Knjizhnica Revije SRP

 

Ivo Antich

KNJIZHNI

TRIPTIH

 

Pogum Revije SRP 2008/2 – II

 

 

 

Pogum Revija SRP 2008/1–3

 

Ivo Antich

 

KNJIZHNI TRIPTIH

(tri pesnishke zbirke: Trizob, Tripot, Tristih)

 

TRIPOT – II. knjiga

 

 

 

Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/,

zavod za zalozhnishtvo na podrochju

kulture in umetnosti, Ljubljana

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si

Naslovnica: Iztok Brodnjak: Tri – tri, 2008

Urednishtvo:

Rajko Shushtarshich – odg. urednik

Ivo Antich – lektor in korektor

 

  

CIP – Katalozhni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana

821.163.6-1

 

ANTICH, Ivo

Knjizhni triptih. Knj. 2, Tripot [Elektronski vir] / Ivo     

Antich. - Ljubljana : Revija SRP, 2008. - (Pogum revije SRP, ISSN 

1408-9254 ; 2008, 2)

238892800

Nachin dostopa (URL): http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2008-2/tripot.htm

ISBN 978-961-6109-47-5

238892800

 

 

 

[Klasichni vir] – natisnjena knjiga: zalozhba Ved, Ljubljana, 2008

 

 

 

VSEBINA

 

UVODNA BESEDA: Lev Detela

Minimalistichni zarisi zla in chloveshke neumnosti

 

PROLOG

DESET KRVAVIH LET

 

SMEH NA VRVEH

HRASTOV(L)JE

PAST

BRATSTVO BLAZNIH

HI-HI-HI

SMEH NA VRVEH

ROB

MRCHES DO NEBES

GAVGENJAKI VESELJAKI

PLES SUHIH TRAV

PO BRIDKI BITKI

 

MITROPSKO-BALKANSKE KVARTINE

TRANZICIZMI

BALKANIZMI

TUGOSLAVIZMI

SLOVENIZMI

(D)EMONIZMI

KRVIZMI

KOSTIZMI

KNJIGIZMI

LITERATURIZMI

FILOZOFIZMI

 

 

 

NA ROBOVIH DNEVOV

NA (G)ROBOVIH DNEVOV

IGRA TIGRA

VOJNA KONJA

TRIZNA

KARAGÖZ

BAN(TU)

DRZHAVA SEDMEROGLAVA

V ROMANU O BALKANU

VAMPIRCHICA

(V)RANE

 

EPILOG

DUSHA IN PLES

 

OPOMBA AVTORJA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lev Detela

Minimalistichni zarisi zla in chloveshke neumnosti

Razmislek ob Antichevi zbirki Tripot

 

Tripot, zbirka minimalistichnih zarisov zla, ki ga povzrochi chloveshka neumnost, povezana z manjvrednostnimi kompleksi, nekritichnim oportunistichnim podrejanjem tako imenovanim oblastnishkim elitam, je Antichev obtozhujochi obrachun z blizhnjo slovensko-balkansko in oddaljeno globalno negativno preteklostjo sredi nerazvite oziroma zaostale stvarnosti. Avtor nas v tem delu, ki ga je razdelil na tri vechje oddelke z desetimi podnaslovi, popelje predvsem v desetletno obdobje (1991 – 2001) (post)jugoslovanskih vojn, obrachunavanj in klanj, cheprav je svoje tekste utemeljil s shirshim nadchasovnim in svetovnim ozadjem. Zbirko oklepata filozofsko podchrtana prolog in epilog. V posameznih »scenah« se srechujemo z mediokriteto posameznih nasprotujochih si in med sabo pobijajochih se skupin, ki jim politichni zlochin ni nich tujega.

Avtor postavi staro titoistichno frazo o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov odlochilno pod vprashaj. She vech. Svoje tekste prestavi v globalni kontekst, v katerem se zhelja po miru in medchloveshki solidarnosti razkrije kot zasanjana utopija na ozadju vojn, propada in navzkrizhnih polomov. Tripot je v rimsko-latinski antiki kot trivium veljala za krizhishche in razpotje vech poti, toda Anticheva knjizhica pravzaprav porocha o krizhishchih iz vojn in zla, s katerih ne vodijo poti nikamor.

Si se, dragi bralec, zhe kdaj vprashal, zakaj se tragedija chloveshtva dogaja neprestano, iz dneva v dan, cheprav je kulminacija neumnosti in zla vchasih nekoliko zatishana, dokler ne izbruhne – kljub velichastno dobrim namenom visoke politike – v novo krvoprelitje? Sta se, draga bralka, dragi bralec, zhe kdaj morda vprashala, kaj je politichna demokracija, ki bi naj veljala za zashchitno sredstvo proti zlu v chloveku in druzhbi? Zhivimo zares v pravi demokraciji in bratski povezavi z drugimi narodi? Ali pa je tudi to, kar nam vsak dan oznanjajo politiki in njihovi chasopisi, televizija in radio, samo navadna fraza, mlatenje prazne slame, ki koristi le oblastnishkim elitam pri izkorishchanju njim podrejenih? Ali je politika, ki jo na rachun malih in odvisnih uveljavljajo zelo malo demokratichne velesile, res tista garancija, ki bo preprechila nove vojne? Ali ni tako, da napetosti v nekaterih predelih sveta odlochilno narashchajo? Ali se iz latentnih navzkrizhij, ki se v nekaterih azijskih in afrishkih predelih kaj hitro razkrijejo kot zamaskirana oblika vojne, ne rojeva zlo novih obrachunavanj med ljudmi, narodi in drzhavami? Ali imash, dragi bralec, o tem kako mnenje? Ali pa raje o vsem tem sploh ne razmishljash? Ker se itak ne da nich narediti, saj je (bilo) tako vedno in povsod, od pamtiveka do pamtiveka?

Odgovor na ta vprashanja lahko najdete v prichujochi zbirki. Ivo Antich nas v Tripoti namrech opominja in spodbuja k lastnemu kritichnemu razmishljanju. V svojem meneteklu, uperjenem proti chlovekovi (chloveshki) nerazsodnosti, nas skusha predramiti z razlichnimi subverzivnimi in alternativnimi pristopi. Predvsem pa na shtevilne sporochilno-izrazne nachine izpoveduje svojo osebno prizadetost ob balkansko-jugoslovanskih dogodkih, ki so izbili sodu dno. Trpko registrira in dokumentira pantomimiko krvavega plesa, v katerem sodelujejo najrazlichnejshi, kot pravi avtor, »gavgenjaki veseljaki«. Antichevi verzificirani aforistichni zapisi se razrashchajo v obeshenjashko grotesko in satiro. Vendar se avtor pri svojem literarnem galgenhumorju ne zaustavi le pod vislicami, na katerih bingljajo brezsmiselno obesheni, temvech v svojih shtirivrstichnih epigramizmih na primer posega tudi v danashnje postjugoslovansko tranzicijsko zakulisje ter k obelezhjem ne prevech vzpodbudne slovenske stvarnosti, v kateri pod nashimi koraki vedno mochneje pokajo kosti na vseh straneh pobitih (avtor ta svoja porochila iz slovenske kostnice imenuje Kostizmi).

S pomochjo zanimivih ironichnih besednih iger ustvarja Antich zanimivo literarno atmosfero, pri chemer mu pridejo prav tudi njegove eksperimentalne izkushnje s konkretno poezijo in njenimi svojevrstnimi konstelacijami. Antichevi kratki lapidarni aforistichni teksti so pravzaprav kritichne lekcije, s katerimi se lahko distanciramo od kolapsa oportunistichnega zasebnega skrivanja na zapechku in se odpravimo na plan v konfrontacijo za bolj chloveshko obliko bivanja. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ivo Antich

 

 

 

 

TRIPOT

 

 

 

 

en triplais amaxitois

(na krizhishchu treh poti)

Sofokles, Kralj Ojdip

Al opolnochi gomile

mrtvim truplom se odpró

S. Jenko, Obujenke

… vijorechi kao serpentine od raznobojnih hartija

na ovom karnevalu smrti …

M. Krlezha, Deset krvavih godina

U zlochin je umeshan i onaj ko spava.

Branko Miljkovich, Tamni vilajet

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MOTO(R)

 

Vsaka téma –

del sistema

in dilema

teorema.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PROLOG

 

 

DESET KRVAVIH LET

(Od desetdnevne do desetletne vojne)

 

Deset krvavih let

deset krvavih deklet,

ujetih v evropsko klet,

v blodnjaku starka obiskuje –

s koso na rami skelet.

 

Sedem velichastnih

v blodnjaku za njo poplesuje,

sedem fanto(mo)v bozhjastnih

za deset deklet se ruje –

enkrat manj in drugich huje.

 

Deset let shel ples veseli je

Od Triglava do Gevgelije;

pod Triglavom se je bes zachel,

ob Vardarju pa je izzvenel –

 

ples trojanski v blodnjaku,

v dvorezne sekire znaku,

z vechno vojno proti sebi –

sedmerice proti Tebi …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SMEH NA VRVEH

 

HRASTOV(L)JE

(cerkev sv. Trojice, 1490)

 

V pokrajini krashki

(na tromeji lashki-

slovensko-hrvashki)

védri ples mrtvashki

 

v utrdbi romanski,

protiotomanski,

z glagolskim zapisom

in gotskim zarisom,

 

pri koncu stoletja

pred pol tisochletja

s stensko sliko zachne

 

umetnost slovensko,

to muko »peklensko« –

in tako skoz chas gre …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PAST

(Goya: Los desastros de la guerra)

 

Garota

in gavota

gresta skup

v isti obup.

 

Gluhi hrup

tira na kup

poshasti

v isti pasti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BRATSTVO BLAZNIH

(Baudelaire: Any where out of the world)

 

Bratstvo blaznih,

ples prikazni,

rej skeletov,

roj kometov

v glavah praznih –

 

dush kolesa

se v nebesa

vse dlje od dna

vrtijo zla –

kres nichesar!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

HI-HI-HI

 

Historichno-histerichni

hijenski smeh,

sardonichno-kolerichni

peklenski greh –

 

sanjsko nemi karnevali

z besa vali

tu pod belimi veshali

 

v chrni shali –

v chrni sh(t)oli

in v krvavi kamizholi

polet pokvek

na bratsko bratomorni Klek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SMEH NA VRVEH

 

Smeh na vrveh

je gnusen greh

v poshtenih ocheh,

pri chastnih ljudeh.

 

Kdor se rezhi

v zanki vrvi

in pleshe na shpagi,

ta v rodu je z vragi.

 

Smeh na vrveh

mora dobiti

brco po riti,

shus po zobeh.

 

Vse prostake

pobesiti chimprej,

da za poshtenjake

mir bo poslej!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ROB

 

Med plesom in telesom

rob se meri s peresom.

 

Na(g)robni ples v razpoki,

plesalci eno(r)oki.

 

Flagela(n)ti, bich(k)arji,

lazhnivi zvelicharji.

 

Vampirji pojó flonflon

in pleshejo rigodon.

 

Gledalishche grand-guignol,

senchne lutke za pokol.

 

Gladiatorske igre

za papirnate tigre.

 

Vsak pisun na jeziku

visi kakor na shtriku.

 

Tako rajajo stihi –

razbojnishki menihi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MRCHES DO NEBES

(ali dervish kuha chervish)

 

Divja tolpa rogovili:

mandriti ali mandrili;

 

kólo besnih pavijanov,

pobeglih iz samostanov;

 

na vislicah obesheni,

zhivljenja so zhe resheni;

 

mahajo okrog z rokami

kot shamani v plesni drami;

 

plahutajo kakor s krili

netopirji v stari vili –

 

to je dervishki vidov ples,

to je shtiftarski vidov bes,

 

ko mrches zginja do nebes

skoz charobni krozhechi kres,

 

kjer isto je ogenj kot les

in vse je le napol zares,

 

kajti nich se ne premakne,

nich se neba ne dotakne,

 

saj dervish mesha le chervish,

sam v mlaki, v kotlu, v omaki.

 

 

 

 

 

GAVGENJAKI VESELJAKI

 

Gavgenjaki veseljaki,

mladi fantje korenjaki,

slamnati junaki:

vsak na gavgah gol visi,

jezik mu iz ust shtrli,

vrana kljuje mu ochi.

 

Gavgenjaki veseljaki,

mladi fantje korenjaki,

slamnati junaki:

v nochnem vetru nihajo,

vchasih tudi kihajo,

grozno se nasmihajo.

 

Gavgenjaki veseljaki,

mladi fantje korenjaki,

slamnati junaki:

jim tichi gor stojijo,

se z Deklo veselijo,

se v kolu z njo vrtijo –

 

in krichijo: »Hoj! Hoj!

Stroh und Heu! Stroh und Heu!«

in vreshchijo: »Hej! Hej!

Straw and Hay! Straw and Hay!« –

pozivajoch prek mej

zhive in mrtve v boj.

 

 

 

 

 

 

 

 

PLES SUHIH TRAV

(A. Huxley: Antic Hay)

 

Ker zhivljenje ljudi

iz greha izvira,

tisti, ki ne greshi,

zhivljenje zavira

in zlochin podpira.

 

Senena je topost

greh zoper zhivljenje,

suhih trav vrtenje:

modrost se kot norost

v sencah gubi chez most.

 

Senena je norost

greh zoper zhivljenje,

shkopnikov letenje:

modrost se kot topost

v ognjih gubi chez most.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PO BRIDKI BITKI

(Lynx caracal)

 

Muchna in sladka nadloga

je za gavgarja naloga

odkriti smisel razloga

kot zacharanega kroga.

 

Na tem krizhishchu treh poti,

kjer se stekajo vse sledi,

kot zver v obrisu, ris v risu,

zarotuje se k previsu.

 

Po bitki pri Caracalu,

kjer so v plesu strashne burke

Vlahi premagali Turke,

vprashanja o karnevalu.

 

Po bitki pri Gavgamelih

se sprashuje she o delih:

»Zakaj se ples je sploh zgodil,

che svet ostaja, kot je bil?«

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MITROPSKO-BALKANSKE KVARTINE

(Epigramizmi)

 

TRANZICIZMI

 

Tranzicija

Dosezhki tranzicije:

mnoge spremembe,

nove zaplembe,

(pra)stare pozicije.

 

Nerodnost

 

Za negodnike

prehodnike

je prihodnost

le neprehodnost.

 

Tranzicijski z(m)ajchki

 

Tranzicijske nove drzhavice

kukajo v EU iz vzhodne travice.

Zahod jih gleda kot »kinder jajchka«,

vsak jajchek skriva drakulskega z(m)ajchka«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BALKANIZMI

 

Votel kotel

 

Z balkanskim kotlom

ni nich zanesljivo;

vse je sproti votlo

in v lazh topljivo.

 

Zadrega

 

Balkanska zadrega,

bratska, psihopatska:

brat bratu v kri sega

kot tuja zalega.

 

Ror

(Radna organizacija ratnika)

 

Balkan je teror:

resne mozhnosti ni,

da kdor se v njem vrti,

preraste ta »ror«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TUGOSLAVIZMI

 

Bolani Slovani

 

Med Evropo in Azijo

Slovani se plazijo.

Od WE vmesnosti vsak Slovan

je v dushi malce bolan.

 

Luknja v (s)liki

(der Balken, balvan; zachetek 90-ih)

 

Hlodovinasto veselje,

v Balkan-kankan uvodni liki,

ko je pochilo prochelje

s kninskim klinom v kulisni sliki.

 

Vonji ob Dragonji

(vonj dragonskih konj)

 

Skoraj vojni vonji

v zalivu ob Dragonji:

voha Lah pigmeje,

sprte zaradi meje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SLOVENIZMI

 

Tripotje

 

Vse se zgodi

v stiku treh poti:

od Alp, Balkana

do Jadrana.

 

Slovenska trilogija

 

Kristjani – pogani.

Katoliki – luterani.

Domobranci – partizani.

Dvojnost v eni rani.

 

(Pra)slovenska svetnika

 

Lepa Vida in Sveti Vid –

nekoch Veda in Sventovid.

Ona s chrncem zbezhi na zahod,

on z rdecho vilo gleda vzhod.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(D)EMONIZMI

 

Emona

(Jazon ali Janez?)

 

Emono ustanovili

menda so argonavti.

Ali pa so v njih se skrili

venetski astronavti?

 

Dragonja ali zmajevo seme

 

Drakula pomeni »mali zmaj«.

Zmajevo mesto je Ljubljana,

po zmaju pa je imenovana

tudi rechica, ki je mejni raj.

 

Demoni v Emoni

(Sv. Hieronim, pisma emonskim asketom)

 

Skeleti asketi,

berachi skakachi,

Jerómen brezdomen

z demoni v Emoni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KRVIZMI

 

Krvna mlaka

 

Takrat je »veselo«

v levo-desni Krvni mlaki,

ko dobijo delo

psoglavci in volkodlaki.

 

Krvni bratje

 

Zhe mnogi prastari miti

znajo tochno govoriti

o vojni med levkociti

in brati eritrociti.

 

Vojna dveh rozh

(York – Lancaster, 1455 – 1485)

 

Vojna – tako se pach zdi –

med belo in rdecho rozho

neizbezhno zmeraj tli

pod slehernikovo kozho.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KOSTIZMI

 

Kosti

 

Zmeraj bolj se odpirajo

po kleteh omare

in iz njih na dan vdirajo

v kupih kosti stare …

 

Skrito in ochito

 

Zdaj lahko zhe vsak Shentflorjanchich

s parafrazo reche kot Zhupanchich

v Dumi: »Hodil po zemlji sem nashi –

in shtel kosti v balkanski kashi …«

 

(Komp)ost

 

Kost na kost –

mar do sprave most

ali ost –

za nov boj kompost?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KNJIGIZMI

 

Knjiga

 

Ta narod je menda

ustvarila knjiga,

ki mnogim zhe velja

manj kot konjska figa.

 

Knjizhnica

 

Gore papirja,

vechje od Pamirja,

v prah se razshirja

podoba vsemirja …

 

Knjizhne ushi

 

Mrtvashke ure

kot slepe kure,

hroshchi trdoglavci –

pisalci in bralci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LITERATURIZMI

 

Tri zvrsti pasti

 

Poezija: besedna magija.

Proza: kupi besednega gramoza.

Drama: gorecha besedna slama,

ko v sporu sta poezija in proza.

 

Poe(zija)

 

Poe – kljuchni fenomen

(svetovne) poezije:

priimek kot koren

se v njenem pojmu krije.

 

Pasja pesem

(kynikos – gr. pasji)

 

Pesem ni le lirichna,

je tudi satirichna,

saj s psom v svoji osnovi

je logichno cinichna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

FILOZOFIZMI

 

Ukleti v kleti

 

V (s)lepoti privida

vsi v klet(k)i zaprti

in v ekstazi smrti

ples svetega Vida …

 

Krinka gnusa

 

Kakshna resnica

se v lepoti kazhe,

che skoznjo shvica

gnus, ki krinko mazhe?

 

Ples na obali

 

Ples na obali –

mrachna misel

v sonchni smisel

izgine z vali.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NA ROBOVIH DNEVOV

 

NA (G)ROBOVIH DNEVOV

 

Na (g)robovih dnevov,

pod preprogami,

v mraku sonchnih hlevov

med nadlogami –

 

je vse epohalno

in vse banalno,

kot je vse kavzalno

in aktualno:

 

nerodni popotnik,

s triperjem tripper,

sanjski zarotnik,

hotech biti hiper –

 

sebe spotakne,

ko s tremi peresi

chez (g)rob se prevesi

in dna se dotakne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IGRA TIGRA

 

Eksistenca

kot esenca

je igrivost

in grozljivost.

 

Igra tigra,

tiger iger:

je prej (t)igra

ali tiger?

 

Je tigrov zob

pravi trizob?

Je igre pot

pravi tripot?

 

Je tigrov vzdih

vechen tristih

ali le tih

mehurchka pih?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VOJNA KONJA

 

Trojanska.

Balkanska.

Bananska.

Predlanska.

 

Lokalna.

Analna.

Me(n)talna.

Globalna.

 

Predjamska.

Prednamska.

Zanamska.

Vsestranska.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TRIZNA

 

Ko so Junaka izgubili,

so bojne igre priredili.

 

Prastara navada Praslovanov

ob smrti njihovih velikanov.

 

Pravnuki so célo desetletje

slavili Njegovo vnebovzetje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KARAGÖZ

(tur. - chrnook, charovnik, lutkovna predstava)

 

Zmeraj gre za domovino,

za norce in gotovino:

splet zemeljske histerije

in krvne ekonomije.

 

V igri so tudi mladichi

in chrnosholski karadzhichi.

Vsak se z bodalom v tla zapichi,

da Predstavo uresnichi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BAN(TU)

(ban /je/ tu)

 

Reshitev Balkana,

jasna kot dan:

zraven bantustana

drug bantustan.

 

V duhu tega trenda

(kako bi le z jezo

zoper juzhno zvezo?)

se ne zdi odvech,

cheprav je smrdech,

opomin za »frenda«

med chrnimi brati

v belih rezervatih:

 

juzhnoafrikanska

(juzhnoslovanska,

prabalkanska,

pravenetska,

slavogenetska)

samostojna,

neobstojna

drzhava Venda.

 

Domovina

kot bantustan

in banovina:

skupno jedro – ban.

 

 

 

 

 

 

 

DRZHAVA SEDMEROGLAVA

 

Sedmeroglavi zmaj

na poti v rdechi raj:

 

sredi poti

se mu zazdi,

da chrn je raj

in da je zdaj

treba nazaj –

 

z lastno drzhavo

za vsako glavo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V ROMANU O BALKANU

(Nous dansons sur un volcan)

 

Ko v balkanskem raju

sedmeroglavemu zmaju

odleti kakshna glavica,

nastane nova drzhavica.

 

Mrtva Juga, nekdanji raj,

je Sneguljchica kot zmaj

in njenih sedem shkratov,

krvno sprtih bratov:

 

Slovenci, Hrvati, Srbijanci,

Chrnogorci, Bosanci,

Makedonci in Albanci –

sedem desetletij

v senci Prokletij

so kolo plesali

narodi mali

v srcu Balkana,

na hrbtu vulkana –

do konca romana …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VAMPIRCHICA

 

»Sneguljchica

in sedem shkratov«

je pravljica

o seksu bratov.

 

Kot Trnuljchica

je zaspala.

Bo vampirchica

kot Pepelka

iz pepela

she kdaj vstala?

 

Bo chakala

na belcu princa?

Bo spet vstala

v rokah zlochinca?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(V)RANE

(1991 – 2001)

 

Deset krvavih let,

ko je ves beli svet

opazoval Balkan

kot leglo chrnih (v)ran.

 

Deset krvavih let

je Balkan zanimal svet –

od vojne karantanske

do kajmakchalanske.

 

Deset krvavih let

je bil Balkan v dim odet.

Bodo vojne balkanske

spet ocharale svet,

ki je kakor Balkan

temachen vilajét?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

EPILOG

 

 

DUSHA IN PLES

(Valéry: L'Âme et la danse)

 

Devetdeseta leta –

deset krvavih let:

balkanskega skeleta

mrtvashki ples zaklet.

 

Deseto desetletje

stoletja minulega,

ko izvedel ves svet je

za tipa proslulega –

 

balkanskega macha,

ki je morda macheta,

saj ni jasno, kaj v hlachah

med kostmi opleta …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

OPOMBA AVTORJA

(k zbirki Tripot)

 

Zbirka Tripot je skrajno zozhen izbor iz obsezhnega rokopisnega korpusa s skupnim naslovom KRVOLETJE in podnaslovom Vojni dnevniki 1991 – 2001; to je trilogija, katere vsak del obsega vech stotin pesemskih tekstov, z naslovi: Smeh na vrveh, Mitropsko-balkanske kvartine, Na robovih dnevov – tako so naslovljeni tudi ustrezni cikli prichujoche zbirke. V osnovi bi to bil nekakshen pesnishki (pesemski) dnevnik iz epohalno prelomnega obdobja (prim. za chas prve svetovne vojne prozni trilogiji Anteja Neimarevicha in Stevana Jakovljevicha), ki ga je mogoche oznachiti kot »krvavo desetletje«; v glavnem so to leta 90- XX, se pravi chas od desetdnevne vojne v Sloveniji do desetletne (YUbalkanske) vojne, ki se je formalno konchala v Makedoniji s premirjem po spopadu med Makedonci in makedonskimi Albanci, vse skupaj na ozadju t. i. tranzicije kot prehoda iz razpadlega jugovzhod-noevropskega (evrazijskega) socializma in njegovih federalnih (sojuznih) imperijev.

Dnevnik pomeni bolj ali manj sprotno belezhenje kot dolocheno odzivanje na vsakdanjost (zgodovinskost v bivanjsko bitnem), torej gre po Mallarméju za »vers de circonstances « ali trivialnosti (trivium, tripotje) v Tripoti kot pendantu »poesie pure« v sochasno ponatisnjeni zbirki Trizob (prva izdaja 1984).

Omejitev z vojnima letnicama 1991 – 2001 je seveda bolj formalna; pri literaturi in zlasti poeziji so take dolochnice dokaj relativne; glavnina zadevnega pisanja sodi med ti letnici, a se she zapisuje tudi prek leta 2001; navsezadnje je tako tudi v zgo-dovinski resnichnosti: vojne se po vsaki vojni in po njenem formalnem koncu tako ali drugache (z drugimi, tudi »miro-ljubnimi« sredstvi) nadaljujejo kot posebni »vidiki vechnosti«.

Ob ponatisnjenem Trizobu je Tripot njegov pendant kot »odrazna« (sakralno : banalno; esencialno : eksistencialno; prim. Valéry: poesie pure, poesie brute, Regards sur le monde actuel) rekapitulacija vsega vmesnega dogajanja v (nekdanjem) jugoslovanskem prostoru zlasti v zadnjem desetletju minulega stoletja. Trizob – tezhishche v obmochju »filozofije idealnega«: mit / himna. Tripot – tezhishche v obmochju »fenomenologije trivialnega«: mit / igra. Tripotje ali trivium – v starem sholstvu: gramatika, retorika, dialektika; tudi Trivia kot vzdevek Hekate, gr. boginje tripotja; Ojdipov ochetomor na tripotju: »en triplais amaksitois«; pesem Feliksa Deva Normalshola, 1780, tj. normalka (im. tudi trivialka s predmetnim triviumom) z verzi, ki z vidika »normalnosti« (»trivialnosti«) pozivajo k skrajnemu et/n/ichnemu samoosveshchenju: »Krajnc, zbudi se, spreglej!

Ne pusti se slepiti / vech od teh starih veshch! Pust sonce sisvetiti, / pust, da se chista luch ti jasno zasveti, / pust, da resnica ti vse zmote razkropi!«

Ponuja se torej nekakshen novodobni integralni povzetek tudi z vidika filozofije. To je mogoche slikovito nakazati s tremi izrazito profiliranimi imeni znotraj francoske filozofije: Descartes, Bergson, Derrida (DBD). Descartes pooseblja racionalizem, Bergson iracionalizem, Derridaja ni mogoche zvesti povsem ne pod eno ne pod drugo. Sicer niti med dekartizmom in bergsonizmom ni popolnoma nepremostljivih razlik, so dolochene stichne tochke (Descartes: prirojene ideje v chloveshkem mishljenju; Bergson: neposredne danosti zavesti), a zdi se, da ravno Derridajeva »dekonstrukcija« omogocha konstruktivno provokativno »integracijo« obeh skrajno nasprotnih vidikov logosa skozi refleksijo biti kot »razloke«. Pri tem Derrida kot Heideggrov »nadaljevalec« (paradoksalno?) ponuja celó variacijo na Heideggrovo »Gelassenheit«, ko predlaga refleksijo »zunaj mita … o izgubljeni domovini mishljenja … V dolochenem smehu in z dolochenim plesom …« (Razloka, 27). In spet »paradoksalno«: Derrida se je pred smrtjo s svojo radikalno refleksijo zachel posvechati ravno osebni etnoidentiteti (rojen kot alzhirski Jud), judovski mitologiji »izgubljene domovine mishljenja«, »presezhenim« vprashanjem nacionalizma, politike, etike, religije itd.

 

Ob pojmu »integralnega povzetka« se nakazuje dolochena asociativna zveza s Kosovelovo tezhnjo torza k »integralu « po tripotju od lokalpatriotizma (Kras) prek svetovljanskega avantgardizma (konstruktivizem) do sintetichnega integralizma (nachrtoval je zbirko Integrali). Za integralizem danes obstaja tudi postmodernistichni sinonim – sintetizem, v smislu katerega so nekdanje ostre delitve med tradicionalizmom in modernizmom z avantgardizmom (med ideologizmom in larpurlartizmom, med semantichnim in semiotichnim, med filozofskim in filotehnichnim idiomom, med populizmom in hermetizmom, med apolinichnim in dionizichnim, med redukcijo in redundanco) bolj ali manj nebistvene spricho skupne, vsepresegajoche, temeljne, za vse odprte in »v eno usmerjene« nuje pluralistichno sublimativne umetnishke kreacije. Integralsintetizem, uposhtevajoch ves modernizem z avantgardizmom in konkretizmom, »na novem nivoju« obnavlja zaupanje v metriko in rimo v poeziji (zachetnik moderne poezije Poe: poezija je ritmichno ustvarjanje lepote), v fabulo in »psihologijo« v prozi ter v Aristotela v drami (bivanjska izkushnja pach kazhe, da je zhivljenje slehernika bolj ali manj »dramatichna zgodba«), pa tudi v »mimetichno« formo in tehniko v likovni umetnosti (v chasu modernistichno-avantgardistichnih evforij je rimana metrika veljala za prazno cingljanje, fabula s psihologijo za neavtentichno konstrukcijo, klasichna dramska pravila za posiljeno shpektakelsko kvazi-obredje, likovni tradicionalizem za meshchanski dolgchas).

 

P. S.: V pesmi Deset krvavih let (prolog) »deset krvavih deklet« pomeni deset etno-identitetno problematichnih (razlichne secesionistichne tendence) geopolitichnih sestavin nekdanje SFRJ: Slovenija, Hrvashka, Bosna-Hercegovina, Srbija, Chrna gora, Makedonija, Vojvodina, Kosovo, Sandzhak. »Sedem velichastnih« je seveda njenih sedem glavnih narodnosti: Slovenci, Hrvati, Muslimani (Boshnjaki), Srbi, Chrnogorci, Makedonci, Albanci.

 

TRISTIH

III. knjiga