Pogum Revija SRP 2006/3

Iztok Vrhovec

 

 

SLOVO

 

 

HLAPCHON

 

Ti si

tisti,

ki

morish –

 

z molkom

svojim,

 

s svojo

      pokonchno

      drzho

hlapca –


 

 

 

 

NEMANICH

 

Razmishljaj, razglabljaj,

se v temo potapljaj,

samo ne sprashuj,

ne gnjavi, ne mozgaj,

zakaj ti (konchno)

vsa vrata zapiram,

 

zakaj ne odpushcham,

zakaj ne popushcham,

kajti nikoli – nikoli

tega ne izvesh;

 

ker si pritlehen in majhen

kot kushchar, krastacha,

ogaben in sluzast

kot nezasluzhena placha,

 

skrivenchen, stiskashki,

usmrajen, prostashki –

 

zato ne sprashuj,

zakaj ne odpushcham,

zakaj ne popushcham,

kajti nikoli – nikoli

ti nich jasno ne bo.

 

Zato pojdi,

pojdi, pojdi, pojdi

nekam dalech stran –

chim dlje od mene stran!

 

–––––

 

A visoko tam gori,

visoko tam gori

je jasno nebo,

 

je jasno nebo.


 

 

 

 

ZDAJ

 

Zdaj ni vech ha, ha, ha in ho, ho, ho,

prijatelj stari, ki to nisi vech –

si kdaj sploh zares bil?

 

Zdaj je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh;

ja, to so prinesla leta –

kdo bi si mislil, v kaj

se razcveti izrodek otrocheta.

 

Zdaj sedish v svoji zapushcheni kamri,

pestujesh pepel svojih pozhganih razvalin,

renchish in psujesh v privide razmajanih pechin;

grizoch reshetke svoje chrne kletke, chakash,

da she poslednjich odrevenish,

zajamesh sapo krichechih stisk, in preminesh.

 

Tvoj hlad presiha jezera, sramoti ponosne gore,

tvoja bleda sapa rushi mostove, vali valove nore;

 

kjer vcheraj vrelo je goreche sonce tvojih sanj,

zdaj trese se prezebli pish srca,

ki ga je z vsakim dihom manj.


 

 

 

 

TISHINA

 

Tvoje srce je tako

mrtvo,

da usta izustijo vse,

kar jim pride na usta –

 

Tvoje lazhi bi bile

tako zhalostne,

che ne bi bile

tako boleche –

 

Tvoje solze

niso solze zhalosti ali sreche;

tvoje solze

so ledeni kosmi

tvojega razbitega srca –

 

In kako si nashla pot

v to svojo grozecho kletko?

 

Bojim se, da tega nikoli

nihche vech ne izve – tudi ti ne –

 

Zabrisala si vse sledi

teh tvojih zhalostnih poti.

 

Tvoj dih je le she refleks

zamrle dushe –

 


 

 

 

PARADA RDECHEGA NICHA

 

V razpecljani

dlani

stiskash

krvavechi

bich

in razbichujesh

seme

svojih

ognjenishkih

lazhi.

 

Tvoj dih

rdechi,

razteleshene gube

tvojih

grgrajochih

spominov

rdechijo,

tvoja rumenichna

pozaba

rdi,

tvoje ledenichne

srage

rdijo,

svojo

modro nebino

potapljash

v smradnico

rdechichnih

mezin.

 

Tvoja gogotajocha

drobnjavost

zardeva,

krichavost

tvojih

miselnih

raztrganin

zardeva

v trohnobi

tvojih

razkosanih

trznin.

 

»Moja kri – rdecha kri,«

se opravichujesh,

in izbleknelo

bolshchish

v uvelost

svojih

rdechichnih skomin.

 

Tvoje

pordelo drobovje

je izkapljalo

poslednjo

lazh.

 

Tvoj zogleneli

bich

se je

skril

v zakotje

nicha.

 

Nichesar ni vech.

 

Le uvihana

pushchoba –

brez uvelih

nagrobnic,

brez epitafa

o tvojem

rdechichnem

pohodu,

     

brez spomina

na tvoj

pijani,

rdechunski

potres.


 

 

 

 

GRANITNA DUSHA

 

Tvoja

koshchichava susha

konichi

plenjave

granita;

 

tlakuje

kolovoze

tvojega

granitnega

sveta.

 

Po lobanjastih

malhah

ubegajo

granitne

mislivosti,

kujoch

nebesa

tvojih granitnih

oblastev.

 

Granitno dleto

      izklesuje

spomine

razkapavajochih

se

bratov in sester

in drhtivih

otrok.

 

Klokot

granitnih vzduhov

razpreja

lovke

svojih granitnih

lovach,

ki pleshoch

v ritmih

granitnega

bicha

 

izkrichavajo

      napev

      tvojih

granitolomnih

                 tlapenj.


 

 

 

 

VRATOLOM

 

Popevke

in kri –

 

popevka

si ti,

 

in jaz

sem

kri,

 

ki teche

povsod,

 

kjer se

pamet

skriva za

plot.

 

Ne obrachaj se

sem,

da ne

oslepish –

 

jaz

poplavljam

prav vse,

 

povsod je

moj dom,

kjer strah

in napuh

sta vino

in kruh.

 

Zato

ne obrachaj

se

sem

in me

ne

nadleguj –

 

ostani

kjer si,

pij,

natolcuj,

 

kajti jaz

sem

kri

 

in popevka

si

ti.

 

 

 

 

SLOVO

 

Iz tvojih

steklenastih

zrkel

sika

gonoba

stiskashkih

izdajstev,

 

v tvojem

hromotnem

srcu

krni

strdek

zhaltave

dushe,

 

gonech

poslednjo

vztrajnost

usihajochega

spomina.

 

Nichesar

skupnega vech

nimava.

 

Za zmeraj bosh

ostal na

drugi strani,

 

glodajoch koshchico

svojih

paramnezijskih

prevar –

 

To je najino

poslednje

slovo. 

 

 


5. OSTUDA