Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
SHESTO POGLAVJE

 

 

O tem, kako Nejc mami pove o svojih srechanjih z Mozhicljem

 

 

 

»To niso nikakrshne frnikole,« sem vzrojil. »To so chudezhne kroglice, ki mi jih je dal ...«

 

V naslednjih tednih sem mozhiclja videl le enkrat. A tudi takrat ni hotel govoriti o tem, kar se je zgodilo s Tinetom. O tem sta se vse, kar je bilo treba, zhe pogovorila z mamo, je bil neomajen.

Potem pa je nekega sobotnega jutra mama spet nenapovedano vstopila v mojo sobo. Skoraj sem zhe pozabil, da je to vchasih pochela skoraj vsak dan. Zachudeno sem jo pogledal.

»Nich me ne glej tako zabodeno!« je razkacheno vzkliknila. »Jaz sem tvoja mama in ta tvoja pravila in dogovori mi grejo vchasih preprosto na zhivce. Pravzaprav sem pozabila potrkati. Prav?«

She vedno sem le zachudeno bolshchal vanjo. Zhe dolgo je nisem videl tako razjarjene.

»Nekam sem zalozhila denarnico. Preiskala sem zhe celo stanovanje, pa je ni nikjer. Si jo ti morda kje videl?«

»Ne,« sem prazno odkimal.

»Nujno jo potrebujem, razumesh? V njej imam ... Pa kaj bi ti pojasnjevala ... Potrebujem jo. Pa kje, za vraga, sem jo pustila?« Bila je ravno ob moji pisalni mizi in ko je odpirala enega od predalov, ga je zaradi prevelike vznemirjenosti premochno povlekla, da je gromoglasno treshchil na tla. Triindvajset kroglic, ki mi jih je do zdaj dal mali chrni prijatelj, se je razletelo po celi sobi. V zhelodcu me je stisnilo, kot bi me pichila razjarjena kacha.

 

 

»Mama!« sem vznemirjeno planil pokonci. »Zdaj je pa dovolj te tvoje …«

Mama se je jezno zasukala proti meni.

»Tako se ne govori s svojo mamo. Najraje bi ti eno primazala! Kaj res ne razumesh, da denarnico nujno potrebujem? Te tvoje ... frnikole ... niso zdaj prav nich pomembne.«

»To niso nikakrshne frnikole,« sem vzrojil. »To so chudezhne kroglice, ki mi jih je dal ...« Preshinilo me je, da ji o njem pravzaprav nisem she nikoli nichesar povedal, kljub temu, da sem to zhe nekajkrat nameraval.

Mama se je z meshanico zachudenosti in namrshchenosti obrnila proti meni.

»Kaj pravish? Da so kroglice chudezhne?« Bolshchala je vame kot rentgenski aparat in si skushala odgovoriti na vprashanje, che se mi ni morda sfrkalo. »In ti naj bi shel shtudirat matematiko?!« je spet izbruhnila. »Pa saj se ti je zmeshalo! Kaj ne vesh, da chudezhev ni? She malo, pa bosh star petnajst let. Fant, pa kaj se dogaja s tabo?« Odlochno je sedla na posteljo in me she vedno nepremichno gledala. »Zdaj mi bosh pa vse po vrsti lepo razlozhil,« je ukazala. »Jasno? In brez kakrshnih koli izgovorov. No, kar tule poleg mene se usedi in mi vse lepo razlozhi. Zhe dolgo te opazujem, kako si iz dneva v dan vse bolj ... drugachen ... Zhe ves chas se mi je zdelo, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti, ampak zdaj bova s tem enkrat in za vselej razchistila.«

»Kaj pa tvoja denarnica?«

»Pusti zdaj mojo denarnico! Alo, govori! In da mi ne izpustish nobene podrobnosti!«

Kljub besu, ki me je spreletel zaradi njenega ukazovalnega tona, sem sklenil, da ji ustrezhem.

»O tem tudi sam zhe nekaj chasa razmishljam,« sem dejal tako mirno, da sem se she sam zachudil od kod mi tolikshna moch, in sedel na stol nasproti nje. »Namrech, da bi ti vse povedal. Zhe nekajkrat sem poskushal, pa se mi je potem vsakich znova zdelo, da trenutek ni pravi. Kot kazhe, je napochil zdaj. Ja, vse ti bom pojasnil, a da ne bo pomote: ne zato, ker bi se te bal ali kaj podobnega, temvech zato, ker tako hochem tudi sam.« Za trenutek je njen pogled izgubil svojo osorno ostrino. »Torej ... Pred priblizhno tremi meseci, ko sem sedel v parku ...«

»V katerem parku?« je spet jezno bevsknila.

»V parku ... priblizhno na pol poti v sholo. Tam je klopca, kjer se zelo dobro pochutim, in se dostikrat ustavim,« se nisem pustil zmesti.

»Aha.«

»Ali pa nazaj grede, ko grem iz shole.«

»In kaj pochnesh tam?«

»Me bosh pustila, da ti povem do konca, ali me bosh ves chas prekinjala?« sem povzdignil glas, a sem bil v sebi she vedno popolnoma miren in zbran.

Samo malce nejevoljno je vzdihnila, ugovarjala pa ni vech.

»Ko sem torej pred priblizhno tremi meseci nekega vechera sedel na tisti klopci ... Aha, zdaj se natanchno spomnim. Bilo je takrat, ko sem naslednji dan shel k ravnatelju.«

»Sem vedela, da vsa tista rech z ravnateljem po nechem zaudarja. To, da si shel k njemu, ti ni bilo prav nich podobno,« je spet poskushala zaviti na staro pot.

»Mama, lepo te prosim!« sem vzkliknil.

»No, povej zhe, povej! Kaj se pa dash toliko motiti!« je zavrshala.

»Ko sem tako sedel na tisti klopci in razmishljal o tem, kaj naj storim, ker imam toliko problemov ...«

»Ti da imash probleme!« je spet poskochila kot ris. »Pha. Danashnja mladina sploh ne ve, kaj so problemi. Vse vam prinesemo k riti, vi pa nam tvezite o nekakshnih problemih! Pa o svojih pravicah in ne vem, o chem vse she.«

»... in zanje nikakor ne najdem nobene pametne reshitve ...« sem nadaljeval, ne da bi se prepustil njenim izbruhom. »No, in takrat se je nenadoma od nekod ... iz grma, ki raste tam v blizhini, pojavil nenavaden chrn mozhicelj. Pravzaprav – ravno zdaj mi je kapnilo v glavo – cheprav sem ga do zdaj videl zhe vsaj tridesetkrat, she vedno ne vem, kako mu je ime. Res nenavadno. Da mi she nikoli ni padlo v glavo, da bi ga povprashal po imenu. No, kakor koli, on je vedel, kdo sem in kako mi je ime tudi. Zares chudno ...«

Mama me je gledala z odprtimi usti.

»Kaj pravish? Nejc, pa ne, da si se zachel drogirati? Pokazhi roke.« Panichno je vstala, mi zachela vihati rokave in me gledati v ochi, kot da bi vedela, kako izgledajo tipi, ki se drogirajo.

»Mama, lepo te prosim! Tudi meni se zdi vse skupaj silno nenavadno in tudi sam ne vem, kaj natanko naj si mislim. A drugega kot to, da ti povem, kaj je bilo, ne znam. Jasno? In – ne, ne drogiram se! Okej?«

Malce pomirjeno je sedla nazaj na posteljo, a me je she naprej nadvse sumnichavo opazovala.

»Torej,« sem nadaljeval, »imel sem obchutek, kot da ga od nekod poznam, in on mene prav tako ... Skratka, zachel mi je pripovedovati o tem, kako morda lahko reshim svoj prvi problem.«

 

 

»Z ravnateljem?«

»Z uchiteljem matematike in z razrednikom.«

»Aha.«

»In na koncu tega najinega prvega srechanja mi je dal – vem, da se bo slishalo chudno, ampak drugache je ne znam imenovati – chudezhno kroglico.« S pogledom sem preletel tla svoje sobe in jo zagledal v blizhini svojih vrat, kamor se je skotalila, ko je mama tako besno iskala denarnico, ki zdaj kar naenkrat ni bila nich vech pomembna. Zhenske! me je preshinilo. »Evo, tole oranzhno,« sem rekel, ko sem jo pobral in ji jo pomolil pod nos. »Mozhicelj mi je povedal, da jo lahko uporabim takrat, ko bom pred kako odlochitvijo, pa bom zaradi prevelikega strahu prevech okleval. Ko bo strah tako mochan, da me bo ohromil in s tem preprechil, da bi kar koli ukrenil.«

Mama je za trenutek povesila pogled. Pomislil sem, da se je morda spomnila Tineta in tega, kako strashno jo je bilo takrat strah, da bi kar koli ukrenila.

»Ni mi rekel, da se bo kroglica odlochila namesto mene, ampak samo to, da bo strah z njeno pomochjo pojenjal, in bom lahko spet trezno razmishljal,« sem nadaljeval. »Pa she to, da jo lahko uporabim le potem, ko bom zhe izrabil vse lastne sile, da strah premagam. Sicer, je rekel, ne bo delovala. In vedno, ko sem ga ubogal, je stvar res delovala. Podobno je bilo tudi z drugimi kroglicami. Vsaka je namenjena chemu drugemu.«

Med pripovedovanjem sem pobral she zadnjo in z njimi v narochju sedel k mami na posteljo.

»Poglej, tale rdecha,« sem ji jo pomolil pred nos, »me spomni, da imam, ne glede na to, da bom chez tri leta uradno zhe odrasla oseba, she vedno pravico do igre, razvedrila, domishljije; da sem vchasih she vedno lahko otrochji, saj, kot je pojasnjeval mozhicelj, je igra zelo pomembna za vse otroke, ne glede na to, koliko so stari. Omogocha obvladovanje dolochenih veshchin, ki bodo zame pomembne tudi pozneje v zhivljenju, saj se prav s pomochjo igre lahko nauchim vztrajati za dosego cilja, vendar ne za vsako ceno, temvech skozi zabavo, ki razbija vsakodnevno monotono ponavljanje dolochenih dejanj, zaradi katerih se chlovek lahko popolnoma chustveno izprazni in postane kot lupina brez duha ... Najbrzh bi bilo to koristno tudi za odrasle.«

»Ampak saj vesh, kako tezhko je danes zasluzhiti denar. Cele dneve sem v sluzhbi, ko pa pridem domov, sem izzheta kot cunja ... Kje naj najdem she chas in energijo za igro ...?« je zardela mama.

»Ob vikendih si kljub temu vechino chasa doma ... Oziroma ga prezhivish po trgovinah …« sem odvrnil.

»Bom malo razmislila …« je rekla tiho. »Kaj pa tista modra?«

Izvlekel sem modro kroglico in si jo nekaj chasa ogledoval. Ko sem se spomnil dneva, ko mi jo je mozhicelj izrochil, sem se moral nasmehniti.

»Kaj je?« je bila radovedna. »Kaj se smejish?«

»Ah, nich posebnega. Spomnil sem se, kaj mi je pripovedoval mozhicelj takrat, ko mi jo je dal.«

»No?« je bila zheljna odgovora mama.

»Torej ... Ta modra kroglica naj bi mi dala moch, da se zavedam, da imam pravico do samostojnosti,« sem pojasnil.

»Pha …« ni bila ravno najbolj zadovoljna z odgovorom.

»Do materialne in osebne samostojnosti,« sem pomenljivo nadaljeval. »Da se uchim prevzemati nadzor nad sabo, nad svojimi ravnanji in odlochitvami. Da je zhivljenje pravzaprav nenehno sprejemanje odlochitev in prevzemanje odgovornosti za izbiro, za katero sem se odlochil. In da je zato najpomembnejshe, da se nauchim odlochati z lastno glavo. In da ima vsak otrok pravico do prilozhnosti, da sprejema odlochitve v skladu s svojo starostjo.«

»Kaj? Bosh rekel, da ti ne pustim dovolj svobode, da bi se odlochal s svojo glavo?« je bila spet malce uzhaljena, kot da bi bili moji stavki naperjeni proti njej, cheprav v resnici sploh niso bili.

»Mama, lepo te prosim, ne jemlji stvari tako zelo osebno. Saj te z nichimer ne napadam, le govorim ti, kaj pomeni tale modra kroglica, se spomnish?«

»No, in kaj ti je rekel takega, da si se prej smejal?« je povesila pogled, ko je ugotovila, da je naredila napako.

»Zachel je repati …« sem se nasmehnil. »Nekaj takega, che se prav spomnim:

»Odlochitev v skladu s svojo starostjo pomeni,
da pri treh otrok si sam obuje chevlje
in vsaj nekaj metrov se s kolesom pelje;
da gre pri sedmih sam prek ceste,
ne da starsha bi pri tem sprostila vse nervoze svoje zveste;
da pri desetih zmore biti sam doma,
pa cheprav stanuje sred gora.«

Za trenutek sem zastal, da bi videl, kaj si misli mama.

»No, kaj me zdaj tako gledash? Saj si she prevechkrat sam doma!« je prhnila.

»Ampak koliko chasa je trajalo, da si me pustila, a? Shele pri dvanajstih!«

»Ah, ne prichkaj se zdaj z mano, nimava cele nochi. Raje nadaljuj!« mi je z malce narejeno strogostjo pomignila, da jo zanima, kaj she sledi.

»Da se samostojno lahko odlocha,
kje in s kom prezhivlja prosti chas,
da aktivno sodeluje pri odlochanju doma,
v sholi in she marsikje drugje,
da ima zaradi pomanjkanja mochi
pravico do zastopnika, ki o njegovih pravicah ga pouchi,
zagovarja njegove zhelje in njegovo mnenje,
da ima v skladu s svojo starostjo
pravico do dozhivljanja sveta ...«

»Gotovo ti je kakshno cvetko natresel tudi o puberteti, a?« se je zdaj zhe skoraj navdusheno vmeshala mama.

»Vesh, da!« sem se zasmejal in nadaljeval:

»Puberteta je chas, da si mladezh ustvari
celovito podobo o sebi,
o tem, kaj hoche pocheti, torej o svoji
temeljni zhivljenjski potrebi.
Mora se tudi fizichno osamosvojiti,
sicer se she prevech hitro mu utegne zgoditi,
da iz odvisnosti od starshev tako nedozorel
pobegne v partnersko zvezo,
kjer she vedno kot jokav otroche pada iz krize v krizo.
 
V prvih letih zhivljenja je seveda silno pomembno,
da starshi imajo radi otroka in ob njem so zmeraj in vedno,
a brezpogojna ljubezen mu daje lazhni obchutek svobode,
saj je vedno odvisen le od njihovega razpolozhenja
in njihove volje,
saj che otrok ne pozna jasno prichakovanj
in mejá tistih, katerih ljubezen zheli,
ves chas le bolestno za njihovo naklonjenost se napreza, bori.
Tako se ustvarja prikrita avtoriteta in zmedeni odnosi,
in otroci ostanejo tako rekoch etichno bosi,
torej nesamostojni in brez pravih vrednot,
v mozhganih pa zmeda in kaos in nenehen ropot.
 
Nadalje za razvoj samostojnosti tudi ni prav,
da starshi ga nenehno varujejo pred nevarnostmi,
kot da je to najstrashnejshi bavbav.
Otroku morajo starshi dovoliti,
da obchasno tudi kam skrene,
in mu biti v oporo, ko malce ranjen
spet v svoj domachi brlog se zavleche;
saj jih morajo nauchiti, kako naj ravnajo takrat,
ko gre kaj narobe, kako obvladati stres,
konflikte, neizogibne zablode.
 
Che otrok naredi napako, ni prav nich koristno,
da nazhenesh v sobo ga razmishljat o tem, kaj storil je napak,
temvech mu je treba razlozhiti, kaj se je zgodilo,
in mu svetovati, kaj naj stori,
da se kaj podobnega ne ponovi;
da sam se nauchi razmishljati o tem,
kaj dolochena dejanja prinesó
in kako najbolje bi shkodo popravit bilo.
 

»No, in tako naprej ...« sem se zadihan sesedel na stol. »Da morata oche in mama otroku pomagati krepiti voljo, namesto da si ga skushata podrejati in ga nenehno nadzirati. Nanj morata vplivati z lastnim zgledom in s svojim vedenjem, kar ni poskus nadziranja in podrejanja, temvech le nekakshna informacija o enem izmed mozhnih vzorcev. Kako se bo otrok odlochil, pa je njegova izbira. Che se starshi opirajo le na svojo moch starejshega, che ga za pridnost podkupujejo z darili ali s chim podobnim, ali pa mu grozijo, ga kaznujejo, bodo s tem ustvarili nekakshno ustrahovano, ubogljivo bitje, s skoraj nikakrshnim obchutkom lastne vrednosti, brez vsakrshne notranje discipline in odgovornosti do sebe in drugih, saj bo tak otrok nenehno odvisen od zunanjih nagrad.«

»Torej pravish, da je bilo narobe, ko sem ti takrat, ko si bil majhen, obljubljala sladoled, che bosh v trgovini ves chas tiho?« je navihano vprashala.

»Hm, kaj mislish ti?« sem se zarezhal.

»Mislim, da che se take napake dogajajo le bolj poredko, to morda ni tako usodno, che pa je to prej pravilo kot izjema, potem pa imash morda celo prav.«

Spet sem se zagledal v svoje kroglice in jih nekaj chasa premetaval.

»Nejc, vse tole, kar si mi povedal, je ... zanimivo, ampak vrniva se zdaj na tistega tvojega ... mozhiclja. Se ti ne zdi vse skupaj le malce prevech chudno? Kaj res ne moresh priznati, da si si vse skupaj izmislil, ker ...« je spet podvomila v resnichnost moje pripovedi mama.

»Pojdiva v park. Morda bo tam,« sem predlagal. »Nich pametnejshega mi ne pade na misel. Ko ga bosh videla, mi ne bosh mogla vech ochitati, da si izmishljujem.«

Mama je najprej malce oklevala, potem pa le pristala.

»Naj bo, che se drugache res ne dash preprichati ... Cheprav je res zhe zelo pozno.«

Na hitro sva se oblekla in odhitela v park.

 

 

SEDMO POGLAVJE