Pogum Revija SRP 2006/3

Iztok Vrhovec

 

 

ODISEJADA

 

 

FICHFIRICH

 

Chas otroshtva je minil –

bilo je bedno, hrepeneche,

ko verjeli smo v trenutek sreche

tako naivno in pohlevno –

 

Zdaj prishla so srednja leta,

prisegajoch na resnost in dolzhnost,

na neodlozhljive stiske in izmozgano krepost;

pozabljajoch, da zjutraj vzide sonce

in na vιcher z luno pade noch –

 

Za ovinkom chaka starost

in z njo dolzhnost

spoznanja, da vse, chemur pretirano

se klanja, iz srca

korenine vse poruje;

krohotajoch se pobere izgubljeno stavo

za she eno ovchjo glavo,

 

ki nikoli ni prav doumela,

da vsa malikovanja – dolga, kratka,

sfrizirama, uglajena, razkushtrana, usmrajena,

pocukrana, grozecha, raznezhena, strashecha –

 

ki razvlechejo duha v tisto smer,

da moril bi za tv, solzavi stok, nedeljski pir

(oh, le da imel bi mir) –

 

so vredna toliko kot izpit, izkrivljen fichfirich,

ki prisega, pouchuje, maha s prstom, ustrahuje,

da zhivljenje je krvav bich,

in kdor ne kopa se v njegovi chrni mlaki,

kdor z nasmehom ne aplavdira njegovi morechi tlaki,

ta shele uvidel bo, kaj ta pravi je hudich –

 

Na zhalost le izzhet mrlich,

gospod moj fichfirich –

ko enkrat ga zabijesh v trugo,

prekrijesh z gnojem in odjugo,

nikoli ne potochish ene same solze vech

za pokopano vlogo bebavega sluge.

 

Zdaj dihash s srcem in jekleno dusho –

Zdaj si spoznal njegovo krvavecho susho –
 

 

 

 

 

MODERNI CHLOVEK

 

Zasopel tvoj je dih, steklen pogled,

na nebu zate zvezd ni, le bezhech komet;

v srcu zhivi pesek in skrhan zvok kitar,

kar chutish, vidish, slutish, ni vech nikomur mar –

 

Posedash v temi, zhvechish star tobak,

nekdaj ves zlat – postajash osivel siromak –

 

Glodash postane ostanke skelechih spominov in strahot,

v dushi gnezdi pushchoba in njen sestradani krohot –

 

Moderni chlovek, razsejal si gene svojih zmot,

zavreli svet spreminjash v ulico kloniranih grozot;

 

zatirash gorecha srca in njihov razplamteli um,

vse, kar drugachno je od tebe, zazhiga v tvoji dushi ubijalski sum;

kujesh verige, nagobchnike, osame,

kdor she podlegel ni, omami strela ga bleshchichave reklame –

 

Prishel bo chas, ki ne bo vech tvoj chas,

moderni chlovek, ki davish vse, kar ne vreshchi s teboj v en glas;

 

takrat bom (prvi) stal v prvi vrsti,

da she poslednjich vidim te, kako zadushish se v trohnechi krsti –


 

 

 

 

ODISEJA

 

Ne poslushaj brnenja kvadratastih koles,

naj te izbrusi jeza in donechi bes;

naj te zaganja rotecha kri teles,

naj te izmesi v grozechi kres –

 

Ne potoni za ledenimi zapahi,

ki kleshejo jih plishasti vojaki;

razkolji stiskavost svojih krvavechih rok,

ne zapushchaj zhalujochih otrok –

 

Razvezhi vrv, ki ti stiska zakrneli vrat,

naj ne bo le brat tvoj brat;

ne malikuj le tistega gricha in gore,

ki reklamira strah in more –

 

Naj te zaganja le ogenj tistih vrb,

ki so vklesale vate plamenechi grb!


 

 

 

 

SEKAJ,

SEKAJ

 

Nabrusi

rezilo

 

v pragozdu

svojih

dihavichnih

sanj –

 

Razmesari

groznichav

krohot

bruhajoche

krvi

netehtljivih

izdaj,

hlastajoche po

ognju

nemih

zmrzlakov –

 

Naj

zabuchi

vihar

           udushljivih

svetov,

 

naj

brizgne

           trohnecha

skazha

                      razkrajajochih

prividov –

 

–––

 

Zamahni,

udari,

           razmesari

                 zharko

pozlato     

                      glushechih

znorij!

     

Udrihaj,

      obglavi,

           gτri,

                 izzτri,

 

sekaj,

sekaj,

sekaj,

sekaj!


 

 

 

 

KAVALIR

 

Nozh

je

v tvojih

rokah,

kavalir –

 

dokler

ga ne

zaluchash

v praznino,

se ne bo

pasel po

sosednji

traveji –

 

dokler

bdish

z njim,

ne bo

mesaril

jantarjastih

sanj –

 

Ne skrij

svojega

nozha,

kavalir –

 

naj spi

ob tebi

in bozha

tvoj vrat –

 

Che ga

zavrzhesh,

ne bosh

mogel vech

spati,

ne bosh

mogel vech

stopicljati

po mlaki

zlakotnele

krvi –

tvoje krvi,

kavalir –

 

Ne izgubi

svojega nozha,

kavalir –

 

Naj

vedno

ljubova

le tvoj

vrat –


 

 

4. SLOVO