Iztok Vrhovec
ODHOD
TUBERAN
Tu je
svetivo
zdivjanih
demonov –
Tu je
netivo
tvojih
lazhi,
in
resnice
ni –
Resnica
so
tvoje
lazhi –
TREPETLIKA
V meni krichi bolechina umrlih pradedov
in pozabljenih grobov;
v meni vre kri pijanih vampirjev
razklanih svetov –
pa kaj!
Kaj imash s tem ti (se vprashash),
pozabljena trepetlika v jaslih izmuchenih dolgov;
kaj imam s tem jaz (me vprashash),
grozechi deklamator razsanjanih bogov –
V tebi se zhge praznina,
ki razkraja, osamljuje, razsvetuje,
daje moch, ki golta dih in dushi shepet rojevajochih dni,
seje bleshchechi krohot in iztreblja grmenje tvoje krvi –
Jaz pa sem beli vampir poklanih spoznanj,
ki drhti in ihti –
trepetajochi vulkan, ki buchi,
a ne v verigi izdaj tako kot ti.
ODHOD
Prazen vsega sedim in izginjam v
krikih neizpolnljivih iluzij;
trupla nekdanjih ljudi se srechujejo na
krizhishchih novih izdaj,
jaz pa sem zapustil cesto nasmejanih lazhi;
v moji dushi pepel njihovih zlochinov komaj she tli –
Ustavljam se pochasi,
ne kesam se (skoraj ne vech);
in ne zhalujem (skoraj ne vech) –
za pohabljenimi shepeti nekdanjih prevar –
ne oziram se vech –
Skoraj brezupno pripravljen na poslednji spopad,
zapustil bom stene, ki jih ni bilo,
ko sem plezal po cheshnji,
ki je ni vech (zdaj tu razklan spomenik
betonski dushi le she stoji) –
zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave kokoshi
in z njimi kljuval otrobe in chrno lavo morechih bogov.
Zapustil bom dom mojega deda
in asfaltne spomenike njegovi razliti krvi;
obvisel bom na vrveh zadavljene svobode,
sam in resnichen kot trepet umorjene srne –
Zapustil sem cesto nasmejanih lazhi;
v moji dushi krohot njihovih zlochinov nich vech ne tli.