Pogum Revija SRP 2007/1

Smiljana Brus

 

Spremna beseda

 

Smiljana Brus je profesorica pedagogike in zgodovine, na Pedagoshki fakulteti v Ljubljani trenutno konchuje magisterij iz Specialne in rehabilitacijske pedagogike. Dela z otroki s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoch pri osvajanju uchne snovi, razvijanju uchinkovitih uchnih strategij, uchenju socialnih veshchin, razvijanju in krepitvi pozitivne samopodobe, komunikacijskih spretnosti. V sodelovanju s starshi in uchitelji skusha ustvariti pogoje, s katerimi bodo njeni uchenci dosegli najboljshi mozhni uchni uspeh in kar je najpomembneje: prijetno pochutje v sholskem okolju.

Biti srechen, pa she otrok povrhu, v danashnji moderni in v vseh pogledih do skrajnosti razviti civilizaciji, je izjemno tezhko. Mislim, da bo kar drzhalo, kar je zapisal zgodovinar in popotnik dr. Dragan Potochnik, ki pravi, da ljudi in dezhele ne moremo spoznati, che ne stopimo s piedestala varnosti in udobnosti, ki nam ju ponuja nasha, v celofan zavita civilizacija. Che pomislim, da je ta knjiga nastala kot rezultat ali pa odgovor na krivice, nasilje, trpljenje, ki ga povzrochamo praviloma civilizirani, odrasli, modri ljudje, ki she zmeraj pretogo bdimo nad svojim podmladkom, potem je razvitost civilizacije v tej smeri gotovo zelo opeharjena. Odrasli namrech pogosto ne znamo ali pa ne zmoremo prisluhniti otrokom na nachin, ki bi bil ustrezen, sprejemljiv tudi zanje. Prepogosto od njih prichakujemo izpolnjevanje izkljuchno lastnih predstav o zhivljenju, zahtevamo sledenje nashemu razmishljanju in uresnichevanju nashih sanj. Premalo se zavedamo, da so otroci zmeraj odraz nashega nachina zhivljenja, in da se nauchijo tistih vzorcev, ki jih dozhivljajo v svojem okolju. In ko odrastejo postanejo in zhivijo tisto, kar so se nauchili.

Mozhicelj ali Kaj bi otroci sploh radi odlichno ponazarja in razkriva konflikte v druzhinah, chustvovanje otrok v danashnji druzhbi in probleme, ki nastanejo zaradi pomanjkljive ali neustrezne komunikacije. Knjiga je nastala po strokovni shtudiji mag. Klare Nahtigal, ki je predstavljala temeljno izhodishche za knjizhno besedilo Iztoka Vrhovca, po njem pa je avtor napisal tudi besedilo za igro, ki je bila prvich uprizorjena letos 19. maja v SNG Maribor (za rezhijsko taktirko je poprijel Matjazh Latin, v predstavi pa odlichno zaigrajo dramski igralci Dunja Zupanec /mama/, Boris Kos /Mozhicelj/ in Klemen Kos /osmosholec Nejc/; produkcija dramsko drushtvu MUKI /www.muki.si/, v katerem so se v okviru projekta Mukijevo izobrazhevanje skozi umetnost, Pravice otrok v medsebojnih odnosih za uprizoritev igre odlochili predvsem zaradi negativnih uchinkov sodobnega nachina zhivljenja, ki ni naklonjeno druzhinskemu zhivljenju. Vrednote potroshnishke druzhbe onemogochajo vzpostavljanje kvalitetnih odnosov v druzhini in drugih okoljih otrokovega odrashchanja – v sholi in med vrstniki – kar pa vse prepogosto povzrocha krshenje otrokovih pravic, predvsem pravico do odprte prihodnosti.

Na primerih razlichnih konfliktnih situacij nas knjiga pritegne k sodelovanju, k otrokom, ki so ogledalo nashe druzhbe, in nas opomni na napake, ki se jih obichajno odrasli ne zavedamo. Avtor pa se ne omeji zgolj na prikazovanje napak, temvech tudi na mozhne reshitve v praksi, saj nam prikazuje mozhnosti za vzgajanje zdrave osebnosti otroka, ki se je sposoben brez strahov prilagoditi novonastalim situacijam in spremembam.

Izjemni odzivi gledalcev potrjujejo, da besedilo resnichno pripeljejo do spoznanja o pomenu in potrebi po ustrezni komunikaciji, in da problemi niso za to, da bi iskali krivca, temvech je njihov cilj razreshitev in globlji uvid v razumevanje medsebojnih odnosov.

Vedno, she posebej takrat, ko se boste ponovno nerealno sprashevali, kaj bi vash otrok sploh rad in ko se vam bo zdel najbolj nemogoch in neubogljiv, imejte v mislih besede Barbare Coloroso, ki v knjigi Otroci so tega vredni pravi, da »so otroci vredni najboljshega, ker so otroci, in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so. Ni jim treba dokazovati, da kot chloveshka bitja predstavljajo vrednoto; ni jim treba dokazovati, da zasluzhijo nasho privrzhenost. Nasha ljubezen do njih ne more biti pogojna, predmet pogojnosti sta lahko le nasha naklonjenost ali nenaklonjenost do njihovih navad. Ni se nam treba navdushevati nad njihovimi pricheskami, uhani v nosovih ali nad njihovo nenavadno obutvijo. Toda nasha ljubezen do njih mora biti takshna, da se lahko nanjo zanesejo in da jim je vedno na razpolago – tudi ko so v tezhavah in ko bi se najraje pretvarjali, da to sploh ni nash otrok. Biti z njimi, ko spokojno pochivajo v nashem narochju ali ko se nam prvich nasmehnejo, je enostavno. Biti z njimi, ko jim rasejo prvi zobje, ko imajo krche in prekrichijo vso noch, pa ni. Biti z njimi, ko se uchijo voziti s kolesom, je enostavno; biti tam, ko unichijo druzhinski avto, ni. Biti z njimi, ko igrajo v sholski predstavi, je enostavno, a biti na razpolago, ko nas poklichejo s policijske postaje in prosijo za pomoch, ni.«

Recepta za uchinkovito vzgojo ni, saj je vsak posameznik edinstven in neponovljiv. Zato vsem pri vzgajanju zhelim veliko uspeha, predvsem pa ne pozabite na polno mero strpnosti, razumevanja, empatije in preprosto … ljubezni.

Pa veliko uspeha pri vzgajanju in veliko mochi pri razumevanju otroshkih misli in dejanj!

 

 

PRVO POGLAVJE