Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 

DRUGO POGLAVJE

 

 

O tem, kako Nejc premaga strah

 

 

 

Bo mama zopet slabe volje kot vedno, kadar je cel dan v sluzhbi? Bo spet vstopila v mojo sobo, ne da bi prej potrkala in me vprashala, che lahko vstopi?

 

 

Po pouku smo imeli telovadbo, zato sem se iz shole vrnil shele pozno popoldne, ko se je zhe delal mrak. Dan je bil dolg in izchrpavajoch, mame she ni bilo doma. Med tednom je zelo pogosto delala do poznih vechernih ur. Nekaj malega sem pojedel, naredil domacho nalogo, potem pa legel v posteljo in v mislih obnavljal dogodke dneva. Shele zdaj sem lahko prvich po jutranji dogodivshchini podrobneje razmishljal o svojem srechanju z malim mozhem. Vse skupaj se mi je zdelo tako nenavadno, da kar nisem mogel verjeti, ali se je res zgodilo. Zhogica v mojem zhepu je bila edini trden dokaz, ki me je prepricheval o tem, da najino jutranje srechanje niso bile le sanje.

Iz dremavega razmishljanja me je zbudilo shkripanje vhodnih vrat. Srce mi je zachelo hitreje utripati. Bo mama zopet slabe volje kot vedno, kadar je cel dan v sluzhbi? Bo spet vstopila v mojo sobo, ne da bi prej potrkala in me vprashala, che lahko vstopi? To njeno vdiranje v mojo zasebnost me je chedalje bolj motilo. Obnashala se je, kot da v resnici ne obstajam. Kot da sem she vedno majhen otrok, za katerega mora nenehno skrbeti, ki nima lastnega mnenja in obchutkov. Pomislil sem, da bi zaklenil vrata, a sem vedel, da bi mi to povzrochilo le she vechje tezhave. Che bi storil kaj takega, bi gotovo popolnoma izgubila zhivce. In tako sem le tiho zhdel v svoji postelji, zaspanost, ki sem jo chutil she pred nekaj trenutki, je zamenjal obchutek vznemirjenosti, podrejenosti, ki jo chuti zhrtev, ki mora chakati v svoji kletki, prepushchena na milost in nemilost svojemu gospodarju.

Minilo je nekaj minut in mama se je res pojavila v moji sobi.

»Dober vecher,« je pozdravila nerazpolozheno. »Kako je bilo v sholi?«

Zagledal sem se v njen utrujeni, izmucheni obraz, za hip okleval, potem pa vendarle izrekel, kar me je tezhilo:

»Se ti ne zdi, da bi lahko potrkala? Jaz tudi ne smem v tvojo spalnico, che prej ne vprasham za dovoljenje.«

Jezno me je pogledala, kot da je moje mnenje popolnoma nepomembno.

»Ti si moj otrok,« je rekla uzhaljeno.

Naj ji zachnem pojasnjevati, da njen odgovor logichno ne ustreza mojemu vprashanju? Z logiko nisem pri njej nikoli nichesar dosegel. Pravzaprav le nasproten uchinek od zhelenega. Pogoltnil sem debelo kepo sline, ki se mi je nabrala v ustih in doumel, da zdajle ni pravi trenutek za pojasnjevanje o tem, da vsak chlovek potrebuje zasebnost. Tudi jaz, pa cheprav sem v njenih ocheh she vedno le nepomemben, majhen otrok.

Naj ji povem, kaj se je zgodilo v sholi? Z roko sem segel v zhep in na rahlo otipal kroglico, ki mi je enkrat danes zhe priskochila na pomoch. Naj ji povem?! je kljuvalo v meni, kot bi mi po mozhganih divjal razjarjeni orel.

»Bil sem pri ravnatelju,« sem bleknil, ne da bi dodobra razmislil o vseh mozhnih posledicah.

 

 

Moj odgovor jo je ochitno presenetil. Kot da se je vanjo naselil val nekakshne svezhe energije, se je zravnala, me ostro pogledala, potem pa se mi priblizhala in sedla na stol ob moji pisalni mizi.

»Z ravnateljem? Zakaj pa?« je vprashala.

»Saj vesh, da sem imel tezhave z uchiteljem matematike.«

»In? Mislila sem, da je ta zadeva zhe reshena.«

»Nich ni reshena. Vsaj kar se mene tiche, ne.«

Nenadoma me je postalo strah, ker nisem vedel, kako bo mama sprejela, kar ji bom povedal. Previdno sem segel v zhep in se dotaknil kroglice. Naj jo stisnem mochneje? Je zdaj pravi trenutek? Sem zhe napel vse lastne sile? sem mrzlichno tuhtal. Dopoldne me ni pustila na cedilu. Bo tokrat spet tako? Zdelo se mi je, da nimam vech nobene druge mozhnosti. Stisnil sem kroglico in kot po nekakshnem chudezhu so se vse neljube misli in strahovi polegli. Kot da so se zbali in zavlekli v odmaknjeni kot, kjer bodo budno prezhali na vsak moj korak in izkoristili mojo morebitno prihodnjo slabost.

Zdaj sem se tudi jaz zravnal, sedel na rob postelje, z desnico she vedno v zhepu, kjer sem mochno stiskal kroglico in pogledal mamo naravnost v ochi.

»To sem preprosto moral storiti,« sem rekel odlochno. »Ni se mi zdelo prav, da se umikam, che se mi je zgodila krivica,« sem nadaljeval popolnoma mirno, she sam presenechen zaradi svojega poguma.

»Pa saj sva zhe govorila o tem, da se ne splacha kregati z uchitelji, ker si bosh s tem nakopal le she vechje tezhave. Táko je zhivljenje ... Nekaterim rechem se preprosto morash podrediti ...«

»Nekaterim rechem se preprosto ne smem podrediti, ker je cena za to previsoka,« sem she naprej odgovarjal popolnoma zbrano. »In taka vzgoja, ki ljudem vceplja v glavo podrejenost, ni prava.«

»Ampak, moj dragi sin,« je globoko zavzdihnila mama in nadaljevala s svojim otozhnim pokroviteljskim glasom: »Le kaj mislish, da bosh dosegel s tem svojim upornishtvom? Zhivljenje ni tako preprosto. V zhivljenju moramo pogoltniti marsikatero grenko pilulo. Tako pach je. Slej ko prej se bosh moral s tem sprijazniti tudi ti.«

»Mama,« sem jo zdaj jaz pogledal po starshevsko, »morda si se za tak nachin spopadanja s problemi odlochila ti, jaz pa mislim, da je zame she vedno nekaj upanja, da se ne uklonim ravno vsakemu, ki bi rad name stresal svoje frustracije.«

Zachudeno me je gledala, za trenutek se mi je zazdelo, da sem v njenih ocheh zagledal celo iskrico prikritega obchudovanja. Potem se je ponovno zbrala.

»Od kod pa zdaj to? Takega te pa nisem vajena!«

Spet me je prevzel dvom. She mochneje sem stisnil kroglico. Zdelo se mi je, da se bo zdaj zdaj zdrobila v droben prah.

»Mama, ravnatelj me je razumel,« sem zmagoslavno vzkliknil.

»Kako, prosim?«

»Pravim, da me je ravnatelj zbrano poslushal, in mi zagotovil, da se bo pogovoril tako z uchiteljem matematike kot tudi z razrednikom.«

»Ljudje na polozhajih pogosto ravnajo tako, samo da bi zadeve utishali,« je odvrnila in umaknila pogled. Gotovo se je spomnila kakshne svoje boleche izkushnje.

»Z ravnateljem sem govoril malo pred deveto, takoj po prvi uri. Zhe takoj naslednjo uro je k sebi poklical oba uchitelja; potem, ko se je pogovoril z njima, pa ponovno she mene,« sem pojasnjeval she naprej.

Mama me je spet zachudeno pogledala.

»A tako? In kaj se je zgodilo potem?«

»Ochitno je pogovor z ravnateljem vplival na uchitelja. Matematik je priznal, da me morda ni najbolje razumel. Nekaj podobnega je izdavil tudi razrednik. Na koncu so se strinjali, da je ukor neveljaven.«

»Pa cvek?«

»Tudi!«

Mama se je zachela nervozno presedati in nekaj mrmrati sama zase.

»Pa kako to, da si se odlochil, da gresh k ravnatelju?« jo je zdaj zanimalo zhe chisto zares. »Po najinem pogovoru se mi je zdelo, da si se sprijaznil s tem, da pach sprejmesh, kar se je zgodilo?«

»Mama,« sem potrpezhljivo pojasnjeval she naprej, »to je bilo predvsem zaradi tebe. Nisem se hotel prerekati s tabo, pa sem rekel, da je morda res najbolje, da storim tako, kot si predlagala. A globlje v sebi sem ves chas chutil, da ne ravnam prav. Tukaj, v zhelodcu me je vsakokrat, ko sem pomislil na to, kaj se mi je zgodilo, prav zoprno speklo, kot da bi bilo nekakshno opozorilo, da moram vendarle nekaj storiti.«

»In, kako …« je sprashevala s shiroko razprtimi ochmi, »kako si zbral pogum, da si to naredil? Najbrzh ni bilo ravno preprosto?«

»Nisem dopustil, da bi me strah ohromil,« sem ponosno odvrnil. »Zavedal sem se, da me strah opozarja na tveganje, na morebitno nevarnost. Razmislil sem o mozhnih posledicah; potem, ko sem ugotovil, kaj moram storiti, pa sem sprejel odgovornost za to, kar bi se lahko zgodilo.«

Zdaj me je pogledala z odkritim obchudovanjem.

Preshinilo me je, da pravzaprav nisem vsega storil sam. Da mi je najprej pomagal nenavadni chrni mozh, potem pa she tista njegova chudezhna kroglica. Prav tako kot zdajle. Malce manj samozavestno sem nadaljeval:

»No, pa tudi majceno pomoch sem imel … Zjutraj sem …« Besede mi kar niso shle vech z jezika. Le kaj si bo mislila? Zazdelo se mi je, da she ni pravi trenutek, da bi ji zaupal tako veliko skrivnost. Ko sem tako ocenjeval mozhnosti tveganja, se mi je zdelo preveliko. She enkrat sem jo premeril s pogledom. Na srecho je bila she vedno tako zamaknjena v tuhtanje o najinem pravkarshnjem pogovoru, da je moje zadnje besede preslishala.

»No, le kdo bi si mislil,« je tiho zamrmrala, potem pa me zopet odsotno pogledala. »Si jedel?«

»Ja. Kar si mi pustila na krozhniku v hladilniku.«

»Dobro,« je odvrnila suho, pogledala na uro in nejevoljno stresla glavo. »Moj bog, kakshno zhivljenje, kakshno zhivljenje … Od jutra do mraka igrati vlogo …«

»… tezhaka,« sem zlobno zamrmral.

Spet mi je namenila enega tistih svojih uvelih pogledov, a je bila zhe pri vratih, tako da me ni slishala.

»Kaj si rekel?«

»Ah, nich, nich,« sem se zlagal in ob tem me je postalo sram.

»No, pa lahko noch,« je she dejala, potem pa, bolj iz obchutka dolzhnosti, kot pa zato, ker bi jo res zanimalo, she vprashala: »Imash jutri kaj posebnega na urniku?«

Naj ji rechem, da me naj ne sprashuje stvari le zaradi prazne olike? Da je prav na taka vprashanja najtezhe odgovarjati, che zhe ni popolnoma nemogoche. A se mi je zdelo, da je zhe prevech odsotna in utrujena, da bi lahko danes she o chemer koli neobremenjeno razmishljala.

»Ne, nich posebnega,« sem odvrnil.

»No, lahko noch,« je rekla she enkrat in odshla.

Uleknil sem se nazaj na posteljo in se zagledal v strop. Med prsti sem spet narahlo povaljal kroglico, potem pa jo izvlekel iz zhepa in si jo prvich po jutranjem srechanju ponovno ogledal.

Pa kako je mogoche, sem si razbijal glavo, da se v tej chudni kroglici skriva taka moch? Njena nevsiljiva oranzhna barva me je ponovno navdala z obchutkom pomirjujoche mochi, kar me je znova zachudilo. Kljub vsem poskusom, da bi v glavo privabil vsaj kakshno smiselno misel, ki bi mi vsaj za silo razlozhila, kaj se dogaja, se to ni zgodilo. Nekaj chasa sem she buljil vanjo, potem pa, ne da bi vedel kdaj, zaprl ochi in utonil v spanec.

 

 

TRETJE POGLAVJE