Knjizhnica Revije SRP

Lev Detela

TRI ZVEZDE

 

Pogum Revije SRP 2008/5 – I, II

 

 

Lev Detela

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TRI ZVEZDE

Roman o celjskih grofih in Veroniki Desenishki

 

 

 

 

 

 

 

VSEBINA

 

I. KNJIGA

 

Uvodna beseda: Ivo Antich

O avtorju

Lepa charovnica

Razvrat

Pekel

Nezvesta srca

Uroki nochne poroke ali umetnost ljubljenja

 

 

 

 

 

 

 

Ivo Antich

 

TRI ZVEZDE IN VERONIKA

 

Sochasnost Detelovih zbirk pesmi Zvezde, zanke in Svetloba na shkrlatni obali ter romana Tri zvezde ta dela zastavlja kot tri markantna znamenja ustvarjalne zrelosti in hkrati najprej razpira vprashanje njihove medsebojne sporochilne korespondenchnosti, nato pa tudi notranjih simptomalnih razmerij she med drugimi sestavinami avtorjevega opusa. Pri tem integralnejshi »postmodernistichni« pristop ne more povsem zanemariti niti dolochenih neizogibno uchinkujochih dejstev iz t. i. realnozgodovinskega (geo-psiholoshkega, socialnega) konteksta, ki se jim je novokritishki literarnoteoretski ahistorizem 20. stoletja v imenu »avtonomije literarnega dela« nacheloma izogibal. Ne avtorji ne njihova dela pach niso nekakshne »chiste abstrakcije«, lebdeche v sholastichnih oblakih, kakor tudi vsak avtor – morda to she zlasti velja za pesnike – pravzaprav z vsemi svojimi zapisi pishe »eno samo knjigo« (nekako v smislu Mallarméja in Presherna). Po Deteli je »jezikovni prostor« (prim. nem. W-Ort) »zapleten dinamichni odvisnostni proces, v katerem jezikovni elementi ne nastopijo izolirano, temvech se gibljejo eden proti drugemu, eden v drugega, eden mimo drugega v nove tekstualne konstelacije«; navedek je iz opomb k pesnitvi Sedemglavec (Zvezde, zanke), ki jo avtor prav tam oznachuje kot pesem – poem – ritmizirano prozo (prim. verz iz Sedemglavca: »mashinerija verzov prihaja«).

Evokacija proze ob sredishchnem tekstu Detelovega opusa opozarja na specifichno hibridnost vsega opusa tako v formalno-zvrstnem kot v vsebinsko-sporochilnem pogledu. Detela je dvojezichni, slovensko-nemshki pesnik, prozaist, dramatik; zlasti v njegovi zgodnejshi liriki je nemalo baladno-pripovednih in tudi dramatichnih elementov, prozni in dramski teksti so prezheti z vizionarno poetichno fantastiko in grotesko. Problemsko-vsebinsko pa v opusu na razlichnih nivojih znachilno korespondirata predvsem dva »simptoma«: odlochilno dejanje in ochetovstvo. To sta vprashanji, ki tako ali drugache, bolj ali manj opazno in osveshcheno, zadevata slehernika; med dejstvi Detelove biografije gre za »levji skok« v izseljenstvo in za kritichni odnos do lastnega ocheta, nakazan v spominsko-dokumentarnih zapisih (Emigrant, 1999, str. 160: »oche« / oblastnik / iz simbolistichnih zgodb), med literarnimi deli pa za Atentat (Proza in pesmi, 1966) in za druge variacije na rodovno-oblastnishko diktatorstvo. V opombah k Sedemglavcu je omenjen zürishki chasopis Die Tat, ki imensko asociira Kocbekovo revijo Dejanje; Detela je izdal Kocbekovo berilo, Kocbekovo »usodno dejanje« je bilo partizanstvo in njegov personalizem je v zvezi z Mounierom, za katerega sta kljuchna pojma oseba in dejanje, oseba kot »jaz-tukaj-zdaj« je potopljena v naravo, vanjo se s poetichno refleksijo potaplja tudi Detela, deloma na sledi ocheta, ki je bil botanik.

»Je zgodovina fikcija?« To vprashanje iz mota k Trem zvezdam je vprashanje o poziciji t. i. zgodovinskega romana v presechishchu med faction kot absciso in fiction kot ordinato. Zgodovina z nacionalno mitologijo je v sredishchu Detelovega metaforichnega imaginarija od prvih knjig (Junashtva Slamnatega Krpana, Atentat – v slednjem cikel Zgodovinske pesmi) do zbirke pesmi Starosvetni spevi (1999), v kateri prevlada prosti verz. Vsi Detelovi romani so »zgodovinski« (od Kraljevega kipa, 1970, dalje), segajo do Karantanije in Venetov, z zgodovino se ukvarja v spominski prozi, torej se obsezhni tekst (chez 1000 strani v rkp.) Tri zvezde z zgovornim podnaslovom Roman o celjskih grofih in Veroniki Desenishki logichno vkljuchuje v opus. Celjski grofi z Veroniko Desenishko so slovenska zgodovina in mitologija; Veronika je poleg desetnice in lepe Vide najizrazitejshi zhenski lik te mitologije. Zhupanchich kot avtor drame o Veroniki je v njej iskal rojstvo »slovenske dushe«, cheprav ni zanesljivo niti to, da priimek Desenishka izvira iz hrvashkega Desinicha (pri Kumrovcu).

Detelov »genius loci« osnovno fabulo iz Valvasorja ob korektnem uposhtevanju »faktov« iz zgodovinskega konteksta nadgrajuje z istim ekspresivno poetichnim »shtajerskim temperamentom«, odprtim tako na Zahod kot na (balkanski) Vzhod, kakor je navzoch v njegovih pesmih. Ne gre za scottovsko-finzhgarjevski zgodovinski roman; zgodovina je tu z romaneskno zgodbo, ki se ohlapno zarisuje skozi niz fragmentov, predvsem prostor poetichne metafore in »uzhitka v pisavi« brez vsake idealizacije, v smislu naslova poglavja Strah, tema, ljubezen: srednjeveshka krvava baladichnost, pohlep, razvrat, surovost, ob nebrzdani mesenosti obsesivna pobozhnost in vizionarni vzleti, fevdalni karierizem, Friderikova subverzija zoper diktatorskega ocheta Hermana z zastrupitvijo prve zhene in s poroko z »lepo charovnico« Veroniko – vse je delirichni »circulus vitiosus« v grozljivem blodnjaku brez obvladljivo razvidne meje med lepim in grdim, resnichnim in prividnim, osebnim in ochetovsko-rodovnim (der Genuss – genus – gnus). Blodnjak (Trst, 1964) je Detelov knjizhni prvenec, kljub popolni prezrtosti ena najpomembnejshih knjig modernistichne slovenske proze, zbirka sedmih pripovedi, kjer je zhe na prvih straneh alegorichno problematirano oblastnishko ochetovstvo, v naslednjem Atentatu (Trst, 1966) razshirjeno do aluzij na tedanje vzhodnoevropsko-azijske diktature (npr. cikel »kitajskih pesmi«). Shirina zmeraj navzochega Detelovega »integralizma«, ki iz literarne prakse ne izganja nobenega vidika med avantgardizmom in »vechernicami« (dva romana v Mohorjevi seriji Druzhinske vechernice), pri tem pa zmeraj ostaja v identitetnem obzorju lastne poetichne vizije, se v Treh zvezdah zaokrozhi in razraste v mogochno prozno poemo – roman o (dveh) celjskih grofih in Veroniki Desenishki. So tri zvezde v celjskem grbu – Herman, Friderik in med njima Veronika?

 

 

 

O AVTORJU 

 

Lev Detela je zhe s trinajstimi leti v Ljubljanskem dnevniku objavil svojo prvo chrtico Peljal sem se k materi, med shtudijem slavistike na ljubljanski univerzi pa je sodeloval v reviji Mlada pota. Po emigraciji v Avstrijo je nadaljeval shtudij na Dunaju in se prichel podrobno ukvarjati z eksperimentalno knjizhevnostjo. Trst, Gorica, Celovec in Dunaj so postali polagoma novi kraji Detelove dejavnosti. Objavljal je v trzhashki Mladiki, Mostu, Novem listu in v celovshkem Nashem tedniku in Druzhini in domu, prispeval svoja besedila, prevode iz avstrijske knjizhevnosti in porochila o kulturnem zhivljenju za slovenske radijske oddaje v Celovcu in Trstu. Kar trideset let, vse do ukinitve oddaj za Slovenijo 31. decembra 1999, je oblikoval posrednishke kulturne oddaje radia Deutsche Welle (Glasa Nemchije) v Kölnu. Bil je urednik shtevilnih zamejskih in zdomskih revij, trzhashkega Mosta, celovshkega Mladja, argentinskega Meddobja, skupaj z Bertom Pribcem v Avstraliji je sourejeval kulturni magacin Slovenska vest, zhe trideset let pa na Dunaju izdaja nemshko literarno revijo Log ter je med drugim sourednik ljubljanske revije SRP. Poleg tega je uredil vech nemshkih literarnih antologij.

Bil je zelo aktiven in njegove knjige so si sledile v hitrem zaporedju: Blodnjak (Trst, 1964), Junashtva Slamnatega Krpana (Trst, 1965), Atentat (Trst, 1966), Izkushnje z nevihtami (London, 1967), Sladkor in bich in Chrni mozh (London, 1969), Metaelement in Kraljev kip (London, 1970), Legende o vrvohodcih in mesechnikih (Canberra, 1973), Marijin mojster (Celovec, Druzhba sv. Mohorja, 1974), Duhovni ogenj naj vechno gori (Tinje na Koroshkem, 1975), literarnozgodovinsko delo Povojni slovenski koroshki pesniki in pisatelji (Celovec, Mohorjeva zalozhba, 1977), Kaj je povedala noch (vsebuje pesmi Leva Detele in Milene Merlak Detela, trojezichna izdaja, za angleshki prevod je poskrbel Herbert Kuhner, Mohorjeva zalozhba, Celovec, 1985), Chasomer zhivljenja (spomini, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1987), Dunajski valchek za izgubljeno preteklost (Trst, 1989), café noir (Dunaj, 1989), Stiska in sijaj slovenskega kneza (Mohorjeva zalozhba, Celovec, 1989), Poslednja gora ( izbor zgodnejshe proze, prva knjiga she nezakljuchenega Izbranega dela avtorja, Ljubljana, 1991), Duh in telo (izbor v emigraciji objavljenih pesmi, zalozhba Mihelach, Ljubljana, 1993), zgodovinski roman Jantarska zveza (Mohorjeva zalozhba, Celovec, 1998), Emigrant (spomini, Nova revija, Ljubljana, 1999), Starosvetni spevi (Ljubljana, 1999).

Detelove knjige so izhajale tudi v nemshkem jeziku, nekatera dela so prevodi iz slovenshchine, druga pa izvirna nemshka umetnishka proza: Erfahrungen mit Gewittern (Darmstadt, 1973), Legenden um den Vater (Eisenstadt, 1976), Die Königsstatue (Dunaj, 1977), Imponiergebärden des Herrschens (Dunaj, 1978), Der tausendjährige Krieg (Dunaj, 1983), Testament des Hohen Vogels (Dunaj, 1985), Gespräche unter den Fabrikschornsteinen (Dunaj, 1986), Hinter dem Feuerwald (Dunaj, 1995; izshlo tudi v romunshchini pod naslovom Dincolo de Feuerwald, Bukareshta, 2000), Die Verrücktheit der Wetterlage (Dunaj, 1996), Unfrisierte Gedanken eines zugereisten Betrachters (eseji, Dunaj, 1998), Die Merkmale der Nase (izbor nemshke proze in lirike, Dunaj, 2005).

Biobibliografske informacije o pisatelju najdemo na primer v Enciklopediji Slovenije, v leksikonu Slovenska knjizhevnost, v pregledu Slovenska izseljenska knjizhevnost I., v vechih izdajah nemshkega literarnega koledarja – leksikona sodobne knjizhevnosti Kürschners Literaturkalender, v literarni zgodovini Aufbruch und Tradition – Einführung in die österreichische Literatur seit 1945.

Detela je objavljal tudi v osrednjih slovenskih chasopisih Delo in Vecher in v nekdanjem Slovencu ter delno zhe v chasu emigracije v znanih revijah Sodobnost, Problemi, Dialogi, Kaplje, Prostor in chas, Primorska srechanja, (Celovshki) Zvon in drugod. O njegovem literarnem delu so porochali shtevilni nadregionalni chasopisi, kot hamburshki tednik Die Zeit, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Wiener Tagebuch, Neue Zürcher Zeitung, Wiener Zeitung. Detelovi teksti, zlasti poezija, so prevedeni v shtevilne jezike in so med drugim izshli v antologijah in revijalnem tisku v angleshchini, shpanshchini, italijanshchini, romunshchini, slovashchini, srbshchini, madzharshchini, albanshchini in v indijskem jeziku gujarati. Detela je bil delezhen vidnih literarnih nagrad in priznanj v nemshkem literarnem prostoru. Do zdaj je izdal zhe vech kot 30 leposlovnih del, od tega devet pesnishkih zbirk.

 

 

 

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE

I. knjiga

 

 

Bralec reche literatura, avtor reche resnichnost.

Bralec reche resnichnost, avtor reche literatura.

 

Werner Kofler, sodobni avstrijski pisatelj

 

Je zgodovina fikcija? Virtualno sporochilo, sestavljeno na podlagi nezanesljivih ali ponarejenih podatkov in samo delno preverjenih dogodkov?

Papir, na katerem so zapisane ideje, prenese vse. Ideje so jasne in ne poznajo ovir, nashe zhivljenje pa je smrtno obchutljivo podrochje, velikokrat napisano s solzami in krvjo na chloveshko kozho.

Po nekem chasopisnem sporochilu

 

Preteklost brije iz nas norce na razlichne nachine.

 

Bernd Ingmar Gutberlet, nemshki zgodovinar in publicist

 

 

 

LEPA CHAROVNICA

 

In dubio pro reo.

In krizhi. Oklepi. Chelade. Krizharji.

In ta polmrak, iz katerega se za trenutke zasveti moch okrvavljenega zheleza. In vsi svetniki ... In vsi krvniki ... In muchilna orodja, natezalnice, kleshche, verige ... In kosi pechenega mesa ob kislem vinu, ki ga pije jechar po opravljenih dnevnih dolzhnostih.

Zhivljenje! Le zakaj nam ne prizanashash?

»Lepo prosim,« reche sodnik. »Kar se tiche primera Veronike z Desenic, gre le za domneve ali natolcevanja ...«

»In kaj bodo rekli gospod veliki grof Herman?«

»Vsekakor bomo mladega grofa Friderika she enkrat prosili za pogovor.«

»Toda ta na vso moch zatrjuje, da je gospodichna nedolzhna. Zaljubljenost. Ali kaj?«

»In kaj potem? Che ni dokazov, ampak je vse le zmes obrekovanj in domnev, potem ni nich ...«

»Gospod sodnik zhe vedo, kako se tem stvarem strezhe ... In kako primer razlozhiti visokoplemenitemu staremu gospodu ...«

Sodnik zmedeno obvisi pri pisalni mizi. Soba je nesrechna zmes rjavih pack in rdechih pik. Sodnik je zelo razburjen.

In tu so konchno she drugi primeri. Jozhefu Boljki so izpili vse vino in zaklali petelina. Mateju Simchichu so protipostavno odnesli gos, Ivanu Kavki pa dve sekiri. Andreju Sredini so grofovi sluzhabniki ukradli pet kokoshi. Ko jih ni hotel dati, so vdrli v njegovo hisho, ga zgrabili za vrat, ga pobili na tla, mu odrezali shop las s kozho vred in ga nato do nagega slekli. Potem so ga vlachili po hishi, brcali in zasmehovali.

Sodnik se skloni nad papirje. Njegov obraz je zdaj popolnoma gladek in bel. Kot pergament ali vosek.

 

* * *

 

Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Zaradi ... ? Zaradi chesa ... ?

Friderik ob teh vprashanjih nemochno obvisi kot zhuzhelka, ki se je ujela v pajkovo mrezho.

Charovnica?

Nikoli in nikdar!

Vsega je pravzaprav kriv on sam.

Ali pa sta vendarle kriva oba?

Ker ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov, s katerimi jo je zachel obkrozhati kot zver svojo zhrtev? Ker se mu ni umaknila, ko jo je nekoch prijel za roko in potem nezhno, a odlochno pritegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove, resne zveze?

Toda vse skupaj se je zanj zachelo zelo neresno, kot shala in ljubezenska igra za preganjanje zhivljenjskega dolgochasja in ponesrechenega zakona z gosposko in nepristopno Elizabeto. Kot shala, ki jo je Friderik pochenjal tudi z mnogimi drugimi gospemi in gospodichnami.

Hitro si je dovolil she vech. Nekega vechera jo je zalotil na samotnem grajskem hodniku, potegnil v blizhnjo sobo in brzh segel z mochno moshko roko v njene skrivnosti. V polmraku so se ji odpeli vsi pasovi. Skushala se je upirati, vendar je hitro popustila in sramezhljivo zaprla ochi.

Njegov pogled je zadihano drsel na njene bele prsi, zaustavil se je na obeh mochno napetih bradavicah, obkrozhenih z rozhnatima kolobarjema nich manj vabljivih strasti. Z odlochno moshko roko je segel v njeno toplo, vlazhno mednozhje in ga v drhtechi slasti previdno razprl, kot da bi omamljeno odpiral nenavadno shkrlatno shkoljko globoko na dnu morja. S pozhelenjem je segal vedno globlje v Veronikino notranjost in jo hotel izpiti do dna, ko se mu je konchno v divji strasti popolnoma predala.

In zakaj zdaj vse to? Te tezhave? Ti chrni oblaki? Le zaradi tebe, zhivljenje, da bi te pil in chim bolje okusil? Ah, Veronika? Le zakaj je vse to potrebno?

 

* * *

 

V kotu krchme sedi starejshi moshki v umazani rashevini. Frideriku se takoj zazdi, da ga od nekod pozna. Ta divji pasji obraz, kot spaka ali ptichje strashilo ...

Pred moshkim, ki torej zares spominja na psa, stoji vrch s kislim vinom. Pes ga na hitro zagrabi z mochnima umazanima tacama in brzh pozheljivo loka njegovo vsebino. Tekochina mu teche po bradi in kamizholi, vmes pada po veliki hrastovi mizi. Po lesu se shirijo smrdeche vinske luzhice.

Moshki se pijano zamaje v svojem kotu na levo in desno in zatuli z zhivalskim glasom: »Fin amors! Ampak vseeno drek in pol. Beshtije!«

Chudne, grde besede!

Kot da je podstavil s svojim strupenim jezikom nogo drugim gostom v gostilni.

Od kod ga pozna? Kje ga je srechal?

Fin amors? Ljubezen po francosko? Kdaj in od kod?

Pasjeglavec besno udari po mizi.

»Grize!« zavpije na vso moch z nenavadnim glasom.

Gostilnichar z dolgim zelenim predpasnikom se vznemiri, predse zarenchi nekaj nerazumljivega, jeznorito zakoraka po pivnici in se priblizha s strupenim pogledom k razgrajachu pri politi mizi. Nekateri gostje skremzhijo obraze ali pa se presenecheno presedajo sem in tja.

»Goste motish!« sikne gostilnichar z zvishanim glasom.

»Grize!« she enkrat zatuli pesjan.

Friderik se zdrzne in pristopi k pijanchku.

»Kaj grize?« ga vprasha.

»To kosmato zhivljenje grize, ti radovedna bucha!« ga jezno kot z leskovo shibo oshvrkne hudi mozh.

Zdaj ga Friderik prepozna. To je pevec prismojenih ljubezenskih pesmi Dangeroz, ki si je bil z ostrimi bodicami, s katerimi je bril norce iz grofov in drugih plemenitih gospodov, zapravil vse nekdanje visoke zashchitnike. Svoje dni so ga ti za slavilne verze izdatno podpirali. Z nekim knezom je potoval celo na Francosko in se smel prikazati kar na kraljevem dvoru. Potem pa se je v njem nekaj prelomilo. Zaradi neuslishane nesrechne ljubezni ali nechesa podobnega, kot pravijo.

V kratkem se je popolnoma zapil. Slavilni leporechni verzi so se spremenili v sramotilne. Ostal je dolgo chasa na Francoskem, a brez zashchitnikov.

Klatil se je po podezhelju. Prenocheval na skednjih in po kurnikih, zalezoval dekle pri delu na polju, prosjachil za denar, tu in tam napisal kak verz za poroko podezhelskega veljaka, zapravil denar po juzhnofrancoskih bordelih.

Zdaj je spet tu. V vindijski dezheli Svetega rimskega cesarstva. Popolnoma na dnu.

»Saj te poznam, stara sablja!« zavpije Dangeroz in Friderika zlobno pogleda.

»Ja, odkod?«

»She nadlegujesh dekline, kot v tisti dunajski beznici, kjer sva se spoznala?« ga takoj napade pesnishka pijandura. Ochi se mu hudobno svetijo.

Friderik osramochen molchi.

»Ja, saj vem,« reche Dangeroz. »Visok gospod si. In ozhenjen z damo iz she vishje druzhbe ... Pa sem slishal, da se sukash okrog neke dokaj mlajshe damice ...Veronike z Desenic ...«

Dangeroz se nevarno zakrohota.

»Ta tvoja damica je navadna lajdra ... Pojala se je z vsa-kim ... In povsod vzdignila svoje plemenito spodnje krilo ...«

She bolj na moch se zakrohota.

»Lazhesh!«

Frideriku se zabliska pred ochmi. Kaj pa, che je res? Cheprav sam nisem boljshi.

Dvigne svojo tezhko roko in v sveti jezi pobije pijanca z enim samim zamahom na tla.

 

* * *

 

Gradishche je zdaj na pol razpadla manjsha utrdba. Svoje dni je pripadala nekemu pomembnemu plemenitemu gospodu, ki pa se mu je omrachil um. Zato zhe skoraj pol stoletja sameva sredi hribovite pokrajine in zob chasa jo je poshteno nachel.

Toda razvalina je she vedno nekaj posebnega. Spodaj, v globokih kleteh, se baje nahajajo nevarne skrivnosti. Nekdanji blazni lastnik si je namrech domishljal, da ga na vsakem ovinku prichakuje morilec z nabrushenim bodalom. Zato je dal iz kleti izkopati shtevilne rove v najrazlichnejshe smeri, da bi v primeru nevarnosti kot kak prebrisani krt lahko pobegnil v druga skrivalishcha. Iz utrdbe vodijo ti skrivni hodniki vse do farne cerkve in do novega gradu v mestu.

Za staro zidovje se zhe dolgo nihche ne meni. Razen kakega radovednega pastirchka, ki se pred vrstniki junachi, da se ne boji teme. S tremi ali shtirimi prijatelji se potem morda splazi globoko v klet do luknje s prvim rovom, ki pa je zhe na pol zasut s prstjo in kamenjem, ker se je ob nekem dezhevju udrl strop. A tam, pri pajchevinah in v zloveshchi temi, mu uide srce v hlache. V grozi zbezhi s prijatelji nazaj na plan v beli dan. Vrstnikom pozneje pripoveduje, da na dnu chudne rushevine zhivi hudi duh Temenchek, ki ubije vsakega obiskovalca.

Novi lastniki razvaline, grofje Celjski, se ne zmenijo za to odmaknjeno propadajoche zidovje, dokler jim ne pride na uho, da je stara utrdba postala skrivalishche rokovnjachev in tihotapcev.

Zdaj vzame grof Herman zadevo osebno v roke. S tremi hlapci z leshcherbami in z dvema oborozhenima strezhnikoma se nejevoljno odpravi v rove, da bi zadevo razchistil.

Spodaj v temi je zadushno kot v grobnici. Podgane vznemirjeno shvigajo pred trdimi Hermanovimi koraki. Luch iz leshcherb meche zverizhene sence po na pol porushenem stropu.

Grof Herman lovi sapo. Srce mu bije s podvojeno mochjo. Napade ga nekakshna slabost. Morda je starost prehitro tu?

Jezno zatre bojazljivo misel.

»Hitreje naprej!« se zadere proti hlapcem.

Nenadoma se rov chudno razshiri. Preiskovalci vstopijo v vechji prostor z dvema ali s tremi na pol razpadlimi mizami in z na grobo obtesanimi klopmi. V kotu stoji nekakshen zaboj ali omara, grdo preprezhena s shtevilnimi pajchevinami.

Poleg zaboja stoji vechja skrinja, ochitno zaprta s posebnim zapahom.

»Odprite!« ukazhe grof in se sunkovito ustavi.

»Kako?«

»S silo!«

S sekiro se jim posrechi prebiti les pod pokrovom. Vendar je skrinja prazna. O zlatu in srebru ne duha ne sluha.

Herman se razocharano nasmiha.

»Kdo si je izmislil tisto o rokomavharjih in njihovem zakladu?« renchi na spremljevalce. »Okoli mene so samo lazhnivci in bedaki!«

Besno, kot huda ura, se poganja skozi rove na plan.

Nenadoma se ustavi. Zazdi se mu, da bi se iz skritega brloga dalo narediti nekaj koristnega. Jecha? Skrivalishche za posebne dragocenosti? Shramba strogo zaupnih druzhinskih skrivnosti? Delavnica za uchenjake, ki se ukvarjajo z nezaslishano, a imenitno novostjo – alkimijo, na katero ga je opozorila njegova hcherka, kraljica na Ogrskem. Herman sklene, da bo propadajoche rove spet uredil, gradishche pa zastrazhil in zaprl s sedmimi zapahi.

 

* * *

 

»Morda bi visoko sodishche moglo uposhtevati posebne razloge?«

»Katere?«

Sodnik se jezno obrne proti Soteshkemu.

»No, knezi Celjski se ne morejo zheniti v kurje vasi ...«

»Ne gre za charovnijo. Vse drugo nas ne zanima.«

»Pa vas bo moralo ... Prevzvisheni gospod Herman ne bo poznal milosti!«

»Ali grozite?«

»Ne, ne,« se vitez nerodno zasmeje. »To je samo prijateljski nasvet!«

Sodnik Koloman Raspe ga pogleda nejevoljno, pa vendar tudi z nekakshnim strahom, ki ga obchuti do Celjskih in njihovih usluzhbencev.

»Dokazi o Veronikinem charovnishtvu so neizpodbitni!«

»To ne drzhi! Ni pravih dokazov!«

»Kako?«

»Znano je, da so mnogi obtozheni na podlagi lazhnih izjav in s pomochjo razlichnih izmishljotin. Mi sodniki moramo paziti na chast visokega sodishcha in odlochati po resnici in pravici. Zgodilo se je, da je prevech nedolzhnih krshchanskih dush zashlo v neprizanesljivo temo jeche ...«

»To prvich slishim! In povrh she od sodnika!«

»Ali res?« se zasmeje sodnik Koloman. »Zelo ste nedolzhni. In mladi, da tako slabo poznate svet!«

Vitez Soteshki se zamaje na levo in na desno.

»Ta pravda se za gospode sodnike ne bo dobro konchala, vam povem,« reche in zapeketa skozi vrata.

 

* * *

 

Veliki grof Herman drzhi v roki velik pergamentni list in ob branju temeljite razprave uchenega duhovnika prebledeva od groze in besa:

V odlochni navezi s hudichem prinashajo charovnice nesrecho v druzhine in v dezhelo. S pomochjo charobnih prstanov, ki jim jih je podaril sam Satan, rade nechistujejo, morijo nedolzhne otroke in zavajajo pozhrtvovalne mozhe in zhene na stranpota. Zato zasluzhijo, da se jih zazhge na grmadi. Ogenj, v katerem bodo gorele, je telesni ogenj. Ta jih chaka tudi v peklu, toda tam bo vechno gorela tudi njihova pokvarjena dusha.

Kaj vas ni strah, vi izprijenci? Ali ne vidite, da je zrak, ki ga dihate, napolnjen z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih? Odposlanci pekla prezhijo noch in dan na shibke in neodlochne, da jih pahnejo v zhrelo vechnega ognja. Na zemlji in na nebu je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetijo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna. Zrak okoli nas poka od zloveshche napetosti. Hudi duh nas stalno preizkusha. Nejevoljno prezhi izza prvega ovinka, da bi nas za vedno pogubil. Vedeti namrech moramo, da zrak ni napolnjen z dobrimi, razumnimi bitji, temvech je nevarno podrochje Satanovih zablod, ki se na redke trenutke v chasu mesechevega shchipa izbrancem prikazhejo v obliki jezdeca brez glave ali pa v obliki triglavega demona s tremi chudnimi znamenji na chelu. Apage Satanas! Chudna in nevarna nevidna bitja iz temne preddobe, spacheni tritoni, sfinge, pasjeglavci, volkodlaki, zloveshche zhive kamnite ploshche z netopirskimi krili in podganjim velerepom,besi in drugi zoprniki zastrupljajo zrak, ki se ob hudi uri gosti, da bi nas zadushil. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

 

* * *

 

Sonce se je konchno spet dvignilo na noge, posvetilo je na goro in na polje. Ko se je prebilo do reshetk v lini nad chrno grajsko luknjo, je vedela, da se bo spet zachelo. V njej je zadonel ostri sodnikov glas z zaslishevanja v prejshnjem tednu. Skoraj ni mogla verjeti, kar je bila slishala. Obtozhili so jo, da je trikrat nechistovala s hudobnim duhom in z druzhbo she treh drugih zhensk letela na Donachko goro, da bi shtirikrat napravila tocho. Najhujshi greh pa je zakrivila, ko je zacharala svojega Bogu zvestega gospodarja, dobrega porochenega mozha in skrbnega ocheta. Popolnoma je podlegel njenim strupenim charom in zvijacham in se ji na milost in nemilost predal v pogubo ...

Ostro jo stisne pri srcu, ko se spet spomni, kako so jo v zadnjih tednih dan za dnevom gnali na zaslishanje.

Za veliko leseno mizo je sedel sodnik. Ob njem je sedelo she pet ali shest gospodov zaslishevalcev, baron Pavel Link, grajski svetovalec Tomazh Lopushch, neki Jurij Zaruda. Celotna obravnava je potekala po strogih dolochilih, v smislu pravomochnega dezhelnosodnega reda in v smislu dezhelnodvorne izvrshilne oblasti.

Ali ve, zakaj se mora zagovarjati pred visokosposhtovano oblastjo?

To je bilo prvo sodnikovo vprashanje, ki ga je morala iz resnicoljubja zanikati.

Ne ve vzroka, je preplasheno rekla. Nikomur ni nich zhalega storila.

Naj dobro izprasha svojo vest. Morda ji bo ta pokazala vzrok.

Ne pozna vzroka. Nich ne ve, da bi komu kaj hudega storila.

Sodnik je vstal. Stopil je k stranski, z rdechim prtom prekriti mizici, na kateri je bil lonchek iz rjave gline.

Ali ve, kaj je v posodici?

Zajchja mast.

Je to njena zajchja mast?

Ne, ni njena.

Kako pa potem ve, da je notri zajchja mast.

Ve, ker jo je uporabljala soseda, neka stara zhenska, ko so jo bolele ochi.

Mast je chudna. Zhaltava. Slishali smo, da se ljudje bojijo teh coprnij. Pravijo, da je tak hokuspokus strup. Koga je hotela zastrupiti? Morda visokoplemenitega gospoda grofa Friderika?

Nikogar. Saj pravi, da mast ni njena. Soseda jo je uporabljala za ochi.

Tista soseda je mrtva. Govori se, da jo je ona zastrupila. Podreza naj malo po svoji dushi. Morda bo le nashla vzrok, zakaj je tu.

Stala je pred mrkimi mozhmi in se predajala grozi in strahu, ki sta tako neposredno in uchinkovito stopila do nje. Za velikim oknom v ozadju je zelenel ali umiral travnik. Tam je zhivljenje teklo v enakomernem ustaljenem redu. Toda tu, tu! Kaj je tu?

Sodnik je govoril ostro in razlochno. Ali bo ta strogi mozh pri razsodbi lahko zares pravichen? Dihala je na hitro, razburjeno, vendar so njene misli postajale od trenutka do trenutka shibkejshe in motnejshe.

Po zaslishanju je v svoji luknji padla na kup vlazhne smrdljive slame. Dolgo ni mogla zaspati. Ko jo je svinchena utrujenost za trenutek premagala, je zachutila po vsem telesu hude bolechine. Potem je sanjala vse tisto, kar je sanjala v jechi skoraj vsako noch. Znashla se je sama v veliki temachni hishi brez oken in brez vrat. Nenadoma je izbruhnil pozhar. Razburjeno je krichala in klicala na pomoch, vendar je ni nihche videl in slishal. Ko jo je zhe skoraj zajelo morje zubljev, je zagledala njegov bledi, nezhni, izmucheni obraz. Hvala Bogu, zdaj jo bo reshil! Toda spet jo je pretresla rezka bolechina. Vsa prepotena se je zbudila na smrdljivi slami in ni vech mogla zaspati. 


* * *

 

Vsak dan so imeli zaslishevalci glavno besedo.

Ali ve, kako je umrla njena soseda?

Nich ne ve. Se ne spominja prav.

Kakshno bolezen je imela?

O njeni bolezni ni nich slishala.

Res? Ali ni prishla enkrat, ko je zhe bila tezhko bolna, opolnochi k njeni postelji?

To sploh ni res!

Opolnochi je sosedo tepla z zhivimi strupenimi kachami.

Sploh ni res!

Ali veruje v troedinega Boga, vsemogochnega stvarnika nebes in zemlje?

Seveda veruje.

Je res prava katolichanka?

Ja, je prava verna katolichanka.

Zakaj pa potem taji, da je umorila sosedo? Zakaj taji, da je storila tezhak greh in zlochin?

Nich ne taji, ker ji vest nichesar ne ochita. Nich slabega ni storila.

Ali ni zacharala tudi veleplemenitega grofa Friderika?

Sodnik ji vzpodbudno pomezhikne z ochmi, chesh, zhenska, priznaj vendar.

Ne, nikogar ni zacharala.

Dnevi zaslishevanja minevajo mrachno in togo, kot da bi bili priklenjeni z zhelezno verigo na presunljivi chas. Veronikino zhivljenje se ozhi, zato pa se vedno odlochneje pojavljajo tezhke sanje in postajajo resnica.

Mozh s chrno suknjo, ki se nevarno blizha ... Njegova glava, izbochene motne ochi, koshchek starega kruha. Razjarjeni celjski grof Herman? Neke smeti, cunje, umazano perilo. In na mizi tista ukrivljena svecha brlivka ... In potem spet chrna suknja. Volna. Pajchevine. Teman vecher. Noch brez usmiljenja ...

 

* * *

 

Poletje. Dezhevni oblaki se pretrgajo. Hitro postane toplo, skoraj vroche. Na gozdni poti je sedem jezdecev, vitez Josht Soteshki, sluge in strazha na konjih.

Ker je soparno, so vsi nekako utrujeni. Ozlovoljeni se ozirajo proti ovinku, za katerim se svetlika vechja, z visokim zidom obdana kamnita hisha.

Pred stavbo se Soteshki dostojanstveno zravna. Ochitno je tu po vishji sluzhbeni dolzhnosti. Strazha potrka na vhodna vrata. Ko se ta med pasjim lajezhem odpro, sname blagorodni gospod visoki klobuk z glave in ga poda v roke najblizhjega sluge.

»So Desenishki gospod doma?« reche strogo, ne da bi razjahal.

Na plan stopi vech ljudi.

»Kaj zhelijo gospoda sporochiti?«

»Je to gospod Desenishki?«

»To je.«

Vitez Soteshki se she bolj dostojanstveno zravna. Njegov glas je zamolklo uraden.

»Sporochiti mu moram, kar sicer zhe itak ve, da je njegova blagorodna hcherka Veronika obtozhena charovnishtva in umora. Che ima glede tega kako pripombo, dokaz ali protidokaz, naj to javi visokemu gospodu sodniku. Sodelovanje glede ochitno jasne hcherkine krivde bi bilo za Desenishke koristno. Veleplemeniti grof Herman ve, da je ostali del druzhine nedolzhen. Veliki grof je zares pravichen in milostljiv.«

Soteshki zavestno zaustavi tok svojih ostrih besed, opazuje njihov uchinek.

»Nobenih dokazov nimamo in nichesar ne vemo,« reche s trdim poudarkom Desenishki. Neprijetne besede Hermanovega podrepnika ga rezhejo po razboleli dushi kot razbeljeno zhelezo.

Soteshki jezno dvigne glavo in nategne uzdo. Konj zaprha in se obrne proti gozdu. Na nebu se pripravlja huda ura. Osem tezhkih, temnih oblakov se vali nad pokrajino. Zhe grmi in se bliska. Jezdeci se kot nori podijo nazaj, da po pravici in resnici sporochijo, kako so izpolnili vishje narochilo.

 

* * *

 

Goreche trske v visokih umetelno skovanih zheleznih stojalih. Senci dveh mozh na zidu in po obokih sobane. Dva mogochna stola na visokih podstavkih iz trde hrastovine. Na njima, privezana z mochnimi pasovi iz jelenovine, pomembna viteza pri rubinasto rdechem vinu. Poltema. Dva strezhnika, sklonjena k vrchem na mizi in k bokaloma, ki morata biti vedno polna. Chashe, vrchi, glave se majejo sem in tja. Stara mozha na stolih blebetata nerazumljive besede. Herman Celjski je od vinske omame shkrlatno rdech v obraz. Vitez Rok je rdech kot kuhan rak. Njuni glavi kinkata sem in tja. Jermeni preprechujejo, da se plemicha ne zvrneta pod mizo. Vinski prijateljski simpozij traja zhe drugi dan, zdaj se nagiba v tretjo noch. Mozha pa v grozo vseh drugih nikakor nocheta odnehati. Zasmrchita kar ob vinu ... Ko se zbudita, sta spet na pol trezna.

Miza, vrata, krozhniki, vrchi tezhkega vina. Strezhniki prihuljeno onegavijo okoli obeh visokih stolov. Gospoda pijeta kot za stavo.

Celjski cepeta z nogami sem in tja.

»Prekleti protin. Zhe spet me trga po vseh udih,« reche.

»Ne bova vech mlada, brate,« mu reche pivski brat.

»She vina,« zarohni celjski grof.

Strezhnik doliva dragoceno pijacho.

»Ti nich ne vesh,« reche Rok Podkrshki. »Takrat, se spomnish, stari zhehtar, ko smo se v Prusiji bili skupaj s tvojim pokojnim ochetom, milostljivi Bog mu daj vechni mir in pokoj! Proti tistim zabitim pesjanom je shlo. Ja, kako smo se junachili. Najboljshi krshchanski mozhje so bili z nami. To so she bili chasi ... Pa she shkof, neki Nemec, vraga, iz Marburga je bil, nas je ves chas podzhigal ...«

Herman Celjski se zakrohota.

»Dobro se spomnim. V desnici sabljo, v levici krizh. Z enim zamahom je spravljal pesjane na drugi svet, z drugim pa podeljeval sveti zakrament v imenu Ocheta in Sina in Svetega Duha. Potem, zvecher po zmagi, ko smo popivali v shotoru, mi je shkof rekel, da bodo vsi prishli v nebesa. Ker sem te poganske pesjane z enim samim svetim zamahom za vedno odreshil v kristjane.«

»Pa zhlahtno vino so nam ponudili v tisti mrzli Prusiji. Baje so ga dobili iz Francije.«

»To vino, ki ga pijesh pri Hermanu Drugem, ni slabshe. Zhidje mi ga pripeljejo iz Italije, kot se tudi spodobi. Kar precej belichev moram odshteti tem oderuhom!«

»Nisem rekel, da je tvoje vino slabshe. A mladost je mladost.«

»Mladost je norost. Takrat, se spomnish, v Prusiji, smo ga zhehtali ...«

»Ja, takrat si stopil k meni, me nekaj chasa ostro meril od glave do peta, potem pa si rekel: Ti, Rok Podkrshki, si fant od fare. A staviva za najlepsho deklino tu v blizhini. da te ne bodo noge nosile, ko ga bosh do konca izpil iz te moje chelade? »

»Pa kar poskusiva, sem rekel. In ti pomolil svojo chelado.«

» To je videl tvoj odlochni strogi oche. No, pa ti si zdaj tudi tak ... Tako pisano je gledal, da se je iskril kot kaka strupena goba.«

»Izpila sva cheladi do dna, kot se spodobi.«

»In ostala na nogah, cheprav opotekaje.«

Pijana viteza se divje zakrohotata.

»Pa deklina?«

»Ta je morala biti tisto noch za oba ... Ha. To je mladost!«

»Ki se nikoli ne povrne!«

»Ja. Herman, kaj pa ti manjka?«

»Skrbi in spet skrbi. Tri celjske zvezde zavezujejo. S sinovi so same tezhave. Nehvalezhni izprijenci. Zdaj stavim vse na dragega vnuka Ulrika. Ta je edini, ki mu zaupam. Zlata je vreden. Odvzel ga bom ochetu Frideriku. Sam ga bom vzgajal. Ker so drugi nichvredni lahkomiselnezhi. She unichili mi bodo vse to, kar sem zgradil in pridobil s trudom in odlochnostjo.«

»Morda prestrogo sodish.«

»Kje pa. Friderik se mi je najbolj izpridil. Pravijo, da vse bolj zanemarja svojo zheno Elizabeto. Poja se za neko ubogo lajdro. Chisto ga je zmeshala. Moji snahi, ponosni Frankopanki, bo to strlo srce!«

»Kaj je tista lajdra Veronika z Desenic, ki si jo dal vrechi v jecho?«

»Za to nisem nich kriv. Drugi so jo obtozhili, da je coprnica. Saj je zhe mnogim zmeshala glavo. Toda zdaj zbiram tudi sam dokaze. Vem, da je zacharala mojega Friderika, da ji je popolnoma podlegel. Izneveril se je mojim nachrtom.«

V lobanjah obeh pijancev poka od chastihlepnosti in uzhaljenosti. Noch je nabita s silovito vinsko jezo. Nich ju ne more odzhejati in potolazhiti.

 

* * *

 

Elizabeta Frankopanska sedi v temnem kotu. Samota se ji plazi do srca. Zagleda se v utripanje sveche, ki so ji jo prizhgali pozno popoldne, v somraku. Pochasi dogoreva, kot njeno zapravljeno zhivljenje. Le zakaj so jo omozhili s tem Friderikom?

Tak je kot njegov oche. Ali pa she slabshi. Vse zhivljenje samo zhenske, boj, pijacha. Pravijo, da zna na svojem hitrem vrancu razdvojiti veter kot z ostro sabljo. She bolj pa zna od Dunaja do Varazhdina s svojo dolgo bridko sabljo razdvojiti bela stegna milih devic, ki mu jih nikoli ne zmanjka. Popolnoma je zanemaril sina Ulrika, ki se pri takem ochetu ni mogel nauchiti nich dobrega. Zdaj pa hoche sina tako rekoch ugrabiti grozni ded Herman, da ga vzgoji po svoje – v boj za moch in oblast.

Elizabeta vstane, stopi k na pol odprtemu oknu, diha vlazhni nochni zrak. She vedno skoraj ne more verjeti, kar ji je bil zhe pred chasom povedal pater Konrad. Da je izvedel, da se je njen Friderik do smrti zaljubil v lepo mlado plemkinjo Veroniko Desenishko, da ji je dvoril noch in dan, da ga je svetlolasa lepotica popolnoma omamila. Da gre tokrat pri Frideriku torej zares!

Kako lahkoverna je bila! Ni chudno, da je stvar strashno razburila njenega tasta Hermana, ki je dekle vrgel v jecho. Obtozhujejo jo charovnishtva, umora in she marsichesa. Saj sploh ni na dobrem glasu. Prava lahkozhivka, ki je baje zapeljala zhe vrsto moshkih. Tako da se chudi, da ji je Friderik tako podlegel, saj je v teh stvareh res izkushen.

»Morda prav zaradi tega,« zamrmra pater.

»Ja, ja. Verjetno prav zaradi tega,« zmedeno ponovi duhovnikove besede.

»Ali ga naj poklichemo?« reche pater.

»Ne, bilo bi nesmiselno. Naj se zgodi bozhja volja. Jaz ne prichakujem nichesar vech!«

Grofica se spet usede v svoj osamljeni kot. Zavije se v velik chrn plet in strmi v noch. Spomni se na redke srechne dni v zakonu, ko je bil njen Ulrik she majhen otrok in sta se igrala spodaj med drevesi v parku. Hlapec Jernej mu je izdelal tri lepe lesene ladjice in v vsako izrezal tri celjske zvezde. Veseli triletni fantek jih je vozil sem in tja po ribniku in zhvrgolel od navdushenja kot kak nadebuden ptichek.

Minilo. Minilo. Za vedno. Pozna resnico in ve, da se bo zgodilo. Zapre ochi in se pogrezne v temo in tishino.

 

* * *

 

»Si izvedel kaj novega?«

Herman je zelo nestrpen. Jeznorito dreza v bledikastega ovaduha, ki se mu kislo nasmiha.

»Nich novega. Prezhlahtni knez, da povem po pravici. Dekle je, kar se tiche obtozhbe charovnishtva, popolnoma nedolzhno. Morda je nekoliko lahkomiselno ... Toda pri njenih rosnih letih ni to prav nich nenavadnega ...«

»Res nich hudega? ... Kakshna charovnishka vragolija? ... Hudichev ples? ... Ali kaj podobnega? ... Saj pravijo, da je zhe mnogim zmeshala glavo ...«

»Ja, pri njeni lepoti ... Ali je to kaj chudnega? ...«

»In? Si kaj izvedel o drugih coprnijah in vragolijah? O pripravljanju strupov in kuhanju nevarnih napojev ... Saj se govori, da je zastrupljala ljudi, morila, ubijala, snovala bolezni in nesreche ...«

»Se govori, se govori ... Kot sem zhe rekel, knez, o vsem tem ni zaenkrat nobenih dokazov ... Vsepovsod ribarim v kalnem, a vendar nich ...«

»Ja, zakaj te plachujem za nich, tepec.«

Herman za trenutek obmolchi.

»Potrudi se malo bolj in zberi dokaze ... Vem, da je ta zhenska kriva ... Zato jo moramo unichiti!«

»Gospod, naredil bom, kar bom mogel ... Toda potrpezhljivost, lepo prosim, potrpezhljivost ...«

Hermanu shumi v ushesih. Pred ochmi se mu zatemni. Opoteche se v kot, kjer se z levico zgrabi za srce, ki mu divje utripa.

»Strashno!« zasika izpod njegovih bolnih zob.

Potem se zbere. Spet zamahne z roko.

»Izgini!« brcne z besedo proti ovaduhu, ki se zbegano izgubi na visokem stopnishchu.

 

* * *

 

 Polja pred Celjem se utapljajo v pripeki. Nebo voshcheno zhari. Sopara pritiska na lozo in na breg, porasel s smrekami, ki se upogibajo v vrochem vetru.

Kmetje zhanjejo in kosijo dozorelo letino. Od dalech spominjajo na chudne figure na shahovnici. V dolgih rashevinastih srajcah se pomikajo sem in tja po pokrajini. S srpi in kosami rezhejo kroge po zraku in po polju pred seboj. Zibajo se proti vetru, ki jim mrshi lase in brade.

Zrak ostro migota v vrochini. Preliva se v velikanski brezbarvni kolobar, vrtinchi se proti hribom in se spreminja v kroge, ki se prepletajo med seboj. Tudi ljudje so kot vrochi krogi. Obrazi zhena so razgreti krogi, otroci se premikajo v zhivahnih krogih. Koze mulijo travo v manjshih krogih, ki se prelivajo v velikanske kroge soparnega poletja in njegove kot v ognju razzharjene dezhele.

V hitrem diru meri Friderik prostor pred kopiti svojega divjega konja. Noro poskakuje po slabem kolovozu, pred katerim se rishejo krogi iz bornih lesenih koch in krozhni obrisi prepotenih kmetov pri delu.

»Od hudicha ta vrochina!« zahrope in se ustavi.

Ljudje se v strahu ozirajo proti svojemu gospodu in ga sposhtljivo pozdravljajo.

»Dovolj za danes,« bevskne. »Ali ste mi zhe narezali palic, kot sem vam narochil? Lesa in viter nam je zmanjkalo za pushchice in shchite ...«

»Ja, gospod ... She danes bo gotovo ...«

»Kdaj danes? Takoj naredite, kar sem ukazal ...«

»Toda letina ... Che pride huda ura ...«

»Kakshna huda ura ... Naredite to, kar sem narochil ...«

Besno jih pogleda. Ne da bi pochakal na odgovor, odpeketa z zavihanimi rokavi naprej proti gradu.

»Ta je zares prismojen!« se spogledujejo grabljice in se za shalo prijemajo za glavo.

»Ta mladi je she bolj nor kot njegov stari ... Bolj ga zanimata lok in pushchica, kot pa kruh in pogacha.«

»Seveda, ko zhe zjutraj sedi pri vinu in pechenki in sploh ne ve, kaj sta proso in rzh.«

»Krepcha se za obilno vecherjo pri svojih babah!«

»Bedak!«

Tlachani se glasno zakrohotajo in zachno na rachun celjskih grofov zbijati neslane shale.

 

* * *

 

»Ti Celjski so, da povem to, kar je potrebno povedati, zakaj mera je polna, sine cultura!«

»Ja, brez kulture ... In?«

Prezvisheni gospod shkof se zazre v vikarja in ga pomenljivo pogleda.

»Nich. Potrebno jih bo prisiliti k zhivljenju, ki se za kristjane spodobi.«

»Kako?«

Shkof se nasmehne.

»Pishi!« reche.

Vikar vzame iz predala svitek papirja in stopi k mizi. Dobro oshiljeno gosje pero namochi v chrnilnik in chaka.

Shkof se zravna in pristopi k pisalni mizi. Narekuje pismo, naslovljeno na gospoda eminenco, kardinala in papezhevega tajnika, ta trenutek na tezhavni dushnopastirski poti po tezhko preizkushanem shirnem Svetem Rimskem Cesarstvu.

Vikar rishe na pergament velike, imenitne, odlochne chrke, trudi se, da bi bil njegov krasopis chim lepshi, Bogu v okras in shkofu v ponos.

S tezhkim srcem Ti, predragi brat, sporochamo, da nam je prishlo na uho, kar so videle ochi mnogih drugih Bogu zvestih po verodostojnem prichevanju, namrech da grofje celjski oziroma celjski knezi v dezhelah svete Shtefanove krone ne zhive tako, kot se za prave kristjane spodobi. Ne sposhtujejo zapovedanih verskih dolzhnosti, vdajajo se nechistovanju in drugim pregreham. V celoti gledano, so slab zgled za ljudstvo, ki jim je pokorno. Vsak dan prosimo pri sveti mashi vsemogochnega Boga Stvarnika za odpushchanje za dejanja, ki mu jih prizadevajo ... Dragi brat, naj se nas Bog v teh stiskah usmili. Zablode in pregrehe ochitno postajajo javno dobro in so vsem na ocheh ...

Shkof utrujeno zavzdihne.

»Ko bi vse to skupaj kaj pomagalo!«

Trde in ostre so steze, ki vodijo prek strmih skal zhivljenja k vechni blazhenosti v bozhji ljubezni in usmiljenju.

»Smo pach na greshnem svetu, kjer se koljejo, pobijajo,« pomisli. »Sicer pa se chas morda kmalu izpolni. Kaj ni zapisano v Svetem pismu: Che kdo moli zver, bo tudi sam pil od vina bozhjega srda, ki je pripravljeno chisto v chashi njegove jeze!«

Ah, ta nesrechni svet!

 

* * *

 Potem nekdo odpre zamrezheno okence, zakaj v pisarnishki izbi je strashno soparno. Sodnik stopi nazaj k mizi, vendar takoj trzne z glavo. Nekaj je moralo pasti na tla, trd, zamolkel zvok, svinec ali kaj.

»Ne, ne,« reche sodnik. »Ni dokazov. Ni nikakrshnih pravih dokazov.«

Njegov podolgovati obraz zhari v polmraku tesnega prostora kot velika svecha voshchenka, ki she vedno brli in kljub neugodnemu vremenu noche ugasniti.

Zaprasheni zrak ga hoche zadushiti.

Nenadoma je vse v megli. Prah. Papir. Miza. Trije stoli.

Pisar ga nemo gleda. Obraz gozdnega razbojnika, rokovnjacha.

V rumenkasti zaprasheni barvi zraka si sodnik nemirno gladi dvakrat navzdol zavihane brke.

Razburjeni mozhgani se nochejo umiriti. V zaprashenost prostora butajo nesramni prividi.

Kralji in cesarji

Gubernatorji in predsedniki

Grofje vojvode

Knezi baroni plemeniti vitezi in njihovi vojshchaki

Kolovodje z banderi in sulicami v vseh barvah in vseh veroizpovedi

 ... in tako dalje in tako dalje ...

 ... od pamtiveka do pamtiveka

 ... in seveda vsa nasha slavna zgodovina ...

Sedanjost in preteklost s kralji in protikralji

Papezhi in protipapezhi ...

se vozijo kot velikanska hidra kaos ali stihija

od enega konca sveta do drugega ...

Lepo prosim dogodki okrog Petrovih naslednikov skrunijo bozhje ime

ko ga zlorabljajo za nechiste namene

Kar trije papezhi istochasno

Benedikt XIII.

Gregor XII.

Aleksander V. in njegov naslednik tako imenovani Janez XXIII.

Za dodatek pa she Urban VI. in Klemen VII.

O groza!

Bo Martin V. prinesel na ta izgubljeni nori svet konchno red in mir?

Sodishche se zaveda prelomnih okolishchin, v katerih mora delovati. Cesar je sicer dalech, a tudi blizu. Gradec je she blizhe. A tu v neposredni blizhini so grofje celjski in njihova bridka rezila, ki ne poznajo shale. Toda gre za hudo obsodbo, ki odlocha o zhivljenju ali smrti. Sodishche mora razsoditi po pravici in resnici in zavrniti vse vprashljive domneve.

 

* * *

 

Dan svete Ane poznega julija v letu Gospodovem 1421. Trije mozhje pod koshato lipo pri kamniti mizi, ob glinastem vrchu z vinom, nad drevesom zhgoche sonce in trije beli oblachki – ovchice.

Nabrisani pevec Dangeroz se izprsi, udari na plunko in zapoje z mochnim zvochnim glasom:

 

Po neznanem gorskem sedlu globoko

stari vitez chudashko jezdil je.

Po dimastem nebu so orli letali visoko,

tuje so grozile zasnezhene gore.

 

Lakota ga je muchila zhe sedem dni.

Ko mu je padel konj, je zavetje odkril

pod trdimi pechinami, ki jih veseli,

da se je njihov prijatelj pod njimi skril.

 

Miren in predrzen, kot vedno je bil,

tesnobe, jeze, tozhbe ni poznal.

Ko je prishla smrt, se stari mech je zaiskril

in jo na igro s kockami je izzval.

 

Mozhje ga presenecheno poslushajo.

»Lepa pesmica, kajne,« zavpije in zvedavo pogleda pivske tovarishe.

 »A vsi mislijo, da sem na svetu samo zato, da bi zlival gnojnico na kneze in knezoshkofe,« she reche in se hripavo zasmeje. »Zhal ne poznajo Dangerozovega peresa.«

»Kakshno pero pa imash?« se zadere vitez Soteshki in zagrabi za vrch na mizi.

»Moje pero je lahko sladko kot zrelo grozdje jeseni. Che se mi zazdi, mi ni treba namakati jezika v to kislo vino pred nami, temvech v najslajsho medico. In moja pesem je tedaj dobra kot med, nezhna kot golobica ...«

»Ja, to vse zhe poznamo. Toda, priznaj, najraje napishesh kaj strupenega, kajne?«

»Seveda, bo zhe res, ko je svet tako podel in strupen!«

»Torej skoraj nich dobrega ...«

»Tako je ... Ker nismo v nebesih, temvech na zemlji, kjer se prepiramo in ubijamo.«

»To je skoraj bogoskrunstvo,« se zasmeje eden od vitezov. »Konchno smo v Svetem Rimskem Cesarstvu, tej apostolski predpripravi na zemlji za raj v nebesih ...«

Dangeroz samo zamahne z roko.

»Pobozhna zhelja starega Karla, prvega s tem imenom v cesarstvu ... Ki je znal dvigati mech, da je tekla kri v potokih ... In to ob prdcih njegovih cerkvenih pribochnikov, ki so mu, medtem ko je dvigal mech, noch in dan peli: Domine, exaudi orationem meam ... Oremus Deum Patrem omnipotentem ... Gospod, uslishi mojo molitev ... Prosimo Boga, vsemogochnega Ocheta ... Dragi gospodje, zavedajte se, da se nahajamo v dolini solz, kjer se neprestano slishi shkrtanje z zobmi, in she huje, pokanje kosti ... Iznebite se vsakrshnega upanja in raje pijte to kislico, che ni boljshih dobrot na mizi!«

Eden od vitezov se jezno zasmeje.

»Karel pa je tudi rekel, da tisti, ki v hisho povabi pevce in glumache, privabi k sebi samega hudicha! Kaj nisi tudi ti, Dangeroz, eden takih? Ta cesar je vedno sukal mech za pravo krshchansko vero. Pravijo, da je delal chudezhe. Ko so po bitki kopja padlih zasadili v zemljo, so ta pognala so korenine in se razcvetela v chudovita drevesa ...«

»Pravijo, pravijo ...«

Dangeroz zanichljivo dvigne glavo in jih mrko pogleda.

»Zadnjich si se sprl s knezom Friderikom zaradi tiste Veronike,« reche Soteshki. »Tvoje nerganje v beznici je prishlo na uho prezhlahtnemu Hermanu ... Saj vesh, on te zhenske ne mara. Rekel nam je, da bi te bogato nagradil, ko bi skoval kako sramotilno pesmico v chast tej devici ...«

»Prelahki nozhici ...«

Vsi se zasmejejo pesnikovemu dovtipu.

Toda Dangeroz jih spet ostro pogleda.

»To torej hochete od mene! In zato me napajate s to kislico, ki se baje imenuje vino ...«

»Che napishesh kaj dobrega in uporabnega, potem bo vino postalo medica ...«

»Uporabnega pravite. Torej tako:

 Sladka je ljubezen skrita,

 vse omami njen opoj,

 brzh Veroniko zbudite,

 tri bo ljubila nocoj ...«

»Dobro si povedal ... Verze mechesh kar iz rokava ... She malo bolj se potrudi in knez Herman te bo bogato poplachal ...«

»In Friderik? Kaj bo rekel Friderik?«

»S tem si ne beli glave. Napishi. In vse bo lepo in prav!«

 

* * *

 

Sveche ... Same sveche ... Gozd svech razlichnih velikosti in oblik, dishechih po sladkem vosku in chebelah. S svetlorumenimi plameni in zelenkastimi plamenchki, poganjajochimi se v chloveshki prepih in v medchloveshke usodnosti s svojo vrocho mochjo. Ves chas dimasto nihajochih v manjshih ali vechjih zamahih vetra, zakaj v sobani je velik direndaj. Po prostoru udarjajo tezhki koraki razlichnih pomembnih oseb, ki jih na trenutek prekinejo urne stopinje strezhnice ali tochaja s polnimi bokali vina za veliko dolgo mizo. Zrak postaja gost, preobilica svech in bakel obremenilno lega s svojo zadushljivo svetlobo na razburjene dushe prisotnih gostov.

Chez korake sem in tja stopajochih se nenadoma pozhene predirljivi krik usodno razburjenega velikega chloveka. Koraki se za trenutek kot odsekano zaustavijo. Zavlada nevarna tishina. Potem celotni prostor nemirno zadrgeta. Zdi se, da meche neznana sila obraze posameznih oseb pod zid in na stebre. Zhe se lovijo po zraku in prestrasheno padajo na tla, opotekajo se iz kota v kot, topoglavo krozhijo med stropom in lesenimi, z zholto barvo spretno namazanimi in dobro poloshchenimi podnicami sprejemne sobane.

 Grof Herman Celjski spet jezno zavpije z mochjo na smrt ranjene zveri in s pestjo ponovno useka po mizi, da skoraj vsem prisotnim, ki jih je na hitro poklical v grad, zastane kri.

»Sporochili so mi, da je sodishche ovrglo vse obtozhbe proti tisti zhenski,« reche. »Chesh, da ni dokazov ... Cheprav je jasno, da je s posebnim namenom zasvojila mojega sina. Unichila mu je zakon, moji snahi Elizabeti in meni pa, kot dobro vem, strezhe po zhivljenju.«

Mrko se ozre proti prisotnim. Zbrane ozhje sorodnike, prijatelje in viteze nato prestrashi z ostrimi besedami: »Ni dovolj, da mi stare kosti trga strupeni protin. She bolj mi trga dusho strup te prilezhnice, ki omamlja mojega sina ... Snaha mi je na robu zloma ... Govoril sem s Friderikom, da tako ne gre naprej ... Da mora takoj zapustiti posteljo svoje zvodnishke charovnice in se vrniti k zheni in otroku ... Zagrozil sem mu, da ga bom razdedinil, che me ne bo ubogal ... In kaj je zdaj? Nich ... Odpeketal je na tuje. Saj me sploh ne poslusha!«

Veliki grof se zrushi na stol.

»To so peklenske norchije. To je zveza s hudichem. Ta zhenska je taka kot tisti Zhidje, ki so onechastili hostije, da je iz njih pritekla kri ...«

Z obema rokama obupano zagrabi za vrch in med svechami in sivkastim dimom loka vino z dolgimi, pogubnimi pozhirki.

 

* * *

 

Veronika sanja. Sanja o njem. Sanja o ljubljenem. Da jo bo reshil iz stiske, ki postaja muchna, neizprosna, pogubna.

Srce ji nemirno utripa. Nekaj jo dviga naprej in navzgor, v vishave, tesnoba v njej se krchevito lomi in premika, potiska jo iz te teme in negotovosti strmo pod oblake, dalech pod sinjeglavo nebo.

Friderik ... shepeta s stisnjenimi ustnicami v poltemi, z na pol zaprtimi ochmi, za vekami, ki kot zavese nad nisho s svetim kipcem v domachi cerkvi zapirajo pogled v njeno notranjo skrivnost.

Friderik ... Kdaj bova nashla najino srecho? Jo je sploh mogoche najti v tej nashi dolini solz, v tem nesrechnem chloveshkem svetu?

Spomin ji potem pohiti v zgodnje otroshtvo, na hribovito podezhelje s skrbno obdelanimi polji pshenice in rzhi, jechmena, leche in drugih rastlin. Nenadoma se znajde na domachem travniku ob vozu, na katerega kmetje in kmetice hite nalagati seno. Ob njej stoji njen mochni oche, ljubezniv in vesel chlovek, gologlav, z nagubano kozho, ozhgano od sonca in vetrov.

Veronika spet zagleda voz sredi polja, voz sena sredi prostranosti sveta, ki se ji nenadoma zazdi velik kot gora. Ob vozu stojita hlapec Gashpar in dekla Jerica, chvrsta mlada chloveka, ki v potu svojega obraza z lesenimi vilami grabita kope sena in ga nakladata na vedno vishjo goro na vozu. Junijska vrochina postaja neznosna. Platno se lepi na kozho poljskih delavcev, znoj jim polzi po hrbtu in trebuhu v drobnih nadlezhnih progah.

Nenadoma zachne poletna svetloba ugashati. Nebo preprede svincheno siva zloveshchnost. Za blizhnjim grmom zachne nevarno rasti chrn oblak. Sopara se plazi v dushe ljudi in zhivali. Konj prestrasheno zarezgeta. Dekla Jerica za trenutek vznemirjeno obstane. Pogled ji bega po nebu. Z roko si sezhe v temne lase, z dlanjo si obrishe pot z obraza.

Veroniki se zazdi, da zaradi sopare vedno tezhje diha. Zdi se ji, da jo bo tezhko vreme zadushilo z nevarno oblachno chrno roko. Steche k ochetu, ki jo privije k sebi in nezhno pobozha.

»Se bojish, otrok? Saj ne bo tako hudo ...«

»Huda ura bo, gospod,« reche Jerica in se prekrizha.

Veronika ve, da ni dobro, ker stojijo sredi polja, z vozom sena, visokim kot gora. Rada bi pobegnila domov. Zheli si, da bi jo oche prijel za roko in mirno popeljal k materi v druzhinsko izbo in v hlad ob veliki kamniti pechi v levem kotu. Tam bi se stisnila pod beli kamen in si mislila, da je na varnem.

V trenutku se oblaki zgoste v nepregledno chrno kopreno, ki zapre pogled na vse strani obzorja. Tema pade kot pokrov na grobnici na pokrajino. Ko hlapec spet dvigne vile, preseka somrak in tishino grom nad obronkom blizhnjega gozda. Dve streli se zazheneta v daljavo.

»Domov bo treba,« reche oche in hitro prime Veroniko za roko.

Tedaj zagrmi s podvojeno mochjo. Zemlja se strese v trpki grozi. Iz oblakov se na mah ulije povodenj, da so vsi v trenutku premocheni do kozhe.

Veronika skusha zakrichati, stechi domov, toda tedaj jo neznansko mogochna svetloba vrzhe na tla, v mokroto trave in preslic. Ne ve vech, ali je she tu, na svetu. Ali je she Veronika oziroma ali svet sploh she obstaja? Nechesa ochitno ni vech. Chesa? Ni vech chasa? In ni vech sveta? Jo je siloviti blisk dvignil nad obzorja, vrgel v sredino neba, izven chasa vseh chasov? K samemu Stvarniku tega nedoumljivega sveta in tega nedoumljivega bivanja?

Nenadoma ji postane hladno. Dvigne se s tal, she zhiva, in steche k ochetu, ki omamljen od bliska in groma pochasi vstaja iz ozhgane trave. Tri korake od njega lezhi hlapec Gashpar, negiben, ozhgan od strele, s preklano srajco. Nedalech naprej Veronika zagleda Jerico, lezhecho na hrbtu dva koraka od voza, ki gori z divjim svetlim plamenom v nevarni nevihtni grozi. Nenaravna svetloba meche strupene zublje na negibno zhensko pod vozom, rishe chudne peklenske malike po njenem omrtvichenem telesu, s katerega ji je strela iztrgala in pozhgala obleko. Sika v njene polne, she mlade prsi, meche se na bele boke nesrechne zhenske in se plazi po njenih krepkih nogah nekam v zhalost z vodo prepojene, na smrt utrujene zemlje ... S peklensko radostjo se nevihta znasha nad ubogo mlado kmetico, posmehuje se njeni skromnosti in krepostim, za vse navzoche je nevihta izrabila to pridno zhensko, ki je vedno sramezhljivo zakrivala svoje chare, in je te zdaj ponudila vsem na ogled.

Toda v resnici nima nihche chasa za take posebnosti. She zhivi skushajo pomagati tezhko prizadetim, jih prepeljati na varno v vas, predvsem pa reshiti samega sebe. Zavarovati lastno telo pred nevarnostmi, ki pretijo z neba.

Veronika zapira ochi. Stiska se k ochetu. Ishche njegovo varstvo in pomoch. Zatiska ochi, da ne bi videla velikanskega gorechega voza sena sredi neznansko prostranega polja pod pokrovom nepristopnega, hudega neba. Zatiska ochi pred vso to nesrecho, toda istochasno dobro ve, da voz neomajno stoji sredi polja. Ve, da ta voz sredi sveta gori, neizprosno gori z vsem tistim senom, ki so ga ves popoldan pridno nalagali na njegovo leseno ogrodje. Zapira ochi, njena stiska pa je kljub temu popolna. Nikoli vech se ne bo zares pomirila. Vedno znova bo sanjala tezhko nevihto. Gorechi voz sena jo bo spremljal vse zhivljenje.

 

* * *

 

V tem trenutku se odpro velika grajska vrata. Kochija Elizabeto skupaj s patrom Konradom zapelje nazaj domov, saj se bodo v grajski kapeli vsak chas zachele popoldanske pobozhnosti. Debeli kochijazh skochi z bichem v roki z voza, odpre vratca kochije in se ob zidu, poraslem z brshljanom, trikrat prikloni svoji gospe. Ta ga na hitro oshvrkne s pogledom in reche: »Kaj je, Gabrijel?«

Kochijazh se brez besed nasmehne in urno odhiti v kuhinjo v stranskem poslopju, kjer ga zhe chaka velik kos kruha s slanino.

Elizabeta se medtem zhalostno zazre v patra Konrada in povesi glavo. Noche ga vech vprashati za nasvet. Saj ji tako ali tako ne more pomagati!

Presenechena je, ko jo duhovnik nagovori.

»Njena milost mora oprostiti, da jo spet nadlegujem z druzhinskimi zadevami. Vendar je prishlo pismo od samega prechastitega gospoda shkofa. V zadevi grofa Friderika in Veronike Desenishke. Ni dovolj, da nas neusmiljeno tepe brezbozhna turshka nevarnost, so gospod shkof nedvoumno zapisali. Popolnoma po nepotrebnem nam tudi povzrocha skrbi sicer mogochna celjska rodbina, ki bi morala biti vsen zgled kreposti, a nam je zhal zaradi nekrshchanskega zhivljenja v veliko sramoto. Storiti moramo vse, da se grof Friderik vrne na pravo pot in k svoji zakonski zheni

»Hvala za tolazhilne besede,« se Elizabeta trpko zasmeje. »Vendar je vse zaman. Ni mi vech pomochi in srce mi bo pochilo od zhalosti!«

 

* * *

 

Gorechi voz sena ... Ves svet v ognju ... Veronika sanja, da je nebo razbeljeno od bliskov. Prestrashena se skriva v hishi. Sunek vetra je odprl majhno streshno okno v gornji sobi. Mati zelo razlochno moli rozhni venec. Nova strela zasika prek neba. Mochan sunek vetra jo vrzhe po tleh. Strela treshchi v hishni prag, da se hisha strese kot ob potresu. Zrak se na mah neznansko ogreje. Veter ruva drevesa. Na nebu se zarishe proga ognjenih bliskov. Po zraku zazhvizhgajo shtiri strele ... Veronika odpre prestrashene ochi ... Ves svet gori ... Sredi polja stoji gorechi voz sena ... Pokrajino pozhirajo popadljivi zublji vesoljnega ognja ... »Nova nevihta prihaja!« reche ded in se trikrat prekrizha. Vreme se na mah neverjetno poslabsha. Mochan veter dviga drobne kamne od tal. Na hishnem pragu se pojavi oche. »Gremo,« reche. »Saj nas ne bo zadelo. Che se ne bojish, te ne zadene. Che ne verujesh v smrt, nikoli ne umresh.« Brat spleza s cekarjem na oreh, da bi potrgal zrele sadezhe. Nenadoma se na jasnem nebu trikrat zabliska. Strela udari v brata, da pade nezavesten po tleh. »Danes ne bo vech neviht,« reche oche in prime Veroniko za roko. Prek neba takoj zazhvizhga strela in udari v blizhnjo skalo. Ochetov klobuk odnese burja prek golichave. Udarec vetra ga pritisne ob tla. Pet strel preresheta ochetov stari klobuk. Nad pokrajino se popolnoma stemni. Veronika spet odpre ochi ... Sredi polja stoji voz sena in gori z zhivim ostrim plamenom ... Svet je ogenj in nevihta.

 

* * *

 

Spet misli na Johano in na vznemirljive sprehode z njo k obronkom gozda, nedalech od rodne hishe. Veronikin spomin je zdaj tako zhiv, da zachuti kot telesno bolechino nemirni utrip narave ... Spomin bezhi kot nesramni lahkonogi shkrat vse do praproti in goshchave pod starim hrastom, za katerim prezhi zloveshcha tema gozda ... Po pripovedovanju odraslih je tu posebno nevarno na vecher, ko se ti iz megle priblizhajo coprnice in volkovi ... Njen oche ji zna pripovedovati toliko pravljic. Vse zna tako rekoch na izust. Zgodba o Janku in Metki jo prestrashi. V gozdu je coprnica, v gozdu je nevarno, pod vecher hodita skozi gosto goshcho coprnica in smrt z roko v roki ...

Toda zdaj je zgodaj popoldne. Zdaj je z njo Johana, shtiri leta starejsha hchi bogatega soseda ... Trava puhti od vrochine in dishi po sladkih jagodah in cvetju. Jih bosta nabrala za vecherjo?

Skozi veje prshi sonchna svetloba naravnost na obe dekleti. Johana se je usedla med praprot, sonce ji polzi chez razpushchene chrne lase. Zhe skoraj shestnajstletno dekle je dvignilo krilo, da ji toplota teche po vitkih nogah navzgor med stegna in vse do zhivota, ki se prebuja v odraslost ... Ni vech otrok ... Noche biti otrok ... Sonce jo zachenja prebadati do dna. Zhivljenje je grozno, zhivljenje je veliko. Prevech slastno ga obchuti. V opoju njegovega toplega chara si razpne zgornji del obleke. Z roko si sezhe do leve, medeno dozorevajoche dojke. Prijateljichina nesramnost, skrivnostno vlazhna in ognjeno razgreta od poletne vrochine, zadene v Veronikine prestrashene ochi. Johanini konici bradavic rezko in shpichasto vstajata iz vznemirljive rdechkastorumene okrogline, ki se vidno shiri po sredini njene zhe mochno razvite zhenskosti.

»Poglej me!« nekako chudno in poltiho zashepeta . »Poglej me, Veronika ... Ali nisem lepa?«

Veroniki postane tesno pri srcu. Zdi se ji, da se je znashla na nepravem prostoru in ob nepravem chasu z neko tujo zhensko, ki ni njena prijateljica. Ki ji shepeta grozne, nevarne in verjetno prepovedane rechi, ki si odpenja obleko in se ji nesramno razkazuje. Kaj ni to prepovedano? Kaj ni to greh?

»Poglej me, Veronika? Poglej me vendar? Pobozhaj me tu chez prsi, ja, tu pri bradavicah ... Kaj ne vidish, kako so se napele! Ali ne dishim po rosi gozda in po cvetju?«

Veroniki se temni pred ochmi. Rada bi pobegnila stran, zbezhala iz gozda nazaj k starshem v domacho hisho, toda ... Nekaj jo zadrzhuje, kot da se nahaja v zacharanem krogu, v risu, kjer se bo kmalu zgodilo nekaj strashnega ...

»Ali nisem lepa? Kaj chakash? Poljubi me! Pobozhaj me vendar! Poljubi me tu na prsi!«

Johana jo zagrabi za roko. Njeno dlan potisne k svojim nemirno utripajochim prsim.

Veronika zachuti Johanino toplo, voljno meso, zachuti trdo, neizprosno pozheljivost prijateljichinih izstopajochih okroglin, chuti neko neverjetno, grozno sladkost ...

»Tudi ti si lepa, tudi ti bosh zhenska, cheprav si she otrok ... Tudi tebi se bodo napele, da vesh ...«

Z roko ji nekam ostro sezhe pod obleko, svojo dlan potisne chez njene drobne prsi. Nenadoma jih hitro in mochno stisne, da jo rezko zaboli...

»Tudi tvoje bodo dozorele v dve polni sladki jabolki!« ji sika zdaj vedno bolj tuja prijateljica kot strupena kacha, da jo zaboli.

»Johana, ne, prosim ne! Ne delaj tega z menoj!«

»Zakaj ne? Saj je lepo! Obema je lepo!«

Razgreta zhenska jo pohotno pogleda.

»Lepo je!«

Razpne Veronikino srajco in se skloni k dekletovim prsim. S pozheljivimi prsti sega vedno globlje v njeno toplo meso, grebe po njenem telesu in ga lokavo pije ... Kot pijavka se prisesa na Veronikine drobne prsi, zagrize se v obe bradavici in hoche do zadnjega izzheti njeno vroche trepetajoche telo. Pri tem nenadoma porine desno roko globoko v njeno mednozhje, da se to samo od sebe razpre kot zrel vlazhen plod, prepoln sladke vsebine ...

Veronika prebledi. V trenutku se odtrga od strashne prijateljice ... Na pol mrtva od strahu bezhi iz gozda stran, domov, rada bi se reshila vsega hudega in nenavadnega ...

 

* * *

 

Njihovo premilostno velichanstvo premilostljivo stopijo z voza in se blagovolijo napotiti do svechano okrashenega shotora. Spredaj na travniku se slavnostno razvrsti konjenica v vidno bojno chrto v nachinu rimskih legij. K vodji Svetega Rimskega Cesarstva najponizhneje pristopi vishji dedni marshal in njegova grofovska ekscelenca etc. etc. in se najsposhtljiveje prikloni. Z razlochnim glasom, toda s ponizhno sklonjeno glavo, nagovori premilostno velichanstvo in mu z bleshchechimi besedami izreche dobrodoshlico na tleh tezhko preizkushane dezhele, ki bije tezhak in velichasten boj s turshkim sovragom za zmago prave svete in edine krshchanske vere nad sultanovimi neverniki. Izbrani hrvashki plemichi pripeljejo pred presvetlega vladarja pet neosedlanih turshkih konj, ki so jih pokrili z dragocenimi sovrazhniku zaplenjenimi rdechimi ponjavami. Za konji stojita dva zelo imenitno oblechena piskacha, poleg njiju je bobnar v bosenski narodni noshi. Vladarju v chast po turshko zaigrajo poskochne melodije. Presvetlo velichanstvo nekoliko chudno, buchno in hitro godbo zelo pazljivo in vztrajno poslushajo. Ko utihnejo pishchali in boben, se premilostno velichanstvo z nasmejanim obrazom veselo zahvalijo za prisrchen sprejem. Iz ozadja pristopijo prevzvisheni gospod gospod gospod shkof in podelijo vladarju in zbranim blagoslov. V tem trenutku trikrat slovesno zagrmi velichanstvu v chast in slavo iz topa. V kratkem nagovoru vladar milostno blagovolijo osrchujoche povedati, da boj proti Turkom uspeshno poteka kljub peklenskim ukanam teh krivovercev. Zbranim se zahvaljujejo za hrabrost in pogum. V dezhelo so dodatno na pomoch povabili pet tisoch nemshkih krizharjev, ki vedo, kako se tem stvarem strezhe. Ko konchajo svoj nagovor, velikodushno dovolijo navzochim, da mu poljubijo roko. Skupaj s spremstvom nato zadovoljno odhitijo v shotor na slavnostno pojedino.

 

* * *

 

V sobi dishi po rozhmarinu in sivki. Iz polteme utripa svecha brljivka. Noch ima vedno svojo moch.

Stari Herman ne more zaspati. Friderikova zagledanost v Veroniko Desenishko mu ne da miru. Sinova nepremishljenost mu grozi prekrizhati vse daljnosezhne nachrte. V besu se premetava po postelji, od nemochi shkriplje z zobmi.

Usoda, prekleta usoda!

S polzaprtimi ochmi se prebija skozi noch, vedno bolj vznemirjen shteje moreche ure, ki pochasi polze skozi temo in legajo kot tezhki kamni na njegovo razbolelo dusho.

Proti jutru se pogrezne v kratko spanje. Zablodi v muchne sanje. Zagazi v mochvirje. Pogreza se v temo. Iz goshchave se izlushchi neprijetna zhenska postava. Ochitno si svoj zhe nekoliko ostareli obraz zakriva s temno tanchico. Poda mu roko in mu pomaga iz mochvirja. Herman skusha pohiteti mimo nje, ji uiti, vendar stara zhenska zhe stoji pred naslednjim grmom in ga posmehljivo opazuje. Kaj hoche? Odgrne si tanchico in ga motri s sivim, nesramnim izrazom. Z roko si sezhe pod rdecho janko in jo vidno razpne, tako da se ji she dobro ohranjena tezhka leva dojka z mochno privzdignjenim vrshichkom rozhnate bradavice zatrese v pozhelenju in prichakovanju. Stari grof se ji umika v goshchavo, vendar mu je zhenska ves chas tik za petami. Spet stoji za prvim grmom in se slachi in preoblachi v nova krila. Odpeto perilo ji strastno drsi chez tolsto zadnjico. Grof bi se rad skril pred to grozno goloto, vendar ga besno razgaljene dojke neprijetne zhenske vedno znova ujamejo v njihov nesramni ris. Odvrzhena krila frfotajo kot pisani metulji z vej visokih dreves in cvetejo v zhivih barvah kot drazhljive rozhe v travi med praprotjo in bezgom. Njena krila in nogavice ga zasledujejo kot neprizanesljivi srsheni. Zhenska teche za njim z divjim, strastnim pogledom. Skozi odpeto obleko ji silita mochni voljni dojki in se mu ponujata, da bi pozabil na drazhestne prsi nesramne Veronike z Desenic, o kateri sanja noch in dan in ki ga prizadeva do onemoglosti.

Zalije ga zadushljiva vrochica. Ko se prebudi, mu srce nevarno utripa.

Grabi se za glavo in tezhko sope.

Kakshna je ta mlada zhenska? Zakaj je zacharala njegovega nesrechnega, prevech neprevidnega sina?

Zazdi se mu, da je dalech v gozdu zadonel lovski rog in dva pazha sta mu na zlatem pladnju prinesla s soncem obsijane in kot v bron ulite prsi Veronike Desenishke.

 

* * *

 

Kaj je pravo, polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je sploh vredno zhiveti?

Ta vprashanja si mora mladi Friderik vedno znova zastaviti, ko ga od zakonske postelje z neznansko silo, ki se ji ne more upirati, potegne k drugim zhenskam.

Oshabna, redkobesedna Elizabeta ga ne zadovolji. Zhe kmalu po poroki mu da chutiti, da se je z njim porochila le po nalogu svoje druzhine – iz politichnih ozirov. Ochitno jo je Friderik razocharal kar takoj, po prvih trenutkih, v katerih je prichakovala, da se bo izkazal kot eleganten, kreposten moshki, ki zna svojo visoko zheno plemenito zadovoljiti, ji biti skrben in zvest zashchitnik skozi vse zhivljenje do groba ... On pa kar tako, grobo in vse po chez, in vedno znova pri raznih cipah, deklah, deklinah ... Da ga ni sram!

Spochetka se Friderik she skusha preprichevati, da je njegova soproga dovolj chedna in se bo na njene muhe in posebnosti zhe navadil. Na to namiguje tudi njegov oche, ki si domishlja, da je s Frankopanko v sinovi zakonski postelji na dobri poti do zazhelenega cilja. Zazdi se mu, da se priblizhuje chas, ki bo celjski rodbini posebno naklonjen. Prihaja zlata doba, v kateri bo njegova druzhina kraljevala na samem vrhu od Boga danega staroslavnega evropskega plemstva!

Medtem se Friderik do dobrega namuchi pri svoji zheni. Elizabeta mu daje vedno bolj vedeti, da ga zanichuje, da je zanjo manj vredna shleva iz nekega nizhjega rodu nasilnih povzpetnikov, ki pa zanjo, plemenito potomko mogochne druzhine, nimajo nobene prave vrednosti.

Z njim v postelji je le zaradi dolzhnosti, zaradi naloga njene druzhine. Naj ve, da ga prezira iz dna srca!

Frideriku se zazdi, da spi s kosom neuporabnega predmeta. Z nekakshno plosko desko, z metlo, s trdimi grabljami, s hladnim kamnom. Na zachetku jo sicer nekajkrat vzame na silo, toda Elizabeta lezhi ob njem kot mrzla riba ali kacha, prepolna nekega tujega ogabnega vonja, ki ga vedno bolj odbija.

»Kaj vas vendar vleche k meni, da se toliko trudite?« mu vedno znova zabrishe v obraz in mu obrne hrbet. »Zakaj ne greste k svojim deklinam?«

»Zaradi vas sem tu, zato, ker ste moja gospa!« se hoche lagati.

Zdaj se Elizabeta na glas zasmeji in ga s tem she bolj ponizha.

»Le kaj vas vleche k meni?« zastoka. »Moji slabi lasje? Moje shibke prsi? Saj tu zgoraj nimam skoraj nichesar ... Izginite vendar k tistim vashim bujnim mlekaricam z dojkami, nabreklimi od pozhelenja in mleka!«

Vrzhe jo v krchevit jok. Friderik vstane in zapusti prekleto zakonsko sobo.

Zunaj, na grajskem dvorishchu, naletava droban mrzel sneg.

 

* * *

 

Veronika spet sanja tezhke neprizanesljive sanje. V starem gradu ji s slabim namenom dvori pet vitezov v rdechih plashchih in zelenih perjanicah. Trese se v zamolkli grozi. Perjanice frfotajo v vetru in ubijalne sablje se iskrijo v zahajajochem soncu. Nekatere so rdeche od zarje, druge od krvi. Zadaj se svetlika grad: trije stolpi, trije krizhi, nenaravno velike zlate krogle na strehi. Nenadoma se vreme spremeni. V daljavi nevarno zagrmi.. Sredi prostranega polja stoji voz sena in gori z nenavadno ostrim plamenom.

 

* * *

 

Herman se kljub pozni uri nepotrpezhljivo sklanja nad gosto popisanim pergamentom. Na visokem zheleznem stojalu nad njegovo shiroko glavo utripa z nemirnimi plameni dvajset voshchenk. Ob njem strumno stoji major domus Lovrenc Bernbruch, vishji grajski pisar in hishni nadzornik. Tezhka grofova senca se plazi izpod svechnika na stene temachnega prostora.

Herman dvigne lupo, drsi s steklom chez ostro zarisane chrke.

»Paglav, Paglav, kdo je to?«

Bernbruch se skloni k velikemu grofu, nemochno obvisi v zraku.

»Ne vem,« reche. »She nisem slishal.«

»Nikoli ne vesh,« se nejevoljno zarezhi stari grof. »Poklichi patra Konrada. Morda mi ta pismouk pomaga naprej!«

Pod grofovimi ochmi zamigotajo shtevilna imena. Frfotajo kot neprijetni metulji mimo njegove na pol osivele glave, kot sitne ose brenchijo nad svechami. Nato letijo po sobi in padajo kot netopirji v noch in pozabo.

Kohorta resnichnih ali izmishljenih (?) imen ... Sama ime-na ... Predniki ali kaj!

Shtevilka 5, grofica Zofija Orlamünde, umrla 1244, praprababica (?) Siegfrieda III. Orlamündskega. Sorodstvo? Shtevilka 23. Ernest, sin grofa Lamberta II., pranechak Volodarja, kneza Minska ... in Pomorja, daljnega potomca slavnega Rurika. Albreht Medved, Medojed ali Mesojed. Zares? Ima shtevilko 33. Tu je tudi Valdemar, kralj Danske. Prednik Zofije(?), umrl 1182. Nemogoche!

»Poklichi Konrada!«

Helga ali Olga, shtevilka 77. Gospodarila na zvijachen nachin. S silo. Srdorito in strahovito. Uboji. Rihard s Trdo(?) roko. Ne! Rihard z Zhelezno roko. Shtevilka 88.

Ozhje sorodstvo: Gebhard I. Savinjski, Leopold II., Leopold III. Zhovneshki, Ulrik I., Friderik I.

In Friderik II., tudi Kontromanichi, poljska kraljevska hisha, Danci itd. itd.

In konchno slavno Rimsko cesarstvo in njegovi premilostljivi vladarji:

Vzhod: Basileos I. Makedonec, njegov sin Leon VI., filozof, njegov sin Konstantin VII. Porfirogenetos (»Shkrlatni«), pisatelj in enciklopedist, njegov sin Romanos II., in Ana, pozneje zhena Kazimirja I. Poljskega.

Zahod.: Karel Veliki. Oton Veliki.

In najvazhnejshe. Herman se nasmehne. Sigismund Luksemburshki, kralj in knez mnogih dezhel in, kot kazhe, kmalu cesar, ko mu papezh v Rimu na svechan nachin posadi na glavo sveto krono. Njegov koristni zet. Z najvechjo tezhavo, vendar tudi s posebnim namenom za chast in slavo rodbine, mu je daroval za zheno najljubsho in najmlajsho hcherko Barbaro.

Krog je torej sklenjen.

Rodovni lok, rodovnik, slavolok.

Da ne bo rodbina ostala praznih rok.

Zato je tast sicer v marsichem nepremishljenega in neodlochnega vladarja, ki se ukvarja tudi z nepotrebnimi stvarmi. Na primer s posebnim privilegijem za cheshke Zhide. Tem skopuhom in sleparjem je dovolil vesoljno prodajo gosjega in drugega perja urbi et orbi za postelje in pernice v imperiju. Ha, ha!

Sigismund kot svetovni vladar po milosti bozhji. A tudi zaradi njegovega, Hermanovega, junashtva. A vseeno predvsem zaradi bozhje pomochi in zashchite. Bo Bog zdaj pomagal she njemu in njegovim? Kdaj si bo rod Celjskih pridobil krono in zasluzheno veljavo?

Zapre ochi. Spet je v spominu sredi usodne bitke pri Nikopolju 28. septembra anno Domini 1396. V njem se prebudi pozabljena mladostna sila. Nora radost pa tudi predrznost, ki skache chez vodo, kjer je most. Tista mlada sila, ki radostno porushi vse ovire. Ki je kos najhujshi turshki nevarnosti. Kobilicam v chloveshki podobi, z znamenjem zloveshchega srebrnobelega polmeseca na hudichevsko rdechih banderih.

Huda preteklost, ko mladi Sigismund zbere shestdeset tisoch do zob oborozhenih mozh, med njimi mochno shtevilo trdo preizkushanih krizharjev. Sami pogumni mozhje v tezhkem zhelezju, z oklepi, ki zazvenijo kot svarilni zvon, che nanje udari ukrivljena turshka sablja. Nekateri med njimi v umetelno polepshanih opravah, na primer s krizhem svetega Shtefana na chez zhelezo ogrnjenem dragocenem plashchu. Bogu in kralju v chast in slavo.

Toda turshki sultan Bajazit napade s stotisochglavo vojashko silo.

Pred krutim bojem poklekajo trume vitezov pod praporji iz chudovite svile, na katere so z mojstrsko roko vshiti grbi najpomembnejshih krshchanskih mogochnikov sveta. Ob spremljavi pobozhnih ochetov franchishkanov molijo vsi vojshchaki pod zastavicami s svetimi krizhi in podobami Jezusa, svetega Petra in svetega Pavla, presvete device Marije in drugih svetnikov, ki se naj usmilijo Bogu vdanih kristjanov v tej najhujshi stiski. Molijo in prosijo za srechni izid bitke, ki naj za vechno potepta v prah pozabe bogokletno zeleno zastavo Prerokovo, obshito s pregreshnimi verzi iz korana. Ko prevzvisheni gospod shkof podelijo blagoslov, se zaslishi iz tisocherih grl vdana priproshnja molitev, ki postopoma preide v pobozhno petje in bogosluzhno chashchenje.

Kot da spet jasno zaslishi grozotni grom bitke. Rezke zvoke trobent in svarilno bobnanje sredi trushcha oklepov, razbijajochih se ob podlih sovrazhnikovih naskokih. Razcefrani prapor s svetim krizhem, sredi stoka umirajochih, ob odsekani vitezovi glavi, v prahu iz groze in krvi. Tisto zloveshche zamolklo bobnenje tisocherih konjskih kopit. Nenaravno nevarni zven zheleza. Treske sabelj, sulic, verig, shchitov in kijev, nabijanje zheleza ob zhelezo, ki ga she danes, desetletja po dogodku, vrzhe iz hudega sna, da v starem gradu trepeta sredi nochne tishine in se mu kljub navideznemu miru, ki ga obdaja, dozdeva, da ves svet zahrbtno grmi, hreshchi, doni, bobni do preklete vechnosti. Pod njegovimi nogami poka kamenje. Pokrajina trza kot mucheni chlovek v chudnih zvokih, kot ob zahrbtnem potresu. Zdi se mu, da se odpira zemlja, ki bo, mokra od groze in krvi, vse zhivo poteptala in zakopala pod seboj. Potem zagleda prestrashene ochi zbeganih kmetichev pred umazanimi kochami iz ometanega blata, dalech stran od bitke, za sedmimi ali desetimi grichi ... Tudi tam, v daljavi, treska neprizanesljivi ropot vojne. Kri. Potoki krvi ...

Prevech mochno zachuti davni potres pod nogami. Trzanje zemlje ga zachne zloveshche metati sem in tja. Poki zheleza in rezki kriki na pomoch, v prahu in blatu, med razmesarjenimi trupli in odsekanimi udi in glavami, pomeshani z rotenjem vseh svetnikov in zalomljenimi glasovi umirajochih. Trenje kosti in mesa. Divje rezgetanje ranjenih konjev. Razbite lobanje, preklane hrbtenice, rezko sladki vonj po krvi in smrti. Groza na potnih sragah vitezov in na razgretih konjih, ki se zariva she zdaj, po toliko letih, v grofovo staro meso in kosti kot ostra rezila turshkih nozhev in sabelj takrat v bitki v telesa mladih krshchanskih bojevnikov. Zapre ochi ... Ve, da je zhe ves svet poshkropljen s krvjo kristjanov in s krvjo krivovercev ...

Toda tam zgoraj visoko na nebu, nad mrachinami zloveshchih zemeljskih oblakov zagleda v duhu isto bitko kot veliko prispodobo vechnega boja med dobrim in zlom. Kot poskus vedno prisotnega hudicha, da bi nas preizkusil in pogubil. In kot preizkus vsemogochnega Boga, ki nalozhi greshnemu chloveku tezhko nalogo in chaka, ali bo v njegovi dushi zmagalo dobro in pravichno. V tej luchi se mu nenadoma bitka pri Nikopolju v spominu zarishe kot velichastna homerska alegorija, v kateri pripade njemu, Hermanu, posebna chastna vloga. Spodaj divja boj zemeljskih vojakov z okrvavljenimi mechi in sekirami, toda zgoraj kraljuje sredi angelskega petja podoba s krizha vstalega Jezusa z zmagoslavno rdecho vstajensko zastavico kot simbolom zmage nad smrtjo. Sredi onostranske glorije je obdan z nebeshkimi vojshchaki, s shtevilnimi krepostnimi angeli in shtirimi mogochnimi nadangeli Mihaelom, Rafaelom, Gabrijelom in Arielom z velikanskimi belimi perutnicami in zlatimi bridkimi mechi, ki jih vihtijo nad temnimi turshkimi demoni. Ti se premagani bedno zvijajo v prahu pod njihovimi srebrnimi shkornji in zlatimi ostrogami. Potem zachuti Jezusov pogled, ki ga prebode do dna dushe. Chuti, kako Krizhani opazuje obupni boj vitezov proti brezbozhnemu zlu tam spodaj na zemlji, v tej veliki dolini solz. Zachuti Jezusov odlochni pogled in ve, da mu je zdaj nalozhil posebno nalogo ...

Kljub turshki premochi se bojna srecha zachne nagibati na krshchansko stran. Herman vidi, kako Sigismund dvigne mech za zadnji odlochilni in zmagoslavni naskok ... Toda prav zdaj, v tem usodnem trenutku, se za hrbtom ob boku Kristusovih bojevnikov pojavi izdajalski srbski knez Stepan Lazarevich s pet tisoch do zob oborozhenih konjenikov. Kot divja zver, zhejna krvi, planejo na sveto krshchansko vojsko.

Tehtnica usode v rokah mogochne Fortune se v trenutku premakne na turshko stran. V Sigismundovih vitezih in najemnikih se prebudi neznanski strah, ki jim ohromi dushe in razum. V trpki grozi padajo kot zrelo zhito pod udarci sabelj in mechev. Utrujeni in razbiti ostanki krshchanske vojske se neurejeno umikajo proti Donavi. Nekateri, ki jih je popolnoma zapustil razum, bezhe z blazno razshirjenimi zenicami naravnost v rechne valove, ki pozhirajo mozhe in njihovo zhelezo, kot da bi to bila najboljsha hrana in pijacha za nekega starodavnega poganskega vodnega boga.

Sigismund je nenadoma brez vojske in skoraj brez zashchitnega spremstva, obdan samo s peshchico mozh. Toda Herman tudi v tem obupnem trenutku, ko se vsem priblizhuje hitra smrt, ne izgubi treznosti in poguma. Izpelje nalogo, ki mu jo je nalozhil vsemogochni Bog. Z mochno voljo prime uzdo Sigismundovega konja in z naglo kretnjo potegne poznejshega vladarja Rimskega cesarstva iz najhujshe nevarnosti. Ta Hermanovega dejanja ne pozabi do smrti. Celjskemu grofu podari v zahvalo mesto Varazhdin ter gradova Vinico in Vrbovec, njegovi rodbini dodeli she dodatni chastni dedni naslov grofov Zagorskih. Kmalu si zasluzheno pridobijo tudi lepo mesto Zagreb.

Ob tem spominu se veliki grof za trenutek nasmehne. Toda takoj zatem se vanj spet vgnezdi slabost. V lobanjo se mu zarezhe ostra bolechina. Pod nogami se premochno trese zemlja, v glavi mu odmeva zahrbtno grmenje polpreteklega chasa, sveche v sobi zachenjajo nevarno utripati. Zazdi se mu, da je ves svet ogenj in nevihta. Z roko se zgrabi za srce in hoche vstati.

»Milostljivi gospod, ali je njihovi milosti slabo?« zakrichi grajski pisar in skusha starega grofa podpreti z obema rokama.

Ta samo nejevoljno dvigne glavo.

»Pusti, pusti. Saj ni nich. Samo star spomin ... Poklichi zhe vendar patra Konrada, da vidimo, kako je s temi predniki.«

 

* * *

 

Tik ob prepadih in skozi tesne soteske nas vodi pot sredi nashega nesrechnega chasa, v katerem gospoduje med od Satana zapeljanimi greshniki toliko krvolochnosti in zlobe. Samo Njegovi premilostni dobroti se imamo zahvaliti, da she nismo strmoglavili na pogubno dno vechne teme. Kako dolgo bo vsemogochni Bog she imel potrpljenje s tem pokvarjenim chloveshtvom?

Saj je zapisano v Razodetju: Odvezhi chetvere angele, ki so privezani pri veliki reki Evfrat! In odvezal je chetvere angele, ki so bili pripravljeni na uro in dan in mesec in leto, da pomore tretjino ljudi ... In prishel je eden izmed sedmerih angelov: Pridi, pokazal ti bom obsodbo velike hotnice, ki sedi na mnogih vodah, ki so z njo nechistovali zemeljski kralji in so se z vinom njenega nechistovanja upijanili prebivalci na zemlji ... In videl sem zhensko, sedecho na zveri, ki je bila rdecha kot shkrlat, polna bogokletnih imen, in je imela sedem glav in deset rogov ... Imela je v roki zlato chasho, polno gnusob in nechednosti svojega nechistovanja ... In na njenem chelu je bilo zapisano ime, skrivnost: Veliki Babilon, mati nechistnic in gnusob na zemlji. In videl sem zhensko, pijano od krvi svetih in od krvi prichevalcev Jezusovih ... In videl sem nebo odprto: in glej, bel konj in jezdec na njem, ki se imenuje Zvesti in Resnichni ter pravichno sodi in se vojskuje ... In zgrabljena je bila zver in z njo lazhni prerok, ki je delal znamenja pred njo, s katerimi je preslepil tiste, ki so sprejeli znamenje zveri ter molili njeno podobo. Zhiva sta bila vrzhena oba v ognjeno jezero, kjer gori zhveplo. In ostali so bili pobiti z mechem, ki je prihajal iz ust njega, ki je sedel na konju; in vse ptice so se najedle njihovega mesa.

Velechastiti gospod knezoshkof se premakne na oblazinjenem stolu in bridko zavzdihne. Ko narekuje strogo zaupno in posebno pismo, se mu glas trese od jeze in zhalosti. Resno gleda proti tajniku in njegovemu po pergamentu shkrtajochemu pisalu, ker mora o tezhavah in sramotah na skrajnem jugu vindijske Shtajerske, tam v nesrechni Sklavoniji, porochati kar samemu papezhu.

Naj mu Njihova Svetost oprostijo te skromne vrstice, ki jih pishe z najvechjo ponizhnostjo in odgovornostjo. Toda chuti dolzhnost, da Svetemu ochetu sporochi vse tisto najhujshe, kar se zaradi grofov Celjskih zdaj dogaja v dolini solz med Dravo, Savinjo in Savo, tam, kjer bi na cvetochih pashnikih, plodnih njivah in v mogochnih gozdovih lahko vladale pobozhna krepost, mir in srecha. Pred temi nasilnimi grofi nima namrech nihche miru, she najmanj pa zhene in hcherke njihovih podlozhnikov. Mladi grof Friderik zanemarja svojo zakonsko zheno in zhivi z neko mlado prilezhnico, toda pred njegovo pohoto in pred pohoto njegovega ocheta niso varne tudi vse druge zhenske v dezheli, kot niso bile nekoch pred groznim poganskim cesarjem Gajem Julijem Cezarjem Germanicom, imenovanim Caligula - Vojashki shkorenjchek, niti zhene njegovih prijateljev in soproge razlichnih prvih imen Imperija. Ti naduti celjski gospodje so namrech preprichani, da svet pripada njim in ne vsemogochnemu Bogu, ki ga je umno ustvaril. Preprichani so, da odlichniki lahko nekaznovano greshijo, deset bozhjih zapovedi pa velja le za neuko podlozhno ljudstvo. Sicer je stari grof Herman, ki je po visoki rasti in telesni mogochnosti skoraj enak svojemu sinu, nekoliko boljshi, saj ga, da bo pravici in resnici zadoshcheno, duhovno celo prekasha, in je, kar pa je bila njegova stanovska dolzhnost, sezidal ali obnovil Bogu v chast in slavo kljub svojim hudim pregreham in nechistovanju imenitne samostane. Kljub temu in she bolj, ker gre pri tem verjetno le za zvito in zlonamerno varanje in zaslepljevanje pobozhnih, pa mora zato najponizhneje opozoriti Njihovo Svetost tudi na pohlepnost teh gospodov po zemlji in imetju drugih, kar je mogoche she bolj obsojanja vredno kot strast po tuji zhenski. Nich jim ni sveto. Vsakemu skushajo odvzeti vse tisto, kar mu po postavi in drugih pravicah pripada. Z veliko nevoshchljivostjo streme po ozemljih najblizhjih pa tudi oddaljenih. Rovariti skushajo celo na gospostvih plemenitih Habsburzhanov, ki jim po zaslugi lenih in nesposobnih drzhavnih volilnih knezov ni pripadla nemshka krona Svetega Rimskega Cesarstva, kot bi se spodobilo, temvech so jo dali nekemu Luksemburzhanu. Sicer pa Njihova Svetost sami dobro vedo, na kako trhlih nogah stoji ta greshni svet. Njihova Svetost se jasno zavedajo, kako spolzka so prva mesta v Svetem Imperiju in celo v jedru bozhjega namestnishtva na tej bedni, tezhko preizkushani zemlji, na sami Sveti skali, v Patrimoniju svetega apostola Petra, in kako hitro odleti krona najvishjega odlichnika v koprive in med plevel. Nashe potrpljenje je sicer neizmerno in ljubezen do blizhnjega je prva zapoved. Toda v nashem primeru, pri teh pohotnih gospodih, zhejnih krvi, v resnici sovrazhnikih chashchenja bozhjega, vdajajochih se pozhreshnosti in pohoti, osovrazhenih pri vseh sosedih, hudi nevarnosti za vse zhene in dekleta, je potrpljenje lahko le kratko. Tudi za celjske grofe bo slej kot prej nastopil chas pokore in sodbe.

Shkofu zastane glas.

»Tako. Povedal sem. Kakshen svet! O tempora, o mores! Le kam smo zabredli?«

Sklene roke, kot da bi odganjal hudicha, v molitev.

»Kot pravijo, si nori francoski kralj zakonske postelje ne deli le s svojo legitimno soprogo«, she reche in se zazre v zaradi teh besed o nechistovanju najvishje oblasti vidno ogorchenega tajnika. »Baje jo deli tudi z dvema kraljichnama, tremi princesinjami in shestdesetimi izbranimi prilezhnicami, ki jih njegovi zaupniki stalno nabirajo po dezheli. Pa tudi mnogi drugi knezi niso boljshi.«

Z rutico si brishe potno chelo in zavzdihne: »Fiat iustitia! Naj bo zadoshcheno pravici! Finis!«

Utrujeno pogleda proti tajniku in reche: »Za konec pa dostavi v porochilu za Svetega ocheta vse chastitljive in obvezne vljudnosti in nashe skromne in ponizhne pozdrave, potem pa mi pergament prinesi, da ga lastnorochno podpishem in zapechatim. Hvala.«

 

* * *

 

Veronikine ponovne muchne sanje. Prividi? Duhovi? Posebne prikazni? Predpodobe pekla, zhe tu na zemlji? Hudich ne chaka. Hudich nas vedno preizkusha.

Sredi polja spet gorechi voz sena. Plameni, ki ogrozhajo ljudi in zhivali. Stiska se k tlom, skusha zbezhati, vendar se ne more premakniti. Nebo se preprede s temnimi oblaki. Zachne na chrn nachin dezhevati. Nato zapiha muchen veter. Odpro se nekakshna vrata. Znajde se v temachnem prostoru, polnem sena in slame. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji? Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Zaslishi zasoplo dihanje. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe proti sredini sena. Zagleda kup nagnetenih prikazni. Povesi ochi. Na senu je divja prijateljica Johana, vsa razzharjena in razgaljena. Ob njej lezhita dve goli poljubljajochi se zhenski, z rokami globoko med stegni nad njunimi prsmi zasoplih vrochekrvnezhev. Ko Veronika spet odpre ochi, vidi, kako Johana razpre noge in zajaha mochnega moshkega. Polne prsi ji poskakujejo sredi naslade, toda ob njej so she druge prijateljice, gole, v razdrazhenem poskoku nad svojimi moshkimi, ki silijo v njihovo odprto meso in si ga zasoplo prilashchajo. Charovnice? Nenadoma se Johana dvigne, stopi k Veroniki in ji reche: Zdaj si godna za te stvari, s polnimi prsmi se bosh predala mojemu moshkemu. Temu z zakrivljenim udom, ki pravkar poljublja svojega prijatelja. Kriva sablja, najboljsha sablja. Taka, ki najbolj ostro zarezhe v zhensko rezho. Sleci se, da ti bo odvzel nedolzhnost. Prime se za od strasti napete prsi in se prostashko zasmeje. Takoj nato spet zapiha hud, vroch in chrn veter. Vse izgine v dimu in v temi ...

»Ja, ta mi je vzel nedolzhnost, ta! Takrat na skednju, pri sedemnajstih letih.«

Veronika se vzpne na postelji in joche.

»Kaj je to?«

Kdo je rekel kaj?

Nihche.

Govori tema?

Vidi, da je okrog nje le gosta noch. Pekel. Nikjer nikogar. Noch duhov.

Sama v mrzlem svetu.

Zarije se v blazine in skusha spati.

 

* * *

 

Friderik gre sam po stopnishchu s prizhgano svetilko v roki. Stopa zelo previdno, da ga ne bi slishali. Kljub temu od chasa do chasa na hladnem hodniku zashkrtajo izdajalski udarci njegovih chevljev po kamnitem tlaku. Po visokih obokih trepeta zverizhena senca zarotnishko premikajochega se chloveka.

Grof se za trenutek ustavi. Poshkili po prostoru. Upa, da ga nihche ne vidi. Leni sluzhabniki tako in tako spijo dolgo spanje pravichnega ali kratko spanje krivichnega. Sicer pa jih vse skupaj nich ne briga. Grajske skrivnosti!

Spodaj pred vrati zhe chaka, kot dogovorjeno, italijanski Zhid.

»Si prinesel?« zadihano vprasha.

»Tu, v steklenichki, milostni gospod,« reche Zhid in se prikloni.

»Nich, milostni gospod,« reche grof. »Kaj ti nisem zabichal, da se ne poznava ...? To je stvar, ki sva jo zhe pozabila, preden sva se srechala, ker se nisva srechala. Nihche ne ve za najin dogovor in za ta pomenek.«

»V redu, gospod!«

»No, saj se razumeva ... Kako uchinkuje?«

»Zelo omamno ... Chudovite vonjave ...«

»Ja ... In?«

»Tri kaplje na blazino pred spanjem, che hoche kdo mirno in trdno spati...«

»Dobro ... Dobro ... So she kaki drugi uchinki?«

»Deset ali dvanajst kapelj v zhlahtno pijacho, pred spanjem ...«

»Pred spanjem?«

»Ja, pred spanjem, toda za vechno spanje ...«

»Se potem vech ne prebudish?«

»Na tem svetu ne ... Na onem drugem, mogoche ...«

»Prepustiva to modrovanje menishichem in njihovemu papezhu ...«

»Ja, ja, gospod!«

»Ne pusti kakih sledov?«

»Brez skrbi. Sploh se nich ne pozna. Manj nevarno ... kot che te opraska machka.«

»Kje si dobil ta vrazhji napitek!«

»Dalech, dalech, gospod. V Benetkah. In grozno drago, strashno drago, gospod ...«

»Ja, koliko?«

»Dvajset zlatnikov ...«

»To je prekleto drago ...«

»Che gospod nochejo, spet odnesem ...«

»Zhe dobro ... Zaradi vas Zhidov bom prishel she na berashko palico ...«

Friderik se skloni, zagrabi za moshnjo ob pasu, shteje denarje.

»Tu imash! Nastavi roko! Na roko!«

»Tisochkrat hvala, gospod.«

»Zhe dobro. Toda zapomni si, nikoli se nisva videla ali srechala.«

»Tako je, gospod.«

»Zbogom!«

»Zbogom!«

 

 

 

RAZVRAT

 

Gospa Elizabeta prezhdi ure in ure pri ognju v kaminu. Vchasih sedi pri oknu. Z okamenelim obrazom, kot da bi bila mrtva, strmi v daljavo.

Zdi se ji, da se po megli pri gozdu premikajo chudne postave. Besi, vedomci, shkopljeniki, shkrati in hudirji pleshejo nevarni ples teme. Pleshejo visoko v zraku, na glavi, z navzdol obrnjenimi votlimi ochmi, zato je jasno, da njihov ples ni pravi ...

Sluzhabnici Mariji se njena gospa zazdi pod vecher voshcheno bleda, bolna in utrujena od tezhke notranje zhalosti. Na mizico ji z rahlim nasmeshkom postavi vrchek toplega chaja. Chaka, da jo bo grofica nagovorila.

Ta pa se ne meni za zunanje stvari. Tiho sedi v svoji sobi, oblechena v modro svilo, s chipkastim belim pokrivalom na glavi. V roki neprestano krchevito drzhi verizhico z zlatim krizhcem in pregiba ustnice. Morda izganja privide in uroke ter roti ali prosi Boga za pomoch.

Spet misli, da se po sobi premikajo temne sence. Iz zidov bolshchijo demoni. Zli duh shkrta v podnicah, se plazi proti oknu. V lesu zhdi temna groza. Prezhi v zasedi. Chaka na njeno smrt.

Nenadoma se premakne, kot da bi se prebudila iz hudih sanj. Z vrochichnimi ochmi se zazre v strezhnico in jo nekaj chasa nepremichno gleda. Njena sloka postava uchinkuje ob mladem, polnem, zdravem dekletu she bolj koshcheno. Chez napudrani obraz se ji je zarezala guba. Grajska nesrecha je vseprisotna.

Dvigne roko in se skusha nasmehniti.

»Zhe dobro, Marija. Hvala za vse. Toda dovolj za danes!«

»Ali si milostljiva gospa nichesar vech ne zhelijo?«

»Nichesar vech,« reche grofica z zhalostnim glasom. »Pa kaj bi ... Chas je za pochitek. Naredi si lepo.«

»Ja, che tako zhelijo njihova milost.«

»Pojdi v posteljo. In sladke sanje.«

»Hvala, premilostljiva gospa ...«

Elizabeta obmolchi. Vidi temne zareze v zidu. Razpoke se vechajo. Nevarnost se neizprosno priblizhuje.

V poltemi zagleda svojega mozha Friderika. Stoji kot senca sredi sobe. Zdi se ji, da jo neprizanesljivo motri. Potem vidi, da je njen mozh brez obraza. Samo mrk privid. Senca brez ust in ochi. Senca brez dushe in brez telesa. Tiho zajoka. Strahovi so vsepovsod.

Spet nepremichno obsedi ob pechi in v tihi molitvi premika ustnice.

 

* * *

 

»Samo, da so te izpustili iz jeche,« reche Friderik in nezhno pritisne Veroniko ob svoje razburjeno telo.

»Tvoj oche je krut.«

»Vem, ampak zdaj si na svobodi.«

»Spet si bo izmislil kaj hudega.«

»Ne bova mu pustila.«

»Kako? Saj je vsemogochen.«

»Ni preljubi Bog, da bi delal vse tisto, kar bi rad.«

»Ampak ...«

»Nich, ampak.«

Friderik vzdigne svetlolaso dekle k sebi na konja. V hitri jezhi zdirjata do blizhnjega skrivalishcha sredi gozda. Friderik ga pozna zhe iz otroshtva. Na strmini, porashcheni z nizkim grmichevjem, so ostanki gradishcha. Z vejami zakrita odprtina vodi dalech v globino, kjer so kleti in votline. Njegov oche jih je hotel uporabiti v posebne namene, a je na nachrt ochitno pozabil zaradi drugih nujnih nalog.

»Vhod!« reche in razjaha s konja.

Na hitro odstrani vejevje. Prizhge leshcherbo in prime dekle za roko.

»Pridi!«

»Ti najprej!«

Previdno stopata po spolzki zemlji navzdol v temo. Nenadoma se rov razshiri v prijazno votlino, prepredeno s shtevilnimi rdechkastimi kapniki.

»Tu sva!«

Veronika zagleda ljubeznivo urejen kotichek z mizico in dvema stoloma. Zadaj je nisha s posodami in vrchi, s steklenicami in drugimi predmeti. Ochitno se je njen ljubimec hotel posebno potruditi, ker na drugi strani opazi nenavadno lezhishche v obliki dveh src.

Imeniten locus amoenus. Skrivni kotichek za ljubljenje.

Spredaj stojijo tri stojala s svechami, ki jih Friderik na hitro prizhge. Ves prostor preplavi topla svetloba.

»Ugaja mi,« reche in se zasmeje. »Presenetil si me.«

Friderik stopi k posodam in prinese k mizi dve chashi in vrch rdechega vina.

»Na najino zdravje!« reche in ji napolni chasho.

Z obema rokama jo objame okrog pasu.

Veronika se zdrzne. Skusha vstati.

»In Elizabeta? Kaj bo rekla Elizabeta?«

Te besede se zarezhejo v Friderika kot ostra bodala. Mlada zhenska zachuti, kako njen grof, neprijetno prizadet, na mah odreveni.

Kamen. Kamen spotike. Kamen nesreche.

»Ja, Elizabeta,« she enkrat skoraj zlobno ponovi z zvishanim glasom.

»Nich,« se Friderik obotavlja. »Elizabeta je bolna. Zelo bolna. Ne bo vech dolgo.«

»Kaj?«

»Ne bo vech dolgo zhivela.«

»Ne verjamem,« se rezko zasmeje. »Kopriva nikoli ne pozebe. Prezhivi tudi tiste, ki si domishljajo, da so zdravi kot ribe ...«

»Kaj govorish,« reche Friderik. Na hitro ji razpne gornji del obleke in jo skusha poljubiti na prsi.

»Pusti to,« reche Veronika skoraj surovo in ga prime za roko. »Ta tvoja plemenita zhena nas bo vse prezhivela ...«

In joka.

»Ne bo,« reche Friderik. »Nabavil sem posebno tekochino.«

»Tekochino?«

»Brez skrbi. Poseben lek, ki pomaga na drugi boljshi svet ...«

»Strup?« se Veronika zdrzne.

»Ja, strup, che hochesh tako rechi. Pa je tudi zdravilo. Saj tako in tako noche vech zhiveti.«

»Ne vem, ali je prav.«

»Za to zdaj ne gre. Midva morava biti srechna.«

»Ja!«

»Tudi ti si vedno tako hotela. Ali se vech ne spomnish?«

»Pa ni nevarno? Mislim, za tebe? Che kaj odkrijejo?«

»Popolnoma brez sledov. Je rekel Zhid, ki mi je stvar prodal. Ni se ti treba bati.«

»Ah, Friderik, jaz imam tako hude slutnje ... in tako grozne sanje ... Tvoj oche ne bo dal miru ...«

Obupano ga pogleda. Potem se premakne. Skloni glavo in zavzdihne. S pochasno, premishljeno kretnjo si nenadoma kar sama zachne odpenjati preostale dele obleke. Mehko, shelesteche blago pada kos za kosom, kot cvetje v vetru, z njenega vitkega belega telesa, ki se mu zdaj razgaljeno ponuja sredi sija prizhganih svech.

»Daj, poljubi me!«

Zgrabi ga za roko in mu jo potisne na svoje nemirno telo.

»Ljubi me! Poljubi tukaj, na prsi!«

Ko se priblizha z ustnicami njeni od strasti in soja svech razzharjeni lepoti, zachuti, kako privzdignjeni konici bradavic narasteta in otrdita kot zrela popka. Vzburjena prsna vrshichka potem skoraj nasilno obkrozhi in ovlazhi z jezikom. Nezhno ju z ustnicami privzdigne k sebi, a takoj zatem na videz izpusti, kot da se ni nich zgodilo.

»Kaj chakash?« zastoka mlada zhenska. »Poljubi.«

Prsi se ji zatresejo kot zreli plod, ki se pravkar odpira. Moshki v nasladi zagrabi Veronikino desno dojko, ki se mu, prevech bela in polna, skoraj brezpogojno ponuja. Z roko sezhe v vlazhno gubo pod dekletovimi prsmi in njihovo mehko meso z dlanjo pochasi privzdigne k sebi. Pokonchno izstopajochi prsni vrshichek zadrgeta v siju svech kot bleshcheche omamen rozhnat cvet. S hitro kretnjo nato obkrozhi she drugo ponujajocho se mu dojko. Strastno pobozha obe napeti konici bradavic in ju spet ponese k ustnicam.

Zhenska zastoka pod Friderikovimi poljubi.

»Ne tako hitro!« reche zadihano.

»Ti moja divja kraljica!« strastno shepeta, ko jo poljublja po drgetajochem telesu.

»In druge kraljice?« skusha ugovarjati.

»Druge so le podlozhnice in pod-lezhnice!«

»Tudi Elizabeta?«

»Ja, tudi Elizabeta.«

Z na pol razprtimi usti se vsesa v Friderikov vrat in plecha, vendar se takoj zatem zaustavi. V njej se ponovno prebudi stari strah.

»In che strup ne bo deloval?« reche zadihano.

»Bo,« reche Friderik.

»In che ne bo ... Daj ji dvojno mero ... Da bo zhe enkrat mir ... Da bova srechna.«

»Kakor zhelish.«

»Samo brez nje bova srechna.«

Z nasmehom na ustnicah se mu ponuja v dar.

»S tabo bi se rada omozhila. Zhelim si, da bi imela otroke, same majhne grofiche Celjske ...«

»Ja ...«

Chuti, kako se Friderikova roka pomakne vedno globlje navzdol v njene razdrazhenosti, ki se v zadrzhevanem prichakovanju nenadoma odprejo kot nabrekel rdech cvet.

»Daj ji pravo merico strupa, ja, da bo dovolj in prav!« zaihti.

Skloni se k svojemu moshkemu in se ga krchevito oprime z obema rokama. Chez grofa spolzita kot dve nenasitni razdrazheni shpichasti zhivali trda vrshichka obeh njenih hrushkasto izbochenih dojk.

»Zhelim se te!« zastoka in se prime za prsi.

Friderik jo zagrabi za obe roki in potegne navzdol.

»Kako si mochan!« krichi in se ga oprijema, kot da bi se utapljala na sladkem otoku sreche sredi chrnih pogubnih valov drugachnega, nevarnega sveta.

»Vzemi me vso, rada te imam.«

 

* * *

 

Stari grof pripotuje na sam praznik Marijinega vnebovzetja zhe zgodaj dopoldne v svojo novo veliko kartuzijo. Sezidati jo je dal v zavetju samotne zaprte doline ob potoku sredi bujnih gozdov pod Gorjanci. Ve, da so Pleterje, ta »prestol presvete Trojice«, pomemben temelj za duhovno rast celotnega podrochja. Po drugi strani bodo v veliko korist celjski rodovini, ki se tudi z ustanavljanjem samostanov zachenja uveljavljati med vodilnimi evropskimi knezi. V tej zvezi se je povezal z avstrijsko kartuzijo Gaming pri Dunaju, od koder so prishli prvi menihi. Ti bodo poskrbeli za vse potrebno. Samostanu je zhe podelil nujno potrebno dotacijo in mu namenil dohodke od svojih dveh shtajerskih gosposhchin v Vuzenici in v Zhlemberku. Istochasno pa se trudi za duhovno in gospodarsko moch obeh drugih starih kartuzij, Zhiche in Jurkloshter, ki se prav tako nahajata na njegovem gospostvu.

»Bog naj blagoslovi njihovo milost,« reche eden od menihov in se prikloni pred grofom.

»Bog daj,« reche Herman, ko stopi z voza.

»Ponizhno vprashamo po pochutju in cenjenem zdravju,« spet reche redovnik.

»Mora biti, kljub starim kostem, kaj hochemo!«

»Bog bo pomagal njihovi milosti.«

Ob desetih se veliki grof z imenitnim spremstvom pojavi pri sveti mashi. Med buchnimi pozdravi podlozhnikov se usede na visok, svechano izrezljan sedezh v blizhini glavnega oltarja. Sedi v s cvetjem in zelenjem praznichno okrasheni cerkvi pod mogochnim slavolokom z umetelno oblikovanimi krizhnimi loki pod debelimi oboki, za steno, poslikano z imenitnimi barvnimi prizori pouchnih zgodb iz Svetega pisma, obdan s pobozhnim petjem in Bogu vdanimi molitvami menihov in ljudstva.

Zachuti, da to lepo petje prihaja od srca. V utripu svech in ob vonju bogosluzhnega kadila se mu zazdi, da je vse ljudstvo ob njem kot ena sama pobozhna dusha. Tudi njega, starega grofa, v shtevilnih bojih preizkushenega vojshchaka, sorodnika kraljev in skorajshnjega cesarja etc. etc., nenadoma prevzame char nenavadno poglobljene pobozhnosti. Za trenutek zasluti, da je bilo njegovo dosedanje zhivljenje zares vprashljivo. Bojevanje, prepiri med knezi in vitezi, vojne in kaos, zhenske, pretirano usklajevanje rodbinske politike. Res nekoristno prenapenjanje. Svoj zemeljski chas bi lahko prezhivel na drugachen nachin.

  

Marija, otroci tvoji

k tebi zdaj techemo,

bodi nasha pomochnica,

v tebi imamo upanje!

 

Toda takoj zatem ga pobozhno petje zachne utrujati. She bolj ga vznemiri pridiga.

Duhovnik s povzdignjenim glasom pravkar govori o poslednji sodbi. Da bo vsakdo pred Bogom odgovarjal za svoja dejanja.. Za pregrehe. Za naglavne grehe. Zakaj vam ni za zgled nedolzhnost device Marije? Ve, slabe zhene, ki nechistujete s slabimi moshkimi, zaradi mesene naslade boste strmoglavile v peklensko brezno, kot tudi vi pohotni mozhje, ki ste zhivljenje zapravili pri tujih prilezhnicah, cheprav bi morali zvesto izpolnjevati zakonsko dolzhnost pri svoji zheni... Vsi boste za vechno pogubljeni ...

Hermanu se zazdi, da ga duhovnik gleda naravnost v obraz. Kot da meri prav na njega.

Vos ex patre diabolo estis, et eius opera vultis perficere! Od ocheta hudicha ste in zhelje tega svojega ocheta hochete izpolnjevati!

Iz sten in vseh kotov cerkve izstopajo rezke zareze, gnusne spake, pike, chrne misli in ga udarjajo v srce. Pred ochmi se mu skoraj stemni, ko zatem pomisli na sina in njegovo mlado prilezhnico, ki je njegovega dedicha ochitno popolnoma zasvojila. Jezno izbochi cheljusti in se srepo ozre proti menihom pred oltarjem.

 

* * *

 

Herman zhe ves popoldan nemirno krozhi po sobanah in sobah obshirnega gradu. Za trenutek stopi k snahi Elizabeti, ki spet negibno, kot ugasla svecha, lebdi pri oknu.

»Ali jim ni dobro?« zaskrbljeno vprasha.

»Saj ni nich, bo zhe,« reche grofica, ne da bi se premaknila.

Z neprijetnimi obchutki se umakne v svoje prostore, vendar se ne more pomiriti.

Tista charovnica!

Kljub bolechinam v kosteh se premika iz sobe v sobo.

Uboga Elizabeta! Kaj bo s Friderikovo legitimno zakonsko zheno?

Razdrazheno krozhi po hodnikih.

Zanj je kot pribito, da se njegov sin sme zdruzhiti le s princesami, kneginjami. Che bo shlo tako naprej, ga bo razdedinil.

Spet se spusti v nizhje prostore. Iz Elizabetine sobe se shiri tih, turoben jok.

Na hitro odpre vrata in se priblizha osamljeni snahi.

»Morda jim lahko pomagam?«

»Ah, hvala. Res ni potrebno. Za vse nujno imam tu pomochnico, ki mi ves chas pozhrtvovalno strezhe. Ne rabim veliko.«

Z robcem si obrishe solze in tiho obsedi v polmraku, sredi shtevilnih strahov in prividov.

»Kakor zhelijo.«

Obda ju zamolkel strah.

Potem zagleda zanimivo dekle v chedni svetli obleki, ki pravkar na pladnju prinasha chaj in pecivo.

Z ostrimi ochmi starega lovca se zasadi v mlado zhensko in se vznemiri. V njem se kljub vsemu na hitro prebudi nasilna strast. Kako, da je zhe prej ni opazil? Jezno se zavleche v svoje prostore.

Misli na Veroniko in si jo predstavlja golo v svojem objemu. Zavzdihne in s spolzko mislijo skoraj istochasno oplazi Elizabetino sluzhabnico v svoji neposredni blizhini.

Pod vecher se splazi do prostorov s sluzhinchadjo. Za stebrom prislushkuje shumom v dekletovi sobi. Vidi, kako mlada zhenska stopi na razsvetljeni hodnik po opravilih. Stoji pri oknu, ne da bi ga opazila, prikupna, z mochnimi, vznemirljivimi prsmi, nekoliko zalita v bokih in v pasu. Njene posebno temne ochi z dolgimi trepalnicami takoj pritegnejo njegovo pozornost in verjetno, kot pomisli, pozornost vsakega moshkega. Neodlochno se kot pajek plazi po dolgih hodnikih v blizhnjo noch.

Usede se na stol in shteje ure, ki se leno, kot prepochasni polzhi, plazijo po temi. Potem sanja, da se je vsa vesoljna zemlja na ukaz neznanega peklenskega demiurga spremenila v usodne zhenske prsi z velikima jagodastima bradavicama na njihovi bohotno beli najvishji vzpetini... Neznana nenaravna svetloba se, kot da bi prihajala iz pekla, meche po toplem mesu napetega pobochja pod bradavicama ... Skusha se jim priblizhati, toda prsi postajajo vedno shirshe, neizprosne. Z najvechjim naporom pleza po belem gladkem pobochju strmo navzgor, da bi dosegel vrh mochnih tezhkih dojk, ki izzivalno in kruto visita tik nad njim ... Usoda!... Zheli ju zagrabiti, ljubkovati, imeti v sebi, toda kot zakleto je brez mochi. Zdi se mu, da postaja vedno manjshi, prekleti shkrat, bedni pritlikavec, stari norec. Nenadoma se boleche nabrekla seska na prsih neposredno nad njim nevarno odpreta. Iz por se v mochnih curkih pocedi belo mleko slasti. Zaman se skusha upirati valovom nasilja, ki ga izpodnesejo na spolzkem vlazhnem pobochju, da pade strmo navzdol. Zhe strmoglavi v brezno brez dna ... Tej zhenski se ne more priblizhati ...

 

* * *

 

Ob ponovnem obisku kartuzije Pleterje se veliki grof v opatovi sobi zadovoljno namrshchi. Facta loquuntur! Dejanja govore! Njegova ustanova, Bogu v chast in slavo sezidana cerkev! Obkrozhena z menishkimi hishicami in z glavnimi in stranskimi poslopji, za goste in za gospodarske dejavnosti, porojena z vdano priproshnjo, naj mu Vsemogochni odpusti pregrehe in se usmili njegove dushe!

Z nekakshnim ponosom z ochmi preleti podolgovati prostor in njegovo opravo: zidana kredenca, shtirioglata miza, pri oknu dolga miza z majhnim oltarchkom, Mariji v slavo, pri tezhkih hrastovih vratih she ena mizica s svechnikom in stojalom za pisanje, v kotu postelja in dve skrinji. Na drugi strani, pod majhnim, z reshetkami zavarovanim okencem posebna, z zhelezom okovana skrinja. Opat pove, da se v njej nahaja samostanski zaklad. Velika vrecha groshev iz chistega zlata. V zidu je posebna nisha z vgrajeno omaro. V njej je spravljen srebrni pribor za svechane prilozhnosti, poleg je she nekaj srebrnikov in drugih novcev, tudi to, podobno kot zlato v vrechi, v poseben namen, kot zavarovanje za kritje morebitnih potreb v chasu stisk in nevarnosti.

Oche Hartman se nato s ponosom obrne proti majhnemu oboku ob stranski, nekoliko ukrivljeni steni. V posebni vdolbini, zavarovani s tezhkimi zheleznimi vratci, se nahajajo razlichni samostanski dokumenti, pravne pogodbe in tako imenovane actiones, torej dogovori med razlichnimi strankami, zraven so nalozheni papeshki cerkveni privilegiji in bule, tudi urbarji in razlichne odlochbe posvetnih gospodov. Poleg stoji velika furnirana skrinja, napolnjena s posteljnim perilom in z nekakshnimi zavesami, zgoraj, na levem robu se nahaja celo pozlachen shkropivchek in krasen, s srebrom okovan pas.

Potem stopita na hodnik, ker mu menih zheli razkazati celotno kartuzijo. Tu se je pod obokom ob oknu znashla tezhka skrinja, napolnjena z razlichnimi redovnimi oblekami, med njimi so skrite tri helebarde, ukrivljeno turshko bodalo in dve stari sablji.

»Tudi sablje,« se zachudi Herman.

»Saj njihova milost vedo, da je nevarnost vseprisotna.«

»Ja, ja,« reche grof.

V blizhnji dvorani se poleg velike podolgovate mize nahajata lepi omari z velikimi predali, v katerih so spravljene svete knjige in razni latinski in staronemshki rokopisi. Pod je prekrit z rdechimi in zelenimi bosenskimi preprogami, vendar so nekatere zhe nekoliko obrabljene in raztrgane. Na stenah visi shest velikih kvadratnih slik s portreti celjskih grofov in grofic, nad vhodom opominja k pobozhni zbranosti velika podolgovata oljnata slika z Jezusom in dvanajstimi apostoli. Poleg nje visi sveti krizh, pod njim se nahaja posodica z blagoslovljeno vodo.

Nato oche Hartman pokazhe Hermanu velike obokane shrambe, kjer menihi hranijo polne mernike pshenice ter vech sto stotov jechmena in rzhi, v manjshi meri tudi ajdo, proso in oves ter seveda sorzhico, grah in lecho. Na stari mizi je dvaindvajset hlebcev sira pa tudi petnajst velikih kosov slanine.

V hlevu rezgeta sedem jezhnih in shtirje vprezhni konji. Na drugi strani pochiva lepo shtevilo krav, bikov in volov, zadaj na kokoshjem dvoru se poleg tega pasejo kure in debeli kopuni, godni za zakol.

»Za njihovo milost smo izbrali najdebelejshega,« reche Hartman in se prijetno nasmehne. Herman se ob teh besedah neprijetno zarezhi, ker ga bolj zanima klet s shtevilnimi velikimi sodi rdechega terana pa tudi raznih shtajerskih vin. Zraven stojijo manjshi sod z jabolchnim kisom, sod domachega zhganja in sod pristnega jabolchnika. Vse za dobro pochutje krshchanskih ljudi in Bogu v zahvalo ter v chast in slavo!

Potem zhe nekoliko utrujeno stopata skozi mizarsko delavnico, kovachnico, orozharno in chevljarno, se na kratko pomudita v kapeli, kjer zmolita ochenash za uboge dushe v vicah, ter se na koncu vsa zadihana ustavita v posebnem poslopju za goste z veliko okroglo sobo za odlichne gospode kavalirje, kjer visi nad dvema posteljema slika golega Amorja. Ta si z roko sramezhljivo zakriva svojo moshkost in istochasno pozheljivo zalezuje ob potoku dve bujni rdechelichni nimfi z na pol razkritimi prsmi, ki se pravkar kopata. Ob steni je miza, na katero kavalirji pred pochitkom odlozhijo obleko, nad njo na steni krizh, spredaj she shtirioglata miza za razlichne namene in vech udobnih naslonjachev. V manjshi kamrici pred vrati stoje chebri za umivanje in pokrite posode za nujne potrebe gospodov in gospa, ki jih bratje strezhniki po potrebi pridno chistijo in zamenjavajo.

Zraven se nahaja manjshi prostor za spremstvo gospodov ter majhna lepo opremljena zhenska sobica za plemenite soproge odlichnih gostov, morda diskretno tudi za razne prikljuchene dame, spletichne in strezhnice, ki vechkrat potujejo z gospodi inkognito, kdo ve kako in zakaj in kaj hochemo, vendar to pobozhnih menihov ne zanima, konchno je tako na tem svetu in vsi smo greshniki, ki potrebujejo bozhje usmiljenje! Vendar pa je tudi res, da nas hudich neprestano preizkusha in nikoli ne chaka! In pekel je blizu!

»Jasno je namrech, da so se zlati chasi, ki so nekoch sijali, proti vecheru spremenili v zhelezne, pomeshane z ilovico ... Aurea que quondam splendebant secula mundi vespera vergente ferrea mixta luto progenuere ...« reche menih.

»Dalech, dalech je izgubljeni raj ... Saj vsi vemo ... Od vsepovsod se plazi sovrashtvo ... Visoki vratovi otekajo ... Alta tumescunt colla ... In, Bog se usmili ... Vorax mundus errat in hoc trivio ... Pozhreshen svet blodi po tem slabem krizhpotju ... In pravichnosti seveda ni nikjer vech ...«

Menih se zhalostno nasmehne.

»Zato pa molite, molite,« reche grof utrujeno. » Da bo svet postal boljshi.«

»Ja, to se mora zgoditi!«

»Lepo, lepo,« reche grof in se nasmehne.

Konchno se, po vizitaciji svoje kartuzije, lahko nekoliko odpochije med samotarskimi menihi. Ko sedi v veliki jedilnici ob pechenki in bokalu vina, se mu opat she enkrat zahvali za vse dobrote, ki so jih samostanu izkazali plemeniti celjski gospodje.

»Kot nasledniki nashega ustanovitelja, svetega Bruna, smo zadolzheni, da zhivimo samotarsko in po mozhnosti ubozhno v posameznih celicah in stranskih hishicah po pravilu Moli in delaj! To pomeni, da moramo dober del nashega chasa posvetiti razmishljanju pa tudi delu. Smo neke vrste pushchavniki, povezani v menishki skupnosti. Vzor nam je homo faber. Sami skrbimo za polje in hlev, nekateri bratje pa se v potu svojega obraza trudijo kot mizarji ali chevljarji za bozhji blagor in mir med ljudmi. Nashe zhivljenje bi naj bilo za zgled drugim, ki nam she ne sledijo.«

»Dobro, dobro,« reche Herman in zamahne z roko. »Poznam pravila. Ugajajo mi. In hvalezhen bi vam bil, ko bi molili za mojo dusho. Med vami bi rad nashel tudi svoj zadnji pochitek in mir, ki ga nisem imel med ljudmi. Kljub temu se trudim. Naj vam povem, da pravkar ustanavljam kot zagorski grof samostan v Lepoglavi na hrvashkem Ogrskem.«

»Dobra dela in zhelje njihove milosti so nam vsem v chast. Zgodi se naj, kot njihova milost zhelijo!«

Herman jih zadovoljno pogleda, vendar jim ne odgovori.

 

* * *

 

Marija si pred spanjem razpusti krasne vranjechrne lase, da ji padejo dalech chez rame. Potem zachne zbrano moliti za mir in ljubezen med ljudmi. Rada bi pregnala shtevilne slabe misli, ki lebdijo, kot se ji zdi, skupaj z zlimi duhovi med starim grajskim zidovjem. Misli na gospo Elizabeto, ki je ne ljubi, vendar chuti njeno osamljenost in zhalost. Morda se v gradu dogajajo hude, celo prepovedane rechi. Tiho moli in premishljuje. Nato hitro zaspi ...

Sredi nochi jo prebudi nenavaden shum. Vzpne se na lezhishchu in prislushkuje.

Vidi, kako se vrata v njeno kamrico narahlo odpro. Priblizha se ji velika tezhka postava z leshcherbo v roki.

»Kdo je tu?« skusha zavpiti.

Prestrasheno razshiri ochi.

Stari grof jo rezko pogleda.

»Kaj hochejo?« zastoka chrnolaska.

»Nich nochem,« reche.

Elizabetina strezhnica povesi ochi.

»Lahko bi bila moja hcherka,« reche in jo pobozha po gostih laseh. »Pa kaj bi tarnal ... Ali ti ni pri nas samotno?«

»Ne, njihova milost,« reche in zardi.

Nejevoljno privzdigne dekletovo srajco.

»Kaj si skrila tu spodaj?«

Svetloba iz leshcherbe pade na njeno polno meso. Iz posteljnih blazin se mu ponujata dve zajetni okroglini s privzdignjenima brstichema, z dvema zamolklo izzivalnima popkoma sredi obeh temnorjavih stozhchasto nabreklih prsnih kolobarjev. Dva mochna zrela sadezha s trdo navzgor shtrlechima temnima pecljema na polnem vrhu.

»Nich se ne boj,« reche.

S trdo roko jo polozhi na posteljo.

»Lezi,« ji ostro zapove.

Na zachetku si jo zheli samo nekoliko ogledovati, kot zanimivost in lepoto. Toda potem se v njem prebudi stari zadrzhevani gnev.

Vsega je kriva tista prilezhnica! Ki je zacharala njegovega sina! Te charovnice z izzivajochimi chari! Gole in razdrazhene! Na metlah sredi poleta na nevarni Klek in na peklensko zborovanje!

Zdrzne se. Prevech ga prebadata obe izzivalni Marijini bradavici sredi vidno napetih temnorjavih kolobarjev, ki se dvigata iz polnih, bohotno shirokih dojk.

Charovnice!

Ki te zvabijo v mochvirje in v pogubo ...

»Lezi,« she enkrat trdo reche in jo pritisne na posteljo. Nato jo zachne, vso odrevenelo od groze in sramu, slachiti in poljubljati po telesu.

Klek.

Je tudi njemu nastavila nogo?

Ga je zvabila v past?

»Kaj toliko hlipash?« reche. »Saj ni tako hudo!«

»Sveti krizh bozhji, ne!«

»Nehaj s krizhem!«

Polzi chez polno mehko meso in ga bozha z obema rokama.

Nenadoma se jezno zaustavi.

»Kaj je to? Kaj she nisi imela moshkih?«

Nejevoljno se skloni k gostemu temnemu puhu pod trebuhom in na hitro razkrije njeno med sramnicami skrito, po spolnosti disheche zhensko jedro.

Jus primae noctis!

Konchno ima pravico do prve ljubezenske nochi svojih podlozhnic!

Svojo slabo vest pri tem na hitro prezhene z mislijo, da je pach greshnik med greshniki sredi bednega, zhalostnega, golega in nevarnega sveta.

Skoraj nasilno se priblizha tej drugi zhenski, na kateri bo kaznoval nesramnost sinove mlade ljubice, te ochitne charovnice!

Razdrazheno ji privzdigne oblo zadnjico in jo potegne k sebi.

»Ne, prosim ne!«

Na pol omamljena od sramu in strahu, vidi, kako grozni moshki odvrzhe nochno haljo in se skloni proti njenemu trebuhu, ji privzdigne noge, ji s prsti razpne mehke kozhice, da bi se s svojimi mesnatimi ustnicami dotaknil zhenskinih sramnih ustnic ... S shpichastim koncem raskavega jezika zhe sili med tesne shpranje v njeni topli, kiselkasti rezhi ... Kot zhe tolikokrat prej, pri drugih nekdanjih devicah, lizhe, tipa in pregleduje ... Mlada zhenska se zdrzne, ko s konico jezika objestno spolzi dalje med predkozhice, gube in zareze mednozhja, vse do varovalne pregrade njenega devishtva. Tu se za trenutek previdno zaustavi, da bi jezik srbljivo zaobrnil proti nevarno shibki tochki pod sramnicama ... Zhenska razdrazheno zadrgeta, ko jo z jezikom na opolzek nachin zadene naravnost na razdrazhljive gube pod shchegetavchkom ... Kot da jo je oplazila hudobna zhgocha zhival, grda, omamna zvodnishka kacha, ki se je nagnusno prisesala na njeno notranje meso ... Potem jo nasilnezh she mochneje potegne nase. Z rokama zadihano drsa in pritiska pod okroglinami njene polne, izstopajoche zadnjice, tipa po bokih in hrbtu, polzi po razgretem mehkem trebuhu in z rokama grabi po drgetajochi belini njenih prsi ... Zhenska she ne ve, da se bo moshki takoj zatem, ko jo bo dodobra ovlazhil s svojo slino, na hitro zravnal, da bi ostro glavico nabreklega uda strokovnjashko previdno vtaknil v njeno temnordecho vdolbino ... Ne ve, da bo nato svojo pohoto potisnil samo za malenkost globlje med njeno mokro meso in se tam dodobra namestil za - odlochilni sunek ...

Cheprav se she skusha upirati, Marija nemochna razburjeno zachuti, kako moshki neprizanesljivo pochasi nevarno vdira med tesno tkivo njene notranjosti. Omamljena od groze in bolechin, prenasha grofovo pohoto, ki grabi po njenem drgetajochem mesu in ga neusmiljeno grize in lizhe. In je na poseben nachin razburjena. Pozhelel si jo je sam mogochni gospod! Zdaj ji naj Bog pomaga!

Ob stiku z njenim toplim upirajochim se mesom Hermana dokonchno prevzame nasilna strast. Zadrgeta in z enim samim sunkom prebije dekletovo svilnato devishko kozhico. Potem v tezhkem, neusmiljenem ritmu, kot da bi bil v boju, naskakuje njeno zdaj zhe raztrgano nedolzhnost.

Z roko grabi po dekletovih prsih in se meche, kot da bi bil bozhjasten, po ostro, kot dve temni bodici izstopajochih bradavicah sredi nemirno drgetajochih dojk.

Nenadoma ga udari rezka bolechina. Srce ali kaj drugega?

Preklete charovnice!

Vseeno noche odnehati.

Mlada zhenska spet zachuti pritisk njegove surove roke pod toplimi oblinami svoje zadnjice, zgrozi se, ko z dlako porasli koshcheni prsti posiljevalca ishchejo kot strupena stonoga strmo navzdol med njena od razburjenosti potna drgetajocha stegna in potem nesramno navzgor med tesne vlazhne gube pod tezhkimi plastmi kopastih prsi, zhe zaduha kiselkasti znoj zasoplega ostarelega moshkega shpichasto ostro nad mehkimi okroglinami svojega telesa. V grozi in v prichakovanju zadrzhuje dih, medtem ko posega njegova trda razdrazhenost vedno globlje v njeno temnordecho krvavo ranjenost. Zapira ochi, ko ta podivjani moshki, kot tezhak nagrobni kamen, vedno usodneje pritiska v njeno telo in ga posiljuje. Zdi se ji, da zasaja grofov zdaj zhe skrajno nabrekli moshki ud, ki ga vidi prvich v zhivljenju, sam hudich v spolzko sluzasto vdolbino med njenimi sramnicami. Peklenski nozh v njenem telesu! Prepovedana in tisochkrat prekleta nechistost! Nechistovanje! Osupla in omamljena trpi bolechino, ki se je vgnezdila globoko v shpranjah in zarezah njenega srama. Kaj bo? Ta sramota ... Kaj bo rekla plemenita gospa, che izve ... Ah, spet zachuti njegovo roko globoko pod stegni ... Ah ... Zavratno, srbeche nasilje se nesramno ostro zadira v njeno meso, ki se skeleche odpira in zapira pod sunki in udarci ... Ljubi Bog! Kaj bo? Ah, ne ... Ko bi le imela od tega kakshno korist ... Ah, zdaj, ko se je zgodilo ... Korist in zashchito pri velikem grofu ... Ah... Spet ... Ko bi ... Ah! Prosim ne! Rezko jo zaboli, ko se posiljevalec zadihano vzpne chez temni vrshichek njene nevarno razdrazhene dojke in ga pozheljivo popade z zobmi ... Ah, spet! Ah, ne, ne! Rada bi se mu iztrgala iz peklenskega objema, v katerega jo je ujel, in zbezhala ven, stran, v prostost, toda grozni chlovek jo drzhi s tezhkimi trdimi rokami in potiska v blazine, medtem ko debela konica njegovega trdega uda, ta ogromna gnusna stonoga, vedno nesramneje vdira v zadnje vdolbine njenega mednozhja, rezko, nasilno in drazhljivo vse do usodnega dna ... Potem samo she polzavestno obchuti grozno dogajanje v razkritih globinah svojega telesa. Zadrhti in zapre ochi ...

Medtem se nevarno debela stonoga she bolj neusmiljeno zadere v dekletovo meso. Zhenska zaradi bolechin in zaradi skeleche nesramnosti rezko zakrichi. Herman zachuti, kako se njena prebodena notranjost pod njegovimi naglimi sunki zdaj vedno bolj razdrazheno razpenja in nabreklo vdaja. Na hitro se vidno odpre in svojo moshkost krichavo izlije v Marijino razgaljenost.

Neprijetno presenechen se zaustavi zaradi njenega joka.

»Saj ni bilo tako hudo,« reche, ko s pogledom izzivalno drsi chez drobne srage devishke krvi pod trebuhom svoje zhrtve. »In ne cmeri se. Saj nisi otrok ... Ne moresh biti vechno devica.«

»Ah, gospod!«

»Ne bom pozabil,« reche skoraj usmiljeno. »Priskrbim ti dobrega zhenina.«

Pobozha jo po od poljubov in ugrizov razdrazhenih dojkah. Marijina izstopajoche polna prsa mu jemljejo sapo. Zazdi se mu, da jo bo moral she enkrat vzeti.

Toda ne! Ne zdaj! Mogoche pozneje!

Takoj nato se zave. Z mrkim obrazom se ozre proti mladi zhenski in naglo, skoraj kot tat, zapusti kraj posebnega dogodka.

 

* * *

 

Sredi dvorane stoji dolga grobo otesana miza iz hrastovine. Na visokih stolih s podstavki za izmuchene noge vitezov v tezhkih shkornjih iz najboljshega usnja chemi mnozhica mrkih mozh. Pred njimi stoje bokali odlichnega vina.

Tu in tam se kateri od vojshchakov lakomno zasmeje. Od ust do ust krozhijo mastne shale o deklinah, vmes pa izreche ta ali oni tudi kaj resnega.

Zadaj pod oboki so se v temnem kotu pri dveh mizah, na kateri bodo prinesli glinaste vrche z vinsko kislico in jabolchnikom ter sklede s preprosto jedjo, ponizhno zbrali hlapci in sluzhinchad. Sposhtljivo in molche strmijo proti vhodnim vratom.

Vsi chakajo na prihod grofa Hermana. Ko se ta s spremstvom in s krdelom velikih popadljivih psov pojavi v dvorani, strumno vstanejo, da bi ga pozdravili.

Herman samo zamahne z roko in z mochnim glasom zavpije: »Jejte in pijte in Bog vam zhegnaj!«

To je znamenje za nastop strezhnikov in strezhnic, zakaj glavna vrata na koncu dvorane se na hitro odpro. K mizi prihite sluzhabniki v razlichnih oblachilih z ogromnimi pladnji, ki se shibijo pod gorami mesa, pechene svinjine, pishk, shtajerskih in kranjskih domachih klobas ter podobnih dobrot. Vse odlichnosti prinesejo najprej k velikemu grofu, ki se je usedel na chastno mesto na sredini. Mogochni gospod takoj zagrabi veliko mastno gnjat in jo zachne z naslado obirati.

Eden od Hermanovih razdrazhenih psov pozheljivo zacvili. Grof zagrabi kos svinjine in mu jo vrzhe pred noge. To zdaj vznemiri she druge pse. Z odprtimi gobci se drenjajo ob gospodarju, ki dvigne kos pechene kokoshi in jo zazhene na sredo prostora. Psi se kot pobesneli zapode z divjim lajezhem proti plenu. Popadajo se med seboj, dokler najmochnejshi s svarilnim renchanjem ne zmaga. Medtem ko se zmagovalec polasti mesa, se drugi cvileche dobrikajo gospodarju. Eden od psov plane proti Hermanu, se vzpne proti mizi in proseche zalaja.

»Mir, Grom!« zavpije mogochnik in jezno plane s stola. Ker pes she vedno ne da miru, ga brcne v zadnjico, da se zhival zakotali proti steni. Rezko se zasmeje in se spet usede k mizi.

Z roko zagrabi vrch z vinom in pije.

»Gospodje!« reche. »Vedno moramo biti budni in paziti, da nas podrepniki ne presenetijo. Habsburg se spet repenchi na nashih mejah. Toda naj se zaveda, da smo samostojni gospodarji na nashih posestvih, grofje v cesarstvu in knezi v dezhelah krone svetega Shtefana, bani in gubernatorji. Naj pazi, da ne bo shel predalech. Rod Celjskih ne bo hlapcheval pred nikomer. Pride chas, ko nas bodo vsi poslushali in sposhtovali.«

»Bog zhivi njihovo milost!«

Mozhje vstanejo, dvignejo chashe in mu nazdravijo.

»Stvar je taka,« reche Herman. »Slishal sem, da Habsburzhani zbirajo vojake pri Dunaju in na Tirolskem. Kdo ve, zakaj. Morda proti Turkom, morda proti komu drugemu. Na primer proti nam. Na vsak nachin moramo biti pripravljeni.«

Eden od mozh, vitez Soteshki, povzdigne glas s pripombo, da je proti Habsburgu mogoche takoj poslati grofovsko vojsko, ki shteje dva ali tri tisoch mozh.

»Zhe, zhe,« reche grof. »Toda za zdaj pochakajmo, da vidimo, kako se bodo stvari razvijale. Saj se Habsburzhani, razcepljeni na razne rodove, prepirajo in vojskujejo tudi med seboj.«

»Naj se kar pobijejo med sabo. Potem bo vsaj mir!« se zarezhi eden od vitezov.

Grof zamotovili s stola, si polozhi desnico na srce in se prikloni.

»Gospodje, hvala za pomoch. Tega ne bom pozabil. Bogato vas bom nagradil.«

Dvigne chasho v chast in slavo svojega celjskega rodu in v veselje vseh navzochih, ki mu s smehom in ploskanjem pritrjujejo.

 

* * *

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi utonejo sanje v nenavadni megli neba. V daljavi zaskovika sova. V korito na dvorishchu pada voda. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, silvani, salamandri, undine, nimfe, gnomi, shkrati, pasjeglavci ... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Strashijo v ognju in v trdi zemlji. Pred njimi ni miru ne doma in ne na polju in v gozdu. Svet se potopi v nepredushno temo. Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Zapira ochi, ker noche zagledati nochi. Stiska se v blazine. Chaka. Prislushkuje. Nato umirjeno sanja, da je otrok in spet doma. Vse okrog nje postane zhivahno in veselo, zato noche odpreti ochi, ki bi zagledale nekaj drugega, morda neprizanesljivo strashnega ...

 

* * *

 

 Nevarno obzorje se na mah preplete s koprenami tezhkih oblakov, rdeche osh­kropljenih s krvjo umorjenih nedolzhnih dush. Pokrajina zunaj svari. Elizabeta za­pre ochi. Zdi se ji, da se nad njeno glavo v hudih pokih lomijo grajski oboki. Ka­menje, tramovje in omet padajo strmoglavo navzdol na njo in v temo.

Zdaj je prevech utrujena. Od vsega. Od hudega chasa. Od nemarnega mozha. Od brezshtevilnih razocharanj. Ve, da je samo kolo v zvijachni druzhinski rachunalnici nadvse nesramnih grofov ...

Potem spet pochi stari les v skrinji. Zunaj na dvorishchu se oglasi ujeda. Za­gleda blisk in v glavi jo napade preblisk. Skusha moliti, misliti na domache, na dob­ravo pri gradu v Chakovcu. Zaman ... V njenih mozhganih se zrcali zlomljeno kop­je. Viteshke perjanice lezhijo poteptane v blatu ... Vitezi, pohlepni kot zveri ...

Spomni se, kako se je tast Herman nekega temnega dne neprichakovano obrnil k Frideriku in mu rekel: »Zdaj bo Ulrik v mojih rokah. Drugache se mi izpridi, kot si se mi izpridil ti! Takoj mi zapustita Celje. Vajin dom je v Krshkem. In chim manj mi pridita pred ochi!«

V kotu lebdi strezhnica Marija. Vidi, da ji je hudo, ker si z roko razburjeno sega v lase, si jih hoche pogladiti. Ko jo vprasha, kaj se je zgodilo, povesi ochi. Potem ji v joku vse prizna. Da ji je stari grof vzel nedolzhnost. Da je ne pusti pri miru. Da jo hoche spet in spet imeti. Da jo stalno zalezuje. Da se ponochi z lesh­cherbo plazi v njeno sobo, da bi jo ponovno posilil. Da ji je strl srce.

Zakaj se ga nisi ubranila, jo pokara. Moli! Prosi Boga za pomoch!

Besede ji zazvenijo chudno, drugache. Zdi se ji, da se med njo in mlado strezhnico spleta zarot­nishka zveza. Kljub temu hoche biti z mladim dekletom stroga, neizprosna.

Zdaj moli in delaj, da popravish tezhki greh, reche.

Rdechkasta polsvetloba se vali na vse strani.

Potem pok v glavi, ker je svet obupno brez glave.

Zakaj se je morala porochiti v to grozno druzhino?

 

* * *

 

Mogochni gospod oche mu pove, da sicer ne prichakuje, da bi bil njegov sin ju­nak ali svetnik, vendar meni, da je sinova stanovska dolzhnost, da brezpogojno iz­pol­njuje zhelje in ukaze svojega ocheta, ki je konchno, in na to naj nikdar in nikjer ne pozabi, kot pater familiae et gentis et gentilitatis et familias et ... et ... et ... brezpogojno zadol­zhen, da skrbi za dokonchni red celotne druzhine in celotnega rodu in, kar je samo po sebi umevno, tudi celotnega druzhinskega oziroma rodbinskega gospo­darstva in gospostva, zato mu enkrat za vselej in dokonchno brezpogojno zapovedu­je, da se neha tako zagnano gnati za tisto zelenooko vlachugo, saj ga po drugi strani res chudi, da mu ni vech nich mar za njegovo plemenito zheno Elizabeto, ubogo revo, ki zaradi njegovih zablod tako strashno trpi, torej mu naj pove, zakaj je tak in tako neumen, takoj zdaj naj mu pogleda v ochi in pove, kako se bo vedel vnaprej, zakaj drugache mu ne bo dobro, ker je s tezhkim srcem sklenil, da ga bo osvobodil te­zhkih bremen in obveznosti plemenitih gospodov Celjskih in ga, kar bo nujno, predvsem zanj, Friderika, pa tudi usodno, s tezhkim srcem razdedinil , tako je to, zato naj sam poskrbi, kako bo prishel naprej, da bo lepo in prav, kon­chno mu bo kot ochetu vseeno, che zaradi tiste pregreshne zvodnice tudi crkne, cheprav bi dru­gache s spretnimi potezami in z odlochnostjo v bodochnosti lahko postal celo ve­liki knez ali kralj, tako pa bo samo ushivi izprijenec ali celo berach, toda on, Her­man, ne bo dopustil, da bi mu nespametni sin prekrizhal vse nachrte, zato naj mu pove, kaj je na tisti prekleti zhenski, da ga je tako z-a-ch-a-r-a-l-a in v-e-r-h-e-x-t, da ji je popolnoma h-ö-r-i-g, da ji je zdaj tako prekleto z dusho in telesom z-a-p-a-d-e-l in ji je tako brezpogojno p-o-d-l-o-zh-e-n , vsi pravijo, da je nevarna copr­nica z zelenimi ochmi hudicheve neveste, konchno ima na razpolago sto drugih dovolj lepih ali she lepshih zhensk, che se mu pach zahoche tistega pozhelenja po mesu in che hoche varati svojo legitimno zakonsko gospo, sicer pa so ponochi vse te neumne babe tam spodaj enake, tako bi lahko obcheval she tudi z Elizabeto, ko bi se bolj potrudil, a on Herman kot oche prav dobro ve, da je njegov sin prevelika shleva in ne bo iz njega nich, zato naj pazi, kako bo, in tudi Ulrika mu zdaj dokon­chno od­vzema, ker se je zadolzhil, da ga brezpogojno vzgoji po vseh pravilih slovite­ga rodu gospodov Celjskih za velike cilje, ki nas tako imenitno chakajo v blizhnji prihod­nosti ... in Friderik naj zdaj ne bo nesramen in naj mu, ochetu in roditelju celotnega rodu, ne ugovarja, chesh vsi bomo prah in pepel, in, kar je she posebno nesramno, da bodo od slavnega rodu Celjskih v temachni rodbinski grobnici preo­stale le tri pochene lobanje poleg treh zaprashenih zvezd na razbitem grbu neke neznatne kmetavzarske dezhelice med sedmimi gorami, zato mu daje she enkrat in zares ne­preklicno zadnjich mozhnost, da vestno izvrshi njegova brezpogojna povelja v korist celotnega rodu, sklenil je namrech, da ga s posebno nalogo poshlje v sam le­vji br­log zakletih sovrazhnikov in zoprnikov ...

 

* * *

 

Dechek se spogleduje s starimi slikami na porumenelem pergamentu, ki mu jih pater Romuald postavi na mizo. Zazre se v spake brez ochi in ushes ter v stvore s tremi ali shtirimi glavami. Soocha se z brezdanjostjo teh bitij, tako groznih, da se mu zazdi, da so se s chudnim pokom lochila od vseh znanih stvari sveta in neba ... Strmi v nenavadne podobe s hudimi obrazi, kot da bi istochasno stal z obu­pnim strahom in z neverjetno radovednostjo pred zakleto hisho, ki ji je neka skri­vna sila odnesla streho, da bi razkrila pogled v prej nedostopen notranji prostor z zverizh­eno poshastjo z ukrivljenimi rumenimi zobmi in s prerezanim vratom, ki pa je samo kip, razbit vrch, staro steklo, nesrecha, ki nikoli ne pochiva ... Kot da je ne­znanemu bitju, ki te obishche samo sredi najhujshih sanj, mech presekal glavo, iz katere zdaj silijo na mizo neusmiljeno unicheni mozhgani ... Dechku se zazdi, da je dragocena vaza zhe davno padla na tla in se razbila na sto ostrih kosov, ki lezejo v njegovo telo, ga muchijo in prebadajo ... Povsod razbitine, odpad, ostrina, rezki ukazi, ste­klo, ki se zarezhe v meso skupaj z jeznim glasom deda, velikega grofa Hermana ...

Zhe spet razbit vrch ... Prevech chrepinj na tem svetu ... Zakaj nastavite vazo pred otroka ...

Ded Herman ostro bolshchi skozi vrata in opazuje ...

Usoda voshcheno zazhari ... Ja! Zakaj se mora uchiti in spet uchiti? Zakaj ni smel ostati pri materi in ochetu?

Dechek strmi v raztelesheno sliko na mizi in se chudi in boji ... Toda pater Romu­ald mu dopoveduje, da ne gre za nore izmishljije ... Kinokefali, poshasti z orjashkimi pasjimi glavami, so resnica iz krvi in mesa, saj o njih porochajo priznani svetovni popotniki, junashki plovci chez sedem brezbrezhnih morij, o njih zanesljivo pri­povedujejo tudi nadvse pobozhni romarji ... Duhovnik ga nezhno pogleda, zmiga z glavo in obrne list. Na sliki se prikazhe prebivalec vsem neznane Skitije s tako or­jashkimi ushesi, da si lahko z njimi zakrije celotno telo. Zato ne sme nikogar za­chuditi, da Skiti ne potrebujejo obleke, saj se z ushesi oblachijo poleti in tem bolj pozimi. Iz slike rezko puhti nevarni zrak in se vrtinchi po sobi. Nekaj, kar ni ne tema in ne svetloba, pleshe nad dechkom, krozhi okrog njegove glave, se ustavi pred duhovnikom ... Pred otrokovimi ochmi zadrgeta nova slika. Vidi, da artabatiti iz Etiopije hodijo po vseh shtirih, kot zveri, poleg tega so lahko nadvse srechni, ker se nikoli ne postarajo. Svet, ki je velika ploshcha, je na robovih divje zarash­chen ... Povsem drugachen ... Zhivljenje je chudno in polno nevarnosti ... Resaste zveri, chrtasti levi, parkljasti volkodlaki ali kaj podobnega ... Snezhinkasta polsvetlo­ba ... Antipodi zhive po pripovedovanju starih grshkih pisateljev v nedostopni Libiji. Zanje je znachilno, da imajo po osem prstov na vsaki roki ali nogi. Nekateri pisa­telji porochajo o satirih, majhnih mozhicljih s krivim nosom, rogovi, brado in s ko­zjimi nogami. Sveti Anton jih je srechal v pushchavi, ko je delal pokoro in prosil Boga za usmiljenje. Na vzhodnjashkem Dunaju se globoko v vodnjakih nahajajo baziliski, majhni zmaji, ki zastrupljajo vodo in ogrozhajo ljudi in zhivali. To so strashna predpotopna bitja z nashopirjenimi petelinjimi glavami in s strupenim je­zikom, ki zhrtev podobno kot ostra sablja takoj ubije in ki je tako mochan, da z enim samim zamahom razkolje zhivo skalo... Jasno je, da v daljnih dezhelah za vi­sokimi previsnimi gorami zhive she drugi nenavadni stvori. Zelenkasto se lesketa­joche kache z dvema ali tremi glavami, netopirji z machjimi ochmi in zajchjimi ushesi. Nad divjimi mrachinami leta popadljivi ptich orlovlev, z glavo velike roparske machke in s krili orjashke ujede. Pravijo, da je njegovo gnezdo narejeno iz chistega zlata. Nekateri so zhe tudi videli belega samoroga. Prah iz njegovega silovitega zmletega roga pozdravi najhujshe bolezni in uzhivalce zapolni z uzhivashko ljube­zensko silo ... Poleg tega pripovedujejo o ognjenem ptichu, ki potem, ko zgori, vstane iz lastnega pepela, saj je vechen in ne more umreti. Kentavri so na pol konji in na pol ljudje. Silovito mochni. Pravzaprav nepremagljivi. Potrebovali bomo nji­hovo pomoch... Na robu sveta se shirijo, kot vedo povedati redki predrzni popot­niki, ki jih je zaneslo v tiste chudne kraje, divji gozdovi, v katerih vlada vechna tema. Ponekod prevladujejo velikanske gore, na katerih rastejo tako strupene ras­tline, da umresh zhe samo zato, ker si jih zagledal. Drugi pripovedujejo o strashnih neprehodnih mochvirjih. Tam svet spi pod koprenami sivkaste megle in gospod Bog premishljuje ... V tisti dezheli so kamni videti kot prave zhivali. Tam baje stalno pada sneg. Tam vlada mraz, ki zaustavi chas. Konec sveta ... Finis terrae ... Sub terras ... Na poti v podzemlje ... V noch ... V vechno slepo noch ... Nox caeca ... In kaj je na drugi strani? Che je kaj? Kaos iz praznega chasa in prostora, preden je vsemo­gochni Bog iz nicha ustvaril svet? Pater Romuald zagrabi shop papirjev in neumno me­zhika s krmezhljavimi ochmi. Pokazhe velikane, zmaje, morske deklice, ki so spo­daj ribe in zgoraj zhenske, in silovito pogumne amazonke, orjashke zanosne bojev­nice z razgaljenimi prsmi, za najmanj dve glavi vishje kot ostali zemljani. Iz­pricha­no je, da so se spopadle s staroslavnimi grshkimi junaki Heraklom, Ahilom in Te­zejem, vendar se tu in tam tudi prijazno priblizhajo navadnim moshkim smrtni­kom, ker potrebujejo njihovo pomoch.

»Kakshno pomoch?« vprasha dechek.

»No, o tem ti zdaj she ne morem pripovedovati,« zardi dobrodushni pater, oble­chen v chrnino, kratkoviden, s shirokimi, ploshchatimi dlanmi, kot krt. »Si she premajhen ... Samo toliko ti lahko povem, da kot vse druge zhenske po srechanju z navadnimi moshkimi po devetih mesecih rodijo otroke ...«

»Ali sem se tudi jaz rodil po devetih mesecih?« vprasha Ulrik.

»Ja, tudi ti ...« zamomlja Romuald.

Na hitro pobere liste z mize in jih postavi v nisho v zidu. Potem odpre staro de­belo knjigo in se zazre v dechka.

»Zdaj se morava vrniti k najini osnovni nalogi, kot sta ukazala tvoj ded gospod grof Herman pa tudi nash presvetli gospod shkof tu v chastitem Fruxiniumu ali Frisigu presvetega Corbinianusa, ustanovitelja blizhnjega samostana Weihenstephan, od koder prihajam, da te pouchim v vseh pomembnih veshchinah nashega krshchanskega sveta. Tu v Brizhinju ob bistri Izari se namrech morash nauchiti brati in pisati pa tudi govoriti, che Bog da in kot upam, in lingua prima, v latinshchini, tem prvem, glavnem, najpopolnejshem in najboljshem jeziku, kar jih je vsemogochni gospod Bog ustvaril. Ucheni in vodilni ljudje ga razumejo po vsem vesoljnem svetu ...«

»Ja, pater ...«

V resnici komaj chaka, da bo minilo zgodnje popoldne. Ve, da se bodo potem na hitro s treskom odprla vrata in bo k mizi prisedel njegov sicer strogi ded. Ki pa postane nenadoma chisto drugachen. Tu, v shkofijskem nemshkem mestu, na obi­sku pri svojem, kot pravijo, nezakonskem sinu – ah, zhe spet te nesrechne zhen­ske! – ki je shkof in ima isto ime Herman, se je namrech popolnoma spremenil. Je kot gad, ki je odvrgel lev in si nadel popolnoma drugo kozho, tako da je nenadoma dobrodushen nestrupen gozh. Tudi zato je Ulriku lazhe pri srcu. Zdi se mu, da bo zdrzhal.

Kadar njegov ded popoldne prisede k mizi, kjer je moral prej celo vechnost se­deti ob patru Romualdu, da bi se nauchil za silo brati in pisati, se Ulrik nekoliko pomi­ri, cheprav si she vedno zheli nazaj na krshki grad.

Ded potem zamahne z roko in namigne Romualdu, da se lahko odstrani, nakar za­chne pripovedovati o svojih junashkih podvigih. Kako se v mladosti, tako kot zhe prej njegov pogumni pokojni oche pa tudi ded leta 1348 v chasu kuge, ni us­t­rashil chrne smrti. Ko so vsi brezumno kot zajci bezhali na vse strani, je pomagal lju­dem, govoril z umirajochimi, tolazhil in pomirjal usodno prestrashene.

Nekoliko se zaustavi in pomezhikne z ochmi. Potem razburjenemu vnuku opishe, kako je na konju zasledoval orjashkega medveda in se z njim spopadel na zhivlje­nje in smrt. Pove, da so medvedi lahko zelo nevarni. Hujshi od volkov. Eden od njih je svoje dni ubil starega cheshkega kneza, cheprav je bil ta na konju in dobro oborozhen ter poleg tega obdan s spremstvom. Toda medved je vchasih hiter kot huda nevihta. Preden so spremljevalci videli, kaj se dogaja, je kneza besno potegnil s konja, ga razdrazheno popadel s tacami in zobmi.

Ded za trenutek obmolchi. Premishljuje. Potem spregovori o bojih s Turki in dru­gimi sovrazhniki. Iz polteme vstanejo podobe iz slavnih bitk ... Vitezi v tezh­kem zhelezju, z rdechimi perjanicami na sijajnih cheladah. Zanosno dvignjeni sveti krizhi in imenitna bandera s sliko vstalega Kristusa Odreshenika na sredini... Konjska kopita v visoki travi ... Zastave, plapolajoche v vetru srdite bitke ...

Zazre se v vnuka, ga pogladi po laseh ... Povzdigne glas, ko spregovori o kralje­vem dvoru. Nad vnukom se vzpnejo obrisi pogumnih vitezov, v dvobojih in na izbra­nih turnirjih pred kraljem in njegovim spremstvom ... In sredi zlata in sijaja njegov slavni ded Herman, z dvignjenim mechem, junak, ki v trenutku, ko vsi bo­jazljivo izgubijo razsodnost, reshi bodochemu rimskemu cesarju zhivljenje ... Ki premaga zakletega turshkega sovrazhnika, to nekrshchansko divjo svojat, ki nam strezhe po zhiv­ljenju ... Veliki Herman, najvechji ded!

»Kaj bosh, ko bosh velik?« vprasha ded in ga zhivo pogleda.

»Turkom bom glave sekal!« strumno odgovori mladi mozh.

Stari grof ga oshvrkne z ochmi in se zhivahno zasmeje.

»Saj! Tako je prav!«

Skozi lino pod stropom se nenadoma vsiplje, kot droban rdechkast prah, mehka svetloba zahajajochega sonca.

»Ali so gospod ded mnogim sovrazhnikom odsekali glavo?«

»Ja, mnogim!« se Herman samozadovoljno izprsi.

»Kolikim?«

»Vesh, na to ti tezhko odgovorim ... Mnogim, na vsak nachin mnogim ... Dvesto ali tristo glav sem poslal k Luciferju v pekel!«

»Gospod ded so strashno mochni!«

»Vesh, Ulrik, vitezi moramo biti mochni ...«

»Ja, in plemeniti!«

»Ja, tudi plemeniti!«

Ulriku zazharijo ochi.

»Kot sloviti vitez Tirant, gospod ded.«

»Tirant?«

»Ja, Tirant, ki je osvobodil iz suzhenjstva princeso Karmezino, hcherko cesarja v Konstantinoplu.«

»Kdo ti je to povedal?« se Herman namrshi.

»Pater Romuald mi je povedal ...«

Herman jezno zabliska z ochmi.

»Take neumnosti ti torej pripoveduje ...«

»To niso neumnosti, gospod ded. Vitez Tirant je odkril skrivalishche, v katero so roparji zavlekli bizantinsko princeso. In jih je premagal ... In je osvobodil pre­krasno princeso ... In se vanjo zaljubil ... In se hotel z njo porochiti ...«

»Ja, Ulrik, zdaj sem se spomnil ... Povest poznam ... Toda zapomni si ... Navaden vitez se s plemenito princeso ne more in ne sme nikoli porochiti, pa cheprav je najpo­gum­nejshi chlovek na svetu ...«

»Zakaj, gospod ded?«

»Zato, da lahko vprashash ...« se ded razjezi. »Vedeti morash, da tako veleva stan ... S princeso se lahko porochi samo kralj, knez, vojvoda ali princ, nikoli navaden vi­tez ... To velja tudi obratno ... Navadna zhenska se ne more nikoli porochiti s kraljem ali princem, razumesh ... Porochi se lahko vedno le enak z enako ... Mogochna z mogochnim ...«

Herman jezno strmi v strop.

»Se bom jaz lahko porochil s princeso?«

»Ja, ti seveda ... Saj bosh postal knez ali celo princ in kralj ... Tudi moja zhena je bila prince­sa ...«

Veliki grof vstane, stopi k oknu, se zazre v nebo, temnorumeno prebarvano s pre­livajocho se svetlobo zahajajochega sonca ...

 

* * *

 

Nezadovoljstvo je brezpogojno prisotno. Friderik se zdrzne, zapre ochi. Na ozkem hodniku se ustavi, prislushkuje. Zazdi se mu, da se nad njim v temi premika och­etova sovrazhna senca, njegov hudi duh mrko polzi chez hladne oboke nad polzhastim stopnishchem, cheprav se oche mudi na tujem.

Bridka misel ga grabi za grlo kot zhelezne kleshche, strah ga hoche zadushiti. Z ra­zmrshenimi lasmi se lovi po poltemi. Na rdechi zavesi iz brokata se rishejo sence netopirjev, nozhev, bodal.

Bori se s samim seboj in s svojo slabo vestjo, s tem tezhkim notranjim ognjem. Plameni so neizprosni. Brezizhodnost shkrta chez pokrajino.

Oche namiguje na druge zhenske. Kot nadomestilo za Veronikine temnozelene ochi in za zvonki bronasti glas s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Druge zhenske, za veselo pokushino? Zakaj se je vse to na vsem lepem kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhiv­ljenje?

Nenadoma zachuti, da bo to klavrno zhivljenje na prvem ovinku skupaj z gra­dom vred razpadlo v prah in razbitine. Chuti, da je zhiv pokopan. Slaboten. Zazi­dan v vlazhno zidovje, ki se pogreza na dno zemlje. Chez stoletja bodo uchenjaki, ki vedo odgovoriti na vsa vprashanja, v temnem zapushchenem gozdu ob stari graj­ski rushevini med izkopaninami v spodnjih plasteh chrne prsti odkrili tri pochene loba­nje zadnjih grofov Celjskih, razbit vrch, zlomljeno sulico, in vso to ropotijo, kot je lepo in prav, spravili v zaprasheno omaro v neki zelo veliki javni hi-shi ...

 

* * *

 

Zatohlost sveta. Sopara iz obare. Duh prazhenega mesa. Dolgokrake pechenke. Mize, ki se shibijo pod tezho tolstih kopunov in debelonogih petelinov. Vol na razhnju. Kiselkast vonj po vinu. Zategli vzkliki pijancev. Zaudarjanje svinjske masti. Para in dim. Zadah po znoju in tezhkih jedeh. Vonj po smoli in gorechih baklah. Vse dishave Arabije. Ambra. Moshkat. Sivkino olje. Duh po divjih vijoli­cah. Vrtnice.

Frideriku se za trenutek zazdi, da se je znashel na napachnem kraju. Vendar ve, da mora ugrizniti v kislo jabolko. Poroka tega neumnega Habsburzhana je ugodna prilozhnost, da se Celjski pobotajo s pomembno rodovino in morda preprechijo najhujshe. Slavje, ki se vleche v nedogled in postaja po italijanskem vzorcu vedno bolj razbrzdano, ga kljub vsemu zachenja utrujati ... Zdolgochaseno krozhi z ochmi po velikem prosto-ru ...

Pod debelimi oboki in med slokimi stebri vise okrasni trakovi, cvetne kite, venci iz prekrasnih rozh. Razburjena lahkozhivost na bledih obrazih navideznih devic in na napudranih obrazih lahkozhivk. Hihitanje po temnih stranskih kotih in za stebri na stopnishchu in pod oboki pred dvorishchem. Izpodrepljen pa tudi neugnan smeh. Pijani kavalirji. Menishichi z bokali vina v narochju. Pater Fortunat z veselo zhensko na kolenih. Vitezi in vishji vojshchaki, stoje, ob stebrih, v svechani opravi, pripovedujoch si kosmate shale. Shumi iz zakotja. V ozadju zadihane mlade zhen­ske z dvignjenimi krili. Zasoplo stokanje, zariplo sprenevedanje, pod mizo pijano riganje.

Pri glavni svechano pogrnjeni mizi she vedno sedita zhenin in nevesta. Njeno vitko telo je ovito v dragoceno oblachilo iz bele svile in pretkano z nitmi iz chiste­ga zlata. Z vencem iz imenitnih kamnov, vshitim na lenzo, prekrasen, kroni po­doben trak na skrbno urejeni pricheski, sedi na videz srechna ob svojem visokem zheninu. Enem mlajshih gospodov iz preslavne rodbine Habsburg. Nevestin ljubki obraz je na pol skrit pod tanchico. Na beli kozhi se ji svetijo tanka zrnca odlichne­ga pudra. V mochni svetlobi pod lestenci zharijo kot zlato. Nad obrvmi dve, tri vijolichaste chrte iz neke skrivnostne, rezko disheche snovi, ki vidno poudarijo si­vomodro lepoto princesinih ochi.

Na sredi dvorane, pri glavni mizi, ob prevzvishenem gospodu shkofu razkora­cheno sedi mogochni gostitelj, slavni vojvoda Habsburshki. S chasho rujnega vina v desnici zhe mochno pijan nazdravlja navzochi gospodi.

»Ja, kaj je z vami? Ali she niste jedli..? Zagrabite vendar to gnjat in jejte! Zaboga! Jejte!«

»Ja, presvetli gospod ...«

»Ali vam moji kopuni niso dovolj dobri? Vse je na razpolago! Svinjina ... Ribe ... Sadje ... Medenjaki ... Saj niso te stvari vsak dan na mizi ...«

Se chudno zakrohota.

»Veselite se, ker so mi nashli primerno snaho ... Za vsak primer ... Da ne bi nash rod izumrl ... Danes je vesel dan ... In gospod shkof bodo skupaj z menishichi ne­koliko zatisnili ochi, che bomo bolj veseli ... Nobeden od nas ni brez greha, saj smo ljudje in ne ljubi Bog!«

Nato se izprsi in zakrichi: »Dajmo, gospoda..! Pijmo in jejmo! Tochaji! Vina! Zhivljenje je kratko ... In ni vsak dan poroka mojega mlajshega sina ...«

Friderik ob teh bedarijah neumno obnemi med gorami mesa in bokali vina. Gleda in pije.

Poleg njega nenadoma sedi mlada rdechelasa dama v vinskordechi obleki, zhlaht­na in zapeljivo dishecha po posebnem tujem olju. Shiroki izrez nad napetimi prsmi ji zapira sponka iz chistega zlata.

»Od kod?« reche in ga zvedavo pogleda.

»Od drugod,« se grof zasmeje in vzdigne chasho. »Na tvoje zdravje!«

»In na tvoje, mladi mozh!«

Friderik zagrabi vrch vina in ga na mah izprazni. Vidi, kako dama s prsti shari po sponki na svojih prsih in si jo na hitro odpne. Je prishla k njemu s posebnim na­menom? Jo je poslal Habsburzhan, da bi iz njega z zvijacho izvabila nachrte gro­fov Celjskih?

»Vroche je, prevech vroche,« se zhenska zasmeje.

Chudna predrznost gre skozi njeno telo. Dvigne se na stolu in si z roko vihravo potrese prsi.

Friderik zadrzhi dih, ko se za trenutek kot rdech blisk izza roba neznankine oble­ke prikazhejo obrisi rdechkaste prsne bradavice, ki pa jo dama navidez sramezh­ljivo takoj zakrije, cheprav ga je s tem nenavadnim orozhjem, enako ostrim kot njeni temnordechi lasje, zhe nepreklicno prebodla.

Neka posebna igra? Friderik vseeno sklene, da bo ostal brezbrizhen. Le kaj lahko sploh izda tej zhenski? Pravzaprav ne ve nichesar. Vse niti ima v rokah samo nje­gov oche Herman!

»Srce! Ne bodi prezhivahno!« reche dama in si pritisne dlan na burno utripajoche prsi.

Na levi strani dvorane stoje sredi vonjav po pechenem mesu in zadaha po vinu v vechjih in manjshih gruchah gospodje kavalirji, boljshi vojaki in redovniki. Mahajo z rokami in si pripovedujejo umazane shale. Trije vitezi porochajo o napetem in tezhavnem lovu na medvede, rise in volkove ... Nekatere zhenske razgreto vresh­chijo.

V zadnjem kotu velikega prostora se v druzhbi treh pijanchkov neusmiljeno ne­srechno krchi v dve gube v svetu neznani, toda samemu sebi tem bolj priznani domachi magister Carolus Gregorius Carniolus, za samega sebe najboljshi stro­kovnjak za literarna in glasbena vprashanja, vir litteratissimus, musicae peritissimus, in ob polnem vrchu vina osuplo opazuje polteno sprenevedanje mnozhice. Pravza­prav bi raje pil chisto, dobro, svezho vodo. Zato se ga domachi hinavci in petoli­zniki najraje izogibajo. In mu ne dajo priznanja, ki ga zasluzhi. V tej poniglavi de­zheli je tako rekoch preklet, dosmrtno izobchen, tako da lahko nezashchiten osa­mljeno umre brez vode in ognja od zheje, mraza in lakote: Aqua et igne interdictus. Stari Grki so zhe vedeli, zakaj so rekli: To hidor ariston estin. Voda je najboljsha, nadvse zdravilna. Toda ta pokvarjeni svet in njegovi menishichi pridigajo vodo in pijejo vino ... Cheprav Bog zheli, da se vedemo spodobno, dostojno, saj drugache nismo vredni, da bi zrli v njegovo oblichje. Kam pregreshnost zanasha ta klavrni, vedno slabshi svet? Ubogi kmetichi nimajo niti za mochnik in stradajo celo dolgo leto, bojech se, da bodo njihovi otroci umrli za lakoto ali boleznijo. Ti gospodje tu, v katerih rokah je usoda sveta, pa pijejo, zhrejo in se shopirijo do zariple onemo­glosti, prezirajoch vse tiste, na katerih rachun zhivijo. Napihnjeno si domishljajo, da gospodarijo s svetom po milosti bozhji in jim je zato vse dovoljeno...Zanichujoch, kot pravijo, bedaste, umazane kmetavzarje ... Katerih zhene in hchere neprestano pohotno po­siljujejo, nakar si ob vinu o tem pripovedujejo umazane shale ... Nesrechniki so po­zabili na sloves staroslavne Avstrije, ki so jo ponosni domoljubi poselili, kot vsem chistim in zvestim srcem sporocha pisec imenitne Avstrijske kronike petindevetdesetih vladarjev, tochno osemsto devetinpetdeset let in osem mesecev po vesoljnem poto­pu. Cheprav so bili prvi avstrijski vladarji, kot je znano, pogani in Zhidi, ni bilo ta­kih sramot, kot se dogajajo sedaj.

Osamljeni magister stiska k sebi vrch z vinom in z bledim obrazom opazuje vrocho telesnost obdajajochega ga dogajanja, ki se ved­no bolj razdrazheno stopnjuje ob tezhkem nabijanju bobnarjev in trobentachev. Pred nedostojnostmi in razgaljenostjo pri sosednjih mizah sramezhljivo povesha pogled in zhalostno zardeva. Kaj ni chastitljivi Hildebert Lavardinski jasno pove­dal: Admittenda tibi joca sunt post seria quaedam, sed tamen et dignis ipsa gerenda modis. Po resnobnem je dovoljeno se shaliti, toda to je potrebno narediti na dostojen na­chin ... Ve, da se je znashel na napachnem kraju bivanja ... Zapustiti bo moral avs­trijski dvor in se napotiti v kako drugo boljsho dezhelo ... Bog daj, da bi jo nashel!

Vojvoda pri oddaljeni glavni mizi medtem vedno bolj omamljeno sedi sredi razuzdanega kresa ... Morda je res tako pijan, da mu je popolnoma vseeno, kaj se dogaja ... To veselo noch je namrech vse dovoljeno! Izzivalno ploskne z rokami. Velika vrata se odpro na stezhaj. Iz lovskih rogov zadoni rezka melodija. Nenava­dno oblecheni sluzhabniki prinesejo v dvorano med ploskanjem in vzkliki na veli­kanskem pladnju prekrasno pripravljenega jelena. Med obchudujochimi pogledi gostov jim sledi mojster razkosavanja s shestimi pomochniki z ostrimi dolgimi nozhi v rokah. Vsi so oblecheni na poseben nachin v tkanine iz avstrijskih barv. V rde­chih chepicah s shirokimi rdechimi chopki in v rdechih srajcah, nogavicah in co­patah, prepasani z velikim belim pasom, telovadijo kot veseli pajaci pred visokim vojvodo, mladoporochencema in velesposhtovanimi gosti. Rdeche-belo-rdeche chastijo spomin na nekdanjega babenbershkega vojvodo v pogumnem boju za Sveti grob v Jeruzalemu, po vsem telesu rdechega od lastne krvi in od krvi podlih Mohamedovih krivovercev, belega le na trebuhu pod krvavim zashchitnim pasom, ko mu ga snamejo z izmuchenega telesa. Eden od pomochnikov odrezhe s pladnja kos mesa in ga zazhene v zrak. Takoj priskochi drug pomochnik. She v zraku ulovi meso s pretirano umetelno kretnjo in ga postavi pred mojstra. Ta zagrabi rochaj ostrega nozha in ga zazhene med navdushenim vpitjem in ploskanjem visoko v zrak, da zazhari v svetlobi bakel in svech kot imenitna mlada zvezda na nebu. Z umetelnim poskokom se nato zazhene proti nozhu in ga she v zraku hladnokrvno ujame za dolgi debeli rochaj. Ljudje zamizhe, ker pomislijo, da bo mogoche tekla bridka kri. Pomochnik mu zdaj poda dva nozha, ki ju mojster razkosavanja spet spretno zazhene v zrak in charovnishko spretno ujame. Pomochniki mu na plad­nju prinesejo shtiri nozhe s posebno dolgimi rochaji. Skoraj istochasno jih mojster zachne metati v zrak. V chudnih poskokih jih enega za drugim ujema za rochaje, ne da bi se poshkodoval in ne da bi mu padli na tla. Nato se prikloni proti vojvodi in habsburshkima novoporochencema. Skupaj s pomochniki se skloni nad pladenj in ob veselih zvokih godbe zachne s poskochnimi kretnjami izvezhbano razkosa­vati pechenega nadevanega jelena. Vojvoda se zadovoljno nasmehne. Mojster in pomochniki se na pretirano zverizhen nachin poganjajo naprej in nazaj, poklekajo v smeri proti vojvodi, vstajajo in dvigajo nozhe v vse smeri sveta. Ob posebno mochnih udarcih bobnov poskochijo visoko v zrak. Nato se sposhtljivo sklonijo in priklonijo in pred visoko gospodo v nenavadnem ritmu odsekano razkosavajo ogromne gore mesa, medtem ko jih vojvoda in njegovi gostje veselo in obchudu­joche opazujejo.

»To ti je zhivljenje, to, to!« pijano momlja vojvoda in si z robcem brishe potni ob­raz.

Godbeniki se v svojih krichavih oblekah nemirno zibajo pod svetlobo bakel in svech in igrajo razlichne poskochne vizhe, ki razgrevajo prostodushno obchinstvo. Friderik vidi, kako njegova dama iztegne svojo dolgo vitko nogo, obuto v shkrlat­nordech cheveljchek, in jo pritisne ob njegovo koleno. Dotik toplega telesa mlade zhenske ga vidno vznemiri, cheprav svojega razpolozhenja noche pokazati.

»Zdaj pa zares,« se dama zasmeje. »Sem iz Neaplja. Kontesa Claudia Martesi.«

»Friderik, grof Celjski ...« reche in se je galantno dotakne pod laktom.

Dama zdaj brez besed sezuje cheveljchek in z golo nogo nagajivo podrsa tik pod njegovim kolenom ... Nato polzi s stopalom poredno navzgor in ga izzivalno opa­zuje.

Friderik skusha misliti na Veroniko ... Ne bi smel popustiti ... Che bo Veroniko zapustil, bo unicheno upanje v srecho z nenavadno zhensko, ki bi lahko spreme­nila njegovo prazno zhivljenje ... Toda kaj mu oche ni rekel, da ga je Veronika za­charala, da je to magija, charovnishtvo, ki pogubi..? Rekel je, da ga bodo druge zhenske spravile na boljshe misli ... Vzemi si z jedilne mize vse, kar ti ponuja zhiv­ljenje in pozabi ... Drugache te bom razdedinil ...Toda naj zdaj spet samo zhenskari in vara, kot prej, brez pravega cilja?

Mladoporochenca pri glavni mizi she vedno skoraj nepremichno sedita kot figuri z imenitnih slik, narejenih za obujanje zgodovinskega spomina. Potem nevesta ne­nadoma vstane, zagrabi venchek cvetlic in ga med vreshchanjem in ploskanjem prisotnih zazhene chez blizhnja omizja. Med pijanim hrupom in vedno glasnejshimi zvoki godbe se venec razleti kot imenitna rastlina iz pravljic na trideset najrazlichnejshih cvetov, ki se v mnogoterih barvah sipljejo chez glave gostov. Tudi na Friderika in njegovo damo pada rdeche, rumeno, belo in vijolichasto cvetno listje. Friderik ujame lep rdech cvet, se prikloni in ga poredno zatakne v damine lase.

Rdechelasa lepotica se glasno zasmeje. Prime chasho vina in ga nagajivo pogleda. Dvigne levo nogo in jo spet primakne k svojemu sosedu. Iz rdeche­ga, umetelno z zlatimi in srebrnimi nitmi obshitega blaga, se zasveti privlachno zhensko koleno, z ljubkimi vdolbinami in pregibi sredi vabljivih oblin. Hudomu­shno privzdigne oblachilo, da se prikazhe polna oblina obeh njenih z oljem odi­shavljenih, skrbno negovanih stegen. S prsti drsi po dishechi bleshchechi kozhi navzgor, visoko navzgor ... in jo bozha in ljubkuje. Potem razpre kolena. Belo meso se nevarno zasveti.

»Kolikor vem, si porochen s tisto Frankopanko!«

»Ja, ja, to je stara zgodba!«

»In imata sina ...«

»Tako je!«

»Vendar zheni nisi zvest, kot pravijo ... Baje hodish z neko mlado gospodichno ...«

»No, in che ... Zakaj sprashujesh, che zhe vse vesh? Kaj te briga ... In ti? Ne bom te vprashal, ali si porochena ... Zvesta pa zagotovo nisi, kot vidim ...«

»Bodi vesel, da vidish,« reche lepotica in se zasmeje.

Zrak je razdrazhen do onemoglosti. Za trenutek se zazdi, da se je chas zaustavil, zakaj zhenin in nevesta sta se pravkar umaknila v stranske prostore, da na zakonski postelji pred chastitljivimi prichami izvedeta prvo dolzhnostno spojitev v mozha in zheno. Tudi vedno bolj vinjeni vojvoda izgine skupaj z gospodom shkofom in spremstvom v toplo gluho noch ...

Zabava se zdaj razposajeno in divje stopnjuje. Od stranske mize se zaslishi glasen krohot. Pijani kavalirji so pravkar odlomili kose kruha, jih pomochili v vino in zgnetli v kocke in kroglice.

»To je uzhitek, vreden greha!« zarezgeta eden od gospodov in zazhene kroglico proti izrezu prve dame v blizhini. Kavalirji se glasno zasmejejo, ko kroglica predr­zno zdrsne v globine gospejine obleke.

»Kaj pa je to!« se zvonko zahihita na videz presenechena zhrtev in hudomushno zacepeta z nogami.

»Naj dovolijo, da popravim,« se zakrohota kavalir in priskochi. Z roko sezhe v damine na videz zakrite skrivnosti in krushno kroglico prostodushno osvobodi iz oblachila.

Kavalirji, ki jim mast kaplja od ust in z dlani, se prostashko zarezhijo.

»Alea iacta est – Kocka je padla!« krichijo in zganjajo raznovrstne vragolije in nor­chije.

»Ne, ne! Ni res!« krichi veseli menishich sredi nagajivih mladih gospodichen. »Ce­zar je govoril po grshko, ko je stopil chez Rubikon!«

»Bodi tiho, ucheni mozh, in ne moti!« se zadere eden od kavalirjev.

»Cezar je rekel Anerrifto ho kibos!« ugovarja pijani menih, vendar ga nihche ne po­slusha.

Godba postane she bolj poskochna. Ochi kavalirjev postanejo srepa pohotna ochesca. Ochi kavalirjev postanejo pijane krushne kroglice. Skupaj z godbo razpo­sajeno pleshejo po dvorani, se lovijo nad oprsji razgretih dam, krozhijo po zraku, se spushchajo nad postave milih devic, polzijo po njihovih polnih telesih. Krushne kroglice postanejo pohotna ochesca gospodov kavalirjev. Predrzno poskakujejo nad telesi veselih gospa, presherno poskochijo nad najlepshimi damami, jih obkro­zhijo z zapeljivim plesom. Kavalirjem zazharijo ochi. Njihova gibchna ochesca za­denejo ob belo lice prve mile device, ki si ga dama v zadregi brishe z dragocenim robchkom, veselo zdrsijo na njen nezhni dolgi goli vrat, nagajivo poskakujejo po beli, z arabskimi dishechimi olji natrti kozhi nad v sinjemodri obleki izzivalno na­petimi obrisi mladih prsi. Ochesca vedno bolj divje silijo naprej v globine, kjer se porivajo in zarivajo med sponke in gube na oblachilu pri izrezu. Ochesca za vse lepo vnetih gospodov se med zapeljivim smehom od vrochih moshkih pogledov vedno bolj razgaljene dame predrzno kotalijo globoko navzdol v njeno belo, toplo meso, razposajeno trchijo ob vrshichek prijetno izbochene bradavice in ga pored­no zatresejo. Eno od ochesc nenadoma zatrepeta od razburjenja. Pozhene se za kroglico kruha, ki leti proti cilju in ga ne sme zgreshiti. Ochesce veselo poskochi, ko kavalir iztegne roko in poishche nesramno kroglico globoko na zhenskih prsih. Med zadihanim hihitanjem zardevajoche device pade krushna kroglica pijano na tla, medtem ko med kavalirjevimi prsti zadrgetata obe od vzburjenja napeti brada­vichni ochesci na vrhu daminih privlachnih dojk. Zadaj se zhe poredno zasmejeta dva kavalir­ja, njuni predrzni ochesci oshvrkneta gospejine zdaj na shiroko razgaljene prsi, z rokama sezheta pod gospejino dragoceno obleko in jo privzdigneta, na hitro oti­pata obe mehki okroglini na zadnjici in ji zachneta med sploshnim vriskom in smehom odpenjati vse spodnje pasove.

Vinska vrochina je neizprosna. Nekateri najbolj pijani dokonchno oblezhijo pod mizo, drugi, ki jim je zaradi preobilne pijache in pretezhkih jedi postalo slabo, se skushajo olajshati v kakem temnem kotu. Ker sta godba in vpitje preglasna in go­stje preveseli, se za te tezhave in druge posebnosti nihche ne zmeni ...

Godbeniki vedno hitreje igrajo na pishchali in trobente najrazlichnejshe plesne melodije. Friderik potegne konteso na sredo dvorane. Primeta se za roke. V soju bakel in svech se podata tesno objeta v vedno bolj razbrzdan ples. Prhutata po dvorani, se nestrpno pritiskata drug na drugega, poljubljajoch se na usta in na vrat, nakar se razgreta in zadihana spet zavlecheta k mizi.

Kontesa dvigne chasho vina, nazdravi in pije z naglimi pozhirki. S pogledom predrzno bozha Friderikovo veliko moshko postavo.

Kavalirji pri sosednji mizi s treskom vstanejo, dvignejo vrche in nazdravljajo gos­pem s polnimi usti vina. Nato med vriski in smehom prhajo pijacho v curkih proti damam v neposredni blizhini, ki si z robchki brishejo mokro kozho in pomochena oblachila.

Italijanska lepotica sezhe z roko pod Friderikovo obleko in radovedno polzi z vrochimi dol­gimi prsti po grofovem telesu.

»Moj praded Giouan Bocchaccio da Certaldo je bil, kar ti ne bo znano, pisec znamenitih spisov de amore, a tudi o ars amandi, torej o ljubezni in o umetnosti ljub­ljenja, vendar je kljub temu razmishljal o zdravilih proti ljubezni, o de amoris remedio, she posebej v zvezi z de claris mulieribus, pa saj tudi jaz kot njegova potomka sodim k tem pomembnim zhenskam, ali ne? Vendar ne potrebujem nikakrshnih zdravil. Potrebujem ljubezen ... Moj praded je bil nagajiv in predrzen mozh, toda ljubljenec kraljice Joane v Neaplju. Na dvoru tamkajshnjega veselega kralja Roberta so zgan­jali v krogu kavalirjev in visokih dam vsakovrstne vragolije.«

»O tem premalo vem. Povej mi kaj!«

»Moj praded je napisal imenitne zgodovinske pesnitve v starodavni latinshchini. Toda spozabil se je le v novem vulgarnem jeziku. V tem je v kosmatih in okroglih povestih ljubezni zhejnim menishichem dovolil, da poshljejo tistega vrazhjega spodnjega hudicha naravnost v mednozhna brezna po ljubezni hrepenechih de­vic ... Upam, da ga znash poslati tja tudi ti!«

Friderik se hudomushno zasmeje.

»Ni chudno, da se nekoliko spoznam na te stvari. Nisem zaman Giouanova po­tomka ...«

»Ja, to si verjetno res ...«

Vsa zadihana se skloni k moshkemu in ga shaljivo otipava. Potem se zaustavi, umakne roko in se zvonko zasmeje.

»Saj vidim, da imash tudi ti tam nekaj znachilnega,« reche in ga vroche pogleda. »Sem se zhe bala, da si mrzel kip ...«

Friderik dvigne ochi in se predrzno zazre v globoki izrez na Italijankini obleki.

Kaj bi! Saj je njegova desenishka ljubica dalech proch in ga sploh ne vidi, medtem ko sam osamljeno sedi pri tej rdechi italijanski lepotici, ki od njega, kot se zdi, veli­ko prichakuje. Izkoristi prilozhnost, ki se morda nikoli ne povrne! Konchno je zhivljenje kratko in on je tu, da se zabava ... in shele potem, da se pogaja s temi ne­srechnimi Habsburzhani ...

Zrak postaja vedno bolj vroch in tezhak. Dva mlada rdechelichna plemicha zari­plo krichita, ko se obmetavata s kosi potice, sladic in pechenke. Smetana in mast se jima cedita po obrazu in po praznichni obleki. Chez dvorano lete kosi mesa, sadja in sladic. Na pladnju se trese tolsti kopun. Nekateri se tepejo za debele kose na razhnju pechenega vola.

Rdecha kontesa ulovi z velikega pladnja na mizi s prsti koshchek mastnega mesa in si ga ponese k ustom. Ko ga igrivo odgrizne, se ji z roba ustnic pocedi droben curek masti naravnost navzdol proti izrezu nad prsmi. Z roko podrsa po mastni kozhi in se skusha obrisati. Pri tem se ji rob obleke razpne in Frideriku se zazdi, da se je za trenutek spet prikazal rdechkasti vrh njene izzivalno shpichaste dojke. Ita­lijanka ponovno zagrabi kos mesa in ga igrivo vtakne v Friderikova usta. Nato raz­gali koleno in ga pritiska proti Friderikovemu trebuhu.

Godba in pijano razgrajanje navzochih sta nenadoma tako glasna, da celjski grof skoraj vech ne razume kontesinega spolzkega besedovanja. Gleda jo z razburjeni­mi, na shiroko razprtimi ochmi in v duhu vedno bolj nestrpno pozhira z vsem te­lesom.

Italijanka izdreza s prsti s pladnja kos fazanove pechenke z mandeljni in kostan­jem. Spet ga razpolovi z zobmi. Polovico grizhljaja spretno vtakne v Friderikova usta in ga pobozha po laseh. Godba igra vesele vizhe za danse haute. Po dvorani pi­jano vrvijo vedno bolj razdrazheni pari.

Glasbila tolchejo, pihajo, rohnijo ... Ljudje kriche, pojejo, kot ponoreli, pisano in svechano oblecheni ... Vrtenje je vedno bolj brezglavo, ostro kot ose, vroche kot srepa luch, opojni pridih poletne nochi se stopnjuje ...

Kontesi Lauri Martesi je nenadoma dovolj nepotrebnega sprenevedanja. Nepotr­pezhljivo prime svojega grofa za roko. Ga potisne od mize na hodnik. Zvabi med stebre na obrobju. Poshkili po okolici. Na hitro oceni polozhaj.

Iz vseh kotov se slishi zasoplo stokanje in veselo hihitanje. V polsvetlobi, ki jo v preddverje mechejo plamenice iz slavnostne dvorane in ki se mesha z bledim sijem mesechine, zagledata pri stebru na vogalu sloko moshko zadnjico, ki stanovitno naskakuje od zadaj veliko, v mesechini kot napeta rumena bucha svetlikajocho se zadnjico neke vishje dame. Mesechina se siplje na razgaljene kope tolstega mesa med drgetajochimi nogami, ki ga neznani moshki ob sosednjem stebru vedno bolj vrochekrvno potresa in med silovitimi vzdihi, ki pa jih zaradi trushcha v dvorani skoraj nihche ne slishi, nasladno razpira.

Stokanje in zdihovanje na vogalu konteso she bolj razvnameta. S prsti na hitro otipa trakova na Friderikovi braguetti, tej presneti vrechnati moshnji iz trdega blaga, v katero je ujeto nesrechno moshko spolovilo, ki se zdaj nenadoma napeto izmuz­ne med damine vroche prste. Italijanka se pohotno skloni, ujame nabreklost v usta in jo z naglimi premiki ustnic in jezika she bolj razdrazhi.

Friderik jo brez besed zagrabi okrog pasu. Dvigne ji shelesteche rdeche krilo. Vidi, da je pod vabljivo razgretim trebuhom popolnoma naga. Zato ji vrocho zadnjico takoj pritisne na podstavek pri stebru. S prsti spolzi chez njena z arab­skim oljem skrbno namaziljena stegna proti umetelno po rimskem obichaju do golega obritemu, od dishechih olj in mazh vabeche lesketajochemu se sramu. Ozka mokra guba pod prepotenim, toda zaradi eksotichnih olj prijetno dishechim trebu­hom se ji v vzburjenju lakomno odpre kot rdecha usta lachne moshkatne hobotni­ce, ko zagrabi sladki plen.

Medtem ko se zhenska zaletavo hihita, ji Friderik pozheljivo razgali prsi. Divje se prisesa na obe izzivajochi bradavici sredi kontesinih razposajenih dojk, na vrshich­kih rdechih kot zhiv ogenj, ob strani pod tanko kozho kot dragocen italijanski marmor preprezhenih z nezhnimi zhilicami strastne krvi. V njegovih ustih je ne­nadoma chuden okus po janezhu, ambri, timijanu in moshkatu. Italijankino naol­jeno in od potu mokro telo se zapeljivo iskri v bledi mesechini.

»Ti lepo brezno!« zashepeta, ko se zachneta v grobih, hitrih sunkih nesramno zdruzhevati in vedno znova medsebojno oblivati z razdrazheno spolnostjo ...

 

* * *

 

Strazhniki porinejo obsojenca na morishche. Gashper Kunz zachuti bolechino globoko v kosteh, vendar se ne more zavarovati pred novim udarcem v prsi, ki ga zadene iz neznane smeri. Chuti, kako se mnozhica shkodozheljno zasmeje, ko se opoteche in med vsesploshnim zasmehom pade v blato. Ko se pobere s tal in zra­vna, mu spet podstavijo nogo, da ponovno pade. Ko vstaja, hrup poshastno nara­ste. Ponovno zaslishi sramotilne besede, vendar ga levi strazhnik na vso moch sune pod rebra, da se spet opoteche. Skozi njegovo glavo razsaja brezglavi strah. Samo, da ne bi prevech bolelo. Samo, da bi ga chimprej ubili. Ljudi sploh ne vidi, saj ima veke boleche otekle in ochi prelepljene s krvjo zaradi shtevilnih udarcev. Ostro ga zaboli, ko ga na sredo chela zadene kamen, ki ga je zaluchal nekdo iz mnozhice. Ker zaradi udarca spet pade na tla in se ne more dvigniti, ga mochne roke pograbijo kot vrecho otrobov in porinejo navzgor, visoko navzgor, vse do krvnishkega odra ... Zazdi se mu, da se nekaj premika sredi megle ... Tezhki krvavi kosi mesa ... Zlomljena roka ... Njegova zlomljena roka ... Odsekani prst ... Levi kos razcefranega jezika ... Pred ochmi se mu stemni, ko se spomni na muchilno kolo, na katero so ga dali prevzvisheni gospodje sodniki na moch trdo privezati, da bi mu za kazen do dobrega natrli vse kosti, che ne bi hotel priznati svojih naglavnih pregreh, vsemu svetu zlochinsko na ocheh ... Ve, da je greshil ... Da se je spozabil, ko je izvedel, da njegova zhena zhivi z nekim drugim moshkim ... Razocharanje se je sprevrglo v gnev, gnev v zlochin ... Za to ni opravichila ... Ve, da je zashel na slaba pota in ubijal ... Pa vendar ... Boga in cesarja ni sramotil ... Tega so ga obdol­zhili po krivem ... Zato ni hotel priznati ... Zato so ga gospodje sodniki dali muchit na poseben nachin ...

Ko na odru zagleda z rdecho kapuco zakritega mozha, se zdrzne in pade na kole­na ... Ve, da je presvetla oblast izrochila njegovo zhivljenje devetindvajsetega julija dokonchno v ostre roke zasluzhnega krvnika Alojzija Witta, doma iz chastitljivega mesta Nürnberg. Naj se zgodi bozhja volja!

Ulrik se zhe ob prvi zori skupaj z dedom Hermanom in prevzvishenim brizhin­skim shkofom Hermanom na imenitnem vozu pripelje na tako imenovani Galgen­berg. Tokrat pa za na smrt obsojenega zlochinca niso pripravili vislic. Visoko so­dishche je namrech odlochilo, da je treba vechkratnemu sramotilcu presvete krsh­chanske Cerkve in presvetlega cesarja ter oblasti, ki je poleg tega tudi morilec, ro­par in slepar, storiti smrt v nachinu razchetverjenja, pri chemer mora krvnik mojstr­sko postopati in paziti, da ostane na smrt obsojeni chim bolj dolgo pri polni zave­sti, tako da bo, preden zasluzheno pride v pogubni pekel, lahko dozhivel svojo la­stno grozno smrt kot strogo kazen v obliki trenja kosti in sekanja mesa, pa tudi kri naj teche po mozhnosti pochasi. Poleg tega so gospodje sklenili, da morajo morilchevi po­smrtni ostanki ostati v poduk in svarilo sedem dni in sedem nochi na odru vsem vidno na ocheh, nakar naj se izvrshi she ponovna smrtna obsodba s tem, da se preostanki morilchevega trupla zazhgejo na grmadi, pepel pa raztrese v vse smeri sveta ...

Poleg lesenega odra, ki so ga za razglasitev smrtne obsodbe zhe dan poprej pos­tavili krvnikovi marljivi pomochniki, se zhe od shtirih zjutraj gnete pisana mnozhi­ca ljudi. Vsi hochejo she enkrat videti podlega morilca, ki je ubil svojo zheno in ot­roka in poleg njiju she dve stari zhenski. Ti je tudi oropal in posilil. Matere drzhe v narochju jokajoche dojenchke. Stare, zaradi razburljivega dogodka od krichanja zhe popolnoma zariple zhenske, se vreshche pogovarjajo. S prsti kazhejo na oder, kjer sta se prikazala krvnik in njegova zhrtev in kjer se bo zachela izvrshitev stra­shne, toda zasluzhene kazni. Ochetje mozhato drzhe svoje starejshe otroke za roke ali pa jih pouchno dvigajo v narochje, da bi bolje videli, kaj se dogaja. Pri blizhnjih drevesih so postavili stojnice, ob katerih rdechelichni prodajalci kriche prodajajo klobase, sladice in pijacho. Nekateri moshki so se postavili v senco ob strani. Pri­povedujejo si najrazlichnejshe dogodivshchine in se na ves glas zabavajo.

Na drugi strani travnika, kjer gospoduje chasten, z rdecho ponjavo prekrit oder za prevzvisheno cerkveno in posvetno gospodo, so deske in hlodi okrasheni s ki­tami cvetja, grbi pomembnih odlichnikov in svetimi zastavicami. Premilostljiva chastna gosta grofa Herman in Ulrik in prevzvisheni trikratni gospod shkof D. D. D. (Dominus, Dominus, Dominus) Herman Brizhinski so se skupaj z bavarsko posvetno oblastjo zhe nekaj pred shesto uro zjutraj, ki je dolochena za izvrshitev kazni, svechano podali na s cvetjem in venci okrasheno prizorishche.

Ob shestih zazvonijo vsi zvonovi chastitega mesta. Na izvrshilnem odru se razvr­sti prevzvisheno sodishche v chrnih oblachilih. Ko zadonijo trobente in se mra­chno oglase bobni, mnozhica zavrshi od razburjenja. Vsi opazujejo v rdechi plashch oblechenega krvnika na odru, ki si je obraz zakril s kapuco. Mnozhica vidi, kako zlochinec prebledi in glavo zaradi slabe vesti povesi proti tlom. V njegovo izmucheno strto notranjost se je zajedla nema groza. Kako bolijo trpincheno meso in natrte kosti, toda najbolj boli ubita dusha, ko se zave, da si ostal sam na svetu in ne bo od nikjer nobene pomochi! Sveti krizh bozhji, kako huda je ta samotna stra­hota! Ker zaradi poshkodb, bolechin in strahu skoraj ne more vech hoditi, ga hla­pci mrko vlechejo na oder. Cheprav se skusha nekaj upirati, mu nich ne pomaga. Neki menishich vihti krizh in poziva na smrt obsojenega, naj se spokori pred vse­mogochnim Bogom.

Nenadoma se chokati krvnik mozhato izprsi. Takoj zavlada grobna tishina. Krv­nik dvigne sekiro in z mochnim glasom zavpije: »Oh vi, greshni ljudje! Moriti se ne sme! Pazite vsi, da se vam sin ne izrodi. Da ga huda smrt – kot tega tu – ne doleti!«

Ulrik povesi ochi. Rad bi pobegnil z odra, odshel k patru Romualdu, kjer bi spet izvedel kaj zanimivega. Toda tu je njegov ded, ki z osornim obrazom motri strash­no dogajanje in ne bi nikoli dopustil, da bi se njegov vnuk odstranil. Potem zaslishi zloveshche nabijanje bobnov. Hlapci potisnejo morilca na tla, nakar pristopi krv­nik. Nekak nechloveshki krik zamre sredi vsesploshnega hrupa, ko krvnik s pose­bnim rezilom preseka kite na morilchevih rokah in nogah in tako konjem olajsha razchetverjenje. Hlapci brez odlashanja odvlechejo na pol mrtvega krvavechega obsojenca na travnik, kjer chakajo shtirje slovesno okrasheni vranci. Z vrvmi, ki so pritrjene na boke na vse shtiri strani sveta in neba razporejenih konjev, prevezhejo obsojencheve rane na rokah in nogah, kar povzrochi nove muke in izzove nove krike. Menih she enkrat skochi z dvignjenim krizhem pred obsojenca in zakrichi: »Ali obzhalujesh svoje grehe!? Spokori se pred vsemogochnim gospodom Bo­gom!«

Ulrik se ob teh besedah zatrese od groze, toda ded Herman ga mochno stisne za roko in reche: »To mora biti. To morash kot bodochi knez znati prenesti, cheprav ni prijazna stvar. Zlochinci morajo biti kaznovani. Podlozhno svojat je treba krotiti s trdo, ja, z zhelezno roko, da ne podivja. Mi kot posvetna oblast tega sveta smo dolzhni, da skrbimo za javni red in mir. Tudi ti, Ulrik, bosh moral, hochesh ali no­chesh, opravljati to tezhko dolzhnost!«

Mnozhica divje zarjuje, ko krvnik dvigne roko in zapove hlapcem, da pozhenejo konje. Nastopi smrtna tishina. Hlapci pochijo z bichi. Konji se napnejo in posko­chijo v vse smeri. She enkrat se zdi, da se je oglasil votel krik, kot grgranje ali pok, toda konji se s kosi krvavechega chloveshkega mesa zhe zbegano in podivjano po­ganjajo naprej, usodno ... naprej. Ulriku se zazdi, da drvijo naravnost v pekel. V pe­kel nashega groznega bivanja ... V daljavi mogochno zvoni.

Krvnik pristopi k razmesarjenemu chloveku in mu z nozhem odpre trebuh. Hla­pci potegnejo iz trupla chrevesje in ga vrzhejo pod gobce blizhnjih psov. Iz ozadja se pozhene debela zhenska in skusha iz razchetverjenega telesa iztrgati krvaveche srce, vendar jo hlapci jezno pahnejo nazaj. Neki moshki skusha na skrivaj odnesti morilchevo iz trupla iztrgano levo roko.

Od vseh strani planejo na travnik oborozheni strazhniki, da bi naredili red in mir. Z dvignjenimi bichi razburjeno odganjajo pobesnelo obchinstvo. Stara debela zhenska se onemoglo zvrne v travo. Majhni otroci jokajo in vreshchijo, kot da bi jim krvniki odirali kozho.

Vsi zvonovi ponovno svechano zadonijo. Visoko sodishche se dostojanstveno dvigne z imenitno okrashenih stolov in premilostljivo zapusti chastni oder.

 

* * *

 

Tri zvezde.

Pa tudi kaos. In topi nesmisel.

In vseeno gloria treh zvezd.

Po Hermanovi razboleli notranjosti se rishejo zverizhene packe, pocheni krogi, razlomljene silnice, presekani chetverokotniki, neuravnoveshene tehtnice, razbite utezhi.

Grof se zamaje v vse smeri. Za trenutek se mu zazdi, da bo izgubil tla pod nogami.

Toda oblaki nad grajskim procheljem se pretrgajo, da se chez sivo obzidje lahko razlije svetloba velikega Meseca, ki je, kot pravijo, ves iz srebra. V njegovi senci baje kraljuje Venera iz bakra, druzhbo ji delata Saturn iz svinca in Jupiter iz kositra. Neki ucheni mozh mu je pred leti povedal, da so na tak nachin narejene tudi vse druge zvezde, te bozhje krogle, vrzhene iz neba ljudem pred ochi in vendarle sredi neba in v nebu, ustvarjene iz posebnih snovi in lastnosti. Njihove znachilnosti so ogenj, nozh, zholch in bridkost, zhveplo, osat, koprive, volk, lev, rdechi zmaj, kelih, devica, vrtnica, hrast ali lipa.

Ve, da so njegove tri zvezde tam zgoraj nad grajskim procheljem v rezkem lesku popolnoma podobne Soncu. Preprichan je, da so narejene, kot Sonce, iz chistega zlata.

Tri zvezde in tri chrke kot odsev velikanskega misterija bivanja in kot usodno opozorilo B.O.G. Za Celjanom od Boga podeljene dolzhnosti, naloge in privilegije.

Tri odlichne zvezde za njega, Hermana, kot ocheta rodu, in za Friderika in Ulrika, kot njegove po milosti bozhji dolochene naslednike ...

Tri zvezde, ki od zibelke do groba brezpogojno obvezujejo. Ki nikoli ne lazhejo ... Ki ostanejo vedno zveste tistim, ki so jim brezpogojno zapisani. Ki so sicer stroge, toda pravichne. Tudi mashchevalne ... Kot Mars, rdecha zvezda ognja in krvi, zvezda vojn in nemirov ... Ta zvezda brez usmiljenja, kadar pride njena huda ura kaznovanja nespametnega chloveshtva ... Kaj se nam ni spet prevech krvavo priblizhala?

Bo Friderik kos nalogi, kot jo terjajo tri celjske zvezde? Kaj hitro se lahko zgodi, da zvezda njegovega nespametnega sina za vedno zavrzhe, cheprav jo bo na kolenih rotil, naj mu odpusti!

Ubi, stella, patientia tua? Zvezda, kje je ostala tvoja potrpezhljivost?

In che jo je izgubila zvezda, kako naj jo najde tezhko preizkushani oche?

Spet se zazre v nebo. Trpko se nasmehne, ko odkrije sredi prelestne bleshchave Veliki voz in poishche streljaj pred njim iskrivo stalnico Severnico ... In tam, nedalech za njo, v obmochju ozvezdja Kasiopeje, te pramatere znamenite Andromede, se nenadoma spet zasvetijo vse tri celjske zvezde. Che Bog da, od vekomaj do vekomaj v za smrtnika nevidnih nebeshkih vishavah, tu na zemlji pa ... dokler tako zheli Bog ... Ali se moti?

Tri zvezde. Kot najlepshe cvetlice, ki so zrasle iz samega neba. Toda che rastlina in drevo na jesen odvrzheta listje in usahneta, da na pomlad ponovno ozhivita, zvezde nikoli ne preminejo ... Oziroma ugasnejo, kot mu je povedal uchenjak, le enkrat, toda tedaj za vedno ... Tedaj je konec sveta, kot je zapisano v bozhji knjigi. Shele takrat bodo zatonile tudi njegove tri zvezde. Shele takrat bo njegov rod zares izumrl.

Takrat ... Saj se od njegovih treh zvezd she vedno siplje nenavadna svetloba, ki prinasha srecho in bogastvo ...

Tri zvezde kot znamenje za vse, kar pristoji chastitljivim vitezom. Iz njih zhari Bonitas, Magnitudo, Duratio, Potentia, Cognitio, Voluntas, Virtus, Veritas, Gloria ... Krepost, Velichina, Vztrajnost, Moch, Spoznanje, Dobrohotnost, Chednost, Resnica, Slava ...

Toda ... Spet ga zaboli globoko pri srcu. Sin! Nesrechni sin! Kaj bo iz tega?

 

* * *

 

V gorski votlini se pod vecher zberejo v rashevino oblecheni ljudje. Cheprav so prizhgane tri ali shtiri sveche brljivke, je v zakotju tema tako gosta, da jo lahko rezhesh z nozhem in moresh le s tezhavo zachutiti, kaj se dogaja.

Oba pushchavnika, brat Tomazh in brat Bonifacij, treshchita med kmete z nenavadno ognjevitimi besedami, ki napovedujejo nastop novega chasa. Za trenutek se ti zazdi, da se je iz polteme prikazala gosta siva brada koshchenega brata Bonifacija, na katero se zdaj siplje zamolkli rumeni svit iz stare leshcherbe.

Brat Tomazh je medtem naslonil roko na leseno tnalo, v katerega je zasajena velika gozdarska sekira. Razmrsheni umazani lasje mu padajo naravnost na chelo. Nekateri kmetje drzhe v rokah kose, srpe in sekire, drugi so se v globino votline zatekli z vilami in lopatami.

Najprej ne moresh med vpitjem in shumi iz teme razlochiti niti ene same besede, pa naj she toliko strizhesh z ushesi. Potem pa se Bonifacijev ostri glas prebije do zadnjega upornika v votlini in nastopi grobna tishina.

Pushchavnik, ki je skupaj s svojim duhovnim bratom pred tremi leti pobegnil iz samostana in se zdaj z njim skriva po gozdovih kot divja zver, pove, da je vsemogochni Bog ustvaril vse ljudi enake. To pomeni, da so vsi brez izjeme enako odgovorni za vsa svoja dejanja. Vsem je predobri Bog v svoji velikanski ljubezni do sicer greshnega, a tudi trpechega chloveshtva podelil enake pravice in enake dolzhnosti. Noben kralj, grof ali shkof se ne more samopashno s svojim debelim trebuhom in od pijache in jedache zariplim obrazom usesti na mehke blazine in pridigati, da je na svojem polozhaju po milosti bozhji. Ne, tja je prishel z nasiljem, ker je poshtenjakom ukradel hisho in njivo in za namechek mogoche ubil dobrega ocheta, ki je vse zhivljenje pozhrtvovalno skrbel za svojo druzhino. Oropal je sosedske narode, si z mechem v roki v blizhnji dezheli nagrabil bogat plen in zasuzhnjil tamkajshnje ljudi. Zdaj pa sedi na udobnih blazinah in s svojo tezhko zadnjico kot kruta skala pritiska na domovino.

»Z muchenjem slabotnih in z ubijanjem shibkejshih so prishli na oblast!« zavpije upornishki menih.

Ob teh zarotnishkih besedah kmetje pozabijo na lastne skrbi in bolechine. Zdi se jim, da je napochil veliki chas, ko se bodo osvobodili iz precepa, v katerega jih je ujela nasilna gospoda. Konec bo tlake in hudih davkov.

»Mozhje,« srdito zakrichi brat Tomazh. Iz ust mu shviga jezna slina. »Tako ne gre vech naprej. Tam v shvicarskih hribih so zhe ustanovili ljudski punt in iz dezhele izgnali habsburshke grofe in drugo nesnago. Zdaj je tam vsak kmet svobodnjak in si gospoduje sam ... Spet vlada stara pravda!«

Na obrazu brata Bonifacija se medtem naberejo ostre kroglice potu. S pestjo silovito treshchi chez tnalo, da se sekira nevarno zatrese.

»Celjski grofje morajo izginiti iz nashe dezhele! Tu nimajo kaj iskati! Svojega gospodarja si bomo izvolili sami – iz nashih vrst!«

V ozadju se oglase zamolkli pritrdilni glasovi.

Brat Bonifacij sezhe z dolgo roko nekam v temo. Votlino pretrese krik preplashenega pticha, ki zatrepeta v polsvetlobi shtirih brljivk, ko ga jezni brat potegne iz pletene koshare in nasilno drzhi v rokah. Preden se navzochi zavejo, kaj se dogaja, Bonifacij dvigne sekiro in chrnemu krokarju z enim samim zamahom odseka glavo.

»Tako bo odletela glava tudi celjskemu grofu,« divje zakrichi in pokazhe s prstom na krvavo sekiro in odsekano krokarjevo glavo. »Che se ne spametuje in ne pobere shil in kopit ...«

Nad brljivko se jezno zalesketa zaripla glava brata Tomazha.

S povishanim glasom navzochim jeznorito razodene, da bo svet potrebno popolnoma in dokonchno preurediti.

Nekateri ga poslushajo z odprtimi usti, ko pove, da so gradovi in mesta od hudicha. Gospodovati hochejo nad preprostimi vasmi, iz katerih, kot iz chistega rechnega izvira, zhuborijo ljudstva in narodi nashe boljshe nove prihodnosti. Zato jih je treba nasilno porushiti do tal ... Niti en sam kamen ali tram ne sme ostati od tega bogoskrunskega prekletstva, ki vpije do neba ...

»Nich ne bo z gosposkim Celjem in she manj s tisto umazano Ljubljano. In k vragu z debelim oholim Dunajem ... Vse podreti do tal ... Izgnati kramarje in pismouke ... Ki malikujejo skupaj z Zhidi tiste nesramne Judezheve groshe in zlatnike in druge novce, ki so od hudicha! Pozhgati in porushiti! Unichiti ... in konec!«

Krichi, da je edina naravna oblika bivanja ljudska vas, ta uboga gmajna, narejena kot iz enega kosa iz starih chloveshkih izkushenj, zato se tako lepo sklada in povezuje z naravo in z okoljem.

Vendar je treba poskrbeti, da se v skupnem okolju od zdaj naprej nihche vech ne povzpne nad svojega blizhnjega ... Strogo je treba paziti, da ostanemo vsi enaki ... Lastnine ne bo vech ... Bog je vse dobrine zastonj daroval vsem bitjem na zemlji ... Nihche nima pravice, da s tem bozhjim premozhenjem trguje in se na rachun vsemogochnega Boga okorishcha na shkodo ljudske skupnosti z dobrinami velichastnega stvarstva, ki je dodeljeno vsem in nikomur ... Saj je v resnici le od Boga.

Srditi pushchavnik, ki ga nenadoma spet pogoltne tema, tako da po votlini odmeva le njegov siloviti rezki glas, na koncu she pove, da so moshki in zhenske od zdaj naprej v vsem popolnoma enakopravni in enakopravne. Zato bodo vsi in vse za vsa svoja dejanja v dobrem in slabem enako odgovorni in odgovorne.

Nujno in pravilno je, da otroke vzgaja celotna ljudska skupnost v bogabojeche pravichnike in pravichnice, ki vse dobrine od zibelke do groba delijo drug z drugim in druga z drugo oziroma druga z drugim in drugi z drugo v najvechji slogi in ljubezni. Nasilje in vojne so prepovedane, razen che se pojavijo sovrazhniki in sovrazhnice, ki zhele ogroziti nash ljudski punt in spet vzpostaviti trdosrchno oblast debeloritnih grofov in grofic, shkofov in njihovih prilezhnih shkofic in nadutih kraljev in njihovih nechimernih kraljic.

»Nikogar ne potrebujemo, da bi nam trl kosti. Naj zhivi le zaupanje v nasho lastno moch in v nash zdravi razum ... Che Bog da in srecha junashka, si bomo kmalu vladali sami!«

Ko izgovori te nevarne besede, she enkrat treshchi s pestjo chez tnalo, da se krvava sekira zakotali na tla in v temni kot. Tezhki zhelezni krizhec na vrvi iz konoplje, ki si ga je na enak nachin kot bradati brat Bonifacij obesil chez rjavi umazani shkapulir iz najboljshe ljudske vrechevine, se mu pri tem zatrese kot ob potresu. Njegov upornishki glas hrumi kot razburkan hudournik med pridushenim vzklikanjem v rashevino oblechenih ljudi. Potem se oglasi stara narodna pesem. Skrivne priproshnje obupanih ljudi done zateglo in otozhno dalech v noch in v gosto temo ...

 

* * *

 

23. julija, na chetrtek pred svetima Abdonom in Senenom, Elizabeta sklene, da bo izrochila kar shtiri darovnice iz svojega premozhenja po Frankopanih samostanom in sveti katolishki Cerkvi. V ta namen pokliche ob treh popoldne v jedilnico dobrega patra Konrada, ki ji tudi v ujetosti na krshkem gradu stoji noch in dan ob strani.

 Ko duhovnik vstopi v obshirni prostor s shirokimi oboki, ga Elizabeta proti njegovemu prichakovanju sprejme z nasmeshkom na ustnicah, ki ji je pred tem za skoraj vse preostalo zhivljenje zamrl zhe v drugem letu zakona s Friderikom.

Od kod te spremembe? Kaj se dogaja?

Se je grofichino zdravje izboljshalo?

Ali pa se je priblizhala kaka nova nepredvidena nevarnost?

Nesrecha ali, Bog ne daj, prehitra smrt!

Pater je brez besed, ker sloka in visoka grofica prihiti proti njemu z odprtimi rokami v svoji imenitni shelestechi in dehtechi chipkasti temni obleki, she preden mu uspe zapreti tezhka vrata.

Ali sanja ali bedi?

Se je morda zgodil chudezh in chez noch pregnal Frankopankino preganjavico s prividi in tezhko melanholijo?

Taka zhenska! In nesramni soprog je nima rad!

Ve, da mu je Friderikova plemenita, vitka in zhalostna zhena zelo vshech, kar prevech vshech.

Tako pobozhna. Tako vdana v usodo. Primerna za dobro duhovnico, ko bi bilo dovoljeno. Nekateri najbolj predrzni bratje zhe zachenjajo razmishljati celo o tem. Ja, Bog je podaril chloveku svobodno voljo za dobro in za slabo! Bog se usmili!

Zdrzne se in zardi. Na hitro skusha pregnati za duhovnika neprimerno misel. Z bledim obrazom se zazre v tla in poslusha, kaj mu bo gospa she povedala.

»Sklenila sem,« reche Elizabeta na zelo zhivahen nachin, »da bom tisoch dvesto dukatov podarila kartuziji Pleterje za nujno potrebno prenovo nekaterih prostorov in za dozidavo ... Vendar zhelim ...«

Ob teh besedah se ji glas zatakne ... in za trenutek obmolchi.

»Ja, prosim,« reche pater Konrad in jo milo in nedolzhno pogleda s ponizhno naklonjenostjo, s sklonjeno glavo, z na pol zaprtimi ochmi in s kot v molitev sklenjenimi rokami.

»No, slishala sem, da je v samostanu prishlo do nekih nepravilnosti ... in nerodnosti,« nadaljuje chez nekaj trenutkov z nekoliko obotavljajochim se naglasom.

»Che tako mislijo njihova milost, potem bo njihova milost zhe vedela, kaj je storiti, in bo gotovo nashla pravilno reshitev ... Da ne bo nepotrebnih zapletov ...«

»Ja, saj za to ravno gre, pater. Da ne bi bil moj denar v dobre namene vrzhen tako rekoch stran ... Da ne bi prishlo pri tistih razprtijah med brati v samostanu do kakih prevelikih in res nepotrebnih sovrazhnosti, ki samo shkodujejo ugledu svete vere in Cerkve ...«

Pater Konrad se neprijetno strese. Le kam neki kneginja meri?

»Saj sem slishala,« strogo nadaljuje Frankopanka, »da je neki opat iz samostana pri Dunaju pobegnil s she dvema drugima bratoma s skoraj vsem samostanskim denarjem. Cerkvene zaklade so nespametni ubezhniki zbasali sredi nochi v osem vrech in na lojtrskem vozu odpeljali v gozdove ...«

Patru Konradu zatrepetajo kolena.

»Sveta nebesa!« vzklikne na pretirano razburjen nachin. »Kaj govorijo njihova milost! Kako je to mogoche! Oh dobri Jezus, imej usmiljenje z nami, velikimi greshniki!«

Potem se nekoliko zdrzne in pristavi: »Toda tu nismo na Dunaju ... Tu vladajo grofje in knezi celjski ...«

»Zhe, zhe,« reche Elizabeta. »Toda tudi tu se lahko zachno dogajati take hude stvari!«

»Kaj naj torej storimo?« reche prestrasheni pater z obupanim glasom. »Naj mi njihova milost razodene, kako naj ravnamo, da bo lepo in prav ...«

»Kar se tiche tega mojega denarja, bo potreben strog nadzor ... V ta namen sem dolochila gospoda Schönwettra, ki je krstil mojega Ulrika, da z risjimi ochmi bdi nad uporabo omenjene vsote ...«

»Ja, seveda,« zatrepeta pater Konrad in nemochno privzdigne roke.

»Stopite torej k njemu in mu povejte, kaj sem sklenila ...« trdo zapove Elizabeta. »Potem pa bomo videli, kako bo shlo s tem naprej ... Zakaj sklenila sem, da bom cerkvi izrochila she vech darovnic ... Vendar pod posebnimi pogoji, ki ti jih bom hic et nunc, tu in zdaj, lepo po vrsti narekovala ...«

»Kakor njihova milost zhelijo ...«

Pater ob tem ukazujochem tikanju spet ponizhno povesi glavo in z na pol priprtimi ochmi chaka na nova Elizabetina povelja.

 

* * *

 

Kaj je? Zdi se, da je konj zhe osedlan ... Les, usnje, kozha ali kaj podobnega se zalesketa iz neprijetne mrachine in od zadaj se oglasi nekakshen glas ... Si zhe videl tisto zelenooko lepoto? Prebrisano tico! Tisto plavolasko na konju? Po pokrajini se prekopicujejo nekakshne packe in pike ali spake in dezh pada ... Droban, gost, neprijeten dezh ... Mozhje so premocheni do kozhe, konjem se lepi dlaka po vsem zhivotu. Od neprestanega dezhja in vetra je vsa chrna ... Neki moshki tovori usnje ali sedla in komate proti hlevu, iz katerega izganjajo krave, da bi si naredili zasilni kvartir. Tu bodo chez noch skushali posushiti svoje mokre cunje. Za leseno kocho na levi zarezgeta zhalosten konj, ki ga je bilo zjutraj presneto tezhko osedlati. Konji, mozhje, krave, race, kure, ki so jim pokradli jajca, ne vedo, kaj bi se dalo postoriti, zato je dolgchas naravnost neizprosen in se kiselkast vonj po potu shiri na vse strani in vedno odlochneje lebdi med telesi ljudi in zhivali ... Toda vojak ne odneha s svojim nemogochim sprenevedanjem in spet reche ... Poglej ... Kakshna lepotica! Premetena tica z zelenimi ochmi ... Za prekanjene tiche – hudiche, kot smo mi! In v dezhju, kar sama na konju ... Mozhje se mrko zasmejejo ... Od konjev se kadi kiselkasta para ... Z napushcha pada voda ... Slamnate koche se iskrijo od vlage ... Ochi oborozhenih mozh so motne od dezhja in prestanega napora ... Zakaj je to nesrechno zhivljenje tako hudichevo naporno? Nihche od mozh ne ve, kdo je izrekel te besede, toda dezh pada kljub temu naprej, vsa pokrajina je zhe utonila v dezhju, dezh je tako mochan, da se nad kochami in hlevi rishejo prividi groze ... Nekakshni konji z jezdeci brez glave oziroma nekaj podobnega v obliki tezhkih senc ... Sicer pa bi bilo potrebno dati konjem spet nekaj sena in ovsa, toda kmetje se nekam obirajo, vas je na pol prazna, kaj je vse pobegnilo v gozd? Chemu te vojne in Turki..? In cesar in ta celjski grof ... Kakshna krasna tica! Kot zanalashch za v posteljo, she posebej v tem vremenu! V seno z njo, da bo bolj veselo! Toda grofov vishji feldobrist Alfredo Reixach se, she preden lahko stavek domislijo do konca, zhe zadere z nechloveshkim glasom, da je mlada zhenska hcherka gospodarja te vasi, poleg tega pa baje celo ljubica mladega grofa, zato se je ne bo nihche dotaknil in ji ne bo noben vojak skrivil niti lasu ... Poglejte tiste tri hraste za prvo hisho ... Tja gor vas dam vse pobesiti, che ne boste odnehali! Kot sem predvcherajshnjim obesil shtiri turshke Srbe na blizhnje vrbe! Da bo red in mir! Chez luzhe se spet prikobaca mozhak z mokrim sedlom ... Za njim zaprha konj ... Morda je dvignil rep ali kopito, toda feldobrist Reixach se sploh ne shali ... Kako? Kaj je to? Ja, zhrebci! Nottapoi l´attenenza che hanno i centauri con Bacco equilimente, et con Venere ...! Miseria! Me! Te! Ci! Vi! Picco e poco, baco e barba! Fossi imperatore! Pri chrvu in bradi! Ko bi mogel biti cesar! K vragu vsa ta nemarna soldateska s poveljujochim grofovim visokim kapitanom vred! Na tem polozhaju bi moral biti le on, Reixach, ko ga ne bi po krivici spregledali! Ja, ja! Z gospodi vitezi mechenosci in gospodi vitezi sulicharji, zavedajochimi se stanovskih dolzhnosti in s temi povezanima chastjo in slavo, lepo zdruzhenimi v urejenih cimrih po deset mozh, nima nikakrshnih tezhav, tudi lokostrelce je z zvijacho mogoche umirjati in krotiti, saj mu pri tem pomagajo grofovi vojashki plachalterji in ostri strazhmojstri, huje pa je z neurejeno najeto sodrgo, ki jo je treba nadzorovati z zhelezno roko, da se popolnoma ne izpridi! Che je kateri od teh nepridipravov prevech hudomushen, ga prijavijo grofu in vklenejo v verige in basta. Sledi ostra obsodba, tako da ga grof lahko kot suzhnja proda na galejo v Benetke. Saj vojska kar nekaj stane. Denar vedno pride prav. Ni chudno, da grofovi mozhje zloveshche slove po vsej okolici kot najboljsha vojska. Feldobrist se jezno namrshi. Kadar dezhuje, je she bolj techen in mu lahko zhivci kaj hitro popustijo. Vojaki she predobro vedo, da z njim ni posebno dobro obirati cheshenj ... Slaba volja ga prehitro dobi v pesti in potem ti niti ljubi Bog vech ne more pomagati... Stisnil te bo tako hudo, da ti bodo pochile vse kosti ... Sicer pa jim je gospodar te vasi dovolil, da si vzamejo, kar je pach nujno potrebno za prezhivetje ... Race in gosi ... Iz blizhnjih vasi ... In to naj bi bilo za njih, mochne vojshchake, dovolj? Ko zhensk ni! Prekleto vreme in hudichevo zhivljenje ... Nekateri sanjajo o izgubljenem domu, o materi, sestri ali ljubici in o revshchini – in bi vseeno spet radi zbezhali domov. Kje ste oche, mati, dom? Bog! Toda tiste race bodo kar primerne za hitro juzhino ... Eden od mozh zaneti ogenj, na katerem bodo spekli plen ... Kako prav bi jim zdaj kot dodatek h kosilu prishla tista lahkonoga tica z brhkimi bedri, v katere bi bilo vredno ugrizniti! Divje se zarezhijo. Ah! Toda gospod obrist zhe spet prilomasti in gleda, kako se vedejo. Prekleto. Ta dezhevna nesrecha ... In to prismuknjeno zhivljenje! Ko se poveljnik umakne v hisho, se skushajo obeshenjashko smejati. S prsti spet kazhejo na mlado svetlolaso zhensko z zelenimi ochmi, ki s konjem ponovno pripeketa skozi dezh in somrak do praga svoje boljshe hishe, gradicha ali grashchine, kjer je dopoldne njen oche kot gospodar te vasi, Desenic ali Vesenic ali kakorkoli se to zhalostno gnezdo zhe imenuje, obristu dovolil, da se tu s konji in delom pratezha ustavijo in odpochijejo. Toda zhal skoraj brez vseh bab, ki so jih zapustile zhe takoj za mestom. Pravzaprav se jim tozhi po srechnih tovarishih, ki so z glavnino spremstva in preostalimi gospodi feldobristi ostali v dezhju nekje za hribom. Tam se zdaj po svoje zabavajo z zhenami, ljubicami, taticami in vlachugami, ki spremljajo vojsko, in matere ali sestre jim pomagajo pripravljati vecherjo, iz kotlov se dobrodushno kadi, medtem ko morajo sami tu na lastni mokri kozhi prenashati nesrecho s poveljnikom Reixachom na chelu in se utapljati v grozi dezhja. Sedem starih bab, ki so jim jih dodelili, jim prav nich ne pomaga, toda uzhitek s svetlolasim dekletom, ki jih verjetno zanalashch izziva na konju, jim je pod smrtno kaznijo prepovedan ... Le kaj je v tej zelenooki charovnici, da si ne da miru in neprestano divja skozi dezh in meglo? Le kako zmore jezditi skozi ta dezh, kar je prava muka celo za preizkushene in vsega hudega navajene mozhe? Presneto predrzna je in vsem na ocheh! Kot da se jim ponuja! Vendar na mah utihnejo, ker se iz hishe z besnim pogledom spet prikobali gospod obrist ... Kot huda ura ... Fanfarone! Bahach! V ozadju zarezgetata dva konja ... Oblaki so nenadoma rdechi kot kri. Za vashko cerkvico zatrepeta nekaj z gozdovi poraslih hribov. Chuden svet! Kaj se sploh dogaja? In v kateri vojni so se znashli? Saj vechinoma ne poznajo niti pravih besed za pojme in stvari, ki se ne dotikajo njihovega ozhjega zhivljenja. Uporabljajo le kakih sto vedno istih stavkov in v glavnem kot najemniki z vseh vetrov govorijo neki zmeshani jezik, ki ga v tej prekleti vindijski Sklavoniji skoraj nihche ne razume ... Z ljudmi se zato lahko vchasih sporazumevajo le z namigi in s kretnjami, che ne gre drugache, tudi z grobimi vzkliki ... Sicer pa ves chas pada gost dezh in so vsi trudni, mokri in lachni, cheprav se jim zdi, da she vedno vidijo pred sabo lepo dekle z zelenimi ochmi ... Jo zares vidijo? Sanjajo drugachno zhivljenje? Ali pa je zaradi silnega dezhja to dekle samo privid, kot tisti konjenik brez glave na koncu dezhevnega obzorja, chez katero pada dezh brez konca in kraja?

 

* * *

 

Veronika se znajde v temachnem prostoru, polnem sena in slame. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. So to v netopirje preoblecheni charovniki in charovnice? Sanja, da neprestano dezhuje. Sanja, da je nebo razbeljeno od bliskov. Sunek vetra odpre majhno streshno okno. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe v sredino mrachine. Zagleda samo sebe, kako se poljublja z neko golo zhensko. Johana? Sanja, da ji v temi dvori pet moshkih s slabimi nameni. Pred njo se zabliska nenasitni obraz prijateljice Johane. Razkrije ji obe dojki in jo odvleche k moshkim, ki so se ob vrchih vina udobno zleknili po senu. Eden od vojakov jo potegne k sebi in pritisne ob tla, drugi ji razpre kolena in se z vso mochjo zarije v njeno odprto meso ... Zaboli jo, ko jo prebode do dna rezhe. Johana jo poljubi na razgaljeni trebuh. Odrine prvega moshkega in pomigne njegovemu tovarishu, da je pot v Veronikino mednozhje zdaj prosta tudi zanj ... Daj ji dvojno mero, da bo mir, reche Johana in se zasmeje, ko ponudi svoje nabrekle, od shtevilnih poljubov in predrznih dotikov najrazlichnejshih ljubimcev rdechkasto obdrgnjene prsi za njo stojechemu tretjemu vojaku ... Vsi ostali chakajochi moshki v ozadju se nehajo strastno poljubljati in se veselo zarezhijo. Daj ji dvojno mero sladkega strupa, kot jo bo dobila tudi Elizabeta, da bo mir, reche Johana in se spet zasmeje, ko razkrechi noge in se vrochekrvno preda najblizhjemu nenasitnemu moshkemu. Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Ali sanja spominske sanje? Ali sanja, da jo razdrazheni vojaki posiljujejo na Johanino zapoved vso dolgo noch, do mrzlega jutra? Krichi in joche, prosi za usmiljenje, vendar nich ne pomaga. Vojaki so neizprosno kruti. Spet zapiha oster veter. Ko odpre objokane ochi, vidi, da nad njo letajo gola moshka in zhenska telesa. Debeli chloveshki stvori s pohotnimi pogledi in popadljivimi zobmi ... Vampirji? Vidi, da je mochan sunek vetra odprl streshno okno na podstreshju. Ko ga hoche zapreti, zagleda sredi polja voz sena, ki kljub dezhju gori z ostrim plamenom ...

 

* * *

 

Kri ...

Kot v sanjah ... Kot v mori ...

Zhe tri ali shtiri mesece brez krvi v spodnjem perilu ...

Kar jo muchi od mraka do zore ...

Ko se nekega jutra umiva pri velikem chebru, se zave, da so se ji prsi v zadnjem chasu chudno napele. Shpichasti temni bradavici sta zhe zjutraj srbeche nabrekli in ves dan vlazhni od chudnega notranjega soka. Pri trebuhu jo zachenja vznemirjati majhna odebelina, ki v naslednjih tednih pochasi narashcha in se shiri.

Nesrechna kri ...

Odkar je vechkrat spala s starim grofom, je dobila drugachen obchutek za telo ...

Zvecher, pred spanjem, se vchasih zaloti pri opazovanju svojih posebnosti ... Prime se za tezhke mochne prsi. Jih narahlo privzdigne. S prsti radovedno spolzi chez temna kolobarja, vznemirjeno ljubkuje oba pokonchna seska ... in zadrzhuje dih ... Potem ji roka nehote zaide navzdol proti mednozhju, da tezhko zavzdihne, zardi in se zdrzne ...

Moj Bog, grof ji je naredil otroka!

Pri tem je bila nedavno, she pri osemnajstih letih, popolnoma nedolzhna in neizkushena.

Rahlo se nasmehne, ko se spomni, kako je s prijateljicami rada odshla na veselico in na visoki rej pod lipo, ki so ga na vasi priredili ob cerkvenem prazniku v spomin in v zahvalo domachi svetnici Ani, ker je vse leto ljubeznivo shchitila vas in chuvala prebivalstvo v Svetju nad Celjem. Zavrtela se je z druzhicami, udarila s petami ob tla, zapela poskochne in okrogle ... Cheprav je kmalu opazila, da s svojo vabljivo postavo, z vidno napetimi prsmi pod praznichno obleko na vso moch izziva in drazhi mlade pa tudi starejshe moshke, se na to ni ozirala. V njenem znachaju je bila nekakshna previdnost in nezaupljivost. Kljub telesni bujnosti se je z nedostopnostjo zavarovala pred moshkim nasiljem. Njena poshtenost in resen znachaj sta bila vshech domachemu zhupniku. Priporochil jo je za sluzhbo pri mogochni celjski druzhini in she posebej pri gospe Elizabeti. Saj v domachem okolju zanjo ni bilo dela... Zhene bogatejshih kmetov svobodnjakov je niso hotele vzeti za deklo ali sluzhkinjo, ker so se zbale, da bo s svojimi telesnimi chari prevech izzivala njihove uboge mozhe in bi ti kaj hitro podlegli grehu in nechistovanju ...

Morda pa jo je tudi grofica sprejela k sebi le kot vabo in ... preizkushnjo za svojega mozha? Saj je baje sklenila, da je soprog po vseh svinjarijah, ki jih je pochel v zhivljenju, nikoli vech ne dobi v posteljo ... Kot potomko starega rodu jo je muchilo, da ji s svojim vedenjem jemlje chast in jo kot zheno, ki ji ni zvest, sramoti pred vsem svetom s skoraj javnim obchevanjem z drugimi zhenskami ... Toda na sladki trnek z Marijo se ni ujel njen mozh, temvech tast Herman!

Marija zhalostno povesi ochi. Vse bi bilo v najlepshem redu, che se ne bi pojavil stari pohotni grof ...

Preden z grofico odpotuje na krshki grad, skusha neke nochi grofa Hermana sredi ljubezenske igre ujeti za besedo, saj ji je zhe po prvem obchevanju obljubil, da ji bo priskrbel zhenina. Toda njen posiljevalec se sunkovito zaustavi sredi svojih zagnanosti in jeznorito zamrmra: »Nekaj sem mislil na pisarja in nadzornika Bernbrucha, ki je vdovec, a noche ... Ne morem ga prisiliti ...«

Potem se she nasilneje pozhene v njeno telo, cheprav se ga v joku oprime z besedami: »Saj so njihova milost obljubili ...«

Herman se divje vzpne na postelji in zakrichi: »Presneta vlachuga! Na to, da bi rada porochila kakega hlapca, bi morala misliti prej – in ne zdaj, ko si se mi vdala in pochenjala z menoj vsakrshne umazanije in nesramnosti ... Zhal mi je, da sem se spechal s tako cipo!«

Sune jo pod rebra in prostashko odrine s postelje. Ne da bi ji rekel dobro besedo, kot kak zlobec odshepa v gluho noch ...

Kaj naj zdaj naredi?

Naj mu pove, da prichakuje otroka?

Nemogoche.

Tudi grofici Elizabeti verjetno ne more izpovedati svoje stiske.

Naj odpravi? Splavi?

Ali pa odide v Savo, saj ni bilo vredno zhiveti?

Vech nochi joche in se ne more pomiriti ...

Potem se v njej prebudi zhelja, da mora zhiveti ...

Za otroka ... in tudi za sebe ...

Ko se zjutraj spet umiva ob chebru, se ji zazdi, da jo nekdo od zadaj na skrivaj opazuje. Dela se, kot da nichesar ne vidi ... Toda ko na hitro poshkili proti stebru za vrati, opazi tam mladega grajskega mizarja Jakoba ... Zhe nekaj chasa je slutila, da jo zalezuje in se ji skusha priblizhati... Ali hoche od nje she kaj vech?

Dnevi ji dolgochasno potekajo pri vsakodnevnih opravilih v kuhinji in po sobah, toda vznemirljiva igra pri chebru se vsako jutro napeto nadaljuje ...

Kri zhivljenja ...

V Mariji dozori predrzen sklep ...

Otrok rabi krushnega ocheta. Jakob za to vlogo morda ne bi bil napachen. Tudi sama se ne bo upirala zheljam tega mladega moshkega ...

Ko pet dni za tem v prvem svitu ob chebru za sabo spet zachuti pridrzhani dih opazujochega jo radovednezha, se dela, kot da ga ne vidi. Z nasmehom na ustnicah privzdigne obe razgaljeni mokri dojki in ju nalahno potrese, da ji tezhke vodne kapljice kot jutranja rosa zdrsijo chez nabrekli bradavici proti trebuhu ... Moshkemu se potem zazdi, da se je mlada zhenska skoraj nehote obrnila proti njemu. Zardi od groze, ker ga zaloti, ko njeno goloto nekaznovano vidno pozhira z ochmi. Vendar se mu ne posrechi povesiti pogleda, ko poskusha Marija svoje bohotne prsi na hitro sramezhljivo zakriti z rokami ... Pri tem v naglici ochitno pozabi na spodnji del telesa, kjer si je stegna pred umivanjem ohlapno prevezala z belo platneno krpo. Ta ji zdaj nehote spolzi na tla, da se pred ochmi mladega moshkega prikazhe rezki izziv njenega odpirajochega se mednozhja.

Marija se glasno zasmeje in ga s kot oglje chrnimi zharechimi ochmi vabljivo pogleda.

Z roko sezhe globoko med polna stegna in jih oblije s chisto svezho vodo ...

 

* * *

 

Zhe ves chas sedi pri oknu in gleda proti drevoredu, nad katerim migota bleshchecha svetloba. Presenechena je, ker so drevesa zhe zjutraj povesila veje, kot da zhalujejo. Za kom? Za njeno zhalostno usodo, tu na sivem gradu, brez zhivljenjske topline, ko se neznosno razpolozhenje proti vecheru razdrazhljivo stopnjuje in se she nekaj trenutkov pred tem mikavna sonchna svetloba nad kroshnjami dreves v trenutku spremeni v ognjene barve z odbleskom neke nevarne ozhganosti?

Ko Marija zagleda svojo gospo tako sedecho pri oknu, v nenavadni svetlobi iz rozhnatih in temno modrih predvechernih odtenkov, z lichnim temnomodrim pokrivalom na ponosni glavi, mikavno okrashenim s svojevrstnim pavjim peresom, ki se v sonchnih zharkih vedno znova zalesketa v razlichnih barvnih prelivih, se ji zazdi grofica dostojanstveno lepa. Za trenutek pozabi na svoje lastne skrbi ... Vendar v svoji prostodushni zaupljivosti she ne ve, da grofica tu pred njo zhe sedi v posebni polsvetlobi, ki je drugi ne vidijo, ker je izven obichajnega chasa in prostora. Ne ve she, da je njena gospa ta popoldan popolnoma zashla v svoj lastni in od vsega drugega odtujeni svet in zhe zhdi na koncu nekakshnega drevoreda iz ugrabljenih lepih sanj, ki jih je pohabila odurna zima, v kateri se je znashlo tam zunaj, dalech pred grajskimi vrati, tudi celotno propadlo chloveshtvo z njenim mozhem in njenim tastom na chelu. Marija ne ve, da na temnomodro grofichino obleko, ki pada kot tezhko slapovje chez to visoko in ponosno sloko telo v dolgih temnih gubah vse do tal, da ji popolnoma zakrije glezhnje in stopala v mehkih svilnatih cheveljchkih, vztrajno naletava gost zimski sneg, cheprav se v resnici nahaja v popolnoma drugachnem letnem chasu. Kroshnje dreves v drevoredu, ki se she koplje v predvecherni sonchni svetlobi, so medtem v Elizabetinem notranjem svetu zhe izgubile vse listje. Na mah je postalo do skrajnosti hladno.

Grofica zatrepeta pred oknom in se v trpki slutnji krchevito skloni naprej. Glava se ji povesi kot kroshnji obeh lip pred gradom v njenih sanjah in prividih. Strezhnici, ki prihiti s skodelico tople pijache, se zazdi, da se je v gospodarichino nenavadno telesno drzho naselila nekakshna neskladnost oziroma nenaravnost. Elizabetino zverizheno razpolozhenje zachuti na poseben nachin, telesno in chutno, vendar ne najde poti, ki bi ji pomagala priti v duhovno blizhino te chudne zhenske.

Okrog grofice medtem naletava vedno bolj gost sneg ... Ves svet je zhe utonil v skrajno hladni belini, kot da bi se nahajali na pragu neizprosno bele smrti.

 

***

 

Vrata v damino sobo na zahodni strani dvonadstropnega palacija so na pol odprta. Gospa Ana von Egkh spet sedi ob kaminu, zaposlena z rochnim delom, ki lezhi pred njo na okrogli mizici. Verjetno plete jopich za odsotnega gospoda soproga, ki se trenutno zhal mudi pri Habsburgu. Friderik bi se moral s tem vazalom glavnih sovrazhnikov celjske rodbine nujno posvetovati zaradi prodaje nekaterih mejnih zemljishch. Je pripotoval na grad zaman? Le zakaj je njegov znanec svojo lepo zheno spet pustil doma? Morda se vendarle she pravochasno vrne?

Ob priprtih vratih z ochmi vidno pozhira mlado tiho gospo, vendar ga ta ne opazi. Zato pokashlja in se vljudno prikloni. Ana Egkh ga presenecheno na hitro pogleda, ne da bi odlozhila pletenino, in se nasmehne.

»Sedite in mi kaj povejte!«

Frideriku pride vazalova odsotnost kar prav. Ve, da se lepa dama dolgochasi ... Nekateri celo govorijo, da se ne brani prepovedanih jedi, che se najde prava prilozhnost. Na vsak nachin pa je prav tako samotna kot on, nemochen, razdvojen, prazen, brez zhenske, s katero bi rad zhivel, a mu tega ochitno ne dovolijo ...

Zato ne izgubljaj chasa. Izkoristi prilozhnost in na masten nachin zagodi prijatelju Habsburzhanov, da te ne bodo nikoli pozabili!

Spet preleti z vrochim pogledom mlado bledo gospo ob kaminu ... Vsekakor bi se splachalo ugrizniti v to zhlahtno jabolko. Poskus je vreden tveganja ...

Primakne stol in se nehote dotakne gospejine roke. Ana Egkh se na videz razburjeno zdrzne. Vendar se ne umakne, ko se njegova roka nezhno zaustavi na dragocenih tkaninah njene obleke.

Oh, ljubi Bog! Kako naj se uprem tej skushnjavi?

Friderikova roka polzi po gospejini obleki. Ana Egkh zapre ochi ...

Njeno srce je prepolno ugrabljenih sanj ... Predchasno prekinjenih potovanj ... Ponesrechenih srechanj ... Kako samota boli! Kako dolgchas ubija! Zato ji bo Bog odpustil, che pride do kratkega sladkega stika s tem moshkim!

Kaj ni ljubezen nekaj najvechjega na tem svetu? Ljubezen, na katero je moj mozh pozabil, saj mi je ne nudi tako, kot bi bilo treba ...

Gospejina dusha zatrepeta v vznemirjeni bolechini.

»Obchudujem vas,« spet reche grof. »Vash mozh mora biti posebno srechen, ko ima tako lepo in tako pozhrtvovalno soprogo, ki bi zanj naredila vse, chisto vse ... in do zadnjega ...«

Pri tem jo predirljivo pogleda v ochi, kot da bi jo hotel prestreliti s pushchico ljubezni.

Dama na videz sramezhljivo molchi.

Kaj bo? Zdaj, ko mi ta drzni moshki ponuja uresnichitev mojih sanj, mojih sladkih upov, vrochih hrepenenj! Saj skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivan-ja ... Da hochemo zhiveti in se ljubiti in spet zhiveti, zhiveti tudi skozi smrt do same bozhje vechnosti ... Zhiveti in se ljubiti in ploditi in zhiveti in se ljubiti smrti navkljub ...

Friderik jo z roko pobozha po laseh.

»Kako ste lepi! Kot rajska kraljica!«

Previdno jo objame okrog pasu, posadi na kolena. Zachuti sladko breme njene polne tople zadnjice. To noch jo bo nazhgal, da bo bolelo ... To bo prava uchna ura za mozha te drazhestne zhenske, da si bo zapomnil svoje lakajstvo pri Habsburzhanih. Ne bi bilo narobe, che ji naredi pankrta za spomin. Boleti mora te barabe!

Spet jo pobozha po laseh.

»Prevech samotno morate zhiveti!«

»Ah, saj ni tako hudo ...« zashepeta in igra preplasheno nedolzhnico.

»Vash soprog ima prevech nalog ... Tako lepi dami bi moral dvoriti noch in dan ...«

Na rahlo pritisne roko na njene razburjeno utripajoche prsi in jih na hitro pobozha.

»Kakshno krasno, toplo obleko imate!«

Pogleda ga na hitro, z rahlim nasmeshkom, a takoj povesi ochi.

Pravzaprav ga zachudi, da se prav nich ne brani. Mozhu ochitno ni zvesta. Ne bo imel tezhkega dela.

Nezhno ji razpne lase, da ji v dolgih svetlih pramenih padejo chez ramena.

Potem prime za spodnji konec obleke in ga potegne navzgor. Z roko drsi med njena polna stegna. Otipa trakove in sponke na spodnji obleki in jih zachne odpenjati in razpenjati. Ko ji shepeta najrazlichnejshe ljubeznivosti, mu prsti vedno bolj silijo naprej po njenem toplem telesu v vlazhne gube in kozhice med njenimi nogami.

Ana spet zapre ochi. Dela se, kot da je ni na svetu ...

Kaj bo z njo zdaj naredil ta veliki, predrzni mladi moshki?

Zakaj se ne more upreti vrtincu, v katerega jo je nenadoma potegnilo? O blazhenost ljubezni! O sladkost ljubljenja! Ljubi Bog, zakaj dopustish, da se ne morem upreti skushnjavi..? Da ne zbezhim od teh mochnih rok, ki grebejo po mojem telesu in prizhigajo v mojem srcu chuden plamen, v katerem bom vsak trenutek popolnoma zgorela? Ljubi Bog, odpusti mi! To je ekstaza ljubezni, ki je tako silna kot smrt. Sveta nebesa, to je ekstaza ljubljenja ... Ali lahko chez to brezno, v katero sem padla, spet najdem do pravega Boga?

She vedno se dela, kot da spi ... Toda v resnici je vsaka pora njenega telesa do skrajnosti napeta od chudnega vznemirjenja ...

Grof vstane, jo zagrabi z obema rokama in ponese na posteljo.

Njegov lepi plen je konchno pred njim kot na pladnju, da razkrije svoje sladke skrivnosti.

Ko jo slachi, jo nehote primerja z drugimi zhenskami ... Kako vznemirljive so te vidno izbochene prsi s shirokima bradavicama v primeri s skromnimi vzboklinami njegove uboge zhene Elizabete, ki pa si jo je vsaj na zachetku ponesrechenega zakona skushal v objemu predstavljati kot vitkega mladega pazha ... Ah, kot da je pri tisti zavrti nerazvitosti spal z neizkushenim moshkim ... Nekoliko zardi, ko se mu zazdi, da je nepoteshena zhenska pred njim vredna greha tudi, che jo primerja z Veroniko in njenimi izzivalno napetimi rozhnatimi dojkami... Toda na Veroniko bi moral zdaj pozabiti! Zares pozabiti! To tu je namrech, kot se skusha v svoji nemochi in slabosti tolazhiti, nekaj drugega ... To je samo zabava ... Vendar bi si obraz zaradi svoje shibkosti do lepih zhensk rad zakril s tanchico neprizadetosti, da ne bi ...v duhu zagledal Veronike ... Zdaj, ko si bo do skrajnosti privoshchil to zheno nekoga drugega ... Zheno sovrazhnika ...

Zaradi slabe vesti za trenutek zapre ochi ... Toda potem se spet zagleda v izzivalno drgetajoche prsi gospe von Egkh tik pred seboj ... Ko jih privzdigne k svojim ustnicam in nagajivo oblizhe s konico jezika, se mu zazdi, da so v primeri z Veronikinimi za gotovo vechje, tezhje, pod pokonchno napetima in vznemirljivo shirokima temnorjavima brstichema tudi primerno zalite, a ne prevech, ravno toliko, da se mu ne izmuznejo iz rok, ko jih predrzno ujame v svojo moshko pest ... Nato uzhivashko polzi chez razdrazhljivo mehka stegna gospe von Egkh in jih vrochekrvno poljublja. Kako lepo oblikovano, postavno, vitko in v resnici ... skrajno pohotno je to telo ... Vidi, da bo s to zhensko, ki zdaj kot omamljena lezhi pred njim, lahko pochel vsakrshne vragolije in si izmislil razlichne zanimive igrice, zaradi katerih bi njegova toga Elizabeta od besa kar ponorela, in che ne bi omedlela, bi poklicala na pomoch sluzhinchad in hlap-ce ... Bog se usmili takih zhensk ... Zato mora zdaj s polno zhlico samo pridno zajeti in poskusiti to slastno golo jed pred njim na postelji, jo z uzhitkom pojesti do konca ... Zasmeje se, ko mu ob tej predrzni misli roka kar sama od sebe spolzi med Anina vrocha in vlazhna stegna.

Gola, z drgetajochimi nogami, lezhi pred Friderikom z razmrshenimi lasmi, ki ji nemirno padajo z zglavja. Chuti, kako pohotni moshki s prsti polzi chez rjavkaste dlachice med njenimi nogami in si jo ogleduje. Polne prsi ji razburjeno utripajo, ko ji predrzno razpre stegna in jih prerachunano porine navzgor med blazine. Kot machka, ki je pravkar ujela v svoje kremplje okusno mish, se nekoliko poigra s svojo zhrtvijo, ko ji noge samo za trenutek igrivo prekrije z njenim spodnjim perilom, saj bo takoj zatem s trdim obshitkom Anine obleke nagajivo podrsal chez rob njenega srama in vzkliknil: »Ah, lepa gospa! Kako ta obleka nagaja! Najbolje bo, da ostaneva kar brez nje!«

Ko zachne z razdrazhljivo krtachko svojega uda neusmiljeno hitro krozhiti po srbljivem grebenchku v pregibnih gubah med njenimi sramnicami, ga divje zachuti ... Stiska zobe, da se ne bi izdala ... Toda mishice med stegni in trebuhom ji vedno bolj vzburjeno trzajo, zhe je privzdignila zadnjico, do skrajnosti razprla noge in se vsa odprla, vsak trenutek bo morala zakrichati ...

Ljubi Bog, kaj ne bo odnehal? Jasno je, da greshi ... Toda zherjavica, ki je predolgo zakrito tlela v njeni notranjosti, se je zdaj dokonchno razplamtela ... Ne, ne more se vech premagovati ... Mora ga chutiti, mora ga popolnoma in vsega obchutiti ... Mora ga telesno popolnoma, do zadnjih por spoznati in zaznati ... Ali ga bo potem obchutila tudi dushno, duhovno? Bog je ljubezen in ta plamen v njej je lahko prepad in smrt in vechno pogubljenje, toda Bog je vseeno predvsem ljubezen in svetloba. Bog ljubi ... tudi tiste, ki greshijo, ki so propadli ... Ne, ne, ljubezen je Bog, saj je od Boga ...

Od nesramnega ugodja izgublja zavest ... Njegov spolni ples po njeni vedno bolj razdrazheni in mokri rezhi je zdaj she hitrejshi. Zasoplo, s kratkimi rezkimi vzdihi in sunkovitimi premiki spodnjega telesa plava skozi temnoognjene vrtince strasti ... in se ne more upirati pozheljenju mesa.

Toda nenadoma se moshki kot odsekano zaustavi, izmakne, umakne ...

Zakaj? Kaj hoche? Zakaj chaka?

Razocharano ga pogleda. Zdi se ji, da se ji njegov napeti ud, ki ga je pravkar izdrl iz njenega voljnega telesa, smeji naravnost v obraz. Z ochmi prvich natanchneje radovedno zdrsi chez visoko, mishichasto, z dlako poraslo postavo tega moshkega in se razdrazheno zaustavi na njegovem izzivajochem spolovilu. Razgaljene prsi ji jezno zatrepetajo.

»Kaj zhe odhajate?«

»Prevech sem se pregreshil, lepa gospa,« zaigra skesanega prijatelja. »Toda vi pripadate vashemu plemenitemu soprogu ... Ne bi se vas smel dotakniti ... Ne smem ... Sami si naredite lepo!«

»Ah, kaj govorite ... Ostanite in pridite nazaj,« razburjeno zashepeta in povesi ochi.

»Kaj mu niste zvesti?«

»Ah, bodite tiho!«

Ne! Grof ima prav! Ne sme! Kot porochena zhenska ne sme dopustiti, da bi jo ta tuji moshki do konca zasvojil ... Oh, zakaj je tako brez volje..? Zakaj je dopustila..? To nechistovanje ... Kot sladki strup ... In istochasno to obchutje sreche, blazhenosti, telesnega zadovoljstva, ki pa je prepovedano, kot pravijo ... Ah, kam je padla? Ta osladna pregreshnost! Zakaj? Bog se usmili ...

Skoraj ji vzame sapo, ko jo potem neprichakovano hitro potegne s postelje. Stopi za njen hrbet in jo od zadaj pritisne k sebi. She preden se jasno zave, kaj se dogaja, ji glavo, prsi in trebuh porine na leseni podstavek nad posteljo. Z roko ji razpre obe hrushkasti polovici njene zdaj razburjeno drgetajoche zadnjice, ki jo je pozheljivo zasukal proti sebi in jo ima tik pred seboj, da jo lahko bozha in gladi.

»Kakshni ste!« zastoka in jo skoraj ljubeznivo pochi po okroglinah nad drgetajochimi plastmi njenih zgoraj lepo zalitih stegen, da se ji mehko meso vabljivo zatrese.

Vznemirjeno zajechi, ko ji nato brez besed privzdigne levo nogo in jo zachne od zadaj v ostrem kotu pod zadnjico vedno hitreje naskakovati skozi vlazhne ozke gube do skrajnosti globoko, vse do ustja maternice...

Prav zaradi te grobosti se v njej she bolj prebudi prej neslutena strast. Zajame jo tezhko, predrzno ugodje. Nenavadno mochno zachuti globoko v telesu Friderikove ostre, dokonchno trde sunke.

Sveti krizh bozhji! Naj ji Bog odpusti ta veliki greh! Vendar ne more drugache! Zheli se mu popolnoma predati ... Zheli si, da jo do konca poshkropi s svojimi sokovi in ji dlachice med nogami nesramno prelepi z mochnimi moshkimi semeni ... Naj ji do skrajnosti razdrazhi prsi in do konca razvname kozho pod trebuhom! Naj ji pripravi nepozaben ljubezenski dogodek! Za tega tujega moshkega bo razprla vse plasti svojega mesa, da jih prepoji s svojo spolno silo!

 

* * *

 

 Magister Carolus Gregorius Carniolus je preprichan, da so avstrijski, shtajerski in kranjski plemichi navadne nichle, izprijeni in neotesani tepci brez prave olike in brez izobrazbe.

»Niti osnovnih pravil slovite latinshchine ne obvladajo, zato so jim zaprta vrata do uchenih spisov izpod peres znamenitih mozh, ki so neizpodbitno lumen mundi, torej luch sveta!« ves zaripel od tezhke zhalosti ugotavlja pri vrchu kislega vina in kratkovidno mezhika proti pasjemu obrazu svojega chudnega sogovornika. Ta se mu pritrdilno rezhi naravnost v sredo ochi, ko z obema rokama preganja goste roje muh, ki se poganjajo chez njegovo kosmato glavo.

»Nashi plemenitashi mislijo le nase, so grobi, brez prave pameti, javna srecha jim je deveta briga! Vodi jih le slepi nagon! To so zhivalski ljudje, uzhivachi in razgrajachi, unichevalci vsega lepega in dobrega!«

S tresocho roko vzdigne vrch hudicheve pijache in ga ponese k ustom, cheprav ve, da bi moral piti vodo. Sicer pa izjeme potrjujejo pravila! Toda v tej prekleti predmestni beznici mora zdaj razodeti svojo bolechino izkushenemu svetovljanskemu pesniku Dangerozu, ki je videl pol sveta in mu lahko zato takoj v vsem pritrdi. Tem bolj, ker je tudi sam prizadet, preganjan, zaznamovan, neuposhtevan, nepriznan.

»Zato ne razumejo moje umetnosti! Ki sem jo z uspehom predstavil francoskemu kralju, cheprav tudi tam kar mrgoli bedakov in sleparjev,« trudno ugotavlja pesnik, ko z dolgimi pozhirki kot zhejna zholna lokavo loka vino in je od njegove kisle mochi vedno bolj rdeche razgret.

»Ja. Ti nashi gospodje knezi in grofje so prava mora, resnichna senca nad domovino! Nasilniki, ki ne znajo premisliti svojih dejanj. Vse je samo gon in nagon. Toda najslabshe shele pride! Quem deus perdere vult, dementat! Kogar hochejo bogovi unichiti, tega udarijo najprej z nespametjo!«

»To z Veroniko Desenishko na primer,« se zadere pesnik in se izprsi. »Celotna zadeva je grd primer temnega brezna, v katerega je nechistovanje strmoglavilo celotno dezhelo z vsemi temi neukrochenimi pohotnimi moshkimi in neumnimi zhenskami vred...Poslushaj, kaj sem o tem napisal!«

Zasmeje se in zapoje z rezkim glasom:

 

Ko na vecher pride luna bleda,

Veronika grofa spet zagleda.

Srchno zhalost hoche ohladiti,

ga v posteljo takoj dobiti ...

 

Mrko pogleda uchenega kranjskega magistra in hudobno zavpije: »Ali je potrebno zaradi neke zhenske zapraviti chast in slavo in morda celo zhivljenje!? Toda najslabshe shele pride. Povem ti, da se nekaj hudega kuha v dezheli Celjski. Che imava srecho, bova dozhivela tamkajshnji dokonchni propad. Oziroma kot pravijo Francozi: Qui vivra, verra. Kdor bo dozhivel, bo zhe videl, kako bo ...«

»Prav si povedal!« zakrichi magister Carolus Gregorius in pijano zamahne z roko. »A pustiva te marnje, da postanejo prazne in votle. Requiescant in pace! Naj pochivajo v miru!«

Srdito udari s pestjo po mizi, da se vrch z vinom prostashko prevrne in se njegova dragocena vsebina razlije po umazani mizi.

»Nesreche prinashajo srecho!«

Oba pijanca se krchevito zasmejeta.

Po temachni pivnici se rishejo nenavadno zaripla znamenja. Pasti, pajchevina, trikrat zakrivljeni rog, nerazumljiva vprashanja. Drzni pesnik Dangeroz nenadoma v chudni zaupnosti zagrabi magistra Carolusa Gregoriusa Carniolusa za roko in medtem ko gleda iztegnjeno roko mozhatega gostilnicharja, ki z debelo krpo jezno brishe polito vino, divje zakrichi: »Brat moj! V pasti sva! Ta svet je blodnjak! Ni izhoda! Ta svet je kruta jecha!«

»Ne!« uzhaljeno zatrepeta uchenjak. »Vprashati se moramo: Zakaj blodnjak? Blodnjak je namrech past in skrivnost obenem. Skrivnost pa se imenuje nedoumljivi Bog. V blodnjaku nas Bog preizkusha. Brez Boga bi bilo nashe bivanje brez pravega smisla. Brez Boga je vse dovoljeno. Brez Boga chlovek nima pravega cilja!«

 

* * *

 

Enea Silvio de Piccolomini takrat v Sieni in Firencah ni slutil, da ga bo nepredvidljiva usoda zanesla iz sonchne Italije dalech v odrochna zablatja na krutem severu in na neprizanesljivem vzhodu. Namrech v tiste divje dezhele, kjer si lisice vsak vecher voshchijo lahko noch. Pravzaprav so se mu najezhili lasje, ko je moral v predmestni krchmi v Firencah poslushati temne zgodbe o barbarih v Avstriji in na Kranjskem ter Shtajerskem. Od vsega gnusnega in podlega na nashem ubogem svetu nakremzheni popotniki, trgovci in bivshi vojaki, navajeni na najslabshe mozhno, so mu z od razburjenja razshirjenimi zenicami pripovedovali o divjih neolikanih ljudeh v skorajda nedostopnih hribih, ki pa so baje, kot je presenecheno poslushal, pravi silaki. Neprijazna zima in z njo povezani nechloveshki mraz, tako znachilen za tiste zadnje kraje, jim sploh ne moreta do zhivega. Baje tudi v skrajno ostri zimi hodijo kar bosi po snegu, z odprtimi srajcami, da se jim telo navadi na najhujshi mraz in postanejo odporni proti vsemu hudemu. Njihov nochni pochitek ne zahteva ne blazin in ne postelj, ki tam sploh niso v rabi. Lezhe kar na deskah, v senu ali pa, che je poleti dovolj toplo, na trati pod milim nebom. Tako ga sploh ne zachudi, da takim dezhelam vladajo krvolochni knezi brez kulture. Kot dobremu poznavalcu svetih resnic, ki jih je s pridom spoznal zhe v rosnem otroshtvu, pa mu je zdaj, v vzponu mladosti in verjetno pred veliko kariero na sam duhovni vrh sveta, postalo tako barbarsko zhivotarjenje, sprenevedanje in divjanje vech kot odvratno, she posebej, che si se tako kot on, de Piccolomini, poleg shtudija prava in najrazlichnejshih artistichnih znanosti vsaj toliko poglobil v misterij Kristusovega nauka in v modrost grshkega in latinskega slovstva, da ti dela najvechjih mozh niso vech tuja. Kot skriptor in abreviator, ki natanchno pozna pota bozhje previdnosti, lahko samo zapishe, in to intus et in cute, znotraj in navzven, da je edina pot, ki lahko koristi omenjenim zakotnim provincam, neprestano plemenitenje ubogih dush, zakaj za oblikovanje popolne sreche posameznega chloveka ali dezhele, kolikor je v tem zhivljenju sploh dosegljiva, so potrebne razlichne dobre lastnosti, pozhrtvovalnost, premochrtnost, zaupanje, usmiljenje, sposhtovanje in ljubezen do drugega ali drugachnega. Ali povedano drugache: Ni sreche v zhivljenju, che z vsem srcem ne zhivish za kalon kai agathon, torej za lepo in dobro, kot so nas znali pouchiti zhe modri Grki.

Ko pa se ozremo na gospodarje ene od teh malo znanih temnih dezhel, na grofe Celjske, nam lahko po vsem tem, kar o njih pripovedujejo zanesljivi ochividci in dobropoucheni sporochevalci, samo zastane kri v zhilah. Zato obchuti kot resnichno bozhjo kazen tudi poroko cesarja in vechkratnega kralja Sigismunda z nespametno in lahkozhivo Barbaro, hcherko divjega Hermana, enega od teh grofov. Kaj ti bodo krone na glavi, che v njej ni ne previdnosti in ne modrosti! S svojo zheno in njenim nesrechnim sorodstvom je cesarski Luksemburzhan pridrvel celo na visoki koncil v Konstanco, kjer je bilo treba soditi cheshkemu krivovercu Joanesu Husu zaradi njegovih zlobnih napadov na sveto Cerkev in njene hvalevredne dejavnosti. Pravi chudezh je, da je pri vseh tistih nespodobnostih, ki jih je nezanesljivi cesar na robu koncila zganjal s svojo zheno in razlichnimi vitezi, she posebej pa s celjskima grofoma, tastom Hermanom in svakom Friderikom, in njunimi ljubicami, sploh zmagala pravica in je brezbozhnega Husa doletela zasluzhena smrt na grmadi. A da se je to zgodilo, je bilo treba odstaviti neprijetnega papezha Janeza XXIII., ki je neprimerno omahoval pred cheshkim skrunilcem bozhjega imena!

Ah, ti bohemici! Z njimi in njihovimi proklamacijami nekakshne neodvisnosti imata svet in on, Piccolomini, zares slabe izkushnje, vendar predstavljajo sicer obrobni grofi Celjski vrh chloveka nevredne apopleksije! To so zares slepe dezhele s slepimi in malovrednimi voditelji. Oziroma drugache povedano: Coeco populo coecus placuit ductor. Nesrechniki! Victa sedet pietas, terras astrea reliquit et flet abisse suum virgo venusta decus. Pobozhnost sedi premagana, pravichnost je zapustila te dezhele in ljubka devica zhaluje, ker je izginila njena krasota ...

Saj tudi sam ni popolnoma slep za lepoto zhenskega spola, toda za te stvari velja zhelezno pravilo: Zmerno, previdno in tako, da ostane shirshi javnosti zakrito, saj se lepota nashih uzhitkov tujih ljudi prav nich ne tiche. Naloga kavalirja je, da zashchiti umetnosti ljubezni predane zhene in dekleta, ki bi bile, ko bi njihove skrivnosti prishle na dan, predmet mashchevanja ljubosumnih zakonskih mozh in vir vechnega obrekovanja ... Zhal pa je omenjenim grofom, uposhtevajoch shtevilna verodostojna sporochila o njihovem vedenju, malo mar zhivljenje od njih odvisnih zhena in deklet, do katerih se obnashajo neposhteno in okrutno. Njihov rod se sicer sklicuje na nekakshne zvezde, toda stellae signa sunt in coelo aureae, quae iungat nos ... Resnichne zvezde so namrech zlata znamenja na bozhjem nebu, ki zdruzhujejo vse ljudi sveta. V morebitno opravichilo lahko le zapishe, da se tisti kraji zaradi odrochnosti she niso mogli razviti imperfecta situ, do popolnosti, ki je potrebna za dobro zhivljenje. Ko ... namrech strashna senca vrne ... svetu vedno znova ... oblachni dan, offusum retroagit horrida umbra diem, ni chasa za izpopolnjevanje v kulturi in omiki, temvech je na dnevnem redu le boj za prezhivetje in obramba pred nevarnostmi, pred Turki in drugimi sovrazhniki, ki ogrozhajo prebivalstvo. Na razlichne tamkajshnje nepravilnosti je postal pozoren, ko mu je she kot sholarju prishlo pred ochi sporochilo prechastitega patra Shtefana Maconeja, plemenitega rojaka iz domache Siene, ki je prior v zhichkem samostanu. Ta stoji, kot pravijo, na samem robu shtajerske dezhele kot ob temnem prepadu brez dna, toda z najvishjo nalogo, da vzpodbudi uboge dushe k dobrim delom, da ne bodo za vechno pogubljene. V omenjenem pismu se vsega sposhtovanja vredni duhovnik silno pritozhuje nad razlichnimi nechednostmi, ki jih povzrocha neprijetna domacha plemishka druzhina, ki bi naj bila svojemu ljudstvu in dezheli v ponos. Zato in po pravici povedano mnogo raje kot zapise o grozodejstvih in nesramnostih grofov Celjskih prebira pouchni Zhivljenjepis Katarine Sienske, ki ga je, kot je znano, napisal velechastiti dominikanski pater Rajmund de Vienis, da bi ga zatem pogumno razposlal v stalni poduk, svarilo in na znanje najpomembnejshim krshchanskim gospodarjem sveta, rimskemu cesarju in nemshkemu, rimskemu, ogrskemu, hrvashkemu in langobardskemu kralju Sigismundu in njegovemu bratu cheshkemu kralju Vencheslavu, neapeljskemu kralju Ladislavu in angleshkemu kralju Henriku IV. Zhal mnogim ni znano, da je bil tudi prechastiti gospod zhichki prior Macone dalj chasa spremljevalec svetnishke Katarine, njen prijatelj in svetovalec. Zato je lahko tudi on, de Piccolomini, she posebno ponosen na svete osebnosti, ki jih je rodila njegova prelepa italijanska domovina.

 

* * *

 

Ob prvem jutranjem kriku petelina je sodnik Koloman Raspe zhe na nogah. Ne more spati. Z bledim obrazom kolovrati po izbi sem in tja. Kakshni chasi! Vse se je obrnilo v njegovo shkodo. Cheprav je hotel razsoditi po pravici. In v skladu z zakonom. Saj poshtenost ne sme izpuhteti v zrak kot slabi hlapi iz lonca s chorbo!

Zlochinstvo charovnishtva. De crimine magiae. Toda kje so kaki dokazi? Kdo je na primer zares videl Veroniko iz Desenic, kako je hudobnemu duhu zaobljubila svojo dusho? Kdaj in kje se je v ta namen z iglo vbodla v srchni prst desne roke in ga potem nastavila hudichu, da je lahko sesal njeno kri? Kdo jo je opazoval, kako v druzhbi desetih nagih coprnic in dvajsetih kosmatih peklenshchkov leti na Donachko goro, kjer bo napravila tocho in nevihto? Nichesar zanesljivega ni na papirju. Gre le za domneve na podlagi razburjene domishljije – ali celo shkodozheljne zlobe! Zato je moral zavrniti obtozhbo, ki jo je sicer izrekel sam veliki grof Herman, chesh da je mlada gospodichna z Desenic zacharala njegovega najstarejshega sina, da ji je popolnoma podlegel. Saj verjame, da je kot ljubica zanetila strashno nesrecho v zakonskem zhivljenju Friderikove zhene Elizabete in morda unichila dolgoletni zakon. Toda naj je vedenje te mlade zhenske in morda tudi grofovega sina iz nravnih ozirov she tako vprashljivo, ni dokazov za charovnishtvo – in konec! Obtozhba nedvomno izvira iz ochitne jeze in ljubosumja uzhaljenega ocheta, ki ga je sin premalo uposhteval.

Kaj naj zdaj naredi? Mnogo raje bi se ukvarjal z drobnimi, cheprav sitnimi prestopki. Raje bi razsodil, zakaj so hudodelci polovili na pristavi za gradom vse kokoshi in ukradli kmetu Hlebcu brusni kamen. Trudil bi se izrechi pravichno sodbo Marku Lakushu, ki si je prilastil shest laktov platna in nasilno vzel nekemu Balazhu Drenovcu vagan prediva. Obsodil bi soseda, ki je ukradel vdovi Bari grudo dragocene soli in lonec masla. Toda coprnice na Donachki gori! Sicer so zadeve charovnishtva v vishji cerkveni pristojnosti in pod nadzorom dezhelnega vojvode, a v razsodbe skoraj neovirano posega tudi nizhja oblast. Celjski grofje pa itak zhele biti popolnoma neodvisni knezi, toda to so lahko le na obmochju krone svetega Shtefana oziroma ogrskega kralja, che jim je ta tam res podelil knezhjo chast in oblast, kot nekateri zatrjujejo. Nikakor pa niso neodvisni tu – na Shtajerskem. Zato upa, da mu njegova odlochitev za oprostitev lepe gospodichne ne bo izpodnesla tal pod nogami, saj je jasno, da ga zhele njegovi mogochni zoprniki pregnati iz dezhele. Sodnik Koloman Raspe se trese zaradi strmoglavega sovrashtva, ki nevshechno razsaja po ubogi dezheli.

 

 

 

 

PEKEL

 

Zhe spet zaslishi Elizabeta tisti notranji nevarni glas, cheprav misli, da ga ne slishi, ker je za vedno utihnil glas. A zunaj razsaja glas kot vihar, zato je glas tu, zato je v njej ta glas, da se lahko zid prelomi na glas, da se glasno prekolje vhodni prag na ves glas, da se zalomi obok na glas, da se zlomi pod pod glas, da se zvije zgornji grajski stolp v glas, v ta kot svecha ostri glas, ki dogoreva na glas, ker je temno in zhalostno skozi glas in stoji pred gradom ta glas, ko poka v zidovih in v stenah glas. Saj je njena roka kot glas, tu na prsih kot grozni glas, kot Friderikov glas, kamor se je skril njegov glas, ta nevarni glas, tu v drobnih prsih ta strashni glas, ki upogne stene na glas, ta Friderikov glas, ki je nikoli vech ne izpusti in ji zato ni pomochi. Zhivalski glas, kot krempelj, kot z dlako porasla taca ta glas, da v podu in v tramu grmi in ji zastaja kri, ker je ta prasec glas moshke mochi, ki zhensk na miru ne pusti, da se ga neznansko boji. Ker se plazi v njene prsi glas na ves glas in jo zheli posiliti na glas, da ji zastane kri ... Ji trga obleko na glas in jo slachi nesramno na glas, da ne more vech skriti svojih drobnih prsi pred njim, ti Friderikov glas! Zato jo proti njeni volji osvaja na glas, saj je zanosila Marija na glas, s katero se kot machek goni v nevihti njegov ostri glas. Zato je tu huda roka, ta Friderikova huda roka, ki jo slachi in muchi na glas. Je mogoche bolna na glas, ker je tu v njenih prsih ta glas napet kot bes? Napet kot dojke, kot Marijine velike dojke. Ta glas. Zato ima v shibkih prsih napeti glas, saj bi bile rade polne dojke. Njene dojke. Ta glas! Da bi bile mochne dojke. Mochne dojke, polne kot Marijine voljne dojke. Ja, tu, v telesu je zato ta debeli bolni glas. Zares ta bolni glas. Ki jo muchi in slachi na ves glas! Ker bi ji rad naredil otroke, ki jih dela z drugimi uroki, ko muchi device in zalezuje in slachi lepotice povsod po dezheli na ves glas. Zato je tako glasen ta glas. Zato dezhuje glas iz urokov, hudih oblakov. Zato ta bes, rdech kot kres ... Z rdechim nozhem v roki na hitrem plesu z desetimi uroki. Zato zunaj dezhuje besni glas. Zato se v gradu zachenja glasni ples. Zato potres. Ti glas! Zato je tu Marija in z njo vsa grajska svinjarija. Zato z razmrshenimi lasmi stoji z nozhem v roki na ves glas. Zato ta nozh in kri na ves glas. Zato tako chudno doni grozni glas. Zato ta ples, kot hudi kres in bes in glas in svinjarija, ki ubija, ti strashni glas...

 

* * *

 

Marija zagleda grofico v kotu, kjer se kot bozhjastna meche z razgaljenimi prsmi in razmrshenimi lasmi po golih tleh, ob kupu obleke, ki si jo je strgala s telesa. Skusha jo dvigniti na posteljo, pokriti z rjuho. Iz grofichinih ochi zhari nenavadna obsedenost. Strezhnica dvigne roke, govori pomirjevalne besede. Iz stranskega prostora prihiti pater Konrad s svetim krizhem. Grofica se dvigne, stoji gola pred duhovnikom. Njena kozha se kljub bolezni prikupno sveti v soju prizhganih svech. Pater skusha povesiti ochi. Noche greshiti, cheprav ne more odtrgati pogleda od drobnih ploskih prsi nesrechne zhenske. Zheli poklekniti. Prositi plemenito gospo, naj si spet ogrne oblachila.

Ah, ta greshni svet! Saj tudi sam ni izjema! Pogled mu pri tem nespodobno zdrsi proti rumenkastemu puhu med grofichinimi stegni.

»Sveti krizh bozhji! Njihova milost naj ne zamerijo!«

Elizabeta pograbi mozhev veliki lovski nozh, ki lezhi na mizi. Grozi. Zazhene se na levo, proti Mariji. Sive ochi se ji motno lesketajo.

»Vlachuga ... Spish z mojim mozhem ... Ti je naredil otroka ... Pankrta grofa ...«

Marija odskochi. Se hoche zavarovati pred gospodarico, ki vihti nozh in jo skusha napasti. Ki grabi po njeni obleki in prsih. Ki ji razpne srajco, da ji razkoshna dojka razburjeno zadrgeta v siju svech.

»Zdaj ti odrezhem sesek,« se zakrohota. »Da ne bo shel s Friderikom proti Turkom v Sisek!«

Pater prestrasheno dvigne sveti krizh.

»Apage Satanas! Poberi se, hudich!«

Zagrabi grofico pod laktom, udari po Elizabetini roki. Nozh se zakotali na tla.

»Svetega Pankrta je spochel. Novega celjskega grofa. Kje je moj dobri Ulrik? Pregnal bo mojega Ulrika ...«

Pater se obrne k Mariji. Z ostrim pogledom na hitro oplazi njeno polno telo.

»Je res?«

Razburjeno premishljuje. Ta neprichakovana stiska je zanj in za njegovo srce naravnost usodna.

Marija povesha ochi.

»Je res?« ponovi pater ostro.

Strezhnica zatrepeta, plane v jok.

»Otrok je od plemenitega gospoda ... Gospoda Hermana ...«

»Ne, od Friderika je, vlachuga!« zatuli Elizabeta. Krichi. Dviga roke. Hoche napasti.

»Ne, njihova milost ... so se zmotili ... Z milostljivim grofom Friderikom nimam nich...Saj njihova milost vendar vse vedo ... Vse sem jim zaupala.«

Iz ozadja pritecheta dekli s chebri mrzle vode. Jo zlijeta chez plemenito gospo, ki se zgrudi na tla in onemi. Spet in spet jo polivata z mrzlo vodo.

»Kaj hochemo. Chasi niso rozhnati. Hudo je na svetu!« reche leva dekla in oshvrkne z jeznim pogledom na pol razgaljeno grofichino strezhnico.

»Oblecite jo in spravite v posteljo,« reche Marija. Z levico si na hitro potisne tezhko dojko v srajco in razburjeno zapusti sobo.

 

* * *

 

Friderik mora spet in spet v tihi notranji grozi prebirati pismo patra Konrada, ki mu s ponizhnimi, a vseeno odlochnimi besedami sporocha, da je njegova soproga tezhko zbolela. Tako rekoch se ji je, zaradi zhalostnega stanja, v katerem se nahaja nesrechni svet, omrachil um. Najponizhneje ga zato prosi, naj pride chim prej domov, da poskrbi za pravilno nego in pomoch. Ta bi kneginji spet mogla povrniti zdravje, ki ga za svoje dragoceno Bogu vdano in sveti Cerkvi tako koristno delovanje nujno potrebuje. Zato priporocha, naj takoj, ko zahtevni posli in nujne obveznosti dovolijo, sede na konja in prijezdi na grad k soprogi. Vsi najponizhneje chakajo na nadaljnja povelja premilostnega gospoda ...

Shele potem, ko ga je vechkrat prebral, odlozhi pismo. Z zelenkastim obrazom drhti v poltemo. Zdi se mu, da ga je stisnilo v primezh. Ve, da bo moral ukrepati. To tembolj, ker mu je po bezhnem srechanju v njenem Zagorju tudi Veronika v zaupnem pogovoru s solzami v ocheh ochitala neverjetno veliko napak in zahtevala takojshnji odgovor. Izvedela je, da ji spet ni zvest. To bi sicer tu in tam dopustila, iz razlogov, ki jih pozna, saj ve, da je njen Friderik zdrav in zares mochan moshki, ki potrebuje zabavo in uzhitek kot potrdilo svoje moshkosti ... She posebej na dolgih in napornih potovanjih, na katerih ga ne more spremljati. A kaj bi naredil, che bi tudi sama, cheprav je zhenska, spet zachutila potrebo, kot v temnem chasu, preden ga je spoznala, da bi se vsa predala komu blizhnjemu in mochnemu, v kar jo je zhal v rosni mladosti pregreshno vpeljala nepoteshljiva Johana? Bi ji to dovolil, che bi ostalo v mejah prijetne zabave? Saj ji je vedno govoril, da je vesel, da je izkushena, da pozna ljubezen, in ga zato bolje razume v njegovi vsesploshni potrebi po chim vechji ljubezni in uzhitkih. Bi bil ljubosumen? Ali pa bi se vdal v usodo in bi tudi sam uzhival, saj ji je pri ljubljenju nekoch zashepetal, da bi z njo in njenimi morebitnimi prijateljicami ali prijatelji rad poskusil kaj skupnega, che bi se nashla prilozhnost? Toda to je razumela le kot golo shalo, ker ve, da so take stvari nevarne in se lahko zabava hitro sprevrzhe v nesrecho. Zato si je zhelela, da bi oba spremenila zhivljenje! Ko bi zapustil zheno, ki ga ne ljubi in zaradi katere je postal suzhenj svojega ocheta! Potem bi postala tudi ona drugachna, boljsha! Saj ji je obljubil, da se bo odslej posvetil le njej oziroma predvsem njej. Zhelela si je, da bi se osvobodil nesrechnega jarma pri Elizabeti in zazhivel kot samostojen gospodar celjskih posesti samo za njo in v prid dezhele, kateri gospodari. Skupaj bi zhivela kot ljubecha se svobodna chloveka za svojo srecho in za svoje uzhitke! Kot gospodarja svojih posestev in kot svobodna gospodarja samih sebe, tudi svojih teles! Ali je zhe pozabil, kako sta zdruzheno, predajajoch se drug drugemu telesno in dushevno, iskala najvechjo mozhno srecho, raj, paradizh ? Vedno znova sta ga nashla v sebi, zdruzheno, v njunem skupnem uzhitku, chesar ni dozhivel, kot ji je zatrdil, nikjer drugje, z nobeno drugo, ne v dushi in ne v mesu katere koli druge zhenske. Isto je obchutila tudi sama. Njeni ljubimci, njeni moshki iz chasa, preden ga je spoznala in o katerih toliko govorichijo, so bili zgolj obrobni pripetljaji, majhne vshechnosti, neznatni uzhitki, drobna mesenost, ki je skoraj nikoli ni pripeljala do velikega uzhitka, do vrhunca, do paradizha, ki ji ga je vedno znova znal pripraviti le on. In zdaj? Zdaj bo vse to zapravil? Zdaj je konec? Zdaj, ko ga je oche spet zapeljal, da se ukvarja s tujimi koristmi in pri tem celo tvega zhivljenje. Slishala je, in to ji je na Desenicah osebno potrdila Johana, ki vse izve, da se kot pijanec ves chas oplaja pri neki neumni gospe z imenom von Egkh. Ochitno je res dobra za tiste stvari. Je boljsha od nje, Veronike? Kako dolgo naj she chaka in trpi v samoti? Medtem ko se njen ljubi, ki ji obljublja celo zakon, cheprav je porochen, zabava v druzhbi razlichnih vitezov in razposajenih zhensk. V preveseli druzhbi celo na obisku pri Habsburzhanih in potem, za namechek, s tremi zhenskami v beznici na Dunaju. Kaj bo? Zakaj ne misli na svojo prihodnost? Na to, da on ni Herman, ki shkili po tujih kronah, temvech Friderik, ki bi moral vladati na drugachen nachin, za svoj dom in za svojo dezhelo, za njene uboge ljudi – in zanjo, Veroniko, che jo she hoche. Sluzhiti bi moral domovini, njenim starozhitnostim in davnim pravicam, ki jih tujci zhele unichiti. Ljudje bi ga ljubili, sposhtovali. Cenil bi ga tudi veliki svet. Zdaj pa ga vsi sovrazhijo. Doma in na tujem! Enako kot ocheta! Ali pa she bolj! Le kje so tisti chasi, ko ji je govoril same lepe besede! Je bilo vse le navadna lazh? Zdaj se mora dokonchno odlochiti! Da ali ne! Druge poti ni ... Zato je chas, da sklene, kaj bo z njima in kaj bo z Elizabeto, ki je baje zares zbolela. Naj ji konchno dá zdravila, o katerih sta se dogovorila. Dolgo ne more vech chakati, zakaj nanjo zhe chakajo v dolgi vrsti shtevilni moshki, ki jim mora samo migniti z mezincem in zhe si jo bodo vzeli v narochje. Zakaj bi morala imeti manj svobode in pravic kot moshki, ker je zhal zhenska? To ne gre! Svobodo si bo vzela sama! Naj ve, ko se tako srechno zabava sam, brez nje in mimo nje, da se bo she bolj srechno znala zabavati brez svojega ljubega Friderika tudi sama!

 

* * *

 

Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha zgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom chudno pozheljive otozhnosti? Zaradi ...? Zaradi ...? Ali se lahko osvobodi in odreche tej zhenski?

 

* * *

 

Marija je zhe pred chasom prinesla v sobano vrch s chajem, ki bi naj pomirjevalno vplival na Elizabeto. Grofica lezhi z zaprtimi ochmi na postelji za baldahinom, kot da bi bila mrtva. Friderik se she enkrat prepricha, da ni nikogar v prostoru. Izpod rokava izvleche steklenichko s strupom, ki mu ga je svoje dni prinesel Zhid iz Benetk. Naj tvega? Naj umori soprogo in mater svojega sina? Zbegano trza pod mrzlim grajskim obokom in se ne more odlochiti. Samo eno kapljico ali dve v tekochino v vrchu, da vidi kako stvar uchinkuje! Strah ga ovije v znojne pajchevine. Svet izgine v zhivchni megli.

Potem se zdrzne! Mora! Tudi zaradi Veronike! Che bo vse v redu, bo zheni kmalu nalil she vech kapljic v chasho, da bo za vedno mir! Kot zheli Veronika! In kot je tudi njemu prav! Zakon s Frankopanko se je pach ponesrechil!

Roka se mu neprijetno zatrese, ko dvigne steklenichko in se s strupom skloni k chaju na mizi.

 

* * *

 

Zakaj vse to, le zakaj? Ker mlada gospodichna morda ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov in se ni umaknila, ko jo je nekoch prijel za roko in nezhno in odlochno potegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove resne zveze? Ah, Veronika! Le zakaj je vse to potrebno?

 

* * *

 

»Kako se pochutite?« reche, ne da bi pogledal svojo zheno.

Ker ne dobi odgovora, she enkrat ponovi besede.

»Slabo,« zajechi Elizabeta. Gleda ga s srepimi ochmi, sovrazhno. »Zakaj ste tu?«

»Rekli so, da ste bolni ... Da potrebujete pomoch ... Zato sem tu.«

»Nisem bolna ... Saj je bila samo slabost ... Prehodno razburjenje. Spet bo dobro.«

»Ne verjamem. Zato sem vam prinesel zdravilo.«

»Kakshno zdravilo?«

»Za mirno spanje ... Potem vam bo kmalu bolje.«

»Ne bom ga vzela.«

»Popijte vendar chaj, ki ga je prinesla Marija.«

»Ne bom. To ni njen chaj!«

»Je. Bom poklical Marijo.«

Vstane in gre proti vratom. Stopi na hodnik. Namigne prvi dekli, naj pride strezhnica. Se razburjeno vrne v sobo.

»Zakaj ste tu? Samo motite me!« spet reche Elizabeta.

»Tu ostanem, dokler ne ozdravite!«

Jezno stopi k lini, zre na grajsko dvorishche. Prenaporno je, da bi zheno she naprej prenashal. Mora se zgoditi. Naj se zgodi! Za zdaj je v chaj dodal le eno samo kapljico. Za preizkus. Pozneje vech.

Ko pride chrnolasa sluzhabnica in skoraj brez ugovorov dosezhe, da zhena popije uspavalni napoj, zachuti olajshanje. To postavno prsato dekle mora pridobiti zase in za svoje nachrte.

»Pridi chez chas, da vidimo, ali bo v miru zaspala. Ostanem pri zheni.«

»Kakor njihova milost zhelijo!«

Ob Elizabetini postelji obsedi kot ubit. Nato zaslishi tezhko dihanje, ki se stopnjuje. Grofica sope kot na pol mrtva. Ochitno strup dobro uchinkuje.

 

* * *

 

Zrak je napolnjen z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih. Zastrupljen je z nevarnimi zablodami greshnega chloveshtva in nas hoche zadushiti. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

 

* * *

 

Ko pride v sobo strezhnica in se bojeche priblizha k Elizabetini postelji, jo Friderik neprichakovano hitro zagrabi za roko.

»Zdaj trdno spi. Po tvoji zaslugi. Dala si ji dober chaj.«

Prevech se ustrashi krepkega moshkega, ki jo spominja na njegovega ocheta, zaradi katerega je izgubila nedolzhnost. Toda zdaj, ko je Friderikova zhena zbolela in jo napadla z nozhem, cheprav ji dan in noch zvesto strezhe, svoji gospe ne more vech zaupati. Nekako razume mladega grofa, saj ga njegova zhena ne ljubi. Zato verjetno ishche zadoshchenje in zatochishche v tujih posteljah.

»Morda so se gospa pomirili, ker so prishli njihova milost,« reche v zadregi. »Saj so njihov mozh.«

»Ja, to sem zares,« se zasmeje Friderik. »Kako pa je s tabo? Kaj she nimash mozha? Sem namrech slishal, da prichakujesh otroka?«

»Saj o tem zhe vsi govorijo,« zastoka zhenska, ker jo grof she bolj potegne k sebi.

»Povej! S kom?«

Zazre se v njene velike, nenavadno lepe chrne ochi.

»Saj njihova milost zhe vedo!«

»Povej, s kom!« ponovi skoraj neizprosno.

»S plemenitim gospodom Hermanom, njihovim oche-tom ...«

»Ja, ja,« se zasmeje. »Vesh, Celjski smo zelo radozhivi ... She marsichesa se bosh morala nauchiti.«

Nesramezhljivo bozha njena topla stegna, cheprav si jih je skushala skriti pod oblachilo.

»In zdaj bi se rada porochila?«

»Ja, rada!«

Z rdechico na obrazu povesha ochi. Friderikova roka je namrech neizprosna.

»S kom?«

Friderik ne odneha. S prsti se pomakne navzgor pod spodnje krilo, ji izpodreca obleko nad koleni.

»S kom?« she enkrat ponovi.

»Z mizarjem Jakobom ... Chutim, da me ima rad.«

»Sta zhe imela kaj med sabo?«

»Zhe.«

»Dobro. Toda to je moj grajski mizar. Samo jaz lahko dam dovoljenje, da se porochita. Ali to vesh?«

»Ja.«

»Krasna si. Res vredna moshkega hrepenenja. Razumem ocheta ...«

Shari po njenih nedrjih. Ji pozheljivo razpre srajco in jo zagrabi pod tezhko dojko. Z naslado privzdigne polno meso pod napeto bradavico.

»Zakaj to? Vasha milost ... Ne ... Raje ne ...«

Se skusha braniti ... A ne more ... Mladi grof ni kar tako ... Ima vpliv ... Ji lahko vidno koristi, che mu ustrezhe in se mu vda. Kaj naj zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, she izgubi?

»Ali vesh, da lahko samo jaz dovolim poroko ... Drugache ne bo kruha iz te moke ...«

V njegovi glavi je nenavadna nepoteshenost, zaradi katere skorajda ne ve, kaj dela. Prizadeto chuti, da sredi zmede, v katero ga je pahnilo neurejeno in prepovedano razmerje z Veroniko, zheli ljubiti tudi to bujno telo, kateremu je njegov oche odvzel nedolzhnost. Radoveden je, kakshna je ta zhenska, ki je omamila njegovega neprijetnega ocheta. Na igriv nachin razpne spodnje dele Marijine obleke.

»Ne tu! Kaj bo rekla gospa?«

»Ta spi,« se zarezhi in jo z vso mochjo pritisne k postelji, na kateri zadihano sope Elizabeta.

»Prosim, ne premochno,« zashepeta zhenska in se ga razburjeno oprime z obema rokama. »Zaradi otroka.«

»Ja, ja,« nestrpno zasika grof, ko ji razpre noge, ne da bi se oziral na proshnjo, naj bo previden. Njegovi zamahi so tako divji in siloviti, da Marija vedno znova vrochekrvno zakrichi od bolechin in istochasnega pozhelenja. Ko se po hitrem ljubljenju sunkovito zaustavita, ju kot zloveshch opomin udari tezhko dihanje Friderikove zhene, ki se mesha med njuno razdrazheno zasoplost.

 

* * *

 

Zrak okoli nas poka od zloveshche napetosti. Hudi duh nas stalno preizkusha! Na nebu in na zemlji je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna.

 

* * *

 

~o Kot v PEKLU, 1. ~ Pekel, skrit za baldahinastim zagrinjalom iz brokata. Ogabno kozje meketanje. Povsod rdechkasta sopara, kot da bi puhtela iz vrazhje razbeljenega prashichjega kotla.

Zakaj je na robu postelje tako nemirno? Herman se prepoten obrne na drugo stran ... Po njegovi razboleli notranjosti se v rezkih sanjah podijo neznosni prividi. Vidi roje majhnih rdechih hudichev z dolgimi chrnimi parklji in privzdignjenimi kozjimi repi nad golimi, s kocinami poraslimi zadnjicami ... Nekakshne kapuce chez ochi ... Kozji rog ... Rumen ptich s predolgim, dvakrat upognjenim kljunom ... Popadljiv pes na machki, machka na podgani ... V ozadju nevaren bradach, ki se spreminja v pozhreshnega volka ...

o~ ... Voz se enakomerno pozibava po slabem kolovozu proti zagorskemu Velikemu Taboru. Elizabeta lezhi na ponjavi, pokrita z medvedjim kozhuhom. Friderik jo zheli zaradi nenehnih besnechih izpadov predati v oskrbo njenim frankopanskim sorodnikom ... Che se zhe prej ne zgodi kaj drugega ... Z zvijacho je namrech dosegel, da je njen spovednik, pater Konrad, ostal na krshkem gradu. Tako ima pred njim in njegovimi sumnichenji za zdaj mir! Zato bo, kot upa, lahko izvedel nachrt in si pripravil pot za prihodnost ... She dobro, da je na svojo stran pridobil Marijo, potem ko jo je bolna Elizabeta napadla z nozhem ter do smrti prestrashila in razzhalila. Zagotovil ji je poroko z dobrodushnim grajskim mizarjem in obljubil nadaljnjo sluzhbo na svojem gospostvu ... Ko jo je telesno in dushevno dobil popolnoma pod svoj vpliv, jo je postopoma uvedel v posebnosti skrivnostnega zdravila, ki ga ves chas nosi s seboj ... Nauchila se je, da ob napadih kar sama potisne na Elizabetin obraz krpo, pomocheno s kapljicami, da nesrechnica za nekaj ur zaspi ...

Marija sedi na vozu v neposredni blizhini mladega grofa, zavita v plet iz goste volne in odeta v ovchji kozhuh. Zdi se, da se poljubljata in ljubkujeta ...

~o PEKEL, 2. ~ Tri stare coprnice v desnem kotu, sredi senc in pajchevine ... Gole. Z dolgimi seski na ohlapnih, navzdol visechih dojkah ... Zadaj sprenevedanje in spozabljanje shtevilnih peklenshchkov z mladimi charovnicami. Spet mrachna prikazen bradacha s tezhkimi zheleznimi kleshchami za izdiranje nohtov ... Sveta peklenska inkvizicija! Kot zanalashch! Da bolj boli!

o~ ... V hrvashki Krapini se Frideriku takoj, ko stopi z voza, razdrazheno priblizha Veronika, ki je prijezdila na predvecher sem s svojega blizhnjega doma. Lasje ji divje vihrajo na vse strani. Kot okamenela obstoji, ko zagleda chrnolaso Marijo, ki se nasmejano sklanja proti Frideriku.

»Kaj she vedno ne najdesh miru? Zdaj se gonish zhe z Elizabetino deklo!«

»Ni tako, kot mislish!«

»Kje imash zheno?«

»Tu, na vozu. Spi. Z Marijo sva ji dala, saj vesh, tisto pomirjevalno zhidovsko zdravilo za lazhje spanje! Marija je tu, da mi pomaga zaradi Elizabetine bolezni.«

»Ja, ja! Le daj ji kapljice za lazhje dihanje!« mu skochi razjarjeno v besedo. »Kot sva se domenila. Naredi nekaj iz sebe! She chakam, a ne vech dolgo ... Saj lahko zhivish tudi z deklo.«

Jezno se zavihti na konja in oddirja v zimsko noch ...

~o PEKEL, 3. ~ Neznosen pish vetra ... Brezdushno piskanje na kozji rog ... Pred zagrinjalom dva grbavca in trije shepavci pri pobozhnem poslushanju machje muzike ...

o~ ... Elizabeta je konchno v postelji, cheprav se she nekaj upira. Friderik ji zasuka glavo na levo stran, proti blazinam. Pomigne Mariji, naj jo trdno prime za roke. Strezhnica se zadihano, z zardelim obrazom skloni nad grofico, ki trzne z nogami, ko jo potisne globoko med blazine. Friderik pritisne rutico, ki jo je spet ovlazhil s strupeno tekochino, na sredo Elizabetinega obraza. Marijina polna zadnjica se trese od napora in razburjenja ...

~o PEKEL, 4. ~ Prikazhe se hudich z zelenkastimi machjimi ochmi ... Ne chaka ... Rdechkasta polsvetloba je neznosna ... Iz luknje v zidu sika krvava para kot iz peklenskega kotla ... Bolni Herman skusha odpreti ochi, se vzpeti na postelji. Muchijo ga protin, visoka vrochina in blodnje sanje. Klek, Boch, Donachka gora ... Spet coprnice ... Na trinajstih chrnih metlah ... Ob njih rdechi peklenshchki z dvignjenimi repi nad zadnjicami.... Ali sanja ali bedi? Ali gleda z zaprtimi ochmi? Vidi tezhko roko tujega chloveka v ogabni svechavi, ki hiti razvezovat trakove na z modrim obshitkom umetelno zarobljenem naprsniku. Na naprsniku neke zhenske, ki se brani in istochasno stoka od pozhelenja, ko ji neznani moshki nenavadno pochasi razkriva gornji del telesa ...

o~ ... Spet se oglasi Elizabetino krchevito dihanje ... Grofica lezhi z bledim obrazom nezavestna na visoki postelji ... Friderik obstoji sredi sobe z razmrshenimi lasmi, kot da je prishel iz viharja. V roki drzhi vrch rdechega vina ... Na pol pijan, s podplutimi ochmi, zre v poltemo. Njegova visoka krepka postava zheli kljubovati chasu in prostoru ... Potem pristopi k Mariji, ji z roko sezhe pod srajco, otipa njeno toplo tezhko dojko ...

~o PEKEL, 5. ~ Stari grof jeche sanja roko, ki drsi chez napete prsi bohotne zhenske sredi rdechkaste polsvetlobe, da ta v strasti nenadoma na rahlo odpre usta in se ji zasvetijo kot sneg beli zobje, na katere pade svit iz svetilke, ki jo ob posteljo s hinavsko kretnjo nastavi sam peklenshchek z dvignjenim repom ... Obe bradavici sredi presherno pridvignjenih kolobarjastih vzboklin sta she na pol skriti pod presojno tkanino. Kot v polsnu se stari grof obrne na levo stran, kjer je peklenshchkova roka zhe privzdignila dragoceno vezenino pri vrhu vedno bolj razgaljenega zhenskega stegna ...

o~ ... Friderik potisne Marijo na preprogo pod desnim robom postelje, na kateri trpi njegova zhena. Polzi chez na pol razgaljene boke svoje ljubice, ji bozha kolena ...

~o PEKEL, 6. ~ Herman sanja, da se Friderik strastno priblizha Veroniki. Vidi, kako sinova roka za rozhnatim obshitkom spodnjega perila razgali vse charovnichine skrivnosti. Zaboli ga, ko zagleda tri rdechkasta prirojena znamenja sredi prelestno belih oblin zgornjega dela zhenskega stegna. Hudicheva znamenja, v obliki treh celjskih zvezd! Satan in njegove prilezhnice! Nato se prikazhe vabljivo vzbocheni kot ostre, kot peklenski ogenj zhgoche rezhe. Je she sramezhljivo stisnjena med kot mah mehki puh nad skrajnim notranjim robom stegna ...

o~ ... Friderik privzdigne Marijine noge. Pod njegove na pol priprte veke se poganjajo ostre rdechkaste razpoke. Z roko polzi chez topli, zhe nekoliko izbocheni trebushchek vrochekrvne prilezhnice, jo obsipava s poljubi ...

~o PEKEL, 7. ~ Herman vidi, kako se pod peklenshchkovimi dotiki charovnichina nozhnica odpre v shiroko naguban cvet, na robovih michno narasel v majhne, tu in tam shpichasto izbochene, rahlo valovite in pod Satanovimi prsti nenadoma vihravo razvejene rdechkaste brazde, nabrekle in nenavadno napete in zato dokaj drugachne, kot jih je do zdaj lahko videl pri svojih ne tako maloshtevilnih zhenskah. Skozi omotichni sen pada v pekel iz rdechega dima ... Vlazhni rovi spredaj in zadaj ... Nesramna poltema ... Zadah po zhveplu in strasti. Na sredini, osvetljeno s peklensko luchjo, mlado zhensko stegno s tremi zharechimi znamenji ... Celjskimi zvezdami ... Ki strupeno zharijo v hudo noch. Ki mu hochejo unichiti celotno gospostvo. Zato mora sodishche zdaj na njenem mesu takoj odkriti ta znamenja zla in jo brezpogojno kaznovati s smrtjo na grmadi! Zdi se mu, da bo izgubil zavest.

o~ ... Friderik nasadi chrnolaso zhensko med svoja kolena in jo zachne s hitrimi sunki vrochekrvno ljubiti. Razgreto oznojen se poganja dalech naprej v rezko sredino rdechkasto razzharjenega stokanja. V zasopli strasti ne slishi bolechih zheninih vzdihov za baldahinom ...

~o PEKEL, 8. ~ Medtem prekleta roka v sanjah she bolj razkrije peklensko zhensko skrivnost, to v pregibne gube in zareze ter posamezne majhne tople vdolbine in vlazhne nazobchane preseke nanizano lepoto, ki jo ochitno zheja po ljubezni in hoche biti zdaj vsem na ocheh nespodobno posiljena. Herman vidi, kako peklenshchek poklekne k polnemu stegnu in svechano poljublja tri zlochinska znamenja pod svetlorjavim puhom. Iz ozadja se prikazhe bradach z vrchem francoskega shatoja, te nenavadno opojne kraljevske pijache iz rdechega vina, sladkega medu in stepenega rumenjaka. Prikloni se na vse strani in z galantno gesto razlije tekochino v sredo vidno razprte zhenskosti. Hudich s hrapavim kozjim jezikom zaletavo srka sladko vsebino iz temnordeche chashe mednozhja.

o~ .../// 1./ VERONIKINO MAShChEVANJE / DRAMATIChNA EROTIChNA VMESNA ZGODBA V VECh DELIH, S ShELE POZNEJE ZAPAZhENIMI POSLEDICAMI /// Veronika premrazhena prijaha nazaj na svoj dom na Desenicah. V obupu se vrzhe na posteljo. Joka. Ob njej klechi mladostna prijateljica Johana. Jo bozha. Zheli pomiriti. Od zadaj, s skednja, se oglasha pijano petje zdolgochasenih vojakov. »Pridi!« reche samovoljna zhenska. »Zdaj je chas, da mislish nase ... Pokazhi grofu, da tako ne gre! Tudi ti se lahko zabavash!« Veronika povesi ochi. »Ne, nochem!« Naj spet zdrkne nazaj? V nekdanje zablode? Vendar Friderik ne zasluzhi drugega kot prezir in sladko mashchevanje! Kljubovalno dvigne glavo.

/// 2./ VERONIKINO MAShChEVANJE – UVOD /// Po strehi neznosno zashklepeta neprizanesljivi dezh. Rezhe do kosti, da je obup she bolj bolech. Johana jo osorno pogleda. »Ne bodi shleva! Zadaj na skednju je zabava. Vrchi z vinom in sami krepki mladi moshki!« Prime jo za roko. Vleche chez dvorishche na skedenj in med seno. Na njem lezhi vech radozhivih vojakov. Sanjajo o na pol golih deklinah. Eden od moshkih pristopi k Veroniki, ji ponudi poln vrch rdechega vina. Gospodichna pije hlastno, z dolgimi pozhirki. Zheli pozabiti. Sklene, da sprejme igro. Od zdaj bo drugachna. Konec ljubezenskih zaslepljenosti. V prihodnje bo le rachunala in nachrtovala. In nagajala. Se spet, kot nekoch, radozhivo zabavala s tistimi, ki si jih bo pozhelela. Se igrala. Nesramezhljivo dvigne glavo. Se poredno smeje...Johana se na glas zarezhi, ko jo potegne chez blatno peshpot v kamnito stransko poslopje. V shiroki pralnici chepi v veliki kadi med oblaki goste pare feldobrist Reixach ob vrchu vina in uzhiva kopel. Tri dekle, bose, z visoko nad kolena izpodrecanimi krili, da se vidijo njihova krepka stegna, z od vrochine razgretimi sajastimi obrazi in z odprtimi jaknami, iz katerih kipi mlado meso, prinashajo iz kotla nad zakajenim ognjishchem v vedrih vrocho vodo in jo razlivajo chez obristov hrbet. Ko zagledajo obe dami, se dvoumno zahihitajo. Ena od dekel si sezhe pod srajco, se prime za okroglo dojko in se zasmeji: »Tu vam je, lepi gospe in dobri gospod, she eno sladko jabolko!«

/// 3./ VERONIKINO MAShChEVANJE – PREDIGRA /// Veroniki se za trenutek od sramu zamegli pred ochmi, ko ji Johana razpne gornji del zelenkastega jahalnega oblachila. Vendar se hitro zbere. Zheli kljubovati. Zanalashch! Reixach vstane iz chebra, si z rjuho razburjeno brishe goli, s temno dlako porasli trebuh. Maha proti gospodichni. Kaj bo zdaj? Ali sme? Kaj bo rekel gospod Friderik? Omahuje. Saj je svojim vojakom pod smrtno kaznijo prepovedal vsako nespodobnost z mlado zhensko! Toda che si ga ta zheli? Ni kriv, che bi se rada okopala! V njem se prebudi stari vojashki nagon. S tresocho roko se priblizha zelenooki svetlolaski in jo porine na klop za odlaganje obleke. Z na pol priprtimi ochmi ji vzburjeno razvezhe vse trakove ob njenih dolgih vitkih stegnih. Razpne ji zashchitni pas in odstrani rozhnati spodnjik ob polnih, po mladi zhenski dishechih ledjih, da ji tesni platneni zhivotec skupaj z varovalnim steznikom zdrsi globoko pod toplo, lepo oblikovano in nezhno zalito zadnjico. Zdaj jo zhe skoraj popolnoma golo obrne na bok in ji odvezhe tesne vrvice na podvezi med nogami, da se na mah razkrijejo vsi sladki chari pod njenim zdaj do zadnjega razgaljenim trebuhom. Skloni se k dekletovim glezhnjem in ji sezuje lichne cheveljchke. Ji pri tem poljublja vse prste na nogah. Vsakega posebej. Si jih vtakne v usta. Jih sesa in lizhe, kot da bi pil mleko iz shiroko odprtih belih dojk. Veronikinih dojk. Polzi z roko navzgor. Do kolen. Se le na lahno dotakne tesne shpranje med stegni. Vendar ne sili naprej. Ko pristavi leshcherbo na blizhnje stojalo, se v njenem svitu nakodrani svilnati puh na dekletovem mednozhju radozhivo zalesketa. Veronika za trenutek dvigne glavo in se krchevito zravna, da ji padejo svetli lasje v dolgih pramenih chez shpichaste hrushkaste prsi, kot da bi hoteli zakriti obe rozhnati bradavici, ki nemirno zadrgetata pred vznemirjenim moshkim. Johana ji porine v roke vrch z vinom. Spet hlastno pije. Zardeva od sramu. Skloni glavo in si z dlanjo kot s figovim listom pokrije mednozhje. Igra nedolzhnico, ki pa zheli biti pozheljiva. Zato se nagajivo zasmeje in na hitro razpre kolena, a jih zhe v naslednjem trenutku krchevito stisne. Se popolnoma zapre. V ozadju med tem samovshechno vzdihuje Johana in si slachi vsa oblachila. Velike rdechkastorumene dojke se ji pohlepno svetijo v polsvetlobi. Prichakuje, da se bo Reixach po veselju z Veroniko pomudil tudi pri njenih zapeljivostih. Ta gol neodlochno stoji pred obema zhenskama. Skusha s kosom obleke prikriti razgreto moshkost. Johana mu pomigne, naj si ne dela skrbi. Ga vabljivo oshine s pogledom in si sezhe z roko vse do svojega razkoshno puhastega chrnega trikotnika med nogami. Vendar se obristov pogled zapichi v omamno lepo Veronikino telo. Pred njim stoji kot krasna vodna vila z velikima, navzgor zavihanima rozhnatima bradavicama sredi trdnih, pokonchnih prsi! Reixach z grabezhljivim pogledom vidno pozhira prikupne vijuge mladega telesa pod trebuhom, boki in ob izbocheni zadnjici! Zazre se v dekletov svilnati puh nad stegni, s komaj vidno gubasto zarezo v sredini. Se obrne. Za njim se zhe smehlja dekletova spremljevalka. Loka vino iz velikega vrcha. Mochna, odlochna zhenska. Chrni lasje. Veliki rdechkasti dojki. Ob vsakem premiku postavne zhenske se zapeljivo potreseta. Polno meso ob trebuhu in na precej zalitih stegnih. Izzivalna zadnjica, nabita z mehkobo in toploto, zapeljivo okrogla kolena. S spolno strastjo popolnoma prepojeno meso, ki drgeta od pozhelenja. Ko Johana pobozha Veronikine prsi in potegne prijateljico v toplo kad, se vanjo pohlepno zazhene she sam.

/// 4./ VERONIKINO MAShChEVANJE – MEDIGRA /// Obristu se za trenutek zazdi, da dela nekaj prepovedanega, nedovoljenega, za kar si lahko kaznovan. Se boji samega sebe? Svojih dejanj? Z roko obotavljaje spolzi pod Veronikin trebuh. Nalahno otipa mehko gubo pod njeno sramno ustnico in se zdrzne. Jo previdno privzdigne. Podrsa chez mehke kozhice. Nagaja, da rdeche meso naraste kot vzhajano testo in se mlada zhenska razpre kot zrela smokva, ki lachnim z veseljem ponuja svojo sladko vsebino. Sochna figa, ki zheli, da jo pouzhijesh. Gospodichna na pol v strasti in na pol v strahu, da se ne obnasha pravilno, otipa obristov na nenavaden nachin kot ovnov rog zakrivljeni ud, ki se she nekoliko sramezhljivo skriva v vodi. Zgrabi ga spodaj pri veliki, nabito polni moshnji in drsi s prsti naprej na vedno bolj nabrekli strzhen. S kratkimi premiki ga zasuka navzgor. Ko spolovilo v njeni dlani naraste in otrdi, si ga previdno vtakne v ozko, a zhe razprto rezho. Se preda razdrazhljivemu Reixachovemu ljubljenju, ki se popolnoma razlikuje od Friderikovega nachina. Mashchevalno zapre ochi. Kaj bo zdaj rekel njen mladi grof? Sam je kriv, da se je predala drugemu! Naj ve, da je samosvoja zhenska!

/// 5./ VERONIKINO MAShChEVANJE – IGRA Z ZAPLETI /// Ukrivljeni rog v njej je medtem vedno bolj neizprosen. Kaj ga ni dozhivela zhe nekoch prej, davno, ko jo je mlad vojak zaradi Johaninega zvodnishtva sredi skednja na isti nachin ukrivljeno razdevichil? Je tisti vojak ta moshki tu v njej? Zastoka in noche razmishljati. Vrocha voda, ki jo spet hite prilivat v zadregi hihitajoche se, na pol razgaljene dekle, divje zapljuska chez cheber, shkropi med obristovimi sunki chez Veronikine in Johanine dojke, ki se, kot shtirje veliki mokri cvetovi rozhe mogote, potresajo v sopari in s svojimi razprtimi rozhnatimi in temnorumenimi prsnimi popki silijo iz vode, da bi sredi medle nochne svechave razkazali vse svoje chare. Obrist se zaustavi. Zgrabi eno od dekel za roko. Ji reche, da ima zhe dovolj tople vode. Zato se lahko zdaj tudi same slechejo. Che hochejo. Naj se skopajo in pozabavajo. Jim potisne v roke vrch z vinom. Dekle se v zadregi nerodno rezhijo. Sprenevedajo. Ne vedo, kaj bi. Reixach nejevoljno zamahne z roko. Loka vino. Nazdravi deklam, ki se she nekoliko obotavljajo in nezaupno pijejo. Se obrne k Veroniki, jo zagrabi pod zadnjico in odnese iz kadi na preprogo, polozheno ob ovchjo kozho ob steni. Mokro telo ji dodobra obrishe z veliko krpo in ovije v tople rjuhe in kozhe. Zagrabi vrch. Ji dá piti. Potem tudi sam loka v dolgih hlastnih pozhirkih, da mu pijacha kaplja na brado in goli trebuh. Se skloni k Johani, ki stoji tik za njim. Z dlanjo sezhe pod njeno mochno stegno, s katerega curlja voda, in ga privzdigne. Tezhki temnorumeni dojki vidno zatrepetata. Priblizha se ji zelo zagnano. Brez besed vdere chez njen gosti, od mokrote zlepljeni puh do shkrlatnordeche nabreklega vhoda in si utre pot dalech med vlazhne gube in sluznice. Na hitro jo mochno razdrazhi. Ne odneha, dokler se kriche ne izlijeta drug v drugega. Potem nekoliko v zadregi, s polzaprtimi ochmi, lezhe k Veroniki. Razgrne rjuho, v katero se je zavila, in jo zachne vrochekrvno poljubljati po vsem telesu. Grofova za vse druge vech ali manj prepovedana ljubica prebudi v njem strast, ki je v tej grozni meri she ni nikoli obchutil.

/// 6./ VERONIKINO MAShChEVANJE – VRH IGRE IN SREChNI FINALE /// Veronikini rozhnati bradavici sunkovito zadrgetata med Reixachovimi mochnimi rokami, ko ji privzdigne obe trdni, navzgor stojechi dojki. Skloni se k dishechemu mesu pod seboj in zachne razdrazhljivo sesati oba rozhnata prsna vrshichka, ki vzburjeno narasteta pod vztrajnimi poljubi in drazhljaji. Zaskeli ga, ko se mu od zadaj priblizha Johana in ga zachne poljubljati med koleni. Na razposajen nachin jo zagrabi za prsi in si eno od njenih rdechkastorumenih bradavic vtakne med ustnice. Se vzpne na obe zhenski. Polzi chez njune dojke. Obchuduje njihovo razlichnost. Jih izmenichno sesa in radozhivo premika. Se zasmeje. Sezhe pod Johanino tezhko mokro zadnjico in jo porine na desno, proti Veronikinemu razgretemu trebuhu. Lizhe Johanine prsi in jo spet ljubkuje pod stegni. Premakne obe zhenski na hrbet, jima razpre kolena, sili v njuna razdrazhena cvetova. Zadaj se nesramno hihitajo dekle, ki so se med tem slekle in okopale. Topla voda jim v drobnih kapljicah polzi s krepkih teles. Na veliko pijejo vino. Postajajo vedno bolj radozhivo pogumne. Obrist jih pozheljivo pogleda. Eno od deklet, majhna chrnolaska z debelimi nogami in shiroko zadnjico, mu zapeljivo pomezhikne. Reixach vstane in ji pobozha mochne kolobarjaste dojke. Zadaj vreshchita njuni prijateljici, visokorasla rjavolaska z dolgima napetima seskoma na drobnih prsih in zelo razposajena debelushka. Reixach se zarezhi in prime zadnjo pod prsno gubo, da ji tezhka dojka z izzivalnim rdechkasto se lesketajochim vrshichkom zatrepeta in poskochi kot zholca, ko jo spusti iz rok. Ko se ga zhenska dotakne pod trebuhom, s svojo trdoto nehote podrsa po njenih razprtih kolenih. Se ne more zaustaviti. Dvakrat ali trikrat sune v razgreto notranjost sladke izzivalke, a se prestrasheno zdrzne. Glavnino svoje moshkosti vendar potrebuje za Veroniko! Pomigne zhenskam, naj pochakajo, da bo gotov s svojo lepotico in njeno prijateljico. Dekle radovedno pochepnejo v krogu za preprogo. Si bozhajo stegna. Zagrabijo vrch in spet pozhreshno lokajo vino. Se samozadovoljujejo. Ob nesramnih prizorih zardevajo od sramu in pozheljenja. Gledajo, kako Reixach ponovno spolzi k Veroniki. Vidijo, kako gospodichna zajechi in v strasti na shiroko razpre kolena, da lahko obrist takoj najde pot do zazhelenega cilja. Zasmejejo se, ko se lepotica za trenutek upira. Ko postanejo Reixachovi sunki vedno bolj odlochni, jim zastane dih. Razburjeno zasopejo, ker se mlada zhenska glasno odpre vsem nesramnostim ostro zakrivljenega mecha, ki se divje drgne in zaletava ob vse njene notranje gube in stene. Slishijo, kako svetlolaska krichi, da je to ja, ja zdaj, ja, ah zdaj, ah ja, ah raj! Jih jezi, ker se zhenska, ki je do skrajnosti razprla noge, hoche z obristom ochitno ljubiti v nedogled. Kdaj pridejo she same na vrsto? Veronika dvigne glavo. Hoche videti njegov zakrivljeni ud. Zdi se ji, da je Reixach mnogo boljshi kot njen nasilni grof! Zasope. Kot strela z jasnega jo prestreli ognjeni blisk strasti. Ja, ja! She! Ja, zdaj! Ko se rog krchevito zatrese in v prshechem slapu izbrizga svojo zhgocho vsebino v zadnje globine svojega cilja, tudi sama dozhivi vrhunec in rezko zakrichi. Reixachov ud samo za trenutek oplahne. Se takoj, trd kot ostra sablja iz kovanega zheleza, ponovno zarezhe v Veronikino telo. Ko konchno izchrpano odneha in se zavali na trebuh za njim lezheche Johane, ki spet zahteva vse, kar lahko she dá, butne v prostor krdelo pijanih mladih vojakov. Hochejo izkoristiti obristove slabosti in navalijo na vesele kopalke ob kadi. Najmochnejshi si takoj nasadi med kolena chrnolasko s shiroko zadnjico, drugi se razzhivijo pri ostalih dekletih. Eden od njih, modrooki svetlolasec, se zazhene k Veroniki, ki je zhe popolnoma omamljena od vina in ljubljenja. Se s svojo ostro mlado moshkostjo glasno prebija skozi vse plasti Veronikine z gosto mokroto pravkarshnje obristove ljubezni prenapolnjene razdrazhenosti. Plosko tleska po sluzastem koritu za spajanje, kot riba, ki z repom chofota okoli sebe, ko se ujame v spolzko mrezho. Novi moshki sipa plodne spolne iskre na odprte rane Veronikine strasti. Vsesploshna igra med spoloma se nadaljuje.

~o PEKEL, 9. ~ Ves svet utone v soparnih rdechkastih meglah. Hermanu se zazdi, da ob njem stoji strezhnica Marija in mu z vlazhno krpo mochi potno chelo. Vrazhja polsvetloba, ki se v zelenkasto rdechkastih in rumenkasto vijolichastih odtenkih v kratkih, tezhkih sunkih in vzdihih preliva chez njegovo od vrochine razbeljeno telo, ga bo do konca zadushila ... Chuti, da je padel globoko v rdeche brezno, iz katerega ni izhoda.

o~ ... Friderik se she bolj odlochno zarezhe v Marijino meso. Njene velike, kopaste dojke se tresejo v razdrazhenem razpolozhenju pod grofovimi ugrizi in poljubi. Zadaj, za grofovim premikajochim se hrbtom, medlo trepeta sij sveche. Na oba pozheljivca padajo tezhke chrne sence. Spredaj, na stojalu, kijasti rochaj sablje, ostre kot sto sekir, za sekanje sovrazhnikovih glav. Bi z njo lahko prebodel Elizabetino srce?

~o PEKEL, 10. ~ Herman spet zagleda Marijo, golo, z vlazhno krpo v rokah. Z bohotnim telesom ga nevarno izziva. Stoji tik ob njem. Ali mu hoche povzrochiti slabo vest? Ker jo je izrabil, posilil in zapustil? Toda tu je zhe spet rdecha luch in kosmata roka ob Marijinem napetem trebuhu. Saj vendar ni zanosila z njim? Da ne bo povzrochila kakshnih tezhav! She tega bi bilo treba! Kaj ne pretirava?

o~ ... Friderik zapre ochi. Ves svet mu kot odsekano izgine v vrochem telesu te mlade, po mochni spolnosti vedno bolj disheche zhenske ... Marijina tezhka, mokra dojka se zapeljivo dotakne kozhe pod njegovim divje utripajochim srcem, da ga nesramno zaboli. Slaba vest ga hoche zadushiti.

~o PEKEL, 11. ~ Stari grof vidi, kako se zhenska skloni proti postelji, da bi lahko z roko segel med njene navzdol viseche prsi, toda v resnici jo je objel sam peklenshchek, ki zdaj, ko ga neusmiljeno trga protin, izzivalno drsi chez razgaljeni hrbet mlade zhenske. Obe dojki se ji kot dve vrochekrvni tolsti mishki potresata pod hitrimi hudichevimi zamahi.

o~ ... Friderik se za trenutek zaustavi sredi ljubljenja. Zagrabi vrch z vinom. Pije. Ga nastavi na Marijine razprte ustnice. Zhenska se dvigne z ovchje kozhe, pozhreshno loka vino. Tri rdeche kaplje ji spolzijo chez oba nabrekla prsna kolobarja. Brlivka meche poshastne sence na Elizabeto posteljo ...

~o PEKEL, 12. ~ Hermanu zastane dih, ko hudich s hrapavim kozjim jezikom nagajivo spolzi po mehkem vlazhnem mesu dekletovih stegen. Njegov trdi ud kot zlobna charovnishka palica pozheljivo udari v razdrazhenost odprtega telesa.

o~ ... Mladega grofa prebode temna groza. Tesnoba se mu zarezhe v sredo dushe. Zgrozi se nad samim seboj. Strast kot odsekano uplahne. Lovi sapo. Odrine zhensko pod seboj. Zakrichi. Se jezi in spet pomiri. Zahrza. Ponovno spolzi chez Marijino telo. Ga she bolj neprizanesljivo naskochi. Chez Krapino se zaganja pish neizprosno neprijetnega februarskega vetra ...

~o PEKEL, 13. ~ Herman spet zagleda obe, v polsvetlobi peklenshchkove svetilke lesketajochi se polovici bohotno shiroke zhenske zadnjice. Chuti, kako se vse pore v njeni notranjosti neznansko razprejo. Satanov tezhki dolgi ud nevarno zadrge-ta ...

o~ ... Marija, she vsa omotichna od ljubljenja, vstane in stopi k Elizabetini postelji. Vlazhni dojki se ji zamolklo svetita v polsvetlobi. Friderik se ozre proti sablji na stojalu. Gleda proti ostremu rezilu v nozhnici. Zaslishi tezhko, nevarno dihanje svoje zhene. Marija ga prebode z jeznim pogledom. Se nejevoljno strese. Noche vech chakati. Pograbi blazino, jo pritisne na grofichino glavo. Zachuti, kako bolnica zatrepeta pod pritiskom njenih rok. Ne popusti. Z vso silo she enkrat pritisne z blazino na nesrechnico. Skusha chimprej zadushiti nesrechno umirajoche trzanje na postelji. Chaka, da Friderikovi zheni dokonchno zastane dih ...

~o PEKEL, 14. ~ Herman zaslishi nekakshen krik. Kot da se je pripetila nesrecha. Vidi, kako se nesramno naga zhenska sklanja nad Satanovo nabreklo moshnjo in jo ljubkuje. Ko hudich zakrichi od uzhitka, Hermana prebode bolechina, ostra kot smrt. Ve, da se je zgodilo. Elizabeta! Kljub bolechinam v udih vstane in se odplazi iz hladnega prostora.

o~ ... Friderik se spotakne ob stojalo. Sablja treshchi na tla, zadene ob Marijino goloto. Grof zatisne mrtvi zheni ochi.

 

* * *

 

Mrachno zimsko jutro v ponosni zagorski Krapini pretrese zamolklo donenje vseh zvonov. Kot blisk se skozi mraz in meglo po vsej okolici raznese glas, da je ponochi preminila plemenita kneginja Elizabeta Frankopanska, grofica in kneginja Celjska. Na smrt uzhaloshcheni soprog Friderik jo je nashel mrtvo v postelji, ko se je vrnil v grad od nujnih opravil. Ranocelnik je ugotovil, da ji je zastalo zaradi daljshe bolezni prevech oslabelo srce. Plemenita gospa, ki je slovela po vsej dezheli zaradi globoke pobozhnosti, je mirno zaspala v Bogu. Vsemogochni jo je tudi zaradi brezmejne bogabojechnosti in usmiljenja z ubogimi predchasno poklical k sebi v nebesa. Velesposhtovana gosposka pripravlja velichasten pogreb veleplemenite pokojnice ...

Stari grof Herman se od razburjenja zrushi na velikem stolu iz hrastovine, ko mu poseben sel v viteshki dvorani celjskega gradu osebno sporochi zhalostno novico.

»Prekletemu sinu se je torej posrechilo umoriti drago snaho!« zasika s stisnjenimi zobmi in kljub bolechinam v hrbtenici in udih plane iz poslopja. »Ta zlochin mi bo drago plachal!«

Na Celje pada kot tezhka bela moka brezdushen sneg.

 

 

 

NEZVESTA SRCA

 

Nekaj valovi po zraku, se vrti chez njegovo nagubano chelo in vnete ochi. Nekaj chez povesheno glavo, temno in raztrgano. Nekaj, kot strah, ki se zdaj, ko Friderik s spremstvom prijezdi na grad v Krshkem, zajeda kot klop v staro zidovje in v debla stoletnih dreves ob njem. Uiti hoche radovednim in shkodozheljnim pogledom podlozhnikov, te uboge in neumne gmajne, ki mu s sklonjenimi glavami hlinijo nekakshno sozhalje zaradi nenadne Elizabetine smrti na Hrvashkem. V poltemi, pod mrazom grajskih obokov, ga obide nenavadna slabost. Kaj che mu pridejo na sled? Oche ga bo vrgel v verige, obtozhil gnusnega umora! Strese se od groze. Mariji je tisochkrat zabichal, da mora o neprijetnem dogodku molchati kot grob. Zdaj, v mraku gornje vezhe, ji stisne v roko debelo moshnjo zlatnikov. Se zazre v mlado zhensko, ki stoji pred njim osupla in prestrashena, ujeto ugreznjena v temno sivino gradu. Se zdrzne. Jo hoche opogumiti, da ne bi storila iz strahu ali zaradi slabe vesti kake neprevidnosti. Pobozha jo po licu, ji s toplimi besedami obljubi nadaljnjo podporo in jo poshlje k njenemu zheninu Jakobu. Bog jima daj vso srecho! Namigne ji, da bo shchitil njeno druzhino in jim vsem omogochal boljshe sluzhbe v gradu. Vendar samo za ceno, da zamolchi umor in ju ne izda. Dvigne prst in jo opozori, naj se zaveda, da je dejanska storilka le ona, saj je ubogo Elizabeto v razgreti spolni podivjanosti zadushila kar z blazino. Che bi se spozabila in ga skushala ochrniti, bo takoj poskrbel, da ne bo nikoli vech spregovorila. Spoznali jo bodo za krivo. Jo obsodili kot hudodelko in charovnico, ki je iz koristoljubja in iz pozhelenja po velikem grofu umorila svojo gospodarico! Ostro jo pogleda. Njegov rezki glas jezno obvisi v zraku, v poltemi, se zadere v Marijino razbolelo dusho. Grof zlovoljno bolshchi v njeno polno telo, zdaj nenadoma za trenutek ujeto v polsvetlobo, ki prshi iznad stopnishcha. Ji spet reche, naj vedno in povsod molchi o tem, kaj se je dogodilo med njima in Elizabeto. Naj raje pomisli na otroka, ki ga prichakuje. Naj misli na dobrega Jakoba, ki jo kljub vsemu zheli vzeti za zheno. To je pameten chlovek, ki ve, da bo pri celjskih grofih zaradi te usluge imel velike koristi. Zdaj bi bilo dobro, da se chim manj vidita oziroma le zelo na skrivaj sestajata. She bolje bi bilo, da se pozabita. Vendar ga ob teh besedah stisne pri srcu. Ne razume, zakaj ga she vedno zheja po telesu te chrnolase nosechnice s skrivnostno temnimi ochmi. Zaradi ocheta? Da bi mu pokazal, da se je polastil njegove zhenske, prav tiste, ki ji je oche nasilno vzel nedolzhnost in je z njim zanosila? Mashchevanje zaradi sinovega obchutka manjvrednosti pred mogochnim in samovoljnim starcem? Zhelja, da mu naj bo v vsem podoben ali pa she ostrejshi, zares mochan, surov, polashchevalen povsod in ob vsakem chasu? Spet nenavadno mochno zachuti Marijin topli, strastni dih. Zagrabi jo za roko, vendar se takoj umiri. Otozhno gleda, kako se polnokrvna zhenska potrto umika v mrak dolgega hodnika. Potem dvigne glavo in se nemirno splazi po vijugastih strmih stopnicah v skrito kamro visoko v grajskem stolpu. Tam se skrusheno usede za mizo in pograbi vrch z vinom. Pije in hoche pozabiti. Zapira ochi in si zheli dopovedati, da ni hotel zakriviti zhenine smrti, cheprav dobro ve, da to ni res. Zaslishi rezek pok v glavi. Zenice se mu prestrasheno razprejo. Zachuti, da mu bo vsak trenutek izpodneslo tla pod nogami. Zazdi se mu, da se je skozi lino pognal shop chudne modre svetlobe, sredi katere plamti zhalostni obraz umorjene Elizabete.

»Kriv si! Kriv!« brni njen mrtvi glas kot tetiva na krutem loku spomina. Chuti, da mu hoche umorjena zhena z ostro pushchico prestreliti srce.


* * *

 

Spodaj v beznici, za razlomljenimi, na pol poveshenimi in razmajanimi stopnicami, tri klaftre pod zemljo, je zadushljivo neprijetno. Od ognjishcha za vrati se vali pod sajaste oboke gost chrn dim in sili skozi luknjo pod stropom ven, na plan, v svetlobo sveta. V tej divji zakajenosti je gostilnichar pravi revezh. Kljub temu se zdi, da hoche v svojem temnem brlogu vsemu svetu nakljub vztrajati z od saj in dima rdeche vnetimi ochmi tako rekoch do zadnjega diha, pa naj je she tako hudo. S krpo pravkar brishe luzho pod vrchem vina, ki ga pije, sedech na klopi ob levi strani grobo otesane mize, magister Carolus Gregorius Carniolus, njegov stalni ucheni gost. Pravkar se je sklonil k svojemu sosedu in pivskemu tovarishu, da mu razlozhi vishji ustroj chloveshke druzhbe.

»Kar je od mesa, je zhivalsko in sodi k zhivalim,« nedvoumno poudari in se zravna. »Kar je od meseca in zvezd, pa je chloveshko. In kar je od duha, je ustvarjeno po bozhji podobi.«

»Kako to mislish?«

Ob teh zanj neumnih prijateljevih besedah za trenutek okorno obsedi sredi sovrazhne namrshenosti neljubeznive pivnice, napolnjene s slabimi predmeti, ki se mu neusmiljeno rogajo v obraz. A se potem kot zanalashch odlochno izprsi in bedastemu svetu razodene, da sta v vsakem chloveku dve dushi, vechna, ki pripada Bogu, in naravna, ki je zapisana smrti. Vsi deli corpusa, to je chlovekove telesnosti, so nasicheni z zhivljenjsko silo, ki se imenuje spiritus vitae. Ta sila se nahaja tako v moshkem kot tudi v zhenski.

Z vinskim obrazom, rdechim kot pesa, se zazre v sotovarisha in zakrichi: »Vedeti pa morash, da je vsak moshki potenca, ki je mochna za dve zhenski skupaj. Bog je to potenco ustvaril na poseben nachin, iz blata, imenovanega limus terrae, kar ni nich drugega, kot maior mundus, vishji svet, torej je moshki narejen iz neba in zemlje.«

»Kaj si rekel? Zelo tezhavno. Povej drugache!«

Rdecha pesa divje bolshchi v neukega soseda pri mizi, ki ne razume nichesar. Dolgi lasje so se mu od groze zaradi uchenega pogovora zrushili naravnost na sredo obraza, toda magistra, ki se je s komolci jezljivo oprl na mizo, to ochitno ne moti, ko zariplo razlaga, da je zhenska le za pol moshkega, saj je ustvarjena iz Adamovega rebra. Poudari pa, smehljaje, skoraj prizanesljivo do ubogega nevednega chloveshtva, da je kljub temu moshki samo za pol chloveka. Shele moshki in zhenska skupaj sta pravi, celi chlovek. Moshki brez zhenske ni nich. Samo z zhensko je vse. Kljub temu je zhenska le mali svet. Moshki pa je vedno veliki svet. Toda mundus, zemlja, je najvechji, najvishji svet. Zhenska je vedno in povsod drugachen svet.

Zarotnishko bolshchi v obup svojega pivskega tovarisha, ki se obracha nekam stran, v dim in somrak prostora. Prav zaradi te ochitne neposlushnosti in samovolje ne more odnehati s predavanjem.

»Zhenska je, to si zapomni za vedno, matrix. Iz njene maternice se namrech rodi novi chlovek, moshki ali zhenska. To je njena physica. Chetudi je le za pol moshkega in temu primerno shibka, velja vendarle za mater rodu ...«

Jezno se skremzhi in dvigne vrch vina. Pije glasno in hlastno.

»Fuj! Znana kislica! Nich ne razumete! Toda zapomni si. Zhenska mora biti mozhu stalno pokorna. Zato je potrebno, da si jo moshki vedno in povsod podredi. Zhenska ne more biti Bog in tudi ne imperator Svetega cesarstva. Toda moshki si naj pokorshchino svojih zhena pridobijo z dobroto in naklonjenostjo. Vendar, che ne gre drugache, tudi z zdravo silo, z nasiljem. Nezveste ali nepokorne zhene morajo biti kaznovane. Tako je zapisano zhe v Svetem pismu. Zato ne razumem tistih smeshnih pismoukov, ki trdijo, da je treba zhene in otroke milo pestovati, gladiti in bozhati, ljubko negovati.«

Nasrsheno vstane in zavpije med vinske bratce, ki se ob njegovih besedah divje rezhijo: »Gospoda. Pri nas je navada, da se brca in tepe. Za nepokorne zhene, dekleta in otroke je palica najboljshe zdravilo. Seveda pa jo je treba pravilno in umno uporabiti. Ne smemo biti prestrogi. In pregrobi. Nepokorne zhenske pa je vseeno treba kaznovati. Toda istochasno moramo shibke, dobre, zveste zhene in dekleta, kot tudi otroke, shchititi in jim nuditi streho in obleko.«

Spet zagrabi vrch in divje loka vino. Silovit nemir mu buta po telesu. Vino pljuska v njegov izbocheni trebuh kot naliv iz oblaka, ki se je pravkar utrgal, ko ga skoraj nasilno golta sredi strahov pijanega somraka, v sencah in polsvetlobi iz dima in slabih vonjav. Chuti zakleto nerazumnost v vseh stvareh sveta, ki se vedno bolj upirajo njegovemu modrovanju.

» Vendar, gospoda ... Che shiba ne bo vech pela, se bo temu svetu slabo pisalo.«

Zatrese se v nemi grozi, ko zatuli: »Toda vedite, zhenske so v resnici nesrecha. Najbolje bi bilo, da jih ne bi nikoli srechali. Zhenske so namrech, zapomnite si za vedno, radix malorum, vir in korenine vsega zla ... Nikoli zhenske! Nikoli in nikdar!«

Ob teh besedah se mu zvrti v glavi. Obide ga strashna slabost. Sesede se na klop. Glava se mu povesi v vinsko luzho na mizi. Zaradi slabega sveta ga strese v dushi. Milo zajoka.

 

* * *

 

Veliki grof Herman se po prvih pretresih, ki mu jih povzrochi neprichakovana Elizabetina smrt, zateche na ponosno in pogumno Bavarsko. V velikem samostanu ob Izari se pozno popoldne, potem ko je skushal vnuku Ulriku v zavitih besedah pojasniti temne dogodke in mu s tolazhilnimi besedami olajshati izgubo matere, mrko nasloni na mizo. Pred vedno bolj zbeganim vnukom skusha skriti lastni nemir. Ve, da bo zdaj moral ukrepati. Mashchevanje bo sladko in grozno hkrati.

Drugi dan se pochuti she slabshe. Moral bi se zaposliti s kako neumnostjo, da bi vsaj za trenutek pozabil. Na neki nachin je treba ubiti prekleti chas. Zato se z Ulrikom poda na ogled blizhnjega mesta. Pri obhodu skozi ozke in smrdljive ulice, polne vlage in nesnage, po kateri grebejo kokoshi in rijejo prashichi pa tudi podgane, opozori vnuka ob srechanju s tremi berachi pred cerkvijo svete Katarine na nepravilno vedenje krvnikovega pomochnika. Le s tezhavo so mu prishli na sled, da trguje s telesi usmrchenih zhrtev, ki bi jih po svoji dolzhnosti moral zagrebsti na grichu ob vislicah. Nesrechni Alojz pa je namesto tega znanemu berachu, od nog do glave ovitemu v chrne zamazane cunje, prodajal za skromen pfenig odsekane roke in druge telesne dele obglavljenih ali obeshenih greshnikov. Zato je imel berach Gripel toliko uspeha, saj je iz svojih smrdljivih in ushivih cunj zvijachno stegoval zhe gnilo in razpadojocho roko usmrchenega kot svojo lastno roko, krichal od navideznih bolechin in se delal, kot da umira pri zhivem telesu. Zaradi te lazhne predstave, pri kateri je vzdihoval, jokal in molil, da so se mu tresla mrshava ramena, chez katera so poskakovali roji bolh in ushi, je zhel neverjetno usmiljenje. V kratkem chasu si je s sleparijo priberachil precej denarja. Shele po daljshem chasu je gosposka odkrila, kaj se dogaja. Rablja in njegovega pomochnika, ki nista bila doma na Bavarskem, so izgnali iz dezhele, kot se spodobi in je prav. Berachu pa so okrog vratu privezali razpadajocho roko usmrchenega in ga za dva dni in dve nochi priklenili na sramotilni steber na glavnem trgu. Pri tem so ga resno posvarili, naj pazi, kako bo odslej berachil, zakaj che bo iskal usmiljenje dobrih kristjanov spet s sleparijo, bo tudi njega zadela tezhka smrt na vislicah.

Proti vecheru se stari grof zateche v samostansko knjizhnico in she enkrat prebira pismo, ki ga bo sel takoj odnesel v ogrsko Budo k zetu Sigismundu. V njem vladarja opozarja na grozljivo vedenje sina Friderika. Iz vsega srca svojega visokega druzhinskega chlana prosi, da kot sorodnik in kot vladar Friderika ochetovsko posvari in kraljevsko kaznuje. S ponizhnostjo v srcu vdano chaka na razsodbo, ki mu naj bo v pomoch. Takoj zatem bo tudi sam ukrepal in Friderika razdedinil, za naslednika pa dolochil svojega mlajshega sina. Bog se nas usmili v tej veliki stiski!

 

* * *

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Med valovanjem vetra utone ves svet v nenavadni megli neba. Veronika sanja, da so se oblaki presekali na dvoje. Sunek vetra odpre majhno streshno okno v gornji sobi. Nebo je nenadoma razbeljeno od bliskov. Na sredi polja gori voz sena s trpkim, sikajochim plamenom. Mati sedi v izbi, pri kolovratu, in zelo razlochno moli k Bogu in sveti devici Mariji. V daljavi zaskovika sova. Po zraku zazhvizhgajo shtiri strele. Smrt hodi povsod. Na hishnem pragu stoji oche. »Danes ne bo vech neviht,« reche, ko nova strela udari v blizhnjo skalo. Veronika stoka v snu, se premetava po postelji. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji? Zaslishi zasoplo dihanje. Zagleda samo sebe ob kupu nagnetenih prikazni. Zapiha oster veter. Pet strel preseka ochetov shiroki klobuk. Iz mraka pristopi gol mishichast moshki z vrochichnimi ochmi. Ve, da nima dobrih namenov, vendar se mu ne zna ali noche upreti. Brez besed ji razgali trebuh in kolena. Divjanje nevihte za odprtim streshnim oknom na podstreshju postane neznosno. Zunaj, sredi polja, she vedno stoji voz sena in gori z ostrim plamenom. Nato ji zabrni v glavi. V njeno telo se zadira tezhko dihanje tujega moshkega, ki jo, na pol voljno, na pol plashno, nasilno polni z dvojno mero svoje strasti, da bo zhe enkrat mir. Svet zagrne popolna tema. Opolnochi, vsake opolnochi, se v Veronikinih sanjah dogaja konec sveta. Opolnochi ji goli nesramnezh odvzema nedolzhnost. Opolnochi skovika sova. Opolnochi gori voz sena in je svet najtemnejshi ...

 

* * *

 

Herman se zavleche v zadnji kot. Pod zid ob hodniku. V neprizanesljivost trenutka. V slabe misli. Majava miza na levi strani pod sivim obokom sploh ni pobrisana. Nemarnost in nesramnost na vsakem koraku. Spet se bo moral razburiti. Ni pravega reda. Nihche ne opravlja svojih dolzhnosti, kot bi bilo treba. Olje v svetilki bo vsak chas poshlo. Polomljene sveche bodo dogorele. Kdo bo prinesel novo olje? Zakaj mora vedno samo nergati in nadzirati? Skozi line piha mraz, da ga bolijo kosti. Premalo zakurijo. Sin ga ne sposhtuje. Nepokorshchina vselej in povsod. Le zakaj se je boril? Zdi se mu, da je zhiv pokopan. Izpod rokava privleche svileno rutico, si razburjeno brishe chelo. Ploskne z rokami. Zazhvizhga. Pokliche ljubljenega psa Groma. Ga milo pogleda. Ja, dobra zhival je boljsha kot vsi ljudje skupaj! Zakrichi z divjim glasom proti slugi za stebrom: »Vina!«

Se zasmeje, ko zaslishi direndaj za hrbtom. Opazi, kako sluzhinchad hiti, da bi mu ustregla.

»Pospravite!« se jezi. »Kot se spodobi. Lenuhi nesramni. Brez dela ni jela!«

Zdi se mu, da polzi nesrechni svet v dokonchni propad! Rakom zhvizhgat! Nikomur ne more zaupati. Razpad! Hinavshchina! Na vsakem koraku izdajstvo in nezvestoba. Morilci. Sleparji. Reve. Strahopetci. Coprnice. Vlachuge. Narobe svet. Zakaj Bog she sploh chaka? Kdaj bo udaril s koncem sveta? Kdaj nas bo, nesrechnike, kaznoval?

Zarohni: »Pospravite mizo! Kurite! Brishite! Kje je olje!«

Pobozha psa. Ja, Grom je v resnici edini prijatelj, ki ga ima na svetu. Ja, samo pes mu je ostal! Prekleto!

»Vina!«

Samo s psom bi bil rad pokopan. Samo s psom, pri grajski kapeli, lepo po domache ob zvestem psu, ker so ga vsi drugi izdali.

 

* * *

 

Vrata v osamljeni chetverokotni prostor so zaprta s tezhkim zheleznim zapahom. Skrivalishche v starem gospodarskem poslopju je nedostopno za vse nepovabljene, ki bi zashli v to odrochno samoto ob gozdni pristavi. Nezazheleni opazovalec bi se namrech ustrashil, ko bi zagledal nedostojni prizor z dvema golima mladima zhenskama na odgrnjeni postelji, kot da ga je narisal kak neprimeren podobar na prepovedani sliki. Videl bi, kako se razgreta temnolaska pravkar zagnano sklanja nad vitko svetlolasko, ki z nekoliko pridvignjenim desnim kolenom lezhi pred njo in razkazuje skoraj vse svoje ne posebno maloshtevilne chare. Pravkar je sramezhljivo zaprla nenavadne zelenkaste kachje ochi in se prepustila prijateljichinemu sladostrastnemu bozhanju po vsem telesu. Medla popoldanska svetloba prshi v bledih curkih skozi zaprasheno lino naravnost na njena dolga, rahlo drgetajocha stegna. Zraven se na podolgovatem stojalu, v vishini obeh ljubimk, zaiskri srebrn pladenj, na njem se ob chrnolaskinih polnih nedrjih razkazuje zrelo jabolko. Tekmuje s sochno podolgovato hrushko na istem pladnju, ki se z navzgor zavihanim rozhnatim pecljem skoraj dotika razgaljenih prsi svetlolase zhenske, lezheche na postelji tako blizu sadezha, da lahko takoj sezhe po njem in se vanj zagrize. Na ognjishchu veselo prasketajo polena. Po razzharjenem prostoru pleshe radozhiva strast.

Veronika se dvigne iz odej. Stoji z dolgimi, chez prsi padajochimi lasmi gola ob postelji, kot bozhanska Venera, ki v vsej svoji krasoti vstaja iz shkrlatne shkoljke sredi morskih pen in valov, da s svojo lepoto osrechi celotno nesrechno chloveshtvo. Sezhe si v lase in si jih vrzhe nazaj. Z rokama se prime, sramezhljiva Afrodita, pregreshna Eva, za mochno razdrazhene prsi in si jih skusha zakriti z dlanmi.

Rada bi zbezhala od te svoje zvodnishke temnolaske, ki jo muchi in izrablja zhe od rane mladosti. Tudi zdaj jo ponovno zagrabi pod ozkimi boki in razposajeno vrzhe med blazine na postelji. Veronikini drgetajochi prsni bradavici med Johaninimi mokrimi ustnicami nenadoma spominjata na neprevidni rozhnati zhuzhelki, ki sta se ujeli na lepljivi medeni sok nevarne mesojede rastline. Na Johanin polashchevalni sok! Chrnolasa zhenska privzdigne kot sneg bele vzbokline prijateljichinih valovitih prsi in se she bolj mochno prisesa na obe izzivalni zhuzhelki. Rozhnata konca dolgih hrushkasto shpichastih dojk sta zdaj na milost in nemilost izpostavljena mochnim, lepljivim, slinastim ugrizom strasti. Kot da bi zvodnica iz prijateljichinega lepega telesa hotela izpiti vse sokove in vse zhivljenje. Veronikino razgaljeno meso se pod Johaninimi zamahi in ugrizi nevarno napne. Ko postanejo sunki in drazhljaji ob obeh bradavicah preostri, zastoka in zvodnico nejevoljno odrine od sebe.

»Pusti to! Nimam vech potrebe po ljubljenju!«

Skusha vstati in si zgornji del telesa pokriti z zelenkastim pletom. Mehki svetli puh pod trebuhom se ji zalesketa v zhivem pramenu sonchne svetlobe.

Je vedno bolj negotova. Nesrechna. Ker ne najde notranjega miru. Zaradi nekega nerazumljivega pozheljenja po moshkih, ki je nikoli ne znajo popolnoma zadovoljiti. Kako se naj zashchiti pred divjo, nevarno, pogubno stranjo svoje narave, zaradi katere se vedno znova rani po lastni krivdi? Zdaj, po ostrem druzhenju z vojaki v kopalnici, je notranje prazna, razocharana, kljub uzhitkom, ki jih je dozhivela skupaj z drugimi moshkimi in zhenskami. Skoraj ne more razumeti, da se je po obchevanju z Reixachom in z mladim vojakom drugi dan na senu srechala she z dvema moshkima in se z obema do onemoglosti pozabavala, kot da ne bi imela nikoli dovolj. Posebno eden od obeh, viharen mladenich z zelo dolgim, skrajno nenasitnim udom, jo je obdelal skoraj do nezavesti. Obsedenost? Mashchevanje zaradi Friderikovih shtevilnih zhensk? Ali je nora? Bolna? Kot da se je sam peklenshchek polastil njenega telesa in ga noche vech zapustiti! Slishala je zhe za razlichne hude duhove, za demone. Morda so se v njeno premochno razdrazhenost zadrli Belcebub, Azmodej, Dagon, Lucifer in Leviatan, oziroma kakor se pach imenujejo. Stara dojilja ji je nekoch pripovedovala, da so to posebni besi, ki muchijo device in posilijo in umorijo otroke. Toda ali je devica? Kdaj je zhe bilo to? Minilo, minilo... Pri tej misli se nesrechno spachi in skoraj zasmeje. Zazdi se ji, da demoni tudi njo silovito preizkushajo in zhelijo, da v svojo shkodo greshi in nechistuje.

Ko se Johana neprichakovano hitro prevali na svetlolaskin trebuh in ji z odlochno kretnjo privzdigne kolena, zavlada med obema zhenskama kljub Veronikinemu upiranju sladostrastno razpolozhenje. Zachneta se darezhljivo odpirati druga drugi. Med razprtimi stegni se jima zasvetita vlazhni nozhnici, nemirni v mlechni popoldanski luchi, izzivalni v razdrazheni toploti mladih teles, ko razgaljeno polzita druga chez drugo z razpushchenimi in razmrshenimi lasmi v skrivnost njune strasti in si govorita nezhne in razburljive besede.

Johana se z rokami zagrebe v prijateljico, zastoka od hrepenenja, zheli biti srechna. Zhe od rane mladosti jo neprestano zheja po telesu in ljubezni te samosvoje zhenske. Najraje bi jo imela le zase, brez moshkih. Cheprav se jim vchasih ne more odrechi ... Moshki vnashajo nemir, motijo brez potrebe. Mislijo le nase. Ljubezen z zhensko je lepsha, boljsha, varnejsha, cheprav pravijo, da se kaj takega ne spodobi in je od hudicha ... Z ustnicami se dotakne prijateljichinega ljubkega popka, ji poljublja dishecho kozho na drgetajochem trebuhu. Polzi chez Veronikino razgaljenost.

»Daj, pokazhi muco, ki je vcheraj z zhivahnimi prijatelji tako dobro telovadila ... In to brez njenega Friderika ...«

Zadihano drsi med prijateljichin vlazhni puh in se z raskavo konico jezika zasadi v prijateljichin sladki zaklad. Nenasitno drzno grebe v mokre Veronikine globine. Zastoka in se vrzhe naprej. Chez oznojeni trebuh ji zdrsijo tri ali shtiri kaplje potu in se zalesketajo v zharni polsvetlobi. Razkrechi kolena in rezko zasope. Z obema rokama zagrabi Veronikino svetlolaso glavo in si jo potisne globoko med svojo razkoshno temno goshchavo. Telo ji preplavi ostra vzburjenost. Na milost in nemilost se preda sladki omami. Potem onemoglo oblezhi ob svoji ljubici z rdeche razgretim obrazom na pomechkanem platnu, v zmeshnjavi razmetanih blazin.

Radozhiva sonchna svetloba se poigrava z obema oznojenima telesoma, ko se Veronika skloni k pladnju. Zagrabi hrushko in se zagrize v mehko meso. Sladki sok se ji v dveh svetlih sragah cedi chez mochno razgreta prsna kolobarja.

Johanini polni dojki se she bolj neugnano zatreseta, ko hlastno pograbi jabolko na blizhnjem stojalu in se zasadi v njegovo rdecho kozho.

»Sva zdaj kaj bolj pametni?« prekine Veronika neprijetni molk in z jeznim pogledom oshvrkne prijateljico.

»Se ti zdi, da si neumna?« zasika Johana.

Veronika zachuti njen izzivalno nesramni pogled v sredini svoje razgaljenosti. Molchi.

»Torej si pach neumna,« reche Johana. »Nisi edina na svetu!«

»Ja. Zares se mi zdi, da sem neumna ... Nevarno neumna.«

Johana vstane in si zgornji del telesa pokrije z rdechkastim pletom. Jezno bolshchi v vecherno polsvetlobo.

»Srechen bo tisti moshki, ki te bo vzel za zheno!« reche s prezirljivim nasmeshkom na ustnicah in se z roko pogladi po divje razmrshenem trikotniku gostega temnega puha pod trebuhom.

Veronika se neprijetno zdrzne.

»Ne vem,« reche.

»Dobro vesh,« se ljubosumno zahihita Johana. »Ugrizni v zreli sad. Tvojemu bodochemu mozhu zhe zdaj zavidam njegov sladki plen.«

»Ne verjamem!«

»Verjami ali ne! Samo to she! Dobro me poslushaj. Porochi zhe enkrat tega svojega Friderika! Pri njem bosh uzhivala svobodo! Skozi postelje vseh teh grofov in grofic, princesk, kraljic pa knezov in shkofov se bosta presladostrastila na sam vrh cesarstva! Uspelo vama bo tisto, kar ni uspelo prerachunljivemu Hermanu! Kako krasno!«

»Krone so zame brez pomena!«

»Kaj pravish! Sama vesh, da lazhesh!«

»In Herman?«

»Pozabi na starca! Tvoja bodochnost in usoda je pri Frideriku! Ob njem, tem norem svobodnjaku, se bosh lahko predala vsakemu, po katerem se ti bo zahotelo. Lepo ti bo!«

Skoraj jezno zagrabi za obleko na skrinji in se zachne zelo naglo oblachiti.

 

* * *

 

Sigismund na hitro preleti pisano drushchino v shtiri vrste razpostavljenih parov. Cheprav je po znachaju druzhaben, mu ni do slavja. Ne more se umiriti. Tastovo pismo s slabimi novicami o Frideriku ga je she posebej razjezilo. Est modus in rebus. Vse ima svoje meje. Razocharano zamahne z roko. Ne bo ukrepal. Ti sorodniki! Naj kar sami opravijo med sabo.

Ker godba, ko vstopi v dvorano, kot odsekano utihne in se mu zachnejo vsi navzochi vljudnostno priklanjati, nejevoljno ukazhe, naj nadaljujejo s plesom. Neumni Pust, okroglih ust! Chuti, da je tu samo zaradi dolzhnosti. Da nihche ne pozabi, kje je oblast.

Stopi k zheni Barbari, ki se je oblekla v rdechkasto lesketajoche se razkoshje iz zhameta in svile. Sredi bujnih kostanjevih las se ji v svetlobi iz shtevilnih lestencev nagajivo lesketa diadem iz dragih kamnov. Ve, da njegova zhena rada ugaja. Da je samovshechna. Da rada skochi s povodcev. Je kot vsi Celjski samovoljna in hotna. Tu v Budi, v kraljevem gradu na strmini nad Donavo, jo je zhe nekajkrat zalotil golo pred ogledalom, z roko na shirokih in precej zajetnih, tezhkih, zato nekoliko poveshenih prsih s prikupno navzgor nashopirjenima bradavicama, videl je, kako se bozha po gladkem, ozkem trebuhu in si ogleduje vse dele svojega drugache she vedno lepo ohranjenega telesa. Ko ga je opazila, je skushala na hitro pobrati s tal imenitno obleko iz tezhke bele svile, pretkano z umetelno vezenino iz zlatih in srebrnih niti, mojstrsko oblikovanih v podobe angelov sredi prekrasnega cvetja, ki je kot kup nesreche lezhala ob njenih razgaljenih dolgih nogah. Zardevala je v zadregi in od slabe vesti in se skushala na hitro pokriti s kosi svojih dragocenih cunj. Chudno jo je pogledal. »Ali si zrachite telo? Da vas bodo she bolj obchudovali v vsej vashi goli kraljevski krasoti!« jo je zafrkljivo vprashal in brez besed odhitel na drugo stran. Zhe vechkrat so mu namignili, da se na skrivaj sestaja z nekim mladim ogrskim vitezom, vendar she ni mogel ugotoviti, s kom. To bedno zhivljenje!

Zdaj se zavleche do chastnega sedezha na zgornjem koncu svechano okrashene dvorane. Utrujeno se zazre v zhareche pisana oblachila gostov. Iz vseh strani mu naravnost v obraz plamti tezhki rdechi zhamet izzivalno odishavljenih dam, mesha se z rozhnatimi in rumenimi tkaninami, se zapleta v bele, vijolichaste in chrne plete in se veselo bojuje s temno modrino nadvse imenitnih oblek, v katerih se razkazujejo zhlahtne gospe in visoki gospodje. Iz pishchali, tromb, bobnov, mehov, rogov, ukrivljenih trobil in trobent spet zadone poskochne, vendar takoj zatem tudi nekoliko zaustavljajoche se, pochasne, otozhne melodije.

Prisiljeno se nasmehne in si z roko pogladi spretno v dva dela umetelno pochesano brado z velikimi brki. Vsega prevech. Tempus fugit! Kako chas bezhi!

Vse se je zachelo zhe v rani mladosti ob nenadni smrti njegovega slavnega ocheta Karla IV. in matere Elizabete Pomorjanske. Ko ga starshi ne bi porochili z Marijo, hcherko poljskega in ogrskega kralja Ludvika Velikega, mu glave ne bi nikoli krasila krona svetega Shtefana.

Skloni glavo. Vidi, kako mu dame sredi dvorane kazhejo gola ramena. Pleshejo in se mu ponujajo. Se zapeljivo smehljajo. Odpirajo mlada usta. Mu kazhejo bele zobe ...

Nesramni zobje zgodovine! Saj so se mu po smrti prve zhene uprli samovoljni ogrski plemichi in ga celo ujeli in zaprli. Komaj se je obdrzhal na oblasti, Poljaki pa ga niso nikoli imeli za mar in so si izvolili drugega kralja. Kako vse to boli! Sunt lacrimae rerum. Ah, te solze vseh stvari, te solze sveta. Zhalost in trpljenje! Saj je hotel samo razmakniti tesne stene kraljestev, jih razshiriti v mogochno celoto. Nejevoljno zasuche glavo, strmi na plesishche, vendar, poln trudnih misli, nenadoma ne vidi ne zhene in ne dvorjanov.

Zoprniki so mu preprechili velike nachrte. Mundus vult decipi! Svet hoche biti zares ogoljufan! Cheshko krono mu je ugrabil nesposobni starejshi polbrat Vencheslav IV., lenuh, pijanec, zapravljivec in zhenskar. Sedem volilnih knezov je ihtavega in nepremishljenega brata po ochetovi smrti celo dobrodushno izbralo za nemshkega in rimskega kralja ter »cesarja«, vendar so ga po treh letih morali zaradi nesposobnosti odstaviti. Milo recheno: Homo haud sane temporum. Ta chlovek pach ni bil kos razmeram, za katere je bil odgovoren. Vendar se je imel she vedno za nekakshnega cesarja in se ni hotel umakniti. Celo na Cheshkem mu je oblast popolnoma zdrsnila iz rok. Zapletel se je v boje s plemichi in duhovshchino. Ni se brigal za javne razmere. Raje je hodil na lov, popival in rogovilil po prashkem gradu. V pijanosti in besu je vrgel z mosta v Vltavo generalnega vikarja Prage in shkofovega namestnika Nepomuka, da se je utopil. V spor je na svoj nachin posegel njun bratranec in moravski mejni grof Josht. Zhe se je imel za cesarja, cheprav bi moral cesar postati kot najblizhji sorodnik le on, Sigismund! Josht je zasedel Prago in Vencheslava na skrivaj zaprl v jecho, vendar so ga osvobodili nemshki knezi. Ko pa je zdaj »kot cesar« Viscontijem podaril Milano v trajno posest in v korist Francije odstavil oba protipapezha, razsipnega Bonifacija IX. in prepirljivega Benedikta XIII., je bilo volilnim knezom iz Mainza, Kölna,Trierja in Pfalza za vselej dovolj! V Marijini kapeli pri Oberlahnsteinu so 20. avgusta 1400 na svechan nachin izrekli Vencheslavovo dokonchno odstavitev s polozhaja nemshkega kralja in cesarja. Zdaj je moral ukrepati kot mlajshi brat, da reshi ochetovo dedishchino. Kar za devetnajst mesecev je vrgel nespametnega brata v jecho na Dunaju, ki ga je podredil svoji oblasti. Tudi papezh Bonifacij IX., ki se ni hotel umakniti s polozhaja, je brata odstavil. Toda za nemshkega kralja je bil medtem po neumnosti izvoljen mejni grof Josht. Ves chas je v kalnem ribaril s svojega trdnjavskega gradu v Brnu, a je zhe po enem letu umrl. V njegovo razocharanje so se hoteli volilni knezi spet, kot nalashch, odlochiti za nekoga drugega, za neumnega Ruperta, a jim k srechi ni uspelo. Vencheslav se je med tem ponovno umaknil v Prago. Na lov na zhivali in zhenske. In k vinu. Po stari navadi je zashel v spore s plemichi. Ob novem uporu husitov pa ga je njegov bes dokonchno ugonobil in ga je sredi divjega prepira v slepi jezi zadela kap.

Spet zre na plesishche, na barvaste krpe iz ljudi, ki rdeche-zeleno-modro ropotajo po prostoru in mislijo, da je njihov nastop na dvoru najvechja zhivljenjska radost ... Pot k uspehu, uspeshnosti, mochi, slavi ... Ah, ta rdechi svet, v svilenih srajcah in zelenih copatih, z golo kozho pod oblachili. Toda kot vladar jih mora ljubiti! Toda kot vladar jih mora kaznovati! Qui bene amat, bene castigat. Kdor res ljubi, tudi strogo kaznuje ...

Ker sta brat in bratranec umrla brez potomcev, je spet lahko nastopil v boju za oblast in uspel. Kot kralj in kot imperator. V vech krizharskih vojnah je kot nemshki in kot cheshki kralj skushal zatreti upornishko husitstvo. Zhal pa so mu prevech mochi, ki bi jo potreboval za urejanje sploshnih evropskih razmer, ugrabile nerazsodne razmere na Ogrskem, tezhave s plemichi in boji s Turki. A se lahko pohvali, da je po svojih mocheh in sposobnostih uredil ogrsko drzhavno upravo. Saj je bil zhe v rani mladosti delezhen odlichne vzgoje in obvlada kar shest jezikov. Je dobro seznanjen z glavnimi obrisi umetnosti in znanosti. Osvojil je Bosno in Dalmacijo in s tamkajshnjimi posestmi lepo nagradil svojega tasta Hermana iz Celja in njegovo rodbino. Kot ogrski kralj nadzoruje tudi precejshen kos Srbije.

Nekako obvisi sredi svojih misli, v zraku, v mnogoterosti svoje preteklosti. Kakor bistrovidni ptich tam visoko v gorski samoti krozhi tudi sam nad potoglavim svetom tu v buchnem grajskem vecheru med svojimi spomini, samotno, trdo, mehko, s tresocho roko ...

Zaveda se, da bo moshka veja Luksemburzhanov z njim izumrla. Z drugo zheno, Barbaro Celjsko, imata le enega otroka, hcherko Elizabeto. Zhal nima sinov. Elizabeto bo zdaj omozhil z Albertom Habsburshkim, sinom avstrijskega vojvode Alberta IV., ki je umrl, ko je bil zet she otrok. Za malega Alberticha so takrat skrbeli trije prepirljivi, divjashko pijanski in strashni strici, vojvode Viljem Pridni, Leopold Debeli in Ernest Zhelezni kot gospodar vse Shtajerske. Baje so svojega varovanca hoteli umoriti, da bi se sami polastili oblasti. Ko ga ne bi vzgajal in shchitil poznejshi brizhinski shkof Andreas Blank, ne bi iz tega Habsburzhana nastalo nich pametnega. S Habsburzhani je kljub temu sklenil pogodbo, po kateri jim bo pripadla vsa luksemburshka posest, ko bo umrl, saj bo z njim, kot izgleda, izumrl moshki del rodu.

Quidquid agis, prudenter agas, et respice finem. Karkoli delash, delaj razumno in misli na konec. Svojo dedno posest Brandenburshko je iz dobrote in za namechek izrochil nemshkim Hohenzollerjem, da chuvajo vzhodne in severne meje Svetega Rimskega Cesarstva. Je ravnal prav? Quod bonum, faustum felixque sit. Seveda! Upa, da v trajno srecho cesarstva!

Utrujeno zavzdihne in se otozhno zazre po dvorani. S pogledom leti chez gola ramena devic, ustavlja se na zlatu in srebru oblachil, zachudeno strmi proti lestencem, vendar ne more ujeti koraka ne z godbo in ne s plesom ...

Nekje v daljavi, v blishchu luchi, zagleda Barbaro, rdecho od zhameta in svile, v kosmih ostre svetlobe, ki se drobi od njenega visokega telesa in zdaj, ko pleshe s postavnim vitezom, v naglih strastnih sunkih pada na tla, da se mora obrniti na drugo stran, k mladim neumnim groficam in prijaznim, vchasih nagajivim dvorjankam s pegastimi obrazi in gladkimi belimi rokami, ali pa zapreti ochi ...

Nedavni koncil, ki ga je bil dal sklicati v Konstanco, mu je pozhrl zadnje mochi. Z vso silo si je prizadeval urediti polozhaj v Imperiju. Trije protipapezhi so bili veri, drzhavi in svetu naravnost v pogubo. Le z najvechjo tezhavo se mu je posrechilo odstaviti Gregorja XII., Benedikta XIII. in Janeza XXIII. Cheprav sta prva dva pod pritiskom razmeroma hitro odstopila, se je zadnji ves chas upiral. Na videz se je sicer vdal v usodo, vendar je pobegnil iz Konstanze. K srechi so ga ujeli v Freiburgu in postavili pred sodishche zaradi shtiriinosemdesetih najtezhjih zlochinov proti Bogu in svetu in zaradi hudih naglavnih grehov. Poleg simonije, kupchevanja in barantanja s cerkvenimi dostojanstvi in sluzhbami, so ga po pravici ali krivici obtozhili tudi sodomije, nechistovanja z zhivalmi, vendar mu tega zlochina, kolikor ve, niso mogli dokazati. Izkazalo pa se je, da je bil ta nesrechnik iz Neaplja s pravim imenom Baltazar Sossa, v mladosti morilec in morski razbojnik. Kot pirat je ogrozhal varno plovbo med Bizancem, Sicilijo in Italijo. Pozneje se je zaposlil kot pisar pri razsipnem papezhu Bonifaciju IX., ki je bil po rodu prav tako iz Neaplja, kjer je zagledal luch sveta pod imenom Peter Tomacelli. Kot papezh se je zagrizeno boril proti francoskemu protipapezhu Klemnu VII. v Avignonu. Janez XXIII. je postal papezh po smrti tako imenovanega Aleksandra V. v Bologni. Na koncilu so ugotovili, da je med drugim nechistoval celo s svojo materjo. Ta mu je rodila hcherko. Toda ali ni bila ta v resnici njegova sestra? Tudi te ni pustil pri miru, tako da je chez leta, ko je dorasla, zanosila tako rekoch s svojim bratom in istochasnim ochetom in mu rodila sina. In kaj je zdaj ta? Vnuk njegove matere in istochasne prilezhnice, ki je tudi mati njegove hcherke – sestre? Seveda pa se je spechal she z razlichnimi nunami in lahkozhivkami. Zastrupljal je nasprotnike, posiljeval, kradel in ubijal. Zaradi teh tezhkih zlochinov bi mu grozila smrtna kazen, toda kot papezh je bil nedotakljiv za posvetno oblast, novi, na koncilu v Konstanci izvoljeni papezh Martin V., ki si je zadal nalogo, da spet povezhe sprto katolishko cerkev, pa ga je milostno pomilostil in ga potem, ko mu je obljubil, da se bo spokoril, svechano imenoval za kardinala v Tusculumu.

Kot vladar Svetega Imperija bi bil glede koncila v Konstanci kljub temu she kar zadovoljen, ko se ne bi zapletlo zaradi cheshkega krivoverca Joanesa Husa, ki mu je na zachetku obljubil zashchito. Zaradi prevelikih napetosti pa zhal ni mogel drzhati cesarske besede in so Husa nasprotniki njegovega uchenja zazhgali na grmadi. Zaradi tega ga she zdaj peche vest. Ker je Hus morda imel v marsichem prav. Saj se je opiral na bozhjo besedo in se zavzemal za chistost vere in cerkve, ki v sedanji obliki zares ni brez napak. Da ne izreche she chesa hujshega. Hus je opozarjal na potrebo, da bozhje resnice oznanjamo v razumljivem, ljudskem jeziku. V cheshchini. Toda svojih spisov, v katerih je ugovarjal papeshkemu bozhjemu namestnishtvu na zemlji in bichal posvetnost duhovne oblasti, ni hotel preklicati. She na grmadi je opozarjal na veliki zgled pobozhnih cerkvenih ochetov in citiral modrece stare Grchije in Rima, she posebej Sokrata – in svetega Hieronima. Vzklikal je, da je vredno s chistim srcem umreti za Boga in vero – in za boljshi svet in za boljshe ljudi.

To ga zdaj muchi! Velikokrat se ves prepoten zaradi hudih sanj prebudi sredi nochi in ne more vech zaspati. Zaveda se svoje krivde. Mea culpa, mea maxima culpa! Ah, zakaj ravno jaz, jaz, nesrechni Sigismund? A taka so pach pota tega sveta, ki mu mora vladati! Nesrechni orlov let nad kraljestvi, toda tik nad prepadi in mochvirji. Sem in tja, med rushevinami in mrlichi. Vladanje v temi chasa.

In zdaj she ta treskajocha godba! Ta norchevski ples! V srcu ga spet stisne nedolochljiva bolechina. V njem je nerazumljiva napetost. Rad bi jo omilil, zaustavil, vendar chuti, kako tesnoba narashcha. Kot godba, ki se iz tromb in rogov vedno osorneje poganja v njegovo notranjost, da bo vsak trenutek moral zatisniti ochi. In vstati. In oditi.

Potem se, kot zhe velikokrat, na hitro zbere in umiri. Tezhko zavzdihne in se kislo nasmehne. Pogleda Barbaro. Ki mu, kot kazhe, vsaj navidezno stoji ob strani. Morda. Okrog njega jokajo chudni, pretresljivi zvoki. Gugajo se skozi vse sobane, vendar kapljajo, kot drobne zhalostne kaplje, ah te lacrimae rerum – naravnost v njegovo glavo in v srce! Kako samota vladanja boli.

Pred njim spet valovi pisana mnozhica pleshochih. Sunkovito si pogladi zlati, z dragimi kamni posejani kraljevski prstan. Vstane, da bi z milostnim leskom v ocheh nagovoril navzoche. Pustna prireditev se blizha k svojemu vrhu.

 

* * *

 

Potem ko je dobrohotno dovolil poroko Marije in mizarja Jakoba, se Frideriku vseeno zazdi, da je bil prevelikodushen. Ta zhenska ga izziva prav zato, ker je nosecha. S takimi zhenskami pravzaprav she ni obcheval. Elizabeta ga pred porodom Ulrika sploh ni pustila k sebi. Toda Marija! Tu mora biti drugache!

Neke nochi, ko Jakob mizari na oddaljeni pristavi, vdere v Marijino izbico v stranskem delu gradu. Ker se mu sprva upira, chesh da hoche biti zdaj svojemu mozhu zvesta in mu na poshten nachin roditi otroka, se samohotno zasmeje. Trdo jo zagrabi za roko in poudari, da je otrok, ki ga prichakuje, samo pankrt njegovega ocheta. Zato naj bo tiho, she posebej, ker je v resnici chisto navadna morilka. Elizabetina morilka. Sprenevedanje ji ne bo pomagalo. Dobro ve, kako si ga zheli. Natanchno jo pozna in ve, da bi spala z vsakim moshkim, samo che bi se nashla prilozhnost.

Privzdigne ji platneno nochno srajco, da se v siju oljenke zasvetijo strmine njenega velikega trebuha. Kar zaboli ga, ko ga zajaha s tezhko zadnjico in s kratkimi hitrimi sunki ulovi njegovo moshkost v svojo vrocho notranjost. Chuti, kako stoka in zasoplo diha, ko se z vlazhnima dojkama drgne po njegovih dlakastih prsih in se s svojim vidno izbochenim trebuhom vedno hitreje dviga in spushcha nad njegov ozki trebuh, dokler ju ne zdruzhi ostra sla.

Po tem prvem nekoliko tezhavnem ljubljenju grof ves razgret vstane in z vrochim pogledom zdrsi chez svojo zhrtev. Zadihana in ochitno vdana v bridko usodo stoji pred njim s poveshenimi ochmi. Ukazhe ji, naj se nasloni na posteljo. Kar precej chasa morata spreminjati polozhaje, preden se lahko z vso mochjo od zadaj zarine v vlazhno, zaradi nosechnosti precej razprto notranjost svoje zhrtve. Njegovi sunki so tako neprijetni, da se nosechnica ustrashi in ga skusha zaustaviti, vendar postane grof zdaj she bolj nasilen. Marija od strahu zapre ochi, ko jo prebode rezka bolechina in zachuti, da se je zgodilo nekaj hudega. Cheprav krichi in moleduje, naj odneha, se grof she bolj neprizanesljivo zaleti v njeno krvaveche materinstvo.

»Odpochij se nekoliko, che te boli,« reche, ko konchno opazi, da drgeta od bolechin in slabosti. V zadregi se obrne na drugo stran. Z na pol zaprtimi ochmi na hitro vstane, da bi si z vlazhno krpo odstranil kri med nogami, nakar brez besed zapusti sobo.

Marija se pokrije z odejo in skusha pozabiti, kaj se je zgodilo. Upa, da bo bolechina kmalu popustila. Ko pride drugi dan domov njen mozh Jakob, mu potozhi, da je bolna, cheprav ne pove vzroka. Ker se ji v naslednjem tednu stanje she poslabsha, morajo poklicati zdravilca, da bi ugotovil, zakaj se ji je vnelo mednozhje. Zhalostni mozh upa, da ji bo izkusheni ranocelnik pomagal in bo spet vse dobro ...

 

* * *

Sredi nochi zazeva prepad v sredino zemlje. She nikoli videno butne iz zemeljskega sredishcha. Tedaj Veronika zavzdihne v snu. Sanja chrno dolino s chrnimi dushami in chrnimi pastmi. Chrne vode se vale chez pokrajino, v kateri je dan bolj chrn od chrnega vechera in najtemnejshe nochi. Sanja, da se sredi sveta premikajo sence chrnih ljudi. Njihova strast je chrna, njihova kri je temnejsha od chrne vode. Tam je vse chrno. Cerkev je chrna, skala je chrna, choln na chrni vodi je chrn kot chrna kri. Tam prshi chrn dezh. Tam piha chrn veter. Chrne strele parajo chrno nebo. Veroniko zaboli v prsih. Sanja chrno nevihto. Zaboli jo v srcu. Sanja, da je njena dusha chrna od tezhke chrne strasti. Zagleda Friderika, z dusho, temnejsho od chrne vode. Zaboli jo v dushi, ko sanja, da je spanje sveta chrno, temnejshe kot najtemnejsha noch. Zaboli jo v prsih, ker piha chrn veter. Ker prshi chrn dezh. Veronikino spanje je chrno, njena dusha je temnejsha od premoga. Sredi nochi je njena strast chrna voda. Sredi nochi je njeno upanje najtemnejsha ruda. Zaboli jo slaba vest, ki jo potiska v chrno vodo, bolj chrno kot premog. Vest jo hoche utopiti v temi. Zato je njeno spanje chrno kot noch. Chrni vran jo kljuva po prevech razgaljenih prsih, na katere se je prisesalo sto chrnih ljubimcev. Sredi chrne nochi se premetava v postelji, sanja, da se premika po chrni dolini s chrnimi dushami in chrnimi pastmi. Sredi nochi jo vozi strah po temi. Ni luchi, ki bi ji razsvetlila vest. Ni plamena, ki bi ji razsvetlil zhivljenje. Tema jo je do konca zagrnila s svojimi tezhkimi chrnimi ponjavami. Njena dusha je zablodila v chrno mochvirje na dnu chrnega prepada. Strah jo motri s chrnimi ochmi. Ali bo nashla pot iz teme? Sanja, da je sredi nochi upanje voz chrnega sena, ki gori s chrnimi plameni kot najtemnejsha strast. Sanja, da je vse chrno. Njena dusha je chrna, njena strast je chrna, njena ljubimkanja, njeni ljubimci in ljubezenske igre so chrne zablode, bolj temne kot chrna kri. Njena ljubezen je chrna noch. Chrna groza kliche na pomoch. Njena dusha je chrna od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera. Sredi najtemnejshe strasti se razrashcha noch s chrnimi dushami in chrnimi pastmi ...

 

* * *

 

Vchasih Veronika pomisli, da so edino tu zunaj, med hribi in dolinami, vechne rechi. Enostavne rechi. Preproste rechi. Velike rechi. Odprto polje. Sinjina neba. Ptice. Cvetje in rastlinje. Trpotec. Mochvirska preslica. Slak. Stvari narave, ki te naredijo boljshega, che jim zaupash. Ah, zakaj, zakaj torej ta drugachnost v chloveku, ki ga odtuji od osnovnic zhivega stvarstva?

Potem ga zhe od dalech zagleda. Sprozhi roko, kot v pozdrav. Cheprav se v njej nekaj upre. Ti orjashki shkornji! Ti veliki podplati! Ti navzgor zavihani brki! Ta vojashki klobuk! Tak chlovek stopa preko trupel. Za trenutek ji zastane dih. Povesi ochi. Se zdrzne. Toda ali je sama kaj boljsha? Kdaj se bo vendar umirila? Spremenila? Je to sploh mogoche?

Vidi, kako Friderik stoji ob sonchnem zahodu kot tujek sredi blage pokrajine. Ob koshati lipi sredi polja. Velik in krut. Kot da ne sodi v to lepo pokrajino, ki se prevesha v blag vecher. Za trenutek se ji zazdi, da ga sploh ne ljubi. Ne ljubi vech.

Je bilo vse zaman? Navadna prevara? Za kakshno ceno? Saj je prav zaradi nje ochitno morala umreti Elizabeta. Samo zdaj, ko je postal vdovec, ima mozhnost, da postane celjska grofica. Da se vzpne navzgor. Med odlichnike sveta. Mora ugrizniti v to gnilo jabolko, ker se splacha. Morata se pomiriti. Tako je pach na tem svetu, che nochesh, da te povozijo.

Pogoltne nelagodnost in she enkrat iztegne roko. Mu zhe od dalech pomaha. Hiti v zelenje, obrizgano z rdechico zahajajochega sonca. Dolgo rumeno oblachilo ji pada med hitro hojo kot slap sonchnih zharkov chez poskakujoche prsi in boke do tal, dragocena svila shumi kot zhiva voda, ko ji lije chez telo do lichnih rdechih cheveljchkov. Blago njene obleke se nesramezhljivo dotika nedotike in netreska, nesramno rogovili med rogolisti.

Igra nekakshno zadrego. Z na pol zaprtimi ochmi in s plahim nasmeshkom na ustnicah, toda z jasnim nachrtom, ki ji bo omogochil uspeh, stopi pred svojega glavnega ljubimca. Okrog njiju trepetata zrak in ugashajocha dnevna svetloba.

Nekoliko se obotavljata, preden se poljubita. Prevech hudega se je zgodilo. Oba se pochutita krivo. Vendar je nujno, da se pobotata, che hocheta reshiti zvezo.

»Lep si, dragi moj!« mu reche.

Ga zgrabi za roko. Poljubi na dvoumen nachin. Hiti z ljubeznivostmi.

Z razsezhnega pashnika se z roko v roki podata proti severnemu pobochju hriba. Za gozdnim parobkom tesno objeta skoraj utoneta med temnim drevjem. Okrog njiju se poganjata dren in srobot in ju skushata zapresti v svoje rastlinske skrivnosti. Rmanec na tleh ju shchegeta prek glezhnjev. Temnomodro vecherno nebo je vsemogochno. Nad goro zazharijo prve tri zvezde, v dolini zavalovi voda.

Kako preteklost boli! Veronika zhe nekaj chasa sluti, da se je v njenem telesu nekaj spremenilo. Mora ukrepati. Po zablodi s feldobristom in njegovo tovarishijo se v njej morda oglasha novo zhivljenje. Zhe dva meseca nima zhenskih rechi. Kdo je oche? Friderik zagotovo ne, ker se v zadnjih mesecih sploh nista vech zares srechala. Reixach? Ali pa tisti mladi rogovilezh na senu, ki jo je vedno znova kot obseden jemal celo dolgo noch?

Zdaj je nujno, da Friderika takoj popolnoma zasvoji. Pridobi zase. V njeno korist bi bilo, da se chim bolj ljubita. Samo tako lahko she postane njegova zhena. Z zvijacho mu bo podtaknila morebitnega otroka, novega celjskega grofa.

Pod velikim hrastom se ga oprime okrog vratu in zashepeta: »Ali me she kaj ljubish? Zdaj, ko si prost! Ti lepi mladi vdovec!«

V ostrem kotu dvigne levo koleno in vitko golo nogo zapeljivo prisloni na drevo. Pozheljivo se zasmeje in si istochasno z desnico spretno razpne mednozhni pas. Pri tem se s hrbtom she bolj nasloni na mogochno deblo. Zavzdihne in izzivalno razkrechi noge, da se takoj prikazhejo obrisi njene prevzetno nakodrane zhenskosti.

Ko ga spet poljubi, se z vlazhnim jezikom pozhene globoko v vrocho slast njegovih ust. Z roko polzi navzdol po Friderikovem trebuhu. Cheprav bi se morda she rad nekoliko upiral temu nenadnemu ponovnemu snubljenju, mu hitri gibi strastne zhenske, ki vrochekrvno bozha najbolj obchutljive dele njegovega telesa, in zelenkaste iskre v Veronikinih ocheh ponovno razvnamejo vse strasti. Tej zhenski ne more ubezhati, pa naj se she tako trudi. Chetudi se je proti njuni zvezi skupaj z njegovim ochetom zarotil ves svet.

Ko ga spet objame in poljubi na ustnice, jo z vso mochjo potegne nase. Z desnico ji sezhe med kolena. Nenavadno pochasi, toda strastno, polzi navzgor do vrha njenih zhe na shiroko razprtih in zgoraj prijetno toplih stegen. Veronika zapre ochi. Tokrat mora biti posebno mochan ... Za vsak primer. Da bo mislil, da je otrok njegov ...

 

* * *

 

Polnoch. Ki kliche na pomoch. Nekakshne sveche. Razlichnih velikosti. Z zelenkastimi in rdechkastimi plamenchki migotajo v zatohlem zraku temachne kamre. Prostor je prenapolnjen s strahom in rezkimi kriki. Kmetice, zadihane, z izpodrecanimi krili, prepotene od skrbi in napora, z ozkimi, stisnjenimi ustnicami, se plashno ozirajo proti pogradu, na katerem lezhi porodnica.

Ena od zhensk stoji pri sajastem ognjishchu ob kotlu, v katerem vre voda. Zdi se ji, da se na stropu med paro in soparo rishe nekakshna senca. Chrna senca, smrtna senca. Razburjeno strmi proti drugim zhenskam, ki spet hite proti rezkim vzklikom na pomoch, ki prihajajo z vedno krajshimi presledki iz Marijinih na pol razprtih ust.

Dve zhenski jo drzhita za roke, medtem ko so ji druge kmetice potisnile zadnjico na slamnjacho in ji na shiroko razprle stegna, v upanju, da bo otrok z bozhjo pomochjo vendarle brez vechjih tezhav lahko zdravo prijokal na svet. Iz ozadja se oglasha priproshnja molitev k Jezusu in devici Mariji.

V predvezhi, stisnjen v dve gube, chaka ubogi Jakob. Trepeta in upa, da bo z zheno vse v redu. Otroka ne bo zavrgel. Otrok bo njegov, kot je njegova Marija. Prekleti grofje ...

Izkushena starejsha zhenska pristopi k porodnici in takoj zasluti, da bo porod povezan s shtevilnimi tezhavami. S premishljenimi kretnjami zachne previdno pritiskati na Marijin trebuh.

Marija se vzpne na lezhishchu. Krchi postanejo mochnejshi in skrajno bolechi, tako da vsa prepotena od groze in nemochi kliche vse svetnike na pomoch. Cheprav zastane kmeticam in deklam pri ognjishchu dih, se izkushena zhenska mirno skloni k Mariji in ji reche: »Vse bo dobro. Zaupaj mi. Dihaj pochasi. Vdihni in pochasi, mirno izdihni. In spet pritisni. Skupaj z mano pritisni. Saj vesh. Otrok bi rad prishel na svet. Pomagaj mu, da se to zgodi.«

Iz ozadja se zaslishi molitev k zdravi Mariji, milosti polni, Gospod je s teboj ... In blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus ... Dve ali tri zhenske so pokleknile na umazani pod, zakaj iz Marijinega na shiroko razprtega mednozhja teche gosta temna tekochina, rdechkasta kot kri, ki je nenadoma tako rdecha kot prava kri, tako da je izkushena zhenska zhe ukazala prvi dekli, da prinese she eno slamnjacho. Polozhijo jo pod Marijino v ostrih krchih trzajoche mlado telo, v upanju, da bo slama vpila mokroto, ki moti porodnico pri porodu. Bog se usmili! Bog se usmili nas greshnikov!

Marijini kriki so zdaj tishji, slabotnejshi. Na njen prepoteni obraz je legla nekakshna umirjena srecha. Srecha velikega prichakovanja, saj upa, ne, saj trdno ve, da bo otrok vsak chas tu, pri njej, v njenem narochju.

Izkushena zhenska jo, na smrt izmucheno, bozha po licu. Jo tolazhi in ji prigovarja: »Samo she malo, Marija. Ne odnehaj! Potrudi se! Pritisni, da pride dete na svet!«

Vendar Marija ne more vech. Ochi se ji zapro same od sebe. Chuti, kako pada v silno globok spanec, dalech v temo, v zadushljiv rov, v chrno noch...Potem zachuti udarec chez lice. Izkushena zhenska jo strese in z vso silo she enkrat prebudi v zhivljenje z ukazom: »Dihaj! Pritisni! Daj! Potrudi se!«

Zachuti, da je prishel odlochilni trenutek. Ko ji zhenska z roko spolzi chez lica in ji dvigne glavo nad blazine, mishice na porodnichinem vratu ostro zatrzajo in se takoj zatem umirijo. Marija se izbochi na lezhishchu, medtem ko ji privzdignejo noge, med katerimi se v siju svech zalesketa glava novorojenchka, ki ob stalnih pritiskih izkushene zhenske pochasi polzi na svet in med ljudi.

Marija je na koncu mochi, ko ji polozhijo zhe umitega novorojenega dechka v narochje.

»Zdrav otrok je, Marija! In fantek! Mochan fantek!« reche izkushena zhenska in sochutno pogleda izchrpano srechno mater, iz katere she vedno v temnih gostih sragah polzi kri, ki se vech noche ustaviti. Krvavitev jo potiska na prag smrti. Iz ozadja plane mizar Jakob, se nasmeje otroku, grabi za Marijino roko. Joche in moli.

Zhenska ve, da je treba zdaj ravnati po preizkushenem pravilu in extremis in takoj poklicati duhovnika, da lahko umirajocha nesrechnica in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti na dostojen nachin pride pred oblichje vsemogochnega Boga in Razsodnika.

Marija se she enkrat, z milim pogledom, priblizha svojemu sinu in potem utrujeno, skrajno utrujeno zapre ochi. Za trenutek zheli biti srechna. Misli na svojega otroka. Na novorojen-chka ... Na bodochnost z njim in Jakobom ... Zheli zhiveti ... V drugachnem, boljshem svetu, boljsha. Stran od grofov, ki so jo pahnili v nesrecho ... Da je greshila. Se pustila zapeljati k slabim rechem ... Spet jo obide slabost. Zaman se skusha upirati neznani sili, ki jo vedno hitreje, kot mogochen veletok, odnasha skrajno dalech v temo in tishino ... Dalech dalech proch od tega bednega, hudega zhivljenja ...

Ko se ji z blagoslovljeno vodo nejevoljno priblizha vashki zhupnik Janez, ni vech jasno, ali je she zhiva. Mladi duhovnik je she na pol v mislih pri sladkih sanjah, v katerih se je znashel na mehkih belih prsih svetlolase device, vendar so ga prostashko zbudili, ko je bujno telo sanjske zhenske zachel z vso odlochnostjo ljubkovati in si ga prilashchati. Tako so ga priganjali, da je imel komaj chas, da si je nataknil obleko in obul shkornje. Konchno je zunaj blatno in mraz. She vedno chuti zhgochi nemir med nogami. Upa, da neumne babe niso videle, ko se je oblachil, chesa prevech. Saj je znano, kako vsakega, che le morejo, z jeziki oberejo do kosti. Cheprav niso prav nich nedolzhne! Ah, she predobro ve, kako greshno zhivi vse to domache krshchansko obchestvo. Konchno smo vsi krvavi pod kozho ... Tudi njemu se vernice vedno znova nastavijo, da bi ga preizkusile. Mlade, brhke, she bolj pa zhe nekoliko starejshe, a polne in razdrazhene, razocharane v zakonu. Ja, hudich nikoli ne chaka! In sam ni vedno dovolj trden, da bi se odrekel uzhitkom. Zaspano se ozre po razburjenih, sem in tja zibajochih se babnicah. Zazdi se mu, da se obnashajo kot kokoshi, ki jih je napadel dihur. Le na pol zbrano podeli umirajochi ali zhe mrtvi materi she zadnjo popotnico za v nebo. Takoj zatem krsti malega nebogljenchka, ki je ostal brez matere na svetu, za Janeza Krstnika, kot se v krshchanskem svetu spodobi. Le kaj ishche revchek na tem ubogem greshnem svetu! Ja, to presneto zhivljenje! Komaj chaka, da se vrne v posteljo, v kateri bo, kot upa, spet lahko dozhivel kaj sladkega z izmishljeno ali pa celo resnichno zhensko iz mesa in krvi ...

 

 

 

UROKI NOCHNE POROKE ALI UMETNOST LJUBLJENJA

 

Zasanjani menishich v zhichki kartuziji sanja prelepo podobo o gospodu Frideriku in premili Veroniki. Ko je kljub nesebichnemu prizadevanju plemenitega mozha Friderika po tezhki in zahrbtni bolezni preminila njegova bogabojecha zhena Elizabeta Frankopanska, mu je neskonchna zhalost hotela zlomiti srce. To strashno bol je opazila Elizabetina nekdanja spletichna, mlada plemenita lepotica Veronika z Desenic. Ko je grof Friderik zaradi zhenine smrti tezhko zbolel, mu je noch in dan stregla in mu z najvechjo pozhrtvovalnostjo reshila zhivljenje. Med mladim vdovcem in lepo plemkinjo se je vnela ocharljiva ljubezen, vendar si je iz sramezhljivosti zelo dolgo nista hotela zaupati. Veronika, she vsa rosna in devishka, se ni mogla zares priblizhati mochnemu Frideriku, junaku in zmagovalcu iz sijajnih bitk in dvobojev. Shele ko sta se dogovorila za sveti zakon, sta zachela nedolzhno prijateljevati. Samo vsemogochni Bog je lahko pricha tistemu, kar se je dogodilo v porochni nochi, ko je mlada lepotica svojo nedolzhnost darovala svojemu zvestemu mozhu.

Menishichu pri zadnjem stavku, napisanem z lepimi velikimi chrkami, zatrepeta pero. Ali je zashel pri opisu zblizhanja mladoporochencev predalech? Da ja ne bi bilo pregreshno! In kaj bo rekel stari gospod Herman, Friderikov strogi in hudi oche? Gotovo se bo pomiril in mladoporochencema dal svoj ochetovski blagoslov, da ne bosta pred njim trepetala in se bala bodochnosti. Kako morejo nekateri slabomislechi trditi, da je plemeniti gospod grof Herman tako besen zaradi te poroke, da bi sina in njegovo novo zheno najraje vrgel v jecho ali ju celo usmrtil!

 

* * *

 

Potem ko se Veronika nekaj dni pred poroko spet znajde s Friderikom v postelji in na njegovo vechkratno prigovarjanje izpije vrch nenavadno goste, tezhke in opojne pijache, ki jo je nabavil pri stari vedezhevalki, da bi v vsakem delu telesa od zdaj she bolj zachutila moch ljubezni, jo vznemirijo chudne sanje. Cheprav jo Friderik pravkar poljublja po zgornjem delu prsi, ga zagleda zunaj na grajskem vrtu, kjer stoji v bledi mesechini med cvetlicami z rdecho perjanico na cheladi. Na skrivaj mu sledi v notranjost poslopja. Vidi, kako narocha izbranim poslom, da pripravijo v stranski sobi vse potrebno za ljubezensko noch. Hlapci in dekle razpostavijo ob svechano pridvignjenem porochnem lezhishchu vrche z rozhami in se dvoumno hihitajo. Na posebnih stojalih zhe gori sto rdechih svech. Po stenah visijo cvetlichni venci in trakovi iz listja in cvetja.

Nenadoma je sama v sobi s Friderikom. Pred ljubljenjem jima dekle prinesejo shkafe s toplo vodo, da se lahko umijeta po vsem telesu. Ena od dekel, ki jo je Friderik zhe trikrat ali shtirikrat dobil v posteljo, jo na skrivaj ljubosumno motri z zlobnim pogledom. Zakaj se mladi grof zanima za to zhensko, ki mu v resnici ni zvesta in ki se nesramno pari s tolikimi moshkimi? Ki se spozablja, kot pravijo, celo z babnicami?

Vendar jo v sanjah spet dohiti resnichnost in se oddahne. Naj govorijo, kar hochejo. Samosvojega in za vse lepo skrajno pozheljivega Friderika je kljub vsemu priklenila nase. Ti ubogi nesrechni moshki! Saj sploh ne vedo, kaj delajo! Oziroma kaj se dogaja z njimi! Shele nedavno, po padcu s konja, je namrech zaradi pretresa dobila krvavitev in splavila nezazheleni plod iz telesa. Po kratkih prehodnih nevshechnostih, zaradi katerih je morala za teden dni v posteljo, je lahko zdaj zares mirna, saj Friderik ni nichesar opazil ali zaslutil. Spet se je pojavila mesechna krvavitev, tako da konchno ve, da ni vech nesrechno nosecha zaradi spolnih stikov z obristom in drugimi moshkimi. Roditi hoche samo Friderikovega otroka, njunega novega grofa.

V sanjah se veselo zasmeji, ko jo Friderik, ki ji v resnici pravkar ljubkuje trebuh in prsi, z nasmeshkom na ustnicah polozhi med shkrlatne blazine in zachne bozhati po vsem telesu. Veronika ve, da se sedaj zachenja njuno opojno medsebojno slastenje in strastenje z uzhivanjem v goli chutnosti, ki jima toliko pomeni. Zapre ochi in se prepusti dotikom krepkih Friderikovih rok. V njej narase sanjava strast, povezana s sladkim medlenjem in navidezno nebrizhnostjo, ki pa je v resnici nabita z neobichajno napetostjo. Hoche se popolnoma predati svojemu moshkemu in izginiti v njegovem mochnem objemu kot princesa v rdechem gradu poglobljene ljubezni.

Zdrzne se, ko jo Friderik na hitro potisne popolnoma pod sebe in ji shpichasto razdrazhene dojke natre z izbranimi dishavami in olji, ki jih je kupil pri potujochem zhidovskem trgovcu. Pochasi spolzi globoko navzdol, ne da bi jo nehal bozhati in ljubkovati. Med neprestanim poljubljanjem ji mehko kozho premazhe z eksotichnimi, opojno dishechimi tekochinami. Veronika sanja, da se ji vitko telo omamno sveti v siju utripajochih porochnih svech. Zapre ochi in nenavadno mochno dozhivi prvo zblizhanje.

Sanja, da ji Friderik privzdigne noge in jih na chlenkih ob glezhnjih ohlapno privezhe z dvema zhametnima rumenima trakovoma na lesena, stebrom podobna nastavka na obeh spodnjih robovih lezhishcha. Pri tem se ji na nenavaden nachin v siju neshtetih svech razpro vznemirljivo polna, disheche namaziljena stegna. Na hitro jo potegne proti gornjemu delu lezhishcha. Z belima trakovoma ji pritrdi dlani na kratka nastavka na zgornjem delu postelje, pri chemer se ji prsne in trebushne mishice rahlo napnejo in se ji prsi lagodno sploshchijo v rahlo podolgovati nabreklini z mochnima, navzgor stojechima brstichema sredi obeh, zdaj na shiroko raztegnjenih rozhnatih kolobarjev. Z roko sezhe v posebno posodico. Obe dojki ji igrivo pregnete z ostro dishecho shkrlatnovijolichasto barvo, medtem ko na bradavici nanese gosto plast kot sneg bele iskrivosti. S prsti se na rahlo dotakne zunanjih strani obeh dojk in ju potisne navzgor, da belo pobarvani konici zadrgetata v nevarni privlachnosti. Za trenutek se zdrzne, skoraj ustrashi. Beli bradavichasti jagodi sredi vijolichasto prebarvanih prsi hkrati izzivata in svarita, kot prekrasno strupena belladonna, ta lepa zhena, bleda kot smrt, grozna norost, chudovita, skrajno privlachna norica ljubezni, prepolna volchjega strupa, ostra bela gospa, vihar krvi in char popolnega ljubljenja, ki ga pravkar dozhivljata.

Veronika zadrgeta in zastoka. Ali ji zveza s Friderikom prinasha srecho ali nesrecho? Verjetno sanja nevarno sladke sanje. Belladonnine sanje norosti. Ko Friderik tleskne z rokama, jo preplavi bolech nemir. Vidi, kako stopita izza dveh tezhkih brokatnih rdechih zaves ob obeh straneh postelje, ki ju pred tem ni opazila, dve skoraj goli vili z bohotno napetimi, v svetlobi svech vabljivo lesketajochimi se prsmi. Njuno edino oblachilo je tezhki kovinski pas za zashchito nedolzhnosti, ki jima oklepa ledja in s posebno zaklenjeno ploshchico prekriva njuni mednozhji. V desnici drzhita rdechi prizhgani svechi in se v zadregi rahlo priklonita.

Friderik se skloni k Veroniki in ji reche: »Razocharala si me, ker ti v porochni nochi ne morem odvzeti nedolzhnosti, saj so ti jo ugrabili zhe drugi pred menoj. Zato sem za zachetek izbral ti dve lepotici, moji podlozhnici, ki se v kratkem nameravata porochiti. To sem jima dovolil pod pogojem, da jima sam ugrabim devishtvo, nakar bosta za nagrado sodelovali she pri najinem ljubljenju!«

Oglasi se razsajanje divjega vetra. V daljavi plahutajo nevidna zmajsko velika krila. Veroniko prevzame obsedno razpolozhenje, ko zachneta obe dekleti ljubkovati in poljubljati Friderikovo spolovilo. Moshki jima med tem bozha izredno negovane prsi, polzi chez ljubko zaliti, opojno namaziljeni zadnjici obeh vitkih vil, jima s posebnim kljuchem odklene pasova chez mednozhji in med razdevichevanjem obeshenjashko krichi, da bosta shele zdaj lahko zares obchutili, kdo je celjski grof in knez. Veronika presunljivo zajechi od vznemirjenja, ko jo Friderik konchno zagrabi okrog pasu in potisne med svoja kot kamen trda mishichasta stegna. Trenutek za tem jo prebode rezka sla. Chuti, da se v tezhkih sladkih vrtincih pogreza v omamni Friderikov objem. Zachne ga hlastno vsrkavati vase. Kljub temu lebdi v njej nekakshna negotovost, nerazlozhljiv strah ...

 

* * *

 

Pozno, sredi neprijaznega vechera, se v odrochno cerkvico na tretjem grichu priplazi pet ali shest zarotnishko mrachnih senc. Friderik za trenutek popolnoma nagonsko postoji na cerkvenem pragu, med vhodnimi vrati, da pride mimo ona, ki se je, pa naj si she tako prizadeva, ne more obraniti. Ko se konchno v spremstvu dveh porochnih druzhic izlushchi iz nochi, zavita v temno ogrinjalo, in se nekoliko sklonjeno pozhene naprej v poltemo pod cerkvenimi okni in oboki, se ne more premagati. V njem spet zazhivi kot bolezen neznosno pozhelenje, ki ga vedno znova zasvoji, ko se ta zhenska pojavi pred njim. Noge se mu tresejo kot kakemu nezrelemu mladenichu, ko shelesti mimo njega. She preden more preudariti, kaj se dogaja, jo zgrabi za roko in potegne k sebi. Vidi, kako se ji zaiskrijo zelenkaste ochi, ko se sunkovito zaustavi in ga na hitro pogleda. Oba zachutita, kako se skozi njune za hip zdruzhene dlani pretaka skrivnostna povezovalna sila. Sij sveche, ki jo drzhi v tresochi roki zaradi nenavadne in nevarne poroke na moch prestrasheni gospod Janez, pade na nevestin ochitno presenecheni obraz. Okrog ust ji zatrepeta rahla poteza, ki je radost in zadrega hkrati.

Frideriku se zazdi, da Veronika she nikoli ni bila tako lepa. Obchuti nenavadnost trenutka. Cheprav sta posebna chloveka, ki si veliko sladkega vzameta tudi od drugod, ju morda prav to povezuje in je tudi vzrok njune zveze. Njune zarote ! Kaj mu ni nevesta v marsichem podobna? Morda so tudi njeni moshki ali zhenske le obrobne stranske igrache, ki si jih vchasih veselo pozheli in se z njimi zabava. Zato je nasmeshek, ki ga nenadoma zagleda na njenem obrazu, verjetno znamenje sreche in zadoshchenja. Kaj se nista nashla dva zares enakovredna, da skupaj mojstrita zhivljenje?

Ko mu zhupnik Janez pomigne, naj stopita pred oltar, ga zbode pri srcu. V njegovo notranjost se spet zarije strah pred ochetom. Strashnega starca obchuti kot oviro na poti do lastne sreche. Ve, da grozni oche tej nevesti ni naklonjen. Vendar je sklenil, da ga postavi pred dejstvo, ki bo popolnoma spremenilo zhivljenje. Nova in drugachna zhivljenjska sila, ki prihaja z Veroniko v druzhino, bo posegla v sam notranji ustroj Celjskih. Oche se bo moral ukloniti zanj neprijetni resnichnosti. Drugachni chas velikih svobodnih odlochitev prihaja!

Gospod Janez dvigne sveti krizh in namigne zheninu in nevesti, naj poklekneta pred oltarjem. Moli. Cerkvene sveche zatrepetajo v nenavadnem pishu. Zdi se, da se je chez ladjo pognala chrna senca. Friderik zachuti, da se v poltemo skrite cerkve na hribu plazi kot noch chrna ochetova zloveshchnost. Potem iz polteme zaslishi dva ostra zhenska krika. Zazdi se mu, da mu iz teme grozita umorjena Elizabeta in tudi zaradi njega umrla Marija. Zdrzne se in zheli misliti na kaj drugega. Saj je Marija sama kriva, da se ji je zgodilo najhujshe. Ker je neumno popustila pred njegovim ochetom in ker se je tudi njemu z naslado vdala. Chesar ne bi smela ... Konchno je kriva za Elizabetino smrt ... Ustrashi se, ker se senca nad njim grozeche vecha. Zhivljenjska radost v njegovem krepkem telesu kot odsekano uplahne, ko se senca, ta znak mashchevanja, ustavi tik nad njim in Veroniko, ko skupaj z njim poklekne pred oltarjem.

Omamljena od chustev in skrbi samo na pol prisluhneta duhovnikovim molitvam in priproshnjam. V mislih sta sicer drug pri drugem, toda v srcu ju muchi bojazen, da jima srecha uide z ojnic, ker se jima bo priblizhal stari grof Herman kot ropar in morilec, da ju ugonobi. Ko ju duhovnik potem blagoslovi in zdruzhi za zhivljenje do vechnosti ter jima zapove, da poljubita sveti krizh, se nekoliko pomirita. Z zdruzhenimi mochmi bosta omilila bes starega grofa ...

Ponochi po poroki je Veronika zachudena, ker je Friderik tako nezhen in chudovit kot she nikoli doslej. Ljubi jo pochasi, nenavadno drazhljivo. Polashcha se je kos za kosom, vztrajno in nepopustljivo. Friderikov ud med vedno sunkovitejshim ljubljenjem naraste v mogochen kembelj, ki razdrazhljivo udarja vse do zheninega najglobljega dna. Ko postanejo udarci vedno usodnejshi, nevestina na shiroko odprta notranjost zadoni kot preglasen zvon. Veroniki se zazdi, da se dogaja posebna porochna sluzhba bozhja. Sluzhinchad v stranskih prostorih se glasno zasmeje, ker zaslishi nevestine strastne krike in vzklike.

 

* * *

 

Sivi oblaki svareche visijo nad Kochevjem. Na kolovozu, ki se vije kot kacha v sredino z gostim gozdom porasle vzpetine, vleche vech potrpezhljivih volov tezhke, s kamenjem iz blizhnjega kamnoloma natovorjene vozove na vrh hriba. Medtem ko postavni vozarji pokajo z bichi in se volom, ki pochasi in preudarno v silovitem naporu rinejo v goro, kadi para s chokatih hrbtov, poraslih s kratko gosto rdechkastorjavo dlako, hiti kakih dvajset mozhakov z rovnicami in lopatami na vrh strmine, na kateri Friderik zida novi grad za svojo prelepo zheno Veroniko.

Mrzlo je. Vendar je delavcem in volom kljub temu zaradi naporov in tezhkega dela kar prevroche. Trije mozhakarji si z rokavi svojih zamazanih in raztrganih oblek brishejo pot, ki jim lije chez chelo.

Na levi strani stavbishcha so na delu tesarji, ki pripravljajo velike tezhke hlode za podstreho.

»Che bo shlo vse tako v redu naprej, bo gospod Friderik imel svoj grad na razpolago zhe chez pol leta,« reche eden od tesarjev in nevoshchljivo pljune proti s slano pobeljenim preslicam in mahu na levi strani goshchave.

Nekoliko nizhe, na parobku, oddaljenem kakih petdeset korakov od stavbishcha, gori manjshi ogenj, ob katerem si trije zidarji, ki so konchali delo, grejejo premrazhene roke.

Po gozdni poti, ki se je zarezala v hrib z nasprotne strani, shkripa voz, na katerega so nalozhili pesek in ga pomeshali z ilovnato prstjo. Oba vola se majeta sem in tja skozi goshcho, iz gobcev jima polzi gosta slina in pada na zamrznjena tla.

Pet hlapcev je upehano leglo kar v mrzlo travo ob chetrtem vozu, ki se je ustavil na drugi strani gradbishcha. Pochivajo v potu svojih obrazov. Eden od mozhakarjev je odprl malho in iz nje privlekel hlebec rzhenega kruha, ki si ga zdaj druzhno delijo. Od nekod se je pojavil tudi vrch z jabolchnikom, ki roma v krogu od ust do ust, da vsakemu, ki si skusha za trenutek odpochiti po tezhkem delu, osvezhi suho grlo.

Zgoraj na gradbishchu skusha glavni hlapec urediti oder in pravilno zavarovati celotno ogrodje.

Je zhe precej izmuchen, saj so pricheli z delom ob prvi zori sredi precej hudega mraza. Kljub temu je zadovoljen. Gospod grof Friderik je namrech zares milosten. Kot da mu je poroka z novo zheno spremenila znachaj. Vedno znova se ljubeznivo nasmeje. Pohvali to in ono, cheprav morda ni niti najbolje opravljeno. Dovoli dovolj pochitka, zdaj v oktobru dopoldne ob devetih za pol ure, in she eno uro opoldne za kosilo, za namechek ob treh popoldne she pol ure za malico. Poleg tega je treba skoraj v vsakem tednu leta poleg nedelje praznovati she kak poseben cerkveni praznik, kar pride za odpochitek she posebno prav. Kar po trije dnevi odpadejo na bozhich, veliko noch in binkoshti, praznujejo se Sveti trije kralji, Obrezovanje Gospodovo na Svechnico, ki je tudi svechan zakljuchek praznovanja Velikega bozhicha, pet praznikov je posvechenih prevzvisheni devici Mariji, na primeren nachin se slavi praznik Svetega Krizha, za namechek pa se z vso mozhno pobozhnostjo in v slavo Stvarnika nebes in zemlje primerno chaste smrtni dnevi v svetosti pri vsemogochnem Bogu za vedno bivajochih svetega Petra in svetega Pavla ter svetega Andreja, Tomazha, Mateja, Simona in Jude, Jerneja, Matije, Janeza Krstnika, Filipa in Jakoba, svetega Lovrenca, Martina, Jozhefa, Shtefana, Silvestra pa tudi Marijine pobozhne matere svete Ane. Poseben praznik je namenjen mogochnemu zashchitniku nadangelu Mihaelu, ki dviga zlati mech in z njim unichuje vsakrshno zlo. Cerkvena oblast she posebej priporocha chashchenje Vseh svetnikov prvega novembra in seveda pobozhno obhajanje decembrskega Dneva nedolzhnih otrok – v spomin na krvave dogodke v klavrnem chasu zlobnega judovskega kralja Herodezha, ki je istochasno veliki chas Jezusovega rojstva.

V blizhnjem naselju so na delu kovachi in mizarji, ki vsak dan popravljajo pokvarjeno orodje in, kadar dopushcha chas, izdelajo tudi novo. Predvsem pa je treba neprestano iz domachega zheleza, ki ga pripeljejo iz koroshkih in kranjskih fuzhin, pripraviti izredno mochne zheblje, pa tudi verige, obroche, spojke, oprijemalke in kline, da bo lahko nova grofova in Veronikina grajska stavba kljubovala vsem ujmam, viharjem, nevihtam in celo potresom. Glavni zidar je vedno bolj vesel, da grad tako hitro raste v slavo plemenitega grofa Friderika in njegove zhene Veronike, tega skrivnostnega svetlolasega bitja s prekrasnimi kachje zelenkastimi ochmi in z vsemi drugimi izredno opojnimi zhenskimi chari, od katerih so zhe vsi popolnoma omamljeni.

 

* * *

 

Proti jutru, ko se oglasijo prvi petelini, zbledijo zvezde nad gorskimi pobochji v chuden nich. Za chrnimi drevesi se zasvetlika cerkev svetega Mihaela. Kmetje se prebujajo na stelji in slami iz slabih sanj, v katere so zvecher zarili svoje izmuchene kosti. Chasi so trdi in dezhela slepa za lepo in dobro. Svet je vedno bolj nevaren. Zhivljenje se drobi pod shkornji zheleznih mozh, ki prinashajo smrt. Ko si manejo od spanja krmezhljave ochi in si otresajo seno iz las in dolgih zamazanih rashevinastih jank, se od vsepovsod shiri nedolochen, vlazhen vonj po razpadanju in plesni.

Na drevesu pred leseno, s slamo krito bajto she pochivajo vrane. Ob hlevu spijo, pogreznjeni v hladno sivino predjutra, utrujeni od tezhkega dela, ralo, vejalnik, cepec, stopa ... Potem se nochno nebo nenadoma prelevi, kot da ga je presekala svetla sekira svita v nove razsezhnosti. Zgodnje jutro se zabliska na nenavaden nachin, s prvo svetlobo na vzhodu, in obglavi temo. Obzorje se prebarva z rezko bleshchavo, ki je ostra kot zobje vashkih psov. She pred dvema trenutkoma na hishnih pragih pred s slamo kritimi lesenimi kochami speche zhivali zajavkajo in se v lesku prvih sonchnih zharkov splazijo med jablane in travo zadaj za vasjo, pogreznjeno v trpka znamenja starih kmechkih bolechin.

Uporna pushchavnika Bonifacij in Tomazh, ki sta pred leti pobegnila iz samostana in se skrivata po gozdovih kot divji zveri, sta to noch prespala kar pri kmetu Matiji in njegovi druzhini. V vasi sta na skrivaj priberachila nekaj malega za pod zob. Zdaj sedita v izbi pri mizi, za katero na tleh po steptani zemlji kokodakajo tri kure. Skupaj z rdechelichnim druzhinskim gospodarjem pijeta sladko, iz domachih jabolk skuhano zhganje.

»Kaj bo?« reche kmet in chudno zastoka. »Njive so razmehchane. Kot mochvirje, polno vode. Lani je bila setev ob tem chasu zhe opravljena ... Letos pa je vse zaman ... Nich ... In gospoda ... Vedno huje pritiskajo na nas, uboge kmetiche ... »

Bonifacijev od zhganja rdeche zaripli obraz se jezno zabliska.

»Ja, kaj bo, kmet!« zarohni. »Upor bo ... Tako je to ... V zhivljenju je treba za svobodo, resnico in pravico tudi kaj tvegati ... Svobode ni brez poguma in boja ... Punt bo ... Punt za stare pravice ... Kot tam med shvicarskimi hribi ... »

»Ja, zhe, zhe,« se upira kmet. »Samo s chim se naj borimo? Proti do zob oborozheni gospodi smo brez mochi ... Vse nam vzamejo ... She hchere in zhene, che so dovolj lepe za njihove postelje ... »

»Ne tarnaj toliko ... Ravnaj se po Jezusu Kristusu, ki se ni oziral na glas mogochnikov in pismoukov ... Zaupaj v bozhjo pomoch. Pa v svoj pogum in pamet ... In koso in srp nabrusi ... Potem bo vse drugache ... Novi svet prihaja ... »

Zunaj, nad sivim gozdom, se oglasi kanja. Veter treska v kroshnje dreves. Prvi junci se zibajo po kolovozu. Zadaj, za skednjem, na tnalu lezhi okrvavljena sekira. Kri zaklanega ovna se je na hrastovem lesu posushila v trpek rdech cvet. Groza seva iz vsesploshne zhivljenjske zamrachenosti.

 

* * *

 

Le zakaj je morala prezhlahtna gospa umreti, se vprasha pater Konrad, ko se sredi nochi prebudi iz nemirnega spanja. Strmi v temo, v leseni strop, bolshchi v tramovje nad seboj, po katerem shkrta chrv. Od zhalosti se mu orosijo ochi. Tudi od obupa. Zlo gospoduje po svetu. Se zajeda v dushe ljudi. Ta noch, ki ga drzhi v precepu, je naravnost neizprosna. Smrt plemenite kneginje mu ne dá miru. Tu nekaj ni v redu. Umor? Ki ga je zakrivil lahkozhivi grof Friderik? Zakaj Bog dopusti, da so taki ljudje na svetu? Ljudje brez vesti. Pokvarjenci z umazano dusho. Ljudje, ki mislijo, da jim je vse dovoljeno. Kako lahko postanesh tako podel? Tako nasilen, neprizanesljiv, krut? Da ubijesh lastno zheno?

S tresocho roko si spolzi med lase in brado, ju hoche kar tako na silo, kdo ve zakaj, vendar najbrzh iz notranje stiske, prechesati in pokrtachiti. Sedech v popolni temi na postelji se pochuti kot Job, ki se prepira z Bogom. Le zakaj je tako, dobri Bog? Zakaj si ustvaril tak svet in take ljudi? Poshasti v chloveshki podobi?

Trpko zavzdihne. Ker se mu zazdi, da greshi v mislih ... Saj bi moral vedeti, da ima Bog zhe prav ... Ker je skrivnost. Ker nas preizkusha ... Morda nam je nastavil past, da bi videl, ali se nam bo oglasila vest ... A Bog pomagaj! Teh krivic in nasilja kljub temu ne more doumeti ... Cheprav ve, da je Bog pach nedoumljiv in ima vedno prav ... Zato je bolje, da sploh vech ne misli ... Da moli, ponizhno vdan v usodo ...

Zatrepeta in se sunkovito vzdigne iz postelje ... Ne! Ne more samo moliti ... Res ne more ... Odpusti mi, ljubi Bog!

V ustih ima slab okus. Vest ga peche, ker se je dal zapeljati lepim grofovim besedam in je ostal na gradu v Krshkem, cheprav bi moral bolno gospo spremljati na njeni chudni poti na Hrvashko. Morda bi lahko preprechil najhujshe. Sklene, da bo prishel zadevi do dna. Zelo odlochno, toda previdno bo zachel zbirati podatke in raziskovati temno ozadje morebitnega zlochina. Ve, da dreza v srshenje gnezdo, vendar se nichesar vech ne boji. Za kneginjo je pripravljen tvegati tudi zhivljenje. Sklene, da se bo povezal z Elizabetinim sorodstvom na Ogrskem pa tudi z velikim grofom Hermanom, o katerem je preprichan, da dvomi o nedolzhnosti svojega sina. Na skrivaj se pripravlja na tezhavno potovanje k Frankopanom.

 

* * *

 

Ko Friderik odpre vrata in zagleda Veroniko na stolu s pletenjem v roki, se zasmeje v nekakshni zadregi.

»Usedi se sem k meni,« mu reche in ga zvedavo pogleda. »Kje si bil?«

Ni popolnoma preprichana, da ji je zvest, cheprav sta shele nekaj mesecev porochena in ima navado, da jo vsak vecher prime za roko in ji pripoveduje najlepshe pravljice.

Tudi sedaj se skloni k svoji lepi zheni. Ko jo poljubi na lice, se ji zelenkaste ochi dvoumno zalesketajo. Obchuduje njene krasne svetle lase, ki so ji zdrseli chez ramena in hrbet, ko je narahlo uslochila vrat in ga pogledala. Zachuti jo popolnoma pri sebi, drazhestno dishecho po ljubezni in mlechnobeli polti mlade zhenske.

»Samo nekaj chasa she potrpi,« ji reche. »Grad v Kochevju bo vsak chas dozidan. Do takrat pa ostaneva na Mehovem. V tem utrjenem skrivalishchu na vrhu skoraj nedostopnega hriba nad Podgradom nama nich ne morejo ... Za svet sva ta chas le dva neumna zaljubljenca. Najina poroka je pravzaprav tajna. Oche ne sme zvedeti za vse to, ker bi podivjal.«

»Saj je ne bova mogla prikriti ... Vsa okolica naju ima na jeziku ... Sluzhinchad bo vse izblebetala ... »

»Ne vedo natanchno, za kaj gre ... Bo zhe kako.«

»Res si lahkomiseln. Nisi previden.«

»To bi lahko rekli tudi o tebi.«

»Bojim se! Bojim se tvojega ocheta! Kako dolgo naj se skrivava?«

»Bodi pametna in potrpi! Chakam na primeren trenutek, da vse razkrijem ... Razlozhim...Povem...Ko bo oche v tezhavah ... Ranljiv ... Takrat sporochim, da imam novo zheno, grofico in kneginjo Veroniko...«

»Saj bo vsak chas zvedel tudi brez tega. Brez tebe ...«

»Prej, zhe pred poroko, bi morala misliti na posledice!«

Skoraj prestrasheno ga pogleda. Njen zagrenjeni obraz ni v skladu z vitkim in milim telesom zdrave mlade zhenske, ki ga je skrila pod gladke in zgoraj zelo presojne tkanine. Friderik vidi, kako se zhenina obleka ob pasu in pod trebuhom ocharljivo svetlika v bledo rdechih svilnatih odtenkih. Zgoraj, pod tanchico v modri barvi, se ji za shiroko razprtim izrezom, iz katerega silita nastavka na pol razkritih prsi, pod mehkim blagom popolnoma nesramezhljivo rishejo vabljivi obrisi dolgih rozhnatih bradavic, nagajivo privzdignjenih iz obeh oblo razpotegnjenih kolobarjev.

Spet ga popade chuden obchutek, da se ji ne more izogniti. Da jo mora ljubiti in spet ljubiti. Cheprav ga zasvojenost z Veroniko, ki ji je ochitno zapadel, lahko popolnoma stre in se bo zaradi vsega tega morda dokonchno pogubil, jo kljub temu mora ljubiti, ker chuti, da mu je tudi ona popolnoma zapadla in ne najde vech izhoda, kjer bi mu ushla na varno in v svobodo ... Je kot zakleto ... Kot v risu. Sta ujetnika samega sebe in ujetnika drug drugega ... Ochitno ne moreta ubezhati samemu sebi pa tudi ne svoji skupni usodi, ki bo morda strashna zaradi ochetovega mashchevalnega sovrashtva. Najbolje bi bilo, da bi se odpovedala svoji zvezi in drug drugega izgubila izpred ochi, se zatekla k novim prijateljstvom in znanstvom ... A sta, chetudi bi si morda pozhelela najti ljubimca za bezhni uzhitek, kot zakleta vklenjena v njuno nevarno skrivno skupnost, prisesana drug na drugega kot klopa... Nenadoma se pochuti kot prekleti izobchenec, ki ljubi, chesar ne bi smel ljubiti ... Ki dela, chesar ne bi smel delati ...

Takoj zatem zachuti njen topli dih tik ob licu. Plavolaskino izzivalno krilo za trenutek zazhari tik ob njem v chudni lesketajochi se svetlobi, ki se preliva od svech in gorechih tresk ob steni na levi strani glavnega hodnika in pada na njuni postavi.

»Postaven si,« zashepeta, ko se ga oprime.

Chuti, kako mehke zhenske roke zdrsijo prek njegovega telesa, ko se skloni in jo poljubi.

»Tako rada bi sedela tu ob tebi celo vechnost, Friderik. Samo za tebe. Ko bi le hotel.«

Osramocheno zapre ochi. Prekleti oche!

»Saj hochem!« reche in se je she bolj oprime.

»To vechno skrivanje...Zakaj ne moresh umiriti ocheta? Na krshkem gradu je bilo zanimivo in prijetno ... Toda tu ... V tej divjini ... Grozno se dolgochasim ... Zakaj javno ne razglasish, da sem tvoja nova zhena? Tvegati morava! Saj bodo zhe tako vse izvedeli!«

»Pravkar sem ti povedal, da zdaj ne morem ... Pochakati morava na pravi trenutek! Paziti morava, da se nama kaj ne zgodi ... Ocheta ne smeva razdrazhiti!«

»In v Kochevju? Tam bo she bolj divje in samotno!«

»A she bolj varno ... In najin dom bo nov, velik. Samo za tebe sem ga sezidal, Veronika!«

»Vse zhivljenje se ne moreva skrivati, Friderik!«

»Ja, to je res!«

Komaj chaka, da se preselita v Kochevje. Morda bosta v lepi novi stavbi, odmaknjeni med temne, skoraj nedostopne gozdove, imela mir pred nakanami mashchevalnega sveta. Trdno upa, da bo ocheta pochasi pomiril. Njegova dolzhnost je, da Veroniko zashchiti in zavaruje.

Iztegne roko in jo privije k sebi.

Sunkovito ga poljubi na ustnice, na pol srechna, na pol obupana.

Strese se, ker se mu zazdi, da jo je zlorabil, ko jo je sklenil porochiti. Zaboli ga, ker se zave, da je pravzaprav njegova zhrtev. Greshil sem, greshil, pomisli. Le zakaj ga je ta zhenska tako prevzela, da je izgubil razsodnost?

Zavrti se mu pred ochmi, ko se trenutek za tem skusha v mislih reshiti iz stiske, ki si jo je nepremishljeno nakopal, na chudovite prsi Ane von Egkh. Vidi, kako jih, prijetno zalite, z drgetajochima, vznemirljivo nabreklima brstichema na razdrazhenem vrhu, med vrochekrvnim ljubljenjem vedno znova pozheljivo ulovi v svojo moshko pest. Nenavadno mochno zachuti strastno toploto in sladki vonj te zanj ne tako tuje zhenske, kot da bi bila tik ob njem, cheprav z roko spolzi na razburjeno utripajoche Veronikine prsi in jih privzdigne k ustnicam.

Oh, ti sladki greh vseh zhenskih prsi sveta! Sladak kot razposajene dojke z zhivordechima vrshichkoma, ki se svetijo na zapeljivem telesu kontese Claudije Martesi, ko se mu predaja na habsburshki poroki. Toda zdaj je tu, priklenjen na Veroniko. To dekle z Desenic je njegova usoda. Tudi che pomisli na druge zhenske, ji ne more utechi.

»Kajne, Friderik, na novem gradu nama bo lepo? Morda ti rodim junashke potomce, ti moj krasni mozh!«

Vendar ni gotova, da je res, kar govori. Zakaj ni poslushala svojega ocheta, ki jo je vedno svaril pred moshkimi in jo rotil, naj se spametuje? Naj se ne dá zapeljati od pretiranih chustev in pozhelenja po vedno novih spolnih stikih z razlichnimi ljubimci. Naj se ne zapleta v nepotrebne strasti. Naj pazi nase. Na svoj ugled. Naj ne pleza previsoko. Naj ne sili med pokvarjeno glavno plemstvo. Naj ne dreza v srshenje gnezdo. Oche jo je dobro poznal. Vedel je za njene slabosti. Ni ga poslushala. Le zakaj se je podala v najvechje nevarnosti, v levji brlog grofov Celjskih?

Zdrzne se, ko jo Friderik she bolj trdno prime za roko.

»Ja, zdaj sva zares prava mozh in zhena, za vedno,« se zlazhe in jo vrochekrvno poljubi na njene tople vlazhne ustnice. Veronika neprijetno zatrepeta, ker se ji zazdi, da se je vrinilo nekaj tujega, zlaganega med njegove lepe besede. Zaboli jo, ker mu ne more zaupati ... Zmedeno zasuka glavo in se odmakne, kot se mu umika, ko se zagrenjeno in razocharano primakne k moshkim, ki si jo pozhelijo.

 

* * *

 

Vrata v stransko sobo so le na pol priprta. Mladi mozh treshchi z razgretim obrazom naravnost pred velikega grofa, ki vznemirjeno stoji ob stranski lini, v shopu blede popoldanske svetlobe. Ob njem stoje tri ali shtiri moshke osebe v temnih oblekah, dva duhovnika in neki sodnik s svezhnjem papirjev v roki.

»Njihova milost naj oprostijo!«

»Ja, le kje smo? Kaj dela strazha? Kako si lahko dovoli udariti brez prijave v visoko sobo?«

»Naj njihova milost ne zamerijo!«

Herman nestrpno zasuka glavo.

»Ali se je zgodilo kaj vazhnega?«

»Ja, nekaj usodnega!«

»Kaj?«

Veliki grof dvigne ochi. Gleda v krepko postavo zadihanega mladenicha. Sel v zadregi povesi glavo.

»Kako mu je ime?«

»Bolfenk od Svetega krizha, ponizhno prosim njihovo milost!«

»Govori torej!«

»Njihova milost naj oprostijo, da prinasham tako hudo novico!«

»Nich se ne boj! Navajen sem na vse slabo!«

»Gre za plemenitega mladega gospoda, sina njegove milosti!«

»Ja?«

»Naj ne zamerijo, njihov plemeniti gospod sin ... »

»Kaj se je torej zgodilo s sinom?«

»Rabies

»Kaj!«

»Huda bolezen in smrt. Bog naj se nas usmili v tej dolini solz!«

»Kako je umrl?«

Zakaj mu mora sel pripovedovati tako strashno zgodbo? Zakaj mu ni na tem svetu nich prihranjeno? Zakaj ga usoda tako hudo tepe? Je prevech greshil?

Grof se opoteche k mizi in se sesede na najblizhji stol.

»Pripoveduj!« zashepeta.

 

* * *

 

»Dober mesec potem, ko ga je na lovu ugriznil razdrazhen pes, postane na vsem lepem izredno pobit. Kakor da leze vanj nekaj kot kacha. Nevarnost. Prisad. Sredi popoldneva ga obide nenavaden nemir. Nikjer nima obstanka. Pod vecher se splazi iz gradu. Svet nesramno zhari. Pljuska kot krvavordecha voda. Cheprav je lepa zvezdnata noch, ne vidi nichesar. Zasoplo divja skozi gozd. Se trese od napora. Se za trenutek sicer usede na shtor ob jasi, skusha uzhivati spokojno tishino. Ne ve, ali se trese od mraza ali od groze zaradi chudne napetosti globoko v glavi ... Tipa skozi temo ... Bezhi skozi listje in travo ... Se opoteka pod debli ... Se zaustavi ob pregazu. Drsi po dolcu med lubjem in chez strmal. Pade. Ne najde miru ... Shele proti jutru pritava domov. Se zrushi na posteljo in nemirno zaspi. Nenavadna groza ga vrzhe iz spanja. Povsod same ose ... Igle, nozhi, pa-sti ... Brez besed zdivja na plan. Besni chez drn in strn. Nekaj pljuskne iz zraka, da ga prevech zaboli. Na parobku gozda se zrushi med praprot in trnje. Osa, nenasitna. Pljuska iz zraka in krichi. Skusha zaspati ... Nekje hrestne borov storzh. Krvava voda. Ga prestrashi ... Bolechina. Povsod pljuska. Bobni. Vstane in omotichno bezhi proti domu. Kache lazijo chez peshpot. Ga prebadajo s pogledi. Spet drsi skozi temo. Pada chez prshec. Se sesuva proti gradu. Jechi. Ose, kache ... Mocherad ... Sluzhinchad se razburjeno umika pred njegovo grozovitostjo. Zahteva vrch vode. Osa curlja na tla. Ko hoche piti, ga zagrabi krch. Osa je ostra kot gad. Vrzhe se na posteljo in drgeta od bolechin. Ne more prenesti svetlobe. Gad prileze do vrat in na njegov vrat. Zahteva, da zatemnijo okna. V divji jezi zazhene stol proti steni, jo poshkoduje. Domachi in sluzhinchad se pred njegovim besom umikajo za zapahnjena vrata. Osa spet dezhuje na ose. Grozi, da bo pobil ves svet. Se ob tem onemoglo zrushi na tla. Gad sedi na stolu in vecherja obilno kosilo, kot da bi bil doma. Saj bo crknil od bolechin. Se v divji jezi peni kot obseden. Nezdrava slina mu teche chez brado, polzi na razgrete prsi in kaplja na tla ... Obnemoglo oblezhi na sredi sobe. Ko se prebudi iz omedlevice, ga mori najhujsha zheja. Skloni se k vrchu z vodo. She preden ga nastavi na razpokane ustnice, ga vrzhe krch naravnost po tleh. Dvigne se s tal in skusha spet zbezhati. V gozd. Ves svet chudno zhari ... Noche misliti, da je zhejen. Noche misliti na vodo, vendar mu zheja ne dá miru. Se opoteka med temnozeleno praprotjo in debli stoletnih dreves. Se neprichakovano hitro znajde ob blizhnjem potoku, v katerem je zhe kot otrok lovil rake in ribe. Ko se skloni nad vodo, ga zagrabi nenavaden strah. Gosta slina mu vre iz na shiroko odprtih ust. Gad se mu smeji naravnost v odprta usta ... V grozi se zaleti v blizhnji hrast. Se zagrize z vso silo v njegovo lubje. S krvavimi ustnicami besni chez pokrajino. Divja chez pregaz. Chez kamenje, pod zvezdnatimi hudourniki neba. Klecne od onemoglosti. Se spet zravna. Rohni in vpije na pomoch. Se mu zvrti v glavi. Moli, da bi nerazumljiva bolezen chimprej minila. V grozi zarenchi kot pes. Ose mu kapljajo na glavo in na vrat. Na trebuh. V zhelodec. Laja. Nenadoma ne vidi nichesar vech. Se vleche nazaj proti gradu. Se pred obzidjem zrushi na tla. Telo mu preseka nov krch. Ne more premakniti nog. Svet okrog njega gori z divjim, zelenkastim plamenom. Prevech grozne svetlobe! Na kastelanov ukaz se mu priblizha prestrashena sluzhinchad. Ga polozhi na nosilnico, odnese v grajske sobane. Zaradi muk popolnoma onemi. Rad bi prosil za pomoch, a ne more premakniti ustnic. Strezhnica in hlapci mu skushajo olajshati bolechine. Ga polozhijo na vishje blazine. Mu s suho krpo pokrijejo chelo. Sredi privida pristopi kacha, ga oblizne z jezikom po obrazu, kot njegov lovski pes. Nekje zarenchi smrt. Zdi se mu, da je sredi najhujshega boja. Nad glavo se mu zasveti sto mechev in sulic. Sanja, da se je popolnoma pooblachilo. Ko zagleda chrne oblake, se mu blede, da se je odprlo nebo. Gosti curki vode ga v ostrem krchu pritisnejo ob tla. Nevarnost ga hoche zadushiti, pomendrati, sploshchiti do nespoznavnosti. Gad, grad, brez oken in vrat ... Skusha dvigniti glavo in uloviti sapo, vendar ga zalije neizprosna tema. Takoj pade v globoko nezavest, iz katere ne najde vech izhoda ...«

 

* * *

 

»Kaj?«

Veliki grof Herman nejeverno, z bledim obrazom, bolshchi v mladega mozha v lovski obleki, ki mu je s poveshenimi ochmi in s tihim glasom ponizhno naznanil smrt najmlajshega sina.

Samo na pol slishi, kar govorijo. Chemi v kotu ob mizi, pod oboki, ob nemem zidu. Hlipa ... Grozna smrt ... Ve, kaj je steklina, rabies. Pogubna bolezen brez primere. Le zakaj je Bog kaznoval najmlajshega – in ne Friderika, ki bi bozhji srd zares zasluzhil! Zakaj je unichil najmlajshega in najbolj nedolzhnega? Za izvedbo visokoletechih nachrtov mu zdaj preostaja le Friderikov edini she zhivechi mlajshi brat. Ve, da lahko postane le ta kot Herman III. naslednji vodja celjskega rodu.

 

* * *

 

Vchasih, ponochi, prestrasheno dvigne glavo iz blazin. Se za trenutek ne more spomniti, da se nahaja na strmem mehovskem gradu. Se sploh ne more spomniti, kaj se je zgodilo. Se ne spomni, da je Veronika, skrivna soproga mladega celjskega grofa. Se ji zazdi, da plava v zharechi megli po velikem neprijetnem prostoru. Ne razume nichesar vech. Vendar se kljub bolechinam v glavi skusha zbrati. Se spomni na ogenj, ki ga je pravkar sanjala. Ki je izbruhnil v veliki temachni hishi brez oken in vrat. Kjer se ji je, ko je krichala na pomoch, nevarno priblizhal mozh v dolgi chrni suknji. Moshki, ki ga je sanjala zhe v jechi, v katero jo je bil pahnil stari grof. Moshki kot senca, brez pravega izraza, besen, kot grof Herman, ki jo je vrgel v jecho takoj, ko se je njegov sin v njo strastno zaljubil in se v prvih mesecih nove ljubezenske zveze dokonchno odvrnil od zhene Elizabete. Ko se je staremu grofu zazdelo, da gre Frideriku, znanemu zhenskarju, zares. Da Veroniko povzdiguje nad druge zhenske. Jo hoche imeti za vedno. Ko je tudi sama zachutila, da ga bo morda mogla porochiti, che umre Elizabeta ... Da se bo tako rekoch chez noch dvignila iz svoje maloplemishke zagorske vashke skromnosti in postala slavna grofica Celjska ...

Je zdaj preplashena zaradi teh sanj, ki jih je spet sanjala, kot takrat v jechi? Toda kaj bo zdaj? Ko je Elizabeta mrtva, ona pa nova zakonska zhena mladega celjskega grofa? Kaj bo zdaj naredil stari grof? Zdaj, ko gre na nozh? Ko gre zares? Ko misli, da so ogrozhene njegove tri zlate zvezde. Celjske zvezde. Jo bo ponovno, zhe drugich, vrgel v jecho? Jo bodo obsodili kot charovnico?

Zatrepeta od temnih slutenj. Z rokami tipa na drugo stran postelje. Skusha otipati obrise velikega postavnega moshkega, kateremu zdaj pripada. Kje je njen mozh?

Skozi lino pod stropom polzi na posteljo rezka zelenkasta svetloba. Odsvit meseca in zvezd. Jo zaboli v srcu. Vidi, da je spet sama. Postelja na Friderikovi strani je mrzla. V sobi je kot v krsti. Pogresha mozhevo glasno nochno dihanje. Rada bi zaslishala shkripanje Friderikovih korakov po podu, toda Friderika ni nikjer. Cheprav sta shele osem mesecev porochena, ga je spet odneslo po opravkih. Ali pa k zhenskam. K lepi gospe von Egkh. Chustveni zhenski s famoznimi prsmi, kot ji je rekel. Ki ga neznansko privlachi. Ampak samo kot sladica. Ker ve, da je njegova zakonska zhena lepa Veronika. Toda saj nista vech otroka. Porochila sta se tudi zato, da skupaj kljubujeta starokopitnemu svetu. Che se zhe ne moreta lochiti. Saj smo posebni, vishji ljudje, ki si, stojechi visoko nad navadnimi smrtniki, sami krojimo zakone. Za nas veljajo posebna dolochila. Drugachna dolochila. Pa naj cerkvena gospoda, ki ves chas nechistuje in pije vino, ko pridiga vodo, reche, kar hoche. Bog nas je namrech ustvaril, da ljubimo. On, Friderik, ne more drugache. Najprej je mislil, da lahko zhivi samo z njo, Veroniko. Da jo lahko do smrti nezhno drzhi za roko. In da bo z njo umrl, ljubeznivo zdruzhen, v vechni zvestobi, ko bi napochila njuna zadnja ura, kot Filemon s svojo Baukis v grshki legendi. Pred tem bi se pobotal z velikim jeznim mozhem, svojim ochetom. Imel z Veroniko otroke. Nove celjske grofiche. Se boril za dedishchino. Hodil pridno na lov. Ali na krizharske vojne. Na starost modroval ob spisih slavnih rimskih pisateljev. Skrbel za dezhelo in podlozhnike. Dal cesarju in cerkvi, kar od njega zahtevata. A ne more. Zato je prav, da sta sicer trdno povezana in se ljubita, che jima to pozheli srce, a da hkrati poskrbita za lastne uzhitke, ki se jim kot pomembna chloveka ne bosta hotela odpovedati. Zato je njuna zveza kot utrdba sredi poniglavega in omejenega sveta, iz katerega si jemljeta vse tisto, kar jima je v prid...

Veronika zarije glavo v blazine ... Zakaj ga she ljubi? Ali ga res she ljubi? Kje je pravzaprav zdaj? Ali je odshel h kaki vashki deklini, ki mu jih vedno znova, kot ve, priskrbi oskrbnik za majhno nagrado.

Potem noche vech biti nesrechna ... Noche misliti na nevarnosti, ki se blizhajo. Na mashchevanje grofa Hermana. Samo za trenutek she pomisli na strastno ljubljenje s Friderikom v dneh, ko sta se spoznala. Se zdaj raje spomni na nasladno obchevanje z obristom Reixachom ob kopalni kadi ... In na uzhitke z drugimi moshkimi. Na dvoumne nezhnosti, ki jih je dozhivela z Johano ... Ve, da si jo mnogi pozhelijo takoj, ko jo zagledajo ... Ker je v svojo srecho in hkrati nesrecho zelo privlachna ... Privzdigne si nochno srajco in spolzi z roko chez po moshkem hrepeneche mlado telo. Si bozha mehki trebuh. Drsi s prsti proti vlazhnemu shopastemu puhu. Zapre ochi. Si zheli narediti lepo ... Zaslishi na hodniku pritajene korake nochnega strazhnika. Se zdrzne. Ga naj pokliche v sobo? Tu, v postelji, ji je sami tako hladno. Zares potrebuje prijaznega chloveka, da jo pogreje ... Oljenka meche temne sence chez leseno tramovje pod stropom. Razocharano vstane iz postelje, si ogrne plet in stopi proti oknu. Gleda v temo.

 

* * *

 

Mali mozh, v temnozeleni obleki, z jeznimi ochmi podgane, vstane iz naslanjacha, zakoraka s kratkimi, sunkovitimi koraki po sobani. Pred zaveso iz rdechega zhameta se nenadoma sunkovito zaustavi. Dvigne glavo, bolshchi v rdecho barvo blaga, v pisane prapore in ostre meche, obeshene po belo prebarvanih stenah. Kot lovski pes, ki je zavohal plen, zija v rdeche blago s posebnim izrazom na obrazu, ki izrazha strah in zachudenje. Vsemu svetu je hotel samo dobro. In kaj je zahvala za njegova koristna dela in plemenita dejanja? Popolno nezadovoljstvo na levi in na desni, upori in vojne ... Ja, svet je nesramen peskovnik, v katerem prepogosto teche kri.

Jezno pogleda proti vitkemu mlademu moshkemu v chrni obleki, z obrezanim peresom v rokah, pokorno stojechemu pri visokem stojalu s pergamentom.

»Tako ne gre,« zasika proti pisarju, ki mu gosje pero od razburjenja skorajda pade iz rok. »Konchno smo, to ve zhe celo sam papezh, najvechja krshchanska drzhava na svetu, mogochno kraljestvo od Schleswiga do vikinshke Islandije in Grönlandije. Ali ni to nich?«

Mali mozh si pogladi navzgor zavihane brchice. Pogleda na oba temnorumeno bleshchecha podglezhnjaka iz najboljshega usnja, v katera je vtaknil suhe kruljave noge, in se bridko nasmehne.

»Baroni zhe spet izzivajo,« ujedljivo reche. »Nekaj gnilega je v dezheli Danski.«

»Kaj hochemo, velichanstvo,« reche pisar in povesi glavo.

Kralj utrujeno zavzdihne. Vse te neposlushne danske fichfiriche bo pregnal iz njihovih gradov in v njih kot nove upravitelje kraljestva ustolichil svoje shtevilne pomorjanske bratrance, za katere ve, da so mu zvesti in pokorni.

Dragoceni klobuk, polepshan s temnovijolichastim trakom in fazanovim peresom, ki mu hoche nenadoma zdrseti z glave, potisne naravnost na vrh gostih temnih las. Majhne ochi se zloveshche zasvetijo.

»Pishi,« piskne z rezkim glasom.

Pisar bojeche privzdigne pero, chaka, da se konchno oglasijo vzvishene besede presvetlega vladarja in troedinega kralja Danske, Shvedske in Norveshke Erika VII., na prostranem Shvedskem zapovedujochega pod imenom Erik XIII., po milosti bozhji imenovanega tudi Erik Ellekonge, vilinski kralj Norveshke.

Od vseh osovrazheni kralj, cheprav blizhnji sorodnik cesarja Sigismunda, se hudobno nasmehne. Saj je rimskonemshki cesar po materi pravi Pomorjanec. Kot je to tudi on sam, kot sin pomorjanskega vojvode Vratislava VII. in njegove zhene Marije Mecklenburshke, vnukinje danskega kralja Valdemarja IV.

Pisar spolzi s peresom v rokah proti stojalu. Prestrasheno chaka na prevzvishene ukaze kralja, imenovanega nesrecha vse Skandinavije. Ki pa so mu, nesposobnemu zoprniku, po smrti starega strica in norveshkega kralja Hakona, mozha njegove stare tete in danske kraljice Margarete, z dogovorom o vechni zvezi v shvedskem Kalmarju polozhili v narochje krone kar treh imenitnih dezhel.

Erik mezhikajoche pogleda proti pisarju in ponosno dvigne glavo, kot da chuti, da bo s svojo knjigo predrugachil svet, mu na primeru danskih starozhitnosti pokazal, kako bi se moral vesti v blizhnji prihodnosti, che hoche, da bodo prijatelji. Tudi vojvodini Schleswig, proti kateri zhe vech let vodi neizprosno vojno, bo za vedno vtisnil danski pechat in tam z enim samim zamahom ukinil vse neprijetne nemshke zakone. S Sigismundom se bosta zhe nekako pobotala, ko ga obishche v Budi. Morda mu odstopi cesarsko grofijo Holstein, tako da bo meje Danske pochasi raztegnil kar na zahod in proti Franciji. Tudi zato pishe slavno zgodovinsko knjigo de origine gentis Danorum, o junashki preteklosti veleslavnega danskega rodu, ki bo kazhipot pravega vedenja in pravega pisanja in edino zvelichavni, za vse chase uradno dolocheni evropski chronicon chronicorum. Za vedno bo povishal starodavno Dansko, ki je, che verjamete ali ne, lux clarissima vatum, luch vseh pevcev, ki jo bodo, tako kot zdaj on, troedini kralj, s sklonjeno glavo pochastili na najbolj velichasten nachin. Zato bo jasno in odlochno zapisal, kar je treba zapisati, namrech da moramo slavo kraljevine Danske zares iz vsega srca ponizhno chastiti in ji v ta namen prinashati v dar vence in kadilo, ji postavljati oltarje v vechen spomin.

Nekoliko se zaustavi. Ali je shel v zanosu predalech? Je morda prevech gostobeseden? Ne, ne! Ko gre za njegovo kraljestvo, je vse dovoljeno!

Namrshi obrvi in z rezkim glasom zastoka proti pisarju, ki v potu svojega obraza mrzlichno hitro zapisuje pravkar izrechene kraljeve slavilne besede te colimus, tibi serta damus, tibi thura, tibi aras, et tibi rite sacrum semper dicemus honorem carminibus memores. Takoj zatem, ko se bo kralj umaknil v svoje zasebne prostore, jih bo na slavilnem papirju she povishal v najlepshi lepopis.

Medtem kralj pogleda skozi okno, za katerim se nekaj prashno zasvetlika. Vidi nekakshne barve, pokrajino, tri drevesa, nad njimi sive oblake. Povesi glavo. Zamizhi. Ne vidi nichesar vech.

Razmishlja. Pravzaprav je pesnishka muja vech kot koristna. Je tako rekoch nujnost. Ker bo slavna knjiga primeren vodich, smerokaz, navodilo za pravilno upravljanje sveta.

Spet pogleda skozi okno. Bolshchi v medlo kopenhagensko bleshchavo, ki se svetlika brez prave barve chez ravno, pusto pokrajino. Vidi tri ali shtiri vojake, spodaj, pod gradom, v svechani rdechi opravi, z dvignjenimi helebardami. Zamahne z roko. Se utrujeno obrne k pisarju. Opazi njegov napeti pogled. Na kaj she chaka?

 

* * *

 

Hrup, ki ga zaslishi iz spodnje kamrice za sluzhinchad, jo zares vznemiri. Zelo previdno se spusti kar v nochni srajci po vijugasto zavitem ozkem stopnishchu do temachnega hodnika, pripravljena na zoprna presenechenja. V strahu se zaustavi pred prostorom za nove mlade sluzhkinje, iz katerega prihaja chuden ropot in jok. Ko poshkili skozi na pol priprta vrata, ji zastane dih, ko ga v bledem siju iz leshcherbe zagleda na goli zhenski. Shele petnajstletno dekle, s katerega je jeznorito strgal vsa oblachila, jechi z razkrechenimi nogami pod Friderikovo razsrjeno moshkostjo. S shiroko razprtimi ochmi razburjeno opazuje, kako njen mozh v vedno bolj slepi strasti grabi po izbochenih jezhicah dekletovih drobnih belih dojk. Z usti se dotika obeh skoraj chrnih bradavic in zariplo hrope od napora.

Rada bi zaprla ochi, da ne bi videla ogabnega prizora, ko Friderik svojo zhrtev potegne med svoja kolena in ji z obema rokama pridvigne ozko sloko zadnjico. Kot zakleta bolshchi v grozno dogajanje. Vidi, kako se dekle upira in prosi, naj odneha, vendar postaja grof she bolj nasilen. Rada bi zaprla ochi, vendar ne more odmakniti pogleda od Friderikove chvrste, z dlako porasle zadnjice, ki poskakuje po vitki, skoraj otroshki postavi.

V njej se nenadoma prebudi chuden nemir. Cheprav se boji Friderikovega nasilja nad to ubogo zhensko, bi se rada she sama iz nerazumljivega razloga kar takoj predala svojemu divjashkemu mozhu. Nekako jezna je na Agato, ki sope in drhti pod posiljevalchevimi vedno hitrejshimi sunki. Ne more zakrichati, naj neha. Nemo stoji v poltemi. Trese se od chudne, nenavadne napetosti. Skoraj ne slishi Agatinega hlipanja, ko se gol, z nochno haljo v levi roki, konchno dvigne od svoje zhrtve, ki z zaprtimi ochmi osramocheno oblezhi na slamnjachi in blazinah.

Ko zagleda svojo zheno v nochni halji ob zidu pri vratih, mu zastane korak. Z roko si skusha zakriti razgaljeni trebuh in jezno prebledi.

»Kaj delash tu? Ali ni chas za spanje?« razburjeno zamrmra.

»In ti? Kaj te je zaneslo sem, v kamrico moje sluzhkinje?«

»Saj vidish, kaj ... Potrebno je bilo, da je dobila tisto, kar ji gre ... Tako mlada ... Pa sploh ni bila vech devica ...«

»Ah, tako!«

»In kaj bo zdaj?«

»Nich!«

Chuti, kako hlipa.

Z roko ji sezhe pod srajco in jo otipa pod trebuhom.

»Saj si chisto mokra! Si uzhivala, kajne?«

»Ah, daj mir!«

»No, ne bodi huda!«

»Che bosh spet delal kaj podobnega, potem samo skupaj z mano ... Razumesh?«

»Ja, oba skupaj ... Da ne bosh prikrajshana ...«

Brez besed jo zasuka proti steni in ji z desnico razpre kolena.

Ko ga zachuti med nogami, v nekakshni pokvarjeni strasti nemochno dopusti, da jo besno naskochi. Kakshen moshki! Mochan kot bik! Rezko zahrope in takoj za mozhem tudi sama dozhivi oster vrhunec sladkosti ...

 

* * *

 

Na cerkveni strehi sedijo vrane. Oblaki so trdni in veliki. Nepremichno stoje nad chrnim gozdom, kot da bi bili iz granita. Podobni so blizhnjim skalam v globeli.

Zhupnik Janez sedi v zhupnishchu ob vrchu jabolchnika in premishljuje o Bogu in svetu. Ministranti se z zariplimi lici podijo za vechjo leseno hisho, skachejo chez blatni potok in chakajo, da jih gospod zhupnik pokliche k sebi v toplo izbo.

Smrt je vsepovsod prisotna. Zhupnik je na predpomlad pokopal zhe shest starcev in stark. Zaradi spora s sinom se je eden od teh nesrechnikov obesil kar na podstreshju. Najbolj zhalostno pa je, da se je na skrivnem lovu, saj je grof izrecno prepovedal ubijanje divjadi, smrtno ponesrechil mlajshi moshki in popolnoma neprichakovano zapustil zheno s shestimi mladoletnimi otroki.

Je kot ob koncu sveta. Podgane in mishi glodajo po zadnjih zalogah zrnja v starih skrinjah na podstreshju. V zhupnikovi glavi je prepolno zhalostnih misli. Zaskrbljeno zre skozi lino proti parobku gozda, v katerem domachi lovci pravkar s sekirami ubijajo polhe in podlasice. Da ja ne bi prishlo gospodu grofu na ushesa! Boji se za te svoje izgubljene dushe, ki nimajo kaj dosti vech sreche kot divje zveri v gozdu!

V duplu blizhnjega drevesa se je potuhnil roj srshenov. Zhupnik loka jabolchnik v dolgih strastnih pozhirkih. Misli na mezhnarjevo zheno v shiroki beli obleki, ki mu je v edino tolazhbo na tem bednem svetu. Zhe ponochi je sanjal o njej, kako jo je po dolgem chasu spet dobil v posteljo in ljubil z divjim, strastnim obupom.

Spet dvigne vrch in tezhko zavzdihne. Ne more pregnati trpkih misli iz svoje uboge dushe! Prevech hudega je na svetu! Ve, da se smrt v starih kmechkih izbah zhe dneve poprej napoveduje s sladkobnim vonjem. She veter ne dá miru, saj se zachenja zaganjati v prochelja vashkih koch, ki jih je ostri chas neusmiljeno zapredel v sive pajchevine iz megle in zhalosti. Nikomur ne bo prizaneseno!

 

* * *

 

Shele pet tednov se z mozhem nahajata na pravkar zgrajenem gradu pri Kochevju. Vse je tako novo. Vedro, veselo. Lepo. Noro. Skoraj popolnoma je pozabila na nevshechnosti, ki jima grozijo, che se veliki grof Herman ne bo pomiril. Zdaj, ko sta dobila visoki obisk in jo je Friderik slavnemu gostu prvich predstavil kot svojo novo zheno, se kljub nevarnosti, da se bo novica zvedela po vsej dezheli, nekoliko umiri. Friderikov mladi prijatelj Orlando de Campoamore jo je namrech popolnoma razorozhil s svojo izzivalno pojavo. Ko ji je mozh zjutraj omenil, da je Italijan pravi mojster v umetnosti ljubljenja, resnichen svobodnjak, ki ne pozna meje in mere, in je zato popolnoma drugachen od kmetavzarjev in gorjancev tu v zaprashenih zakotjih, je zmedeno dvignila glavo. Kar zardela je, ko ji je namignil, da se lahko pri njem veliko nauchi, saj, kot govorijo, najbolje ve, kako se zhenskam strezhe, da so zadovoljne.

»Kaj nisi nich ljubosumen, da bi to njegovo umetnost preizkusila?« ga je oshvrknila z navidez jeznim pogledom in se igrivo zasmejala.

»Saj jo bova preizkusila, Veronika. Vsak na svojem ... Ti pri mojem prijatelju, jaz pri njegovi zheni, ki pozna tisoch vragolij! Tam na jugu in zahodu so zhenske v teh zadevah zhe bolj izkushene ... In svobodne ...«

»Jaz ti pach nisem dovolj, kajne, Friderik? Le kakshno zheno hochesh imeti?« ga je skoraj jezno zavrnila.

»Ah, ti si najboljsha. In na vsak nachin dovolj izkushena ... Ne pa jaz...Vedno znova moram v sholo ljubezni ...«

»A tako je to, ti veseljak,« je rekla in hudobno obmolchala.

Zdaj, ko zagleda Italijana tik pred seboj, ji zastane dih. Zhivljenje je tako svojevrstno! S Friderikom morata zdaj zares svobodno zazhiveti, kot sta se dogovorila! Cheprav bo to na vsak nachin huda preizkushnja za trdnost njune zveze! A morata tvegati. Zhivljenje je prekratko, zato ne velja odlashati z uzhitki.

Nejevoljno opazuje, kako njen mozh pred kosilom prevech buchno odvrzhe svojo, po ogrski navadi z zlatimi in srebrnimi vrvicami preprezheno tezhko suknjo skupaj s pokrivalom, obshitim z dragoceno hermelinjo kozho, kar nekam proti sluzhinchadi za mizo. Kako drugachen, mozhato uglajen se ji zazdi njegov italijanski tovarish z bojnega pohoda proti cheshkim husitom, ki se mudi med potjo v Budo na njunem novem kochevskem gradu. Chokat Italijan z mochnim bikovskim tilnikom in izzivalnimi ochmi izzhareva moshko moch. Neverjeten chlovek, v rdechem zhametu po francoski shegi. Na skrivaj ga opazuje, ko se preudarno nasloni ob hrastovo mizo in chaka, da prisede she njegova zhena, majhna, prikupno razpolozhena chrnolaska z vrochichnimi ochmi. Zazdi se ji, da se dobro ujemata kot zakonski par predvsem pri vseh nesramnih vragolijah, ki jih povzrochata shirom po svetu, kot je namignil Friderik. Vitezovi zheni nekoliko zavida chudovito obleko, ki ne zakrije bujnosti njenega telesa, temvech na prijeten nachin she poudari izzivalno polnost mlade Francozinje. Z dolgo vijolichasto vlechko, ki ji pada kot zhivahen slap chez morda nekoliko premochne boke in stegna, prinasha v grad napet nemir. She bolj obchudovanja vreden je umetelno obshiti zlati trak, ki se bliska iz gostih temnih las te samosvoje zhenske, o kateri ji je Friderik zjutraj navdusheno pripovedoval, da si rada vzame vse, kar ji srce pozheli. Vendar pa se sama tudi ob tej zheni drugega jasno zaveda svoje izbrane lepote, ki dalech prekasha sicer za vsakega zdravega moshkega vznemirljive chare Francozinje. Ljubka in preprosta, a nad prsmi precej prostodushno odprta rozhnata obleka, ki si jo je oblekla zhe dopoldne, she samo stopnjuje njeno naravno ocharljivost.

Samo za trenutek zadrgeta v neprijetni ljubosumnosti, ko Friderikov pogled prevech pohlepno preleti zanimive obrise tujkinega telesa in se radozhivo zaustavi na njenih prijetnih oblinah. Pod lesketajochimi se kosi obleke iz svile in zhameta se bochijo obrisi tezhkih, zajetnih dojk, she bolj pa izziva moshki pogled zapeljivo napeta in razkoshno shiroka zadnjica, s katero zna Francozinja ochitno mojstrsko potresati, pozibavati in zapeljevati.

Velika miza se ne shibi le pod gorami pechenega mesa, temvech se trese tudi pod tezhkimi kupi drugih dobrot. Skupaj z razvnetimi jedci in jedkami uzhivashko stoka pod bokali izbranih pijach in velikimi vrchi najboljshe medice, ki bi ogrela celo najbolj krhke kosti.

Veronika spet radovedno oshvrkne chrnolaso zheno mladega grofa. Ochitno je prava zapeljivka, saj se je zhe primaknila tik do Friderika in mu nekaj zanimivega shepeta v uho. Zato she sama izzivalno dvigne glavo in se zelenkasto predrzno zazre v temne ochi italijanskega viteza, pred katerega so pravkar postavili bokal medice in krozhnik medenjakov.

»To je bolj hrana za otroke, in za zhenske ...« se zasmeje grof Orlando de Campoamore in zamahne z roko. »Vem, da bo prijala moji Heloisi. Meni pa je ljubshe Friderikovo imenitno vino!«

Friderik natakne na nozh velik kos belega, lepo pechenega mesa in ga pomoli pred Italijana.

»To ti bo bolj teknilo!« reche in mu pomezhikne z ochmi. »Je dobro za moch!«

»Ali bosh spet moral v boj s Sigismundom?« zarogovili italijanski vitez, kot da je preslishal prijateljevo razlago, in ga nekoliko oshabno oshvrkne z izzivalnim pogledom.

»Saj res, in vi mladi mozh?« reche Veronika in dvigne chasho. »Se ne boste borili? Na vashe zdravje, grof! Na vasho moshko moch!«

Orlando se rezko zasmeje in spet dvigne glavo, kot da ni slishal njemu namenjene Veronikine zdravljice. Zhena celjskega grofa jezno povesi ochi.

»Ah, te vojske! Prevech stanejo! Spet moramo zbirati denar za obrambo!« reche Friderik proti Francozinji in se izzivalno nasmehne. »Sam bolj ljubim nezhne stvari.«

Chrnolaska, prepojena z veseljem presherne gostije, se ob teh besedah she bolj primakne k svojemu sogovorniku.

»Kakshen zlat revezh so njihova milost,« zagostoli bolj z ochmi kot z ustnicami.

»Le kaj mislite ... » reche Friderik. »A ne pustim, da bi se habsburshki dezhelni lopovi popolnoma prisesali na mojo moshnjo!«

»Ah, grof«, reche grofica Campoamore. »Vse na tem svetu ima svojo ceno! Vojske ... Pa tudi ljubezen!«

»Ja, ali radi ljubite?«

Francozinja ga dvoumno oshvrkne s pogledom in zashepeta: »Kakor se vzame. Che je v blizhini kak prijeten vitez.«

»Plemenita gospa, tukaj sva kar dva, ki obchudujeta lepe zhenske ... Take, na katerih je vse vredno pohvale ... Roke, glas, ocharljiva zunanjost ... Toda moram obmolkniti, da ne povem ob tako krasni sosedi she chesa bolj predrznega ...«

»Gospod grof,« se zasmeje Francozinja. »Saj pretiravate.«

»Ne, nikakor ne! Kako naj lazhem ob tolikih ocharljivostih!« zarogovili Friderik. »V vashih ocheh berem, da ste nekaj posebnega. Taka lepota mora biti nagrajena!«

»Vi zapeljivec,« zavreshchi Francozinja in se she bolj zasmeje. »Sicer pa pravijo, da je drznim vitezom dano, da si utrgajo celo rozho, ki raste na najbolj strmem in najbolj nedostopnem kraju, da bi jo prinesli svoji gospe.«

Friderik jo pogleda z obchudovanjem. Kako uglajena zhenska! V primeri z njo je Veronika pravzaprav navadna kmetica! Ah, ja! In za namechek prihaja, kot pravijo, iz najboljshe druzhine. Potomka slavnega grofa iz Poitouja, trinajstega vojvode Akvitanije, celo daljna sorodnica Viljema Raymonda Montcada, marshala nesrechnega grofa Raymonda Berenguerja iz Barcelone. Nenavadna svetovljanska Francozinja, po izvoru pravzaprav Okcitanka.

»Jaz vidim le eno samo rozho, tisto, ki raste tu ob meni!« zashepeta in se ji nagajivo nasmehne.

»Potem jo poskusite utrgati ... Zdaj je chas, da ujamete srecho!«

– Ah, te razposajene Francozinje, pomisli na tihem. – V nesrechni dezheli, ki ji navidezno vlada prismuknjeni stari kralj Karel VI. Kar na vsem lepem se mu je zmeshalo, da sploh ni vech prepoznal svoje zhene ... – Kaj delate z menoj? Takoj opustite te nechedne ljubeznivosti, je zarjul nekega jutra, ko je zagledal kraljico ob sebi v postelji. Zapodil jo je iz zakonske spalnice in postal popolnoma nemogoch. Razen najbolj zvestih sluzhabnikov so mu vsi pobegnili iz gradu. Shest mesecev ni hotel zamenjati obleke, ki mu je zachela razpadati kar na telesu. Na nasvet shkofa ga je moralo kar shest sluzhabnikov ukrotiti, preden so ga lahko slekli in spravili v kopalno kad. Cheprav je bil sprva grozovit, se je s chasom nekoliko umiril ... Zdaj sedi dobrodushno po ves dan ob odprtem ognju sredi velike grajske sobane in si v shkafu namaka noge. Kakshna nesrecha! Prava zmeda po celem kraljestvu. In za namechek se je novi angleshki kralj Henrik proglasil kar za francoskega kralja in z vojsko udaril v ubogo dezhelo. Ki pa se, kolikor je mogoche, pogumno brani. Nekateri vojvode in shkofje so se zbrali k odlochnemu odporu. Sodeluje vse ljudstvo ... Kmetje ... Otroci ... Zelo pogumno celo zhenske ...

»Ja, to novo gospodarstvo«, nenadoma reche Italijan, kot da hoche napeljati pogovor na zelo resne stvari, cheprav misli le na to, kako bi Friderikovo zheno, podobno kot celjski prijatelj njegovo Heloiso, chimprej zapeljal in dobil v posteljo, pa chetudi samo za eno noch. Saj je ves svet ena sama nesrecha ... Navaden drek ... Razen veselih zhensk ... V resnici ne verjame ne v ljubezen in ne v zvestobo. Prava ljubezen na tem krvavem svetu ni mogocha. Pomembni so le uzhitki. Tudi zdaj si jih bo v tej umazaniji, imenovani zhivljenje, privoshchil. Neumna Friderikova svetlolaska je vredna, da jo sleche do zadnjega in izpije do obisti.

»Ta denar, gospoda, ta denar!« reche Veronika. »Ta ni delo vsemogochnega Boga!«

»Tako je, lepa gospa,« reche Italijan. »Denar je, kot pravijo, od hudicha!«

»Saj, zato je tudi v rokah nechistih Zhidov!« reche grofica Campoamore.

»No, dokler mi pomagajo iz stiske in mi ga na veliko posojajo, jih pustim pri miru!« reche Friderik skoraj jezno.

»Toda na obresti, vasha milost. To je proti bozhjim postavam!«

»Ja, saj prav za to gre. Toda denar je zhal zdaj sveta vladar. Zhe Rimljani so vedeli, da denar ne smrdi. Sicer pa sem nekaj slishal, da hoche moj oche Herman te nepridiprave za vedno izgnati iz celjske dezhele!«

»No, kakrshenkoli je ta vash starec ... V tem ima gotovo prav! Ta krivoverska svojat nas hoche samo odirati!« reche Francozinja.

Grof Campoamore medtem zre v chasho pred seboj in pochasi srka rdeche vino. Po glavi se mu pode predrzne misli. Chuti, da ga Veronika spet radovedno opazuje. Zdaj je prilozhnost za pustolovshchino, she posebej, ker se Friderik kar prevech zanima za njegovo Heloiso. Saj je zhivljenje zgolj velika zabava, preden sledi trpka smrt.

Ob tej tezhki misli s svojo krepko roko zadene ob Veronikino nezhno roko in jo narahlo pobozha. Chuti, kako Friderikova zhena razburjeno povesi ochi. Ali si sme dovoliti she vech?

Na skrivaj poshkili k Frideriku in se pomiri, ko vidi, da ga njegovo pochetje sploh ne zanima. Pravkar je namrech poredno hihitajocho se Heloiso objel kar okoli pasu in jo pozheljivo stiska k sebi. Mladi vitez se zave, da mu je Friderik dal prosto pot. Zato z roko ponovno zdrkne pod mizni rob in se narahlo dotakne vabljivo okroglega Veronikinega kolena. Ko zachne risati s sredincem leve roke na toplo, mehko kozho Friderikove zhene kratke, a vznemirljivo ostre cvetlichne kroge, zachuti, kako meso mlade zhenske zatrepeta pod njegovimi prsti.

»Tako mi je, kot da vas poznam zhe od nekdaj,« reche in se skloni proti njenim ustnicam, kot da jo hoche poljubiti. »Kot da sem vedno chakal samo na vas.«

V Veroniki napetost vidno narase. Frideriku je hotela biti dobra zhena, che bi bil tak tudi on ... Che, che ... Prevech nezvest ji je ... Zato se je odlochila za svobodo. Kot celjska grofica si bo dovolila vse tisto, kar je za navadne ljudi prepovedano ... Hoche mu biti chim bolj nezvesta. A z njim v tej nezvestobi vzajemno povezana. Kot sta se dogovorila. Zato je zdaj chas, da zachne z igricami. S svobodnimi igricami. Nevarnimi igrami?

Vedno mochneje chuti Italijanovo roko na svojem telesu. Prevzame jo obchutek blazhenega prichakovanja. Ve, da hoche v tem zhivljenjskem dolgochasju in razocharanju spet nekaj dozhiveti. Kljub temu igra zvestobo do groba. Se skoraj nejevoljno dotakne Orlandove vrochekrvne dlani in jo odrine od kolena.

Campoamore dvigne chasho in pije, kot da se ni nich zgodilo. Obrne se proti Frideriku in pristavi, da je bil vcherajshnji lov vsaj tako obilen kot to slavnostno kosilo. Se smeji. Vendar mu roka spet zdrsi prek Veronikinih ljubkih kolen. Ker zheli na poseben nachin ukrotiti in zadovoljiti to mlado zhensko, da bo vedela, kdo so Benechani. Med vsesploshnim Friderikovim modrovanjem o jazbecih in medvedih na rahlo privzdigne Veronikino oblachilo iz tezhke rozhnate svile in ga previdno potisne navzgor.

»Ne delajte tega,« zashepeta lepotica z Desenic, vendar pusti predrzni roki prosto pot.

»Prevech vas cenim, gospa, zato ne morem zatajiti svojega chustva!« jeclja, ko z dlanjo pozheljivo drsi chez toplo kozho mlade zhenske.

Friderikovo zheno prevzame nenavadno, napeto razpolozhenje. Ker postaja mladi Campoamore vedno bolj nepopustljiv, se na pol zmedeno nagne proti njegovemu razgretemu obrazu.

»Kako ste poredni!«

»Veronika, vi ste moja usoda!«

»Kaj ni kosilo zares odlichno?« zacinglja z nedolzhnim glasom, kot da ne ve, kaj se dogaja. »Upam, da vsem dobro tekne! Za navrh pa smo pripravili she posebne domache slashchice!«

Ochi se ji razburjeno zaiskrijo, ker se Orlandovi prsti medtem nenavadno hitro pomaknejo radozhivo navzgor ... Neprevidno navzgor ... Ne more preprechiti nekakshnega notranjega sladostrastja, ki jo zachne oblivati po vsem telesu ... A se she pravochasno, preden lahko Italijanovi prsti dosezhejo strastno zazheleni cilj, kruto zravna in vitezovo roko na videz nejevoljno odrine s svojega telesa.

»Dopustite, da sama dolochim, kdaj in kako ... Zvecher naprej,« zashepeta in ga izzivalno pogleda.

Ponochi bo imel prilozhnost, da pokazhe, kaj zna. Ponochi se hoche telesno in dushno s tem chlovekom izgubiti na najvishjem vrhu strasti. Hoche dozhiveti skrajno ljubljenje, ki te hkrati dvigne in pogubi. Pokazala mu bo, kako ljubi strastna zagorska lepotica in preshushtna mlada celjska grofica, ko vech ne pozna nobene meje, ki bi lahko bila ovira za najbolj vroche zblizhanje ...

 

* * *

 

Zrak poka od zloveshchih napetosti. Nebo je prepredeno s temnimi oblaki. Nekaj leti po zraku. Golo. Na metli. Ni luchi, ki bi razsvetlila bivanje. Odposlanci pekla prezhijo noch in dan na shibke in neodlochne, da jih pahnejo v zhrelo vechnega ognja. Na zemlji in na nebu je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna. Hudi duh nas stalno preizkusha. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

 

* * *

 

Med prijetno zabavo ob kolachih in zmernih pozhirkih z medom poplemenitenega vina si popoldanske ure lepshajo s kratkochasnimi igrami s kockami in kroglicami ter sladkajo s poljubi in prijetnimi ljubeznivostmi. Orlando si je neugnano Friderikovo zheno posadil na kolena, kot da bi pod opojno tezho njenega zapeljivega telesa zhe hotel slaviti svojo, za blizhnjo noch prihranjeno ljubezensko zmago. Celjski grof se je z razgretim obrazom usedel k lahkozhivi Heloisi in jo ljubeznivo pritegnil k sebi. Med vznemirljivimi navzkrizhnimi poljubi in dotiki skushata poslushati zabavno in pohujshljivo ljubezensko zgodbo, ki jo italijanski vitez pripoveduje s poudarjenim uzhitkom, medtem ko mu poredna roka spet polzi chez Veronikina ljubka stegna.

»Potrpimo torej tudi mi sami, nesrechni ljubimci, kot je potrpel sam bog Mars, ko se je brezumno zaljubil v Venero in se iz strashnega vojshchaka spremenil v ponizhnega zaljubljenca,« reche Italijan. »Prekrasna boginja, ki je sicer pripadala bogu ognja Vulkanu, je bila, kot najini lepi dami, mehkega srca, cheprav je po njej hrepenechega, na kolenih v prahu pred njeno bozhansko podobo stokajochega nebeshkega nesrechnika pustila kar predolgo chakati in moledovati ... A je medtem, ko ga je s hudomushnim pogledom merila od nog od glave, zachela zanichujoche pripovedovati o napakah svojega shepajochega vulkanskega moshkega. Na ta nachin je prilivala olje na ogenj Marsovega hrepenenja, dokler se ni zgodilo neizbezhno. In cheprav jima je Vulkan nastavil skrivne mrezhe in ju med njuno razbrzdano spolno igro ujel v past, da bi ju osramotil, je s tem she bolj razvnel njuno ljubezen, ki sta jo odtlej opravljala kar javno, vsem bogovom na ocheh ... Toda, dragi gospe lepotici z zhametnima glasoma, s preshernim leskom zapeljivih pogledov, kdaj se bosta tudi vidve usmilili naju nesrechnikov, ki umirava od vrochega hrepenenja po vajinih skrivnih lepotah? Kdaj se bosta pokazali kot novodobni Veneri najinim po vsem lepem hrepenechim ochem?«

Ob teh vedno bolj strastno izgovorjenih besedah, ki povzrochijo pri vseh navzochih poredno zatishan smeh, zdrsi z ustnicami chez gornji del bele, chipkasto nazobchane obloge nad Veronikinim oprsjem in jo ljubeznivo privzdigne. Svojo izvoljenko za eno noch zachne vrochekrvno poljubljati na napeto toplo kozho, ki se zapeljivo bochi izpod shelestechega blaga.

Medtem ko razigrana Heloisa posadi na Friderikovo glavo regratov venec, ki ga je sama spletla iz pred tem na vrtu nabranega cvetja, prinesejo sluzhabniki iz shramb v spodnjem delu gradu nov vrch sladke medice. Mladi celjski grof odpre staro skrinjo. Zagrabi za pishchal. Odvrzhe haljo. Hoche biti nagajivi favn, divji starogrshki satir. Stoji v vsej svoji moshki lepoti pred obema boginjama. Zaigra razdrazheno melodijo. Pomezhikne obema pastiricama, naj zaplesheta. Heloisa zhivahno poskochi, si razpne gornji del oblachila. Se zavrti proti Veroniki. Friderik za trenutek odlozhi pishchal. Si z vidnim pozhelenjem radovedno ogleduje Heloisine tezhke, izzivalno shiroke, zaradi obsega nekoliko na levo in desno navzdol viseche prsi.

»Obrnite se na drugo stran! Ja, zares prava boginja! In desno stegno she nekoliko vishe!«

Ploskne z rokama, poskochi od veselja.

»Zavrtite se s pochasnimi gibi! Premishljeno! Da pridejo do izraza vsi ocharljivi deli vashega telesa!«

Francozinja se glasno zasmeji in privzdigne spodnji del oblachila.

»Zdaj pa nekoliko hitreje!« reche grof in spet pristavi pishchal k ustnicam.

Veroniki se kot kraljevski Veneri zaiskrijo bozhansko zelenkaste ochi, ko objame Francozinjo tik nad njeno vrochekrvno razgreto zadnjico. Zhenski se tesno objeti zibljeta v radozhivem razpolozhenju. Satirova igra je vedno bolj hitra in razburljiva. Ko postane ples posebno nemiren, Friderik samovoljno dvigne glavo in preneha igrati. Zhenski se kot odsekano ustavita sredi rajanja. Orlando se ljubeznivo prikloni pred obema boginjama in poklekne pred svojo divje zadihano izbranko. Ko ga Veronika vznemirjeno pogleda, jo poljubi nad razgaljena kolena ...

 

* * *

 

Chrne strele preparajo nebo. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Kazhe, da se dogaja konec sveta. Nobena zvezda ne posije skozi mrak. Dushe ljudi so vedno bolj chrne. Njihova strast je chrna, njihova kri je temnejsha od chrne vode. Vse je chrno. Povsod prshi chrn dezh. Kaj vas ni strah, izprijenci? Ali ne vidite, da je zrak, ki ga dihate, popolnoma chrn? Ali ne vidite, da so vashe dushe zhe napolnjene z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih? Hudi duh nas stalno preizkusha.

 

* * *

 

Zvecher, po dolgotrajnem popoldanskem ljubimkanju, zhe kar precej vinjeni, odslovijo sluzhinchad in se odpravijo v skupni privatissimum za zapahnjenimi vrati. V pijani razgretosti so zhe popoldne odvrgli skoraj vsak sram. Pred zaupnim zblizhanjem z novimi ljubimci obstojijo goli vsak ob svojem zakonskem tovarishu. V znamenje prijateljstva in sprave se smeje objamejo in pomeshano vsak z vsakim in vsako poljubijo. Nenavadno hitro se znajdejo na veliki postelji za izbrane goste pod visokimi baldahini iz rjavega brokata in med prechnimi pregradami z rumenimi in rdechimi zavesami, obdani z mehkimi rjuhami, blazinami in stojali, na katerih stojijo ob razlichnih ruticah in prtichih za brisanje polite pijache in pa tudi telesnega znoja vrchi dobrega vina ter na srebrnih pladnjih pechene pishke in izbrani kosi gnjati za dobro voljo in potrebno moch. Nekoliko v zadregi se med lokanjem vina spogledujejo drug z drugim, pripravljeni na dolgo, izdatno in posebno ljubljenje na navzkrizhni nachin.

Veronika zardi od strasti, ko si jo Orlando ljubeznivo posadi na blazine in jo poljubi na razprte ustnice. »Ali veste,« nezhno dahne in jo nalahno pogladi chez zhe rahlo razdrazheni vrshichek prijetno disheche dojke, »da sta v vsakem chloveku dve resnici..? Oblechen pravzaprav nosi masko, se spreneveda ... Ko je slechen, se pojavi njegova prava resnica... Prikazhe se njegov pravi znachaj ... Spet postane enak Adamu in Evi ... Kot da bi bil v raju. Shele ko se nato spoji z ljubimcem, dozhivi zhivljenje na stopnjevano usoden nachin ...«

»Ah, kaj pravite,« se Friderikova zhena predrzno zasmeje. Ko se radovedno skloni k Orlandovemu trebuhu, ji skoraj zastane dih. S pogledom prestrasheno zdrsi proti temni goshchavi med Italijanovimi nogami, iz katere vstaja v svitu oljenk v stenskih nishah Orlandov kot bat velik ud.

»Kakshni ste! Kar bojim se vas! Bodite, prosim, nezhni!«

»Zelo prijetno vam bo,« se zasmeje Heloisin soprog in z ustnicami radozhivo spolzi chez hrushkasto napete obline Veronikinih mlechnobelih prsi.

»Ja, poljubite jih povsod, ja, zgoraj, a she bolj mochno tu, ja, ja, tu, pod bradavico,« zastoka in se ga hlastno oprime.

»Prekrasna vila me je konchno uslishala!« navdusheno vzklikne Campoamore, ko jo med strastnim poljubljanjem navzgor obrnjene leve dojke poredno pobozha po svetlem puhu pod trebuhom.

Na drugi strani postelje se izza na pol razprtih zaves ob teh besedah svojega mozha posmehljivo zasmeji bohotna Heloisa in si z razprtimi dlanmi nagajivo privzdigne ponosne prsi.

»Poglejte vsi she te! Ali niso lepe!«

Celjskemu grofu se zazdi, da je obdan z dvema gracijama, dvema boginjama. S pogledom preleti zhlahtno goloto svoje mlade zhene, ki se je pravkar z navzdol bingljajochima prsnima konicama sklonila chez italijanskega viteza, da bi ga zachela ljubkovati. Krasna zhenska, toda to noch vech ali manj za drugega! Lepa kot dragocena amfora. Vendar ga ta trenutek mnogo bolj zanima Orlandova polnokrvna soproga, chez prsi, boke in trebuh presherno zalita kot okrogla okcitanska majolika, do vrha napolnjena z zheljo po ljubezni. Njene shiroke noge in mochna zadnjica ga pritegujejo z nerazumljivo mochjo.

Zravnano, z dlanmi oprtimi ob boke, se vzpne pred Francozinjo, ki z naslado spreleti krepko postavo lepega moshkega. Friderik zachuti napetost v stegenskih mishicah, ko ju Heloisa zagrne z glavnim zastorom, visechim na prechki chez sredo postelje, in se spusti pred njim v pochep. Polna zadnjica ji pozheljivo zadrgeta, ko z roko spolzi chez grofov sloki, z dlako porasli trebuh, in njegovo trmoglavo in vedno bolj izzivalno moshkost ujame v usta. Potem se za trenutek ustavi in ga pogleda naravnost v ochi.

»Moja prijateljica, rdechelasa kontesa Claudia Martesi, ki jo dobro poznate od nog do glave, mi je veliko pripovedovala o vas. Govorila mi je o veseli zabavi na poroki pri Habsburgu!«

Celjski grof presenecheno zardi.

»Kaj je rekla?« se mu zatrese glas.

»Da ste bili she bolj nagajivi kot razposajeni junaki v slavnih povestih njenega pradeda Giouana Bocchaccia,« se poredno zasmeje. »Zato prichakujem od vas kar precej. Ko nas, redke svobodne zhenske, zagrabi gon, smo hujshe od vas ... svobodnih moshkih ... Mnogi so me zhe razocharali ... Shleve, ki so odpovedale, she preden se je zares zachelo ... Vi ste drugachni, kajne?«

Nenavadno hitro se skloni navzdol in postane posebno divja. Frideriku se v vzburjenju napno vse trebushne mishice.

»Saj ste kot hudournik narasle vode!« zastoka, ko se ji izlije naravnost v usta. Z zardelim obrazom naglo vstane in samohotno privzdigne levo nogo visoko na posteljo, da se povsem razkrijejo shiroke skrivnosti njenega mednozhja. »Zdaj je v meni vsa tvoja celjska moch, ti bik! Toda, kot vidish, te potrebujem she kje drugje.«

Okrog njega je samo she chudovit vonj po topli ljubezni, ki puhti s Francozinega razgretega telesa. Zadihano spolzi chez prostrano mehkobo Heloisinih prsi. Pomakne se pod shiroko gubo vidno naprej viseche medeno polne dojke in trdno gmoto tezhkih, mlechnobelih nabreklin nagajivo privzdigne k ustnicam. Chvrsto navzgor zavihani rdechkastorjavi bradavici se pod pritiskom nagajivih moshkih prstov she bolj zatreseta. Pod po ljubezni dishecho presojno kozho izdatno polnih, presenetljivo shirokih dojk zatrepeta strast. Za napeto oblino, v mehkih plasteh mesa, tolshche in zhlez, se pod Friderikovimi poljubi in ugrizi v soju svech in oljenk zaiskri razdrazheno pozhelenje. Zazdi se mu, da dishijo imenitne prsi vesele Francozinje kot ajda, ki je radostno zacvetela, ko se je dodobra napojila iz plodne, nabreklo polne grude in, podobno kot oba Heloisina nagajivo izzivalna seska v njegovih ustih, odprla v sladki svet svoje polne rdeche ochi.

Med vedno bolj razgreto igro vrzhe zhensko na posteljo in jo pri tem nenavadno hitro zasuka naravnost proti Orlandu, she na pol skritem za baldahinastim zastorom postelje, ki se strese od razburjenja, ko se blago razpre in zagleda svojo zheno pod drugim moshkim. Heloisa v zasopli strasti she bolj razkrechi svoja mochna, zgoraj nabito polna stegna, in jih kot zanalashch iztegne proti svojemu mozhu in Veroniki, da se ju skoraj dotakne. Orlando se vzpne na postelji in popolnoma odgrne zaveso. V ljubosumni ihti zachne poljubljati stopala svoje zhene. Z ustnicami polzi od Heloisinih toplih prstov do narta, cheprav se z roko ne odmakne od Veronikinih prsi, ki v zadregi nemirno zadrgeta in omotichno privzdigne razgreti trebuh. Heloisa se obrne proti Orlandu in zastoka: »Pusti me vendar na miru!« in se kot nalashch she bolj razpre. Pred ochmi navzkrizhnih ljubimcev se kot oster rdech blisk sredi z gosto chrnino poraslega puhastega oblaka razdrazheno zasveti njena velikanska zhenskost.

Medtem Veronika razburjeno zapre ochi. Ko jo zachne chokati, s temno dlako po vsem telesu kot divja zhival porasli Italijan pod zhe dodobra razdrazhenim trebuhom uzhivashko lizati s svojo gosto slino, se jasno zave, da se bosta to noch s Friderikom dokonchno odtujila drug drugemu. Cheprav bosta ostala po drugi strani, zasvojena z isto razvado, medsebojno povezana z istim ciljem!

Z nekakshno kljubovalno ihto spolzi chez ljubimca. Prime se za levo dojko in med vedno ostrejshim stokanjem porine svojo nabreklo rozhnato konico naravnost v Italijanova zhejna usta.

»Ljubi me vso!« zaihti.

Ali she vedno ljubi Friderika? Ljubi na poseben nachin, ker se tako strastno, tako obupno in obupano predaja nekomu drugemu, ko se njen mozh tik ob njej hkrati zabava z zheno tega drugega?

Vedno bolj mokri dojki z ostro privzdignjenima konicama se ji zapeljivo zasvetita v medli svechavi. V nasladi rezko zahrope in se vrzhe nazaj, ko Orlando z jezikom nenavadno pochasi ponovno zdrsi chez vse spodnje predele njenega telesa. Ko se razdrazheni lepotici med vedno bolj vrochimi poljubi na shiroko razprejo od pozhelenja vidno napete ustnice, jo v trenutku obrne na levi bok in ji na poseben nachin privzdigne desno nogo. Vitka, lepo oblikovana zadnjica se ji vabljivo zasveti v bleshchavi svech in oljenk, ko Orlandova za nezhno telo sprva kar prevech nabrekla velikanska razkoshnost sicer previdno in pochasi, a tudi ostro in boleche vdere med njeno vedno bolj odpirajocho se ljubezen in ji zatem z vedno hitrejshimi sunki in potiski skrajno razdrazhljivo napolni vse predele notranjosti. Samo she za trenutek, v megli najvechje strasti, opazi radozhivo drgetajocho Heloisino zadnjico tik poleg svojih divje utripajochih, vidno napetih prsi in vidi, kako njen zakonski mozh v ostrih sunkih pravkar osvaja vse sladke skrivnosti Italijanove zhene. Takoj zatem jo zalije nenavadno mochna Italijanova spolna sila. Shele ko ljubimec uzhivashko zahrope in jo vrochekrvno poljubi na razdrazheno razcveteli dojki, se zave, kaj se dogaja.

Friderik, vzburjen zaradi Veronikinega mokrega jechanja pod Orlandovim vedno bolj predrznim spolovilom, zagnano obrne polno telo svoje vidno zadihane prijateljice na hrbet. Napeti dojki zadrgetata od strasti in napora, ko ju prime spodaj pod vlazhnima gubama in porine navzgor, da se z naprej shtrlechima nabreklinama prevesita proti njegovim trdim prsim in z rdeche razdrazhenima seskoma podrsata po popolnoma oznojeni kozhi.

Po mochno dozhivetem zblizhanju se Heloisa spet ozre k pod Orlandovimi sunki vzdihujochi Veroniki in Friderika skoraj ljubosumno vprasha: »Ali te ni nich strah, da ti bo ta tvoja nova zhena na koncu podtaknila otroka, ki sploh ne bo od tebe?«

»Glede mojega nasledstva je zhe vse dolocheno.«

»Ali res?« reche, ko si z rutico nemirno brishe popolnoma mokra stegna in znoj pod trebuhom.

»Naslednik je moj in Elizabetin sin Ulrik. Moj oche ne bo nikoli sprejel otrok moje nove zhene za naslednike rodu ...«

»To ti prav rada verjamem! In kaj pravi k temu Veronika? Zakaj si jo potem porochil?«

»Veronika me razume. Glede otrok jo bom pach potolazhil ... Zakaj ne bi mislil na lastno srecho ...«

»Ah, kako lepo!«

»Je lepa zhenska, ki si veliko upa in dovoli ... Kot ti s tvojim mozhem ... Zhenska, s katero lahko prirejam najrazlichnejshe pustolovshchine ... Prva ljubica med ljubicami ... Nich drugega ...«

Dvigne vrch in jezno loka vino.

»In che se Ulriku kaj zgodi? Che umre?«

»Kako to mislish?« se zdrzne celjski grof. »To se ne sme zgoditi!«

»In che se zgodi?«

»Potem bo naslednik eden od morebitnih otrok iz novega zakona ... Che jih bova imela ... Kljub zdajshnjim ochetovim pomislekom ... Priznal ga bom za svojega ...«

»Ne glede na resnichno ochetovstvo?«

»Ja, tudi potem ... Kaj mi she preostane ... Sam sem hotel tako.«

»Si pa res velikodushen ... Skoraj nor ... Na to zhensko iz zakotnih vasi ...«

»No, no ... Za svoj izvor ni kriva ... Pa saj sama nisi nich boljsha od Veronike, ali ne?«

»Mojega rodu ne primerjaj z njenim. Oprosti. Samo opozoriti sem te hotela na nevarnosti!«

Chuti, da je shla predalech. Privije se k svojemu celjskemu junaku, ki ga je nenadoma minilo vsakrshno pozhelenje, in ga pochasi, z izredno spretnimi premiki in sunki znova razdrazhi.

Veronika se zaradi vedno mochnejshega stokanja Italijanove zhene razburjeno dvigne z lezhishcha. Njene ochi se srechajo s prostashko izzivalnim Heloisinim pogledom in nasladno zdrsijo chez razgreto polnost mozheve ljubice, ki jo pravkar zaliva novi val Celjanove strasti. Ponovno jo prebode neustavljivo pozhelenje po tujem moshkemu.

»Vzemi me spet! In bolj mochno!« zavzdihne. »Tako kot je Friderik vzel tvojo zheno!«

Ko proti jutru onemoglo najdejo k svojim zakonskim tovarishem, se Veronika po utrujenem spopadu s svojim mozhem, ki nesrechno ohlapen vedno znova zdrsi iz njene she vedno nenasitne nozhnice in nikakor ne more vech narasti v uzhitek, zafrkljivo in skoraj mashchevalno zasmeji: »Moram rechi, da si zdaj kar precej shibak. Kaj si me nich vech ne zhelish? Si se prevech namuchil pri Francozinji? Orlando pa je bil pravi furioso. Imeniten spolni junak. Bilo mi je zares lepo!«

Razocharano prazni in izpraznjeni do zadnjega, navelichani drug drugega do obisti, oblezhijo kot zhivi mrtveci drug ob drugem, osramocheni in brez ljubezni, po kateri tako krchevito hrepenijo ...

 

* * *

 

Ponochi zagori cerkveni zvonik z ostrim, rezkim plamenom. Med mogochnimi zublji ognja in chrnimi zavesami dima letijo demoni in strahovi v mrak in temo. Z zlobnimi obrazi grozijo domu in svetu. Cheprav dezhuje, gori ves svet. Nihche ne more pogasiti vesoljnega pozhara. Chez pokrajino se kot grozecha kacha vali zadushljiv chrn dim. Vzpenja se do neba, grozi in roti, da bo dokonchno zmlel svet in njegove ljudi v pepel in prah. Zhivljenje je chudno in polno nevarnosti.

 

* * *

 

Frankopan zhe zjutraj obmolkne. Hlapci vidijo, kako si je zhalostni obraz zakopal med dlani in potem, skoraj do nochi, nemo prezhdel v kotu pod temnimi oboki in potiho razmishljal. Elizabetinemu bratu je popolnoma jasno, da se je zgodil zlochin. She vedno mu donijo po ushesih razburjene besede patra Konrada, ki ga je med napornim potovanjem konchno vendarle nashel tu na njegovi mogochni ogrski trdnjavi.

O ljubi Jezus, kako si zdaj opljuvan, osramochen, slechen, pribit na krizh, preboden s sulico, prav tako kot njegova predraga sestra, ki jo je, kar je vech kot ochitno, ubil ali dal ubiti njegov nevredni svak Friderik.

Po izmucheni glavi se mu suchejo najbolj neverjetne in mashchevalne misli. Na vsak nachin bo samega cesarja prosil za zadoshchenje. Umor zahteva najhujsho kazen. Che Sigismund ne bo hotel ukrepati, bo Friderika pozval na dvoboj, da opere sestrino chast. Bog mu naj pomaga v tej najvechji stiski!

Z motnimi ochmi se zamaje proti grajski kapeli. Se s sklonjeno glavo pomika skozi poltemo proti oltarju. Se pred Kristusovim krizhem zrushi na kolena. Blagoslovljen bodi sveti les!

Vse svetnike prosi za pomoch. Se kot chrv zvija po tleh. Vstane v gnevu. Pristopi k Zvelicharju na krizhu. Z drhtechimi ustnicami poljubi njegova ranjena stopala. Ecce lignum Crucis! Glejte les krizha! Joche. Z roko sezhe k mechu ob boku, ga izvleche iz nozhnice.

Dvigne glavo. Se pred svetim oltarjem zaroti: »Prisegam pri zhivem Bogu, da te bom mashcheval, Elizabeta!«

Se zarotnishko ozre po prostoru. Se s sklonjeno glavo plazi na hodnik. Stoka pod visokimi oboki in se ob steni, na kateri visijo stari mechi in sulice, v temni zhalosti zrushi na tla.

 

* * *

 

Veliki grof leti po zraku. Frchi proti nebu. Se premetava v zrachnih valovih pod oblaki. Pada strmo navzdol. Nepreklicno navzdol. V temo. Pada v nich. Kot takrat v sanjah, ko je bil she otrok. To noch spet tezhko diha. Hrope. Friderikovo vedenje mu lezhi na prsih kot klada lesa. Zhivljenje ga hoche zadushiti. Tik za njim sopiha jezna zhenska s podplutimi ochmi. Charovnica. S krivim nosom in hudobnim pogledom. Vsepovsod migotajo, zaviti v gosto meglo, obrisi razlichnih postav. Jih ne more razpoznati. Velikani? Stvori s tremi glavami? Palchki? Tema je nepredirna. Nenadoma se charovnica divje zavrti in v ostrem loku treshchi naravnost na velikansko posteljo. Oblezhi na rdechem kocu in nespodobno miga z glavo. Odpira brezzoba usta. Melje s cheljustmi. Se neprimerno pachi. Dviga rdechkaste ozeble roke. Iz ust ji vrejo nespodobne besede. Zaplava chez posteljo in postane grozno velika. Velikanska. Iztegne krempljaste roke. Grof zapre ochi. Zakrichi kot v otroshtvu, ko se mu je sanjalo, da ga hoche charovnica ujeti in pojesti pri zhivem telesu. »Tvoja kri mi dishi!« vreshchi grda zhenska in se spreneveda. Potem privzdigne rdechi koc in ga vrzhe v zrak. »V zrak! Vse v zrak!« zariga z debelim glasom. »V pravilnem loku v zrak!« Vzdigne nekakshno odejo in jo vrzhe v zrak. »Tudi to v zrak!« Veliki grof se ozre po praznem chrnem prostoru. Dva stola, tri mize, dva vrcha, ob steni korobach s sedmimi kitami. Bo tudi to treshchila v zrak? Zhenska je vedno bolj neizprosna. »No? Ali ne gresh v zrak?« Iz zelenkastih ochi ji shvigajo strupeni pogledi. Rad bi ubezhal, se je odkrizhal. Zato naredi tri krizhe. »Tako se ne krizha!« zarezgeta baba in vrzhe najblizhji stol v zrak. »Krizha se od spodaj v zrak, ti bedak!« zakrichi. »Vedno samo v zrak!« Se spet spreneveda. Kobaca po rdechem kocu in je vedno bolj strashna. Potem se mu zvrti v glavi. Chuti, kako ga neznanska sila vrti strmo navzdol. Naravnost pod posteljo, kjer se nekaj razdrazheno premika. Podgana? Zdaj ga bole vse kosti, saj je she otrok, ki je pravkar zgrmel z visokega lezhishcha na trda tla in obupano joka, ker se boji teme in si ne zna pomagati. V trudni grofovi glavi se razletijo trije poki. Vse se neumno zamesha in nepravilno zasuka, zato vidi, kako se stara charovnica med rozhnatimi bliski, oblaki bele pare in sredi pramenov vijolichaste polsvetlobe v trenutku spremeni v krasno mlado zhensko, ki mu z ostrim glasom naznani: »Jaz sem Veronika, soproga tvojega slavnega sina. Samo milijon nas je, ki jih morash brezpogojno sposhtovati in brezmejno chastiti ... Spregovorila sem. Amen!«

 

* * *

 

Soba je svetla in bela. Velik chrn krizh na steni odganja uroke in poziva verne k najvechji chujechnosti. Pred shiroko mizo v sredini prostora sedi mlajshi moshki v zelo imenitnem duhovnishkem oblachilu. Pred njim so strmoglavo nagrmadeni obtezhilni papirji. She v pozni nochni uri si prechastiti gospod monsinjor tajnik ne dá miru. S tresocho roko obracha v rumenkasti svetlobi petih svech tajne pergamente, na katerih se vrstijo imena nevarnih oseb, ki so se vdinjale Luciferju, Belcebubu in drugim demonom. Celo na videz popolnoma nedolzhne dushe so zhe podlegle nakanam hudicha in se zdaj parijo z njegovimi zlochini proti Bogu, sveti katolishki veri in chloveshtvu. Je Hudich zhe postal gospodar sveta? Gospod tajnik se prestrasheno strese. Ne, ne! Preprechiti je treba najhujshe! Cheprav so zlu odprli vrata v najvishje kroge. Do sedaj je namrech bila prechastita visoka duhovshchina preprichana, da se besom posrechi zapeljati predvsem dushe neukih in neumnih ljudi iz nizkih slojev in iz brlogov pocestne sodrge. A kazhe, da ni tako.

Visokemu gospodu se zamegli pred ochmi, ko zachne prebirati porochilo o nekem kavalirju presvetlega cesarja Sigismunda. Zelo ugledne in popolnoma zanesljive priche so omenjeno osebo opazile 15. avgusta - na sam praznik presvete device Marije - visoko na nebu, letecho na metli iz Italije naravnost v na shiroko odprto okno na obdonavskem gradu v Budi. Kakor vse kazhe, se je gospod podal tja nechistovat s cesarjevo razvpito zheno Barbaro. Ta se tako in tako na skrivaj ukvarja, kot vedo povedati strogo zaupni ochividci, z nesrechno magijo in alkimijo. Peklensko grozljivo je, da je omenjeni kavalir potreboval za pot od Rima do Donave, ki traja za navadne smrtnike vech kot dva meseca dni, samo eno samo samcato uro. She isti dan je bil spet doma, pri zheni in ljubicah ...

Gospod monsinjor tezhko zavzdihne in se skloni nad nov svezhenj obtezhilnih dokumentov. Oh, ta za vse dobro slepi svet in njegovi greshni voditelji! Kot na primer, ad exemplum, ti Celjski! Quo usque tandem? Kako dolgo naj she to prenashamo? Posebno skrb nam povzrocha zlasti mladi grof Friderik, brat cesarjeve pregreshne zhene Barbare ... V na skrivaj s pomochjo nadshkofovih pomochnikov prestrezhenem pismu trdi zanesljiva oseba iz grofove okolice, da je ta po nepojasnjeni smrti svoje globoko pobozhne in visoko plemenite prve zhene (umor?) porochil neko pokvarjeno mlado zhensko, s katero zhivi skrajno razvratno ...

Prechastiti gospod tajnik upre ochi v Krizhanega na steni in sklene roke v tiho molitev. Nenavadno jasno se zave, da se je chloveshtvo znashlo tik nad prepadom, v katerega bo strmoglavilo v vechno pogubljenje, che naredi samo she en sam korak naprej po tej stezi zla! Globoko v srcu zachuti, da bo treba chim prej in z najboljshimi mochmi, ki jih svet she premore, izdelati generalni nachrt za unichenje pogubnega charovnishtva! Naloga svete Cerkve bo, da vsepovsod po svetu iztrebi smrtnonevarno Satanovo gadjo zalego!

 

* * *

 

Zhenska v temnem plashchu in kapuci v ozki chumnati. Z belo kristalno kocko v roki. Visi z glavo chez mizni rob. Zhebra nekakshno litanijo. Libera me! Libera me! Se ziblje z gornjim delom telesa sem in tja. Se zravna. Postavi kocko na sredo mize. Prizhge svecho. Jo porine h kocki in k vrchu z blagoslovljeno vodo. Zasuka glavo proti trem visokim posodam na drugi strani mize. Dolgi kostanjevi lasje ji padejo chez rame in valovijo po nagubanem oblachilu. Prime steklenichko z zeleno tekochino. Jo naliva v desno posodo. Dvigne vrch z blagoslovljeno vodo. Jo pretaka v manjsho posodo. Premika kocko chez vijolichasti prt na levi strani mize. Dvigne posodico z rdecho vsebino. Jo tochi pod svecho med kocko in vrchem z blagoslovljeno vodo v glavno posodo. Moli in se pridusha k Bogu in vsem svetnikom. K demonom in odreshenikom. Se ziblje v bokih. Potresa zadnjico. Poje.

 

Oh, ti veliki svet!

Oh, ve zvezde, moje zveste znanke!

Ti negibna Zemlja!

Mogochno Sonce, ki krozhish okoli nashih solznih dolin!

Ki nas tolazhish s svojo svechavo!

Kje je konec sveta?

Je skrivnost tam doma,

koder Odisej je prispel do ozkega zaliva,

kjer Herkul je postavil svoj mejnik,

da ne bi dalja koga she naprej zvabila?

 

Se nagne proti mizi, nad vrch in nad svecho. Chuti nenavadne nadzemeljske sile, ki ji v obliki rezkih svetlih zharkov polzijo skozi telo. Posebna svetla bitja, vilinci in shkrati, ji polnijo notranjost z zholto srecho. Naj se zgodi chudezh!

Bodi zlato! Bodi tisto, kar ishchesh zaman vse zhivljenje!

Vreshchi z nenavadno zamolklim glasom. Libera me! Libera me! Dvigne roko. Se skloni k svechi. Zre z vrochichnim pogledom v plamen, ki shviga chez kocko in odseva s podvojeno mochjo iz kristala. Temnorjave ochi ji zazharijo v nenavadnem lesku. Skloni glavo. Spolzi z dlanjo chez kocko. Jo privzdigne. Drzhi nad svecho. Zlati kraljevski prstan se zarotnishko zaiskri. Momlja molitvico.

Jaz, Barbara Celjska, uslishi me!

Jaz, soproga vladarja Svetega rimskega cesarstva! Dobri duh, uslishi me!

Amore, more, ore, re coluntur amicitiae! Z ljubeznijo, navadami, besedo in dejanjem se sklepajo prijateljstva!

S tabo, bleshcheche zlato! Samo s tabo, aurum! Osvobodi me! Libera me! Reshi me!

Bolshchi v vrch z blagoslovljeno vodo. Kocka ji zdrsne iz rok in se zakotali chez mizo. Zastoka. Pogleda proti ozki lini pod stropom. Majhni kot v kakem golobnjaku. Se usede na stol s tremi nogami ... Zre v vrch. Hlipa. Bog, Belcebub. Satan. Nich. Spet nich ... Brez zlata. Vrochichno obracha ochi. Shepeta. Libera me! Libera me! Plamen divje zatrepeta. Zapre ochi. Chez obraz v chrni kapuci spolzi ostra senca. Nad kocko se zgosti napetost. Zarotnishko zasuka glavo. Dvigne roko. Vstane. Krozhi kot chudna zhuzhelka okrog mize. Plahuta z oblachili. Poklekne pred stol. Moli. Trepeta. Vstane. Si razpne plashch in ga vrzhe chez stol. Libera me! Libera me! Razburjeno zasope. Kje si, lepi vilinec? Pomagaj mi! Prosim, pomagaj mi! Se zaustavi. S polnimi pljuchi zajame zrak. Si sezhe z roko pod srajco. Mochne dojke pod dragocenim oblachilom se ostro napnejo. Ali me res ne chutish? Me res ne obchutish? Pomagaj mi! Se pozhene naprej. Krozhi kot nochna veshcha okrog mize.

 

* * *

 

Pater Konrad si izpodreca dolgo temno suknjo in stopi na stransko stopnishche. V nosnice mu udari oster vonj po dimu in sajah. Tri ali shtiri goreche trske, vtaknjene v vdolbinastih levah, smodijo z medlo osvetljavo zgornji del hodnika.

Zgoraj pred tezhkimi hrastovimi vrati se zadihano ustavi. Vidi, da ga ochitno zhe prichakujejo, ker mu strazhar brez besed pokazhe z roko, naj gre po hodniku do starega podboja z majhnimi vrati, ki jih na zachetku v razburjenosti sploh ni opazil.

Spet obstoji. Se obotavlja. Zadeva je vech kot neprijetna. Skrajno kochljiva.

Nenadoma zashkripljejo tik za njim tezhki koraki. Moj Bog! Veliki grof ga meri z ostrim pogledom naravnost v ochi.

»Chakamo ga, chakamo,« reche Herman z odlochnim glasom. »Chakamo in konchno dochakamo!«

»Vozhnja je bila naporna, njihova milost itak ve, da so poti v slabem stanju ...«

»Ja, ja,« se zarezhi veliki grof. »Blato, kamenje in pesek ... Voz premetava na levo in desno ... Vsa rebra te bole in pochutish se kot vrecha zrnja, ki jo mechejo sem in tja, in vse zvezde vidish ...«

»Ja, ravno tako je, njihova milost ...«

»Saj vem. Kolikokrat sem se vozil po tem nashem blatu ... Nenadoma se kolesa tezhkega voza vderejo globoko v mokro zemljo ... Pa cheprav hlapec kot obseden vpije na vprego in poka z bichem, ti nich ne pomaga... Je vse zaman ... Megla nad gozdovi ... Vrane! Ja, ja, ta nasha mila domovina!«

»Ravno tako je, milostni gospod ... A vseeno je na svetu lepo, che so ljudje v redu.«

»Ja, ja ... Che so ... A niso ... No, kaj mi bo povedal ... Pojdiva v izbo. Tam naju ne bo nihche motil ...«

Odpre vrata in mu pomigne, naj mu sledi. Vstopita v majhen, skoraj prazen prostor s podolgovato mizo in dvema ali tremi stoli.

»Vesel sem, da ga spet vidim. Prosim, naj sede in mi pove, kaj zganja ta moj nesrechni sin ...«

Duhovnik v zadregi trza z ochmi.

»No, je kaj izvedel v zvezi s smrtjo moje snahe Elizabete?«

»Umor, vasha milost ... Po vsej verjetnosti podel umor ... Neki chlovek v sluzhbi gospoda Friderika, pred kratkim mu je na porodu umrla zhena, je v pijanosti izblebetal chudne stvari ... Morda so neumnosti ... A vseeno ...«

»Kakshne neumnosti?«

Za trenutek se mu zazdi, da je omenjena pokojna zhenska verjetno tista nekdanja Elizabetina sluzhabnica Marija, ki ga je svoje dni popolnoma zmedla s svojimi telesnimi chari. Neprijetno presenechen povesi glavo.

»Neumnosti? Za kaj gre?«

Pater Konrad se v zadregi praska po bradi.

»No, ja ... Baje so plemenito kneginjo zastrupili, vasha milost ... Ne ve se natanchno, kako ... Verjetno z neko tekochi-no ... Pravijo, da jo je zastrupil vash sin ...«

»Ah!«

Grof Herman se razdrazheno zamaje. Postane od besa rdech kot kuhan rak.

»Kaj mi govori ... Meni je vse jasno ... Tista zhenska, tista coprnica jo je zastrupila ... Veronika ...«

»Res? V chasu smrti gospe Elizabete sploh ni bila v Krapini ... Priche so jo videle v domachi vasi ... Kjer so se istochasno nahajali vojaki njihove milosti ...«

»Prava rech, che so jo videli tam ... Takim coprnicam je vse mogoche ... Morda je bila istochasno na Desenicah in s Friderikom v Krapini, da umori Elizabeto ...«

»Ne, ne, vasha milost ... Tega ni mogoche potrditi ... Cheprav je lahkomiselna zhenska ... Che je res, kar o njej pripovedujejo, je velika greshnica ...«

»Ah, pater! Le kje zhivi, da nich ne vidi ... Tudi nedolzhni menishich mora znati odpreti ochi ... Navadna gnusna charovnica je, kot mu ves chas pravim ... Zacharala mi je Friderika ... Da se mi je popolnoma izpridil ... Kako to ocheta boli!«

»In kaj zdaj, njihova milost?«

»To naj kar prepusti meni ...«

»Ja, vasha milost ...«

Grof vstane in otozhno pogleda duhovnika.

»No, pa saj je lachen! Zdaj greva skupaj juzhinat! In na shilce ostrega domachega zhganja ... Kakrshnega priporocham vsem v glavnem zelo trebushastim menihom ... Prevech piva popijete v vashih samostanskih celicah ... Pivo redi ... Dela trebuhe! Vi greshniki! Zhganje je bolj zdravo! Daje moch! In sushi telo, da se ne razleze na vse strani ... Ja, ja, vi nespametni menihi ... Sploh ne veste, kaj je zhivljenje!«

»Niso vsi enaki ...«

»No, saj ne rechem, da je vsak tak ... So tudi izjeme ... A na sploshno drzhi, kar sem ti povedal ...«

Pater Konrad osramocheno zardi in stopica za velikim grofom, ki zhe hiti proti jedilnici, iz katere se shirijo prijetne vonjave.

 

* * *

 

Kaj je pravo, polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je vredno zhiveti? Ali lahko skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivanja? Oh, ekstaza ljubezni! Ti si tako silna kot smrt! Toda kaj bo zdaj? Zakaj se ne moremo upreti vrtincu, v katerega nas je nenadoma potegnilo? Zherjavica, ki je predolgo zakrito tlela v notranjosti dushe, se je dokonchno razplamtela ... Ah, to obchutje sreche, blazhenosti, telesnega zadovoljstva ... Ta osladna pregreshnost ... Mesenost ... Ne, ne ... Bog ljubi tudi tiste, ki greshijo ... Ki so propadli ... Ki se ne morejo vech premaga-ti ... Ki morajo brezpogojno ljubiti ... Ljubezen je Bog, saj je od Boga ...

 

Potisne jo na posteljo, tik poleg sebe, med blazine in pernice, in prisluhne njenemu razburjenemu dihanju. Ko jo slachi, pade ozek pas svetlobe skozi mrezhasto lino pod stropom naravnost na privlachno telo, ponujajoche se mu kakor na odru.

Mladi grof v sladki zbeganosti zapre ochi. Prepovedani sad ga prevech privlachi. Zato si ga bo spet utrgal. Pri Ani von Egkh bo pozabil na nesrecho s svojo novo zheno! Le zakaj se je moral ponovno porochiti?

Kot zhe prvikrat, ko jih je ujel v dlan, je ocharan zaradi popolnosti Aninih prsi. Vznemirja ga nenavadna dovrshenost njihovih oblik, zanosna polnost mesa ob dolgi razposajeni gubi, ki obkrozha napete obline na vseh straneh obeh dojk in z oblim zagonom med hitrim bozhanjem vedno bolj potresajoche se nabrekline na lepem telesu dolochi njihov posebno privlachni videz. Ko jo poljublja po vdolbini med prsnima nastavkoma, pa tudi spodaj v mehkem dishechem mesu pod temnorjavim kolobarjem s shiroko bradavico kot izzivalno tochko stalnico tochno na sredini, se mu zazdi, da bi se bilo v toplem telesu te zhenske vredno za vedno izgubiti.

Naboj oblin, na katere se zdaj skozi okno sipljejo shopi rezke popoldanske svetlobe, postane nenadoma naravnost neizprosen. Z dlanjo razburjeno sezhe pod spodnji del naprej nabreklo shtrleche dojke. Po zaljubljeni zhenski disheche meso se v lesku ostre dnevne svetlobe zasveti v posebnem razpolozhenju.

Grof se z rahlim nasmeshkom skloni nad popolnoma golo telo pod sabo. Gospa von Egkh se v zadregi nasmehne. Z roko si sezhe v goste svetle lase, ki ji s svileno lahnostjo prshijo chez vrat in padajo v sladkih pramenih proti razgaljenim prsim, ne da bi jih mogli docela zakriti. Vshech mu je, da mu je Ana lani spet rodila sina, ki mu je popolnoma podoben, pravi mali Friderik. Potihem se nasmehne, ker ga je prebrisana zhenska z zvijacho spretno podtaknila svojemu neumnemu zakonskemu mozhu. Vznemirjeno jo potegne k sebi in pramene Aninih gostih svetlih las odrine od spodnjega dela dojke. Ko jo poljubi na bradavico, vidi, da se razburjeno utripajoche prsi pod njim izzivalno napeto, a istochasno popolnoma skladno dopolnjujejo in zdruzhujejo z vsemi drugimi deli telesa in she poudarjajo posebno privlachnost spodnjih razdrazhljivosti, trebuha, bokov, stegen ... Z roko sezhe pod Anino toplo zadnjico in jo privzdigne. Mlada zhenska pod njim zatrza s trebuhom in dvigne vidno razprte noge na Friderikove rame. Mehko meso v vlazhnih pregubah ob notranji strani zgoraj lepo zalitih stegen se na shiroko odpre v temnordecho omamo, v kateri bo Friderikov ud takoj zatem nesramno zaplodil za vse Anino nadaljnje zhivljenje nov nepozaben ljubezenski dogodek.

 

* * *

 

Sigismund se she enkrat ozre v pisanje svojega celjskega tasta. Papir mu v razburjenju zdrsi iz rok, toda pred njegove noge se takoj skloni hrbet zvestega lakaja, da bi ponizhno pobral s tremi zvezdami rdeche opechateni pergament Hermana Celjskega in mu ga ponovno izrochil. Ukrivljene chrke divje migotajo pred vladarjevimi ochmi. Ne more verjeti, kar bere. Hermanove besede se mu boleche zadirajo v dusho, kot da bi bile udarci z bodalom. Shele pochasi razvozla, kaj mu tast pravzaprav sporocha.

Da se je Friderik na skrivaj porochil. Da je porochil nevarno coprnico. Ker ga je mlada baba zacharala. Da ji je sezidal grad v Kochevju. Kjer zdaj oba kot gnusni kachi v gadjem gnezdu uzhivata nechisto ljubezen in jo baje uzhivashko delita celo z drugimi.

Svojega nadvse ljubljenega zeta in velesposhtovanega vladarja ponizhno prosi, da zadevo natanchno preuchi. Nevredni sin Friderik je namrech gluh za vsak nasvet svojega tezhko preizkushanega ocheta. Nemarni charovnici bi se bil moral namrech zhe zdavnaj odpovedati. Trdno je preprichan, da je zakrivila smrt njegove nadvse ljubljene snahe Elizabete, saj se je lahko samo prek njenega trupla prerinila kot zakonska zhena v sinovo posteljo. Ta poroka je navadna charovnija in goljufija. Gnusni hokus pokus! Ki mu je nasedla celo neizkushena in lahkoverna duhovshchina. Tezhko preizkushan, zbira z bozhjo pomochjo podatke, ki bodo sodishchu dokazali, kako podla je ta zhenska, ki noche unichiti le njegovega najstarejshega sina, temvech celotno slavo in veljavo Celjskih. Nadvse ljubljenega zeta vdano prosi, da kot najvishja oseba v druzhini in drzhavi ukrepa in Friderika takoj pokliche na zagovor v Budo. Mogoche se bo pred oblichjem vsemogochnega cesarja vendarle spametoval in vlachugo z Desenic za vedno zavrgel ...

Sigismundu se jezno zalesketajo ochi. Tleskne z rokami in nejevoljno zasuka glavo. Zdaj je mera polna! Nespametni svak naj chimprej pride na resen pogovor. Na zagovor. Potem bomo videli, kaj bi bilo mogoche narediti. Prava sramota je, da se je brat njegove zhene lahkomiselno spechal z navadno pritepenko in pochepko! Kaj takega si kot vladar Svetega cesarstva res ni zasluzhil!

 

* * *

 

Kmetje z zachudenjem opazujejo imeniten sprevod jezdecev in vozov, ki se maje po prashnih kolovozih mimo zhitnih polj in lok ob zavitih rokavih nevarno razvejene Donave. Njegovo velichanstvo troedini kralj Danske, Shvedske in Norveshke se od napora oznojen pozibava na belem, slavnostno s trakovi in pentljami okrashenem konju. Obdaja ga krdelo oborozhenih vitezov in kavalirjev v karseda bleshchechih oblachilih, ki mu tik za petami sledi pratezh lakajev in sluzhabnikov. Na repu sprevoda se kot za okras razkazuje zbor razlichnih gospa in gospodichen, ljubic kralja in njegovih prijateljev. Lepotice skrcheno chepe na vozovih, ki shkripajo in se premetavajo chez luknje in kamenje neprizanesljive pokrajine. Med oblaki prahu, ki se kadi izpod konjskih kopit, se shopirijo rdeche, modre in rumene zastave in zastavice premilostljivega plemstva. Chim bolj se kralj blizha s svojim najvishjim obiskom obzidju pred Budo, tem bolj strumno drzhi praporshchak rdecho dansko zastavo z velikanskim belim krizhem tochno nad kraljevo glavo. Na desni strani, ob boku kraljevega konja, se v rokah pomembnega mechenosca ziblje v chast in slavo najvechje in najstarejshe evropske drzhave slavni grb Danske s tremi modrimi levi. Za kraljem jezdi svetlolasi mladenich s shchitom Shvedske z obema rumenima levoma in na koncu, takoj za repom kraljevega konja, se trese v rokah viteza – orjaka norveshki rumeni panterski lev na rdechem polju, z ostro sekiro v obeh tacah. Ob kralju nashopirjeno jezdijo njegovi shtirje zvesti pomorjanski rdechelichni bratranci v prekrasnih, z zlatimi in srebrnimi vrvicami pretkanih oblachilih. Za namechek jim sledi skupaj s tremi dvornimi duhovniki vech danskih baronov in svetovalcev, ki se kralju she niso popolnoma zamerili, tako da jih she nekako prenasha. Vendar pazi, da mu ne pridejo preblizu, ker se raje zabava s svojimi bratranci, ki mu pravkar po nemshko pripovedujejo najrazlichnejshe dovtipe in kozlarije ...

Na vzpetini nad kolovozom s slavnostnim sprevodom stojechi kmetje vidijo shiroko polje zastav, med katerimi se majejo z velikanskimi klobuki polepshane glave prevzvishenih odlichnikov. Imenitne glave ... Velepomembne glave ... Napenjajo ochi, da bi zagledali glavo slavnega kralja Erika VII., vendar vidijo le njegov visoki zeleni klobuk s chudovitim rdechim peresom, ki pa se med pozibavanjem konja vedno znova skrije pod ogromno rdecho zastavo z belim krizhem. Perjanice, praporji, shchiti, grbi in glave se zibljejo sem in tja, med helebardami vojakov v rdechih oblekah. Konji prhajo z nozdrvmi, noge jezdecev v tezhkih usnjenih podglezhnjakih se tresejo v avgustovski vrochini chez boke njihovih oznojenih zhivali ... Vroche je ... Kralj dvigne klobuk, se skloni proti konjevi grivi, zagrabi rutico, si brishe oznojeno chelo ... Kraljeva glava se strmoglavo zravna ... Malemu mozhu se jezno zasvetijo zenice ... Kmetje nenadoma vidijo kraljevo oznojeno glavo neposredno pred seboj ... Na shiroko odpirajo ochi in s sklonjenimi glavami chastijo najvishji obisk nevarnega kralja na njegovi slavni poti k cesarju v Budi.

 

* * *

 

Friderik prebledi in she enkrat izvleche izpod rokava zmechkani list neprijetnih besed. Pergament je v sveti jezi zhe hotel raztrgati na drobne koshchke. Vendar se pravochasno zave, da pisanja ne more prezreti ... Cesarjevo povabilo v Budo ga zadene ... kot sunek z mechem... naravnost v srce ... Cheprav ga Sigismund v pismu nagovarja z dragi svak, ga istochasno poziva na nujni druzhinski razgovor med shtirimi ochmi ... Ime spotike sicer ni imenovano. Vendar predobro sluti, za kaj gre ... Strese se in skloni glavo ...

Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Zakaj vse to?

 

* * *

 

Zrak je vlazhen, topel, moten kot luskava kozha kushcharice, toda razgrete dekle, sedeche z zavihanimi rokavi in izpodrecanimi krili pred kolovrati, zhe ves popoldan pridno ropotajo s kolesi. S sklonjenimi glavami nihajo sem in tja nad vreteni in sukljajo iz preje dolge tanke niti za nova oblachila. Sklanjajo se nad shtrene in vretena, shtejejo gibe, desno, levo, desno, levo, vmes na rahlo popevajo in se shalijo. Volna, chrna in bela, je polozhena v vechjih kosih zadaj na dolgi podolgovati mizi. Zhenske zasoplo dihajo in hitijo, saj kazhe, da ne bo dela nikoli zmanjkalo, pa naj se she tako trudijo, da bi ustregle grofu in njegovi druzhini. Ko je del opravil dokonchan, se zaustavijo. Z rdechimi obrazi prisluhnejo kosmatim shalam, ki jih zariplo pripoveduje debela chrnolaska. Pesem zakipi v zraku kakor dih, kakor pish vetra. Kipi iz njihovih razgretih prsi, krozhi nad kolovrati, napolni celotni prostor s osebno radostjo. Potem nenadoma utihnejo, trudne od dela, razocharane od enolichnega tezhkega zhivljenja. Komaj chakajo, da se zvecheri in zazvoni avemarijo, saj prej ne morejo odhiteti v kuhinjo za sluzhinchad na vecherjo in potem k pochitku.

Med predicami ob kolovratih so poleg vesele chrnolaske she tri rjavolase zhenske srednjih let, a tudi mlado postavno dekle s kot zlato bleshchechimi svetlimi lasmi, ki ves chas zre navzdol proti vretenu in she posebej hiti z delom. Kot da ji je nerodno, da jo je pred kratkim odkril veliki grof Herman kot posebno dragocenost, ki bi jo bilo vredno bolje spoznati. Res upa, da danes starega grofa ne bo v predilnico.

Ropotanje kolovratov se proti vecheru she stopnjuje, kot da bi hotelo preglasiti hude slutnje v zhenskih srcih. Nenadoma se odpro vrata. Tezhki koraki starega grofa zashkripajo za hrbti predic, ki she bolj sklonijo glave in razburjeno hite z delom. Da bi jih le pustil na miru!

Koraki zloveshche ropotajo po prostoru in se zaustavijo ob zlatolaskinem kolovratu.

»No, no, saj ti ni treba tako hiteti ... Pa si res pridna!« zamrmra veliki grof in polozhi roko na dekletovo ramo.

»Che tako mislijo njihova milost ...«

»Kar je res, je res ... A dovolj za danes, zhenske ... Pojdite in se odpochijte ...«

Kolesa se kot odsekano ustavijo. Dekle strmijo z razgretimi obrazi v tla. Chim prej skushajo uiti iz nevarne blizhine visokega gospoda, ki se skloni k zlatolaski in jo zagrabi za roko.

»Kako ti je ime?«

»Rozina ...«

»Lepo ime ... Ja ... Danes ti ni treba vecherjati v kuhinji ... Potrebujem tam zgoraj tvojo pomoch ... Pri meni dobish tudi malico ...«

»Ne vem, che smem ...«

»Seveda smesh,« reche grof in se zasmeje. »Morash pa biti pridna in ubogljiva ...«

Z ochmi zdrsi chez dekletovo postavno telo. Spet jo prime za roko in pri tem zanalashch podrsa chez nabrekline dolge polne dojke pod tanko srajco. Se zaustavi. Tezhko sope. Shari po dekletovi obleki. Ji sezhe pod srajco. Otipa trdi shpichasti sesek.

V Hermanovi dushi se zabliska nevarno razpolozhenje.

Preklete charovnice! Tudi ta je verjetno coprnica ... Saj se nich ne upira. Danes jo bo zato bolelo!

Zlatolaska skloni glavo. Rada bi zakrichala in se branila. Vendar se boji nasprotovati in samo nemo premika ustnice.

Strashni veliki grof. Grozen kot chrni mozh v pravljici. Plaho, kot uboga srna v smrtni stiski, mu sledi po strmih stopnicah v teman prostor z veliko belo posteljo in rdechimi zavesami.

 

* * *

 

Za vekami zagleda belo in rdeche cvetje. Globoko v njeni dushi se zaiskri veliko barv in nezhnosti, cvetlic in zelenja, zemlja, rob pashnika, toda potem jo presenetijo trdi razporki, praske na kozhi, neka roka, ki polzi chez rob njenega rumenega krila ... Pod vekami valovi zrelo zhito, okrog nje dishi prijeten spomin, kot da bi bila na Desenicah, na pragu pred domacho hisho zagleda ocheta ... Chez razprto dlan mu polze pshenichna zrna ... Vroche je ... Chuti nekakshne razpoke, shpranje, rezhe. Obchutek v njeni notranjosti se pretrga v pogled na gozd, na drevo, na koze na pashi ... Dusha ji zashumi kot narasli potok, ko neka roka privzdigne rob njenega spodnjega krila. Sonchna pokrajina pod vekami nemogoche zazhari, se razpochi v dvajset ostrih sonc, ko ji mochna moshka roka sezhe med vrvice na zashchitnem pasu pod trebuhom ... Friderika nenadoma zachuti na poseben nachin, nenavadno mochno, globoko pod obleko, med stegni, na prsih, v srcu ... Rada bi ga zadrzhala do zadnje vechnosti v sebi, ko tako razburjeno vihra chez njena razgaljena kolena... Veronika ... Sigismund mi je poslal pismo s tremi tezhkimi pechati ... Na zagovor moram ... Bog nama naj pomaga ... V njej so chudni prebliski, poki, ko ga grabi za roko in se privija k njegovemu mochnemu pozheljivemu telesu, ki ishche vedno globlje v njeno dusho ... Ne pusti me same ... Tu na tem groznem gradu ... Polnem strahov ... Pod vekami zachuti rumenkasto drobljenje ... Nekaj tezhkega ji pada na razgaljene prsi z dolgima rozhnatima vrshichkoma, po katerih spet grabi Friderikova strastna roka ... Ne boj se ... Moj kastelan in oborozheni hlapci te bodo chuvali ... Omamljeno dvigne glavo ... Ga zaneshenjashko pogleda ... Chez njeno telo se poganja mochna sonchna svetloba ... Ga objame okrog vratu ... Poljublja po prsih. Midva morava biti zelo mochna ... Ostri sonchni zharki jo prebadajo do dna ... Svetloba jo odnasha v sredino strasti ... Zlato poletje je doseglo svoj vrh ... Zato sonce v njej she ostreje zazhari, da divje zastoka, ko se Friderik razdrazheno razprshi v njeno meso ... Zapre ochi ... Pod vekami je spet samo cvetje ... Naj ji vendar zhe naredi otroka ... Frideriku hoche roditi novega celjskega grofa ... Zavzdihne ... Dvigne glavo ... Ga gleda, kako se zadihano zaganja v njeno telo ... Pod vekami zavalovijo sipine ... Pada pesek ... Se oglasha strah ... Bolechina ... Strast ... Ja, zdaj je chas, da zanosi ... Zadnji chas je, da dobi otroka ... Popolnoma drugache je, kot zadnjich v tisti nevarno nenasitni razigranosti s Friderikovim prijateljem Orlandom ... Vendar varni za drzno spolno igro z nenavadno strastnim italijanskim uzhivachem ... Kar je izrachunala z uposhtevanjem luninih men po svoji zadnji mesechni krvavitvi ... Takrat po njenih ugotovitvah na srecho ni bilo nobene mozhnosti za zanositev ... Otroka hoche imeti le od Friderika ... Toda kdo zhe ve, kaj prinese prihodnost ... Vse na tem nesrechnem svetu je tveganje ... Kot tudi njene in Friderikove ljubezenske zablode ... Zardi, ker se spet spomni na divje predajanje pohotnemu Italijanu s spoznanjem, da s Friderikom zaradi njune svobodnjashke lahkozhivosti ne bosta verjetno nikoli ustvarila trdne zakonske zveze ... Toda ... Morda se je zmotila ... Saj ga ima rada ... Kljub vsemu ... Na svoj nachin ... Brez njega je brzhkone izgubljena ... Njen mozh na noben nachin ne sme v Budo ... Friderik ... To je past ... Ostani pri meni ... Zatrepeta po vsem telesu. Pesek ji polzi navzdol, siplje se ji pod rebra, chez trebuh, med kolena ... Na tla ... Na zhitna polja ... K ochetu na pragu domache hishe ... Zakaj ni bila drugachna, boljsha? Friderik, zakaj vse to? Ne boj se Veronika ... Vrnem se! Svet okrog nje poka v vseh shivih ... Rumena obleka se ji trga nad trebuhom, cefra na robovih. Odpeta spodnja podveza se nepremishljeno valja po pesku ... Groza grmi ... Strah postaja brezbozhno shtirioglat ... Dvajset ljubimcev ji poljublja dojke in razpira kolena, ji dvajsetkrat zapored jemlje nedolzhnost ... Toda Friderikova roka je zelo hitro na njenih prsih, na stegnih, pod trebuhom ... Zdaj jo bo spet vzel on, njen zakonski mozh! Ah, ne zapusti me! Vrni se kmalu! Svet pod vekami se dviga, pada, drsi navzdol, v razprto shpranjo iz upa in obupa, ko neustavljivi slap zhivljenja strmo prshi chez mehki svetli mah na temno rdeche dno ... Friderik je nenasiten. Vendar reche. Pazi nase! In che ti bo prehudo, pojdi domov, k ochetu ... Tam chakaj name! Pod vekami se ji gosti nekaj trdega. Kot kamen ... Kot skala ... Kot uso-da ...

 

* * *

 

»Naj stopijo za menoj! In potiho!«

Za trenutek se pochuti kot zarotnik na prepovedani poti. Saj ga je Sigismundova soproga takoj po sprejemu pri cesarju vsa zadihana potegnila na stranski hodnik in ga z zharechimi ochmi strogo zaupno povabila na majhen randevu, ker je slishala, da je zelo prijeten in ljubezniv prijatelj in kavalir. Toda v zvezi s tem zahteva popolno molchechnost. Nikomur niti besedice. Vse tisto, kar se mora zgoditi, se bo zgodilo na skrivaj. Zato mora vedeti, da se ni v resnici nikoli zgodilo.

»Tu, za mano!«

Glas ga oplazi kot strela z jasnega. Z rahlim priklonom se zazhene med sveche in plamenice svojevrstno razsvetljenega prostora. Z na shiroko razprtimi ochmi preleti z dragocenimi skrinjami, mizicami in stojali prenapolnjeno razkoshje. Med stebri na levi strani zhe zagleda cesarico, ki se z zgornjim delom postavnega telesa nasladno zariva med modre in rdeche blazine, ki se shopirijo na velikanski postelji, v kateri bi imelo prostor najmanj osem ljubimcev. Zraven, ob treh svechnikih z levjimi glavami, stojita na visokem podstavku vrch z vinom in pladenj s svezhim sadjem, kot zanalashch kar poleg klechalnika z lesenim umetelno izrezljanim krizhem. Sveto Rimsko cesarstvo in bordel v enem!

Grof Orlando de Campoamore zachuti, kako ga zaliva nenavaden nemir. Nehote stopi za korak ali dva nazaj. Barbara Celjska se zdrzne. Dvigne roko in mu pomigne, naj stopi blizhe.

»Zakaj sem ga dala poklicati? Ali ve?«

»Ne ve natanchno! A verjetno zato, da bi bilo prijetno ...«

Nekoliko zardi, ko vidi, kako ga, lagodno zleknjena sredi razkoshja blazin, pernic in rjuh, z nenavadnimi ochmi divje srne prebada naravnost v srce.

»Zaradi mojega brata ga zhelim videti. Saj sta prijatelja. So mi sporochili, da ga je obiskal. Kako mu gre?«

»Dobro ...«

»Komaj mu je umrla zhena, zhe zhivi z novo zhensko. Pravijo, da jo je celo porochil.«

De Campoamore zardi do vrha ushes. Vse so zhe izvedeli. Naj ji izblebeta she vech?

»Ne zhaluje prevech. Po naravi je vesel. Zato vse to.«

»Chisto njemu podobno.«

Zhenska se zasmeje, pokrchi noge proti trebuhu in se nekoliko dvigne iz blazin. Shele zdaj si jo upa natanchneje pogledati. Z ochmi spolzi chez chedno postavo, ki jo je le za silo skrila v umetelno preshito in nadvse prozorno svileno jutranjko v ostri shkrlatni barvi, pod katero valovijo obrisi zavidljivo velikih dojk. Nehote pomisli na svojo Heloiso, toda ta zhenska tukaj je drugachna, sicer prsata, a vseeno nekako vitka, she posebej spodaj ob pasu, bokih in zadnjici. Nenadoma ne more vech odmakniti pogleda od nadvse imenitnega zhenskega bogastva sredi shkrlatne svile.

Cesarica pomigne z glavo. Ko ploskne z rokami, pristopi izza stebra mlada visokorasla chrnolaska. V rokah drzhi pladenj z vrchki in steklenichkami dragocenih olj in drugih mochno dishechih tekochin ter s posodicami izbranih mazil.

»Natrla me bosh po vsem telesu!« zagruli proti sluzhabnici in se zasmeje.

Nenavadno postavna mlada zhenska, odeta samo v valujoche na pol razpeto spodnje oblachilo, polozhi na posteljo dolgo belo rjuho in se ob gospodarichinih besedah obrne naravnost proti Italijanu. Navihano ga pogleda, ker vidi, da se je kot zacharan z ochmi ulovil na njenem iz tankega blaga radodarno kipechem oprsju, ki ga je kot na odru razstavila v razkoshno odprti mrezhi iz chipk.

»Naj stopi blizhe!«

Barbarine besede ga v trenutku prestavijo v resnichnost.

Cesarica se leno premakne na lezhishchu in se s pridvignjenimi prsmi prevali na razgrnjeno rjuho. Pri tem si z levico privzdigne goste kostanjeve lase, da se ji ohlapno oblachilo zgoraj skoraj popolnoma razpne. Iz dragocene tkanine se ponuja ostro se lesketajocha belina izzivalno oble dojke.

»Kaj tako chudno gleda? Ali she ni videl nage zhenske?« se zafrkljivo zasmeji, ko opazi Orlandovo zadrego. Izzivalno dvigne glavo in si nesramezhljivo potisne oblachilo navzdol do pasu. S prsti leve roke zdrsi chez zdaj popolnoma razgaljeni dojki in ju zaguga navzgor in navzdol, kot da bi zibala dva dobro rejena dojenchka.

She samo na pol, kot v megli, vidi, kako Sigismundova zhena nagajivo pomigne chrnolaski, naj zachne z lepotichenjem. Visokoraslo dekle pograbi temnozeleno posodico in pristopi k postelji. Dvigne pokrovchek in si na roko nanese opojno disheche mazilo iz brina, rozhmarina, jelke, sivke in timijana. Pri tem spet obrne glavo proti Orlandu in ga vrochekrvno pogleda, ko polozhi roko na gospodarichine tezhke tolste prsi.

»Dodobra jih nateri tudi spodaj pod bradavicama, in zgoraj, na obeh straneh, a nezhno ...«

Predrzno se nagne proti Italijanu. Premakne noge in si nasloni dolge, skrbno negovane roke na kolena.

»Kje ima zheno?«

»Odpeljala se je na obisk, na lepo ... Na grad grofa ...«

»Vemo, da se rada valja po tujih posteljah. Spet kako novo poznanstvo, ali ne, mladi mozh?«

»Je v teh stvareh popolnoma svobodna ...«

»Ja, ja, grof ...«

Orlandu zastane dih. To srechanje je pravo zaslishevanje. Sigismundova soproga je neznosna.

»In pri bratu? Kako je bilo? Kakshna je tista zhenska? Friderikova zhena! Saj jo je imel v postelji!«

»Kje so izvedeli?«

»Cesarjeva nevidna ushesa ... Kakshna je torej?«

»Je chedna lahkozhivka.«

»Se je zabaval, kaj?«

»Tako je naneslo ... Ker se je Friderik veselil z njegovo zheno. Ni zhelel, da bi se prijateljeva lepotica med tem po nepotrebnem dolgochasila ... Je zelo strastna.«

»Kako strastna?«

»Divja machka, ko jo napade nagon ...«

»Jo je dobro obdelal, kaj?« reche in ga ostro pogleda.

»Ali je kaj narobe?«

»Ne, ne ... Vsi zhrejo, pijejo, se ravsajo in kavsajo. Nich nimam proti dobremu fuku! Oziroma drugache povedano: Edino umetnost ljubezni nas zares zdruzhi. Ali ne, mladi mozh?«

Divje zavzdihne. Prime se pod levo, zdaj vedno bolj opojno dishecho in dodobra namaziljeno dojko in si bozha mehko belo meso. Nashopirjeni sesek na sredi bleshcheche naoljenega kolobarjastega polja vznemirljivo zadrgeta.

»Mojega mozha zdaj k srechi ni tukaj. Sva popolnoma svobodna, mladi mozh.«

»Sem v vsem na razpolago!«

Tezhko zasope, ko jo sluzhabnica obrne na trebuh in ji svojo dolgo mehko dlan polozhi na rahlo pridvignjeno zadnjico, na katero je na debelo natrosila gosto olje. Golo telo se vedno bolj izzivalno bleshchi v dodobra premazani samovshechnosti.

»Naj stopi na sredo sobe, pod steber! Naj pleshe! Noge gor in dol!« zaploska proti Orlandu in se spet zasmeje.

»Naj se sleche! Vse cape s sebe ...«

Italijan se kot smeshen glumach zamaje sem in tja. Si pochasi razpenja plashch in srajco.

»Tako je prav! Saj je kar v redu, ali ne, Genovefa?« se obrne proti sluzhabnici.

Chuti, kako obe zhenski predrzno polzita z ochmi po vseh delih njegovega telesa in jih ocenjujeta. Kakshno ponizhanje za ponosnega viteza!

Prekleti babnici! A to je tvoja usoda! Ti zhenskoljub!

»Ali ga je sram?«

»Ne, ne!«

»Naj stopi chisto sem, k meni!«

Italijan se zmedeno zavrti proti najblizhjemu stebru ob postelji.

»Ko bi vedel, kakshni moshki se pojajo tu na dvoru ... Konchno imam pravico, da jih preizkusim ... She posebej, ker me Sigismund zaradi tistih baje nujnih poslov grobo zanemarja. A se mi prevechkrat zaman tozhi po kakem mladem postavnem mladenichu, mishichastem, z nakodranimi lasmi in modrimi ochmi ... Na nashem dvoru je, cheprav se chudno slishi, slaba ponudba ...«

Privzdigne zadnjico. Se obrne k sluzhabnici.

»She tu spodaj ... S kamilicami in oljem. In precej mochno ... A pod trebuhom samo z oljem!«

»Pravzaprav bi morala spet izbirati po podezhelju,« zastoka proti Orlandu. »Med chvrstimi kmechkimi fanti ... Kot nekoch v Celju ... Ker me vse mine, ko se mi ti ritoliznishki debeluhi ali pa suhe juzhine slechejo ... Ochitno drugachnih moshkih tu sploh ni ... Mnoge zapodim kar iz postelje ... A upam, da bo tokrat drugache ... Da me ne bo prevech razocharal ... Saj govorijo, da je boljshi kot vechina zelo dobrih moshkih ...«

Prezirljivo dvigne glavo. Ga strokovnjashko premeri od spolovila do glave.

»In zdaj na vse shtiri, kot pes! Da ga bo moja Genovefa lahko zajahala, ha ha!«

Kakshno ponizhanje moshkosti! Vendar ubogljivo zdrsne na tla, uslochi hrbet in privzdigne, kot poslushen pes, s temno dlako porashcheno zadnjico.

Od vznemirjenja ga zaboli pri srcu, ko zachuti tik ob svoji potni kozhi omamno shelestenje bele svile, ki jo mlada sluzhabnica radozhivo potiska navzdol. Valovita tkanina zelo pochasi zdrkne na tla. Chrnolaska se skloni nad Italijanov tilnik in ga poljubi. Popolnoma gola drsi z razkrechenimi nogami chez Italijanov ubogi hrbet. Z dekletovega toplega telesa puhti samosvoja strast kot divji med ...

Chudovita je! Boljsha kot vechina zhensk, ki jih je imel v postelji ... Presneta sladka usoda ... Boljsha kot cesarica? Ne ... Ne! Tako ne sme misliti ...Da ne bo kaj narobe...Da mi vladarjeva zhena chesa ne zameri...

Skoraj mu zastane dih, ko spet, kot iz skrajne daljave, zaslishi Barbarin prostashki smeh.

»Hop! Hop! Naprej! Kot pes! Da bo vedel, kako tezhke so lepe zhenske!«

V potu svojega obraza kobaca naprej in nazaj, pod opojno tezho Genovefine zadnjice.

»Naj she bolj poskochi!«

»Naj se obrishe pod trebuhom!«

Cesarica se glasno zasmeji in vzpne iz blazin. Z roko sezhe v shkrlatnordecho shatuljo ob robu postelje in si chez prsi nadene imenitno biserno ogrlico.

»To je moj amulet za ljubljenje! Obesek proti urokom, ki skushajo preprechiti uzhitke ...«

Zapeljivo dvigne glavo in mu pomigne k postelji.

»Ali me ne bo imel rad?«

Ko se nagne chez Barbarino telo, pomisli iz strahu, da ne bi odpovedal, na vse zapeljive nesramnosti nove Friderikove zhene, ki se jih je do skrajne mere nauzhil v divji ljubezenski nochi v Kochevju. Pri tem se zadihano skloni chez cesarichine tezhke dojke in si med poljubljanjem obeh nabreklih bradavic zachne domishljati, da pravkar ljubi Veronikina sladka rozhnata seska na vrhu njenih hrushkasto zavihanih dolgih vzboklin. Ob spominu na nasladna dozhivetja z razvpito nesramnico z Desenic narase njegov nemir v pogum.

»Ha! Kakshen je! Kolikokrat je vzel tisto Friderikovo pochepko?« zajechi visoka zhenska.

»Ne ve natanchno ...«

»No, kolikokrat?«

»Kosilo je bilo kar obilno ...«

Kaj vse sprashuje! Jezno odrine imenitno lesketajocho se ogrlico od vznemirljivo shirokega seska Barbarine navzdol viseche dojke in se je oprime okrog bokov. Chuti, kako se zhenska pod njegovim mishichastim trebuhom napne kot struna na loku, preden izstrelish pushchico.

»Daj me! Ja! Ja! Zdaj! Ni treba paziti ...«

»Ja?«

»Ne morem vech zanositi ... Po porodu hcherke Elizabete ... Cheprav bi si Sigismund zhelel moshkega naslednika ...«

Z nohti se zarije v Orlandove mishichaste boke in pohotno zajechi.

»Ja ... Bolj! Kje si? Ja! Zdaj!«

Prsi ji razburjeno utripajo. Divje zastoka, dvigne trebuh in se na vrhu razdrazhenosti zasadi z ustnicami v Italijanovo prsno bradavico.

»Ah! Strashen je! Najraje bi mu ga odrezala ... Za spomin ... Ja!«

Tezhko diha.

»A naj pazi, da mu ne bodo zaradi kake zhenske zares odrezali glave,« zasope, ko se nekoliko umiri. »Che ne izgubish spodaj, morda prehitro izgubish zgoraj ... Kot tisti pazh na Dunaju, ki je tako ostro obdeloval vojvodovo sestro, da ga sploh ni vech mogla izpustiti iz svoje muce. Kar ves dan je bil nesrechnezh ujet v princesinem mednozhnem krchu. Ki kot nalashch ni hotel popustiti, kljub obkladkom razburjene sluzhabnice med trebuha obeh drug v drugem zagozdenih nesrechnikov ... Zasachili so ju v karseda nechastnem polozhaju ... Princesa se je odshla spokorit v samostan, pazh pa pod sekiro, s katero so mu oddrobili glavo na strmini pred mestnim obzidjem ... Ja, tako je to, mladi mozh ... A vidim, da se prav nich ne bojish ...«

Cesarichine besede ga tako razjarijo, da jo ponovno vrzhe pod tezhko gmoto svojega mishichastega telesa. Tokrat je posebno neizprosen. Uzhiva, ko se ji sramne ustnice pod njegovimi divjimi sunki vedno hitreje odpirajo in zapirajo, kot da bi bile shkrlatnordeche anemone v vrtincih razburkanih morskih valov. Ko spet zarezgeta kot radozhiva zhrebica, zalije Orlanda nenavadno sladostrastje, da skoraj izgubi razum. Okrog njega je samo she zhivi ogenj cesarichinega pozhelenja, toda ko zapre ochi in se obrne na drugo stran postelje, se mu zazdi, da se iz razkopanih blazin razdrazheno svetita Veronikini krasni rozhnati dojki, kot da ga spet klicheta, naj ju poljubi in ljubi.

»No, in razlika? Med mano ... in tisto zhensko ... Veroniko?«

»Zakaj vprashuje?«

»No, razlika, falot?«

»Po pravici povedano, njeno velichanstvo mi mnogo bolj odgovarja!« se zlazhe.

»Ah, res je falot! Strashen falot! She hujshi je kot njen nesramni brat!«

Za njim zashumijo pernice in blazine. Presenechen zachuti Genovefino toplo telo tik ob svojem mokrem trebuhu. Z dolgima, navzdol bingljajochima dojkama s skoraj chrnima vrshichkoma na neizprosno ostrih konicah se sklanja nad njegovo glavo.

»Bodi prijazen tudi z njo!« zasope cesarica. Ju motri s chudnim pogledom. Pokvarjenka ochitno rada uzhiva ob vrochekrvnem spajanju drugih.

Hvalezhen je za to velikodushnost, ko se pogrezne med dolga topla stegna Barbarine sluzhabnice. Rad bi se sicer upochasnil, rad bi, da uzhitek ne bi nikoli vech minil in bi se ta sladki chas za vedno ustavil zdaj, ko je zhe globoko v drgetajochem mesu mlade chrnolase zhenske, vendar chuti, kako ga zanasha naprej, notri, vedno hitreje naravnost do dna, vse se vrti, teche, sope, stoka, hiti, medtem ko ga strast vedno bolj potiska skozi to mlado, vroche, odprto in vzdihujoche meso na drugo stran, toda tudi ven, v prazno izpraznjenost, medtem ko ga Genovefa shchipa, grize, krichi, prosi, naj ne odneha, ja, ja, naj bo she bolj nasilen, tako da ga naslada vedno bolj poriva do sladkega vrha in se ga Genovefine roke zhe prevech krchevito oklepajo okrog vratu, da bi spet zakrichal, cheprav zhe slishi za sabo pohotno dihanje do zadnjega razdrazhene Barbare, ki se ga nenadoma oprime okrog zapestja, medtem ko Genovefa zadrgeta kot neurje in ju beli blisk strasti razstreli in odnese v sredo njunega razprtega mesa, da se popolnoma zadihana zrushita med blazine ... Ko potem na svojem razgretem telesu spet zachuti pozheljive prste Sigismundove zhene in se she enkrat nasladno zagozdi v neplodnem mednozhju ljubimce na veliko pozhirajoche cesarjeve Messaline, se mu zachne dozdevati, da je dosegel skrajni vrh na tej zemlji za moshkega dosegljivega zmagoslavja. Oshabno izbochi ustnice, saj se nenadoma pochuti kot nadebudni triumfator, pod katerim jechi celotno Sveto Rimsko cesarstvo. Ne ve she, da igra nevarno igro z usodo in lahko izgubi glavo, saj mu je celjska hetera morda nastavila zahrbtno past.

 

* * *

 

Z zmedenimi obchutki jezdi med rahlimi sunki vetra po kotanjasti poti. Spomin ga med neprestanim prshenjem dezhja odnasha dalech proch, k Veroniki, a tudi k nesrechni Elizabeti ... Strah v njem se mesha z zhalostnimi obchutki krivde ... Srecha, po kateri je hrepenel, se sesuva v blato pod konjevimi kopiti ... Kaj hoche cesar od njega?

To vprashanje se vzpne kot chrn oblak nad Friderikovo glavo, ko se ustavi pred podezhelsko ogrsko krchmo. Medtem ko pelje hlapec od dolge poti izmuchenega konja naravnost v hlev, se zazhene med shtevilnimi luzhami, ki so jih za silo posuli s peskom in ponekod prekrili s smrekovimi vejami, naravnost do vhoda v zakajeno chumnato.

Nekako nejevoljno se usede za prvo mizo, na katero mu gostilnichar postavi vrch vina in v skledi nekaj leche za pod zob.

»Drugega nimamo, gospod!«

»Nich hudega! Bom potrpel!«

»Oh, vidim te, vidim!« zalaja rezek glas iz stranskega kota, da se chudno zdrzne.

Sredi mrke polsvetlobe zagleda pasji obraz prismojenega pevca Dangeroza, ki ga je zhe vechkrat napadel zaradi Veronike z Desenic.

» Utrujen sem od naporne poti. Pusti me na miru!«

»Pa te ne bom, grof ... Brez miru bosh taval naprej! Vidim, da te tarejo skrbi!«

»To te nich ne briga!«

»Jej, jej, kaj se res ne sme nich vprashati ... Seveda, visoki gospod hochejo imeti svoj mir, cheprav stalno netijo nemir, da je zhe celo dobri Sigismund postal hud, zelo hud ... Saj te pete nesejo v Budo, ali ne, grof?«

V Frideriku narashcha bes, kot pred chasom v predmestni celjski krchmi, ko je prostashkega pevca zaradi zhaljenja Veronike pobil kar na tla.

Toda kaj naj reche? Najbolje je, da ostane miren. Ta nazadnjashki nesvobodni svet! Saj je njegova nova mlada zhena zares dokaj vesela zhenska, ki rada dvigne krilo, che jo popade stra-st ... Toda prav tako chustveno in spolno skrajno razdrazhljivo spremljevalko za ljubezenske zabave je hotel imeti stalno ob sebi. Kar hitro se je navadila na novo zhivljenje. Z lahkoto jo je vzgojil za skupne pustolovshchine. She posebej, ker si je tudi sama, kot izgleda, zhe pred srechanjem z njim, pa tudi potem ob njem, che jo je omamila zhelja in radovednost po tuji jedi, privoshchila kaj nespodobnega. Kmalu se sploh ni vech krizhala od groze, ko si je poleg nje pozhelel she kakshno zanimivo babnico. Ali se morda moti? In saj tudi sam ni imel nich proti, che se je zabavala s kakim drugim moshkim. Prosim vas lepo! Vi, hinavski ozkosrchnezhi, ki na skrivaj greshite iz dneva v dan, iz nochi v noch. Veroniki je dovolil vse mozhne uzhitke! Tudi zato sta se imela rada! Samo taka, za vse lepo razvneta ljubezenska sodelavka je edina primerna zhena za nove svobodne oblike zveze med moshkim in zhensko. In zdaj mu hochejo starokopitnezhi vse to preprechiti! Ti ozkosrchnezhi nichesar ne razumejo!

»Oh, v Budi bo prava slovesnost ... Vsi ga prisrchno prichakujejo ... Sam cesar ga je vedno bolj vesel,« zalaja pasji pesnik.

»Ne zhali mojega svaka!«

»Ja, ja, visoki svak ...«

Dangeroz nejevoljno obmolkne in se zazre na drugo stran zadimljene chumnate.

Friderik povesi ochi.

»Moj Bog, saj mu kvarim veselje pri njegovem odlichnem vinu!« se nenadoma spet zarezhi nesrechni pevec.

»To pa to. To vino je zares odlichno,« se Friderik zasmeje. »Glede tega imash popolnoma prav!«

Dangeroz udari s pestjo po mizi.

»Hochesh slishati novo pesmico?«

»Samo che je nujno potrebno!«

»Che me je francoski kralj ljubeznivo poslushal, me bosh tudi ti!«

»Francoski kralj je nor!«

»To je bilo prej, ko je bil she pri zdravi pameti. Poslushaj torej!«

S treskom vstane od mize in se zmagoslavno zazre v Friderika. Redki gostje, trije furmani in dva pijanchka, ostrmijo brez besed z odprtimi usti, ko zavihrajo besede slavnega pevca naravnost v sredino njihovih ushes.

 

Mozh bi se gonil brez prestanka

naprej kot doslej brez mej,

bi otroke mi z betom ostrim naredil,

krizhem krazhem v strasti po vrsti,

che ga ubogala ne bi,

bi me s shibo po goli riti nabil.

 

Raje bom nuna, raje Bogu

v slavo prepevam,

brez konca in kraja,

samo da celo kozho odnesem,

jaz uboga reva.

 

»No, ali ne zveni dobro?«

Dangeroz se divje zarezhi in sezhe k vrchu z vinom.

»Vidim, da se res spoznash na krepostne zhenske,« ga Friderik osorno pogleda. »Njihov zashchitnik si postal!«

»Ja, to sem zares, grof ... Ni me sram!«

Friderik povesi glavo in umolkne.

»Ja, grof ... Ki tako veliko premishljujesh ... In si tako strashno usmiljen ... Povej, zakaj je na tem lepem bozhjem svetu toliko zla? Smrt, bolezni, vojske? Zakaj toliko krutosti? Nasilja? Tudi nasilja moshkih nad zhensko? Si kdaj razmishljal o vsem tem? Seveda ne. Saj se ti je prevech mudilo k novi zhrtvi v posteljo! Morda je celo Veronika, kakrshnakoli zhe je, che natanchno razmislim, pravzaprav tvoja zhrtev, ti vrli mozh!«

Friderik se zdrzne. Gleda v nesramna Dangerozova usta, iz katerih ga izzivajo trije ali shtirje polomljeni zobje. Pred ochmi se mu stemni. Od jeze in od bridkosti. Peche ga slaba vest. Trmasto se zazre na drugo stran, proti gostilnicharju. Pomigne, da bi rad odshel pochivat v kakshen kot. Naj mu dajo vrecho za pod glavo in nekaj, s chimer bo pokril svoje izmucheno telo, che nimajo nich boljshega za spanje.

 

* * *

 

Ob bregu nad Donavo zagrme bobni. Cesar Sigismund se s soprogo Barbaro v nosilnici pozibava proti svechano okrashenemu odru, na katerem v mochnem vetru plapolajo rimski, ogrski in cheshki praporji. Med treski trobent postavijo sluge v modrih plashchih nosilnico na rdecho preprogo. Sigismund, z visokim chrnim klobukom na glavi, se vznemirjeno strese. Na hitro zleze s sedezha in stopi v imenitnem belem plashchu proti odru. Prikloni se soprogi tik za njim in jo prime za roko. Skupaj se podata na oder. Izza oblaka se utrga sonchni zharek, da Barbarina shiroka in z zlatimi nitmi pretkana obleka zazhari na nenavaden nachin.

Na cesti ob Donavi se oglasi zamolkli topot konjskih kopit. Med v vetru zibajochimi se kroshnjami dreves zagledajo zachudeni podlozhniki, drenjajochi se na trati v blizhini gradu, zmeshnjavo praporov, slavnostnih shchitov z grbi imenitnikov in mnozhico svetih podob Jezusa, Marije, svetega Filipa in svetega Jakoba, Kristijana in drugih svetnikov. Potem se sredi trume vitezov, oprod in vojakov prikazhe glava danskega kralja, na pol skrita pod velikim zelenim klobukom. V soncu se zasvetijo Erikovi rdechi copati, ko na belem konju prijezdi proti svechanemu odru s Sigismundom in Barbaro.

Rimski cesar se po vojashko zravna in se v shkrlatnih chevljih imperatorja poda z odra proti prishlekom, ki razjahajo s konjev. Trobente zadone na posebno predirljiv nachin. Vladarja snameta z glav imenitna klobuka in se priklonita drug proti drugemu. Nato iztegneta roke in se bratsko objameta.

»V veselje mi je, da sem spet enkrat pri tebi v Budi, dragi Sigismund,« reche kralj in se trpko nasmehne. »Bolechina zaradi nemirne Danske je naravnost neznosna. Moral sem nekoliko izprechi, drugache bi me strlo... Vendar, kot se reche ... Audaces fortuna juvat. Pogumnim pomaga srecha. Saj vztrajam naprej!«

»Ah, saj mi nisi povedal nich novega ... Ne misli pa, da je tukaj pri meni z rozhicami posuto. Chrni oblaki grozijo od vsepovsod ... Turki, cheshki husiti, krivoverska sodrga, lakomni Zhidje ... Pa seveda uporni plemenitashi, prepirljiva duhovshchina in nemirno ljudstvo ...«

Kralj se ob teh besedah trpko nasmehne. Skupaj s Sigismundom se vzpne na oder. Pristopi k cesarjevi zheni in se ji dvakrat galantno prikloni. Barbari se zaiskrijo ochi. Ko se skloni proti kralju in mu ponudi roko v pozdrav, zazharijo smaragdi in rubini na ogrlici nad pod mehkim rozhnatim blagom vidno izbochenimi prsmi kot tisoch sonc. Trobente she enkrat slovesno zagrme.

 

* * *

 

Spet bi rad sanjal o kraguljevem letu nad strmim gradom. Rad bi gledal vrhove koshatih smrek nad mladimi zidovi kochevske stavbe, ki jo je sezidal za sebe in Veroniko ... Kaj dela zdaj njegova lepa zhena? Rad bi se pognal ven iz te sobane, v katero ga je povabil grozni Sigismund, ki mu brez konca in kraja bere levite.

Trese se od zhalosti, ko svak topota pred njim v jezi in besu. Vidi, kako v rokah razburjeno vrti zmechkani pergament, na katerem je oche Herman strnil ochitke proti njemu v eno samo hudo obtozhbo. Vladar dviga glas, krichi in ga roti, da naj se takoj odpove Veroniki in se kot spokorjenec odpravi v Celje prosit tezhko preizkushanega ocheta odpushchanja in milosti.

Pri tem ostro poudari, da od svojega svaka prichakuje, da takoj prizna zmoto in zavrzhe lahkozhivo coprnico z Desenic, ki je verjetno celo kriva smrti njegove prve zhene, dobre in plemenite Elizabete. Stoji tik ob njem, kot kak neusmiljeni vojshchak, ki zahteva grozljiv krvni davek. Jezno zavpije, da ne razume, zakaj njegov neumni svak povzrocha vsej druzhini in celotnemu cesarstvu tako sramoto. Ker Friderik kljub razlichnim pomirjevalnim poskusom vseeno noche popustiti, nejevoljno zamahne z roko in pokliche na pomoch zheno Barbaro.

»No, ali se ne bosh zhe vendar spametoval?« zakrichi Friderikova sestra in ga prime za roko. »Zapusti vendar tisto nichvredno zhensko, ki se poja z vsakim po krivem in pochez, da je groza.«

»Tudi ti nisi boljsha,« jo jezno prekine, da ji skoraj zapre sapo.

»Le kaj te je obsedlo, da si se po Elizabetini smrti odlochil za tako babnico?« sestra hudobno nadaljuje, ko se spet nekoliko zbere. »Zhenska lepota ali kaj, Friderik? Ki ti ne da miru in ti drazhi gone? Toda podobnih, a boljshih zhensk, imash lahko na pretek ... Samo s prstom morash migniti ... Odjezdi vendar k ochetu in ga prosi odpushchanja, potem se zadeva morda umi-ri ...«

»In v dobro nas vseh nekako popravi,« dobrodushno doda cesar.

»Ne, res ne morem ... Z Veroniko sem porochen ... Zvezo lahko razvezhe samo Bog ...«

»Ah, ne klichi Boga na pomoch, ti stari zvodnik,« se Sigismund zatrese od jeze.

»Ne morem ... Vse lahko zahtevate od mene! Samo tega ne!«

»Potem ti ne moremo pomagati!« zajechi cesar in ploskne z rokami. »Barbara, odvedite tega vashega nichvrednega brata izpred mojega oblichja, ker mi je postalo slabo ... Konchno me tarejo pomembnejshe skrbi ...«

Friderik prebledi in se brez pozdrava obrne proti vratom. Od razburjenja ne ve, kje se nahaja. Tava s povesheno glavo skozi visoko travo po strmini pred gradom, s temno podplutimi ochmi, kot demon.

 

 

 

II. Knjiga