|
Ivo Antich KNJIZHNI TRIPTIH
Pogum Revije SRP 2008/3
|
|
Ivo Antich
KNJIZHNI TRIPTIH (tri pesnishke zbirke: Trizob, Tripot, Tristih)
Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana Naslovnica: Iztok Brodnjak: Tri – tri, 2008 Urednishtvo: Rajko Shushtarshich – odg. urednik Ivo Antich – lektor in korektor
[Klasichni vir] – natisnjena knjiga: zalozhba Ved, Ljubljana, 2008
|
|
VSEBINA
GROB (NE)ZNANO OBROCH BREZBREZHNOST MANEZHA BREZBRIZHNOST RESNICA PIJANEC JEKLO PEKLO KACHA IZHOD MRTVEC VRT SANJE ZEN PRAG HAJKA BUDNOST BRODOLOMEC SATORI RONIN SAMURAJ JECHA ODSEVI MOTECHI VESOLJA DVOBOJ PONS WE-EW
TRAVNIK CHESHNJA ZADAJ KNJIGA POLETJE DOTIK EKO-EHO JADRO HAI-KU(H) KLOP ROPOT PLOCHEVINKA BEZEG PREHRANA TUJEC ZVEZDE LETALO KRILI IDILA MRAVLJE KNJIZHNICA MASKE BAJAR MACHKA MODREC BERACH VRABEC KIPEC TESNOBA FILM
ORATOR VUKOVAR BOSNA BIH HRV SRB CRG SLO MA KOS(H) ALB BALK LEOPARD LISA LAVRA GEA GEN EGO NEGA PSIHO USTA IGRE VERZ CIPER ALP(E) TRST KRK(A) KOLPA MAQUEREAU GRAFITI
|
|
Haiku na novi neortodoksni ploskvi Razmislek ob Antichevem Tristihu
Ivo Antich je avtor kratke lapidarne literature, ki jo vedno znova zreducira do filozofsko pogojenega absurda in v najboljshih primerih zgoshcheno zaostri v globlji nadpomen. V ta namen rad uporabi nekatere vech ali manj znane kratke literarne oblike, med katerimi se je prvotno japonski haiku v zadnjih dveh desetletjih zhe dobro uveljavil tudi v slovenski literaturi. Antich to trivrstichno pesnishko obliko v zbirki Tristih uporabi na vech ali manj neortodoksen nachin. Vendar je kljub temu »klasichno« zavezan shtevilu tri, ki ga celo »potencira«, saj svoje trivrstichnice razdeli v tri vsebinske sklope po trideset enot. Vsekakor tako kratka literarna oblika ne daje veliko manevrskega prostora. Zanjo je znachilen mochan chustveno-miselni naboj, ki ulovi trenutek zhivljenja v zaokrozheno, cheprav velikokrat iz disonanchnih elementov sestavljeno paradigmatichno podobo bivanja. Antich je v tem kontekstu nekonvencionalen. Izrabi ozhino za svoja nedogmatichna soochanja s svetom, chlovekom, zgodo-vino, pokrajino ali naravo. Njegov pristop je velikokrat analitichen in racionalen, kar odpira nove mozhnosti pri pesnjenju v tej univerzalni in globalni pesnishki obliki. Antichevi haikuji so pravzaprav tudi aforizmi in fragmentizmi, v katere vechkrat vderejo shtevilni politichni momenti. Standardni podobi haikuja se Antich v prichujochi zbirki she najbolj priblizha v prvem in delno drugem vsebinskem sklopu (A: 1 – 30 / zbir vech ali manj filozofsko-aforistichnih haikujev; B: 1 – 30 / zbir kvaziklasich-nih, japonski tradiciji opevanja chlovekovega razpolozhenja sredi narave delno sledechih haikujev), kjer je objavljenih vech metaforichno in atmosfersko dobro oblikovanih trivrstichnic. Najvechji odklon od standardno pojmovanega haikuja opazimo v tretjem vsebinskem sklopu (C: 1 – 30). Tu postane Antich radikalen eksperimentator z jezikom in besedami. S pomochjo premen ali metatez, permutacij, zlogovnih premikov, ki lomijo in preoblikujejo posamezne besede v nove pojme, ustvari v nachinu reductio ad absurdum poseben ironichni univerzum iz novih besednih zvez in asociativnih iger, v katerem predvsem ozhigosa noro stanje sploshnih druzhbenih in politichnih stvari (npr.: CRG: crna gora / chrna mora / gorski (slo)venec; SRB: srb grb skrb / srbija grbija / skrbija grchija). Ta zadnji Antichev haikujski sklop je vsekakor zanimiv iz razlichnih razlogov. Zdi se, da igra avtor tu z besedami neke vrste shah. Operira z najmanjshim mozhnim shtevilom besed. Vsaka posamezna beseda je pri tem figura na shahovnici. Antich ji da, ko jo premakne na novo pozicijo, poseben in drugachen – nov – (ironichen) pomen. Ta nastane iz opozicije do druge figure – besede. Razmerja med posameznimi besedami vedno znova spreminjajo ravnotezhje sistema. Zato skozi ta razmerja med posameznimi besednimi fenomeni nastanejo nove relacije in perspektive. Opazno je, da Antich ni le literat, temvech tudi jezikoslovec, ki mu niso tuji izsledki novejshe lingvistike, kot so jo znachilno utemeljili Ferdinand de Saussure, Baudouin de Courtenay ali Michel Bréal, pionir semantike. Antichev aforistichno in besedno igrivi Tristih bi lahko bil prava poslastica tudi za kakega nekonvencionalnega filologa, ki bi za zunanjo lapidarno sliko haikujskih »sporochil« morda odkril vrsto na prvi pogled nerazkritih zanimivosti, ki se ne kazhejo le v asociativnih namigih na pozabljene elemente iz klasichnih mitologij, temvech predvsem na jezikovni ploskvi v skoraj anagramatichnih spremembah posameznih chrk, ki spreminjajo besede v nove besede. Te uchinkujejo kot znamenja oziroma kot signali, ki utemeljijo novo sporochilnost (vsebino) prav iz razmerja posameznih besed do njihovega konteksta.
|
|
Ivo Antich
TRISTIH
A: 1 – 30
GROB
Vechna je slava: ne spomenik iz kamna – na grobu trava.
(NE)ZNANO
Iz neznanega v neznano je poslano – vse, kar je znano.
OBROCH
Iz nicha skoz noch za pot dneva nazaj v nich sklenjen je obroch.
BREZBREZHNOST
Vse je brezbrezhno, presezhno mimobezhno in sredotezhno.
MANEZHA
Vse sredotezhno
BREZBRIZHNOST Kar je brezbrezhno,
RESNICA
Zadnja resnica
PIJANEC
Nikdar od vina –
JEKLO
Jeklo nabreklo
PEKLO
Drobljivo steklo, neprelomljivo jeklo – grozljivo peklo.
KACHA
Kacha je simbol modrosti; jasen dokaz: modras – moder as.
IZHOD
Ko ni izhoda,
MRTVEC
Biti to, kar si,
VRT
To je sreche vrt:
SANJE
Ko chlovek umre,
ZEN
Bogastvo v zenu:
PRAG Vsak je vsakemu
HAJKA Hajka – bivanja
BUDNOST
Tisti, ki zaspi,
BRODOLOMEC Tudi tisti, ki
SATORI Stres je stresanje:
RONIN
Ni nor: dobro ve,
SAMURAJ
Samuraj sam v raj
JECHA
»Zhivljenje jecha« …
ODSEVI Notranje sanje
MOTECHI V zhivljenja jechi
VESOLJA Posebno polje
DVOBOJ Dvoboj v mozhganih –
PONS Morje je most med
WE-EW Che gresh do konca
B: 1 - 30 Travnik v pomladi:
CHESHNJA Starec obstane
ZADAJ Za hisho cheshnje
KNJIGA Japonska knjiga –
POLETJE Visoka trava,
DOTIK Jutro ob morju –
EKO-EHO V luknji pod bregom
JADRO Jadro na chrti
HAI-KU(H) Plavut psa drsi
KLOP Dechek se igra
ROPOT Oche je v vrtu
PLOCHEVINKA V zeleni travi
BEZEG Opojno dishi
PREHRANA Poginuli pes
TUJEC Pene na hrbtih
ZVEZDE Nochni popotnik,
LETALO En sam oblachek
KRILI Ulica v mestu,
IDILA Na robu strehe
MRAVLJE Mravlje nosijo
KNJIZHNICA Okno v knjizhnici:
MASKE Jesensko listje –
BAJAR Bajar v jeseni:
MACHKA Machka na avtu,
MODREC Na robu vasi
BERACH Pred kinom berach –
VRABEC Ledeno jutro –
KIPEC Samo za hipec
TESNOBA Tesno obzorje,
FILM V vetrovni travi
C: 1 - 30
ORATOR trava krava vrata
VUKOVAR vuk kovar
BOSNA besna vesna
BIH vrhbosna
HRV kravata SRB srb grb skrb
CRG crna gora
SLO slo(n) sol los
MAK kam mak
KOS(H) kos sok
ALB albanija shchip
BALK balkans
LEOPARD jugo(a)tomos
LISA mona lis(ic)a
LAVRA
GEA zemlja zhemlja
GEN geohajka
EGO geopsihologija
NEGA
PSIHO psihoanaliza
USTA ustvariti
IGRE igle igre
VERZ vsak verz
CIPER ciper peric
ALP(E) skalp skal
TRST krsta trsta
KRK(A) mrk krk
KOLPA (»Kolpe so pijani« – Presheren)
kolpa polka tolpe kolpe kopel peklo
MAQUEREAU mirko marko mikrokozmos makrokozmos
GRAFITI (Ljubljana 2003 / 2004)
TITO ZBUDI SE TELI SO ZNORELI NISAM LUD – TITO
|
|
OPOMBA AVTORJA (k zbirki Tristih)
Zbirka Tristih je izbor iz avtorjevega »haiku opusa« v vseh glavnih vidikih te specifichne (tristishne) pesmotvorne zapisovalske prakse, in sicer po paradigmi ABC (prva »zbirka« – haikujevski dekaptih Trava iz 1977 in njen »podaljshek« Krvava trava iz 1988 sta formalno zunaj te izchishchene paradigme, a kot predhodnica po svoje vsebujeta vse njene znachilnosti): A – aforistichni haiku, tj. haiku kot (zahodni) aforizem, filozofska sentenca, tudi z blizhino senryu ali humornega haikuja in z obchasno »besedno igro«; z zlogomero 5-7-5 in z interpunkcijo; B – bashōjevski (Matsuo Bashō) haiku, tj. haiku na sledi poglavitne japonske tradicije »impresije iz narave« (prilozhnostni? Anekdotichni?), nacheloma brez »besedne igre«; z zlogomero 5-7-5 in z interpunkcijo; C – konkretistichni (angl. concrete, konk) haiku ali konkhaiku, tj. haiku predvsem kot neposredna »pesem iz jezika « ali »besedna igra«; v glavnem brez zlogomere 5-7-5 in brez interpunkcije. Ta »triada« je seveda predvsem teoretsko pogojna, saj se v praksi vsi trije vidiki neredko bolj ali manj prepletajo; celo pri Bashōju je najti »filozofske« pa »ekoloshke« in »konkretistichne« prvine. Da »igra besed« ni tuja duhu haikuja, med drugim npr. kazhe eminentna beseda »samuray«, ki ima lahko »slovanski zven in pomen«, hkrati pa je v japonshchini njen anagram glagol »yarimas« – poslati; v jap. izgovorjavi sta glasova »i« in »u« neizrazita, reducirana. Med konkhaiku sodijo tudi »citatni haikuji« (po grafitih ali iz literature ipd.). Najbolj znan primer klasichnega »konkretistichnega « haikuja je Bashōjev: »matsushima ya / aa matsushima ya / matsushima ya« (to je »geohaiku«: vzklik ob lepoti Borovega otoka; matsu – bor, shima – otok). Mnenje, da je konkretizem (z vizualno poezijo, pa tudi s filozofijo »reizma« v ozadju) danes nekaj presezhenega, je tukaj seveda irelevantno; zachetki konkretizma so vechstoletni (v slovenski poeziji npr. pri Preshernu: Zastavica; Kar je, bezhi), v 20. stoletju pa je navzoch od avantgarde prek neoavantgarde vse do (sintetistichne) retroavantgarde. Che sta npr. sonet in haiku, ki sta bila oba v svojih zachetkih zgolj formalni izziv za besedno »zabavo« ali »zvonchkljanje« (sonetto – it. zvonchek; haiku – jap. zabavni stih), vedno znova aktualna, ni razloga, da ne bi bilo podobno z elementi konkretizma (tudi v 21. stoletju). Vzporedno s tem je mogoche danes sploshno »svetovno situacijo« haikuja ponazoriti z naslednjimi geografskimi oznakami: »A« – evropsko-amerishki haiku (evropski formalno konzervativnejshi, amerishki pa nacheloma povsem odprt besedni »preblisk«, lahko tudi netrovrstichen, npr. le dva verza ipd.); »B« – japonski; »C« – latinskoamerishki (zachetek konkretistichnega haikuja v Braziliji: Pedro Xisto, haikais e concretos, 1960). V prichujochi zbirki je odnos do nekaterih standardnih haikujevskih »pravil« ohlapnejshi ali modificiran: pojavljajo se rime in (pomensko neobvezni) naslovi posameznih haikujev (oboje sicer pri haikuju na sploshno ni v navadi) ter »besedne igre« ali, recheno tochneje, pesnjenje »iz jezika« (najstarejshi izvirni japonski haikuji so bili duhovitosti z besednimi igrami; shele kasneje se je »tristishje« zresnilo). Tukaj se konkretistichni cikel zachenja z »besednimi igrami« iz 1991 (Vukovar, Bosna) v smislu geohistorichnega konteksta in asociativne toponimije (del vechjega »gunsakuja« ali cikla haikujev Geohajka), tedaj tako rekoch neposredno aktualistichno v luchi skrajno resnega in usodnega zgodovinsko-politichnega dogajanja na tleh Jugoslavije. Seveda so lahko vse tri razlichice tukajshnjih haikujev za kakshnega poznavalca haikuja zgolj nekakshni kvazihaikuji, zgolj tristishja. Vsak Nejaponec se v prakticiranju haikuja neizbezhno srechuje s trenutki dvoma o tem svojem pochetju (haiku kot mozhnost nemozhnosti). Tudi pisec teh vrstic je sprva menil, da je izvirni haiku tako specifichen (japonska metrika ni zlogoshtevna, temvech shteje more, tj. dolge in kratke vokale, in to se ne pokriva povsem z zahodnim pojmovanjem zloga, pomembna pa je tudi vloga pismenk; haiku je izvirno zapisovan v eni vrstici pismenk s tremi skupinami mor: 5-7-5), da ga v radikalnem pogledu ni mogoche ustrezno oponashati ne v pisanju ne v prevajanju, zato naj bi bil she najbolj smiseln povsem svoboden pristop kot zgolj trivrstichni besedni »preblisk« v shirshem »odmevu« zena (zen – jap. meditacija; vse, celota – prim. zenzen); v tem smislu sta bili napisani zgoraj zhe omenjeni zbirki Trava in Krvava trava. SHele po vech letih se je zachelo nakazovati tudi nekoliko oprijemljivejshe priblizhevanje dolochenim »klasichnim pravilom« iz japonske tradicije, vendar zmeraj ob polni zavesti izvenjaponskega konteksta. Sicer pa chlovek ne sme biti presenechen, che naleti na literarno razgledanega Japonca, ki povsem prostodushno pove, da ne ve, v chem bi bilo bistvo haikuja, in ki na to pesnishko obliko gleda kot na nekaj drugorazrednega. Na Zahodu je haiku za nekatere sterilen, sumljivo populistichen in za zahodno pesnishko izkushnjo chudashko preozek »podzhanr«, kvazieksotichna afektacija, ki ji je v najboljshem primeru mogoche priznati svojevrstno alternativnost glede na obichajno pesnishtvo, minimalizem haikuja pa kot nasprotje zahodne literarne retorike (Hamlet na vprashanje, kaj bere: »Words, words, words … The rest is silence.«) izgublja svojo »odreshilnost« v nepregledni poplavi stereotipnega ponavljanja iste sheme. Odnos Zahod – Vzhod je v svojih najrazlichnejshih oblikah (globalizacijski psihoterorizem, islamski terorizem, izraelizacija, palestinizacija, balkanizacija sveta) bitno-bistveni »Zeitgeist« danashnjega chasa, kot nakazuje tudi pozni Heidegger, ki se po pojmovnem obratu in zamenjavi prvomestnega poudarka Sein-Zeit / Zeit-Sein v razumevanju biti priblizhuje igri, poti (tao) in (zen)budizmu, Derrida pa »diferanco« razlaga kot sistema-tichno igro razlik v medsebojnem razmerju vseh elementov in se pri tem zavzema za »afirmacijo smeha in plesa zunaj mita« (prim. srb. igra pomeni tudi ples); pri tem igra (tehnika ali teh-nichnost igre) prevzema vlogo mita, sama postaja »nov mit« in tako hkrati nakazuje neizbezhno vrachanje »sploshne mitolo-gije« v kontekstu mitoloshke konceptualiziranosti mishljenja (mozhganov). Tudi v »globalni lobanji« se namrech dogaja razmerje med »tehniko« in »filozofijo«, med levo in desno mozhgansko hemisfero; vmes je povezovalno (»poietichno« – gr. poiesis) tkivo, t. i. corpus callosum in »pons Varolii« (slednji v zvezi s spanjem in sanjami). Pri danashnji globalizirani refleksiji se velja spomniti tudi na »planetarno misel« (pensée planetaire) Kostasa Axelosa, ki je v interesu »bodochega mishljenja« pred pol stoletja skushal »preroshko kombinirati« Marxa in Heideggra skozi »igro sveta«, skozi svet kot igro (z danashnjega vidika gledano, je ta igra vrgla marksizem na smetishche zgodovine in po mnenju nekaterih hkrati pripravila novo aktualizacijo Marxa; Kitajci se za vse te »teorije« preprosto ne menijo). Ob vsem tem je seveda zmeraj uposhtevanja vredno dejstvo kontekstualnosti mishljenja; npr. slovensko mishljenje kot mishljenje na Slovenskem v slovenshchini je namrech tochno to, kar je: v »luknji« na tripotju Alpe-Jadran-Balkan (triglav/sk/o tripotje na slovenskem grbu: morje-gora-zvezde; pojem »krizhishcha« je pomemben tudi v zenu) zabelezhena »mikroidila« neke »zwischenevropske« brezizhodnosti, v katero se vkljuchujejo tudi »re-kreacijska samoslepila« v smislu undergrounda ali podganske alternativnosti (art / rat). Tako Tristih kot »ono tretje« ob »nachelni opoziciji« Trizob – Tripot skoz vso pesmotvorno raznolikost ali poliritmijo vseh treh zbirk (podobno predhodni »barvni trilogiji« Album, Rubini, Blumen, 2002 – 2006) tvori v smislu temeljne in, radikalno vzeto, neizogibne sistemizacije mishljenja absolutno koherentni publikacijski »trivium 2007« (tri desetletja po Travi), ki je pregled dvajsetletnega »kratkochasja « v spevorechnem rozhnem vrtu ali na travniku pisanic. Zadevne korespondence: Feliks Dev s terminom »spevorechnost«, tj. pesnishtvo; Frankopan: Gartlic za chas kratiti; Dev: Pisanice; pisanica ali pisanka – sinonima za pirh, za pisanje, za zvezek ali tudi vrsto trave; grshka beseda poie za travo ali travnik je »koren« pojma poiesis, poezija; gr. hórtos, lat. hortus – ograda, obòr, dvorishche, pashnik, travnik, trava, krma, seno; Devov Zadovoljni jetnik, pesnitev o »zadovoljstvu v spevorechni ogradi«, nekak »hortus deliciarum « – po srednjeveshkem leksikonu, ki je leta 1870 zgorel v strasburshki knjizhnici; magichni kozmichni ali enciklopedichni vrt s stezami, ki se cepijo na dvoje, se torej bifurkacijsko razpirajo kot knjizhne strani univerzalne zgodovine sramote (prim. dve od Borgesovih knjizhic: El jardín de los senderos que se bifurcan, Historia universal de la infamia; vzporedno, bifurkacijsko, je pisal poezijo in prozo; preziral je pisanje debelih knjig; pisal je tudi haikuje in tanke; skliceval se je na misel Bernarda Shawa, da je vsaka intelektualna dejavnost po svoje humoristichna).
P. S.: Avtorjevi »esejski« pripisi k zbirkam so naslovljeni kot opombe, ker ne gre za obichajne spremne besede, temvech so to le dolochena pojasnila; tako izvirna pisava kot risava (likovna umetnost sploh) sta sicer bifurkacijski govorici molka, ki je »grd« z vidika logomanichne patetike triviuma (gramatika, retorika, dialektika – GRD), v smislu katerega bi Trizob »pred-stavljal« izhodishche ali gramatiko, Tripot retoriko (univerzalno-balkanske sramote), Tristih (haikujevsko) dialektiko.
|