Pogum Revija SRP 2007/1

Iztok Vrhovec

 

Mozhicelj

 

PRVO POGLAVJE

 

 

O tem, kako Nejc spozna Mozhiclja in dobi prvo chudezhno kroglico

 

 

 

Iz grmovja se je primajal majhen mozh, oblechen v dolgo chrno ogrinjalo, z nedoumljivo se smehljajochim izrazom na obrazu.

 

 

Ko sem se zjutraj zbudil, sem se, tako kot zhe cel teden, znova pochutil – grozno. Pa kako hitro je spet minila noch, ko sem lahko vsaj malo pozabil na svoje probleme. Zdaj pa spet v sholo. Kjer bom srechal Tadeja, s katerim sva bila she do nedavnega najboljsha prijatelja, zdaj pa sva se dokonchno razshla. Kako je le mogel storiti kaj takega!? Pa uchitelja matematike in razrednika, ki sta mi storila tako gromozansko krivico, da ju najraje ne bi videl nikoli vech. Ko bi le mogel izbrisati zadnja dva tedna, kot da se nista nikoli zgodila! Pa moja mama s svojim vedno kislim obrazom in nenehnimi pridigami! Zakaj se vse to dogaja ravno meni? She pred kratkim je bilo moje zhivljenje popolnoma drugachno, zdaj pa ...

Kot vsako jutro, je mama tudi danes vstopila, ne da bi prej potrkala.

»Dobro jutro. No, kako smo spali?« je pozdravila s svojim obichajnim grenkim nasmehom, da me je le she bolj stisnilo.

Zakaj se tako zelo trudi biti vesela, che pa chuti popolnoma drugache? Kako naj ji sploh kar koli odgovorim, che pa vem, da je v resnici sploh ne zanima, kar me sprashuje.

Samo zavzdihnil sem in nerazpolozheno gledal mimo nje.

»Pripravila sem ti zajtrk. Glej, da bosh vse pojedel … No, kako je kaj danes moj mladi pubertetnik?« je znova poskushala s svojo narejeno prijaznostjo.

Imelo me je, da bi ji zabrusil, da nisem nikakrshen pubertetnik, temvech osmosholec, skoraj odrasla oseba, ki bo v kratkem dopolnila petnajst let. A kako naj ji to zhe enkrat dopovem? Che ji povem, kaj si v resnici mislim, bo zagotovo eksplodirala kot zhe tisochkrat prej. Spet bo uzhaljena, morda se bo celo razjokala in mi zachela pripovedovat zhe neshtetokrat povedano zgodbo o tem, kako se mora zaradi mene odrekati, da cele dneve dela samo zame, da vsak tolar, ki ga zasluzhi, porabi zame, jaz pa ji to njeno neskonchno dobroto vracham s takshno nehvalezhnostjo. In potem bo jezna in uzhaljena zaloputnila z vrati in odshla.

»Dobro,« sem zavzdihnil s skrajnim naporom.

»Samo dobro?«

Za boga, mama, ne rini vech vame!

»Saj pravim, da je vse v redu!« sem zabrusil.

»Od kod pa zdaj ta nenadna jeza? Samo prijazno sem te vprashala, kako si, ti pa si takoj uzhaljen in se zachnesh zadirati ... Kot ... kot ...«

No, izdavi zhe! je vrelo v meni. Daj, iznesi svoj gnev, in ga izlij name in mi she enkrat povej, da sem prav tako nichvreden in zoprn in nerazumevajoch in ...

» … kot … kot …« se ji je chedalje bolj kremzhil obraz.

No, le povej! Da sem prav tako kot …

» … kot …« je she naprej jecljala mama, kot da ozrachje she ni bilo dovolj naelektreno in mu mora dodati she nekaj sto razjarjenih voltov; »… tvoj oche,« je konchno le izdavila, potem pa – kaj pa drugega – zachela hlipati.

Pa smo spet tam. Nikoli zakljuchena tema. Vedno ta moj oche. Kadar koli ji kaj na meni ni vshech, mi reche, da sem ravno tak kot on. Kaj res ne razume, kako nesmiselno je to? Bo zdaj kaj bolj zadovoljna, ko me je za dobro jutro spet polila z gnojnico?

Nichesar vech nisem hotel rechi, v meni ni bilo nobenega sochutja, vse prevechkrat se je zgodilo natanko isto kot danes, vse prevechkrat me je dolochila za greshnega kozla, na katerega je lahko izbrizgala svoje nezadovoljstvo. Hotel sem le chim prej oditi z doma.

»Adijo,« sem suho izustil in vstal.

»V kuhinji imash zajtrk …« je she naprej rinila mama.

Za boga svetega! Pa kako lahko v tem trenutku sploh misli na hrano? Kako sem se lahko rodil v taki druzhini? Kaj res ne more nichesar razumeti? Sva res tako neskonchno drugachna, da vse, kar recheva, leti mimo drugega kot poshtene misli mimo glav politikov?

»Bom jedel v sholi …« sem zamrmral skozi zobe, potem pa kolikor sem mogel hitro izginil. Skozi vrata sem she slishal nekakshno godrnjanje, a sem bil na srecho zhe zunaj. Vsaj za zdaj sem ji pobegnil. Potem sem se spet spomnil shole. In vseh tistih obrazov, ki jih ne bi hotel videti niti danes niti jutri, nikoli vech ... Z dezhja pod kap. Komaj uidem eni tezhavi, je pred mano nova. V sholo si nisem niti najmanj zhelel.

Zavil sem v park, do svoje priljubljene klopce, kjer sem v tem norem svetu nashel vsaj malo miru. Po glavi so se mi valile nekakshne nejasne misli, ki so se menjavale tako hitro, da nisem mogel slediti nobeni od njih.

Potem pa se je v blizhnjem grmu nenadoma nekaj zganilo. Pomislil sem, da je nemara kak ptich ali kaj podobnega, ko pa se chudno lomastenje le ni in ni poleglo, sem postajal chedalje bolj vznemirjen. Takshnih zvokov tukaj v parku nisem slishal she nikoli. Zabodeno sem bolshchal v grmovje, srce mi je utripalo chedalje hitreje. Po kakshni minuti me je zhe imelo, da bi zbezhal, a je bila radovednost ochitno mochnejsha, in me je kljub narashchajochemu strahu, zadrzhala na klopci. Iz grmovja se je primajal majhen mozh, oblechen v dolgo chrno ogrinjalo, z nedoumljivo se smehljajochim izrazom na obrazu. Od zachudenja sem za trenutek pozabil na strah, ko pa sem se zavedel nenavadnosti dogodka, se je vrnil s podvojeno silovitostjo. Srce mi je spet divje razbijalo, in znova sem pomisli, ali ne bi kar zbezhal.

»Ni razloga za strah, dragi moj,« je zdaj s chudno raskavim glasom spregovoril mozhicelj in naredil dva, tri krevljaste korake proti meni, da me je zaradi tega njegovega chudnega govorjenja in she bolj nenavadne hoje, ki je spominjala na shkripajoche kolo, skoraj popadel smeh. »Prav nobenega,« je ponovno navdusheno poblisnil z ochmi, izpod svojega velikega plashcha izvlekel majhno pruchko in sedel nanjo.

Zdaj se nisem mogel vech zadrzhevati. Vse to njegovo chudno pozibavanje, govorjenje, njegova celotna pojava je bila kratko malo tako zelo smeshna, da sem prasnil v smeh.

 

 

»Me nadvse veseli, dragi moj, da se ti vse skupaj zdi tako zabavno,« se je nasmehnil tudi sam, potem pa se v trenutku zresnil in se s svojimi toplimi in prijaznimi ochmi zazrl vame. »Zdaj se pa zhe kar dolgo nisva videla, kajne?« je izustil zagonetno.

»She nikoli se nisva videla,« sem se namrshchil. »Morda ste me zamenjali s kom drugim.«

Zdaj, ko sem si zhe malce opomogel od zachetne osuplosti, in so mi mozhgani zacheli spet delovati normalno, sem pomislil, da ni morda kak ostareli kloshar, ki bi rad, da mu kaj dam. Cheprav bi od starega, izkushenega klosharskega machka prichakoval, da se ne bo lotil takih, kot sem jaz, saj bi mu takoj moralo biti jasno, da nimam nich pod palcem.

»Nisem kloshar,« je sredi teh mojih razglabljanj nenadoma izstrelil mozhicelj in se skrivnostno muzajoch popraskal po svoji kocinasti bradi, da je zashelestelo, kot bi se v kopico suhega listja zaletela jata netopirjev.

Zachudeno sem odprl usta, da bi ga vprashal, kdo pravzaprav je, pa me je ponovno prehitel.

»Pustiva za zdaj to, kdo sem in kaj, kako mi je ime in kar je she teh ... trenutno nepomembnih podrobnosti, ob strani in se raje posvetiva tebi.«

»Le zakaj bi se midva morala posvechati meni?« sem spet postal oprezen. »She nikoli prej vas nisem videl. Zakaj bi vam zaupal? Nekemu chudnemu staremu shtrclju, ki kar na lepem prilomasti iz grmovja?«

»Torej,« je zachel mozhicelj, ne da bi se zmenil za moje dvome, »pravish, da se ti v zadnjem chasu dogajajo sila nenavadne rechi?«

»Prav nich takega ne pravim … She posebej pa ne vam …« sem spet ugovarjal, pa je she kar naprej gonil svojo.

»Da se je v tebi porajala nekakshna negotovost, ki je prej nisi poznal, chedalje pogosteje si zmeden, zapushcha te zaupanje vase, pogosto si zhivchen, napet, zaskrbljen; sprashujesh se, kaj pravzaprav pochnesh v tem ... chudnem okolju ... Kot da si v njem nekakshen tujek, ki vanj sploh ne spada, obchutek imash, da ti na vsakem koraku kratijo tvoje pravice, da te nihche ne uposhteva ....«

»Che je pa vse to res!« sem se hlastno vmeshal, potem pa me je znova spreletelo, da tega chudnega tipa sploh ne poznam, in da bi bilo morda bolje, che mu ne bi pretirano zaupal.

»Ah, dragi moj, prav gotovo je vse to najsvetejsha resnica ...« se je zachuda strinjal z mano, se malce odhrkal, potem pa nadaljeval. »Do neke mere seveda. Iz tvoje perspektive prav gotovo edina. Dobro vem, da imash zelo veliko problemov. A zachniva od zachetka. Nekje je vedno treba zacheti, drugache chlovek nikoli ne pride do konca. Pravish, da morash zdajle v sholo?«

»Nichesar takega ne pravim,« sem ponovno ugovarjal.

Pa od kod vendar ve toliko o meni? me je znova spreletelo. Morda me vsak dan opazuje, pa ve, da na poti v sholo in iz nje pach pogosto posedam prav na tejle klopci. Potem pa mi je nenadoma postalo vseeno. V zhivljenju imam toliko drugih tezhav, o katerih se ne morem z nikomer pogovoriti ... Kaj pa lahko izgubim s tem nenavadnim starcem? Che bo poskushal kaj chudnega, pa mu bom primazal eno okoli ushes in zbezhal. Kaj mi pa more, tak, kakrshen je? Ves opotekav, shtorast in neroden. Gotovo sem fizichno precej mochnejshi od njega.

»Ja, grem v sholo,« sem odgovoril in stisnil zobe.

»Prejshnji teden si dobil ukor, kajne?«

Nisem mogel vech razmishljati o tem, kako to, da ve toliko o meni. Cheprav sem bil she vedno pripravljen, da se bo zgodilo kaj neprichakovanega, sem mu po drugi strani vse bolj zaupal. Zachel se mi je zdeti vse bolj pristen in resnichen, kar sem v zadnjem chasu tako zelo pogreshal pri drugih.

»In to po krivici, kajne?« se je spet navihano muzal.

»Seveda po krivici!« je zdaj bruhnilo iz mene kot plaz, ki je samo chakal na pravshnji trenutek, da se usuje. »Pri matematiki smo jemali neko novo snov – probleme, che vam to kaj pove – neke malenkosti nisem razumel in sem uchitelja pach vprashal, kar mi ni bilo jasno. Pa je chisto popenil. Da se norchujem iz njega, iz sosholcev, iz celotnega sholskega sistema, pa ne vem, iz koga she vse. In mi je v redovalnico zapisal enico!«

»In kaj si storil ti?« je brezskrbno vprashal mozhicelj.

»Najprej sem mu skushal pojasniti, da se nikakor nisem hotel iz nikogar norchevati, da v resnici nisem razumel, in da mi sploh ni jasno, od kod mu ideja, da se hochem s tem delati norca,« sem pojasnjeval tako zagreto, da sem se skoraj razpochil.

»In on?«

 

 

»Je she kar naprej gonil svojo. Kot vedno, kadar mu hoche kdo kaj pojasniti, on pa se z njim noche strinjati.«

»In kaj si potem storil ti?«

»Kaj sem pa mogel? Pochutil sem se popolnoma brez mochi in sem utihnil. Bil sem jezen, ker mi ni hotel odgovoriti in ker me ni razumel, a se mi je zdelo, da ne morem storiti nichesar vech.«

»Skratka: pochutil si se skrajno nemochnega, jeznega … Pa potem?«

»Sem na razredni uri izvedel she to, da bom dobil ukor.«

»In to te je seveda le she bolj razbesnelo.«

»Seveda! Razredniku sem zachel pojasnjevati, kaj se je v resnici zgodilo, pa me je tudi on popolnoma ignoriral. Kar se tudi ni zgodilo prvich. Potem sem se sam sebi zdel neumen, ker se sploh she trudim z ljudmi, ki so zhe tolikokrat dokazali, da nochejo nichesar razumeti.«

»Jeza v tebi pa je le narashchala in narashchala,« je teatralno zakrilil z rokama mali krevljasti mozh.

»Ja kaj pa drugega! Najprej enka, potem pa she ukor! Najraje bi ju, najraje bi jima ...« sem se she komaj zadrzheval.

»No, kar povej,« me je spodbujal mozhicelj.

»Razchesnil glavo. Ali pa she kaj hujshega!« sem izbruhnil.

»Pa mislish, da bi to reshilo problem, ki ga imash?« je popolnoma neprizadeto sprasheval she naprej.

»Che bi to reshilo problem? Che bi to reshilo problem?« sem ponavljal kot v transu. »Vsekakor me tipa ne bi vech gnjavila!«

»Dajva za trenutek vendarle malce premisliti in si ogledati dejstva, kaj pravish?« je predlagal, sedel nazaj na svojo majhno leseno pruchko in se zamishljeno zastrmel v kosa, ki se je ravnokar trudil s pozhiranjem slastnega dezhevnika.

Skomignil sem z rameni, mozhicelj pa se je nenadoma spet pognal na svoje ukrivljene okonchine in vzneseno nadaljeval:

»Chloveka, ki imata nad tabo moch, sta to moch izkoristila tako, da sta ti s tem shkodovala. In zaradi tega si se seveda ujezil ...«

»In potem pridem domov in bebec, kakrshen sem, ves razburjen o vsem skupaj zachnem pripovedovati mami,« sem znova vzkipel, ko sem se spomnil, kaj se je potem zgodilo doma.

»Nejc, nisi bebec, che te drugi ne razumejo!« je odlochno poblisnil mozhicelj, potem pa po kratkem premolku dodal: »… ki te prav tako ni razumela.«

»Ja! Je rekla, naj se ne jezim, saj sem gotovo storil kakshno neumnost, zaradi katere sem bil kaznovan. Da kar ne more verjeti, da bi lahko dobil ukor in enko kar tako brez veze. Vse, kar sem ji rekel, kar sem chutil, je bilo zanjo v tistem trenutku popolnoma nepomembno. Kot zhe tolikokrat prej …«

»In ti si …«

»Pogoltnil sem jezo in shel spat. Ponochi sem sanjal o tem, da sem obema res razchesnil glavo. In she vsem drugim, ki so me tisti dan prizadeli.«

»Pa mislish, da bi bilo prav, che bi v resnici storil kaj takega? Da imash do tega pravico? Da jo ima kdor koli na tem svetu?«

»Ali imam pravico, da storim kaj takega?« sem se praskal po glavi. »Vchasih se mi zhe zdi, da bi jo lahko imel ... Ampak, saj pravim, da sem o tem samo sanjal. V resnici tega seveda nisem storil. Ne vem, zakaj ne. Morda sem prevelik strahopetec.«

»To je dobro. Da tega nisi zares storil,« je pomenljivo mezhikal mali mozh.

»Nich ni dobro!« sem mu spet nasprotoval. »Boli me zhelodec, iz dneva v dan sem bolj zhivchen, in ljudje so mi chedalje bolj zoprni. Potem mi pa she govorijo, da nimam nobenega razloga, da bi bil jezen, da naj bom zadovoljen, ker imam streho nad glavo, da lahko hodim v sholo, da zhivim v miru, medtem ko milijoni ljudi po celem svetu zhivijo v precej hujshih zhivljenjskih razmerah kot jaz, in bi bili she kako veseli, che bi bili lahko na mojem mestu.«

»Z jezo kot tako ni samo po sebi nich narobe,« je zdaj pomirljivo sklenil moj novi znanec.

Debelo sem ga pogledal, saj me je njegov odgovor nadvse presenetil. Tudi meni se je zhe ves chas zdelo tako. Kaj bi bilo narobe s tem, che ti nekdo stori krivico, ti pa se ujezish? A imam potem vedno obchutek, da me ljudje ne marajo, che vzrojim. Kot da bi meshali vzrok in posledico; kar na lepem ni vech pomembno, kaj se je zgodilo, temvech samo to, kako sem jaz reagiral. To sem mu tudi povedal.

»In zato si zachel svojo jezo in bes skrivati …« je spet dobrodushno kimal mozhicelj.

Tudi sam sem se pridruzhil njegovemu vabljivemu prikimavanju.

»Kar pa ti seveda povzrocha kopico novih problemov ….«

»No ja,« sem skomignil z rameni.

»Kot sem zhe rekel, z jezo ni prav nich narobe,« je nadaljeval. »Jeza omogocha, da se chlovek postavi zase, ker ima potrebo po svobodi in samoohranitvi. Brez nje bi bil le navaden podlozhnik in hlapec. Prav tako pa si pogosto jezen, ker te nihche ne razume. In ker ne vesh, kaj bi, si zachel jezo skrivati. Starshi in uchitelji bi ti naredili precej vechjo uslugo, che bi te nauchili, kaj naj storish, kadar si jezen, namesto da te ignorirajo ali pa ti celo dopovedujejo, da je to nekaj slabega in grdega, nekaj, chesar ne bi smel obchutiti. Jeza je eno najbolj osnovnih chloveshkih chustev, ki je lahko sila koristno, che ga le znash uporabiti v prave namene.«

Slishalo se je seveda lepo, nekaj takega sem mislil tudi sam, a kaj mi to pomaga, che pa tisti, s katerimi imam opravka in mi povzrochajo tezhave, tega ne vejo?

»Kaj pa che bi se kar ti pogovoril z njimi, a?« sem predlagal.

»Morda pa mora za to poskrbeti kdo drug,« se je zagonetno nasmehnil in mi zopet namenil enega svojih predirnih pogledov. »Ostaniva she za trenutek raje pri najinem problemu.

»Najinem?« Zakaj vendar ves chas govori v dvojini? Spet sem ga dvomeche pogledal.

»No, pa naj bo samo tvoj!« se je zasmejal. »A she vedno nisi odgovoril na vprashanje. Do zdaj si ugotovil le to, da si bil jezen. Ker pa nisi nich dosegel, si jezo lepo pogoltnil in shel spat. Kaj bi torej dosegel, che bi stvari zachel reshevati z razbijanjem glav? Tako kot v sanjah?«

»Saj sem zhe rekel!« sem osorno bevsknil. »Znebil bi se tistih, ki bi mi po krivici tezhili.«

»In ko bi dobil novega uchitelja matematike?« je privzdignil svoje koshate obrvi. »In drugega razrednika? Che bi te kateri od njiju ponovno razjezil, bi pa postopek preprosto ponovil?«

Samo globoko sem zavzdihnil.

»Saj pravim, da nisem v resnici storil nichesar. In ne vem, zakaj skushash zdaj stvari zasukati tako, kot da sem jaz kriv?«

»Skusham ti dopovedati samo to,« je spet potrpezhljivo odgovarjal, »da je velika razlika med jezo in nasiljem. Da jeza in nasilje nikakor nista isto. Normalno in prav je, da obchutish jezo, ker te ohranja mochnega, nasilje pa je vse kaj drugega. Je odziv na neobvladljivo jezo. Vse prevechkrat se zgodi, tako kot v tvojem primeru, da se jeza ne sprosti. Da se iz nje ne izcimi nich takega, kar bi reshilo problem. In potem se v chloveku razbohotijo razne nochne more in fantazije, ki jezo na neki nachin vsaj malo sprostijo, a potem, ko znova pridesh v stik s chlovekom, ki te je ujezil, se bes v tebi prebudi le s she vechjo silovitostjo kot prejshnjikrat. In tako se ujamesh v zanko.«

»To vse vem tudi sam,« sem dejal malce razocharano, ker sem mislil, da mi bo povedal kaj bolj koristnega. »Le da jaz tega najbrzh ne bi znal povedati tako ... prefinjeno. A she vedno ne vem, kaj bi po tvojem mnenju moral storiti.«

»Obichajno se potem jeza sprosti ob najbolj neprimernem trenutku in proti chloveku, ki je za to she najmanj primeren,« je she naprej pletenichil mozhicelj, ne da bi mi pravzaprav odgovoril. No, vsaj tako se mi je zdelo. »Zelo pogosto je to kak druzhinski chlan, ki ni nich kriv in se samo chudi, zakaj je delezhen nashega krichanja ali kakih drugih podobnih neprijetnosti.«

»Namesto?«

»Da bi jo izrazili tako, da ne bi prizadeli drugega.«

»Slishi se lepo, a se mi zdi precej dalech od resnichnosti,« sem spet ugovarjal. »Saj sem ti zhe povedal: ko sem svoje nestrinjanje skushal razlozhiti uchitelju, me je ignoriral.«

»To od njega vsekakor ni bilo prav,« se je zdaj konchno strinjal z mano. »A zdaj, ko se je to zgodilo, tega ne moresh vech z nichimer spremeniti. Zato raje pomisli, kaj lahko she storish, namesto da svojo slabo voljo zaradi potlachene jeze nenehno prenashash s sabo, in si potem nejevoljen do vseh drugih.«

»Tudi z mamo ni nich drugache,« sem she naprej vztrajal pri svojem. »Nichesar ne razume. Vchasih sem se lahko pogovoril vsaj s Tadejem – Tadej je bil do nedavnega moj najboljshi prijatelj – zdaj pa …«

»Te je razocharal tudi on,« se je skremzhil kot kak cirkushki klovn.

»Ja. Prevzel mi je punco!« sem besno zarenchal.

»O tem bova she govorila … pozneje. Zdaj pa sva she vedno pri uchitelju matematike,« je bil odlochen. »Kaj bi she lahko storil?«

»Kaj bi she lahko storil? Kaj bi she lahko storil?« sem si razbijal glavo, a mi ni nich pametnega padlo vanjo. »Kaj pa vem …«

»Kdo je na sholi she odgovoren za uchence in uchitelje?« se ni dal mozhicelj.

Nekaj chasa sem tuhtal, spet pomislil na razrednika, ki bi se mi pred nekaj tedni najbrzh she zdel primeren kandidat za to chastno nalogo, a tudi on me je zdaj zhe vse prevechkrat razocharal, da bi mu lahko zaupal. Ostane samo she …

»Ravnatelj?« sem ga vprashujoche pogledal.

Mozhic je nemo bolshchal vame.

»In kaj che bi tudi on reagiral tako kot vsi drugi?« sem bil znova v dvomih.

»Tega za sedaj she ne moresh vedeti. A vsekakor je na sholi on tisti, na katerega sem mislil,« je zadovoljno zagostolel in se zasukal za sedemstodvajset stopinj kot razigrana vrtavka, ob chemer so njegovi poshvedrani chevlji protestno zashkripali.

»Uf,« me je zasrbel nos, »ravnatelj ... Vchasih ga vidim na hodniku, na pogled se mi zdi resen in kar poshten, ampak ... da bi shel k njemu? Che bi bil tudi on proti meni, potem bi si nakopal samo she vechje tezhave. Zhivljenje bi postalo le she bolj peklensko.«

»Torej trdish, da te je strah, in se ti zato zdi bolje, da ne storish tistega, kar bi bilo v tvojem polozhaju morda she najbolje.«

»Si zhe slishal za Cankarjevega Hlapca Jerneja?« me je zdaj iznenada preshinilo.

Mozhicelj je nagajivo razshiril zenice in hudomushno prikimal.

»No, jaz sem ga prebral precej pozorno. Mozhakar je hodil sem ter tja po svetu in pri razlichnih oblastnikih iskal svojo pravico. Vsi so se mu le posmehovali in ga izigrali in na koncu je bil le she na slabshem.«

»Ampak Kekec,« se je spet razigrano zasmejal mozhicelj, »Kekec!« je zagrmel tako silovito, da so listi starega hrasta, ki je v svojem dolgem zhivljenju prezhivel zhe marsikateri burni trenutek, zadovoljno zashelesteli, »Kekcu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Prav vse je ugnal v kozji rog!«

»Kekec, Kekec …« sem se posmehljivo spachil. »Kekec je popolnoma izmishljen, hlapec Jernej se mi je zdel precej bolj ... resnichen.«

Mozhicelj je za trenutek zastal, se pochohal po svoji razmrsheni grivi, potem pa se ponovno resno zagledal vame:

»Si zhe kdaj razmishljal o tem, kaj je strah?«

Skomignil sem z rameni.

»Poglej,« je nadaljeval v svoji smeshni profesorski pozi, »po eni strani strah omogocha nekakshno varnost, zavaruje te pred tem, da bi se v dolochenih polozhajih izpostavil tveganju. Najprej si obchutil upor s primesjo jeze, preprichan si bil, da imash prav, da te je uchitelj napachno razumel. Moch, ki ti jo je dala jeza, in preprichanje, da imash prav, si uporabil za to, da si mu to tudi pojasnil; ko nisi dosegel zhelenega uchinka, si poskushal znova z razrednikom in konchno she z mamo. Ker je bilo vse to neuspeshno, sta se vate naselila brezup in nejevolja. Zdaj, ko si pomislil na to, da bi morda poskusil she enkrat, pa omenjash strah, ki te, kot sem zhe rekel, varuje pred tem, da bi ponovno tvegal.«

»No vidish, kako koristno,« sem oshabno prhnil.

»Strah je vsekakor lahko sila koristna zadeva,« je bil she naprej v svojem elementu mali mozh, »omogocha ti, da se v situacijah, ki jih tvoja zavest she ne prepozna kot nevarne, z njegovo pomochjo lahko ... zberesh. Da nisi pretirano nepremishljen in zaletav. Che bi stal na robu prepada in pogledal navzdol, bi te najbrzh kaj hitro prevzel muchen obchutek strahu, ki bi te precej jasno opozoril na to, da morash paziti, kaj delash. S tega stalishcha je torej strah zelo koristen.«

»Ampak tukaj se zgodba najbrzh she ne koncha, kajne?« me je zdaj minil moj zhaljivi ton. Njegova nevsakdanja iskrenost je pochasi zachela nevsiljivo pronicati tudi vame.

»Kot zelo dobro vesh tudi sam, ima vsaka medalja vsaj dve plati. Kaj se zgodi, che je strahu prevech? Che nanj ne reagirash pravilno?«

Pomislil sem. Strah nas varuje pred prevelikim tveganjem, je dejal. Gotovo je to rekel tudi zato, ker sem mu omenil, da me je strah iti k ravnatelju. Bojim se ponovnega razocharanja, she bolj pa tega, da me tudi on ne bi razumel in bi mi bilo potem v sholi she huje, kot mi zhe je.

Kot da bi mi spet bral misli, je zachel pojasnjevati kar sam od sebe:

»Morda pa ti le ni tako zelo tezhko, da se problema ne bi poskushal lotiti znova. Doma se zatekash v nekakshno zaigrano jezo, ki ni nich drugega kot navadna togota. S tem poskushash od svoje okolice – tvoje mame – izsiliti, da bi se ji smilil, in bi ti zaradi tega ustregla v nechem, kar si zhelish. V resnici si zhelish, da bi nekdo zakrpal tvoja ranjena chustva ... A poskusiva stvar osvetliti she malce drugache: zagotovo si zhe kdaj gledal kako nogometno tekmo.«

»Je she kje kdo, ki je ni?« sem ga zvishka pogledal.

»Dobro, samo preverjam,« se je zasmejal. »Da se ve, kako dobro se razumeva ...« Potem pa je zopet nadaljeval v skrivnostno zaupnem tonu, ki me je vse bolj privlachil: »In zagotovo si zhe videl, da sodnik ni dosodil kakshne ochitne enajstmetrovke. Ko je hote ali pa nehote spregledal prekrshek in s tem oshkodoval celotno ekipo.«

Pokimal sem.

»In kako ponavadi reagirajo igralci moshtva, ki je oshkodovano?«

»Silno se razburijo, razjezijo, pobesnijo, popenijo, che hochesh.«

»In kako obichajno reagira sodnik?«

»Ne naredi nich. Ali pa pokazhe she kak rumeni ali rdechi karton. Svoje prvotne odlochitve pa ne spremeni in tekma se nadaljuje,« sem zadovoljno pojasnjeval, ker sem konchno nekaj vedel tudi sam.

 

 

»Natanko tako,« je zadovoljno poblisnil z ochmi. »Zdaj pa si predstavljaj, da bi igralec, nad katerim je bil storjen prekrshek, zachel igrati nekakshnega uzhaljenca. Da bi hotel od soigralcev in igralcev nasprotnega moshtva izsiliti, da bi se jim smilil. Kaj bi si mislil o njem, a? Kaj bi si mislili igralci? Bi mu zaradi tega pustili, da neovirano dosezhe gol?«

Seveda se takshne stvari na nogometnem igrishchu ne dogajajo. To sem mu tudi povedal.

»No, vidish,« je dodal zmagoslavno. »Kaj je torej najbolje, da stori igralec in njegova celotna ekipa?«

»To je vendar jasno. Da se borijo naprej in skushajo zmagati,« sem bil popolnoma preprichan, da imam prav.

»In kaj bi dosegli, che bi se umaknili z igrishcha in novinarjem, gledalcem, drug drugemu le tarnali o tem, kakshna krivica se jim je zgodila?«

»Nich posebnega. Gledalci ne bi bili zadovoljni, ker igralci ne bi pocheli tistega, za kar so prishli na igrishche …« sem ponovno zadel pravilni odgovor.

»In vsakdo prav dobro ve, da se skoraj vsaki ekipi, skoraj vsakemu igralcu slej ko prej zgodi kakshna krivica. Morda je bil sodnik podkupljen, morda pa je prekrshek preprosto spregledal. V vsakem shportu, v katerem sodelujejo tudi sodniki, ki imajo zmeraj odlochilno besedo, se dogajajo krivice. A najbolje, kar lahko stori igralec, je, da moch, ki jo lahko chrpa iz jeze, koristno uporabi. Prav nich ne pomaga, che jadikuje in se smili sam sebi.«

Zdaj mi je zachelo postajati malce bolj razumljivo, kaj mi je hotel povedati.

»Ampak …« sem vendarle poskushal znova oporekati.

»Seveda,« je spet nadaljeval ves v zharu, »saj vem, da je zhivljenje precej bolj zapleteno. Zhivljenje traja ves chas. Iz zhivljenja ne moresh kar izstopiti. Che ti gre nogomet prevech na zhivce, se lahko preprosto nehash ukvarjati z njim. A vendar je v zhivljenju vendarle precej podobno. Predstavljaj si sitnega otroka, ki se kar naprej pritozhuje, ki se kar naprej kuja, ki je kar naprej uzhaljen, ki kar naprej igra to zaigrano jezo. Kakshno korist ima od tega?«

Spomnil sem se svojega malega nechaka. Imel je sedem let, in je bil po mojem mnenju siten in techen kot stenica, skratka popolnoma razvajen.

»Razmishljash o svojem sedemletnem nechaku, ki je najbolj razvajeno bitje, kar jih poznash, kajne?« me je she enkrat vech prefrigano prebodel s svojimi toplimi ochmi.

»Ja,« sem priznal. V mozhgane pa mi je ponovno shinilo vprashanje, kako spet ve, kaj sem razmishljal.

»Se rad druzhish z njim? Ima veliko prijateljev, ki jim je v njegovi druzhbi prijetno?« je sprasheval naprej.

»Che se le da, se izognem njegovi druzhbi,« sem priznal. »In, kolikor vem, drugi tudi.«

»Vsak, she posebej pa otroci, ima v sebi precejshen odmerek naravnega posluha za to, kaj je pristno in kaj zaigrano. Zagotovo obstaja razlog, zakaj se tvoj nechak obnasha tako, kot se. In prav gotovo si po svojih najboljshih mocheh prizadeva, da bi si izboril svoj koshchek sveta, prav tako kot vsak drug. A gotovo je tudi to, da starshi sebi in njemu s tem, ko se tako poslushno odzivajo na njegove muhe, delajo zelo slabo uslugo. Saj poznash tisti stari rek: Kar se Janezek nauchi v mladosti ...«

»… prezhvekuje she v pozni starosti,« sem se zasmejal.

»Tako je!« je pomenljivo poskochil, da se je klopca kar stresla od trushcha, ko je zopet pristal na trdnih tleh. »A vrniva se za trenutek she k nogometu: predstavljaj si zdaj razvajenega nogometasha, tako razvajenega, kot je ta tvoj mali nechak, ki bi postal v tem svojem izsiljevanju uspeshen – prav tako kot ima s svojim obnashanjem pri svojih starshih precej uspeha tudi mali razvajenec. Ko bi preigraval, bi se mu igralci nasprotnega moshtva umikali, nihche ga ne bi hotel ovirati, kaj shele faulirati. Gole bi dosegal kot za stavo. Zelo hitro bi se navadil takega lagodnega nogometnega zhivljenja, morda bi s svojim nogometnim uspehom postal celo tako zelo zaslepljen, da bi zachel verjeti, da je v resnici odlichen igralec. Potem pa bi se nekoch znashel, recimo, na svetovnem prvenstvu. Tam njegovih pravil igre ne bi nihche sprejel. Ne glede na to, kako bi cepetal, se pritozheval in jadikoval, ga nihche ne bi jemal resno. In che bi seveda prezhivel shok, ki bi ga ob tem dozhivel, bi konchno spoznal, v kakshni silni zmoti je ves chas zhivel. Skratka, ali ti je zdaj jasno, kako slabo popotnico za zhivljenje dajejo starshi ali uchitelji ali vzgojitelji tistemu otroku, ki ga razvajajo in se podrejajo njegovim muham, ko zadovoljujejo njegova nepristna chustva? In otrok, ki se tega navadi, bo podobno obnashanje poskushal izsiliti tudi od drugih. Che bo imel srecho, in se bo chim prej znashel v druzhbi sovrstnikov, ki tega ne bodo sprejeli, bo svoje vedenje morda spremenil; che pa se kaj takega ne bo zgodilo, bo odrasel v ... «

»... popolnoma nekoristnega igralca,« sem bil zadovoljen, ker sem znal zakljuchiti misel namesto njega.

»Morda se bo celo zapil, se zachel predajati drogam, skratka lotil se bo chesa takega, kar mu bo pozornost odvrnilo od resnichnega reshevanja problemov, ker bo zaradi pretresa, ki ga je dozhivel ob tem, ko se je za trenutek zavedel, kakshen je v resnici, lahko popolnoma izgubljen. In tako sva zdaj ponovno pri strahu ... Pravega nogometasha preprosto ne sme biti prevech strah. Malo strahu mu lahko koristi, prevech pa ga le ...«

»... ohromi,« sem zadovoljno cmoknil.

»Seveda. In ne pozabi, da ne govorim o tem, da je treba strah ignorirati, da se je treba pretvarjati, da ga ni.«

»Ampak?«

»Kaj sva pochela pravkar?«

»Pogovarjala sva se, kaj pa drugega.«

»A ne kar tjavdan. Razmishljala sva. Analizirala. Strah je treba razchleniti in obvladati z razumom: premisliti, chesa te je strah, kaj lahko storish in kakshne so mozhne posledice. Trezno in razsodno, brez posmehovanja ali chesa drugega, kar bi te vodilo le she dlje od reshitve. In ko pridesh do razumskega sklepa – nogometash si mora o tem, kaj hoche, slej ko prej priti na jasno. Bo shportnik ali morda kaj drugega – potem, ko se enkrat odlochi, pa mora ravnati v skladu s svojim sklepom in usmeriti v uresnichevanje svojega cilja she tretji nepogreshljivi element, brez katerega ni nich mogoche.«

»Zdaj mi pa res ni jasno, kam merish,« sem dejal chez chas, ko se nisem mogel domisliti odgovora. »Od vseh tvojih razglabljanj imam v glavi zhe precejshnjo zmedo.«

»A poglavitna ideja ti je zdaj jasna,« se ni dal zmesti mali modrec. »Tretja stvar, brez katere na gre, pa je seveda – volja. Ta ti daje zagon, da vztrajash na zastavljeni poti. Na poti, do katere si prishel s treznim razmislekom o tem, kaj chutish in zakaj.«

»Torej mi svetujesh, naj grem k ravnatelju?« sem konchno izstrelil, upajoch, da bom na svoje vprashanje vendarle dobil nedvoumen odgovor.

»O tem se morash seveda odlochiti sam,« se je prefrigano nasmehnil stari pritlikavec. »Tvoje odlochitve so tisto, kar bo iz tebe naredilo takega ali drugachnega chloveka. Tvoje odlochitve dolochajo tvoje navade in tvoje navade dolochajo tvojo usodo,« je globokoumno dodal.

»Che ne bom shel k ravnatelju, bom torej postal razvajeno, nejevoljno, jadikujoche bitje? In to bo potem moja usoda?« sem sprasheval morda vsaj za odtenek bolj naivno, kot sem hotel v resnici.

»Ne!« je odvrnil odlochno. »Temvech trezen razmislek o tem, kaj hochesh storiti. Kaj se ti v dolochenem polozhaju zdi najboljshe. In pri tem ne smesh zanemariti nobenega dejstva. In tako morash ponoviti vsakokrat, ko se bosh znashel v podobnem polozhaju! Odlochitev je lahko taka ali drugachna. To ni prav nich pomembno. Pomembno pa je, da si pridesh na jasno o tem, kaj chutish, zakaj tako chutish, kaj ti to pomeni in kaj bosh na podlagi tega storil. Nich ni narobe s tem, che nogometash ne vztraja v neki zakotni nogometni ligi, kjer je vechina sodnikov ali celo trenerjev tako slabih, da mu dan za dnem povzrochajo le nenehne tezhave, ga onemogochajo v njegovem napredku, zaradi chesar je ves chas nesrechen in zagrenjen. V takem polozhaju je morda zanj najbolje, da gre v kak drug klub, morda bo celo ugotovil, da se z nogometom noche vech ukvarjati. Vazhno je, kot sem zhe nekajkrat rekel, da se soochi z dejstvi in se ne prepushcha svojim uzhaljenim chustvom. Ta bi ga pahnila v le she globlji obup, ga le she bolj oddaljila od reshitve problema.«

Zdaj mi je bilo konchno popolnoma jasno, kaj mi je hotel povedati. A ko sem se spomnil vseh problemov in tezhav, ki me v zadnjem chasu tarejo, mi je bilo kljub vsem njegovim besedam spet precej tesno pri srcu; ko pa sem v mnozhici turobnih misli ponovno pomislil na to, kar sva pravkar govorila z mojim nenavadnim prijateljem, sem v tem ugledal zharek upanja.

»Che problemi ne bi bili tezhki, in che ti ob tem ne bi bilo ... tezhko pri srcu, che si ob njih ne bi razbijal glave in dvomil o tem, kaj je najbolje, da storish, potem to sploh ne bi bili problemi,« je navrgel she eno svojih veleumnih trditev.

»Ja, najbrzh imash prav: nekje je treba zacheti,« sem pokimal.

Nekaj chasa sva se molche gledala, v meni so se she vedno meshali obchutki obupa in drobci novega upanja. Kot da je bilo mozhiclju spet popolnoma jasno, kaj se dogaja v meni, je znova nashel reshitev:

»Vchasih, she posebej pa pri odrashchajochem bitju, kot si ti, je treba priskochiti na pomoch tudi s chim bolj oprijemljivim, kot pa zgolj s treznim nasvetom.«

Vprashujoche sem ga pogledal, mozhicelj pa je, ne da bi izgubljal chas, pochasi razprl desno polovico svojega dolgega chrnega plashcha. Ob pogledu na njegovo notranjost me je ponovno prevel val zachudenja. Tam je bilo veliko majhnih zhepkov, vsak od njih se mi je zdel, kot da je prozoren, cheprav nisem jasno videl, kaj je v njih; a skozi vsakega od njih je predirala blaga in nadvse prijetna barvna svetloba. Kot da bi pred seboj zagledal nekakshen vabljiv raznobarvni mozaik. Od presenechenja sem na shiroko razprl ochi.

»Kaj pa je to?« sem zachudeno izdavil.

Mozhicelj se, kot ves chas najinega druzhenja, ni dal motiti z vprashanji, ki se mu niso zdela pomembna. Iz drugega zhepa v tretji vrsti je izvlekel majhno oranzhno kroglico in mi jo izrochil.

»Pa kaj je to?« sem se she vedno chudil.

»Poglej vanjo in mi povej, kaj ob tem chutish,« je predlagal, obraz pa mu je spreletel zadovoljen nasmeshek.

Nekaj chasa sem gledal v kroglico, jo obrachal in uzhival v njenih prijetnih, bozhajozhih zharkih. Vame se je naselilo nevsiljivo ugodje, ki si ga nisem znal razlozhiti.

 

 

»Ni mi jasno, kaj se dogaja ... Ob pogledu nanjo obchutim nekakshno nenavadno prijetnost,« sem zachel drobencljati, »ki si je ne znam razlozhiti. Kot da oddaja nekakshno silo, ki me ... pomirja, ki me oddaljuje od tistih chustev, ki so mi zgolj v breme, in mi omogocha, da jasneje vidim svoj strah in mozhnost, da ga razumem in obvladam,« sem zamaknjeno pojasnjeval.

»Zdaj pa si jo polozhi v desno dlan in stisni, a ne premochno,« je she naprej poveljeval chudni pritepenec.

Ubogal sem ga in ugotovil, da je zdaj prejshnji obchutek she mochnejshi in jasnejshi.

»Kot da iz nje prihaja nekaj ... nekaj ... chesar ne morem opisati drugache kot ... pogum, da se s svojim strahom soochim iz ochi v ochi,«« sem konchno le nashel prave besede za opis tistega, kar sem obchutil.

Mozhicelj se mi je zdaj popolnoma priblizhal in me pogledal z enim svojih zdaj zhe prepoznavno njegovih pogledov:

»Natanko tako, Nejc. Ta kroglica ti bo dala pogum, da se bosh o tem, ali bosh shel k ravnatelju ali ne, odlochil na podlagi svojih pozitivnih vzgibov. Da tvoja odlochitev ne bo posledica strahu, ki bi te ohromil, ampak poguma, da bosh ta strah videl takega, kot je. Ne pozabi: ne glede na to, kako se bosh odlochil, bo tvoja izbira pravilna; le temeljiti mora na treznem razmisleku in odlochitvi, ki bo presegla strah, ki bi ti zvezal roke in te drzhal v svoji kletki kot ujeto zhival. Zdaj pa kroglico spravi v zhep in skrbno pazi nanjo. In uporabi jo le takrat, ko bo to nujno potrebno. Che ne bosh najprej napel vseh lastnih sil, da se dokopljesh do odgovora, ti ne bo mogla pomagati. Si razumel?«

Ob teh besedah je spet stopil korak nazaj, kot da chaka le she to, da mu potrdim, ali sem res razumel.

»Ja, mislim, da sem dojel,« sem pochasi spregovoril.

»Odlichno! Tako je tudi prav, fant moj! No, zdaj pa le hitro tja, kamor te vodi tvoja zhivljenjska pot! Che se bosh podvizal, bosh she ravno ujel sholski zvonec,« je zaklical navdusheno.

Pogledal sem na uro in ugotovil, da ima spet prav. Do shole je manjkalo le she pet minut in che se bom podvizal, bom prishel she ravno ob pravem chasu. Ko sem dvignil pogled in se hotel posloviti ter ga vprashati, ali se bova she kdaj videla, pa ga ni bilo vech. Kako je lahko tako hitro izginil? Kljub temu, da se mi je mudilo, sem vseeno stopil do grmovja, iz katerega sem ga videl priti, a o njem ni bilo ne duha ne sluha. Seveda mi ni bilo chisto jasno, kaj se je pravkar zgodilo, a vedel sem, da moram zdaj v sholo. She enkrat sem preveril, ali je kroglica varno spravljena v zhepu, za trenutek me je prevzela skushnjava, da bi jo stisnil in preveril, ali she vedno deluje tako, kot se je to zgodilo prej, potem pa sem se spomnil njegovih besed, naj njene mochi ne izrabljam, che to ni zares nujno. Le she zasukal sem se in urno odhitel v sholo.

slika 6

 

 

DRUGO POGLAVJE