Pogum Revija SRP 2007/3

Matjazh Jarc

 

 

ZACHARANO MESTO

 

 

 

 

Vse osebe v tej zgodbi so izmishljene.

 

I. poglavje

 

Na temle zemljevidu je mestece Kurjegrad oznacheno z enim najmanjshih krogcev, kar pomeni, da ima vech kot nekaj tisoch prebivalcev. Prav dosti vech pa ne. Okoli krogca je vse rjavkasto, torej tale nash zakotni kraj obdajajo hribi in gore. Svetlomodra, tenka chrtica na zelenkasti podlagi pa ponazarja kratko rechico, ki shvigne mimo krogca in najbrzh ponikne, ker se kar naenkrat koncha.

 

Predstavljaj si, dragi bralec, da si orel, ki se spushcha iznad oblakov nad mestece Kurjegrad. Najbrzh si ogrozhena vrsta orla ostrokljunca, ki je tik pred izumrtjem. Sklepam po tem, ker beresh knjigo. Tega se danes ne dela vech. Lahko namrech obveljash za chudaka, tako kot Roman Kranjc. Tudi on slovi po prebiranju knjig. Tvoje orlovsko oko ga je ravnokar zagledalo na terasi napol podrte hishe, ki ji opeke shtrlijo iz zidov, streshnike ima razpokane in oshkrbljene, pravzaprav jih vech kot pol manjka. Tale hisha je kot postarana dama z razcefranim klobukom, okrog katere se potika shiran pes in si ishche hrano. Zdi se, da ima mrcina slabo karmo. Vprashanje je, ali bo ubogo bitje, slinasto kot polzh, sploh kaj nashlo v tej bedi.

Eden od nosilnih tramov bajte je naslonjen na zid, v katerem je namesto steklenih oken napet preluknjan polivinil. Vsenaokoli pa same podrtije. In tole je terasa, na kateri se Roman ravnokar samozadovoljuje.

»Zakaj jechish, sine?« se iz hishe oglasi starikav moshki glas. »Te kaj boli?«

»Zaljubljen sem,« zasope Roman s chim bolj normalnim glasom, da se ochetu ne bi posvetilo, kaj pochne.

»Ja, v koga le? Saj vendar vesh ... v tem nashem prekletem kraju zhivi samo ena zhenska ...«

Dobro si se vzhivel v vlogo orla, dragi bralec! Zdaj pa zhe nehaj plahutati, sedi raje na vrh tegale nebotichnika, kolikor je she ostalo od njega, in se ne gani, da te Roman ne bi opazil. Ker mu sicer ne bo prishlo. Fant se stiska za koren in ga drgne z levico, obraz ima spachen skoraj do nerazpoznavnosti, jechanje pa zaradi ocheta dushi, kolikor le more. V desnici drzhi pomechkano Vidino sliko, tik pred ochmi.

 

Ta zhenska je res nekaj posebnega. Lepa, nasmejana, vitka, svetlolasa, v kratki oblekici, dolgonoga, nekoliko sklonjena naprej, kot da hoche nekaj pobrati s tal. Kmalu bosh lahko videl tudi v njeno bogato, chisto in obchutljivo notranjost.

 

Nenadoma se Roman zdrzne – oche je prikrevsal na teraso in v hipu ugotovil, kaj se dogaja. »Ja kaj pa pochnesh?!«

»Nich!« odvrne Roman, skrije fotko v strgan zhep in si zhe zapenja hlache.

»A to imash njo, na sliki?«

»Njo. Koga pa?«

»Pa vesh,« sitnari stari, »da nimash pri njej niti ene same mozhnosti?«

 

Roman je to seveda vedel. Vida je bila edino zhensko bitje v Kurjegradu. V celem mestu ni imela prijateljice, znanke, ali pa vsaj sovrazhnice! Samevala je, reva, zaklenjena v edini vili, ki je po nekakshnem chudezhu ni nachel zob potresa, zanjo pa so skrbeli oche in trije do nosu oborozheni bratje. Brez njihovega dovoljenja ni smela niti migniti.

 

Okrog te vile se je med zapajchevinjenimi rushevinami klatilo nekaj vech kot tisoch razdrazhenih in bradatih moshkih bitij. Vsi so imeli le eno zheljo. Najbrzh ni tezhko uganiti, katero. Vohali so vsi isto zhensko. Lahko si je predstavljati, da med njimi ni vladalo prav zgledno prijateljstvo.

 

Nikogar drugega, dragi moj orel ostrokljunec, ne more v tem kraju uzreti tvoje oko, edino she stotisochglavo jato zmedene perutnine, ki kljuva bozhansko picho in kokodajsa vsenaokrog, izpod streh pa se obchasno na razrita tla zapodijo sivi oblaki golobov. Vsa ta perjad gnezdi po kotih, luknjah in shpranjah zapushchenih hish, v katerih so nekoch zhiveli ljudje, prvobitni prebivalci mesteca Kurjegrad. Che si lachen, si lahko kar postrezhesh. Ko se najesh, pa si ogledava ta chudni kraj malo poblizhe.

 

 

 

II. poglavje

 

V samem sredishchu mesta je bilo torej napol podrto in razpadajoche prav vse, razen vile, v kateri je zhe shtiri generacije zapored zhivela rodbina Kristjanshek. Ta prelepa dvonadstropna lepotica, ki je stala ob robu mestnega sredishcha, v velikem vrtu, obdanem s kamnito ograjo, ob kateri so rasli stari macesni, breze in visoka zhiva meja iz vedno cvetochih grmovnic, se je zachuda ohranila prav taka, kakrshno so zgradili dobro leto, preden se je teh krajev dotaknila druga svetovna vojna. Njene belo ometane zidove je obrasel brshljan, visoki stolp ob njeni severni steni pa so krasila okna s chudovitimi vitrazhi in stozhchasta streha iz bakra. Na njenem vrhu se je lesketal petelin, o katerem so pravili, da je izdelan iz zlata.

 

Iz brshljanaste odeje na stenah so se svetila okna, cheznje pa so se bochile chvrste zhelezne reshetke, ki so jih vsakih nekaj let prebarvali s chrnim lakom.

 

Chrna je bila namrech barva vseh Kristjanshkovih prednikov. Prapraded je v drugi svetovni vojni nosil chrno srajco, njegov sin, Kristjanshkov praded, pa je po tej vojni na Srednjem vzhodu preprodajal chrno olje. Kristjanshkov ded se je porochil s chrnolasko, ki jo je bil pripeljal v Kurjegrad z juga Italije, rodila pa mu je sina, ki je imel po njej chrne ochi in chrne misli po svojem ochetu. Te misli so mu pomagale izkorishchati plantazhe na chrni celini in iz tega nakopichiti bajno bogastvo.

 

Rodil se jima je sedanji gospodar Kristjanshkovine, ki se vse od rojstva ni premaknil iz Kurjegrada. Zaljubil se je namrech v zalo zhupanovo hcher, najlepsho zhensko med Kurjegrajchankami, in se ozhenil z njo, kajti neizmerno jo je ljubil. Rodili so se jima trije sinovi in Vida, ki je bila na las podobna svoji materi. Lepsha je bila celo od svetnic na freskah mestne stolnice.

 

Toda le sedem let po njenem rojstvu se je nad mesto zgrnila strashna nesrecha. Vse njegove prebivalke so zbolele za strashno zhensko boleznijo! She danes ni znano ne ime te bolezni ne zdravilo zanjo. Zhenske so nenadoma tiho oblezhale s srechnimi izrazi na obrazih in po dobrem tednu umirjene blazhenosti je nekaj srechnic preprosto pomrlo v spanju, velika vechina pa se jih je spremenila v kokoshi. Poskakale so s postelj in odkokodakale na dvorishcha in v drvarnice ali pa so se osramochene porazgubile po predmestju, prepushchene na milost in nemilost bozhji usodi in petelinom, ki so odtlej naskakovali tudi njih. Samo Vida se je prebudila iz blagodejnega sna in chudezhno ozdravela.

 

To je bil grozen shok za moshke, kajti ostali so brez mater, sester, zhena, sorodnic, ljubic, prijateljic in hcherk. Nekaj chasa so tekali za kokoshkami, v katere so se spremenile, jih bozhali, ljubkovali, jim dajali razne napitke, ki naj bi jih spremenili nazaj v chloveshka bitja, a zaman. Ta nesrechni dogodek jih je pahnil v globoko zhalost, kaj zhalost – v obup! Minila jih je volja do zhivljenja. Povsem so se zapustili. Nehali so se umivati in briti, vseeno jim je postalo, kako so oblecheni, za delo in zabavo jim ni bilo vech mar. She za bogastvo jim je postalo vseeno. Le she peshchica je skushala ugotoviti vsaj to, od kod in zakaj je nad njihove zhenske prishlo to prekletstvo, a kmalu je tudi ta peshchica odnehala. Nad Kurjegradom sta zavladala brezdelje in brezvoljnost. Mesto je zachelo propadati.

 

Kristjanshek je zamishljeno zrl skozi okno nad vhodom v hisho na vrt, kjer so se ob bazenu pretegovali njegovi trije sinovi. Edino njemu usoda ni vzela chisto vsega, pustila mu je hcherko, ki je edina prezhivela zahrbtno epidemijo. V delovni sobi, kjer je v molku prezhivel najvech chasa, je vladala grobna tishina, le iz stolpa so se po hodnikih do sem vili nezhni zvoki harfe, ki jo je zgoraj igrala Vida.

 

»Nesrechni otrok, kaj smo ti storili!« si je govoril in po licih so mu curljale solze. Zhe dolgo ga je muchil obchutek krivde, da se je nezaslishana usoda mashchevala nad Kurjegrajchankami zaradi njega in njegovih prednikov. »Zhe prapraded je preziral vse bogove, to nam je vsem Kristjanshkom preshlo v kri! Goljufali smo, kradli, izkorishchali ljudi ... Celo ubijali smo! Krshili smo vse zapovedi, samo da bi si nakopichili she vechje bogastvo. In kaj imamo zdaj od njega? – Nich. Pogubili smo svoje zhenske, najlepshe, kar smo imeli ...« je tarnal. Tarnal in jokal. Toda nich ni pomagalo.

 

»Foter, pridi dol, bosh nekaj videl!« je z vrta poklical najstarejshi sin, Zhiga. Vsi trije sinovi so poskakovali okrog velikega glogovega grma in mahali ochetu, naj pohiti. Ni postal radoveden, a se je vseeno pochasi odpravil dol po stopnicah. Ti trije so bili njegovo breme. Poznal jih je do obisti in videl v njih sebe, svoje grehe, grehe vseh svojih prednikov. A vseeno, bili so njegovi sinovi.

»Poglej jo, a ni chisto podobna nashi mamki?« so klicali in skushali ujeti lepo rdecheperko, ki je kokodakala v grmovju in se tresla za zhivljenje. Imela je lepo rdecho kronico in zlataste, hitre nozhice, s katerimi je begala sem in tja, zraven pa plahutala s krili.

»A se vam je zmeshalo?!« se je razburil Kristjanshek. »Kolikokrat sem vam zhe zabichal, da pustite uboge kokoshi pri miru! Vasha mamka je mrtva, bog ji pomagaj! Sprijaznite se zhe enkrat s tem!«

»Jaz pa vem, da se je spremenila v tole kokoshko,« je trmaril srednji sin, Zhan, »in zdaj se je spet vrnila k nam!« Navkljub ochetovim svarilom se je vrgel na ubogo kuro in jo zgrabil z obema rokama: »Vem, da si to ti, mamica!«

Tedaj pa je Kristjanshku prekipelo. Kar z blizhnje leske je odlomil dolgo, debelo shibo ter jel z njo tako klestiti ubogega Zhana, da je ta takoj izpustil kokosh in si z rokama zavaroval glavo, kajti udarci niso izbirali, kam padajo.

»Pusti ga, oche,« je prosil najmlajshi, Zhak, »to je pochel samo iz ljubezni do nashe ljube mamke, pusti ga, no, prosim te lepo ...« Vrgel se je pred ocheta in se ga oklepal za kolena, dokler ni ta nehal mlatiti ubogega Zhana, odvrgel shibo in se rohnech vrnil v hisho.

 

Kokoshka je medtem pobegnila skozi luknjo pod vrtnimi vrati, trije bratje so ostali sami.

»Prekleti grobijan!« je zarobantil Zhan in pogledal proti oknu ochetove delovne sobe.

»Ne govori tako o ochetu,« ga je miril Zhak.

»Chisto prav ima,« se je vmeshal Zhiga, »stari si drzne prevech ... Enkrat ga zabijem v tla. Samo naj dvigne roko name!«

Zhak si ni upal ugovarjati najstarejshemu bratu, prevechkrat jih je zhe skupil zaradi tega. Toda saj se tudi njemu ni zdelo chisto prav, da jih oche she vedno pretepa. Zdaj so zhe vsi starejshi od dvajset let, on pa z njimi she vedno ravna kot z otroki.

»Mene je danes zadnjich nabutal,« je siknil Zhan.

»Stari ne ve, s chim se igra,« je rekel Zhiga in pljunil proti hishi.

Nekaj chasa so molchali, nato pa je spet spregovoril najstarejshi: »Chas je, da izberemo mozha za Vido.«

Debelo sta ga pogledala, Zhiga pa je nadaljeval: »Dovolj je stara, dobro zgleda, ni neumna. Tamle zunaj pa so se pripravljeni tudi pobiti zanjo, che bo treba. To lahko zelo dobro vnovchimo.«

 

Mlajsha dva si nista upala niti chrhniti. To je bila v njihovi hishi prepovedana tema, cheprav so skrivaj vsi trije vechkrat pomislili, da bo morala Vida slej ko prej od doma. Zhe nekaj let so se zunaj zbirali mozhje in chakali, kdaj bo prishla iz hishe, da bi jih opazila in vrgla oko na katerega izmed njih. Vsak je seveda upal, da bo to on. In kadar jo je oche pod roko vendarle popeljal na sprehod po mestu, kar se je dogajalo zelo poredko, so se petelinili okrog njiju ter razkazovali svojo moch tako, da so pretepali shibkejshe od sebe ali she kako drugache napenjali mishice ... Zadnjih nekaj let so se nekateri med njimi zacheli she celo umivati in prihajati iz svojih podrtij v manj zapacanih oblachilih, nekdo pa se je celo obril in si obral ushi iz zamashchenih las. A Vidi so bili vsi po vrsti zoprni, kar sploh ni bilo chudno, saj so bili na pogled res neugledni, razcapani, pa she smrdeli so po kurjem dreku, ki ga je bilo polno vse mesto. Kristjanshek je vse to dobro vedel, zato je ni silil na take sprehode vech kot enkrat na mesec. O polni luni pa jo je obichajno vendarle uspel pregovoriti, da je prishla iz stolpa in se odpravila z njim na sprehod. Kdo ve, si je mislil na skrivaj, mogoche pa se bo nekega dne vendarle ozrla za mladenichem, ki ga bo opazila, ker bo drugachen od te tolpe primitivnih zagrenjencev in napihnjencev. In potem se bo izkazalo, da prihaja iz ugledne druzhine, iz krajev, kjer bo Vida nashla srecho in svoj novi dom ...

 

»Nich ne recheta, bojazljivca,« je bratoma zabrusil Zhiga. »She vedno se bojita ocheta. Jaz se ga pa ne bojim vech. In tochno vem, kaj moram storiti.«

 

Ne da bi she kaj rekel, je Zhiga odhitel v mesto, onadva pa sta se zaskrbljeno spogledala. In imela sta se tudi za kaj zaskrbljeno spogledovati, kajti to, kar je nakanil Zhiga, je presegalo vse meje dobrega okusa.

 

 

 

III. poglavje

 

Kljub svoji majhnosti je imel nekoch Kurjegrad razmeroma veliko predmestje. Krasile so ga rushevine tovarn in trgovskih centrov. V tovarnah so izdelovali prazne konzervne shkatle in druge, she bolj trapaste plochevinaste izdelke, kot so polkrozhna ozadja za avtomobilske luchi, aluminijasti tulci za baterijske svetilke, zamashki za steklenice in podobno. V eni od blizhnjih fabrik so talili zhivalsko rozhevino in izdelovali klej, da je smrdel ves okolish kot po kugi, ki sicer tega mesta zhe nekaj stoletij ni doletela. Tamle je bila vchasih tovarna zaves in shotorskih platen, blizu nje pa so izdelovali prashek za puding, obchasno pa celo prazhili kavo, kar je vsaj malo uravnoveshalo vonjave te chetrti. Predstavljaj si, da je bilo vchasih tu zhivahno, delavci so se zjutraj vlili skozi vhodne portale tovarn in se pozno popoldne izlili ven, vmes pa je vse vrvelo, ropotalo, smrdelo in dishalo. Bilo je zhivo. Ne tako kot zdaj, ko so od vsega opisanega ostali le she podrti zidovi, zarashcheni od plevela, le tu in tam pa se komaj drzhi na njih she kakshna streha. Vsepovsod rjavijo, gnijejo ali pa trohnijo razni predmeti, razpadla vozila brez koles, razmontirani stroji, in glej, pred nekdanjo kemichno tovarno zhdi she celo vase sesuta lokomotiva, ki je nekoch prav do sem pripeljala surovine, konchnih izdelkov pa ni vech mogla odpeljati, ker sta oba vagona pred tem razpadla.

 

Trgovski centri so bili shkatlasti zhe, ko so bili zgrajeni, zdaj pa so ostali skoraj povsem brez sten. Najvech, kar se da opaziti v tistem delu predmestja, so kupi zdrobljenega betona in razbitega stekla. Tu in tam lezhijo prevrnjene elektrichne stopnice. Vmes se verizhijo jeklene nosilne mrezhe, na katere so se vchasih naslanjale betonske konstrukcije, zdaj pa shtrlijo v zrak kot antene, ki bi rade ulovile napoved poslednje sodbe.

 

Vse to bi bilo mrtvo, tiho in zapushcheno, che se ne bi razlegalo med rushevinami neprestano kokodakanje. Opozarjam te, dragi bralec, da bo v tem poglavju kokodakanje prevedeno v tvoj jezik. Upam, da ne bosh zaradi tega odlozhil knjige, z izgovorom, da se kokoshi ne sporazumevajo med sabo in da je torej tole, kar beresh, otroshka literatura. Kajti zmotil bi se. Zato nadaljujva.

 

Nedalech od preluknjanega silosa, ki v njem ni vech niti zrnca pshenice, stoji velika stavba, na kateri se je zachuda ohranil she precej velik kos strehe. Pod njo je ostalo nekaj zarjavelih avtobusov, kar pricha, da sva v zapushcheni mestni garazhi. Po tleh je vse rjavkastosivo od golobjih in kurjih drekov. Prostor pa je suh in zaprashen, kajti streha je bila izdelana iz kvalitetne debele plochevine. Pajki so mestno garazho dobro prepredli s pajchevinami, ki visijo s stropov kot strgane cunje za prah, skoznje se pa vseeno prikrade kar nekaj snopov sonchne svetlobe.

 

»Kokoko, nikjer ni vech tako, kot je bilo,« je sama pri sebi zamodrovala kokosh Andrijana. In she enkrat in she enkrat. Vmes je s kljunom odmikala posushene drekce, kot da je spodaj nadrobljena kurja picha.

»Daj no mir, Andi, spet se delash pametno,« ji je odvrnila kolegica, ki je v odprtem predalu pisalne mize, napolnjenem s posusheno travo, chepela na jajcih. Imela je prelep ovratnik iz bleshchechih zelenovijolichnih peres.

»Tebi nisem nich rekla,« je koknila Andi. »Ne vem, zakaj se kar naprej vmeshavash v moje zhivljenje.«

»Ja, prav res, kokoko, ti se pa res zmeraj vmeshavash,« je dokokodaknila kokoshka Betsi.

»A zdaj bosh pa she ti tule nekaj kokodakala!« se ni dala koklja v predalu in zloveshche zaprhutala s krili, kot da bo skochila v Betsi. »Poglej se, trapa neumna, saj jesh lastne iztrebke!«

Betsi je uzhaljeno odkokodajsala na drug konec, Andi pa ni rekla nobene vech. Koklja je bila zdaj videti res zadovoljna, cheprav se je nekoliko nervozno presedala po teh presnetih jajcih, iz katerih se noche in noche izvaliti prav nich. Che bi vedela za chas, bi znova in znova preshtevala dneve, ki jih je zhe prechepela na njih. Tako pa se je pach nestrpno presedala in chakala, da se bo kaj izvalilo, zraven pa se je vsajala na druge kure, kot da so one krive za njeno nesrecho.

Tedaj pa je mimo prishepal star petelin, ves koshchen in pleshast, kot da bi ga kdo zhe skoraj do konca oskubil za v juho. Che bi bilo to prej, ko je bil she mlad in mochan, bi se kure vsaj poskushale sposhtljivo umakniti z njegove poti (a saj jim ne bi uspelo, ker bi jih naskochil lepo po vrsti). Toda Andi je imela prav, nich vech ni bilo tako, kot je bilo vchasih.

»Kaj pa ti tukaj, Tone?« ga je vprashala Betsi in brskala po tleh, kakor da ni nich.

»Ah, malo gledam, katero bi danes,« je zakikirikal starec s pochenim glasom.

»Kokokoko,« so se zarezhale blizhnje kokoshke.

»Ve se kar smejte,« je zakikiriknil Tone, »ampak danes vas ne bi, tudi che bi me prosile. Imam pomembnejshe opravke.«

Tu jih je pa zadel v srchice.

»Opravke? Kakshne pa?« so se vznemirile v brezmejni radovednosti, eni najchednejshih kurjih chednosti.

»Pravkar se vracham s seje petelinjega sveta,« je bil skrivnosten in zraven neizmerno ponosen na svojo pomembnost.

Kure so ga obstopile in silile vanj, naj vendar zhe pove, kaj so sklenili modri petelini. Se bo kaj spremenilo? Bo res prishlo koruzno zrnje, kar se govori zhe od nekdaj, a se doslej she ni uresnichilo? So sprejeli omejitev dnevnega naskakovanja ubogih putk? Bo res morala vsaka koklja izvaliti vech jajc kot kadarkoli doslej?

Vse to so ga sprashevale, da je revezha zhe bolela glavica od njihovega kokodajsanja.

»Pustite revezha pri miru!« se je zavzela zanj Andi. »A ne vidite, da gre za petelinjo skrivnost? Ste pa firbchne, da ni res!«

Oj, kako so jo okokodakale, da je skoraj perje frchalo po mestni garazhi!

»Kaj se pa ti oglashash? A tebe pa ne zanima? Nehaj se pretvarjat, da ne umirash od radovednosti! Nehaj kokljat tja v tri dni, pusti mu, naj izkikirika novice!«

»Saj bom povedal, samo utihnite malo,« je dejal Tone.

Da bi utihnile? Nemogoche. Malo pa so le znizhale registre. Zdaj so sicer she vedno kokodakale, ampak nekoliko bolj potihem. Tone je lahko prishel do besede.

»Konchana so pogajanja z golobi. Pristali so na kompromis ...« je zachel.

»Kokokompromis?« so odmevale kot v planinah. »Je to kakshna nova umetna hrana? Kaj pa je to kokokom ... rom ... kokoko? (Bodi tiho, che ne razumesh! – Ti ne razumesh! Kokoko ...)«

»No, v glavnem,« je nadaljeval petelin Tone, »poshtarski golobi so nam sporochili, da se med ljudmi kuha nekaj silno vazhnega in pomembnega!«

Nenehni kokoko je za hip potihnil.

»Jaz sem seveda prvi zakikirikal, naj razlozhijo, kaj to pomeni.«

»Seveda si bil ti prvi,« ga je bodrila Andi, da bi chim prej povedal do konca.

»Vendar pa me je tisto neotesano petelinje gobezdalo Fridrih skushal takoj utishati in se je zachel tako dreti, da je skoraj splashil golobe poshtarje!«

»To pa res nima nobene zveze, kako si ti, kako je on! Daj, povej zhe enkrat, kaj ste se zmenili!« se je razburjala koklja iz predala pisalne mize. Postala je tako nemirna, da bi utegnila zdrobiti katero od jajc pod tolsto ritjo. Tudi ostale kure so spet vreshchale kot obsedene.

»No, pa ne bom povedal, che nochete poslushat,« je bil uzhaljen Tone.

Spet so malo potihnile.

»Fridrih je sicer napravil strashno zmedo, a golobi so ohranili dobre zhivce. Jaz sem jih pa preprichal, da so na koncu vendarle povedali, kar so imeli.«

»Kaj pa so povedali? Kokokoko??«

»Povedali so, da se v mestu pripravlja poroka!«

Ob tej besedi so pa kure skoraj podivjale. Poroka! Posebej belke so se nashcheperile, ker so si predstavljale, da so prav one neveste, kokodajsanju ni in ni hotelo biti konca. Chez nekaj chasa so vendarle pogruntale, da pravzaprav ne vedo, kdo se bo, tam v mestu, porochil. Sprevidele so, da je neizbezhno she za trenutek pomolchati in dati petelinu mozhnost povedati novico do konca.

»Saj veste, da chloveshka samica she zmeraj ni oplojena. Zdaj so stekle pri ljudeh priprave tudi na to. Ampak oni komplicirajo in hochejo pred tem she poroko, kar bo pa silno tezhko izvesti. Samica je ena, petelinov pa vech kot tisoch. Ne ve se she, kdo jo bo.«

»Bebec!« je na ves glas zarohnela koklja iz predala. »Kakshni petelini neki! Saj ona ni zmeshana kura, da jo bo naskochil kar prvi petelinji napihnjenec, ki pride mimo! Tisti, ki jo hochejo naskochiti, so chloveshki samci, ojej, bognedaj, da pride tudi danes kakshen semle v nash kurnik!«

Pred to mislijo so nekatere kure kar obstale na mestu kot otopele. Vechkrat se je zgodilo, da so prishli v njihov veliki kurnik kosmati in visoki dvonozhci, jim pokradli skoraj vsa jajca in – o, da ne bi! – polovili mnogo njihovih vrstnic! Vedelo se je, da so jim kar tukaj ali pa tam v mestu zavili vratove, nato pa so jih she oskubli, spekli in pozhrli. Grozljivo!

Petelin Tone je tudi sam za trenutek umolknil, nato pa dejal s pridushenim kikirikom: »Che bi do te poroke res prishlo, bi prishlo tudi do gostije, na kateri bi chloveshki samci zhrli in pili do onemoglosti. To bi za nas pomenilo pravi pokol!«

»Tebe zhe ne bi pozhrli!« je cinichno pripomnila koklja iz predala. »Saj te zhiv bog ne bi mogel prezhvechiti, pa che bi te kuhali od zore do mraka.«

Tone se je naredil, kot da ni izkokodakala teh grdih misli. S tezhavo se je nekako spravil na gumijast plashch avtobusnega kolesa, ki se je kdove kdaj zakotalil prav na sredo tega prostora, in izdavil: »In visoki svet petelinov je sklenil, da s pomochjo golobov preprechimo to poroko. Golobi nam bodo nudili vso pomoch, che sprejmemo njihove poshtarske jate pod skupno streho v temle nashem centralnem kurniku.«

»To pa ne bo shlo!« je zakokovrisnila koklja iz predala. »Da nam bodo srali po jajcih!? Raje se pustim spohati na svatbi!«

Tudi ostale so vreshchale kakor obsedene, da to pa ne! Golobi v kurniku nimajo kaj iskati! Saj she za kure ni dovolj prostora ... In so zganjale tak hrup, da je petelin raje odkrevsal na drug konec, ker zdaj itak ni imel vech chesa povedati.

 

 

 

IV. poglavje

 

V sosednji ulici je Roman Kranjc v krogu druzhine in prijateljev veselo praznoval triintrideseti rojstni dan. Ob razpocheni temno modri mizi iz plastike so na dveh klopcah sedeli shtirje ljudje: on, njegov oche, blizhnji sosed Marko in gospod Dusha, ochetov prijatelj. Na mizi se je kadila polnjena pechena kokosh, ki jo je Roman pripravil sam. Zraven sta se bohotila she liter vina in hlebec kruha. Nich posebnega za pogostitev, kokosh in kruh sta bila na mizi skoraj vsak dan. Kokoshi so bile pach zastonj, ker so se tako zelo razmnozhile, za kruh se je pa she vedno dalo nekaj malega zasluzhiti kljub temu, da je bilo mesto zhe toliko chasa v tezhki krizi. Toda danes je bilo za spremembo na mizi poleg obichajnega obeda she malo chrnine, ki jo je z zadnjega potovanja po obalah Sredozemskega morja prinesel v dar prijazni gospod Dusha.

 

Roman Kranjc je bil temnolas, vitek, a postaven moshki. Imel je tako chrne in sijoche ochi, da bi mu chlovek prisodil arabsko poreklo. Tudi polt je imel malo temnejsho od ocheta, ker se je ta v zhivljenju zhe krepko skljuchil in posushil, izgubil nemalo las in veliko mero optimizma, po katerem so sloveli prejshnji rodovi Kranjcev. Sosed Marko je prishel zraven bolj ali manj po nakljuchju, postal je lachen in predvsem zhejen, ko je na mizi chez ograjo zagledal vino.

 

»Zhelim ti chisto drugachno zhivljenje, kot sem ga zhivel jaz,« je z vlazhnimi ochmi rekel oche in objel sina.

»Vem,« je odgovoril Roman. Potrepljal je ocheta po hrbtu. »Vem, vem ...«

Gospod Dusha ju je opazoval z neprikritim zanimanjem in naklonjenostjo. Bil je tako rekoch chlan druzhine. Najprej dolgoletni sosholec in prijatelj Romanove mame, po njeni smrti pa je she kar naprej prihajal na obiske, kakor da bi bila she vedno zhiva. Nikoli je nista omenila, ne on ne Kranjc. Vchasih je nachel pogovor o njej Roman, a je kmalu odnehal, ker sta onadva samo umolknila in se vidno razzhalostila. Chez chas je zato tudi Roman ni vech omenjal. A vseeno se je zdelo, da je ves chas prisotna.

 

»Mejdush, je sladek,« je vzkliknil sosed Marko in ga she enkrat sposhtljivo srknil.

Gospod Dusha se je nasmehnil taki preproshchini. Na potovanjih je srechal mnogo ljudi, kakrshen je bil sosed Marko, in bili so mu ljubi, cheprav je bil sam intelektualec in umetnik. V bistvu tako zelo ni maral hinavshchine, dvolichnosti in zlaganega samoljubja, da se je med vechino ljudi, ki so veljali za intelektualce, pravzaprav pochutil hudo slabo.

Zhe pred grozljivo kurjegrajsko tragedijo je prodal veliko druzhinsko hisho in se preselil v skromno hishico na dezheli, denar pa nalozhil na banchni rachun v sosednji drzhavi. Hishka ob gozdu mu je sluzhila le za obchasne postanke med neprestanimi potovanji. Prezhivljal se je z rento in objavami potopisov v tujih chasnikih, kajti odlichno je govoril vech jezikov in rad se je sklonil nad nepopisan list papirja. Nekaj njegovih potopisov je dozhivelo bajne naklade.

V posebno veselje pa mu je bilo pisanje poezije. Nekoch, ja, zdaj je minilo zhe vsaj dvajset let, je zvezek pesmi pokazal Romanu, kajti opazil je mladenichevo ljubezen do lepote. Lahko bi se reklo, da je s tem vnesel v fantovo zhivljenje pomembno spremembo.

 

»Dobil sem ga na nekem grshkem otoku,« je rekel in tudi sam naredil pozhirek.

»Ja, Grki znajo,« je mljasknil sosed Marko.

»A ti ga pa ne bosh en kozarchek?« je gospod Dusha vprashal Romana.

»Sem ga zhe, bo chisto dovolj za danes.«

»Za rojstni dan bi ga pa zhe lahko,« je rekel oche.

»No prav, ga pa bom.«

Natochil si ga je kar sam, videlo se je, da mu ne pashe. Che ga je spil prevech, mu je udarilo na zhalost, toliko se je zhe poznal.

»Kar pochasi,« je rekel Dusha, »ne bo nikamor ushel.«

Sosed Marko je nehote pogledal, ali ga je she kaj v steklenici, a je bila zdaj zhe skoraj prazna. Zresnil se je.

Dusha pa je nadaljeval: »Ti, Roman, precej sem razmishljal v Grchiji, tudi o tebi. Zdaj si zhe zrel mozh. Bom kar naravnost vprashal. Se bosh kaj zhenil?«

»A jaz?« je presenecheno zinil Roman in se odkashljal. Kapljica vina mu je prishla v sapnik.

»Slishim, da pri Kristjanshkovih ishchejo zhenina,« je pojasnil Dusha. Dlan je polozhil Kranjcu na rame, ker se je hotel vmeshati v pogovor.

»Kako ste lahko pomislili name? She sanjat ne morem o tem, da bi jo dali meni.«

»Kaj bi pa rekla ona? Oche mi je povedal, da te je zadnjich pogledala precej prijazno.«

»Nich takega nisem mislil s tem,« se je vendarle vmeshal oche.

Roman ni vedel, kaj naj reche. Zardel je, bil je vidno vznemirjen. In to ga je izdajalo. Sicer pa je Dusha lahko zhe vechkrat opazil, da je fant zhe skoraj pregorel od zaljubljenosti.

»Ja, tezhka bo, snubcev kar mrgoli,« je bleknil sosed Marko.

»Kdo pa sem jaz?« je tiho rekel Roman in glas se mu je tresel. »Ne norchujte se iz mene. Zadnji sem, na katerega bi pomislila.«

»Ti si edini v tem bednem mestu, na katerega bi pomislila normalna zhenska,« je vztrajal Dusha. »Poglej malo okrog sebe, kdo vse se sili okrog nje. Ima kateri od njih v glavi toliko kot ti? In v srcu? Je mogoche kdo od njih bolj prijeten na pogled? Ne razumem, zakaj si tako nesamozavesten.«

»Ne morem se kosati z njimi. Meni bi bilo nerodno postopat okrog njene hishe in se nastavljat kot kakshen bedak. Poleg tega smo revni, Kristjanshek bi se samo zarezhal, che bi me zagledal pred vrati. Prosim, ne omenjajte mi je vech,« se je zhe skoraj razburil Roman in stekel iz hishe.

 

Oche je molchal in tu pa tam na pol ochitajoche pogledal prijatelja. Sosed Marko je izkoristil prilozhnost; ko sta oche in Dusha zamishljeno zrla predse, je spraznil steklenico v svoj kozarec. Na hitro je izpil in se poslovil.

Chez chas je Dusha rekel ochetu: »Fant je zaljubljen, to se vidi na sto metrov.«

»Je, ampak kaj mu to pomaga?«

»Treba mu je pomagat. Ljubezni se ne sme dushit.«

»Ja, vem, ampak bodimo realisti.«

»Mora verjet vase in nekaj storit. In che sam od sebe ne pride do tega, ga je treba razsvetlit. Ti si njegov oche, lahko bi govoril z njim o tem.«

»Kaj naj mu pa rechem? Tudi sam vem, da to she sanje niso. Poglej, kje zhivimo! V podrtiji. Poglej, kaj jemo! Denarja oba skupaj spraviva komaj za kruh. Dela ni. Roman zna razmishljat, zna pisat, za to si ga ti navdushil, ampak kaj naj s tem? Kdo v Kurjegradu pa she ceni znanje? In umetnost, lepo te prosim! Kdo bo pa prebiral tiste njegove pisarije? Saj jih she sam ne razume! Mar bi ga dal izuchit za zidarja, pa she oni danes nimajo vech kaj pocheti ... Jaz ne vem, kaj naj naredim.«

»Preberi si enkrat, kaj pishe. Njegove misli so izvirne, stil je chisto poseben! Pri triintridesetih je napisal zhe shtiri romane. To je nekaj izjemnega. In dobri so, slishish, dobri! Slej ko prej bo to nekdo ugotovil. Zakaj tega nochesh razumet?«

»Ni, da nochem. Ne morem. Treba je jest. In kdo prinese domov kaj denarja? Jaz, ker znam popravit vodovod. Ne vem, od chesa bo zhivel, ko me ne bo vech.«

»Saj ti pomaga!«

»Seveda mi pomaga! Ampak a mislish, da jo bo dal Kristjanshek vodovodarskemu vajencu?«

Kranjc je imel po svoje chisto prav. To sta vedela oba. Toda Dusha se ni hotel sprijazniti s tem, in to je bila bistvena razlika med njima.

»A je shel zadnjich do Srobotnika? Mu je nesel novi roman?«

»Je,« je navelichano, zhe skoraj obupano odvrnil oche.

»In kaj pravi Srobotnik?«

»Nich ne pravi. Najbrzh ga sploh pogledal ni, kaj shele da bi ga prebral.«

»Obljubil mi je, da ga bo,« je mrko rekel Dusha.

»Tudi che ga je, ni rekel nich.«

»Barabe!« se je Dusha zdaj kar malo razburil, to je bilo zanj zelo neobichajno. »Namesto da bi bili veseli, che se v mestu kaj dogaja, kar bi lahko pokazali in se vsaj malo pobahali pred drugimi, pa samo chakajo, kdaj bodo koga zablokirali.«

»Vidish, tega pa jaz ne razumem,« je dejal oche.

»O, jaz pa razumem,« je zamrmral Dusha in vstal od mize. Poznal je tovrstne zgodbe iz svojega zhivljenja, zato je zhe zelo mlad odshel v tujino in se tam uspel kar dobro uveljaviti. Vedel je, da bi bilo v tujini tudi Romanu lazhje, a fant ni dovolj dobro poznal tujih jezikov. Kurjegrajsko malodushje in eksistenchna beda pa ga tudi nista mogla motivirati za uchenje.

»She enkrat bom govoril s Srobotnikom,« je Dusha rekel ochetu, »ti pa si le vzemi chas in preberi vsaj zadnji sinov roman, da bosh bolje vedel, o chem govorim. Dokler bosh mizhal pred dejstvom, da je dober v pisanju, Romanu ne bosh mogel pomagat. Pa bi mu lahko.«

 

Oche je sam obsedel za mizo in zrl v polnjeno kokosh, ki se je niso niti dotaknili.

 

 

 

V. poglavje

 

»To pa ne!« je vpil Srobotnik. »Da ne slishim vech o njem! A zdaj bo pa zhe chisto vsak nebodigatreba samega sebe uveljavljal?!«

Shlo je za roman Romana Kranjca z naslovom Senilci. Porochevalec komisije, ki je preverila vsebino, je najprej priporochil natis knjige, nato pa se je nenadoma premislil. Ni bilo chisto jasno, zakaj.

»Kateri kreten je lahko sploh pomislil na to!?« se je she kar drl Srobotnik. Bil je to majhen mozhic, ki mu je skoraj stoleten trebuh visel do tal. Moral se je ves chas nagibati nazaj, kadar je stal, da se ni zaradi tezhe vampa prevrnil na nos. Zato je najraje sedel na posebnem stolu, ki ga je dala Asociacija za umetnost izdelati posebej zanj. Stol je bil nekoliko nizhji in precej shirshi od ostalih, zato pa so ga pritrdili na poseben podstavek, na katerega se je dalo s tezhavo povzpeti po treh stopnichkah. A Srobotnik se je raje zasopel in prepotil pri mukotrpnem vzpenjanju po stopnichkah, kot da bi bila njegova nagubana belopleshasta betica nizhe od ostalih, ki so zhe desetletja in desetletja posedali okoli velike hrastove mize v najvechji dvorani razpadajoche palache, v kateri je imela Asociacija za umetnost svoj sedezh.

»Zmotil sem se, ne vem, kako sem mogel ziniti tako neumnost,« se je opravicheval Galjob. Ta je bil tisti porochevalec komisije, ki je napravila usodno napako, zaradi katere se je neformalni gazda prejle skoraj zadushil od osuplosti. Sicer je porochevalec Galjob veljal za velikega kurjegrajskega knjizhevnika in misleca. Izdal je zhe dve knjigi aforizmov in v dvajsetih letih chlanstva v Asociaciji objavil devet chlankov v Kurjeglasniku. Bil je podoben dobrodushnemu buldogu, le da se ni toliko slinil in da je ubogal Srobotnika she bolj, kot uboga zlati prinashalec lepo gospodarico. »Zhal mi je, Srobo, oprosti,« se kar ni nehal opravichevati in se solziti od obzhalovanja.

Gazdo so lahko poklicali po ljubkovalnem imenu Srobo, ki mu ga je bila nadela njegova v kokosh spremenjena soproga, le najozhji sodelavci. Toda zdajle si tega Galjob ne bi smel privoshchiti, cheprav mu je bilo she vcheraj dovoljeno. Srobotnik je privihal ljubki nosek navzgor proti lesenemu stropu, kar je bilo znamenje nemilosti za njegovega sogovornika. Komur je bila namenjena ta kretnja, se mu je slabo pisalo; najbolje, da je vzel rep med noge in se potuhnjeno odplazil s hrbtom proti vratom. Prav to je pravkar storil Galjob – in zhe ga ni bilo vech.

»Milijonchich,« se je zdaj gazda obrnil k drugemu starcu, skrbno pochesanemu, kaj pochesanemu, polizanemu in lepo urejenemu belolascu z odpetim shlicem. Ochitno je bil na stranishchu in si ga je pozabil zapeti, cheprav si je bil doma zabichal, da se mu tokrat to ne sme zgoditi.

»Milijonchich,« mu je torej rekel gazda, »ti si tudi chlan komisije, povej nam, za kaj gre v tem Kranjchevem skrpucalu. Kako mu je zhe naslov?«

»Senilci – ali kako zhe,« je ponizhno odgovoril Milijonchich. »Res neokusno! Senilci!« je dodal.

Za mizo je sedelo she pet postaranih kimavcev, katerih naloga je bila ponavljati besede za izbranim govornikom. Ponavadi je govoril samo Srobotnik, vchasih pa je dal besedo tudi Galjobu, njemu najbrzh danes zadnjich, in pa Milijonchichu. Zdaj so torej kimali in ponavljali besedo neokusno, eden pa si jo je celo drznil malo spremeniti; rekel je: »Brez okusa.« Besede senilci si ni upal ponoviti nihche.

»In o chem klobasa ta bedak?« se je zadrl vidno razburjeni Srobotnik.

»Same neumnosti kvasi,« mu je skushal chimbolj ugajati Milijonchich. Nauchil se je biti s Srobotnikom zelo previden, raje je rekel kakshno besedo manj kot prevech. Gazda je bil pa kar tiho in je besno bolshchal vanj, kar je bilo znamenje, da mora rechi she kaj. In je rekel: »Podtikanja in lazhi.«

Kimavci so glasno potegnili vase sapo.

»Sem vedel!« je zakrichal Srobotnik in spet zabolshchal v Milijonchicha. Ochitno je hotel she.

»In nesmisle ...«

Tedaj pa je gazda nenadoma chisto podivjal. Tega so bili njegovi kimavci vajeni, vedeli so, kaj jim je v tem primeru storiti. Zacheli so nerazlochno godrnjati, ker jim she ni bilo chisto jasno, katero besedo lahko zinejo.

»Mir!« je Srobotnik zacepetal z nozhicama. »A sem to vprashal? Vprashal sem, o chem! O chem govori, idiot! Ti zhe ne bosh dobil milijonov od nas, pa che se stokrat pishesh, kot se pishesh! O chem govori roman!?«

Milijonchich je pozhrl slino, medtem ko so sivolasi kimavci potuhnjeno ponavljali vprashanje. Potem pa je povedal: »Ta predrznezh namiguje na nas. Mi naj bi bili po njegovem zhe malo senilni in bi nas najraje nagnal v penzijo.«

»O, jebenti! A to se pishe danes v knjige! O moj bog! Prekleta banda pisunska, pizde polpismene, a bom moral zachet spet knjige kurt al kaj!!«

Milijonchich pa je zanalashch dolil she malo olja: »Na nekem mestu celo napishe, da je gazda senilcev tudi debilen.«

»Kaj!?! Koga je mislil s tem!?«

Na to vprashanje pa si Milijonchich ni vech upal odgovoriti. In tudi bolje, da ni, kajti Srobotnik je postal nevaren. Komaj se je zadrzheval, da ni planil med kimavce in jih zachel tolchi, ker so si upali poslushati te grozne stvari. Toda uspelo mu je, da se je obvladal. Cheprav se je ves tresel in mu je narasel srchni utrip, je stisnil zobe in potrpel.

V veliki dvorani Asociacije za umetnost je za dolgo minuto zavladal mrtvashki molk.

 

Naj ti medtem, dragi bralec, povem nekaj vech o tej ustanovi. Nastala je zhe po drugi svetovni vojni. Tedanji kurjegrajski zhupan ji je dodelil veliko premozhenje in pomembno nalogo, da bo skrbela za umetnishko higieno. Cheprav so bile tedaj zhenske she zhive, je na fotelje posadil samo ideoloshko najzvestejshi moshki kader, ki naj bi skrbel za kulturni ugled mesta. Ti funkcionarji so visoke obresti od ustanovitvenega premozhenja, varno nalozhenega v neki tuji banki, tlachili predvsem v lastne zhepe, pa tudi v zhepe svojih sorodnikov in prijateljev. Zaprli so krog in postali uveljavljena elita. Skozi desetletja se je njihova oblast krepila in shirila, tako da so njihovi prapravnuki vladali kot nekakshen kurjegrajski mestni svet, njihov gazda pa je prevzel she zhupanska pooblastila. Toda zaradi nevarnosti, da bi ga kdo oznachil za povzpetnika in pohlepnezha, ni nikomur dovolil, da mu reche zhupan. Kurjegrad je tako ostal brez uradnega vrhovnega poglavarja. A saj ga mesto ni potrebovalo, ker je itak zhe skoraj vse hishe vzel hudich.

 

Medtem se je gazda na videz povsem umiril. Cheprav je opazil, da bi mu rad Milijonchich she nekaj povedal, je zavpil: »Shtribilj! Zapishi! Gospod Kranjc! Pozorno smo prebrali vash roman in ugotovili, da ne ustreza. Vech sreche in uspeha vam zhelimo prihodnjich, che boste she kaj pisarili. Lepo vas pozdravljamo, Asociacija za umetnost, za njo njen predsednik ... Tu se bom jaz podpisal. Najprej pa vzemi rdech svinchnik pa malo prechrtaj kakshno neumnost v tekstu in mu ga vrni. She prej ga seveda skopiraj in kopijo daj v arhiv. Mogoche bo pa kdaj komu prishel prav. Malo ga bo spremenil in bo kot nov. Si zapisal?«

»Vse zapisano,« se je poslinil Shtribilj, urno pograbil zajeten svezhenj papirja, ki je ves chas lezhal na mizi, in odhitel z njim v kopirnico.

Srobotnik si je malo oddahnil. Obraz mu je preshinilo nekaj nasmehu podobnega, a le za hip. Tedaj pa je ponovno opazil, da hoche Milijonchich she nekaj rechi.

»Bi ti she kaj rad?« ga je vprashal.

»Bi, she nekaj bi skromno pripomnil ...«

»Kaj pa hochesh?«

»A vesh, Srobo ... saj ti lahko rechem tako, a ne?« je previdno pochasi zachel starec z odpetim shlicem in malo pochakal, ali se bo gazda ujezil. In ker se na srecho ni, je nadaljeval: »Tisti izseljenec, Dusha, ki ima dobre zveze po svetu, saj se ga spomnish?«

»A tista intelektualna gnida?«

»Ja, ja, tista, ja ...«

»Kaj je z njim?«

»Zadnjich je bil pri nas v pisarni in je pustil tole priporochilo ...« Milijonchich je potegnil iz zhepa prepognjen list papirja in ga hitro spet spravil v zhep.

»Kakshno priporochilo? Kaj ima pa on za pisat priporochila? Kdo pa sploh misli, da je?«

»Misli, da ga poznajo v uglednih krogih svetovnih intelektualnih elit. Pravzaprav je to res ...«

»Pa kaj potem? A to mene kaj briga?«

»Mogoche ti pa ni chisto vseeno ...«

»A mi kdo kaj more? A me hochejo likvidirat al kaj? Pa naj poskusijo! Pizde zajebane, bebci, svojat ...«

Spet je zacepetal, kimavci so ponavljali za njim grde kletvice, Milijonchich se je pa potil, ker ni vedel, kaj naj she reche.

»No, pa pokazhi!« se je milostno nasmehnil Srobotnik.

Milijonchich je she enkrat privlekel priporochilo iz zhepa, ga dal gazdi in hitro stopil nekaj korakov nazaj.

 

Gazda je razgrnil list, prebral, kar je pisalo, in she kar bolshchal vanj. Medtem mu je glava bolj in bolj rdechela, telo se je spet zachelo tresti. Kimavci so se zbali, da ga bo kap, po pravici recheno, so si prav to zazheleli.

Vendar pa ga spet ni pogubilo. Pochasi se je, she vedno bolshchaje v papir, umiril, ter ponovno zadihal bolj pochasi. Le pogled mu je do konca osteklenel, da je bil videti kot kratka, a hudo zavaljena kobra.

»Tale Dusha ne ve, koga se je lotil,« je zasikal, zaprl ochi in stisnil pesti.

 

 

 

VI. poglavje

 

Na vzpetini, ki se je komaj opazno sesedala ob reki, so Kurjegrad strazhile rushevine mnogo vech kot tisoch let starega gradu. Che si jih gledal iz mesta, so se ti zdele kot razgnit zob, ki ga je chas zaman skushal izpuliti iz prostora. A che si ga she tako pozorno opazoval, se ti ni moglo posvetiti, da bo Kurjegrad z njim prav kmalu ponovno zagrizel v zgodovino. Kajti stari grad je bil videti res bedno, kakor da so nanj pozabili vsi bogovi.

 

Toda – pomota! Niso pozabili. Ravnokar so se zbrali na grajskem stolpu ter zborovali, zborovali in modrovali.

 

Sedem senc se je bliskalo in lesketalo, zharki pa so skozi sonchni prah zarisali sedem gromozanskih postav, popolnoma nezemeljskih, bajno lepih oblik, ki se jih ne da opisati s besedami.

 

Takole je dejal veliki Razsvetljevalec, bog luchi, chigar blishch je svetil najmochneje od vseh: »Vprasham se, ali smo storili prav, ko smo zakleli to mesto in ga odreshili zhensk. Gledam in se chudim. Ta temachna moshka bitja so postala she bolj nepopolna, zachela so gomazeti in sevati she vech sovrashtva kot prej. Njihova neumnost mi bo pozhrla vse prebliske. Najraje bi tudi njih spremenil v zhivali, na primer v pse.«

 

Pa mu odgovori velika Zatemnjevalka, boginja nochi, ki je lahko vsak dan enkrat ugasnila sonce: »Niste me poslushali tistega dne, ko ste zacharali to mesto, zato me poslushajte sedaj! Zhe tedaj sem predlagala, da vsem ljudem za tisoch let zasenchimo mozhgane – in prebudili se bodo ozdravljeni norosti! Storimo zdaj to vsaj z moshkimi! Ali pa spremenimo kokoshi nazaj v zhenske in naj bo spet vse tako, kot je bilo. She vedno je bilo bolje, kot je zdaj.«

 

Tedaj spregovori veliki Pokonchevalec, zmagoviti bog ognjenih mochi, ki bi lahko nekoch unichil vse, kar je zhivega: »Prav ima velika Zatemnjevalka, ko vam nasprotuje. Chas je, da mi dovolite izpolniti poslanstvo, zaradi katerega sem bog. Naj pozhgem to bedno mesto, ki je samo sebi pozhrlo svojo prihodnost! In potem lahko ustvarite na teh tleh novo bivanje, v katerem ne bo vech bolezenskih klic, tako neizmerno motechih za te nichvredne ljudi in za vse nas.«

 

In reche veliki Uravnotezhevalec, bog pravichnosti, ki mu je bilo dano vedno poiskati nasprotje chesar koli: »Nikar ne pozhgimo, kar bi lahko zamrznili z vechnim ledom! In nikar ne zatemnimo, kar bi lahko razsvetlili z vechno svetlobo! Poishchimo raje reshitev, ki nima nasprotja, kajti le taka bi odreshila to zakleto mesto nichvrednih nakan, skotenih v glavah teh bednih ljudi.«

 

Konchno se oglasi veliki Premishljevalec, bog modrosti, ki mu je bila dana moch odlochanja o vsem, kar je zhivo: »Nich od vsega tega ne storimo, o bogovi! Naj velika Uteleshevalka, boginja rojevanja in uresnichevalka vseh stvaritev, ustvari misel, ki se bo rodila v glavi najboljshega od vseh prebivalcev tega zakletega mesta in odreshila vse njegove prebivalce. Misel, v katero bo vsak od nas vdihnil tisto, s chimer zheli ozdraviti to mesto. In naj potem ta navdihnjeni chlovek to stori v imenu nas, velikih bogov.«

 

In vsi bogovi so v en glas pritrdili modri misli velikega Premishljevalca. Samo sedma senca je she molchala.

 

In prvi dan velika Uteleshevalka rodi plod, ki bo postal misel. Meglichasto, modrikasto in vase vpijajocho prozorno snov lahko vidi samo bozhanski zbor. Zbere jo v presojno zlatem kelihu boginja rojevanja in zapoje charne besede.

 

Drugi dan veliki Uravnotezhevalec prazno misel napolni z bozhansko silo, ki je popolna in neustavljiva. Napolni jo veliki bog pravichnosti in uravnotezhevanja nasprotij in zapoje charne besede.

 

Tretji dan veliki Pokonchevalec vzhge v tej bozhanski misli plamene neusmiljene zmagovitosti. Prizhge te zmagovite plamene bog ognjenih mochi in zapoje charne besede.

 

Chetrti dan velika Zatemnjevalka, boginja nochi, s chrnim plashchem miru zastre zharenje ognjenih zubljev, ki so razzharili popolno bozhansko misel s slo po vechni zmagi. Zastre ostro zharenje boginja nochi in zapoje charne besede.

 

Peti dan veliki Razsvetljevalec vdihne z nochjo zastrti, zmagoviti, popolni in neustavljivi misli svetlobo bivanja na tem svetu. Razsvetli z zhivljenjem to bozhansko misel bog luchi, ki odlocha o vsem, kar biva pod soncem, in zapoje charne besede.

 

Shesti dan veliki Premishljevalec razmishlja, ostali veliki bogovi pa se dolgochasijo, kajti misel se mora dobro pretenstati. Morajo pa le dezhurati ob njej, da ne bi bilo kaj narobe in bi se spet ne zgodilo neprijetno in nezazheleno presenechenje kot takrat, ko so v naglici uboge prebivalke Kurjegrada dobesedno pokokoshili.

 

In sedmi dan bogovi pochivajo, misel pa zhe zrela brbota v kelihu.

 

Sedma senca she vedno molchi.

 

Osmega jutra, she preden se je zdanilo, razshirijo bogovi svoje plashche in kot s krili poletijo z grajskega stolpa nad mesto, kamor ponesejo charobni kelih. Bila je to strashna nevihta brez dezhja, grozno bliskanje brez grmenja in neznosno donenje brez zvokov. Tresla se je zemlja, da se je porushilo she tistih nekaj neporushenih hish. Splashene kure so kokodakale, golobi so zmedeno frchali sem in tja, ljudje so se zbujali in bezhali iz hish na ulice. Strah je spet zavladal Kurjegradu.

 

Tudi tokrat so bogovi zashchitili Kristjanshkovo vilo pred silnim potresom. Ostala je cela in nedotaknjena, v njej pa je mirno, kot da se ni nich zgodilo, spala lepa Vida, edina zhenska prebivalka Kurjegrada in izbranka bogov.

 

In she nekje niso slishali nevihte niti zachutili potresa. Stari Kranjc in njegov sin sta tiho smrchala v zgornjem nadstropju svoje za silo obnovljene meshchanske hishe, medtem pa je gospod Dusha, ki je to noch prenocheval pri njiju, na terasi kadil in skozi dim opazoval dogajanje na nebu. Nenadoma je pod zvezdami nad grajskim grichem zagledal nenavadno svetlikanje. Spominjalo ga je na polarni sij, ki ga je pred nedavnim obchudoval na severu planeta. Toda to zharenje tukaj je bilo drugachno. Ni se mu mogel nachuditi. Blizhalo se je, nad njim pa se je pomikal kupolast, blestech soj, ki je kmalu postal mochnejshi od dnevne svetlobe.

Gospod Dusha je odvrgel cigareto in sumnichavo pogledal za njo.

»Da mi niso podtaknili kakshne druge substance namesto tobaka?« se je polglasno vprashal.

Toda ne. Soj se je priblizheval prav tej hishi! Tako se je zhe bleshchalo, da je komaj she lahko zrl vanj. Toda ko se mu je soj povsem priblizhal, se je moral ozreti stran, sicer bi oslepel. Zavrtelo se mu je v glavi in izgubil je zavest.

 

In bogovi so prileteli skozi okno Romanove spalnice in obstopili njegovo posteljo.

 

Prvi je spregovoril veliki Razsvetljevalec, bog luchi: »Izbran si! Odreshil bosh to zacharano mesto in odstrl zavese omejenosti v glavah tvojih someshchanov, da bo vanje spet lahko prodrla moja svetloba. Taka je volja nas, bogov.«

 

Druga je spregovorila velika Zatemnjevalka, boginja nochi: »Izbran si! Pogasil bosh zherjavico zlohotnosti in pohlepa, ki podzhigata krute misli v glavah tvojih someshchanov, da bo v njihovih srcih spet zavladal mir. Taka je volja nas, bogov.«

 

Tretji je spregovoril veliki Pokonchevalec, bog ognjenih mochi: »Izbran si! Zatrl bosh nasilno nemoch v glavah tvojih someshchanov, ki ustrahuje mesto in ga dushi, da bo spet zadihalo v zmagi chiste misli in zdravih hotenj. Taka je volja nas, bogov.«

 

Chetrti je spregovoril veliki Uravnotezhevalec, bog pravichnosti: »Izbran si! Odprl bosh tvojemu mestu nove mozhnosti. Namesto strahovitega brezupa, v katerem zhivi, ga bosh navdal z novim upanjem. Taka je volja nas, bogov.«

 

Zadnji je spregovoril veliki Premishljevalec, bog modrosti: »Izbran si! Razblinil bosh prerachunljivo pamet, kakrshna vlada v glavah tvojih someshchanov, in jim pokazal pot k resnichni srechi, ki jim jo lahko podarita le modrost in ljubezen. In tvoje mesto bo odresheno. Taka je volja nas, bogov.«

 

In velika Uteleshevalka, boginja rojevanja in vseh stvaritev, je nagnila kupo nad Romanovo glavo ter ga prelila z mislijo, ki je ves ta chas nekoliko neuchakano brbotala v njenem kelihu. Roman jo je med spanjem vdihnil vase in se obrnil na bok.

 

In so odleteli, samo sedma senca je ostala v kotu sobe. Nevidna je chakala, da se Roman prebudi.

 

Ko se je gospodu Dushi, ki je maloprej oblezhal nezavesten na terasi, povrnila zavest, je bozhanski soj zhe skoraj izginil. A vendarle ga je she videl, kako je letel stran od hishe, se spustil na grajski stolp in tam pochasi ugasnil.

 

 

 

VII. poglavje

 

Sonce je zhe zdavnaj vzshlo, prebivalci Kurjegrada pa so she kar spali. Nochni potres in vihar sta nanje ochitno delovala pomirjujoche, kajti che bi pogledal izraze na njihovih obrazih, bi videl blazhene nasmeshke in spokoj. Celo petelini so pozabili na jutranje kikirikanje in golobi so she kar dremuckali pod ostanki streh. Tako je sonce svetilo samo sebi, prekrasno jutro pa je z rahlim vzhodnim vetrichem bozhalo kurjegrajske rushevine, kot da bi bile najlepshe vile, ne pa na novo podrte stene zhe itak razmajanih domov.

 

Najbrzh je bilo nochno charanje bogov vzrok za to, da se je prvi prebudil prav Roman. Z napol odprtimi ochmi je priblodil na teraso in tam presenechen opazil gospoda Dusho, kako lezhi s hrbtom naslonjen na ograjo. Tale je pa kar na tleh zaspal, se je nasmehnil. Pustil je gosta pri miru in si shel v kuhinjo skuhat kavo.

Pochasi je srkal grenkosladki napitek, bliskovite misli so mu begale po glavi. Vedno bolj ga je preveval neki nov obchutek, drugachen od vsega, kar je chutil dotlej.

Nekaj se je chez noch zgodilo z mano, je tuhtal, le kaj? Sem kaj takega sanjal? – Ni se mogel spomniti sanj. Mogoche jo to od grshkega vina? Ne, si je odgovarjal, saj sem ga spil malo; od njega bi me kvechjemu bolela glava. Kaj je torej to? Ta neopisljivi obchutek, da bi me lahko kar odneslo?

Shlo je tako dalech, da je nenadoma razshiril roke in hotel poleteti. Seveda ni mogel dvigniti telesa od tal, a prav tedaj je stopil v kuhinjo gospod Dusha in se nemalo zachudil, ko je videl Romana vedro razpolozhenega mahati z rokami in tekati po kuhinji. Seveda pa ni opazil nevidne sence, ki je spremljala prijatelja na vsakem koraku.

»Dobro jutro,« je rekel Dusha.

Roman se je presenechen ustavil, postalo mu je malce nerodno. Shele zdaj se je pravzaprav zavedel, kaj pochne.

»Se je tudi tebi kaj chudnega zgodilo chez noch?« je zamishljeno vprashal gospod Dusha. »Meni se je. Nekaj nenavadnega sem sanjal, in to tako zhivo, da je bilo mogoche she celo res. Pravzaprav bi tezhko rekel, da se ni vse zgodilo tudi v resnici ...«

»Kaj pa?« je zanimalo Romana.

»Bilo je chudovito! Bleshchech sij se je priblizhal hishi, kaj se je dogajalo z njim tukaj, ne vem, vem pa, da je prishel chisto do hishe ... Spomnim se le she tega, da je nato odlebdel nad grad in ugasnil ...«

Zanimivo, je pomislil Roman. Ko je poslushal gospoda Dusho, je chisto jasno videl opisani prizor tudi sam. Takole pred ochmi, kot da ga pravkar gleda.

»Zanimivo pa je tudi to,« je nadaljeval Dusha, »da se mi zdijo hishe she bolj razrushene, kot so bile prej, cheprav se ni nich zgodilo. Pridi pogledat na teraso!«

Roman mu je sledil na teraso. Tudi njemu so se zdele stene sosednjih hish she bolj razjedene in razmajane; saj res, lahko bi prisegel, da je bil vcheraj tik nad sosedovo ograjo she balkon, danes pa je lezhal pod tistim mestom le she kup opek in zdrobljene malte. Tudi ograja je bila podrta, prisegel bi, da je bila vcheraj she trdna in pokonchna. Zidov je bilo pa itak zhe prej samo za vzorec.

»Chudno!« je zashepetal sam pri sebi.

»Poglej, Roman, trgovina na oni strani ceste nima vech strehe, izlozhbena okna so razbita! She vcheraj sem bil v njej in lahko prizezhem, da so bila cela!« je vzkliknil Dusha. Stekel je skozi dvorishchna vrata na ulico, Roman pa mu je sledil.

Nista mogla verjeti ochem. Na cesti se je chez noch pojavilo na kupe rushevin, razlomljenih streshnikov, okenskih okvirov in podrtih zidov. Ljudje so prihajali iz hish, zaspano brskali po kupih in iskali kdove kaj; bili so prestrasheni, o tem ni bilo dvoma.

»Kaj se je zgodilo?« je vprashal Dusha nekega starca, ki je brezvoljno sedel na tleh sredi ceste. Ochitno je bil stanovalec velikega bloka na drugi strani ceste, od katerega ni ostalo praktichno nich vech.

Stari ni odgovoril, a saj ni bilo treba. Ponochi je bil potres! Sesul je she tisto, kar je ostalo od prejshnjega. Kurjegrad je bil zdaj res razsut skoraj do kraja.

»Potres je bil, midva pa sva spala kot ubita. In nasha hisha je ostala nedotaknjena. Res chudno!« je rekel Roman.

Prichakoval bi od sebe, da bo presunjen, razzhaloshchen, shokiran, tako ali drugache prizadet, a nich od tega. She naprej se je pochutil lahkega, bil je dobre volje, shlo mu je celo na smeh. Dusha pa je ob njem stopal po ulicah kot blazhen in se poduhovljeno nasmihal nesrechnikom, ki so izgubljeno tavali med novimi kupi rushevin.

In nista vedela, da je bila ves chas z njima sedma senca, sedmi bog, nevidni angel.

Prishla sta do glavnega trga, kjer je bil nekoch mestni magistrat. She vcheraj je tam trdno stala samo palacha Asociacije za umetnost, precej razrahljana sicer, a vendarle she kar cela. Danes pa jo poglej! Ves sprednji del strehe se je odtrgal in je razdrobljen lezhal na osrednjem trgu, stene poslopja so se prelomile, velik del se jih je razbil na tleh, v preostanku pa ni bilo vech oken. Uporabno je najbrzh ostalo le she pritlichje.

Roman ni mogel vech zadrzhati smeha. Izbruhnil je iz njega, rezhal se je na ves glas in za sabo potegnil she gospoda Dusho. Ta se je sprva grizel v ustnice, potem pa je popustilo tudi njemu. Stala sta sredi glavnega mestnega trga in se na ves glas krohotala.

Ravno tedaj pa so pritekli Galjob, Milijonchich in trije Srobotnikovi kimavci. Zgrozheni so obstali pred prizorom, ki so ga ugledali. Palacha Asociacije je bila porushena! Toda to she ni bilo vse: pred njo sta stala mladi Kranjc in Dusha in se na smrt rezhala! Nezaslishano!

»Da vaju ni sram!« je zahropel Milijonchich, kolikor je mogel glasno. »To je nesrecha vseh nesrech! Vidva se pa posmehujeta!«

»Ojoj, oprostite,« se je zaman skushal zresniti Dusha, a mu ni uspelo. »Ne moreva si pomagati. To je tako nezaslishano smeshno! Hohoho!«

»Tole bosta she plachala!« se je razburil she Galjob. »Kako moreta?!! To je ... nechloveshko!«

Tako se je razburil, da mu je padla proteza iz ust in jo je zdaj zaman iskal na tleh med zdrobljenim ometom in razbitimi stranishchnimi ploshchicami.

Onadva sta se pochasi le umirjala, Srobotnikovi kimavci pa so stali tam popolnoma zmedeni in so imeli iz minute v minuto manj pojma, kaj naj zdaj storijo. Nekdo bi moral sporochiti to grozljivo novico Srobotniku, a nihche od njih ni premogel toliko jajc, da bi to storil. Potem se je Milijonchich le odlochil stopiti nekaj korakov naprej in je skushal vstopiti v zgradbo, a se vrata niso dala odpreti. Strop se je namrech tako povesil, da jih je zagozdilo.

»Joj,« je skoraj zajokal, »zdaj pa she noter ne moremo vech!« Obrnil se je in se sesedel na zunanje stopnishche. Ostali so se posedli na sposhtljivi razdalji in chakali, kaj bo storil.

Nich ni storil, kar obchepel je tam, z glavo v lastnem narochju. Romana in Dusho pa je smeh medtem vendarle minil. Shla sta k reki, do mostu, ki se zachuda ni podrl, a si nihche ni upal stopiti nanj. Roman pa je kar krenil chez in Dusha za njim. Nevidni sedmi angel jima je neopazno pomagal loviti ravnotezhje.

»Hej, vi tam!« je Roman zaklical trem gasilcem v strganih uniformah. »Raje zaprite most za vse razen za peshce, che nochete reshevati ljudi iz vode!«

V njegovem glasu je bilo nekaj, kar ni dopushchalo ugovora. Od kod se je vzel ta podton, se je vprashal Roman. Opazoval je gasilce, ki so zacheli napenjati trak chez cesto pred tistim delom mostu, ki je bil namenjen za vozila.

»Kaj pa jim je? Kar ubogajo ...« se je zachudil, tokrat glasno, da ga je slishal tudi Dusha.

»Saj je edino prav, da to storijo. Sprashujem se, zakaj niso tega naredili zhe prej.«

»Jaz se pa sprashujem,« je odvrnil Roman, »zakaj sem jim jaz to narochil. V bistvu to sploh ni moja stvar.«

»Che prav pomislim, si tudi mene presenetil,« je priznal Dusha. »Prej si se res brigal bolj zase, ampak takole dozhivetje gotovo vpliva na chloveka. Konec koncev se potres ne zgodi vsak dan.«

»Spomnim se … Ko sem bil she otrok, nas je potres vrgel iz spanja. Bobnelo je in se treslo, a ni bil chisto nich mochnejshi potres kakor tale. To noch sem pa kar spal kot ubit ...«

»Jaz tudi nisem nichesar slishal; to me chudi, ker imam bolj rahel spanec .... Poleg tega sem bil buden pozno v jutro. She zdaj mi ne gre iz glave tisti svetlobni oblak ... A res ne vem, zakaj, saj so bile najbrzh samo sanje.«

Gospoda Dusho je spet preshinil isti blazheni izraz, Roman pa se je zhe toliko navadil na novo podobo mesta, da se je spet lahko zachel chuditi svojemu vedno boljshemu pochutju. Zavestno se je umirjal in ni zachel ponovno mahati z rokami kakor s krili, cheprav ga je preveval vedno mochnejshi obchutek, da bi se lahko dvignil v zrak.

»Che hochem, lahko letim,« je nenadoma rekel Dushi. Ob tem ga je gledal tako samozavestno, da je onega resno zaskrbelo.

»Roman, pa si ti preprichan, da je vse v redu s tabo?«

»Seveda sem preprichan. Tako dobro se zhe dolgo nisem pochutil. Najraje bi zachel zbirati ljudi in jim dolochati, kaj naj naredijo. Mesto je vendar treba obnoviti! She sanja se mi ne, zakaj me je naenkrat to popadlo.«

Seveda se mu to ni moglo sanjati, kajti sedmi angel je bil zanj she vedno neviden in neslishen, cheprav je bil ves chas ob njem.

Dusha je postal vidno zaskrbljen. Ampak saj to ni slabo, ga je preblisnilo, Roman je poln energije, pred temi dogodki je bil zhe napol sprijaznjen z vsem, razen pri pisanju, kjer je ostal she vedno nepopustljiv. Zdaj bi pa kar nekaj spreminjal. To je novo.

Tuhtal je, od kod ta sprememba pri Romanu, vmes so se vrivale podobe bleshchechega svetlobnega oblaka, o katerem je sanjal tako jasno, kot da bi bil buden ... Potem pa je iskrica preskochila in gospod Dusha se je ustavil. Kaj pa, che je oboje povezano, je spet pomislil. Kaj pa, che je svetlobni oblak vplival na spremembo v Romanovem znachaju?

A brzh, ko se je poblisnila, je misel zhe odgnal. Prevech resnichnega sveta je spoznal v svojem zhivljenju, da bi si v zrelih letih dovolil zabloditi v tako fantastiko.

 

 

 

VIII. poglavje

 

Po mestu so zhe tretji dan viseli letaki, na katerih je pisalo:

 

RAZGLAS

 

Vsi, ki bi se zheleli porochiti z Vido Kristjanshek, pridite to soboto tochno opoldne na nash vrt. Pripravite ponudbo in prinesite dokaze o vashem premozhenju. Polog v vrednosti 30 gramov zlata je nepovraten.

 

Druzhina Kristjanshek

 

Shele pet dni je minilo od potresa, meshchani pa so zhe nehali obnavljati prebivalishcha. Ni bilo volje ne denarja, v vseh teh letih so zhe otopeli in jim je bilo vechinoma popolnoma vseeno, kje spijo in jejo. Poskrbeli so le toliko, da so pokrili in zaprli pred naravo vsaj po en prostor, v katerega so se lahko zavlekli pred dezhjem in viharjem. V Kurjegradu zhe vech desetletij ni bilo hujshe zime, tako da tudi skrb pred mrazom, ki bi ga morda prinesla zima, ni bila razlog za resnejsha obnovitvena dela.

 

Razglas, ki so ga razobesili Kristjanshkovi sinovi, je morda podaljshal obnovo za kak dan, saj so se tekmeci za Vidino roko sprva poskusili kosati drug z drugim tudi glede na kvaliteto prebivalishcha. Vendar so tudi oni kaj hitro obupali, kajti za temeljitejshe popravke niti ni bilo chasa, predvsem pa si sploh niso vech znali predstavljati, kako bi si lahko uredili zhivljenje in domove. Bili so pach zhe dolgo vajeni zhiveti kot napol divjaki. Rachunali pa so tudi na to, da jim bo dom po poroki uredila Vida, che se ne bodo celo kar sami prizhenili v vilo njenega ocheta. Zato so zdaj mrzlichno zbirali denar in zlatnino pri svojih druzhinah in prijateljih, kajti polog bo treba dati na mizo. Tako so se skoraj vsi za zhenitev godni moshki ukvarjali z mislimi na nenavadno tekmovanje, ki so ga sklicali Kristjanshki za to soboto.

 

Vida je vstala od harfe in se napotila iz stolpa, kjer je v solzah prezhivljala skoraj ves svoj chas. Skozi okno je zaznala vrvezh na vrtu. Pripravljali so veliko omizje, slishala je, da so zadavili mnogo kokoshk, in po vonjavah ugotovila, da so morali napechi veliko kruha. Nihche ji she ni niti namignil, kaj se dogaja, zato je sklenila poizvedeti sama.

Potrkala je na vrata ochetove delovne sobe v prvem nadstropju in vstopila. Sedel je skljuchen ob mizi, z roko si je podpiral tezhko glavo, videti je bil izmuchen in obupan. Stekla je k njemu.

»Kaj se dogaja, oche? Zakaj si tako nesrechen?«

Kristjanshek je zhe vech dni trpel zaradi strahu pred tem trenutkom. Ni vedel, kako ji bo vse to razlozhil. She njega samega je bilo groza pred tem, kar se je dogajalo, kako bo to sprejela shele njegova nezhna in obchutljiva hcherka! Groza ga je spreletela, che je le pomislil na to. In zdaj je bil tu ta strashni trenutek!

»Nisem hotel tega, Vida, verjemi!« je rekel in jo objel.

»Chesa nisi hotel?«

»Zhiga se mi je uprl in je vse to naredil po svoje. Ni me poslushal!«

»Povej mi, kaj je naredil, chesa ni poslushal?«

»A ne razumesh, kaj se dogaja? Sklical je snubce. Omozhiti te hoche!«

»Kaj hoche? A se mu je zmeshalo? In ne da bi mene kaj vprashal?! Saj gre vendar zame!«

»Seveda gre zate, otrok moj ...«

»Tega mu ne smesh dopustiti!«

»Nich mu ne morem. Ne poslusha me vech. Zagrozil mi je s pestjo. O, kako me je sram ...«

Starec se je razjokal v hcherinem narochju, kakor da se odlocha o njegovi in ne o njeni usodi. Ona pa se je odlochno zravnala, odrinila ocheta, obraz se ji je zresnil in pogled ojeklenel. Zdelo se je, da je v tem trenutku nezhna deklica prerasla v kruto zhensko.

 

Pred dvorishchnimi vrati se je medtem nabrala dolga vrsta nalishpanih, a kljub temu umazanih, strganih in pomechkanih mladcev. Vrsta je bila videti kot razpushchena divizija, ki je ushla generalom izpod nadzora. Drenjali so se pred vrati in hoteli chim prej priti noter, da bi pridobili prednost v tej zhenitni tekmi. Toda pri vratih so stali trije Kristjanshkovi sinovi in spushchali noter samo po enega. Najprej jim je vsak moral izrochiti zlato, denar ali kakshno drugo dragocenost, katere vrednost je ocenil najstarejshi brat, Zhiga. Che je bil zadovoljen, je spustil snubca noter, sicer ga je odslovil in nagnal stran od vrat. Ostali so se prerivali, kleli, se prerekali, prishlo bi zagotovo tudi do pretepa, che ne bi hoteli napraviti vtisa, da so miroljubni in vrli, primerni za zhenitev z edino zhensko v mestu.

 

»Kdo si pa ti?« se je osorno zadrl Zhiga na rjavolasega mozha, ki je prinesel broshko, okrasheno z velikim rubinom. Zhiga se pach ni spoznal na drage kamne, skrbelo ga je, da ne bi sprejel machka v zhaklju.

»Nisem od tod,« je odgovoril redkolasec, »prihajam iz Milkingrada.«

»In kje si dobil tole broshko?«

»Od moje pokojne matere. To je najvechji zaklad nashe druzhine.«

Zhigu se je zdel mozh preprichljiv. Premeril ga je in bil nekoliko razocharan zaradi njegovega videza, saj je bil videti precej starejshi od Vide, bil pa je tudi majhen in chokat, che ne kar zavaljen. Ampak rdechi kamen v broshki je napravil svoje in redkolasec je lahko vstopil.

Dolgo je trajalo, preden so zunaj ostali samo she tisti, ki so bili zavrnjeni, ker Zhiga ni bil zadovoljen z njihovimi pologi. A take bi lahko preshtel na prste. Eden od njih je pregovoril ostale, da so mu posodili vsak nekaj, tako da je Zhiga spustil noter she njega, nato pa so bratje zaprli in zaklenili vrata.

 

»Si videl razglas?« je oche vprashal Romana.

»Sem,« je bil kratek Roman. V hipu je postal nervozen.

»Bosh shel tja?«

»Ne bom.«

Ocheta je kar zmrazila napetost v Romanovem odgovoru. A je vseeno nadaljeval: »Moral bi iti, che jo ljubish.«

Tedaj pa je Romanu prekipelo. Mochno se je razburil.

»Od kdaj pa tebe kar naenkrat zanima moje zhivljenje? Me nisi ves chas zatiral zaradi nje? Kaj pa tiste tvoje posmehljive pripombe? Si zhe pozabil? A ne vidish, da jo prodajajo? S chim naj si jo pa kupim? – Prav nich te ne briga, kaj bom naredil. Pusti me! Kaj jaz chutim, je moja stvar!«

Slishalo se je zelo grobo, toda oche je dobro razumel, za kaj gre. Pod Romanovimi besedami je vrela chista, a nemochna ljubezen. Utihnil je in nekaj chasa molchal, nato pa je iz predala vzel zhenino tiaro in jo polozhil na mizo.

»Brez veze, da lezhi tu v predalu,« je tiho rekel.

»Nochem!«

»Zakaj ne? Marija bi bila srechna, che bi jo vzel. Zate bi dala vse.«

Bilo je prvich, da je oche izrekel zhenino ime. Oba sta umolknila.

Roman se je spominjal mame zelo megleno. Le vchasih se je v njem sam od sebe prebudil zhiv spomin nanjo. Bila je lepa, nezhna, zhgechkala ga je s svetlimi kodrchki po obrazu in ga bozhala ... Potem mu je zapela. Njen glas je bil najlepshe, kar je slishal v zhivljenju. Toda pesmi se ni mogel spomniti. Vrtal je v mozhgane, da bi ujel motiv, a mu ni uspelo. Kaj bi dal, da bi spet slishal tisto pesem!

»Oche, razumi, da ne morem sprejeti mamine tiare! Vem, koliko ti pomeni. In ne gre samo za to. Vide ne bi hotel kupiti. Nadvse si zhelim, da bi me ljubila, kot jaz njo. Ampak tega se ne da dosechi z dragulji, in ti to dobro vesh.«

»Pa saj dragulji niso zanjo, Roman,« ga je prepricheval oche. »Hochejo jih njeni pohlepni bratje. Che bi imela ona prilozhnost, da bi te spoznala, bi te vzljubila brez njih ...«

»Che bi ...« je vzdihnil Roman. Kolikor se je poznal, bi se mu morale zdaj v ocheh nabrati solze, moral bi se zapreti v sobo in se tam smiliti samemu sebi ... Toda zhe nekaj dni, saj vesh, dragi bralec, je bil spremenjen. Globoko je izdihnil in se nasmehnil ochetu.

»Hvala ti, oche, to je bilo lepo od tebe, ampak ne bom sprejel. Hochem Vidino ljubezen. Nashel bom drug nachin, kako si jo pridobim.«

Mirno je pojedel do konca in preden je odshel ven, je poljubil ocheta na chelo. Stari ni pomnil, kdaj je zadnjich dozhivel kaj takega.

 

Roman se je odpravil v mestni park. Tam so najrevnejshi Kurjegrajchani zhe tretji dan zbirali na kupe odpadke, ki so lezhali vsepovsod, in jih vozili na obrobje mesta. Drugi so obrezovali drevesa, tretji prekopavali trato. Pravkar je nekdo pripeljal tovor drobnega peska, da bodo z njim posuli potke. Zhe vcheraj je bila zadnja od njih ochishchena plevela. Pod starimi platanami so tesarili letve za obnovo klopc; nekaj jih je bilo zhe pobarvanih s svetlim rjavozelenim lakom, nekaj pa je bilo zhe zmontiranih in bile so kot nove. Na eni od njih je sedel gospod Dusha. Ta klopca je bila obdana s shtirimi brezami, ki so delale prijetno senco; spredaj je bila kamnita miza, na drugi strani pa she ena klopca. Tja je sedel Roman. Dishalo je po cvetovih lovorikovcev.

V njihovi senci je zhdel nevidni sedmi angel in na svoj skrivnostni nachin skrbel za dobro voljo.

 

»Kako gre?« je Roman vedro vprashal gospoda Dusho.

»Odlichno! Tale najina ideja je genialna!«

»Veste kaj, lahko bi ...« je zachel Roman, a ga je Dusha prekinil.

»Nikar me vech ne vikaj, prosim,« je rekel in ponudil Romanu roko, »zdaj sva druzhabnika. Jaz bi rad, da bi bila tudi prijatelja. Klichi me pa kar po priimku.«

»Prav,« je rekel Roman po krajshem premolku. »Vesh kaj, lahko bi zhe jutri ochistili glavni trg, potem pa obrezhje ...«

»Hitiva raje pochasi,« se je nasmehnil Dusha. »Nich nam ne uide. Poglej, naredil sem nachrt za obnovo mesta. Skupaj bova nachrtovala, ti pa bosh motiviral ljudi.«

Shele zdaj je Roman opazil, da je na kamniti mizi med njima razgrnjen velik, drobno popisan list papirja, opremljen z mojstrsko izrisanimi skicami.

 

 

 

IX. poglavje

 

V napol podrti avtobusni garazhi, centralnem mestnem kurniku, je frchalo perje. Cela mala jata petelinov se je ravsala in kavsala v nekdanji pisarni mestnoprometnega podjetja. Seveda, to je bila seja petelinjega sveta. Pred vrati so se potikale hrepeneche kokoshke in chakale, kdaj se bodo njihovi pisani krivoperci zmenili, kdo bo danes prvi naskakoval.

»Jaz sem glavni!« je kikirikal Fridrih. Bil je res najvechji med vsemi, saj je bil visok skoraj tri chetrt metra, od vseh je znal najbolj napihniti golsho, noge pa je imel operjene prav do prstov.

»To pa ni res!« so protestirali drugi in se zaman skushali napihovati she bolj kot on.

A vreshchanje in bahanje samo po sebi ni zadoshchalo. Treba je bilo poskochiti in se zagnati nad samozvanca, to pa ni bilo tako preprosto. Fridrih je imel namrech zaveznike in ti so se postavili zanj v bran. Prichakali so naval treh razperjenih odpadnikov in jih tako dobro okljuvali, da je bil nekaj chasa mir. Toda zhe naslednji hip so navalili shtirje junaki iz ozadja, eden od njih pa je neprichakovano kljunil Fridriha chisto blizu rdeche rozhe nad ochesom. Rana ni bila huda, zato pa je bil toliko hujshi Fridrihov bes. Medtem ko so se chlani njegove stranke tolkli z napadalchevimi pajdashi, je on lastnokljunsko obdelal napadalca tako temeljito, da se je slednjemu povesilo vse ritno perje in je bil prisiljen s povesheno glavico odkrevsati v kot pisarne.

»Tako!« je vzklikiriknil Fridrih. »Kdo je naslednji?!«

Zaenkrat ga ni bilo junaka.

»Torej poslushajte! Golobi poshtarji so navadni bleferji! Nich niso naredili! Hvalili so se, da bodo preprechili veliko porochno slavje ob naskoku na edino chloveshko samico, a vse to je bilo samo prazno gruljenje. Priprave na poroko she kar potekajo! Na celi chrti so kapitulirali. Ti posrani drekozhrci nimajo vech vstopa v nashe prostore!«

Vsak petelin v tej sobi je bil o dogodkih v Kurjegradu bolje obveshchen od tebe, moj ljubi bralec. Nesmiselno bi si bilo delati utvare glede tega. Tudi che si kje prebral poznejshe znanstveno utemeljene zapise zgodovinarjev o teh prelomnih kurjegrajskih chasih in dogodkih, si bil zelo verjetno dezinformiran. Kar pomeni, da so te dobili pod svoj vpliv novinarji Kurjeglasnika, ki so hoteli po naravi stvari prevzeti vlogo zgodovinarjev. Izkrivili so zgodovino zhe v chasu dogajanja, tako da so potem pravi zgodovinarji v bistvu najvechkrat odkrili spet chisto nekaj tretjega. Vrhovni svet petelinov pa je v temle kurniku sam igral zgodovinsko vlogo in je zatorej vse vedel najbolje od vseh. Ali pa je frchalo perje.

»Zato, bratje petelini,« se je drl Fridrih, »bomo nabrusili kljune! In tudi kremplje, che bo treba!«

Seveda bo treba, so si mislili njegovi nasprotniki, pa prav za njegov vrat bo treba imeti ostre kljune! Toda v teh trenutkih je bil Fridrih vendarle tako zelo preprichljiv, da so ga raje pustili kikirikati ukaze, kakor da bi she koga okljuval.

»Noben poshtarski golob ni vech dobrodoshel tukaj!« se je repenchil Fridrih. »In tudi veliki kosmati dvonozhci iz mesta nam ne bodo vech zavijali vratov!«

Fridrihov nastop sta spremljala navdusheno kikirikanje in junashko poskakovanje, navdushenje se je blizhalo vrelishchu.

 

Tedaj pa so zaslishali znane zvoke chloveshkih korakov!

 

V hipu je navdushenje splahnelo. Zachelo se je brezglavo beganje v vse smeri, kajti znano je bilo, da ljudje ob vsakem prihodu poleg pishchancev in kur uplenijo tudi kakega petelina. She najraje velikega in tolstega, kakrshen je bil Fridrih.

In res; kot da bi vedeli, kam se je skril samooklicani poglavar petelinov, so shtirje chloveshki grobijani vdrli prav v pisarno, kjer je sestankoval petelinji svet, in se z lachnimi pogledi ozrli po preplashenih kikirikarjih. V najtemnejshem kotu se je skushal pod prazno gumo potuhniti Fridrih. Shtirje morilci nedolzhne perutnine so planili proti njemu in zhe se je njegov lepi, s pisanimi peresci obrashcheni vrat znashel v dveh orokavichenih rokah. Sunkoma se je vsaka od obeh obrnila v svojo smer in cesarsko petelinje bitje je chivknilo kot teden dni star pishchanchek.

 

Ostali petelinji svetniki so se skushali napraviti nevidne. Ali jim je uspelo, bi morda znal v kolumni razmisliti urednik Kurjeglasnika, a so mu narochili drugo temo. Tudi zgodovina zhal o tem ne porocha. Pach pa tedanji uradni kronist Asociacije za umetnost navaja, da je bil tisti dan, po zakljuchku svechane slovesnosti ob chastnem promoviranju blazhenega umetnika Milijonchicha, na jedilniku samo en kuhan petelin, ki pa je bil ochitno dovolj nasiten za vseh sedem prisotnih kimavcev.

 

Kot po vsakem obisku velikih kosmatih dvonozhcev je med zidovi centralnega mestnega kurnika tudi tokrat vse v glavnem mirovalo. Petelini se niso pretepali, kokoshke so se samo tiho pogavarjale in komaj slishno jokale, koklje pa so valile molche.

Pod tolsto ritjo ene od njih so zachele pokati lupinice. Brzh je vstala z jajc in – medtem ko so se pishchanchki kljuvali iz lupin in se prerivali na ta svet – milo zajokala. To je bilo slishati kot dolg, neprekinjen koooooooo, ki ga ne bi bilo mogoche potolazhiti z nichimer.

»Kako sem jaz nesrechna,« je jokala koklja in se z razshirjenimi krili spustila z roba predala pisalne mize na tla. »Poglejte moje pishchanchke, kako so ljubki, kokokooo, in se sploh ne zavedajo, v kako krut svet so se izvalili!«

»Prav res, ubozhchki,« prikoknila Andi, ki se je pod mizo pasla med drekci. »She sanja se jim ne, kaj vse jih lahko doleti!«

»Andi, obljubi mi, da ne bosh nikoli zvalila niti enega samega jajca!« je she kar vzdihovala koklja.

»Vesh, da bi ti obljubila, che bi bilo odvisno od mene.«

»Ja, ja, koko,« se je oglasila Betsi iz blizhine. »Me smo res revice, naskochi nas, kdor hoche.«

»Vesh kaj, ti,« se je razburila koklja. Kar pozabila je na uboge pishchanchke in se razkokodajsala: »Ne sodi nas po sebi! Nismo vse takshne, kot si ti!«

»Bi te prav rada videla, ko bi rekla Fridrihu ne!« ji ni ostala dolzhna Betsi.

»Ubogi Fridrih! Zadavili so ga! Joj, joj, koko!« se je tedaj zachela jokati belka na shkatli z orodjem. Kot bi jih navil, so se zachele cmizdriti she shtiri, za njimi pa she sedem kur! Bilo je raznezhenega kurjega joka za enim samim petelinom, da je kar odmevalo med zidovi podrte mestne garazhe.

»Imela sem ga rada, cheprav je skakal tudi po mojih prijateljicah,« je priznala debelushna putka na okenski polici brez okna. »In vesh,« se je obrnila k prijateljici na drugi strani zidu, »nich ti ne zamerim, da si se mu tudi ti pustila, saj je bil tako zlat!«

 

Andi je nekaj chasa poslushala to neumno kokodajsanje in kokohlipanje, potem pa ji je bilo dovolj in odpravila se je na drug konec garazhe, tja, kjer so se zbirale nekoliko vechje kokoshi. Ja, bile so nekoliko vechje, pa she po nechem so se razlikovale od drugih: zelo malo so kokodakale, pri drugih kokoshkah so veljale za ohole, v najboljshem primeru pa za neme. Chepele so po nastlanih tleh in molchale, zraven pa zamishljeno bolshchale predse, kakor da valijo jajca.

»Oho, si prishla nazaj k nam,« je tiho koknila ena od njih in pokimala prihajajochi vrstnici.

Tudi Andi ji je pokimala. V razmochenem prahu pod kosom opeke je zagledala chrvichka in ga shla pojest, cheprav se ji je gabil.

»Od kdaj pa ti chrve jesh?« je spet rekla druga kokosh, kakor da jo zanima. V bistvu pa je zhe poznala odgovor. Nekaj je bilo vendar treba jesti in tu hrane ni bilo ravno na izbiro.

»Nekaj te bom vprashala, Polonija, a obljubi, da bo to najina skrivnost,« ji je rekla Andi.

»Povej in bodi brez skrbi,« je vsa radovedna koknila Polonija.

»A vesh, vechkrat se mi sanja o tistih chasih, ko smo bile she zhenske ...«

Polonija je pogoltnila cmok in zachela nervozno mezhikati. Ta tema ji je bila neprijetna. A je vendar she poslushala.

»In v teh sanjah,« je nadaljevala Andi, »vidim, da nismo vech kokoshi. Vidim se tako, kakrshna sem bila prej, in tudi tebe in vse nas ...«

»Sem mislila, da mi bosh povedala boljsho novico,« je po kurje vzdihnila Polonija. »Take sanje samo she poslabshajo razpolozhenje. Poglej me raje, kakshna sem. Prav nich podobna zhenski, koko.«

»Jaz pa mislim, da che smo se spremenile iz zhensk v kokoshi, se lahko zgodi tudi obratno. She celo verjamem, da se bo tako zgodilo.«

»Ah, ta tvoja vera,« je skoraj po chloveshko zavzdihnila Polonija. »Ti si zhe na onem svetu kar naprej pridigala o chudezhih. Se she dobro spomnim, kako si mi pridigala o posmrtnem zhivljenju v nebesih ...«

»Tole je pa prehodna oblika posmrtnega zhivljenja v kurniku,« je pripomnila Betsi, ki se je zhe prej pritihotapila za Andin hrbet in potem, firbchnica, ves chas prislushkovala izza avtobusnega kolesa.

»Psst, koko, ne tako glasno!« sta jo skushali obe vsaj malo utishati, a je bilo zhe prepozno. Obstopile so jih she druge kure.

»Saj vemo, o chem se pogovarjate,« je zakokodakala ena od njih in solzica se ji je nabrala v kotichku ochesa.

»O nashih preljubih mozheh in sinovih!« je v kokoshjem joku dodala druga.

»Ki nas bodo prej ali slej pojedli za kosilo!« je zanalashch zahudobila Betsi. Bila je namrech ena najbolj zagrenjenih kur v tem kokoshnjaku.

»Molchi, Betsi,« jo je skushala utishati Andi.

»Nich ne bom molchala! Sem znesla zhe prevech jajc tem prekletim petelinom, da bi she mislila na moja dva sinova, cheprav sem ju ljubila iz vsega srca ...«

In je zajokala she Betsi.

Jokale so tako ubrano, kot bi prepevale pesem. To jih je she bolj oddaljilo od ostalih kokoshi, ki so stopicaje brskale po drugih kotih mestne garazhe, ne da bi razumele, kaj se dogaja.

Andi jih je, she vedno vsa zasanjana, tiho opazovala. Dokler ni pod opeko zagledala she enega chrvichka. Toda preden ga je zgrabila s kljunom, si je rekla: »Blagor njim, ki ne vedo.«

 

 

 

X. poglavje

 

Vida ni odprla, cheprav je Zhiga razbijal po vratih, jo prosil, ji grozil, obljubljal denar in zlato ...

»Pridi se vsaj pokazat, ostalo se bom zhe jaz zmenil ...«

»Ne bosh se ti menil o mojem zhivljenju, kdo pa mislish, da si?« mu je v joku odgovarjala izza zaklenjenih vrat.

»Kaj naj jim rechem, mi povej! Zunaj je zaradi tebe zbranih ogromno ljudi!«

»Niso prishli zaradi mene, sam si jih poklical, sam opravi z njimi.«

»Ne bodi taka! Ne moresh ostati ostarela devica. Misli tudi malo na ocheta in na nas tri!«

»To zhivljenje je moje, ne vashe. In ne vmeshavaj ocheta v to, nisi ga nich vprashal, kaj misli o tvoji genialni ideji.«

»Dam ti polovico zlata, ki so ga prinesli. Pridi vsaj pogledat, kako lep nakit je vmes, Vida! Ne bodi trmasta, ker bom razbil vrata in te odvlekel dol!!«

Zhiga je vedel, da bi bilo zelo chudno, che bi jo na silo zvlekel pred snubce. Cheprav se je pripravljal tudi na to mozhnost. A poskusil je she z zvijacho.

»Vida, pridi dol in ti obljubim, da te ne bom silil v poroko. Vzela bosh samo tistega, ki ti bo vshech. Che ne bo nobeden dovolj dober, pa nich. Obljubljam, da te ne bom vech silil. Nikoli vech, obljubim! Samo danes, prosim! Samo oglej si jih in bosh shla lahko takoj spet gor!«

Vida je vedela, da ne bo odnehal. Poznala je svojega brata do obisti. Bilo ji je strashno zoprno, a je v sebi vseeno zachela popushchati.

»Vidka, daj daj, no, saj so sami fejst fantje, nobeden ti ne bo nich naredil ...« je moledoval Zhiga.

»No, prav,« je rekla, »ampak samo za hip. Pridem. Ti pojdi kar dol.«

»Hvala, sestrica, nikoli ti ne bom pozabil tega,« se je zlagal in urno zdrvel dol po stopnicah.

 

Zhigatu se je kar smejalo od zadovoljstva. Rachunal je, da se bo malo upirala, po drugi strani pa se mu je zdelo, da tudi ona komaj chaka na svojega moshkega. Sodil je pach po sebi; vse bi dal za ljubezensko noch z zhensko, ni vazhno, katero. Vechkrat se je zhe odpravil zaradi tega v sosednje mesto, tako kot mnogi drugi Kurjegrajchani, in si najel prostitutko. Toda izkazalo se je, da to ni isto. Cheprav je bil po dushi grobijan, je tudi on sanjal o svojem domu in o srechi.

»Zhiga, a bo prishla?« je vprashal Zhak. Njemu je bilo najbolj neprijetno v tem cirkusu, ki ga je zbobnal Zhiga. Precej se je razlikoval po znachaju od starejshih dveh bratov. On, na primer, ne bi nikoli storil tega, kar je naredil Zhiga, kaj shele, da bi silil Vido v nekaj, chesar noche.

»Se ve, da bo prishla,« se je zarezhal Zhiga. »Komaj chaka, da dobi svojega tipa, hoho.«

 

Zhak je shel raje stran, Zhan pa se je smejal skupaj z Zhigatom. Kar se tiche seksualnih potreb, je bil Zhan she hujshi od najstarejshega brata. Nekaj chasa je zalezoval kar Vido. Bila je pach najbolj pri roki. Mochno ga je vznemirjala, zato je sklepal, da tudi on privlachi njo. Nekega vechera se ji je priblizhal in ji z roko segel pod krilo. Ona se mu je seveda uprla, vendar se Zhan ni dal kar tako odpoditi. Porinil jo je na posteljo in si slekel hlache, tedaj pa je njene krike zaslishal Zhiga. Pritekel je v sobo, zvlekel Zhana s sestre in ga premlatil, na koncu pa she zbrcal. Odtlej se je Zhan sicer izogibal dotikom, toda sestro je she vedno pogledoval pohotno. Tudi to je bil vzrok, da se je skoraj ves chas zadrzhevala v stolpu.

 

»Kje je zdaj zhenska? Dovolj smo chakali! Naj pride in izbere!« so godrnjali snubci. Chakali so najprej pred vrati, zdaj pa she na vrtu, kjer je zhe zdavnaj vsak pojedel svoj kos perutnine.

»Lahko bi vsaj z vinom postregli, che ste nas zhe obrali za zlato!« se je pritozheval kosmatin z obrito glavo.

»Bo sploh prishla? Da nas niste naplahtali!?« je zaskrbelo debeluha v zamashcheni srajci.

»Kaj!?« je zavpil polizan blondinec, ki mu je brazgotinast obraz krasilo svetlomodro stekleno oko. »Naplahtali so nas!?«

»A so rekli, da je ne bo?« je povzel chokat tip, katerega osnovna telesna znachilnost je bil naguban volovski tilnik.

»Naj le poskusijo!« je zagrozil dolgin z vtetovirano kacho na chelu.

Tedaj pa je Zhiga stopil na stopnico in zaklical: »Pomirite se! Vida zhe prihaja. Toda prej se bomo zmenili za pravila.«

Njegov nastop jih je nekoliko potishal, vendar je po vrtu she zmeraj vse gomazelo in godrnjalo. Zrak je bil zhe nekaj chasa zelo slab zaradi neprijetnih vonjav njihovih teles. Pravzaprav je bilo zelo zadushljivo.

»Pravila pa so tale: najprej si vas bo vse ogledala. Vi pa se tudi dobro naglejte nashe lepe Vide, kajti vechina jo bo she naprej lahko samo vchasih malo videla. Le eden bo njen mozh. In kdor hoche postat njen mozh, naj me poslusha in stori tochno tako, kot bom rekel jaz.«

Ni jim bilo vshech, kar so slishali, ampak sla po lastni zhenski je tule vladala brez ugovorov. Dedci bi zdajle storili, kar bi Zhiga hotel, she noge bi mu lizali na ukaz ali pa kar koli drugega. Njihova pohota in pohlep sta se razlezla po vrtu in bilo ju je toliko, da sta silila zhe chez ograjo. Slinili so se, si vrtali po nosovih, prdeli, kleli in pocheli vse tisto, kar je tipichno za zanemarjene moshke.

Nenadoma je vse potihnilo. Na vrhu stopnic se je prikazala Vida. Bila je odeta v dolgo chrno ogrinjalo, zlate lase je imela spushchene, da so ji zakrivali pol obraza. Sinje ochi so se lesketale v solzah, a vseeno je bila lepa kakor privid …

Pochasi je sestopala po stopnicah in za vsakim njenim korakom je shel vzdih vsaj enega v majhni mnozhici moshkih, ki so jo obchudovali od spodaj. Po zraku je zaplavala intenzivna skupna misel skoraj vsakega od njih: »Joj, kako bi jo, mrho!«

Kljub do vratu zapetemu ogrinjalu, ki je drselo z njo po stopnicah, je bila Vida namrech zelo seksi. Vsak njen gib je razodeval pretanjeno zhenstvenost in milino, celoto pa je zaobjemala vzvishena lepota. Ogrinjalo ni moglo zakriti prelepe linije njenih vabljivih prsi in mehkobe njenih gibov. Poleg tega je bilo ogrinjalo v ocheh pohotnezhev, ki se jim je priblizhevala, prozorno.

»Jooj,« je ushlo napihnjenemu trdokozhcu, ki mu je sredi glave shtrlel pokonci chrn krtachast chop. Vsaj deset pogledov ga je na mestu ubilo.

Obstala je na spodnji stopnici, kjer je prej govoril Zhiga, in pochasi preletela vse obraze. Buljili so vanjo kot teleta, redkokdo je imel zaprta usta. Zachutila je zatohlost v zraku in postalo ji je slabo. Prijela se je za ograjo ob stopnicah in se pochasi obrnila, da bi odshla nazaj.

»Ne! Ne odhajaj! Poglej me she enkrat! Poglej mene! Nisi me videla dobro!« so kot eden vzkliknili vsi. Hrup jo je spodbodel, da je stekla navzgor kot machka in se zhe zaklenila v svoj stolp.

»Pridi nazaj! Kam gresh? Ostani she malo! Kaj je zdaj to? Ne bo ostala z nami!« so krichali drug chez drugega. Vzdushje je bilo v hipu nabito z elektriko in Zhiga je za hip zaskrbelo, da bo izgubil oblast nad dogajanjem. Che mu zdajle ta chreda ponori, bo razbila vse; zgodi se lahko kar koli, a nich dobrega.

Brzh je skochil na stopnichko in zavpil: »Tako! Vse si je ogledala. Gotovo se je tudi zhe odlochila za enega od vas. Kmalu bomo izvedeli, kdo je to.«

Nekoliko so se umirili. Ampak samo nekoliko.

»Prinesite kavo za goste!« je zaklical Zhiga in nadaljeval: »Zdaj bomo spili she kavo in se malo pogovorili, potem pa boste odshli in chez nekaj dni boste vsi zvedeli, kdo je srechni izbranec!«

Ne, niso bili zadovoljni. Che bi slishal njihove misli, ljubi bralec, bi se gotovo prestrashil, kajti v njih je bilo nakopicheno mochno, cheprav zadusheno nasilje. Che bi misli ubijale, bi se ta bitja pomorila med sabo, dokler ne bi bilo jasno, kdo je zmagovalec.

»Zdaj bo dobil vsak svoj list papirja,« je na ves glas razlagal Zhiga, »nanj pa je treba napisat troje: ime in priimek, datum rojstva in koliko kdo da za lepo Vido.«

»Saj smo zhe dali! A ni bilo dovolj? Nas hochete do konca oropati? Kje pa naj vzamem she kaj?« so se pridushali snubci, a so vseeno posegli po listkih in zacheli chechkati po njih, kar je zahteval Zhiga.

»Kaj pa jaz, ki ne znam pisat?«

»Kdor ne zna napisat sam, naj pride sem, in mu bova z bratom pomagala,« je odgovoril Zhiga.

Res so prishli do njiju shtirje kosmatinci. Z Zhanom sta hitro izpolnila njihove listke.

»Tako, zdaj pa prepognite papir in mi oddajte listke, potem pa vas lepo pozdravljam, se vidimo,« je ukazal Zhiga. Vechina je takoj ubogala, oddala listke in se raztepla po Kurjegradu.

»Kako bo pa Vida vedela, da sem jaz Martin Mesojedec?« je pogruntal mali pleshasti mozhic.

»Opisala te bo, che bo izbrala tebe,« mu je pojasnil Zhiga.

»Aha,« je pokimal mozhic, oddal listich in se odpravil na cesto, za njim pa je krenila she manjsha gruchica drugih dvomljivcev. Mogoche so verjeli, mogoche niso, jasno pa jim je bilo, da je zdaj vse odvisno od sreche.

 

Zhiga je zapahnil za njimi dvorishchna vrata in se ob njih sesedel na tla. Tole ga je utrudilo bolj, kot je prichakoval. Takoj je zachel pregledovati listke, da bi ugotovil, kdo ponuja najvech.

Zhan mu je pri tem pridno pomagal, cheprav ga je zachela vedno bolj glodati skrb, da bo Vido dobil nekdo drug. Zachel si je v glavi predstavljati, kaj vse ji bo ta tip, kdor koli zhe to bo, lahko delal ... Toda postalo mu je tako neprijetno pri srcu, da je odgnal zoprne misli in se raje she sam posvetil preverjanju shtevilk na listkih.

 

 

 

XI. poglavje

 

Ta hip sem prvich pomislil, dragi bralec, da bi me lahko imel za povrshnega opisovalca dogajanja v Kurjegradu. Res je in opravichujem se ti: premalo sem se doslej posvetil resnichnemu delu zgodbe. Sploh ti she nisem povedal, od chesa so lahko ljudje v tem mestu sploh zhiveli, na kakshen nachin so poskrbeli za prezhivetje in – kar ni nich manj pomembno – od kod so jemali voljo, kje so nashli smisel za zhivljenje, kakrshno sem opisal.

Dobro, rekla sva zhe, da so se prehranjevali predvsem s kurami in njihovimi jajci, zraven pa so jedli kruh. Dolgochasen jedilnik sicer, a nekako je zhe shlo. To je bilo tudi zelo prijazno do drugih zhivali, kot so krave, konji, prashichi, ker so prishle na vrsto le izjemoma, pach takrat, kadar je v mesto prishel gost iz drugih krajev in prinesel v dar malo »ta boljshega« mesa.

Vem, pozabil sem ti omeniti zelo pomembna dejstva. Povedal sem zhe, da je bilo mesto v skoraj popolnem razsulu zaradi kar dveh hudih potresov v nekaj kratkih desetletjih in pa zato, ker je ostalo brez zhensk. Nisem pa she napisal, da je bilo nekaj Kurjegrajchanov she vedno kar precej podjetnih.

Poglej samo gospoda Primezhicha. Z lastnimi rokami je tistega leta, ko je Kurjegrad porushil prvi potres, popravil veliko krushno pech v svoji polkletni kuhinji, v kateri na srecho ni nikdar zamakalo. Ker ni imel lastnih sinov, je zaposlil oba sosedova, Tineta in Braneta, da sta mesila krushno testo, on pa je pekel kruh. Prvo moko, sol in kvas si je sposodil od bratranca v Majdingradu. Naslednjich je shel k njemu zhe z denarjem v zhepih, kajti bil je pameten in hlebcev Kurjegrajchanom ni delil zastonj. Pekarno je razshiril tako, da je usposobil she krushno pech pri Polencu, ki se je tudi sam lotil pekarstva. Bila sta prijatelja, pomagala sta si med sabo, zaposlila sta she nekaj mladcev, ki niso zaudarjali od lenobe, in kmalu je bilo kruha dovolj za vsakogar, kdor si ga ni znal spechi sam.

Kje so pa Kurjegrajchani dobili denar za kruh?

Takoj po potresu se jih je mnogo odselilo. Skoraj polovica zapushchenih moshkih si je poiskala delo v drugih krajih, nekateri celo v drugih dezhelah. Marsikdo od njih je obchasno poslal domov kaj denarja. Skoraj nihche se ni vech zhelel vrniti. Denarja pa so ochetom in bratom le poslali toliko, da so si ti lahko vsak teden kupili hlebec kruha, pa jim je ostajalo she za kak priboljshek.

In kje so lahko kaj kupili? Priboljshke, obleko, vchasih kilo krompirja ali rizha, zavitek makaronov?

To je kar zanimiva zgodbica. Nekoch je skozi Kurjegrad pot zanesla Simona Dizdarevca, uchitelja matematike. Tedaj mu je bilo priblizhno trideset let. Prishel je iz Most, majhnega kraja kakih sto kilometrov severno od Kurjegrada, namenjen pa je bil v Majdingrad, kjer je imel teto, a je zgreshil pot. Bilo je komaj dober mesec po strashni kurjegrajski tragediji. Dizdarevec je bil prisiljen zapustiti Moste, ker so razkrili njegovo ljubezensko razmerje s hishnikom tamkajshnje osnovne shole. Takoj je vzljubil Kurjegrad. Ni ga motilo, da v mestu ni vech zhensk, ni ga odgnal niti pogled na apatichne moshke, ki se jim vechinoma ni zdelo smiselno niti, da bi popravili strehe lastnih hish, kaj shele da bi karkoli pochistili ali celo ustvarili. Skratka, vse je bilo na nuli, in to mu je bilo – kot matematiku – nadvse vshech. Tako zelo, da je sklenil ostati.

Bil pa je tudi izjemno podjeten. Ker je le nekaj let prej umrl njegov oche, ki so ga imeli v Mostah za skopuha, je Simon podedoval precej denarja. Ko se je vselil v prazno podrtijo ob reki, jo je najprej preuredil v majhno trgovino. Potrudil se je celo popraviti razkrito streho in iz Majdingrada je privlekel shipe za okna. Potem je zachel najprej prodajati kruh iz obeh pekarn, kmalu pa she sladkor, moko, kvas, sol in nekaj zachimb, nakar je razshiril ponudbo na chaj, kavo, bombone ...

V kratkem je zachel od meshchanov odkupovati njihove domache izdelke. Prvi mu jih je v prodajo prinesel Hrabar. To so bili zobotrebci, narezani in nashpicheni z neverjetno natanchnostjo. Hrabarju so sledili she drugi. Ko so na obrobju mesta zorele cheshnje, vishnje, marelice ali cheshplje, so mu jih eni prinashali v prodajo, drugi pa so jih kupovali. She lazhje je bilo pobrskati med rushevinami in marsikdo je tam nashel kako uporabno stvar, ki jo je Dizdarevec kupil za skromno plachilo in jo za nekaj vech prodal naprej.

Enega svojih najvechjih podvigov je dosegel, ko se je z majdingrajskim chasopisnim podjetjem dogovoril za odkup zastarelih chasopisov, ki so ostali od prodaje. Kurjegrajchani so pokupili vsak dan po trideset izvodov in si jih nato podajali naprej, dokler niso bili obveshcheni – cheprav z dvodnevnim zamikom – o vseh pomembnih zadevah.

Skratka, Dizdarevec je bil za Kurjegrad velika pridobitev.

Lahko bi ti omenil she gospoda Poldeta Sprejca, ki je razvil krojachnico in v njej zaposlil dvajset pridnih fantov. Niso sicer seshili kaj dosti novih oblek, zato pa so imeli toliko vech dela s popravljanjem in krpanjem starih. In tu je bil she shushtar Lojze Lovshan, ki je uspel ohraniti obrt svojega ocheta, zraven pa she poskrbeti za zmanjshanje nezaposlenosti v mestu.

Ampak vse skupaj se je vendarle dogajalo tako, kot da bi se kolo chasa nad tem krajem zavrtelo za dvesto let nazaj.

Dobro, ti ljudje so vsaj nekaj delali. Vechina pa ni pochela nichesar. Zhivela je res samo od pishchanchjega mesa, jajc in vode, she kruh so jedli samo vchasih, kadar jim ga je kdo odlomil od svojega hlebca. Zapushcheni dedci so nabirali plodove s tal in dreves, vchasih so pri kom na vrtu uplenili paradizhnik, lubenico, korenje ... Pili so vodo iz okolishkih potokov in iz zbiralnikov dezhevnice. Njihov nachin zhivljenja je sodil she dosti stoletij globlje v preteklost.

In che so bili mlajshi od petdeset let, so ves chas v mislih spolno nadlegovali Kristjanshkovo Vido ali pa so se med sabo spentljali v enospolne zveze. V sosednjih mestih so tudi zato besedi peder in toplovodar nadomestili z novo – kurjegrajchan.

 

No, dragi bralec, upam, da sem ti zdaj dovolj izchrpno pojasnil vsaj osnovne eksistenchne zakonitosti kurjegrajskega zhivljenja. Vse ostalo pa bosh, kolikor she nisi, zvedel sproti. Vrniva se torej h glavni zgodbi.

 

Roman in gospod Dusha sta sedela v mestnem parku, na klopcah pod brezami. V kroshnji ene od njih je tiho zhdel nevidni angel.

Dusha je ravnokar napravil majhno kljukico zraven kratkega zapisa v nachrtu obnovitvenih del.

»To!« je veselo vzkliknil Roman. »Ljubim kljukice pod opravljenimi nalogami.«

»Ja, ampak poglej, koliko jih she manjka,« je trezno pripomnil Dusha. Na seznamu je bila res odkljukana komaj slaba dvajsetina vseh potrebnih opravil.

Park je bil medtem zhe urejen, klopce polakirane, pesek potresen in pograbljen, pozhagane so bile veje dreves, suhljad pozhgana, trate pokoshene in okrashene z grmi in s cvetlichnimi nasadi. Ob robu zadnje trate na vzhodni strani parka pa je zraslo veliko gradbishche. Delavci so z bagri kopali globoko jamo, ob njej je bil zhe zlozhen gradbeni material, ki so ga navozili s tovornjaki iz Majdingrada.

»V redu je, vse po vrsti,« je rekel Roman. »Pojdiva na gradbishche.«

Hitro sta bila tam. Poleg nekaj delavcev najetega gradbenega podjetja so v glavnem delali domachini. Ravnokar so postavljali modro kovinsko ograjo okrog gradbishcha. Videti so bili odlichne volje.

»Dajmo, fantje, konec lenarjenja!« se je poshalil Roman. »Avgusta mora biti blok pod streho!«

»Che bomo vsi samo komandirali, bo konchan shele naslednjo pomlad,« je odvrnil starchek s samokolnico. Na njej je imel nalozhenih nekaj lopat in dva krampa. Drugi so se zasmejali, nekdo pa je rekel: »Roman, ti kar komandiraj, chas je zhe bil, da kdo pove, kaj je treba.«

Roman se je nasmehnil. Nato pa se je obrnil k Dushi in zaskrbljeno dejal: »Si preprichan, da imamo dovolj denarja za najem dveh zherjavov?«

»Ne izgubljaj energije s tem, to je moja skrb,« ga je pomiril Dusha. »Ti samo glej, da bosh motiviral delavce. Che bodo zadovoljni s solastnishkimi delezhi namesto plachila, bomo zmogli.«

»Seveda bodo, saj jih vidish. Delo jim pomeni ogromno. Vech od plachila! Zanje se s tem projektom she enkrat zachenja zhivljenje. Kako, da sem to sprevidel shele zdaj?«

»Si se pach ukvarjal z drugimi vprashanji. Vedno je tako, da mora chlovek najprej spoznati sebe, shele potem se res lahko zachne posvechat drugim ljudem.«

»Odkod tebi vsa ta modrost, Dusha?«

»Ah, vesh kaj – bosh zhe videl v mojih letih.«

Molche sta shla proti sredishchu mesta. Nista opazila, da nad njima z nevidnimi perutmi plahuta bozhansko bitje in seva chudezhno energijo.

Tudi v centru je bilo zaznati pomembno spremembo: na ulicah ni bilo vech rushevin, marsikatero hisho so popravljali ... Nekdo je z zbranimi celimi streshniki krpal streho, nekdo drug je iz odpadnega lesa sestavljal okenski okvir, nekaj jih je pred hishami meshalo malto in dozidavalo podrte stene ... V mesto se je vrnilo zhivljenje.

»Hej, Roman, kako si? Si videl mojo novo ograjo na balkonu? Zdaj bo tezhko pasti z njega!« je zaklical sivolasec z blizhnjega dvorishcha.

»Ja, prav res, dobro si to postoril!« ga je pohvalil Roman. »Ampak vezhna vrata imash pa she vedno polomljena.«

»Ja, saj vem, popoldne se jih lotim.«

Shla sta naprej, in che bi shel z njima, bi tudi ti videl marsikaj novega. Predvsem bi zaznal spremembo na nevidnem angelu. V tem chasu, kar je letal pod kurjegrajskim soncem, so se mu s komaj zaznavno zlato rdechino obarvala krila, tako da ni bil vech popolnoma prosojen.

»Vesh, Dusha,« je tiho rekel Roman, »che ne bi bilo tebe, bi bilo she vedno vse po starem. Ogromno nam pomagash. Zhe samo les, cement in zidaki za hishe v tej ulici so te stali celo premozhenje ...«

»Pusti to,« je skromno odgovoril Dusha. »Che ne bi ti imel toliko dobre energije, se ne bi zgodilo nich. Kljub mojemu denarju.«

»Ko zhe omenjash denar,« je dejal Roman, »pa morash vedeti, da se ti bo vse povrnilo. Bosh videl. Ko bo mesto spet zadihalo s polnimi pljuchi, se bo tudi tvoj denar zachel obrachati.«

»Vem,« je pokimal Dusha, »ampak verjemi, da se mi to ne zdi najpomembnejshe, sicer bi investiral drugje.«

 

 

 

XII. poglavje

 

»Nezaslishano!« se je repenchil Srobotnik pred vrati v podrto palacho Asociacije za umetnost, ki se jih she vedno ni dalo odpreti. »Kdaj bodo zhe popravili ta preklemanska vrata?!«

Moral pa bi vprashati, kdo jih bo popravil. Kajti prav nihche se ni nameraval lotiti tega posla.

»Milijonchich! Milijonchich!« je vpil Srobo, Milijonchicha pa od nikoder.

Danes je bil vroch dan, ljudje so se potili. Tudi nash debelushni mojster je ves prepoten stopical pred zaprtimi vrati. Seveda, ko pa je imel zapeto srajco in tesno zavezano kravato, ki je lezhala na trebuhu skoraj vodoravno!

Naj povem, zakaj ni bilo Milijonchicha: narocheno mu je bilo, da morajo biti najpozneje do danes navsezgodaj, torej tri dni po potresu, vrata v palacho zhe odprta. Ko je vprashal, koliko denarja lahko porabi v ta namen, je bil odgovor – nich. Zato seveda nihche ni popravil vrat, bila so she vedno zagozdena, Milijonchicha pa je Srobo chakal in preklinjal zaman.

»O, tibogajarca, ko ga dobim! Nesposobnezha! V lastno institucijo nimam vstopa zaradi njega! Prekleto seme hudichevo!«

Ko se je pridushal zaradi lastne institucije, seveda ni imel prav. Asociacija v bistvu ni bila v njegovi lasti, cheprav se je zhe dolga desetletja pochutil kot lastnik in se temu primerno obnashal. Zagotovo pa je drzhalo, da zdaj ni imel vstopa. Vrata so bila zagozdena z notranje strani, zagozdila pa jih je she vishja avtoriteta od njega, chetudi je imel sam sebe za najvishjo.

 

Izza vogala so kukali trije kimavci in chakali, kdaj se bo vsaj malo umiril, kajti Milijonchich jim je izrochil nujno pismo zanj. Treba je bilo nekako priti s tem pismom v Srobotnikovo blizhino, mu ga potisniti v roke, nato pa jo urno odkuriti na varno razdaljo. Gruntali so zhe dobro uro, kako bodo to izvedli, a se jim she vedno ni posvetilo.

 

Tedaj sta mimo njih prishla Roman in gospod Dusha, nad njima pa je frfotalo nekaj rdechezlatega. Prishleca najprej sploh nista opazila prestrashenih shkricev, a to niti ni bilo chudno, saj so bili tudi na pogled precej brezosebna bitja.

»Oprostita, gospoda,« se je oglasil eden izmed njih. Pocukal je Romana za rokav. »Ali bi bila tako prijazna in bi oddala za nas tole pismo gospodu Srobotniku tamle? Veste, to je zelo nujna poshiljka.«

»Seveda lahko,« je dobrodushno odgovoril Roman in vzel pismo. »Ampak zakaj mu ga pa ne izrochite sami?«

»Veste, odgovor na to vprashanje ni tako zelo preprost,« se je izvijal kimavec. »V bistvu bi radi nekoliko poenostavili primopredajo. Gospod nas prav gotovo ne bi bil prevech vesel, pismo mora pa vseeno chim prej prebrati.«

»Seveda mu ga bova nesla,« je posegel vmes gospod Dusha. »Itak ga morava nekaj vprashat.«

Kimavci so si slishno oddahnili. Predali so pismo in jo elegantno ucvrli stran.

 

»No, vidish,« je rekel Romanu gospod Dusha, »zdaj imava pa lepo prilozhnost za sprejem pri gospodu Srobotniku, hehe.«

Dotlej sta namrech oba vechkrat skushala priti do njega v pisarno, a ju ni hotel sprejeti. Vedno je bil zadrzhan, imel je prevech dela, bil je odsoten in podobno, v resnici pa je skushal na ta nachin, z blokado, preprechiti Romanu, da bi prishel do natisa svojih literarnih del.

»Pozdravljeni, gospod Srobotnik,« je rekel Dusha, ko sta prishla do njega.

Srobotnik ju je nejevoljno oshinil z ochmi, rekel pa ni nich. Zelo nesramno se je obrnil stran.

»Vidim, da imate tezhave z vrati,« je mirno ugotovil Roman, »ne morete noter.«

»Poslushajte, mladi mozh, to se pa vas chisto nich ne tiche. Che mi zhelite kaj povedati, se priglasite pri mojem tajniku. Dolochil vam bo datum, ko vas bom lahko sprejel.«

»Ah, saj sem se prijavil zhe pred tremi meseci. Zdaj pa vidim, zakaj me ne morete sprejeti. Ostali ste brez pisarne.«

»Ne bom se pogovarjal z vami. Ne morem se kar na ulici pogovarjati s komer koli. In dajte mi mir! Nimam chasa.«

 »Prishlo je pismo za vas,« je vmes posegel Dusha. »Prosili so naju, naj vam ga izrochiva. Bojda je v njem nujno sporochilo za vas.«

»Pismo? Zame? Imate vi?« se je chudil Srobotnik. V roki gospoda Dushe je res zagledal belo kuverto. »Kdo vam ga je dal?«

»Eden vashih - kako naj rechem – pomochnikov. Tamle za vogalom jih je bilo prejle cel kup.«

Srobo se je ozrl tja, kjer seveda ni bilo nikogar vech.

»Che nimate chasa, ga lahko prineseva kdaj drugich. Lahko ga izrochiva vashemu tajniku, ko se bodo razmere uredile,« se je poshalil Roman. Medtem je stopil k vratom, ogledoval si je, kaj je narobe z njimi. »Tehle vrat niti ne bi bilo tako tezhko odpreti,« je dodal.

Zavaljeni mozhic je bil vidno zmeden. Vse skupaj ga je prisililo, da si je vendarle nekoliko razrahljal kravato. Razmishljal je, kako naj ukrepa.

 

Prej sem ti, dragi bralec, zhe povedal, da je Asociacija za umetnost chudezhno prezhivela tezhke kurjegrajske chase zato, ker je v zlati dobi od dezhelnih oblasti prejela precej denarja in ga varno shranila v tujini. Njeni prvotni upravitelji so postavili pravilo, po katerem so lahko oni in njihovi nasledniki zapravljali samo obresti, glavnica pa je ves chas ostajala nedotaknjena. Teh obresti je bilo iz leta v leto vech, dodatno she zaradi politike sedanjega vodstva. To vodstvo namrech ni podpiralo umetnosti drugih, temvech samo projekte svojih ozhjih chlanov. Vse ostalo naj bi bilo po njihovem mnenju zanich. Ozhji chlani pa niso sami skoraj nichesar ustvarili.

Asociacija v zachetku ni bila ustanovljena le za ozhje kurjegrajsko obmochje, ampak se je njena pristojnost razprostirala chez celotno regijo. Zato je tudi razpolagala s tolikshnimi sredstvi in temu primerna je bila njena pomembnost. Z njo pa tudi dejanska moch njenih sedanjih upraviteljev. Ti so zhe pred shtiridesetimi leti odlochili, da bodo podpirali samo umetnost na svojem ozhjem obmochju. Medtem se je zgodila znamenita kurjegrajska tragedija, ki je zmanjshala shtevilo prebivalcev mesta za vech kot trikrat in odrinila kulturne potrebe meshchanov povsem na rob, che jih ni celo iznichila. Tudi umetniki so tu tako rekoch izumrli. Roman je bil najbrzh edini pisatelj romanov, a she njega so zablokirali iz prestizhnih razlogov. Che bi se namrech meshchani po kakem chudezhu navdushili nad njegovim pisanjem, bi to zasenchilo pomembnost Srobotnika in njegove tovarishije.

 

»Lahko izrochite to pismo kar meni, ko je zhe tako izjemna situacija,« je konchno le zamomljal Srobo. Tezhko si je popustil, a vendar je pretehtala njegova praktichna pamet. Mogoche pa v pismu res pishe kaj nujnega.

»O, hvala, da mi to dovolite,« se je blago ponorcheval Dusha, »res vas nisem nameraval siliti k odstopanju od utechenih postopkov. Rade volje se vrnem s pismom, ko bo tajnishtvo spet odprto.«

»Res ni potrebno, kar dajte mi ga,« je nervozno pohitel Srobo.

»Preden vam ga izrochim, bi vas pa vendarle she nekaj vprashal.«

To pa prepotenemu samoljubnezhu zhe ni bilo vech vshech: »Poslushajte, vi, kako se zhe pishete, saj se sploh ne poznava ... Se opravichujem, ampak to je pa zhe izsiljevanje!«

»Jaz se opravichujem,« ga je smehljaje miril Dusha. »Nisem vas nameraval motiti. Res lahko pridem drugich, che mi poveste, kdaj bi si utegnili vzeti nekaj trenutkov zame.«

Dosegel pa je nasproten uchinek, Srobotnika je she bolj razburil. Mozhic si je moral dodatno razrahljati kravato. V obraz je postal she bolj rdech. »Ne, ne, ni treba, kar zdaj vprashajte,« je popustil.

»Saj se najbrzh spomnite mojega priporochila v zvezi z romani Romana Kranjca?«

»Nekaj se bezhno spominjam … Vi ste najbrzh gospod Dusha?«

»Joj, saj se vam res nisem predstavil! She enkrat se opravichujem. Zadnjich sva se videla v vashem tajnishtvu, ko sem oddal priporochilo, pa sem mislil ...«

»Ah, seveda! Prav res, to ste bili vi! Veste, pri nas se oglasi toliko ljudi.«

»Tega pa nisem vedel,« je pripomnil Roman, ki se je medtem z nogo in roko zlahka prerinil skozi priprtino vrat v palacho. »Zdelo se mi je, da k vam zhe nekaj let nihche vech ne pride.«

»To pa ne bo drzhalo, gospod Kranjc,« je ugovarjal Srobo. Chim je izrekel Romanov priimek, se je ugriznil v jezik. Ni se spodobilo, da ve, kako se pishe. She nikdar nista govorila, uradno je bil zanj tale pisunchek neznana oseba.

Roman se je nasmehnil. Z vso silo je odrinil vrata, zadaj je nekaj glasno zaropotalo, ovira je padla. Zdelo se mu je chudno, da niso zhe prej odprli vrat, saj se niso prav nich upirala. Ni pa mogel vedeti, da jih je brez dotika odrinil nevidni angel. Vrata so se odprla toliko, da je lahko vstopil v vezho.

»O, ste odprli!« je olajshano vzkliknil Srobo. A spet ga je polomil! Bil je zhe krepko jezen nase zaradi poznavanja Romanovega priimka in zdaj je pokazal she preveliko navdushenje zavoljo odprtih vrat. Ni pa se ponizhal toliko, da bi se Romanu zahvalil, ker mu je (konchno!) spet omogochil vstop v njegove prostore.

»Vprashati vas zhelim,« je rekel gospod Dusha, »kaj menite o mojem priporochilu in kdaj lahko prichakujem vash pisni odgovor …«

Zdaj, ko so bila vrata odprta, je Srobotniku spet zrasel greben. Posmehljivo je pihnil sapo skozi zamashcheni nosek in se odpravil v palacho. Shele v vezhi se je spomnil, da she nima pisma. Obstal je. Tuhtal je, ali naj gre naprej ali naj se vrne po pismo.

Onadva pa sta ga samo opazovala in se chudila njegovim znachajskim pomanjkljivostim.

Vtem se je odlochil, ozrl se je in hotel milostno povedati, da mu lahko dasta pismo, a je le pogruntal, da dolguje Dushi odgovor na vprashanje.

»Narochil bom tajniku, da se lahko oglasite pri meni v ponedeljek ob osmih zjutraj.«

Bil je petek, do ponedeljka lahko she pochakava, si je mislil Dusha. Stopil je do vrat, izrochil debelushchku pismo in odshel za Romanom.

 

Mozhic je bil zgrozhen. Stene v vezhi so bile razpokane, stopnishche je krasilo vech shkrbin, stebrichki ob njem so se razmajali, nekaj se jih je celo odlomilo in se prikotalilo na marmorna vezhna tla. Stropi pa niso bili le razpokani, ampak jih je del treshchil na tla, tako da je zhe s tega mesta skozi luknjo videl v svojo pisarno. Bilo je she ogromno druge shkode.

Srobo ni vedel, ali naj se zgrazha, naj se kar razjoka ali pa naj vendarle pogleda, kaj je pisalo v pismu. Ozrl se je okrog sebe, ali ga kdo opazuje, nato pa je svojo debelo rit zavalil na prvo stopnico. Raztrgal je ovitek, potegnil ven z roko popisan list, na katerem je prepoznal Milijonchichevo pisavo, in zachel polglasno brati. Chrkoval je kakor osnovnosholec. Che bi ga kdo slishal, bi se mu razsvetlilo, da najpomembnejsho ustanovo v Kurjegradu vodi funkcionalno komaj pismen chlovek. V pismu pa je pisalo tole:

 

 

Sposhtovani gospod Srobotnik,

 

morda boste mislili, da sem vas pustil na cedilu, toda ne. Tega vam ne bi nikoli naredil. Toda nisem mogel drugache, kot da odpotujem k sorodnikom v Majdingrad, kjer mi je zhe dalj chasa zagotovljena tudi nova sluzhba. Doslej je nisem sprejel zaradi svoje pozhrtvovalnosti do vashe Asociacije za umetnost.

 

 Vrat nisem zmogel odpreti, ker mi niste zagotovili ustreznih sredstev za to. Verjamem, da se boste zhe nekako znashli, saj vedno najdete pravo reshitev.

 

Lepo vas pozdravljam,

 

Peter Milijonchich

 

P.S. Denar, ki sem si ga sposodil z vasho pomochjo iz blagajne, bom obdrzhal namesto odpravnine.

 

 

Srobotnik je globoko v trebuhu zachutil najprej uzhaljenost, hip zatem pa strashno togoto. Zbral je vse mochi in se skobacal na noge; pismo je zmechkal in ga vrgel po tleh, kjer je itak zhe lezhalo ogromno svinjarije.

 

Tedaj pa so se vrata za njim sama od sebe zaprla s strashnim treskom.

 

 

 

XIII. poglavje

 

V chetrti, kjer sta bila vchasih zheleznishka postaja in delavsko stanovanjsko naselje, so se zhe kmalu po veliki tragediji naselili mestni klatezhi in berachi. Njihovo shtevilo je strmo narashchalo, zdaj jih je bilo zhe mnogo vech kot drugih meshchanov.

Nich takega, bosh rekel, in strinjam se. Tega sva bila vajena zhe prej, te berachije vsepovsod. Ampak zdaj gre chez vsako zdravo mero! Kamor se ozresh – raztrganci, pritegnjenci, nezainteresiranci, umazanci, lenuhi, smrdljivci ... Spijo s kurami, tu in tam kakshno pozhrejo, serjejo po kotih, se pretepajo, si kradejo, cheprav skoraj nichesar nimajo ... Bedno.

 

Roman in gospod Dusha sta se pravkar napotila po stopnichkah med zidove nekdanje avle na zheleznishki postaji. Nad njima so plahutala rdechezlata krila, ki so bila zdaj zhe jasno vidna. Kljub temu pa jih nihche ni opazil. Le Romanu se je vchasih zazdelo, da jih vidi, a ni hotel verjeti lastnim ochem.

 

Skozi avlo sta prishla na peron. V travi med zarjavelimi tiri je polezhavalo belobrado bitje v strganem plashchu.

»Vrhovnik,« ga je poklical Roman, »spet samo polezhujesh!«

Vrhovnik se je zganil le toliko, da je videl, kdo se oglasha.

»Nisva se tako zmenila,« je nadaljeval Roman. »Kje imash delavce?«

»Delavce?« je vprashalo bitje. Leglo je na bok in si naslonilo glavo na roko, z drugo pa si je praskalo rit.

»Vcheraj si dal besedo, danes pa spet lenuharish,« mu je poochital Roman.

»Oh, samo malo pochivam,« se je izgovarjal Vrhovnik in izdatno prdnil.

Roman in Dusha sta se malo odmaknila, angel pa se je spustil k razcapancu in se ga dotaknil s krilom.

»Fantje zhe prihajajo, chutim jih na vodi,« je dejal polezhuh. Zachel je pochasi vstajati. Stopil je k zidu, scal, vmes pa rekel: »Besedo nameravam drzhat. Nimam pojma, kaj mi je.«

»Kdaj pa pridejo?«

Vrhovnik ni odgovoril. S tal je pobral zhelezen kol in zachel z njim tolchi po trachnici. Slishalo se je kot cerkveni zvon.

Iz vseh smeri so se prikazala prav taka bitja, kakrshno je bil on, in se zachela zbirati na peronu. Kmalu jih je bilo vech kot sto.

Roman si je pomel ochi. Nad berachi se je spreletavalo sijoche krilato bitje! Ozrl se je k Dushi, ali ga je videl tudi on, toda ta je mirno opazoval dogajanje z zhe znanim blazhenim izrazom na obrazu.

»Ali ga vidish, Dusha?« je tiho vprashal Roman.

»Koga?«

»Tamle zgoraj, nad nadzornim stolpom?«

Dusha se je ozrl v smer, kamor je pokazal Roman, a je videl le oblake in nekaj golobov, ki so se spreletavali nad stolpom. »Nich posebnega ne vidim,« je rekel.

»Nadzemsko bitje ...« je zashepetal Roman.

Dusho je zaskrbelo. Kljub nedavni izkushnji s sijochim oblakom she vedno ni verjel v nezemeljske rechi. Res je, da si ni znal razlozhiti niti tega, kako so se lahko vse zhenske v mestu v eni sami nochi spremenile v kokoshi. Kadar je bil slabe volje, je sicer tuhtal o tem in se skushal dokopati do pametne razlage. Toda postal je vsakich le she bolj nezadovoljen, kajti odgovorov ni nashel. Zato je tovrstne misli raje pometal pod preprogo.

»Daj, Roman, zberi se,« je zaskrbljeno rekel.

Roman je hotel vztrajati, a je zachutil, da nima smisla. Ochitno je tole rdechezlato bitje z bozhanskimi krili letelo le nad njim. Nihche drug ga ni mogel videti. Sam pa ga je videl vse bolj jasno. In ko je priletelo blizhe, je zaslishal shelestenje njegovih bleshchechih peres v vetru. Spreletel ga je neznosen obchutek sreche.

Sesedel se je na betonski podstavek klopi ob tirih in se skushal umiriti.

»Nisem privid,« mu je tedaj v uho shepnil angel.

»Kdo si?« je presenecheno vzkliknil Roman.

Dusha ga je debelo pogledal. »Ne razumem vprashanja,« je odvrnil.

Angel je raje odletel bolj stran od njiju.

»Oprosti, Dusha,« je pohitel Roman, »nisem mislil tebe.«

»Poslushaj, Roman, a si ne bi malo odpochil? Saj vem, da so bili zadnji dnevi zate zelo utrudljivi ...« je rekel Dusha.

»Ne, ne, je zhe v redu, ne skrbi!« ga je miril Roman. »Mogoche sem res nekoliko prevech vzhichen nad vsem, kar se dogaja ...«

 

Medtem so se postopachi zhe zbrali okrog Vrhovnika in chakali, kaj se bo zdaj zgodilo. Tedaj je prednje stopil Roman in jim spregovoril: »Fantje, dovolj je bilo lenuharjenja. Danes gremo delat!«

Za hip ga je prekinilo godrnjanje; nenadoma pa je zagledal, kako je nad grucho prilebdel angel in jo potresel z nevidnim prahom. Strganci so se v hipu umirili in nashpichili ushesa.

»Zdaj bomo shli najprej v center zidat magistrat in zraven njega she dve palachi. Potem bomo pa ob glavni ulici postavili nekaj manjshih poslovnih stavb. Ne bomo vech gledali, kako nam mesto propada, ampak ga bomo obnovili. Postavili ga bomo tako rekoch na novo.«

S chudezhnim prahom posuti brezvoljnezhi se zachuda niso upirali. Romanove ideje so se jim zdele sprejemljive in izvedljive. Nekateri med njimi pa so bili celo tako navdusheni, da so si zacheli zhe kar tukaj vihati strgane rokave.

»A se bomo potem vselili v palacho?« je vprashal Vrhovnik.

»Seveda,« je zatrdil Roman. »V tej palachi bodo zhiveli tisti, ki jo bodo zgradili.«

»A bomo dobili kaj denarja?« je vprashal neki manjshi zamashchenec.

»Ne,« je bil kratek Roman.

»Aja, no, saj samo vprasham,« je zinil oni in ni prav nich nasprotoval, da bo delal zastonj.

»Denarja she nimamo dovolj,« je vendarle pojasnil Roman. »Ko bo mesto obnovljeno, se bo pa v njem spet dalo tudi kaj zasluzhit.«

 

In je shla razcufana povorka veselo proti sredishchu mesta, nad njo pa se je elegantno spreletaval rdechezlati angel. Kmalu so prispeli do glavnega trga, kjer so zhe chakali najeti delovodje in gradbeniki iz Majdingrada. Meshalniki betona, zherjavi, bagri, nekaj kamionov in druga strojna oprema so zhe ropotali. Lopate, krampi, macole, kele in drugo rochno orodje so se hitro znashli v rokah smrdljive delovne sile, ki je prishla v povorki. Zachelo se je delo, sprva sicer bolj pochasi, kajti nekvalificirani prishleki so se morali najprej priuchiti dolochenih opravil, toda zhe po nekaj urah je delo gladko steklo.

 

Skozi ochi angela, ki je letal nad dogajanjem, bi se ti vse to vrvenje, dragi bralec, zdelo podobno nemirnemu mravljishchu. Che bi opazil, da je katera od mravljic zalenarila, bi jo malo posul z nevidnim prashkom, koleshchki zhivega strojchka bi se spet zavrteli, ti pa bi se spreletaval nad mravljishchem in rdechezlato zharel.

 

Roman je zdaj sedel sam na stolu ob prenosnem stranishchu. Dusha se je namrech odpeljal v Majdingrad, od koder se je nameraval vrniti do vechera. Tam je imel cel kup opravkov, med njimi je bil she zlasti pomemben podpis pogodbe o nakupu velikih kolichin gradbenega materiala. Z lahkim srcem se je v ta namen odrekal velikemu delu svojih prihrankov. O vprashanjih lastnishtva prenovljenih objektov v tej fazi sploh ni razmishljal. She manj o tem, kako se mu bo povrnil vlozheni denar. Kajti gospod Dusha je pri sebi s temi problemi opravil po obchutku: chutil je, da dela dobro in prav, za zdaj je bilo zanj pomembno samo to.

 

Roman je torej sedel ob plastichnem zabojniku, v katerem je ravnokar nekaj shkrebljalo (notri je namrech nekdo chepel nad shkoljko) in premishljeval.

To zhareche bitje je angel, si je polglasno govoril. Ochitno mi daje moch, pomaga mi obnavljati mesto, lenuhe je spremenil v marljivce ... Kdo nam ga je poslal?

Ozrl se je v nebo; bilo je modro, s severa so iznad planin pochasi drseli v to smer sivkasti oblaki. Na nebu ni opazil nichesar nenavadnega. Samo tega chudezhnega pticha v podobi angela je videl in se chudil ...

In angel se je spustil k njemu. »Zaupaj vame,« mu je rekel, »pomagal ti bom delati chudezhe.«

»Od kod si se vzel? Kdo te poshilja?«

»Ne ishchi odgovorov, ki jih ne bi mogel razumeti,« mu je svetoval angel. »Bodi srechen, ker sem jaz s tabo. To naj ti zadostuje.«

Toda Roman bi ga kljub njegovemu nasvetu she kar sprasheval, che ne bi prav tedaj mimo njega po cesti prishel Kristjanshek, ki se ga je pod roko drzhala prelepa Vida, Romanova neutolazhljiva ljubezen. Mladenich jima je zmedeno nekaj zamomljal v pozdrav. Vljudno sta odzdravila in za hip postala, da bi si ogledala nenavadno dogajanje na glavnem trgu.

»Ali vi kaj veste o tem, kar se tukaj dogaja?« je Kristjanshek pobaral Romana.

»Ja, vem,« je komaj razlochno odmomljal Roman. »Zidajo. Obnavljajo.«

»Ja, vidim. Ampak kako pa to?«

Kristjanshkovo vprashanje je bilo chisto na mestu, a je bilo prezapleteno, da bi lahko Roman v svoji zaljubljenosti kaj smiselnega odgovoril. Ves zardel je pogledoval Vido, Kristjanshek pa je zaman prichakoval, da bo tudi kakshno zinil.

»Daj, reci zhe kaj! Povej ji, da jo ljubish!« mu je rekel angel.

»Ne morem je kar napasti s tem! Si nor?« mu je odvrnil Roman.

»Ne razumem vas,« se je zachudil Kristjanshek. »Koga ne morete kar napasti?«

»Poljubi ji roko!« je ukazal angel.

»Ne morem je kar poljubiti!« se je upiral Roman.

Zdaj je zardela she Vida, Kristjanshka pa je Romanova neokretnost precej pojezila. Che ne bi bilo zhe tako vse skupaj dovolj chudno in nenavadno, bi mladenichu resno zameril njegovo nesramnost.

Roman pa je she kar momljal predse nekaj nerazlochnega. A ko je videl, kako se je angel s krilom dotaknil dekletovih prsi, je poskochil. »Pusti jo!« je zavpil. »Ne dotikaj se moje Vide!«

 

To je pa bilo prevech tudi za tako nenavaden dan! Kristjanshek se je na mestu obrnil in ves besen potegnil ubogo, chisto zmedeno hcherko za sabo. V naslednjem trenutku sta zhe izginila za vogalom.

 

Romanu je shlo na jok, angel pa je ves zharech letal nad gradbishchi in posipaval delavce s tisto chudezhno, nevidno snovjo, ki ji midva, ljubi bralec, ne poznava imena.

 

 

 

XIV. poglavje

 

»Utihni, Betsi!« se je razkokodajsala Andi. »A nimash prav nobenega obchutka za koga drugega razen zase?«

Ne, tega pa Betsi prav gotovo ni imela. To je ravnokar ponovno dokazala.

»Kako si jo mogla tako prizadet?!«

»Kaj pa sem ji takega rekla? Mogoche ni bilo res?«

»Zdaj bosh pa koknila kar vse samo zato, ker je res! Kaj pa che kdo ne mara slishat, kaj se tebi zdi res?«

»Me chisto nich ne zanima, che bi kdo raje poslushal lazhi. Jaz se nikoli ne lazhem! Nikoli!«

Zdaj je bila uzhaljena tudi Betsi. Da ne bi smela kokodakati resnice? je tuhtala. Pa saj bi umrla od obupa, che bi se morala enkrat samkrat zlagati!

Tako je dalje tuhtala, dokler ni pristopicala do kota, kjer se je najraje zadrzheval Ulrik, Fridrihov naslednik.

»Kriiikikriii! Betsi, hopa!« se je glasil njegov bojni krik in zhe je bil na njej. Pokavsal jo je na hitro, tako rekoch mimogrede, in odskochil z nje. Ravno se je odpravljal nazaj v svoj priljubljeni kot, ko ga je Betsi zaustavila.

»Slishish, Ulrik,« je dejala, »sem ti zhe tisochkrat povedala! Nochem, da me pokavsash! Jaz nisem ena tistih tvojih kur!«

Presenecheno se je ustavil in razprl kljun. Peresa so se mu kar povesila, desna noga pa se mu je sama od sebe dvignila v zrak. Ni mogel verjeti, kar je slishal.

»Ja, kaj pa si potem?« je vprashal.

»Jaz sem bivsha zhena od predsednika Asociacije za umetnost! Prosim lepo! Ne bosh me vech kavsal!«

Napihnjeni ptich ni chisto dobro dojel, kaj mu je zhelela povedati. She sanjalo se mu ni, kaj je to Asociacija, kaj shele za umetnost. Zazdelo se mu je pa, da se tale putka zadnje chase prevech shopiri, kadar jo pokavsa, to pa ga je zhe vechkrat precej zjezilo. Vendar se ji je doslej vedno le prizanesljivo nasmehnil. Danes pa ni bil ravno njegov dan. Betsi ga je tako zjezila, da je kar takoj spet skochil nanjo in jo she enkrat temeljito pokavsal. Tokrat se je she prav posebej potrudil, tako da je revica kar nekaj chasa stokala, preden jo je spet spustil.

Zdaj je pa res lahko v miru odskakljal v svoj kot. Njej se je namrech kar malo zavrtelo v glavici, tako da ni mogla chisto takoj zacheti s kokodakanjem. Ko pa se je spet lahko oglasila, je bilo pach zhe prepozno.

 

Betsi je bila res uboga kokosh. Od vseh vrstnic je padla najnizhe, saj je bila prej, lahko bi rekli v prejshnjem zhivljenju, na najvishjem druzhbenem polozhaju. Bila je gospa predsednikova! Prosim lepo! Zdaj jo pa Ulrik kavsa kot za shalo – a ne samo on. Tu, v mestni garazhi, namrech ni bil edini petelin.

Joj, kako sem jaz nesrechna! si je kokala in migala z glavico.

Prav si ugotovil, ljubi bralec, Betsi je bila ex-gospa Srobotnikova. Nikoli ni imela otrok, cheprav je kot zhenska dozhivela zhe triintrideseto leto, preden so jo bogovi tudi dobesedno spremenili v kuro. Zhe za chasa svojega zhenskega bivanja je bila nesrechna, kajti omozhila se je z moshkim, ki ga ni ljubila in ki je ni mogel osrechiti. Saj je zhe pred poroko vedela, da je ne bo mogel, a premamil jo je njegov polozhaj v visoki druzhbi; bil je tako rekoch prvi mozh Kurjegrada. O vsem je odlochal on, sama pa je zhe nekako poskrbela, da je vedno odlochil po njeni volji. Toda to je bila njena skrivnost, ki je ni izdala nikomur, razen svojim prijateljicam.

Le s chim sem si to zasluzhila? je tuhtala.

Ni ji namrech shlo iz glave to, kar se ji je maloprej zgodilo z Ulrikom. In se ji kar naprej dogaja z vsemogochimi petelini! Vsi jo naskakujejo, pokavsa jo lahko vsak, kdor hoche, in ves chas hochejo! Ko pa je bila zhenska, njeno hrepenenje ni bilo uslishano. Moshki so jo sicer pogledovali in tudi ona je bila darezhljiva s pogledi, a dlje od spogledovanja si nihche ni upal. Tresli so se pred njenim mozhem, pravzaprav pred njegovim druzhbenim vplivom, zaradi katerega bi lahko bil kdor koli kadar koli ob delo in kariero.

O, che bi le slutili! si je zhalostno kokodakala.

In zdaj ni vedela, ali naj trpi zaradi nenehnega kavsanja ali zaradi spominov na neizpolnjena hrepenenja.

 

Tedaj je za njo pristopicala Andi. Njen pogled je bil otozhen, zhe na dalech se je videlo, da se je prishla opravichit. Nekaj chasa se je pasla z Betsi, nato pa izjavila: »Oprosti, Betsi, imela si prav.«

Betsi je bila v chustveni stiski, potrebovala je intimen pogovor s prijateljico, zato ji je takoj oprostila. In ji je to tudi povedala.

»She srecha, da te nisem uzhalila,« si je oddahnila Andi.

»Nich hudega ni bilo,« je kokala Betsi, »tista blond koklja te je pach nashchuvala name. Saj nisi mogla vedet, da lazhe.«

»A ne, da je lagala!« se je pretvarjala Andi. Toda bilo ji je povsem jasno, da koklja ni bila chisto nich kriva. Na lastne ochi je videla, kako jo je Betsi sama zachela napadati in je prva izzivala prepir.

»Saj vesh, Andi, a ne, da je bila ona tajnica mojega mozha. In mi ni treba nashtevat vseh njenih svinjarij?«

»Ne, ne,« je pohitela Andi, »res ni treba ...« Blonda je bila namrech njena dobra prijateljica in Andi ni bila ravno huda opravljivka, kakrshne najbolj uzhivajo prav pri opravljanju svojih prijateljic.

»Brez skrbi, ne bom se ponizhala tako nizko, da bi govorila o tej kuri,« jo je pomirila Betsi. »Rada pa bi ti zaupala nekaj drugega ...«

Umirila je glas, tako da je postalo njeno kokodakanje

komaj slishno. Zraven pa se je ves chas ozirala okrog sebe, kot da bi se bala prislushkovanja.

»A vesh,« je zachela, »tisti Ulrik me je prejle kar dvakrat.«

Andi je zavzdihnila kot od zachudenja, v bistvu pa ni vedela, ali naj bo privoshchljiva ali nevoshchljiva.

»In jaz ne vem,« je nadaljevala Betsi, »ali mi je bilo vshech ali zoprno. Pochutim se grozno. Grobo izrabljeno. Po drugi strani pa mi je kar malce odleglo ... pri srchku ... Saj razumesh, a ne?«

Andi je ves chas razumevajoche kimala, zdaj pa je samo enkrat koknila, kot da bi rekla – ja. Res je razumela Betsi. Ulrikov naskok ni bil kar tako. Andi je bila namrech med tisto kokoshjo manjshino, ki je – zachuda – ni she niti enkrat pokavsal. In tudi sama ni vedela, ali si to zheli ali pa ima srecho, da jo je doslej pustil pri miru. A kur, odkar so se vanje spremenile tudi chloveshke samice, petelinom res ni primanjkovalo.

 

Dragi bralec, za tvoje boljshe razumevanje moram she enkrat poudariti, da sta bili obe ravnokar opisovani kuri – nekoch zhenski. Prehod izpod moshkega pod petelina najbrzh ni tako preprosta zadeva, da ne bi v srcih tovrstnih kokoshk zbujal zmedenih chustev.

 

»Glej, Andi, rada bi ti zaupala nekaj o sebi. Tega nisem povedala she nobeni ...«

Kot recheno, Andi sicer ni bila kdo ve kako opravljiva, je pa bila zato toliko bolj radovedna. »Brzh povej!« je dahnila.

»Se spomnish, Andi, zadnje nochi, preden se je zgodilo ... ko si bila she zhenska, preden si se spremenila v kuro?«

Andi je molchala. Ta spomin je bil zanjo zelo bolech.

»Vesh, jaz tisto noch nisem spala pri svojem mozhu.«

»S kom pa si bila?«

»Joj, Andi, che to komu povesh, ti izkljuvam ochi.«

»Saj vesh, da ne bom,« je trpeche kokodaknila Andi. Trpela je namrech zaradi neizmerne radovednosti.

»Ti vesh, da so v gradu nad mestom nekoch davno zhiveli bogovi?«

»To mi je pripovedoval oche, mislila sem, da je pravljica.«

»Ni bila pravljica. Ampak poslushaj, kaj ti bom povedala. Najprej morash vedet to, da nisem bila srechna s svojim mozhem. Nikoli nisem zares uzhivala z njim v postelji. Bil je tako prekleto ... zadrzhan ... ni me znal zadovoljit. Sramoval se je seksa, in che me je zhe kdaj … saj vesh, mu je takoj prishlo.«

»Oh, tipichen moshki,« je pripomnila Andi.

»Jaz pa sem hrepenela,« je nadaljevala Betsi, »po nekom, ki bi se ne oziral name, ampak bi znal z mano ravnati, kot se pach ravna z zhensko ...«

»Dobro vem, o chem govorish ...«

»Toda v vsem Kurjegradu ni bilo enega samega pravega dedca, to ti lahko povem! Sami pesniki in shirokoustnezhi – ko bi bilo kaj treba, pa nich od njih.«

Andi je imela s Kurjegrajchani drugachne izkushnje, a je vseeno kimala, kimala, da jo je zhe skoraj bolela glavica.

»In ker ni bilo s Kurjegrajchani nich, sem bila zhe zelo obupana. Tako zelo, da sem se zatekla k molitvi. Vsako noch, ko je moj mozh na ves glas smrchal, sem klicala bogove, naj mi pomagajo. Prosila sem jih, naj mi poshljejo angela, ki bo poteshil mojo nevzdrzhno zheljo in me osrechil za vse vechne chase. Samo enkrat, sem rotila bogove, samo enkrat naj me kdo brezobzirno nategne – oprosti, da govorim tako iskreno – in vechno jim bom, sem rekla, prizhigala svechke v grajski kapelici.«

Medtem je Andi povsem obmirovala in od zamaknjenosti v pripoved, v katero se je vzhivela, pozabila zapreti kljun.

»In tisto noch, moja Andi, tisto noch so me bogovi uslishali. K meni so poslali angela na rdechezlatih krilih! Bil je tako lep in mochan, da mi je zastal dih in v hipu sem bila vsa raznezhena in mehka. Padla sem mu v objem in vzel me je v narochje, da bi poletel z mano med zvezde. Zachutila sem njegovo bozhansko silo, ki se je trda kakor kamen vzbochila ob mojem trebuhu! In zachela sem tako glasno vzdihovat, da je moj mozh nenadoma prekinil smrchanje, jaz pa sem se prestrashila! Kaj, che se prebudi?! Strah me je ohromil, pomislila sem na kazen, ki jo bom morala plachat za svoje grehe, zato sem se izvila angelu iz objema!

O, da se ne bi ...

Moshki, ki so mi ga poslali bogovi, moj angel, se je strashno razjezil name. Razgalil se je pred mano, iz bozhanskega spolovila so mu vzpuhteli plameni jeze! Dvignil je tri prste in izrekel tiste usodne besede ...«

Tu je Betsi planila v nepomirljiv jok. »Izrekel jih je zaradi mene ... Oooo! In vse nas je zacharal ...«

 

Andi je zachela tudi sama jokati. Obchutenje obupa je skushala sprevrechi v sovrashtvo do Betsi, zaradi katere je bila tudi sama zakleta v telo kokoshi, a ni mogla. V svojem dnu je namrech vedela, da bi sama verjetno storila enako. Toda bolj ko se je zatekala k tej misli, jasneje se je v njenih fantazijah zarisovala podoba bozhansko lepega angela na rdechezlatih krilih, ki jo v svojem narochju odnasha v neskonchne vishave.

 

Na nebo je priplul mesec. Prijateljici nista kokodaknili niti besede vech, dokler ni utonil v chrno noch.

 

 

 

XV. poglavje

 

V stolpu je bilo temno. Vida je imela zagrnjene zavese, skoznje je presevala komaj zaznavna, bleda svetloba. Lahko je razlochila pahljacho strun, po katerih so se sprehajali njeni prsti. Charobni glisandi so jo bozhali v samoti, tihi in svetli vmesni toni so ji nadomeshchali sonchne zharke in sozvochja melodij so jo objemala namesto ljubljenih rok.

Na dnu glasbe je zhe neshtetokrat slishala vzklik: Ne morem je poljubiti! A vsak glas, vsak zlog, vsak odmev sleherne besede – je bil poljub. Ne morem je poljubiti! je rekel … Zachutila je njegovo zheljo bolj, kot bi chutila poljube same!

Kdo je ta moshki? se je sprashevala. Razmishljala je o tem, kako so ga vsi, tam na glavnem trgu, poslushali in uposhtevali. Kako je gradil nove hishe, kako bo prenovil mesto in bo spet vse ozhivelo!

Noro je bila zaljubljena zhe od tega, kar je videla vcheraj, in od enega samega stavka. Ne morem je poljubiti!

Rad bi me poljubljal, bozhal bi me, objemal bi me, si je shepetala in roki sta ji zdrseli s strun, objeli sta jo, ljubkovali njene prsi ...

Kdo je on?

 

»Vida!« jo je s stopnishcha poklical oche.

Ni slishala njegovih korakov. Hitro se je vrnila k harfi in spet zachela igrati nekaj otozhnega – o neuresnichljivih sanjah. Potrkalo je.

»Vida, odpri, jaz sem.«

Stopila mu je odpret.

»Nekaj bi ti rad povedal.«

Vrnila se je h glasbilu, on pa je sedel na posteljo ob steni in se skushal privaditi na polmrak.

»Povej ... Se je kaj zgodilo?« je vprashala.

»Rad bi, da se ne bi ...«

»Spet slaba novica? Zakaj mi ne pride kdo povedat chesa lepega? Vsaj vchasih …«

Njen glas ni bil objokan. Toda bil je neizmerno zhalosten. Izrazhal je vdanost v usodo in tiho, neminljivo bolechino.

»Saj bi ti rad povedal kaj lepega,« je rekel oche.

Zaigrala je o vetru, ki je razpihoval zhalost chez robove zhivljenja. Ta glasba je bila zasichena s hrepenenjem, a bila je tudi polna strasti. Stari mozh v Vidini sobi je spet dozhivljal spomin na svojo ljubljeno zhensko, na Vidino mamo ... Vida pa je preigravala neslishne zloge – ne mo rem je kar po lju biti ...

Potem je pesem ugasnila. Z ochetom sta nekaj chasa sedela v tishini.

»Tvoji bratje hochejo, da spoznash nekoga …« je pochasi povedal.

»Koga?« je planila. Njega, ki me hoche poljubiti? jo je pospremila neslishna misel.

»Izbrali so nekega gospoda iz Majdingrada ...«

»Nekega gospoda?« je odsotno ponovila. Je on iz Majdingrada? Ne, ne more biti. Videla sem ga zhe prej, tu, v tem mestu. In hotel me je poljubiti, jaz pa tega nisem vedela ...

»Zelo je premozhen in uglajen ...«

To ni on! je zavrelo v njej, a je molchala.

»Pripeljali so ga tudi k meni. Dober chlovek je, lepo bi skrbel zate ...«

»Nochem!« je nenadoma zavpila. Vstala je in se obrnila stran. »Nochem! Slishish?! Ne ljubim ga!«

Zajokala je, stresala se je v krchih nevzdrzhne bolechine. Tudi oche je zajokal.

»Vida, ne morem jih preprichati. Ne poslushajo me. Zhiga me je celo udaril!«

»Oh, oche!« je vzdihnila, sedla k njemu in ga objela.

Dolgo sta ju zdruzhevala trpljenje in sochustvovanje, a v Vidi so odmevale besede: ne morem je kar poljubiti ...

»Oche, ne bova jim tega dopustila! Raje umrem!«

»Ne govori tako, otrok ...«

»Jaz hochem zhiveti s chlovekom, ki ga ljubim! Tako kot je mama ljubila tebe! To morash razumeti!«

»Saj razumem, Vida, o, she kako razumem!«

»Potem pa ne bosh dopustil, da bi me odpeljal nekdo, ki ga niti ne poznam.«

To je rekla chisto mirno. Oche se je zgrudil vase. Pomislil je na smrt. Na odreshitev.

Spet je zaigrala. Skladba se je zachela z divjim plesom pretresljivih akordov in se pochasi zachela umirjati, dokler niso harmonije zgradile velichastnega zvochnega kristala, nasichenega z mirom. Sporochale so o zrelosti chlovekovega duha. O spoznanju resnice.

»Povej mi, me je prishel snubit tudi on

»Kdo?«

»Fant, ki obnavlja mesto … Srechala sva ga na glavnem trgu, saj vesh …«

Ocheta je zaskrbelo. Hcherka je gotovo mislila na tistega neotesanca, na nevzgojenega Kranjchevega sina!

»Mislish Romana Kranjca? Upam, da ne ...«

Vanjo je zaplavala nova beseda – Roman ... Roman me hoche poljubiti ... Chisto se je zasanjala, sploh ni vech slishala, kaj ji govori oche.

 

Nad mestom se je razgrnila charobna noch. Vsi so spali, le dva chloveka sta zrla v nebo. Dobro sta vedela, zakaj je prizhganih toliko zvezd.

Na terasi pred hisho se je v starem gugalniku zibal Roman. Zvezde so se mu sestavljale v poteze Vidinega obraza. Polna luna je sijala v sredini njene zenice, svetloba je zharela iz njene dushe. Cheznjo so zdrsevali prozorni oblachki kakor nema zhalost chez neuresnichljivo ljubezen.

Vida pa je sredi nochi razgrnila zavese in iskala med strehami tisto, ki pokriva Romanovo hisho. S pogledom je presijala streshnike in pogledovala v sobe, kjer bi lahko lezhal on, ki je ne more poljubiti ...

 

Tedaj je v njen pogled priletelo chudezhno bitje; odeto je bilo v svetlech zhar, njegova krila so drsela skozi tishino kot ognjen plamen po gladini vode.

Angel je nekaj hipov lebdel nad eno od hish in se spustil na tla. Ni ga vech mogla videti, toda zdaj je vedela, kje zhivi Roman. Ni vech umaknila pogleda od tiste hishe. Zrla je tja kot urochena in zdelo se ji je, da se nad tisto streho bochi komaj zaznaven sij.

Chisto potihem je odprla okno in prisluhnila v noch. Mesto je molchalo. Vsepovsod tishina, le na dvorishchu Romanove hishe je udarjalo njeno srce. In od tam se je zaslishal komaj zaznaven pish vetra, kot bi velik, neviden chloveshki ptich zamahnil s krili ... Res se je dvignil nad streho, poletel je proti njej. Zlat in rdech, sijoch in gol.

Ni se ga prestrashila, bil je on, Roman, prihajal je k njej.

Odmaknila se je od okna in sedla na posteljo. Okno se je vedno bolj razsvetljevalo. Potem je zagledala njegov obraz, mile poteze, zhareche ochi ...

Bil je tako prelestno lep. S pogledom je bozhala njegove chvrste mishice na nogah, njen pogled mu je slonel na bokih, legel na napeto kozho njegovega trdega trebuha in silnih ramen ...

Objela so jo najmehkejsha krila. Tonila je v svet mehkobe, toda ko jo je stisnil k sebi, je zachutila v njegovem telesu trdno oporo, njegovo vrocho slo ...

Legel je nanjo.

Zaprla je ochi. Prelivala jo je njegova svetloba. Chutila jo je na vsakem delchku telesa. Bila je v njej, vzburjala jo je v zhilah, v kapljicah na njeni kozhi.

Poljubi so jo raznezhili, privijal se je k njej, razpiral ji je telo. Dihal je z njo. Skupaj sta se premikala kot v sanjah.

Bosta odplesala, odlebdela? Odnashal jo je, chutila ga je pod trebuhom, v vsakem vrshichku vlazhne dlachice je bil njegov dotik.

Imel je kristal v obliki rahlo vzbochenega loka. Mizhala je, zato ga je samo chutila. Z dlanjo ga je gladila, ga prijela she z drugo roko in ga stisnila. Bil je rubinast dotik, odprla je ochi, a od lesketa takoj spet zamizhala. Nosil ga je med boki. Bil je izbrushen kamen brez ostrih robov, podolgovat, da je lahko z dlanmi potovala po njem. Njeni prsti so ga nezhno objemali in lahko so se ga oklenili z vso mochjo. Ko ga je potegnila she blizhje k sebi, je bil kamen samo she simbol nezhnih dotikov angelskega telesa na njej. Angelsko peklenskih mishic, ki so postajale del nje. Bila je vsa razprta. Z njegovim kamnom v rokah je krozhila tik pred svojo sredico. Chisto rahlo se jo je dotikala z odebeljenim zgornjim rubinom, ki ga je imel izklesanega na vrhu. Pochasi ga je vrtela v vedno manjshih krogih in se she bolj razpirala z njim; potegnila ga je skoraj vase in hkrati z njim angelsko telo, ki jo je utopilo v svojem objemu.

 

Tedaj ji ga je angel sam nezhno potisnil v srce. Nichesar drugega ni bilo vech. Zdrseval je vanjo in jo prizanesljivo shiril, pomenil je vdor in globino. Prihajal je pregloboko, da bi mirovala. Prevech jo je razshirjal, da bi she molchala. Lovila je glasove, ki so bezhali v njegova usta. Vsa je drhtela, obsojena na vrtenje, razpushchena na izklesanem rubinu, simbolu vedno globljega prodiranja v njeno bistvo. Telo je odhajalo, bila je samo she dusha v peklenskih ognjih angelske ljubezni, krilatega ljubljenja, s kamnitim simbolom silnega predajanja in jemanja tega gladko izklesanega kristala vase, tega nihala nad tronom ljubezni, ki se ugreza pod bivanje in pechati vsak gib z novim dotikom, z globljim odzivom, s hitrejshim vrtljajem in usodnejshim vbodom.

Ljubim te, Roman, je shepetala, ko jo je razvnemalo, ljubim te, ko jo je odnashalo, ljubim te, ko se je prelivalo z njo vse, kar je bilo tudi njegovo.

Zagorela je v rdechezlatem siju in chas je izginil, zacharana se je stopila v objemu angela, krilatega chloveshkega pticha, ki jo je z rubinastim bodalom za vedno pribil nase.

 

 

 

XVI. poglavje

 

Gospod Dusha se je kar sam vzpenjal po stopnishchu palache, v kateri se je nekoch shopirila, zdaj pa je komaj she zhivotarila Asociacija za umetnost. Bila sta sicer zmenjena z Romanom, a ko je Dusha prishel ponj, je fant she tako sladko spal, da ga prijazni gospod ni hotel zbuditi in se je na sestanek s Srobotnikom odpravil brez njega.

Zunaj so ropotali kamioni in odvazhali rushevine izpred palache, drugi pa so pripeljali les, zidake in vreche cementa. Po hodnikih so hodili inzhenirji in natanchneje dolochali obnovitvena dela. Vljudno so pozdravili, ko je shel mimo gospod Dusha, kajti vsi so ga poznali. Med delavci se je o njem shirilo kar nekaj silno zanimivih zgodb.

Ves chas, odkar so zvedeli, da je Dusha glavni investitor obnove mesta, so vsi ugibali, od kod mu toliko denarja. Chesa vsega niso pogruntali! Od tega, da je bil njegov ded pomemben preprodajalec orozhja in vojni dobichkar, do tega, da je Dusha izumitelj nekih novih tehnologij, ki so mu prinesle bajno bogastvo.

Prav danes je delovodja mizarjev razshiril zgodbo, da je Dushev oche pred tridesetimi leti iz neke amerishke igralnice odnesel toliko denarja, da bi lahko z njim odkupil vse dolgove srednje velike drzhave, che bi hotel, in zhivel bi kot bogatash samo od obresti. Igralnishka mafija pa ga je ubila, ker je hotela denar nazaj. Toda stari Dusha naj bi bil tako pretkan, da se je denarja pravochasno znebil. Samo kako uro, preden so ga ustrelili, je denar skril tako skrbno, da ga she danes ishchejo tri veje amerishke mafije, a zaman. Bil pa je tudi tako pameten, da ni nikomur chrhnil niti besede o tem, da ima sina, kaj shele o tem, da je sinu poslal pismo z nachrtom, v katerem je bilo vrisano skrivalishche njegovega velikega zaklada.

Delavci so zijali z odprtimi usti, ravno tedaj pa je po stopnicah mimo njih prishel Dusha.

»Kaj je fantje, a malo pochivate?« jih je vprashal.

Urno so se lotili vsak svojega dela in mu nekaj nerazlochnega momljali v odgovor. Dusha se jim je prijazno nasmehnil in vstopil v hodnik prvega nadstropja.

Vrata v Srobotnikovo tajnishtvo so manjkala, prav zdaj sta dva delavca lakirala novi okvir. Chez soboto in nedeljo so popravili tla in strop, pobelili stene prednjega prostora in Srobotnikove pisarne ter polozhili nov parket. Oba prostora she vedno nista imela nataknjenih popravljenih oken, ki so zhe chakala, prislonjena na stene.

 

Srobo je sedel na robu mize sredi svoje pisarne. Miza je bila she vedno pregrnjena s polivinilom, na katerem se je posushilo nekaj kapelj barve. Nervozno je bingljal z nogama in pogledoval na uro. Ko je zagledal Dusho, je skochil dol, si skushal obrisati hlache, a sledovi belezha so ostali. Krasili so mu zadnjo plat, kar ga je ochitno zelo motilo.

»Dober dan,« je pozdravil Dusha, »vidim, da je pri vas zelo zhivahno ...«

»Ne vem, kdo je vse to narochil. To je nevzdrzhno, takshen hrup in umazanija! Tudi ne vem, kdo bo vse to plachal!«

»Pa ne, da ste mislili pustiti stavbo kar podrto?« se je zachudil Dusha.

 »Seveda ne! Ampak to je predrznost! Nekdo je vse to narochil kar mimo upravnega odbora in mimo mene! Zdaj naj pa she placha!«

»Chlovek bi prichakoval, da boste zadovoljni, ker je zhe toliko narejeno.«

»Jasno, da sem zadovoljen. Samo povem vam – kar je prav, je prav. Sploh ne vem, kdo stoji za vsem tem!«

»Saj mi ne boste zamerili, che vam povem, da sva prenovo mesta organizirala gospod Roman Kranjc in jaz?«

»Se mi je kar zdelo!« je potrto vzkliknil Srobo. V mozhganchkih je pa zhe kalkuliral, koliko bi lahko pri tem prihranil. Mogoche bi se lahko celo izognil plachilu!

»Imam prijatelja, ki se spozna na pravnishke zadeve,« je rekel Dusha. »Zhe jutri bo poslal predlog pogodbe.«

»Kakshne pogodbe? Nich ne bom podpisal!« je poskochil Srobo.

»No, spisal bo pa she nekaj drugih dokumentov ...«

»Kakshnih dokumentov!?« ga je prekinil mali debeluh. Besede dokumenti se je bal kot hudich krizha.

»Ah, saj niti ne vem, ne spoznam se na te zadeve, na pogodbe, pa na tozhbe, zahtevke ...« je navelichano rekel Dusha.

»Na tozhbe!?« se je prestrashil Srobo.

»Mogoche. Ne vem. Najbrzh je predvidel mozhnost, da vi ne bi hoteli plachati obnove. In da ne bi hoteli financhno sodelovati pri obnovi mesta.«

»Financhno? Pri obnovi ... mesta?! Kaj pa nas briga mesto! Mi smo Asociacija za umetnost. Samo to. Nich drugega nimamo na skrbi.«

Srobotnika je kar zvijalo od strahu, da bi moral iz blagajne vzeti kakshen prihranek. V zadnjih desetletjih, kar je vodil Asociacijo, se jih je na rachunu nabralo zhe skoraj toliko, kot je bilo osnovnega premozhenja. Skratka, podvojil je bogastvo, na to je bil neizmerno ponosen. Ni se prav nich vznemirjal, che Asociacija ravno zaradi tega bogastva ni izvajala svoje osnovne dejavnosti.

»Ja,« je rekel Dusha »tako smo pach razmishljali … Ko smo pregledovali vash arhiv ...«

»Kaj ste!?«

»Saj pravim, pregledovali smo vash arhiv, in seveda nashli tudi nekatere zanimive podatke ...«

»Kako ste si drznili!? To je kaznivo! Tozhil vas bom za to!«

»Treba je bilo obnoviti kletne prostore, saj veste, pa smo zachasno umaknili dokumente na primernejsho mesto.«

Spet ta grozna beseda – dokumenti! Srobotniku je kar sapo zapiralo.

»No, in ta moj dobri prijatelj pravnik bo pripravil pogodbo o sodelovanju pri obnovi mesta, vi jo boste samo podpisali, ne bo se vam treba ukvarjati z zoprnimi podrobnostmi.«

Ko je Dusha to rekel, se je Srobotnik spet naslonil na mizo; zadnjo plat je nevede nalozhil ravno na najvechji madezh, kar jih je bilo na polivinilu.

Ni vedel, kaj naj reche. Zadeve so mu ushle iz rok.

Dusha je medtem stopil k oknu. Odprl se mu je prekrasen razgled na glavni trg, kjer je vse vrvelo. Zdaj je bilo zhe tezhko ugotoviti razliko med najetimi gradbeniki iz Majdingrada in she pred kratkim totalno apatichnimi Kurjegrajchani. Oboji so delali kot za stavo. Hishe ob glavnem trgu so vidno spreminjale svoje podobe, magistrat je bil zhe pokrit s streshniki, pripravljali so se na barvanje fasade.

»Povejte mi, kaj hochete od mene,« je skrusheno zaprosil Srobo. Novica o pregledovanju arhiva zanj ni bila niti najmanj spodbudna. Ni bilo vse tako chisto, kot je bilo videti na prvi pogled, tega se je she predobro zavedal. A doslej si nihche ni drznil niti pomisliti na to, da bi kar koli sprasheval, kaj shele pregledoval ....

»Porabili bomo prihranke, che vam je prav,« je mrzlo povedal Dusha.

»Joj!« je zavzdihnil razkrinkani trinogec, nekdanji veliki shef. To je bilo za zdaj vse, kar je lahko spravil iz sebe.

 

Naslednji dan je bila ista pisarna zhe nared za prvi sestanek. Za mizo je na eni strani sedel Srobotnik s svojimi kimavci, na drugi pa Dusha s svojim prijateljem odvetnikom in z Romanom. Odvetnik je zachel naglas prebirati besedilo pogodbe, Srobo in njegovi podrepniki so postopoma lezli pod mizo, Dusha in Roman pa sta se pri sebi zadovoljno smehljala.

She istega dne je bila pogodba podpisana. Asociacijo za umetnost je zavezovala, da bo plachala stroshke obnove svoje palache in magistrata, obnovo mestne knjizhnice in stare shole, poleg tega pa bo zaposlila dvaindvajset ljudi z visoko izobrazbo in v treh mesecih imenovala novo upravo.

Preprichan sem, dragi bralec, da te ne zanima podrobnejsha vsebina pogodbe, zato sem ti iz nje navedel le glavne poudarke. Me pa ne skrbi, da ne bi tudi ti opazil, kakshne pomembne spremembe je ta listina napovedovala za Kurjegrad.

 

She isti vecher so gospod Dusha, Roman in njegov oche na terasi pred hisho pochasi srebali hrushkovo zhganje, na slivi sredi vrta pa je pochival rdechezlati angel.

»Ne morem verjeti!« se je glasno chudil oche. Pa ne angelu, saj ga she vedno ni mogel videti. Chudil se je zgodbi, ki mu jo je pripovedoval prijatelj.

»Ja, pa lahko verjamesh,« se je zarezhal Dusha. Bil je dvakrat dobre volje; enkrat zaradi tega, ker je vse teklo po nachrtu, she enkrat pa zato, ker mu je zhganje pochasi lezlo v glavo in mu potegnilo ustnice she bolj narazen.

Pravzaprav sta ga z Romanovim ochetom zelo zadovoljno cukala tudi zaradi nasmeshka na mladenichevem obrazu. Zhe drugi dan je sijal iz njegovih ochi, tako da so se dobesedno lesketale. Fant (che mu she lahko tako recheva, dragi bralec) je zrl v kroshnjo slive, kot da bi bil zacharan ali kakor da vidi najlepshi privid.

Oche in gospod Dusha sta bila seveda zelo fina in obchutljiva chloveka. V Romana pach nista zhelela siliti z vprashanji, cheprav bi dal vsaj njegov oche marsikaj za to, da bi zvedel, kaj je tako osrechilo sina.

 

Toda najbrzh bi bil nad odgovorom precej razocharan, kajti tisto, kar je Romana tako raznezhilo, so bile zgolj sanje. Prejshnjo noch sta se namrech v sanjah ljubila z Vido. A bile so tako zelo resnichne! Prisegel bi, da se je vse tisto med njima zares zgodilo.

Kajti zdaj, ko je zrl v angela, ki se je medtem s slive spustil na tla, je verjel, da je meja med sanjskim svetom in resnichnostjo povsem izginila.

Ko je v sebi tako zharel od ljubezni, se mu je angel priblizhal in dejal: »Vidish, kako chudezhno je zhivljenje in kako vsemogochna je ljubezen.«

 

Roman je zhe vedel, da za pogovor z angelom ne potrebuje besed. Prej, ko se je she glasno pogovarjal z njim, so ga imeli vsi, she celo gospod Dusha in oche, za zmedenega in preutrujenega. Zdaj pa je samo pomislil in angel mu je zhe odgovoril, kot da je slishal njegovo misel.

Bilo je lepo v njenem objemu, poljubljal sem jo, ljubil sem jo in ona se je ljubila z mano, torej me ljubi! je tuhtal kakor v omotici, angel pa se je le nasmehnil in mu prikimal. Razshiril je krila in odletel v noch, Roman pa se je zaman sprasheval, kam so ga odnesle zhareche peruti.

 

 

 

XVII. poglavje

 

Che te zanima, dragi bralec, kam je angel odletel izpod Romanove slive, pridi z mano do mestne garazhe, kjer je vse postavljeno na glavo. Perje frchi po zraku, a ne angelovo! On je samo pristal na visokem zherjavu, ki so ga danes zjutraj postavili nad centralnim mestnim kurnikom, in tam je obchepel, kajti prizor je celo njemu, bozhanskemu bitju, zaprl sapo.

Zjutraj je kamion povozil ubogo kokljo, ki se je splashila zaradi nenadnega hrupa ob prihodu delavcev in jo je ucvrla naravnost pod kolesa. Prijateljice so zhe ves dan jokale, skrbelo jih je, kaj se bo zdaj zgodilo z njenimi zapushchenimi pishchanchki, ki so se komaj dobro izkljuvali iz jajc.

Ulriku se je utrgalo, skakal je s kokoshke na kokoshko, ne da bi katero zares pokavsal. Tudi ostalim petelinom je namesto libida v drobovini zavrel strah. Nekaj jih je oponashalo Ulrika, drugi so brezglavo begali sem in tja, vechina pa se jih je poskrila po kotih.

Vsaj tisoch kur se je razbezhalo po predmestju, iskale so zavetja v najbolj neprimernih luknjah. Ena se je zatekla celo v zapushcheno pasjo uto, kjer je naletela na polsteklega buldoga, in to je bil seveda konec njenega zhivljenjskega poslanstva. Postala je hrana mochnejshemu in zdaj ni bilo vech pomembno, ali je bila navadna kokosh ali pa v kuro spremenjena zhenska.

 

Je pa res, da so se Betsi, Andi in njune shtevilne vrstnice znashle nekoliko bolje od navadnih kokoshi. Ohranile so mirnejsho kri; sem in tja so frchale le nekaj chasa, dokler se jim ni posvetilo, da delavci niso prishli v kurnik po hrano, ampak da imajo drugachne namene. Revice so se torej kmalu precej umirile, se umaknile na drugo stran mestne garazhe, kjer she ni bilo delavcev, in se razmeroma potihem tresle od groze.

»Kaj neki hochejo od nas te moshke poshasti?« se je kokodakajoche sprashevala Andi.

»Unichiti nam hochejo nash edini dom!« je Betsi panichno zafrfotala s krili, da je dvignila cel oblachek prahu.

Andi je ohranila najbolj trezno glavico. »Pomiri se, ni tako hudo. Zdaj, ko nas vech ne lovijo za hrano, imamo prilozhnost, da jim konchno dopovemo, kdo smo v resnici,« je zakokodakala in prijateljice so ji vneto prikimavale.

»Jim bosh to ti povedala, a ne, Andi?« je kokodajsnila Simona L. (Zachetnico priimka ti povem, dragi bralec, da je ne zamenjash za kakshno drugo Simono.) Kadar je pa ta kakshno zinila, so jo she njene najboljshe kolegice raje preslishale, tako je bila omejena. Toda po drugi strani je bila silno praktichna; za naloge, kakrshna je bila tale, je ponavadi prav rada prva predlagala kakshno drugo kuro.

Andi sploh ni bila navdushena nad njenim predlogom. Zavedala se je namrech velike nevarnosti zase, che bi se izpostavila. Morda bi kateremu od teh zoprnih dedcev ravno v tistem hipu padlo na pamet, da bi ji zavil vrat. To ji seveda ne bi bilo vshech. Prej nasprotno.

 

»Res, Andi, ti jih vprashaj, tebi ne bo nihche hudega storil!« je navijala Betsi.

»Ti si tako inteligentna, Andi,« je kokala Simona L. »Takoj bi spregledala zlobno nakano in jo pravochasno ucvrla, jaz bi pa kar pochepnila in se podelala od strahu ... Noge bi mi odrevenele, toliko se pa zhe poznam.«

Andi je nekaj chasa ugovarjala. Ko pa so zachele she druge kokati vanjo, so ustvarile tolikshen pristisk, da ni vech zdrzhala. Odpravila se je na nevarno pot.

 

Kmalu je pristopicala na drugo stran garazhe, kjer so delavci z rokami v zhepih chakali na nova navodila. Shlo je najverjetneje za napako v nachrtu, saj najbrzh nihche ni prichakoval toliko kokoshi v mestni garazhi. Treba se je bilo odlochiti, kaj storiti z njimi, kajti tezhko bi jih bilo kar vse na hitro podaviti. Tudi che bi jim to nekako uspelo, mesto ni premoglo dovolj lachnih ust, da bi jih vse pojedli, dokler bi bile zhe svezhe. Hladilnic za morebitno mnozhichno zamrzovanje pa je bilo premalo.

 

Delavci so postajali nervozni. Prostor je zaudarjal po kurjekih, med rushevinami je odmeval neznosni kokodak. Marsikomu so se uboge kokoshke smilile, she shtevilnejshim pa so shle mochno na zhivce, cheprav so se zadrzhevale na drugi strani. Za namechek pa je nad vsem obviselo neko chudno razpolozhenje: marsikdo se je prav v teh trenutkih spomnil na svojo ljubo zheno, ljubico ali hcherko ...

»Kaj je zdaj to?« se je razburil delovodja. »A nam bo zhe konchno kdo prishel povedat, kaj naj naredimo? Tako ne gre vech!«

»Ti, Alojzij, kaj si pa ti tako slabe volje?« je zanimalo Tominca.

»Ma nich,« je na kratko zamomljal vprashani.

»Ne lazhi, saj se poznava! Tak si samo, kadar te dajejo tezhke misli.«

»Ja, pa kaj potlej?«

»Tezhke misli te dajejo, kadar mislish na Jozhefo.«

»Te nich ne zanima, na katero mislim!«

»Na, pa si priznal, da mislish na eno.«

»Ma, kaj potlej?«

»Ampak nich se ne sekiraj, jaz tudi mislim na mojo …«

Ker so drugi pomenljivo pogledali proti njima in sochutno pomolchali, se je delovodji posvetilo. »Ja, kaj nam pa je? Kar naenkrat smo se vsi raznezhili! Samo da pridemo med kure,« se je hotel pohecati, »se nam zhe stozhi po babah.«

Ko bi on vedel, kako blizu je resnici, si je mislila Andi. Zhe kar nekaj chasa je stopicala okoli te skupine moshkih in skushala chim bolj nevsiljivo preusmeriti njihovo pozornost nase. Naenkrat pa ni vech zdrzhala, zaprhutala je s krili, poskochila in na ves glas kokodajsnila.

Njen krik je bil tako poln obupa, tako rotech, da so mozhje umolknili kot eden. Samo Matevzhu so popustile vse zavore; ko je zaslishal njen krik, je na ves glas zavpil: »Andrijana!«

Andi je mislila, da ji bo od presenechenja in nenadne sreche pochilo srce. To je moj ljubljeni Matevzh! Poglej ga! Koliko chasa ga zhe nisem videla, prav nich se ni spremenil, je pomislila in naglih kril vzprhutala proti njemu. Ko je prishla chisto blizu, mu je skochila v narochje in zhalostno, zhalostno zakokodakala.

 

Nihche ni videl, kaj se je zgodilo v tistem hipu. Rdechezlati angel, ki je z zherjava ves chas opazoval dogajanje v centralnem kurniku, je priplahutal nad Matevzha in ga posul z nevidnim prahom. Matevzh je v hipu dojel, da drzhi v narochju svojo ljubljeno Andrijano!

»Ljubica! To si ti …!« je vzdihoval in jo zachel poljubljati na kljun in po prsih, zraven jo je pa tako mochno stiskal k sebi, da bi revo skoraj zadushil. In tudi ona mu je, presrechna, na ves glas izjavljala ljubezen in zvestobo.

Nekoliko bolj chudno se je vse skupaj zdelo njegovim kolegom. Niso bili vajeni, da bi se Matevzh poljubljal s kuro, dotlej je v njihovih ocheh veljal za resnega chloveka. Seveda niso mogli vedeti, da je bil ves posut z angelskim prahom, zaradi chesar je razumel vsako besedo, ki mu jo je kokodajsnila Andi, pred sabo pa jo je videl v njeni zhenski podobi.

»Tudi jaz te ljubim! Kako tezhko mi je bilo brez tebe!« ji je hrepeneche zagotavljal.

»O, ljubi moj,« je kokala Andi, »vedela sem, da me bosh odreshil! Tako dolgo in tezhko sem te chakala!«

»Jaz pa sem hrepenel po tebi in vsako noch sem prosil bogove, da bi te lahko vsaj she enkrat poljubil!«

»Nisem vedel, da si mahnjen na kure,« je pripomnil Tominc.

»A si ti preprichan, da je nisi s katero zamenjal?« je resno vprashal delovodja.

Onadva pa sta se objemala in poljubljala, objemala in poljubljala, dokler si je ni Matevzh tako zazhelel, da je pozabil na ves svet. Polozhil jo je na avtobusni sedezh, ki je lezhal v blizhini, in se je lotil. Z desno jo je objemal, z levo pa si je jel odpenjati hlache.

»Hej! Hej!« je tedaj vzkliknil delovodja. »Chakaj malo! To pa ne! Si pozabil, da si v sluzhbi?«

»Pochakaj, Matevzh!« je vzkliknila tudi Andi. »Tvoji kolegi ne razumejo, za kaj gre. V tem kurniku nas je vsaj tisoch Kurjegrajchank, spremenjenih v kokoshi. Vi nas lahko reshite! Poskrbi za nas, ljubi moj, ne dovoli, da z nami ravnajo kot z navadnimi kurami!«

Tedaj pa je moch prashka, s katerim je angel posul Matevzha, popustila. Nenadoma se je zavedel, da drzhi v rokah kokosh, za katero misli, da je Andrijana. Spustil jo je, da je padla na tla in stekla stran, v glavi pa se mu je vse meshalo.

Obsedel je na avtobusnem sedezhu. Brez besed je bolshchal predse in ni vedel, za kaj gre.

»Ej, kaj pa je bilo to?« ga je vprashal delovodja.

»Bila je moja Andrijana,« je zamrmral Matevzh.

»Aha!« je pod brki zamomljal delovodja.

 

Nervoza je narashchala, prepadeni delavci so zhe prej komaj zadrzhevali smeh. Zdaj pa je nenadoma iz vseh bruhnil strashen krohot. Delovodja jih je nekaj chasa skushal miriti, potem pa je she sam padel v tako krchevit smeh, da je pri vechini navzochih izgubil she tisto skromno avtoriteto, ki jo je zaradi kdove chesa sploh imel.

 

Le Matevzh je tiho in nepremichno sedel na avtobusnem sedezhu, gledal za Andrijano, ki se je pred njegovimi ochmi zopet spremenila v kokosh, in razmishljal o tem, kar se je zgodilo. Tezhava je bila namrech ta, da vsega skupaj ni najbolje razumel. Che ne bi nekje globoko v sebi she vedno chutil, da bo Andrijano lahko spet nekoch objel, bi se mu zmeshalo.

 

Rdechezlati angel se je nasmehnil temu ubogemu chloveku. Na glavo mu je spet posul chisto malo nevidnega prahu, toliko, da je Matevzh lahko za trenutek tik zraven sebe uzrl njegovo angelsko podobo in slishal tele njegove besede: »Ne verjemi nikomur, ki te bo prepricheval, da je bil vse le privid! In ne prichakuj, da ti bo kdor koli verjel, kaj se je v resnici zgodilo!«

Matevzh je razlochil le she odblesk na sijochih krilih, ko je angel poletel nad mesto in izginil v vishavah.

 

 

 

XVIII. poglavje

 

Mesto je raslo in cvetelo. Skorajda ni bilo vech hishe, ki ne bi bila obnovljena ali pa znova postavljena od temeljev. She vzhodno predmestje, kjer so od nekdaj prebivali mestni klatezhi, se je bleshchalo od urejenosti, cheprav je ob njegovem robu zhalostno samevalo sedem novozgrajenih, lepih, a povsem praznih blokov s stanovanji za mlade druzhine.

Danes so v tem predelu obnovili knjizhnico. Postala je prava lepotica. Oblepljena z modro in belorumeno keramiko, se je shopirila med belim poslopjem nekdanje shole, ki so jo zdaj zachasno preuredili v neke vrste kulturni dom, in manjshim parkom, v katerem so nasadili mlade breze in kostanje. Okrog parka so zacheli poganjati ligustri kot zhiva meja, okrashena s forzicijami in grmichi hibiskusa. Na sredini so zhe rasle tri platane, ki bodo chez chas s svojimi velikanskimi kroshnjami senchile otroshka igrala, obdana s klopcami in koshki za smeti. Prostor je odpirala sijocha trata, v kateri so se s cvetochimi deteljicami veselile plavice. Med njimi se je vila tlakovana potka in ob njej je stal marmornat podstavek, na katerega bodo nekoch postavili bronast kip Kurjegrajchana, ki bo tu s svojim svetlim zgledom pazil na otroke.

 

Se bodo res v Kurjegradu spet rojevali otroci?

 

V gradu nad mestom se je bliskalo in lesketalo sedem senc, zharki pa so skozi sonchni prah zarisali sedem velikanskih postav popolnoma nezemeljskih, bajno lepih oblik.

 

Takole je dejal veliki Razsvetljevalec, bog luchi, chigar blishch je svetil najmochneje od vseh: »Vprasham se, ali smo storili prav, da smo dali znova postaviti to mesto. V ljudeh smo vzbudili upanje in zdaj prichakujejo od nas chudezh.«

 

Pa mu odgovori velika Zatemnjevalka, boginja nochi, ki je lahko vsak dan enkrat ugasnila sonce: »Niste me poslushali tistega dne, ko ste zacharali to mesto, zato me poslushajte sedaj! Spremenimo kokoshi nazaj v zhenske! Mesto je prenovljeno, toda domovi so prazni. Ko se bodo zhenske vrnile, bom ustvarila dolgo noch, v kateri bodo moshki zaplodili nov rod meshchanov!«

 

Tedaj spregovori veliki Pokonchevalec, zmagoviti bog ognjenih mochi, ki bi lahko nekoch unichil vse, kar je zhivega: »Prav ima velika Zatemnjevalka. Dovolili ste mi izpolniti poslanstvo, zaradi katerega sem bog. Porushil sem bedno mesto, ki je samo sebi odzhiralo prihodnost! In zdaj lahko na teh tleh ustvarite novo zhivljenje, v katerem ne bo vech bolezenskih klic, tako neizmerno motechih za ljudi in tudi za nas.«

 

In reche veliki Uravnotezhevalec, bog pravichnosti, ki mu je bilo dano vedno poiskati nasprotje chesar koli: »Nikar ne zatemnimo, kar bi lahko razsvetlili z vechno svetlobo! Poishchimo raje reshitev brez nasprotja, kajti le taka bi odreshila to zakleto mesto praznih upov, skotenih v glavah njegovih naivnih prebivalcev.«

 

Konchno se oglasi veliki Premishljevalec, bog modrosti, ki mu je bila dana moch odlochanja o vsem, kar je zhivo: »Nichesar od tega, kar ste pravkar povedali, ne storimo, o bogovi! Ne pozabimo, da je velika Uteleshevalka, boginja rojevanja in uresnichevalka vseh stvaritev, v glavi najboljshega med prebivalci tega zacharanega mesta zasnovala odreshilno misel. Se pravi misel, v katero je vsak od nas vdihnil tisto, s chimer je zhelel ozdraviti mesto. In zdaj naj s to mislijo navdihnjeni chlovek vse opravi sam po svoji volji, vendar v imenu nas, velikih bogov.«

 

Sedma senca, ki je dotlej ves chas molchala, je zdaj zazharela v zlatordechi svetlobi. Angel je razprl krila in spregovoril: »Zasejal sem bozhansko seme! Edina zhenska v mestu bo imela dve hcheri. In vsaka od njiju po dve vnukinji in vsaka od vnukinj po dve pravnukinji in nikdar se ne bo iz tega semena rodilo moshko dete! Tako se bodo rojevali angeli na Zemlji!«

»Ojoj!« je vzkliknila velika Uteleshevalka. »Kdo se bo pa ljubil z njimi?«

Veliki Razsvetljevalec se je odkashljal, kar je bilo v mestu slishati kot grmenje, in pomislil: »Saj res, le kdo se bo loteval teh prelepih, bozhanskih bitij z ljubeznijo, che se ne bodo rojevali tudi moshki?«

Velike Zatemnjevalke pa to ni kaj dosti skrbelo: »Ko bom jaz vsak dan ugasnila Sonce, se bodo angelice zagotovo znashle v moshki druzhbi.«

»Od kod pa bodo prishla radozhiva moshka bitja v njihove postelje, saj se bodo v tem kraju rojevale samo zhenske?« je zaskrbelo velikega Unichevalca.

»Mogoche bi lahko zacharali sosednje mesto, da bi se tam rojevali le moshki, pa bi ti pozneje prihajali v Kurjegrad na obiske k zhenskam ...« je razmishljal veliki Uravnotezhevalec.

Veliki Premishljevalec pa je molchal; ochitno she ni potuhtal najbolj modre reshitve.

»Saj zhenske lahko jaz oplajam! Z veseljem bom to pochel, dokler ne najdemo primernejshe reshitve,« se je ponudil rdechezlati angel.

»Ojoj!« je spet vzkliknila velika Uteleshevalka. »Mar bi rad, da bi imeli krila tudi novi rodovi zhensk? Se ti zdi, da zhenske she niso bile dovolj kaznovane s kurjimi krili?«

Che ne bi veliki Premishljevalec grdo namrshchil svojega bozhanskega chela, bi se onadva gotovo sprla. Tako pa sta utihnila in obmirovala, da je bog modrosti lahko iztuhtal pravo reshitev. Vendar pa se to ni zgodilo takoj, zato poglejva, ljubi bralec, kaj se je medtem dogajalo med ljudmi.

 

Kristjanshkovi sinovi so stavili na Slavoja Mishkicha. Njega so namrech izbrali za bodochega zhenina svoje sestre. Bil je bogat meshchan Majdingrada, lastnik velike tovarne tablet za dvig seksualne potence in zbiralec posushenih metuljev. Imel je vsega v izobilju, zato so ga zares zanimale le she posebne redkosti. Vida je bila tudi zanj nekaj posebnega; primerjal jo je z edinim primerkom izumrle vrste, kot che bi po svetu letal le she en sam primerek modrega belina. In ravno tega bi namrech Slavoj Mishkich vsekakor hotel imeti v svoji zbirki, lepo posushenega in razstavljenega v sprejemnici. Nich ga ne bi motilo, che bi zato zadevna vrsta metulja dokonchno izumrla. Vido je nameraval odpeljati v Majdingrad, kjer si je dal pred chasom postaviti veliko vilo, v kateri je prebival skupaj z dvanajstimi sluzhabniki.

 

»Nikoli!« je jokala Vida. »Nochem ga niti videt!«

»Daj no, sestrica, ne moresh vse zhivljenje samevat v stolpu!« jo je nagovarjal Zhiga. »Che bosh taka, bosh ostala stara drevica in nich ne bo iz tebe.«

»Kaj pa naj bi bilo po tvoje iz mene? Kako si si pa ti zamislil moje zhivljenje? Ti, moj pametni brat, ki hochesh odlochat o usodi drugih ljudi, pa ne znash dobro poskrbet niti zase! Ne vem, od kod si jemljesh to pravico ...«

»Ne zmerjaj me, Vida, che hochesh, da se razumeva.«

»A zdaj te pa she zmerjam?! Che ti naravnost povem, kaj mislim o tebi, te pa zmerjam?«

»Raje pomisli she na koga drugega! Ne samo nase ...«

»Ves chas mi to ponavljash, v resnici pa ti mislish samo na to, koliko bosh zasluzhil, ko me bosh prodal.«

To je bilo res, a Vidi ni prav nich pomagalo, da je vedela, kaj v bistvu hoche Zhiga. Nikoli si ne bi mislila, da bo med njima prishlo do tega, kar se je dogajalo zdaj. Nista se sicer ne vem kako dobro razumela, a vseeno ni prichakovala, da bo tako.

»In tepel si ocheta! Da te ni sram!« mu je zabrusila.

Zhiga je bil zhe hudo jezen, njene zadnje besede pa so ga she podzhgale. »Drzhi svoj strupeni jezik za zobmi, che nochesh, da bom she tebe!« se je zadrl in zhe dvignil kosmato roko.

Tedaj pa je v sobo vstopil oche, ki je na stopnishchu slishal njun pogovor, in naglo se je postavil med njiju. »Samo poskusi se je dotaknit!« je zagrozil sinu.

Zhiga pa je podrl starca na tla in se spravil nadenj z nogami; obrcal ga je kakor psa in zraven vpil: »Sem ti rekel, da se ne vmeshavaj vech v moje posle! Ti pa she kar izzivash! Bedak! Kreten! Na, tu imash! Za vse nazaj!«

»Nehaj, Zhiga!« je obupano krichala Vida. »Pusti ga, prosim te, saj bom prishla dol in bom prijazna do tvojega gosta, samo pusti ocheta!«

Ko je Zhiga to slishal, je odnehal. »Prav! Uredi se in pridi dol chez pet minut!« ji je ukazal in zdrvel po stopnicah.

 

Vida se je sklonila k ochetu in ga objela. Lezhal je na tleh, skljuchen v dve gubi, iz nosa mu je tekla kri.

»Ne skrbi, oche!« je hlipala »Vse bo she v redu. Bosh videl, da bo v redu.«

Potem pa je stekla v umivalnico in si izmila jok iz ochi.

 

V veliki dnevni sobi so trije bratje klepetali z Mishkichem. Ta je prej sicer slishal vpitje iz stolpa, a se ni kaj dosti vznemirjal. Zhiga mu je namrech zagotovil, da je Vida le malo prestrashena, ker she nima izkushenj z moshkimi, da pa bo brez dvoma kmalu premagala strah. »Na pravi nachin jo bosh moral prijet, pa ti bo lizala, kar bosh hotel.«

Slavoju se je malo chudno zdelo, kako se brat izrazha o lastni sestri, a se ni prevech ubadal s tem. Itak jo je nameraval odpeljati v Majdingrad, stran od teh chudnih ljudi. Potem bo imel z njimi pach nekaj stikov, ampak ne prevech. Drzhala se bova bolj zase, razen che bo Vida kdaj hotela, da obishcheva njeno druzhino. Sicer pa bo lahko shla tudi sama, si je mislil Mishkich.

Vida je res prishla dol zhe chez nekaj minut. Sledove joka je zakrila s pudrom, zhalost pa s prisiljenim nasmeshkom. Oni shtirje sploh niso opazili njenega trpljenja, saj je bila to zadnja stvar, o kateri so razmishljali. Sedla je v gugalnik ob oknu, tako da jo je oblila svetloba. Igrala je umirjeno zhensko, ki ve, kaj hoche.

 

Mishkich je bil preprichan, da hoche njega. Izustil je nekaj vljudnostnih fraz, na katere je odgovarjala tiho in vdano. Uzhival je ob pogledu nanjo, saj je bila, tako obsijana ob oknu, res lepa. Chudovita je! Nihche drug je ne sme imeti, samo jaz, si je mislil. Edina zhenska v celem mestu! To je pa res nekaj posebnega!

 

»No, zdaj vaju bomo pustili malo sama,« je odlochil Zhiga. »Ti pa le glej, kako se bosh obnashala!«

Brata sta mu sledila iz sobe.

»Ti bosh moj metulj!« je skushal biti romantichen Mishkich. Ni vedel, da so Vidi zhe povedali za njegovo slavno zbirko posushenih metuljev. Pravzaprav niti ni pomislil, kaj je rekel.

»Poslushaj me, chlovek,« mu je tiho odgovorila. »Do tebe ne chutim nichesar, in ti to vesh. S tabo se bom porochila samo zaradi ocheta.«

 

Toda Slavoj Mishkich je bil chustveno povsem nezrel chlovek. Cheprav mu je bilo jasno, da ga Vida ne ljubi, se je po tem pogovoru vseeno veselil poroke. V mislih si je celo zhe slikal lepe otroke, ki mu jih bo rodila ta samosvoja zhenska. In ni ga bilo boga, ki bi mu izbil ta privid iz pleshaste glave.

 

 

 

XIX. poglavje

 

Opisani dogodki so si sledili tako hitro, da se Kurjegrajchani niso niti dobro zavedali, kdaj se je njihovo mesto popolnoma prerodilo. Vsakdo je vedel predvsem to, da je bil njegov dom obnovljen, da ob dezhevnih dneh ni vech zamakalo, da ni vech pihal veter skozi razbita okna, ker so bila na novo zastekljena in zatesnjena, da je iz pip spet tekla chista voda, po zhicah pa je pritekala elektrika ... Vedel je, da je tudi pri sosedih tako, in do neke mere je razumel, zakaj. V zadnjih mesecih se je kdove odkod pojavilo vse, kar je potreboval za popravila, prishli so tudi ljudje, ki so mu pomagali opraviti najtezhja obrtnishka dela, predvsem pa – od nekod je vanj prishla zhivljenjska volja, zaradi katere se je sploh premaknil v sebi in postoril tisto, kar bi moral narediti zhe zdavnaj.

 

Tudi Matevzh je intenzivno dozhivljal novo rojstvo mesta. Saj se ga spomnish, dragi bralec? To je mozh, ki je pred nekaj dnevi v Mestni garazhi med kurami prepoznal svojo ljubljeno Andrijano. Stanoval je v tretjem nadstropju vechstanovanjske hishe ob Hrabarjevi ulici, ki je tekla vzporedno z reko, v dvosobnem, na novo urejenem stanovanju. Prav vcheraj ga je dokonchno pochistil in danes je nameraval posedeti v fotelju, da si odpochije od dolgotrajnega in napornega dela, ki ga je opravil v zadnjem chasu. Stanovanje je bilo kot novo, le oprema in pohishtvo v njem sta bila stara, vendar popravljena in ochishchena, da je vse sijalo in dishalo.

 

To noch je – kot zhe mnogo nochi zapored – spal kakor ubit. Ves ta chas ni utegnil kaj dosti razmishljati, bilo je prevech dela. Ali je delal doma ali pa kje drugje v mestu. Za danes ni nachrtoval she nichesar, vse je bilo vech ali manj opravljeno. Ko se je umil in oblekel, se je pri zajtrku prvich po dolgem chasu globoko zamislil.

Tisto je bila Andrijana, ga je preshinilo. Vem, da je bila ona, a mi nihche ne verjame. Moram govoriti s kom, ki me bo vzel resno. In danes bom shel k njej.

Po tistem, ko sta se z Andi prepoznala v mestni garazhi, je skushal dogodek potlachiti v sebi. Nekako mu je uspevalo, da se je zamotil z delom in mislil le na tekoche opravke. Danes pa se je spomin vrnil k njemu, kot da bi se bilo zgodilo pred nekaj trenutki.

Pospravil je skodelico, iz katere je pil chaj, pobrisal z mize drobtine in se odpravil iz stanovanja.

 

Pred vrati ga je presenetil jutranji chasopis, Kurjeglasnik. Zhe dolgo ni izhajal. Matevzh kar ni mogel verjeti, da ga resnichno spet vidi. In vendar je bila pred njim svezha, danashnja shtevilka!

Na naslovni strani je zagledal fotografijo gospoda Dushe, nad njo pa z mastnimi chrkami natisnjen naslov: Dusha – nash novi zhupan.

Seveda, je pomislil Matevzh, o tem chloveku pravijo chudovite stvari ... Bral je chlanek in vsaka zapisana beseda je potrjevala vse, kar je zhe slishal o njem:

 

...neverjetno, kako lahko dober chlovek osmisli zhivljenje sebi in soljudem, ki so se znashli v resnih tezhavah. Gospod Dusha ni le porabil vseh svojih osebnih prihrankov za obnovo nashega mesta, v ta namen je najel tudi visoke kredite pri uglednih bankirjih, ki ga poznajo zhe od prej in ga zato globoko cenijo. Ta pametni in sposobni chlovek je vodil in v celoti izpeljal prenovo nashega zhivljenja. Predvsem po zaslugi gospoda Dushe zhivimo v prerojenem mestu in smo po dolgih desetletjih spet ponosni nanj. Zato, Kurjegrajchani, bomo tega dragocenega chloveka danes zvecher na glavnem trgu vsi soglasno izvolili za nashega zhupana ...

 

Seveda ga bomo, je pomislil Matevzh. In ne le to – jaz moram z njim govoriti, povedati mu moram vse o Andrijani in drugih Kurjegrajchankah, ki zacharane v kokoshi she zmeraj zhivijo v mestni garazhi. Ta chlovek bo pomagal, da se bo Andi spet vrnila domov ...

Hotel je kar takoj stechi do njega, a se je spomnil, da ne ve, kje bi ga prav zdajle lahko nashel. Zvecher, po volitvah, bom stopil k njemu, si je obljubil in obrnil stran chasopisa. Preletel je fotografije novega Kurjegrada in se ob tem spomnil na chas zgodnjega otroshtva, ko je moralo biti mesto tudi tako lepo ... Na naslednji strani pa ga je pritegnil naslov: Borza dela.

Preletel je stolpce, ki so vabili k zaposlitvam – bilo jih je za dve strani! Zachutil je utrip zhile na temenu, mrzlichno je iskal in upal, da bo nashel – in res je zagledal rubriko novinar/porochevalec. To je bilo zanj! Njegove skrite sanje! She enkrat je natanchneje prebral: ...zaposlimo novinarja/porochevalca; kandidati naj se chim prej osebno zglasijo v urednishtvu Kurjeglasnika ...

Matevzh je bil ves iz sebe. Pozabil je na vse drugo in stekel je, kolikor hitro je mogel, v mestno pisarno ter vmes glasno hvalil bogove, ne da bi se tega zavedal.

 

»Ne bom podpisal!« se je razburjal Srobo.

»Mogoche bi vam bilo lazhje, che bi vas za nekaj trenutkov pustili samega v pisarni,« je pomirjujoche dejal gospod Dusha. Vstal je in za njim sta se v predprostor odpravila tudi njegov odvetnik in Roman.

Sedli so za klubsko mizico, Dusha je prizhgal cigareto, odvetnik je listal po papirjih, Roman pa je zrl skozi okno.

»Kdaj jo nameravash obiskati, Roman?« je vprashal Dusha. Vprashanje je bilo popolnoma neprichakovano in Romana je tako zmedlo, da je zardel.

»Ne vem …« je zajecljal. »Ne vem, ali naj grem kar k njej, ali kaj ...«

»Seveda, kaj pa drugega!« je vzkliknil Dusha. »Prav rad bom shel s tabo. Pravzaprav sem se s Kristjanshkom zhe dogovoril, da prideva naslednji teden na obisk. V petek popoldne, vabljena sva na chaj. Saj nimash nich proti, che grem zraven?«

Ne, seveda ni imel nich proti. Nasprotno, she celo odleglo mu je, ker mu je bil Dusha pripravljen pomagati. Ni vedel, kako bi lahko sam sploh kar koli konkretnega storil v zvezi z Vido.

»Zhe nekaj chasa razmishljam samo she o tem, kako bi se ji priblizhal,« je priznal.

»No, potem je pa ta zmenek prishel kot narochen,« se je nasmehnil Dusha.

»Hvala … za vse, ne samo za to,« se je nasmehnil tudi Roman.

»Prevech se mi zahvaljujesh. Dobro vesh, da brez tvojega elana in karizme nihche v mestu niti s prstom ne bi mignil ...«

»Mogoche res,« je zamishljeno dejal Roman. »Predvsem se zavedam, da so se dogajali chudezhi. In zhelim, da bi se zgodil she eden ...«

»Saj se bo, ne skrbi! Videl sem jo, kako te je gledala, kadar koli je shla mimo ... Njeni pogledi so bili polni – kako se zhe reche, oh, jaz starec sem zhe pozabil na te lepe rechi – ljubezni, ja, ljubezni, to je prava beseda ...«

Roman je molchal, v sebi pa je chutil vrocho zheljo, da bi imel Dusha prav, da se ne bi motil ... Da ga Vida res ljubi tako, kot on njo.

Odvetnik je sicer slishal, kaj sta se pogovarjala, a se je delal, kot da ne gre za nich posebnega. Brskal je po papirjih, zdaj pa je nashel enega in ga pomolil pred Dusho: »Ko bo Srobotnik podpisal sklep, mora pa she tole izjavo. To je zelo pomembno.«

 

»Seveda je pomembno, cheprav so nekatere druge stvari she pomembnejshe, kajne Roman,« se je prijazno nasmejal Dusha in preletel papir.

»Odlichno,« je zamomljal. »Dobro si tole zamislil, Leon. Hehehe. Do zdajle je pa moral Srobotnik zhe stuhtati, kako se prime pisalo za podpis, kajne?«

»No, jaz mu ne bi dajal vech chasa za premislek, raje bi ga postavil pred zid, barabo,« je trdo pripomnil Leon.

Vrnili so se v Srobotnikovo pisarno. Mali debeluh se je she vedno le potil, podpis pa mu nikakor ni shel izpod peresa.

»Tako, gospod Srobo, dovolj je bilo. Leon, pokazhi mu dokumente, prosim!« je narochil Dusha.

Odvetnik ni dosti brskal po torbi, dokumente je imel zhe pripravljene v posebni mapi. Saj pravzaprav niso bili nich nenavadnega za chloveka njegovega poklica. Iz njih so bile povsem nedvoumno razvidne hude pravne in financhne nepravilnosti, ki so si jih privoshchili debeli samodrzhec in njegovi izsusheni kimavci v palachi Asociacije. Papirje je pedantno razgrnil tik pod Srobotnikovim nosom.

»Tole na vrhu je le seznam vashih krshitev, dokazna dokumentacija pa je pripeta spodaj, che bi si jo zheleli posebej ogledati. Sicer pa zhe tako zelo dobro veste, za kaj vse je shlo pri vashih poslih, kajne ....« se je strastno, a vljudno muzal odvetnik Leon.

»Ne vem, o chem govorite …« je lagal Srobo.

»No, potem pa izvolite … Tule je izpisek nakazil na vash osebni rachun brez pravnih osnov ...« je zachel listati in nashtevati Leon.

»Prav!« se je v hipu premislil Srobotnik. »Bom pa podpisal! Naj vam bo! Ampak hochem zagotovilo, da me boste odslej pustili pri miru! Celo zhivljenje sem zhrtvoval za Asociacijo, zdaj pa dobim tole v zahvalo ...«

Srobo je bil do kraja zzhivciran, a le ni mogel iz svoje kozhe. Sklep in izjavo je podpisal s prezirom v ocheh in z visoko navzgor zavihanim nosom.

»Dajte mi te papirje!« je nato nesramno ukazal in hotel potegniti odvetniku Leonu iz rok njegovo skrbno zlozheno mapo.

»O, to pa ne, gospod, tako se pa ne gremo!« se je strupeno nasmehnil Leon in hitro spravil mapo v torbo. »Tole nam bo pa she presneto prav prishlo ...«

Dusha je mirno opazoval, kako je Srobotnik podpisoval papirje. Obraz mu je preletel hladen nasmeh. V zhivljenju je videl zhe dosti pokvarjencev Srobovega tipa, a takole oshaben in predrzen ni bil nobeden od njih.

»In zdaj, gospod Srobotnik, so vashi pomochniki najbrzh zhe tu. Seveda, ura je tochno shtiri, sestanek uprave bi se moral zhe zacheti,« je rekel odvetnik. Stopil je k vratom, jih odprl ter spustil noter Galjoba in shtiri kimavce. Bili so tochni kot ura. »Dober dan, gospodje!« jih je pozdravil odvetnik. »Dovolite mi, da kar jaz v imenu gospoda Srobotnika zachnem sejo in predlagam edino danashnjo tochko. Ne bomo zavlachevali, saj vam je prav, kajne, gospodje?«

 

She preden so se prishleki dobro posedli, so zhe sprejeli sklep, s katerim so imenovali novega predsednika in nove chlane upravnega odbora Asociacije za umetnost. Predsednik je postal Roman Kranjc, chlana pa gospod Dusha in njegov odvetnik. Imena ostalih treh upraviteljev je Srobotnik slishal prvich v zhivljenju.

»Na svidenje, gospod Srobotnik! Gospôda!« je pozdravil Dusha. Z velikim uzhitkom je opazoval, kako so se prihuljeno pobrali iz pisarne, v katero zelo verjetno nihche od njih ne bo nikoli vech stopil.

 

 

 

XX. poglavje

 

Zadnje chase se je Roman zjutraj zelo tezhko prebujal. Danes je spet prespal jutranjo sireno, zato je zdajle hitel proti magistratu kot obseden. A ko je prishel do lepega renesanchnega vodnjaka pred vhodnim stopnishchem, se je vendarle ustavil in zajel malo zraka. Skushal si je nekako pogladiti razmrshene lase in si ochistiti ochesne kotichke. Potem pa je spet pohitel, kajti zamujal je, s chimer sploh ni bil zadovoljen.

V zhupanovi veliki sprejemnici so sedele same lepe mladenke. To je bilo zadnje, kar bi prichakoval. Ko je vstopil, je skoraj utonil v meshanici njihovih vonjev. Kar zavrtelo se mu je v glavi. Vanj se je zagledalo vsaj trideset parov prelepih, globokih, chutnih ochi, on pa je, kolikor mogoche hitro, s pogledom zdrsel chez pare belih ali zlatorjavih zhenskih nog, vechinoma prekrizhanih pod dishechimi narochji, nad katerimi se je razpirala pahljacha majchk in bluzic v najrazlichnejshih barvah. Pod njimi so dihala telesa ...

Planil je v zhupanovo sobo, zadihan in mochno vznemirjen.

»O, pa si le prishel!« ga je pozdravil gospod Dusha, novi kurjegrajski zhupan. Sedel je v usnjenem fotelju ob klubski mizici, na drugi strani pa je s stisnjenimi koleni sedela zrela dama svetlejshih, lepo pristrizhenih las, v rozhnati oblekici in cheveljcih z debelimi plutovinastimi podplati. Bila je vitka, le na bokih malchek, a ravno prav oblozhena s tanko plastjo vznemirljive mehkobe. Bliskala je z iskrivimi sivozelenimi ochmi in pod odlochno zarisanim noskom so se ji tanke ustnice vihale v smehljaj.

»Opravichujem se za zamudo,« je zamrmral Roman in chisto zbegan sedel v tretji fotelj.

»Kandidatka za nasho novo financhno upraviteljico, gospodichna Ines,« jo je predstavil Dusha. »Tole pa je Roman Kranjc, chlan kadrovske komisije.«

Pokimala sta si. Roman je brzh pogledal stran, kot da bi se chesa bal.

 

»No, gospodichna, saj sva dogovorjena, kajne?« je rekel Dusha. »Vsekakor sem nadvse zainteresiran, da se nam pridruzhite v financhni sluzhbi. Vidiva se torej v ponedeljek!«

Gospodichna je bila videti zelo zadovoljna, nasmehnila se je vsakemu posebej in odpeketala iz pisarne kot spochita kobilica.

»Kaj pravish, Roman, hehe?« se je nasmejal Dusha, ki si je znal zelo dobro razlozhiti Romanovo zadrego.

»Samo to, da tega nisem prichakoval,« je odvrnil Roman.

 

Potem so prijetne gospodichne druga za drugo prihajale v pisarno in elegantno sedale v nizki fotelj. Ves prostor so napolnile ne le z mamljivimi vonjavami, ampak tudi s prijaznimi smehljaji in pametnimi besedami. Roman je vse bolj uzhival, pochasi se je umiril. Vmes je vechkrat pomislil na to, da bo mogoche prishla tudi Vida.

Zhupan Dusha pa se je pogovarjal z dekleti in za vsako potuhtal delovno mesto, ki ji je po njegovi oceni najbolj ustrezalo. Kurjegrad je tako v enem samem dopoldnevu dobil kar nekaj prodajalk, knjizhnichark, rachunovodkinj, zdravnic, medicinskih sester, psihologinj, uradnic, chistilk, shoferk, celo dve znanstvenici sta bili med njimi ...

 

Najbolj se je Dusha razveselil gospe srednjih let, ki je bila uchiteljica maternega jezika na majdingrajski klasichni gimnaziji. Zaradi skrchenja shtevila njenih ur se je sprla z ravnateljico in ji dala odpoved. Gospa je bila zhe deset let vdova in se je zhelela odseliti iz mesta, kjer so jo vklepali spomini na pokojnega mozha.

»Kot veste, vam lahko poleg sluzhbe zagotovimo tudi manjshe stanovanje,« ji je rekel Dusha.

»Ne vem, ali bi se dovolj dobro obnesla kot vasha svetovalka in tajnica, gospod zhupan,« je preudarjala, a bilo je videti, da se ji zdi izziv nadvse zanimiv.

»Preprichan sem, da bi se,« ji je zagotovil Dusha. »Zelo bi bil vesel, che bi prishli zhe v ponedeljek. Ali boste?«

Gospa je tiho razmishljala, chez nekaj trenutkov pa pokimala in rekla: »Najbrzh se bom lotila tega izziva, prej bi si rada samo she ogledala stanovanje.«

»V soboto ob desetih vas bom, che zhelite, pochakal pred magistratom in vas odpeljal na ogled,« se je galantno ponudil Dusha.

»Prav, dogovorjeno,« je odvrnila, ju pozdravila in odshla.

Dusha je vzdihnil in Roman, ki je samo tiho poslushal njun pogovor, se je zavedel, da tega prijaznega, a vedno umirjenega chloveka v bistvu sploh ne pozna.

Tedaj pa je v sobo vihravo vstopila razmrshena mlajsha temnolaska v dolgem, smaragdno zelenem krilu in srebrni majici brez rokavov. Veliko platneno torbo je odlozhila v fotelj, sama pa obstala zraven njega. Brez pozdrava se je zazrla najprej v Romana in nato she v Dusho.

Roman se je vmes zhe privadil na navzochnost zhensk. She naprej mu je bilo malce nerodno, toda zdajle prvich ni umaknil pogleda. Ni ga mogel umakniti. Nekaj v njenih ocheh ga je potegnilo vase.

»Prishla sem kljub temu, da v oglasih nisem nashla delovnega mesta zase. Ampak se mi zdi, da potrebujete tudi uchiteljico glasbe in ste na to pozabili. Jaz pa nujno rabim stanovanje in delo. Pred dvema letoma sem konchala glasbeno akademijo, pouchujem lahko vech inshtrumentov in teorijo.«

Roman se je kar zazibal na njenem zhametnem glasu, cheprav se niti iz njenega pogleda she ni uspel izkopati. In govorila je njemu, gledala je njega! Chutil je, da mora nekaj rechi.

»Joj, saj res, tudi jaz mislim, da smo na to najbrzh pozabili,« je zasanjano spregovoril in vprashujoche pogledal Dusho. Ta je le pokimal; takoj je namrech opazil, kaj se je dogajalo v Romanu.

 

»Nekaj chasa sem igrala v orkestru, tukaj imam seznam preigranih del … Zelo zahteven repertoar, avdicijo sem opravila v prvem poskusu, ampak nimam stanovanja in placha je mizerna … Ime mi je Anja,« je govorila in vmes brezciljno brskala po torbi.

Romanu se je zdela bozhansko lepa. Gledal jo je kot zacharan. Dushi to seveda ni ushlo.

Vrata so se nenadoma odprla in noter je pritekla chisto majchkena punchka, mala skodrana lepotichka v kratki kiklici in zlatastih sandalchkih. Takoj se je zatekla k shirokemu krilu in se skrila vanj pred gospodoma.

»Sem ti rekla, da me pochakaj zunaj!« se je hudovala Anja in proseche pogledala Romana. »Tole je moja hcherka, oprostite, tako je she majhna.«

 

Roman je ostal brez besed. Chesa tako ljubkega, kot je bila ta punchka, she ni videl. Zdaj ni vech vedel, ali naj gleda mamico ali hcherko, popolnoma je bil zmeden.

»Imamo prazno sholsko poslopje,« je rekel Dusha. »V njem bi lahko zachasno delovala glasbena shola, toda le za odrasle, kajti, kot mogoche veste, v Kurjegradu nimamo otrok.«

»Nimate otrok?« Anja ni mogla verjeti. Skoraj je zhe vprashala, zakaj ne, a si je premislila.

»In zelo blizu shole je stanovanjski blok, v katerega bi se lahko vselili zhe naslednji teden,« je dokonchal Dusha.

Kar zasijala je od navdushenja: »Kaj res? Ali je to mogoche? In tako lepo mestece imate!«

Potem se je za hip zamislila in vprashala: »Samo odrasli, pravite? Pa se bo sploh kdo hotel uchiti glasbe?«

»Jaz se bom uchil,« se je oglasil Roman. Samega sebe je presenetil, saj dotlej ni niti pomislil, da bi se kdaj uchil glasbe.

Zdaj ga je Anja pogledala zhe skoraj ljubeche. S prelepim nasmehom je pobozhala svojo deklico po laseh.

»Che uchite trombon … mislim, da imamo enega pri hishi, she od deda,« je spet zinil Roman.

»Ne, trombona pa ne uchim, hehe, samo klavir, flavto, klarinet, saksofon in tolkala ... In teorijo!«

»Potem pa teorijo!« je pohitel Roman.

»Ja, samo klavir bosh moral znati,« je odlochila. Ni opazila, da ga kar tika, on pa tudi ne.

»Jaz znam tudi zhe klavir,« se je pohvalila mala deklica in prishla chisto k Romanu. »Kaj imash tole?« ga je vprashala in s prstkom pritisnila na materino znamenje, ki ga je imel na vratu.

»Materino znamenje,« se je ves raznezhil.

»A od moje mamice?«

»Ne, od moje!«

»Sabina, pridi sem!« jo je odlochno poklicala Anja in vprashujoche pogledovala od Romana do Dushe.

»Odlichno!« je vzkliknil Dusha. »Imeli bomo torej glasbeno sholo.«

Ponudil ji je roko. Nato se je Anja vsa srechna s hcherko odpravila proti vratom, tam pa se je ustavila in vprashala Romana: »Kje pa bom stanovala? Zunaj imam dva kovchka ...«

»Ne vem, najbrzh v bloku ob sholi, ne vem,« je priznal Roman.

»Mislim, da bova z Romanom chez kako uro gotova za danes, pa bi se potem natanchneje dogovorili … Ali lahko medtem pochakate? Morda zunaj na igrishchu ...« je predlagal Dusha.

»Prav, pochakali bova zunaj,« se je nasmehnila Anja in zhe je ni bilo vech.

 

V predprostoru so chakale she tri kadidatke; Dusha se je z njimi pogovarjal sam, kajti Roman je bil v mislih chisto drugje. In iz teh misli je Vida izpuhtela, kot bi se razpochil milni mehurchek. Namesto nje sta se v njegovi notranjosti naselili Anja in njena mala hcherka, ljubka skodrana angelchica, ki ga je ves chas nekaj sprashevala, on pa se je medtem zacharan utapljal v pogledu njene mamice.

Potem ko sta z Dusho v pol ure zaposlila she mestno vrtnarko, trafikantko in doktorantko kulturologije, je Roman na poti iz pisarne v predprostoru presenechen zagledal rdechezlatega chloveshkega pticha; angel je sedel na stolu pri vratih in se hudomushno nasmehnil svojemu varovancu.

»Roman,« mu je shepnil, »chas je, da tudi ti zazhivish, kot je treba.«

 

 

 

XXI. poglavje

 

Matevzh je od tistega dne, ko se mu je prikazala Andi v svoji resnichni, zhenski podobi, vechkrat odshel v mestno avtobusno garazho. Hotel je znova srechati svojo izvoljenko. Njegova najvechja, pravzaprav edina zhelja je bila, da bi jo spet objel.

Toda delavci so obnovili tudi mestno garazho in s tem pregnali iz nje vse kokoshi. Razkropile so se po predmestju in si poiskale nova zavetja tam, kjer so she ostale kakshne podrtije. A ker so tudi te postopoma in vztrajno izginjale, je vechina kokoshi nashla svoj novi zhivljenjski prostor zunaj mesta, v naravi. Kurjegrajske kokoshke in petelini so podivjali, v okolico Kurjegrada pa so privabili veliko shtevilo lisic in drugih kurozherskih zveri, in vse to je postalo prava nadloga.

Kadar je Matevzh prishel v garazho, je sedel na klop, jokal in chakal. Iz zhepa je potegnil Andrijanino fotografijo in skoraj neslishno shepetal njeno ime.

 

Tistega dne, ko so delavci prvich vdrli v centralni mestni kurnik, so postale kokoshi popolnoma brezglave. Andi je dozhivela she vechji shok od ostalih, kajti srechanje s svojim ljubim iz prejshnjega zhivljenja jo je povsem zmeshalo. Ni shlo le za srechanje z njim, temvech predvsem za tisti chudni, res chudni obchutek, ko se je za hip spet pochutila kot zhenska in je hkrati vedela, da tudi Matevzh njo vidi kot zhensko. Ta spomin je ni vech zapustil niti za trenutek.

»Kokoko,« je jokala pod skalo blizu rechnega brega, kamor se je zatekla z nekaterimi kolegicami.

»Pozabi nanj, to bi bilo najbolje!« je koknila Betsi.

»Saj bi rada, toda ne morem! Kokoko!«

Tako je Andi vse dni prejokala, Betsi in she nekatere znanke pa so jo tolazhile, cheprav so tudi njih muchile misli na prejshnje zhivljenje, v katerega se ne morejo vech vrniti.

Andin obup se je stopnjeval, postajal je zhe neznosen. Naposled ni vech zdrzhala in je rekla: »Tako, ljuba moja Betsi, jaz odhajam nazaj. Ti pa, che hochesh, gresh lahko z mano ali pa ostanesh tu.«

In je odkrevsala nazaj proti mestni garazhi.

»Ne bodi nora!« je na ves glas kokala Betsi, druge pa so se ji pridruzhile z vnetim prikokovanjem. »Ujeli te bodo in pozhrli! Nash prejshnji kurnik ni vech varen!«

A uboga Andi jih ni poslushala. Drobencljala je naprej in se proti vecheru znashla pred veliko mestno garazho, ki je bila zdaj povsem drugachna. Stene so bile dozidane, okna vgrajena in zaprta, vrata zapahnjena, visoko zgoraj pa se je v mesechini svetila chisto nova streha.

 

Joj, kaj so storili! Sploh ni vech mogoche vstopiti, si je mislila. Chisto potihem je stopicala okrog ogromnega poslopja, za njo pa je neslishno lomastil strah. Nenadoma se je nedalech stran nekaj premaknilo. Zdrznila se je in se hitro skrila v she globljo temo. Zbala se je, da bi kdo zaslishal utripanje njenega vznemirjenega srcheca.

Spet je bilo vse tiho, toda bila je prevech prestrashena, da bi se upala ganiti. Povsem je otrpnila.

»Oohhh …« se je nenadoma zaslishalo chisto blizu nje. Nekdo je bil tu! Chlovek! Grozno!

»Oohh, moja Andi,« je zajokal ta chlovek.

Bil je Matevzh, prepoznala je njegov glas!

»Zakaj si odshla, jooj!« je she malo glasneje jadikoval do brezupa razzhaloshcheni Matevzh.

Kokoshka se je opogumila in stekla k njemu. Ko jo je zagledal, jo je takoj prepoznal. Presrechen jo je vzel v narochje, nezhno ponavljal njeno ime, jo objemal in poljubljal ...

Chetudi se tokrat niti pred njegovimi ochmi ni spremenila nazaj v zhensko.

A Matevzh jo je kljub temu ves srechen odnesel s sabo domov. Tako se je Andi vrnila v svojo sobo, ki je bila lepo urejena in pospravljena, natanko taka, kakrshno je morala tedaj zapustiti. Nadrobil ji je kruha, pomeshanega s semeni, ji ponudil vodo in ji neprestano shepetal, kako jo she vedno ljubi. Bozhal jo je, poljubljal in zraven tiho molil k bogovom, da bi jo spremenili nazaj v zhensko.

 

Tako sta prezhivela nekaj dni, Andi pa je she vedno kokodakala in se spreletavala po stanovanju. Zaman si je zhelela osrechiti Matevzha kot zhenska. Che je poskushala prijeti za metlo ali pomiti posodo, se je vedno znova preprichala, da je kokosh. Ko je zvecher legla k Matevzhu v posteljo, je chutila v sebi silno slo, da bi se ljubila z njim, a so bili vsi poskusi zaman. Njeni poljubi s kljunom so bili zanj bolechi, che pa ga je le bozhala s krili, je bilo to premalo, da bi mu izpolnila vsa hrepenenja. Zhe konec prvega tedna je spet postala zhalostna.

»Saj bo vse v redu,« jo je tolazhil Matevzh, a bila je videti neutolazhljiva.

»Kokoko,« mu je razlagala, on pa si je vsak njen kokodajs razlagal kot izjavo ljubezni. Nichesar mu ni mogla dopovedati. Muchil jo je vse hujshi obup.

Matevzh je to seveda chutil. Sklenil je, da si bo poiskal pomoch; sam je namrech poskusil zhe vse, chesar se je mogel domisliti, a trud je bil zaman.

 

Zdaj je bil zaposlen kot novinar porochevalec pri Kurjeglasniku. Vsako jutro je shel v sluzhbo mimo poslopja Asociacije za umetnost. Vedel je, da v njej dela Roman Kranjc, ki so ga vsi poznali in omenjali kot enega od dveh kljuchnih odreshiteljev Kurjegrada. Tudi sam ga je nadvse sposhtoval, celo tako zelo, da mu ni hotel krasti dragocenega chasa. Toda zdaj je bila Matevzheva stiska tako velika, da se je le odlochil vstopiti v palacho.

Roman najprej ni mogel verjeti svojim ushesom. Potem pa je le malo bolje razmislil in ugotovil, da je kaj takega povsem mogoche.

»In takrat si Andrijano videl v njeni zhenski podobi, pravish?« se je ponovno zachudil.

»Videl sem jo, drzhal sem jo v rokah, jo poljubljal, bozhal sem ji telo, bila je resnichna! Tudi zdaj je resnichna, samo telesa nima pravega ...«

Roman je chutil, da Matevzh govori resnico, a ni vedel, kaj naj stori. Nemochno je odkimal z glavo in zhe hotel rechi, da ne more nich, ko je skozi okno v pisarno priletel njegov rdechezlati angel. Posul je Matevzha z nevidnim prahom in spregovoril z glasom, ki ga je slishal le Roman: »Ta chlovek bo odslej videl vse zhenske kot zhenske, tudi che so bile medtem spremenjene v kokoshi. In imel bo she eno chudezhno moch.«

 

Kar se je zgodilo, bi se komu drugemu zdelo zelo nenavadno, Roman pa je zhe dobro vedel, kakshen uchinek ima nevidni prah rdechezlatega angela. Ni vprashal, katero chudezhno moch bo she imel Matevzh, kajti vedel je, da angel zmeraj pove le tisto, kar hoche povedati, na vprashanja pa ne odgovarja.

»O, hvala ti, dobri moj prijatelj!« se je Roman zahvalil angelu in ga pospremil s pogledom, ko je spet odletel v vishave.

»Ne vem, zakaj se mi zahvaljujesh,« je zhalostno rekel Matevzh.

»Ker si me opozoril na to, kar smo ostali povsem neupravicheno pometli pod preprogo. Vem, kako bova mogoche reshila ta problem, Matevzh. Vrni se domov in reci Andrijani, naj sporochi vrstnicam, da so prav vse dobrodoshle med nami. Prebivale bodo v mestni garazhi, mi pa jih bomo hranili in nihche jim ne bo storil nich zhalega.«

 

Matevzh se je ves radosten vrnil domov – in kaj je dozhivel, ko je stopil chez prag?

Andrijana je medtem pospravila stanovanje, pomila je tudi okna, zdaj pa je lezhala na kavchu s knjigo v roki. Bila je oblechena v vijolichasto svileno haljo, prav do praga so dishali njeni she vlazhni lasje.

Matevzh je legel k njej in jo ljubil do onemoglosti.

 

Chez nekaj dni je v mestni garazhi spet vse odmevalo od kokodakanja. Kokoshke so zobale picho s pometenih tal, se pomenkovale in vchasih tudi malo zravsale, a brez hujshih posledic. Razpolozhenje je bilo na vrhuncu, kajti Andi jim je povedala, da se nimajo vech chesa bati.

Matevzh je medtem zamenjal sluzhbo, ker je bil imenovan za profesionalnega skrbnika Centralnega mestnega kurnika. Skrbel je, da kokoshi niso bile lachne in zhejne, prisluhnil pa je tudi nekaterim od njihovih zahtevnejshih zhelja, kajti videl jih je v njihovih zhenskih podobah.

Tako je nekega dne Betsi, ki si je zmeraj kaj izmishljevala, izrazila zheljo po novem dvodelnem kostimu iz rdechkasto modrega blaga.

»Mislim, da si ne zhelim prevech,« je sklenila svojo zahtevo in zanjo je bilo s tem konec debate. Prichakovala je, da ji bo Matevzh ugodil brez pripomb.

»Prav,« je rekel, »za gospe s posebnimi zheljami imamo na razpolago pach posebne usluge.« In je odshel.

Betsi pa se je grdo razkokodakala o njem, ko ga ni bilo, da so druge kure kar bezhale od nje, tako jim je bila zoprna. V garazhi se je spet razlegal vsesploshni kokodajs. In tako je minilo skoraj celo dopoldne.

 

Okrog poldneva se je Matevzh vrnil in s sabo privlekel Srobotnika. Toda ko je Betsi zagledala prepotenega debeluha, ki je bil vchasih njen mozh, jo je odkurila stran, a ni pomagalo. Srobo je shel za njo in mrmral: »Kaj!? Betsi? To si ti? She zmeraj si zhiva?«

Ochitno je Srobo prepoznal svojo zheno; videl jo je vso skushtrano in zamashchenih las tekati med kokoshmi, v belem kozhushchku, polulanih spodnjicah in s tesno zategnjenim, premajhnim modrcem.

»Ja, kakshna pa si?!« se je zgrazhal.

 

To je bila namrech tista posebna Matevzheva moch, s katero ga je dodatno obdaril rdechezlati angel. Vsak moshki, katerega se je Matevzh dotaknil, je potem lahko med kokoshmi prepoznal svojo zhensko.

 

Betsi je spoznala, da jo Srobo vidi tako, kakrshna je bila v resnici. Pogledala se je tudi sama in se zgrozila. »Joj, moj Srobotek, nisem vedela, da pridesh! Bi se malo lepshe uredila ... A je to mogoche, da si prishel pome?«

Srobo ni vedel, kaj naj si misli. She pred nekaj trenutki je bil preprichan, da mu Matevzh lazhe, toda tole zdaj ga je spravilo iz tira. Gruntal je, se spomnil na samotne dneve in razmetani dom, buljil v svojo zheno tule med kurami in shlo mu je na jok. »O, Betsi, kako sem te pogreshal!«

»Pogreshal si me?« se je zachudila.

»Zakaj se ne bi vrnila k meni in spet bo vse tako, kot je bilo ...« je proseche dejal.

Betsi je obstala in pogledovala zdaj soproga, zdaj kolegice, potem pa je pochasi stopila proti njemu in rekla: »No, prav. Naj ti bo!« Z visoko nad ostale kure dvignjenim nosom je zapustila kurnik.

 

Matevzh se je nasmehnil. Prej je hotel v Kurjeglasniku objaviti oglas, da vsi moshki v mestu lahko pridejo v Centralni kurnik po svoje zhenske, a si je premislil.

»Bodo zhe prishli tisti, ki si jih zhelijo nazaj, ali pa naj me one same prosijo, da jim koga pripeljem,« se je odlochil, nato pa se je brzh odpravil domov k svoji ljubljeni Andrijani.

 

 

 

XXII. poglavje

 

No, dragi bralec, pa sva pri koncu. Vidish, kaj vse se je zgodilo v Kurjegradu? Tezhko bi rekel, da je to she vedno le krogec na zemljevidu, kajne? A po vseh teh besedah bi tudi tebi tezhko she kdo rekel, da si ogrozhena vrsta ptice, zlasti zdaj, ko so se povsem neprichakovano tudi na tvojem nebu rdechezlato razzharela angelska krila ... Hehe ...

 

Skratka, mestece se je popolnoma spremenilo. Vse zhivi in vrvi, meshchani ves chas hitijo po opravkih, med njimi se pletejo vedno nove zhive zgodbe.

Kajti che gresh zvecher na sprelet po Kurjegradu, bosh z raznih strani slishal strastne vzdihljaje, ko pari v spalnicah spochenjajo otroke in mimogrede, ne da bi se tega posebej zavedali, mestu ustvarjajo prihodnost.

 

Tudi v hishi Kranjchevih je zhivahno, kot zhe dolgo ni bilo. Mala Sabinka teka naokrog, se igra, prepeva, krichi, na ves glas vreshchi, se smeji in se tiho smehlja. Ravnokar je dala dedu poljubchek na chelo, potem pa hitro zbezhala, da ji ga ne bi dal she on. Ja, res, stari Kranjc je navdushen nad zhivljenjem, cheprav ga she vedno marsikaj muchi.

A poglej ga, kako veselo se je nasmehnil svoji snahi! Anja se je s prikazala v njegovi sobi s chasopisom, mu ga podala v roke, mu zrahljala blazine pod glavo in z nasmehom spet odshla na verando, kjer se je pripravljala na vecherni nastop v kulturnem domu. Vsa soseska je bila preplavljena z zvoki njene flavte, ko je preigravala prelepe melodije, kakrshnih to mestece v zhivo she ni poslushalo.

 

Roman se je bril v kopalnici. Nebo je bilo sonchno, ponochi je padal dezh in umil nebo, tako da so se shipe prijazno lesketale v jutranji svetlobi.

»Roman, pridi samo za trenutek, preden gresh v sluzhbo!« ga je poklical starec.

Flavta je za nekaj trenutkov utihnila, zdaj so kosi glasno oponashali njene melodije.

»Povej, oche,« je rekel Roman, ko se je ustavil pri vratih v sobo.

»Roman, ali si vcheraj govoril z Matevzhem?«

»Sem,« je odvrnil sin. »Bil sem pri njem kot zhe vechkrat, saj vesh.«

»In si se preprichal, da je ni?«

»Ne, oche, ni je. Sprijazniti se bomo morali s tem, vesh.«

»Potem me pa zhe chaka,« je kakor sam zase rekel oche.

Roman je odkimal. Stari se je spet prevech prepushchal spominom na zheno, zdaj, ko je komaj vzbujena zhelja po novem snidenju ponovno ugasnila.

 

»Kaj je novega v chasopisu?« je iz kuhinje zaklicala Anja. Njen glas je zdramil starega Kranjca iz zamishljenosti in zachel je prebirati chasopis.

»V mestu je trenutno vsaj shestindevetdeset nosechnic,« je zaklical chez chas.

»Saj vesh, zakaj, a ne?« se je odzvala Anja iz kuhinje.

»Ne, ne vem,« se je naredil neumnega.

»Ja, ponochi so bile budne, hehe,« se je poshalila Anja. Barva njenega glasu in njena skoraj nenehna dobra volja sta staremu vdihnili novo zhivljenje. Odkar je s Sabinko zhivela pri njiju, se je v hishi spet razlegal smeh. Bil je srechen, no, skoraj srechen. Manjkala je samo she ona, da bi videla, kako jim je lepo.

»Kaj pa ti, ali kaj spish ponochi?« je zaklical v kuhinjo.

»Ja, ampak zaspim zelo pozno,« se je zasmejala Anja. Kruhki za starega so bili zhe popecheni, bela kava je dishala prav do njegove postelje.

»Na, da pridesh spet malo k sebi,« mu je rekla in mu postavila pladenj v narochje.

Starec je z uzhitkom pojedel nekaj koshchkov in srebal svojo jutranjo jechmenovko. »Pa se je zhe kaj splachalo, da si bila budna?«

»Kako to mislish?«

»Mislim, a je zhe kakshen rezultat nochnega bedenja?« je pojasnil in pomignil proti njenemu trebushchku.

Zasmejala se je, kot da bi zhvenketali drobceni kristalchki, vsaj njemu se je tako zdelo.

»No, a je kaj?« je vztrajal stari radovednezh.

»Ne vem, ne vem,« se je hudomushno hihitala, »mogoche pa she zmeraj nich ... Ampak vesh kaj, tebi bom povedala prej kot Romanu. Ker se mi zdi, da te to bolj zanima kot njega.«

 

Bil je zelo zadovoljen z njenim odgovorom. Toliko chasa hochem she zhiveti, da prijoka na svet en mali Kranjchek, si je mislil. Ali pa Kranjchica. Veke so mu pochasi zdrsnile chez ochi in zadremal je v svoje daljne starchevske sanje.

 

Tudi Vida se je pripravljala na vecherni nastop. Z Anjo bosta igrali v duetu. Tezhko je sestaviti duet, lepshi od flavte in harfe.

Iz hishe se je v njen stolp slishalo nervozno vpitje. Zhiga in njegova zhena sta se spet prepirala.

»Mar bi te pustil v tistem kurniku!« je tulil on.

»Tam so vsaj petelini,« mu ni ostala dolzhna ona. »Ne pa tako kot tukaj, kjer se mevzhe delajo frajerje!«

»A mene mislish? Jaz da sem mevzha? Tole te bo pa stalo batine, che ne bosh nehala!«

»Ti bosh meni grozil?!« se je zadrla in zgrabila za shkarje. Planila je z njimi naprej proti njemu, da je odskochil, se spotaknil in telebnil na hrbet. Na koncu padca je she z glavo ruknil ob prag.

»No, kje so zdaj batine, teslo?!« je vreshchala.

Njemu se je tako zvrtelo v betici, da ni mogel ziniti niti psovke. Pa je bil raje kar tiho, tudi zato, ker je she vedno mahala s shkarjami po zraku.

V hishi je spet zavladal mir, Vida je to izkoristila in she enkrat preigrala kadenco. Ko je ta izzvenela, je vstala in stopila k oknu. Imela je razgled do obrobja mesta in she naprej, skoraj do Majdingrada.

Ne morem vech ostati tukaj, si je govorila. Pochasi je zachela toniti v zhalost, svojo grenko spremljevalko. Nenadoma pa se je zachelo sonce bleshchati mnogo bolj kot kadar koli prej. Prislonila je dlan nad ochi in se s priprtimi vekami ozrla proti viru svetlobe, brez strahu, da bi oslepela.

 

Proti njej je letela ptica ... Toda ne, saj ni bila ptica, nekaj drugega je bilo, she eno sonce, le da je bilo manjshe in je imelo krila. Bleshchalo se je in s shirokimi zamahi drselo z vishin neba proti njenemu stolpu.

»To si ti, moj angel ...« ga je prepoznala. Vznemirjena se je umaknila od okna. Zdaj je tudi soba zazharela v bleshchechi svetlobi, v Vidinih prsih pa je zachelo njeno srce goreti kot zherjavica.

»Spet prihajash, vedno bosh prihajal,« je spoznala.

Morala je lechi na posteljo, noge je niso vech drzhale. Priletel je v sobo, oblebdel tik nad njo in zajeli so jo njegovi plameni. Zagorela je kakor bakla. V sebi je zachutila, kako se angel pochasi staplja z njo, njeno telo pa se razliva po prostoru kot lava bruhajochega vulkana. Zachutila ga je v sebi, prodrl je do dna njenega ognjenega tolmuna in se zachel pochasi taliti v njej.

Oblivala ga je in topila, ko je letel v njej in jo s krili odznotraj razplamteval ter viharil, da so po prostoru sikale iskre, prsheche iz njune ljubezni; vzhigale so vesoljno tkivo in kapljale z njegovega neba v njene voljne globine. Ni bilo dna, samo plameni so se vili drug v drugega, da se je razzharjena snov njenega bivanja razlila po prostranstvih vechne ljubezni.

 

Zvecher so se Kurjegrajchani zbrali v dvorani kulturnega doma in nestrpno prichakovali zhupanov govor, she bolj pa glasbeni nastop, od katerega so si res veliko obetali. Marsikdo je zhe prej slishal Anjo igrati na flavto, saj je ure in ure vadila na vrtu pred hisho. Mimoidochi so tedaj kot zacharani upochasnili korak ali pa so se za nekaj trenutkov tudi ustavili – toliko, da je izzvenela skladba, ki jo je ravnokar igrala. Toda nocoj bo na sporedu nekaj posebnega! Nastopila bo tudi Vida!

 

»Vide tudi jaz she nisem slishal igrati,« je Matevzh rekel Andrijani.

»Seveda ne, saj je doslej igrala samo v tistem svojem stolpu,« se je s sedezha za njim oglasil Galjob.

»Jaz sem jo pa zhe slishal,« se je pohvalil Kristjanshek, ki je z najmlajshim sinom sedel pred njimi. Prishel je med prvimi, ves ponosen na svojo hcherko.

»Najbrzh igra zelo lepo,« je rekla Andi.

Kristjanshek je samo pokimal.

 

Potem se je predstava zachela. Zhupan je pozhel dolg aplavz, she preden je sploh odprl usta. Povedal je zgodbo, ki si jo ti, dragi bralec, lahko prebral v tej knjizhici, od zachetka do konca in ni izpustil niti ene malenkosti. Tako se je vsaj zdelo publiki po dolgih, dolgih minutah njegovega govora. Ampak moral se je she zahvaliti vsem, posebej sponzorjem, pa meshchanom, med njimi zlasti Romanu, in ne nazadnje tudi bogovom, ki so (kakor je zaman poskushal dopovedati Kurjegrajchanom, znanim brezbozhnikom in ateistom ali celo monoteistom, bilo jih je namrech vseh vrst) z vrha grajskega hriba ves chas skrbno nadzorovali celotno dogajanje.

No, naposled je zhupan le konchal svoj uvodni nastop, pozhel she en aplavz in se odstranil v prvo vrsto parterja.

 

Najprej je Sabinka zaigrala preprosto otroshko pesmico. Stekle so prve solze iz ochi gledalcev. Sledil je Romanov nastop s trombonom. Ta je razvedril hvalezhno obchinstvo, saj je instrument mestoma tudi malo oponashal mile zvoke, ki jih obchasno iz telesa nazaj ali navzdol spusti vsak chlovek.

 

In potem – konchno – duet.

 

Temna in svetla lepotica sta prishli na oder, ki ga je razsvetljevala sonchna luch, cheprav so bila vsa okna zaprta. Zvoki so se spreminjali v barve, barve nazaj v chisto svetlobo in ta v sanje, ki so jih za naju, dragi bralec, sanjali meshchani zacharanega mesta.