Pogum Revija SRP 2009/1

Matjazh Jarc

PESMI

 

 

 

 

 

VSEBINA

 

 

PESMI BREZ

TANKE

ODMEVI 

RUBAIJATI 

ZRNJE 

SONETI

SONETNI VENCI

AKROSONATI 

PESMI

 

Pripis k zbirki: Marko Golja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PESMI BREZ

 

 

Prostor

 

Nevidno zarisana pot.

Po njej se zharecha gmota

kotali skozi brezno,

preluknjano s premicami,

a neshtetokrat neizmerljivo.

 

Eno je meriti razsezhnosti,

drugo jih je zarisati v prostor

in potisniti ognjeno kroglo

vedno znova na njeno pot.

 

Eno je poshiljati v prostranstvo

nebogljene, nesvetleche sonde,

drugo je doumeti nedoumljivo.

 

Eno so te besede in njih zven,

drugo pa je njihovo neuresnichljivo

hrepenenje po dotikih sonca.

 

 

 

 

 

Nich in vse

 

Zakaj nich?

Zakaj vse?

Kaj je praznina?

Kaj je popolnost?

 

Nich od vsega ni praznina

vse od nicha ni popolnost

vse je nezapolnjeno

nich je neizpraznjen.

 

Samo eno je

samo enega ni

vmes

sva

jaz

in

ti.

 

Nich je nezapolnjen

vse je neizpraznjeno

popolnost je vech od nicha

praznina je manj od vsega.

 

A chemu popolnost

in chemu praznina?

Chemu vse?

Chemu nich?

 

 

 

 

 

Le she ljubezen

 

moje zhivljenje

se z vsakim novim dnem

znova zachenja

ker ga vsaka nova noch

ponovno koncha

 

nekega jutra

sonca ne bo na nebo

le she ljubezen

si bo pomela ochi

in se zazrla vase

 

 

 

 

 

Modri Sij

 

iz notranjosti zhari

modri Zemljin sij

pod tanchicami

rahlo zgubane kozhe

 

skozi vulkanske ochi

vre soj Ognjene rozhe

v srce nochi

 

ne vem: ga sije Sonce

globoko v Zemlji

ali ga prizhigash Ti

 

 

 

 

 

Molitev

 

Presvetlo sonce!

Daj mi moch, da bom vedel,

kdo sem in od kod prihajam!

Ne dovoli, da mi zapirajo ochi

razni vedezhi in chastilci zaklanozlatih telet!

Ne dovoli mi, da si sam postavljam

nedomishljene in izmishljene odgovore!

Razsvetli mojo misel, da bo zasijala svobodna

in ne bo slepila nikogar drugega!

Ne sij vech na ta dvomljivi red,

ki odeva mene, chloveka, v plashch nevednosti,

me hrani z nedomishljenimi razlagami,

me navdaja z nevrednimi nagoni

in me sili v zavrzhna dejanja!

Ne sij mi vech na pot, po kateri se vozim

v pogubo!

Raztopi ledenike norosti,

ki so vklenili vase moj gon po samounichenju!

Sezhgi glasnike zlih bozhanstev

in skrivenchenih konstruktov,

ki poshiljajo mene, krvnika, nad nemochne

ljudi, zhivali in rastline!

Stori, da bo razneslo vse razstrelivo,

ki sem si ga pripravil in ga skrivam

pred sabo

po skrbno zastrazhenih skladishchih!

Stori, da se bo vzhgalo vse hudichevo olje,

ki ga chastim kot sveto vodo!

Daj mi moch, da se bom spomnil svoje nevednosti

in pradavno pozabljenih, poteptanih vrednot ...

Presvetlo sonce!

Stori to, ali pa mi daj vsaj znamenje,

da ne moresh.

 

 

 

 

 

V zhivljenje

 

iz mrtvila senc
izlushchish odseve
kozarci zazvenijo
slepecho luch beline
in shipe zadrhtijo
prebodene z zharki
prashni drobci zapleshejo
s tem sladkim zrakom
she gore se priblizhajo
sijoche pod ledeniki
in ceste se bleshchijo
kot bi imele gladino
drevesa so vzburjena
vsi smo razgaljeni
vsi te obchudujemo
ko zasajash ljubezen
v zhivljenje

 

 

 

 

 

Ognjeni psi

 

na zharke privezani

ognjeni psi

sikajo kot kache

vzhigajo sovrashtvo

med ljudstvi

 

zaslepljena krdela

se zatekajo k nasilju

uboge morilce

muchi usmiljenje

prosvetljenih odreshiteljev

 

oborozheni slepci

blodijo v chrni mesechini

lasje jim gorijo

in besede

v zamrznjenih ustih

 

simboli neskonchnosti

krizhajo poti

blokirajo upe

in dushijo veselja

pod kamenjem chasa

 

nori poeti

letijo proti soncu

kot nochni metulji

v plamen

odreshitve

 

 

 

 

 

Zvezda

 

chisto pochasi

milijarde let

za milijardami let

se sonce umika

neki drugi zvezdi

ta zvezda

she ne zhari

tako mochno

ta zvezda

je

ochem nevidna,

in je

komaj sluten

mozhganom nedoumljiv

prahec

na dnu

neznanega

prostranstva

v srcu

neobchutenega

prostora

tam

nikjer

 

 

 

 

 

Nad daljno obalo

 

Na chisti vodi

zazveni odblesk sonca,

kot zapoje harfa,

ko na svetlobne strune

zaigra veter.

 

Sklonim se k tebi,

kot se je tiha vrba

sklonila k reki

in zdaj samo she bozha

njeno gladino.

 

Na streho globin

padajo zlati zharki,

razlivajo se,

razpenjajo nad tabo

modrozhareche nebo.

 

Vzpenjash se k meni,

odnashash me tja dalech,

kjer se ocean

ljubeche razprostira

chez nedosegljivi breg.

 

Dalech nad daljno,

oddaljeno obalo

odlozhish telo

in skupaj poletiva

v belo svetlobo.

 

 

 

 

 

Tvoja luch

 

Razprshena v nebo

ostajash na tleh

in chakash, da bo veter

razpihal zherjavico,

resnichna v zheljah,

zasanjana v dan.

 

Zaklenjena v prazen prostor

si v mislih pretrgala verige,

da si zgnetesh glinen privid

iz drobcev chistega zraka,

chistega kot fluid,

ki diha nevenljivost.

 

Vrocha kot sonchna pech

chutish v zhilah led,

ko v njih zmrzuje svetloba,

tvoja, tvoja, tvoja luch,

vijolichna od ljubezni

in bela od spoznanj.

 

 

 

 

 

Moja dusha

 

tako nezhna si

in tako krhka

v zheljah

 

prepustila bi se

se pustila odpotovati

tako vdana in neizpolnjena

bi odvrgla s sebe vso to tezho

pretrgala vse te spone

v neuslishanih hrepenenjih

tako neusmiljeno vklenjena

in le navzven ukrochena zver

 

hochesh

dozhiveti te plamene

pogashene

vabish in klichesh

ljubezen

v to zhgocho lavo

hochesh sevati, zharchiti

biti pogashen vulkan

biti raztaljen ledenik

in potopljena ladja

 

tako nezhna

in krhka

mehka

voljna

in

zheljna

silna

in

nebogljena

 

 

 

 

 

Sonce je moj vsemogochni kralj

 

Vse, kar tako uspeshno in navzven zgledno

skrivash pred sabo,

udari na plan s salvami.

 

Ko se zachne bitka, te zajaha bik,

kot Evropo

na prelomu tisochletja.

 

Vse, kar tako zelo globoko chutish,

je podrejeno velichastni zmagi,

prevladi mesecev nad sonci

in zvezd nad planeti.

 

Ko se zachnejo taliti

najodpornejshe kovine,

zalivash z njimi polja ljubezni,

kjer oglenijo trupla sovrazhnikov.

 

Ljubish me, che jih sovrazhim,

sovrazhish me, che jih ljubim.

 

Toda nekaj morash vedeti:

v tej bitki sem bil in bom ostal

na strani sonca.

 

V sredishchni tochki popolnega ravnovesja

med nevenljivo ljubeznijo

in bolnim sovrashtvom.

 

Sonce je moj vsemogochni kralj.

 

 

 

 

 

Nezorana njiva

 

ti si moja nezorana njiva

sanjash o makovem polju

in hrepenish po plugu

 

v tvojo brazdo

se je vkoreninil

mogochen hrast

 

na svojem dnu,

pod plastmi rdeche zemlje,

chutish zhgocho magmo

 

v senci mogochnega osamelca

sem vpregel konja

razrahljala bova tvoje grude

 

iskra zhival ti hrza

o semenih, ki jih natrese bog

v tvojo zheljno bit

 

v tebi drhtijo

magichne zmajeve chrte

sprostiti hochejo krike neba

 

tvoja neizmerna zheja

bo vsrkala vase vse oblake

in zjutraj te bo oplodilo sonce

 

 

 

 

 

Privid spomina

 

ljubim te, privid spomina

in utapljam se v poljubu

ko s telesom me objemash

in mi dajesh bistvo svoje

ljubim te in te okusham

ko z dlanmi mi charash sanje

povrtevash ustne rdeche

in vzdihujesh mile zvoke

ljubim te, ko mi odpirash

chasho, nektarja mi tochish

pelod slastni pod jezikom

vedno slajshi razsipavash

in med zlati medenici

jemljesh mojo vrocho glavo

ljubim te privid spomina

ko razkrivash mi skrivnosti

pravljichnost medenih dihov

in vsrkavash moje zhelje

v sferah vrochega letenja

mi prizhigash svoje zharke

sonchne kakor mesechina

zhlahtne kakor lepe sanje

ko razshirjash se nad mano

chez nebo nad rajskim vrtom

razprshevash iskre bozhje

da osrechen iz poljuba

tvoj privid odreshen vstaja

in se z lunami spreleta

v ples na krozhnicah ljubezni

v ples razjarjenih obchutenj

v ples dotikov nezhnogrobih

v ples poljubov izvotlenih

v ples zasanjanih prividov

razoranih v ljubezni

in zachutim to predanost

ko nagone si teshiva

da jih reshiva pred sabo

in pred tem ljubechim besom

ko se vpenjava v mokroti

charne lizheva sokove

ki iz kozhe izhlapijo

lachna blazhenih okusov

in uzhitkov neverjetnih

ki jih z gibanjem rodiva

in ko vem, in ko zachutim

da izpolnjena sva v enem

ljubim te, privid spomina.

 

 

 

 

 

Na krizh

 

Na krizh te pribijam,

greshnico,

sestradano trpinko,

oblecheno v krepost.

Na krizh te pribijam

vrbo sklonjeno,

z deblom, globoko

potopljenim v svetlobo.

Na krizh te pribijam

v neusmiljenem ritmu,

da razjarjena renchish

kot divja machka.

Na krizh te pribijam

in kurim pod tabo ogenj,

da bosh zgorela

v sladostrastnih plamenih.

Na krizh te pribijam,

z monolitnim zhebljem

tja med boke,

v Venerino kraljestvo.

Na krizh te pribijam,

da odjezdish na njem

in postanesh zvezda

na vechnem nebu.

Na krizh te pribijam

da dozhivish razodetje,

poplavljena

odznotraj.

Na krizh te pribijam,

edina moja,

da izdihnesh vame

vso svojo ljubezen.

 

 

 

 

 

Brez diha

 

umrl bi rad od lepote
rad bi brez diha lebdel
na gladini Mesecheve reke
postal bi bela voda
kapljal neslishno
v tvoje srce
pila bi mir
sladko Lunino mleko
in ne bi vedela
kdo se je v njem
raztopil

 

 

 

 

 

Sij mesechine

 

Sij mesechine

razliva lesket

na mojo dusho,

koprnecho

po ljubezni.

 

Beli slapovi

padajo z neba.

Moker od kapljic

svetim na pot

hrepenenja.

 

(Samo she mesec

je moj prijatelj,

cheprav pred mano

skriva obraz

in me slepi.)

 

Po srebrni reki

pridrsi k meni

mesechev odsev,

da zablestim

na gladini.

 

To nisem vech jaz.

Skozme je zavel

ledeni veter.

Vase zazrt

se razblinim

v nich.

 

 

 

 

 

Destr.

 

avantgarda je minila

proshla opasnost

zdaj smo in

Quick Time Global

prodati za vech kot kupiti

vsi v Euromarket!

www.slovenian.poetry.com

Srechco Cawsawell

Kras Mobitel

parada, sponzor Casino

farewell, culture

ciao, peechcke

nema vishe avant

le the Bushin' guard

vse je chrno

samo jaz sem

@

 

 

 

 

 

Nov dan

 

rojen je nov dan

mlad

v zarji opran

sonce zre v ugashanje zvezd

prvi ptichi se oglashajo iz gnezd

ljubi ljudje

kako ste

naj vam pride srecha v goste

rojen je nov dan

 

 

 

 

 

Nov svet

 

Nov svet, nov svet nastaja,

na zrushenih stebrih temelji,

iz novih idej se razzhari,

za vesoljnimi cilji prihaja.

 

Vsak, prav vsak je nekdo,

chlovek se najde in spozna,

v telo se mu vrashcha zhivljenja drevo,

nad sabo prizhiga luch srca.

 

Nov jaz, novi Jaz je spochet,

starec je znova mlad in zhiv.

Dan, ki prihaja, ne bo vech siv,

tih sporazum med ljudmi reshi svet.

 

Kdo zagotavlja, da Sonce zasije?

Kdaj te spoznanje z mirom navda?

Kje je koren kozmichne harmonije,

dejanja chlovekovega, ki obvelja?

 

Nov svet, novi Svet nastaja,

od Zemlje globin tja do neba.

Nov svet se v Chloveku poraja,

volja nove mladosti sveta.

 

 

 

 

 

Beli so

 

Beli so temelji iz kámene sóli,

rdechi so nagelji iz rádostne bóli.

Modro penino hrani mi klet,

po orbiti zêleni plava planet.

 

Beli so venci nad grobom skopânim

ob chrni jami Slovencem izbranim.

Rdeche so jagode sred' rosne trave,

a bela – ljubezen do mrtve narave.

 

Beli so kamenchki morskih sipin,

zlato je Sonce z nebeshkih vishin,

srebrna je Luna, ki zvezde doji.

Bleshchecha praznina izginja v temí.

 

Bela lobanja in trhle kosti,

chrno sozvochje prevzvishenosti,

chrna dolina z bliskom zanosi

temeljchke bele, v zemeljski osi.

 

Beli so temelji iz kámene sóli,

rdechi so nagelji iz rádostne bóli.

Bela je vednost brezrachnih temin,

a rdecha ljubezen – bel spomin.

 

 

 

 

 

Kaj so nebesa

 

Kaj so nebesa, ta svod nad zemljíno?

Kaj je tiho sozvochje vsegá?

Kje so ozvezdja nad vodno gladino?

Od Zemljine notranjosti tja do neba?

 

– Ljubezen, harmonija, mir in volja,

tu, v srcu Chloveka,

tu se za vsakogar med nami zachne zhivljenje.

 

Kaj je prihodnost, ta beg pred davnino?

Kaj je ta strah, ki v pogumu zhivi?

Kdaj bo spoznanje spojeno s tishino?

V vishinah nebes in v globini nochi?

 

– Zhivljenje, resnica, mir in vojna,

tu, v srcu chloveka,

tu vsakogar med nami pochaka smrt.

 

 

 

 

 

Nove ideje

 

Lesketajo se nad vrbami,

sijejo jih zvezdice, kresnice,

zabrlijo nad prazninami

nochi, pravljice, resnice.

 

Zavrtijo se v kapljici,

razbrstijo se v sistem Vesolja,

uresnichijo se v matici,

vzklijejo plodna jih polja.

 

Razodevajo se v videnju,

slishijo jih pesniki, iskalci.

Udejanjijo se v védenju,

uzhijejo jih ustvarjalci.

 

Vkoreninijo se v tihi chas,

v nedogled spreminjajo chloveka,

nenehno menjajo svoj glas,

glasnice Novega veka.

 

 

 

 

 

Reorganizacija sveta

 

Nov svet, Novi Svet zhe stoji,

ideje zharijo in roké,

kroshnje shumijo in chiste vodé,

a Chlovek she vedno spi.

 

Naj spi. Naj spi, chudak.

Ko sam se zbudi in zave,

ga zharki sveta presvetlé

in storil bo prvi korak.

 

 

 

 

 

Tam zadaj

 

zastor dezhja

prozorne kaplje

pojejo z vzdihi neba.

kako pochasi drsi chas pod oblaki,

kot da bi mesechina pozabila oditi

in bi se strdila v sivobelo lecho,

nekje vmes med Soncem in Zemljo,

kjer bo vztrajala do nochi.

 

toda tam zadaj

za svetlobno kopreno

odmevajo zlate eksplozije

kakor slutnja novega gospodarja,

ki se vracha v to zatemnjeno sfero.

prishel bo v sijaju in blishchu

posul nas bo z zlatom

nad nami bo razprl

pahljacho upanja

in nove vere.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TANKE

 

 

Misel odseva
kot sonce na gladini
srebrne vode,
kadar jo napolnjuje
lepota dushe.

 

 

 

 

 

Odpadlo listje

minulega obdobja

mirno pohodim,

kot da vsa ta preteklost

ni izgubljena.

 

 

ishchochi chlovek,

gojim drevo zhivljenja,

da bom porezal

vse posushene veje,

ki ga dushijo.

 

 

znova izpolnjen

se bom na poti spomnil,

kdaj se je misel

ustavila za jezom

nespodbitnosti.

 

 

tik pred zachetkom

prihajajoche dobe

se ozrem nazaj

in vidim dragocena

izkustva sveta.

 

 

razpeta krila

blagohotne usode

me nosijo tja,

kjer se zame, osmishljen,

prizhiga nov dan.

 

 

 

 

 

zlati metuljchki
manjshi od pikic zraka
so prileteli
skozi jesenske kroshnje
in obarvali jutro

 

*********

 

vzburjeno nebo

nekdo je slekel veje

zaspanih dreves

she malo in bo zlezel

k njim pod belo odejo

 

*********

 

jesenske barve

prve kroshnje rdechijo

kakor s poljubi

obarvane ustnice

gospe narave

 

 

 

 

 

nabrekla zemlja

se zadovoljno smehlja

she vedno vlazhna

she vedno obchutljiva

na prav vsak dotik

 

*********

 

chrno votlino

presije plamenica

in sporochi odgovor

na vsa vprashanja

o tem, kaj je ljubezen

 

*********

 

che bi se solze

spreminjale v kristale

bi bil nash planet

lesketajocha zvezda,

simbol ljubezni

 

 

 

 

 

rumen metuljchek

se izgubi med cvetjem

kot se izgubi

moje blazheno chustvo

v tvojih sanjah

 

 

*********

 

ne prebudi se

prelepa si, kadar spish

pobozhal bi te

a dotik bi razblinil

to vzvisheno lepoto

 

 

*********

 

ko lezhish sama,

tako zheljna ljubezni,

prihajam vate,

prav kot zdrsi na nebo

neviden oblak

 

 

 

 

 

ti si kot voda

a ko zaplavam vate

zagori ogenj

in iz tebe prasketa

neshteto iskric

 

 

*********

 

ljubim te belo

odeto v rozhnati sij

ko se utapljash

v sinjino mehke svile

in tiho jechish

 

 

*********

 

razvnet od strasti

je tvoj nemirni jezik

kot rdechi plamen

zanetil dlakavi gozd

na moji kozhi

 

 

 

 

 

brstechi ognji

iz nabreklih bradavichk

med nogama noch

posuva z zvezdami

drsechi stvarnik

 

 

*********

 

povem ti skrivnost

tvoja sapa v moji

tvoj divji ritem

tvoje razvneto telo

so raztopljeni

 

 

*********

 

tvoje koleno

moja roka, ki bozha

tvoja srchica

kakor uvela rozha

chaka, da jo zalijem

 

 

 

 

 

odprla si se

kakor charobna knjiga

na vsaki strani

si bila bolj opojna

vso sem te prebral

 

 

*********

 

vse moje zhelje

so samo projekcije

nerazumljive

in neobvladljive sle

po zadoshchenju

 

 

*********

 

ostre besede

in razbeljeni zublji

kompost bolesti

ko se sesuva z listja

najino drevo

 

 

 

 

 

razbila sva vrch

v njem je bila ljubezen

razlila se je

izpila sta jo Zemlja

in njen ljubimec Kronos

 

 

*********

 

rubinsko rdeche

so bile tvoje solze

ko ni zharelo

moje kamnito srce

kakor diamant

 

 

*********

 

bil sem sin sonca

na ledenih vishavah

sem ostal brez kril

in zdaj samo she padam

v prostor brez dna

 

 

 

 

 

pod nemim soncem

magi gnetejo v glino

chisto nov planet

za eno samo praprot

in za njen oblak

 

 

*********

 

po krvi teche

raztopljena prihodnost

skozi chrpalko

ki ustvarja vakuum

pritisk praznine

 

 

*********

 

neozdravljiva

je rana tega chasa

chustva venijo

slepi razum prerashcha

prekrhke aksiome

 

 

 

 

 

pobegla dusha

prepeva mesechini

neme hvalnice

nato pa se utopi

v beli reki

 

 

*********

 

razpredash zharke

zlatosijochi pajek

razsevash niti

mi pa se ti klanjamo

kakor da si svet

 

 

 

 

 

Sam se prebudim.

Glej, si rechem, svetel dan,

zbit med dve nochi,

in ti visish na nebu

kot marioneta!

 

 

*********

 

In izparevam

v nenasitna zhrela

teh tvojih pechi!

Paradzhnik bo vechji

od moje glave.

 

 

*********

 

Danes sem kronist;

zabelezhiti hochem,

kdaj te pogoltne

chrno nadishavljena

prijateljica.

 

 

 

 

 

Prichakujem te,
skoraj brez dvoma, jutri,
ozrlo se bosh
name, za nekaj hipov,
kot da me vidish.

 

 

*********

 

O, slepo bitje,

z neshteto sulicami

si me prebodlo,

toda sled krvi zhari

na mojih rokah.

 

 

*********

 

O, slepecha Luch!

Zakaj mechesh te sence,

kakor da lazhesh

moji preprosti dushi

in njenim sestram?

 

 

 

 

 

sonce ugasha

z listjem nemo odpada

prosojna jesen

nad oblaki letijo

krila brez ptice

 

 

*********

 

zakaj sinkope
in zakaj disonance
le harmonija
raztali pozhelenje
po trganju strun

 

 

*********

 

svetli trenutki
se ves chas prizhigajo
in ugashajo
kot umolkne vsak utrip
vsak utrip srca

 

 

 

 

 

zasute sledi

ostajajo za mano,

ko se pred ochmi

kakor privid razkriva

zamegljena pot

 

 

*********

 

zakrita luna
tiho lebdi nad mano
odeta v slutnje
me ljubkuje kot privid
bele slepote

 

 

 

 

 

 

ODMEVI

 

 

Skrivnost

 

Morje ima svojo skrivnost,

nihche se do nje ne potopi.

Morje ima svojo skrivnost,

kdor jo spozna, se pogubi.

 

Dalech od sveta, dalech od ljudi

zapoje v jeziku valov.

Dalech od bregov, dalech od vsegâ

se ognjena vabljivo iskri,

da bi shle ladje razkrivat skrivnost

in bi jo pripeljale nazaj do sveta.

 

Veter je gnal ladje na pot,

a so prishle le do novih bregov.

Veter je gnal ladje na pot,

mnoge se niso vrnile domov.

 

Dalech od sveta, dalech od ljudi

so ostale v oblasti globin.

Dalech od pechin, dalech od vsegâ

se jim morje mogochno smeji,

ker so prishle skrivnosti do dna,

a je niso pripeljale nazaj do sveta.

 

Morje ima svojo skrivnost,

nihche se do nje ne potopi.

Morje ima svojo skrivnost,

kdor jo spozna, se pogubi.

 

Morje ima svojo skrivnost.

 

 

 

 

 

Rojstva

 

Rodila je dechka z imenom Jutro.

Veter je prizanesljivo raznashal njegov jok naokoli,

kamni so mrko molchali,

a morje je grenko prelivalo dechkove solze,

zhivali so voljno postale dechkova hrana.

 

Rodila je misel z imenom Jutri.

Eter je prizanesljivo zvenel v njenih namenih,

mozhgani so rozhnato plali,

a kri je mravljinchasto tekla po njenem ozhilju,

zhival v njenem srcu je vdano opravljala delo.

 

Rodila je sebe brez imena.

Nevredna preprostost obstoja jo je vso zajela,

podarja se svetli oblasti luchi,

ki je prizhgana z lepoto njene resnice,

v njeno bit se razcveta rozha strupenega sonca.

 

 

 

 

 

Hmelj

 

v temni sobi slishish vetra glas

tvoji svetlobi bo odnesel ves chas

kar poslushaj

zate ni miru

brez strahu

ti odidesh

jaz ostanem tu

 

glas uhaja v tih odmev

pomen ostaja, blagi gnev

reka teche

ti gresh z njo

brez sledu

ti odidesh

jaz ostanem tu

 

tvoje zhito, chreda tvojih konj

v vrochem ognju pozabijo tvoj vonj

shirni prostor

na svojem dnu

 

ti odidesh

jaz ostanem tu

 

 

 

 

 

Kres

 

na hrbtu mirne reke

plava dolga vrsta davno posekanih dreves

 

globoko v temni vodi

se svetloba ujame v tvoj obraz

mraz je

pot do sonca ti zapira mrtvi les

 

na hribu so poseke

povodenj so

ki hoche prek gozdov

da se ujame v zadnji ples

 

visoko v temni hosti

se zhivljenje poigrava z mano

klichem ti v tolmun

da vstanesh in razlijesh svojo vodo

chez moj kres

 

 

 

 

 

Njena senca

 

njena senca je lezhala zraven mene

v snegu

bel odsev

vrgla se je na tla

telo je padlo v srce zemlje

zgorelo

snezhinke so se sestavljale v hladno

minljivo odejo

chez travnike

chez mojo brado

chez moj smeh

plameni

ki je v njih gorela

bodo stopili sneg

spomladi bo voda blazhila najino ljubezen

 

 

 

 

 

Vzdushje

 

pochitek

dobrih

shkripajochih kosti

na mehki travi

pod slapovi

hladnih kristalov

v nebeshki pripeki

ura prostosti

za vedrega duha

prilozhnost

za potovanje misli

v druge svetove

in chas

v katerem

kri z vso silo

napaja

srechno srce

 

 

 

 

 

Prizor

 

drevesa se sklanjajo

v naravi ni zastorov iz blaga

v drevesih so zastori

iz okroglih letnic

chas je

a drevesa so nagnjena

in chas je nagnjen z njimi

skozi zastore iz letnic teche zhivljenski sok

do vsakega listicha

 

zeleni listich je igra zhivljenskega soka

 

ki se dotika sonchnih zharkov

odbija njihovo zhivljenje

skozi zastor svetlobe

 

naj bom

  gledalec

    trepetajochega

      zelenega

        prizora

          z imenom list

che vas razumem, priklonjena drevesa

 

 

 

 

 

Zastor

 

kakor svila se spustish

pred misel

ustavi se in te sprevidi

blaga zadnja zavesa

zhe danes ljubim

ta edini pogled nate

zastri se kadarkoli

 

 

 

 

 

Chloveshko telo

 

rdeche srce

iz mesa

iz krvi

 

bele kosti

iz kamna

iz votlin

 

ostane le chloveshko telo

 

 

 

 

 

Dvorane

 

chrni predori so zhile

mojih notranjih dvoran

skoznje se poganja

nikoli izgubljeni odmev

zadimljeni prostori

kjer rdi zarjavela pumpa

so bojna polja

nevidnih trum

nerazumljiva

in nedosegljivo odtujena

le to vem

da jih zasleduje okorni sistem optike

in jim prislushkuje fino kovinsko uho

iz odprtin vre odgovor

ki pozna le sam sebe

hrum

neslishen doni

v votline

prepotenih chloveshkih teles

razritih in razkopanih

v prepletene predore

ujetih

v premoch odvisnosti

izlitih

v sluz grenke chrne tekochine

 

 

 

 

 

Kaj delash

 

s stene visi chrna

zlepljena

konjska glava

plesen v volneni grivi

zhe prhni

kri

ne odteche

samo chas

kot da bi izgubljal duha

in ohranjal telo

 

kaj delash

mojster

 

 

 

 

 

Ptichi chakajo

 

ljudje kupujejo veter

po preplachanih cenah

sovrazhnik ima polna skladishcha viharjev

za morebitno pot v pogubo

veter se ponuja

kot da je sam svoj gospodar

pojma nimajo

kaj pocheti z vetrom

skrivajo se v kamen

tja je zarezal chas neshteto lukenj

veter jih mashi z mrazom

ki je pred soncem pobegnil

k ljudem

in jim iz lastnega strahu ne da uiti

ptichi chakajo

kdaj bodo lahko mirno kljuvali

chloveshke ochi

 

 

 

 

 

Budilka

 

mojo pot krizhajo asfaltirane ceste

mojo luch so zmedle cestne svetilke

elektrichne zhice so spletle zhgocho mrezho

vanjo se je ujelo moje telo

v pokrajino gledam skozi zid vinske trte

in sadnega drevja

takole sam vzamem ostro sekiro

ali nozh

hochem si izsekati pot

ki bo she bolj samotna

a zato manj nora

(v norishnico vozijo dnevno svezhe bolnike

ki besno krichijo v spanju)

moje srce je budilka

v nobeno norishnico me nochejo

da jim ne prebudim gostov

psi chuvaji se trgajo s keten

kajti vsak pes chuvaj sme poslushati

le svoje srce

izmed besed gospodarjev

ki srce ignorirajo

medtem pa odteka lastnina

chez chloveshki jez

 

 

 

 

 

Vprashanje

 

okrogla zhiva meja

njen polmer je petnajstmetrski

to je koshat zid

vishji od chloveka

v malem krogu sredi velikega

stoji vitka antena

jeklo se bleshchi iz nochi

pod vrhom elektrichnega stolpa

a vendarle med zvezdami

brlijo tri rdeche luchi

pajcholan iz etra je sivozelena lecha

nobenih glasov ni slishati

sami neslishni signali

ko razdivjano chloveshko morje

gleda drugi program

in se razrashcha sivozelena lecha

v steklenino chlovekovih ochi

kdo bo sestavil razlomljene zharke

buchi vechno vprashanje

razmrshene

sivolase starke

 

 

 

 

 

Zlati plevel

 

veter besed je divjal mimo ushes

mrak v ocheh je pognal ljudi v zlagani ples

prodano telo, prodano srce

prijazni nich v zobeh

vihar strasti zhene ljudi po daljnih poteh

 

odshli so na pot, vzeli denar, kupili mirú

cingljaje se kopa mrzli vladar v potokih potu

prodana strast, prodano vse

skrbno zazidan smeh

pochasi se zlati plevel razrashcha v ljudeh

 

lenobno jih chas ziblje naprej, odete v skrbi

nemochno zro, ko teche iz njih she zadnja zdrava kri

prodana volja, bedni ljudje

v usihanju mochi

hochejo k sebi, a medtem predalech so odshli

 

 

 

 

 

Bronasti mozhje

 

Pozhgali so gradove, zamenjali ljudi,

preteklost so obarvali s krvjo.

Pobili so tatove, izropali kleti,

zacheli so nov chas z novo mochjo.

 

Hrumeli so nad mirom za dragocen spomin,

doneli v zvenu svojih zaslug.

Prilivali so k izvirom teoretichnih prvin,

dobri ochetje odlichnih slug.

 

Kdo lahko reche, da je ogoljufan,

v tej urejeni dezheli?

Kdo lahko reche, da je prodan,

v tej, z rdecho krvjo prepojeni dezheli?

 

Prikrojili so resnico, da postala je lazh,

pravici so postavili spomenik,

obdan je z bodecho zhico iz prepovedi in vrazh,

pod njim pa je napis: CHAS JE BOLNIK

(ta chas je res bolnik).

 

She dolgo naj zhivijo, bronasti mozhje,

she dolgo, pod isto zastavo!

Mani naj pa pustijo to, kar mi gre:

pustijo naj mi z rdecho krvjo prepojeno glavo.

 

Bronasti mozhje molchijo, v njih so mrtvi ljudje,

ki she kar zhivijo naprej.

Pripravljeni stojijo, da jih novi chas podre

in bo lahko she vech bronastih mozh kot prej.

 

 

 

 

 

Konec

 

Konec ognjenim praskam

na mejah tega zmeshanega sveta

konec bobnechim preletom

chez dezhele zasuzhnjenega neba

konec krepostim

ki jim vladata nafta in denar

konec norosti

ki jo delita vojskovodja in vladar

konec brezvladju

ki mu botrujeta lazh in pogum

konec nasilju

ko obupujeta srce in um

konec poslom

ki kupchujejo z ljudmi

konec morilski industriji

ker zhe pol sveta gori

konec raziskavam

kako se Zemljo spremeni

konec poskusom unichevanja

dokler she kdo zhivi!

 

 

 

 

 

Slovo

 

Dolga noch

teman spomin

zunaj vojna

in chas

njen kruti sin.

 

Tihe misli

Zemlja spi

zunaj ogenj

in dim

in kri.

 

Ideje –

idiotizmi.

 

Bog Miru

se prebudi

ne more spati

dokler ne odreshi

ljudi.

 

Na dnu nochi

odpre oko

nova doba

nov chas

novo nebo.

 

A mati poje

poje sinu v slovo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RUBAIJATI

 

 

Leta, odeta v bele odeje,

smrt me zapleta v magichne preje ...

Noch je minila, kaj je bozhanska

sila storila? – Nov dan se smeje!

 

 

*********

 

 

O, kako dolga je noch brez spanja,

ta noch brezzvezdna, noch brezdanja,

in kako kratka, ko jo prezhene

blagozven ptichjega zborovanja!

 

 

*********

 

 

Vdihnesh nov dan, kot razpel bi krila.

Belina nochi je ugasnila

in zvezde prekrila je sinjina,

kot pravljico, ki se ni zgodila.

 

 

 

 

 

Vse se je enkrat prvich zgodilo,

pod usode vsemogochno silo

vtisnilo je pechat na dno srca –

kar je resnichno, ne bo minilo.

 

 

*********

 

 

Pozabi na zhalost in se napij

svetlobe bozhanske, ker chas bezhi,

prekratek je dan in dano ti je

zhivljenje le eno, drugega ni.

 

 

*********

 

 

Nisem sonce, a vseeno zharim,

nisem ptica, a vseeno letim,

nisem prostor, a se vendar shirim

nad ta svet in nad tisti svet nad njim.

 

 

 

 

 

Devet ptic je priletelo iz sna

in shest rib skozi zaklopke srca

je priplavalo v moj mali svet,

samota pa je iz njega odshla.

 

 

*********

 

 

So to misli, vzpete nad Naravo,

ki modrijo pamet domishljavo?

– To je pesem zimskega metulja,

sanjski dezh, ki zeleni pushchavo.

 

 

*********

 

 

Lepshe ko je Moirino pletivo,

bolj je tvoje hrepenenje zhivo,

a v spoznanju, ki ti je razkrito,

dno usode je nedosegljivo.

 

 

 

 

 

Na gladini usode odseva

prva misel do zadnjega dneva.

Vechno seme kali iz spochetja,

ko zhivljenje pochasi mineva.

 

 

*********

 

 

Che solza tiho kane ti na dlan,

kadar tvoj zadnji up je pokopan,

z nasmehom proti vzhodu se ozri:

tam tudi zate se rodi nov dan.

 

 

*********

 

 

Sevam energijo, rishem sanje,

vdihnem misli in utonem vanje,

nad obchutenji slavim ljubezen,

pod nevednostjo zharim spoznanje.

 

 

 

 

 

Sneg, nevidni sneg prekriva sanje,

tih in bel pochasi lega nanje ...

Misli se v srcu raztopijo

slano kri zbistrijo, ko vprashanje

 

– kaj? – utone v dushi hrepenechi,

kakor ledenik svetlo zharechi

se stali v jezero ljubezni

in – kot sen – premine, ko osrechi.

 

 

 

 

 

Danes si se odela v belo;

radostno nebo te je objelo,

sonce te je obsulo s poljubi

in na tebi zlato zazharelo.

 

 

*********

 

 

Gola si, dusha. She svila neba

te vech ne odeva, odkar si shla

za zvezdo, za zvenom svetih besed,

po strugah rdechih, v kelih srca.

 

 

*********

 

 

Pochasi pristajam na vrocha tla,

odpravljam se vate, na pot do dna,

kjer sanje viharijo ti telo,

plamene razvnema ritem srca.

 

 

 

 

 

Utapljam ljubezen pod gladino

te vode, ki obliva tishino

srca. Zakaj je obmirovalo?

Zakaj te chutim kot bolechino?

 

 

*********

 

 

Ustnice razpri, da me opije

silna moch vesoljne harmonije,

dusha s tvojo dusho se preplete,

ko ti sonce iz ochi zasije.

 

 

*********

 

 

Mehka si, raznezhena in mila,

kot da me bosh vase utopila,

z boso nogo bozhash me po hrbtu,

a med nama le she vlazhna svila.

 

 

 

 

 

Dlan, ki lepo ti telo pobozha,

dih, ki ga zachuti tvoja kozha,

to sta nezhna angela ljubezni,

kapljici, ki ju popije rozha.

 

 

*********

 

 

Ljubila me je zvonchica bela,

zvonila mi je in mi cvetela,

zbudila pomlad, zlate cvetice

mi poklonila in ovenela.

 

 

*********

 

 

Tiha senca drsi po sijaju

svetlih dni, ki zharijo za naju,

in v nochi charobni utone

kot moj nasmeh v tvojem smehljaju.

 

 

 

 

 

Pochasi si odvzamesh chisto vse,

izdihnesh dusho in telo umre.

Le ti jo lahko vidish, ko vzleti,

a kam zbezhi, ne vidi vech nihche.

 

Objeta sva odshla na drugo stran,

kjer le ljubezni plamen je prizhgan.

Zdaj s pesmijo se vrachava na svet,

kjer naju chas razklepa, a zaman.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZRNJE

 

 

Rahel, droben sneg

tiho, vztrajno zapira

ptichicam kljunchke.

 

 

*********

 

 

Praznichno jutro.
Belo mesto utone
v zlatih zvokih.

 

 

*********

 

 

Mir na zemlji.

Na zhivem pesku

lebdi drevo.

 

 

*********

 

 

Ostri Lunin krajec

lezhi na hrbtu in vidi

na nebu nash modri planet.

 

 

 

 

 

Avelox

 

o mama

ne tushiraj kaosa

na Hi Hat

 

 

*********

 

 

presvetli zharki

sinovi Sonca

na vechnih vekov veke

ishchejo svojo mater

odeto v chrnino

 

 

*********

 

 

neshteto tankih, zhe nevidnih niti

na njih planeti, zvezde, sonca

in v njih – esenca vsemogochne biti –

ljubezen, brez zachetka in brez konca

 

 

*********

 

 

iz kapljic prshijo

kozmichni svetilci

neshteto jih je prisvetilo

skozi orosheno steklo

in se poskrilo po kotih

 

 

 

 

 

Magichni zmaji

 

magichni zmaji

letijo nad nebom

netijo ognje

in tonejo s soncem

v pesem hrepenenja

 

 

*********

 

 

na dnu chrne zenice

globoko v tebi

utripa zvezda

slishim njen svetli

neizpeti zven

 

 

*********

 

 

vse se je umirilo

samo she srce hrepeni

vse je ugasnilo

le she tvoje oko zhari

kot da si ti moj edini dan

 

 

 

 

 

ishchem tvojo dusho

v prostranih vishavah

v vonju svetlobe

v sonchnem sevanju

v luninem hladu

 

ishchem jo zaman

 

skrita je, zakopana

globoko, globoko

v tvojem telesu

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SONETI

 

 

Smeh

 

Pod jutro zlato sonce se zasije,

prerezhe noch, she enkrat reshi chas.

Zbudi se dobri, nori, stari jaz:

z obraza mu svetloba smrt izmije.

 

Zaslishi pesem ptic se iz tishine,

kot prejshnji dan, le mnogo bolj vesela!

V ocheh je kaplja rose zablestela ...

Dokler je Chas, ni chasa za spomine.

 

In zhe otrok cheblja, iz sanj zbujeni,

o chudezhih prihodnjih, svetlih dni!
(Podobe, ki so zaplojene v meni ...)

 

Kdor vidi to, se tème ne boji.

Zazrt v ochi resnici razsvetljeni

zaslishi Zvezdo: gromko se smeji.

 

 

 

 

 

Tishine ni

 

Tishine ni. A vendar me objema

nje hladna moch, prezhema mi kosti;

s krvjo oplaja zvok, a izpuhti

v vesoljni Nich in v njem ostaja nema.

 

Tishine ni. A vendar jo poslusham;

kamnine zven, ko tiho govori,

o vsem molchi. Neslishno se zgubi

pod zemljo, kjer buchi ujetim dusham.

 

Tishine ni. A kaj so ti glasovi,

ki jih iz daljne kozmichne praznine

prinashajo do sem zvezdni vetrovi?

 

Neznana pesem chasa, ki ne mine,

zhe od davnin jo pojejo vekovi,

she vedno zhiva, ve, da ni tishine.

 

 

 

 

 

Noch nad belim mestom

 

Noch nad belim mestom. Razkrito nebo

drhti od neuresnichljivih zhelja.

Zemlja si mazili kozho, od srca

ji kane rdecha kaplja. Zapre oko.

 

Sonchna luch razsvetli dolgo pot pred njo,

vse shirno prostranstvo, od vrha do dna.

Te nove poti Zemlja she ne pozna.

Kako je tu chudovito in lepo!

 

Kako vabljivo drsim, si shepeta,

zazrta v nevidno ogledalo.

Narahlo zatrese sicer trdna tla,

 

in odpleshe drugam, kakor za shalo

se zavrti na skrajnem robu neba,

smeji se, poje: vse se bo konchalo.

 

 

 

 

 

Ne, ni she chas

Ne, ni she chas, da bi se vse konchalo,

prezgodaj she je chrto potegniti

pod to zhivljenje in se umakniti,

odeti se v zadnje ogrinjalo.

 

O, Ti, ki me zapletash v chrne niti,

dovoli mi zhiveti, vsaj she malo,

in stori, da srce bo moje znalo

she nekaj hipov chudezhnih uzhiti!

 

Dovoli, da te misli izzvenijo,

in pesmi te pod nebom naj krvavim

se z zharki spletejo v harmonijo!

 

Ne hiti, daj, da v miru se odpravim

in vso to nepotrebno ropotijo,

ki sem jo hranil, za seboj pospravim ...

 

 

 

 

 

Svetloba

 

preprosta, chista kot ljubezen sama

lebdi nad razsvetljenimi svetovi

razzharja svetle aure nad bogovi

in sije blagohotno luch nad nama

 

njen jasni soj je najina omama

in njene solze najini slapovi

in sanje njene najini gradovi

v njih jaz tvoj vitez in ti moja dama

 

ob njej sva mochna, silna, neranljiva

in najin svet je stkan iz zlatih niti

med njimi ishcheva se in zoriva

 

chastíva danost njene chiste biti

ko v njej se vsak trenutek prerodiva

uchiva se od nje, kako ljubiti

 

 

 

 

 

Ker vem

 

ker vem da vesh da vednost vedno vidi

in znash zaznati znak ki da ga znanje

in sanjash sanjski sen ki snuje sanje

prihajam ti prihajash pridem pridi

 

kot golec gol kot goljat na golidi

charoben charam charov charovanje

sodoben sodim sodom sodovanje

odpiram pir pirujem piramidi

 

ni nicha ni nekoga ni nechesa

darov daruje danih darovanost

telesim teloh tvojega telesa

 

in znamenje oznanja nama znanost

ko plenim plen plenilkinega plesa

predan ko predesh predem te v predanost

 

 

 

 

 

Zhelja

 

Preteklost se ponavlja. Ni minljiva.

Samo pozabljash jo. Zato odhaja.

Od rojstva – sam. In charni ris. Ograja.

Za njo ljubezen, vsa. Nedosegljiva.

 

A ti ... resnichna si in lepa. Zhiva.

Zasanjana v telo, ki te obdaja,

prihajash. Kot da sem zadnja postaja

na tvoji poti. Srechna zagoriva

 

in odlebdiva z dimom nad oblake ...

Drhtiva. Chutiva. Misli so jasne.

In veva: tej ljubezni ni enake.

 

Vse je za naju. Zhelje so brezchasne.

Cheprav ves chas, ves chas slishim korake ...

... Odhajajo ... Naenkrat vse ugasne.

 

 

 

 

 

Shelest

 

Sredi dlani, od pesmi zardela,

kaplja krvi je nezhno vzdrhtela,

mirno drsela, se osushila,

kot bi vzcvetela in ovenela .

 

Rozha srca iz mene je vzklila,

rozha ljubezni, lepa in mila,

da sem pozabil na bolechino,

kdaj je prishla in kdaj je minila.

 

In ko zdaj gledam ljubo rastlino,

vech ne pomislim, da me je ranil

njen chrni trn s strupeno ostrino.

 

Ni vech sledi, njen grm je ukanil

s tihim shelestom mojo tishino,

kapljo ljubezni name je kanil.

 

 

 

 

 

Ne govorim

 

o ljubezni vech ne govorim gorim

in izgorevam jo dishecha svecha

sem in dishim jo ko se plamen vecha

se talim da bom nekoch ugasnil z njim

 

v tej tihi dushi se dushim molchim

poslusham pesmi zven zvenecha srecha

sem in chastim jo cheprav je bolecha

zamizhim da she v trpljenju ne trpim

 

she ta okus po njem se je spominjam

na vsak otip zaznavam nje dotike

kadar prihajam in kadar izginjam

 

naslikam jo na vse najlepshe slike

spochenjam chudezh vanjo se spreminjam

svoboden brez vsebine in oblike

 

 

 

 

 

Modro in rdeche

 

tiho metuljeva krila shumijo

v gladini ochesa se gleda nebo

nad njim se vijolichna vrata odpro

tishina odene se v melodijo

 

na modrem oboku sanje vzdrhtijo

poljubi zardeli talijo telo,

mehchajo si pot, koprnijo nad njo

v ritmu vijolichnem vanjo zdrsijo

 

nezhna modrina se v ognju razzharja

ko vanjo utaplja se rdechi kristal

zasije v globini vijolichna zarja

 

razlije rdechino do zadnjih obal

vechnosti modre, kjer brez gospodarja

kraljuje nad morjem vijolichni val

 

 

 

 

 

Samo to

 

V odprti in voljni globini odmeva

ljubezenski krik, se odbije od dna

in shine v vishave, pod brezno neba

izgine v minevanju zadnjega dneva

 

prihodnost neznana, nevidna mineva

pod kamnom modrosti zachne in koncha

se bivanje dushe, esenca duha

ki pesem visoka ga vechno opeva

 

razbeljenih kamnov pod skorjo ledeno

bo luch presijala kristale nochi

in s kljuchem odprla bo pot zamegljeno

 

ki vodi v tolmune blestechih ochi

in nich ne bo mrtvo in nich izgubljeno

izginilo bo samo to, chesar ni.

 

 

 

 

 

Marija sedem srajchic

 

samo v sedem srajchic se odene

na posteljci se v dekico zavije

po glavci pa ji blodijo norchije

ki ne spustijo deklice nobene

 

od nje na svetu ni she bolj poshtene

che gre za tiste nezhne traparije

ko ji ljubezen vse telo prelije

in ji po zhilah sladko kri pozhene

 

ko pride on, zhe srajchke frfotajo

kot krilca angelchkov vsenaokoli

oblinice ji vzburjene migljajo

 

in zhe k ljubezni bogu strastno moli

a zvezdice na nebu se smehljajo

kot se smehljale niso she nikoli

 

 

 

 

 

Razorana srecha

 

slani kruh te jem in pijem te kot vino

lesk nochi se svetim v siju tvojih las

vetra shum vrshim iz tebe tihi glas

rdechi pajek vate pletem pajchevino

 

silnih chustev tok vrtinchim te v globino

vroch objem zapletam te pod mehki pas

sinja vechnost vzpenjam se s teboj nad chas

nad zharenje sonca in nad mesechino

 

sladka sanja sem brez konca vpeta vate

strast peklenska v tebi blazna hrepenim

zhgem ljubezen nore barve sinjezlate

 

mavrica te v izobilju zadushim

ko izgovorim, da izgorevam zate

razorana srecha v tebi se rodim

 

 

 

 

 

Prsi brstijo

 

prsi brstijo v sobi zastrti

prsti lezhijo v magichni chrti

kremplji zveri se v svili zlatijo

ni she zhivljenja, nich vech ni smrti

 

dlake rozhene v kozho drsijo

rog je zatrobil v chas melodijo

zhgochih sokov soli zoglenele

pene valov se v dihih topijo

 

zhejne so zhejne ustnice vrele

prostor nad chasom jim vrashcha drevo

rdeche od sreche so se razpele,

 

da je skoz leche krichalo nebo

za horizontom vase so vzele

zlatovijolichno sonchno oko

 

 

 

 

 

Jaz ali ti

 

Ne vem ali sem jaz ali si ti,

ne vem, ko ishchem notranje poti,

kateri gib je tvoj, kateri moj,

ko vzdih za vzdihom v daljo poleti.

 

Ne vem, katero brezno za teboj

me vleche vase kakor v lunin soj,

skozi meglice tonem ti v objem,

ko si le moja in sem jaz le tvoj.

 

To je moj chas in ti me chakash v njem ...

Na dnu je vrh, na vrhu je spomin

na rojstvo prvih sanj, ki v njih zavrem,

hlapim iz njih kot morje iz solin,

a ti gresh z mano, kamor s tabo grem,

jaz, tvoj ljubimec, oche, brat in sin.

 

 

 

 

 

Hrushka

 

medena hrushka, zrela in napeta

izbochena, okrogla, nezhno rdecha

vabljivo gladka, sladka in dishecha

o, kakshno slast ta sadezh mi obeta!

 

srce razvname zhelja nedojeta

ki vsak dotik jo le she bolj povecha

ko v dlani, vlazhna, sochna, hrepenecha

le na ugriz she chaka, vsa razvneta

 

tako je tudi s tvojo ritko, draga

kot sadezh zreli k sebi me povleche

pa che oblechena si ali naga

 

pritegne nase te dlani ljubeche

in zhejne ustnice razmochi vlaga

a jaz lahko le she umrem od sreche

 

 

 

 

 

Prstí

 

Le kdaj se boste stresle, mehke prstí,

che se ne tresete v teh momentih,

tej igri, teh prstnih eksperimentih?

Izgubljam slo po strasti, prstí, prstí.

 

Vem za pomene, nekaj se jih vrsti:

vrstarjenje je nich. Pogib bogatih.

Poguba rdechih, roza, besh, kosmatih.

Pogin mrchesu. Kdo bo zadnji v krsti!

 

Spi, Zemlja! Znanost budno pazi nate

pred sebi dvojno silo. Chustva, plesi!

Zhiveti hochem svoje mrtve brate.

 

Prstí, pokoncu, noch je v lesi.

Poglejte dobro, dokler ne spoznate

obraza mojega: potem! pretresi.

 

 

 

 

 

Bistvo

 

zadel bosh bistvo vsakega vprashanja:

zakaj si tu, che nisi hotel biti?

od kod iskati pot in kam oditi?

chemu prihodnost zdajshnja in nekdanja?

 

kaj skriva vase krhka ti lobanja?

kako najvishjo mejo prestopiti?

kako v resnichnosti prechudoviti

odkriti to, kar v sebi chlovek sanja?

 

zadel bosh bistvo vsakega vprashanja:

spoznanja nova bodo te reshila,

kot da ti kdo odgovore oznanja

 

usoda, ki te zvesto bo vodila

skozi dogodke, dejstva in dejanja,

na vsa vprashanja bo odgovorila.

 

 

 

 

 

Indikator

 

Kategorizacijski indikator

poljubno bezh obchutja: indicira,

pogubno pesh razpotja: transformira,

gnjavator, srepi chudezh, provokator.

 

Navkljub prelomom zhdi: redemonstrator;

nesluten je, prost, vase projecira.

Obchuten v levo – desno: reparira,

stremi za ciljem, skrajnezh, inovator.

 

Srepecha, strma, strupu zvesta senca

do trichetrt posestva zmore sama.

Nevesta ni; obstoj le, eksistenca.

 

To pa ni jok, smeh, petje, ne omama:

iz rok vre greh, strah, zhrtje, srh, potenca,

izolativ, provokativ in drama.

 

 

 

 

 

Demone strimo

 

Demone strimo v tole besedilo,

rushilnim tujim silam se uprimo,

zhiveti v miru blaznemu zachnimo,

atom razbijmo v mir, ljubezen milo!

 

Vojskam sveta se bo po nas stozhilo,

izdajmo jih in brez njih zazhivimo,

destrukcij ples in himen zven zatrimo,

ozrimo se v svobodo, svojo vilo.

 

Mogochnim trumam dano bo spoznati

ovenchanje lepote, smrt nasilja!

 

Velikim masam vladajo bogati

in ne vedo, da sije skupna zhelja,

ne mislijo si, da je zhe pred vrati

ionov lesk, eksplozija veselja.

 

 

 

 

 

Odklon

 

Odklonil zgodovino ochetnjave,

prodal trgovcu nje izmishljotino,

obsojen, da izdal je domovino,

ker ni opeval njene davne slave.

 

Razsrdil hudih oblastnikov glave,

ko so pretakali nechisto vino

in plodno betonirali dolino,

zaprti v orozharne in trdnjave.

 

Odstranjeno ime je plen zlorabe

in prepovedana njegova dela

prikriva chasu prashni vonj pozabe.

 

A mnozhica ljudi, okamenela,

regljanju, ki zaganjajo ga zhabe

iz mlak oblastvenih, sledi vesela.

 

 

 

 

 

Agroblues

 

Razmajan traktor orje blatno polje,

pod lipo pa smrdi crknjeno kljuse,

kmetica shteje prashne avtobuse,

uzhiva, ko njen sin prashicha kolje.

 

Zmetala ga bo v rumeno olje

in cvrla, kot so cvrli Prusi Ruse

in kot potem so Rusi cvrli Pruse,

da bo le fajn in od sosede bolje.

 

Takrat pa grom udari na vso silo,

razpade rdechi traktor, gre pshenica,

prasca sezhge, le kaj se je zgodilo?

 

Chloveshka zdaj se razdishi potica,

ocheta, sina, mater je ubilo!

– Ojej, to je pa res dobra novica.

 

 

 

 

 

Krneki

 

Nek bebec se veselo napihuje.

Hudo. Krneki. Vse nas nateguje.

Pred javnostjo si ga na roke meche,

le da ga vidim, ni je vechje sreche.

 

Che ni ga v porochilih, se mi mesha,

o, kje, se grizem, je njegova plesha?

Kje sta prelepa pisana kravata

in un pizdun, ki bi izdal she brata?

 

Baje zvecher za nas bo slekel gate,

novinarko napichil kar v zhivo,

tisto ta blond, od nje ni bolj prsate.

 

In ko jo bo nategnil kakor kravo,

bo shel v tujino rajcat diplomate,

brez spodnjih gat predstavljat to drzhavo.

 

 

 

 

 

O brezumju

 

Brezumje je neznosno suzhnjevanje strásti,

kadar se duh chloveka nehote uklanja

mochem usode, ko je ves v njeni lasti

in, kot bi spal, ne odgovarja za dejanja.

 

Stori jih pach, tako kot je narekovano,

in zmeraj preprichljivo jih argumentira,

z izgovori si vedno znova celi rano,

 

ki jo slepota nerazsodnosti razzhira,

ne zna se pomiriti s tem, kar mu je dano,

ne ve chemu zhivi, niti zakaj umira.

 

O, ko bi znal bogovom chisti um ukrasti,

se vzpeti s pametjo do jasnega spoznanja,

se odpovedati nagonom po oblasti!

– Po tem lahko le hrepeni. O tem le sanja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SONETNI VENCI

 

 

Zharek je sin nochi 

 

Zharechi sij brli pod temnim nichem

kot jedro, ki iz njega vse nastane,

a mati noch si celi chrne rane,

da bi zharenje skrila pred hudichem.

 

In zlodej ji grozi z ognjenim bichem,

da njene bi skrivnosti zamolchane,

nad ognjem zla za vedno zhrtvovane,

postale mrtva jed njegovim ptichem.

 

Varljiv je let teh ptichev med prostore,

nad svet, ki se le slepcu razodeva,

kjer noch vsemochno hoche, a ne more

 

 

Zakriti zlodeju svetlobe dneva.

Nihche ne more vedeti, do zore,

ali se dobro ali zlo rojeva.

 

Ali se dobro ali zlo rojeva,

ali je to le chudezhno svarilo,

da se bo nekaj zhlahtnega rodilo

iz chrnih senc, kjer grom z neba odmeva,

 

Kjer mati noch raznezhena prepeva,

da se bo spet vesolje razsvetlilo,

in se na njenih prsih zaiskrilo

oko, ki sonchne zharke izzhareva.

 

Odpirajo se, vzhigajo zharishcha,

nov veter iz ognjene krogle seva,

prinasha iskre s sonchnega ognjishcha!

 

Nad svetom noch charobna izpuhteva,

she zlodej se umika iz sredishcha,

razpeti duh nad ognjem izgoreva.

 

 

Razpeti duh nad ognjem izgoreva

in vstaja iz svetlobne energije,

s svetlechim zharom temno noch umije,

ji sleche plashch, ki zlato luch odeva.

 

A pod luchjo se sila razplamteva,

iz nje plamenov hip neskonchni vzklije,

iz zharkov se zhivljenjska moch razvije

in – kakor chas – med vechnostjo mineva.

 

Zachetek je korak, ki h koncu vodi,

rojenec, ki se smeje nad mrlichem,

kot da bo sam izognil se usodi!

 

Morda za smrtjo, kozmichnim birichem,

le noch nedotakljivo zhiva hodi,

edina vez med bogom in hudichem?

 

Edina vez med bogom in hudichem,

vesoljna sila, zákone postavi,

da vladajo chlovekovi naravi,

zavdajo Zemlji z norcem in slabichem:

 

Rad pije grozdju sok in kri prashichem,

rad kopa se pri lunini svechavi,

jemal bi soncu moch in srecho travi,

jemal bi drevju mir in krila ptichem.

 

Imel bi lastne zvezde na vishavah,

svoj rod s strupenim semenil pestichem,

razlival kri po zhalostnih planjavah ...

 

Je glas luchi, ki brez glasu jo klichem,

visoko zazvenel ljudem v glavah,

kakor pishchalka zmèdenim kozlichem?

 

 

Kakor pishchalka zmèdenim kozlichem

norost oblastna vlada nad mozhgani

in chlovek s trupli lachno Zemljo hrani,

in sam trpi pod svojim krutim bichem.

 

Igracha, suzhenj sil, bi rad mladichem

razkril zakone, ki mu niso znani,

zakone, ki so davno zhrtvovani

plodovom zla, pozlàtenim belichem.

 

 

Darù zhivljenja ni znal prav sprejeti,

zaman si, bedni chlovek, prizadeva

brez zlobe in brez milosti zhiveti.

 

A kot zhivali gon, ko doumeva,

brez misli ve, da noche izumreti,

je strast chloveku – vir vsega gneva.

 

Je strast chloveku vir vsega gneva,

razburja ga, ga drazhi in omami,

razdaja se ji s smehom in s solzami,

zajema slast iz nje in jo opeva.

 

Edini strup, ki z grozo ga preveva,

je sla po smrti, zhelja po osami,

je strah, da se nikdar vech ne predrami

iz sna, ki v belo vechnost izpuhteva.

 

 

Slepila mu resnichnost zameglijo,

vse bivanje v prazno izgoreva,

vse zhelje se v neznano izgubijo.

 

Vesoljna rast nevidne zharke seva,

odzvanja skoz tishino v harmonijo

edinost, ki ljubezen razodeva.

 

Enigma, ki ljubezen razodeva,

je zven obchutij; ko strastem dodajo

vsebino, se z nagoni poigrajo,

na dnu duha, kjer misel dozoreva.

 

Tako razsajajo vso noch, do dneva,

do jutra, ko jih sanje prepoznajo

in se chloveku v dushi razdivjajo,

dokler ne placha, kar srce zahteva.

 

Ukradejo mu mir in lazhno srecho,

vznemirjen blodi za srca vodichem,

iz rádosti v razburjenost bolecho.

 

 

Varljiva zima, ki zavda brstichem,

in topli chas s pomladjo hrepenecho

so chustva, kakor vechna luch mrlichem.

 

So chustva, kakor vechna luch mrlichem,

prizhgana nad chlovekom kot vprashanje?

Lahko na to odgovorijo sanje?

Je srecha bolechini – dar birichem?

 

Od kod veselje zbeganim fantichem?

Njih pesem se razlega kot priznanje

pregreshnih sanj in kot iskanje

sledov ljubezni praprotne pod grichem ...

 

 

Prek chrnih gajev mesechina lije,

odsev srebrni zvezdnega drhtenja,

ki v srcih poje charne melodije,

 

Razvnema v dushah grenki spev trpljenja;

kot val ga butanje srca prekrije

in srecha, sladki sadezh hrepenenja ...

 

In srecha, sladki sadezh hrepenenja,

je z divjo slo ljubezen zaslepila.

Chloveka bi le misel razsvetlila,

samo ljubezen bi zgladila trenja.

 

Mogochni cvet in sladki plod uchenja

je misel, kakor je ljubezen vila.

Presrechni chlovek, ki ga je reshila

ljubezen muke, misel pa norenja!

 

A strast je chustva silno razplamtela

in chas je hitro zavrtel kolesa,

ljubezen se je redkokdaj razvnela.

 

Resnica, ki shumijo jo drevesa,

je pesem, ki je v srcu zagorela:

naj misel ne zatiska vech ochesa!

 

Naj misel ne zatiska vech ochesa,

razkrije naj globino vseh skrivnosti!

Pokazhe naj chloveku pot modrosti,

naj ga odreshi tezhkih spon telesa!

 

O, bedni chlovek, ki te strah pretresa,

ki si jetnik prestrashene hitrosti!

O, bedni starec, z zheljo po mladosti

ne bosh prelozhil svojega slovesa!

 

 

Daljave se razgrinjajo pred tabo,

na poti skozi kozmichna zharenja

stoletja groze pustil si za sabo.

 

Ali je konec krutega norenja?

Preteklost bleda zhe kaplja v pozabo,

napochi naj obdobje razsvetljenja!

 

Napochi naj obdobje razsvetljenja!

Vesoljni spev ljubezni bo prevladal

nad svetom, ki bo vse bolj mirno padal,

neslishno, skozi nova prebujenja.

 

Odmev nekdanjega doni grmenja,

dokaz, da tu nekoch le blisk je vladal,

da svet je vedno gorel in propadal,

kakor igracha mistichnega vrenja.

 

Sedaj je chas, da spet ljubezen vstane,

da se poklonimo spominu plesa,

ki v njem zadali smo ji tezhke rane.

 

Tedaj smo rajali ob ognju kresa

in nashe dushe so bile prodane;

odprimo konchno vse poti v nebesa!

 

 

Odprimo konchno vse poti v nebesa,

rodimo se she enkrat za prihodnost,

priznajmo zvezdam vzvisheno usodnost,

naj vlada Venera, srca princesa!

 

Drazhljivi molk praznin naj gre v ushesa,

naj zven tishine vrne nam razsodnost,

zhivljenje naj ustvari novo plodnost,

vzbrsti naj v kroshnji svojega drevesa!

 

Ljubimo sonca, ki jih ne poznamo,

slavimo vsa oddaljena zharenja,

saj prav iz njih izvira, kar imamo!

 

Odkrijmo char resnichnega vstajenja,

sij zharkov, ki jih v sebi prepoznamo,

chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja!

 

Chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja,

brezchasni sli pretemne vladarice ...

Nesmrtna zhdi na krilih chrne ptice,

leti nad nami, chaka prerojenja.

 

Ali je suzhnja zmotnega mishljenja,

ali kraljica trikratne resnice?

Razkriva tajno svete govorice,

ali skrivnost peklenskega hrumenja?

 

 

Oddaljena prostranstva, kjer domuje,

so sanje, urochena zla chudesa,

resnichnost, ki jo skrivna moch varuje.

 

 

Sistem vesolja se usodno stresa,

lahko ga njena charna moch sesuje

in zharek izpod mojega peresa.

 

 

In zharek izpod mojega peresa

razbije red, ki vlada prazni nochi.

Navkljub hudichevi neznanski mochi,

rodi se sij iz temnega ochesa.

 

Lepota vedno vzide iz nechesa,

kar je grdó. Le vzemi in natochi

svetlobe si ob kozmichni pomochi

temè – ne bo vech konec tega plesa!

 

Ali je sile skladnost zaobjela?

Se mati noch ljubila je s hudichem?

Se bo bozhanska luch kdaj izzharela?

 

Hudo bo Zemlji pod ognjenim bichem,

a neizchrpna sila bo zhivela:

zharechi sij brli pod temnim nichem.

 

 

 

Zharechi sij brli pod temnim nichem,

Ali se dobro ali zlo rojeva?

Razpeti duh nad ognjem izgoreva,

Edina vez med bogom in hudichem.

Kakor pishchalka zmèdenim kozlichem,

Je strast chloveku vir vsega gneva.

Enigma, ki ljubezen razodeva,

So chustva, kakor vechna luch mrlichem,

In srecha, sladki sadezh hrepenenja.

Naj misel ne zatiska vech ochesa,

Napochi naj obdobje razsvetljenja!

Odprimo konchno vse poti v nebesa!

Chez svet naj segajo, kot luch zhivljenja,

In zharek izpod mojega peresa.

 

 

 

 

 

Usodni zakon chas

 

 

Uran umira, gospodar davnine,

mogochni bog neba, ki ga rodila

je mati Zemlja in se z njim ljubila,

prelestna hchera kozmichne praznine.

Razlita bozhja kri kaplja z vishine,

vecherni soj neba je pordechila ...

A roka sina, ta, ki je skopila

ocheta, zdaj odganja zle spomine.

Atlanta moch usiha pod bremenom

pretezhkega neba: vladar odhaja,

prihaja novi bog, z novim imenom.

Neskonchni Kaos svet z meglo obdaja,

trenutek vechni, z vechno zlim pomenom:

sin Kronos nad boga, ocheta vstaja.

 

 

Sin Kronos nad boga, ocheta vstaja,

a iz krvi Uranove kapljanja

rodijo so boginje mashchevanja,

grozljivi roj Gigantov se oplaja.

Vesoljni red, ki Dan in Noch razdvaja,

prerokbo sinu Kronosu oznanja:

njegov otrok usodno zlo ohranja

in rodnemu ochetu smrt zavdaja.

Okrutni oblastnik pozhre otroke,

cheprav mu lastna zhena jih poraja,

da bi obranil zhelje previsoke.

Bozhanski sin njegov pa le ostaja

za vedno zhiv in nadenj dvigne roke:

ochetov dolg poplacha Zeus do kraja.

Ochetov dolg poplacha Zeus do kraja;

za grom in strelo in oblast nad svetom

se znese nad prevaranim ochetom,

razvname boj do zadnjega zdihljaja.

Deseto leto boj enaki traja

nesmrtnih velikanov nad planetom,

ko mati Zemlja vmesha se z nasvetom,

prevesi ravnovesje, modra Gaia.

Na strani Zeusa se po njej borijo

sinovi njeni, resheni globine;

Tartarovi jetniki zdaj morijo,

A Titani bezhijo chez ravnine.

Z Olimpa bliski Zevsovi grmijo,

daritev chasu, ki nikdar ne mine.

 

 

Daritev chasu, ki nikdar ne mine,

zajame strela gromska; to bobnenje,

ki zadushi Kiklopov zlih besnenje,

Urana reshi krute bolechine.

Usodnosti, pravichnosti, vrline,

modrosti Zevsove se nad zhivljenje

razseva luch. Nenehno hrepenenje

po miru se zaslishi iz tishine.

Shepet vetrov potihoma spominja

na kri Urana, rdechi soj modrine

nebeshke, ki jo chrna noch utrinja.

A skozi dno podzemne prostornine

nikoli ne dospe svetloba sinja,

nikdar ne presvetli globin chrnine.

 

 

Nikdar ne presvetli globin chrnine

odreshujocha, milostna koprena

pozabe vseh zlochinov brez imena,

krvi prelite, smrti, bolechine ...

Erinije mashchujejo zlochine,

morijo zarod bozhjega semena.

In kazen, strah in smrt so zadnja cena

usodnih tkalk te krute zgodovine.

Brez konca tezhki boji se vrstijo

med bitji, ki jih bolni strah razkraja

in se zato drug drugega bojijo ...

A kje je vechnost? Kje je lepa Maia?

Bogovi silni, da nas pomirijo?

Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja?

 

 

Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja,

mirujeta predalech od chloveka,

in kar je njuno, vse s krvjo odteka

iz tega chasa, v vechno daljo Raja:

Hotenja, upi, volja, kar navdaja

srce z ljubeznijo, kar pot preseka

usodi bedni, da bi kakor reka

zalila dno chloveshkega znachaja,

Tolazhba, srecha, moch, veselje,

nemirno chustvo, ki v ljudeh razsaja

in zbuja pod obupom skrite zhelje,

In um, ki omejuje ga ograja,

ko chaka, da naznanijo povelje

zakoni, po katerih svet obstaja.

 

 

Zakoni, po katerih svet obstaja!

Po vas se sin odreshil je ocheta,

po vas beseda spet postaja sveta

in dusha v vishje bivanje prehaja!

Leviti nove vere, ki osvaja

vse prebivalce nashega planeta,

po vas si Zemlja novi red obeta,

iz vas se jezero miru napaja!

Iskalci nedosezhne harmonije,

zapisani na chasa rushevine,

razpeti med resnichnost in vizije!

Varuhi reda, strazhniki divjine,

kjer Zver lahko nemoteno ubije,

apostoli vesoljne domovine!

Apostoli vesoljne domovine,

kjer zhivo zhivemu ne bo vech hrana,

kjer bo zaceljena krvava rana

zhivljenja, v luchi kozmichne sinjine!

 

 

Sovrashtva pregloboke korenine

izruvajte, da vojna bo konchana,

da sila pogubljenja bo izgnana

za vedno in dokonchno iz blizhine!

O, zakoni Narave in Pravice,

nikoli she zapisane postave,

o, Knjiga knjig, razpri svoje platnice!

Jasnino, neoskrunjenost narave

naj vrne Zakon chasa in resnice,

Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave.

 

 

Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave,

ti, plodni veter, prinashalec zraka,

ti, zlati dezh iz belega oblaka,

ti, rodna reka plameneche lave!

Reshitelj nash, nosilec vechne slave,

nobena druga moch ti ni enaka!

Nebeshka vojska pod teboj koraka

nad svet, prinasha tvoje nam pozdrave.

Visoki bog Miru, ki sol prinashash

nevednim zhrtvam samozhrtvovanja,

o, ti, ki vse poznash in vse prekashash!

Izpolni to, kar nam tvoj molk oznanja,

o, ti, ki se z neskonchnostjo ponashash,

oznani konec muchnega molchanja!

 

 

Oznani konec muchnega molchanja!

Pomagaj nam premagati nas same,

daj, da modrost pravichna nas objame,

naj nas norost brezmejna ne preganja!

Ti vesh, kako mineva noch brezdanja,

kako v temí se sonchno jutro vname,

kako se svet prebuja iz omame

in vesh, o chem nemochni chlovek sanja.

Odpri prostore novega zhivljenja,

zaplodi v nas rodove nove, zdrave,

razkrij skrivnosti novega mishljenja!

Zhe slishim glas te vélike menjave,

zhe slutim Zakon novega uchenja;

nad nas razvije naj Miru zastave!

Nad nas razvije naj Miru zastave,

nov Zakon svetosti vsegà, kar biva,

naj v njem bo moch lepoti ljubezniva,

naj bo zapisan pod besede prave.

Ohrani naj nam njive in pushchave,

ochuva naj, kar v srcu nam pochiva,

in vse, prek chesar voda se razliva,

in vse, nad kar se dvigajo vishave.

 

 

Ljubezen naj ta zakon napolnjuje,

Pravichnost sodi naj za vsa dejanja,

naj dobro sodi zlu in ga kaznuje.

Ubijanje morilcev, vechna klanja,

naj se koncha vse to, kar ponizhuje

chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja.

Chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja,

povzdigni, Zakon, nad sveta zakone!

Oblast nad bivanjem je vredna krone,

samo che to zapoved udejanja.

 

 

Navdihni nas, pomagaj do spoznanja,

da sami hochemo, naj nam potone

nash svet, da sami streljamo milijone

ljudi, da krivi smo unichevanja.

Apokaliptichni odsev pokazhi,

preprechi nam zastrupljanje narave,

nikar nam o prihodnosti ne lazhi!

 

 

Chrkuj potres, pozhare in poplave,

a tistega, ki nas tako sovrazhi,

Apolon razsvetli naj iz vishave!

Apolon razsvetli naj iz vishave

to krvolochnost, lakoto, zlohotnost,

to smeshno, nezaslishano nizkotnost,

umije nashe roke naj krvave!

Razpre naj zastor, naj koncha priprave

na novo igro. Nasho naj gorechnost

spodbuja, da bi razumeli vechnost,

zaznali njene magichne vonjave!

Njegov nasmeshek blag bomo dojeli

kot milost, vzvisheno nad vsa snovanja

preteklih chasov. Spet bomo verjeli!

In to bo vech, kot dejstva vsa nekdanja:

kateri koli zhe, a bog veseli

spochne naj zlate chase praznovanja!

 

 

Spochne naj zlate chase praznovanja,

veseli bog svetlobe in toplote,

presije tisochletja zmot, sramote

in zla, ki jim vse chase chas odzvanja.

Verjame, chlovek, in se ti priklanja,

kdor koli sijesh toliko lepote,

kdor vladash iz oddaljene samote,

cheprav izrechesh sodbo pokonchanja.

Obdajash nas od nekdaj, vedno isti,

sporochash vedno nove nam vsebine,

che si Drevo, smo mi odpadli listi.

Dobrota vre iz kozmichne sredine,

signali topli, polni, jasni, chisti ...

Uran umira, gospodar davnine.

 

 

 

Uran umira, gospodar davnine.

Sin Kronos nad boga, ocheta vstaja.

Ochetov dolg poplacha Zevs do kraja,

Daritev chasu, ki nikdar ne mine.

Nikdar ne presvetli globin chrnine,

Ideja sonchna, Mir, ki z njo prihaja.

 

Zakoni, po katerih svet obstaja,

Apostoli vesoljne domovine!

Kralj kraljev, Kamen kamna, Glava glave

Oznani konec muchnega molchanja,

Nad nas razvije naj Miru zastave!

 

Chlovechnost, bedno suzhnjo strahovanja,

Apolon razsvetli naj iz vishave,

Spochne naj zlate chase praznovanja!

 

 

 

 

 

Politka je kurba

 

 

Prapraprot se izgrize iz besede

in zhe se najde prasovrazhno bitje

naj bo poshast prepad naj bo pragnitje

postavljam prasmrt za glasnico bede

prastrah prezhene prve zhive chrede

vzpostavi strah kot temelj za sozhitje

naj kri dochaka prvo praprelitje

da z njim utemeljim pojav prazmede

prapamet pa zachenja shteti leta

na praskalovje jih zapisovati

prazgodovina kamnu razodeta

zazhrta pod bezhanjem prasvojati

naj bo med prarazpokami ujeta

 

Ostala nam bo tujka in pramati

prechrni premog ki nam bo za hrano

preklinjamo se kajti ni nam dano

najenostavnejshih resnic spoznati

kot praljudje se znamo razdivjati

morda zato ker nam je zamolchano

prapraspochetje ker je zakopano

tako globoko da ga ni spoznati

kot chreda gonimo se se bojimo

obsojeni da moramo iskati

she nismo nashli a se zhe borimo

se ljubimo se znamo dobro klati

veseli smo zato tako trpimo

 

Lahko nam bo ta prasvet poteptati

in s penastimi gobci dotrpeti

svoj kratki chas koristno izzhiveti

to bedasto zhivljenje dokonchati

lahko je narodom ukazovati

lahko je mnozhicam za nich umreti

lahko nemochno maso zavrteti

imeti vojsko se nichesar bati

che Chlovek brez mochi stoji ob strani

ne vidi preko prazno polne sklede

za chelom spijo skisani mozhgani

che ne razume vech od abecede

zato smo vedno znova izigrani

 

Imamo moch ki nas lahko obsede

imamo stebre ki na njih slonimo

oblast imamo da pod njo zhivimo

da nam usmerja zmedene poglede

smo njena vojska ki ves svet zasede

smo njena roka da se zavihtimo

chez mejo pameti se zaletimo

pregazimo sovrage in sosede

imamo kri da nam iz zhil odteche

magistri doktorji vojashke vede

oblast imamo ki za nas izreche

ukaz da naj se stari svet sesede

imamo ostro sodbo ostre meche

 

Trpecha srca in obraze blede

razkrinkano nemoch prikrito silo

in mochno voljo da bi se zgodilo

zbudilo v nas razjarjene medvede

zato ker so morili nashe dede

in ker so krivi da je zdaj vse gnilo

ker se je vech morilo kot ljubilo

le komu to za vselej ne presede

in ni razlike kakshna je zastava

vladarjev se je treba vedno bati

ni res to ni Chlovekova narava

ne more samo grob zavetja dati

ker ni le smrt prevzvishena postava

 

Krvavi red je treba pokonchati

ni smisla klanjati se trdi roki

zlagani misli pa cheprav globoki

ni smisla pod krvniki mirovati

upor upor vso zemljo preorati

mi smo rojeni mochni in visoki

nameni so poshteni in shiroki

a kri se da samo s krvjo oprati

zakaj smo vedno peli govorili

da je svoboda nasha vechna mati

iz zgodovine pa smo se uchili

da mnozhice so morale molchati

mi bomo to prepoved umaknili

 

Ah, o svobodi hochemo krichati

in o ljubezni in o domovini

in o mrlichih ki so v pradavnini

za nas potomce morali zaspati

a vse zaman spet vladajo bogati

in nas prevech uspavajo spomini

in se prevech prepushchamo tishini

ko bi nas zdavnaj moralo razgnati

da bi razbili red z vso pravico

smo se ponovno dvignili iz bede

smo zapustili polja in pshenico

to je bil chas krvave srede

ko smo nagnali pol ljudi v mesnico

 

Junashko smo pobili mrhojede

zavzeli stolp postali smo vladarji

ponosni zmagovalci in grobarji

najvechji izmed nas na prestol sede

postavi nam ministre ostroglede

ob njem pa vojska, plemichi in farji

tovarnarji sodniki in jecharji

milichniki prezhijo iz zasede

a mi smo she naprej samo vojaki

ki smo si prvo zmago izborili

le na ukaz odmevajo koraki

le na povelja so nas nauchili

hoditi novo pot kakor bedaki

 

Enak sistem kot prej smo si zgradili

zamenjali denar uvedli bone

sprejeli preoblechene zakone

kdor ni verjel lazhem so mu sodili

zanosnih gesel so nas nauchili

zastonj delili sladkor makarone

zato da nam drzhava ne potone

so nas z raketami oborozhili

potem pa so nam rekli da je nasha

drzhava nasha volja in pravica

ponujena nam je kot polna chasha

nad njo pa leta bela golobica

leti nad vojno vihro ki ugasha

 

Ko se prizhge svobode plamenica

nas napodijo v vrste pred uradi

posvechajo se miselni blokadi

nasha dolzhnost je njihova pravica

morála je izprijena resnica

ne smemo govoriti kar bi radi

svobodne misli zanje so napadi

za tak prekrshek chaka nas temnica

a mi smo rjuli noro na bojishchu

na bojnem polju s smrtjo se ljubili

in sanjali o mirnem zatochishchu

kako ga bomo z zmago osvojili

in res smo jo slovili na morishchu

 

Uklenjena ostaja suzhnja sili

a mi jo moramo kriche slaviti

na stare ideale pozabiti

ceniti te ki so nas zaklenili

in ker nam dajo spati jesti piti

jih moramo ubogati chastiti

cheprav so na obljube pozabili

a kaj naj suzhnji drugega storimo

kako naj leta ustreljena ptica

lahko se veselimo da zhivimo

za nas je skorja a za njih sredica

kaj vse jim dajemo a kaj dobimo

 

Razgraja le she butasta butica

zakaj ne sprejme dejstev ki so dana

zakaj je vojna sploh bila konchana

che vlada vedno ista vladarica

lazhi vseh odrov plitka govorica

a nov upor odprta stara rana

uporniki pa le orozhju hrana

in svet unichen zhveplasta ravnica

pod njo so se konchala prazhivljenja

pod njo se bomo enkrat vsi vrnili

neobchutljivi siti govorjenja

razmishljanja ki so nam ga vcepili

kot stroj nadzorovanega mishljenja

 

Brez upanja kot da bi nas zlomili

in bi za vedno praljudje ostali

se ne bi nikdar vech v boj pognali

svoj pranagon bi v sebi umirili

a ko se bodo zopet zarotili

semena nove vojne zasejali

nas bodo na bojishche odpeljali

ali pa kar vse skupaj razstrelili

tedaj bomo pepel ki svet zasuje

in bomo premog prhka prachrnica

zrel plod polit'ke ki nas posiljuje

naj ji nastavimo she desna lica

po zâkonu ki svetu gospoduje

 

A nam polit'ka ni vech vladarica

nam zhrtvam neizprosnih oblastnikov

pepelu nepreshtetih zhrtvenikov

le za oblast zaklana smo drobnica

ne ni polit'ka nasha vech svetnica

in nochemo vech njenih spomenikov

dovolj oborozhenih je malikov

naj se zaslishi nova govorica

naj vre iz tihih src naj bo naravna

slavi naj mirnih ljudstev svete chrede

naj se glasi naj bo na veke slavna

ko se za vedno stari svet sesede

she enkrat naj kot vechni mir pradavna

prapraprot se izgrize iz besede.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

AKROSONATI

 

 

Zhivljenje

 

Zhivljenje, dar prechudoviti!

Narava, mati, izzhareva

semena moch, ko mora vzkliti.

Njen oche, bitje prechastito,

jo prvi znal je oploditi,

ustvaril snov je plemenito.

Srce mu hvalnico prepeva,

ko se zhivljenje chudovito

iz zhive matere rojeva.

 

Iz zhive matere rojeva

se plod, ki noche se roditi,

brez lastne volje dozoreva.

Njegova pot se je zachela,

na njej zhivljenje mu mineva,

na njej bo iskra dogorela.

Vse zhivo mora se vrniti

tja, kjer ga je nekoch spochela

vesoljna sila vechne biti.

 

Vesoljna sila vechne biti!

Nihche do dna je ne razkrije,

nihche ne more ji uiti.

Uboge vrste iz razvoja

oblik zhivechih, ki vzljubiti

ne znajo drugih vrst obstoja!

Che en plod drugega ubije,

ne razsvetli temè razkroja

ljubezen, ki jo sonce sije.

 

Ljubezen, ki jo sonce sije,

do dna ne more presvetliti

nochi, ko beli dan ovije,

ko zadnji zharek za obzorje

se brez glasu, nemochen, skrije

in luna brazdo zla zaorje.

Kar she zaslishi breg kamniti,

ko ga zalije chrno morje,

je zven neslishnih zvezdnih niti.

 

Je zven neslishnih zvezdnih niti

glasnik iz daljne galaksije,

poslan te kraje odreshiti?

Je glas miru, to, kar oznanja,

mu mora plod zvestó slediti

na ta brezkonchna potovanja?

Je res temà, ko se napije

svetlobe dnevne, znameniti,

edini zakon harmonije?

 

Edini zakon harmonije

nad zvezdni chas resnico seva,

kraljico bedne domishljije.

Prevarana od mesechine,

zavest, jetnica charovnije,

ostane suzhnja zgodovine.

Le slutnja milosti odmeva,

kjer glas vesoljne domovine

neskonchni prostor razodeva.

 

Neskonchni prostor razodeva

zaklad, bozhanske umetnije,

zaman jih to oko preshteva.

Nevredna bitja jih prezrejo,

nesrechna bitja, vredna gneva,

brez milosti, brez njih umrejo.

A temu, ki ta dar uzhije,

razgrne iluzorno prejo

jasnina chrne utopije.

 

Jasnina chrne utopije –

podoba gola tega speva,

te nerazumne ironije:

nemochni plod pripoveduje,

nespameten norost razkrije,

kako neveden obupuje.

She ko ugasne sij, opeva,

kako ga v tèmi razsvetljuje

edina luch – svetloba dneva.

 

Edina luch – svetloba dneva,

Jasnina chrne utopije,

Neskonchni prostor razodeva.

Edini zakon harmonije

Je zven neslishnih zvezdnih niti,

Ljubezen, ki jo sonce sije.

Vesoljna sila vechne biti

Iz zhive matere rojeva

Zhivljenje, dar prechudoviti.

 

 

 

 

 

Himna luni

 

Hitrost svetlobe nad tishino

srebrni ti obraz umiva,

ko gresh, ogrnjena v modrino,

po svetlih stèzah med planeti,

molchish nad chudezhno tkanino

in se ne dash, ne dash ujeti.

Usodna, zla, nerazumljiva

utonesh pod neba globino

in vesh: neskonchnost je minljiva.

 

In vesh: neskonchnost je minljiva

in chutish smrtno bolechino,

ki jo tvoj beli soj prikriva,

a jo tishina razodeva

na dnu nochi, kjer se razliva

tvoje ihtenje brez odmeva.

V valovih plavash nad gladino,

pod masko bledega odseva

medlish med zvezdno pajchevino.

 

Medlish med zvezdno pajchevino,

skrivnostna luch, nerazodeta,

kot da bi skozi bozhjo lino

na chrnem nebu posvetila!

Kot da bi Zemlji s to milino

nebeshko milost podarila!

O luch presvetla, luch presveta,

ki si po zhejnih tleh razlila

napoj nebeshkega ocheta!

 

Napoj nebeshkega ocheta

kapljá z neba na to divjino.

O, Zemlja, tisochkrat prekleta!

Drobovje zhge ji vrocha lava,

nad ognji sonchnimi prevreta,

o, Zemlja, ranjena, krvava,

zazrta v kozmichno vishino,

ponochi blazheno zaznava

azumo belo mesechino.

 

Azumo belo mesechino,

ki chrni char nochi razpleta

in rishe tvojo nam blizhino,

razlij po skorji izsusheni,

da ublazhila bo vrochino,

ki zhge v sredici razplamteni,

iz jedra Zemlje se razcveta.

Iz vén pomladi prebujeni,

ljubezen pije naj razvneta!

 

Ljubezen pije naj razvneta

slapove tvojega izliva,

ki v srcu Zemlje si spocheta.

Na istem dolgem potovanju

si v senco matere ujeta,

edina pricha zhrtvovanju,

ko jo s te krozhnice izriva,

izrocha smrti mirovanju,

usode moch neustavljiva.

 

Usode moch neustavljiva,

nevidna in nikdar dojeta,

se tam, za tvojim hrbtom, skriva.

Razpri tanchice pred obrazom,

o, Luna, bodi ljubezniva,

odreshi nas pred vechnim mrazom!

Prihodnost, v beli led zakleta,

naj s tvojim se stali ukazom,

nad nami, v tebi zaobjeta.

 

Nad nami, v tebi zaobjeta,

drhti Narava darezhljiva,

milijone let neizzhiveta.

O, sinje bela svechenica,

naj ti ne bo svetloba vzeta,

dokler tvoj sij, kot tiha ptica,

leti v temò, neulovljiva!

Potuj brez konca, vladarica

in bodi svetla, bodi zhiva!

 

In bodi svetla, bodi zhiva,

Nad nami, v tebi zaobjeta,

Usode moch neustavljiva.

Ljubezen pije naj razvneta

Azurno belo mesechino,

Napoj nebeshkega ocheta!

Medlish med zvezdno pajchevino

In vesh: neskonchnost je minljiva

Hitrost svetlobe nad tishino.

 

 

 

 

 

Bozhanstvo

 

Bozhanstvo! Jaz, ki vechno biva,

ugasha sonce pod vodàmi!

Vash Bog in njen, ki ni vech zhiva,

ker ste jo meni zhrtvovali

in zdaj med mrtveci pochiva.

Kar hochem, vse mi boste dali,

le da se spet pomlad predrami.

Iz mene vre neusahljiva

oblast nad vsem, oblast nad vami.

 

Oblast nad vsem, oblast nad vami,

golaznijo, ki se preriva

po tleh, pod mojimi nogàmi,

in prosi milosti od mene

in zame svojo kri preliva!

Naj zmochim njive zapushchene,

naj jih moj chisti dezh zaliva,

cheprav vam dushe izgubljene

zhvepleni, mrzli smrad obliva?

 

Zhvepleni, mrzli smrad obliva

prelest lepote razkrojene;

naj jaz in smrt jo pogubiva?

Naj spijeva nje kri preslano,

naj brozga se scedi, lepljiva,

naj jezik zlizhe mrtvo hrano

in strastni dushi razodene

kraljestvo senc, zhivljenja rano,

angelske sle nepoteshene?

 

Angelske sle nepoteshene,

ki dusha v meni jih izziva

in so v telesu zaplojene:

naj pije chista jih milina,

okusha solze razsoljene

in naj spochne z bozhanstvom sina?

Naj milost strashna, dobrotljiva,

priveje nadnjo, troedina,

nestrpna, nezhna, a grozljiva?

 

Nestrpna, nezhna, a grozljiva

nemoch ujetosti vznesene,

ko se z ljubeznijo boriva

na smrt; nemoch, ki bi zhivela

nedolzhna, krhka in ranljiva,

me je z ochmi neba preklela.

Pod mano njive izsushene,

a v moji roki grom in strela,

svobodna moch, ki vre iz mene.

 

Svobodna moch, ki vre iz mene,

me sili, da bi se z rokami

dotaknil kozhe prepotene,

z zobmi pregriznil modre zhile,

izsrkal zenice zelene.

In ko bi se kosti drobile,

raznezhen lezhal bi v omami

in chutil, da sled divje sile

telo zapushcha v mirni jami.

 

Telo zapushcha v mirni jami,

ko ni vech milosti nobene

in dusha blodi nad goràmi,

kjer se preliva z mesechino,

a se nikoli vech ne zdrami.

Tedaj se prelevi v tishino,

v svetlobne delce, razprshene

med zlati prah, v neba modrino,

v prepad globine zatemnjene.

 

V prepad globine zatemnjene,

ki mrtvo dusho k sebi mami,

gredo, med zvezde zamegljene,

poiskat zadnje zadoshchenje:

vse njene zhelje zanesene,

vse njeno skrito hrepenenje.

In prav tako, kakor njej sami,

zbezhalo moje bo zhivljenje;

odhajam, tonem med zvezdàmi.

 

Odhajam, tonem med zvezdàmi

V prepad globine zatemnjene.

Telo zapushcha v mirni jami

Svobodna moch, ki vre iz mene,

Nestrpna, nezhna, a grozljiva.

Angelske sle nepoteshene

Zhvepleni, mrzli smrad obliva,

Oblast nad vsem, oblast nad vami,

Bozhanstvo! Jaz, ki vechno biva.

 

 

 

 

 

Zgodovina

 

Zarezana in pogubljena

pod skladi chasa, zakopana

nad tiho vechnost, izrojena,

raztrgana nemoch spomina.

Med galaksije razprshena

nedojemljiva zgodovina.

Podarjena in zhrtvovana

pozabe slast in bolechina,

grozljivo slana, mrtva hrana.

 

Grozljivo slana, mrtva hrana,

vampirjem zheja poteshena,

vesolju neskelecha rana.

Med svetlim prahom izhlapela

in med ozvezdji razmetana,

razbeljena, okamenela,

na sonchni ogenj nalozhena,

kjer bo brez milosti gorela

odpisana, nepoteshena.

 

Odpisana, nepoteshena,

iz nicha zhge, iz nicha vstane

beseda neizgovorjena:

ko smrt umira pod zhivljenjem

nad njim ljubezen je rojena

in srecha ljubi se s trpljenjem;

zaprta v kozmichne dvorane,

zastrta s praznim hrepenenjem,

drsi pod chase razdivjane.

 

Drsi pod chase razdivjane,

doni brez zvoka, brez odzvena.

In pije morja, oceane,

drobi planete nad praznino,

za sabo zhrtve zamolchane

zapushcha pod neba gladino.

Umira, sama nerojena,

in trga lastno drobovino

obsedena in zaslepljena.

 

Obsedena in zaslepljena.

kaplja v chlovekove mozhgane

in izhlapeva, razprshena,

nazhrta smrti nepreshtetih,

z morilskim vonjem prepojena.

Pod luch spoznanj nerazodetih

raszseva misli nezaznane,

iz njenih od bogov prekletih

vekov zvenijo smrtne rane.

 

Vekov zvenijo smrtne rane,

neskonchnost joche izigrana

in nerazumljena ostane

globoko vtisnjena v spomine,

pozabi vechni darovane.

A smrtna rana ne izgine,

ne zacelí je moch neznana,

ki vre iz mistichne daljine,

iz ust poeta, modrijana.

 

Iz ust poeta, modrijana

iz ust luchi temà nastane,

s sinjino smrti obsijana.

In chrna morja zagorijo,

jechijo mesta razdejana,

jekleni svodi se talijo,

poti, z okostji tlakovane,

med niti zvezd se izgubijo,

nad dolga tisochletja tkane.

 

Nad dolga tisochletja tkane

usode pot gre razorana;

nad nas, trenutkom darovane,

pretemna senca zgodovine.

Prihodnosti nedokonchane

privid nejasni ne izgine;

zveni, ko sila razigrana

prshi iz vechnosti globine

akorde sonchnega vulkana.

 

Akorde sonchnega vulkana,

Nad dolga tisochletja tkane,

Iz ust poeta, modrijana,

Vekov zvenijo smrtne rane.

Obsedena in zaslepljena

Drsi pod chase razdivjane,

Odpisana, nepoteshena,

Grozljivo slana, mrtva hrana,

Zarezana in pogubljena.

 

 

 

 

 

Argumenti

 

Astralni red: bozhansko delo

 je pot zhivljenja dolochilo,

svetlobo iz temè spochelo,

neshteto svetlih, prashnih delcev

med sabo v zhivo snov sprijelo;

visoko iz vesoljnih vrelcev

je um naravni razsvetlilo

in pamet zvezdnih staroselcev

razumnim bitjem podarilo.

 

Razumnim bitjem podarilo

je vse, kar sàmo je imelo,

le vechnost si je ohranilo

in vzvisheno oblast nad nami,

da bi z resnico poteshilo

ubegle dushe med zvezdàmi,

ki jim zhivljenje je zgorelo,

in tistim, ki ne znamo sami,

globine uma razodelo.

 

Globine uma razodelo

je tam, kjer so se misli skrile

in pamet nam je razplamtelo,

da bi pomagala graditi,

kar bi srce si zazhelelo.

A zadnje meje prestopiti,

kjer zvezde bi se utrníle,

bozhanstvo noche dovoliti

ujetnikom pogubne sile.

 

Ujetnikom pogubne sile

je v srcih votlo zadonelo,

ko zvezde so spregovorile,

oblast razpele nad zhivljenje,

na nebu belo kri prelile.

Z neba strupeno hrepenenje

je kakor grenka sluz spolzelo

in moch rodila je trpljenje;

med zvezdami je zagorelo.

 

Med zvezdami je zagorelo,

nasilne horde so razvile

zastave zla. Ko je grmelo

nebo nad chrnimi goràmi,

ko je vesolje razbolelo

jokalo z rdechimi solzàmi,

so lastne roke nas morile

in blodne dushe so v omami,

edino kri srca izpile.

 

Edino kri srca izpile

so ustnice nam porjavelo,

edino lazh izgovorile:

le za oblast bomo zhiveli

in zvezde bodo ublazhile

vse muke teh, ki so trpeli,

chloveshtvo pa bo dozhivelo

spet vechni mir na zemlji celi

na svetih tleh, pod zvezdno svilo.

 

Na svetih tleh, pod zvezdno svilo,

so te poshasti zarodile,

chloveshtvo pa ustanovilo

oblast nad zemljo, nad vetrovi,

nad vodo, ognjem dolochilo

lastnishke meje, nad bogovi;

nevihte zla so se zgrnile

nad nas, pred davnimi vekovi

ta svet s techajev premaknile.

 

Ta svet s techajev premaknile,

strasti, ki zlo jih je vodilo,

so zase, zase izrabile;

norost oblastna in utvare,

ki z njimi so ljudi hranile,

resnice znane in prestare,

da zlo ne bo se spremenilo,

vse to prozorne so prevare

in te strasti so nam v svarilo.

 

In te strasti so nam v svarilo

Ta svet s techajev premaknile,

Na svetih tleh, pod zvezdno svilo,

Edino kri srca izpile.

Med zvezdami je zagorelo:

Ujetnikom pogubne sile

Globine uma razodelo,

Razumnim bitjem podarilo

Astralni red: bozhansko delo.

 

 

 

 

 

Simfonija

 

Svetloba poje o tishini,

ko se na temni svet razliva.

Tishina poje o davnini,

kjer se zasuta praideja,

nejasno tlecha med spomini,

zakonom chasa ne podreja.

Iz nje, vsa tiha in minljiva,

privre vsebina, charna preja,

iskrena, jasna, radozhiva.

 

Iskrena, jasna, radozhiva

ve, da sem samo jaz, edini

zaslishal zven, ki ga molchiva,

da bi ustvaril prvo témo,

ki se zaman v tishini skriva

in se pred svetom dela nemo.

S chrnimi znaki na belini

zarishem to, chesar ne vémo

– motiv v izpolnjeni praznini.

 

Motiv v izpolnjeni praznini,

iz bezhnih tonov se sestavi,

kakor iz valchkov na gladini ...

Kakor iz puhaste koprene

oblak se splete na vishavi,

tako se téma razodene,

iz svetlih zvokov se sestavi

in buta ob koshchene stene

finalni ton v donechi glavi.

 

Finalni ton v donechi glavi,

zajet v osmishljeni vsebini,

zachrtan v zvezdni povezavi,

odpira prostor prostim zvokom,

kjer se ob zvenu zven pojavi

in se povezheta pod lokom

v barviti, chudezhni spojini,

kot se ob rojstvu, z milim jokom,

otrok zaupa bolechini.

 

Otrok zaupa bolechini

nemoch, da se upre skushnjavi,

da odlebdi na mesechini.

Rodil se je brez lastne zhelje

kot beli kamen med rubini,

kot antitéma na veselje,

v nazaj zapisani pisavi,

na nikdar slishano povelje,

ne da bi vedel, che je pravi.

 

Ne da bi vedel, che je pravi,

od konca na zachetek biva,

proti zakonom in naravi.

Kot tih odmev so ga spocheli,

odzvêni v himnichni menjavi.

A kaj odzvanja, bi dojeli

shele, che smrt bi ljubezniva,

razzhârila v svetlobi beli,

izraz, ki se pod bistvom skriva.

 

Izraz, ki se pod bistvom skriva,

kot zlati kamenchek v pushchavi,

zna antitéma izmuzljiva

ponesti skozi harmonije

in tkivo notnega gradiva

v osrednjem stavku simfonije,

ko proti témi se postavi,

da jo kot golo lazh ubije,

jezi se na izraz vihravi.

 

Jezi se na izraz vihravi,

da bi vsa prazna in minljiva,

zgorela v najnizhji oktavi,

izginila s poti visokih

ob tihi, praznichni spremljavi

kamnitih vencev na obokih.

V barvito igro se izliva,

iz téme vstane v divjih skokih,

atéma zhlahtna, vechno zhiva.

 

Atéma zhlahtna, vechno zhiva,

Jezi se na izraz vihravi,

Izraz, ki se pod bistvom skriva.

Ne da bi vedel, che je pravi,

Otrok zaupa bolechini

Finalni ton v donechi glavi;

Motiv v izpolnjeni praznini,

Iskrena, jasna, radozhiva

Svetloba poje o tishini.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PESMI

 

 

Kje?

 

Na moji dlani

so zarisane chrte,

globoke struge

derochih veletokov:

kje je ocean?

 

Na mojih vekah

so zrasle trepalnice,

chrna travnika

rozhevinastih stebelc:

kje so poljane?

 

V mojem ochesu

se stikajo prostori,

notranje sfere

nedosegljivih blizhin:

kje je obzorje?

 

 

 

 

 

Kadar je misel

 

Kadar je misel jasna in chista

kot da spochel bi jo srchni utrip

zharek odbije se z mokrega lista

in vse vesolje obstane za hip

 

Kadar je pesem iskrena, globoka

ker iz srca njen napev je pognal,

nezhno pobozha nevidna te roka

kot bi zdrselo sonce z vishav

 

Duh je beseda, dusha vsemirja

nauk zhivljenja pronica z neba

chutnost je misel, dvom ti umirja

ko slishish govorico srca

 

V praspomin tone prva svetinja

kri pordechi in razvname srce

bitje chloveshko se je ne spominja

le to umeva, kar chuti in ve.

 

 

 

 

 

Kristal

 

vonj vrochih nochi

luna vsa zhari

zvezde ne povedo

kako je v vesolju hladno

 

kozha se vlazhi

razpira se telo

misel izhlapi

tja v razgreto nebo

 

in ko zjutraj sonce

spet zagori

v ochesu raztopi se

kristal soli

 

 

 

 

 

Dezhela harmonije

 

Ko chrna noch izgine,

charobni konji poletijo,

odpeljejo v vishine

prezlato sonchevo kochijo.

 

Na njej so nalozheni

sijochi, chudezhni kristali,

zeleni, modri in rumeni,

smaragdi, jaspisi, opali ...

 

Prshijo iskre pod kopiti

in sinji kochijazh prepeva

si o dezheli chudoviti,

ki chaka nanj na koncu dneva.

 

Pod mavrichne oboke

bezhi modrikasta ravnina,

zajeta v misli pregloboke

uhaja iz spomina.

 

Tam dalech, kjer krojijo

nebeshki pajki svojo prejo,

planejo besno nad kochijo

in jo razkosajo, pozhrejo.

 

Edino she lesket omamni

zdaj iz cheljusti svetih sije,

zdrobljeni dragi kamni

v dezheli harmonije.

 

 

 

 

 

Bedel sem

 

bedel sem nad spanjem

sanjal nad svetom,

ki tih je razpadel

mi v rokáh

 

in med zhrtvovanjem

sem s sabo, poetom,

se bil in ukradel

si vechnosti prah

 

a noch prebudila

je mater nebeshko

in vanjo vsadila

je chudezhni plod

 

vsemochna je sila

to bitje chloveshko

s svetlobo umila

in shlo je na pot

 

da v sveti utvari

kot plod hrepenja

in te utopije

chez tisoche let

 

v vesolju ustvari

vech od zhivljenja,

ochem da razkrije

nov, chudezhni svet

 

 

 

 

 

Lovska 

 

Lovska sla je zrasla iz strahu,
da strashni lovec lovca ulovi.
In nekdo, ki ni mu do miru,
ubil te bo, ali pa njega ti.

 

Sla zarasla se je v praspomin,
ves chas na prezhi, zalezuje plen,
divje bitje, najmochnejshi sin,
ki mu vsak hip je dragocen.

 

Bivanje je boj iz dneva v dan,
bogastvo je samo simbol mochi,
strah pa je s sovrashtvom bil pregnan
in le zmaga ga zadovolji.

 

Mir razblini zhrtve tihi krik,
zavest zadeta skrije se na dnu.
Chlovek, kot najvishji razsodnik,
zaman v krvi ishche si miru.

 

Le pravichnost nad vsem tem bedi,
ko z mechem oblasti vzpostavlja red,
mir v srcih pametnih ljudi
in srecho, izrecheno brez besed.

 

 

 

 

 

Boginja usode

 

Zacharaj me, odpelji me na pot usodno,

tja, kjer je cilj nejasen, meni nepoznan,

tja, kjer bo vsako lazhno upanje brezplodno,

kjer bo nevidna kri odtekla iz teh ran

 

in nich ne bo svetlobe bele pordechilo,

zaman bo padal chrni dezh nad mirni kraj,

srce ne bo sanjarilo in se slepilo

in misel sprashevala vech ne bo, zakaj,

 

le senca s tabo bo drsela brez imena,

drhtela v zraku kakor mlechni soj nochi,

kot srechna pesem v duhu vechnega refrena

ljubezen bo zharela dnevu iz ochi.

 

Je to moj sen, so moja zamegljena zrenja

nad mesto, ko zacharano zasije v dan,

je to ta sla, ki v meni zhge od hrepenenja,

moj chut, namesto bogu, tebi darovan?

 

Ne vem, zakaj razvnemash svetlo moch veselja,

razzharjash v meni to chrnino tezhkih zmot,

zakaj prav ti si moja zadnja tiha zhelja,

edina, ki poznash edino pravo pot.

 

 

 

 

 

Ariadna

 

sedem ariadne zheljnih bitij

in med njimi sin spomina

z levo ga povleche heroina

ker ga kani zategniti

s klopko rdeche niti

 

sedem zhebljev skoz kopita

da ves labirint odmeva

vsepovsod visijo chreva

onadva precej odbita

se na tleh plodita

 

sedem nezavednih krikov

vsak od njih je malo tishji

izdonel v tej prazni hishi

le tezej jo lahko slishi

prenazhrt dotikov

 

sedem potovanj v neznano

let pod stropom iz betona

da jo zhe boli prepona

lizala je srchno rano

da je vse ozhgano

 

sedem prizmichnih izhodov

iz stoletja v tisochletje

ji prineslo je poletje

s sedem tisoch nezhnih vbodov

oblozhena miza

 

sedemkrat je oblezhala

ariadna v dno izpita

nich vech zhejna vsega sita

kot da je bila le shala

ki je ni jokala

 

sedem kitic si naniza

na roge zmumificira

zdaj jo bikov duh zatira

in jo ishche analiza

v krvi dioniza

 

 

 

 

 

Ariadna zhrtvovana

 

zdaj sem sedmi v vrsti, da pozhre me minotaver

sladkosned, kot je, da me prezhvechi in izpljune

in ne bom v krsto zbit, umit, obrit kadaver

ki iz groba vstaja v soju raznorele lune

 

pordechíl bo mesec moje dushe biku glavo

solze iz ochi, iz gobca tekla mu bo slina

in po celem labirintu bo po tleh krvavo

smrt se bo scedila iz bozhanskega urina

 

v kotu ariadna se mastila bo s spomini

rdecha nit ji bo obgrizen lepi vrat krasila

in na njej se lesketali bodo ji rubini

kot trofeje dush, ki jih je smrti prepustila

 

moja dusha pa se ji bo pod obleko skrila

bozhala ji dlachice na kozhi neprestano

da ji bo neznosna zhelja vrela izpod krila

níkdar poteshena zhalovala bo za mano.

 

 

 

 

 

Psiha

 

chutish, zakaj se bosh v mehkih dlaneh raztopila

in se povzpela v vishavah na shumni zefir

v kozhi iz vonja bo bezhal tvoj vlazhni nemir

ko te zajela v vrtinec bo angelska sila

 

z blazhenim duhom ti segel bo v dusho globoko

s strelico charno predrl bo tvoje srce

angel, ki smrtno oko videti ga ne sme

nezhni trepet le zachuti lahko ga pod roko

 

s krili gasil bo dotikov nevzdrzhne plamene

skrite poti si utrla drazhljiva bo dlan

ko se bo v tebi talil, oslepela bosh zanj

s tabo neviden bo tonil v tkanine svilene

 

a ko nekoch ti odprla ochi bo omama

da tvoj pogled bi v nasladi po njem zadrsel

se bo razblinil v prozoren, modrikast odsev

ti pa za vedno brez njega ostala bosh sama

 

 

 

 

 

Sibila

 

Na svili vetra valoví in sanja

izvir, ki sinjo luch iz njega pije,

lepote zven iz chiste harmonije,

iz vode ogenj, vechnost iz spoznanja.

 

Na niti bele niza si planete,

da v njen pogled po krozhnicah zdrsijo

skoz svetle vdihe v chrno galaksijo,

kjer spi prihodnost, njeno mrtvo dete.

 

Na zadnji barki plove iz resnice

v besede moch zavezana Sibila,

ki je v deveti knjigi utonila,

kot pojejo o njej nevidne ptice.

 

 

 

 

 

Venerin odsev

 

slana kozha, mágija dotika

in pogled, ki bozha, vonj, ki mika

utopljena pod oblast zrcala

nisem jaz, to je le moja slika

 

utopljena pod oblast zrcala

sem lepota, ki jo bom razdala

sem ljubezen, z angelom spocheta

in prihodnost, ki sem se je bala

 

sem ljubezen, z angelom spocheta,

venera sem, ko minljiva leta

izshumevajo iz morske pene,

in sem pesem, chutna, neizpeta

 

 

 

 

 

Kolombina

 

nesrechen, a vesel

odganjam zhalostne spomine

na chas, ko sem verjel

besedam lepe Kolombine

 

ljubecha od srca

zhivljenje mi je ugrabila

izpila me do dna

potem pa me je zapustila

 

in zdaj se mi smeji,

nesrechnica, in kar ne neha,

kadar mi iz ochi

zharijo grenke solze smeha

 

 

 

 

 

Ptica

 

Ptica – netopir pod mojo kavo.

Znamenje usode? Me je strah,

ko na belo dno zarishe prah

podobo temno rjavo?

 

Krik iz kroshnje: ohripela vrana

zavreshchi zloveshche, brez glasu.

Se bo zdaj, ko nimam vech miru,

odprla stara rana?

 

Se bom spet utapljal v sanje

kot tedaj, ko si predana

legla v tiho, vechno spanje

 

in je na najinih stezáh

nikdár izhojeno travo

zarasel nevenljivi mah?

 

 

 

 

 

Pod rdechimi, prijaznimi oblaki

 

Pod rdechimi, prijaznimi oblaki

prelepa deklica se je smehljala,

ljubezen, od usode darovana,

v ocheh globokih ji je zasijala.

Pod rdechimi, prijaznimi oblaki

prisegla svojo vechno je zvestobo ...

A ko odprla se je srchna rana,

je neutolazhljivo zajokala,

pod rdechimi, prijaznimi oblaki.

 

 

 

 

 

Zdaj, ko je najlepshe

 

Zdaj, ko je najlepshe, me odpelji

dalech vase, v svoj globoki svet.

Chutish, ko utonem ves razgret

v vsaki tvoji misli, v vsaki zhelji?

 

Zdaj, ko te poljubljam, moja mila,

me odpelji nekam dalech stran,

kjer zgorel bo zate vsak moj dan,

ko se bova v nedogled ljubila.

 

Zdaj, ker jutri se bo vse konchalo,

ko se dusha moja poslovi,

kakor rosa v sonce izpuhti,

kakor val se razprshi chez skalo.

 

Zdaj se smej, ker jutri bosh jokala,

bozhala nevidno bosh telo ...

Jaz ne bom, a ta ljubezen bo

vechno le ob tebi, moja mala.

 

 

 

 

 

Plamen

 

O, gospodarica mojih iskanj!
Obarvaj zhivljenje, obarvaj nebo,
odpri mi telo, da utonil bom vanj,
razkrij se mi vsa s tvojo nezhno mochjo!

So bele vonjave, je rozhnata strast
in rdechi jeziki so chrna oblast.
Iz usten razvnetih vijolichna sla
v rdeche preliva plamena oba.

 

Razgrni to svilo, ki tkal jo je chas,

ne boj se, tu ognji odganjajo mraz

in strah pred neznanim je tukaj zgorel,

kjer plamen plamenov si naju bo vzel.

 

 

 

 

 

Nevidni krmar

 

kakor galeja

zasidrana v tvoj zaliv

chutim drsenje

razvalovane vode

ob mojih bokih

 

in kakor pena

na vzburkani gladini

sprejemam vase

raztopljene kristale

tvojih slanih sanj

 

jambor se ziblje

kot nihalo usode

skozi oblake

obchutenj, izhlapelih

iz tvojega dna

 

a za krmilom

te zasanjane ladje

nevidni krmar

v jadrih chuti veter

blazhene neskonchnosti

 

 

 

 

 

Poslushaj

 

poslushaj, kako buchim v tishini

poglej, kako se v temi bleshchim

zachuti, kako globoko v tebi

zhivim, drhtim, hrepenim!

 

ne slishish? ne vidish nikogar?

chutish samo? uzhivash? trpish?

mogochen privid te objema

v nevidnem ognju gorish

 

slepechi buhtijo plameni

naoljeni z vonjem zheljá

se plazijo vrochi jeziki

izpijejo te do dna.

 

 

 

 

 

Zlata ruda

 

pod tvojim nasmehom se skriva

rudnik zlata

goriva pod zharchenjem dneva

ki seva z neba

drobim tvoje zlataste grude

talim tvoja tla

med stihi te spiram v potoku

sladkih solza

v barvitem ti loku razpiram

vse barve sveta

in vzpenjam se v tvoje globine

ti segam do dna

rudar sem, ki v tebi si koplje

pot do srca

 

 

 

 

 

Globoko v tebi

 

potem, ko se bosh raztopila

prelestna vsa na vlazhni svili

in te bo vzela vase sila,

ko angeli te bodo pili

in te bo jedel mesec rdechi

kot da sesa krvavo mleko

razblinjal te planet vrtechi

v nebo in te razpenjal preko

teh zvezdnih cest bo v daljne kraje,

ko bosh lebdela in hlapela

v nevidne kapljice ozheta,

 

sladkost vijolichnega sija

iz tebe sinja bo blestela,

v koprene svetle bo odeta

pod charnim svodom galaksija

globoko v tebi izgorela

 

 

 

 

 

Utopljena v vetru

 

Ko jaz zaspim, ko ti zaspish,
ko vech ochi se ne odpro,
naju shumel bo vetra pish
in pelo naju bo nebo,
ljubeche, nezhno in lepo.

 

 

 

 

 

Ta zven

 

Danes je luna razsvetljevala dan;

vse je bilo belo, razen sinjine.

Tvoj glas je bil bel. Tih in zadrzhan.

She zdaj odmeva ... ne mine.

 

Sonce je zaspalo. Prepozno je vzshlo,

da bi z rdechino nebo ozhgalo.

Zlatilo je dezh. Z nevidno dlanjo

je lunin soj ljubkovalo.

 

Spet si prishla in presijala nebo.

Sivkaste oblake si razgrnila,

prekrila ves svet. Razprla telo,

kot bi se s soncem ljubila.

 

She zdaj odmeva tvoj neslishni klic

in she kar drhtijo modre globine,

odzvanjajo v letu mesechevih ptic.

 

Ta zven ... tam nekje ... dalech ... izgine.

 

 

 

 

 

V belem soncu

 

v belem soncu angeli norijo

telo odpira se v svet luchi

vonj opojni dviga se v oblake

kakor da zadnji dan iz sanj bezhi

na osi gladko se vrtecha

opojna Venera drhti

iz nje ljubezen hrepenecha

v svetlobo jutra izgori

 

 

 

 

 

Jutro

 

planeti pochasi s techajev drsijo

ozvezdja drhtijo na dnu galaksij

in kroshnje se zibljejo v zven melodij

buchijo iz ptichjih glasov harmonijo

 

pesmi se tkejo v sij pajchevine

na strune tishine jih pajek igra

pernati mag se dotaknil je dna

kjer vse se odziblje in v nichu premine

 

Zemlja gorecha iz sna se izvije

srecha vesoljna obzorje prizhge

kot da z nebesa zdrselo bi vse

kot da bilo je le plod charovnije

 

le Sonce vsemochno se vzpenja v vishine

in sulice zlate nad vechnost vihti

zbistri chrne ptice in pesem izgine

v spominu na sanje pretekle nochi

 

 

 

 

 

Zakaj

 

Zakaj ti pishem, krogla daljna in ognjena?

Da bi zapisal prav vsako rimo,

chetudi bi ostala brez pomena?

 

Naj pishem o duhovni bedi,

ki jo ljudje v chasu tem trpimo?

Ali naj vdihnem smisel pisani besedi?

 

Naj pojem o minljivosti vsakdanji,

ali o shalah, ki se jim smejimo?

O vakuumu, ki ga skrivam v lobanji?

 

Ali pa naj ti srechen pojem hvalo,

za zlate zharke, ki prshijo mimo,

ne da bi moje jih oko zaznalo?

 

Chemu navdih, lepota in vsa ta vsebina,

ki jih ljudje globoko v sebi dozhivimo?

 

In le chemu na dnu besed – praznina?

 

Pozhgi mi knjige, vzemi mi pisavo,

zamizhi in zavdaj mi z vechno zimo!

Ali pa mi napolni prazno glavo

 

z modrostjo vedezhev, poetov,

da bi zapisal prav vsako rimo

v tvojo in umetnosti presvetle slavo!

 

 

 

 

 

Poglej vesolje

 

Poglej vesolje, shirno in nedosegljivo,

kako je strashno, vzvisheno, a ljubeznivo,

kako te vabi v nedotaknjene globine,

od nekdaj zate mrtvo, toda zase zhivo!

Poglej neskonchnost nemo, ki te zaobjema

in te na koncu razgradi v vesoljno tkivo,

v to snov nebeshko, ki sestavlja vse, kar biva,

razzharja sonce, ki brez konca nezmotljivo

prizhiga dan za dnem in ga nato ugasha

in opozarja dusho, krhko in ranljivo,

da naj z ljubeznijo uzhije vsak trenutek,

ker je zhivljenje dragoceno, a minljivo.

 

 

 

 

 

Za Zvezdo

 

ko razzharish, ustvarish dan

s svetlobo sinjo razprostresh

chez noch sijochi pajcholan

 

zvecher razgrne ga Nekdo

ki je nad Svetom gospodar

in ti Njegovo si oko

 

ko utonesh v chrni Raj Nebes

in tvoja Luch me ne slepi

odpre neshteto se oches

 

za vsakim skriva se obraz

Zvezde so njihove ochi

in tam, na dnu, se skrivam Jaz

za Zvezdo, ki she ne zhari

 

 

 

 

 

V ochesu

 

V vsakem ochesu imash eno sonce:

vzideta zjutraj, ko vstanesh iz sna

in spet zaideta, kadar zaspish.

 

Ponochi se sonci zdruzhita v tebi,

v notranje sonce... To sredi srca

sije ti sanje, ki z njimi zhivish.

 

Samo en chlovek ochi ne odmakne,

ko tvoji sonci zasijeta vanj:

edino njemu lahko se predash.

 

In ko ga gledash, iz dveh sonc zasije

skozi ochi ti zhar tvojih sanj,

ki v njem razzharijo vse, kar imash.

 

 

 

 

 

Sonchni sli

 

Sonchne sle smo odposlali

Vse vesolje razsvetliti,

Razvozlati zlate niti,

ki jih nismo stkati znali.

 

V daljne in neznane kraje,

Zhe od nekdaj misel tava.

Mati, chudezhna narava,

Ki nam jemlje manj, kot daje,

Gleda, ko so se s postaje

Sonchni vlaki odpeljali,

Z njimi pa ljudje, zhivali

In rastline tisochere.

V daljne, chudovite sfere

Sonchne sle smo odposlali.

 

Tu pri nas, kjer vlada zmeda,

Kjer nam zlo je luch vsakdanja,

Kjer chloveshtvo se priklanja

Sli nasilni, kakor chreda,

Ki se sebe ne zaveda,

Tu, pri nas, so znameniti

Modreci ugotovili,

Kaj storiti, in sklenili:

Svet zdivjani umiriti,

Vse vesolje razsvetliti!  

 

 

 

 

 

Shli so najboljshi med nami,

Tisti, ki srce jih vodi

K dobri, milostni usodi,

Tisti, ki si znajo sami,

S chuti, mislimi, rokami,

Vsak odgovor izboriti,

Ki nas hochejo reshiti,

Ki namesto nas jih zhene

Najti vozle zapletene

In razplesti zlate niti.

 

Mnogo sonc v vesolju sveti,

Tisoche bogov nam vlada,

Cela kozmichna armada!

Nam, ki nochemo verjeti,

da smo tam, prav tam spocheti.

K njim smo nashe sle poslali,

Da jim bodo pokazali,

Vozle kozmichne usode,

Niti zemeljske zablode,

Ki jih nismo stkati znali.

 

 

 

 

 

Obred

 

ti, ki pijesh mojo kri

stari zlodej, sonchni duh

ti bosh zbrisal te sledi

ti bosh razsolil moj kruh

nerazsodni razsodnik

ki razvnemash mojo strast

ti postavil bosh mejnik

in ujel me v zadnjo past

 

od krvi rdechel bo zhar

vroch, prevroch ti bo kapljal

iz ochi, moj gospodar

name, ker se nisem bal

name, ker sem zazharel

v soju chudezhne luchi

name, ker sem doumel

moch ljubezni, moch strasti

 

o, prevzvisheni vampir

te ljubezni se napij

vzemi jo, vzemi ta mir,

mir srca, in se nauzhij

vseh teh sladkih bolechin

ki si z zharki jih razvnel

in bo v njih tvoj bedni sin

tebi v slavo izgorel

 

 

 

 

 

Nad vrochim mestom

 

Nad vrochim mestom bela krila sem razpel

in proti soncu, kralju dneva, poletel

a ne, da bi za Ikarom ponovil let,

ki je nemochen v sonchnem ognju izgorel:

odpravil sem se na neznano, dolgo pot,

da bi najvishjo slast ljubezni dozhivel,

ljubezni, ki v vesolju vnema svetli sij;

odshel sem, da bi konchno jo do dna dojel

in bi razkrila se poslednja mi skrivnost,

ki bi jo tebi, samo tebi razodel.

 

 

 

 

 

Sonchna kraljica

 

Iz ust ji letijo zlate chebele,

odeta je v rdechezlati shkrlat,

razpira ochi, vse sijoche, vesele,

she lepsha je, kot je bila takrat ...

 

Obdana z rdechimi ovni prihaja

sonchna kraljica na moje nebo.

Plamtecha, ognjena se vracha iz Raja,

kot da ji tam, sami, ni vech toplo.

 

Nad njo velikanski orli letijo

prinashajo chrnorazzharjeno noch,

vetrovi nje dihe prelestne shumijo,

ko spet jo poljubim, tako kot nekoch ...

 

Na plashchu shkrlatnem objeta lezhiva,

nad nama srebrni buchi ocean,

od chustev viharnih razvneta, ranljiva,

zheliva v resnichnost, a zopet – zaman.

 

 

 

 

 

Ko sonce zaide

 

Ko sonce zaide, utone v noch,

zapre se nebeshko oko.

Zabrishe z oblakov se rozhnata sled,

vrata nochi se odpro.

 

V globinah se kopa nevidni odsev,

le sluteno belo telo,

obraz je naguban, pepelnato bled,

prav kakrshen moj bo nekoch.

 

In luna zablodi na zvezdno nebo,

kristalasti zemljin odmev,

v milini beline vilini pojo

tihe neskonchnosti spev. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Marko Golja

 

PRIPIS K ZBIRKI

 

Zbirka Matjazha Jarca s preprostim naslovom Pesmi je zelo obsezhna, vsebuje pa oblike od rubaja do sonetnega venca, skratka, njena formalna razpetost sega od stare Perzije do najzahtevnejshe pesemske oblike zahodne literature. Obseg zbirke sugerira, da je najverjetneje nastajala vech let, morda tudi desetletij, pesemska raznovrstnost pa, da se je avtor preskusil v razlichnih verznih, kitichnih in pesemskih strukturah. To pomeni, da pesnik ni le marljivo koval in zapisoval verze, ampak da si je ustvarjanje otezhil ter polepshal z novimi in novimi izzivi. Seveda pa je za vsakega pesnika, torej tudi za Matjazha Jarca, najvechji izziv, kako pisati o svojem chasu – osebnem, druzhbenem ali kozmichnem – v individualni, enkratni, prepoznavni govorici. Ta izziv je za pesnika, kot je Matjazh Jarc, she toliko tezhji, ker se navezuje na zhe omenjeno tradicijo.

Ob branju v zbirki objavljenih pesmi, tudi obeh sonetnih vencev (Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas) se bralec zmerom znova spomni opozorila Milana Kundere v njegovi esejistichni mojstrovini Zastor, da »je nasha zavest o kontinuiteti tako mochna, da vpliva na dojemanje sleherne umetnine«. To torej pomeni, da vsako pesnishko besedilo, vsaka umetnina vstopa v chasovni tok, da pripoveduje in nadaljuje, morda pa tudi obnavlja Zgodbo, vsaj katero izmed njenih strani, poglavij.

V zgodovini slovenske knjizhevnosti je poglavje o sonetnem vencu brez dvoma impresivno. Njegovo mero je postavil Presheren, nato pa je nastalo she priblizhno petdeset vencev. Kaj spodbuja pesnike, da vezhejo sonete v venec, je celostno vprashanje, zagotovo pa je to tezhka, verjetno najtezhja pesnishka naloga. Ne vem, koliko sonetnih vencev imajo druge nacionalne knjizhevnosti, pa vendar je pisanje venca morda nekaj podobno samotarskega in ekstremnega kot smuchanje z osemtisochakov ali plavanje po skoraj neskonchnih rekah ali ..., skratka, podvig, v katerem pride maksimalno do izraza volja do vztrajanja: s samim seboj, v samoti, na skrajnem. Na tem robu je Matjazh Jarc ustvaril zhe omenjena sonetna venca Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas.

Pesnik obvlada formo, tako jambski enajsterec (Zharechi sij brli pod temnim nichem), kvartine in tercine, akrostih, rime, skratka, metrichno in pesemsko nalogo, pred katero bi klecnil marsikateri pesnik, opravi. To je vredno pohvale, pa vendar ta zahtevna naloga ni sama sebi namen, nasprotno. Sonetni venec, ki v sebi povezuje zhe tako razchlenjene pesmi, ponuja pesniku mozhnost, da ubesedi najbolj intimne in hkrati najbolj kompleksne obchutke o sebi in svetu.

V sonetnem vencu Zharek je sin nochi pesnik med drugim ubesedi svoje razumevanje chloveka, zavracha njegovo dionizichnost, vendar ne v imenu apolinichnosti, ampak zhe kar transcedentalne ali pa vsaj panteistichne vizije, v kateri imata posebno, najpomembnejshe mesto ljubezen in misel kot sinonim za razum. Kot da bi venec govoril glas priproshnjika, vidca ali modreca, tako da zvenijo verzi in soneti vzneseno, energichno, le hipoma umirjeno. Za sonet, zlasti za sklepno tercino shtirinajstega soneta, je znachilen apokaliptichen ton, ki je zanikan z vero v nadchloveshko silo. Da gre res za kozmichno, zhe kar religiozno obchutje, pricha tudi magistrale, kjer se kar prelivajo pozivi k novi zlati dobi, seveda izrazheni z znachilnim Jarchevim besedishchem in metaforami. Pesnik lahko v eni in isti kitici sicer govori o obdobju razsvetljenja, nebesih in luchi zhivljenja, vendar v njegovem univerzumu ne gre toliko za krshchansko, katolishko podobo sveta, ampak za izrazito osebno, individualno podobo univerzuma.

Omenjeni verzi in mesta niso edini v Jarchevem pesnishtvu, kjer lahko bralec razbira okrushke, drobce izrazito individualnega, osebnega obchutenja univerzuma. Kot da bi pesnik poskushal presechi metafizichni nihilizem. V tej rekonstrukciji prezhivijo kot nesporne vrednote pesemske oblike, hkrati pa se pesnik ne vracha h koreninam evropske metafizike, predvsem h krshchanstvu, ampak pripishe pomembno mesto she starejshim metafizichnim silam, ki pa jih obchuti predvsem panteistichno.

Tako se v njegovi poeziji zelo pogosto pojavlja sonce, ki je lahko postavljeno kot nedosegljivi cilj, morda kot metafora nedosegljivega, morda zachetek in konec vsega. Zato tudi neenotno poimenovanje, vchasih z veliko, vchasih z malo zachetnico, kot da bi pesnik nihal v sebi ali pa se celo ustrashil svojih nagovorov. Sonce je tako lahko v tej poeziji alternativa Bogu, cheprav se pogosto pojavlja v podobnih pomenskih razmerjih kot On, drugich je lahko prispodoba, lahko pa tudi oboje hkrati. Tako lahko beremo Jarchevo poezijo v njenih najboljshih trenutkih kot prichevanje slehernika, ki chuti metafizichno praznino, vendar do nje ni ravnodushen, ampak si o(b) njej zastavlja vprashanja, poskusha z odgovori, pri tem pa ne pozabi nase in na svojo lastno izkushnjo. Prav ta odsotnost sredishcha in zhelja po zacelitvi rane morda pojasnjujeta, zakaj se pesnik s tolikshno zhejo zateka k neevropskim pesemskim oblikam ter v njih zelo suvereno ubeseduje tako planetarna kot tudi intimna obchutja. She vech, prav v rubajih najde Jarc pravo mero med pomenom in zvenom. Kot da bi bili rubaji s svojo kratkostjo imuni pred pretiranim zvonchkljanjem rim, ki je slishno v nekaterih pesmih, predvsem v zhe znanih parih (na primer jaz-glas), pa tudi sama oblika prisili pesnika, da zgosti pomen v skoraj razodetno podobo.

Zdi se, da pesniku pesemske oblike azijskega izvora lezhijo prav zato, ker mu ne dopushchajo, da bi miselno konstruiral pomen, ga razvijal in stopnjeval do sklepne poante. Tako tudi pri Matjazhu Jarcu skoraj praviloma velja, da je manj v resnici vech. Morda se je pesnik tega svojega upomenjanja zavedal tudi sam, zlasti ko je igral na paradoks in pri tistih pesmih, v katerih se je navezal na navidez nesmiselno, alogichno in povsem sproshcheno besedno igro in aliteracijsko radozhivost, ki pa jo v sklepni tercini soneta ker vem da vesh da vednost vedno vidi smiselno zarobi.

Omenjena besedna radozhivost je primerna tudi za zapisovanje ljubezni in za kritiko sodobne potroshnishke druzhbe, tako da se zdi s svojo preprichljivostjo in zapeljivostjo protiutezh Jarchevim resneje intoniranim pesmim. Tako lahko v Jarchevi zbirki stran, dve narazen oziroma pesem ob pesmi beremo o veri v tradicionalno usodo in bravurozno kozerijo na njen rachun. To pomeni vsaj dvoje: da je pesnik bolj ponosen na svoje formalne, na primer sonetistichne dosezhke ter da je zato lahko drugega ob drugem postavil tako razlichna soneta, kot sta zadel bosh bistvo vsakega vprashanja in Indikator, predvsem pa, da je zmozhen ubesediti zelo razlichna obchutenja sveta in sebe, da je zmozhen pisati tako o svoji osebnih, vchasih tudi nadosebnih izkushnjah (chustvenih, ljubezenskih, metafizichnih) kot tudi ubesediti iskrive mentalne podobe, ki kot da nimajo nichesar skupnega z njim.

V tem shirokem razponu pesnishkih podob (od dozhivljanja individualnega jaza do podobe-igre) ima lahko svoje mesto tudi pesem v prvi osebi mnozhine, skratka, kolektivni jaz, v mnozhici utopljeni individuum. Toda takshno pesnishko besedilo, ki po svoje pricha o krizi novoveshkega individualizma in ki s svojo himnichnostjo in teleoloshkostjo smiselno zrcali Jarcheve pesmi o soncu, vseeno zveni kot tujek v Jarchevi poeziji.

Ali pa she en primer raznovrstnosti pesnikovega opusa; samo korak stran od prej opisane pesmi bo bralec nashel chrnohumorni AgrobluEs, pesniku pa niso tuja niti angazhirana sporochila na rovash sodobne globalne potroshnishke druzhbe ...

Morda bi moral Matjazh Jarc svoje pesmi objavljati hitreje oziroma v ciklih, kot so nastajali, bralci pa bi lahko spremljali njegovo pesnishko pot z varne razdalje, pregledno in kot sklenjeno pripoved. Tako pa lahko bralec ugiba, ali je ta in ta pesem pesnikova reakcija na anomalije v sodobni slovenski druzhbi, morda odziv preobchutljivega avtorja ali pa posploshen pogled na druzhbeno in chloveshko izkushnjo. Pravzaprav se zdi ta zadnja, tretja mozhnost she najboljsha. Naj so torej pesmi nastajale od zgodnjih sedemdesetih let vse do nashe sodobnosti ali ne, ni bistveno pri branju. Marsikatera med objavljenimi pesmimi namrech prepricha s svojo besedno gibkostjo, humorno okretnostjo, hipno izpovednostjo ali vznesenostjo na poti k zavezujochnosti. Zato se zdi bolj verjetno, da je Matjazh Jarc svojo zbirko Pesmi objavil ob pravem trenutku ...

 

oktober 2008)