Pogum Revija SRP 2006/1

Lucijan Vuga

 

 

Zakljuchek

 

Za obdobje prihoda »afrishkega chloveka« – homo sapiensa sapiensa – na severno obalo Sredozermlja se mi zdi zaradi nazornosti (ne da bi zanemarjal dela drugih genetistov: Luigi L. Cavalli Sforza, Anthony Edwards, A. J. Ammerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) primerno uporabiti izsledke mitohondrijskih raziskav Bryana Syksa.

 

 

Po Bryanu Syksu (Seven daughters of Eve): zemljevid paleolitskih prvih naseljencev modernega

chloveka v Evropi na osnovi mitohondrijskih analiz.

 

 

LEGENDA:

A – morska obala med poledenitvijo

B – obmochja poselitve

1 – Velda, 2 – Helena, 3 – Tara, 4 – Katarina, 5 – Urshula, 6 – Xenia, 7 – Jasmina

 

 

 

V luchi teorije kontinuitete hipotetichna poznopaleolitska difuzija »afrishkih sedmih Evinih

hchera«, ki naj bi do neolitika omogochila ob dodatni »azijski« komponenti genezo indoevropskih ljudstev.

 

 

 

 

 

Geomorfoloshke razmere na obmochju Chrnega morja in Kaspijskega morja med zadnjo

poledenitvijo proti koncu paleolitika.

 

 

Gibanje povprechnih letnih temperatur

 

Nihanje povprechnih letnih temperatur od zadnjega obdobju paleolitika do neolitika, z mochnimi vmesnimi podhladitvami, ki so vplivale na zhivljenje sprva Neandertalca, potem pa tudi na prednika sodobnega chloveka, ki je zachel prodirati iz Afrike med prvo otoplitvijo pred nekako 40.000 leti. Nato je sledil drugi poledenitveni sunek; Neandertalec je izumrl, sodobni chlovek pa je moral prezhiveti dolgo obdobje – okoli 15.000 let – v surovih pogojih ponovne »ledene dobe«. Zelo verjetno se je takrat mochno skrchilo evropsko prebivalstvo, tudi naselitvena meja se je pomaknila na jug, prehrambene navade so se spremenile itd. Shele z otoplitvijo pred 10.000 leti se je zachel ponoven razmah kultur in mnozhitev prebivalstva. 

 

 

Genski zemljevid Rh-negativnega krvnega faktorja, ki je zelo pogost pri Baskih in chedalje redkejshi proti vzhodu. Baski so torej ohranili sledove prvotnega, afrishkega prebivalstva Evrope, kamor so se kasneje postopoma primeshala she ljudstva iz Azije, izvirajocha prav tako iz Afrike, v Evropo pa so prihajala locheno v razlichnih obdobjih (povzeto po L. L. C. Sforza).

 

 

 

 

 

Geni in arheoloshke najdbe dopushchajo naslednjo rekonstrukcijo: najstarejshe genetsko drevo je v rdechi barvi in skrajni konci vej so na danashnjih ozemljih, oznacheni s krogci. Za paleolitske selitve iz Afrike v Azijo pa najnovejshe genske raziskave nakazujejo dve mozhni smeri (v rumeni barvi), seveda hipotetichno. Videti je, da se je ena od vej usmerila proti Evropi. Chas selitve je bil dolochen na osnovi arheoloshkih najdb (povzeto po L. L. C. Sforza).

 

 

 

 

 

Geomorfoloshke razmere v Jadranskem morju med zadnjo poledenitvijo proti koncu paleolitika.

 

 

*

 

VENETI V LUCHI TEORIJE KONTINUITETE

 

1. Po mojem mnenju je za genezo Indoevropejcev kljuchno obmochje Balkana in okoli Chrnega morja pred zadnjo poledenitvijo (paleolitik) in po zadnji poledenitvi 10.000 let pr.n.sht. (mezolitik, neolitik); chrnomorski bazen je imel tudi med poledenitvijo milejshe podnebje kot celinska Evropa, saj morje nacheloma uravnava toplotna nihanja. Takrat je bilo sicer Chrno morje locheno od Sredozemlja, povezano pa je bilo s Kaspijskim morjem, to pa kazhe, da je bil dotok velikih rek (Donava, Dneper, Dnester, Don, Bug itd.) v ta zaprti sistem in v Kaspijsko morje (Volga, Ahtuba, Ural itd.) dovolj mochan, da je bila raven voda pred zadnjo poledenitvijo vishja od danashnje. Pach pa je v neolitiku Chrno morje naraslo she za okoli pet metrov, in to se imenuje »novo Chrno morje« ali »neolitski prestop«, torej se je razshiril obseg morskega nabrezhja, zato je bila nova obala pomaknjena bolj proti celini, stran od danashnje obale; morje je prekrivalo vechjo povrshino kopnega, zlasti na ravninskem delu, medtem ko se pod gorami (npr. Kavkaz) zaradi strmejshih bregov ni veliko spremenilo. Proti koncu paleolitika, tj. zadnje poledenitve – v chasu naseljevanja afrishkega, se pravi danashnjega chloveka v Evropi – je bilo tudi Sredozemsko morje nizhje celo do 50 m (*2 op.), ker so bile velikanske kolichine vode ujete v ledenikih, ki so prekrivali ogromne povrshine zemeljske oble, po otoplitvi pa se je gladina postopoma dvigala in sredozemske vode so se spojile s chrnomorskimi. Spricho trdih podnebnih razmer so se tamkajshnja ljudstva zadrzhevala juzhneje, oziroma so prodirala severneje na celino le sezonsko kot lovci. Konfiguracija morskega dna Jadranskega morja pa je taka, da tudi pri 150 m nizhji gladini od danashnje ni bilo kopnega vech kakor njegova polovica.

2. Kot okvirna shema dogajanja od poznega paleolitika (nekako od 40.000 let pr.n.sht.) naprej, che uposhtevamo dognanja genetike (Bryan Sykes, Luigi Cavalli Sforza, Anthony Edwards, Albert J.Amerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) in teorijo kontinuitete, je po mojem mnenju mozhen naslednji scenarij:

- S Pirenejskega polotoka so se shirili potomci »Velde« (Protoiberci, Protobaski in druga ljudstva, ki jih sploh ne ali le slabo poznamo). Ti so bili v stiku s:

- potomci »Helene« (morda Protokelti in sorodna ljudstva, ki so malo poznana ali so povsem izginila) na jugu Francije ter so postopoma tezhili proti severu, kot so dopushchale podnebne razmere; morda so iz stika med ljudstvi »Velde« in »Helene« nastali Protoiberokelti.

- Pod Alpami na obalah sredozemske Ligurije so se shirili »potomci Tare«, ki pa jih je dokaj dolgo zadrzheval lok mochno zaledenelih Alp, zato so se pomikali bolj po zahodni obali Apeninskega polotoka navzdol. Proti zahodu so prihajali v stik s potomci »Helene«, iz tega stika morda izhajajo Protogalci; s tem bi bila vzpostavljena kasnejsha povezava med Kelti in Galci. Potomci »Tare« pa so proti vzhodu prihajali v stik s:

- potomci »Katarine« (morda Protoveneti) na podrochju, ki je (sicer veliko kasneje) pripisano jadranskim Venetom, na veliko obsezhnejshem ozemlju od danashnjega, saj je bilo Jadransko morje she do polovice kopno (tega se podvodna arheologija sploh she ni lotila!); to zajema tudi vzhodno obrobje Alp. Ti so imeli mozhnost shirjenja po vzhodni obali Apeninskega polotoka navzdol in po kopnem dnu Jadranske kotline do Dalmacije in Balkana ter proti centralni in vzhodni Evropi. Ta tok ljudstev se je srechal (kasneje bolj proti vzhodu tudi z ljudstvi »Ksenije«, tj.  s Protokavkazijci) najprej s:

- potomci »Urshule« (morda Protopelazgijci), ki so prodirali iz juzhne Grchije. Predvsem iz tega stika so nastali Protoindoevropejci (ki so skozi tisochletja dozhivljali v vechji ali manjshi meri she dodatne vplive, tako kakor vse »Evine hchere«, kot potrjujejo genske raziskave). Potomci »Urshule« so prishli tudi v Malo Azijo, kjer so se srechali s:

- potomci »Jasmine«, ki so se shirili od zgornjega toka Evfrata in bi jih lahko imeli za Protomezopotamce ali Protosemite. Ti so se proti severu stikali s:

- potomci »Ksenije« s Kavkaza, to bi bili Protokavkazijci, ki so tudi sami prishli v stik s potomci »Urshule« z juga in »Katarine« z zahoda.

Vsi ti stiki so bili ponekod bolj, drugod manj intenzivni, odvisno od geografskih, podnebnih in drugih okolishchin; s tem lahko razlozhimo globino sprememb in medsebojne prezhetosti, razshirjenosti ter vsakrshne razlichnosti.

Videti je, da so se predvsem potomci »Jasmine« precej razshirjali zlasti okoli vzhodnega in juzhnega Sredozemlja – to so Mediteranci.

Ni treba posebej poudarjati, da so z azijske severne in vzhodne strani prihajali Uralci in Altajci: protougrofinska in druga severnoevropska ljudstva…

3. Kazhe, da so ljudstva, ki so se postopoma izoblikovala v Predindoevropejce, ob koncu paleolitika zhivela v pasu od »Helene« (Protokelti) na jugu Francije, po severni strani Alp do »Katarine« (Protoveneti) na vzhodnem obrobju Alp, chez Panonijo do zahodnega in severnega obrezhja Chrnega morja, medtem ko so na njegovi vzhodni obali zhivela kavkashka, ne-predindoevropska ljudstva.

4. V neolitiku se je podnebje zhe dodobra segrelo, ledeniki so se umaknili na sever in tudi Sredozemsko morje se je dvignilo ter predrlo Bosporsko ozhino ter se  povezalo s Chrnim morjem. Nastajale so obsezhne ravnice plodne zemlje v juzhni Rusiji (chrnozjom), v spodnjem Podonavju itd. Obenem se je zachel proces razmnozhevanja in shirjenja Indoevropejcev, ker so se podnebne razmere toliko izboljshale, da je bilo vech obdelovalne zemlje (ledeniki so se umikali), zato se je povechalo pridobivanje hrane.

5. Ta scenarij omogocha povezavo »teorije kurganov« Marie Gimbutas (pradomovina IE na severni strani Chrnega morja) s »teorijo kontinuitete« Maria Alineija (da so bili v neolitiku, morda celo zhe v mezolitiku, danashnji IE narodi v Evropi priblizhno na ozemljih, kjer zhive she danes), medtem ko je »anatolska teorija« Colina Renfrewa (da je pradomovina IE v Anatoliji) lahko razumljena v smislu kasnejshe akulturacije, to je shirshega medsebojnega kulturnega vplivanja med »neolitsko revolucijo«.

6. S tem si lahko razlozhimo ne le Hetite v pasu ob morju in v notranjosti Anatolije, ampak tudi t. i. »odselitev paflagonskih Venetov« iz Anatolije na gornji Jadran, pri chemer pravzaprav ne gre za selitev velikega obsega, marvech le za skupine, v smislu akulturacije, skozi relativno daljshe obdobje (in ne naenkrat po t. i. trojanski vojni, za katero velja, da ni bila enkratno dejanje, ampak je shlo za daljshe obdobje trajajoche spopade, od katerih je bil, kot vse kazhe, eden odlochilnejshi); nazadnje se je del teh preseljencev povezal ali zdruzhil s sorodnimi jadranskimi Veneti, s katerimi so zhe tako imeli vseskozi stike, kot  prichajo tudi najstarejshi antichni pisci (legenda o argonavtih); tako so Veneti predstavljali shirsho prostorsko kontinuiteto. Che je po trojanski vojni res »pobegnil« preostanek Venetov, ki so ushli grshkemu unichevanju in pobijanju, so vedeli, kam naj se zatechejo, niso shli v neznano …

7. Veneti na zgornjem Jadranu so bili v stiku z lokalnimi, italidskimi (po definiciji Maria Alineija v njegovi »teoriji kontinuitete« Italidi niso Italiki!) Medtiteranci, katerim so bili blizu tudi Veneti v Paflagoniji; zato se ne smemo chuditi, che je toliko besed Mediterancev, h katerim prishtevamo she ljudstva, ki so govorila akadsko (gl. Jantarska pot), najti tudi v slovenshchini, ki je bila v fizichnem stiku z mediteranskim svetom. Slednje gre delno pripisati prav stikom med paflagonskimi Veneti (Veneti iz Troje), toda ne kot enkratnemu priselitvenemu dejanju po trojanski vojni (tudi che je res do tega prishlo), ampak kot dolgotrajnemu procesu.

Torej povzemimo: sledech ugotovitvam tudi slovenskih uglednih jezikoslovcev (Karel Oshtir, France Bezlaj, Tine Logar), lahko izpeljemo sinonime Veneti=Anti=Slovani, po Semeranovih in Sergijevih navedbah pa se zdi dopustno domnevati, da Antenor izhaja iz korena ant-, ki je primerljiv z Anti, enim od slovanskih ljudstev. Ker so Veneti in Trachani zhiveli v sosedstvu (Devoto, Oshtir itd.), oboji pa so bili tako na Balkanu kakor v Anatoliji, ni odvech domneva, da  Antenor res izhaja iz Antov. Antenor kazhe podoben razvoj kot konj-konjar, mech-mechar, morje-mornar; stan-stanar, a tudi moder (=modrec); hitro lahko odpravimo pomislek ob razliki v priponah -or in –ar s primerjavo grah-Grahor, pa Shmohor, Bohor(ich) itd. Obstaja sicer tudi zanimiva razlaga Gilferdinga (Davorin Trstenjak, Letopis Matice slovenske, 1875, str. 131), da naj bi Grki rekli Antenorju: »mozh Antov« – Antes aner (»Άντης άνήρ); sam Trstenjak pa dodaja she starocerkvenoslovansko anty, onti »utva, raca«. S tem she nismo odgovorili, od kod ime Anti, marvech le kazhemo, da je mogoch razvoj od Anti v Antenor; sicer pa je vech o tem vprashanju v moji knjigi Megalitski jeziki (str. 163), kjer omenjam mnenje Karla Oshtirja »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane« ter Franceta Bezlaja »… k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Za izpeljavo iz etnika Anti v osebno ime Antenor lahko primerjamo tudi redko uporabljane podobne oblike: npr. Hrvatar, Francozar itd.

 

 

 

ZAKLJUCHNA MISEL

 

Winfred P. Lehmann (RAD str. 249): »Rekonstrukcija protoindoevropejshchine, ki so jo izpeljali prvi preuchevalci indoevropejshchine, je trajala celo [devetnajsto] stoletje. Nekatere njihove ugotovitve so dopolnili v 20. stoletju; druge bodo morali she modificirati. Prvi del 21. stoletja bo moral biti posvechen analogni obdelavi predindoevropejshchine ter opisu njene evolucije v protoindoevropejshchino. V sodelovanju z arheologi, zgodovinarji kulture in genetiki bodo specialisti za preuchevanje jezikov imeli dodatno nalogo rekonstruirati druzhbo in kulturo njenih govorcev.«

Preprichan sem, da je v tem smislu zapushchina Karla Oshtirja nadvse dragocena in da bi njena ustrezno obdelana predstavitev shirshi svetovni strokovni javnosti pomenila pomemben prispevek k preuchevanju predindoevropejshchine – ali tudi, che uporabimo Oshtirjev izraz, »megalitskih jezikov«.

 

 

 

Pomembnejshi viri:

 

APO – Le Argonautiche, Apollonio Rodio, Rizzoli-BUR, Milano, 2000

AUB – Antichna imena po slovensko, Bronislava Aubelj, Modrijan, Ljubljana, 1997

BEN – L'antica Grecia, Hermann Bengtson, Il Mulino, Bologna, 1989

BEZ/E – Eseji o slovenskem jeziku, France Bezlaj, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967

BOI – Dictionnaire étymologique de la langue grecque, Émile Boisacq, Carl Winter Universitätsverlag, Heidelberg, 1950

BRY – The Kingdom of the Hittites, Trevor Bryce, Oxford University Press, New York, 1999

CAM – La preistoria dei Balcani, J.Boardman et.all., Cambridge Univ., Il Saggiatore, 1985

CAU – The Ancient Near East, Annie Caubet & Patrick Pouyssegur,Terrail, Paris, 1998

COO – The study of the Ancient Near East in 21st century, Jerrold S. Cooper & Glenn M. Schwartz, Eisenbrauns, Winona Lake, 1996

CVE – K metodologiji preuchevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov I., Varja Cvetko Oreshnik, Zalozhba ZRC, Ljubljana, 1998

DAN – Dictionary of the Ancient Near East, Piotr Bienkowski & Alan Millard, British Museum, London, 2000

DETI – Dizionario degli etnici e dei toponimi italiani, Teresa Cappello – Carlo Tagliavini, Patron Editore, Bologna, 1981

DOK – Grshko-slovenski slovar, Anton Dokler, CZ, Ljubljana, 1999

ESSJ – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj – Metka Furlan – Marko Snoj, SAZU-MK, Ljubljana, 1976-1995

FAL – Corso di storia I., G. Falco – A. Bozzola, G. B. Petrini Ed., Torino, (?)

GIA – Dagli antichi a noi, Giulio Giannelli – Alberto Olivetti, G. Barbera Ed., Firenze, 1934

GIU – Le citta dell'Apocalisse, Antonio Giuliano, Newton-Compton, Roma, 1978

GLU – Hrvatski etimoloshki rjechnik, Alemko Gluhak, Avgust Cesarec, Zagreb, 1993

GUI – El Enigma del Vascuence Ante las Lenguas Indeuropeas, Florentino C. Guisasola, Madrid, CSIC, 1944

GUZ – Dizionario della civilta fenicia, M. G. A. Guzzo – C. Bonnet – S. M. Cecchini – P. Xella, Gremese, Roma, 1992

HER – Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa (prevod Anton Sovré), DZS, Ljubljana, 1955

HOM/M – Iliada, Homer – prevod Vincenzo Monti, A. Valardi, Milano, 1920?

HOM/S – Iliada, Homer – prevod Anton Sovre, DZS, Ljubljana, 1965

HUE – A Grammar of Akkadian, John Huehnergard, Harvard Semitic Mus. Stud., Eisenbrauns, Idiana, 2000

KRA – I Sumeri alle radici della storia, S. N. Kramer, Newton-Compton, Roma, 1979

MAC – The Hittites and their Contemporaries in Asia Min., J. G. Macqueen, Thames &Hudson, London, 1999

MAK – Origins of the Proto-Greeks and Proto-Anatolians from a common perspective, Janos Makkay, Budapest, 2003

MOM – Sommario di storia delle civilta antiche I., Arnaldo Momigliano, La nuova Italia Ed., Firenze, 1967

PEL 1/2 – La lingua venetica, G. B. Pellegrini – A. L. Prosdocimi, Universita di Padova, 1967

PESh – Vinchansko pismo – The Vincha script, Radivoje Peshich, P&S, Beograd, 2001

POS – Early Mesopotamia, J. N. Postgate, Routledge, New York, 1999

PUE – Storia delle religioni-Egiziani e Sumeri, Henri-Charles Puech, Laterza,Roma, 1981

RAU – Horses, Chariots and Indo-Europeans, Peter Raulwing, Arhaeolingua, Budapest, 2000

REN/A – Archeologia e linguaggio, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999

REN/E – L'Europa della preistoria, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999

SAL/H – Hippologica Accadica, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1955

SAL/W – Der Abschnitt »wagen« der 5. Tafel der serie HAR-ra=hubullu, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1945

SAL/C – Notes on wagons and chariots in ancient Mesopotamia, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1950

SER/P – Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926

SER/A – Arii e Italici, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1898

SER/E – Gli Etruschi e la loro lingua, Giuseppe Sergi (arhiv Università degli studi di Pavia)

SER/I – Italia-Le origini, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1919

SFO – Storia e geografia dei geni umani, L. L. Cavalli-Sforza – P. Menozzi – A. Piazza, Adelphi, Milano, 1997

SKO – Etimologijski rjechnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-III, Petar Skok, JAZU, Zagreb, 1973

SNO – Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003

SOR – Le più antiche civiltà mediterranee, I. Sordi et all., Fabbri, Milano, 1970

SSKJ – Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU-DZS, Ljubljana, 1987-1991

STO 1-16 – La storia, Enrico Cravetto et all., La biblioteca di Repubblica, Roma, 2004

STR – Geografia: Il Caucaso e l'Asia Minore, Strabone, Rizzoli-BUR, Milano, 2000

TRS (z letnico) – Letopis Matice slovenske (vsakokrat z letnico), Davorin Trstenjak, Matica slovenska, Ljubljana, 1866-1895

UHL – I Sumeri, Helmut Uhlig, Garzanti, Milano, 1997

VUG/J – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Humar, Bilje, 2000

VUG/D – Davnina govori, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2003

VUG/M – Megalitski jeziki, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2004

WEB – Webster's Encyclopedic Dictionary

ZGO – Zgodovina chloveshtva (vech avtorjev), DZS, Ljubljana, 1969

 

 

 

 

O AVTORJU

Lucijan Vuga, literarno ustvarjanje in publicistika

Rojen 1939 v Solkanu Ani Shpacapan in Francu Vugi. Osnovno sholo obiskoval v Gorici 1945 ter po 1947 v Solkanu in Novi Gorici. Srednjo sholo in fakulteto opravil v Ljubljani, po vmesni specializaciji 1970 v Veliki Britaniji in ZDA magistriral 1980 ter bil habilitiran za predavatelja na Fakulteti za strojnishtvo Univerze v Ljubljani.

Chlan Zdruzhenja primorskih knjizhevnikov, Gorishkega literarnega kluba, od ustanovitve revije Primorska srechanja v svetu, urednishtvu in tudi predsednik revije.

Poleg obsezhnega strokovnega dela in publicistichnega udejstvovanja, ki obsega nekaj sto objav, desetletja prisoten s chlanki, eseji, shtudijami in literarnimi stvaritvami v slovenskih revijah in chasopisih Tribuni, Sodobnosti, Dialogih, Problemih, Nashih razgledih, Primorskih srechanjih, Atlantidi, SRP-u, Fontani, Kapljah, Jadranskem koledarju, Reviji za kritiko znanosti, Anthroposu idr.

Izvedeni in vechkrat ponovljeni sta bili radijski igri Shahovska kraljica (1998-2000) in Jutri ne bo vremena (druga nagrada Radia Trst 1999); dramsko besedilo Medeja objavljeno v Reviji SRP (2003).

Poleg sodelovanja v zbornikih Prelivanja (1991) in Tja in nazaj / Andata e ritorno (2000) she samostojna pesnishka zbirka Odtenchje sluchaja (1987; z recenzijo Cirila Zlobca) ter knjige Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), romansirana kronika Hisha na meji (2003; po tej posnet film), Megalitski jeziki (2004), zgodovinski roman Prah preteklosti (objavljen v e-obliki, internet 2005). 

 

 

 

BIOGRAFSKI PODATKI O NEKATERIH ZNANSTVENIKIH, OMENJENIH V RAZPRAVI O VENETIH V TROJI

 

ALINEI, Mario

Rojen v Torinu (1926), profesor emeritus univerze v Utrechtu, kjer je predaval celih osemindvajset let, med 1959 in 1987. Ustanovil je in vodi revijo Quaderni di semantica, je predsednik in glavni urednik Atlas Linguarum Europae, predsednik Società internazionale di dialettologia e geolinguistica. Izmed njegovih del naj omenimo zlasti La struttura del lessico (1974), Lingua, dialetti, struttura (1985) in predvsem Origini delle lingue d'Europa (1996 in 2000) v dveh delih, kjer je podrobno, na 2000 straneh, obdelal in utemeljil teorijo kontinuitete, ki pomeni nov pogled na razvoj Indoevropejcev, temelji pa na hipotezi, da so bili narodi, ki danes zhive v Evropi, naseljeni na teh ozemljih zhe najmanj v neolitiku, vsaj 5000 let pr. n. sht., med njimi so izrecno navedeni tudi Slovenci, in da so bili premiki le lokalnega znachaja, niso bili masovni, niso se selila cela ljudstva, marvech le obchasno relativno majhne skupine vojashko organiziranih elit, ki so si podjarmljale lokalno prebivalstvo, to pa je ustvarjalo videz identifikacije staroselcev z novodoshlo elito. Seveda pa so obstajali med tedanjimi ljudstvi kulturni in tehnoloshki tokovi, ki so prinashali tudi jezikovne inovacije, vse od Mezopotamije chez Balkan do zahodne Evrope. (Bralec si lahko nekaj vech o tem prebere v mojih knjigah Jantarska pot, Davnina govor in Megalitski jeziki.) Alineijevo zadnje delo je Etrushchina: starinska oblika madzharshchine / Etrusco: una forma arcaica di ungherese (ALI 2003).

 

BEZLAJ, France

Eden najpomembnejshih slovenskih lingvistov, »oche« temeljnega dela za slovensko jezikoslovje – Etimoloshkega slovarja slovenskega jezika (5 knjig, 1976-2007). Rojen 19. septembra 1910 v Litiji, umrl 27. aprila 1993 v Ljubljani. Shtudiral je slavistiko, diplomiral je v Ljubljani in se specializiral za fonetiko v Pragi. Po Ramovshevi smrti je leta 1952 prevzel in vodil delo za slovenski etimoloshki slovar; bil je pobudnik in ustanovitelj revije Onomastica Jugoslavica (1969-1991) in vech let vodil njen urednishki odbor. Redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, chlan SAZU, upravnik instituta za slovansko etnologijo pri SAZU. Poleg disertacije Oris slovenskega knjizhnega jezika je napisal vrsto razprav, shtudij in chlankov s podrochja etimologije in onomastike, iz lingvogeneze slovenskega jezika. Objavljal v domachih in tujih znanstvenih revijah in strokovnih zbornikih. Za delo Slovenska vodna imena I. in II. (1956-1961) je dobil Preshernovo nagrado (1957). Objavil je she Drobci iz pradavnine, Osnove fonetike, Eseji o slovenskem jeziku (1967); vsekakor pa je njegov najpomembnejshi prispevek pri Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika I. in II.

 

GIMBUTAS, Marija

Litvansko-amerishka arheologinja (Vilnius, 1921 – Los Angeles, 1994) je razvila enkraten in celovit pristop v arheoloshkih raziskovanjih, s katerimi je bistveno prispevala k preuchevanju evropske prazgodovine. Izsholala se je v Litvaniji v lingvistiki, etnologiji in zgodovini ter diplomirala v Vilni leta 1942, doktorirala pa v Tübingenu 1946 z multidiscilinarno tezo iz arheologije, etnologije in primerjalne religije – arheomitologija. Raziskovalno delo je nadaljevala na Univerzi Harvard, kot profesorica pa na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Specializirala se je za evropsko prazgodovino in bronasto dobo baltskih in slovanskih ljudstev. Posebej jo je vznemirjala izjemna sorodnost med litvanshchino in sanskrtom, ki jo je privedla do sklepa, ki je bil pionirski, da je treba priblizhati lingvistiko in arheologijo (temu je sledil njen kasnejshi sodelavec Colin Renfrew). Po njenem mnenju je med 4500 in 2500 pr.n.sht. obdobje velikih ideoloshkih in socialnih sprememb, ki so bile posledica indoevropeizacije Evrope. Med leti 1967 in 1980 je vodila obsezhna arheoloshka izkopavanja na jugovzhodu Evrope – na Balkanu, ki ga je poimenovala neolitska, predindoevropska »stara Evropa«. Tod sta se srechali dve zelo razlichni kulturi, ki sta kot hibrid prezheli evropska ljudstva, in njune kontradiktorne elemente je zaznati do danashnjega dne.

Colin Renfrew, njen sodelavec med izkopavanji na Balkanu, je o njej rekel: »… da je ena najvechjih amerishkih avtoritet za vzhodnoevropsko prazgodovino (Before Civilization, str. 180). Na drugem mestu ji je izrekel priznanje: »Najbolj avtoritativna med novejshimi arheoloshkimi razpravljanji je nedvomno Marija Gimbutas, s California University v Los Angelesu, ki je, zachenshi z letom 1970, objavila niz spisov, v katerih postavlja izvor Indoevropejcev v stepe juzhne Rusije … in uporablja izraz "kultura kurganov" …« (Archaeology and Language, str. 22).

 

OSHTIR, Karel

Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov (Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975; mimogrede, ta ima napachno letnico njegovega rojstva 1881, pravilno 1888) je nakazal vrsto reshitev v zvezi z ugankami o Etrushchanih, Venetih, Slovanih itd. in o Indoevropejcih nasploh. V razlichnih enciklopedijah (Narodna enciklopedija srpsko-hrvatska-slovenachka, Bibliografski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU, Ljubljana, 1952; Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, 1961; Enciklopedija Slovenije, MK, Ljubljana, 1994; Veliki sploshni leksikon, DZS, Ljubljana, 1998) ter v arhivu SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani preberemo o njem naslednje:

Rojen 13. 10. 1888 v Arnachah pri Velenju, umrl v Ljubljani 27. 12. 1973. Primerjalno jezikoslovje je shtudiral v Gradcu in na Dunaju, zlasti pri slovitih profesorjih Rudolfu Mehringerju in Paulu Kretschmerju. She pred prvo svetovno vojno se je izpopolnjeval v Sankt Peterburgu na Akademiji znanosti (1912-13) in v  British museum v Londonu (1913-14), kjer ga je zatekla prva svetovna vojna. Vrnil se je domov in prezhivel leta med 1915 in 1918 v rovih na soshki fronti. Po vojni je 1919 doktoriral v Gradcu z disertacijo o izvoru indoevropskega dolgovokalnega intranzitiva: Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs. V njej se loteva predvsem dveh izmed najtezhjih problemov sodobne lingvistike: (1) razmerje slovanskega naglashevanja do baltishkega, ugotavljajoch nastanek t. i. metatonije (sprememba zlogovne intonacije) zhe v dobi prabaltoslovanske jezikovne skupnosti, ter (2) alarodshchina (Alarodi, skupno ime za stara predindoevropska ljudstva; alarodshchina – istorodni jeziki ljudstev na ozemlju, ki so ga kasneje pretezhno zasedli Indoevropejci), raziskujoch alarodsko dedishchino v indoevropskih jezikih ter vpliv alarodshchine na razvoj indoevropskih jezikov. Zhe v zgodnjih letih se je najvech ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, pretezhno z etimologijo in glasoslovjem, manj z oblikoslovjem in narechji. Oshtir je mednarodno priznan kot eden od pionirjev laringalne teorije. Najobsezhnejshi del njegovega opusa pa je posvechen prav alarodskim jezikom. Vzpostavil je alarodsko glasoslovje, prozodeme (dolzhine zlogov in naglashevanje), shtevilne glasovne zakone, okoli 1200 besednih druzhin, praoblike slovarskih enot, v besedotvorju je dognal shtevilne predpone in pripone itd. Etimoloshko je obravnaval sredozemske izraze za poljedelska orodja, kovine, zhivali, druzhbene in naravne pojave, alarodske shtevnike in vodna imena.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1922 postal docent, prevzel ugledno mesto po Franu Ramovshu, 1924 izvoljen za izrednega in 1932 za rednega profesorja ter do leta 1959, ko se je nad sedemdeset let star upokojil, predaval indoevropsko primerjalno jezikoslovje; tudi vechina njegovega opusa je posvechena predindoevropskim jezikovnim ostankom v Evropi in na Blizhnjem vzhodu, posebej she v Mali Aziji. Udelezhil se je 1. bizantoloshkega kongresa v Beogradu in 1. etruskoloshkega kongresa v Firencah. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega chlana SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti, a nadvse nenavaden in kontroverzen je njegov izstop iz nje pet let kasneje. Tudi to, da po letu 1930 ni objavil nobenega znanstvenega dela vech, kazhe svojskost njegovega znachaja. Res, da je med vojno, leta 1944, pogorela knjizhnica njegovega seminarja in med pozharom je zgorelo tudi njegovo pomembno delo neprecenljive vrednosti – slovar alarodskih jezikov; po vsem sodech, je temu posvechal vso svojo energijo in chas. Njegov opus zajema dve knjigi in 28 razprav, vse je napisano v skrajno zgoshchenem slogu, veliko stvari je temeljnega in trajnega pomena za primerjalno jezikoslovje, zlasti nekatere njegove etimoloshke razlage ter njegovo vztrajanje pri neindoevropskem znachaju shtevilnih slovarskih enot v indoevropskih jezikih sredozemskega obmochja; mednarodna kritika poudarja Oshtirjevo velikansko erudicijo. (Vech o njem v moji knjigi Megalitski jeziki.)

 

RENFREW, Colin

Eden najodmevnejshih sodobnih arheologov, Andrew Colin Renfrew, Lord of Kaimsthorn, se je rodil 25. julija 1937 v Stockton-on-Tees (SV Anglija); profesor arheologije na univerzi v Cambridgeu in direktor McDonald Institute for Archaeological Research, chlan Britanske akademije in Akademije znanosti ZDA, predavatelj na mnogih univerzah, pomemben chlan shtevilnih znanstvenih zdruzhenj in ustanov ter pisec mnozhice knjig in razprav, objavljenih v vseh svetovnih vodilnih revijah. Zlasti je znan po svoji temeljni teoriji o anatolskem izvoru Indoevropejcev. Ko so mu leta 2003 podelili eno izmed prestizhnih priznanj, je v utemeljitvi med drugim pisalo: »V svetu arheologije je tri desetletja igral vodilno vlogo … in si prisluzhil najvishja priznanja.«

V odmevnem in znachilnem delu, kjer je razlozhen njegov temeljni pogled na arheologijo nasploh ter o izvoru Indoevropejcev – Arheologija in jezik, je vidno odstopil od ustaljenega stalishcha arheologov, da arheologije ni treba meshati z lingvistiko, ko je izrekel znamenito sodbo: arheologi se pri svojem argumentiranju prazgodovine sklicujejo na jezikoslovce, jezikoslovci pa na arheologe, tako je nastal zacharani krog, v katerem ni verodostojnih argumentov za posamezne teorije. In se je vprashal: Kaj lahko reche arheologija o izvoru jezikov? Njegov inovativni odgovor je bil, da mora tudi arheologija sama dajati dolochene odgovore o izvoru in razvoju jezikov, ne pa se zanashati le na to, kaj o tem pravijo lingvisti.  Posebej je navajal, da je na osnovi arheoloshkih podatkov mogoche sklepati, da so zhe nekaj tisochletij prej, kakor se je doslej verjelo, torej vsaj 7000 let pr.n.sht., govorili nekatere oblike indoevropejshchine na razlichnih koncih Evrope in v zahodni Aziji. Pri tem je zastopal stalishche, da je izvor Indoevropejcev v Anatoliji, od koder pa se niso shirili toliko s preseljevanjem, kakor je bilo chutiti njihov akulturacijski vpliv zlasti med neolitsko (mlajshokamenodobno) revolucijo, ki je bistveno spremenila nachin chlovekovega zhivljenja in obnashanja z uvajanjem poljedelstva, loncharstva in kasneje kovinarstva. Nekateri arheologi izmed tistih, ki so mu nasprotovali glede same osnovne ideje, pa so ga napadali tudi z ochotanjem, da si je kot arheolog dovolil »sprehod v lingvistiko«. S tem so hoteli izpodbiti njegovo temeljno novost, ki pa je z leti pokazala svoje velike prednosti in svojo plodnost.

V marsichem prihaja danashnji areologiji in paleolingvistiki na pomoch sodobna genetika, ki z velikimi koraki vstopa tudi na to podrochje znanosti in v mnogih tochkah potrjuje Renfrewove hipoteze. Morda res ni bila prav Anatolija zibelka Indoevropejcev, vsekakor pa je okolica Chrnega morja, zlasti she Balkan, zelo blizu dejanskemu prvotnemu stanju, che sprejmemo Renfrewove datacije, saj je pomaknil dogajanja za nekaj tisochletij v preteklost. Sicer pa ostaja ena njegovih bistvenih postavk pri razumevanju prazgodovine, da ni bilo mnozhichnih preseljevanj, kot se je dotlej mislilo.

 

SEMERANO, Giovanni

(Ostuni, 1911 – Firence, 2005). Filolog iz shole znamenitih profesorjev na univerzi v Firencah, kot so bili helenist Ettore Bignone, semitolog Giuseppe Furlani, lingvisti Giacomo Devoto, Bruno Migliorini in Giorgio Pasquali. Med drugim je avtor monumentalnega dela Le origini della cultura europea (Izvori evropske kulture; Olschki, Firence, 1984-1994), v shtirih knjigah na vech kakor 2000 straneh. Na prelomu tisochletja je izshla L'infinito: un equivoco millenario (Neskonchnost: tisochletno dvoumje; Bruno Mondadori Ed., Milano, 2001). Nazadnje je spisal Il popolo che sconfisse la morte – gli Etruschi e la loro lingua (Bruno Mondadori, Milano, 2003); naslov v prevodu: Ljudstvo, ki je premagalo smrt – Etrushchani in njihov jezik (SEM 2003). Chlan Oriental Institute of Chicago. Semerano izhaja iz ugotovitve, da sta grshchina in latinshchina prepolni besed z oznako »etimologija neznana«. Kot priznan semitolog je postal pozoren na akadshchino, semitski jezik govorjen v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. sht., ki je postala znanstveno relevantna po odkritju in obdelavi tisochev glinenih tablic, izkopanih predvsem v drugi polovici 20. st. na podrochju Evfrata in Tigrisa. Z natanchno primerjalno analizo je odkril, da je mozhno vechino prej nerazlozhljivih grshkih in latinskih besed razvozlati prav na osnovi akadshchine. (O tem sem vech napisal v knjigah Jantarska pot, Davnina govori ter Megalitski jeziki.)

 

SERGI, Giuseppe

Leta 1922 je fashizem v naskoku zavzel Rim in uvedel fashistichno diktaturo. Chedalje bolj je zatiral vse neitalijansko; osnova napihnjenega nacionalistichnega »creda« je bil vechni Rim. Ena poglavidnih nalog, ki jo je Mussolini vselej in ob vsaki prilozhnosti vsiljeval, je bila obnovitev rimskega imperija. Italijanski kralj je po zavzetju afrishkih kolonij postal she imperator, uvedeni so bili rimski pozdrav z dvignjeno roko in drugi atributi rimske imperialnosti. Zakonsko predpisano je bilo tudi rimsko shtetje let, zachenjajoch z letom fashistichnega pohoda na Rim, ki naj bi bil vechen, kot bo vechen novi, fashistichni rimski imperij. V takem vzdushju je Giuseppe Sergi leta 1926 objavil svoje delo Le prime e le più antiche civiltà (Prve in najstarejshe civilizacije), ki je v osnovi nasprotno nacionalistichni ideologiji.

Sergi je bil rojen v Messini na Siciliji ob Mesinskem prelivu 20. marca 1841, umrl je v Rimu 7. marca 1936. Messina je prastaro kulturno in trgovsko pomembno mesto, ki so ga ustanovili Grki zhe v 8. st. pr. n. sht., z univerzo iz leta 1549. Mnogim je Mesinska ozhina, ki povezuje Jonsko s Tirenskim morjem, bolj znana po Scili in Karibdi, saj je med otokom in celino shiroka komaj 3,5 km in skozi njo teche mochan morski tok s shtevilnimi vrtinci, kar je burkalo chloveshko domishljijo, da so nastali mnogi miti o nevarnostih, prezhechih na mornarje in potnike. V takem okolju se je oblikoval mladi Sergi, ki se je komaj devetnajstleten pridruzhil Garibaldiju v Milazzu, od koder se je veliki revolucionar odpravil s tisocherico rdechesrajchnikov v juzhno Italijo, kjer je zbral kmechke upornike in od tam nadaljeval svoj znameniti pohod zedinjenja Italije.

Sergi je bil sicer po svoji osnovni izobrazbi antropolog ter je sprva predaval na liceju filozofijo in grshko knjizhevnost, dokler ni prevzel stolice za antropologijo na univerzi v Bologni (1880), nato pa she v Rimu (1884-1916). Ob antropoloshkih raziskavah je spoznal, da mora problematiko zajeti shirshe, zato se je lotil indoevropske filologije, s tem pa je nujno moral sechi na podrochje prazgodovine, zgodovine in arheologije. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln, veliko je objavljal, zapustil je nad 400 del, in tako sodi ne le med pomembne italijanske zgodovinarje in antropologe, marvech med pisce shirshega podrochja chloveshkega ustvarjanja. Posebej so cenjeni njegovi temeljni prispevki pri razvoju in sistematiki eksperimentalne psihologije ter zlasti antropologije, ki sta bili takrat shele v povojih. Ustvaril je fundamentalno antropoloshko klasifikacijo ter v Rimu ustanovil antropoloshki muzej, ki sodi med najpomembnejshe na svetu, in laboratorij za eksperimentalno psihologijo (njegovo delo je nadaljeval sin Sergio Sergi). V vech knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsichem odstopala od takrat in she danes uveljavljenih zgodovinskih teorij; med temi dognanji izstopajo tista, ki govorijo o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji.

Za prichujocho razpravo je pomembno njegovo razmishljanje o Indoevropejcih v Italiji in analogno v Grchiji. To je Sergi obdelal z antropoloshkega, arheoloshkega, zgodovinskega in lingvistichnega stalishcha; ni se omejil zgolj na en vidik, ker opozarja na premajhno multidiscplinarnost (Arii e Italici, Fratelli Bocca Ed., Torino, Milano, Roma, Firenze, 1898, str. 13-14) z besedami:

»Osrednji razlog, ki povzrocha zmedo in s tem napake pri sintezi, kot je mogoche zlahka ugotoviti, je v tem, da se to hoche storiti na osnovi arheoloshkih dosezhkov; ena stroka ne more dati vech od tistega, kar raziskuje, in siliti jo, da prestopi meje, znotraj katerih mora naravno ostati, pomeni napeljati jo k zgreshenim sklepanjem. Lingvistika ne more biti ne etnologija ne antropologija ljudstev ter jih ne more rasno razvrshchati, saj se jeziki izgubijo, se nauchijo ali spreminjajo; arheologija ne more obravnavati ne narodnosti ne antropologije, saj poznamo preprost in sploshno znan nachin, ki omogocha prenashanje kulture in njenih izdelkov – trgovino; tej je treba dodati invazije, kolonizacije in tuja osvajanja. Antropologija ne more govoriti o kulturi ali jeziku, saj preuchuje le telesne znachilnosti ljudstev in njihovo razshirjenost. Vendar, che vse te stroke na koristen nachin povezhemo, dosezhke enih zdruzhimo z dosezhki drugih, che se v kompleksni raziskavi, ki zajame lingvistichna, arheoloshka in antropoloshka vprashanja, tri stroke pri tem med seboj ujamejo, potem pridemo do rezultatov, ki so blizu resnici in so sprejemljivi. Na nesrecho – ni vselej tako.«

 

TRSTENJAK, Davorin

Davorin Trstenjak (Kraljevci v Sl. goricah, 1817 – Stari trg pri Sl. Gradcu, 1890), pesnik, pripovednik, publicist, dramatik in urednik. Kot duhovnik je sluzhboval v raznih krajih Shtajerske. Zagovarjal je panslavistichne ideje in teorije o avtohtonosti Slovencev. Ukvarjal se je s staro slovensko zgodovino, mitologijo in etimologijo ter o tem napisal vech razprav, vendar so jim »uveljavljeni« zgodovinarji nasprotovali. V drugi polovici 19. st. je veliko, predvsem pa nekonvencionalno pisal o Venetih oziroma nasploh o izvoru Slovanov, med katere je prishteval tudi Venete, in cheprav je she vedno ostajal na svoj nachin v okviru selitvene teorije, mu she danes delajo veliko krivico kljub temu, da ga je etimoloshka avtoriteta, akademik France Bezlaj, v veliki meri rehabilitiral, ko je v chlanku Trdi orehi slovenskega imenoslovja, objavljenem v Delu dne 7. novembra 1981, zapisal:

»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi Linguistica 150 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu »dobra« "eine wasserreiche Gegend" [op. L. V.: vodnata okolica], ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str.108). Ta beseda me je razumljivo vznemirila … Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ »smled« = strazhishche, die Warte (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal …«

To je dostojna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Trstenjak je strokovno poshteno in z neverjetno energijo zbral in interpretiral neznansko kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano, podcenjeno in odrinjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev. Poleg tega ne smemo prezreti, da je bil urednik Letopisa Matice slovenske, kjer je Davorin Trstenjak veliko objavljal, sloviti Maks(imiljan) Pletershnik, ki ga nashi jezikoslovci nenehno klichejo za pricho pri izvajanju etimologij slovenskih besed. Ne dvomim, da je Pletershnik (o)cenil Trstenjakovo delo, preden ga je objavil. V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.

 

 

 

DODATEK

Morda bo koga od bralcev zanimalo, kako sem se lotil preuchevanja slovenske prazgodovine. Ker sem za knjizhno izdajo to popisal v zapisu o mojem sodelovanju s pokojnim prof. Radivojem Peshichem, jezikoslovcem (Zhivot je ljubav [o vinchanskom pismu], Beograd, 2002), se mi zdi smotrno to ponatisniti.

V svojih zgodnjih shtudentskih letih, verjetno je to bilo leta 1958, sem odkril v antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani knjigo, ki na pogled ni bila nich kaj »ugledna«, platnice iz mehkega, tankega kartona, zhe nekoliko obledele in od starosti zdelane, papir grob, strani she nerazrezane; kot je bilo takrat pogosto v navadi, knjiga ni bila obrezana, torej je pred menoj ni she nihche prebral. Naslov: Giuseppe Sergi, Le prime e le più antiche civiltà, Torino, 1926. Toda izkushnje so me izuchile, da ne gre zaupati zunanjemu videzu stvari, pomembna je vsebina! In prav ta me je presenetila in dobesedno pretresla. Sergi namrech pishe in podrobno utemeljuje, da je latinshchina nastala s spojitvijo praslovanshchine in jezika staroselcev (Mediterancev) na tleh Italije in da ni bila prinesena od drugod! Chesa takega v sholi nisem slishal niti kot hipotezo. Najprej sem se preprichal v enciklopedijah, kdo je Sregi, in odkril, da gre za zelo plodnega univerzitetnega profesorja zgodovine, antropologije in lingvistike, ki je bil kot mladenich z Garibaldijem med slovitim izkrcanjem na Siciliji, od koder se je zachelo zedinjenje Italije. Ko sem knjigo na dushek prebral, se je zachelo moje dolgoletno zbiranje podatkov, listin in knjig o tej stvari. Obenem sem presenechen in zaprepaden spoznal, da »javnost« ni naklonjena tovrstnim raziskavam, da jih ne le odklanja, ampak jih celo obsoja; seveda pod »javnost« mislim sredstva javnega obveshchanja, uradno znanost in njene revije ter ne nazadnje politiko.

Prav glede vloge politike pri tej cenzuri se mi zdi potrebno povedati svoje mnenje, ki se mi je izoblikovalo v dolgih desetletjih in se mi potrjuje vse do danes: da so pravi cenzorji bili profesorji (vseh politichnih barv!) na univerzi, ne pa, kot se obichajno misli in dolzhi, politiki, cheprav so seveda oboji delali z roko v roki.

Vechkrat sem poskushal kaj objaviti, vendar so me zavrachali. Kot primer naj navedem mnenje (kasnejshega dr. zgodovine) Pershicha, pisano in podpisano lastnorochno, vendar je tudi to pismo brez datuma in na ovojnici (kakshno nakljuchje!) znamka ni zhigosana, vendar ocenjujem, da je iz konca aprila ali zachetka maja 1983:

»Sposhtovani tovarish Vuga,

dovolite, da se najprej predstavim: Janez Pershich. Urednishtvo Nashih razgledov me je prosilo, naj stopim v stik z Vami glede Vashega chlanka, ki ste jim ga poslali. Po moji krivdi je chlanek potem vech mesecev lezhal pri meni, ker sem imel premalo chasa, da bi se mu posvetil. Nekako od meseca julija dalje bom imel vech chasa (sedaj namrech konchujem doktorsko disertacijo) in se bom z veseljem posvetil tudi problemom, ki jih v chlanku obravnavate. Seveda bi Vas zhe vnaprej opozoril, da je elementov, glede na katere bi se moglo sklepati na prisotnost Slovanov na Balkanskem polotoku pred 6. stoletjem, premalo za razvitje kakrshnekoli resnejshe teze. Tudi raziskovalne metode prof. Sergija so v luchi sodobne arheoloshke in antropoloshke znanosti postale nekoliko vprashljive; vsekakor jih ne moremo jemati kot stoodstotno tochne. Kljub temu sem mnenja, da bi Vash chlanek bil primeren za objavo, cheprav z dolochenimi korekturami.

Za razliko od abotnih ignorantov tipa Stiplovshek Vi izkazujete dobro poznavanje problematike in neujedljiv pristop, s tem pa tudi sposobnost za nevsiljivo komuniciranje z ljudmi, ki kot na primer jaz ne delijo z Vami nekaterih mnenj.

Janez Pershich«

 

Chlanek, ki ga omenja dr. Pershich, sem bil poslal urednishtvu Nashih razgledov (ki je tisti chas »slovelo« kot odprto in svobodomiselno) v zachetku leta 1983; ker ni bilo odgovora nanj, sem po telefonu poklical urednika, ki se je mencaje izgovarjal, da se mu je chlanek zalozhil. Po tistem sem mu pisal:

 

 

»Urednishtvo Nashih razgledov

Tovarish Capuder!

17. 03. 1983

 

Poshiljam Vam kopijo chlanka, o katerem sva danes govorila po telefonu.

Kot sem zhe povedal, so nekatera vprashanja v nashem – slovenskem zgodovinopisju, ki povprechnega bralca motijo in prav klichejo po javnem pojasnjevanju. Tu sem nakazal le nekatera in doslej mi zgodovinarji v privatnem razgovoru niso znali zadovoljivo odgovoriti.

Povedal sem tudi, da je odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika zavrnil objavo teh mojih javnih vprashanj (poslal sem mu jih zhe 10. novembra 1982), chesh, da sedanji trenutek ni primeren za take razprave, ki dishijo po nacionalizmu (?!!), in da je bilo o tem zhe itak vse povedano; che pa zhelim she kakshno pojasnilo, da mi bo osebno odgovoril nek kvalificiran univerzitetni delavec. Ti razlogi in predlog razreshitve zame niso resni, ker so odprta vprashanja v takih publikacijah, ki so javne, celo sluzhijo kot uchila, in ne moremo in ne smemo pushchati zmede, che jo zaznamo.

Spricho vsega tega Vas, tovarish urednik prosim, da mi pomagate, da javno postavim svojo proshnjo za pojasnilo tistega, chesar Zgodovina Slovencev ni natanchno opredelila.

Zahvaljujem se Vam za pomoch in Vas tovarishko pozdravljam!

Lucijan Vuga«

 

Od nobenega univerzitetnega delavca nisem dobil pojasnil in tudi chlanek ni bil nikoli objavljen, cheprav sem she enkrat poskusil, ker so se na urednishtvu sprenevedali:

 

»24. 10. 1983

Urednishtvo Nashih razgledov

Ljubljana, Dom SPIT, Titova 35

 

Sposhtovani tovarish Kalishnik!

Ko sva spet govorila po telefonu, sem Vam obljubil fotokopijo mojega zagatnega chlanka; istochasno sem se domislil, da verjetno pomishljate, che imam prav, in zakaj, da tako trmasto vztrajam za objavo. Vprashanja, ki sem jih zastavil v chlanku, so she vedno aktualna. Ne nazadnje pa se mi le zdi zanimivo, zakaj taka usoda tem vprashanjem. Razumeti morate, da si kot nezgodovinar nabiram znanje s tega podrochja pri priznanih strokovnjakih, in da si zato zhelim, da se povsod, kjer so v zgodovini nejasnosti, to nedvoumno napishe. Preprichal pa sem se, da so prav taka mesta predmet shpekulacij in nasilja tudi pri nas. Veliko manj bi bilo »romantiziranja« zgodovine ali pa dushenja ustvarjalnega iskanja, che bi storili tako, kot pravim.

Prosim Vas, tovarish Kalishnik, da mi pomagate javno postaviti vsaj teh nekaj vprashanj, ki sem jih v chlanku zastavil.

S sposhtovanjem!

Lucijan Vuga«

 

Na to moje pismo nisem dobil odgovora kljub temu, da je dr. Pershich, ki ga je  isto urednishtvo prosilo za mnenje, menil, da je chlanek primeren za objavo.

Morda bo (zagotovo delno) pojasnila nemaren odnos slovenske univerzitetne sfere do tega vprashanja javna izjava akademika Franceta Bezlaja, ki je bila objavljena v Delu 30. oktobra 1985 v jeku hudih polemik in obrachunavanj z Matejem Borom:

 

»Podpisani France Bezlaj izjavljam, da se ne morem strinjati z izvajanji o Venetih in venetshchini Mateja Bora in dr. Jozhka Shavlija, cheprav me oba vechkrat citirata in se celo sklicujeta name. Ako bi njuno mnenje dozorelo tako dalech, da bi ga sprejela za objavo katera koli resna domacha ali tuja strokovna revija, bi bil pripravljen resno polemizirati z obema. Dokler pa se izogibata takshnemu v znanosti edino normalnemu postopku, ne chutim potrebe, da bi svoj chas in svoje mochi troshil za primitiven diletantizem.

France Bezlaj«

 

Cheprav ni res, da sta se omenjena izogibala objavi v kateremkoli strokovnem glasilu, in to podtikanje gre zameriti uglednemu zgodovinarju Bezlaju, je pa res, da o objavah odlochajo uredniki in she kdo od zunaj, ki ima vpliv na urednishko politiko. Kar zbode v ochi v tej izjavi, je naslednje: da je pogoj za resno obravnavo objava v resnih revijah. Ker pa je to bil zacharani krog, ki ga v takratnih (ali le takratnih?) okolishchinah ni bilo mogoche razkleniti, bi bilo izredno zanimivo slishati mnenja tudi nashih uglednih profesorjev in akademikov sedaj, ko so bile objavljene debele knjige in predstavljeni referati na vrsti mednarodnih konferenc o teoriji kontinuitete (TK) – o njej vech kasneje – nazadnje na 14. kongresu Mednarodnega zdruzhenja prazgodovinskih in predzgodovinskih znanosti v Liègeu (Belgija), septembra 2001.

 

Konchno mi je uspelo najti naklonjenega urednika takratnega tednika Teleks Staneta Trbovca, da mi je v primerno prirejeni obliki objavil 1. avgusta 1985 kar na treh gosto tiskanih straneh chlanek, s katerim sem zaman poizkushal srecho pri drugih chasopisih, pod naslovom: Dedich sem – namesto recenzije. Izrabil sem namrech izid knjige Antona Berlota in Ivana Rebca So bili Etrushchani Slovani? iz leta 1984.

Kakshno nakljuchje! Prav istega dne je visokonakladno Delo zachelo objavljati feljton Mateja Bora Jezik, ki govori tudi danashnjemu Slovencu, ki je po obsegu in odmevnosti dalech zasenchil moj veliko skromnejshi chlanek v reviji Teleks s skromnejsho naklado. Zato se je celotna dolgotrajna polemika odvijala (pretezhno, vendar ne le tam) na straneh Dela in (skoraj v celoti, cheprav so se na obeh straneh vkljuchevali tudi drugi) z Matejem Borom. Padali so nizki udarci in potekala je umazana igra, v kateri so uradno zmagali nasprotniki »venetologov«; tak vzdevek so pritaknili vsem, ki so pomishljali, ali je dovolj argumentov za trditev, da so se Slovani priselili na Balkanski polotok iz zakarpatskih mochvirij shele v srednjem veku.

 

Cheprav bi bilo zanimivo razkriti she marsikaj iz tiste polemike, ki je bila prej obrachun z Matejem Borom in njegovimi somishljeniki kot kaj drugega, je med drugim zanimivo, da v chasopisih nisem prishel do besede, cheprav sem poslal tudi svoje prispevke (!); to sem poskusil tudi she kasneje, ko sem urednishtvu Dela poslal prispevek »Venetovanju« pod rob, ki sem ga zachel z naslednjim stavkom: »V zadnjih desetih letih sem vsaj trikrat poslal Delu svoje pripombe ob polemikah v zvezi z »Veneti«, toda vselej je urednishtvo objavo zavrnilo, chesh da je »s polemiko zakljuchilo« ali pa celo brez obrazlozhitve …«. Zelo verjetno je to zbodlo urednike Dela, da mojih prispevkov niso objavljali.

Ne bom se zadrzheval na tistih dogajanjih, ker bi rad osvetlil moje odnose s prof. Radivojem Peshichem. Ne spomnim se natanchno, toda mislim, da je chlanek o njem izshel v beograjski reviji Galaksija; tja sem pisal,  a tega chlanka in kopije mojega pisma nimam ohranjenega, hranim pa pismo, s katerim mi je dr. Peshich odgovoril:

 

»Beograd, 12 maja 1987

Poshtovani druzhe Vuga,

prochitao sam Vashe pismo koje ste uputili Galaksiji. Drago mi je da se interesujete o civilizaciji Etruraca, odnosno Rasena. Od juche je beogradska Borba pochela objavljivati u nastavcima delove moje rasprave Poreklo etrurskog pisma. Iz ovih priloga se mozhete blizhe upoznati s izvesnim chinjenicama koje su na osnovu mojih dugogodishnjih istrazhivanja od vazhnosti za sagledavanje prave istorije ove civilizacije. Rekonstrukcija istorije te civilizacije zahteva komparativno istrazhivanje i ostalih koje su joj prethodile, koje su je nasledile ili se razvijale uporedno sa njom. Taj posao je i dugotrajan i veoma slozhen. Uz to nailazi na otpor iz poznatih pobuda kako u inostranstvu tako i kod nas. Kao da su ljudi srechniji da zhive u zabludi. Ovo shto chete naichi u Borbi je samo prvi korak u razsvetljavanju etrurskog, odnosno rashenskog pisma i jezika. Stojim na stanovishtu da se tekstovi jedne civilizacije ne mogu chitati ako se ne poznaje pismo. Stoga sam poshao najpre od porekla pisma. Nakon toga che uslediti i ostalo.

Radovi Rebeca, Berlota i Bora su mi poznati. Mozhda ste i sami pratili na kakav su prijem naishli u jednom delu nashe nauke koja josh uvek stoji u mestu. Ovi pisci nisu mogli odjednom da rasvetle svestrano etrursku civilizaciju, pogotovu njen jezik, ali njihov napor zasluzhuje svaku pazhnju i poshtovanje. To je bar moje mishljenje.

Eto, ja sam Vam dao nekoliko informacija koje su Vas mozhda interesovale. Shto se tiche predavanja, izvolite me izvestiti gde ste mislili da bude i pod kojim uslovima, odnosno u koje vreme, pa bih ja, eventualno Vash predlog i prihvatio u zavisnosti od mojih obaveza.

Zahvaljujem na pazhnji i toplo Vas pozdravljam,

Prof. dr. Radivoje Peshich.«

 

In res je Borba zachela maja 1987 objavljati njegov obsezhni feljton Tragom vinchanske kulture: Da li je ovaj lokalitet, u davnoj proshlosti, bio centar svjetske pismenosti?, ki je imel velik odmev v drugih delih Jugoslavije, v Sloveniji pa je ostal skoraj neopazhen; to gre pripisati blokadi slovenskih medijev in/ali neskrbnemu spremljanju chasopisja iz drugih takratnih republik SFRJ.

Kot je razvidno iz Peshichevega pisma, sem ga prosil, ali bi bil pripravljen o svoji teoriji predavati v Sloveniji. Po njegovem nachelnem pristanku sem se lotil priprav, se dogovoril za prostor, kritje stroshkov njegovega potovanja in bivanja, ter razposhiljanja vabil, seznanjanja novinarjev itd.

Vendar se mi je zdelo potrebno predvsem zagotoviti na njegovem predavanju prisotnost Bora, Berlota, Shavlija in patra Tomazhicha. Zato sem o objavah dr. Peshicha v Borbi govoril z Matejem Borom, kot je razvidno iz pisma, ki sem mu ga poslal:

 

»22. 5. 1987

 

Sposhtovani tovarish Bor!

Kot sva se danes dogovorila po telefonu, Vam poshiljam fotokopije chlankov dr. Peshicha, zraven pa she tisti chlanek, ki je izshel v Teleksu istochasno z Vashim prvim podlistkom v Delu. Ta moj chlanek ima zanimivo usodo; vech kot dve leti ga ni hotel nihche objaviti. Sprva je lezhal kakshno leto pri Nashih razgledih in nihche ni rekel jasno, da ga ne bodo objavili, le mencali so. Konchno so povprashali za strokovno mnenje zgodovinarja Pershicha, ki mi je pisal, da je stvar zanimiva, vendar shpekulativna in se je ne more resno strokovno lotiti, ker ravno pripravlja doktorsko disertacijo in nima chasa. Nato sem to ponudil ljubljanskemu Dnevniku, kjer so se prav tako sprenevedali, dokler ni spis lezhal nekaj mesecev pri Teleksu, in shele, ko se je pojavil novi urednik, me je poklical in mi rekel, da bo ta moj prispevek iz predhodnikove zapushchine objavil. Da ne boste mislili, da je kakshna bolestnost vzrok tega mojega vztrajnega prizadevanja, da bi mi objavili – moram rechi, da sem se prav prijetno zabaval, spoznavajoch mnoge nachine spretnega izmikanja objavi "spornih" tekstov. Vendar to ni bil namen tega mojega pisanja, zato mi oprostite.

Zhelel sem Vam ponoviti zheljo, da bi, ker je zhe tako naneslo, da je dr. Peshich le strokovnjak, ki mu ni mogoche kar tako poceni oponesti nekompetentnosti, skupaj z njim pripravili v Novi Gorici, pa morda she kje, predavanja o njegovih odkritjih. O tem sem tu pri nas zhe govoril s primernimi ljudmi.

Zahvaljujem se Vam za dosedanjo prijaznost in rachunam tudi vnaprej na naklonjenost!

Prisrchen pozdrav!

Lucijan Vuga«

 

Prejel sem prvi odgovor akademika Mateja Bora s poshtnim zhigom 25. junija 1987 iz Radovljice, vendar se mi je na zhalost ohranila le ovojnica, pismo se mi je nekam zalozhilo in ga doslej nisem mogel najti. Ker je medtem minilo zhe petnajst let, ne bom tvegal rekonstruirati vsebine. Vendar je dovolj zgovorno njegovo drugo pismo, na katero sam ni napisal datuma, je pa na poshtnem zhigu mogoche videti, da ga je zagotovo odposlal 12. avgusta 1987, verjetno iz Beograda, ker je v tej podrobnosti zhig nejasen, vendar to z veliko gotovostjo potrjuje drugi, manjshi zhig pravokotne oblike, na hrbtni strani ovojnice, z napisom: »Biblioteka doma sovetskoj kulturi, Belgrad, Ul. N. fronta, 33«. V pismu mi pishe:

 

»Sposhtovani tovarish Vuga,

prav lepa hvala za poslane kopije Peshicheve "nadaljevanke". Kasneje mi je poslal on sam she nekaj odzivov iz beograjskih in drugih chasopisov. Med njimi (Novosti, 16. junij 1987) se eden koncha takole: "Treba se nadati, da su u pitanju slabe nauchne komunikacije i nesporazum, a ne hajka na nauchnika (namrech dr. Peshicha, moja op.). Ako je za sramotu, dosta nam je bilo i dve poslednje afere: afera VIDASIL i nenauchni napad na Mateja Bora povodom njegovog nauchnog rada o Venetima – narodu vrlo srodnom sa Etrurcima."

Tisti vash chlanek izpred dveh let, ki je izshel po nakljuchju istochasno z mojo razpravo, sem prebral. Zelo zanimivo in prodorno razmishljanje. Morda bi bilo dobro, che bi napisali, po mozhnosti chim prej – kolikor zhe niste – svoje misli ob Peshichevem odkritju ali teoriji, ki povezuje izvor etrushchanskega pisma z Lepenskim Virom. Poshljite ga Knjizhevnim listom ali Teleksu. Glede Knjizhevnih listov, che poshljete tja, prosim, obvestite mene, da bom posredoval, che bo treba. Glede Teleksa pa obvestite urednico tega lista (oz. eno izmed njih) Mojco Vizjak-Pavshich, ki je moja snaha. Trenutno je na shtudijskem dopustu, a ima vseeno stike s svojo "bazo". Njen naslov najdete (privatni) v telefonskem imeniku. Jaz ga trenutno nimam pri roki.

Zhe po telefonu sem Vam omenil, da pridem prav rad v Novo Gorico, ko bo stvar dozorela. Pomenek s krogom primorskih intelektualcev, ki so zhe od nekdaj – kot da res eksistira v nas jungovski nadosebni spomin – preprichani o istem kot midva, bi bil zame prav poduchen in tudi prijeten. Upam, da tudi zanje.

Pravkar sem dobil z Dunaja od Ivana Tomazhicha (Glas Korotana) tipkopis nemshkega prevoda moje shtudije. Izshla naj bi skupaj s Shavlijevo she to leto (v knjizhni izdaji). Spricho tega, da se stvar internacionalizira tudi po zaslugi dr. Peshicha, bo morda koristno, che stvar izide tudi v enem vechjih jezikov. Kakshen bo odmev, si lahko predstavljate – posebno med Nemci. Lahko pa, da je nekatere zhe srechala pamet (z drugo besedo: vechja strpnost), ki dopushcha tudi drugim pravico, da jo uporabljajo, kot vedo in znajo.

Che dobite kakshne odzive – morda v italijanskih chasopisih – bi mi ustregli, ako mi poshljete kakshno kopijo. Tudi jaz bom dal kopirati, kar sem dobil, in prilozhim vse skupaj k temu pismu.

Prisrchne pozdrave!

Matej Bor

 

PS. Kasneje, ko dobim she kaj glasov o Peshichevi teoriji (odkritju), bom verjetno napisal tudi sam kakshno razmishljanje. Prav dobro pa bi bilo, che seznanite s polemiko in seveda Peshichevim delom nashe bralce tudi Vi.«

 

Po tej vzpodbudi Mateja Bora sem pripravil chlanek in ga ponudil Teleksu, ker sem pach pri njih naletel na razumevanje; izshel je 23. 7. 1987 pod naslovom Ali je kljuch do Etrushchanov v Vinchi? – Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Peshicha, profesorja na Inshtitutu za orientalske shtudije v italijanskem Arezzu. Na dveh gosto tiskanih straneh, kolikor so mi v Teleksu dali na voljo, sem predstavil teorijo dr. Peshicha v luchi takratnega stanja znanosti v mednarodnem zgodovinopisju in paleolingvistiki.

 

In tako je prishel 13. oktober 1987, ko je dr. Peshich v polni dvorani Zavarovalne skupnosti Triglav v Novi Gorici (sponzorja sta bila she Kulturni dom v Novi Gorici in ISKRA DELTA-Izobrazhevalni center v Novi Gorici, kjer sem bil tachas na mestu vodje programov izobrazhevanja menadzherjev) predstavil svojo teorijo pod naslovom Nova odkritja o etrushchanskem chrkopisu. Prisostvovali so med drugimi tudi Matej Bor, Joshko Shavli, Zorko Jelichich (profesor v Kanadi) in Ivan Rebec, medtem ko pater Tomazhich ni mogel priti z Dunaja; vsi skupaj smo se zadrzhali na vecherji in se o marsichem pomenili. Predavanje je lepo odmevalo v javnosti. Ohranjenih imam tudi nekaj fotografij.

Po tem dogodku mi je dr. Peshich poslal pismo:

 

 

»Beograd, 21. okt. 1987

Poshtovani druzhe Vuga,

i ovom prilikom zahvaljujem Vama, Vashem cenjenom direktoru i Domu kulture na izuzetno lepom i prijatnom prijemu koji ste mi priredili. Nadajmo se da su nashi slushaoci u Novoj Gorici neshto vishe saznali o putevima najnovijih istrazhivanja na podruchju nashe praistorije. Kao shto znate, ja sam se trudio u granicama svojih moguchnosti, ali je materija veoma opshirna i kompleksna da bi mogla biti potpunije obuhvachena u jednom predavanju pa makar ono trajalo onoliko koliko je nashe. Jedna drugarica iz radio Kopra trazhila mi je adresu i ponudila se sama da mi poshalje Primorski dnevnik i Delo. Ona je to ili zaboravila ili je zaturila negde moju adresu pa bih Vas molio da je podsetite da mi se javi.

U medjuvremenu razgovarao sam sa drugovima iz Galaksije i isprichao im ideju o nashim projektima. Oni su spremni da se ukljuche u saradnju sa nama i Vashim kibernetskim centrom shto smatram veoma uputnim. Ukoliko Vi i Vash direktor josh ostajete pri tome, mogu im rechi da Vam se jave radi daljih razgovora.

Shto se tiche Instituta za orijentalne studije u Milanu i Nauchne grupe koja radi na realizaciji Novog programa istrazhivanja etrurske civilizacije, mi Vam uvek stojimo na raspolaganju i josh sada mozhete smatrati da Vas ukljuchujemo u saradnju. O detaljima bismo se naknadno dogovorili.

Gospodin Rebec mi je dao svoju diskusiju koju je nameravao voditi na predavanju. Mishljenja sam da ne bismo smeli dozvoliti diletantska nadmetanja jer to bi shtetilo ugledu jugoslovenske etruskologije u celini. On, naime kazhe da sam ja doshao do svojih nauchnih rezultata na osnovu Berlotove metode. Pre svega Berlot nije izlozhio principe svoje metode. Celokupan njegov rad je bez neophodne nauchne aparature pa stoga se i ne mozhe ni sagledati njegov metod, ako ga uopshte ima. Ja ne bih zheleo polemisati oko toga. Cenim rad svih ljudi bez obzira na rezultate. Medjutim, govoriti o metodu je velika stvar, a neozbiljno je u nashim diskusijama insistirati na shirokoj primeni nekog metoda koji ne postoji.

O ovome Vam ne pishem zato shto bi me eventuelna javna primedba gospodina Rebeca mogla pogoditi. Ne. Ja samo zhelim da se nasha etruskologija, makar i skromna, ne predstavlja diletantski, jer ona to vishe nije. A sve to znachi da bismo morali strogo voditi rachuna o tome shta sve mozhe nanesti shtetu ugledu nashoj etruskologiji.

Uchinili biste mi veliku uslugu ukoliko biste slali ono shto se u Sloveniji objavljuje u vezi nasheg predmeta.

Ukoliko ostanete pri tome da se i Vash kibernetski centar ukljuchi u ova istrazhivanja zajedno sa Galaksijom, moje je mishljenje da mozhete stechi medjunarodnu reputaciju i na ovom podruchju nauke. A poshto sam kod Vas upoznao veoma mlade i nadarene ljude koji zdravorazumski gledaju na stvari, ja u to i verujem.

Josh jednom srdachne pozdrave Vama i Vashem direktoru u ochekivanju Vashih novosti.

Srdachno Vash,

Radivoje Peshich.«

Namrech, ob svojem predavanju v Novi Gorici si je dr. Peshich ogledal tudi osrednji Izobrazhevani center rachunalnishke industrije ISKRA DELTE, ki je bil izredno dobro opremljen z zelo zmogljivimi rachunalniki in nadvse sodobno zasnovan. Bil je navdushen in v pogovoru se je rodila zamisel, da bi lahko v njegovem sklopu zasnovali posebno informatishko podprto enoto za raziskovanje evropskih civilizacij. Na osnovi teh pogovorov je pripravil pisno zasnovo:

 

»CENTAR ZA ISTRAZHIVANJE EVROPSKIH CIVILIZACIJA

 Ovaj Centar bi se bavio istrazhivanjem onih civilizacija koje su nastajale i razvijale se na podruchju Evrope i Mediterana i to posebno u periodu do hrishchanske ere.

Narochitu pazhnju Centar posvechuje sledechim oblastima:

1.   Istrazhivanje i utvrdjivanje geografskih prostora prema nastanku i razvoju pojedinih civilizacija, njihova prethodna i dalja kretanja. S tim u vezi Centar bi radio na izradi geografske mape koja bi hronoloshki obuhvatila sve narode i plemena koja su uchestvovala u stvaranju evropskih civilizacija.

2.   Geografija starih evropskih civilizacija bila bi povezana sa hronologijom veka trajanja pojedinih kultura i njihovih nosilaca.

3.   Posebnu pazhnju Centar posvechuje razvoju religije i mitologije, arhitekture i umetnosti, kao i drushtveno-ekonomskom zhivotu, stvaranju vechih drushtvenih zajednica i drzhave.

4.   Centar za istrazhivanje evropskih civilizacija smatra da je nastanak pisma i razvoj jezika od prevashodne vazhnosti za sagledavanje kljuchnih problema razvoja evropskih civilizacija u predistorijsko doba, pa prema tome ulazhe narochiti napor na istrazhivanju ove bashtine koju inache smatra nedovoljno istrazhenim i nedovoljno objektivno prikazanom u danashnjem prezentiranju praistorije.

5.   Centar se oslanja na dosadashnju arheoloshku dokumentaciju koja che naknadno biti otkrivena, pa s tim u vezi uchestvuje u radu arheoloshkih ekipa i istrazhivanju tog materjala.

5.   Centar vrshi kompjutersku obradu svih prikupljenih podataka, koristi i druge savremene metode za obradu materijala i utvrdjivanje njegove verodostojnosti.

7.   Centar saradjuje sa svim zainteresovanim nauchnim institucijama, organizuje javne nauchne diskusije i savetovanja i svoje materijale objavljuje ili preko svog godishnjaka ili kroz drugu formu informisanja nauchne i shire javnosti.

8.   U radu Centra angazhovani su iskljuchivo nauchni radnici iz pojedinih oblasti nauke kako iz zemlje tako i iz inostranstva.

9.    Tokom 1988 Centar radi na realizaciji dva osnovna programa:

     – izrada geografske mape rasprostiranja plemena i naroda na podruchju Evrope i Mediterana u predistorijsko doba;

     – izrada hronologije doseljavanja, nastanka i trajanja pojedinih kultura, odnosno njihovih nosilaca.

10.  Pored ovoga Centar radi i na manjim projektima koje utvrdjuje tokom godine u zavisnosti od interesovanja saradnika, pojedinih institucija i materijalnih moguchnosti.«

 Po tem poslednjem srechanju sva se she slishala po telefonu. Vendar pa so se stvari, na zhalost, neugodno zasukale. ISKRA DELTA je zashla v ekonomske tezhave, ki so se kasneje konchale s stechajem; jaz sem bil prisiljen poiskati drugo sluzhbo v Ljubljani, nove zadolzhitve in obilica drugega dela sta me odtegnila od te zamisli, ki je v prvotno zamishljenem okolju ni bilo vech mogoche materializirati. Z dr. Peshichem sem se she enkrat osebno srechal (verjetno) na pomlad 1990, ko me je obiskal v spremstvu dr. Milenka Popovicha in neke gospe. Potem pa sem izgubil stik z njim.

Vendar sem bil she enkrat, cheprav kar nekaj let kasneje, na poseben nachin povezan z njegovim imenom. Pater Ivan Tomazhich mi je napisal naslednje pismo:

 

»Dunaj, 5. veliki traven 94

Sposhtovani gospod Vuga!

Po dolgem chasu se ponovno oglasham, saj ne pozabim Vashih prizadevanj in Vashega doprinosa za uveljavitev spozanja slovenskih zachetkov. S skupnimi mochmi smo mnogo dosegli in bomo she. V tem chasu se je marsikaj zgodilo. Tudi neprichakovana smrt Mateja Bora. Na srecho mi je nekaj mesecev prej poslal shtudijo o etrushchanskih napisih, ki jo prevajamo v angleshchino, da bi jo objavili v angleshki izdaji knjige Veneti nashi davni predniki. Vendar je izid knjige she negotov, dokler ne najdem nachina za distribucijo.

V chedadskem Domu objavljam zhe nekaj chasa chlanke za italijansko javnost. Che mi bo urednishtvo naklonjeno, bom nadaljeval celo leto. Vam poshiljam, kar je bilo do zdaj objavljeno.

Rad bi prishel v stik s prof. Radivojem Peshichem. Ker ste Vi leta 1987 organizirali z njim predavanje v Gorici, morda imate njegov naslov. V tem sluchaju Vas prosim, da mi ga poshljete.

Vedno sem Vam hvalezhen za vso podporo, ki ste nam jo dali s spodbujanjem ter z lastnim raziskovanjem in spisi.

Zhelim Vam mnogo uspehov in Vas najlepshe pozdravljam.

Ivan Tomazhich«

 

Takrat she nisem vedel, da je dr. Radivoje Peshich preminil leta 1993. Patru Tomazhichu sem odgovoril:

 

»6. 5. 94

 Sposhtovani gospod Tomazhich!

Z velikim zadovoljstvom sem prebral Vashe pismo, saj zvesto spremljam in po svojih mocheh prispevam k "venetski stvari", h kateri je veliko pripomogel pokojni Matej Bor; njegovo izgubo bomo tezhko pogreshali.

Zadnje naslove g. Peshicha imam izpred nekaj let; che se ne motim, sva se zadnjich srechala 1990, ko je prishel v Novo Gorico she z enim gospodom, katerega naslov sta mi dala, da bi ev. lazhje prishli v stik, ko je v Italiji, zato ga vzemite s pridrzhkom.

Prof. dr. Radivoje Peshich (op. L. V.: naslov tu izpushcham),

dr. Milenko Popovich (op. L. V. : naslov tu izpushcham).

Trenutno se ukvarjam s preuchevanjem dela dr. G. K. Zipfa s Harvardske univerze, ki se je ukvarjal z relativno frekvenco glasov kot determinanto fonetichnih sprememb. V ta namen je sam analiziral (ali pa zbral analize drugih) vech jezikov, med njimi ni bilo slovenshchine, pach pa vrsta tudi slovanskih jezikov, med njimi "vendshchina", pri chemer ni preciziral, na kateri jezik pri tem meri – domnevam, da gre za Luzhishke Srbe. Jaz sem pa zbral vrednosti relativnih frekvenc glasov v slovenshchini iz literature, ki se ukvarja z informatiko. Domnevam, da je med vsemi jeziki s tega prostora na osnovi teh podatkov res velika sorodnost med slovenshchino in to "vendshchino ali luzhishko-srbshchino" na eni strani ter med slovenshchino in latinshchino na drugi strani (slednje se sklada s Sergijevim mnenjem, da je latinshchina nastala s sintezo protoslovanshchine in jezika staroselcev na Apeninskem polotoku).

O tem pripravljam tudi chlanek. Vesel bom vsakega Vashega sporochila, che pa se namerite kdaj na nash konec, ne odlashajte, da bi me obiskali.

Sprejmite prisrchne pozdrave!                                               

Lucijan Vuga«

  

 

 

O teoriji kontinuitete (TK) in Peshichevi teoriji o »chrkopisu iz Vinche«

 

V drugi polovici devetdesetih letih dvajsetega stoletja je v mednarodnih strokovnih krogih vzbudila veliko pozornost teorija kontinuitete, ki uposhtevaje najnovejsha arheoloshka, zgodovinska, genetska, lingvistichna, etnoloshka in druga dognanja utemeljuje bistveno kontinuiteto poselitve evropskega prostora vse od neolitika in v dolochenem smislu celo od paleolitika naprej. S tem v zvezi je treba uposhtevati migracije po zadnji ledeni dobi, ki pa so shle od juga proti severu, ne pa obratno!

Najvidnejshi predstavnik te shole zagovornikov teorije kontinuitete je Mario Alinei, dolgoletni profesor in emeritus univerze v Utrechtu, predsednik evropskega urednishtva Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, direktor in urednik revije Quaderni di semantica itd., ki je v dveh knjigah na skoraj dva tisoch straneh, objavljenih v letih 1996 in 2000, celovito podal in utemeljil nov pristop k obravnavanju zgodovine ter se izrecno opredelil proti konvencionalnim in nevzdrzhnim teorijam o t. i. preseljevanju ljudstev, za katero ni ne arheoloshkih ne drugih dokazov, je pa veliko dejstev, ki govore v prid teoriji kontinuitete, s katero je mogoche odpraviti celo vrsto neskladnosti in ochitnih "ideoloshkih konstruktov" (zlasti s strani nemshkih zgodovinarjev).

Teorija je bila zhe predstavljena na mednarodnih znanstvenih srechanjih in je prav spricho svoje nekonvencionalnosti ter trganja okovov dosedanjih paradigem povzrochila veliko vznemirjenje – na eni strani zavrachanje, na drugi strani pritrjevanje.

Teorija kontinuitete ima zagovornike zhe zelo dolgo, le da je bila zlasti v osemnajstem in devetnajstem stoletju v izraziti senci prevladujochih, zlasti nemshkih shol (dasi je bilo tudi tam najti pristashe teorije kontinuitete). Najsodobnejsha teorija kontinuitete je sistematichno nadaljevanje najnovejshih raziskav o izvoru Indoevropejcev, ki jih je v shestdesetih letih 20. st. zasnovala Marija Gimbutas s teorijo kurganov v prid chrnomorske inachice, v osemdesetih letih pa je lord Colin Renfrew to zamisel razvil v anatolsko teorijo indoevropskega izvora, in to na osnovi novih arheoloshkih in lingvistichnih (predvsem arhivi glinastih klinopisov na Blizhnjem vzhodu) odkritij.

Za shirshe slovensko ozemlje je zlasti zanimivo ugotavljanje, da so zhiveli nashi predniki zhe v davnini dalech proti zahodu v Alpah in da je v latinshchini she po tisochletjih mogoche zaslediti vplive slovanskih jezikov; to je mogoche rechi tudi za davne Venete. Za lingviste je npr. med drugim zanimiv izraz »veverica«, ki je izprichan pri Pliniju in katerega analiza podpira izjemne sklepe.

Sodobna teorija kontinuitete je nova paradigma paleolitske in neolitske poselitve Evrope, ki ji bomo morali tudi pri nas posvetiti veliko pozornosti na razlichnih specializiranih podrochjih znanosti, da bi ji dali svoj kritichni in ustvarjalni prispevek.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki.

 

 

 

O izvoru Indoevropejcev

 

V tem trenutku obstajajo o izvoru Indoevropejcev (IE) tri prevladujoche, a med seboj dokaj razlichne teorije.

 

Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar »tradicionalna«, temelji na zamisli, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Marija Gimbutas, Litvanka delujocha v ZDA, je v shestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo »teorijo kurganov«, po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman.    

 

Ekonomicistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z Vzhoda kot prinashalci revolucionarnega gospodarstva – novega nachina kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot domneva tradicionalistichna teorija; shlo naj bi tudi za zachetek neolitizacije Evrope. Najpomembnejshi predstavnik te shole je njen ustanovitelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem vzhodu, natanchneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva, shirili po Evropi.

 

Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK); po tej naj IE ne bi prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih skupin homo sapiensa, ki so se kot prishleki iz Afrike naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela, ki ga sprejmemo o razvoju homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch na univerzi v Utrechtu; med drugimi ga podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih zhe v paleo-mezolitiku; v posebnem oziru so torej Slovani zhe tedaj zhiveli na obmochju jugovzhodne Evrope ter so se odtod selili proti severu, se pravi, da so tod zhiveli tudi Slovenci, ki pa so nekoch segali globlje v Italijo in vse do Shvice.

Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o »veliki selitvi narodov« (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a) kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki je za nekaj tisochletij premaknila prazgodovinska dogajanja v Evropi, za katero je bil na ta nachin  priznan kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodoloshke vrste glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim »migracijam ljudstev« kot prednostnim razlagam za vsakrshne velike spremembe, tudi za zamenjave jezikov, se sedaj celoten razvoj evropske prazgodovine jemlje kot notranjo evolucijo s socialnimi in ekonomskimi protislovji ter z razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. She vech: na podlagi vse bolj natanchnega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razsezhnosti v novejshem chasu, se pravi tako v halkolitiku kakor v neolitiku.

Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar s pomembnimi posledicami za preuchevanje tistih evropskih ljudstev, ki jih imenujemo uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz domneve, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma novejshem chasu ter so nadomestila dotedanje prebivalce, podobno kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o »uralski kontinuiteti« v severovzhodni Evropi, to pa sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je zhe postalo del sploshne kulturne osveshchenosti. Gre za trditev, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja (holocen), naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.

Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je Renfrew nadomestil z revolucionarno tezo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, marvech preprosto le prvi poljedelci, ki so prishli iz zahodne Azije, akulturirali evropske mezolitske lovce in nabiralce ter zaradi svoje vishje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, temvech z uveljavljanjem naprednejshega poljedelstva, ki je dajalo vechje gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo; to je IE prishlekom dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s tem so prevladali in razshirili svoj jezik tudi na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija sicer zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), v obdelavi in uporabi gline itd.

Toda medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede »uralske kontinuitete«, je Renfrewova teorija presenetljivo naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno »veliko preseljevanje« bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na podlagi take kritike Renfrewove sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za vech tisochletij dalech v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih predstav o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei, poglavitni zagovornik TK, med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, to pa je za preuchevanje Venetov izjemnega pomena.

 

 

 

Veneti v luchi teorije kontinuitete

 

Po Renfrewovem mnenju so bile prve evropske neolitske kulture na razlichnih obmochjih celine obenem tudi kulturna manifestacija razlichnih jezikovnih skupin. Iz tega izhaja, da prvi pojav etnolingvistichne skupine, ki jo tradicionalno (!) oznachujejo kot italsko (torej tisto, ki zajema tudi latinshchino, osko-umbrijshchino, venetshchino [?!] in druge manjshe jezike, sochasne s kulturo vtisnjene ali kardialne lonchevine, ki je dobila ime po znachilnem okrashevanju keramike, pogosto izvedenem z robom shkoljke, imenovane cardium), ki se od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht. naprej razshirja po vsem osrednjem in zahodnem zgornjem Sredozemlju, od Dalmacije do portugalskih obal na Atlantiku, sovpada s sochasnim shirjenjem agropastirstva.

Po teoriji kontinuitete (TK) ta domneva ostaja popolnoma veljavna; dobiva celo dodatne podkrepitve, saj je zhe pred razshiritvijo omenjene lonchevine za celotno severno Sredozemlje znachilna homogenost kultur ne le v mezolitiku (kulture, imenovane sauveterian in castelnovian), ampak zhe ob koncu paleolitika (s kulturo, imenovano epigravetian). Chasovna odmaknjenost italske, po TK italidske/italoidske (!), torej nekakshne preditalske ali italskim sorodne jezikovne skupine, se s tem she povechuje. Vendar pa se v obeh teorijah poglavitna posledica pripisovanja znachilne keramike italski/italoidski skupini kazhe v dejstvu, da smo s tem prisiljeni sprejeti obstoj ne le latinshchine in drugih italskih/italidskih jezikov, kar jih poznamo, vse od neolitika naprej, ampak tudi drugih sorodnih jezikov v Dalmaciji, juzhni Franciji in na Iberskem polotoku, ki so nedokumentirani. To je presenetljiv zakljuchek za historichno lingvistiko, ki bi tako morala sprejeti ne le zamisel, da je imela latinshchina svojo vechtisochletno predrimsko predzgodovino, ampak tudi, da Rim ni bil zachetnik zgodovine neolatinskih jezikov, marvech le pomembno poglavje v njihovem razvoju, ki se je zachel shest tisoch let prej. Spricho teh argumentov je Alinei uvedel nov pojem za latinshchini sorodne jezike – italidski ali italoidski jeziki; s tem je hotel poudariti, da po tem zgodovinskem scenariju, ki je skupen Renfrewovi in teoriji kontinuitete (TK), Italija predstavlja le del celote, zajemajoche tudi juzhno Francijo, Iberski polotok in Dalmacijo.

Podobno kakor za italoidsko skupino velja po njegovem tudi za germansko, keltsko, grshko, slovansko itd. skupino. Vse te jezikovne skupine naj bi poseljevale svoja zgodovinska in (v glavnem) sedanja ozemlja zhe najmanj v neolitiku, delno celo v paleolitiku, in so dozhivele vech tisoch let starejshi razvoj, kot to domneva tradicionalna zgodovina; to velja tako po teoriji Renfrewa kakor po TK, le da so po TK imele vse te jezikovne skupine she starejsho zgodovino.

 

Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri:

(1) »Teorija kurganov« pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA; to teorijo (iz shestdesetih let 20. st.) krepko podpira drugi vidni arheolog J. P. Mallory s trditvijo, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji jezikoslovci izvajajo iz prvotno enotnega indoevropskega jezika razmeroma pozno diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov.

(2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter da je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, temeljecho na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutasove; shlo je namrech, kar je she posebej pomembno,  za difuzijo, ne pa za nasilno, ali celo genocidno shirjenje nove kulture.

(3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa,  nadgradil njegove ugotovitve v kombinaciji s tezami priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let ter razvil novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od dotlej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew; to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorila troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v III. tisochletju obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni, cheprav priznano  indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje dosti od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu. Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, kot odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in na njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli mozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei, in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« – V tem navedku je mozhno slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij geneze Indoevropejcev…

Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd. (da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd.), seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi skupaj obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne ter da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti le s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, she vech – da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu. Vendar pa prof. Alinei o Venetih meni, da so sicer dobili ime od slovanskih Venetov, ker so zhiveli v njihovi neposredni soseshchini, in tudi slovenske jezikovne ter kulturne vplive lahko zaznamo pri njih, a po njegovem so Veneti genetsko Italoidi/Italidi, to pa ni isto kot Italiki, kakor izrecno opozarja, poudarjajoch, da so Italiki kasnejsha tvorba, iz chesar sledi, da so bili Veneti preditalsko ljudstvo, ki je po Alineijevem mnenju dozhivelo slovenski vpliv.

 

 

 

Peshicheva teorija in teorija kontinuitete

 

Ker dr. Peshich izhaja iz arheoloshkih odkritij na Balkanskem polotoku, konkretno iz nahajalishch v Lepenskem viru, pri postavljanju svoje teorije o zgodnjem razvoju pisave na teh jugovzhodnih prostorih Evrope, je treba njegovo teorijo soochiti s TK.

Peshichevega dela tu ni potrebno posebej predstavljati, vendar se v osnovnih hipotezah sklada s TK. Tako pravi (PESh, str. 22-25): »Na gotovo chetrdeset lokaliteta shirom Balkana, jedna bogata riznica pisanog materiala nije bila samo svedochanstvo visokog stepena pismenosti sveta iz perioda neolitika, vech je pruzhila i obilje dokumentacije o visokom stepenu njegove svesti. Sve je to pruzhalo moguchnost da se taj svet sagleda u pravoj svetlosti koja odbacuje inache uvrezhene predrasude i domishljanja o njegovoj duhovnoj zakrzhljalosti … Istorija je potvrdila da vreme smenjivanja koncepcija ujedno znachi i vreme preotimanja tekovina civilizacija. Takav je sluchaj i sa balkanskom razgrabljenom civilizacijom. Gotovo deset hiljada godina svet ne mozhe da se snadje u sopstvenim projekcijama … Godine 1987. u Milanu je dokumentovano obrazlozhen sistem tog pisma koje je, prema prvom najbogatijem nalazishtu, dobilo naziv Vinchansko pismo … kao slovno pismo nastalo u VI milenijumu, ushlo je u enciklopedije i predmet je izuchavanja na univerzitetskim katedrama Evrope … Stara hronologija … morala je ustupiti mesto novoj bez roptanja … Vinchansko pismo je poteklo iz svog sistema i trajalo u svom sistemu, a sistem pisma su Etrurci ispravno nazivali elementa, shto znachi azbuka … arheoloshka otkricha nastala na podruchju izmedju Dnjepra i Dnjestra, poznata kao Tripoljska kultura, koja dokazuje da se populacija o kojoj je rech shiri preko Balkana, sve do Krita i sastavljena je uglavnom od slovenskih plemena. Nauka se, naravno, ne oslanja samo na Tripoljsku kulturu da bi zakljuchila kako su Sloveni tri hiljade godina pre Hrista zauzimali prostranstva na liniji Dnjepar-Dnjestar-Balkan-Krit.«

 

Z nekaj navedki pa naj osvetlimo she, kaj o Balkanskem prostoru pravi eden poglavitnih tvorcev TK Mario Alinei (ALI 2), ker je TK v vzponu prav od leta 1995 naprej in ni dovolj poznana.

»V skladu s TK (ALI str. 197 in naprej) lahko reshimo problem v luchi stabilnosti kulture na tem prostoru, kar je v popolni harmoniji z arheoloshko dokumentacijo. Vemo, da se je proces neolitizacije v Evropi zachel prav na Balkanskem polotoku (sprva v Egeju in nato v notranjosti) proti sredini VII. tisochletja pr.n.sht. Od tod se je v razponu okoli 2.500 let razshirila vzdolzh Donave ter je dosegla vzhodno in srednjo Evropo v drugi polovici V. tisochletja pr.n.sht. Prvi obsezhni kulturni neolitski kompleks balkanskega obmochja z njegovimi nadaljnjimi odrastki [Lichardus & Lichardus 1985. 242, 253, 311 i.n.] lahko podrobneje razdelimo v tri velike enote, ki jih bolj ali manj zlahka identificiramo s prav toliko jezikovnimi skupinami: 1) tesalska in makedonska kultura iz Proto-Sesklo, ki se nadaljuje v Sesklo in Dimini, ki jo lahko identificiramo kot grshko skupino; 2) kulture "obarvane keramike" iz Anzabegovo-Vrshnik v Makedoniji, Starchevo v Srbiji, Körös/Criº na Madzharskem in v Romuniji ter Karanovo I v Bolgariji; kasneje nadaljevane v Vinchi (Srbija, Madzharska in Romunija), Veselinovo (Bolgarija), Dudeºti in Bojan (Romunija) prepoznamo kot juzhnoslovanske; albanske kulture "obarvane keramike" iz Vashtemi-Podgornie in Kolsh, ki jim sledi Chakran in she kasneje Maliq; iz te poslednje sami albanski arheologi izvajajo izvor Ilirov … (str. 198). Ni nakljuchje, da so se zhe zelo zgodaj bistveno diferencirale grshka, slovanska in ilirska kultura … (str. 199). Med Slovani je prishlo le do skromne (op. L. V.: lingvistichne) diferenciacije: che je na grshkem in juzhnoslovanskem obmochju obstajala stabilnost in kulturna kontinuiteta od neolitika do predzgodovine, lahko po eni strani postuliramo kontinuitetni odnos med neolitskimi grshkimi skupnostmi – najstarejshimi v Evropi nasploh – in bodocho mikensko civilizacijo v bronasti dobi, po drugi strani pa postaja upravicheno eliminirati tradicionalno tezo o "veliki selitvi" Slovanov kot etnogenetskem modelu, saj ga moramo nadomestiti z drugim v skladu z ostalimi indoevropskimi skupinami.«

Nedvomno je zelo zanimivo tudi, kako TK gleda na t. i. (geografsko) severnoslovansko skupino. Alinei o tem pishe:     

»Ta severnoslovanska skupina po TK obstaja od mezolitika (str. 199), agro-pastirsko neolitsko kulturo sta tja uvedli dve skupini, nosilki »obarvane keramike«: a) prva v danashnjo Ukrajino in Moldovo, kamor je prishla s spodnje Donave in z Balkana, ti poljedelci so izoblikovali kmetijske kulture Bug-Dnester in nato Tripolje [Telegin, 1994, str. 376] … ki jih razberemo kot slovanske mejne kulture, ki so bile na Krimu in na vzhodu ob Dnepru v stiku z altajskimi kulturami,  etnichno in kulturno povsem razlichnimi [Chernik, 1992, str. 37-42]; b) v karpatskem bazenu pa so agro-pastirstvo vpeljale skupine poljedelcev iz kulture Körös/Criº, ki so prishle iz Madzharske in Romunije [Telegin, 1994, str. 376], po teoriji TK so bili tudi ti slovanskega jezika. Prva neolitska kultura druge generacije, ki odslikava enotnost karpatske in tiste, ki ji pravimo Lengyel (Madzharska), se je iz juzhnega dela karpatskega bazena, kjer se je rodila, razshirila vzdolzh Donave na prostoru, ki je pretezhno slovanski: na juzhnem Slovashkem, v spodnji Avstriji, na Moravskem, Poljskem, v Shleziji, na Cheshkem in v juzhni Nemchiji.  

Ta zachetna diferenciacija, zdruzhena z onimi kasnejshimi v teku razvoja na obeh obmochjih, nam omogocha ustrezno razlozhiti diferenciacijo med zahodnimi in vzhodnimi Slovani; to torej nista dve veji predhodno enotne skupine, temvech sta rezultat dveh razlichnih procesov. V osnovi torej ni obstajala neka »severna slovanshchina«, ampak je shlo za razlichici juzhne slovanshchine, ki so se jima pridruzhili vplivi razlichnih superstratumov. Kultura Lengyel, tudi v svojem imenu, ima velik pomen za dolochitev tega prostora k slovanski skupini.«

Iz teh navedb je popolnoma jasno, da so po TK severni Slovani izshli iz juzhnih Slovanov in ne obratno, kot se obichajno misli. Toda gre she za druge navedbe, ki kazhejo na povsem drugachen pogled na genezo Slovanov: vzrok je razvoj metalurgije, tehnologije brona. She enkrat moramo bralca opozoriti, da je celotna argumentacija TK zelo obsezhna; sam Mario Alinei je v svojem poglavitnem delu Origini delle lingue d'Europa« to obdelal na 2000 straneh, poleg tega pa je izdal vrsto drugih razprav.

Na str. 200 (ALI 2) pishe:

»Tudi glede nastanka metalurgije ima balkanski prostor (po TK pretezhno slovanski) temeljno vlogo. Zadnje arheoloshke raziskave so pokazale, da je najstarejsha evropska metalurgija – ta sicer izhaja iz Anatolije – tista, ki jo je ruski arheolog Jevgenij N. Chernik, najpomembnejshi strokovnjak s tega podrochja, imenoval "metalurshka halkolitska balkansko-karpatska pokrajina". Prvi prazgodovinski rudniki so na prostoru, ki je danes slovanski, v Srbiji in Bolgariji … (str. 201). Enako kakor se je zgodilo z inovacijo neolitskega gospodarstva, se je iz tega balkanskega ognjishcha razshirila metalurgija proti severu, po istih poteh, po katerih se je shirilo agro-pastirstvo v karpatski bazen in v ukrajinsko Tripolje, od koder je metalurgija prishla tudi do azijskih nomadskih pastirjev, ki so jo razvili po svojih povsem izvirnih nachinih, pri chemer so sposobni mojstri dosegli izjemno in razpoznavno metalurshko proizvodnjo, v nasprotju z evropsko metalurgijo, ki je pretezhno uporabna in industrijska. V kontekstu medsebojnih izmenjav so bojevnishke nomadske kulture iz azijskih step, zlasti kurganska (grobi pokopi v jamo z gomilo), v nekem trenutku vpeljale v vzhodno Evropo svoje temeljne inovacije: uporaba konj za jahanje ter patriarhalno in bojevnishko ideologijo, ki so jih bile pripravljene sprejeti tedaj na to zhe pripravljene evropske druzhbe poznega neolitika. Lastna evropska prilagoditev teh ekonomskih in ideoloshkih inovacij je dala kulture "vrvichaste keramike" in "bojne sekire" … meshano kmechko gospodarstvo, ki je tipichno evropsko, in bo kasneje omogochilo nastanek grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma. Prve balkanske metalurshke kulture so torej juzhnoslovanske [podchrtal L. V.], so bolje ohranile stik s preteklostjo in so zato blizhje prvotni slovanshchini; cheshka metalurshka kultura je zahodnoslovanska, medtem ko je tripoljska ukrajinska kultura vzhodnoslovanska, od tod se je metalurgija razshirila na obmochje Altaja.«

 

Prof. Alinei opozarja tudi na poljedelsko tehniko krchenja polj in prahe. Pri tem analizira besedno druzhino ledina (str. 202-203): »Madzhari uporabljajo za Poljake etnonim lengyel (beri: lendzhel), ki je dal ime prvotni neolitski kulturi, to ime so si izposodili pri slovanskem imenu za Poljake Ljach [Vasmer], ki je skrajshana oblika *ledeninъ "Neulandbewohner", "colono di terra dissodata", "naseljenec na izkrchenem zemljishchu". To izposojenko pri Madzharih njihovi jezikoslovci datirajo pred t. i. Honfoglalas, torej v madzharsko prazgodovino. Izraz je izprichan tudi v stari srbshchini in hrvashchini Leðanin "Poljak", kar daje v madzharshchini Lengyel "Poljak" in grshko-bizantinsko Lenzanenoi (v mnozhini), krimskotatarsko Läh "Poljak" [Vasmer] kakor tudi arabsko Laudzaaneh "Poljak". Vsi ti leksemi izvirajo iz praslovanshchine: *ledo "Rodung, Neuland", "maggese", rusko ljada "mit jungem Holz bewachsenes Feld, Neubruch, Rodeland", ukrajinsko l'ado, belorusko lado, starorusko ljadina itd., bolgarsko leda, ledina "aue, Berg wiese", srbsko in hrvashko ledina "Neuland", slovensko ledina, cheshko lada, lado "Brache", slovashko lado, poljsko lad "Land", zgornjeluzhishko lado "Brache", spodnjeluzhishko ledo, shvedsko v istem pomenu (linda "Brachfeld") in germansko za "zemlja, dezhela". Baltski pojem, kot je v stari prushchini lindan "dolina", ne sodi v to semantichno izogloso. Po tradicionalnem gledanju je preprosto nemogoche razlozhiti konstelacijo tako razlichnih pomenov ter ujemajocho se konvergenco jezikov, izhajajoch iz izraza za ledino, krchevino. Po scenariju TK pa postane ta leksichna druzhina kljuchna za razlago, ker: 1) prehod od ledine, "nanovo izkrchenega zemljishcha", na "zemljo, dezhelo" z razvojem "prebivalec na izkrchenih zemljishchih" ter etnonim "poljak" lahko postavimo v okvir poljedelske predzgodovine; 2) kazhe nam tudi razshirjenost temeljne tehnike izvora in razvoja kmetovanja, ki je kolobarjenje kultur na osnovi prahe, na dveh razlichnih etnolingvistichnih podrochjih: na ozemlju Slovanov (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi narodi, ki so razvili poljedelstvo) in na ozemlju Germanov (ki so  poljedelstvo prevzeli od Slovanov); 3) ta tehnika iz zachetkov poljedelstva je arheoloshko dokumentirana prav v kulturah LBK in Lengyel v srednji Evropi, torej natanchno na obmochju, ki gre od Nemchije na Madzharsko, chez Cheshko, Slovashko in juzhno Poljsko; 4) Poljska ne bi mogla biti vkljuchena v to izogloso z lastnim etnonimom, che ne bi imela slovanskega jezika v trenutku te konvergence … (str. 204). Dejansko prisotnost te leksichne druzhine predstavlja dokaz, po mojem mnenju, ne le za prisotnost Slovanov na tem podrochju, ampak tudi za koeksistenco zahodnih Slovanov (Poljakov, Chehov, Slovakov) in Germanov na karpatskem nevralgichnem podrochju, stichishchu vzhodne in zahodne Evrope v obdobju razvoja kulture Lengyel, LBK-Linienbandkeramik, ceramica lineare in njene naslednice TRB-Trichterbecher, vaso imbutiforme, tj. lijakasti vrch (slednja je odgovorna za uvedbo poljedelstva v Skandinavijo), ki sta prav tisti, ki ju TK pripisuje zahodnim Slovanom in Germanom.« 

 

POVZETEK

 

1.   Po TK so zhe v mezolitiku, neolitiku v Evropi zhivela ljudstva bolj ali manj na sedanjih ozemljih kot danes; izrecno to velja za juzhne Slovane.

2.   Po TK ni bilo nobenega srednjeveshkega priseljevanja Slovanov izza Karpatov na Balkan in v srednjo Evropo, zato, kar se tiche Slovanov, ni mogoche vztrajati pri konvencionalni naselitveni teoriji za srednji vek; to je tudi ena od Peshichevih predpostavk.

3.    Po TK so se juzhni Slovani postopoma razshirili proti severni, srednji in zahodni Evropi, nikakor pa ne velja obratno, da bi prishli s severa.

4.    Neolitsko poljedelsko revolucijo in metalurgijo so z Balkana zanesli Slovani tudi h Germanom in v Alpe.

5.    Slovani so med drugim vplivali na etnogenezo ljudstev severovzhodne Italije in vzhodnih Alp; izrecno je to recheno za Ladince vse do Shvice, medtem ko so po mnenju Alineija jadranski Veneti v severovzhodni Italiji genetsko Italidi, ki pa so bili v tesnem neposrednem stiku s Slovani, od katerih so dozhiveli dolochen kulturni vpliv ter so od njih prevzeli ime.

6.    Peshich opozarja na balkanski izvor pisave, to pa je v soglasju s TK, po kateri je neolitska kulturna revolucija napredovala z juga proti severu in zahodu.

 

 

 

LITERATURA:

(Tu so navedena le najpomembnejsha in celovitejsha dela, ki se nanashajo izkljuchno na izvajanje v pogl. Dodatek.)

 

1. (ALE) – ATLAS LINGUARUM EUROPAE / (Perspectives nouvelles en géolinguistique), Mario Alinei, president et coll. – Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comité International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol. 1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.

2. (CAL) – DIZIONARIO LATINO-ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3. (BAT) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4. (ERN) - DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5. (CAM) – VOCABOLARIO LATINO-ITALIANO e ITALIANO-LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6. (BRA) – LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradach; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7. (ZIN) – VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed., Bologna, 1988.

8. (ALI/1) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996;

(ALI/2) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 2; 2000.

(ALI/3) – L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin »Micura de Rü«, San Martin de Tor, 2000.

9. (COR) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.

10. (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

11. (FOR) – LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

12. (SER) – LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

13. (SEM/1) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

(SEM/2) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

14. (VUG) – JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Zalozhba Humar, Bilje, 2000.

15. (GUI) – EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

16. (ANEW) – Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E. J. Brill, Leiden, 1977)

17. (DES) – Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.

18. (ESSJ) – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.

19. (RIX) – Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.

20. (CON) – Les Slaves, Francis Conte, Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986.

21. (REN) – Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.

22. (BOA) – The Cambridge Ancient History, viol. III, part. I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World,  J. Boardman, I. E. S. Edwards, N. G. L. Hammond and E. Sollberger; Cambidge University Press, Cambridge, 1982.

23. (PESh) – Vinchansko pismo i drugi gramatoloshki ogledi, Radivoje Peshich, Peshich i sinovi, Beograd, 2001.