Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
PETO POGLAVJE

 

 

O tem, zakaj je Nejcheva mama zhalostna

 

 

Od prvega srechanja z mozhicljem je minil dober mesec in v tem chasu sem ga videval skoraj vsak dan. Vchasih je prilomastil iz grmovja, vchasih izza drevesa, vchasih se mi je zdelo, da se je pojavil pred mano kar iz nicha. Vedno pa se je to zgodilo v trenutku, ko sem nanj zavestno skoraj pozabil, ko so mi misli tavale bog ve kje in sem bil popolnoma sproshchen. V tem chasu sem si nabral zhe skoraj za celo vrecho teh njegovih chudezhnih kroglic. Moji problemi so izginjali oziroma so se z njihovo pomochjo reshevali kot po tekochem traku. Mama se je na moje veliko zachudenje strinjala z mojo pravico izbire izobrazhevanja, pristala je celo na mojo pravico do zasebnosti, in zdaj vsakich, preden vstopi v mojo sobo, prej potrka in me vprasha, ali gre lahko naprej; che ji kaj na meni ni vshech, me nich vech ne zmerja, da sem prav tak vrag kot moj oche, ki ga zdaj spet videvam precej pogosteje, mama pa se v najin odnos tudi pretirano ne vmeshava. Che ji o kaki stvari nochem pripovedovati, mi brez vechjih pretresov dopushcha pravico do skrivnosti, celo po mojih stvareh ne brska vech, kot je to pochela vchasih, ko je to opravichevala s tem, da ima do tega vso pravico samo zato, ker je pach moja mama. Z Mijo, punco, v katero sem bil zaljubljen, sva se pogovorila, in spoznal sem, da sem tudi sam storil precej neumnosti. Moja uzhaljenost in jeza sta bili le posledica ranjenega ponosa, svoja uzhaljena chustva pa sem prelevil v zaigrano jezo – togoto in kujavost – s katero sem hotel izsiliti, da bi se drugim smilil. Prav tako sva se pogovorila s Tadejem, ki sem ga dolzhil, da je prav on kriv za mojo nesrecho. Zdaj gremo vchasih celo vsi trije skupaj na pijacho ali kaj podobnega, in se smejimo, kako neumni smo bili, ker smo si nashe pretekle dogodivshchine razlagali tako egoistichno in zgresheno.

Ko sem se tistega dezhevnega in precej turobnega torka kot po navadi, kadar smo imeli znanstveni krozhek, pozno zvecher vrachal domov in razglabljal o tem, kako nenavadno se je v zadnjih tednih moje zhivljenje obrnilo na bolje, pa me je doma chakalo veliko presenechenje. Zhe ko sem vstopil, sem zachutil neprijetno, moreche vzdushje. Previdno sem se razgledoval po stanovanju, po chevljih v predsobi sem ugotovil, da je mama zhe doma, a je ni bilo niti v kuhinji niti v spalnici; potem pa sem skozi priprta vrata svoje sobe zagledal luch.

Mama je zgrbljeno sedela na postelji in tiho hlipala.

»Kaj se je zgodilo?« sem vprashal zaskrbljeno.

»Oh, Nejc,« je komaj izdavila, potem pa planila v neutolazhljiv jok.

Skozi glavo so mi privrshale mozhicljeve besede, ko mi je pred nekaj dnevi izrochal zeleno zhogico proti kujavosti, ki ni bila po njegovem nich drugega kot zaigrana zhalost. Da zhalost omogocha, je pojasnjeval, da se bolechina ob izgubi nekoga ali nechesa sproshcha in manjsha. Da jok sproshcha dolochene kemichne snovi, ki bolechino zmanjshajo, da lajshanju zhalosti pripomore pogovor, morda telesni dotik, iskreno razumevanje in potrpezhljivost. In da tisti, ki otrokom preprechujejo, da bi zhalost izrazili – ko jih na primer preprichujejo, da fantki ne smejo jokati, da je tisti, ki joka mila jera in podobno – ne ravnajo prav, saj s tem zhalost le potlachijo, namesto da bi ji pustili, da se izrazi.

 

 

Zdaj pa, ko sem zagledal svojo mamo tako zelo zhalostno, sem se nenadoma znashel v vlogi, ki je nisem prav nich obvladal. Previdno sem sedel na svoj razmajani stol, mama je imela obraz she vedno zakopan v roke in je she vedno jokala.

»Mama, kaj se je zgodilo?« sem ponovil kolikor sem mogel sochutno.

Dlani je utrujeno spustila v narochje in me pogledala s svojimi pordelimi ochmi. Pochasi si je zachela brisati solze in nejeverno odkimavati z glavo, kot da ne more verjeti nechemu, kar se je zgodilo.

»Se spomnish Tineta?« je konchno spregovorila in se poskushala nasmehniti. »Dve ali tri leta je bil mlajshi od tebe, se mi zdi.«

»Ja, seveda se ga spomnim,« sem zbegano odvrnil. »Prejshnji mesec je bil star dvanajst let. Kaj je z njim?«

Spet je zachela nejeverno zmajevati z glavo, po licih ji je ponovno steklo nekaj solz, a se je nekako le zadrzhala, da ni izbruhnila v she hujshi jok.

»Pa njegovega ocheta? Se spomnish njega?« Obraz ji je spreletela nekakshna iskra gnusa.

»Ja, tudi njega se spomnim,« sem she naprej potrpezhljivo chakal, da mi konchno razkrije, kaj se je zgodilo. »Ko sem bil nekajkrat pri njih doma, mi ni bil prav nich vshech. Enkrat sem bil celo zraven, ko je Tineta pretepel s pasom.«

»In to se ni zgodilo le enkrat,« je v obupu sklenila dlani mama. »Jaz jih poznam zhe zelo dolgo, vesh. Ko je bil Tine she majhen, sem ga kar pogosto pazila, ko sta bila njegova starsha v sluzhbi. Zhe takrat ga je tepel. Pa mama tudi ni bila dosti boljsha. Kadar koli je storil kaj takega, kar jima ni bilo vshech, je dobil klofuto. A nisem nikoli nich rekla. Cheprav sem ves chas vedela, da bi morala nekaj storiti. A ta prekleti strah me je tako hromil. Vse mogoche sem si dopovedovala, da bi se le nekako preprichala, da je bolje, da ne ukrenem nichesar, cheprav sem globoko v sebi ves chas vedela, da ne ravnam prav. Da sem najbrzh ena redkih, ki ve, kaj se dogaja, morda celo edina ... In zdaj, moj bog, zdaj se je zgodilo tole ...«

»Za bozhjo voljo, mama,« nisem vech izdrzhal, »povej zhe, kaj se je vendar zgodilo!«

»A klofute so bile she najmanj, kar je moral ubogi fant pretrpeti,« je nadaljevala kot v nekakshnem transu. »Kar nekajkrat sem bila zraven, ko je oche zagrabil pas, in zachel udrihati po njem, da je pokalo, kot bi priganjal konja k delu. Ko pa je bil she posebej razpolozhen, je pas obrnil in po njem udrihal kar z zaponko. Ubogi otrok je bezhal kot ponorel, se poskushal skriti pod mizo, tekal med stoli, da so frchali po kuhinji, kot bi bili iz papirja. Oche pa za njim kot podivjana zhival. Fant je bil pogosto ves v modricah, vem, da so ga nekajkrat peljali celo na shivanje. Moj bog ... moj bog ... Jaz pa sem stala tam kot hipnotizirana tepka, kot da ne morem dojeti, kaj se dogaja. Ponavadi sem se potihoma izmuznila iz stanovanja, kot da se bojim, da se ne bi she meni kaj zgodilo. A ko bi vsaj potem, ko sem bila enkrat zunaj, kaj storila.« Za trenutek je zastala, si popravila pramen las, ki ji je padel na utrujeni obraz, in se zazrla vame s pogledom, polnim obupa in bolechine, kot da v meni ishche reshitev, ki ji je nisem mogel ponuditi, potem pa je z otozhnim glasom nadaljevala: »Njegova mama me je potem vsakich, ko me je srechala, preprichevala, da s Tinetom ni nich hujshega, da jih je odnesel le z nekaj praskami, in da tudi ona vchasih dobi kakshno zaushnico, a da se moramo s tem sprijazniti. Da je njen mozh pach tak, kot je. Da je po srcu neizmerno dober chlovek, a vchasih pach ponori, ker ima toliko skrbi.«

»Mama, she vedno mi ni jasno, kaj se je zgodilo s Tinetom?«

»Vcheraj zvecher je bil baje spet v enem od tistih svojih ponorelih stanj. Tako mi je vsaj rekla njihova soseda, ki mi je danes telefonirala v sluzhbo. Je rekla, da je bilo iz njihovega stanovanja slishati tako nechloveshko rjutje, da ni vech zdrzhala, in je poklicala policijo. A je bilo zhe prepozno.«

»Prepozno? Prepozno za kaj, mama?« sem vzkliknil vznemirjeno in se zachel nelagodno presedati na svojem stolu, ki je naenkrat postal neudoben in trd.

»Ko so prishli policaji, je bilo v stanovanju zhe vse tiho. Najprej jih zhena celo ni spustila naprej, potem ko so jo videli, da je vsa zmeshana – tako mi je rekla soseda, ki je vse skupaj opazovala s hodnika – pa so vendarle vstopili na silo.«

»In?« sem jo gledal z debelimi, preplashenimi ochmi.

»Tine je lezhal v kuhinjskem kotu, oche pa je popolnoma mirno sedel na stolu v dnevni sobi in buljil v televizor.«

»In kaj je zdaj s Tinetom? Kako hudo je poshkodovan?«

»Oh, Nejc,« je spet obupano zajechala mama, »eden od udarcev je bil tako hud, da mu je ... Oh, moj bog, pa saj to ne more biti res ...« Po licih se ji je ponovno usul plaz solz, jaz pa sem prebledel in nekaj dolgih trenutkov le nemo bolshchal skozi okno, kjer so padale tezhke dezhevne kaplje.

»Eden od udarcev je bil tako silovit, da mu je ... pochila lobanja,« je chez chas rekla mama. »Dezhurni zdravnik, ki je tja prishel nekaj minut za policijo, je dejal, da je bil fant na mestu mrtev.«

Spet sva le tiho zhdela v polmraku in premlevala vsak svoje turobne misli.

»In vesh, kaj je izdavila ta zverina?« je nenadoma planila. »Da si je sam kriv. Da je navaden slabich, ki ga nikoli ni bilo nich v hlachah in ga tudi nikoli ne bo. Da takih ni prav nich shkoda. Da mu je celo storil uslugo.«

Zdaj se je tudi meni zachelo vrteti, napadla me je tako silovita slabost, da sem mislil, da bom zachel bruhati. Kaj bi na to rekel moj »chudezhni« mozhic? sem pomislil. Zdelo se mi je, da ne bi bil sposoben nobenega pametnega odgovora. A mi je z njim postregla kar moja lastna mama.

»A fanta bi lahko reshili. Zhe zdavnaj bi ga lahko reshili. Che bi le kdo od nas, ki smo vedeli, kaj se dogaja, kaj storil. Lahko bi poklicali socialno, razumesh? Ali kaj jaz vem, koga. Saj imamo v Sloveniji varne hishe, kamor se lahko zatechejo mame in njihovi otroci, che hochejo zbezhati pred nasiljem v druzhini. Tako pa smo vsi samo nemo stali ob strani in gledali, kaj se dogaja. To, da Tineta zdaj ni vech, je tudi nasha krivda.«

Prisedel sem k njej na posteljo in jo objel.

»Mama, ne krivi zdaj sebe,« sem se slishal rechi. »Naredila si tisto, kar si mislila, da je bilo v tistem polozhaju najbolje.«

»Premalo, premalo ... Nichesar, nichesar pametnega nisem storila,« je she naprej hlipala v popolnem brezupu in zdelo se mi je, da je najvech, kar lahko storim to, da sem preprosto ob njej.

Sredi tedna sva odshla na Tinetov pogreb in kljub temu, da sva se drzhala bolj na koncu sprevoda, je mama nekajkrat padla v neutolazhljiv jok. Po nekaj dneh se ji je razpolozhenje le spremenilo, cheprav sem z njenega obraza povsem jasno razbral, da she vedno ni in she dolgo ne bo pozabila, kaj se je zgodilo; in to tudi zato, ker se je sama pochutila vsaj malce krivo, ker ni ukrepala, ko je bilo to she mogoche.

 

 

SHESTO POGLAVJE