Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 
TRETJE POGLAVJE

 

 

O tem, kako Nejc chaka Mozhiclja in tuhta,
che se mu ni nemara vse skupaj samo sanjalo

 

 

 

Shle zjutraj sem opazil, da sem zaspal kar oblechen. Kaj bo rekla mama, che me vidi? Mi bo spet pridigala? Kljub temu, da oba she predobro veva, da se to vchasih zgodi tudi njej? Te njene vechne pridige ... Enkrat bom moral glede tega nekaj ukreniti. Potem pa me je nenadoma zgrabila panika. Kje, za vraga, je kroglica?! Zaskrbljeno sem se zachel razgledovati po sobi, preiskal sem posteljo, pogledal pod njo. Gotovo mi je padla iz rok, ko sem zaspal. V tistem hipu je vstopila mama. A bil sem prevech razburjen, da bi se she enkrat vech ukvarjal z vdiranjem v svojo zasebnost.

»Dobro jutro. A, si zhe oblechen?« Zachuda ni opazila, da imam na sebi ista oblachila kot prejshnji vecher. »Kaj pa tako vneto ishchesh?«

»Dobro jutro,« sem odsotno odzdravil.

Ozrla se je pod mizo, njenemu pogledu sem sledil tudi sam. Kroglica je bila pod pisalno mizo. Le kako je nisem opazil! Hlastno sem planil proti njej, a me je malce prehitela, da sva skoraj trchila z glavama.

»Kakshna nenavadna frnikola,« je vzkliknila in jo nekaj trenutkov z zanimanjem opazovala. »Take pa nisem she nikoli videla.«

Iztrgal sem ji jo iz rok in na hitro stlachil v zhep.

»Ja, kaj ti pa je?« me je presenecheno pogledala. »Zhe vcheraj si bil ves chuden, zdaj pa skachesh po navadni frnikoli kot kak triletni otrochaj!«

»To ni nobena navadna frnikola,« sem osorno bevsknil.

»Lepo te prosim, pa kaj ti je?« Potem pa ji je na mojo srecho pozornost pritegnila njena rochna ura. »Joj, koliko je zhe!« je prestrasheno vzkliknila. »Zajtrk imash kot ponavadi v kuhinji.«

Lepo te prosim, pojdi zhe!

Zhe je hotela oditi, potem pa se je nenadoma sklonila in me hotela poljubiti na lice.

»Mama, lepo te prosim,« sem se uprl in se ji poskushal izmakniti.

»Kaj mama ne more poljubiti svojega sina v slovo?«

»Naj ti spet, ne vem katerikrat zhe, pojasnjujem, da nisem vech otrok?« sem se kremzhil.

»Oh,« je nezadovoljno odkimala z glavo, »le s chim sem si zasluzhila vse to? Vse zhivljenje samo garam in se cele dneve matram, potem pa imam za zahvalo takega sina! Le za katerega hudicha mi je vse to treba, a? Prav tak si kot ... kot ... tisti ... tisti tvoj ...«

Lepo te prosim, pa ne spet!

»…oche,« je konchno vendarle izdavila. »Le zakaj si mu tako presneto podoben, a? Zakaj ne moresh biti vsaj malo po meni?«

Pa kaj hoche dosechi s tem nenehnim ponavljanjem ene in iste zgodbe? Mar ne dojame, da me krivi za nekaj, za kar sploh nisem kriv? Samo, da bi me spravila ob zhivce, da bi na tako ... vulgaren nachin spravila iz sebe jezo in nezadovoljstvo, ki vre globoko v njej kot neusahljiv vulkan. Sem mar jaz kriv, che sta se razshla? Kot da nimam zaradi tega zhe sam dovolj nevshechnosti.

»Mama, lepo te prosim …« sem prizadeto izdavil.

Le nezadovoljno je odmahnila z roko. »Mudi se mi. Skoraj sem zhe zamudila sluzhbo, zdaj nimam vech chasa za te neumnosti.« In je odvihrala skoz vrata.

Seveda, zdaj pa nima chasa. Kot vedno. Vrzhe gorecho baklo, da me z njo poshteno osmodi, potem pa – adijo, in naj se reshi, kdor se more. Globoko sem zavzdihnil, potem pa v roki otipal kroglico. No, vsaj njo she imam, me je spreletelo in razpolozhenje se mi je vsaj malo izboljshalo.

Ko sem stopal po svoji uhojeni poti v sholo, sem seveda moral tudi mimo klopce, kjer sem vcheraj srechal tistega chudnega mozha. Za trenutek sem postal, se oziral naokoli, ali se bo morda spet pojavil, malce posedel, pa spet vstal in pozorno oprezal, ali se bo v grmovju morda kaj zganilo.

 

 

Po nekaj minutah, ko se kljub moji silni zhelji she vedno ni prikazal, sem razocharano nadaljeval pot proti sholi. Se mi je tisto vcheraj samo sanjalo? Pa cheprav je bil dan? Sem padel v kako chudno hipnozo in se mi je vse skupaj le dozdevalo? Ampak che bi bilo to res, potem kroglica ne bi mogla biti chudezhna. Potem mi ne bi dala mochi, da sem premagal strah. Sredi roja nasprotujochih si misli sem pristopical v sholo.

 

 

CHETRTO POGLAVJE