Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
OSMO POGLAVJE

 

 

O tem, kako tudi mama konchno vse razume

 

 

 

»Zazdelo se mi je, da sem v kotu zagledal najina ... hm ... mozhiclja, kako se objemata,« sem ji povedal.

 

Mama je vzravnano sedela na moji postelji in se igrala s kroglicami. Bila je popolnoma mirna, z obraza ji je odsevala neka chudezhna lepota, ki je pri njej nisem she nikoli opazil. Ali pa se je morda samo nisem spomnil.

»Zdravo,« sem previdno pozdravil.

»Pridi, Nejc. Usedi se tukajle, poleg mene.«

Naj ji povem, kar vem? sem tuhtal. Mi bo verjela? Odlochil sem se, da pochakam, kaj bo she rekla.

Globoko je vzdihnila in me ljubeznivo pogledala. Zazdelo se mi je, da se je prvich, odkar pomnim, zazrla vame tako sproshcheno in odkritosrchno. Kot da v meni ne vidi le nebogljenega otroka, temvech bitje, kot je sama, kot smo pravzaprav vsi.

»Nejc,« je rekla nadvse prijazno, »zdaj razumem popolnoma vse. Nichesar ti ni treba vech pojasnjevati.«

»Kaj razumesh?« sem bil zachuden.

»Ko sem prishla domov, sem shla najprej v tvojo sobo – vem, da sva se zmenila, da tega ne bom vech pochela brez tvojega dovoljenja, ampak prosim te, danes mi to preprosto morash odpustiti.«

»Izjemni dogodki zahtevajo izjemna dejanja,« sem tiho prikimal.

»Hvala. Hodila sem gor in dol ... she sama ne vem, zakaj ... Gotovo sem skushala najti odgovor na vprashanje, kaj se dogaja s tabo, a nisem vedela, kaj bi. Nenadoma me je popadla silna utrujenost, legla sem na posteljo in si zazhelela samo to, da bi bila popolnoma mirna. Naenkrat se mi je zazdelo, da nich drugega ne potrebujem bolj kot le notranji mir.«

»In potem?« sem bil neuchakan.

»Zaprla sem ochi, zhe se mi je zdelo, da bom zakinkala, pomislila sem, da ni ravno primeren trenutek za spanje, a se nisem vech mogla zganiti. In potem se je zgodilo.«

»Kaj se je zgodilo?«

»Prishel je.«

»Kdo je prishel?« sem she komaj krotil svojo neuchakanost.

Mama je samo nejeverno odkimavala z glavo.

»Saj ne morem verjeti, saj ne morem verjeti …«

»Kdo je prishel, mama?« sem zdaj sprasheval zhe skoraj moledujoche.

»Vijolichni mozhicelj.«

Skoraj so mi izpadle ochi, tako debelo sem jo pogledal.

»Prosim!?«

»Kaj se chudish? Da je bil vijolichen ali to, da sem ga videla?« se je presherno nasmejala. »Vse mi je razlozhil ... Tako kot tebi tvoj. Zdaj mi je vse jasno ... le kako sem bila tako slepa?«

Od razburjenja sem telebnil z roba postelje na tla.

»Pa saj nisi mogla vedeti!« sem vzkliknil, ko se mi je uspelo skobacati nazaj na noge.

»Ochitno res ne, sicer ne bi dobila tako nazornega dokaza,« se je she naprej smehljala.

»In kaj ti je povedal?«

»Ja, vse. O tebi, o tvojih srechanjih s chrnim oziroma belim mozhicljem, pa tudi marsikaj o meni.«

»Ti je povedal tudi, zakaj je vijolichne barve?«

»Tudi,« je she naprej navdusheno pripovedovala mama. »Saj vesh: vse je odvisno od tvojega razpolozhenja in tega, kako dolgo zhe nista imela stikov. Zato je bil tvoj v zachetku chrn in majhen in neroden – ker si zhe skoraj pozabil nanj.«

»In kdo je v resnici, ti je tudi povedal?«

»Ja, saj ti pravim, da mi je vse jasno.«

»Povej mi,« sem prosil kot majhno dete.

Priblizhala se mi je in mi prishepnila na uho. Ob njenih besedah sem zachutil, da sva tako tesno povezana, da sem jo moral objeti. Pogled mi je splaval v kot sobe in zazdelo se mi je, da sem tam ugledal svojega mozhiclja, kako se objema z njenim, ki je bil skoraj natanka kopija mojega, le da je bil oblechen v dolg vijolichni plashch.

»Hi, hi,« sem se zahihital.

»Zakaj se smejish?« je vprashala.

»Zazdelo se mi je, da sem v kotu zagledal najina ... hm ... mozhiclja, kako se objemata,« sem ji povedal.

Zdaj je mojemu pogledu sledila tudi mama.

»A vesh, da meni tudi.«

In sva se smejala skupaj.

 

 

»Ti je povedal tudi, kako lahko vedno pridesh z njim v stik?«

Mama je pokimala. Potem pa dejala malce zasanjano:

»Samo spomniti bi se morala. Tako dolgo zhe zhivim ... tako neuglashena sama s sabo ... Da nisem vech prepoznala glasu svojega ... srca.«

»Ampak jaz ochitno tudi,« sem ji nagajivo pomezhiknil. Najbrzh eden od stranskih uchinkov pubertete, a?«

»Ha, ha, ha,« se je smejala mama in si brisala solze. »Ampak jutri bosh vseeno shel v sholo, to vesh, kajne?«

»Seveda vem,« sem ponosno pokimal. »Vedno je treba prisluhniti glasu svojega srca, ki pa za svoje uspeshno delovanje potrebuje kar se da izobrazhen in kultiviran razum.«

»In ko se uskladijo srce, razum ... in volja, potem je chlovek sposoben chesar koli,« je dodala mama in me zadovoljno lopnila po lopatici.

»Ker smo rojeni zmagovalci! Le po pravih poteh se moramo nauchiti hoditi. In edina pot, ki je vredna zmagovalca, je pot njegovega srca. Vse druge so le slepe ulice.«

»Nejc,« je bila zdaj mama popolnoma ganjena, »pa ti vesh, da si pravo sonce!«

»In to enkratno, kaj?« sem se she naprej smejal na ves glas.

»Seveda.«

Potem sem se nenadoma zresnil, jo svechano pogledal in zachel deklamirati:

»Na svetu si, da gledash sonce.
Na svetu si, da gresh za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjash sence.«
 

Mama me je obchudujoche pogledala:

»Od kod ti pa to?«

»Kultiviranje razuma in volje, draga mama,« sem se potrkal po senceh. »Osmi razred, Tone Pavchek, slovenshchina.«

»Ej,« mi je nagajivo pomezhiknila, »ali vesh, da otrokove pravice niso kar tako?«

»Seveda vem,« sem ji odvrnil z enako navdushenostjo. »Otrokove pravice so zakon!«

»Zdaj pa mislim, da nama najini srci velita, da morava v kuhinjo,« je navihano pomignila, naj ji sledim.

»Ja, tudi meni zhe prav poshteno kruli po zhelodcu!«

Po strogih medicinskih priporochilih bi bilo bolje, da ne bi jedla tako pozno, sem se spomnil prijaznega stavka z enega od predavanj svoje uchiteljice biologije. Bilo je namrech le she nekaj minut do polnochi. A vchasih, tako mi je vsaj pravkar prishepnil glas mojega srca, s katerim sva v zadnjih nekaj mesecih spet navezala precej dobre stike, je treba pravila prikrojiti resnichnosti, ki jo pretogo sledenje pravilom le zaradi pravil samih lahko naredi tako nevzdrzhno, da mora nash pravi jaz uporabiti kak sila izviren trik, da nas spet spomni, zakaj smo tu.

»Ti, Nejc,« je vprashala mama, ko sva sedla za mizo in zachela jesti, »ali to, od kod so se vzele kroglice, tudi vesh?«

»Ja, seveda. Pa ti?«

»Tudi.«

»Kaj pa bralci? Mislish, da bi jim morala povedati?« me je zanimalo.

»Ah, kakshno rech pa lahko tudi sami pogruntajo, kajne?« je zadovoljno cmoknila.

»Ja, se strinjam!« sem pokimal, potem pa se slastni vecherji posvetil tudi sam.

To, kakshen je tvoj Mozhicelj, dragi bralec, ali, kje in zakaj se morda skriva, pa bosh moral razvozlati sam; che ti bo tale zgodbica pri tem vsaj malce priskochila na pomoch, pa bo s tem dosegla svoj pravi namen.

Pa veliko sreche, radosti in zadovoljstva, ki vsak trenutek tako neusahljivo brsti iz tvojega zhlahtnega srca!

 

 

 

 

KONEC

IN …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

… NOV ZACHETEK.