Knjizhnica Revije SRP

 

Ivo Antich

KNJIZHNI

TRIPTIH

 

Pogum Revije SRP 2008/3

 

 

 

Pogum Revija SRP 2008/1–3

 

Ivo Antich

 

KNJIZHNI TRIPTIH

(tri pesnishke zbirke: Trizob, Tripot, Tristih)

 

TRISTIH – III. knjiga

 

 

 

Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/,

zavod za zalozhnishtvo na podrochju

kulture in umetnosti, Ljubljana

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si

Naslovnica: Iztok Brodnjak: Tri – tri, 2008

Urednishtvo:

Rajko Shushtarshich – odg. urednik

Ivo Antich – lektor in korektor

 

 

CIP – Katalozhni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana

821.163.6-1

 

ANTICH, Ivo

Knjizhni triptih. Knj. 3, Tristih [Elektronski vir] / Ivo    

Antich. - Ljubljana : Revija SRP, 2008. - (Pogum revije SRP, ISSN 

1408-9254 ; 2008, 3)

Nachin dostopa (URL):

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2008-3/tristih.htm

ISBN 978-961-6109-48-2

238893056

 

  

[Klasichni vir] – natisnjena knjiga: zalozhba Ved, Ljubljana, 2008

 

 

 

 

 

VSEBINA

 

 

UVODNA BESEDA: Lev Detela

 

 

A: 1 – 30

 

 

GROB

(NE)ZNANO

OBROCH

BREZBREZHNOST

MANEZHA

BREZBRIZHNOST

RESNICA

PIJANEC

JEKLO

PEKLO

KACHA

IZHOD

MRTVEC

VRT

SANJE

ZEN

PRAG

HAJKA

BUDNOST

BRODOLOMEC

SATORI

RONIN

SAMURAJ

JECHA

ODSEVI

MOTECHI

VESOLJA

DVOBOJ

PONS

WE-EW

 

 

 

 

 

B: 1 – 30

 

 

TRAVNIK

CHESHNJA

ZADAJ

KNJIGA

POLETJE

DOTIK

EKO-EHO

JADRO

HAI-KU(H)

KLOP

ROPOT

PLOCHEVINKA

BEZEG

PREHRANA

TUJEC

ZVEZDE

LETALO

KRILI

IDILA

MRAVLJE

KNJIZHNICA

MASKE

BAJAR

MACHKA

MODREC

BERACH

VRABEC

KIPEC

TESNOBA

FILM

 

 

 

 

 

  

 

 

 

C: 1 - 30

 

 

ORATOR

VUKOVAR

BOSNA

BIH

HRV

SRB

CRG

SLO

MA

KOS(H)

ALB

BALK

LEOPARD

LISA

LAVRA

GEA

GEN

EGO

NEGA

PSIHO

USTA

IGRE

VERZ

CIPER

ALP(E)

TRST

KRK(A)

KOLPA

MAQUEREAU

GRAFITI

 

OPOMBA AVTORJA

 

 

 

 

 

 

                                                                                                                                                                                                                                                    

 

Lev Detela

 

Haiku na novi neortodoksni ploskvi

Razmislek ob Antichevem Tristihu

 

Ivo Antich je avtor kratke lapidarne literature, ki jo vedno znova zreducira do filozofsko pogojenega absurda in v najboljshih primerih zgoshcheno zaostri v globlji nadpomen. V ta namen rad uporabi nekatere vech ali manj znane kratke literarne oblike, med katerimi se je prvotno japonski haiku v zadnjih dveh desetletjih zhe dobro uveljavil tudi v slovenski literaturi. Antich to trivrstichno pesnishko obliko v zbirki Tristih uporabi na vech ali manj neortodoksen nachin. Vendar je kljub temu »klasichno« zavezan shtevilu tri, ki ga celo »potencira«, saj svoje trivrstichnice razdeli v tri vsebinske sklope po trideset enot.

Vsekakor tako kratka literarna oblika ne daje veliko manevrskega prostora. Zanjo je znachilen mochan chustveno-miselni naboj, ki ulovi trenutek zhivljenja v zaokrozheno, cheprav velikokrat iz disonanchnih elementov sestavljeno paradigmatichno podobo bivanja. Antich je v tem kontekstu nekonvencionalen. Izrabi ozhino za svoja nedogmatichna soochanja s svetom, chlovekom, zgodo-vino, pokrajino ali naravo. Njegov pristop je velikokrat analitichen in racionalen, kar odpira nove mozhnosti pri pesnjenju v tej univerzalni in globalni pesnishki obliki. Antichevi haikuji so pravzaprav tudi aforizmi in fragmentizmi, v katere vechkrat vderejo shtevilni politichni momenti. Standardni podobi haikuja se Antich v prichujochi zbirki she najbolj priblizha v prvem in delno drugem vsebinskem sklopu (A: 1 – 30 / zbir vech ali manj filozofsko-aforistichnih haikujev; B: 1 – 30 / zbir kvaziklasich-nih, japonski tradiciji opevanja chlovekovega razpolozhenja sredi narave delno sledechih haikujev), kjer je objavljenih vech metaforichno in atmosfersko dobro oblikovanih trivrstichnic.

Najvechji odklon od standardno pojmovanega haikuja opazimo v tretjem vsebinskem sklopu (C: 1 – 30). Tu postane Antich radikalen eksperimentator z jezikom in besedami. S pomochjo premen ali metatez, permutacij, zlogovnih premikov, ki lomijo in preoblikujejo posamezne besede v nove pojme, ustvari v nachinu reductio ad absurdum poseben ironichni univerzum iz novih besednih zvez in asociativnih iger, v katerem predvsem ozhigosa noro stanje sploshnih druzhbenih in politichnih stvari (npr.: CRG: crna gora / chrna mora / gorski (slo)venec; SRB: srb grb skrb / srbija grbija / skrbija grchija).

Ta zadnji Antichev haikujski sklop je vsekakor zanimiv iz razlichnih razlogov. Zdi se, da igra avtor tu z besedami neke vrste shah. Operira z najmanjshim mozhnim shtevilom besed. Vsaka posamezna beseda je pri tem figura na shahovnici. Antich ji da, ko jo premakne na novo pozicijo, poseben in drugachen – nov – (ironichen) pomen. Ta nastane iz opozicije do druge figure – besede. Razmerja med posameznimi besedami vedno znova spreminjajo ravnotezhje sistema. Zato skozi ta razmerja med posameznimi besednimi fenomeni nastanejo nove relacije in perspektive. Opazno je, da Antich ni le literat, temvech tudi jezikoslovec, ki mu niso tuji izsledki novejshe lingvistike, kot so jo znachilno utemeljili Ferdinand de Saussure, Baudouin de Courtenay ali Michel Bréal, pionir semantike. Antichev aforistichno in besedno igrivi Tristih bi lahko bil prava poslastica tudi za kakega nekonvencionalnega filologa, ki bi za zunanjo lapidarno sliko haikujskih »sporochil« morda odkril vrsto na prvi pogled nerazkritih zanimivosti, ki se ne kazhejo le v asociativnih namigih na pozabljene elemente iz klasichnih mitologij, temvech predvsem na jezikovni ploskvi v skoraj anagramatichnih spremembah posameznih chrk, ki spreminjajo besede v nove besede. Te uchinkujejo kot znamenja oziroma kot signali, ki utemeljijo novo sporochilnost (vsebino) prav iz razmerja posameznih besed do njihovega konteksta.

 

 

 

 

 

Ivo Antich

 

 

TRISTIH

 

 

A: 1 – 30

 

GROB

 

Vechna je slava:

ne spomenik iz kamna –

na grobu trava.

 

 

(NE)ZNANO

 

Iz neznanega

v neznano je poslano –

vse, kar je znano.

 

 

OBROCH

 

Iz nicha skoz noch

za pot dneva nazaj v nich

sklenjen je obroch.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BREZBREZHNOST

 

Vse je brezbrezhno,

presezhno mimobezhno

in sredotezhno.

 

 

MANEZHA

 

Vse sredotezhno
je tudi sredobezhno –
zverstvo manezhno.

 

 

BREZBRIZHNOST

Kar je brezbrezhno,
je mogoche brezbrizhno –
ali ponizhno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RESNICA

 

Zadnja resnica
je nedvomno duhovna –
tezhki duh ovna.

 

 

PIJANEC

 

Nikdar od vina –
chlovek je zmeraj pijan
le od svojih ran.

 

 

JEKLO

 

Jeklo nabreklo
z glavico v zherjavico –
v njej bo izteklo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PEKLO

 

Drobljivo steklo,

neprelomljivo jeklo –

grozljivo peklo.

 

 

KACHA

 

Kacha je simbol

modrosti; jasen dokaz:

modras – moder as.

 

 

IZHOD

 

Ko ni izhoda,
ima le brezizhodnost
svojo prihodnost.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MRTVEC

 

Biti to, kar si,
za mrtvega pomeni –
biti, chesar ni.

 

 

VRT

 

To je sreche vrt:
v njem je povsod nesrecha
zraven kakor smrt.

 

 

SANJE

 

Ko chlovek umre,
odide v svoje sanje –
na dno lobanje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZEN

 

Bogastvo v zenu:
zunaj dobrega, zlega
biti brez vsega.

 

 

PRAG

Vsak je vsakemu
enak, a med dvema je –
neprehoden prag.

 

 

HAJKA

Hajka – bivanja
majka; vse drugo je le –
maska in bajka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BUDNOST

 

Tisti, ki zaspi,
se prebudi: buden spi
in onkraj bedi.

 

 

BRODOLOMEC

Tudi tisti, ki
na otoku sam zhivi,
dela za ljudi.

 

 

SATORI

Stres je stresanje:
stre sanje, da sirota
se vzpne v satori.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RONIN

 

Ni nor: dobro ve,
da sam v raj pride tudi,
kdor ni samuraj.

 

 

SAMURAJ
(yarimas / yaru – jap. poslati)

 

Samuraj sam v raj
poslan: njegov mech je pot,
brv nad prepadom.

 

 

JECHA

 

»Zhivljenje jecha« …
in ujetost v jechi tej –
edina srecha.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ODSEVI

Notranje sanje
so zrcalne podobe
jeche zunanje.

 

MOTECHI

V zhivljenja jechi
so po svoje zhivechi
najbolj motechi.

 

VESOLJA

Posebno polje
vsake osebne volje –
svoje vesolje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DVOBOJ

Dvoboj v mozhganih –
med zgornjo chesheriko
in spodnjo piko.

 

PONS
(pons Varolii)

Morje je most med
zemljo obal in nebom –
sredi mozhganov.

 

WE-EW

Che gresh do konca
na vzhod, pridesh na zahod –
in obrnjeno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

B: 1 - 30

TRAVNIK

Travnik v pomladi:
zadnja krpica snega,
vsa vdana soncu.

 

CHESHNJA

Starec obstane
pod kroshnjo mlade cheshnje –
ocean odprt!

 

ZADAJ

Za hisho cheshnje
cvetoche in stranishche
razpadajoche.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KNJIGA

Japonska knjiga –
chrno cvetje belih polj
v poletni nochi.

 

POLETJE

Visoka trava,
nad njo poletno nebo –
z vetrom shumi nich.

 

DOTIK

Jutro ob morju –
vsakega zrnca peska
se dotakne val.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

EKO-EHO

V luknji pod bregom
morje s plochevinkami
tolche pod skale.

 

JADRO

Jadro na chrti
obzorja, slepi starec
z brega vanj strmi.

 

HAI-KU(H)
(Hai – nem. morski pes; Kuh – nem. krava)

Plavut psa drsi
skoz morje, v klavnici nozh
skoz kravje meso.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KLOP

Dechek se igra
v pesku, ded na klopi je
zaspal za vedno.

 

ROPOT

Oche je v vrtu
kosil s koso; zdaj hrumi
sin s kosilnico.

 

PLOCHEVINKA

V zeleni travi
znenada rdeche bevskne
»pleh« coca-cole.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BEZEG

Opojno dishi
bezgov grm, veje pa vse –
chrne od ushi.

 

PREHRANA

Poginuli pes
zaudarja; za mrches –
svezha prehrana.

 

TUJEC

Pene na hrbtih
valov, na plechih tujca
prah mnogih poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZVEZDE

Nochni popotnik,
pijan od zvezd na nebu,
v morje zvrnjenih.

 

LETALO

En sam oblachek
na nebu in letalo,
ki se zadre vanj.

 

KRILI

Ulica v mestu,
na plochniku dve krili –
goloba nikjer.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IDILA

Na robu strehe
se goloba kljunchkata,
stojech v iztrebkih.

 

MRAVLJE

Mravlje nosijo
v sprevodu tovor v svoj dom –
daljni zvok vlaka.

 

KNJIZHNICA

Okno v knjizhnici:
tu kupi knjig in prahu,
tam listje v vetru …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MASKE

Jesensko listje –
neshteto mask z obrazov
pomrlih ljudi.

 

BAJAR

Bajar v jeseni:
nekdo vrzhe kamen vanj –
vzklik vode v megli.

 

MACHKA

Machka na avtu,
v klobchichu na pokrovu –
prvi vonj snega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MODREC

Na robu vasi
modrec v kochi, sam in zhiv –
mrlich nechitljiv.

 

BERACH

Pred kinom berach –
njegov biografski film
se je zhe odvil …

 

VRABEC

Ledeno jutro –
vrabec z veje stresa sneg,
chudech se marcu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KIPEC

Samo za hipec
nepazljivosti cestne –
na grobu kipec.

 

TESNOBA

Tesno obzorje,
na vseh straneh pogorje –
onstran pa morje.

 

FILM

V vetrovni travi
samuraj samuraja
za film obglavi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

C: 1 - 30

 

ORATOR

trava krava vrata
travar kravar
vratar (o)ratar

 

VUKOVAR

vuk kovar
vukov dar
vnukov par

 

BOSNA

besna vesna
besna basen
bosa bosna

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BIH

vrhbosna
srhbosna
herceg vina

 

HRV

kravata
ta krava
hrv vrh srh

SRB

srb grb skrb
srbija grbija
skrbija grchija

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

CRG

crna gora
chrna mora
gorski (slo)venec

 

SLO

slo(n) sol los
slo(ve)nija slo(va)nija
slonja sla inja las

 

MAK
(kajmakam – tur. namestnik)

kam mak
kaj mak
kajmakam

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KOS(H)
(kos – alb. kislo mleko; shok – alb. prijatelj)

kos sok
ko sova kosova(r)
kosh shok

 

ALB
(shchip – alb. orel)

albanija shchip
alpanija shchit
balkanija pishch

 

BALK

balkans
balkani
kanibal kaliban

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LEOPARD

jugo(a)tomos
(v)incha leonarda
uncha leoparda

 

LISA

mona lis(ic)a
modna lyssa
nona liz(ik)a

 

LAVRA
rusa krava
ruska kavra
mavra (l)avra

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

GEA

zemlja zhemlja
zhelje zhemlje
zhelja zheblja

 

GEN

geohajka
genohajka
egobajka

 

EGO

geopsihologija
gea ega
egopsihologija

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NEGA
nega ega
mega lega
meja geja

 

PSIHO

psihoanaliza
analiza o psih
psica psiha pisca

 

USTA

ustvariti
usta nove ustanove
usta v riti

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IGRE

igle igre
tiger iger
tigrica igrica

 

VERZ

vsak verz
kvas zver
kavs vrez

 

CIPER

ciper peric
mrki grki
kruti turki

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ALP(E)
(Alp – nem. mora)

skalp skal
gore more
alpen nepal

 

TRST

krsta trsta
strt prst
brst krst

 

KRK(A)

mrk krk
mrka krka
otok potok

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KOLPA

(»Kolpe so pijani« – Presheren)

 

kolpa polka

tolpe kolpe

kopel peklo

 

 

MAQUEREAU

mirko marko

mikrokozmos

makrokozmos

 

 

GRAFITI

(Ljubljana 2003 / 2004)

 

TITO ZBUDI SE

TELI SO ZNORELI

NISAM LUD – TITO

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

OPOMBA AVTORJA

(k zbirki Tristih)

 

Zbirka Tristih je izbor iz avtorjevega »haiku opusa« v vseh glavnih vidikih te specifichne (tristishne) pesmotvorne zapisovalske prakse, in sicer po paradigmi ABC (prva »zbirka« – haikujevski dekaptih Trava iz 1977 in njen »podaljshek« Krvava trava iz 1988 sta formalno zunaj te izchishchene paradigme, a kot predhodnica po svoje vsebujeta vse njene znachilnosti):

A – aforistichni haiku, tj. haiku kot (zahodni) aforizem, filozofska sentenca, tudi z blizhino senryu ali humornega haikuja in z obchasno »besedno igro«; z zlogomero 5-7-5 in z interpunkcijo;

B – bashōjevski (Matsuo Bashō) haiku, tj. haiku na sledi poglavitne japonske tradicije »impresije iz narave« (prilozhnostni? Anekdotichni?), nacheloma brez »besedne igre«; z zlogomero 5-7-5 in z interpunkcijo;

C – konkretistichni (angl. concrete, konk) haiku ali konkhaiku, tj. haiku predvsem kot neposredna »pesem iz jezika « ali »besedna igra«; v glavnem brez zlogomere 5-7-5 in brez interpunkcije. Ta »triada« je seveda predvsem teoretsko pogojna, saj se v praksi vsi trije vidiki neredko bolj ali manj prepletajo; celo pri Bashōju je najti »filozofske« pa »ekoloshke« in »konkretistichne« prvine. Da »igra besed« ni tuja duhu haikuja, med drugim npr. kazhe eminentna beseda »samuray«, ki ima lahko »slovanski zven in pomen«, hkrati pa je v japonshchini njen anagram glagol »yarimas« – poslati; v jap. izgovorjavi sta glasova »i« in »u« neizrazita, reducirana. Med konkhaiku sodijo tudi »citatni haikuji« (po grafitih ali iz literature ipd.). Najbolj znan primer klasichnega »konkretistichnega « haikuja je Bashōjev: »matsushima ya / aa matsushima ya / matsushima ya« (to je »geohaiku«: vzklik ob lepoti Borovega otoka; matsu – bor, shima – otok). Mnenje, da je konkretizem (z vizualno poezijo, pa tudi s filozofijo »reizma« v ozadju) danes nekaj presezhenega, je tukaj seveda irelevantno; zachetki konkretizma so vechstoletni (v slovenski poeziji npr. pri Preshernu: Zastavica; Kar je, bezhi), v 20. stoletju pa je navzoch od avantgarde prek neoavantgarde vse do (sintetistichne) retroavantgarde. Che sta npr. sonet in haiku, ki sta bila oba v svojih zachetkih zgolj formalni izziv za besedno »zabavo« ali »zvonchkljanje« (sonetto – it. zvonchek; haiku – jap. zabavni stih), vedno znova aktualna, ni razloga, da ne bi bilo podobno z elementi konkretizma (tudi v 21. stoletju).

Vzporedno s tem je mogoche danes sploshno »svetovno situacijo« haikuja ponazoriti z naslednjimi geografskimi oznakami: »A« – evropsko-amerishki haiku (evropski formalno konzervativnejshi, amerishki pa nacheloma povsem odprt besedni »preblisk«, lahko tudi netrovrstichen, npr. le dva verza ipd.); »B« – japonski; »C« – latinskoamerishki (zachetek konkretistichnega haikuja v Braziliji: Pedro Xisto, haikais e concretos, 1960).

V prichujochi zbirki je odnos do nekaterih standardnih haikujevskih »pravil« ohlapnejshi ali modificiran: pojavljajo se rime in (pomensko neobvezni) naslovi posameznih haikujev (oboje sicer pri haikuju na sploshno ni v navadi) ter »besedne igre« ali, recheno tochneje, pesnjenje »iz jezika« (najstarejshi izvirni japonski haikuji so bili duhovitosti z besednimi igrami; shele kasneje se je »tristishje« zresnilo). Tukaj se konkretistichni cikel zachenja z »besednimi igrami« iz 1991 (Vukovar, Bosna) v smislu geohistorichnega konteksta in asociativne toponimije (del vechjega »gunsakuja« ali cikla haikujev Geohajka), tedaj tako rekoch neposredno aktualistichno v luchi skrajno resnega in usodnega zgodovinsko-politichnega dogajanja na tleh Jugoslavije. Seveda so lahko vse tri razlichice tukajshnjih haikujev za kakshnega poznavalca haikuja zgolj nekakshni kvazihaikuji, zgolj tristishja. Vsak Nejaponec se v prakticiranju haikuja neizbezhno srechuje s trenutki dvoma o tem svojem pochetju (haiku kot mozhnost nemozhnosti). Tudi pisec teh vrstic je sprva menil, da je izvirni haiku tako specifichen (japonska metrika ni zlogoshtevna, temvech shteje more, tj. dolge in kratke vokale, in to se ne pokriva povsem z zahodnim pojmovanjem zloga, pomembna pa je tudi vloga pismenk; haiku je izvirno zapisovan v eni vrstici pismenk s tremi skupinami mor: 5-7-5), da ga v radikalnem pogledu ni mogoche ustrezno oponashati ne v pisanju ne v prevajanju, zato naj bi bil she najbolj smiseln povsem svoboden pristop kot zgolj trivrstichni besedni »preblisk« v shirshem »odmevu« zena (zen – jap. meditacija; vse, celota – prim. zenzen); v tem smislu sta bili napisani zgoraj zhe omenjeni zbirki Trava in Krvava trava. SHele po vech letih se je zachelo nakazovati tudi nekoliko oprijemljivejshe priblizhevanje dolochenim »klasichnim pravilom« iz japonske tradicije, vendar zmeraj ob polni zavesti izvenjaponskega konteksta. Sicer pa chlovek ne sme biti presenechen, che naleti na literarno razgledanega Japonca, ki povsem prostodushno pove, da ne ve, v chem bi bilo bistvo haikuja, in ki na to pesnishko obliko gleda kot na nekaj drugorazrednega. Na Zahodu je haiku za nekatere sterilen, sumljivo populistichen in za zahodno pesnishko izkushnjo chudashko preozek »podzhanr«, kvazieksotichna afektacija, ki ji je v najboljshem primeru mogoche priznati svojevrstno alternativnost glede na obichajno pesnishtvo, minimalizem haikuja pa kot nasprotje zahodne literarne retorike (Hamlet na vprashanje, kaj bere: »Words, words, words … The rest is silence.«) izgublja svojo »odreshilnost« v nepregledni poplavi stereotipnega ponavljanja iste sheme.

Odnos Zahod – Vzhod je v svojih najrazlichnejshih oblikah (globalizacijski psihoterorizem, islamski terorizem, izraelizacija, palestinizacija, balkanizacija sveta) bitno-bistveni »Zeitgeist« danashnjega chasa, kot nakazuje tudi pozni Heidegger, ki se po pojmovnem obratu in zamenjavi prvomestnega poudarka Sein-Zeit / Zeit-Sein v razumevanju biti priblizhuje igri, poti (tao) in (zen)budizmu, Derrida pa »diferanco« razlaga kot sistema-tichno igro razlik v medsebojnem razmerju vseh elementov in se pri tem zavzema za »afirmacijo smeha in plesa zunaj mita« (prim. srb. igra pomeni tudi ples); pri tem igra (tehnika ali teh-nichnost igre) prevzema vlogo mita, sama postaja »nov mit« in tako hkrati nakazuje neizbezhno vrachanje »sploshne mitolo-gije« v kontekstu mitoloshke konceptualiziranosti mishljenja (mozhganov). Tudi v »globalni lobanji« se namrech dogaja razmerje med »tehniko« in »filozofijo«, med levo in desno mozhgansko hemisfero; vmes je povezovalno (»poietichno« – gr. poiesis) tkivo, t. i. corpus callosum in »pons Varolii« (slednji v zvezi s spanjem in sanjami). Pri danashnji globalizirani refleksiji se velja spomniti tudi na »planetarno misel« (pensée planetaire) Kostasa Axelosa, ki je v interesu »bodochega mishljenja« pred pol stoletja skushal »preroshko kombinirati« Marxa in Heideggra skozi »igro sveta«, skozi svet kot igro (z danashnjega vidika gledano, je ta igra vrgla marksizem na smetishche zgodovine in po mnenju nekaterih hkrati pripravila novo aktualizacijo Marxa; Kitajci se za vse te »teorije« preprosto ne menijo). Ob vsem tem je seveda zmeraj uposhtevanja vredno dejstvo kontekstualnosti mishljenja; npr. slovensko mishljenje kot mishljenje na Slovenskem v slovenshchini je namrech tochno to, kar je: v »luknji« na tripotju Alpe-Jadran-Balkan (triglav/sk/o tripotje na slovenskem grbu: morje-gora-zvezde; pojem »krizhishcha« je pomemben tudi v zenu) zabelezhena »mikroidila« neke »zwischenevropske« brezizhodnosti, v katero se vkljuchujejo tudi »re-kreacijska samoslepila« v smislu undergrounda ali podganske alternativnosti (art / rat).

Tako Tristih kot »ono tretje« ob »nachelni opoziciji« Trizob – Tripot skoz vso pesmotvorno raznolikost ali poliritmijo vseh treh zbirk (podobno predhodni »barvni trilogiji« Album, Rubini, Blumen, 2002 – 2006) tvori v smislu temeljne in, radikalno vzeto, neizogibne sistemizacije mishljenja absolutno koherentni publikacijski »trivium 2007« (tri desetletja po Travi), ki je pregled dvajsetletnega »kratkochasja « v spevorechnem rozhnem vrtu ali na travniku pisanic. Zadevne korespondence: Feliks Dev s terminom »spevorechnost«, tj. pesnishtvo; Frankopan: Gartlic za chas kratiti; Dev: Pisanice; pisanica ali pisanka – sinonima za pirh, za pisanje, za zvezek ali tudi vrsto trave; grshka beseda poie za travo ali travnik je »koren« pojma poiesis, poezija; gr. hórtos, lat. hortus – ograda, obòr, dvorishche, pashnik, travnik, trava, krma, seno; Devov Zadovoljni jetnik, pesnitev o »zadovoljstvu v spevorechni ogradi«, nekak »hortus deliciarum « – po srednjeveshkem leksikonu, ki je leta 1870 zgorel v strasburshki knjizhnici; magichni kozmichni ali enciklopedichni vrt s stezami, ki se cepijo na dvoje, se torej bifurkacijsko razpirajo kot knjizhne strani univerzalne zgodovine sramote (prim. dve od Borgesovih knjizhic: El jardín de los senderos que se bifurcan, Historia universal de la infamia; vzporedno, bifurkacijsko, je pisal poezijo in prozo; preziral je pisanje debelih knjig; pisal je tudi haikuje in tanke; skliceval se je na misel Bernarda Shawa, da je vsaka intelektualna dejavnost po svoje humoristichna).

 

P. S.: Avtorjevi »esejski« pripisi k zbirkam so naslovljeni kot opombe, ker ne gre za obichajne spremne besede, temvech so to le dolochena pojasnila; tako izvirna pisava kot risava (likovna umetnost sploh) sta sicer bifurkacijski govorici molka, ki je »grd« z vidika logomanichne patetike triviuma (gramatika, retorika, dialektika – GRD), v smislu katerega bi Trizob »pred-stavljal« izhodishche ali gramatiko, Tripot retoriko (univerzalno-balkanske sramote), Tristih (haikujevsko) dialektiko.