Pogum Revija SRP 2007/2

Branko J. Hribovshek

 

O IMENU SLOVANI

 

                   »Najvech sveta otrokom slishi Slave …«

                                                                        Presheren

 

 

Kateri Slovenec ne pozna te vrstice iz Uvoda h Krstu pri Savici! France Presheren je s podobnim izrazom tudi v Zdravljici prispeval, da je to najbolj znana razlaga imena Slovani. Oglejmo si she ostale …

 

Veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena, tj. etimologija [1], bi morala biti samo akademska, znanstvena zadeva. Vendar pa ni tako. Nastanek in razvoj plemena, ljudstva, naroda in skupine narodov, tj. etnogeneza [1] je nelochljivo povezana z etimologijo njihovih imen. Etnogeneza je zgodovinski proces, ki je najtesneje povezan tudi s politiko, v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. To odseva tudi navedeni Preshernov verz.

Ta politichna stran je posebej znachilna za etimoloshke raziskave o imenu Slovanov. Pri tem niso toliko spolitizirane slovanske razlage imena, kolikor so spolitizirane tuje. Lahko celo trdimo, da je slovanska stran te zadeve bolj obramba in odgovor na tuje razlage. Te segajo od mogoche resnichno le znanstvenih poizkusov prek razlag, ki so popolnoma nesmiselne, pa do takih, ki jih lahko oznachimo le kot povsem politichno propagandne ali celo namenoma zhaljive. Ostali, tudi nekateri nashi avtorji, jih posnemajo – nekoch morda iz samoobrambe in politichnega pritiska – danes pa iz »politichne uvidevnosti«. Zaradi tega je tudi vech zadevnih tujih del, kakor pa tistih s slovanske strani. Ne pozabimo, da so bile te tuje razlage in z njimi povezana psevdoetnogeneza Slovanov glavna vsebina fashistichnega in nacistichnega propagandnega stroja v drugi svetovni vojni.

V chasu hladne vojne so bile te razlage dobrodoshla politichna protislovanska (tj. protikomunistichna) propaganda, ki jo danes nekateri krogi nadaljujejo malo bolj prikrito. To je razvidno iz dnevnega tiska. V uglednih knjizhnicah zahodnoevropskih visokosholskih zavodov najdemo tudi najbolj nesmiselna dela v tej smeri, che so le izpod zahodnega peresa ali tipke. Slovanska dela, tista politichno konformna, najdemo samo v slavistiki posvechenih oddelkih ali pa sploh ni najti nichesar. Viri, ki jih navaja vechina zahodnih del, se v glavnem zachnejo in konchajo pri Šafaøiku [2].

To stanje lahko spodbudi vsakogar, ki se hoche seznaniti z dejstvi, da se poglobi v dotichne vire. Ti so sposhtovanje vzbujajoche debele knjige, polne podrobnosti, in dajejo vtis, da zaradi dreves ni videti gozda. Kot povsod v znanosti pa velja – che so o nekem problemu napisane debele knjige, potem je ta problem she zelo dalech od reshitve. Drugo, kar nepoklicnega – pustimo izraz amater ob strani, saj vsebuje prevech chustven zven – (ne)zgodovinarja ali pa (ne)jezikoslovca naravnost izziva, so navajanja istih zgodovinskih virov, letopisov, potopisov ipd., ki jih ihtavi strokovnjaki uporabljajo vsak po svoje, da bi svojim kolegom dokazali ravno nasprotno, kot so bili ti zhe prej »dokazali«.

Pri tem pade v ochi prav neverjetno shtevilo sklepov pri kljuchnih zgodovinskih »ugotovitvah«, oblikovanih z besedami – drugache to ni sprejemljivo, je lahko samo tako, je bolj ali manj verjetno in podobno, pa cheprav za svoje trditve ne morejo navesti nikakrshnih dejanskih dokazov. Naravoslovno izobrazhen chlovek, tuda tak z najbolj povrshno izobrazbo, tega ne more sprejeti. Bolje bi bilo rechi – tako je bilo, ker nam je tako bolj vshech ali pa tako ustreza nashim gospodarjem. To je posebno znachilno za nemshko zgodovinopisje in jezikoslovje. Le redki so iz tega kroga, ki to priznavajo [3]. Seveda to ne pomeni, da na nashi strani ni tudi takih del. So pa veliko bolj nedolzhna.

 

V naslednjem bomo pregledali dosedanje razlage o imenu Slovani. Pregled nikakor ni popoln, vendar pa vsebuje razlage, ki jih vechina najpogosteje navaja ali pa so pomembne za oceno sodobnega politichnega stanja. Mogoche bo bralcu tudi kaj prevech dolgochasno, saj moramo zaradi nepristranosti in popolnosti vchasih ponoviti zhe znano. S spremno kritichno besedo pa bomo verjetno povedali tudi kaj novega.

Na sploshno bolj ali manj velja mnenje, da se pri vsaki razlagi imena Slovanov pojavljajo etimoloshka, semantichna kakor tudi zgodovinska protislovja. Ta bomo poskusili na kratko obrazlozhiti.

Smisel tega celotnega spisa je tudi podati novo razlago imena Slovani. Tu in tam si bomo prav tako ogledali razlago kakshne druge besede, da bi zaokrozhili nashe trditve ali pa odstranili stare »klisheje«.

Jezikoslovna orodja – predvsem uporaba pravil o glasovnih spremembah – so privedla do ugotovitev, ki so bolj ali manj sploshno sprejete, vendar pa prevladuje mnenje, da razlage she vedno niso povsem zadovoljive. Zaradi tega bomo uporabili iste metode, kot sem jih uporabil v [4]. Naj ponovim – glasovni premik je bil zelo uspeshen pri raziskavi razvoja indoevropskih korenov, vendar pa je lahko tudi zmoten zaradi neprilagodljivih shem. Besedne korene na ta nachin le sami zgradimo in so zaradi tega umetni. Temu se bomo pri novih razlagah izogibali. Za nas ne bo imel posebne veljave pojem razlike med besedo in besednim korenom.

Sanskrt in slovenshchina sta naravno nastala, obstajajocha jezika. Sanskrt je star nekaj tisochletij in je zaradi tega najbolj podoben domnevnemu indoevropskemu jeziku ali prajezikom. Slovenshchina je dokazano zelo stara [5,6] in vsebuje pogosto v skoraj isti ali rahlo spremenjeni obliki veliko besed (odvisno od vira do 30% [7]) s skoraj istim ali podobnim pomenom kot v sanskrtu.

Iskali bomo besedne korene in ustrezne pomene kakor tudi pomen njihovih zlozhenk v sanskrtu ter slovenskih sorodnic v pomenskih zvezah. Tako nam bosta oba jezika orodje za oceno razvoja, ki ga lahko jemljemo, da je najblizhji dejanskemu.

Med besedami katerega koli jezika se najdlje ohranijo lastna imena v prvotni ali tej podobni obliki [4] – to dejstvo bomo uposhtevali tudi tukaj.

 

 

 

Ime Slovani

    

Pregled oblike imena in njegovih sorodnic v najbolj znanih slovanskih jezikih [8] kakor tudi razvojno pomembnih vzporednic v nekaj drugih jezikih je podan v razpredelnici. Prazna polja ne pomenijo povsod, da ustreznica ne obstaja, marvech le, da ni pomembna za nashe nadaljnje razpravljanje.

 

Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Zato sta v razpredelnici besedi slovo in slava kakor tudi nekaj njunih sorodnic. K njima in k besedi sclavus pa se bomo vrnili kasneje.

Najstarejshi ohranjeni starocerkvenoslovanski zapisi so iz 10. in 11. stoletja. Zapustili so nam jih slovanska apostola Ciril in Metod [9] ter njuni uchenci. Njuno misijonarsko poslanstvo je bilo v letih 862/863 na Moravskem pri knezu Rastislavu. Jezik in pisavo glagolico sta uchila na velikomoravski akademiji (Ve¾komoravské uchilishte). Oboje so uporabljali za vladne in verske zadeve med letoma 863 in 865, nakar so akademijo unichili Germani. Svoje delo sta apostola nadaljevala pri knezu Spodnje Panonije Koclju; njuni uchenci pa kasneje she v Preslavu in Ohridu, kjer so uvedli cirilico. Tako so najstarejshi ohranjeni zapisi imena Slovani v danashnji obliki v starocerkvenoslovanshchini in iz te dobe.

Sploshno mnenje je, da so takrat govorili precej enoten slovanski jezik in da so posamezni slovanski jeziki nastali shele po 9. stoletju. Cirilica je zelo natanchna pisava, zato sta zven in izgovor strocerkvenoslovanshchine jasna [10]. Bor meni, da apostola tega slovanskega jezika nista priredila, marvech da je jezik vechinoma vech stoletij starejshi [11]. Potemtakem bi to she posebej veljalo za ime etnije.

Brez dvoma pa sta »potujcheno«, sedanjemu imenu najblizhjo obliko zabelezhila zhe Armenec Mojses iz Chorene (l. 407-433) in Jordanes (l. 552), pa tudi Ptolomej (2. stol.), seveda precej spremenjeno. Sporno je, ali je pomen besede cluveni v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.) ime, ki naj bi bilo povezano s Slovani. Vprashljivo je tudi, ali ime vasi v Noriku Solvense, ki jo omenja Plinij (1. st. p. n. sht.), izvira iz imena Slovenci, tj. Slovani [12].

Ime samo pa je veliko starejshe; to bomo tudi dokazali. Njegova starost in navzochnost v vseh slovanskih jezikih prichata, da je samooznaka.

 

slovensko:

slovan

slovenec

slovak

beseda

chrka

slovó

slava

 

 

 

 

 

pismenka

 

 

 

hrvashko:   

slaven

slovenac

[slavonac]

slovak

rijeè

slovo

oproštaj

slava

srbsko:

sloven

slovenac

slovak

reè

slovo

oproštaj

slava

makedonsko:

словен

словенец

словак

збор

буква

разделба

слава

bolgarsko:

cловен

словенин

словенец

словак

слово

(бесeда)

буква

раздяла

слава

 

poljsko:

s³owianin

s³owen

s³owak

s³owo

(biesiada)

czcionka

po¿egnanie

s³аwа

luzhishko:

 

 

 

s³owo

pismik

boženje

s³аwа

polabsko:

slüövenske

 

 

slüvü

 

 

 

cheshko:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozchod

slava

slovashko:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozluèenje

slava

 

st. rusko:

 

словeне

словяне

 

слово

 

 

слава

rusko:

славянин

словенец

словак

cлово речъ

буква

прощание

слава

ukrajinsko:

слов'янин

словенець

словак

слово

буква

прощання

слава

 

 

 

 

(бесiда)

 

 

 

belorusko:

 

 

 

слово

боукваед

літара

бывай

здароў

слава

 

st. cerkveno

slovansko:

cловъне

 

 

глаголъ

слово

(бесъда)

боукъве 

 

слава

protoslovansko:

*sloveninъ

 

 

slovo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

litvansko:

 

 

 

žodis

raide

 

šlave

latvijsko:

 

 

 

vards

burts

 

slava

 

proto-balto-

slovansko:

(rekonstrukcija)

 

 

 

slouo

 

 

 

 

st. grshko:

Σθλαβηνοί

 

 

λyγος

 

 

κλsος

st. ind.:

 

 

 

 

 

 

zravas

avesta:

 

 

 

sravah-

 

 

 

st. irsko:

 

 

 

 

 

 

clu

 

indoevr. koren:

(rekonstrukcija)

*slauos

 

 

kleu(H)-os

(kleu-Hs-??)

 

 

 

 

Protoslovanska kakor tudi indoevropska rekostrukcija [13,14] sta umetni in sta prav klasichen primer jezikoslovne zagate. Beseda beseda pa samo she dodatno kazhe razliko v razvoju slovanskih jezikov, saj v vsakem pomeni nekaj drugega, vendar sorodnega. Tudi chrka in slovó sta pomensko precej razlichni besedi v posameznih slovanskih jezikih. Izraz za slavo pa nas ne more presenetiti – je zelo star in prav neverjetno dobro ohranjen v skoraj isti obliki v vseh slovanskih jezikih.

 

Vidimo, da sta v vseh razlichicah imena Slovenec nespremenljivo navzocha soglasnika sl in soglasnik v, nato pa soglasnik n. Slednjega ni le v imenu Slovak. Samoglasniki pa so precej spremenljivi. Spremembe o v a ali pa obratno, kakor tudi med drugimi samoglasniki, so znachilne za razlike med slovanskimi jeziki in njihovimi dialekti. Tako je tudi z imenom Slavonac, seveda ime za slavonske Hrvate, ki ga zaradi zelo ozke sorodnosti ne omenjamo posebej. Konchnice pa so si seveda podobne ter so znachilne za vsak jezik posebej. Ime Slovenec je pravzaprav jezikovno »tezhje« kot Slovan. Vsebuje vech chrk in je zato tudi boljshe merilo. Kolikor je beseda krajsha, toliko je manj veljavna za oceno nekega razvoja, saj je kratka chrkovna vrsta statistichno bolj verjetna kot pa dolga.

Ime Slovenec najdemo izkljuchno na meji slovanskega z neslovanskim svetom. Tako je to tudi veliko bolj verjetno ime, ki je vplivalo na tuje poimenovanje Slovanov. Pripona –ec je obichajna pri izpeljavi samostalnikov iz glagolov; npr. gledalec, poslushalec, pevec itd. V tem primeru je slovitiSlovenec ravno tako kot peti – pevec. To ni posebnost slovenskega jezika, saj je na primer slovenski Jugoslovan v rushchini – Jugoslavec (Юугославьец).

Torej lahko napishemo medjezikovno nespremenljivko iz imena Slovenec kot sl-v-n-(c,k), kjer pomishljaji pomenijo spremenljive samoglasnike ali pa dvoglasnike. Tako nam bo ime Slovenec merilo za oceno med razlichicami imena Slovani.

 

 

 

Zgodovinske razlichice poimenovanj Slovanov

 

Samo nashteli jih bomo. Podrobnosti – seznam dokumentov, kronik in njihovih avtorjev – bralec lahko najde v [7,15,16,17,18].

Razlichice imen za Slovane v grshkih virih do leta 1025 (razen tistih o Venetih) po »abecednem« redu in s priblizhnim shtevilom letopisov, v katerih so ta imena zabelezhena, so [17]:

 

Άθλάβοι 1, άσκλαβηνο 1, είσλαβίνετξα 1, έσθαβώθην 1,έσθλαβώθην 1, έσθλαβωμένος 1, θλαβικός 1, θλαβινός 1, κλαύινοι 1, Λαβίνετξα 1, Σαβήνοι 1, Σθλαβηνοί 1, σθλαβηνοί 2, Σθλαβησιάνοί 5, Σθλαβιανοί 1, σθλαβικός 3, Σθλαβινίαι 1, σθλαβίνικος 1, σθλαβινίκος 1, σθλαβινικός 2, Σθλαβϊνοι 15, σθλαβινός 1, Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, σθλαβενικός 3, Σθλοβενοί 1, σκαβικός 1, Σκλαβάρχοντες 1, Σκλαβηνία 4, Σκλαβηνίαι 7, σκλαβενικός 1, Σκλαβηνιστ 1, Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10, Σκλαβησιάνοι 1, Σκλαβησιανοί 1, σκλαβικός 5, σκλαβιναριος 1, Σκλαβινία 2, Σκλαβίνιαι 1, Σκλαβινίαι 9, σκλαβινικαριος 1, σκλαβίνικος 1, σκλαβινικός 1, Σκλαβίνιοι 3, σκλαβινισιος 1, σκλαβινισκιος 1, σκλαβινιστή 1, σκλαβινιστί 1, Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13, σκλαβϊνοί 1, σκλαβίνος 2, σκλαβϊνος 2, Σκλαβινός Σκλαβινοί 7, Σκλαβισία 1, Σκλαβισιάνοι 1, Σκλαβισιανοί 1, Σκλαβογενής 1, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλαβόοι 1, Σκλάβος 8, Σκλαβουνοί 1, Σκλαβοΰνος 1, σκλαβώνοι 1, σκλαηνοί 1, , Σκλαυηνία 2, Σκλάυηνοι 1, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυηνός 1, Σκλαυινία 1, Σκλαυινίαι 4, Σκλαυίνοι 1, Σκλαυινοί 14, Σκλαυινός 3, Σκΰθαι Σκλάβοι 1, Σκλαβήνοι 1, Σκλαβίνετξα 1.

 

Prav tako v latinskih virih do leta 900 po abecednem redu s priblizhnim shtevilom letopisov [18]:

 

claui 1, esclaui 1, esclavi 1, exclaveni1, flavi 1, isclaui1, scaui 2, scavani 1, scavi 2, scavii 1, schlavi 1, sclabi 2, sclabus (?)1, sclafi 1, sclauani 2, sclauanii 1, sclaucrus 1, sclaueni 1, sclaui 32, sclauiani 1, sclauin...1, sclauini 2, sclauinienses 1, sclauinus*1, sclauis 1, sclauus 2, sclavani 2, sclavanii 1, sclaveni 6, sclaves 1, sclavi 239, sclavini 6, sclavitini 1, sclavonenses 1, sclavones 1, sclavoni 1, sclavunus 1, sclavus 4, sclawi 1, scovi 1, slaui 12, slavani 1, slavi 26, slawi 2, slaws 1, slcavi 1, solani 1, zlaveni 1, slaus 1, slawus 1, alani 1, avari 1, gothi 2, guandali 1, guenedi 1, guinedes 2, guinedi 1, guinidi 2, guinidini 1, hunni 1, huninidi 1, hwinidi 1, inmidi (?)1, umid 1, uuandali 1, uuinades 1, uuinedi 1, uuinida 2, uvinedi 1, vandali 4, vandalici 1, venedi 2, venethae 1, venethi 2, veneti 1, venetiae 2, venetiani 1, venetii 1, vinedi 1, vinidi 2, vionudi 1, vuinedi 1, vuinidi 1, vvinidi 1, vvinit 1, wandali 5, wandalitae 1, wandalus 1, wandelici 1, wenedi 3, wenedus 2, wimodii 5, windi 1, winedi 3, winedus 1, winethi 1, winida 1, winidi 26, winidones 1, winithi 2, winiti 1, winnetes 1, winodi 2, wynidi 1, winuli 2.

 

Shtevilo letopisov je priblizhno, ker ne vemo:

 

–   koliko letopisov je bilo dejansko, vemo samo za     ohranjene;           

–   koliko letopisov je resnichno originalnih (pomislimo samo na dvajset tisoch lazhnih nemshkih [19]);

–   koliko letopisov je bilo preprosto prepisanih, vir pa je pravzaprav en sam;

–   koliko je razlichic samo zato, ker je vsak kronist pisal po svoje;

–   vsi viri so pravzaprav najmanj iz druge, che ne iz tretje roke;

–   vech razlichic je lahko tudi v istem viru, ki je tako shtet vechkrat.

 

Tako nam vse te razlichice in njihova pogostnost rabijo samo za pregledno oceno oblike razlichice in za njeno uporabo. Najbolj vazhne razlichice, chetudi z najnizhjo shtevilko v zgornjem seznamu, so tiste najstarejshe, nato tiste, ki so najblizhje resnichnemu imenu, sledijo mu pa najbolj pogoste.

 

Pri grshkih virih moramo uposhtevati, da se kljub grshkim sredozemskim in chrnomorskim kolonijam ime Slovanov z glasom s v zachetku pojavi pozneje kot razlichice za ime (H)Enetoi, to pa kazhe na dolocheno dushevno razdaljo piscev do Slovanov, ki je sploh znachilna za odnos starih Grkov do barbarov. Razlichice s sth- so starejshe kot tiste z skl- in jih lahko prishtevamo prej k bizantinskim kot pa h grshkim. Te kazhejo na dejstvo, da so bili Slovani prebivalci na podrochju Bizanca, saj je bila daljsha oblika, to je ime Slovani in ne slav-, izvor pretezhno vseh grshkih razlichic. Izvor kratkih oblik si bomo ogledali kasneje. Razlichice kazhejo tudi to, da je ime res slovanska samooznaka – v grshchini ni bilo nobene podobne besede. Kasneje bomo tudi poizkushali najti odgovor na vprashanje, zakaj se je uveljavila zachetnica skl – ne pa kaj drugega, kot je npr. sth-.

 

Pregled nashtetih imen po zgornjih merilih nam daje naslednje:

 

Σθλαβηνοί 1 Σθλαβϊνοι 15 Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10 Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13 Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλάβος 8, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυινοί 14

(pribl. Sthlabenoi, Sthlabinoi, Sklabensi, Sklabensi, sklabenos, Sklabinoi, Sklabinoi, Sklaboi, Sklaboi, Sklabos, Sklauenoi, Sklauinoi)

 

V teh besedah sta jezikovni stalnici sthl-b-n- in skl-b(u)-n-. Navzoche so tudi npr. kratke oblike Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, ki dajo stalnici sthl-b- in skl-b-. Konchnic ne uposhtevamo, te so popolnoma lastne grshchini.

 

Oglejmo si bolj natachno latinske vire. Ti vsebujejo tudi podatke iz grshkih virov, posebej pa je zanimiva povezava z Veneti, Vandali ipd. Iz zgornjega seznama razlichic dobimo naslednje:

 

cl

u

           

 

 

1

 

escl

u

           

 

 

1

 

escl

v

           

 

 

1

 

excl

v

n

           

 

1

 

fl

v

           

 

 

1

 

iscl

u

           

 

 

1

 

sc

u

           

 

 

2

 

sc

v

n

           

 

1

 

sc

v

           

 

 

2

 

sc

v

 

           

 

1

 

schl

v

           

 

 

1

 

scl

b

           

 

 

2

 

scl

b   

 

 

us(?)

1

 

scl

f

           

 

 

1

 

scl

u

n

          

 

2

 

scl

u

n

 

           

1

 

scl

u       

 

 

crus

1

 

scl

u

n

           

 

1

 

scl

u

           

 

 

32

sclaui

scl

u

n

 

           

1

 

scl

u

n...       

 

 

1

 

scl

u

n

           

 

2

 

scl

u

n

 

ns - s

1

 

scl

u

n          

 

us*

1

 

scl

u

           

 

s          

1

 

scl

u          

 

 

us

2

 

scl

v

n

           

 

2

 

scl

v

n

 

 

1

 

scl

v

n

           

 

6

sclaveni

scl

v

           

 

s

1

 

scl

v

           

 

 

239

sclavi

scl

v

n

           

 

6

sclavini

scl

v

 

t

n          

1

 

scl

v

n

 

ns-s       

1

 

scl

v

n

           

s

1

 

scl

v

n

           

 

1

 

scl

v

n          

 

us

1

 

scl

v          

 

 

us

4

 

scl

w

           

 

 

1

 

sc

v

           

 

 

1

 

sl

u

           

 

 

12

slaui

sl

v

n

           

 

1

slavani

sl

v

           

 

 

26

slavi

sl

w

           

 

 

2

 

sl

w         

 

 

s

1

 

slc

v

           

 

 

1

 

s-l

 

n

           

 

1

 

zl

v

n

           

 

1

zlaveni

sl

u          

 

 

s

1

 

sl

w

 

 

us

1

 

 

al

 

n

 

           

1

 

 

av

 

 

r          

1

 

 

g

 

th         

 

2

gothi

 

gu

n

d

l          

1

 

 

gu

n

d

           

1

 

 

gu

n

d

s          

2

 

 

gu

n

d

           

1

 

 

gu

n

d

           

2

 

 

gu

n

d

n

1

 

 

hunn

           

 

 

1

 

 

hun

n

d

           

1

 

 

hw

n

d

           

1

 

 

inm

 

d(?)      

 

1

 

 

um

           

d

 

1

 

 

uu

n

d

l         

1

 

 

uu

n

d

s            

1

 

 

uu

n

d

           

1

 

 

uu

n

d

          

2

 

 

uv

n

d

          

1

 

 

n

d

l         

4

vandali

 

n

d

l-c

1

 

 

n

d

           

2

venedi

 

n

th

 

1

 

 

n

th

           

2

venethi

 

n

t

           

1

 

 

v

n

t

 

2

venetiae

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

d

           

1

 

 

v

n

d

           

2

vinidi

 

v

n

d

           

1

 

 

vu

n

d

          

1

 

 

vu

n

d

          

1

 

 

vv

n

d

          

1

 

 

vv

n

t          

 

1

 

 

w

n

d

l          

5

wandali

 

w

n

d

l-t

1

 

 

w

n

d          

lus

1

 

 

w

n

d

l-c

1

 

 

w

n

d

           

3

wenedi

 

w

n

d          

us

2

wenedus

 

w

m

d

 

5

wimodii

 

w

n

d          

 

1

 

 

w

n

d

           

3

winedi

 

w

n

d          

us

1

 

 

w

n

th

           

1

 

 

w

n

d

           

1

 

 

w

n

d

           

26

winidi

 

w

n

d

n

1

 

 

w

n

th

          

2

winithi

 

w

n

t

           

1

 

 

w

nn

t

s          

1

 

 

w

n

d

           

2

winodi

 

wy

n

d          

 

1

 

 

w

n

           

ul

2

winuli

 

 

Iz te razpredelnice dobimo naslednje jezikovne stalnice:

 

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w-

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w                                – n,(t)-

   u,v,b,w,gu,hu,hw               – n,m – t,th,d –

 

ki dajo skupaj:

 

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w,gu,hu,hw                – n,m – t,th,d –

 

Zanimiva je tudi delitev na cl, sl in sc, scl, med njimi pa na tiste z in brez n.

 

Verjetno je razlichic manj, kot pa je videti na prvi pogled. Nekaj jih je zelo verjetno nastalo samo z razlichnim nachinom zapisa istega imena. Seveda tega za posamezno razlichico ne moremo tochno ugotoviti. Tudi to, kako je kronist »slishal« ime, je prineslo marsikatero razlichico. Za naslednje razlage to ni toliko pomembno, saj so osnovne glasovne lastnosti v zapisih povsod ohranjene. Pa si oglejmo kronoloshko najvazhnejshe primere [15] ter dodajmo she arabske oznake in imena sosedov za Slovane ali pa za katerega od slovanskih narodov.

 

(H)Enetoi, Henetoi, (Uenedai), Ouenetai Homer (9. st. pr. n. sht.) Herodot, (5. st. pr. n. sht.), Polibij (2. st. pr. n. sht.)

cluveni – v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.), po razlagi M. Bora [12]; muzej Villa Giulia v Rimu. Ta razlaga delno nasprotuje dejstvu, da so Etrushchani sami sebe imenovali Raseni. Che pa pomeni shirshi pojem – namrech oznako ljudi, h katerim so se shteli Etrushchani – potem bi ta razlaga imela svoje zelo tehtno opravichilo.

 

(Eneje)                                            Dimitrij Skepsijski (2. st. pr. n. sht.)

(V)Enete Veneti                              Strabon (1. st. pr. n. sht.)

Veneti                                              Julij Cezar (1. st. pr. n. sht.)

Veneti                                              Tit Livij (1. st. pr. n. sht.)

Venedi Veneade Venetulane (Eningija), Solvense   Plinij starejshi (1. st. pr. n. sht.)

Stavanoi, Soubenoi Uenedai          Klaudios Ptolemaios (100-178)

Sklavajin                                          Armenec Mojses iz Chorene (407-433)

Venethi, Sclaueni, Antes, Vinidae  Jordanes (l. 552)

Veneti                                              J. Bobbiensis (l. 615)

Vinedi, Sclavi                                  Fredegar (7. st.), Isidor Sevillski

Winuli, Vandali                               Adam Bremenski, (11. st.)

Vandale , Wende ,Winule               Helmold (12. st.)

Vandali                                            Wincenty Kad³ubek (12. st.)

(Eneja)                                            Heimskringla, Kronika norveshkih kraljev (12. st.)

Vandali                                            Miersuae Chronicon (13. st.)

Wandali, Wendi                              Albert Crantz (15. st.)

Slaui, Wandali                                 Thomas Kantzow (1505-1542)

Wendi,. Veneti , Sklaveni                Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.)

Wandali, Sclaven, Wenden             Sebastian Münster (16. st.)

Heneti, Sloveni                               Antol Vramec (16. st.)

Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale, Slovani   Adam Bohorich (16. st.)

Venete, Vende, Vandale                 Mavro Orbin (16. st.)

Wenden, Sclaven, Wandalen          Janez Vajkard Valvasor (1689)

Seljabe                                             anonimus: Hodud al-'âlam (pribl. 982) perzijski zemljepis

Sglau or Sglou                                 patriarh Mihael Sirijec (1166-1199)

Saklab, Sakalib, Saqaliba, as-Saqaliba, Saqlab, Siqlab, Saqlabi   arabsko: al-Ya'qubi, Ibn Hurdadbeha

Slavije, Slavijun                               arabsko: pozneje

Vendek                                            madzharsko

Vene                                                (Rusi) estonsko

Venäläinen                                      (Rusi) finsko

Vindr                                               staroislandsko

vena                                                 (rushchina) staroprusko

Vinedas, Veonedas                         staroangleshko

Vinida                                             starovisokonemshko

 

Vse to lahko primerjamo s stalnico sl-v-n-(c,k) in z zgornjimi soglasnishkimi skupinami. Seveda ne pozabimo, da se nahaja vechina teh kronoloshko nashtetih imen tudi v prejshnji razpredelnici. Naslednja razpredelnica pa nam omogocha videti bolj zgoshcheno primerjavo imen iz najvazhnejshih virov. (V zadnjem stolpcu so pripombe za primerjavo; da pa ne bi izgubili pregleda, so vneshene skupine stalnic iz prej nashtetih grshkih in latinskih razlichic.)

 

sl

v

n

c,k

 

ime Slovenec

 

 

 

 

 

 

sthl,skl

b,u

n

 

 

grshki viri

sthl,skl

b

 

 

 

grshki viri

 

 

 

 

 

 

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

 

 

 

latinski viri

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

n

(t)

 

latinski viri

 

u,v,b,w,gu,hu,hw

n,m

t,th,d

 

latinski viri

 

 

 

 

 

 

 

(u)

n

t(d)

 

Homer,Herodot

cl

v

n

 

 

pyrgijske plo.

 

 

n

j

 

 

 

 

n

t

 

 

 

v

n

t

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

t

l-n

 

s-l

v

n

s

 

Plinij

st

v

n

 

 

 

skl

v

j-n

 

 

 

 

v

n

d

l-c

 

scl

v

n

 

 

Jordanes

 

 

n

t

 

Jordanes

 

v

n

th

 

Jordanes

 

v

n

t

 

 

 

w

n

d

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

 

 

 

 

w

n

l

 

 

-skl

b(u)

n

 

 

 

sthl

b(u)

n

 

 

 

scl

(u)

n

 

 

 

skl

b

 

 

 

 

scl

v

 

 

 

 

scl

v

n

 

 

 

sl

v

 

 

 

Saxo, Helmold

s-lj

b

 

 

 

 

sgl

(u)

 

 

 

 

s-kl

b

 

 

 

 

s-q-l

b

 

 

 

 

 

v

n

d

k

 

 

v

n

 

 

 

 

v

n

l

n-n

 

 

v

n

d

r

 

 

v

n

d

s

 

 

Iz tabele je razvidno zhe znano dejstvo, da imajo vsa ta imena isti izvor [20]. V zadnjem stolpcu so vechinoma konchnice, ki so odvisne od jezika, v katerem je bilo ime zabelezheno. V soglasnikih c(k),th,t in d lahko nedvomno slishimo glasovni premik enega samega soglasnika, v nekaj primerih pa je zagotovo vzrok samo razlichna pisava. V skupini s samoglasnikom in v,w,u in b spoznamo betatizem. Skupin soglasnikov sl, cl,st, scl, skl, sthl, sgl, skl, s-q-l in s-lj pa ne moremo pojasniti samo z glasovnim premikom. Ta je navzoch pri sl in cl – mogoche je razlika samo v pisavi. Zanimivo je, da razlaga imena cluveni pravzaprav ne izkljuchuje samopoimenovanja. Tezhko pa nadaljujemo pri st ali sthl. Skupine scl, skl, sgl in s-q-l so med seboj nedvomno sorodne, a glasovno so precej dalech od sl. Najstarejsha imena so vechinoma tvorjena iz zadnjega dela imena Slovani, mlajsha pa iz prednjega dela. Razliko med njimi premosti Jordanes [21], kar vodi k najverjetnejshi razlagi [22]: Slovani, Slo-Veneti in Slov-Anti.

 

Seveda moramo odgovoriti she na naslednje ugovore ali vprashanja:

 

–  Nekatera teh imen so res sorodna, vsa pa ne.

–  Imena Veneti, Enetoi, Henetoi, Uenedai, Ouenetai so pravzaprav isto ime, ki pa je »vechkrat« neodvisno uporabljeno (merfach belegt [23]).

–  Ime Veneti je preshlo na Slovane od istoimenih Keltov, ker so Slovani prishli iz iste smeri in so jih asimilirali [24].

–  Ime Wenden in podobno nima nichesar opraviti z Veneti, nomadski Slovani so ga dobili od Germanov kot Weidende (pasochi, weiden – pasti, Weide – pasha)[25].

–  Ime Veneti so kronisti pomotoma pripisali Slovanom [26].

–  Ime Slovani je nastalo iz grshkega sklabenoi  kot zemljepisna oznaka [27]

 

Vidimo, da je vechina teh imen tvorjena iz treh soglasnikov, lochenih s samoglasniki, lahko pa je prvi soglasnik tudi skupina soglasnikov, ki jih shtejemo za enega. Rachun variacije [28]. nam omogocha izrachunati verjetnost za nakljuchno podobnost imen. Vzemimo, da je najmanjshe mozhno shtevilo soglasnikov v jeziku 20, pa dobimo za skupino treh soglasnikov verjetnost 1:6840; pri n-imenih je verjetnost 1: 6840 exp (n-1). Tako je pri treh imenih verjetnost zhe manjsha od 10 exp (-6).

Enak rachunski postopek uporabimo tudi pri imenu, ki je »vechkrat uporabljeno«. V danashnjih strokovnih slovarjih katerega koli jezika najdemo najmanj 20 000 besed. Z velikim podcenjevanjem prednikov katerega koli naroda vzemimo, da je bilo v vsakdanji uporabi priblizhno 5000 besed. Od teh naj bi bilo – verjetno pod spodnjo mejo dejanskega shtevila – 100 besed primernih za samopoimenovanje. Tako lahko trdimo, da je najvechja verjetnost, da bi dva naroda neodvisnih in razlichnih jezikov imela pomensko isto poimenovanje 1:100 (in tja do 1:5000). Za isto glasovno vrednost imena s tremi soglasniki pa imamo zgoraj verjetnost 1:6840. Ti dve verjetnosti se seveda mnozhita, torej imamo zopet red velikosti verjetnosti nekaj okrog 10 exp (-6), pri treh pa 10 exp (-12) in tako dalje ...

Vidimo, da sta prva ugovora popolnoma nesmiselna. Bralcu prepushcham zakljuchek o strokovnosti profesorjev zgodovine in jezikoslovja na nemshkih kakor tudi avstrijskih visokih sholah.

Podobno je tudi z znanstvenostjo trditve, da so prishleki dobili ime nekega keltskega naroda, ki so ga preplavili in asimilirali – kar je zopet trditev nemshkih zgodovinarjev. Seveda pa ne pojasnijo, zakaj imajo ugrofinski narodi isto (ob razlikah, lastnih vsakemu od njihovih jezikov) ime za Slovane. Pri tem so neposredni sosedje Slovanov, vsi pa ne Germanov – a kljub temu naj bi od slednjih prevzeli ime za Slovane. Seveda je to she posebej nenavadno, ker Slovani zanje ne »bivajo« v isti smeri.

Enako tudi glede imena WendenWeidende. So to ime ugrofinski narodi prevzeli od Nemcev, s katerimi so prishli v dotik veliko pozneje kot pa s Slovani?

Tudi razlaga, da je enachenje Venetov in Slovanov napaka kronistov, ne drzhi. Enachenje je pogosto, napaka pa bi pomenila, da so lahko tudi ostali podatki vira napachni. Kar pach komu ustreza, je pravilno, kar pa ne, je napaka! Semkaj sodi zlasti kritika Jordanesa, ki naj bi bil zelo slab kronist. Dober pa naj bi bil za dokazovanje slovanske selitve – prav pomilovanja vredna je risba Balkanskega polotoka z Jordanesovim ochesom tam nekje pod Rodopi [27]. Tako naj bi videl le, da Slovani prihajajo s severa, izza treh gorskih grebenov – Rodopov, Balkana in Karpatov – ni pa videl, da ostala Evropa prav mrgoli od Germanov. Te seveda komajda omenja in jih ima za zelo nejunashke v primeri z drugimi [29].

Znachilno za vechino mlajshih zgodovinskih virov je, da je ime vedno dano z glasovnim parom sk-, pri starejshih tudi st- ali pa samo s-, najmlajshi pa uporabljajo tudi slovanski sl- in izpushchajo zadnji del imena. Slovanski sl- naj bi bil v grshchini iz jezikovnih razlogov – grshchina nima glasovne zveze sl - spremenjen v stl, sthl ali pa skl [2 in drugi].

 

Edina skupina narodov, ki je prevzela za svoje skupinsko poimenovanje tuje ime, so Germani, in to po rimski zemljepisni oznaki, nastali iz posmehljivega latinskega prevoda pomena imena Raetov [4]. Romani so ga »zgodovinsko naravno« podedovali in Kelti obdrzhali, obe poimenovanji pa sta za vechino zadevnih narodov le nadnarodna tuja oznaka. Germani sami se tako niso nikdar imenovali. Cheprav je izvor imen jezikoslovno she vedno sporen – bolj iz politichnih kot iz jezikoslovnih razlogov – je potek poimenovanja zgodovinsko popolnoma jasen in ima tudi svoj politichni vzrok. Nekateri poizkushajo prenesti [27] na Slovane omenjeno germansko »posebnost«, a to zaradi slovanskega samopoimenovanja ni dopustno. Tako je tudi trditev, da so Slovani prevzeli ime po grshkem sklabenoi kot bizantinsko zemljepisno oznako, nesprejemljiva.

 

 

 

Ime Slovani po Lozinskem

 

V naslednjem bolj ali manj na kratko povzemam odlichno razpravo Lozinskega [30] o razlichnih razlagah izvora imena Slovani kakor tudi njegovo razlichico razlage. Njegova razprava je posebno vazhna ne toliko zaradi sklepa, ki je, kakor bomo dokazali, zelo verjetno napachen, marvech zaradi nachina. Je eden redkih, ki imena ne izvaja le z jezikoslovne ali pa le z zgodovinske strani, ampak uposhteva vse njemu znane mozhne vplive brez kakrshnih koli pristranskih nagibov. Bralec lahko vire najde v izvirni razpravi.

Lozinski meni, da izvor imena Slovani doslej ni bil nikdar popolnoma zadovoljivo pojasnjen. Sam v svoji razlagi izhaja iz protoslovanske oblike slovenin*. Iz razpredelnice vidimo, da to obliko imena uporabljajo pretezhno Rusi, Poljaki in Bolgari. Dodal bi, da je ta oblika kot protooblika imena Slovani nesprejemljiva, saj ostaja pomen prvobitne besede nejasen.

»Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Vse te razlage pa vsebujejo etimoloshka, semantichna in zgodovinska protislovja«.

 

Izpeljava imena Slovani iz besede slovo v pomenu besede je po Lozinskem nelogichna.

 

»Skupino jezikov moremo komajda oznachiti s samostalnikom beseda. Za tako poimenovanje bi prej prichakovali besedo jezik, govor ali kaj podobnega. Edina uporaba besede je beseda kot logos ali Biblija. V tem primeru bi ime Slovani imelo verski pomen. Poimenovanje kot logos bi bilo pretirano ime za ljudi, ki, kolikor nam je znano, nikoli niso imeli krizharskih verskih nagnjenj niti niso pustili nikakrshnih verskih sledov v svoji tradiciji, pa cheprav bi morda bila njihova vera monoteistichna. Vsekakor pa je mozhno, da so verski pojmi (sooznake) povezani z imenom.«

Uporaba pojma, kot je slava, za poimenovanje prebivalstva je po Lozinskem brez mozhne primerljivosti. Tako poimenovanje bi lahko bilo del naziva vladajoche druzhine, komajda pa skupine narodov, katerih pisana zgodovina ne pozna nikakrshnega dokaza za kaj podobnega.

Tudi tukaj lahko Lozinskemu ugovarjamo. Na primer ime Arijci Plemeniti izvira iz sanskrta:

arya – prijazen, priljubljen, vdan, drag, odlichen, gospodar, vladar (odtod nem. Ehre, irsko erin), ki po vrednosti ni dalech od slave. Sorodno je tudi ime Iran.

Lozinski opozarja, da enachenje z latinskim izrazom sclavus, ki je bil v poznem srednjem veku povezan z imenom Slovani, privede do tezhav zgodovinske narave. Ne oporeka namrech slovanski selitvi.

»Ni nikakrshnega rimskega vira, ki bi vseboval ime Slovani v kateri koli obliki. Najprej ga najdemo v bizantinskih virih iz shestega stoletja, napisanih v grshchini, v obliki Sklavini. Bizantinci, ki naj bi bili prvi, ki so prishli v stik s selechimi se Slovani, so zabelezhili njihov obstoj in njihovo ime. Imena pa niso dobili od Grkov. Bizantinski zgodovinarji so obichajno zabelezhili lastno ime tujih prebivalcev tako, kakor so ga tujci sami uporabljali ali pa tako, kot so ga dobili od posrednika. Pri tem ne smemo pozabiti, da so dolochene slovanske skupine obdrzhale ime Slovani kot svoje lastno ime. To so Slovaki, Slovenci in novgorodski Slovieni. Prav to imamo lahko za zadosten dokaz, da ime ni bilo izposojeno iz latinshchine z grshko pomochjo, temvech da gre za samopoimenovanje.«

 

 

O arabski obliki imena za Slovane (po Lozinskem):

 

»Ni pomembno, da je ime Slovanov v arabshchini Saqlaba videti, kakor da bi bilo izpeljano iz latinskega sclavus. Tudi ni zgodovinskih dokazov, da bi si Arabci sposodili ime od latinsko govorechih narodov ali pa od Bizantincev. Arabski zapisi o Slovanih so bili, che ne starejshi, pa gotovo veliko bolj obshirni in tochni kot tisti bizantinskih zgodovinarjev. Arabci, ki so bili v neposrednem stiku s Slovani, bi si komajda verjetno sposodili ime od Bizantincev. She manj verjetno je, da so ga prevzeli od latinsko govorechih, s katerimi niso imeli neposrednega stika. Oblika imena, kot ga uporabljajo Arabci in Bizantinci, ostaja nepojasnjena. Le bodoche raziskave bodo morda pokazale, zakaj je ime Slovanov Grkom zvenelo kot Sklavini in Arabcem kot Saqlaba

Lozinski tudi she domneva, da sta obe obliki istega izvora.

Mozhno je, da imamo dvoje imen razlichnega izvora, ki sta uporabljeni za iste ljudi. Eno je samopoimenovanje. Saqlaba ni arabska beseda in je ne moremo izpeljati iz imena Slovani v nikakrshni obliki. Verjetno je ime povezano s kakshnim podrochjem, podobno kot na primer ime Germani. Kasneje se bomo vrnili k tej domnevi.

Lozinski je predlagal tudi svojo razlago imena Slovani. V tej razlagi je uposhteval poleg jezikoslovnih tudi druga dejstva.

»Osnove za razlago vsakega imena moramo iskati v njegovem druzhbenem pomenu za ljudi, ki ga uporabljajo, v mozhni tradiciji uporabe ter predvsem v semantiki in kulturnem pojmovanju v kontekstu nekdanje dobe in ne danashnjih dni.

Slovansko lastno poimenovanje mora biti izpeljano iz slovanske besede, ki naj bi opisovala najbolj vazhno lastno znachilnost te etnije in ki bi jo razlikovala od ostalih skupin ljudstev. Ne more biti le ime jezika, ki je obichajno izpeljano iz samopoimenovanja ljudstva. Zemljepisna razlaga se zdi neprimerna, ker so taka imena krajev, cheprav veljavna, nepomembna. Imena krajev, che niso topografski opisi, izvirajo vedno iz imen ljudi in ne obratno … Ime Slovani bi bilo lahko ime druzhine ali pa plemena, toda nimamo nikakrshnega zgodovinskega dokaza, da bi kakshno pleme kadar koli vladalo celotni slovanski skupini narodov. V vsakem primeru pa je ime moralo imeti dolochen pomen, preden je postalo ime druzhine, plemena ali plemenske skupnosti.«

Tako Lozinski zakljuchi, da je potrebno iskati pomen imena v slovanskih jezikih.

»Ime Slovanov naj bi bilo po najnovejshih jezikovnih raziskavah izpeljano iz indoevropskega korena slov-, s kratkim samoglasnikom o. Protoslovanska oblika naj bi bila Slovenin*. Vzhodnoslovanske oblike brez o-ja naj bi bile posledica kasnejshega razvoja, mogoche povezanega z ruskim izgovorom nenaglashenega o kot a, tj. akanja. To naj bi se zgodilo od 12. do 13. stoletja. Vaillant trdi, da je bil to pojav zhe v obichajni (?) slovanshchini. To le dokazuje, da vsa jezikoslovna dolochila nimajo vsesploshne podpore in da so vse rekonstrukcije hipotetichne ter se lahko menjajo. Dalech so od dokonchnih reshitev, ker nashe znanje o prvotni obliki slovanskega jezika ni zanesljivo. Vzhodnoslovanska oblika je lahko bila obichajna v predpismenem chasu, takrat pa je bilo tudi vse vzhodnoslovansko zelo blizu zahodnoslovanskemu.

 

Slovan – Slovenin je zagotovo slovansko ime in je preshlo v druge jezike iz slovanshchine. Zahodni Evropejci so najprej srechali zahodne Slovane, ki so verjetno uporabljali obliko z o. Toda kljub temu vsi zahodni Evropejci od desetega stoletja uporabljajo obliko z a. Kakor vemo, bi ta a lahko izhajal iz slovanskega dolgega a in ne iz kratkega o. Prva razlichica se zdi bolj verjetna, ker jo podpirajo zlozhena lastna imena, kot so Boguslav ali Svjatoslav, Jaroslav itd., kjer del –slav vsebuje a in ne o, enako v vzhodnoslovanski kakor tudi v zahodnoslovanski obliki.

Lozinski domneva, da je bil koren originalnega poimenovanja Slovanov prej slav- kot slov-, in predlaga drugo razlago pomena imena v njegovem semantichnem in zgodovinskem okviru.

Katere so bile najvazhnejshe lastnosti neke zgodnje druzhbe? To ni bila narodnost, ker tega sodobnega pojma ni bilo v zgodnjih druzhbah; tude ne jezik, ker je njegovo ime izpeljano iz imena skupine in ne obratno. Najmochnejshe vezi, ki so razlikovale skupino od drugih, so bile verske in so dajale osnovo za celotno kulturno enoto.

V prvem tisochletju n. sht. so bili evropski kristjani sodobniki mohamedancev in budistov v Aziji; Judje so tvorili posebno skupino glede na svojo vero in ne glede na jezik, druzhbene ali »narodne« lastnosti. Druge oznake za ljudi ali za drzhave so bila pretezhno imena dinastij ali pa posameznih vladarjev. Pogani so imeli svojo lastno oznako za pripadnike drugih verstev in seveda tudi ime za svoje sovernike. Vera je bila v tej dobi najpomembnejsha.

 

Ime Slovani se je prvich pojavilo v drugi polovici prvega tisochletja. Lahko je imelo verski prizvok, pomen ali pa veljavo. Ta navada verske oznake je med Slovani prezhivela do danashnjega dne. V vzhodni Poljski in v zahodni Rusiji se oznachujejo samo izobrazhenci v skladu z njihovo narodnostjo ali pa z jezikom. V ljudski uporabi niso imena Poljak, Belorus ali Ukrajinec. »Narodnostne« razlike so bile in so she vedno izrazhene v verski pripadnosti: katolichan je Poljak, ortodoksen ali pravoslavny pa pomeni Rus, Ukrajinec, Malorus ali Belorus.

Izraz prawoslawny, pravoslavny – pravoslavni je videti kljuchen za ime Slovani. Sestavljata ga dve besedi: pravo, kar pomeni zakon, pravica, desnica ali desna stran, in slavni iz korena slav-, tj. slaviti v smislu chastiti. Che pravoslavni pomeni desni, pravi ali chastilec zakona, je vseeno. Nas zanima le v zvezi z imenom Slovani, glede katerega predlagam, da je izvedeno iz prvobitne samooznake Slovanov kot pravovernih ali chastilcev.

Izraz pravo-slavni je sestavljenka in je kot vse sestavljenke v slovanskih jezikih neposreden prevod iz tujega jezika, v tem primeru grshkega. V grshki besedi orthodoxos je doxa obdrzhala oznako chashchenja, slavljenja ali vere, zlasti v srednjeveshki grshchini. Tako je pomen slovanskega dela v chasu prevoda moral biti tudi chashchenje. Seveda ima tak pomen koren slav-. Slovan je »ta, ki chasti – chastilec«, »ta, ki slavi«, s pridevnishko pripono; ima trpni in tvorni pomen, cheprav je samo prvi v rabi. Pomen imena Slovan bi potemtaken bil vernik, »ta, ki slavi Boga«. V zlozhenki, prevedeni iz grshchine, je vernik postal pravovernik ali »ta, ki pravilno veruje«. Zlozhenko so morda uporabljali, da bi razlochevali kristjane ali prave krshchshanske vernike od ljudi, imenovanih Slovanichastilci, ki so bili pogani, ali, kot je tudi v soglasju z mnogimi arabskimi zgodovinarji, od krshchanskih sekt pred uradno konverzijo, zlasti od jakobitov, to je od heretichnh, nepravih chastilcev.«

Lozinski nato podpira svojo razlago z zgodovinskimi dejstvi, ki zadevajo pokristjanjevanje ter odnose med razlichnimi sektami in veroizpovedmi kakor tudi njihov politichni vpliv v tedanji druzhbi.

Lozinski ne izkljuchuje, da bi ime Slovani po njegovi razlagi lahko nastalo zhe v predkrshchanski, tj. v poganski dobi. Zato njegovi razlagi ne morem ugovarjati z dejstvom, da je ime Slovani veliko starejshe od dobe pokristjanjevanja in je bilo zapisano veliko prej, kar smo omenili zhe zgoraj. Pri tem tudi ni pomembno, ali »verjamemo« v slovansko selitev ali pa ne. Za pretezhno poljedelske Slovane je bilo znachilno, da so v svojem poganskem verovanju ohranili kult Velike Matere in so se tako versko precej razlikovali od svojih sosedov. Primer so Reti [4]. To bi lahko samo potrdilo razlago Lozinskega. Tako ostane med ugovori proti njegovi razlagi le vprashanje, ali sta razlichici slov- in slav- res le razlichici ali pa izvirata iz pomensko razlichnih besed. Je zahodnoevropski Slav, Slawe samo polepshana oblika iz besede sklave?

 

 

 

Ime Slovani po neslovanskih razlagah

 

Izvor teh razlag je skoraj brez izjeme pri nemshkih zgodovinarjih in jezikoslovcih.

Najmanj 1500 let se zhe osamljeno in pozhrtvovalno trudi »faustovska dusha« (»die faustische Seele in grenzenloser Einsamkeit mit dem unendlichen Opfer« [31] ) preproste, primitivne in nerazumevajoche slovanske dushe reshiti najprej pred pogansko temo, nato kulturno asimilirati, reshiti pred komunizmom, povzdigniti in voditi v svetlo prihodnost, kjer bi ji srechno sluzhile in dobile svoj vsakdanji kruhek. Neskonchno pozhrtvovalno nas je poskushala tudi osvoboditi vseh tostranskih, zemeljskih bremen tako, da jih je hotela sama prevzeti in upravljati.

Njeno neizmerno faustovsko hrepenenje in tezhnjo k vrhu – samo na vsevladajochem vrhu, le tam je njen dom (»Die Einsamkeit der faustischen Seele vertraegt sich nicht mit einem Zweierlei der Weltmaechte« [31] ) lahko obchudujemo v marsikateri nemshki zgodovinski knjigi. Germanija naj bi nekoch segala dalech v Ukrajino [32], nerazumevajocha slovanska dusha pa se sprashuje: kako to - zakaj ne do Beringovega preliva ali pa vsaj nekaj chez Ural? Saj so nashli »keltske« mumije v Sibiriji. Tam, kjer so bili Kelti, so bili potem tudi Germani – iz avstrijskih zgodovinskih knjig naj se uchi Slovan! V njih je najti za vse, kar bi lahko dishalo po Slovanih, enostavno keltsko reshitev.

Preprosta slovanska dusha seveda ne more razumeti teh plemenitih dejanj faustovske dushe. Slednja je tudi hotela imeti nazaj to, kar ji je zhe od nekdaj pripadalo, a ji je odvzela slovanska pritepenka (ki je verjetno padla z neba).

Ta »Drang nach Osten« je bil za nerazumevajoche slovanske dushe le nasilje, umor, poboj, rop, osvajanje in podjarmljanje. Tako so si slovanske dushe same krive za svoje nerazumevanje. Che bi se v svoji felahovski podlozhnosti vdale njim, ki so vzeli svojo usodo sami v svoje roke, ter bi jim ponizhno sluzhile, ne bi bilo toliko mrtvih. Ker pa se Slovani niso vdali – hoteli so celo oponashati faustovsko dusho in so se ji upirali –, so morali sami prevzeti tudi odgovornost za posledice, tj. za faustovsko sovrashtvo (»...die gesamte Kriegsgeschichte kennt den nationalen Hass als das vornehmste Mittel, historische Entscheidungen einzuleiten...« [31] ). Te posledice sicer niso bile tako hude za faustovsko dusho [33] – vechina mrtvih so bile tako ali tako manjvredne slovanske dushe, tako rekoch le kolateralna shkoda.

 

Za slovansko dusho je bil nemshki »das Volk von Dichter und Denker« zmeraj »das Volk von Richter und Henker«; tak ni postal shele z drugo svetovno vojno.

 

Na svoji poti uresnichenja, na poti navzgor, se je faustovska dusha razvila v demokratichno dusho – uresnichila se je v mednarodni druzhbi z enakovrednimi (»internationale Gemeinschaft«) in skupaj z njimi »zmagala« nad komunizmom, sedaj pa naprej neguje slavofobijo. Faustovska dusha je stoletja shirila – in she vedno shiri – vojno, plenitve in zasuzhnjevanje po vsem planetu [31].

Ves svet dobrohotno pouchuje, da so demokracija in chloveshke pravice to, kar ona dolochi; vsem pozhrtvovalno deli nauke, kako to dosechi in kako biti srechen. Ne, ni prevzela »die Fellachenideale – den Pazifismus«. Pacifisti so »vom Standpunkt der wirklichen Geschichte aus betrachtet ... minderwertig... der Abfall ... Ihr Erfolg (der Fellachenideale) bedeutet die Abdankung der Nation innerhalb der Geschichte ... zugunsten anderer.« [31]. Tako se demokratichna dusha zavzema za pacifizem samo pri drugih, tudi pri Slovanih, seveda pa ne pri sebi!

Faustovska, po novem demokratichna dusha se zdaj vojskuje skupaj z enakovrednimi za mir, demokracijo, chloveshke pravice in proti terorizmu. Terorizem pa je vse, kar ni koristno zanjo. Otresla se je predsodkov proti pojmu revolucija, nekoch popolnoma nesalonski besedi. Prebarvala je njeno sramotno rdechilo v vesele barve in jo tako povsod na Vzhodu podarja kot edino reshitev sveta.

 

Slovani se sploh ne morejo razviti v faustovske dushe (razen malih balkanskih poskusov), cheprav jih demokratichne dushe – she vedno – obtozhujejo za agresivnost in ekspanzionizem. Faustovstvo »kmechkim ljudstvom« (»den Fellachenvoelker«) sploh ne pristaja, zato je treba pravochasno posredovati. Che bo potrebno, bodo »felahe« zhe vishji zashchitili! Dejstvo je, da so skoraj vse evropske vojne v zadnjih tisoch letih vodili zahodni Evropejci med sabo in proti Vzhodu – che ne shtejemo hunskih, madzharskih, turshkih vdorov in osvajanj – ter tako pisali zgodovino [34].

 

Tudi v oceni zgodovinskih virov sta vidna pristranost in dvojno merilo. 

Zhe omenjeni kritiki Jordanesa lahko dodamo she odnos nemshke zgodovine do vseh del, ki po njenem »neustrezno« omenjajo Slovane: dvom o verodostojnosti Helmolda, zavrachanje porochil Orbinija in Nestorja, razglashanje Velesove knjige za ponaredek ipd.

Chisto ochiten ponaredek pa so »Tacitusova« dela [36]. Nemshke zgodovinske razprave to popolnoma zamolchijo (eden od stebrov nemshke zgodovine je namrech »Tacitova« Germania) in che omenijo Bracciolinija, ki je »odkril« Tacitova dela, mu ochitajo nestrokovnost.

 

Seveda je skoraj odvech posebej omenjati, da protislovanska propaganda ni nikdar prenehala. Treba je le rahlo popraskati po evropskem belezhu, pa prideta takoj na dan rasizem in sovrashtvo proti Slovanom [35].

 

Samo tako je mogoche razumeti trdovratno ponavljanje pravljic nemshke zgodovine (»deutscher Geschichte« [37]), ki se opira na najvazhnejsho lazhno tochko: danashnji Germani alias Nemci so potomci rimskih Germanov, Slovani pa so se pritepli iz pripjatskih mochvirij. Zgodovinske knjige na nemshkem govornem podrochju so do nedavnega Slovane omenjale (kolikor so to sploh storile) popolnoma mimogrede: pritepenci iz pripjatskih mochvirij, rojeni za suzhnje, najvechkrat stisnjeni v okvir enachbe Slawen = Sklaven ; slovanska beseda kralj pa naj bi bila izpeljana iz imena Karla Velikega.

 

S temi trditvami v skladu so tudi prav vse nemshke in avstrijske razlage izvora imena Slovani. Medtem ko se starejshe, danes malenkostno modernizirane razlage krchevito oklepajo selitve narodov [38], pa najnoveshe, katerih avtorji so spoznali nevzdrzhnost trditev v njih, odrekajo Slovanom vsakrshno avtohtonost – zanje so Slovani po izvoru Germani in da so postali Slovani, je krivo pokristjanjevanje [39]. Za napachne razlage je vzrok tudi zamenjava besede sclavi s slaveni in nato slavi zaradi povrshnosti kronistov. Namen teh novih razlag je zopet »Drang nach Osten« [40].

 

Razlog, da na tem mestu to ponovno omenjam, je v tem, da »nemshka znanost« popolnoma zamolchuje slovanska znanstvena dognanja, razen takih, kot so npr. Jezova [41], po drugi strani pa jih posredno in brez kakrshne koli omembe virov in dokazov poskusha ovrechi ali pa osmeshiti. Za njihove trditve obstajajo trdni nasprotni dokazi, a kljub temu so te zgreshene poglede mnogi  – tudi nasha uradna zgodovina – popolnoma nekritichno sprejemali. To sicer danes povsem ne velja vech. Zlasti na angleshkem govornem podrochju je vechje zanimanje za znanost kot pa za znanstveno fantastiko velikogermanske propagande. Pochasi mu sledijo tudi ostala zahodna nenemshka govorna podrochja.

 

Razlichice imena Slovan, ki se konchujejo na –nin, naj bi bile znachilne za izpeljanke iz imen krajev, zlasti pa iz nazivov rek in potokov. Ta razlaga imena je zelo priljubljena pri tistih, ki trdijo, da so stari Slovani prishli iz pripjatskih mochvirij.

 

V ihti iskanja dokazov so se potrudili, da so zbrali nekaj tisoch imen ruskih rek in potokov z namenom najti tisti potok v Pripjatu, po katerem naj bi Slovani dobili ime [42,43]. Resnichno, ta dushevni preblisk lahko oznachimo kot »echte faustische Gedanke« – in je prav posebno zabaven. Uspeh pa je precej skromen.

Tako navajajo ruski Словутичь – vzdevek Dnepra, pa potok Слуя. Potrdilo naj bi bile poljski S³аwа in S³аwiса ter »srbohrvashka« Slavnica. Pri tem pa pozabljajo, da so zhe s poljskimi in »srbohrvashkimi« imeni zelo dalech od Pripjata. Dodajmo she bolgarsko Slivnico, prishtejmo k temu she nashe Slatine … pa Savo in Savinjo. Kako to, da ne omenjajo najvechje reke z imenom istega izvora – Saale, pritoka Labe, kjer so zhiveli polabski Slovani, kakor tudi ne Salzacha, Zilje in Sihla?

Oznaka Словутичь gotovo izvira iz besede slava in je samo vzdevek, ki pa bolj velja za kijevsko predmestje kot pa za Dneper.

 

Vsa ta imena naj bi bila sorodna z grshkim κλύζω (umivam) in latinskim cluō (chistim), obenem pa so pozabili omeniti she srbsko in hrvashko slavino [12].

 

Vech o hidronimichni problematiki glej [44].

 

Zhe Spengler [45] in njegovi somishljeniki so v smislu vishjega germanstva ugotovili slovansko »ponizhnost« v temnem zvenu besede nebo in germansko »vzvishenost« v svetlem vzkliku besede Himmel … Pred kratkim so napredovali do izjav, kot je npr. »… die Rueckstaendigkeit der russischen Sprache … keineswegs etwas Nachteiliges ueber die Buerger der Sowjetunion besagt« [46]; rushchina je pri tem omenjena kot predstavnica vseh slovanskih jezikov. Slovani kot »Pluendererscharen aus dem Norden ..., die seitdem als Slawen bezeichnet werden«[47] so res lahko veseli, da so jim ti kulturniki velikodushno namenili toliko pozornosti.

»Wenn man sich in Deutsch eines kraeftigen Wortes bedient, dann nimmt man die Feces ins Maul« [48]. Na tej sledi ne pozabljajo omeniti besede сlоāса (kanalizacijski stòk), izpeljane iz latinskega cluō (chistim), ko razlagajo ime Slovani [49].

 

Oglejmo si natanchneje ustrezne sorodne besede. V sanskrtskem slovarju [50] najdemo:

 

lAlA            slina, pljunek, solzavost

salasala      techi [tekochina], vzburkati, nemirnost; povodenj, valovi; dezhevnica, dezh

lavaNa       soline, sol, razsol; okusno, milostno, lepo; presoljeno

lAvaNa       soline, sol, soljeno, kuhano s soljo ali posoljeno

salavaNa    s soljo

sulavaNa    dobro posoljeno

sola             (pre)hlad; obenem kislo in grenko; obenem z okusom

soraNa       obenem kislo in grenko; obenem z okusom

 

In tudi:

 

sava            iztiskati sok rastline soma; izliti; cvetni sok ali med

Asava          destilirati, odliti; rum, alkoholna pijacha, sok, cvetni nektar ali sok, nektar ali napoj zhenskih ustnic

 

Vidimo, da je prvotni pomen vseboval tako tekochino kakor tudi okus in pojem slanega. Nashe sorodnice so liti, zaliv, slano, slatina, slina. Z njimi so tudi povezane:

 

svad           okusno, sladko ali prijetno; okushati z uzhitkom, uzhivati, naslajati se

svAdya       okushano; kislo, okusno; obenem slano

svard          okusiti; razveseliti; biti prijetno

 

Sem sodi she cela vrsta njihovih izpeljank. Nashe sorodnice so svadba, sladko in slastno, pa she variti (srb. kuhati, prebavljati).

 

Tezhko je povezati ime etnije s tekochino ali pa s tekochim, ker to nima nikakrshnega smisla. Drugache je seveda s slanim, sladkim in z na sploshno okusnim.

Tudi razlage v zvezi s poimenovanjem rek in potokov ne moremo uposhtevati. Prevech je rek in potokov, po katerih naj bi bili poimenovani Slovani. Tudi razlaga otochani, ki izhaja iz zaliva [51], ni zadovoljiva – iz katerega zaliva ali otoka v Pripjatu? Stari Slovani naj bi prishli v Evropo po suhi poti. Tako ostane edina razlaga – slani, sladki ali pa okusni. Vsaj en razlog, da so nas ali, natanchneje, nashe prednike zahodni sosedje imeli »radi za pozhret« (»zum fressen gerne«). Ali iz tega sledi, da jarki, polni razklanih chloveshkih kosti, ki se nahajajo okoli krozhnih rovovskih zgradb mlajshe kamene dobe v srednji Evropi [52], ne kazhejo napredne kulture s posebnimi pogrebnimi obichaji, marvech razkrivajo le kanibalske orgije? Morda gre za pomen chisti in oprani ali pa celo popolnoma nasprotno – umazanci ? Seveda v tujem poimenovanju, saj je nasha snaga sorodna s sanskrtskim

 

snA             kopati se, prati, chistiti (lat. sanitas – zdravje)

snAna         kopanje, pranje

 

Vrnimo se k tekochini in h kloaki. Primerjaj s *ser- , ki je praindoevropski koren s pomenom techi (S. Rospond [53]).

 

sR                iti, techi, pospeshiti, drseti, gibati se (lat. salire – skakati)

sraSTR       ta, ki izlocha ali raztovarja (vodo); tvorec, stvarnik (vesolja)

sRj              dopustiti, da gre ali leti, raztovoriti, vrechi, liti, zagnati; izbruhniti, izlochiti, izliti;

sara            tekochina, tekoche; chistilno, odvajalno; hod, gibanje; slap jezero, mlaka, ipd.

sarapas       tekocha voda

saras, sarat vse tekoche, jezero, velika povrshina vode, ribnik, vodnjak, kopalishche; hod, tek, napredovanje, nit

sasra, sasrut, sravat, srava     teche, struji, reka; tok; slap; sech

sravatha, sarma, srAvin         teche, struji, bezhi, kaplja, destilira

 

Iz zgornjih besed je razvidna razvojna razlika med liti- in med prvotnim izrazom za tekochino, ki je pri nas soroden z nesalonskim srati. Ravno tako so besede

 

seca, secana, seka   shkropljenje, izlivanje, namakanje, [litje (kovin)], izlochanje

 

sorodne z nashim sechem in scati. Pomen besed

 

svid, sveda znojenje, potenje, znoj, pot, para (taliti); (angl. sweat, nem. Schweiss)

 

pa potrjuje skupni izvor vseh nashtetih pojmov iz nekega prapojmovanja o tekochini, okusu in telesnih izlochkih. Istega izvora so tudi naslednje besede, ki pa jih anglosashki jezikoslovci nikakor ne povezujejo z imenom Slovani:

 

slovenly  nizek, prostashki, nespodoben, kasneje tudi nesnazhen, umazan; izpeljano iz sloven – nemoralna zhenska, ta pa verjetno iz sloovin – grajati, zmerjati, sorodno s sloef – umazan, nemaren, s protogerm. rekonstrukcijo *slup-; povezano tudi s slut, sloppy – umazana, nespodobna ali nesnazhna zhenska. Staroangleshko slaw – pochasen, tezhak, nespameten je iz protogerm. rekonstrukcije *sloewaz – top, dolgochasen (v drugih germ. jezikih slee, sleeuw, sleo, sljor, sloev, sloe) [54]. V staropoljshchini je sorodnica s³owieñ (pochasen, len), pri nas slab in v angleshchini sleep. Ti izrazi so vsi sorodni s pravkar omenjenimi besedami v sanskrtu in z latinskima cluō, сlоāса.

 

Dalje ugotavljajo, ravno tako brez navajanja dokazov (gl. pod [43]), da ne moremo dopustiti izpeljave iz gotskega slawan, gaslawan, naslawan molchechi (za Gote so Slovani molchechi, kot so Nemci za Slovane), kakor tudi ne iz irskega sluag – tolpa, vojska (nashi sorodnici sta sluga in sluzhiti ). Neustrezno naj bi bilo tudi izvajanje iz grshkega λαός – narod ipd., enako kot poskusi izpeljave iz gotske besede silba – sam ali kimbrske (Kimbri – prebivalci Wallesa) helw - gospodarstvo [43].

 

Zanimivo je, da nihche ne omenja nemshke besede schlau – prebrisan. Njen izvor kazhe indoevropska rekonstrukcija ḱlēuH- (sleuh, sluh); tudi beseda slava izvira iz pojma slishati, poslushati [13,55]. Iz nje prav tako izhaja nemshka ljudska beseda Schlawiner – prebrisanec. Besedi schlau, Schlawiner torej naj ne bi imeli nich skupnega z imenom Slovani.

 

Tudi razlage Franca Jeze o skandinavskem izvoru Slovencev [41] – in tako pravzaprav sploh Slovanov – ne moremo sprejeti. Njegova skovanka solvendi (pom. obrachajochi se za soncem) dishi prevech po »pesnishkem navdihu«. To pa she ne pomeni, da ime Svenska (Shvedska) ne bi moglo biti slovanskega izvora, medtem ko glede Gotov menim, da so bili slovansko-germanska meshanica.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s slovo, slava, svoboda

 

Najbolj pogosti razlagi imena Slovani kot lastnega poimenovanja slonita na izvajanju iz besed slovo in slava, ki se nahajata v vseh slovanskih jezikih.

 

Iz besede slava naj bi izshla beseda slovo, iz te pa naj bi nastal glagol sloviti. Iz njegovega pomena »govorechi« naj bi prishlo do imena Slovani.

 

Sorodnice slavi so naslednje sanskrtske [50] besede (glej tudi razpredelnico):

       

suzravas     slaven, poznan, dobrega glasu, milosten, prijazen

zravas         glas, krik, glasna hvala; slava, dober glas, sloves, ugled

zravasya     sloves, slava, ugled, slavno delo

sauzravasa imeti dober ugled, velika hvala ali sloves, slaven chlovek.

 

Razlichice nam dajo obchutek za razlike v prepisih iste besede kakor tudi za blizhnje istopomenke v sanskrtu. Prav tako nam omogochajo oceno glasovnih vrednosti in glasovnega razvoja. Indoevropska rekonstrukcija klēuH- [13] naj bi pomenila slishati, v sanskrtu je to beseda zru.

 

Kakor vidimo iz razpredelnice, ima beseda slovo v slovanskih jezikih razlichne, a vechinoma zelo podobne pomene: beseda, chrka in slovo.

Namesto sloviti danes v slovenskem jeziku uporabljamo vechinoma druge besede za »zvochno komunikacijo«: govoriti, rechi, povedati, izraziti, bajati, klepetati, hlipati, gobezdati, obrekovati, ochitati, lagati in mogoche she katero, pa tudi njihove izpeljanke. Nekatere so preshle tudi v »pisno komunikacijo«. Uposhtevati kazhe she starocerkvenoslovanski pojem glagoliti.

Danes so v slovenskem jeziku v rabi proslavljati, posloviti, sloves. Podobno je tudi v drugih slovanskih jezikih. Tako pravzaprav ni posebne potrebe po dodatnem glagolu za govoriti, zlasti ker je to vseslovanski pojem. Njegova edina naloga je razlikovati Slovane od ostalih etnij.

Pri vseh navedenih besedah za »zvochno komunikacijo« sta osnovna beseda in njen pomen jasna. Govoriti in rechi imata isti izvor, tudi izvor ostalih je razviden, nekaj posebnega pa sta besedi hlipati in lagati, ki imata svoji sorodnici v sanskrtu. Zanima nas le druga:

 

zlAgh, zlAghA   zaupati v; zaupljivo govoriti, shirokoustiti se, hvaliti se ali biti ponosen; dobrikati se, prilizovati se, laskati; hvaliti, priporochati, povelichevati, slaviti, biti hvaljen, slavljen ali povishan, ohrabriti, tolazhiti; voshchilo, zhelja.

 

V nemshchini je sorodno luegen in v angleshchini to lie. Verjetno je sorodnica tudi grshki logos, za katerega pa nisem mogel najti nobene indoevropske razlage.

 

Vidimo torej, da bi lahko bila tudi beseda lagati blizhnja sorodnica prabesedi, iz katere se je morda razvila beseda slovo. Tako bi slava in slovo imeli popolnoma razlichen izvor. Zanimivo pa je, da imata besedi zravas in zlAgh nekako podoben pomen; poudarek na zvenu, na »dobrem« in sploshnem je bolj pri prvi, na vsebini, na »slabem« in posameznem, pa bolj pri drugi.

 

Zdi se, da je bila beseda kot pojem za del jezika vedno bolj ali manj jasna, saj so bile razlichne besede poimenovanje za razlichne pojme in predmete. Besedo kot tochno dolochen slovnichni pojem pa srechamo shele ob nastanku shirshe pismenosti. Iz starih napisov je razvidno, da besede niso locheno zapisane. To kazhe, da danashnji pojem besede ni enak prvotnemu. Verjetno je to tudi razlog, da imamo v slovanskih jezikih kljub njihovi tesni sorodnosti in podobnosti razlichne izraze za besedo. To bi pomenilo, da je beseda slovo mlada, saj je ponekod oznaka za chrko, ta pa ima smisel samo s pismenostjo. Po drugi strani pa pojem slovo pomeni, da je to zelo stara beseda, ker se nahaja v vseh slovanskih jezikih in je shele kasneje dobila razlichen, toda soroden pomen v posameznem jeziku. Kakor smo bili videli, je obstajala zhe v »protoslovanshchini«.

Kot sem zhe omenil, imamo veliko razlichnih besed za »zvochno komunikacijo«. Te besede so zelo zgovorne, saj nam z vechjo ali manjsho tezho dajejo tudi podatke o vsebini in nachinu govora ali pogovora. To velja tudi za sloviti in za njene izpeljanke. Tak zozhen pomen pa bi morebiti lahko pripisali le kasnejshemu razvoju – odvisno od tega, ali je bila prvotna beseda slovo ali pa sloviti.

 

She dva primera iz sanskrta:

 

svan, svana    zven, zvok, hrup (vetra, groma, vode), ptichje petje, govor in zvok (na sploshno)

 

Sorodno je hrv. zvati (klicati), nash izzivati in poziv kot opravichilo za Johansonovo razlago [nav. v 43]. Morda je tudi tu posredna zveza s sloviti, ker obstaja dolochena, a manjsha verjetnost za tak razvoj.

 

Vidimo torej, da obstajajo mozhnosti razlichnih razlag in da za zdaj ne moremo ugotoviti enega samega trdnega izvora. Pri tem moramo seveda tudi uposhtevati, da se povsem ne izkljuchujejo niti navidezno med sabo nasprotne razlage.

Zhe prej [4] smo videli, da so pomenske vzporednice, miselne povezanke, delno sopomenke govorechi, rumunit, sloviti, deuten in protipomenke Nemec, Barbar (blebetach), Tatar (jecljach) povezane z imeni ali pa so sploh imena »narodov«, bolje recheno, skupin ljudi, ki imajo skupen jezik, ta pa je lahko vsem razumljiv ali pa tudi ne.

V skladu s tem [4] menim, da je bilo ime Slovani prvotno. Iz njega se je razvil pojem za nemoteno sporazumevanje kot razlichica za govoriti, sloviti slovansko govorechi. Shele iz te besede je nastal pojem slovo. Posledica tega je, da ime Slovani ter besedi sloviti in slovo nimajo nich skupnega z besedama slava, slaviti, kakor tudi ne s sorodnicami besede slishati in z indoevropsko rekonstrukcijo klēuH. Seveda obstaja tudi mozhnost, da sta se besedi slovo in sloviti – v tem zaporedju – razvili iz sorodnic besed zlAgh ali svan neodvisno od imena Slovani. Pri tem se je ime Slovani lahko razvilo iz besede sloviti ali pa je shlo za glasovno zblizhevanje v smeri istozvochnic. Razsodbo, katera teh razlichnih razlag je pravilna, omogocha le natanchna analiza ali pa kakshna druga pomenska razlaga imena Slovani.

 

Beseda slaviti, ki seveda izhaja iz besede slava, pa ne pomeni samo chastiti. Njen pomen je tudi slavnostno govoriti, hvaliti. To je tudi pomen konchnice –slav v imenskih zlozhenkah Boguslav, Svjatoslav, Jaroslav ipd. Iz teh imen je nastala kratka oblika imena Slovani – Slav, saj so neslovanski kronisti poznali slovanske kneze, npr. Rastislava, Mstislava, Boleslava itd., kot svoje politichne in vojashke nasprotnike, niso pa poblizhe poznali slovanskega jezika [56]. Vpliv teh imen kakor tudi t. i. akanje sta botrovala vzhodnoevropski obliki Slavjan, medtem ko starocerkvenoslovanska oblika pozna samo ime z o. Tako je lahko tudi res, da je tuje poimenovanje za Slovane izpeljano iz besede slava [57].

 

In kako je z besedo svoboda ?

 

Go³¹b [58] izhaja iz Ptolemejevih imen za Slovane – Sthlabenoi, Soubenoi, Stauanoi. Posebej ga zanima ime Soubenoi, ki ga primerja s protoslovanskim *Svobìne. Ob to postavlja zgodovinsko obliko *Slovìne, za katero domneva izvor v protoslovanskem pridevniku svobъ. Ta pridevnik je osnova za protoslovansko besedo svoboda ali sloboda. Iz razlichic te besede v raznih slovanskih jezikih je napravil rekonstrukcijo *svebъ in *svobъ. Nato se sprashuje, kaj naj bi ta pridevnik pomenil. Pomaga si s slovansko besedo svob-ъstvo, ki pomeni oseba, sam. To podpira indoevropska rekonstrukcija *sue/o-bho (pomen: svoj, lastne vrste – prim. etnichni imeni Suebi, Swaba) v smislu svoboden, pripadnik lastnemu narodu [13]. To je povezano s sanskrtskim sabha – pomenske sorodnice so zbor, sabor (hrv.), zhupa, Sippe (nem.). Potem skusha razlozhiti chlenek *se (*sue), ki pomeni: lochen, za sebe, ob strani, protoslovanski svojъ in nash svoj. Tako bi indoevropska beseda *sue/o-bho pomenila: oseba za sebe (pravzaprav svoja oseba). K temu sodi she *sue/o-bho-dha s pomenom: vsi chlani sorodnih, rodbinskih in porochnih zvez. Tako bi bil razlozhen protoslovanski izraz *Svobìne iz razshirjene besede svobìnъ z osnovo svobъ. Z razlikovanjem v-b > l-b je nastala tudi oblika *Slobìne, ki je bila nato povezana z besedama slovo in sloviti (to naj bi bila ljudska etimologija) in je preshla v obliko *Slovìne.

 

To izpeljavo imena Slovani jezikoslovci odklanjajo kot umetno konstrukcijo.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s svoj (in drugo)

 

Pregled navedenih in she nekaj drugih, manj znanih razlag in izpeljav imena Slovani povzemam po Jagodzinskem [51]; seveda so v seznamu tudi zhe omenjene razlage:

 

·         iz izraza svoj  (M. Rudnicki);

·         iz indoevropskega *swobho- chlan roda, sorodnik;

·         iz domnevnega izraza slovìni, sloveni, slovani – jezikovni bratje; vzporednici sta bratanъ, sestrìnъ (L. Moszyñski);

·         iz domnevnega topografskega imena Slovy ;

·         iz indoevropskega korena *kleu- tok, potok, chistiti – ali iz slovanskega slov-, slav-, ki nastopa v nazivih jezer;

·         iz nedolochenega toponima – reke ali jezera – z imenom Slova, Slava, Slovje ali Slavja; podobno litvanski vasi z imenom Šlavėnai (identichno s slovanskim Slovìni) ob reki Šlavė ;

·         iz resnichnih imen Salava, Sala, iz katerih je izpeljana tudi poljska beseda ¿u³awa – suho otochno mesto v mochvirju;

·         iz indoevropske besede s korenom *kleu- chisti, lat. cluo chistim, gr. κλύζω chistim, umivam; tudi rusko чисть, чища poljana v gozdu, ochishchena dreves in grmovja, chistina;  domnevni *slov- naj bi imel podoben pomen; a wiêc ostatecznie S³owianie = mieszkañcy czystych pól: prebivalci chistega rodu;

·         iz hidronima na osnovi korena slov-, slav- s pomenom govorecha reka (O. Kronsteiner);

·         iz izraza chlovek (slov- < èlov-), tj. domachin ali kmet;

·         iz izraza s pomenom naród, ljudje; prim. gr. λαός (lāós) < *slāwos (?);

·         iz izraza s pomenom sadilec ; prim. gr. λωή, λως, λουα stodo³a;

·         iz imena mitichnega Slava, prednika Slovanov;

·         iz izraza ska³a (od tod -k- v latinskih imenih Sclaveni, Sclavini);

·         iz etnonima Skolotów, samopoimenovanja Skitov ali pa imena nekega skitskega plemena;

·         iz indoevropskega *sek- zvezati; v razlichici *sk-lobh- sorodniki; podobno *sk-eip- rod, *skeut- skitski, Skoci itd.

 

Od vseh navedenih sta pomembni le prvi dve razlagi. Prav neverjetno je, da ju jezikoslovci pravzaprav sploh niso uposhtevali. Povzemam prosto po virih [51]:

 

Rudnicki ime izvaja iz indoevropskega korena s pomenom swój, w³asny (poljsko), slovensko svoj in lasten. Navaja tudi poljske izraze swój < *swojo-, siebie < *sebh-, sobie, osoba < *sobh-, sibī < *sebh-; grshko spheĩs (oni se – reflexivum indirectum 3 pl.) in < *sbhejes; angl. self < *selbh-; wal. helw -imetje, gospodarstvo (to drugi zavrachajo, gl. zgoraj). Izvajanje zakljuchi z razlago imena Slovani kot svoji ljudje, znanci, nashi, lastni, svojci. Sam Grimm naj bi bil prvi postavil tako hipotezo o izvoru imen narodov. 

 

Dodajam she *slov- (nashi ljudje – J. Otrebski [59]), podobno tudi E. Rzetelska-Feleszko za Slovince [60]. Tudi ta dela niso nashla velikega odziva v strokovnem svetu.

 

Kritichni pregled raznih razlag imen Slovani in Veneti vsebuje she literatura pod [44]; razlage imen posameznih slovanskih narodov tudi pod [58].

 

Preostane she naloga najti imenu Slovani sorodnico v sanskrtu, saj jezikoslovje s svojimi obichajnimi postopki doslej ni dalo zadovoljive razlage.

 

 

 

Sklavi in Slovani

 

Tisti, ki trdijo, da so se nashi predniki priplazili iz pripjatskih mochvirij, »kulturni narodi« pa so jih zasuzhnjili, vechinoma tudi menijo, da smo svoje ime dobili iz naziva za suzhnje – sklavi  ipd., seveda kot tuje poimenovanje. Iz istega zornega kota so tudi trditve, da so Slovane toliko zasuzhnjevali in prodajali, da je v zadevnih jezikih iz slovanskega imena nastal izraz za suzhnja. Slednje ima svojo osnovo, saj so bili Slovani, zlasti severni in vzhodni, shele precej pozno pokristjanjeni. Dokler niso bili kristjani, so bili za »kristjanske« narode, posebno za Germane, brezpravni, zato so jih ti z izgovorom o »shirjenju bozhje besede« morili, plenili in zasuzhnjevali. [56]

 

Izvor besede suzhenj je v slovanskih jezikih popolnoma jasen, stari izrazi v zahodnoevropskih jezikih pa za ta pojem sploh niso znani. Znachilno je, da je v vechini indoevropskih jezikov izraz za suzhnja izpeljan iz besede sklave. Izjeme so seveda slovanski jeziki, pa walizhanski, cornski in latvijski ter od Slovanom sosednjih estonski, finski in turshki jezik.

 

Dejstvo, da ima tak ali pa zelo podoben izraz za suzhnja vechina zahodnoevropskih narodov, lahko pomeni, da je bila trgovina s slovanskimi suzhnji zelo »razvita« ali pa je podobna beseda za suzhnja obstajala zhe prej in je bil shele kasneje povezana z imenom Slovani. Za tako mozhnost govori dejstvo, da je bila »notranja« ureditev zahodnoevropskih plemen izrazito hierarhichna, patriarhalna, dednostna in suzhnjelastnishtvo je bilo nekaj normalnega. Pri Slovanih pa je bilo drugache, ni bilo nikakrshnih dednostnih polozhajev, vladala je enakopravnost med spoli, bila je prava demokracija z izvoljenimi vodji, suzhenjstvo je bilo celo izrecno nezazheleno [61]; tako so tudi izrazi za suzhnja v slovanskih jezikih razlichni, saj je suzhnjelastnishtvo pri Slovanih nastalo shele kasneje, morda obenem s krshchanstvom, ko je z novo vero prishel tudi nov politichni sistem.

 

Zakaj naj bi potemtakem ti zahodnoevropski narodi dobili izraz za suzhnja shele po stikih s Slovani, torej shele potem, ko naj bi se Slovani pripodili iz pripjatskih mochvirij? Morda pa so bili Slovani zhe od davnine zasuzhnjevani prebivalci Evrope?

 

Poglejmo besede suzhenj, rob (hrv., srb.), rab (rus.), otrok (chesh.) ipd. [62]. Vsi ti izrazi so izpeljani iz pojma ujetnika, tezhaka in tudi svojca. Slovenski suzhenj naj bi bil izpeljan iz izraza s uzhetom – zvezan [13], ujetnik. Imamo torej dovolj besed, da nam ni treba posebej oznachevati zvezanca ali ujetnika. Tako se mi vsiljuje razlaga: so zhena, namrech nekdo, tudi svojec, ki ima polozhaj, podoben zhenam v patriarhalni druzhbi, ta pa je pri Slovanih nastopila verjetno najprej pri prednikih Slovencev pod »naprednim« zahodnim vplivom.

 

Po sanskrtu [50]

 

zliku           sluzhabnik, suzhenj, odvisnik; izprijenec;

zli =               zri [50];

zliS             sprijeti se, pritrditi, drzhati se (angl. cling to);

zri              polozhiti, vlozhiti, pritrditi na, pritrditi k (h), usmeriti ali obrniti k; (nem. lehnen, angl. lean  - nasloniti);

ku              kot predpona (?) pomeni razpad, razveljavljenje, pomanjkljivost, stisko, malost, zapreko, grajo, prezir, krivdo;

kU              delati hrup, krichati, stokati, chivkati, kukati (hrv.), brenchati.

 

Torej gre za nekoga, ki ima lastnosti v pomenu skupaj, zelo v povezavi s slabim; vidna je pomenska in glasovna sorodnost z zlikovcem. Drugi sanskrtski izrazi s podobnim pomenom pa so glasovno tako razlichni, da jih ne moremo uposhtevati za razlago besede sklavi. Izvedeni so iz besede

 

dAsa          sovrazhnik, demon, divjak, barbar, nevernik, suzhenj, sluzhabnik.

 

Seveda, sklavi naj bi bila izpeljanka iz imena Slovani ali pa obratno [npr. 55]. To je priljubljena razlaga v zahodnih razpravah, ki pa jo prevzemajo po starih kronikah in virih. Pri teh razlagah ni jasno, zakaj in kako naj bi prishlo do zamenjave skl- za sl- ali pa obratno. Vechina razlag pojasnjuje, da stara grshchina nima sl- , zato naj bi Grki vrinili med s in l glas k ali t. Seveda se lahko vprashamo, zakaj ravno ta dva in zakaj nato pretezhno k. Prav tako bi lahko vrinili kak samoglasnik ali pa kateri koli drug soglasnik. Glede obratnega prevzema pa se lahko sprashujemo, zakaj naj bi Slovani k ali kaj drugega izpustili.

 

Omenili smo, da je Lozinski predlagal delovno hipotezo, da so oblike imena Sklaveni in arabski izraz Saqlaba istega izvora. Grki so imenovali Skite tudi Skot, skitska dezhela se je v celoti nahajala na (danashnjih in tedanjih) slovanskih podrochjih, perzijsko ime za Skite pa je Saka. To ime so prevzeli Hindujci, isto lahko velja za Arabce [63]. Tako Bizantinci kot Arabci so verjetno njim popolnoma tuje ime Slovani pomeshali z oznako za Skite, saj so Slovani prebivali tudi v dezheli, ki so jo Bizantinci in Arabci imenovali Sak. Od tod grshki k, ki je preshel v latinsko obliko sclavus, ta kratka oblika pa izvira iz imen slovanskih knezov.

 

Ali je mozhno, da je beseda za suzhnja v zahodnih indoevropskih jezikih obstajala zhe pred seznanjenjem teh narodov z imenom Slovani in mu je bila mogoche celo zelo podobna, tako da je brez tezhav zamenjala ime?

 

Poglejmo v sanskrt – ishchemo besede, ki se zachnejo s predpono sk ali sak, po mozhnosti she s prisotnim l.

Sanskrtske besede s predpono sk- obstajajo, vendar pa ne bi bila nobena primerna za ime etnosa.

 

skambha    chep, podpora, steber, opora, oporna tochka vesolja

skand         skakati, skochiti, poskakovati, zagnati, pljuniti (lat. scando, scala)

skandha     rama, razvejanje, cheta, mnozhina, kolichina, sestavek, del, vojashki oddelek, kralj, princ ipd.

 

She vech jih je, z razlichnimi pomeni, a so vechinoma sorodne nashtetim. Zadnja beseda (skadha) bi lahko prishla v poshtev, pa ji manjkajo vazhni soglasniki, tako da vprashanje ostaja odprto.

 

Povsem drugo podobo kazhejo besede s predpono sa(k)- :

 

sakala         sestavljeno, deljivo, tvarno, z vsemi deli, popolno, docela, celotno, vse;

 

(sorodno s slovenskim célo)

 

kalA            droben del, vsak posamezen del, chasovni interval, »element« chloveshkega telesa, zametek; sorodno je kal in chlan, chlen.

 

Zlozhenka z besedo jana :

 

sakalajana      vsaka oseba, vsakdo

sakalajananI  mati vseh

 

Razvidno je, da je nashima vse, vsak  ipd. v sanskrtu sorodna beseda saka- . Tudi besedo sakalajana lahko razlagamo kot blizhnjo sorodnico izrazu za vse ljudi ali pa za vsi.

 

Ne moremo zanesljivo trditi, da je ta beseda prvotni izvir, iz katerega bi izshel izraz za suzhnje, cheprav je povezana z osebami, z ljudmi. Lahko pa jo razlagamo kot sorodnico imenu Sklavani. Tudi imeni Skiti in Saka sta morda izvedeni iz sorodnice besedi sakalajana. Posledice tega pa so tehtne; beseda bi lahko bila samooznaka Protoindoevropejcev s pomenom vsi ljudje ; gre za etnos, iz katerega so pozneje izshli vsi indoevropski narodi.

 

Tako imamo vzporednico z veliko mlajshim primerom. Ime Tevtoni izhaja iz tous – vsi, enako tudi Allamani – vsi ljudje.

 

Naslednji besedi iz sanskrta:

 

sarva           celo, polno, vse, vsako, vsevrstno, mnogo, razlichno, razno, skupno, v vseh delih (tudi v sestavljankah),

 

sorodno z zdravo (lat. salvus) in

 

sarvajana    vsaka oseba, vsakdo iz mnozhice (sleherni?).

 

Pomen sarvajana je skoraj isti kot sakalajana, verjetno zaradi ozke sorodnosti besede saka- z besedo sarva-, obe uporabljani v sestavljenkah, lahko pa gre tudi za razlichice v Vedah ali pa v sanskrtskih dialektih.

Morda jima je soroden tudi latinski servus, saj so sluzhabniki, vojaki in suzhnji navadni ljudjevsaka oseba, sleherni, v mnozhini pomensko kot danes ljudstvo, puk, gesinde, folks, raja.

 

To bi lahko pomenilo, da je podoben izraz za suzhnja od nekdaj obstajal v indoevropskih jezikih, naposled pa se je izenachil z oznako za Slovane.

 

Podobno domneva tudi O. N. Trubachov na podlagi indoevropskega *servo-, ki pomeni cel, ves, in sicer z razlago vsi ljudje za ime Srb [64].

 

 

 

Pomen imena Slovani

 

Posebno so zanimive naslednje sanskrtske besede [50]:

 

sva              lasten, svoj

svaj             objeti, zgrabiti, obkrozhiti, zviti ali oviti

svaja           lastnorojen, lasten, svoj, soroden

svajA          lastnorojen

 

svajana       pripadnik svojih ljudi, sorodnik; svojec, svoje (lastno)

 

svajanaya, svajanAya   biti soroden, podoben, postati sorodnik

svajanman  svoj

svAjanya     sorodstvo

svajAti        lastne vrste; chlan svoje druzhine ali kaste

 

Takoj spoznamo nasho sorodnico svoj-, pa tudi ovoj ali zavoj. Njen prvotni pomen je soroden z nechim kar (nekaj) vsebuje.

Zanimiv je drugi del zlozhenke svajana:

 

jana            (stvariti), zhivo bitje, chlovek, oseba, rod; ljudje, podaniki itd.

jAna            rojstvo, izvor, rojstni kraj.

 

Ta drugi del zlozhenke je soroden tudi z besedo

 

janI            zhenska, zhena, rojstvo.

 

Ochitno je najblizhja sorodnica nashi zheni. Iz tega izhaja tudi beseda

 

janya          pripadnost rodu, druzhini ali pa isti dezheli, chlan naroda.

 

 

Izpeljanka svajana je nedvomno tako glasovno kot pomensko sorodna imenu Slovani (prim. tudi obliko Slavjani ). Tako je razlaga imena Slovani pravzaprav zelo preprosta: pomeni svoj rod, svoj narod.

 

Torej je ime Slovani res starodavno, verjetno sploh eno najstarejshih. Morda je bilo prvotna samooznaka za vse Indoevropejce; Slovani so jo ohranili, kakor so bolj ali manj ohranili svoje jezike. Tudi ostale prej navedene, a manj verjetne razlage nas privedejo do istega sklepa. [81]

 

S tem so potrjene razlage M. Rudnickega, J. Otrebskega in E. Rzetelske-Feleszke, cheprav so le delno pojasnili pomen imena. Verjetno jezikoslovna stroka ni primerno sprejela njihovih razlag zaradi uporabe problematichnih indoevropskih korenov *slov- in *svoj- (?), kajti zvezdica oznachuje umetno rekonstrukcijo. 

 

Pogledati she kazhe, kako je s prehodom v  v l, pravzaprav sv- v sl-. V ta namen poglejmo naslednje sanskrtske besede:

 

svaka          lasten (svoj), moj lasten, chlan svojih (svojec), sorodstvo, sorodnik, prijatelj, svojci, prijatelji

svastha       sam svoj, zdrav, neodvisen

svasti          dobro, srecha, uspeh ipd.; pozdrav: zdravo, dobro se imej!

svabhAva   rojstni kraj; lastno stanje bivanja

svAbhAvya samobiten, lastna narava, svoja posebnost

svabhU       samobiten

bhU            biti, postati

 

Vse spominjanjo na svak, svastika (srb.), biti in temu sorodna svoboda, ki je v nekaterih drugih slovanskih jezikih sloboda. Spomnimo se she prej omenjene besede svad, sorodnice nashih besed sladko in slastno.

 

Tudi razlike in prehodi j v zh, dzh, dj ali pa ð jezikoslovno niso problematichni – na primer rojen in rodjen ipd.  

 

 

 

Zgodovinski dodatek 

 

Kralj Shalivahana [65] naj bi vpeljal dobo, ki se imenuje Shalihavana Shaka, da bi s tem praznoval svojo zmago nad Vikramadityo iz Ujjayinija v letu 78 po Kr. Sanskrtska klasichna pesnitev Vikrama Charita, ki je bila spisana v enajstem stoletju, opisuje te dogodke, za katere pa poleg te pesnitve in nekaj ljudskih legend ni dokazov. Zgodovina naj bi zabelezhila le, da je Gautamiputra Shatakarni iz rodu dinastije Shatavahana premagal mogochnega Nahapana, kralja iz Satrapa. Ljudsko izrochilo Maharashtre enachi vladarja Gautamiputro Shatakarnija s Shalivahano. Etimoloshko naj bi bilo ime Shatavahana izvedeno iz Shalivahana.

Drug vir porocha, da je Salivahana, kralj Ujjaina (sedaj Madhya Pradesh), preden je odshel proti Himalaji, premagal ljudstvo, imenovano Saka, ki je vdrlo v Indijo s severozahoda.

Drugo porochilo pripoveduje, da je novo leto povezano z obdobjem Saka, uvedenim v letu 78 po Kr. Pozneje, okrog leta 500, so obdobje Saka prevzeli hindujski astronomi za koledarsko rabo.

Tudi po nekem drugem viru naj bi bil vzrok za obdobje Saka vdor tujcev v Indijo z zahodne obale. Ti naj bi prishli iz skitske dezhele, severno od Chrnega morja; bili naj bi Skiti, ki so jih v Indiji pozneje imenovali Saka.

Tako naj bi kasneje kralj Salvahana, ki je vladal v letu 78 po Kr. v Pratishtanu (sedaj Paithan) na reki Godavari, vpeljal praznovanje, ki ga zato imenujejo doba Salivahana Saka.

Spet v nekem drugem porochilu pa je Saka, ali v drugih virih Zaka, ZAka, belopolto pleme, ki je nastalo iz znoja svete krave Vasishta, da bi unichilo vojsko Vismamitre; kralj Sagara se je hotel tega plemena znebiti, pa ni uspel. Vchasih imajo pripadnike tega plemena za pristashe Salivahane in jih enachijo s Tatari ali pa z Indo-Skiti, ki so preplavili Indijo pred Arijci. Po porochilu istega vira jih je premagal veliki Vikramaditya.

Saki naj bi vladali v severozahodni Indiji v zadnjem stoletju pred nashim shtetjem in v prvih dveh stoletjih nashega shtetja. Shalihavana, ZAlivAhana, SAlivAhana, ZalavAhana, Salvahana je slavni indijski suveren. Ime naj bi dobil po Yakshi Sali, na katerem naj bi bil jahal, ali pa po drevesu Sali – iz njegovega lesa naj bi bil narejen krizh, na katerem naj bi bil Salivahana rojen. Njegovo srechanje z Jezusom Kristusom, ki je opisan kot pravi vedski junak v zlatem oklepu ipd., so dodali kasneje misijonarji glede na legendo o rojstvu Salivahane na krizhu.

 

Porochila so si vsekakor nasprotujocha. V enem od njih je Salvahana zmagovalec, v drugem premaganec, v tretjem je vodja Sakov, spet v drugem njihov nasprotnik. Dejstvo pa je, da je zgodovinska oseba in da so bili tudi Saki resnichno obstajajoche pleme. Tudi razlaga imena Salvahana je, v nasprotju z vechino ostalih imen v Vedah, sporna. Yaksha Sali ali pa drevo Sali, vahana in podobno so v sanskrtu variante z razlichnimi glasovnimi vrednostmi:

 

vAhaNa, vahana, vAhana   odnesti, odstraniti, unichiti; truditi se, nositi, jahati, voditi (vprezhno vozilo)

vana           gozd, les, grm, goshchava

van             ljubiti, zheleti, pridobiti, osvojiti, zmagati, postati gospodar

 

Prichakovali bi, da bo razlaga imena, kot se pach spodobi velikemu kralju in zmagovalcu, pomensko povezana z odstranjevalcem ali unichevalcem sovrazhnikov, vendar ni. Tako ostaja mnenje, da je ime verjetno tujega izvora in je prilagojeno takratnemu domachemu jeziku. Mozhnost pomena sloni na najblizhji verjetni glasovni obliki izgovorjave takratnih prebivalcev.

Tudi o Sakih je malo znanega. Zanimiv je mit o njihovem nastanku. Tudi pri tem je ime Saka nekako povezano z znojem, s telesno tekochino. Vidimo, da se je tudi ta miselna povezava pojavila zaradi podobnosti besed in da je ime zhe precej tuje, zato so mozhne take razlage.

Zgodovinska dejstva dovoljujejo she naslednjo mozhnost: Saki so bili pravzaprav neko slovansko pleme, ki je vdrlo v Indijo, ime njihovega vodje (ali pa ime tistega kralja, ki naj bi jih bil konchno premagal) pa domachemu jeziku prilagojeno ime Slovan.

 

 

 

She o besedah kralj in c(es)ar

 

Ustalila se je nemshka razlaga nashe besede kralj – na Slovane naj bi Karl Veliki naredil tako izjemen vtis, da je postalo njegovo ime oznaka za vladarja. Kralj je nekakshna vzporednica s cesarjem; tudi pri slednjem je ime mogochne vladarske osebnosti (Cezar) postalo oznaka in naslov za velikega vladarja.

 

Zhe Trubachev se ni strinjal s tako razlago izvora besede kralj. Po njem naj bi beseda kralj imela osnovo v besedi karati. Sorodnici sta she harati (prim. Borovo razlago napisa na negovskih cheladah [7]) in garati. Slednja je verjetno le slovenska, ostale navedene pa so tudi v vechini drugih slovanskih jezikov.

 

V sanskrtu je najti besedo

 

karAla        razprto, odprto; mogochen, grozen, strashen

 

Na tej podlagi bi beseda kralj prvotno pomenila mogochnik, strashni ipd.

 

Kakor vidimo, ni potreben nikakrshen Karl Veliki za nashega kralja. To potrjujejo tudi zgodovinska dejstva. Izvor imena Karl iz latinskega carus (ljub, drag) ni zanesljiv. V latinskih virih ni nikogar s tem imenom, znano je shele od Karla Velikega naprej. Tudi sam Karl Veliki kot zgodovinska oseba je sporen. Ni niti ene same neoporechne kronike iz njegovega obdobja, obstaja le vech kot dvajset tisoch lazhnih zapisov iz poznejshih stoletij [19], predatiranih »za nazaj«.

 

Tudi njegova dela niso v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Ustanovil naj bi bil chez dva tisoch mest, gradov, samostanov in cerkva, a vsi dokazi se ustavijo pri samostanu v Mustairju v kantonu Graubuenden v Shvici. Tam je v cerkvi kip kralja, ki naj bi bil Karl Veliki. Tudi ta dokaz se je zhe v turistichnih opisih preselil iz osmega ali devetega stoletja v enajsto ali dvanajsto stoletje. V razpravo o tem, da je morda celó obdobje, v katerem naj bi zhivel (742-814), izmishljeno, se tukaj ne bomo spushchali [66]. Naj dodamo le she to, da so bile lazhne kronike potrebne tedanjemu plemstvu in samostanom, da bi zgodovinsko upravichili in legalizirali svoje lastnishke pravice ter da bi se zashchitili pred zahtevami sosedov.

Tako so podlozhniki »sirarja« (cesarja) – plemeniti, modrokrvni pisarji (grofje) in rachunarji (conti) ponarejali zgodovino …

 

Uradno nemshko zgodovinopisje je sicer priznalo teh dvajset tisoch kronik za lazhne, a kakshnih vechjih popravkov zgodovine ni uvajalo. Karla Velikega ne oznachujejo vech kot »prvega Evropejca«. Ostala je le she Karlova nagrada, ki je iz politichnih razlogov ne morejo preimenovati; tu ali tam jo raje imenujejo »Medaille Charlemagne«. V dnevnem chasopisju je nekdo omenil: che je bil Karl Veliki res zgodovinska oseba, potem je bil bolj »Karlchek« – in she to zelo »fies«. Tako lahko Karl Veliki dela druzhbo kralju Arturju in nashemu kralju Matjazhu, ki sta tudi bolj ali manj legendi.

Prav zanimivo je, kako se nemshki zgodovinarji posmehljivo izrazhajo o staroslovanski demokraciji, ki je bila demokracija tudi v danashnjem smislu, kot »velikega Evropejca« pa predstavljajo chloveka, ki bi zaradi neshtetih vojnih zlochinov danes moral pred haashko sodishche, seveda che bi bil Slovan ali pa Africhan.

 

Kdo bo razglashen za naslednjega velikega evropskega »zdruzhevalca« ?

 

Tukaj naj omenim she porochilo Ibrahima ibn Jakuba, mavrskega trgovca s suzhnji, ki je bil Jud. Opisal je svoje »poslovno« potovanje v Prago [67], in v spisu omenja, da je Oto I. najvechji slovanski kralj. Verjetno zato, ker je Oto I. zhe bil kristjan, ga nemshki zgodovinarji in kronisti shtejejo za Germana in so mu priskrbeli »pravilen« rod. Ibn Jakub pa teh predsodkov seveda ni imel. Dobro je razlikoval med Slovani in Germani kakor tudi med pogani in kristjani – zhe zaradi »poklicnih« razlogov.

 

Mogoche je ravno slovanski naslov kralj Ota I. preshel v ime Karl v takratnih kronikah – »za nazaj«. Stari Slovani niso poznali kraljev v politichnem smislu, temvech so imeli izvoljene vojvode. Verjetno je s prihodom krshchanstva nastala potreba po oznaki Kristusa kralja v prevodih. Seveda za Kristusa ni bil primeren vojashki naslov vojvode ali kneza. Uveljavila se je oznaka kralj, ki je z novo obliko vladavine preshla tudi v politichno rabo.

 

Oglejmo si she besedo car. To naj bi bila ruska razlichica za cesarja. Tako imamo v slovanskih jezikih cesarja, che gre za avstrijskega, nemshkega ipd., in carja, che gre za ruskega vladarja; prvi s tem naslovom naj bi bil Ivan Grozni.

Zanimivo je, da govorimo tudi o Carigradu (Konstantinopel), ne pa o Cesargradu (ime rushevine v dolini Sotle). V prvem ni bilo nikdar carja, bili so samo imperatorji. Drugi pa je dobil ime po kakshnem visokem obisku.

 

Poglejmo, kaj glede tega najdemo v sanskrtu:

 

car              premikati se, iti, hoditi, gibati se, obnashati se, potovati, iti z, slediti, delovati, zhiveti, postopati s …

 

Seveda lahko ugovarjamo, da je beseda le prevech ohranjena, tudi che zamenjamo c in k v izgovorjavi. Oznaka za vozilo – carrus v latinshchini in podobno v drugih romanskih jezikih (ter v angl. car – avto, voz) naj bi ostala njen edini pomen.

 

Besedo car  pa kljub temu lahko razlagamo kot oznako za vodjo. Seveda ni bila pogosto uporabljana, dokler ni dobila politichnega pomena; morda jo je Ivan Grozni izbral ravno zato, da bi se z novim nazivom dvignil nad vojvodi, bojarji, mogoche celo nad cesarji drugih narodov. Podobnost in politichni pomen oznake, po veljavi enakovredne cesarju, pa sta vodili k zhe znani razlagi.

 

 

To potrjujejo she naslednje besede v sanskrtu:

 

abhicar       ocharati, zacharati, charati;

AcAra         (dobro, lepo) obnashanje, nachin delovanja, obichaj, raba  (vsi tradicionalni in vechni); pravilo obnashanja, navodilo, ustanova, pravilo;

AcArya       duhovni vodja ali uchitelj;

agocara      nedosegljiv, nedoumljivo, nekaj izven spoznavnega sveta;

caritra         delovanje, obnashanje, navada, dejanje, pustolovshchina, dela, narava, nagnenje, zakon iz obichaja;

carSaNIdhRt, carSaNIdhRti, carSaNiprA, carSaNIsah   podpiranje, zashchita, zadovoljevanje, vladanje, premagovanje ljudi;

cAru           prijeten, sprejet, cenjen, ljubljen, drag (od tod lat. carus);

gocara        pashnik, podrochje, podrochje delovanja, bivalishche;

khacara      gibanje v zraku, letenje, ptica, planet, sonce, oblak, veter, zrachni duh;

paricara      gibanje, techenje; paznik, sluzhabnik, privrzhenec; telesni strazhar

vicAraka     vodja, vodnik, vohun.

 

Sorodnost z nashima besedama charanje in chrka je ochitna; ostale besede, ki so zlozhenke z besedo car ali jo imajo v osnovi ali kot sosledje chrk, pa nakazujejo pojem nechesa charobnega, nadnaravnega, vzvishenega, nekaj v zvezi z delovanjem in polozhajem, z vodenjem, vladanjem, zashchito itd.

Mogoche imata besedi car in karAla isti izvor, neki indoevropski prapojem osnovnega gibala ali dejavnika.

 

Slovanom torej za carja ni potreben nikakrshen »sirar« (cheprav ta poklic zelo cenimo); beseda car je namrech z vsem svojim pomenom od nekdaj pristno slovanska.

 

 

 

Sklep

 

Izvor imen kazhe, da razlikovanje v sebe, svojo druzhino, nashe sorodnike, nash rod, nashe pleme in v ljudi, ki jih razumemo ali pa ne, ki so iste vere ali pa ne, obstaja od pradavnine in ga lahko izsledimo ravno iz imen [4].

 

To pravilo velja tudi za ime Slovani.

 

Tako se v povzetku kazhejo naslednje ugotovitve:

 

·         Ime Slovani izhaja iz ozhje sorodnice sanskrtske besede svajana s pomenom svojec, sorodnik.

 

·         Kratko ime Slav (tuje poimenovanje; Slave, Slawe ipd.) je izvedeno iz osebnih imen, kot so Rastislav, Boguslav ipd., ki so sestavljenke z besedo slava (s pomenom slaviti ).

 

·         Ime Sklaveni, Saqlaba ipd.: premena sl- v skl- je lahko nastala iz vech razlogov; deloma gre za vpliv imen Skit (gr.) ali Saka (perz.); vpliv ali pa zamenjava z blizhjo sorodnico sanskrtske besede sakalajana (vsaka oseba, vsakdo) s pomenom vsi ljudje, blizu je tudi beseda sarvajana (vsaka oseba, vsakdo iz mnozhice,[sleherni ?]) s pomenom navaden chlovek, vsaka oseba, sleherni iz naroda (v smislu puk, Gesindel, folks, raja) in tako tudi suzhenj.

 

·         Kratko ime Sklave (tuje poimenovanje; Sclavo, Sklawe ipd.) je nastalo pod vplivom imena Sklaveni na kratko obliko Slav in je v latinshchini postalo izraz za suzhnja, ki so ga prevzeli tudi drugi. Podobnost s kako drugo besedo s pomenom suzhenj (sorodno besedam sakalajani ali sarvajani) ostane odprto vprashanje.

 

·         Imena Enetoi, Veneti, Wenden, Windischi ipd. so izpeljave iz imena Slovenec, ki je izpeljano iz imena Slovan, mogoche posredno z glagolom sloviti, podobno kot npr. peti – pevec. To smo potrdili tudi z verjetnostnim rachunom, ki je pokazal, da so vse ostale »uradne« razlage praktichno brezpredmetne.

 

V luchi teh spoznanj si moramo ogledati tudi njihov vpliv na razlago slovanske etnogeneze. Kaj lahko sklepamo na podlagi navedenega? Iz sorodnosti imena Slovani s sanskrtsko besedo svajana sledi, da je ime zelo staro. Lahko ga postavimo najmanj v 2. tisochletje pr. n. sht., morda she prej, saj sanskrt izvira prav iz te dobe. S tem so tudi neodvisno potrjeni Homerjevi in Herodotovi podatki. Seveda bo she vedno ostal ochitek, da je ime v priblizhno danashnji obliki znano shele iz prvih stoletij po n. sht.

Toda antichni viri porochajo o vech manjshih neslovanskih narodih znatno prej [68].

Kako to pojasniti?

Kot sem zhe omenil [4], so v antichnih virih omenjeni narodi vechinoma samo velike druzhine, plemena ali pa tudi kakshna plemenska zveza [69]. To velja tudi za Slovane ali, bolje recheno, Protoslovane; ugotovitev sledi neposredno iz podatkov o oceni gostote prebivalstva v tistih chasih [70]. Tiste etnichne skupine (na primer Veneti), ki so posebej omenjene kot veliki narodi, so pravzaprav najblizhe danashnjemu pojmovanju naroda. Taki narodi niso bioloshko izumrli, kot se je to lahko zgodilo z manjshimi, marvech so postali bolj znani in so tako lahko pri sosedih dobili drugo ime. Pojav ali, bolje, omemba nekega naroda v antiki pa je vechinoma povezana z vojashkim pomenom – je pravzaprav odsev nevarnosti, ki jo je dolochen narod predstavljal za kronistovo okolje.

 

Podatki trgovcev o ostalih »narodih« pa so zelo povrshni, ker so samo iz »druge« roke; npr. porochilo trgovca trgovcu, ko nista oba osebno prepotovala njihovih krajev. Ob tem ne smemo pozabiti, da pri vechini teh »narodov«, ko se pojavijo v zapisih kronista, ne gre zmeraj za pravo »etnichno« skupino, t.j. skupino, ki jo vezhe sorodstvo, govori isti jezik in ima iste obichaje. Bolj pogosto je to le oborozhena skupina roparjev in plenilcev, ki si je podjarmila lokalno prebivalstvo, svojemu roparskemu podrochju pa je dala videz nekakshne drzhavne tvorbe. Kasneje je bila mogoche asimilirana v podjarmljeno prebivalstvo, njen jezik se je izgubil, ostalo pa je ime; taki primeri so Langobardi, Bolgari, Gepidi ipd. To je razvidno tudi iz zemljepisnega polozhaja in trajanja premikov »selechih se« narodov: skoraj izkljuchno gre za meje znanega antichnega sveta (drugi podatki so samo kasnejshe razlage, razshirjene na ostala podrochja). Premiki, ki so jih »celi« narodi naredili v nekaj letih, kazhejo, da je bila prehrana in ostala preskrba mozhna le z ropanjem domachega prebivalstva – staroselcev.

 

Tako lahko pritrdimo Tomazhichu [7], da je ime Slovani veliko starejshe kot pa njegova prva omemba v antichnih kronikah. Slovani so zhiveli v demokratichnih vashkih skupnostih in tako sprva niso imeli kake vechje organizacije, ki bi omogochala hitro sklicevanje shtevilnejshe vojashke mochi, zato tudi niso premogli ustrezne opreme in taktike ob napadih plenilcev.

Za antichne plenilce naj bi tako v zachetku ne pomenili »resnega« sovrazhnika [61]. Pod pritiskom plenilcev pa so se Slovani zacheli vojashko zdruzhevati in upirati; pridruzhevali so se jim tudi kot najemniki nekateri iz vrst nasprotnikov, npr. Bizantincev, in od teh so se nauchili tedaj moderne vojashke taktike in vchasih preshli tudi v nasprotne napade. Tako so postali neposredna vojashka nevarnost za »kulturno napredne« etnije in slovansko ime je dobilo dolochen pomen za kroniste.

Tudi Samova drzhava je nastala zaradi obrambe pred germanskimi roparji.

 

Po Alineijevi teoriji kontinuitete [71] in po arheoloshkih najdbah podonavskih kultur [72], sega slovanska pismenost dalech v mlajsho kameno dobo. Etrurshchanski, retijski, venetski in frigijski napisi so dovolj uspeshno razvozlani s pomochjo slovanskih jezikov [73]. Seveda ne moremo pri vseh govoriti o Slovanih, bolj gre za Protoslovane, zraven so tudi predniki danashnjih neslovanskih narodov, ki pa so zaradi takratne blizhnje sorodnosti vseh Indoevropejcev imeli tudi s Slovani tedaj she bolj sorodne jezike.

 

Tudi (proto)glagolica in (proto)cirilica sta veliko starejshi slovanski pisavi in ju samo pripisujemo apostoloma Cirilu in Metodu [72]

 

Kako potemtakem pojasniti, da po venetskih in frigijskih napisih nimamo nichesar mlajshega vse do Cirila in Metoda ter do brizhinskih spomenikov?

 

Tudi na to odgovor ni posebno tezhak. Pomislimo le na usodo Karantancev ali Retre in Arkone. Slednji sta sicer veliko poznejshi, vemo pa zagotovo, da so kipi bozhanstev v njunih svetishchih imeli napise [56]. Prav neverjetno se zdi, da z izjemo teh napisov ne bi bilo nikakrshnih drugih pisnih dokumentov, predvsem z versko vsebino. Najverjetneje so zavojevalci vse temeljito unichili, bolj iz sovrashtva in grabezhljivosti kot iz verskega zanosa.

 

»Germanske« rune so pravzaprav nastale iz venetske pisave [74]. Spomnimo se porochil Ibrahima Ibn Jakuba [67] o bogati trgovini na slovanskih podrochjih. Razvita trgovina gotovo ni mogla biti brez pisave. Tudi njegovo porochilo [72] o ruski runici pricha o starejshih – predcirilskih in predglagolskih – slovanskih pisavah. Pisali so na drevesnem lubju in lesenih deshchicah [75]. Nich od tega se ni ohranilo.

 

Zahodna Evropa, ki se ima za dedinjo antichnih kultur in za nosilko krshchanskih vrlin, tudi ne bi imela vechine antichnih virov brez posrednishtva Bizanca, ki ga je pomagala unichiti. Arabske prevode pretezhno grshkih del so v latinshchino prevajali shele prevajalci v Toledu, tj. Judi v muslimanski (mavrski) Shpaniji. Komajda je mozhno slutiti, kaj vse je izginilo med pozhigi starih knjizhnic – v Aleksandriji, v Bizancu (tudi ikonoklastichno unichevanje), v Kremlju (knjizhnica Ivana Groznega) itd. Ni treba posebej omenjati, kdo so bili vechinoma pozhigalci in na katero veroizpoved so se sklicevali.

Tako kot v Retri in Arkoni, kasneje pa tudi v Ameriki in drugod, je bilo pokristjanjevanje izgovor za osvajanje, ropanje, plenitev, poboj, zasuzhnjevanje in unichevanje kulture domachega prebivalstva. Za vse seveda ne moremo obtozhevati le tujcev. Tudi lastne razprtije znotraj narodov in drzhav so prispevale k propadom; na primer kijevska drzhava, spopadi med Luzhichani. Prevzem nove vere je botroval tudi unichevanju prejshnjih lastnih kulturnih dobrin v dokaz prave verske gorechnosti. Primer take miselnosti najdemo pri Thitmarju [75]; bolj ga je groza slovanskega bogosluzhja kot vseh pobojev, umorov, plenitev in vojn, ki jih opisuje.

 

Brez dvoma lahko ugotovimo, da so Slovani s pokristjanjevanjem izgubili skoraj celotno svojo predhodno kulturno dedishchino.

 

Slovansko kulturo na novih, krshchanskih temeljih sta omogochila Ciril in Metod, ker sta bila Slovana (temu podatku zahodni viri seveda oporekajo). Bila sta bolj ali manj na pravi »politichni liniji«, kljub temu pa so ju nemshko govorechi oblastniki preganjali. Njune plodne dejavnosti ne moremo pripisati le verski gorechnosti, temvech gre tudi za plodove stare slovanske kulture v novih okolishchinah. Tudi novgorodska sploshna pismenost [75], zlasti v chasu, ko so pisanje imeli za zhensko in menishko opravilo ter je v zahodni Evropi prevladovala nepismenost, ni nastala chez noch. Bila je dedishchina staroslovanske pismenosti pri narodu, ki ga niso tujci pokristjanili in tudi ne osvajali, tako da mu nihche ni povsem unichil temeljev lastne kulture.

 

Kaj lahko ugotovimo iz dosedanjih razlag imena in etnogeneze Slovanov v delih domachih in tujih jezikoslovcev in zgodovinarjev?

 

Znachilna so naslednja dejstva in protislovja:

 

·         Vsi jezikoslovci so mnenja, da iz hidronimov ni mogoche sklepati o pradomovini Slovanov, kljub temu pa nenehno ponavljajo »mokro, vlazhno in tekocho« etimologijo imena Slovani iz nekega hidronima [77].

 

·         Jezikoslovci niso preprichani o lastnih metodah: uposhtevajo vechinoma le »rekonstruirane« besedne korene, ki pa jim sami ne verjamejo, cheprav so vchasih zelo blizu resnici (Otrebski, Rudnicki, Rzetelska-Feleszko); zato radi prevzemajo tuje razlage.

 

·         Protoslovanshchina in slovanski jeziki naj bi nastali »veliko kasneje« kakor germanski ali keltski, in sicer z izposojenkami od vsepovsod, chetudi so bolj sorodni sanskrtu kot pa tisti, iz katerih naj bi se razvili.

 

·         Govorijo o razpadu indoevropske skupnosti, ki je bila naseljena po vsem kontinentu in she dlje, za del te skupnosti, namrech za Slovane, pa ishchejo »pradomovino« v nekem ozkem podrochju, razvidnem shele »veliko kasneje«.

 

·         Zemljepisna, rastlinska [78], zhivalska imena ipd. naj bi kazala pradomovino Slovanov. Neuspeh naj bi bil v tem, da vsaka skupina poimenovanj vodi k drugemu zemljepisnemu podrochju [79]. Toda ravno v tem je uspeh, saj so bili Protoslovani naseljeni po celotnem evropejskem kontinentu in shirina njihovih imenskih sledov to le potrjuje.

 

·         Tuje razlage imena in etnogeneze Slovanov so ochitno pristranska vojashko-politichna propaganda in ne znanstvena dognanja. Ta propaganda je namenjena lastnim neslovanskim, zahodnim podlozhnikom, da so se bili in se bodo po potrebi spet pripravljeni »braniti« pred dednim slovanskim sovrazhnikom, ki jim je nekoch v prazgodovini zhe »prevzel« Evropo. Gre tudi za opravichevanje lastnih zgodovinskih »grehov«. Tovrstni predsodki proti Slovanom so globoko ukoreninjeni v mishljenju povprechnega zahodnjaka, zlasti nemshko govorechega [80]. Iz teh predsodkov she danes izvira temeljni odnos zahodne politike do Vzhoda, prav tako pa je dolocheno tudi zahodno medijsko porochanje o podrochjih, ki jih shtejejo za (evropski) Vzhod.

 

Vrnimo se naposled k nashemu Francetu Preshernu. Najvech sveta je jasno. Uporaba besede slishati kot pripadati pa je germanizem in je lahko popolnoma namerna. Temu ustrezno je tuje poimenovanje pravilno – otrokom Slave; v povezavi namrech nakazuje dolocheno politichno izjavo. 

 

 

 

Viri, literatura in reference

 

[1] Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU, DZS, Ljubljana 2000

[2] P. J. Šafaøik: Slovanske starozhitnosti, Praga 1837

[3] O. Kronsteiner: Notizen aus der Steinzeit, European Editions, Saint Petersburg 2002, str. 90

[4] B. J. Hribovshek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, sht. 75/76, 77/78, 2006, 2007;

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek, IMENI RAETIA IN SCHWYZ, Ljubljana, 2006

[5] To je dnevna uporaba dvojine, 42 narechij v 7 skupinah

[6] Brizhinski spomeniki, Monumenta Frisingensia (9./10. stol.); najstarejshi ohranjeni spis v slovenshchini (kopija she starejshega) dobro razumejo celo dandanes slovensko govorechi. Hranijo ga v Bavarski drzhavni knjizhnici, München.

[7] Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996

[8] Tudi shtevilo slovanskih jezikov je bolj dolocheno s politiko kakor pa z jezikoslovnim in literarnim vrednotenjem.

[9] Enciklopedija Slovenije, 2. del, Ciril in Metod, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002

[10] gl. [7] str. 212

[11] gl. [7] str. 334

[12] gl. [7] str. 321

[13] M. Snoj: Slovenski etimoloshki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977

[14] J. Pokorny : Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1959

http://www.ieed.nl/cgi-bin/startq.cgi?flags=endnnnl&root=leiden&basename=%5Cdata%5Cie%5Cpokorny

[15] Veneti.info zgodovina/history/Geschichte

[16] gl. [7] str. 365

[17] G. Weiss, A. Katsanakis: Das ethnikon sklabenoi, sklaboi in den griechischen Quellen bis 1025; Beiheft nr. 5, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag Wiesbaden GmbH, Stuttgart 1988

[18] J. Reisinger, G. Sowa: Das Ethnikon Sclavi in den lateinischen Quellen bis zum Jahr 900; Beiheft Nr. 6, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1990

[19] Fälschungen im Mittelater: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica, München, 16.-19. september 1986, v 5 delih, Hannover

[20] gl. [7] str. 319

[21] Jordanes: De origine actibusque Getarum, v. knjiga

[22] gl. [7] str. 320

[23] S. Zimmer: Germani und Benennungsmotive für Völkernamen in der Antike, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschichte der Gleichung »germanisch – deutsch«, Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004, str. 9

[24] gl. [18] str. 11: »...Veneter sind im Slaventum aufgegangen. Der name Wenidi wurde von den Germanen somit auf die Slaven uebertragen.«

[25] napr. F. Dahn: Die Germanen, Emil Vollmer Verl. Phaidon, Essen, str. 22

[26] Slawen - Wikipedia

[27] S. Brather: Ethnische Interpretationen in der fruehgeschichtlichen Archaeologie; Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, band42, str. 135,136

[28] J. N. Bronshtein, K. A. Semendjajev: Matematichni prirochnik, ZHIT, Ljubljana 1963, str. 185

[29] gl. [21] iii. knjiga

[30] B. P. Lozinski: The Name SLAV* in »Essays in Russian History«; edited by Alan D. Ferguson and Alfred Levin, Archon Books, Hamden, Connecticut 1964, © 1964, The Shoe String Press, Inc. URL: http://www.kroraina.com/fadlan/lozinski.html

[31] Ta in naslednji citati so iz O. Spengler: Der Untergang des Abendlandes, Beck, Muenchen 1998, str. 238, 241,761 itd.

O evropski politiki gl. H. Saña: Das vierte Reich, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1990, H. Saña: Die Lüge Europa, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1993

[32] prim. Goebbels: »Nekatere lazhi so prevelike, da jih ne bi verjeli.«

[33] Ob skoraj vsakodnevnih omembah holokavsta zahodni mediji skoraj redno zamolchijo slovanske zhrtve; gl. npr. Arno Plack: Hitlers langer Schatten, Langen-Müller, München 1993

[34] Slovenci smo bili vzor zhe pred tisoch leti (prim. Helmold: »Charinthi …, homines divino cultui dediti, nec est ulla gens honestior et in cultu Dei et sacerdotum veneratione devocior«), kot smo tudi danes »Musterknaben« v Evropi. Prve shole s slovenskim jezikom pa smo mogli ustanoviti shele pod Napoleonom, pred priblizhno dvesto leti, ker jih prej germanski kulturniki niso dovolili, uporaba slovenshchine je bila ponekod celo prepovedana. She pred shestdesetimi leti so nas isti »kulturni zahodnjaki« mnozhichno razseljevali in pobijali. She danes se dogajajo izgredi proti nam in nashi manjshini v Avstriji in Italiji (celo teroristichni napadi v 90. letih na nasho manjshino v Avstriji), pri tem pa policija nikdar ne more najti storilcev. Evropske inshtitucije se ne zavzamejo za pravice obeh slovenskih manjshin, cheprav hkrati poudarjajo pravice katerekoli neslovanske manjshine – seveda le, che jih ni krshila dolochena »mednarodna druzhba«.

Vendar ne bi bilo pravicho, che ne bi omenil, da vsako manifestacijo neonacistov na Zahodu spremlja tudi demonstracija nasprotnikov, namrech ljudi, ki se zavedajo, kaj jim je nacistichna miselnost prinesla v preteklosti.

Prav tako je res, da so nemshki uradni krogi precej pochistili z najhujsho nacistichno propagando (tudi v zgodovinopisju), toda odnos do Slovanov se vseeno ni veliko spremenil. Povprechni zahodni Evropejec je manj izobrazhen kot povprechni vzhodni Evropejec in ne ve dosti o lastni zgodovini. Za takega »zahodnjaka« je vse enako tam nekje od Dunaja in Benetk proti vzhodu, na to svojo nevednost pa je celo ponosen, ker gre pach za nekaj nepomembnega. Tako se she naprej vzgajajo nashi sovrazhnike, zato nam glede tega ne more biti vseeno.

[35] Zgovoren je pogled na nemshke strani Wikipedije o Slovanih in slovanskih jezikih ali pa npr. Die Slawen in Europa - Einleitung (http://slawen.ausgetrock.net/). Megalomansko mentaliteto, aroganco, »razlage v pravilnem zgodovinskem kontekstu«, zavestne lazhi in neznanje v akademskih krogih kazhejo disertacije, ki so sicer brez znanstvene vrednosti, npr.: R. Steinacher: Studien zur vandalischen Geschichte, Diss. der Universitaet Wien,Wien 2002, http://homepage.uibk.ac.at/~c61705/DISSERTATION-Volltext.pdf ;

U. Schlott: LinkVorchristliche und christliche Beziehungen bei Kelten, Germanen und Slawen,Link Diss., Freie Univ. Berlin, 1996.

Kakor ne bodo Avstrijci Nemcem nikdar odpustili Hitlerja, tako ne bodo Nemci odpustili Slovanom druge svetovne vojne ter celotne predhodne zgodovine.

[36] Npr.: J.W. Ross: The Annals Forged in the XVth Century, Tacitus and Bracciolini by John Wilson Ross - Project Gutenberg).

[37] »deutsche Geschichte« le pochasi napreduje v smeri, da postane poglavje o Nemcih in Avstrijcih ter njihovem odnosu do slovanskih narodov v sploshni knjigi zgodovine.

[38] Prava izdaja vsega germanskega je izjava: »... von woher kam es (das Volk)? Es gehoert zum Anstand eines Volkes, von irgendwoher gekommen zu sein und eine Urheimat zu haben. Dass es auch dort zu Hause sein koenne, wo man es vorfindet, ist fast eine beleidigende Annahme.« Gl. O. Spengler [31], str. 750.

Tukaj moram omeniti priljubljeno zgodovinsko tezo o »sinhroniciteti« zgodovinskih virov, po kateri je dolochen »narod« postal zgodovinski dejavnik shele, ko so ga omenili kronisti; prej o njem sploh nima smisla razpravljati, saj dejstva veljajo le od takrat, ko so zabelezhena. Teza je surogat za slovansko selitev in zamenjava za nekatere she bolj ali manj neuradne teorije o zgodovini Slovanov.

[39] H. Schroecke: Germanen – Slawen, Panorama Verlag, Wiesbaden, 1999

[40] gl. [39] str. 9: »...Die Bedeutung der Falschuebersetzung Sclavi = Slawen im heutigen Sinne kann ueberhaupt nicht unterschaetzt werden, sie ist eine der Hauptursachen fuer den Verlust des deutschen Volksbodens bis zur Oder-Neisse-Linie, des Sudetenlandes und der Vertreibung der dort lebenden deutschen Einwohner...«

[41] Fr. Jeza: Skandinavski izvor Slovencev, Trst 1967

[42] M. Vasmer: Woerterbuch der russischen Gewaessernamen, Osteuropa-Institut der Freien Universitaet Berlin, Berlin 1969-73

[43] M. Vasmer: Russisches etymologisches Woerterbuch, Winter, Heidelberg 1953-58

[44] H. Popowska-Taborska: Zgodnja zgodovina Slovanov v luchi njihovega jezika, ZRC, Ljubljana 2005, str. 49

[45] gl. O. Spengler [31], str. 921: » ...Den unermesslichen Unterschied der faustischen und russischen Seele verraten einge Wortklaenge ... njebo, eine Verneinung ...Geist, esprit, spirit ist ( / Klangsteigung nach oben), das russische duch ist ( \ Klangabsteigung nach unten).«

[46] F. Bodmer: Die Sprachen der Welt, Parkland, Koeln 1997, str.220

[47] S. Brather: Archaeologie der westlichen Slawen, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 30, W. De Gruyter Berlin, New York 2001, str. 1

[48] Lastna ocena nemshko govorechih iz dnevnih pogovorov.

[49] V eni prvih knjig v nemshchini o samostojni Sloveniji je prva slika fotografija razbite stranishchne shkoljke, posneta baje v zapushchini zhelezarne Jesenice. V novi izdaji (Petra Rehder: Slowenien, München: Beck, 1999; str. 213: Ill.; Beck'sche Reihe; 879. Länder) so to (ali pa podobno) fotografijo preselili na str. 48.

[50] Vse besede iz sanskrta v tem delu so iz: Cologne Digital Sanskrit Lexicon, T. Malten, K. Stöwe: Sanskrit, Tamil and Pahlavi Dictionaries, Institute of Indology and Tamil Studies, University of Cologne, 1997/2003; tam glej tudi glasovne vrednosti. URL: http://webapps.uni-koeln.de/tamil/

O sorodnosti sanskrta in slovanskih jezikov: J. Skulj, J. C. Sharda, R. Narale, S. Sonina, The Hindu Institute of Learning, Toronto, Canada: Lexical self dating; gl. tudi indoevropske jezikovne primerjave – razpredelnice besed v. А. В. Гудзь – Марков: Индоевропейская история Евразии – Происхождение славянского мира, Рикел, Москва 1995, str. 112

[51] G. Jagodziñski: O nazwach S³owian, http://grzegorj.w.interia.pl/lingwpl/nazwy.html;

gl. tudi Tomáš Spevák: Drugachna perspektiva na izvor Slovanov/Another perspective on the origin of Slavs

[52] J. Kovárník, R. Kvìt, V. Podborský: Europe's oldest civilisation and its rondels: the real story, http://antiquity.ac.uk/ProjGall/kvet/index.html , AARG 2004 PAPERS

[53] gl. [44] str. 77

[54] Online Etymology Dictionary http://www.etymonline.com/

[55] W. Pfeifer et al.: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, DTV München 2004

[56] Npr. kronisti: Saxo Gramaticus, Helmold Bosoviensis, Thietmar Mersenburgiensis; pregled vsebine njihovih kronik gl. http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

[57] J. Baudouin de Courtenay je iz teh osebnih imen izvajal ime Slovani; gl. [51]

[58] Z. Go³ab: The origins of the Slavs, Slavica Publishers, inc., Columbus, Ohio, 1992, str. 294

[59] gl [44] str. 73

[60] gl [44] str. 75

[61] gl. npr. Flavius Mauricius Tiberius Augustus (Maurikios): Strategikon;

tudi: Feasting with "Kings" in an Ancient Democracy: On the Slavic Society of the Early Middle Ages (Sixth to Seventh Century A.D.) Florin Curta

[62] Petr Jandáèek: Slav - Slave Veneti.info zgodovina/history/Geschichte

[63] po Lozinskem [30]:

»I would like to suggest that Arabic Saqlaba was derived from Saka, the name of an Iranian population living north of the Caspian sea in pre-Christian times. Saka, from sah, sak, meaning »lord«, referred to the social organization, a type later called feudal (for bibliography see Lozinski, B. P., The Original Homeland of the Purthians; Hague, 1959, pp. 29 f.). Saqlaba, possibly a compound name, might have been a survival of the earlier name Saka, referring to the same geographical region and to a similar social organization of the inhabitants, differences of population notwithstanding. The change from Saka to Greek Sklavini might have occurred by elimination of the vowel and addition of suffixes. In the same way Persian (and Arabic) sakirlat, »textle,« primarily wool, became scarlatum, »scarlet« in the Latin of the Middle Ages: Hontum-Schindler, A., »The word scarlet,« Journal of the Asiatic Society of Bengal, N.S., VI (1910), 265-265.«

[64] gl. [44] str. 77

[65] Viri Saka era: http://en.wikipedia.org/wiki/Saka_era , http://www.tektonics.org/copycat/salvy.html , http://www.vepachedu.org/salivahana.html , http://www.harekrsna.com/sun/features/01-06/features186.htm , http://www.indiadivine.org/hinduism/articles/236/1/Bhavishya-Purana-The-Prediction-of-Jesus-Christ/

[66] gl. [19]; o razlagah za zgodovino gl. H. Illig: Das erfundene Mittelalter, ECON, Muenchen 2000

[67] Ibrâhîm ibn Ja'qûb, Reisebericht auf deutsch, Bericht des Ibrahim ibu Jakub über die Slawen aus dem Jahre 973; Vineta-Stadt Barth - Geschichte der Stadt, Vineta, Stand der Forschung

[68] gl. [44] str 63.

[69] Vsekakor ne smemo zamenjavati zgodovinske in danashnje »politichne« pripadnosti (npr. drzhavljanstvo) z narodnostjo (etnichna ali kulturna pripadnost), ki je predvsem dedna in pogojena z jezikom in navadami od rojstva. Drzhavljanstvo in narodnost zlasti na Zahodu popolnoma enachijo (gl. npr. J. Shavli: The Vends and the Slavs). To je bil in je prvi vir problemov vseh vechnarodnih (multietnichnih) drzhav, posebno pa se kazhe v odnosih med tujimi delavci in domachini.
[70]
U. S. Census Bureau, Population Division, International Programs Center: Historical estimates of World Population URL: http://www.census.gov/ipc/www/worldhis.html

[71] M. Alinei: Origini delle lingue d'Europa, Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins; citat:

»…Also Slavic peoples and their languages existed in south-eastern Europe since the late Middle Stone Age (Mesolithic), resulting in exceptional stability of the Late Stone Age (Neolithic) cultures in the region (only they preserved the tell or mound-shaped structures), this clarifies the reason why differentiation between Slavic languages did not occur - as opposed to the theory of presumed settlement of Slavs at the beginning of the Middle Ages …

I have to commence by clearing away one of the most absurd consequences of the traditional chronology, namely, that of the »arrival« of the Slavs into the immense area in which they now live. (…) Today only a minority of experts support the theory of a late migration for the Slavs ... because none of the variant versions of such late settlement answers the question of what crucial factor could possibly have enabled the Slavs to have left their Bronze-Age firesides to become the dominant peoples of Europe …
The surmised »Slavic migration« is full of inconsistencies. There is no »northern Slavic language«; it is rather only a variant of the southern Slavic ... The first metallurgic cultures in the Balkans are Slavic ... and connected with Anatolia ... Slavic presence in the territory, nearly identical to the one occupied by them today, exists ever since the Stone Age ... The Slavs have (together with the Greeks and other Balkan peoples developed agriculture ... agriculturally mixed economy, typically European, which later enabled the birth of the Greek, Etruscan, and Latin urbanism. Germanic peoples adopted agriculture from the Slavs ... The Balkans is one of the rare regions in which a real and true settlement of human groups coming from Anatolia is proven ...«

[72] Starinski jezikovni sledovi – Lucijan Vuga, Radivoje Pesic. On the scent of Slavic autochtony in the Balkans. Radivoje Pesic; o razlagi starih napisov gl. В. А. Чудинов: Загадки славянской писмености, Вече, Москва 2002, http://chudinov.ru/ruskolani/1/ , http://lindex.lenin.ru/Lindex3/Text/6350.htm; o arheoloshkih najdbah: Signs on Tartaria Tablets found in the Romanian folkloric art, Prehistory knowledge; o prvih pisavah: H. Haarman: Early Civilization and Literacy in Europe, Mouton de Gruyter, Berlin, New York 1996; o najstarejshem pojasnilu znakov: T. D. Griffen: Deciphering the Vinèa Script, Fanad

[73] Gl. [7]; o frigijski napisih gl. ¥. ¥мброзић: Гордијев чвор, Пешић и синови, Београд 2004, prev. A. Ambrozic: Gordian Knot Unbound; Cythera Press, Toronto 2002.

[74] K tem so pripisovali tudi napise na negovskih cheladah. Leta 1941 so nemshki okupatorji hoteli postaviti celo spomenik prvemu »germanskemu napisu« v Negovi. Sedaj so na Zahodu te napise prishteli med italske, etrursko-venetske ipd. vire, Borovega dela [7] pa sploh ne uposhtevajo. Zanimivo je, da so nemshki zgodovinarji (v nesoglasju z danskimi) za enega najstarejshih ali pa za sploh najstarejshi »germanski« runski napis razglasili zapis na zaponki iz Vimose. Tega so prepisali kot aadagas(u) / laasauwija. Takoj sta razvidni nashi besedi lasa (lasje) in uvija, v nekih drugih prepisih pa tudi beseda viha. Danske runeinnskrifter med eldre runer http://www.arild-hauge.com/arild-hauge/de-rune-vismose-buckle.jpg

Gl. tudi: Ergänzungsbände zum Reallexikon der germanischen Altertumskunde, Band 10: Runische Schriftkultur in kontinental-skandinavischer und -angelsächsischer Wechselbeziehung; M. Stocklund: Von Thorsberg nach Haithabu;Link hrsg. von Klaus Düwel, LinkBerlin [etc.] : de Gruyter, 1994, str. 102;

Band 15: Runeninschriften als Quellen interdisziplinärer Forschung; E. H. Antonsen: On runological and linguistic evidence for dating runic inscriptions; hrsg. von Klaus Düwel; LinkBerlin [etc.]: de Gruyter, 1998

[75] Gl. [72] Chudinov, http://public.kubsu.ru/~usr02898/sl14.htm http://chudinov.ru/runica-and-the-alphabet-writing/ , http://www.dazzle.ru/spec/riap.shtml

Z. Kulundzhiæ: Zgodovina knjige, DZS, Ljubljana 1967, str. 150

[76] Thietmar Mersenburgiensis Chronicon, VI, pogl.17: »Quamvis autem de hiis aliquid dicere perhorrescam, tamen, ut scias, lector amate, vanam eorum supersticionem inanioremque populi istius executionem, qui sint vel unde huc venerint, strictim enodabo.«

Nemshki prevod:

»Ueber sie zu berichten ist mir ein Greuel; doch musset du, lieber Leser, den eitlen Aberglauben und noch sinnloseren Kult dieses Volkes kennen, ich will deshalb kurz erklaeren, wer sie sind und woher sie kommen.«

Gl. tudi http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

F. Curta: Slavs in Fredegar and Paul the Deacon: medieval gens or »scourge of God«, Early medieval Europe, 6(2), 141 – 167, http://www.clas.ufl.edu/users/fcurta/Slavs.pdf; gl. zakljuchek:

»In conclusion, Fredegar and Paul the Deacon may have been the first among medieval historians to assign Slavs a place in History. Theirs was an attitude combining interest for the origins of the Slavic gens with the perception of the Slavs as an instrument of divine punishment. It is on this basis that Helmold of Bosau, Adam of Bremen, and Thietmar of Merseburg would later construct their image of Wends.«

[77] gl. [44] str. 164

[78] Tu ne pomaga niti krchevito oklepanje bukve kot reshilne bilke za dokaz slovanske pradomovine: SVEVLAD (M. Budimir: Problem bukve)

[79] gl. [44] str. 155: »… Je mar vprashanje etnogenetskih raziskav res tako brezupno?«; o raziskavah s hidronimi gl. str.164.

[80] Tega mishljenja nihche tako dobro ne opisuje kot Oswald Spengler, nacistichni filozof, s svojo »faustichno dusho«. Bahata, napihnjena in blebetava samohvala o lastni vechvrednosti, edinstvenosti, »krojenje lastne zgodovine«, stremljenje za »vishjimi cilji«, lastni tehnoloshki dosezhki itd. – vse to je pravzaprav mentaliteta mladostnika, ki se hoche uveljaviti; ker pa ni popolnoma preprichan o sebi in svojih sposobnostih, si skusha nenehno dokazovati svojo vrednost, obenem pa se pochuti ranljivega in izgubljenega brez svoje tolpe, v kateri rad sprejema slepo poslushnost vodji. Je pravzaprav izraz podzavestnega manjvrednostnega kompleksa v deklarirani megalomaniji. V bistvu je ravno v tem spenglerjevskem zanichevanju vse polno »felahovskih« lastnosti, kajti stremi za »panem et circenses«, zato je izvor in porabnik trivialne zahodne kulture – pop kulture. 

 

 

[81]  Po redakcijskem zakljuchku naj omenim she naslednje:

 

Q. Atkinson in R.Gray z Univerze v Aucklandu sta v jezikoslovju uporabila matematichne metode iz genetichnih  raziskovanj (statistika sorodnosti DNK – DNA sosledij) (http://language.psy.auckland.ac.nz/publications/index.php?pub=Gray_and_Atkinson2003Nature ). Uporabila sta Swadeshev seznam besed (http://en.wiktionary.org/wiki/Wiktionary:Swadesh_list), ki naj bi bile prisotne v osnovi vsakega jezika od vseh zachetkov, za dolochevanje sorodnosti jezikov kakor tudi za chasovno oceno nastanka jezikov iz njihovih predhodnikov. Njunim trditvam  jezikoslovci precej nasprotujejo, ker niso v skladu z dosedanjimi ugotovitvami glotokronologije (vechinoma na osnovi germanskih in keltskih jezikov; http://www.eurasischesmagazin.de/artikel/?artikelID=121003; http://page.mi.fu-berlin.de/froetsch/linguistik/NYT_article.html). Pri tem pa ne moremo izpustiti dejstva, da po “zakonih” te jezikoslovne glotokronologije ne bi smeli skorajda nikakor razumeti Brizhinskih spomenikov z danashnjo slovenshchino. Uposhtevati moramo tudi dejstvo, da zakonitosti glotokronologije izhajajo iz relativno ozkega chasovnega intervala razvoja peshchice jezikov, namrech tistih, katerih starinske oblike so znane iz dovolj shtevilnih pisnih virov.

Seveda so ugovori tem rezultatom delno upravicheni, vendar pa so rezultati tudi precej zgovorni. Poleg tehnichnih ugovorov je najvechji ochitek, da ta metoda daje prestare chasovne podatke o lochitvi jezikovnih vej. Ti chasovni rezultati pa se precej skladajo z Alineijevo teorijo kakor tudi z nashimi – imenujmo jih tako – venetskimi ugotovitvami.

Tako bi bilo ime Slovani pravzaprav staro od 6000 do 7000 let.

 

 

 

_________

junija 2007