Pogum Revija SRP 2006/3

Iztok Vrhovec

 

 

ODHOD

 

 
TUBERAN

 

Tu je

svetivo

zdivjanih

demonov

 

Tu je

netivo

tvojih

lazhi,

 

in

resnice

ni

 

Resnica

so

tvoje

lazhi

 


 

 

 

TREPETLIKA

 

V meni krichi bolechina umrlih pradedov

in pozabljenih grobov;

v meni vre kri pijanih vampirjev

razklanih svetov

      pa kaj!

 

Kaj imash s tem ti (se vprashash),

pozabljena trepetlika v jaslih izmuchenih dolgov;

kaj imam s tem jaz (me vprashash),

grozechi deklamator razsanjanih bogov

 

V tebi se zhge praznina,

ki razkraja, osamljuje, razsvetuje,

daje moch, ki golta dih in dushi shepet rojevajochih dni,

seje bleshchechi krohot in iztreblja grmenje tvoje krvi

 

Jaz pa sem beli vampir poklanih spoznanj,

ki drhti in ihti

trepetajochi vulkan, ki buchi,

a ne v verigi izdaj tako kot ti.


 

 

 

 

ODHOD

 

Prazen vsega sedim in izginjam v

krikih neizpolnljivih iluzij;

trupla nekdanjih ljudi se srechujejo na

krizhishchih novih izdaj,

jaz pa sem zapustil cesto nasmejanih lazhi;

v moji dushi pepel njihovih zlochinov komaj she tli

 

Ustavljam se pochasi,

ne kesam se (skoraj ne vech);

in ne zhalujem (skoraj ne vech)

za pohabljenimi shepeti nekdanjih prevar

ne oziram se vech

 

Skoraj brezupno pripravljen na poslednji spopad,

zapustil bom stene, ki jih ni bilo,

ko sem plezal po cheshnji,

ki je ni vech (zdaj tu razklan spomenik

betonski dushi le she stoji)

zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave kokoshi

in z njimi kljuval otrobe in chrno lavo morechih bogov.

 

Zapustil bom dom mojega deda

in asfaltne spomenike njegovi razliti krvi;

obvisel bom na vrveh zadavljene svobode,

sam in resnichen kot trepet umorjene srne

 

Zapustil sem cesto nasmejanih lazhi;

v moji dushi krohot njihovih zlochinov nich vech ne tli.


 

 

7. SVOBODA