sestanku, vecherji, kinu in balinanju ponochi v hotelski sobi spal sam. Zinka ni imela nich proti. Razkoshje je le razkoshje, glavno, da ni snazhilka ali pravobranilka.

Ko ji je teta nekoch prigovarjala, da je to, kar pochne, nemoralno, saj s poslovnezhi za denar spijo vendar lahkozhivke, ne pa spodobna punca, ki bi lahko bila odlichna voznica formule ena, kar je ona, namrech teta, ves chas prichakovala od nje, ji je Zinka napela nekaj gorkih. Reva je kmalu nato umrla od razocharanja in she v predsmrtni mrzlici je imela vizijo svoje nechakinje, kako drvi mimo obeh Shumaherjev na prostor za menjavo gum.

Stric je umrl kmalu zatem. Pol od zhalosti za zheno, pol pa od razocharanja, ker Zinka ni hotela postati delavka v tovarni tehtnic, saj je bila to njegova velika zhelja.

Zinka pa je bila s svojim poklicem neverjetno zadovoljna. Zasluzhila je veliko denarja, saj je bil zhe odstotek agencije kar dober, kaj shele napitnine poslovnezhev, ki so bili pripravljeni zastaviti vse svoje premozhenje, che jih je le hotela prebichati, oblechena v rdeche usnje. Vsako jutro se je zbudila v razkoshni mehki postelji, zvecher pa je bil na vrsti zhe nov fantin, kot je imenovala svoje stranke. Shefica ji je obchasno prigovarjala, naj jih imenuje vsaj fantje, dechkoti ali gospodje, che zhe ne drugega, ampak Zinka je menila, da je beseda fantin imenitna poslovna beseda. Govorila je, da bi tako poimenovala svoje poslovno pero, che bi ga imela.

No ja, meni se zdi to brez veze, sicer pa ti ustvarjash denar, ne jaz, je zavzdihnila shefica in za nekaj chasa prenehala s prigovarjanjem.

Nekoch sta se s poslovnezhem, ki se je predstavil kot Ignac, vrachala iz gledalishcha. V njegovi hotelski sobi sta odprla steklenico radgonske penine in uzhivala v pochasnem plesu ob nezhnem glasu Barryja Manilowa.

Uredit se grem, je nato rekla Zinka in izginila v kopalnico. Ignacu se je zdelo, da je she prevech urejena. Raje bi bil videl, da bi bila manj urejena in predvsem manj oblechena. Nekaj ur pozneje sta ob klavirskih tipkah Barryja Manilowa padla v ekstazo in zhe skoraj ustvarila malega Ignaca ml., kar se je Zinki sicer redko dogajalo, saj je navkljub razlichnim pochetjem ponavadi ostala zelo prerachunljiva in prisebna. Ignac se je zadnji hip spomnil, da ja, seveda, saj je tisto popoldne v trafiki kupil ...

Ko se je zjutraj zbudila, je zhe odshel. Na mizici ob postelji je pustil listek:

UREDI SE POTIHOMA, KER HUDEZHEVNIKA ONSTRAN HODNIKA SPITA!

Kaj pa misli, je bila jezna Zinka. A misli, da bom ropotala po hotelu ali kaj?

Na hrbtni strani listka je pisalo:

VZEMI VSE, KAR JE V OVOJNICI NA POLICI V KOPALNICI.

O, brez skrbi! je pomislila Zinka.

Malo se je she premetavala po mehkem lezhishchu, nato pa je vstala, kot vsako jutro kar naga naredila shestdeset pochepov, skuhala kavo, pojedla zhemljico, ki jo je nashla v sobi, in izginila v kopalnico.

Tip je bil velikodushen.

Chez pol ure je urejena stopila iz hotela. Nad seboj je zaslishala PAZITE!, potem ji je nekaj tezhkega zameglilo vid in potem ni bilo vech Zinke.

Vratar hotela je takoj priskochil.

»Ah, gospod Vidovich!« je zatarnal. »Spet vi s tem klavirjem!«

Vidovich se je zmedeno smehljal z balkona v petem nadstropju hotela. Skomignil je z rameni.

»Saj veste, kako je z njimi. Ne morem igrat Chajkovskega na sintetizatorje.«

Vratar je odkimal z glavo.

»Svirate ga! Zakaj ne poveste, pa bi bil jaz poklical Sotochana, on bi to takoj uredil. Poglejte zdaj, kaj naj rechem shefu?«

Vidovich je izginil z balkona.

Kmalu zatem so odpeljali Zinko. Bolje recheno: Zinkino marmelado. Klavir maestra Vidovicha jo je odnesel z manjshimi praskami in tisti vecher je v studiu kar pokalo od dobrega Chajkovskega.

Mrak je padel she prehitro. Domen Fras je prehodil zhe kar dobrshen kos avtoceste. She kakih 20 kilometrov do mesta, ki ga zaradi raznoraznih pravnih hakeljcev ne smemo omenjati, mu je ostalo.

»Porkadush!« je mrmral, ko se je sesedel v trato ob avtocesti. »Moral bom prespat tukaj!«

»O ne, pa ne bosh!« se je oglasila trata. »Ravnokar so me pokosili!«

»In kakshno zvezo ima to z menoj?« je utrujeno vprashal Domen Fras, prevech zdelan, da bi sploh pomislil, kako je mogoche, da trata govori.

»O, pa ima!« je odgovorila trata. »Kako bi se ti pochutil, che bi te pokosili, potem bi pa nekdo lezhal na tebi?«

»Che bi bil trata, prav nich nenavadno!« je dejal Domen Fras.

»No, na meni zhe ne bosh lezhal!« je vztrajala trata in se stresla po vsej shirini.

»In kaj predlagash?« je vprashal Domen Fras. »Utrujen sem! Spal bi rad!«

»Flekelj je utrujen, kaj? Flekelj bi rad spal, kaj? Petdeset metrov naprej, tamle dol, a vidish, tam sem malce ozhgana. Tam lahko spish!« je dejala trata. »Ker si bil prijazen z menoj, samo zato!«

»A da sem bil?« je zehajoche vprashal Domen Fras.

»Danes imam depresijo, che she ne vesh!« je dejala trata. »Vedno, ko sem taka, imam ozhgane dele!«

»Ahm!« je zamrmral Domen Fras, ishchoch ozhgani del.

»Si ti zhe imel kdaj depresijo?« je zanimalo trato.

»Ne!« je kratko odvrnil Domen Fras.

»Blagor ti!« je dejala trata. »Vse, kar se dogaja v glavi, je ...«

»Poslushaj,« je zelo utrujeno dejal Domen Fras, ko je nashel ozhgani del in legel, »trenutno me ne zanima. Rad bi se odpochil. Je to v redu?«

Trata je zastokala.

»Ti sploh ne vesh, kako je, che si depresiven, pa se nihche ne pogovarja s tabo!«

»Verjetno res ne!« je dejal Domen Fras. »Pojma nimam! Ampak kljub temu lahko noch!«

Trata je obupano zavzdihnila. Nato so se na nebo namestile zvezde.

Domen Fras ni dobro spal. V sanjah ga je preganjal Gigantski Slon Palichnjak, najhujshi izmed dvajsetih registriranih smrtnih sovrazhnikov shoferjev avtobusov in napadalcev cvetlichnih lonchkov. Policija je bila shele na 18. mestu, agenti skrivnih vladnih sluzhb pa predzadnji.

Gigantskemu Slonu Palichnjaku je shlo precej bolje kot Domnu Frasu. Nash revezh je bezhal skozi nepregledne krtine in ravnine, po katerih so se preganjali Gigantski Sloni Palichnjaki, medtem ko je Slona neslo kar po zraku.

Pri preganjanju se je Slonu kmalu pridruzhil tudi Precej Slecheni Tarzan Palichnjak, ki je poskushal z ogabnimi kriki vrechi Domna iz tira.

»She malo, Tantor, pa ga imava!« se je drl Tarzan Palichnjak,

Domen Fras pa se je spotaknil ob koreninico Trdoglavega Zheloda, divje rastline, ki si ni dala nikoli nichesar dopovedati.

Trdoglavi Zhelod, po latinsko mister Pertinax, je zelo redka rastlina in zato tudi zelo domishljava.

»Poklical bom Mater Veverico!« se je zachel dreti, ko se je Domen Fras spotaknil obenj. Slon in Tarzan sta prebledela in se umaknila.

»Tokrat naj mu bo!« je zagodrnjal Slon Palichnjak. »Drugich pa ga morava dobiti, preden se spotakne!«

Domen Fras je lezhal na tleh in poslushal Zhelodovo vpitje.

»Si slishal? Mater Veverico bom poklical!«

»Kdo sploh je Mati Veverica!« je godrnjal Domen Fras in si ogledoval, che je njegova noga she tam, kjer je bila pred padcem.

Naenkrat je skozi zrak zavrshalo in pred Domnom Frasom je pristala veverica, velika vsaj deset metrov, s chrnimi sonchnimi ochali in z uzijem v levi shapi. Videti je bila kot orjashka vrhunska manekenka, na katero so prishvasali krznen plashch in shtrlecha uhlja.

»Izzivash, a?« je zarobantila.

Domen Fras je izbuljil ochi in se od zachudenja sploh ni mogel premakniti.

Veverica je pokazala na uzi.

»A vesh, kaj se dela s temle, a? A ti sploh vesh?«

Domen Fras je nekje v sebi zachutil smrten strah. Taka vrsta strahu ga je poprej popadla samo enkrat v zhivljenju in to pred petimi leti, ko bi se bil moral na vrat na nos porochiti z zanj estetsko nezadostno hcherko lokalnega luknjacha avtobusnih kartic.

»Bemtish!« je zarjula Veverica. »A bo kaj sposhtovanja al ne?«

Domen Fras je zajecljal.

»Emmm ... oprostite ... res ... nisem ... preganjali ... Slon ...«

»Eeeeh, drek!« je zanichljivo zamahnila Veverica. »Spet eden tistih labilcev, ki ne znajo poshteno artikulirat niti ene same povedi, kaj shele, da bi kaj povedali v sklenjenem stavku! Ni vredno, da bi zanjegadelj porabljali tako mogochno orozhje! Spusti ga, Zhelod!«

Zhelod se je kislo nasmehnil. Domen Fras je poskushal vstati.

»Cheprav,« je zamrmrala Veverica, »pa ne vem, pochemu ne bi zh njim preizkusili nove kaotichne pishtole na zheblje?«

Zhelod je veselo pokimal.

»Bodi chisto pri miru!« se je Veverica obrnila k Domnu Frasu. »Che prezhivish rafal shesto zhebljev med rebra, lahko gresh!«

»Ne!« je zastokal Domen Fras. »Nikoli nisem maral zhebljev!«

»Res shkoda!« je dejal Zhelod. »Ampak vse je enkrat prvich! In potem nikoli vech!«

Vtem je na Veverichino ramo sedel precej velik krokar; v dolzhino je moral meriti vsaj kakih pet tisoch metrov, kljun pa je imel srebrn. Bliskal se je v kontrastu z Veverichinim krznom.

Mati Veverica je izza pasu potegnila nekakshen dolg shtil, ki se je imenoval kaotichna pishtola. Domen Fras se je spopadal s she hujshim strahom kot prej.

»Nikoli vech!« je zakrakal krokar.

»Adijo pamet!« je rekla Veverica. »Tole pa bo predstava!«

Namerila je v Domna Frasa. Zakrichal je in se zbudil na depresivni trati kakshnih dvajset let starejshi.

»Kaj se pa toliko prekopicujesh!« je rohnela trata. »Tudi moji ozhgani deli niso chisto otopeli, da vesh!«

»Nehaj technariti!« je zagodrnjal Domen Fras.

 »Aaaargh!« je zarjula trata, da je ubogega Frasa kar vrglo pokonci. »Aaaargh, ne prenesem, da mi kdo ukazuje!«

»Uh!« je zagodrnjal Domen Fras in si brisal sobotne prage s chela. Nekatere so se pokotalile v ochi in se zarile globoko v belochnico. Potreboval je kar nekaj potrpljenja, da jih je obrisal.

»A je dober slan zajtrk, sanjach? A je, a? A?« je vreshchala ena od sobotnih prag in poskakovala po Frasovi belochnici. »A hochesh she kaj za povrh? A bi, a? A? Mogoche malce kislega zelja na slepo pego?«

Precej nasprotno od znanstvenega in sploshnega mnenja je vsem, ki se ukvarjajo z metakemiologijo, znan obstoj imenitnokislin. Imenitnokisline se med seboj imenitno vezhejo v molerakule, te pa v she vechje delce, ki se jim reche poliofnjazhi.

Che boste kakshnega obichajnega kemika dovolj dolgo muchili s poslushanjem terasnih evergreenov, vam bo rad priznal, da je vse to res in da je edini vzrok za to, da se mladina o tem ne uchi, kronichna diskriminacija imenitnokislin v svetu obichajne kemije.

Poliofnjazhi so znani po tem, da se v zgodnjih jutrih precej radi sonchijo na avtocestnem asfaltu poleg avtocestnih trat.

Domen Fras je skoraj pohodil enega, ko je chemeren zapushchal trato.

»Hej, teslo!« se je zadrl poliofnjazh, ko je za milimeter umaknil svoje beljakovinsko telo. »Hej, ti imbecil!«

Domen Fras se je obrnil.

»A vesh, da je v meni vezanih petnajst molerakul in da imajo vse druzhine?!« se je drl poliofnjazh.

»Ha?« je debelo pogledal Domen Fras. »Kdo pa sploh si ti?«

»Ime mi je Berti in sem poliofnjazh!« se je predstavil poliofnjazh.

»Poli kaj?«

»A se nisi nikoli uchil metakemiologije?« se je zadrl Berti. »Pobrskaj po svoji zabiti buchi!«

»Hm!« je zamrmral Domen Fras, she vedno ne vedoch, kaj hudicha hoche beljakovinca.

»Idiot!« se je drl Berti. »Spet eden tistih, ki ste imeli metakemiologijo cvek, kaj?«

»Pravzaprav sploh nisem nikoli hodil poslushat o nobeni kemiji…logiji!« je priznal Domen Fras. »Shla mi je na zhivce!«

»Tak si torej bil!« je vpil Berti. »Pa te je bila mama vesela?«

»Kaj te briga!« je odrezal Domen Fras. »Pri miru me pusti! Mudi se mi!«

Berti je popolnoma podivjal.

»A tako! Briga te za moje molerakule, kaj? Prav dol ti visi zanje, a? Le pochakaj, bosh zhe videl, ko bosh ti moral skrbet za petnajst druzhin!«

Domen Fras ga ni vech slishal. Nadenj je namrech vihral precej chuden tip na ogromnem zmaju, ki je bil videti domache izdelave. Tip je imel rdecho obleko, iz chela pa so mu molele vilice.

»Hej, pochlovechenec, izgubljen si videt!« je vpil Domnu Frasu. »Na temle koncu redkokdaj opazim osebo s kovchkom!«

In je naredil sedmorni luping z osmernim prekopicem.

»Kam si namenjen?« je vpil.

Domen Fras je z roko pokazal v smer.

»Aha, v mesto!« je vpil zmajar. »Che te ni strah letenja, se pri naslednjem osemindvajsetornem prekopicu oprimi moje noge in te odlozhim v centru!«

Domen Fras je zavzdihnil. She to! Nekakshen chudak z zmajem in vilico v chelu ga bo prevazhal naokrog kot kakshno vrecho s peskom!

»Neeee, ne kot vrecho s peskom!« je zaslishal nad seboj. »Tisto so baloni!«

»Ja, seveda, baloni!« je zamrmral Domen Fras in se hkrati sprasheval, kako neki je tip uganil njegove misli.

Zachel je preshtevati prekopice in pri osemindvajsetem se je sunkovito oprijel noge chudnega zmajarja.

»Zmaga!« je vpil oni. »Zdaj se samo trdno drzhi in prosi svetega Kobaculja, zashchitnika zmajarjev, da se mi ne odvezhejo vezalke na chevljih ali pa strga hlachnica, ki je sicer iz povsem netrajnega blaga, kupljenega na trzhnici tik pred prihodom tekstilne inshpekcije!«

»Kako ti je ime?« je zavpil Domen Fras.

»Mozh, ki je pel in zhel!« je vpil zmajar. »Ampak za prijatelje sem Henrik! Ali Janko! Ali Stane! Ali kar koli se zhe spomnish!«

»Ti je vseeno ali kaj?« je vpil Domen Fras.

»Pel sem in zhel!« je vpil zmajar. »Tale vilica je izkupichek zadnje zhetve, od zadnje petve imam pa zmaja. Jedilni pribor premore eno dobro lastnost – ljudje mi ne pridejo preblizu!«

Domen Fras je zaprl ochi, ker sta bila pa zhe res visoko.

»Mizhanje,« se je drl zmajar, »ti ne bo kaj prida pomagalo! Pikirava na glavni trg! Jiiii-haaaaa!«

Domen Fras se je z eno roko she trdneje oprijel zmajarjeve noge, pa tudi kovchka z denarjem ni spustil. Ta mu je bil najpomembnejshi. Z njim si bo morda lahko kupil tudi kakshen asfaltni madezh in izpolnil bedasti kodeks, ki ...

»Tule bosh moral spustit mojo nogo!« je v tistem hipu zavpil zmajar.

»KAJ?«

»Ja, s pikiranjem ne bo na zhalost nich! Dve otvi mi bosta ushli!«

»KAJ?«

»DVE OTVI MI BOSTA USHLI!« se je zadrl zmajar.

»Kakshni otvi?« je ves prestrashen vpil Domen Fras.

»Tega ti ne razumesh, pa ni chasa, da bi ti razlagal preteklih shtirideset let svojega zhivljenja!« je vpil zmajar. »Che me zdajle spustish, padesh skozi streho natanko na posteljo sobe 455 v hotelu Medeja, ki ima dve zvezdici in pol in ga upravlja moj prijatelj Antichni Shkot. Samo za zmajarja mu reci!«

»Ubil se bom!« je zavpil Domen Fras. »In ubil te bom!«

»Tisto prvo ne bi dobro delo tebi, drugo pa ne meni!« je vpil zmajar. »Che ne bosh popustil prijema, se bosh res ubil, ker bova chez nekaj hipov nad glavno ulico!«

»Ampak ...« je zastokal Domen Fras.

»Adijo!«

LOP!

Domen Fras je zavrshal skozi zrak, ves chas trdno oprijemajoch se kovchka. Pristal je na nekakshni strehi, ki je bila krita s pobarvanim stiroporom in stroki chesna. Drobci chesna so frchali vsenaokrog, ko je padel skozi streho na zelo lichno urejeno posteljo sobe 455.

TUMP!

In FLAAAP! Namrech kovchek.

Najprej je mislil, da si je zlomil hrbtenico. Nato je ugotovil, da se hrbtenica sicer pochuti dobro, vsekakor bolje kot v chasu najhujshih Krizh-Arf!skih vojn, da pa se bo treba prijaviti na recepciji.

Spomnil se je predavatelja N. E. Prystranskega na Univerzi za shoferje in druge javne osebnosti, ki jo je obiskoval v rosnih letih in po shestih letih sramotno diplomiral iz nakljuchnih vozhenj z rabljenimi taksiji, namesto da bi krmaril tramvaj po Juzhnem Oceanu in komisiji, v kateri je bilo osem nekdanjih prezhivelih zhrtev hujshih prometnih nesrech, pokazal, kaj zna. Profesor N. E. Prystranski, vnet zgodovinar, je rad govoril o Krizh-Arf!skih vojnah in njihovem vplivu na vratna vretenca, krizh in trtico, kar naj bi opisoval tudi kleptoman, gledalishki shepetalec, zgodovinar in pesnik Huk Ujrem v svoji veliki izgubljeni pesnitvi Izpahnjeno vretence. Domen Fras sicer ni kaj prevech maral za knjizhevnost, zdela se mu je nepraktichna – v nobenem uchbeniku poezije ni pisalo nich o prelamljanju rok v desno, ko prestavljash v tretjo. Samo nekakshne prividne zhenske in chudne sanjarije. Veliki mozhje so se zabadali pred trupli zlorabljenih devic in tik pred smrtjo neznansko veliko govorili; in to v rimah. V nobeni pesnishki knjigi ni nashel lepih prizorov chelnega trchenja, zmalichenih notranjih organov in volana, ki ti jadrno in zadovoljno zdrobi prsni kosh, che zavresh preblizu registrske tablice avtomobila pred seboj. Ne, literatura ni bila zanj.

»Poshilja me zmajar!« je povedal tipu za pultom, ki je nosil samo spodnjo majico in kratke hlache in je bil menda Antichni Shkot.

»Kateri?«

»Prosim?«

»Kateri zmajar? Imamo tistega, ki je z golimi rokami zgradil podmornico, pa tistega, ki je zalival rododendron gospe Kajzhef, ko je bila osem dni v taranteli, pa tistega, ki vsako leto obsorej bombardira magistrat in onega, ki je pel in zhel!«

»Ta zadnji je moj zmajar!« je rekel Domen Fras.

»Potem ste v sobi 455, a ne?« je zazehal Antichni Shkot.

»Tam sem pristal, ja!«

»Kako dolgo boste ostali?«

»Ne vem she!«

»Imate kako prtljago?«

»Kovchek!«

»Ga lahko nasha carinska kontrola podrobno pregleda?«

»Kakshna carinska kontrola?«

»Poslushajte ...« je zachel Antichni Shkot, »v mestu, ki je na meji Zdrave pameti, bi vendar prichakovali carinsko kontrolo!«

»Kovchek bo ostal lepo pri meni!«

»Prisiljeni bomo ukrepati drugache!«

»Kako neki?« je zavpil Domen Fras. »Saj ste hotel in ne carina!«

»Prekleti bodite pri Polinejkesu, Aberdeen, Aberdeen!« se je zadrl Antichni Shkot in pred Domna Frasa vrgel kup listovja.

»Kaj je to?«

»To je listina, s katero nam priznate, da smo predvsem carina in shele nato hotel! Potem bomo pregledali vash kovchek!«

»Nich ne bo!« je rekel Domen Fras. »Menda ne mislite, da bom podpisal listino, ki …«

»Prekleti bodite pri Polinejkesu, Aberdeen, Aberdeen!« se je spet zadrl Antichni Shkot.

Domen Fras je navelichano zagodel.

»Nehajte zhe!«

Antichni Shkot se je naenkrat zresnil. V hipu je postal chisto drug receptor.

»Potem je pa vse v redu, gospod! Zhelimo vam ugodno bivanje in upamo, da vam bo pri nas vshech, kajne kajn kajn e?«

Zachel je skrechat.

»K-k-k-k-kajn k-kajn, k-k-k-k-kajn … eeee … k-k-kajn, kajn, kajn, kk-k-kkk-k-k-kajne ne ne k-ka, k-ka, kk-ka, ka, kkk-k k-kajne?«

Domen Fras je narahlo pokashljal. To ni zmotilo Antichnega Shkota:

»K-k-kaaa-k-kaaa, kajnenene, kk-ka, k-ka, k-ko-k-k-ko-k-ko-kk-koko … k-ka-kk-ka …«

Domen Fras ga je lopnil po licu. Che bi to storil z roko, bi morda ne zaleglo. Tako pa je uporabil likalnik iz leta 1931, ki je stal na pultu pri akvariju z bronastimi skushami.

Antichni Shkot se je zravnal in svechano nasrshil chelo.

»Zajtrk je ob shestih, vecherja s prigodkom in koncertom Mutiranih dolgolokih violonchelistov pa ob shestih zvecher, gospod!«

»Zajtrk je zhe tako zgodaj?« je zachudeno vprashal Domen Fras.

»Ob shestih zvecher, gospod!« je dejal Antichni Shkot.

»Kako? Che je vecherja ob …«

»Nash hotel ima samo dve zvezdici in pol, gospod!« je malce sikajoch izdavil Antichni Shkot. »A morda prichakujete polpenzion ali kaj? Le nikarte sipati dodatne soli na rano, zhe tako mi vsi pravijo, da zapravljam zhivljenje v tej luknji!«

Zachel je hlipat.

»Vi sploh ne veste, kako je, che delate v hotelu z dvema zvezdicama in pol! Trga vas od znotraj! Ja, od znotraj! Tamle chez cesto pa lep, polno zaseden hotel s petimi kometi!«

Sesedel se je na kolena in vpil.

»NITI ENEGA KOMETA NIMAMO! NITI ENEGA SAMEGA KOMETA!!! VESTE, KOLIKO ZVEZDIC JE TREBA ZBRAT ZA EN SAM KOMET? NE VESTE, KAJ? PET TISOCH OSEMSTO ENO ZVEZDICO, PA SHE SANITARNEGA INSHPEKTORJA MORATE VZIDAT MED PLOSHCHICE V KOPALNICI! ZHIVLJENJE JE PREKLET DREK, ZHIVLJENJE JE PREKLET, SMRDLJIV DREK!«

»Zhe prav!« je rekel Domen Fras, zmeden od takshnega izpada. »Je zhe v redu, zakaj neki bi se pa nazhiral shtirikrat dnevno!«

Antichni Shkot ga je pogledal skozi antichnoshkotske solze.

»Boste … ostali, gospod?«

»Bom!«

»Cheprav nimamo niti enega kometa?«

»Kljub temu!«

»Cheprav v hotelu sploh ni tekoche vode, brisache pa je pred vami uporabljalo zhe Lokalno drushtvo sifilisarjev?«

»No ja …« je zagodrnjal Domen Fras.

»Neee, ne, gospod, ostanite!« je zavpil Antichni Shkot. »Dal vam bom svojo brisacho in tudi zobno shchetko, prisezhem! In vsako jutro dobite lavor s svezho dezhevnico pred vrata sobe! Samo ostanite in izpolnite anketo, s katero si bomo morda kdaj prisluzhili komet!«

»Zhe dobro!« je rekel Domen Fras. »Utrujen sem in za danes imam dovolj vsega! Spat grem!«

»Shivalni pribor za rjuhe je v nochni omarici, gospod!« je za Domnom Frasom vpil Antichni Shkot, ko je oni odhajal v svojo sobo. »In dvigalo pelje samo v klet. Tam imamo dobra vina! Letnik 1310, pristna Dantejeva kapljica!«

Domen Fras se ni vech zmenil zanj. Shel je po stopnicah, odklenil vrata svoje sobe, legel in zaspal.

CIIIN!

»Kdo neki bi me iskal?« je pomislil Domen Fras, jezen, ker je ravnokar dobro zaprl ochi.

Shel je odpirat. Pred vrati sta stala dva precej visoka mozha z violinskima kovchkoma.

»Ste vi Domen Fras?«

»Aha!«

»Kaj je bilo zadnjich s tistim lonchkom, Fras?«

Domen Fras je prebledel. Kaj pa zdaj?

»Iiih!« je izdavil.

»Kot da je tako tezhko najt asfaltne madezhe, kaj?« je zarobantil malce vishji mozh. »Menda veste, kaj vas zdaj chaka?«

»Humbudeliverenca!!!« je zakrichal drugi mozh (ki je bil prav tako visok, vendar za spoznanje nizhji od tistega vishjega). »Veste, kaj je humbudeliverenca?«

»Iiiiiiih!« je izdavil Domen Fras.

»Kaj zdaj cvilite!« je vzrojil vishji mozh. »Nich vam ne pomaga, takoj copato na glavo in z nama!«

No, to je bilo spet nekaj novega.

»Kaj zdaj molchite?« je vzrojil malce nizhji mozh (cheprav tudi visok).

»Kar sama ga skenslajva!« je predlagal vishji mozh. »Saj Veliki teptalec Jones ne bo imel nich proti!«

»Naaaaa!« je dejal malce nizhji mozh in se ozrl na trepetajochega Domna Frasa. »Zhelim si malce zabave! Naj to opravi nash vrhovni!«

»Dobro!« je rekel vishji mozh, odprl svoj violinski kovchek in privlekel na polmrachno pravo stradivarko, ki jo je nekoch dobil kot bonus k lepemu novemu globinskemu sesalcu. Z lokom je dvakrat potegnil chez strune in Domen Fras se je od groze onesvestil.

Malce nizhji mozh je vzel chepke iz ushes in rekel: primi, greva!

Veliki teptalec Jones je bil precej mistichna osebnost. Nihche ga ni nikoli videl, bali so se ga pa vsi napadalci cvetlichnih lonchkov, in to huje kot she ne dolgo rajnkega direktorja javnih avtobusnih prevozov, ki so mu strahoma pravili Mito Gumidefekt. Jones se je prikazoval samo kot senca za velikim belim platnom in humbudeliveliral vse prekrshevalce kodeksa napadalcev cvetlichnih lonchkov, ki je bil v celoti zapisan v Bibliji cvetomorcev.

Domen Fras je humbudeliverenco poznal. Nekoch so humbudelivelirali nekega napadalca cvetlichnih lonchkov iz Azije, vsaj tako je bral v Letnem biltenu cvetomorcev, ki je izhajal vsaka dva meseca in je na dvesto petnajstih straneh prinashal strokovne chlanke in zanimivosti. Tipa, ki se je pisal Ongato, so prelomili na pol, ga spremenili v cinika in spet zlepili.

In kaj je hujshega za napadalca cvetlichnih lonchkov kot cinizem! Preprechuje mu, da bi se lotil brezglavega razdejanja, ki je pri tem poklicu nujno potrebno. Ongato je dva meseca po humbudeliverenci podlegel napadu dveh onemoglih upokojencev sredi najbolj prometne newyorshke ulice, kamor se je zatekel pred revshchino v Aziji. Znani Duo Infuzik, ki je bil strah in trepet New Yorka, vse dokler ju niso dotolkli z gigantsko cheshnjevo pito, ki so jo nanju spustili s stavbe Empire Statea, je chez kako leto in pol dobil kartonski spomenik v Bronxu, ta pa je konchal kot zachasno zavetishche pred neurjem za brezdomca R. D. B., 45. Premochen in raztrgan spomenik in na smrt prehlajenega brezdomca she zdaj hranijo v Muzeju chudes na Manhattanu. Vsaj ljudsko izrochilo pravi, da tam obstaja tak muzej.

Domen Fras se je pochasi zavedel. Lezhal je v zelo razsvetljenem prostoru, ki je slabo del njegovim ochem.

»Domen Ferenc Fras!« se je zaslishal glas iz svetlobe.

Domen Fras je mezhikal z ochmi in iskal kakshen temachnejshi kotichek.

»Domen Ferenc Fras!« je ponovil glas iz svetlobe.

»Kak Ferenc?« je zamrmral Domen Fras. »Odkod zdaj naenkrat Ferenc?«

»Niste Ferenc?« je zachudeno zagolchal glas iz svetlobe. »Trenutek!«

Domen Fras je she vedno iskal temachnejshi kotichek. Zdaj je mizhal, ker je bila svetloba le prehuda in upal, da ga bo mrak objel kar sam.

»Domen Robert Fras!« se je zaslishal glas iz svetlobe.

»Robert?« je mizhe zajechal Domen Fras. »Kak Robert?«

»Niste Robert?« je zachudeno zagolchal glas iz svetlobe. »Trenutek!«

Chez nekaj sekund se je spet oglasilo.

»Domen Ksaver Fras!«

»KSAVER?« je zdaj zakrichal Domen Fras. »Kaj naj zdaj to pomeni? In ugasnite to prekleto luch! Kje pa sploh sem?«

»Domen Ksaver Fras,« je ponovil glas, »vi pa niste prav posebej pridni!«

»Uh!« je zastokal Domen Fras.

»Poznate kodeks napadalcev cvetlichnih lonchkov?« se je spet oglasil glas.

»Kje je moj kovchek?« je zastokal Domen Fras.

»Ej, ej, pochasi!« je glas povzdignil glas. »Najprej bova prishla do dna tejle vashi porednosti! Zahvalite se svetemu Michelinu, da vas onadva tipa, ki sta prishla po vas, nista na licu mesta pospravila!«

»Ha?« je zamrmral Domen Fras.

»Aja, seveda, Drago je igral violino!« je rekel glas. »Nich hudega! Chaka vas she vse kaj hujshega. Mimogrede, kje imate copato?«

»Domache obutve ponavadi ne jemljem s seboj ven!« je zamrmral Domen Fras.

»A mislite, da vas bo Veliki teptalec Jones sploh vzel resno brez pokrivala?«

»A tu sem torej!« je mrmral Domen Fras. »Dobili so me!«

»Brez samosprashevanj!« je ostro vzkliknil glas. »Ali pa naj she pojacham svetlobo?«

»Osebno bi raje mrak!« je dejal Domen Fras, ki ga je pochasi zhe postajalo strah.

»Aaaa, ne ne, to ni garsonjera za kljunchkanje, Domen Ksaver Fras!« je sikal glas. »Ne morete si izmishljevati, kaj bi radi. Svetloba ostane, dokler vas ne humbudeliveriramo; saj menda veste, da je to neizogibno, kaj?«

»Ampak jaz …«

»TIHO!« je zakrichal glas. »Precej neotesani ste, Domen Ksaver Fras! Sploh veste, kaj se je zgodilo z vam podobnimi tichi? Hudichi so mislili, da se lahko delajo norca iz nashega kodeksa!«

»Ampak asfaltne madezhe je tezhko najti, che pa zhe, so suhi!« je rekel Domen Fras.

»Ja ja, vsak izgovor je dober!« je rekel glas. »Pa sveti Michelin, zavetnik avtobusnih gum, ki mu pripadate po profesiji A, je bil tudi zhenska, kaj?«

»Kaj?« je zachudeno zazijal Domen Fras.

»No, saj sem vedel!« je zatarnal glas. »Pa preidiva k stvari! Krshili ste kodeks napadalcev cvetlichnih lonchkov, chlen 32, odstavek 5, vrstica 12, beseda 6, chrka 3!«

»Chrka 3????«

»Ah, ja, oprostite!« je nekako nesrechno zategnil glas. »Chrka 5! Ampak kakor koli zhe, namesto da bi izvedli predpisano kazen, ste jo popihali chez morje, si nezakonito pridobili vechjo vsoto denarja, letali po zraku z nekakshnim idiotom na zmaju in se na koncu she upirali aretaciji nashih mozh!«

Domen Fras je zastokal.

»Kar pa je najhuje,« je nadaljeval glas, »je dejstvo, da ste kovchek z denarjem pustili v hotelu Medeja, ne da bi ga poprej shranili na varno, kar pomeni, da je zdaj na voljo vsakemu klatezhu, ki bo imel pet minut chasa in se prijavil na recepciji ali pa enostavno zlezel skoz okno!«

»Ampak ona dva tipa sta me dotokla, she preden sem lahko denar shranil na varno!« je jel razlagati Domen Fras.

»TIHO!« je zakrichal glas. »Nisem vam she dal besede! Z vsem tistim keshem bi si lahko privoshchili vsaj kak hotel s kometi!«

»Che je pa zmajar rekel, da …«

»TIHO!« je spet zakrichal glas. »Nimate she besede! Od kdaj se pa chlovek prijavi kar v prvi hotel, nad katerim ga odvrzhejo?! Pamet se vam je popolnoma skisala, Domen Ksaver Fras!«

»Noben Ksaver nisem!«

»Niste Ksaver?« je zachudeno zagolchal glas. »Trenutek!«

»To je zhe preneumno!« je zagodrnjal Domen Fras.

»Kaj je za vas neumno?« se je spet oglasil glas. »Kaj je za vas neumno, Domen Leopold Fras?«

»AAAAAAAAA!« je zdaj zakrichal Domen Fras. »BEDAK! SHE NISI POKAPIRAL, DA SPLOH NIMAM SREDNJEGA IMENA? IN UGASNI TO PREKLETO LUCH! SAJ SI HUJSHI KOT VEDEZHEVALKA!«

»Vedezhevalka?« je zachudeno vprashal glas. »Ne poznam!«

»Uh!« je zastokal Domen Fras.

Svetloba se je pochasi spremenila v shibko oranzhno luch, Domen Fras pa je v sredini te luchi opazil temno senco. Vedel je, da je to Jones. Je le slishal in bral prevech zgodb o njem.

»FRAS!« se je oglasila senca.

»Ja?«

»Kje imash copato?«

»Ne vem!« je rekel Domen Fras. »Sploh pa je neumno hodit naokrog s copato na glavi!«

»Aha, ti si trd tip!« je rekla senca. »A se zavedash, s kom govorish?«

»S teptalcem Jonesom!« je rekel Domen Fras. »Vsaj vse okolishchine so videti takshne. O tem sem bral v Bibliji cvetom…«

»Aaaa, si bral?« je zaukala senca. »Bravo! Torej poznash tudi kodeks napadalcev cvetlichnih lonchkov!«

»Mhm!« je zamrmral Domen Fras, ki se je odlochil, da bo strah premagoval z nekakshno prisiljeno samozavestjo.

»Nikar ne upaj, da bosh strah lahko premagoval z nekakshno prisiljeno samozavestjo!« je rekla senca. »Tebi podobni so precej klavrno konchali. Tisti, ki niso prenesli humbudeliverence, so zdaj na Pokopalishchu vazic, a vesh, kje je to?«

»Biblija cvetomorcev pravi, da je to nekje v Uralu!« je rekel Domen Fras.

»Povrshno si jo bral!« je rekla senca. »To je nekje nad Uralom!«

»Kaj bo torej z menoj?« je vprashal Domen Fras.

»Tale tvoj dosje je precej chrn, Fras!« je rekla senca. »Kot da she ne bi imel dovolj chrnih pik, si vpil nad Tezavrom, ki prinasha svetlobo. A vesh, kdo je Tezaver, ki prinasha svetlobo?«

»Oni vpijat od prej?« je vprashal Domen Fras.

»Tezaver, ki prinasha svetlobo, je idiot!« je rekla senca. »Ampak pustiva zdaj to! Saj sam dobro vesh, kaj bo s teboj!«

»A se ne da kako pogodit?« je vprashal Domen Fras.

»Lej ga no!« je posmehljivo rekla senca. »Z menoj bi se pogajal!«

»No ja …« je zamrmral Domen Fras.

»Drugim ni to padlo niti na rob pameti!« je rekla senca. »Omedleli so od strahu, moledovali so za milost, si trgali oblachila, peli shvedske evrovizijske uspeshnice, dva sta postala cinika, vse ostale pa smo pokopali, in ni jih bilo malo. Pokopalishche vazic bomo morali shiriti!«

»Ni mi do cinizma in nikoli nisem maral vazic!« je rekel Domen Fras.

»Zanimiv tich si!« je rekla senca. »A sploh vesh, s kom se tako oholo pogovarjash?«

»To si me zhe vprashal!« je navelichano odgovoril Domen Fras.

»FRAS!« je zavpila senca. »Kot shofer avtobusa si bil mnogo bolj polit!«

»No ja …« je zamrmral Domen Fras.

»Potencial imash!« je rekla senca. »Takshen osel si, da ti zhe shkodi! Pogajal bi se, pravish. Zelo dobro! Pa se igrajva po tvoje!«

V tistem hipu se je v prostoru spet pojavila osvetljujocha svetloba in obupan glas, ki je zavpil:

»Ampak, teptalec Jones, ta klinc se je spravil name, kot bi bil … kot bi bil …«

»Utihni, Tezaver!« je vzrojila senca. »In spokaj se stran s tem svojim zharenjem. A mislish, da imam vechne ochi ali kaj?«

Tezaver, ki prinasha svetlobo, je zavzdihnil in izginil.

»Pa se igrajva po tvoje, Fras!« je nadaljevala senca. »Poznash Kraj, ki ga ni na karti?«

»To je tisti, v katerem rastejo prekihane pelargonije?« je vprashal Domen Fras.

»Mhm!«

»In njihov predsednik je poshtar!« je dodal Domen Fras.

»Mhm!«

»In zhivi na koruzi z vasho zheno!«

»Hudicha!« je vzrojil glas. »Tega ti ne bi bilo treba povedati!«

»Ampak v biltenu …«

»Pusti bilten!« je razburjeno rekla senca. »Tam napihujemo zadeve do nezavesti! Kraj, ki ga ni na karti, je pravzaprav samo mestece, nich kaj vechje od kakih dvestotih ducatov avtodomov, che jih postavish enega ob drugega. Imash avtodom?«

»Ne!«

»Pa tvoj avtobus, kaj je z njim?«

»Zadnjich, ko sva se videla, je jezno odpeljal proch!« je povedal Domen Fras.

»Poishchi ga!« je ukazala senca. »Poishchi ga in …«

V tistem hipu je pred Domna Frasa padla velika ovojnica.

»… in preberi vse, kar je v tej ovojnici!« je ukazal glas. »Tri ure in enaintrideset dni chasa imash, da pretuhtash in opravish vse, kar pishe v njej!«

»Pa potem?«

»Potem se bova spet srechala!« je rekla senca in se nato zakrohotala z glasom, ki ga ponavadi uporabljajo hudobci iz filmov in risank. Bodimo tochnejshi: to je bil smeh, ki ga strokovnjaki za chloveshki chustveni fizis, ucheno imenovani filansenzisti, poznajo kot Lucius Ridens, rezhechi se Lucifer. Zgodovina izraza je precej kompleksna, svoj izvor pa ima v letu 1566, ko je na podrochju med danashnjo Islandijo in Shkotsko (uchenjaki mu pravijo Bermudska shablona) zhivel baron Mannfred Benjamin van Hesse, znan kot Herr Mann Hesse s prirojeno govorno napako: na vsak tretji zlog in/ali na vsako peto besedo samostalnishkega izvora in izgovorjeno v sedanjem chasu, je izustil nekakshen smeh, ki ga je nek takratni mazach opisal kot »naravnost odspodaj«. Predstavljajte si, da govorite:

»Dober dAHAHAHHIIIIEEEHROOOOHAAAAAAHAHAHAHAAHHHHHMMMUUAAHHAAHHAN, gospa Lochman-Brazskowa, koHOHOHOHRRRRRRRHARHARHARHIIIIIIIIHEEEEEEHAHAHAHAAAAAAAAMMMMMFFFFFFFFBRRRUUAAAAAAHAHAHAHAchija zhe HEEEHAHAHAHHHHAAHH-HHHNNNNHAAAAAHUUUZNKZNKZNKHAAAAAAAAAAAA chaka!«

Zadeva je seveda zelo neugodna in v vsakdanjem zhivljenju mochno nepraktichna; le predstavljajte si, kako se je pochutil ubogi Mannfred s tako hudo hibo v chasih, ko drugachnost she ni bila samoumevna.

 

 

II.

 

 

I don't want pork chops and bacon,
That won't awaken
My appetite inside.
I want the frim fram sauce with the Ausen fay
With chafafa on the side.

 

Ricardel-Evans: Frim Fram Sauce

 

 


 

 

 

 

 

 

Levi in Desni Devzhej sta kot siamska petorchka vedno uzhivala v dobri hrani in pijachi. Zhe kot petnajstletna brihtnezha sta iztaknila ochi preostalim trem bratom in se porochila s svojo varushko Agnes, ki je znala dobro kuhati, njenih sedemindvajset let starostne razlike pa se ji ni kaj dosti poznalo. Vsak teden si je namrech dovolila posebno kozmetichno storitev, ki jo je v hipu postarala za naslednjih sedemindvajset let. V kakem mesecu dni se je torej postarala za sto osem let, kar je precejshen dosezhek, she posebej, che vsi naokrog ostanejo v istem chasovnem obdobju sorazmeroma nespremenjeni. Brala je pogroshne romane in veliko tekla, vsak mesec pa so jo najeli v ogromnih kompleksih s kinodvoranami, da je strashila malchke, ki so, vechno brez zhepnine, hoteli v dvorano kar tako. Ta redna kozmetichna storitev je bila zanjo nachin zhivljenja, ki si ga ni pustila vzeti. Levi in Desni Devzhej sta jo imela strashno rada, ker jima ni nikoli solila pameti. Vedno je rekla: »Dovolj sta stara, da znata poshteno obrcati tri siamske brate!« in to je bilo to.

Dolga leta sta delala v slashchicharni. Kot natakarja. Vodstvo slashchicharne je brzh odpustilo vse svoje zaposlene, saj so trije bratje s chrnimi ochali pekli slashchice, medtem ko sta Levi in Desni Devzhej stregla. Bilo je zanimivo gledati, ko je tri brate slashchicharje potegnilo v pechico ali iz nje, che sta morala Levi in Desni Devzhej na hitro odnesti kak sok. Kakshen izmed treh bratov slashchicharjev se je vchasih pritozhil: »Kako naj mesim za torto, che vidva ves chas skacheta po lokalu?!«, a jih je dobil okrog ushes in ga je technoba kaj hitro minila.

Potem je prishel pomemben telefonski klic. Delo pri mestnem plavzhu. Ko sta Levi in Desni Devzhej prvich prispela na delovno mesto, sta se spotaknila ob plochevinko soka, ki jo je zavrgel direktor, ko je shel ven na chik in sok, in padla v plavzh. V slashchicharni so, ko so to slishali, izobesili jagodno pito na pol pekacha, saj so v vodstvu she vedno potihem upali, da se bosta vrnila!«

»Ganljiva zgodba!« je rekel Domen Fras. »A zakaj mi to pripovedujete?«

»Ker mi nihche noche verjet!« je zastokal Antichni Shkot. »Ampak to sta resnichno bila moj oche! Vseh pet njiju! Pa poglejte, kje sem konchal, no, le poglejte! In zdaj she vi odhajate, edini, ki ste zmogli zgodbo poslushati do konca!«

»Pravzaprav sem zdrzhal samo zato, ker me zanima, kam ste dali moj kovchek!« je rekel Domen Fras. »Zgodba je drugache za en drek, svetujem vam, da je ne razshirjate!«

Ampak … rekli ste, da vas je ganila!« je osuplo rekel Antichni Shkot.

»Ja, tudi svojim potnikom sem ponavadi rekel, da je opera samo tri postaje dalech!« se je posmehnil Domen Fras. »Hitro, kje je moj kovchek?«

»Vzel ga je zmajar! Mozh, ki je pel in zhel!« je prizadeto in jeznorito rekel Antichni Shkot. »Upam, da ga je tudi sezhgal!«

»Oh ne!« je zagodrnjal Domen Fras. »Tega mu ne bi priporochal!«

»Prekleti bodite pri Polinejkesu, Aberdeen, Aberdeen!« je zavpil Antichni Shkot. »Naj vam pocheni eritrociti zalijejo mozhgane!«

»Zgodba je kljub temu zanich!« je rekel Domen Fras in odshel iz hotela Medeja.

Mozh, ki je pel in zhel, je stanoval na drugem koncu mesta pri veliki skulpturi v spomin roju os, ki so leta 1896 do smrti opikale tedanjega zhupana, osovrazhenega magnata. Ta je mesto skorajda unichil s svojimi prilezhnicami in shtevilnimi naturalistichnimi romani, ki jih je pisal o svojih someshchanih. Njegova zhena je sicer divje mahala naokrog s pahljacho, vendar z njo ni pobila dovolj os, so pa potem razjarjeni meshchani v silnem mashchevanju za vse ose, ki jih je pobila, poslali nadnjo dve kochiji z besnimi mustangi, uvozhenimi iz Novega sveta. Tudi njim so pozneje, ko so poginili, postavili spomenik. Zhupanska druzhina Ocepkovih je tako konchala svojo politichno kariero, shtiri mlade potomce so izgnali iz mesta, obdobje realizma pa se je vsaj v tem mestu za vedno konchalo. Vech kot sto let pozneje, ko je tod Domen Fras iskal hisho Mozha, ki je pel in zhel, so brali vechinoma in najpogosteje romantichne druzhinske sage v trdo vezanih knjizhicah z ilustracijami, na katerih so morali vsi junaki imeti zhivalske glave in kopita namesto stopal, iz zadka pa so jim morala shtrleti zhela.

»Kje zhivi zmajar, sprashujete?« je besedoval neki starchek, ki ga je Domen Fras pobaral za hisho Mozha, ki je pel in zhel.

»Kateri zmajar? Imamo tistega, ki je z golimi rokami zgradil podmornico, pa tistega, ki je zalival rododendron gospe Kajzhef, pa tistega, ki vsako leto obsorej bombardira magistrat in onega, ki je pel in zhel!«

»Tale zadnji bo pravi!« je pokimal Domen Fras.

»On stanuje pri spomeniku padlim osam!« je povedal starchek. »Veste, kje je to?«

»Ne!«

»Samo naravnost do prvega semaforja. Pri prvem semaforju potem naravnost do drugega. Pri petem pochakajte na zeleno luch. Prechkajte cesto. Spet samo naravnost she kakih … en, dva, tri … sedem semaforjev. Spet pochakajte na zeleno in prechkajte. Ne pozabite pogledati levo in desno in pazite, da vas v tistem, ko boste pogledali desno, ne bo zbil kdo z leve! Potem boste pred seboj zagledali trg. Ignorirajte ga! Pojdite kakih dvanajst semaforjev nazaj v smeri, odkoder ste prishli in bova spet skupaj. Spomenik padlim osam je tik za vasho levo ramo, zmajar, Mozh, ki je pel in zhel, pa stanuje pri meni. Podnajemnik je, solidno plachuje in redno chisti dvorishche! Moja hisha je tale tu spredaj! Pridete na kavo?«

Domen Fras ni utegnil rechi niti 'oh, hvala, ne pijem kave, ampak z veseljem bom kozarec malinovca!', saj ga je starchek zhe vlekel po stopnicah z nenavadno mochjo.

»Zmajarja zdajle ni doma, shel je na stranishche!« je rekel starchek. »Ob enih je prosto, veste! Jaz ne hodim vech, te grde razvade sem se odvadil, ko sem mehur dobrodelno podaril do grla sitim otrokom bogatashev iz Avstralije. Imajo zhe vse, pochemu ne bi potem imeli she mojega mehurja?!«

»Ampak …« je zmedeno zajecljal Domen Fras.

»Njuhanec spravljajo vanj, ja!« je brzh spet spregovoril starchek. »Pa popijva to kavo, she preden pride zmajar! Pijem samo kavo z 256 sivinami. Vam to odgovarja?«

»Malinovca nimate?« je vprashal Domen Fras.

»Samo tistega s sardinjo aromo!« je rekel starchek. »Ampak vam ga ne priporocham!«

»Kako vam je pa ime?« je vprashal Domen Fras, da bi zamenjal temo.

»Ojdip!« je rekel starchek. »Sam zhivim, veste! Dolga leta sem bil porochen, a mati je potem umrla in …«

»Zhe prav! Zadovoljen bom s kavo s sivinami!« je zamrmral Domen Fras, uvidevshi, da bo bolje preklopiti nazaj na prvo temo. »Ampak … kam naj pa sedem?«

»Sedem?« je zachudeno pogledal starchek. »Bilo nas je sedem bratov, ja. Shest jih je zhe pri porodu vzela hujsha oblika mesojede rudbekije. Ampak kako vi to veste?«

»Nobenega stola ni, to sem mislil!« je kar se da prijazno rekel Domen Fras.

»Ah, vzemite kavch!« je starchek zamahnil z roko. »To pa res ni, da bi se kremzhili!«

»Ampak …« je rekel Domen Fras, »nobenega kavcha ne vidim!«

»Ojej, zhe spet so poskakali skozi okno!« je vzrojil starchek. »Drugich bom moral mochneje zategniti vozle. Veste, mladi so she, pa se gonijo! Kdo bi jim zameril, he he he!«

»Nich, kar stal bom torej!« je rekel Domen Fras, vesel, da je, kdor je, in ne kavch v puberteti.

»Vshech mi je vash isker duh, prijatelj!« je rekel starchek. »Kaj vam lahko ponudim?«

»Nisva nekaj govorila o kavi?« je rekel Domen Fras. »O tisti z 256 sivinami?«

»Aaaa, ja, tochno!« je vzkliknil starchek. »Takoj bo!«

Odcepetal je v drug prostor in zachel treskati z vrati omar. Nato se je spet oglasil:

»Samo 200 sivin bo, lesne gobe so jih zjutraj, kazhe, pojedle kakih 56!«

»Prav!« je odgovoril Domen Fras in v sebi premishljeval, che je tisti kovchek denarja vreden vsega tega. Ampak saj mora Mozha, ki je pel in zhel, poleg tega vprashati she nekaj drugega …

Zachel se je ozirati okrog sebe in ugotovil, da je starchkovo stanovanje sicer precej lepo opremljeno, vendar pa se je chudil stropu. Bil je nenavadno podoben nebu, celo sonce je bilo videti tako realistichno, da je kar zamizhal.

»Gospod,« je radovedno spregovoril, »kdo vam je pa naslikal tako dober strop?«

»Strop?« se je oglasilo iz kuhinje. »Strop je odprt, ta del strehe je odneslo zhe v neurju leta 1877!«

»Presneta rech!« je zachudeno zinil Domen Fras. »Pa vam to ustreza? Kaj pa, ko zachne dezhevati? Pa snezhiti?«

»Poglejte na steno pri vratih, tam, kjer je stikalo. Videli boste majhno napravo, nich vechjo od kamina!«

»Vidim kamin, ja!« je rekel Domen Fras.

»To je deviator padavin!« je nekako slovesno oznanil starchek. »Kava pa je tudi kuhana!«

»A vas pozimi nich ne zebe?« je she kar zanimalo Domna Frasa.

»Ah, poslushajte,« se je nasmehnil starchek, vtem ko je prinashal kavo v sobo, »zakaj pa mislite, da je deviator padavin tudi kamin?«

»Ja, saj res!« je pomislil Domen Fras. »Zakaj neki deviator padavin ne bi bil tudi kamin?!«

»Kar lotite se kave!« je prijazno rekel starchek. »Malce vodena je, 56 manjkajochih sivin se pozna, ampak se bo kljub temu dalo pit. Vsekakor si upam trditi, da je boljsha kot tista, ki jo Osameli Kavar prodaja v svoji kavarnici onstran mesta!«

»Aha, hm!« je zamrmral Domen Fras in srkal kavo z 200 sivinami. Zdelo se mu je, da ima okus po angleshkem chaju, ni pa bil chisto preprichan.

»Veste, tista kavarna je tudi knjigarna!« je nadaljeval starchek. »Ob kavi lahko preberete zbrana dela najvechjega pisatelja, ki je kdaj koli zhivel tod. Ime mu je bilo Otmar Sebrú in mi je svojchas prevzel chetrto zheno!«

»Aha, hm!« je mrmral Domen Fras in srkal.

»Sebrújeva zbrana dela preberesh ob eni kavi. Pravzaprav gre za polovico zelo romantichne druzhinske novele o kavi!« je pripovedoval starchek. »Stara zhena prinese sinu kavo, sin pa jo spremeni v nochno veshcho in jo potopi v reko Fas, ki teche skozi mesto. Potem mu je vse zhivljenje zhal, da je to storil, zheli se pokonchati, ampak spozna voajerja, ki mu … Tu pa je zhe konec novele!«

»Kako?« je osuplo rekel Domen Fras. »Kako kar konec?«

»Saj sem rekel, da je samo polovica novele!« je nekako jezno rekel starchek.

»Ampak …« je zijal Domen Fras. »Ampak … zbrana dela … zbrana dela so polovica novele???«

»Mozhak ni veliko pisal!« je zamrmral starchek. »Zabaval se je z mojo chetrto zheno!«

Ujezil se je.

»In Veroniki je to she ugajalo!«

Sklonil je glavo.

»Bil je lepshi kot jaz. Tudi bolj mishichast. In jaz sem bil samo zdravnik, on pa je polagal tire. Kako naj en ubogi zdravnik tekmuje s polagalcem tirov!«

Dvignil je glavo proti nebu in zarohnel.

»She bova poravnala rachune, Otmar!«

»Iz vashih besed sklepam, da je zhe pokojni!« je rekel Domen Fras, ki je vmes posrkal kavo in zachudeno poslushal starchkove izpade.

»Ja, neslo ga je pred tridesetimi leti. Veroniko je peljal k tirom in tam ju je pomendral precej velik kamen, ki se je potem prirolal v mesto in podrl obchinsko hisho!« je povedal starchek. »Jaz se pa nisem vech porochil! Vsi moji otroci, pet jih je bilo, so bili takrat v obchinski hishi na proslavi dneva Prihoda modrih salonarjev! Od takrat sem sam, veste, samo obchasno se dobim s katero svojih prejshnjih treh zhensk. Z materjo, zhe pokojno, recheva kakshno o ochetu, potem pa popijemo kavo, preberemo ono polovico novele, nakar o njej debatiramo!«

»Zanimivo druzhabno zhivljenje imate!« je zamrmral Domen Fras.

»Ja, ja!« je zasijal starchek. »Precej se mi dogaja, ja! Niti pomotoma se ne pritozhujem!«

Za hip se je spet malce zmrachil.

»Sicer imam zhe deset let nadgledano peto zheno!« je rekel. »Ampak vsakich, ko se ji priblizham, umre! Verjetno mora biti tako!«

»Hehoj, kaj pa vidva tako paberkujeta?« se je vtem zaslishalo pri vratih. »Da ni tole moj soletalec od zadnjich, kaj?«

»Oho, moj zmajar!« je zaklical Domen Fras. »Moral bi te sicer pretepsti, ampak imash moj kovchek!«

»Kovchek?« je zazijal Mozh, ki je pel in zhel. »Kakshen kovchek?«

»Nikar se zdaj ne delaj neumnega!« je jezno zavpil Domen Fras. »Antichni Shkot je rekel, da ga imash ti!«

»Ahaaa, tisti kovchek!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Ja, imam ga v sobi. Pridi z menoj!«

»Zelo dobro!« se je razveselil Domen Fras.

Mozh, ki je pel in zhel, se je obrnil she k starchku.

»Ojdip, lesne gobe so zjutraj pozhrle 56 sivin v kavi!« je rekel. »Ne vem, che si opazil!«

»Aha!« je rekel starchek. »Malce bolj vodena je, ampak she vedno je boljsha od tiste pri Osamelem Kavarju!«

»No ja …« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Ampak tam dobish she zbrana dela!«

»Polovico novele …« je zamrmral Domen Fras.

»Nismo she preprichani, ali je res novela. Konec je precej odsekan!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Konec je odsekan zato, ker ni napisan!« se je oglasil starchek. »Kar vprashaj mojo drugo zheno Lidijo, ona ve vse o odsekanih koncih!«

»Poslushajta,« je rekel Domen Fras, »z velikim veseljem bi poslushal vajino prichkanje, ampak nimam chasa za tovrstno debato, ker moram dobit svoj kovchek in it. Tebe, zmajar, bom pa poprosil za prevoz in she nekaj te moram vprashat!«

»Kar daj!«

»She preden se zachneva karkoli pogovarjat,« je obupano rekel Domen Fras, »me zanima, ali morash res hodit naokrog s to vilico v …«

»A sem mogoche videt kot tip, ki si iz dobre volje zabada jedilni pribor v telo?« je zagodrnjal Mozh, ki je pel in zhel. »Poleg tega drzhi ljudi na distanci!«

Starchek je z zanimanjem poslushal ta pogovor. Smehljal se je in si nalival kave.

»Ojdip, ti se pa nikar ne rezhi!« je zavpil Mozh, ki je pel in zhel. »Dobro vemo, kdo je bila tvoja tretja zhena!«

Starchek se je zmrachil.

Domen Fras je zvedavo pogledal Mozha, ki je pel in zhel.

»Rebeka je bila prva mestna radodarnica!« ga je prekinil Mozh, ki je pel in zhel. »Ampak tale tu jo je ujel. Ne na mrezho, ampak z besedo in modrimi ochmi, saj verjetno poznash te stvari!«

Domen Fras je malce nestrpno rekel:

»Vse to je ultra zanimivo, res, ampak jaz bi rad svoj kovchek in …«

»Saj si sam zachel chvekat!« je zagodrnjal Mozh, ki je pel in zhel. »Pridi zdaj, bova poiskala tvoj kovchek. Mislim, da sem ga odlozhil pri knjizhni omari!«

»Bi me ti zategnil do Kraja, ki ga ni na karti?« je vprashal Domen Fras.

Mozh, ki je pel in zhel in starchek sta v en glas zavpila:

»KAM???«

»A sem mogoche pretiho povedal?« je nekam jezno zagodrnjal Domen Fras.

»Ne, v redu je bilo!« je rekel starchek. »Kaj pa bosh pochel tam?«

»Opravki!« je zamrmral Domen Fras.

»Pa vesh, da tam nihche ne pride zhiv chez prvo krizhishche in zato vsi zhivijo kako ulico prej?«

»Vem samo, da tam rastejo prekihane pelargonije!« je rekel Domen Fras.

»Kaj pa bosh pochel tam?« je ponovil starchek.

»Nimam chasa, da bi vama podrobno razlagal!« je rekel Domen Fras. »Tako ali tako sem se zhe predolgo zadrzhal tu. Kje je moj kovchek!«

»Jaz vem, kako se izognesh prvemu krizhishchu!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

 »Kako?«

»Povem ti, che mi pustish kovchek!«

»Na-ka!«

»Potem pa nich!«

»Sem s kovchkom!«

»Prav!«

»Me bosh zategnil?«

»Ne da se mi!«

»Pa nich, bom zhe nekako prishel tja!«

»Srechno pot, pa pazi se ulomljenih kach!«

»Chesa?«

»Ulomljenih kach! Do Kraja, ki ga ni na karti, je kakshnih tisoch sto osemdeset kilometrov in vmes je Ozemlje ulomljenih kach!«

»Vsaj smer mi povej!«

»Proti severozahodu!«

»Kje pa je tu sever!«

»She sam ne vem, bom pogledal na kompas!«

»No, lepo prosim!«

»Kompas pravi, da je sever tamle!«

»Tamle?«

»Ne ne, tam-le!«

»Se pravi tukaj!«

»Ne, malo bolj desno!«

»Desno?«

»Desno desneje!«

»Tam?«

»Ja, zdaj kazhesh prav!«

»Grem!«

»Kar uberi jo!«

»Posodi mi zmaja!«

»Zhe prav, zhe prav, saj grem s teboj!«

Chez nekaj minut sta Domen Fras in Mozh, ki je pel in zhel, zhe letela iz mesta. Domen Fras je kovchek obesil na roko in se na zmaju posadil poleg Mozha, ki je pel in zhel. Chisto nich mu namrech ni bilo do tega, da bi se tisoch sto osemdeset kilometrov drzhal za njegov chevelj, ki je imel slabe vezalke.

»Saj res,« je vzkliknil Mozh, ki je pel in zhel, »kdo in kaj sploh si? Saj sploh ne vem. Prevazham te naokrog, pa mi ni jasno niti …«

»Shofer avtobusa!« je rekel Domen Fras.

»Ah, potem pa zhe!« je pokimal Mozh, ki je pel in zhel. »In kje imash avtobus?«

»Dobro vprashanje!« je zamrmral Domen Fras. »Moral bi ga najti, she preden prideva v Kraj, ki ga ni na karti!«

»Kje si ga pa zadnjich videl?«

»Hm … Ozhivljal me je … me je … kaj pa vem, kje. Bil sem v nezavesti! Potem sem tekel in se zbudil pri Vedezhevalki. Potem sem preplaval mochvirje in potem … potem si me … potem si me ti pobral sredi ceste!«

»Mogoche bi Semikerber vedel, kje je!« je pomislil Mozh, ki je pel in zhel.

»Spet nekdo, ki ga ne poznam!« je pomislil Domen Fras.

»Kdo je Semikerber, sprashujesh? Chlovek-baskervillski belin. On ve vse, ker vse ustrahuje!«

»Ampak …«

»Midva se razumeva!« je pomirjujoche dejal Mozh, ki je pel in zhel. »Nekoch, ko je bil ranjen, sem ga negoval!«

»In kje je ta Semikerber?« je zanimalo Domna Frasa.

»Povsod!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Danes tam, jutri pa zhe v Bengaliji! Izredno hiter je. Ko ti naredish en korak, on tudi!«

»On tudi kaj?«

»On tudi naredi korak!«

»No in?«

»Kaj in?«

»Potem sem tudi jaz izredno hiter!«

»Ne, ne!« je zmajal z glavo Mozh, ki je pel in zhel. »On te zgrize in potem nisi vech izredno hiter!«

»Hudicha!« je pri sebi pomislil Domen Fras. »Najprej Vedezhevalka, potem oni norec z disketami, pa aligator, pa psihopat v banruhu ali kaj je zhe bilo tisto, pa tip z vilico v chelu, pa po poli kerber …«

»Ja, bodi vesel, da je samo po poli!« je veselo rekel Mozh, ki je pel in zhel. Domen Fras se je zdrznil, saj je razmishljal zase, a je pozabil, da je Mozh, ki je pel in zhel, zhe kdaj poprej uganil, kaj misli.

»Semikerber je sicer prav nezhna dusha!« je she govoril Mozh, ki je pel in zhel. »V prostem chasu, ko ne mesari in kolje, bere poezijo. In to takó, da si prste obliznesh! Zadnjich mi je perfektno odtulil dvaindvajseti Shakespearov sonet! Ooo, chesa takshnega ne slishish od profesionalnih igralcev!«

»Lepo!« je zamrmral Domen Fras. »Upam, da danes ne bo lajal Silenzio!«

»Oh, midva se razumeva!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Nekoch sem ga negoval, vesh!«

Semikerber je imel stalno domovanje v skalovju, ki so mu domachini – to so bile v glavnem kache in razni pajkovci – rekli Rohnechi kanjon. Ta kanjon je pomenil nekakshen vstop na Ozemlje ulomljenih kach.

»Mimogrede, protokol vstopa v kanjon zahteva, da kaj odvajash!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Ha?«

»Odvodi. A se nisi tega nikoli uchil v sholi?«

»Nekaj zhe, ampak …«

»Zhe prav, bom jaz odvajal zate!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »V danashnjem Oznanilu pishe, da je izraz dneva ... (pred Domna Frasa je razgrnil plahto, ki naj bi bila Oznanilo, in pokazal na nekakshne chachke v spodnjem desnem kotu) Malo dlje bo trajalo, ker je dolg!«

»Ampak …« je jecljal Domen Fras.

»Poslushaj,« se je sklonil k njemu Mozh, ki je pel in zhel, »finta je v tem, da izraz odvedesh, razumesh?«

»Zhe, ja, zhe …«

»Pochakaj, da pristaneva tule na tej skalici! Potem bom poiskal svinchnik …«

Mozh, ki je pel in zhel, je prav umetnishko pristal na malo vechji shiroki skali. Nato je segel z roko v zadnji zhep in privlekel na dan koshchek papirja, kratek svinchnik in drobno radirko. Na koshchek papirja je prepisal izraz z Oznanila in ga takoj nato zradiral.

»Zmaja bova pustila tukaj, chez kakshnih 50 metrov pa naju bo ustavil Respirator. On varuje kanjon in preverja odvode!«

»Ampak …« je she vedno jecljal Domen Fras.

»Vse prepusti meni!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Tukaj sem vsaj vsak dvojni dan. S Semikerberjem igrava shnops!«

Respirator je bil pravzaprav velik pokonchen kachon, ki je tezhko dihal.

»Fsssss!« je srkal zrak. »Pofsssdravljen, Stane! Kako kaj danes tvoj zmaj?«

»Stane?« je zagodel Domen Fras, Mozh, ki je pel in zhel, pa je siknil: »Psst!«

Nato je prijazno odzdravil Respiratorju in se z njim spustil v kratek pomenek o pravici bichkarjev do televotinga. Nato mu je pokazal prazen list.

»Semikerber je danefssss nekam otozhen!« je rekel Respirator, potem ko je pokimal glede lista. »Rafssssparal je sedemnajstchlansko druzhino, kar ni ravno majhen uspeh, ampak kazhe, da je nekaj fssss raku …«

»Ah, bo zhe prishel k sebi!« je zamahnil z roko Mozh, ki je pel in zhel. »Malce dela mu bomo dali! Mimogrede, tale gospod je z menoj. Prijatelj je, je ziher!«

»Dobro!« je rekel Respirator. »Fssssstopita! Ker ga ne poznam, bi mu moral fsssicer mandeljne trikrat ovit okrog diafragme in vratno arterijo speljat v trtico, ker ga ne poznam, ampak ker je fssss teboj …«

»Respirator, se vidiva!« je Mozh, ki je pel in zhel dvignil roko v pozdrav in z Domnom Frasom sta vstopila v Rohnechi kanjon, medtem ko je za njima she nekaj chasa fssssalo.

»Stane?????!« je najprej napol zavpil Domen Fras, ko se je zbral in ugotovil, da mu Respirator resnichno ni storil zhalega.

»Tako me tu poznajo, saj sem ti zadnjich rekel, da me klichi, kakor hochesh!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Respiratorju si pokazal prazen list!« je nadaljeval Domen Fras.

»In? Lepo po pravilih sem odvedel izraz z lista!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Odvedel, a razumesh? Ne, ne razumesh! Ti bolj malo razumesh, kaj?«

»Zradiral si ga!« je rekel Domen Fras.

»Tudi tako lahko imenujesh odvajanje, ja!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Kot si slishal, je Semi danes sedemnajst ljudi odvedel – tu se je pomenljivo nakremzhil – z Zemljinega povrshja!«

»In zakaj je kljub temu slabe volje?« je vprashal Domen Fras, ki mu je bilo zdaj zhe jasno glede odvajanja.

»Depresija je chudna rech!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Uspehi ne pomagajo kaj dosti! Vse, kar se dogaja v glavi, je …«

»To sem zhe slishal pred dnevi!« ga je prekinil Domen Fras.

»Aja, saj res, srechala sva se pri depresivni trati ob avtocesti!« se je spomnil Mozh, ki je pel in zhel. »Potemtakem ti je zhe ona zatezhila s tem, kaj?«

»Nochem poslushat teh stvari!« je rekel Domen Fras. »Je Semikerber she dalech?«

»Ne, ne!« je vzkliknil Mozh, ki je pel in zhel. »Tule za temi temile skalcami je. Chakaj, moram mu sporochiti, da sem jaz. Samo sekundo!«

Izza skale je potegnil velik glasbeni stolp, ga vklopil vanjo in zaslishal se je glas Humphreya Bogarta:

»Na zdravje, mala!«

Glas je mochno odmeval she potem, ko je Mozh, ki je pel in zhel, stolp zhe izklopil.

»Zdaj bo prishel!«

Zaslishal se je droben cop cop cop, kot bi Cankarjeva mati prihajala po stopnicah s kavo. Nato se je slishal tresk, kot bi Cankarjevi materi skodelica s kavo padla po stopnishchu. Nato se je kanjon zatresel.

»Aha, spal je …« je zamrmral Mozh, ki je pel in zhel.

Pred Domnom Frasom in Mozhem, ki je pel in zhel, se je v tistem hipu prikazala ogromna bela mrcina z glavo in pol, vehementnim koshatim belim repom, najmodernejshimi japonkami in velikim belim plashchem.

»Stane!!!!« je zarjovela. »AUUUUUUUUUUUU!«

Mozh, ki je pel in zhel, se je nasmehnil.

»Kako si danes, Semi?«

»Malce me daje melanholija, vesh!« je rjovel Semi. »Ampak nekaj stvari sem zhe postoril!«

»Sem slishal, ja!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Chestitam!«

Domen Fras je osuplo pogledal Mozha, ki je pel in zhel. Hej, tale poshast je razmesarila sedemnajst ljudi, ki so povrh vsega bili she v sorodu, on pa 'chestitam!'???

»Semiju morash vedno chestitat!« je takrat shepnil Mozh, ki je pel in zhel. »Zdajle bo vprashal, kdo si!«

»In kdo je tale tu s teboj?« je vprashal Semi. »Si mi prinesel malico ali je kaj chetrtega?«

»Chetrtega!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Fant je moj prijatelj in potrebuje tvojo pomoch!«

»Pojdita z menoj!« je rekel Semi. »Pogovorili se bomo ob svezhi trebushni slinavki, uzbekistanski modernistichni liriki in ploshchah Toma Shestega!«

»Trebushni sli…« je zacvilil Domen Fras, a ga je Mozh, ki je pel in zhel, hitro utishal.

»Bi rad konchal kot onih sedemnajst?!« je siknil.

Shli so skozi Rohnechi kanjon in prishli na jaso, ki je ponujala silno lep razgled na dolino, polno majhnih skalic in osamljenih shopov trave.

»To je Ozemlje ulomljenih kach!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. Semi se je vtem obrnil.

»Res je!« je rekel. »Prekrasna dolinca! Tu zhivi tudi Respirator!«

Obrnil se je k Domnu Frasu.

»Tega nisi vedel, kajne?«

Domen Fras je odkimal. Bil je ves poten.

»Hej, Stane, tale tvoj shvica ko sam Belcebor! A se me boji ali kaj?«

»Reciva, da je vse tole she precej novo zanj!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Malce pochasen je, vesh!«

»AUUUUUU!« je zatulil Semi. Nato se je spet obrnil k Domnu Frasu.

»Ti je vshech Tom Shesti?«

»He, heee, seveda! Se se se…« je jecljal Domen Fras.

»A imash govorno napako?« je zaskrbljeno vprashal Semi. »Reci Stanetu, ta vse porihta! Spreten je ko sam Belcebor!«

»N-ne,« je zategnil Domen Fras, »samo malce veeeeliki ste!«

»Oh, ne maraj!« je rekel Semi. »Po srcu sem pravi kebrchek! Ljubim umetnost in lepo pokrajino!« Zaupno se je obrnil k Mozhu, ki je pel in zhel. »A vama je Respirator pravil o onih sedemnajstih?«

»Mhm!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Vesh,« se je zdaj Semi spet sklonil k Domnu Frasu, »o meni se je spletla precej huda fama! Ampak zakon Rohnechega kanjona je krut, prijatelj, zelo krut! Nihche ne sme nekaznovano vpasti sem in pobijat kache!«

Domen Fras je pokimal.

»Nihche ne sme nekaznovano pobijat kach niti ob avtocesti, ki lezhi malce juzhneje!« je nadaljeval Semi. »No, potem jih malce prestrashish, in oni ti kar meni nich tebi nich dajo notranje organe! Za crknit hecno! A ne, Stane?«

Mozh, ki je pel in zhel, se je vtem zhe na glas smejal.

»A vesh kak dober vic, Stane?« je nato vprashal Semi.

»Danes ne, zgodaj sem shel od doma!« je odgovoril Mozh, ki je pel in zhel.

»Ah, revezh!« je posmrknil Semi. »Kje si pustil zmaja? Na oni skali? Kako danes vilica? Shchemi?«

»Nich bolj kot ponavadi! In to samo zato, ker sem pel irske narodne z reverziranimi akordi! Svet je poblaznel!«

»Ja, danes nikoli ne vesh, kdaj fashesh vilico v chelo!« je zavzdihnil Semi.

Domen Fras je poslushal ta pogovor in sploh ni mogel verjet. Sprehaja se po nekakshnem kanjonu z dvema …

… chudakoma. Trdno je drzhal svoj kovchek in mislil na cvetlichne lonchke, ki bi jih moral teptat in na avtobus, ki bi ga moral vozit.

»Kaj pa ima tvoj kolega v tistem kovchku?« je nenadoma vprashal Semi. »Tako trdno ga drzhi, da ima chlenke zhe chisto bele!«

»Ah, ne sprashuj!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Noche povedat!«

Domen Fras se je takrat le oglasil.

»Neseser!« je rekel. »Zobno shchetko iz opalov, dobil sem jo od matere, ko jo je petich zaporedoma zbil nek magirus. Preden si je s telesa obrisala zadnjo sled mishelink in izdihnila, mi je zagrozila, naj shchetko chuvam s svojim telesom!«

Na to, da je v kovchku v resnici denar, ni smel niti pomisliti, ker bi Mozh, ki je pel in zhel, takoj zapopadel.

»Ah, ti si zlat chlovek!« je posmrkal Semi. »Ti si res zlat chlovek!«

»Poslushaj,« je rekel Mozh, ki je pel in zhel, »nama jo vsaj pokazhesh?«

»Koga?«

»Shchetko!«

»Zhal!« je rekel Domen Fras malce nepreprichljivo. »To je za vajino dobro!«

»Kaj hochesh rechi s tem?« je zanimalo Semija.

»Neposvecheni ob pogledu na shchetko dobijo razum!« je nekam srhljivo povedal Domen Fras. Mozh, ki je pel in zhel in Semi sta se kar stresla.

»Uf, potem pa res raje ne!« je zamrmral Semi. »Ampak si pa zlat, zlat chlovek! A ni zlat, Stane? No, povej? Da nosi s seboj takshno dragocenost in jo tako skrbno chuva v spomin na mater!«

»Chudish me!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Sedi semle na tole stran. Semi naju bo zdaj pozdravil she z glasbo, che se le ne bo prej prevech razgovoril!«

»Moja najljubsha pesem je odvisna od gostote padavin!« je Semi spet nagovoril Domna Frasa. »Lahko pa zavrtim kaj narodnozabavnega!«

»Veste …« je zachel Domen Fras.

»Nehaj zhe, no!« je nestrpno zagolchal Semi. »Koliko pa nas je tukaj, a? Prijatelj mojega prijatelja je moj tikach!«

»Prosim?« je zinil Domen Fras.

»Ni me treba vikat in to, razumesh?« je zagodrnjal Semi. »Res sem dvakrat diplomiral iz antropologije in si pridobil she chastni doktorat na veterini, ampak kar je pa prevech, je pa prevech!«

»Semi, moj prijatelj ima tezhavo!« se je oglasil Mozh, ki je pel in zhel, ki je zdaj kot Domen Fras udobno krizhemkrazhema sedel na jasi.

»Pochakaj, koj mu prisluhnem, a lepshe se je pogovarjati ob kakshni pesmi!« je z nasmeshkom v zhrelu rekel Semi.

»Semi, prekleto, prevech si se zhe razgovoril, spravi svojo belo rit sem dol in poslushaj!« se je razjezil Mozh, ki je pel in zhel. Domen Fras je pomislil: tako, tole je konec, zdaj bo znorel. Semi pa ni niti trznil, ampak odlozhil ploshcho in sedel.

»Kaj bo dobrega?«

»Ishchem svoj avtobus!« je rekel Domen Fras, she vedno malce prestrashen.

»Fant je namenjen v Kraj, ki ga ni na karti!« je dodal Mozh, ki je pel in zhel.

»In kako lahko jaz pomagam?«

Domen Fras se je opogumil.

»Si videl kje srednje velik avtobus, mercedes, bel, z modro progo ob strani? Je bezljal kje tod naokrog?«

»Shofer je!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel in pokazal na Domna Frasa.

»Ah, potem pa zhe!« je pokimal Semi. »Pravzaprav sem nekaj podobnega videl vcheraj popoldne ob vzhodni avtocesti. Puhalo je iz izpushne cevi in preshtevalo zhetone!«

»To bo moj avtobus!« je rekel Domen Fras. Pravzaprav je ob tej novici kar poskochil od veselja.

»Kako pa je bilo ime tvoji mami?« je naenkrat vprashal Semi.

»Ja, pa res!« je poskochil Mozh, ki je pel in zhel.

»Kompetenca!« je rekel Domen Fras in se zhalostno zmrachil ob misli na preminulo mater, ki je konchala kot zhrtev morilske diatonichne harmonike pri enem nedeljskih kosil, ko je bil Domen star enajst let.

»Je bila grda?« je zanimalo Semija.

»Ja, pa res!« je poskochil Mozh, ki je pel in zhel.

»Odvisno od kriterijev!« je rekel Domen Fras.

»A tako!« je pokimal Semi. »Kateri kriterij nama potlej priporochash?«

»Ne morem … za lastno mamo …« je zatarnal Domen Fras.

»To imash pa spet prav!« je rekel Semi.

»Poslushaj, a je moj avtob…« je hotel nadaljevati Domen Fras, pa ga je Semi prekinil.

»Gremo takoj tja, samo poprej moram she stopiti do Hishe Baterije Pomochnice, za petnajst minut, po poshto!«

Domen Fras je vprashujoche pogledal Mozha, ki je pel in zhel.

»Hisha Baterije Pomochnice je Semijev poslovni objekt!« je povedal Mozh, ki je pel in zhel.

»Ja!« je prikimal Semi. »Prejshnji lastnik Semikiklop je umrl in mi jo zapustil v oporoki. Zdaj sem tja postavil strezhnik in vse, kar je potrebno, da v miru popijesh jutranjo slavo in prelistash chasopis!«

»Ahm!« je pokimal Domen Fras.

»Kakor koli zhe, stopimo tja, potem pa naravnost chez Ozemlje ulomljenih kach do tvojega avtobusa!« je rekel Semi. »Samo poshto chekiram, vesh! Vchasih pishejo svojci razmesarjenih zhrtev in se pritozhujejo, da sem preslabo zagrizel v vrat in da je pesjan she vedno zhiv. Hudo je to, nobene ljubezni do blizhnjega ni vech na svetu!«

Obrisal si je solzo, ki mu je kanila po belem kerberjanskem licu.

»Potem pa spoznam tebe, ki si tako poln ljubezni do svoje matere! Zlat, zlat chlovek!«

Mozh, ki je pel in zhel, je shepnil Domnu Frasu:

»Semi je silno chustveno bitje, vesh! Ko je zadnjich pojuzhinal pihalni orkester iz severnega Versaillesa, se je ob vsakem koshchku cmeril kot dete. Seveda je bil obed zato preslan, ampak to je pach vzel v zakup!«

Kakshne pol ure so hodili med skalami, nakar se je pred njimi pojavilo precej nenavadno poslopje, zgrajeno iz jute in pleksi-stekla.

»Dobrodoshel v Hisho Baterije Pomochnice!« je Mozh, ki je pel in zhel, dregnil v rebra Domna Frasa, ko je Semi z vitrihom, ki je meril trinajst kilometrov v obbrezhino in tehtal kakih sedemnajst do dvajset ton, odklenil vhodno okno.

Domen Fras chesa takega she ni videl. Velikansko poslopje je bilo popolnoma prazno. Niti v nadstropja ni bilo razdeljeno. Obiskovalec je dobil obchutek, da vstopa v izropano opushcheno katedralo. Sredi vsega tega prostora je stal rachunalnik, poleg njega pa dvanajst steklenic grenivkinega soka, she neodprtih. Z vsake je gledal par narisanih ochi.

»Dovolita …« je rekel Semi, stopil k rachunalniku in ga neusmiljeno zbrcal. Nato je zgrabil prvo steklenico soka, z vsebino polil rachunalnik in na vse skupaj vrgel tiralico.

»AUUUUUU! Oj, bo gorelo!« je zavpil.

Tiralica se je prestrashila in takoj vzhgala. Semi je stal med ognjem, gledal v plamene in mrmral: »Na tegale bom odgovoril, na tegale ne, na tegale ja, na tegale tudi, na tegale ne!«

Mozh, ki je pel in zhel, se je smehljal.

»To tako rad pochenja!«

»Hopla, kaj pa je tole!« je naenkrat zavpil Semi. »Ho-oooopla, kaj pa imamo tu?«

Mozh, ki je pel in zhel, je pristopil. Domen Fras je s kovchkom vred ostal pri vratih.

»Kaj pa je, Semi?«

»Rupert mi je poslal svojo najnovejsho knjigo, ej!« je veselo zatulil Semi. »Ne me basat!«

»Kaj pa je zdaj napisal?« je zanimalo Mozha, ki je pel in zhel.

»Naj me vran pocinka!« je zatulil Semi. »Naj mi vran izbljuje pechi!«

»Daj, pokazhi zhe!« je nestrpno zagodrnjal Mozh, ki je pel in zhel.

»Hej, kolega, pridi sem!« je Semi pomignil Domnu Frasu.

»Moj nechak Semiproteus mi je poslal svojo novo knjigo! Ti si poduhovljen chlovek, tebe bo to zanimalo!«

Domen Fras se je bojeche blizhal plamenom.

»Kar pridi, kar pridi, she las ti ne bo osmodilo!« ga je opogumljal Semi. »Tiralichni ogenj ni shkodljiv, je pa dober za selekcijo poshte!«

Domen Fras je zagledal drobno lichno knjizhico, na kateri je pisalo Rupert Semiproteus: Proteusi za telegrame.

»Rupert je sijajen lirik!« je veselo povedal Semi. »Pove tako, kot je! In hkrati z ravno pravo mero poetskega shadoja, che vesh, o chem govorim!«

Vrgel je glavo vznak in se zadrl:

»STALAKTIT!!!«

Na skrajni levi so se odprla vrata, ki jih Domen Fras poprej ni opazil. Skoznje je prilomastila kakshnih 150 strani debela knjizhica formata 10x18 m in se plaho nasmihala.

»Stalaktit,« jo je ogovoril Semikerber, »tole je Domen Fras, poduhovljenec in shofer avtobusa!«

Zbirka se je narahlo priklonila.

»Preberi se!« je ukazal Semi.

»Semi,« je shepnil Mozh, ki je pel in zhel, »kaj ko bi samo eno shtihprobico, a? Saj vesh, da se nam mudi!«

Semi je pokimal.

»Stran 68!« je ukazal.

Zbirka se je odprla in se zachela brati s prijetnim zhametnim glasom.

Bibavica, bibavica,

jaz sem chlovek brez poklica.

Brez poklica, brez druzhine

in brez samodiscipline.

 

Preden kavke me pojejo,

hochem, da mi kaj povejo,

hochem, da mi kaj povejo.

 

»A si slishal? A si slishal?« je poskakoval Semi.

Zbirka je plashno vprashala.

»A lahko grem?«

Semi ji je odmignil in izginila je nazaj skozi vrata. Domen Fras je she vedno stal brez besed in vedno intenzivneje mislil na svoj avtobus.

»No, kaj denesh?« je ploskal Semi. »No, kaj porechesh?«

»U!« je zinil Domen Fras, ki je pravzaprav bil z mislimi chisto drugje, Semikerberju pa se tudi ni upal zameriti.

»U!« je ponovil.

Semikerber ga je navdusheno pogledal.

»Pri Belceboru, ampak ti si pa res nekaj posebnega!« je vzkliknil. »Z enim samim tonom povesh vse! Si bil kdaj uglashevalec pavk?«

»Ja, pa res!« je pritegnil she Mozh, ki je pel in zhel.

»Ne, ne!« se je ovedel Domen Fras. »Sem pa precej poslushal Plaisir d'amour

»Chlovek ve, kaj govori!« je rekel Semi. »Daj, poglej tole novo Rupertovo knjigo. Mislim, da je proza!«

»To bi bil zanimiv novum!« je malce vzneseno dejal Mozh, ki je pel in zhel. »Fant razshirja domet!«

Domen Fras je bojeche razprl strani Proteusov za telegrame. Nekaj trenutkov se je zaziral v chrke.

»Uha!« je zamrmral nato in pomolil knjizhico Semikerberju.

»No?«

»Precej deficitno interesno podrochje!« je zinil Domen Fras. »Ne vem, kaj naj si mislim o vsej stvari!«

Semi je navdusheno zaploskal.

»A si videl, Stane?« je zavijal od zadovoljstva. »Tip obvlada terminologijo! A si videl, Stane? Tale fant je nekaj posebnega!«

Stane je ponosno zasmrknil, da mu je vilica v chelu kar poskochila in hotela zabosti v namishljeni zrezek.

Semi je potem nekaj chasa bil kar tiho. Gledal je Domna Frasa in se smehljal, nakar je hitro prebrskal she preostalo poshto.

»Ujeeea!« je zavpil pri zadnjem pismu, ko je tiralichni ogenj zhe pojenjal. »Dmansk Gregorsk Petrovsk! Aleksejevich!!!«

Domen Fras je zachudeno pogledal Mozha, ki je pel in zhel.

»Ah,« je rekel Mozh, ki je pel in zhel, »to so neke njegove ruske naveze! Vsako leto dobi trikrat tákole pismo iz Dmanskgregorskpetrovsksk! Chetrtich ga pa ne dobi, ker vmes vsi pomrejo!«

Semi je prebral pismo in bil v hipu na robu solz.

»Ah, Aleksejevich!« je hlipnil. »Nobenih zavor nimash!«

Domen Fras je dregnil Mozha, ki je pel in zhel, v vilico.

 

»Saj res, Semi!« je spregovoril Mozh, ki je pel in zhel. »A bi pochasi shli?«

»Pa pejmo!« je rekel Semi in puhnil v tiralichni ogenj, ki je zhe skoraj chisto pojenjal. Ogenj je zacvilil in povsem ugasnil.

»Avtobus torej, a ne, dragi moj?« je zatulil Semi.

Domen Fras je pokimal.

»Si kdaj pomislil, da bi shel za pantoanonimnezha?« je vprashal Semi. »Strashno izrazno tishino imash!«

Obrnil se je k Mozhu, ki je pel in zhel.

»To mi je vshech, Stane!« je rekel. »Bolje kot tisti turisti, ki suchejo gobce, da jih potem hochesh nochesh morash zgristi!«

»Zgristi!« je pokimal Mozh, ki je pel in zhel.

»Torej, dragi moj,« se je Semi zdaj obrnil k Domnu Frasu, »vsak chas bomo shli skozi epicenter Ozemlja ulomljenih kach – zdaj pa pazi!« je zaukal. »Che ti Blemshnik ponudi tatarsko omako, jo brez usmiljenja stochi po grlu, drugim kacham pa zelo odlochno pokazhi jezik. Ker so ulomljene, ti ga ne morejo pokazat nazaj in tu je tvoja prednost. Preden se zavejo, da se pravzaprav delash norca, bomo zhe mimo in tu je tvoja prednost!«

»Kaj pa che ne bomo mimo?« je strahoma vprashal Domen Fras.

»Bojo mimo one in to za zmeraj!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Zakaj pa mislish, da gre Semi zraven?«

»Ker ve, kje je avtobus!« je rekel Domen Fras.

SIK! se je naenkrat zaslishalo s strani.

»To je Blemshnik!« je rekel Semi. »Ne mu pokazat, da znata bolje odshtevat kot on! Zelo razvajene strupnike ima!«

»Kdo bo tatarsko?« je sikalo izza kamna.

»Ne pozabi, kaj sem ti rekel!« je Semi dregnil Domna Frasa.

Blemshnik je bil pravzaprav precej obichajna ulomljena kacha. Takshna, ki jo posekash z macheto, ne da bi ti bilo pri tem hudo. Tudi chlanske izkaznice Drushtva za zashchito zhivali ti v takem primeru ni treba vrniti.

»TATARSKA??? KDO???« je vpil Blemshnik.

»A BI JIH RAD FASAL?« je zdaj zarjovel Semi in to tako, da je Domna Frasa in Mozha, ki je pel in zhel, odneslo po rumeni opechnati cesti za 43,5 stopinje nakopic.

»Semi? Kerber?« je vzsiknilo izza kamna.

»Pridi na svitlodan, stara zver!« je zatulil Semi s podobnim veseljem, kot ga je bilo slutiti v njegovem glasu ob snidenju z Mozhem, ki je pel in zhel.

Izza kamna je pokukal ogaben ulomljen star kachon. Ulomljenost se mu je pri teh letih she posebej poznala, a kot je bilo videti, ni maral za to.

»Semi! Kerber!« je sikal.

»Blemshnik, stari grdavsh!« je zatulil Semi in potem sta si padla v objem.

»Staro prijateljstvo!« je zamrmral Mozh, ki je pel in zhel. »Blemshnik je sicer strashno neugoden. Ko sem ga prvich srechal, mi je skorajda zabil nozh v chelo, chesh da mi manjka ostrina v izrazhanju. Povedal sem mu, da imam v chelu zhe tri ostrine v izrazhanju. Potem me je hotel na licu mesta pichiti, izmalichiti in …«

»Stane!!!«

»Blemshnik, ti morilska para!«

Zdaj sta si v objem padla she z Mozhem, ki je pel in zhel. Semi je zadovoljno opazoval prizor in namignil Domnu Frasu.

»Reci, da obozhujesh tatarsko, ko te bo ogovoril!«

»Che je pa sploh ne maram!« je shepnil Domen Fras.

»O ti zlati zlati resnicoljub!« je posmrknil Semi. »A zdaj ni chas za poshtenje. Blemshnik je krvolochno bitje, razsul te bo, preden bosh rekel »She bi omake, prosim!« Opichil te bo in izmalichil in …«

Vtem je Blemshnik zhe ugledal Domna Frasa.

Pogled se mu je precej omrachil.

»Sik!«

»NE!« je zakrichal Domen Fras. »OBOZHUJEM TATARSKO, GOSPOD, PRAV NOR SEM NANJO! SHE BI OMAKE, PROSIM! SHE BI …«

Semi in Mozh, ki je pel in zhel, sta se nasmihala.

Blemshnik je siknil.

»Kdo pa si ti?«

Semi je vskochil.

»Z nama je, starina! Zelo v redu chlovek, obozhevalec omak, znan gurman, pesnik in nasploh chlovek z velikim starshevskim nagonom!«

»Oooo!« je posiknil Blemshnik. »Hudicha-cha-cha, toliko superlatinov sem pa slishal she samo o Stanetu tu-le …«

»Superlaternov, Blemshnik, opica stara!« je rekel Semi. »Spet se nisi uchil, kaj, ti stari strupenjak?«

»Oprosti, Semi,« je malce otozhno rekel Blemshnik, »ampak zadnje dneve je bilo precej dela!«

»To ti rad verjamem!« je zamishljeno rekel Semi. »Ljudje postajajo vedno chudnejshi, da o pajkovcih ne govorim!«

»Kam pa jo mahate?« je nato vprashal Blemshnik.

»Fant, s katerim si se ravnokar spoznal, je tudi shofer avtobusa, in rad bi v Kraj, ki ga ni na karti!« je povedal Mozh, ki je pel in zhel. »Semi pravi, da je pred kratkim videl en avtobus ob …«

»Ja, res je!« je pokimal Blemshnik. »Avtobus, o katerem govorish, ni dlje kot kakshne pol ure maratonskega teka od tukaj!«

Domen Fras je hitro pritegnil:

»Pa mislite, da chaka? Pa mislite, da chaka?«

»Chaka, kajpak!« je rekel Blemshnik. »Pasijanso igra! Brez skrbi, she kar nekaj chasa se bo zabaval. Pridite na eno tatarsko!«

»Velja!« je rekel Semi. »Daj gor kaj ambientalnega od Toma Shestega, pri meni ga nismo uspeli poslushati, se nam je res mudilo, ampak zdaj, ko vemo, da si daje avtobus opravka s kartami …«

Domen Fras je dregnil Mozha, ki je pel in zhel.

»Kaj ko bi vseeno shli?«

»Ne!« je strogo zagodrnjal Mozh, ki je pel in zhel. »Che hochesh she kdaj videt svoj avtobus, bosh zdaj jedel tatarsko. In to veliko tatarske!«

»Slabo mi je!« je rekel Domen Fras.

»Tega nikar ne pokazhi in vse s kruhom pomazhi!« je strogo zagodrnjal Mozh, ki je pel in zhel. »Che ne, ne bo nihche od nas nikoli vech videl tvojega avtobusa!«

»Ne pokazhi …« je mrmral Domen Fras, ko so se vsi shtirje posedli okrog velikega kamna. »Pomazhi …«

»Tale vajin prijatelj je pa zelo interveniran, a ne da, Semi?« je rekel Blemshnik, ko je pred vsakega postavil veliko skodelo tatarske in pol jutranje peke polbele pogube.

»Uh!« je mlasknil Semi s polnimi usti. »Vse zaprt chlovek, zelo globok tip!«

»I, kaj pa nosi v tovoru?« je zanimalo Blemshnika.

»Spominke!« je rekel Semi. »Spominke na svojo mamo. Shranil jih je v kovchek in vse skupaj je,« tu je malce zavil z glasom, »nekakshno chudno prekletstvo. Neposvecheni ob pogledu na vsebino kovchka,« tu je spet zavil in malce postal, »dobijo razum!«

Blemshnika je kar streslo.

»Uha, res globoka oseba!« je siknil.

»Globoka …« je mrmral Domen Fras. »Ne pokazhi … pomazhi …«

»To mrmrash mantro za posladkano naocharko?« je zanimalo Blemshnika.

»Njihova boginja!« je shepnil Mozh, ki je pel in zhel.

»Mantro!« je zamrmral Domen Fras, she sam ne vedoch, kaj je rekel.

»Saj res, kako pa gre posladkanki?« je zanimalo Semija. »Ima she vedno luskavico?«

»Nich ne sporochijo izpod kamna!« je rekel Blemshnik. »Tudi boginje so dandanes bolj etno kot kompletno. Chloveka zaskrbi!« In je odlomil she en kos polbele pogube.

Iz tal se je zaslishal ostri glas Toma Shestega.

»To!!! TO!!!« je poskochil Semi s polnimi usti tatarske. »Tom Shesti, pa she od odspod se oglasha! Tole pa nazhene holesterola v kosti!«

Zachel je plesat v ritmu glasbe. Bil je dober. Domen Fras je pozabil jesti in mrmrati in ga je gledal z odprtimi usti. Mozh, ki je pel in zhel in Blemshnik sta se smehljala in ploskala.

»Noro!« je hropel Semi, ko je bilo pesmi konec. »To bi lahko pochel ves dan!«

Domen Fras je zagodrnjal:

»On pleshe in pleshe …«

Blemshnik ga je sunkovito pogledal.

»Ojej, ampak jeshch pa nisi, kaj?«

Domen Fras se je zdrznil.

»She polovice nisi pojedel!« je nadaljeval Blemshnik. »Tako obnemogel vendar ne bosh mogel vozit avtobusa!«

»Hmmmmuuu …« je zastokal Domen Fras in gledal v posodo.

»Ja nich, che ne gre, pa ne gre!« je skomignil Blemshnik. Domnu Frasu se je zdelo, da sta Semi in Mozh, ki je pel in zhel v tistem hipu olajshano odvzavzdahnila.

»Tole je pa bilo izdatno!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Blemshnik, pokveka stara, she vedno si mojster in pol, ni kaj!«

Blemshnik se je nasmehnil.

»Me veseli, da ti je prijalo, Stane!«

»Mi bomo pochasi shli!« je rekel Semi in vstal. »Pot ni vech dolga, pasijanse se pa she tako zagret avtobus nekoch navelicha!«

»Modre besede!« je pokimal Blemshnik. Objel je Semija in Mozha, ki je pel in zhel, Domnu Frasu pa je dal rep.

»Zhelim ti vso srecho, prijatelj!« je siknil. »Ampak poskusi se malce ojeshchit!«

»Oje…« je hotel odgovoriti Domen Fras, a ga je Mozh, ki je pel in zhel, hitro prekinil.

»Ou je, ou je, gremo naprej do avtobusa! Hvala ti za vse, hudoba stara!« je hlastavo zavpil in pomezhiknil Blemshniku. Potem je ta izginil za skalo.

»Vesh,« je rekel Semi Domnu Frasu, ko so bili zhe nekaj sto metrov dalech, »z Blemshnikom se je treba samo strinjat in pika!«

»Strinjat …« je zamrmral Domen Fras. »Zakaj se ga vsi tako bojite? Saj je vendar star in prav poshteno se zhe maje, ko se plazi!«

»Hja …« je rekel Semi, »precej oster satirik je, vedno udari na pravem mestu. Danes je bil zelo zelo dobre volje, drugache bi ti zdajle ne hodil tule z nama, glede na to, da nisi vsega pojedel!«

»Ko pichi, unichi!« je dodal Mozh, ki je pel in zhel. »Hudljakovo hiter je in hudljakovo neusmiljen! Zdaj, ko je star, ima najraje satiro. Ne vem, chesa se bolj bojim!«

In s Semijem sta se druzhno zakrohotala.

»Poslushaj, fant,« je nato rekel Semi, »a ti obvladash maratonski tek?«

»Maratonski?« se je zachudil Domen Fras. »Ne! She v zhivljenju nisem te…«

»Takole bomo naredili!« je rekel Semi. »Vidva s Stanetom hajdi na moj hrbet!«

»Ho-ho!« se je zahohotnil Mozh, ki je pel in zhel. »Tole pa bo shvast in shvist!«

Domen Fras je malce okleval.

»Kaj pa vem …«

»Daj no,« je rekel Semi, »ne bod shalobarda! Tale pot se vleche in Blemshnik ima prav – prej bomo tam, che bomo maratonsko tekli!«

Mozh, ki je pel in zhel, je zhe lezel na Semija.

»Stane, trdno se oprimi moje dlake, ti, fant, ti se pa oprimi Staneta, pa bomo shvignili, kot bi mignili!«

»Pridi, pridi!« je Domna Frasa vzpodbujal Mozh, ki je pel in zhel. »Ti she ne vesh, kak uzhitek je to! She bolje kot alpsko muchenje!«

Domen Fras se je potegnil na Semikerberja.

»Se drzhita?« se je zaslishalo od spredaj.

»Jep!« je odgovoril Mozh, ki je pel in zhel, ko je zachutil prijem Domna Frasa.

»Zdaj pa le pazita in uzhivajta!« je zatulil Semi. »Shlo bo kot na olimpiadi! AUUUUUUUU!«

S tem krikom se je pognal in zachel techi. To niti ni bil tek, ampak nekakshno shviganje s poskoki. Domnu Frasu se je zdelo, da ga bo odpihnilo. Trdno se je drzhal Mozha, ki je pel in zhel, kovchek je dal pod Semijev rep, da je bil na nevarnem, pa she se mu je zdelo, da ga bo odpihnilo.

Jezdeca niti nista mogla uzhivat v brezoblichni pokrajini. Shele ko se je v ospredju zachela kazat avtocesta, se jima je zdelo, da je Semi upochasnil in da razpoznavata posamezna drevesa, v glavnem bukve.

In potem je Domen Fras zagledal svoj avtobus.

»To je eden najlepshih trenutkov v mojem zhivljenju!« je pomislil.

Semi se je ustavil.

»Hej hov hov hej!« je zaklical.

Avtobus, ki je bil she vedno precej v kartah, se je obrnil.

»Semikerber!« je zastokal in hotel zhe pognati.

»Ne, pochakaj!« je zaklical Semi. »Tvojega shoferja prinasham!«

»O!« je presenecheno zazijal avtobus. »Dunajski zrezek in pivo!«

»O chem govori?« se je Semi obrnil k Domnu Frasu.

»Verjemi, da nochesh vedet!« je rekel Domen Fras.

»Potem pa nochem, kajpak!« je rekel Semi in skomignil z rameni. »Verjamem!«

Mozh, ki je pel in zhel, je bil she ves mutast od teka.

»Ti, tole je bilo femomem… fenolem…« je jecljal in globoko dihal.

Semi ga je hvalezhno pogledal in se spet obrnil k Domnu Frasu.

»Kako se je pa tebi zdelo?«

»Chudovito!« je rekel Domen Fras in nepremichno strmel v svoj avtobus.

»No, pa pojdimo!« se je oglasil Mozh, ki je pel in zhel. »Kraj, ki ga ni na karti, she ni chisto pred nashimi nosovi!«

»Midva bova sedela zadaj, Stane!« je rekel Semi. »Rad vidim, kako se cesta spet rojeva, ko avtobus mine!«

»Oooo!« je zazijal Mozh, ki je pel in zhel, navdushen nad Semijevo poetichno mislijo.

»Gresta zraven?« ju je zachudeno pogledal Domen Fras.

»Kaj pa drugega!« je odlochno rekel Semi. »Morda naju bosh she potreboval, jaz pa bi se tudi enkrat rad peljal z zhivim, neobgrizenim shoferjem!«

»Potem pa kar noter!« je rekel Domen Fras. Ko so prishli chisto do avtobusa, je ta nejevoljno odlozhil karte.

»Kaj bi zdaj rad?« je mrko vprashal. »Navsezadnje sem te precej dolgo chakal! Chemu torej zdaj ne bi chakal she ti?«

»KER SEM JAZ ZRAVEN!« je zarohnel Semi. »TAKOJ POSPRAVI TA SVOJ SHIT, KVARTOPIREC, IN SE NAKEROZINIRAJ, PREDEN SE TI KAJ ZGODI!«

Avtobus se je zachel tresti.

»Zhe prav, Semikerber, zhe prav!«

»IN OGOVARJAJ ME Z VASHA SEMIKERBERSHCHINA!« je rohnel Semikerber. »KDO PA SI MISLISH, DA SI?«

Avtobus je chisto pohlevno pospravil karte in zachel piti bencin iz velike kante.

»Vaaa …vaaasha Semikerb… Semikerb…« je momljal.

»Ne prenesem motoriziranih egotov!« je zamrmral Semikerber. »She posebej zato ne, ker se vedno spravljajo na poshtenjake, kakrshni smo mi!«

Domen Fras je zhe sedel za volanom. Zdelo se mu je, kot bi bil konchno doma. Semi in Mozh, ki je pel in zhel, sta se udobno namestila zadaj.

»Gremo!« je oznanil Domen Fras in zacccccccccccc-jal vsa vrata. Nato je zashtartal motor in speljal na avtocesto.

 

 

 

 

III.

 

 

 

U-a, si-la
Pa-a ia me o-e
Ko a-lo-ha ma-ka-mea e i-po
Ka-'u ia e le-i a-e ne-i la

 

Havajska porochna pesem

 

 

 

Komu si danes ponochi rekla Bozho?«

»Haaaa???«

»She spish, kaj? Kdo je Bozho?«

»Nnnnngh … daj mi mir, ura je pol treh zjutraj pred nashim shtetjem!«

»Ura je pol enajstih po rimskem koledarju!!! KDO JE BOZHO???«

»Booo-zho?«

»Tudi tako lahko naglasish, ja! Kdo je?«

»Nehaj, no! Saj menda vesh, kdo je Bozho!«

»Menda ne Jones! Menda ne spet Jones!«

»Kaj menda ne?«

»MENDA NE SPET TVOJ PREKLETI SOPROG??? Vech kot pol leta si zhe tu, pa she vedno mislish nanj? A mogoche poshtarji nismo dovolj dobri zate? A ti grejo na zhivce nashe pelargonije? Moje pelargonije? Kar povej, jih bom she dodatno prekihal! Kar povej, kaj pri destilirani zhelodchni kislini te she vedno spominja na onega bedaka?«

»Prishel bo …«

»Kaj?«

»Ne sme me najt …«

»Saj ve, kje si!«

»Ve!!! Ve, kje sem!«

»Spet te je tlachilo! Spravi se na noge!«

»Nnnngh … daj mi mir, ura je pol dveh zjutraj pred rojstvom Velikega Obada!«

»Ne zdaj svoje obade izkorishchat za prepir!«

»Saj si ti zachel!«

»Che pa klichesh Bozhota v spanju!«

»Dolzhan mi je she precej obadov!«

»Pusti obade, oni opikajo vse, kar leze in rokovnjachi in potem ne moreva telovadit!«

»Pusti me spaaaaaaaat …«

»NE!!! NICH NE BOSH SPALA!!! URA JE ENAJST PO MARTINU LUTHRU!!!! VSTANI IN GREVA TELOVADIT!«

»Zakaj pa?«

»ZAKAJ? KER TAKO PRAVI JANE FONDA! NEHAJ ZHE KAR NAPREJ SPRASHEVAT!!! SAJ VESH, DA IMAVA KUP OBVEZNOSTI!«

»Ne da se mi …«

»Uh!«

»Kaj uhash?«

»Poslal te bom nazaj … Bozhotu, pa naj te kar on urejuje, kakor ve in gre! Veliki teptalec Jones!!! HA!!!«

»Pomiri se, Hvastja!«

»Na, zdaj pa she to!«

»Okej, Heri, pomiri se, Heri! Heri sem, Heri tja … Hvastja se veliko lepshe slishi. Hvastja, daj mi osemdeset bankovcev za butichno razprodajo! Hvastja, greva v savno! Hvastja, grizi, grizi, Hvastja, grizi!«

»Kaj pa je narobe s Heri, grizi, grizi, Heri, grizi?«

 »Okej, okej, saj bom vstala! Zhe vstajam!«

»Tezhka si!«

»Zoprn si!«

»Uh!«

»Uh nazaj!«

»Uh tebi nazaj!«

»Ne, uh tebi nazaj!«

»Ne, tebi!«

»Ne, tebi

»Ne!«

»Ja!«

»Ja!«

»Ne!«

»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Ko bi te vsaj kdo odpeljal! Magari huda sova ali pa podzemni kaveljchki! Ne prenesem te vech!«

TOK TOK.

TOOOOOOOOOOOOOOOOOK.

Heri se je zdrznil.

Kdo pa zdaj gnjavi? Saj vejo, da she nisem v pisarni!«

Odprl je vrata.

»Lokotnjak!«

»Gospod predsednik, Semikerber je ravnokar … she dva … Semik …«

»Lokotnjak, ARTIKULIRAJ!«

»Semikerber je v mestu, s she dvema chudnima tipoma! Eden ima vilico v chelu!«

»Stane!!!« je zamrmral Heri. »Kaj neki pochne tukaj!«

Semikerber, Mozh, ki je pel in zhel in Domen Fras so se ustavili eno ulico pred prvim krizhishchem in parkirali avtobus.

»Saj vesh, da nihche ne …«

»… pride do tega krizhishcha in zato vsi zhivijo kako ulico prej, vem!« je rekel Domen Fras. »Ampak kaj je takega za tem krizhishchem?«

»Ha!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Pokopalishche vazic!«

»KAJ???« je zavpil Domen Fras. »Kaj pa blebechesh?«

»Poslushaj,« je rekel Mozh, ki je pel in zhel, »bom povedal bolj tiho, da Semi ne bo slishal, ker nochem, da izgubi zaupanje vate: pogledal sem v tvoj kovchek!«

»KDAJ???«

»Oh, ko je bil pri meni!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »In vesh, kaj sem nashel v njem?«

»Tudi che bi rekel, da vem, bi mi ti she enkrat povedal!«» je zavzdihnil Domen Fras.

»Tochno!« je zmagoslavno rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Nashel sem vechjo kolichino neoznachenih bankovcev, Biblijo cvetomorcev in ovojnico, ki ti jo je dal Bozho Jones!«

»Bozho?«

»Veliki teptalec Jones!«

»Ime mu je Bozho?«

»To zdaj ni pomembno! Pomembno je, da je skrivanja konec, ti plemeniti plemeniti chlovekoljub! Zhena Bozha Jonesa zhivi s predsednikom Kraja, ki ga ni na karti, predsednik pa je poshtar!«

»Vse to zhe vem!« je zamrmral Domen Fras.

»Che hochesh ubit predsednika Herija,« je she vedno shepetal Mozh, ki je pel in zhel, »in vrnit Mihaelo Bozho-tu …«

»Nekaj takega mi je narochil Jones, ja!« je rekel Domen Fras.

»Kaj hudicha si mu pa storil?«

»Stane,« je zamrmral Domen Fras, »a mislish, da napadalci cvetlichnih lonchkov nimamo nobenega kodeksa?«

»Chemu pa potem vsa ta komedija z avtobusom?«

»Ker sem res shofer po profesiji A!« je rekel Domen Fras. »Chisto vsega ti tudi nisem zamolchal!«

»She chudno!« je zamrmral Mozh, ki je pel in zhel.

»Vse to si vedel zhe ves chas!« je zastokal Domen Fras. »In zakaj nisi nichesar zinil?«

»Ker je to moja stvar!« je zarobantil Mozh, ki je pel in zhel. »Ker mi ni treba vsakemu odgovarjat in razlagat, zakaj to in zakaj tega ne in zakaj ono in ne tisto tam in sem in tja in Titanik gre na dno, sto hudichev!«

»Ja ja, v redu!« je zamrmral Domen Fras.

»Imam pa en drug predlog … Kaj ko bi se znebili Jonesa in ne predsednika?«

»JONESA???« je zavpil Domen Fras. »Da bi se zneb…«

»Kaj pa je?« se je zaskrbljeno oglasil Semi.

»Nich, nich, Semi, ti kar v miru pojuzhinaj mamko Edito!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Midva imava tule pau-vau!«

»Kot Indijanci?« so se zasvetile ochi Semiju, po grlu pa mu je ravnokar zdrsnila zadnja kost.

»Ne, kot poshtarji!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Aaaa, potem pa zhe!« je rekel Semi in utihnil.

»Stane,« je nadaljeval Domen Fras, »kakshno Pokopalishche vazic je za temle semaforjem?«

»Vashe Pokopalishche vazic!«

»Nemogoche! Tisto je nekje nad Uralom!«

»Res? Zanimivo! Kje to pishe?«

»V Bibliji cvetomorcev!«

»Zavrzi zhe tisti drek!« se je razjezil Mozh, ki je pel in zhel. »To je Jonesova osebna vendetta predsedniku Heriju, med njima je zhe dolgo zelo napeto!«

»Ampak soproga Jones …«

»Mihaela je pred ravnimi chasi ushla od Jonesa. Semikerber ji je pomagal. Jones si ne upa sem zaradi Semikerberja. Poskusil je samo enkrat, ko se je Semikerber zadrzhal na misiji na Juzhnem podboju, pa she takrat je prishel z vojsko ozhigosanih valpetov, pa she takrat je zbezhal, she preden je prispel!«

»To dejansko obstaja? Ta vojska? O njej sem bral v pravljicah …«

»Obstajala je!« je povedal Mozh, ki je pel in zhel. »Nekega dne pa jo je Semi dobil na samem …«

»Aha!« je pokimal Domen Fras.

»A ne razumesh? Jones te je poslal po zhir v Slavico!« je jezno zamurknil Mozh, ki je pel in zhel. »Navadna reva je, ki se obesha na tisti svoj kodeks in na promiskuitetno knjizhico, ki jo je napisal, kakor mu je pach ustrezalo, za take naivne malinovce, kot si ti!«

Vtem se je avtobusu priblizhal predsednik Heri.

»Semikerber!!!« je zaklical. »She pol ure nisi tu, pa si zhe zdesetkal tri moje krajane! Prikazhi se, ti depresivni kup dlake!«

Semi se je prikazal izza avtobusa in se nasmehnil.

»Heri!«

»Dolgo te ni bilo, Semi!«

»Tudi ti se nisi nich kaj kazal v nashem koncu, nadlega poshtarska!« je zavpil Mozh, ki je pel in zhel in sestopal z avtobusa.

»Stane in njegova vilica!«

»Heri, pravo veselje te je spet videt!«

»Imamo she enega!« se je oglasil Semi. »Gospod zlati chlovek osebno, shofer avtobusa in pravi filanskop!«

Domen Fras je vtem zhe izstopil.

»Dober dan!« je rekel in pomolil predsedniku roko.

»Semi,« je rekel Mozh, ki je pel in zhel, »ti pojdi malce pogledat naokrog, mi trije bomo pa malo pochvekali!«

»Ooo, bi tudi jaz pochvekal!« je rekel Semi.

»Mrcina, spravi se spod nog!« je zaukazal Mozh, ki je pel in zhel. »Bolj malo si jedel, a ne vesh, da dobish krche, che do dvanajstih po leabalushkem chasu ne pojuzhinash vsaj dveh ton mesa?«

»Ja, saj imash prav …« je zamrmral Semi in odshel med ulice.

»She dobro, da se tod razmnozhujemo tudi s trosi!« je rekel Heri. »Che ne bi me Semi zhe zdavnaj spravil ob sluzhbo!«

»Heri,« je mrko zachel Mozh, ki je pel in zhel, »tvoja predsednishka rit je v veliki nevarnosti! Tale moj prijatelj tule,« – in pokazal je na Domna Frasa – »je tukaj z nalogo, da te mora likvidirat, Mihaelo pa pripeljat nazaj Bozhotu Jonesu. Grozi mu pa … humbudeliverenca, a si ti lahko mislish!«

»V cinika me bo spremenil!« je zatarnal Domen Fras.

Predsednik Heri se je zarezhal.

»O porkaznamka! Ta je pa svobodna! Bozho in njegova terminologija!«

»Imam nachrt, kako se za vedno znebit onega bebca, ki nama je obema zhe delal nezheleno barvo las!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Tudi Semi bo z veseljem za, ampak njemu bomo povedali samo najnujnejshe, saj vesh, kako hitro se razburi!«

»Mhm!«

»No?«

»Hja …« je rekel Heri. »Po pravici povedano – Mihaele sem sit do grla, kaj che bi jo lepo poslal nazaj Bozhotu, pa je?«

»Ne bo shlo!« se je oglasil Domen Fras. »On hoche vasho glavo! Vsaj tako sem razumel vso zadevo!«

»Hudim, Ana!« je zastokal Heri. »In to prav zdaj, ko nimam chasa za deve!«

»Heri, tvoje chlovekoljubje zdaj odpade!« je resno rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Jaz bi lepo poslal Semikerberja nad Bozhota, da uredi, kakor se spodobi, ti pa lahko potem Mihaelo deaktivirash na kak drug nachin, bomo zhe pogruntali, kako!«

»In kaj je vama storil Jones?« je zanimalo Domna Frasa. »Zakaj vama gre tako v nos?«

»Midva sva brata, prijatelj!« se je oglasil Heri. »Svojchas sva bila znana kot Hiperteptalca, che ti to kaj pove!«

»Vidva sta bila Hiperteptalca???« je zazijal Domen Fras. »Prav vidva? Brata Kfitoloj? Vidva sta brata Kfitoloj?«

»Prav midva!« je pokimal Mozh, ki je pel in zhel. »Enkrat davno smo bili vsi trije, midva in Jones, na eni teptalnih misij in tam smo spoznali Mihaelo. S Herijem sta si bila takoj vshech, ampak potem je tako neneslo, da …«

»… da se je zh njo porochil Bozho Jones!« je konchal Heri. »S Stanetom sva Jonesa oseminshestdesetkrat preklela, ampak njega je dobil. Na zadnji zhetvi mu je nafilal jedilnega pribora v chelo!«

»Heri se je pravochasno uspel umakniti v Kraj, ki ga ni na karti, jaz sem pa shvigal sem ter tja z zmajem, od Ojdipa do rakete, vesh, kaj chem recht? Potem je lepega dne sem pribezhala tudi Mihaela, ker ji je oni prasec bral flemburshko dramatiko. Iz dneva v dan, iz dneva v dan, kar naprej in naprej! Jones je zaradi prebega seveda znorel …«

»… in si drznil opletat z vojsko! Ampak mu ni uspelo …«

»… ker se je Semikerber ob pravem chasu vrnil s svojega potepa!« se je vmeshal Domen Fras.

»In tisto njegovo soldatesko dobil na samem!« je prikimal Heri. »Jonesu je uspelo uit in od takrat novachi takshne, kot si ti, da bi se me znebil! Mihaelo bi pa rad nazaj iz principa – ni ji she prebral flemburshke dramatike do konca! Zhal vsi, ki se grejo zanj skusit, konchajo tamle za onim semaforjem!«

»Kaj pa potem humbu … humbu …«

»A tudi ti naivno verjamesh tistim Jonesovim bukvam?« se je zakrohotal Heri. »Kakshna humbudeliverenca neki! To je vse nachin, da je pridobival chim vech prostovoljcev za svoje namene!«

»Izkorishchal nas je!« je zasikal Domen Fras. »Jebemti teglc!«

»Bozho Jones je sposoben she marsichesa drugega!« je zamrmral Heri. »Ampak Mihaelo pa zaradi mene tudi lahko ima, che hoche!«

»Kaj je s to Mihaelo???« je vprashal Domen Fras. »Kakor razumem, je pravzaprav ona vsega kriva!«

»Ne, vsega je kriv Mirko!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Kdo je pa Mirko?« je zachudeno vprashal Domen Fras.

»Ni vazhno! Predolga zgodba!« je rekel Heri. »Ni chasa, pa tudi volje ni!«

»KDO JE MIRKO???« se je zadrl Domen Fras. »VZEMI SI CHAS IN VOLJO, CHE ZHE HOCHESH, DA RESHIMO TVOJO RIT!«

»Hu, ta je hud in mochan!« se je Heri obrnil k Mozhu, ki je pel in zhel.

»Predvsem je radoveden!« se je nasmehnil ogovorjeni. »Da ne bomo prevech izgubljali chasa – Mirko je najin brat chetvorchek!«

»Trije bratje chetvorchki?« je zachudeno zinil Domen Fras.

»Bili smo, ja!« je zavzdihnil Mozh, ki je pel in zhel. »Dokler ni bil Mirko vsega zhe chisto prevech kriv in je shel na Pokopalishche vazic! A zdaj razumesh?«

»Ne!« je rekel Domen Fras.

»Ti bolj malo razumesh, kaj?« se je oglasil Heri.

»Ampak Mirko ni napadal cvetlichnih lonchkov …« je vprashujoch zahehemognil Domen Fras.

»Ne, on jih je nadvladoval!« je rekel Heri. »To je dobil po mami, ki je bila nekaj chasa sparing partner velikega Boksinija!«

»UAU!« je zazijal Domen Fras.

»Boksini je z njeno pomochjo zmagal na vlimpijskih shibrah, potem pa se je upokojil, pobil na tla nashega ata, mamo zaprl v skladishche shamponov in ji prigovarjal, naj se porochi zh njim!«

»In?« je zanimalo Domna Frasa.

»Porochila se je zh njim!« je konchal Heri.

»In?«

»In kaj? In nich. Midva sva lepo she naprej onegala cvetlichne lonchke, Mirko je bil pa she naprej vsega kriv, dokler ni od same krivde podlegel akutnemu krivdnemu lishaju, ki ga je pokopal!«

»In kaj ima Semi opravit z vsem tem?« je zanimalo Domna Frasa.

»Tudi Semi je bil napadalec cvetlichnih lonchkov. Z Jonesom imata zhe desetletja hud fevd. Jones zbere vojsko, Semi jo zgrize. Jones zbere drugo vojsko, Semi jo spet zgrize. In tako naprej!«

»In zakaj ne zgrize Jonesa?«

»Ker se mu zdi, da ga bolj kaznuje s tem, da zgrize njegovo vojsko!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Ampak … zdaj gre za tvojo glavo, Heri! Vse do zdaj bi se Bozho zadovoljil z Mihaelo, tokrat hoche pa tudi tebe! Se pravi, da mu je …«

»… dovolj igric!« je rekel Heri. »Pa tudi nam je zhe rahlo prekipelo, po pravici povedano!«

 »Dovolj smo si nagajali!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Chas je za konchni obrachun!«

»Hu!« je zahukal Domen Fras. »To je pa kot v kakshnem filmu!«

»Ne v kakshnem!« je rekel Heri. »V nashem! Semi naj lepo pojuzhina Jonesa, Mihaelo bom pa poslal Blemshniku, naj se on ukvarja zh njo!«

»Blemshniku bi dal Mihaelo???« je zazijal Mozh, ki je pel in zhel. »A se ti je chisto odhemknilo? Kaj pa serenade, ki si jih pisal zanjo?«

»Tisto je bilo vchasih!« je zamrmral Heri. »Zelo vchasih!«

»Vidish, kako naklonjenost umira?« se je Mozh, ki je pel in zhel zhalostno obrnil k Domnu Frasu. »Che samo pomislim, da bi te lahko mirno poslal samega na pot in bi konchal kot vsi drugi …«

»In zakaj me nisi?«

»KER JE TO POT DRUGACHE!« sta v en glas zavpila Heri in Mozh, ki je pel in zhel. Ta je she dodal: »Ker sem se tako odlochil!«

»Pridi, prijatelj,« je rekel Heri, »bosh spoznal Mihaelo!«

Semikerber se je vrnil shele pozno popoldne. Z zanimanjem je prisluhnil nachrtu bratov Kfitoloj.

»In nash zlati fant je pravzaprav vaba?« je zarjovel na koncu. »O pri moji dlaki! Oooo pri vsej moji dlaki!!!!«

Zatulil je, da je osemnajst lonchkov prekihanih pelargonij v trenutku nehalo kihat.

»Takega zlatega chloveka izkorishcha taka baraba!« je zarjovel. »In zakaj mi tega ni povedal?«

»Ker bi ti na vrat na nos shel nad Bozhota, ne da bi poprej za to zvedel Heri!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel.

»Hudiklja, da bi res!« je pokimal Semi.

»No vidish!«

»Zadnji chas je zhe, da dobita z Mihaelo svoj mir!« je, zdaj zhe malo pomirjen, rekel Semi. »Zadnji chas je, da …«

»Semi,« je rekel Heri, »she nekaj novic imam zate, prav s tem v zvezi!«

»S chim?«

»Z Mihaelo!«

»Kaj pa je? Je zbolela? Ima premalo vitamina R?«

»Poln kufer jo imam!«

»Kaj pravish?«

 »Poln kufer jo imam!«

»Pa jo poshljimo Blemshniku!« je rekel Semikerber.

»Imam she boljsho idejo, Semi!« je rekel Heri. »Porochimo jo z zlatim fantom!«

»Med kosilom nash prijatelj kar ni mogel odvarit ochi od nje!« se je nasmehnil Mozh, ki je pel in zhel.

»Neverjetno!« je zijal Semi.

»Mihaela je opazila njegov kovchek!« je nadaljeval Mozh, ki je pel in zhel. »Ti ne vesh, ampak poleg zobne krtachke in spominkov ima noter kar precej denarja!«

»Denarja? Ho hooo!« je zaploskal Semi. »Poduhovljeni bankovci!«

»Predvsem neoznacheni!« je rekel Mozh, ki je pel in zhel. »Zdaj pa poslushaj, Semi – ti ne vesh nich o nich o nichemer, jasno? Pojdi in zbrishi Jonesa enkrat za vechno, mi pa poskrbimo, da se bosta golobchka …« – pri tem je pokashljal – »malce nashla

»He he heee!« se je zarezhal Semi. »Zhe leta si zhelim zgrist Bozhota, zhe leta! Ampak raje sem unicheval njegovo vojsko … huda kazen, hujsha od smrti … Ampak zdaj … zdaj … ohohoho, Bozho Jones! OHOHOOOOO, BOZHO JONES!!!«

»Semi, malce tishje!« je poprosil Heri. »Tema se zhe spushcha! Saj vesh, da moji krajani verjamejo v vampirje!«

»Ups, ja, oprosti!« je rekel Semi.

»Bi vrgli karte?«

»Ooo, to pa to!«

»Kdo bo delil?«

»Semchi!«

»Jaz? Jaz vendar …«

»Lepo bosh delil!«

»Zhe prav, zhe prav!«

Dan se je dvignil visoko nad posmrechja in obbukovja. Semikerber je vrshal skoz zrak. Med vrshanjem si je veselo brundal Himno gigantskih psov, ki jo je svojchas spisal Tom Shesti. Ploshcho s to pesmijo mu je nekoch podarila Gigolette Semirotvajler, ko sta she hodila skupaj na predavanja. Potem sta zgrizla nekaj predavateljev in sta morala shtudij dokonchat dopisno, kar je zapechatilo tudi njuno zvezo. Semikerber ni nikoli vech mislil na Gigolette, ji je pa vsako leto poslal kartico z velikimi ochali in zalizci. Zdelo se mu je, da ji je to dolzhan.

»Hej, ti stara posha-aaast!«

»Hrf!«

»Heeeej!«

»BERTI!«

Semikerber je spustil rep in vushnil mimo beljakovince.

»Od kdaj se pa poliofnjazhi potikate po kanjonih?« je zachudeno vprashal.

»V meni je vezanih petnajst druzhin, Semi!« je rekel Berti. »Mislish, da ni prav, da jih kdaj pa kdaj popeljem na izlet? Danes je bilo prav naporno, Respirator si je izmislil chuden in dolg izraz, ki ga nikakor nisem znal odvesti! Tudi z brisanjem ni shlo!«

»Ja, poostrili smo varnost!« je zamrmral Semi.

»Potem se je oglasil ta najstarejshi Peristaltikov pamzh!« je nadaljeval Berti. »Zachel je jokat in pisat brzojavke. Vesh, da to otaja she najbolj techno kacho!«

»Ha, me zanima, che bi Blemshnik kaj trznil!« se je nasmehnil Semi.

»Brez skrbi bodi, da bi!« je rekel Berti. »To je bil jok iz francoskih klavnic. Mali je dober, obvlada finese!«

Semija je kar streslo podolzh dlake.

»Uha!«

»No, zdaj se pa vrachamo proti avtocesti!« je konchal Berti. »Kam jo pa ti tako shibash?«

»K Bozhotu!«

»Kaj pa bosh tam? Mu bosh spet zgrizel vojsko?«

»Tokrat je on na vrsti, Berti!« je veselo juknil Semi. »Konchno je on na vrsti, Berti, konchno!!!«

»Torej si se odlochil, da je dovolj ukrepanja po ma-lem …«

»Zdaj je shel chez rob! Predrznezh si je drznil poslat enega onih ubogih revezhev, ki berejo njegovo Biblijo, kot bi bila Biblija!«

»Saj je zhe vechkrat to storil! A ni Pokopalishche vazic polno takih, ki jih je poslal Bozho?«

»Ampak nikoli ne naravnost nad Herija! Nad Herija, Berti!«

Berti se je kar sesedel.

»Torej mu je dovolj igric!«

»Pa tudi meni!« je rekel Semi. »Ooooo, ne vesh, kako je meni dovolj igric!«

»Chudo chudno, da ga nisi zhe prej …«

»Heh, kolikokrat bi ga zhe! Razgrizel, raztreshchil, do gat prestrashil in enostavno pozhrl! Ampak se mi je zdelo, da ga bolj kaznujem, che …«

»… zgrizesh njegovo vojsko!«

»Pa tudi Heri ni bil ravno navdushen, zaradi Mihaele. Zdaj se je navelichal Mihaele. In navelichal se je vechnega Demostenovega skecha nad svojo glavo!«

»Tisti skechi so res nagnusni!« se je namrdnil Berti. »In niti malo duhoviti niso! Uplentaj hudicha!«

»Po eni strani se mi zdi shkoda …« je zamrmral Semi. »Predobro jo bo odnesel. She kakih petinshestdeset rohnechih let, pa bi se priklecheplazil in potem bi ga dali med enciklopedije in stisnili skupaj vech platnic naenkrat in vse tisto znanje bi ga pochasi razmazalo po polici, Berti, po polici!!!«

»Hja, uchena smrt!« je skomignil Berti.

»Ampak tudi tole ni od mutiranih kachjih pastirjev! Kar slishim ga, kako pada po pozhiralniku! Kar raznezhim se in razveselim! Saj nisem sam kriv, che sem imel gurmansko vzgojo!«

»Ha,« je mrmral Berti, »kar zanimivo bo brez tega tirana tule naokrog. Kot bi prishli iz srednjega mleka v demagogijo!«

»Zgodovina se bo pisala drugje, jaz se bom samo odteshchal!« je rekel Semi. »Mimogrede, Mihaela se bo brzhkone porochila s tem ta zadnjim Bozhotovim smukcem, sijajen, zlat fant je, ne vem kako ga je ta bedak uspel dobit v roke!«

»S tem, ki ga je poslal nad Herija?«

»Ja, samo fant je preobchutljiv, da bi bil sposoben chesa takega!« je rekel Semi. »V kovchku nosi zobno shchetko in denar, spomin na mamo!«

»Tvoj stric Dija bi ga bil vesel!«

»Medvedek Dija …« je posmrknil Semi. »On je tudi bil tak. Nikomur nich. Chisto nich krvolochnosti ni bilo v njem … Che je koga oklal, se mu je opravichil. She ko ga je pozhrl, se je opravicheval, chesh da je to bil primoran storit zgolj po sluzhbeni modrosti!«

»Ti si mu podoben …« je rekel Berti. »Kar spomni se onega orkestra iz Versaillesa …«

»Tisto je bila hudo romantichna rech! Precej nekonvencionalna. Dobre inshtrumentaliste ponavadi dlje prebavljam, ampak ti tipi so naredili chudezh v moji presnovi!«

»Se mi zdi, da bo Bozho tudi delal chudezhe!« se je zakrohotal Berti. »V tvoji glavi!«

»Mu zhe pokazhem!« je zarohnel Semi. »Potrebujesh prevoz do ceste, Berti?«

»Je zhe v redu, Semi!« je rekel Berti. »Poliofnjazhi se moramo gibat!«

»Upam, da pridesh na poroko!« je lajal Semi, ko je zachel vrshat naprej proti domovanju Velikega teptalca Jonesa.

»Tega zhe ne zamudim!«

»Pazi nase!«

»Oj!«

Veliki teptalec Jones tisto noch ni dobro spal. Imel je vizijo jagodnih pit, kar mu ni nikoli dobro delo. Iz teh vizij je zhe pred chasom nastala chmrljska duhamorna pesem Ol' Jones Saw De Pie. Premetaval se je po postelji in zahteval shefa restavracije. Prinesli so mu nov jedilnik. Ni zaleglo.

Vstal je, se umil, obrisal in oblekel.

Narochil je prvo jutranjo zabavo in si prizhgal prvo jutranje lasishche. Po sobi je zadishalo po jabolchnem shamponu.

»Aaaaah!« je oddihnil in se zleknil v naslonjach. K ustom je privzdignil skodelico jutranje zabave in hotel srkniti … ko je potrkalo na okno.

»Kdo neki?« je pomislil Jones in jel dvigovat rolo.

Izza shipe je vanj zabolshchalo kosmato oblichje Semikerberja.

»AAAARGH!« je zarjovel Jones in jel pritiskat na gumb pri oknu, ki je priklical vojsko in hkrati desetkratno zasteklil okno.

»Dobro jutro, Bozho!« je zarjovel Semi in z enim samim udarcem razbil vseh deset ship.

»Vojska …« je v divjem strahu jecljal Jones. »Kje je mo… mo…«

»Tvoja vojska je imela danes zjutraj prav dober jutranji okus!« se je obliznil Semikerber. »Ubogi vojakci so sicer nekaj streljali, ampak tega she obad ne chuti!«

»PUSTI ME!!!« je zakrichal Jones.

»Dragi moj Bozho,« je prijazno rekel Semikerber, »tole zhe kar predolgo odlagam, a se ti ne zdi?«

»PUSTI ME!!!!!!« je vpil Jones.

»Zbogom, Bozho!« je rekel Semi, zazijal, ugriznil in se obliznil.

»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!« se je slishalo, ko je Jones potoval po pozhiralniku mimo sapnika proti razlichnim kislinam v abdominalnem predelu Semijevega telesa.

»Adijo pamet!« je zagodrnjal Semi. »In na tole sem chakal petindvajset rohnechih let?«

Poshteno je rignil.

»Saj ga she za dober grizhljaj ni!«

Nato se je namrdnil.

»Prehitro sem ga pogoltnil. Moral bi ga she malce pustit v agoniji … Da bi vpil, bezhal, se upiral … To bi bilo veselje! Ampak on … on kot on!«

Razgledal se je po sobi.

»Porochne listine … porochne listine, sta rekla … Rekla sta porochne listine! AUUUUUUUU!«

Zachel je brskat.

»Kakshna grda grda miza!« je zastokal. »Kako lahko sploh pishe po njej!«

Z enim samim udarcem jo je preklel in preklal in pripravil za kurjavo.

»Tole bom odnesel Heriju, morda mu bo prishlo prav!«

Razcefral je posteljo, sesekal knjizhno omaro, kjer je Jones hranil dramatiko, nakar se je hotel lotit omaric pri vratih.

»Kaj pa tako bleshchi?«

V sobo je vstopil Tezaver, ki prinasha svetlobo.

»Semikerber!«

»KRESNICHKA!!!« je zavpil Semikerber. »Hudiklja, nate sem pa chisto pozabil!«

»SEMIKERBER!!!« je zakrichal Tezaver in se vrgel po stopnicah. Nato je zbezhal skozi vrata.

»Hm,« je pomislil Semi, »moram ga dobit, che ne bo oslepil Blemshnikove kache in to ne bo dobro!«

Pognal se je skoz okno in si nadel mochnejsha sonchna ochala kot ponavadi.

»Lej ga, junaka, kako jo ubira!«

ZUUUUUM! je naredilo skoz zrak. Tezaver, ki prinasha svetlobo, je pogledal nazaj, zakrichal in she hitreje tekel.

»Nagnal ga bom nazaj!« je zamrmral Semi. »Vsak chas bo pri mestu na robu Zdrave pameti, potem je pa zhe skoraj koj moj Rohnechi kanjon! Ne sme tako dalech!«

Zavuuushshshnil je chez Tezavra in mu prekrizhal pot.

»Opala, bratec!« je zatulil. »Nazaj!«

»IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH!« je vrisknil Tezaver in zachel bezhat v smeri, iz katere je ravnokar pribezhal.

»Agonija, to, to!« se je nasmehnil Semikerber. »Dal mu bom osemnajst kilometrov prednosti, potem mi pa mora povedat, kje so listine, preden ga pomalicam!«

Tezaver je pribezhal nazaj do Jonesovega domovanja, se zaklenil, ponovno desetkrat zasteklil vsa okna in si poskushal oddahniti.

»Prekleti cucek!«

Shel je v svojo sobo in osemnajstkrat zaklenil vrata. Nato je pojedel kljuch in ga zalil s kanglico vode pri vratih. Nato se je obrnil, da bi sedel.

»Helou, kresnichka!«

»SEMIKERBER!!!«

»Si res mislil, da mi bosh lahko ushel?«

»Che pa … chchch… che pa …«

»Oh, nikar ne zameri, da me nisi videl, ko si se vrachal!« je rekel Semikerber. »Dal sem ti precej prednosti, potem pa malce pohitel, da bi te presenetil!«

Tezaver je zachel grabit za kljuko.

»Prepozno, moj dragi lampenlihter!« je ljubeche rekel Semi. »Kljuch si zhe pozhrl, a ne da?«

»Prekleti cucek!« je izdihnil Tezaver.

»To pa ni lepo od tebe!« je malce razocharano rekel Semi. »Navsezadnje sem se prishel pogovarjat!«

»Nichesar ti nimam povedat!« je trepetal Tezaver. »Nichesar ne vem. Kje je Jones? KJE JE JONES???«

»Tule!« je rekel Semi in se pogladil po trebuhu. »Tam, kamor sodi! Tudi tebe chaka nekaj podobnega, ampak poprej mi morash she zaupat, kam je Jones shranil porochne listine!«

»Porochne?« je zazijal Tezaver.

»Mhm!« je pokimal Semi. »Treba jih bo unichit, Mihaela se bo, che kaj vem, prav kmalu porochila z mojim prijateljem, chlovekoljubom, zlatim fantom!«

»Poroch…!!!« je prebledel Tezaver.

»Ja, do Herija jo je dokonchno minilo, ko je zagledala mojega zlatega fanta! Herija je sicer minilo zhe malce prej, ampak to niso tvoje stvari, da bi si moral hoblat glavo z njimi!« je rekel Semi. »Zhenska je malce tezhka, a fantich je res dobra dusha in denar ima. Zakon bi moral shibat sto na uro!«

»Sto n…« je jecljal Tezaver.

»Saj pobicha menda poznash!« je rekel Semi. »Ime mu je Domen Fras!«

»FRAS!!!!« je vzkliknil Tezaver. »Domen Ferenc Fras?«

»No ja, poznam samo prvo ime!« je rekel Semi. »Ampak priimek je pravi, verjetno bo kar drzhalo!«

»Fras …« je lovil zrak Tezaver. »Domen Ksaver Fras se bo porochil z gospo Jonesovo … Fras … Fras, ki me je ozmerjal z bedakom … Fras …«

»Uuuu, ne ga srat, z bedakom te je ozmerjal?« je poskochil Semi. »Ni kaj, fant je iz pravega testa!«

»Pa sem lepo rekel Jonesu, naj ga pomendra kot travno bilko!« je zagodrnjal Tezaver bolj sam vase.

»HEJ!« je zatulil Semi. »Hej, nich samogovorov! Nich Walta Whitmana, tudi jaz poznam poezijo, da vesh! In nich kaj chasa nimam vech zate … bedak!«

»PUSTI ME!!!« se je zadrl Tezaver.

»Hec!« je rekel Semi. »Vsi vi uporabljate iste fraze. Tudi Bozho se je drl Pusti me! Nimate ravno besednega zaklada, kaj? Niste ravno bistri? No ja, to ti ne bo pomagalo! Hitro – kje so listine?«

»Znf!« je rekel Tezaver.

»Aaaaa, torej bi se shel trmo trmasto!« je rekel Semi. »Prav. Naj ti kaj odrecitiram? Odo grshki zhari morda? Morda dvaindvajseti Shakespearov sonet? Ali naj grem po kakshno …« – tu je malce postal in nato udaril – »DRAMATIKO???«

Tezaver se je vrgel na kolena.

»NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!« je vpil. »NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE! Listine so v kljuki vhodnih vrat!!! PRISEZHEM!!! PUSTI ME!!!«

»Priden!« je rekel Semikerber in ga pozhrl.

Shel je dol in iz vhodnih vrat izpulil kljuko. Vrata so zastokala, nevajena grobih tretmanov.

Papirji so bili res tam. Vsi po vrsti.

»Malce celuloze se bo prileglo!« je zamrmral in papirjev ni bilo vech.

»Kaj naj storim s tem hudichevim gnezdom?« je pomislil, ko je odhajal. »Naj ga pustim ali raztreshchim?«

Za hip je postal.

»Eh, danes sem dobre volje!« je rekel.

In je shel in raztreshchil poslopje.

Medtem je Domen Fras sedel v svoji sobi predsednishke hishe Kraja, ki ga ni na karti.

»Mihaela … res zanimiva zhenska!« je mrmral. »Res zanimiva zhenska, ta Mihaela! Ta Mihaela, zanimiva, kar se da, ta Mihaela! Ujtata, Miha! Ela, zanimiva zhenska! Zelo zelo! Denar, kje je denar? Aaaa, bankovci in Mihaela!«

Mihaela je na pol stala, napol sedela v sobi predsednika Herija.

»Heri, tale mali, ki je prishel s Stanetom, me sumljivo gleda!«

»Saj nisi slaba na pogled!« je zamrmral Heri. »Samo jaz te imam zhe poln kufer! Ne jesh radioaktivnih jajchevcev, ponavljash ene in iste fore in ponochi vzklikash druga imena!«

»Spominjam se chasov, ko si drugache mislil!« je rekla Mihaela.

»Takrat si bila drugachna!« je rekel Heri. »Huda leta si shele pri meni, pa se mi zdi, da se imava zhe chez glavo!«

»She hujshi si kot Bozho!« je jezno rekla Mihaela. »On mi je vsaj bral, ti pa …!

»Jaz pa?« je zachudeno vprashal Heri.

»Spominjam se chasov, ko bi dal zame obe nogi v rezalnik papirja!« se je namrdnila Mihaela.

»She pred pol leta bi dal zate obe nogi v rezalnik papirja!« je rekel Heri.

»Ibrzhnik!!!« je zavpila Mihaela. »Obnoksiozec! Travestitor!!! Borzni preprodasadjalec! Smrkavi trol!«

Heri jo je neprizadeto gledal.

»Morda bi te pa Domen ujchkal, kot si zasluzhish!« je mrfnil. »Denarja ima dovolj. In kdor ima denar, ima mishice. In kdor ima mishice, ima tudi veliko srce. In kdor ima veliko srce, mu to nekoch pochi, a razumesh?«

»Hudicha!« je zagodrnjala Mihaela, vstala in zaloputnila vrata za seboj.

»Le loputaj!« je zagodrnjal Heri. »Keramiko sem prestavil na drugo mesto, Billy Bones pa danes noche vech obedovat! Kakor zhelish, draga Mihaela!«

In sonce je padlo v zhakelj. Ecitponezh, podpredsednik Kraja, ki ga ni na karti, in tudi edini, ki je imel kljuche vseh verizhic v mestu, je pokleknil pred zhakelj in ga zachel mlatiti s sodnishkim kladivcem.

»Na, Stara pravda, na, Stara Stara, na, Stara, na, Stara pravda, na, na, Stara Stara!«

Sonce v zhaklju je kar hitro ugotovilo, da podnebje ni zdravo in skoz razcefrano dno zhaklja poniknilo v zemljo.

Potem je poniknilo she nekajkrat in she nekajkrat. In ko je poniknilo tolikokrat, da je bilo dovolj, je bilo zhe novo jutro.

»A lahko jaz izberem nevestino barvo kozhe?« je sprasheval Semi na porochno jutro in si delal svechane vozlichke v dlaki.

Mozh, ki je pel in zhel, se je namrdnil: »Saj vesh, da ne sme nihche videt neveste do predporochnega trenutka. Niti nash zlati fant ne, ki she ne ve, v kaj se spushcha! To bi ga stalo mrezhnice in prenekaterih shkatel orodja za mlade modelarje!«

Semi se je kar stresel. »Uuuuh, potem pa raje ne!«

Domen Fras je bil tisto jutro malce umulgano skrfuljen. Porochil se bo z Mihaelo! Blemshnik bo dvakrat siknil, vsem razdelil kozarce z bolmeshkim sirom, on in Mihaela pa ne bosta smela niti pisnit. Ko bojo vsi pojedli sir, bosta porochena in smela bosta pomit kozarce ... Ja, zapomnil si je célo ceremonijo.

Semikerber je polizal kozarec in zatulil, da je she kacham postalo tesno pri srcu.

Zdelo se mu je sicer malce pod chastjo: takshna poroka, pa tako majhni kozarci! Sramota! Heri bi vendar lahko ...

Heri se je sklonil k ushesu Domna Frasa:

»Vrzi jo zhe chez prag, no! Chesa ali kdo chakash? Si fumknil?«

»VRZHEM naj jo? Ampak ...«

»Nikar zdaj ne melji in jo zazheni chez prag! A mislish, da bo na porochni dan brez predprazhnih modric? Kje si pa she to slishal? Ko sta se porochila z Jonesom, je imela osemnajst dni hujshi prelet mozhganov, ker jo je idiot zaluchal skoz zid, namesto da bi ciljal med podboje!«

Domen Fras je dvignil Mihaelo in vzel zalet.

»O, pa ja, she goljufal bosh!« je zarobantil Mozh, ki je pel in zhel. »Kar lepo z mesta jo zaluchaj!«

Mihaela je zachela stokat od nestrpnosti.

»Menda nisem vzela mevzhe, ki potrebuje zalet za zaluch!«

»No, a si slishal?« se je nasmehnil Heri.

»Slishal!« je jezno zagodel Domen Fras in zagnal Mihaelo proti vratom Herijeve pisarne, da je namesto lahnega vetricha nastal porochni tajfun in pometel vse beljakovine po cesti.

»No, to je pa bilo nekaj!« je zaukal Semi, ko je slishal shvist v zraku. »Dobro si opravil, zlati moj fant!«

»Hja …« je rekel Heri. »Naslednjich bo she bolje!«

»Kdaj naslednjich?« ga je osuplo pogledal Domen Fras.

»Na koncu medenih mesecev!« je rekel Heri. »Takrat bosta zhonglirala. Ko bosta imela prvih shestinosemdeset potomcev, bomo pa zakurili tiralichni kres!«

»Shestinosemdeset mini shoferjev avtobusa?« se je zdaj oglasil Mozh, ki je pel in zhel. »Ho, che se to zgodi, si iztrgam vilico iz chela!«

»Tvoja vilica je varna, kjer je!« je zamrmral Domen Fras. Mihaela je medtem zhe vstala in pila kachjo bovlo.

Na vecher po poroki je zhe prenekaj pishchalk zamenjalo glavnike, ubogemu Dandi se je spet podrla hisha, pa she boj za denarja in porochnjavo se je bíl.

Semikerber in Domen Fras sta stopala po osrednji ulici Kraja, ki ga ni na karti.

»Domen,« je spregovoril Semi, »avtobus sprashuje, ali ga bosh zdaj vozil po tej relaciji? Ali se bosh morda raje zavlekel v udobno mihaelsko zhivljenje?«

»Ne, vozil bom!« je rekel Domen Fras.

»Glej ga no!« je zhimknil Semikerber. »Precej odlochno si to povedal!«

»Kaj pa naj!« je skomignil Domen Fras. »Chisto predolgo zhe nisem sedel za volanom!«

»Pa tvoja profesija B?« je zanimalo Semikerberja.

»Kaj vem! Ukvarjat se bom zachel s prekihanimi pelargonijami!« je rekel Domen Fras.

»Pazi!« ga je opozoril Semi. »Prekihane pelargonije so prebrisane!«

Domen Fras je spet skomignil z rameni.

»Potemtakem bosh, ko se z Mihaelo vrneta z medenih mesecev, spet shofer!« je rekel Semi.

»Zdi se najbolj prirochno!« je rekel Domen Fras. »Imash kako boljsho idejo?«

»Heri jo ima!« je rekel Semi. »Predlagal je, da bi bil oskrbnik Pokopalishcha vazic!«

»Jaz pa predlagam, da tisti shit zravnate z zemljo in da se tam uredi zmeshnjava!« je rekel Domen Fras. »Tak plac je treba res izkoristit!«

»Da bi imeli zmeshnjavo?« je pomislil Semi. »Fant, ti jo pa upihnesh!« Lopnil ga je po rami. »Tebi nikoli ne zmanjka idej, a ne da?«

»Zadnje chase se toliko dogaja, da je tezhko ne imet idej!« je rekel Domen Fras.

»In kaj bosh z vsem tem denarjem?«

»Posadil ga bom, da bo zrasel nov!«

»Pa vesh, da tod podnebje ni najbolj naklonjeno monetarnim sadikam?«

»Nich me ne stane, che poskusim!«

»Si bom lahko tu pa tam utrgal bankovec ali dva?«

»Odvisno od letine!«

»Ti si res zlat chlovek! Zlat zlat chlovek!«

Ulica je izginjala za njima. Videti je bilo, da si tudi ona mane roke ob tem, kar je pravkar slishala. Bankovce bojo gojili … Glej ga no, ga no! Uha! To mora povedati krizhishchu!



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IV.

 

That hospital ...

 

Loudon Wainwright III.,

       nekje v devetdesetih

 

 

Domen Filip Fras! Domen Filip Fras!«

Domen Fras se je zganil. Bil je nekako brez mochi in pravzaprav mu sploh ni bilo jasno, zakaj je zdaj Filip. Ali ni …

Pogledal je okrog sebe. Lezhal je v precej veliki postelji, v roko je imel zabodeno infuzijo, ob postelji pa je stal starejshi zdravnik. Za njim se je skrivala starejsha medicinska sestra, na drugi strani postelje pa so grdo gledali shtirje policisti, vsi starejshi.

»Ampak …« je zamrmral Domen Fras, »kje pa je Jones? In njegova zhena? Kaj ni njegova zhena … Kaj nisem …«

Starejshi zdravnik je povzel besedo. Chisto mirno se je sklonil k Domnu Frasu in mu shepnil:

»Preden vam to povejo oni shtirje, vas prijazno opozorim: vse, kar boste rekli, lahko uporabijo proti vam na sodishchu Kortofló ali nekaj takega!«

Domen Fras se je poskusil premakniti, a ga je vse prevech bolelo nekaj, chemur niti ni vedel imena. Kako naj bi se torej menil za sodishche z eksotichnim imenom!

»Kaj se dogaja?«

Najvechji izmed shtirih policistov je vdihnil nekaj tlaka in zachel:

»Domen Filip Fras, obtozheni ste umora sedemnajstchlanske druzhine pri zahodni mestni obvoznici. Dejstva, ki smo jih nashli na krajih samih, prichajo tudi o tem, da ste z deli njihovih teles zhonglirali, jih uporabljali za bovlo, z njimi igrali tarok, jim zabadali vilice v chelo in se na koncu hoteli celo porochiti z glavo druzhinske matere!«

»Ni res!« je zavpil Domen Fras. »Porochil sem se z gospo Jones, ki me je za…«

»Jones?« se je namrgodil policaj. »Kakshna gospa Jones? Druzhina se je pisala Imenovavec, kakor vem!«Iz zhepa je potegnil belezhko in brskal po njej.

»Ja, evo, tule lepo pishe: Marija Imenovavec, rojena Kelpashtin … Pa vi veste, gospod Fras, pa vi sploh veste?«

Domen Fras ga je zachudeno gledal.

»Res je,« je nadaljeval policist s solzami v ocheh, »da vam na koncu ne moremo prishiti vech kot 30 let, ampak najbrzh ste tako ali tako neprishtevni, pa se boste morda celo izvlekli z desetimi leti akutne flegme in madzharsko terapijo!«

Stari zdravnik si je zachel brisati ochala.

»Nashli so vas za volanom avtobusa kaka dva kilometra od mesta hudodelstva. Bili ste krvavi po glavi. Ali vam to kaj pove?«

»Ne, saj jaz …«

»Tiho!« se je zadrl zdravnik. »Vam to kaj pove?«

»Ne, saj jaz …«

»Tiho!« se je zadrl zdravnik. »VAM TO KAJ POVE?«

»Ne, saj …«

»Tiho!« se je zadrl zdravnik. Vtem ga je policist z belezhko malo grshe pogledal in shepnil:

»Gospod doktor, a mu ne bi mogoche dovolili, da pove do konca?«

»SEVEDA!« je zarjul zdravnik in sedel na stolchek, ki je stal ob postelji. Starejsha medicinska sestra je zdaj stala v kotu in nekaj chechkala.

»Torej, gospod Fras,« je ponovno povzel policist, »a nam boste lepo artikulirano povedali, zakaj ste pobili sedemnajst ljudi in si nato razbili glavo samo dva kilometra stran v avtobusu, ki je, kot razumem, vashe delovno sredstvo, vsaj tako so povedali na upravi mestnega prometa?«

Domnu Frasu se je zdelo, da hodi po nekakshni zagamani megli.

»Ampak che je pa Semikerber …«

Zdravnik in policist sta se spogledala.

»Semikerber jih je ubil!« je zavreshchal Domen Fras. »A njega niste nashli? Vprashajte Mozha, ki je pel in zhel! Vprashajte Ojdipa!!!«

Zdravnik je vstal in iz zhepa izvlekel mobitel.

»Beno, a si ti? Beno? Ja? Si ti? Mhm, ja. Grega tu! Ja. Poslushaj, tule imamo tezhji primer, a se ti da za sekundo skochit do sobe 22? Kaj? Oni chudakelj, ja. Ne, avtomat za kavo morash brcnit tochno pod rezho! Beno … Beno … BENO, JEBEMTI, PUSTI ZDAJ AVTOMAT IN PRIDI V DVAINDVAJSETKO! A? Ja, nujno je, madona! Pa che imash kakega strokovnjaka za antiko pri roki, naj tudi pride zraven! Ja, TAKOJ ZDAJ, ja! Beno, Krishnatenimarad, tipa je treba takoj spedénat, da se na tozhilstvu odlochijo, ali ga poshljejo naravnost uplinit ali pa v nornhaus do konca zhivljenja! Simptomi? Bosh sam videl, samo PRIDI ZHE SEM!!!! Okej, ja. 22, ja. Tretji shtuk! Ne, lift danes ne dela, a nisi prejle skakal po shtengah? Bom odlozhil. Bom odlozhil. Ja. Ja. Okej. Chaos aos!«

Obrnil se je proti policistu.

»Doktor Rimzel je za take primere najboljshi. Jaz sem samo sploshni zdravnik in danes nimam niti vizite!«

Zachel je hlipati.

»Odkod neki ste me pobrali, da moram zdaj tule poslushat to tragedijo. Krishnavasnimarad, 62 let sem star in she nikoli nisem bruhal!!!«

Policist se je nakremzhil.

»Dajte no!«

Domen Fras she vedno ni vedel, kaj se dogaja. Saj pa je she hip predtem bil v Kraju, ki ga ni na karti in Jones je …

Drugi izmed shtirih policistov, che jih gledamo z desne proti levi, je naenkrat zgrabil vokitoki. Vanj je nekaj puhal, nato pa policistu z belezhko odmrmral nekaj stavkov.

»She to!« je zabentil policist. »Poslushajte, Fras, ali morda kaj veste o majhnem belem psichku, znamke fiat pudl?«

»Semikerber!« je zavpil Domen Fras.

»Zapishi, Frane!« je rekel policist. »Semikerber. Karkoli zhe to je!«

Zdravnik je sedel na stolchku in brezizrazno gledal predse. Nato je zakrichal.

»Pa kje hudicha je Beno???!«

K njemu je skochila starejsha medicinska sestra.

»Doktor Fma, nikar se prevech ne razburjajte, lahko vam odnese she tretjo ledvico!«

»Nimam jih vech toliko na zalogi!« je zatarnal zdravnik. »Samo rad bi slishal, ali je tale tipuzl tu nor, mahnjen, premaknjen, ali ima morda samo kratkotrajno konkusijo ali pa je prerachunljiv, hladnokrven morilofil, ki se pred nami pretvarja, da ima kratkotrajno konkusijo!«

»Hladnokrven? Prerachunljiv?« je tedaj zavpil Domen Fras. »Saj sploh ne vem, kaj pochnem tu! Moral bi biti v Kraju, ki ga ni na karti!«

»Ja, saj!« je zavzdihnil zdravnik. »Tudi jaz bi zdajle raje bil tam!«

Medicinska sestra je she kar prestrasheno gledala.

»Doktor Fma, a boste pilulo?«

»Saj she ni pol petih, Mira!« je doktor zamahnil z roko. »Saj dobro veste, kaj se zgodi, che vzamem pilulo pred pol peto!«

»Iiih!« je zacvilila Mira in skochila nazaj v kot.

»Kaj pa se zgodi?« je vprashal Domen Fras.

»Stranski uchinki!« je rekel doktor, ne da bi sploh zaznal, kdo je vprashal. »Zadnjich sem, ne da bi vedel, pobral vse rentgenske slike, kar jih je bilo na voljo, jih uredil po vidljivosti, v Corel Drawju naredil naslovno stran in she isti dan izdal knjigo! To se zgodi!«

»Knjigo iz rentgenskih slik?« je zanimalo Domna Frasa.

»Ja, naslovil sem jo Morda to ni vasha lisa, pa vendarle. Na rentgenoloshkem forumu je shla za med! Prodali smo jo tudi vsem bolnikom, katerih slike so bile v knjigi. Dva sta sicer kak dan zatem umrla, eden je knjigo prodal in z izkupichkom dvignil hisho, da bo imel celo nadstropje na voljo, ko bo prishel njegov chas, trije pa jo uporabljajo za podstavek v kuhinji. Kaj je z ostalimi, ne vem!«

»Pa lahko sploshni zdravnik izdaja specifichno strokovno literaturo?« je zanimalo najvishjega policista, tistega z belezhko.

»Ne vem, kako imajo to urejeno, jaz danes nimam niti vizite!« je odgovoril zdravnik.

V sobo je v tistem trenutku vstopil mozhak srednjih srednjih let, za njim pa poznosrednjeletni mozhakar, ki je bil videti kot star arheolog.

»Beno, konchno!« je zdravnik skochil s stola. »Kdo je pa tale s teboj?«

»Dr. Boltezhar Zevs Anzip, strokovnjak za antiko!«

»Zevs?« je vzkliknil policist z belezhko.

»Torej, gospodusi,« je zachel Zevs, »to je samo moj vzdevek, pogojen z mojo zhivljenjsko potjo …«

»Zhe prav!« ga je prekinil zdravnik. »Gospoda Frasa, tegale tu na postelji, bomo zdaj kar najlepshe prosili, da nam pove vse, kar ima povedati. Po vrsti. Vse o zhenah, Jonesih, Semikerberjih … she posebej pa o tem, ka-ko …«

»… je ubil sedemnajstchlansko druzhino in se znashel z razbito glavo za volanom svojega avtobusa!« je konchal policist z belezhko. »Mimogrede, uprava vam sporocha, da ste odpushcheni, nepreklicno in s pravico do trinajste letoshnje plache!«

Domen Fras je zavzdihnil.

»Ampak …«

»Gospod Domen Filip Fras!« je zarenchal policist z belezhko. »Zhe tako ste v totalnem zosu, a bi prosim vsaj govorili? Drugache vas poshljemo direkcjon v Nebrasko na elektrichni stol, pa bo mir! A veste, kaj je elekrichni stol? Sedesh nanj, priklenejo te in nato spustijo lep, prijeten tok skozi telesce, da se telesce strese in si za vedno odpochije! V anale vas potem zapishejo kot veliko barabo! Kot veliko, veliko barabo! Ali bi res radi, da bi bili v analih kot velika baraba, kot velika, velika baraba, gospod Fras?«

»Seveda pa vas lahko,« je nadaljeval zdravnik, »posadimo tudi v chisto vash, konfekcijski beli jopich in zaklenemo v veliko prazno belo sobo. To je manj boleche in ponuja mnogo vech svobode!«

»Ali se bomo odlochili za to ali za ono, pa je odvisno od vas!« je zakljuchil policist z belezhko. »Zato vam nasvetujem, da zachnete pri A in chimprej pridete tudi do Zh, vmes pa ne izpustite nobene chrke in tudi posebnih znakov ne!«

Domen Fras se je poskusil malce zravnati, ampak tista bolechina …

»A ima kdo vodno pipo?« je vprashal.

Policist z belezhko in zdravnik sta mu hitro ponudila vsak svojo, medtem ko sta Beno in Zevs izustila nekaj kot »mater« in »pozabil doma«. Preostali trije policisti so vlekli ven shkatlice s kokainom, starejsha medicinska sestra pa si je prizhgala jedrsko konico.

Domen Fras je pomislil in vzel zdravnikovo pipo. Policistova je imela na koncu pishchalko. Tega ni maral, zdelo se mu je nezdravo. Nato je zagodrnjal.

»Nihche mi ne bo verjel!«

»Kar brez skrbi!« je rekel zdravnik. »Zato pa sta tu Beno in … Zevs, ali kako se zhe pishe!«

»Pishem se Anzip, Zevs je samo vzdevek, pogojen z …« je zachel Zevs.

»Zhe dobro, Zevs!« je pomirjujoche rekel Beno. »Ti zdaj samo poslushaj, potem pa poklichi Hero, pa gremo skupaj na vecherjo!«

Domen Fras je zachel govoriti. Vse, kar je povedal, ste lahko zhe prebrali na prejshnjih straneh, zachenshi z »Domen Fras je bil pravzaprav chisto navaden shofer avtobusa. Poznamo jih itd.«. Pripovedoval je kakshno uro, mogoche tri. Prisotni so molchali in poslushali. Zevs si je ves chas nekaj zapisoval, Beno pa je dvigoval in spushchal chelo; kazhe, da je belezhil kar v chelne gube. Policist z belezhko je zdaj sedel na robu Frasove postelje in s kapo skrival lice. Eden od treh policistov je vmes sicer zhe zachel s stavkom »A bo kdo libanonca?«, ampak so ga prekinili pri »A bo kdo liba…?« Niti sendvichev ni nihche narochil.

Nato je Domen Fras zakljuchil.

»Dejansko ste se porochili?« je prvi spregovoril zdravnik.

»Mhm!« je rekel Domen Fras.

Beno in Zevs sta se spogledala. Prvi je namignil drugemu.

»Torej,« je zachel Zevs, »moram rechi, da smo zhe dolgo sumili v obstoj Semikerberja, ampak zgodba tukaj prisotnega dokazuje, da resnichno ne obstaja!«

»Da ne obstaja!« je pribil Beno. »Mogoche bi morali poklicati she kakshnega kemika glede poliofnjazhev!«

Beno in Zevs sta se spet spogledala in se zachela na glas smejat.

»Torej, gospodusi,« je zachel Zevs, »tukaj res nimam vech kaj iskat. S Hefajstom sva dogovorjena, da bova pekla na zharu. Beno, vecherjo pa prestavimo na jutri, okej?«

»Ni problema!« je rekel Beno in namignil policistu z belezhko.

Oni je pristopil in kakih pet minut sta si nekaj shepetala.

»Dragi vsiprisotni,« je nato spregovoril Beno, »rad bi she sam malce pretipal gospoda Frasa. A bi lahko shli medtem na hodnik? Moram namrech she potrditi ali zavrechi nekaj diagnoz!«

Policist z belezhko je rekel:

»Chakali bomo pred vrati, da tich kam ne odfrli!«

Tista vrata so se zavlekla do jutra. Beno je Domna Frasa s posteljo vred odpeljal na vrsto preiskav in povsod je za vsak primer bil lahko zraven samo po en policist. Proti popoldnevu so Frasa pripeljali nazaj v sobo in pisana drushchina od prejshnjega dne se je spet zbrala okrog postelje.

»Vse mora biti po pravilih, tako kot vcheraj!« je zabichal policist z belezhko. Manjkala je edino starejsha medicinska sestra, ki so jo odpeljali zaradi zastrupitve s sevanjem, a ugotovili, da jo je zadela trikratna zaporedna srchna kap in da je zhe zdavnaj mrtva.

Zdravnik je nekako hlastajoch shepnil.

»A bo zhe kaj?«

Beno se je nasmehnil.

»Gospod Fras bo, vse kazhe, ostal do okrevanja v priporu, potem pa svetujem najboljsho flegmatichno oskrunbo!«

Zdravnik se je sesedel na stol.

»Saj sem vedel!« je zastokal. »Pesjan jo bo odnesel z neprishtevnostjo!«

»Ne bo tako enostavno, Grega!« je rekel Beno. »Chlovek je dvojna, dvojna in pol, trojna ali celo chetvorna osebnost, kdo bi zdaj shtel!«

»Ampak …« se je oglasil Domen Fras.

»Tiho tam!« je zarenchal Beno. »Sedemnajstchlanska familija na izletu zhe ni naredila druzhnega harakirija od osuplosti nad sonchnim zahodom! Tale Semikerber … baje ima rad druzhinska obedovanja. Opis je bil dober, huda mrcina! Nash fant tule ima naracijskega talenta za preprodajat. Ampak pripoved, ki smo jo poslushali, je zgolj …«

»Hopla, hopla, pa ne da je vse res?« je posegel vmes policist z belezhko.

»Hja … Govoril je o mozhu, ki je letal po zraku z vilico v chelu, brzhkone pa je on sam zabijal vilico v chelo nesrechnemu druzhinskemu ochetu, potem seveda, ko se revezh ni mogel vech branit. Sicer ne vem, zakaj je parkiral avtobus dva kilometra stran, kako si je potem razbil glavo in se znashel za volanom, ampak saj tega tudi sam ne ve!«

»Uh!« je zastokal zdravnik.

»A si kot druga osebnost niste mogli izbrat kakshnega normalnejshega poklica, recimo v mlekarski industriji ali kot strojevodja?« se je Beno nato obrnil k Domnu Frasu.

»Ampak …« je zamrmral Domen Fras.

»Tiho tam!« je zarenchal policist z belezhko.

»Pa poroka? Poroka? Kje se je porochil?« je zachel vpit zdravnik.

»Emmm, Grega, a si vzel pilulo?« je shepnil Beno.

»Saj vesh, da je ne smem vzet prezgodaj. Zadnjich sem razrezal tristo infuzijskih cevchic in spil vsebino infuzij!« je zastokal zdravnik. »Stranski uchinki!«

»Pozabi!« je rekel Beno. »Kot strokovnjak svetujem izdatno ferociteto, izvidi so povedali svoje! Nich kaj redkobesedni niso bili!«

»Ja!« je rekel zdravnik. »Zbrali so se okrog rachunalnishke enote in zaradi preobremenitve pri pasijansi so zab…«

Beno ga je grdo pogledal.

»Emmm … ja … pravzaprav sem jaz preobremenil rachunalnike s pasijanso!« je priznal zdravnik.

Beno je nadaljeval.

»Prav tako je ochitno, da panci… panti…«

»Pacient!« je shepnil zdravnik.

»… da pacient ne igra. Dogajajo se mu silne zadeve!« je zakljuchil Beno. »Kako neki je sploh postal shofer?«

»No ja …« so v en glas vzkliknili vsi shtirje policisti

»No, ne!« je vzkliknil zdravnik. »Malce dostojanstva pa chloveku le pustite. Samo spravite mi ga chimprej izpred ochi, pa le naglo, dokler mi je srce she usmiljeno, drugache bom predchasno vzel tisto pilulo!«

»Grega, bova shla v kadilnico, okej?« je pomirjujoche rekel Beno. »Gospod Fras mora biti tu, ker se ne pochuti dobro! She potem, ko bo odpushchen iz bolnishnice, se ne bo pochutil dobro! Nikoli vech se ne bo pochutil dobro! Razumesh? Tudi ti zdajle nisi dobro!«

»Ne, nisem!« je stokal zdravnik.

Z Benom sta zapustila sobo. Pochasi se je spushchal mrak. Domen Fras je brezizrazno zrl v shtiri policiste in nato v okno.

»Hej, bebec,« je nato zaslishal pod oknom. »Hej, ti imbecil!«

Iztrgal si je infuzijsko cevko iz roke in skochil iz postelje. Neznansko ga je zabolelo, a zdelo se mu je, da mora.

»Opa-la!« je zavpil policist z belezhko. »Kam pa, kam?«

Domen Fras je zgrabil stojalo za infuzijo in ga zagnal v policista z belezhko. Ostali trije policisti so kinkali, sploh jih ni zanimalo, kaj se dogaja v sobi in kako to, da je Domen Fras z napol razbito glavo postal naenkrat tako mochan.

Domen Fras je pogledal skozi okno.

»Berti!«

»Ja, ja, zdaj pa Berti!« se je drl poliofnjazh. »A ti nisem rekel, da bosh she nasrkal? Poglej v zrak!«

Nekam znano je zavrshalo.

»Stane!«

»Oprimi se moje noge, pa greva!« je zavpil Mozh, ki je pel in zhel. »Menda ne bosh zhe prvi dan medenih mesecev prelezhal v nekakshni smrdljivi chumnati, polni zdravil!«

Policist z belezhko je skochil k oknu.

»Hudicha!«

Z neba mu je mahal krajec lune, malce bolj ukrivljen kot ponavadi in rumen, kot bi jedel narcise. Vecher bo she dolg, je pomislil, in naravnal radio na Melodije po zhelji.

 

 Spremna beseda >