Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
CHETRTO POGLAVJE

 

 

O tem, kako Nejc spozna, da je zmagovalec

 

 

 

 

Dan je potekal brez vechjih pretresov. Kljub pogovoru z ravnateljem sem bil znova prijetno presenechen, ker se je uchitelj matematike v resnici trudil, da bi se spremenil. Cheprav je v njem she vedno tlela drobna zamera, chesh: kaj me bo takle mladoletni frkolin uchil, kako naj opravljam svoje delo, se mi je zdelo, da jo je skushal premagati in biti vljuden.

Na poti proti domu sem se spet ustavil pri svoji priljubljeni klopci, in ko sem sedel na njeno prijazno leseno okostje, so mi kot po chudezhu iz glave izpuhtele nadlezhne misli, che pa se je kakshna vendarle porajala, ji nisem posvechal pretirane pozornosti. Uzhival sem v lepem vechernem pogledu na jasno nebo, po katerem so se razigrano podili drobni beli oblaki. Iz tega spokojnega stanja me je nenadoma zdramil shum, ki je bil sila podoben vcherajshnjemu. Refleksno sem se ozrl proti grmovju, a tam ni bilo nikogar. Ko pa sem se zasukal na drugo stran, kjer se je kot nema pricha vsakodnevnemu vrvenju nepomichno dvigal proti nebu stari hrast, sem ga zagledal. Ja, spet se je prikazal taisti dobrodushni mozhicelj, s katerim sva se spoznala prejshnji dan.

»Pozdravljen, dobri mozh!« je veselo pozdravil.

»Pozdravljen,« sem odvrnil malce zadrzhano, v meni se je znova porajalo nelagodno vznemirjenje.

»Kar brez panike,« je dejal pomirljivo, kot da spet ve, kaj se dogaja z mano. »No, kako je bilo vcheraj v sholi?« ga je zanimalo.

Porochal sem mu o tem, kaj se je zgodilo.

»Ampak, ti si gotovo zhe vnaprej vedel, kaj bo, a?« sem ga preizkushal, ko sem pripoved pripeljal h koncu.

»Ne, tega nisem vedel. In tega z gotovostjo ni mogel vedeti tudi nihche drug,« je odvrnil in se mi razigrano nasmehnil.

»Jaz pa imam obchutek, da ti vse vesh,« sem she vedno vztrajal pri svojem.

»Obchutek vchasih tudi vara, moj dragi Nejc. Jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti,« je odgovarjal skrivnostno. »A pojdiva lepo po vrsti. Zakaj tega ni z gotovostjo mogel vedeti nihche? Ker je bila odlochitev o tem, kaj bosh storil, ali bosh sploh uporabil kroglico in tako naprej, samo tvoja, razumesh?«

Spet sem ga le vprashujoche gledal.

»Ker je to ena od tistih najpomembnejshih rechi,« je nadaljeval potrpezhljivo, »zaradi katerih je chlovek – chlovek. Edinstven in neponovljiv, razumesh? Chlovek ima svobodno voljo. Moch izbire. To je tisto, kar ga razlikuje od drugih zhivih bitij, ki so v glavnem podvrzhena nagonom.« Na kratko je premolknil in me z zanimanjem opazoval, kako bodo njegove besede uchinkovale name. Ko je bil nekako zadovoljen z mojim nemim odzivom, je nadaljeval: »In kako to, da si tako pozen?«

She vedno sem verjel, da mu je odgovor gotovo zhe znan. Zakaj me potem gnjavi z odvechnimi vprashanji?

»Kaj ne vesh?«

»Kako, da si tako pozen?« je spet preslishal moje vprashanje. Zachuda me to pri njem ni motilo. Sigurno ima kak pameten razlog, da to pochne, se mi je zazdelo; in cheprav nisem vedel natanko kakshen, sem bil preprichan, da bom to ob pravem chasu zhe she razumel.

»Ob torkih imam znanstveni krozhek,« sem odgovoril. »V glavnem to pomeni matematiko in fiziko. Pa obchasno malo kemije in biologije.«

»Matematika in fizika sta ti precej vshech, kaj ne?«

»Ful,« sem poskochil, da sem se skoraj zaletel vanj. »She srecha, da nas ima pri krozhku drug uchitelj kot pri pouku. Drugache ne vem, ali bi hodil tja. Letos smo dobili Bizgota, ki mi je matematiko zhe skoraj chisto priskutil. Prejshnja leta smo imeli uchiteljico, pri kateri so bile ure matematike najbolj vznemirljiva stvar na svetu, potem pa se je upokojila in prishel je ta ... ta ...«

»Bizgo,« se je zasmejal mozhicelj.

»Ja. Uradno mu je ime malo drugache, nekdo ga je preimenoval v Bizgota, pa se ga je ochitno prijelo.«

»Che te nekaj privlachi in vznemirja tako zelo kot tebe matematika, in verjamesh, da je to tisto, s chimer se hochesh ukvarjati, ne smesh nikomur dopustiti, da ti jo priskuti. Takoj ko zachnesh razmishljati in chutiti podobno kot ti, postanesh zhrtev. Ker vajeti svoje usode prepustish drugemu,« je zdaj brez odvechnih olepshavanj zachel s svojim predavanjem mozhicelj. »Takoj, ko v sebi zachutish neprijetna chustva, se morash vprashati, zakaj tako chutish. To je tvoja pravica in dolzhnost, che hochesh postati chlovek, kakrshen zhelish biti in izpolniti svoje zmozhnosti.«

»Ampak …«

»Ne, Nejc. Zdaj se ne moresh vech izgovarjati,« je bil neomajen mozhicelj. »Le spomni se vcherajshnje lekcije. In tega, da si rojen zmagovalec. Vsak, ki hodi po tem svetu, je rojen zmagovalec. Razumesh? To mu je dano z rojstvom.«

Zdaj se mi zares ni niti sanjalo o tem, kaj mi hoche povedati.

»Spomni se, kako si prishel na svet,« je brzh pristavil mali mozh.

»Pa ne, da me bosh zdaj uchil o tem, kako shtorklja prinasha otroke, kaj?« sem se pokroviteljsko zasmejal. »Se ti ne zdi, da sem zhe v letih, ko so mi te stvari zhe precej dobro znane?«

»Seveda mi je jasno, da vesh, kako pride otrok na svet. Ampak pojdi she malo nazaj. Pomisli na spochetje.«

»Semenchece potuje po semenovodu, nadaljuje svojo pot do zhenskega jajcheca, predre ovojnico in oplodi jajchece,« sem drdral v napihnjeni profesorski drzhi.

»Natanko tako. Kaj torej to pomeni?« se ni zmenil za moje afnanje mali nenavadnezh.

»Kaj to pomeni, kaj to pomeni?« sem bil she vedno poln samega sebe. »Saj pravim: da ga oplodi!«

»In med kolikimi semencheci je prav tvoje prishlo do jajcheca?« je she naprej popolnoma mirno sprasheval moj sogovornik.

Po kratkem razmisleku sem zopet zachel drdrati kot menih svojo jutranjo molitev:

»V semenski tekochini je na milijone semenchec. Raziskave kazhejo, da je v Evropi v zadnjih petdesetih letih njihovo shtevilo padlo kar za polovico, to pomeni, da jih ima moshki v kubichnem centimetru dvakrat manj kot pred pol stoletja: v povprechju le she petdeset milijonov. Pri tridesetih milijonih pa velja, da je moshki neploden. Razlichni strokovnjaki vzrok za tako nagel padec pripisujejo razlichnim dejavnikom. Nekateri krivijo ...«

»Dobro, dobro,« me je prekinil. »Da ne bova prevech zashla. She enkrat: koliko semenchec?«

»Saj sem rekel: na milijone.«

»Na milijone!« je vzkliknil tako presherno, da je splashil nich hudega slutechega kosa, ki je ravno mrzlichno brskal za vecherjo, in s poveshenim kljunom odskakljal v zavetje grmichaste detelje. »In spet: katero izmed te silne mnozhice semenchec je zmagalo?«

Zdaj me je konchno preblisnilo, kam je meril.

»Moj bog!« sem vzkliknil tudi sam, da se je koshata hrastova kroshnja kar stresla. »Moje! Tisto, iz katerega sem nastal jaz!«

»Natanko tako,« je bil zadovoljen mozhicelj. »Tvoje. In vsak chlovek, ki stopa po tem svetu, ima popolnoma identichno zgodovino, kot je tvoja ... No, che za trenutek zanemarimo tiste, ki so bili umetno oplojeni ... A to je zhe druga zgodba.«

»In to po tvojem pomeni, da smo zaradi tega vsi rojeni zmagovalci?«

 

 

»Tako je!« je odlochno odvrnil mali navihanec. »Vsak, ki stopa po tem svetu, je dedich velichastne prve zmage, ki mu je omogochila, da je privekal na svet. Zhe samo to je veliko tezhje, kot zadeti glavno nagrado na loteriji, razumesh! Da se je izmed te silne mnozhice semenchec prav tvoje prerinilo do cilja, preshlo ciljno chrto in oplodilo jajchece. Vse drugo je v primerjavi s tem machji kashelj. Che seveda potem v zhivljenju izkoristish vse mozhnosti, ki so ti dane na razpolago.«

Za trenutek sem se s hrbtom naslonil na klop. Uchinek njegovih besed je v meni ustvaril nadvse prijeten obchutek. Da sem zmagovalec? Na kaj takega nisem she nikoli pomislil. Ampak res! Kakshna silna bitka je to morala biti? Na milijone in milijone semenchec. In ravno moje je doseglo cilj. In iz njega sem se rodil jaz. Kakshna dedishchina! Kako velichasten zachetek! mi je vrshalo skozi razvneto glavo. Potem sem se spet spomnil svojih vsakdanjih problemov. Navdushenje je pojenjalo.

»A kljub vsemu ...« sem spet zachel cincati. »To je bil shele zachetek. Zdaj pa imam toliko problemov, da sploh ne vidim nichesar drugega.«

»Vsi so reshljivi,« je bil mozhicelj she naprej neomajen kot Triglav. »Vsi, razumesh! Samo pravilno se jih morash lotiti in jih reshevati postopoma: enega za drugim. Se ne prepustiti zmedi. In morebitnim slabim vplivom tistih, ki tega ne znajo ali nochejo pocheti. Za katere se ti zdi, da ti delajo krivico, da ti kratijo tvoje pravice.«

Nekaj minut sva sedela brez besed, kot da mi moj sogovornik hoche dati nekaj chasa, da vsaj za silo prebavim to, kar mi je pravkar povedal.

Potem je zopet nadaljeval.

»No, zdaj ko sva doumela ta tvoj velichastni pohod na zmagovalni oder, pa se spet vrniva nazaj v konkretno sedanjost. Torej sta ti vshech matematika in fizika. Ni ti pa vshech ...«

» … Bizgo!«

»Ja, Bizgo,« se je smejal mozhicelj, kot da bi slishal najbolj smeshno stvar na svetu. Se she spomnish, kaj sva govorila prej, preden sva se lotila zgodbe o zmagovalcu?«

Po kratkem brskanju po mozhganih, sem se res spomnil.

»Che me nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot me matematika, in verjamem, da je to tisto, s chimer se hochem ukvarjati, ne smem nikomur dopustiti, da mi jo priskuti. Kajti takoj ko zachnem razmishljati in chutiti na tak nachin, da mi je zoprna, postanem zhrtev.«

»Tako je!« je navdusheno zaploskal mozhicelj in demonstriral enega svojih vragolijastih plesov, potem pa umirjeno zastal in se sklonil k meni: »Kajti ne le, da si, tako kot vsako drugo zhivo bitje, po svoji naravi zmagovalec, imash tudi neodtujljivo pravico, da zmagujesh ves chas, dokler si zhiv. Che le s tem ne kratish pravic drugih. A che hochesh zmagovati, za to potrebujesh ustrezne pripomochke. Zato imash tudi pravico do izobrazhevanja. Da si izoblikujesh osebnost in svetovni nazor v skladu s svojimi preprichanji. Da imash dostop do najrazlichnejshih informacij. Pravico do mozhnosti, in po mojem dolzhnosti, da razvijesh lasten in kritichen odnos do vsega, kar te obdaja in kar je v tebi. Che se ti zdi, da te pri tej pravici kdor koli ovira, poskushaj to njegovo oviro jemati ... hm ... neosebno.«

»Neosebno?« sem se namrshchil.

»Predstavljaj si, da sedish na klopci, recimo kar na tejle tukaj, in ti nenadoma nekaj pade na glavo. Recimo ... ptichji ...«

» ... drek?« sem se zasmejal.

 

 

»Recimo. Se bosh zaradi tega jezil na pticha? Kakshen smisel bi to imelo? Ali pa ... zamisli si, da te na poti v sholo nenadoma preseneti pes; zagledash ga za ograjo ene od hish, teche proti tebi in zachne razjarjeno lajati. Se bosh z njim sporekel? Ga zachel preprichevati, naj neha lajati? Da nima prav? Se bosh z njim potem v svojih mislih kregal she cel preostanek dneva? Morda she dlje? Predstavljaj si, da to pochnesh she z vsakim drugim psom, ki bi morda storil isto! Kakshen smisel bi to imelo, a? V kaj bi se potem spremenilo tvoje zhivljenje? In kogar koli bi srechal, bi mu na dolgo in shiroko pripovedoval o tem, kako je na svetu grozno. Da te noben pes ne pusti pri miru. Da vsi lajajo. Da cele dneve razmishljash samo o njih, da si jih nikakor ne moresh izbiti iz glave, a proti temu ne moresh nichesar storiti. Da te nihche ne jemlje resno! A?!«

»Dobro, shtekam,« sem pokimal. »Ampak kar se matematike tiche, Bizgo sploh ni glavni problem, vesh. Jaz bi rad po konchani osnovni sholi shel na gimnazijo, na naravoslovno smer. Potem pa shtudirat matematiko ali morda fiziko.

»In?« se je popraskal po svojih zarashchenih kocinah mozhicelj.

»Ja, nich in. Mama pravi, da bi to trajalo predolgo, da moram dobiti sluzhbo prej, kot pa shele chez devet, deset let. Pa she kdo ve, pravi, ali bom sploh doshtudiral. Da je ta shtudij zelo tezhek. In che mi ne bo uspelo doshtudirati, kaj bom pa storil potem? Kdo me bo vzdrzheval? Sama zhe zdaj komaj shaja s placho, ki jo dobi kot trgovka. To mi vseeno daje misliti. Che grem v kakshno lazhjo sholo, bom shel lahko v sluzhbo zhe chez tri, shtiri leta, tako pa ... Mamo precej tezhko jemljem ... ee ... kako si zhe rekel? ... Neosebno.«

»Kaj pa pravi oche?«

»Oche me podpira.«

»V chem je torej problem?« je vprashujoche razshiril roke.

»Ja ... ocheta vidim precej redkeje kot mamo, s katero zhivim,« sem nadaljeval malce poklapano. »Vsakih shtirinajst dni ali pa she bolj poredko. Njen vpliv name je precej mochnejshi kot ochetov. Pa she kar naprej ga kritizira. Odkar sta se lochila ... uf.«

»Vsak otrok ima pravico do rednega videvanja z obema starshema, vesh. Ne glede na to, kaj o tem meni eden ali drugi od njiju. Zdaj si zhe toliko star, da pri tem lahko sodelujesh precej bolj aktivno kot takrat, ko si bil she mlajshi.«

»Ja, saj vem. A kadar koli ga vidim, in potem hochem o tem kaj povedati mami, zachne delati take grimase, kot bi jo dajali iz kozhe.«

»Ne skrbi prevech zaradi tega!« je dejal pomirjujoche in me potrepljal po hrbtu. »A seveda tudi premalo ne. Najbolj zgresheno pa je, che svoje probleme spremljash pasivno. Da samo opazujesh, kaj bodo naredili drugi. Potem zachnesh postajati zhrtev. S tvojo usodo zachnejo upravljati drugi, ti pa se zachnesh spreminjati v nevidnega opazovalca. Tudi z izobrazhevanjem ni nich drugache. Pa verjamesh, da si dovolj sposoben za to sholo?«

»Bil sem na testiranju pri sholskem psihologu, in povedal mi je, da sem vsekakor dovolj sposoben za naravoslovno sholo. In tudi za poznejshi shtudij. Glede na moj sholski uspeh bi se lahko vpisal brez problema. Samo mama ...«

»Prav je, da uposhtevash njeno mnenje. Od nechesa je treba zhiveti in denar je treba nekako zasluzhiti. A ne pozabi: che hochesh izpolniti svoje zhivljenje, izkoristiti svoje sposobnosti, morash trezno razmisliti o vseh dejstvih, ne le o enem. Shele potem sprejmi ustrezno odlochitev. To je tvoja pravica. Morda bo tvoja odlochitev v skladu z zheljami tvoje mame, morda ne, a odlochitev mora biti tvoja, to je najpomembnejshe.«

»Slishi se tako preprosto, ampak, moj bog, vse te odlochitve ... saj se mi bo utrgalo,« sem se javkajoch drzhal za glavo.

»Bi bil raje she vedno dojenchek, brez vsakrshnih skrbi in tezhav? Ko so zate nenehno skrbeli drugi?«

Malce nostalgichno sem zavzdihnil.

 

 

»Ampak tudi takrat ni bilo tako preprosto, vesh, kot se ti morda zdi na prvi pogled. Tudi takrat si se moral presneto boriti za tisto, kar si potreboval. Ko si bil lachen, si se drl kot jesihar, che si si zazhelel to ali ono igracho, prav tako. Ko si se uchil hoditi, si padel, pa se spet pobral, pa spet padel, in tako naprej in tako naprej. Kolikokrat si imel razbito glavo, potolchena kolena in komolce. Pa si odnehal? Seveda nisi! Nauchil si se hoditi! Morda se ti danes to ne zdi nich posebnega, ampak takrat je bil to zate velik dosezhek. Ker si rojen zmagovalec. Ker je to v tvoji krvi, razumesh! Da se spopadesh z vsakim problemom, na katerega naletish v zhivljenju, in ga obvladash,« je pletel svojo navdushujocho pripoved ta bog ve od kod poslani prishlek, da se mu je kar bliskalo iz njegovih toplih in odlochnih ochi.

»Ti bi pa morda lahko uspel kot poklicni motivator, a?« sem se zasmejal in ga za spremembo she sam potrepljal po njegovih ukrivljenih plechih. »Marichka, kakshen govor!«

Mozhicelj me je nekaj trenutkov resno gledal, potem pa se spet zazrl vame z enim tistih svojih predirnih pogledov, za katerega se mi je zdelo, da sezhe do mojega poslednjega atoma: »Lahko me oklichesh tudi za motivatorja ali kakor koli drugache, che ti to ustreza, dragi moj Nejc. Ampak: jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti, razumesh?«

Seveda nisem razumel, cheprav mi je zdaj to oznanil zhe drugich. In to je prav dobro vedel. A kljub temu me kakshen stavek, ki ga obchasno nisem razumel, ni vech pretirano motil. Imel sem chedalje jasnejshi obchutek, da te njegove besede niso prav nich nakljuchne. Da hoche, da bi jih nekoch razumel, cheprav ve, da jih za zdaj she ne morem. S tem sem se zlahka sprijaznil. Ko sem bil majhen, sem pogosto videl in slishal rechi, ki jih nisem razumel. Potem sem na njih pozabil, ko pa je minilo nekaj let – puf – so se mi razjasnile, kot se razjasni oblachno nebo, ko zapiha veter in ga razsvetli zhareche sonce.

»Ja, ja, seveda vem, da je she prehitro ...« je dejal pomirljivo. »A nich ne skrbi. Vse ob svojem chasu. Nikakrshne odvechne skrbi niso potrebne.«

Iz te prijetne zamaknjenosti me je predramil pogled na okolico. Bila je zhe trda tema.

»Madona!« sem vzkliknil, »koliko je zhe ura!« Odprl sem torbo, kjer sem imel uro. »Poldevetih! Uf, che ne bom doma pred mamo, bo hudo,« sem se prestrashil in malce zhivchno pogledal mozhiclja. »Oprosti, tole kramljanje s tabo je nadvse prijetno in pouchno, ampak zdaj se mi pa res zelo mudi. Letim! Adijo!«

»Vsekakor, vsekakor,« je potrpezhljivo odvrnil mozhicelj. »A samo sekundo she, che dovolish.«

Bil sem radoveden, kaj bo she rekel, po drugi strani pa me strah pred mamo tudi ni pustil pri miru. Oklevajoche sem zastal in se zmedeno prestopal z noge na nogo.

Mozhicelj je, tako kot zhe prejshnji dan, elegantno razprl svoje dolgo chrno ogrinjalo in pred mojimi osuplimi ochmi se je znova zasvetlikala paleta zhepkov iz katerih so sijale najrazlichnejshe barve.

»O chem sva torej govorila danes?« je pomenljivo privzdignil desno obrv.

»O zmagovalcih,« sem nestrpno izstrelil.

»In o chem she?« se ni prepustil moji vznemirjenosti.

»Matematika, fizika, naravoslovni krozhek, Bizgo, srednja naravoslovna, mama, oche ... tezhave!« sem nashteval kolikor sem le mogel hitro.

»Natanko tako!« je zadovoljno prikimal. »O tvoji pravici do tega, da imash stike z obema starshema. O tvoji pravici do izobrazhevanja.« Potem je pochasi izvlekel kroglico, ki je sijala v prijetni rumeni barvi in she drugo, nezhno vijolichne barve. »Poglej,« je nadaljeval, medtem ko je zamaknjeno bolshchal vanju, »ti dve kroglici ti bosta dali moch, da se bosh zavedel teh svojih pravic. Rumena – izobrazhevanje, vijolichna – oba starsha. Tako kot tisto vcherajshnjo jo morash le stisniti z dlanjo, in sposoben se bosh trezno, razumsko in v skladu s svojimi zheljami in potrebami in vsemi pomembnimi dejstvi odlochiti tako, da bo najbolj prav. Ne pozabi! Najpomembnejshe je, da je izbira tvoja. Okej?«

Hlastno sem pograbil kroglici in ju na hitro zbasal v zhep.

»Okej,« sem odvrnil.

»No, zdaj pa le uporabi te svoje urne noge,« se je she zahihital in zachel pochasi izginjati v mrak.

»Hvala!« sem she zaklical za njim, potem pa se zasukal in dirjal kolikor so me nesle moje skoraj petnajstletne hodulje. Na svoje neizmerno veselje sem prishel domov pred mamo. Uf, samo, da mi je uspelo! Zadovoljno sem se vrgel na posteljo in zaspal kot ubit.

 

 

PETO POGLAVJE