Iztok Vrhovec
SLOVO
HLAPCHON
Ti si
tisti,
ki
morish –
z molkom
svojim,
s svojo
pokonchno
drzho
hlapca –
NEMANICH
Razmishljaj, razglabljaj,
se v temo potapljaj,
samo ne sprashuj,
ne gnjavi, ne mozgaj,
zakaj ti (konchno)
vsa vrata zapiram,
zakaj ne odpushcham,
zakaj ne popushcham,
kajti nikoli – nikoli
tega ne izvesh;
ker si pritlehen in majhen
kot kushchar, krastacha,
ogaben in sluzast
kot nezasluzhena placha,
skrivenchen, stiskashki,
usmrajen, prostashki –
zato ne sprashuj,
zakaj ne odpushcham,
zakaj ne popushcham,
kajti nikoli – nikoli
ti nich jasno ne bo.
Zato pojdi,
pojdi, pojdi, pojdi
nekam dalech stran –
chim dlje od mene stran!
–––––
A visoko tam gori,
visoko tam gori
je jasno nebo,
je jasno nebo.
ZDAJ
Zdaj ni vech ha, ha, ha in ho, ho, ho,
prijatelj stari, ki to nisi vech –
si kdaj sploh zares bil?
Zdaj je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh;
ja, to so prinesla leta –
kdo bi si mislil, v kaj
se razcveti izrodek otrocheta.
Zdaj sedish v svoji zapushcheni kamri,
pestujesh pepel svojih pozhganih razvalin,
renchish in psujesh v privide razmajanih pechin;
grizoch reshetke svoje chrne kletke, chakash,
da she poslednjich odrevenish,
zajamesh sapo krichechih stisk, in preminesh.
Tvoj hlad presiha jezera, sramoti ponosne gore,
tvoja bleda sapa rushi mostove, vali valove nore;
kjer vcheraj vrelo je goreche sonce tvojih sanj,
zdaj trese se prezebli pish srca,
ki ga je z vsakim dihom manj.
TISHINA
Tvoje srce je tako
mrtvo,
da usta izustijo vse,
kar jim pride na usta –
Tvoje lazhi bi bile
tako zhalostne,
che ne bi bile
tako boleche –
Tvoje solze
niso solze zhalosti ali sreche;
tvoje solze
so ledeni kosmi
tvojega razbitega srca –
In kako si nashla pot
v to svojo grozecho kletko?
Bojim se, da tega nikoli
nihche vech ne izve – tudi ti ne –
Zabrisala si vse sledi
teh tvojih zhalostnih poti.
Tvoj dih je le she refleks
zamrle dushe –
PARADA RDECHEGA NICHA
V razpecljani
dlani
stiskash
krvavechi
bich
in razbichujesh
seme
svojih
ognjenishkih
lazhi.
Tvoj dih
rdechi,
razteleshene gube
tvojih
grgrajochih
spominov
rdechijo,
tvoja rumenichna
pozaba
rdi,
tvoje ledenichne
srage
rdijo,
svojo
modro nebino
potapljash
v smradnico
rdechichnih
mezin.
Tvoja gogotajocha
drobnjavost
zardeva,
krichavost
tvojih
miselnih
raztrganin
zardeva
v trohnobi
tvojih
razkosanih
trznin.
»Moja kri – rdecha kri,«
se opravichujesh,
in izbleknelo
bolshchish
v uvelost
svojih
rdechichnih skomin.
Tvoje
pordelo drobovje
je izkapljalo
poslednjo
lazh.
Tvoj zogleneli
bich
se je
skril
v zakotje
nicha.
Nichesar ni vech.
Le uvihana
pushchoba –
brez uvelih
nagrobnic,
brez epitafa
o tvojem
rdechichnem
pohodu,
brez spomina
na tvoj
pijani,
rdechunski
potres.
GRANITNA DUSHA
Tvoja
koshchichava susha
konichi
plenjave
granita;
tlakuje
kolovoze
tvojega
granitnega
sveta.
Po lobanjastih
malhah
ubegajo
granitne
mislivosti,
kujoch
nebesa
tvojih granitnih
oblastev.
Granitno dleto
izklesuje
spomine
razkapavajochih
se
bratov in sester
in drhtivih
otrok.
Klokot
granitnih vzduhov
razpreja
lovke
svojih granitnih
lovach,
ki pleshoch
v ritmih
granitnega
bicha
izkrichavajo
napev
tvojih
granitolomnih
tlapenj.
VRATOLOM
Popevke
in kri –
popevka
si ti,
in jaz
sem
kri,
ki teche
povsod,
kjer se
pamet
skriva za
plot.
Ne obrachaj se
sem,
da ne
oslepish –
jaz
poplavljam
prav vse,
povsod je
moj dom,
kjer strah
in napuh
sta vino
in kruh.
Zato
ne obrachaj
se
sem
in me
ne
nadleguj –
ostani
kjer si,
pij,
natolcuj,
kajti jaz
sem
kri
in popevka
si
ti.
SLOVO
Iz tvojih
steklenastih
zrkel
sika
gonoba
stiskashkih
izdajstev,
v tvojem
hromotnem
srcu
krni
strdek
zhaltave
dushe,
gonech
poslednjo
vztrajnost
usihajochega
spomina.
Nichesar
skupnega vech
nimava.
Za zmeraj bosh
ostal na
drugi strani,
glodajoch koshchico
svojih
paramnezijskih
prevar –
To je najino
poslednje
slovo.