Knjizhnica Revije SRP

Lev Detela

TRI ZVEZDE

 

 

Pogum Revije SRP 2008/5 – I, II

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TRI ZVEZDE

Roman o celjskih grofih in Veroniki Desenishki

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSEBINA

 

II. KNJIGA

 

Strah, tema, ljubezen

Smrt, ta chudna kruta ptica

 

 

 

 

 

 

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE

II. knjiga

 

 

STRAH, TEMA, LJUBEZEN

 

Sigismund razkazhe troedinemu kralju Danske, Shvedske in Norveshke nekatere lepote svojega dvora. Skupaj z mochno odishavljeno in v razkoshno rdecho svilo zapeljivo oblecheno Barbaro, ga pelje skozi pisani gozd ogrskih imenitnosti. Eriku je za trenutek vsega prevech. Rad bi se odklopil iz cesarjevega objema, vendar ve, da je to nemogoche, cheprav se mu zazdi, da pravkar sedi na iskrem vrancu, ki poskakuje chez drn in strn na poti v boj proti Schleswigu in upirajochemu se plemstvu. Potem se na hitro predrami v resnichnost. Samozadovoljno dvigne glavo, da se pred njegovim ostrim pogledom na pol sramezhljivo zaustavijo pogledi lepih dvorjank in spletichen ter sklonjene glave shtevilnih sluzhabnikov. Barbara ga skupaj s cesarjem pelje v dvorno shivalnico in pralnico, da postane zares dolgochasno, tako da je kar vesel, ko se konchno znajdejo zunaj pred konjushnico, iz katere se oglasha kralju dobro znani in nadvse blagoglasni rezget najhitrejshih konjev, ki jih tako ljubi. Skloni glavo in premishljuje, kdaj bi bil primeren trenutek, da nachne vprashanje grofije Holstein, ki bi mu jo Sigismund za kako skromno protiuslugo morda lahko odstopil. Pomorjanci vendar morajo drzhati skupaj!

V zraku je nekakshno valovanje dobrih stvari, ki pa ga takoj zatem prekine zverizheno pokanje rezkih glasov in divje lajanje psov.

Izza prizidka se prikazhe razjarjena glava kneza Franko-pana. Vpije na sluzhinchad in si z desnico na rochaju mecha, ki mu binglja ob boku, utira pot do gradu.

Danski kralj hudomushno motri chudni prizor. Okrog Elizabetinega brata se prekopicuje krdelo oborozhenih hlapcev in divje poskakuje nekaj vitezov, ki bi radi preprechili, da bi besni knez lahko prishel do cesarja.

Sigismund ostrmi in dvigne roko.

»Zhe dobro ... To je nash zvesti Frankopan ... Kaj se je vendar zgodilo, da je tako besen?«

Knez skloni glavo.

»Velichanstvo, najin svak Friderik je morilec moje sestre ... Izvedel sem, da je z zhidovskimi kapljicami zastrupil svojo zheno ... Spovednik uboge Elizabete, dobri pater Konrad, je s spretno zvijacho razkril shtevilne skrivnosti podlega dejanja ... Zdaj zahtevam, da se moji pokojni sestri vrne chast, ki ji pripada ... Friderika pozivam na dvoboj na zhivljenje in smrt ...«

»Naj vendar pochaka ... Ne tako hitro ... Zakaj dvoboj?«

»Za kaj sploh gre?« se v razburjeni pogovor vmesha danski kralj. »Kaj se je zgodilo?«

»Morda ne vesh, da je Hermanov sin po smrti zhene Elizabete proti ochetovi volji na skrivaj porochil neko vashko frkljo, ki se ji noche odpovedati. Herman trdi, da je tista lahkozhiva zhenska nesramna charovnica ... Trdi, da mu je zacharala sina ... Drugache je ne bi nikoli porochil ...«

»Ah, kaj govorichite..? Kako zanimivo!« vzklikne danski kralj. »To je ljubezen, ja, ja, ljubezen ... Amor nos unit! Ljubezen nas druzhi!«»

»Kar koli zhe je, jaz zahtevam zadoshchenje,« reche Frankopan. »Izvedel sem, da je Friderik tu, v Budi ...«

»Kaj?« se zasmeje danski kralj. »Tukaj ga imate ... In sploh ne ukrepate...«

»Kako naj ukrepamo?« reche cesar.

»Zahtevam pravico!« she enkrat zakrichi Frankopan.

»Dvoboja ne bo!« trdo razsodi cesar. »Herman zheli, da mu sina pripeljemo v Celje. Na miren nachin. Ali pa s silo!«

»Zakaj potem chakash in omahujesh?« se zarezhi danski kralj.

»Mladi svak se mi nekako smili. Konchno je brat moje zhene.«

»Ja. Vseeno bo treba ukrepati!« rezko pribije kralj.

»To znash ti bolje, kot jaz!« zamomlja Sigismund. »Prosil bi te, da prevzamesh to neprijetno nalogo!«

Erik VII. nejevoljno pokima z glavo, ne reche pa nich.

 

* * *

 

Sredi nochi je spanje chrno kot noch. Ni luchi, ki bi razsvetlila njeno chrno vest. Ni plamena, ki bi razsvetlil chrno zhivljenje. Strah jo motri s chrnimi ochmi. Njena dusha je zablodila v chrno mochvirje na dnu chrnega prepada. Sanja, da piha chrn veter. Sanja, da prshi chrn dezh. Chez pokrajino se kot temna kacha vali chrn dim. Zaslishi chrno dihanje. Zagleda kup chrnih prikazni. Nekaj leti po zraku, golo, na chrni metli. Zagleda samo sebe, kako se poljublja s chrno zhensko. Sanja, da sunek vetra odpre chrno podstreshno okno. Sanja, da prshi skozi ozko chrno shpranjo pramen svetlobe v sredo nedoumljivo grozne chrnine. Sanja, da se tri gole chrnolaske vrochekrvno poljubljajo z rokami globoko med stegni zasoplih chrnih vrochekrvnezhev s shestimi chrnimi moshkimi. Sanja, da ji dvori pet chrnih ljubimcev. Eden od chrnih moshkih jo potegne k sebi in pritisne ob tla, drugi ji razpre kolena in se zabode v njeno meso. Veronika zastoka sredi chrnega sna. Sanja, da je vse chrno. Chrni vran jo kljuva po prevech razgaljenih prsih, na katere se je prisesalo pet chrnih posiljevalcev. Sanja, da je njena dusha chrna od tezhke chrne strasti. Njena ljubimkanja, njeni ljubimci in ljubezenske igre so chrne zablode, bolj temne kot chrna kri. Njena ljubezen je chrna noch. Njena dusha je chrna od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera. Sredi najtemnejshe nochi ji gospoduje chrna strast s chrnimi pastmi. Sredi chrnega polja stoji voz sena, ki kljub dezhju gori z ostrim chrnim plamenom ...

 

* * *

 

Zvecher stoji na pol gola ob oknu, odeta le v lahno prozorno tanchico, ki ji v nemirnih gubah pada chez vitko telo. Zunaj, v poltemi, nalahno prshi. Strmi proti neenakomerno utripajochi lojenki ob levem podboju. Zavzdihne, strmi vase. Se zazre proti ozki nishi v zidu, gleda v polmrak, strmi v nich. Strmi v zadnji ostanek ljubezni. Zakaj ni mogla preprechiti Friderikovega odhoda v Budo? Osamljenost, ki jo obdaja, je neznosna. Chuti nevarnost, ki se naglo priblizhuje. Skloni glavo. Se premakne proti postelji. Razpre srajco. Bozha svoje dolge polne potne dojke pod mehkim presojnim blagom. Kje si, da bi me ljubil? Odgrne odejo in se skloni nad blazine. Tanchica ji spolzi z ramen, zdrsi na tla, pade na predposteljnik, oblezhi ob njenih bosih nogah. Popolnoma gola drhti v prazni gluhi sobi. Se ulezhe na posteljo. Razkrechi noge. Zapre ochi. Zakaj si moral oditi? Potrebujem te! Zakaj ne pridesh nazaj, da bi me ljubil? Nemirno premika glavo. Spolzi z dlanjo chez drgetajoche meso svojih napetih hrushkastih prsi z radodarno navzgor zavihanima rozhnatima bradavicama. Zaslishi tope korake strazharja na hodniku. Od spodaj, iz prostorov za hlapce in dekle, se oglasha pridushen smeh. Stokanje, kot da se pravkar ljubijo. Srechni ljudje! Premakne roko med razprta stegna. Neznosna noch. Potrebuje moshkega, da jo pogreje. Kakrshnegakoli moshkega, da se ji to zakleto mednozhje vendarle umiri. Se vzpne na postelji. Friderik, kje si? Naj pokliche k sebi kar tistega na hodniku? Chaka ... Omahuje ... Nekaj se mora zgoditi ... Nekaj jo mora zadovoljiti ... Rezko zastoka. Dojke ji nemirno poskochijo, ko plane s postelje. Tava proti vratom. Jih na stezhaj odpre. Strazharjevi koraki se negotovo zaustavijo, ko mu pomigne, naj pride v sobo. Rdechelichna shtirioglata vojashka glava rezko zazhari, ko zapre vrata in se nagne nad golo zhensko, ki se ga oprime okrog vratu. Z divjo silo ga potegne na svoj razgaljeni vrochi trebuh in vznemirjeno zasope. Za trenutek mu zastane dih, vendar se noche obotavljati. Tako sladka prilozhnost se verjetno ne bo nikoli vech ponovila! Kakshna lepa naga babnica! Pogled se mu zaustavi na Veronikinih chvrstih dojkah z ostrima pokonchnima seskoma. Na hitro se vzpne chez bujno telo mlade zhenske in zapichi pohotne ochi v zhe rahlo razprte rdechkaste nabrekline sredi mehkega svetlega puha pod trebuhom. Veronika zapre ochi, ko zachuti na svojih zheljno odprtih ustnicah vojakov neprijetni zadah po chebuli in kislem vinu. Vendar se mu she bolj preda. Vojak se samohotno zarezhi in sezhe z roko med mehka bela stegna nenavadne zhenske, katere mozh je k srechi zhe dalj chasa odsoten. Nemarno jo pochi po nemirni zadnjici. Veroniki v vzburjenju zastane dih, ko ji na surov nachin privzdigne noge na podstavek pri postelji in z dolgim razgretim udom samo trenutek za tem brezobzirno hitro vdere med njene vedno bolj lakomno se odpirajoche ustnice. Kako samota boli!

 

* * *

 

V eni od soban, ki jih je Sigismund dodelil svojemu chastnemu gostu, sedi pozno popoldne poleg danskega kralja vech njegovih spremljevalcev. Med temi se ob shtirih plemichih nerazpolozheno kremzhita dva pisarja. V ozadju pred vrati v vechjo delovno sobo se nejevoljno dolgochasi peshchica oborozhenih vitezov.

Kralj dvigne glavo in molche pokima, ko pazh pripelje v sobo mladega celjskega grofa.

Friderik v zadregi in tesnobi sname klobuk in se prikloni. Kaj spet hochejo?

Erik izbochi svoje ostre lovske ochi v prishleka in mu namigne, naj sede.

»Cesar mi je pripovedoval, da si se zapletel v spor z od nas vseh velesposhtovanim ochetom Hermanom. Zaradi neke zhenske. Kaj pravish na to?«

»Velichanstvo, moj edini greh je, da sem se potem, ko mi je umrla zhena, zaljubil v mlado in zvesto plemkinjo. Kmalu po smrti prve zhene sem namrech tezhje zbolel, omenjena plemkinja Veronika z Desenic pa mi je v chasu hude zhivljenjske preizkushnje ves chas popolnoma nesebichno stala ob strani in mi lajshala bolechine.«

»Tvoj velesposhtovani oche je glede tega popolnoma drugachnega mnenja. Trdi, da te je omenjena zhenska zacharala. V pismu, ki ga je poslal cesarju, je zapisal, da je omenjena zhenska nevarna charovnica.«

»To nikakor ni res. Velichanstvo mi naj oprosti, da moram ochetu v tej zadevi oporekati.«

»Poleg tega smo izvedeli, da si omenjeno zhensko celo porochil, ne da bi se posvetoval z visoko sposhtovanim ochetom!«

Kralj nejevoljno povisha glas in jezno dvigne glavo.

»Nam lahko razlozhish, zakaj si tako ravnal?«

»Veronika mi je tako zvesto predana z dusho in telesom in naredi toliko dobrega za dom, zame, pa tudi za vso okolico, za cerkev, za javnost, da nisem mogel ravnati drugache ...«

»Zato si jo torej porochil ... She prej pa je morala umreti tvoja resnichno dobra in zvesta soproga kneginja Elizabeta. Grof Herman nam pishe, da jo je umorila tvoja nova zhena, ki je divja in zahrbtna coprnica. Saj je bila zhe dolgo pred Elizabetino smrtjo tvoja prilezhnica ... In seveda je hotela lechi k tebi v posteljo kot zakonska zhena ... Grof Herman je preprichan, da si zheli prilastiti celotno celjsko posest ...«

»Velichanstvo, to je popolnoma nemogoche ... To je navadna izmishljotina ...«

»Tvoj oche je drugachnega mnenja ... In kar je she bolj pomembno ... Tudi cesar nikakor ne odobrava tvojih sramotnih odlochitev!«

»Zakaj sramotnih, velichanstvo?«

»Kdo je zhe ta Veronika? Nekakshna na pol plemkinja iz kurje vasi ... In tako zhensko si drznesh vzeti za zheno ...«

»Nich slabega nisem storil, velichanstvo ...«

»Ne prekinjaj me ... Povedati ti namrech moram, da nisi osramotil le svojega ocheta, temvech tudi samega cesarja ... Pa konchno tudi mene, troedinega kralja ... Celotni dvor je zaradi tebe v neprijetnem polozhaju... Vso Evropo si nam osramotil ... Popljuval si prestole velikih drzhav ... Verjetno ti je jasno, da vodim najvechjo krshchansko drzhavo sveta ... Zdaj pa to ... Konchno sva s cesarjem tvoja sorodnika ... Taka sramo-ta ...«

»Nich hudega nisem nameraval storiti ...«

»Elizabetin brat knez Frankopan je popolnoma dru-gachnega mnenja ... V grozo naju obeh, cesarja in tudi mene, nama je sporochil svoje najnovejshe odkritje ... Namrech, da si ti tisti zlochinec, ki je v Krapini umoril lastno zheno ...«

Frideriku se ob teh Erikovih besedah stemni pred ochmi. Preplasheno se zrushi na kolena in zajeclja: »Velichanstvo, to so groba, nesramna podtikanja ...«

Erik jezno udari s pestjo po mizi.

»Vstani! Svetujem ti, da takoj zajahash konja in odjezdish k svojemu od nas vseh visoko sposhtovanemu ochetu. Prosil ga bosh za milost in odpushchanje!«

»Ne morem! Oche bo zahteval, da zavrzhem zheno!«

»No ... In je to kaj hudega? Zveza je po mojem mnenju tako ali tako neveljavna ... Saj jo je s svojimi charovnijami zakuhala nichvredna coprnica sama, ki je zdaj baje tvoja zhena ... Izprijenka, kot smo slishali ... Cheprav nochemo biti bolj papeshki kot papezh ... Naj se gre v samostan spokorit ... Ali pa na grmado umret ... Kakor bo sklenila visoka duhovshchina in odlochilo sodishche ...«

»V to ne morem privoliti ...«

»Nismo te vprashali za mnenje ... Nash nasvet je, da se takoj odpravish na zagovor v Celje!«

»Ne morem!«

Kralj Erik divje zabliska z ochmi.

»Che ne bosh shel prostovoljno, te bomo v Celje odpeljali s silo!«

»Kakshna podlost pa je to, velichanstvo?«

Erik se jezno zasmeje in zamahne z roko.

»Gospodje vitezi, storite svojo dolzhnost in odvedite grofa Friderika na povelje presvetlega cesarja k njegovemu ochetu!«

Friderik zatrepeta in skusha z desnico zagrabiti drzhaj na mechu, vendar ga zhe obstopi krdelo mrkih oborozhenih mozh z dvignjenimi sabljami. Zato skloni glavo in se pusti vkleniti v verige. V obupu samo she na pol chuti, kako ga na surov nachin pehajo k vozu za stranskimi poslopji, na katerem ga bodo zavlekli v Celje. Ve, da se mu bo usoda vsak trenutek zhalostno dopolnila v popolno zhivljenjsko nesrecho.

 

* * *

 

Zhalostna dusha in ubogo telo. Vse ga boli. Le zakaj vse to? Te tezhave? Ti chrni oblaki? Ali zaradi tebe,zhivljenje, da bi te popil do dna in popolnoma izkusil? In zaradi tebe, Veronika? Zaradi tvojih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov tvojih svetlozharechih las, ki si si jih chesala v snopu sonchne svetlobe, ko sem te prvich zagledal? Ah, zakaj je vse to potrebno?

 

* * *

 

 Oborozheni hlapci v tezhkem zhelezju porinejo Friderika chez spolzki pod na dolg nizek hodnik. Prepoteni, z izbochenimi cheljustmi, jeznorito, v strahu, da bodo s chelom butnili ob kamniti strop, ga pehajo kot divjo zhival po vijugastih stopnicah proti temni luknji v stolpu.

Zmedeno povesha glavo. Zdi se mu, da se nahaja sredi zloveshchih sanj in ga tlachi mora. Koraki strazharjev votlo odmevajo skozi zadushljivi polmrak, v katerega medlo prodira svetloba iz ene same bakle.

Potem se zdrzne, ker zashkripajo z zhelezom okovana vrata. Nekdo ga sune pod rebra in pahne navzdol. Pade na umazano, vlazhno slamo. Komaj diha. Strah ga hoche zadushiti. Shele pochasi mu postane jasno, kaj se dogaja. Prevech prostosrchno je upal, da se bo oche, ko ga pripeljejo v Celje, skushal z njim pogovoriti. Toda grof Herman ne pozna milosti.

Tezhke verige okoli chlenkov in zapestij ga rezhejo v meso. Zhivljenje je postalo neznosno!

 

 

 


STRAH, TEMA, LJUBEZEN

 

 

Strah. Neizprosen kot divja voda. Kot hudournik, ki vali po narasli strugi veje in kamenje in bobni strmo navzdol. Vedno shirshi, globlji. Kalen kot huda ura.

Kaj se je zgodilo v Budi?

Veronika zhe dva tedna ne more spati. Z neurejenimi lasmi blodi po hodnikih kochevskega gradu. Vedno bolj zhivi v osamljeni drugachnosti. Zakaj se ji mozh ne javi niti z najmanjshim sporochilom?

Nich vech ne vidi mladega bukovega gozda zadaj za grajskim poslopjem, ki sta ga s Friderikom ob tihih vecherih tako rada opazovala. Ne zna vech zachutiti chudovitosti narave: shumenja zelenega listja, meshajochega se s predvecherno tishino. Tudi je pozabila, da zadaj, za grajsko lino, rumeni shiroko zhitno polje, segajoche vse do blizhnjih hribov.

She do nedavnega je bila preprichana, da je ljubezen najvechja vrednota. She vech. Zdelo se ji je, da sta ljubezen in ljubljenje edina vrednota, ki v zhivljenju res nekaj velja. Zdaj pa zachenja dvomiti prav o tem. Na trenutke se ji zazdi, da na svetu sploh ni nikakrshnega smisla. Vse je minljivo. Sanje ostajajo vedno neizpolnjene. Moshki so jo pravzaprav razocharali. Tudi Friderik. Od katerega je najvech prichakovala. In ki ga she vedno potrebuje. Da jo zashchiti. Da lahko v tem temnem nepredvidljivem svetu sploh prezhivi. Vendar ga ne more vech obchutiti v svoji dushi. V svojem srcu. Ve, da ga ne ljubi vech. Zato vedno bolj obupano tava v zhalostnih spominih.

Sredi nochi jo zbudi misel na Desenice in ocheta. Z njim je spet na polju, kot pred tisto nevihto v otroshkih letih, ki bi jo lahko pogubila. Ujeta v chrno zloveshchnost, ki grozi iz sredine nedostopnega neba. Nad vozom sena lebdi nevarnost. Dve streli se zazheneta med somrak nad obronki blizhnjega gozda. Strupena svetloba jo vrzhe naravnost na tla, v mokroto trave in preslic. Ali je she zhiva? Ko spet odpre ochi, se ji zazdi, da sredi neznansko prostranega polja stoji velikanski voz sena in gori z ostrim neprizanesljivim plamenom. Z moreche vrochim plamenom. Vrochim kot prepovedano sladostrastje s prijateljico Johano, ko se ta usede med praprot na jasi sredi gozda in si razpne zgornji del obleke. Veronika sramezhljivo povesi ochi, ko jo chrnolasa prijateljica vrochekrvno pogleda in si z roko sezhe do leve, medeno dozorevajoche dojke. Potem na skrivaj razburjeno opazuje, kako Johanini konici bradavic rezko in shpichasto vstajata iz vznemirljive rdechkastorumene okrogline, ki se vidno shiri iz njene zhe mochno razvite zhenskosti ...

Ve, da je za marsikaj, kar se ji je zgodilo, sama kriva. Ochitno je vsakdo sam odgovoren za svojo srecho. Morda ji manjka zdravi razum, da bi lahko pametno zhivela. Pa kaj! Saj se skoraj ne more spremeniti. Le zakaj je taka? Vse prevech je hrepenela po dozhivetju lepega, ki naj bi jo popolnoma osrechilo. A se ni nikoli izpolnilo, cheprav se je brezpogojno predajala prijetnim obljubam. In kje je zdaj? Okrog nje se shiri strah kot visok, hladen zid. Nesrecha je vseprisotna.

Z roko si sezhe med dolge svetle lase in si jih porine dalech nazaj. Chez she vedno lepi vitki tilnik. Zapre ochi in se popolnoma umakne vase.

 

* * *

 

Friderik zhdi v temnici ob chebru z vodo. Priklenjen z verigami k vlazhni mrzli steni. S kosom kruha na lesenem tnalu, kot za kako zhival. Ujet v grozljivo negotovost. Prikovan v zhalostno usodo. V visokem stolpu na celjskem gradu svojega ocheta.

Obe kamniti utezhi na zheleznih obrochih verige ob nogi ga rezheta v meso. Che skusha vstati, se napne glavna veriga ob steni, da ga she bolj zaboli. Ne more narediti niti dveh korakov. Samo che se sedé skrchi in nagne nekoliko nazaj, postane veriga nekoliko ohlapna. Pritisk obrochev na meso in kosti ob zapestjih in chlenkih tedaj za trenutek popusti.

Pod nogami mu ob vsakem premiku zashumi vlazhna smrdljiva slama, pod katero od sten po majhnem jarku polzi umazana voda. Cheprav je poletje, drgeta od mraza. Zdi se mu, da se zachenja spreminjati v nichvreden smrdljiv odpadek.

Od chasa do chasa hushkne mimo njegovega kolena senca ostre podgane, ki takoj zatem izgine v temi. Che se skusha premakniti, zazhvenketajo verige, ko se napnejo chez golo mokro steno. Iz ozadja svareche zacvili podgana. Na rokah in nogah se mu zachenjajo pojavljati rane. Bolechina je vedno bolj neznosna. Zdi se mu, da bo izgubil razum in zavest.

Na trenutke se nekoliko umiri. Tedaj se skusha spomniti, kako se je kot otrok, che ocheta ni bilo doma, na skrivaj splazil do stolpa in vznemirjenemu strazharju porinil v roke novec, da mu je odprl tezhka, z zhelezom obita vhodna vrata. Zadihano je tekel po temnih kamnitih stopnicah vrtoglavo navzgor in navzdol. Pred vrati, za katerimi so se nahajale celice, se je bojazljivo zaustavil. Zazdelo se mu je, da se nahaja v strashni pravljici. Iz mrachne luknje za vrati se je oglashalo zatishano jechanje. Jok uboge dushe, ki jo je oblast stisnila v svoj neusmiljeni primezh. Shpichil je ushesa, da bi zaznal kako posebno in najbolj nenavadno skrivnost. Nenadoma ga je obshla chudna groza. Tezhki nepregibni zrak ga je hotel zadushiti. Zadah po trohnobi in odpadkih je postajal neznosen. Z bledim obrazom je tekel nazaj chez stopnice, do izhoda, v prekrasno svetlobo vrochega poletnega dne.

Toda zdaj ni vech izhoda iz groznega stolpa. Ni vech izhoda iz njegove zhivljenjske nesreche. Razen che ugodi ochetu. Che se odpove Veroniki. Jo dokonchno in popolnoma zavrzhe. Pozabi.

Ali je to mogoche?

Skozi temo se skusha zazreti proti kochevskemu gradu. Kaj zdaj pochne njegova zhena? V duhu skusha zachutiti, otipati, dozhiveti svojo nenavadno Veroniko. Zaznati obrise njenega lepega obraza in telesa. Ji razpeti v sonchni svetlobi lesketajoche se lase, jih narahlo privzdigniti nad negovanim ushesom in jo nezhno poljubiti na vrat in tilnik ...

Zakaj vse to? Te tezhave? Ti chrni oblaki?

Ah, Veronika, zakaj je bilo vse to potrebno?

Premakne se proti steni, da zarozhljajo tezhke mrzle verige. Ne! Zdaj ne gre le za ljubezen in strast, temvech predvsem za njegovo viteshko chast! Veroniki se ne more odpovedati, cheprav ga oche muchi in zastrashuje!

 

* * *

 

»Nobenega usmiljenja!«

Kastelan in hishni nadzornik v zadregi povesita ochi.

Besede velikega grofa tokrat ne zvenijo grobo in ostro, temvech razocharano in zagrenjeno.

Herman jezno dvigne glavo. Pred sinom in njegovo charovnico ne bo popushchal. Oba zasluzhita najstrozhjo kazen. Desenishko zvodnico je treba ponovno postaviti pred sodishche. Sin si je sam kriv za svojo nesrecho. Iz njega ne bo nikoli nich. Celjska slava in chast bosta odslej v rokah Friderikovega mlajshega brata.

Opoteka se chez spolzke, od dezhja izlizane kamnite stopnice.

Zaradi nespametnega sina se mu zvrti v glavi.

Naj se s sinom pogovori? Naj stopi v tisti prekleti stolp, v jecho?

Ne! Nobene mehkobnosti!

Pod ochmi se mu rishejo temne gube. Z obema rokama se krchevito oprijema rochaja na imenitno izdelanem mechu. Motni pogled mu bega nekam chez sivi grajski zid in se utrujeno izgublja v zamegljeni daljavi. Zhivljenje se mu krchi v umazano kvanto, v neumno shalo, v puhli nich ... V nered ... Svet postaja nichvreden nishtrc. Zdi se mu, da prihaja novi vesoljni potop.

Nikakor ne sme popustiti!

 

* * *

 

Sodnik Koloman Raspe je v svojem zhivljenju srechal zhe prevech demonov. Zdaj, po zapletih okoli Veronike z Desenic zaradi zavrnitve njenega domnevnega charovnishtva na prvem procesu, kar mu je nakopalo sovrashtvo velikega grofa, nima vech prave mochi, da bi she enkrat izganjal hudicha iz dush poneumljenih ljudi. Zato si kar oddahne, ko izve, da je primer po skrivnem namigu in ostrem pritisku vishje gospode prevzel sodnik Gregor Velden, o katerem se shiri glas, da se je zhe vechkrat spustil v najtemnejsha brezna bivanja in mu na tem nashem ubogem svetu ni nich tuje in nich sveto. Znano je namrech, da je veliki grof Herman primer charovnishkih zlochinov omenjene Veronike ponovno predlozhil prev-zvishenemu sodishchu. In to po umni in strogi presoji in z dodatnim dolgotrajnim sprashevanjem lastne vesti.

Kakor koli zhe, jasno je, da je veliki grof mozh odlochnih ukrepov, ki drzhi svoje podrejene ostro na kratkih vajetih. Tudi zdaj ne bo slepomishil. Koloman Raspe prav dobro ve, da ne bo dal prej miru, dokler nesrechna Veronika ne zgori na grmadi.

 

* * *

 

Italijanski vitez se ponovno prikloni pred popolnoma golo cesarico, ki stoji sredi sobe pod glavnim stebrom. S chasho vina v roki. Tezhki, polni, kot zrelo grozdje navzdol visechi dojki se pred moshkim zatreseta kot vrocha ponudba.

»Je torej spet tu! Se mi ne more odpovedati!«

Rezko se zasmeje, ko se samo trenutek zatem s hrbtom nasloni na steber in razpre kolena.

»Vzemi me zdaj!«

Moshka dlan nevzdrzhno pochasi polzi chez mehko kozho na notranji strani Barbarinih toplih stegen. Zhenska omamljeno zapre ochi in zdrsi ob stebru na tla, ko si ljubimec razvezhe trakova na mednozhni vrechnati braguetti iz trdega blaga in razkrije svoje veliko spolovilo. Razposajeni prsti se dotaknejo s puhom mochno obrasle vlazhne razpoke med sramnicami in jo na shiroko razprejo. Cesarica zatrza z nogami, ko jo Italijan z obema rokama prime pod zadnjico, potisne proti sebi in zachne ljubiti. Na nenavadno razdrazhljiv nachin ga zachuti globoko v trebuhu, ko se mu med hitrimi premiki napnejo mishice med nogami in se s skremzhenim obrazom konchno razleti v dno njene na shiroko razprte rezhe.

»Mu je bilo vshech?« zasoplo zashepeta in se ga she bolj oklene.

»Ja, ker ve, da je tudi ona uzhivala!«

Sigismundova zhena se zakrohota. Umolkne. Ga posebno vroche in zapeljivo pogleda.

»Ima neko proshnjo!«

»Ja!«

»Kot ve, bo potoval v Neapelj prek Celja.«

»In?«

»Rada bi mu izrochila pisemce ... Pravzaprav proshnjo, za ocheta.«

»Rad pomaga.«

»Grofa Hermana bi prosila, naj ne bo prestrog s Friderikom. Naj se ga usmili. Naj bo velikodushen. Milostljiv. Da ji brat ne bo segnil v zloglasnem stolpu.«

»Bo poskusil srecho. Vendar ne more nich obljubiti. Jeza in mashchevalnost velikega grofa sta preshli v pregovor ...«

Barbara se skloni k ljubimcu in ga poljubi na ustnice.

»Hvalezhna mu je za to pomoch!«

Z roko spolzi chez Italijanovo spolovilo in ga nezhno pobozha. Ko se ji zazdi, da je spet nenavadno shirok, napet in chvrst, ga zajaha nad koleni. Medtem ko ji poredno izbochena seska na vrhu tolstih dojk vrochekrvno poskakujeta po z gosto temno dlako poraslih moshkih prsih, se z razgreto zadnjico in razprtim mednozhjem zasoplo dviga, spushcha in drgne po Italijanovem bohotno razdrazhenem udu ter vedno tezhe chaka na njegov novi ljubezenski izliv.

 

* * *

 

Neprijetne ochi Gregorja Veldena nemirno begajo po temachni sobi. Novi sodnik se she predobro zaveda, da so charovnice na Donachki gori zhe najmanj petkrat napravile pogubno tocho. Preprichan je, da je pri tem zlochinu s tremi ali shtirimi tovarishicami sodelovala tudi ovadena Veronika z Desenic. Govorijo, da je hudemu duhu zaobljubila svojo dusho. Z drugimi charovnicami je povzrochila najrazlichnejshe bolezni, zaradi katerih so umirali ljudje in zhivali. Predvsem pa je kriva za tocho, ki je popolnoma opustoshila polja okoli Krapine na Hrvashkem. Ko je bila za spletichno na celjskem gradu, je tam po pripovedovanju zanesljive priche opolnochi popolnoma gola v velikanskem kotlu kuhala chloveshko glavo in s tem zacharala grofa Friderika. Zato je tochno opolnochi na gradu nastalo grozno pasje lajanje, kot da se tristo psov trga za chloveshko meso in kosti. Grof Herman je sicer ukazal svojim ljudem, naj nazhenejo podivjane zhivali, vendar si ni upal nihche izpolniti njegovega povelja. Shele ko je grajski duhovnik prinesel blagoslovljeno vodo, so shli k pobesnelim psom. Zagledali pa so le chrnega mrtvega psa, ki je lezhal na pol raztrgan v lastni krvi. Takoj zatem je nastal tak vihar, da se je zdelo, da bo celotni celjski grad vrglo v zrak. Z ozirom na grozno tuljenje psov in na mrtvega psa grof Herman sklepa, da je charovnica Veronika sklenila s hudichi posebno pogodbo, kako bi si pridobila mladega grofa Friderika za zhenina, vendar pa se celo nekateri hudichi s tem hudodelstvom niso popolnoma strinjali. Zlasti niso hoteli, da bi zastrupila Friderikovo vzorno soprogo Elizabeto in se tako povzpela kot nova zhena v sinovo zakonsko posteljo. Zato je naglo nastali vihar mogoche tolmachiti kot velikansko veselje najhujshih duhov. Ti so namrech zmagali nad sodniki na prvem Veronikinem procesu in tako dosegli, da je charovnica lahko umorila Friderikovo zvesto zheno in se nato porochila z mladim celjskim grofom. Na drugem procesu se kaj takega ne sme ponoviti!

Sodnik Gregor Velden ve, kaj dela. Zhe skoraj dvajset let se bori proti temnim sencam nepravilnega chlovekoljubja, ki odpushcha celo najhujshe zlochine. Zdaj se konchno ponuja prilozhnost, da visoko sodishche na primeru desenishke charovnice izreche strogi ukor vsem tistim popustljivim strahopetcem, ki so se na skrivaj zhe prepustili navidezno ljubeznivim objemom demonskega Luciferja in njegovih hudichev.

 

* * *

 

Gospod monsinjor tajnik prestrasheno zavzdihne. Obtezhilni dokazi zoper vedno bolj razshirjeno charovnishtvo mu rastejo chez glavo. Besede, ki jih z nenavadno pozornostjo in z veliko ihto pishe v pripravljajocho knjigo o zlu sveta, mu rojijo kot hudi besi po razgretih mozhganih. Kljub temu se noche zaustaviti. Zhe prevech dolgo opazuje nesramne zlochine charovnishtva. V zvezi s tem se lahko pohvali, da njegovo delo nastaja na podlagi lastnih izkushenj, spoznanj in premishljevanj – pa tudi dejstev, ki so na sploshno v javnosti she premalo znana. Gosje pero divje shkripa po pergamentu. Odlochni pisatelj z vrochichnim pogledom si ne dá miru.

To bo knjiga, ki bo spremenila podobo sveta. Zakaj che ne zachnemo ukrepati, bo jutri gospodar sveta peklenski Lucifer – in ne vsemogochni Bog!

Za trenutek se zazre v veliki krizh na steni. Skloni glavo. Kot da moli. Vendar njegova roka obracha papirje in pregleduje do sedaj opravljeno delo.

Ali je bil dovolj natanchen? Bo premilostljiva eminenca gospod kardinal odobrila njegovo nujno prizadevanje?

She enkrat se zazre v krizh sredi bele stene, nakar zachne pozorno prebirati svoj dragoceni rokopis:

 Strogo zaupno. Casus Criminalis.

Ali charovnice res obstajajo?

Salva me! / I. (Reshi me, o Gospod! / I.)

(Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in izmoli tri ochenashe!)

Mlada charovnica stoji v s soncem obsijani prostorni sobi. Lepi rdechkasti lasje ji padajo chez izzivalno izstopajoche prsi naravnost na lakte. V zelo negovani roki drzhi steklenico z ljubezenskim napojem. Razen rdechih umetelno izdelanih sholenchkov, ki so pravi okras za njene vitke noge, nima nichesar na sebi. Njena izzivalna golota ne pozna meja. Za njo se v temni zakmashni obleki zhe opoteka zaljubljeni mladi moshki, ki ga je zacharala.

Salva me! / II.

(Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in moli tri ochenashe!)

Druga charovnica zabije v sod zhebelj, da lahko izteche vino naravnost v usta pripravnega hudicha, ki je v resnici hudoben zhiv mrtvec. Tretja charovnica udari s sekiro na vrata sosedovega hleva, da rezko zazhvenketa, kot da bi se kotalili cekini. Iz rochaja sekire priteche mleko sosedove krave naravnost v charovnichino golido. Iz oblaka zachne ob petem udarcu na plodna polja padati zavratna tocha. Pred hishnim pragom zanetijo shtiri nage charovnice zarotnishki ogenj in vanj postavijo vrch z ukradenim mlekom.

Salva me! / III.

(Zaradi pohujshljivosti isto kot pod II.!)

V kochi na robu vasi se sedem charovnic odpravlja na nochni polet k Belcebubom. Na steni pred hishnim pragom slonijo shtiri metle. Ena od charovnic pravkar leti na dolgi vrbovi metli iz dimnika, popolnoma noro drugo zhensko je prijela v izbi debela charovnica kar pod shiroko zadnjico, ki ji moli iz pridvignjenega krila. Z metlo vred jo poriva v dimnik. Tudi sama se zhe z razgaljeno dojko, ki ji sili iz razpete srajce, pripravlja na polet na Donachko goro.

Salva me! / IV.

(Isto kot pod III.!)

Charovnice se vedno in povsod povezhejo s hudichem. Zelo velikokrat se zgodi, da obishche sredi nochi lepo modrooko specho zhensko zlobni demon in ji s svojimi ostrimi kremplji razcheshe svetle lase. Narahlo ji zasadi krempelj levega sredinca tik pod kozho desnega ushesa, da v nesrechnico vdere strup zlobe in nechistovanja. Samo nekateri lahko v sanjah zagledajo ostri rob chrne charovnishke ograje, ki lochi zemeljski svet od peklenskega sveta groze in pogubnega zapeljevanja. Le redkim se pri tem v sanjah prikazhe vrh strashne gore, na kateri sedi vremenarska charovnica, ki neprestano povzrocha neurja, poplave, tocho, susho in potrese. Iz razpoke pod vrhom gore se ob skrajno slabem vremenu dvakrat ali trikrat na leto prikazhe glava neusmiljenega satana. Ta grozi s popolnim unichenjem vseh dobrih dush, ki ljubijo pobozhna dela in chiste stvari.

Salva me! / V.

(Pohujshljivo! / Isto kot pod IV.!)

Gospodarji morajo paziti na pravilno vedenje svojih dekel. Che opazijo, da so si te pristrigle svoje prej dolge lepe lase, je jasno, da so se pregreshno vdale hudichu. Zakaj che si pobozhne nune ostrizhejo lase, da se lahko popolnoma posvetijo sveti sluzhbi za Jezusa Kristusa, si pregreshne zhenske ostrizhejo lase le iz enega samega vzroka. Namrech da lahko nechistujejo s satanom in njegovimi pomochniki. Zelo velikokrat se zgodi, da te zhenske pri parjenju s hudichi razvijejo skrajno pogubno strast, zaradi katere se vzhgejo strehe blizhnjih hish in zgori celo mesto.

Salva me! / VI.

(Kot pod V.!)

Redkemu popotniku lahko predvsem v vetrovnem oktobru zastane dih sredi gozda. Na jasi namrech zagleda tri ali shtiri zhenske, ki popolnoma gole rajajo okoli velikega kresa. Che se takoj ne prekrizha in ne izmoli ochenasha, bo v naslednjem trenutku pogubljen. Ena od razposajenih zhensk mu bo pomignila, naj pristopi in se ob ognju she sam pozabava. Ko ga bo zlobna baba zagrabila s svojo vrocho roko, bo zhe izgubljen. Postal bo grozovit plamen in bo zgorel pri zhivem telesu.

Salva me! / VII.

(Kot pod VI.!)

Shtiri coprnice so se na tolstoritih kozlih pognale v zrak in letijo na hudichev kres. Neka charovnishka starka povzrocha na vrhu zaklete gore tezhko nevihto. Na slami za leseno bajto se lezhechi vrag incubus zabava z vrochekrvno kmetico. Zhe ji je privzdignil krilo in se zaril med njen gosti temnorjavi mednozhni puh.

Salva me! / VIII.

(Kot pod VII.!)

Na brezzobi charovnici chepi majhen peklenshchek in brije norce iz vseh svetnikov in device Marije.Vsemu svetu kazhe popadljive temnorumene zobe. Iz ust mu grchijo bogokletne besede.

Mlada gola charovnica stoji pred hisho pod drevesom, na katerem se bohoti rdeche jabolko spoznanja. Starejsha charovnica je obrnila vsemu svetu hrbet in razkazuje svojo razgaljeno zajetno zadnjico. Sklanja se proti mladi goli lepotici pod drevesom in ji z dlanjo zakriva sram. Skozi na pol priprta vrata kuka v izbo mrtvashka glava smrti, ob njej se shopiri kosmata roka glavnega hudicha z velikimi umazanimi kremplji.

Salva me! / IX.

(Kot pod VIII.!)

V znamenju Kozoroga postanejo charovnice posebno nesramne. Glavna charovnica se tedaj usede k velikanskemu kolovratu in zaprede ves svet v zmedo in pogubo.

Salva me! / X.

(Kot pod IX.!)

V s peklenskim ognjem razsvetljeni nochi kuhajo tri charovnice v zamazanem kotlu chloveshke kosti. Ob zidu zariplo meketa nashopirjeni kozel. Nad njegovo hudobno glavo visijo na kavlju shtiri dolge klobase, napete kot hudichev ud pred parjenjem. Med razprtimi nogami ene od popolnoma golih zhensk stoji vrch z opojno tezhkim rdechim vinom.

Salva me! / XI.

(Kot pod X.!)

Med polomljenimi drevesi, porumenelo preslico in ozhgano travo sedita dve zoprni nagi babi z velikima chrnima rutama na glavah. Ena od zhensk vzdigne zarjavele shkarje in na vretenu starinskega kolovrata prerezhe belo nit zhivljenja. Mnogi v trenutku umrejo. Chlovekova usoda je neprevidljiva. Svet je brezizhoden blodnjak, poln nevarnosti.

Salva me! / XII.

(Kot pod XI.!)

Ena od mladih coprnic izbochi goli trebuh in se na metli navdusheno vzdigne nad domacho hisho. Druga coprnica si sezhe z roko med noge, da bi se s hudichevo mastjo she bolj razvnela.

Salva me! / XIII.

(Kot pod XII.!)

Znano je, da nekaterim charovnicam ogenj sploh ne more do zhivega. Glavna charovnica ob vetrovnem vremenu zelo rada prizhge dolgo rdecho svecho, s katero zaneti svojo notranjo strast in jo razplamti v besnech ogenj. Za njeno razgaljeno zadnjico peche stara charovnica na zharu domache klobase tik nad razkrechenimi nogami tretje gole charovnice. Te charovnice ne morejo pri zhivem telesu nikoli zgoreti na grmadi, zato so posebno nevarne.

Salva me! / XIV.

(Pohujshljivo! /Kot pod XIII.!)

Tri lepe coprnice kuhajo novoletno chorbo, s katero bodo zastrupile svet. Najmlajsha klechi na levi nogi pred nago glavno charovnico, ki si z levico vabljivo zakriva spol. Zadaj se smeji zajeten hudich in dviga kosmato nogo s kopitom proti tolsti zadnjici tretje babnice, ki se zadihano sklanja nad lonec na ognjishchu.

Salva me! / XV.

(Kot pod XIV.!)

Mlada svetlolasa charovnica se je pravkar razgalila pred hudichem, ki ji poriva ostro nazobchan jezik med velike in male ustnice. Z na pol zaprtimi ochmi drgeta v nasladi in z levico grabi za peklenshchkov vedno bolj nabrekli ud.

Salva me! / XVI.

(Kot pod XV.!)

Demon s kozjo glavo zaletavo vzpodbuja charovnici, naj zhe vendar napravita tocho. Prsata gola debelushka zato pristopi k veliki hrastovi mizi in odpre steklenico, v kateri je skrito neurje. Druga charovnica z dolgima rdechima seskoma na vrhu shpichastih dojk se mashchevalno zasmeji, ko tocha udari iz steklenice skozi okno na blizhnje polje in ga popolnoma opustoshi.

Salva me! / XVII.

(Kot pod XVI.!)

Pod konjem v grajskem hlevu omrtvicheno lezhi zacharani hlapec, kot da ga je zadela strela. Za njim se je nagrmadila stelja, h kateri se z gorecho baklo blizha brezzoba charovnica. Ochi se ji nesramno bliskajo. Vsak trenutek bo vrgla baklo v seno, saj zheli unichiti hlapca, ki je ni uslishal, ko ga je spolno nadlegovala. V ostrem ognju bo skupaj s hlapcem umrlo she pet ljudi, a tudi grad bo pogorel do tal.

Salva me! / XVIII.

(Kot pod XVII.!)

Grda stara charovnica s poveshenimi dojkami stoji tik ob prepadu. Opazovalca nesramno motri naravnost v ochi, kot da bi hotela rechi: Natanchno me poglej! To si ti, kot da se zrcalish v zacharanem ogledalu! Tudi ti bosh postal tak, kot sem zdaj jaz! She en korak proti meni, in za vedno bosh zgrmel v brezno!

Salva me! /XIX.

(Kot pod XVIII.!)

Sredi charovnishke kuhinje sedi vech zoprnih coprnic v zelo lepih oblachilih. Ena od groznih zhensk bere iz charovnishke knjige. Na glavi druge charovnice se shopiri hudobna sova. Na levi strani se pachijo trije besi. Po tleh se v zakletem risu med chloveshkimi lobanjami, kostmi, rumeno Davidovo zvezdo in drugimi skrivnimi znamenji plazijo shkorpijoni, kache in chrne machke. Glavna charovnica dvigne roko. Zunaj zavrshi silovit veter. Polknice na oknu se v strashnem ropotu odpro na stezhaj. Ena od charovnic se prostashko zasmeje, ko vidi, da je charovnija uspela in najblizhja hisha zhe gori s sikajochim plamenom. Zdi se, da bodo zublji vsak trenutek preskochili tudi na sosednjo hisho in jo popolnoma unichili.

Salva me! / XX.

(Kot pod XIX.!)

Samo redkim je znano, da se nekatere glavne charovnice lahko sredi nochi spremenijo v volkove in druge nevarne zveri. Z najvechjim veseljem se priplazijo v blizhino naselij in proti jutru prezhijo na plen. Ob zori, ko se odpirajo vrata hish, koch in hlevov, planejo na nich hudega sluteche pridne moshke, verne fante in dobro zhivino in jih raztrgajo na drobne kosce.

Salva me! / XXI.

(Kot pod XX.!)

Neki zelo pobozhen in uchen gospod je ugotovil, da se coprnice pred zborovanjem na Kleku ali Donachki gori namazhejo po vsem telesu s posebno mastjo, kar jim shele omogochi letenje po zraku. Mast skuhajo v bakrenem kotlu iz chloveshkih trupel. Nadvse uchinkovita je mast, ki jo pripravijo iz umorjenih dojenchkov in mlajshih otrok. Zhe omenjeni zelo ucheni gospod je neke nochi na lastne ochi opazoval pet charovnic pri pogubnih opravilih. V velikem kotlu je v vreli vodi zhlobudralo truplo nesrechnega otroka. Pred glavno charovnico je na lesenem pladnju lezhala odsekana glava tri mesece starega dojenchka, za njo se je na steptanih ilovnatih tleh valjalo vech chloveshkih lobanj. Ucheni gospod je videl mlado popolnoma golo charovnico s presherno izbochenimi dojkami, ki je ravnokar lezla v veliko krushno pech, iz katere je zhelela chim prej poleteti na hudichev ples na Donachki gori. Ucheni gospod je zardel in povesil glavo, ker se mu je zazdelo, da bi jo rad bozhal in ljubkoval po vabljivo razgaljenih prsih.

Salva me! / XXII.

(Kot pod XXI.!)

Najhujshe charovnice se v viharnih nocheh odpravijo na vrazhji ples k Luciferju in njegovim pomochnikom. Na sredi pekla se namrech nahaja rdeche razzharjena dvorana, po kateri med netopirji, kachami, krokodili in iznakazhenimi poshastmi pleshejo in se z razposajenimi hudichi pregreshno druzhijo zavratne coprnice. Nekatere coprnice jahajo tolste kozle, druge se zabavajo ob hudichevi godbi, ki jo z mehovi, pishchalmi in drugimi trobili izvaja shest dolgorepih kosmatih peklenshchkov.

Salva me! / XXIII.

(Kot pod XXII.!)

Nesrechno spechi, ki ga pravkar tlachi mora, zakrichi v snu. Iz odprtih ust mu bruhnejo demoni, krastache, shkorpijoni in razlichne druge strupenjache. Obsedeno pleshejo nad njegovo glavo. Ko she enkrat zakrichi, prileti izpod njegovega nekoliko privzdignjenega jezika tolstorita charovnica. Trikrat se zavrti po zraku in pri tem nespodobno zavreshchi. Nesrechno spechi prestrasheno odpre ochi. Vendar ne vidi nichesar. Temna soba, v katero vdira shchip z rezkimi zharki, je popolnoma prazna. She pred nekaj trenutki nesrechno spechi se dvigne na postelji. Njegovo srce prehitro utripa.

Salva me! / XXIV.

(Kot pod XXIII.!)

Na veliki metli letita chudni charovnici. Spredaj chepi stara izmozgana charovnica - vodnica. S kruljavo roko se krchevito oprijema rochaja in usmerja krivi polet navzgor proti Donachki gori. Za njo sedi z razkrechenimi polnimi stegni naga mlada charovnica z vidno privzdignjenimi prsmi. S povesheno glavo se razburjeno stiska k slokemu hrbtu grde stare charovnice in se je z obema rokama krchevito oprijema okoli pasu. Ochitno se boji, da bosta strmoglavili v globino.

Salva me! / XXV.

(Kot pod XXIV.!)

Posebno nevarne so charovnishke kuhinje. V njih kuhajo glavne charovnice sredi nochi v velikem loncu na odprtem ognjishchu sredi oblakov zadushljivo chrnega dima hudichevo chorbo iz prebodenega chloveshkega srca, na drobno sesekljanega moshkega spolovila, na grobo odrezanih dojk umorjene nune z dodatkom treh podgan in drobnih ptichjih kosti. Med strashnim mijavkanjem shtirih chrnih machk in ob prostashkem rezgetanju divjega kozla, kvakanju krastache in zahrbtnem krohotanju rdecheglavega hudicha prelivajo chorbo v svinjski meh. Z gorechimi pogledi ponujajo vrazhjo pijacho glavnemu, popolnoma golemu demonu, ki se z levo nogo dotika razgaljenega trebuha na rdechi preprogi sedeche zelo lepe mlade charovnice in se zanesenjashko pachi. Pozhreshno loka grozni charovnishki zvarek, ki ga polni z neverjetnimi zlodejevskimi mochmi. Vedno bolj strastno rine proti mladi charovnici in si jo zachne na divji nachin prilashchati. Tudi ostale charovnice se lakomno vrzhejo na nevarno jed. Iz ozadja se prikazhe pet novih demonov. Eden od njih zaigra na pishchal brezbozhno vesele melodije. Charovnice se oklenejo svojih hudichev in tesno objete zarajajo nespodoben ples, v katerem nekatere she oblechene odvrzhejo svoja zadnja oblachila, ko se zavrtijo okoli glavnega golega hudicha z ostro dvignjenim nabreklim repom.

Salva me! / XXVI.

(Kot pod XXV.!)

Che je kdo obtozhen charovnishtva, ga pred smrtno obsodbo in pogubo lahko reshi le preizkus z bozhjo sodbo. Osumljenega, zvezanega na rokah in nogah in chez trebuh obtezhenega s tremi velikimi kamni, je treba pahniti v globoko derocho vodo. Che ne potone, je to edini dokaz, da ni charovnik. V tem primeru so obtozhbe proti njemu izmishljene.

Salva me! / XXVII.

(Kot pod XXVI.!)

Najhujshe charovnice je treba tako tanko muchiti, da lahko skozi njihovo zlochinsko telo posijejo zharki bozhje sonchne svetlobe. Vsako charovnico je poleg tega potrebno po vsem telesu natanchno preiskati. Dokaz charovnishtva so hudicheva znamenja, ki se lahko nahajajo na najbolj nedostopnih in nespodobnih delih telesa, na primer pod gubo na notranji strani dojke ali pa med puhom tik ob sramnicah. Che najdemo hudichevo znamenje v shpranji zadnjice ali ob spolovilu, je to dokaz posebno hudega charovnishtva.

Salva me! / XXVIII.

(Kot pod XXVII.!)

Tudi sove so velikokrat le zakrinkane charovnice, ki so spremenile zhivljenjsko obliko, da bi ushle upravicheni obsodbi. Znano je namrech, da so sove tista bitja, ki so bonum et malum spoznanj in razmishljanj. Toda vsak dobro poucheni ve, da dobro v podlih dushah sploh ne obstaja, vsota vsega slabega, ta nesrechni summum malum, pa je lahko samo smrt. Zato zasluzhi vsakdo, ki se mu dokazhe charovnishtvo, smrt na grmadi.

Salva me! / XXIX.

(Kot pod XXVIII.!)

Nevarno charovnico lahko zalotimo sredi zakletih zlodejevih krogov pri nechednih opravilih sredi gozda. Ne smemo ji pogledati v ochi, ker nas lahko zaroti. To je skrivnostna charovnica. Je naga nosechnica, ki stopa z izbochenim trebuhom skozi praprot in preslico v najgloblji del gozda. Dviga roke, poje, se predaja soncu in vetru. Dolgi temni lasje ji med hitro hojo valovijo chez ramena. Zadnjica je polna in oblo napeta, toda za njenimi stopinjami lezhijo odsekane moshke glave. Ta charovnica vedno znova pogubi in umori svoje ljubimce. Iz njenega trebuha se po devetih mesecih skotijo zlobni rdechkasti peklenshchki.

Salva me! / XXX.

(Kot pod XXIX.!)

Vitka mlada charovnica jezdi na debelem prashichu proti nekoliko starejshi charovnici na mrshavem kozlu. Starejsha zhenska dvigne roko proti temnemu oblaku nad svojo glavo in z odlochno kretnjo povabi mlajsho charovnico na nochno jezho k peklenshchku na gori. Mlada charovnica se skloni k prashichevi glavi in ga poljubi na ushesa. Z napetima dojkama drsa po shchetinastem hrbtu in se zaljubljeno smeje. Starejsha charovnica razkrechi noge. Skloni se proti kozlovi zadnjici in jo nezhno pobozha. Obe zhivali se pozheneta v zrak. Trenutek zatem na njunih hrbtih sedechi zhenski izgineta v chrnem oblaku.

Salva me! / XXXI.

(Kot pod XXX.!)

Na kresni vecher obishche coprnico, ki je pravkar odprla charovnishko knjigo, zoprn charovnik z dolgo belo brado. S suho roko potrka na vrata in chaka, da se odprejo. Starcheve ochi se vidno zaiskrijo, ko si coprnica sleche srajco in se z razkrechenimi nogami ulezhe na posteljo. Shiroke dojke vabijo na veselico. Starec skloni glavo in z dolgo koshcheno roko polzi chez obe izzivalno izstopajochi bradavici.

Salva me! / XXXII.

(Kot pod XXXI.!)

Pravzaprav ne vesh, ali se iz njenih zamolklo temnih ochi iskri zloba ali dobrota. Shele ko premagash prvi strah, se zavesh, da te urocheno motri strashno osamljeno bitje, ki je odpadlo od vsemogochnega Boga in kljub svojim zlobnim charovnijam in drugim ukrepom proti chloveshtvu neizogibno drsi v pogubni prepad.

Salva me! / XXXIII.

(Kot pod XXXII.!)

Ker so se charovnice zapisale hudichu, so dovoljena vsa sredstva, s katerimi izsilimo priznanje njihove krivde. Jasno je, da te pokvarjenke vedno in povsod zasluzhijo smrt.

Mnoge charovnice se zelo rade zdruzhijo z besi ognja ali vode, s shkopljeniki in povodnimi mozhmi. Redki opolnochi budni jih srechajo na jasah ob vodi, ko gole rajajo z rdechimi peklenshchki in zelenimi hudichi. Drugi jih vidijo leteti visoko pod oblaki proti Kleku ali Donachki gori. Po takem srechanju s charovnicami postanesh zelo utrujen, kot da bosh izgubil glavo. Nekateri preplasheno bezhijo v varno zavetje domache hishe, drugi se izmucheni zgrudijo med praprot in poletno travo. Ko zaspijo, jih tlachi mora. Zazdi se jim, da so se jim priblizhale lepe charovnice. Vabijo na zabavo ob vodi, kjer nihche ne shtedi s poljubi in objemi.

Salva me! / XXXIV.

(Kot pod XXXIII.!)

Chvrsta mlada charovnica s pripravnimi dojkami, sredi katerih se shopirita bradavici kot dve nabrekli rdechi jagodi, je pravkar z razkrechenimi bedri zajahala meketajochega kozla. Ob njej stoji mlad gol charovnik in igra na pishchal. V ozadju se smejita dve starejshi oblecheni charovnici z rdechimi lasmi. Pogubno charanje se shele zachenja.

Salva me! / XXXV.

(Kot pod XXXIV.! – Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in izmoli tri ochenashe!)

Dva charovnika in tri starejshe charovnice se sklanjajo nad kotel, v katerem se kuha chloveshka glava. Od zadaj se razglasheno oglasi razbita pesem. Charovnice sunkovito dvignejo glave in se divje zasmejejo. Ena od charovnic se s prizhgano baklo vzpne na divjega kozla in oddirja v temno brezdushno pokrajino. Brezzoba coprnica dvigne vrch z opojno pijacho in pozhreshno loka charovnishki zvarek. Druga zelo jezna charovnica stisne krempljasto roko v pest in grozi vsemu svetu. Pri sosedu zheli takoj povzrochiti bolezen in nesrecho. Neka charovnica z nenavadno veliko shtirioglato glavo divje zavreshchi in poskochi v zrak. Ko se pretrgajo oblaki, se sredi neba zasveti chudna zvezda. Zavrti se okoli svoje osi in se popolnoma neprichakovano v obliki zharechega rdechega bliska utrne nad Donachko goro.

(Zaradi pohujshljive vsebine izmoli s posebno pobozhnostjo za srechni konec pet ochenashev!)

Gospod tajnik tezhko zavzdihne in si z rutico obrishe potno chelo. Da bi pouchna knjiga vendarle kaj zalegla! Da bi pomagala ugonobiti charovnishko golazen! S sklonjeno glavo ponizhno moli. Nato stopi k steni pod sveti krizh in si sleche zgornji del oblachila. Iz skrinje pri vratih potegne bich z dolgimi usnjenimi kitami. She enkrat se prekrizha. Zavzdihne in se zachne z vedno hitrejshimi zamahi bichati po zgornjem delu hrbta. Bese in nechiste misli je treba izgnati iz zadnjih globin uboge dushe!

 

* * *

 

Brez besed osramocheno skloni glavo, ko oborozheni hlapci vderejo v sobo. Divje vpijejo in jo vklenejo v verige. Neki moshki v temni suknji dviga nekakshen papir in z ostrim glasom bere povelje visokega sodishcha. To odreja ponovni zapor za Veroniko z Desenic, ker da se nezakonito izdaja za zheno grofa Friderika Celjskega, cheprav ga je po vsej verjetnosti zacharala in jo je baje samo zato porochil.

Z bledim obrazom stopa med mrkimi strazharji, ki jo pehajo proti vozu v sredini grajskega dvorishcha. Eden od moshkih jo zanalashch prime spodaj pod zadnjico. Da bi jo she bolj prestrashil in osramotil. Tipa po goli kozhi. Se divje zarezhi in jo potisne na kup sena na sprednji strani voza.

Komaj diha, od groze in tesnobe. Cesta je strma in vijugasta. Voz premetava kot ladjico v viharju chez kamenje in kotanje. Ko voznik pochi z bichem, konja divje poskochita. Veronika se boji, da se bo zlomila os in se bodo zrushili v blizhnjo grapo. Od premetavanja jo bole trebuh in vse kosti.

Zdi se ji, da jo strazharji motrijo na oster, zelo neprizanesljiv nachin. Obraz levega strazharja je vijolichasto rdech. Je popil prevech zhgane pijache? Z ozkimi zahrbtnimi ochmi vrochichno bliska, ko s pogledom nemirno polzi chez vabljivo postavo nesrechne ujetnice in pohotno bozha njene poudarjeno polne zhenske vabljivosti pod obleko.

Le kaj jo chaka zdaj, ko jo ponovno peljejo v jecho?

 

* * *

 

Stari grof Herman pomigne z roko in zahteva nov bokal vina. Na njegovih oteklih prstih se shopirijo zlati prstani z dragocenimi kamni, skoraj tako velikimi kot golobja jajca.

Imenitnik je neprijetno razdrazhen. Nejevoljno bolshchi v tochaja, ki pristopi z novim vrchem rujnega vina. S ponizhno upognjenim hrbtom ga naliva v dragoceno chasho. Veliki grof se neprijazno zarezhi in namigne trem dvanajstletnim dechkom – predokushevalcem, naj pokusijo vino, ali ni zastrupljeno. S sklonjenimi glavami stopijo pred grofa. Bokal z vinom roma od ust do ust. Vsak od otrok naredi le en sam pozhirek.

Ko Herman vidi, da se nich ne zgodi in nobeden od pokushevalcev ne pade omamljen ali mrtev na tla, zagrabi bokal in hlastno pije. Vino se mu cedi po bradi in pada na rdechkasti zhametni jopich, mojstrsko pretkan z zlatimi nitmi.

Nenadoma skremzhi obraz.

»Vrazhja kislica! Od kod imate ta zvarek?«

Predokushevalci bi se zaradi grofove jeze najraje ugreznili v tla, vendar se ravno v trenutku, ko postaja Hermanova glava od besa skrajno rdecha, odpro vrata.

V sobo vstopi vitez Josht Soteshki in navdusheno naznani, da so Friderikovo charovnico zhe privedli v jecho.

Veliki grof dvigne glavo in se zadovoljno zakrohota.

»Zdaj jo imamo v pesti! Ne bo nam vech ushla! Sodishche jo mora najstrozhje obsoditi!«

»Seveda, njihova milost ima popolnoma prav!« reche Soteshki.

»A pustimo najprej sodishchu, da ukrepa po zakonu,« zarobanti veliki grof. »Novi sodnik Gregor Velden je chisto po mojem okusu. Ta bo zhe vedel, kakshno kazen zasluzhi prevzetnica z Desenic!«

»Seveda smrt!«

Soteshki razburjeno mezhika z ochmi in se pred grofom hinavsko prikloni.

»Prekleti grad, ki ga je sin zgradil za svojo charovnico, pa bom zdaj porushil do tal!«

Hermanove ochi se zloveshche zabliskajo.

»Josht, ti bosh prevzel to nalogo. Razrushi in pozhgi, da ne ostane od pregreshnega kraja niti en sam cel kamen!«

Rezko se zasmeji in pomigne vitezu, naj se usede k njemu za mizo.

»Dechki, prinesite nama novega vina!« se zadere proti okushevalcem. »Toda sladkega! Da mi ne pridete vech pred ochi s tisto zoprno kislico!«

 

* * *

 

Sploh ne ve, koliko chasa je zhe v jechi. Saj je bila pripravljena na najslabshe, a ni mislila, da bo tako hudo. Cheprav je do sedaj she sploh niso zaslishali. Sodniki in vishja gospoda jo pustijo chakati v chrni luknji in se ne zganejo. Pochuti se, kot da so jo privezali na natezalnico.

Medtem jo v pesteh drzhijo jecharji in strazharji, od katerih ochitno ne more prichakovati milosti. Verjetno jim je vishja oblast namignila, da lahko z ujetnico ravnajo, kakor se jim zljubi, samo da jo pustijo pri zhivljenju.

Najbolj se boji nochi, ko v temnico s prizhgano baklo vdirata dva mlajsha jecharja, ki si dovolita najvechje nesramnosti. S prijaznim nasmehom jo skoraj vsak vecher odkleneta z verig. S seboj imata vrch vina in kos kruha s slanino. Popolnoma nedolzhno ji zapovesta, naj pije in je. Vrochichno jo opazujeta, kako pozhira hrano. Ochitno komaj chakata, da je gotova.

Ko se okrepcha, zachneta od obeh strani riniti proti njenemu telesu. Eden od obeh ji sune z roko pod krilo in z ljubeznivim nasmeshkom, kot da se ni nich zgodilo, spolzi med topla zhenska stegna. Rada bi zakrichala in ga odrinila od sebe, a se ne upa niti premakniti. Ko prsti lakomnega moshkega zaidejo na njen mehki puh, se vda v usodo. Za trenutek jo celo prevzame chudno godje. Se skoraj prevech radodarno skloni k jecharju. Ta ji zapove, naj vstane, dvigne krilo, razkrechi noge in se z rokami oprime kavlja za verige ob steni. Shele zdaj lahko zhe mochno narasli ud z odlochnim gibom sune v razprto nozhnico.

Nenasitna spolna igra prvega takoj mochno razdrazhi drugega moshkega, ki zahteva, da se s hrbtom nagne proti njemu in mu v vsem ugodi. Medtem ko se prvi jechar vedno odlochneje zaganja v njeno razbolelo meso, zachuti grobe sunke drugega posiljevalca zadaj med obema polovicama svoje oble zadnjice. Oba nasilnezha zadihano grabita po njenem telesu. Divje sopeta. Se le nekaj trenutkov zatem skoraj istochasno z zhivalskimi kriki izgubita v zhenski. Vendar she nista gotova. Eden od obeh ji privzdigne noge in si jih porine na rame. Drugi se skloni k Veronikini navzdol visechi glavi in si jo potisne med kolena.

Prestrasheno zatrepeta, ker se od obeh shiri rezki, ubijalni vojn pohote in smrti. Prebadata jo z motnimi ochmi, ko jo she trikrat ali shtirikrat izmenoma od spredaj in zadaj posilita na zelo razdrazhljiv nachin, preden jo sredi nochi spolno popolnoma zdelano vkleneta nazaj v verige, da onemoglo oblezhi kot vrecha neuporabnega zrnja na dnu umazane luknje.

 

* * *

 

Vitez Josht Soteshki je tokrat posebno neizprosen. V blizhnjem naselju prebivalci vznemirjeno zapirajo vrata svojih revnih koch, ko prirohni z oborozhenimi jezdeci in s shtevilnimi s slamo natovorjenimi vozovi proti kochevskemu gradu.

Topot konjskih kopit zloveshche odmeva pod obronki gozda. Pred grajskimi zidovi se konjeniki jeznorito zaustavijo. Vitez razjaha s konja in z zlobnim pogledom preleti ponosno dvonadstropno stavbo. Svojim jezdecem zapove, naj takoj zachno z delom. Zadovoljno opazuje mozhe, ki odnashajo slamo v shirokih pletenih koshih z vozov v zgornje in spodnje prostore gradu. Med prizidki nad glavnim procheljem se zibljejo shtirioglate glave zasoplih mozh. Chez notranje dvorishche se proti glavnim stopnicam, ki vodijo proti okroglemu stolpastemu nadzidku, z razmrshenimi lasmi topoumno zaganja grucha jeznih hlapcev.

Josht Soteshki postane nestrpen.

»Hitreje!« krichi z osornim glasom.

Neusmiljeno delo mora biti chim prej opravljeno! Dobro opravljeno! Grad, v katerem se je nesrechni grof Friderik pojal z nichvredno desenishko vlachugo, mora pogoreti do tal!

S stisnjenimi pestmi ukazhe kar skozi zobe, naj prizhgo bakle in jih vrzhejo skozi line najprej v zgornje in potem she v spodnje prostore.

Ko grad zagori v neshtetih majhnih in velikih zubljih, ki se s kratkimi rezkimi poki zelo hitro zdruzhijo v velike sikajoche plamene, dvigne glavo in z besnim zadoshchenjem opazuje, kako ognjeni petelin preskochi na prochelje stavbe in na streho.

Kmetje v dolini sklonijo glave in se nemochno prekrizhajo, ko se izza gozdnega obronka dvigne gost chrn dim. Molijo k vsem svetnikom in prosijo Boga za pomoch! Cheprav Friderika in njegove mlade zhene Veronike niso ljubili, jim mashchevanje velikega grofa poganja strah v kosti.

Zgoraj na hribu, pred nekdaj imenitno grajsko stavbo, si vitez Josht zadovoljno mane roke, ko se zachne z ostrim pokom lomiti tramovje in sesedati streha na glavnem delu poslopja. Velikemu grofu Hermanu bo lahko z najvechjim veseljem sporochil novico, da je nesrechni grad nepokornega sina pogorel do tal. S svojimi hlapci bo ostal na kraju dogajanja she dalech v naslednji teden. S krampi in lopatami bodo razrushili takoj zatem, ko se pogorishche ohladi, she zadnje ostanke zidu in debelih sten na spodnjem delu nekdanjega gradu. Od nezazhelene Friderikove gosposhchine ne sme ostati cel niti en sam kamen! Grad mora biti unichen podobno kot nekoch prekleti mesti Troja in Kartagina! Poleg tega mora za kazen za vedno izginiti iz spomina ljudi in zgodovine!

 

* * *

 

Pred vhodom v jecho se veliki grof razburjeno zaustavi. Za trenutek skloni glavo. Strese se in dvigne roko, kot da bi se hotel prijeti za srce, vendar zagrabi le za mech ob boku. Chaka. Tezhko diha. Nato se z gospodovalnim pogledom obrne proti strazharju. Ochi se mu ostro zasvetijo.

»Odprite vrata!«

Soj zharkov iz treh ali shtirih plamenic v rokah strumnih hlapcev oplazi nekaj nedolochnega sredi temnega prostora. Kup nesreche, kup smeti, ki se imenujejo njegov sin!

Grofu Hermanu se zazdi, da je zablodil v zakleto hisho strahov, vendar se hitro zbere in z dvignjeno glavo vstopi skozi nizka vrata v zadushljivo luknjo.

»Ali si se spametoval?« zagrmi z rezkim oblastnishkim glasom.

Shele pochasi se mu ochi navadijo na mrak. Na kupu slame zdaj vendarle dovolj razlochno zagleda svojega Friderika v verigah, z vrchem vode ob skrchenih nogah.

»Rekel sem, naj ti prinesejo pechenko in vino ... Che me bosh ubogal!«

Frideriku se zazdi, da se ochetov glas prekopicuje kot hudi duh med vlazhnimi stenami.

»No, se ji bosh odpovedal?«

»Pogresham jo!«

»Kaj?«

Hermanov glas se jezno zatrese med zidovi. Bolshchi v sina.

»Da se mi drznesh ugovarjati..! Koga pogreshash? Tisto charovnico pogreshash?«

»Tista je moja zhena!«

»Kakshna zhena! Nesramna vlachuga je! Navadna coprnica! Priznaj, da te je zacharala!«

»To ni res! Na lastno zheljo in odgovornost sem jo porochil!«

Herman se zloveshche skloni proti sinu.

»Le zgnij tu na poscani slami! Pa bi se lahko reshil! Zaradi pohlepa tiste pokvarjene babnice bosh raje crknil v luknji, kot priznal, da te je gnusna zhenska zacharala!«

»Ni me zacharala!«

Veliki grof svareche dvigne prst in zvisha glas.

»A da vesh! Imamo jo v pesteh ... In vse kosti ji bomo polomili ... Tudi brez tebe bo priznala, da je charovnica ...«

»Kaj? Kaj delate, oche!«

»Nich ne delam ... Z njo dela sodishche, kot se spodobi ... Toda causa je odvzeta, kolikor vem, neumnemu sodniku Raspeju, ki baje sploh ne verjame v charovnice ... Zadevo vodi novi, zelo sposobni sodnik Gregor Velden ... Ne bo ushla zasluzheni kazni ...«

»Gospod oche, prosim jih, naj bodo usmiljeni do Veronike!«

»Vidim, da se ne bosh spametoval ... Zato bom tudi tebe strl kot ush! Grad v Kochevju sem zhe dal porushiti ... Nich ne bo ostalo od te tvoje velike ljubezni!«

Ostro se zasmeje. Dvigne glavo in zanichljivo pljune proti Frideriku. Takoj nato se neprijazno obrne proti izhodu in zatuli: »Dobro zaklenite vrata, da nam gnus ne uide!«

Jezno zakolovrati po dolgem praznem hodniku.

Zdi se mu, da odhaja kot porazhenec. Ves chas je namrech upal, da se bo sin vdal v usodo in se bosta nekako pobotala.

In zdaj? Kaj je zdaj?

Ja, zdaj bo charovnica gorela in sin mu bo crknil v tej luknji.

Sam je kriv! Tako je hotel.

Le kaj bi rekla k vsemu temu njegova zhena, ko bi she zhivela?

Raje noche misliti na kaj takega.

Osramocheno zapira ochi.

Hvala bogu, da je zhe umrla!

She srecha, da ima v mlajshem sinu nadomestnega naslednika. Drugache bi shla celotna posest Celjskih po njegovi smrti po vsej verjetnosti rakom zhvizhgat. In vnuk Ulrik? Ah, ta je she premlad. In coprnica bi ga itak ugonobila!

Hiti po vijugastem rovu, kolikor ga nosijo stare noge. Iz preklete smrdljive teme mora priti chimprej ven na plan, na svezhi celjski zrak.

Koraki velikega grofa besno topotajo skozi polmrak.

 

* * *

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, shkrati, pasjeglavci ... Undine, gnomi, nimfe ... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Strashijo v ognju in v zemlji ... Pred njimi ni miru ne doma in ne na polju in v gozdu. Svet se potopi v brezdushno temo ... Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Se noche zbuditi. Noche odpreti ochi, ki bi zagledale nekaj neprizanesljivo strash-nega ...

 

* * *

 

Zaslishevanja so stroga, enolichna ... Vlechejo se od jutra do vechera kot jara kacha brez konca in kraja ... Veronika skusha ostati mirna. Pred izprashevalci noche skloniti glave. Cheprav jo vprashanja utrujajo ... Se ji zdijo krivichna ... Neumna ...

Zakaj je letela na Donachko goro? Kako more trditi, da ni bila na obisku pri charovnicah, che so jo priche videle sedeti golo na metli in leteti po zraku? Iz izjav ochividcev se dá sklepati, da je sklenila zvezo s hudichem ... Ta se ji je na Donachki gori prikazal v chloveshki podobi ... Sodishchu ni neznano, da je zelo dovzetna za moshke chare in she posebej naklonjena vsem nachinom ljubljenja ... Zato visoko sodishche zanesljivo sklepa, da se je na srechanju na gori z dusho in telesom predala hu-dichu ... Ali ima glede gornje domneve, ki je vech kot verjetno gola resnica, kako pripombo? Ali se ni zhe na Desenicah sestajala z neko mlado zhensko, ki se je sicer izdajala za Johano, a je v resnici baba Smrka, strashna voditeljica charovnic in glavna ljubica poglavarja vseh hudichev? Zakaj taji omenjene obtozhbe, ki so vech kot ochitne? Zakaj ne bi bile resnichne? Ker se je s hudichem sestajala ponochi, ko je mislila, da je nihche ne vidi? Se mu je vechkrat vdala? Ji je bilo pri tem prijetno? Zakaj taji, ko visoko sodishche dobro ve, kaj se je dogajalo na Donachki gori! Tam ji je glavni hudich dal tudi nalog, da umori kneginjo Elizabeto, chastitljivo soprogo grofa Friderika Celjskega! Na Donachki gori je med spolno igro s hudichem dokonchno sklenila, da s svojimi charovnishkimi chari ulovi v svoj ris nesrechnega grofa Friderika in ga po smrti uboge Elizabete vzame za mozha ... Zakaj spet taji, ko je visokemu sodishchu popolnoma jasno, kakshna grozna coprnica je!

Kadar postane prenaporno, skusha misliti na kaj lepega ... Spomni se na prva srechanja s Friderikom, ko je bilo she vse tako zanosno svezhe in polno upanja ... Kadar je posebno hudo, skloni glavo in tiho premika ustnice, kot da bi molila in prosila Boga za pomoch ... Vchasih trpi na poseben nachin ... Ker jo bolijo vsi deli telesa ... Zaradi dushnih in zaradi telesnih muk, zaradi stalnega posiljevanja v jechi ... Tedaj bi najraje umrla ... Potem pomisli na ocheta, na otroshka leta na Desenicah, ko je bil svet she v redu, vse tako domache in polno zaupanja ... Ko je she imela vero v ljudi ... Ko se ni bala prihodnosti ...

Zakaj vse to? Zakaj hochejo unichiti tudi Friderika?

Sodnik Gregor Velden postavlja vedno nova vprashanja ... Z njimi jo hoche pribiti na krizh ... Pri tem se posluzhuje najrazlichnejshih zvijach ... Misli, da so dovoljena vsa sred-stva ... Zato se Veronika najbolj boji muchenja ... Zhelezne device ... Natezalnic ... Cheprav z ozirom na to, da je plemkinja, s tem she odlashajo ...

Vprashanja so vedno ostrejsha ... Neizprosna ... Chrni sodnik je kot krt, ki izdolbe v njeno dusho vedno nove krvave rove ... Z izmishljenimi obtozhbami rije do njenega srca ... Rezhe v njeno zhivo meso ... Jo hoche popolnoma razgaliti ...

Na pomoch kliche najrazlichnejshe priche ... Ki jo po krivem obtozhujejo ... Ki trdijo, da jim je s charovnijo zastrupila kra-vo ... Ki lazhejo, kako so videle, da je pri charanju uporabljala zarjavel zhebelj, ki ga je zabadala v umazane cunje ...

Noche gledati v obraz glavnega sodnika ... Pred njegovim hudobnim, skodozheljnim nasmehom se umika v svoj notranji svet ... Boji se tega neusmiljenega chloveka ... Vedno znova jo s popolnoma izmishljenimi obtozhbami rani globoko v srce ... Cheprav se zaveda, da je, kar se tiche dosedanjega nachina zhivljenja, resnichna greshnica ... Toda so drugi kaj boljshi? Vsi smo na razne nachine mali in veliki greshniki ... A se boji, da jo bodo na zaslishanjih strli ... Ali pa bo zbolela ... Oziroma znorela ... Spet skloni glavo in moli ...

 

* * *

 

Noch je neizprosno kruta. Grofa Friderika muchijo v celjski temnici chudne sanje ... Ah, kje si, Veronika?

Veronika, tvoja zhenska dusha. Pijesh jo in ne izpijesh, utapljash se vanjo, a se utopiti ne moresh ...

She imam roke, ki bi te rade bozhale in ljubile!

A tu je tudi vse ostalo zhivljenje ...

Nekdanje uzhaljenosti, drugachna chustva, mashchevanja ... Tu so zhene, ki si jih pustil na cesti, ki te klichejo iz teme, ki ne puste, da bi mirno dihal ...

Friderik trpi sredi tezhkih sanj ... Po njem rije chrv vesti.

Kaj niso imele nezhnih rok, zharechih ochi in zanosa, ki bi odkril nove zvezde!

Toda potem zagleda spet njo, zagleda tisto, zaradi katere si je nalozhil na ramena vso nesrecho.

Veronika, zakaj vse to?

Ali zaradi tvojih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem, nevarnem tolmunu?

Zaradi bujnih pramenov tvojih svetlozharechih las, ki si si jih chesala v snopu sonchne svetlobe, ko sem te prvich zagledal?

Veronika!

Zakaj, zakaj?

 

* * *

 

Pod lesenim stropom, na katerega je neznani mojster umetelno naslikal velike lipove liste in veje, sedi pet ali shest v chrno oblechenih gospodov.

Sodnik Gregor Velden se trese od jeze, ker se prisednik zhe spet upira, medtem ko debeli gospod prosht bolshchi nekam v tla, kot da ne slishi in ne vidi nichesar.

Kaj se res ne bojijo charovnic?

Sodnik strmi z neprizanesljivim pogledom v prisednike.

»Obsodba te zhenske bi bila velika napaka, gospod so-dnik ... Njihova presvetlost dezhelni vojvoda so ostro narochili, da bodimo nadvse previdni in natanchni, kar se tiche do-kazov ...«

»No, kaj ni dokazov? Ali ni letela na Klek? Shtiri priche so jo videle! Se ni druzhila in pojala s hudichem?«

»Kakshne priche ... Nobenih dokazov ni ... Priche, o katerih njihova milost pripovedujejo, so popolnoma nezanesljive osebe ... Dva sta pijanca ... Tretja pricha, tista uboga zhenska, je vdova, o kateri pravijo, da se ji je zmeshalo ... Marsikaj so si izmislili ... Iz nevoshchljivosti ... Da bi shkodili ... Ali pa so sa-njali ...«

»Tako, tako! Le kaj pravite! To mi je popolnoma novo ...«

Sodnik Velden si s kazalcem svoje suhljate roke jezno drgne chrne brchice.

»Vidim, da imajo gospod veliki grof hude nasprotnike ...«

»Che jo bomo obsodili kot charovnico, bo prishla nad nas njena kri ... Taka nepravilna obsodba bo imela posledice ...«

Prisednik Karel Georg razburjeno dviga glavo in miga z rokami sem in tja.

»Kakshne posledice?«

»Gospod dezhelni vojvoda bodo zelo nezadovoljni ...«

»Zmeraj znova mi prihajate s temi Habsburzhani ... Nasha naloga je, da zadostimo zheljam grofov Celjskih«

»Tudi grof Friderik sodi k Celjskim ... Ali se morda motim?«

»Zhe, zhe ...«

Sodnik Velden je vedno bolj razburjen.

»Kot vemo, grof Friderik izrecno ugovarja mnenju svojega ocheta, da ga je Veronika Desenishka zacharala!«

»Gospod veliki grof so ga zato vrgli v jecho!«

»Ja, in zdaj bo gospod sodnik morda celo zatrdil, da je bilo s tem zadoshcheno pravici!«

Gregorju Veldenu se od razburjenja zashibijo kolena. Z ochmi zlobno oshvrkne neprijetnega chloveka, ki se mu upa ugovarjati.

»Kaj naj torej postorimo?«

Prisednik Karel Georg se skloni nad mizo in se z ostrim pogledom zazre v sodnikove ochi.

»Nich ne moremo storiti ... Opreti se moramo na razsodbo prvega procesa, ki je gospodichno Veroniko Desenishko v vseh tochkah oprostila krivde charovnishtva ...«

»Toda zdaj jo bremenijo nova dejstva!«

»Katera?«

Gregorju Veldenu se zabliskajo ochi.

»No, njeno lahkomiselno zhivljenje ... S shtevilnimi moshki-mi ... Kljub temu, da je baje zhena grofa Friderika Celjskega.«

»Ah, te stvari naj uredi kar s svojim mozhem ... Nashe sodishche za to ni pristojno ...«

»In trditve vech prich, da je bila ona tista, ki je v Krapini umorila prvo zheno grofa Friderika?«

»Vse te trditve so bile ovrzhene ... V omenjenem chasu sploh ni bila v Krapini, temvech doma na Desenicah ...«

»Pri svojih shtevilnih moshkih ... Cheprav je baje porochena.«

»O tem naj se pogovori s svojim soprogom ...«

»Ki pa se tudi ne otepa dobre hrane z lepim zhenskim mesom, ha, ha ...«

Gospod prosht se na glas zakrohota. Ochitno se je shele zdaj, pri teh sochnih besedah, zbudil iz kratkega, a bridko zasluzhenega prebavnega spanca.

Sodnik Velden jezno prebledi.

»Gospoda, nehajmo se shaliti! Kako naj torej ukrepamo?«

»Sploh ne bomo ukrepali. Obtozhba charovnishtva je kratko in malo zavrnjena kot neumestna! Mislim, da se vechina prisednikov s tem strinja!«

V chrno oblecheni moshki molche poveshajo glave in z na pol priprtimi ochmi bojazljivo prikimavajo.

»Naj to vasho izjavo razumem kot ugotovitev, da charovnice sploh ne obstajajo?«

Gregor Velden besno bolshchi v Karla Georga.

»Chesa takega sploh nisem izjavil ...«

»No, no ... Toda tako se to lahko razume ... Gospod vojvoda Habsburg gor ali dol, veliki grof Herman tega nasprotovanja obsodbi charovnice ne bo pozabil ... Ob prvi prilozhnosti nam bo zmlel vse kosti... Ne bomo se vech razpoznali ...«

»Ah, zdaj pa gospod sodnik zares pretiravajo ... Gospod grof Herman ni edini gospod na tem svetu ...«

»In njihova prechastitost ... Kaj menijo oni o tej charovnici?«

Debeli prosht zardi do vrha ushes. Maha s tolstimi rokami. Zagrchi s piskajochim glasom.

»Saj smo slishali, da ni dokazov ... Lahkomiselna greshnica zagotovo, kot pravijo ... A to ni dovolj, da jo damo zazhgati na grmado ... Naj se spokori ... Naj pridno moli ... Postori dobra dela ... Gospod Bog je nadvse dobrotljiv ... On zelo ljubi tudi hude greshnike ...«

»Ja, ampak gospod prosht naj ne pozabijo, da zdaj nismo pri pridigi v cerkvi, temvech na simpoziju visokega sodishcha ...«

Sodnik Velden si od besa navije brchice v dva navzgor strmo zavihana svitka.

»Nichesar jasnega nimamo proti njej v rokah,« zahrumi nenadoma prosht z ostrim glasom. »V prvem procesu je bila prav zaradi tega oproshchena, kljub njenemu gotovo zelo vprashljivemu osebnemu zhivljenju ... A she enkrat. Nimamo nobenih pravih dokazov ... In che nichesar ne vemo, je ne moremo obsoditi ... In amen. Kot sodnik bi njihova milost morala vedeti za znano pravilo pametnega Rima, ki se glasi In dubio pro reo. V primeru dvoma odlochiti v korist osumljenega ... Tu ni mogoche nichesar vech dodati ...«

Sodnik Velden se ogorcheno zasmeje.

»Roma locuta, causa finita! Prechastiti gospod prosht bodo zhe vedeli ... Che je Rim povedal svojo, potem je jasno, da tudi v nashi dezheli, ki je bolj papeshka kot sam papezh, ni nobenega dvoma vech. Zadeva je torej zakljuchena ...«

Debeli prosht jezno zasika.

»Ne zhalite mi svetega ocheta!«

»Na katerega ste pomislili? Na levega ali desnega? Cesarjevega? Ali na tistega, ki se repenchi pri francoskem kralju!«

Prechastiti prosht uzhaljeno prebledi. Dviga tolsto roko. Gregor Velden udari s pestjo po mizi. Obrne se proti pisarju v levem kotu ter zasika z ogorchenim glasom: »Naj zapishe, da je visoko sodishche ovrglo ovadbo velikega grofa Hermana kot neutemeljeno. Veronika Desenishka je oproshchena krivde charovnishtva in jo je potrebno nemudoma izpustiti iz jeche ...«

Ko to izreche, s sitnim obrazom vstane in se prikloni pred prisedniki. Brez besed s trdim korakom zaropota proti izhodu.

* * *

 

Chez pokrajino se vlachijo tezhke dezhevne megle. Strma pot proti Kochevju postane proti vecheru zloveshche temachna. Veronika se utrujeno sesede na kamen na robu kolovoza. Tezhko diha. Njen polozhaj je postal naravnost brezizhoden.

Zhe deset dni se klati proti nekdanjemu gradu. Ve, da ga je grozni grof Herman dal porushiti do tal. Ve, da je stari grof vrgel njenega mozha v jecho. Kljub temu upa, da bo pri nekdanjem gradu nashla nekaj dobrih ljudi, ki ji bodo pomagali. Morda ji ponudijo zatochishche. Che se je ne bodo usmilili, se bo morala prebiti skozi gozdove do Desenic.

Ji bo oche po vsem tem, kar se je zgodilo, sploh naklonjen? Je ne bo vrgel chez prag?

Zavija se v raztrgan volnen plet, vendar jo vseeno zebe. Pochuti se shibko. Popolnoma zapushcheno. Sestradano. Zavrzheno kot umazane cunje.

Jecha je v njeno dusho zarezala usodne rane. Bolijo jo vsi deli she vedno lepega, a izmuchenega telesa. Che zapre ochi, zamigotajo po njeni notranjosti chrne umazane pike. Grozljive temne packe. Svarilna znamenja ...

Spet zachuti glavnega jecharja na svojih stegnih. Zapira ochi, ker seka njegova strashna roka kot nozh po njenem telesu, kot da bi bilo to le kos mesa, ki ga je vredno pohotno ubiti in nato z uzhitkom do konca prebaviti. To ni vech prijetno in zabavno ljubljenje, kot ga je dozhivela z navihanim Orlandom in drugimi prijatelji, to tudi ni zaljubljena predanost njenih prvih zblizhanj s Friderikom. Ne ... To je muchenje. To je nasilje mochnega nad shibkim, ki se je znashel v nemilostnih rokah oblastnika.

Zdaj bi sicer rada poklicala na pomoch Friderika ... Vendar ve, da tudi njen mozh sedi v pasti ... In da mu bodo, che se jim bo zdelo primerno, strli telo in dusho.

Njej so posiljevalci v jechi ranili dusho in skoraj strli srce ... Cheprav jih je za trenutek hotela razumeti ... Se hotela pochutiti kot pozhelenja vredna lepa zhenska, ki vznemiri vsakega moshkega. Toda surovezh ji je, kot da bi bila neumna krava, brez besed porinil svojo nabreklost naravnost med noge in udaril vanjo kot s kosom trdega lesa, da jo je mochno zabolelo ... Hotela je zakrichati na pomoch ... Vendar ji je posiljevalec pritisnil roko na usta in jo z vso silo potisnil v umazano slamo, kjer se mu je konchno vdala.

Tedaj se je v njej nekaj skrchilo. Zagozdilo. Se hotelo braniti ... Ker jo je drugi jechar, pravi silak, cheprav jo je imel v pesteh zhe njegov tovarish, prijel pod zadnjico in zavrtel pred svoj izbocheni trebuh, kot da bi bila koza, dobra za zakol ...

Zachelo se je dolgo neznosno muchenje s stopnjevanim spolnim nasiljem.

Drugi jechar je bil posebno divji. Z umazanimi rokami jo je pochil po stegnih in potem zdrsel navzgor, k zhe dodobra od prvega prelizanim dojkam ... Si jih spet in spet potisnil med ustnice ... Jih zachel gristi, da je bolelo ...

Ni vech mogla vpiti na svoji gnili slami, ker se je vse v njej stisnilo v nich, kot da bi hotela umreti, ko sta jo na koncu oba s podvojenimi mochmi zachela she enkrat prostashko obdelovati in si jo prilashchati na najbolj ponizhevalen nachin ...

Izmuchena je od vsega hudega ... Popolnoma onechashchena ... Zavrzhena...

Zdaj sedi na obcestnem kamnu in se ozira proti blizhnjemu hribu, pod katerim stojijo tri ali shtiri koche ... Morda bo dobila v vasi pri dobrih ljudeh kos kruha, lonchek mleka? Saj so ji kmetje v stranskih zaselkih zhe vechkrat pomagali in tako preprechili, da bi umrla od lakote. Ali bo vzdrzhala? Morda se le zgodi chudezh! Sodishche jo je oprostilo krivde! Poboljshala se bo! Postala bo drugachna! Morda bo she vse dobro! Tudi Friderik bo prishel iz jeche in na razvalinah starega si bosta zgradila, novo boljshe zhivljenje!

 

* * *

 

Veliki grof zhe ves dan nasrsheno blodi po grajskih hodnikih. Ponovna oprostitev Veronike Desenishke ga je zadela kot strela z jasnega ... Che sodishcha niso vech sposobna, da bi ugotovila neizpodbitne dokaze charovnishtva pri zhenski, ki je zacharala njegovega sina, ne pomaga nich vech ... Zdaj bo moral ukrepati na lastno pest ... Zvesti Josht Soteshki mora poskrbeti, da charovnico chim prej ujamejo ... Potem se naj zgodi, kar se mora zgoditi ... Sama sta kriva, da je tako ... Porochena ... Dajte no mir! Na tak nachin se ne bo nihche norcheval iz njega, velikega grofa Celjskega!

Na najbolj zanichljiv nachin preleti list papirja, ki mu ga je izrochil grof Orlando de Campoamore, ko ga je mimogrede obiskal na poti v Italijo ... Glej, glej! Zdaj se za svojega neumnega brata zavzema celo lahkomiselna Barbara! Toda iz te moke ne bo kruha! Pred nikomur ne bo popustil ... Vsak si je sam svoje sreche kovach! Frideriku je jasno in nedvoumno povedal, da se mora odpovedati desenishki charovnici. Che tega ni zmozhen, bo zgnil v chrni grajski luknji!

 

* * *

 

V Dangerozu zazija chudna praznina. Na gradu mu sicer ponudijo vino, sir in shunko, vendar ga to ne more pomiriti. Le zakaj se trudi s temi bedastimi slavilnimi pesmimi, ko ve, da so neresnichne, zlagane, licemerske? Saj je ves svet le kup dreka in nesreche.

Privzdigne svojo pasjo glavo k vrchu. Pije. Iz motno lesketajoche se rumenkaste pijache odsevajo obrisi nekega grdo zverizhenega obraza.

Ah, kaj! Tudi ta rezka tekochina ne more utopiti zhalosti in skrbi ... Resnichna pijacha tega sveta je prelita kri, ki teche v potokih neznano kam in se nevidno izliva v peklenska brezna najbolj chrne nochi. Ves chas gazimo po truplih ubitih. Pod nami pokajo kosti tistih, ki so jih pobili. Mi pa kar naprej ... Nich ... Nichesar ne vidimo in nichesar ne slishimo ... Tralala! Hopsasa! Prekleti svet ...

Le zakaj she kuje te svoje pesmice? Z njimi ne bo spremenil krogotoka sveta. Chetudi jih bo slavil do neraspoznavnosti, ne bo nikoli predrugachil krvolochnih oblastnikov v ljubeznive angele. Le zakaj potem sploh she pisuni? Ali ima vse to sploh kak smisel? Ali pishe zato, da ga razuzdani grof pogosti s kislim vinom in zhaltavo shunko? Najraje bi svojo neumno umetnost brcnil v zadnji kot in ji za slovo zaklical, naj pochiva v miru!

Vse na tem ubogem svetu je zoprno in smeshno. Ljudje ga ne privlachijo. V ljubezen ne veruje vech. To zhivljenje je neusmiljeno. Presneto dobro morash paziti, da ne pridesh pod kolesa. Pa mu marsikateri celo zavida nekakshno pesnishko veshchino. Ki pa je v resnici prava revshchina. Mlatenje prazne slame ... A vseeno komaj chakajo, da bi crknil. Nashel se bo celo kak uzhaljen oblastnik, ki bo rekel: Zdaj ga pa imamo, lopova. Ki nas stalno zhali, namesto da bi nas povelicheval in obozheval. Ga bo treba ubiti. Zato ga bomo zdaj strli kot gnusno ush ...

Ja, najbolje bi bilo, da chim prej umre ... Da pogine kot pes ... Dokler pa se to ne zgodi, je koristno, da se izogiba temu, kar imenujejo slavno zhivljenje mogochnikov ... Paziti mora, da v teh onesnazhenih domachih kurjih vaseh ne stopi naravnost v chloveshki drek samo zato, ker se je hotel izogniti pasjemu ...

Vrag vzemi vse skupaj! In ne prizanesi klavrnemu pasjemu pesnishkemu zhivljenju!

Spet skloni glavo k vrchu. Premika ustnice. Pije. Modruje. V glavi se mu prebujajo nekakshni stihi. Ja, le zakaj?

 

To je nasha domachija:

Cesar lopov, knez bedak.

Vse zhivljenje polomija.

Vojsk rozhljanje. Bedni mrak.

 

Sodni sklepi strahovanje.

Ritoliznost uradno stanje.

Kurba glavna je devica,

na gnoju valja se pravica.

 

Vse skupaj postaja nesmiselno. Potrebno bo narediti konec. Sam sebi je v napoto. Le zakaj je sploh she na svetu?

 

* * *

 

Z razmrshenimi lasmi se opoteka skozi goshchavo. V njeni dushi je rezka bolechina. Chuti se popolnoma osamljeno. Brez zashchite. Na milost in nemilost prepushchena kruti usodi. Brez prijateljev. Brez mozha, ki sameva v jechi, priklenjen z debelo verigo k vlazhnemu zidu.

Ljudi se izogiba. Odkar so ji kmetje v ubornih kochah pri Kochevju obrnili hrbet, ko jih je zaprosila za pomoch, skoraj nikomur vech ne zaupa. Prevechkrat so, che jih je moledovala za skorjico kruha, samo nesramno strmeli vanjo, kot da ne bi razumeli, kaj jim je bila rekla.

Izmuchena od dolge hoje se na robu gozdne jase usede na shtor, obrasel z gostim mahom. Razvezhe si culo, v kateri ima she kos sirove pogache in hlebec kruha, ki ga je dobila pri neki dobri starki v osamljeni kochi na robu blizhnje vasi. Jé. Potem vstane, ker jo chaka she dolga pot.

Vedno znova se ji zazdi, da se premika skozi tezhke sanje. Kot da se blizha nechemu dokonchnemu. Vendar si ne zna ustvariti prave predstave o tem, kaj jo chaka. Vsa njena preteklost se she enkrat ulovi v dolg, tih jok. Prsi ji utripajo v brezmejni zhalosti. Ve, da se mora na skrivaj nekako prebiti do Desenic. Vendar je najbolje, da nikomur ne zaupa.

Zaveda se, da je grof Herman njen smrtni sovrazhnik. Skozi goshchavo zato tava predvsem ponochi. Podnevi se, da je ne bi odkrili, zavleche v grmovje in vchasih na smrt utrujena zaspi kar v vlazhni travi. Kot uboga preganjana divja zhival.

Hermanovi mozhje so lovci. Kruti kot zver. Neizprosni. Svet je strashen zverinjak. Hitro se zgodi, da ti zlomijo hrbtenico. Z glasnim pokom te ubijejo. Nich ne pomaga, che se branish ...

Spet joka. Gleda v poltemo. Se z zadnjimi mochmi vleche naprej. Stopa z raztrganimi podplati in opraskano kozho mimo majhnega potoka, ki nemirno klokota skozi goshchavo. Hodi skozi temni gozd kot skozi hladno vlazhno meglo.

Vendar se noche ukloniti. She hoche upati. She hoche misliti na mozha. Na Friderika, ki bo nenadoma strl vse verige, s katerimi so ga pripeli na mrzlo steno, in se osvobodil krutega suzhenjstva. Nenadoma se bo mochan in mlad spet pojavil pred njo, tu sredi te neprijazne goshchave, in jo ljubeche vzel v svoje krepke roke. Vroche jo bo poljubil naravnost na te njene trpeche razpokane ustnice in jo zachel strastno ljubiti. Vse bo spet dobro. Lepo. Rodila mu bo sina, novega celjskega grofa. Srechno bosta zhivela drug ob drugem, dokler se jima ne bo zhivljenje izteklo na naraven nachin kot v pravljicah.

Tava skozi gozd in misli na svojega ocheta, ki jo je chuval pred vsemi nevarnostmi, ko je bila she otrok. Ali se mu je pozneje izneverila? Toda zdaj se mora kljub temu prebiti do rodnega doma. Mora ga zaprositi za odpushchanje ... Prositi za milost, da je ne zavrzhe ... Ocheta mora poprositi za pomoch, za zashchito.

Opraskana po rokah in nogah blodi skozi ravnodushno temo, bezhi skozi gluhi les in moleduje za pomoch, ki je ni od nikoder.

 

* * *

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi utonejo sanje v nenavadni megli neba. V daljavi zaskovika sova. Goshchava se izgublja v zloveshchi temi. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, silvani, salamandri, undine, nimfe, gnomi, shkrati, pritlikavci, pasjeglavci ... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Veronika zastoka sredi neizprosne samote gozda. Chaka. Prislushkuje. Zdi se ji, da se proti njej zaganjajo sence brez pravih obrisov. So to v netopirje preoblecheni charovniki in charovnice?

 

* * *

 

Na gradu s shtirioglatim obrambnim stolpom in z lepim razgledom na ozko temnozeleno dolino bi bilo precej dolgochasno, che si nabriti grof Orlando de Campoamore ne bi izmislil poredne igrice s kockami, pri kateri je vsakdo hkrati porazhenec in zmagovalec. She srecha je, da za razposajeno zabavo takoj pridobi dobrodushnega grajskega upravitelja in, po njenem kratkem oklevanju, tudi mlado kastelanko. Tako je mimobezhni oddih pri ljubeznivih podezhelskih ljudeh, kjer se je s svojo soprogo Heloiso ustavil za dan ali dva sredi napornega in dolgotrajnega potovanja iz ogrske Bude na italijanski jug, vendarle mogoche izkoristiti za prijeten uzhitek.

Igra se razvija po posebnih pravilih. Kdor prvi izgubi, ker je zadel najnizhje shtevilo, si mora slechi kos obleke. Med vrochim smehom in dolgimi pozhirki vina leti kocka vedno znova v vse smeri, da razkrije svoje lihe ali sode nevarnosti, ki so za enega od navzochih vedno usodne. Vendar vsi vedo, da morajo nadaljevati tezhki boj do nesrechno srechnega konca, ko bo zletela s telesa zadnja krpa blaga.

Srajce iz dragocene tkanine, razkoshna, z imenitno vezenino preshita in z zlatimi nitmi okrashena krila in bela spodnja krila, halje, podveze in pasovi vseh vrst frfotajo po vsakem zakljuchenem krogu igre kot neprizanesljivi pisani metulji s teles razburjenih porazhencev na blizhnjo klop, vendar predvsem Orlando v zhivchni napetosti komaj chaka, kdaj bo nesrecha zadela brhko kastelanko, da bo, hochesh nochesh, morala pred vsemi razgaliti svoje prsi in pokazati, kakshne so. Komaj chaka, da bo she nerazkrita dojka te zanimive zhenske nehala biti skrivnost in bo konchno zdrsela iz tega s tremi sponkami prekleto prepetega in ljubko napetega dehtechega blaga in se bodo njegove ochi lahko ustavile na, upajmo, prijetnih charih te zhene nekoga drugega. Komaj chaka na trenutek, ko bo kastelanova soproga morala razpeti zgornji del obleke in se bo prikazal tisti navihano privzdignjeni rozhnati, temnorumenkasti, rdechkasti ali pa morda celo nabreklo temni, skoraj chrni in, che bo imel srecho, celo vidno izbocheni vrshichek njene, upajmo, lepe dojke. Razgaljena zhenska se bo nagnila naprej in oba vabljivo oblikovana debela ali ozka prsna vrshichka se bosta zatresla v ostrem pozhelenju. Ob teh zares vrochih mislih hrepeneche zavzdihne.

Navihana igra, pri kateri se pridno zalivajo z vinom, se neizprosno nadaljuje. Proti prichakovanju pa je kocka takoj na zachetku posebno neusmiljena predvsem do Orlandove Francozinje. Vendar Heloisa ne obzhaluje svoje nesreche. Ob prvem porazu si z vidno naslado razpne srajco in razgali svoje polne shiroke prsi. Z dlanjo se zapeljivo pobozha tik pod levo bradavico in narahlo privzdigne napeto dojko. Poredno pomezhikne proti she skoraj popolnoma v zeleni zhamet oblechenemu kastelanu, ki pa je ochitno zhe izgubil glavo na izzivajochem mesu zapeljive tujke in zdaj v zadregi, a neprikrito radovedno pozhira z ochmi oba nabreklo privzdignjena rdechkastorjava prsna kolobarja, ki ga neizprosno ostro izzivata z debelima, pokonci shtrlechima se-skoma.

Nesrechna srecha se medtem bliskovito zaobrne. Resnichna porazhenka je mlada kastelanka, ki od sramu povesha glavo, ko si odpenja spodnji pas z zashchitno podvezo in si konchno sleche she zadnji del obleke. Pri tem svojem neprijetnem opravilu se vseeno v zadregi prikrito smehlja, z rahlo rdechico na obrazu, kot da bi vedela, kaj jo chaka. Popolnoma gola nerodno obstoji z razgretim obrazom in na pol zaprtimi ochmi pred vzdihujochim Orlandom, ki kmalu zatem izgubi igro z malce pred tem porazhenim kastelanom. Z vrochim pogledom oplazi razvneti Italijan z gostim temnim puhom obrasli kastelankin trikotnik, iz katerega brezobzirno nevarno sili njena mesnata zhenskost. S shirokogrudno kretnjo si razpne vrvice na vrechasti braguetti pod trebuhom in z enim samim premikom osvobodi svoj tezhki ud iz ujetnishtva v trdem blagu. Kastelanka se zdrzne in na hitro s skrivnim zanimanjem preleti ogromno, pokonci stojecho gmoto Orlandove neizpros-ne moshkosti. Ve, da bo to velikansko nemogoche prav kmalu postalo mogoche, saj bo morala pokazati, kaj zna, in jo bo ta mochni moshki z ostrim, globokim rezom prav verjetno z vso silo poljubil v njen prav tako silovito razviti in vedno bolj razpirajochi se veliki rdechi cvet. Nehote v vzburjenju zdrsi z roko proti zhe rahlo odprti rezhi, vendar si je ne zakrije.

Orlando se medtem hitro in spretno primakne v neposredno blizhino zanimive porazhenke.

»Ali gospod dovolijo, da imam rad njegovo plemenito zheno?« veselo vzklikne in prime kastelanko za roko. »Saj stoji tu pred menoj v vsej krasoti taka, kot jo je ustvaril vsemogochni Bog!«

Z vrochim pogledom zdrsi chez bleshchecho svetlorjavo kozho na dokaj shiroki, oblo napeti zadnjici mlade zhenske in se zaustavi na notranji strani njenih rahlo razprtih, mochnih, a izredno privlachnih stegen. Za trenutek negotovo obstoji, a se takoj zatem skloni proti dolgim, ozkim in chvrsto pokonci stojechim shpichastim dojkam razburjene nesrechnice, ki v zadregi bojeche poshkili proti svojemu mozhu. Ker pa ta v rahlo negotovi vzburjenosti zhe objema vedno bolj razgreto Heloiso, se iz ljubosumnosti precej jezno pomakne k Italijanu in mu s povesheno glavo mashchevalno sledi proti stranskemu prostoru za obokom, kjer oba prichakuje velika postelja z dvojnim shkrlatnordechim baldahinom. Ta morda zakrije tudi najvechji greh pred radovednimi chloveshkimi ochmi, a ga ne more skriti pred vsemogochnim bozhjim pogledom.

Heloisa se ob mozhevem odhodu na ljubljenje z drugo vrochekrvno zasmeje in razvnetemu kastelanu s hitro kretnjo namigne, naj stopi za njo v zgornje prostore. Presenecheni moshki she nekoliko okleva, medtem ko se sama zhe ulezhe na rdecho blazino pod modrim baldahinom nad posteljo in razpre kolena. Sicer je suhljati moshki v primeri z njeno bujno polnostjo prava mushica, neroden mozhicelj, vendar jo vseeno zanima, kakshen je pri ljubljenju. Medtem ko se v umetnosti ljubezni verjetno nekoliko neizkusheni moshki she opogumlja s chvrstimi pozhirki vina, zhe zagrabi za njegov v primeri z mrshavostjo preostalega telesa dokaj dolgi, a ozki ud, in ga hitro vznemiri do skrajnosti. Pred suhim kastelanom in njegovimi pajkovskimi nozhicami se nenadoma razprostira prostrana mehkoba nabito polnih zhenskih stegen. Fran-cozinja v razdrazhenem razpolozhenju omotichno privzdigne zaliti trebuh, da se ji istochasno zatresejo tolsta stegna in bujno napete dojke, in se popolnoma odpre.

Njen Orlando se medtem v spodnji sobi ob velikem vrchu vina radodarno skloni proti grashchakinji. Na hitro jo potisne med blazine in jo zachne poljubljati po topli voljni kozhi.

»Chudovita je! Najlepsha vila na tem ubogem svetu!«

Chuti, kako mladi zhenski razburjeno utripajo prsi, ko ji tople mehke roke porine pod svoj trebuh.

»Med nama ne sme biti nobenih skrivnosti, lepa gospa! Pobozhajte me, prosim! In to povsod!« zajeclja.

Uzhiva, ko zhenska v zadregi, a vidno vzburjena, otipava njegovo bohotno nabreklo spolovilo. Zdi se mu, da postaja ob tem vedno bolj sproshchena, razposajena, kot da je odvrgla svojo plashno pobozhnjakarstvo, to dolgochasno zvestobo in suzhenjsko pokornost mozhu do groba kot staro navlako in kot zadnji neprijetni kos oblachila, ki jo je prevech obtezheval. Z roko zdrsi chez njene ozke, shpichasto napete vroche dojke z navzgor zavihanima, po mleku dishechima, rjavkasto rumenima bradavicama. Zdaj jo obchuti samo she kot na shiroko razprto spolno celico. Zato napetost v njem neznansko naraste. Butne jo na levi bok popolnoma pod sebe, da se razkrijejo vsi chari njene oble zadnjice in notranjega dela krepkih snezhnobelih stegen.

Zhenska pridusheno zasope in vidno razkrechi noge, ko se ji priblizha v ostrem kotu od leve strani. Zdaj se nichesar vech ne sramuje. Hoche greshiti s tem tujim mochnim moshkim, ki zhe zdrsi chez njen na gosto nakodrani temnorjavi puh. Od nesramnega ugodja zapre ochi. Chuti, kako se Italijanov nenasitni korenjak skusha zagozditi na skrajnem dnu njene prostrano pogoltne nozhnice. Mochne podtrebushne mishice ji pohotno zadrgetajo, ko postane Orlando she bolj odlochen in jo skusha brez zadrzhkov brezobzirno zabiti do konca. Chuti, da je ta chokati debeloglavi moshki pravi stroj za fukanje. Ja. Stroj. In nich drugega. Ampak odlichen stroj. Ja, kako je to lepo! Kako zna! Ja! Ja! Kako sladko jo muchi! Kako zabija svoj tezhki kavelj brezobzirno naravnost do dna! Ja, res ga blazno mochno obchuti... Toda kaj takega hoche zdaj chimprej dozhiveti she s kom drugim. Che bi shlo. Che bo prilozhnost za to. Le zakaj je do zdaj odlashala s tem veseljem po uzhitkih? Prevech dolgo je zatiskala ochi pred svojimi skrivnimi zheljami. Noche vech biti odvisna od svojega shibkega mozha. Ki pa se zdaj itak zabava z drugo ...

Skoraj piskajoche zasope, ko moshki v njej divje potrza. V rezki slasti se zachne zdaj divje odpirati vsem pritiskom nabreklo razdrazhene glavice njegovega chvrstega spolovila. Popolnoma se preda ljubljenju. S hitrimi potiski in poskoki se zelo hitro ujameta in she bolj razgrejeta, dokler Italijan vrochekrvno ne zasope in se omamljen ne izgubi v skrajnosti zhenskih skrivnosti.

Zdaj tudi sama divje krikne. Ko ji pride, uzhivashko dvigne trebuh v neznosno opojnem krchu ...

Orlando sredi svojega tezhashkega dela zhal ne slishi rezkih krikov svoje zhene pri ljubljenju z drugim v spodnji sobi, kjer napetost mesa vidno narashcha in se kastelanov zdaj kot nozh ostri ud nevarno hitro priblizhuje medenemu mednozhju spolno skrajno razdrazhene Francozinje. Heloisino srce nemirno utripa, ko ji moshki privzdigne tezhke prsi in z raskavim jezikom spolzi chez temnordeche razdrazheni sesek. Istochasno pritiska od ljubljenja popolnoma prepoteno telo bohotne Francozinje z desnico med blazine, da komaj diha. Na milost in nemilost je prepushchena drazhechemu nasilju razvnetega moshkega, ki je v strasti premagal svojo mrshavo shibkost in se zdaj z razgreto konico svojega ozkega uda drgne ob njen gosti puh. Nemirno razpre noge. Hrza od pozhelenja, ko vdere tuji moshki do dna njene mokre notranjosti in jo jemlje na brezobziren nachin, divje kot kaka zhival.

Orlando postane med tem skrajno pozheljiv. Od svoje zhe precej razvnete prilezhnice zahteva, da na dushek izpije veliko chasho vina. Na pol pijano jo potisne pod sebe in jo zachne ljubiti od zadaj naravnost v razkoshno shiroko toplo zadnjico. Potem jo obrne na hrbet, da se lahko z radozhivo razprto nozhnico, iz katere ji chez stegna polze ozke srage mochne moshke strasti, vsesa v njegov razposajeni strzhen in se she enkrat prepusti divjim valovom brezumno mokrega uzhitka. Na uho ji shepeta zapeljive besede, da ljubezen vedno zmaguje in svobodno kraljuje. Ko zhenska od pijanosti zhe skoraj popolnoma omamljena oblezhi pod baldahinom, se njen vrochekrvni vitez pokvarjeno zasmeje. Zanichljivo se ozre po zhe do skrajnosti izrabljeni zhrtvi, ki je zdaj sredi najvechjega veselja tako klavrno odpovedala in zaradi prestanih naporov ochitno prevech hitro onemogla. Res ga je razocharala. Toda on hoche zdaj vech. Pravo uzhivanje se shele zachenja!

Z nevarno razzharjenim obrazom zaropota po vijugastih lesenih stopnicah proti izbam za sluzhinchad. Ne bo se oziral na dolochila svojega gostitelja in njegovo zheljo, naj pusti posle pri miru. Pri veliki pralnici se ustavi ob kupih umazanega perila. Ob shtirih chebrih za pranje zagleda prepoteni dekli z izpodrecanima kriloma. Ne more se premagati. Skoraj besno se vrzhe na prvo s tolstorito zadnjico. Cheprav kliche ta vse svetnike na pomoch in prosi za milost, ker hoche ostati svojemu mozhu tam spodaj na vasi zvesta zakonska zhena, ji v ostrem spolnem gonu razpre kolena. Jezno ji zatuli v uho, naj bo mirna in naj ga v vsem popolnoma uboga. Zazdi se mu, da jo mora zares muchiti. Da bo vedela, kaj je pravi moshki. Da mu bo pokazala, kaj zna. Saj niti ni tako napachna. Zagrabi jo za chvrsto dojko z dolgim rumenkastim vrshichkom in zasika: »Rad bi ti naredil otroka!« ... Noche je gledati v ochi, ko se pozhene v slastno zhensko pokrajino med mehko belino obeh razkrechenih stegen in jo zachne razdrazheno jemati.

Druga zhenska, hcherka vashkega sodarja, je od strahu kot prikovana. Urochena, kot da bi jo oplazil strupeni pogled nagnusne kache. Rada bi zbezhala na varno, vendar ne more. Nevidna sila jo nenavadno mochno tishchi ob tla, ko s shiroko razprtimi ochmi bolshchi v prizor posiljevanja, ne da bi prav doumela, kaj se dogaja. Slishi nekakshne krike, stokanje, jok in potem, popolnoma neprichakovano, mochne udarce lastnega srca, kot da bi nasilni charovnik udarjal z nakovalom po tezhkem zhelezu, brusil nozh in jo z njim rezal v meso. Preplavlja jo neznanska groza. Srce ji divje utripa. Nakovalo udarja. Njena glava se iskri od hudega notranjega ognja. Bliski sikajo v temo. Vse telo jo mochno boli, ko tako chepi ob strashnem prizoru posiljevanja, ne da bi prav vedela, kaj se dogaja. Zato morda sploh ne opazi, kako se ji Italijan nasilno priblizha takoj potem, ko je opravil z njeno tovarishico, ki se v obupnem joku zvija po tleh. Ne vidi, kako se nenadoma skloni k njej in jo zagrabi pod pasom. Shele zdaj, ko jo drzhi z obema rokama kot v pasti, zasluti, kaj se je zgodilo. Ko jo nasilno razgali spodaj pod pasom, ve, da je prepozno, da bi se ga odkrizhala.

Tokrat zheli gledati naravnost v obraz svoje zhrtve. Ker stoka in se spreneveda, ji zapove, naj bo popolnoma tiho. Tiho kot cerkvena mish. A si, koza, noche slechi srajce, ki si jo z obema rokama tishchi chez prsi. Zato ji zgornji del obleke kar strga s telesa. Shiroki dojki s tremi ali shtirimi pikami, hudichevimi znamenji na levi strani pod temnima bradavicama, ga vznemirita. Ker zhenska prevech krichi in vpije na pomoch, jo z dvema klofutama popolnoma utisha, nakar jo zagrabi pod drgetajocho zadnjico in vzame na razvraten in prostashki nachin.

Heloisa in kastelan se med tem pijano zabavata ob novem vrchu rujnega vina. Omotichno se stiskata drug ob drugega in se skushata ponovno ljubiti. Ker se jima to ne posrechi, se popolnoma naga omamljeno opotecheta proti pralnici, od koder prihaja nenavaden hrup. Prizor z Orlandom na vzdihujochi dekli jima dá novega zagona. Heloisa se skloni proti zhe posiljeni drugi zhenski, ki z razgaljenim trebuhom kot kup nesreche zhdi na kupu umazanega perila. Ji ostro zapove, naj jo zachne poljubljati na vse dele njenega prepotenega telesa.

Kastelan je zhe prevech opit, da bi she mogel razmisliti, kaj dela. Vidno vznemirjen se zamaje proti eni od zhensk in jo skusha objeti od zadaj, a se zvrne med umazano perilo in takoj zasmrchi. Heloisa se priplazi k svojemu mozhu in ga zagrabi za razgreti ud. Zavreshchi, ko ga vzame v usta in hoche she enkrat razdrazhiti. Pijana zakonca se vzburjeno zavalita med umazano perilo. Ne vidita, kako posiljeni zhenski zbezhita na hodnik. Ne slishita, kako krichita na pomoch, ko techeta iz gradu proti vasi, kjer bi se radi skrili na varno ...

 

* * *

 

Kmalu po sonchnem vzhodu se oglasi iz blizhnje cerkve mili glas malega zvona, ki oznani zachetek novega dne. Kmetje v temachnih izbah se prekrizhajo, pokleknejo pod bogkov kot, zmolijo ochenash in zdravo Marijo. Nato stopijo na prag, se zagledajo v nizko stojeche oblake in privzdignejo nosnice, da bi ugotovili, kakshno bo vreme.

Gospodar se usede h grobo obtesani hrastovi mizi. Njegov rdechelichni obraz se svetlika v hishni sopari. Z leseno zhlico zajema skupaj z drugimi druzhinskimi chlani mochnik iz velike lonchene sklede. Za skednji in hlevi lezhe na tnalih okrvavljene sekire.

Ponochi so mishi in podgane oglodale zadnje zaloge zhitnega zrnja v prikleti. Toda treba je vztrajati naprej. Je kot na koncu sveta. Kmechke misli poskakujejo, kot da bi se jih domislile podlasice in lisice, zajci in srne, ki jih na skrivaj, kljub grofovi prepovedi, lovijo po poljih in v gozdovih. Ostarele kmete muchijo zhalostne misli. Lakota in smrt sta vseprisotni. Starci sanjajo, da so popolnoma sami na svetu. Izza vrat v izbo se oglashajo razlichni glasovi. Tam mora biti zhivljenje, tam buchi svet, medtem ko so v resnici zaprti v gluho samoto. Trkajo na vrata, a nihche ne pride, da bi jih odprl. Zaprta so s tremi tezhkimi zapahi. Slishijo smeh pokojne matere in ocheta. Otroci, njihovi bratci iz mladosti, veselo chebljajo, kot da so se spet vsi skupaj znashli v svetlem otroshtvu. Vrata so zaprta. S pestjo razbijajo po lesu, vendar jih nihche ne slishi. Tolchejo po vratih in slishijo, kako jim bije srce. Zakaj ne odprejo? Srce divje utripa. Chez njihova potna stara telesa rishe beda znamenja starih kmechkih bolechin. Kaj se sploh dogaja? Se sploh kaj dogaja? Vse bo preshlo in vse bo prishlo ...

Gospodar stopi na prag, bolshchi proti blizhnjemu gozdu pred hisho. Zdi se mu, da se med vejevjem premika nekakshna postava. Zhival ali chlovek? Nenadoma se najblizhji grm zamaje na levo in desno. Pred hishni prag se priblizha preplashena prikazen v dragoceni, a umazani in raztrgani obleki iz nekdaj zgoraj modre in rdeche svile in spodaj belega platna. Iz hishe se prikazhejo radovedni kmechki obrazi. Z zachudenjem opazujejo lepo, a izmucheno mlado zhensko, ki dviguje roko in moleduje za kos kruha. Hochejo biti previdni, ker ne vedo, kdo je tujka, ki je ochitno vishjega stanu. Ne vedo, zakaj lachna in raztrgana tava po svetu. Vendar zmaga na koncu usmiljenje in srce se jim chudodelno omehcha. Saj se je tudi Jezus vedno usmilil siromakov, lachnih, ubogih in bolnih ljudi v stiski. Zhenski potisnejo v roke skledico mleka in krajec kruha, zakaj tisti, ki hitro dá, trikrat dá ...

 

* * *

 

Herman je preprichan, da je poroka najstarejshega sina z zhensko nizhjega rodu navaden zlochin. Konchno je njegov rod povezan z najpomembnejshimi rodbinami sveta. Zato je jasno, da se Celjski lahko porochajo le s kneginjami in kraljichnami. Kako je mogoche, da se mu je sin tako izpridil! Konchno je hotel svojemu prvorojencu najti imenitno vladarsko krono, s katero bi se vzpel na sam vrh svetovne slave in chasti.

Nestrpno dvigne glavo in pogleda duhovnika naravnost v ochi.

»Ja, kaj vendar prichakuje ta svet od mene? Zakaj mi ugovarjajo? Ali nimam prav, ker sem sina kaznoval? Saj se je izneveril rodu treh svetlih zvezd!«

Chastitljivi gospod opat Bogu zveste kartuzije Pleterje tokrat ni prizanesljiv. Skusha ugovarjati.

»Ne, ne, njihova milost mi naj ... dovoli ... malenkostno pripombo ... Usmiljenje je bozhja mast, tisochkrat boljsha kot kazen iz mashchevanja ...«

»Mashchevanje?«

Veliki grof jezno zvisha glas.

»To ni mashchevanje! To je kazen zaradi nepokorshchine ochetu!«

»Seveda. Tudi to. Vendar bi bilo vredno misliti na usmiljenje ... Jezus je dobrotljiv...«

»Jaz nisem Jezus,« se Herman zatrese v svetem besu.

»No, vsekakor ne ... Toda vredno bi ga bilo posnemati ... Imitatio Christi je za vsakega pravega kristjana nujnost. In to vedno in povsod. Semper et ubicumque

»Ja, ja ... Saj sem njemu v chast sezidal vashe imenitno Pleterje! Ali ni to nich?«

»Seveda, seveda ... Za to dejanje smo vechno hvalezhni. Zasluge njihove milosti so enkratne ... Bog jim bo ta dobra in pobozhna dela tisochkrat bogato poplachal!«

»Bomo videli,« se veliki grof rezko zadere. Z ochmi ostro prebada duhovnika. »Naj ve, da sem ga poklical zaradi nechesa drugega ...«

»Ja, zaradi chesa?« se opat zdrzne.

»Saj je povezano tudi s sinom ... in ...«

Nekako mu noche stechi z jezika.

»In s tisto zhensko. Tisto charovnico z Desenic, ki mi je zacharala sina v nichvredno strashilo ...«

Ker pleterski opat povesha glavo in molchi, hitro nadaljuje:

»No, ja. To, kar bom prechastitemu zdaj razodel, ni samo domneva ...«

»Kaj?«

»Govorijo, da je tista desenishka vlachuga, ali sama ali pa z mojim sinom, zastrupila mojo snaho Elizabeto Fran-kopansko ...«

»Dicitur, dicitur«, zamahne duhovnik z roko. »Pravijo. Pripovedujejo. Ja. A to ni dovolj!«

»Che sme vprashati ... Kaj je za njega dovolj?«

»Dokazi bi bili dovolj ... Zadostovali bi za obsodbo ... Toda sodishche je Veroniko oprostilo vseh obtozhb.«

Opat se chudi svoji drznosti. Od kod je v njem ta notranja moch, s katero skusha ugovarjati velikemu grofu?

Ja. Sam Bog ga vodi. Res ga vodi Bog.

Herman postane od besa negotov in rdech kot kuhan rak.

»Ne razumem ga ... Zakaj omenja nichvredno sodishche..? Vsakdo ve, kdo stoji za vsem tistim ... Za nesramnimi sodniki ... Navadnimi habsburshkimi plachanci ... Toda Herman Celjski je svoboden chlovek ... Nikoli se ne bo uklonil onemu neumnemu vojvodi ... Tu na Celjskem, bo zmagala njegova, Hermanova pravica!«

»Ja, ja ... Naj oprostijo, che je bil preoster ... Oziroma che je njegovi milosti omenil sodishche in zakone,« opat zmedeno zajeclja, medtem ko veliki grof treshchi s pestjo po mizi in zasika:

»Tukaj, v Celju, sem zakon jaz – in nihche drug!«

Potem obmolchi in se nekoliko umiri.

»No, poklicati sem ga dal she zaradi nechesa drugega ... Cheprav je s pravkar omenjenim povezano ... Izvedel sem, da so strup prinesli Veroniki ti krivoverski Zhidje iz Italije ...«

Opat se zdrzne in radovedno dvigne glavo.

»Kaj pravijo njihova milost? Zhidje?«

»Ja. Zhidje!«

»To me sploh ne zachudi,« se zachne zdaj zelo zhivahno pridushati duhovnik. »To pokazhe zadevo v popolnoma novi in drugachni luchi ... Ja, Zhidje ... Me sploh ne preseneti, da trgujejo s strupi. Konchno so umorili tudi nashega Odreshenika, Jezusa Kristusa iz Nazareta.«

»No, a zdaj verjame, kar sem mu povedal!« zagrchi grof in vidno pomirjen dvigne glavo.

»Jasno. To nesrechno chloveshko seme je tako ali tako od hudicha. Vsi skupaj so krivoverci in morilci. Ubili so Jezusa.«

»Soteshki mi je vcheraj omenil neka chudne zastrupitve tu v Celju ... Baje so onesnazhili vodnjake.«

»Je to res?«

»She prevech res je. Zato sem sklenil, da hudichevo zalego za vedno izzhenem iz nashega znamenitega kraja!«

»Ah .... Zastrupili so vodnjake!«

Duhovnik maje z glavo in se trikrat prekrizha.

»Apage Satanas! Ja, hudich nikoli ne pochiva!«

»Pri tej stvari ne morem biti usmiljen. Pisarjem sem narochil, naj sestavijo seznam vseh mojih Zhidov ... Potem bomo zelo hitro postopali.«

Duhovnik ga sposhtljivo pogleda.

»To je na vsak nachin zelo pomembna odlochitev. Preprichan sem, da bo sveti oche nadvse zadovoljen ... In seveda cesar ... Izgon Zhidov bo dejanje, ki bo lahko za vzgled vsem knezom v cesarstvu.«

 

* * *

 

Dolgo rdeche oblachilo valovi v debelih gubah chez cesarichino bujno postavo. Radozhivo ji pada chez napete prsi, pod katerimi je v dragoceno blago s chrnimi nitmi vtkana podoba kache, ki se grize v lasten rep.

Na dolgi podolgovati mizi stoje lonchki in steklenici z razlichnimi tekochinami in prashki. Zhenska se nagne nad mizo, mrmra nerazumljive latinske besede. Iz posebne posodice strese v glavno posodo sivega volka, ki bo, che bo imela srecho, kot novi lupus metallorum pozhrl leva – sonce, ki je nechisto zlato. Barbara ve, da je volkova moch skorajda onostranska. Zato mora biti previdna. In istochasno skrajno radodarna. Toda zdaj se ji zazdi, da se s hitrimi koraki blizha uspehu. Ni vech dalech trenutek, ko se bo lahko razbohotila med bogatim pridelkom chistega zlata.

Zhe pred nekaj dnevi se ji je posrechilo iz chrnega volka s pomochjo primeshanega bakrovega zelenega volka ustvariti izhodishchno materijo, s katero se bo lahko odlochilno priblizhala ustvarjanju zlata.

Ko se iz glavne posode pokadi rezek oblak dima, se umakne za korak nazaj. Poje. Se skloni naprej. Si razpne gornji del obleke. Da je bolj svobodna! Dvigne nogo in se zaziba naprej in nazaj. Pleshe. Je vedno bolj divja. Shiroke mochne dojke ji poskakujejo med hitrimi gibi. Se zavrti v pravi Vidov ples. Ki se spreminja v blaznost. Se na mah zaustavi. Si z roko privzdigne veliko dojko. Debeli temnordechi vrshichek se nemirno zatrese. Se ji kar sam od sebe razdrazheno postavi strmo navzgor. Zhenska omotichno zapre ochi. Si bozha polno prsno meso pod mochno razvito bradavico. Roti vse svetnike in vsemogochnega Boga, naj ji pridejo na pomoch. Se zravna. Shiroka seska na tezhkih, navzdol bingljajochih dojkah se ji zatreseta v napetem razpolozhenju, ko se skloni in prosi nevidne sile, naj z Jupitrovo strelo zanetijo onostranski ogenj v glavni posodi. Ta bo spremenil osnovno materijo v chisto zlato.

Z razgretim obrazom in od divjega plesa oznojenimi prsmi chuti, da se priblizhuje zachetku novega stanja. Dozdeva se ji, da se zhe nagiba na drugo stran, tja, kjer bo stopila v raztezanje prostora in chasa. Nenadoma se pochuti demonsko mochna. Kot da jo polni stari vilinski duh z radozhivo notranjo silo. Zdi se ji, da se bo kmalu odprlo nebo in v njeno dusho bo rosil sveti ogenj. Vse se bo zachelo spreminjati v dragoceni zlati opoldan.

Ker se zachenja zlati chas. Konchno bo stopila na zlati vrt radostne ljubezni. Tu bo, che se bo brezsramno predala najmochnejshemu ljubimcu, iz nebes dezhevalo chisto zlato. Njeno cesarstvo se bo kopalo v zlati blazhenosti.

Z divjim krikom se vrzhe naprej, proti velikemu lezhalniku z zlato obrobljeno blazino. Oblachilo se ji ob pasu popolnoma razpne in zdrsi na tla. Neznosno razgaljena pade na lezhishche in razkrechi noge. Prsti ji spolzijo med topli mehki puh. Tezhko diha, ko jo zachne preplavljati boleche zhgocha razdrazhenost.

 

* * *

 

Moshki in tri starejshe matere se razburjeno premikajo v polmraku. Pri skali na obronku gozda pochepnejo v travo. Chrnina lije chez njihove janke iz rashevine, ko sede, besni, ponizhani, z golimi rameni, tu na koncu sveta. V njihovih dushah so rezke, obremenilne naplavine. Kot po rushilni povodnji. Z na shiroko razprtimi ochmi zhdijo pod skalo, prepojeni s kruto grozo. Kot zarotniki. Kot mashchevalci.

Ostra bolechina vrta s strupenim zhelom po njihovih dushah. Ochi jim poplesavajo po zelenem podrastju ob obronkih gozda, pod katerim so podnevi pasli ovce. Chutijo se popolnoma ponizhane. Prezrte.

Vedo, da obe posiljeni zhenski lezhita s skrchenimi nogami tam spodaj v domachih kochah na vasi. Od sramote bi se najraje ugreznili v zemljo. Stokata od bolechine in sramu. Udarci, ki sta jih prejeli od prevaranega mozha in strtega ocheta, niso tako bolechi kot nesramni ud pohotnega Italijana, ki se je kot velik mesarski nozh zarezal v njuno chast in ponos. Pochutita se kot klavna zhivina, za katero na tem svetu ni nikakrshne milosti.

Moshki pod skalo mrshchijo obrvi. Njihovi obrazi so mrki od groze. Rdechi od besa. Mashchevanje v njihovih dushah se napoveduje z rezkim leskom v ocheh. Zdi se, da so oblaki, ki se vrte tam zgoraj na nebu nad njihovimi razmrshenimi lasmi, ena sama bridka rana. Dobri Bog joka zaradi sramote, ki se je zgodila. Potem postane noch tako chrna, da se sploh vech ne vidi, kako stiskajo pesti, s katerimi bodo zagrabili za srp in kladivo ... in za nozh.

Obe osramocheni zhenski sta medtem zatisnili objokane ochi in se pokrili z odejami. Nocheta pogledati ven, skozi ozka zaprashena okenca na drugo stran, kjer ropota neizprosna noch s tremi zvezdami in do polovice skrchenim groznim turshkim mesecem, ki se she na pol skriva za oblaki. Nocheta gledati ven, kjer je zhivljenje v resnici ubijanje nedolzhnosti in nevarna past, v katero se chista srca ujamejo v smrt.

Delata se mrtvi, kot hroshchi pozimi, ki spijo svoje dolgo nedolzhno zimsko spanje pod kupi zlozhenega perila ob shopih mochno disheche sivke, otrpli in omamljeni od dolgega mraza. Vendar vesta, da so kmetje tam zgoraj pri gozdu zhe zagrabili za srpe in sekire. Vesta, da se zarotnishko plazijo proti soteski ob kolovozu, po katerem bo prijahal grof Orlando de Campoamore s svojo zheno in hlapci, ne da bi vedel, kaj ga chaka. Zhenski slutita, da se bo bes v usodnem trenutku zgostil do skrajnosti. Na rebri za ovinkom bodo grofa in njegovo vlachugarsko Francozinjo s sekirami pobili na tla, medtem ko se bodo hlapci razbezhali na vse strani. Razkachena sodarjeva zhena bo strgala z na pol mrtvega Italijana spodnji del obleke in mu z ostrim srpom z enim samim zamahom odrezala spolovilo. Obe posiljeni zhenski vesta, da bodo Orlandov ud nataknili za ovinkom na kol, kjer bo vsem na ocheh gnil ob cesti kot opozorilno znamenje skrajnega mashchevanja. Potem, chez dva ali tri dni, se bodo nekoliko umirili. Zhenski vesta, da bodo trupli obeh nesrechnikov zakopali globoko pod gnojishchem, v upanju, da njihovega obupnega dejanja ne bo oblast nikoli odkrila ...

 

* * *

 

Podolgovata miza je od vseh strani natrpana z izbranimi jedmi in pijachami. Mnozhina mesa in zelenjave, juh in sladkarij mu zapira sapo in povzrocha vrtoglavico. Kosi belega in chrnega kruha se samozavestno shopirijo ob debelih hlebcih mochno dishechega sira. Miza se shibi pod goro mesnih pashtet, mojstrsko izdelanih v najrazlichnejshe zhivalske in rastlinske oblike. Odlichni kolachi iz najboljshe moke razkazujejo vse svoje chare in ga pozivajo, naj si jih vzame v usta. Chuti, da je tako lachen, da se, ko bi zachel zdaj jesti, ne bi mogel vech ustaviti, dokler ne bi pospravil vseh jedi, pod katerimi se shibi miza. Chuti, kako se mu cedijo sline po dobrih klobasah in opojnih pijachah. Zavzdihne in iztegne roko proti sredini mize, kjer se bohoti vabljivo dishechi in z zrelim sadjem nashopirjeno na-devani kopun ...

Iz opojnih sanj ga v trenutku vrzhe nesramni glas viteza Joshta Soteshkega. V spremstvu jecharskega poveljnika Boltezharja Poljanca in she treh ali shtirih strazharjev ter baklonosca Ivana s plamenico v rokah se mu rezhi naravnost v obraz.

»Dovolj se je nasmrchal! Ali si zaradi tiste charovnice z Desenic she ni premislil? Ali she vedno misli, da je tista babura njegova zhena!«

»Veronika ni charovnica!«

»Ah, le kaj je povedal! Njihova milost, njegov oche veliki grof, so she vedno dobrotljivi. She vedno chakajo, da pristane na njihove pogoje.«

»Kakshne pogoje?«

»Saj dobro vedo, kaj si veliki grof zhelijo!«

» Da zanikam svojo zheno! Ne in she enkrat ne!«

»No, zdaj je kar sam povedal! In se she chudi, che je veliki grof zaradi te nespametne trme uzhaloshchen in razocharan ...«

»Ne morem mu pomagati!«

»No, no ... Zdaj pa tako. Ko bi se lahko vse zelo hitro konchalo in bi ga lahko kar takoj sneli s te neprijetne verige ... Saj njihova milost she vedno dobrodushno chakajo ... Zdaj bi bil, che smem pametno svetovati, skrajni chas za razgovor z njihovo milostjo, velikim grofom!«

Obdan s tremi ali shtirimi pomochniki, mu z baklo sveti naravnost v obraz.

»Ali je razumel, kar sem mu povedal?«

Friderik se skusha utrujeno zravnati. Nagne se naprej, da veriga, na katero je priklenjen, zarozhlja in se ostro napne. Zhelezo se mu z vso mochjo zarezhe v meso, vendar stisne zobe in ne zakrichi.

»Naj me zhe vendar pustijo na miru!«

»Saj ga bomo ... Zagotovo ga bomo ... Da bo lepo zgnil v tej luknji ... Sam je tako hotel ...«

Friderik ob teh besedah skloni glavo. Vendar noche izgubiti poguma ... Cheprav ga muchijo, okovanega v verige in pri-klenjenega k mrzli steni. Najhujshe niti ni to, da mu dajejo le najslabsho hrano, kose starega, velikokrat zhe plesnivega kru-ha ... In postano vodo ... Eden od jecharjev mu je dvakrat ali trikrat vrgel pred noge oglodano kost ... Kot psu ... Sprva se je ni hotel niti dotakniti ... To strashno zasmehovanje visokega celjskega grofa! Toda lakota je naredila svoje, tako da se je ponizhal in postrgal z ovchjega stegna zadnje ostanke mesa. Res mu je dishalo. Ko gre za prezhivetje, postanesh morda celo ljudozherec!

Zapre ochi, da ne bi videl svojih muchiteljev. Vendar jih chuti. In voha ...

Predvsem voha strashni smrad, ki se shiri iz umazane, ochitno zhe vech let neoprane obleke jecharskega poveljnika Boltezharja. Ne more se navaditi, da tik ob njem odpira svoj smrdljivi prostashki gobec, v katerem gnijejo ostanki she zadnjih treh rumenih zob, na katerih se zhe desetletja nabira nesnaga slabe mastne hrane ... Ta mozh zaudarja bolj kot vsa velika jecha in ves slabi svet in je zaradi tega she ponosen. Res pravi mozh! Taki so zhelezni vojaki mogochnega Hermana Celjskega. Vse skupaj smrdi bolj kot on sam, cheprav je tu v jechi brez vode za umivanje in ne more na dostojen nachin opraviti niti svoje telesne potrebe ...

Najhuje je takrat, ko Boltezhar postane posebno razdrazhen. Ko se zarezhi na ves glas in se udari po trebuhu. Ko zachne rigati in se izpahovati.

»Dobro smo se nazhrli,« zatuli in se obrne proti ostalim jecharjem.

»Ali ni tako, mozhje?«

Vsa grozna gmota teh umazanih izprijencev se buta po trebuhu, riga in kolca.

Poveljnik Boltezhar Poljanec se she bolj zarezhi in dvigne nogo. Izbochi zadnjico in gospodovalno glasno izpusti svoje smrdljive pline tik pod njegov nos. Prdi in riga na ves glas. Se obrne proti Frideriku.

»Tudi on bi lahko dobro jedel in pil, ko bi ubogal milostljivega gospoda velikega grofa ... Toda zdaj ne bo nich ... Chisto nich ...«

She enkrat dvigne nogo, da mochno zasmrdi. Obrne se k preostalim jecharjem, ki se zasmejijo in kot na povelje dvignejo noge. Se butajo po trebuhu. Spushchajo vetrove.

»Poglejte tistega ubozhca tam na verigi!« se nenadoma zadere Soteski, ki se ves chas dela izredno dostojnega. Kot da ne vidi in ne slishi sprenevedanja jetnishkega poveljnika in njegovih strazharjev.

»Saj bo zgnil pri zhivem telesu,« reche. »A ochitno mu ni pomochi, ker samo trmoglavi in nasprotuje ...«

Friderik prebledi. Kako dolgo bo she vzdrzhal? Bo sploh vzdrzhal?

»Zelo nespameten je ... Njihova milost, njegov oche, mu zhelijo samo dobro ... Da bi se vendar odrekel tisti nemarni charovnici ... On pa tako ...«

Soteshki se besno obrne in s svojim spremstvom potoglavo odkolovrati iz jeche.

 

* * *

 

Ne more zaspati. Zatohli zrak je napolnjen s chudnimi temnimi bitji, ki ga muchijo in izzivajo. Vse ga boli. Zhalostna dusha in ubogo telo. Le zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak poveznilo na njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar! Za vse je pravzaprav kriv on sam. Ali pa sta vendarle kriva oba. Ker ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov, s katerimi jo je zachel obkrozhati kot zver svojo zhrtev? Ker se ni umaknila, ko jo je nekega lepega vechera prijel za roko in potem nezhno, a odlochno potegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove resne zveze? Le zakaj jo je bil potegnil k sebi in z odlochno moshko roko segel v njeno toplo, vlazhno mednozhje in ga v drhtechi slasti drazheche razprl, kot da bi omamljeno odpiral nenavadno shkrlatno shkoljko globoko na dnu morja? Ah, le zakaj vse to? Te tezhave! Ti chrni oblaki! Ali zaradi tebe, zhivljenje, da bi te popil do dna in popolnoma okusil? Ah, moja uboga Veronika! Le zakaj je bilo vse to potrebno?

 

* * *

 

Zhidje, zbrani na trgu pred gradom velikega grofa, chutijo krutost nasilja, ki je prishla nadnje popolnoma neprichakovano, kot silovito neurje, ki ne pozna milosti. Zhe od zgodnjega jutra stoje s culami in vrechami, v katere so nabasali samo najnujnejshe stvari, pod stebri velikega poslopja. S sklonjenimi glavami chakajo pred ogromno zgradbo visokega oblastnishtva v upanju, da si bo veliki grof Herman vendarle premislil in preklical ukaz, da morajo nemudoma zapustiti mesto. Vendar niti jok otrok, z nakodranimi lasmi, spetimi v chopke, moledovanje obupanih zhena, strta srca nesrechnih mozh s chudnimi dolgimi bradami in tozheche mukanje zhivine ob lojtrskih vozovih, na katere so nalozhili svojo kramo, ochitno ne omajejo oblastnikove ostre odlochitve in mrkih pogledov grofovih valptov in hlapcev, ki jih jeznorito obkrozhajo.

Ne chutijo se krive. Dobro vedo, da niso zastrupili vode v vodnjakih. Tudi ne razumejo, zakaj jih dolzhijo, da so umorili Jezusa Kristusa. Vendar vztrajajo pri svoji stari pravi veri, ki je nochejo zamenjati z nikakrshnim nepravim nadomestkom niti za ceno, da bodo izgubili zhivljenje.

Zdi se jim, da se jim je zgodila neverjetna krivica. Zato na skrivaj pogledujejo v nebo, v upanju, da se bo sredi temnih oblakov prikazal sam vzvisheni pravi Bog kot pravichen sodnik in razsodnik ter sredi vijochih se vijolichastih bliskov tam zgoraj v vishavah napolnil celotno celjsko solzno dolino s plameni svoje svete jeze. Toda ochitno upajo zaman. Zdi se, da se veliki Bog noche prikazati, da bi prekinil nasilje in ustavil krivico.

Zakaj je tako? So morda greshili na neki nespametni nachin, ki ga ne poznajo, in je to zdaj kazen za njihove pregrehe?

Namesto Boga se iz oblakov vedno hitreje poganjajo ostre zelenkasto rdechkaste strele. Vendar grmenje in votlo bobnenje vseeno tolmachijo kot bozhjo jezo. Toda na koga se jezi stvarnik neba in zemlje? Na grofa, ki jim je odvzel domovinsko pravico in jih pognal v begunstvo in nesrecho? Ali pa se znasha nad njimi, ubogimi trgovchichi in rokodelci, saj je pravkar odprl zapornice v vseh oblakih, da se zdaj nanje izliva v besnih curkih celotno neurje, ki se je prej, v sopari, skuhalo med oblaki?

Ah, skrivnostna so bozhja pota. Skrivnostna je stvarnikova knjiga, ki je ne bomo mogli nikoli prebrati. Tezhka in mogochna je in zapechatena s sedmimi pechati.

Vedo, da so zdaj, zaradi besnega neurja visoke gospode popolnoma na tleh. Poteptani kot zhito na polju po tej hudi nevihti, ki je opustoshila shirsho okolico. Toda najpogumnejshi se zhe zavedajo, da bodo morali iti skozi vso to nesrecho v shirno prostranost sveta, che hochejo tudi v imenu prednikov pre-zhiveti ... Iti bodo morali naprej, che so res izvoljeno ljudstvo. In Gospod jim bo dal prav v trenutku, ko bodo na to najmanj pripravljeni.

Zakaj chudna in velichastna so pota Gospodova in strashna je bozhja jeza, ki se ji nihche ne more izmakniti, ko pride chas trpljenja in preizkushenj.

 

* * *

 

Kadar je posebno izmuchena, zapre ochi in se nasloni na najblizhje deblo. Pregiba ustnice. Gozd je vsemogochen. Sklonjena k drevesu, prosi Boga za pomoch. Pod velikim hrastom roti vse svetnike, naj ji pomagajo. Dviga roke, s prestrashenim obrazom, pri tleh, med grmovjem. Moli. Joka. Se utrujeno usede v vlazhno travo. Se nekoliko umiri. Zazdi se ji, da bo kmalu vse drugache. Lepshe. Boljshe. Pod vejami starega drevesa niha s telesom in z glavo naprej in nazaj, kot da bi premikala zvon v domachi farni cerkvi. Sanja, da se nahaja v prelestnem krogovichju, ki se lesketa v najsijajnejshih barvah. Nenadoma je obdana z angeli in zlatimi zharki. Pred njo se zableshchi v modrih meglicah vechernega gozda Marija z malim Jezushchkom v rokah. Nasmehne se ji in ji pomigne z roko, naj vstane in gre naprej. Marija jo motri s shiroko razprtimi bodrimi ochmi.

»Pojdi domov ... Domov ... Do ocheta ... Do ocheta ... Ta tvoja pot bo sveta ... Sveta ... Do ocheta ...«

Maha z roko, ko se ji priblizhuje iz gostega vejevja, da bi ji pomagala v stiski. Veronika zardi.

Se z zadnjimi mochmi oprime drevesa, ko vstane, da bi se priblizhala Mariji, ki zdaj odlochno zravnana stoji na jasi za sedmimi drevesi pod rdechim baldahinom. Kot v domachi cerkvi.

Veronika pogleda navzgor, med veje, debla in kroshnje, k Mariji z detetom, osvetljeni z migotajocho svetlobo, ki puhti izpod vej velikanskega gozdnega drevesa in barva zelena stebla travnih bilk z mavrichnimi prelivi. Nebesa.

Pogleda k Mariji in se nasmehne. Ji postane nerodno. Nemirno skloni glavo. Pogled se ji zaustavi na polomljeni, mokri, z lishajem porasli veji. Se zave, da se nahaja sredi gozda in ima pred seboj she tezhko in nevarno pot.

Strmi v poltemo. Tipa s pogledom proti Mariji, ki izginja v goshchavi iz senc in polsenc. Zakaj jo zapushcha? Ali se ne bo vrnila, da jo odreshi?

Preplavi jo nestrpna zhelja, da bi zaprhutala kot divji ptich, kot sokol, kot metulj tu skozi chrni gozd, se dvignila nad obzorje, zletela dalech naprej, pod nebo, nekam drugam, v svobodo, v prostost, kjer zhive drugachni ljudje in vladajo drugi zakoni.

Toda okrog nje je samo gosta neprijetna podrast, polomljene veje, praprot, kislica, trpotec, kalni potok. Tezhka in naporna pot. Kam?

Spet zachuti, da se neizogibno blizha nekaj, chesar noche in ne more doumeti. Nekaj, chemur se ne more izogniti, pa naj se she tako trudi. Nekaj, chemur bi rada ubezhala, a ne more. Nekaj, kar prihaja od zunaj, nejasno, grozljivo, brez prave oblike. Popacheno. Z nekakshnim gobcem, ki spominja na prashichev rilec. Divje. Toda brez zob. Ostudno kot gosenica. Z mreno chez ochi. Slepo in srepo. Zaslepljeno.

Ah. Nichesar, kar se bo zgodilo, she ne ve. Nich ne ve. Samo sluti, da se ji nekaj neizprosno blizha. Kolebavo shepa skozi gozd, nekam v temo, chez suhljad, med mokro travo, proti domu ...

 

* * *

 

Veliki grof nestrpno pomezhikne, se razkorachi, nemirno obracha glavo proti Joshtu Soteshkemu, ki obstoji v zamazanih shkornjih in z na pol odpeto srajco pred svojim gospodarjem. Zvesti Hermanov vitez je ves razgret od prizadevanja, da bi do zadnje pichice izpolnil ukaze neusmiljenega mogochnika.

»Ste coprnico konchno ujeli?«

»Trudimo se ... Povsod jo ishchemo ... Toda zhenska je neverjetno spretna ... Prava lisica je ... Res je povezana s hudichem.«

»Premalo se trudite ... V teh zadevah pomaga le odlochna volja ... In trda roka ... Kako dolgo bom she moral chakati!«

»Naredimo, kar moremo ... A se nam je spet izmuzni-la ...«

»Izmuznila?«

»Ne vem, kako bi njihovi milosti to natanchno razlozhil ... Zagotovo je vmes coprnija ...«

»Saj vsemu svetu ves chas dopovedujem, da je nevarna coprnica ...«

»Nekje pri Podchetrtku, v goshchavi, so jo zalotili shtirje lov-ci ... Toda she preden so jo mogli ujeti, se je zavrtela v napachno smer in jih popolnoma zmedla ... Prelisichila jih je ... To ti je tica ... Preden so mogli ugotoviti, kaj se dogaja, se je naslonila na oddaljeno drevesno deblo, si razpela jopo in razkrila svoje zhenske skrivnosti ... Zelo prsata coprnica je ... Ni chudno, da so mozhje obstali kot okameneli in z ochmi pozhirali njene chare ... Ker, kar koli ima kdo proti njej, lepa je zagotovo, res je lepa ... Tudi jaz sem jo zhe videl ... Ko je bila v jechi ...«

»Ah, kaj mi pravi moj zvesti vitez! Kakshna je torej?«

»Tisti joshki! Dve sochni shpichasti hrushkici. Ne. Ne. Pravi veliki, dolgi, polni hrushki...Gotovo bi ugajali njihovi milosti ... S chvrstima pecljema sredi obeh kolobarjev, na vrhu zavihanima v debela rozhnata cuzka. Take prsi so res prava pasha za uboge moshke ochi ... Lepa je kot greh ...«

»Ja, ja, a vseeno bi jo morali ujeti ...«

»Ja, vem ... A ni shlo ... Njihova milost naj oprostijo ... Je vse zacharala ... In she preden so se mozhje lahko spet zbrali, je na pol naga, z navzdol bingljajochimi joshki, skochila proti z grmovjem porasli strmini in izginila v temi ...«

»Ja. Nemarna coprnica je ... A lepa, kot pravish ...«

Grof Herman dvigne rdecho glavo.

»She sam bi jo rad imel v pesti, s tistimi njenimi zhenskimi izzivi,« se divje zarezhi. »Bi si jih rad natanchneje ogledal ... Jo malo namuchil, ha, ha ... In jo potem dobro nategnil, da bi vedela, kdo je v tej dezheli glavni knez ... Ko ne bi bila prenevarna ...«

»Kar she ni, lahko she bo ...« se zasmeje Josht Soteshki. »Sicer pa je mozhje zares niso mogli ujeti ... Ona jih je namrech ujela v ris ...«

»V ris?«

Veliki grof nemirno zabliska z ochmi.

»Ja. V ris ... Shele, ko jim je zhe ushla, so videli, da se nahajajo v zacharanem krogu ... V charovnishkem krogu ... Uje-ti ... Obdani z ostrim kolobarjem strupenih mushnic ... Pravi vrazhji krog ... Rdeche gobe z belimi pikami krog in krog ... Popolnoma jih je unichila ... Nevarno omamila ... Kot da bi bili zastrupljeni ... Coprnica pa na svidenje ... Na drugo stran ... V noch ...«

»A ne za dolgo!«

Grof Herman jezno zarobanti.

»Ujeli jo bomo in potem ji Bog pomagaj! Ne bo ji dobro, ko jo dobim v pest!«

Jezno bolshchi v Soteshkega.

»Zdaj pa se naj zares potrudi ... Charovnici moramo chimprej izpodrezati peruti ... Drugache nas bo she unichila!«

 

* * *

 

Zbrani menihi vdano zhebrajo tolazhilne molitve. Zavedajo se tezhke odgovornosti, ki jim jo je nalozhil na plecha sam Bog, ta strogi, toda pravichni sodnik. Kako naj na tem pobozhnem konsiliju ocenijo vedenje premilostljivega celjskega gospoda in dobrotnika, ki ni, kot dobro vedo, vshech nekaterim najvishjim predstavnikom Svete Cerkve? Ali naj zatisnejo ochi pred grehi, ki so zares v nebo vpijochi?

Vejo, da so chasi tezhki. Da celo v samem redu vlada nered. Turshka nevarnost narashcha in je vedno bolj vseprisotna. Postaja obremenilna. In she huje je, da se kristjani prepirajo med seboj. Nesloga gospoduje. Spletke med brati postajajo usodne. Zhivljenja nekaterih najboljshih bratov so ogrozhena prav zaradi njihove svetosti, ki moti kruto nesramnost sveta. Ali bodo umrli muchenishke smrti?

Ah, kar na samih zachetkih, ko je veliko kartuzijo vodil prior Guigo, je zhe prishlo do razkola. Nadaljnjo zmedo so povzrochili razlichni papezhi in protipapezhi ter zagrizeni boj za nadoblast med cesarji in papezhi. Saj je zhe Friderik Barbarossa hotel biti kot voditelj cesarstva po zgledu obnovitelja imperija Karla Velikega tudi pokrovitelj Cerkve s pomochjo njemu vdanih shkofov, in to proti volji papezhev, ki niso hoteli izgubiti svojega mogochnega vpliva in njim zveste duhovshchine. Kdo je imel prav? Kdo sploh ima v tej nesrechni dolini solz prav? Ali se vsi motimo? Ali vsi greshimo?

Menihi bi bili radi pravichni, strogi in dosledni. She posebej, kar zadeva vprashanje uboshtva. Toda zdaj je vech kot ochitno, da se skoraj nihche vech ne brani sprejemati bogatih daril. Eden izmed najbolj lakomnih je zagotovo sam prior, pri katerem se kar kopichijo najrazlichnejshi dragoceni predmeti, cheprav je bil red ustanovljen zato, da bi v ubogi skromnosti in ponizhnosti, v nesebichni revshchini, ki nas naredi svobodne in odprte za vsa bistvena vprashanja zhivljenja, nashli pravo pot do Boga. Baje tako dragocenih paramentov in drugih liturgichnih predmetov kot v domachi kartuziji nimajo niti v bogati Italiji. Tako zdaj mnogi namerno greshijo zoper stroge predpise odlochno vernega svetega Bruna. Po samostanih se za namechek smukajo celo zhenske. Iz zakotij vedno znova zaslishish zatishan smeh, ljubeznivo shepetanje, tu in tam tudi kaj hujshega ... Z vzkliki strasti in s pohoto po greshnem mesu so do konca onechastili sveti red in zlomili chistost strogo obvezne de ortu et progressu ordinis Carthusiensis ... pro vita evangelica et apostolica.

V takem polozhaju naj zdaj ubogi menihi mirno in trezno razsojajo o pregrehah dobrotnikov, velikih celjskih grofov in knezov Hermana in Friderika? Kako naj pravichno odlochijo, kdo od obeh ima prav in kdo od obeh je vechji greshnik? Saj so sami zmedeni in greshni. Ni jim niti dovolj jasno, kdo od glavnih mogochnikov svete katolishke cerkve je v tej megli zhivljenja sploh she na pravi poti. Oh, vsemogochni gospod Bog naj se jih usmili v tej najvechji stiski!

Pushchavnishki menih Klemen proti vecheru, ko se po pobozhnem posvetu menihi utrujeno umikajo v svoje tihe celice, prestrasheno zapre ochi. Potem se zravna in upre svoj pogled v obiskovalca.

»Mladi mozh, vse to, kar tu vidish, je lahkomiselnost sve-ta ... Napuh na videz svetih, ki hochejo biti boljshi od greshnikov tam zunaj izven teh zidov, v blatu greshnega sveta ... Toda tu, med menihi, vedno bolj odetimi v zlato in svilo, pod oltarji z dragocenimi kelihi in med omarami, v katere so skrili rubine in safirje, se shiri pogubni vonj duhovne smrti ... Che se ne bomo zavedeli, kaj se dogaja, bosta propadla red in svet, ki bi jima morali biti za vzgled! Zapomni si to, mladenich, in nas ne posnemaj! Postani boljshi od nas!«

 

* * *

 

Grof Orlando de Campoamore je nadvse zadovoljen, ker se nesramna dogodivshchina pri kastelanu in njegovi radodarni soprogi ni nesrechno konchala. Razjarjeni kmetje, ki jim je onechastil zhene in dekleta, ga vendarle niso pobili iz zasede kot psa. O tem, kako so ga muchili, mu odrezali njegovo za vse lepe zhenske nevarno moshkost in ga ubili, je samo sanjal. Hvala bogu, da je tako.

Zdaj, konchno na varnem v imenitnem Neaplju, se hitro zateche k svoji radozhivi prijateljici, medtem ko se njegova vesela zhena vrochekrvno zabava z mladimi vitezi na posestvu izven mesta. Ko vstopi v prijetno urejeno sobo, ga rdechelasa kontesa Claudia Martesi ljubeznivo povabi k mizici z izbranimi pijachami. Zagrabi za vrch rdechega vina in mu ga ponudi. Orlando pije v dolgih, strastnih pozhirkih. Nato nastavi vrch na Italijankine ustnice.

V dolgi rozhnati obleki je tokrat posebno zapeljiva. Tega se ochitno tudi sama jasno zaveda. S prsti shari po dragoceni sponki nad napetimi prsmi, ki komaj chakajo, da svojo lepoto ponudijo pozheljivim moshkim ustnicam.

Orlando zachuti privlachni vonj zhenskega telesa. Njena zamolklo lesketajocha se kozha dishi po arabskem olju. Ko se Italijanka she bolj priblizha k prijatelju, se sladki duh izbranih mazil zdruzhi z vrochim zadahom njene vedno bolj razdrazhene spolnosti.

Poredna lepotica dregne v zlato sponko nad prsmi, ki neprichakovano hitro popusti in se odpne. Na pol v zadregi se skloni proti Orlandu in se mu zadrzhano nasmehne. S prsti leve roke skusha preprechiti, da se ji obleka ne bi popolnoma razpela, vendar se ji to ochitno ne posrechi. Kot oster blisk se pred Orlandovimi ochmi zaiskri zhivi ogenj obeh razdrazheno izbochenih prsnih bradavic.

Italijanka v sladki omami zapre ochi, ko jo chokati moshki prime pod mehko zadnjico in porine na blizhnjo posteljo. Spodnji del oblachila ji zdrkne chez trebuh pod kolena. Orlando vidi, da kot po navadi nima spodaj nichesar. Z dishechim oljem premazana in radodarno razkrechena zhenska stegna se radozhivo zalesketajo v popoldanskem soncu, ki prshi z dolgimi pshenichnorumenimi zharki v sobo velike palache in pada naravnost na Italijankino do golega obrito mednozhje z zhe rahlo razprto rezho. Kako zanimiva je ta radodarno po-nujajocha se shkoljka bisernica z nabreklim rozhnatim mesom v vdolbini! Ko jo lizhe in poljublja, vznemirjeno zachuti, kako se iz Italijankine vedno bolj razdrazhene nozhnice zachenja pretakati v njegova usta svojevrsten okus po mushkatu in janezhu. Omamljen okusha sladki med greshne naslade, ki postaja vedno mochnejsha.

S spodnjim delom telesa se pozheljivo pritisne k Italijankinemu trebuhu in ji privzdigne noge. Z ustnicami se oprijema obeh kontesinih zhivordechih seskov in obe voljno napeti dojki zasuka ostro navzgor, da ju med vedno hitrejshim ljubljenjem lahko lazhe lizhe in stiska. Kontesine prsi, bele kot iz najboljshega italijanskega marmorja in narahlo preprezhene z drobnimi modrimi zhilicami, divje utripajo pod Italijanovimi ugrizi in poljubi. Preplavi ju gosta megla, kot da bi bila na meji med zhivljenjem in smrtjo. Zachutita nekakshno trzanje, ostro dviganje, padce, rezko vznemir-jenost.

»Saj si skoraj boljshi kot celjski Friderik, cheprav je mlajshi kot ti!« vzklikne Italijanka po prvem zblizhanju in se zadihano skloni k blizhnji mizici. Razgrete, nekoliko navzdol kot dva polna grozda viseche prsi ji burno utripajo, ko zagrabi za vrch rujnega vina. Oba zasoplo pijeta. Se potem spet drazhita in poljubljata.

»Kaj poznash tistega Friderika?«

»Precej vroche sva se pozabavala na poroki pri habsbur-shkem vojvodi ... Je res, da ga je oche vrgel v jecho?«

»Ja, tako je ... Zaradi njegove druge zhene ... Zaradi Veronike z Desenic ... Kakshna zhenska!«

»Kaj si jo imel v postelji?«

»Zakaj pa ne ... Ko bi vedela, kako se ti da, che ji je do te-ga ...«

»Ja, kakshna je?«

Kontesine ochi zazharijo v nevarni vzburjenosti.

»Goni se pokrivem in pochez, in z vsakim, che jo prime, kot pravijo. Zato je tako spretna pri ljubljenju.«

»Kaj je boljsha od mene?«

»Ah, ti si enkratna!«

»Ne, zdaj sem pa res ljubosumna!«

»Le zakaj? Saj imash skoraj vsak dan novega prijatelja! Kaj sem zhe jaz!«

»Pa sem vseeno ljubosumna na to zhensko!«

»Sem si jo pach privoshchil ... Kaj je zhe to! Vsi smo greshniki ... V tem pokvarjenem norem svetu... A je res dobra ... Vzel sem jo vechkrat zaporedoma ... Chisto mokra je bila pod tre-buhom ... Saj je kurba sama tako hotela, medtem ko se je Friderik kar poleg naju popolnoma nesramezhljivo zabaval z mojo zheno ... Tako je prishel vsak na svoj rachun .... Sem usmiljen do zaljubljenih ...«

»Ah, si res pravi falot ... Saj bi morala poznati tvoje nesramnosti ...«

»Nesramnosti?« se Orlando zasmeje. »Jaz sem samo ljubech chastilec prevech lepih zhensk ...«

»Ja, ja. Seveda ... Se she spomnish na tisti vrazhji vecher, ko si mi prevzel malo Valerijo? Cheprav si mi obljubil, da bosh sposhtoval moje zhelje in me ubogal.«

»Katero Valerijo? Ne spominjam se.«

»Res ne? Na pijani vecher? Ko sva sklenila, da na moj zhenski nachin zapeljem tisto plashno svetlolasko. Prosila sem te, da me ubogash in se odstranish ... Z zvijacho sem jo primerno opijanila. Jo zachela ljubeznivo bozhati in previdno slachiti. Popolnoma se mi je predala...A si skochil izza zastora, za katerim si naju opazoval, in me odrinil ... Vrgel si jo na posteljo. Jo tishchal med blazine. Ji strgal srajco s telesa ...«

»Le zakaj je to zdaj vazhno?«

»Ni vazhno, a je zate znachilno ... Brezobziren si ... Do zhensk ...«

»Tako torej mislish?«

»No, pomiri se. Vseeno si mi vshech ... In nenadomestljiv si ... Ker si tako drzen ... Vedno znova te potrebujem ... Takrat, ko si Valerijo konchno popolnoma slekel in ji vzel nedolzhnost, sem se te posebno pozhelela ... A se nisi zmenil zame ... Chakala sem nate, ko je zhenska onemoglo migala z zadnjico pod tvojim trebuhom. Razdevicheno vreshchala pod tvojim ogromnim falotom. Ti pa si postajal vedno bolj pohoten ... Priblizhala sem se ti, da bi me ljubil, a si me samo nesramno odrinil ... Ko si konchno odnehal, me nisi niti pogledal. Cheprav sem bila popolnoma gola. Odvihral si, kot da se ni nich zgodilo, chesh da se ti zelo mudi. Jokala sem skupaj z ubogo nesrechnico ... Bala sem se, da se bo ubila, kar bi bila tudi moja krivda. Jaz sem bila tista, ki sem si jo najprej pozhelela. Se zachela z njo igrati unichenje nedolzhnosti ... Slishala sem, da je po tem dogodku postala navadna cipa. Popolnoma se je zavrgla.«

»Zhivljenje je pach tako ... Zhal ... Kaj si ji nedolzhnost zavidala?«

»Niti ne ... Predvsem sem bila radovedna, kako se bosh obnashal ti, ko bosh videl, da jo slachim. Zachenjam na zhenski nachin ljubiti ... Hotela sem te preizkusiti ... Videti, ali se znash vendarle enkrat premagati, zadrzhati... Hotela sem, da jo pustish popolnoma na miru. Da samo opazujesh, kaj delava ... Seveda to pri tebi ni mogoche.«

»Kaj vendar hochesh od mene, che mi na postelji pripravish za kosilo mlado presno meso, godno za dober fuk ... Tak sem pach. Ne morem biti svetnik.«

»Hotela sem sicer, da postanesh ob tuji nagi zhenski pozheljiv. A da svojo vzburjenost porabish zame, ne za drugo ... Razocharana sem bila, da si ljubil drugo – in ne mene ...«

»Ja, le kaj vendar prichakujesh?«

»Prichakujem, da me ljubish ...«

Kontesa se razburjeno zasmeje in dvigne glavo.

»Daj, bodi dober. Saj si mi vshech in nochem, da mi zamerish, che povem resnico ...«

»Ah, nikar se ne sprenevedaj. Vedno in povsod si vzamesh tisto, kar si zhelish ...«

»To je nekaj drugega. Taka sem. Ne morem se vech spremeniti ... A pustiva to. Zdaj si zhelim, da me spet vza-mesh!«

Orlando preslishi kontesino moledovanje. Nekoliko je tudi uzhaljen. Ranjen v svoji moshkosti. Zanalashch odlasha in na ta nachin she stopnjuje prijateljichino pozhelenje. Za trenutek obmiruje, kot da bi bil ubog starchek, ki se je odrekel vsakr-shnemu zemeljskemu veselju in se samo she pripravlja na poslednje potovanje, ki ga bo odpeljalo v tezhko prisluzheno vechnost.

Zhenska zato presenecheno zatrepeta, ko jo Italijan popolnoma neprichakovano potegne k sebi in jo zachne nenavadno nezhno bozhati in poljubljati po zgornjem delu skrbno negovanega telesa, pod vratom, po ramenih, nad dishechimi prsmi. Te se, imenitno premazane z eksotichnim oljem, v prichakovanju, da bodo uslishane in ljubljene, vabljivo potresajo med grofovimi vedno hitrejshimi pregibi.

Italijanka zapre ochi in tezhko diha. Preplavi jo nevarna napetost. Zadrzhuje dih. Muchno prichakovanje po ljubezni hrepenechega mesa postane nevzdrzhno. Nenadoma se ne more vech premagati. Z roko zdrsi proti Orlandovim s temno dlako poraslim nogam. Otipa njegovo bohotno spolovilo in ga zachne drazhiti. Chuti, kako gmota tezhkega mesa med Italijanovimi nogami vidno naraste.

Rezko hrope, ko se mu vdaja. Ah, kako jo muchi! Ja! Mochno! Ja! Ja! Tako! Ja! Zdaaaj!

Krichi od pozhelenja. Dozhivi vrhunec. Njeni razmrsheni rdechkasti lasje se zaiskrijo na Italijanovi oznojeni kozhi.

Zadihani ljubimec dvigne glavo.

»Sem dovolj dober za pravnukinjo slavnega Giouana Bocchaccia, pisca preshtevilnih nesramnih zgodb?«

»Ja, ja, dober si ... Boljshi si kot vechina moshkih, ki jih poznam, che zhe hochesh vedeti ... Povej, s katero si bil pred mano nazadnje v postelji?«

»Zakaj hochesh to vedeti?«

»Kar tako ... Drazhi me ... In malo sem tudi ljubosumna ...«

»Na druge zhenske?«

»Ja, na druge ... Ki jim kar naprej dvorish ... Medtem ko mene zanemarjash.«

»Ah ... Res ni treba, da si ljubosumna ... Najlepsha si ... In najbolj drzna od vseh.«

»Ah, to rechesh vsaki, ki jo hochesh dobiti v posteljo ...«

»Ne, to sploh ni res ...«

»Ne lazhi ... No, povej, katero si si nazadnje privoshchil ...«

»Neko Agato, che zhe hochesh vedeti ...«

»Kdaj?«

»Vcheraj zvecher ... Je zhena debelega francoskega markija, ki se mudi tu v Neaplju na dvoru ...«

»Je dobra pri ljubljenju?«

»Ah, najprej sem imel kar nekaj tezhav. Samo z zvijacho sem ji lahko razpel tiste tesne zgornje vezenine ... Rekel sem ji, da tako dragocene svile chez kake zhenske prsi sploh she nisem videl ... Da pa se vidi k srechi she vse kaj drugega ... Ker je blago nad bradavico krasne leve dojke nekoliko raztrgano, je jasno, da njena skrita in skrbno varovana zhenska lepota hvala Bogu ni vech zakrita ... – Kaj se vidi, kje je raztrgano, je preplasheno zadrgetala ... – Tu, nad vasho chudovito dojko, sposhtovana gospa, sem rekel, cheprav to sploh ni bilo res, in ji z enim samim pregibom odrinil shelestecho modro svilo dalech pod prsi ... Ja, in kakshne ima ... Kar takoj sem jo zagrabil za polne joshke z velikima temnorjavima izboklinama okrog obeh dolgih seskov ... Prav nich nisem bil prizanesljiv. Na hitro sem ji odstranil she vse spodnje zhlahtne cape in pasove, cheprav je krichala, da se to ne spodobi. Da zares ne gre. Nikakor ne gre. Z njo da chesa takega sploh ni mogoche pocheti .Da bo mozhu vedno, do smrti in do groba zvesta... Postal sem she bolj divji ... – Ja, prosim, zares ne, je zajecljala. – Zakaj njihova milost to delajo z mano, saj sem jim prepovedala, da me slechejo. Sem poshtena zhena. Zares sem zvesta zhena, je stokala ... A se nisem oziral na njeno moledovanje ... Brez odlashanja sem ji razprl noge in zachel s sladkim delom ...«

»Ti baraba!« se zasmeje kontesa in ga vroche pogleda.

»Je zanimiva chrnolaska z dolgimi, dalech chez ramena padajochimi lasmi... In tak, svilnato chrn, je tudi njen strashno koshati puh ob mednozhju ... Res je odlichna ... Cheprav se je treba skozi vso tisto spodnjo goshchavo shele s trudom prebiti do njenega zhenskega zaklada.«

»Ah, kaj pravish ... Ljubosumna sem ... In kakshna je bila?«

»Ko sem ji s sladkimi poljubi kar najbolj razdrazhil prsi, se je takoj vdala v usodo ... Kar hitro sem jo spravil do vrhun-ca ... Chisto brez sape je ostala ... A na zachetku jo je bolelo ... Do krvi sem jo ... Saj vesh, kakshnega imam ... Komaj je shel v njeno ozko rezho ...«

»Ah, ti veliki falot!«

»Kar precej sem jo razdrapal. Nekaj je stokala ... Malo krvavela ... A se je kmalu navadila na moje muchenje ... Naenkrat je na vse pozabila. Postala zares divja ... Prava, polna zhenska. In takrat sem jo nenavadno mochno vzel ... Se razbesnel ... Onemoglo je hrzala pod menoj ... Mi ponujala vedno bolj razdrazhene sramnice, nabreklo privzdignjene iz njenega chrnega puha kot zharech rdech cvet ... Divje se me je oprijemala... Me grizla v ramena ... Tu pod vratom, poglej, me je do krvi ... – She, she, je krichala. – Samo ti tako znash ... Prekleto pohotna babnica je. «

»Joj, joj ... Z mano pa se ti to ne posrechi, kaj?«

»No, bova videla ... Saj mi bosh zdaj pokazala, kaj znash ... Sama vesh, da si najboljsha. In najbolj pokvarjena. Kot se za te rechi spodobi.«

»Saj sem Bocchaccijeva pravnukinja. A pazi! Che me zdaj res hochesh she enkrat imeti, mi morash najprej povedati she eno nesramno zgodbico ... Posebno dobro zgodbico ... Drugache ne bo nich ...«

»Saj ne mislish resno? Pravkar sem ti jo povedal.«

»Toda ta je bila resnichna ... Hochem izmishljeno zgodbico ... Ki pa mora zveneti, kot da je resnichna ...«

»Poznam na stotine takih nesramnih zgodbic ... Iz-mishljenih in resnichnih ...«

»Vem, saj si mi povedal zhe tri ali shtiri ... Nekatere niso dosti slabshe od tistih, ki si jih je za zabavo izmislil moj praded. Zaupaj mi zdaj kakshno novo!«

»Ja, che hochesh! Samo ti znash bolje pripovedovati ... Tvoja zgodba o zasanjani Valeriji, ki sem si jo nagajivo privoshchil, namesto da bi vzel tebe, je res dobra. Kaj naj she sledi? Zhivljenje samo napishe prave zgodbe! Najina zgodba tukaj pa je sploh najboljsha zgodba.«

»Mislish? Ne! Izmisli si nekaj bolj nesramnega. Cheprav je morda neresnichno, bo verjetno tako nesramno, da lahko postane resnichno ... Saj ni svet nich drugega, kot zloglasna javna hisha in borilnica, kjer muchijo in ubijajo ...«

Orlando se zagrenjeno zasmeje.

»Le zakaj si tako chrnogleda ... Saj ni tako hudo. Raje uzhivaj!«

Skloni se proti ljubici in jo poljubi na ljubki rdechi bradavici, ki razdrazheno poskochita iz shpichaste sredine obeh zanosno privzdignjenih prsnih kolobarjev.

»Che res mislish, da so moje zgodbe dobre, si eno izmislim. A boljshe kot Bocchaccijeve niso. Slabshe so ... Vendar je ta, ki ti jo bom zdaj povedal, vseeno dovolj zanimiva. Saj je podobna tistim, ki si jih je izmislil tvoj slavni praded,« reche Orlando in si prijateljico pozheljivo pritisne ob svoje razgreto telo.

Zhivordecha vrshichka kontesinih dojk ga vidno razdrazhita, ko spolzita kot gobchka dveh porednih mishk po hrapavi kozhi pod njegovimi prsmi. Prijateljica ga zagrabi za napeti ud in si ga vtakne med sramnice.

»Ah, kako lepo me polnish ... Ostani tu notri ... Mirno not-ri ... In pripoveduj ...«

Orlando se nagne naprej. Jo hoche poljubiti.

»Ah, bodi miren! Pripoveduj!«

Naga oblezhita drug v drugem. Z vrchem rdechega vina ob golih bokih in razgaljenih zadnjicah. Pijeta. Blazhena polnost moshkega mesa v zhenskem mesu.

Orlando dvigne glavo. Se zbere. Drzna pripoved mu zachne sama od sebe gladko techi z jezika.

»Do zdaj je ni she nihche videl nage. Tudi sama se ni smela zanimati zase. Ni smela misliti na to, kakshno jo je ustvaril ljubi Bog. Ni smela pomisliti, kakshna je videti. Ni se smela niti za hip pogledati. Ne gola ne oblechena. Redovna pravila so bila nadvse stroga. Cheprav she zelo mlada, tako rekoch v vzponu zhivljenja, si ni smela ogledovati lastnega telesa, kaj shele bozhati ali otipavati lastno meso. To zhal pregreshno meso. To bi bilo nesramno nechistovanje. She hujshi greh bi bil opazovati telo koga drugega oziroma katere druge v samostanu. Na primer mile duhovne sestre v Kristusu, da ne pomislimo na najhujshe, na buljenje v moshkega, v oblechenega moshkega ... Oziroma na res usodno pregreho, na skrivno opazovanje slechenega, razgaljenega moshkega. Na pozheljenje po njegovem mesu.«

»Ah, Orlando. Zhe vidim, da jaz ne bi bila dobra nuna,« prekine kontesa pripovedovanje in se vrochekrvno zasmeji. Se she bolj stisne k Orlandu. Se opre na komolce in se z zgornjim delom telesa nekoliko vzdigne z blazin. Bleshcheche naoljeni dojki z nabreklima vrshichkoma obeh zelo porednih seskov zatrepetata tik ob Orlandovih ustnicah.

»Znano je, da mora vsaka nuna pod temno redovno obleko nositi volneno spodnjo obleko,« nadaljuje Orlando, kot da ne vidi kontesinih charov. »Te spodnje obleke ne sme nikoli odlozhiti. Pach pa si jo sme enkrat na mesec oprati, a z uposhtevanjem strogih pravil. Che bi ji pri tem nedostojnem pranju vendarle ushel pogled na kak del telesa, je to resen greh nechistovanja. Nemudoma ga je treba sporochiti spo-vedniku in se nato spokoriti. Seveda se lahko vsaka nuna umiva le tako, da si ne sleche spodnje obleke, ki shchiti greshno telo pred najhujshimi zablodami in je istochasno brisacha in nochna srajca. Vsaka nuna mora, che ne gre drugache, z mokro krpo zelo previdno spolzeti pod svojo zashchitno volno in na hitro, s sklonjeno glavo in s polzaprtimi ochmi, v pobozhni molitvi s ponizhnimi mislimi storiti tisto najnujneje potrebno. Vse drugo je najstrozhje prepovedano.«

Orlando poredno zakashlja in hudomushno pogleda svojo nago prijateljico, ki se mu radodarno ponuja s prijetno dishechih blazin.

»Toda mlada Lukrecija se nenadoma znajde v posebnem polozhaju, ko ji nekega lepega dne pogled med umivanjem zaide na bujne prsi. Zdi se ji, da ji prevech nemirno utripajo pod grobo volno, a si ne zna vech pomagati iz sladke stiske,« se zasmeje grof in z dlanjo podrsa chez izzivalno ponujajocho se mu kontesino dojko.

»Mlada nuna nenadoma ne more umakniti pogleda od svojih polnih mlechnobelih prsi in obeh navzgor napeto zavihanih temnih bradavic,« zadihano nadaljuje Italijan, ko se kontesa she bolj izprsi in zastoka v njegovem nezhnem objemu. »Shele pozneje se zave, da je greshila. Spovednik je mlad menishich, ki prihaja vsak teden k sestram mashevat in dodatno enkrat tedensko spovedovat. Z oznojenim chelom poslusha Lukrecijino nashtevanje grehov, a si ne more kaj, da je ne bi vprashal she kaj vech. Tako dela vedno znova zlasti pri vseh tistih nunah, za katere zhe po njihovem glasu ugotovi, da so mehke, nezhne, negotove. Le redko naleti na odpor, na nerazumevanje. Potem takoj odneha ... A pri mladi, nadvse brhki sestri Lukreciji je drugache. Chudna napetost, ki jo chuti pri teh spovedih v zhenskem samostanu, je tokrat posebno ostra. Ne more se premagati in jo na pozheljiv nachin, a s svetohlinskim glasom vprasha, ali si pri umivanju dolgo chasa ogleduje prsi. Naj pove, kaj pri tem obchuti. Ali se ji zdi, da so lepe? Kakshne so torej? Ali res misli, da so lepe? Zakaj misli, da so lepe? Ali se ji zdi, da so njene prsi nekaj posebnega? Ali je zhe videla kakshne druge zhenske prsi? Res she ni videla drugih zhenskih prsi? Je druge zhenske sploh ne zanimajo? Zakaj je ne zanimajo?

Menishichevo chelo je vedno bolj mokro od neusmiljenega potu. Po rdechkasto razzharjenih licih se mu nabirajo dolge znojne srage predolgo zadrzhevane prepovedane strasti.

Ali je odkrila kaj posebnega na svojih prsih? Kakshne so te prsi? Velike? Majhne? Dolge? Shpichaste? Napete?

Zakaj prechastiti to sprashuje?

Zato, ker je treba biti pred Bogom popolnoma poshten in odkrit!

No, kakshne prsi ima? Velike?

Ne ve natanchno.

In tisto tam na vrhu? Tisto posebno?

Na kaj prechastiti mislijo?

No, saj dobro ve ... Tisto shpichasto na vrhu dojk, prsi, joshkov, tisti sesek, cuzek, cicek, bradavica ... Kakshni sta njeni bradavici? Rumenkasti? Temni?

Bolj temni, prechastiti ...

Tako, tako ... Naj pazi nase ... Naj se spokori ... Deset ochenashev naj izmoli, da bo hudich zapustil njeno dusho in te-lo ...

Menishich si z rutico brishe potno chelo. Nemirno obracha ochi. Odganja hudicha.

Lukrecija je popolnoma zmedena. Upa, da tokrat pri umivanju ne bo greshila.Vendar ji roka iz radovednosti kar sama od sebe zaide pod volno in jo narahlo privzdigne. Chuti, kako ji polne prsi zatrepetajo pod mokrim blagom. Nehote zdrsi z dlanjo chez vrshichek leve dojke. Bradavica nemirno poskochi sredi radodarno velikega temnega kolobarja, se napne in izbochi. Lukrecija povesi ochi. Ve, da bo spet morala izpovedati greh. Greh, ki je zdaj hujshi kot prvich.

Menishich Pankrac je tokrat posebno radoveden. Njegovo chelo je zhe na zachetku spovedi popolnoma oznojeno.

Ali si je spet ogledovala prsi? Kaj je videla? So se napele? Jih je pobozhala? Kaj je delala z obema bradavicama? Se je z njima mogoche sladostrastno igrala? Ji je bilo pri tem lepo? Zakaj ji je bilo lepo?

Menishicha zaliva neusmiljeno vroch pot.

Naj ve, da je velika greshnica. Zato naj izmoli dvajset ochenashev, da ji Bog odpusti njene naglavne grehe.

Menihu se srajca med ostrim sprashevanjem pregreshno lepi na razgreto telo. Zatrepeta, ker zachuti, da mu hudich spodaj pod kuto tokrat posebno nevarno nagaja. Povesi ochi.

Lukrecija postane po novi spovedi pozheljivo pozorna na vse posebnosti svojega telesa. Si ga zvecher, ko se zapre v celico in je nihche ne vidi, zachne na vse nachine bozhati in otipa-vati. Odkrije mednozhje, si z dvema prstoma razpre rezho. Sili vanjo, drazhi vlazhne gube, bozha vedno bolj nabrekle kozhice, ki zachenjajo nenadoma kar same od sebe pohotno siliti chez brazdo med velikimi in malimi ustnicami. Vzdihuje, ko jo zalije nasladno ugodje.

Pri naslednji spovedi je menih strog, a tudi posebno sladak. Zardeva od pozhelenja, ko mu nuna opishe svoja nova nechistovanja. Zanima ga velikost nozhnice in obchutki pri bozhanju, chustva, strast.

Ali nikoli ne pomisli na kaj posebnega? Na to, da meso zahteva svoje. Ga ne zheli she bolj obchutiti? Zares spoznati?

Kako she bolj obchutiti, prechastiti?

Tako, da se izzhene hudich v peklensko brezno, draga sestra v Kristusu. V peklensko brezno, ki je tvoja nozhnica.

Ali res, prechastiti?

Pridi opolnochi popolnoma potiho h grmom na samostan-skem vrtu. Na skrivaj, da te nihche ne vidi in ne slishi. Ti bom pokazal, kaj dela hudich in kako se ga da ugnati v kozji rog ...

Ja, prechastiti.

A nikomur ne govori o tem ... To je zadeva, ki jo poznava le midva ... In vsemogochni Bog. K njemu se bova priporochila, ko bova poslala hudicha v pekel. Kot zasluzhi ...

Pozno ponochi se Lukrecija splazi na samostanski vrt. Za grmom jo zhe chaka mladi menih Pankrac. Jo vroche pogleda.

Zdaj bova greh izgnala v brezno, da vesh ... Lepo se sleci in se ulezi tu v travo! Popolnoma se sleci!

Ah, prechastiti! Se to sploh sme? Zakaj prechastiti tako govori! To je greh!

Ne, to ni greh, sestra. To je pobozhno izganjanje hudicha ... Vendar ohrani to skrivnost zase ... Zanjo sme vedeti le ljubi Bog!

Saj prechastiti ve, da se ne smem slechi!

Tokrat je drugache ... Tokrat hoche sam Bog, ki te je ustvaril golo in greshno, da se slechesh ... Tudi jaz bom odlozhil obleko ... Pred Bogom morava biti popolnoma gola ...

Ali res?

Ja, toda najprej bova lepo zmolila ochenash ... Da bova hudicha lazhe porinila v brezno.

Ja, prechastiti.

Lukrecija sramezhljivo zapira ochi, ko potegne s sebe volneno spodnje krilo. Zalije jo prijetna mehkoba hladnega nochnega zraka in jo bozha po vseh porah njene mlade gole kozhe. Nad sabo zachuti vrochi dih razgretega meniha.

Sestra, zelo lepa si, zato mora hudich takoj v brezno.

Ja, prechastiti.

Lukrecija razburjeno zastoka, ko opazi, kako se menihu v motni bleshchavi mesechine med nogami bochi nekaj dolgega in debelega, s chimer se ji priblizha pod trebuhom. Prestrasheno zapre ochi, ko ji moshki razpre spodnje ustnice.

Vidish, to je hudich, ki bo zdaj odvrgel svojo greshno dusho v brezno.

Ah, prechastiti.

Aj, kako rogovili pod mojim trebuhom. A se nich ne boj! Ukrotila ga bova! Lepo ti bo!

Menih je od vzburjenja popolnoma prepoten. Rezko, piskajoche diha, ko vdira med Lukrecijine kozhice.

Ga dobro chutish, kaj?

Ah, ja. Ja.

Zdaj pazi ... Zdaj bo hud.

Ko jo razdevichi z dvema kratkima sunkoma, jo prebode rezka bolechina, kot da se je urezala z nozhem v palec in zdaj zaradi te nerodnosti celo krvavi.

Ah, ne tako hitro ... Ne, ne, ne tako ... Ne prevech ...

Ja, sestra ... To je pach hudich ... A ti bo kmalu dobro ...

Ja, prechastiti ... Ah, ja ... Ah, ja. Kako je velik in trd.

To je hudichev koren lechen, draga sestra. Poseben koren. Iz katerega mora hudich ven. V tvoje brezno, draga sestra, mora hudich ven. Zares ven ...

Lukrecija tezhko zasope, ker hudich v njenem breznu jezno zadrgeta in se izdatno razpre ... Po njeni nozhnici se razliva toplo, po svezhih ribah disheche seme ...

Vidish, draga sestra v Kristusu, zdaj sva hudicha poslala naravnost v pekel ...

Toda zakaj je tako moker, prechastiti?

Ah, tak je pach, da lahko pride ven ... Joka, ker ga je sram, da je prevech greshil ... Dobro je, da sva ga izgnala na peklensko dno ...

Ja! Kako lepo je to in Bogu dopadljivo ...

Ja, draga sestra. A chutim, da hoche spet jokati ... Precej mochno hoche jokati ... Naj ga she enkrat poshljeva v pekel? Kaj pravish, draga sestra?

Ja, ja, prechastiti ... She mi poshlji hudicha ... Mochno ga poshlji. Kako lepo je to ...

Ja ... In da o vsem tem molchish. Jaz in Bog sva tista, ki dolochava, kaj se bo s tabo zgodilo. Si namrech greshna zhenska. Vsemogochni me je poslal, da te odreshim ...

Ja, ja ... Naj me prechastiti odreshi ... She bolj odreshi ... Moram ga chutiti, ko me odreshi ...

In zdaj ga chutish, kaj, ker te bom odreshil ... Dobro ga chutish, kaj ...

Ja, res ga chutim ... Grozno miga in joka ... Ja, ja ... Chutim ga ... Dobro ga chutim ...

Ga chutish, kaj?

Ja, ja ... Ga chutim ... Prosim ... Ah ja ... Prosim ... Ga chutim. Res ga chutim ...

Je mochan, kaj?

Ja, prosim...Mochan, ja!

Dobro, da je mochan. Zato gre zdaj zares v brezno. Do dna v brezno.

Ah ja! Sveti krizh bozhji ... Ja ... Ja. Kako je to lepo ...

Je mochan, kaj?

Ja, ja, mochan ... Sveti krizh bozhji ... Kako je mochan ... She, prosim ... Ja ... Mochan... Ah, ja ... Mochno ... Prosim ... Ja ... Zdaaaj ...

Nuna ostro zastoka in v nasladi privzdigne svoj popolnoma razdevicheni trebuh ...«

Orlando de Campoamore prekine pripovedovanje in se skloni nad kontesine vroche ustnice.

»In tu je zgodbe konec, ker so v samostanu chez devet mesecev nashli mrtvega dojenchka in je zato razbit lonec!« reche in zagrabi za vrch z vinom. »Tu v najinem pa je k srechi she veliko zhlahtnih kapljic. Na, pij!«

Kontesa se dvigne z blazin. Pije. Nato si sezhe z dlanjo proti chelu in si pogladi rdeche lase.

»Res vrocha zgodba. Ti pa znash! Poljubi me!« zajechi.

Orlando jo hudomushno pogleda. Skloni se k prijateljici in jo narahlo ugrizne v vzburjena vrshichka nevarno razgretih dojk. Postane neprizanesljivo divji. Italijanko kot strela z jasnega prebode opojna nesramnost. Divje zakrichi in se popolnoma preda prijatelju, ki se omamljeno izgubi v vrochi zhenski notranjosti.

 

* * *

 

Veronika stopi preplasheno pred ocheta, ki pogleduje nekam stran, v daljavo, kot da ne vidi, kako stoji pred njim izmuchena in zadihana in ga prosi za pomoch. Preganjana zver.

V kotu, za shiroko mizo, brli rumenkasta svecha. Chez leseni dobro pomiti pod padajo sence, ki jih rishejo predmeti ob steni, lonci, vrch, velika lonchena skleda. Zunaj, pred hlevom, v katerem dva vranca zobata proso, se v blatni zemlji sredi vechernega polmraka zamolklo svetijo odtisi konjskih podkev.

A zdaj ne more misliti na dobrodushnosti in prijetnosti svojega otroshtva. Na tihi mir zvecher v tej hishi, ko je bila she otrok. Ko je bilo vse tako prijazno. Ko je potochek zadaj za hisho ljubeznivo klokotal, kadar je stopala chez brv na travnik. Ko je lahko hodila v beli dolgi obleki pod razkodranimi oblachki. Ko je zasanjano plesala pod razcvetelimi jablanami in hrushkami in sanjala o pogumnem vitezu, ki ji bo prishel naproti po vijugasti potki in jo odreshil.

Spominja se, da so v senci ob blizhnjem gozdu she lezhale zaplate zadnjega snega. Blizhnji hribi so bili oviti v mlechnobelo meglo. In potem. Samo nekoliko pozneje se je vse zapletlo. Usoda. Nepreklicno tezhka usoda.

Zdaj bi se rada priblizhala ochetu, se privila k njemu, ga poljubila na chelo. Zheli si, da bi jo vzel v roke, kot nekoch, jo pobozhal po laseh, jo ljubkoval. Da bi jo vzel k sebi v narochje, jo vodil s seboj na polje in v gozd kot takrat, ko je bila she otrok in sta z ochetom sedela na vozu ob hlapcu in dekli. V tezhki poletni sopari so srechavali druge, s senom natovorjene vozove, na katerih so presherno sedeli kmetje in prepevali nagajive pesmice ...

Ochetov voz se je tu in tam zaustavil ob naproti prihajajochem vozu ... Gospodarja sta si izmenjavala misli, dokler ni hlapec pochil z bichem in je tezhki voz spet zashkripal chez kamenje na kolovozu ... Ker se je nebo nad gozdom potemnilo, se je bojeche privila k ochetu. Ta pa se ni zmenil za dogajanje nad svojo glavo, temvech je kar naprej veselo popeval, kot da je vse v redu in ne bo nihche nikoli in nikjer zablodil na stranpota ... in se ne bo nikoli nikomur nich hudega pripetilo.

Oche, kje si? Zakaj mi nochesh pomagati?

Veronika zapre ochi. Zagleda voz sena sredi polja. Zazdi se ji velik kot gora. Ob vozu stojita hlapec Gashpar in dekla Jerica, ki v potu svojega obraza z lesenimi vilami grabita kope sena in ga nakladata na vedno vishjo goro na vozu. Junijska vrochina postaja neznosna. Platno se lepi na kozho poljskih delavcev, znoj jim polzi po hrbtih in po trebuhih v drobnih nadlezhnih progah. Konj prestrasheno zarezgeta. Nebo preplete svincheno siva zloveshchost. Veronika se dushi v vrochi sopari. Tezhko diha. Bi rada pobegnila domov. Zheli si, da bi jo oche prijel za roko in mirno popeljal k materi v druzhinski sobi in v hlad ob veliki kamniti pechi v levem kotu.

»Domov bo treba,« konchno vendarle reche oche in jo prime za roko. »A se nich ne boj! Saj ne bo tako hudo ...«

Tedaj zagrmi s podvojeno mochjo. Zemlja se strese v trpki grozi. Veronika skusha zakrichati, stechi domov, toda neznansko mogochna svetloba jo vrzhe na tla, med mokro travo in preslice.

Ali svet sploh she obstaja? Nechesa ochitno ni vech. Chesa? Ni vech chasa? Ni vech sveta?

Nenaravna svetloba meche zublje na negibno zhensko pod vozom, rishe chudne malike po njenem telesu, s katerega je strela strgala in pozhgala obleko. Sika v polne prsi she mlade nesrechnice, meche se po njenih belih bokih in trebuhu. Neusmiljeno nesramno se plazi chez krepke noge uboge dekle Jerice navzdol v zhalost z vodo prepojene, na smrt utrujene zemlje ...

Toda Veronika she zhivi ... Se stiska k ochetu. Ishche njegovo varstvo in pomoch. Zatiska ochi, da ne bi videla velikanskega gorechega voza sena sredi prostranega polja ... Zapira ochi, njena stiska pa je kljub temu popolna ...

»Oche, ali mi bosh pomagal?«

Skozi megleno zaveso spominskih slik v svoji dushi ga skusha zachutiti kot v otroshtvu, toda ko odpre ochi, ji je vedno bolj tuj, odvraten, chuden, nedoumljiv ...

Oche bulji nekam v temo, povesha glavo, se neumno rezhi. Na mizo ji je postavil debel kos kruha s slanino in velik vrch jabolchnika in jo sili, naj je in pije.

»Tu pri nas ne moresh ostati,« ji pravi s sklonjeno glavo. Momlja chudne, nerazumljive besede.

»Hlapci celjskega grofa so bili zhe dvakrat v nashi hishi ... Vse kote so nam premetali ... Spet bodo prishli ... Che ostanesh tu, te bodo hitro ujeli ... Odvlekli v Celje ... Ne bodo te vech izpusti-li.«

Oche ji she kar naprej govori in govori nekakshne besede, o razsodnosti, zdravi pameti, zakaj je bila tako neumna, neprerachunljiva, lakomna, pohotna, zakaj mora stalno letati za vsemi temi nesrechnimi moshkimi, od njih prihaja vsa ta nesrecha, zakaj ni vendar ostala doma, mati si je vedno zhelela, da bi imela pomoch pri hishi, zakaj torej vse to nepotrebno, ta neprijetna kasha, toda bo zhe nekako, nobena juha se ne poje tako vrocha, kot se skuha, v bodoche mora biti torej pametna, to ji res priporocha ...

»Kam naj grem, oche ...«

Ostareli mozh nemirno krili z rokami, miga z glavo, se spreneveda ...

»Ne vem ... Tvoj mozh Friderik je zaprt v stolpu zgoraj na celjskem gradu ... Ne more ti pomagati ... Edino varnost ti lahko ponudijo gozdovi ... Zateci se v Kochevski Rog ... Tam je zelo samotno ... V goshchavi se nahajajo krdela pogumnih, drugachnih ljudi ... Ubezhnikov ... Tam je tudi nekaj rokov-njachev – rokomavharjev in starih chudnih bab zelishcharic ... Prenochujejo v zasilnih kochah in v luknjah sredi gozda ... V breznih ... Samo ti ti lahko pomagajo, ker so neodvisni od gospodov, ki vladajo nashemu zhalostnemu svetu ... Zdaj so ti lahko v oporo, ker so izven zakonov, ki dolochajo potek na-shega zhivljenja.«

Medtem ko jé, se ochetove besede smukajo po vseh vogalih ozke izbe, curljajo kot goste mrzle kaplje po njeni osamljeni, razocharani dushi, udarjajo jo po vseh delih njenega izmuchenega telesa. Toda kaj naj stori? Ve, da se oche boji. Morda bi ji rad pomagal, vendar se noche zameriti velikemu grofu in njegovim valptom. Ti bi lahko izrabili prilozhnost, kot velikokrat v podobnih primerih, in mu z zvijacho in nasiljem ugrabili skromno posest. Lahko bi ga celo izgnali iz dezhele, ga pahnili v nemilost in nesrecho.

Silovit nemir v njej se mesha z rezko bolechino, vendar se z bledim obrazom zhe odpravlja na plan, med v vetru skriven-chena drevesa in med dolga stebla suhih trav, med kamenje na kolovozu, v noch in v vse nevarnosti ...

 

* * *

 

Pasjeglavec se prostashko zarezhi. Njegov pogled je rezek, skoraj krvav. Tokrat je posebno techen. Osoren. Popolnoma zapit.

Danes bodo njegovi stihi zares zhgochi. Grozni. Svinjski. Primerni za pekel tega brezbozhnega sveta. Kot zanalashch za prasce in prasice, ki nam vladajo. Zato mu naj kar prisluhnejo. Pijano se zamaje proti svojemu uchenemu prijatelju.

Krichi, da je cesarjev marshal de Vildecans res pravi osel, a posel ljubezenski mu je zares donosen. Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico, zvecher se goni s kurbo cesarico.

Magister Carolus Gregorius Carniolus, o katerem se shiri glas, da je najpomembnejshi um v dezheli ob Savi in Dravi, prebledi. Dvigne chasho k ustnicam. Pokusha. Tuhta. Tehta. Pije.

»Pa smesh tako pisati? Je to dovoljeno?«

»Dovoljeno, dovoljeno ... Nikogar ne bom vprashal za dovoljenje ...«

»Pa ti bo mogoche zaradi tega she hudo ... Nepremishljen si ... Bolj bi moral misliti na okolishchine. Na corpora et species. Na prima materia. Namrech na ignis, sal et balsamus. Ja, ja. Ne glej tako neumno. Nich se ne chudi. Ogenj, sol in balzam so osnovnice vsega. Tudi Bog je konchno troedin. Troedino dobrotljiv. To so pach te tri naglavne stvari, iz katerih svet in njegove corpora obstoje, torej tudi ti. To bi lahko vedel, pesnik. Ker si iz te snovi tudi ti,« se kremzhi magister.

»Ja, iz soli. Ah, daj no! Nehaj mi soliti pamet! Raje pij!«

»To kislico, kaj?«

«Ja, to kislico ... Bo zhe, kar pach bo, chetudi bo hudo ...«

»Ti zhe vesh ... Buchman ... Nikoli te ni mogoche pregovoriti ... Bi lahko manj mislil na dolores. Zakaj izzivash bolechino, rane, razpoke ... Na nekaj lepega bi lahko mislil ... Saj vesh, oblast hic et nunc, namrech tu v dezheli pod Triglavom, ni posebno navdushena za shale ... Sicer pa bom zatisnil ochi. In odmaknil ushesa od te tvoje prekleto pohujshljive pesmice, ti prismojena pijandura!«

»Hvala enako! Isto velja za tebe, pijandura. Glede pesmice pa ne bo pomagalo ... Chetudi bosh mizhal in se delal gluhega ... Vseeno jo bodo slishali ...«

»Ja, ja ... Govori, kar hochesh. A vedi, da sem dobrodushen. To naredi uchenost ... In ker sva prava vinska bratca, kot se spodobi za take ljudi. Nobile par fratrum ... A vedi: Nihil humani a me alienum puto ... Cheprav sem, tega se jasno zavedam, chlovek kakor vsi ostali, z vsemi chloveshkimi slabostmi ... Ne bi shkodilo, che bi se tega zavedal tudi ti, slavni pesnik, ki si tako oster do napak drugih ... Svojih pa ne vidish, kaj?«

»Pij raje ... In ne premishljuj ... Cheprav je to, kar imava na mizi, res kislica... Ni vsak dan praznik,« skusha Dangeroz preslishati magistrove pripombe.

»Ah, tu pri Celjskih raste slaba trta,« reche ucheni Carolus Gregorius Carniolus. »Zato pa uvazhajo zase lashko vino. Kaj mislish, da bi bil Herman s to chobodro zadovoljen?«

»Me briga ... Te ostre verze pishem zaradi nachelnih stvari. Ne zaradi slabega vina. Ker so nashi oblastniki nechloveshki. Me bodo she pomnili ...«

Dangeroz premika pasjo glavo navzdol in navzgor. Se izprsi. Iztegne jezik. Kazhe fige.

Carolus Gregorius she bolj prebledi.

»Ne, ne ... Zaradi kislega vina tako pishesh ... To je resnica ... Vino je resnica.«

»Da te ne bo kap,« reche Dangeroz. »To, kar sem zdaj napisal, namrech zares presega vse mere. A se na nich vech ne oziram. Svet si kaj drugega tudi ne zasluzhi. Che torej nochesh, da bi se pohujshal, zatisni ushesa ...«

»Ja, kaj si torej napisal?« se magister spet prestrashi.

Dangeroz vstane. Hudobno poje.

 

Marshal de Vildecans je sicer osel,

a posel je njegov nadvse donosen.

Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico,

zvecher se goni s kurbo cesarico.

Saj pravijo, da je njegov falot res pravi,

kot kavelj je, ki vsako do dna zagrabi.

 

Grof, cesar, papezh in berach,

vsi so enaki, ko nimajo vech hlach.

In tudi, che je repek drugega bolj kratek zobchek,

a grofov grozni tich pozhreshen gobchek,

potruditi se mora prvi kot tudi drugi,

samo napeta bosta kos svoji nalogi.

 

De Sacerbe ga zhe na teshche v tolsto rit zapichi,

a tudi papezh stoka na lepotici kot vsi hudichi.

Grof Friderik ga porine strastno kar za tri,

junashko sope, ko v ljubico se zakadi.

Vsi fukajo, kot da gre za zadnjo stavo.

Nich ne pomaga. Na koncu bodo she ob glavo.

 

»Sveta nebesa,« vzklikne ucheni magister. »Zdaj gresh pre-dalech. Umorili te bodo!«

Pasjeglavi pesnik pa ne reche nich.

 

* * *

 

Dezh noche ponehati. Veje dreves stokajo v besnem nalivu. Pod sunki vetra se pritiskajo druga ob drugo, kot da bi se hotele objeti, vendar se ne morejo ljubiti. Svet se je namrech popolnoma pokvaril. Obzorje je ogromna temna kacha brez ochi.

Veronika tava med mokrim listjem, gazi po blatu, se skusha izogniti kotanjam, polnim vode.

Sanja, upa, prichakuje ... Se boji lastne usode.

Njena dusha leti nad vrhovi mokrih koshatih smrek, se hoche iz stiske zatechi v narochje njega, ki zhdi v jechi, a jo bo odreshil in osvobodil.

Zazdi se ji, da je spet pri njem. Chuti, kot ob njunem prvem srechanju, kako jo bo sladko zapeljal v samotno sobo in posadil na posteljo. Mochna moshka roka zhe polzi med njena stegna, da ji razpne zashchitni pas chez mednozhje. Friderikov vrochi dih je tik nad njenimi prsmi, ki razgaljene silijo z obema rozhnatima bradavicama naravnost v ljubimcheva lokavo razprta usta. Ko ji moshki ljubeznivo napete dojke zasuje z vrochimi poljubi, zastoka od hrepenenja in zasanjano zapre ochi ...

Toda zdaj jo udari mokri veter naravnost do srca. Zave se, da se nahaja v temnem kochevskem gozdu. Prestrasheno zatrepeta ... in trenutek zatem presenecheno zadrhti. Tik pred seboj zagleda vhod v prostorno votlino, iz katere se oglashajo pijani glasovi in shegavo petje ...

Ne more se vech obotavljati ... Naj se zgodi, kar se hoche. Chetudi jo ubijejo. Plane v slabo razsvetljen zadimljen pros-tor, v katerem ob manjshem ognju sedi pet ali shest bradatih moshkih ...

Zdrzne se. Rokomavharji ... Gozdni razbojniki ...

Takoj zatem se ji od slabosti zvrti v glavi ... Samo na pol she chuti, kako pada nekam v meglo, strmo navzdol, v objem treh ali shtirih rok, naravnost na kup shelesteche slame ...

 

* * *

 

Zazdi se mu, da ga objemajo nezhne roke. Veronikine sladke roke. Zachuti jo v neposredni blizhini. Drhti. Domishlja si, da je njegova zhena tik ob njem. Da se mu predaja, brezpogojno, vsa, z dusho in telesom.

Je kot polna luna. Lepa, tezhka.

Obe dojki sta brezobzirno napeti. Rozhnata seska sta obrnjena navzgor, k njegovim ustom. Zahtevata, da ju ljubi, muchi, popolnoma razdevichi.

Veronikine dolge hrushkaste prsi sta divji polni luni.

Zhenska se sklanja nad njegov trebuh. Napeta seska pri-tiska na njegovo razgreto telo. Zahteva, da se nemogoche ljubita.

»Hitro, dragi ... Nimava veliko chasa ...«

Veronikine dlani krozhijo chez Friderikove shiroke, z dlako porasle prsi. Zhenski prsti polzijo chez moshko kozho, rishejo po hrepenechem telesu kroge in zanke, pripovedujejo o skrivnostih srca in pojejo o tajnih krajih skritih uzhitkov. Nezhno in zasanjano bozhanje postane nenadoma raziskujoche, odlochno, zahtevno. Rahlo ljubezensko koprnenje iztiri v vihar, v krik, ki odmeva globoko v temo in dolgo ne izzveni.

Polni luni Veronikinih prsi se dotakneta Friderikovih ustnic. Zahtevata, da ju izpije do onemoglosti.

Luna dviga roke, se ga oprijema okoli vratu, bokov, trebuha, se preliva kot mesechina chez razprta kolena, polzi nazaj v temo. Zavzdihne in se skloni nad Friderikove ustnice. Lunini zharki so kot jezichek, ki se zapichi pod nebo v ustih. Friderik zachuti radozhivi poljub luninega hrepenenja, ki polni vse predele njegovih ust.

Luna postaja vedno bolj zahtevna in radozhiva. Razposa-jeno polzi chez Friderikovo telo, z vso tezho svojih zharkov pritiska na njegov trebuh, se premika chez strmo navzgor izbocheni ud. Obsipava ga z vrochimi poljubi, bozha in ljubkuje. Je nenasitna.

Friderik chuti zharke, roke, dotike, dihanje, polzenje, strast, bolechino, ki teche skozi njegovo meso in kri, ki sili v njegovo dusho in je vech ne zapusti.

Iz teme se zasvetita rozhnati bradavici na Veronikinih hrushkastih prsih, cheprav sploh ne ve, ali so to sanje ali resnica.

Luna postane she bolj neizprosna. Zdi se mu, da ga bo ljubljenje zadushilo. Lunini zharki nesramno sharijo po njegovem mesu, se razposajeno dotikajo razdrazhene kozhe. Postajajo boleche gospodovalni. Trdi kot kovano zhelezo. Kot velikanska sekira udarjajo po napeti verigi, s katero je priklenjen ob vlazhno steno. Udarci so vedno mochnejshi.

Chuti, kako se veriga upogiba pod neizprosno silo tezhkih luninih zharkov. Ob vsakem novem udarcu se kreshejo iskre bozhje jeze. Jecha se zamaje v oglushujochem poku. Veriga se pretrga. Lunini zharki padajo na razgaljeno Friderikovo meso.

Veronikine ustnice se mu hrepeneche priblizhajo.

Ja, nobene druge noche vech imeti. Samo za to svojo lepo zheno hoche zhiveti.

Usmiljeni Bog, naredi chudezh! Razrushi stene grozne jeche! Spusti ga na svobodo! Dovoli, da popravi napake, ki jih je zagreshil! Dopusti, da poishche Veroniko in jo zashchiti pred sovrazhniki!

Zachuti nekakshen udarec, sunek, poljub. Lunini zharki so kot usoda. Po celotni jechi valovi omamni vonj nevarne ljubezni.

Iz obeh bradavic na Veronikinih hrushkastih dojkah polzi belo mleko onostransko omamne strasti. Kaplja na Friderikove prsi in njegovo razgreto kozho.

Veronika zhari iz same sebe, cheprav je v jechi, ki je navadna luknja brez oken in lin, popolnoma temno.

Lunini poljubi so ostri, kruti, grozni. V Friderikovi glavi trikrat pochi. Celotni svet se zavrti na vse strani. Celjski grad gori v zelenkasto strupenih plamenih.

Friderik zastoka. Dvigne glavo.

Zhelezna veriga neusmiljeno zarozhlja, ko se Hermanov neposlushni sin v celjski jechi zbudi iz chudnih sanj. Prepoten je in popolnoma sam.

 

* * *

 

Na senu se leno preteguje pet ali shest kosmatih moshkih. Meh z jabolchnikom krozhi od ust do ust. Pripovedujejo si prostashke shale. Pri tem pogledujejo v vdolbino v steni na levi strani votline, kjer smrchita dve pijani starejshi zhenski, Baba Jaga in Baba od Vraga. Umazani debelushki z napihnjenima trebuhoma. Tolsta rdechkasta bedra jima nesramezhljivo razkrita kukajo iz raztrganih rashevinastih jank. Veronika sluti, da grdi babnici, che sta trezni in dobre volje, skuhata mozhakom celo kosilo. Morda pa poskrbita tudi za druge dobrote in sladkosti.

Kadar mozhje mislijo, da so povedali kaj posebno duhovitega, se tako divje zarezhijo, da se zatohli zrak v votlini zatrese, kot da je vihar. Butajo drug v drugega, ropotajo s svojimi chudnimi jeziki, glasno, grobo, nizkotno.

Neki chrnolasi bradach je ne more izpustiti iz ochi. Veronika chuti, kako se pase po njenem telesu in jo v mislih slachi do golega, vendar ji ni do nikakrshne pustolovshchine. Z grozo opazi, kako bradach z roko vedno bolj odlochno polzi med svoje noge in jo pri tem pozheljivo gleda. Kako naj se ga obrani?

Nekoliko se pomiri, ker rokomavharji v trenutku sposhtljivo utihnejo, ko v votlino udari velikanska pojava odlochnega chloveka z divje razmrshenimi lasmi. Chudnemu mozhaku v raztrgani menishki kuti tik za hrbtom sledi koshcheno suh manjshi mozh z gosto sivo brado.

Tudi on je oblechen v zamazano menishko oblachilo.

»Kdo si?« jo nagovori velikanski moshki in se ji priblizha.

»Veronika, zhena grofa Friderika Celjskega.«

»Sem si kar mislil, da bo kaj takega ... A se nich ne boj ... Tu pri nas si na varnem, cheprav so moji mozhje videti kot pravi gozdni razbojniki ...«

Orjashki mozhak se jeznorito zasmeje, poshkili po zakajenem prostoru in zatuli: »Ali niste nashi sestri v Kristusu she z nichemer postregli ... Dajte no ... Predramite se ... Pripravite kruh, gnjat in nekaj jabolchnika ...«

Veronika dvigne glavo, si pogladi svetle lase. Zdi se ji, da se ji chudni chlovek dobrika skozi polmrak, vendar ve, da jo istochasno ostro opazuje.

»Poznam tvojo zgodbo,« reche mozhak. »Vsa dezhela si jo noch in dan pripoveduje ... Veliko si prestala ... S krvavim grofom Hermanom se ni mogoche shaliti ... A tu v gozdu smo kar ponosni nate ... Dobro si potegnila za nos naduto gospodo in njene hlapce ... Kako si naredila, da te niso ujeli?«

»Zhe od otroshkih let se rada potepam po divjini ... Kadar gre zares, nikomur ne zaupam.«

»Tako je tudi prav ... Take junakinje rabimo za nasho vojsko, ki se bo tu iz gozda uprla nasilnezhem, ki nam vla-dajo.«

Temnozelene Veronikine ochi presenecheno zazharijo.

»Kdo si, da tako govorish?«

»Sva brata Tomazh in Bonifacij ... Mogoche si zhe slishala za naju. Pred chasom sva zapustila pokvarjeni samostan in se odpravila v svobodo. Preganjajo nas. Zato sva se s tovarishi zatekla sem v gozdove ... Od tu se bomo borili za resnico in pravico ... Celjski morajo za vedno izginiti iz nashe dezhele ... Tu nimajo kaj iskati ... Ti pa se she lahko reshish, cheprav si se porochila z enim od te zoprne gospode ...«

Veroniki postane tesno pri srcu. Nemirno povesi ochi. Ne ve, kaj bi odgovorila. Friderika ne more in noche zapustiti. Zaradi njega se je njeno zhivljenje popolnoma spremenilo. Zdaj ne more vech nazaj. Vanjo se spet priplazi strah pred prihodnostjo. Gre ji na jok, vendar se premaga. Iz ponosa noche pokazati zhalosti.

Chudni pushchavnik Tomazh opazi njeno zadrego.

»Kaj ti je?« zakliche in jo strmo pogleda.

Veronika sklanja glavo. Molchi.

Spet je v pasti. Ti rokomavharji zahtevajo, da se odpove svojemu mozhu. Ko bi glede tega ugodila zhe prej grofu Hermanu, ne bi zdaj zhivela kot preganjana zver.

Ne, prevech zahtevajo. Zachuti, da postaja v votlini nevarno. Tu ne bo mogla ostati. Vendar brat Tomazh zhe treshchi vanjo z ognjevitimi besedami.

»Kaj neki je tak razvajeni grof, ki si ga porochila? Fichfirich, ki ne ve, kaj je zhivljenje. Pijavka, ki se zajeda v sestradano telo ljudstva ...«

»Moj mozh je ...«

»Ah, mladenka ... Ti si del nashega ljudstva ... Tvoj zakon z grofom ni vreden pochenega grosha ... Za nas je neveljaven ... Porochi se s kakim fantom od fare tu v lepih domachih va-seh ...«

»Zakaj se potem skrivam pred Hermanovimi birichi? Che bi se pravochasno odpovedala njegovemu sinu, bi bilo zdaj popolnoma drugache ... Ne bi se znashla pri vas v goshchavi ...«

»Ni she prepozno ... Odpovej se mozhu, mi pa bomo sta-remu Hermanu tako zagodli, da se ne bo vech opomogel ... Imeti se za grofa je neverjetno nesramno. To je najvechji greh. Bog je ustvaril vse ljudi enake. Nikakrshen grof ali shkof se ne more samopashno usesti na mehke blazine in pridigati, da je na svojem polozhaju po milosti bozhji ... Na tebe, lepa zhenska, pa chaka drugachen mozh ... Boljshi mozh ... Nash mozh ...«

»Nobenega drugega mozha nochem ... Pustite me na miru.«

»Ne bomo te pustili na miru,« se zadere menih.

Razmrsheni lasje mu v sveti jezi padajo chez chelo.

»Naredila bosh tako, kot bomo mi odlochili. Poboljshati se morash ... Spremeniti morash svoje klavrno zhivljenje ... Ali verujesh v Boga?«

»Ja, zagotovo, oche ...«

»Nisem oche ... Sem Tomazh, tvoj brat v Kristusu ...«

»Ja, brat Tomazh,« zajeclja in povesi glavo.

Rokovnjachi na slami se divje zarezhijo. Eden od mozh, z velikansko plesho na ogromni lobanji, se zvija od smeha. Z rokama se poka po trebuhu in kazhe s prstom na Veroniko, chesh, saj neumna baba tako nichesar ne ve.

»Torej, ali verujesh v Boga, stvarnika nebes, vic, pekla in zemlje?« ponovi vprashanje brat Tomazh s strogim glasom.

»Ja, brat ...«

»No, to je dobro in pravilno,« reche pushchavnik. »Vesh, Bog je ljubezen ... Zato ni sramota, da ljubish ... Ljubiti je dovoljeno ... Celo z vech moshkimi ali zhenskami se sme lju-biti ... Hkrati ali posamichno ... Vse to je ljubezen ... Ni pa dovoljeno, da se druzhish z izdajalci in izkorishchevalci ubogih ljudi... Takim barabam se ne sme nihche nekaznovano predajati s srcem in telesom ... In ravno to delash ti ... Greshish! Poboljshaj se!«

Za Tomazhevim razburjenim obrazom se nenadoma zalesketa jezna glava brata Bonifacija.

»Tu so she druge zelo vazhne stvari, ki jih je treba vedno in povsod uposhtevati!« zavpije.

Rokomavharji na slami se na glas zakrohotajo. Eden od razbojnikov izvleche iz malhe posusheno roko umrlega dojenchka in z njo divje krozhi po zraku.

»Upitaj smolarje!« krichi in dviga mrtvo dojenchkovo roko kot razpoznavno znamenje upornishke zarote.

Veronika prebledi od strahu in zapre ochi.

Brat Tomazh dvigne glavo. Se ostro namrshi. Razbojniki v trenutku utihnejo.

»Zakaj se rezhite?« zavpije. »Kaj je tu smeshnega? Poslushajte raje, kaj bo povedal brat Bonifacij ... Pri njem se lahko marsikaj pametnega nauchite!«

Bonifacij se ob Tomazhevih besedah ponovno opogumi. Nadaljuje s poukom. Krichi, da je edina prava oblika bivanja ljudska vas, ta uboga gmajna , narejena kot iz enega kosa iz starih chloveshkih izkushenj.

»Zdaj je napochil chas, da bomo izgnali iz dezhele vse te lakomne kramarje in pismouke ... Vse gosposko do tal porushiti ... Unichiti ...«

Pushchavnika zatrzata z glavama. Sta shla predalech?

»Zhe dobro!« miga Bonifacij s koshcheno glavo.

Veronika se umakne v zadnji kot. Zakaj je zashla v ta divji neurejeni brlog z rokovnjachi? Obchuti ga kot past in poshast. Joka v poltemi.

»Raztrganci, se ne boste zganili?« zarjuje brat Tomazh. »Lachna je ... Dajte ji vendar piti in jesti ... To je nasha krshchanska dolzhnost ...«

Ko ji v koshari prinesejo nekaj za pod zob, se Veronika nekoliko umiri. Z rokavom si brishe solze. Hlastno jé. Sluti, da se tam zunaj za votlino v vetru prekupicujejo drevesa. She vedno dezhuje. Mar je zhe prishla jesen? Ve, da mora biti za hribom lepa dolina. Polja. Nekje dalech je vas, v kateri zhivahno meketajo koze ... Nekje ... Nekje ... zhivijo drugachni ljudje. Garajo v potu svojega obraza, pojejo, trpijo, se ljubijo.

Z roko si sezhe v zamazane, a she vedno dolge in lepe lase. Jih bozha.

Chepi na slami kot droben ubog pajek. Kot kup nesreche. Vendar postane nenadoma srechna. Iz koshare se ji namrech ponuja kup dobrih jedi. Jé in pri tem neznansko uzhiva. Konchno bo po dolgem chasu zares sita! Ne vidi, kako jo chrnolasi bradach vedno bolj pozheljivo opazuje.

 

* * *

 

Zrak okoli nje poka od zloveshche napetosti. Odpro se nekakshna vrata. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe proti sredini sena. Veronika zagleda kup popolnoma nagih prikazni. Povesi ochi. Zaslishi zasoplo dihanje. Preden more zbezhati, jo zagrabi kosmata moshka roka. Zachuti, kako jo rezki moshki pogled slachi od zgoraj navzdol. Najprej dojke, potem mednozhje. Zakrivljeni ud se nevarno napet priblizha. Skloni glavo. Rezko sope. Kriva sablja, najboljsha sablja. Moshki jo prebada na neusmiljen nachin. Vedno znova. Trikrat. Desetkrat. Ve, da bo vsak trenutek dozhivela vrhunec. Morda proti svoji volji. Ali pa tudi ne. Ko se mu vedno bolj hlastno predaja, gleda strmo v tla, stran od njegovega obraza. Se potem kljub slabi vesti popolnoma razpre, da lahko tuja sablja udari tem bolj globoko v sredo njenega razdrazhenega mesa. Semena prshe v nozhnico kot gost divji dezh, jo napolnijo do dna. Uzhiva. Kljub temu jo zaboli v prsih. Sanja chrno nevihto. Zagleda samo sebe, z dusho, chrno od nezveste strasti, prevech chrno od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera ...

 

* * *

 

Zdaj ko je v stolpu zhe pet mesecev, se Frideriku zachenja dozdevati, da bo izgubil razum. Tema, smrad, bolechine, strah, da bo v tej luknji, priklenjen na verigo, poginil kot garjav pes, so kot plaz gorskega kamenja, ki nenadoma zgrmi z usodnega brega slabe vesti na dusho in jo pokoplje pod seboj. In tu so vsi ti nenavadni obchutki, zhelje, bojazni, hrepenenja, v katera vedno bolj vdira kes zaradi nepravilnih preteklih dejanj.

Ponochi ga tlachi vedno hujsha mora. Chuti, da se je pregreshil nad zhivljenjem ... in nad zhenskami. Tudi nad Veroniko, v kateri je spodbudil vse slabe strani njenega znachaja, namesto da bi jo utrdil v dobrem in lepem.

Ja, le kaj ji je pravzaprav nudil?

Ve, da mu je hotela roditi sina, novega grofa Celjskega, vendar ji te zhelje ni hotel izpolniti. Zbal se je besa svojega ocheta, velikega grofa Hermana ... Ja, pravzaprav se je ustrashil samega sebe ...

Le kam je ves chas bezhal v tem svojem praznem zhivljenju? Je bezhal iz samega sebe v shtevilne zhenske, da bi pozabil, kako podel je v resnici? Pri vseh teh obchevanjih z najrazlichnejshimi ljubicami mu je pochasi postalo zhe vseeno ... Kot da je zhivel brez obchutkov za dobro. Brez vesti. Ja, in kje je ostala ob vsem tem ponotranjenost? Je to samo beseda? Lepa beseda? Morda je to ponotranjenost obchutil samo v redkih srechnih trenutkih, ko se je povzpel na najvishjo vzpetino svojega grajskega hriba in mu je pogled zdrsel na pisano preprogo zhitnih polj spodaj v dolini. S pogledom je ljubeznivo bozhal dozorevajocho pshenico, rzh in proso tam v daljavi, to svoje zhito, oves, rzh. Prevzemala ga je nekakshna ganjenost, kot da bi z roko drsel chez vse to zlato celjsko klasje in ga strastno poljubljal. Ja, uzhival je kot gospodar svoje zemlje, kot lastnik velike posesti. Tam z visokega hriba jo je s pogledom ponotranjeno bozhal, kot da bi z roko drsel chez mlado zhensko kozho. Toda pri zhenskah mu je bila ta ponotranjenost popolnoma odvech, neznana in smeshna. In zdaj je mogoche prepozno.

Bo sploh she kdaj prishel iz jeche? Bo lahko nashel nazaj k Veroniki? Ji bo lahko pokazal, da jo ima zares rad? Ali bo lahko sploh she popravil vsaj nekaj tistega, kar je zagreshil v svojem dosedanjem zhivljenju? Ali bi ga chustva in ponotranjenost lahko pripeljala na boljsho pot?

Samota v stolpu je neizprosna. Friderika stisne pri srcu. Skloni se nekam v samega sebe. V lastno temo. Veriga rezko zarozhlja. Zhelezo ga rezhe v kosti.

 

* * *

 

»Kaj naj torej storimo?« reche dezhelni vojvoda in se razkoracheno usede na z rdecho blazino chastno pokriti stol.

»Pristrichi mu bo treba peruti,« reche shkofov protonotar in ponizhno skloni glavo.

»Komu pristrichi?« reche nadvojvoda in milo gleda v duhovnika.

»No, pristrichi peruti pesnika ... O pesniku govorimo, vasha visokost.«

»O pesniku? O katerem pesniku?«

»Ah, saj je njihova visokost o vsem pouchena ... Za pisca tistih neumnih verzov gre, s katerimi zhali in sramoti vas, visokost, in druge vladarje.«

»A tako,« reche vojvoda.

»Ja, zhal je tako,« reche vishji duhovnik in skloni glavo.

»Kaj naj torej storimo?« reche vojvoda in dvigne glavo.

»Pristrichi peruti, visokost ... Da ne bo prevech visoko le-tal ...«

»Pristrichi, ja, pristrichi ... Kaj torej predlaga?«

»Strogo izprashevanje vesti, visokost ... Z vsemi sredstvi ... Che ne gre drugache, pred sodishchem ...«

»V jecho torej z nepridipravom ... Pa je to dobro? In za nas koristno?«

»Ja, v jecho, da ne bo pisal takih pesmi ... Zato je dobro ...«

»Dobro, dobro ...«

»Naj torej ukrepa?«

»Naj ukrepa, che je dobro ...«

»Kako naj ukrepa?«

»Tako, da se bo spametoval ... Morda bi ga bilo za zachetek treba samo premlatiti ... Mu nekoliko potipati obisti ... Da bi med osatom iskal svoje polomljene kosti ... Kaj meni o tem?«

»Ne ve, che bi brce kaj pomagale ... .«

»Pa vseeno bi ga bilo vredno premlatiti ... A ne pre-mochno ... Naj ostane pri zhivljenju ... Morda postane boljshi ... Pesnike rabimo, da slave domovino in vladarje ...«

»Saj so ga zhe tolikokrat premlatili ... A nich ne pomaga ... Ta Dangeroz ostane Dangeroz, tudi che pobira na smetishchu svoje izgubljene kosti ...«

»Nich ne pomaga?«

»Ne, njihova visokost mora vedeti, da je ta pesnik zares chuden ptich ...«

»Ja, potem pa zapreti ... Kaj hochemo ... Ali ima boljshi predlog?«

»Ne, ne, pach zapreti, ker je vse drugo brez smisla pri tem chloveku, visokost ...«

»No, potem pa zapreti ... .Ja, zapreti ... Ker dela same neumnosti ... Kaj pach hochemo ...«

»Ja, seveda, zapreti, visokost ...«

»Zapreti ... Ker ne gre drugache ...«

»Zapreti, ker drugache ne bo miru ...«

 

* * *

 

Frideriku se zazdi, da so se vrata jeche nenadoma odprla na stezhaj. Na stopnicah zagleda Veroniko v dolgem belem oblachilu. Priblizhuje se mu z zharechimi ochmi. Okrog njenega zasanjanega oblichja pleshejo sonchni zharki. Na glavi se ji bleshchi diadem iz treh zlatih celjskih zvezd.

Pogleda ga na posebno ljubezniv nachin.

»Ti moj veseljak!«

Ne more umakniti pogleda od njene lepote.

»Moja uboga deklica! In zdaj si vendarle prishla!«

Sanja, da se v ozadju premikajo ljubeznive postave. Dechki ali angelchki. Blizhajo se mu v gosjem redu. Pojejo nezhne pesmi. Stopajo proti njemu in se ne ustavijo. Gredo skozi zid, skozi kamen, skozi njegovo telo, se priklanjajo in pleshejo.

»Moja lepa zhena!«

»Moj lepi mozh. Moj korenjak!«

Dozdeva se mu, da ga Veronika vzpodbudno gleda, ko se mu blizha. Vzdiguje roke. Te so nenadoma krila, kot da hoche poleteti z njim iz jeche v daljne dobre dezhele, kjer ni ne stiske in ne nasilja, temvech samo ljubezen, ljubezen, ljubezen ...

 

* * *

 

Pod tezhkim svechnikom s tremi nemirno plapolajochimi voshchenkami se ziblje nad papirje sklonjena glava Carolusa Gregoriusa Carniolusa. Gosje pero v uchenjakovi desnici shkripa po pergamentu, rishe umetelno ukrivljene chrke v imeniten spis o vseobsezhni skrivnosti nochi.

Sloviti magister sicer ve, da je zhe davno nastopila pozna nochna ura, ko mora poshtena dusha spati trdno spanje pravichnega, medtem ko se zlobne dushe istochasno potuhnjeno premetavajo pod odejo v nemirnem spanju krivichnega. Saj se boji mogochnosti nochi, toda zdaj, ko ga je obsedel ingenium, se ne more vech zaustaviti. On je vsekakor izjema. Cheprav ni zazheleno, da se potem, ko je odzvonilo vecherno avemarijo, she lotish kakega dela ali celo hodish zdoma. On pach mora pisati, pa chetudi mu bo kdo ochital, da si je izbral noch za delo samo zato, da bi se povezal s temnimi in za navadne smrtnike nevidnimi silami.

Dvigne glavo. Gosje pero obvisi pred njim v polzraku kot pushchica, kot opomin, kot vzpodbuda, kot zastava.

Magister premishljuje. Chuti, da bi ta spis lahko bil nekaj povsem novega, rezko svarilo nemirnim in vzpodbudno opasilo dobrim. Chloveshtvo se mora dvigniti iz ujetosti v grehu in zablodah proti boljshemu, vishjemu. Ab asinis ad boves transcendere. Preiti mora, kot so znali povedati stari, z oslov na vole, torej k vishji ozaveshchenosti. Spet moramo najti pravo pot k izvirom dobrega. Ad fontes.

O tem je zhe prej veliko razmishljal. Poglabljal se je v imenitna dela starih Grkov in Rimljanov. Ve, kaj hoche povedati. O pasteh nochi pishe z vso odgovornostjo zelo uchenega chloveka. Zhal mu je, da hochejo v modrosti z njim tekmovati nekateri mnogo bolj nepoucheni, pravzaprav nepismeni sorojaki. Ti naj bodo kar tiho. Ta nespametna chloveshka nevoshchljivost. Shkodozheljnost. Zavist omejenih. Caecus non indicet de colore. Slepec res ne more razsojati o barvi, ki je sploh nikoli ni videl. Toda njega, velikega magistra, bo njegovo lastno delo vechno slavilo kot umetnika. Opus laudat artificem. Cheprav je najpomembnejshi um v slovenetskih dezhelah, mu predvsem sorojaki ves chas nagajajo, namesto da bi ga chastili, kot bi se spodobilo. Zavistni so mu, ker so bedaki. Zavist pa je vechen greh. Invidia immortale peccatum.

Z rokami maha po zraku. Sursum corda! Kvishku srca! Sveche razburjeno utripajo.

Ve, da ima noch svojo moch. Ve, da je noch od hudicha. Chloveku ugrabi vid, ta najdragocenejshi dar, ki ga je prejel od dobrotljivega Boga. Kdor se ponochi odpravi na pot, bo zamenjal resnico z lazhjo. Podnevi nedolzhno zeleni grm se mu bo sredi nochi spremenil v nevarnega morilca, ki prezhi nate zhe na prvem ovinku in samo chaka, da bi te ubil iz zasede. Noch razbije red sveta, unichi lepoto, zabrishe razlike med stvarmi, ubije barvitost narave, ukine razliko med dobrim in zlom. Noch te zaslepi in oslepi. Razpre svoje nechisto brezno. Peklensko brezno. V temi se zachno dogajati nesramne in nechiste stvari, nevredne chloveka. Zdi se, da je multa nocte, namrech globoko v nochi, vse dovoljeno. Tedaj se noch spremeni v kraljestvo Luciferja in hudichev. V nochnih urah besnijo skozi temo nevarni duhovi.

Njegova nova razprava bo zato zelo koristen poduk ubogim nesrechnim dusham, da bi se ochistile vseh nasladnih grehov, ki jih rodi noch. Zakaj v dezheli grofov Celjskih vlada noch, gospoduje tema.

Ve, da je noch velikokrat zares nox caeca, slepa noch, ki te she prehitro zapelje v vechno temo in v tezhko smrt. Hude nevihte, potresi, poplave, pozhari, kuge in druge ujme se rodijo v krutem narochju brezdushne nochi. Hladna noch se zarezhe v meso nemirno spechega in v meso skozi temo nesrechno hitechega in ga napolni z bolechino in boleznijo. Ponochi se zrak zgosti, postane strupen. Nochna tema dushi in mori. Sredi nochi je bolezen nadvse neizprosna in smrt posebno ostra. Znano je, da nas smrt ponavadi zadene ob koncu nochi, ob tako imenovani prima luce, s prvim svitom. Zavedati se moramo, da je noch chas charovnic in duhov. Ti izrodki teme se priplazijo k neprevidnemu, da ga pogubijo. Zelenkasto motno se zalesketajo sredi tezhke nochne pokrajine. Gnezdijo v mochvirjih in v obliki zamolklega pogubnega ognja, imenovanega ignis fatuus, unichijo samotnega nochnega popotnika sredi teme v megli in blatu.

Gosje pero prevech hitro zashkriplje po pergamentu. Magister se zdrzne. Pero mu pade iz rok. Lachen je. Magister artis venter. Uchitelj umetnosti je vendar predvsem zhelodec. Zavzdihne. Vstane. Ko gre mimo mize, pod njegovimi koraki leseni pod poka in se trese. Sveche she bolj zatrepetajo. Stopi proti vdolbini pod oknom. Zagrabi za kos slanine. Lomi kruh. Si iz vrcha nalije v bokal nekaj vina. Pije. Cmoka z ustnicami. Slanina mu dishi. Chlovek mora biti debel, da vzdrzhi vse te ujme sveta. To dolgo noch. Mozhgani se morajo kopati v masti. Drugache se chloveku zmesha, ker je toliko groze in krivic na tem nesrechnem velikem svetu ...

Veliki magister otozhno zavzdihne. Se spet usede k papirjem. Ah, kaj bi! Kljub svoji chloveshki shibkosti mora pogumno nadaljevati z delom.

Pero spet silovito shkripa po imenitnem pergamentu. Carolus Gregorius Carniolus mezhika z ochmi. Sredi zenic mu trepeta svetloba treh namiznih svech. Zaveda se celo najhujshega, namrech da se v globinah nochi v posebnih trenutkih pojavijo ognjeni shkopljeniki, besni volkodlaki in zhivi mrtveci - vampirji, ki she zhivechim smrtnikom, che jih dobijo v pesti, izpijejo kri in jih na ta nachin spremenijo v mrliche. Celo v sredishchu Pariza se je nedavno sredi nochi pojavil volkodlak. Razjarjena pocestna drhal ga je lovila po umazanih ulicah, da bi ga ugonobila, a ji je zhal ushel. Pri Brnu v slavni mejni dezheli Moravski so v zakotnem mestecu iz groba izkopali tri trupla volkodlakov, ki so se zahrbtno spremenili v ljudi. Na ukaz visokega sodstva in s priporochilom duhovshchine so jim odsekali glave, nechista srca pa prebodli s sulicami. Na koncu so jih kot udejanjeno zlo zazhgali na grmadi.

Goste sence nochi so pravo prekletstvo sveta, ostri bich za ubogega chloveka. Neki pijanec se je sredi Dunaja zvrnil v obcestni jarek in divje zasmrchal. Mimoidochi strazhniki ga zaradi teme niso mogli razpoznati kot chloveka. Mislili so, da iz grmovja renchi podivjan stekel pes, zato so ga zatolkli s koli do smrti. Shele ko je bilo delo opravljeno, so spoznali, da so ubili pijanega chloveka.

Sredi nochi je samo blisk silovite nevihte tisto odreshilno sredstvo, ki izgubljenemu popotniku razsvetli tezhko pot in ga obvaruje pred strmoglavljenjem v blizhnji prepad. Jasno je, da ponochi ne smesh pozdraviti niti svojega najblizhjega, saj je mogoche hudich ali demon. Noch ni nikomur prijateljica. Podnevi je chlovek chloveku volk, ponochi je chlovek chloveku volkodlak. Najboljshi ljudje ljubijo samo ljubeznivo svetel dan, slabi ljudje so prijatelji najtemnejshe nochi. Zato je razumljivo, da posvetna oblast priporocha takojshnje kaz-novanje vseh noctivagatorjev, teh zares nespodobnih nochnih klatezhev in pijandur.

Nesramni ljubijo dolge nochi. Saj noch oslepi ljubosumne ochi, da ne opazijo pozheljivca, ki bo v naslednji uri omadezheval poshtenjakovo najdrazhjo. Nespodobni namrech mislijo, da je v temi vse dovoljeno. Tema je brezno nechistovanja, saj noch ne pozna sramu. Zato je jasno kot beli dan, da se tisti, ki je slab, izogiba svetlobe. Tak nesramnezh ponochi sploh ne spi. Ponochi mirno pochivajo v snu in sanjajo o lepoti sveta le pravichni. Nezadovoljnezh ne spi. Nezadovoljnezh se ponochi bori s samim seboj in z ljudmi. Za izgubljene je namrech samo noch pravi dan in resnichno zhivljenje.

Nespechi se ponochi dvigne z lezhishcha, se nesramno muchi s sabo in Bogom, premishljuje na nepravilen nachin, prislushkuje shkrtanju podgan in mishi, ki glodajo pod podom in motijo nochni mir. Potem se splazi k sosedovi zheni in pri nji nespodobno vasuje. Ji ugrabi zvestobo. Jo popolnoma osvoji. Zasvoji. Meso nemirnega pohotnezha se zdruzhi z mesom nezveste. Oba med nechistim spolnim plesom izgubita dusho. Vendar v temi sredi prepovedanega uzhitka ne slishita zmagoslavnega hudichevega krohota.

Noch je polna nevarnosti. Strashna noch. Chloveshtvu prinasha pogubo in nesrecho. Grozne so spletke in nakane shtirih apokaliptichnih jezdecev nochi: peklenskih duhov, tezhkega strupenega zraka, najhujshih ujm in chloveshke pokvarjenosti. Iz brezna nochi puhte neznosne charovnije. Zrak postane zaklet. Chlovek postane preklet. Tema postane tako gosta, da bi jo lahko rezal z nozhem. Vchasih niti najboljsha svecha ne more vech razsvetliti prostora. V kotu, polnem senc in teme, sta videti umazana telica in nespodobna prasica kot najlepshi gospe. Zato je jasno, da je previdnost semper et ubique, vedno in povsod, najboljsha svetilka.

Mnogi ne vedo, da vsi deli nochi niso enako nevarni. Zavedati se moramo, da je najnevarnejshi predvsem mrtvi del nochi, ki se lahko zelo hitro spremeni v smrtni del nochi. Chas pred prvim petelinjim krikom se zato imenuje intempesta, ker je to chas brez chasa. Takrat vedno in povsod gospoduje smrtna tishina. Spanje je v tistih nevarnih trenutkih tezhko kot svinec. V mrtvi uri nastopi mora. Orjashka tezha besnega demona ti stisne prsi. Breme slabe vesti skusha zadushiti nepripravljenega. Samo klic jutranjega petelina te tedaj lahko odreshi. Grozen je ta chas brez chasa. Ne-chas, v katerem te muchi slaba vest. Ne-chas, v katerem se prikazhejo mrtvi in ti sporochijo, da si na napachni poti. Tedaj si zhelish, da bi spal globoko in chisto, kar je znachilnost prvega spanja pred polnochjo, imenovanega primo somno.

Magister Carolus Gregorius Carniolus dvigne gosje pero. Zachuti, da je noch pomembna za chlovekovo ozaveshchanje. Ker che ne bi bilo nochi, chlovek ne bi nikoli spoznal svojih zablod, podlosti lastne dushe, chrne kot najtemnejsha noch. Samo noch, ljubezen in usoda dolochajo krogotok sveta.

 

* * *

 

Habsburshki vojvoda vznemirjeno vstane od mize.

»Kar tako, na vsem lepem, kar tako torej?«

Bulji v duhovnika.

»Ja, kar tako, visokost ...«

»In zakaj?«

»Ja, zakaj? Dangeroz je nesramen norec ... Sredi ceste se je razburil ... Si strgal srajco s telesa. Rekel, da je svet kup umazanih smeti ... Prepeval pesmico, v kateri zhali oblast ... Ljudstvo je kar drlo skupaj ... Paslo zijala ... Z rdechimi obrazi poslushalo nesramne shale tega nizkotnezha ...«

»Ja, chesa takega se pa res ne sme delati ... To je vendar upor!«

»Ja, upor, visokost!«

»Pa ste ga ujeli?«

»Valpti so ga takoj zvezali in odgnali v temnico ... Ne bo mu prizaneseno ...«

»Tako je prav, prosht!«

»Res je. Skrajni chas je zhe bil ...«

»Ja, tako ... Saj bo zdaj mir, ali ne?«

»Seveda bo mir ... Zdaj bo mir ...«

»Pokorni morajo biti ... Ljudstvo mora biti pokorno!«

»Ja, navadno gmajno je treba krotiti z zhelezno roko ...«

»Ja, krotiti ... Bich je edino zdravilo za neuke ubozhce, prosht ... Da ne podivjajo ... Zato potrebujemo samo take pesnike, ki uchijo ljudi sposhtovati oblast ...«

Vojvodov vijolichasti pijanski nos samozadovoljno zazhari v popoldanski sonchni svetlobi.

»Seveda, visokost ... V te butaste glave je treba vcepiti sposhtovanje do oblasti ...«

»Ja, sposhtovanje ... Drugache ti zazhgo she hisho, razrushijo grad ... She lastno mater ti prodajo ali ubijejo, pa da ne bi kneza ali kralja ...«

Habsburzhanov vinski nos se zamaje sem in tja.

»Ja, samo da smo zdaj hujskachu zavezali gobec,« reche duhovnik.

»Saj ste res pridni, zares pridni ... Tako je prav!«

Vojvoda si zadovoljno mane roke, dvigne glavo in ponovno odstopica k svojemu z rdechim zhametom oblozhenemu stolu.

Se ozre po prostoru. Debelo gleda. Hrka in kashlja. Dvigne glavo.

»Zdaj lahko gre,« reche k duhovniku. Si z modro rutico brishe oznojeno chelo. Sezhe z roko k vrchu rdechega vina na razkoshni mizici.

 

* * *

 

Spet skoraj vso noch ne more zatisniti ochesa. Nekaj jo preganja. Nekaj brez jasnih obrisov. Muchno stanje. Grozen, zahrbten nemir.

Proti jutru jo za trenutek premami spanec. Zazdi se ji, da se pred njo pozibavajo obrisi petih moshkih. Sami bradachi. Rokomavharji. Spake v poltemi. Iztegujejo proti njej debele kosmate roke. Nepravilne roke. Roke s tremi, sedmimi in trinajstimi prsti. Se zvito pozibavajo. Jo bozhajo z lokavimi pogledi.

Veronika sanja, da ne more ne naprej ne nazaj. Zaprta je med visoke strmoglave stene. Bradachi se spet priblizhujejo. Grozi vsesploshna nevarnost. Roka s sedmimi prsti je nesramno blizu.

Odpre ochi. Vidi, da je she vedno v razbojnishki jami sredi gozda. Strmi v mladega bradacha, ki jo zvito opazuje in se ji zahrbtno smeje.

»Smo se kaj naspali, draga lepotica?« piska skozi na pol gnile zobe.

Mu noche odgovoriti. Strmi v tla.

Bradach je vedno bolj popadljiv. Jo zagrabi za roko.

»Pusti me na miru!«

Obraz ji zalije razburjena rdechica. Ne ve, kako bi se ga znebila.

Rokomavhar drsi z dlanjo chez njene dlani, jo skusha pritisniti k svojemu smrdljivemu telesu.

Upa, da ji bodo dedci, ki lezhijo na slami na drugi strani votline, priskochili na pomoch, vendar ji nihche ne pomaga. Neki debelonogi raztrganec z razmrshenimi lasmi se rezgetavo zasmeje. Iz vseh oglov se shiri brezobziren posmeh. Strah rezko odmeva med gluhimi stenami.

Ko jo brezobzirnezh she bolj trdno prime za roko, divje zakrichi.

Bradach se zdrzne. Dedci povesijo ochi.

Izza vogala pochijo ostri koraki. Orjashki ubezhni menih Tomazh pridrvi z osornim glasom.

»Nobenih norchij in nesramnosti! Bog vse vidi in vse ve, greha se delati ne sme! Pustite Veroniko na miru!«

Menihovi umazani lasje prshijo v sveti jezi na vse strani. Se razkorachi pred Veroniko. Mrko gleda.

»Bodi bolj previdna,« reche, preden spet odkolovrati v temo.

Rokomavharji osramocheno sklanjajo glave. Mezhikajo z ochmi.

Bradach se umika v zadnji kot. Pade kot ubit na slamo.

Veronika stiska glavo k tlom. Se previdno pomika ob zidu k svojemu lezhishchu. Otipa culo na levem kupu slame. Zagrabi vseh svojih sedem stvari. Jih bashe v svezhenj. Se na skrivaj plazi po poltemi. Skusha zbezhati. Upa, da je razbojniki in oba meniha ne bodo odkrili na begu in privlekli nazaj. S temi hostarji ne more in noche prezhiveti.

Ko bezhi skozi sivo mokro jutro, kliche vse svetnike na pomoch.

 

* * *

 

Sami bliski in prebliski. Veriga rezhe do srca. Kako nesrecha boli!

Friderikova glava je nevarna nadloga. Gori kot suho poleno. Se guga in ziblje na vse kriplje po smrdljivi luknji ukrivljenega stolpa, da besno shkriplje.

Ja, Friderikova glava gori. Ja, Friderikova glava je nesramna zmeshnjava.

Noch poka kot goreche poleno. Ogenj v glavi prasketa do srca. Friderik ziblje ubogo glavo sem in tja. Ja, Friderik ve, da je glava nezdrava. Ve, da njegova glava sploh ni vech prava.

Ja, Friderik ve, da je postal kos gorechega polena.

Ta glava je najvechja zmeshnjava.

Ja, Friderik ve, da ves svet gori. In po grajskem stolpu teche kri.

Po vseh celjskih kotih pokajo kosti. Ta svet nesramno gori.

In zares teche kri. Ja, zagotovo teche kri.

Ta svet zares krvavi. Ta svet poka po krivem in pochez. Ta svet smrdi.

In kdo ste sploh vi? Ste vi moje kosti?

Veste, glava mi gori. Ker ste to vi. In te kosti, te grozne kosti, da smrdi ...

Ja, Friderik ve, da je ves svet kup nesnage. Gorecha grmada.

Ve, da po stolpu teche kri in da po vseh kotih pokajo kosti.

Iz zadnjega soda teche kri, ko veliki grof po kleti besni.

Ja, Friderik ve, da bo zazhgal grashchino. In ve, da bo iz vseh sodov steklo vino.

Dobro ve, da ga bolijo kosti, ker glava strashno gori.

Ah, ta svet je gnusna zmeshnjava.

Friderik, kje je zdaj tvoja uboga glava!

 

* * *

 

Le zakaj vse to? Zakaj je zhivljenje postalo chrn oblak?

Res samo zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Veronika! Zakaj, zakaj?

Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar!

 

* * *

 

Sigismund Luksemburshki zhe ves vecher opazuje, kako njegova Barbara pleshe z angleshkim vitezom, vendar ne zine niti besedice.

Ve, da ga vara. Mlada je she ... Zato jo je pach prevech razvadil ... Ker je izredno popustljiv. A mu je rodila le hcherko.

Toda zdaj vse to. Saj ni slep. Ti shtevilni ljubimci. Vse bi bilo drugache, ko bi bil mlajshi. Saj je zhe skoraj starec. Kaj naj she sploh lahko nudi svoji radozhivi zheni, divji, kot vsi ti Celjski?

Pochuti se, kot da bi bil na zherjavici. Kot na trnju. Trpi zaradi strashne ljubosumnosti.

Ko godba utihne in je zabava konchno mimo, pristopi k zheni in ji zashepeta, da je utrujen. Zato gre kar takoj spat.

Barbara se hudomushno zasmeje.

»Zhe tako zgodaj? Nochejo she nekoliko ostati z nami?«

Skoraj jezno se umakne v zgornje grajske prostore. Skrit za tezhko brokatno zaveso vznemirjeno chaka in opazuje. Sluti, da se bo spet zgodilo.

Zaslishi zvonek smeh ... Barbara?

Trdi koraki votlo odmevajo po kamnitem hodniku.

Cesar zadrhti in shpichi ushesa.

Strese se od groze, ko iz zhenine spalnice po krajshem premoru zaslishi poreden smeh in shume nesramnega ljubljenja. Ve, da njegova zhena lezhi gola v objemu drugega in se mu divje predaja. Trdi enakomerni sunki, ki pokajo po postelji, in zhenini ostri, rezki vzdihi ga zbadajo do srca ...

Globok moshki glas ... Zatishan zhenski smeh.

Ko Barbara v strasti divje zakrichi, ga skoraj izpodnese. Mora nasloniti glavo na trdi hladni zid. Z levico se oprijema rdeche zavese ... Groza ga davi v grlu in ga hoche zadushiti ...

Zakaj je hotel vse to slishati? Dozhiveti? Ljubezen v dvoje, v troje? Saj vsega tega pri svojih letih ne more vech prenesti.

Te grajske stene so pretanke za tako strashno preshush-tvovanje! Treba bo sezidati nov grad z grozotno mogochnimi stenami, skoz katere ne prodre do zhalostnih ushes niti en sam glas tistih, ki varajo!

Chez chelo mu polzi mrzel pot, medtem ko so glasovi ljubljenja vedno mochnejshi. Chuti, da je zhenina strast zdaj narasla v divjo povodenj. Barbarini vzkliki se kot krvava bodala rezko prebijajo skozi vse stene naravnost v sredo njegove dushe in jo rezhejo na dvoje.

Ah, ja ... She ... Ja ...

To grozno zhivalsko sopenje ... Zdaj sta se popolnoma razzhivela. Slishi, kako moshki umazano cvili, ko si jo prilashcha ...

She, ja! Daj me! Ah, ja, zdaj!

Sigismund prebledi. Zdaj jo melje kar najbolj globoko ... S skrajno nabreklim korenom ...

Zato je tako ostro zakrichala, zato tako strastno sope in vzdihuje ... Hudichevo mochno ji ga mora zasajati, da tako kri-chi ... Kar po zhivalsko divje jo tolche od zgoraj navzdol ...

Prekleta zhenska, tako neusmiljena do svojega dobro-srchnega mozha! Nesramna cipa, ki nima nikoli dovolj!

Toda zdaj sta spet nekoliko bolj mirna ...

Cesar dvigne glavo. Se nekoliko umiri. Slishi, da sopeta na drugachen nachin, zelo zadihano, pochasi, toda vztrajno ... Morda je sedla nanj ... Chof, chof ... Verjetno jo bo spet zalil. Popolnoma pobrizgal naravnost v ustje njene neplodne maternice.

Zdi se mu, da bo izgubil tla pod nogami ... Prevech je usmiljen ... Pravzaprav bi ga moral zdrobiti ... Zmleti v prah ... Vse njene ljubimce bi moral unichiti. Ukazati, da jih umorijo ...

Le zakaj je tako popustljiv…? Vedno znova ji odpusti ...

Ubogi stari bedak ... Ve, da se mu za hrbtom smeje ... A je pach tak!

Cesar se izmucheno opoteka po hodniku. Le kaj ima od vseh teh svojih chasti! Od vsega tega zhivljenja! Njegov luksemburshki rod z njim v kratkem izumre.

Prekleti Celjski in prekleti Habsburzhani!

Le zakaj mu je Barbarin oche Herman v bitki proti Turkom moral reshiti zhivljenje?

Zakaj sploh she zhivi?

 

* * *

 

Za ovinkom, na robu jase, se konchno zgodi tisto, chesar se je ves chas bala. Bradati moshki, ki jo je zalezoval zhe v razbojnishki votlini pri obeh upornishkih menihih, popolnoma neprichakovano plane iz skrivalishcha za koshato nagrbanchenim grmom in ji prestrezhe pot. Preden se Veronika zave, kaj se dogaja, jo vrzhe v travo. Z divjo silo jo potisne med mah, praprot in vlazhne korenine in ji z levo roko razpne srajco.

Posiljevalec drgeta od pozhelenja, ko grabi po polnem mesu preplasheno drgetajochih dojk in jih razdrazhljivo potiska k svojim sluzastim ustnicam. Pohotno se prisesa na oba v vzburjenju vedno bolj od strahu nabreklo poveshena rozhnata seska svoje zhrtve in izrabi Veronikino nepripravljenost in presenechenje. Z neprizanesljivo ihto pahne svetlolaskino desno stegno ostro navzgor, medtem ko ji drugo, she upirajocho se nogo porine dalech na levo, da jo zabole vse mishice pod trebuhom.

Posiljevalcheva dlan zelo hitro podrsa po topli zhenski kozhi. Mehko blago med Veronikinimi stegni se med nesramnezhevimi potiski skoraj popolnoma razpne. Kjer se tkanina she upira, jo kratko in malo strga s toplega polnega mesa. Odprta, spodaj zdaj mochno raztrgana obleka, ji zato nesramezhljivo hitro zdrsi s spodnjega dela telesa v gosto travo. Bradacheva roka spolzi chez Veronikin kot sochna figa temnordeche napeti sram, ki se, popolnoma razkrit za pozheljive moshke ochi, nagubano bochi iz nezhno nakodranega mednozhnega puha.

Posiljevalec zatrza kot zhival. Z obema rokama zagrabi zhensko pod razgaljeno zadnjico in jo skupaj z razkrechenima nogama potisne strmo navzgor. Na z mahom porasli shtor. Tezhko sope. Ostra napetost se v njem nevarno stopnjuje. Meso zhenske, ki si jo surovo prilashcha, vdira kot nevaren hudournik v zadnje pore njegovega telesa. Zdi se mu, da ga bo neprizanesljiva strast raznesla. Nenavadno mochno obchuti nabreklost mesa. Svojega in njenega mesa. Ko se je z obema rokama trdosrchno oprime tik nad zadnjico, se Veronika zave, da je dokonchno v pasti, vendar jo zalije sladka groza chudnega uzhitka. Pridusheno jechi, ker se ostra konica posiljevalchevega uda vedno bolj razdrazhljivo drgne ob nabrekline med njenimi od lastnega vzburjenja vedno bolj mokrimi sramnicami. Chudna neprizanesljiva strast, ki se ji zaman upira, jo v ostrih trzljajih zanasha globoko navzdol in navzdol, do strashnega, zhivalsko grobega vrhunca.

Moshki hropeche zastoka. Veronika osramocheno zapre ochi. Chuti, kako se trda nabreklost v njeni zdaj kljub vsemu zhe zares razdrazheni rezhi popolnoma odpre in ji toplo seme zalije vse gube in kozhice notranjosti. Nagne se proti posilje-valchevemu spolovilu in se obupano zasmeje.

Bradach se skloni naprej, proti Veronikini vzburjeno izbocheni levi dojki. Polna, medeno dishecha seska ga vabita, da njuno razdrazhljivo vsebino izpije do dna. Prsti mu spolzijo globoko pod vlazhne okrogline zdaj zares prevech izzivajochih prsi mlade zhenske. Jih otipa spodaj, pod ostro toplo gubo. Privzdigne z desnico polno, hrushkasto prsno meso. Vidno nabrekla mlechnobela gmota leve dojke trepeta med njegovimi prsti. Lizhe z jezikom mochno razdrazheno bradavico, ujeto v vse sladkosti razburkanega rozhnatega kolobarja.

Se zasmeje. Sezhe z roko med Veronikina mokra stegna, jo hoche ponovno naskochiti. Besno uzhivati. Se osvoboditi vseh pritiskov. Izbrizgati v to toplo trepetajoche meso pod njim vse napetosti in tegobe, ki so se neusmiljeno ostro nabrale v njegovem telesu in v njegovi dushi.

Oh to prekleto, poscano zhivljenje! Ko te gospodarji samo muchijo in tlachijo. Bedno zhivljenje. Brez usmiljenja. Barabe in prasice, kot ta naga kurba pod njim, ki hoche biti nekaj boljshega, kot smo mi, ubogi revezhi! Zato jo bo zdaj zares premlel!

Vendar se zhenska, spretno kot gibchna veverica, prevali pod posiljevalchev bok. Ochi se ji kot divji machki zaiskrijo v zhivchni napetosti. Dvigne glavo in se z razprtimi usti na bliskovit nachin vrzhe proti kot strupena kacha razdrazheno navzgor shtrlechemu bradachevemu udu. Se besno zagrize v nabreklo meso.

Posiljevalec zatuli od bolechin. Se skusha vrechi na razjarjeno zhensko, vendar je bolechina tako mochna, da se mu zazdi, da bo izgubil zavest.

Veronika zachuti v ustih sladak okus po krvi. Tezhko diha. Koshchki bradacheve razcefrane kozhe in presekanega mesa jo zhgejo kot prisad med zobmi in pod jezikom. Ne odneha, dokler do konca ne unichi te preklete moshkosti. Potem se zravna in ostanek uda zanichljivo izpljune pod posiljevalcheve noge. Ve, da nasilnezh ne bo mogel nikoli vech zlorabiti nobene greshnice in nobene svetnice.

Veronikine prsi razburjeno zatrepetajo, ko dvigne glavo in se ozre po okolici. Za vrhom koshate jelke se otozhno zalesketa modrina neba. Zagrabi kose svoje pomechkane obleke, ki se osramocheno valja med praprotjo, preslicami in travo, in se medtem, ko se moshki s peno na ustih v bolechinah zvija po tleh, izgubi v temnih globinah gozda.

 

* * *

 

Veliki grof namrshchi obrvi.

»Zdaj priblizhno vemo, kje se nahaja ... Verjetno se skriva v tisti nedostopni goshchavi ... Ujeli jo bomo!«

»Ja, njihova milost ve, kako se tem stvarem strezhe!«

»Dokler nimamo te nesramne ribe v mrezhi, sploh ne morem vech zares spati ... Prekleta coprnica mi ne da mi-ru ...«

»Oddelek konjenikov takoj poshljemo proti Rogu!«

»Bodite neizprosni!«

Grof se jezno izprsi.

Ta lov na zahrbtno charovnico se zhe prevech dolgo vleche. Kot jara kacha. Premalo se trudijo. Pochuti se popolnoma samega, kot volk v hosti. Toda saj ne more biti drugache. Izjemni ljudje morajo trpeti. Izbranci so osamljenci. Mogochnezhi nimajo prijateljev. Okrog njih gospodujejo strah, klecheplazenje, hinavshchina. Toda tako mora biti. Samo peshchica ljudi je sposobna vladati in voditi. Vsi drugi so tepci, lenuhi in strahopetci. Nesposobna raja. Navadni suzhnji. Nad vso to chloveshko bedo je treba stalno vihteti bich. Drugache bi nesrechniki popolnoma podivjali. She stoletja bodo pomnili, kdo je bil slavni Herman Celjski, ki je krotil ubogo gmajno, da ni propadla.

Veliki grof odlochno zakolovrati po zverizhenem prostoru. Besno udarja s shkornji ob lesene podnice, da jezno odmeva pod kamnitimi oboki. Se lovi pod robovi in med ovinki strmoglavo navzgor potisnjenih sten in zidov. Nejevoljno zre v Soteshkega.

»Ujemite jo zhe enkrat!«

Jasno se zaveda, da je na svetu samo en chlovek, ki ve, kaj je treba storiti. In ki je dovolj pogumen, da to stori. Ki ve, kako stoje stvari. Tako je pach na tej nori zemlji, kjer se samo prepiramo in ubijamo. In kjer zmaga le tisti, ki je mochnejshi. Ki je pogumen.

Ne more drugache. Toda vse, kar dela, je samo v prid slavni celjski rodbini. Saj znani zakon zhivljenja pravi, da iz malega raste veliko. Zato bo s svojo mochno roko strl, kar je na zunaj morda lepo, znotraj pa votlo in slepo. Vse, kar nasprotuje njegovim nachrtom, je treba brezobzirno unichiti.

 

* * *

 

Zhe zgodaj zjutraj odvedejo Dangeroza pred sodnika. Debeli mozh v dolgi chrni suknji ga dolgo brezdushno motri. Trije razkoshni podbradki mu poskakujejo od razburjenja. Na zhabji nachin se zarezhi in razpre shiroka usta.

»Gosposko sramoti, kaj?« se rezko zadere in udari s kosmato pestjo po mizi.

»Kaj pa naj naredim, che se kdo zaradi mojih pesmic chuti prizadet ...«

»Naredim, naredim ... Da ve ... Te njegove pesmice so brez repa in glave, kaj ...«

Dangeroz ga jezno pogleda.

»Brez glave ne bi mogle zhiveti ...«

Debeli sodnik zardi od besa. Kot sod napeti trebuh se votlo zatrese.

»Naj se ne dela norca! Ga bo stalo glavo, kaj ...«

»In kaj potem, gospod ...«

»Nich potem, kaj ...«

Sodnik sklanja glavo proti tlom. Mrshchi obrvi.

»Zakaj tako pishe? Saj je nekoch bil slaven, kaj ...«

»Ja, bil sem pri francoskem kralju ... In v Parizu v krasni druzhbi s samimi uchenjaki ...«

»Se lazhe, kaj?« se zadere debeli mozh.

»Nich se ne lazhe!« reche Dangeroz ...

»Naj pove imena teh uchenih mozh, kaj!« zakipi iz sodnika.

»Che gospod to hochejo, pa naj imajo kaj. Tule so imena ...«

»Ja, katera, kaj? In hitro, kaj!«

»Seveda hitro, da bo tem bolj ochitno!«

»Torej, kaj?«

»Tole so imena uchenih gospodov, kaj, kaj ... Septimus, Sextus, Quintus, Quartus, Tertius, Secundus – in she eden ...«

Sodnik ga radovedno pogleda.

»Kdo je to, kaj? She eden, kaj?«

»Ime mu je Primus ... Bil je sedmi mozh.«

»Res, kaj?«

»Bil je moj alter ego ...«

»Kako, kaj? Kaj je bil, kaj?«

»Moj alter ego. Sedem uchenih gospodov je sedelo za dolgo mizo in si zastavljalo resna vprashanja o zhivljenju in smrti. Primus Sedmi je bil moj drugi jaz, kaj, kaj. Primus sem namrech jaz ...«

»Tako, tako ... Pa saj tega ne misli zares, kaj! Za nos me vodi, kaj!«

»Ja, kaj. Ampak sedmi Primus je skupaj z uchenimi gospodi hotel v Parizu odgovoriti na vprashanje, zakaj svet sploh she stoji, ko se pobija toliko ljudi, kaj, kaj!«

Sodnik si s komolcem podpira glavo. Nesramni pesnik mu gre vedno bolj na zhivce.

»Svet je pach tak, kot je, kaj,« reche sodnik. »Nich ne moremo zato, da je tako, kaj.«

Za trenutek se mu zasmili ubogi norec z neumnimi in pohujshljivimi pesmicami. Mu skusha pomagati.

»Svet je treba sprejeti tak, kot je, da ve, kaj. Tu ne pomaga prav nich drugega, kaj! Videti je treba she drugo stran stvari. Da je svet lep, kaj ... Saj se oblast trudi, da bo dobro, kaj ... Naj se zato pomiri. Postane priden, kaj. Da ne bo zaradi neumnih pesmic she ob glavo, kaj. Svet je lep, kaj ... Lep ... Ja, lep, kaj!«

Dangeroz ga chudno pogleda.

»Ja, gospod sodnik, kaj, kaj, « pikro reche. »Ta svet je za umret ...«

Debeli mozh se besno zavali od mize. V obraz je rdech kot kuhan rak. Podbradki se mu hudo zatresejo. Poka od jeze. Se prijema s tolsto roko za napihnjeni trebuh.

Piska: »To je od sile, kaj! Zares od sile! Kaj!«

Se v razburjenosti vrtoglavo maje sem in tja.

Zamahne z roko proti oboku na levi strani stene.

»Naj si pogleda tiste tri kavlje tam zgoraj, kaj ... Naj si jih dobro pogleda ... Tisti trije ostri kavlji so od vraga, kaj. Z njimi mu bo hlapec, che ne bo postal bolj priden, na drobno postrgal meso z njegovih umazanih kosti, kaj ... Naj dobro premisli, ali se splacha z visoko gospodo uganjati norchije ... Kaj! Zelo dobro naj premisli ... Kaj!«

Sodnik ga zariplo meri z volovsko nabreklimi ochmi.

Dangeroz povesi glavo. Svojo ubogo pasjo glavo.

 

* * *

 

Herman tezhko sope, ko privzdigne tkanino pod zlato-laskinim trebuhom. Saj ne ve, zakaj to dela. Zakaj je v njem ta nevarna strast po zhenskah? Po mnogih zhenskah. Bolj krshchansko in zmerno bi moral zhiveti. Posebno zdaj na starost. A ne more. Vse zaman.

Izziv toplega zhenskega mesa je tokrat posebno oster in zares neizprosen. Otipa Rozinina dolga polna stegna. Za trenutek se zaustavi. Razburjeno diha. Si z robchkom brishe potne srage na chelu. Se s pogledom zapichi v zelenkasto tkanino, ki se v napetem loku in ostrih gubah vzdiguje chez dekletova prsa. Podrsa z dlanjo po nabreklinah Rozinine dolge dojke, ki se izzivalno bochi pod mehkim toplim blagom.

Danes se ne pochuti posebno dobro.V zadnjem chasu ni vech dovolj pri mocheh. Zhal. In to ob tako lepem, polnem zhenskem telesu. Zato noche odnehati, cheprav se mu v glavi chudno vrti. Mora zadostiti svoji moshkosti. Se ponovno potrditi. Konchno she vedno zmore. Kljub vsemu. Cheprav ne gre vech tako dobro kot pred leti. Ja, niti ne vech tako kot pred meseci. Kaj je prevech bolan? Starost? Ja, starost je naglo tu.

Vendar skusha pozabiti. Samozadovoljno polzi s pohotnim pogledom chez Rozinino polno telo. Razpre dekletovo obleko. Se skloni chez trdi shpichasti sesek. Zagrabi po opojno dishechi dojki. Se prostashko zasmeje. Se nagne z glavo naprej. Bozha in uzhivashko ljubkuje zelo polno, zelo meseno Rozinino dojko. Debelo dojko. Mesnato, zelo nabreklo dojko, kot ustvarjeno za uzhivanje. Jo privzdigne. Dolgi debeli pecelj bradavice vzburjeno poskochi iz napetega temnega prsnega kolobarja. Grof omamljeno zastoka. Se prisesa na Rozinin mochni sesek. Zachuti opojni vonj bujnega zhenskega telesa. Usta mu polni sladki sok zhenske spolnosti, ki pochasi prenika iz vseh razdrazheno odprtih bradavichnih por ...

Vsekakor je ta postavna mladenka, ki jo je zhe pred meseci odkril v grajski zhenski predilnici in si jo naredil za ljubico, vredna greha ... Dokler mu ne pride v roke nabrita Friderikova coprnica ... Veronika... Takrat bo joj! Tisto nesramno zhensko bo kljub svoji starosti tako obdelal, kot ni v zhivljenju she nobene, pa cheprav bi moral pri tem umreti ... Nihche ne bo mogel pomagati sinovi vlachugi, ko jo on dobi v precep in si jo prilasti ...

Stari grof otozhno zavzdihne. Zdaj namrech pred njim stoji le ta mlada postavna predica in ljubica. Popolnoma gola. Z napetimi dojkami. Z zhe na pol razprto nozhnico med mehkim temnim puhom.

Kmechka boginja, ki je zhe davno premagala svoj prvi strah pred visokim celjskim gospodom in se mu zdaj predaja z velikim uzhitkom, saj ima od takega ljubljenja in ljubimkanja samo koristi. Tudi zdaj, ko grofove roke bozhajo njena stegna, ji je prijetno. Od ugodja zapre ochi. Veliki grof piskajoche zasope, ko jo potisne na posteljo. Tezhki polni dojki s skoraj chrnima bradavicama se mu ponujata kot dva imenitna sadezha. Presneta zhenska. A vse to skupaj je samo vaja za mastni ples, ki si ga bo privoshchil z Veroniko.

Rozina se vrochekrvno zasmeje, ko se grof pochasi in popolnoma prepoten prekopicne chez njeno telo. Vzdihuje, ko jo stari Celjan v temnih strastnih valovih bozha in ljubkuje na svoj posebni nachin. Mu pomaga, ko skusha grof svoj razboleli ud konchno vtakniti v njeno na shiroko odprto nozhnico. Potem oba v kratkih ostrih trzljajih rezko zasopeta, medtem ko na dekletov trebuh zachnejo rositi drobne kapljice stare moshke strasti. Rozina dvigne glavo in gleda, kako chez njena stegna pada, pada, pada drobni dezh razburjene spolnosti.

 

* * *

 

Veronika, objokana, z razmrshenimi lasmi, obvisi sredi koraka na robu gozda. V srcu jo neznansko mochno zaboli. Skloni se naprej, proti prvemu deblu, pade v gosto tiho travo.

Nich ni vech tako kot prej. Nich. Chisto nich. Kam je odshlo nekdanje veselje? Strast? Radovednost? Zanimanje za druge moshke? Kakshni so, ko ljubijo? Kako te pobozhajo, kako ti privzdignejo dojko, poljubijo bradavico? Zakaj ne more biti vech vesela in lahkomiselna? Le kam je odshel njen uzhivashki ponos, ko so moshki, medtem ko so jo slachili, zardevali od pohote in ji takoj zatem izrekli priznanje, da je najboljsha zhenska?

Ja, takrat je chutila, kako uzhivajo njeno lepoto in jih omamlja opojnost njenega telesa in zanimivost njene dushe. Takrat jih je zhelela do konca preizkusiti, popolnoma razgaliti, nesramezhljivo slechi njihov znachaj, jih zapeljati do zadnjega. Ponosno je dvigala glavo. Se zavedala, da po privlachnosti prekasha druge zhenske, morebitne tekmice, prijateljice, pa tudi vse Friderikove obchasne kurbe in zapeljivke.

Toda zakaj vse to? Zakaj je bila taka? So kriva za to njeno obnashanje mladostna dozhivetja z Johano? Njen radovedni znachaj? In konchno ... Friderik, veliki zapeljivec in osvajalec?

Pri ljubljenju kmalu ni poznala vech nobene mere in meje. Chisto enako kot Friderik in njegove igre z zhenskami. Zares je uzhivala pri raziskovanju vseh teh v strasti do nje velikokrat skrajno razdrazhenih velikih in kratkih, debelih ali prismuknjeno ukrivljenih lulchkov. Ja, teh ubogih, neumnih, nesramnih lulchkov vseh barv in oblik. Prizna, da jih je postopoma zbrala v izzivalno velik in imeniten spominski shopek navzgor zavihanih temnordechih, rozhnatih ali vijolichastih neumnih glavichev, iz katerih je, ko je nastopil skrajni chas visokega ljubljenja, bolj ali manj uspeshno brizgnil nesramni slap bele moshke strasti. Kako je uzhivala! Toda ko so ji s svojo razdrazhljivo napetostjo brez sramu mochili mednozhje, je primerjala vse te, v njenem razgretem mesu utapljajoche se moshke z njenim Friderikom in njegovim bolj ali manj uchinkovitim opravljanjem zakonske dolzhnosti. Sprva je bila ocharana od njegove odlochne, vchasih kar precej grobe moshkosti. Toda pozneje ne vech ...

Takrat, na samem zachetku, mu je hotela biti she brezpogojno zvesta. Samo njegova. Toda potem jo je razocharal. Vse tiste druge zhenske, in to kar takoj, po nekaj tednih. Tista Ana von Egkh z njeno debelo ritjo in shiroko dojko. S katero ima baje, kot pravijo, celo otroke.

Zakaj nista s Friderikom mogla ali hotela ohraniti chiste, nezhne ljubezni? Zakaj nista bolj cenila in sposhtovala drug drugega? Njuno zhivljenje je prehitro zashlo na napachno pot.

Veronika lezhi v gosti temni travi. Z obrazom, obrnjenim navzdol, k rezko dishechi zemlji. Joka. Se ne more pomiriti.

Vsi ti moshki. A zdaj je konec, zdaj ji je konchno vsega do-volj ... Ker se ji je nekdanje zhivljenje dokonchno zastudilo. Ker je, potem ko je svojemu razbojnishkemu posiljevalcu od-griznila njegovo nesramno moshkost, morala izbruhati vse svoje nekdanje zhivljenje. Vse moshke. Vse zapravljene ljubezni. Hrepenenja. Ker je zachutila, da bo verjetno izgubila tudi Friderika.

Ker bo, kot se zdi, izgubila she Johano z njenim zapeljivo polnim telesom in tezhkimi dojkami, ki ji zhe v mladosti nikoli ni dala miru ter si jo je hotela telesno in dushevno prisvojiti. To je bil pravzaprav zachetek njene zhivljenjske nesreche. She pred prvimi stiki z moshkimi. Johana jo je zapeljala v skrajno nevarno ljubljenje mesa z istim mesom, kar oblast, che za to izve, kaznuje s smrtjo.

Veronikina dusha lebdi v temnem breznu in obupano ishche izhod v prijazno prostost. Kaj naj naredi? Zazdi se ji, da bo kmalu izgubila tudi samo sebe.

 

* * *

 

Zapre ochi. Sanja tezhke, neprizanesljive sanje. S slabim namenom ji dvori pet bradatih moshkih v zelenih plashchih. Divje ochi se jim bliskajo izpod grozeche shirokih lovskih klobukov. Nastopi zamolkla groza. Plashchi mozh lovcev srdito frfotajo v vetru. Morilski nozhi se iskrijo v zahajajochem soncu. Nekateri so rdechi od zarje, drugi od krvi. Zadaj se svetlika stari grad. Trije stolpi, trije krizhi, tri nenaravno velike zlate krogle na strehi. Tri orjashke zlate zvezde. Vechje kot ves svet. Celjske zvezde. Zaradi njih se vreme nenadoma usodno spremeni. V daljavi nevarno grmi. Veronika zatrepeta po vsem telesu.

* * *

 

Vitez Josht Soteshki, s svojimi mozhmi, sredi goshchave.

»Zaboga, vse samo zaradi te coprnice!«

Iz ochi mu jezno poka. Dushi ga v prsih.

»Tokrat jo dobimo, vam rechem!«

Grmi proti svoji strumni cheti lovcev. Sami krepki mladenichi.

»Aj, aj, ne bo ji dobro ...«

Mozhje molche strmijo v poveljnika. Nemo prikimavajo.

Nochejo priznati, da se je v njihove dushe prisesal strah. Ta neznosna goshcha. Te divje zhivali. Rokomavhi in potepuhi. Zahrbtna gmajna. Mogoche sedezh samega hudicha. Gozd, kot sod ostrega strupa, napolnjen z uroki in demoni. Bog se usmili!

Soteshki chuti strah svojih mozh. Je zato she bolj razdrazhen. Jezen na ves svet. Toda tudi v njem je nekakshna negotovost. Cheprav na zachetku ni verjel, da bi bila Friderikova nova zhena charovnica, zdaj ni vech preprichan, da Veronika ni povezana s temnimi silami. Drugache bi jo zhe davno ujeli.

Zhal mu je, da je svoje dni, na zachetku, dvomil o Hermanovem obsojanju te zhenske. A mu je zvesto prikimaval, kot se spodobi za vazala.

Zvestoba do groba! Nikoli nasprotovati! Biti v vsem, brez ozira na mnenje drugih, samo pokoren sluga. Do smrti vdan svojemu gospodarju! Ne glede na resnico in pravico, kot si ju je domislil preostali svet.

»Da veste, tu nekje se skriva ... Che bo potrebno, preishchemo vsak grm... Nich nam ne bo ushlo ... Te zhenske sem zhe sit do obisti ...«

Neprijetno se pochuti, ker je sprva mislil, da se zheli veliki celjski grof znebiti Friderikove zhene samo iz rodbinskih razlogov. Ker bi mu sinova poroka s to nizhjo plemkinjo preprechila visokoleteche nachrte. Namrech zhenitev sina na sam kraljevski vrh sveta.

Sram ga je, da je takrat, na zachetku lova na to charovnico, mislil, da jo hoche Herman dobiti v pest samo zaradi ljubosumnosti. Zato, ker je nevoshchljiv, da se je sin porochil s tako lepo mladenko. Takrat je celo posumil, da stari grof vso to gonjo proti nesrechni Veroniki pochenja iz enega samega razloga. Namrech da bi jo she sam, kot mnogi drugi - in ne le njegov neubogljivi sin, dobil v posteljo, da bi se tako mashcheval zaradi Friderikove nespameti.

Soteshki se nejevoljno strese. Gleda chez kroshnjo najblizhjega drevesa naravnost v nebo.

»Ja, to niso majhne stvari …!«

Shkrta z zobmi. Ker mu mlade babnice kljub skrajnim naporom she vedno ni uspelo ujeti.

Ja, res je charovnica! Zagotovo je charovnica!

Miga z glavo. Drgeta. Nekaj od besa. Nekaj iz strahu.

 

* * *

 

Pater Konrad vstopi z zaskrbljenim obrazom v sobano velikega grofa. Pod desetzobim svechnikom z imenitno utripajochimi svetili si z dlanjo zastre ochi. Prevech svetlobe za navadnega smrtnika!

Le zakaj porabijo ti gospodje toliko luchi, ko je vendar znano, da edina vredna svetloba ni od tega sveta? Toda ta greshni svet prevechkrat pozabi na bozhjo svetlobo!

V zadregi nekaj slepomishi in onegavi. Ve, da bi lahko ostro nastopil proti sinu velikega grofa Friderika, ki je, kot je ugotovil pri svojih dolgotrajnih poizvedovanjih, ochitno kriv za smrt svoje prve zhene Elizabete. Toda zdaj, ko je videl, kako mladi nesrechnik trohni v jechi, mu je vsega dovolj. Prevech krvi in prevech smrti za to ubogo Celje. Kam sta odshla krshchanska ljubezen in usmiljenje? Naj razsodi o Friderikovi krivdi vsemogochni Bog. Ljudje pa mu naj odpustijo, da bo Celje imelo, ko stari grof umre, svojega novega zashchitnika in gospodarja.

Ob teh muchnih mislih se prestrasheno zdrzne se, ker ga stari grof ostro pogleda..

»Kaj zhe spet hoche? Ali ni bilo zhe vsega dovolj!«

»S sinom njihove milosti nekaj ni v redu ... Chudno govo-ri …«

»Kako to ve?«

»Zjutraj sem bil pri njem ... Hotel se je spovedati.«

»Ja ... Naj se spokori ...«

»Slabo mu gre ... Lahko se mu kaj pripeti ...«

»Ja, naj se mu pripeti ...«

»Zdi se, da ni vech pri zdravi pameti ...«

»Pri pravi pameti ni bil nikoli ...«

»Toda zdaj bo izgubil razum ...«

»Saj ga je zhe davno ...«

»Njihova milost mora vedeti, da je tudi telesno zelo slab. Shibak ...«

»No, in ... Si bo zapomnil, da se ne sme delati neumnosti in se na skrivaj, proti ochetovi izrecni volji, zheniti z malopridnimi coprnicami!«

»Vendar je tako slab, da lahko umre ... Nich ne je ... Tudi skoraj nich ne pije ...«

»Che bo zares zhejen, bo zhe zhehtal tisto umazano jetnishko vodo ...«

»Toda njihova milost je vendar od vseh visoko sposhtovani krshchanski gospod ... Ki skrbi za dobra dela usmiljenja ...«

»Ja, in? Zdaj me bo she poucheval ...«

»Tako slaboten je, da lahko zhe danes ali jutri umre ...«

»Che je tako nespameten, pa naj pogine ... Ja, naj vendar crkne! Saj imam k srechi she enega sina. Na njega zdaj sta-vim ...«

Veliki grof mrko dvigne glavo.

»Ja, kaj she hoche od mene? Saj sem mu zhe vse povedal!«

Pater Konrad povesi glavo. Srce mu zahrbtno utripa. Se stari grof res ne bo usmilil?

 

* * *

 

Cesarica ve, da je beli petelin najboljshi pomochnik pri netenju ognja, v katerem se charobni kresni kamen spremeni v zlato. V chisto zlato. Vendar je treba ujeti pravi trenutek, ko sonce sredi svojega visokega obrata spremeni znachaj in lahko celo petelin znese zlato jajce. Zato si pravkar nekoliko privzdigne dolgo vijolichasto oblachilo, da se ji med najodlichnejsho tkanino za trenutek zasvetijo lepa, izzivalno lesketajocha se kolena. Radodarno se skloni proti ognjishchu ob prizidku in nishi v zadnjem delu precej temachnega prostora. Tja, v sredino vdolbine, je pravkar postavila chok iz suhega, mochno gorljivega lesa.

Med mrmranjem zelo chudnega zaklinjevalnega obrazca zakuri s tremi gorechimi rumenimi svechami suhljad ob visokem choku, ki se takoj vname. Ve, da mora zdaj skrbeti, da se bo les dobro razplamtel. Ne sme ugasniti do zore, ko bo beli petelin verjetno, che bo shlo vse po srechi, trikrat zakikirikal.

Tokrat se mora posrechiti. Zadnjich ji ni uspelo. Toda zdaj se mora posrechiti ... Na vsak nachin mora uspeti ... Saj je pripravila nove zaklinjevalne obrazce ...

Se nekoliko sprosti. Dvigne glavo. Temni kostanjevorjavi lasje ji zdrsijo navzdol, chez vrat in rame, in se vroche zaiskrijo v siju plamenov na ognjishchu. Trikrat se obeshenjashko zavrti okoli same sebe kot okrog svete osi. Pri posebnih opravilih in pri ljubljenju je vedno zelo gibchna.

Zazdi se ji, da je nenavadno skrivnostna svechenica, chudezhna boginja, ki more s pomochjo zaklinjevalnega obrazca mojstriti usodo. Ko se bo plamen na ognjishchnem zhrtveniku najbolj razplamtel, bo tudi sama postala ogenj, sonce, odlochilno bozhanstvo. Zato medtem, ko se ji dolgi gosti lasje zamolklo lesketajo v temni svetlobi zhrtvovalnega ognja, komaj chaka, da petelin prvich zakikirika in se pod chokom zasveti odlichno zlato. Tedaj se bo tudi sama, cheprav morda samo za trenutek, spremenila v bozhanski onstranski zlati lik, medtem ko bo zlato napolnilo vse skrinje v blagajnah cesarstva, popolnoma izpraznjenih zaradi vojn ali lakomnosti slabichev in lenuhov.

Po podolgovatem prostoru, ki ga prebada odsvit plamenov na zhrtveniku, odmeva momljajochi spev chudezhnega obrazca:

 

Zhivi ogenj, dobri zherec,

vse pozhira polizalec ...

Pravi ogenj svarozhich,

vedno dober divji ptich ...

 

Beli ogenj jutrabog,

shivaj kamen, rezhi rog!

Dvigni glavo, sukaj prst,

mi napravi zlati krst!

 

Zhe se zanosno premika okoli ognjishcha, na katerem prasketa chok v zubljih svetega ognja. Ziblje se v nenavadno ostrem razpolozhenju, kot da stopa okoli glavne osi sveta, ki zhivljenje razmejuje na nov nachin. Domishlja si, da jo od vseh strani zachenja zalivati onstranska svetloba. Ochi ji zazharijo v temnem lesku svetega ognja. Blazno hitro diha. Se hoche popolnoma razdati. Popolnoma predati nevidnim mogochnim silam. Se popolnoma razgaliti pred poslednjimi skrivnostmi sveta. Svoje zhivljenje nenadoma obchuti na nenavadno mochan nachin. Vse je tako velichastno. Chuti, kako vsepovsod po stenah prostora migotajo zlate zvezde, zvezdice, igle, zlate iglice. Nekje stoji vrch vina. Zhivljenje je veliko. Zhivljenje je krasno. Zhivljenje je grozno. Opojno disheche. Mochno. Kot rozha mogota. Zazdi se ji, da skozi gosti zadimljeni zrak poletavajo nekakshne kresnice. Rozhe. Bisernice. Zaradi vedno hitrejshega gibanja okoli ognja in hoje na levo in na desno od ogla do ogla je vedno bolj zadihana. Tudi vrocha. Obsedena. Vlazhna, prepotena kozha na chelu se ji zachenja mastno svetiti. Od vseh strani jo zaliva nekakshna vrochica. Zdaj zheli biti she bolj divja. Zheli poleteti na vse strani. Zaplesati sredi rdechega gostega zraka, tezhkega kot pesek, ostrega kot rdechi petelin, ko zagori na strehi. She bolj poskochi. Vendar ve, da mora paziti, da se ne vnamejo leseni podboji zgoraj nad ognjishchem. Da se ne vname ves grad. Da she sama ne zagori skupaj s Sigismundom v vrochem zhivem plamenu.

Vse je tako svechano in grozno, kot da sploh ni resnica. Se more sploh nekaj dogajati na tako chuden nachin?

Spet se pomika mimo ognja naprej in nazaj. Telo ji vedno bolj drhti pod neverjetnim bremenom skrivnostnega obreda, vendar mora naprej. Ne sme odnehati. Mora se boriti.

V ocheh se ji zalesketajo sanje o zlatu. Pomika se sem in tja, kot da bi bila pijana. Maha z obema rokama, sklanja glavo, poje skrivnostni obrazec, poskochi, zakrichi. Zdi se ji, da bo izgubila zavest. Skozi njeno dusho se pretakajo zlate, rdechkaste in zelenkaste proge, zlate chrte, tezhke zlate gube ... Vse okrog nje plapola z zlatorumenkastim utripom ... Njeni zhivci so skrajno napeti ... V njeni dushi so ostre sledi neznosno mochnih prichakovanj ... Zazdi se ji, da bo pljusnila dalech, dalech naprej, v sveti kres, v sveti bes, v sveti ogenj, v zlato onstranstvo ... Potem se nekaj v njenem telesu sprozhi kar samo od sebe. Zapre ochi. Se za trenutek zaustavi. Premishljuje. Telo se ji nenadoma napne kot struna. Glasno zakrichi. Se spet zravna. Ochi se ji rezko zaiskrijo. Zachuti se popolnoma povezano z najvechjimi skrivnostmi vseh glavnih sil matere narave, z ognjem, zemljo, zrakom in vodo.

Strmi v ogenj. Ga blazno mochno obchuti. Polzi v migotajoche plapolanje ognjene svetlobe. Se lovi med sanjsko bliskavico prichakujochega zlata.

Vse okrog nje je preprezheno z gostimi zlatimi nitmi. Zdi se ji, da jo je popolnoma zapredlo v zlate koprene. Zlati pajek jo je ujel v usodno mrezho.

Nekje blizu, toda dalech, valovi v juzhnem vetru zlata pshenica. Pred ochmi se ji pomenljivo bliska. Zato vidi nekakshna zlata polja, zlate steze. Zdi se ji, da je zrak zlat dezh, pesek zlat utrip ... Zlati zrak poka od napetosti v svetem ognju na zlatem ognjishchu.

Vse je tako svechano in tako imenitno. Tako veliko in tako silovito.

Oh, ti grozno, chudno zhivljenje!

Che zapre ochi, zachuti, da se priblizhuje zhe dolgo chasa tezhko prichakovani zlati dogodek, ko se bo, medtem ko bo petelin znesel tri nova zlata jajca, na neizrekljivo blazhen nachin spojila z zlatim moshkim, ki ga kljub skoraj vsakodnevnim novim ljubimcem in raznim drugim uzhivashkim zadovoljevalcem njenih pozhelenj she ni spoznala. Ve, da se bo tedaj zachel glavni obred.

V zamolkli in tezhko dolochljivi zhelji po tistem, kar shele mora priti, dvigne levo nogo in jo postavi na leseno stojalo pod seboj. Mochne, tezhke dojke pod vijolichasto tkanino ji vzburjeno zatrepetajo in se ostro napnejo. V nenavadni opojnosti zaniha z zgornjim delom telesa naprej in nazaj, da se ji razpnejo glavni deli oblachila in pochasi zdrsijo na tla. Z roko si sezhe pod nabreklo gmoto svojih shirokih prsi in jih izzivalno ostro potisne dalech ven iz razpetega blaga. Debela temnorjava vrshichka polnih, med poplesavanjem in petjem rahlo potresajochih se in zdaj popolnoma razgaljenih prsi zazharita v siju charobnega ognja.

Medtem ko chok na ognjishchu zagori z mochnim, ostrim plamenom, popolnoma naga omotichno zadrgeta. Si pozheljivo bozha zhe rahlo razkrechena stegna. Sega s prsti globoko med mehki vlazhni puh. Se nasladno zravna. Polzi z roko chez mehko belino izzivalno shiroke leve dojke. Se zavrti v razkoshno razposajeni ples. Strastno nashopirjena seska na sredi mochno pridvignjenih prsnih kolobarjev nemirno poskakujeta med njenimi vedno hitrejshimi premiki in zasuki.

Ve, da je velika boginja, ki doji s svojimi ogromnimi prsmi vse Rimsko cesarstvo. Je zares prava boginja ljubezni z zdaj zhe skrajno nabreklimi seski, na katerih od blazhenosti vedno znova omedlevajo in v vrochi strasti umirajo najboljshi in najhujshi ljubimci.

Dvigne roko zlatu v pozdrav. Tezhki, tolsti, kot debela sladka sadezha navzdol bingljajochi dojki se v siju svetega ognja zasvetita kot vrocha ponudba nevidnim bogovom zlata. Moch njenega vidno nabreklega belega prsnega mesa postane strashna, prekipevajocha kot razpenjeno mleko v prepolnem vrochem kotlu. Vzburjeno zastoka. Z desnico spolzi chez goli trebuh. Zdaj bo razprla noge kot she nikoli prej. Do skrajnosti bo razgalila svoje toplo ogromno mednozhje, v katerem zaradi njene milostljivosti in naklonjenosti do vsega lepega najdejo zashchito in uzhitek vsi najboljshi moshki cesarstva.

Toda to zdaj je nekaj drugega ... Zares svetega ...

Spet se ji zachenja dozdevati, da bo konchno lahko stopila na drugo stran, na zlati vrt radostne ljubezni, ki spremeni osnovno zemeljsko snov v chisto zlato ... Zdaj bi namrech moral vanjo vdreti tisti nevidni zlati neznanec, ki ga she vedno prichakuje. Kot zadnjikrat, kot pri prejshnjih poskusih. Ki so preizkusi za njo samo. Odkrivanje in razgaljanje nje same. Njenih upov, zhelja, hrepenenj. Njenih skrivnih sanj. Prepovedanih, zatajenih strasti, ki pa se jim ne more odrechi, naj pride, kar hoche.

Ve, da jo bo lahko le tezhko prichakovani zlati odposlanec zares dodobra zadovoljil. Vzel na skrajno bozhanski nachin. Ljubil kot she nihche drugi. Divje. Zhivalsko. Usodno. Chloveshko. Do nezavesti. Da bo lahko rodila prestolonaslednika in naredila gore zlata. Saj bo takrat beli petelin najbolj ostro zapel in celotno cesarstvo se bo kopalo v gorah chistega zla-ta ...

 

* * *

 

She vedno tava po temnih gozdovih. Samotna. Obupana. Che je utrujena, si poishche skrivalishche in pochivalishche v grmovju v blizhini divjih zhivali. Pravzaprav je vedno na prezhi. Zato spi zelo nemirno in kratko. Sanja, da so jo odkrile ostre ochi velikega grofa. Stiska, bolechina in strah so njena dnevna hrana.

Skoraj ne more razumeti, da je njen in Friderikov grad nad Kochevjem samo she kup razbitega kamna in umazanega pepela. Razvalina. Razbit vrch. Strohnelo drevo.

Vedno bolj jasno sluti, da se hoche Friderikov oche polastiti tudi njenega telesa. In to samo zato, da bi se mashcheval ter Frideriku in njej dokonchno strl srce. Ve, da jo hoche Herman popolnoma unichiti. Verjetno ubiti.

Spet se, na smrt utrujena, ulezhe v travo. Joka. Zgoraj, pod turobnim nebom, se v vetru nemirno premikajo koshate kroshnje dreves.

Nenadoma se ji zazdi, da je nekdo za njenim hrbtom. Prestrasheno plane iz zhalostnih misli, a se trenutek zatem na glas zasmeji.

Pred njo stoji chudna prijateljica Johana. Chrni lasje ji padajo dalech chez zelenkasto oblachilo, v katero sta se zgoraj skrili obe polni dojki, ki se nagajivo zatreseta ob vsakem novem prijateljichinem premiku.

Od zadaj se za namechek prikazheta razburjeni glavi obeh zadnjih Veronikinih spletichen, ki sta pobegnili na Ogrsko, ko je dal stari grof porushiti kochevski grad. Nekaj chasa sta se skrivali v nekem stolpu na Hrvashkem, kjer ju je nashla Johana. Tudi ona je morala pobegniti od doma, ker so jo obtozhili charovnishtva. Trdili so, da je grozna baba Smrka, skrivna voditeljica vseh charovnic, ki zasluzhi takojshnjo smrt na grmadi. K srechi je niso ujeli.

Nesrechne. Divje. Uboge zhenske.

Toda zdaj so tu, skupaj, zdruzhene v hudi stiski. Se bodo reshile?

»Torej sem te le nashla,« reche Johana in si prijateljico pritisne na svoje radozhive prsi. »Saj si se skrila na konec sveta!«

»Preganjajo me kot divjo zver!«

»Kot mene,« reche Johana. »A se jim ne bom pustila ujeti.«

»Bog vedi, ali imash prav,« reche Veronika.

»Che nas dobijo v pesti, nas bodo kar po vrsti obdolzhili nechistovanja s hudichem in charovnishtva ...«

»In potem sezhgali na grmadi ...«

Vse shtiri zhenske se utrujeno spogledajo. Se objamejo. Se kot lepe uboge gozdne vile primejo za roke. Tavajo po poltemi. Na vechji jasi, obdani s shtirimi mogochnimi stoletnimi hrasti, se ulezhejo pod koshat grm. Potiho jokajo. Se smejijo.

Johana se skloni proti Veroniki. Jo nezhno bozha in ljubkuje. Poljublja Veronikine suhe, razpokane ustnice. Pomochi v blizhnji potok rutico. Brishe z Veronikinega obraza sledove prestanih naporov in trpljenja. Shari z dlanjo po na pol raztrganem blagu gornjega dela Veronikinega oblachila. Razpne vrvice nad prijateljichinim oprsjem, da se prikazhe she vedno dobro ohranjena lepota obeh Veronikinih snezhnobelih hrushkastih dojk. Se nenavadno strastno prisesa na prijateljichini rozhnati bradavici.

Veronika zapre ochi.

»Zakaj zdaj? Takoj zdaj?« zashepeta. »Zakaj tako hitro?«

»Zato, da bova srechni,« zarezgeta chrnolasa zhrebica in se ozre po obeh spletichnah, ki se z obrazoma, rdechima od vzburjenja, hihitata v travi.

»Zato, da bomo vse srechne,« odlochno reche in se skloni proti obema mladenkama. Se zasmeji.

»Ajde, slecita se,« reche. »Prevech grozno je v teh gozdo-vih ... Zato si bomo napravile lepo ...«

Po gozdu zaplava sladkost vznemirljivega in vedno bolj obupanega ljubljenja. Sladkost iskanja reshitve za vse stiske v razgaljeni in razdrazheni medsebojni telesnosti.

Gosta trava se ziblje chez gola telesa vseh shtirih zhensk, ki sanjajo pod oboki groznega gozda veliko odreshilno ljubezen.

Vse je tako chudno. Opojno. Tuje. Vilinski gozd z drevesi, shelestechimi v vetru, s svezho, rezko dishecho travo, z razprtimi ustnicami shtirih mladih preganjanih zhensk, zheljnih ljubezni. Shtirje razgreti obrazi, na pol zaprte ochi, tezhko, razburjeno dihanje ...

Veronika lezhi v narochju svoje prijateljice popolnoma gola in utrujena, a vendar nasmejana, vesela, ker ni vech chisto sama. Najbolj divja in zagnana je Johana. Gola kozha vseh shtirih zhensk se zamolklo sveti od vzburjenja.

Veroniko nenadoma zaboli pri srcu. Dvigne glavo. Za kroshnjami dreves se nevarno temni. Obide jo nema groza. Zazdi se ji, da ne more vech ubezhati tezhki usodi.

Ko se Johana spet skloni proti njenim prsim, skoraj jezno zakrichi: »Pusti me zdaj! Ne morem vech ...«

»Kaj potem hochesh?« zasope Johana.

»Zhelim si miru ... In da bi bila pri Frideriku ... Da bi bilo spet vse prijetno, varno in lepo ...«

»Ah, ti sanjachka,« se zasmeji chrnolasa prijateljica. »Kaj ne vesh, da se nahajamo na svetu, kjer se muchi, pretepa, ubija ...«

»Ja, vem,« zastoka Veronika. »Toda ta svet bi bil lahko chudovit ... Ko bi bili ljudje drugachni ...«

Skloni glavo in divje zajoka.

 

* * *

 

Herman Celjski dvigne roko, kot da bi hotel udariti proti nevidnemu sovrazhniku. Ko drugich zamahne, sluzhabnik zapre tezhka hrastova vrata.

Veliki grof se shiroko razkorachen usede za mizo. Premishljuje. Rachuna. Jezi se, ker si she ni mogel pridobiti nekaterih zemljishch v Zagorju na Hrvashkem. Hvala Bogu, da mu Sigismund pri shirjenju posesti pridno pomaga, ko she enkrat neprevidne razlashcha tistega, kar je bilo prisilno prodano, in nato na novo prodaja tisto, kar je pravzaprav zhe prodano. Cheprav cesar tega morda ne dela rad in iz ljubezni, mu je vendarle naklonjen. Tako je pach na svetu. Mogochni odlochi, kaj je prav in kaj ne.

Staremu grofu se pred ochmi zabliskajo tri zlate celjske zvezde, znamenje njegove zhivljenjske poti. Pravzaprav znamenje celjske vladarske chasti, ki mu jo je neumni sin Friderik tako bedasto zapravil. Toda vse to bo zdaj popravil. In se za sinovo nepokorshchino bridko mashcheval. Predvsem bo ob glavo tista nesramna Friderikova coprnica. Celjske chaka bozhanska prihodnost. Zdaj pridejo drugachni chasi. Friderikov sin Ulrik, ki postaja lep, pogumen mladenich, je njegovo veliko upanje.

Tretjich zamahne z roko. Sluzhabnik zagrabi vrch z vinom in nataka rdecho tekochino v zhe pripravljeno chasho. Herman mlaska z jezikom. Zgrabi chasho. Pije.

Ja, izpeljal bo svoje nachrte, naj stane, kar hoche. Tiste, ki se mu bodo upirali, bo skushal kupiti ali odkupiti ter podkupiti. Z zvijacho jih bo prisilil k pokorshchini. Izrabil bo njihove shibkosti in njihovo neprevidnost ter jih prisilil, da mu sledijo. Kdor se bo kljub temu she vedno upiral, tega bo preprosto zadushil. Telesno izpodrezal. Taki ne bodo imeli prostora v njegovi mogochni drzhavi treh zlatih zvezd.

Pochasi se umiri. Pokima proti sluzhabniku. Spet dvigne roko. Mu namigne, da se lahko odstrani.

 

* * *

 

Enea Silvio de Piccolomini she enkrat precej ostro pogleda proti mizici pod ozko lino ob stranski steni. Opazuje mladega debelushnega pisarja, ki bi mu lahko postal nevaren. Nekaj na njegovem shirokem, razpotegnjenem, pravzaprav prashichjem obrazu ga moti. Ve, da mora biti tokrat posebno previden. Nich zasebnega ne sme izdati temu chloveku. Ne sme se mu zarechi, da je na vojvodovem dvoru poshkilil po lepi Dunajchanki in bil kar hitro uslishan. Sedmi chut za ljudi mu pravi, da je mladi mozh z gosjim peresom v roki verjetno potuhnjen tekmec, ki bi ga samo zato, da bi se prikupil shkofu, na najbolj prostashki nachin ochrnil pred visokim dostojanstvenikom. Zato bo od zdaj, che bo le mogoche, pazil na vsak korak mladega vetrogonchicha in mu na premeten nachin izpodrezal peruti. Pri tem poslu mu zelo koristi neumnost nezrele in neizkushene prismode, saj pisar zagovarja nemarnega pesnika Dangeroza, ki je padel v nemilost pri njegovem nadvse dragem podporniku, najbolj krshchanskem vladarju chastitljive Avstrije.

Pri svojem nachrtu in njegovi izvedbi ne potrebuje nikogar. Pismo bo napisal lastnorochno in takoj uredil vse potrebno, da pride chimprej v roke njegove vojvodski visokosti, ki se pravkar mudi v staroslavnem in zares bogabojechem krshchanskem mestu Krems ob skoraj vedno modri Donavi.

Pero mu kar poskakuje chez pergament, cheprav hoche ostati, ko pishe, popolnoma miren. Ve, da je najbolje, da zachne kar pri nemogochem danskem kralju Eriku VII., tem zares vprashljivem ozhjem sorodniku cesarja Sigismunda in zato tudi sorodniku nesrechnega celjskega grofa Hermana, ki bi se rad, kot dobro ve, polastil oblasti po vsej Shtajerski in Kranjski. Saj hoche ta kruti Celjan povsod, kjer je mozhno, izpodriniti pravichno krshchansko vladavino odlichnih vojvod Habsburshkih. Celotni luksemburshki dvor v Budi mora velevisokemu vojvodi she enkrat, kot zhe tolikokrat, prikazati v chim slabshi luchi. Shele na koncu se bo spotaknil ob svojega pomochnika, to nespametno pisarnishko mushico. A jo bo tako ochrnil in stisnil, da ne bo od nje ostal niti madezh na papirju, po katerem ta trenutek she polzi njegovo neuko pisalo.

Piccolomini jezno pomezhikne. Ve, kako bo dvignil svoje pero v napad. Najprej bo seveda opisal razvratno pojedino na Sigismundovem gradu, o kateri se, cheprav je med tem po Donavi, Dravi in Savi preteklo zhe precej vode, she vedno govori. Na njej so med razbrzdanim zhretjem in pitjem na zharu spekli kar tri vole, deset tezhkih prashichev in tako veliko shtevilo tolstih kopunov, da jih ni mogel nihche preshteti. Vishek nesramnega sprenevedanja pa je bilo rohnenje neumnega danskega kralja proti presvetlemu avstrijskemu vojvodi, chesh da ne naredi nich za omiko in lepo odliko, temvech celo, kot se je zareklo danskemu nesrechniku, preganja pevce vsega lepega. Bedasti kralj Erik si namrech zhe od nekdaj na napihnjen nachin lasti pravico najvishjega razsodnika lepih umetnosti. Znano je, da se ta pomorjansko nemshki pri-tlikavec ima za najvechjega pisatelja, kar bi naj dokazal s svojo poniglavo kroniko danskih starozhitosti, ki da bodo predrugachile pokvarjeni svet. Napisal jo je s pomochjo svojih she bolj neumnih pisarjev v polomljeni latinshchini in za namechek poimenoval De origine gentis Danorum. Sramota! Quo usque tandem? Kako dolgo naj she to prenashamo? Ni treba poudariti, da je na pojedini teklo vino kar v potokih. Tezhka pijacha je hitro omamila in razdrazhila vechino prisotnih. Zato ni chudno, da so si presvetle dame s cesarjevo zheno na chelu za zavesami pred razvnetimi kavalirji takoj, ko jih je zagrabilo pozheljenje po nechistovanju s tujim moshkim mesom, izpodrecale zhe itak zelo prozorna oblachila. Prostashko uzhivanje kar po krivem in pochez se je nadaljevalo do ranih jutranjih ur. Edino razbijashka glasba za razbrzdani ples in krichavo petje sta preglasili vzdihe pokvarjenega dogajanja v ozadju. Presenecha le, da na tem vse krshchansko ponizhujochem ogrskem slavju ni bilo razvratnega mladega celjskega grofa Friderika. Cesar Sigismund in kralj Erik sta ga namrech nekaj pred tem v okovih poslala na celjski grad njegovega ocheta, da se tam spokori zaradi neke Veronike, ki da jo je baje protipostavno porochil potem, ko je umoril svojo prvo zheno Elizabeto Frankopansko. Tako lahko zdaj ves svet vidi, da so ti Celjski navadni morilci, krvoloki in pokvarjenci, ki se ne boje ne Boga in ne hudicha. Toda zasluzhena bozhja kazen jih zagotovo chaka.

 

* * *

 

Pozno zvecher enajstega listopada, na pijani praznik shkofa vina in tolstih gosi Martina Tourskega in na predvecher dne, ko se pobozhni svet spomni na vsega chashchenja vrednega presvetega Martina I., se na Celjskem vreme mochno pokvari. S hribov na vzhodni strani udari oster mraz.

Na zapoved velikega grofa, ki se mu sin v temni luknji zaradi pokajochega mraza nenadoma zasmili, se stari hlapec napoti iz spodnje grajske kuhinje z vrchem vina proti glavnim jecham v velikem stolpu. Po strmem stopnishchu in zavitih hodnikih votlo done njegovi pochasni koraki.

Z zhalostnim izrazom na ocheh obstoji pred tezhkimi z zhelezom okovanimi vrati, za katerimi mora zhe dolge mesece zhdeti mladi grof Friderik, ta Hermanov prekleti sin. Stari mozh ga je pestoval in se z njim igral, ko je bil grofich she otrok.

Jechar grdo pogleda prishleka. Trikrat zakashlja. Jezno sopiha, ko si mane premrazhene roke. Zagrabi za zapah in z velikim kljuchem odpre vrata. Se zamaje z gornjim delom telesa proti gosti smrdljivi temi spodaj v luknji. Porine palico z gorecho tresko na dolgem kavlju dalech v zatohli mraz pod seboj.

Hlapec miga z glavo v temo. Napenja ochi.

»Kaj bo oni norec spodaj s to golido vina,« nejevoljno zarezgeta jechar. Pozhira sline. »Bi ga raje midva izpila, da nama pogreje stare kosti. Mrzlo je.«

»Ravno zato je veliki grof zahteval, da mu prinesemo vino. Da bo sina manj zeblo, kot je rekel.«

»Ah, » se zarezhi jechar. »To grofovo usmiljenje je res neumno, saj mu je hotel, ko so ga zavlekli v to luknjo, v sveti jezi polomiti vse kosti. Noche ubogati mogochnega ocheta. Zato je pach tako.«

Hlapec dvigne vrch, ga pomoli navzdol.

»Gospod grof oche so zares milostljivi,« zakrichi. »Ker je praznik svetega Martina in za namechek tak mraz, poklanjajo njihovi milosti vrch rujnega vina.«

»Iz tega ne bo na ta nachin nich, » zasopiha jechar. »Mu ga bo treba poriniti na vrvi v koshari navzdol ...«

Jezno privzdigne kol z gorecho tresko na zarjavelem kavlju in posveti v temo.

Droben shop svetlobe pade na nekakshno glavo s shopom zamazanih temnih las. Na veliko chudno glavo. Na shiljasto, oglato, rumenkasto glavo, iz katere bolshche na shiroko odprte ochi. Ozke, srepe ochi. Trpeche ochi, v katerih ledeni groza.

Glava odpre usta in izgovori tri ali shtiri nerazumljive besede.

Staremu hlapcu skoraj zastane srce. Stoji na pragu jeche kot okamenel. Zazdi se mu, da tisto umazano in bledo spodaj ni Friderik, temvech hudi duh, ki ponochi muchi pridne, poslushne in krepostno bogabojeche ljudi.

Postava v polmraku pomiga z glavo, se skusha premakniti in vstati. Veriga neprijetno zarozhlja. Glava se strese, iz ust ji pochi nekakshen zvok, ochi se na pol zapro. Umazana postava zaniha naprej in nazaj. Dvigne roko nekam navzgor. Na slepo in v nich. Iz ust se ji izvije pridushen krik.

Glava pade kot odsekano na prsi. Shop chrnih las se prevesi navzdol, kot ovenelo cvetje. Postava na verigi klecne nazaj, se sesuje na tla. Veriga zarozhlja, ko Hermanov sin oblezhi na tleh.

Hlapec se skloni naprej, zavpije, da je gospod Friderik morda mrtev.

Jechar se zamaje proti treski na kavlju in reche: »Obvestiti moramo gospoda velikega grofa. Morda je ta spodaj v luknji zdaj zares preminil...«

Z ochmi pozhira vrch z vinom, ki ga bo zdaj morda lahko popil, in ne vidi, da stari hlapec potiho hlipa.

 

* * *

 

Nevarno ljubezensko razpolozhenje z mladimi nagimi zhenskami v leseni kochi sredi gozda. Obe popolnoma razgaljeni in noro razdrazheni spletichni se sprenevedata na senu v kotu in ljubkujeta druga drugo. Se bozhata chez prsi in si lizheta nabrekle bradavice, ki se bochijo iz razgretega kolobarjastega mesa. Potem za trenutek obmirujeta in zadihano opazujeta, kako Veronika dvigne glavo in si sredi zamolklega ljubljenja z Johano pogladi svetle lase. Johana se nagne naprej, razkrechi obla, zgoraj prijetno zalita stegna pred zadihano prijateljico. She enkrat hoche uzhivati, pa chetudi pride za tem konec sveta. Veronika zdrsi pod Johanin trebuh. Otipa mokri, vidno napeti rdechkasti sram, ki se nesramno bochi iz gostega temnega puha. Zdrsi s prsti chez prijateljichino rezho, jo previdno razpre, kot da bi odpirala opojno dishechi cvet, poln sladkega medu.

Veronika se zasmeje. Pobozha prijateljico po tezhkih rumenkastordechih dojkah, a se zhe trenutek za tem spet skloni proti na shiroko razprtemu prijateljichinemu mednozhju. Razkoshno velik trikotnik Johaninega gostega chrnega puha se vabljivo zalesketa, ko prijateljica zdrsi z roko chez njegov zgornji del. Johana zastoka in vrzhe glavo dalech nazaj. Temni gosti lasje ji v treh ali shtirih kratkih sunkih zavalovijo chez golo kozho, ko ji Veronika porine jezik globoko med razprte ustnice in jo v odprtem mokrem mesu pod shchegetavchkom prebodejo opojno rezki sunki ostrega ljubljenja.

Obe zhenski rezko zakrichita. Polzita ena chez drugo. Veronika zasope in dvigne glavo. Obeshenjashko poskakuje chez polno meso pod seboj, kot da ga hoche spoznati do zadnjega. Zadnjich. Kot pred vesoljnim potopom. Tik pred smrtno uro. Se dviga z vsem telesom navzgor in navzdol chez Johanino izzivalno veliko zadnjico. Zdrsi z roko chez polne, vidno napete Johanine prsi. Privzdigne tezhki tolsti dojki. Temnorumeni bradavici sredi raztegnjenih kolobarjastih nabreklin se vzburjeno zatreseta.

Johana nasladno zastoka. Se nagne naprej. Z jezikom uzhivashko spolzi chez hrushkaste obline Veronikinih nekoliko navzgor zavihanih dojk. Jih nesramno lizhe. Veronika zapre ochi. V ostrih valovih vdira razburkana strast v vse pore njenega telesa. She enkrat hoche dozhiveti svojo prijateljico na karseda razburljiv nachin, cheprav ve, da je v njunem ljubljenju nekaj norega. Groznega. Zares chuti, da se je nevarnost zdaj resno priblizhala. Zdi se ji, da se je obrochasta veriga Hermanovih lovcev na uboge, vendar svobodne zhenske, za obronki velikega gozda zhe skoraj popolnoma sklenila in ni vech reshitve. Goshchava je postala usodna past.

V obupu dvigne glavo. Z levico she enkrat zdrsi v gube pod Johanino dojko in jo sunkovito privzdigne. Oblo prsno meso se radozhivo zatrese, ko se Veronika z razgretimi ustnicami prisesa na Johanino raskavo bradavico, kot da hoche do konca izpiti nesramni sok strasti, ki se je skril globoko v notranjost Johaninih mochnih prsi, a bo zdaj, med vedno bolj razvnetim ljubljenjem, vsak trenutek z blazno glasnimi vzkliki in kriki privrel na plan.

S kratkimi medsebojnimi pritiski razgretih ustnic na razgaljene prsi se zhenski v nekaj trenutkih popolnoma razdrazhita. Veronika spet sezhe z roko pod Johanino zadnjico in jo potisne proti sebi. Skloni glavo med Johanina stegna in jo zachne nepozabno ljubiti. Uzhivashko ljubiti. Kot nekoch. Kot tedaj na Desenicah v redkih srechnih trenutkih.

Johana popolnoma razpre kolena, da njeno vedno bolj nabreklo meso pod trebuhom zazhari kot skrajno nevaren cvet. Potem se sunkovito obrne proti Veronikinim kolenom in z dlanjo zdrsi proti prijateljichini na shiroko razprti rezhi, ki zhe predolgo chaka na odreshilni poljub strasti. Konchno se z ustnicami zarije med Veronikin mehki mednozhni puh. Veronika zachuti, da jo bo vsak trenutek izpodneslo na skrajni vrh uzhivanja. Zasope in se vrzhe s trebuhom navzgor, proti Johaninim vrochim, tezhkim in zdaj, ko se je sklonila proti prijateljici, navzdol visechim dojkam. Skozi Veronikino razprto meso se srbeche poganjajo neprizanesljivi valovi strasti. Divje stoka in hlipa. A se trenutek za tem zhe zachne, cheprav se she upira, potapljati v temno, gosto meglo. V strashno meglo. Zazdi se ji, da se sredi tega chudnega, obeshenjashkega, neznosno ostrega ljubljenja z Johano za vedno poslavljata od njunih skupnih spominov in od njunega prijateljstva. Kot da sta prispela sredi neprizanesljivega gozda na konec sveta in na konec zhivljenja.

»Ah, le zakaj si morala spoznati tistega Friderika,« zarezgeta Johana in se s trebuha prevali na hrbet. »Pobozhaj me tu spodaj, pod zadnjico.«

»Ja, ampak se je zgodilo,« zasope Veronika in z iztegnjenim jezikom spolzi med tople obline nad Johaninimi razkrechenimi stegni.

»Lizhi me she bolj,« zasope Johana in nekoliko privzdigne trebuh. Se rezko zasmeje. Dvigne glavo, ker zaslishi rezke krike za svojim hrbtom. Tudi ljubezenska igra obeh spletichen na senu namrech medtem naraste do divjega stokajochega vrha.

Johana se z od strasti rdeche razgretim obrazom razdrazheno nagne proti objemajochima se sluzhabnicama. Jima reche, naj se priblizhata. Ko se obe mladi dekleti z od strasti popolnoma oznojenimi prsmi sklonita k v ljubezenski igri vidno vzburjeni Johani, se vse shtiri zhenske nenadoma ujamejo z ustnicami v skrajno opojen poljub. Kmalu za tem se iz osamljene koche pozhenejo ostri kriki nasladne medsebojne strasti in presekajo gozdno tishino, vendar se prevech hitro pomeshajo med travnimi bilkami, mahom in praprotjo v zategnjen, obupan jok. Veter zashumi skozi kroshnje dreves, vendar ne more posushiti solz na bledih licih preganjanih zhensk.

 

* * *

 

Neprijetnost za neprijetnostjo. Poskoki v kozji rog. Gluha loza. Slaba noch. Zanke in vislice. Tri lobanje se obeshenjashko zavrtijo okrog Hermanovega rezkega krika. Vzadaj, za tezhko zaveso, shklepetajo nesrechne kosti.

Stari grof se vzpne iz blazin. Mrtvec ga motri brez ochi v dno srca.

»Zakaj si tako neprizanesljiv do sina?« mu reche.

Zavesa pri postelji zashkripa v soparnem vetru. Od vzadaj zaniha glavni grb celjskega gospostva. Tri zlate zvezde se razpochijo tik nad Hermanovo glavo. Se drobijo v prah in pepel. Stari grad se zamaje v temeljih in nagne na levo stran.

»Sin ti bo umrl! Te ni sram, da si tak!«

Grof v sanjah she enkrat zakrichi. Pred njim zazeva nesramen prepad. Celjski grad se zavrti proti mesechini, ki je ni, a je, tako se mu vsaj zdi, na levi strani neba. Grajski stolp se nagne strmoglavo navzdol, skoraj do dna. Grofa zaboli glava. Nevarnost je neizprosno tu. Chuti, da bo vsak trenutek, che se pravochasno ne zbudi, z gradom vred zgrmel v pekel, kjer ni nobene milosti.

Nenadoma se rdecha brokatna zavesa radodarno razpre. Pred njim stoji njegova pokojna zhena. Naga. Stara je okrog dvajset let. Sramezhljivo sklanja glavo. Gleda v tla. Ostro izbochene prsi se razburjeno vdajajo njegovim pohotnim prstom, ki vedno bolj neusmiljeno grebejo po mehkem zhenskem mesu.

Herman zatrza z nogami. V njegovi glavi razsaja nevzdrzhen pok. Prsti, ki so trenutek pred tem she uzhivali slast prelestno napete dojke, mu oledenijo na vrhu trde neusmiljene kosti. Opojno polna zhenska je samo she kup mrtve groze, ki ga zbada v srce.

Tok, tok. Pok, pok! Sprevod mrtvecev ropota naravnost skozi zaveso. Kosti tolchejo po blazini.

»Zakaj se jezish na Friderikovo novo zheno? Pusti mlada chloveka na miru, chetudi sta morda greshnika! Ne bodi razsodnik! Prepusti Bogu, da sodi, odpushcha in kaznuje!«

Mrtveci dvigajo glave brez ochi, s slepimi vdolbinami. Lobanje pokajo. Okostnjaki korakajo mimo grofove glave. Starca trga po kosteh. Prekleti protin! Mrtveci pojejo zhalobno pesem. Kosti shklepetajo po grajskem lesu. Tok, tok. Pok, pok. Jok in stok.

Mrtvashka pesem postaja vedno bolj grozna, preglasna. Stari grof si zatiska ushesa, a je ne more preslishati.

 

 

Pish svinchen ob mrzlem mraku

zadnji cvet bo pokonchal.

Gnusni zlodej se mrtvaku

na pogrebu bo smejal.

 

Trchimo lobanje nashe

v upe, ki so nam odshli.

in zatulimo brezglasno,

ker, kdor tuli, ne trpi!

 

Pish svinchen ob mrtvem mraku

zadnji cvet bo pokonchal.

Gnusni zlodej se bedaku

na pogrebu bo smejal.

 

Izpod zavese se prikazhe neusmiljeno lepa glava drazhestno zapeljive zhenske. Herman zastoka v snu. Dvigne roke. Veronika! Ji hoche iti naproti. Zazdi se mu, da so se pozheljive zhenske ustnice pravkar opojno prisesale na njegovo po vsem sladkem hrepeneche telo.

Spet zastoka.

Veronika! Moja Veronika! Skusha odpreti ochi.

Nekje poka. Kosti. Same kosti. Vsepovsod neusmiljene kosti.

Mrtveci se premikajo skozi rdecho zaveso, Veronika migota v vedno bolj neprijetni polsvetlobi, se, grozna, neusmiljena charovnica, spreminja v kost, postaja bela zhena s koso v roki in izginja v temi mrtvashkega sprevoda.

 

* * *

 

V redkih svetlih trenutkih stopi Friderik v duhu iz temnega stolpa na zelene travnike. Hodi ob parobku gozda, zre v bele oblachke na nebu. Se sprehaja med valujochim zhitom. Drsi z dlanjo chez zrelo klasje, gologlav, v soncu, napolnjen z novim notranjim ognjem, ki plamti do zadnje notranjosti njegove dushe. Svetloba in toplota mu bozhata telo, ga shchegetata pod ochmi, se med igro svetlobe in senc v koshatih glavah blizhnjih dreves v kratkih pramenih poganjata chez njegov rahlo ukrivljeni nos.

Vzadaj, pod goro, shumi veliki gozd. Nenadoma se mu zazdi, da se je znashel neznansko dalech v najvechji goshchavi. Izredno dalech. Izven vsega. Toda s svojo lepo Veroniko. Spet sta skupaj. Konchno na varnem. Pravkar ga je objela nad trebuhom. Zhe si izmishljata nove ljubezenske polozhaje. Drevesa nad njima se pozibavajo v razposajenem razpolozhenju. Ah, ti silovito, nenavadno zhivljenje!

Ah, ah! Friderikove ochi bi se she svetile od zadovoljstva, ko ga ne bi sredi najvechje sreche zadelo v glavo. Uzhitek na mah ugasne, srecha pade na tla, se razleti na tisoch chrepinj. Njegovo zhivljenje je razbit lonec.

Friderik dvigne glavo, veriga jezno zarozhlja. Vrch s postano vodo se prevrne med seno ob njegovih nogah. Kako se mu je zhivljenje sfizhilo. Ta oche. Ta grozni oche. Ti ochetje, ki poshiljajo svoje sinove, ne da bi trenili z ochmi, v jeche in v smrt. Ti ochetje, zaradi katerih si morajo sinovi v chudnih bitkah in nespametnih vojnah razbijati glave. Zaradi katerih morajo ubijati svoje prijatelje, zapushchati zhene in muchiti ljubice.

Le zakaj vse to? Shele sedaj se pochasi zave, da je zhe od nekdaj samo igracha v rokah oblastizheljnih starcev. Ti si od svojih sinov, ki jih poshiljajo v vojne za oblast in posest, in hchera, ki jih oddajajo v postelje uveljavljenih podrepnikov in izrochajo v zakone grabezhljivih oblastnikov, obetajo sebichno korist.

Ja. Samo ubijanje in ropanje. Razcefrano meso sredi bojnega polja na koncu bitke. Umirajochi in mrtvi mladenichi. Sinovi baronov in grofov, ki jim bodo vrani ob prvi zori izkljuvali ochi. Da o ubitih iz vrst podlozhnishke gmajne niti ne govorimo. Ta, ki s svojim delom in uslugami omogocha celotno dogajanje, itak ne shteje nich!

Veriga she bolj neznosno zarozhlja. Friderik ostro zakrichi. Jechar na hodniku se neprijetno zdrzne. Nori krik ujetega Hermanovega sina rezhe do srca.

Friderik ponovno zakrichi. Povesi glavo, udari z nogo po loncu na stari slami. Chez chrepinje se razliva umazana voda. Tema v jechi je neizprosna. Jecha nima ochi, ki bi videle, kako njen ujetnik trpi.

 

* * *

 

Sigismund namrshchi obrvi. Usoda Friderika, ki ga ima tast Herman she vedno priklenjenega na verigi v celjski temnici, ga vedno bolj vznemirja, cheprav je tudi svak sam kriv za marsikaj, kar se je zgodilo. Zaveda se, da mora kot ogrski kralj, she bolj pa kot nosilec nemshko – rimske vladarske chasti, chimprej posechi v dogajanje. Tako ne gre vech naprej. Z odlochno besedo mora umiriti neprijetne celjske strasti, ki vedno bolj motijo mirno urejanje drzhavnih poslov, zastrupljajo ozrachje in razburjajo prebivalstvo.

Tastovo vedenje ga v zadnjem chasu spravlja v obup. Sicer ve, da mu dolguje zhivljenje, saj ga je grof reshil smrti pod turshkim bodalom v nesrechni bitki pri Nikopolju. Hermanu je dolzhan prijazno naklonjenost. A nich vech. Vse ima namrech neke meje. Toda ali Herman sploh pozna in uposhteva te meje? Na ushesa mu je namrech prishlo, da so si tastovi podrepniki v Slavoniji celo dovolili napasti tam povsod sposhtovane kneze Blagajske.

Dobro ve, da zheli stari Celjan na vsak nachin tudi sam postati knez, cheprav je de jure she vedno pravzaprav le grof. In to bo ostal, che bo njegov najstarejshi sin moral do konca dni trohneti v jechi. Za njega, Sigismunda, kot kralja v dezhelah Svete Shtefanove krone, je namrech njegov tast she vedno, kot je zapisal v pred kratkim izdano listino, samo spectabilis et magnificus Hermannus, torej sijajni in mogochni Herman, in nich drugega, pa naj se sam imenuje, kakor se hoche. Kako bo pri Celjskih s knezhjo chastjo, bo dolochil shele tedaj, ko bo ugotovil, ali so se strasti dovolj in pravilno umirile. Na primer, ko bo celjski grof nehal nasilno grabiti tuja zemljishcha. Ko se s svojimi sosedi in duhovno gosposko ne bo kar naprej in neprestano prichkal in pravdal o pristojnosti pobiranja desetine na podrochjih, ki sploh ne pripadajo celjski posesti. Ni chudno, da se baje celo sveta Cerkev, kakrshna koli zhe je, zachenja ukvarjati z nekaterimi nepravilnostmi, ki jih je po vsej verjetnosti zakrivil nesrechni stari Herman. Od tajnika prechastitega gospoda kardinala je prejel pismo, v katerem ga ta ostro opozarja, da so Celjski visoki duhovni gospodi prizadejali crudeles et inhumanas iniurias, torej okrutne in nechloveshke krivice.

Zakaj je vse to potrebno? Si je te skrbi, grozote in nevshechnosti res zasluzhil? Saj je zhe samo vladanje v neurejeni Ogrski pa tudi po vsej razlomljeni poniglavi osrednji Evropi dovolj naporno in skrajno nehvalezhno.

Ob tej grenki misli skremzhi ustnice in se neprijetno zasmeje. Ja, le zakaj vse to? Cui bono?

Dvigne glavo. Zre nekam pod strop. Zadeva je neprijetna, ker Celjske zares potrebuje. Zhe zaradi nasilnih Habsbur-zhanov.

Poleg tega, che prav premisli, je Friderik njegov prijatelj. Zhe na koncilu v Konstanci, kjer so v letu Gospodovem 1415 morda preostro obsodili in po nepotrebnem na grmadi sezhgali krivoverskega Husa, mu je mladi celjski grof posodil veliko denarja. Zato je bilo lepo. Bil je pach she dovolj pri mocheh. She dovolj mlad za vsakovrstne neumnosti in nesramnosti. Je znal uzhivati zhivljenje. Kako so skupaj z Barbaro in Friderikovimi prilezhnicami uganjali vsakovrstne norchije in dozhivljali skrajno vesele nochi.

A kaj! Jezno zamahne z roko. Skodelica na mizici se neprijetno zatrese. Kje je zdaj vse to? Minilo, minilo, splavalo po Donavi v temo ob chrnem Pontu. Starost je prishla prehitro.

Zdaj pach rabi denar in vojake. Dejansko pomoch. Zato bo prisiljen podeliti knezhje pravice Frideriku in njegovemu sinu Ulriku. Torej samo moshkim potomcem po Hermanu ... per cum heredibus et posteritatibus masculini sexus dumtaxat universis ... in nobenim zhenskim naslednicam, s katerimi Celjski itak ne znajo ravnati, kot bi se spodobilo ... Naj se zadushijo v svoji moshki krvi in izumrejo, che si ne bodo znali zaploditi pravih moshkih naslednikov.

 

* * *

 

V Ulriku zhe nekaj chasa tli nevaren ogenj. Ne najde miru. Zakaj ga nenadoma zachenjajo vznemirjati zhenske? Zhenske vseh vrst. She posebno tiste z mochnimi zadnjicami in debelimi bedri. Chrnolaske. Rdechelaske. Dekleta s sinjemodrimi ochmi. Plavolaske. Polne, mochne mlade babnice s chvrstimi boki in stegni. Tudi mlade kmechke matere, sedeche po delu na robu njive z razkritimi dojkami, polnimi mleka, ki ga iz izzivalno izbochenih seskov brez sramu vsem na ocheh ponujajo svojim lachnim dojenchkom.

Ve, da greshi. A se ne more premagati. Kolikokrat mu je pater Romuald tam v nemshko strogem Frisigu, ko je zaslutil njegov notranji nemir, skushal dopovedati, naj pusti dekleta pri miru in se naj raje ozira k Bogu na vishavah. Naj postane sluzhabnik bozhji ali pa plemeniti vitez, ki se z ognjem in mechem bori za bozhjo resnico in seka glave nesramnih brez-bozhcev in krivovercev.

Toda kaj more zdaj zato, da je v zadnjem chasu odrasel v mladega mozha? Da mu pod nosom poganja nezhen teman puh. Kmalu si bo lahko pustil rasti shiroke brke. Kot njegov veliki ded.

Zakaj je ravno zdaj moral zasachiti eno od dekel na pol nago pri umivanju ob koritu, da je vse narobe? Neprestano mu pred ochmi migotajo njene med curki vode rozhnato se lesketajoche, na velika zrela jabolka spominjajoche prsi, chez katera polze drobne kaplje bistre studenchnice. Skoraj vsako noch nemirno sanja, kako se mu dekle priblizhuje z vidno privzdignjenimi dojkami in ga zachne ljubkovati. Tudi zdaj na obisku pri teti Barbari v Budi se zjutraj prebudi popolnoma prepoten s sladko napetostjo v telesu.

Vse je postalo noro. Neobvladljivo. Zakaj je teta ob pogledu nanj tako razgreta? Je zaslutila njegovo skrivnost? Njegovo hrepenenje? Potrebo po zhenski? Ve, da ga s chudno naslado opazuje od nog do glave.

»Ja, zdaj si pa zhe pravi fant od fare!«

Te njene sladke besede. Ta opojni vonj njenega bujnega telesa, ki si ga je samo na pol zakrila z rozhnato tanchico. Zakaj je taka? Kaj hoche?

Ulrik nekoliko zardi, ko se iz stranskega prostora prismeje mlada sluzhabnica. Na skrivaj pogleduje proti postavni chrnolaski v shelestechem oblachilu.

»Ti je moja prijateljica vshech?« zagostoli Barbara z zvenechim glasom. »Zhenski chari ti ne smejo vech biti tuji.«

»Ah ne, ja, ja,« zashepeta in povesi glavo.

»Ah, tako je to. Tvoja teta ve, kaj si zheli mlado telo.«

Navihano se obrne proti spletichni.

»Kaj ne, Genovefa. Mladi celjski gospod niso od muh ... A naj chaka. Tu naj chaka ... Ker mi bosh zdaj lepo namazilila razgreto suho kozho ...«

»Kakor zhelijo.«

Sluzhabnica se zvonko zasmeje. Takoj razpne rozhnato tanchico, ki se kot privlachno pomladansko cvetje ovija okoli cesarichinega telesa. Skloni glavo in potisne tezhke, nabito polne in zdaj popolnoma razgaljene vladarichine dojke med svoje lepe dlani. Ulriku se ob pogledu na to razkoshje potresujochega se mesa od vzburjenja zamegli pred ochmi.

Barbara zdrsi na posteljo in nasloni glavo na blazine. Sluzhabnica ji privzdigne levo dojko in pograbi posodico na mizi. Nabreklo meso okrog shirokega, na sredi rahlo razbrazdanega rjavega seska drgeta pod mladenkinimi prsti. Takoj zachne z lepotichenjem.

Ulrik vidi, kako sluzhabnica dvigne pokrovchek na posodici in si na roko nanese opojno disheche mazilo iz brina, rozhmarina in timijana. Z nezhnimi kretnjami, ki so bolj bozhanje kot drgnjenje, drsi chez strmo navzgor zasukano dojko. Konica sluzhabnichinega prsta spolzi chez trdi vrshichek prijetno zavihane bradavice. Cesarichina napeta kozha, pod katero se bochi tolsta strast, zhari, kot da bi bila poloshchena.

Barbara zapre ochi in vznemirjeno zavzdihne. Razkrechi stegna. Spletichna na hitro odstrani vse spodnje tkanine in se skloni nad cesarichino krepko mednozhje. Z narahlo iztegnjenimi prsti desne roke se zaguga chez temni trikotnik navzgor shtrlechega gostega puha. Zadihano nanasha opojno mazilo na zaradi stalnih premikov in potiskov vedno bolj kot vabljiv cvet na shiroko se razpirajocho nozhnico z zamolklimi temnordechimi pregubami, ki ochitno komaj chakajo, da pouzhijejo odlichno poslastico.

Ulrik z na pol priprtimi ochmi pritajeno opazuje razposa-jeno vedenje obeh zhensk. Njegova mlada moshkost se vedno bolj neobvladljivo bochi, kot da bi hotela chimprej dosechi sladki cilj.

Barbari ne ostane nich prikrito. Ga nagajivo pogleda.

»Ja, Ulrik, ali je kaj narobe?« se vrochekrvno zasmeje. Tezhke, opojno disheche, zhe dobro namaziljene dojke se ji nevarno zatresejo.

Mladi Celjan zardi do ushes in skloni glavo.

»Pravzaprav ne bi shkodilo, che tudi tebe Genovefa nekoliko premazhe po krivem in pochez!« zapove cesarica s sladkim glasom.

»Ne, tega pa prosim ne!«

»Ah, zakaj ne ... Nich se ne sramuj. Vse je mnogo bolj enostavno, kot si mislish ...«

She preden se prav zave, zachuti topli dotik spletichinih rok na najbolj obchutljivih predelih svojega telesa. Od sramu in istochasne notranje razdrazhenosti zapre ochi in se prepusti sladki usodi.

Genovefa mu razpre obleko. S konicami svojih dolgih ljubkih prstov zdrsi po gladki beli kozhi naravnost pod mladenichev trebuh. Otipa razdrazheno spolovilo.

»Kaj pa je zdaj to! In tako veliko!« zagostoli Genovefa kot vesel ptichek.

Obrne se proti cesarici in jo z rahlim nasmehom pogleda naravnost v ochi.

Barbara zardi in na rahlo pokima, kot da izdaja dovoljenje za nadaljnji nujni spolni postopek.

Genofeva skloni glavo tik nad Ulrikov ud in si ga pozheljivo ogleda.

 »Ja, kaj naj naredimo s tem tvojim dolgim korenchkom, ljubki fantek,« se zasmeje in si ga, ne da bi chakala na odgovor, vtakne v usta. Takoj se prisesa na razdrazheno mlado moshkost in jo zachne priganjati do opojnega vrha.

Ulrik mochno zastoka. Genovefine premikajoche se ustnice na njegovem zdaj ostro navzgor zasukanem spolovilu so neizprosne. Naslada je naravnost neznosna. Zhge in drazhi ga v zadnjo celico telesa.

Trenutek zatem se dekletova srajca popolnoma razpne. Dva tezhka, mlechnobela grozda z bohotnima chrnima seskoma podrsata po mladenichevi razgaljenosti.

Cesarica postane skrajno nemirna. Z nenavadno predrznostjo opazuje opolzko dogajanje med mladim nechakom in sluzhabnico. Obraz se ji sveti v tezhki rdechici. Ochi se ji neznosno ostro lepijo na Ulrikov dolgi, mokri ud, ki pod Genovefinimi neizprosnimi poljubi narashcha v nevarno napetost. Ah, zhe zdaj vidi, da bo mladenich kaj kmalu postal odlichen plemenski bik, morda she boljshi, kot sta njegov oche in ded, ki sicer slovita zaradi svoje moshkosti po vsej dezheli! Ja, celjski rod mora she dolga tisochletja zhiveti in se ploditi!

Roka ji nehote zdrsi med stegna, ki se potresajo v predrznem pozhelenju.

Ali sme? Ali ga sme tudi sama pobozhati? Ali sme she kaj vech? Kaj bo rekel oche Herman, che izve za to nedovoljeno ljubimkanje? Ulrik je vendar njen nechak! Pa kaj! Saj govorijo, da si celo papezhi privoshchijo tako radozhivo zabavo! Ulrika je treba zdaj, ko je zhe dovolj zrel za take stvari, pach navaditi na zhenske!

Prsti se ji kot odsekano zaustavijo tik pod trebuhom. Ko Ulrik nenavadno mochno zatrza pod Genovefinimi vedno hitrejshimi poljubi, jo strast prebode do dna. Rezko zakrichi. Obmiruje. Potem jezno dvigne glavo. Si pritisne obleko na razgaljeni trebuh in prsi.

Se ga naj kar zdaj polasti? Zdaj, ko je z njim zhe opravila nemarna Genovefa! Ne, ne! Mogoche kdaj drugich, ko bo s fantom na samem. Mlado meso. Takrat ga lahko dodobra obdela. Si ga do skrajnosti prisvoji. In to brez prich.

Z vrochichnim, zelo ljubosumnim izrazom v ocheh shvigne pod ozkim grajskim obokom iz zacharanega kroga nesramnega ljubimkanja na stranski hodnik.

 

* * *

 

»Zakaj pishe take stvari, kaj? Nesramne stvari ... To ni dobro, kaj ... Ali ve, da zhali prevzvisheno gospodo, kaj?«

Spet ta neumni debeli sodnik v chrni suknji in z velikim klobukom. Z bedastimi vprashanji.

Tokrat ga muchi na poseben nachin. Pred njim, ki ni dobil zhe vech kot teden dni nichesar za pod zob, se masti s pecheno pishko. Zhvechi in golta, da je veselje. Pravi prasec.

Ali bo res moral zgniti v vojvodovi temnici, ko bi lahko she pisal, pisal, pesnil?

Dangeroz zhalostno pogleda svojega muchitelja.

Nesrechno chloveshtvo! Nikoli ni znalo najti na pravo pot k ljubezni do sochloveka. Nobenega ravnovesja med samovshechno strastjo po nadvladi nad drugimi in drugachnimi ter zheljo po miru. Ja, tisti Jezus iz Nazareta, ki si je zhelel svet brez sovrashtva, se je trudil zastonj. Ostal bo vechni osamljenec in izobchenec. She tisochkrat ga bodo krizhali.

»Ali res ne ve, da je uzhalil premilostljivega gospoda vojvodo, kaj?«

»Nich ne ve ...«

»Seveda ve, kaj ... Ve, da se tako delati ne sme ...«

»Zakaj se ne sme, kaj, kaj?«

»Ali ne ve, da so njegove pesmice grde pesmice, kaj? Pa to se ja ne sme, kaj ... Ljudi pohujshuje ... Gospodje shkof, prosht in vikar so se pritozhili ... Zelo so jezni, kaj ... Saj se tako res ne sme ...«

»Zakaj ne?«

»Ker se ne sme!«

Bedak ga zares muchi. V kamrici, kjer ga zaslishuje, si je pustil pod krizh na mizi prinesti pecheno pishko, medtem ko mora sam, cheprav je pomemben pesnik, omedlevati od lakote. Kako ta zloba boli! A ne bo popustil!

»Zakaj je zapisal, da je knez bedak, kaj?«

»Ne ve, da je to napisal.«

»Ali lahko prekliche, kar je napisal, kaj?«

»Kaj naj prekliche, kaj?«

»Da je knez bedak!«

»Saj ne ve, da je napisal kaj!«

»Se bo zhe spomnil, da je to napisal, ko mu bomo zabili zhebelj v koleno, kaj! Potem bo zhe vedel, da je napisal ...«

»Pa res ne ve!«

»Zakaj ne ve?«

»Ker se ne spomni, da je kaj takega napisal.«

»Kako more o njegovi milosti, presvetlem knezu in veleblagorodnem gospodu vojvodi napisati, da je bedak, kaj?«

»Saj ne ve, da bi kaj takega napisal, kaj, kaj.«

»Naj se ne dela norca. Tu je napisano.Chrno na belem. Littera scripta manet. Kar je napisano, se ne da spraviti s sveta, kaj. Kot so rekli slavni Rimljani, kaj. In to tu je tako napisano, kaj. Na teh papirjih je napisano, kaj.«

»Res ne ve ...«

Sodnik se zlovoljno rezhi in obracha svezhenj v svitek spete pisarije.

»In ali ni napisal, da so sodni sklepi strahovanje? Kaj je s tem mislil, kaj?«

»Nich ni mislil ... Pa kaj! Ali ni ljudstva strah pred sodno oblastjo?«

»Tako mora biti! Oblast je bila in bo! Drugache ljudje ponorijo, kaj!«

Sodnik ga grdo gleda.

»No, saj je zdaj sam povedal!« reche Dangeroz.

»Nich nisem povedal, kaj ... Zato pa je on, nebodigatreba pesnik, povedal same hudobije o knezu in o cesarju ... A se tako dela, kaj? Se tako pishe, kaj? Zaradi tega bo ob glavo, che se ne spokori ...«

»Ah, blagorodnemu vojvodi zheli vse dobro ... Veliko zdravja ... In ve, da je blagorodna milost bolj zdrava kot on sam ...«

»Spametuje se naj vendar, che mu ni dobro.«

»Te kosti ... Te stare kosti ... Vse ga boli,«zastoka Dangeroz. V trenutku se zasmili samemu sebi.

»No, zdaj zhe bolj pametno govori, kaj ... Saj ga bo she bolj bolelo, che se ne spametuje ... Samo che bo pameten, se lahko izmazhe iz kashe ... Che prizna krivdo in se opravichi ... Potem bodo gospodje morda milostni, kaj ...«

»Ja, ja! Pa kaj!«

Dangeroz skloni pasjo glavo. Premishljuje.

Morda bi bilo pametno, da popusti. Zakaj bi se pustil ubiti. Bolje je zhiveti, kot umreti. Cheprav je svet slab.

Sodnik se she vedno noro masti. Kar pred njim. Zanalashch.

Grize tisto svojo kokosh. Zhre kot nor, prekleta svinja, riga in miga z zadnjico. Mast se mu cedi chez brado.

Ne, pred takim sodstvom ne more popustiti!

V imenu pesnishtva ne more preklicati resnice!

Svojega muchitelja pogleda ostro v ochi.

Sodnik zardi, za trenutek povesi pogled, toda takoj zatem oshabno dvigne glavo.

»Tudi ti bi lahko jedel pecheno pishko, kaj! Kot jaz. Le kaj imash od tega svojega pisanja? Nich, kaj ... Vidish, tako se godi nespametnim pesnikom!«

Lomasti z besedami, se zadovoljno rezhi in si v usta vtika nov kos mastnega mesa.

Dangeroz se prizadeto strese. Onemi od groze. V njem se nabira silna bolechina.

»Mi dash koshchek mesa, che preklichem, kaj, kaj?« zavpije in udari s pestjo po mizi.

»No, to ti je beseda, kaj!« se zmagoslavno zakrohota sodnik in milostno dostavi: »Bomo videli!«

 

* * *

 

Nekega jutra se Johana sredi mrzlih mrachin tezhko dostopnega gozda dokonchno zave, da je vse izgubljeno. Veronike se ne da reshiti. Naj zaradi nje izgubi lastno zhivljenje? Ves dan premishljuje, kako bi se izmotala iz zagate.

Sedi na jasi pod trdozhivim hrastom. Razmishlja. Si sega z roko k ustom. Ima slabo vest. A se she bolj boji preganjanja in smrti. Si vedno znova gladi tezhke temne lase. Sklanja glavo. Bi bila raje nekje drugje. V drugachnem chasu. V mirnem chasu. Na varnem prostoru.

Nenadoma jo preplavi nestrpna zhelja, da se iznebi svoje prijateljice in ljubice. Nestrpno pogleduje proti Veroniki, ki chepi pri grmu ob potoku in si pere perilo. Zavida ji, ker je imela vse zhivljenje uspeh pri moshkih in v druzhbi. Ker jo je zmeraj zasenchila s svojo lepoto in ljubkostjo.

Che sporochi, kje se nahaja Friderikova charovnishka zhena, se ji morda posrechi pridobiti naklonjenost gospodov, ki upravljajo z zhivljenjem in smrtjo. Samo kako? Naj zares izda Veroniko? S katero jo vezhe kljub vsemu toliko lepih spo-minov?

Sedi, skrchena, na travi in se v mislih vedno bolj oddaljuje nekam drugam, v drug chas, dalech na Ogrsko, nekam v gozdove v dezheli Sedmih gradov, kjer je preganjalci ne bodo nikoli izsledili.

Ves popoldan igra dobro prijateljico, a se zhe poslavlja od svoje nekdanje ljubice, ki jo bo chim prej izdala. Med plivkanjem spominov chaka na vecher in na noch, ko se bo Veronika ulegla na skromno lezhishche v kotanjasti polvotlini in konchno zaspala. Tedaj bo zagrabila prilozhnost za roge in se z obema spletichnama odpravila naravnost h gozdarju vzadaj za hribom. Ga bo poprosila za pomoch. Naj ji da konja in voz kot nagrado, da mu je zaupala, kje se nahaja nevarna coprnica, ki jo veliki Herman zhe prevech dolgo brez uspeha ishche po vseh globachah in goshchavah. Tudi njo je prekleta coprnica skushala dobiti v pesti, a ji je s prijateljicama v zadnjem trenutku pobegnila iz njenega skrivalishcha v jami vzadaj v bukovem gozdu.

Johana se spomni, da mora pri teh besedah ljubko dvigniti glavo, se z roko kot po pomoti na rahlo dotakniti nemirno napetih prsi in sladko nasmehniti. In mu rechi, naj ji pomaga v tej stiski in nevarnosti. Naj bo velikodushen. Naj jo pusti oditi neznano kam, kjer bo lahko mirno zhivela brez strahu pred charovnico.

Zvecher zhdi za grmom in prislushkuje vetru, ki shumi v drevesih. Ve, da mora ukrepati. Mora si reshiti zhivljenje.

Zgoraj, na nebu, sije polna luna. To bi lahko bil charoben vecher. To bi lahko bil prijazen vecher prijateljstva in zaljubljenosti. To bi lahko bil zasanjan vecher radostnih prichakovanj in uzhitkov. Vecher v nekem drugem chasu in prostoru. Vecher pod zharechimi zvezdami, med nochnimi veshchami in rezkimi kriki sove, med temnimi obrisi drzno pod nebo se poganjajochih prijetno dishechih dreves in rastlin, vecher, z nezhno pesmijo na ustnicah in s svetlobo v srcih.

Veronika, pokrita z odejo, med shopi trave, nedolzhno pochivajocha kot dojenchek, ne vidi treh zverizhenih senc, ki se sredi nochi plazijo skozi goshcho nekam proti zatemnjenim obzorjem, drugachnemu svetu naproti... V sanjah sicer slishi nekakshne zvoke, poslusha chudno, lepo pesem in she ne ve, da bo vsak chas chez vse te ljubeznive slike legla neizprosna te-ma ...

 


 

SMRT, TA CHUDNA KRUTA PTICA

 

Josht Soteshki plane iz nemirnega spanja. Nekaj se mu prashi chez hlache. Seno ali kaj. Stelja mu kot sitna zhival rine v na pol razpeto srajco.

S tezhavo odpira ochi. A nichesar ne vidi. Saj je v bajti, ki je podobna kurniku, temno kot v zavitem rogu.

»Kaj je?«

Pred njim migota nekakshna postava. Debeli oproda ali nekaj podobnega.

»Veroniko Desenishko so zasachili!«

Soteshkega vrzhe vrocha novica v zrak. Krili z rokami.

»Kje?«

»Vzadaj, za Dravo. Na hrvashki strani. Gozdar Leopold jo je izdal.«

»Ja. Zelo dobro.«

Si krtachi hlache. Seno pod srajco je vedno bolj napadalno.

»Prekleto. Tej kmechki travi nisi kos.«

Si she vedno otepa smeti z obleke. Izbulji volovske ochi.

»Kdo je zdaj tam?«

»Ja, trije ali shtirje lovci. Skriti v goshchavi. Je ne izpustijo z ochi ...«

»Dobro ... Zberite takoj hlapce. Da nam spet ne uide.«

»Ja, blagorodni gospod.«

Vitez Josht Soteshki poskakuje z razburjenim obrazom chez seno.

 

* * *

 

Neizprosno ostro trkanje na vrata zaslishi le na pol, v zares nemogochem trenutku, ker se pravkar pohotno prekopicuje chez svojo mlado ljubico. Chuti, kako se Rozinino meso zaradi njegovega slastnega otipavanja, drgnjenja in razdrazhljivega bozhanja vedno bolj sladko in ostro bochi in razpenja. Veliki grof divje sope, ko odstranja v potu svojega obraza vse spodnje trakove svoje kmechke kraljice.

Besno dvigne glavo, ker ga prav v trenutku, ko Rozina na shiroko razpre svoja mochna stegna, spet prebodejo neprijetni udarci na vrata.

»Kaj je?« zarenchi in se skloni chez Rozinin razgreti trebuh.

Vzadaj za vrati se oglasha nekakshno mevzhasto sprenevedanje.

»Njihova milost naj oprostijo! Vazhno. Zelo vazhno!«

»Kaj je zdaj to? Zakaj me motijo!«

Noche, da ga prekinjajo. Nichesar noche slishati.

Z enim samim zamahom potisne ljubico na trebuh. Jo bozha po lepo napeti zadnjici. Tipa proti ozki ljubki vdolbini med obema ritnicama.

Rozina se zdrzne. Zardeva od sramu.

»Ne, tega pa ne ... Zdaj ne ...«

Starec jezno zadrgeta.

»Daj no ... Nehaj onegaviti ...«

»Ne ... Samo od spredaj.«

Nejevoljno jo vrzhe nazaj na hrbet. Chuti, da je tokrat, cheprav zhal po zares dolgem chasu, verjetno dovolj pri mocheh. To mora izkoristiti, pa chetudi se tisti pri vratih, ki ne morejo chakati, razpochijo.

»Gospod grof ... Coprnico so ujeli!«

Herman ne slishi nichesar vech. V njem razsaja zmagoslavje spolnosti. Kot da hoche vsemu svetu povedati, da je glavni celjski grof vedno in povsod pravi fant od fare pa tudi mozh z dolgim ostrim nozhem, ki she vedno zmore tezhashko delo in je odlichno opravil zastavljeno nalogo v zanj pripravljeni nozhnici.

Shele potem se zave, da se za vrati nekaj dogaja. Da ga ochitno nujno potrebujejo. Kolovrati proti skrinji z obleko, si natika haljo, onegavi proti vratom. Nejevoljno odrine zapah.

»Ja, in kaj je zdaj to?«

Zagleda zvestega viteza Joshta Soteshkega, ki se ponizhno priklanja in maha z rokami.

»Konchno smo jo ujeli!« zadrgeta z rdechico na obrazu.

»Kaj?«

»Veronika Desenishka je v nashih rokah!«

Hermanu se zamajejo tla pod nogami. Prebledi. Hlipa. Naredi dva ali tri opotekajoche se korake proti svojemu vazalu.

»Neverjetno ... Aj, jaj jajaj! Bog nas je uslishal ...«

Se zaziba proti Joshtu Soteshkemu. Ga ganjeno, s solzami v ocheh, objema.

 

* * *

 

Shele potem, ko ji spet nadenejo verige in jo pahnejo v mrachno celico, se Veronika prebudi iz chudne, grozne omrtvichenosti, v kateri je lebdela zadnje dni, ko so jo gnali iz gozda proti sivim naseljem in mrzlim gradovom. Zave se, da je nastopil trenutek neizprosne resnice. Da je dokonchno v pasti.

Saj je zhe takoj potem, ko je Johana z obema spletichnama izginila iz gozdnega skrivalishcha, zachutila praznino in zaslutila, da se nekaj pripravlja. Vendar je upala, da jo bo globina in nedostopnost gozda zavarovala pred najhujshim.

Zgrozi se, ko se spomni na strashni trenutek, ko je pred seboj zagledala oborozhene grofove hlapce. Spet vidi, kako jo prebadajo na shiroko izbuljene ochi ponorelega Joshta Soteshkega. Divje, kosmate roke grabijo po njej, medtem ko ji prepoteni hlapci na prsi, trebuh in noge potiskajo vrvi, jermene in konopce, da jo kot klado suhih polen, pripravljenih za netenje hitrega ognja, prevezhejo v dokonchno ujetost in prostashko stisnejo do zadnjega. Kako to ponizhanje boli!

Ko jo pehajo skozi goshchavo proti jasam, kjer se svet odpre in se spredaj med drevjem zalesketa cerkveni zvonik v oddaljeni vasi, se ji stemni pred ochmi. Zdi se ji, da pada v nekakshen rov, v temo, v nekaj neizprosno gostega in zoprnega. Chuti sicer, da se nekaj dogaja, da je obkrozhena z mozhmi, ki jo prebadajo z divjimi pogledi. Toda sveta, po katerem je do sedaj hodila, ni vech. Pogreznil se je v temo, v mochvirje. V glavi ji zamolklo shumi. Obdaja jo neprizanesljivo gosta groza. Zato ne slishi razbrzdanega krohota grofovih hlapcev in ne razume spolzkih opazk in namigov, s katerimi bruhajo nanjo svoje zadovoljstvo, da so jo konchno ujeli.

Na kolovozu pod ostro strmino jo pahnejo na voz, v katerega sta vprezhena mlada vranca. S sklonjeno glavo zhdi na trdem lesu, prevezana z jermeni in pasovi, ki jo rezhejo do kosti, medtem ko voz poskakuje chez kamenje in kotanje. Zdi se ji, da je mrtva. Hoche biti mrtva. Zato sploh ne chuti kratkih sunkov pod rebra in nesramnih dotikov pod prsi, ki si jih dovolijo jeznoriti in zhe na pol pijani hlapci, medtem ko se voz maje po slabi kotanjasti gozdni poti.

 

* * *

 

Veliki grof uslochi vrat. Mishice na njegovi roki se izzivalno napnejo. Presneta coprnica! Toda zdaj jo bo potrebno ugonobiti. Samo kako, che jo je nespametno sodishche oprostilo vseh obtozhb?

Strmi nekam pod oboke in v pochrnelo leseno tramovje na desni strani shirokega prostora. Potem ga razburjenost premetava sem in tja proti hodniku. Njegovi jezni koraki neprijetno odmevajo.

Za trenutek ga preshine slaba vest. Ali sme? Ali sme unichiti zhensko, ki je vendarle bila zhena njegovega sina?

Ah, kakshna zhena! Vse to je le privid. Zacharala ga je. Nas vse je zacharala!

Zdi se mu, da visi celotno gospostvo dezhele treh zlatih zvezd na tanki niti. Che ne bo ukrepal, se lahko zgodi nekaj najhujshega. Na noben nachin ne bo svoje posesti predal v nesramno narochje te lakomne, moshke pozhirajoche zhenske.

Kaj ni dovolj, da so habsburshki hlapci vdrli preko Drave na njegovo staroslavno ozemlje in mu pokradli vech chred goveje zhivine? In sploh. Noche pomisliti, koliko sezhnjev in oralov plodnih njiv je izgubil zaradi nepotrebnega prichkanja z neposhtenimi sosedi. Ve, da bi ga ti, samo che bi mogli, slekli do golega, toda svoje zadnje srajce jim ne bo nikoli dal. Raje se pusti ubiti. A ne od te preklete charovnice!

Njegovo premishljevanje na mah zadobi zarotnishki znachaj. Josht Soteshki bo zhe znal poskrbeti, da konopec, bodalo, sekira, strup in okovano konjsko kopito naredijo svoje. Majhna nesrecha, neumen prepir, samomor ali kaj podobnega. Kdo bo sprasheval o podrobnostih, ki so skrite globoko v molchechem zidovju nedostopnih gradov in jech.

Stari grof, oblechen v vijolichasto oblachilo, prepleteno s chrnimi in belimi progami, nenadoma zachuti premik zgodovine. Se zave temnega dogajanja. V njem se odpro chudne razpoke in nedorechenosti, vendar je treba iti naprej. Treba je iti strumno naprej do svetlega konca, pa cheprav pokajo kosti in gorijo grmade z na smrt obsojenimi. Vse to je pach neprijetni del vladarskega podjetja, ki ne dopushcha shibkosti. Igro je treba igrati do konca. Do zadnjega. Z dvignjenim mechem in s ponosno zravnano glavo, pa chetudi grozi, da ti jo bodo zarotnishki zoprniki odsekali na prvem ovinku.

Jezno mezhika z ochmi. Ja, zakaj se mu sin ni podredil, ko je bil she chas. Vse bi bilo enostavno. Tako pa bo Friderik zdaj propadel skupaj s to svojo Veroniko. Ni bil vreden, da bi postal chlan visokega celjskega rodu.

She pozno v noch rita po sobi in hodniku sem in tja in preklinja, naj vzame vse charovnishtvo chim prej hudich, ker bo drugache propadel celotni svet. Iz ochi mu sijeta obup in bes. V mislih brusi nozhe, nateza vrv na vislicah, poganja na levo in desno muchilno kolo oblastnishtva, na katerem bo obvisela pogubna charovnica. Samo tako je mogoche obvladati poshastnost zhivljenja in preprechiti, da se izgubish v njegovih temnih blodnjakih. Treba je reshiti svet pred potopom v noch in temo. Ja, pogumen in jeklen mozh morash biti, ko gre za chast in slavo, she posebej pa za posest rodu treh slavnih zlatih zvezd!

 

* * *

 

Veronika se sprehaja po mrachni chumnati sem in tja. Ne razume, da so ji odpeli verige in jermene ter odvezali vrvi. Vsi udi jo she vedno bolijo, vendar se nekoliko sprosti.

Strmi skozi reshetke ozke line ven, v nebo, kjer se po sinjemodrem obodu vozita dva bela oblachka. Ah, kako rada bi poletela tja, v prostost, k angelchkom v nebesih, a se ne more dvigniti s tal in povzpeti v svobodne vishave. Nenadoma jo obide neznanska zhalost. Kratka ocharanost od neznanega nebeshkega sijaja se prevesi v obup. Zazdi se ji, da bo izgubila razum.

Zaleti se proti tezhkim, z zhelezom okovanim vratom, krichi na pomoch, tolche s pestmi po trdem lesu, toda ta je brez dushe, in vrata, ki so ochitno zaprta s sedmimi zapahi in dvanajstimi tezhkimi verigami, se ne odpro.

Kje je? Kam so jo zaprli?

Ve le, da so jo nedavno ujeli v gozdu, toda vse okrog nje je ovito v gosto meglo. Vedno bolj jo prebada gorecha zhelja v njeni notranjosti, da bi zdaj dokonchno sama konchala nekaj, kar se je zhe zdavnaj zachelo.

Ah, tista nesrechna zaljubljenost v Friderika, z vsemi strastmi in pustolovshchinami, ki so potem sledile.

Toda kako naj naredi vsemu temu konec? Kako se naj ubije?

Ponochi zelo nemirno spi.

 

* * *

 

Spet sanja neprizanesljive sanje. V starem gradu ji s slabim namenom dvori deset vitezov v rdechih plashchih in zelenih perjanicah. Ves svet se trese v zamolkli grozi. Perjanice frfotajo v vetru. Ubijalne sablje se iskrijo v zahajochem soncu. Vitezi se vrochekrvno rezhijo. Zamahnejo s sabljami proti nebu. Nekatere so rdeche od zarje, druge od krvi.

 

* * *

 

Vrch s kislim vinom presherno krozhi od mozha do mozha. Na sredi, med pijano drushchino, se razgreto rezhi Josht Soteshki.

»Te charovnice ... V zadnjem chasu so se tako samopashno razpasle po vsem svetu, da jih je zdaj pri nas zhe vech kot poleti komarjev ob Savi...«

»Ja ... In kako znajo pichiti ... Potem si izgubljen do konca dni ...«

Veliki hlapec s pijanskim nosom, ki spominja na dolg rdech koren, se jeznorito zahihita.

»Ampak che te imajo v rokah, ne moresh vech dolgo zhiveti ... Tisti ostri pik pomeni tvojo hitro smrt,« reche drugi hlapec in jezno dvigne glavo.

»Ja, ti piki so od hudicha ... Sam peklenshchek je tisti, ki coprnice nauchi skuhati strup ...«

Glavni hlapec zahrka in dvigne roko.

»To bi povedal ... Moja stara mati mi je nekoch pravila, da je srechala charovnico kar pri farni cerkvi ... Ampak vzadaj, ob zakristiji, kjer je pokopalishche ... Coprnica je s suho roko butala ob nagrobni krizh pred kratkim umrlega ... She isti dan zvecher je potem umrla zhena pokojnega, cheprav je bila zdrava kot riba ...«

»Ha, ampak Veroniko smo pa le ujeli ...«

Soteshki se glasno zasmeje. Skloni se proti slokemu mladenichu s kozjo bradico, ki sedi tik ob njem, in ga velikodushno potreplja po rami.

»Kaj pravish k vsemu temu, kovach?«

»Boga mi, vse skupaj ni od muh ... Zdaj jo imamo v pesteh ...«

 Mozhje dvignejo vrche in mezhikajo z ochmi. Po prostoru meketata mashchevalnost in shkodozheljna pozheljivost.

»Aj, zdaj jo bomo nategnili, prasico, da bo chutila, kdo je v tej dezheli gospodar!«

»Ja, ja,« miri Rok Soteshki, a se zloveshche zasmeje. »Ampak pochakati moramo, da nam milostljivi gospod Herman dovolijo takshno zabavo.«

»Ha, ha, potrpljenje je bozhja mast!« zarezgeta eden od hlapcev. »A che milostljivega gospoda prav poznam, je v teh zadevah velikodushen ...«

»Zhe, zhe,« reche Soteshki. »A pochakati moramo ... Kolikor vem, mora veliki grof she sam poravnati neke rachune z nespametno coprnico ...«

Z obema rokama nastavi vrch z vinom k ustom in cmokaje loka kislo pijacho. Se dela, kot da premishljuje.

»Saj jo dobite! Ko pride chas!« zaropota in jih srepo pogleda.

 

* * *

 

Blagorodna gospoda ne moreta odnehati. Uzhitek je to razbijashko popivanje. Vrcha v njunih rokah se majeta sem in tja. Vino se jima cedi po bradah in se razliva po mizi.

Strezhnik, s sklonjeno glavo, tik ob gorechi trski v umetelno skovanem zheleznem stojalu, se ob vsakem novem namigu velikega grofa ponizhno prikloni. Poslushno doliva vino.

»Ja, piti je treba, brate,« krichi Herman in treplja prijatelja Roka Podkrshkega s svojo veliko tezhko shapo po ramenih. »Pij, ti stara sablja!«

»Vesh, zdaj jo imam, coprnico,« krichi stari grof in se pridusheno smeji. »Moja je. Moja bo.«

»Ni she tvoja,« reche Podkrshki. »Najprej jo morash dobiti v posteljo.«

»Ah,« grmi grof. »To ne bo tezhko. Moja je. In amen. Pa magari s silo.«

»Pa kaj s silo,« krichi Podkrshki. »Bodi pameten. Zhenske je treba pridobiti s sladkimi besedami ... Se spomnish, kako sva pochela te stvari na tistem dolgem vojnem pohodu ...«

Veliki grof premakne glavo in presenecheno pogleda prijatelja.

»Ja, saj res ... Imash prav. Ah, in mlada sva bila ...«

»Che si coprnico konchno ujel, jo mochno zastrazhi, da ti ne zbezhi,« reche Podkrshki in si z rutico brishe prepoteno chelo. »Daj ji dobro jesti in piti, da si opomore od hudih naporov ... Lepo jo obleci ... Uspavaj jo z nezhnimi, opojnimi besedami ... Naj sanja in postane pozheljiva, kot je bila prej, kot pravijo ...«

»Ja, ja!« godrnja stari grof in se kremzhi. »Samo kako? Bo to shlo?«

»Vse gre, che si spreten,« se zarezhi Podkrshki.

»Res?« se zamisli grof. Miga z glavo. Golta vino. Je vedno bolj pijan.

«Bosh videl ... Che jo bosh krmil z dobro picho in sladkimi besedami, ti bo sama prilezla v posteljo,« reche Podkrshki. »In potem jo lahko nasadish po vseh pravilih na tvoj rog, kot se za starega kavlja spodobi ...«

Rok Podkrshki se ob teh besedah divje zasmeje in rezgeta ob polnem vrchu vina kot kak star nor kozel.

 

* * *

 

Friderikov obraz se pogreza v mochvirje brez dna. Sanja. Te temne ochi! Ta zloveshchi pogled! Blato!

Chez pokrajino se vali umazana voda. Nekaj tolche po vratih. Chuti, da mu zabijajo zheblje v glavo. Oche vihti tezhko kladivo in pri tem zvedavo shkili skozi ozko jetnishko lino pod nebo, kjer so se pravkar prizhgale tri zlate zvezde. Celjske zvezde.

»O jej! Sin se mi je izpridil!«

Nima chasa, da bi premishljeval o tem, zakaj je oche tako chuden. Zakaj je oblechen v shiroke rdeche hlache. Hlache dopetache kot turshki pasha. Kot harambasha. In zakaj se ves chas neumno smeje.

Oche je pravkar pograbil zelo dolg zhebelj. Vsak trenutek mu ga bo spet zabil v glavo.

»Ta zhebelj je za kipec device Marije, ki sem ga podaril pleterskemu samostanu!« reche oche in se prostashko zasmeje.

»In ta zhebelj je za krsto coprnice Veronike, ki jo bom, preden nam umre, pretipal do obisti!«

Zdaj oche zavihti kot sablja dolg zhebelj, s katerega v curkih lije kri. Veronikina kri.

»Prekleta coprnica! Pogubila mi je sina!«

Nesramnost ropota po temachnem rovu. Voda se vali od spredaj nazaj. Oche Herman dviga kladivo.

»Ta zhebelj ti bom zabil naravnost v glavo!«

Nekaj poskakuje skozi temo. Verjetno neverjetno velika podgana, debela kot pitan vol. Podgana, ki bo s svojimi tacami pomendrala celotni svet s celjskim kraljestvom vred.

Oche je nenadoma velik kot gora. V desnici trdosrchno vihti kladivo. Ko trikrat zamahne, se kladivo spremeni v velikansko sekiro.

»Zdaj bom drobil glave ... Pa she sinu jo bom odsekal ...«

Friderik ne razume, zakaj je oche ves chas oblechen v turshke hlache korenjache. Shiroke hlache dopetache. Je postal mohamedanski sultan?

Le zakaj je tako rdech? Morda od razburjenosti, morda od krvi, ki kaplja z ostro nabrushene sekire. Veronikine krvi.

»Danes sem v rdechih turshkih hlachah, da me bosh bolj ubogal! Jutri pa si nataknem kratke hlache!« reche oche. »Veronika pa bo moja. In konec. To je kazen za tvoje pregrehe, prekleti sin!«

Oche se zvija od smeha. Kot nor se valja po tleh. Ves je krvav. Valja se po mlakah krvi, zato sin krichi. Ne ve, da mu od groze poka glava.

 

* * *

 

Veliki grof se nagne proti odprtemu oknu. Nemo strmi ven, med zelenje pod gradom. Sonchna svetloba je to jutro naravnost neizprosna. Veselo ptichje petje ga hitro zvabi s hladnega hodnika na vrt, med skrbno negovano cvetje.

Pomlad blago puhti iz razgrete zemlje. Zapre ochi. Premishljuje.

Morda mora biti bolj previden. Lahko se zgodi, da bo charovnica na prijazno prigovarjanje sama od sebe priznala svoje hudobije. Da je zacharala njegovega Friderika. Potem jo lahko ponovno preda sodishchu, da jo dokonchno obsodijo.

In sploh. Stari prijatelj ima prav. Che hoche to zhensko res bolje spoznati in z njo kaj lepega dozhiveti, ji mora ponuditi nekaj udobja. Coprnica se mora odpochiti od prestanih naporov, ki jih je prestala med neprestanim tavanjem po gozdu. Misliti mora, da se je staremu grofu omehchalo srce in ji je odpustil vse pregrehe, pa cheprav je to le zvijacha, s katero jo bo zazibal v sproshcheno razpolozhenje in ji ob ugodni prilozhnosti ugrabil vse njene chare ... Potem pa se naj, che je treba, zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Ta svet ni raj in mi, ljudje, smo le ubogi greshniki!

Pogleda navzgor pod nebo. Se v zadregi prekrizha. Vsemogochni mu naj spregleda to nenavadno mochno pozhelenje do te zhenske. Gotovo bo imel usmiljenje z njim, starim grofom. Pleterski samostan pa dobi, che se mu vrocha zhelja uresnichi, posebno nagrado, ker je dobri Bog zamizhal na eno oko in mu odpustil njegova poredna dejanja.

Dvigne glavo in v trenutku sklene, da bo Veroniko Desenishko dal prepeljati v udobne sobane gradu Veliki Tabor v staroslavnem hrvashkem Zagorju. Tam ji bodo nudili vse ugodje in dolocheno mero svobode, cheprav bo istochasno skrbno zastrazhena. Na ta nachin se bo lahko hitro okrepila in ponovno zacvetela ... .zanj, za velikega Hermana Celjskega ...

 

* * *

 

Pater Konrad ne najde miru. Blodi po grajskem vrtu. Nasloni glavo na mogochno hrastovo deblo. Prislushkuje bitju srca v svoji neurejeni notranjosti.

Kaj je vendar narobe s temi celjskimi grofi? Zhe dolgo niso vech na pravi poti.

Toda pravzaprav vsi na tem trdem svetu premalo romamo za tistim, ki je umrl za nas, da bi skupaj z njim v dobroti in lepoti vstali v vechno zhivljenje. Tu na zemlji bi morali vendar biti zato, da izpolnimo Odreshenikovo voljo. Saj so se mu, ko je she v chloveshki podobi hodil po svetu, zaupljivo priblizhevali celo povsem zanichevani potepuhi, dninarji in nebodigatrebe.

A kaj! Tudi sam ni brez greha! Tu, v sluzhbi pri trinogih! Je sploh na pravi poti? Boga mora najponizhneje prositi, da se ga kljub vsemu usmili post tot discrimina rerum - po tolikih nezgodah in nevshechnostih.

Se zateche v grajsko kapelo. Moli. Dviga roke pred majhnim, devici Mariji posvechenim oltarjem. Najponizhneje prosi Boga, naj razsvetli celjski rod z dobroto nebeshke milosti. Grofje morajo konchno spremeniti zhivljenje in najti dushni mir v srchni kreposti in dobroti. Moli tudi za mladega grofa v jechi. Naj mu Bog odpusti vse pregrehe.

Tava pod hladnim cerkvenim obokom. Se zateche v svojo skromno grajsko celico. Shele kozarec vina ga pogreje. A je vseeno prevech razburjen.

Misli na Friderikovo novo mlado zheno, ki je baje nora coprnica. Vendar ne ve, ali je kriva za smrt vsega sposhtovanja vredne gospe Elizabete. Ne more pomagati, da se mu uboga mlada zhenska smili.

Kaj namerava narediti veliki grof? Nekaj prepovedanega? Nemogochega? Proti vsem zakonom. Proti krshchanski zapovedi: Ne ubijaj!

Le kaj she prichakuje od tega sveta? Hojo v ljubezni in usmiljenju za Kristusom? Saj se lahko samo smeje samemu sebi in svoji otroshki veri v dobroto chlovekove dushe.

Ljubi Bog, le zakaj je postal duhovnik?

 

* * *

 

 Chudi se, da so jo prepeljali na veliki grad med prijetnimi zelenimi grichi in temnimi gozdovi in jo namestili v chedni sobici z mehko posteljo. Z mizico in stolom. Kaj zdaj hochejo od nje?

Vedno znova jo obiskuje visoka, sloka chrnolasa zhenska. Zhe vcheraj ji je prinesla lepo zelenkasto obleko iz prave svile. Prijazno jo je prijela za roko in na posteljo polozhila s chipkami pretkano belo srajco in chisto perilo z rdechimi podvezami.

»Nova obleka bo gospo Veroniko spet naredila lepo,« je zagostolela s hinavskim glasom in sklonila glavo.

Na mizi stojijo krozhniki s kruhom, prekajenim mesom in sirom, na pladnju je svezhe sadje, vzadaj tudi vrch z vinom. Na polici v kotu se bohotijo izbrane jedi, obrnjenik, tolsti grumpi, sirek, masovnik, svinjski zhelodec, govnach, mesna godlja, ajdovi krapi.

Ko ne bi bila ujeta v to chudno sobo z vrati, od vzunaj zaprtimi s tezhkimi zapahi, bi bila srechna ... .Tako pa ... Vse zaman ... Prevech negotovo se pochuti ... Ne more se umiriti ... Ko bi bil tu Friderik, o katerem pa ji na njena vprashanja ne povedo niti besedice, temvech kot neumni kimajo in majejo z glavami ...

Kaj je to? In zakaj? To chudno sprenevedanje strezhnega osebja ... Ta nerazumljiva sprememba ... Zaradi katere bi lahko bila vesela in razigrana, cheprav verjetno ne napoveduje nich dobrega.

 

* * *

 

Veronika sanja, da po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji ali kaj? Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Charovnice? Zaslishi zasoplo dihanje. Ob njej lezhita dve goli poljubljajochi se zhenski. Z rokami globoko med stegni. Ena od obeh, z razdrazhenimi poskoki v odprto meso pod njo lezheche prijateljice, jo prebode s temnim pogledom: »Daj ... Uzhivaj tudi ti! Sleci se, da ti bo lepo! Samo enkrat imash to zhivljenje in to telo!« Prime se za mochno napete prsi in se prostashko zasmeje.«Zdaj bom mochno uzhivala!« Zapiha vroch chrn veter. Ves svet izgine v dimu in temi ...

 

* * *

 

Barbara zasachi nechaka na hodniku pred njegovo spalnico.

»Ali smem k tebi?« na kratko vprasha.

Ne da bi chakala na odgovor, prime Ulrika za roko. Skupaj se zazheneta v sobo in zapreta vrata.

»Pridi sem,« reche in se mu zagnano priblizha. Hitro diha.

»Vsedi se k meni na posteljo,« zasope in ga vroche pogleda.

»Daj, objemi me ... In pobozhaj po prsih ...«

Tezhko rdeche blago rezko zashumi, ko ga razpne.

»Daj, bozhaj!«

S strahom tipa pod vedno bolj razpeti barzhun na zgornjem delu Barbarinega oblachila. Prsti mu nemirno spolzijo pod shiroko prsno gubo in narahlo pobozhajo nabreklo gmoto toplega mesa.

»Bolj mochno ... Ja, mochno ... Privzdigni ...«

Cesarica se nemirno zravna ... Potisne razgaljeni dojki proti Ulrikovim ustnicam.

»Poljubi ju ... Obe ... Tu na vrshichkih ... Ja ... Tu ... Moch-no ... Lizhi me!«

Z roko zdrsi proti Ulrikovemu trebuhu.

»In kaj imash tu, moj zlati mali dechek?«

Shari med nechakovimi nogami.

»Ne, teta, ne tako mochno ... To, boli ...«

»Ah, kaj boli ... Daj, pokazhi, kaj znash ...«

Se skloni proti razgretemu udu in ga poljubi.

»Ah, saj je zhe velik!«

Obraz ji zaliva nevarna rdechica. Hrza od ugodja, ko si izpodreca dolgo rdeche oblachilo ... Razshiri noge ...

»Daj me zdaj ... Ja ... Zdaj!«

»Ja, teta! Ja, ja.«

V njem se prebudi divji nagon. Strast.

»Ja, vso ... Ja, zdaj!«

Zazdi se ji, da se je konchno priblizhal zlati chas. Petelin je znesel zlata jajca, chez vse cesarstvo dezhuje chisto zlato. Prepoteni hlapci ga v vrechah nosijo v drzhavne zakladnice. Vse blagajne so nabito polne od denarja in strasti.

Ostro zasope. Zdaj konchno ve, da je Ulrik tisti zlati neznanec, na katerega je chakala vse zhivljenje. Zazdi se ji, da jo prebada s skrajno napetim zlatim nozhem. Ja, strashno jo muchi s svojim zlatim udom, iz katerega brizga na dno njenega zaklada dragoceno sladko zlato.

Divje zatrza, ker se ji mednozhje zavozla v silovit izbruh strasti.

»Ah, zlat dechek si,« zasope, ko se nekoliko umiri.

Vstane z lezhishcha in obstoji popolnoma naga sredi prostora. Oznojeno telo se ji zadovoljno sveti. Ulrikov pogled se she enkrat razburjeno zaustavi na napetem vladarichinem mesu. Nabrekla seska na razdrazhenih dojkah se izzivalno preveshata navzdol, toda s puhom na gosto poraslo mednozhje si je zhenska zdaj zakrila z roko.

»Vesh, ne muchi se s sprashevanjem vesti ... Kar se nama je dogodilo, je popolnoma naravno ... Mlada kri, ki se spoji z zrelo krvjo, je dobra kri.... A vse to je najina skrivnost ... Nikomur ne povej ... Drugih se te stvari ne tichejo ... Saj niso nich posebnega ...«

Ulrik jo zmedeno pogleda, vendar Barbara, ne da bi ga imela za mar, nadaljuje: »V mnogih druzhinah se kaj podobnega pripeti skoraj vsak dan ... Meso je pach meso in se zheli spojiti z mesom svojega blizhnjega ... Ja, tako enostavno je to ... Na svetu smo pach zato, da uzhivamo, da se ljubimo, da spoznavamo drug drugega ... Da prefukamo ta dolgochasni chas, v katerem moramo zhiveti.«

 

* * *

 

Danes ji dovolijo kratek sprehod v naravo. Spremlja jo Josht Soteshki z dvema vitezoma.

She mlada zala gospoda.

Sploh ne razume, od kod ta sprememba! Ta dobrota!

Se je staremu grofu Hermanu vendarle omechilo srce? Se mu je zasmilil ubogi sin? Ah, ko bi Friderika chimprej izpustil iz jeche!

Ochi se ji zasvetijo od radosti, ko na prostranem travniku pod gradom uzre pestro drushchino najrazlichnejshih cvetlic. Z veselim vzklikom se zazhene med rahlo disheche marjetice in modre plavice. Ustavi se shele na sredi travnika, kjer se iz svetlozelene trave zasvetijo bele kresnice in drobne spominchice.

Skloni se med poljsko cvetje z zasanjanim izrazom na obrazu. Nenadoma se ji zazdi, da bo kmalu vse dobro, lepo in prav. Spet se bo lahko privila k svojemu Frideriku. Vendar ne bosta vech nespametno razbrzdana, saj sta v teh tezhkih mesecih trdih preizkushenj spoznala, da je najvechja srecha njuna ljubezen in zakonska zveza.

Z dlanjo zdrsi chez rumene, bele, modre in rdeche vrshichke cvetochega travnika in zachne nabirati vse to cvetje, iz katerega si bo spletla venchek iz pisanih barv in si ga polozhila na glavo. Sanja, da bo postala lepa poljska kraljica. Med metulji in cvetjem na livadi bo zarajala opojni ples na novo pridobljene svobode.

Zazdi se ji, da jo celo strogi Josht Soteshki dobrotljivo motri, ko sproshcheno in veselo teka po travniku.

Ah ti prekrasni, veliki, dobri svet!

 

* * *

 

Veliki grof vstane zhe ob prvi zori in se zavleche v gornje grajske prostore. Spet ni mogel spati. Rogovili po veliki chumnati. Brede po preteklosti. Slabe misli. Nataknjeno motovili pod tremi tezhkimi tramovi. Zre skozi lino na travnik, na katerem se pasejo ovce.

Kaj bo s Friderikom? Ampak zdaj ne more popustiti. Ne more odpustiti. Bog pomagaj! Zhivljenje ni svobodna pot chez zelene travnike.

Najhuje pa je, da ne ve, kako se naj priblizha Veroniki. Boji se chudne zhenske, ker je charovnica. Najbolje bi bilo, da jo pusti pri miru. Zakaj je ne zapre v stolp, v katerem naj brez hrane in vode izhira in umre?

Trza z ustnicami. Zakaj ga coprnica tako privlachi? Dovolj je star, da bi si lahko dovolil mir in se odpochil na svojih trdo, a slavno prisluzhenih lovorikah. Chuti, da ne dela prav ...

Toda kot zakleto. Ja, ja! Mora spoznati nemarno mlado babnico in jo premagati v postelji. Samo tako bo zmagal tudi nad sinom in se mu mashcheval, ker mu ta ni sledil po poti, ki jo je dolochil svojim naslednikom ...

 

* * *

 

Po petem bokalu skusha magister Carolus Gregorius Carniolus izpiti do dna she shestega, vendar se mu, she preden ga prav prime, po nerodnosti izmuzne iz rok in prevrne chez mizo. Z izbuljenimi ochmi slavni mislec dezhele Kranjske obupano opazuje, kako vino v dolgih rdechih polkrogih polzi chez zamazani les in se cedi na tla. Iztegne roko in skusha v razprto dlan uloviti kapljo ali dve dragocene pijache, a se mu umetnija ne posrechi, kar povzrochi neznanski smeh pri njegovih pivskih tovarishih.

Magister dvigne glavo, se besno zarezhi, kar she povecha nabrito veselje njegovih poslushalcev ...

»Ja, ja,« se kremzhi in nejevoljno kima z glavo. »She veliko se morate nauchiti. Tudi to, da je ena in ena pishka pechena. She bolj vazhno pa je, da veste, zakaj smo tu ...«

Se oshabno izprsi.

»Namrech zakaj tu pijemo in se mastimo, jochemo in se veselimo,« reche.

Prijatelj mu prinese nov bokal vina.

Magister navihano pomezhikne z levim ochesom. Pije na dushek.

»Hvala, dragi gospod. Tako je prav ... Toda, ljubi in sposhtovani, v tem prostoru pozorno zbrani ...«

Si s komolcem brishe mokro brado in ustnice.

»Ali veste, kaj pomeni dulce et decorum est pro patria mori ... No, no! Bo kaj? Zakaj nihche ne odgovori?«

Dva pijanchka se od smeha tolcheta po napetih trebushchkih.

»Gospoda. Ta pomembni izrek, ki ga sploh ne doumete, nam pove, da je sladko in chastno umreti za domovino ... Kljub vsemu ... Ja, ja ... Cheprav je ta pravzaprav nasha trda macheha ...«

Smeh postane naravnost nevzdrzhen.

»Ne ... ne,« krichi magister. »Mogoche imate prav ... Dobro bi bilo rechi ... dulce ... est ... pro patria bibi ... Sladko je za domovino piti ... Et vivere ... In zhiveti ...«

Se smeshno ostro nagne naprej. Se mu s tezhavo posrechi spraviti shesti bokal konchno k ustom in izpiti njegovo preostalo vsebino do dna:

 

Sladko vince piti, to me veseli,

dobre volje biti ... svoje zhive dni ...

 

Se med veselim petjem smeje v tri dni, dviga vrch in se maje proti vratom v gostilnishko kuhinjo. Dva tovarisha z zariplo rdechima obrazoma, ki pa sta ochitno vseeno manj pijana in ju noge she dobro nesejo, ga podpirata, da se ne zvrne po tleh, ko ga naravna potreba po razbremenitvi mehurja zanasha proti odtochni luknji na ilovnatih tleh za kuhinjskim ognjishchem. Ko je gotov, nekoliko bolj mozhato odraca nazaj k pivskim tovarishem.

»Koliko sem jih do zdaj spil?« se zadere.

»Sedem,« se zarezhi gostilnichar iz kuhinje.

»Ne, shest jih je bilo ...«

Magister se obrne k pivskim bratcem.

»Gospoda, shest, ali ne? Jaz imam prav!«

»Ne, sedem!« se spet zadere gostilnichar.

Carolus Gregorius Carniolus skusha spet vstati. Dviga glavo. Mrko gleda.

»Gospoda, zdaj veste, zakaj v tej zagamani beznici trenutno prirejam ta vazhni simpozij ... Resnica je pach samo ena ... In na Kranjskem je resnica pishka zasmojena ... Zakaj, dobro premislite, ko zachnete shteti, ali sta ena in ena res dve, ker se na Kranjskem resnice povedati ne sme ...«

Motovili z rokami. Dviga pest. Pleza na mizo. Brblja nerazumljive besede.

Med smehom pivskega omizja zakrichi z blazno jeznim glasom: »Le komu na chast sem v tej bedni dezheli napisal knjigo o pomenu nochi, ki nas vse urochi ... Ja, za koga sem jo napisal, vi bedaki ... Vi sleparji ... Shest bokalov sem popil ... To je resnica ... Sedmi ni moj ... Sedmi je pod mizo ... Za to nisem kriv ... Naj ga placha krchmar ... Ta chudni ptich... Ta fichfirich ... Njegovo vino je popolnoma zanich ... Naj ga zhe enkrat vzame hudich ...«

Sploshni smeh postaja neznosen.

»Sicer pa,« reche zhe manj glasno. »Kot so znali povedati zhe v Rimu ... Caveant consules ... Kaj delajo vsi ti nashi voditelji? Ali spijo? Kje sploh so? Oni so namrech poklicani, da ne bo shkode ...«

Se zamaje na levo stran. Izgubi ravnotezhje. Bi zgrmel z mize na trda tla, ko ga ne bi v svoje trdo narochje ulovilo pet ali shest bratskih rok.

Zhe ga nesejo proti stranski vezhi na kup sena.

»Naj se pijandura strezni,« zavpije gostilnichar. »Potem pa bo plachal shkodo in nezgode, ki jih stalno povzrocha ... Kot se spodobi!«

 

* * *

 

Veliki lov. Herman Celjski med vejami starih dreves. Obdan z vznemirjenim lajezhem petdesetih psov. V spremstvu vitezov in hlapcev v temnem gorskem gozdu. Toda sam. Z izmucheno dusho.

Se za trenutek usede pod staro smreko, da se odpochije. Vedno bolj chuti, da ne bo mogel uveljaviti vsega tistega, o chemer je sanjal v mladosti.

Krona velikih dezhel, oblast, ki ti je ni treba deliti z nikomer drugim. Kje je vse to?

Vse okrog njega se je v zadnjem chasu popolnoma spremenilo. Njegov najmlajshi sin je mrtev. Zaradi tezhke bolezni. Najstarejshi. Lopov, ki se je popolnoma izpridil ...

Kdo bo zdaj njegov naslednik? Edino drugi she zhivechi sin. Z istim imenom kot on, njegov oche. Nesposobni Herman III. Bog se usmili ... A nima izbire.

Gleda v pse, ki z iztegnjenimi jeziki nemirno chakajo, da lahko planejo na plen.

»Pridni, pridni! Pazi! Zdaj!«

Ja, samo psi so mu preostali! Samo psi ti ostanejo zvesti od rojstva do groba! Ja, po psih bi se morali zgledovati! Tako pa ...

Zakaj she sploh zhivi? Moje tri zvezde ... Vse mi boste unichili!

Toda roko na srce ... Saj se je she sam ujel v tok novih nesramnih navad iz Italije in Francije, ki bi se jih stari svet sramoval in jih strogo kaznoval ... Ah, kako rad bi se vsemu temu upiral in ravnal tako, kot je nekoch ravnal njegov hrabri ded ... A ne more ...

Friderikova coprnica je kriva, da je tako ... Tudi njega je zacharala ... Vse moshke je zacharala ... Zato bi morala zhe zdav-naj umreti ... Vendar ne more. Odlasha. Ne more je dati unichiti. Mora jo spoznati, cheprav ga peche slaba vest zaradi Friderika v jechi. A ta je sam kriv, da je tako.

Nesrecho si je bil zakuhal zaradi lastne lahkomiselnosti. Bil je lastne usode neumni kovach.

Le zakaj se je Friderik moral povezati s to coprnico, ki pa je zhal lepa zhenska iz mesa in krvi?

Samo zato bo zdaj ukazal hlapcem, da vprezhejo konje v voz in pripravijo vse potrebno za potovanje. Zhe jutri se bo namrech odpravil iz Celja na Veliki Tabor, da ugotovi, kakshna je nesramna Friderikova zhenska, ki jo je konchno ujel v svojo mochno pest.

 

* * *

 

Bog visoko, cesar dalech.

Nabriti pesnik Dangeroz se bridko zasmeje. Konchno na svobodi. K srechi je gosposko spet nagnal v kozji rog, tako da bo morda she imel kaj od zhivljenja.

A brez muke ni moke. In brez potu ni medu.

Zhe spet bo v potu svojega obraza koval te presnete pesmice. Zdaj bi naj postale prijazne, dostojne, pouchljive, da bo zdrzhal tanki mir med njim in gosposko, ki ga je priporochil debeli sodnik. Ki da je za zdravje boljshi kot masten prepir.

Saj se mu besede iz ljudskih vrelcev kar same sestavljajo v pesnishke shopke. Tole pesnjenje je prava bolezen. Kdor ima pero v roki, lahko dela z njim nemir in veter in zaneti vihar, toda zdaj naj bi izpod njegovega peresa vela samo blaga nedolzhna sapica?

Sicer pa bi ljubi Bog hotel, da bi bil nash pogled na svet manj plitek, pravichen. Zato je naredil neprijeten dan. Piha oster severnik, cheprav je she dalech do zime. Dangeroz se zato zavija v dolgo volneno suknjo, vendar ga mraz prebada s svojimi belimi zobmi do kosti. Sili mu skozi debele volnene nogavice med stegna in pod kolena, zato bo vsak trenutek po stari navadi, ki je zhelezna srajca, zavil v krchmo, da popije shilce zhganja, zakaj bodi gruden, bodi kres, kadar zebe, neti les. Najprej pa je seveda potrebno segreti lastno dusho, da prezhivimo ta mrzli zemeljski chas, v katerem se je pravzaprav treba greti pozimi in poleti.

Ko je konchno v gostilni, mu skozi mozhgane poleti kot brhka ptica nova pesmica:

 

Lepo dekle, povej, od kod si,

se mi milo stori, ko ti pogledam v ochi?

 

Ah vitez sijajni, ne zamerite mi,

svoje zlato imejte sami!

 

Nich se ne boj, te moram prositi,

ali bi me hotela sladko ljubiti?

 

Ah slavni vitez, to sploh ne gre,

jaz sem ubogo kmechko dekle.

 

Davi, dekle, sem moral zgodaj vstati,

ker moram ves chas pri tebi vasovati.

 

Mene ne zvabi obljuba nobena,

ker sem samo za delo rojena.

 

Rad te imam prav od srca,

ali ne bi postala prijatelja?

 

Naj zhlahtni gospod ne zamerijo mi,

mene mikajo le poshtene rechi.

 

Mene, dekle, pa vse bolj vleche na vas,

samo tam je prave ljubezni chas.

 

Ne, vitez, jaz sem ponosna mlada kmetica,

nista mi mar ne grad ne petica!

 

 Dangeroz se neumno zarezhi. Obraz se mu chudno zverizhi. Ochi se mu mokro svetijo. Od dalech je podoben ptichjemu strashilu ali garjavemu psu.

Od hudicha! Dalech sem padel s tako pesmico. Zdaj torej ne bom vech drezal v gnoj, smeshil in zbadal, temvech samo she slavil, zabaval in uchil. Ti stari osel!

»Krchmar, she en vrch najboljshega!«

Se jezno hihita.

Gostilnichar ga prerachunljivo pogleda.

»Kaj je? Naj pove!«

»Hochesh slishati lepo pesmico? Samo zate jo bom zdaj spesnil in takoj povedal.«

»Naj bo! Ampak naj bo kratka! Nimam chasa za prazne marnje!«

Dangeroz dvigne glavo in zapre ochi. Premishljuje. Nastavi vrch k ustom. Loka vino. Vstane. Si obrishe s komolcem brado. Zanosno zapoje:

 

Zdaj k ustom ponesem chashico to,

jo zvrnem in ji pogledam na dno.

 

Rad drzhim vrch za njegovo uho,

saj je piti strashno lepo.

 

Znova zagrabim steklenico za vrat,

da mi vino pobozha grlo in poteshi glad.

 

She mi nalij, dragi tochaj,

Bog dolgo zhivljenje in zdravje mu daj!

 

Krchmar se hudomushno namrdne.

»Ja, to ti je beseda. Presenetil si me. Za to pesmico dobish za zahvalo en kozarec zastonj!«

Dangeroz skloni pasjo glavo. Vino se mu razliva chez brado.

»Ochitno sem zdaj na pravi poti,« zhalostno razmishlja. »Nashel sem primeren recept za pesmi, ki nagovore ljudi. Ja, Dangeroz, zakaj si zashel na ta prekleti svet, na katerem se morash samo sprenevedati, igrati in lagati, che hochesh, da prezhivish?«

 

* * *

 

Ponochi ga prime strah za roko in vodi v sanjah po temnem vijugastem hodniku. Za prvim ovinkom se prikazhe tezhka zhelezna rokavica chrnega viteza. Iz ozadja se shiri zhvenketanje ostrog, besno rezgetanje konj.

Po pokoshenih poljih lezhe zaplate prvega snega. Po blatnem kolovozu se lovijo zaripli glasovi. Zaslishi se topotanje praznih korakov, zhvizhgi, ropotanje zmedenih pokov in poskokov. Spredaj na dobravi se oglasi pijano petje. Shtirje krepki konji vlechejo po kolovozu dolg chrn voz. Zadaj stopa pet hlapcev, v sivi dolgi rashevini, z baklami v rokah. Pojavi se otrok z zelo veliko glavo. Vodeno napihnjeno glavo. Bolno glavo. Govori na chuden nachin. V nechloveshkem jeziku. Verjetno je ptich, vendar se tega na prvi pogled ne da ugotoviti.

Herman zasope in se obrne na drugo stran postelje. Hodnik se nenadoma zavrti na vse strani. Spet vidi dolgi chrni voz. Na vozu je krsta. V krsti lezhi on, slavni Herman Celjski. Mrtev. Strah tolche po temi.

 

* * *

 

»Naj lepa gospa jejo in pijejo!«

Zadnje dni ji nich vech ne dishi. Prevech dolgo je zhe ujeta. In nich se ne spremeni. Tudi je vech ne vodijo na sprehode. Kot da se boje, da jim bo pobegnila.

S strahom opazuje svojo temnolaso strezhnico in jecharko. Chudna suha zhenska ji skusha sprva zlepa, potem pa tudi zgrda vsiliti najrazlichnejshe jedi, ki jih marljive dekle prinashajo na imenitnih krozhnikih v njeno sobo.

»Naj gospa vendar jejo in pijejo ... Naj lepa gospa pridno jejo, lepo prosimo ... Naj jejo Bogu v veselje ... Naj pijejo, lepo prosimo, naj se gospa radujejo v bozhji uzhitek!«

Veronika udari z nogo ob tla. Vstane in jezno pogleda sloko chrnolasko.

»Zakaj sem ujeta?« vprasha z rezkim glasom.

»Saj gospa niso ujeti ... Tu so samo zato, da se po prestanih naporih pozdravijo in okrepijo,« se spreneveda neprijetna zhenska in obracha glavo nekam na stran, kot da se boji pogledati Veroniki v ochi.

»Zakaj me potem ne pustite na prostost?«

»Ah, tudi to pride,« reche zhenska s hinavskim glasom. »Pa kaj. Vreme je ta chas neprijazno ... Veter ... Mraz ... Kaj bi gospa tam zunaj.«

»Ah ja,« se Veronika jezno zadere. »V tej sobi mi je neznosno ... Saj se sploh ne morem gibati in razgibati ...«

»Saj ... Ampak najprej se morajo gospa dodobra okrepi-ti ... Gospod veliki grof si zelo zhelijo, da bi ji bilo dobro ...«

Veronika trzne z glavo, shpichi ushesa ob teh hinavskih besedah.

»Gospod veliki grof Herman so ostro zabichali, da morajo gospa pridno jesti,« blebeta hudobna zhenska. »Gospa mu ne smejo odrechi te zhelje ... Veliki grof se zares prizadevajo ... Milostljivi gospod Herman so nadvse dober gospod.«

»Ja, ja,« reche Veronika. »Je zhe dobro.«

»Gospa naj pridno jejo in uzhivajo to brezdelje v gradu, da bodo spet zdravi in veseli, lepi in mochni ... Zakaj ne jejo? Saj so pred nekaj tedni pridno pili in jedli ... Lepo prosimo ... Potem bo vse drugache ...«

»Takrat sem mislila, da mi hoche veliki grof zares pomagati ... A zdaj ... Res ne vem, ali je tako ... Prevech dolgo sem zhe zaprta ...«

V Veroniko vdere tezhka nevarna zhalost. Sluti, da ji je Herman nastavil past. Chuti, da je uboga mish, ki je na milost in nemilost izpostavljena samovoljni igri starega pozheljivega machka, ki komaj chaka, da se je polasti in jo ubije.

Povesi glavo in zajoka.

Chrnolasa jecharka jo chudno pogleda. Veronika ji s tresochim glasom zapove, naj takoj zapusti sobo.

 

* * *

 

Zatohli dushechi zrak pritiska na Friderikove prsi. Ga potiska na smrdljivo dno jeche. Po cele dneve in nochi prezhdi na gnili mokri slami.Ujet v neusmiljeni bes svojega ocheta.

Kako rad bi bil koristen. Odlichen gospodar velikanskih druzhinskih posesti in konchno tudi dober zakonski mozh. V sluchaju resnichne nevarnosti pa bi seveda, kot je chastna naloga njegovega visokega rodu, v boju na zhivljenje in smrt dvigal sabljo in drobil glave zakletih sovrazhnikov. A je prikovan v to motnost, brez rezkega svita ob jutranji uri in otozhnega mraka v vecheru, ki razdelita chas na dva dela in naredita zhivljenje znosno. Odneslo ga je na usodni rob med zhivljenjem in smrtjo. Potlachilo v mrzlo chrnino grajske temnice.

Zazdi se mu, da je kazen zares zasluzhil. A ne zaradi ochetovega samopashnega besa, temvech zaradi samega sebe. Zaradi lastnih slabih dejanj, ki so sprozhila bozhjo jezo. Saj je bil res prevech lahkomiseln. Sramuje se svoje preteklosti. Po naravi lahkotno Veroniko je samo she bolj pokvaril in onesrechil. Pahnil v pogubo. Njegove zhene in ljubice so vedno tudi njegove zhrtve. Zakaj je bil tako krut? Do prve zhene Elizabete Frankopanske. Njena grozna smrt! Do zaradi njega umrle chrnolase sluzhabnice Marije. Nepremishljen zaradi telesnih charov Bocchaccijeve pravnukinje, nesramne rdechelase pochepke Claudie Martesi. Nor zaradi tezhkih, izzivalno shirokih dojk pohotne grofice Heloise Campoamore. She posebej nesramen pri Ani von Egkh, ki ga je pred chasom neverjetno privlachila s svojim polnim mesom. Njene mochne, lepo razvite in prijetno zalite prsi so vedno dishale po svezhem mleku za dojenchke, ki jih je vsako leto rojevala. Zdele so se mu celo lepshe, kot Veronikine nekoliko manjshe dolge hrushkice z rozhnatima brstichema na obeh ostro privzdignjenih prsnih konicah. Kako je Ano vedno pozheljivo ljubil in noro lizal. Ni chudno, da je z njim tako rada zanosila. Naredil ji je vech otrok, za katere se ni nikoli brigal.

Rezko se zasmeje. Ah, she vedno si zheli svezhega zhenskega mesa! Se ne bo poboljshal?

Od sramu zapre ochi. Ne sme vech misliti na svoje nekdanje ljubice! Res je bil neumen. Hudoben. Velik greshnik!

Toda z Veroniko je popolnoma drugache! Res se hoche spremeniti! Zelo obzhaluje napake, ki jih je naredil. Ali je prepozno? Veroniko ljubi! Zakaj nima z njo otrok? Zdaj se shele zaveda, kaj je izgubil, ko so ga vrgli v jecho in mu ugrabili njegovo najvechjo srecho.

In kje je njegova zhena zdaj? Ji ne bodo storili nich zhalega? Kako rad bi jo imel pri sebi!

Ljubi Bog, stri te verige, v katere sem uklenjen, in razrushi zidove neznosne jeche, da Veroniko spet objamem in konchno zashchitim! Zakaj so najino zvezo potlachili v blato oblastizheljnega ocheta!

V glavo mu butnejo chudne slike. Podobe nechesa, kar je nekoch moral dozhiveti, a na kar je zhe skoraj pozabil. Vidi kosharo, spleteno iz shibja, iz katere kuka glava popolnoma belega zajchka. Ob koshari stoji stari hlapec. Hudomushno mezhika z ochmi. Friderik zaslishi njegov mehki slovenski ljudski naglas. Hlapec sezhe z roko v kosharo in iz nje potegne zajchka, ki trza s krepkimi nogami in miga z velikimi ushesi. Friderik je spet mali nebogljeni dechek, ki preplasheno stoji pred hlapcem in strmi v grozno belo poshast v njegovih rokah.

»Ali je zelo hud?«

Hlapec se glasno smeje. Reche mu: »Ne, sploh ni hud. Je plashen in se nas boji. Mladi gospod pa ne smejo biti bojazljiv zajec. Mladi gospod bodo slaven junak. Hraber vitez v boju proti vsem nevarnostim ...«

Potem stopa s hlapcem po nekakshnem nasipu. Vsepovsod je veliko peska in kamenja. Mogoche zidajo nov grad ... Hlapec hodi zelo hitro. Dechek ga komaj dohiteva. Trudi se, da bi ujel njegov korak. Tezhko diha. Teche. Se boji, da se bo izgubil v velikem svetu.

Ob poti se zibljejo koshata drevesa. Ochitno piha mochan veter. Chuti, da zrak opojno dishi. Kot da se je okopal v cvetju blizhnjega polja.

Mali Friderik teche za hitrim chlovekom. Se lovi med travo in drevesi, dokler se za ovinkom sredi zamegljene pokrajine ne prikazhe vechja vas.

Zagleda trumo bleshchechih vitezov na drznih konjih. V sredini jaha na belem konju njegov oche v slavnostni opravi. Slavni veliki grof Herman Celjski z rdecho perjanico na glavi in z imenitnim mechem v desnici. Pravkar se vracha z odlochilnega bojnega pohoda nazaj domov.

Mali dechek vidi, kako se hlapec kot suzhenj priklanja pred visoko gospodo. Ochitno se sploh ne neha priklanjati. Dechku postane neprijetno. Spomni se na kosharo z belim zajcem, toda tega ni vech nikjer.

Gleda v tla. Se boji. Zagleda velikanski shkorenj svojega ocheta z ostro ostrogo ob peti.

Hlapec she enkrat skloni glavo in zakrili z rokami. Zato pridrchi koshara z zajcem naravnost pred slavne viteze. Oche Herman se zarezhi in dvigne sabljo.V Friderikovi glavi charovnishko pochi. Iz oblaka nad cerkvenim zvonikom trikrat zagrmi.

Friderik se ustrashi, ker se prevech hitro stemni. Pogleda v kosharo, ker bi rad premagal strah in pobozhal zajca. Toda tega spet ni nikjer. Iz koshare se krohota jezna ochetova glava. Veliki Herman dviga mech in grozi: »Na boj! V strashni boj! Turkom glave sekat! Friderik, takoj v boj!«

Grozni oche! Ta oche ga bo zadushil!

Skusha planiti z lezhishcha, uiti iz jeche. Vse svetnike kliche na pomoch. Moli. Ne vidi, da se mu je priblizhal dobri pater Konrad. Vedno bolj ga zaliva chudna blaznost.

Duhovnik ga vznemirjeno opazuje. Ubogi mladi grof! Le kaj so naredili iz tega prej tako mochnega chloveka! Cheprav je morda kriv, si tega vseeno ni zasluzhil. Ga skusha tolazhiti.

»Naj gospod grof vzdrzhijo ... She malo, pa bo vse drugache!«

Friderik se strese po vsem telesu. Ali ne grmi po poltemi glas, ki ga ne pozna? Grozni glas. Zakleti glas.

»Kdo je tu? Kdo muchi mojo dusho, da ne najde miru?«

»Jaz sem, njihova milost me vendar dobro poznajo ...«

Pater Konrad ga preplasheno gleda. Ga skusha sochutno prijeti za roko.

»Sem govoril z ochetom njihove milosti, z velikim grofom ... Sem naredil vse, da bi se mu omehchalo srce ... Mladi gospod grof morajo she nekoliko potrpeti ... Ker je gospod oche she vedno jezen zaradi poroke njihove milosti z gospo Veroniko ... She vedno menijo, da je gospa Veronika charovni-ca ...«

»Ni charovnica!« zatuli Friderik in skusha planiti proti duhovniku.

Veriga na njegovi nogi se besno zatrese.

Pater Konrad prebledi. Bezhi proti izhodu. Ah, ta greshni svet! Zazdi se mu, da bo izgubil vero.

Friderikov blazni glas grmi skozi temo kot nerazumljivi srd nekega strashnega praboga.

 

* * *

 

Veronika kot vedno v veliki nevarni sobi. Spodaj ob oknu. Uzhaljena. Negotova. Nenadoma sluti zelo veliko stvari, tudi obup in grozecho omrachitev uma, ki jo lahko popolnoma stre.

Sedi, pogreznjena v bodichaste misli, ki ji zakrivajo pogled v bodochnost.

Zunaj shumi droban dezh. Chuti, kako kaplje prhutajo chez listnata telesa rastlin in tolchejo po kamniti poti pod gradom.

Blagi dezh. Ljubi dezh. Slishi drobne curke vode, ki nekje zunaj padajo z umetelno v poshasti ukrivljenih zhlebov navzdol v lesene chebre, ki so jih hlapci nastavili pod zidom, da se ne bi pot iz gradu prehitro spremenila v neprehodno blato.

Vshech ji je, da dezh pada na sivo zidovje mogochnega gradu in na gozd in vas ob njem. Rosi na travnike za gradom. Prshi na ribnik v globeli, kamor se je pred meseci smela sprehoditi z Joshtom Soteshkim in njegovimi pomochniki.

Ah, kako chudno je to nashe zhivljenje! V glavi ji neprijetno zashumi. Nagne glavo nekoliko na stran. Proti oknu in dezhju zunaj. Zazdi se ji, da slishi glasove, ki niso od tega sveta. Angelsko petje. Se oglasha bozhji glas? Bozhji glas za posebni chas tolazhbe v stiski?

Le kam je zashla? Je na koncu sveta? Bo zdaj padla chez strashni rob tega nesrechnega zhivljenja na ono stran? Na drugo stran? Kaj je sploh to? Zhiveti in umreti ...?

 

* * *

 

»Kaj bo danes pochela z Veroniko?«

Veliki grof z ostrim pogledom oplazi chrnolaso zhensko.

»Okopali jo bomo,« ponizhno zajeclja sloka jecharka in prebledi od razburjenja.

»Ali smem biti zraven?« se zarezhi Herman in se chudno zasmeje.

»Che veleblagorodna milost to hochejo,« zatrepeta zhenska in skloni glavo. »Samo kaj bodo rekli drugi?«

«Kateri drugi?« zarobanti veliki grof in se jezno zatrese.

Jecharka povesi glavo.

Veliki grof zhe vejo! Veliki grof so brez napak! Veliki grof imajo vedno prav!

»Me torej pustish k charovnici, ko bo v kopeli?« se zasmeje stari Celjan in jo prime za roko.

»Kakor njihova milost zhelijo!«

»Tako je prav ... Vse drugo prepusti meni ... Vesh, moram vedeti, kakshna je ta charovnica ... Zakaj mi je zacharala sina ... Mislim, da se lahko pri njej, cheprav sem zhe precej star, marsichesa nauchim ... In ti dobish za to uslugo lepo nagrado ...«

Jecharka si visokega gospoda she vedno ne upa pogledati v ochi.

»Ne vem, kako naj veleblagorodno milost spravim k kopalni kadi, ne da bi coprnica veleblagorodje zagledala,« razburjeno reche. »Da se nam zhenska ne ustrashi ... Morda se njihova milost lahko skrijejo za zaveso v levem kotu pralnice pri kuhinji, kjer stoji kad ... Vse bodo videli ...«

»Ja, pametna misel ... Tako bom naredil, kot si rekla,« reche Herman in jo izzivalno pogleda.

Res je nekam suha in mrka, ampak zakaj ne? Celjski grof si lahko dovoli vse!

»Si res pridna,« se zasmeje in jo s tezhko roko zagrabi pod pasom.

»Veleblagorodni gospod ... Kaj delajo? Ali se to sme?« presenecheno zajeclja, vendar veliki grof nima chasa, da bi ji odgovoril.

Z jezikom se zabode med chrnolaskine ustnice, medtem ko mu roka zdrsi po zgornjem delu tesne zhenske obleke in odpne bele trakove na chrnem blagu nad prsmi. Z dvema prstoma desne roke se pomakne pod tkanino in jo rahlo privzdigne. Zhenska nerodno zastoka, ko ji grof na hitro razpre gornji del oblachila. Bozha vzbokline drobnih kepastih belih prsi.

»Saj nimash posebno velikih,« reche. »Ampak cicka sta lepo debela in kar v redu ... In zdaj me bosh prijazno ubogala ... Ker se bova malo poigrala ...«

Bozha razgaljeni temnordechi sesek.

»Me imash kaj rada?«

Chrnolasko zaliva rdechkasta vrochinska omotica. Komaj diha od vznemirjenja in sramu, a se istochasno pogreza v vrtince blazhenega opoja in sreche, saj je velikemu grofu ochitno vshech, ko se z njo tako poredno ukvarja.

Hermanove roke so neizprosne. Jecharka zapre ochi, ko ji stari grof v potu svojega obraza izpodreca krilo nad nogami in zachne shariti po mednozhju. Hitro jo popolnoma sleche in si jo zasuka pod sebe. Zhenska zadrgeta v tezhkem prichakovanju. Ve, da se bo zdaj zgodilo vse tisto, chesar se je zhe dolgo bala, in jo bo grozna slast zalila do dna.

 

* * *

 

Nenadoma se odpro vrata. Na pragu stoji Josht Soteshki. Smehlja se, ko ji pove, da gredo po dolgem chasu spet na sprehod. Vreme je lepo in tudi blagorodni gospod veliki grof so zapovedali, da mora lepa gospa chim vechkrat priti na svezhi zrak.

Veroniko v trenutku napolni chudna svetloba. Postane zelo srechna. Celo navihana. Razposajena. Se po dolgem chasu z zvonchkajochim glasom zasmeje.

Ko se s spremljevalci spusti z grajskega gricha navzdol proti dolini, se v njenih skrivnostnih zelenih ocheh s podvojeno mochjo zalesketa temnozelena narava. Veselo teka po rahli vzpetini proti blizhnjemu gozdu. Chuti, da je v zraku neki poseben sijaj in poseben mir, kot da se skozi lepo naravo lesketa podoba daljnega raja.

Ne vidi, da jo Josht Soteshki opazuje s posebnim izrazom v ocheh. Njegov pogled drsi chez Veronikino rdechkasto oblachilo in se zaustavi na nabreklih vzboklinah blaga, v katerega je skrila svoje lepe prsi. Jezi se, da je nekaj chasa mislil, da veliki grof nima prav. Zakaj si je domishljal, da ta pokvarjena zhenska ni charovnica? Pazljivo si jo ogleduje. Zazdi se mu, da se je kljub ujetnishtvu in uporni trmoglavosti k srechi le nekoliko okrepila.

V ostrem vitezu vzkipi viharno pozhelenje z upanjem na chas brezmejnega uzhitka, ki mora priti, ko bo veliki grof gotov s to zhensko. Vendar se zaveda, da mora ta chas krotiti svojo strast in ujetnici nuditi vse tisto, zaradi chesar se bo zachela pochutiti varno in zadovoljno.

V Veroniki za trenutek naraste varljivo razpolozhenje. Misli, da se je veliki grof s svojimi pomochniki vendarle spremenil. Morda ji bo velikodushno omogochil nadaljevanje zveze s Friderikom. Spet hoche zaupati ljudem, jesti in piti, se veseliti sonchnih dni in vztrajati v teh posebnih okolishchinah do tistega srechnega trenutka, ko se bo vrnil njen mozh in jo vzdignil v svoje narochje!

Zvecher prvich po dolgem chasu mirno zaspi.

 

* * *

 

Sanje jo nosijo chez blago sonchno pokrajino. V Veroniki se prebudi neshteto lepih misli. Kaj je pravo polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je vredno zhiveti? Ali lahko skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivanja? Zapre ochi. Sanja o Frideriku. Nenadoma zachuti, kot zhe nekateri strastni zaljubljenci pred njo, da je ljubezen Bog, saj je od Boga ...

 

* * *

 

Prizor je za velikega grofa zelo prijeten. Vzburjen stoji za zaveso in zadrzhuje dih.

Lepa charovnica je pravkar odlozhila tudi spodnji del obleke. Popolnoma naga stoji ob veliki leseni kadi, iz katere se kadi vrocha voda. Svetli svilnati puh pod trebuhom se ji svetlika v pramenih sonchne svetlobe, ki pada skozi lino nad tramom naravnost v kopalno kad. Z roko si sezhe v dolge bleshcheche lase in si jih pogladi nazaj. Se zravna. Dojki veselo poskochita, shpichasti rozhnati bradavici sredi polnih kolobarjev na vrhu prsnega mesa radozhivo zadrgetata in se napneta, ko se obrne proti kadi in skloni proti vodi.

She vedno je lepa in radozhiva! Spet je vesela in privlachna! Si z roko pogladi obe dojki. Po dolgem chasu uzhiva samo sebe.

Herman vidi, kako h kopalki pristopi chrnolasa strezhnica z velikim chebrom mrzle vode in jo izlije v veliko kad.

»Da ne bo gospe prevroche,« reche in s hinavsko ljubeznivostjo pogleda Veroniki naravnost v ochi. Potem zardi in na skrivaj poshkili proti zavesi, za katero se skriva veliki grof.

Veronika se zasmeje. Se obrne k chrnolasi zhenski. Pokima z glavo. Se smehlja z bleshchechimi ochmi.

Stari grof stoji za zaveso kot urochen. Ne more umakniti pogleda z obeh charovnichinih lepo oblikovanih hrushkastih dojk, ki ga rezheta v zadnje dele mesa in neizprosno muchita in izzivata. V jedru njegovega telesa se nabira pekocha zherjavica. Zdi se mu, da je zapravil glavni del svojega zhivljenja in ni, cheprav je zhe star, she vedno spoznal prave zhenske.

Oblije ga mrzel pot, ker se nenadoma ustrashi lastnih misli.

Je ta charovnica tista zhenska, na katero sem chakal vse zhivljenje? Saj me bo pogubila, kot je pogubila Friderika!

Rezko zastoka.

Veronika se medtem nagne chez kad in pomoli roko v vodo.

»Je prevrocha?« vprasha strezhnica.

Veronika se zravna. Se z roko oprime roba kopalne kadi in porine levo nogo globoko v vodo. »Ah,« zatrepeta. »She vedno je prevrocha.«

Chrnolaska zaploska z rokami. S hodnika se prikazhejo shtiri razgrete dekle.

»Prinesite she vech mrzle vode!« zapove chrnolaska in se obrne proti Veroniki.

»Upam, da jih ne zebe, ker morajo chakati,« reche, »ampak, che hochejo, jim prinesem plet, s katerim se gospa lahko pokrijejo ...«

Veronika odkima z glavo. Dvigne roko. Si spet pobozha napete prsi.

Veliki grof za zaveso tezhko zasope. Se skusha umiriti, vendar mu vzame sapo, ko si charovnica sezhe z dlanjo pod desno dojko in si jo potisne navzgor, da zhe mochno napeti rozhnati vrshichek poredno zadrgeta.

Ko dekle konchno dolijejo v kopel dovolj mrzle vode, stopi charovnica z desno nogo chez rob kadi. Privzdigne levo stegno. Nekoliko odlasha, kot da ne ve, ali naj gre naprej.

Herman napenja ochi. Rad bi na Veronikini lepi snezhnobeli kozhi odkril tri rdecha hudicheva znamenja, o katerih je nekoch sanjal in ki bi mu potrdila, da je ta zhenska res charovnica, vendar ne opazi nichesar sumljivega. Ochitno jih je naredila nevidna! Da je ne bi prepoznali! Coprnice to znajo! Jezno miga z glavo. Pach pa se mu, kot v tolazhbo, za bezhen trenutek, ko zhenska prestopa z dvignjeno nogo v kad, razkrije njena dolga rdechkasta preguba v puhastem svilnatem trikotniku pod trebuhom. Od pozhelenja se Hermanu zavrti pred ochmi. Rad bi videl she vech, vendar se zhenska zhe ulezhe v kad, da ji molita iz vode samo ostra rozhnata vrshichka obeh lepih hrushkastih dojk.

Stari grof se mora zadovoljiti s tistim, kar je na razpolago. Z vrochichnim pogledom bozha oba imenitna prsna cvetova prelepe charovnice, ki se zdaj, pogreznjena globoko v kad, z na pol zaprtimi ochmi predaja vsem uzhitkom prijetne kopeli.

Veliki Herman se skoraj ne more vech premagovati. Chuti svojo razdrazheno moshkost. Hoche skochiti k zhenski v kadi in jo popolnoma zasvojiti. Si jo vzeti do onemoglosti. Vendar se mu usodno zavrti v glavi. Obide ga chudna omotica. Z vso mochjo se oprime zavese. Obliva ga mrzel pot.

Zdi se mu, da se bo zadushil ...

Veronika zachofota z rokami in nogami. Privzdigne zadnjico. Se dvigne iz kopalne kadi. Mokra bela kozha se ji iskrivo lesketa v svetlobi poznega popoldneva. Chez izbochene prsi ji polzijo drobne vodne kapljice. Mokra seska se svetita v polsvetlobi. Stoji sredi prostora kot prekrasna gola boginja ljubezni, ki je pravkar vstala iz penastih valov, da osrechi svet.

Starega Hermana presije nenavadno mochna srecha. Telo mu zadrgeta od neverjetne vzburjenosti, vendar ga trenutek za tem prebode neusmiljen krch. Stemni se mu pred ochmi. Opojna srecha se na mah prevesi v nesrecho. Z rokami se spet skusha oprijeti zavese, vendar se mu telo nagne nevarno naprej. Z ostrim pokom se zrushi na tla in izgubi zavest.

Veronika razburjeno zakrichi, ko zagleda Hermanovo glavo pod razprto zaveso. Sune v cheber z mrzlo vodo.Voda se razliva po tleh. Dekle preplasheno vijejo roke. Veronika bezhi proti hodniku. Za njo sope chrnolasa strezhnica, vendar grozne charovnice v prvem trenutku sploh ne more ujeti.

 

* * *

 

Velike dojke strastne cesarice se nenadoma spremenijo v dve popadljivi mesnati zhivali. Ulrik se obrne proch, na drugo stran postelje. Zariva se med visoke mehke blazine, vendar Barbara noche odnehati. Se vzpne nekam navzgor, proti golemu grofichu. Ga jezno gleda.

»Dovolj je bilo, teta,« reche mladenich s hladnim prizvokom v glasu.

Vladarica se zdrzne. Dvigne glavo. S pohotnim pogledom krozhi po mladenichevem vitkem telesu.

»Dobro si me prej ... Ampak zakaj si zdaj utrujen?«

Se vzdigne na sredi velikanske postelje, v kateri bi nashlo prostor pet ljubimcev. Dojki se ji nevarno zatreseta.

»Daj, pridi, vzemi me. Spish lahko pozneje!«

Ulrik ve, da bo takoj preshla v napad. Vendar ima zdaj zhe vsega dovolj. Nesramna zhenska ga zachenja dolgochasiti.

Cesarica se vrochekrvno zaziba. Z razkrechenimi nogami polzi na nechakovo zadnjico. Dolga, na shiroko odprta rezha se ji rdechkasto zabliska, kot da se blizha nevihta.

»Zlat dechek si. Moj najboljshi ljubimec, ki je izpolnil vsa prichakovanja,« zastoka. »Saj me zdaj ne bosh razocharal?«

Se nagne na desno. Odrine od vrochega ljubljenja pomechkane rjuhe, mokre rutice in razpraskane blazine. Drsa z dlanjo po Ulrikovi goli kozhi. Se skloni navzdol. Privzdigne nechakovo toplo nogo. Poljublja razgaljeno mlado moshkost.

»Uzhivaj!« zacvrchi z izzivalnim glasom.

Se prime za dojko in jo potiska proti Ulrikovim ustom.

»Nochesh?« zajeclja.

»Nochem vech, teta,« zamrmra mladenich in se dvigne z blazin.

»Ostani pri meni,« zarezgeta kot zhrebica, ki se pravkar goni.

»Nochem!« reskne Ulrik.

V norem pozhelenju se ga skusha oprijeti okoli ramen. Tipa proti Ulrikovemu prevech poveshenemu udu.

»Zakaj nochesh?«

Ga skusha pobozhati, si ga vtakniti v usta.

»Saj bo kmalu spet lep in mochan!«

Ulrik jo odrine stran, zdrsi s postelje.

»Ne zapusti me. Zdaj te res rabim!« krichi cesarica.

Poskakuje okoli nechaka. S privzdignjeno zadnjico moleduje pod njegovim trebuhom.

»Zakaj me nochesh she enkrat vzeti?«

Klecheplazi pred nechakom z vidno razkrechenimi nogami.

»Zakaj nochesh? Kaj nisem dovolj lepa zate, ti nori Celjan?« zasika z besnim glasom.

Ga hoche prijeti za povesheni ud.

»Ne bosh mi tako zlahka ushel! Nihche mi ne more uiti. Vsakega takoj dobim!« ponorelo zarezgeta.

Se zazhene proti ljubimcu in se ga skusha oprijeti, kot utapljajochi se reshilne bilke.

Mladenich se ji iztrga iz objema. Si v naglici nadene haljo. Bezhi med divjim cesarichinim vpitjem in jokom iz sobane.

 

* * *

 

Veronika chepi v kotu sobe. Noche vech jesti. Pred tednom dni jo je ponochi prebudil nenavaden shum. Od groze ni mogla niti zakrichati, ko je pred seboj zagledala velikega grofa z leshcherbo v roki. Polsvetloba je metala chudne zverizhene sence chez nevarni prostor, toda za pravi premislek ni imela chasa, ker jo je stari grof zhe prijel za roko in potisnil globoko v posteljo. Takoj za tem je zachutila njegovo hudobno taco na svojih prsih. Zaril se je v njeno meso, hlipal in grebel po njenih dojkah, jokal in moledoval.

»Veronika, ne upiraj se. Tvoj sem, prosim! Samo tvoj sem! Bodi moja in vse bo dobro!«

»Naj mi raje dajo Friderika nazaj!« je ogorcheno zavpila.

Herman je dvignil glavo in se zarezhal.

»Friderika?« je zarogovilil. »Katerega Friderika? Nimam vech sina s tem imenom ... Pozabi ga, Veronika ... Imej raje mene ... In bo vse dobro!«

»Nich jim ne verjamem,« je zatulila. »So stari lazhnivec ... Naj me pustijo na miru!«

»Bodi tiho, coprnica!« je jezno zakrichal in zamotovilil chez njen trebuh.

V trenutku je odvrgel nochno haljo. Popolnoma gol je silil proti njej in se skushal pritipati do njenega mednozhja.

Od razburjenja je tezhko sopel. Potem je chudno zamotovilil z rokami. Ochitno mu je od napora postalo slabo. Z naprej dvignjeno glavo je zgrmel chez njena prsa. Vendar ni odnehal. Spet je zachel grebsti po njenem telesu. Tedaj ga je udarila z vso silo v obraz. Enkrat. In she enkrat. Ni nehala krichati in se braniti.

Bilo je kot ob koncu sveta. Takoj so se odprla neka vrata. V sobo je pridrvela grucha ljudi z zverizhenimi zariplimi obrazi. Josht Soteshki in she drugi. Zachutila je mochne udarce chez ramena in pod glavo.

Stari grof se je omotichno zamajal s postelje. Se prijemal za prsi, kot da ga hoche zadushiti.

»Soteshki in mozhje! Vzemite jo. Vasha je!« je sopel.

Ve, da se je she nekaj upirala. Vech moshkih rok se je stegnilo chez njeno razbolelo, pretepeno telo. She enkrat se je uprla. In she in she. Se zagrizla v razgaljeno meso najblizhjega posiljevalca. Tedaj jo je zadel izredno oster udarec, da je izgubila zavest. Ko je odprla ochi, se je znashla v svoji sobi. Z zvezanimi rokami in nogami. Zastrazhena. Naga. Krvavecha iz prask in ran na rokah in stegnih, ponizhana s semeni shtevilnih moshkih...

Veronika tiho hlipa in zapre ochi. Najraje bi takoj umrla.

 

* * *

 

Nerazpolozhenje. Razpoke v dushi. Tiha groza. Tudi neenakomerno utripanje srca. Jeza zaradi preklete zhenske, ki se mu je uprla, ko jo je hotel natanchneje spoznati. Zaradi te coprnice mu je popolnoma odpovedala moshka sila in za namechek ga je ponovno zadel protin. Kar za dva tedna ga je vrglo v posteljo. Skoraj bi bil umrl.

Hermanov svet se drobi zaradi neprichakovanih zunanjih dogodkov. Vcherajshnje sporochilo, da se je na lovu smrtno ponesrechil njegov mlajshi sin Herman III., ki ga je zhelel imenovati za svojega naslednika, ga je zadelo kot strela z jasnega.

Nich mu ne ostane prihranjeno. Ta svet je res ena sama dolina solz.

S skljucheno glavo sedi v kotu svoje spalnice. Misli ga odnashajo dalech nazaj, nekam med nabrushene meche stare trde bitke za kralja in dom in med modrikasti plamen iz velikanske grajske pechi, ob kateri sedi s svojo mlado zheno pet let po bitki in pije vino, medtem ko pridni hlapec nalaga na ogenj poleno za polenom. Z zheno sedi v borni luchi ognja in poznega vechera in je srechen. Kje je zdaj vse to?

Gleda nekam stran, mogoche tudi proti stropu, in ne ve, ali je strop bel, chrn ali rdech. Sploh vech ne ve, kje sedi in kaj se dogaja. Sedi in gleda nekam naprej in nazaj. Vendar ne ve nich in je popolnoma zmeden.

Kaj bo zdaj?

Glava starega grofa je tezhka kot debela klada suhega lesa v pechi. Gori z dolgim sikajochim modrikastim plamenom. V njegovi glavi razsaja zahrbten pozhar.

Zakaj se vse to dogaja? Kdo vodi ta svet? Bog ali hudich?

S tezhavo se dvigne s stola in odkolovrati na hodnik. Che je njegov mlajshi sin mrtev, je edina reshitev za celjsko gospostvo treh zlatih zvezd, da pomilosti edinega she zhivechega sina Friderika in postopoma preda upravo v njegove roke.

Toda ... V glavi mu nevarno pochi. Preden Friderika izpusti iz jeche, je treba odstraniti nevarno charovnico. Josht Soteshki je najbolj primeren za take rechi, o katerih ne mara vech razmi-ljati. Za to je zhe prestar. Soteshki pa bo s svojimi pomochniki zhe nashel primeren nachin, da nesramno zhensko hitro in brez prich spravi s sveta ...

 

* * *

 

Neke roke jo pahnejo na tla. Primejo nad pasom. Vrzhejo v travo.

Hoche zakrichati, vendar je zhe prepozno.

Po zraku migotajo packe, rdechi krogi, mrki liki, spacheni obrazi. Udarci. Besno sopenje razgretih moshkih, ki jo suvajo po travi na robu ribnika.

Razjarjeni obraz Joshta Soteshkega tolche po njeni prestrasheni notranjosti.

Surovi glasovi jo rezhejo v glavo. Pasji lajezh je premochan. Nesramni smeh pobesnelih hlapcev ji stiska srce.

Trenutek zatem jo zgrabijo roke treh ali shtirih mozh zgoraj pri ramenih, pod pasom in na stegnih. Butajo jo k vodi, porivajo navzdol, cheprav se she z zadnjimi mochmi skusha upirati. Chuti, kako se ji pri rebrih para obleka, ko jo hlapci porivajo po bregu. Vlechejo jo kot vrecho peska proti vodi. Hoche vstati, se jim izmuzniti iz primezha, vendar so roke teh strashnih moshkih premochne. Nikamor ne more pobegniti.

Nekdo jo udari po glavi. Naslednji udarec je tako mochan, da se ji stemni pred ochmi. Zaliva jo brezobzirna bolechina. Nekaj pljuska po njeni notranjosti. Nekaj ji sili v pljucha, da jo strashno dushi. Chuti, da jo zaliva grozna mrzla voda.

Hoche dihati ... Hoche krichati ... Hoche zhiveti ...

Krute roke jo neusmiljeno trdo drzhe pod vodo, dokler je neznansko temna sila ne zanese dalech stran. Proti nenavadni onostranski svetlobi. Zagleda Friderika, ki jo nezhno prime okrog pasu in zashepeta: »Lepa Veronika. Zdaj sem tvoj, popolnoma tvoj!«

Friderik zamigota v bleshchechem krogu, ki zavalovi pred njenimi ochmi, a se nenadoma skrchi v drobno zrno in izgine v nich. Zdi se ji, da postaja lahkozhiva trdozhiva riba. Hoche zaplavati proti ugasli svetlobi. Proti nebu. Proti zvezdam. Proti trem Friderikovim zvezdam, ki so tudi njene zvezde. Hoche ljubiti in hrepeneti, vendar se svet nenadoma razpochi na sto tisoch umirajochih zvezd in zavlada popolna tema. Noch razpne svoja chrna krila. Smrt, ta chudna kruta ptica, smrt, ti mrzla perutnica ...

 

* * *

 

Vrata jeche se odpro na stezhaj. Svetloba je tako mochna, da se Frideriku zazdi, da mu bo zdrobila telo. Preshine ga na tisoche misli in obchutkov. Dozdeva se mu, da je spet otrok, ki z bosimi nogami chofota v vrochem poletnem jutru po bistrem potochku pod gradom. Voda lije na vse strani, se pretaka na levo in na desno.

Trije hlapci drzhijo pred njim cheber vode in mu z veliko krpo mochijo glavo. Nekdo mu odpenja verige. V njegovi lobanji doni preglasna tishina. Zaslishi nenavadno pomemben glas, ki mu chudno govori. Prijetno govori. Chuti mochne roke, velike roke, ki ga pehajo naprej in navzgor. Roke, ki ga vzdigujejo visoko pod nebo, dalech, dalech ven iz osovrazhene jeche. Ker ne more hoditi, ga polozhijo na nosilnico in previdno nosijo na shiroko grajsko dvorishche pred jecho.

Ochitno ga premochna svetloba buta nekam pod nebo. Zanasha ga po razpenjenih sonchnih zharkih visoko navzgor. Moch svetlobe ga prebada do kosti, muchi in vznemirja. Boji se, da bo zaradi svetlobe oslepel.

Nekje zadaj, ne ve, ali dalech ali blizu, shklopotajo konji. Tu in tam zazhvenketa veriga, zarezgeta zhrebec, pochi bich in zadrgeta uzda. Vse je vedno bolj chudno, strashno, grozno.

»Kje je Veronika?« zajeclja, ker zachuti, da se je nekaj spremenilo.

Nihche mu ne odgovori.

»Kje imate Veroniko?« she enkrat zakrichi z jeznim, onostranskim glasom.

Skusha dvigniti glavo, vendar je preslaboten, da bi she naprej sprasheval in se boril. Zapre ochi, ker ga to svetlo, poloshcheno zunanje zhivljenje prevech boli. Dozdevati se mu zachne, da bo zaradi presezhne svetlobe, ki ga zaliva od vseh strani, potonil v besnih zharkih presvetlega zhivljenja in umrl.

Med tem stoji veliki grof Herman zadaj za grajskim stebrom in opazuje muchni prizor. Boji se priblizhati sinu, cheprav ve, da mu mora vrniti vsaj del prejshnjih chasti in vsaj nekaj gradov in posesti, ki mu jih je bil odvzel. Ve, da Friderik ne more ostati praznih rok. Brez vsega.

Sklene, da ga poshlje na grad v Radovljico. Tam naj zdravi svoje rane in bolechine. In ker je tako bolan, naj ima ob sebi dobrega ranocelnika. Ne sme umreti, ko je konchno spet na svobodi.

 

* * *

 

»Razvrat,« jezno zasika mladi duhovnik Piccolomini in zasadi pero v chrnilnik. »Kaj naj si mislimo o chloveku, ki pokoncha svojo zakonsko zheno zaradi strasti do neke druge mlade in nedostojne zhenske? Tak chlovek ni nich drugega, kot poshast v chloveshki podobi. Pokolenje celjskih grofov bo vsemogochni Bog preklel zaradi pregreh, ki vpijejo v nebo. Gre za sploshni razvrat, ki bo na koncu unichil celotni rod.«

Pero mu hudobno zashkriplje chez pergament, ko zapishe, da tudi Friderikov oche Herman ni vreden prijazne besede. To je predrzen star mozh, nich boljshi od sina, pred katerim ni varna niti ena zhenska v dezheli. Da bi se zdel mladim dekletom, ki jih stalno zalezuje in zapeljuje, mlajshi, kot je, si z barvo krasi lase in si noche briti brade. Pri tem upa, da ne bodo opazile njegove nagubane kozhe. Nesrechni hudichevec trikrat greshi, ko hoche, da bi brada ljubicam zakrila njegovo starost ... Ne barba apud amatrices aetatem confunderet!

Celjski nimajo smisla za nravno dobroto. Verjetno se premalo trudijo, da bi obchutili dejanske razsezhnosti bozhje resnichnosti. Ne borijo se proti pozhreshnosti, sebichnosti, pohoti in pozhelenju, nochejo se duhovno ochistiti, zato so njihova telesa napolnjena z groznim Satanovim strupom. Namesto da bi ljubili svojega blizhnjega, se posluzhujejo nasilja in nakan, s katerimi ga hochejo zasuzhnjiti. Vse to vodi v zlorabo bozhjega in chloveshkega.

Ko to zapishe, se zahrbtno zasmeje. Ve, da bodo Celjski dobili z njegovim spisom tisto nagrado, ki so si jo s svojimi zlimi deli prisluzhili.

 

* * *

 

Friderika obliva mrzel pot. Razdrazheno se premetava med blazinami. Odkar so mu sporochili, da je Veronika na chuden in nepojasnjen nachin umrla kot ujetnica njegovega ocheta, se ne more vech umiriti. Ponochi ga neverjetno temne sanje potiskajo na rob obupa. Zdi se, da se je zachel seliti v grozni svet blaznih senc. Shele ko mu ranocelnik prinese vrch krepchilne pijache in mu ga nastavi k ustom, se za trenutek umiri.

Potem spet zapre ochi in skusha pozabiti ... Kaj naj naredi?

Nenadoma ga prebudijo drobni umirjeni koraki. Pater Konrad se sposhtljivo priblizha in ljubeznivo skloni k mlademu grofu.

»Kako se pochutijo?« reche.

»Grof Herman ni vech moj oche!« zashepeta Friderik z ranjenim glasom.

»Njihova milost ne smejo tako govoriti,« zatrepeta duhovnik in nesrechnega grofa pobozha z nezhnim pogledom. »Bog hoche, da grof odpustijo ...«

»Ne morem,« zastoka Friderik in skusha dvigniti glavo.

Pater Konrad se primakne blizhe k bolniku.

»Vem, da so se mu zgodile hude krivice. Toda naj pomisli, da je najhujsha preizkushnja v resnici pravega zlata vredna. Krivica je blagorodnega gospoda grofa pichila kot gnusna kacha naravnost v dusho, toda ta kachji strup v sebi bo prebolel. Spremenil ga bo v protistrup. Ta ga bo ochistil, pozdravil in popeljal v novo zhivljenje ...«

Friderik skremzhi ustnice.

»Lepo govorish, pater,« reche. »Toda kako naj pozabim, da mi je oche ubil zheno ...«

»Prav nich ne vemo, kako se je zgodilo,« jeclja duhovnik. »Nismo bili zraven. Morda je bila nesrecha ...«

»Ah,« zakrichi grof in se skusha vzpeti s postelje. »Kaj govorish! Dobro vesh, da jo je umoril ...«

Pater Konrad skloni glavo in ga chudno pogleda. Ti celjski grofje! Toliko krivic in gorja so povzrochili, vendar nichesar ne obzhalujejo in se nikoli ne spametujejo. Tudi grof Friderik ni nedolzhen ... A kaj ... Kot duhovnik je dolzhan opravljati dobra dela ljubezni in usmiljenja. Mladi grof je zhe dovolj kaznovan za svoje dosedanje pregreshno zhivljenje. Morda se bo vendarle spreobrnil.

Spet se skloni k bolniku.

»Ja, tudi che bi bilo tako, kot mladi gospod grof trdijo, moramo odpustiti ... Tudi che gre za umor ... Kdo pa sploh smo? Popolnoma nevredna stvar smo, ki se je znashla v dolini solz, kjer shkrtajo kosti in teche kri v potokih ... Navadna gniloba smo, nichvredna vrecha iz kozhe, napolnjena s krvjo, smrdljiva umazanija, ki se valja po blatu. Brez Boga, ki nam je ustvaril dusho, smo chisti nich, kup gnoja ... Veliki greshniki...Nihche ni brez greha...Tudi njihova milost ni nedolzhna... Njihova milost to dobro ve...Zato bodimo ponizhni. Delajmo dobra dela. Bogabojeche molimo in ne opravljajmo drugih ljudi, she najmanj pa najblizhje, saj nam je dobri Bog zapovedal, da naj sposhtujemo mater in ocheta ... Bog zhe ve, zakaj je gospa Veronika morala umreti ... Mi pa nich ne vemo. Bodimo raje previdni in pametni. Ishchimo spra-vo in prijateljstvo – in ne sovrashtva. Kot priporochajo modreci in svetniki. Bonorum vero et eorum, qui virtute sunt similes, amicitia perfecta demum est. Med dobrimi in med tistimi, ki se znajo s plemenitim vedenjem pobotati, se pojavi popolna prijaznost prijateljstva.«

Mladi grof jezno zabliska z ochmi.

»Ali she ni gotov s pridigo?« mrko reche.

»Blagorodni gospod grof naj oprostijo!«

Duhovnik se zdrzne in znizha glas, vendar she ne more konchati.

»Kako je zhe rekel kralj David?« zajeclja. »Oculos habent et non videbunt, aures habent et non audient, os habent et non loquentur. Imajo ochi in ne vidijo, imajo ushesa in ne slishijo, imajo usta in ne govore ... Gospod grof morajo razumeti, da mu moram govoriti ... Moramo pravilno videti in pravilno govoriti ... Spoznati moramo, da se moramo pokoriti stvarnosti in vdati v usodo ...«

»Ja, ja,« zajoka grof kot otrok. »Toda zdaj sem sam ... Nikogar nimam na svetu ... Kaj naj naredim?«

»Gledati mora naprej, v prihodnost,« reche stari duhovnik. »Potem bo vse dobro!«

Friderik nekaj chasa molchi, kot da premishljuje. Potem zagrabi patra Konrada za roko in mu odlochno reche: »Takoj ko bom spet pri mocheh, grem k menihom v Jurkloshter pri Lashkem. Ti so imeli radi mojo Veroniko. Izkopal jo bom iz sedanjega skrivnega groba, kamor jo je pahnil moj oche ... Ne bo pozabljena. Na slovesen nachin jo bomo pokopali v kartuzijski cerkvi, kjer dobri menihi ves chas prepevajo Bogu v chast svoje korale ...«

»Tako je prav,« se patru Konradu zasvetijo ochi.

»Saj sem tudi sam kriv za zhenino smrt,« zatrepeta grof. »Toda kaj naj naredim? Umaknil se bom v Rim. Se spoko-ril ... Se skushal od tam pogovoriti in pobotati z ochetom ... Ko sem bil v jechi, mi je zaplenil skoraj vse gradove in odvzel vechino posesti ... Moj svak, cesar in ogrski kralj, pa je to she potrdil s svojim dvojnim pechatom v pismu, v katerem je zapisal, da dokler in kakor dolgo bo grof Herman sam uzhival tuzemsko zhivljenje, ne more nihche od dedichev od njega zahtevati delitve premozhenja ...«

»Ja,« reche pater. »Naj se gospod grof pobotajo z ochetom. Potem bo vse lazhe ... In bo videl ... Oche mu bo vrnil tisto, kar mu je prej v jezi odvzel ...«

Friderik na te besede ne reche nich in pritisne glavo med blazine. Pater Konrad v zadregi zajeclja she dve ali tri dobre besede in se potiho odpravi iz sobe. Shele zunaj, na gozdni poti pod strmimi hribi, zajame sapo in mirno zadiha.

 

* * *

 

Same sence ... Sence ... Sence umrlih ...

Zadaj za glavnim grajskim stolpom se prikazhe bridka smrt s koso. Mrtvashka lobanja zamolklo zashklepeta. Smrt se zarezhi. Premeri starega grofa s pozheljivim pogledom, cheprav nima ochi.

»Sinek moj dragi, zdaj si ti na vrsti!«

Herman zachuti koshcheno nogo ostre smrti tik pod trebuhom. Oh, kako ga pritiska navzdol, tepta v zemljo, da strashno zaboli. Zazdi se mu, da je bilo celotno zhivljenje samo odlomek nechesa nerazumljivega, v katerem si se zhelel iz zavratnega zemeljskega blata povzpeti k svojim trem zlatim zvezdam.

Moje zvezde! Zaman, zaman! Zakaj?

Smrt je neusmiljena. S koshchenimi prsti trga dragoceni brokat z grofovega telesa, tolche s pestjo po imenitnem, s podobami slavnih bitk umetelno olepshanem bodalu, ki mu zaman binglja v vechno slavo nekje med ubogimi nogami. Smeje se njegovim lovskim trofejam, jelenjim rogovom, nagachenim volkovom in medvedom, ki jih je dal v strah in ponos prijateljev in sovrazhnikov razstaviti v glavni grajski dvorani.

Grof se vzpne na postelji, drsi z lezhishcha na rdecho preprogo, skusha pobegniti. Vendar je smrt prehitra. Podstavi mu nogo, da z vso silo telebne na tla.

Oh, kako ga bole vse kosti! Zhe spet ta prekleti protin, da te noch in dan trga po vseh udih!

Zdrzne se, ker se smrt, kot da je uganila njegove misli, posebno glasno zasmeje.

»Ah dragec, tebe bom namrech pustila umreti naravne smrti. Toda zapomni si, brezdushni Celjan. Kmalu bo odzvonilo tudi tvojemu preostalemu rodu ... Na koncu vas bo pokonchalo bodalo, strla vas bosta mech in sekira. Umorili vas bodo pohlep, oblastizheljnost in neusmiljen boj za premoch nad drugimi ... Unichile vas bodo vashe lastne pogubne lastnosti!«

Ko to reche, ga s koshcheno roko udari med rebra.

»Z mano se ne bosh shalil!« mu zabrusi naravnost v od groze skremzheni obraz.

Spet se zasmeje in nastavi koshcheni prst na luknjo pri svojem nekdanjem nosu.

»Tudi ti bosh kmalu taka votla lobanja. Ne krichi! Zdaj bo zares bolelo!«

Herman zachuti, kako ga smrtna kost kot ostra kosa in kot neizprosno bodalo prebode naravnost pod trebuhom. Stari glezhnji neusmiljeno zashkripajo. Chez grofovo razbolelo telo prshita kostni prah in pepel. Razpad je odlochno na delu ...

V lobanji mu votlo zadoni. Veliki grof se vzpne na postelji. Izbulji ochi. Strmi v temo.

V sobi ni nikogar.

Hvala bogu! To so bile samo sanje ... Bridki prividi ... Strashne sanje ...

 

 

I. Knjiga