|
Ivo Antich KNJIZHNI TRIPTIH
Pogum Revije SRP 2008/2 – II
|
|
Ivo Antich
KNJIZHNI TRIPTIH (tri pesnishke zbirke: Trizob, Tripot, Tristih)
Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana Naslovnica: Iztok Brodnjak: Tri – tri, 2008 Urednishtvo: Rajko Shushtarshich – odg. urednik Ivo Antich – lektor in korektor
|
|
|
[Klasichni vir] – natisnjena knjiga: zalozhba Ved, Ljubljana, 2008
|
|
VSEBINA
UVODNA BESEDA: Lev Detela Minimalistichni zarisi zla in chloveshke neumnosti
DESET KRVAVIH LET
HRASTOV(L)JE PAST BRATSTVO BLAZNIH HI-HI-HI SMEH NA VRVEH ROB MRCHES DO NEBES GAVGENJAKI VESELJAKI PLES SUHIH TRAV PO BRIDKI BITKI
TRANZICIZMI BALKANIZMI TUGOSLAVIZMI SLOVENIZMI (D)EMONIZMI KRVIZMI KOSTIZMI KNJIGIZMI LITERATURIZMI FILOZOFIZMI
NA (G)ROBOVIH DNEVOV IGRA TIGRA VOJNA KONJA TRIZNA KARAGÖZ BAN(TU) DRZHAVA SEDMEROGLAVA V ROMANU O BALKANU VAMPIRCHICA (V)RANE
DUSHA IN PLES
|
|
Minimalistichni zarisi zla in chloveshke neumnosti Razmislek ob Antichevi zbirki Tripot
Tripot, zbirka minimalistichnih zarisov zla, ki ga povzrochi chloveshka neumnost, povezana z manjvrednostnimi kompleksi, nekritichnim oportunistichnim podrejanjem tako imenovanim oblastnishkim elitam, je Antichev obtozhujochi obrachun z blizhnjo slovensko-balkansko in oddaljeno globalno negativno preteklostjo sredi nerazvite oziroma zaostale stvarnosti. Avtor nas v tem delu, ki ga je razdelil na tri vechje oddelke z desetimi podnaslovi, popelje predvsem v desetletno obdobje (1991 – 2001) (post)jugoslovanskih vojn, obrachunavanj in klanj, cheprav je svoje tekste utemeljil s shirshim nadchasovnim in svetovnim ozadjem. Zbirko oklepata filozofsko podchrtana prolog in epilog. V posameznih »scenah« se srechujemo z mediokriteto posameznih nasprotujochih si in med sabo pobijajochih se skupin, ki jim politichni zlochin ni nich tujega. Avtor postavi staro titoistichno frazo o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov odlochilno pod vprashaj. She vech. Svoje tekste prestavi v globalni kontekst, v katerem se zhelja po miru in medchloveshki solidarnosti razkrije kot zasanjana utopija na ozadju vojn, propada in navzkrizhnih polomov. Tripot je v rimsko-latinski antiki kot trivium veljala za krizhishche in razpotje vech poti, toda Anticheva knjizhica pravzaprav porocha o krizhishchih iz vojn in zla, s katerih ne vodijo poti nikamor. Si se, dragi bralec, zhe kdaj vprashal, zakaj se tragedija chloveshtva dogaja neprestano, iz dneva v dan, cheprav je kulminacija neumnosti in zla vchasih nekoliko zatishana, dokler ne izbruhne – kljub velichastno dobrim namenom visoke politike – v novo krvoprelitje? Sta se, draga bralka, dragi bralec, zhe kdaj morda vprashala, kaj je politichna demokracija, ki bi naj veljala za zashchitno sredstvo proti zlu v chloveku in druzhbi? Zhivimo zares v pravi demokraciji in bratski povezavi z drugimi narodi? Ali pa je tudi to, kar nam vsak dan oznanjajo politiki in njihovi chasopisi, televizija in radio, samo navadna fraza, mlatenje prazne slame, ki koristi le oblastnishkim elitam pri izkorishchanju njim podrejenih? Ali je politika, ki jo na rachun malih in odvisnih uveljavljajo zelo malo demokratichne velesile, res tista garancija, ki bo preprechila nove vojne? Ali ni tako, da napetosti v nekaterih predelih sveta odlochilno narashchajo? Ali se iz latentnih navzkrizhij, ki se v nekaterih azijskih in afrishkih predelih kaj hitro razkrijejo kot zamaskirana oblika vojne, ne rojeva zlo novih obrachunavanj med ljudmi, narodi in drzhavami? Ali imash, dragi bralec, o tem kako mnenje? Ali pa raje o vsem tem sploh ne razmishljash? Ker se itak ne da nich narediti, saj je (bilo) tako vedno in povsod, od pamtiveka do pamtiveka? Odgovor na ta vprashanja lahko najdete v prichujochi zbirki. Ivo Antich nas v Tripoti namrech opominja in spodbuja k lastnemu kritichnemu razmishljanju. V svojem meneteklu, uperjenem proti chlovekovi (chloveshki) nerazsodnosti, nas skusha predramiti z razlichnimi subverzivnimi in alternativnimi pristopi. Predvsem pa na shtevilne sporochilno-izrazne nachine izpoveduje svojo osebno prizadetost ob balkansko-jugoslovanskih dogodkih, ki so izbili sodu dno. Trpko registrira in dokumentira pantomimiko krvavega plesa, v katerem sodelujejo najrazlichnejshi, kot pravi avtor, »gavgenjaki veseljaki«. Antichevi verzificirani aforistichni zapisi se razrashchajo v obeshenjashko grotesko in satiro. Vendar se avtor pri svojem literarnem galgenhumorju ne zaustavi le pod vislicami, na katerih bingljajo brezsmiselno obesheni, temvech v svojih shtirivrstichnih epigramizmih na primer posega tudi v danashnje postjugoslovansko tranzicijsko zakulisje ter k obelezhjem ne prevech vzpodbudne slovenske stvarnosti, v kateri pod nashimi koraki vedno mochneje pokajo kosti na vseh straneh pobitih (avtor ta svoja porochila iz slovenske kostnice imenuje Kostizmi). S pomochjo zanimivih ironichnih besednih iger ustvarja Antich zanimivo literarno atmosfero, pri chemer mu pridejo prav tudi njegove eksperimentalne izkushnje s konkretno poezijo in njenimi svojevrstnimi konstelacijami. Antichevi kratki lapidarni aforistichni teksti so pravzaprav kritichne lekcije, s katerimi se lahko distanciramo od kolapsa oportunistichnega zasebnega skrivanja na zapechku in se odpravimo na plan v konfrontacijo za bolj chloveshko obliko bivanja.
|
|
Ivo Antich
TRIPOT
en triplais amaxitois (na krizhishchu treh poti) Sofokles, Kralj Ojdip Al opolnochi gomile mrtvim truplom se odpró S. Jenko, Obujenke … vijorechi kao serpentine od raznobojnih hartija na ovom karnevalu smrti … M. Krlezha, Deset krvavih godina U zlochin je umeshan i onaj ko spava. Branko Miljkovich, Tamni vilajet
MOTO(R)
Vsaka téma – del sistema in dilema teorema.
PROLOG
DESET KRVAVIH LET (Od desetdnevne do desetletne vojne)
Deset krvavih let deset krvavih deklet, ujetih v evropsko klet, v blodnjaku starka obiskuje – s koso na rami skelet.
Sedem velichastnih v blodnjaku za njo poplesuje, sedem fanto(mo)v bozhjastnih za deset deklet se ruje – enkrat manj in drugich huje.
Deset let shel ples veseli je Od Triglava do Gevgelije; pod Triglavom se je bes zachel, ob Vardarju pa je izzvenel –
ples trojanski v blodnjaku, v dvorezne sekire znaku, z vechno vojno proti sebi – sedmerice proti Tebi …
SMEH NA VRVEH
HRASTOV(L)JE (cerkev sv. Trojice, 1490)
V pokrajini krashki (na tromeji lashki- slovensko-hrvashki) védri ples mrtvashki
v utrdbi romanski, protiotomanski, z glagolskim zapisom in gotskim zarisom,
pri koncu stoletja pred pol tisochletja s stensko sliko zachne
umetnost slovensko, to muko »peklensko« – in tako skoz chas gre …
PAST (Goya: Los desastros de la guerra)
Garota in gavota gresta skup v isti obup.
Gluhi hrup tira na kup poshasti v isti pasti.
BRATSTVO BLAZNIH (Baudelaire: Any where out of the world)
Bratstvo blaznih, ples prikazni, rej skeletov, roj kometov v glavah praznih –
dush kolesa se v nebesa vse dlje od dna vrtijo zla – kres nichesar!
HI-HI-HI
Historichno-histerichni hijenski smeh, sardonichno-kolerichni peklenski greh –
sanjsko nemi karnevali z besa vali tu pod belimi veshali
v chrni shali – v chrni sh(t)oli in v krvavi kamizholi polet pokvek na bratsko bratomorni Klek.
SMEH NA VRVEH
Smeh na vrveh je gnusen greh v poshtenih ocheh, pri chastnih ljudeh.
Kdor se rezhi v zanki vrvi in pleshe na shpagi, ta v rodu je z vragi.
Smeh na vrveh mora dobiti brco po riti, shus po zobeh.
Vse prostake pobesiti chimprej, da za poshtenjake mir bo poslej!
ROB
Med plesom in telesom rob se meri s peresom.
Na(g)robni ples v razpoki, plesalci eno(r)oki.
Flagela(n)ti, bich(k)arji, lazhnivi zvelicharji.
Vampirji pojó flonflon in pleshejo rigodon.
Gledalishche grand-guignol, senchne lutke za pokol.
Gladiatorske igre za papirnate tigre.
Vsak pisun na jeziku visi kakor na shtriku.
Tako rajajo stihi – razbojnishki menihi.
MRCHES DO NEBES (ali dervish kuha chervish)
Divja tolpa rogovili: mandriti ali mandrili;
kólo besnih pavijanov, pobeglih iz samostanov;
na vislicah obesheni, zhivljenja so zhe resheni;
mahajo okrog z rokami kot shamani v plesni drami;
plahutajo kakor s krili netopirji v stari vili –
to je dervishki vidov ples, to je shtiftarski vidov bes,
ko mrches zginja do nebes skoz charobni krozhechi kres,
kjer isto je ogenj kot les in vse je le napol zares,
kajti nich se ne premakne, nich se neba ne dotakne,
saj dervish mesha le chervish, sam v mlaki, v kotlu, v omaki.
GAVGENJAKI VESELJAKI
Gavgenjaki veseljaki, mladi fantje korenjaki, slamnati junaki: vsak na gavgah gol visi, jezik mu iz ust shtrli, vrana kljuje mu ochi.
Gavgenjaki veseljaki, mladi fantje korenjaki, slamnati junaki: v nochnem vetru nihajo, vchasih tudi kihajo, grozno se nasmihajo.
Gavgenjaki veseljaki, mladi fantje korenjaki, slamnati junaki: jim tichi gor stojijo, se z Deklo veselijo, se v kolu z njo vrtijo –
in krichijo: »Hoj! Hoj! Stroh und Heu! Stroh und Heu!« in vreshchijo: »Hej! Hej! Straw and Hay! Straw and Hay!« – pozivajoch prek mej zhive in mrtve v boj.
PLES SUHIH TRAV (A. Huxley: Antic Hay)
Ker zhivljenje ljudi iz greha izvira, tisti, ki ne greshi, zhivljenje zavira in zlochin podpira.
Senena je topost greh zoper zhivljenje, suhih trav vrtenje: modrost se kot norost v sencah gubi chez most.
Senena je norost greh zoper zhivljenje, shkopnikov letenje: modrost se kot topost v ognjih gubi chez most.
PO BRIDKI BITKI (Lynx caracal)
Muchna in sladka nadloga je za gavgarja naloga odkriti smisel razloga kot zacharanega kroga.
Na tem krizhishchu treh poti, kjer se stekajo vse sledi, kot zver v obrisu, ris v risu, zarotuje se k previsu.
Po bitki pri Caracalu, kjer so v plesu strashne burke Vlahi premagali Turke, vprashanja o karnevalu.
Po bitki pri Gavgamelih se sprashuje she o delih: »Zakaj se ples je sploh zgodil, che svet ostaja, kot je bil?«
MITROPSKO-BALKANSKE KVARTINE (Epigramizmi)
TRANZICIZMI
Tranzicija Dosezhki tranzicije: mnoge spremembe, nove zaplembe, (pra)stare pozicije.
Nerodnost
Za negodnike prehodnike je prihodnost le neprehodnost.
Tranzicijski z(m)ajchki
Tranzicijske nove drzhavice kukajo v EU iz vzhodne travice. Zahod jih gleda kot »kinder jajchka«, vsak jajchek skriva drakulskega z(m)ajchka«.
BALKANIZMI
Votel kotel
Z balkanskim kotlom ni nich zanesljivo; vse je sproti votlo in v lazh topljivo.
Zadrega
Balkanska zadrega, bratska, psihopatska: brat bratu v kri sega kot tuja zalega.
Ror (Radna organizacija ratnika)
Balkan je teror: resne mozhnosti ni, da kdor se v njem vrti, preraste ta »ror«.
TUGOSLAVIZMI
Bolani Slovani
Med Evropo in Azijo Slovani se plazijo. Od WE vmesnosti vsak Slovan je v dushi malce bolan.
Luknja v (s)liki (der Balken, balvan; zachetek 90-ih)
Hlodovinasto veselje, v Balkan-kankan uvodni liki, ko je pochilo prochelje s kninskim klinom v kulisni sliki.
Vonji ob Dragonji (vonj dragonskih konj)
Skoraj vojni vonji v zalivu ob Dragonji: voha Lah pigmeje, sprte zaradi meje …
SLOVENIZMI
Tripotje
Vse se zgodi v stiku treh poti: od Alp, Balkana do Jadrana.
Slovenska trilogija
Kristjani – pogani. Katoliki – luterani. Domobranci – partizani. Dvojnost v eni rani.
(Pra)slovenska svetnika
Lepa Vida in Sveti Vid – nekoch Veda in Sventovid. Ona s chrncem zbezhi na zahod, on z rdecho vilo gleda vzhod.
(D)EMONIZMI
Emona (Jazon ali Janez?)
Emono ustanovili menda so argonavti. Ali pa so v njih se skrili venetski astronavti?
Dragonja ali zmajevo seme
Drakula pomeni »mali zmaj«. Zmajevo mesto je Ljubljana, po zmaju pa je imenovana tudi rechica, ki je mejni raj.
Demoni v Emoni (Sv. Hieronim, pisma emonskim asketom)
Skeleti asketi, berachi skakachi, Jerómen brezdomen z demoni v Emoni.
KRVIZMI
Krvna mlaka
Takrat je »veselo« v levo-desni Krvni mlaki, ko dobijo delo psoglavci in volkodlaki.
Krvni bratje
Zhe mnogi prastari miti znajo tochno govoriti o vojni med levkociti in brati eritrociti.
Vojna dveh rozh (York – Lancaster, 1455 – 1485)
Vojna – tako se pach zdi – med belo in rdecho rozho neizbezhno zmeraj tli pod slehernikovo kozho.
KOSTIZMI
Kosti
Zmeraj bolj se odpirajo po kleteh omare in iz njih na dan vdirajo v kupih kosti stare …
Skrito in ochito
Zdaj lahko zhe vsak Shentflorjanchich s parafrazo reche kot Zhupanchich v Dumi: »Hodil po zemlji sem nashi – in shtel kosti v balkanski kashi …«
(Komp)ost
Kost na kost – mar do sprave most ali ost – za nov boj kompost?
KNJIGIZMI
Knjiga
Ta narod je menda ustvarila knjiga, ki mnogim zhe velja manj kot konjska figa.
Knjizhnica
Gore papirja, vechje od Pamirja, v prah se razshirja podoba vsemirja …
Knjizhne ushi
Mrtvashke ure kot slepe kure, hroshchi trdoglavci – pisalci in bralci.
LITERATURIZMI
Tri zvrsti pasti
Poezija: besedna magija. Proza: kupi besednega gramoza. Drama: gorecha besedna slama, ko v sporu sta poezija in proza.
Poe(zija)
Poe – kljuchni fenomen (svetovne) poezije: priimek kot koren se v njenem pojmu krije.
Pasja pesem (kynikos – gr. pasji)
Pesem ni le lirichna, je tudi satirichna, saj s psom v svoji osnovi je logichno cinichna.
FILOZOFIZMI
Ukleti v kleti
V (s)lepoti privida vsi v klet(k)i zaprti in v ekstazi smrti ples svetega Vida …
Krinka gnusa
Kakshna resnica se v lepoti kazhe, che skoznjo shvica gnus, ki krinko mazhe?
Ples na obali
Ples na obali – mrachna misel v sonchni smisel izgine z vali.
NA ROBOVIH DNEVOV
NA (G)ROBOVIH DNEVOV
Na (g)robovih dnevov, pod preprogami, v mraku sonchnih hlevov med nadlogami –
je vse epohalno in vse banalno, kot je vse kavzalno in aktualno:
nerodni popotnik, s triperjem tripper, sanjski zarotnik, hotech biti hiper –
sebe spotakne, ko s tremi peresi chez (g)rob se prevesi in dna se dotakne.
IGRA TIGRA
Eksistenca kot esenca je igrivost in grozljivost.
Igra tigra, tiger iger: je prej (t)igra ali tiger?
Je tigrov zob pravi trizob? Je igre pot pravi tripot?
Je tigrov vzdih vechen tristih ali le tih mehurchka pih?
VOJNA KONJA
Trojanska. Balkanska. Bananska. Predlanska.
Lokalna. Analna. Me(n)talna. Globalna.
Predjamska. Prednamska. Zanamska. Vsestranska.
TRIZNA
Ko so Junaka izgubili, so bojne igre priredili.
Prastara navada Praslovanov ob smrti njihovih velikanov.
Pravnuki so célo desetletje slavili Njegovo vnebovzetje.
KARAGÖZ (tur. - chrnook, charovnik, lutkovna predstava)
Zmeraj gre za domovino, za norce in gotovino: splet zemeljske histerije in krvne ekonomije.
V igri so tudi mladichi in chrnosholski karadzhichi. Vsak se z bodalom v tla zapichi, da Predstavo uresnichi.
BAN(TU) (ban /je/ tu)
Reshitev Balkana, jasna kot dan: zraven bantustana drug bantustan.
V duhu tega trenda (kako bi le z jezo zoper juzhno zvezo?) se ne zdi odvech, cheprav je smrdech, opomin za »frenda« med chrnimi brati v belih rezervatih:
juzhnoafrikanska (juzhnoslovanska, prabalkanska, pravenetska, slavogenetska) samostojna, neobstojna drzhava Venda.
Domovina kot bantustan in banovina: skupno jedro – ban.
DRZHAVA SEDMEROGLAVA
Sedmeroglavi zmaj na poti v rdechi raj:
sredi poti se mu zazdi, da chrn je raj in da je zdaj treba nazaj –
z lastno drzhavo za vsako glavo.
V ROMANU O BALKANU (Nous dansons sur un volcan)
Ko v balkanskem raju sedmeroglavemu zmaju odleti kakshna glavica, nastane nova drzhavica.
Mrtva Juga, nekdanji raj, je Sneguljchica kot zmaj in njenih sedem shkratov, krvno sprtih bratov:
Slovenci, Hrvati, Srbijanci, Chrnogorci, Bosanci, Makedonci in Albanci – sedem desetletij v senci Prokletij so kolo plesali narodi mali v srcu Balkana, na hrbtu vulkana – do konca romana …
VAMPIRCHICA
»Sneguljchica in sedem shkratov« je pravljica o seksu bratov.
Kot Trnuljchica je zaspala. Bo vampirchica kot Pepelka iz pepela she kdaj vstala?
Bo chakala na belcu princa? Bo spet vstala v rokah zlochinca?
(V)RANE (1991 – 2001)
Deset krvavih let, ko je ves beli svet opazoval Balkan kot leglo chrnih (v)ran.
Deset krvavih let je Balkan zanimal svet – od vojne karantanske do kajmakchalanske.
Deset krvavih let je bil Balkan v dim odet. Bodo vojne balkanske spet ocharale svet, ki je kakor Balkan temachen vilajét?
EPILOG
DUSHA IN PLES (Valéry: L'Âme et la danse)
Devetdeseta leta – deset krvavih let: balkanskega skeleta mrtvashki ples zaklet.
Deseto desetletje stoletja minulega, ko izvedel ves svet je za tipa proslulega –
balkanskega macha, ki je morda macheta, saj ni jasno, kaj v hlachah med kostmi opleta …
|
|
OPOMBA AVTORJA (k zbirki Tripot)
Zbirka Tripot je skrajno zozhen izbor iz obsezhnega rokopisnega korpusa s skupnim naslovom KRVOLETJE in podnaslovom Vojni dnevniki 1991 – 2001; to je trilogija, katere vsak del obsega vech stotin pesemskih tekstov, z naslovi: Smeh na vrveh, Mitropsko-balkanske kvartine, Na robovih dnevov – tako so naslovljeni tudi ustrezni cikli prichujoche zbirke. V osnovi bi to bil nekakshen pesnishki (pesemski) dnevnik iz epohalno prelomnega obdobja (prim. za chas prve svetovne vojne prozni trilogiji Anteja Neimarevicha in Stevana Jakovljevicha), ki ga je mogoche oznachiti kot »krvavo desetletje«; v glavnem so to leta 90- XX, se pravi chas od desetdnevne vojne v Sloveniji do desetletne (YUbalkanske) vojne, ki se je formalno konchala v Makedoniji s premirjem po spopadu med Makedonci in makedonskimi Albanci, vse skupaj na ozadju t. i. tranzicije kot prehoda iz razpadlega jugovzhod-noevropskega (evrazijskega) socializma in njegovih federalnih (sojuznih) imperijev. Dnevnik pomeni bolj ali manj sprotno belezhenje kot dolocheno odzivanje na vsakdanjost (zgodovinskost v bivanjsko bitnem), torej gre po Mallarméju za »vers de circonstances « ali trivialnosti (trivium, tripotje) v Tripoti kot pendantu »poesie pure« v sochasno ponatisnjeni zbirki Trizob (prva izdaja 1984). Omejitev z vojnima letnicama 1991 – 2001 je seveda bolj formalna; pri literaturi in zlasti poeziji so take dolochnice dokaj relativne; glavnina zadevnega pisanja sodi med ti letnici, a se she zapisuje tudi prek leta 2001; navsezadnje je tako tudi v zgo-dovinski resnichnosti: vojne se po vsaki vojni in po njenem formalnem koncu tako ali drugache (z drugimi, tudi »miro-ljubnimi« sredstvi) nadaljujejo kot posebni »vidiki vechnosti«. Ob ponatisnjenem Trizobu je Tripot njegov pendant kot »odrazna« (sakralno : banalno; esencialno : eksistencialno; prim. Valéry: poesie pure, poesie brute, Regards sur le monde actuel) rekapitulacija vsega vmesnega dogajanja v (nekdanjem) jugoslovanskem prostoru zlasti v zadnjem desetletju minulega stoletja. Trizob – tezhishche v obmochju »filozofije idealnega«: mit / himna. Tripot – tezhishche v obmochju »fenomenologije trivialnega«: mit / igra. Tripotje ali trivium – v starem sholstvu: gramatika, retorika, dialektika; tudi Trivia kot vzdevek Hekate, gr. boginje tripotja; Ojdipov ochetomor na tripotju: »en triplais amaksitois«; pesem Feliksa Deva Normalshola, 1780, tj. normalka (im. tudi trivialka s predmetnim triviumom) z verzi, ki z vidika »normalnosti« (»trivialnosti«) pozivajo k skrajnemu et/n/ichnemu samoosveshchenju: »Krajnc, zbudi se, spreglej! Ne pusti se slepiti / vech od teh starih veshch! Pust sonce sisvetiti, / pust, da se chista luch ti jasno zasveti, / pust, da resnica ti vse zmote razkropi!« Ponuja se torej nekakshen novodobni integralni povzetek tudi z vidika filozofije. To je mogoche slikovito nakazati s tremi izrazito profiliranimi imeni znotraj francoske filozofije: Descartes, Bergson, Derrida (DBD). Descartes pooseblja racionalizem, Bergson iracionalizem, Derridaja ni mogoche zvesti povsem ne pod eno ne pod drugo. Sicer niti med dekartizmom in bergsonizmom ni popolnoma nepremostljivih razlik, so dolochene stichne tochke (Descartes: prirojene ideje v chloveshkem mishljenju; Bergson: neposredne danosti zavesti), a zdi se, da ravno Derridajeva »dekonstrukcija« omogocha konstruktivno provokativno »integracijo« obeh skrajno nasprotnih vidikov logosa skozi refleksijo biti kot »razloke«. Pri tem Derrida kot Heideggrov »nadaljevalec« (paradoksalno?) ponuja celó variacijo na Heideggrovo »Gelassenheit«, ko predlaga refleksijo »zunaj mita … o izgubljeni domovini mishljenja … V dolochenem smehu in z dolochenim plesom …« (Razloka, 27). In spet »paradoksalno«: Derrida se je pred smrtjo s svojo radikalno refleksijo zachel posvechati ravno osebni etnoidentiteti (rojen kot alzhirski Jud), judovski mitologiji »izgubljene domovine mishljenja«, »presezhenim« vprashanjem nacionalizma, politike, etike, religije itd.
Ob pojmu »integralnega povzetka« se nakazuje dolochena asociativna zveza s Kosovelovo tezhnjo torza k »integralu « po tripotju od lokalpatriotizma (Kras) prek svetovljanskega avantgardizma (konstruktivizem) do sintetichnega integralizma (nachrtoval je zbirko Integrali). Za integralizem danes obstaja tudi postmodernistichni sinonim – sintetizem, v smislu katerega so nekdanje ostre delitve med tradicionalizmom in modernizmom z avantgardizmom (med ideologizmom in larpurlartizmom, med semantichnim in semiotichnim, med filozofskim in filotehnichnim idiomom, med populizmom in hermetizmom, med apolinichnim in dionizichnim, med redukcijo in redundanco) bolj ali manj nebistvene spricho skupne, vsepresegajoche, temeljne, za vse odprte in »v eno usmerjene« nuje pluralistichno sublimativne umetnishke kreacije. Integralsintetizem, uposhtevajoch ves modernizem z avantgardizmom in konkretizmom, »na novem nivoju« obnavlja zaupanje v metriko in rimo v poeziji (zachetnik moderne poezije Poe: poezija je ritmichno ustvarjanje lepote), v fabulo in »psihologijo« v prozi ter v Aristotela v drami (bivanjska izkushnja pach kazhe, da je zhivljenje slehernika bolj ali manj »dramatichna zgodba«), pa tudi v »mimetichno« formo in tehniko v likovni umetnosti (v chasu modernistichno-avantgardistichnih evforij je rimana metrika veljala za prazno cingljanje, fabula s psihologijo za neavtentichno konstrukcijo, klasichna dramska pravila za posiljeno shpektakelsko kvazi-obredje, likovni tradicionalizem za meshchanski dolgchas).
P. S.: V pesmi Deset krvavih let (prolog) »deset krvavih deklet« pomeni deset etno-identitetno problematichnih (razlichne secesionistichne tendence) geopolitichnih sestavin nekdanje SFRJ: Slovenija, Hrvashka, Bosna-Hercegovina, Srbija, Chrna gora, Makedonija, Vojvodina, Kosovo, Sandzhak. »Sedem velichastnih« je seveda njenih sedem glavnih narodnosti: Slovenci, Hrvati, Muslimani (Boshnjaki), Srbi, Chrnogorci, Makedonci, Albanci.
|