Pogum Revija SRP 2006/3

Iztok Vrhovec

 

 

SVITANJE

 

 

JUTRO (MRTVASHKI PLES)

 

Shdi,

ne jokaj,

se chi,

ne stokaj,

se zaljubi,

jo (ga) dobro zavti,

chisto do smrti;

 

jo poljubi, zabubi,

porochi, otroke narochi,

pa machko in psa

kdor zna, zna

 

Kupi avto, kondom,

hisho, bonton;

v sluzhbo pravochasno prihajaj,

na shefa ne lajaj,

o oblasti prevech glasno ne dvomi

tak se vsak zlomi!

 

Goltaj osle in krave,

nedeljske zabave,

satelitske antene, napovedovalce zmedene,

filme, reklame,

kavne mlinchke, jabolchne klinchke,

 

pa chisto (pssst) tiho ostani

saj vesh: mi smo pametni in zdravi

 

Le pridno kupuj, se razplojuj,

zadolzhuj, rachune plachuj,

prezhvekuj janke in metke,

in pazi, pazi! da ne padesh iz kletke

 

Uredi frizuro,

ah nimash vech las!

 

Izberi si trugo,

no, ne povzdiguj zdaj svojga glasu!

 

Si zasluzhil si

zasluzheno penzijo

      (che bosh priden,

      ti morda she medaljo pripnemo);

 

hvali vsemogochnega, sholski sistem,

      vlado pravichno, predsedstvo siveche,

      korporacije rohneche

      za rane skeleche ups!

           za njihovo hvaljeno vizijo

 

 

In zdaj she zadnjich

v prazhnjo se obleko odeni

zmoli ochenash ali dva,

nato v posteljo se mirno ulezi,

 

in ko preshtejem do tri,

hitro trudne chke zapri!

Jaz pa izkljujem ti dusho,

da bosh she pravochasno pod rusho!

 

 

Tvoj

 

Chrni Vran

 

 

 


SVIT

 

Povsod tropi plazechih se, krichechih, grozechih poshasti,

in njihov gomazechi strah.

 

Kdo d vech?

Kdo vech vzame?

 

Obchudujte mojo sijocho norost!

Obchudujte mojo umirajocho sivino!

 

Pa ne, da ti kaj smrdi?

Le goltaj, in zapri ochi!

 

Pa ne, da ti kaj smrdi?

Le zatisni si ushesa, saj to je le krik moj'ga chrevesa!

 

Pogoltni pladenj svojih prichakovanj,

goltaj razbitine osivelih sanj!

 

Meni pa pusti, da te vodim, usmerjam,

grajam, psujem, nagrajujem, zmerjam,

po tvojem ukrivljenem hrbtu

svojo chrno dirko dirjam!

 

Le zaspi! Zaspi!

Pa kaj, che smrdi!

 

Iz ust, iz telesa, vse gor v nebesa!

Le zaspi, zaspi!

 

Se po meni zgleduj,

se mi zahvaljuj za zakone, za davke, za hipokrizijo,

za vstop v evropo, njeno chrno sivino,

 

le pogoltni vse vse kar ti gre,

in se zraven smehljaj le mene poglej!

 

Kajti jaz sem tvoj bog, tvoj sodnik,

zame zhivish in na moji zemlji zaspish,

 

le nich ne sprashuj, ko pridesh v moj hram,

iz tvojih strahov in ubitih sanj stkan.

 

Kaj, ti smrdi?

 

Nich ne sprashuj! Le mene poslushaj,

kako se sluzhi, sluzhi, sluzhi,

 

sluzhi, sluzhi. Le sluzhi, sluzhi, sluzhi mi.

 

In potem konchno omahni, omahni na tla,

pust in slaboten, povozhen, togoten,

 

in zaspi, zaspi, v luknji temachni tiho umri,

v luknji temachni tiho razpadaj, tiho trhni,

 

da te chimprej pozabim!

ubogo zatohlo, odsluzheno stvar.

 

Kaj, ti smrdi?

 

Le sluzhi, le sluzhi, si mozhgane razkuzhi,

ne uporabljaj glave, lahko si izpahnesh zakrneli vrat!

 

Izruj nagrobne kamne vseh svojih chloveshkih bogov,

pahni se v brezno, praznino, obup!

 

raztelesi si dusho, saj bosh kmalu pod rusho,

pa kaj ti mar, che pada dezh tam nekje ti si suzhenj, in zhivish le od sushe,

 

pa kaj, che zdish se sam sebi brezumen,

saj ti si povprechnezh, in povprechje ne potrebuje dushe!

 

Brez nje te lazhe stlachijo v krsto,

le hitro, le hitro, postavi se v vrsto;

 

veselo potezhkaj svojo zlato verigo,

srcu in dushi pokazhi, pokazhi zhe figo!

 

Pokazhi, kaj znash, pokazhi, kaj znash,

kaj te briga, kakshno mrezho ti spleta v srcu zledenela golazen!

 

Kaj te briga, kaj bi se s tabo zgodilo,

che te ne bi moje zvesto zlo vodilo!

 

Kaj te briga, kdaj spoznash,

da lazhe zadihash, ko se zravnash.

 

Kdo ve, kdaj spoznash?

Kdo ve, kdaj?

 

 

Zdaj je chas, zdaj zachni,

temò izruj, srce zavaruj! Zdaj! Zdaj!

 

Zdaj je chas, zdaj se na noge postavi!

Reci ne, in dusho obvaruj!

 

Le eno imash,

prav nich ti ne ostane, che jo izdash!

 

Kajti nichesar nimash, che se predash,

nichesar nimash, che se izdash!

 

Zajahaj podivjanega konja in ga umiri,

prisluhni srcu in ga objemi,

 

obvaruj mozhgane,

saj na svetu niso le tv reklame,

 

zajemi zrak, ne padaj vznak,

bodi, kar si, in che ne vesh, kaj je to,

se sprashuj, sprashuj, sprashuj,

 

sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj!

Z odgovori ne zavlachuj!

 

Kajti leta tek in ogenj ugasha,

ne bodi preskop, saj kopljesh svoj grob!

 

V njem bosh zaspal s chrvi in krti,

v njem bosh ostal ne zadnji ne prvi!

 

Zato se sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj,

ne zavlachuj, ne nateguj!

 

V glavi zaneti ogenj, v srcu pozhar,

naj pozhge vso sivino, naj pozhge vso praznino,

 

naj ogenj gori, naj nikoli ne ugasne,

naj prezhene ves hlad, naj zaneti ognjeno pomlad!

 

To je edino, kar morash, kar moresh, kar zmoresh,

che hochesh zhiveti,

 

lechi zna vsak, vsak pasti vznak, vsak zmore umreti,

zato se zravnaj, zadihaj, udrihaj, zachni zhe zhiveti!

 

Kot chlovek, ne kacha, bolehna krastacha,

kot chlovek, kot chlovek, kot chlovek,

 

kot chlovek!!

Zdaj! Zdaj!! Zdaj!!! 

 

 

 

3. ODISEJADA