Iztok Vrhovec
NAIVNOSTI
BREZ
Brez tvojih ust shepetajochih,
plamenechih isker tvojih rok,
brez viharjev tvoje sape,
v meni kri okameni
zdivja razklana misel,
umolkne tihi mir srca,
zhuborenje hudournikov pomladi
ugasne in zaspi
in nich
nich ga ne obudi
le ti, le ti,
le ti.
MOJA LJUBEZEN
Moja ljubezen
te bozha, ljubkuje,
poljublja, objokuje,
se smeji,
moleduje,
si nadene ochi,
da lahko tvoje obchuduje,
si chevlje razvezhe,
da lahko tvoje obuje,
se v kozho ovije,
da se tvoje dotika,
si pamet sposodi,
da te malo bolj
mika,
se vsako jutro, na vιcher
ochedi, umije;
zhvechi, melje,
sanja, snuje,
stopica v sluzhbo,
razmiguje ude
vse le zato,
da lahko s tabo
pleshe, vpije,
joka, krichi,
se s tabo veseli,
da si z njo
ti.
PREVARA
Kaj je prevara?
Ali od tega
umresh?
Kaj je prevara?
Je to tisto,
ko se v
jecho
zapresh?
Je to tisto,
ko se veselish
in nasmihash,
se sklanjash
in glihash,
ponochi pa
hlipash
in usihash
in krichish
in blaznish,
ker z vsako nochjo
bolj in bolj
in bolj
krvavish?
Dokler konchno ne
omagash
Ko ves zabuhel,
hrom in osupel
bolshchish
v ogledalo
in se sprashujesh,
kje je bodalo
Tisto bodalo,
s katerim si
nekoch
zabodel v
svoje srce,
tako silovito,
natanchno,
globoko,
da je krvavelo
vse do tega
poslednjega
dne
Ko zresh v ogledalo
in zaman ishchesh
bodalo,
da bi ga izdrl
A zdaj je prepozno
zdaj si
umrl.
PELINOVA SVATBA
In zdaj,
ko si betezhna starka
sama,
s slutnjami, hotenji,
ki so v tebi
zhe od nekdaj
in bodo s tabo
dolgo she potem
ko odraslo je poslednje bitje,
ki je iz tebe
vzklilo,
in si ga vzgajala za vse tisto,
kar je v tebi
preminulo
gledash hromo starko
v sebi
In nobena misel
nauchena,
nobena misel
v kloshtru grozhenj
in strahu
rojena,
ti ne more vech
odvrniti pogleda
od nje
Vsa otrpla,
prezebla
za tabo caplja
in chaka,
chaka in chaka
in chaka,
da jo povabish
spet nazaj
v njen
in tvoj svet
Vsa bleda,
obnemogla,
otrpla
in sama
se ne more vech
klanjat,
ne sanjat
in ne vech
trohnet.