Pogum Revija SRP 2008/4

Boris Vishnovec

 

OD GOSPE SVETE ZVON

 

LIKI IN ZNACHAJI:

 

DRABOSNJAK (ANDREJ SHUSTER), zelo impulziven, zagnan in poln navdushenja, preprichanja o svojem delu, vchasih depresije; zastavil si je visoke cilje, skrb za gospodarstvo je prepustil zheni. Tudi sanjach, ki ni vklopljen v resnichnost, ob krizah zelo dozhiveto izrazha obup. Po drazhbi njegove kmetije zapade v pijacho, propada. Neuresnicheni nachrti. Zateka se v mistichna premishljevanja.

ANDREASH (MIHA), depresiven, a tudi zabaven in druzhaben; Drabosnjakov prijatelj in antipod, ker potuje iz kraja v kraj.

Prvi pivski prijatelj, trden kmet, zelo preudaren (anakast).

Drugi pivski prijatelj, ki se druzhi z Drabosnjakom in ga pozneje izda (judezh); shizoidna osebnostna struktura.

Tretji pivski prijatelj, mladenich, ki odide v svet; zgled za izgubljenega sina (tramp).

NEZHA, Drabosnjakova zhena, zhivahna in zagledana v mozha. Pozneje postane skeptichna zaradi mozhevega dela. Ga blati in svari. V zadnjem obdobju vidno hira.

 

Nastopajo she prevozniki, kmetje, ki pridejo na sejem.

Otroci – sin Gregor skozi vso zgodbo, od otroka do tedaj, ko odpelje ocheta na svoj dom, kamor se je bil prizhenil.

Sosedje in prijatelji

Duhovnik

Skupina otrok na pashi

Kot statisti she stari starshi

Sodni uradnik

Sodnik

Francoski vojaki

Avstrijski vojaki

 

 

I. 

VASOVANJA

 

Chlovek ostane mlad, dokler v njem zveni glas, zaznaven v najintimnejshih trenutkih. Ta glas izzove notranje hotenje po pristnosti dozhivljanja in tudi ujemanja s samim seboj in svetom. Vchasih temu pravijo privid. Lahko so to neizpolnjene sanje. Lahko pa je to trenutek, ko chlovek po spletu okolishchin polno zazhivi. Obichajno se pri tem pomisli na ljubezen. Vchasih pa chlovek polno zazhivi ob delu, ki mu je pisano na kozho, in je tako vsako delo ustvarjalno. Take zhelje po priblizhevanju samemu sebi in po vzpostavljanju vezi z ljudmi ob njem je nosil v sebi koroshki bukovnik Andrej Shuster – Drabosnjak (1768 – 1825; bukovniki so bili literarno delujochi samouki zlasti na Koroshkem, ime po bukve, tj. knjige). To je potreba po polnem delovanju in dojemanju stvari ter dogodkov in hkrati po odzivu, ki vodi v nadaljevanje. Pri bukovniku Drabosnjaku je bila to zasidranost v koroshki zemlji pa tudi gotovost mladosti, ki ne prizanasha z nachrti, izhaja pa iz preprichanja o smiselnosti bivanja z zheljo po izpopolnitvi. Ne samo nekje v neimenovanem onostranstvu, v ponizhnem zhdenju in prizanashanju v samoti. Saj v tem je razcep med umirjenostjo in odmaknjenostjo, ki je mati uchenosti. Vedno je bil razcepljen, on, Andrej Drabosnjak, doma v Zvrhnjih Drabķsinjah nad Vrbskim jezerom, ģen paur v KorotaneĢ, na samotni kmetiji, ki jo je prevzel od ocheta, na zemlji dedov, kot je sam vechkrat dejal.

Zemlja ima svoje zahteve. Zahteva ujetost in ljubezen ter priklenjenost na kmetijo. Zahteva chloveka, ki se zna pogovarjati z drevjem v gozdu, z zhivino v hlevu, chloveka, ki prepozna govorico polj in vznikanje semen, ki se tudi mirno spogleda z resnico rojstev in smrti. Zemlja je bila vedno uchiteljica in dobra ljubica. In kot vsaka ljubica prichakuje, da se ji chlovek nikoli ne izneveri. Lahko jo obdelujesh, lahko dobish od nje hrano za telo in dusho. Lahko pa izpodkopljesh brezhino, posekash prevech gozda naenkrat, priklichesh pogubo in vse se lahko zaroti proti tebi. Tudi bolezen lahko izprazni hlev, drevo pokoplje sekacha, pozna zmrzal unichi brste, pa so she sushe in povodnji ter so sile, ki privrejo iz zemeljske notranjosti. So tudi zamrachitve in stvari, ki jih ni mogoche pojasniti z razumom. Ob teh se trudijo strokovnjaki, da bi razvozlali tisto, kar od nekdaj buri domishljijo, vznemirja in samo namiguje ter se ne odziva na chlovekovo nemoch. To je ta zemlja, na kateri zhivi chlovek, na tem prehodu med dezhelami pod visokimi gorami, in vse poti vodijo nekam navzdol, onkraj Karavank, kjer se vchasih dozdeva, da se slishi klic morja, o katerem pripovedujejo tovorniki.

O vsem tem bi Drabosnjak rad spregovoril, nekam razpet je, ker je zhe mlad tichal med knjigami in se nauchil tudi nemshko brati in pisati. Toda v njem je klic dedov, ki so od nekdaj govorili slovensko, v njem je njegov jezik, razprostranjen po koroshki zemlji. Tudi v Celovcu in she dol onkraj Karavank in Pece vse do morja. V zavesti mu je, da ta njegov jezik nima prave cene, kot da bi bil manj vreden. Morda se mu to samo dozdeva, ampak tam med blizhnjimi domachimi zveni drugache. Spodaj, v glavnem mestu, kadar mora z gospodo govoriti nemshko, se mora spremeniti, pomisliti, se prikloniti, kot da so gospodje visoko nad njim. In che bi bil she tako uchen, bi bil manj vreden. Njegov rod je nekako oznachen, zaznamovan, odmaknjen od visokih sluzhb na dvoru in od drzhavnih zadev. Tisto tam pa je samo sen, sen, ki se prebuja. Ta pripoved o tem, kako so Slovenci nekoch volili svoje vojvode, kako je moral celo knez spregovoriti v njegovem jeziku, ki je domach na kmetijah nad Vrbskim jezerom.

Zave se, da je v tistem trenutku na prelomnici. Ker je zhe dal besedo, ker se je dogovoril, ker sta se druzhini sporazumeli. Vedel je, da ne bo uchenjak, da bo ostal kmet tako kot njegovi predniki. In da bo lahko samo vchasih pogledal v knjige. Prav tedaj, ko se na svetu dogajajo tako pomembne stvari. Pishe se leto 1792. Tudi do odmaknjenih krajev, do samotnih dolin je prishel glas o dogodkih, ki so se zgodili v Franciji. Mali vojak Napoleon je nagnal strah v kosti kraljem in oblastnikom. Nihche she ne ve, do kod bo segla njegova moch. Prihaja pa glas o spremembah. O odkupu zemlje, o sholah, o vojashchini, o kmetovanju. Pa tudi o rozhljanju z orozhjem. Mozhje in fantje se odpravljajo na vojashke vaje. Mozhe novachijo za vojashki stan. Nekaj takega, kot je bil nekoch strah pred turshko vojsko, se polagoma plazi v ljudi. Samo, da sedaj prihaja nevarnost z druge strani. Oblastniki so sedaj prijaznejshi, vendar skushajo na novo vzpostaviti pokorshchino, ki naj bi ohranila stare obveznosti in drzhala ljudi na vajetih.

Toda v tistem trenutku plapola v njem njegova prava narava. Ne samo od minulega poletja, ne samo od lepih vecherov in neprespanih nochi, razvnet in razgret je tudi od deklishkih ochi, od dotikov in nezhnih besed. Cvetje na oknu, glas iz notranjosti, morda she fantovsko petje v daljavi. In vse te pesmi, ki mu pridejo iz srca. In se glas poda v zvezdno noch. In vse je kot pri posvetitvi zhivljenja.

Zavriska iz vsega srca. Ve, da je Nezha prisluhnila. In ko se dela dan, she vedno v mislih ponavlja besede, ki sta si jih tolikokrat ponovila.

Po rahli vzpetini mimo Nezhine hishe do roba travnika, potem se prichne pot vzpenjati. Gozd je skrivnosten, poln zvokov in nekakshne svetlobe za kroshnjami. She kar ponavlja besede, she dolgo odmevajo v njem. Travniki v poletju. Ob cesti. Vznemirjenje nochi.

– Nezha, Nezha, daj, stisni se k meni!

– Pred poroko ne bova greha delala.

– Saj so zhe bili oklici.

– Ampak tam pri spovedi … Tudi ti bosh moral k spovedi.

– Ampak, che si ti moja edina rozhca.

– Mati se lahko prebude.

– Mati zhe ne bodo nich rekli. Mislish, da ne vedo, da sva skupaj?

– Ja, tu pri oknu. Ne pa, da bi skup spanchkala.

– Saj sva zhe bila skup tam, ko smo kosili.

– Sem povedala zhupniku, pa je rekel, da se pred poroko ne sme greha delati.

– Ali ti zhupnik tudi pove, che kdaj kakshno zhenichko pogleda?

– Pogleda zhe. Pogleda. Ampak si pri tem nich ne misli.

– Saj sva se zhe spovedala. Saj vesh, da bom s teboj ostal. Kmalu bova mozh in zhena.

– Fantom se vedno mudi. Ti bi se she lahko prevzel, ker si v shole hodil.

– Kaj pa, che se ti prevzamesh? Kakshnega iz doline lahko dobish.

– Sem te pa zhe davno ogledala. Ker si tako drugachen. Ne tak kot tisti fantje, ki kar okoli vandrajo.

– In se potem v svetu izgube.

Teche skozi gozd. In komaj she ve, ali je to govoril pred nekaj dnevi, tedni, ali pa ta vecher. Samo to ve, da je pred njim velika sprememba. Da bo Nezha sedaj vedno ob njem. Lahko se bo vsako noch stisnil k njej.

– Fantje, ko dobe, gredo potem drugam rozhce trgat.

– Jest bom pa kr pr teb.

– No, zdaj pa zhe pejt, da se mat ne zbude.

Teche, teche proti domu, tja gor na Drabosnjakovino. Mnogokrat se je zhe vrachal, takole proti jutru. Vchasih od dekleta, vchasih od nochi, ki jih je prebil s prijatelji. Pa saj je v tej samoti tezhko najti prave prijatelje. Porochijo se. Ali odidejo po svetu. Na grunt. Ali na rajzho. Ali k vojakom. On sam je imel she srecho, da je kot najstarejshi sin prevzel kmetijo. Morda je kdaj she malce okleval. Gledal je za prijatelji, ki so odhajali v shirni svet. Tu, tu pa je vedel, da bo moral trdo delati. Nezha bo tudi prinesla nekaj polja in gozda. Saj, che bo zdravje, se bo dalo prezhiveti.

Tudi do sedaj sta se dobivala. Vchasih pri koshnji. Vchasih pri spravljanju pridelkov s polja. Tudi pomagal je pri njenih domachih. Vchasih je ona prishla k njegovim. Tudi ob praznikih sta skupaj zaplesala. In potem, jeseni, ko so se dobili pri lichkanju koruze ali pri preji in so tam vedno zapeli, enkrat pri eni hishi, drugich pri drugi, tako da so mladi prishli skup in uganjali norchije. Drabosnjak je bil najbolj domiseln, spomnil se je tudi kakshne burke, ali pa je znal pripovedovati, da so ga vsi radi poslushali. Potem, po preji, jo je spremljal in ji nesel kolovrat. To pa je bilo tako, kot da bi bila zarochena.

Sprva se je branila, da kolovrat lahko nese sama. Malo se je moral potruditi, da ga je iztrgal iz njenih rok. Pozneje pa mu ga je izrochila brez besed. Saj je bilo tako dogovorjeno, ne tako, kot drugi hochejo, ampak tako, da se je zhe na zunaj videlo, da sta ģzashafanaĢ. In tako sta se sporazumela tudi brez besed. Tam, okoli Bozhicha in Velike nochi, pa na sejmih, ko se je vedelo, kdo bo kateremu dekletu podaril ruto ali lectovo srce. Tako so tekli ti dnevi, kot ples kolovrata, kot pri ģshtajerishuĢ ali ob ubranem nochnem petju.

Drabosnjakov oche, pravi, trden, gorski kmet, zhilav in zhe nekoliko izzhet od neprestanega dela, je komaj chakal, da prelozhi skrb za kmetijo na mlajsha plecha. Mati je zhe dolgo bolehala in je bila konchno pripravljena, da sprejme mlado v hisho. Zdelo se je, da se Drabosnjak v zadnjih tednih pred poroko nekoliko obotavlja. Tu so bili she bratje, ki jih bo moral izplachati, in sestre, ki jim bo treba preskrbeti doto. Toda prishlo je tako, da lahko samo on prevzame kmetijo na Drabosinjah. Obenem pa ga vleche v shole. Vchasih zachuti v sebi to zheljo, ki se zdi, kot bi bila mochnejsha od njega. Tudi to je res, da si zazheli ogledati svet, spoznati druge kraje in druge ljudi. Hkrati pa chuti, da je za vedno zasidran na pobochju nad Vrbo.

Obchuti, kot bi ga na mesto prikoval ochetov glas, ko vchasih reche:

– Kaj ti je treba po svetu? Berachi in rokovnjachi morajo po svetu.

– Saj je postal pravi ponochnjak. Kar naprej se dobiva s fanti v domachi gostilni, je zatarnala mati.

– To ni nich takega. Dokler je she prost. Ampak Andrej se oprime vsakega dela, kakor da bi mu bilo namenjeno v resnici she kaj drugega kot kmetovanje.

– Tak ni ne kmet ne gospod, potozhi mati.

Oche jo spet tolazhi. Toda tudi njega skrbi zaradi zadolzhenosti kmetije. S tem, da bi bili konchno povsem na svojem, se ni mogoche vech slepiti. In tudi, da prelozhi skrb za kmetijo na mlajsha plecha. Trdo delo njegovega zhivljenja in tudi delo njegovih prednikov je zakopano na teh gorskih njivah in bogatih travnikih, kjer se pridela najboljshe seno in je najboljsha pasha za zhivino.

– Umaknil se bom, pravi oche. – Da bosta imela mlada dva proste roke, da bosta gospodarila po svoje.

Oche se zaveda, da je sedaj pri kmetovanju mnogo novosti, da se mora kmet znajti tudi tedaj, ko je treba spraviti pridelke v denar.

– Tudi datum poroke je zhe postavljen, doda mati.

– Saj smo se o vsem dogovorili, reche oche.

– Tudi oklici so bili. In sorodnike smo povabili, je pripomnil Andrej. – Vseeno bi bil rad she kakshno leto prost.

– Kot tisti malarji, ki po vaseh hodijo. Ki v ģshteroĢ gredo. In sploh nimajo svojega doma, je dejal oche.

– Kar na cesti jih smrt najde, je dejala mati.

– Ampak veliko sveta vidijo! je bil zamishljen Andrej.

– Saj so bili tudi od nashe hishe taki. Shli so k vojakom, pa nismo vech od njih slishali.

– Tisti, ki jih doma brat izplacha, morajo po svetu.

– Saj, pri splavarjih in v gozdu dobijo delo. Za cesarje pa se ni lushtno tepsti.

– Saj je zhe vojska. Pa tudi pri nas ne bo miru.

– To eni, ki za shankom visijo, govore. Nash cesar bo zhe gledal, da ne bo tist Francoz do sm prshu, je zatrdil oche, preprichan o svojem prav.

Tako so potekale priprave na poroko. Dogovorili so se, kaj bo mlada pripeljala s seboj. Kaj bo skupno in kaj bo last otrok. Kako bo s preuzhitkom. Navsezadnje, je pomislil Andrej, je bolje ostati na kmetiji, kjer imash kam polozhiti glavo. In te chaka zajtrk, kosilo in mlada v postelji. Toda govorice o Francozu mu kar ne gredo iz glave. Fransozov duh je prichel strashiti po Evropi in hoche vse postaviti na glavo.

– Trden kmet je kot kralj, je vechkrat dejal Andrejev oche. Potem pa je kot v shali pogledal sina in rekel:

– Ti, Andrej, pa kar glej, da ne bosh na lastno ohcet zamudil!

 

 

II.

SLOVO OD SAMSKEGA STANU

 

Andrej Shuster Drabosnjak se je odlochil za poroko 23. septembra 1793. Petindvajsetleten je prevzel ochetovo kmetijo. Njegova izbranka je bila Nezha Weis iz Kamnitkove bajte v Jezercu. Nevestini materi je bilo ime Marija in je bila doma iz Strmca. Drabosnjak je bil v petindvajsetem letu poln mladostnega zagona in shtevilnih nachrtov. Med tremi sestrami in dvema bratoma je bil najmlajshi otrok. Verjetno je obiskoval tudi sholo v blizhnji Vrbi, ker je znal brati in pisati slovensko in nemshko.

Doba, v kateri se je Drabosnjak pripravljal na poroko, je bila zelo razgibana. Avstrijski cesar se je vojskoval v Italiji. Po Evropi so odmevale ideje francoske revolucije. Zhe pred tem sta shtevilne spremembe uvedla Marija Terezija in Jozhef II.. Za kratek chas je zavladal Leopold II. V chasu Drabosnjakove zhenitve je vladal Franc I., ki je zavrl uvajanje naprednih reform. Franc I. je vladal dolgo obdobje, vse do leta 1832, ko je krmilo drzhave prevzel knez Metternich. Vechina Drabosnjakovega zhivljenja se je odvijala v chasu Franca I. Zelo pa ga je zaznamovalo obdobje pod Napoleonom, ki je ustanovil Ilirske province.

O teh spremembah so modrovali mozhje, ko so se dobili po nedeljski mashi v tochilnici. Kmetje so se tedaj reshevali fevdalnih vezi tako, da so lahko odkupovali kmetije, zaradi tega so se mnogi zelo zadolzhili. Ker se je cesar vojskoval v Italiji in drugod po Evropi, je potreboval vojake in denar, zato je predpisoval nove davke. Spreminjale so se metode kmetovanja. Opushchalo se je triletno kolobarjenje in uvajalo gnojenje s hlevskim gnojem. Oblast je predpisovala gojenje novih kultur. V takih razmerah se je Drabosnjak pripravljal na prevzem kmetije. Tako se je kot druzhinski poglavar in gospodar na kmetiji reshil vojashke suknje.

 

– Trgovina bo upadla, che se bo cesar vojskoval.

– Od chesa bomo potem zhiveli?

– Tudi prevozniki bodo ostali brez dela, ker vojska pobere vprezhno zhivino.

– Kdor ima kaj pod palcem, se lahko odkupi od vojashke suknje.

– In pa tisti, ki je star in bolan.

– Zato pa, krchmar, she nalij!

– Kar na zob ga dajmo!

– Zhiveli!

– Zhivel nash zhenin!

Obstaja zhelja po pogovoru, zhelja po chloveshki blizhini. Pa tudi po novicah, po razgledu po svetu, kjer se srechujejo popotniki. So dnevi, ko prihajajo tovorniki in prinashajo novice iz daljnih krajev, iz cesarjevega mesta Dunaja, tudi od morja Adrijanskega, iz mesta Trsta ter od Hrvatov in iz daljne Turchije. Razve se, kako se pripravljajo vojne, kako se prepirajo narodi, kako se sovrazhijo in kako se dobrohotno sporazumejo. In so she vse te zgodbe o blizhnjih in daljnih sosedih, o krajih, ki jih chlovek lahko objame s pogledom, ko se odlochi, da se odpravi do krchme. Saj se za fanta spodobi, tam v krogu vrstnikov sprejme nekakshno odraslost. Morda se vchasih tudi sprejo, vendar po tezhkih besedah obichajno sledi pomirjenje.

Tokrat je vse drugache. To pot je skoraj slovesno, saj je tu mladi Drabosnjak, no, tudi on ne vech rosnih let, saj je sprejem med odrasle opravil zhe pred leti, toda v krchmo je zahajal bolj poredko. Dela je bilo mnogo, ker se je pripravljal, da bo prevzel kmetijo, sedaj ga chaka she skrb za druzhino. Jasno, mati in oche bosta dobila preuzhitek. Ta mlada pa bo vedno ob njem. Nich vech vasovanj, nich vech hoje k sosedom in, che bo vse prav, bo tudi on dochakal starost in predal kmetijo nasledniku.

Tudi nevesta Nezha se je po obichaju poslovila od svojih prijateljic. Pripovedovala je, kako je bila v zadregi, ko sta zheninov oche in boter, tam na Koroshkem mu rechejo vabovec, prishla na njen dom izbirat nevesto, cheprav sta mlada dva zhe sklenila, da se vzameta. Toda, kot je v takih primerih mnogokrat, vedno v zadnjem trenutku pride she kaj vmes, kot se reche; potrebno je bilo dogovor sprejeti tudi s privolitvijo starshev. In vse je potekalo po starih obichajih. Snubacha sta dobila klobase in vino. Pogovorili so se o doti, kaj bo prinesla nevesta in kako bo potem vse skupno. Na sklenjeni roki se po pogovoru polije vino. Tudi dekle mora izrechi svojo privolitev, kajti minili so chasi, ko so namesto mladih o zhenitvi odlochali starshi.

Po pogostitvi v domachi hishi je nevesta odpeljala prijateljice in druzhice k blizhnjemu tolmunu, kjer so ob prikazni vechernih senc dekleta ugibala, katera se bo naslednja porochila. Po stari veri se je namrech v taki nochi lahko v vodnem zrcalu uzrlo obraz bodochega izvoljenca. Ob taki prilozhnosti so dekleta nezhno zapela, se sklonila ob bregu ter nepremichno zrla v vodne odseve in prelive.

Za hip je nekoliko hladnejshi vetrc razgibal gladino manjshega tolmuna, v katerem so se she pred nekaj trenutki svetlikali odsevi. Zhivahni deklishki glasovi so znova ozhiveli in zaslishala se je pesem, ki je imela v sebi nekaj vilinskega. Glasovi so bili zvonki in nezhni ter ubrani z negibnostjo vechernih senc. Potem se je iz daljave zaslishal zvon in shepet. Spet so se obrazi zazrli v gladino jezera. Nekatere so se shalile, druge pa so resno verjele, da bodo v gladini zagledale obraz bodochega izvoljenca.

Dekleta so spremljale svojo prijateljico Nezho, ki se je na ta prastari nachin poslavljala od deklishkega stanu. Najprej so dekleta krenila k tolmunu, v katerem so zhenske obichajno prale perilo. To je bil tudi prostor za izmenjavo novic. Ponavadi so ob delu pele. Ta vecherni zmenek pa je bil nekaj posebnega. Nezha je bila priljubljena med dekleti.

– Nezha, samo she danes si deklich.

– Kar verjeti ne morem.

– She premisliti si ne moresh vech!

– Zakaj bi si premislila, saj ni lepshega dalech naokoli!

– Andrej je lep, zauber fant.

– Kar nekam gosposki je za kmetijo.

– Jaz bi se rajshi mozhila v dolino.

– Furmani so tudi zauber.

– Pa jih nikoli doma ni. Imajo ljubice povsod.

– Imajo pa denarce.

– Jaz se zhe ne bi samo zaradi denarcev mozhila.

– Gospķda nobena od nas ne bo dobila.

– H gospodi gremo lahko samo za dekle.

– Se pa zhe rajshi na kmetijo mozhim, cheprav je she mal vishje v hribih, je bila odlochna Nezha. Nikoli ni pomislila, da bi vzela koga drugega. In tudi starshi niso imeli nich proti.

– Gorjanci so postavni in delavni.

– Joj, che bi jaz nocoj ugledala svojega, je zashepetala nezhna plavolaska.

– Ti se bosh she prevzela, ko si tak srchkana.

– Imam zhe svojega izbranega.

– Zakaj pa potem v vodo strmish? so se zasmejala dekleta.

– Prishla sem, da se v vodi pokazhe, ali sem izbrala pravega.

– Ampak doma so rekli, da so to stare vrazhe, da to nich ne velja.

– Velja, velja! Kaj pa ti mislish, Nezha?

V tistem hipu je na nasprotni strani tolmuna zashumelo listje. Pochilo je in nekdo je chofnil z drevesa v zarashcheni breg. Na oni strani je bilo senchno in zhe nekoliko temno, da se ni dalo ugotoviti, kdo je – chlovek ali kako drugo bitje. Morda pa je bil fant iz blizhine, ki je prishel oprezat za dekleti.

Dekleta so zakrichala.

 

– Bezhimo!

– Kdo je bil?

– Fantje so bili!

– Fantje so v gostilni.

– Samo eden je bil!

– Lahko je she kdo skrit na drevesu.

– Joj, slishali so, kaj smo se pogovarjale, je vzdihnila najnezhnejsha med dekleti..

– Che je bil tvoj, bo vedel, kako si vzdihovala po njem.

– Bosta pa zaplesala na svatbi.

– Tako kot Nezha in Andrej!

– Jutri, na svatbi.

 

Dekleta odhajajo in pojejo. Stopajo po pobochju. Gredo po gozdni stezi. Iz daljave se zaslishi fantovsko petje.

Nekakshno prichakovanje kot dogodek, ki ga je dolgo chakal, ki te razvname in je konchno prelomen, da odslej ne bo vech sam kot kakshen izgubljenec. Saj, prijatelji so, tudi tu, v krchmi, jih vedno najde, take in drugachne. Nekateri so kot del pohishtva, vedno chakajo v kotichku, da bi jim kdo dolil v kozarec, ki je vedno prazen. Dober gospodar stopi v krchmo le ob nedeljah, ko gredo zhene od mashe domov, da pomodruje, da poizve, kaj pripravljajo drugi gospodarji, ker je moshko modrovati o dogodkih po svetu, fantovsko pa je pregoreti od veselja. Na ves glas govoriti o svojem lastnem prekipevanju, spogledovanjih in tudi o nachrtih. Samo enkrat v zhivljenju je tisti praznichni dogodek, ko je chlovek lahko tudi preglasen, prevech razposajen, kot bi premagal v sebi neko oviro. So she odhodi v vojsko, pa smrti, lochitve in bolezni. Tudi to se lahko proslavlja za tochilno mizo. In vchasih zagledanost v lepo tochajko, v bogatijo, ki jo prinasha krchmarjeva hchi. Kajti tako na Koroshkem kot na Kranjskem krchme redkokdaj propadejo, nase vlechejo le bogastvo in obilje.

Vse to premishljuje Drabosnjak, ko je tokrat dolzhan pochastiti prijatelje, kakor tudi tiste, ki se sluchajno znajdejo ob takih prilozhnostih v blizhini. Saj ko vstopijo, zhe ve, kdo vse je tam v kotu ob vratih ter na drugem koncu prostora ob pechi. Prijatelji in on se zgnetejo v sosednji prostor, kjer nekako navdahnjeno, zagreto posedejo. In zhe je krchmar pri roki in zhe so fantje glasni, kot bi prishli zhe naliti. Toda tokrat ne bo mosht in zhganica, tokrat bodo najprej vipavca in ģpohanjeĢ – cvrtje.

 

Drabosnjak je prvi po zgovornosti in po tem, da se poslavlja od samskega stanu. V to blizhnjo gostilno, kjer je praznoval zhe sprejem med fante, med odrasle, je sedaj povabil svoje prijatelje. On sam, srednje postave, chokat ter mochnih, delovnih rok, oblechen kot obichajno, je tudi na fantovshchino prishel v belih platnenih hlachah in v shiroki kmechki srajci z dolgimi rokavi. Tudi shirokokrajni klobuk, za katerim ima vedno zataknjen shopek rozh ali pisalo, ni manjkal. Prijatelji so se takoj poshalili, ali je pisalo pozabil doma.

 

– Danes si ne bom nich zapisoval.

– Danes ne bo nihche zhejen.

– Tako je, birt, je Drabosnjak poklical gostilnicharja, ki je bil zhe pripravljen, saj je vedel, da se na fantovshchini veliko narochi, od jedache do pijache, in da bo she veselo.

– Na lepi domachiji bosh gospodaril, Drabosnjak!

– Kot kralj!

– Kot vojvoda, se odrezhe Drabosnjak.

Radi so prishli prijatelji iz otroshtva. Blizhnji sosed, ki kmetuje na sosednji kmetiji, zhe od nekdaj sta prijatelja. Pa fant, s katerim sta zahajala v isto hisho na obisk k dekletoma in bo kmalu vzel Nezhkino sestro. Tako sta zhe skoraj v sorodu. Blizhnji sosed se je pred kratkim porochil, preudaren je in nikoli pregloboko ne pogleda v kozarec. Tu je tudi fant, ki se misli prizheniti v dolino, kjer je bogata zemlja. On sam, Drabosnjak, pa je ta zvrhnji – zgornji, saj vishje od njegove ni nobene kmetije. Zato so pri njih vedno trdo delali. Tudi ni bilo vseeno, kakshna je nevesta, koliko prinese k hishi in ali je trdnega, krepkega zdravja.

Njega, Drabosnjaka, so imeli ljudje vedno radi. Malo tudi zato, ker je nekaj let obiskoval sholo spodaj v Vrbi. Pa bil je vedno zgovoren in pripravljen na shalo. Vchasih je po popitih kozarcih malo zasanjal in govoril o nachrtih, ki niso bili vedno povezani s kmetijo. Kadar je postal slabe volje, se je umaknil v samoto, si poiskal delo v gozdu in razmishljal o tem, da bi si pripravil prostor, kjer bi lahko bral knjige ali slikal chelnice.

Tu so she Drabosnjakovi bratranci, nekaj vinskih bratcev, ki so vedno v blizhini, kadar se kaj proslavlja. Drabosnjak je vesel vsakega posebej, pokramlja z njim, popije na zdravje. In she kakshno reche. Tudi znanec, ki ga je spoznal prav za tochilno mizo, prihaja iz doline, zhivi v blizhini mlina, z bratom se ne razume najbolje. Znan je po tem, da pozna novice od blizu in dalech. Druzhi se s tovorniki, ki so vedno pripravljeni na pogovor, ko se ustavljajo v gostilnah ob poti. Ljudje pravzaprav ne vedo, s chim se ukvarja.

Blizhnji sosed je dvignil kozarec in dejal:

– Zhelim, da bi bili tudi poslej prijatelji. Dober sosed je boljshi kot slaba zhlahta.

– Dobro je imeti v blizhini pomoch. Ti si trden, delaven gospodar. Od jutra do mraka na kmetiji.

– Drabosnjak, videl bosh, da ni preprosto imeti kmetijo. Posebno potem, ko pridejo otroci.

Sprva modrujejo. Potem postanejo bolj glasni. Po vipavcu postanejo glave razgrete. Vchasih kdo pristopi, pozdravi fante, se jim pridruzhi, nato poreche, da bo doma huda ura, che se ne vrne dovolj zgodaj.

– Vi fantje, si kar privoshchite. Ti, Drabosnjak, pa glej, da bosh jutri strumen kot brambovec.

Krchmar je vsak trenutek pripravljen prinesti novo pijacho. Tudi z jedjo se podprejo. Posebno se razveselijo tkalca in citrarja, ki je tokrat vech dni delal na blizhnji kmetiji. Vedeli so, da potuje iz kraja v kraj. Ko pa se dogovori za delo, tam ostane tudi teden ali dva.

– Ti, Andreash, bosh kar ostal na fantovshchini.

– To bo prava fantovshchina, ker bomo she citrarja imeli.

Citrar in tkalec. Prava posebnost Koroshke. Potuje iz kraja v kraj, slika tudi skrinje, balkone in chebelnjake. Od jeseni tke po kmetijah, kjer pridelujejo ovchjo in laneno prejo. Tke blago za domacha oblachila, kakor so vsa stoletja delali na samotnih kmetijah. Tam so pridelali vse, od hrane do obleke; kar so ob tem she potrebovali, so kupili, ko so prodali les.

Vrtinec glasov, ki so jih preglasile strune citer s petjem, postaja vse bolj buchen. Govore drug chez drugega, shale in pripombe se vrstijo, da se komaj slishi, kdo govori. Znajo tudi zapeti pesmi, ki so primerne za tako prilozhnost. Vedno kdo pristopi, pozdravi zhenina, se poshali ter zazheli srecho v zakonu.

Dan se je zhe davno nagnil v noch.

Po zdravicah je vino nekaterim zhe stopilo v glavo. Tudi bolj grobe shale so prichele padati vmes. Potem si slede fantovske pesmi, ki jih Drabosnjak pozneje ne bo vech prepeval, kot tudi tistih vasovalskih ne.

Drabosnjak mora prestati she preizkushnjo, ki je obichajna za fantovshchino. Jesti mora sol in poper ter povedati o razliki med njima. Tukaj so she uganke in pa domiselna vprashanja.

– Poglejmo, kaj se je v sholi nauchil?

– Kar naj odgovarja!

– Pesmico naj pove!

– Kaj bi storil, che bi bil francoski cesar?

– Shole v nashem jeziku bi vpeljal.

– Kaj bi storil, che bi bil slovenski cesar?

– Saj smo zhe imeli kneze! Spet bi bil knez.

– Ali bi staro pravdo vpeljal?

– Tako je … Pa davke, pa biriche bi odpravil.

– Pa birte in mlinarje bi pod kljuch dal.

– Kaj bi storil, che bi bil turshki pasha?

– She kakshno zheno bi si poiskal.

– Ali ne bi bila Nezha dovolj?

– Saj je zhe eno tezhko folgat.

– Koliko bi jih imel?

– Bi moral zhupnika vprashati.

– Danes zhe ne bo pesmi povedal.

– Kaj she znash?

– Vodo najdem!

– A spodaj, v jezeru?

– Tam, pod mlinom!

– A lahko zaklad najdesh?

– Lahko!

– A se lahko zheni?

– Lahko!

– Je vse prav odgovoril?

– Je, ja.

Znova zapojejo, da se oglasijo she pri ostalih mizah. Krchmar si zadovoljno mane roke, saj pijacha teche po grlih, kot da bi bila vedno bolj suha.

– Zhivjo ohcet!

– Ej, dush, smo nabasani!

– Saj se samo enkrat zhenim!

– To se pa nikoli ne ve!

– She eno zapojmo!

Drabosnjak: – Zdaj gre pa zares!

Andreash: – Nich vech v vas k dekletom.

Drabosnjak: – Saj sem vedno samo k Nezhi hodil.

Prijatelj: – Zdaj bo tista stvar vedno pri roki.

Drabosnjak: – In delavne roke na kmetiji.

Prijatelj: – Tudi za v zibko se bo kaj pridelalo.

Andreash: – Chez gostilno kar krizh naredi!

Prijatelj: – Bo treba doma rachune polagat.

Prijatelj: – Kmalu bo prichela jezikat.

Drabosnjak: – Moja Nezha zhe ne.

Andreash: – Kot na panjskih konchnicah – dilcah, kjer babam hudir jezik brusi.

Prijatelj: – Che bo denar pri hishi, ne bo jezikala.

Andreash: – Jezikala bo, che ne bo kaj za pod zob.

Drabosnjak: – Pri nashi kmetiji je vsega … Pa hosta. Pa njive. Pa zhivina.

 

Drabosnjak se zamisli. Saj sta prijatelja z Andreashem. Kar zavida temu prijatelju, ki hodi od vasi do vasi. Ustavi se tu in tam. Igra in rishe. Prebiva po hishah, kjer potrebujejo njegovo roko. In nato gre dalje. Iz kraja v kraj. Tudi njega potiho mika tako zhivljenje, ker chuti v sebi zheljo po slikanju in pisanju. Zheli prisluhniti ljudem in o tem pisati. Razmishlja, da si bo doma uredil prostor, kjer bo lahko pisal o teh svojih mislih, morda jih tudi izdal kot knjigo, kot pripis. Novi chasi so, ljudje bodo potrebovali uchene ljudi. Obenem pa je z vso dusho navezan na ta svoj dom, na kmetijo zgoraj na pobochju, kjer je vsak dan znova lep, vsi letni chasi, najdragocenejsha pa je ta navezanost na kraj, na ljudi. In misli mu mnogokrat zaplavajo k zgodbam, k vrazham, k pripovedim. In she o tem, kar pishejo v knjigah. Ampak on je tu, sredi svojih ljudi.

In tako pritegne pesmi, znova se vkljuchi v pogovor. Dovolj so naliti, da prisluhnejo zgodbam o zakladih, o charovnicah, ali obstajajo v resnici, saj so jih zazhigali, saj so jih iskali.

– Ampak zakladi so, pravi Drabosnjak preprichano, saj prebira knjige. Pouchen je o vojskah, o turshkih vpadih, o prebezhnikih in tudi o razbojnikih, ki vchasih napadejo prevoznike.

Dovolj so ga popili za odlochitev, da gredo v ris. Nochni mraz jih nekoliko strezni. Posebno, ko se priblizhajo krizhishchu sredi gozdnih stez, kjer je bil nekoch nekdo umorjen.

Nekateri niso vech tako odlochni.

– Jaz bi se poslovil, reche eden izmed njih in zavije proti domu.

– Dovolj dolgo smo bili skupaj!

– Kaj bi oklevali? ostanejo najbolj glasni.

– Che povem, da znam zaklade iskat, jih preprichuje Drabosnjak.

– Ti, Drabosnjak, glej, da ne bosh do jutra okoli hodil, doda blizhnji sosed in se tudi poslovi.

– Danes je moja zadnja noch, ko sem she fant. Che kaj najdem, bo tudi Nezha zadovoljna.

Skupina najbolj vztrajnih nadaljuje pot z Drabosnjakom. Pijacho nosijo s seboj. Se ustavijo in nagnejo. Vriskajo. She so glasni.

Potem jih moch nochi utisha. Gredo mimo kraja, kjer se je nekdo ponesrechil, pa mimo znamenja.

– Kdo je she na fantovshchini zaklade iskal?

– Fantje, nich ne bomo nashli.

– To si lahko samo Drabosnjak izmisli.

– Za zaklad ne rechem, ampak vodo vedno najdem.

– Ja, doli v Vrbskem jezeru je ni tezhko najti. Ampak tu, v hribih …

– Nashi stari vedo, slishal sem, ko so se pogovarjali, da je pod vrhom, tam pri tistih podrtijah, zaklad.

– Ja, che ga malo popijemo, bomo tudi repatico videli.

Obkrozhijo znak v pesku, narishejo krizh in potem prichne Drabosnjak mrmrati neke charovne besede.

– Zaklad najdesh samo na kresno noch.

– Vse imamo: bedro zelene zhabe, tri zrna blagoslovljene soli in dlake devetih machk.

– Ravno devetih. Drabosnjak si je nekaj izmislil.

– Pochakaj!

– Saj she nismo o kresu.

– Che ne bo luchi, bo pa vrag prishel.

– Leskovo shibo potrebujemo.

– Enoletna mora biti.

– Daj zhe! Lesk je, kolikor hochesh.

– Pochakaj, bom krog narisal.

– Fantje, stopimo v krog!

– Che ne bomo zagledali kraja, kjer je zaklad, bo prishla coprnica.

– Bolje coprnica kot vrag.

– She bolje pa luchka in pod njo zaklad.

– To si pa kar iz glave izbij!

Tedaj se v grmovju resnichno zachne nekaj premikati, kot nekakshne sence, za njmi nekakshna razsvetljenost, lomastenje in zamolkli zvoki.

– Pa se je res hudich primajal!

Spet renchanje in zamolkli glasovi, lomastenje.

– Fantje, bezhimo!

– Pa ena luchka je tu!

– Fantje, to je shkopnik!

Pozhenejo se navzdol po pobochju. Lomastijo chez grmovje in med drevesi. Za njimi se slishi grotesken smeh, da she hitreje stechejo do poseke in chez jaso na rob. Utrujeni polezhejo in se zastrmijo navzdol, na gladino jezera. She Andreash prisopiha.

– Ej, dush, citre sem pozabil.

– Na kaj bosh pa sedaj shpilal?

– Bomo pa teater v vasi naredili!

– Saj ga zhe imamo.

– Ja, zdaj, ko smo se ga napili..

Drabosnjak: – Ampak zaklad, ta je! Na kresno noch mormo tja gor!

Andreash: – Ampak brez mene.

– Rajshi se streznite! Do ohceti ga ne vech srat!

– Bosh tam skup padel.

– Glavno, da kaj drugega skup ne pade.

– Saj si dedec!

Drabosnjak: – Ej, dush, Nezha je fejst baba!

– Kakshna se je meni prikazala!

– Ta she kar sanja. Daj, zbudi se!

– Ne zdaj. Ali v chasu, ko smo bili fantje doli ob jezeru?

– Kar iz trsja je prishla. Chist naga. Se je v jezeru kopala.

– To je pa nekaj lepega.

– Kar naprej sem potem nanjo mislil.

In govore o zvonu. O zvonu, ki je potopljen na dnu jezera. Odzvanja iz temin chasa. Iz prepleta alg. Govori z jezikom utopljencev. Njihovih zastrtih ochi. O vseh izginulih v mochvirju. To so bele sence smrti. Lahko je to tudi zvon zhelja, ki se uresnichujejo s pomladnimi vetrovi. Ti zarishejo odsev na gladino. In ko se ta umiri, obstane na njej podoba, ki jo zhelish uzreti.

– Pripovedujejo o tem. Nekateri, ki so se zhe utapljali.

– Tisti, ki ostanejo tam spodaj, se vrachajo v jasnih nocheh.

– Prihajajo z dobrimi in slabimi mislimi.

– Ja. Ta voda ima nekaj v sebi.

– Kar potegne te vase.

– Daj no, Drabosnja! A vesh, da je zhe dan?

– Ampak res sem jo videl. She potem. Dekle v trsju, je vztrajen prijatelj.

– Videl sem jo she potem. V Vrbi. Pa se je naredila, kot da me ne pozna.

– Kaj che je bila vila?

– Vile se ne sprehajajo po Vrbi.

– Res je. Che katera pride med ljudi, ne more vech nazaj k svojim.

– Vila ali ne! Zacharala me je!

– Kaj pa, che si charovnico srechal?

– Ali pa hudo zheno? Te ne smesh razjeziti. Se ti mashchuje. Narediti je treba, kar ti reche.

Zastrmijo se v lepoto jutra. Gladina spodaj se zasvetlika, da obstanejo kot presunjeni. Pobirajo jopiche in klobuke. Urejajo se. Naredijo she nekaj pozhirkov in posode so prazne. Brishejo zemljo in pobirajo shope trave iz obleke.

– Nov dan je!

– Ampak, nasha Koroshka je lepa!

– Glejte … Jezera!

– V meglicah. Gospa sveta.

– Tam so izbirali nashe kneze!

– Klobuke dol, fantje!

– Da bi nash rod obstal!

Andreash se pochasi odpravi proti vrhu, kjer so bili ponochi v risu.

– Ali si kaj izgubil?

Spremlja ga razposajen smeh.

– Glej, da ni citer shkopnik pobral!

Andreash samo z roko zamahne.

 

 

III.

K POROKI

 

Na domachiji pri Drabosnjaku so zhe navsezgodaj vsi pokonci. Treba je zakuriti v kuhinji, nakrmiti zhivino, pripraviti zajtrk in prigrizek za svate. Prishli so prijatelji in zheninovi sorodniki. Zhenin je prishel domov precej pozno oziroma proti jutru, ko se je zhe delal dan. Oche ga je namrgodeno sprejel. Zamrmral je, da je vedel, da bo prishel zadnji trenutek.

– She naspati se ne bosh mogel, je zarobantil oche.

– Oche, kdo bi pa spal, kadar se zheni!

– Kaj ste spet ushpichili? je vprashal oche.

– Poslovil sem se, kot se spodobi za zhenina.

 – Joj, fant, preoblechi se morash! Ne bosh shel tako oblechen, kot si vsak dan.

 – Pa tudi ochedi naj se! pripomni sestra.

 

Tu je she kup opravil. Pozneje, ko pridejo she ostali sorodniki, pa tete in strici, pa pricha in teta ter boter, ki bodo spremili zhenina na nevestin dom.

– Po nevesto gremo! vzklikajo. Mati jih povabi na prigrizek. Treba je okrasiti vozove in konje, pritrditi zakletvene predmete, ki naj odzhenejo hudobne duhove.

– Prav zal je nash zhenin, je ponosna mati ter ga blagoslovi. Pokrizha ga po starem obichaju in mu zazheli srecho. Tudi oche ga blagoslovi.

Godba zaigra poskochno vizho. Spravijo se v sprevod ter se napotijo proti domu neveste.

Tudi pri nevesti doma je bilo tistega septembrskega jutra vse na nogah. Do prihoda zheninovih svatov mora biti vse pripravljeno. Hisha, balkoni s cvetjem, dvorishche, pa gospodarska poslopja in tudi v hlevu mora biti vse pochishcheno. Vezha in kuhinja svezhe pobeljeni. Dnevna soba – hisha imenovana – je okrashena s cvetjem, enako bohkov kot in bozhjepotna Marija v kotu. Vse se je svetilo. Prtichki in okraski, pa sveta podoba. Dnevi pred poroko so bili naporni za vso druzhino.

Tudi sonce se je zhe prichelo vzpenjati, dan je postal praznichen. V kuhinji je dishalo po jedeh. Dekleta so hitela urejati she zadnje podrobnosti. Moshki so kot ponavadi priganjali, da se priblizhuje chas prihoda zhenina in svatov. Najbolj pa je bila na trnju nevesta Nezha. She enkrat in she enkrat je poskushala s pogledom objeti vsak predmet v domachi hishi. Vsi ti pogledi skozi majhna okna, ki so prej zakrivali kot odkrivali razgled na svet. Ochi je imela zazrte v vsako podrobnost, v vsak predmet, vse skupaj ji je pomenilo obchutek varnosti in doma. Za hip se ji je zamajal pogled, obstala je, hotela zaklicati, da zheli ostati tu, kjer se je rodila. Zbala se je, da je ne bodo prijazno sprejeli v hishi pri Shusterju Drabosnjaku, pri njenem Andreju. Sprashevala se je, ali bo zmogla vse delo, vse obveznosti v hishi in na polju ter bila she prijazna z mozhem. Objemala je vse drobne predmete, ki so ji krajshali chas v domachi hishi. Spominjali so jo na otroshtvo. Pa je hitro prishla na odraslost, cheprav je nekoliko odlashala, da bi se vezala. Zavedla se je, da bo kmalu prishel trenutek, ko bo na vrsti tudi slovo od matere in ocheta.

– Nezha, obrni se! slishi glas sestre, ki ji je prishla na pomoch. – Pripraviti se bo treba!

Odshli sta v izbo, kjer sta ji sestra in teta pomagali oblechi dragoceno koroshko nosho. Ko si je uredila prichesko in se nalichila, se je zazrla v ogledalo, presenechena, kot da to ni vech ona.

– Nezha, Nezha! Kaj chakash? se oglasijo iz dnevne sobe. Resnichno se zdaj iz daljave slishijo zvoki godbenikov in petje svatov. So zhe spodaj pri ovinku, ki se prichne dvigovati k hishi.

Veselo vzkliknejo domachi, ko se prikazhe Nezha. Tudi tete in strici, pa bratranci in spremljevalci so zhe prishli. Oche je za to prilozhnost praznichno oblechen, da ga komaj prepozna. Ves chas je chutila njegovo skrb in predanost. Je mozh, ki ga otroci sposhtujejo in si ga jemljejo za vzgled. v zhivljenju. Redkobeseden. Malokdaj se je poveselil, se poshalil. Tokrat pa je njegov obraz prijaznejshi, kot bi odvrgel s sebe breme; hkrati zachuti nezhnost, ko stopi k hcheri in ji reche, naj bo srechna tam, kamor se bo primozhila. She blagoslov izreche, kot je navada po koroshkih vaseh. In nato izreche blagoslov tudi mati, ki se spomni, kako je bilo njej, ko je prishla na novi dom, in kako tezhko se je poslovila iz od starshev. Vedela je, da je v zhivljenju tezhko kaj spremeniti. Vedno si je govorila, da je taka bozhja volja in da bi ona tezhko kaj spremenila. Potem, ko si nalozhish krizh, ga morash nositi. Seveda je tudi srecha, che imash za koga zhiveti. Malo je bila zhe utrujena od vseh priprav.

Zvoki muzike so se priblizhali hishi. Mati si je odvezala predpasnik. Oche in stric sta stopila k vratom, odkoder se je zaslishalo mochno trkanje.

Zhenin in svatje so prishli po nevesto. Ustavili so se pred njeno hisho in zapeli.

Starejshi mozh, nevestin stric, stopi iz hishe. Proti svatom nastavi vile in vprasha:

– Kaj zhelite?

Mendinar odgovori: – Hvaljen bodi Jezush Kristush! Mi imamo en liep naglich, ma vi maste eno lepo rozhco inu bi mi rade s tega pushelc naredili.

– Mi vam damo tota rizhca, che povieste, kaj je med Bougem ocham inu sinom po sriedi.

– Nous.

Ko svatje reshijo she dve uganki, jim mozh pripelje ģprvo nevestoĢ, staro, grdo in nashemljeno babo, zavito v cunje in s slamnatim vencem na glavi.

– Tota ni nam podobna, tota boma splachal.

Svatje plachajo dolochen znesek, baba odhiti v hisho. Svatje zahtevajo pravo nevesto.

Zdaj jim stric predstavi nevestino druzhico – teto.

– Tota je zhe nasha gliha, tota boma obdrzhali, koj ta prava ni.

Druzhico prevzame mendinar ter jo uvrsti med svate. Svatje spet zahtevajo pravo nevesto.

Stric zdaj pripelje pravo nevesto. Sprejmejo jo z vriskanjem. Mendinar pa ugotavlja:

– Tota je nasha ta prava, tota bomo obdrzhal.

Nevesti izrochi zheninovo porochno darilo, chevlje in nogavice, ter jo v njegovi druzhbi pelje v hisho. Ko prestopijo prag, poda zhenin nevesti roko ter se trikrat zasucheta v desno naokoli. Nevesta je zdaj pripravljena, da odide k poroki. Svatom pripenjata rjushna in druzhica svatbene shopke ter jim postrezheta s pijacho. Ko je nevesta napravljena, jo vzame mendinar na svojo desno stran ter z njo stopi pred starshe. Prosi jih, naj nevesti odpustijo, che jih je kdaj razzhalila. Nato jih prosi she za porochni blagoslov. Nevesta poklekne na pruchico, starshi jo poshkropijo z blagoslovljeno vodo, jo pokrizhajo po chelu ter se poslovijo.

Svatje zapojejo in se razvrstijo v sprevod k cerkvi. Zapojejo obredno pesem, ki govori o nevestinih obchutkih.

Vrstijo se obichaji, ki skushajo preslepiti zle duhove in prosijo dobre duhove za varstvo. Vazhno obrambno vlogo igra v teh obichajih petelin, ki ga nosijo v sprevodu. Prav tako je pomembna blagoslovljena svecha. Vchasih mecheta zhenin in nevesta denar v potok, vchasih pa svatje namechejo ta drobizh mendinarju v klobuk. Prav tako, kot zaprejo shrangarji povorki pot pri bali, lahko zaprejo tudi pot k poroki.

Zhenitovanjska povorka gre od nevestine hishe proti cerkvi. Obichajno so nevestino balo pripeljali na zheninov dom nekaj dni pred poroko. Tokrat so se dogovorili, da pridejo zheninovi svatje po nevesto in gredo skupaj z nevestinimi svati k poroki v cerkev, hkrati pa iz nevestine hishe odpeljejo balo. Bala – to je vse, kar pripelje nevesta iz svoje hishe v novi dom.

K bali spadajo nevestina oblachila in pribor, posteljnina in vse, kar je sama izvezla. Ponos je chim vechja skrinja, bogato okrashena z nageljni in svetniki. Na skrinji, ki je na vrhu voza, sedi ģta shiroka babaĢ – nashemljena teta, ki naj bi zavedla zle duhove, da ne bi shkodovali nevesti. Za skrinjo in za babo se pogajajo pri shrangi, ki so jo tokrat postavili pri izhodu iz vasi, vchasih pa tudi na poti pred cerkvijo.

Shrangarji se najprej pozanimajo, kdo je zhenin, ki bo odpeljal dekle iz njihove vasi. To bo izguba za vas, se razburijo, za to bo treba plachati. Tudi za vse blago, ki je na vozu. In kakshen je zhenin, naj se pokazhe, che si upa. Naj odpre denarnico, cena bo visoka.

– Neveste vam ne damo. Lahko odpeljete babo, ki sedi na skrinji.

– Nekaj vam damo za babo.

– Neveste pa ne boste odpeljali. Zhe to je dovolj, da je hodil k njej v vas.

Med pogajanji vchasih zvabijo nevesto stran. Tudi skrijejo jo in zhenin jo mora iskati.

Pa spet barantajo. Za blago, ki ga peljejo. Za kravo, ki je obichajno privezana k zadnjemu vozu.

Konchno se domenijo za blago in zhivino. Pa spet za nevesto, ki jo zheninovi svatje naposled najdejo.

– Prepoceni je ne damo.

– Toliko ponudimo. Vech nimamo.

– Che ste tako ubogi, pa naj nevesta kar doma ostane.

– No, ja. Najedla se zhe bo vsak dan.

– No, zhenin je kar lepo okrogel.

– Ali bo tudi zheni kaj privoshchil?

– Nogavice in cheveljce je zhe dobila.

– A tako! Kaj pa je ona zheninu dala?

– To pa samo gospod zhupnik vejo.

– Ti pa kar molchi! Bodo morda v cerkvi povedali.

– Vsako noch bo pri njej spal.

– Naj se izkazhe, che misli resno.

– No, toliko lahko damo.

Denar se prelije iz denarnice zhenina k shrangarjem.

– Pa she sod vipavca.

– Tudi tolkovca lahko dobite.

– Kislice ne maramo.

– No, pa she sod vipavca.

Odmaknejo shrango. Svatje zachnejo prepevati in ropotati z razlichnimi predmeti. Vozovi in spremstvo se premaknejo. Ko pride voz z mladima, se spet zatakne. Na vozu je namrech petelin, ki ga nekdo drzhi v roki.

– Petelina so hoteli skriti.

– Saj ni bil skrit.

– Petelina bomo pa kar mi vzeli.

– Petelin je nash. Iz zheninovega kraja.

– Bo kokoshka zhalostna, che petelina ne bo na ohceti.

– Kje jo pa imate?

Pokazhejo kokosh, ki jo imajo tudi kot maskoto in ne sme manjkati na svatbi.

– No, che bo kokoshka zhalostna, naj gre zraven. Toda zhenin mora she kaj pridati.

– Sedaj pa lahko nazdravimo.

Vozovi se premaknejo. Shranga je odmaknjena in povorka gre proti cerkvi k poroki. Godba jo spremlja, vriskajo in pojejo.

Cerkvena poroka je zdruzhena s porochno ali svatovsko masho. Pri tej mashi ali pri ofru so zapeli pesem ģod nebeshke svatbe ali ohcetiĢ. Poje se tudi, ko gredo svatje okoli cerkve. Med poroko svatje pozorno opazujejo sveche na moshki in zhenski strani. Che sveche mirno gorijo, se bosta zakonca v zakonu ujemala oziroma razumela.

Vchasih prinesejo k poroki tudi vino, ki ga duhovnik blagoslovi ter nazdravi z njim zheninu in nevesti. Blagoslovljena pijacha naj bi posredovala zdravje ter srecho na dushi in telesu.

Po poroki mora nevesta sejati denar, metati novce posebno med otroke. Lahko vrzhe nekaj kovancev tudi v blizhnji studenec, da bi bil zakon blagoslovljen z zadostnim shtevilom otrok. Zaradi strahu pred hudim pogledom nevoshchljivcev sledi prikupovanje z darovi. Na poti k poroki in nazaj so delili kruh in pecivo.

Nevestina mati pripelje na poroko veliko kosharo peciva. Na vrhu je velik, s pisanimi trakovi okrashen sharkelj, ki je na sredini preluknjan. Cavmar ali mendinar prevzame kosharo ģcajnoĢ ter pochasi zmeche med mnozhico vse pecivo, na koncu pride na vrsto tudi okrasheni sharkelj ģdirjencĢ. Zhenin in nevesta gresta naslednji dan tudi na grobove starih starshev, za katere je tudi narochena masha. Po poroki se zheninovi in nevestini sorodniki svechano – obredno pozdravijo, nato se skupaj odpeljejo na necerkveno slavnost, to je na svatovshchino.

Zhenitovanjska gostija je bila na zheninovem domu. Gostijo prichnejo z obrednim plesom. V Rozhu pleshe cavmar trikrat z nevesto. Pred vsakim plesom naredi z okrashenim klobukom krizh chez plesishche. Cavmarjev namestnik v istem chasu pleshe s ģtetoĢ, to je nevestino druzhico. Cavmar nato izrochi nevesto zheninu in shele sedaj lahko zapleshejo ostali svatje. Ob Vrbskem jezeru pleshe cavmar najprej z nevesto, nato s ģta shiroko baboĢ, nazadnje pa she z druzhico. Plesishche prepleshe v obliki krizha. Po vsakem plesu naredi krizh chez plesishche. V Shkofichah pravijo, da je prishel na ples sam hudich, si izbral najboljsho plesalko ter jo odpeljal s seboj, ker so prvi rej pricheli brez krizha.

– She na krizh ne pozabi!

– Hudirja odzhene!

Hudicha varajo s tem, da se cavmar in teta vedeta kot zhenin in nevesta. Cavmar lahko zachne ples s ģta shirokoĢ. Svatje medtem tudi pojejo. ģTa shirokaĢ nato privede nevesto ter jo izrochi cavmarju. Ta jo pokliche na ples ter zraven prepeva. Druzhica nato pleshe s cavmarjem. Zdaj se zavrte tudi drugi svatje.

Kuharice so medtem pripravile svatovsko pojedino. Svatje sedejo za mizo. Zhenin in nevesta sedita v kotu, na njuni levi in desni druzhica in cavmar, rjushnica in stareshina, zheninovi in nevestini starshi, sorodniki in znanci. Jedi prinashajo na velikih lesenih krozhnikih. Prva je sladka juha, njej obredno sledi kisla juha. H govejemu mesu dajo hrenovo omako s prazhenim krompirjem, k pechenki pa celo vrsto prikuh. V Zilji so to razlichne jedi, nalozhene druga vrh druge. Vsak si je vzel, kar je zhelel. Zvecher se pojavijo tudi nepovabljeni gostje – oknovci, ki jih je treba pogostiti vsaj s pijacho. Drugod so opolnochi drezali s koli skozi okna in se dotikali jedi, ki jim je bila vshech. Zlezli so tudi neopazheno pod mizo, ukradli nevesti chevelj in odshli v gostilno. Mendinar ga je moral odkupiti s poravnavo rachuna za pijacho.

Vchasih na gostiji ukradejo nevesto. Z izgovorom jo speljejo na prosto in hitro odvedejo v blizhnjo gostilno. Zhenin jo mora odkupiti. Vchasih so svatje medtem udarjali po kosu zheleza z namenom, da odzhenejo zle duhove. Ta obichaj je spomin na nekdanjo ugrabitev neveste (Balkan). Herodot v 5..stoletju pred nashim shtetjem porocha: Ilirski Veneti, Makedonci, Babilonci so na drazhbi kupovali dekleta za zhenitev. To se je dogajalo do nedavna. Vchasih ugrabijo tudi druzhico, ki jo odkupi cavmar ali mendinar. Lahko pa ukradejo tudi ģta shirokoĢ (rjushnico), ki jo odkupi stareshina (rjushnjak).

Ko pride na mizo kislo zelje s svinjskim mesom, gre svatba proti koncu. Cavmar nazdravi svatom ter jim zapoje vrsto pesmi. Prva zdravica velja zheninu in nevesti. Nato cavmar trchi s stareshino in druzhico, nazdravi vsem svatom, na koncu tudi godcem. Sledi ples, nato nauk za fante in dekleta. Spet ples ter pouk she za mozhe in zhene.

Na vrsti je zmet. Mendinar je stopil pred svate, nastavljal klobuk, nabrani denar je izrochil mlademu paru. Pozval je tudi na nabirko za godce. Svatovanje so zakljuchili, ko je cavmar snel nevesti venec z glave in ga polozhil zheninu na klobuk. Dekleta v enem in zhene v drugem zboru so opevale deklishki in zakonski stan. Cavmar je zopet pozval na ples kakor ob zachetku svatbe. Ko je bila svatba obredno konchana, so svatje pristopili k nevesti in zheninu ter jima izrochali darila. Cavmar je nalival vino in nazdravljali so mladoporochencema z besedami: Vso srecho, zdravje in bozhji blagoslov za zakonski stan.

V porochni nochi so odganjali zle duhove s trushchem in ropotom. Fantje so razbijali staro posodo ter plesali po chrepinjah. Chrepinje pomenijo mnogo otrok.

– Zdaj se izkazhi!

– Zdaj jima bo lepo!

Zhenice jokajo. Pari odhajajo. Slishi se godba z vriski.

 

 

IV.

POMLADNO ORANJE

 

Pomlad pomeni na teh visokih kmetijah konec zime, ki je na pobochjih nad Vrbskim jezerom vchasih posebno dolgotrajna. Doline se tedaj zhe kopajo v soncu, polja so preorana. Kadar pa nastopi na Drabosnjakovini chas za oranje, je to poseben praznik. V tem razpolozhenju stopa Drabosnjak za plugom. Tudi prva leta zhivljenja v zakonu so bila prijetna, saj sta si bila z zheno Nezho vedno blizu. Skupaj sta prenashala vesele in vchasih tudi tezhke trenutke. Toda dogodki, ki so se odvijali z vrtoglavo naglico, so odmevali tudi na Drabosnjakovini, cheprav je bil nemir dolin vedno nekoliko zadrzhan, umaknjen.

Drabosnjak skoraj ne more verjeti, da mineva zhe chetrto leto od porochnega slavja. Vchasih preleti vsa ta pretekla leta, tako v mislih, tudi tedaj, ko stopa za plugom. Hkrati pa ob delu premishljuje o nachrtih, o tem, kaj bi moral she postoriti v zhivljenju. Premishljuje tudi o dogodkih, ki so pretresli svet, o vojashkih kolonah, ki so si utirale pot chez Koroshko. Tedaj, ko je stopal za plugom in slishal pred seboj sopenje zhivali, so mu misli poletele k preteklim dogodkom. Saj je zhival sama postala ob koncu njive, naredila zasuk in se vrachala v obratni smeri. On pa je imel tedaj chas, da je prisluhnil pomladnim vetrovom in petju ptic.

Za njim, skupaj z Nezho, je bilo tedaj zhe marsikaj. Zhe vse pred tem, vsa dela ob koncu zime. Tudi za sosede je popravljal poljsko orodje. In po nasvete so prihajali k njemu. Iz nemshkega je moral prevajati uradne dopise. Vchasih so ga prosili, da je sestavljal pisne proshnje za oblast. Kmetije so prehajale v druge roke. Mladi so prevzemali posestva od ochetov. Bili so tudi drugi zapisi, ki jih je sprva opravljal kar v domachi izbi, cheprav si je zhelel tako delo opravljati v bolj odmaknjenem prostoru. Tu so bili she nasveti za kmetovanje, pa knjiga zoper uroke, zagovori in navodila za uspeshno ljubezensko zhivljenje. Tudi o iskanju zdravilnih rozh in pripravi zvarkov za bolezni zhivine. Z vsem tem so se obrachali na Drabosnjaka, da je komaj zmogel she delo, ki pritiche mozhu, to je na polju in v gozdu, pri zhivini.

Vsa druga skrb je lezhala na zheni. Poleg otrok je morala skrbeti she za stare starshe, za Drabosnjakovega ocheta in mater. Mati je she priskochila na pomoch v kuhinji in pri skrbi za dojenchke. Saj potem, ko se je rodil Gregor, je bil v kratkem she en krst, nato je prishla na svet deklica, pa je zhena zopet kmalu zachutila novo gibanje pod srcem. Le stari oche je vidno hiral. Poleg dela v hishi in skrbi za otroke je imela Nezha tudi druge dolzhnosti, kot vsaka zhena, ki se je omozhila na hribovsko kmetijo. Zhivini je sicer pokladal stari oche in vchasih Drabosnjak, toda kuhati je bilo treba tudi za prashichke. Vsako jutro je najprej zakurila v ognjishchu in nato nakrmila kokoshi. Tudi nekaj zajcev je bilo pri hishi. Trop ovac pa se je pasel na bolj oddaljenem pashniku. Za tega je kmalu zadolzhila najstarejshega, prvorojenca Gregorja, ki je bil videti, da bo postal pravi gospodar. Molzha, priprava skute in masla, pa peka kruha, pa priprava kosila in vecherje, vse to je lezhalo na Nezhinih ramenih.

Treba je bilo tudi skrbno razdeliti pridelek: kaj je shlo za prodajo in kaj je ostalo na domachiji. Saj odkar je oblast predpisala pridelovanje krompirja, je bilo pri vsaki hishi manj lachnih ust. Ostalo je she delo ob koshnji in spravilu pridelka, kuhanje jedi za kosce in pomagache pri spravljanju zhita, pa v chasu, ko so mlatili ter jeseni klali in pripravljali sushenje mesa, pa kuhanje masti za zimsko zalogo. Le ob praznikih bi zhena lahko dobila malo predaha, pa je z veseljem pripravljala cvrtje, zamesila potice in pekla pogache. Kashcha je bila v zimskem chasu preskrbljena z moko in zhitom, z zrnjem in mleto ajdovo moko. Bilo je vsega, kar je pred tem prishlo iz mlina, pa prekajeno meso in posusheno suho sadje, tudi priprava chajev za zimo in za priboljshek sladko chebelje satje. V kleti so bili polni sodi tolkovca; najprej sladki jabolchnik, ki se je potem spremenil v pijacho, po kateri se je chlovek pochutil tudi malo okroglega, toda za zhejo ni bilo boljshe pijache.

Pa tudi kadar je prishel v druzhino nov chlan, je bilo treba pripraviti vse za sprejem.

Kljub velikim dogodkom, ki so komaj oplazili zhivljenje na samotni Drabosnjakovi kmetiji, je zhivljenje, povezano s kmetovanjem in delom v gozdu, pa s praznovanji in obletnicami, potekalo po stoletja ustaljenem redu. Smrti starih starshev so sledila rojstva. Skoraj vsako leto je v druzhino prijokal nov otrok, dechek, pa spet dechek, vchasih deklica. Medtem ko so se starejshi otroci pripravljali na odhod od doma, na sluzhenje ali v uk, in je vsak odhod pomenil neko dokonchno slovo, pa je vsako rojstvo prishlo kot nov zachetek dneva, kot novo prichakovanje, ki zagotavlja obstoj in nadaljevanje.

Rojevali so se na Drabosnjakovini, ujeti v vechni krog ponavljanja, tudi v strahu za srecho novorojenchka. Vse materine misli so bile usmerjene k dnevu, ko bo prijokal nov chlan druzhine. Srecho pa se novorojenchku zagotovi, che se mati izogiblje dolochenih misli in zhelja, varovati se mora nekaterih krajev in ljudi, ki bi lahko prinesli nesrecho novorojenchku. Otrok lahko pride srechen ali nesrechen na ta svet. So dejanja, ki prinesejo nosechi materi nesrecho, ta pa se prenese na novorojenchka. Verovalo se je, da nesrecho prinesejo mishi in hudi pogledi hudobnih ljudi. Med prichakovanjem pa je mati pripravljala vse potrebno za novorojenchka. Porodnicam je prishla na pomoch starejsha zhenska, babica, ki se je spoznala na porodne zadeve. Kot je zapisal Pavle Zablatnik, so novorojenchka uvedli v druzhbo, v kateri naj bi zhivel. Ko ga je vzel v narochje oche, ga je s tem pripoznal kot svojega otroka ter ga sprejel v druzhino. Nato je z otrokom sedel k pechi. Tedaj so she marsikje verovali v vile rojenice in sojenice. Tem so postavili na mizo kruha in vina, da bi novorojenchku prerokovale srecho v zhivljenju.

Zelo pomembna je bila prva otrokova kopel. V vodo so polozhili dve rdechi blagoslovljeni svechi. Rdecha barva, blagoslovljen predmet in krizh so bila sredstva za odganjanje zla. Vodo, v kateri se je kopal novorojenchek, so prilivali mladim drevescem in cvetlicam. Paziti je bilo treba, da ne bi bilo otroku podtaknjeno kakshno charobno sredstvo. Che bi prishel v stik s podtaknjenim predmetom, bi lahko hudo zbolel. Po stari veri za obrambo pred zlobnimi silami so narisali na prednjo in zadnjo stran zibelke pentagram ali zvezdo. Koroshci temu pravijo trutamora. Hudobni duh naj bi pil otrokom kri, kadar lezhijo ne hrbtu. Povzrochal naj bi tezhke, moraste sanje in skushal otroka zadushiti. Petokraka zvezda je bila magichno znamenje tako pri Germanih kot pri Slovanih. Proti trutamori naj bi bila obrambno sredstvo metla, pa tudi zrcalo pod otrokovim zglavjem. Plenice ne smejo viseti zunaj chez noch. Tuj chlovek ne sme stopiti k dojenchku, saj je lahko demonsko bitje, ki ponochi napada otroke.

– Glej, zhena, da ne bo otroka doletel hud pogled!

– Pa tudi hvaliti se ne sme, da ne bo zavisti.

– Zavistnezhi lahko shkodijo tudi odraslim.

– Otroka moramo varovati, posebno zdaj, ko je she v zibki.

– Pljunek vedno pomaga.

Ta naj bi vzel moch hudemu pogledu.

 

Vchasih je kot urok zhivi vozel z rdecho vrvico, lahko pa se uroke ģdol mķliĢ. Uroke odshtevajo po enega od devet navzdol: urokov je devet; ni jih devet, jih je koj osem; ni jih osem, jih je koj sedem; ni jih sedem, jih je koj shest; ni jih shest, jih je koj pet; ni jih pet, so koj shtirje; niso shtirje, so koj trije; niso trije, sta koj dva; nista dva, je koj eden; niti enega ni, prav nobenega ni. Amen!

– Kako pa naj shkopnjaka prezhenemo?

– Z blagoslovljeno vodo in s krizhem, pa zaklicati je treba: Bog pomagaj!

– Stari ata so pripovedovali, da so ga videli. Kot gorech snop z ognjenim repom se je prikazal in je najbolj shkodoval otrokom.

Ko so she svetili s trskami, so te smele goreti le na eni strani. Che bi prizhgali trsko na obeh straneh, bi dobil shkopnik oblast nad otrokom v zibelki.

– Vchasih so dejali, da shkopnik sedi na dimniku.

– Prikazhe se tudi kot gorecha metla.

– Te so pa coprnice imele. Pa pravijo, da teh ni vech.

Saj ko bo krshchen, mu hude sile ne bodo mogle vech shkodovati.

 

Zato pripravijo za krst posebno lepo opravo. Novorojenca pokrijejo z belim krstnim oblachilom, ki ga prepletajo rdechi trakovi. Vchasih so vshili v oblachilo zlat ali srebrn novec. Ugotavljajo tudi, kako se novorojenchek obnasha. Che glasno krichi, pomeni, da bo pevec. Pomembna sta boter in botra. Prvorojenci dobe obichajno ochetovo ime ali pa ime enega izmed botrov. Lahko pa je to svetnik, ki goduje na otrokov rojstni dan. Od botrov prejme dojenchek krizhevnik (im. tudi krizhemnik), to je bel prtich. Tega polozhi duhovnik na krshchenca. Iz krizhevnika napravijo potem srajchico, che pa otrok umre, pokrijejo z njim krsto. Po krstu sledi prva kopel. Ob krizhu na mizi in blagoslovljeni svechi druzhina moli rozhni venec. Sledi krstna gostija.

Krstni boter ima posebno pravico in dolzhnost, da je pri poroki za pricho svojemu varovancu, krstna botra pa je povabljena na zhenitovanje kot ģta shirokaĢ oziroma rjushnica. Darila dobi tudi otrokova mati. Botri so pogoshcheni. Otroku po krstu tudi prerokujejo zhivljenjsko usodo, ker ima svojo zvezdo. Otrokov znachaj je povezan z zvezdnimi znamenji. Tudi dan v tednu lahko pomeni srecho ali nesrecho. Petek je nesrechen dan, nedelja pa napoveduje srecho v zhivljenju.

 

Zdi se, da je v svetu nekakshna povezava, kot da bi dogodke obvladovala neznana sila. Ljudje so vedno povezovali rojstva in pomladna prebujenja, kakor da bi ta zveza vodila v nadaljevanje zhivljenja in spodbujala ljudi k vztrajanju. Drabosnjaku se dozdeva, ko drzhi rochico pri plugu in se naslanja na tezhko zemljo, ki se obracha pred njegovimi ochmi, in ko pritiska navzdol orodje, ki je tesna zveza dotika med njim in mochjo v rokah ter v mislih in v stopinjah za vprego, da ves ta lesket in pogovor med njim in vsem, kar ga obdaja, da ves ta trenutek sili k soncu. Zdi se mu, da je v tem dotiku neshteto pomenov, v tem trepetanju in prepletanju ter hitenju in soncu, ki je tu na pobochju blizhe domachinu kot pa komu, ki zhivi v dolini.

Ponekod na osojnih pobochjih she vedno lezhe zaplate snega. Tu zgoraj, nad Vrbskim jezerom, med Drabosinjami in Kostanjami, pa zhe poganja nezhno zelenje. Chlovek zre s pogledom ptice na shirna polja v dolini. Njegov pogled se ujame z oblaki. Spodaj v dolini obsezhe jezerske zalive in se ustavi pred Celovcem. Objame she strugo Drave ter majhne jezerske bisere v Rozhu in v Podjuni. Dotik zemlje pod lemezhem pluga pa se skozi dlani pretaka v telo oracha. She zhival stopa svechano, enakomerno, zastane ob koncu brazde ter se potem vracha z orachem v nasprotno smer, k drugemu koncu njive.

Vse te trenutke iz preteklosti lahko chlovek podozhivi v enem samem hipu. Poroka, rojstvo prvega otroka, pa smrt v druzhini, in novo rojstvo, in mine leto in spet nov otrok na poti. Zhena pove, da prichakuje. Vse, kar v tistem hipu dozhivlja, se prelije v nekakshno notranjo podobo, ki za vedno ostane v chloveku. Chustva zatrepetajo, razigranost se prelije skozi telo. Chuti polnost zhivljenja, kot bi se tudi sam rodil tisti hip. Sanje se prelevijo v resnichne podobe, nedosegljive so in hkrati povsem prisotne. Gospodari na kmetiji, kjer vse v zraku kliche po pesmi, po melodiji, vse izvablja besede radosti. Pa kaj, che se po svetu vojskujejo? Che s Francoskega prihaja glas o velikih spopadih, o uporih, o novem chasu? Vsak chas je po svoje enkraten, ko obchutish resnichni utrip sveta. Nemir mladosti she ni izzvenel. Nemir mladosti nikoli ne izzveni. Enakost in svoboda. Svoboda je od nekdaj v chloveku.

Kmet, svoboden kmet je kot vladar. Kmet svobodnjak ne chuti jarma nad seboj. Tako kot ga predniki niso chutili takrat, ko je svobodni kmet she izbiral in potrjeval vladarja, kneza, ki je vladal Karantancem.

– Hijo! zakliche in stopi v novo brazdo.

Tedaj zachuti, da je globoko v njem zakopan glas, morda nekakshna struna neznanega glasbila, ki zazveni prav v tistem trenutku. Odzove se na svet, na dogodek, na preobrazbo svetlobe, na shumenje vetra, morda na pogled koga, ki mu je znan. Zave se, da je ta glas kot ogledalo njega samega in da ga spodbuja, naj si zapomni ta trenutek in naj zapishe, morda spremeni v glasbo, v pesem to enkratnost. Chuti, da je zaznamovan, oznachen, dolochen, morda izbran izmed mnogih, ki nimajo te strune ali pa ji niso sposobni prisluhniti. Ustavi se. Konju zrahlja uzdo. Vzame iz torbe papir in pisalo. Ves ta opoj. Samo za hip. To spremljanje pomladi. To zvenenje. Ta pogled. Samo ta trenutek. Vsak najmanjshi utrip srca. Vsak vzlet misli, ki poletijo dalech, dalech.

Sedi pod drevesom ob robu njive.

Spet se ozre na jezero pod seboj. Zdi se mu, da se jezerska gladina dviga, priblizhuje se mu. Sega do oblakov. Slishi plivkanje valov in pregibe trsja ob bregu. Tihe stopinje. Korake. Shepet.

Chrke same drse po papirju. Toliko vsega. Ti drzni nachrti in ti lepi obchutki. To oddaljeno priblizhevanje nechemu, kar utisha nemir v chloveku. Prichakovanja, ki prihajajo iz daljnega sveta. Kot pozdrav. Kot topel veter z juga. Vse do Triglava, vse do vrhov onkraj Karavank. Zlijejo se z Jadranskim morjem. Od tam, od trzhashke obale in vse do Gospe Svete. Pod njim pa je Vrba, Klopinj. Lahko poleti v daljne chase. Vidi sprevod pri Gospe Sveti. Vidi mozhe v slavnostnih oblachilih. In morda v tistem hipu tudi napove dogodke, ki bodo sledili.

Tudi potem, ko njega ne bo vech.

Zemlja je vechna! Zemlja je bogastvo!

Gozdovi. Polja. Vode. Ljudje.

Hi, konjichek! Samo she nekaj rajmov zapishem.

Zdrzne se. Kot bi se predramil. Kot da bi se vrnil od nekod. Koraki. Glas.

Konj se pase v detelji. Plug je zalozhen ob robu njive. Zhena Nezha je prinesla juzhino. Dechej se je drzhi za roko. Zrasel je kot konoplja. Kmalu bo lahko pomagal pri delu na kmetiji. Gregor, prvorojenec. Za njim je prishla na svet she deklica. In she en dechek. Ta je she v zibki.

– Nezha, glej, koliko strani sem napisal!

– Zadnji hip sva prishla. Kmalu bi bili ob konja.

– Samo priblizhal se je robu. Tam, kjer je sochna trava. Konj je pametna zhival.

– Ne vem, che se lahko povsem zanesem nate.

– Zhena, vesh, da te imam rad. Samo za vas zhivim. Zate in za sinka, za hcherko. In tudi za tega, ki bo prishel na svet. Glej, vse cveti! Vse prepeva!

– Samo she delo poznam. Na polju! V hlevu! V kuhinji!

– Vse bomo postorili skupaj! Tudi Gregor bo kmalu pomagal. Vodil bo lahko vprego. In nekoch bo postal gospodar na Drabosnjakovini.

Drabosnjak je ves prevzet. Objame zheno in sinka ter zavriska. Odkar je umrl Drabosnjakov oche in sta odshla tudi njena starsha, je Nezha postala bolj resna. Vendar jo je znal Drabosnjak vedno spraviti v dobro voljo, zato sedaj le zavzdihne in se nasmehne.

– Vedno si me znal preprichati!

– Poslushaj ptichje petje! Dotakni se te zemlje, ki nam daje hrano in obleko! Pridelamo lahko vse, kar potrebujemo za zhivljenje.

– Pretrgala se bom od dela. Ti pa kar nekaj zapisujesh.

– V zhivljenju chlovek potrebuje tudi hrano za dusho. Hrano za srce. Meni jo daje zemlja s temi trenutki, ko smo skupaj. In ves ta svet, na katerem zhivimo, she naprej, onkraj Karavank in tam proti Guram pa she naprej, tam se dogaja marsikaj.

 – Gregor, domov morava. Stara mati pazi na dojenchka, ampak tudi ona komaj she zmore kakshno delo pri hishi.

– Mati naj se preseli v hisho.

– Kaj bomo pa s shtubo?

– Knjige bom tam prepisoval, delavnico bom imel, za orodje. Pa chelnice bom tam slikal.

 

Ko skupaj pojuzhinajo, se zhena in dechek odpravita proti domu. Zhena je nekoliko razdvojena zaradi mozheve raztresenosti, s katero ji vedno natrosi kup nachrtov. Hkrati pa je ponosna na njegovo priljubljenost pri ljudeh. Le nechesa ne razume povsem, namrech tiste trenutne zagnanosti, v kateri bi skoraj pozabil na ves svet in se oprijel peresa ter prichel zapisovati, kar ga tisti hip navdushuje. Morda ona obchuti lepoto drugache, njena misel je usmerjena drugam, v dotik, v otrokov smeh, pa tudi v dojemanje bolechine, kadar otrok zboli in se ona boji za njegovo usodo. Saj je druzhina vedno bolj shtevilna; ob praznikih pridejo sorodniki in prijatelji ter se vesele rojstev in druzhenja, ona pa se chuti med enim in drugim porodom povsem izpolnjena.

Medtem ko se zhene ukvarjajo s stvarmi, ki so od nekdaj dopolnjevale druzhinsko zhivljenje in je mnogo slonelo na njihovi predanosti in vztrajnosti, pa Andrej razmishlja na drugachen nachin. Kadar se mozhje dobijo skupaj, modrujejo o setvi, o denarju, o vojnah. Druzhinski ochetje po svoje, malo drugache kot tisti, ki se shele odlochajo o svoji zhivljenjski poti.

Drabosnjak razmishlja tudi o stvareh, ki naj bi imele za chlovekovo usodo poseben pomen. Razmishlja o usodi rodu in otrok, pa kaj bi se dalo spremeniti, da bi bilo zhivljenje znosnejshe. O ljudeh ve veliko, tisto, kar je razbral iz knjig, ter vse, kar lahko vidi in o tem presoja po svoje. Zhene prepoznajo, kdaj sije iz ljudi zadovoljstvo, kdaj so otroci nashli svojo pot v zhivljenju, chutijo, kdaj je kdo izpolnjen in kdaj trpi. Znajo pravochasno pomagati, tudi zhive bolj polno v dolochenem trenutku, ki je pomemben. Otroci so materi blizhe kot ochetu, saj jih je nosila v sebi, in je z njimi, kadar so bolni. In tudi smrt dojemajo zhenske bolj dozhiveto kot moshki. Zato se tudi bolj oprimejo zhivljenja.

Nezha je she vedno prizadeta zaradi smrti svojih starshev in Drabosnjakovega ocheta. Ta se je she veselil rojstva prvega vnuka in nato deklice. Rad se je pogovarjal z Gregorjem, ki postaja chvrst dechek. Drabosnjakova mati pa bo kmalu odshla za mozhem. Vsa upognjena je, vidno ugasha. Zato ji komaj she lahko zaupa skrb za dojenchka, ki lezhi doma v zibki. Zdi se, da znajo zhene globlje pogledati v srce kot mozhje.

Drabosnjakov duh pa je nemiren. Vse bolj zaznava vrvechi svet, hkrati pa ga tezhi usoda rodu, ki je doma na Koroshkem. Zachutil je potrebo po spremembah, po knjigah, po uchenju. Vchasih mu misel zanese k bratu, ki se je rodil pred njim in ki so ga dolgo chakali, da bi se vrnil domov, saj je dvajsetleten odshel po svetu. Menda je konchal v neki vojni, ki jo je cesar bojeval v severnih dezhelah. O dogajanjih po svetu pa Drabosnjak she najvech izve, kadar se oglasi tkalec Andreash. Pride in se ustavi za nekaj dni v blizhnjih hishah, kjer opravi svoje delo.

In ko zaigra na citre, je v vasi veselo.

 

 

V.

PRELOMNI CHAS

 

Prav takim nevarnostim, ko je cesar potreboval vojake, se je Drabosnjak izognil s prevzemom kmetije. Zato mu je bilo pomladno oranje, ko je pod dlanmi zachutil tezho zemlje in njeno drhtenje, plachilo in hkrati vrachilo za vse upe, da bi videl daljne dezhele. Ta navezanost na zemljo se je prenashala na ljudi, ki jih je imel rad in za katere je zhivel. Tedaj je bil Drabosnjak zhe znan kot prepisovalec in sestavljavec pripovedi, znal je postavljati besede drugo ob drugo. Pa tudi zaradi svojih nasvetov o zdravljenju, po urejanju sporov in razmishljanju je postal znan. Ljudje so se radi zbirali okoli njega in dokler je bil v najlepshih letih, je zlahka opravljal delo na kmetiji in she pri prepisih. Sanjal je, da bo nekoch, kot je izvedel, da je to zhe obichajno po svetu, lahko s strojem razmnozheval zapisano. Zheno je vchasih zaskrbelo, da bodo te mozheve sanje lahko shkodile kmetovanju. Skrbelo jo je za otroke, za tiste, ki so zhe prishli na svet, in she za tiste, ki naj bi se rodili. Zhenini starshi so tiho preminili, na Drabosnjakovini se je poslovil stari oche. Drabosnjakova mati pa se je po smrti mozha, Drabosnjakovega ocheta, preselila iz shtube, kjer je imela preuzhitek, v hisho, da je bila v pomoch pri delu, pozneje, ko je prichela bolehati, pa so tu lazhje poskrbeli zanjo.

Sedaj se je Drabosnjak s svojimi zapisi in orodjem ter s chopichi in barvami preselil v prizidek, kjer je doslej prebivala njegova mati. To je bil prizidek blizu chebelnjaka, za katerega je skrbel Drabosnjak, pa tudi za to, da so bile prednje strani panjev, chelnice, vedno lepo okrashene. Ljudje so opazili, da rishe lepshe in bolj domiselno kot ostali chebelarji in malarji, ki so tedaj hodili okoli in krasili balkone, skrinje in chelnice. Saj je bil chebelnjak ponos vsakega doma, pa tudi pridelki od chebel so pomenili, da bo v druzhini zdravje in da se bodo lahko pozimi sladkali z medom.

Naslikane zgodbe na chelnicah so pripovedovale o ljudeh in o zhivalih, pa o svetih dogodkih in tudi o sanjah, vchasih pa so bile shegave in so prikazovale chloveshke slabosti. O tem je Drabosnjak mnogo premishljeval zhe med delom na polju, o teh dogodkih, ko mladi odhajajo od doma in se mnogokrat vrnejo pohabljeni in zgubljeni, pa o zhenski zvestobi in nagajivosti, tudi o jezikavosti. Sedaj je imel prostor, kamor se je zatekel po delu na polju, najvech jeseni in pozimi, in kjer je razmishljal, kako bi pisal o vsem, kar dozhivlja, kako se obnashajo njegovi prijatelji ter kaj bo dobrega in slabega prinesel chas, v katerem zhivi.

V njem je bila neka neznana sila, ki mu je velevala, naj si dogodke zapishe, naj si zapomni podrobnosti, besede, obraze, zgodbe ljudi, ki ga obdajajo. Pa je tudi zhe prebral nekatere zgodbe, ki so izhajale v nemshkem jeziku. Vchasih si je ogledoval podobe v pratikah in si zamishljal, kako bi jih prenesel na chelnice. To so bile tiste pripovedi, ki dajo chloveku misliti, take o vechnosti in minljivosti, pa tudi o vsakdanjih radostih, o raufenkirerjih, ki ob Novem letu prinesejo srecho, pa o vandrovcih in izgubljencih ter o hudobiji in hudi uri. O tem je prebiral v Kolomanovem zhegnu, po katerem so ljudje najbolj sprashevali; ko so prihajali po nasvete, bi knjizhico najraje kar odnesli, tako da je prichel najbolj zanimive stvari prepisovati na roko. Bile so tudi barve, bili so zvoki in besede, sploh vse, kar se pojavlja kot klic po ponovitvi. Pesniki pravijo temu navdih. In vzame vchasih v roke pero in potem ponovi zgodbo s chopichem. In vchasih je lahko obratno. In poleg tega je she zrenje na vrhove in doli, na odseve voda, saj ve, da prihajajo k Vrbi tisti, ki pishejo glasbo, prihajajo iz velikih mest prav tja na pobochje pod njegovo vasjo.

Tako vedno znova prislushkuje daljavam, vse od drobnega cveta do zmeraj enkratnih razgledov na osonchene Karavanke ali sredi nochi, v katere so zazrte legende, davne pripovedi, prisluhi in sanje. Tem zgodbam je prislushkoval she kot dechek, vse tistemu, kar so pripovedovali o belih zhenah, o zaklinjanjih in charovnicah, o urokih in nevidnih bitjih, pa o dobrih in slabih mislih ter o sanjah ljudi, ki so si zazheleli vechne mladosti, lepote in zdravja. Vse to so predvsem zgodbe o hrepenenju po boljshem zhivljenju, ki se dogaja v pravljichnem svetu. Za hip se mu zazdi, da je she vedno otrok in da prislushkuje besedam ocheta, ki je znal veliko pripovedi. Morda se je takrat zavezal besedi, pripovedanju. Toda zdaj, kadar je prijel v roke chopich, si je domishljal, kaj vse bi lahko tudi naslikal, na primer to, kar je kdaj dozhivljal ali kar dozhivlja v tistem hipu. Zaveda se, da hip, ki ga zhivi, ta trenutek dozhivljanja v naslednjem trenutku zhe izgine in ga prekrije novo dozhivljanje. Eno je tisto, kar slika za svoje srce, nekaj drugega pa mora narediti za tiste, ki povprashujejo po prav dolochenih podobah.

V tem chasu so se po svetu dogajali pomembni dogodki. Pisalo se je leto 1797. Obchasno je glas o dogajanjih prishel tudi v odmaknjene kraje nad jezerom, kjer je stala Drabosnjakova domachija. Znameniti dogodki so sicer segali tudi davnino, tja v chase Keltov in Rimljanov, ki so zapustili mogochne ostaline. In ostal je glas o drzhavi Karantancev, starih Slovencev, v kateri so kneze ustolichevali v slovenskem jeziku. Razblinila se je ta tvorba, tam v davnini stoletij. Toda ostal je zven besed, zapisan v chutenju in zavesti prebivalcev onkraj Karavank, onkraj Pece in Obirja vse do krajev, kjer so zhiveli Ziljani pod Dobrachem. Tako kot je Dobrach mnogo pozneje pretresel potres in odtrgal pobochje nad dolino, tako so bili v davnini po tezhkih bojih razredcheni Karantanci. V Milzbachu, v vasi pri Spittalu na Koroshkem, so izkopali ostanke najstarejshega samostana na Koroshkem. Sezidan je bil okoli leta 772, zhe leta 822 pa do tal unichen. Odkritje samostana je pomembno za vednost o staroslovenskem uporu odlichnikov v desetletjih med letoma 763 in 820. V okolici Spittala je mogoche najti she mnogo staroslovanskih grobishch.

Na Lurnskem polju nad Spittalom naj bi se leta 772 zgodila bitka med pogani in bojevitimi pokristjanjevalci. Tasilo, bavarski vojvoda, je premagal Karantance. V spomin na to vojno so sezidali cerkev svete Magdalene. Lurnsko polje je dejansko slovensko Kosovo polje, saj so tam salzburshko-bavarski bojevniki posekali vse slovenske upornike. Vzhodno od treh lip so Krvave jame, kjer naj bi konchali upornishki Karantanci. Tudi delovanje Cirila in Metoda je zaslediti, a so Germani imeli ta dva Solunca za tekmeca iz Bizanca.

Drugi veliki boj je potekal za celjsko dedishchino po uboju kneza Urha II. Celjskega. To je bilo shesto let po porazu Karantancev. Leta 1460 so si Habsburzhani s pogodbo v vasi Pozharnica nad Spittalom prisvojili posesti grofov Celjskih. Odtlej je kopnela samouprava, vse manj je bilo svobodnjakov, fevde so dobivali nemshki plemichi. Ostal je samo nejasen odmev karantanske drzhave pred stoletji. Ta odmev pa je zachel ozhivljati prav v chasu, ko je nad Vrbskim jezerom na Kostanjah, na Drabosinjah, zhivel Drabosnjak.

V daljni chas sega she spomin na turshke vpade, na Miklovo Zalo, ki so jo Turki odvedli v suzhenjstvo. Pa spomin na kmechke upore, ko so v vojsko zdruzheni kmetje zahtevali staro pravdo. Videti je, da trajnejshega miru pravzaprav sploh ni bilo nikoli. Prav tedaj, v letu 1797, so si zgodovinski dogodki sledili z neznansko naglico. Klic po spremembah, ki je bil sprva silovit, so pozneje skushali zatreti, saj plemichi niso hoteli izpustiti iz rok pridobljenih privilegijev. Glas meshchanstva je postajal vse mochnejshi, spodbujal ga je izziv iz Francije z revolucionarnimi zahtevami po enakosti, bratstvu in svobodi. Za ljudstvo na Koroshkem pa je bilo pomembno, da se je tedaj prvich pojavila misel, da smo vsi Slovenci en narod. Zapisal jo je Anton Tomazh Linhart, ki je objavil knjigo o zgodovini slovenske poselitve. V Ljubljani je prichel izhajati prvi chasopis v slovenshchini. Pojavil se je pesnik Valentin Vodnik, pa slovnicharja Kumerdej in Japelj ter she druge pomembne osebnosti prebujajoche se slovenske kulture. V vojashki sluzhbi se je izjemno izkazal izumitelj, matematik in topnichar Jurij Vega, ko je avstrijska vojska pregnala Turke iz Beograda. Vse slovenske pokrajine so bile tedaj v eni sami drzhavni tvorbi. Avstrijci so izgubili bitke na severu, zapustili so Holandijo in Prusijo. Pridobili pa so Beneshko Slovenijo, a so jo v naslednjih vojnah spet izgubili. Leta 1805 so izgubili tudi trzhashko luko. V tem chasu je Anton Tomazh Linhart postavil na noge slovensko gledalishche. Deloval je kulturnishki krozhek barona Zhige Zoisa, na Koroshkem pa so bili dejavni ljudski umetniki, buditelji, bukovniki. Od tedaj pomnimo Valentina Omana, pa zapisovalca ljudskega blaga Matijo Majerja Ziljskega. Na Gorishkem je bil najbolj znan Valentin Stanich. Na Koroshkem pa se je do danashnjih dni ohranil spomin na Andreja Shusterja Drabosnjaka.

Po porazih in spremembah evropskega zemljevida so se zacheli v avstrijskih dezhelah pripravljati na spopad z Napoleonovo vojsko. Priprave so trajale vech let in terjale velike napore. Zbirali so denar in dragocenosti za vojsko. Zvonove so pretapljali v topove. Postavili so na noge veliko vojsko in jo opremili. Po mestih so potekala zborovanja in proslave. Cesar je novachil mlade moshke. Poleg redne vojske so za brambovske oddelke pobirali vse od najmlajshih do starejshih mozh kot nekakshno rezervo in zashchito. Vodili so tudi mochno propagandno vojno proti Napoleonu. Polozhaj kmetov se je slabshal, ker so med pripravami za vojno popisali tudi vprezhno zhivino, ki je morala biti na voljo za vojashke prevoze. Iz vasi je odshla najboljsha delovna sila.

Drabosnjak je bil tedaj zhe vech kot deset let kmetovalec na kmetiji, ki jo je podedoval od ocheta. Tako kot vedno je bil vesel novice, da se je v blizhnji vasi ustavil tkalec in citrar Andreash. Tokrat je bil chas zimskega druzhenja v kmechkih hishah, kjer so zhe opravili mlatev in so se zacheli dobivati ob preji in tkanju. Oblachila iz domachega platna je potrebovala vsaka druzhina, posebno pa zhene in dekleta, ki so imele s pripravo preje mnogo dela. Peli so kolovrati in potem so zachele delati statve. Za to opravilo pa so bili nekateri posebej usposobljeni. Tedaj so prishli tudi mladi fantje in dekleta iz sosednjih krajev, ki so se zbirali zdaj v tej, zdaj v drugi hishi. Najraje so povabili k delu znanega tkalca Andreasha, ki je poleg tkanja obvladal tudi igranje na citre in je stresal hudomushne zgodbe od vsepovsod.

Medtem ko hitri prsti potiskajo cholnichek od enega do drugega konca platna, po vsej shirini blaga, in je potrebna vaja, da se nit ne pretrga ter da je platno chvrsto in lepo enakomerno zlozheno skupaj, ne manjka smeha niti zanimivih pripovedi, kot jih je Andreash slishal od povratnikov z vojn, ki so si tedaj kar sledile.

Andreash je pripovedoval, kako je Avstrija izgubila bitke v severnih dezhelah in kako so se slovenske dezhele zdruzhile pod enim cesarjem. Toda Benechija je bila kmalu spet izgubljena, pozneje pa tudi trzhashka luka in kraji v Dalmaciji. Napoleon je zaprl angleshkim ladjam dostop do obal in trgovina je upadla, z njo pa tudi mozhnost zasluzhka, saj so ljudje sluzhili s trgovanjem, s tovorjenjem blaga, pa tudi s preprodajo mimo mitnic, po skrivnih poteh.

– Najprej so shle chez Koroshko ruske, slavjanske chete. Takrat so bili moskoviti she prijatelji z nashim cesarjem.

– In nashi vojaki?

– Ti so se borili tudi v nemshkih dezhelah, pa na Cheshkem.

– Ampak je mali cesar, veliki vojak Napoleon prishel tudi v nashe kraje.

– Takrat je bil she oficir. Toda dobro je spoznal kraje v Italiji in pri nas.

– Uchil se je she vojashke obrti. Nihche ni pomislil, da bodo pred njim trepetale kronane glave.

– Kaj pa moskoviti, ki jih je vodil Suvorov?

– Moskoviti govore nash jezik.

– Lahko jih razumesh, cheprav prihajajo od dalech.

– Nashi fantje pa ne gredo radi v vojashki stan.

– Kdor se zapishe k vojakom, se le redkokateri vrne.

– Tuje kraje pa vidi. In gizdavo se lahko obnasha, saj se dekleta rade zazrejo v vojaka.

– Sedaj so se kronane glave pogovorile med seboj.

– Boje se Napoleona. Mnogo bitk je dobil. In ni vech tisti mali oficirchek.

– Mali Francoz se ne bo ustavil, cheprav se je sedaj pogodil z nashim cesarjem.

– Pa tudi nash vladar ne bo stal krizhem rok.

– Kar bo, bo! Zato pa zaigraj, Andreash!

 

Kolovrati so peli svojo pesem. Tkalski stroj je pushchal enakomerne trde udarce ob preklopu. Dekleta so pri delu pela. Nato pa so se oglasile citre in fantje in dekleta so se spravili k plesu.

Leta minevajo, kot bi jih nekdo prisilil k nevidnemu hitenju. Premikajo se neopazno. Pushchajo gube na chloveshkih obrazih, zareze v dlaneh in tezhka znamenja zapushchenosti in minevanja, ko si chlovek v potu svojega obraza poskusha priboriti najosnovnejshe stvari za prezhivetje. Tako je na vasi. She bolj umaknjeno se zhivi na samotnih kmetijah, kjer narekujejo ritem dela letni chasi. Dogodki v blizhnji soseshchini in ubijajocha enolichnost vsakdanjih opravil. Jutra prebujanja zaznamuje petelinje petje, ko zhe vsakdo hiti po svojih opravilih. Mati pripravlja zajtrk, opravi vse v hlevu, pri zhivini, in razmisli o delu za tisti dan. Tu je she drobnica in morda hishni prijatelj.

Pogovori o rojstvu novega chlana druzhine. Na tiste, ki so odshli s tega sveta, se hitro pozabi. Bile so smrti starih starshev, pa nesreche pri sosedih, vchasih smrt otroka. Pa tudi to se pozabi, ker kmalu je na poti nov otrok. Vchasih se ga vesele, ker pomeni pomoch pri delu, vchasih so zhalostni, ker pomeni ena lachna usta vech. Vmes so odhajanja ob odrashchanju. Vchasih vest o izgubi, da se kdo ne bo vech vrnil. Pomolijo in se tiho zazro vase. Odhajajo na polje, kakor narekuje letni chas. Pogovori, kaj je treba prinesti iz doline. Morda o sejmu, ki bo kmalu. Vchasih praznichne jedi, ob velikih praznikih, pa delo, ki v zimskem chasu prinese veselje ob lichkanju koruze, mlatvi ter morda tkanju in vezenju. Od gospodinje je odvisno, kakshen okus bodo imele jedi, od otrok pa, ali bo veselje pri hishi in se bo rod nadaljeval. Vsakega otroka so bili veseli.

Mozhje o vseh dogodkih obichajno besedujejo v gostilni. Razpravljajo, nekateri resno in umirjeno, nekateri samo prisluhnejo. V zraku visi neizgovorjena slutnja, da je vse blizhe nov spopad, hkrati ko se priblizhuje leto 1809. Avstrijski cesar zheli dobiti nazaj pokrajine, ki jih je izgubil v prejshnjih bitkah, predvsem pa se pripravlja za napad na sever Italije, kjer se je usidral Napoleon. Naravna meja so visoki gorski vrshaci, kjer so ob soteskah postavljene pregrade in utrdbe. Pomlad 1809 je bila dezhevna. Reka Socha je preplavila bregove, ko jo je avstrijska vojska blizu Gorice prestopila v dezhevni nochi. Nato je sledil sunek prek prelaza Predela in sta se obe vojski zdruzhili ter v nekaj tednih razbili Francoze in jih pognali proti Veroni, Padovi. Velike kolone vojakov, ki so shli v napad, je spremljalo vzklikanje, igrale so godbe, spremljal jih je zanos z junashkimi pesmimi. Ko se je razvedelo, da je avstrijska vojska prodrla do Padove, je zavladalo nepopisno navdushenje. Ljudstvo je slavilo junashke poveljnike.

Kazalo je, da je Napoleon dokonchno porazhen. Toda po nekaj tednih avstrijskih zmag se je Napoleon pridruzhil svoji razbiti vojski. Vojna srecha je zachela avstrijski vojski, v kateri so se bojevali mnogi Slovenci, pa tudi Hrvatje, Madzhari in Chehi, obrachati hrbet.

– Andreash je gotovo srechal Napoleona, saj dosti rajzha naokrog.

– Tudi vi ga boste srechali, se je poshalil Andreash in zvrnil kozarec.

– Tega pa ne bomo dochakali, so bili mnogi preprichani.

Ko je spomladi zachelo primanjkovati dobre krme in so poshle zimske zaloge, je pri Drabosnjaku zbolel najmlajshi otrok. Niso pomagala domacha zdravila niti obiski zdravilca. Propadli so vsi poskusi, da bi zbili vrochichno hropenje. Otrok je vidno hiral in konchno izdihnil. Bila je obichajna otroshka bolezen. Tedaj je bila mati Nezha zhe precej bolehna zaradi nenehnih porodov in trdega dela. Drabosnjak je zhe prekorachil shtirideseta leta in se zakopal v delo pri prepisih knjig, mnogokrat ga po cele dneve ni bilo iz shtube.

Pogreb otroka je poseben dogodek in pomembno je bilo, da je bil otrok zhe krshchen, da so ga lahko pokopali v posvecheno zemljo. V prelomnem letu 1809 se je na Drabosnjakovini rodil zadnji od enajstih Drabosnjakovih otrok. Od vseh je bilo tedaj zhivih pet fantov in tri dekleta. Zhena si od zadnjega poroda ni vech opomogla.

 

 

VI.

PODOBE IN SANJE

 

Dogodilo se je nekaj, chesar ni nihche prichakoval. Pisala se je druga polovica leta 1809. Velika vojska, ki je v zgodnji pomladi istega leta krenila v Italijo, da bi od tam pregnala Napoleona, se je vrachala. Prvim vestem o porazih so sledile kolone vojakov, ki so skushale reshiti glavnino vojske pred popolnim razsutjem in jo ohraniti za naslednje spopade. V chasu, ko se je glavnina pomikala chez Koroshko proti Dunaju, so se na zadnjih obrambnih chrtah pri Kobaridu, Trbizhu in potem pod Nanosom odvijali krvavi boji, v katerih je do smrti izkrvavelo na tisoche mozh. Pri Kobaridu, v trdnjavi Kluzhe, so se borili oddelki avstrijske vojske do zadnjega mozha. Slava teh bojev sega do danashnjega dne. Pravzaprav je od avstrijskih vojakov ostal v Kluzhah pri zhivljenju samo en mozh, drugi pa je prezhivel kot tezhko ranjen. Od branilcev pri Trbizhu je padla vsa posadka s poveljnikom na chelu. Zadnja obrambna chrta pred prihodom Francozov v Ljubljano je bila pod Nanosom. Branilci, sestavljali so jih tudi oddelki brambovcev, nekakshne rezervne vojske, so spoznali premoch Francozov in so se predali. Tako je posadka ohranila zhivljenja nekaj tisoch mozh.

Po velikih zmagah je Napoleon prijezdil v Ljubljano. Shtirinajstega oktobra 1809 je ustanovil Ilirske province. Pred prihodom v Ljubljano se je ustavil tudi v Logatcu. Bil je popolnoma seznanjen s stanjem v dezheli, saj se je zhe kot mlad porochnik v letu 1797 udelezhil bitk na severu Italije ter spoznal strateshki pomen gorskih prelazov in poti skozi Ljubljano proti Dunaju in na severu dezhele, na Koroshkem, vso pomembnost prehodov iz Italije proti severu. Za generalnega guvernerja Ilirskih provinc je postavil marshala Marmonta.

V Ilirskih provincah je bila zdruzhena skoraj celota slovenskega narodnostnega ozemlja, razen Beneshke Slovenije. Napoleon je priznal Slovencem pravico do sholanja v slovenskem jeziku. Tako so mnogi izobrazhenci tistega chasa sprejeli francoske ideje, ki so obetale enakopravnost med sloji prebivalstva, zmanjshevanje privilegijev plemstva in prenehanje tlake za kmete, ki so po novem lahko odkupovali svoje kmetije. Predvsem pa je Napoleon uvedel francoski sistem upravnih sluzhb in zlasti sodstva. Valentin Vodnik in njegov krog razumnikov so pozdravili francoske reforme. Vodnik se je zahvalil Napoleonu s pesnitvijo ģIlirija ozhivljenaĢ. Tudi na Koroshko so prishli francoski vojaki.

Ilirske province so obsegale tudi podrochje nad Vrbskim jezerom, tako da se je Drabosnjak znashel pod Francozi tik ob razmejitveni chrti. Del Ilirskih provinc se je zajedel she v Ziljsko dolino in je zajel praktichno vechino Koroshke s Celovcem na chelu.

Avstrija je morala sprejeti pogoje, ki so jih diktirali Francozi na mirovnih pogajanjih. Drabosnjak je leta 1910 dopolnil triinshtirideset let. Od enajstih otrok, ki so se rodili v zakonu z zheno Nezho, je bilo tedaj zhivih pet fantov in tri dekleta. Umrli so trije otroci. Zadnji porod je bil zelo tezhak in je povzrochil, da je zachela bolehati tudi zhena Nezha.

Vse boleche izgube in zhenina bolezen so prizadele tudi Drabosnjaka, ki je delo na kmetiji precej zanemarjal. Vechino chasa je prezhivel v prizidku, kjer je pripravljal svoje zapise. Sanjaril je o tem, da bi zachel zapisano spravljati v tisk. Izpopolnil se je tudi v slikanju chelnic, panjskih konchnic, s katerimi se je okrasil marsikateri chebelnjak. Te risbe, te podobe, ki imajo na sebi pridih pravljichnega, so Drabosnjaka usmerile v svet otroshke domishljije in lahkotnosti, stran od vsakdanjih skrbi.

Otroci so radi prihajali v shtubo, kadar se je Drabosnjak lotil slikanja chelnic. Pred tem se je odlochil, katere slikarije bo uporabil za predlogo, namrech take, po katerih so ljudje najvech povprashevali. Najrajshi pa je slikal podobe, ki so bile vshech otrokom. Tudi sam je nekoch prislushkoval pripovedim deda, ki je vedel mnogo zgodb. Zhe tedaj si je Drabosnjak zazhelel, da bi tudi on nekoch naslikal katero od teh zgodb. Poskushal se je spomniti, katera mu je bila vshech zhe takrat, ko je bil otrok. Z obchudovanjem je opazoval potujoche malarje pri delu in jih sprasheval, kako pripravljajo barve. Opazil je, da so nekatere podobe otrokom blizhe, bolj domache, da jih sprejmejo kot svoje. Druge zgodbe, bolj pouchne, pa so usmerjale pogled v neskonchno. Sam je razmishljal tudi o nabozhnih pripovedih. Vchasih se je navelichal slikati po predlogah iz koledarjev, ves je zazhivel, che je izbral pravo barvo in poiskal razlichne odtenke, predvsem pri zgodbah, ki jih je obchutil kot del svojega zhivljenja.

Ljudi pa so zanimale zgodbe, ki so govorile o spopadih s Turki, o bojih med Pegamom in Lambergarjem, pa tudi pouchne pripovedi o zakramentih, prigodah in prilikah iz Svetega pisma. Vechkrat se mu prikazhe podoba pravichnega kralja Matjazha, ki spi pod Peco. Obdajajo ga vojshchaki s sulicami v rokah. Kot okamenel je, sama podoba pa je presojna, kot bi bil kralj spremenjen v led. Ves prizor ob spechem kralju vidi v mavrichni svetlobi. In vsi chakajo trenutka, ko se bo kralj prebudil. Kadar bo potegnil mech iz nozhnice, se bo specha vojska prebudila. Pod goro prebiva, ker je moral oditi v votlino, da se je umaknil pred mnogo mochnejshimi sovrazhniki.

Spodnji Koroshci trdijo, da je ljudstvo izbiralo kralja na Gosposvetskem polju in da je imel kralj svoj prestol na Krnskem gradu. To je bil dobri kralj Matjazh, ki je imel dan in noch odprta vrata za siromake in zatirane. Vsakdo je nashel pri njem pravico in zashchito. Kralj Matjazh je dal kovati zlatnike in zato so bili tedaj na Koroshkem zlati chasi.

Drabosnjak najprej zarishe zasnovo cele podobe. Deshchica iz presushenega lesa je bila pred tem utrjena s premazi, ki bodo ohranili les in podobo na njem she chez sto ali dvesto let. Zamislil si je osrednji lik kralja za dolgo mizo, ob njem stoje vojaki. Pazljivo zarishe poteze obraza, kot bi chutil pred seboj samega kralja. Pri tem kar pozabi na grucho otrok, ki stoje poleg stojala. Pomisli, kateri od znanih mu obrazov bi najbolje predstavljal kralja Matjazha. Kakshen je bil pravi kralj Karantancev, ki so ga ustolichevali na Gosposvetskem polju? Nikjer ni ohranjena njegova prava podoba. Tudi podobe knezov in velmozh, svobodnjakov in vojshchakov niso znane. Kako naj predstavi na primer karantanskega kneza Boruta, ki je moral poslati na Kimsko jezero (Chiemsee) na Bavarskem svojega sina Gorazda in nechaka Hotimirja za talca. Po smrti kneza Hotimirja se je razmahnil fevdalizem, svobodnjaki so postajali tlachani na svoji zemlji. Sprejeti so morali krshchanstvo. Prvi samostan je postavil bavarski vojvoda Tasilo III. v Molzbichlu na Koroshkem. Morda pa je on sam, Drabosnjak, podoben koroshkim knezom, on, ki ima srce svobodnjaka, on, chigar predniki so od nekdaj zhiveli na koroshki zemlji. Vojske se od davnih chasov sprehajajo po dolini, vchasih samo prekrizharijo dezhelo, vchasih tudi ropajo, vchasih si poveljniki razdele zemljo. Nato se zopet spopadejo za oblast. Kadar ni vojne, so she kuge in lakota, tocha in neurja in potresi, tudi taki, kakrshen je prelomil Dobrach.

Ko so podobe izrisane, zalije z barvami ozadje deshchice. Otroci se tedaj priblizhajo, si ogledujejo sliko in nato zhele izvedeti chimvech o kralju, ki je na njej. Domishljajo si, da so tudi oni vojshchaki kralja Matjazha, ki jih bo nekoch poklical k orozhju. Drabosnjak pa ve, da si otroci zhele she drugega znanja, zato jih spodbuja s pripovedjo, pa z zheljo, da bi tudi oni shli v shole, da bi se iz podob na chelnicah nauchili chimvech o zhivljenju, o resnichnem zhivljenju, da ne bi poslushali samo zgodb, ki so nastale ob zimskih vecherih, v sanjah, pa tudi ob blodnjah in boleznih. Saj ve vse o vrazhah in urokih in zaklinjanju. Toda nekoch se mora chlovek poglobiti vase kot ob molitvi in se priblizhati skrivnostim, ki so onkraj zhivljenja in pomenijo razsvetljenje.

Saj so tudi zgodbe, ki so predvsem prispodobe ljubezni,. Te lepe podobe Marij, ki so obdane s shopki, tam na oltarjih iz Gospe Svete, pa Svete gore in z Visharij. Ta podoba je nezemeljska, vechna, tolazhnica in prinasha upanje. Tu zazvene nezhna sozvochja barvnih nanosov, ki presezhejo podobo oseb, chloveshkih bitij in predstavljajo nedosegljivo. To je ta prisluh, ki umirja, on sam pa si zheli ustvarjanja, delovanja, ne samo z barvami, ne samo s podobami in tiski, ki jih prepisuje. Pozna zgodbe o ljudeh, ki so zablodili, se izgubili, ki so jih domachi zaman prichakovali.

Otroci pa chakajo, da jim pripoveduje o kralju Matjazhu:

– Matjazh se bo nekoch prebudil. Pred njegovo jamo bo sredi zime zrasla zelena

lipa. Od polnochi do ene ure zjutraj bo opojno cvetela in napolnila vso dolino za zhlahtno vonjavo. Po enournem cvetenju se bo lipa posushila. Na njo bo Matjazh na Jurijevo obesil svoj shchit in lipa bo ponovno ozelenela. Potem bo prishel Matjazh zopet na plan, unichil sovrazhnike in pregnal krivico.

 

In potem mora povedati, kaj bo slikal.

– Ata, kaj boste she naredili?

– Tole priliko o izgubljenem sinu!

Prime v roko predlogo, ki jo zhe dolgo ogleduje. Najprej jo je opazil v neki kroniki. Vedel je tudi, da je v nemshkem jeziku napisana igra o tem, kako otroci odhajajo po svetu. To se je dogajalo zhe v svetopisemskih chasih. Tam, na koroshkih kmetijah pa she vedno odhajajo sinovi. In se jih mnogo ne vrne. Zdi se mu, kot da slishi pogovore med starshi in otroki. Pozna te pogovore, zhe prej od doma, ko je odhajal njegov brat, pa tudi sedaj, ko se odpravlja starejshi, ko se je zhe odlochil, da bo odshel sin, ki naj bi prevzel posestvo.

– Ata, ali bo nash Gregor tudi odshel?

Drabosnjak molchi, ne ve odgovora, samo sluti ga. Pa pozna dogodke iz sosednjih kmetij. In prav sedaj, v vojnih chasih, ko se ne ve kateri vladar bo ostal, ko se je Napoleon odpravil na rusko in so z njim odshli domachi fantje. Drugi pa se skrivajo po gozdovih.

– Kaj, che bi mi pomagali dilce s premazom zashchititi?

Drabosnjak je pokazal otrokom, kako se premaz nanese na deshchice. Zbrano so se zatopili v delo, dokler jih ni zmotila mati.

– Otroci, krave bo treba peljati k vodi.

– Bomo drugich nadaljevali s slikanjem, – je dejal Drabosnjak. Pogledal je zheno Nezho in jo vprashal, kaj bo za juzhino.

– Malo bosh potrpel. Ne zmorem vech vsega dela.

– Kozarec tolkovca bi se kar prilegel.

– Za zhejo je tudi voda dobra.

 – Vesh Nezha, otroci so mi pomagali pri barvanju.

 – Ata, she k chebelnjaku pojdimo.

– Pridni ste bili, zdaj pa mami pomagajte.

– Saj bomo potem poskrbeli za zhivino.

– Pazite, da ne bo shla zhivina v shkodo.

Otroci se kar niso navelichali poslushati zgodbe, ki so krasile chebelnjak. Chebele so veselo prinashale med. Drabosnjak je pri chebelnjaku prichel razlagati, kaj vse se pridobi iz medu, od zdravil, do voska in sladkorja. Poznal je tudi zgodbe iz zhivljenja chebel, kako matica rojeva nove chebele in kako pridne delavke so chebele, kako skrbe za svoj zarod, da bi si jih ljudje lahko postavili za zgled. Spet so se oglasili sosedje, povprashali so za zeli, ki bi pomagale pri bolezni zhivali. Drabosnjak je imel pripravljene chaje iz gorskih zelishch. Oglasila se je tudi zgovorna in lepa soseda z blizhnje kmetije, ki je rada nashla izgovor, da je prishla k Drabosnjakovim.

S sosedo je Drabosnjak vedno govoril v shaljivem tonu. Soseda je bila doma bolj chemerna. Pri hishi ni bilo otrok. Z mozhem se ni najbolje razumela. Drabosnjak pa jo je znal vedno spraviti v dobro voljo.

– Kako, lepa soseda? Saj kar cvetite. Kot kakshna rozha!

– Spati ne morem. Pa kar nekaj me tu notri tishchi.

– Takshne lepotice vsa Koroshka ne premore. Gotovo je srce krivo, kakshna srchna bolechina.

– Ah, pejte no. Saj sem porochena.

– A one kapljice od zadnjich, tisti chajchki, niso nich pomagali?

– Sprva zhe, potem pa je bilo spet vse po starem.

– Bolj se morate pritisniti k mozhu, mislim, ponochi!

– Saj sem zanj prishla po kakshno zdravilo. Za moch.

– Jaz zhe vem, kaj bi vam predpisal. Katero zdravilno zel.

Zasmejala sta se. Pridruzhila se jima je Drabosnjakova zhena, ki ni bila mnajbolj navdushena nad tem, da se mozh zabava s sosedo. Lepa soseda je dejala:

– Oh, dober dan, gospa Nezha. Kar zavidam vam, ker vas zna mozh vedno spraviti v dobro voljo.

– Saj ne poznam drugega kot delo. On pa kar v tiskih tichi.

– Pa take lepe stvari pripovedujejo o vashem mozhu.

– Kdor ima chas, da ga poslusha. Kar zmenita se, kar s seboj ga vzemite.

– Saj bi ga. Pa imam zhe enega doma.

– Oni vash. Se bolj doma drzhi. Vam druzhbo dela.

– Vseeno bom vashega mozha prosila, da bo dal kaj za moch.

– Saj sploh nich vech ne pride iz shtube, je she vedno nergala Nezha, hkrati pa ji je prijalo, ko je soseda hvalila mozha. Nich se ne bi pritozhevala, samo da bi bilo malo vech denarja pri hishi.

– Bomo nashli kakshne kapljice za moch. In ker gospa tezhko zaspi, mislim, che mozh potrebuje kapljice za moch, mora tudi gospa kaj popiti, da bo lahko zaspala.

– Kakshen chajchek bi kar prav prishel.

– Tu so rozhice, ki jih potrebujete. Zadnjich sem vam zhe povedal, kako jih je treba pripraviti. Lahko jih tudi skupaj poishcheva.

– Saj vem, da bi ti kar prijalo, da bi s sosedo zdravilne rozhe iskal, – se je zasmejala Nezha.

– Te, te imam vedno pri roki. So zhe odcvetele. In treba jih je posushiti. Zdravilne rozhe je treba ob pravem chasu nabirati.

Drabosnjak je nekaj brskal po vrechkah, dodajal in razporejal, povedal, da je treba napitek prej namakati v vodi.

– Potem pijte po pozhirkih. Vechkrat na dan. Zvecher, pred spanjem pa tole vzemite, – je she dodal.

– Joj, lepo zahvaljeni. Oddolzhila se bom, ko bomo klali.

– Ne skrbite gospa. Kar she se oglasite.

– Sosed, ali je res, da zaklade najdete?

Zhena Nezha se je znova oglasila:

– Kar prevech denarja je pri hishi.

– Jaz bi vam mozha kar vzela, – je dejala soseda.

– Kar z gospo pojdem, – je dejal Drabosnjak. – Samo shtubo in chebelnjak s seboj vzamem.

Postali so dobre volje. Razigrani so se lochili. Ko se je soseda oddaljila, je zhena dejala Drabosnjaku:

– Kar priznaj, da ti je vshech. In nich otrok ni pri hishi.

– Za tisto pa ne verjamem, da bi kapljice pomagale.

– Na bozhjo pot bi morala.

– So ji mozha izbrali. Takega, ki ima pod palcem, pa ni vech mlad.

– Jaz pa sem mislila, kakshna srecha, che se na tako kmetijo prizhenish.

– Midva sva se iz ljubezni vzela.

– Ne vem, koliko chasa bom she zmogla.

– Vse lepo in hudo sva skupaj zmogla.

– Si znal zmerom rozhice sadit.

– Vedno sva se lepo imela.

– Samo kuge she ni bilo. Bile so vojne in pomanjkanje. In bolezen. Najmlajshi je spet bolan.

– Bom chajchke pripravil.

– Pri onem ni nich pomagalo.

– Zima je bila.

– In denarja premalo. Za zdravnika.

– Tisti samo molzejo.

– Koga pa tudi ozdravijo.

– Dobre volje pa nam ne morejo vzet.

– Samo chakam, da se kaj na bolje obrne. No, otroci, dovolj ste se nagledali.

Zhena Nezha in hcherka sta odshli v kuhinjo. Fantje bi she kar ostali pri chebelnjaku. Tedaj se je na dvorishchu pojavil stari znanec, Drabosnjakov dobri prijatelj, vedno nasmejani citrar in tkalec Andreash. Ljudje so she vedno pripovedovali zgodbe o njem. Posebno radi so se spominjali, kako je Drabosnjakovi fantovshchini v risu pozabil citre. Tudi tokrat se je pojavil nasmejan in poln dobre volje. Za spoznanje bolj upognjen v krizhu, z rahlo plesho na chelu, vendar hitrih gibov in vedno pripravljen, da nameche zvrhan kosh novic.

– Pozdravljen prijatelj, – je dejal Andreash, ko je zagledal Drabosnjaka.

– Tebe sem vedno vesel, – je odvrnil Drabosnjak. Stopil je proti hishi in zaklical:

 – Nezha, poglej, kdo je prishel!

Zhena se je prikazala iz hishe. Sprva je bila nejevoljna, ko pa je zagledala Andreasha, se je nasmehnila.

– Gospa Nezha, tako prijetno je pri vas, – je zaklical Andreash.

– Kakshna gospa neki. Sem za vse delo sama pri hishi. Od jutra do mraka.

– Kot mravljica. Zato pa je garteljc cvetoch. In vasha lichka tudi.

– She tebi, Andreash, bomo poiskali kakshno delovno rochico, da bosh komaj chakal, da pridesh domov, – se je posmejal Drabosnjak.

– Bog ve, koliko rozhic je zhe utrgal Andreash, ko je vedno na poti, – se je zasmejala Nezha in dodala, da bo skochila v klet po tolkovca.

Vrnila se je s polnim bokalom moshta in ga postavila na klop pod koshato drevesno kroshnjo. Otroci so she kar smukali okoli chebelnjaka. Vchasih so ujeli kakshno besedo iz pogovora med Drabosnjakom in Andreashem.

Andreasha je vedno zanimalo katero besedilo, pesem ali morda igro pripravlja Drabosnjak. Ves je zachuden, ko mu je Drabosnjak razkazoval delovni prostor.

– Chlovek kar verjeti ne more, kaj vse ti znash, – se je chudil Andreash

– Sejem v Brnici se blizha. Moram tudi dilce– chelnice pripraviti.

– Kadar je vojna, je slabo za kupchijo. Tja na sejem tudi s Kranjskega pridejo. Ljudje nimajo s chim plachati. Kmetije so zadolzhene.

– Vojni ni videti konca. Francoz nam je nash jezik povzdignil, ko je shole ustanovil. In drzhavo Ilirijo. Vsi, ki po nashe govorimo, smo sedaj v eni drzhavi. Vse od Korotana do morja Jadranskega.

Drabosnjak je do tedaj zhe marsikateri tisk v nashem jeziku pripravil. Tudi prepisoval je in prirejal iz nemshchine. Preprichan je bil, da si moramo Slovenci sami pomagati.

– Pa imamo najvech zdrah in prepirov, – je dejal Andreash, ki je hodil po vsej Koroshki.

– Tudi zavistni smo drug drugemu. Pa bi morali biti drug drugemu v pomoch, – je odgovoril Drabosnjak.

– Ti, Drabosnjak, bi moral v shole. Ti imash glavo za uchenje.

– Sami moramo svoje shole gor postaviti. In tudi knjige moramo v nashi shprahi tiskati. Zdaj se v sholah po nashe uche, zato bodo tudi knjige potrebovali. In so tam na Kranjskem tudi igro gor postavili. Gospod plemeniti Linhart jo je napisal.

– In katero igro nameravash ti pripraviti?

– Tisto shtorijo o izgubljenem sinu, ki je tudi na chelnicah naslikana, – je odvrnil Drabosnjak. – Mnogo jih je tu pri nas, ki od domache hishe odidejo, ker bi se radi pogospodili. Pa v strganih hlachah nazaj pridejo.

– Ostanejo brez denarcev, ki so jih prejeli od ocheta.

– Slabo je, che kmet pozabi na svoj stan. Nima vech svojega ponosa. kazhe.

– Ko je pa lushtno denar pri birtinjah pushchati.

– Potem te ljudje obrajtajo.

– Vsi se ti prilizujejo.

– Tiste prizore, ko se fant z denarci na tujem postavlja, sem po svoje postavil. In ga potem nagega iz gostilne vrzhejo.

– Tako chloveshko zlobo pokazhesh.

– In kakshno je ochetovo srce, ko se fant vrne domov.

– Jaz sam tako vandram. Od vasi do vasi, – je ugotovil Andreash.

– Veliko sveta vidish. Pa igrash na citre, pa tkesh, pa slikash.

– Nich ne bo ostalo od mene. Samo spomin na malarja, ki je na shtero hodil. In na citre igral.

– Ne bodo te pozabili. Tudi to ne, kako sva se v rajmih pogovarjala.

– Ti, ti Drabosnjak, – se je zamislil Andreash, – ti bosh she slaven postal. O tebi se bo govorilo, ko bomo zhe vsi pod zemljo.

– Mormo o nashih ljudeh tiske pripraviti. Zabavne in pouchne. Tudi o zdravilstvu, pa kako se v zhivljenju srecha obracha.

– Kako se hudega pogleda obranish, kar je v Kolomanovem zhegnu. Pa o zakladih, kako do njih pridesh.

She o marsichem sta modrovala, ko ju je zmotila zhena Nezha. Dozdevalo se ji je, da je tistega dne Drabosnjak zhe predolgo modroval. Ta pa spet o sejmu v Brnici, in o tiskih, ki jih bo pripravil.

– Saj je res. Sonce se zhe spushcha, – je dejal Andreash.

– Saj vaju ne preganjam, – je bilo Nezhi nerodno.

– Ko bosh drugich prishel, ti bom pokazal, kako se knjige pripravlja, – je bil navdushen Drabosnjak.

– Vse bo zapravil zaradi teh tiskov, – se je vpletla Nezha. –Bolj naj se za kmetijo zanima. Krava bo morala iz hleva. Otrok je bolan. Bo treba doktorja poklicati.

– Vse bo she dobro, – je odvrnil Andreash. –Nich ne skrbite. Dobrega mozha imate. Vsakega dela se loti. Zhelim vam srecho in zdravje.

– In vam, da bi srechno po svetu vandrali.

– She malo z Andreashem stopim, – reche Drabosnjak.

– Kmalu se vrni, – je dejala Nezha. –Da ne bosta doli v krchmi predolgo tuhtala. Bom she pote morala.

Andreash in Drabosnjak sta se napotila po stezi navzdol.

Nezha je poklicala otroke in jih poslala z zhivino na blizhnji travnik. Deklica Mojca in mlajshi bratec sta stopala za zhivino, ki je zhe dobro poznala pot proti travniku in k mlaki za napajanje.

Drabosnjakovi otroci so se z zhivini pochasi oddaljevali od doma. Med potjo so se vchasih ustavili in pochakali na zaostale zhivali. Ko so prishli do travnika so pochakali, da je prishla vsa zhivina na kup. Opazili so, da tu v blizhini pasejo tudi sosedovi otroci s katerimi so se vedno lepo zabavali. Sosedov dechek je bil najstarejshi in je vedno pripravil ogenj na katerem so spekli krompir. Vchasih so v blizhnjem potoku pod kamni nalovili ribe ali rake. Tudi za ptichjimi gnezdi so velikokrat oprezali. Tokrat se je sosedov Tomazh postavil z novim nozhem. Tak nozh je pomenil sanje za vsakega dechka. Pravkar je obrezoval sochno vejo, iz katere je nameraval narediti pishchal. Oba Drabosnjakova dechka sta z zavistjo opazovala Tomazha pri izdelovanju pishchali. Vedela sta, da se bo spet prikupil njuni sestri Mojci, ki je za roko drzhala mlajshega bratca.

V zherjavico so polozhili nekaj krompirjev, ki so jih prinesli Drabosnjakovi otroci. Z obchudovanjem so zrli v Tomazha, ki je prichel rezljati pishchal. Sochno lubje je najprej rahlo udarjal, nato je izrezal odprtine in potegnil ven lesnato sredico. Prichel je izvabljati prve tone, preden je zazvenela znana melodija. Medtem se je priblizhal neznanec.

– Kako otroci? Se zabavate? Da vam zhivina ne gre v shkodo.

– Saj pazimo, – so vzkliknili skoraj enoglasno.

– In krompir pechete. Shkoda, da moram naprej. Se bom pa drugich ustavil. In che pridejo vojaki, jim recite, da ni bilo nikogar.

Neznanca je kar odneslo naprej. Otroci so nanj hitro pozabili, saj je vechkrat kdo prishel po gozdu, ki se je izogibal ljudi. Med igranjem na pishchal so otroci razposajeno skakali po travniku. Razigrani so bili kot pisani metulji. Vchasih so v zherjavico pogledali, che je krompir zhe pechen.

Ob njih se je ustavila cheta francoskih vojakov, ki so ochitno iskali ubezhnike. Vojaki so jih sprashevali po francosko in s pomochjo kretenj, che so koga videli. Otroci so odkimavali z glavami chesh, mimo nas ni shel nihche. Ko so vojaki odshli, so se fantje spopadli z lesenimi mechi.

– Tudi jaz bom nekoch vojak, – je dejal eden izmed dechkov.

– Jaz bom raje ostal doma, na kmetiji, – je dejal Tomazh.

– Mojca ti bo pa pomagala.

Zasmejali so se. Medtem je bil krompir pechen. Ob jedi so se pogovarjali, kaj bodo pocheli v zhivljenju, ko bodo odrasli. Raje kot delavci v gozdu bi bili splavarji, ki potujejo dalech po Dravi vse do izliva v Donavo. Vedeli so, da je delo v gozdu naporno. Dekleta pa gredo tako ali tako sluzhit, che se ne porochijo.

– Zhe dolgo nismo pogledali za ptichjimi gnezdi, – je dejal eden od dechkov.

Takoj so bili navdusheni. Nekdo je predlagal, da pogledajo v blizhnjem potoku za postrvmi in raki.

– Ali pa do jezerca pojdimo!

– K razvalinam?

– Kdo bo pa pri zhivini?

– Mirno se pase.

Vsi so pogledali Mojco, ki je morala vedno paziti na mlajshega bratca. Fantje so kmalu izginili v gostem grmichevju. Bratec in Mojca sta sama ostala ob ognju.

– Tudi jaz bi shel v gozd, je dejal najmlajshi.

– Premlad si she. She izgubil bi se, je bila Mojca odlochna.

– Zhe zadnjich sem ti jo povedala. Tisto o kralju, ki spi pod Peco.

– Tisto je zhe oche povedal.

– Pa ti povem tisto o jezercu in razvalinah, kamor so shli fantje.

Fantje so se oddaljili po gozdnih poteh. Pregledali so zhe nekaj dreves, kjer bi lahko bila ptichja gnezda. Mimogrede so nashli she drevesno duplino s chebelami. Nato so se napotili proti razvalinam, kjer je nekoch stal grad. Preiskali so nekaj podrtih zidov, pregledali kupe kamnov, nashli nekakshne stopnice, ki so vodile v globino, vendar so bile zatrpane z zemljo in peskom.

Medtem je Mojca pripovedovala bratcu o gorah, ki se raztezajo proti severu in se imenujejo Kostanjske Ture.

– Takoj za Dvorom je v gozdni kotanji majhno jezero, ki mu pravijo Jezerce. Malo vishe proti Kostanjam je vas Chreshnje. V gozdu na Zhelodovem grichu so rushevine starega gradu, kjer je skrit bogat zaklad. Mladenichi, ki so tod zhiveli nekoch, so tudi raziskovali razvaline starega gradu. Pogledali so v vsako jamo in raziskali vsak potochek od Vavporch nad Shmartinom tja do Strmca.

Tudi nashi dechki, ki so odshli v gozd, so med pripovedjo hodili po sledeh stare zgodbe in zazdelo se jim je, kot da se je za trenutek med zidovi gradu prikazala medla svetloba.

– Dechek, ki je potem postal mlad fant, – je nadaljevala Mojca, – je med kamni nashel chudovito verizhico z obeskom. Na obesku je bila slika prelepega dekleta. Zakleta deklica je v jezeru chakala na svojega reshitelja. Prinesti bi moral vejico rastline, ki je slovenski vasi odkoder je bila deklica doma dala ime ter jo vrechi v vodo. Za prelepo dekle so izvedeli tudi lakomni grof in njegova sinova. V vodo je vrgel chreshnjevo vejo iz vasi Chreshenj. Zgodilo se ni nich. Grofova sinova sta prinesla vejici iz Kostanj in Vrbe. Tudi ti nista bili pravi. Jezni plemichi so fanta, ki je nashel verizhico, vrgli v vodo. Ta je imel v zhepu lipovo vejico iz slovenske vasi Lipa. Fant se je znashel v vodi, ob njem pa prelepo dekle. Fant in dekle iz jezera sta se porochila porochila. Prav tako je bil reshen tudi grad na Zhelodovem grichu, kamor sta odshla zhivet lepo dekle in kmechki fant.

Dechek, ki je ob ognju poslushal zgodbo o zakletem dekletu, je videl pred seboj prizore, ker se je tako mochno vzhivel v pripoved. Bilo mu je neizmerno zhal, da ni odshel s fanti v gozd.

– Tudi jaz bi shel k zakletemu gradu. Vem, da bi nashel verizhico, – je dejal dechek.

– Verizhica je she vedno v jezeru, – mu je odgovorila Mojca.

Medtem so se dechki vrnili. Bili so molchechi, kot da ne zhele govoriti o vsem, kar so dozhiveli.

– Bili smo pri rushevinah starega gradu.

– Vecher je!

– Domov moramo.

Najstarejshi Tomazh je odgnal zhivino proti svojemu domu. Mojca in njeni bratje pa so odshli proti Drabosinjam.

Na blizhnjih vrhovih so se pricheli prizhigati kresovi. Bil je kresni vecher, ko je mogoche najti skriti zaklad.

 

 

VII.

VELIKONOCHNI ZVONOVI

 

Mimo je bila cvetna nedelja.

Priblizhala se je velikonochna sobota. Kljub vojnim chasom je v zraku praznichno prichakovanje. Dnevi so se podaljshali, v zraku je chutiti prihod pomladi. Tudi na teh gorskih pobochjih so se prikazali zvonchki in teloh. Spodaj ob jezeru se zhe vidijo prvi zeleni listki mladih vrb. Drabosnjak je vestno opravil obrede, za katere je zadolzhen hishni gospodar ob prihodu velike nochi. Tudi prej so zhe gojili marsikatero staro navado, kot so pasijonske procesije in igre. V hishi pa je bilo treba negovati prastare obichaje, ki naj bi prinesli blagoslov ljudem in zhivini, dobro letino ter zdravje in zadovoljstvo. Zhene imajo najvech opravkov pred velikimi prazniki, ko je potrebno pochistiti hisho in pripraviti vse za praznovanje.

Na velikonochno soboto so dechki zgodaj zjutraj pohiteli k cerkvi. Tam so dobili ogenj, ki ga je zhe pripravil zhupnik. Zazhgal je stare predmete skupaj z lutko Judezha. S tem ognjem je potem gospodinja zakurila v pechi, v kateri so bile pripravljene velikonochne jedi.

V lepem sonchnem jutru se mnozhica kmetov in njihovih zhena vsuje iz cerkve. Praznichno pritrkavanje. Zhene se zbirajo v skupine in se zhivahno pogovarjajo. Mozhje ostajajo v skupinah. Grucha ob Drabosnjaku je zelo glasna.

Razlega se zvonjenje iz blizhnjega zvonika. Gore se kopljejo v soncu. Pogledi na shirino doline in na Vrbsko jezero. Praznichno razpolozhenje poudarjajo kmechka praznichna oblachila. Dekleta in zhene imajo lepe vezene rute. Na narodnih noshah se bleshchijo okraski, tudi zhenski robchki in dodatki, ki jih zahteva obichaj.

Za velikonochno praznovanje je znachilen trushch in hrushch ragelj in pokanje mozhnarjev. Vse vrste ropotanja imajo namen pregnati sile zla. Ta obichaj sega v pradavnino. To je tudi chas setve, ki predstavlja prihod pomladnih duhov in zmago nad temnimi silami – demoni zime in mraza. Fantje tedaj streljajo z mozhnarji. Vozniki pokajo z bichi. Na velikonochno soboto gore kresovi. Na Koroshkem so v sobotni nochi nosili bakle smolnice, da bi pregnali zle charovnije in zagotovili dobro letino. Ob veliki nochi ima voda zdravilno moch. Voda je zdravilna, dekleta postanejo lepsha, che se z njo umivajo. Iz cerkve se slishi glasna pesem Vstajenja gospodovega.

Po postu so na mizi dobrote: gnjat, pirhi, potica. Jed iz stolchenih repnih olupkov, skuhanih v svinjski juhi, je spomin na hudo lakoto leta 1529. Pirhi so simbol plodnosti in nadaljevanja zhivljenja. Znane so igre valjanje in sekanje pirhov ter trkanje z njimi.

Mladina se razigrano podi po blizhnjem travniku. Oblikovale so se gruche, kjer posamezniki poudarjajo svojo imenitnost. Ne manjka lepo okrashenih kmechkih voz in konjskih vpreg. Vse se bleshchi ter odseva kmechko idiliko. Postavljenih je tudi nekaj stojnic, kjer prodajajo okraske in sladkarije za otroke. Vihrajo francoske zastave. Mimo pride nekaj vojakov, ustavljajo se ob dekletih. Te se izmikajo, potem pa pogledujejo za postavnimi fanti. Gruche se prichnejo razhajati, tudi domachi godci odidejo, nazadnje she berachi.

Premozhni se odpeljejo z zapravljivchki, pokajo z bichi in pomembno pogledujejo po ostalih. Drabosnjak se s prijatelji dogovori za odhod v gostilno. Njegova Nezha ni najbolj zadovoljna, vendar se z otroki napoti proti domu. Mozhu she reche, naj se kmalu vrne domov.

Tudi mozhje so praznichno oblecheni. V temnih oblekah, z belimi ovratniki pod suknjichi in s temnimi klobuki na glavah. Nekako svechano, bolj zadrzhano kot obichajno, se napotijo proti blizhnji gostilni. Drenjajo se v znane prostore, ki so pravzaprav zhe rezervirani za stalna omizja. To so starejshi mozhaki, ki modrujejo o bolj zahtevnih vprashanjih, saj imajo mnogo zhivljenjskih izkushenj. Mlajshi, she neozhenjeni fantje, se po prvih pozhirkih hitro razgrejejo; tokrat sprejemajo v svoj krog nekaj novincev, ki se bodo morali odkupiti za vstop v fantovsko druzhbo. Najbolj neuchakani pivci se drenjajo kar ob tochilni mizi. Na sredini, ob tochilni mizi, je pristal Drabosnjak, ki je pozdravil blizhnje znance. Krchmar postavi predenj zhe znano merico.

– Kot obichajno? vprasha krchmar.

– Kot obichajno, odgovori v hipu Drabosnjak. Mozhje nazdravijo. Tudi pri sosednjih mizah nazdravljajo.

– Lepe praznike voshchim vsem skupaj! dvigne kozarec Drabosnjak.

– Lepe praznike, mrmrajo mozhje. Nekdo pristavi, da je bila masha lepa.

– Res je, zhupnik je lepo govoril.

– Ampak veselica bo pa tukaj.

– Bo, che bo Drabosnjak za zhupnika.

– Za zhupnika pa zhe ne bi bil, se zasmeji Drabosnjak.

Vse bolj zhivahno postaja. Nekateri mozhje pijejo s preudarkom, v pochasnih pozhirkih. Drugi sunkovito zlijejo tekochino po grlu. Ti so najbolj glasni. Vchasih she kdo vstopi v gostilno in se pridruzhi zbranim druzhbam. Nekateri se drzhe bolj v ozadju.

Iz mnozhice glasov izstopi mochan Drabosnjakov glas:

– Kar smo sejali, to bomo nekoch zheli!

– Ti, Drabosnjak, kar naprej nekaj pridelujesh, je dejal Drabosnjakov blizhnji sosed, tisti, ki je pomagal na njegovi fantovshchini in se je tudi pozneje veliko druzhil z njim.

– Tisto kar samo zraste, je v smehu odvrnil Drabosnjak.

Mozhje niso skoparili s svojimi pripombami.

– Se je treba tudi za tisto prej pomujati.

– Kolikor jih Bog da, tako pravijo gospod zhupnik.

– Pobrigati se je treba, da bo she kdo ostal na Drabosinjah.

– Imash pa pridno zheno, Drabosnjak!

– Rada, rada pomaga.

– Moja tudi pomaga.

– To moramo zaliti!

– Krchmar, kar she natochi!

– Na Drabosnjakovo zdravje ga rad zvrnem.

– Tud drugache ga ven ne pljunesh.

Pri omizju v kotu prichnejo peti. Tudi pri sosednjih mizah pritegnejo. Pogovor ob tochilni mizi je she vedno precej glasen, tako da komaj razumejo drug drugega.

– Ali vesh, koliko sem dobil za les?

– Vojska je. So nam zhivino pobrali.

– Pod Francozom se da dihati.

– Che ne bi fantov za vojsko lovil.

– Kdor mu noche sluzhiti, gre v hosto.

Drabosnjak je zagovarjal dobre stvari, ki jih je prinesel Napoleon. Zhe vechkrat je ponovil, da smo dobili shole v slovenskem jeziku.

– In zdaj imamo tudi teater v nashem jeziku.

Nekdo je hudomushno pripomnil:

 – Teatra imam zhe doma dosti … Ko iz gostilne domov pridem.

Nekdo je prinesel novico, da se Napoleon odpravlja na nov, velik pohod proti vzhodu.

Niso vsi navdusheni nad francosko oblastjo. Tako nekdo, ki se je bolj redko oglashal, veliko raje je poslushal, o chem se mozhje pogovarjajo, pove mnenje, da bo tudi z Napoleonom nekoch konec, da se bodo veliki zhe dogovorili med seboj.

– Ampak prej bo she mnogo krvi prelite.

– Tudi krvi nashih fantov, ki jih je Francoz na silo pobral v vojsko.

Drabosnjak spet povzame besedo:

– Nekoch smo imeli drzhavo tudi mi, kar nas je od Koroshke prek Kranjske in dol do morja. Pri Gospe sveti smo volili svoje kneze. In zdaj smo spet zacheli v nashem jeziku pisati knjige.

 

– Pod Francozom ali pod Dunajem, kmet vedno nastrada.

– Tudi che prejshnja oblast nazaj pride, bo treba spet sluzhiti cesarja.

– In plachevati davke!.

– Francoz nam je she nove davke predpisal.

– Tudi v vojnah proti Turkom je kmet nosil glavo naprodaj.

– Vsak vladar je raje kaj odnesel kot prinesel.

– Eni kar naprej nergajo, namesto da bi se za kmetijo brigali, je pripomnil molchechi, ki je ves chas bolj poslushal.

– Eni pa tako sluzhijo, da poslushajo, kaj se mozhje pogovarjajo.

Molchechi, ki ga je Drabosnjak nekoch zhe imenoval Judezh, se je jezno poslovil.

– Ti, Drabosnjak, glej, da ti otroci ne bodo stradali! Placham! je vrgel kovanec na mizo:

– Naj gre! Saj tako samo poslusha.

Pri vratih se pojavi nov gost, ki ga sprejmejo z veselimi vzkliki.

– Pozdravljeni, mozhje! vzklikne prishlek..

– Pozdravljen, Andreash!

– Kaj bom pri vas? Saj imate tu svojega pesnika in malarja!

– Zhivel nash pesnik, zhivel pa tudi tkalec!

– Imate svojega pesnika, ki je tudi malar. Pa kaj vem, kaj she vse, je Andreash pokazal na Drabosnjaka.

– Ampak tudi citrarja bi radi.

– Takega, ki ne bo citer pozabil v risu.

– Citre imam pa vedno s seboj. No, enkrat zhe, enkrat sem jih pa res malo zalozhil.

– Takrat, ko sta z Drabosnjakom iskala zaklad.

– A, to je bilo she pod starim cesarjem.

– Ali pod Francozom ali pa nashim starim cesarjem?

– Nekajkrat sta se zhe zamenjala, je nekdo pokazal na steno, kjer je visel Napoleonov portret.

– Za kmeta bo pod vsakim tezhko.

– Zato pa zashpilaj, Andreash!

– Boljsha je muzika kot pa prepir zaradi politike!

Andreash se je namestil za mizo in prichel igrati na citre. Krchmar je postavil pred njega bokal. Nekateri ob zvokih citer zapojejo. Drabosnjak se prichne pogovarjati z Andreashem v verzih. Vmes se zaslishijo vriski, nekaj parov je zaplesalo. Ko pa se Andreash zachne odpravljati, ga Drabosnjak povabi k sebi na dom.

– Kadar pridesh spet v vas, se kaj pri meni oglasi!

– Che zhena ne bo huda.

– Ja, mozhje smo she najbolj Jobu podobni.

– Revezh je bil ves v gnojnih ranah.

Duhovite pripombe so si kar sledile.

– Moja, ta je pravi zmaj.

– Moja pa tudi ni vech podobna angelchku.

– Tiste dilce gredo vedno najbolj v denar, na katerih hudir babi jezik brusi.

– Tiste she kar slikaj, Drabosnjak!

– Zdaj she povej tiste litanije od hudih zhen!

– Ali pa one od mlinarjev.

– Bom pa tiste litanije od hudih zhen povedal …

Drabosnjak je prichel recitirati svoje verze. Sprva malo negotovo, potem pa vedno glasneje in udarneje. Poslushat so prishli tudi gostje iz sosednje sobe. Nekateri so pricheli v zboru ponavljati refren in ob koncu so ga ponavljali prav vsi.

 

 Ve hude zhene, poslushajte,

 ve hude zhene, se poboljshajte,

 ve hude zhene, se spreobrnite.

 Ti nevredni pridigar, mi prosmo tebe,

 spreobrni se!

 Ti regiment teh bouh,

 prosmo tebe, spreobrn se!

 Ti shac zhleht besedi,

 mi prosmo te, spreobrn se!

 Ti nesrecha cele hishe,

 mi prosmo te, spreobrn se!

 Ti shpegu vse jeze,

 mi prosmo te, spreobrn se!

 Ti giftna kacha,

 mi prosmo te, spreobrn se!

 Ti na kofe navajen trap,

 mi prosmo te, spreobrn se.

 Ti techni hishni krizh,

 mi prosmo te, spreobrn se.

 Ti meh vsega nepokoja,

 mi prosmo te, spreobrn se.

 Skoz brumnost tvojga mozha

 spreobrn se, o zhena.

 Skoz zvestost tvojga mozha

 spreobrn se, o zhena.

 Skoz lubezen tvojga mozha

 spreobrn se, o zhena.

 Skoz tezhko delo tvojga mozha

 spreobrn se, o zhena.

 Skoz prjaznost tvojga mozha

 spreobrn se, o zhena.

 

Ploskanje, smeh. Drabosnjak she doda, da bo tudi knjige tiskal.

– Pa igrali bomo, tu na Drabosinjah, igre bomo igrali!

Poslovi se in odide proti domu.

Ob praznichnih nedeljskih popoldnevih so zhenske sedele v hishi poleg okna. Nezhi in starejshi hcherki, ki je bila she doma, se je pridruzhila she mlajsha sestrica, prishlo pa je tudi nekaj blizhnjih sosed. Pogovor je tekel o dogodkih praznichne nedelje, o delu na polju; izbirale so vzorce za vezenje, to so bili znani koroshki motivi za prte, zhenske rute, cerkvene prte ter za okraske na avbah in pasovih. Vse so bile zatopljene v pogovor.

 

V sobi pri oknu, kjer so bile zbrane zhene, je stala zibka, v njej pa je bila zadnja pridobitev na Drabosnjakovini, bolehen dojenchek, ki so ga sonchni zharki uspavali. Nezha je vchasih pogledala k dojenchku, ga zazibala ter se zhalostno obrnila k zhenam:

– Kdo ve, ali bo dochakal jesen. Vrochichen se mi zdi.

Ena izmed zhena je pripomnila, da bi mu morali dati zhajbljevega chaja, razredchenega s kamilicami. Potem so sledili she shtevilni nasveti – ena je svetovala tople, druga mrzle obkladke, tretja meshanico chajev, ob katerih je treba govoriti nekakshne zagovore.

– Stara sem zhe. In veliko otrok sem rodila, je dejala mati Nezha.

Starega ocheta in stare matere ni bilo vech. Ob takih popoldnevih sta obichajno sedela pozimi ob pechi, poleti dopoldan na soncu pred hisho, popoldan pa pod kostanjem. Poslovila sta se drug za drugim. Posebno stara mati je vedela veliko nasvetov, tudi o dojenju, kako je treba ovlazhiti ustnice otroka, che noche piti.

– Kaj so temu otroku napovedali ob rojstvu?

– Kot vedno! Kako moramo preprechiti, da bi mu prishle blizu zle sile. Tiste, ki shkodijo otroku. Pa saj smo vedno napravili vsa znamenja.

– Oh, Nezha, saj imata z Drabosnjakom zhe veliko otrok.

– Ampak vesela sva vsakega posebej.

– Che bi moral biti vse zhivljenje slaboten, je bolje, da ga Bog odreshi.

– Ostali so tako razposajeni, da se jih slishi z dvorishcha.

Drabosnjak se je vrnil domov s tezhkimi nogami. Pogleda v hisho, zavije v shtubo in zaspi. Krichanje otrok in oglashanje zhivine.

Spet se je blizhal velik praznik, ki je vedno prinesel s seboj zhelje in priproshnje za njihovo uresnichenje. Predvsem pa je bil praznichni dan premor, da so si ljudje nabrali mochi za nov zagon pri tezhkem delu. Lahko pa so za hip tudi pozabili na vsakdanje skrbi. Teh v razburkanih chasih nikoli ni zmanjkalo. Ljudje so verjeli, da jim priproshnje k svetnikom in molitve lahko pomagajo pri premagovanju tezhav. Tako je vera v vstajenje premagovala strah pred smrtjo in pripomogla k veri v vechno zhivljenje. Velika noch je bila slavnostna. Potem je sledilo Jurijevo, ki so ga slavili s prizhiganjem kresov. Ob vrhuncu poletja, ko je bil najdaljshi dan in najkrajsha noch, so spet zagoreli kresovi. Ljudje so verjeli, da skrivnostno seme praproti chloveku prinasha sposobnost, da postane neviden in da razume govorico zhivali. Praprotno seme je treba nabrati opolnochi na kresno noch, ne da bi kdo vedel, da se je to zgodilo. Nekatere rastline kot praprot, kresnice, shentjanzhevke, celo marjetice imajo na kresno noch posebno moch. Te rastline, tudi posushene, so odganjale nevihto in preprechevale hudo uro, vendar so morale tleti v zherjavici. Hishe so bile lepo okrashene. Ponochi so na vrhovih zagoreli kresovi. Na Koroshkem so s hribov spushchali ognjena kolesa, ki so bila ovita s predivom in drachjem. Nataknili so jih na kole in se spushchali po pobochju navzdol.

Fantje so streljali z mozhnarji. Slishale so se pesmi, tudi drugega hrushcha in trushcha je bilo dovolj. Vriskanje, smeh, zabavne zgodbe, zvonjenje z zvonovi, vse v zhelji, da bi polja obrodila. Ob kresu je skakanje chez kres pomagalo k dobremu zdravju. Ogenj pach ochisti telo in odstrani bolezen ter preprechuje charovnijo, ki bi lahko shkodovala imetju, ljudem in zhivini. Mnogo je bilo iger. To je chas iskanja zakladov, na katere pazi sam vrag. Pri iskanju zaklada morash imeti bedro zelene zhabe, tri zrna blagoslovljene soli in dlake devetih machk. Ko zagledash luchko, je pod njo gotovo skrit zaklad. Tudi charovnice lahko vidish, che oblechesh suknjich narobe. Tudi charanja in sprashevanja o bodochnosti so se vrshila na kresno noch. Dekleta je predvsem zanimalo, ali bodo dobile primernega zhenina.

Ob praznikih se je vsa druzhina zbrala pri lepo okrasheni mizi. Jed je bila tedaj boljsha in obilnejsha kot ob delavnikih. Nezha se je she posebej potrudila, da se je vonj po dobrotah shiril iz posod. Tudi po domachem, lepo zapechenem kruhu je zadishalo. In she po drugih dobrotah, ki so jih znale pripraviti gospodinje na gorskih kmetijah po Koroshkem. Razne jedi iz mochnika, razlichni sadni zhlikrofi, pa hrana iz repice – tako pravijo krompirju. Znane so jedi iz ajde, ki je takrat uspevala na pobochjih; ob njenem razcvetu so chebele nabirale dragoceni med. Posebno znan je bil praznichni sharkelj. Ob velikih praznikih pa je zadishalo tudi po mesu.

Vzdushje ob takih prilozhnostih je bilo svechano. Drabosnjak je sedel na chastnem mestu. Ko so zmolili, so neuchakano planili po skledi z juho in z lesenimi zhlicami zajemali zhgance. Sledilo je she nekaj jedi, ob koncu she lepo zapechena sladica. Ob praznikih tudi ni manjkalo posushenega sadja. Pa mlechni napitek za otroke in medica ali mosht – tolkovec za odrasle. Vzeli so si chas, da so po kosilu obsedeli ter se pogovarjali.

– Lepo je, ko se druzhina zbere, je dejal Drabosnjak.

– In moramo se spomniti tistih, ki jih ni vech med nami, je zamishljeno dodala Nezha.

– Lani sta bila ded in babica she tukaj, se je oglasila Zala, ki je bila najstarejsha med deklicami, kajti Mojca je zhe odshla sluzhit.

– Tudi bratca ni vech, je pripomnil mlajshi dechek.

– Bog jih je sprejel v nebo, je pojasnila mati. – Trpljenje na tem svetu jim je prihranjeno.

Drabosnjak je naprej molche poslushal, potem je spregovoril:

– Po svetu se potika veliko ljudi, ki nimajo te sreche, da bi sedeli med domachimi pri oblozheni mizi. Vojne z lakoto so krive pomanjkanja. Vsaj nam, ki trdo obdelujemo svojo zemljo, ne bi smelo nichesar primanjkovati.

Najstarejshi sin Gregor, ki je bil zhe odrasel fant, je chutil kot dolzhnost, da brzh ko bo mogoche, odide drugam.

– Oche, jaz bom odshel delat k sosedom.

– Tudi doma potrebujemo pomoch. Zame ni praznika. Vse je en sam dolg delavnik, je potozhila mati Nezha.

– Samo ob prazniku se najemo do sitega, je odvrnil Gregor.

– Vojne bo nekoch konec, je dejal Drabosnjak. .

– Ampak vseeno bomo morali na dnino, je odgovoril Gregor.

– Po vojni se bo nashlo delo pri splavarjih ali pa v gozdu, je pripomnila Nezha.

– Jaz bi rad delal pri splavarjih, je bil navdushen mlajshi dechek.

– Na vodi se premrazish. Potem morash pa mraz preganjati, je dejal Drabosnjak.

– Kako pa mraz preganjash? je vprashal mlajshi dechek.

– I, no, z zhganico, je pojasnil Gregor.

– Ko gre zhganje v glavo, se fantje stepejo med sabo, se je prekrizhala Nezha.

– Gregor se bo kar tja chez prizhenil, je pripomnila sestra. .

– Pa mu ne bo treba k vojakom.

– Bolje je, da zhena pride k mozhu.

– Bo pa kdo drug prishel. Saj tam nimajo sina.

– Njihova punca je kar lushtna, je dodal Gregor in zardel.

– Kdo bo pa na nashi kmetiji delal? je zaskrbelo Nezho.

– Tale bo zrasel, je Drabosnjak pokazal na dechka, ki je sedel poleg Gregorja.

–  Jaz sem zadnje chase bolj slabega zdravja, je potozhila Nezha. – Zala pa je she otrok In ves denar gre za tiste papirje. Za pisanje nihche nich ne placha.

– Ampak zato nas pa imajo ljudje radi, je poudaril Drabosnjak.

– Tisti, ki jih v gostilni srechash, je nergala zhena.

– Tam tudi spoznam ljudi, ki potem pridejo k nam.

– Tistega malarja ali kaj je zhe? Tkalec in citrar. Samo cirkus delata. Iz ljudi se norca delata.

– Tisti Andreash je dober malar. In dober citrar.

– Le naokoli postopa. Toliko je star kot ti, pa je ves betezhen. Brez doma po svetu vandra.

– Ampak je povsod doma.

– Najbolj v gostilnah. In koliko ljubic je zhe imel … Nich ga ne briga dom, pa otroci.

– Ni nobene take nashel, kot sem jo jaz. Zato sem zmeraj pri tebi.

 – Pa bi najraje tako postopal kot on.

– Saj vesh, da vas imam vse rad.

– A tako kot takrat, ko sva se porochila?

– She bolj. Tako fletno zhivljenje imamo.

Otroke je razganjalo od radovednosti. Kadar je nanesla beseda na poroko starshev, so skoraj vsi hkrati zahtevali zgodbo, ki so jo sicer zhe velikokrat slishali.

– Oche, oche, povejte, kako ste takrat pred ohcetjo shli v ris!

– A takrat, po fantovshchini?

– Ali se je res kdo prikazal?

– Samo chudni glasovi so bili in shumelo je v grmovju.

– Ste zbezhali?

– Kot bi nas hudir podil.

– A je bil skoplenk?

– Bil! Bil!

– In je Andreash tam pozabil svoje citre?

– Ja, vse je tam pustil.

– In drugi dan je shel ponje.

Zasmejali so se, kot da bi zgodbo slishali prvich. Vedno znova se jim je zdela zabavna. Pomalem so zhe pogledovali proti oknom, ker se je prichelo mrachiti. Od zgodbe o fantovshchini so prishli do zgodb o ubezhnikih, vojashkih beguncih, pa do razbojnikih. In o strahovih v starih grashchinah. Glede knjig pa jih je najbolj zanimalo, ali v kateri pishe, kako priti do zakladov.

Drabosnjak je odgovarjal, da so tudi take knjige o zakladih. Povedal je, da o tem pishe v Kolomonovem zhegnu (to je bila knjiga neznanega koroshkega avtorja, izdana leta !740, s charodejnimi nasveti za vedezhevanje, za obrambo vojakov pred kroglo ipd.). Zhena je pikro pripomnila, da bo v to verjela takrat, ko bo mozh res nashel zaklad.

– Kolomonov zhegen bomo natiskali pri nas doma, je zachel nekoliko previdno Drabosnjak, ker je vedel, s kakshnim nezaupanjem bo zhena sprejela novico.

– Kaj se bosh she spomnil?!

– Slishal sem, da se s strojem natisne veliko knjig. Pa bomo potem te tiske prodajali na sejmih.

– Joj, she ob hisho bomo! se je prestrashila zhena.

– Otroci bodo morali znati brati, zdaj ko so nam Francozi dali shole z nashim jezikom, je Drabosnjak skushal biti chimbolj preprichljiv.

– Samo meshetarji lahko kaj zasluzhijo. Ali pa prevozniki. Ampak potovati s tovorom po cestah je nevarno. Che te napadejo razbojniki, pa si lahko she ob zhivljenje.

– Ravno prevozniki, pa tudi vojaki in vsi tisti, ki bi radi nashli ljubezen, vsi bodo kupovali moje bukve.

– In kdaj se pa zaklad dobi?

– Saj sem vam zhe povedal, da v kresni nochi.

– Mi smo nashli ptichja gnezda. Ampak takrat je nekaj lomastilo po gozdu.

– Joj, she otroke bosh pokvaril! se je zgrozila zhena.

– Ata, povejte, ali so charovnice? Ali res delajo tocho in priklichejo bolezen?

– Nekateri ljudje res lahko priklichejo nesrecho.

– Ata, so res charovnice sezhigali?

– Moj ata je pravil, da jih je bilo veliko okoli Ribnice, eno so pa na Shtajerskem skurili. Potem se je zasmejal in pripomnil, da je gotovo she kakshna ostala. In dodal, da so nekatere babe res prav zhleht.

– Ker ne marajo, da bi dedci hodili v oshtarijo! je rekla Nezha.

– Vsaka zhena je najprej prijazna, potem te pa prichne ujedati.

– Ker vse skrbi njim na grbo padejo.

– Ata, ali res tudi zhivali govorijo?

– Ja, che imash ob kresu praprotno seme pri sebi, jih lahko razumesh.

– In potem ti povedo, kje je zaklad?

– Morebiti tudi to …

– Ata, ali mrtvak lahko nazaj pride?

– Dajte no, kaj vas vse zanima! je rekla Nezha.

– Che ni v posvecheni zemlji pokopan. In che ni odpustkov dobil za storjeno krivico, je odvrnil Drabosnjak.

– Ali je bil kdaj kdo zhiv pokopan?

– Zato pa se tri dni chaka, da se vidi, ali se bo kdo prebudil.

– Ali se nash bratec in sestrica lahko vrneta?

– Morda, tako kot nocoj, che se spomnimo nanju.

– In che pomolimo, je rekla Nezha.

– Ampak kam sta pa sploh odshla?

– Ni ju vech na zemlji, v nebesih sta.

– Zakaj nekateri tako mladi umrejo, drugi pa dochakajo veliko starost?

– Che kdo zboli, che ga iznenada zmrazi in se potem vech ne ogreje.

– Ali zato trave nabirate, da bi se ogreli?

– Trave ogrejejo in zdravijo bolezni.

– Ata, nauchite me take trave poiskati, da bom ljudi zdravil.

– To se pa lahko iz knjig nauchish!

– Ali imamo take knjige?

– Najprej morash znati brati in pisati.

– A zato vi v chumnati pishete?

– In prebiram knjige.

– Pa hudo uro preprechite.

– Za hudo uro zalezhe tudi molitev.

– Kaj pa, che pride divja jaga?

– Treba se je pokrizhati in se ji spraviti s poti..

– Kaj pa o mlinarjih in vodomcih?

– Pa o vilah.

– Pa she o kralju, ki pod Peco spi.

– Tudi mi se bomo spravili v posteljo, je ochetove besede dopolnila mati.

– Najprej bomo kupili tak stroj, da bomo tiskali knjige. Tam v knjigah vse pishe.

– Joj, kaj si bosh she izmislil?! je bila spet zaskrbljena Nezha. – In nachrti s kmetijo. Davki. Za odplachati.

– Poglejmo v svinec. Kaj vidite v njem, oche?

– Da je vsak svoje sreche kovach.

– Ampak mene zanima, kam se bom omozhila, je rekla starejsha hchi.

– Revne dechve nihche noche. Samo take hochejo, ki imajo doto.

– Delovna rochica. In skrb za druzhino, za otroke. To je glavno.

– In da dobro skrbi za mozha.

– Otroci morajo v sholo! je odlochen Drabosnjak.

– Oblechi jih je treba, doda Nezha.

– Saj bomo sami tkali!

– Pa chevlji?

– Vedno sem jih sam naredil.

– Take za na polje. Ampak za v mesto?

– Pochakajmo, kakshna bo letina. Pa Lisko bomo prodali! je odlochil Drabosnjak.

– Brez mleka bomo ostali.

– Saj sta she Sheka in Cika.

– Za zimo se moramo pripraviti. Pozimi ne bomo shli v dolino, pa mora biti dovolj soli in petroleja.

– Dekleta potrebujejo nova krila.

– Jaz bi rada punchko, zaprosi najmlajsha.

– Kar iz cunj ti jo bo mama naredila!

– Jaz bi sabljo. Pa nozh. Kot ga ima sosedov.

– Sabljo bova naredila. Takshno pravo, kot jih imajo Francozi, obljubi Drabosnjak.

– Najstarejsha se mora lepo oblechi, opozori Nezha.

– Saj bo sluzhila. Tam ji bodo dali obleko.

– Ja, kakshne stare cunje.

– Se zhe spogleduje. Fanta ima, pripomni brat.

– Saj smo se lepo imeli. Pripraviti se moram za pot.

– Ampak nikar odpeljati Liske, prosijo otroci.

– Ne preostane nam drugega. Davke moramo plachati, je neomajen Drabosnjak. – In ni slabo, che gredo otroci v sholo. Brati bodo znali in rachunati.

– Ampak drugi otroci so napravljeni lepshe kot mi, pripomni starejshi.

– Nich se ne sramuj! Tudi ata in stari ata sta imela obleko iz domachega platna, ga pomiri oche.

– Bomo pozimi predli, sklene Nezha.

– In Andreasha bomo prosili, da pride tkat.

– Andreash se kar okoli potika.

– Ampak je dober tkalec. In veliko ve, ker po svetu potuje.

– Nima doma. Kot potepuh je. Bolehen postaja.

– Saj ti bi najraje imela shtudiranega. Zato moramo knjige tiskati.

– Jaz sem rada doma. Z otroki. In da je kmetija urejena. Pozimi za pechjo, da se pogovarjamo in poslushamo zgodbe, ki jih znash pripovedovati, reche Nezha.

– V mestu se marsikdo pokvari, che nima prave pameti. Che se prichne nositi kot gospod, je kritichen Drabosnjak s pogledom na starejshega sina.

– Ali bomo zdaj spet pogledali v svinec? vprasha Nezha.

– Ja, nekaj se kazhe, odgovori Drabosnjak.

– Che je kaj slabega, rajshi ne povej! se ustrashi Nezha.

– Le kaj naj bi bilo slabega? vprasha Drabosnjak.

Zunaj se je zaslishal trushch. Fantje so vrteli ognjena kolesa, po vrhovih so se prizhigali kresovi.

 

 

VIII.

ZAGON TISKARSKEGA STROJA

 

Drabosnjakova zhena Nezha je vechkrat obstala sredi dela. Prishla je iz hishe in stopila na dvorishche. Pogledovala je proti poti, ki je vodila do hishe. Nekajkrat je stopila povsem do roba dvorishcha, odkoder je bil lep razgled po pobochju vse do gozda globoko spodaj. Zdelo se ji je, da bi se moral mozh zhe vrniti domov. Sprashevala se je, ali se mu ni morda pripetila nesrecha. Nihche se v tistih nemirnih chasih ni nikjer pochutil povsem varnega. Vojashki ubezhniki so se klatili po gozdovih. Chlovek je lahko naletel na vsakovrstne klatezhe in tudi roparje. Med njimi so bili tudi brezdomci, ki so prihajali z onkraj Karavank. Ljudje so pripovedovali, da so roparji napadali prevoznike, tovornike, pa tudi kmete, ki so prodali zhivino ali pridelek in so se potem z denarjem vrachali domov.

Nezha se je tolazhila z mislijo, da je mozh denar, ki ga je dobil od prodaje krave, zhe porabil. Narochila mu je bila celo vrsto stvari, ki jih je potrebovala za dom. Vsak hip bo zmanjkalo soli. Petrolej so si komaj kdaj privoshchili. Ni smela niti pomisliti, kaj vse bi she potrebovali pri zhivini, pa orodje in pribor v kuhinji. Polja she niso bila vsa obdelana, ker je zmanjkalo semena. Otroci so prichakovali manjsha darila. Tudi ona je prichakovala kakshno prijetno presenechenje, ki si ga ni upala izrechi na glas. Dovolj je imela teh vsakdanjih skrbi. Dela v kuhinji ni nikoli zmanjkalo. Pripraviti je morala hrano za zhivino in delati v hlevu. Vsa skrb za otroke je bila na njenih ramenih. Od shtevilnih porodov je bila zhe mochno izchrpana. Poleg tega se je morala vechkrat odpraviti na polja, kjer je bilo dosti dela ob vsakem letnem chasu.

Od poroke je minilo zhe mnogo let. Nekaj otrok je zhe odraslo, nekateri so se she skoraj drzhali matere za krilo. Mladostna zagnanost, od katere je njen mozh she vedno prekipeval, je pri njej pochasi izpuhtevala. Drabosnjak je imel v glavi zmeraj kup nachrtov, ob katerih je velikokrat pozabil na kmetovanje. Sosedje so se vedno manj obrachali nanj s proshnjami, da bi jim popravil kmechko orodje. Ure, ki so jih prinashali v popravilo, so ostajale zaprashene na polici. Ljudje so prihajali po nasvete, kadar je zbolela zhivina, pa tudi po razna zdravilna zelishcha, ki rastejo na blizhnjih travnikih. Mnogokrat se je zadrzhal s prijatelji v gostilni ob tochilni mizi. Domov se je vrachal poln zagnanosti in energije. Opisoval je, kako navdusheno so ljudje spremljali njegove pripovedi, ki so bile kot nekakshni nastopi. Potem se je zavlekel v prizidek za hisho, v shtubo, v svojo delavnico.

Police v shtubi so bile zalozhene s knjigami, koledarji in zapiski. Lesene stene so bile oblozhene z listi papirja. Tu je imel tudi pribor, ki ga je potreboval za slikanje chelnic – panjskih konchnic. Slikal je na star, presushen les, ki ga je najprej utrdil z lanenim oljem. Celo barve je znal sam pripraviti. Najvech pa se je ukvarjal s pisanjem, s pripravo in prepisovanjem ter prevajanjem knjig. Zapisoval si je pesmi in celo igre. Pesmi so se ljudem hitro prikupile, zato jih je uredil v zvezke. Mnogo chasa je posvetil pisanju iger, od katerih so eno zhe igrali v blizhnjih vaseh. Zhena je bila vedno manj navdushena nad tem mozhevim delom. Vsa njena prizadevanja niso mnogo pripomogla k izboljshanju zhivljenjskih razmer na kmetiji. Denar je prepochasi pritekal v hisho.

Vchasih sta posedela v zaupnem pogovoru. Tedaj je Drabosnjak zheni prebiral odlomke iz igre o izgubljenem sinu, ki jo je priredil po neki nemshki igri. Zheni je povedal, katere odlomke je povzel iz domachega zhivljenja. Tudi ona je poznala matere, za katere je vedela, da so se njihovi otroci izgubili v svetu. Odshli so za boljshim zhivljenjem, kot je bilo na kmetiji. Morda so odshli samo zato, da bi prezhiveli. Kmetijo je obichajno podedoval najstarejshi sin. Ta je brate izplachal. Tisti, ki so odshli, so se mnogokrat vrachali bolni in razcapani. Nekateri so izginili brez sledu in nihche ni nikoli vech slishal o njih. Vendar je Nezha imela Drabosnjaka she vedno rada. Znal ji je zvabiti na ustnice nasmeh tudi v tezhkih trenutkih.

Mnogokrat se je s strahom sprashevala, kakshno usodo bodo dozhiveli njeni otroci – kaj jim je namenjeno v zhivljenju. Hudo ji je bilo za vsakega, ki je odshel. In nato se je she bolj skrbno oprijela dela in skrbela za tiste, ki so bili she vedno ob njej. Tudi otroci so nestrpno prichakovali ochetovo vrnitev. Mislili so na dobrote, ki jih bo prinesel iz mesta. Sladkarije. Nozh za dechka. Blago za deklishko obleko. Svileno ruto za mater. Konchno pa je bilo Nezhi vseeno. Samo, da se vrne zhiv in zdrav.

– Zhe gre!

– Prihaja!

She oba dechka in deklica so pritekli na dvorishche. Drabosnjak jim je pomahal iz daljave.

– Nekaj tezhkega nosi!

Drabosnjak je stopal vztrajno in z odlochnimi koraki. Ko je prishel na dvorishche, je spustil tovor s hrbta. Nezha je takoj spoznala, da so bila vsa prichakovanja zaman. Samo nekakshen velik zaboj je Drabosnjak odlozhil pred shtubo, v kateri je obichajno pripravljal tiske.

– Kravo si prodal, da si kupil tale zaboj!

– Stroj je! Knjige bomo tiskali.

– Pa nich za domachijo, za kuhinjo, pa sol in petrolej …

– Zhena, prihodnjich bom vse prinesel, jo je skushal potolazhiti. – Za zhival nisem dobil toliko, kot smo prichakovali.

– Kaj pa seme? Nismo she vsega polja obdelali.

– Knjige bomo tiskali. Samo she v Celovcu in v Ljubljani imajo tak stroj. No, morda she na Dunaju.

– Ata, ste mi prinesli nozh?

– Kaj ti bo nozh? Si she premajhen. She porezal bi se. Imeli bomo knjige. Lahko bosh shel v sholo.

– Ampak jaz si zhelim nozh!

Drabosnjak ni vech poslushal pripomb zhene in otrok. Vrochichno je razvezoval vrvice, s katerimi je bil zvezan leseni okvir in pribor s ploshchami, kamor se polagajo chrke. Tudi zavitek s chrkami je bil poleg. Stroj je polozhil na vechjo mizo v shtubi in prichel sestavljati posamezne dele. Ploshcho, na kateri nastajajo odtiski, pa stiskalnico, pod katero se polagajo listi. Dobil je tudi posodo z nekakshnim kolomazom in chopich, s katerim se mazhe valj.

Razburjeno je vzel nekaj chrk in sestavil besedilo. Vlozhil je premaz in zavrtel rochico.

– Glejte, otroci! Svojo tiskarno bomo imeli!

Zhena je odshla v kuhinjo. Poznala je mozhevo vrochichno obsedenost, kadar je prichel z delom v shtubi. Postal je gluh za zunanji svet. Chez chas je Drabosnjak razburjen pritekel v kuhinjo in molel pred seboj potiskan list, na katerem je bilo z velikimi chrkami napisano: Igra od izgubljenega sina od enega paura u Korotane – Andreas Shuster–Drabosnjak.

– She bom moral dokupiti. Chrke so razlichnih velikosti. Pa za okraske, slike.

– Saj bi lahko she naprej na roko prepisoval, reche zhena.

– Namesto enega prepisa jih lahko naredim sto. Ali pa she vech …

– Kdo bo pa to kupoval?

– Samo prvi odtis stane. Potem jih pa samo ponavljash.

– Saj ljudje ne znajo brati!

– Nauchili se bodo. Sedaj je shola obvezna za vse otroke.

– Kdo bo pa na kmetiji delal?

– Saj ti vse sama zmoresh!

– Koliko chasa she? K zdravniku bi morala.

– Na svezhem zraku zhivimo. In nismo ravno lachni kot mnogi drugi. Po zdravila pa gremo na travnik in v gozd.

– Samo rajmi ti gredo po glavi.

– Samo che bomo knjige tiskali, bo kdo vedel, da smo nekoch zhiveli.

– Ves denar je shel za tisto mashino.

– Tiskarski stroj je! She izpopolnil ga bom.

– Kmet ne bo nikoli gospod. Pisanje je gosposki poklic.

– Vsakdo bo znal pisati in brati. In po nashe, v nashem jeziku bomo tiskali knjige.

 

Zhena samo zmajuje z glavo. Odpravi se v hisho. Deklici narochi, naj prinese vodo v kuhinjo. Dechka poshlje k zhivini. Razmishlja, katerega dela naj bi se najprej oprijela. Prestavlja posodo, pripravlja zelenjavo za prashiche in pristavi lonec. Zakuri na ognjishchu. Deklica prinese vodo in se vrne na dvorishche.

Zhena se ustavi pri mizi. Sede na klop in si zaskrbljeno podpre glavo z rokama.

Po zagonu tiskarskega stroja je bil Drabosnjak ves prerojen. Komaj se je she zmenil za delo na kmetiji, kjer so zheni pomagali otroci. Po poskusih in nekaj neuspehih se je konchno pojavil prvi tiskani zvezek z naslovom:: Ena lepa celo nucna latania od teh hudah zhein. Ta je bila med ljudmi zelo priljubljena in jo je Drabosnjak tudi vechkrat recitiral ob posebnih prilozhnostih, kadar so to zheleli prijatelji, s katerimi se je srecheval v gostilni. Potem je zachel pripravljati Eno novo pesem od zapitih bratov. In tu so she Rajmi od mlinarjev. Leta 1811 je natisnil Cochemove nabozhne povesti v prozi – Marijin pasijon.

Razlichni znanci in sosedje prihajajo na obisk, da bi videli tiskarsko chudo. Drabosnjak pojasnjuje in razlaga, popravlja in dodeluje. Kadar ne tiska, pripravlja nove prevode ter si zapisuje pesmi in domislice. Ko mu zmanjka barvila ali che potrebuje dodatne chrke, odide v dolino. Nich ne razlaga, samo nadaljuje svoje delo. Na kmetiji pa se delo she bolj prevesi na zhenina plecha. Boleha in pokashljuje. Vchasih pogleda v shtubo, toda za Drabosnjaka je zunanji svet povsem izklopljen. Kar med delom recitira, si izmishljuje nove verze, ponavlja stare. Pa spet razlaga obiskovalcem. Nekateri so navdusheni, drugi samo zmigujejo z glavo. Skrbi imajo, ker so vojni chasi.

Iz stroja pa prihajajo novi in novi listi. Drabosnjak se zheli s tiski predstaviti na blizhajochem se sejmu. Medtem so se na bojishchih po Evropi dogajale velike spremembe. Diplomati in vladarji so popravljali meje, se dogovarjali in chakali, da bo utihnil glas topov. Spet so shle kolone vojakov z opremo po dolini. Spet so se pojavljali ubezhniki, na katere so vchasih streljali. Fante so kar naprej novachili za vojsko. Prihodnost je postajala vse bolj negotova. Polja so opustela. Tudi zhivino so pobrale vojske.

Na kmetijo je prishlo pismo z uradnim opozorilom, da bo rok za plachilo davkov kmalu potekel. Oglasili so se tudi nekateri upniki. Zhena je tedaj odshla v shtubo in zmotila Drabosnjaka, ki se je komaj kaj zmenil za njeno opozorilo.

– Kaj bi tisto! Po sejmu bomo vse vrnili.

– Saj sploh ne vesh, koliko smo dolzhni.

– Vse imam v glavi!

– She za semena nimamo. In letina slabo kazhe. Pa za davke she nismo nich uredili. Zhupnik nam je pokopal dojenchka. Nich mu nismo plachali.

– Ena lachna usta manj.

– Tako ti na to gledash. Zakaj pa potem otroke delash?

– Da bo kdo ostal za nami.

– Saj sva jih zhe vech pokopala. Slabotni so bili. Tudi jaz sem slabotna.

– She postavljala se bosh z menoj. Tiski bodo shli po vsej Koroshki. Pa tudi na Kranjsko.

– Ti si kar naprej v oblakih. Kot da ne bi zhivel na zemlji. Ljudje te pa prosijo, da bi jim pomagal popraviti orodje. In vse tiste ure chakajo. Kot bi se chas ustavil. Nihche ne bo vech nichesar prinesel.

– Chakaj, da dokoncham! She Kolomonov zhegen moram natisniti. To ljudi zanima: kako bi do zakladov prishli. In kako bi se obvarovali hude ure in hudih pogledov.

– Saj vera prepoveduje, da bi hodili v ris. In prepoveduje charanje …

– Nikogar vech ne obsodijo na grmado, kdor se s temi rechmi ukvarja. Pa so she zmeraj tudi zagovori zoper bolezni in zoper uroke.

– Zakaj so pa potem charovnice zazhigali? In padarje! Tiste, ki so divjo jago in hudo uro priklicali. In se s hudirjem pajdashili.

– Samo hudobnih ljudi se moramo varovati! Drugo so pravljice za otroke.

Drabosnjak she vedno optimistichno vztraja pri svojih nachrtih. Kot da bi bil slep za stvarnost, ki ga obdaja. Sosedje zhe vedo, da je precej zadolzhen. V zraku pa je prichakovanje sprememb. Drabosnjak je obchutljiv za krivice, ki se gode ljudem, govori o prizadetosti in o tem, da so nekateri med vojnami obogateli, drugi pa povsem obubozhali. She vedno je pod vplivom francoske revolucije in obzhaluje, da je bil Napoleon v zadnji bitki premagan. Vsak trenutek se bo v Ilirske province vrnil avstrijski cesar. Napoleon je prinesel v dezhelo pouk v slovenshchini. Nastajali so chasopisi, izhajalo je dosti knjig v slovenskem jeziku. V gledalishchu so spregovorili slovensko, bukovnikov je bilo vse vech. Prebudila se je nacionalna zavest Slovencev. Tisti, ki so se pritajili pod Francozi, pa komaj chakajo, da se vrne stara oblast. Drabosnjak je kot gluh za vse spremembe, ki se pripravljajo.

Resnichno se je razveselil prijatelja Andreasha, tkalca in citrarja, ki je nenapovedano prishel na obisk. Pravzaprav je Andreash opravil delo v vasi in je ob odhodu zavil na obisk k staremu prijatelju. Andreash je vidno utrujen, bolj suhljat kot obichajno, upadel je in vchasih pokashljuje. Od zadnjega srechanja je vidno spremenjen. Drabosnjak sprva te spremembe niti ne opazi, ampak kar prichne prijatelju razkazovati delovanje tiskarskega stroja in tiske, ki jih pripravlja.

– Stari prijatelj, od sile si! ga pohvali Andreash.

– Ampak sem se moral zadolzhiti. Tudi zhival je morala iz hleva.

– Nisem vedel. Zhena gotovo ni bila vesela.

 Nezha pride pogledat gosta.

Andreash jo pozdravi, pohvali lepo urejeno cvetje na oknih in pred hisho. Tudi doda, da je slishal o smrti otroka. Ko Andreash pohvali mozha, vidi, da zhena ni naklonjena zadnji mozhevi pridobitvi. Nezha pa opazi, da je Andreash slabega zdravja. Odide v hisho po pijacho. Nekaj otrok se smuka naokrog. Drabosnjak jim narochi, naj se ne dotikajo predmetov v tiskarni.

Nato Andreashu razkazuje tiske. Zhena prinese vrch s tolkovcem in se vrne k delu.

– Jaz sem za zdaj konchal z delom v vasi, reche Andreash.

– Bova s tolkovcem nazdravila.

– Mnogo stvari pochnesh, Drabosnjak!

– Sejmi bodo. Knjige moram pripraviti. Pa she nekaj prepisov.

– Tudi slikarije gredo slabo v denar. Vojne so bile.

– Francoz bo odshel. Nazaj bomo dobili avstrijskega cesarja.

– Ta se zhe prej ni nich zavzemal za nas, Slovence.

– Sami si bomo morali pomagati.

– Ti bi moral v shole, Drabosnjak. Na Dunaj. Ti imash glavo za uchenje.

– Tudi tu me ljudje potrebujejo. Sploh takih, kot sva midva. In tudi moje igre bodo she igrali.

– Veliko si napisal, da se chlovek kar chudi.

– Zdaj she igro prirejam, prestavljam jo iz nemshkega, pa tudi v svetem pismu je ta zgodba o izgubljenem sinu.

– Saj jo imash na dilci pri chebelah.

– Mladi bi kar za gospode hoteli. Na kmetije pa pozabljajo.

– To se slabo koncha, che kmet pozabi na svoj stan.

– Jaz pa hochem o kmetih pisati. O tem nashem zhivljenju. Pa kako bi lahko boljshe, lepshe zhiveli. In da ne bi nashi sinovi blodili po svetu.

– Tak ni vech kmet, pa tudi gospod ne bo.

– Ja, zamisliti bi se moral vsak, ki bo gledal to igro.

– Saj vesh, da je lushtno denarce zapravljati po gostilnah.

– Che imash denar, potem te ljudje obrajtajo.

– Vsi se ti prilizujejo.

– Tako bosh to igro prestavil v nash jezik.

– Ampak jo bom tako postavil, da bodo v njej ljudje igrali sebe. Tisto sem po nashe naredil, kako se fant vrne domov, potem ko ga vrzhejo iz gostilne, ker je gol in bos.

– In potem pri ochetu prosi usmiljenja.

– Tu se izkazhe chloveshko srce

– Glavno, da si na svojem. Jaz pa vedno drugam, od vasi do vasi.

– Pa na sejme moram s tiski, pa na rej, pa ko se zberejo chebelarji. Ali pa prodajati po pridigah. Ampak to mora dovoliti zhupnik.

– Dilce gredo najbolj v denar takrat, ko skupaj pridejo chebelarji.

– Posebno che so na dilcah podobe svetnikov, pa o zhivljenju nashega gospoda.

– Ja. To vsak rad vzame. Koliko chebelnjakov sem zhe poslikal po Koroshkem!

– Ali pa tiste vesele: od zhenskih jezikov, pa od mlinarjev in shushtarjev. Pa tudi o zhivalih.

– Ja. Vesele shtorije imajo ljudje radi.

– Takih najvech v gostilni slishish.

– Tudi resne shtorije moramo shiriti med ljudi.

– Shtorije najvech v prepisih krozhijo naokrog, da jih prebirajo tisti, ki znajo brati. Koristno je tudi branje o vsem, kar potrebuje vsak kmet. Nasveti, kako naj kmetuje.

– Vech ko bo nashih ljudi znalo brati, vech bo shlo knjig mednje.

– Ja, nashi otroci se morajo nauchiti branja in pisanja.

– Ali vesh, Drabosnjak, da se bo o tebi govorilo she dolgo po tvoji smrti? Da si bil prvi, ki je na Koroshkem tiskal knjige. Kar obchudujem te. Vesh, meni pa nagaja zdravje. Zdaj spim pri enem, zdaj pri drugem. Nisem vech mlad. In te vojne. Te so kmeta spravile na kant.

– Andreash, zmeraj si bil vesele sorte. Ni treba, da zdaj cagash. Dol stopiva, na pozhirek.

– Pa pojdiva. Potem se pa posloviva. Grem spet na pot. She za gospo lep pozdrav.

– Kakshna gospa, dekla sem! Za vse sem sama pri hishi, vskochi Nezha.

– Lep dom imate. In pridne roke. Obema zhelim veliko lepega.

– Ti, mozh, pa kmalu nazaj pridi! zakliche Nezha za njima.

 

Med pogovorom sta Drabosnjak in Andreash prishla do gostilne. Krchmar je teh dveh gostov vedno vesel, ker zmeraj pritegneta pozornost. Nekakshna chudaka sta, ki zmotita obichajno vzdushje pogovorov in vchasih prerekanj, ter se jima mnogi, ki ju poznajo, z veseljem pridruzhijo, ostali pa opazujejo od omizij. Nekateri so tu stalni gosti, drugi pridejo samo obchasno. Le kakshni tujci, povratniki iz vojske ali od drugod ter tovorniki she vzbujajo posebno radovednost.

Krchmar je brez besed postavil pijacho pred nova gosta. Vedel je, da je Andreash dobil zasluzhek za delo v vasi. Che je morda Drabosnjak brez denarja, bo Andreash plachal tudi za prijatelja. Mnogo shal sta zhe uprizorila v gostilni, besednih dvogovorov v verzih, pa duhovichenj in zbadljivk. Tokrat pa se vidi, da Andreash ni najbolj pri volji. Mnogi to pripisujejo utrudljivemu delu v vasi in prichakujejo, da se bo ob kozarchku bolj razzhivel. Drabosnjak pa je vedno zanimiv sogovornik. Morda nekoliko chudashki za tiste, ki ga ne poznajo, saj takih vashkih posebnezhev, ki celo tiskajo knjige, ni na vsakem koraku. Krchmar si misli: dokler bo Drabosnjak placheval rachune, toliko chasa bo dobil pijacho, cheprav ljudje govore, da gre z njegovo kmetijo navzdol.

Spet so bili zanimivi pogovori o vojni, kajti Napoleon je bil v zadnji bitki premagan.. Mozhje so ugibali, kakshne spremembe bodo nastale, ko se bo vrnil avstrijski cesar.

– Francoski vojaki so se zhe umaknili, od koder so prishli.

– Pod Francozi smo dobili shole v nashem jeziku.

– Menda avstrijski cesar tega ne bo ukinil?

– Samo tistim bo na rep stopil, ki so se prevech prilizovali Francozom.

– To bo doletelo gospode, ki so obogateli v trgovini s Francozi.

– Gosposka ne bo nikoli gosposke preganjala.

– She v zhlahti so si med seboj, cheprav se vojskujejo.

– V vojnah mi nastradamo, mi kmetje in dninarji. Tam zgoraj se zhe zmenijo.

– Nobeden ni nash, ne Francoz, cheprav nam je dal shole in je nash jezik naredil enakopraven, pa tudi cesar, ki bo prishel nazaj, ni nash, se je v pogovor vmeshal Drabosnjak.

– Kdo pa je potlej nash? se je jezno vtaknil nekdo, ki se je vedno silil k omizju, ampak bolj zato, da bi le poslushal. Svoje mnenje je zmeraj obdrzhal zase.

– Tam doli, pri Gospe sveti, tam smo svoje kneze volili! je vzkliknil Drabosnjak.

– Tisto so pravljice za otroke.

– Pa v nashem jeziku smo jih volili! In kmet je dal glas, da smo potrdili kneza.

– Od vsega tega so samo she kamni ostali.

– Nekaj pa je le vredno … Na to se moramo spomniti, che bomo she kdaj imeli svoje kneze, svoje vojvode.

– Chakaj no, Drabosnjak, si ga zhe prej pil?

– Drabosnjak zhe ve, kaj govori, se je oglasil Andreash.

– Za tako govorjenje bosh she kazen dobil!

– Ja, che bo kdo naprej nosil. Che se bo kdo udinjal tujcu, ki je zasedel nasho zemljo.

– Vsega pa zhe ne vesh, Drabosnjak, cheprav knjige beresh.

– Vsega res ne, ampak vem: spet bo prishel nash chas! Jaz ga ne bom dochakal, toda nashi otroci in njihovi otroci ga bodo.

– Takrat nashi otroci ne bodo vech dobri samo za hlapce.

V gostilnishko sobo je prishlo nekaj fantov. Zaprasheni, zdelani, stopijo k tochilnemu pultu. Med njimi izstopa nekdo, ki je she posebno zanemarjen in zapit.

Gostilnichar je postregel novim gostom. Ti so se najprej odzhejali, nato so prisluhnili pogovoru mozh.

– Nekoch smo tudi mi bili svobodnjaki! Svoje vladarje smo imeli! poudarja Drabosnjak.

– Kdaj neki?

– Ko smo Slovani prishli na Koroshko, pred tisoch leti in vech.

– To si ti izmishljash!

– Nich si nisem izmislil.

– Zakaj pa danes po uradih govore nemshko? In tudi vsa gospoda v mestih?

– Zdruzhili smo se z Nemci. Sprva smo bili enakopravni, nato pa so nam zacheli jemati zemljo in jo dajati svojim grofom.

– Saj mi nimamo svojih grofov.

– Imeli smo jih. Kneze in svobodne kmete, koseze. In tam pri Gospe sveti smo volili vladarje. Vse je v knjigah zapisano. Svoboden kmet sem, potomec vojvod, ki so jih volili pri Gospe sveti. Kmetijo sem podedoval. In hochem po nashe pisati in govoriti!

– Zakaj pa potem iz nemshkega prepisujesh?

– Prepisujem, pa tudi nashe shtorije vpletam.

– Kaj pa je pri nas posebnega, da bi moral pisati o nas?

– Na primer to o babjih jezikih.

– Pa to, da morajo nashi otroci po svetu, nazaj pa prihajajo strgani in lachni..

– To je pa chisto res! se oglasi eden od prishlekov.

– Vem, ti si eden od onih pod nami, ki jih je ocha izplachal. Pa si zdaj prishel nazaj brez belicha v zhepu.

– Delo bom poiskal!

– Delo tudi mi ishchemo! poudarijo nekateri.

– Zakaj pa nisi ostal v mestu?

– Tam je takih kot jaz na kupe. Vsi ishchejo delo.

– Na kmetih je zdaj she tezhje za delo.

– Vojne bo konec. Spet bo trgovina in delo pri prevozih.

– Tudi o takih stvareh bom pisal.

– Ti najprej dolgove plachaj, Drabosnjak! In kar si se zaradi tiskov zadolzhil. Ne pa, da o nekakshnih vladarjih govorish.

– Nashi fantje bodo spet morali na vojsko. Tokrat za drugega vladarja.

– Samo ne vech tisti, ki so zmrznili v Rusiji.

– Ali pa so se vrnili domov brez rok in nog.

– O vsem tem je treba pisati, poudari Drabosnjak.

Fant, ki ga je oche izplachal, znova prosi za pijacho.

– Kaj bomo s knjigami? She za jesti nimamo. Lakota je tudi v mestih. Brez vsega sem ostal. Ali me oche nazaj vzame ali pa pojdem med rokovnjache.

Andreash dregne prijatelja:

– Kaj si se zamislil, Drabosnjak? Si zhe v tisti igri, ki jo bosh napisal?

– Daj, Andreash, zashpilaj nam kaj!

– Danes ne bom nich shpilal. Kar mahnil jo bom na pot.

– Si bil pa res nekam tih.

– Tebi, Drabosnjak, zhelim vse dobro. Da bi mnogo tiskov naredil in da bi shli med ljudmi.

– Da bo vsaj za pijacho.

– Potem bosh pa she kaj nam povedal.

– O tem, kako si zaklade iskal.

– Pa nich nashel.

– Potem so zakladi she tam.

– She je kje kakshna baba, ki zna coprati.

– Take so zhe vse skurili.

– Che bi mojo, bi bilo moje zhivljenje mnogo lazhje, pripomni neki kmet.

– O hudobiji in zavisti bi moral pisati. Pa da bi bolj pomagali drug drugemu.

Andreash in Drabosnjak sta se poslovila. Andreash je plachal. V gostilni je bilo she vedno zhivahno. Pomahala sta drug drugemu in se odpravila vsak v svojo smer.

Drabosnjak je zamishljen prishel domov. Morda ni vse tako, kot se mu je dozdevalo.

Morda ga je spremljal samo prisluh ali pa njegov notranji glas. Ves chas je bil tam v kotu gostilne nekdo, ki se mu je zdel, kot da ga zhe dolgo opazuje, on pa na to doslej ni bil pozoren. Vse je prishlo nekako za njim. In ni vedel, chemu je o tem povedal zheni.

– Tudi zadnjich si mi pripovedoval o nekom, ki ni nich govoril. Samo sedel naj bi tam v kotu, reche Nezha.

– Spominjam se, da je bil zhe vechkrat tam. Za danes pa nisem chisto preprichan. Ampak mi je znanec dejal, da se ne motim – oni je bil spet zraven, v svojem kotu.

– Kaj pa vesh, ali se tudi temu znancu ni samo zdelo. Povej, koliko kupic sta zvrnila!

– To pa ne! Pijan pa nisem bil!

– Saj te poznam. Najprej veseljachish v gostilni, potem se pa zavlechesh v shtubo. Sploh se ni mogoche pogovarjati s teboj.

Toda Drabosnjak chuti nekakshno tezho v sebi. Kot bi ga nekdo nenehno opazoval. Morda se ne spominja chisto vsega, kar je govoril v gostilni. Da, tudi pri sosednji mizi so se med seboj nekaj dogovarjali. Trudil se je, da bi ujel njihov pogovor. Seveda, sedaj se spominja, da so govorili o njem.

Ko pa o tem spregovori zheni, ga ta samo zachudeno gleda. Le kaj si misli o njem? Da ni chisto pri pravi … Potem tudi sam pozabi na vse skupaj. Le v prebliskih se mu she prikrade v spomin. In je she sam preprichan, da je bilo vse le prisluh in privid.

Nato se mu prilezhe, da se zakoplje v delo, v samoto shtube. Prija mu, da ni nikogar blizu. Samo glasovi otrok vchasih pridejo do njega, med shumenje listov papirja, ki jih prelaga. Vchasih zazhene stroj. Potem gleda z obchudovanjem, kako se mnozhijo listi, popisani, lepo zaokrozheni, polni nekakshne notranje lepote. Razmishlja o pomenu besed, o njihovi globini, o dotiku misli. Spoznava, da so besede tudi grozhnja, vchasih so zhalitev in tudi nemoch. Znova se sprashuje, ali je bil tedaj v resnici tam, kjer je slishal tiste preteche besede. Ali pa so preprosto nastale le v njegovi notranjosti? Kot odmev prizadetosti … Spomni se, da je dejal, da z onim, morda je bil ravno tisti molchechi, zhe ne bo pil, da se rajshi polije z gnojnico; naj onega shintar pobere, naj se pobere, kamor hoche, saj tako nich ne govori.

Vse bolj je preprichan, da je bil v gostilni zares nekdo, ki je ves chas gledal in poslushal le njega, Drabosnjaka. In od sosednje mize je slishal, da se nekaj pripravlja, pa ne tisto, kar on prichakuje in kar si je bil zamislil.

– Najprej sem mislil, da se mi je vse le dozdevalo. Pa je bil ob meni she nekdo, ki je rekel, da me oni ves chas gleda in pazljivo poslusha.

Drabosnjak vidi, da ga zhena gleda vse bolj zachudeno. Ni mu chisto jasno, kaj si misli o njem. Videti je zaprepadena, zgrozhena. Da takega ne pozna, mu reche, da je tak, kot bi bil nekdo drug.

 

 

IX.

SEJEM V BRNICI

 

Obetalo se je lepo majsko jutro. Tako kot vsako leto so tudi sedaj praznovali praznik sv. Joba. Pripravljali so se za odhod v dolino, v vas Brnico pri Beljaku, kjer je bil na dan sv. Joba tudi sejem, znan dalech naokoli. Predvsem je bil to praznik chebelarjev, kajti Joba so vzeli chebelarji za svojega zavetnika in so ga tudi upodabljali na shtevilnih panjskih konchnicah. Pri Drabosnjakovih na Zgornjih Drabosinjah je bilo she posebno zhivahno. Gospodar Andrej Shuster Drabosnjak je tokrat mnogo prichakoval od sejma. Upal je, da bo z uspeshno prodajo toliko zasluzhil, da bo poplachal dolgove, ki si jih je nakopal z nakupom tiskarskega stroja. Pa tudi kmetija je bila zhe dalj chasa zadolzhena.

Na voz je Drabosnjak nalozhil skrbno pripravljene tiske, knjige in prepise, ki jih je nameraval na sejmu prodati. To so bili rezultati napornega dela, tako priredbe iz nemshkega jezika kot pesmi, ki jih je sam napisal in so se ljudem prikupile, ker so bile vechinoma zabavnega znachaja. Ostali tiski so predstavljali pripomochke in nasvete za kmetovanje, pa tudi zagovore in reke zoper bolezni ter nasvete za zdravljenje zhivine. Tudi dve igri je pripravil: Bozhichno igro, ki so jo zhe igrali na Koroshkem, in igro o izgubljenem sinu. Seveda je imel pripravljeno tudi zajetno shtevilo panjskih konchnic. Njegova zhena Nezha je pripravila jajchka in maslo ter prte in robchke, ki jih je sama izvezla. Drabosnjak je pripravil tudi nekaj chebeljih izdelkov, medu in zdravil, ki jih pridelajo chebele.

Pisalo se je leto 1814, chas, ko se je Napoleon poslovil od Ilirskih provinc, kamor so spadali tudi Drabosnjakovi na kmetiji nad krajem Vrba ob Vrbskem jezeru. Drabosnjak je takrat zhivel z zheno Nezho skupaj zhe dvaindvajset let. Rodilo se jima je enajst otrok, sedaj jih je zhivelo she osem. Najstarejshi sin Gregor je pomagal na blizhnji kmetiji pri kmetu, ki je imel samo hcher – edinko. Ostali otroci so odshli za kruhom kot dninarji in hlapci, dekleta so odhajala za dekle. Samo she trije najmlajshi so tistega jutra chakali, da se pridruzhijo ochetu in materi na vozu. Cheprav so obichajno zgodaj vstajali, ker so morali voditi zhivino na pasho, so se tistega majskega jutra le pochasi prebujali. Shele, ko so konji potegnili in se je prichel voz spushchati navzdol po ozki cesti in so konji z lahkoto izkorishchali polozhnost pobochja, so morali skoraj zavirati na nekaterih klancih in so se umirili shele, ko so prispeli v dolino na cesto, ki vodi ob jezerskem bregu proti Beljaku.

Tokrat so peljali mimo Beljaka proti vasici v blizhini, komaj nekaj kilometrov proch, kjer cesta zavije proti Zilji. Vedno pogosteje so srechevali vozove, nalozhene z blagom, ki so bili prav tako namenjeni v Brnico. Tudi drugi sejmarji so imeli na vozovih nalozhene chebelje izdelke, namenjene prodaji. Prihajali so tudi izdelovalci lesenih predmetov, tudi s Kranjskega in iz Ribnice, pa zhelezarji iz Krope, razni obrtniki, ki so izdelovali pletene koshare – cajne. Tudi loncharji so bili med njimi. Predvsem pa so srechevali popotnike iz ostalih delov Koroshke, od Zilje, Rozha in Podjune. Med njimi so bili kovachi in izdelovalci voz ter orodja. Vedno bolj razigrano so tekli konjichki, ko so se blizhali Brnici. Zhe od dalech je Drabosnjak pozdravljal znance, ki so prihajali od drugod. Sem, na sejem so prishli tudi daljni sorodniki ter botri in strici. To je bil velik praznik. Drabosnjak je otrokom razlagal, da je sveti Job zavetnik chebelarjev, da je imel tezhko zhivljenje, bil je ves bolan in so ga muchili chrvi v telesu. Za povrh pa je imel she hudo zheno.

– Tega o hudi zheni pa ni treba otrokom razlagati, je med smehom spregovorila zhena Nezha.

– O tem, kako je Job vrgel godcem chrve, ki so se spremenili v zlate, se je posmejal Drabosnjak.

– Si bomo pa cerkev ogledali, je she dodal Drabosnjak. – Angel drzhi v rokah panj, kakrshne delajo na Kranjskem in Koroshkem.

– In sveti Job sedi na oltarju. Ves je v cvetju in lepo obleko ima, na kateri se vidijo chebelice.

Prishli so med prvimi in postavili stojnico, na katero je prichel Drabosnjak zlagati svoje tiske. Z dnem pa je narashchal tudi trushch okoli stojnic. Posebno otroci so uzhivali, ko so ogledovali razstavljene predmete. Tudi mlada dekleta so pasla ochi po svilenih rutah in robcih, po blagu za krila in po cheveljcih, kakrshne nosijo v mestih. Bilo je tudi veliko okraskov in lichil, domachih izdelkov iz lanu, shivalnega pribora ter nekakshnih strojchkov za shivanje. Mozhje so si ogledovali konjsko opremo, opremo za vozove, orodje in stvari, ki bodo prishle prav pri setvi. Na robu sejmishcha je bil prostor, kjer so sejmarji, prodajalci zhivine, sklepali posle.

Predvsem pa so se zheleli chebelarji tako s Koroshke kot s Kranjskega zahvaliti svojemu zavetniku svetemu Jobu, ker je med zimo chuval chebele, da so varno prezimile. Hkrati so se mu priporochili, da bi tudi v tem letu chebele prinesle mnogo sladke dobrote in tako pripomogle k dvigu druzhinskega imetja in tudi k ugledu gospodarja, ki mu uspe ohraniti mnogo chebeljih druzhin. Chebelnjak je bil ponos vsake dobre kmetije in podobe na panjih so govorile o stvareh, ki bi jih drugache pozabili. Tako o hudih zhenah kot o mozheh copatah, o ljubezni med otroki in starejshimi. Tudi svarilni zgledi so bili na njih. Hkrati so pripovedovale zgodbe o nastanku sveta, prikazovale so zhivljenje Jezusa Kristusa, bichale so slabe razvade in se norchevale iz nekaterih poklicev. Tudi boji s Turki so bili narisani, pa nekaj novih o francoskih vojakih, ki so pravkar odshli. She najbolj priljubljene so bile tiste panjske konchnice, ki so prikazovale, kako se zhivali zabavajo, pleshejo in slavijo lovchev pogreb.

Predvsem pa je bil sejem v Brnici meseca maja na dan sv. Joba namenjen razstavi in prodaji chebeljih izdelkov in priprav za chebelarjenje. Tedaj je bil cenjen ajdov med, ker je bila ajda med pomembnimi pridelki tudi na Koroshkem. Poleg gozdnega so tochili tudi travnishki in akacijev med. Chebele poleg medu pridelujejo she celo vrsto snovi, ki so vse cenjene kot zdravila: propolis – nekakshna smola, ki se drzhi lesnih oblog panja, pa cvetni prah in predvsem hrano matic – matichni mlechek, ki zdravi celo vrsto bolezni. Seveda je zelo pomemben tudi vosek, ki ga potrebujejo chebele, da zapirajo odprtine v panju in z njim delajo hishice, v katerih se rojevajo mlade chebele. Iz tega voska pozneje chebelarji izdelujejo sveche. Te lepo oblikovane sveche uporabljajo za okras oltarjev, ob praznikih pa tudi za praznichno razsvetljavo. Iz voska nastajajo shtevilni okrasni predmeti, tudi kipci in podobe, pa pecivo in sladkarije, ki posebno mamijo otroke. Tu so she razne vrvice, oblozhene z voskom, pa tudi pijacha medica in medeno zhganje. Ugledni chebelarji, ki so sloveli po vsej dezheli in celo pouchevali chebelarstvo na dunajski sholi, so seznanjali druge chebelarje o novostih pri vzreji matic in pri tochenju medu.

Tudi na Drabosnjakovi stojnici je bilo vsega dovolj, saj je bil vzoren chebelar. Znan je bil tudi po slikanju dilc – chelnic ali panjskih konchnic. V okolici njegove kmetije so uspevale redke gorske cvetlice, zelishcha, ki so pozdravila mnogo bolezni pri ljudeh in pri zhivini. Imel pa je pred seboj tudi drobno knjizhico nasvetov za zdravljenje bolezni, po kateri je marsikdo povprashal. Najbolj so se ljudje zanimali za Kolomonov zhegen.

– Tega bi pa vzel, je dejal kmet, ki se je priblizhal gnechi ob stojnici.

– Tudi pred hudobnimi pogledi in pred uroki si varen, je dejal Drabosnjak.

– Slishal sem zhe za Kolomonov zhegen! Tega bi moral natisniti. Menda tudi tocho in susho preprechuje.

Pristopili so tudi drugi mozhje in se shalili ter sprashevali, ali ima Drabosnjak kakshne zeli, ki bi preprechile zhensko opravljivost.

– Vchasih so take hude zhene skurili.

– Ali so se res druzhile s hudobcem?

– Oche je pravil, ko je bil mlad, da so tam doli na Notranjskem eno skurili, je dejal starejshi mozh.

– Rajshi bi kakshen tak nasvet, da bi me moja rada imela. Da bi me pocrkljala, je dejal nekdo drug.

– Kaj pa naj storim, da bi se lepa soseda zame vnela?

– Kar vztrajen bodi, da bo videla, da ti je kaj do nje.

– Pa katere tiske imash?

– To pesmarico od hudih zhen.

– Tisto si zhe v gostilni povedal.

– Ko ni bilo zhene poleg.

– A tako, tam cirkus zganjash. Zato te ni doma, se je vmeshala zhena Nezha.

– Saj vidish, koliko tiskov sem pripravil, se je branil Drabosnjak.

– Vsaj take tiske bi pripravil, ki bi jih ljudje radi vzeli.

– Tiste, kako si zaklade poishchesh!

– Pa za dobro srecho v zhivljenju.

– Saj zhensk nich vech ne sezhigajo. Zato imajo vedno bolj glavno besedo.

– Ti jo pa imash, kadar se za shank opirash.

– Saj noge same domov najdejo.

– She prej domov najdesh, ker konj pot pozna.

– Saj to je pa knjiga od mlinarjev. Kako te pri tehtanju okrog prinesejo.

– Bolje, da nash mlinar te knjige ne vidi.

– She od Matjazha, tistega, ki pod Peco spi, od njega bi moral knjigo napisati.

– Spi, spi, pa se bo prebudil.

Zbrani nekoliko utihnejo, ko gre mimo skupina orozhnikov. Ti so sedaj spet cesarski. Tudi novi uradniki so se pojavili, da so popisali koliko ljudi je prishlo na sejem in kaj vse so pripeljali. Oddelek cesarskih vojakov v zlikanih uniformah in s perjanicami se je strumno ustavil na sejmishchu. Dekleta so si ogledovala postavne fante. S seboj so imeli bobnarja, ki je z mochnim glasom prebral cesarski razglas, da se je sedaj konchno vrnil red v dezhelo. Francoski cesar je porazhen in se ne bo vech vrnil. Poziva se vse prebezhnike, ki se niso odzvali Francozom za vpoklic v vojsko, da se vpishejo v cesarsko vojsko. Cesar je izbojeval slavno zmago nad Napoleonom in odslej bosta v dezheli vladala red in zakonitost. Nekatere uredbe prejshnjega cesarja ne bodo vech veljale. Mladi fantje naj se javijo v cesarsko vojsko, kjer bodo za zvesto sluzhbo bogato nagrajeni. Novinci so podpisovali listine za vstop v vojashki stan. Dobili so denar in se z njim postavljali. Kmalu so bili opiti. Nekaj deklet se je poslavljalo s solzami v ocheh. Ko so se streznili, je bilo zhe prepozno. Tudi s silo so jih odvlekli v vojashnico.

– Berachi bodo, ko se vrnejo, je nekdo dejal.

– Che se sploh vrnejo.

– She za dninarje ne bodo dobri.

Ljudje okoli Drabosnjakove stojnice so se spet razgovorili. Drug chez drugega so govorili, da jim je Drabosnjak komaj odgovarjal. Prihajali so she novi radovednezhi.

– Saj ima Drabosnjak tiske v nashi shprahi.

– Francoz nam je dal shole v nashi shprahi.

– Ampak le nekateri znajo knjige brati.

– Gospoda zna brati samo nemshke knjige.

– V nemshke shole smo morali doslej hoditi, je dejal Drabosnjak.

– Kdo bo pa delal na polju? Samo za tezhake in dninarje smo dobri.

– Slovenska shola bo ostala.

– Pa revezhi tudi. She huje bo. She lakota bo, ker so polja unichena. In so fantje ostali v vojski.

– She bolezen naj pride nad pridelek.

Ljudje se shalijo. Zhelé slishati kakshno zabavno zgodbo. Tudi o sv. Jobu, ki je ves v gnojnih ranah in nemochen. Pa spet tisto o hudih zhenah. Slishati hochejo tudi o lakoti in o fantih, ki se niso vrnili iz Rusije. Upanje pa je, da bodo spet les splavili po Dravi, da bo delo v gozdu. In o tem, da so she vedno ostale stare dajatve. Tudi desetina. Pa tlaka.

Potem se Drabosnjak spomni, da Andreasha ne bo. Da ne bo vech njegovih poskochnic, ki jih je igral na citre.

– Kadar je Andreash prishel, takrat je bil praznik.

– Ta je vedel toliko novega, novice iz vse Koroshke.

– Da. Ko je po vaseh okoli hodil.

– Ta zadnja zima ga je pobrala.

– Malo preden je umrl, je bil pri meni, je dejal Drabosnjak.

– Slabo je zgledal. Nich vech ni bil tisti stari veseljak.

– Tja je shel, na drugi svet.

– Kamor vsi pridemo.

– Tvoj prijatelj je bil, Drabosnjak. Ampak tako je zhivljenje: povsod doma, nikjer doma.

– Moji tiski so ga zanimali.

– Bosh kaj o njem napisal.

– A imash Kolomonov zhegen?

– A bi rad zaklade poiskal?

– Tam not je vse natanchno zapisano.

– Pa zakaj potem na sejme hodish in tiske prodajash, che znash zaklade iskat?

– Pravi zakladi so v dushah.

– Zato je treba k zhupniku, ne pa v ris.

Drabosnjaku se je milo storilo, ko so pricheli govoriti o Andreashu. Kar stisnilo ga je. Tako zhivo si ga je predstavljal, kot da bi bil tisti trenutek ob njem. Dejal je zheni, da gre nekaj pogledati po sejmu. Ona je takoj uganila, kam bo shel.

– Kmalu se vrni. Ob tebi ljudje kar skup pridejo.

– Samo pogledam, kaj so drugi pripeljali. Saj so otroci pri tebi.

– Tudi oni komaj chakajo, da se kam potepejo.

Drabosnjak se sprehodi po sejmu. Ustavi se v krchmi, kjer je zhivahno. Tudi muzika je tam. Nekaj parov se vrti. Mozhje modrujejo ob tochilni mizi.

– Tezhki chasi so za nami.

– In she tezhji pred nami.

– Ljudje so zavistni in zlobni.

– Za krajcar te prodajo.

– Samo kdor do dnarja pride, temu se prilizujejo.

– Tam je denar. Pri meshetarjih.

– In pri oshtirjih.

– Kmetu pa she naprej davki. Kot pod grashchaki.

– Morda bo cesar, ki se je vrnil, odpravil desetino in tlako.

– Nich ga ne zanima, ne tocha, ne susha. Kmet - samo plachaj!

– Slabshe zhe ne bo kot pod Francozi.

– Ja. So fronke predpisali.

– Kot bi shla mimo huda ura.

– Chlovek bi kar verjel, da to coprance storé.

– Teh pa zagotov ni vech.

– Ni vech? A so sploh kdaj bile?

– Zakaj je pa potem bolezen? Pa slaba letna?

Romarji so se usuli iz cerkve in se prerivali k tochilni mizi. Mlad, utrujen fant je sedel poleg pechi. Gledal je, kako so se ljudje zabavali. Videlo se je, da je prishel od dalech.

– In zakaj so vojne, pa to, da sem moral po svetu? se je oglasil prishlek, ki je dotlej molchal. Nihche ga ni poznal, nihche si ga ni upal ogovoriti, ker je imel hud pogled. Bil je ovit v nekakshen dotrajan vojashki plashch, morda francoski, toda brez nashitkov in znakov. Tudi eno roko je imel ovito in zataknjeno za plashch.

Ko je spregovoril, so po govorici spoznali, da je iz domachih krajev, domachin, ki so ga Francozi oblekli v vojashko suknjo in je potem izginila vsaka sled za njim.

– Nashi fantje, ki so jih Francozi odgnali v vojsko, so ostali tam, v ruski zimi, brez rok in nog. Ushesa in nosovi so jim odpadali od mraza, pa prsti na rokah in nogah.

– Kaj so pa tam iskali? Saj je bil Rus najprej nash prijatelj …

– In je zdaj spet prijatelj, ko je Francoz izgubil vojno.

– Jaz sem shel v gozd. Mene niso dobili, ko so vojake iskali, se je oglasil mladenich, prav tako izmuchen in trdega obraza, toda dobro oblechen, tudi denarja mu ni primanjkovalo, ker je chastil pri mizi.

– Jaz pa sem shel za vojaka, ker bi se drugache nad starshi znesli. Bi prishli ob kmetijo. Pa nihche ni verjel, da bo Napoleon kdaj premagan.

– Zdaj pa imash kmetijo, ki jo je prevzel tvoj brat!

– Pa she dekle ti je prevzel!

– Bom zhe dobil svoj delezh.

– Ja, tam na onem svetu, se je oglasil mrki mladenich, ki je prej dejal, da je bil med skrivachi v gozdu.

Prishlek ga je neprijazno pogledal, oni pa je nadaljeval:

– Lahko bi shel v gozd. Meni ni bilo treba v nobeno vojsko.

– Ampak ti tudi nashega cesarja nisi sluzhil. Zato te lahko sedaj primejo.

– Mislish, da bo tebi nash cesar dal miloshchino, ker si pod Napoleonom sluzhil?

– Vsaj razbojnik nisem bil. Med razbojnike nisem hotel.

– Ti bosh to meni naprej metal?! Zaradi denarja si shel k Francozu! Tam po Rusiji ste ropali.

– Vi ste pa tukaj ropali. Cela banda vas je.

– Najvech je Francoz nakradel po Rusiji. Ampak potem je pa bezhal. In je bolj malo prinesel domov. Zdaj je z njim konec.

– Tudi s tabo je konec! je zakrichal mladenich in z ovito roko potegnil bajonet, ki ga je drzhal pod plashchem. Goshar pa je bil hitrejshi. Zabliskal se je nozh in kri je brizgnila iz prerezanega vratu.

Razlegel se je vik in krik. V gnechi se je goshar izmuznil. Ko so prishli zhandarji, je ranjenec zhe izdihnil. Nekaj je she mrmral o starshih in kmetiji – in odshel za vedno. Tudi ostali so se pricheli izgubljati, odhajati. Krchmar je razlagal zhandarjem, kaj se je zgodilo. Natanchno je opisal prepir.

– Vish, to se je zgodilo, ker ni bilo citrarja in tkalca Andreasha.

– Ja, kadar je on na citre zashpilal, so bili ljudje veseli.

– Temu tudi Kolomonov zhegen ne bi pomagal, je nekdo pokazal proti mrtvemu.

– She se vidimo! reche Drabosnjak.

– Che Bog da.

– Upam, da je shla roba v denar, doda Drabosnjak.

– Saj, pridno zheno imash. Ta, ta je manjkala Andreashu, da bi imel dom, kamor bi lahko polozhil glavo.

– Glej, da tudi tebe zima ne pobere.

– Moramo she poletje prezhiveti.

– Poleti te pa lahko zheja stisne.

– Zheja je poleti in pozimi.

– In glej, da se oblasti ne zamerish, pa spet kakshne rajme skup spravi, Drabosnjak!

Drabosnjak se vrne k zheni, ki je ostala pri prodajni stojnici. Slishi se zvok plesne glasbe. Pri nekaterih druzhbah prepevajo. Otroci se sprehajajo med prodajnimi stojnicami. Vecheri se. Prvi, tisti, ki so prishli od dalech, se zhe odpravljajo. Poslavljajo se in pripravljajo vozove.

Drabosnjakova zhena Nezha se ozira okoli. Konchno uzre mozha.

– Dolgo te ni bilo. Kaj je pomenilo tisto krichanje?

– Nekaj so se sprli v gostilni.

– Sama sem se morala pogovarjati s kupci.

– Saj so otroci s teboj.

– Otroke zanimajo drugi shtanti. Kar uzhivali so!

– Ali je shla roba v denar?

– Bolj slabo kupujejo. Samo sprashujejo, ogledujejo si.

– Vidim, da je nekaj tiskov manj.

– Tistih z nasveti za kmetovanje. In zaradi ur bodo prishli na dom.

– Dilce so skoraj vse she tu.

– Tudi s Kranjskega so jih pripeljali. In oni so bili. Od gosposke. Knjige so popisali. Vprashali so, che imamo papirje.

– Tega pod Francozi ni nihche sprasheval.

– She sitnosti bomo imeli.

– Otroci! Pripravite se! Domov gremo!

Nalagajo na voz. She konje nahranijo. Vecheri se. Sonce zahaja. Vozovi se premikajo drug za drugim. Sprva tudi Drabosnjakovi vozijo v koloni. Drug za drugim gredo vsak v svojo smer. Tako, kot so prihajali.

Sejmishche se je spraznilo. V hishah ob poti se prizhigajo luchi. Tudi zvezde na nebu se prizhigajo. Peljejo se mimo gostilne. Znana pesem fantov, ki odhajajo k vojakom. She ena skupina fantov. Napili so se. Podpisali so pogodbo in bodo odshli za dolgo, dolgo. Malce so okrogli, malce se postavljajo. She imajo denar, ki zhvenketa v zhepu, dobili so ga ob podpisu vstopa v vojashki stan. ģPusheljceĢ imajo in objokana dekleta.

Voz se premika skoraj svechano. Za seboj pustijo mesto Beljak. Nato po znani poti proti Vrbi. Povsem se je znochilo. Otroci se vchasih prebudijo, nato ponovno zaspijo. Ko odprejo ochi, se chudijo. Toliko zvezdic she niso videli na nebu. Zrak je topel. Majski vecher.

– Toliko zvezdic je na nebu, reche deklica.

– Ali je sestrica tam? vprasha najmlajshi.

– Tam, odgovori mati in stisne jo v grlu.

– In na kateri zvezdi je bratec?

– Tega zhe dolgo ni vech med nami.

– Ali bo prishel nazaj?

– Morda bomo pa mi shli k njim. Andreash je zhe tam, reche Drabosnjak. Polagoma zapeljejo na gozdno pot, ki vodi navzgor po pobochju. Spodaj se svetlika voda jezera.

– Kadar mi mislimo nanje, se tudi oni spomnijo na nas, reche mati Nezha.

– In na one tam, kjer je Gospa sveta. Tam, kjer smo nekoch volili svoje kneze, doda Drabosnjak.

– Zaspali so, reche mati.

Lepo jim je kot zhe dolgo ne. Bil je izlet in bila so srechanja. Tudi delo je bilo. In bil je pogled v preteklost. Drabosnjak se vprasha, ali so morda na zvezdah tudi taka jezera in take nochi, kot so nochi v maju.

 

 

X.

SLOVO OD KMETIJE

 

Zdrznil se je; obshel ga je nekakshen nemir, kadar je le za hip pomislil na zadolzhenost kmetije. Res, da te misli ni bilo mogoche povsem odgnati, toda zatopljenost v delo, v pisanje, ga je vedno povsem prevzela. Za chas zbranosti pri pripravljanju tiskov je bilo znachilno, da so se neprijetne misli izgubile, oddaljile, morda za trenutke povsem izginile. To je bil chas ustvarjanja, kot nekakshno zdravilo, kot omama in hkrati kot prepoznavanje nekakshnih svetov, obchutij, ob katerih se je znashel na neznanih bregovih. Ti so mu vodili pogled naprej, oznachevali postaje na zhivljenjski poti, bilo je vedenje o stvareh, ki so bile neznane in hkrati prepoznavne ob sozvochjih domiselnih vsebin. Vchasih se mu je zdelo, da je v njem glasba, da so ritmi, da so podobe, da je moch, ki ga povsem prevzame. Poglabljal se je v besede in obenem videl pred seboj obraze, slishal prizvok in odmev besed ter nato iskal odgovore nanje. Znashel se je hkrati v chasu, ki ga je tisti hip zhivel, in nato je v naslednjem trenutku poslushal odmev glasov, ki so prihajali od dalech.

To odhajanje v neznano ga je na neki nachin osrechevalo. Chutil je, da je vse, kar pochne, del njega. Hkrati je bila v njem neizmerna zhelja po znanju, po pripovedi, po oblikovanju. She preden je konchal delo, ki ga je v tistem trenutku opravljal, so se pricheli pred njim sestavljati novi nachrti. Res, obstajali so dogodki, ki jih ni mogel nikoli povsem razumeti, zgodbe, ki so nastajale sproti. Bila so dozhivetja lepega in prijetnega. In bil je spomin na vse pretrese v zhivljenju. To so vse tiste zaznamovanosti, ki nastanejo iz obchutij krivde. In to so premiki, ki odlochajo o nadaljnjih usodnih dogodkih. Izstopajo tudi nekatera obdobja, ki pomenijo zaznamovanost. Obstajale so nekatere zloveshche sence, ki so napovedovale neprijetne spremembe. Te sence je znal odgnati z obdobji veselosti. Te mrachne trenutke je napovedala bolezen otroka. Tedaj je skushal odgnati te sence. Vendar je ostal pridih chrnine, ko je stal ob otrokovem grobu. Jok zhene Nezhe se mu je zarezal v spomin. Ob odprtem grobu se ji ni upal pogledati v obraz. In potem, ko so se vrachali s pokopalishcha, so se mu kazala pobochja v nekakshni zamegljenosti, iz katere so izstopale temne sence, ki so zapirale prehode, se spreminjale in ponovno oblikovale. She dolgo mu je zvenel v ushesih odmev padajochih kep zemlje, ki so padale na pokrov krste. In vse te molitve ob mrlichu, to poslavljanje, saj to ni bilo prvich. Tudi na drugih kmetijah so umirali otroci, to je bilo del zhivljenja. In so se mu ti dogodki spet odmaknili. V hipu je bil spet predan svojemu delu, zachutil je, da je njegovo pisanje, da so njegovi tiski in besede, ki jih sestavlja, da je vse to morda bolj obstojno v daljavi chasa, da pa je eno samo chloveshko zhivljenje le kot utrinek na zvezdnem nebu. Vedel je, pravzaprav je zhe postal preprichan, da je vse, kar je dotlej uspel sestaviti, namenjeno nadaljevanju. In videl je, kako kmetije propadajo. Kako ljudje odhajajo, kako ljudje izginjajo in ne ostane za njimi niti senca. Zato se je, tako preprichan, zapiral v svojo shtubo. In si je dejal: Kaj potlej? Zavedel se je, da mora pohiteti; da mora v chasu, ki mu je she preostal, narediti chim vech od tistega, kar si je bil zamislil.

Ljudje na sploshno verjamejo, da je slabo znamenje, kadar se v hishi pojavijo orozhniki ali davkarji. Morda je to spomin na tiste chase, ko so pooblashchenci grajskega gospoda skupaj z birichi pobirali davke, dajatve v pridelkih in denarju. Bila so she drugachna sporochila, grozhnje in tudi klici k orozhju. Vchasih so zbrali ljudi, da so morali prisostvovati kaznovanju nepokornezhev. Chlovek, ki je vedno v nekakshni negotovosti, se tedaj vznemiri, ne more se izogniti ukazom, postane ga strah in se prichne bati za zhivljenje, za svoje najblizhje. Boji se, da bo za vedno izgubil vse, kar si je s trudom pridobil.

Tudi na Drabosnjakovini se je naselil nemir. V zraku je bilo nekakshno napeto prichakovanje, da se bo po sejmu v Brnici nekaj zgodilo. Obrachun zasluzhka po sejmu se je nagnil na negativno stran. Skratka, Drabosnjak ni mogel, tako kot je bil upal, odplachati dolgov in poplachati davkov. Na ushesa mu je prishlo sporochilo, da so ga ovadili zaradi tiskanja in prodajanja knjig. Rok, ko bi moral cesarju plachati davke, je potekel.

– Nich ni ostalo od zasluzhka na sejmu, je Drabosnjak potarnal zheni.

– Che bi nam vsaj uspelo plachati davke, je zaskrbljeno odvrnila zhena.

Zhena je bila vidno upadla. S tezhavo se je premikala. Strta je bila od smrti zadnjega otroka. Tudi tisti njeni otroci, ki so odshli po svetu, so le redko dali kakshen glas od sebe.

Drabosnjak je tistega dne, ko je prishel drzhavni uradnik z dopisom v spremstvu dveh orozhnikov na Drabosnjakovino, pripravljal svoje pisanje in je bil odmaknjen od sveta.

Prisluhnil je, ko je slishal, da se zhena na dvorishchu z nekom pogovarja. Njen glas je bil preplashen, ko je odgovarjala prishlekom.

– Ali je tu na Drabosnjakovini? je vprashal sodni uradnik.

– Jezhesh, kaj bo pa zdaj? Po kaj ste pa prishli? je v strahu vprashala zhena.

– Kaj zhelijo tile? je she ves zatopljen v delo stopil Drabosnjak iz shtube.

– Prishli smo po uradni dolzhnosi, je s strogim glasom spregovoril uradnik in pomolil Drabosnjaku pod nos popisan list papirja. Uradnik je bil oblechen v temno obleko z visokim ovratnikom. Bil je resen in deloval je neprizadeto.

Orozhnik: – Odkrijte se, che govorite s cesarskim uradnikom!

Drabosnjak: – Svoboden kmet sem. Potomec koroshkih vojvod.

Uradnik: – Ali vi tu gospodarite?

Drabosnjak: – Tako kot je gospodaril moj oche. In she prej moj ded.

Uradnik: – Pregledati moramo imetje. In vse popisati.

Zhena: – Davkov nismo mogli plachati. Otrok je zbolel. Pogreb smo imeli.

Uradnik: – Tudi chez vladarja je vash mozh govoril v gostilni.

Zhena: – Joj, naznanili so te!

Drabosnjak: – O letini in o davkih smo govorili.

Uradnik: – O davkih, ki jih niste plachali.

Drabosnjak: – Slaba letina je bila.

Uradnik stopi v hisho in zachne popisovati imetje. Popisovanje nadaljuje v hlevu, Drabosnjak in zhena hodita za njim.

Zhena: – Samo to kravo she imava!

Uradnik: – Tiskali pa ste. In prodajali!

Drabosnjak: – Saj to ni prepovedano. Francozi so nash jezik v shole vpeljali.

Uradnik: – Ja, in pod Francozi ste chez nashega cesarja govorili.

Drabosnjak: – Moj sin cesarju sluzhi.

Uradnik: – Za tiskanje knjig je treba imeti dovoljenje oblasti.

Drabosnjak. – Vem, kdo je Judezh!

Uradnik vstopi v shtubo. Ukazhe, da se odnese tiskarski stroj ter popishe knjige in pribor za slikanje.

Uradnik: – Saj imate celo delavnico. Tudi chelnice prodajate.

Drabosnjak: – Ampak od tega se ne da prezhiveti.

Uradnik: – Kmetijo ste pa zanemarili!

 

Od nekod se je priblizhalo nekaj zijal. Radovedno so opazovali, kaj se dogaja pri Drabosnjakovih. Uradnik je opravil natanchen popis imetja. Odredil je, katere predmete iz shtube morajo odnesti s seboj.

Orozhnik je dal Drabosnjaku v podpis vabilo na zaslishanje v dolini. Rok za plachilo davkov je potekel. Toda Drabosnjak bo moral odgovarjati tudi za ostale zadeve, ki se jih je komaj zavedal. Lahko je samo slutil, kakshne neprijetnosti ga lahko doletijo.

Tisto noch, preden je moral Drabosnjak oditi na zaslishanje v dolino, je komaj za kakshno minuto zatisnil ochi. Premetaval se je v postelji. Tezhko je dihal. Bila je soparna noch ali pa je tezhko dihal zaradi tesnobe, ki se ga je lotevala.

– Kaj je s teboj? se je prebudila zhena.

Tudi ona je bila nemirna. Vchasih se je med spanjem sunkoma dvignila ali pa je zastokala.

– Nich, je odvrnil Drabosnjak. – Kar zaspi!

– Upam, da bosh jutri dobro opravil.

– Nich mi ne morejo. Davke bomo plachali, je skushal potolazhiti zheno.

– Zameril si se gosposki, je zatarnala zhena.

– Kar nazaj zaspi! je dejal Drabosnjak, se dvignil iz postelje in odshel na dvorishche.

Bil je nemiren kot le malokdaj. Odkar so mu odnesli orodje za tiskanje, je izgubil voljo do dela.

Prislushkoval je shumom v nochi.

V daljavi je skovikala sova.

Bilo je zgodnje jutro. Prve sence svetlobe so se dvignile izza roba vrhov. Kotlina spodaj je bila potopljena v rahel megleni zastor. Kot skozi prevleko je prepoznaval obrise znanih krajev vse do tam, kjer se je jezerski breg dotaknil velikega mesta. Nekakshno tezho je nosil s seboj, ko je stopal navzdol po pobochju proti ravnini s pozivom v zhepu, ki ga je bil prinesel cesarski uradnik. Dne tega in tega, ob tej in tej uri se oglasite na tem in tem uradu. V imenu cesarja, vse z zhigom in podpisom. Pochutil se je kot ujet v nevidno mrezho, ki se ji ni mogoche izogniti.

Od zhene se je poslovil bolj na kratko, zamomljal je, da bo kmalu nazaj, ona pa je pokimala z ochitajochim pogledom. Vedel je, koliko je dela pri hishi, saj je bilo treba marsikaj narediti na polju in v hlevu. Tudi hisho je bilo treba pripraviti za zimo. Za zhivino poskrbijo otroci. On sam je bil vedno z mislimi pri svojih tiskih. Rachunal je, da si bo v mestu nakupil she stvari, ki jih potrebuje za pisanje, in da bo obenem poizvedel o novejshih tiskih. V resnici si ni bil na jasnem, za kakshen prekrshek mora ģv imenu cesarjaĢ na zagovor, che ni to zhe kar zaslishanje, ki prinese vse kaj hujshega kot le takshno potovanje. Vedel je, da gredo mnoge kmetije na kant, da si le malokdo opomore, kadar ga ukleshchijo dolgovi. Zavedal se je, da se je sedaj, v chasu revshchine, prevech zanashal na prodajo svojih tiskov; ljudje so se komaj prebujali iz zaostalosti in se zachenjali zavedati svojih pravic do sholanja otrok, do boljshega zhivljenja, do upanja, da bosta znova zacvetela obrt in podjetnishtvo, da se bodo zadolzhene kmetije spet postavile na noge.

Obchutek, ko te opazi oblast, je vedno zoprn, posebno pri svobodnjakih. Vseeno od kod prihaja oblast, od katerega cesarja; che pa je tujerodna in vzvishena ter che sluti, da se nekdo pod njo prebuja, nekdo, ki je dotlej ponizhno izpolnjeval ukaze, in je to zhe podobno uporu, takemu chloveku se slabo pishe. Spanca ni vech, ni vech mirne minute, ljudje se prichnejo odmikati od tebe, ozhigosajo te she preden se zavesh. In vzniknejo njihove slabe misli, zatrta sovrashtva, priliznjenosti in zamere, pa proti komerkoli so jih gojili.

Drabosnjak bi se rad za vedno izognil takim uradnim dopisom, vendar je bilo tega vedno vech. In nazadnje so pritisnili dolgovi. Rad bi zakrichal chez te gorske grebene, rad bi ostal tam, od kjer izhaja. In zla slutnja gre z njim. Samo ta pogled ga osrechuje, po tej gozdni poti, prek pobochij, vse do rechnega obrezhja. Izogiba se posek, kjer bi lahko koga srechal, kakshne privoshchljive poglede, ker ne bi zhelel poslushati pametnih nasvetov. Saj v tem chasu mu nihche ne more priskochiti na pomoch. Ubogemu ģpavruĢ, ki se je lotil gosposkega poklica. Pisanje je namenjeno samo gospodi, tistim, ki pridejo zhe imenitni na svet. Rodijo se v bogatih zibelkah in tudi che so puhloglavi, jim pripadajo imenitne sluzhbe. Ne zmenijo se za uboge ljudi. In prav tem je Drabosnjak zhelel odpreti pamet, pogledati v srce in jim priskochiti na pomoch z nasveti, s tiski, z razumom, da bi svet postal prijaznejshi in bi bilo bogastvo bolj pravichno razdeljeno. Zaveda se, da so povsod tudi Judezhi, zavistnezhi, ki izdajajo prijatelje, da so birichi in njihovi hlapci in je nad vsem oblast, ki naj bi bila od boga, pa si jo vedno prilasti kdo, ki bi rad odlochal v bozhjem imenu, vendar sodi le v svojo korist.

Zato tako nerad odhaja v mesto, v sodnijo na pogovor. Raje gre sam, kot da bi poslali biriche ponj. Oddahne si, ko prispe na pot, ki pelje proti mestu. In z razgledom, ki se mu ne more izmakniti: tam zadaj je Gospa sveta, tam je knezhji kamen, na njem so ustolichevali slovenske kneze. Pomisli, da je to svet kraj, da on, Drabosnjak, ne sme kloniti, saj je konchno potomec ponosnih vojvod, ki jih je izbiralo ljudstvo, potrjevalo je njihovo pravico, da so sodili in odlochali po volji ljudstva. To ljudstvo, ki ga je v zgodovini doletelo toliko krivic, pa se vendar ne upogne, vedno znova se dvigne. Negovati je treba tudi spomin vojvod, ki so vladali v imenu ljudstva. Nasha so bila vsa ta polja, velichastni gozdovi, prelepa jezera. Slishi glas kneza, ki seda na knezhji kamen. Vidi sprevod velmozh, ponosnih svobodnih kmetov – kosezov, ki so se vedno odzvali na knezov ukaz, na klic svojega vladarja. She dolgo ni bila odpravljena ta pravica, mnogo krvi je bilo prelite, preden so tujci dokonchno odpravili ta obichaj, po katerem je svobodni kmet predajal oblast knezu v slovenskem jeziku.

To se mu zdi kot pravljica, kot zgodbe o pravichnem kralju, ki je odshel s svojo vojsko pod Peco, tja chez onkraj jezera, pod mogochno pobochje, za katerim vodijo poti proti morju, kjer tudi govore po nashe – slovensko. O tem mu pripoveduje prevoznik, mochan mozh, ki tovori chez Ljubelj, chez gorske prelaze vse do morja. Njegov znanec je, vzel ga je na voz, ko sta se srechala in ga je videl tako samotnega peshachiti proti mestu.

– Nekam uvel si, Drabosnjak, odkar se nisva videla.

– Kaj pa naj? Skrbi! Skrbi!

– Kam sedaj, ko je delo na polju?

Pove mu, da ima pismo od gosposke, da ga tozhijo zaradi tiskov, da je zadolzhen, da slabo kazhe s kmetijo.

Tovornik pove, da bi shla tudi njegova hisha na kant, che se ne bi oprijel tovornishtva, ki dobro nese, je pa nevarno zaradi samote na cesti in zaradi ljudi, ki se skrivajo po gozdovih in prezhe na samotne voznike.

– V gostilnah imajo svoje ljudi, ki sporoche v gozd, kadar se prevazha dragocen tovor.

– Tudi moj sin pomaga pri tovornikih, reche Drabosnjak. Zaskrbi ga, ko slishi o razbojnikih. Dol do morja je dolga pot, pa she tu je nevarno, na teh prelazih, ki vodijo na Gorenjsko in potem chez na Shtajersko.

– Pri splavarjih je pa nevarnost vrtincev in visokih vod. Pa zdravje opesha na stara leta.

Tako se pogovarjata. Beseda nanese tudi na vojske, ki so minile – kaj so prinesle in kaj so odnesle. Nato govorita she o zhenah in o chasu, ki prihaja, o nadlogah, ki pridejo s starostjo, pa se je treba z njimi sprijazniti.

– Ti, Drabosnjak, ti si uchen. Mnogo knjig si prebral in tudi napisal. Ti bi moral tam sedeti, ne pa oni, tam na uradih, tista gosposka. In pazi, rajshi molchi, ker s pravichnim govorjenjem ne bosh nich dosegel, samo she vishjo kazen si bosh prisluzhil.

In govorita she o onem citrarju in tkalcu, ki ga ni vech. Slabo je konchal. She mlad, pa vedno na poti. Brez prave druzhine. Povsod doma. In nikjer.

Kar zhal je bilo Drabosnjaku, ko sta se lochila s tovornikom. Prej je prispel v mesto, kot je sprva nameraval.

Kot vkopan stoji pred sodnikom. She odkriti se pozabi, pa mu sluga namigne, naj sname klobuk pred gosposko. Njemu, potomcu koroshkih vojvod, ki mu je pokrivalo znak chasti svobodnega kmeta; odkril bi se samo pred cesarjem, a je tu she zadnji pisar pomembnejshi kot cesar. Zave se, da ga lahko zadrzhe, ga vtaknejo v jecho, pa ne bo mogel pomagati pri delu na kmetiji, samo she v prazen zhep bo moral posechi. Zdi se mu, da je tezhko poslopje sodnije obviselo na njem, ta vrsta vrat, ti negibni zapahi, ta miza, pred katero obstane, da je naenkrat ves ukleshchen in zadrzhan, da sprva komaj odgovarja, kdo je in od kod; sodnik pogleduje v nekakshne zapise in she tedaj, ko govori z njim, gleda v papirje.

– Nekaj smo dobili! Zoper vas, Drabosnjak.

Tezhko izgovarja sodnik besede Drabosinje, Drabosnjak, ki njemu zvene tako domache.

– Dobil sem poziv.

– Najbrzh ne veste, chemu?

– Nekdo me je prijavil?

– Prijavil. In tudi uradna oseba je ugotovila, da se ukvarjate z nedovoljeno dejavnostjo.

– Katero dejavnostjo? Kmet sem!

– Prevech glasni ste, Drabosnjak!

– Povem, kar mislim.

– Da. Povsem na glas. Ljudje si vashe besede razlagajo po svoje.

– Novi chasi so, drugachni. Ampak jaz imam kmetijo na skrbi.

– Slabo vam kazhe, s kmetijo!

– Zhena je bolehna. Pa veliko otrok imam.

– Prevech ste Francoze chastili. Pozabili ste na nashega cesarja.

– Sin vojsko sluzhi pri cesarjevih.

– Govorili ste, da so nam shole dali Francozi. In mislite, da bo kar tako ostalo. Za kmetijo bi se brigali, Drabosnjak, ne pa da nashega cesarja sramotite! Ampak o tem se ne bova pogovarjala!

– O chem pa?

– Tiske ste prodajali. Tiskarno ste si omislili, pa pravite, da ste kmet!

– A je to prepovedano? Tuje tiske sem prestavljal v nasho shpraho.

– Da. In ste tudi v nemshke shole hodili. Zakaj potem knjige v slovensko shpraho prestavljate? In she prodajali ste jih! Po sejmih.

– Nisem vedel, da je to prepovedano!

– Nich ni prepovedano. Samo, da to ne more vsak pocheti.

– Samo prestavljal sem tiske iz nemshkega.

– Tu imamo vse popisano.

– Zaplenili so mi tiskarski stroj.

– Tudi oglobili vas bomo za kazen.

– Eno kravo sem dal za tiskarski stroj.

– Brez dovoljenja to ne gre. Pa she zdravilca se greste.

– Ljudje pridejo po nasvet.

– Shchuvate jih. Proti cesarju ste govorili. Davkov ne plachujete. Kazen vam bomo nalozhili.

– Otroke imam.

– Prej bi mislili nanje. Zdaj smo pregnali Francoze. Stvari bomo spet spravili v red.

– Delo imamo na polju. Zhena je bolna.

– Povedal sem vam, zadolzhili ste se. Treba bo davke plachati, pa kazen zaradi tiskov.

– Saj sem najvech na roke prepisoval.

– Norchevali ste se. Iz poshtenih ljudi!

– Samo o hudih zhenah.

– Kakshne pa naj bodo, che se mozh ukvarja z vsem, samo s kmetijo ne?

 

Odsedel je svoje. Spomin na dneve v zatohli celici ga bo spremljal do konca dni. Tja med razbojnike so ga stisnili, med tiste, ki so trgovce napadali, med take, ki so koga tudi zabodli. Med begunci se je znashel. Tudi taki so bili, ki so chakali na vislice. Zachutil je, da ni vech tisti stari Drabosnjak; zdaj je sprevidel resnichno podobo sveta. Srechal je tudi take, ki so zheno zalotili s prishlekom in so po svoje obrachunali. In dekleta, ki so sama odpravila plod, ker so bila brez doma.

Nikoli vech, si je mislil, ko je zapushchal mesto. Globoko je zadihal, ko se mu je odprl pogled na polja in je v daljavi na pobochju zagledal svojo kmetijo.

Hkrati se je zavedal, da pri vsej volji in zagnanosti ne bo mogoche nichesar spremeniti. Videl je kmete pri delu na polju. Brhka dekleta so hitela s srpi pospravljat zhitno klasje, ki so ga fantje zlagali v snope. Zhetev je bila prvich po dolgih letih spet bogata. Toda pri njem je bilo vse drugache. Nich vech petja ob zhetvi. Nich vech veselja ob kmechki pechi. Nich vech praznikov. Tokrat se je prvich vprashal, ali bo she kdaj lahko zhel zhito na svoji zemlji, ali bo she kdaj spravljal pridelek v kashcho. Tudi hlev se ne bo vech napolnil z zhivino.

Prevech se je zanesel, da bo s pisanjem reshil kmetijo. Ta zadnji neuspeshni poskus ga je dokonchno zlomil. Spoznal je nemoch, ujetost v nevidne mrezhe, ki so ga oklenile z vseh strani. Tedaj, ko se je vrachal iz zapora na Drabosinje, se je samemu sebi zdel kot nekdo drug. Pochutil se je kot ptica, ki si je pri padcu zlomila krila. Tako kot je sprva zadihal, ko je ostal za njim zadah vlazhne celice in odsev bedne svetlobe izza reshetkastega okna, tako se je v tistem trenutku zavedel, da je resnica mnogo bolj kruta, kot si je to lahko predstavljal. Spreletel ga je obchutek popolne zavrzhenosti, nemochi, izgubljenosti, kot bi iz njega izpuhtel ves zagon, vse, kar je bilo najdragocenejshega v njem. Kot zareza z nozhem ga je preshinilo spoznanje, da ne bo nikoli vech ponosni gospodar na svojih Drabosinjah. Zavedel se je, da ne bo mogel nikoli dokonchati vsega, kar je zhelel narediti. Spoznal je ljudi, vso to bedo in vso to srecho, ki se imenuje zhivljenje.

Morda pa vendarle? Che pohiti! Che vsaj dokoncha prichete tiske. Vse te besede, ki jih je zlagal v sklope misli, dogodkov, prizorov. Tudi verzi – rajmi so bili med njimi. In vsa ta hotenja, da bi ljudem lajshal pot zhivljenja. In da je na svetu she nekaj vech kot skrb za golo prezhivetje. Preprichan je bil, da chlovek potrebuje tudi veselje, pravico in predvsem spoznanje. Tisto globoko chloveshko resnico, ki je skrita v srcih. Zhelel je, da bi se njegov rod nadaljeval vzravnano, chvrsto, pokonchno. Ne samo kot hlapci, ki pokorno sprejemajo povelja v tujih besedah, temvech kot trdno zakoreninjeni svobodnjaki na zemlji, ki so jo podedovali od dedov.

To so te njegove misli.

In pod njim pot proti domachiji. Morda pa bi se she nekoliko ustavil ob poti.

Se pogovoril, premislil.

In je tako, kot bi ga zajela noch.

Tako iznenada se je pojavila ta temina, ta temni neprebojni svod, da chlovek nehote pomisli, da so resnichne tiste napovedi o koncu, o prenehanju vsega zhivega na zemlji. Chlovek nekje v sebi prichne verjeti o konchnosti, o prenehanju in izginotju. Te vasi, te vode in soteske, ti prelazi so nenadoma zastrti z brezchasnostjo, postanejo prispodobe strahu in nehanja. Iskrica, ki tli v chloveku, samo she slabotno utripa. Chlovek prisluhne napovedim, da prihaja povrachilo za njegovo zlobo in da so te sile mochnejshe od njega. Dezhevje je motno, nalivi se vrstijo in s seboj odnashajo zaplate zemlje, zatrpajo s kamenjem prehode in zaustavljajo nalive, da se poti spremenijo v blatne, neprehodne stene. Iz pobochij se valijo skale, skalnete ovire postajajo vse bolj grozeche, ponekod se nakopichijo in povsem zaprejo poti.

Izpolnjuje se napoved, videnje in prerokba, da bo padal chrn dezh, da bodo vode postale temne in brez odseva v oblakih. Obstaja samo temna stena neba, iz katere prihajajo vodni pĢjuski, ki vchasih spominjajo na slap, na jezersko dno, ki golta bregove. She tam na vishini, visoko v bregu, kjer je domachija, ni vech svetlobe. Mesec, dva, neskonchno dolgo ni vech presojne svetlobe, ni vech toplote sonchnih zharkov. Ostaja samo neizpolnjena zhelja, da bi bilo teh temachnih dni chimprej konec. In she nabolj trdni se prichnejo sprashevati o teh videnjih, o prerokbah, o koncu sveta kakor tedaj, ko je zadrhtela zemlja in se je zrushil Dobrach. Tedaj se je v ljudi zavlekel strah, ki sezhe she v danashnji chas. She vedno je vidna notranjost gore, ki se je prepolovila, zamajala in zapustila grozo v ljudeh ter vero, da obstajajo sile, ki so mochnejshe od chloveka. Tako kot ta strah je v ljudeh she vedno tudi sled izginjanja v vojnah, v ognju in pod mechem, she so v njih odtisi turshkih konj. Neznana sila, ki je zastrla sonce, je obstala nad svetom in ustavila chas, da je negiben, strahotno mrk in pretresljiv. In tudi v njem, v Drabosnajku, je strah podvojen, potrojen. Saj je she hujshe kot smrt, ko se ti strahovi usedejo v chloveka.

Tako je, kot bi zemlja umrla, saj to leto ni bilo pridelka. In chesar ni unichil chlovek s svojim ravnanjem, je kot odgovor prinesla ta temina z nalivi, od katerih je svet ob Dravi kot nekakshno veliko jezero. Unicheni so mostovi, poti prekinjene, sosed si ne upa do soseda. Tudi bolezen je pri hishi, misli so mrke. Samo izhoda ni nikjer. Drabosnjak ve, da bi zhe droban zharek sonca prinesel novo upanje.

Pa dezhuje kar naprej. In ni sonca. Pridelki izginjajo v zemlji, se spreminjajo v blatno, zdrizasto snov, ki ni uzhitna. Ni hrane za ljudi in zhivali. Samo kakshen izgubljenec se prikazhe blizu domachije. Menda naj bi pomagala samo molitev. She zvon se poredko oglasi. Verjetno le tedaj, ko nesejo koga k vechnemu pochitku. Ljudje se pogovarjajo, chudijo in modrujejo, da je v zadnji zimi tudi sneg potemnel, da je poleti tudi v Angliji snezhilo, da je lakota povsod in tudi bolezni je vedno vech. Samo oblast dela v vsem tem chasu, neizprosno in natanchno, biti mora zakon in red. Le upanja ni v ljudeh. She ljubezen se bolj poredko vname. Je samo she stiskanje teles, ki ishchejo tolazhbo in si zhelijo nekaj trenutkov toplote, ta pa ugasne tisti hip, ko se telesa razmaknejo.

Tak je ta chas po Napoleonovih vojnah. Same preizkushnje, ki jih poshilja bog, da si ni mogoche chesa strashnejshega izmusliti, da je vse kot poslednja sodba. Drabosnjak se sprashuje, ali je to stanje povzrochila zloba v ljudeh; morda pa so kje na svetu she kraji, kamor bi bilo treba kreniti, ali pa je zdaj ves svet zavit v to neprehodno, oblachno kopreno, iz katere prshi sajast dezh.

 

 

XI.

DRAZHBA

 

Drabosnjak se po vrnitvi iz zapora ni uspel vech pripraviti k delu. Vsa zbranost, vsi nachrti, vsa prizadevanja, ki so bila znachilna zanj, se ga niso vech dotaknila. Kot bi bil unichen v osnovi, v neki notranji zgradbi, ki je narekovala proces oblikovanja osebnosti, neki pristop k zhivljenjskim spodbudam se je razblinil, nachel je vzgibe osebnosti. Znashel se je v brezzrachnem prostoru, ki je pomenil nekakshno lebdeche stanje potrtosti. Le navidez se je zatekel v svojo shtubo, komaj kaj premaknil, kakshen list, kakshen nachet sestavek, delchek misli, pogovora, sanj. Tudi sanje so se izmaknile. V nocheh je bil nemiren. Zbujal se je in odhajal na dvorishche. Se vrachal v izbo. Nachrti so bili le she prividi, morda o igri, morda o pristopu k ljudem, morda o tem, kar se mu je pripetilo.

Zhena je v tem chasu prichela vidno hirati. Zadnji porod jo je mochno izchrpal. Otrok je umrl. To je bil zhe tretji od enajstih otrok, ki ni uspel prezhiveti prvih mesecev zhivljenja. Zhena se je z Drabosnjakom pogovarjala bolj poredko. Vchasih je prishla, pogledala v shtubo in videla, kako se Drabosnjak nemochno, neodlochno spravlja k delu. Sploh je bolj polezhaval na pogradu, na nekakshnem lezhishchu, kadar ni ravno nemochno obstal v neodlochnosti.

Prej lepo urejeno dvorishche je prichelo dobivati zanemarjen videz. Tudi za rozhe v cvetlichnih lonchkih ni nihche vech poskrbel. Jed je mnogokrat ostala nedotaknjena. V vrochih dneh si je Drabosnjak gasil zhejo z domachim moshtom – tolkovcem. Potem je zaspal na klopi pri chebelnjaku.

Le kadar je prishlo pismo od gosposke, se je zhena skushala pogovoriti z Drabosnjakom. Iskala je tolazhilno besedo, da bosta vendarle nashla reshitev.

– Spet so nekaj prinesli, je dejala zhena.

– Samo denar hochejo! je odvrnil.

– Morala bova prepustiti kmetijo.

– Pregnati me hochejo.

– Otroci so zhe odshli. Tudi malega so vzeli na kmetijo.

– Kaj pa bo tam? Za pastirja!

– Vsaj najedel se bo!

– She vedno imamo kmetijo!

– Nich vech ni ostalo od nje. Tudi jaz bom odshla. K sestri ali pa na domacho kmetijo. K bratu.

– Ne bodo te ravno veseli.

– Sestra me bo rada sprejela.

Vchasih se je kak mimoidochi ustavil pred Drabosnjakovino. Toda niso se vech zapletli v pogovor z gospodarjem kot nekoch. Najvechkrat so brez besed odshli

naprej.

Drabosnjak je krichal za njimi, ali so prishli pogledat, kako ga bo pobralo. Zhena ga je tedaj mirila. On pa je kar naprej gonil svojo, da je med njimi Judezh, tisti, ki je nosil naprej gosposki o njegovih tiskih.

– Samo na to prezhe, kdaj me bodo pognali z moje kmetije.

Ni prenesel vech zheninega ochitajochega pogleda. Sprasheval se je, kam je vse odshlo, ves zanos, vsi nachrti, vse veselje, tudi ljubezen. In vsa radost, ki jo je obchutil ob pisanju ali kadar je nastopal pred ljudmi.

– Gresh spet tja dol? je zaklicala zhena za njim, ko je odhajal po znani poti.

– Morda bo kdo kaj chastil …

– Tudi jaz bom shla. Za vedno. Upam, da bosh poskrbel za pogreb.

– Prej bodo mene pokopali.

– Ti si she krepak. Delo si bosh poiskal. Oba bova shla za dninarja.

– Tu je moje delo. To pisanje. To slikanje. Ti rajmi.

– Saj nama bo sin Gregor pomagal.

V krchmi bo za trenutek pozabil, da je spet prishlo pismo. V njem je bil datum, kdaj bodo prishli od gosposke. In po malem se je Drabosnjaku zhe prichelo svitati, kdo bo polozhil roko na Drabosnjakovino.

Drabosnjak se je ustavil ob tochilni mizi. Dozhivel je bolj hladen sprejem kot prejshnje chase. Le mozh, ki je postaval ob tochilni mizi, je obstal ob njem, ker je prichakoval, da ga bo Drabosnjak chastil.

– Si nas spet obiskal? Kar nekaj chasa te nismo videli, je dejal krchmar. Ni kot nekoch postavil kozarca pred gosta.

– Odsluzhil sem dolg cesarju, se je skushal poshaliti Drabosnjak.

– Nekam bled si in upadel, je ugotavljal gostilnichar.

Mozh ob tochilnem pultu je pogledal Drabosnjaka, rekoch:

– Che bo kaj chastil, je zhe prav prishel.

– Morda bo krchmar dal na kredo, je Drabosnjak pogledal krchmarja.

– Raje bi videl, da kar sproti porachunava.

– Bom prihodnjich vrnil! je odvrnil Drabosnjak. Pochutil se je kot berach in zhe mu je bilo zhal, da je vstopil v gostilno.

– S chim? se je posmejal krchmar. – Slishali smo, da gre tvoja posest na drazhbo.

– Pozabil je plachati davke, se je oglasil nekdo od omizja.

– Po drazhbi si she kozarca vode ne bo mogel privoshchiti, je nekdo zlobno pripomnil.

– Ne znam se gosposki prilizovati kot tisti, ki je vse naprej nosil.

– Bosh lahko o tem igro napisal.

– Sem jih zhe nekaj napisal. Pa tudi igrali so jih. Tudi tisto o Bozhichu. In o izgubljenem sinu.

– Tu se slishi mnogo iger. Vsak pove svojo zgodbo, je govoril gostilnichar hudomushno. – Od vsepovsod prihajajo. Mnogo jih pride na kant. Pijacha pa jim vseeno dishi.

Medtem se iz ozadja priblizha znanec, ki je poslushal, kako so si privoshchili Drabosnjaka. Pokazhe krchmarju, naj Drabosnjaku natochi v kozarec. Potem spregovori:

– Prav bi bilo, da bi tudi preprosti ljudje brali knjige. In da bi znali rachunati.

– Kmet naj kmetuje. Uchenjaki naj pishejo knjige.

She nekaj jih stopi k tochilni mizi. Nekatere Drabosnjak vidi prvich. Vsi so zhe slishali o Drabosnjaku, o kmetu, ki je na Drabosinjah tiskal knjige in koval verze.

– Drabosnjak, kakshno veselo povej.

– Saj si zhe vechkrat pisal o hudih zhenah.

– Slaba je moja Nezha. Tudi otrok je umrl.

– Saj si jih vech naredil.

– Po vsem tem pa res ne morem veselih pesmi praviti.

– Tudi Andreasha ni vech.

– Takshno je zhivljenje. Danes on. Jutri mi.

– Meni se je tista vshech, tiste litanije od zapitih bratov.

– Da se tisto napishe, ni treba hoditi v shole.

– Sem kar tu, pri krchmarju shtudiral.

Iz sosednje sobe se oglasi pesem, ki opeva Koroshko, rahlo zategnjeno, otozhno. Pa spet ljubezenski napev.

– Nich ni bilo treba gledati v knjige, se je posmejal Drabosnjak. Spraznil je kozarec. Prijatelj pokazhe krchmarju, naj spet natochi.

Drabosnjak popije. Nato prichne recitirati. Sprva negotovo, nato z vedno bolj mochnim, sochnim glasom:

 

– Ampak danes bi kaj takega povedal:

od ljubiga boga, ki nas vse rad ima,

pri ljudeh pa ni ljubezni vech.

Povedal bom od tega Judezha …

 

– Ampak drugich, she reche in se oddaljuje proti vratom. In mrmra bolj sebi kot prisotnim:

– Kaj to pomeni, tu pri nas, che kdo knjige sestavlja? Da bo kmetija shla na kant! Da ga zhandarji odpeljejo. Jaz pa grem tja v vishave, kamor je odshel nash gospod.

Odtava skozi vrata, po stari poti skozi gozd. Le da v krizhishchu zavije v drugo smer kot nekoch.

Drobci verzov mu sledijo, kot bi se pogovarjal sam s seboj. Muchi ga ochutek tesnobe, ki ne bo vech izginil.

She glas nochne ptice, ki zveni kot krohot!

Zhena je medtem umirala v domachi hishi.

Nekaj otrok se je zbralo. Tudi sestra je prishla na pomoch. Nezha se je poslovila, kot se spodobi. Dobila je poslednje olje. V izbi so gorele sveche.

Drabosnjak je prishel, ko so ga poklicali, nato se je oglasil zvon in zachelo se je bedenje pri pokojnici.

Prishli so sosedje in se od pokojnice poslavljali z bedenjem. Pogovorjali so se o njej. Ob bedenju ali vahtanju so tudi zapeli. Pripovedovali so si zgodbe o strahovih in prikaznih. Nekdo je pripovedoval o predsmrtnih znamenjih. Potrebno je narochiti masho zadushnico, da se pokojnik ne bi vrachal kot prikazen. Dusha mora najti prosto pot iz hishe. Tezhko je za tiste, ki niso zhiveli poshteno, she posebno za tiste, ki so prestavljali mejnike. Pa za tistega, ki je bil pozhreshen in ni naklonil nobene miloshchine ubogim. Tudi grdo govorjenje o rajnih se lahko mashchuje. Ob bedenju se pojejo pogrebne pesmi – obsmrtnice.

Vchasih so na domachiji napekli pohanje. Tokrat pa je bil samo majhen prigrizek in nekaj pijache. Vseeno so se zhivahno razgovorili. Le Drabosnjak je bil kot odsoten. Kot da se ga dogodek sploh ni dotaknil. Ali pa, kakor da se vech ne zaveda vsega.

– Ko smo pri starem atu bedeli, smo kakshno veselo rekli.

– Ja, stari ata se je rad kakshne vesele znebil.

– On bi kar citrarja na vahtanje narochil.

Ob omembi citrarja se je Drabosnjak zganil. Za hip se je razveselil ob spominu na prijatelja Andreasha. Zapojejo pesmi: Oj rasti, rasti rozhmarin in Ob slovesu urca dvanajst je odbila.

– Tu v hribih imamo krsto vedno pripravljeno.

– Pozimi, che ne bi mogli na pokopalishche, bi mrlich kar na podstreshju pochakal.

– Che ne bi dekla zamenjala krste.

– To se je zhe zgodilo.

– Je shla na podstreho po suho sadje, pa je v krsti nashla mrlicha.

Sledile so molitve, ki so preganjale spanec.

Nastopil je dan pogreba.

V sprevodu so nesli najprej krizh, nato svetilko s svecho. Pred krsto je stopal duhovnik, za krsto sorodniki. Glasno so molili. Duhovnik je spregovoril ob grobu.

Kot v morechih sanjah je Drabosnjak stopal za pogrebci. Njegova Nezha ga je dokonchno zapustila. Prishel je sin Gregor, prishli sta Mojca in Zala. Najmlajshe je pripeljala Nezhina sestra. Ostali otroci niso niti vedeli za pogreb, ker so bili raztepeni po svetu. Sprevod je bil skromen, tja do blizhnjega pokopalishcha, nato sedmina pri Nezhini sestri.

Drabosnjak je bil kot izgubljen.

Vsega je bilo prevech. Teh vojn, teh bolezni, pa zaplemba knjig in otrok, ki so odshli po svetu. Pomislil je, da mu ostane samo she molitev. Morda knjiga, ki jo je pripravljal v zadnjem chasu. Pa saj je povezana z njegovim zhivljenjem, ta Pasijon, ki ga bodo morda nekoch igrali.

Molchal je, ko so se odpravili na sedmino. Za vse je poskrbela zhenina sestra.

– Na rajne se bomo spet spomnili na vernih dush dan.

– Na mizo je treba dati vina in moshta.

– Takrat se rajni zberejo ob domachem ognjishchu.

– Dushe se tedaj oglashajo ob piskanju v ognju.

 Tedaj Drabosnjak pomisli, da kmalu ne bo vech imel doma. Tako, kot ni vech njegove Nezhe. Spomni se, da mu je Nezha govorila o nekem pismu, ki je prispelo. Ali pa je ona morda she vedno ob njem? Odpravi se na Drabosnjakovino.

Hodil je po gozdni poti, kot bi ga obsedli vsi zli duhovi tega sveta. She odmevajo v njem besede mozh, s katerimi je pravkar govoril. She vidi poglede ljudi, ki jih je srechal. Zavedel se je, da teh tesnob ne bo nikoli konec. To so te zle misli. To je ta strah, ki je v chloveku. In je kot preblisk iz pradavnine. Tu so sledovi vseh zhivljenjskih preizkushenj, ki se nabirajo v plasteh kot zemlja pred zdrsom z vishine. In potem te uklenejo, zmalichijo. Namesto sanj o lepem zhivljenju, o dosezhenih ciljih pa te nesreche, ki si slede, kot bi venomer klical pogubljenje. To pogubljenje visi nad njim, nad dolino. Tu je bolezen in je smrt. In so vse te vojne, ki izbruhnejo zdaj tu, zdaj tam.

Potem ko je potihnil odmev vojashkih kolon in so v cesarstvu razglasili mir ter je prenehalo tisto ģkuge, lakote in vojne, usmili se nas, o gospodĢ, je v zraku res nekakshno prekletstvo, da pridrvijo oblaki in zatemnijo sonce, da pada chrn dezh kot v najbolj chrnih pripovedih. Lahko se prepricha, da to niso moraste sanje, da si nekdo ne izmishljuje chrnih zgodb, da bi ljudje trepetali. Resnica je, da so sledi chrnih kapelj zapustile chrn prah, kot bi se nekje zhgalo nebo. Tega si v tistem trenutku nihche ne zna pojasniti. Mar je zemlja izbruhala ognjene zublje, ki so se spremenili v to chrnino? Pokrila je liste, zastrla pot soncu. Tej zastrtosti ni videti konca.

Nihche ne ve, do kdaj bo to trajalo. Zakaj? Chemu? Ali se bodo oblaki razgrnili? Tako pa vse zastaja v rasti. Nich ne bo pridelka. Zemlja ne bo rodila plodov. Zhivina se bo nenavadno oglashala. Ne bo zalog za zimo. Nich ni ostalo, ker so vse pobrale voske. Tudi tisto borno hrano za prezhivetje. Drabosnjak ostaja zgrbljen in nem.

Napochil je najtezhji trenutek v njegovem zhivljenju. Nekaj takega kot dokonchna obsodba se je prichelo izpolnjevati. Saj so bila znamenja, bile so tesnobe, bili so upi in bila so preprichevanja. She najblizhje mu je bil v tistem trenutku glas zhene. Slishal ga je iz daljave chasa, ko mu je prepletal misli, mu prigovarjal, ga vchasih tudi vzpodbujal. Dolgo chasa je potreboval, da je dojel, da je bila njena slutnja prava in da se je on ves chas slepil.

She preden so tisto jutro na kmetijo prishle uradne osebe, je Drabosnjak obhodil polja in gozd. Nato je obshel vse prostore na domachiji. Ogledoval si je prazne sobe. Kuhinjo, kjer je samevalo ognjishche. Zavil je v hlev, kjer je ostalo le nekaj glav zhivine. Tudi te bodo morale kmalu zapustiti zavetje. Z nikomer ni mogel vech spregovoriti besede. Saj je bila pot, ki jo je opravil, zavita v nekakshno zamegljeno tanchico. Tudi glasovi so bili odmaknjeni, utesnjeni. She shumi so se mu izmikali.

Ko se je jutranje sonce razprshilo po vrhovih, je sedel ob chebelnjaku in poslushal brenchanje chebel. Odsotno je strmel po shiroki dolini, dokler se niso na prehodu iz gozda pokazale postave. She vedno je sedel pri chebelnjaku, ko je uradnik prebral sodno odlochbo, da se bo tu in tu, na Drabosnjakovini, gospodarja tega in tega, vrshila drazhba. Zdelo se mu je, da nekdo kot v sanjah izgovarja njegovo ime. Bil je odsoten tako kot vse zadnje tedne, ko je vchasih zavil v shtubo, se lotil dela, pa ni zmogel vech zbranosti. Prelagal je liste papirja, vchasih se je dotaknil chopicha. Zarisal je obrise na les, prichel pripravljati barve, nenadoma si je premislil, pochakal za hip in obsedel. Dela se ni vech dotaknil. Chez nekaj chasa se je lotil chesa povsem drugega.

Edino chebele so ves chas enako neutrudno nabirale sladko opojnost. Shumele so, morda celo kdaj rojile, se odpravljale iskat cvetje, vchasih v vrochini v gozd, ko je medila smreka. Tako tudi tega dne, ko je bila drazhba Drabosnjakove kmetije. Do njega so prihajale besede:

– v imenu cesarja,

– ker niso bile plachane obvezne dajatve,

– ker so bile knjizhene zahteve upnikov,

– ker,

– ker,

– zaradi izmikanja plachilu kazni

– o prodaji knjig.

Poleg oseb, ki so vodile drazhbo, so bili navzochi tudi kupci. Nabralo pa se je she mnogo radovednezhev.

Najprej hisha! Nato hlev!

Polja in gozd!

Kmetijsko orodje.

Nato predmeti iz prizidka k poslopju, ki je bilo poleg hishe.

Slishal se je glas izklicevalca, pa glasovi kupcev. Tudi razglas o zaplembi tiskarne, ki je bila zhe izvrshena.

Kmetijo je kupil znanec, ki si je zhe pred tem prizadeval, da bi prevzel Drabosnjakovo posestvo. Zadovoljno si je mel roke in se s podpisom zavezal, da bo kupnino plachal v zakonsko dolochenem roku. Gostilnichar je odstopil od nakupa. Zatem se je zvrstilo vech blizhnjih kmetov, ki so kupili kmetijsko orodje ter opremo za hlev in zhivino.

Oblast je budno nadzorovala potek drazhbe.

Le za opremo iz shtube ni bilo posebnega zanimanja. Odlochili so, da to opremo odpeljejo v dolino.

– Nich mi ni ostalo, je Drabosnjak obupano hodil mimo znanih in neznanih obrazov. Skoraj opotekal se je med mnozhico in gledal, kako nalagajo njegovo lastnino na vozove.

Novi lastnik je stopil k Drabosnjaku in dejal, da nima nich osebnega proti njemu, da naj ne zameri. Dodal je she, da bi namesto njega pach kupil kdo drug. On sam pa bo skrbel za posestvo kot dober gospodar.

Drabosnjak je postajal vedno bolj nemiren. Che je pred tem skoraj odsotno sedel na robu dvorishcha, se je pozneje zachel pogovarjati sam s seboj. Zazdelo se mu je, da je k njemu prishla tudi njegova Nezha, ki je zhe pokojna. Ni vech vedel, ali govori sebi ali njej.

– Jaz sem pa misli, da ne bosh prishla, da tega ne bosh dochakala.

Slishal je, kako mu v mislih odgovarja, da ga je svarila, toda on je ostajal trmast in nepopustljiv.

– Pa sva se imela tudi rada, je vztrajno ponavljal.

Potem je zaslishal, kako se ljudje pogovarjajo o tem, da gosposka nich ne odpusti.

– Vsakdo mora ceho plachati!

Zdelo se je, da Drabosnjak ne dojema povsem, kaj se dogaja okoli njega. Tudi potem ne, ko je sodni uradnik razglasil, da je drazhba konchana. Upniki bodo dobili povrnjeno, kar jim je bil Drabosnjak dolzhan. On pa v tistem trenutku, zaradi svoje dushevne odsotnosti, she vedno ni mogel povsem dojeti, da je ostal brez kmetije.

– Ostal sem brez vsega. Brez kmetije … Brez tiskarne …

Obupano je hodil naokrog. Skozi mnozhico. Chez dvorishche. In obstal.

– Knjige, knjige so mi ostale!

In se spomnil:

– Moj pasijon. Ponj grem!

Stekel je v shtubo. Prichel je premetavati, kar je ostalo. Sin Gregor je medtem prishel ponj in potrpezhljivo chakal pri vozu. Na voz so nalozhili nekaj posteljnine, oblachil ter orodja za slikanje in pisanje.

Sin je stopil k Drabosnjaku in dejal, da je chas za slovo.

Drabosnjak: – Od kmetije! Od dedishchine mojih starshev.

Gregor je prigovarjal ochetu, naj sede na voz.

Drabosnjak: – Tu je! Moj pasijon. Tega jim ne pustim!

Vrgel je she nekaj manjshih predmetov na voz.

Drabosnjak: – She chez sto let ga bodo igrali. Pasijon od zhalostne matere Marije in od trpljenja nashega gospoda Jezusa Kristusa.

Gregor je pognal konje. Ljudje so se razmaknili. Tisti, ki so ostali do zadnjega trenutka.

Drabosnjak: – Tudi od njiv, od gozda se morava posloviti. Skupaj sva orala po teh poljih. Skupaj sta prishla z materjo, ko sem oral. In potem ob praznikih v domachi hishi, ko smo bili she vsi zbrani.

Gregor: – Oche, stokanje nich ne pomaga.

Drabosnjak: – V grob sem jo spravil, mojo Nezho.

Gregor: – Zbolela je! Zhe prej!

Drabosnjak: – Od zadnjega poroda si ni vech opomogla. Tudi ti nimash vech doma.

Gregor: – Pri dobrih ljudeh delam. Lepo so me sprejeli. Dogovoril sem se, da boste pri mlinarju imeli svojo chumnato. Tudi pisali boste lahko. Privadili se boste.

Drabosnjak: – Tam se bom privadil, kamor je shla moja Nezha.

Gregor: – Ne govorite tako. She ste krepak.

Drabosnjak: – Tudi ob tiskarno so me spravili. Nich vech nimam Kolomanovega zhegna, pa Salomona, pa Biblije.

Gregor: – Oche, rajmi in kmetija ne gredo skup.

Drabosnjak je zlomljen, odsoten in razrvan. Zdi se, da samo v prebliskih dojema zadnje dogodke. Vsa preteklost se je strnila v sedanji trenutek konchnega spoznanja, da je vse v njegovem zhivljenju zdaj odlocheno. Samo nekakshna trzavica, nehoten gib roke se ponavlja kot nekoch ob rahlih trenutkih izgubljenosti. Ves chas je govoril bolj sebi kot sinu in ponavljal o dogodkih, ki so ga pretresli, in o najbolj krutem spoznanju, da se mu je izneveril najboljshi prijatelj.

Drabosnjak: – Jest sem se najvech na prjatla zanesu,

 pa glih ta je na mene roke trdu zvezu,

 to veste, da sem mu dober kruh brez shkode vseh ludi,

 zdaj veste vsi, kaj se meni godi,

 da je v tej vazi veliku dnarja bvu,

 jest seve si pomagati ne mogu,

 vino pije moj sovrazhnik, noj gre prate jest,

 jest mam pa glih enu tako doro,

 ja mam eno doro vest.

 

Zapeljala sta se v sotesko. Ropot koles je pochasi postajal glasnejshi kot shum vode, ki se je poganjala chez skale.

V daljavi sta zagledala mlin. Na pragu ju je nekdo prichakoval.

– Prishla sva, je dejal Gregor.

Drabosnjak je molche gledal, kako je Gregor stopil k mlinarju. Pogovorila sta se. Nato je prichel Gregor odnashati stvari z voza v prizidek za mlinom, v nekakshno chumnato.

Pochasi se je Drabosnjak odpravil za sinom do hishe. Ko je bilo voz prazen, se je Gregor odpeljal.

Drabosnjak je dolgo gledal za sinom, nato je odshel v prizidek za mlinom.

 

 

XII.

V MLINU

 

Dopoldan je, ko kmetje prinashajo zhito v mlin.

Prihajajo z vozovi. Nekateri imajo zhito nalozheno v vrechah. Mali kajzharji oziroma njihove zhene pa prinashajo dragoceno zrnje v kosharah. Ti pridejo vedno zadnji na vrsto. Molche chakajo in se vchasih celo sporechejo z mlinarjem. Drabosnjak se vechkrat ustavi pri njih, spregovori kakshno besedo, povprasha po zdravju, po pochutju otrok, nato pa se odmakne in zgrbi vase.

She vedno je samo napol buden. Vchasih se mu zazdi, da je nekoliko vrochichen, potem pa pomisli, da je slabo spal, da se she ni privadil na lezhishche. In sploh na povsem nov polozhaj, ko je kot dninar, kot chlovek brez imetja in brez zasluzhka odvisen od dobre volje mlinarja. Mlinar nastopa koshato, pochuti se mogochnega, saj se v njegovem mlinu zrnje spreminja v moko, ki pomeni vir prezhivetja. In ker je bila po dolgem chasu dobra letina, se zaveda, da bo tudi njemu ostalo od zrnja, ki ga melje, da bo zasluzhek dober. In predvsem se trudi, da bi bili zadovoljni tisti veliki kmetje, ki se pripeljejo z vozovi, mali pa so tako rekoch v napoto.

Drabosnjak zhe na obrazih kmetov, svojih znancev, lahko prebere, da vedo vse o njem, da ga pomilujejo in si zagotovo ne zhele, da bi se tudi njim pripetilo kaj podobnega. Samo prikimajo, se tudi izmaknejo, se zatopijo v pogovore med seboj, ko pa pristopi Drabosnjak, nekaj rechejo, na primer: - O, si tu, si pri mlinarju … On odgovorja, da so ga spravili ob vse, da se je sin Gregor porochil ter da so njemu ostale samo knjige oziroma tisto, kar so mu pustili od tiskov.

– Tudi tiskarna je shla.

– Vedno eno in isto, pomisli, stopi k koritu in si z dlanmi zmochi obraz. Ne odlezhe mu kot obichajno. Spomni se, da se je prejshnji vecher pozno vrnil iz krchme. Krchmar mu ni dal na up. Slaboten je in ne more nich pomagati pri delu v mlinu. Gre proti gozdu, se oddalji po gozdni poti. Srecha skupino ljudi, ki nesejo zhito v mlin, potem pa stopa naprej sam, se predaja svojim mislim. Razmishlja o naravi, o teh chudezhnih prizorih, ki jim je pricha, ko se naredi lep dan, spokojen in modrikast.

Zheli si druzhbe, zheli si koga, s katerim bi se pogovoril, nekoga, kot je bil Andreash. Toda takrat sta bila mlada, takrat je v rokah chutil moch. In imel je pred seboj cilj, mnogo nachrtov, ki jih je zhelel uresnichiti. Imel je Drabosnjakovino, ki jo je podedoval po ochetu.

She sam ne ve, kdaj je prishel do vasi in se ustavil pred gostilno. V zhepu ni imel nichesar, bil je brez belicha, she krajcarja ni imel. Vseeno vstopi.

Nich vech veselih vzklikov kot nekoch, kadar je vstopil v tochilnico. Kjerkoli se je prej pojavil, je bil zazhelen, brzh so ga obkrozhili ljudje, znanci in neznanci. Tokrat ga sprejme tishina, omizja obmolknejo, stikajo glave, shushljajo, zato mu je v hipu zhal, da je vstopil.

Negotovo obstane pri tochilni mizi. Gostilnichar kar naprej nekaj pospravlja, pogleduje naokrog, kot bi ga hotel spregledati, potem pa le reche:

– No, Drabosnjak, si spet tukaj?

– Kot vidite.

– Ampak na kredo nich vech. Si mi she od zadnjich dolzhan.

– Vrnil bom. Zachel bom delati. V mlinu spet meljejo.

– Ti pa nich ne meljesh, ker si tukaj.

– Saj se bom vrnil v mlin.

Vstopijo neznanci, naroche pijacho. Drabosnjak jih opazuje, nich ne reche. Konchno nekdo od prishlekov spregovori:

– Si ti tisti, ki je bukve tiskal? So te iz bajte nagnali?

– Ni bila bajta. Trdna kmetija je bila.

– Ni bila posebno trdna, che so jo spodnesli.

Prishlek pomigne krchmarju, naj nalije tudi Drabosnjaku. Drabosnjak zheljno izprazni kozarec in neznanec spet pokazhe krchmarju, naj nalije.

– Si tudi igre pisal?

Drabosnjak pokima.

– Pa so jih kaj igrali?

– Tisto od Bozhicha, pa od izgubljenega sina.

– A zdaj pa v mlinu pomagash?

– Vchasih. Pa vchasih tudi she kaj napishem.

– Tako je to. V mlinu. Ti vsaj ni dolgchas.

– Dolgchas si kar pri nas preganja, doda krchmar.

– Sem knjige tiskal. So mi prepovedali.

– Tudi zaprt si bil, reche krchmar.

– Ne bi bil rad v tvoji kozhi, doda neki mozh za tochilno mizo. – Ampak glavo pa si imel, glavo za pisanje.

– Ah, kaj se ve! Nihche se ne briga za nash jezik. Sedaj imamo slovenske shole, ljudem pa se zdi bolj imenitno po tuje, po nemshko pisati.

– Saj bomo zdaj v Celovcu tiskali knjige, pa tudi tam chez, na Kranjskem.

–  Jaz nich vech, se upogne Drabosnjak.

In doda:

– Zima bo. Trda bo v mlinu. Za naprej pa … saj se ve, kako je, ko nimamo vech svojih vojvod, reche Drabosnjak.

– Res je, bili smo svoji gospodarji. Svoje vojvode smo volili. Tam doli, kjer je knezhji kamen. Pri Gospe sveti.

– O tem pa oblast nich kaj rada ne slishi, doda nekdo, ki se jim je ob tochilni mizi pridruzhil pozneje.

– Prihajajo od vsepovsod in nam pishejo zakone. Mi pa moramo samo kimati, reche Drabosnjak.

– Pri meni pa nich vech o politiki! vzklikne krchmar.

– Kakshna politika? Samo za denar vam gre! se jezi Drabosnjak. – Nashi knezi so nasha zgodovina, tu pri Gospe sveti.

– Kaj pa imamo od tega? Kaj ima preprost chlovek od teh pravljic? Kot o tistem, ki pod Peco spi …

– Kralj Matjazh, tudi o njem sem zhe pisal. Zhe kot otrok sem poslushal zgodbe o njem. Bil je pravichen vladar. Zdaj spi, pa se bo prebudil, mrmra Drabosnjak, zhe nekoliko vinjen.

– Danes pa ne bosh nich recitiral? sprashuje krchmar in doda: – Kar v mlin pojdi, da te mlinar tudi od tam ne nazhene. Gotovo potrebuje pomoch pri delu.

Drabosnjak se odpravi proti izhodu. Obrne se she, pogleda, nekaj zamrmra. Ostali ostanejo sklonjenih glav ob mizah. Krchmar pospravlja kozarce s tochilne mize.

Vreme se je medtem spremenilo.

Tezhki oblaki pokrivajo nebo. Mrzel veter upogiba veje. Pripravlja se k nevihti. Drabosnjak srecha nekaj voz z moko, ki se vrachajo iz mlina.

Pred mlinom ni vech nikogar.

Drabosnjak zavije v prizidek, kjer ima sobo. Slishi mochan shum vode, ki se pretaka prek jezu.

Drabosnjak je bil tedaj povsem zlomljen mozh. Kot bi izpuhtele vse njegove zabavne lastnosti, njegov dar, da je zabaval, pripovedoval, se shalil in hkrati sproti ustvarjal nepredvidene zaplete, odzive na dogodke, preprichevanja in k dejavnosti usmerjeno delovanje. Vse to je izpuhtelo kot z ostrim rezom. Ljudje, ki so nekdaj komaj chakali, da se z njim pogovore, ga prosijo za nasvet, vprashajo za zdravilno kombinacijo ali pa za odpravo tezhav pri gospodarjenju, so se mu zadnje chase raje izognili. Saj so poznali njegovo pretresljivo zgodbo. Nich vech ni ponosen svobodnjak, ki se tudi upira, in che je potrebno, vedno pove, kar misli; nekateri so se bali prav teh njegovih misli, ki so she vedno ostre in neprizanesljive. Nich vech ni strumen kmechki gospodar, ki stopa za plugom, se veseli ptichjega petja in vchasih tudi sam pripravi presenechenje, ko s tako lahkoto dogodke spreminja v verze, v rajme, in jih zna she spraviti na papir. Takega se spominjajo znanci, ki se srechujejo z njim. Sedaj ga vidijo upognjenega, neobritega, nich vech ponosnega na oblachilo kmetov, na shiroke hlache s srajco, s klobukom in v coklah. Zdaj ima zanemarjen povrshnik, nekakshne obshite usnjene chevlje, zakrpane hlache, in nich vech nima zhivega, predirnega pogleda. Samo vase zazrt pogled, malce zamegljen in zastrt.

Tak je v tem trenutku, ko je komaj dobro prestopil petdeseto leto in je to starost, ko se mozhak shele prav naredi, da se lahko ponosno ozre na svoje delo, na druzhino, na otroke, na zgled, ki ga bo zapustil, da bodo drugi stopali po njegovi poti. She bolj ga je potrlo to, da je moral iz svojih Drabosinj. Tam ga je objemal shirok razgled, s cvetjem in gorskimi travniki, na dolino, na prelive jezerskih vod. Tam se je pochutil kot ptica, ki lahko svobodno razprostre peruti; razgledoval se je po vrhovih Karavank, oblitih s daljno svetlobo, ko jih osvetljuje popoldansko sonce. Tisti razgled mu je dajal moch, da je lahko sedel k delu. Tam v svoji shtubi, kjer je ustvarjal toliko let.

Tu, ob izhodu iz soteske, pa se pochuti kot priklenjen k tlom. Nekaj novega je zanj, kako stene soteske lahko pritiskajo na chloveka, da ga zatolchejo, da mu nazhenejo hlad v kosti, da je ves premrzel in chuti, kako se mu nekaj zavleche v kosti, nekaj kot nevidni vzgibi hladu, ki prihaja iz soteske, pa ta shum vode, ki lahko deluje tudi vzpodbudno. Doli ob jezeru lahko chlovek negibno zhdi ob bregu, se potopi v odseve, v pregibe trsja, v prelete mochvirskih ptic. Tukaj pri mlinu pa je odmev vode grozech, stopnjuje se v tesnobo; ni vech tako kot nekoch, ko so mlinska kolesa udarjala v taktu veselih razpolozhenj, se prelivala z barvami dreves in oblakov. Tu je zdaj podrhtevanje lesnih prekatov in tezha gore, ki iz svojih globin prinasha nekaj neznansko tezhkega, hkrati pa tudi pomembnega in vchasih she nerazumljivega.

Nepreklicno, kot ukaz, kot neizrekljivo spoznanje, kot zapoved, ki kljuje v njem, je ta zbeganost, ki je hkrati pridih tragichnega, dokonchnega, neomajnega. To je trenutek, ko se tok zhivljenja prevesi navzdol v nemoch, v beg pred resnico, vchasih v nerazsodnost. To je prelom z vso prejshnjo razigranostjo, radozhivostjo, neugnanostjo, ki je preblisk mladosti, zagon ob iskanju vedno novih nachrtov in zamisli, da kar izpodrivajo drug drugega. Ta vonj po patinasti barvi lesa, ti presledki v deskah, ta upognjenost v chasu, ti prashnati drobci, zapredeni v vsak kotichek prostora, ujetega v smolnato prevleko, vsi ti premiki, ki jih chuti, kot bi se nahajal na neki nemirni vodni povrshini, kjer je vse nedorecheno, minljivo in izgubljeno. Tudi on je, tako kot patinasti lesk lesa, iz katerega je prizidek in ta njegova chumnata, ujet in dokonchno zlomljen. Vendar si misli tudi iz tesnobe uspejo izkopati pot, se ujeti v obchutja, potem pa znova poniknejo v mrak, v zadrzhanost, v odmaknjenost, iz katere ga dramijo popisani listi papirja, da skusha razbrati njihov pomen, chas, ko je nekaj zapisal, in tudi zavest, da na tem svetu ni nichesar dokonchnega.

V teh prebliskih tesnobe se sprashuje, ali je to dovolj, to prirejanje in to prepisovanje. Saj tudi iz tega vznikne misel, ki jo je vredno dopolniti. Morda se v kakem odstavku prepozna tudi sam, se spomni dogodka, ki mu je bil pricha. Morda prepozna koga, s katerim se je nekoch pogovoril, ko je zastal ob njegovi pretresljivi zgodbi. Kdo drug bi samo zamahnil z roko, se odmaknil in brezbrizhno shel dalje. On pa je vsakomur znal prisluhniti. Tudi v zhalosti. Ali pa v veselju. Tudi veseljakov je vedno manj, pomisli. She najbolj pogresha neugnanega Andreasha, tkalca in citrarja, ki je poslikaval tudi pohishtvo in balkone. Ta njuna srechanja, polna razposajenosti, so pritegnila vse, ki so se tedaj znashli v njuni blizhini. Tudi v chasu vojn, pomanjkanja in nezgod je vzhigala ta njuna veselost. Iz zhivljenjskih zgodb so nastale izkushnje, zapisi, pomen, ki ga ima vsako ugashajoche zhivljenje, samo dati mu je treba pravo misel, ki je lahko sporochilo. Zdaj se vracha tochno v trenutek preloma, ko se je iz njega razvila vsa predanost tistemu, kar si je v resnici zhelel pocheti, vsa tista nevidna, tezhko prepoznavna stran preprichanj, navad in spoznanj.

Kadar chlovek zazna prelomnico v sebi in se od nje odmika, se hkrati tudi priblizhuje nekemu konchnemu trenutku. Resnice postanejo tedaj bolj preprichljivo izoblikovane in v mislih je komaj najti sled olajshanja. Vse sile preteklih zhivljenj se zdruzhijo in delujejo kot udarci nakovala, kot to nabijanje mlinskih koles, kot ta vrtechi se neustavljivi tok, ki se poganja z gorskih previsov, se zajeda v ozko strugo in pomaga pri delu chloveshkih rok, ko te zlagoma odlagajo dokaze svojega celoletnega truda, skupaj s skrbmi za prezhivetje in s spomini na vse nepredvidene dogodke, nevihte, udarce izpod neba in tudi nasprotovanje vchasih sovrazhne usode, ko je grozila lakota, sodnija ali bolezen.

 

Pochuti se starega in odvrzhenega. Umaknil se je, pravzaprav je moral oditi s svoje lepe kmetije. Plachal je visoko ceno za tiske, za prepise, za svoje nastope med ljudmi. In se zgrbil vase, v svoj svet, v katerega tudi sam komaj prenikne. Ko je prishel v mlin, je vselej najprej pomislil na svoje delo. Chutil je v sebi klic, ki se mu reche poslanstvo. In je pomislil, da so ljudje, ki chutijo v sebi to poslanstvo, in so oni drugi, ki tega klica nimajo. Zato je takoj segel po peresu, ko se je v njem prvich oglasil ta notranji glas. Za ostale je bil to samo nori zven mladosti, nekakshna nerazsodnost, a ta klic se v njem ni nikoli izzhivel. In vedno je bilo v njem to razlikovanje med dobrim in zlim ter ta chut za pravichnost. Saj, bili so chasi vojn, chasi stisk, in nekdo je moral vse to izpovedati. Sedaj, v tej samotni izbi, ko mu dela druzhbo shum potoka, ki se umiri le tedaj, kadar obstanejo mlinska kolesa, ko izgine topot loput in odmev vrtechih se koles, lahko razmisli o tej svoji poti, o tem zhivljenju, ki ga v zadnjem chasu spominja na Pasijon, v katerem so besede in prizori, ki bi jih zhelel ozhiviti, poslati med ljudi, da bi zachutili ta njegov klic po pravichnosti in morda tudi po sodbi.

Najprej je bila razigranost kot nekakshna notranja rast, ko je priklical na papir besede, oblikoval prizore, se vedro pregovarjal in delal nachrte. Predvsem za tiske, saj to je bil trenutek, ko so prishli prvi tiski, morda ob negodovanju domachih, ob zaskrbljenih pogledih zhene, toda bil je zagon in nato v nekem trenutku zastoj, ki ga je notranje zamajal. Chutil je, da je obstal. A zagon je ostal in ga zakolichil v chasu skrbi za domachijo, potem so prishli uradniki in birichi, nato je stal pred sodnikom, pa zapor in drazhba, vmes je bila she zhenina smrt in razkroj, ko so otroci odhajali vsak svojo pot, pa je sin Gregor poskrbel zanj, mu pomagal iz domachije v mlin, kjer mu je mlinar odstopil chumnato v prizidku, v katerem je razvrstil svoje tiske in se tu she naprej ukvarja s Pasijonom. Tista Bozhichna igra, pa igra o izgubljenem sinu, pa vsi verzi in hudomushnosti, tisto je bilo vse za njim. Toda sedaj ga je obshla nekakshna slutnja o konchnosti, zavest, da je konec neizbezhen, in da so bile morda vse muke zaman. Bili so tudi obrisi prizorov iz Pasijona, ko v njih nastopajo znani obrazi, morda tudi on sam kot muchenik, pri tem pa izrechene besede postajajo dejanja.

Nich dokonchnega v besedi, v spoznanjih. Najprej mora razchistiti v sebi, razgrniti to muko prezhivetja, ko se ga loteva bolezen. So morda vloge v Pasijonu drugachne od tistih v zhivljenju? Saj so v njih obrazi, ki jih lahko prepozna. Pa tudi tegobe in bolezni, zavist in nesrecha ter radost in upanje. Stiske so nepopisne v krutem chasu vojn in preseljevanj, izgub posesti, ki so jih podedovali od dedov, vse do izgub blizhnjih in konchno do izgube vere v zhivljenje., v ljudi, v ljubezen. Zazdi se mu, da kruti chas ni prizadel samo njega, toda on je bil mnogim za zgled, spodbujal jih je in jim vlival upanje. Potem pa je pristal v tej poslednji preizkushnji ob usmiljenju mlinarja, ki ga je v verzih zasmehoval.

In znova sezhe po peresu. Se zadrzhi ob besedah o izdaji, o Judezhevem poljubu. In se spomni, kdo je pravzaprav Judezh. Nato pa mu odgovarja le previsni slap, ki se kotali prek zapornice in se poganja v globino. Ta je mnogokrat preglasil odmev vrtechih se mlinskih koles, ki so, kadar so se vrtela vsa, skoraj zamajala breg in je podrhteval tudi prostor v chumnati. Tedaj je stopil iz chumnate na polozhni breg, kjer se je rob vodne gladine skoraj dotikal majhne travnate ploskve, in se zazrl v ta pretok vode. In tedaj se mu zazdi, da iz brbotanja in hrumenja odzvanja nekakshen glas, nekakshen monolog, samogovor vodnega zajetja.

Saj je bila tista jesen polna topline. Sonchni dnevi so se raztegnili dalech v oktober. Zhetev je bila obilna in kmetje so prihajali v mlin. Prinashali so jechmen in proso, pshenico in ajdo, oves in koruzo. Vonj po zemeljskih pridelkih ga je vedno znova prevzel. Chutil je napetost prichakovanja, ko se je zrnje sesipalo v okvir in padalo zmleto v pripravljene vreche. Prihajali so objestni posestniki, ki so z vozovi pripeljali vreche pridelkov. Pa kajzharji in njihove zhene, ki so nosili vreche na hrbtih in v kosharah. Za vse se je vrtelo mlinsko kolo kot kolo sreche in obilnosti, polnosti, z namenom, da bo skrb za prezhivetje prestavljena na prihodnje leto. Vchasih je zalotil mlinarja v prepiru zaradi obrachuna, che je kdo trdil, da je mlinar zarachunal vech, kot bi smel, in si je razliko nagrabil v zmletem zdrobu.

– Pa pojdite drugam! jim je tedaj zabrusil mlinar.

In si misli, da je vse res, kar je zapisal o mlinarjih, o tistih bogatih, ki jim ni nikoli vsega dovolj. In da je vedno kakshen, ki pri tehtanju sebi nameri vech, kot bi smel. Tu so zaskrbljeni obrazi kmetic, bajtaric z mnogimi lachnimi usti, katerim vsaka pest zdroba pomeni, da bo za kak dan vech zadovoljstva pri hishi. Prevzemajo, tehtajo, zapisujejo, mlinar pa rishe svoje krizhce na leseno predelno steno, kjer vsaka chrtica pomeni mernik in na koliko mernikov je ena merica njegova.

– Lani sem dobil vech.

– Prevech ste zarachunali.

– Bom poklicala mozha.

– Tistega, ki ni za nobeno rabo.

– Vse moram sama.

Ob tem, kar slishi, se Drabosnjak spomni na govorjenje svoje zhene, ki je venomer ponavljala, da bo shla kmetija po zlu. In res so se njene besede uresnichile. In resnichno je pristal v mlinu, sedaj, ko je zhe skoraj zlomljen in se priblizhuje zima. Reche si, da bogati kmetje, mlinarji in gosposka nimajo srca za trpljenje ljudi. In che bo kaj ostalo za njim, kaj od njegovih besed, bo prav to o bedi in prevarah, o tem, da na svetu le malokdo skrbi za sochloveka.

Mrzlichno se vrne v chumnato, se loti pisanja, prireja naslednji prizor iz Pasijona, she gladi, dopisuje in vchasih izrishe podobo ali pa jo oblikuje, da ostane v njem. In nato pobochje in gozd zagrnejo oblaki, shum vode narashcha, kolesa pa obstanejo. Ko pa se kolesa spet zavrte, se shum padajoche vode in ropot koles, vse to podrhtevanje prenese tudi vanj. Chumnato zagrne hlad. Nich vech sochnih dni. Le listje odletava z dreves. Hlad se vedno bolj zarezuje v telo.

Ta voda, ki venomer narashcha, grozi, da bo povlekla vse s seboj. Prinasha divje prizore odhajanja ter ves nemir, ki se je nakopichil v zhivljenju. Nato slishi posamezne glasove in vchasih se v zatemnjenem odsevu okenske svetlobe prikazhe obraz, a ni povsem preprichan o tem, ker je onkraj stene pravzaprav nemirni vodni tok. Zazdi se mu, da tudi njega zagrinja ta neizprosni vodni tok, od katerega se v sebi prelomi, zadrhti. In spet se ponovi hrumenje, klici in besede, ki odzvanjajo kot odmev, ko se odbija od gora. In spominja se besed, ki bi bile lahko tudi sanje ali pa predvsem strahovi.

Tu se torej zgrnejo vse podobe v eni sami podobi, da se potem razpustijo v presojen preliv in nato znova sestavijo, samo da imajo sedaj drugachen izraz in drugachen pomen. Samo on bi v njih lahko prepoznal sporochilo, ki ga bega od nekdaj, da se sprashuje chemu in zakaj. Ta morasta noch nima konca in ob prebujanju vse te podobe izginejo, da si jih ne more vech priklicati v spomin. In tako ostane tudi pomen njihovega sporochila neznan. Zato skoraj verjame, da pripovedujejo vse te podobe o stvareh, ki jih ni mogoche izgovoriti prav zato, ker ob budnosti izginejo, se zapletejo v odmaknjena pobochja. Ostane samo grom prelivajochih voda, ki zazvenijo spodaj v slapu in potem odtavajo v narochje shiroke reke, ki preplavlja polja, ko se razlije chez bregove. In ni vech pesmi tam od Dravce in ni vech domachije, ni vech njegove Nezhe in njunih otrok, izginili so kot besede, ki jih ni bilo mogoche izrechi, zapisati. In nato nekakshen krik, ki se izvije iz narochja voda, kot bi se kdo utapljal, kot bi njega samega spodnashal val, skupaj z njim zavrtinchil vse, chumnato in mlin in pobochje. Nich vech ni preprichan, kje se v tistem hipu nahaja, ali je on ta, ki je zakrichal, ali pa je morda zaklical kdo drug. Zastrmi se v presojno svetlobo tam od okna, ki jo prepara blisk. Kot bi presekal pot temi in se prikazal onkraj zastora. Ponikne v razpenjeni tok, in znova je shum in je besnenje in je hkrati svetloba. Tam, od njegovega vrochichnega pogleda, zazrtosti v nichnost trenutkov, ko znova podrhteva breg in se dozdeva, da bo potonil Dobrach tako kot pred stoletji. In z Dobrachem vse planine in vse soteske in bo voda zalila dolino. V tej presvetljeni razsezhnosti se mu znova prikazhe podoba, ki je morda tudi odsev ali preblisk v njegovih mislih, lahko je sidrishche njegovih vrochichnih zaznav, lahko pa prepoznavanje otroshkih strahov, ko je prislushkoval pripovedim o prebujenih mrlichih, o tavanjih vedomcev in zhalik zhen, o vilah, ki so te zacharale in ti vchasih namenile tudi prgishche bogastva, pricharale izpolnitev zhelja. In so te zhelje she vedno prisotne, ostala je tudi bolechina, ki se je preselila v razbeljeno notranjost. To so vse podobe, ki jih je slikal, te odbleske zhelja, nochnih prikazni in verovanj, tam v risu, ob charanju in iskanju zakladov, v veri o chudezhnih ozdravitvah.

Pa so tudi molitve, zapovedi in reki, tajni spleti besed in neznanih obrazov, ki se poganjajo proti njemu kot vechglavi zmaji. In je konchno spoznanje o zavisti, bolestni preobchutljivosti, in so vsi ti izreki, vsi ti uroki in vse, kar poskusha vplivati na zhivljenjsko usodo, che lahko prav verjame, da je sledil misli, obchutju, videnju, notranjemu glasu, ki ga je vodil, in se sedaj sprashuje, ali je bil ta glas varljiv in je varljivo tudi vse videnje in spoznanje in ostane edino nemir, ki ga je spremljal, pa ta zavezanost besedi in misli, da je to tisto edino, po chemer je zaznamovan. So resnichne te besede, ki potujejo iz roda v rod, te o divji jagi, ki spodnese vse, kar se ji postavi po robu, v bliskih in tuljenju, in besede o nochnih morah in obrekovanjih, o charovnicah in o volkodlakih? Morda je res, da se chlovek lahko spremeni v volkodlaka, v zver, ki se hrani s chloveshko krvjo. In je zato kak chlovek zhe zaznamovan s hudobijo, s shkodozheljnostjo, z bratomornim znamenjem. In to ni nekako prineseno od zlih sil, ampak je predvsem prishlo s chlovekom na svet. Ali so to grehi starshev ali pa samo premajhno znanje o stvareh, o tem, kaj povzrocha bliske, grom in tresenje tal, kaj prinasha tocho in kaj stori to, da se nekomu zmrshi pamet, da v nekem trenutku ni vech on sam? Kdo je iznashel vse te muchilne naprave, ki so kot nadaljevanje zlih misli in bi bile po narochilu nekoga v ozadju sposobne skozi muke priklicati resnico? Resnico o tem, da nam vladajo zle sile, vojna in bolezni. Ali pa je morda res, da je njihov povzrochitelj prav chlovek in ne kakshna morasta prikazen, ki prihaja iz neznanih temin? Ali mora kak posameznik prevzeti nase muke, da se ljudje prepoznajo v njem in se odreshijo zlih si?

Da, o tem bo ljudem pripovedoval v svojem Pasijonu. O besedah, ki jih govori mati, ko ji krizhajo sina. To je najvech, kar chlovek lahko stori v zhivljenju, da nekomu omogochi prepoznavanje dobrega in zlega. Matere objokujejo svoje sinove, ko ti odhajajo na vojne. Odhajajo in se borijo zdaj v imenu enega, potem v imenu drugega cesarja. Prevzemajo nase krivdo in se morda tako ochistijo. Vrachajo se iz vojn pohabljeni, brez udov ali ochi, taki nikoli ne dokonchajo svoje poti.

In nato polja zhivljenja znova vzcvetijo. Lakota je premagana. Ljudje se vesele praznikov, vasovanj, ljubezni in rojstev. Kar je bilo posejano, je treba pozheti. In je znova jutro kot v sanjah. Brezmadezhno chisto nebo. Tishina kot ob nastanku sveta. In je pogled na koroshka jezera. In zazvenijo zvoki, ki pomenijo radost. In se veselo vrte mlinska kolesa.

- Hej, dobro jutro, Drabosnjak! zakliche mlinar, ko napochi nov dan. Zadovoljen je, ker prihajajo ljudje z vozovi in prinashajo vreche z zrnjem. Z vsakim spregovori kakshno besedo.

- Bog daj, odvrne Drabosnjak zadrzhano.

- Mora te je tlachila, Drabosnjak, reche mlinar. - Do hishe te je bilo slishati.

- Jaz nich ne vem o tem, odvrne Drabosnjak.

- Potem si pa bolan.

- Samo govoril sem, odgovarjal sem vsem.

- Si se s coprnicami pogovarjal?

- Vi se pa z vragom pogovarjate. Kadar moko tehtate!

- Kaj pa hochesh rechi? Ljudje, ne poslushajte ga! Vidite, da je bolan. Bolan ali pa nor.

- Bolan? Ali pa nor? Ampak nikoli nisem ljudi goljufal!

Mlinar je otrpnil. Nato pa se je divje zagnal z odgovorom:

- To moram poslushati, ker sem dobrega srca. Saj je nekoch pisal tiste rajme o mlinarjih. Takrat, ko je bil pijan.

- Resnico sem pisal.

- Kmetijo si zapravil. Gosposki si se zameril.

- Kar zraven stojte, ljudje, ko bo tehtal!

- Ne ve, o chem govori! Saj bo sin pote prishel, se mlinar obrne in stopi proti mlinu.

- Nekateri samo od revezhev zhivijo, da je potem she vech revezhev na svetu, govori Drabosnjak bolj sebi kot drugim. - Mene pa so na kant spravili. Ovadili in na kant spravili.

Sporochili so sinu Gregorju, da je z ochetom slabo, da je vrochichen in da mora kdo skrbeti zanj. Gregor se je pripeljal z vozom. Nalozhil je posteljnino in nekaj oblachil. Nato je na voz znosil knjige in pisalni pribor, vse to, kar je potrebno za uchenje, ter nekaj barv in ģdilcĢ. Drabosnjak je she skochil po drobno knjizhico, ki je nosila naslov Pasijon, in vpil, da tega zhe ne bo pustil v mlinu.

- Gregor, je vprashal sina, ali se peljeva domov?

Voz je krenil po poti, ki jo oba dobro poznata.

 

 

XIII.

PASIJON

 

Minilo je nekaj let od konca vojne z Napoleonom. Velika lakota je bila mimo. Odmevi zmage so she vedno delovali – predvsem je proslavljala gospoda. Tako je tudi do Koroshke prishel glas o veliki zabavi na reki Ljubljanici v osrednjem mestu Ljubljani; za to prireditev v chast prestolonasledniku Ferdinandu so narochili celo ladjevje umetelno izdelanih ladij. Naslednji veliki zbor veljakov, ki je privabil v Ljubljano odlichnike iz vse Evrope z avstrijskim cesarjem na chelu, je bil od januarja do maja leta 1821 in je zapisan z zlatimi chrkami v zgodovino mesta. Ta ljubljanski kongres t. i. svete alianse je pomenil poskus zajezitve novosti, predvsem upora v neapeljskem kraljestvu.

Velika zabava v chast cesarice je bila osmega februarja in she imenitnejshi sprejem enaindvajsetega februarja, ko se je zbrala smetana uglednih predstavnikov, ki sta jih zaznamovala hlepenje po bogastvu in uzhitkih. Meshchani so tekmovali med seboj, kdo se bo pojavil v cesarjevi blizhini.

Veter iz Francije se ni hotel pomiriti kar sam od sebe. Odmev dogodkov na kongresu v Ljubljani je segel tudi na Koroshko. V uti na robu Ljubljanskega barja sta se dogovarjala ruski car in avstrijski cesar. Tudi drugi imenitniki so razpravljali, zasedali in iskali zabavo. Predvsem so si ogledovali zhenski spol. Bogate matere so poskushale svojim hcheram priskrbeti chim bolj ugledne in premozhne zhenine. Ruski car je tedaj spoznal, da je mogoche tukajshnje ljudstvo nagovoriti v slovenskem jeziku. Slovansko, slovensko, ilirsko ali pa nemshko – odlochitev glede jezika takrat she ni bilo jasna. Toda tedaj je zhe bila spocheta smer, ki je ponesla glas Slovencev v svet in strnila posamezne pokrajine od Koroshke do morja. Naposled je prevladal glas mladega pesnika, ki je tedaj shele stopal po poteh nabiranja znanja. Vodnik je po odhodu Francozov padel v nemilost

Plesi in diplomatski pogovori. Minister in kancler Metternich se ni branil zhenske druzhbe. V politiki pa je veljala njegova beseda, ko je bil sklenjen dogovor, da se poshlje chete v neapeljsko kraljestvo.

Na oddaljenem pobochju nad Vrbskim jezerom je Drabosnjak s precejshnjo chasovno odmaknjenostjo sledil dogodkom, ki so nashli svoj odmev tudi na Koroshkem.

Nesreche so sledile druga za drugo.

Bile so si tako blizu, kot bi si tako rekoch podajale roke. Drazhba, sodnija, rubezh in pogrebi so bili zhe odmaknjeni, zato se je Drabosnjak le rahlo zavedal, da so ti dogodki zhe minili. Tudi bivanje v mlinu in prepir z mlinarjem je postalo le she bezhen spomin.

Ostaja le to rahlo podrhtavanje koles. In ne ve vech, ali se pelje proti domachi hishi ali pa po rubezhu iz domache hishe v mlin. Ali pa je to morda neka druga vozhnja, ki je lahko dokonchna. In od tam, kamor se pelje sedaj, vodi le she ena sama pot.

To rahlo podrhtavanje koles.

Drabosnjak sprevidi, da se pokrajina spreminja, da je iz tesnobe vrtechih se mlinskih koles prestavljen na nekakshno planoto. Spodaj, globoko pod njim, se razprostira sanjsko lepa pokrajina. Ni obsijana s soncem, temvech z neko srebrnkasto barvo, kot da je pokrita s stekleno pokrovko. In sijaj, svetlobni izviri prihajajo izpod zastrtosti, zato je slika pravljichno nadzemeljska.

Vseeno prepozna kraje, kjer je prezhivel vechino svojega zhivljenja. Da, spet je pred kmetijo na Drabosinjah. Pod njim so planjave Koroshke. Vse do daljnega mesta ob jezeru in samotnih zatokov, obdanih s trsjem. Zave se, da ta svetloba prihaja od znotraj, da nima izvora v zunanjih telesih, temvech so to videnja, v katera je vedno verjel. Verjel je, da zhivi na pravljichnem kraju, kamor vodijo ceste od vsepovsod. Verjel je v lepoto pomladnih svetlikanj in poletnih barv. Ta nadnaravna, slikovito navdahnjena lepota izvira iz njegove notranjosti.

 

In tako mu prihajajo naproti sence, obrisi gozdnih poti, odbleski nagibov in previsov, zastrtih dolinic. Tam se lahko priblizha vsem tem podobam. Ob njem sedi sin Gregor, potrpezhljiv fant, ki se je pred kratkim porochil. Poklicali so ga, naj pride po ocheta v mlin.

Gregor je molchech. Zaskrbljen je, ker je oche vidno prizadet, zlomljen, tako brez volje. Venomer nekaj govori, se z nekom pogovarja.

– Ti! Si prishla? sprashuje Drabosnjak.

– Pote sem prishla, odvrne zhena v belem, ki je povsem podobna njegovi Nezhi.

– Slishal sem, da si umrla, odvrne Drabosnjak.

– Oche, s kom se pogovarjate? vprasha sin Gregor in rahlo zategne vajeti, ko konja vlecheta navkreber.

– Z materjo govorim, pojasni Drabosnjak in doda: – Nezha, saj si vendar umrla. Spominjam se, ko smo te pokopali.

– Saj zato sem prishla, odvrne zhena.

– A zato, da grem s teboj? je zachuden Drabosnjak in nich vech ne sprashuje. Samo pokrajina polzi ob njem. Zachuden je, kot da bi jo gledal prvich. Drevesa brez listov se sklanjajo ob poti. Ob presledkih se v gozdu odcepijo stranske poti.

Zopet je Gregor ob njem. Chuti napetost chvrstih konjskih hrbtov. Moch mishic. In se spomni, da je Gregor prishel ponj v mlin. Hudo noch je prezhivel, saj se spominja vseh tistih glasov in videnj ter vrochichnih senc. Nekaj ga tishchi v prsih. In telo je hladno.

– V odejo se zavijte, oche, reche Gregor. – Kmalu bomo doma!

– Doma? Na Drabosinjah? se zachudi Drabosnjak.

– Doma, na kmetiji. Prizhenil sem se.

– A ne na Drabosinjah.

– Oche, tistega zhe davno ni vech. Po tistem ste zhiveli v mlinu.

Motno se spominja, da ga je sin nekoch res odpeljal z domache kmetije k mlinarju. Da je tam pripravljal neke tiske. Da je bil zagrenjen in samoten. In da se je sprl z mlinarjem. She odmev koles. Konjski hrbet je uslochen. Mishice so napete. Vozita po gozdni poti. Drabosnjak in sin Gregor. Ne ve vech, ali je to tista prva vozhnja, ko je moral z domachije takoj po drazhbi. Ali pa je to morda potem, ko je moral zaradi bolezni iz mlina, kjer je prebival kot gostach. Sluti samo odmev koles tezhkega kmechkega voza, sluti napete vajeti v sinovih rokah. Potem se mu zazdi, da se vprega spushcha v lahkotnem drncu navzdol. Konja sproshcheno hrzata. In potem zavijejo na znano pot, mimo kmetij in gospodarskih poslopij. Pa spet po travnikih mimo njiv.

– Se spomnish, Gregor, ko sem oral to njivo?

– Tedaj sem bil she otrok.

– Ti bi moral tu gospodariti.

– Oche, stokanje nich ne pomaga.

– Prishla sta z materjo, z mojo zheno Nezho.

– Nekaj ste pisali.

– Bila je pomlad, vse v cvetju. Kar vriskal sem, ko sem vaju zagledal.

– Potem je prishlo pismo od gosposke.

– Se spomnish, Gregor … Potem je shlo vse navzdol: s kmetijo, z zdravjem, z delom.

– Dolgo je zhe tega, kar smo bili vsi skupaj.

– Potem nas je razneslo kot listje v vetru.

– Tako lepo ste nam pripovedovali ob vecherih tisto o chudnih bitjih, pa o charanju in o iskanju zakladov.

– Pravi zakladi so v nashih dushah, v nashih srcih.

– Vashe zgodbe bi kar naprej poslushali.

 Pa so odhajali. Tvoji bratje in sestre. Po svetu, pa tudi s tega sveta. Tudi zapeli smo skupaj. Posebno okoli Bozhicha.

– Lepo igro ste gor postavili. Tisto o Bozhichu.

– Tista se je kar prikupila ljudem.

– Saj, ob Bozhichu smo. Danes jo bodo igrali po koroshkih vaseh.

– Spet bomo skupaj zapeli.

Voz se ustavi.

– Oche, dol stopite! Tako, roko vam dam!

– A smo doma?

– Tu je sedaj moj dom, tukaj sem se prizhenil, pojasni Gregor.

Od hishe prihaja bozhichna melodija, pesem otroshkih glasov. Drabosnjak se priblizha tezhkim lesenim vratom, nekaj neznanega ga obda, chuden obchutek, da je to najbrzh poslednja selitev, no, morda je samo she ena pot odtod do tja, kjer lezhe njegovi predniki.

Gregorjeva zhena ga lepo sprejme. Povabi ga v hisho in mu pove, da bo imel toplo izbo, vendar se on she vedno pochuti kot tujec, samo zven bozhichnega petja mu je znan. Chaka, da bo she kdo prishel naproti, vendar ga peljejo skozi veliko izbo v manjsho, kjer je zhe pripravljena postelja, omarica in stol. Izba ima majhno okno, skozi katero komaj prodira svetloba.

– Oche, najprej se naspite, reche Gregor in zhena doda, da bo skuhala toplega chaja.

– A so tisti otroci vajini?

– Kateri?

– Tisti, ki pojejo.

Gregor in zhena se spogledata. S pogledom se sporazumeta, da z bolnikom ne kazhe dobro. On pa vidi tam pri vratih drobne postave, ki pojejo bozhichni napev.

Vedno je nekaj, o chemer chlovek sanja. Je ta pogled skozi zimsko okno morda nekakshno spogledovanje z onostranstvom? Tako pridejo trenutki minljivosti in tudi v tem je nekakshna lepota.

 

Chlovek se trudi, se bori, omahuje, a pomembna je tista notranja ura, glas, ki se mu reche vest ali dobro ime, morda spomin na nekoga, ki ga nochesh prizadeti. Tako se vprashash, tedaj ob poslednjem trenutku, ali si prav zhivel. Dotika se ga glas kot slaba vest, kot namig, da je zavozil kmetijo, otroke, zheno. Nihche ni vedel, koliko so mu pomenili njegovi tiski. Trenutki, ko se je vzpel nad to bedo in je mislil nekam naprej, nekam dalech, kaj vse she lahko chaka chloveka, ki prebiva na Koroshkem. Che se ne ozavesti, che se ne oprime knjig in znanja. Nich ne gre drugache kot pri tistih, ki so postali mogochni in bogati. On skusha pojasniti, kaj je tisto najpomembnejshe v zhivljenju. Mar se je vse pomembno zhe zgodilo tam v daljni preteklosti?

Predstavlja si dogajanje pri Gospe sveti. Bili so Karantanci. Slovenci. Imeli smo svoje kneze. In she potem, ko Karantanije ni bilo vech, je o njih shel glas po svetu. Tudi tuji vladarji so morali sprejeti oblast od tega ljudstva, potrdilo, da bodo vladali ne v svojem, temvech v interesu vseh podanikov.

Predstavlja si, kako vladar prejema oblast od predstavnika ljudstva. Tudi sam se pochuti kot potomec vojvod, ponosnih svobodnjakov. In potem so sledile knjige..

Kupi tiskov. Zavist prijatelja.

Judezh! Da, bil je z njim. Prilizoval se mu je. In tam je, v Pasijonu, ko se prilizuje Krizhanemu. Te mrachne podobe, ki zavajajo, ki pritavajo od nekod iz globin. Morda je v njih pridih davnega izginotja, prepletanja chasov, prizvok minevanja. To je sila, ki ga zaznamuje. Vchasih je vrochichen, vchasih vseveden, mnogokrat zaznamovan in hkrati odprt k vsemu, kar se rojeva. In od tistega trenutka, ko se prepozna, se zave, da mora prisluhniti tem videnjem, tem znamenjem, tem prebliskom, ki se spremene v znamenja, ki jih lahko vsakdo razume. Zato so mu ljudje radi prisluhnili. She vedno so ob njem ti njegovi sovashchani, ti blizhnji in daljni sosedje, ti, s katerimi ga vezhe tesno in malo bolj odmaknjeno prijateljstvo.

Skusha jih prebuditi, skusha jim dopovedati, da je chas, ki ga zhive, na nekakshnem prelomu, da je treba stremeti naprej, hkrati pa so vsi zaznamovani s prikaznimi iz davnine. To je lepota pripovedi, ki prehaja iz roda v rod, mnoge zgodbe, dogodki in tudi videnja. Chlovek je vedno nekam hotel, nekaj iskal, ne samo zakladov, ki jih zaznamujejo zlati odbleski, zven denarja, moch, ki izhaja iz dostojanstva in oblasti. So she zakladi razumevanja sochloveka, prisluh njegovim notranjim zvokom, ki so pritajeni, zakriti, pa vseeno delujejo po nikoli odkritih silnicah. Zato lahko spreminja dogodke, ki nas zaznamujejo, v te tiske, ki so mu prinesli toliko nesrech ali pa so ga mogoche tudi dvignili, da bo zhivel she potem, ko ga bo zagrnil mrak in ne bo vech stopal po koroshki zemlji. Chudezh je stopati po teh dolinah, se ozirati na daljne podobe jezer in obchudovati sence oddaljenih vrhov. Iz teh senc se rodijo podobe, se izrishejo obrazi, se zaslishijo besede.

Tako te besede lahko vchasih pridobe rozhnat nadih, vchasih zazvenijo modrikasto, da je v njih she odblesk nekakshnih valov, ki so prekrivali doline v davnini chasa. Nastajala so mesta. Chudovita. Odeta v marmornate palache. V teh mestih so zhivela neznana ljudstva, ki so morda zapustila kanchek svoje krvi. Nato so prishli novi naseljenci. Med njimi morda kdo, ki je nosil v sebi take zhelje kot on. Brez pohlepa, temvech le z zheljo, da prenikne v chloveshka srca. Zavedel se je, da je chlovek zgrajen iz plasti, da je morda tista nevidna najbolj zgovorna, saj od nje chlovek sprejema ukaze. Morda obstaja she bitje, ki vse to uravnava, toda zmozhnost presoje prihaja od tega notranjega glasu. Kot tudi mozhnost chutenja, pa tudi chut za pravichnost in zavest o pravicah, ki morajo biti dostopne vsakomur.

Od njih prihaja ta glas, od ponosnih chasov preteklosti, ko zaslishi besede knezov, ki so jih ustolichevali pri Gospe sveti. V njem ni zhelje po vladanju, bolj zna prisluhniti vsakdanjim dogodkom; ti so po svoje tudi izraz nekih predvidevanj, ki jih je mogoche oznachiti, zaznamovati, si jih zapomniti. Tja do Gospe svete vodi dolga procesija v chasu, do katerega je prispel tudi on sam. Plast za plastjo, obraz za obrazom, ne ve, ali se spushchajo ali se dvigajo. Ovija jih nekakshna senca, da postajajo podobe in postave prozorne ter so na neki nachin nakopichene v tishini. Da, iz tishine prihajajo in se zgrinjajo k njemu. Rad bi se dvignil, rad bi se jim priblizhal. Lahko pa jih ogovori le z notranjim glasom, jih zajame v neskonchnosti, in se zave, da ni nich nemogochega. Tokrat se utrujeno upogne in procesija se umakne. Nato zaslishi she drugachne glasove. V izbo je vstopil Gregor.

Drabosnjak: – Smo danes o Bozhichu?

Gregor: – Skupaj bomo proslavili praznik. Kmalu bomo kadili.

Drabosnjak: – Kot nekoch, ko smo bili vsi skupaj.

Gregor: – Lepo igro o Bozhichu ste skup spravili.

Drabosnjak: – Igrajo jo, she vedno po vaseh.

Gregor: – Pa charali ste in nam pripovedovali zgodbe.

Drabosnjak: – Ko smo bili she vsi skupaj.

Gregor: – Tudi danes bomo zapeli in se zbrali ob jaslicah.

Drabosnjak: – Ali so zhe vsi otroci prishli, tvoji bratje in sestre?

Gregor: – Oche, malo pochijte.

Glasovi, glasovi se priblizhajo. So kot odmev pesmi. Zazdi se mu, da je nekdo stopil v sobo. Mlada zhena, Nezha, vsa cvetocha, kot tedaj ob svatbi. Cvetocha in nasmejana je vstopila v novi dom. Nezha she vedno stoji ob postelji, ni vech mlada in cvetocha. Upognjena je in bolehna. Tudi ona je med ljudmi, bleda senca. Nato izgine. Vendar slishi njen glas. In mnozhica, ki stopa za krsto. Mnozhica na dolgi poti, ki se vije po pobochju. Ne ve vech, ali je morda svatba ali koga nosijo k vechnemu pochitku. Zave se, da je vse te obraze nekoch poznal. Da so mu blizu. Ali so med njimi tudi navidezni prijatelji? Ti te prodajo za belich, za krajcar. Pa teh ni mnogo. Prevech se kljuvamo med seboj, zheli rechi. Zhe od tedaj v preteklosti, ko so razbili drzhavo, ko so se pridruzhili zvezi s sovrazhniki. Koristi od tega je imel nekdo tretji. Tudi ljubezen se izrodi v sovrashtvo. Nekaj o tem mu je zhelel povedati oche, ko mu je predal kmetijo. V blizhini je tudi obraz matere. Ampak to je bilo v prejshnjem chasu. Sedaj je drug chas. Samo cesar je ostal isti.. In misel o dobrem vladarju, ki je shchitil svoje ljudi. Res, zameril se je oblastem. Mnogokrat je izrekel hude besede v naglici. Nekdo pa je vedno prislushkoval, zhelel odkriti njegove misli.. Tudi prikupiti se ni skushal z besedami in nikoli ni goljufal. Njega so spravili s posestva. Najprej za gostacha v mlin. In nato k sinu Gregorju. Dobro se je fant porochil. Zdaj je sam svoj gospodar, kot je bil on nekoch. Kot kralj, kot knez, kot kosez. In se je tega zavedal.

Tako ali drugache. Konec vedno pride. Saj, bili so tudi prijetni trenutki v zhivljenju. Tudi tedaj, ko je oral, ko je risal dilce – chelnice, ko je svetoval in zdravil, charal in iskal zaklade. Pripovedoval je zgodbe, pisal pisma in tiske spravljal na svetlo. Samo to si je zhelel, da bi reshil kmetijo, da bi nekaj ostalo za njim. Ljudje se bodo spominjali njega in knezov, ki so jih volili svobodnjaki spodaj pri Gospe sveti. Tako je prezhivel svoj vek. In nazadnje je moral nalozhiti krizh. Ta se mu prikazuje. Tudi prizori krizhanja. Saj, to je njegov Pasijon. In se sprashuje, ali ga bodo kdaj igrali. Morda na Kostanjah. Morda drugje na Koroshkem ali Kranjskem. Ta pogled trpeche matere. She mnogo bo takih pogledov, solz in muchenj, she chez sto, dvesto let. In zhe prej so bile solze, ko so Turki pridrli v dezhelo, ko so grajski trpinchili kmete, ko so prihajale vojske in so samo jemale, ko so prishli davkarji in ko so dobre kmetije propadale. Tudi sinovi so odhajali in hchere. Za kruhom, na dnino, vrachali pa se niso vedno. Vojne z Napoleonom so minile. Prishle bodo nove vojne, zato cesarji vedno znova potrebujejo vojake. Ogenj bo pozhiral domachije. Ljudje se bodo skrivali po gozdovih. Spet bo kosila smrt po dolinah. Spet bodo ljudje trpeli zaradi suzhenjstva, bolezni, izganjali jih bodo iz njihovih domov.

To je bilo pozneje.

To, ko se prichnejo ljudje zbirati. Kot bi rojile chebele. Vidi sence med hishami. Slishi klice. Zbirajo se v nekakshnem vechjem prostoru. To so obrazi njegovih prijateljev. Tudi od drugod prihajajo. Iz vse Koroshke.

Konchno razbere klice:

– Pasijon bodo igrali!

– Na Kostanjah ga bodo igrali.

– Drabosnjakov Pasijon.

Saj to je nazadnje on. Krizh nosi na hrbtu. Upognjeno telo ima. In slishi krike. Kriche in ga zmerjajo. Konchno nekdo pristopi, neka zhenska, in mu obrishe znoj. Neznosna bolechina ga spreleti.

In spet vidi mnozhico ob poti. In pot, ki se vzpenja strmo navzgor. Krizh postaja vse tezhji, da klecne, da se poskusha dvigniti. Nekdo priskochi, izvije se iz mnozhice in si naprti krizh. Chuti olajshanje.

– Saj to je on, Andreash! se razveseli. In vprasha:.

– Kaj pochnesh, Andreash?

– Pomagal ti bom.

– In vsa ta mnozhica?

– Nahujskali so jih. Judezh je med njimi.

Vidi obraz v mnozhici, ki se izmakne pogledu. In nekam odhiti. Zachuti brazgotino na dushi. Zachuti, da je tistemu zhal. Spomni se pogovorov z njim. Nich vech.

Mnozhica pa se izzhivlja. In konchno same sence, ko se vse zagrne v mrak. Slishi samo she nekakshne shume, kot udarce bicha. Bolechina, ki spreleti telo. To pozna zhe od prej. Glas biricha, glas sodnega uradnika, glas postave.

Pot se vije navzgor in pristopijo mozhje, ki se rezhijo, chesh zdaj, zdaj pokazhi svojo moch.

– Moja moch je v tem, da se umaknem, da pretrpim vso to bedo, vso to zaznamovanost. In se dvignem nekam onkraj, kjer ni vech bolechine.

Sprevod se she naprej giblje med mnozhico. Ustavlja se. In vidi obraze, vidi posameznosti, slishi glasove. Nato pa se mu zazdi, kot bi podobe izginile v presojnost nochi, v svetlobo sonchnega zahoda, v globino nochnega neba. Zachuti olajshanje. Zhenske molijo. To besedilo pozna. In potem glas. In potem zven otroshkih glasov.

Bolechina je preshla.

– Oche, govorili ste. Z nekom ste se pogovarjali.

– Kje sem?

Zachudeno prepozna znane obraze. Sin Gregor in njegova mlada zhena.

Poleg je tudi njegova Nezha. In njegovi otroci.

– Nezha?

– Prishla sem pote.

– In otroci?

– Vrnili so se. Spet bomo skupaj.

Gregor se premakne in zhena reche, da bo treba po gospoda.

Nekdo pa res prepeva. Res je chas Bozhicha in res je vsa druzhina zbrana.

 

 

 

XIV.

OD GOSPE SVETE ZVON

 

Spet tisto rahlo pozibavanje. Sopenje zhivali, ki vleche voz vkreber. Vajeti drzhi v rokah sin Gregor. Molchech je in samo prikima, ko Drabosnjak govori nekaj o hishi, o orodju, ki je ostalo tam, pa o prodaji, da je premalo iztrzhil. In zhal je Drabosnjaku, tudi za chebelnjak. Pa za polje in gozd. In za vsako drevo. Chudi se, zakaj otrok ni poleg, zakaj niso prishli. Tudi zhene Nezhe ni. Vsi so nekam odshli. Kot dninarji in dekle. Sedaj se ne bodo mogli vrachati domov, ker doma ni vech. Nekateri so zhe pomrli, tudi Nezha. Ona se vchasih vrne. Kot senca, kot podoba iz preteklosti. She se vedno znova oglasha njen razposajeni smeh, tak kot na porochni dan. Pa poskochnice, ki so jih tedaj igrali. Smeh svatov. Mnogo let sta prezhivela skupaj. Skrbna gospodinja je bila. Lepo je skrbela za dom, medtem ko je on pripravljal svoje spise. Tudi tiskal jih je. Med prvimi na Koroshkem. Vchasih je predolgo ostal v krchmi. Poslushal je zgodbe, ki so jih ljudje pripovedovali. In she sam je spregovoril. Tudi o tem, kakshno je zhivljenje, ko te pritisne ob tla. Ampak po srcu je bil veseljak. Toda dolgo ni spregledal, da je tudi Judezh med njegovimi poslushalci. Ovadil ga je. Zaradi tiskov, ki jih je prodajal na sejmih.

Vrochica ga za hip zapusti. She vedno je ves preznojen. In she kar chuti rahlo pozibavanje voza. Trde dotike koles, ko se premikajo chez grude zemlje. Njegov lastni glas ga dosega iz nekakshne daljave.

Drabosnjak: – Gregor, se she spomnish, kako radi so prihajali ljudje k nam?

Gregor: – Zaradi vas, oche, so prihajali.

Drabosnjak: – Znal sem jim svetovati za kmetijo, za bolezen pri zhivini.

Gregor: – Tudi razveseljevali ste ljudi s svojimi shalami.

Drabosnjak: – In kako veselo je bilo, kadar se je oglasil Andreash.

Gregor: – Tudi v verzih sta govorila. V rajmih.

Drabosnjak: – Moji tiski bodo ostali.

Gregor: – Zaradi davkov so vas pritisnili.

Drabosnjak: – Prevech sem zaupal ljudem.

In se peljeta dalje, da Drabosnjak ne ve vech, ali proti mlinu, ker je bila malo pred tem kmetija prodana na drazhbi in ga zdaj sin Gregor pelje v mlin, kjer bo zhivel kot gostach in dninar, ali pa je zhe vse to za njim, tudi tisto zhivljenje v mlinu, kjer je prezhivel nekaj zadnjih let, potem ko je izgubil kmetijo.

Mrmra in se pogovarja sam s seboj. Spomni se svoje pesmi in Gregor ugiba, o chem govori oche. Ve pa, da zagotovo niso tiste besede in tisti verzi, ki sta jih govorila oche in Andreash. Nekaj trpkega je v teh Drabosnjakovih besedah:

 

– Jest sm se nata vechji prjatla zanesu,

pa glih ta je na mene roche trdu zvezu,

to veste, da sem mu dobr kruh brez shkode vseh ludi

zdaj veste vsi, kaj se meni godi,

da je v tej vazi velko dnarja bvo,

jest seve si pomagati ne mogu,

vino pije moj sovrazhnik, noj gre prate jest,

jest mam pa glih enu tako dobro,

da mam glih eno dobro vest.

 

Vse, vse je kot shum vetra, ki se ustavlja ob zastoru drevesnih kroshenj. In spet tiho zavijanje koles na poti skozi gozd. Nato ponovno chez travnike. In vidi vse hkrati in vsako podrobnost v chasu, kar je bilo prej, in vchasih tudi, kar bo prishlo pozneje. In so drobci besed in razigran smeh, spet je zavzetost, moch in pogum v mislih, ki spodbujajo nachrte in dejanja. Nekaj si je v resnici zhelel, tedaj, ko si je ustvaril druzhino in je hotel postati skrben gospodar. Drugo pa so bila srechanja s prijatelji, s tistimi, ki so hodili po svetu kot citrarji in tkalci, pa s tistimi, ki so samo slikali in se ustavljali po domachijah, kjer so jim gospodarji narochali, kako naj opremijo prochelja in balkone, pa izbe in skrinje in podobe, ki so krasile bogkov kot. Toda tako brez vsega se predati tej svoji drugi zhelji je zvenelo kot norost, ki se je zavedajo samo tisti, ki so trdno zasidrani v vsakdanjosti. Saj, tudi drugim gospodarjem je shla kmetija po zlu, vendar so se oprijeli prekupchevanja, prevoznishtva, splavarjenja ali dela v gozdu. Pa je bilo tudi to nekaj lepega, da je imel otroke in je bila njegova zhena Nezha vedno ob njem. Samo premamilo ga je, kajti imel je ta dar, da je lahko lebdel v oblakih, se potapljal v misli drugih; to je bila morda posebna zaznamovanost, kdo bi to lahko vedel.

Vrochica se povrne kot nekakshen sunek z nozhem. Glasovi postanejo skrivencheni. S seboj nosijo prizvok grozhnje. To je zhalost slovesa, odhajanja, vse je kot privid. Le pogled po shirni Koroshki, pogled ptice, prinasha notranje zadovoljstvo. Chuti blizhino doma. Chuti toploto dotika. She na tej poslednji vozhnji, ki se v njem ponavlja in se venomer vracha, she na tej vozhnji, ki je kot slovo od sveta in od mladosti, ta pridih toplote zapolni bolechino in nato ta kot po chudezhu popusti. Te gruchaste skupine hish na pobochjih nosijo v sebi spomin na dolge zimske vechere, na praznike in pogovore, na zaupljivost v tishini, na skrite nezhnosti in na pozabo. Res, skrivajo zastore spomina na chase, ko so se dogajale poroke, rojstva in umiranja, prazniki in veselja, pa odhodi in ugibanja o vechnosti ter vchasih preblisk lepote. Ni bilo chasa globlje razmishljati o lepoti. Lahko je bil lep dan, lep nasmeh ali sonchni zharek. V toploti domache izbe vidi znane, ljube obraze, utrnejo se samo za hip v prividu, preden izginejo v neskonchnost, v odmaknjenost, v neznano. Prav to se v tistem hipu dogaja z njim. Vonja les, toplino zhilnatih prevlek, ki obdajajo steno in bogkov kot. Tam sije luch, pa tudi beseda je luch, je objem in je ljubkovanje. Kar je v teh domachijah vrednega in prijaznega, je vse iz dobrega domachega lesa. Ve, kje je posekal smreko, ki nosi streho, kje tram, ki drzhi veliko sobo, v kateri se zbirajo ob zimskih vecherih. Ve, kje je nashel les za oknice in kako je oblikoval vhodna vrata, da so kot prehod v dvorec, v zadrzhano, ujeto in sveto. Iz iste snovi, iz lesa, je tudi izba, postelja in skrinja, pa mize in stoli. Toda on, Drabosnjak ni samo mizar, je tudi kmet in tiskar in pisec in govorec. In predvsem iskalec zakladov. Kajti ni najbolj nujno najti zaklad. Predvsem ga je treba iskati.

Kot odtisi na nevidnem polju so ti prebliski iz davnine. Vedno se je dogajal boj za zemljo in zaklade. Lahko si predstavlja tiste bojevnike, ki so pri Gospe sveti ustolichevali svoje vojvode. Karantanci ali morda prishleki od nekod iz daljave. Zhe stoletja zhivijo na tej zemlji, kjer so v zraku pesmi in glasba. So tudi krvavi punti in poboji. So jame, kjer so konchali Karantanci. Prav ta spomin je kot zaklad. In so she drugi zakladi. Iz chasov, ko so po dezheli ropali Turki. Tedaj nismo vech imeli svojih knezov. Grashchaki so se umaknili v svoje gradove. In tako tudi v njegovem chasu, ko si vojske podajajo roke. V imenu nashega cesarja so shli fantje na vojno. Pa je prishel mir. In spet vojna. In prishel je Francoz. In potem Rus. Pa spet Francoz. Tako vse doslej, ko se je vrnil avstrijski cesar, ta, ki vlada sedaj. Ta je za zdaj ostal, toda spet bodo vojne. Lakota bo in bolezen. Kmetije bodo shle na kant. Toda tega, teh kmetij, te zemlje jim ne smemo prepustiti. Te kmetije so kot kraljestvo, so kot spomin na Gospo sveto, odkoder se vchasih oglasi zvon. Morda je potopljen. In je njegov glas samo odmev, toda on ve, da kliche vsakega izmed nas. Glas tega zvona je spomin na chas, ko smo imeli vojvode, svoje kneze. Tedaj je vsak svobodnjak imel svoj glas. In she sedaj kliche ta odmev, ta spomin na ustolichevanje, ki je nasha pravica. Nash glas je bil glas svobodnjaka, veljaven toliko kot glas zemljishkega ali mestnega gospoda. To je spomin na potrjevanje oblasti, ki jo je knez prejel iz rok ljudstva, to je pravica, da najvishja oblast dobi potrditev od preprostega kmeta. Tja pod Peco, tja se je umaknil spomin, v votlino, kjer pochiva in chaka nash kralj, po imenu Matjazh, ki ga slikajo na panjskih konchnicah. In se bo zgodila stara pravda. Le zemljo, rod, jezik in obichaje je treba ohraniti. Vse od Gospe svete do Jadranskega morja. In si predstavlja ta daljni dogodek, ko je vladar prejemal oblast od ljudstva. Pochuti se kot potomec vojvod, ponosni svobodnjak. Toda potem …

Judezh. Tudi tedaj se je pojavil. Sklepal je prijateljstva s sovrazhniki. In je kot v njegovem Pasijonu. Prizor iz krchme, kjer se mu pridruzhi navidezni prijatelj.

Tedaj she ni chutil njegove zavisti.

Potem so slike spet motne. Potopljene v globino, kot bi sijale izpod gladine jezera. Je gladina. In so glasovi. Slishi besede in lovi misli, se jih dotakne. Kot bi nekdo pristopil in mu zashepetal v uho.

Vse to so vrochichne sanje.

Vrochichne sanje, ki se vrachajo. In z njimi prizori iz preteklosti. Da se naenkrat vzpne na blazini. Pa spet onemoglo oblezhi in nemochno pogleduje proti bledi svetlobi, ki prihaja skozi okno.

Poskusha se izmakniti objemu tesnobe. Zaslishi napev. Zvonchkljanje. To je napev Bozhicha. Morda iz njegove Bozhichne igre. Kdaj jo je pisal? To igro. Kdaj so jo zhe igrali? Nezhni otroshki glasovi prihajajo in se nato utrnejo kot zvezdni utrinki v nochi. Razblinjajo se drobci svetlobe, prelevijo se v kosme temnih senc. Zahajajo v preobleko nochi. Nasloni se na posteljno stranico. Spet se poskusha dvigniti. Zheli kreniti za temi glasovi. Pridruzhil bi se jim v trenutku, ki slavi rojstvo in novo upanje. Sonce, sonce se prichenja znova vzpenjati v dvig, ki prinasha nadaljevanje. Premagan je svet teme. Tako kot v igri. Zachuti ta premik.

 

V sobo vstopi sin Gregor. Ali pa je bil zhe prej tam. Drabosnjak pa govori nekaj o selitvi. Obraz zhene. To je mlada Gregorjeva zhena. Chaj je prinesla. Govori o pochitku, da mu bo sedaj toplo. On pa spet slishi svoj glas, ko se z Gregorjem po drazhbi odpravljata v mlin in potem iz mlina. In sedaj je tu, na kmetiji, kamor se je Gregor prizhenil.

Gregorjeva zhena: – Oche, malo chaja popijte.

Drabosnjak: – Proch smo morali z nashe kmetije.

Gregor: – Oche, sedaj sem na zhenini kmetiji.

Drabosnjak: – Otroci … razkropili so se po svetu. Kot veter raznese listje.

Gregor: – Vedno se kdo oglasi.

Zhena: – Kdo bo hodil v takem vremenu? Zima je.

Gregor: – In kar naprej snezhi.

Drabosnjak: – Zavist in hudobija sta nas pognali po svetu.

Gregor: – Pa prav na Bozhich je zbolel.

Zhena: – Po gospoda bo treba.

 

Spet odmev pesmi!

Veseli glasovi, pa spet otroshki klici, zvonki, da preglase sence. Nekakshen shum, nekakshno pretakanje, sence, ki prekrijejo odbleske svetleche se vodne povrshine. Zabrbota vodni tok, kot bi ga iznenada pregnetel vrtinec. Prav tako se prekrivajo dogodki in misli. Izgubljajo se in se znova vrachajo. Odmev glasov, videnj in prichakovanj. Zopet na drugem kraju in v drugem chasu, da lahko v hipu preleti stoletja. Pa se ta negibnost lahko tudi v hipu sprevrzhe v bolechino, ki otrpne v vsakem vlaknu telesa. Vse, vse se zgodi v istem trenutku. Ta trenutek bivanja, ki je kot negibnost in usodnost in je hkrati povzetek vsega zhivljenja. Vse, kar je zhelel povedati, naslikati, izsanjati. Zave se, da ni mogoche pobegniti nikamor. Tudi ni mogoche nichesar vech postoriti. Res, upodabljal je drobce zhivljenj. Tudi svojega zhivljenja. Zhivel je kot svoboden kmet na lastni kmetiji. Hkrati pa je zhelel oditi, potovati, se uchiti, spregledati. Tudi dopovedoval je ljudem in dolgo vztrajal na svojem. Namesto njega so odhajali otroci. V vabljiva daljna mesta. Z upanjem in s sanjami v srcu. S spominom na rojstno hisho v dushi. Vedno je bilo pri hishi premalo hrane in prevech ust. Potem pa nenadoma ni bil vech pravi gospodar. Tudi gospod ni postal. Zato je napisal igro o izgubljenih sinovih. Kako se vrachajo premrazheni in lachni. Odhajali so polni upanja. Mnogi konchajo na kakshnem kozolcu. Bolehni in utrujeni. Doma ni vech. Samo she spomin na otroshtvo.

Mnogo je bilo stvari in dogodkov, ki so ga osrechevali. Vsi ti ljudje, ki so prihajali k njemu, najprej na kmetijo, potem pa v mlin. Iskali so zabavne zgodbe, ki jih je slikal na chelnice, tiste od jezikavih zhen, o tem, kako hodijo zhene po mozhe v gostilne, da ne bi pri oshtirju ostal zadnji krajcar. Pa bo spet sejem v Brnici. Ljudje se zbirajo. Prihajajo tovorniki in rokodelci s Kranjskega in iz vse Koroshke. Kaj vse mora she pripraviti? She mnoge tiske. Pa o igrah sprashujejo. Kdaj bodo igrali tisto o izgubljenem sinu? Tudi o Pasijonu sprashujejo. Spet bo prishel pleskar in tkalec Andreash. Oglasil se bo na kmetiji, zavila bosta v krchmo, spet bo veselo.

Tudi citre ima s seboj Andreash.

Tam ob tochilni mizi pa pogleduje Judezh. Priblizha se mu, Drabosnjaku, poizveduje. Vchasih ga malce posvari.

Ljudje prihajajo od Zilje, Rozha in Podjune.

– Drabosnjakov Pasijon bodo igrali!

– Poglejte! Igralci se zbirajo.

Tudi njegovi otroci so zbrani. Igro so prishli gledat.

Tam je njegovo zhivljenje. V Pasijonu je prikazal skrb matere. Kje je zhe to? Mati je govorila, naj se umirim. Prevzamem skrb za kmetijo. Da bodo prishli otroci. Tam je njen pogled. Ochi matere, njene misli, njeni obchutki, njena bolechina. Sedaj je Pasijon natisnjen. Spomladi ga bodo igrali, tam na Kostanjah! Toda on sam tega ne bo vech dochakal.

Tam na Kostanjah, kjer je blago pobochje in vodi pot od kozolca nad vasjo navzdol polozhno, vse do hish. Tam bi postavil postaje, kjer bi igralci povedali besedilo. Natisnjeno je! She zanamci ga bodo igrali. Da bodo povedali o svoji bolechini. O upanju in mochi, pa o vechnih vprashanjih sveta. Tu, na Koroshkem, je bila bolechina vedno prisotna. Prihajali so narodi. In nato izginjali. Prishli so novi naseljenci in se v trenutku pochutili kot doma. Koroshka je postala njihov dom. Verjeli so v prikazni gozda, v uroke in tajna znamenja, v moch, ki je v ljudeh, da povzrochajo temne sile v narochju sanj, v blodnjah zavesti. Da, verjeli so v prikazni in hude ure, v dobre vile in zle uroke. In v lepo govorico, ki so jo slishali od matere, v pojocho govorico, ki povzema ritem valovitih pobochij in zrcali spev jezerskih voda. Pa so prihajali iz sveta od dalech, vojske in vladarji. In spomin na domache kneze je bledel. On sam je skushal ozhiviti pripoved o dobrem vladarju. Tja, v goro Peco, ga je postavila ljudska domishljija. Toda bil je le spomin na kratko dobo blagostanja. In spet se prichne svitati, ko zaveje veter iz Francije. Na Kranjskem so prvo domacho igro gor postavili. Pojavil se je pesnik, ki je prichel izdajati novice v slovenskem jeziku. V Celovcu so zacheli tiskati slovenske knjige, tako da Koroshka spet postaja prva in osrednja slovenska pokrajina. In zato je tudi on postavil tiskarno. Pa igro. Pa pesmi. Tudi igro o izgubljenem sinu. Tudi kot podobe na chelnicah se je podala ta zgodba, ki sega dalech v davnino. Nikoli ni bilo drugache. Trpljenje ljudi se zliva s trpljenjem, ki ga prinashajo besede njegovega Pasijona. In je v trenutku on sam ta chlovek, ki so ga pribili na krizh She pozneje, ko njega ne bo vech, bo trpljenje ostalo. In ljudje bodo morali iz spomina chrpati moch, da bi premagali trpljenje.

Tedaj bomo spet imeli svoje kneze, svoje vojvode. In pesem se bo shirila po koroshki zemlji. Nezhna in vabljiva, spokojna in umirjena. Nato pa trenutek, ko se bolechina nich vech ne pretvarja. Jasno napove, da se ne bo vech poslovila. Samo s pogledom lahko she sledi osebam, slishi oddaljene glasove, pritajen shepet.

Temno postaja v izbi. Spet to rahlo pozibavanje, spet nagib na zavojih, spet pogled v daljavo. She morda spev, ki ovija gozd.

Gregor: – Oche, nimava vech kaj iskati na Drabosinjah.

Drabosnjak: – Vsaj tega ni dochakala moja Nezha, te sramote.

Gregor: – Pomirite se, oche!

Drabosnjak: – Da gre hisha na kant …

Gregor: – Oche, mati je zhe dolgo bolehala.

Drabosnjak: – Od ocheta sem prevzel kmetijo.

Gregor: – Oche, tarnjanje nich ne pomaga.

Tam stoji ob krsti. In se polagoma vrne v zemljo. Tokrat zhena nich ne spregovori, kot bi bila nema. Samo strmi vanj. In besede zhalostne matere Marije jo spremljajo. Vanj upira pogled, ko on nosi svoj krizh. Samo presvetljene podobe so, samo nekakshni tiski, kjer se prelivajo obrisi. Tu so ljudje. Tu so gledalci, ki spremljajo igro. In zapojo pesem zhalostne matere Marije. Cela vrsta je teh pesmi, ki se zlivajo s podobami.

Gregor: – Rajmi in kmetija ne gredo skup!

Gregorjeva zhena: – Duhovnik je prishel.

Negibno se zastrmi v neznano, v noch, ki se prikrade iznenada. Samo plamen v kmechki pechi prichne nezhno trepetati, tako da lahko prisluhne plamenom. Toplota ognja je odmaknjeno zhivljenje gozda, so zharki sonca, ki so chrpali iz nevidnih sil. Tudi odmev nalivov, bujne rasti, shumenja chebel in drugih zhuzhelk ter petja gozdnih ptic. Frfotanje kril in klici, ki vabijo k ljubezni. Tudi chloveshki glasovi so med njimi, tudi pesmi, ki so jih zapeli. Pri njih se je vedno pelo. Tako pri delu v gozdu kot pri zhetvi zhita, pri jesenskih opravilih, pri tkanju in lichkanju ter ob praznikih. Pravzaprav je bil praznik vsak dan, ki ga je prezhivel v upanju, v izgorevanju, v mochi zavedanja, ob snovanju nachrtov. In ob rasti, ki je klila globoko v ljudeh. Zdaj vse prihaja od nekod dalech. Tudi ta zven bozhichne pesmi. Kot bi prihajala skozi stoteri odmev gora, skozi nezhnost vechera, upanja in prichakovanja. Prinasha radost v otroshke ochi. To je dar radosti zhivljenjskih prichakovanj.

Potem spet planejo podobe iz davnine. Pogled v prihodnost postaja zamegljen. Glasovi ostajajo ujeti v negibni pajchevini chasa. Ledena preobleka posname to prichakovanje, ki prihaja iz same globine nochi pritajeno, zamolklo, iz mrachnih senc in nevidnih preobrazb. Zaveda se, da je edina dokonchnost le odhajanje, ki ostaja neizgovorljivo zmeraj prisotno

Nekdo pride k hishi. Otresa sneg s plashcha. Slishi pritajene glasove. Spet zazvenijo nezhni otroshki glasovi. Nezhni pogled zhivali, skrite v podrasti. Opreza za chloveshkimi glasovi. Prikazni gozda, ki so tudi dobrotljive in ishchejo zavetje v samoti. Radozhive ob igrivih mladichih, v prebliskih nezhnosti. Pripovedoval je o njihovih zhivljenjih. Kako se prelevijo in priblizhujejo chloveku. Vonj po senu. Zven pastirske pishchali. She, she prisluhnejo pripovedi.

Tam stoje otroci. Tudi sin Gregor z zheno.

Duhovnik stopi k bolniku. V chrnem plashchu, v temni obleki. Kot senca na obrazu, da zagrne pogled k oknu. Utrip sveche na omarici. Slishi molitev. Duhovnik napravi krizh. Skloni se k bolniku.

Zhena: – Blodnjav je postal.

Gregor: – Ne prepozna nas vech.

Duhovnik: – Poklicali so me …

Skloni se k bolniku.

Drabosnjak: – V tem snegu. Zaradi mene.

Duhovnik: – Zaradi dushe. Da se poslovish od ljudi.

Drabosnjak: – Sedaj je prishel moj chas …

Duhovnik: – Stopil bosh pred Gospoda.

Drabosnjak: – Oche, greshil sem.

Duhovnik: – Vedno si pomagal ljudem.

Drabosnjak: – Nisem dobro skrbel za kmetijo.

Duhovnik: – In nisi skrunil bozhjega imena.

Drabosnjak: – Kriv sem. Zaradi otrok. Zaradi zhene.

Duhovnik: – Kmalu se bosta spet zdruzhila.

Drabosnjak: – Samo resnico sem vedno govoril.

Duhovnik: – Prejel bosh poslednje olje in skupaj bova molila.

Drabosnjak: – Oche, greshnik sem.

Duhovnik: – Vsi smo greshniki. Zato moliva!

Duhovnik se skloni she blizhe. Spet se odpre pogled proti oknu. Zunaj mochno snezhi. Nezhni otroshki glasovi bozhichne pesmi preglase molitev. Samo pogled ostane, ta zazrtost v vechno, nesprejemljivo, mogoche tudi nedoumljivo. Tega ni mogoche izrechi, ker ostaja prisotno v utripu vsega obstojechega. Zato je zavezujoche in podaja prehod v dokonchnost. Ostajajo prebliski lastne presoje ali dvom o vsem obstojechem, pa tudi slutnje o hvalnici lepoti in stalnosti na poti nadaljevanja.

Lahko she pomisli. To je tisto neizrekljivo.

Zopet pesem! Zopet otroshki glasovi!

Znani obrazi.

Zopet nekdo stopi v sobo.

Nekdo izreche besede.

Izreche, da bo sedaj, da bo vsak hip. Morda se je zhe zgodilo?

Nato tishina.

V tishino padajo snezhinke.

 

***

 

 

OP. AVT.:

Andrej Shuster Drabķsnjak (1768-1825), koroshki bukovnik, je veliko naredil za obstoj in razvoj slovenskega jezika na Koroshkem. Rodil se je na Drabķsinjah blizu Vrbe ob Vrbskem jezeru. Petindvajsetleten je prevzel kmetijo in se porochil. V razgibanih chasih napoleonskih vojn si je pomagal s tiskanjem in prepisovanjem knjig. Svoje in tuje knjige je tudi prodajal. Napisal je vech knjig pesmi, pa gledalishke igre, ki jih she vedno izvajajo. Zelo znan je Pasijon, ki ga je priredil iz nemshchine, kakor tudi Igra o izgubljenem sinu. Drabosnjak je tudi slikal panjske konchnice, popravljal ure in svetoval kmetom ob boleznih. Zaradi ovadbe ģprijateljaĢ so mu zaplenili vso zalogo knjig ter mu onemogochili nadaljnje tiskanje in prodajo. Bil je tudi zaprt in si do smrti v Umbarju ni vech opomogel. Zadnja leta zhivljenja je prebil kot gostach v mlinu. Najstarejshi sin Gregor ga je malo pred smrtjo odpeljal na kmetijo, kamor se je bil prizhenil.

 

Miha Andreash (1762-1821), prvi pesnishko nadarjeni bukovnik, rojen v Bistrici v Zg. Rozhu na Koroshkem; kmet, tkalec, sam se je nauchil pisati in brati slovensko in nemshko, prijatelj Andreja Drabosnjaka, po izrochilu sta se pogovarjala v verzih.

 

Po letu 1825 se nadaljuje razvoj slovenstva. V chasu po smrti Andreja Shusterja Drabosnjaka decembra 1825 postaja Celovec osrednje sredishche Slovencev. Tu so delovale zalozhbe, nastala je she danes delujocha Mohorjeva druzhba. V Ljubljani so pricheli tiskati Slovenske novice. Pomembni narodni buditelji so delovali na Koroshkem, npr. Urban Jarnik in Matija Majar Ziljski, ki je pripravil v Moskvi veliko razstavo o Koroshki. Tedaj razstavljeno ziljsko nosho hranijo v muzeju she danes. Kljub razhajanjem zaradi pravopisa, slovnice in gibanja ilircev je v nadaljnjem razvoju slovenstva obveljala smer, ki sta jo zachrtala pesnik France Presheren in njegov prijatelj Matija Chop, osrednji osebnosti slovenskega preporoda. Tezhnje po osamosvojitvi shtevilnih narodov, ki so zhiveli v Avstro–Ogrski, je zadrzhevala trda roka kanclerja Metternicha, ki se je moral posloviti od oblasti ob pomladi narodov leta 1848. Knezhji kamen z Gosposvetskega polja je postal eden od osrednjih simbolov slovenstva. Do lastne drzhave pa je Slovence vodila she dolga in krvava pot.

Koroshki bukovnik Andrej Shuster Drabosnjak she vedno zhivi v izrochilu Koroshcev in tudi v shirshem slovenskem prostoru she igrajo njegove igre. Na Kostanjah so mu postavili muzej, ki je tudi prostor za kulturne prireditve.

 

 

 

 

Ivo Antich

 

DRABOSNJAK ALI KOMICHNI PASIJON IZGUBLJENEGA SINA

 

(Refleksija pri koreninah slovenske dramatike)

 

Z razdalje skoraj poltretjega stoletja (240 let od rojstva) je lahko radikalneje ustrezen le razmislek o Drabosnjaku ne kot zgolj literarnozgodovinsko-etnoloshkem pojavu, temvech predvsem kot simptomu, ki kljub svoji obrobnosti na posebno izrazit nachin fenomenoloshke ģsimbolizacijeĢ razpira temeljna, sredishchno veljavna vprashanja slovenske kolektivne in individualno ustvarjalne eksistence. V skrajnem povzetku se tako ponuja naslednja definicija tega kolektivno-individualnega fenomena: obrobnost, ki ji zaradi vsestranske bivanjske blokade ģne preostane nich drugegaĢ kot vztrajati v vase osredishcheni dejavnosti. V nadaljevanju skusha prichujochi zapis na podlagi geohistorichnih dejstev, ki kontekstualno dolochajo sleherno individualno ģzgodboĢ, nekoliko shirshe osvetliti navedeno definicijo.

Drabosnjak vsekakor ni v ospredju shirshe slovenske avtorefleksije, pregledi literarne zgodovine ga v glavnem omenjajo le mimogrede ali niti to. Na primer dovolj obsezhna in tehtna Pogachnik-Zadravcheva Zgodovina slovenskega slovstva (enoknjizhna, 1973) nima ne Drabosnjaka ne bukovnishtva niti v imenskem registru, enako Pogachnikova Slovenska knjizhevnost (I, 1998); sodech po teh dveh strokovnih knjigah, Drabosnjak ni ne slovstveni ne literarni pojav. Sochasni, v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja v shtevilnih ponatisih izdani Pregled slovenskega slovstva Janka Kosa bukovnike in oba najpomembnejsha njihova predstavnika (Drabosnjak, Andreash) zgoshcheno in formalno korektno oznachi v kratkem podpoglavju v okviru poglavja Razsvetljenstvo in predromantika (2002, 14. izdaja). Podobno bukovnishtvo in isti par omenja zhe Alfonz Gspan leta 1956 v prvi knjigi velike Matichine Zgodovine slovenskega slovstva (pogl. Razsvetljenstvo, podpogl. Prerod v obrobnih slovenskih pokrajinah).

Drabosnjak ni edini; v zgodovini slovenske kulture, umetnosti in zlasti literature je cela vrsta podobnih ģpotlachenih simptomovĢ, polzamolchanih, tako ali drugache na obrobja ali celo v podpodja odrinjenih imen. Seveda je pozabljenih in prezrtih piscev dovolj tudi pri drugih narodih, saj je to pach sestavni del ģusode knjigĢ (habent sua fata libelli); ģslovenska posebnostĢ bi bila kvechjemu vztrajna, pravzaprav neminljiva in tipizirana kontinuiteta v prakticiranju razlichnih ģinteresnih potlachitevĢ skoz vso zgodovino do danashnjih dni, pri tem pa ne gre le za minornejsha imena, temvech tudi za dovolj pomembne, vchasih celo kljuchne figure, ki se po dolochenem ģobratuĢ lahko spremenijo v mitologizirane stebre nacionalnega panteona (ob sochasni 500-letnici rojstva je aktualen primer zlasti Trubar). Tovrstna endemichna slikovitost je she izrazitejsha spricho dejstva, da so tudi ti na novo dojeti in prevrednoteni slovenski velikani z vidika drugih, v svetu vodilnih nacionalnih kultur in literatur (mimo vseh obchasnih kurtoaznih pohval in uspeshnishkih ģprebojev v svetĢ) praktichno le chudashke figure neke zakotne etnopsiholoshke (folklorno-lingvistichne) minigroteske, po osamosvojitvi podprte z ģonkrajzavesnimĢ (pri marsikom tudi onkrajzavestnim) drzhavnim statusom. Se pravi, da si Drabosnjakov izjemni, cheprav le bukovnishki ustvarjalni napor, sprt z vsako ģobjektivno logikoĢ, po bistvu svoje tragichne grotesknosti tako rekoch podaja roko s podobno ģodshtekanimaĢ projektoma Trubarja (slovenski knjizhni jezik) ali Presherna (slovenska visoka poezija).

Andrej Shuster Drabosnjak (6. 5. 1768 – 22. 12. 1825) je namrech najpomembnejshe ime t. i. bukovnishtva; bukovnik (bukve – knjige) je prvotno ljudska oznaka na Koroshkem za slovenskega kmeta ali podezhelskega obrtnika, ki je le z osnovno sholo ali kot chisti samouk prevajal in prirejal slovstvena dela ter za potrebe sovashchanov opravljal razlichne pisarske storitve, kot literarnozgodovinski termin pa sta bukovnika utemeljila France Kotnik in France Kidrich (Kotnik je bil sploh najvechji poznavalec Drabosnjaka, z razpravo o njem je doktoriral v Gradcu leta 1907, sicer pa je na Drabosnjaka prvi opozoril Janez Scheinigg v celovshki reviji Kres, 1885). Zachetniki bukovnishtva so bili verjetno protestanti iz okolice Podkloshtra, ki jim je primanjkovalo (tiskanih) slovenskih knjig, zato so si pomagali s prepisovanjem prvih protestantskih tiskov in so pri tem s preslikavanjem tiskarskih chrk celo oblikovali znachilno bukovnishko pisavo; njihovemu zgledu so sledili katolishki sosedi. Prvi po imenu znani bukovnik je bil Luka Maurer (1754 izdal zbirko cerkvenih pesmi); bukovnishtvo je bilo najbolj razvito konec 18. in v zachetku 19. stoletja, ko sta se na Koroshkem izoblikovala najbolj izrazita ustvarjalca, vsestranski kmet Andrej Shuster (tudi slikar panjskih konchnic in urar) in pesnishko nadarjeni tkalec Miha Andreash, seglo pa je she v druge slovenske pokrajine in chasovno vse do sredine 20. stoletja: Pavel Knobl, Andrej Kanchnik (oba Kranjska), Jurij Vodovnik (Pohorje), Vojteh Kurnik (Trzhich); kmetica Matilda Koshutnik (1899-1972, Globasnica na Koroshkem) je kot pesnica in dramaticharka delovala she po koroshkem plebiscitu 1920. Bukovniki so prirejali najrazlichnejshe spise, od nabozhnih prek chisto literarnih do vrazheverskih (npr. popularni Kolomonov zhegen iz 1740, ki naj bi med drugim varoval vojake pred kroglami), nekateri so prepisovali le zdravilske knjige (t. i. medicinsko bukovnishtvo). Pojav bukovnishtva je izvirna vmesnost med pravo ljudsko besedno umetnostjo neznanih avtorjev in pravo (profesionalno) literaturo izobrazhenih piscev z znanimi imeni. Nikakor ne gre za obichajno ljubiteljstvo (amaterizem), niti v smislu deloma sorodnega nemshkega meistersingerstva, kajti v jedru bukovnishtva je elementarno avtentichni upor slovenske etnichne identitete kot obramba pred germanstvom, ki je vse od podreditve Karantanije pod Franki z agrarno kolonizacijo vztrajno potiskalo razmejitev proti jugu in v 19. stoletju zachelo sistematichno germanizacijo tudi juzhno od Karavank.

Drabosnjakovo bukovnishko delovanje obsega vse tri poglavitne zvrsti: poezijo, prozo, dramatiko. Po ohranjenem gradivu sodech, je najmanj izvirnega prispeval v proznih besedilih, prirejenih po nemshkih predlogah (tukaj tematsko skrajshani naslovi): Ebekshushtar (ģvechni chevljarĢ Ahasver), Untershberg (kralj Matjazh), Magdalena in t. i. Marijin pasijon (le slednji natisnjen, datiran, 1811). Zhe v tej prozi je ponekod odstavke oznacheval z abecednimi akrostihi v vech krogih; tak kompozicijski princip je znan iz Biblije (119. psalm, urejen po 22 chrkah hebrejske abecede), iz bizantinske in stare cerkvenoslovanske (abecedne himne, azbuchne molitve) ter pozneje tudi iz srednjeveshke latinske cerkvene literature, od koder se je razshiril v nemshko (Loufenberg: Marien ABC), rusko in srbsko (D. Obradovich) zapisovalsko prakso, uporabila pa sta ga tudi slovenska pridigarja Rogerij in Janez Svetokrishki (17.-18. stol.); abecedo so po svoje poudarjali ģabecednikiĢ, sekta anabaptistov na Sashkem v 16. stol.

Po abecednem nachelu je Drabosnjak oblikoval tudi Slovenski ABC (Svovenje OBACE; Svovenji obace; natisnjeno brez letnice), svoje najpomembnejshe pesnishko delo, izjemno zanimivo pouchno-satirichno pesnitev, kjer je v shtirih abecednih krogih, v prostih, zaporedno rimanih verzih brez metruma in interpunkcije, kot vodilne teme obdelal slehernika, kmete, duhovnike in smrt (bivanje v luchi zadnje ure); do tedanjega zhivljenja posvetnih stanov kot tudi duhovnishtva je ostro kritichen, a ostaja ponosen na svoj kmechki stan, iz katerega vse prihaja in od katerega vsi zhivijo, ter zvest cerkvenim naukom. V drugem abecednem krogu te pesnitve sta znamenita verza, ki ju je posebej poudaril Oton Zhupanchich, ko je leta 1914 v reviji Slovan pisal o Drabosnjaku: ģDuh nashega duha je to. (…) Dve vrsti, tako elementarni, kakor so jih pisali samo she stari svetopisemski preroki. V ti dve vrsti je zgnetel svoj in svojih rojakov gnev: Vino pije moj sovrazhnik noi gre prate jest / Jas mam pa glih tui dobro da mam ano dobro viest. V teh dveh verzih je Drabosnjak velik. V njih je izrazhena tragika, ne samo njegova osebna, nego vsega slovenskega Korotana.Ģ (Isti ģduh nashega duhaĢ je zaznati v pesmi Miha Kastelica Zadovoljna nedolzhnost, po svoje pa tudi v Preshernovi Glosi.)

Kakor Obace je bila v avtorjevem chasu brez letnice natisnjena (na eni poli) she zbirka petih parodichno-satirichnih pesnitev v prozi in verzih brez skupnega naslova (skrajshan naslov po prvem tekstu: Litanija od hudih zhensk) in z naslednjimi tematskimi dolochnicami: 1) hude zhenske, 2) gostilnishka parodija spovedi (ģjest verujem na ocheta bierta noi na sina peka inu na duha kelnarjaĢ), 3) pred peklom varujocha ģzhavbaĢ, 4) pijanci (ģnapiti bratriĢ), 5) mlinarji. Pri tem je znachilna socioloshko-simbolichna tematizacija: humorna litanijska ģmizoginijaĢ, gostilnishko-bohemsko moshko ģbratstvo pijancevĢ, ironichno ģvrazheverstvoĢ (recept za ģzhavboĢ obsega same abstrakcije: potrpezhljivost, chistost itd.) in mlinarji kot izraziti predstavniki goljufivega pridobitnishtva. Prva od teh petih pesnitev, izvirno naslovljena Ena lepa zelu nova latania od tah hudah zhien (s proznim predgovorom), je pravi antitrubadurski leksikon drastichnih ljudskih oznak za zhenske (gnusna rana, stekli pes, strupena kacha, sel hudichev itd.), ki jih avtor k nekakshni moralni spreobrnitvi nagovarja v mnozhini (ģVi hude zhane se spreobrniteĢ) in v ednini (ģSpraberni se o zhenaĢ), medtem ko za moshke navaja le izbrane pozitivne lastnosti. V opombi na koncu se nekako opravichuje, da je ģlataniaĢ namenjena le zhenskam, ki svojim mozhem ne naredijo nich dobrega, ne pa tudi tistim, ki so pobozhne, pridne, mozhem zveste in ljube.

Sploshno veljavna je ugotovitev, da je Drabosnjak kot ustvarjalec najizrazitejshi na podrochju dramatike; pravzaprav sploh utelesha to literarno zvrst na Koroshkem, kakor je Fran Eller najpomembnejshi koroshki pesnik, Prezhihov Voranc pa pisatelj v shirshem koroshkem kontekstu. V Drabosnjaku je bil ochitno avtentichen teatrsko-obredni ģerosĢ; s svojimi slovenskonarechnimi priredbami iger (v glavnem po nemshkih predlogah) se je vkljucheval v sploshnoevropski ljudski obichaj igranja iger z znano versko vsebino, povzeto iz Biblije. Ohranjene so tri igre: Pasijon, Pastirska igra (im. tudi Bozhichna igra; orig. Gierten shpil – nem. Hirtenspiel) in Igra o izgubljenem sinu (orig. naslov je bil verjetno Komedija od zgubleniga sina); za slednjo obstaja porochilo, da je bila tudi natisnjena, vendar to ni zanesljivo, ker ni bil odkrit niti en tiskani primerek, kot ostale se je shirila v razlichnih prepisih. Leta 1956 je etnolog dr. Niko Kuret pri zhupniku Martinu Kuchlerju na Kostanjah nashel trdo vezan zvezek (25 x 19,5 cm, 146 strani), ki vsebuje tudi po mnenju grafologov Drabosnjakov izvirni rokopis Izgubljenega sina v bohorichici s ponemchenim podpisom v gotici: Andreias Schuster Oberdrabosnik. Manjka naslovna stran, zato tochen naslov in leto nastanka nista znana; ochitno naslovni list ni razpadel zaradi obrabe, temvech je bil iz trdo vezanega zvezka namerno iztrgan, morda iz varnostnega razloga odvrniti pozornost tistih, ki so poskrbeli, da se ni ohranil noben tiskani izvod te ģpohujshljive igreĢ; ukrep ni bil zaman, saj je ohranil edini Drabosnjakov izvirni rokopis. Sicer pa so nasploh z naslovi in datiranjem Drabosnjakovih del razlichni zapleti, ker so izvirniki izgubljeni, prepisovalci in uredniki so priblizhno dolochene, dolge in nerodne naslove prirejali po svoje itd.

Zgolj po naslovih, ki kazhejo na priredbe biblijskih zgodb (Egiptovski Jozhef, Aman in Estera, bogatin in ubogi Lazar), so znane she tri igre, a te niso ohranjene niti v prepisih. Drabosnjak je tudi v igrah uporabljal svoje znachilne ritmizirane verze, brez metruma in z redko ali sploh odsotno interpunkcijo, z zaporednimi rimami ali asonancami; tako je verzificiral tudi, che so bile nemshke predloge v prozi; ochitno so mu bili verzi z zvochnimi ujemanji posebej blizu (po izrochilu je imel stihe napisane po stenah in v kozolcu, zapisoval si jih je celo med oranjem, s prijateljem Andreashem sta se pogovarjala ģv rajmihĢ kakor osebe v igrah).

Vse tri ohranjene igre je za t. i. ljudski oder zhe pred drugo svetovno vojno posodobil in v samostojnih knjizhicah objavil Niko Kuret, in sicer v smislu, kot ga predstavi zalozhnik v uvodu k Igri o izgubljenem sinu (1934): ljudski teater na osnovah ģslovenske religiozne ljudske kulturne tvornostiĢ v luchi posebne ģglobaliziraneĢ aktualnosti (ģSaj je ves nash svet dandanes kakor izgubljeni sin. Igra mu bodi klic in vodnik k Ochetu.Ģ). V spremni besedi k Igri o Kristusovem trpljenju (1937) je Kuret poudaril, da takih teatrskih pojavov ni primerno presojati s stalishcha literature kot ģigreĢ ali z vidika narodopisja kot dokument, temvech da gre za veroizpoved, za skupinsko pobozhnost celotne fare. Kuret je Drabosnjakova besedila preoblikoval v knjizhni jezik; zlasti je bil potreben ģochishchenjaĢ Izgubljeni sin, pri katerem je odstranil grobi realizem v dejanju in dialogih, spreminjal rekvizite (hudich z vrvjo namesto z mechem), znachaje (krchmarica in njena hchi nista vlachugi) in dodajal nove osebe, sklicujoch se pri tem celo na istoimensko igro Hansa Sachsa, Drabosnjaku v marsichem sorodnega nemshkega ģmeistersingerjaĢ, samoniklega literata, po poklicu chevljarja, iz 16. stoletja, avtorja ok. 200 moralistichno-komichnih dramskih priredb in ok. 2000 t. i. ģSpruchgedichteĢ (pregovorne pesmi, aforistichna ali gnomichna poezija); slednje so bile morda znane tudi Drabosnjaku, saj jim je njegov Svovenji obace soroden. Ob Kuretovih priredbah se seveda neizbezhno zastavlja vprashanje ohranjanja avtorske avtentichnosti.

Leta 1970 je izshla Igra o izgubljenem sinu v nadvse primerni, inventivni in Drabosnjaku zvesti priredbi Bruna Hartmana; v spremni besedi je med drugim omenjen tradicionalni premik v smeri posvetnega teatra: ģIgra o izgubljenem sinu ima vsebinsko predlogo v svetopisemski priliki (Luka XV, 11-32). V srednjem veku je v Franciji iz te prilike nastala dramska oblika, ki je bolj poudarjala blodno zhivljenje izgubljenega sina kot njeno etichno jedro. V tej premaknjeni osnovi je motiv zashel tudi v shtudentovsko komedijo.Ģ – Hartmanova priredba, ki ni v povsem knjizhnem jeziku, temvech v funkcionalno omiljeni obliki ohranja narechno in stilistichno barvitost izvirnika, je z uspehom prishla tudi na poklicni oder (mariborska Drama, 1970); obstaja she varianta za radio.

Branko Reisp v spremni shtudiji k faksimilni izdaji Drabosnjakovih pesmi (Parodije in satirichne pesmi, 1966) kot najpomembnejshe Drabosnjakovo odrsko delo poudarja Pasijon. To je Drabosnjakov najobsezhnejshi teatrski rokopis z velikim shtevilom nastopajochih oseb, a je podobno kot Pastirska igra v bistvu le predloga za korektno obredno ilustracijo, dialogizirana epsko-lirska slikanica, tako rekoch ģscenosledĢ. Po izvirni teatrski zhivosti, po zhivljenjskem realizmu s slikovito psihofantastichno ģnadgradnjoĢ (dobro, zlo – angel, hudich), po funkcionalni dramsko-fabulativni razchlenjenosti (ģsimetrijaĢ sedmih t. i. nastopkov) in zaokrozhenosti, po sochnih verzificiranih dialogih in vrsti enkratnih groteskno komichnih prizorov ter ne nazadnje tudi po posebni pomenljivosti svojih sporochilno-simbolichnih razsezhnosti Izgubljeni sin drugi dve igri presega do stopnje neprimerljivosti.

Za novo vrednotenje Igre o izgubljenem sinu in obenem za novo umeshchenje Drabosnjaka v slovensko ne le literarnozgodovinsko, temvech sploh v kulturno in gledalishko zavest se je markantno zavzel Bratko Kreft, slavist, pisatelj, dramatik in kot rezhiser tudi praktichni poznavalec gledalishcha. V razlichnih, znachilno dolochenih obdobjih (shtirikrat pri koncu desetletja) je objavil tehtne zapise o Drabosnjaku: Andrej Shuster Drabosnjak, ljudski pesnik in dramatik Slovenske Koroshke (Slov. por., 1. 3. 1947), Andrej Shuster-Drabosnjak (Ob 190-letnici rojstva) (Slov. por., 20. 5. 1958), Dvestoletnica Drabosnjakovega rojstva (Nashi razgledi, 25. 5. 1968), Dramatska struktura Drabosnjakove ģKomedije od zgubleniga sinaĢ (Traditiones, zbornik Inshtituta za slovensko narodopisje, 5-6, 1979).

Prvi Kreftov zapis v vodilnem politichnem dnevniku zlasti v zachetnih odstavkih kazhe tedanje ozrachje nedavne partizanske zmage, jugoslovanskega in slovanskega zaveznishtva (Slov. por., 3. 1. 1947: novoletna chestitka Vseslovanskega komiteja Slovanskim narodom; pred resolucijo IB). Kreft govori o koroshkih partizanih kot nadaljevalcih tradicije prvega slovenskega kmechkega upora leta 1478, o ģpripadnosti Koroshke kot bistvenega dela k slovenskemu telesuĢ (v isti shtevilki Slov. por. chlanek: Slovenska Koroshka tekmuje z geslom ģVse za prikljuchitev k FLR JugoslavijiĢ; pojem ģSlovenska KoroshkaĢ tedaj ni bil omejen na republiko Slovenijo, she Koledar Slovenske Koroshke 1949, izdan v Celovcu, pod razsvetljenima portretoma Tita in Stalina zajema ves avstrijski del; z memorandumom 18. 2. 1946 je vlada FLR Jugoslavije zahtevala prikljuchitev Koroshke, prichakovan je bil novi ģkoroshki plebiscitĢ), o rabelaisovski humornosti Izgubljenega sina, o blizhini ģcommedie dell'arteĢ, o nujnosti zveste narechne interpretacije in o Drabosnjaku naravnost pove: ģPomen njegovega dela pa ni le pokrajinski. Ko bo konchno napisana zgodovina slovenskega gledalishcha in dramatike, bo moral dobiti chastno mesto poleg Linharta.Ģ

Drugi, razmeroma kratek zapis je brez prizvokov politichne aktualnosti; Kreft omenja, da se je Drabosnjak vsaj z Igro o izgubljenem sinu trdno zapisal v zgodovino slovenske dramatike in gledalishcha, da je to zaradi posvetnosti v nekem smislu celo prva ljudsko-meshchanska igra med Linhartovo Zhupanovo Micko in Smoletovim Varhom, da v njej nastopajo kmetje in meshchani ter alegorichni figuri Tajfel in Angelc, da sta s Kotnikom pripravljala knjizhno izdaje te igre v 1442 razlichno dolgih verzih (Kotnik naj bi prispeval zgodovinsko-jezikovno, Kreft pa dramaturshko osvetlitev), da so v ljubljanski Drami z lektorjem dr. Bajcem, ki naj bi vodil igralce skozi narechje, zhe pripravljali uprizoritev, a je Kotnik medtem umrl in ni prishlo ne do knjige ne do realizacije v programu.

Tretji zapis je naravnan, cheprav razmeroma poljudno, predvsem v literarnozgodovinsko, jezikovno-stilsko in dramaturshko analizo Drabosnjakove dramatike. Kreft ugotavlja, da Drabosnjakovo delo she zmeraj ni ustrezno priznano in da se z njim godi podobno, kot se je okrog 150 let z Linhartovim, ki je dobilo klasichno veljavo shele po uprizoritvi Zhupanove Micke v ljubljanski Drami leta 1939, ter poudari, da bo estetsko-dramaturshka analiza in primerjava Drabosnjakove Igre o izgubljenem sinu dokazala, da se po literarni vrednosti ta igra kosa vsaj z Linhartovo Zhupanovo Micko, kajti po zhivosti in udarnosti dialoga v njej (ne glede na jezikovno-narechne probleme) ni Drabosnjak nich manjshi mojster kot Linhart. V humornih prizorih Igre o izgubljenem sinu, ki ima med Drabosnjakovimi igrami nedvomno najvechjo literarno in she posebno dramatsko vrednost, Kreft vidi renesanchno nesramnost in dekameronsko komichnost ter sklene: ģZhe literarno-dramaturshka analiza njegovega dela pricha, da stoji takoj ob Linhartu ali pa vsaj prvi za njim v zgodovini slovenske dramatike in gledalishcha – Shuster Drabosnjak. Vrh vsega je zhivel she precej bridkejshe zhivljenje kakor Linhart, saj je po izrochilu vechji del premozhenja izgubil, ker je pisal, tiskal in shiril slovenske knjige na svoj stroshek ter se poleg vsega she zameril takratni gosposki.Ģ

Chetrti, najobsezhnejshi in najbolj kompleksen Kreftov zapis je po mestu objave (Kuretov zbornik) nekoliko v folkloristiko umaknjena razprava. Kreft Drabosnjakovo Igro o izgubljenem sinu analizira po prizorih, ki jih je zanj devet in ne sedem kot v izvirniku, ter opozarja, da je bila gotovo uprizarjana sklenjeno, brez prekinitev, se pravi ne glede na vsebinsko menjavanje prizorishch, kakor so bile izvirno uprizarjane tudi Shakespearove igre (delitev na dejanja je stvar poznejshih urednikov besedil). Pri Sinu gre za t. i. epsko gledalishche v Brechtovem smislu (Kreft dodaja, da se je Brecht dramatske tehnike uchil pri srednjeveshkem biblijskem, liturgichnem, jezuitskem ter pri starem kitajskem in japonskem epsko-dramatskem gledalishchu); Drabosnjakova izvirnost je zlasti v strastno rimanih verzih, s katerimi je predelal neugotovljivo nemshko ali morda celo italijansko predlogo, ter v zmanjshanju shtevila oseb, ki je v sorodnih tujih igrah veliko vechje. Kreft tudi omeni opombo na koncu rokopisa ģto je en exempl tam grieshnkamĢ, ki je avtorjevo opozorilo, da je igra ģdidaktichna moralitetaĢ. Recheno po Vorancu, je Drabosnjak za Krefta pravi ģsamorastnikĢ z ganljivo pisateljsko in gledalishko ambicijo; zhe po tej komediji je ģkoroshko-slovenski ljudski LinhartĢ, njegovo delo sodi med staro slovensko klasiko, svojih ģrajmovĢ pa ni pisal le sebi v zabavo, temvech z namenom, da bi svoje ljudstvo narodno in etichno razsvetljeval, in v tem smislu je ta igra tudi posredno opozorilo koroshkemu Slovencu, naj se ne izgublja v tujem mestnem blishchu, ampak naj vztraja v zvestobi domu in zemlji.

Pozornosti vredna je tudi krajsha razprava Pavleta Zablatnika (Univerza v Celovcu) z naslovom Drabosnjakova Komedija od zgubleniga sina (Slavistichna revija, 1985, sht. 2), kjer je zgoshcheno in pregledno predstavljena vsa poglavitna problematika v zvezi s to igro. Zablatnik omenja, da je Drabosnjak evangeljsko priliko (Lk 15, 11-32) s pesnishko svobodo oblikoval v rozhanskem narechju, nekoliko priblizhanem knjizhnemu jeziku z nekaterimi chisto osebnimi znachilnostmi v pravopisu (bohorichica, nenatanchna glede shumnikov in sichnikov, svojevoljno pisanje velikih zachetnic, veliki K pishe s C, uvajanje novih chrk, x vchasih pomeni z itd.); njegovi verzi so vchasih okorni, vechinoma pa krepki in sochni, mestoma celo prostashko robati. Dalje pisec tipoloshko in v bistvenih potezah oznachi besedilo in vsebino zadevne igre ter navaja uprizoritve (verjetno so jo igrali zhe v chasu avtorjevega zhivljenja, drzhavna in cerkvena cenzura ji je zaradi ģpohujshljivostiĢ nasprotovala, vendar je igra zhivela naprej, uprizarjali so jo po Koroshkem she konec 19. stoletja, po svoje sta jo priredila Kuret za ljudski oder in Hartman za poklicno gledalishche, Slovensko prosvetno drushtvo ģDrabosnjakĢ na Kostanjah jo je igralo leta 1980 v prvotni obliki in izvirnem jeziku ter z njo gostovalo po Sloveniji).

V zvezi z uprizoritvijo na poklicnem odru je vsekakor potrebno omeniti kritichni zapis Vasje Predana Andrej Shuster – Drabosnjak: Igra o izgubljenem sinu (Delo, 17. 6. 1970). Gre za dokaj obsezhen (tudi fotografija s predstave) in razmeroma poljuden, a strokovno zgleden, she danes instruktiven gledalishkokritichni tekst ob sklepni premieri sezone v mariborski Drami. Predan v bistvenih potezah nakazhe zgodovinsko, kulturoloshko in dramaturshko problemsko ozadje ter prek rezhije Slavka Jana sezhe vse do posameznih igralskih kreacij (naslovno vlogo je igral Volodja Peer). Med drugim omeni opazno potrebo aktualne evropske gledalishke prakse, da zaradi prezasichenosti s tradicionalnim meshchanskim teatrom sega v elementarnejsho srednjeveshko in ljudsko ritualno gledalishche; po njegovem mnenju zadevna uprizoritev Hartmanove priredbe Izgubljenega sina ni bila povsem homogena v vseh vidikih svoje posebne (tudi jezikovne) zahtevnosti.

Med gostovanjem po Sloveniji so ģDrabosnjakiĢ iz Kostanj nastopili tudi v ljubljanskem amaterskem Shentjakobskem gledalishchu. O tej predstavitvi Drabosnjakovega Izgubljenega sina je Delo z dne 16. 2. 1981 objavilo reportazhno porochilo Vrli Koroshci v gosteh s podpisom Janeza Zadnikarja, ki je s humorno prizanesljivostjo orisal dogajanje v nabito polni ģshkripajochi shentjakobski dvoraniĢ kot izreden kulturni dogodek, kot praznik pristne narechne slovenske besede z onstran mejnih gora, ter tudi omenil, da ne gre prevelichevati Drabosnjakovih ģpesmic, pasijonov in verskih igerĢ. Ta uprizoritev, ki je bila zlasti s pristnim jezikom pravzaprav taka, kot si jo je zhelel Kreft, je torej ostala v okviru dobrodushne folklore, s katero manjshina znotraj manjshine manifestira svojo rodovno zavest in trdnost.

Kljub dolochenemu napredku v odnosu do Drabosnjaka je videti, da osnovna poanta Kreftovih pozivov (she) ni povsem uresnichena. Drabosnjak ni docela brez pridrzhkov postavljen ob Linharta (s pripombo, da je pomembnejshi kot utemeljitelj ljudskega gledalishcha na Koroshkem kakor pa dramatik, Drabosnjaka na kratko omenja Jozhe Koruza v spisu Pregled slovenske dramatike iz leta 1974, obj. v knjigi Slovenska dramatika od zachetkov do sodobnosti, 1997); dejansko ostaja bolj ali manj v etnoloshkem obrobju, delno zaradi dolochene literarne preproshchine in izjemno tezhavnega jezika (rozhansko narechje, polno modificiranih germanizmov, bolj ali manj nerazumljivo vechini Slovencev), nedvomno pa tudi zaradi svojevrstne, tako rekoch permanentno heretichne ģidejne problematichnostiĢ. V chasu habsburshke Avstrije in med svetovnima vojnama je Drabosnjakovo pisanje in gledalishko delovanje po eni strani pomenilo kritichni in narodnoprebudni, protinemshki izziv za posvetno oblast, po drugi pa tako praktichnozhivljenjski (bohemski) kot tudi – zlasti z nekaterimi pesmimi in z Igro o izgubljenem sinu – literarni odklon od smernic institucionalnega katolishtva (vnashanje drzne profanosti v zgodbo iz svetega teksta). Kreft je svojo apologijo Drabosnjaka dosledno razvijal skozi desetletja socializma in zmeraj ģkoroshkega pavraĢ omenjal poleg Linharta, poudarjajoch zlasti komedijsko posvetnost Izgubljenega sina, vendar se konservativna moralistichna tendenca v ozadju te igre ochitno ni mogla ujeti z Linhartovo razsvetljensko revolucionarnostjo. Izgubljeni sin je ljudska agitka, ki se s slikovito, mestoma drastichno ekspresivno priredbo biblijske prilike zavzema za vrnitev k ochetnemu domu in veri, to pa zhe samo po sebi ni moglo biti neproblematichno za socialistichni ideoloshki kontekst.

Zastavlja se torej predvsem vprashanje ontoloshke parabolichno-sporochilne razsezhnosti Igre o izgubljenem sinu, se pravi njene danashnje, postsocialistichne in postmodernistichne relevance ter sploh ģnadchasovne aktualnostiĢ kot avtentichne dramske umetnine (ne kot obrednega scenarija). V tem smislu kazhe, cheprav gre na prvi pogled za ģopisnoĢ epsko-lirsko igro, znova premisliti dramatichnost treh poglavitnih inherentnih etichnih opozicij med osebami kot inkarnacijami tipoloshkih psihoenergij, in to v luchi tragikomichne groteske in celo teatra absurda (ki mu tradicija commedie dell'arte ni tuja): sin in brat – sin in meshchanstvo – hudich in angel.

Nasprotje med bratoma: starejshi je ģneproblematichnoĢ privezan na zemljo in vsakdanjik, mlajshega v svet neustavljivo vleche vedozheljnost, ģgoljufiva kachaĢ (recheno po Preshernu, chigar sonet o Vrbi, eden njegovih kljuchnih tekstov, je pravzaprav melanholichni vzdih v svetu ģizgubljenega sinaĢ; Cankar, ki se je po dolgoletni ģizgubljenostiĢ v tujini vrnil domov, v Zgodbah iz doline shentflorjanske pishe, da je pobegnil, da bi bil sam svoj gospodar; po svoje je bil nekak izgubljeni sin tudi lutrovec Trubar; krchmarica v chetrtem nastopku in brat v zadnjem izgubljenega sina oznachita kot ģludrovcaĢ, tj. razuzdanca, nem. ludern, asociacija z lutrovec, izvirni Lutrov priimek Luder, nem. das Luder – mrha, mrhovina, na kar so radi opozarjali nasprotniki); znachajska razlika je arhetipsko konotirana celo z mozhnostjo dodatne biblijske asociacije: starejshi Kajn kot poljedelec, mlajshi Abel kot pastirski nomad ali ģvandrovecĢ (brat je do izgubljenega sina ob vrnitvi sovrazhno razpolozhen, a se po ochetovem nagovoru takoj pomiri). ģBratsko nasprotjeĢ se deloma kazhe she v biografskem pogledu: Drabosnjak stalno na svoji kmetiji, cheprav hrepenech v svet, njegov edini pravi tovarish Andreash (literarna zgodovina ju praviloma omenja v paru) pa je bil po izrochilu menda tudi v praksi aktivnejshi popotnik.

Nasprotje med premozhnim kmechkim sinom, ki se kot ģgosposkiĢ vandrovec (s sluzhabnikom, ki o gospodarju pravi, da hodi kot grof in da je oblechen kot podezhelski far; 3. nastopek) znajde med zvijachnimi in brezobzirno pohlepnimi meshchani (krchmar, krchmarica, njuna hchi) ima socioloshko-ekonomsko-politichno in erotichno razsezhnost ter se z vso predrzno radozhivostjo kazhe kot pravi ģpeklenski krogĢ, v katerem sin ostane brez vsega, celo brez obleke. Dramatichni vrh in obrat v razplet je spopad hudicha in angela za dusho izgubljenega sina kot ekspresivno alegorichna, nadrealistichna ponazoritev arhetipske, mitoloshko-metaforichne, pozitivno-negativne ģdemonichnostiĢ usode (ki se v komediji pach sklene spravljivo). Znachilno se zdi, da se te demonske silnice spopadejo tako, da potem, ko mu je z mechem grozil zhe krchmar, hudich dvakrat ponudi lachnemu, popolnoma izchrpanemu izgubljenemu sinu svoj mech za samomor (arhetipska oblika chastnega vojashkega siucida, prakticirana zhe v starem Rimu), tedaj pa v navidezno sinovo brezizhodnost posezhe kot nekakshen ģdeus ex machinaĢ angel varuh, iztrga hudichu mech iz rok, ga z njim natepe po hrbtu in ga she vrzhe za njim. Samomor z mechem je nacheloma zadeva tragedijske resnobnosti, a tukaj je kot demonichni izziv vkljuchen v obrachun, ki se zgodi kot burka na lutkovnem odru, pri tem pa je vse skupaj pravzaprav le delirichen privid telesno in psihichno povsem zlomljenega chloveka (orig. didaskalija, 6. nastopek: ģzgubleni sin doli pade na zemloĢ tik pred prvim srechanjem s hudichem, ki ima ģen nagi mech v rociĢ in mu reche: ģtukelej jemash zhbert in stori si koncĢ; zhbert, sbert – mech, po nem. das Schwert).

Kljuchen za Drabosnjakovo vizijo chlovekove usode, najbolj plastichno predstavljeno v Igri o izgubljenem sinu, je mestoma do groteske potenciran preplet komichnosti in tragichnosti (s Cankarjevimi besedami, zapisanimi sicer v drugi zvezi: ģPreshernost njegova je kakor slovenska pesem, ki se smeje naglas, zato da bi zatajila ihtenjeĢ; Moje zhivljenje, 1914). Drabosnjak s prizvoki ģkurentovskegaĢ (po Cankarjevem Kurentu) obeshenjashkega humorja ponekod oznachuje tudi samega sebe: ģen poreden paur u KorotaneĢ, samokritika alkoholika v Pesmi od napitih bratov. Svojo igro Pasijon je oznachil kot ģzhalostno komedijoĢ (v zadnjem verzu predgovora), Pastirsko igro pa v podnaslovu in v predgovoru ģzhalostna in usmiljenja vredna komedijaĢ. Cheprav mu je beseda ģkomedijaĢ verjetno pomenila predvsem igro nasploh, zhe sintagma ģzhalostna komedijaĢ kazhe, da se je zavedal posebne vedre funkcije komedije in ekspresivne vrednosti te paradoksne besedne zveze. Igre, ki se jih je odlochil prirediti, so mu bile nedvomno blizu tudi z intimnejshega osebnega vidika ne glede, koliko se je tega racionalno zavedal. Vse priredbe je slovenil ne le jezikovno, temvech je tudi dejanje prestavljal v domache okolje, v kontekst avtentichne ģavtobiografskeĢ bivanjske izkushnje; nekak ģzhalostno komichniĢ pasijon je bilo namrech, kolikor je znano, tudi njegovo lastno zhivljenje.

V tem smislu mu je morala biti she posebno blizu po eni strani Jezusova usoda z Judovim izdajstvom (v Svovenjem ABC, II. krog, pravi, da mu je ravno najvechji prijatelj, na katerega se je zanesel, ģroke trdo zvezalĢ), po drugi pa tudi evangeljska zgodba o izgubljenem sinu, ki ga v svet, kot je v igri izrecno poudarjeno, speljeta vedozheljnost in zhelja po neodvisnosti, biti sam svoj gospod, ne pa zgolj ochetov poslushni ģusluzhbenecĢ. Sin v igri se v svetu izgubi do roba popolnega propada, kot se je Drabosnjak ģizgubilĢ v bukvah in rajmih vse do drazhbe posestva in do gostashtva; naposled se sin vendarle nekako vrne k avtentichnemu izviru, ki je kmechko bivanje, kakor je tudi Drabosnjak nekako obvladal svoj alkoholizem in ohranil ģperspektivoĢ v veri (tako se je po svoje dotaknil ontoloshke dimenzije pojmov religio, re-ligo kot raz-veza in obnova zaveze). Kot v Igri o izgubljenem sinu gre tudi v Drabosnjakovi biografiji v jedru za tragichno bivanjsko dogajanje, ki pa se vendarle razmeroma pomirljivo, ģkompromisnoĢ koncha. Preshernov pogled v retrospektivi na rodno vas je idilichen, Drabosnjak pa je sicer fizichno ostal doma, a se je obichajnemu kmechkemu bivanju odtujil s svojim bukovnishkim delovanjem, postal je tako rekoch nekakshen psihichni vandrovec ali ģduhovni AhasverĢ (priredil tekst tudi o tem biblijskem liku: Prerokovanje od tega Ebekshushtarja). Skrb za kmetijo je prepushchal zheni, s katero sta imela enajst otrok (najbrzh njegovi ģzhenomrznishkiĢ verzi niso brez zveze z zakonskimi prepiri), zahajal v gostilne, satirichno in narodno zavedno jezikal proti oblasti in duhovshchini, tonil v dolgovih. Pri vsem tem mu je neizogibno razpadala domacha ģvashka idilaĢ, lastno bivanje se mu je razkrivalo kot groteskna razklanost, ni bil ne chisti kmet ne pravi mestni gospod in izobrazhenec; znashel se je v trajnem kriznem precepu, v esencialni shizoidni rázloki, kjer se je tragika nenehno menjavala s komiko, zachinjeno z alkoholom. Ali recheno z izrecno eksistencialistichno-strukturalistichno (heideggrovsko-derridajevsko) filozofsko ģprispodoboĢ: pesnik je ģpastir besedĢ zunaj pushchobe zemlje, nekakshen ģizgubljeni sinĢ; kot zapisovalec bitnega (biti) je tudi osvetljevalec imanentne lastne individualne in plemenske razdiralne (dekonstrukcijske) izkushnje, precejene skozi izkushnjo negovalca jezika kot najbolj nedolzhne in najbolj nevarne dobrine.

V shirshem smislu se namrech tako v igri kot v Drabosnjakovi osebni izkushnji nakazuje simbolichnost celo za ves slovenski koroshki element: ģizgubljeni sinĢ, ki v zhelji biti svetovljan, avstrijski Evropejec, na usodnem plebiscitu glasuje za (mochno skrcheno) germansko Avstrijo proti ģrazshirjenemuĢ (juzhno)slovanskemu Balkanu. To glasovanje je bilo (zlasti v luchi praktichnih zgodovinskih posledic) ģzgledno avtodekonstrukcijskoĢ ali – recheno bolj obichajno – avtodestruktivno, se pravi ģsamomor iz zasede v levjem zhreluĢ. Enonacionalna Avstrija po prvi svetovni vojni namrech ni bila vech habsburshka mnogonacionalna zveza z nekaterimi elementi fevdalnega federalizma, ki je deloma razprsheval pritiske iz dunajskega sredishcha. Koroshki Slovenci so bili v novi Avstriji brez nekdanjega slovanskega zaledja le skromna manjshina ob nemshki vechini in podobno bi bilo z vsemi Slovenci, che bi kot edini ģavstrofilskiĢ Slovani ostali v Avstriji. Ugibanje, ali bi tedaj Slovenci kot celota zmogli toliko tezhe, da bi od nemshkih sodrzhavljanov izsilili (na podlagi ģkarantanskega pravaĢ?) nekakshno belgijsko ureditev Avstrije, ostaja ģznanstveni fantastikiĢ (zgodovine za nazaj pach ni mogoche spreminjati, lahko se jo le poskusha ģprepesnitiĢ v skladu z dolochenimi interesi ali ģpobozhnimi zheljamiĢ).

Kakor pri vseh najbolj markantnih predstavnikih slovenske kulturno-etnichne zavesti (Trubar, Linhart, Presheren, Cankar, Kosovel, Kocbek …) se tudi pri Drabosnjaku pojavlja element heretichnosti, za katerega je seveda ģprimernoĢ plachal, po vsem sodech, tako posvetni kot cerkveni institucionalni oblasti, ki jima njegovo delovanje tako ali drugache ni bilo pogodu. Med razlichnimi mozhnostmi primerjav dolocheno sorodnost (biblijska oseba v bogastvu in revshchini) z Drabosnjakovim Izgubljenim sinom kazhe zlasti Strnisheva igra v verzih Zhabe (ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju) iz leta 1969, v podnaslovu izrecno oznachena kot ģmoralitetaĢ; to je tudi po znachilnem enobesednem pojmovno-mnozhinskem naslovu ena od ģvmesnih stopenjĢ v slovenski dramatiki 20. stoletja med Cankarjevimi Hlapci (1910), Kreftovimi Malomeshchani (Kreature, 1935-1948), Borovimi Raztrganci (1944), Mrakovimi Talci (1947), Vasovalci Ljube Prenner (1950), Bozhichevimi Kaznjenci (1964), Jovanovichevimi Norci (1970) in Strnishevimi Ljudozherci (1972).

Poseben problem, ki ga ni mogoche spregledati, je v Drabosnjakovem zlasti dramskem pisanju seveda jezik; v razlichnih delih ni enoten, v glavnem temelji na kostanjshkem govoru, vendar je v prozi in pesmih obarvan s knjizhno tradicijo, v igrah pa je blizhe vsakdanji ljudski govorici. Tako je njegov literarni izraz prvinsko ekspresiven, barvit, preprost, robat, humoren, satirichno kritichen, ironichen in samoironichen, vchasih tudi rahlo lirichen; po svoje se navezuje na izrochilo, nedvomno poenostavljeno, o njegovi chloveshki podobi: v druzhbi priljubljen shaljivec, prerokoval iz kart in dlani, popravljal ure, v prirochni tiskarni sam tiskal besedila; po zunanjosti srednje postave, gladko obrit, vsakdanje oblachilo chrtaste platnene hlache, srajca, shirok klobuk, za klobukom papir za belezhenje verzov (Kuret dvomi, da bi imel lastno tiskarno, vendar jo ljudski spomin od vseh bukovnikov pripisuje le njemu, torej najbrzh ne brez vzroka). Nekaj ironichnega prizvoka je zhe v sami besedi bukovnik: dolochena premaknjenost, oznachenost (bukov – neroden, okoren; celo za Presherna pravijo, da naj bi bil v nekaterih pogledih ģokorenĢ). Med posebnostmi Drabosnjakovega jezika so koroshki ģijekavskiĢ pojavi mehchanja na prehodu soglasnik / samoglasnik: liepa, viest, diete, sviet, smieh, grieh, biele, vriedna itd.; take oblike, podobne starejshemu hrvashkemu pravopisu, je najti tudi v beneshki Sloveniji. (Morda je imel vodilni koroshki politichno-kulturni aktivist Majar Ziljski tudi zaradi takih ģshtokavskihĢ ali ģilirskihĢ narechnih oblik vech posluha za ilirstvo in obenem za panslovanstvo, kajti s shirshega vidika se je vsa tedaj skromna tako slovenska kot tudi ģilirskaĢ kultura zdela nekakshno ģbukovnishtvoĢ, chudashka narechna zablodelost; sedaj se poudarja le, da se je Majar zavzemal za t. i. zedinjeno Slovenijo, toda hkrati je deloval tudi za zblizhevanje juzhnih in ostalih Slovanov v Avstriji, za slovanski parlament in sploh za vseslovanstvo, danes ocenjeno kot utopichno, cheprav je tudi Preshernova Zdravljica v bistvu ģvseslovanska himnaĢ.)

V povzetku iz povedanega izhaja, da Drabosnjakova najpomembnejsha igra Izgubljeni sin, po vsem sodech, she ni dozhivela svoje ģprave realizacijeĢ. Na poti k njeni ģidealni uprizoritviĢ se ne zdi odvech dolochena ģwesteastovskaĢ asociacija ob (simptomalnem) sinovem ģposkusu samomoraĢ z mechem (6. nastopek: ģnagi mechĢ, 7. nastopek: tudi ģsabvaĢ), ki v danashnji globalizirani kulturni zavesti ponavadi evocira t. i. harakiri, cheprav ne gre za povsem japonski ģizumĢ, ker so korenine tega obichaja v praindoevropski arhetipski tradiciji, navzochi tudi v antiki (v Kuretovi priredbi hudich vabi sina v samomor z vrvjo, ki je na sploshno najbolj prepoznaven suicidni rekvizit, saj je obeshenje na Slovenskem tako rekoch folklorni samomor). Kakor je Brecht prevzemal izkushnje daljnovzhodnega teatra, bi morda tudi pri kakshni bodochi inscenaciji Izgubljenega sina kazalo uposhtevati modificirane elemente zlasti iz japonskega gledalishcha ģnoĢ (kratka lirsko-epska drama s petjem in plesom na mitoloshko-religioznem ozadju); ta ģpotujitevĢ (brechtovska ģVerfremdungĢ) bi bila primerna tudi v smislu sodobnega odrskega antinaturalistichnega deziluzionizma, za kakrshnega se je nekoch zavzemal Kreft.

V letu 2008 je pisatelj Boris Vishnovec nizu svojih zanimivih, cheprav od kritike in literarne zgodovine v glavnem prezrtih del, dodal svojevrsten biografski roman o Drabosnjaku z naslovom Od Gospe svete zvon (e-zbirka Revije SRP). V ducatu zgovorno naslovljenih poglavij je zajel zaokrozheno zhivljenjsko zgodbo legendarnega ljudskega umetnika ali t. i. vashkega posebnezha od mladenishkih vasovanj prek obichajne socializacije s poroko, ochetovstvom, kmetovanjem na posestvu in hkratnim ustvarjalnim zagonom do neizbezhnih nesporazumov in spopadov z (institucionalnim) okoljem, ki kulminirajo v drazhbi in zatonu v revshchini. Te zgodbe avtor ne podaja s kronistichno nevtralnostjo ģod zunajĢ, cheprav korektno uposhteva zgodovinsko podlago chasa napoleonskih vojn, temvech mu gre predvsem za poskus vzhivljanja in sodozhivljanja ģod znotrajĢ, ko s psiholoshko-lirskimi stilistichnimi modifikacijami prislushkuje dozhivljajskemu valovanju v (pod)zavesti elementarnega podezhelskega bohema, ki se mu lastno bivanje poantira v celovito vizijo pasijona ob poslovilnih prisluhih domachega gosposvetskega zvona.

 

(julij 2008)

 

 

 

Poglavitna literatura:

 

Andrej Shuster Drabosnjak: Marijin pasijon. Zbrana bukovnishka besedila, I. Celovec, 1990.

Andrej Shuster Drabosnjak: Pastirska igra in Izgubljeni sin. Zbrana b. b., II. Celovec, 1992.

Andrej Shuster Drabosnjak: Pasijon. Celovec, 1983.

Andrej Shuster Drabosnjak: Pasijon. Celovec, 1989.

Andrej Shuster Drabosnjak: Igra o izgubljenem sinu. Ljudske igre, 6. zv. Kranj, 1934.

Andrej Shuster Drabosnjak: Bozhichna igra. Ljud. igre, 13. zv. Ljubljana, 1935.

Andrej Shuster Drabosnjak: Igra o Kristusovem trpljenju. Ljud. igre, 17. zv. Ljubljana, 1937.

Andrej Shuster Drabosnjak Igra o izgubljenem sinu. Dramska knjizhnica, 3. Ljubljana, 1970.

Andrej Shuster Drabosnjak Parodije in satirichne pesmi. Faksimilirana izdaja. Ljubljana, 1966.

Andrej Shuster Drabosnjak Litanije. Celovec, 1997 (faksimile orig. 1798 in ponatisa 1966).

 

Dr. France Kotnik: Drabosnjakov Svovenje obace. Slovenski jezik, 4. Ljubljana, 1941.

Niko Kuret: Shuster Andrej p. d. (Zvrhnji) Drabosnjak. SBL, III, 11. zv. Ljubljana, 1960-1971.

Alfonz Gspan: Razsvetljenstvo. (bukovniki). Zgodovina slov. slovstva, I. Ljubljana, 1956.

Alfonz Gspan: Cvetnik slovenskega umetnega pesnishtva do srede 19. st., I. Ljubljana, 1978.

 

 

________

V zbirki petih Drabosnjakovih pesnitev Litanije, ki jo je leta 1997 izdala Zalozhba Wieser v Celovcu, je na zachetku opomba: ģFaksimile originalne izdaje iz leta 1798, po ponatisu iz leta 1966.Ģ – Doslej je veljalo, da je bila knjizhica prvich natisnjena brez letnice, ta novi podatek pa pomeni, da je Drabosnjak avtor prve slovenske zbirke posvetnih pesmi, torej pred Vodnikom (Pesme za pokushino, 1806) in pred Knoblom (Shtiri pare kratko-chasnih Novih pesmi, 1801). Slovenska praksa pesnishkih zbirk se potemtakem ni zachela niti s Knoblovim ģdrekanjemĢ, kot je Shtiri pare oznachil Vodnik, ki je za literarno zgodovino avtor ģprve samostojne pesnishke zbirkeĢ, temvech z Drabosnjakovo nich manj ģnepoetichnoĢ kritiko ģhudih zhenskĢ in s ģsakrilegichnoĢ hvalo pijanstva. (Op. avt.)