Matjazh Jarc
PESMI
VSEBINA
Prostor
Nevidno zarisana pot.
Po njej se zharecha gmota
kotali skozi brezno,
preluknjano s premicami,
a neshtetokrat neizmerljivo.
Eno je meriti razsezhnosti,
drugo jih je zarisati v prostor
in potisniti ognjeno kroglo
vedno znova na njeno pot.
Eno je poshiljati v prostranstvo
nebogljene, nesvetleche sonde,
drugo je doumeti nedoumljivo.
Eno so te besede in njih zven,
drugo pa je njihovo neuresnichljivo
hrepenenje po dotikih sonca.
Nich in vse
Zakaj nich?
Zakaj vse?
Kaj je praznina?
Kaj je popolnost?
Nich od vsega ni praznina
vse od nicha ni popolnost
vse je nezapolnjeno
nich je neizpraznjen.
Samo eno je
samo enega ni
vmes
sva
jaz
in
ti.
Nich je nezapolnjen
vse je neizpraznjeno
popolnost je vech od nicha
praznina je manj od vsega.
A chemu popolnost
in chemu praznina?
Chemu vse?
Chemu nich?
Le she ljubezen
moje zhivljenje
se z vsakim novim dnem
znova zachenja
ker ga vsaka nova noch
ponovno koncha
nekega jutra
sonca ne bo na nebo
le she ljubezen
si bo pomela ochi
in se zazrla vase
Modri Sij
iz notranjosti zhari
modri Zemljin sij
pod tanchicami
rahlo zgubane kozhe
skozi vulkanske ochi
vre soj Ognjene rozhe
v srce nochi
ne vem: ga sije Sonce
globoko v Zemlji
ali ga prizhigash Ti
Molitev
Presvetlo sonce!
Daj mi moch, da bom vedel,
kdo sem in od kod prihajam!
Ne dovoli, da mi zapirajo ochi
razni vedezhi in chastilci zaklanozlatih telet!
Ne dovoli mi, da si sam postavljam
nedomishljene in izmishljene odgovore!
Razsvetli mojo misel, da bo zasijala svobodna
in ne bo slepila nikogar drugega!
Ne sij vech na ta dvomljivi red,
ki odeva mene, chloveka, v plashch nevednosti,
me hrani z nedomishljenimi razlagami,
me navdaja z nevrednimi nagoni
in me sili v zavrzhna dejanja!
Ne sij mi vech na pot, po kateri se vozim
v pogubo!
Raztopi ledenike norosti,
ki so vklenili vase moj gon po samounichenju!
Sezhgi glasnike zlih bozhanstev
in skrivenchenih konstruktov,
ki poshiljajo mene, krvnika, nad nemochne
ljudi, zhivali in rastline!
Stori, da bo razneslo vse razstrelivo,
ki sem si ga pripravil in ga skrivam
pred sabo
po skrbno zastrazhenih skladishchih!
Stori, da se bo vzhgalo vse hudichevo olje,
ki ga chastim kot sveto vodo!
Daj mi moch, da se bom spomnil svoje nevednosti
in pradavno pozabljenih, poteptanih vrednot ...
Presvetlo sonce!
Stori to, ali pa mi daj vsaj znamenje,
da ne moresh.
V zhivljenje
Ognjeni psi
na zharke privezani
ognjeni psi
sikajo kot kache
vzhigajo sovrashtvo
med ljudstvi
zaslepljena krdela
se zatekajo k nasilju
uboge morilce
muchi usmiljenje
prosvetljenih odreshiteljev
oborozheni slepci
blodijo v chrni mesechini
lasje jim gorijo
in besede
v zamrznjenih ustih
simboli neskonchnosti
krizhajo poti
blokirajo upe
in dushijo veselja
pod kamenjem chasa
nori poeti
letijo proti soncu
kot nochni metulji
v plamen
odreshitve
Zvezda
chisto pochasi
milijarde let
za milijardami let
se sonce umika
neki drugi zvezdi
ta zvezda
she ne zhari
tako mochno
ta zvezda
je
ochem nevidna,
in je
komaj sluten
mozhganom nedoumljiv
prahec
na dnu
neznanega
prostranstva
v srcu
neobchutenega
prostora
tam
nikjer
Nad daljno obalo
Na chisti vodi
zazveni odblesk sonca,
kot zapoje harfa,
ko na svetlobne strune
zaigra veter.
Sklonim se k tebi,
kot se je tiha vrba
sklonila k reki
in zdaj samo she bozha
njeno gladino.
Na streho globin
padajo zlati zharki,
razlivajo se,
razpenjajo nad tabo
modrozhareche nebo.
Vzpenjash se k meni,
odnashash me tja dalech,
kjer se ocean
ljubeche razprostira
chez nedosegljivi breg.
Dalech nad daljno,
oddaljeno obalo
odlozhish telo
in skupaj poletiva
v belo svetlobo.
Tvoja luch
Razprshena v nebo
ostajash na tleh
in chakash, da bo veter
razpihal zherjavico,
resnichna v zheljah,
zasanjana v dan.
Zaklenjena v prazen prostor
si v mislih pretrgala verige,
da si zgnetesh glinen privid
iz drobcev chistega zraka,
chistega kot fluid,
ki diha nevenljivost.
Vrocha kot sonchna pech
chutish v zhilah led,
ko v njih zmrzuje svetloba,
tvoja, tvoja, tvoja luch,
vijolichna od ljubezni
in bela od spoznanj.
Moja dusha
tako nezhna si
in tako krhka
v zheljah
prepustila bi se
se pustila odpotovati
tako vdana in neizpolnjena
bi odvrgla s sebe vso to tezho
pretrgala vse te spone
v neuslishanih hrepenenjih
tako neusmiljeno vklenjena
in le navzven ukrochena zver
hochesh
dozhiveti te plamene
pogashene
vabish in klichesh
ljubezen
v to zhgocho lavo
hochesh sevati, zharchiti
biti pogashen vulkan
biti raztaljen ledenik
in potopljena ladja
tako nezhna
in krhka
mehka
voljna
in
zheljna
silna
in
nebogljena
Sonce je moj vsemogochni kralj
Vse, kar tako uspeshno in navzven zgledno
skrivash pred sabo,
udari na plan s salvami.
Ko se zachne bitka, te zajaha bik,
kot Evropo
na prelomu tisochletja.
Vse, kar tako zelo globoko chutish,
je podrejeno velichastni zmagi,
prevladi mesecev nad sonci
in zvezd nad planeti.
Ko se zachnejo taliti
najodpornejshe kovine,
zalivash z njimi polja ljubezni,
kjer oglenijo trupla sovrazhnikov.
Ljubish me, che jih sovrazhim,
sovrazhish me, che jih ljubim.
Toda nekaj morash vedeti:
v tej bitki sem bil in bom ostal
na strani sonca.
V sredishchni tochki popolnega ravnovesja
med nevenljivo ljubeznijo
in bolnim sovrashtvom.
Sonce je moj vsemogochni kralj.
Nezorana njiva
ti si moja nezorana njiva
sanjash o makovem polju
in hrepenish po plugu
v tvojo brazdo
se je vkoreninil
mogochen hrast
na svojem dnu,
pod plastmi rdeche zemlje,
chutish zhgocho magmo
v senci mogochnega osamelca
sem vpregel konja
razrahljala bova tvoje grude
iskra zhival ti hrza
o semenih, ki jih natrese bog
v tvojo zheljno bit
v tebi drhtijo
magichne zmajeve chrte
sprostiti hochejo krike neba
tvoja neizmerna zheja
bo vsrkala vase vse oblake
in zjutraj te bo oplodilo sonce
Privid spomina
ljubim te, privid spomina
in utapljam se v poljubu
ko s telesom me objemash
in mi dajesh bistvo svoje
ljubim te in te okusham
ko z dlanmi mi charash sanje
povrtevash ustne rdeche
in vzdihujesh mile zvoke
ljubim te, ko mi odpirash
chasho, nektarja mi tochish
pelod slastni pod jezikom
vedno slajshi razsipavash
in med zlati medenici
jemljesh mojo vrocho glavo
ljubim te privid spomina
ko razkrivash mi skrivnosti
pravljichnost medenih dihov
in vsrkavash moje zhelje
v sferah vrochega letenja
mi prizhigash svoje zharke
sonchne kakor mesechina
zhlahtne kakor lepe sanje
ko razshirjash se nad mano
chez nebo nad rajskim vrtom
razprshevash iskre bozhje
da osrechen iz poljuba
tvoj privid odreshen vstaja
in se z lunami spreleta
v ples na krozhnicah ljubezni
v ples razjarjenih obchutenj
v ples dotikov nezhnogrobih
v ples poljubov izvotlenih
v ples zasanjanih prividov
razoranih v ljubezni
in zachutim to predanost
ko nagone si teshiva
da jih reshiva pred sabo
in pred tem ljubechim besom
ko se vpenjava v mokroti
charne lizheva sokove
ki iz kozhe izhlapijo
lachna blazhenih okusov
in uzhitkov neverjetnih
ki jih z gibanjem rodiva
in ko vem, in ko zachutim
da izpolnjena sva v enem
ljubim te, privid spomina.
Na krizh
Na krizh te pribijam,
greshnico,
sestradano trpinko,
oblecheno v krepost.
Na krizh te pribijam
vrbo sklonjeno,
z deblom, globoko
potopljenim v svetlobo.
Na krizh te pribijam
v neusmiljenem ritmu,
da razjarjena renchish
kot divja machka.
Na krizh te pribijam
in kurim pod tabo ogenj,
da bosh zgorela
v sladostrastnih plamenih.
Na krizh te pribijam,
z monolitnim zhebljem
tja med boke,
v Venerino kraljestvo.
Na krizh te pribijam,
da odjezdish na njem
in postanesh zvezda
na vechnem nebu.
Na krizh te pribijam
da dozhivish razodetje,
poplavljena
odznotraj.
Na krizh te pribijam,
edina moja,
da izdihnesh vame
vso svojo ljubezen.
Brez diha
umrl bi rad od lepote
rad bi brez diha lebdel
na gladini Mesecheve reke
postal bi bela voda
kapljal neslishno
v tvoje srce
pila bi mir
sladko Lunino mleko
in ne bi vedela
kdo se je v njem
raztopil
Sij mesechine
Sij mesechine
razliva lesket
na mojo dusho,
koprnecho
po ljubezni.
Beli slapovi
padajo z neba.
Moker od kapljic
svetim na pot
hrepenenja.
(Samo she mesec
je moj prijatelj,
cheprav pred mano
skriva obraz
in me slepi.)
Po srebrni reki
pridrsi k meni
mesechev odsev,
da zablestim
na gladini.
To nisem vech jaz.
Skozme je zavel
ledeni veter.
Vase zazrt
se razblinim
v nich.
Destr.
avantgarda je minila
proshla opasnost
zdaj smo in
Quick Time Global
prodati za vech kot kupiti
vsi v Euromarket!
Srechco Cawsawell
Kras Mobitel
parada, sponzor Casino
farewell, culture
ciao, peechcke
nema vishe avant
le the Bushin' guard
vse je chrno
samo jaz sem
@
Nov dan
rojen je nov dan
mlad
v zarji opran
sonce zre v ugashanje zvezd
prvi ptichi se oglashajo iz gnezd
ljubi ljudje
kako ste
naj vam pride srecha v goste
rojen je nov dan
Nov svet
Nov svet, nov svet nastaja,
na zrushenih stebrih temelji,
iz novih idej se razzhari,
za vesoljnimi cilji prihaja.
Vsak, prav vsak je nekdo,
chlovek se najde in spozna,
v telo se mu vrashcha zhivljenja drevo,
nad sabo prizhiga luch srca.
Nov jaz, novi Jaz je spochet,
starec je znova mlad in zhiv.
Dan, ki prihaja, ne bo vech siv,
tih sporazum med ljudmi reshi svet.
Kdo zagotavlja, da Sonce zasije?
Kdaj te spoznanje z mirom navda?
Kje je koren kozmichne harmonije,
dejanja chlovekovega, ki obvelja?
Nov svet, novi Svet nastaja,
od Zemlje globin tja do neba.
Nov svet se v Chloveku poraja,
volja nove mladosti sveta.
Beli so
Beli so temelji iz kámene sóli,
rdechi so nagelji iz rádostne bóli.
Modro penino hrani mi klet,
po orbiti zêleni plava planet.
Beli so venci nad grobom skopânim
ob chrni jami Slovencem izbranim.
Rdeche so jagode sred' rosne trave,
a bela – ljubezen do mrtve narave.
Beli so kamenchki morskih sipin,
zlato je Sonce z nebeshkih vishin,
srebrna je Luna, ki zvezde doji.
Bleshchecha praznina izginja v temí.
Bela lobanja in trhle kosti,
chrno sozvochje prevzvishenosti,
chrna dolina z bliskom zanosi
temeljchke bele, v zemeljski osi.
Beli so temelji iz kámene sóli,
rdechi so nagelji iz rádostne bóli.
Bela je vednost brezrachnih temin,
a rdecha ljubezen – bel spomin.
Kaj so nebesa
Kaj so nebesa, ta svod nad zemljíno?
Kaj je tiho sozvochje vsegá?
Kje so ozvezdja nad vodno gladino?
Od Zemljine notranjosti tja do neba?
– Ljubezen, harmonija, mir in volja,
tu, v srcu Chloveka,
tu se za vsakogar med nami zachne zhivljenje.
Kaj je prihodnost, ta beg pred davnino?
Kaj je ta strah, ki v pogumu zhivi?
Kdaj bo spoznanje spojeno s tishino?
V vishinah nebes in v globini nochi?
– Zhivljenje, resnica, mir in vojna,
tu, v srcu chloveka,
tu vsakogar med nami pochaka smrt.
Nove ideje
Lesketajo se nad vrbami,
sijejo jih zvezdice, kresnice,
zabrlijo nad prazninami
nochi, pravljice, resnice.
Zavrtijo se v kapljici,
razbrstijo se v sistem Vesolja,
uresnichijo se v matici,
vzklijejo plodna jih polja.
Razodevajo se v videnju,
slishijo jih pesniki, iskalci.
Udejanjijo se v védenju,
uzhijejo jih ustvarjalci.
Vkoreninijo se v tihi chas,
v nedogled spreminjajo chloveka,
nenehno menjajo svoj glas,
glasnice Novega veka.
Reorganizacija sveta
Nov svet, Novi Svet zhe stoji,
ideje zharijo in roké,
kroshnje shumijo in chiste vodé,
a Chlovek she vedno spi.
Naj spi. Naj spi, chudak.
Ko sam se zbudi in zave,
ga zharki sveta presvetlé
in storil bo prvi korak.
Tam zadaj
zastor dezhja
prozorne kaplje
pojejo z vzdihi neba.
kako pochasi drsi chas pod oblaki,
kot da bi mesechina pozabila oditi
in bi se strdila v sivobelo lecho,
nekje vmes med Soncem in Zemljo,
kjer bo vztrajala do nochi.
toda tam zadaj
za svetlobno kopreno
odmevajo zlate eksplozije
kakor slutnja novega gospodarja,
ki se vracha v to zatemnjeno sfero.
prishel bo v sijaju in blishchu
posul nas bo z zlatom
nad nami bo razprl
pahljacho upanja
in nove vere.
Misel odseva
kot sonce na gladini
srebrne vode,
kadar jo napolnjuje
lepota dushe.
Odpadlo listje
minulega obdobja
mirno pohodim,
kot da vsa ta preteklost
ni izgubljena.
ishchochi chlovek,
gojim drevo zhivljenja,
da bom porezal
vse posushene veje,
ki ga dushijo.
znova izpolnjen
se bom na poti spomnil,
kdaj se je misel
ustavila za jezom
nespodbitnosti.
tik pred zachetkom
prihajajoche dobe
se ozrem nazaj
in vidim dragocena
izkustva sveta.
razpeta krila
blagohotne usode
me nosijo tja,
kjer se zame, osmishljen,
prizhiga nov dan.
zlati metuljchki
manjshi od pikic zraka
so prileteli
skozi jesenske kroshnje
in obarvali jutro
*********
vzburjeno nebo
nekdo je slekel veje
zaspanih dreves
she malo in bo zlezel
k njim pod belo odejo
*********
jesenske barve
prve kroshnje rdechijo
kakor s poljubi
obarvane ustnice
gospe narave
nabrekla zemlja
se zadovoljno smehlja
she vedno vlazhna
she vedno obchutljiva
na prav vsak dotik
*********
chrno votlino
presije plamenica
in sporochi odgovor
na vsa vprashanja
o tem, kaj je ljubezen
*********
che bi se solze
spreminjale v kristale
bi bil nash planet
lesketajocha zvezda,
simbol ljubezni
rumen metuljchek
se izgubi med cvetjem
kot se izgubi
moje blazheno chustvo
v tvojih sanjah
*********
ne prebudi se
prelepa si, kadar spish
pobozhal bi te
a dotik bi razblinil
to vzvisheno lepoto
*********
ko lezhish sama,
tako zheljna ljubezni,
prihajam vate,
prav kot zdrsi na nebo
neviden oblak
ti si kot voda
a ko zaplavam vate
zagori ogenj
in iz tebe prasketa
neshteto iskric
*********
ljubim te belo
odeto v rozhnati sij
ko se utapljash
v sinjino mehke svile
in tiho jechish
*********
razvnet od strasti
je tvoj nemirni jezik
kot rdechi plamen
zanetil dlakavi gozd
na moji kozhi
brstechi ognji
iz nabreklih bradavichk
med nogama noch
posuva z zvezdami
drsechi stvarnik
*********
povem ti skrivnost
tvoja sapa v moji
tvoj divji ritem
tvoje razvneto telo
so raztopljeni
*********
tvoje koleno
moja roka, ki bozha
tvoja srchica
kakor uvela rozha
chaka, da jo zalijem
odprla si se
kakor charobna knjiga
na vsaki strani
si bila bolj opojna
vso sem te prebral
*********
vse moje zhelje
so samo projekcije
nerazumljive
in neobvladljive sle
po zadoshchenju
*********
ostre besede
in razbeljeni zublji
kompost bolesti
ko se sesuva z listja
najino drevo
razbila sva vrch
v njem je bila ljubezen
razlila se je
izpila sta jo Zemlja
in njen ljubimec Kronos
*********
rubinsko rdeche
so bile tvoje solze
ko ni zharelo
moje kamnito srce
kakor diamant
*********
bil sem sin sonca
na ledenih vishavah
sem ostal brez kril
in zdaj samo she padam
v prostor brez dna
pod nemim soncem
magi gnetejo v glino
chisto nov planet
za eno samo praprot
in za njen oblak
*********
po krvi teche
raztopljena prihodnost
skozi chrpalko
ki ustvarja vakuum
pritisk praznine
*********
neozdravljiva
je rana tega chasa
chustva venijo
slepi razum prerashcha
prekrhke aksiome
pobegla dusha
prepeva mesechini
neme hvalnice
nato pa se utopi
v beli reki
*********
razpredash zharke
zlatosijochi pajek
razsevash niti
mi pa se ti klanjamo
kakor da si svet
Sam se prebudim.
Glej, si rechem, svetel dan,
zbit med dve nochi,
in ti visish na nebu
kot marioneta!
*********
In izparevam
v nenasitna zhrela
teh tvojih pechi!
Paradzhnik bo vechji
od moje glave.
*********
Danes sem kronist;
zabelezhiti hochem,
kdaj te pogoltne
chrno nadishavljena
prijateljica.
Prichakujem te,
skoraj brez dvoma, jutri,
ozrlo se bosh
name, za nekaj hipov,
kot da me vidish.
*********
O, slepo bitje,
z neshteto sulicami
si me prebodlo,
toda sled krvi zhari
na mojih rokah.
*********
O, slepecha Luch!
Zakaj mechesh te sence,
kakor da lazhesh
moji preprosti dushi
in njenim sestram?
sonce ugasha
z listjem nemo odpada
prosojna jesen
nad oblaki letijo
krila brez ptice
*********
zakaj sinkope
in zakaj disonance
le harmonija
raztali pozhelenje
po trganju strun
*********
svetli trenutki
se ves chas prizhigajo
in ugashajo
kot umolkne vsak utrip
vsak utrip srca
zasute sledi
ostajajo za mano,
ko se pred ochmi
kakor privid razkriva
zamegljena pot
*********
zakrita luna
tiho lebdi nad mano
odeta v slutnje
me ljubkuje kot privid
bele slepote
Skrivnost
Morje ima svojo skrivnost,
nihche se do nje ne potopi.
Morje ima svojo skrivnost,
kdor jo spozna, se pogubi.
Dalech od sveta, dalech od ljudi
zapoje v jeziku valov.
Dalech od bregov, dalech od vsegâ
se ognjena vabljivo iskri,
da bi shle ladje razkrivat skrivnost
in bi jo pripeljale nazaj do sveta.
Veter je gnal ladje na pot,
a so prishle le do novih bregov.
Veter je gnal ladje na pot,
mnoge se niso vrnile domov.
Dalech od sveta, dalech od ljudi
so ostale v oblasti globin.
Dalech od pechin, dalech od vsegâ
se jim morje mogochno smeji,
ker so prishle skrivnosti do dna,
a je niso pripeljale nazaj do sveta.
Morje ima svojo skrivnost,
nihche se do nje ne potopi.
Morje ima svojo skrivnost,
kdor jo spozna, se pogubi.
Morje ima svojo skrivnost.
Rojstva
Rodila je dechka z imenom Jutro.
Veter je prizanesljivo raznashal njegov jok naokoli,
kamni so mrko molchali,
a morje je grenko prelivalo dechkove solze,
zhivali so voljno postale dechkova hrana.
Rodila je misel z imenom Jutri.
Eter je prizanesljivo zvenel v njenih namenih,
mozhgani so rozhnato plali,
a kri je mravljinchasto tekla po njenem ozhilju,
zhival v njenem srcu je vdano opravljala delo.
Rodila je sebe brez imena.
Nevredna preprostost obstoja jo je vso zajela,
podarja se svetli oblasti luchi,
ki je prizhgana z lepoto njene resnice,
v njeno bit se razcveta rozha strupenega sonca.
Hmelj
v temni sobi slishish vetra glas
tvoji svetlobi bo odnesel ves chas
kar poslushaj
zate ni miru
brez strahu
ti odidesh
jaz ostanem tu
glas uhaja v tih odmev
pomen ostaja, blagi gnev
reka teche
ti gresh z njo
brez sledu
ti odidesh
jaz ostanem tu
tvoje zhito, chreda tvojih konj
v vrochem ognju pozabijo tvoj vonj
shirni prostor
na svojem dnu
ti odidesh
jaz ostanem tu
Kres
na hrbtu mirne reke
plava dolga vrsta davno posekanih dreves
globoko v temni vodi
se svetloba ujame v tvoj obraz
mraz je
pot do sonca ti zapira mrtvi les
na hribu so poseke
povodenj so
ki hoche prek gozdov
da se ujame v zadnji ples
visoko v temni hosti
se zhivljenje poigrava z mano
klichem ti v tolmun
da vstanesh in razlijesh svojo vodo
chez moj kres
Njena senca
njena senca je lezhala zraven mene
v snegu
bel odsev
vrgla se je na tla
telo je padlo v srce zemlje
zgorelo
snezhinke so se sestavljale v hladno
minljivo odejo
chez travnike
chez mojo brado
chez moj smeh
plameni
ki je v njih gorela
bodo stopili sneg
spomladi bo voda blazhila najino ljubezen
Vzdushje
pochitek
dobrih
shkripajochih kosti
na mehki travi
pod slapovi
hladnih kristalov
v nebeshki pripeki
ura prostosti
za vedrega duha
prilozhnost
za potovanje misli
v druge svetove
in chas
v katerem
kri z vso silo
napaja
srechno srce
Prizor
drevesa se sklanjajo
v naravi ni zastorov iz blaga
v drevesih so zastori
iz okroglih letnic
chas je
a drevesa so nagnjena
in chas je nagnjen z njimi
skozi zastore iz letnic teche zhivljenski sok
do vsakega listicha
zeleni listich je igra zhivljenskega soka
ki se dotika sonchnih zharkov
odbija njihovo zhivljenje
skozi zastor svetlobe
naj bom
gledalec
trepetajochega
zelenega
prizora
z imenom list
che vas razumem, priklonjena drevesa
Zastor
kakor svila se spustish
pred misel
ustavi se in te sprevidi
blaga zadnja zavesa
zhe danes ljubim
ta edini pogled nate
zastri se kadarkoli
Chloveshko telo
rdeche srce
iz mesa
iz krvi
bele kosti
iz kamna
iz votlin
ostane le chloveshko telo
Dvorane
chrni predori so zhile
mojih notranjih dvoran
skoznje se poganja
nikoli izgubljeni odmev
zadimljeni prostori
kjer rdi zarjavela pumpa
so bojna polja
nevidnih trum
nerazumljiva
in nedosegljivo odtujena
le to vem
da jih zasleduje okorni sistem optike
in jim prislushkuje fino kovinsko uho
iz odprtin vre odgovor
ki pozna le sam sebe
hrum
neslishen doni
v votline
prepotenih chloveshkih teles
razritih in razkopanih
v prepletene predore
ujetih
v premoch odvisnosti
izlitih
v sluz grenke chrne tekochine
Kaj delash
s stene visi chrna
zlepljena
konjska glava
plesen v volneni grivi
zhe prhni
kri
ne odteche
samo chas
kot da bi izgubljal duha
in ohranjal telo
kaj delash
mojster
Ptichi chakajo
ljudje kupujejo veter
po preplachanih cenah
sovrazhnik ima polna skladishcha viharjev
za morebitno pot v pogubo
veter se ponuja
kot da je sam svoj gospodar
pojma nimajo
kaj pocheti z vetrom
skrivajo se v kamen
tja je zarezal chas neshteto lukenj
veter jih mashi z mrazom
ki je pred soncem pobegnil
k ljudem
in jim iz lastnega strahu ne da uiti
ptichi chakajo
kdaj bodo lahko mirno kljuvali
chloveshke ochi
Budilka
mojo pot krizhajo asfaltirane ceste
mojo luch so zmedle cestne svetilke
elektrichne zhice so spletle zhgocho mrezho
vanjo se je ujelo moje telo
v pokrajino gledam skozi zid vinske trte
in sadnega drevja
takole sam vzamem ostro sekiro
ali nozh
hochem si izsekati pot
ki bo she bolj samotna
a zato manj nora
(v norishnico vozijo dnevno svezhe bolnike
ki besno krichijo v spanju)
moje srce je budilka
v nobeno norishnico me nochejo
da jim ne prebudim gostov
psi chuvaji se trgajo s keten
kajti vsak pes chuvaj sme poslushati
le svoje srce
izmed besed gospodarjev
ki srce ignorirajo
medtem pa odteka lastnina
chez chloveshki jez
Vprashanje
okrogla zhiva meja
njen polmer je petnajstmetrski
to je koshat zid
vishji od chloveka
v malem krogu sredi velikega
stoji vitka antena
jeklo se bleshchi iz nochi
pod vrhom elektrichnega stolpa
a vendarle med zvezdami
brlijo tri rdeche luchi
pajcholan iz etra je sivozelena lecha
nobenih glasov ni slishati
sami neslishni signali
ko razdivjano chloveshko morje
gleda drugi program
in se razrashcha sivozelena lecha
v steklenino chlovekovih ochi
kdo bo sestavil razlomljene zharke
buchi vechno vprashanje
razmrshene
sivolase starke
Zlati plevel
veter besed je divjal mimo ushes
mrak v ocheh je pognal ljudi v zlagani ples
prodano telo, prodano srce
prijazni nich v zobeh
vihar strasti zhene ljudi po daljnih poteh
odshli so na pot, vzeli denar, kupili mirú
cingljaje se kopa mrzli vladar v potokih potu
prodana strast, prodano vse
skrbno zazidan smeh
pochasi se zlati plevel razrashcha v ljudeh
lenobno jih chas ziblje naprej, odete v skrbi
nemochno zro, ko teche iz njih she zadnja zdrava kri
prodana volja, bedni ljudje
v usihanju mochi
hochejo k sebi, a medtem predalech so odshli
Bronasti mozhje
Pozhgali so gradove, zamenjali ljudi,
preteklost so obarvali s krvjo.
Pobili so tatove, izropali kleti,
zacheli so nov chas z novo mochjo.
Hrumeli so nad mirom za dragocen spomin,
doneli v zvenu svojih zaslug.
Prilivali so k izvirom teoretichnih prvin,
dobri ochetje odlichnih slug.
Kdo lahko reche, da je ogoljufan,
v tej urejeni dezheli?
Kdo lahko reche, da je prodan,
v tej, z rdecho krvjo prepojeni dezheli?
Prikrojili so resnico, da postala je lazh,
pravici so postavili spomenik,
obdan je z bodecho zhico iz prepovedi in vrazh,
pod njim pa je napis: CHAS JE BOLNIK
(ta chas je res bolnik).
She dolgo naj zhivijo, bronasti mozhje,
she dolgo, pod isto zastavo!
Mani naj pa pustijo to, kar mi gre:
pustijo naj mi z rdecho krvjo prepojeno glavo.
Bronasti mozhje molchijo, v njih so mrtvi ljudje,
ki she kar zhivijo naprej.
Pripravljeni stojijo, da jih novi chas podre
in bo lahko she vech bronastih mozh kot prej.
Konec
Konec ognjenim praskam
na mejah tega zmeshanega sveta
konec bobnechim preletom
chez dezhele zasuzhnjenega neba
konec krepostim
ki jim vladata nafta in denar
konec norosti
ki jo delita vojskovodja in vladar
konec brezvladju
ki mu botrujeta lazh in pogum
konec nasilju
ko obupujeta srce in um
konec poslom
ki kupchujejo z ljudmi
konec morilski industriji
ker zhe pol sveta gori
konec raziskavam
kako se Zemljo spremeni
konec poskusom unichevanja
dokler she kdo zhivi!
Slovo
Dolga noch
teman spomin
zunaj vojna
in chas
njen kruti sin.
Tihe misli
Zemlja spi
zunaj ogenj
in dim
in kri.
Ideje –
idiotizmi.
Bog Miru
se prebudi
ne more spati
dokler ne odreshi
ljudi.
Na dnu nochi
odpre oko
nova doba
nov chas
novo nebo.
A mati poje
poje sinu v slovo.
Leta, odeta v bele odeje,
smrt me zapleta v magichne preje ...
Noch je minila, kaj je bozhanska
sila storila? – Nov dan se smeje!
*********
O, kako dolga je noch brez spanja,
ta noch brezzvezdna, noch brezdanja,
in kako kratka, ko jo prezhene
blagozven ptichjega zborovanja!
*********
Vdihnesh nov dan, kot razpel bi krila.
Belina nochi je ugasnila
in zvezde prekrila je sinjina,
kot pravljico, ki se ni zgodila.
Vse se je enkrat prvich zgodilo,
pod usode vsemogochno silo
vtisnilo je pechat na dno srca –
kar je resnichno, ne bo minilo.
*********
Pozabi na zhalost in se napij
svetlobe bozhanske, ker chas bezhi,
prekratek je dan in dano ti je
zhivljenje le eno, drugega ni.
*********
Nisem sonce, a vseeno zharim,
nisem ptica, a vseeno letim,
nisem prostor, a se vendar shirim
nad ta svet in nad tisti svet nad njim.
Devet ptic je priletelo iz sna
in shest rib skozi zaklopke srca
je priplavalo v moj mali svet,
samota pa je iz njega odshla.
*********
So to misli, vzpete nad Naravo,
ki modrijo pamet domishljavo?
– To je pesem zimskega metulja,
sanjski dezh, ki zeleni pushchavo.
*********
Lepshe ko je Moirino pletivo,
bolj je tvoje hrepenenje zhivo,
a v spoznanju, ki ti je razkrito,
dno usode je nedosegljivo.
Na gladini usode odseva
prva misel do zadnjega dneva.
Vechno seme kali iz spochetja,
ko zhivljenje pochasi mineva.
*********
Che solza tiho kane ti na dlan,
kadar tvoj zadnji up je pokopan,
z nasmehom proti vzhodu se ozri:
tam tudi zate se rodi nov dan.
*********
Sevam energijo, rishem sanje,
vdihnem misli in utonem vanje,
nad obchutenji slavim ljubezen,
pod nevednostjo zharim spoznanje.
Sneg, nevidni sneg prekriva sanje,
tih in bel pochasi lega nanje ...
Misli se v srcu raztopijo
slano kri zbistrijo, ko vprashanje
– kaj? – utone v dushi hrepenechi,
kakor ledenik svetlo zharechi
se stali v jezero ljubezni
in – kot sen – premine, ko osrechi.
Danes si se odela v belo;
radostno nebo te je objelo,
sonce te je obsulo s poljubi
in na tebi zlato zazharelo.
*********
Gola si, dusha. She svila neba
te vech ne odeva, odkar si shla
za zvezdo, za zvenom svetih besed,
po strugah rdechih, v kelih srca.
*********
Pochasi pristajam na vrocha tla,
odpravljam se vate, na pot do dna,
kjer sanje viharijo ti telo,
plamene razvnema ritem srca.
Utapljam ljubezen pod gladino
te vode, ki obliva tishino
srca. Zakaj je obmirovalo?
Zakaj te chutim kot bolechino?
*********
Ustnice razpri, da me opije
silna moch vesoljne harmonije,
dusha s tvojo dusho se preplete,
ko ti sonce iz ochi zasije.
*********
Mehka si, raznezhena in mila,
kot da me bosh vase utopila,
z boso nogo bozhash me po hrbtu,
a med nama le she vlazhna svila.
Dlan, ki lepo ti telo pobozha,
dih, ki ga zachuti tvoja kozha,
to sta nezhna angela ljubezni,
kapljici, ki ju popije rozha.
*********
Ljubila me je zvonchica bela,
zvonila mi je in mi cvetela,
zbudila pomlad, zlate cvetice
mi poklonila in ovenela.
*********
Tiha senca drsi po sijaju
svetlih dni, ki zharijo za naju,
in v nochi charobni utone
kot moj nasmeh v tvojem smehljaju.
Pochasi si odvzamesh chisto vse,
izdihnesh dusho in telo umre.
Le ti jo lahko vidish, ko vzleti,
a kam zbezhi, ne vidi vech nihche.
Objeta sva odshla na drugo stran,
kjer le ljubezni plamen je prizhgan.
Zdaj s pesmijo se vrachava na svet,
kjer naju chas razklepa, a zaman.
Rahel, droben sneg
tiho, vztrajno zapira
ptichicam kljunchke.
*********
Praznichno jutro.
Belo mesto utone
v zlatih zvokih.
*********
Mir na zemlji.
Na zhivem pesku
lebdi drevo.
*********
Ostri Lunin krajec
lezhi na hrbtu in vidi
na nebu nash modri planet.
Avelox
o mama
ne tushiraj kaosa
na Hi Hat
*********
presvetli zharki
sinovi Sonca
na vechnih vekov veke
ishchejo svojo mater
odeto v chrnino
*********
neshteto tankih, zhe nevidnih niti
na njih planeti, zvezde, sonca
in v njih – esenca vsemogochne biti –
ljubezen, brez zachetka in brez konca
*********
iz kapljic prshijo
kozmichni svetilci
neshteto jih je prisvetilo
skozi orosheno steklo
in se poskrilo po kotih
Magichni zmaji
magichni zmaji
letijo nad nebom
netijo ognje
in tonejo s soncem
v pesem hrepenenja
*********
na dnu chrne zenice
globoko v tebi
utripa zvezda
slishim njen svetli
neizpeti zven
*********
vse se je umirilo
samo she srce hrepeni
vse je ugasnilo
le she tvoje oko zhari
kot da si ti moj edini dan
ishchem tvojo dusho
v prostranih vishavah
v vonju svetlobe
v sonchnem sevanju
v luninem hladu
ishchem jo zaman
skrita je, zakopana
globoko, globoko
v tvojem telesu
Smeh
Pod jutro zlato sonce se zasije,
prerezhe noch, she enkrat reshi chas.
Zbudi se dobri, nori, stari jaz:
z obraza mu svetloba smrt izmije.
Zaslishi pesem ptic se iz tishine,
kot prejshnji dan, le mnogo bolj vesela!
V ocheh je kaplja rose zablestela ...
Dokler je Chas, ni chasa za spomine.
In zhe otrok cheblja, iz sanj zbujeni,
o chudezhih prihodnjih, svetlih dni!
(Podobe, ki so zaplojene v meni ...)
Kdor vidi to, se tème ne boji.
Zazrt v ochi resnici razsvetljeni
zaslishi Zvezdo: gromko se smeji.
Tishine ni
Tishine ni. A vendar me objema
nje hladna moch, prezhema mi kosti;
s krvjo oplaja zvok, a izpuhti
v vesoljni Nich in v njem ostaja nema.
Tishine ni. A vendar jo poslusham;
kamnine zven, ko tiho govori,
o vsem molchi. Neslishno se zgubi
pod zemljo, kjer buchi ujetim dusham.
Tishine ni. A kaj so ti glasovi,
ki jih iz daljne kozmichne praznine
prinashajo do sem zvezdni vetrovi?
Neznana pesem chasa, ki ne mine,
zhe od davnin jo pojejo vekovi,
she vedno zhiva, ve, da ni tishine.
Noch nad belim mestom
Noch nad belim mestom. Razkrito nebo
drhti od neuresnichljivih zhelja.
Zemlja si mazili kozho, od srca
ji kane rdecha kaplja. Zapre oko.
Sonchna luch razsvetli dolgo pot pred njo,
vse shirno prostranstvo, od vrha do dna.
Te nove poti Zemlja she ne pozna.
Kako je tu chudovito in lepo!
Kako vabljivo drsim, si shepeta,
zazrta v nevidno ogledalo.
Narahlo zatrese sicer trdna tla,
in odpleshe drugam, kakor za shalo
se zavrti na skrajnem robu neba,
smeji se, poje: vse se bo konchalo.
Ne, ni she chas
Ne, ni she chas, da bi se vse konchalo,
prezgodaj she je chrto potegniti
pod to zhivljenje in se umakniti,
odeti se v zadnje ogrinjalo.
O, Ti, ki me zapletash v chrne niti,
dovoli mi zhiveti, vsaj she malo,
in stori, da srce bo moje znalo
she nekaj hipov chudezhnih uzhiti!
Dovoli, da te misli izzvenijo,
in pesmi te pod nebom naj krvavim
se z zharki spletejo v harmonijo!
Ne hiti, daj, da v miru se odpravim
in vso to nepotrebno ropotijo,
ki sem jo hranil, za seboj pospravim ...
Svetloba
preprosta, chista kot ljubezen sama
lebdi nad razsvetljenimi svetovi
razzharja svetle aure nad bogovi
in sije blagohotno luch nad nama
njen jasni soj je najina omama
in njene solze najini slapovi
in sanje njene najini gradovi
v njih jaz tvoj vitez in ti moja dama
ob njej sva mochna, silna, neranljiva
in najin svet je stkan iz zlatih niti
med njimi ishcheva se in zoriva
chastíva danost njene chiste biti
ko v njej se vsak trenutek prerodiva
uchiva se od nje, kako ljubiti
Ker vem
ker vem da vesh da vednost vedno vidi
in znash zaznati znak ki da ga znanje
in sanjash sanjski sen ki snuje sanje
prihajam ti prihajash pridem pridi
kot golec gol kot goljat na golidi
charoben charam charov charovanje
sodoben sodim sodom sodovanje
odpiram pir pirujem piramidi
ni nicha ni nekoga ni nechesa
darov daruje danih darovanost
telesim teloh tvojega telesa
in znamenje oznanja nama znanost
ko plenim plen plenilkinega plesa
predan ko predesh predem te v predanost
Zhelja
Preteklost se ponavlja. Ni minljiva.
Samo pozabljash jo. Zato odhaja.
Od rojstva – sam. In charni ris. Ograja.
Za njo ljubezen, vsa. Nedosegljiva.
A ti ... resnichna si in lepa. Zhiva.
Zasanjana v telo, ki te obdaja,
prihajash. Kot da sem zadnja postaja
na tvoji poti. Srechna zagoriva
in odlebdiva z dimom nad oblake ...
Drhtiva. Chutiva. Misli so jasne.
In veva: tej ljubezni ni enake.
Vse je za naju. Zhelje so brezchasne.
Cheprav ves chas, ves chas slishim korake ...
... Odhajajo ... Naenkrat vse ugasne.
Shelest
Sredi dlani, od pesmi zardela,
kaplja krvi je nezhno vzdrhtela,
mirno drsela, se osushila,
kot bi vzcvetela in ovenela .
Rozha srca iz mene je vzklila,
rozha ljubezni, lepa in mila,
da sem pozabil na bolechino,
kdaj je prishla in kdaj je minila.
In ko zdaj gledam ljubo rastlino,
vech ne pomislim, da me je ranil
njen chrni trn s strupeno ostrino.
Ni vech sledi, njen grm je ukanil
s tihim shelestom mojo tishino,
kapljo ljubezni name je kanil.
Ne govorim
o ljubezni vech ne govorim gorim
in izgorevam jo dishecha svecha
sem in dishim jo ko se plamen vecha
se talim da bom nekoch ugasnil z njim
v tej tihi dushi se dushim molchim
poslusham pesmi zven zvenecha srecha
sem in chastim jo cheprav je bolecha
zamizhim da she v trpljenju ne trpim
she ta okus po njem se je spominjam
na vsak otip zaznavam nje dotike
kadar prihajam in kadar izginjam
naslikam jo na vse najlepshe slike
spochenjam chudezh vanjo se spreminjam
svoboden brez vsebine in oblike
Modro in rdeche
tiho metuljeva krila shumijo
v gladini ochesa se gleda nebo
nad njim se vijolichna vrata odpro
tishina odene se v melodijo
na modrem oboku sanje vzdrhtijo
poljubi zardeli talijo telo,
mehchajo si pot, koprnijo nad njo
v ritmu vijolichnem vanjo zdrsijo
nezhna modrina se v ognju razzharja
ko vanjo utaplja se rdechi kristal
zasije v globini vijolichna zarja
razlije rdechino do zadnjih obal
vechnosti modre, kjer brez gospodarja
kraljuje nad morjem vijolichni val
Samo to
V odprti in voljni globini odmeva
ljubezenski krik, se odbije od dna
in shine v vishave, pod brezno neba
izgine v minevanju zadnjega dneva
prihodnost neznana, nevidna mineva
pod kamnom modrosti zachne in koncha
se bivanje dushe, esenca duha
ki pesem visoka ga vechno opeva
razbeljenih kamnov pod skorjo ledeno
bo luch presijala kristale nochi
in s kljuchem odprla bo pot zamegljeno
ki vodi v tolmune blestechih ochi
in nich ne bo mrtvo in nich izgubljeno
izginilo bo samo to, chesar ni.
Marija sedem srajchic
samo v sedem srajchic se odene
na posteljci se v dekico zavije
po glavci pa ji blodijo norchije
ki ne spustijo deklice nobene
od nje na svetu ni she bolj poshtene
che gre za tiste nezhne traparije
ko ji ljubezen vse telo prelije
in ji po zhilah sladko kri pozhene
ko pride on, zhe srajchke frfotajo
kot krilca angelchkov vsenaokoli
oblinice ji vzburjene migljajo
in zhe k ljubezni bogu strastno moli
a zvezdice na nebu se smehljajo
kot se smehljale niso she nikoli
Razorana srecha
slani kruh te jem in pijem te kot vino
lesk nochi se svetim v siju tvojih las
vetra shum vrshim iz tebe tihi glas
rdechi pajek vate pletem pajchevino
silnih chustev tok vrtinchim te v globino
vroch objem zapletam te pod mehki pas
sinja vechnost vzpenjam se s teboj nad chas
nad zharenje sonca in nad mesechino
sladka sanja sem brez konca vpeta vate
strast peklenska v tebi blazna hrepenim
zhgem ljubezen nore barve sinjezlate
mavrica te v izobilju zadushim
ko izgovorim, da izgorevam zate
razorana srecha v tebi se rodim
Prsi brstijo
prsi brstijo v sobi zastrti
prsti lezhijo v magichni chrti
kremplji zveri se v svili zlatijo
ni she zhivljenja, nich vech ni smrti
dlake rozhene v kozho drsijo
rog je zatrobil v chas melodijo
zhgochih sokov soli zoglenele
pene valov se v dihih topijo
zhejne so zhejne ustnice vrele
prostor nad chasom jim vrashcha drevo
rdeche od sreche so se razpele,
da je skoz leche krichalo nebo
za horizontom vase so vzele
zlatovijolichno sonchno oko
Jaz ali ti
Ne vem ali sem jaz ali si ti,
ne vem, ko ishchem notranje poti,
kateri gib je tvoj, kateri moj,
ko vzdih za vzdihom v daljo poleti.
Ne vem, katero brezno za teboj
me vleche vase kakor v lunin soj,
skozi meglice tonem ti v objem,
ko si le moja in sem jaz le tvoj.
To je moj chas in ti me chakash v njem ...
Na dnu je vrh, na vrhu je spomin
na rojstvo prvih sanj, ki v njih zavrem,
hlapim iz njih kot morje iz solin,
a ti gresh z mano, kamor s tabo grem,
jaz, tvoj ljubimec, oche, brat in sin.
Hrushka
medena hrushka, zrela in napeta
izbochena, okrogla, nezhno rdecha
vabljivo gladka, sladka in dishecha
o, kakshno slast ta sadezh mi obeta!
srce razvname zhelja nedojeta
ki vsak dotik jo le she bolj povecha
ko v dlani, vlazhna, sochna, hrepenecha
le na ugriz she chaka, vsa razvneta
tako je tudi s tvojo ritko, draga
kot sadezh zreli k sebi me povleche
pa che oblechena si ali naga
pritegne nase te dlani ljubeche
in zhejne ustnice razmochi vlaga
a jaz lahko le she umrem od sreche
Prstí
Le kdaj se boste stresle, mehke prstí,
che se ne tresete v teh momentih,
tej igri, teh prstnih eksperimentih?
Izgubljam slo po strasti, prstí, prstí.
Vem za pomene, nekaj se jih vrsti:
vrstarjenje je nich. Pogib bogatih.
Poguba rdechih, roza, besh, kosmatih.
Pogin mrchesu. Kdo bo zadnji v krsti!
Spi, Zemlja! Znanost budno pazi nate
pred sebi dvojno silo. Chustva, plesi!
Zhiveti hochem svoje mrtve brate.
Prstí, pokoncu, noch je v lesi.
Poglejte dobro, dokler ne spoznate
obraza mojega: potem! pretresi.
Bistvo
zadel bosh bistvo vsakega vprashanja:
zakaj si tu, che nisi hotel biti?
od kod iskati pot in kam oditi?
chemu prihodnost zdajshnja in nekdanja?
kaj skriva vase krhka ti lobanja?
kako najvishjo mejo prestopiti?
kako v resnichnosti prechudoviti
odkriti to, kar v sebi chlovek sanja?
zadel bosh bistvo vsakega vprashanja:
spoznanja nova bodo te reshila,
kot da ti kdo odgovore oznanja
usoda, ki te zvesto bo vodila
skozi dogodke, dejstva in dejanja,
na vsa vprashanja bo odgovorila.
Indikator
Kategorizacijski indikator
poljubno bezh obchutja: indicira,
pogubno pesh razpotja: transformira,
gnjavator, srepi chudezh, provokator.
Navkljub prelomom zhdi: redemonstrator;
nesluten je, prost, vase projecira.
Obchuten v levo – desno: reparira,
stremi za ciljem, skrajnezh, inovator.
Srepecha, strma, strupu zvesta senca
do trichetrt posestva zmore sama.
Nevesta ni; obstoj le, eksistenca.
To pa ni jok, smeh, petje, ne omama:
iz rok vre greh, strah, zhrtje, srh, potenca,
izolativ, provokativ in drama.
Demone strimo
Demone strimo v tole besedilo,
rushilnim tujim silam se uprimo,
zhiveti v miru blaznemu zachnimo,
atom razbijmo v mir, ljubezen milo!
Vojskam sveta se bo po nas stozhilo,
izdajmo jih in brez njih zazhivimo,
destrukcij ples in himen zven zatrimo,
ozrimo se v svobodo, svojo vilo.
Mogochnim trumam dano bo spoznati
ovenchanje lepote, smrt nasilja!
Velikim masam vladajo bogati
in ne vedo, da sije skupna zhelja,
ne mislijo si, da je zhe pred vrati
ionov lesk, eksplozija veselja.
Odklon
Odklonil zgodovino ochetnjave,
prodal trgovcu nje izmishljotino,
obsojen, da izdal je domovino,
ker ni opeval njene davne slave.
Razsrdil hudih oblastnikov glave,
ko so pretakali nechisto vino
in plodno betonirali dolino,
zaprti v orozharne in trdnjave.
Odstranjeno ime je plen zlorabe
in prepovedana njegova dela
prikriva chasu prashni vonj pozabe.
A mnozhica ljudi, okamenela,
regljanju, ki zaganjajo ga zhabe
iz mlak oblastvenih, sledi vesela.
Agroblues
Razmajan traktor orje blatno polje,
pod lipo pa smrdi crknjeno kljuse,
kmetica shteje prashne avtobuse,
uzhiva, ko njen sin prashicha kolje.
Zmetala ga bo v rumeno olje
in cvrla, kot so cvrli Prusi Ruse
in kot potem so Rusi cvrli Pruse,
da bo le fajn in od sosede bolje.
Takrat pa grom udari na vso silo,
razpade rdechi traktor, gre pshenica,
prasca sezhge, le kaj se je zgodilo?
Chloveshka zdaj se razdishi potica,
ocheta, sina, mater je ubilo!
– Ojej, to je pa res dobra novica.
Krneki
Nek bebec se veselo napihuje.
Hudo. Krneki. Vse nas nateguje.
Pred javnostjo si ga na roke meche,
le da ga vidim, ni je vechje sreche.
Che ni ga v porochilih, se mi mesha,
o, kje, se grizem, je njegova plesha?
Kje sta prelepa pisana kravata
in un pizdun, ki bi izdal she brata?
Baje zvecher za nas bo slekel gate,
novinarko napichil kar v zhivo,
tisto ta blond, od nje ni bolj prsate.
In ko jo bo nategnil kakor kravo,
bo shel v tujino rajcat diplomate,
brez spodnjih gat predstavljat to drzhavo.
O brezumju
Brezumje je neznosno suzhnjevanje strásti,
kadar se duh chloveka nehote uklanja
mochem usode, ko je ves v njeni lasti
in, kot bi spal, ne odgovarja za dejanja.
Stori jih pach, tako kot je narekovano,
in zmeraj preprichljivo jih argumentira,
z izgovori si vedno znova celi rano,
ki jo slepota nerazsodnosti razzhira,
ne zna se pomiriti s tem, kar mu je dano,
ne ve chemu zhivi, niti zakaj umira.
O, ko bi znal bogovom chisti um ukrasti,
se vzpeti s pametjo do jasnega spoznanja,
se odpovedati nagonom po oblasti!
– Po tem lahko le hrepeni. O tem le sanja.
Zharek je sin nochi
Zharechi sij brli pod temnim nichem
kot jedro, ki iz njega vse nastane,
a mati noch si celi chrne rane,
da bi zharenje skrila pred hudichem.
In zlodej ji grozi z ognjenim bichem,
da njene bi skrivnosti zamolchane,
nad ognjem zla za vedno zhrtvovane,
postale mrtva jed njegovim ptichem.
Varljiv je let teh ptichev med prostore,
nad svet, ki se le slepcu razodeva,
kjer noch vsemochno hoche, a ne more
Zakriti zlodeju svetlobe dneva.
Nihche ne more vedeti, do zore,
ali se dobro ali zlo rojeva.
Ali se dobro ali zlo rojeva,
ali je to le chudezhno svarilo,
da se bo nekaj zhlahtnega rodilo
iz chrnih senc, kjer grom z neba odmeva,
Kjer mati noch raznezhena prepeva,
da se bo spet vesolje razsvetlilo,
in se na njenih prsih zaiskrilo
oko, ki sonchne zharke izzhareva.
Odpirajo se, vzhigajo zharishcha,
nov veter iz ognjene krogle seva,
prinasha iskre s sonchnega ognjishcha!
Nad svetom noch charobna izpuhteva,
she zlodej se umika iz sredishcha,
razpeti duh nad ognjem izgoreva.
Razpeti duh nad ognjem izgoreva
in vstaja iz svetlobne energije,
s svetlechim zharom temno noch umije,
ji sleche plashch, ki zlato luch odeva.
A pod luchjo se sila razplamteva,
iz nje plamenov hip neskonchni vzklije,
iz zharkov se zhivljenjska moch razvije
in – kakor chas – med vechnostjo mineva.
Zachetek je korak, ki h koncu vodi,
rojenec, ki se smeje nad mrlichem,
kot da bo sam izognil se usodi!
Morda za smrtjo, kozmichnim birichem,
le noch nedotakljivo zhiva hodi,
edina vez med bogom in hudichem?
Edina vez med bogom in hudichem,
vesoljna sila, zákone postavi,
da vladajo chlovekovi naravi,
zavdajo Zemlji z norcem in slabichem:
Rad pije grozdju sok in kri prashichem,
rad kopa se pri lunini svechavi,
jemal bi soncu moch in srecho travi,
jemal bi drevju mir in krila ptichem.
Imel bi lastne zvezde na vishavah,
svoj rod s strupenim semenil pestichem,
razlival kri po zhalostnih planjavah ...
Je glas luchi, ki brez glasu jo klichem,
visoko zazvenel ljudem v glavah,
kakor pishchalka zmèdenim kozlichem?
Kakor pishchalka zmèdenim kozlichem
norost oblastna vlada nad mozhgani
in chlovek s trupli lachno Zemljo hrani,
in sam trpi pod svojim krutim bichem.
Igracha, suzhenj sil, bi rad mladichem
razkril zakone, ki mu niso znani,
zakone, ki so davno zhrtvovani
plodovom zla, pozlàtenim belichem.
Darù zhivljenja ni znal prav sprejeti,
zaman si, bedni chlovek, prizadeva
brez zlobe in brez milosti zhiveti.
A kot zhivali gon, ko doumeva,
brez misli ve, da noche izumreti,
je strast chloveku – vir vsega gneva.
Je strast chloveku vir vsega gneva,
razburja ga, ga drazhi in omami,
razdaja se ji s smehom in s solzami,
zajema slast iz nje in jo opeva.
Edini strup, ki z grozo ga preveva,
je sla po smrti, zhelja po osami,
je strah, da se nikdar vech ne predrami
iz sna, ki v belo vechnost izpuhteva.
Slepila mu resnichnost zameglijo,
vse bivanje v prazno izgoreva,
vse zhelje se v neznano izgubijo.
Vesoljna rast nevidne zharke seva,
odzvanja skoz tishino v harmonijo
edinost, ki ljubezen razodeva.
Enigma, ki ljubezen razodeva,
je zven obchutij; ko strastem dodajo
vsebino, se z nagoni poigrajo,
na dnu duha, kjer misel dozoreva.
Tako razsajajo vso noch, do dneva,
do jutra, ko jih sanje prepoznajo
in se chloveku v dushi razdivjajo,
dokler ne placha, kar srce zahteva.
Ukradejo mu mir in lazhno srecho,
vznemirjen blodi za srca vodichem,
iz rádosti v razburjenost bolecho.
Varljiva zima, ki zavda brstichem,
in topli chas s pomladjo hrepenecho
so chustva, kakor vechna luch mrlichem.
So chustva, kakor vechna luch mrlichem,
prizhgana nad chlovekom kot vprashanje?
Lahko na to odgovorijo sanje?
Je srecha bolechini – dar birichem?
Od kod veselje zbeganim fantichem?
Njih pesem se razlega kot priznanje
pregreshnih sanj in kot iskanje
sledov ljubezni praprotne pod grichem ...
Prek chrnih gajev mesechina lije,
odsev srebrni zvezdnega drhtenja,
ki v srcih poje charne melodije,
Razvnema v dushah grenki spev trpljenja;
kot val ga butanje srca prekrije
in srecha, sladki sadezh hrepenenja ...
In srecha, sladki sadezh hrepenenja,
je z divjo slo ljubezen zaslepila.
Chloveka bi le misel razsvetlila,
samo ljubezen bi zgladila trenja.
Mogochni cvet in sladki plod uchenja
je misel, kakor je ljubezen vila.
Presrechni chlovek, ki ga je reshila
ljubezen muke, misel pa norenja!
A strast je chustva silno razplamtela
in chas je hitro zavrtel kolesa,
ljubezen se je redkokdaj razvnela.
Resnica, ki shumijo jo drevesa,
je pesem, ki je v srcu zagorela:
naj misel ne zatiska vech ochesa!
Naj misel ne zatiska vech ochesa,
razkrije naj globino vseh skrivnosti!
Pokazhe naj chloveku pot modrosti,
naj ga odreshi tezhkih spon telesa!
O, bedni chlovek, ki te strah pretresa,
ki si jetnik prestrashene hitrosti!
O, bedni starec, z zheljo po mladosti
ne bosh prelozhil svojega slovesa!
Daljave se razgrinjajo pred tabo,
na poti skozi kozmichna zharenja
stoletja groze pustil si za sabo.
Ali je konec krutega norenja?
Preteklost bleda zhe kaplja v pozabo,
napochi naj obdobje razsvetljenja!
Napochi naj obdobje razsvetljenja!
Vesoljni spev ljubezni bo prevladal
nad svetom, ki bo vse bolj mirno padal,
neslishno, skozi nova prebujenja.
Odmev nekdanjega doni grmenja,
dokaz, da tu nekoch le blisk je vladal,
da svet je vedno gorel in propadal,
kakor igracha mistichnega vrenja.
Sedaj je chas, da spet ljubezen vstane,
da se poklonimo spominu plesa,
ki v njem zadali smo ji tezhke rane.
Tedaj smo rajali ob ognju kresa
in nashe dushe so bile prodane;
odprimo konchno vse poti v nebesa!
Odprimo konchno vse poti v nebesa,
rodimo se she enkrat za prihodnost,
priznajmo zvezdam vzvisheno usodnost,
naj vlada Venera, srca princesa!
Drazhljivi molk praznin naj gre v ushesa,
naj zven tishine vrne nam razsodnost,
zhivljenje naj ustvari novo plodnost,
vzbrsti naj v kroshnji svojega drevesa!
Ljubimo sonca, ki jih ne poznamo,
slavimo vsa oddaljena zharenja,
saj prav iz njih izvira, kar imamo!
Odkrijmo char resnichnega vstajenja,
sij zharkov, ki jih v sebi prepoznamo,
chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja!
Chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja,
brezchasni sli pretemne vladarice ...
Nesmrtna zhdi na krilih chrne ptice,
leti nad nami, chaka prerojenja.
Ali je suzhnja zmotnega mishljenja,
ali kraljica trikratne resnice?
Razkriva tajno svete govorice,
ali skrivnost peklenskega hrumenja?
Oddaljena prostranstva, kjer domuje,
so sanje, urochena zla chudesa,
resnichnost, ki jo skrivna moch varuje.
Sistem vesolja se usodno stresa,
lahko ga njena charna moch sesuje
in zharek izpod mojega peresa.
In zharek izpod mojega peresa
razbije red, ki vlada prazni nochi.
Navkljub hudichevi neznanski mochi,
rodi se sij iz temnega ochesa.
Lepota vedno vzide iz nechesa,
kar je grdó. Le vzemi in natochi
svetlobe si ob kozmichni pomochi
temè – ne bo vech konec tega plesa!
Ali je sile skladnost zaobjela?
Se mati noch ljubila je s hudichem?
Se bo bozhanska luch kdaj izzharela?
Hudo bo Zemlji pod ognjenim bichem,
a neizchrpna sila bo zhivela:
zharechi sij brli pod temnim nichem.
Zharechi sij brli pod temnim nichem,
Ali se dobro ali zlo rojeva?
Razpeti duh nad ognjem izgoreva,
Edina vez med bogom in hudichem.
Kakor pishchalka zmèdenim kozlichem,
Je strast chloveku vir vsega gneva.
Enigma, ki ljubezen razodeva,
So chustva, kakor vechna luch mrlichem,
In srecha, sladki sadezh hrepenenja.
Naj misel ne zatiska vech ochesa,
Napochi naj obdobje razsvetljenja!
Odprimo konchno vse poti v nebesa!
Chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja,
In zharek izpod mojega peresa.
Usodni zakon chas
Uran umira, gospodar davnine,
mogochni bog neba, ki ga rodila
je mati Zemlja in se z njim ljubila,
prelestna hchera kozmichne praznine.
Razlita bozhja kri kaplja z vishine,
vecherni soj neba je pordechila ...
A roka sina, ta, ki je skopila
ocheta, zdaj odganja zle spomine.
Atlanta moch usiha pod bremenom
pretezhkega neba: vladar odhaja,
prihaja novi bog, z novim imenom.
Neskonchni Kaos svet z meglo obdaja,
trenutek vechni, z vechno zlim pomenom:
sin Kronos nad boga, ocheta vstaja.
Sin Kronos nad boga, ocheta vstaja,
a iz krvi Uranove kapljanja
rodijo so boginje mashchevanja,
grozljivi roj Gigantov se oplaja.
Vesoljni red, ki Dan in Noch razdvaja,
prerokbo sinu Kronosu oznanja:
njegov otrok usodno zlo ohranja
in rodnemu ochetu smrt zavdaja.
Okrutni oblastnik pozhre otroke,
cheprav mu lastna zhena jih poraja,
da bi obranil zhelje previsoke.
Bozhanski sin njegov pa le ostaja
za vedno zhiv in nadenj dvigne roke:
ochetov dolg poplacha Zeus do kraja.
Ochetov dolg poplacha Zeus do kraja;
za grom in strelo in oblast nad svetom
se znese nad prevaranim ochetom,
razvname boj do zadnjega zdihljaja.
Deseto leto boj enaki traja
nesmrtnih velikanov nad planetom,
ko mati Zemlja vmesha se z nasvetom,
prevesi ravnovesje, modra Gaia.
Na strani Zeusa se po njej borijo
sinovi njeni, resheni globine;
Tartarovi jetniki zdaj morijo,
A Titani bezhijo chez ravnine.
Z Olimpa bliski Zevsovi grmijo,
daritev chasu, ki nikdar ne mine.
Daritev chasu, ki nikdar ne mine,
zajame strela gromska; to bobnenje,
ki zadushi Kiklopov zlih besnenje,
Urana reshi krute bolechine.
Usodnosti, pravichnosti, vrline,
modrosti Zevsove se nad zhivljenje
razseva luch. Nenehno hrepenenje
po miru se zaslishi iz tishine.
Shepet vetrov potihoma spominja
na kri Urana, rdechi soj modrine
nebeshke, ki jo chrna noch utrinja.
A skozi dno podzemne prostornine
nikoli ne dospe svetloba sinja,
nikdar ne presvetli globin chrnine.
Nikdar ne presvetli globin chrnine
odreshujocha, milostna koprena
pozabe vseh zlochinov brez imena,
krvi prelite, smrti, bolechine ...
Erinije mashchujejo zlochine,
morijo zarod bozhjega semena.
In kazen, strah in smrt so zadnja cena
usodnih tkalk te krute zgodovine.
Brez konca tezhki boji se vrstijo
med bitji, ki jih bolni strah razkraja
in se zato drug drugega bojijo ...
A kje je vechnost? Kje je lepa Maia?
Bogovi silni, da nas pomirijo?
Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja?
Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja,
mirujeta predalech od chloveka,
in kar je njuno, vse s krvjo odteka
iz tega chasa, v vechno daljo Raja:
Hotenja, upi, volja, kar navdaja
srce z ljubeznijo, kar pot preseka
usodi bedni, da bi kakor reka
zalila dno chloveshkega znachaja,
Tolazhba, srecha, moch, veselje,
nemirno chustvo, ki v ljudeh razsaja
in zbuja pod obupom skrite zhelje,
In um, ki omejuje ga ograja,
ko chaka, da naznanijo povelje
zakoni, po katerih svet obstaja.
Zakoni, po katerih svet obstaja!
Po vas se sin odreshil je ocheta,
po vas beseda spet postaja sveta
in dusha v vishje bivanje prehaja!
Leviti nove vere, ki osvaja
vse prebivalce nashega planeta,
po vas si Zemlja novi red obeta,
iz vas se jezero miru napaja!
Iskalci nedosezhne harmonije,
zapisani na chasa rushevine,
razpeti med resnichnost in vizije!
Varuhi reda, strazhniki divjine,
kjer Zver lahko nemoteno ubije,
apostoli vesoljne domovine!
Apostoli vesoljne domovine,
kjer zhivo zhivemu ne bo vech hrana,
kjer bo zaceljena krvava rana
zhivljenja, v luchi kozmichne sinjine!
Sovrashtva pregloboke korenine
izruvajte, da vojna bo konchana,
da sila pogubljenja bo izgnana
za vedno in dokonchno iz blizhine!
O, zakoni Narave in Pravice,
nikoli she zapisane postave,
o, Knjiga knjig, razpri svoje platnice!
Jasnino, neoskrunjenost narave
naj vrne Zakon chasa in resnice,
Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave.
Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave,
ti, plodni veter, prinashalec zraka,
ti, zlati dezh iz belega oblaka,
ti, rodna reka plameneche lave!
Reshitelj nash, nosilec vechne slave,
nobena druga moch ti ni enaka!
Nebeshka vojska pod teboj koraka
nad svet, prinasha tvoje nam pozdrave.
Visoki bog Miru, ki sol prinashash
nevednim zhrtvam samozhrtvovanja,
o, ti, ki vse poznash in vse prekashash!
Izpolni to, kar nam tvoj molk oznanja,
o, ti, ki se z neskonchnostjo ponashash,
oznani konec muchnega molchanja!
Oznani konec muchnega molchanja!
Pomagaj nam premagati nas same,
daj, da modrost pravichna nas objame,
naj nas norost brezmejna ne preganja!
Ti vesh, kako mineva noch brezdanja,
kako v temí se sonchno jutro vname,
kako se svet prebuja iz omame
in vesh, o chem nemochni chlovek sanja.
Odpri prostore novega zhivljenja,
zaplodi v nas rodove nove, zdrave,
razkrij skrivnosti novega mishljenja!
Zhe slishim glas te vélike menjave,
zhe slutim Zakon novega uchenja;
nad nas razvije naj Miru zastave!
Nad nas razvije naj Miru zastave,
nov Zakon svetosti vsegà, kar biva,
naj v njem bo moch lepoti ljubezniva,
naj bo zapisan pod besede prave.
Ohrani naj nam njive in pushchave,
ochuva naj, kar v srcu nam pochiva,
in vse, prek chesar voda se razliva,
in vse, nad kar se dvigajo vishave.
Ljubezen naj ta zakon napolnjuje,
Pravichnost sodi naj za vsa dejanja,
naj dobro sodi zlu in ga kaznuje.
Ubijanje morilcev, vechna klanja,
naj se koncha vse to, kar ponizhuje
chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja.
Chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja,
povzdigni, Zakon, nad sveta zakone!
Oblast nad bivanjem je vredna krone,
samo che to zapoved udejanja.
Navdihni nas, pomagaj do spoznanja,
da sami hochemo, naj nam potone
nash svet, da sami streljamo milijone
ljudi, da krivi smo unichevanja.
Apokaliptichni odsev pokazhi,
preprechi nam zastrupljanje narave,
nikar nam o prihodnosti ne lazhi!
Chrkuj potres, pozhare in poplave,
a tistega, ki nas tako sovrazhi,
Apolon razsvetli naj iz vishave!
Apolon razsvetli naj iz vishave
to krvolochnost, lakoto, zlohotnost,
to smeshno, nezaslishano nizkotnost,
umije nashe roke naj krvave!
Razpre naj zastor, naj koncha priprave
na novo igro. Nasho naj gorechnost
spodbuja, da bi razumeli vechnost,
zaznali njene magichne vonjave!
Njegov nasmeshek blag bomo dojeli
kot milost, vzvisheno nad vsa snovanja
preteklih chasov. Spet bomo verjeli!
In to bo vech, kot dejstva vsa nekdanja:
kateri koli zhe, a bog veseli
spochne naj zlate chase praznovanja!
Spochne naj zlate chase praznovanja,
veseli bog svetlobe in toplote,
presije tisochletja zmot, sramote
in zla, ki jim vse chase chas odzvanja.
Verjame, chlovek, in se ti priklanja,
kdor koli sijesh toliko lepote,
kdor vladash iz oddaljene samote,
cheprav izrechesh sodbo pokonchanja.
Obdajash nas od nekdaj, vedno isti,
sporochash vedno nove nam vsebine,
che si Drevo, smo mi odpadli listi.
Dobrota vre iz kozmichne sredine,
signali topli, polni, jasni, chisti ...
Uran umira, gospodar davnine.
Uran umira, gospodar davnine.
Sin Kronos nad boga, ocheta vstaja.
Ochetov dolg poplacha Zevs do kraja,
Daritev chasu, ki nikdar ne mine.
Nikdar ne presvetli globin chrnine,
Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja.
Zakoni, po katerih svet obstaja,
Apostoli vesoljne domovine!
Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave
Oznani konec muchnega molchanja,
Nad nas razvije naj Miru zastave!
Chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja,
Apolon razsvetli naj iz vishave,
Spochne naj zlate chase praznovanja!
Politka je kurba
Prapraprot se izgrize iz besede
in zhe se najde prasovrazhno bitje
naj bo poshast prepad naj bo pragnitje
postavljam prasmrt za glasnico bede
prastrah prezhene prve zhive chrede
vzpostavi strah kot temelj za sozhitje
naj kri dochaka prvo praprelitje
da z njim utemeljim pojav prazmede
prapamet pa zachenja shteti leta
na praskalovje jih zapisovati
prazgodovina kamnu razodeta
zazhrta pod bezhanjem prasvojati
naj bo med prarazpokami ujeta
Ostala nam bo tujka in pramati
prechrni premog ki nam bo za hrano
preklinjamo se kajti ni nam dano
najenostavnejshih resnic spoznati
kot praljudje se znamo razdivjati
morda zato ker nam je zamolchano
prapraspochetje ker je zakopano
tako globoko da ga ni spoznati
kot chreda gonimo se se bojimo
obsojeni da moramo iskati
she nismo nashli a se zhe borimo
se ljubimo se znamo dobro klati
veseli smo zato tako trpimo
Lahko nam bo ta prasvet poteptati
in s penastimi gobci dotrpeti
svoj kratki chas koristno izzhiveti
to bedasto zhivljenje dokonchati
lahko je narodom ukazovati
lahko je mnozhicam za nich umreti
lahko nemochno maso zavrteti
imeti vojsko se nichesar bati
che Chlovek brez mochi stoji ob strani
ne vidi preko prazno polne sklede
za chelom spijo skisani mozhgani
che ne razume vech od abecede
zato smo vedno znova izigrani
Imamo moch ki nas lahko obsede
imamo stebre ki na njih slonimo
oblast imamo da pod njo zhivimo
da nam usmerja zmedene poglede
smo njena vojska ki ves svet zasede
smo njena roka da se zavihtimo
chez mejo pameti se zaletimo
pregazimo sovrage in sosede
imamo kri da nam iz zhil odteche
magistri doktorji vojashke vede
oblast imamo ki za nas izreche
ukaz da naj se stari svet sesede
imamo ostro sodbo ostre meche
Trpecha srca in obraze blede
razkrinkano nemoch prikrito silo
in mochno voljo da bi se zgodilo
zbudilo v nas razjarjene medvede
zato ker so morili nashe dede
in ker so krivi da je zdaj vse gnilo
ker se je vech morilo kot ljubilo
le komu to za vselej ne presede
in ni razlike kakshna je zastava
vladarjev se je treba vedno bati
ni res to ni Chlovekova narava
ne more samo grob zavetja dati
ker ni le smrt prevzvishena postava
Krvavi red je treba pokonchati
ni smisla klanjati se trdi roki
zlagani misli pa cheprav globoki
ni smisla pod krvniki mirovati
upor upor vso zemljo preorati
mi smo rojeni mochni in visoki
nameni so poshteni in shiroki
a kri se da samo s krvjo oprati
zakaj smo vedno peli govorili
da je svoboda nasha vechna mati
iz zgodovine pa smo se uchili
da mnozhice so morale molchati
mi bomo to prepoved umaknili
Ah, o svobodi hochemo krichati
in o ljubezni in o domovini
in o mrlichih ki so v pradavnini
za nas potomce morali zaspati
a vse zaman spet vladajo bogati
in nas prevech uspavajo spomini
in se prevech prepushchamo tishini
ko bi nas zdavnaj moralo razgnati
da bi razbili red z vso pravico
smo se ponovno dvignili iz bede
smo zapustili polja in pshenico
to je bil chas krvave srede
ko smo nagnali pol ljudi v mesnico
Junashko smo pobili mrhojede
zavzeli stolp postali smo vladarji
ponosni zmagovalci in grobarji
najvechji izmed nas na prestol sede
postavi nam ministre ostroglede
ob njem pa vojska, plemichi in farji
tovarnarji sodniki in jecharji
milichniki prezhijo iz zasede
a mi smo she naprej samo vojaki
ki smo si prvo zmago izborili
le na ukaz odmevajo koraki
le na povelja so nas nauchili
hoditi novo pot kakor bedaki
Enak sistem kot prej smo si zgradili
zamenjali denar uvedli bone
sprejeli preoblechene zakone
kdor ni verjel lazhem so mu sodili
zanosnih gesel so nas nauchili
zastonj delili sladkor makarone
zato da nam drzhava ne potone
so nas z raketami oborozhili
potem pa so nam rekli da je nasha
drzhava nasha volja in pravica
ponujena nam je kot polna chasha
nad njo pa leta bela golobica
leti nad vojno vihro ki ugasha
Ko se prizhge svobode plamenica
nas napodijo v vrste pred uradi
posvechajo se miselni blokadi
nasha dolzhnost je njihova pravica
morála je izprijena resnica
ne smemo govoriti kar bi radi
svobodne misli zanje so napadi
za tak prekrshek chaka nas temnica
a mi smo rjuli noro na bojishchu
na bojnem polju s smrtjo se ljubili
in sanjali o mirnem zatochishchu
kako ga bomo z zmago osvojili
in res smo jo slovili na morishchu
Uklenjena ostaja suzhnja sili
a mi jo moramo kriche slaviti
na stare ideale pozabiti
ceniti te ki so nas zaklenili
in ker nam dajo spati jesti piti
jih moramo ubogati chastiti
cheprav so na obljube pozabili
a kaj naj suzhnji drugega storimo
kako naj leta ustreljena ptica
lahko se veselimo da zhivimo
za nas je skorja a za njih sredica
kaj vse jim dajemo a kaj dobimo
Razgraja le she butasta butica
zakaj ne sprejme dejstev ki so dana
zakaj je vojna sploh bila konchana
che vlada vedno ista vladarica
lazhi vseh odrov plitka govorica
a nov upor odprta stara rana
uporniki pa le orozhju hrana
in svet unichen zhveplasta ravnica
pod njo so se konchala prazhivljenja
pod njo se bomo enkrat vsi vrnili
neobchutljivi siti govorjenja
razmishljanja ki so nam ga vcepili
kot stroj nadzorovanega mishljenja
Brez upanja kot da bi nas zlomili
in bi za vedno praljudje ostali
se ne bi nikdar vech v boj pognali
svoj pranagon bi v sebi umirili
a ko se bodo zopet zarotili
semena nove vojne zasejali
nas bodo na bojishche odpeljali
ali pa kar vse skupaj razstrelili
tedaj bomo pepel ki svet zasuje
in bomo premog prhka prachrnica
zrel plod polit'ke ki nas posiljuje
naj ji nastavimo she desna lica
po zâkonu ki svetu gospoduje
A nam polit'ka ni vech vladarica
nam zhrtvam neizprosnih oblastnikov
pepelu nepreshtetih zhrtvenikov
le za oblast zaklana smo drobnica
ne ni polit'ka nasha vech svetnica
in nochemo vech njenih spomenikov
dovolj oborozhenih je malikov
naj se zaslishi nova govorica
naj vre iz tihih src naj bo naravna
slavi naj mirnih ljudstev svete chrede
naj se glasi naj bo na veke slavna
ko se za vedno stari svet sesede
she enkrat naj kot vechni mir pradavna
prapraprot se izgrize iz besede.
Zhivljenje
Zhivljenje, dar prechudoviti!
Narava, mati, izzhareva
semena moch, ko mora vzkliti.
Njen oche, bitje prechastito,
jo prvi znal je oploditi,
ustvaril snov je plemenito.
Srce mu hvalnico prepeva,
ko se zhivljenje chudovito
iz zhive matere rojeva.
Iz zhive matere rojeva
se plod, ki noche se roditi,
brez lastne volje dozoreva.
Njegova pot se je zachela,
na njej zhivljenje mu mineva,
na njej bo iskra dogorela.
Vse zhivo mora se vrniti
tja, kjer ga je nekoch spochela
vesoljna sila vechne biti.
Vesoljna sila vechne biti!
Nihche do dna je ne razkrije,
nihche ne more ji uiti.
Uboge vrste iz razvoja
oblik zhivechih, ki vzljubiti
ne znajo drugih vrst obstoja!
Che en plod drugega ubije,
ne razsvetli temè razkroja
ljubezen, ki jo sonce sije.
Ljubezen, ki jo sonce sije,
do dna ne more presvetliti
nochi, ko beli dan ovije,
ko zadnji zharek za obzorje
se brez glasu, nemochen, skrije
in luna brazdo zla zaorje.
Kar she zaslishi breg kamniti,
ko ga zalije chrno morje,
je zven neslishnih zvezdnih niti.
Je zven neslishnih zvezdnih niti
glasnik iz daljne galaksije,
poslan te kraje odreshiti?
Je glas miru, to, kar oznanja,
mu mora plod zvestó slediti
na ta brezkonchna potovanja?
Je res temà, ko se napije
svetlobe dnevne, znameniti,
edini zakon harmonije?
Edini zakon harmonije
nad zvezdni chas resnico seva,
kraljico bedne domishljije.
Prevarana od mesechine,
zavest, jetnica charovnije,
ostane suzhnja zgodovine.
Le slutnja milosti odmeva,
kjer glas vesoljne domovine
neskonchni prostor razodeva.
Neskonchni prostor razodeva
zaklad, bozhanske umetnije,
zaman jih to oko preshteva.
Nevredna bitja jih prezrejo,
nesrechna bitja, vredna gneva,
brez milosti, brez njih umrejo.
A temu, ki ta dar uzhije,
razgrne iluzorno prejo
jasnina chrne utopije.
Jasnina chrne utopije –
podoba gola tega speva,
te nerazumne ironije:
nemochni plod pripoveduje,
nespameten norost razkrije,
kako neveden obupuje.
She ko ugasne sij, opeva,
kako ga v tèmi razsvetljuje
edina luch – svetloba dneva.
Edina luch – svetloba dneva,
Jasnina chrne utopije,
Neskonchni prostor razodeva.
Edini zakon harmonije
Je zven neslishnih zvezdnih niti,
Ljubezen, ki jo sonce sije.
Vesoljna sila vechne biti
Iz zhive matere rojeva
Zhivljenje, dar prechudoviti.
Himna luni
Hitrost svetlobe nad tishino
srebrni ti obraz umiva,
ko gresh, ogrnjena v modrino,
po svetlih stèzah med planeti,
molchish nad chudezhno tkanino
in se ne dash, ne dash ujeti.
Usodna, zla, nerazumljiva
utonesh pod neba globino
in vesh: neskonchnost je minljiva.
In vesh: neskonchnost je minljiva
in chutish smrtno bolechino,
ki jo tvoj beli soj prikriva,
a jo tishina razodeva
na dnu nochi, kjer se razliva
tvoje ihtenje brez odmeva.
V valovih plavash nad gladino,
pod masko bledega odseva
medlish med zvezdno pajchevino.
Medlish med zvezdno pajchevino,
skrivnostna luch, nerazodeta,
kot da bi skozi bozhjo lino
na chrnem nebu posvetila!
Kot da bi Zemlji s to milino
nebeshko milost podarila!
O luch presvetla, luch presveta,
ki si po zhejnih tleh razlila
napoj nebeshkega ocheta!
Napoj nebeshkega ocheta
kapljá z neba na to divjino.
O, Zemlja, tisochkrat prekleta!
Drobovje zhge ji vrocha lava,
nad ognji sonchnimi prevreta,
o, Zemlja, ranjena, krvava,
zazrta v kozmichno vishino,
ponochi blazheno zaznava
azumo belo mesechino.
Azumo belo mesechino,
ki chrni char nochi razpleta
in rishe tvojo nam blizhino,
razlij po skorji izsusheni,
da ublazhila bo vrochino,
ki zhge v sredici razplamteni,
iz jedra Zemlje se razcveta.
Iz vén pomladi prebujeni,
ljubezen pije naj razvneta!
Ljubezen pije naj razvneta
slapove tvojega izliva,
ki v srcu Zemlje si spocheta.
Na istem dolgem potovanju
si v senco matere ujeta,
edina pricha zhrtvovanju,
ko jo s te krozhnice izriva,
izrocha smrti mirovanju,
usode moch neustavljiva.
Usode moch neustavljiva,
nevidna in nikdar dojeta,
se tam, za tvojim hrbtom, skriva.
Razpri tanchice pred obrazom,
o, Luna, bodi ljubezniva,
odreshi nas pred vechnim mrazom!
Prihodnost, v beli led zakleta,
naj s tvojim se stali ukazom,
nad nami, v tebi zaobjeta.
Nad nami, v tebi zaobjeta,
drhti Narava darezhljiva,
milijone let neizzhiveta.
O, sinje bela svechenica,
naj ti ne bo svetloba vzeta,
dokler tvoj sij, kot tiha ptica,
leti v temò, neulovljiva!
Potuj brez konca, vladarica
in bodi svetla, bodi zhiva!
In bodi svetla, bodi zhiva,
Nad nami, v tebi zaobjeta,
Usode moch neustavljiva.
Ljubezen pije naj razvneta
Azurno belo mesechino,
Napoj nebeshkega ocheta!
Medlish med zvezdno pajchevino
In vesh: neskonchnost je minljiva
Hitrost svetlobe nad tishino.
Bozhanstvo
Bozhanstvo! Jaz, ki vechno biva,
ugasha sonce pod vodàmi!
Vash Bog in njen, ki ni vech zhiva,
ker ste jo meni zhrtvovali
in zdaj med mrtveci pochiva.
Kar hochem, vse mi boste dali,
le da se spet pomlad predrami.
Iz mene vre neusahljiva
oblast nad vsem, oblast nad vami.
Oblast nad vsem, oblast nad vami,
golaznijo, ki se preriva
po tleh, pod mojimi nogàmi,
in prosi milosti od mene
in zame svojo kri preliva!
Naj zmochim njive zapushchene,
naj jih moj chisti dezh zaliva,
cheprav vam dushe izgubljene
zhvepleni, mrzli smrad obliva?
Zhvepleni, mrzli smrad obliva
prelest lepote razkrojene;
naj jaz in smrt jo pogubiva?
Naj spijeva nje kri preslano,
naj brozga se scedi, lepljiva,
naj jezik zlizhe mrtvo hrano
in strastni dushi razodene
kraljestvo senc, zhivljenja rano,
angelske sle nepoteshene?
Angelske sle nepoteshene,
ki dusha v meni jih izziva
in so v telesu zaplojene:
naj pije chista jih milina,
okusha solze razsoljene
in naj spochne z bozhanstvom sina?
Naj milost strashna, dobrotljiva,
priveje nadnjo, troedina,
nestrpna, nezhna, a grozljiva?
Nestrpna, nezhna, a grozljiva
nemoch ujetosti vznesene,
ko se z ljubeznijo boriva
na smrt; nemoch, ki bi zhivela
nedolzhna, krhka in ranljiva,
me je z ochmi neba preklela.
Pod mano njive izsushene,
a v moji roki grom in strela,
svobodna moch, ki vre iz mene.
Svobodna moch, ki vre iz mene,
me sili, da bi se z rokami
dotaknil kozhe prepotene,
z zobmi pregriznil modre zhile,
izsrkal zenice zelene.
In ko bi se kosti drobile,
raznezhen lezhal bi v omami
in chutil, da sled divje sile
telo zapushcha v mirni jami.
Telo zapushcha v mirni jami,
ko ni vech milosti nobene
in dusha blodi nad goràmi,
kjer se preliva z mesechino,
a se nikoli vech ne zdrami.
Tedaj se prelevi v tishino,
v svetlobne delce, razprshene
med zlati prah, v neba modrino,
v prepad globine zatemnjene.
V prepad globine zatemnjene,
ki mrtvo dusho k sebi mami,
gredo, med zvezde zamegljene,
poiskat zadnje zadoshchenje:
vse njene zhelje zanesene,
vse njeno skrito hrepenenje.
In prav tako, kakor njej sami,
zbezhalo moje bo zhivljenje;
odhajam, tonem med zvezdàmi.
Odhajam, tonem med zvezdàmi
V prepad globine zatemnjene.
Telo zapushcha v mirni jami
Svobodna moch, ki vre iz mene,
Nestrpna, nezhna, a grozljiva.
Angelske sle nepoteshene
Zhvepleni, mrzli smrad obliva,
Oblast nad vsem, oblast nad vami,
Bozhanstvo! Jaz, ki vechno biva.
Zgodovina
Zarezana in pogubljena
pod skladi chasa, zakopana
nad tiho vechnost, izrojena,
raztrgana nemoch spomina.
Med galaksije razprshena
nedojemljiva zgodovina.
Podarjena in zhrtvovana
pozabe slast in bolechina,
grozljivo slana, mrtva hrana.
Grozljivo slana, mrtva hrana,
vampirjem zheja poteshena,
vesolju neskelecha rana.
Med svetlim prahom izhlapela
in med ozvezdji razmetana,
razbeljena, okamenela,
na sonchni ogenj nalozhena,
kjer bo brez milosti gorela
odpisana, nepoteshena.
Odpisana, nepoteshena,
iz nicha zhge, iz nicha vstane
beseda neizgovorjena:
ko smrt umira pod zhivljenjem
nad njim ljubezen je rojena
in srecha ljubi se s trpljenjem;
zaprta v kozmichne dvorane,
zastrta s praznim hrepenenjem,
drsi pod chase razdivjane.
Drsi pod chase razdivjane,
doni brez zvoka, brez odzvena.
In pije morja, oceane,
drobi planete nad praznino,
za sabo zhrtve zamolchane
zapushcha pod neba gladino.
Umira, sama nerojena,
in trga lastno drobovino
obsedena in zaslepljena.
Obsedena in zaslepljena.
kaplja v chlovekove mozhgane
in izhlapeva, razprshena,
nazhrta smrti nepreshtetih,
z morilskim vonjem prepojena.
Pod luch spoznanj nerazodetih
raszseva misli nezaznane,
iz njenih od bogov prekletih
vekov zvenijo smrtne rane.
Vekov zvenijo smrtne rane,
neskonchnost joche izigrana
in nerazumljena ostane
globoko vtisnjena v spomine,
pozabi vechni darovane.
A smrtna rana ne izgine,
ne zacelí je moch neznana,
ki vre iz mistichne daljine,
iz ust poeta, modrijana.
Iz ust poeta, modrijana
iz ust luchi temà nastane,
s sinjino smrti obsijana.
In chrna morja zagorijo,
jechijo mesta razdejana,
jekleni svodi se talijo,
poti, z okostji tlakovane,
med niti zvezd se izgubijo,
nad dolga tisochletja tkane.
Nad dolga tisochletja tkane
usode pot gre razorana;
nad nas, trenutkom darovane,
pretemna senca zgodovine.
Prihodnosti nedokonchane
privid nejasni ne izgine;
zveni, ko sila razigrana
prshi iz vechnosti globine
akorde sonchnega vulkana.
Akorde sonchnega vulkana,
Nad dolga tisochletja tkane,
Iz ust poeta, modrijana,
Vekov zvenijo smrtne rane.
Obsedena in zaslepljena
Drsi pod chase razdivjane,
Odpisana, nepoteshena,
Grozljivo slana, mrtva hrana,
Zarezana in pogubljena.
Argumenti
Astralni red: bozhansko delo
je pot zhivljenja dolochilo,
svetlobo iz temè spochelo,
neshteto svetlih, prashnih delcev
med sabo v zhivo snov sprijelo;
visoko iz vesoljnih vrelcev
je um naravni razsvetlilo
in pamet zvezdnih staroselcev
razumnim bitjem podarilo.
Razumnim bitjem podarilo
je vse, kar sàmo je imelo,
le vechnost si je ohranilo
in vzvisheno oblast nad nami,
da bi z resnico poteshilo
ubegle dushe med zvezdàmi,
ki jim zhivljenje je zgorelo,
in tistim, ki ne znamo sami,
globine uma razodelo.
Globine uma razodelo
je tam, kjer so se misli skrile
in pamet nam je razplamtelo,
da bi pomagala graditi,
kar bi srce si zazhelelo.
A zadnje meje prestopiti,
kjer zvezde bi se utrníle,
bozhanstvo noche dovoliti
ujetnikom pogubne sile.
Ujetnikom pogubne sile
je v srcih votlo zadonelo,
ko zvezde so spregovorile,
oblast razpele nad zhivljenje,
na nebu belo kri prelile.
Z neba strupeno hrepenenje
je kakor grenka sluz spolzelo
in moch rodila je trpljenje;
med zvezdami je zagorelo.
Med zvezdami je zagorelo,
nasilne horde so razvile
zastave zla. Ko je grmelo
nebo nad chrnimi goràmi,
ko je vesolje razbolelo
jokalo z rdechimi solzàmi,
so lastne roke nas morile
in blodne dushe so v omami,
edino kri srca izpile.
Edino kri srca izpile
so ustnice nam porjavelo,
edino lazh izgovorile:
le za oblast bomo zhiveli
in zvezde bodo ublazhile
vse muke teh, ki so trpeli,
chloveshtvo pa bo dozhivelo
spet vechni mir na zemlji celi
na svetih tleh, pod zvezdno svilo.
Na svetih tleh, pod zvezdno svilo,
so te poshasti zarodile,
chloveshtvo pa ustanovilo
oblast nad zemljo, nad vetrovi,
nad vodo, ognjem dolochilo
lastnishke meje, nad bogovi;
nevihte zla so se zgrnile
nad nas, pred davnimi vekovi
ta svet s techajev premaknile.
Ta svet s techajev premaknile,
strasti, ki zlo jih je vodilo,
so zase, zase izrabile;
norost oblastna in utvare,
ki z njimi so ljudi hranile,
resnice znane in prestare,
da zlo ne bo se spremenilo,
vse to prozorne so prevare
in te strasti so nam v svarilo.
In te strasti so nam v svarilo
Ta svet s techajev premaknile,
Na svetih tleh, pod zvezdno svilo,
Edino kri srca izpile.
Med zvezdami je zagorelo:
Ujetnikom pogubne sile
Globine uma razodelo,
Razumnim bitjem podarilo
Astralni red: bozhansko delo.
Simfonija
Svetloba poje o tishini,
ko se na temni svet razliva.
Tishina poje o davnini,
kjer se zasuta praideja,
nejasno tlecha med spomini,
zakonom chasa ne podreja.
Iz nje, vsa tiha in minljiva,
privre vsebina, charna preja,
iskrena, jasna, radozhiva.
Iskrena, jasna, radozhiva
ve, da sem samo jaz, edini
zaslishal zven, ki ga molchiva,
da bi ustvaril prvo témo,
ki se zaman v tishini skriva
in se pred svetom dela nemo.
S chrnimi znaki na belini
zarishem to, chesar ne vémo
– motiv v izpolnjeni praznini.
Motiv v izpolnjeni praznini,
iz bezhnih tonov se sestavi,
kakor iz valchkov na gladini ...
Kakor iz puhaste koprene
oblak se splete na vishavi,
tako se téma razodene,
iz svetlih zvokov se sestavi
in buta ob koshchene stene
finalni ton v donechi glavi.
Finalni ton v donechi glavi,
zajet v osmishljeni vsebini,
zachrtan v zvezdni povezavi,
odpira prostor prostim zvokom,
kjer se ob zvenu zven pojavi
in se povezheta pod lokom
v barviti, chudezhni spojini,
kot se ob rojstvu, z milim jokom,
otrok zaupa bolechini.
Otrok zaupa bolechini
nemoch, da se upre skushnjavi,
da odlebdi na mesechini.
Rodil se je brez lastne zhelje
kot beli kamen med rubini,
kot antitéma na veselje,
v nazaj zapisani pisavi,
na nikdar slishano povelje,
ne da bi vedel, che je pravi.
Ne da bi vedel, che je pravi,
od konca na zachetek biva,
proti zakonom in naravi.
Kot tih odmev so ga spocheli,
odzvêni v himnichni menjavi.
A kaj odzvanja, bi dojeli
shele, che smrt bi ljubezniva,
razzhârila v svetlobi beli,
izraz, ki se pod bistvom skriva.
Izraz, ki se pod bistvom skriva,
kot zlati kamenchek v pushchavi,
zna antitéma izmuzljiva
ponesti skozi harmonije
in tkivo notnega gradiva
v osrednjem stavku simfonije,
ko proti témi se postavi,
da jo kot golo lazh ubije,
jezi se na izraz vihravi.
Jezi se na izraz vihravi,
da bi vsa prazna in minljiva,
zgorela v najnizhji oktavi,
izginila s poti visokih
ob tihi, praznichni spremljavi
kamnitih vencev na obokih.
V barvito igro se izliva,
iz téme vstane v divjih skokih,
atéma zhlahtna, vechno zhiva.
Atéma zhlahtna, vechno zhiva,
Jezi se na izraz vihravi,
Izraz, ki se pod bistvom skriva.
Ne da bi vedel, che je pravi,
Otrok zaupa bolechini
Finalni ton v donechi glavi;
Motiv v izpolnjeni praznini,
Iskrena, jasna, radozhiva
Svetloba poje o tishini.
PESMI
Kje?
Na moji dlani
so zarisane chrte,
globoke struge
derochih veletokov:
kje je ocean?
Na mojih vekah
so zrasle trepalnice,
chrna travnika
rozhevinastih stebelc:
kje so poljane?
V mojem ochesu
se stikajo prostori,
notranje sfere
nedosegljivih blizhin:
kje je obzorje?
Kadar je misel
Kadar je misel jasna in chista
kot da spochel bi jo srchni utrip
zharek odbije se z mokrega lista
in vse vesolje obstane za hip
Kadar je pesem iskrena, globoka
ker iz srca njen napev je pognal,
nezhno pobozha nevidna te roka
kot bi zdrselo sonce z vishav
Duh je beseda, dusha vsemirja
nauk zhivljenja pronica z neba
chutnost je misel, dvom ti umirja
ko slishish govorico srca
V praspomin tone prva svetinja
kri pordechi in razvname srce
bitje chloveshko se je ne spominja
le to umeva, kar chuti in ve.
Kristal
vonj vrochih nochi
luna vsa zhari
zvezde ne povedo
kako je v vesolju hladno
kozha se vlazhi
razpira se telo
misel izhlapi
tja v razgreto nebo
in ko zjutraj sonce
spet zagori
v ochesu raztopi se
kristal soli
Dezhela harmonije
Ko chrna noch izgine,
charobni konji poletijo,
odpeljejo v vishine
prezlato sonchevo kochijo.
Na njej so nalozheni
sijochi, chudezhni kristali,
zeleni, modri in rumeni,
smaragdi, jaspisi, opali ...
Prshijo iskre pod kopiti
in sinji kochijazh prepeva
si o dezheli chudoviti,
ki chaka nanj na koncu dneva.
Pod mavrichne oboke
bezhi modrikasta ravnina,
zajeta v misli pregloboke
uhaja iz spomina.
Tam dalech, kjer krojijo
nebeshki pajki svojo prejo,
planejo besno nad kochijo
in jo razkosajo, pozhrejo.
Edino she lesket omamni
zdaj iz cheljusti svetih sije,
zdrobljeni dragi kamni
v dezheli harmonije.
Bedel sem
bedel sem nad spanjem
sanjal nad svetom,
ki tih je razpadel
mi v rokáh
in med zhrtvovanjem
sem s sabo, poetom,
se bil in ukradel
si vechnosti prah
a noch prebudila
je mater nebeshko
in vanjo vsadila
je chudezhni plod
vsemochna je sila
to bitje chloveshko
s svetlobo umila
in shlo je na pot
da v sveti utvari
kot plod hrepenja
in te utopije
chez tisoche let
v vesolju ustvari
vech od zhivljenja,
ochem da razkrije
nov, chudezhni svet
Lovska
Lovska sla je zrasla iz strahu,
da strashni lovec lovca ulovi.
In nekdo, ki ni mu do miru,
ubil te bo, ali pa njega ti.
Sla zarasla se je v praspomin,
ves chas na prezhi, zalezuje plen,
divje bitje, najmochnejshi sin,
ki mu vsak hip je dragocen.
Bivanje je boj iz dneva v dan,
bogastvo je samo simbol mochi,
strah pa je s sovrashtvom bil pregnan
in le zmaga ga zadovolji.
Mir razblini zhrtve tihi krik,
zavest zadeta skrije se na dnu.
Chlovek, kot najvishji razsodnik,
zaman v krvi ishche si miru.
Le pravichnost nad vsem tem bedi,
ko z mechem oblasti vzpostavlja red,
mir v srcih pametnih ljudi
in srecho, izrecheno brez besed.
Boginja usode
Zacharaj me, odpelji me na pot usodno,
tja, kjer je cilj nejasen, meni nepoznan,
tja, kjer bo vsako lazhno upanje brezplodno,
kjer bo nevidna kri odtekla iz teh ran
in nich ne bo svetlobe bele pordechilo,
zaman bo padal chrni dezh nad mirni kraj,
srce ne bo sanjarilo in se slepilo
in misel sprashevala vech ne bo, zakaj,
le senca s tabo bo drsela brez imena,
drhtela v zraku kakor mlechni soj nochi,
kot srechna pesem v duhu vechnega refrena
ljubezen bo zharela dnevu iz ochi.
Je to moj sen, so moja zamegljena zrenja
nad mesto, ko zacharano zasije v dan,
je to ta sla, ki v meni zhge od hrepenenja,
moj chut, namesto bogu, tebi darovan?
Ne vem, zakaj razvnemash svetlo moch veselja,
razzharjash v meni to chrnino tezhkih zmot,
zakaj prav ti si moja zadnja tiha zhelja,
edina, ki poznash edino pravo pot.
Ariadna
sedem ariadne zheljnih bitij
in med njimi sin spomina
z levo ga povleche heroina
ker ga kani zategniti
s klopko rdeche niti
sedem zhebljev skoz kopita
da ves labirint odmeva
vsepovsod visijo chreva
onadva precej odbita
se na tleh plodita
sedem nezavednih krikov
vsak od njih je malo tishji
izdonel v tej prazni hishi
le tezej jo lahko slishi
prenazhrt dotikov
sedem potovanj v neznano
let pod stropom iz betona
da jo zhe boli prepona
lizala je srchno rano
da je vse ozhgano
sedem prizmichnih izhodov
iz stoletja v tisochletje
ji prineslo je poletje
s sedem tisoch nezhnih vbodov
oblozhena miza
sedemkrat je oblezhala
ariadna v dno izpita
nich vech zhejna vsega sita
kot da je bila le shala
ki je ni jokala
sedem kitic si naniza
na roge zmumificira
zdaj jo bikov duh zatira
in jo ishche analiza
v krvi dioniza
Ariadna zhrtvovana
zdaj sem sedmi v vrsti, da pozhre me minotaver
sladkosned, kot je, da me prezhvechi in izpljune
in ne bom v krsto zbit, umit, obrit kadaver
ki iz groba vstaja v soju raznorele lune
pordechíl bo mesec moje dushe biku glavo
solze iz ochi, iz gobca tekla mu bo slina
in po celem labirintu bo po tleh krvavo
smrt se bo scedila iz bozhanskega urina
v kotu ariadna se mastila bo s spomini
rdecha nit ji bo obgrizen lepi vrat krasila
in na njej se lesketali bodo ji rubini
kot trofeje dush, ki jih je smrti prepustila
moja dusha pa se ji bo pod obleko skrila
bozhala ji dlachice na kozhi neprestano
da ji bo neznosna zhelja vrela izpod krila
níkdar poteshena zhalovala bo za mano.
Psiha
chutish, zakaj se bosh v mehkih dlaneh raztopila
in se povzpela v vishavah na shumni zefir
v kozhi iz vonja bo bezhal tvoj vlazhni nemir
ko te zajela v vrtinec bo angelska sila
z blazhenim duhom ti segel bo v dusho globoko
s strelico charno predrl bo tvoje srce
angel, ki smrtno oko videti ga ne sme
nezhni trepet le zachuti lahko ga pod roko
s krili gasil bo dotikov nevzdrzhne plamene
skrite poti si utrla drazhljiva bo dlan
ko se bo v tebi talil, oslepela bosh zanj
s tabo neviden bo tonil v tkanine svilene
a ko nekoch ti odprla ochi bo omama
da tvoj pogled bi v nasladi po njem zadrsel
se bo razblinil v prozoren, modrikast odsev
ti pa za vedno brez njega ostala bosh sama
Sibila
Na svili vetra valoví in sanja
izvir, ki sinjo luch iz njega pije,
lepote zven iz chiste harmonije,
iz vode ogenj, vechnost iz spoznanja.
Na niti bele niza si planete,
da v njen pogled po krozhnicah zdrsijo
skoz svetle vdihe v chrno galaksijo,
kjer spi prihodnost, njeno mrtvo dete.
Na zadnji barki plove iz resnice
v besede moch zavezana Sibila,
ki je v deveti knjigi utonila,
kot pojejo o njej nevidne ptice.
Venerin odsev
slana kozha, mágija dotika
in pogled, ki bozha, vonj, ki mika
utopljena pod oblast zrcala
nisem jaz, to je le moja slika
utopljena pod oblast zrcala
sem lepota, ki jo bom razdala
sem ljubezen, z angelom spocheta
in prihodnost, ki sem se je bala
sem ljubezen, z angelom spocheta,
venera sem, ko minljiva leta
izshumevajo iz morske pene,
in sem pesem, chutna, neizpeta
Kolombina
nesrechen, a vesel
odganjam zhalostne spomine
na chas, ko sem verjel
besedam lepe Kolombine
ljubecha od srca
zhivljenje mi je ugrabila
izpila me do dna
potem pa me je zapustila
in zdaj se mi smeji,
nesrechnica, in kar ne neha,
kadar mi iz ochi
zharijo grenke solze smeha
Ptica
Ptica – netopir pod mojo kavo.
Znamenje usode? Me je strah,
ko na belo dno zarishe prah
podobo temno rjavo?
Krik iz kroshnje: ohripela vrana
zavreshchi zloveshche, brez glasu.
Se bo zdaj, ko nimam vech miru,
odprla stara rana?
Se bom spet utapljal v sanje
kot tedaj, ko si predana
legla v tiho, vechno spanje
in je na najinih stezáh
nikdár izhojeno travo
zarasel nevenljivi mah?
Pod rdechimi, prijaznimi oblaki
Pod rdechimi, prijaznimi oblaki
prelepa deklica se je smehljala,
ljubezen, od usode darovana,
v ocheh globokih ji je zasijala.
Pod rdechimi, prijaznimi oblaki
prisegla svojo vechno je zvestobo ...
A ko odprla se je srchna rana,
je neutolazhljivo zajokala,
pod rdechimi, prijaznimi oblaki.
Zdaj, ko je najlepshe
Zdaj, ko je najlepshe, me odpelji
dalech vase, v svoj globoki svet.
Chutish, ko utonem ves razgret
v vsaki tvoji misli, v vsaki zhelji?
Zdaj, ko te poljubljam, moja mila,
me odpelji nekam dalech stran,
kjer zgorel bo zate vsak moj dan,
ko se bova v nedogled ljubila.
Zdaj, ker jutri se bo vse konchalo,
ko se dusha moja poslovi,
kakor rosa v sonce izpuhti,
kakor val se razprshi chez skalo.
Zdaj se smej, ker jutri bosh jokala,
bozhala nevidno bosh telo ...
Jaz ne bom, a ta ljubezen bo
vechno le ob tebi, moja mala.
Plamen
O, gospodarica mojih iskanj!
Obarvaj zhivljenje, obarvaj nebo,
odpri mi telo, da utonil bom vanj,
razkrij se mi vsa s tvojo nezhno mochjo!
So bele vonjave, je rozhnata strast
in rdechi jeziki so chrna oblast.
Iz usten razvnetih vijolichna sla
v rdeche preliva plamena oba.
Razgrni to svilo, ki tkal jo je chas,
ne boj se, tu ognji odganjajo mraz
in strah pred neznanim je tukaj zgorel,
kjer plamen plamenov si naju bo vzel.
Nevidni krmar
kakor galeja
zasidrana v tvoj zaliv
chutim drsenje
razvalovane vode
ob mojih bokih
in kakor pena
na vzburkani gladini
sprejemam vase
raztopljene kristale
tvojih slanih sanj
jambor se ziblje
kot nihalo usode
skozi oblake
obchutenj, izhlapelih
iz tvojega dna
a za krmilom
te zasanjane ladje
nevidni krmar
v jadrih chuti veter
blazhene neskonchnosti
Poslushaj
poslushaj, kako buchim v tishini
poglej, kako se v temi bleshchim
zachuti, kako globoko v tebi
zhivim, drhtim, hrepenim!
ne slishish? ne vidish nikogar?
chutish samo? uzhivash? trpish?
mogochen privid te objema
v nevidnem ognju gorish
slepechi buhtijo plameni
naoljeni z vonjem zheljá
se plazijo vrochi jeziki
izpijejo te do dna.
Zlata ruda
pod tvojim nasmehom se skriva
rudnik zlata
goriva pod zharchenjem dneva
ki seva z neba
drobim tvoje zlataste grude
talim tvoja tla
med stihi te spiram v potoku
sladkih solza
v barvitem ti loku razpiram
vse barve sveta
in vzpenjam se v tvoje globine
ti segam do dna
rudar sem, ki v tebi si koplje
pot do srca
Globoko v tebi
potem, ko se bosh raztopila
prelestna vsa na vlazhni svili
in te bo vzela vase sila,
ko angeli te bodo pili
in te bo jedel mesec rdechi
kot da sesa krvavo mleko
razblinjal te planet vrtechi
v nebo in te razpenjal preko
teh zvezdnih cest bo v daljne kraje,
ko bosh lebdela in hlapela
v nevidne kapljice ozheta,
sladkost vijolichnega sija
iz tebe sinja bo blestela,
v koprene svetle bo odeta
pod charnim svodom galaksija
globoko v tebi izgorela
Utopljena v vetru
Ta zven
Danes je luna razsvetljevala dan;
vse je bilo belo, razen sinjine.
Tvoj glas je bil bel. Tih in zadrzhan.
She zdaj odmeva ... ne mine.
Sonce je zaspalo. Prepozno je vzshlo,
da bi z rdechino nebo ozhgalo.
Zlatilo je dezh. Z nevidno dlanjo
je lunin soj ljubkovalo.
Spet si prishla in presijala nebo.
Sivkaste oblake si razgrnila,
prekrila ves svet. Razprla telo,
kot bi se s soncem ljubila.
She zdaj odmeva tvoj neslishni klic
in she kar drhtijo modre globine,
odzvanjajo v letu mesechevih ptic.
Ta zven ... tam nekje ... dalech ... izgine.
V belem soncu
na osi gladko se vrtecha
opojna Venera drhti
iz nje ljubezen hrepenecha
v svetlobo jutra izgori
Jutro
planeti pochasi s techajev drsijo
ozvezdja drhtijo na dnu galaksij
in kroshnje se zibljejo v zven melodij
buchijo iz ptichjih glasov harmonijo
pesmi se tkejo v sij pajchevine
na strune tishine jih pajek igra
pernati mag se dotaknil je dna
kjer vse se odziblje in v nichu premine
Zemlja gorecha iz sna se izvije
srecha vesoljna obzorje prizhge
kot da z nebesa zdrselo bi vse
kot da bilo je le plod charovnije
le Sonce vsemochno se vzpenja v vishine
in sulice zlate nad vechnost vihti
zbistri chrne ptice in pesem izgine
v spominu na sanje pretekle nochi
Zakaj
Zakaj ti pishem, krogla daljna in ognjena?
Da bi zapisal prav vsako rimo,
chetudi bi ostala brez pomena?
Naj pishem o duhovni bedi,
ki jo ljudje v chasu tem trpimo?
Ali naj vdihnem smisel pisani besedi?
Naj pojem o minljivosti vsakdanji,
ali o shalah, ki se jim smejimo?
O vakuumu, ki ga skrivam v lobanji?
Ali pa naj ti srechen pojem hvalo,
za zlate zharke, ki prshijo mimo,
ne da bi moje jih oko zaznalo?
Chemu navdih, lepota in vsa ta vsebina,
ki jih ljudje globoko v sebi dozhivimo?
In le chemu na dnu besed – praznina?
Pozhgi mi knjige, vzemi mi pisavo,
zamizhi in zavdaj mi z vechno zimo!
Ali pa mi napolni prazno glavo
z modrostjo vedezhev, poetov,
da bi zapisal prav vsako rimo
v tvojo in umetnosti presvetle slavo!
Poglej vesolje
Poglej vesolje, shirno in nedosegljivo,
kako je strashno, vzvisheno, a ljubeznivo,
kako te vabi v nedotaknjene globine,
od nekdaj zate mrtvo, toda zase zhivo!
Poglej neskonchnost nemo, ki te zaobjema
in te na koncu razgradi v vesoljno tkivo,
v to snov nebeshko, ki sestavlja vse, kar biva,
razzharja sonce, ki brez konca nezmotljivo
prizhiga dan za dnem in ga nato ugasha
in opozarja dusho, krhko in ranljivo,
da naj z ljubeznijo uzhije vsak trenutek,
ker je zhivljenje dragoceno, a minljivo.
Za Zvezdo
ko razzharish, ustvarish dan
s svetlobo sinjo razprostresh
chez noch sijochi pajcholan
zvecher razgrne ga Nekdo
ki je nad Svetom gospodar
in ti Njegovo si oko
ko utonesh v chrni Raj Nebes
in tvoja Luch me ne slepi
odpre neshteto se oches
za vsakim skriva se obraz
Zvezde so njihove ochi
in tam, na dnu, se skrivam Jaz
za Zvezdo, ki she ne zhari
V ochesu
V vsakem ochesu imash eno sonce:
vzideta zjutraj, ko vstanesh iz sna
in spet zaideta, kadar zaspish.
Ponochi se sonci zdruzhita v tebi,
v notranje sonce... To sredi srca
sije ti sanje, ki z njimi zhivish.
Samo en chlovek ochi ne odmakne,
ko tvoji sonci zasijeta vanj:
edino njemu lahko se predash.
In ko ga gledash, iz dveh sonc zasije
skozi ochi ti zhar tvojih sanj,
ki v njem razzharijo vse, kar imash.
Sonchni sli
Sonchne sle smo odposlali
Vse vesolje razsvetliti,
Razvozlati zlate niti,
ki jih nismo stkati znali.
V daljne in neznane kraje,
Zhe od nekdaj misel tava.
Mati, chudezhna narava,
Ki nam jemlje manj, kot daje,
Gleda, ko so se s postaje
Sonchni vlaki odpeljali,
Z njimi pa ljudje, zhivali
In rastline tisochere.
V daljne, chudovite sfere
Sonchne sle smo odposlali.
Tu pri nas, kjer vlada zmeda,
Kjer nam zlo je luch vsakdanja,
Kjer chloveshtvo se priklanja
Sli nasilni, kakor chreda,
Ki se sebe ne zaveda,
Tu, pri nas, so znameniti
Modreci ugotovili,
Kaj storiti, in sklenili:
Svet zdivjani umiriti,
Vse vesolje razsvetliti!
Shli so najboljshi med nami,
Tisti, ki srce jih vodi
K dobri, milostni usodi,
Tisti, ki si znajo sami,
S chuti, mislimi, rokami,
Vsak odgovor izboriti,
Ki nas hochejo reshiti,
Ki namesto nas jih zhene
Najti vozle zapletene
In razplesti zlate niti.
Mnogo sonc v vesolju sveti,
Tisoche bogov nam vlada,
Cela kozmichna armada!
Nam, ki nochemo verjeti,
da smo tam, prav tam spocheti.
K njim smo nashe sle poslali,
Da jim bodo pokazali,
Vozle kozmichne usode,
Niti zemeljske zablode,
Ki jih nismo stkati znali.
Obred
ti, ki pijesh mojo kri
stari zlodej, sonchni duh
ti bosh zbrisal te sledi
ti bosh razsolil moj kruh
nerazsodni razsodnik
ki razvnemash mojo strast
ti postavil bosh mejnik
in ujel me v zadnjo past
od krvi rdechel bo zhar
vroch, prevroch ti bo kapljal
iz ochi, moj gospodar
name, ker se nisem bal
name, ker sem zazharel
v soju chudezhne luchi
name, ker sem doumel
moch ljubezni, moch strasti
o, prevzvisheni vampir
te ljubezni se napij
vzemi jo, vzemi ta mir,
mir srca, in se nauzhij
vseh teh sladkih bolechin
ki si z zharki jih razvnel
in bo v njih tvoj bedni sin
tebi v slavo izgorel
Nad vrochim mestom
Nad vrochim mestom bela krila sem razpel
in proti soncu, kralju dneva, poletel
a ne, da bi za Ikarom ponovil let,
ki je nemochen v sonchnem ognju izgorel:
odpravil sem se na neznano, dolgo pot,
da bi najvishjo slast ljubezni dozhivel,
ljubezni, ki v vesolju vnema svetli sij;
odshel sem, da bi konchno jo do dna dojel
in bi razkrila se poslednja mi skrivnost,
ki bi jo tebi, samo tebi razodel.
Sonchna kraljica
Iz ust ji letijo zlate chebele,
odeta je v rdechezlati shkrlat,
razpira ochi, vse sijoche, vesele,
she lepsha je, kot je bila takrat ...
Obdana z rdechimi ovni prihaja
sonchna kraljica na moje nebo.
Plamtecha, ognjena se vracha iz Raja,
kot da ji tam, sami, ni vech toplo.
Nad njo velikanski orli letijo
prinashajo chrnorazzharjeno noch,
vetrovi nje dihe prelestne shumijo,
ko spet jo poljubim, tako kot nekoch ...
Na plashchu shkrlatnem objeta lezhiva,
nad nama srebrni buchi ocean,
od chustev viharnih razvneta, ranljiva,
zheliva v resnichnost, a zopet – zaman.
Ko sonce zaide
Ko sonce zaide, utone v noch,
zapre se nebeshko oko.
Zabrishe z oblakov se rozhnata sled,
vrata nochi se odpro.
V globinah se kopa nevidni odsev,
le sluteno belo telo,
obraz je naguban, pepelnato bled,
prav kakrshen moj bo nekoch.
In luna zablodi na zvezdno nebo,
kristalasti zemljin odmev,
v milini beline vilini pojo
tihe neskonchnosti spev.
Marko Golja
PRIPIS K ZBIRKI
Zbirka Matjazha Jarca s preprostim naslovom Pesmi je zelo obsezhna, vsebuje pa oblike od rubaja do sonetnega venca, skratka, njena formalna razpetost sega od stare Perzije do najzahtevnejshe pesemske oblike zahodne literature. Obseg zbirke sugerira, da je najverjetneje nastajala vech let, morda tudi desetletij, pesemska raznovrstnost pa, da se je avtor preskusil v razlichnih verznih, kitichnih in pesemskih strukturah. To pomeni, da pesnik ni le marljivo koval in zapisoval verze, ampak da si je ustvarjanje otezhil ter polepshal z novimi in novimi izzivi. Seveda pa je za vsakega pesnika, torej tudi za Matjazha Jarca, najvechji izziv, kako pisati o svojem chasu – osebnem, druzhbenem ali kozmichnem – v individualni, enkratni, prepoznavni govorici. Ta izziv je za pesnika, kot je Matjazh Jarc, she toliko tezhji, ker se navezuje na zhe omenjeno tradicijo.
Ob branju v zbirki objavljenih pesmi, tudi obeh sonetnih vencev (Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas) se bralec zmerom znova spomni opozorila Milana Kundere v njegovi esejistichni mojstrovini Zastor, da »je nasha zavest o kontinuiteti tako mochna, da vpliva na dojemanje sleherne umetnine«. To torej pomeni, da vsako pesnishko besedilo, vsaka umetnina vstopa v chasovni tok, da pripoveduje in nadaljuje, morda pa tudi obnavlja Zgodbo, vsaj katero izmed njenih strani, poglavij.
V zgodovini slovenske knjizhevnosti je poglavje o sonetnem vencu brez dvoma impresivno. Njegovo mero je postavil Presheren, nato pa je nastalo she priblizhno petdeset vencev. Kaj spodbuja pesnike, da vezhejo sonete v venec, je celostno vprashanje, zagotovo pa je to tezhka, verjetno najtezhja pesnishka naloga. Ne vem, koliko sonetnih vencev imajo druge nacionalne knjizhevnosti, pa vendar je pisanje venca morda nekaj podobno samotarskega in ekstremnega kot smuchanje z osemtisochakov ali plavanje po skoraj neskonchnih rekah ali ..., skratka, podvig, v katerem pride maksimalno do izraza volja do vztrajanja: s samim seboj, v samoti, na skrajnem. Na tem robu je Matjazh Jarc ustvaril zhe omenjena sonetna venca Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas.
Pesnik obvlada formo, tako jambski enajsterec (Zharechi sij brli pod temnim nichem), kvartine in tercine, akrostih, rime, skratka, metrichno in pesemsko nalogo, pred katero bi klecnil marsikateri pesnik, opravi. To je vredno pohvale, pa vendar ta zahtevna naloga ni sama sebi namen, nasprotno. Sonetni venec, ki v sebi povezuje zhe tako razchlenjene pesmi, ponuja pesniku mozhnost, da ubesedi najbolj intimne in hkrati najbolj kompleksne obchutke o sebi in svetu.
V sonetnem vencu Zharek je sin nochi pesnik med drugim ubesedi svoje razumevanje chloveka, zavracha njegovo dionizichnost, vendar ne v imenu apolinichnosti, ampak zhe kar transcedentalne ali pa vsaj panteistichne vizije, v kateri imata posebno, najpomembnejshe mesto ljubezen in misel kot sinonim za razum. Kot da bi venec govoril glas priproshnjika, vidca ali modreca, tako da zvenijo verzi in soneti vzneseno, energichno, le hipoma umirjeno. Za sonet, zlasti za sklepno tercino shtirinajstega soneta, je znachilen apokaliptichen ton, ki je zanikan z vero v nadchloveshko silo. Da gre res za kozmichno, zhe kar religiozno obchutje, pricha tudi magistrale, kjer se kar prelivajo pozivi k novi zlati dobi, seveda izrazheni z znachilnim Jarchevim besedishchem in metaforami. Pesnik lahko v eni in isti kitici sicer govori o obdobju razsvetljenja, nebesih in luchi zhivljenja, vendar v njegovem univerzumu ne gre toliko za krshchansko, katolishko podobo sveta, ampak za izrazito osebno, individualno podobo univerzuma.
Omenjeni verzi in mesta niso edini v Jarchevem pesnishtvu, kjer lahko bralec razbira okrushke, drobce izrazito individualnega, osebnega obchutenja univerzuma. Kot da bi pesnik poskushal presechi metafizichni nihilizem. V tej rekonstrukciji prezhivijo kot nesporne vrednote pesemske oblike, hkrati pa se pesnik ne vracha h koreninam evropske metafizike, predvsem h krshchanstvu, ampak pripishe pomembno mesto she starejshim metafizichnim silam, ki pa jih obchuti predvsem panteistichno.
Tako se v njegovi poeziji zelo pogosto pojavlja sonce, ki je lahko postavljeno kot nedosegljivi cilj, morda kot metafora nedosegljivega, morda zachetek in konec vsega. Zato tudi neenotno poimenovanje, vchasih z veliko, vchasih z malo zachetnico, kot da bi pesnik nihal v sebi ali pa se celo ustrashil svojih nagovorov. Sonce je tako lahko v tej poeziji alternativa Bogu, cheprav se pogosto pojavlja v podobnih pomenskih razmerjih kot On, drugich je lahko prispodoba, lahko pa tudi oboje hkrati. Tako lahko beremo Jarchevo poezijo v njenih najboljshih trenutkih kot prichevanje slehernika, ki chuti metafizichno praznino, vendar do nje ni ravnodushen, ampak si o(b) njej zastavlja vprashanja, poskusha z odgovori, pri tem pa ne pozabi nase in na svojo lastno izkushnjo. Prav ta odsotnost sredishcha in zhelja po zacelitvi rane morda pojasnjujeta, zakaj se pesnik s tolikshno zhejo zateka k neevropskim pesemskim oblikam ter v njih zelo suvereno ubeseduje tako planetarna kot tudi intimna obchutja. She vech, prav v rubajih najde Jarc pravo mero med pomenom in zvenom. Kot da bi bili rubaji s svojo kratkostjo imuni pred pretiranim zvonchkljanjem rim, ki je slishno v nekaterih pesmih, predvsem v zhe znanih parih (na primer jaz-glas), pa tudi sama oblika prisili pesnika, da zgosti pomen v skoraj razodetno podobo.
Zdi se, da pesniku pesemske oblike azijskega izvora lezhijo prav zato, ker mu ne dopushchajo, da bi miselno konstruiral pomen, ga razvijal in stopnjeval do sklepne poante. Tako tudi pri Matjazhu Jarcu skoraj praviloma velja, da je manj v resnici vech. Morda se je pesnik tega svojega upomenjanja zavedal tudi sam, zlasti ko je igral na paradoks in pri tistih pesmih, v katerih se je navezal na navidez nesmiselno, alogichno in povsem sproshcheno besedno igro in aliteracijsko radozhivost, ki pa jo v sklepni tercini soneta ker vem da vesh da vednost vedno vidi smiselno zarobi.
Omenjena besedna radozhivost je primerna tudi za zapisovanje ljubezni in za kritiko sodobne potroshnishke druzhbe, tako da se zdi s svojo preprichljivostjo in zapeljivostjo protiutezh Jarchevim resneje intoniranim pesmim. Tako lahko v Jarchevi zbirki stran, dve narazen oziroma pesem ob pesmi beremo o veri v tradicionalno usodo in bravurozno kozerijo na njen rachun. To pomeni vsaj dvoje: da je pesnik bolj ponosen na svoje formalne, na primer sonetistichne dosezhke ter da je zato lahko drugega ob drugem postavil tako razlichna soneta, kot sta zadel bosh bistvo vsakega vprashanja in Indikator, predvsem pa, da je zmozhen ubesediti zelo razlichna obchutenja sveta in sebe, da je zmozhen pisati tako o svoji osebnih, vchasih tudi nadosebnih izkushnjah (chustvenih, ljubezenskih, metafizichnih) kot tudi ubesediti iskrive mentalne podobe, ki kot da nimajo nichesar skupnega z njim.
V tem shirokem razponu pesnishkih podob (od dozhivljanja individualnega jaza do podobe-igre) ima lahko svoje mesto tudi pesem v prvi osebi mnozhine, skratka, kolektivni jaz, v mnozhici utopljeni individuum. Toda takshno pesnishko besedilo, ki po svoje pricha o krizi novoveshkega individualizma in ki s svojo himnichnostjo in teleoloshkostjo smiselno zrcali Jarcheve pesmi o soncu, vseeno zveni kot tujek v Jarchevi poeziji.
Ali pa she en primer raznovrstnosti pesnikovega opusa; samo korak stran od prej opisane pesmi bo bralec nashel chrnohumorni AgrobluEs, pesniku pa niso tuja niti angazhirana sporochila na rovash sodobne globalne potroshnishke druzhbe ...
Morda bi moral Matjazh Jarc svoje pesmi objavljati hitreje oziroma v ciklih, kot so nastajali, bralci pa bi lahko spremljali njegovo pesnishko pot z varne razdalje, pregledno in kot sklenjeno pripoved. Tako pa lahko bralec ugiba, ali je ta in ta pesem pesnikova reakcija na anomalije v sodobni slovenski druzhbi, morda odziv preobchutljivega avtorja ali pa posploshen pogled na druzhbeno in chloveshko izkushnjo. Pravzaprav se zdi ta zadnja, tretja mozhnost she najboljsha. Naj so torej pesmi nastajale od zgodnjih sedemdesetih let vse do nashe sodobnosti ali ne, ni bistveno pri branju. Marsikatera med objavljenimi pesmimi namrech prepricha s svojo besedno gibkostjo, humorno okretnostjo, hipno izpovednostjo ali vznesenostjo na poti k zavezujochnosti. Zato se zdi bolj verjetno, da je Matjazh Jarc svojo zbirko Pesmi objavil ob pravem trenutku ...
oktober 2008)