Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
SEDMO POGLAVJE

 

 

O tem, zakaj mama ne vidi Nejchevega Mozhiclja

 

 

Namesto dolge chrne suknje je imel na sebi
elegantno belo obleko, v gumbnici se mu je
bohotila velika bela lilija.

 

Sedela sva na »moji« klopci in chakala. Mama je postajala zhe nestrpna.

»Ni nujno, da bo sploh prishel,« sem rekel opravichujoche. »Tudi meni se je zhe dostikrat zgodilo, da ga ni bilo.«

»Nich kaj optimistichno,« je zagodrnala.

Chakala sva zhe dobre chetrt ure, bila je vse bolj nejevoljna in razdrazhljiva.

»Nejc, kaj ni zhe dovolj tega cirkusa? Zakaj raje ne priznash, da je vse skupaj navadna potegavshchina? Da ni nobenega chrnega mozhiclja. Da si si ga preprosto izmislil, ker se ti je v tistem trenutku to pach zdela najboljsha reshitev. Saj ne bom ... popenila. Kaj ne bi shla raje domov? Vesh, kako zgodaj moram vstati. Ti pa morash v sholo.«

Globoko sem zavzdihnil, se she enkrat ozrl po grmu, pa drevesu, njega pa she vedno od nikoder.

»Morda bi res bilo bolje, da greva,« sem se poklapano strinjal. »Kot sem zhe rekel, nimam nikoli nobenega zagotovila, da se bo zares prikazal. A da sem si ga izmislil, ne morem priznati, ker bi bila to lazh. Nichkolikokrat je zhe stal tule ob meni ali pa sedel na klopi, in ni bil nich manj resnichen kot ti.«

Ko sva zhe hotela oditi, pa je v grmu znano zavrshalo. Vznemirjeno sem se zasukal v smeri shuma, ali ga bom konchno vendarle zagledal. Nich. Ko sem se razocharano obrnil, pa je stal pred mano pokonchen in sijoch kot drazhestni hrast, ki je she vedno brez besed zhdel za njegovim hrbtom in nad njim razgrinjal svojo mogochno kroshnjo. Namesto dolge chrne suknje je imel na sebi elegantno belo obleko, v gumbnici se mu je bohotila velika bela lilija.

 

 

»Pozdravljen!« sem navdusheno zaklical. »Hvala bogu, da si se prikazal! Upam, da te ne moti, da sem s sabo pripeljal mamo. Nisem si mogel kaj, da ji konchno ne bi povedal. Pa saj vesh, da sem si to zhe precej chasa zhelel. Danes je konchno le napochil pravi trenutek. Zdaj se bo tudi ona lahko na lastne ochi preprichala, da si she kako resnichen. A poglej se, kako si danes chisto spremenjen. Prvich te vidim v belem. Pa ... kaj si zrasel? Kako je to mogoche?«

Navdusheno sem se zasukal proti mami, ki me je gledala, kot da se mi je zmeshalo. V obraz je popolnoma prebledela.

»Nejc?« je dejala pretirano prijazno, kot da ima pred sabo hudega bolnika.

Pa kaj ji je? Se ga je prestrashila ali kaj? Res je malce nenavaden, a che bi ga videla, kakshen je shele bil!

»Nejc,« je spet zaskrbljeno ponovila mama, »s kom, za vraga, pa mislish, da si se pogovarjal?«

Zdaj sem bil shele zachuden.

»Mama, za bozhjo voljo, poglej, prishel je! Kaj ti je? Ti ni vshech? Che te je strah, je ta popolnoma odvech. Mozhicelj je bil do zdaj vedno sila prijazen. Nobenega razloga ne vidim, da bi bilo tokrat drugache.« Proseche sem se ozrl k njemu, chesh: lepo te prosim, spregovori zhe, da te bo slishala, povej ji, da je vse tako, kot sem pravkar rekel.

Mozhicelj me je nezhno pocukal za rokav in mi pomignil, naj pridem blizhe.

»Ne vidi me,« je dejal tiho. »Tvoja mama me ne vidi.«

Tudi glas se mu je popolnoma spremenil: bil je chist in jasen in milozvochen, popolno nasprotje raskavega in hrkajochega grgranja, ki sem ga bil vajen doslej.

»Lepo te prosim, mali chrni mozh! Ali naj ti zdaj raje rechem veliki beli elegantnezh? Kako da te ne vidi, saj si resnichen vsaj toliko kot katero koli drugo bitje na tem svetu!« sem moledoval.

»Nejc,« je spet zashepetal mozhicelj, »tvoja mama me ne more videti. Nihche drug me ne more videti razen tebe ... No, in nekaterih redkih izjem.«

Zdaj se je spet vmeshala mama, ki je bila zhe precej bolj zbrana kot pred nekaj trenutki, cheprav sem z njenega obraza prebral, da je she vedno nadvse zaskrbljena.

»Nejc,« je rekla silno prijazno, »zdaj mi je popolnoma jasno, da je stvar precej hujsha, kot sem mislila. Ne vem, kaj bi bilo v tem trenutku najbolje storiti. Naj te odvlechem domov, potem pa jutri na pregled h kakemu zdravniku? Kako sem bila lahko tako slepa, da tega nisem dojela zhe prej! Cele dneve delam, zate pa imam tako presneto malo chasa. Vem, to se bo moralo spremeniti! Morda bi bilo she najbolje, da ne poskusham nichesar na silo. Morda se je pa tole zgodilo prav zato ... Kaj pravish na to, da te za nekaj minut pustim she tukaj in grem sama domov, ti pa pridi chez chas za mano, a? Saj se ti ne bo zgodilo nich hudega, kajne, moj dragi sin? Poskusi o mojih besedah vendarle she enkrat razmisliti! Che nochesh, pa tudi prav. Potem se bova pa doma o vsem pogovorila. Se strinjash?« Kot kakega ubogega bolnika me je poljubila na lice – zaradi njenih besed sem bil tako osupel, da se nisem niti poskushal upirati – potem pa se je pochasi odpravila proti domu. Po nekaj korakih se je za trenutek ustavila, se obrnila in v njenih ocheh se je zalesketalo nekaj zhalostnih solz. Pa zakaj jo skrbi zame? mi she vedno ni bilo jasno.

»Pridi chim prej domov,« je she utrujeno dodala, potem pa s pospeshenim korakom odshla.

Vprashujoche sem pogledal mozhiclja.

»Si jo slishal? Kako to, da te ne more videti? Ne reci, da je tudi ti nisi videl!«

»Videl sem jo tako razlochno kot ti, in slishal prav tako,« je mirno odvrnil.

»Kaj se torej dogaja? Mi lahko, prosim, razlozhish? In povej mi zhe enkrat, kako ti je ime!« sem vzrojil.

»Kot kazhe, je danes napochil trenutek, da konchno polozhimo vse karte na mizo. Da se spoznash she za odtenek globlje ...« je bil she vedno skrivnosten.

»Dragi chrni – pardon, beli mozh, brez ovinkov in zagonetk! Bo shlo?«

Mozhicelj je ubogljivo pokimal.

»Moje pravo ime ni niti Chrni niti Beli mozh, niti Mozhicelj ali kaj podobnega. Pravzaprav moje ime sploh ni pomembno. Ljudje ste mi nadeli razlichne oznake, zato da imate vsaj priblizhen obchutek, o chem teche beseda. O nas imajo mnogi precej nejasne pojme, prav zato, ker imate z nami vse manj stika.« Pomenljivo se je zazrl vame.

»She vedno ne razumem nich bolje,« sem skomignil z rameni.

»Potrpezhljivost, potrpezhljivost, Nejc,« me je bozhal s svojimi iskrechimi ochmi, »samo she trenutek, pa ti bo vse jasno. Ljudje nas torej ...«

Zhe drugich je uporabil mnozhino. Prvich se mi je zdelo, da se je nemara zmotil, cheprav do zdaj v njegovih besedah nisem she nikoli zaznal nobene napake. Da bi jo storil nevede in to celo dvakrat, se mi ni zdelo mogoche.

»Zakaj govorish o ... vas

»Ker nas je vech,« je odvrnil brezbrizhno, kot bi razlagal, kako se obira jagode.

Zabodeno sem ga gledal in chakal, kaj mi bo she natrosil.

»Na vsakega chloveka eden. Vsak od nas je nerazdruzhljivo povezan z natanko enim chlovekom,« je spet pletenichil. »Je njegovo bistvo, njegova srzh, njegovo ....«

Skoraj zarotnishko se je razgledal po okolici, me spet pocukal za rokav, potem pa mi v uho zachel prishepetovati najbolj nenavadno zgodbo, kar sem jih kdaj koli slishal. Razlozhil mi je vse, prav do zadnje potankosti. Kdo je, o shtoriji s svetlechimi kroglicami in she in she. Vsake toliko sem se za trenutek odmaknil od njega, ga le zachudeno gledal, potem sva nadaljevala.

Ko je konchal, me je zachelo v prsih tako mochno zhgati, da sem mislil, da me bo razgnalo.

»Ampak, ampak,« sem zajecljal, ko sem prishel malce k sebi, »kaj naj rechem mami? Nikoli mi ne bo verjela ....«

»Ne skrbi,« je dejal pomirljivo. »Vse bo she tako, da bo prav.«

»Ja, saj poskusham razumeti,« sem kimal. »Ampak saj vesh, koliko stvari se je v zadnjem chasu spremenilo in s kakshno nadzemsko hitrostjo se she vedno spreminjajo.«

»Ah, seveda vem,« je she naprej prijazno brundal mozhicelj, potem pa zachel nashtevati in se zraven zadovoljno pachiti:

»Porusheno fizioloshko ravnovesje, spolno dozorevanje, divjanje hormonov, negotovost, zmedenost, zmanjshan obchutek varnosti, dvomi, tesnoba, zaskrbljenost, nepredvidljivo obnashanje, iskanje svojega polozhaja v druzhini in druzhbi, samota, prepiri, kritiziranje, nerazumljivo vedenje odraslih, prevelika obchutljivost, prevelike zahteve odraslih, ki prichakujejo in postavljajo zahteve, za katere she ni prave psiholoshke zrelosti in zanje ni potrebnih socialnih izkushenj, zahteve po pretirani ubogljivosti, po pretogem sposhtovanju pravil ... Vse to so sila hude preizkushnje za ... otroka, ki se mora nauchiti, kako vse te stvari obvladati, che hoche konchno postati ... odrasel chlovek.«

»Torej sem pravi pubertetnik,« sem se zakrohotal.

»Edinstven!« je bil navdushen tudi sam. Potem pa je resno dodal: »In ne pozabi! Zmagovalec! Eden od mnogih milijonov, ki se mu je uspelo prebiti na ta svet. Tega nikoli ne pozabi!«

She enkrat sva se objela, se rokovala kot kakshna imenitna poslovnezha, potem pa se poslovila.

Vznemirjeno sem zakorakal po ozki poti proti domu, po nekaj korakih sem she enkrat pogledal, che je morda she tam. Ne, ni ga bilo vech. Tudi shelestenja grmovja nisem slishal. Potem sem sklenil, da njegov nasvet kar takoj preizkusim. Globoko sem vdihnil, zaprl ochi in prisluhnil Ja! Zdelo se mi je, da deluje. Obraz mi je spreletel nasmeh, she enkrat sem s pogledom preletel klopco, ob kateri se mi je v zadnjih mesecih zgodilo toliko nenavadnih rechi, in medtem ko sem tekel proti domu, so mi v glavi odmevale njegove besede:

»Zapomni si, Nejc, kadar koli bosh hotel slishati moj glas ali moj nasvet, preprosto zapri ochi, globoko vdihni in ... prisluhni ... Che bosh dovolj miren in zbran in brez odvechnih misli, me bosh gotovo slishal. Zunanja podoba je samo nepomembno nalichje ... trik uma, da me ne bi dokonchno pozabil ...«

Pred domachimi vrati mi je korak spet zastal. Kaj che se vendarle ne bo izteklo vse tako, kot je prav? Spet sem se vznemiril. A tega obchutka nisem vech zhelel. She enkrat sem globoko vdihnil in odprl vrata. »Kar bo pa bo!« sem si odlochno zaukazal in vstopil.

 

 

OSMO POGLAVJE