Knjizhnica Revije SRP

 

Ivo Antich

KNJIZHNI

TRIPTIH

 

Pogum Revije SRP 2008/1

 

 

 

Pogum Revija SRP 2008/1–3

Ivo Antich

 

 

KNJIZHNI TRIPTIH

(tri pesnishke zbirke: Trizob, Tripot, Tristih)

 

TRIZOB – I. knjiga

 

 

 

Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/,

zavod za zalozhnishtvo na podrochju

kulture in umetnosti, Ljubljana

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si

Naslovnica: Iztok Brodnjak: Tri – tri, 2008

Urednishtvo:

Rajko Shushtarshich – odg. urednik

Ivo Antich – lektor in korektor

 

 

 CIP – Katalozhni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana

821.163.6-1

 

ANTICH, Ivo

Knjizhni triptih. Knj. 1, Trizob [Elektronski vir] / Ivo     

Antich. - Ljubljana : Revija SRP, 2008. - (Pogum revije SRP, ISSN 

1408-9254 ; 2008, 1)

Nachin dostopa (URL): http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2008-1/trizob.htm

ISBN 978-961-6109-46-8

238892544

 

[Klasichni vir] – natisnjena knjiga: zalozhba Ved, Ljubljana, 2008

 

 

 

 

 

VSEBINA

 

SPREMNA BESEDA: Lev Detela:

V shkoljkasti hishi besed

 

PROLOG

Trirogov turkiz

 

DERVISH V VODI

Dervish

Voda

 

DECHEK IN MORJE

Dechek na obalo pride

V shkoljkasti hishi zhil

V shkoljkasti hishi besed

 

OBISKOVALEC

Jesenska galerija

Tiger na poti

Luknja v sliki

 

TROJANSKI PEGAZ

Damashchanka in zvonik

Zachetek konca

Konec zachetka.

Poletje z mrhovino

 

TAMGA

Tamga nochi

Jutro tamge

Poldne tamge

Vecher tamge

Noch tamge

 

POT

Gong

Samuraj na poti

Seppuku

 

 

 

TRIJE TRIZOBI

Ribe

Prag

Dezh

 

RUBINI ZA LEJLO

Sen

Most

Moch

 

ESTAKADA

Vednozdaj

Luzhe

Pregrada

Sulice

Valjar

 

KAMNITI DAN

Jutro nad vodami

Poldne na kamnu

Vecher na sipini

Volk pastir

 

KORALNA USTA JESENI

Oblaki

Korale

Egida

 

TRIFORIJ ZA LOV

Pero in pushka

Kraljevska igra

Masehcherena in trgolovec

 

VRNITEV V SVETISHCHE

Vrnitev

Svetishche

 

EPILOG

 

TRITONOVA TAMGA

 

Opomba avtorja

 

 

 

 

Lev Detela

V shkoljkasti hishi besed

Razmislek ob Antichevi pesnishki zbirki Trizob

 

Trizob je po definiciji v Slovarju slovenskega knjizhnega jezika (DZS, Ljubljana 1994) v »grshki in rimski mitologiji sulica s tremi vzporednimi roglji kot zhezlo boga Pozejdona oziroma Neptuna«, poleg tega v bolj sploshnem pomenu tudi »harpuna, vilice«, na primer »loviti ribe s trizobom«. Pa seveda vse tisto, kar »ima tri zobe«, na primer »trizoba starka«.

Vsekakor je to primeren simbolni naslov za rezke signale in pomene, ki sevajo iz Anticheve istoimenske pesnishke zbirke – ponatisa iste avtorjeve zbirke iz leta 1984. V njej se je Ivo Antich predstavil kot oblikovalec radikalnih »irealnih« stihov, iz katerih sijejo groza, srecha, nesrecha, hrepenenje in upanje sredi neke dvorezne konkretne bivanjske realnosti.

Zbirka je ochitno eden od karakteristichnih vrhov pesnikovega dosedanjega ustvarjalnega prizadevanja. V njej se spajajo znachilni baladno-arhaichni pa tudi kompleksni fantastichno-surrealni elementi (te je odlochilno zachrtal v svoji liriki predvsem Gregor Strnisha) z nekim ostrim racionalnim rezilom – krutim trizobom chasa. Ta seka notranje pesnikove (pod)zavestne svetove na neko novo paradoksalno ploskev iz rebusov in zashifriranih metafor, iz katerih preseva podoba ogrozhenega chloveka – pesnika v razpoki med upanjem in strahom. Razpon med notranjo duhovnostjo in zunanjo snovnostjo narashcha skozi blodnjake razmejevanj in odtujitev, ki se jasno lochijo od tradicionalistichnih modelov slovenske literature. Gre za poetizirano dozhivljanje osebne odtujitve od konvencionalnih norm, ki ga pesnik preplete s sanjskimi, podzavestnimi in arhaichno-mitskimi elementi in motivi (zanimiv je zhe avtorjev uvodni pristop v Trirogovem turkizu in v Dervishu v vodi, kjer se – podobno kot v ciklu Dechek in morje – znajdemo sredi akvatichnih pred- ali morda celo po-natalnih razsezhnosti, ki postajajo znamenja neke skrivnostne transcendentne usode).

Antich je tudi tedaj, ko se skusha naslanjati na klasichne poetoloshke vzorce in norme, predvsem modernist in eksperimentator, ki mu niso odvech minimalistichne oblike in konceptualni razmisleki ter eksperimentalni navzkrizhni premiki, kot jih je v svojih radikalnih poskusih in literarnih posegih na Slovenskem zasledoval predvsem Franci Zagorichnik. Zato verjetno ne more zachuditi, da Antichevo literarno ustvarjanje ni bilo nikoli popularno. Pa tudi nikoli primerno analizirano in ocenjeno, temvech je obtichalo hote ali nehote nedoumeto na robu kulturnega prostora.

Rob – oziroma obrobje – pa je po drugi strani lahko tudi odskochna ustvarjalna deska, s katere se dolocheno negativno stanje pozhene na drugo stran in razkrije v vsej svoji strashni / chudezhni / blazni / blazheni / negativni, vchasih morda tudi pozitivni resnichnosti. Morda te táko eksistencialno stanje pahne iz lokalno zakolichenega in ozko nacionalnega dalech v kompleksna nadnarodna in univerzalna razdobja, mnogodobja in meddobja in v spoje evropskih in izvenevropskih, predvsem azijskih kulturnih prostorov.

Zhe na zachetku Antichevega Trizoba se znajdemo na brez-brezhjih morja in vode in se srechamo s (psevdo)zgodovinsko motiviko templjarja, janicharja in dervisha, ki so tri eksemplarichna znamenja tudi nashe sploshne evropske (slovenske) usode, ujete v zahodne danosti in izpostavljene vzhodnim vetrovom. Tezhka, temna metaforika raste v vizije ujetosti v pasteh nasilja, vojn in unichevanja, cheprav se ti nenadoma zazdi, da si se v teh pesmih skupaj z Antichem in njegovimi vitezi in samuraji pravzaprav podal na dolgo in tezhko pot, ki pa ni konchno nich drugega kot lirichno disonanchno tihozhitje in prispodoba nedonoshenega bivanja. Antich ga zna kot outsider predstaviti in utemeljiti na samosvoj nachin. S preciznimi besednimi igrami, stavchnimi kombi-nacijami, jezikovnimi novotvorbami in razlichnimi vzhodnimi (haiku itd.) in zahodnimi literarnimi oblikami (balada, ljudska pesem) posega celo k prekbesednim skrivnostim umetnishke sporochilnosti in istochasno vztrajno ishche adekvatni izraz za svoje minimalistichne literarne posege, ki ga vodijo v jedro kontradiktornega literarnega kozmosa in literarno-politichno med vse stole, kar je v enosmerno zasicheni slovenski literarni situaciji vsekakor chastna, a ne posebno prijetna pot v jasno opredeljeno drugachnost v miselni in mentalni (o)poziciji.

Kar v naslovu sezhe pesnik v sredino bivanjskih danosti in skrivnosti. S pomochjo magichnega (usodnostnega) shtevila tri (ki ga npr. uporabi za predznak tudi pri drugih zbirkah – Tristih, Tripot) doda svojemu pesnishkemu univerzumu razpoznavni kazhipot in piko na i.

Ochitno je, da skusha v teh verzih posegati v sam mit kulturnozgodovinskega razvoja tako imenovane chloveshke civilizacije, ki je v veliki meri zgolj barbarstvo, a »polepshano«, »ritualizirano« barbarstvo. Tri je v mnogih religijah sveto shtevilo. Oznachuje bozhjo konstelacijo, skrivnostni, v bistvu racionalno nedoumljivi ustroj bivanja oziroma je znamenje za spoznavno prevech nedostopno strukturo sveta in neba. Pomislimo samo na osnovno triadno simboliko nekaterih pomembnih verstev. V starem Egiptu tvori bozhansko (bozhjo) bivanjsko ost trojnost Ozirisa, Izis in Hora, medtem ko starorimsko umevanje religiozne nadstavbe temelji v trojnosti Jupitra, June in Minerve, pa tudi krshchanstvo vidi bivanjsko resnico udejanjeno v troedinem Bogu. V daljno preteklost segajoche arhaichne razsezhnosti shtevila tri se poleg tega nedvoumno zrcalijo tudi iz shtevilnih pravljichnih modelov in prispodob (trije bratje, tri zhelje itd.). Arhaichna pravljichnost, povezana s filozofsko razpoznavnostjo iz teze, antiteze in sinteze, se na zanimiv nachin vedno znova zasvetlika tudi iz prichujochih pesnikovih lirichnih konstelacij.

Vsekakor je Antichev Trizob vechsmeren pesnishki poskus in epigramatichno lapidaren preizkus prikaza napetega razmerja med posameznikom in svetom v zgodovini in v sodobnosti. Predvsem pa je ta pesnishka zbirka morda tudi avtoportret osamljenega pesnika – dechka. V ciklusu iz treh pesemskih enot Dechek in morje pride ta kot protagonist na obalo morja, v katerem »se zhrejo ptice in ribe«, da spozna resnico zhivljenja in postane pesnik, ki se dokonchno izgubi v »shkoljkasti hishi besed«.

 

 

 

 

 

 

Ivo Antich

 

TRIZOB

 

 

PROLOG

 

TRIROGOV TURKIZ

 

Templjar, s kozlovsko brado in tremi

rogovi v glavi, klechi nad prhko

pushchavo. V njej mirni samum divja.

 

Z veliko vojsko je prishel z obal

zahoda, ko v vrtishchih so peli

volneni psi. Zdaj lebdi na zidu,

ki je okameneli vzhodni val.

 

Shotor sveta, v njem tiha luch gori.

Sredi luchi v turkizni svoj popek

vitez strmi: nozh je zasádil vanj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DERVISH V VODI

 

DERVISH

 

Ko se sklonish, v vodi uzresh ognjen obraz.

Prichakuje te z nagubanim smehljajem.

Tvoji mozhgani so trshato razrit kras.

Vitka flavta zapoje pred peklom, pred rajem.

 

Kozha vzdrhti. V trebuhu masten, slep shakal.

Trza v nasladi. Agonija bo penast izliv.

Z bozhjastnimi gibi krenesh do drugih obal.

Obraz v globini postaja pepelnato siv.

 

S trakom se davish. Tako se drzhish nad gladino.

Po nevidnem mostu tavash vse globlje, vse vishe.

Na sredini se ves razlijesh: kri v vino.

Sajast oblak masko v prepadu zabrishe.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VODA

 

Slana, blazna voda. V gluhi jami svet.

Strup. Chrnilo, davni chaj. To juzhno vino.

Lastna kri, ki skoznjo tonesh kot skoz med.

Butnesh v dno, z glavo, drobno mandarino.

 

Kri je dusha, vejo starci. Meso je zver iz jate.

Padec z mosta, deska, slap. Zdaj bi le she klal.

Spushchal nozh v znojna trupla rib, strmechih vate.

Ti zeleni plamen: prag se je razklal.

 

Tezhki, senchni gibi. Vedno manj je zraka.

Drugost se v ribah zbira od vseh strani.

Dalech zgoraj, na stropu jame, she zvezda chaka.

Potem se ribji plaz skoz tebe zakadi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DECHEK IN MORJE

 

DECHEK NA OBALO PRIDE

 

Dechek na obalo pride,

na obalo tujega morjá.

V morju se zhrejo ptice in ribe,

veter na valove igra.

 

Sablja mesca po zidu plove,

kapljice pa bliskajo v dlaneh.

Dechek sega med valove,

veter sega mu v lase.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V SHKOLJKASTI HISHI ZHIL

 

V shkoljkasti hishi zhil,

v mednozhju nochi, dechek chemi.

Z ne-okni loputa april,

janichar se turshki uchi.

 

V shkoljkasti hishi kril

slika morja na zidu visi.

Dechek je v sanjah shkrge dobil,

obglavljen se s ptico drsti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V SHKOLJKASTI HISHI BESED

 

V shkoljkasti hishi besed

prostrano morje lezhi.

Na obali je ura deset,

v morju ptica ribo skoti.

 

Veter polni hishina jadra,

mesec po morju, po nebu hiti.

Tiho morje, tiha obala,

dechka v tlaku vech videti ni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

OBISKOVALEC

 

JESENSKA GALERIJA

 

Jeseni v gozdnem truplu trhle ptice

kot s krvjo shkropljeno listje zashumijo,

ko veter usihajochim grichem izvabi klice

in daljna pota pod modrino zablestijo.

 

Telovadishcha starodavna, votli parki,

scefrana bedra s slik odsevajo peshchino.

Nekje za ostrimi gorami dve drobni barki

– brez ljudi in jader – borita se s praznino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TIGER NA POTI

 

Mochvirje slepo dalech do obzorja,

iz blata dolgih mechev gozd shtrli.

Varljiva tla, nikjer ni slutnje morja,

nikjer ni gore, hishe, ptice ni.

 

Po poti, ki se skoz mochvaro vleche,

s korakom mochnim, a pochasnim,

umazan samuraj kot tiger gre prezheche,

pohaja h krajem mrzkim in nejasnim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LUKNJA V SLIKI

 

Naenkrat je zashumelo: figov list

se je zvrtinchil k vratarjevim nogam.

Ochi mu je razshiril strah, kot britev chist –

nihche ni vstopil, ko je dremal, sam.

 

Najezhen molk, dogajanje neznano.

V mozhganih misli beg, temachni liki.

Koraki v galeriji! Planil je v dvorano …

Namesto samuraja luknja v sliki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TROJANSKI PEGAZ

 

DAMASHCHANKA IN ZVONIK

 

Nad obalo stolp,

v stolpu izba,

v izbi zvon in kachje deklè.

 

Skoz turkizno lino

svojega moshkega popka

na morje, slepa, zre.

 

Dalech na planjavi

zibljejo se jadra,

ki jih poldne zhge.

 

Med sivimi zidovi

se plazi devishka cipa,

ki v popku, v srcu, v misli zvona

tuja sablja je.

 

Oblak, krilati konj, mesto spre.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZACHETEK KONCA

 

V dimasti spirali neslishno tava

porochni spev pisala in kobile kachelase

nad mestom, zasenchenim s krvjó.

 

Skoz preklano grlo polzhjega neba

se iz buchechih zvonov preliva noch,

oplojena od smrtonosnega peresa,

v svetilko, ki je izdajalski dan.

 

Sredi chujechega zrkla mrakú in tishine

strastni krik obglavljene machke obvisi

pod perutmi krizhanega albatrosa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KONEC ZACHETKA

 

Slana korozija v zhilah kruha

je to zadnje jutro na obali prelevitve,

ko se zbuja drugi chas, zanikan.

 

Zeleno srecho jim oznanja vino,

ta rdechi klic skoz sinja vrata –

v soncu sabljam pravovernih kach,

ki jim je resnica nujna lazh.

 

Z ladje »Laokoon« shepeta orozhje novo:

kot nagrobna znamenja iz pajchevine

stojé rakete: minareti in zvoniki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POLETJE Z MRHOVINO

 

Na vzpetini grad in stolp,

ob vznozhju hishe, zvoniki, minareti,

okrog mesta zid.

 

Poldne na gladkem nebu,

reka skoz barje in pushchavo,

morje za trizobasto goró.

 

Podgane se ne zganejo,

vrata hish so zabita,

na vratih beli krizhi.

 

Velike zhelezne sence

posedajo po strehah,

v reki odsev nevidnega zidu,

ki vdre se tu, prav tu …

 

Kobila Helena je le she kup smradu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TAMGA

 

TAMGA NOCHI

 

Neshteto besed

za eno samo,

ki je prava

in prava ni.

Ogenj zunaj ognja,

sonchni ples,

svet in protisvet svetóv.

Vse je odsotnost

vsegà: zvezde

stojé nad obalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

JUTRO TAMGE

 

Bela krila

k svitu vrat.

Ni oblakov,

le modrina hitra

v salu noch

prebija: kamikaze,

kose shvist,

galeb jeklen,

kraljevski strel

na travniku, nikjer.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POLDNE TAMGE

 

Na palubi iz oblakov

razkol krmila,

zabetoniran

v pozhar bodal.

V bonaci sin-tagme

se borita

shiroko in

tramontana.

Sredi ljubezni

pechkà smrt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VECHER TAMGE

 

Pod vecherno

tiho vodo

davno sonce

tli: znak, ki spi.

Noch se ogleduje

v ogledalu,

kjer bo kmalu

spet doma.

Chez morje

krizhna sled krvi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NOCH TAMGE

 

Noch tamge

je dan: dialog.

Sonce, feniks,

na drugi strani

nochne luknje zhivi.

Tam se odpre

mirni sijaj,

drugo polje,

drugi chas, razpad.

In znova vse.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POT

 

GONG

 

Z miriadami

zenic se je gong nochi

zazrl v srep obraz.

 

 

SAMURAJ NA POTI

 

Na dolgi cesti

pokleknil je in s prahom

umil si obraz.

Za tujca in vojaka

je srecha v zrncu prahu.

 

 

SEPPUKU

 

Smrt je tezhe val,

ko si strti udi le

navzdol zhelijo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TRIJE TRIZOBI

 

RIBE

 

Ni praga: v morje

le stopish in postanesh

votla jata rib.

 

 

PRAG

 

Morje prihaja

do praga senc nevidnih

sleherno jesen.

 

 

DEZH

 

Ne bosh se vrnil:

vsaka senca se vracha

z dezhevjem morjá.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RUBINI ZA LEJLO

 

SEN

 

Zhivljenje – sanjski pih,

v njem duh se slep vrti,

saj ko z rojstvom je zaspal,

v smrti spet se prebudi.

 

 

MOST

 

Chez chrno vodo je poslan

lep fakir, krotilec sanj,

polmesec pa je most tenak

na drugo, isto stran.

 

 

MOCH

 

Zhivljenje dan, smrt pa noch,

smrt je dan, zhivljenje noch,

noch in dan – skoz vsa nasprotja

le noch je dneva moch.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ESTAKADA

 

VEDNOZDAJ

(Wednesday)

 

Chas jeseni, chas pomladi,

dezhela polna cvetja.

Ponochi se sonchijo gadi,

zreli so trt nasadi,

vinsko je morje poletja.

 

Z ledom pribite poti

ob sredah posilijo vas.

Za plotom sredi vasi

potem odvrzhejo pas.

Skoz dimnike uhaja chas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LUZHE

 

Ne prepozna se vecher

v krvavih luzhah jutra.

Ne prepozna se jutro

v krvavih luzhah vechera.

Skoz plot se nich ne prepozna.

 

Ne prepozna se kurja noch

v dezhevnih urah dneva.

Ne prepozna se sovji dan

v dezhevnih urah nochi.

Skoz plot se nich ne prepozna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PREGRADA

 

Med vsem ta plot stoji,

ki je, ki ni, na veke.

Ista reka je z obeh strani.

Reke slika, misel reke.

Ena tu, druga tam hiti.

 

Chez ploshcho peska reka rije.

Na drugi strani morje

razjeda rebrasto pogorje.

Chaka chas, da jez prebije.

Chrnobelo morje iz magije.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SULICE

 

Visoki ostri koli zhil.

Vrochichno trzajo navzgor

besne sulice poletja.

Tik pod vodno gladino

zhdijo sulice jeseni.

 

Morje soparno sope,

nebu nastavlja chreva,

srka bleshchecho reko,

ki se rushi z gorá.

Sulice reke, sulice morjá.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VALJAR

 

Stekleni drobci shkrtajo chez prod

pod velikim valjarjem reke.

Skale se trgajo s pobochij zaves,

omet zapushcha maske in obleke,

veter mesha seme skoz plot.

 

Sanjave vrbe se slachijo do kosti

ob vechernih morilskih vodáh.

Z vijolichno zharechimi ochmi

sledijo belim sencam teles,

ki na dnu divje vrtinchijo prah.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAMNITI DAN

 

JUTRO NAD VODAMI

 

Damashchanka sine z néba

in na dvoje razdeli

ljubimca sanj, galeba:

z roba rjaste nochi zaspano

spet dan na kamnu zaskeli.

 

Tuje prsi, to tezhko sadro,

cipresno jutro nad vodami

v sebi nosi kot okrutno jadro,

ko nezhno in prostrano

pozdravlja se z gorami.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POLDNE NA KAMNU

 

Mesto v daljavi.

Sovrazhne leche

na sinji planjavi.

Iz lobanjaste jeche

nozhi medeni, krvavi.

 

Poldne, kamen, belina.

Varljiva pena spomina

za nemim galebom.

Sabljasta senca vina

pod zhgochim, zahrbtnim nebom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VECHER NA SIPINI

 

V galebji morilki

zakrivljen nozh tichi.

Na beli mivki

morilec nag lezhi.

Zid pa je, ga ni.

 

Morje raste skoz kri,

k nozhu se hitro pne.

V gosto gladino

sonchni ud prodre.

Molk. Shkrlatno vino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VOLK PASTIR

 

Kraljevska noch: v snu palacha.

Dvorana morja, v sebi, s porcelanom.

Rushevine, zublji mesta, shchiti zvezd,

neznane ladje nad pristanom,

za mestom speche kobre cest.

 

S kamnito pishchaljo volk se vracha

chez razsekani obraz pokrajine.

Rahle ovce pod angelskim jeklom nochi.

V tujem jeziku zblazneli strazhar sivine

po praznem mestu ure vreshchi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KORALNA USTA JESENI

 

OBLAKI

 

V lepljivi in meglichasti dolini,

sredi obrocha visokih, slepechih gorá,

jesen lezhi med skalnatimi klini

in ta bivshi bik, zadavljen s plini,

prehaja v sluz pozabljenih vodá.

 

Nad gnijochimi potezami ravnine,

skoz prostore, ozaljshane z oboki,

h katerim pleza pajek enooki –

z nasmeshkom, srebrnim od modrine,

oblaki krvavijo, ti vechni, chudezhni otoki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KORALE

 

O tisochi sinjih, steklenih bodal:

vse leto s pomladnim shumenjem vsiplje se dezh,

da iz gluhe doline, polne razmochenih skal,

visoko k votlinastim poljem oblakov – kot rzh –

padajo v tlak pijane arabeske koral.

 

Rozhe krvi, rdechi koralnati maj!

Mrtvih obrazov in tujih, srepechih ochi,

pochasi s teh davnih bojevnishkih vaj,

gredo mimo oken podmorske kleti

shchiti zvezd in bogov v praznichni mlaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

EGIDA

 

Zhelezni jesenski mostovi

pod tezhkim vodovjem nochi,

neslishno bobnechi plazovi

chrnih kozlovskih zveri

po zhilah mleka in krvi.

 

Cunjasti kachji obrazi

na dnu granitnega morjá,

siva rojstva, topi porazi

v srechnem utripanju sna,

ki – zelen – skoz sevdah plapola.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TRIFORIJ ZA LOV

 

PERO IN PUSHKA

(Jägerlied)

 

Skoz odprto okno

v sobo se vecher potaplja;

na papirju je pero

obstalo kakor chaplja.

 

Skoz odprto okno

v sobo se vecher potaplja;

na papirju je obstala

velika temna kaplja.

 

Skoz odprto okno

v sobo se vecher potaplja;

v noch odhaja lovec,

ki je cilj bilá mu chaplja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KRALJEVSKA IGRA

(sparagmós)

 

Sen se pochasi

za oknom dani,

v gozdu na jasi

raztrgani psi.

 

Le lov je ujet

in plen je neznan,

razblini se sled,

ko vzame jo dan.

 

Saj jecha temè

rodi jecho luchi,

ko jecho temè

rodi jecha luchi.

 

Vse dneve, nochi

pa jelen, mlad kralj,

skoz dalje vseh dalj

rukajoch leti.

 

Tako skoz zemljó,

skoz morje in nebo

trojni krizh gori:

reshetka radosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MASEHCHERENA IN TRGOLOVEC

(epitalam)

 

Zhenska v jechi, v vlagi sten,

mrtev je stari trgovec,

k reshetki stopa mlad lovec,

korak ima lep, jeklen.

 

Stari kramar, mladi lovec,

v gradu dvojchka samotna,

vrgla sta zlati novec,

na chrno luknjo pohotna.

 

Trgovcheva lepka kri

se lovskega nozha drzhi,

mati-sestra-hcherka-zhena

je lovcu izrochena.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VRNITEV V SVETISHCHE

 

VRNITEV

 

Iz treh smeri prihajash domov.

Mesechna cesta, chrna kochija po njej.

V tvojih prsih vampir odpira pokrov.

Rushevina se beli spod figovih vej.

 

Ta dom si iskal po svetu chézse.

Jez imen zdaj raste pred tabo.

Dom je noch, je kri, dom so zvezde.

Zhile, veje morja, shumijo nad sabo.

 

Tu, v krizhishchu, le tu bosh stal.

Prepih te bo redchil kot kupchek pepela.

Strmel bosh v brezno zhil, sebe sesal.

Skoz sobe groba bo zima rjovela.

 

Ker noch je prazna. Panichna noch gori.

Prividi. Kraljevske podobe na zidu nicha.

Svechenik modrine si, svechenik krvi.

Vojshchak kokoshi, vojshchak orlicha.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SVETISHCHE

 

Plazovi peska se valijo z juga.

S severa drsi zelenkast zid.

Gluh zrak. Zveni samotna fuga.

Vse se premika. Premiki so privid.

 

Ta pushchava je tvoj dom, ti tujec in zhrec.

Smrdljivo svetishche. Kraj semena in krvi.

Tlak si. Granit. Svoji senci izrezujesh srce.

Hitro mrmrash molitev kosti.

 

Svechenik molka v lovishchu besed.

Svechenik besed v lovishchu molka.

Sladka je iz lastnih prsi krvava jed.

To je misel ovce, misel volka.

 

Po morju dishijo hlapi iz kozarca.

Pribit si k stebru, k cesti in v kot.

Tezhki gong se zgane od udarca.

Spomladi bosh spet odshel na pot.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

EPILOG

 

TRITONOVA TAMGA

 

Na malo znani, v plapolanju smr-

ti za ochmi (tako svecha v bich do-

gori) le zavonjani obali,

v dotikanju valov na sipko polt

peshchine, v okrogli skali molka,

v marmornem objemu shkoljke, v shchitu

iz oklepa zhelve, v kvadratnem zrk-

lu iz besed – vrezan je trizob. In

s tem vse globlje v turkizni ocean,

ki daljna sonca mirno lesketa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

OPOMBA AVTORJA

Che ne prej, vsaj po Abrahamu kazhe »premeriti daljo in nebeshko stran«, recheno po Zhupanchichu; tedaj namrech dolochen osebek z dolocheno dejavnostjo zhe toliko chasa zavzema dolochen prostor v dolochenem chasu, da je mozhna nekakshna obrachunska avtorefleksija (od pesnika jo je sicer zahteval zhe Baudelaire). Na tem mestu bi shlo, sicer predvsem z namenom utemeljiti ponatis zbirke Trizob, za najnujnejsho avtorefleksivno skico literarnega delovanja, ki je dalech zunaj dosegov globangleshkega pojma »story of success«; shlo bi torej za ugotavljanje dolochenih dejstev. Kot zmeraj empirichna dejstva govorijo sama zase in v osnovi povedo dovolj: pisec, ki v shtirih desetletjih literarnega delovanja v chasu, ko se je zdelo, da tako rekoch kdor koli lahko v obliki (navadno prav lepe ali celo razkoshne) knjige objavi kar koli, ni mogel normalno objaviti niti najbolj skromne broshurice (rokopisi pri zalozhnikih praviloma zavrachani kar stojé, pri vratih; v urednishtvih periodike ne dosti bolje), na podrochju svojega ne le robnega, temvech zunaj-robnega vztrajanja ochitno nima kaj iskati; kakrshne koli, subjektivne ali objektivne, »razlage« in »pojasnila« so spricho tega temeljnega dejstva v bistvu brezpredmetne.

Ob razlichnih nesporazumih z okoljem seveda zmeraj obstaja tudi mozhnost »odhoda drugam«, a v primeru literarnega avtorstva to pomeni, prosto po Cankarju, zamenjati – drek z drekom, chvek s chvekom (cheprav resda ni preprosto kot menjava srajce). Tako pach v glavnem preostane (pol)ilegalna usoda »hishnih avtorjev NUKa«; piscev, katerih edini »raison de lettre« (del être) je svojevrstna bibliografska grafomanija, sploh ni malo, med njimi so tudi rekorderski fenomeni. (Pri tem se slovenska tradicija svojevrstne bibliofilske frivolnosti v obliki bogato opremljenih in vezanih pesnishkih zbirk na osnovi »dobrih referenc« pri »velikih zalozhbah« nadaljuje she danes, medtem ko so po svetu, tudi pri najvechjih in najbogatejshih narodih, zbirke praviloma skrajno skromne, celo ko gre za najbolj ugledne pesnike.) Ker pa je, radikalno vzeto, literarno ustvarjanje, pesnishko she posebno, predvsem monolog kot najchistejshi nachelni / nichelni »projekt za-nich« (literati so v prvi vrsti inzhenirji »svojih dush«, od tega pa ima po mozhnosti lahko dolocheno korist tudi she kdo drug), cheprav nikoli brez psihoteroristichnega bremena komunikacije in socializacije, tovrstna usoda grafomanske eksistence kot neeksistence v bistvu ni nich tragichnega; je zgolj, lahko tudi povsem klasichno (pozitivistichno, marksistichno) razumljen odraz »stanja stvari« v dolochenem kontekstu (ki je sinonim za prostorchas, Zeitraum).

Kot ponavadi so »prvi zachetki« razlichne predsholske, osnovnosholske in gimnazijske risarije-pisarije, za katere je seveda najboljshe zdravilo ogenj (skozenj je npr. Kosovel po lastnih besedah shtirikrat pognal vse svoje stvari), ki nekje sredi gimnazije zbrishe dva ducata zvezkov »kriminalistichne« proze, ob hkratnem odkritju poezije (in stripa) kot mozhnosti manj entro-pichne, bolj ekonomichne pisave. Fakultetno (slavisti-chno-komparativistichno) »seznanjanje« z oceanom domache in tuje (»svetovne«) literature vechkrat she podzhge samokritichni »fire cleaning«. Shele chez deset let – po karikaturistichnem zhurnaliz-mu in po izkushnji tudi z vojsko kot »najlepshim letom nashega (samoupravno-socialistichnega) zhivljenja« – sledi zachetek »knjizhnih« publikacij (ob vzporednem izostrovanju spoznanja, da je opredelitev za slavistiko-slovenistiko »pot navzdol«, ad fontes, po svoje antitrendovska, anti-anglobalizacijska, balkanoloshka, kam-panilistichna, v skrajnih konsekvencah drekobrbsko dlako-cepska deviacija).

Izhodishchna topografija kazhe ponazoritveni prostor, ki ga dolochajo naslednje shtiri pesnishko publikacijske tochke: najprej plaketa TRAVA (1977) kot »manifestacija« esencialne izrazne redukcije v obliki prostega »avantgardistichnega« haikuja (haiku kot »Dichtung« ali »stisnjena« ekonomija pesmotvorne pisave par excellence, navzoch, skupaj z ideogramskim konceptom kitajsko-japonske pisave, tudi v svetovnih zachetkih konkretne poezije; prim. Pedro Xisto: haikais e concretos, Brazilija, 1960); nato »kontrapreizkus« mozhnosti redukcionizma v zahodnih tradicionalnih oblikah z zbirko pesmi HEKATOMBA (1980); potem KONKALBUM (1982) kot skrajnostno ob-robni »dramatichni kontrast« v smeri za literaturo »samomorilnega« likovnega eksperimenta, ki ni ne (chista) literatura ne (chista) likovnost in je hkrati oboje (1983 in 1984 she drugi in tretji del prve konkretistichne trilogije ob sodelovanju z Zagorichnikovo neformalno konkvizualno asociacijo Westeast; konkretizem-vizualna poezija kot izrazito reducirana oblika poorarta in hkrati, po Zagorichniku, »kot oblika politichnega pesnishtva« na prelomnicah Zahod – Vzhod in svet kot slika / pisava); naposled kot nekak prvi »integralni povzetek« kristalinichno strukturirana zbirka zahodnih in vzhodnih pesemskih oblik TRIZOB (1984).

Do leta 1988 objavljene knjizhne publikacije oblikujejo tudi dva vzporedna seksteta: obichajnega ali pretezhno tradicionalno pesemskega (Trava, Hekatomba, Trizob, Bich nad obalo, Epitafi, Krvava trava) in avantgardno-modernistichnega (Konkalbum, Shizo/s/trip, Abecedarium, Ratart, Chele-kulak, Bang-big); zadnji naslov v obeh nizih nosi letnico dveh osmic. Naslednja zbirka Galgenhumor (1989) pa tako rekoch zhe kazhe geopolitichno-literarni »novi chas« (devetdesetih) z aktualizacijo vsakdanje zgodovine (po Heideggru: »Ereignis«, tj. dogodek obrata od biti v chas kot zgodovino, vprashanje o bistvu zgodovinskega v biti in v mishljenju biti), vdirajoche, med drugim tudi prek mnozhichnih medijev, v zadnje celice »zasebnosti« s prakso komaj znosne izkushnje o nemozhnosti »slonokoshchenih stolpov« ali »nojevstva«: istega leta, dvesto let po francoski revoluciji, padec berlinskega zidu med Zahodom in Vzhodom; k temu je malce prispeval tudi Westeast s svojim premo-shchanjem zahodno-vzhodne delitve (med sodelavci WE tudi VaclavHavel); dalje zachetek 90-ih, »chrnohumorni« propad komunizma in Jugoslavije s fragmentacijo (»bantustanizacijo«) Balkana in sploh evrazijskega Vzhoda, z integracijo Nemchije in z globalizacijsko unifikacijo-amerikanizacijo Zahoda (»Dissection of Empires, multiplication of crowns by secret treaty,« pravi angleshki pesnik Spender o Evropi po prvi svetovni vojni); v umetnosti / literaturi dokonchno izginotje avantgardizma in prevlada t. i. postmoder-nizma … Konchni avtorski kvaziuchinek: tradicionalizem nima mesta med avantgardisti, avantgardizem nima mesta med tradicionalisti, (post)modernizem pa je lahko »kar koli za kogar koli«, torej tudi za tiste »v kolu s koli«.

Vsa raznolikost ima pri tem vsaj en skupni imenovalec: minimalizem (ne brez dolochenega sozvochja s tedaj aktualnim neokonstruktivistichnim minimalizmom v likovni umetnosti), ki ga v letu izida Trizoba po svoje »podchrta« she zbirka zenovskih minidialogov (t. i. mondo) kot avtorjev prozni prvenec (Travna gora, 1984). V zenu je namrech osnovni komunikacijski »medij« molk, ne beseda kakor v retorichno-svetoknjizhnih mediteransko-blizhnjevzhodnih kulturah; minimalizem je navzoch v vsej japonski kulturi, od shintoistichnega jedra naprej (haiku poezija: Bashô; kratka proza: Akutagawa; drama nô: Seami itd.). Minimalistichna stilizacija, neredko povezana s pojmom stroge, zaprte (tudi haikujevske) forme, se je zdela tedaj (v 60-70-80-ih letih 20. stoletja), kot se zdi tudi danes in sploh zmeraj (zhe v antiki izrek: mega biblíon mega kakón – velik shpeh velik drek), primeren »kontrapunkt« spricho vsakrshnih (kvazi) barochnih evforij v obliki »velikih zgodb«, romanov-rek ali pesemskih poplav, ki so v »proste verze« chez vech knjizhnih strani nalomljena »proza« itd. Opozicija med reduktivnim in redundantnim »tipom« literature: minimalizem (brez epskih zgodb, le okrushki »situacij«) treh kljuchnih literatov 20. stoletja: Beckett, Borges, Gomringer. »Oche« moderne literature zahodnega sveta E. A. Poe, poleg poezije tudi utemeljitelj kratke zgodbe, eseja, krimi zhanra in kratkega romana, je menil, da je le kratka pesem lahko dobra (njegova najboljsha pesem Krokar ni kratka, a je lirskoepska); v balkanskih literaturah je v tem smislu znachilno npr. Kosovelovo geslo »Preproste besede« kot lastnost krashkih kmetov in kamenarjev, njegove pesmi so v glavnem kratke in s kratkim verzom, dalje primorsko-krashka lapidarnost Mazhuranicha ali zapisov na nagrobnikih-stechkih in na tej sledi hercegovsko-dalmatinski »okleshcheni stih« Shimicha, Dizdarja, Kashtelana, Podruga, Sushaca, Gudelja, Zidicha, Stjepana Sheshlja, po svoje tudi Ivanchanov »krapinski haiku«, pa Andrichev »zapis kot samoizbris« (novela Most na Zhepi), srbski reduktorji Nastasijevich, Popa, Milidragovich, Tadich, deloma Miljkovich in makedonsko-bosenski Zoran M. Jovanovich, pa albansko redkobesedna Besim Bokshi in Muhamed Kerveshi ter Ali Podrimja bennovsko »Brez glagolov«, skoraj haikujevske pesmi Arifa Bozadzhija in drugih turshkih sodobnikov (npr. Daglarceve kvartine in mediteranske pesmi) ter Seferisov grshki haiku … Konchni avtorski kvaziuchinek: po treh desetletjih pisanja haikujev (tako tradi-cionalistichnih kot avant-lingvistichnih), med njimi nekateri z japonskimi priznanji, neeksistentnost tudi za prvo antologijo slovenskega haikuja.

Ponatis zbirke Trizob (brez sprememb, le z dodano prichujocho opombo) dobrih »dvajset let pozneje«: ta znameniti izrek (po Dumasu) kazhe pomen polnoletnosti ene chloveshke generacije; po takem chasovnem odmiku vechina stvari zasije v jasnejshi luchi. To velja tudi za (bio)bibliografsko tochko, ki ohranja aktualno vrednost v osebni gramatologiji kot simptomalni topos dolochene temeljne kristalizacije (strukturna izometrija, simetrija; t. i. susy ali super-symmetry kot »kontra-kaos« v fiziki). Od tod so shle stvari »drugam«, vzporedno z objektivnim, vse bolj kriznim »zunanjim« dogajanjem na Balkanu, ki mu nikakrshen »slonokoshcheni stolp v sluzhbi Ideala« ne more uiti (pravzaprav nich nenavadnega: ob trubadurstvu je tudi sirventeza, ob vagantskih vinsko-ljubezenskih pesmih so politichne satire, pol Preshernovih Poezij je satira). Vzporedno z epohalno sploshnim modernistichnim trendom razpadanja mitologije v smeri (tragikomichnega) humorja sledijo prvi primeri satirichnega »politichnega pesnishtva«, med drugim tudi kot sochasni »politichni« konkretizem v zborniku Westeast political (revija Dialogi, 1985, sht. 9), se pravi, da se tradicija in avantgarda srechata v »polju politike« kot po Goetheju manjvredni pesmotvorni odzivi na psihoterorizem vsakdanjega »spleena« chudnih, »zatishnih« potitovskih osemdesetih (Mallarmé bi rekel: vers de circonstance): naslednje leto najprej zbirka aforizmov Mozgotrebci (1985), pa dosledna decimalna (»ten dimensional string« v fiziki) izometrija pesemskega idioma v zbirki »decim« Bich nad obalo (1987) s sochasnimi kvartinami (»rubaji«) epigramskih Epitafov (1987) itd. Aforizem in epigram sta logichna minimalistichna (haiku so nekateri zahodnjaki dojemali kot japonski aforizem ali epigram) soudelezhenca tudi na ozadju osebne avtorske prakse t. i. gole linije v moderni karikaturi; prim. zbirka aforizmov in karikatur ob »prazniku jugorazsula« Afrika, 1991 (»preroshka vizija« prihodnjih sochasnih medetnichnih pokolov v Bosni in Ruandi ali tudi, drugache recheno, od zbirke Hekatomba do »jugohekatombe«), z vodilom »Aforizem je karikatura v enem stavku, karikatura je likovni aforizem«; prav tako sta v obzorju avtorjevega interesa strip in film kot reduktivni dialoshki zvrsti dramatike, ki je imanentna redukcija mitoloshke epike.

 

P. S.: V pesmi V shkoljkasti hishi besed sintagma »hishina jadra« s funkcijo »zhivosti nezhivega« kazhe dolochen, vsebinsko utrezen »otroshkojezikovni« odstop od gramatikalne norme, ki ne dovoljuje svojilne pridevnishke oblike za »nezhive« samostalnike, chetudi ob vrsti obichajnih izjem, ki pa so normativno sprejemljive (nozheva konica, mechev rochaj, kruhova skorja, lunin srp …).

 

 

 

 

 

TRIPOT

II. knjiga