Pogum Revija SRP 2006/1

Lucijan Vuga

 

 

7. Povezave med Hetiti in paflagonskimi Veneti

 

Vincent C. Pigott v svojem prispevku o blizhnjevzhodni arheometalurgiji (COO, str. 161-162, Near Eastern Archaeometallurgy: Modern Research and Future Directions) trdi: V 2. tisochletju pr.n.sht. je potrjena znatna proizvodnja zheleza v Kolhidi, to je danashnja Gruzija na Kavkazu, ki je bila v neposredni soseshchini s hetitskim imperijem, cheprav Hetiti niso nikoli dejansko nadzorovali pontske obale niti niso nikoli razshirili svoje drzhave nad Kolhido.

Ker je dobro znano, da so bili Kashki, Gashki na chrnomorskem nabrezhju smrtni sovrazhniki Hetitov in so neprestano vdirali na hetitsko ozemlje, se zdi ochitno, da je bila osrednja hetitska drzhava v bistvu celinska (le njeni konfederati so bili ob morjih), skoraj na nobeno stran Hetiti niso prishli sami in neposredno do morja, razen morda pri Troji, za katero so imeli Hetiti svoje ime Vilusa, Vilius ipd., ki sicer spominja na Ilion.

Kaj lahko ugotovimo na osnovi jezika?

Tega vprashanja smo se zhe lotili in ga sedaj lahko nadaljujemo. Eno mnenje zagovarja A. Gluhak (GLU): da so bili Trojanci iz 18.-12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, to naj bi dokazovala ohranjena imena osebnosti in krajev. Drugi oporekajo, da tega ne moremo z gotovostjo trditi, da pa naj bi v Troji vsekakor govorili enega od indoevropskih anatolskih jezikov. Spet tretji menijo, da je trojanska vojna poslednji spopad Hetitov z Grki pred zatonom hetitskega imperija, torej bi bili tudi Trojanci Hetiti …

Nekoliko bomo prehiteli dogodke, vendar je to koristno za lazhje razumevanje zapletenih okolishchin, in skicirali dogajanje ob propadu hetitskega imperija, ki naj bi kulminiralo s trojansko vojno.

 

*

Arheologi opisujejo tisti nenavadni chas z naslednjimi besedami:

Propad hetitskega imperija v Anatoliji in Siriji je spremljalo unichenje urbanih sredishch, med temi izstopata Hatusha in Ugarit, o chemer se lahko preprichamo tudi s tem, da je v rushevinah mest najti klinopisne arhive, ki se odrezano konchujejo prav s tem razdiralnim chasom. Nastopilo je dolgo mrachno obdobje, ki je zajelo celotno obmochje, za katero je znachilno skoraj popolno pomanjkanje notranjih pisnih virov, ki ga ne morejo nadomestiti redka porochanja iz sosednjih drzhav. Na arheoloshkem zemljevidu naselbin so opazne znatne prekinitve: zheleznodobna sredishcha niso tista iz bronaste dobe, politichna moch se je ochitno premaknila na nove tochke; to ni nujno posledica agresije, morda je zgolj priblizhanje virom surovin, novim prometnicam ipd. Sochasno je bila prekinjena tudi klinopisna tradicija, in s tem je upadla kulturna raven. Chemu gre pripisati to zhalostno usodo cvetoche civilizacije? Pomembni zgodovinarji podajajo tudi drugachna, katastrofichna mnenja (npr. J. D. Hawkins, CAM str. 425 i.n.), da so za ta zev na koncu relativno mirne in ustaljene bronaste dobe kriva zhe omenjana t.i. »ljudstva z morja«; med mnozhico drugih, ki so bili na pohodu vzdolzh morskih obal od Anatolije do Palestine, so za kasnejshe dogajanje posebej pomembni Frigijci iz notranjosti Anatolije, Armenci, ki so vpadli na ozemlje Plodnega polmeseca, in Hebrejci, ki so zasedli Kanaan. Kljub tem unichujochim pritiskom, je vendarle gotovo, da je na delu nekdanjega velikega hetitskega imperija na jugovzhodu Anatolije, v gorah Taurusa in na severu Sirije do reke Evfrat, prezhivelo in se kasneje razshirilo ljudstvo, ki je v osnovi ostalo hetitsko. Prav tako kazhe, da je temu poglavitnemu umiku anatolskih ljudstev na drugi konec sledila oplenitev Hatushe, njihovega glavnega mesta, in izguba osrednje Anatolije. Da lahko ta ljudstva z njihovo kulturo vred imenujemo »hetitska«, sledi iz govorice njihovih takratnih sosedov Asircev, Hebrejcev in Urartejcev, ki z izrazom »dezhela Hatov« niso vech mislili na Anatolijo, marvech na Sirijo. Kolikor je na voljo dokumentov, je iz njih mogoche sklepati, da ti »pozni Hetiti« niso vech uporabljali hetitshchine ali neshitshchine, ki je ugasnila skupaj s klinopisno tradicijo iz Hatushe; govorili so neki kasni dialekt, soroden luvijshchini, ta je bil sicer znan zhe v Hatushi in zapisan tako s klinopisom na glinastih ploshchicah kakor z domachimi hieroglifi na velikih kamnitih spomenikih. Zhe v obdobju hetitskega tisochletnega imperija je bila jugovzhodna Anatolija, dezhela Kizuwatna, etnichno meshano podrochje Luvijcev in Huritov. S priselitvijo Hetitov in Huritov v Sirijo se je spremenil etnichni sestav v njihovo korist in na shkodo stare »amoritske plasti«. Prejshnja hetitska klinopisna tradicija se je v novem okolju podredila luvijskim hieroglifom. Kljub tej luvijski obarvanosti, ki se je ohranila do zhelezne dobe, se je za to ljudstvo med zgodovinarji uveljavila oznaka »pozno neohetitska kultura«, cheprav lingvisti govore o »pozni hieroglifski luvijshchini« ali kar o »hieroglifskem jeziku«. Termin »anatolski« ohranjamo za oznako skupne luvijsko-hetitske preteklosti. Kljub pomanjkljivim podatkom pa vse kazhe, da je prevladovalo anatolsko prebivalstvo. Ta nova, zheleznodobna drzhavna tvorba v Siriji kot »dezhela Hatov« ni imela svoje prestolnice, ampak je obstajala kot skupnost neodvisnih drzhav, od katerih je vsaka imela dolocheno ozemlje s svojim sredishchem in lokalno dinastijo, kamor so bila navezana »mesta-trdnjave« in vasi. Taka drzhavna ureditev zagotovo ni prispevala k njeni stabilnosti, in temu so dodale svoje she nejasno dolochene meje, ki so omogochale vplivanje od zunaj, ko so se drzhavice nagibale zdaj k eni, nato k drugi zunanji sili. Vendar imena vsakokratnih vladarjev iz dinastichnih hish prichajo o rodovni povezanosti z anatolsko preteklostjo; to she podchrtujejo napisi, ki potrjujejo ohranjanje luvijshchine. Nam pa she nezadostno dokumentiran drzhavni ustroj, slabo poznano gospodarjenje itd. ne omogocha zanesljivejshih sklepanj.

Po vseh ujmah, ki so v preteklosti prizadele mogochno hetitsko drzhavo, in tezhavah pri ohranitvi neke oblike drzhavnosti po njenem propadu se je nadnje zgrnila nova nesrecha okoli leta 1000 pr.n.sht. – na mejah »dezhele Hatov« so se pojavili Aramejci. Njihov prodor v Sirijo, okronan z ustanovitvijo lastne drzhave, je pomenil neznosen pritisk na oslabele anatolske preostanke, ki so se tako ali drugache prilagodili nastalemu polozhaju; to je zaslediti v vesteh, kjer je govor o dezhelah in kraljih »Hatov in Aramejcev«. Tudi Stara zaveza prinasha nekaj skopih vesti o tem zapoznelem sirsko-hetitskem drzhavnishtvu v zatonu; kralj Salomon je trgoval z »vsemi kralji Hetitov (HTYM) in vsemi kralji Aramejcev«. Prav imena posameznih dinastov, ki jih je zaslediti v razlichnih zapisih she dolga stoletja, pripovedujejo o nekdanji hetitski velichini, ki se je ohranjala prek prastarih druzhin po vsem Blizhnjem vzhodu she dolgo potem, ko se je o hetitski drzhavi izgubil skorajda vsak spomin.

Vmes se je dogajalo marsikaj, kar pricha o razburkanem chasu; tako so v 7. st. pr.n.sht. pridrli Skiti chez ta ozemlja vse do Egipta in se tam zadrzhali celih osemindvajset let, o tem pa obstaja tako malo podatkov, da je tezhko oceniti, kolikshen je bil njihov vpliv na razmere v shirshem obmochju ter v samem Egiptu in drzhavah Mezopotamije, cheprav si ni mogoche misliti, da je vse minilo brez posledic, ki jih bolj slutimo ali rekonstruiramo iz kasnejshih dogajanj, kakor pa da bi mogli sestaviti jasnejsho podobo.

Dalj se v okviru tega pisanja ne bomo spushchali, saj je nash namen preuchiti polozhaj Venetov v odnosu do Hetitov oziroma hetitskega imperija. Ker je prva omemba Venetov v zvezi s Homerjevim opisom trojanske vojne, se moramo lotiti prav te.

 

Trojanska vojna

 

Nikakor ne moremo dobro razumeti etnichne slike hetitske Anatolije, che ne ugotovimo, da je obstajala v njihovi soseshchini v poznem 3. in skozi celotno 2. tisochletje pr.n.sht. she neka druga pomembna indoevropska jezikovna skupina. Po enem od scenarijev se je na severozahodu Anatolije pojavilo ljudstvo, ki je govorilo neko predobliko jezika, ki bo kasneje postal grshchina; vechji del teh ljudi se bo pozneje premaknil v Grchijo, toda ne vsi, nekaj jih bo ostalo. Che sprejmemo to teorijo, so razumljive domneve o zgodnjih grshko-hetitskih stikih v Troadi ter se nakazuje, da trojanska vojna, kot jo poznamo v Homerjevi grshki inachici in jo po nekakshni vztrajnosti datirano okoli 1200 pr.n.sht., ni bila spopad med tujima svetovoma Grchije in Anatolije, pach pa »drzhavljanska vojna«, ob domnevi, da so tudi Trojanci govorili grshko ali protogrshko. S tem bi lazhje razumeli, zakaj je bila Troja tako zelo pomembna v grshki tradiciji, ker pojasnjuje pogostnost osebnih odnosov med Grki in Trojanci, kot jih najdemo v Homerjevih epih, kakor tudi lahkoto, s katero so obchevali med boji in pogajanji veliko bolj, kot to dovoljuje poetichna svoboda. Ali res vemo, od kod grshchina in kakshna je bila protogrshchina? Najobichajnejsha je razlaga, da so jo prinesli priseljenci obenem s svojevrstno lonchevino, »minijsko keramiko«, okoli 1900 pr.n.sht.; zelo podobno lonchevino iz priblizhno istega obdobja so nashli v Troji VI. Nekateri razlagajo, da je to posledica dvokrake grshke migracije od nekod s severa; en krak se je usmeril neposredno v Grchijo, drugi krak v zahodno Anatolijo, v slednjem naj bi torej tudi govorili protogrshchino. Na veliko smolo zagovornikov te teorije arheologi niso mogli najti sledu o »minijski keramiki« na nobenem ozemlju severno od Grchije niti ne na Balkanu. She bolj se stvari zapletejo ob dejstvu, da ima trojanska »minijska keramika«, ki naj bi bila grshka, v resnici svojo vzporednico v zgodnjebronastodobni keramiki z juga in vzhoda Marmornega morja. Od tod sklepanja, da so predgrshko govorechi ljudje prishli v Anatolijo zhe v samem zachetku bronaste dobe, se tod zadrzhevali nekaj chasa ter shele nato prechkali morsko ozhino in se naselili v osrednji Grchiji, preostanek prebivalcev pa nam je zapustil arheoloshko plast Troja VI. Po vseh teh hipotezah in teorijah je v zadnjem chasu bolj priljubljena naslednja: da so vse prejshnje teorije izhajale iz napachnih predpostavk, »minijska keramika« je izvirno grshka, najverjetneje iz okolice Lerne v Argolidi. Celo to, da izhaja iz »kulture Baden« v Avstriji in na Madzharskem, ki predstavlja del razshirjanja »kulture kurganov« v centralno Evropo. Najhujshi nasprotniki anatolskega izvora Grkov celo dokazujejo, da je sorodnost »minijske keramike« iz Anatolije in Grchije navadna utvara, ker imata povsem razlichne izvore in razvoj. Tako odpade domneva, da so bili Grki v srednji in pozni bronasti dobi na severozahodu Anatolije (MAC str. 33-34). Obstajajo pa znamenja o selitvah iz jugovzhodne Evrope v Anatolijo okoli 1200 pr.n.sht., to je rochno oblikovana lonchenina z rochkami, ki je podobna z ono iz pozne bronaste dobe na Madzharskem in v centralni Evropi, tega pa ne gre povezovati s kakshnim nasilnim osvajanjem, pach pa kot prenos vzorca izdelave (MAC str.157). Troja she vedno izziva veshchake razlichnih strok. Tako je najdba vrchev pod tlemi hish na ravni Troje VIIa nekaterim rabila za tezo, da je bilo v tistem chasu mesto oblegano in so morali pokopavati kar v hishah, a to je zelo shibka predpostavka. Spet drugi so se lotili ponovnega preuchevanja Homerja in iz nekaterih njegovih navedb sklepali, da je moral biti grshki tabor severno od mesta, na obrezhju Helesponta, poglavitni spopad med Trojanci in Grki pa naj bi se odvil med tem severnim ostrogom in severnim obzidjem Troje. A so pristashi te domneve morali razocharano popustiti; ugotovljeno je bilo, da je bilo v tistem chasu tamkajshnje zemljishche plitko poplavljena laguna, kar ni dopushchalo ne plovbe in she manj kopenskega bojevanja (MAC str. 165). Silno zanimivo je, da so raziskovanja hetitskih glinastih ploshchic nakazala mozhnost, da bi za slovito Homerjevo Iliado lahko nashli prototip v hetitskih obrednih besedilih zhe vsaj v 2. tisochletju pr.n.sht. V njih so opisani ceremoniali duhovnikov, tu so nashli tudi zapis: »Ko oni pridejo iz kraja Wilusa ...« ; »kraj« je pogojno preveden hetitski izraz, predmet nepopustljivih razprav, ker ga niso mogli jasno prevesti, zato se pojavljajo najrazlichnejshe interpretacije; ni zanesljivo, ali gre v originalu za strmino, vzpetino, grich, hrib, planoto, terase ali v pomenu mokro, namocheno, poplavljeno, che ne she kaj drugega; vendar ga mnogi prevajajo prav v takem smislu, da gre za »kraj«, torej mesto Wilusa, ta naj bi bila Ilion=Troja. Che je tako, se je iz nekega davnega hetitskega izrochila razvil ep Iliada (MAC str. 166).

 

 

Rekonstrukcija Troje VI, pogled proti severu; na vzpetini je utrdba,

naokoli spodnje mesto (po Dictionary of the Ancient Near East).

 

 

 

Tloris Troje – ochitno je utrjeni del mesta skromnih razmerij,

v premeru niti ne dvesto metrov, medtem ko je samo utrjeno sredishche za polovico manjshe.

 

Vsekakor pa je takshno zidano mesto celih petsto let pred zachetki Rima zelo impozantno, saj je bil ta le skromna vasica z nekaj s slamo kritimi kochami.

 

 

 

Palatin-Cermalus – zachetki Rima, 800-750 pr.n.sht., ko se je Romul lotil izgradnje Rima,

po legendi naj bi to bilo 432 let po padcu Troje.

 

 

 

V 8. st. pr.n.sht. je na Campidogliu, na jasi pred svetih hrastom, Romul dal postaviti tempelj Jupitru Feretru – na sliki je njegova hipotetichna rekonstrukcija – pred njim je pod milim nebom zhrtvenik. Take zgradbe so bile tudi v Etruriji.

 

Ne nazadnje velja opozoriti na drzne teorije, da trojanske vojne, take, kot je opisana v Iliadi, sploh nikoli ni bilo, najmanj pa na maloazijski strani. Legenda, ki jo je po dolgih stoletjih povzel Homer, naj bi temeljila na pradavnem ljudskem izrochilu she iz chasov, ko so bili Pragrki nekje na severu Evrope, po mnenju nekaterih celo v Skandinaviji, kot so podrobno utemeljevali z raznovrstnimi dokazi o vzhajanju sonca, opisu pokrajine, videzu oseb in obichajev itd. Seveda, kljub drazhljivosti takih domnev nam minimalna previdnost, ki je potrebna pri vsaki stvari, narekuje, da obravnavo obdrzhimo v nekem, vsaj razumno shirokem okvirju celovitih dogajanj, kot jih poznamo v tem trenutku razvoja znanosti. Nikakor pa ne smemo povsem izkljuchiti t.i. »skandinavske variante« v smislu, da je v res dolgem chasovnem obdobju – po mojem mnenju proti koncu paleolitika – nastala prehodna otoplitev, ki je skupine ljudi v lovu na divjad, ki je bil takrat prevladujoch nachin prehranjevanja, zvabila dalech proti severu, poznejsha zaostritev podnebnih razmer pa jih je spet potisnila na jug. Kdaj in kako je to potekalo, o tem je she vedno veliko ugibanj. V Jantarski poti sem zhe omenil Tilaka (Bal Gangadhar Tilak) in njegovo delo Arktichna pradomovina Ved, ki izhaja prav iz domneve, da so tvorci Ved v davnini prishli v Indijo dalech s severa; dogajanja se npr. odvijajo v dnevih in nocheh, ki trajajo po pol leta, to pa je lahko le visoko pod polarnim krogom.

Veliko uchenjakov sprejema, da je trojanska vojna resnichno bila in da jo lahko identificiramo v poznobronastodobnih ostankih na grichu Hissarlik, ki jih je poleg drugih izkopaval tudi najbolj razvpit od vseh – Schliemann. Che je bilo to podrochje v tistem davnem chasu pod dominacijo Hetitov, bi morali najti dokaze tudi o njih; Shvicar Emil Forrer trdi, da jih je nashel; osvezhimo si podobo o takratnem stanju.

 

*

Troja, Troada: Troja je imela skupaj s severno-centralno Anatolijo razvito metalurgijo vsaj zhe 2300 pr.n.sht., vendar kazhe tako visoko stopnjo, da se je njen razvoj zagotovo zachel zhe veliko prej in je neodvisen od podobnega severno od Kavkaza, za jug Mezopotamije pa je skoraj gotovo, da so tam najdeni predmeti uvozheni s severa (MAC str. 18). V anatolskem grichevju so bili hetitski vojaki oborozheni z mechi posebne srpaste oblike, prav na zahodu Anatolije se je postopoma razvijala metalurgija, ki je dopushchala izdelavo dolgih mechev, tam naj bi bila domovina nekaterih »ljudstev z morja«, ki so na egipchanskih spomenikih narisani z dolgimi mechi – in take so nashli tudi v Troji (MAC str. 59-60).

Kako razlozhiti ime Ilion, Iliada? Giovanni Semerano opozarja, da se homerski Troin (dorsko Troïa) izmenjuje z Ilios, Ilion, Ilium, ki so ga v antiki razumeli v posploshenem smislu kot polis »drzhava, katere jedro je eno samo mesto«, kot je poudarjal Ajshil. Po Semeranu je treba iskati izvor v stari asirshchini: tajjaru »ki obdaja, obkrozha; obzidje«, akadsko tarum »oviti, obdati«, iz akadske osnove duru, staroaramejsko in hebrejsko dur »dvor, mestno obzidje; duri«, medtem ko Ilion izhaja iz pojma »trdnjava, ostrog, pechina«, to je akadsko ilu, elum, alium »velik, zgornji, poseben prostor« (SEM I str.692).

Wilusa, (W)ilion ipd. je hetitsko ime za Trojo ali Troado, cheprav so tudi mnenja, da je morda lezhala nekoliko bolj v notranjosti. Vsekakor je hetitski kralj Hattusilis zasedel Wiluso, ker je bila pomembno prometno in trgovsko sredishche na severozahodu Anatolije proti Balkanu in Evropi, in v tistem chasu je bilo she kako vazhno imeti nadzor nad njim, che naj bi bila nemotena oskrba s surovinami in prodaja konchnih izdelkov (MAC str. 41). Nekateri skeptiki se ne strinjajo, da lahko enachimo Trojo=Ilion=(W)ilion=Wilusa, vendar pa je njun strateshki polozhaj tako podoben in na istem ozemlju, da je skoraj nemogoche, da bi shlo za dve razlichni in mochni sredishchi, saj glede tega tudi ni nikakrshnih arheoloshkih dokazov.

 

*

Rekli smo, da je Shvicar Emil Forrer nashel dokaze za hetitsko prisotnost v Troji; poglejmo jih.

Prav sta mu prishli uporni mesti Wilusiya (kot vidimo obstaja vech vrst zapisov) in Taruisa, ki ju omenjajo anali hetitskega kralja Tudhaliye na zahodu Anatolije. Po Forrerjevem mnenju gre za dvoje mest: Wilusiya=Wilusa=(W)ilios=(W)ilion=Ilion in Taruisa=Troia, cheprav homerska tradicija jemlje Trojo in (W)ilios kot dve imeni istega mesta; Wilios je bila zgodnja oblika za Ilios, preden je odpadel zachetni »w«, to je starinska grshka chrka digama (BRY str. 394). Da je bila Wilusa hetitska vazalna drzhava, naj bi potrjevala listina iz zgodnjega 13. st. pr.n.sht., v kateri sta hetitski kralj Muwatalli in Alaksandu, vladar Wiluse, sklenila neki dogovor. Vendar pa je kasneje sam Forrer to preklical, chesh da je v Iliadi omenjen Aleksander Paris kot trojanski princ, torej bi morali biti dve imeni za isto mesto. S tem ne soglashajo vsi, saj so nashli dodatni dokaz. Vazalni kralj Manapa-Tarhunda v zahodni Anatoliji je poslal pismo, iz katerega je mogoche dognati, da je Wilusa lezhala v Troadi, in to celo na istem obmochju kakor homerska Troja-Ilion. Nakljuchje, da bi shlo v taki blizhini za dve mesti s tako podobnima imenoma, je nemogoche. She nekaj: v hetitskih besedilih je jasno razbrati, da so Wiluso v 13. st. pr.n.sht. vechkrat napadali z grshke strani, tako bi lahko enega od spopadov opredelili kot trojansko vojno, kajti o drugih vechjih grshkih invazijah na tem koncu ni podatkov.

Ko je Schliemann kopal na Hissarliku, je znanost dokaj slabo poznala bronastodobne civilizacije v Anatoliji, od takrat pa je prishlo na svetlo marsikaj, med drugim zelo pomembna zgodovina Hetitov, kar je v marsichem spremenilo (romantichne) poglede tudi na Trojo samo. Po drugi strani pa nova dejstva potrjujejo, da je bila Hissarlik-Troja pomembno trgovsko in prometno sredishche cvetochega in politichno vplivnega severnoanatolskega kraljestva na gosto naseljenem in plodnem obmochju, z razvitimi stiki tako z Grchijo kakor v vzhodnimi dezhelami. Kljub tem dobrim trgovskim stikom z Grki pa je bila tudi po hetitskih podatkih Troja-Ilion-(W)ilios-Wilusa cilj shtevilnih napadov prav od ahajske, grshke strani. Res se je, kot kazhe, zgodilo celo to, da je hetitski kralj Hattusili III. ob neki prilozhnosti napadel Wiluso skupaj z Ahajci, kar si je mogoche razlagati s tem, da se je Walmu, vladar Wiluse, hotel otresti vpliva obojih, to pa bi spricho njene strateshke pomembnosti prizadelo interese tako Grkov kakor Hetitov (BRY str. 397-400).

Ker je bil hetitski imperij na dobrshnem delu Anatolije in v bistvu (kon)federacija z mnogimi vazalnimi drzhavami, med katerimi je bila zajeta tudi Troja-Wilusa, ni nich nenavadnega, che Homer poje o tem, kako so Trojancem v vojni prihiteli na pomoch z vseh koncev Anatolije, med njimi tudi Veneti iz Paflagonije; to gre pripisati prav organizaciji hetitske drzhave, ki je v takih primerih predvidevala skupno obrambo, che je bila napadena katera od njenih chlanic. Obstajajo pa resni pomisleki, zlasti na osnovi arheoloshkih najdb, da take velike vojne, kot je opisana v Iliadi, ni bilo, pach pa so se vrstili bolj ali manj omejeni spopadi, saj si je tezhko razlozhiti, da so izkopali devet naselitvenih plasti, med katerimi so ochitno tudi potresne rushevine; to omogocha sklepanje, da se je mesto nenehno obnavljalo, tudi che je bilo tako ali drugache prizadeto. Ko v tej luchi ovrednotimo omembo paflagonskih Venetov v Iliadi, potem se upravicheno vprashamo, ali so res po »trojanski vojni« pod vodstvom Antenorja zbezhali na zgornji konec Jadrana (ne glede po kateri poti, kopni ali morski) – o tem sem vech napisal v Jantarski poti. Vse bi kazalo, da je bolj kot neka (vsekakor ne prav shtevilna!) migracija po trojanski vojni (ali po eni teh vojn) verjetna kontinuirana kulturna, trgovska in – obenem s tem – tudi ljudska povezava, ki pa je ob omembah, da so Veneti prishli iz Troje v Benechijo po daljshi poti prek Trakije na jugovzhodu Balkana, toliko bolj preprichljiva. Temu v prid govorijo tudi sicer skopi podatki o Venetih na spodnji Donavi ter v Panoniji. Torej ne enkraten beg Venetov iz Troje, marvech dolgotrajni trgovski in kulturni stiki.

Sodobno razumevanje Iliade se opira na raziskovanja mitologije na shirshem podrochju Evrazije. Pouchno je nastajanje velikega mezopotamskega epa o Gilgameshu, ki ga datirajo v sredino 3. tisochletja pr.n.sht. O Gilgameshu, kralju sumerskega mesta Uruk, se je ustno izrochilo, skozi usta potujochih pevcev, razshirjalo in bogatilo nad petsto let, preden je bilo prvich zapisano; ta ep naj bi bil prototip za Iliado. Za druge raziskovalce ima ep o trojanski vojni svoj zachetek v 14. st.pr.n.sht., ko je bil prvi veliki spopad med mikenskimi Grki, ki jih je vodil kralj Attarsiya, »gospod iz Ahhiye«, s sto bojnimi vozovi, in Hetiti na anatolskem ozemlju. Povsem mogoche je, da je Attarsiya le hetitska oblika zapisa grshkega imena Atreus, enega od prvih vodij Mikencev. Jezikoslovec Emily Vermeule trdi, da natanchna jezikovna razchlemba Iliade razkrije, da je opis smrti homerskih herojev, npr. Hektorja in Patrokla, povzeta iz starih spevov iz 15.-14. st. pr.n.sht.; veliko drugih elementov kazhe, da je Homer opisoval tudi dogodke, nekaj stoletij starejshe od domnevne trojanske vojne, ki naj bi bila okoli 1200 pr.n.sht. Raziskovalci so jasno dognali, da ima ep tri chasovne plasti: mikensko obdobje – t.i. »mrachno obdobje« – zgodnjo zhelezno dobo. Vsekakor pa kazhe najbolj korektno obravnavati trojansko vojno kot spopadanje med Anatolci, Hetiti in Grki, ne pa kot lokalni obrachun med Grki in mestom Trojo; v vsakem primeru pa vzrok vojne ni bila romantichna zgodba o lepi Heleni, pa najsi so jo ugrabili proti njeni volji ali pa je bila prostovoljno vpletena v nakano. Smiselno podobne nachelne pripombe veljajo tudi za Odisejo (BRY str. 402), o chemer smo zhe prej govorili, in sedaj ponovljamo, da je trojanska vojna v bistvu labodji spev hetitskega imperija; Grki so spev zaznali in so se z imperijem spopadli za dedishchino.

Hetiti so pomembno prispevali v kulturni transmisiji z Blizhnjega vzhoda proti zahodu v Evropo in obratno, kasnejshi grshki in prek njega rimski svet sta bila od tega veliko delezhna. Ne da bi se posebej poglabljali v to, zakaj je propadel hetitski imperij, velja, da se je ohranil veliko dlje kakor mnoge druge blizhnjevzhodne drzhavne tvorbe: Akad, neo-Sumerija, Babilon, Asirija, Kaldeja, primerja se lahko le she z Egiptom.

Specifichnost hetitskega imperija, »kraljestva Hatov«, je v tem, da so znali povezati vse kulturne, religiozne, etnichne in gospodarske elemente v Anatoliji, bili so neke vrste multikulturna druzhba. Njihov ogromni diplomatski vpliv na Blizhnjem vzhodu je bilo chutiti she stoletja potem, ko hetitske drzhave ni bilo vech. Prav zato nas zanima, kako lahko v to anatolsko zgradbo vkljuchimo Venete.

Skorajda enodushno sprejemajo vsi Homerjevo informacijo o paflagonskih Venetih kot zaveznikih Trojancev in jih vkljuchujejo v seznam venetskih etnonimov po vsej Evropi. Iz dogajanj na shirnem podrochju Anatolije in Balkana ter iz razlichnih elementov v zvezi s predzgodovinskimi procesi je prisotnost indoevropskega zhivlja v Anatoliji povsem potrjena. Ne oziraje se na to, da je bil hetitski imperij v bistvu raznorodna federacija, lahko upravicheno domnevamo, da so bili vanjo vkljucheni tudi paflagonski Veneti, prav tako Indoevropejci, cheprav v hetitskih besedilih ni najti neposrednih vesti o njih.

 

 

Hetitski arhivi

 

Po ugasnitvi asirskih kolonij v Amatoliji v drugi polovici 19. st. pr.n.sht. nekaj chasa ni pisnih virov s tega obmochja, ponovno se pojavijo shele s hetitskim kraljestvom v prvi polovici 17. st. pr.n.sht., med njimi je najstarejshi iz obdobja Hatusilija I., ki je obnovil prestolnico Hatusho, in kazhe, da je tudi vzpostavil dobro urejen dvorni arhiv. V rabi je bil klinopis, kakrshen je bil v navadi med prejshnjimi asirskimi trgovci, cheprav naj ga Hetiti ne bi prevzeli neposredno od njih; bolj verjetno so za prevzem zasluzhne shole za pisarje iz severne Sirije, ki so delovale po narochilu hetitskega kralja. Samo v Hatushi (danes po turshko Büyükkale) so zhe doslej nashli nad 5000 celih tablic in 30.000 fragmentov; izkopali so jih she na drugih mestih, kjer so bila pokrajinska sredishcha. Ponavadi so to pravokotne ploshchice, gosto popisane s prednje in hrbtne strani, razdeljene na shtiri stolpce, besedilo pa so razporedili z vodoravnimi vodilnimi chrtami. Niso pa bile vse ploshchice iz gline, prav so jim prishle tudi kovine (srebro, zhelezo, bron) ter les – vendar je v resnici za original veljala glinasta kopija s pechatom. Kovinskih je komaj kaj ostalo, lesenih pa niso nashli, ker so sprhnele; o tem prichajo le navedki na glinastih ploshchicah, da so lesene uporabljali za osnutke ali zachasne zapise, medtem ko je bila verodostojna le glinasta ploshchica z vtisnjenim kraljevim pechatom; omenjeni so tudi posebni »pisarji na lesene ploshchice«. Vseh doslej najdenih ploshchic she niso uspeli prebrati.

 

 

Kraljevi arhiv na hetitskem dvoru.

 

Za vsa omenjena pokrajinska sredishcha, v katerih naj bi tudi bili arhivi, she niso nashli dokonchnih lokacij; danashnji Ortaköy naj bi bil hetitska Sapinuwa, turshki Masat pa morda Tapikka … Arhivi, lesene police na kamnitih stebrichkih, so bili vzorno urejeni po nekem sistemu, da je bilo mogoche hitro najti ploshchico, ki je nosila oznako o dolocheni vsebini; a o tem ne vemo skoraj nich. Na zhalost so bili arhivi zelo pogosto tarcha tudi nachrtnih unichevanj, enkrat med vojnimi spopadi, drugich ob vstajah, ko so se uporniki znesli nad drzhavno administracijo, kjer so bili zapisani tudi dolgovi, obveznosti in dajatve, ki so nemalokrat v vsej zgodovini tudi drugod zanetile punte. Verjetno se je dobrshen del drzhavnega arhiva izgubil ali so ga zavrgli, ko so prestolnico selili iz Hatushe v Tarhuntasho, nekaj let kasneje pa spet na prejshnje mesto. Tudi povsem na novo zgrajena kraljeva palacha (pri tem so prejshnjo porushili) pod vladavino Tudhaliye IV. malo pred propadom imperija je morda pripomogla k skrchenju arhivskega gradiva; skrchenja so mogoche sistematichno opravljali od chasa do chasa, ko so izlochali manj pomembne ali zastarele primerke. Zaradi vsega tega so se deli arhiva znashli v razlichnih sobah, po templjih in celo na povsem razlichnih koncih drzhave, tako da je danes izredno tezhko dognati, kam kaj sodi, in povezati med seboj posamezne dokumente ali celo njihove fragmente, cheprav je umestno domnevati, da so takratni arhivarji poznali notranji red; zadevna kaotichnost je lahko zhe posledica agonije propadajoche drzhave.

 

 

Pisarji

 

Pisarnishtvo je bilo v tistem chasu visoko specializirana sluzhba, pisarji pa so bili verjetno edini pismeni v takratni druzhbi, saj je opismenjevanje terjalo daljshe uchenje ne le chrkopisa, ampak tudi vech jezikov, ki so jih uporabljali v federaciji; che je shlo za mednarodne stike, she toliko bolj. V diplomaciji je dolgo chasa prevladovala akadshchina kot lingua franca. V kraljevi sluzhbi so morali biti she posebno zaupni ljudje, saj so do potankosti poznali vse drzhavne in zasebne skrivnosti na dvoru. Za vladarja so pisali drzhavnishke pogodbe, sestavljali so pisma za vazalne kralje, opisovali so kraljeve vojashke podvige in zmage (»zgodovinarji«), popravljali in dopolnjevali so religizne predpise, prepisovali pomembne listine vsakokrat, kadar je bilo to potrebno, vedeli so za kraljeve najzaupnejshe ukaze in navodila vojashkim poveljnikom, ne nazadnje pa so bili poucheni o najintimnejshih odnosih znotraj kraljeve rodbine tudi zato, da so vedeli, kako lojalno ravnati do kralja – che se mu seveda niso izneverili in prestopili na nasprotno stran …

Med pisarji je vladala dolochena hierarhija; na dnu so bili najnavadnejshi »mehanski« prepisovalci manj pomembnih in ne zaupnih besedil, prav na vrhu pa so bili kraljevi zaupniki in svetovalci – tem bi danes rekli: kancler, nachelnik drzhavne pisarne in njegov ozhji krog. Moch kraljevega pisarja je bila toliko vechja, ker je le on vedel, kje natanchno kaj pishe, in je to na primeren nachin »prebral« vladarju, ki verjetno niti ni znal brati; zaradi takega privilegiranega polozhaja je postala funkcija pisarja dedna; zaslediti je podatek, da je bil glavni pisar po rangu izenachen s kraljevim sinom in je celo nadomeshchal kralja.

Pisarji so si poshiljali osebna sporochila celo na isti tablici, na kateri je bil kraljev narek; v takih primerih so dodatek kot nekakshno »fusnoto« lochili z dvema vzporednima chrtama, kar je bil za pisarja jasen znak, da se zapisano nanasha nanj. Kot primer: »Ti, pisar, pishi mi jasneje; in ne pozabi dodati svojega imena. Tablice, ki mi jih poshiljash, pishi samo v hetitshchini!« Praviloma tablic niso zapekli (nihche ne zna preprichljivo pojasniti, zakaj), zato so razpadale in jih je bilo treba pogosto prepisovati, tako so do nas prishle zhe velikokrat prepisane tablice, na katerih so tudi napake; po drugi strani pa je she srecha, da so prepisovali, saj se je vchasih ohranilo po vech kopij, ki jih je mogoche med seboj primerjati ali pa omogochajo rekonstrukcijo, che so bile najdene v fragmentih. Nich manj niso kopije pomembne za ugotavljanje starosti ploshchic, saj se je oblika pisave schasoma spreminjala in je iz primerjav mogoche sklepati na chas nastanka originala, cheprav to ni niti lahek in she manj zaneslji postopek.

 

 

Jezik

 

Mnoge hetitske tablice so pisane v akadshchini. To je v zachetku olajshalo delo, ker je bil ta jezik zhe prej preuchen. Strokovnjaki celo menijo, da je bilo tudi kasneje veliko izvirnih dokumentov zapisanih v akadshchini in naknadno prevedenih v hetitshchino. Akadshchina je bila pretezhni del bronaste dobe diplomatski jezik, lingua franca (kot latinshchina dolga stoletja v srednjem veku) med vladarji Hetitov, Egipta, Asirije in Babilonije; celo med hetitskim kraljem in njegovimi vazali je korespondenca potekala v akadshchini (o tej sem nekaj vech pisal v Jantarski poti). Na srecho je bilo tako, saj je v veliki mnozhici tablic v resnici vechina pisana v nekem dotlej neznanem jeziku (!), ki so ga prirochno poimenovali »jezik iz Neshe« po imenu mesta z najdishchem ploshchic, kjer sta pred Hetiti kraljevala Pithana in Anitta she v obdobju asirskih kolonij, in izkazalo se je, da je bila »neshishchina« celo uradni jezik novonastalega hetitskega imperija, razkrila se je kot »hetitshchina«. Razvozlavanje je bilo tezhavno in olajshala ga je primerjava z zhe znano akadshchino ter okolishchina, da so tudi Hetiti prevzeli klinopis oziroma tudi ideograme, ki so enoten znak za besede v razlichnih jezikih (v sumershchini in akadshchini). Toda vse to ni zadostovalo, dokler ni pomembni preuchevalec hetitskega jezika Cheh Bedrih Hrozny leta 1910 postavil trdnejshe domneve, ki so jo pred njim drugi zavrachali: da je hetitshchina=neshishchina indoevropski jezik; to je potem nenavadno pospeshilo njeno deshifriranje. A se je zachelo zapletati, ko so zbegani jezikoslovci naleteli tudi na ploshchice, ki jih niso mogli razvozlati niti s hetitshchino; Shvicarju Emilu Forrerju se je leta 1919 posrechilo razlochiti kar shest drugachnih jezikov, na sploshno opredeljenih po oblikah prislovov: huritshchina (hurlili), hatijshchina (hattili), luvijshchina (luwili), palajshchina (palaumnili), sumershchina in konchno jezik, za katerega so domnevali, da so ga govorili mitanijski kralji. Prav ti »manjshinski jeziki« na neki nachin pojasnujejo, zakaj je bila akadshchina tako trdozhivo v uporabi, saj je rabila za sporazumevanje; podoben problem so imela zgodnja grshka plemena, njihovi dialekti so se med seboj toliko razlikovali, da je bil nujen nekakshen sporazumevalni jezik – t. i. koine.

Tezhave z branjem hetitskih tablic she do danes niso povsem odpravljene, zachnejo se z dolochanjem vrednosti znakov hieroglifskih besedil po vsej Anatoliji in Siriji; najstarejshe je s pechata kralja Kizzuwadne, Isputasha, iz 16. st. pr.n.sht., vechina pa izhaja iz chasa med 13. in 9. st. pr.n.sht. Presenecha, da se proti koncu hetitskega imperija mnozhe hieroglifski napisi na spomenikih; to si razlagajo, da je bil tak nachin zapisovanja primernejshi za javno poudarjanje in hvaljenje kraljevih zmag in zaslug, kot zasledimo tudi v Egiptu. Po propadu hetitske drzhave skoraj povsem izginejo tudi hieroglifski zapisi na ploshchicah, ohranjajo pa se na spomenikih v tistih predelih nekdanjega imperija, kjer so se posamezni chlani hetitske dinastije obdrzhali kot lokalni oblastniki.

Ploshchice so pomemben vir za hetitsko zgodovino v drugi polovici bronaste dobe, za katero je znachilno, da je bila Anatolija obsezhen in raznoroden sklop kraljevin, zvez, plemenskih skupnosti, razlichnih med seboj po velikosti, etnichni sestavi in politichni organiziranosti.

 

 

Polozhaj paflagonskih Venetov

 

Kakshen je bil polozhaj paflagonskih Venetov v tem hetitskem drzhavnem konglomeratu?

Ali bi katerega od »manjshinskih jezikov« – huritshchino (hurlili), hatijshchino (hattili), luvijshchino (luwili), palajshchino (palaumnili), sumershchino ali jezik, za katerega so domnevali, da so ga govorili mitanijski kralji – lahko identificirali s paflagonsko venetshchino?

 

 

Na paflagonskem ozemlju, kjer so v chasu trojanske vojne zhiveli (V)eneti, so obstajale drzhave: Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya; po mnenjih ene strani je bila takrat Wilusa globlje v notranjosti, cheprav jo druga stran enachi s Ilionom/Trojo, kot je videti na naslednji sliki (zemljevid iz MAC str.39).

 

 

 

Razlichica umestitve Wiluse na podrochje Iliona/Troje (MAC str. 38); primerjava z zgornjo razlichico po mojem mnenju dopushcha domnevo, da se je v teku stoletij spreminjal obseg drzhave Wiluse, Iliona/Troje, torej ni shlo le za eno samo mesto, to – Troja/Ilion – je sicer bilo njeno utrjeno sredishche, ki so ga Grki najbolj vztrajno napadali.

 

Che izhajamo iz Homerjevih imen venetskih mest v Paflagoniji, je mogoche vzpostaviti nekakshen odnos z obmochji Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya, ob tem, da naj bi v hetitskih kraljevih arhivih identificirali naslednje »manjshinske jezike«: huritshchino (hurlili), hatijshchino (hattili), luvijshchino (luwili), palajshchino (palaumnili), sumershchino in mitanijshchino. Geografsko ochitno najbolj sovpadata obmochje Pala in jezik palajshchina – toda ali to vzdrzhi kritichno presojo?

Zgoraj smo se zhe vprashali, kakshen jezik so govorili Trojanci. Gluhak (GLU) zagovarja mnenje, da so bili Trojanci iz 18. – 12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, kar naj bi dokazovala ohranjena imena. V likijskem B-jeziku pomeni trujeli »trojanski«, torej so govorili enega od anatolskih »manjshinskih jezikov«. Drugi so hoteli videti v hetitshchini proto-grshchino, tretji pa, da so Hetiti Frigijci ipd.

 

 

Zakaj je ep poimenovan Iliada in ne Troiada?

 

Morda je kljuch prav v izzivalnem vprashanju, zakaj je Homer poimenoval svoj monumentalni ep Iliada in ne Troiada. Ne le v vseh chasih popularno, tudi v strokovnih krogih je ime Troja veliko bolj znano in razshirjeno od Iliona, cheprav je Iliada temeljni vir za antichno védenje o tem mestu in o trojanski vojni. Obstaja kakshen razumen razlog tako za prakso od antike do danes kakor za Homerjevo odlochitev poimenovati epos o trojanski vojni po Ilionu?

Strabon pravi v svoj Geografiji (STR XII, 8, 6):

 

»Soglasni smo glede dejstva, da antichna mesta govore o izvoru svojega imena

 

Strabon tudi pishe (STR XII, 7, 6), da je po trojanski vojni sledila grshka kolonizacija, pa vdori Trercev (ljudstvo iz osrednje Azije), Kimercev (z obmochja okoli Azovskega morja), Lidijcev (po asirsko Ludu; trojanskih sosedov iz severozahodnega dela osrednje Anatolije), sledili so Perzijci, za njimi Makedonci in konchno she Galci. Ta dogajanja so vse pomeshala in zmedla. Pomanjkanje zanesljivega védenja ne izhaja zgolj iz teh sprememb, marvech k temu prispevajo tudi neskladja med zgodovinarji, ki o isti stvari porochajo razlichno: nekateri imajo Trojance za Frigijce, tako pishejo tragedi, drugi Likijce imenujejo Karijci itd. Trojanci, ki so se iz skromnih zachetkov okrepili do te mere, da so postali »kralji kraljev«, so ponudili pesniku in njegovim komentatorjem razlog za razpravljanje, kaj naj sploh imenujemo Troja; vendar sem ne sodi Paflagonija niti Karija ali obmejna Likija. Dejansko Homer poimenuje kot Trojance vse, ki so se bojevali skupaj z njimi, medtem ko njihove sovrazhnike imenuje Danajci in Ahajci. Tako Strabon!

 

Da so postali Trojanci »kralji kraljev«, je – po mojem mnenju – Strabonova nekam krepka trditev: je s tem (nevede) mislil na Hetite? V chasu rasti Troje je bil hetitski imperij na vishku svoje mochi in je obvladoval ne le Anatolijo, marvech je imel vpliv na shirshem obmochju. Che se mnogi poznavalci strinjajo, da je trojanska vojna nekakshen obrachun Grkov s hetitskim kraljestvom, potem je bila Troja le prednja strazha ali zahodno oporishche Hetitov in s tem sestavni del njihovega kraljestva, ne glede na to, kaj vse se je v stoletjih pred tem dogajalo: morda so se Trojanci poskushali politichno osamosvojiti, se gospodarsko otresti osrednje oblasti, ki jim je nedvomno jemala del dobichka od trgovine in pristojbin za prehod skozi ozhino med Chrnim in Egejskim morjem. Prav Strabonova trditev, da so Trojanci postali »kralji kraljev«, jih po mojem preprichanju – poleg drugih indicev – uvrshcha v krog Hetitov.

 

Meandrij, na katerega opozarja tudi Strabon (STR XII, 3, 25), porocha, da so prishli Veneti z ozemlja Belih Sirijcev (!) na pomoch Trojancem, v vojni prezhiveli pa so se skupaj z nekaterimi Trachani (prav tako trojanskimi zavezniki) umaknili na zgornji Jadran, medtem ko so tisti Veneti, ki se niso udelezhili vojne, postali Kapadochani. Trachani izvirajo z vzhodnega Balkana; che pa so bili najvechji narod za Indijci, kakor namigujejo antichni pisatelji, so morali zasedati she veliko vechje ozemlje, na katerem je bilo tudi tisto v severnemu loku do Karpatov in vzhodne Panonije. In che so se ubezhni Veneti umikali s Trachani, so skoraj zanesljivo shli z njimi najprej na vzhodni Balkan; pri tem so Trachani seveda shli »domov«. Tudi Karel Oshtir je med tistimi, ki so Trachane imeli za predhodnike Slovanov (glej moji Megalitski jeziki), podobno razmishlja Mario Alinei v teoriji kontinuitete. Strabon pribija, da kot potrditev ostanka Venetov v Anatoliji velja dejstvo, da v vsej Kapadokiji ob Halisu, to je v tisti, ki lezhi vzdolzh Paflagonije, govorijo dva jezika in uporabljajo paflagonska imena … Zgovorna je she navedba po Strabonu (STR XII, IV, 4), da je tezhko razpoznati meje med Bitinijci, Frigijci in Misijci, prav tako med Dolijani (Dolionon) iz Kizika, Migdonci in Trojanci; strinjamo se, da vsako od teh ljudstev predstavlja samostojno pleme, toda lochiti jih je tezhko. Vzrok so prishleki, ki so bili barbari in vojaki, torej niso stalno prebivali na zasedenem ozemlju; zhiveli so kot klatezhi, enkrat so oni pregnali dotedanje prebivalce, drugich pa so jih ti odgnali.

Le malo kasneje Strabon sporocha she eno pomembno dejstvo (STR XII, IV, 6): spomin na davne chase sugerira dolocheno razporeditev [anatolskih] ljudstev. Vendar je stvarno stanje v chasu njegovega zhivljenja okoli zachetka nashega shtetja drugachno, spremembe so v dobrshni meri preobrnile nekdanja razmerja: schasoma so prevzeli oblast drugi in nekatera ljudstva so se med seboj spojila, druga pa razdvojila. Tako so po padcu Troje Frigijci in Mezijci prevzeli pobudo, njim so sledili Lidijci skupaj z Ajolci in Jonci, nato so prishli Perzijci in Makedonci ter konchno Rimljani, pod katerih oblastjo so nashteta ljudstva zhe skoraj povsem izgubila svoje jezike in imena, k temu pa je she pripomogla drugachna teritorialna porazdelitev.

Ker je od trojanske vojne do rimskih osvajanj (tj. do chasa, ko je pisal Strabon) minilo tisoch in vech let, je povsem razumljivo, da je bila rekonstrukcija nekdanjih dogodkov zhe zanj zelo tezhavna.

 

 

Ilion – podrejeno ime

 

 

Poglejmo zhe omenjeni niz imen za dokaj uporabljani Ilion, ki je drugotno ali celo prvotno (!) ime za najpogosteje rabljeno Trojo (hetitsko Taruisa). V razlichnih virih je hetitsko (W)ilion she najblizhje Ilionu, medtem ko v Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios zaznavamo koren -il- in nas moti zachetni v-, ki pa kazhe podobno tezhnjo, da odpade, kakor v primeru Veneti=Eneti, zato bi smeli domnevati, da je bilo izvirno hetitsko ime z zachetnim v- ali w- ena od razlichic: Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios, pogrcheno pa se je prek (W)ilion razvilo v Ilion.

S slovanskega ozemlja so znani toponimi Velesovo (naselje na Gorenjskem SZ od Cerkelj), Veles/Velez (ob Vardarju v Makedoniji, omenjeno zhe v 2. st. pr.n.sht.), Velezh (gorovje v Hercegovini), Velenje, pa bog Veles/Volos (bog plodnosti, skotji bog, bog zhivinoreje-bogastva, ki mu Semerano najde akadsko soznachnico (w)elsu »ploden, srechen«), dalje velesa (Dryas octopetala, alpska, plazecha se grmichasta rastlina z usnjatimi, dlakavimi listi in velikimi belimi cvetovi; die Silberwurz), pa antroponim Vlasov, Vlasta itd.; vse to omogocha zanimive primerjave in izhodishcha za Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios, kajti shele v pogrcheni obliki se je iz (W)ilion razvil Ilion.

Toda pri tem obstajajo she nekatere podrobnosti.

Hetitska mitologija je poznala poshast, kacho Ilijanko, ki je predstavljala uvod v hetitska sezonska praznovanja v Neriku, kultnem sredishchu boga viharja Zaliyanu (= zlo?). Na glinastih ploshchicah imamo ohranjeni razlichici te legende, ki ju narekoval veliki duhoven Kella. V obeh slovesno rotijo chlovekovo zaveznico proti hudemu bozhanstvu; v prvi Ilijanka premaga zlobnega boga, ki ga zatem pokoncha s pomochjo chloveka, kachja boginja je boga premamila s spolnimi obljubami. Po drugi razlichici Ilijanka oslabi viharnega boga tako, da mu iztrga srce in iztakne ochi. Nebogljeni bog nato s hcherjo revnega chloveka dobi sina, ta se porochi z Ilijankino hcherko ter vrne ochetu srce in ochi. A bog viharja ne odjenja, ponovno se spusti v boj, ubije Ilijanko in celo lastnega sina. Nekateri vidijo v tej pripovedi odslikavanje zgodovinskega konflikta med Hetiti (bog viharja) in njihovimi tradicionalnimi sovrazhniki Kashki (Ilijanka). Po mojem mnenju je to nelogichno, saj je v jedru mita chlovekovo iskanje zaveznishtva proti groznemu bozhanstvu nevihte, zato je povsem verjetna domneva, da je zadaj veliko starejshi in naravnejshi odnos chloveka do naravnih ujm, ko se mora soochati z nesrechami in shkodo ter si ishche naklonjene, dobre bozhanske zaveznike, pri tem pa je pripravljen tudi na bioloshko povezavo, tj. na spolne odnose, da bi potrdil in utrdil zaveznishtvo; tega najdemo prepolno v vseh mitologijah in religijah. Shele kasneje in sekundarno so staremu jedru mita dodajali nove pomene. Taka razlaga je tudi smiselna, che jo povezhemo z mestom Ilion, ki je bilo hetitski zaveznik in vazal; vendar pa kacha ni vselej biblijska zahrbtna zapeljivka, pogosto se pojavlja kot chloveku prijazna, kot nam je znano iz mitologije in pravljic. Da je bila kacha izbrana za Evino zapeljevalko, ni golo nakljuchje; zhe iz tega primera vidimo, da je pri blizhnjevzhodnih ljudstvih pogosto igrala pomembno vlogo v verovanju. In zakaj je bozhja previdnost izbrala prav kacho, da je spravila prva chloveka, Adama in Evo, v greh? Razlag je veliko, vendar ni mogoche prezreti, da je nastopala kot nekakshna (slaba ali dobra) svetovalka, skratka modra, celo zvita, nekateri namesto tega rechejo – zahrbtna, vsekakor pa inteligentna … Sicer pa je kacha tudi na eskulapovi palici, simbolu zdravnikov, in v znaku lekarnarjev.

 

 

Troja

 

Saj res, kaj pomeni Troja, grshko Troia, Trojanci Troes, Troada Troas?

Chudna so pota usode imen – tako je tudi s Trojo; najbolj razvpita in najstarejsha je sicer tista iz Male Azije, ki ji je vechen spomenik postavil Homer, a jih je danes najti tudi drugje. So to morda le refleksi na antichno mesto ali so mozhne drugachne razlage?

Kje se pojavljajo mesta s podobnim imenom?

Poznano je zhe staroegipchansko mesto Troiu (grshko Troia, semitsko Turah) na desnem bregu Nila nasproti Memfisa. Legendarni Enej naj bi po odhodu iz Kartagine priplul v Lacij in postavil mesto Troio nekje v okolici Laurente in Ardeje pod Rimom; Antenor naj bi poleg Padove ustanovil tudi mesto Troio ob obali Jadrana. (Ni znano, kdo naj bi to Trojo in Padovo v resnici ustanovil, mnogi poznavalci se strinjajo, da gre morda le za poetichno svobodo Vergilija in za zgodovinsko nekritichnost Livija.) V juzhni Italiji, 17 km zahodno od Foggie, je Troia/Troja na vzpetini 439 m, prvich omenjena leta 1108. Na Siciliji, okoli 30 km zahodno od Etne, je Troina. Na Cheshkem najdemo Troja, Trojan, prav tako na Poljskem: Trojan, Trojanovo, Trojanovice. Che Trojane (Trojanski klanec) na slovenskem povezujejo z rimskim Atransom, kar je po mojem mnenju lahko tudi latinizirana oblika izvirnih Trojan, ne moremo podobno trditi za cheshke toponime in she toliko manj za one na Poljskem. Che se pojavljajo toponimi Troja od Jadrana do Baltika, bi to lahko nekako spravili v sklad z ozemljem, na katerem so zhiveli Veneti zhe od Antike. Tezhje je z onimi v juzhni Italiji – razen che domnevamo, da so imena nakljuchno podobna, kakor pri siciljanski Troini, ki je leta 1040 zapisana kot Draginai in *Tragena, kar sicer vzporejam s slovanskima »trg« in »draga« in sem obdelal v Davnina govori.

Zelo pozni latinski izraz troia (iz 8. st.), ki se je ohranil v sodobni italijanshchini, naj bi domnevno izhajal iz porcus troianus kot vrste breje svinje ali nadevanega prashicha, kar naj bi bilo posneto po zgledu »trojanskega konja« s polnim trebuhom ljudi (DEV). Vulgarno je to uporabljeno za prasico, zlasti namenjeno razplodu, torej za svinjo, in tudi za vlachugo; troiaio je v italijanshchini »svinjak; kraj poln svinjarije, svinjarija; kurbishche; hlev v najslabshem pomenu besede; kotishche vsakrshnih umazanih, zavrzhenih dejanj«; v smiselno enakih pomenih troiaccia, troiette, troiona, troioncella, troiante, troiata, troieria. Je to refleks na grshko tro(g)o »gnjaviti, nadlegovati; pozhelenje« ...? Trdne razlage ni! Gre res samo za odmev na davne dogodke? Etimologi ne znajo preprichljivo pojasniti ne izvora te besede ne imena Troja.

Je Homerjeva preferenca, da se vsaj v naslovu eposa izogne slabshalnemu imenu Troja v prid uglednejshemu, po mojem mnenju celo izvirnemu – Ilion < (W)ilion < Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios?

 

Lahko si je misliti, da so zhe zdavnaj izvajali t. i. psiholoshko vojno; spomnimo se le rimskih brezobzirnih in krvolochnih osvajanj »barbarskih« dezhel v imenu lastne visoke civilizacije in kulture, cheprav je za vsem tichal pohlep po bogastvu in ropanju – zato je bilo treba nasprotnike zmerjati z barbari, napol ljudmi. Tako so morda tudi Grki zmerjali Ilionce s »trojanci« – tj. umazanci, pokvarjenci, izprijenci, zavrzhenci, skratka: prasice, svinje, ki se niso pomishljale niti ugrabiti prelepo Heleno, kraljevo zakonito zheno.

 

Morda je shel pomenski razvoj tega imena po drugi poti in je sicer izvirno pomenil nekaj drugega (to si bomo takoj ogledali), Grki pa so mu dodali slabshalni pomen. Kajti che je bila Troja na ozemlju enega od indoevropskih »manjshinskih« ljudstev v okviru hetitskega imperija, se je mogoche vprashati, ali obstaja kakshno izhodishche v venetshchini – v smislu formule Veneti=Anti=Slovani. Vprashali smo se zhe, kakshen jezik so govorili Trojanci. Ponavljam mnenje A. Gluhaka (GLU), da so bili Trojanci v 18. – 12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, kot naj bi dokazovala ohranjena imena; npr. v likijskem B-jeziku pomeni trujeli »trojanski« … Za izhodishche vzemimo izraz torishche »podrochje, mesto dogajanja«, enako srbsko-hrvashko torishte, sorodno je tor »tamar«, rusko tor »utrjena pot, prostor z zhivahnim dogajanjem«, cheshko tor »cesta«, praslovansko *torъ prvotno »kar je utrto, utrjeno, steptano zemljishche«, izpeljano iz praslovanskega *terti »treti, stiskati, teptati«, primerljivo z utreti, utirati; glej she treti, tir (SNO), zato je mogoche *torъ>tori>troi(a) »krizhishche poti, kraj shajanja, dogajanja, trgovanja, zborovanj« – skratka, pomembno naselje-mesto (SNO). Vabljiva je tudi beseda trajati, cerkvenoslovansko in praslovansko trajati, podobno v drugih slovanskih jezikih, verjetno iz indoevropske osnove *terh »priti chez, prekorachiti, premagati, presechi«; v grshchini se je razvilo tranes, tranos »prodoren, jasen«, latinsko intrare »vstopiti«, hetitsko tarhzi »zmaga, premaga«. Prvotni pomen je torej *iti prek (chasa). Iz sorodne baze je praslovansko *trъvat »trajati« (SNO). Morda ni dalech (smiselno, cheprav glasoslovno tezhko) tudi »utrjen kraj, utrdba« iz trd, trden, trdnjava, utrditi, utrdba itd. – treti > utreti > utrjenje > *trje > *troje.

Po mojem mnenju lahko na ta nachin razlozhimo tudi omenjene toponime na Cheshkem in Poljskem: Troja, Trojan, Trojan, Trojanovo, Trojanovice; ne izkljuchujem niti slovenskega Trojane (Trojanski klanec).

 

 

Druga imena

 

Po Homerju so za chas trojanske vojne znana imena nekaterih mest paflagonskih Venetov, ime njihovega vodje med boji v Troji, Pilajmenesa, njegovih sinov, in iz homerske tradicije legendarno ime Antenorja, ki naj bi prezhivele pripeljal na Jadran:

 

»Bil Paflagoncem mozhém je Piláimenes vodja mozhati,

tam iz enetske zemljé, kjer divji mezgì se plodijo:

ti so Kitóros imeli, zhiveli so v Sésamu mestu,

kraj Parténia reke prebivali v krasnih domovih,

v Kromni, Aigíalu, dà, na strmih skalàh eritinskih.«

 

(Iliada B-II, 851, prevod A. Sovre, HOM S)

 

Poleg tega obstajajo avtoritativna mnenja (glej Forrer, omenjen v predgovoru A. Sovreta, Iliada, HOM S, str. 13), da je pravzaprav v Iliadi osnova spopad med Grki in Hetiti:

»… da se dá iz bogazköjskih klinopisov z gotovostjo sklepati na mochno ahajsko drzhavo v evropski Grshki, katere kralji so skushali razshiriti svojo oblast tudi prek Male Azije in so tako prishli v konflikt s Hetiti. To se je dogajalo v chasu, ko so bili dnevi hetitske drzhave zhe shteti (okoli 1200 pr.n.sht.), in sluzhi za oporo izrochilu o vojnem pohodu Ahajcev zoper Trojo.«

 

O Antenorju sem vech pisal v Jantarski poti, toda na tem mestu moram povzeti, da ima legenda o Trojancu Antenorju globji pomen, saj personificira prastaro povezavo med Anatolijo in zgornjim Jadranom. Antenor, ki ga nekateri imenujejo celo »trojanski Nestor« – kot antipod Nestorju, grshkemu kralju iz Pila, modremu, izkushenemu, poshtenemu in odlichnemu govorniku, ki se je kljub visoki starosti udelezhil trojanske vojne ter s svojimi nasveti prispeval k zmagi Ahajcev. Po Semeranovem mnenju ime Antenor izhaja iz adi »od« > an eti »breg, rob« ter nari, naru »reka« (primerjaj slovensko ponor, ponirek, norka iz osnove ner, nor »potapljati«), kar naj bi, po njegovem, potrjevalo davne kulturne stike med Anatolijo, Trakijo in Benechijo, saj je svoje ljudstvo popeljal iz Troje prek Trakije in Ilirije na zgornji Jadran. Ti (V)eneti so zhiveli ob reki Parthenios. (V)enete v Paflagoniji (Pylaemenia?) je reka Halys delila od ljudstev v Kapadokiji, kjer so bile dolgo chasa najstarejshe asirske kolonije; vsekakor so zato morale obstajati kulturne vezi in celo meshali so se med seboj, vsaj na mejnem podrochju, cheprav nam Arijan porocha, da so prav Asirci potisnili Venete na zahodno stran reke Halys (SEM str. 290, 471, 810), kot se ne le v oblastni sferi dogaja tudi med brati …

Homer poje: »kraj Partenia (Parthenios) reke« – kazhe, da je to danashnja turshka reka Yenice Irmagi; reka je vechkrat omenjena tudi pri Strabonu (XII, III 5; III 8; III 10), v Chrno morje se steka zahodno od antichnega Amastrisa (danes Amasra zraven turshkega mesta Bartin Çayi). Toda pri Strabonu (XI, II 6) tudi zvemo, da se je podobno glasilo ime Parthenion na Kimerskem Bosporju – Krimskem polotoku, to je na severni strani Chrnega morja, ob vhodu v Azovsko morje, kar za nashe razglabljanje ni nepomembno, ker spet jasno kazhe na povezanost med nasprotnima obrezhjema Chrnega morja. Ne smemo izpustiti prilozhnosti, da pri tem ne bi domnevali tudi o venetski prisotnosti na zgornji chrnomorski strani, she posebej, ker so bili Veneti odlichni konjerejci; konj pa je stepska zhival – in na to vprashanje se bomo she vrnili. Semerano sicer izvaja (SEM str. 471) izvor imena Partenaia/Parthenios iz akadskega, torej semitskega, burtu »vrtina, vodnjak, rupa, jama; mlaka, kaluzha« + enu/ain »izvir, studenec, vrelec«, vendar che izhajamo iz podatka, da je bila reka na Venetskem ozemlju, velja pogledati she morebitni indoevropski – in zakaj ne – slovanski izvor, ob uposhtevanju, da je Partenaia/Parthenios pogrchena oblika, za katero imamo morebitne osnove: prati, porjem »trgati, parati«, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *porti, *poreshь, *poriti, *porati, *parati, parano, paranje, kakor iz goreti > gorenje (toponim Gorenje ipd.), od koder je mogoche *paratenja > partenja »reka, ki trga, spodjeda bregove, voda pere«; za pripono primerjaj Dravinja, Savinja, Lahinja itd.. Druga mozhnost je iz prati, perem »umivati; lavare«, starejshi pomen je tudi »tolchi, gnesti; lonchar glino pere«, podobno v drugih slovanskih jezikih, tudi v pomenu »boriti se, tepsti se, umivati, kopati ipd.« Sem sodijo she imena slapov: Perichnik, Perachica (ESSJ). Poleg tega je she osnova pratiti »spremljati, poshiljati, poslati«; portiti, porta »delo, trud« iz indoevropskega *porheie »povzrochiti, da potuje«; pratnja > partenja *«plovna reka«, v katero je bilo mogoche vpluti z morja in nadaljevati potovanje v notranjost.

 

*

Semerano ugotavlja, da je legenda o Antenorju znana tudi v drugachnem kontekstu, da zhe v najstarejshih virih srechujemo Trachane in Venete kot sosede. Neka legenda iz 5. st. pr.n.sht. pripoveduje o pristanku Antenoridov skupaj s Helenom v Kireni (severna Afrika, Cirenajka); spet druga, da je ostal v Troji z namenom, da bi ponovno vzpostavil trojansko kraljestvo ipd. Torej obstajajo namigi, da so bili Veneti tudi na juzhni strani Sredozemskega morja. Jean Berard pa je odlochno zastavil vprashanje odnosa med prihodom (V)enetov in priplutjem Pelasgov v delto Pada; to postavlja dogajanje she precej bolj v preteklost. Po vsem sodech, meni Semerano, je Antenor le sinonim za (V)eneta.

 

Ker sem v Megalitskih jezikih zhe omenil, da na sledi ugotovitev uglednih jezikoslovcev lahko izpeljemo sinonime Veneti=Anti=Slovani in Semeranove navedbe, se zdi dopustno, da Antenor izhaja iz korena ant-, kar je primerljivo z enim od slovanskih ljudstev – z Anti. Ker so Veneti in Trachani zhiveli v sosedstvu, oboji pa so bili tako na Balkanu, ob Chrnem morju kakor v Anatoliji, ni odvech domneva, da Antenor izhaja iz Antov. Antenor je razvito kakor konj-konjar, mech-mechar, morje-mornar, stan-stanar, a tudi moder (modrec); hitro lahko odpravimo pomislek ob razliki v priponah -or in –ar, saj imamo grah-Grahor, pa Shmohor, Bohor itd. Obstaja sicer she zanimiva Gilferdingova razlaga (Davorin Trstenjak, Letopis Matice slovenske, 1875, str. 131), da naj bi Grki rekli Antenorju »mozh Antov« – Antes anér (Άντης άνήρ); sam Trstenjak pa dodaja she starocerkvenoslovansko anty, onti »utva, raca«. S tem she nismo odgovorili, od kod ime Anti, kazhe le, da je mozhen razvoj iz Anti v Antenor; sicer pa vech o tem vprashanju v moji knjigi Megalitski jeziki (str. 163), kjer omenjam mnenje Karla Oshtirja: »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane«, in Franceta Bezlaja (str. 8): »… k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Za izpeljavo iz etnika Anti v osebno ime lahko primerjamo sicer redko uporabljane oznake kot Hrvatar, Francozar ipd.

Poleg tega, da v Iliadi beremo, da so (V)eneti iz mest »na strmih skalah eritinskih«, najdemo pri Strabonu (XII, III 10) she podatek, da sta Erythinoi ali Erythrinoi dva strma pechinasta rta na obali Chrnega morja, po ostalih podatkih sodech, v blizhini mesta Amastris. Slovenska etimologija za rt »gorski vrh; konica nozha«, starocerkvenoslovansko rъtь »prednji del ladje, vrh, kljun«, praslovansko *rъtъ * »kar je dvignjeno, dvignjeno mesto«; zraven sodi tudi nart. A tudi iz rit, praslovansko rytь »odebeljen del«, ali *ritь »krivina«, in ritina »odebeljen del (snopa, debla ipd.), oteklina« (SNO); od tod ni dalech do Erythinoi < »ritine«.

 

Zelo nenavadna je zgodba o Pilajmenu, Pylaimenes, ki naj bi padel (?) v boju z Menelajem (Iliada V 759); imel je vech sinov, to je pomemben podatek; najprej spoznamo Antifa in Mestla:

 

Pilajmenova sinova, Antif in Mestl,

v gigeshkem* barju rojena,

vodila sta Mejonce, one tudi,

ki v podnozhju Tmola so zhiveli.

 

(Iliada II 1155-1156, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Najprej je treba rechi nekaj v zvezi z *gigeshkim barjem, ki je bilo v okolici Sardisa (danes turshko Sart), prestolnice Lidije; ime naj bi dobilo po pastirju z imenom Gyges/Gygaeus, ki je menda postal kralj Lidije s pomochjo charobnega prstana. Kljub temu mitichnemu dodatku je bil po asirskih virih Giges – asirsko Guggu – sploh prvi kralj in ustanovitelj dinastije; padel je v spopadu s Kimerci, ki so pogosto napadali Lidijo, asirsko Ludu, ta je lezhala na zahodu Anatolije ter mejila na Troado. Sredi prve polovice 1. tisochletja pr.n.sht. je Lidija zajemala velik del zahodne Anatolije vse do reke Halis, verjetno tudi ozemlje Venetov. Severno od Sardisa je bila odkrita lidijska nekropola z velikim tumulom, ki ga pripisujejo kralju Gigesu; zraven tumula je prav tako velika gomila z marmorno grobnico slovechemu kralju Krezu, enemu od naslednikov kralja Gigesa. Mesto Sardis (danes turshko mestece Sart nedalech od pokrajinskega sredishcha Salihli) ob severnem vznozhju gore Tmolus (danes turshko Boz Daglar), po dolini reke Tmolo okoli 100 km vzhodno od obmorskega mesta Izmir, je od nekdaj predstavljalo pomembno prometno krizhishche med pristanishchi ob Egejskem morju in Anatolsko planoto. Ker je po zgodovinskih virih Giges vladal shele v zachetku 8. st. pr.n.sht., trojanska vojna pa naj bi potekala okoli 1200 pr.n.sht., je Homer ochitno vlozhil podatek iz svojega obdobja ali pa je »gigeshko mochvirje« prvotnejshi toponim, po katerem je kasneje Giges prevzel ime. Zato je povsem na mestu vprashanje, kako to, da sta bila Antif in Mestl, sinova vodje Venetov Pilajmena, rojena v »gigeshkem barju« v Lidiji, dezheli jugovzhodno od zemlje Venetov, in sta celo vodila Mejonce, ki so zhiveli na severnem podnozhju Tmola, skratka Lidijce. Je zadaj rodbinska povezava vladarskih hish ali kaj drugega? Morebiti pa gre za sporazum v vojni zvezi, che ne kazhe kar na velik venetski vpliv na lidijskem dvoru.

 

 

Veliki tumul ali gomila severno od Sardisa,

domnevno grob lidijskega kralja Gigesa.

 

Toda za nas je pomembna pri Homerju zelo nazorno opisana smrt Pilajmena; poglejmo, kaj se je zgodilo:

 

Tako umrl vodja je plemenitih

Paflagoncev s shchiti, bojeviti

Pilajmen. S kopjem mu je ramo

prebodel kruti Menelaj. She Midon,

njegov shchitonosha in voznik vprege,

hrabri Antimnijev sin, od roke Antiloka

umre. V beg se bil pognal je Midon,

zaobrnil voz je svoj. Antilok

uspel mu je zadeti s kamnom

laket v polno, da mu iztrgalo iz rok je

bele brzde okrashene s slonovino …

 

(Iliada V 759, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Kasnje pa se zgodi nekaj zelo nenavadnega: bojeviti vojskovodja Pilajmen, mochni vodja Paflagoncev, ki je malo prej padel v spopadu z Menelajem, se spet pojavi zhiv (Iliada XIII 846). Je to zgolj pesnikov spodrsljaj ali pa je znamenje, da so Iliado res sestavili razlichni avtorji? Cheprav je pri tako obsezhnem delu povsem mogoche, da je pesniku ushla ta (niti ne nepomembna) podrobnost, je tudi pri drugi domnevi malo verjetno, da sestavljalci (redaktorji) ne bi opazili te pomanjkljivosti. Poglejmo, kako se to glasi v nadaljevanju pesnitve:

 

Drzno tedaj napade Pilajmenov

sin, Harpal, ki ljubega ocheta

spremljal je v trojansko vojno,

a nikoli vech ne bo uzrl domachega obrezhja.

 

(Iliada XIII 826-829, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Saj glej, iz roke Merionove

sprozhena pushchica, v desno bedro

zadene ga na umiku in mimo kosti,

tik ob mehurju globoko se zarije.

 

(Iliada XIII 835-838, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Pozhrtvovalni Paflagonci so

na voz nalozhenega v mesto

odpeljali polni tozhbá, in z njimi,

ves v solzah, oche mrtvega sina,

ki nobena ne utolazhi ga osveta.

 

(Ilida XIII 844-848), po prevodu V. Monti, HOM M)

 

 (Po italijanskem prevodu Vinchenza Montija, Milano, 1920/?/ prevedel L. V.)

 

Ochitno je tu Harpalov oche, Pilajmen, she zhiv, cheprav naj bi ga pred tem Menelaj zhe ubil …

Toda za nas je pomembno, od kod ime Pilajmen, Pylaimenes. Semerano sicer posredno nakazuje akadsko osnovo pelu, pela, pel »gospod, kralj, vodja« (SEM 432), vendar je to semitsko; che pa izhajamo iz indoevropske baze in ustrezno uposhtevamo polozhaj plemenskega vodje, bi bilo za Pilajmena smiselno izhodishche pleme »genus«, plemich, plemenitash itd., starocerkvenoslovansko pleme, srbsko-hrvashko, makedonsko, bolgarsko pleme, poljsko plemena, rusko in ukrajinsko plemja, belorusko plemja, cheshko plemeno ipd. Praslovansko *pleme, rod; *plemene, ki je prvotno pomenilo »nit«; prim. Plemelj/Plemel, Plemenich, Plemenitash itd.

 

 

Na zgornji sliki je odsek mestnega obzidja, na spodnji sliki pa so dokaj ozka Vzhodna mestna vrata Troje VI.

 

 

Upepeljevalnica mrtvih (krematorij) v Troji VI

 

Pilajmen je imel sina Antifa, ki nosi v sebi osnovo Anti, konchni -f pa utegne biti zreduciran in staremu grshkemu chrkopisu (ki ni poznal »v«) prilagojen Antijev z nam zelo blizko (slovansko) pripono; sicer pa enako konchnico -f zasledimo na Shtajerskem. Za Harpal bi bilo mogoche najti osnovo hraber, starocerkvenoslovansko hrabrъ, praslovansko horbrъ, iz samostalnika horbъ, prvotni pomen »oster, tak ki rezhe«; podobno v drugih slovanskih jezikih. Drugo izhodishche: hrepeneti, krepeneti »mochno zheleti«, a tudi »postajati trd«, kar je povezano s krepek »mochan, silen«; gl. tudi krepelo, krepost, ukrep ipd. Morda she hrup, hrupen, hrupnezh, hrupot, podobno v drugih slovanskih jezikih, tudi v pomenu »zhreti, shkripati, hrustati«, iz onomatopeje *hru; gl. tudi hruliti, hropsti itd.

In konchno she tretji sin Mestl; ponuja se kar nekaj etimoloških mozhnosti tako v skladu s pomembno funkcijo vladarjev kot vojashkih poveljnikov: morda iz metati, met, metalec itd., starocerkvenoslovansko metati, sedanjik meshto, praslovansko *metati, sedanjik meto, intenziv iz praslovanskega mesti; sicer pa tudi mesti iz met v pomenu »meriti, ciljati« (SNO), od koder podobno met > metalo, mest >mestalo >mestlo – v pomenu (loko)strelec ali metalec kopja. Potem je tu mast »salo, mazilo«, mashcha, a tudi mashzha »barva, barvilo«, v pomenu barvilo je srbsko-hrvashko mastilo »chrnilo«, podobno v drugih slovanskih jezikih; po tej znachilnosti morda reka Msta, pritok Ilmenskega jezera na severu Rusije. Ampak v smislu mastilo »mazilo« se zdi smiselno, da gre za ime s pomenom »maziljenec, posebej izbran; basileus=kralj«; takshno ime najdemo v Mstislav (Rostropovich). To bi sicer lahko izhajalo tudi iz mashchevati, za kar je praslovanska osnova *mьstь, izprichana v starejshih antroponimih: Misticlau (Chedajski rokopis), leta 1181 Mistibor, pa tudi v hidronimu Mestinja, cerkvenoslovansko mьstь, mьtiti in mьstelivъ »mashchevalen«, v vseh slovanskih jezikih (ESSJ); prav mьstelivъ »mashchevalen« ali mastili »maziljen« sta dovolj razumni podlagi za Mestl.

Seveda s tem niso izkljuchene druge razlage ali neindoevropska imena, zlasti iz sosednjih semitskih jezikov, saj imamo tudi danes Marije, Ane, Boltezharje, Gabrijele, Mateje, Janeze itd. – vse po semitskih predlogah; pokazali smo le, da najdemo smiselna imenska izhodishcha na indoevropski osnovi, kamor sodijo tudi slovanski jeziki, ni nujno brskati le po germanskih, grshkih, latinskih, keltskih in drugih »imenitnih« jezikih.

Semitolog Semerano je zanimiv mozh, v njegovem obsezhnem delu najdemo marsikaj, cheprav je treba kakor povsod tudi pri njem jemati stvari s »trohico soli«. Tako nam pove svoje menje o izvoru imena Slovani, saj vemo, da se okoli njega zhe stoletja bijejo hudi spopadi, kaj shele o samem izvoru Slovanov. No, povzemimo Semeranovo razlago, kakrshna pach je: Etimologija etnika Slovani ni bila nikoli pojasnjena; nekateri menijo, da izhaja Slovan iz slovo »govoriti« ali slava »glorija, chast« ipd., chesh da so Nemci zato, ker so »nemi«. Po drugi strani pa to zavrachajo A. Stender-Petersen, Masing, trdech, da so Germani s svojo besedo *slawoz (gotsko slawan »molchati) poimenovali Slovane kot »molcheche, nerazumljene, mutaste«; to je nesprejemljiv konstrukt, saj so ime Slovani razshirili Grki v zachetku 6. st., ko so ga povzeli po Bizantincih: Sklauenoi, kar je posledichno dalo v srednjeveshki latinshchini Sclaveni; vendar se je to nanashalo le na eno skupino plemen. Spricho davnih kulturnih korenin ali starih stikov z ljudstvi mezopotamske kulture je upravicheno pogledati tudi drugo jezikovno plat: npr. ostrovu »otok«, ki naj bi pomenil »zemljo v reki, okoli katere teche voda«, to ustreza akadskemu ashru-wu : ashru »kraj, podrochje« + mu, muwu »voda«. Podobno je z besedo otoku, ki izhaja iz osnove tek- »techi«, in v akadshchini att(u) »ki pripada (vodi)« + agu »vodni tok, struja, val; gnati« ipd. Za plemensko enoto »rod« je najti akadsko vzporednico rutum. Potem ispa, izba »soba, bivalni prostor«, v akadshchini ushbu, ashabu; slovansko mir »svet, ozemlje« je akadsko misru itd. Herodot pishe o Skitih, zhivechih nad Chrnim morjem, da se imenujejo Skolotoi »skupnost«, Semerano dodaja, da to pomeni v akadshchini sha (tisti od) + kullatu, killatu »vsi, skupnost«, in tako Skolotoi > Sklauenoi, Sklaveni, Slovani. Podobno je mogoche vzpostaviti slovansko-akadske povezave za imena raznih slovanskih plemen: Budini, Polabi, Rujani itd. Tudi imena Venadi, Venede, Veneti, ki jih najdemo pri antichnih piscih kot prebivalce na Baltiku in drugod, izhajajo iz akadskega ain, enu »reka« + adi, adu, edu »voda«; ime Anti ima isto osnovo ain (SEM 685).

Ker je bilo o tem vprashanju veliko govora zhe v mojih prejshnjih knjigah, se s tem tu ne bi podrobneje ukvarjal, vsekakor pa je veljalo omeniti, ker je tesno povezano z nashim razglabljanjem o povezavah med ljudstvi okoli Chrnega morja, med katerimi so bili, tako menijo mnogi mednarodno priznani uchenjaki, tudi Slovani zhe dolga tisochletja pred nashim shtetjem.

Ob tem je ilustrativno seznaniti se tudi z nekaterimi mislimi dveh slovenskih znanstvenikov: eden je bil predstavnik starejshe generacije, nestor nashega jezikoslovja France Bezlaj, druga, Varja Cvetko Oreshnik, je iz mlajshe generacije; njuni pogledi se mi zdijo pomembni v smislu opozorila na tezhavnost reshevanja starih jezikoslovnih in etnogeneznih ugank.

France Bezlaj, pristash teorije o srednjeveshkem naseljevanju Slovanov, je v svojih Esejih o slovenskem jeziku (BEZ/E str. 18-19) napisal: »She vedno ne vemo, ali se je ime Slovĕne spochetka nanashalo na vse Slovane ali samo na enega izmed njihovih plemen. /.../ Zgodovinski viri v pozni antiki omenjajo prvich Slovane pod imenom Veneti. To je naziv ljudstva, ki je pred vech kot tisoch leti pred nashim shtetjem zapustilo podrochje zakarpatske luzhishke kulture, kakor jo imenujejo arheologi, ter se razselilo po Evropi. To ime najdemo v Franciji, v Alpah, v severni Italiji in na juzhnem Balkanu. /.../ V kakshni genetichni zvezi naj bi bili Slovani z Veneti, seveda ne vemo. V skromnih jezikovnih ostankih italijanskih Venetov, ki so izumrli zhe v starem veku, je nekaj besed in imen s slovanskim sorodstvom, a tega je premalo za zanesljivo sklepanje.«

Chlovek iz tega doume, da sicer ni zanesljivo, ni pa izkljucheno! Tega Bezlaj ne poskusha pojasniti in ostanemo brez njegovega odgovora ob konstataciji, »da ne vemo, v kakshni genetichni zvezi naj bi bili Slovani z Veneti«, zato se vprashamo, kako je to mogoche, che pa so bili tako Slovani kakor Veneti Indoevropejci in oboji naj bi dolgo zhiveli v Zakarpatju v okviru iste, tj. »luzhishke kulture«. Po mojem mnenju je odgovor ta, da so bili tudi genetsko najtesneje povezani in da so govorili zelo podobna jezika ali celo isti jezik. Zato nismo prav nich presenecheni, da nam Bezlaj v nadaljevanju naniza she vrsto dejstev, ki klichejo po poglobljenih in drugachnih odgovorih od dosedanjih. »V slovanskih virih,« pishe Bezlaj, »je ime Slovĕne v starejshi dobi izprichano samo za Slovane v okolici Soluna ter za prebivalce ruskega Novgoroda. Pri alpskih Slovanih pricha za ta naziv nekaj krajevnih imen tipa Schlaining, staro villa Sclavonica v Burgenlandu [Gradishchansko], ali Slovenje, Svovinje na Koroshkem. /.../ Tudi na Furlanskem se do Taljamenta [Tilment, Tagliamento] vechkrat pojavlja v krajevnih imenih ta izraz… /.../ Prekmurski in beneshki Slovenci so se verjetno stalno imenovali Slovenje. Kajkavski in chakavski Hrvatje so se she v 17. in deloma v 18. st. imenovali Slovenci, Slovinci in che je Trubar napisal "lubi Slouenzi", ni popolnoma jasno, ali si je pod tem imenom predstavljal natanchno isto kakor mi danes /…/«.

Ta navedba je po svoje zanimiva tudi zato, ker se tu in tam she slishi o »Slovencih kot alpskih Hrvatih«, zato lahko brez kakrshnihkoli nacionalistichnih pretenzij sprejmemo to Bezlajevo mnenje kot potrditev, da je lahko prav narobe res. To sem iz velike previdnosti izjavil kar vnaprej, ker Bezlaj v nadaljevanju she dodaja (BEZ/E str. 19-20): »Na zgodovinsko kontinuiteto imena kazhejo tudi moderni nazivi Slovashka in Slavonija… (str. 20). Zdi se, da se je ime Slovenec … /.../ zhe zelo zgodaj posploshilo na ozemlju, ki je bilo nekaj desetkrat vechje kakor je danashnja Slovenija. O pomenskem razvoju pojma skozi tisochletje ne vemo skoraj nich. Che govorimo o izgubah etnichnega ozemlja na severu, bi ga morali prishteti she enkrat toliko na jugu in jugozahodu. To pa bi bil vendarle prevelik grizhljaj celo za najbolj shovinistichni apetit.« (poudaril L.V.) Zagotovo Slovenci nismo Zhidje, ki so se po dva tisoch letih diaspore vrnili v Izrael in si jemljejo nazaj zemljo, ki jim jo je dodelil bog kot izvoljenemu ljudstvu, toda nekaj desetkrat vechje ozemlje od danashnje Slovenije bi bilo za tri ali shtiri nekdanje Jugoslavije ali za skoraj celotno srednjo Evropo. Podobno je zapisal tudi Bogo Grafenauer, da je nekdanje etnichno slovensko ozemlje segalo po vseh vzhodnih Alpah do Donave in onkraj nje …

Po tem intermezzu se vrnimo k lingvistichnim vprashanjem, ki terjajo drugachne odgovore od dosedanjih, kot meni Varja Cvetko Oreshnik, ki preuchuje baltoslovanske in indoiranske jezikovne odnose (CVE str. 15): »Vprashanje narechjeslovnih povezav med indoiranskimi in baltoslovanskimi jeziki je domala zhe od Boppa dalje prisotno v indoevropski jezikoslovni literaturi … Ker raziskovalci, ki so se ukvarjali z omenjenim vprashanjem, izhajajo iz precej razlichnih teoretichnih izhodishch oziroma jih v praksi uporabljajo dokaj ohlapno, se zdi, da je primarnega pomena preanalizirati dosedanja izhodishcha, gradivo, ki je na razpolago, in sklepe, ki iz tega sledijo; (pripomba avtorice: »Primerjaj podobno ugotovitev, cheprav v drugachnem okviru: W. Dressler, Metodische Vorfragen bei der Bestimmung der "Urheimat"…«) ... Pri tem se postavljajo nova vprashanja, ki izhajajo iz neizdelanih oziroma nedorechenih pojmovanj indoevropskega arealnega jezikoslovja sploh. V ta okvir bi tako sodila predstavitev in chim natanchnejsha osvetlitev naslednjih vprashanj:

a) Vprashanje rekonstrukcije indoevropskega prajezika ... obstaja nevarnost, da pri tem rekonstruiramo tudi razlichne chasovne stopnje prajezika, ne pa she enoten indoevropski prajezik ...

b) Od tega, iz kakshnega tipa prajezika izhajamo, je v veliki meri odvisno pojmovanje arhaizmov in inovacij, kar predstavlja bistveno merilo pri sleherni raziskavi ... To vprashanje je izredno tezhavno in prav tu prihaja do najvechjih odstopanj pri obravnavi posameznih pojavov ...

d) Natanchneje kakor je to vechinoma navada, bi kazalo dolochiti, kakshne oz. kako shtevilne morajo biti izoglose [op. L.V.: enaki jezikovni pojavi], da lahko govorijo v prid ozhji povezanosti dveh ali vech jezikov ...

e) Vprashanje lochevanja izposojenega gradiva od prasorodnega. Merila za tako analizo niso vedno izdelana ali pa so raziskovani pojavi take vrste, da se nobeno od obeh izhodishch ne da izkljuchiti....«

 

To so pravshnja opozorila, ko povzemamo rezultate dosedanjih raziskav, ki kazhejo, da so she vedno odprte drugachne mozhnosti razlag od doslej znanih. Prav za venetshchino velja, da je po sodbah jezikoslovcev izredno slabo dokumentirana; kar imamo na voljo, je od jadranskih Venetov, torej postavljati dokonchne in obvezne sodbe na tej shibki osnovi je silno tvegano ali vsaj mochno vprashljivo, kot priznavajo tudi (vsaj nekateri) vrhunski venetologi. Toda pri vsem tem nam le ostaja obchutek, da nekaj ni v redu. Che so bili Veneti na Baltiku, ob Jadranu in drugod, mar so res »izumrli«, kakor pravi Bezlaj? Je res, da neko ljudstvo »izumre«, ne da bi pustilo sledove? In kje ter kakshni so ti sledovi? Osebno mislim, da ta ljudstva niso niti »izumrla« (karkoli zhe ta beseda pomeni) niti ni njihov jezik izginil brez sledov, saj jih ochitno najdemo v slovenshchini, che to le hochemo!

To she podkrepijo analize Varje Cvetko Oreshnik o razhajanjih med posameznimi raziskovalci; tako za slovitega Maksa Vasmerja (i.v. str. 17) ugotavlja: »… izhaja iz dejstva, da v baltshchini ni iranskih izposojenk … pach pa v nadaljevanju [Vasmer] navaja vech povezav s slovanshchino …«. Kot je videti iz besedila, razumem definicijo »vech povezav« v smislu vech, toda ne veliko shtevilo povezav. In naprej (i.v. str. 19): »J. Rozwadowski je glede do tedaj predlaganih baltoslovanskih-indoiranskih povezav zelo zadrzhan. Nato she ilustrativni primer nich manj slovechega A. Meilleta (i.v. str. 28, prevod iz francoshchine je moj), ki pravi: »Stroga precizacija zvez med temi tremi primeri izkljuchuje nakljuchje. Ni mogoche utemeljiti, da slovanshchina in iranshchina, skupini zemljepisno blizu, ponujata skladnosti, ki ponovno vzpostavljajo dialektalno skupnost iz indoevropskega obdobja.« Na to Cvetkova pripomni: »Ostaja vtis, da navedene primerjave vendarle niso tako ochitne in znachilne, da bi same po sebi dopushchale tako daljnosezhne sklepe.« Skratka, kljub nedvomno ogromnemu raziskovalnemu delu indoevropeistike v zadnjih stoletjih, ostajajo temeljna razhajanja. Kot svoje mnenje Cvetkova zapishe v sklepu (i.v. str. 125), da prikaz indoiranskih-baltoslovanskih odnosov lahko razdelimo v dva sklopa: (1) sklop razmeroma precejshnjega shtevila besednih odnosnic; (2) sklop izoglos indoiranskih-baltoslovanskih odnosnic, ki jih je mogoche razglasiti za izposojenke. In konchno she (i.v. str. 127): »…dokler na podlagi iranske filologije ni mogocha natanchnejsha opredelitev in razmejitev iranskih narechij po posameznih chasovnih stopnjah jezikovnega razvoja, morajo poskusi natanchnejshe umestitve v chas in dolochitve iranskih-slovanskih jezikovnih vplivov, gradiva torej, ki je zhe samo po sebi v veliki meri sporno, ostati le v mejah domnev.«

 

Navedeno ne narekuje previdnosti le glede povezav med Slovani in Iranci, ki naj bi obstajale na prostoru izlivov velikih rek Donave, Dnestra, Dnepra, Dona itd. v Chrno morje; podobno je zaznati tudi pri Semeranu: Veneti, Enetoi, iz akadske osnove (W)enu »vir, izvir > torej »ljudstvo, s krajev ob rekah« (SEM str. 289). To je pomembno she za povezavo s tistim, kar sporocha Nestor Letopisec (iz druge polovice 11. do zachetka 12. stoletja), najstarejshi ruski kronist, ki je spisal prva doslej znana dela stare ruske knjizhevnosti. Vechina literarnih zgodovinarjev meni, da je sestavil enega najpomembnejshih spomenikov stare ruske knjizhevnosti – kroniko Povest vremenih let, v katerem opisuje tudi Juzhne Slovane, ki da so zhiveli ob Donavi in se odtod preselili ter se oblikovali v razne narode. Njemu pripisujejo tudi hagiografiji Chtenije o knjaziah Borise in Glebe ter Zhitie Teodosija. Omenjena Nestorjeva kronika torej porocha o slovanski pradomovini ob Donavi in ne v Zakarpatju, to pa je t.i. juzhna teorija izvora Slovanov, ki so se nato selili tudi na sever, v Rusijo itd.; podobno jo zagovarja tudi Mario Alinei v svoji teoriji kontinuitete: da so Slovani zhiveli na Balkanu in po Alpah zhe najkasneje v neolitiku, tj. mlajshi kameni dobi, in so se kasneje razshirili proti severu vse do Novgoroda ob Ilmenskem jezeru, o chemer sem pisal v Davnini govori.

Torej so zhe tisochletja pred nashim shtetjem zhiveli Slovani okoli severnega in zahodnega nabrezhja Chrnega morja, ta predel pa je bil v najtesnejshih stikih z juzhno chrnomorsko obalo; in tam, na severu Anatolije, so zhiveli paflagonski Veneti.

 

*

Na severu Anatolije so bile v dobi trojanske vojne vazalne drzhave Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya priblizhno na ozemlju, ki ustreza Homerjevi Paflagoniji, od koder so bili (V)eneti, in Pala ustreza omembi, da je bila palajshchina »manjshinski jezik« v hetitski drzhavi. Tudi v enem zgornjih poglavij omenjena Zalpa kot pomembno hetitsko mesto, morda celo njihova prva prestolnica, je na ozemlju Pale, tik ob izlivu usodne reke Halys v Chrno morje.

Zalpa, Zalpuwa – osnova za prvi del besede, ki je morda zal »lep, postaven« (18. st.), je presenetljivo nastala iz dolochne oblike pridevnika *zъlъjь »hud, hudoben, slab« (16. st), cheprav je bil izhodishchni pomen *»srchen, krepak, silen, mochan« (podoben razvoj spremembe kakovosti pomena je dozhivel izraz gorshi »lepshi, boljshi«, prvotni pomen »slabshi, hujshi«); primerjati she z zel, zla »slab, hudoben«, enako starocerkvenoslovansko in praslovansko zъlъ; indoevropska osnova *ghulo »posheven, zakrivljen, izkrivljen«. Drugi del besede je iz osnove lep, starocerkvenoslovansko in praslovansko lepъ »cheden, lep«, ki se je verjetno razvila prek vmesnih pomenov *»dober, ustrezen, prilegajoch se« (SNO); tako bi nastalo zal (srchen, krepak, silen, mochan)+ lep, lepa (dober, ustrezen, prilegajoch se) > *zal-lepa > *zalpa > *zalpuva (kakor Kladovo, Valpovo ipd.) v smislu *»mochna in na pravem mestu«.

Poleg tega ni mogoche spregledati niti izhodishcha zhal »peshchena (morska) obala« + drugi del kakor zgoraj > *zhal-lepa > + *zhalepa > *zhalpova, v smislu »ustrezna, lepa peshchena morska obala«.

In konchno she osnova pluti, starocerkvenoslovansko in praslovansko pluti, sedanjik plovo in plujo, z mnogimi izpeljankami, od tod pluti > plava > zaplava >* zalpa(va), v smislu, da s tistega mesta zaplava ladja, torej »pristan, luka«.

Na otoku Hvaru je Zavala pri Jelsi. In kakshnih 45 km severozahodno od Dubrovnika je dobrih deset kilometrov zrachne chrte od morja, na zgornjem koncu Popovega polja, nad desnim bregom reke Trebishnjice, naselje Zavale s samostanom Zavala.

Na nasprotni strani severnega Jadranskega morja vzbuja pozornost podoben prastar in enigmatichen toponim Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea, ki ga nikakor ne znajo pojasniti (glej Jantarsko pot). To je bilo ime za pristanishche slovitega starodavnega velemesta Spina le malo severneje od Ravene (verjetno je to bila pra-Ravena), ki je bilo sprva venetsko, potem so ga osvojili Etrushchani in na koncu Rimljani; bilo je strateshko prevech pomembno, da si ga ne bi pozhelel vsak, ki je hotel obvladovati zgornji Jadran. Ta Zavlea (ali le njeno pristanishche) naj bi se imenovala tudi Vatreno, enako tudi pritok Pada na tistem kraju. Za nobeno od teh imen – Ravena, Spina, Zavalea, Vatreno, vsa tesno skupaj na venetskem ozemlju – etimologi ne najdejo preprichljive razlage, po drugi strani pa vidimo ochitne mozhnosti razlage na slovenski etimoloshki podlagi. (To sem podrobneje obdelal v Jantarski poti.)

Zgolj formalna primerjava: Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea in Zalpa, Zalpuwa ; za prvi, jadranski toponim dobimo niz: zavl-, zevl-, zvl-, zәvl-, zaol-, zuvl-, kar je z glasoslovnega stalishcha ekvivalentno in se zreducira na zl-; za drugi, chrnomorski toponim je prvi zlog zal- > zl-, torej identichen s prvim; glede sufiksov pa velja uposhtevati pestrost, ki jo srechujemo pri vseh toponimih in izhaja iz zapisov v razlichnih chasovnih obdobjih pod vpivom (ne)spretnosti pisarjev; sufiksi so razlozhljivi, a so drugotnega pomena, saj le dopolnjujejo osnovo.

 

Ker je zelo pomembno, smo se ustavili ob imenu Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea in ga primerjali z Zalpa, Zalpuwa zaradi dejstva, da se na venetskem ozemlju v Paflagoniji pojavljajo she druga krajevna imena: Tumana, Aigalo, Arawanna, Kromna, Sesam, Taruisa, Tarsus, Pala ... , zelo podobna z onimi na venetskem obmochju ob zgornjem Jadranu: Timav(a), Oglej-Aquileia, Ravenna, Krmin, Sezhana - Senozheche - Sezhanje, Tarsaticum / Trsat – Tergeste / Trst, Pula/Pulj/Pola ...  Tega ne moremo razlozhiti z golim nakljuchjem; tudi che uposhtevamo vse kronoloshke, zgodovinske in lingvistichne zadrzhke, ostaja dovolj razlogov za njih pozorno preuchitev.

 

(OPOMBA: Bralca prosim, naj se ne odvrne prehitro od teh podrobnosti, chesh da gre za prenagljeno poenostavljanje, marvech naj si podrobnejshe utemeljitve ogleda v mojih prejshnjih knjigah, saj tukaj ni mogoche vsega ponavljati.)

 

Tumana – ta toponim spominja na ime nashe reke Timav(a), kar sem obshirneje obdelal v Jantarski poti, cheprav se pri tem nakazuje smiselno prikladnejsha reshitev iz teme, temena, temenica, temenishche, temenski, cerkvenoslovansko teme »lobanja, chelo«, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *teme, temene »teme, vrh glave«; kot pravi M. Snoj (SNO), etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjeno. Ne da bi se spushchal v jezikoslovne podrobnosti, po mojem mnenju osnova teme v tem primeru smiselno in formalno ustreza pomenu naselbine na temenu vzpetine; imen s podobno osnovo imamo pri nas vech: Temenica, Temljine/Telmine, Temnica/Tamnica, Temnjak, Temovec ipd.

 

Arawanna – v ochi zbode, da je na venetskem obmochju na zgornjem Jadranu pristanishche Ravena, Ravenna in da je bila na anatolski obali Chrnega morja s skoraj enakim imenom venetska Arawana. Jadranska Ravena, naselbina iz najstarejshih chasov, saj jo omenja v zachetku nashega shtetja Strabon (STR V, 1, 7): Raouenna, s poudarkom, da je bila tesalska (grshka) kolonija. Po nekaterih mnenjih (Devoto) naj bi bil ta toponim refleks iz predlatinske oblike. Ravena je bila na venetskem ozemlju, tudi che je tam bila v dolochenem chasu grshka kolonija; po mojem mnenju ime izhaja iz osnove *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda« pa tudi »blato, glen, mulj«, sufiks -enna pa naj bi bil po mnenju nekaterih etrushchanskega tipa, vendar imamo v slovenshchini oblike Ravna. V knjigi Davnina govori sem opozoril, da so se tod stikali Veneti in Etrushchani, toda shele potem, ko so slednje Rimljani potiskali z zahodne obale Apeninskega polotoka oziroma so jim zapirali Tirensko morje in so si etrushchanski trgovci morali iskati druge, cheprav manj ugodne poti v Sredozemlje. Poleg tega pa v etrushchini ni osnove *rava. Devotova metoda ni vselej zanesljiva; npr. ko navaja ravo »biondo scuro«, se prevod »biondo=svetlolas, plavolas, rumenolas, zlatolas ter scuro=temen, zamolkel« izide kot rjavo. Devoto presenetljivo sklene: latinsko ravus je brez drugih povezav. Etimolog Zingarelli pa pravi, da je ravo latinski knjizhni, ucheni izraz ravu(m), z neznano etimologijo, pomeni pa barvo med chrno in rdecherumeno, kar je vsekakor slovensko »rjavo«. Tudi druga domneva, da *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda«, ima svojo slovensko iztochnico rovati, rujem »riti«, od koder she riti, rvati, rov ipd. Kako to, da etimologi ne opazijo slovanske vzporednice? Po mojem mnenju zato, ker po uveljavljenih paradigmah Slovanov tam ne sme biti. Dokaz za to je Devotovo izhodishche, da ima beseda *rava neki neznani, predlatinski izvor; to je nedopustno izmikanje pred reshitvami, sprenevedanje. Bezlaj obravnava celo geslo ravena »ravan, ravnina«, ki dopushcha praslovansko obliko *orven iz *oru-, aru- (ESSJ). Predlatinska *rava je venetska in izhaja iz raven, ravnina in Raouenna ne potrebuje etrushchanskega sufiksa –enna, ker ga ima tudi slovensko Ravena, Ravna, Ravne, Ravnica itd.; ostalo so prenaredili latinski in drugi pisci.

 

Kassiya – (1) kas »hiter tek konja, pri katerem se istochasno premikata diagonalna para nog«, kasati »techi, tresoch z glavo (o konju)«, starocerkvenoslovansko kasati se »dotikati se«, rusko kasatsja »tikati se, zadevati«, slovensko kosati se (s kom) »meriti se s kom« ipd. V drugih slovanskih jezikih; praslovansko *kasati je verjetno pomenilo *»dotikati se«. (2) kos »ptica Turdus merula«, enako v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *kosъ; krajevna imena po zhivalih in tudi pticah niso redka (npr. Vransko, Orlek, Jastrebarsko, Kragujevac, Zherjav, Kosovo polje itd.), torej kos > kosje. (3) kos »biti mochan, sposoben izvrshiti neko delo«, kosati se, prekositi; praslovansko *kosъ »kriv, nagnjen; strm, navpichen, raven«, za pomenski prehod iz »raven« v »mochan, sposoben« primerjaj biti raven »biti kos« ali iz pomena »kriv« prek »zvit, lokav« (SNO). (4) Ni izkljucheno niti koza (> Kozje), tako tudi v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *koza ; zelo bogata besedna druzhina: kozorog, kozodoj, kozolec, kozel (mnogovrstna orodja in hishni pribor, kar kazhe na prastaro slovansko besedno izhodishche, ki se je reflektiralo na razlichne chlovekove dejavnosti), kozlati, kozica, kozarec, kozha ; prav kozha nudi izvrstno prilozhnost, enako in podobno v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *koza ; naslednja stopnja do danes zelo sploshnega pomena je *»(odrta) zhivalska kozha«. Primerjaj nashe pogoste toponime: Kozina, Kozje, Kazje, Kozlacha, Kozlek, Kozlak, Kozlake, Kozina itd.

 

Pala – Varja Cvetko Oreshnik pishe (CVE str. 25, moj prevod iz nemshchine): »... Paloi skitski koren /... /,« s pripombo: »K temu spada /... / tudi nerazlozheno Spali pri Jordanesu, pojasnjeno s slovanskim ispolinъ velikan«. Kot mozhno etimoloshko povezavo navaja (z vprashajem) staroindijsko pāla »chuvaj«, afganistansko pālal »varovati, chuvati« (primerjaj Vasmer, REW I, 489).

 

Ker so pri nas Pale (Ajdovshchina, Sarajevo), Paljevo (Plave pri Gorici), Palezh, Palijashi, Paljetina itd. pogosti toponimi, a ne izvirajo vsi iz istih osnov, je mogoche, da (1) pale ipd. opredeljuje podrochje, pripravljeno za kmetijsko obdelavo ali bivanje, potem ko je bilo opaljeno, pozhgano, iztrebljeno – torej ochishcheno dreves, grmichevja in nizkega rastja; (2) pal, pali »blato, glen«, paliti »pokriti z baltom«, palnica »blato, ki ostane na travi po poplavi«; palacha »poplavljena barska tla« itd.; grshko pelos »blato, glen, mochvirje« zagotovo ne sodi zraven; pogosti toponimi: Pali, Pale, Palovec, Palna njiva; (3) pala »skril«, pale »skrilaste zemeljske plasti«, gotovo izvedeno iz praslovanskega *paliti »cepiti, klati«; (4) pala »odebelina na niti«, iz praslovanskega palъ, *pala »nabrekel, debel«; gl. palec, paglavec, paljkati; (5) pol, pola, poli »Brückenjoch =kobila, kobilica=naziv shtevilnih priprav, npr. ogrodje na treh ali shritih nogah, podstavki mostu, klop, velika skala, rogovila itd.«; »pod, tla; pograd v kmechki izbi; nastlan prostor za spanje v kmechki izbi«; (6) pola, polica »strm gorski pashnik; pechina; plitka zemlja, ki ni primerna niti za setev niti za oljke; toponimi Pola, Pole; pomensko enako je retoromansko pala; (7) pola »list, plast, kos blaga-platna, krilo vrat«, iz slovanskih jezikov je albansko pollë »kos tepiha, tkanine«, romunsko paala »narochje, krilo«; gl. tudi plat; (8) pola »sloj, plast«, npr. »troja mochvirska pola«, k temu polast »slojevit – polast svet, polasta gora«; primerljivo s pala, pol, pola; (9) polje, pole; (10) pala, palica, praslovansko »kol, kij« > paliti »tolchi«.

Pri takem shtevilu mozhnih osnov je neupravicheno povsem izkljuchiti slovansko etimologijo; podrobneje gl. moje prejshnje knjige ter (ESSJ).

Podobno paflagonskemu toponimu Pala je na jadranski strani Pali, Pale, Palovec, Palna njiva, Pole, Polje, Pula/Pulj/Pola, Polava itd.

 

Sesam – gr. Sesamon, lat. Sesamos, mesto ob reki Partenaia, na juzhni obali Chrnega morja, je bilo v mestni zvezi (sinehizmu) z Amastrisom. Prav ob tem primeru bi rad ilustriral probleme nashe etimologije. Ko France Bezlaj obravnava izvor imen nashih krajev, se loti tudi tistih s sufiksom -ana (BEZ/E str. 87) ter pravi, da »so razlichnega porekla in ne pripadajo vsa isti jezikovni plasti. (...) Najvech teh imen pa je izvedenih iz deloma predlatinskih, deloma pa tudi zhe latinskih osebnih imen. Isto velja za imena na -an tipa Solkan (Silicanum), Sesljan, 1139 Sistigliana, Ozeljan, 1186 Ossellan, Albukan, 1202 Albucanum, Piran, Vedrijan, Chepovan. Stari ilirski sufiks -ona je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona, Humin, furl. Glemone iz Glemona, Tolmin iz Talamona, Vrtovin, 1001 Ortaona. Nekoliko drugache se je razvilo ime Krmin, furl. Cormons, 1028 Cordenons iz Cortis Naonis, vendar je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino, ker imamo prav tako -i- za predromanski ali tudi she za zgodnjeromanski dolgi -o- «. To Bezlajevo razglabljanje moramo analizirati z vech strani.

(1) Izvod njegove knjige Eseji o slovenskem jeziku, iz katere sem povzemal, hrani Gorishka knjizhnica Franceta Bevka v Novi Gorici in ima na prvi notranji strani zhig »Iz knjizhnice dr. Franca in dr. Milka Kosa« (ochitno gre za njuno zapushchino, ki je preshla v last knjizhnice). To je pomemben podatek, ker je na strani, s katere je gornji citat, s svinchnikom pripis: »je pri Pordenonu« ter podchrtano »Cordenons iz Cortis Naonis«. Verjetno je to, kakor tudi druge na enak nachin v knjigi s svinchnikom zapisane opazke, delo enega ali drugega Kosa. A ne glede na to je res, da je Bezlaj ochitno pomeshal dve imeni krajev vech kakor sto kilometrov narazen. V knjigi Davnina govori sem podrobneje obdelal tudi ta toponim; stari zapisi za Krmin so: Pavel Diakon Cormones, leta 791 Carmonis ruralia, 963 subtus Cromonis, okoli 1000 Carmonum, 1084 de Cormons itd. (to je Bezlaj v kasnejshih delih uposhteval). Ramovsh rekonstruira prvotno slovensko *kъrmynъ < Cormones, iz te slovenske oblike sledi starovisokonemshko *kremun, *kermun itd. Ker ne bom vsega ponovno navajal, omenim le she to, da Bezlaj sam v ESSJ obravnava Krmin na dveh mestih razlichno in kljub ochitnim slovenskim osnovam vztraja, da gre za ilirsko-venetski karuant »kamenit, skalnat«, torej je s tem pokazal, da je bil povsem na liniji v njegovem chasu zelo razshirjene teorije, ki je videla izhod iz labirinta v panilirizmu, tako tudi ilirski izvor Venetov; to pa je danes zhe presezheno in zavrachajo mnogi ugledni jezikoslovci ter zgodovinarji. Mario Alinei v svoji najnovejshi teoriji kontinuitete pravi, da so bili Iliri Slovani ali kvechjemu v nekem obdobju vojashka kasta, elita, sicer ni mogoche razlozhiti, da so Iliri skoraj povsem izginili (?), razen che pogojno uposhtevamo albanshchino (Albance?) kot preostanek ilirshchine, chesar pa se upravicheno otepajo mnogi lingvisti in zgodovinarji.

(2) Che bi sprejeli Bezlajevo trditev, da so omenjeni toponimi ilirskega izvora in da so Slovani prishli v Brda, na Kras in v Benechijo shele dokaj pozno in prevzeli ilirske toponime, potem so tam she nashli Ilire (kam so ti potem izginili?) ali pa so po Ilirih (kdaj in kam so ti odshli?) zhivela na tem ozemlju druga ljudstva in se moramo vprashati, katera. Eni odgovarjajo, da so to bili rimski naseljenci, pa Kelti, pa Langobardi itd.; od njih naj bi prishleki, Slovani, prevzeli ilirska imena krajev. Ugledni zgodovinarji poudarjajo, da je bila rimska zasedba nashih krajev bolj politichno-administrativna; Rimljani so zhiveli v utrjenih naselbinah in so po zlomu imperija s svojo vojsko tudi odshli, torej je bila romanizacija zelo povrshinska, zato je na pretezhnem delu slovenskega ozemlja obstajala kontinuiteta, ki naj bi jo shele Slovani pretrgali, ko naj bi preplavili velik del Evrope ...  Ta scenarij se trdozhivo ohranja kljub mnogim dejstvom, ki govore nasprotno. Zato osebno mislim, da gre v veliki vechini za prastare slovenske toponime, in tudi v primeru Krmin je tako. Bezlaj she pravi o imenu Krmin, da »je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino« (ibid. str. 88); shkoda, ker ne omeni, kaj pomeni »zgodaj«, to je strashansko raztegljiv pojem.

(3) She en primer zgreshenega pristopa, ki pa je zgovoren: Bezlaj prishteva tudi Solkan med toponime tipa -an, v resnici pa je najstarejshi dokumentirani zapis Silicanum s sufiksom -um iz leta 1001, ko so tod zhe bili Slovenci naseljeni vsaj nekaj stoletij, tudi po veljavni teoriji o srednjeveshki naselitvi, medtem ko je Solkan (po dokumentih) precej mlajsha oblika, torej nikakor ne more biti ilirskega izvora. Podobno pochne Bezlaj she v vrsti drugih primerov, tudi ko pravi za stari ilirski sufiks –ona, da »je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona«, toda sam je navedel starejsho obliko Vergin iz leta 1170, ta pa je z -in, medtem ko je Bergona z -ona shele iz leta 1275.

(4) Podobno Bezlaj razlaga imena s sufiksom -ana, za katera sicer pravi, da so razlichnega porekla, a med njimi navaja »Biljana, 1205 Beliana, (...) Koshana, 1247 Cosana, Kozhana, po 1086 Cossanam, Cosana, (...) Sezhana, po letu 1086 Cesana ...« Bezlajeva metoda je invalidna; Biljana je v Gorishkih Brdih, toda pod njimi v Vipavski dolini so Bilje, brez sufiksa -ana, cheprav gre ochitno za isto osnovo. Drugi primer je Sezhana, niti ne 30 km stran so Sezhanje pod Snezhnikom, osnovi sta nedvomno enaki, tudi tokrat brez sufiksa -ana. Enako pri Koshana, Cosana, Kozhana, Cossanam, Cosana Bezlaj spregleduje, da imamo etnik Koshak, Kozak, Kosec itd., od koder so se razvili tudi predialni (praedium) toponimi, ki pa so bodisi v narechni izgovorjavi spremenili sufikse ali pa jih je tujerodni pisar zapisal, kakor mu je bilo najprirochneje, kolikor se nista celo kombinirala oba dejavnika. Ne smemo pozabiti, da je skoraj ves najstarejshi dokumentarni fond na Slovenskem iz nemshkega in latinsko-italijanskega fevdalnega in cerkvenega sistema.

Che naj bi bila imena s sufiksom -ana ter -an ilirskega izvora, bi morali po tej logiki biti ilirski tudi kraji Levan v drzhavi Utah (ZDA), Tetouan v Maroku, Cavan na Irskem, Oban na Shkotskem, Multan ob reki Ind v Pakistanu, Birjan, Kerman, Kuchan v Iranu, gora Balkan (1880 m) pri Krasnovodsku na jugovzhodni strani Kaspijskega morja (torej ni le en sam Balkan), Kazan ob Volgi itd. Vendar ni treba tako dalech, da se preprichamo o ochitno slovanskih sufiksih: Stran (ali pogoste Strane, kar nam razlozhi, kako pride do sufiksa -an, to je z okrajshavo; iz iste osnove she Stranica, Stranice, Stranje in seveda Stranska vas itd.), gora Travan (481 m) in tik zraven nje zgovorni Travnik (399 m) vzhodno od vasi Zhejane zhe na hrvashki strani severozahodno od Reke; naselje Triban vzhodno od Kopra, iz osnove treb(iti), dalje Luzhan Zagorski, Ravan, Poljana, Grljan/Grignano (slovensko obmorsko naselje pri Trstu), Jablana zahodno od Zagorja; glede vseh teh ni mogoche dvomiti o slovenski osnovi.

Ugledni ruski jezikoslovec A. M. Selishchev v razpravi Iz staroj i novoj toponimii (Izbrannye trudy, Izdat. Prosveshchenie, Moskva, 1968, str. 80) pravi: »... konchnica -ani namesto starejshega -ana, -ane ; tvorbe s tem sufiksom kazhejo na skupnost prebivalcev dolochenega kraja. Tako npr. Verholjana – predel vasi Mostovaja v Egorshinskem okraju Sverdlovske oblasti.« Tam dalech v Rusiji zagotovo ni bilo Ilirov, po katerih naj bi ostal sufiks -ana, kot domneva France Bezlaj za Biljana, Koshana itd. v Brdih, na Krasu in drugod po slovenskem ozemlju.

 

Grshka oblika Sesamon sicer vzbuja misel na orientalsko rastlino sezam »Sesamum indicum«, arabsko susam, akadsko shammashshamu, aramejsko shumshema, hetitsko sham(m)am(m)a, v grshchini je ime zanjo sesamon, dorsko sasamon, mikensko sasama; lakedaimonsko sáamon ipd., osnovni pomen je kot v sloveshchini »seme, zrnje«. Paflagonski Sesamos je bil z Amastrisom v mestni zvezi, sinehiji, grshko synecheya »zveza, skupnost, zrashchenost«; synéchein »zvezati, povezati, drzhati skupaj« = syn »z, skupaj« + echein »imeti, stati, imeti«; synoikizein = syn + oikizein »naseliti, kolonizirati« iz oikia »hisha, bivalishche, stan«. To bi morda pomensko ustrezalo slovenskemu: s < se (kot v se-siriti) v pomenu »skupaj, z« + sam »mozh«, sama »zhena«; pomensko enako je rusko sam »mozh, gospodar«, sama »zhena, gospodarica«, belorusko sam, sama, starocheshko sam »gospod, gospodar«, sama »gospa, gospodarica«, enako ali podobno slovashko, narechno poljsko; praslovansko *samъ, z enakim pomenom *»zadosten, zmozhen, sposoben« (gl. ESSJ); torej se-sam = »skupaj gospodariti, skupaj gospodovati; skupnost gospodarjev, svobodnjakov, enakopravnih«. Sinehija je bil v stari Grchiji pojav, da so se prebivalci dveh ali vech mest povezali v mestni skupnosti in tako postali enakopravni drzhavljani enotne mestne drzhave.

Zanimivo se zdi tudi izhodishche sezheti iz osnove zheti, zhmem, zhamem, cerkvenoslovansko zheti, zhьmo »stiskati, tishchati, ozhemati«, hrvashko-srbsko zheti, rusko zhatь, sedanjik zhmu, s predpono *- »skupaj« imamo she starocerkvenoslovansko sъzheti, sedanjik sъzhьmo »stisniti«, praslovansko *zheti, sedanjik *zhьmo »stiskati«, iz indoevropskega korena *gem- »zgrabiti z obema rokama, stisniti«. Torej *- zhьmo > sezheti »skupaj stisniti, zdruzhiti«.

Podobno se kazhe, che uposhtevamo najstarejshi zapis za Sezhana v 11. st. Cesana, pri chemer mislim, da gre za zadrego tujerodnega pisarja, saj imamo she zaselek Sezhanje vzhodno od Svishchakov, torej Sezhanje > Sezhana, in je mogoche imeni rekonstruirati: s < se »skupaj, z« + zheti, »kjer se skupaj zhanje«; v okolici so Senozheche, drugje she Senozheti, Senozheta, Senozhete, Senozheti ipd.

 

Kromna – gr. Kromna, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; krma »zadnji del ladje«, staro slovensko krnj »krma«, starocerkvenoslovansko krъma, praslovansko *kъrma, izhodishchni pomen *»odrezan, odsekan del ladje ali cholna«; povezano krn, okrnjen, krmiti/krmariti; krma »hrana za zhivali«, praslovansko *kъrma »rezati, deliti, razdeljevati«; kot zhe omenjeni Krmin zahodno od Gorice, ki ga Pavel Diakon omenja kot Cormones, leta 791 Carmonis, 963 Cromonis, Cormonum ipd. (ostalo gl. pod Sesam ; she podrobneje v knjigi Davnina govori).

 

Aigalo – gr. Aigialon, lat. Aigialos, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; Igalo je tudi zdravilishko obmorsko mesto v Chrni Gori v Boki Kotorski in Igal, naselje juzhno od Blatnega jezera, Ig naselje pri Ljubljani, Iga vas pri Starem trgu jugovzhodno od Cerknishkega jezera; igalka »Blagajev volchin« (Daphne). Osnova (1) igla in druge podobne oblike, starocerkvenoslovansko igъla, praslovansko *jьgъla v prvotnem pomenu *»orodje za zbadanje«, iz indoevropskega * (a)igulah »kopje, zadeti z ostrim orozhjem«; znani toponimi Igla, Iglenik ; (2) igo, izhesa »jarem«, enako starocerkvenoslovansko, praslovansko *jьgo, dopustna analogija z oje »krmilo, prednji del pluga«, v pomenu »vprechi, vezati«; npr. rusko igo »igo, jarem, nadoblast, blazina pri saneh, suzhenjstvo; moralni pritisk«, kar kazhe na pomenske odtenke socialnega in politichnega reda.

Med mnogimi, ki so poskusili razreshiti izvor imena Aquileia, je tudi znameniti italijanski venetolog Prosdocimi; uposhtevajoch narechno obliko Agolia, je razvil svojo reshitev. Po mojem mnenju je izhodishche ogel, vogel, vendar v starem pomenskem odtenku oglar, voglar »prezhar«, oglarica, voglarica, (v)oglariti »prezhati«; je pa v slovanskih jezikih tudi agol, ugao, bolgarsko (j)ъgъl, agъl »ovchji tamar«, cerkvenoslovansko ogъlъ, kar bi bilo primerljivo z okol, zato menim, da je treba uposhtevati te reshitve pri iskanju odgovora za Oglej in tudi za Aigalo – »ograjen, zavarovan prostor; opazovalnica, tabor«.

 

Kitor Kytoros, mesto ob reki Partenij; pri nas naselje Kitni vrh, juzhno od Ivanchne Gorice; kita, cerkvenoslovansko kyta »veja, bet«, hrvashko-srbsko kita »veja z listi in sadezhi, shopek, kita las«, rusko kyta »grahovo steblo«, cheshko kyta »stegno«, kytice »shopek«, praslovansko *kyta prvotno *»kar se ziba, kar se maje« iz *kyti »zibati, majati«; kititi, nakititi, nakit itd.; enako srbsko-hrvashko kititi »lepotichiti, krasiti«, prvotno *»okrashevati z rozhami, z zelenimi vejami« (SNO); od tod kitar, kakor vrh > vrhar, hrib > hribar itd. Skladno s Homerjevo omembo, da so: »... prebivali v krasnih domovih... «. Sicer pa (SSKJ) navaja she naslednje pomenske razlichice: »kita 1. iz treh ali vech pramenov spleteni lasje; 2. star. navadno z rodilnikom, skupina, vrsta: iz shole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov; 3. anat. mochno tkivo, ki vezhe mishice na kost; 4. lov. vechja skupina letechih zhivali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah«. Vse to je skladno s smislom: mochno povezana, prepletena, urejena, zdruzhena skupnost; obchestvo; druzhba.

 

Krobil – gr. Krobylos, Krobialon, pri nas naselja Krbulje, Kropa, Kropinec, Kropinjak Kropiuna/Koprivna, Korparsko, Korpe, Korplje, Korpule itd. (1) kropa »mochan krashki izvir«, pogosto ime za vodne vire: Kropa, leta 1312 Crop, 1351 Cropp, 1352 Crapp, Crupp, Crup, 1353 Krup, v 14. st. Grupp, v 15. st. Khrupp, Krupp, tudi Kroparica, 1481 Khrappa, Khroppa, Khropa, Krupich in Krapa, Krumpen, Grambach ipd. Gotovo *kropa, primerjaj srbsko-hrvashko Krupa, Krupaja, Krupach, poljsko krepa, krapa, Krepna, cheshko Krupa, Krupka, Krupna, slovashko Krupa, Krupina, slovinsko (Slovinci, izginuli narodich ob Severnem morju) Krampe, Krams, Krems, Krampas, Krampitz. Cerkvenoslovansko kropъ, bolgarsko krap, krъp, krop »kratek, nizek«, poljsko krepy »nizek, chokat«. (2) Poleg tega krp, krpa »trden, gost«, tudi krpek »trden, mochan«, krpchati »utrditi«; rusko kropkij »trden« < *krъpъ(kъ) (ESSJ); Krobil, Krobial(os), prek p>b v *kropa »mochan izvir oziroma nizhji/spodnji (kot v mnogih toponimih)« ali krp »trden, utrjen (kraj)«, iz *kropil(j)e ali *kropil(o), kakor v primerih: drzhati > drzhalo, varovati > varovalo, obuti > obuvalo ipd.

 

Lahko torej sklepamo, da so paflagonski Veneti bivali na tistem anatolskem ozemlju ob juzhni obali Chrnega morja, ki velja za najzgodnejshe hetitsko oporishche (Zalpa, Pala); odtod so se Hetiti razshirili po Anatoliji ter tudi onkraj Tigrisa, medtem ko so Veneti ostali na mestu.

 

*

Ko v Iliadi beremo: »tam iz enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo«, nas zmede izraz »mezgi«, dasi vechina jezikoslovcev in zgodovinarjev tudi na podlagi tega navedka pripisuje Venetom spretnost konjerejstva.

Kot smo videli, Prosdocimi ne dvomi (PEL str. 237), da so Grki v dolochenem obdobju upravicheno pripisovali Venetom prednost v konjereji; toda to se nanasha na balkanske oziroma jadranske Venete. Che pa uposhtevamo Homerjeve Venete na juzhni strani Chrnega morja, v Paflagoniji, ter znamenja, da so zhiveli tudi na njegovi severni obali, je na mestu vprashanje, kako je bilo s to – v tistem chasu izredno pomembno – dejavnostjo.

 

 

Kako je pravzaprav s pojavom konja v chloveshki prazgodovini? Ker je to zanimivo vprashanje, se v tej zvezi najprej ozrimo na starejshe pisce.

 

Davorinu Trstenjaku, ki je v drugi polovici 19. st. veliko, predvsem pa nekonvencionalno pisal o Venetih oziroma nasploh o izvoru Slovanov, med katere je prishteval tudi Venete, in ki je po svoje she vedno ostajal v okviru srednjeveshke selitvene teorije, so delali in mu she danes delajo veliko krivico, cheprav ga je etimoloshka avtoriteta, akademik France Bezlaj, v veliki meri rehabilitiral, ko je v Delu 7. novembra 1981 v chlanku Trdi orehi slovenskega imenoslovja zapisal:

 

»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII, v prilogi Linguistica 150, objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu »dobra« "eine wasserreiche Gegend" (op. L. V.: vodnata okolica), ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str.108). Ta beseda me je razumljivo vznemirila. Zaslutil sem, da bi se z njeno pomochjo dalo razlozhiti nekaj imen tipa Dobrna. Na prvi pogled je jasno, da je izvedena iz iste osnove kakor »dober«, vendar je izkljucheno, da bi se -o- mogel razviti po zakonih slovanskega glasoslovnega razvoja ... Vendar so se pri tem kopichili dvomi. Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ »smled« = strazhishche, die Warte (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal premostiti nasprotje med imenom Smlednik in historichnimi zapisi 1136 Fledinich, 1214 Vlednich, 1228 Vlednic itd. ...«

 

To je dostojna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Kdor se je v resnici potrudil pazljivo preuchiti njegova dela, mora priznati, da je kot otrok svojega chasa in takratnega stanja vednosti in stopnje razvoja zgodovine, arheologije in jezikoslovja izhajal iz nekaterih predpostavk, ki jih je chas obrusil ali dopolnil (kot se je dogajalo in se she dogaja tudi »velikim« imenom svetovnega formata), saj je tudi danashnja zgodovinska veda prav tako polna hipotez in bolj ali manj verjetnih faktov. Toda po drugi plati je Trstenjak strokovno poshteno in z neverjetno energijo zbral in interpretiral neznansko kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano, podcenjeno in odrinjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev, kot opozarja Bezlaj. Poleg tega ne smemo prezreti, da je bil urednik Letopisa Matice slovenske, kjer je Davorin Trstenjak veliko objavljal, sloviti Maks(imiljan) Pletershnik, ki ga nashi jezikoslovci nenehno klichejo za pricho pri izvajanju etimologij slovenskih besed. Ne dvomim, da je Pletershnik (o)cenil Trstenjakovo delo, preden ga je objavil.

Taka zhalostna Trstenjakova usoda na slovenski strokovni sceni v marsichem spominja na petdeset let kasneje malodane prezrtega jezikoslovca Karla Oshtirja, enega najvechjih slovenskih umov.

V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.

Ko se z radovednostjo prebijamo skozi Trstenjakove spise, ki kazhejo na njegovo veliko erudicijo, spoznavamo, da sta bila takratni strokovni slog in formalna zgradba znanstvenega eseja drugachna od danashnje; to mu danes nekateri ochitajo za nazaj (kakor bi lahko pretezhni vechini takratnih znanstvenikov), ne da bi uposhtevali objektivne okolishchine tistega chasa. Poglejmo nekaj njegovih izpeljav beneshkih imen za zhivali, ki so v zvezi z nashim predmetom (TRS 1874); Trstenjakov slog in izraze sem kar najmanj spreminjal, ker se mi je zdelo zanimivo predstaviti ga bralstvu tudi v tem pogledu.

 

Trogia – Troia, Troue = scrofa, Zuchtsau, plemenska svinja

 

Poleg tistega, kar smo ob imenu Ilion zhe napisali na predhodnih straneh, sledi glede tega she zanimiv povzetek iz Davorina Trstenjaka.

Iz Svetonia (de vita Caesarum, Divus Julius 79) zvemo, da je Julij Cezar, Julius Caesar, ko je odpravil republikansko ustavo, spoznal, da Rim, kjer vsak kamen opominja na visokost senata, na chast in velika dejanja rodov in svobodnega naroda, ni prikladen za sedezh neomejenega samodrzhca. Na skrivni seji se je posvetoval s svojimi favoriti, kako bi sedezh rimskega cesarstva prestavil v Ilium, na mejo Evrope in Azije, ali v Aleksandrijo v Egiptu. Da bi strl odpor, naj bi najprej prenesli drzhavni zaklad na Vzhod, na meje Italije pa postavili mlade vojashke poveljnike. Umor Cezarja je preprechil izpeljavo te zamisli, katere se je spet oprijel Cezarjev nechak Oktavian. To se ni zgodilo brez dogovarjanja z novim dvorom; k temu je prispeval Venetchan Virgilij, ki je v svoji Aeneidi prepeval o izvoru ustanoviteljev Rima iz Troje, za kar ga je Avgustus sijajno obdaroval. Ali je tudi Livij sluzhil tej zamisli, nam ni znano, toda rimskim zgodovinopiscem je prishlo v navado dokazovati, da so Rimljani chisti potomci Trojancev, pravi sinovi Priamovi. Ker je Livij, sam iz Verone v dezheli Venetov, vedel iz venetskega ljudskega izrochila, a tudi iz Homerjevih vrstic, da so Veneti nekdaj stanovali v Mali Aziji in se bojevali v Troji, po padcu Troje pa so se naselili v jadranskem primorju, je takoj kot apodiktichno resnico razglasil, da je venetsko mestece Troja ustanovil Antenor, vodja paflagonskih Venetov, kakor je Enej juzhnoitalijansko mesto enakega imena, ko je pripeljal svoje Trojance »per tot discrimina rerum« iz Iliona skozi Carthago v Latium, poimenoval v spomin na porusheno Trojo. Virgilij je ta prihod proslavil z besedami »Teucrorum et genti nomen dedit, armaque fixit Troia ... «. Dasiravno venetskemu mestecu Troja najdemo dobro razlago v [danashnjem] beneshkem narechju (primerjaj mesta Troja na Cheshkem, Trojana na Kranjskem) in tudi v latinshchini: Troja [v Benechiji] gotovo ni dobilo imena po maloazijskem mestu, pach pa po troji, staroitalski igri ludus Troia, od troare truare (iz troare je italijansko troata, truante »lopov in cestni ropar«, ker se »hin und herbewegen, trua, Quirl«, vendar so verjeli tem pravljicam klasikov in jih she imajo za zgodovinske resnice.

V italskem jeziku se najde beseda, ki je preshla tudi iz italjanshchine v francoshchino: troia franc. troue, ki izrazha pomen »svinja, scrofa, Zuchtsau«. Ucheni Diez ima ta izraz za osnovo imena mesta Troja, in pa po slastni jedi Rimljanov: porcus trojanus. To jed omenja Macrobij (leta 395 Sat. II., 9. extr.), da je »porcus troianus« pechena svinja z vampom, nadetim s pticami brinjevkami, jerebicami itd. »quasi aliis inclusis animalibus gravidus, ut ille trojanus equus gravidus armatis fuit«, kakor glosatorji razlagajo ta izraz.

Da je Diezova razlaga besede troia, troue iz »porcus troianus« neveljavna, nam izprichuje Messala Corvinus, ki zgornje Virgilijeve besede komentira: »Troia fuit inter arma templi affixa, amorum insigne, quod nonnulli asserunt. Troia namque vulgo italice, latineque scropha vel sus dicitur, cui vocabulo licentia sui allusit poeta: quod animal, quia ejus nomen urbi Troiae congruebat, aureo vexillo insigne armorum statuit Antenor, absumptae urbis Troiae memoria (Messal. Corv. Orat. Disser. ad Octav. Aug. de progenie sua libell.).«

Troja je torej v Italiji in pri Latincih oznachevalo: scrofa, Mutterschwein, svinja, prasica. Ali je beseda latinska? Gotovo ne, ker jo she danes v beneshkem narechju najdemo v obliki: trogia-strogia (Boerio s. v.). To je torej izvirna oblika. Tema trog in italsko-latinska troia je nastala enako kakor maior iz magior, maiestas iz magiestas, italijansko saja iz sagia (pred samoglasnikom »e« se tudi v nekaterih slovenskih narechjih »g« spremeni v »j«, npr.: noje za noge, roje za roge, drujega za drugega) itd.

Naravno razlago besede trogia (tedaj praoblika slovenskega jezika, sedaj bi se glasila trozha kakor strazha iz stragia ali dusha iz duhia) zopet najdemo v slovanshchini, in sicer staroslovansko in srbsko trag, traga »porodica, generatio«. To je prikladno za oznachevanje prasice »scrofa, Zuchtsau«, saj so arijanski narodi svinjo zacheli imenovati po rodovitnosti, npr. svinja, staronordijsko svin, nemshko svein, latinsko sus, iz korena su »generare«; »sue nempe nihil genuit natura fecundius« je opazil zhe Cicero (De nat. Deor. 2, 64.).

Prav zato je bila pri arijanskih narodih svinja simbol rodovitnosti in posvechena boginji zemlje; torej che je kaj resnichnega v Virgilijevem in Messalovem porochilu, je tudi Antenor imel svoj religiozni razlog obesiti v novopostavljenem templju podobo svinje, da tako pochasti boginjo zemlje in sprosi svojemu plemenu blagoslov in rodovitnost. Trogia so slovenski izrazi v pomenu »za odgoj, plemenska«: »scrofa, Mutterschwein«. Beneshko narechje je povsod ohranilo korenski soglasnik »g« pred »i«: sagia »sorte di panno, vrsta tkanine, platna«, ital. saia, lat. sagum. Na Tirolskem je she znan izraz tousch »svinja«, brez dvoma iz trogia po sinkopi (izpust zloga sredi besede) ru, enako slovensko zhebe za zhrebe. Pri tvrobi imen za zhivali so stari narodi gledali tudi na izvor stvari, zato se nam ne sme zdeti chudno, ko vidimo, da je zhrebe v sanskrtu garbha »uterus« in nemshko kalbo »vitulus« (latinsko gremium za grebmium, italijansko grembo). Za venetsko izvirnost besede trogia govori tudi oblika strogia. Mikloshich je pri besedi trgnonti pokazal na srbsko trag »Fährte, sled« in jo je dobro zadel bistroumni jezikoslovec. Trgnonti, trgaja oznachuje v praslovanshchini isto kot grshko spasthai »ziehen; vlechi, izdreti, vzgajati«. Res je chudovito, kako so stari Rimljani, Germani in Slovani imeli enake nazore pri tvorbi besed, ki oznachujejo odgoj zhivali. Latinci imajo: educare, educatio iz duco, Nemci: ziehen, erziehen iz zveze Zucht, Zögling, Ziehling, Slovani pa traga »Zucht, Rasse; vzgoja, rasa, pleme« iz trgaja »ziehen«. Vsem je vzreja pomenila vodenje; analogen primer »vedama meita, matura virgo« iz vedu, vesti »ducere«. Tudi Grkom je gojenje vodenje »agoge« in deshki vzgojitelj »paidagogos« - voditelj. Iz iste trmatike je zhe omenjeni srbski trag »Fährte, iz führen« in trazhiti »die Fährte suchen, verfolgen«, tudi rusko trogaju »curro« prvotno ni pomenilo drugega kakor »trazhim, za tragom idem«. (Druga oblika je trzati »zihen«, iz te je slovensko trzuk »Geizhals, italijansko tarsia«, skopuh »Geizhals«, primerjaj nemshko zähe iz ziehen. Trzuk, tarsia je torej chlovek, od katerega se mora vsako stvar trzati, »iztrgati /skopuhu/«.)

Iz nobenega drugega jezika ni mogoche starobeneshke besede trogia, strogia »Zuchtsau, svinja« tako naravno razlozhiti, kakor iz slovenskega; che kdo zmore, mu je na voljo, in imel bo zaslugo za znanost.

 

Musso — Miccio, osel

 

Prvi pisatelj, ki Venete omenja, je Homer. Pripoveduje, da je Trojancem prishel na pomoch tudi Pylaimenes s svojimi Paflagonci hrabrega srca, iz dezhele Venetov, kjer zhive divje mule »othen emionon genos agroteraon« (Iliada II. 852). Strabon, govorech o pokolenju Venetov, se ozre tudi na Homerovo porochilo in pravi, da bi utegnila biti resnichna trditev nekaterih pisateljev, da so jadranski Veneti potomci paflagonskih, ker se pri obojih pojavlja enaka skrbnost pri reji in plemenitenju konj in mul. Res zanimivo, da je beneshko narechje ohranilo do danashnjega dne slovanske izraze za osla. Stara in sodobna italijanshchina uporablja asino, kar je preshlo v romanska, slovanska in nemshka narechja; a Benechan she pozna poleg italijanskega asino tudi musso »osel«, mussa »oslica«, kar ni ni nich drugega kakor praslovansko mьskъ »mulus« in mьska »mula«, starobolgarsko mьshta, mьshcha »mulus« (op.L.V.: na Gorishkem se narechno reche oslu – mush). V beneshchini se je polglasnik ь povishal v u, torej muskio, muskia, in ker se soglasnik k pred e in i v italijanshchini spreminja v chmuscio, muscia, poleg tega pa ima venetshchina she to lastnost, da sc sprememi v ss, na primer: italijansko fascio je beneshko fasso, tako tudi muscio = musso ; iz mьskъ je nastalo tudi italijansko miccio, miccia »asinus, asina«; ker sc v italijanshchini preide tudi v c, she primer: fiocina = fuscina (Diez. Gramm. 263). Slovanska beseda je tudi preshla v romunski in albanski jezik: mushkъ, muskoju. Mikloshich besedo izpeljuje iz korena mьg in primerja grshko moihos ter latinsko mingere, tako bi izraz nastal po effusione seminis ; analogni primer: sanskrtsko vrsha »taurus; bik, junec« iz vrsh »irrigare, conspergere; namakati, poshkropiti«, slovensko meresec, merjasec iz mrskati, sankrt mrsh »conspergere; poshkropiti, pobrizgati«. Zato je naravno, che iz mьg izvajamo tudi magar,magare »asinus; osel«; polglasnik ь je v srbshchini a, primer magla = mьgla. Ker domovina mezgov ni severna Evropa, pach pa juzhna, je benechansko musso in italijansko miccia prabeneshka beseda in ne iz poznejshih chasov, v katerih so s severa prishedshi Hrvati in Srbi z Benechani prishli v dotik. Za takshno trditev govori okolishchina, da Benechani uporabljajo musso v pomenu osla, ne pa mula, kar pricha, da so osla imeli za posebno pohotno zhival in ji spricho velikega spolnega nagona dali ime musk = mьskъ, fonetichno za mьzgъ, to je: »mezgovita zhival«, »animal, quod habet multum succi, seminis«. Dasiravno je koren mьg znan v sanskrtu, zendu, grshchini, latinshchini, nemshchini itd. in tvori razne besede (take so v slovenshchini: megla, mizhati, mzeti, muzha, muzhevno »succosus«, mezga itd.; grshko o-miho, o-mihma »urina«, omihle »nebula«, moihos; latinsko mingo, gotsko maihstus > novonemshko Mist, anglosaksonsko migan itd. Celo za oslov rig ima Benechan slovenskemu izrazu slichno oznako: ragiar, ragghiare »gridar come asino; rigati«), a je vendar edina slovanshchina iz njega vzela oznachbo za mulo.

 

Cavalo

 

Nad razlago besede cavalo so se jezikoslovci zhe dosti trudili. Diez ne ve povedati o tej besedi drugega kakor: cavalo »ein Wort der ital. Bauernsprache«. Toda stara Italija je imela razlichne prebivalce, tako Etrushchane, katerih narodnost she ni dognana, Ligure, ki brzhkone spadajo v pelasgijsko rodbino, razne veje Ilirov, tudi Iberce, o katerih narodnosti si uchenjaki tudi niso she enotnih misli, potem prave Italce ali Latince. Slavni jezikoslovec Lottner pishe o besedi caballus »das lateinische caballus, das spätgriechische kabales (slawisch kobyla) – ohne Zweifel entlehnt, das lateinische Wort ist vielleicht keltisch« (Zeitschrift für vergl. Sprachf. VII, 180).

Res najdemo v novokeltskih narechjih: cabal (galsko), capal, cheval (kimrishko), ceffyl (kornsko), cheval (francosko), cavallo (italijansko); vendar so vsa ta poimenovanja prishla, kakor mnogo drugih besed, iz latinshchinev ta narechja, in che pregledamo ves jezikovni zaklad keltshchine, ne najdemo niti enega prikladnega korena za razlago te besede. Jaz imamo to besedo za lastnino venetskega jezika, iz katerega je prishla v latinshchino, in kolikor je meni znano, jo je najti she najprej pri Horaciju: »... optat ephippia bos niger, optat arare caballus«.

Slovanskosti besede kobyla nihche ne taji, in che je zhenska oblika slovanska, in je -yla sufiks, ne moremo trditi, da ne bi nekoch slovanski jezik poznal moshke oblike kobьlь. In res po hribovskih krajih zahodno od Maribora govorijo koblji »equinus«, in nash chastivredni Gutsmann ima v svojem besednjaku tudi she besedo koblji »equinus«.

Estonski jezik rabi tudi hobbon »Pferd« (Huppel, Wörterbuch sub voce). Beseda je prishla iz slovanshchine v ta jezik, kakor mnogo drugih besed. Hobbon = kobon pa ni nich drugega, kakor starocheshko in starorusko komon, ker m alternira z b ; primer cheshko darebny/daremuy, pisebny/pisemny. Iz komon je komonyca »equa«, komonstvo »qualitas equi«, litovsko kummele »equa«.

Vendar je bila izvirna oblika kavon, kovon, kar potrjuje latvijsko keva »equa«, in labialec v je preshel v b ter ta v m. Zhe Schleicher (Formenlehre shtr. 95.) je kummele prilozhil h kubele in kobyla ; in bistroumni Caf trdi, da je sedanje konj - konь nastalo iz kobn, zato se ne sme primerjati nemshki Hengst »zhrebec«.

 

Caf mi pishe: »Jaz primerjam konь, kar je skrcheno iz ko(b)n, s sanskrtskim açu – açva, in mislim, da se je v slovanskem prajeziku prvotna oblika glasila: kavo – kabъ, na primer latvijsko keva »equa«. Iz kavo so nastale z dotichnimi suffiksi: kavon – kaval, kabon, kabal – kobon – kobal, kobьlь in komon iz kobon.

Kava pa je iz arjanske praoblike akva sanskrt açva po prestavi zaporedja glasov nastala tako, kakor kamen iz akman, akmen, sanskrt açman, zato tudi srbsko kobac »Sperber, ptich skobec«, cheshko koba »Lerchenfalke, skobec«, kobus, rusko kobac pristavljam k sanskrtu açvaka, açuka in latinskemu aquila

 

Tako prijatelj Caf, in jaz mu pritrjujem tako dolgo, dokler kdo kaj temeljitejshega ne pove. Sanskrtsko açu – praoblika aku pa je iz korena ak – sanskrtsko »scharf sein, schnell sein; bister, hiter, uren«, tedaj je dobil konj svoje ime po bistrosti, urnosti in hitrosti. Ako sedaj pogledamo v raznih arjanskih [indoevropskih] jezikih oblike te besede, najdemo v sanskrtu açu – açva, v latinshchini equus, equa, v anglosaksonshchini ehu, v irshchini each, v grshk. ippos. Labialec v je preshel v zendshchini v p, zato açpa, v perzijshchini asp, v osetinshchini v f, in po prestavi glasov afse za asfe, kambrobritansko osw (Britanci so glede glasu ç /s-cerebrale/ ostali na enaki stopnji kakor stari Indi. Litovci in Osetijci), litovsko aszva – ashva. Ker v nekaterih italijanskih narechjih kv preide v p, in najdemo pid za quid, pidpid za quidquid, imajo italijanska narechja tudi epus za equus, Epona za Equona »Pferdgottin, boginja konjev«. Keltska narechja torej niso premetavala zaporedja glasov, tedaj caballus ne more biti keltska beseda, pach pa venetska: kabal. Veneti so bili prvi Slovani, s katerimi so Rimljani prishli v dotik in si tako od njih izposodili caballus. Saj so Veneti sloveli zaradi svoje konjereje. Strabon (V.) pishe: Veneti so dolgo sloveli v (Illyriku in) venetski pokrajini ter so se izvrstno odlikovali v konjereji. Venetske konje so posebno Grki radi rabili pri olimpijskih igrah, tako je Shpartanec Leon (440 pred Krist.) z venetskimi konji zmagal na hipodromu (Eustath. ad Iliad. 852.) Dioniz, tiran sirakushki (405-367 pred Kr.), si je priskrbel za svojo ergolio (Gestütt; zhrebcharna) venetske kobile (Strab. V.) in zhe zelo pozni Hezihij (Hesychios) imenuje venetske konje: Endies ippoi – en to Adria ippoi. Rodovno ime je mogel slishati iz germanskih ust (vendar zna tukaj grshko endies ippoi oznachevati tudi konje, ki se pod milim nebom – endioi prosto plodijo in zhivijo, ker Hezihij /Hesychios/ na drugem mestu rabi: Enetidas polois ter peri ten Adrian Enetidos), ker so Venete le Germani imenovali Wende – Winde.

Tako je mogel tudi Sophokles iz germanskih porochil zvediti, da Indoi nabirajo in prodajajo jantar. Soglasnik v so Grki perhorescirali, zato so pisali: Endies namesto Vendies, Indoi namesto Vindoi, Enetoi namesto Venetoi.

Venetske konje Hezihij (Hesychios) imenuje likospades »vom Wolfe zerrissen; od volkov raztrgani, oklani«, ter likoforoi »Wolfträger; nosilci volkov« in Strabon pripoveduje nekakshno smeshno zgodbico, zakaj so venetski konji imeli znak volka na hrbtu. O tem znaku bomo obshirneje spregovorili na drugem mestu, tu samo opozorimo, da je utegnil Strabon zgodbico napachno razumeti, ali pa so mu jo zhe skazheno sporochili. Volk je bil v mitologiji starih Slovanov simbol zime, a konj simbol sonchnega boga, zato chrni konj simbol Chrnoboga, beli konj pa simbol Beloboga. Che je chrni konj imel vzhgan znak volka na hrbtu, je to izrazhalo mitichno naziranje, da je bil konj posvechen chrnemu bogu, katerega kraljestvo traja chez zimo, che pa je beli konj imel vzhgani znak volka, je s tem bilo izrazheno, da je jaro, poletno sonce zmagalo nad zimo – Belbog chez Chrnoboga. Tako vrsto konjev so redili posebno v okolici Timava. Strabon (V) omenja, da je tam stal Diomedov tempelj in so mu belega konja darovali kakor polabski Slovani Svetovitu. Gotovo v Diomedu tichi kakshno venetsko-slovansko bozhanstvo, sicer pa zna biti tudi Diomed pravenetska beseda. Za prvi del imena Dio- najdemo v staroruskih rokopisih govor o bogu Diji: »mnjashche bogy mnogy: Peruna, Horsa, Dija i Trojana«, (Slovar cerkv.-slavj. jaz. II, 49). Drugi del besede -med se zna izvesti iz »medem circumago; drehen, quirlen; (za)obrniti, (za)vrteti, (po)vrniti« in tako bi Diomed oznacheval »der Lichtquirler, Lichtdreher; ki vracha svetlobo«, ker dij se ujema s sanskrtskim bozhanstvom. Litovci so poznali bozhastvo Divirikis, kar oznachuje »Lichtherrscher; vladar svetlobe«, tudi krajevno ime nedalech od Timava: Divacha bi she utegnilo opominjati na chashchenje Dija in Dive, ker tudi zhenska boginja Diva je omenjana v staroruskih rokopisih zraven bozhastva Dija (glej Uchenija zapiski II, 2, str. 79.) [op. L.V.: v neposredni blizhini Timava je grad Devin]. Vendar je utegnila biti legenda o grshkem Diomedu, o katerem govori Skilaks (Scylax 16), da so ga posebno Umbri (Ombrikoi) chastili, zgolj preneshena na venetsko podrochje ali pa je tam zhivela kakshna italska [umbrijska?] naselbina, ki jo je tja zvabila trgovina in je postavila svetishche svojemu mitichnemu pradedu.

 

Ceva ali keva, krava

 

Razen starovenetskih besed trogia in musso nam je antichni pisec Columella (De re rust. IV, 24) ohranil drugo zhivalsko ime: ceva. Takole pishe: »melius etiam in hos usus (tj. za prirejo telet) Altinae vaccae parantur, quas ejus regionis incolae cevas appellant«. Altinum je bilo slavno trgovsko mesto v dezheli Venetov (op. L.V.: nekoliko severneje od Benetk in nekateri ga shtejejo za prvotne Benetke; o tem sem vech pisal v Davnina govori). Sicer so nekateri hoteli brati namesto Altinae – Alpinae, kakor npr. de Bellognet, ker Columella (VI, 26), govorech o izvrstnosti altinskih ovac, uporablja obliko »altinates oves«; vendar je morala biti v rabi tudi oblika »altinae«, saj jo rabi Tertullian (De pallio 3), pishoch: »nec de ovibus dico Milesiis et Selgicis et Altinis«. Tudi zaradi pisave cevas so izdajatelji Columellovih spisov v dvomih. Nekateri se potegujejo za obliko Gevas. Pomota se je lahko zgodila pri prepisovanju, ker sta si chrki C in G le malo razlichni. Che je gevas pravilna pisava, nam ni treba pri razlagi besede segati dalech in ji najdemo v slovenskem gava, po oslabljenem samoglasniku geva, naravno razlago. Gava-geva je tematska beseda: gavedo-govedo, sanskrtsko go »vacca, krava«, starozgornjenemshko chuoa, chua, chuo, staroarmensko gov, novoarmensko kov, zendsko gao. Ker se je, kakor je Corssen (Corssen Lat. Ausp. II. izd. I, 48, Diez Rom. Gramm. 250 itd.) temeljito dokazal, pri starih Latincih, vse do 5. stoletja soglasnik c pred e in i izgavarjal kakor k, tedaj smemo cevas izgovarjati kevas, in Latinec Columella je lahko premalo natanko pazil na izreko ter spremenil guturalca. Tudi se narechno g in k rada izmenjata in tako chujesh izgovarjati: grushka, krushka in hrushka. Che se obrzhi branje kevas namesto gevas, bi utegnilo razjasniti pomen besede keva : kava, diminutiv kavka, kar je prvotno oznachevalo junico »pulla«, ker se je ohranila she v novogrshchini, kamor je beseda iz slovanshchine prishla: kaukiza – »kavkica, ancilla, amasia, dekla, sluzhabnica«. Kava-kavka, kavkica pa se ujema s sanskrtskim gava »pullus; mladich, pishche, putka, mlada stvar sploh«, tako da pomeni keva »junica; juvenca«. Mesto Altinum je slovelo tudi zaradi izvrstnih ovac in sem zhe omenil, da uporablja Benechan besedo bizarin za »ovco«, ki se ujema s slovensko bica. Tam so delali iz srshchi oblachila, ki so dobila ime srshcha, sarshcha, kar je Benechan spremenil v sarza in Italijan v sargia, Nemec pa v Sarsche. To je srshasto oblachilo, iz srshchi, rusko srsht »grobe Wolle, groba volna«.

 

Birrachio = birach, birak, birka; vipio in drugo

 

Leto staro goveje zhivinche je tudi birrachiobirak, primer birka »ovca«, kar je preshlo tudi v madzharshchino, v sanskrtu bhiru »koza«. Besede bradume »goveja zhivina za pleme« in procoio sem zhe razlozhil. Naj she omenim pticha, ki ga Plinij imenuje vipio, beseda, ki jo imajo vsi glosatorji za nelatinsko. Vipio je mlad zherjav. Gotovo je Plinij ime slishal v dezheli Venetov (op. L.V.: bil je rojen v Veroni; v zvezi s Plinijem je znamenit, samo pri njem naveden izraz »veverica« – gl. Davnina govori), in zopet edino slovanshchina pozna vyp, tako v praslovanshchini in rushchini, »grshko laros, nemshko Seemöve; morski galeb«; tudi v pomenu »koloios, Dohle; kavka«. Beneshko chizza, chizzeta »la femina del cane, cagna; psica« sem zhe omenil in primerjal praslovansko kuchka, koushchьka, primerjaj she: kuchak, kucha, cuca, cucka, cucak, kuja, kusa, kujica itd., sama poimenovanja za pasji rod. Tezhko izvirno latinsko in sploh italsko je catus, beneshko gato »machek«, ker to besedo poznajo shele zelo kasni latinski pisatelji okoli srede chetrtega stoletja. Vegetius (leta 300) imenuje nekakshno bojno orodje catus, primerjaj praslovansko kotka »felis, feles; machka«, kotva »ancora; sidro«, analogno slovensko machek »felis ter ancora«, litovsko kate, latvijski katins, sicer tudi staronordijsko kottr, staronemshko chazza = chatta; vendar ima slovenshchina she glagol kotiti »gignere, roditi«, in gotovo so Latinci catus lazhje dobili od Venetov kakor od severnih Germanov. Srbi v Chrni gori poznajo kot »die Brut; zalega«; Rusi in Poljaki kot, machek; Chehi kochichka, kotichka »Kätzchen«. Machka in machke severni Slovani ne poznajo, temvech le kotko. Benechani imajo she mucia, slovensko muca, mache, in pa mona, monin ; na Koroshkem je tudi muna znano v pomenu machke. Mona, muna je menda skazheno iz besede maimun, ki jo poleg Slovanov poznajo tudi drugi vzhodni narodi.

Kozji samec se v beneshchini reche beco; Kurelac (Imena domachih zhivotinja, str. 38) navaja med raznimi kozjimi imeni tudi bokan, bokesh, bokile, primerjaj z nemshkim Bock. Mlado purico imenuje Benechan pita, menda isto, kar je v slovenshchini puta, sanskrt poti »latinsko pullus« ; sem spada tudi latinsko puta tudi italijansko puella in slovensko puca; t se je spremenil v c, primer: butiti in baciti, goltati/goltniti in golcnoti, hrvashko utaptati in ucaptati, vickast za vitkast itd. O zhivini, ki se poja, pravi Benechan truparse; slovensko trupati pomeni treti, zato: »Krave se trupajo in krave se terejo, drvijo=pojajo, lovijo, tirajo, gonijo« itd. Za capra rupicapra, capra selvatica obstaja izraz camozzo [gams], Slovenci v rezijanski dolini ji pravijo kamocha ; »rupicapra, Felsbock, Steinbock« je gotovo slovensko ime iz kamъi »Stein, kamen«. Omeniti moram she ime pticha: astor »Hühnergeier«. To besedo je najti pri latinskih pisateljih 4. stoletja. Gotovo je starovenetska in je preshla tudi v pismeno italijanshchino v obliki astur; to pa ti drugega, kakor slovansko ast, prejotovano jast »accipiter, jastreb, sokol« tudi jastran. Beseda je bolj znana v obliki jastreb »aecipiter variegatus«, litovsko raibas »varius«, latvijsko raibo, zato praslovansko renbka »perdix, jerebica«, rusko rjab > reb »varii coloris«. Sufiksa or, ur v astur-astor sta slovenska. (Op. L. V.: To vprashanje jastreba je temeljito obdelal Karel Oshtir v Drei slavische Vogelnamen in etruskische Sprache s primerjanjem treh slovanskih ptichjih imen: jastreb, kanja in lunj v etrushchini – glej mojo knjigo Megalitski jeziki.)

Kaj pa pantegana? Benechani tako imenujejo »sorze de canal, ratto d«acqua, Wasserratte«, slovensko potgana [podgana]. Diez misli na »pantex, Dickbauch; trebuh, chreva«, drugi na grshko pontikos, latinsko ponticus mus, iz pontos, pontus (op. L.V.: nekateri izvajajo iz grshkega pontos, ker naj bi to bila »mish s Ponta ob Chrnem morju«), Pantano v beneshkem narechju oznachuje muzho, mochvirno (zato pleonazem: die pontinischen Sümpfe), sanskrt patha »aqua«, pathis »mare«, praslovansko pot »idros«, slovensko pot »sudor, aqueus humor«, gotovo nekdaj tudi »voda« in podobni pomeni, primerjaj ime srbskega v muzhi stojechega mesta Pantjevo-Panchevo. Pantegana bi torej bila »die Sumpfbewohnerin, prebivalka mochvirja«. Misliti bi se tudi dalo na gan, srbsko ganjevi »gnoj, goveje blato«; tedaj pantegana, podgana »die sumpfschmutzige, durch Morast verunreinigte«. Res je chudovito, da to besedo poznajo samo Slovenci, istrskim in dalmatinskim Hrvatom, Srbom, ki so blizhe Benetk in pogosteje z njimi obchujejo, pa je celo neznana. Pantegana zna tudi biti adjektiv (pridevnik) in enak latinskemu ponticanus, tedaj pantega za pantica.

 

Civeta = ciba

 

Boerio pishe, da civeta oznachuje »giovenca, vacca giovane, che non ha anocora fruttato, e non e stata posta al giogo; junica« – civeto »birracchio, vitello dal primo al secondo anno, e che non sia stato ancora posto al giogo; junc«. Ker sta civeta in civeto »voculae diminutivae«, nam ostane: civa, in ker beneshchina in italijanshchina labialca b in p prehajata v, na primer: beneshko cavrone, cavra = caprone, capra, bevere za bebere, bibere, Tevere za Tiberis, cavallo za caballo, smemo postaviti temo: ciba. Res je, da to besedo izrazhajocho pomene »pullus, Junges, mladica« najdemo edinole v slovanshchini in pa v benechanshchini; v rushchini cyba »mlada koza«, v hrvashchini ciba »jarchica, jarika«, cibak »mlad petelin«, slovensko cibica »Hühnchen, pile, pishche« in zopet v hrvashchini ciba »kujica, mlada psica«. Zhe vrli Kurelac (Imena domachih zhivotinj, str. 55) je podal razlago: cebati, cibati, po Stulichu, culjati »agitare«, cebaljka »zibel, gnezdo; cunae«, v mochno nazalizirani obliki: cembanje »motus oscillatorius«, cebkati »z repom migati, tresti«. Slovani so imenovali tiste zhivali cibe, ki so zhivahne, nemirne »agibiles« (primeri: agnus, iz agere, koza iz kadzh »agitare«, rusko chigara »ovca«, chiger »valchek«); enaka znachilnost velja za pile, kuzhka, kozico in pri Benechanih za telichko in junchka. Za cibe primerjaj sanskrt cibhja »juvencus«, malorusko chaban, vol; glagol cibh pa se je she ohranil v metaforichnem pomenu »gloria; chast, slava«. Koren ceb, cib »agitare« zagotovo ni razlichen od sanskrtskega cev »agare, adire foeminam, virum; moshki«, cevas in cephas »penis«, slovensko cebe, slovashko cibelj »penis«, starocheshko kepa »vulva«, staronemshko chepis, chebis, novonemshko Kebs (weib); menda odtod beneshko reduplicirano cicibeo = cicibelj? Zanimivo, da to besedo najdemo she drugje, in sicer pri prebivalcih v valishkem kantonu, v okolici sel: Gradec, Kremenica, Luk, Visoje, Grona, Kunice, Bumplice, kjer tudi kozo kakor Rusi imenujejo: tschiehva (tako pishe Malten, Bibliothek der neuesten Weltkunde, Aarau 1834 T. I. 28-50-190-216). Na to podrochje postavlja tudi Plinij (11, 42) mesto Ceba, v katerem so delali izvrsten sir iz ovchjega mleka, ki je v stari dobi zelo slovel pod imenom cebanus caseus. Tukaj najdemo Salasse – Salashane; gotovo so to bili venetski izseljenci; Poljak she denes imenuje vlashko ovco cab, caban. Iz venetshchine je beseda prishla v shpanshchino: chivo »kozlichek« in v nemshchino »Zibbe, Lamm«; v albanshchini tsjap, tsiep; valishko narechje ima tzap; italijanshchina zeba »koza«. Italijan navadno imenuje ovco pecora , Benechan piegore iz pecus, kozo Italijan capra, caprone, Benechan cavra, crava, cavrone in ovna montone, mondon »der grosse Hoden habende«. Civeta, Civeto, Civa, cyba,cibak, ciba, cibika so torej zrasli na deblu slovanskega jezika, beneshka civeta, civeto je ostanek iz jezika starodavnih Venetov in neovrgljiv dokaz za njihovo slovanskost. Iz druge tematike je italijansko civeta »Käutzchen; chuk«, in sicer iz beneshkega zoeta, kar je skrajshano iz cioveta, slovensko chovik, hrvashko chuvetina, vrsta sove »Nachteule; chuk, skovir«. Pach pa je iz korena cib beneshko civada »vela dell'albero di bompresso, che e sopra la prua della nave; jadro na poshevnem jamboru, kosniku, stozhini, ki je nad premcem«, tudi beneshko civea, civeo, civera »sanke, Schlitten«, primer hrvashko cebaljke »cunae, Wiege; zibel, zibka«, tudi civiera »strumento fatto a somiglianza di bara per uso di trasportar sassi, terra e simili; naprava, narejena po zgledu na nosila, za prenashanje kamna, zemlje ipd.«, civda »traha, Schleife«. Spet drugam spada italijansko civaja »Hülsenfrüchte; strochnice«; ta beseda se mi dozdeva skazhena iz slovenskega sochivje (primerjaj tudi rusko checheva, chechevica »legumina; strochje«; grshko-latinsko pissos, pisos, pisum »grah«; ujema se z nemshkim fesa »Hülse« in srbsko chichevac »pasulj, sitan grah; legumina«, in so je odpadel, [podobno] kakor pri besedah: baco za bombaco, bilico za umbilico, cesso za secessus, cimento za specimentum, ciulla za fanciulla, strumento za instrumento, lezia za delicia, nemigo za inimico itd.)

 

Manza

 

Jezikoslovci so zhe dovolj ugibali in primerjali, od kod bi to besedo izvajali. Beneshchina pozna manza »amorevolezza; ljubeznivost«, manza »buessa, vacca, manzetta, giovenca, vaccarella; krava«, manzetto »bue giovane, civeto, manzo, toro castrato; tele, junec, volichek«, manzolame »quantita di bradi o sia di bestiame vaccino da tre anni addietro; chreda manj kakor tri leta starega goveda«, dakoromunsko mänzu »pullus equinus; zhrebe«, v srednjeveshki latinshchini: manzius, manzia »vitulus anniculus; enoletna teleta«, manzolum »corium vitulinum; telechje usnje«, novogrshko mantzeta »juvenca; junci«. Vsem tem besedam je mati venetshchina, in Diez je zelo zashel, che misli, da je manzo iz mansuetus [krotek, udomachen]! Da je to praslovanska beseda, izprichuje okolishchina, da jo najdemo pri Nemcih, ki so ali bili sosedje Slovanov ali so se z njimi pomeshali. Tako je na Bavarskem (Schmeller II, 604) Manzkuh »vacca sterilis; jalova krava«. Tudi Hofer (Zeitschrift für die Wissenschaft der Sprache II, 233) pishe: »Im Salzburgischen wird eine Kuh gemänzt, wenn sie nicht gleich zum Stier gelassen, sondern eine zeitlang verhalten wird«. Na Tirolskem (Schöpf, Tyrol. Idiotikon s. v.): »Mänzen hart, anstrengend arbeiten, eine Kuh mänzen, länger nicht zum Stier lassen«. Na Koroshkem (Lexer, Karnth. Worterb. 190): »Menz, adjektiv von Küheu, gelt (jalov), im Oberliesachthal, menzen »castriren; skopljen«; primerjaj beneshko: manzo »toro castrato; skopljen bik«. Vse te besede so iz slovanskega korena: mank, menk »mollescere, mitescere«, mancati »affricare«, mencati »atterere«, tedaj beneshko mauza iz »mancia, mollities«; manza »pecus molle, mite, das weich, zahm gemachte Rind«; manzo v pomenu »toro castrato« tudi ni nich drugega kot »smancana zhival«; primerjaj hrvashko mencati, mancati, smancati = tlachiti, tolchi, ribati. Iz tega korena je starobolgarsko manka, monka, monchit, litovsko minksti, manksztyti »erweichen, mürbe machen«, latvijsko brez nosnika mak »plagen«. Brez nosnika je sorodno latinsko macerare (Corssen I, 395); nemshko Muhhan (novonemshko mühen, Mühe), gotsko muka »sanft«, staroskandinavsko mjukr »mollis«. Ker imata beneshchina in italijanshchina iz latinske teme mac : magro, magrezza, ne moremo beneshko manza pridati k latinskemu macero. (Op. L.V.: Devoto razlaga manzo, v vulgarni latinshchini domnevno *mandjus, predromanskega-alpskega izvora, medtem ko Zingarelli pravi, da je beseda manzo predindoevropskega izvora. – Torej ochitno nima romanske etimologije!)

 

*

Tako je razmishljal in pisal Davorim Trstenjak proti koncu 19. stoletja in je nashel dovolj gradiva za slovansko etimologijo beneshkih besed, ki jih je povzela zhe latinshchina ali kasneje italijanshchina, po njegovem mnenju pa izhajajo iz stare venetshchine. Ne prav veliko drugachne metode uporabljajo sodobni pisci.

 

Vzemimo na primer razglabljanja o konju, ki je predstavljal v onem chasu izreden dosezhek udomachevanja zhivali, saj je bil vsestransko uporaben, zlasti kot tovorna in delovna zhival, kasneje pa she za jezho; Veneti pa so se odlikovali v konjereji.

Dokaj obsezhno monografijo Hippologica accadica (hipologija je nauk o konjih in njih vzgoji ter reji) je objavil Armas Salonen, v okviru izdaj Finske akademije znanosti v Helsinkih (SAL/H), ki se mi zdi vredna uvrstitve v ta pregled, saj omogocha primerjave z najstarejshimi dokumenti iz akadskega obdobja, ki se torej navezujejo na dogajanja v Mezopotamiji, zachenshi s 4. tisochletjem pr.n.sht. Ker sem o akadski civilizaciji veliko pisal v Jantarski poti, tu ne bi ponavljal, zadrzhal pa bi se na nekaterih podrobnostih, ki so v zvezi s konji, pri chemer so v ospredju izrazi. Salonen izhaja iz arheoloshke predpostavke, da sta bila, kazhe da zhe v 4. tisochletju pr.n.sht., uvedena v Mezopotamijo konj s severa oziroma severovzhoda (Iran?) in osel verjetno z arabskega juga, che ne iz Afrike, zato naj bi se prav na tem podrochju pojavili prvi krizhanci med obema – mule in mezgi. V lingvistichnem smislu je nekaj nejasnosti, che naj bi najstarejshi ideogrami nedvoumno oznachevali bodisi osla bodisi konja, zato nekateri menijo, da je konj v Mezopotamiji shele od konca 3. tisochletja pr.n.sht. – razpon je dokaj velik – zelo verjeten pa se mu zdi zachetek 3. tisochletja pr.n.sht. kot pravshnji chas. Eden najstarejshih zapisov, ki omenja konja, je po vsem sodech v »pesmi o Shulgiju«: anshe-kur-ra har-ra-an-na kun su-su-me-en »konj zunaj (karavanske) poti z vihrajochim repom«, (anshe-ger-nun-na »Maulesel; mezeg«), pri chemer je tu »konj« razumljen kot udomachena zhival, saj bi drugache pristavek har-ra-an-na »zunaj (karavanske) poti« ne imel smisla. Najstarejshi zanesljivi zapis o konju v akadskem besedilu je iz glinastih ploshchic iz Kapadokije v Mali Aziji (!), v obliki si-si-e, kar je morda tudi v osebnem imenu Shu-su-su in Su-su-wa. Seveda je zraven she vrsta drugih vprashanj: kdaj so konja zacheli udomachevati – na samem zachetku morda zgolj za prehrano – in kdaj za tovorjenje, vleko voz, oranje ter ne nazadnje za jezho in kako je bilo pri tem z uvedbo vajeti, sedla ter stremen. Natanchnejsha jezikovna analiza nakazuje mozhne odgovore na ta podrobnejsha vprashanja.

 

1) anshe-kur-ra, anshe »osel« ima dodatek kur, ki je lahko v pomenu »gora, gorovje«, toda tudi »tujina, inozemstvo« ali she »vzhod«, kar jezikoslovce navaja na sklep, da gre za oznako »osel iz tujine« ali mogoche »osel z vzhoda«. Seveda je zadeva bolj zavozlana, saj bi teoretichno namesto kurra lahko izgovarjali kura, ker to omogochajo razlichni zapisi, kar pojasnjujejo s tem, da je izvirno to bilo specifichno geografsko ali etnoloshko ime neke tuje dezhele, podrochja, mesta ali ljudstva z vzhoda. Salonen se nagiba k razlagi, da so zhival preprosto imenovali »osel iz tujine«, vendar kdo lahko oporeka, da ni zanesljivo, ali je pod to oznako v resnici mishljen konj. Da je tako, pritrjuje vrsta drugih indicev.

2) anshe.kur.ra=sisu pomeni »konj«, ker najstarejshi akadski zapisi iz Kapadokije sisu ustrezajo sumerogramu anshe.kur.ra, in pomenijo »konj«, kasneje je bil logogram skrajshan na anshe.ra. Razlaga te besede pri dolocheni etimoloshki sholi podlega predpostavki, da je akadsko sisu izposojenka iz indoevropejshchine, natanchneje iz njene arijske veje, kjer se glasi asuas (v kentumskih jezikih ekuos). A ni treba, da je prishla beseda z zahodne smeri s priselitvijo indoevropskih ljudstev chez Kavkaz v prednjo Azijo, Mezopotamijo, Perzijo in Indijo ter tudi k azijskim ljudstvom, vendar ne pred letom 2000 pr.n.sht., saj naj bi hebrejska oblika sus izhajala neposredno iz indijsko-arijskega: asuas > asuus > (a)sus. Toda kopja se krizhajo, in medtem ko nekateri opozarjajo na oblike: hebrejsko parash, arabsko farasu, staroegipchansko faras »konj« in jih povezujejo z imenom »Perzija«: staroperzijsko Parsa (novoperzijsko Pars, Fars), babilonsko Parsu, hebrejsko Paras, egipchansko-aramejsko Prs, to naj bi govorilo za vzhodni izvor konja, drugi podobno zagovarjajo zahodno smer in vzporejajo akadsko sisu, aramejsko suseja, hebrejsko sus (iz mnozhinske oblike susim < suseja) »konj«, in elamitsko Shushun, Shushen, Shushin, akadsko Shushinak, Shushan, asirsko Shushan, hebrejsko Shushan itd. s »Susa«, cheprav za te kombinacije niso reshene vse tezhave s sichniki. Obstajajo imena mest, v katerih je indoevropska osnova »konj«: Susita (mesto v vzhodni Jordaniji), zapisano v rabinskih besedilih, od koder je grshko ime Ippos zgolj prevod, arabsko susitun in Susija; poleg tega she ime mesta Siissuu/Siissu/Sizuu v besedilih Asarhadona. Tudi staroegipchansko shshmt je menda iz severnokananskega shshwt.

3) muru, nisqu in murnisqu, muru < muhru (arabsko muhru) »zhrebe«, zhenska oblika muhratu, pomeni »mlada zhival« (konj, osel), podobno je buru za govedo in parru za ovce; kar bi si razlagali »sesalci mleka«; nisqum »izbranost; splendor«, ni-is-kum; primerjaj »boginja Dingirmah je rodila izbranega, chudovitega osla – to je v skladu s tedanjimi pojmovanji, da so vse povezovali z bozhanstvi in za dobro pasemsko vzrejo zhivali so njim pripisovali zasluge, vkljuchno z njihovim rojevanjem.

4) murnisqu < mur nisqi »izjemno obilje; plemenit konj«, kar meri na razvito konjerejo, ki zhe vkljuchuje selekcijo in krizhanje in plemenitenje pasem.

5) pithallu; sisu sha pithalli »jezdni konj« za razliko od sisu sha niri »okomateni, vlechni konj«; iz pit »rogovila, vilice«; hallu »oznachuje del trupa primernega za okomatenje konja«; pit-hallu je »okomateni konj, osedlan konj, konj za jezho«.

6) uru »zhrebec«, uritu »kobila«, uru(u) »hlev, staja« in »konj«; uporaba uru in urati v pomenu »konj« in »kobila« je zagotovo drugotno, izvedeno, tako kot je v nemshchini Stall (to je starejshe kot francoskega etalon > angleshko stallion) in tezhi k rabi Stall za »edle Pferde; plemenskega konja«, kar kazhe na prvotni pomen, kot danes rechemo »konj iz hishe ali iz hleva« v smislu skrbne nege; podobno se je zgodilo z besedo uru »tesarski izdelek, ograjen prostor, okol«, ki je sprva oznachevala hlev in shele nato njene dragocenejshe prebivalce – konje. Hetiti so uporabljali svojstven izraz hurki za »voz«, ki dopushcha vzporejanje z uru »konj«.

 

Lingvistichne analize nam ne dajejo jasnega odgovora, od kod je prishel konj v Mezopotamijo, a zhe v svojih prejshnjih esejih, v katerih se je Salonen (SAL/W in SAL/C) lotil jezikovnega vidika izvora in uporabe voza, se srechuje s podobnimi tezhavami, ko ni mogel nedvoumno ugotoviti njegove prave domovine. Dognati pa je mogoche zanimiva dejstva, da za poimenovanja posameznih delov voza Mezopotamci enkrat izhajajo iz analogij s plovili, ki so starejshe prevozno sredstvo, drugich so to antropomorfizmi, po delih telesa. In cheprav gre pretezhno za izraze, vzete iz mezopotamskih jezikov, to ne dokazuje, da je voz njihov izum, saj je zadaj vrsta razvojnih stopenj, ko je voz polagoma dozorel do take oblike, ki je omogochala njegovo uchinkovito gospodarsko in zlasti vojashko uporabo. Za slednje je bila pomembna, verjetno hetitska, inovacija voza z dvema kolesoma s po shtirimi naperami in s tezhishchem obremenitve na osi. V jezikoslovnem smislu je v Mezopotamiji tudi za vozove in njihove dele ter opremo zaznati medsebojne vplive iz shirshega okolja. Salonen (SAL/W str.3) ugotavlja zanimivo dejstvo, da babilonski besednjak v zvezi s kopnimi prevoznimi sredstvi: vozovi (cars – shtirikolesni vozovi, pretezhno za tovorjenje), koleslji (chariots – dvokolesni bojni vozovi), sanmi, nosili ipd., ni tako bogat, kakor pri plovilih. Obstaja mnozhica dobro ohranjenih pristanishkih dokumentov, ki nam omogochajo natanchno spoznati velikost in shtevilo posameznih delov najraznovrstnejshih tovornih (teh je bilo veliko vech kakor onih za prevoz ljudi) plovil razlichnih velikosti. Lushki dokumenti iz obdobja Ura nam celo omogochajo rekonstruirati takratne ladje. Vendar – na zhalost – nimamo podobnega gradiva za poznavanje kopnih vozil.

 

Enako velja za Egipt. Staroegipchanski viri vsebujejo veliko manj podatkov za kopni transport; konji in vozovi so prvich omenjeni med 15. in 16. dinastijo, in v egipchanskem besednjaku je najti vsega okoli 60 izrazov, povezanih z njimi, pa she od teh je velik del nejasnega pomena. Podobno kakor v Mezopotamiji jih je tudi v Egiptu vechina prevzeta iz brodarstva. Iz chasa gradnje piramid so napisi, ki vsebujejo besedo hdj »pluti s tokom«, pozneje pa »potovati proti severu, ne z ladjo«; hnj v piramidnih napisih pomeni »veslati«, od 20. dinastije naprej pa »potovati z vozom«. V zgodnjem obdobju je n«j pomenilo »potovati po kopnem« in shele kasneje »potovati z vozom«. Babilonci so sorazmerno pozno vpeljali vozove s konjsko vprego, cheprav so poznali konje, po vsem sodech, vsaj zhe od prve polovice 3. tisochletja pr.n.sht., a niso bili kdo ve kako razshirjeni vse do srede 2. tisochletja pr.n.sht. Hamurabijev kodeks ne omenja konja in she manj koleslja (chariot=lahekdvokolesni vprezhni voz s konjem), marvech le vlechni tovorni voz z vprego drugih zhivali, erriqum. Kljub temu, da je prishlo na dan nekaj glinastih modelchkov voz, so pravi arheoloshki ostanki shele iz sumerskega in asirskega obdobja, tudi ni znana kakshna risba o njih iz chasov stare Babilonije. Vendar je nekaj napisov, ki kazhejo na obstoj voz, kot je na primer na 5. glinasti ploshchici »HAR-ra=hubullu« besedila, ki v prvih 99 vrsticah nashteva razlichne vrste voz in njihove sestavne dele, in je nadaljevanje 4. ploshchice, kjer so sploshno opisane rabe prevoza in je velik poudarek posvechen cholnom in ladjam ter njihovi opremi. Natanchno sicer ni mogoche vsega razbrati, ker so klinopisni ideogrami morda napachno razumljeni, vendar je gotovo, da so poznali narkabtu »dvokolesni lahek voz«; sabarru je neznana vrsta voza; majaltu »voz z volovsko ali drugo nekonjsko vprego«; eriqqu »voz s shtirimi kolesi« itd. Prav narkabtu je zanimiv, ker naj bi vseboval koren rkb »nositi, prenashati«, od koder tudi rukubu »voz« in »ladja za ljudi«, iz semitskih jezikov naj bi preshlo tudi v egiptovshchino mrkbt. Po mojem mnenju ni mogoche spregledati dolochene podobnosti med rukubu in rusko korablь, srbsko korab, korabalj »ladja« (pri chemer je nastal znani prehod iz rkb v krb), slednje je iz ruske osnove korobitь »zvijati, upogibati, kriviti, krch(iti); vijugati«, kar je temeljni postopek za pletenje koshar ipd. iz vrbovega shibja, od koder tudi korba, korpa »koshara«, cheprav nekateri to izvajajo iz romanskih jezikov s posredovanjem nemshchine, a se mi zdi nevzdrzhno. Tudi prvotni cholni so bili v obliki koshar, torej spleteni iz shibja ter zamazani s smolo, terom ipd. Poleg tega imamo na voljo she korjabatь, korjabitь »grebsti, struzhiti, dolbsti«, (sh)krabljati>krebelj, ki je pri izdelovanju cholnov, ne samo drevakov, prav tako osnovni postopek za izvotlitev debla ali za tesanje tudi sestavljenih plovil.

 

Podobna je primerjava s kurba »meretrixs« z vrsto razlichic v vseh slovanskih jezikih, cerkvenoslovansko kurъva, praslovansko *kury, *kurъve (iz slovanskih jezikov v madzharshchini, romunshchini, albanshchini, novogrshchini), torej iz korena kurъ > kurica, kurka »vulva« in tudi kurec, kurьcъ »penis« (ESSJ), kar bi dalo misliti na podobnost med »vulvo« in cholnom (zraven she: splav, splaviti »abortirati«). Poleg tega navaja Bezlaj pod geslom Kurent tudi naslednjo podrobnost: »Ker pricha slovensko ukiriti se "nastaniti, namestiti, ugnezditi se" in slovensko ukrcati "nastaniti se na ladji" ...  na izgubljeni pomen slovanskega kur(i)ti "ustvarjati, snovati, graditi" ... «, mislim, da se relacija ukiriti se »vkrcati se« smiselno poda h kurъ > kurica, kurka »vulva«=choln. Posebej je pomembno za nashe razmishljanje, da prihaja iz Kapadokije hetitski najstarejshi zapis besede narkabtu za dvokolesnik iz okoli 2100 pr.n.sht., kjer so zanj poznali tudi izraz tiiarita. Poleg tega so Hetiti poznali she izraz huluganni »shtirikolesnik«. Hetitshchina je v osnovi indoevropski jezik, kar dovoljuje, da iz teh hetitskih izrazov izvlechene chlene primerjamo z morebitnimi slovanskimi koreni; narkabtu > na-rk(a)b-tu smo zhe obdelali kor rkb, smpredpono na- in pripono –tu.

Druga beseda je huluganni > hu-lu-ga-nni »shtirikolesnik«; (1) za prvi del imamo slovensko hulu < huliti, hulim »kriviti, upogibati, krchiti«, izvedenke prihuliti, pohuliti ipd., k temu hula »lok, grbina«; podobno v drugih slovanskih jezikih; dublete so tudi z zachetnim k- za osnovo *kou, *keu v enakem pomenu »kriviti, upogibati« in kazhejo na razlichne praslovanske reflekse (ESSJ). Po mojem mnenju pomenska vrednost »krivljenje, upogibanje, lok« veliko bolje razlozhi in potrjuje osnovni postopek za izdelavo kolesa, je pa res obichajna razlaga za kolo, v mnozhinski obliki kola »shtirikolesni voz«, kot sploshnoslovanski izraz, praslovansko in starocerkvenoslovansko kolo k indoevropskemu korenu kuel »vrteti, stanovati« (ESSJ). Indoevropsko kuel »vrteti, stanovati« se mi zdi nepreprichljiva ali vsaj ne primarna razlaga, ki jo uspeshneje nadomesti hula »kriviti, upogibati, lok«, od koder dubleta kula. (2) Na drugi del ganni se navezuje slovansko goniti »tirati, poditi, voditi«; izprichano je staro razmerje med *gon in *gen, v sodobnem knjizhnem jeziku so danes s tem redke sestavljenke (ESSJ). Che sestav hulu + ganni vzporedimo s hula »kriviti, upogibati, lok« + goni(ti) »tirati, poditi, voditi«, dobimo smiselni izraz »goniti kolo«=voz; take stare tvorbe kot kolovrat, kolobar, kolovoz ipd. so v tem smislu zgodovinsko in etimoloshko zelo pomembne in zgovorne!

Tretji izraz tiiarita > tiia-ri-ta, ki ga je treba smiselno razlozhiti glede na funkcijo (pre)voza in smo ga zaslutili zhe v predhodni razlagi za goni(ti) »tirati, poditi, voditi«, da je mogoche izhajati iz (1) tirati »gnati, poditi«, cerkvenoslovansko tirati in podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *tirati je ponavljalni glagol od praslovanskega *terti, sedanjik *tьro, slovensko treti; iz tega tudi tir v prvotnem pomenu *»izkrchena, utrjena, steptana pot« ali *»gaz, ki se naredi, ko se zhene zhivino«; (2) trkljati »kotaliti«, cerkvenoslovansko trъkaljati, npr. makedonsko trkalo »kolo«, iz praslovanskega *tъrkati, tъrchiti »techi« (SNO); torklja je tudi kolo za tretje in stiskanje oliv pri pridobivanju olja. In prav torklja po mojem mnenju funkcionalno povezuje (1) in (2), saj kolo med kotalenjem tre podlago. Zakaj »tirati, vlechi«? To je znachilno za vozove, da jih je treba vlechi, cholne poganjamo z vesli, nosila pa nosimo.

Tudi pravkar analizirani jezikovni primeri po moje kazhejo davne povezave na shirshem obmochju med Blizhnjim Vzhodom in shirokim lokom ozemlja severno od Chrnega morja do nashih krajev prav za tiste predmete, ki so v kulturnem pogledu osrednjega pomena. Te jezikovne podobnosti sicer poskushajo sistematichno pojasniti razlichne lingvistichne teorije, kakrshna je nostratichna in druge. Po mojem mnenju pa so dragocene za preuchevanje redkih sledov, kar jih je ostalo po vech kakor treh in vech tisochletjih od paflagonskih Venetov v hetitskem obdobju.

7) Najpomembnejshi pripomochek za krotenje in vodenje konja so zhvala in vajet, uzda, brzda ; da je konja obvladal, da ga je usposobil za tovorjenje, si je moral chlovek sprva omisliti nekakshne oprtnike, koshe (v katere se je spravil tudi sam konjar ali kdo od njegovih blizhnjih, che je bilo treba, kot so ljudje nosili na hrbtih v koshih svoje otroke ali celo zhene); iz teh so se postopoma razvila tudi sedla, cheprav so najprej jahali bolj poredko in neposredno na golem konjskem hrbtu, kar je bilo neprikladno in zgolj za spretnezhe in na krajshe razdalje. Shele sedlo je omogochilo uchinkovitejshe in varnejshe jahanje, in to je postopoma pospeshilo uvedbo konja tudi v vojashke enote (zanimivo, da so Rimljani vechino svojih osvajanj opravili s pehoto). In konchno so prishla stremena, ki so dala konjeniku zadostno trdnost v sedlu, da je bil v spopadu okretnejshi in udarnejshi. Za vpreganje v voz, plug ipd. pa je nujen komat. Vsi ti najpomembnejshi deli konjske oprave imajo svoje izvirne in dalech v preteklost segajoche slovanske izraze, ki sledijo.

 

Zhvala, »zhelezo pri uzdi« in »bolecha razpoka v kotichku ust«, zhvaliti »zhvechiti«, enako ali sorodno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *z«ьvati »zhvechiti« (SNO).

Vajeti, vajet, vajat, izpeljano iz vajati »voditi« (SNO); obstajajo nekakshne vratolomne konstrukcije, da smo si to izposodili od Nemcev, ki so besedo dobili od Ciganov, ti pa so jo prevzeli od Slovanov; to je na robu resnosti zlasti she zato, ker povodec v enakem pomenu kot vajet izrecno nakazuje funkcijo »voditi«.

 

Uzda, uzde, starocerkvenoslovansko uzda, enako v drugih slovanskih jezikih, izvirno praslovansko *uzda se je razvilo iz indoevropskega *houst-dhah »v usta dati« (SNO).

Brzda, brzde, tudi bruzda, starocerkvenoslovansko brъzdy, praslovansko brъzda, izpeljano iz indoevropske baze *bhrezdh »nekaj ostrega« (SNO). Bezlaj navaja pomembno opozorilo, da je napachna izpeljava brzda v baltskih jezikih iz nemshchine, saj je beseda prishla tja iz slovanshchine (ESSJ). Po mojem mnenju je osnova brz, brza »hiter, nagel, uren«, Megiser v 18. st. she navaja obliko bersden »okreten«, v 17. st. pa Kastelec brzdit »graciozen, ponosen« (o konjih). Podobno je v drugih slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko brьzo, kar kazhe na praslovansko *bъrzъ, *bъrzdъ »okreten«, to povsem ustreza funkciji brzde, da postane jezdec s konjem bolj okreten, s konjem lahko »manevrira«.

Bich, okoli izraza bich je bilo veliko razprav, zlasti zato, ker naj bi besedo Peitsche prevzeli Nemci, in je mnogim jemalo sapo, kako je mogoche, da bi si Germani izposojali besede pri Zakarpatcih. Pomenski odtenki v 17. st. bizhek »stenj«, bozhji-vrazhji bich »koren Valeriana« po mojem mnenju kazhejo na obliko »*nekaj ozkega, podolgovatega«. Beseda je sploshnoslovanska in izposodili so si jo tudi Nemci. Izhodishche je biti, torej »kar bije, tepe, tolche« (ESSJ, SNO).

Sedlo v mnogih razlichicah, cerkvenoslovansko sedlo, enako ali podobno v vseh slovanskih jezikih, praslovansko *sedъlo. Germansko sadula, starovisokonemshko satul ipd. je verjetno izposojeno z jugovzhoda, saj Germani za chasa Cezarja she niso poznali sedla, po tvorbi je najblizhje grshko ella kathedra, latinsko sella »stol, sedlo«, galsko sedlon »sedezh«, gotsko sitls »sedezh«, praslovansko *sedlo »naselbina, vas« iz baze *sed »sedeti«. Dvomljivo je brezupno iskanje germanskega izvora; zraven sodi selo, sesti, sedeti (SNO, ESSJ). Italijani izvajajo sella »sedia; sedezh«, starinsko *sedla, v povezavi s sedere »sedeti« iz latinskega sella(m) »sedezh«; sedia z metatezo iz starinskega sieda »sedeti«; sedere »sedeti« iz indoevropskega korena *sed »sedeti«, od koder tudi grshko-shpartansko hellá.

Streme, enako ali sorodno je v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *streme se je lahko razvilo iz indoevropske osnove *strebh, kar bi kazalo na to, da so Slovani uporabljali le iz vrvi, trakov ali jermenov spletena stremena, ne pa kovinskih ali koshchenih (SNO). Po moje ta Snojeva domneva kazhe nekaj drugega: da so Slovani zhe izredno zgodaj, pred poznavnjem zheleza, uvedli stremena, na kar navaja tudi zgodovina razvoja uporabe udomachenega konja. Potem ko je chlovek po vsej verjetnosti sprva redil konja za prehranjevanje kot druge udomachene zhivali, ga je postopoma zachel uvajati v poljedelska opravila in tovorjenje, vpregal ga je v plug, brano ipd. ter tudi v sani, dokler se ni pojavil voz. Prav tovorjenje pa zahteva ustrezno opravo na konjskem hrbtu, na katero se pritrdi tovor, in je sestavljena iz jermenov, pasov, drzhal, opornic, koshev ipd. Ko je bilo to na konju, se je sprva bolj nakljuchno, a ob razlichnih potrebah, spravil she chlovek nanj in pri tem izkusil, da mu tiste vrvi, zanke, jermeni, dobro rabijo, udobneje in zanesljiveje je jahati – iz tega se je razvilo namensko streme in se schasoma dopolnjevalo ter bogatilo s kostmi in kovinami, med katerimi ni manjkalo niti zlato. Zato nas lahko samo razveseli slishati razlago, da beseda streme izvira iz samih zachetkov konjereje, ko she ni bilo niti kovin, kaj shele zheleza.

Anglezhi imajo za streme izraz stirrup < stir (izg. stә:): (1) »a loop, ring, or other contrivance of metal, wood, leather etc. Suspended from the saddle of a horse to support the rider«s foot«; (2) »nautic, a short rope with an eye at the end hung from a yard to support a footrope, the footrope being rove through the eye«; (3) »also called binder« (vez, zanka); (4) anatom. stapes »ushesni stremenci«; [prvich zabelezheno pred letom 1000, staroangleshko stigrap (stige »vzpon« + rope »vrv« = vrv za vzpenjanje); nemshko stegreif ]. Ochitno so tudi Anglezhi in Nemci izpeljali izraz za streme iz vrvi. Pach pa so Italijani svojo staffa dobili od Langobardov: staffa »stopnichka, stopalka« ...

Komat, »konjski jarem«; po Snoju je prevzeto iz srednjevisokonemshkega komat (danashnje nemshko Kummet), to pa izposojeno iz slovanskih jezikov, za kar lahko primerjamo narechno slovensko homot, homod, cerkvenoslovansko homotъ, srbsko in hrvashko homut in komat, rusko homut, cheshko chomout. Praslovansko ali slovansko *homotъ etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjeno, morda izposojeno z vzhoda, chuvashko homэt, tatarsko kamэt, kazahstansko kamit, mongolsko homud »komat«. Druga mozhnost je domnevna izposoja iz gotskega *hamands »kar ovira, stiska«, to je tvorni delezhnik glagola, ki se je ohranja npr. v srednjevisokonemshkem hamen »ustavljati, ovirati, stiskati«, od tod izpeljano narechno nemshko Ham, Hamen »komat« (SNO). Tako, kot to predstavlja Snoj, si lepshe zmede ne morem zamisliti. Prvich da naj bi Slovenci dobili izraz iz nemshchine, ta pa si ga je izposodila v slovanshchini ... ? Potem she rekonstruirani gotski *hamands, ki je zgolj domneva, torej neverodostojno izhodishche za resno primerjavo tako s slovanskimi kakor vzhodnimi jeziki, zato nemshka izvirnost tu odpade, che jo imajo tudi dalech na vzhodu! In zato je tisti narechno nemshki Ham, Hamen lahko le preoblikovana izposojenka iz slovanshchine.

Moje mnenje je, da gre za slovansko izhodishche okom »priti v okom, odvrniti, onemogochiti, preprechiti, priti v okom nevarnosti, brez znanja takemu chloveku ne pridesh v okom – nisi mu kos, ne pridesh mu do zhivega« (SSKJ); ali okom »v okom priti chemu, prestrechi, prehiteti, odvrniti, zavreti neko stvar«, tudi iz *okon > konati »do kraja pritirati« (ESSJ), kar bi pomenilo, da je komat tista priprava, ki omogocha »priti konju v okom«, torej ga obvladati! Poleg te je she druga, po moje sicer manj pomembna mozhnost: okobal, okobalj, okobel »v razkorachenem polozhaju kakor pri jahanju, okobal sesti, okobalo sedeti« (SSKJ), to naj bi po razlagi Bezlaja in Snoja verjetno izhajalo iz italijanskega a cavallo »na konju« (ESSJ, SNO); pach pa Bezlaj she pravi, da je mogoche izhajati z domachim kobaliti se »nerodno se valiti, kobacati« itd.; primerjaj she priimek Kobal ; sicer pa je tu she kobila (ESSJ). Po mojem mnenju ima Bezlaj v osnovi prav, da je mozhno izhajati iz slovanskih jezikov, ko je mogoche izpeljati prek dobro znanega b>m tudi okoba(li)ti > okoma(li)ti > okomatiti.

Bolj preprichljivo je srbsko in hrvashko okomit »pravokoten na kaj, navpichen; strm«, okomiti se »govoriti zadirchno, spraviti se na«. Karadzhich ima celo okomni=okolni »der Umgegend befindlich, benachbart, qui circa est, vicinus«; okomak, okomka »der ausgedroschene Kuruzkolben, arista zeae semine privata«, prim. okominja »klas, komushina, komushkina, kochanj, kukuruzina, oklasina, chokov«; okomito »bergab, declivis«; okomiti »aus schälen; decortico; okorubati, oljushtiti, osuzhbati kukuruz« ili »seine Augen werfen auf etwas, oculor conjicio [prim. baciti]; okomice »stotzweise, mit einem Stotze; pulsando; udarao ga pushkom okomice«. Rusko okometь »pretvoriti se v kepo, bushko; kos=del«, okomina »preostali del (od nechesa)«, okomitь »napraviti grudo, napraviti okroglino na palici«. Kot pravi Bezlaj (ESSJ), je kom »Widerrist; viher na konjskem vratu med grivo in hrbtom; sprednji, izbocheni del hrbta pri nekaterih zhivalih«, pomensko sorodno je rusko kom, komok »shara«, komitь »zvijati«, komshitь »zvijati, stiskati«, ukrajinsko kim, komu »shara; nekaj zvitega«, srbsko in hrvashko kom, koma, komina, kominje »tropine; ostanki stiskanja-stisnjenci« ipd., lotishko kams »gruda, grucha«; zraven prishtevajo she cheshko in slovashko kmen »deblo, chok«; povezljivo z okom. Vse navedeno funkcionalno povsem ustreza komatu in etimoloshko smiselno razlozhi izvor te besede, ko je bilo treba nekaj dati, oviti, odebeliti, oblozhiti okoli konjskega vratu – koma.

Jahati, z mnogimi izpeljankami, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih; to je porvotno iz *eti, edo k iti, ido in s pripono -cha- ali podobno, cerkvenoslovansko jachati, jachajo; tudi »potovati«, pohajati.

Jezditi, sploshnoslovanski termin, praslovansko *ezda, najbolj verjetno izvedeno iz *e(d)ti, *edo, ali *jasda iz *jasati < jahati, cerkvenoslovansko jazhda.

 

Zhe to temeljno besedishche v zvezi s konjerejo nedvomno kazhe na izvirni razvoj slovanskih osnov za specifichne funkcije iz sploshnih indoevropskih besednih korenov, zato je mogoche rechi, da se je konjereja pri Slovanih razvijala od vsega zachetka avtonomno, cheprav ne izolirano od shirshe okolice, in je del teh izrazov preshel tudi v druge sosednje jezike, vljuchno z nemshchino in latinshchino.

Ker se je v 19. in 20. stoletju utrdilo mnenje, da so barbarski zakarpatski Slovani v srednjem veku preplavili pol Evrope in so tako prishli v stik s civilizacijo, kar jim je omogochilo prevzeti poleg vseh kulturnih dosezhkov »zahodnega sveta« tudi besedishche, a ne le za civilizacijske dobrine, izposojali naj bi si celo izraze za stvari, ki so tipichne za barjanski svet pripjatskih mochvirij – npr. bichje. Zato sodobne teorije, kot je teorija kontinuitete, ki postavljajo stvari na glavo ali, bolje recheno, na pravo mesto, razumljivo povzrochajo nelagodje in odpor med »ustaljenimi delavci«, ki so pretezhno gradili svoje strokovne kariere na izhodishchih izpred dvesto let. A preobrat v razmishljanju se ne tiche le Slovanov (zato je zadeva she zagatnejsha), marvech gre za izvor in razvoj Indoevropejcev nasploh.

 

 

 

Najnovejshe teorije o izvoru Indoevropejcev

 

Prav nich nas ne sme presenetiti, da je v »enigmi o Indoevropejcih« tudi kontrovezno vprashanje o genezi Grkov, ki ga je pred kratkim she podzhgal Janos Makkay s svojim delom o izvoru Protogrkov in Protoanatolcev (MAK): Origins of the Proto-Greeks and Proto-Anatolians from a common perspective; ker sodi v skupino znanstvenikov, ki predstavljajo od standardnih drugachne poglede na prazgodovino, se mi zdi umestno, da si ogledamo njegova izvajanja, ki jih zachenja z izzivalno ugotovitvijo, da naj bi bilo v grshkem besednjaku veliko neindoevropskih besed – takih naj bi bilo nich manj kakor 80%. Ob tem se spomnimo na Semerana, ki je izdelal obsezhno etimologijo grshkih in latinskih besed, ki nosijo oznako »izvor neznan«, ter nashel razlago v akadshchini; podrobno jih je obdelal nad tri tisoch za grshchino in prav toliko za latinshchino, cheprav to niso vse. Tudi Makkay meni, da izvira vechina takih besed od predgrshkih Mediterancev, zgodnjih Semitov ter drugih substratov in adstratov (pri tem se sklicuje na dela M. Daviesa in J. D. Hawkinsa ter K. Strunka), med katere so se priselili indoevropski Grki z zagotovo nesemitskih ozemelj. Nekateri domnevajo, da se je predgrshchina razvila iz nekega sicer indoevropskega dialekta zunaj Grchije; ta protodialekt (ali dialekti?) ni dosegel Grchije s preprostim shirjenjem jezika, ampak z migracijami. V skladu s konvencionalnimi pogledi P. Kretschmerja naj bi Eolci dospeli na nova selishcha okoli 1900 pr.n.sht., Jonci priblizhno 1600 pr.n.sht. in Dorci nekako 1200 pr.n.sht. – skratka, gre znaten razpon sedemsto let!

Drugi zgodovinarji menijo, da so sicer bili trije locheni valovi priseljencev, a so zamenjali vrstni red: prvi so bili Ahajci, sledili so jim Jonci in konchno so prispeli Dorci. Novejshi prevladujochi pogledi zagovarjajo nastanek grshchine v sami Grchiji; le dorshchina naj bi se razvila zunaj orbite mikenske civilizacije, na obrobju heladske Grchije; torej naj ne bi zhe formirani Grki prishli od nekod v mediteranski svet, zato zavrachajo pojem »prihod Grkov«, saj naj bi se ti izoblikovali na danashnjem ozemlju po doselitvi. Posledichno predlagajo drugachno formulacijo: »prihod neke skupine z indoevropskim dialektom«, ki je vzpodbudila oblikovanje predgrshkega jezika (oziroma: dialektov), mikenshchina je bila zgolj ena od predgrshkih vej. Morda so predgrshke skupine migrirale proti jugu v enem valu (ob domnevi, da so se Jonci in Dorci razdelili zhe na severu Grchije, morebiti v Tesaliji, ali v severozahodni Grchiji); zdi se, da veliko pozneje v primeri z odcepitvijo Indoirancev, a ne veliko po odhodu Indoevropejcev, ki so v Mali Aziji tvorili predanatolsko jezikovno skupino: Predhetitov, Predluvijcev in Predpalaijcev. Ko si Makkay zastavi retorichno vprashanje, od kod pa so prishli ti Indoevropejci, si tudi retorichno odgovori, da je na prvi pogled odgovor preprost, chesh, obche je znano, da Afrika, Kreta in Ciper ne pridejo v poshtev, prav tako ne evropski zahod. A se pri kritichnejshem pristopu vseeno izkazhe, da reshitev ni tako na dlani, che uposhtevamo vzhod in Anatolijo. Nelagodje povzrocha t.i. »luvijska teorija«, ki se oslanja na arheoloshke podobnosti med Predgrki in anatolskimi Luvijci; te kazhejo na njihovo skupno preteklost, kar bi govorilo v prid prihoda Predgrkov z vzhoda nekako med leti 2200-2000 pr.n.sht. A ta domneva ima hibo, saj bi to terjalo dolgo obdobje predhodnih stikov med tema ljudstvoma ter tudi s Hetiti; obenem imamo zelo malo jezikovnih in arheoloshkih dokazov za tako razlago. Potem je pred nami teorija Colina Renfrewa o »anatolskem izvoru Indoevropejcev«: da so se ti shirili iz Anatolije (predvsem s svojo kulturo), niso pa vanjo imigrirali. Ob to se je spotaknil W. Euler s sodelavci, chesh da je nashel veliko skupnih besed med grshchino in iranskimi dialekti, torej bi morali Predgrki priti od nekod, kjer so bili v tesnejshem stiku z Iranci; spet drugi se opirajo na ugotovitev, da je relativno malo jezikovnih stichishch med grshchino in hetitshchino. Semerano, ki sem ga temeljiteje predstavil v svojih prejshnjih knjigah, je sestavil cel slovar grshkih (in tudi latinskih) besed, ki jih etimologi niso znali razlozhiti, a jih je on pojasnil na osnovi akadshchine (ki je semitski jezik ali semitizirana sumershchina). Ali je do tega (semitskega) vpliva prishlo na tleh Grchije po prihodu Predgrkov med Mediterance? Ker obstaja dokaj shiroko soglasje, da so okoli Sredozemlja zhivela ljudstva, ki jih nekateri oznachujejo z izrazom Alarodi (med te npr. Karel Oshtir ne prishteva Semitov, a mednje shteje Hamite; sodobno jezikoslovje oboje vezhe v sorodstvo), drugi pa uporabljajo termin Mediteranci, se zdi razumljivo, da je preshlo ponekod vech, drugod manj mediteranskih besed v indoevropske jezike. Makkay se opredeljuje za mnenje, da ostaja le severni Balkan kot mozhna pradomovina Predgrkov, ki so se shele potem podali na jug, ko so se drugi Indoevropejci z Balkana zhe premaknili v Anatolijo; s tem naj bi razlozhil domnevno oddaljenost med grshchino in hetitshchino, a tudi ta domneva ima svoje mochne in shibke tochke, je pa zanimiva in izzivalna zato, ker se v osnovi pridruzhuje tezhnjam tistih znanstvenikov, ki davna dogajanja postavljajo v novo luch.

 

Ob vseh teh in drugih teorijah je ochitno treba odgovoriti na naslednje:

- Ali so Hetiti (in druga indoevropska ljudstva na anatolskih tleh) domorodni v Anatoliji ali pa so vanjo prishli iz neke indoevropske pradomovine, za katero ne vemo, kje je bila?

- Che so Hetiti (in druga indoevropska ljudstva) v Anatoliji priseljenci in che nimamo odgovora, kje je pradomovina Indoevropejcev, se kazhe vprashati vsaj, iz katere smeri so prishli: prek Irana (teorija Gamkrelidze-Ivanov), chez Kavkaz ali z Balkana?

 

Po razlichnih domnevah zagovornikov migracijske teorije je zadnji rok, ko bi morali priti Predgrki na jug, v Tesalijo, med okoli 1600 pr.n.sht. do 1450 pr.n.sht. Toda od kod? Po »kurganski teoriji« Marije Gimbutas od nekod severno od Chrnega morja, iz Armenije, kar naj bi potrjevali dokazi o uvedbi bojnih voz ter arheoloshke najdbe komatov, konjske vprege in konjskih sedel med Indoiranci in Predgrki; prav to naj bi jih identificiralo.

Nasprotniki trde, da je ta chas postavljen prepozno in da bi morali pomisliti vsaj na 2500 let pr.n.sht.

Nasploh je tudi Makkay zaprepaden, ko se soocha z razlichnimi teorijami o prihodu ali prisotnosti (!) Grkov, ki segajo od 6500 do 1200 let pr.n.sht., pri chemer je zhe tistih kritichnih shest stoletij med npr. 2500 in 1900 pr.n.sht. veliko predolga doba za arheoloshko pojasnitev migracij s severa na jug ali z vzhoda na zahod; slednje se mu zdi manj verjetno, da o drugih tezhavah, ki nastajajo s tako datacijo, niti ne govorimo. Na sploshno so zelo trdovratni tisti preuchevalci, ki ponavljajo, da so bili indoevropski predniki Predgrkov ter zahodno krilo Indoirancev, nekaj kasneje pa she njihova odcepljena veja Predirancev, dolgo chasa sosedje nekje na pontskem obmochju in na severnem Balkanu; to naj bi potrjevale neke jezikovne posebnosti, vendar pa so arheoloshka dejstva v tem pogledu zelo kontroverzna. Makkay analizira na primer iranski izraz pusa kot »diadem, znamenje kraljevske chasti, a tudi zelo priljubljen med zhenstvom«; lahko ga primerjamo s starogrshkim izrazom za zhenski okrasni nachelek ampuks, ki ga najdemo pri Homerju. Oba izraza sodita v indoevropsko dedishchino iz dobe, ko so bili Predgrki in Prediranci she skupaj in je bilo v veljavi ime za (kovinski) diadem *puk; to naj bi bilo v 3. tisochletju pr.n.sht., ko so bili Predgrki she vedno nekje v jugovzhodni Evropi v sosedstvu s Prediranci, od tam so se pomaknili na jug, v Grchijo, shele v 2. tisochletju pr.n.sht. Da bi uskladili ta jezikoslovni argument s pojavom sive (minijske) keramike in plasti z znamenji opustoshenja, moramo kot najstarejshe sprejeti stike med tema ljudstvoma she pred 1900 leti pr.n.sht.

[Op. (WEB): Minyan, descendant of Minyas; being or pertaining to a gry, wheelthrown pottery produced in ancient Greece during the early part of the Helladic period c. 2000 B.C.; Minyas or Minyae, the descendants of Minyas who inhabited Orchomenus in Boeotia and Iolcus in Thessaly.]   

Poleg tega pomeni she vechjo tezhavo to, da rekonstruirani indoevropski besednjak ne pozna izraza za zlato. Dvomljivo je izvajati *(a)ues(k/h) oziroma *Haus>Huos>Aeusom iz sumerskega GUShKIN ali KUG.GI »zlato«, cheprav naj bi latinsko ausum>aurum, oskijsko ausom, prusko ausis, latvijsko aushas<aukshas, toharsko-A wäs, toharsko-B yasa<*wesa in armensko (v)oski vse skupaj prishlo iz oblike *(a)ues(k/h). Druga kandidatka za izhodishche je indoevropska beseda *g[h]el ali ghel »rumen«, ki naj bi vsebovala tudi staroindijsko hiranya, avesta zaranya, staroperzijsko daraniya, gotsko gult, staroangleshko in starovisokonemshko gold, latvijsko zeltas, letishko zheltas, starocerkvenoslovansko zlato [zholto=rumeno; zholch]; vendar si o teh rekonstrukcijah jezikoslovci niso enotni, zlasti she, ker je treba uposhtevati vsaj satemski in kentumski proces znotraj indoevropske skupine. She posebej presenecha, da grshka beseda hrusos »zlato« izpade iz gornjih poskusov, a je izpeljiva iz akadskega, (staro)semitskega in ugaritskega hurasu, izposojenega v bakreni dobi, ker je kuruso>khrusos zapisano v linearni-B (toharski) pisavi.

Te razlichne izvore za izraz »zlato« v indoevropejshchini je mogoche razlozhiti s tem, da Indoevropejci v chasu skupnega bivanja she niso poznali zlata; to naj bi v sploshnem bilo nekje na podrochju Evrazije, po tradicionalnih datacijah pred 3500 pr.n.sht., ker ni arheoloshkih zlatih najdb iz starejshega obdobja. Od tod sklepanje, da naj bi bila pradomovina Indoevropejcev nekako na shirshem obmochju Evrazije, kar je seveda zelo shiroko opredeljeno ozemlje. A so poleg tega potrebni she chasovni popravki!

Je mar chudno, da se ob tej in podobnih zagatah poraja v nekaterih glavah dvom, ali so Indoevropejci sploh kdaj zhiveli skupaj ali pa imamo opravka z drugachnimi procesi? Po mojem mnenju je prednost teorije kontinuitete v odgovoru, da so zhe vsaj od neolitika, che ne zhe od prej, danashnji evropski narodi zhiveli bolj ali manj na ozemljih, kjer prebivajo danes. Taka opredelitev dopushcha razlichno besedishche v indoevropskih jezikih, saj se je akulturacija shirila z razlichno intenzivnostjo in ne vselej po enakih linijah.

Po kalibriranih radiokarbonskih datacijah je omenjeno obdobje starejshe in sodi v chas pred 5000 pr.n.sht.; to nikakor ni zanemarljiva sprememba, che naj pomeni, da nobena skupina ljudi – ne le Indoevropejci – na tem velikanskem prostoru, ki vkljuchuje tudi Blizhnji vzhod in Anatolijo, ni poznala, zaznala, uporabljala zlata, saj bi se sicer to znanje razshirilo tudi na druge (MAK str. 16); prav zlato pa je ena od tistih kovin, ki jo nahajamo v naravi samorodno, poleg tega je s svojim sijajem tako atraktivno, da je nemogoche, da je primitivni chlovek ne bi opazil; kljub majhni praktichni vrednosti, bi bilo zlato primerno v magichnih ritualih. V Varni (Bolgarija) so nashli zlate predmete, ki jih ocenjujejo kot najstarejshe, iz 5. ali celo iz 6. tisochletja pr.n.sht., najnovejsha odkopavanja kazhejo morda celo na 7. – 6. tisochletje pr.n.sht. (Gulmenica); v Levantu so najdbe iz 5. tisochletja pr.n.sht., verjetno 4240 pr.n.sht., in tudi v Troji (I) so iz druge polovice 4. tisochletja pr.n.sht. Mislim, da she nismo odkrili vsega; datacije bodo she veliko, veliko starejshe.

 

Spet se je med raziskovalci vnela polemika o naslednjih vprashanjih:

- Je sploh mogoche pripisati Indoevropejcem to najstarejshe zlato? A che bi bilo tako, potem bi moral izraz za zlato izhajati iz osnove *(a)ues(k/h) ali *g[h]el, ne pa iz sumershchine. Mislim, da moramo biti izredno previdni pri sklicevanju na t.i. indoevropske osnove; indoevropejshchina je znanstveno rekonstruiran jezik, ki ga kot takega nikdar nihche ni govoril, poleg tega gre za tisochletne chasovne razpone na velikem ozemlju in je neverjetno, da bi tam vsi govorili enako indoevropejshchino.

- Druga mozhnost: tudi na podrochju Varne v Bolgariji so med eneolitikom zhiveli ljudje, ki so govorili neki protosemitski jezik. To se mi zdi zelo verjetno, che sprejmemo, da so bili tudi Semiti Mediteranci.

- Tretja mozhnost bi bila (ne glede na to, ali so bili takratni prebivalci Varne Indoevropejci ali ne), da je domnevna beseda za zlato iz 5. tisochletju pr.n.sht. ugasnila, preden so si jo lahko Predgrki izposodili, ali pa je bila pozabljena med selitvijo na jug in so si zato od Semitov izposodili khrusos.

To velja ob – negotovi – domnevi, da je bila prav Varna tista tochka, od koder se je shirila vednost o zlatu.

Da bo zagata she vechja, obstajajo domneve, da je v Sesklu (sever Grchije) najdeno zlato celo iz konca neolitika, medtem ko chesa podobnega v Anatoliji in Mezopotamiji she niso nashli; to je nekatere vzpodbudilo k drzni domnevi, da so na celotnem Blizhnjem vzhodu (na shirshem podrochju, torej tudi Sumerci in Akadchani) prevzeli besedo za zlato iz obmochja Varne. Ne drzhijo zavrachanja, chesh, da tam okoli ni lezhishch zlata, saj je she danes 60 km juzhneje v Burgosu rudnik; che pa vzamemo shirshe obmochje, so lezhishcha she v Rodopih, vse do Bora v Srbiji. Nikakor pa ne smemo izkljuchiti Karpatov, katerih skrajni krak se konchuje severno onkraj Donave, tudi za tisti chas ne posebno dalech od Varne. Vsekakor obstajajo resni indici, da iz okolice Varne ali s severnega Balkana izvira indoevropski izraz za zlato, ki so ga poznali tudi Predgrki, razbrati pa ga je iz *141 linearnega-B ideograma, A4WO, ki je verjetno zgodnji refleks originalnega indoevropskega *äwso »zlato«.

Kljub temu, da Makkay zagovarja tezo, da so Predgrki prishli v Grchijo s severa, ob neposrednem soochenju s »teorijo kurganov« Marie Gimbutas presenetljivo izjavi, da je ta skrajno nesprejemljiva (MAK str. 20). To utemeljuje s tem, da v Grchiji ni niti stepskih Yamna kurganov, kakor tudi ni sledu, da bi kurganska ljudstva kadar koli stopila na to ozemlje. Prav tako nekateri arheologi trde (A. Häusler), da ni nikakrshnih znamenj za potrditev t.i. »teorije egejske katastrofe«, ko naj bi v bronasti dobi pridrli Indoevropejci in unichili, pozhgali ter zasedli neshteto naselbin; prejkoslej je to bila posledica lokalnega dogajanja, ko so povsem izchrpali okoljske in ekonomske resurse, zato je tamkajshnje ljudstvo zapustilo naselja, ki so propadla. Ob tem je mozhna she druga katastrofichna teorija, ki je v zvezi z epidemijami, v katerih naj bi pomrla vechina, a ne vse prebivalstvo, tako da je za daljshe obdobje ostalo veliko naselji praznih; o teh epidemijah shirokega obsega je v zgodovini le malo znanega in raziskanega, cheprav so bistveno vplivale na prazgodovinska dogajanja; shele sodobna genetika poskusha posvetiti v ta temni predel chloveshke preteklosti. Ne gre izkljuchiti niti potresov z neslutenimi posledicami, ki v Egeju niso nikakrshna redkost.

Prav tako naj bi bili povsem lokalnega izvora tudi grobni pokopi iz mikenskega obdobja in zato niso nikakrshen dokaz o preseljevanjih.

Makkay komentira (MAK str. 21) z opozorilom, da se to ujema z dandanes modernim arheoloshkim raziskovalnim pristopom, ki poudarja lokalni razvoj namesto globalnih, zunanjih vplivov, migracij, infiltracij in difuzij. Po tej teoriji naj bi Predgrki zhiveli v Grchiji od pradavnine (vsekakor od prvotne, najzgodnejshe, a nedolochene imigracije), to pa po njegovem mnenju zasluzhi kritiko, saj je zaznati lokalni neindoevropski substrat, lingvistichno pa stike Grkov z Iranci in s severnejshimi jeziki, tudi z germanshchino.

 

Po drugi strani je nekaj najdb iz grobov kroga-A in kroga-B v Mikenah, Leukasu ter v Vrani pri Maratonu, ki niso lokalno tipichni, a tudi niso izrazito kurganskega tipa, kazhejo pa, da bi zgornja, aristokratska plast lahko prishla s severovzhoda, iz kroga staroiransko govorechega ljudstva v stepah nad Chrnim morjem, v juzhni Ukrajini in juzhni Rusiji; to je privolitev v teorijo elit. Tu se spet srechamo z uganko, kako da pred letom 1200 pr.n.sht. v arhaichni grshchini ne obstaja izraz za konja, saj je hippo shele postmikenska forma; ne prav preprichljiva je razlaga, da do takrat konj she ni bil sploshno razshirjen, vsaj ne za jahanje, a temu drugi oporekajo, chesh da je chlovek zhe davno prej udomachil konja za prehrano, ga kasneje vzgojil za tovorjenje in vleko ter shele na koncu za jezho, v tako dolgem razvojnem obdobju pa ni mogoche, da ne bi za domacho zhival (konja) imeli svojega imena. Tudi za ime bojnega voza ni zanesljivega primera.

Homerska grshchina uporablja za lok iransko besedo tokson in za pushchichni tok, tul prav tako iransko goritos; to govori v prid iranskih korenin grshke (vojashke) aristokracije.

 

Che se ustavimo ob teh dveh izrazih: ali sta res iranskega izvora, kakor menijo Makkay in drugi?

V primeru goritos; slovenski izraz skorja je etimoloshko razlozhen takole (SNO str. 663): enako ali sorodno je cerkvenoslovansko skora, kora, hrvashko in srbsko kora, vse »skorja«, starorusko skora (knjizhno shkura) »kozha«, kora »skorja«, cheshko shkura, skura, skora »ustrojena kozha«, kura »skorja, lubje, lupina«. Praslovansko *(s)kori, rodilnik *(s)skorьje »nekaj kozhi podobnega«, je izpeljano iz praslovanskega *(s)kora »(odrta) kozha, (neustrojeno) usnje«. Beseda je prvotno pomenila *»rezanje, strizhenje«, nato *»kar je odrezano« in konchno »kozha«; s podobnimi pomeni in oblikami »rezanje, kos tkanine, vlakno ipd.« je najti tudi v drugih indoevropskih jezikih, vse iz indoevropskega *(s)kora »rezanje, strizhenje, nekaj odrezanega«. Ampak v avesti je charәman »kozha«, staroindijsko carman »kozha« in grshko keiro »rezhem, strizhem«. Ker je tudi shkorenj iz praslovanskega *skorьni, skorьne »narejen iz usnja« z izpeljavo iz pridevnika *skorьnъ »kozha, usnje«, se sama od sebe vsiljuje podobnost s tokom za pushchice, ki je bil prav tako narejen iz usnja. Zato je povsem upravichena domneva, da je grshki izraz goritos mozhno izvajati iz praslovanske osnove.

Za lok so Grki uporabljali iransko besedo tokson; v slovenshchini tok pomeni »gibanje v dolocheno smer«; enako starocerkvenoslovansko tokъ in podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *tokъ »tek, tok«, v avesti taka, perzijsko tak, vse v pomenu »tek«, iz indoevropskega *tokuo, koren *teku »techi«. Che kdo hoche videti le iranski vpliv pri formiranju grshkega pojma, potem ga je treba opozoriti, da gre za sploshno indoevropsko dedishchino, lahko pa bi bil tudi soroden s praslovansko osnovo; to je vredno posebej omeniti zaradi sklepov, do katerih pride Makkay po vrsti argumentov, ki vseh nima smila tu navajati.

 

In kakshni so njegovi zakljuchki (MAK str. 45-47)?

Po njegovem preprichanju so Predgrki prishli s severa:

(a) lokalni izvor grshkega jezika je mogoche zavrniti; tudi ni prishel z juga, zahoda ali vzhoda;

(b) najzgodnejshi chas prihoda Grkov je mogoch na prehodu iz neolitika v zgodnjo bronasto dobo, najkasneje pa bi morali dospeti nekaj stoletij pred 1700 pr.n.sht., zelo verjetno v desetletjih okoli 2100 pr.n.sht. (po tradicionalni kronologiji in ne po radiokardonski metodi);

(c) drugotna ali prehodna domovina Predgrkov je lezhala na podrochju, kjer so lahko bili v stiku z zahodnimi indoiranskimi dialekti; to je nekje v severnih predelih osrednjega Balkana;

(d) najvzhodnejsha obmochja Balkana in obrezhje Ponta lahko odmislimo kot potencialno prehodno domovino, saj ni zaznati nikakrshnih jezikovnih stikov s predniki anatolskih jezikov (posebej she Hetitov), katerih domovina in/ali migracijska smer je lezhala nekje v tem regionu pred njihovim odhodom v Anatolijo;

(e) najstarejsha pradomovina skupine ljudstev, ki so govorila predgrshki jezik, najverjetneje lezhi nekje v blizhini zahodnega obrobja kulture »Pit-Grave« (to naj bi bili Prediranci), bodisi v karpatskem bazenu, bodisi na Balkanu, ali celo na obeh podrochjih – to je v dolini reke Tise in na severnem Balkanu, zahodno od Zheleznih vrat (Djerdap);

(f) neposredni grshki stik z zahodnimi indoiranskimi dialekti je bil prekinjen pred prvo palatalizacijo (najkasneje zadnja tretjina 3. tisochletja pr.n.sht.); to je razlog , da so podobno kakor Predtrachani in Predfrigijci (razshirjeni po vzhodnem Balkanu) tudi Grki ostali pretezhno nedovzetni za primarno in sekundarno palatalizacijo in satemizacijo, zato je tudi tezhko presoditi odnos med grshchino in jezikom z novofrigijskih besedil. Takega vpliva ni zaznati v predanatolskih jezikih, ker so migrirali proti jugu she v chasu, ko zahodni indoiranski dialekt(i) ni(so) bil(i) razshirjen(i) zahodno od Dnepra, to je pred obdobjem »Pit-Grave« ali obdobjem pokopov (kurgani) (MAK str. 52), najverjetneje na zachetku spodnjeneolitske kulture poslikane lonchenine (Cucuteni-Tripolje-Ariusd) v vzhodni Evropi. Obstaja mnozhica frigijskih besed z zachetnim k ali g, kar kazhe na kentumski jezik, dasi to ni prav zanesljivo in je sodba odvisna od etimoloshke interpretacije. Tako je beseda zemelos »zemeljski, chloveshki« videti satemska (rusko zemlya), a je to poseben primer, ker zachetni fonem prihaja iz sklopa *ghdh ali *dhgh, kar se je mogoche razvilo iz preprostega *b/*gh.

(g) Predgrshchina je bila razshirjena na podrochju, ki je segalo jugovzhodno od sredine najjuzhnejshega preddialekta, pripadajochega severozahodnim dialektom (davnih prednikov Italikov in Venetov), do jugo-jugovzhodno od izvora Predgermanov (nekje na severu nemshkega nizhavja), ali bolj natancheno – juzhno od centralnega obmochja domnevne staroevropske (zajema zahodne in severne evropske jezike: keltshchino, italshchino in germanshchino) oziroma severozahodne skupine dialektov. To velja za obdobje, ko je severozahodna skupina dialektov tvorila izrazit kontinuum in predniki teh dialektov – predgermanski, predkeltski, preditalski, predslovanski in predbaltski – she niso bili razdvojeni. Predgrshka domovina je lezhala juzhno od centralnega podrochja, iz katerega so se kasneje lochili Predgermani. Pri tem pa ostaja slabo raziskan odnos med germanshchino in grshchino, ker je preuchevanje izoglos povezano z raziskovanjem predzgodovinskih etno-lingvistichnih stikov, saj je doslej veljalo, da predniki Germanov in Helenov niso bili v neposrednem sosedstvu; doslej se nihche ni lotil teh raziskav. (Op. L.V.: Kako zanimivo in zhe velikokrat slishano! Che velja predsodek, da nechesa nekje ne sme biti, tega tam ne gre iskati.)

 

S tem Makkay pokazhe na najshibkejsho tochko svoje teorije, ki sicer sloni na nekaterih verodostojnih arheoloshkih in lingvistichnih podatkih, a na odlochilni tochki ne najde ustrezne strokovne podlage z opravichilom, da gre za neraziskovano podrochje; to pa je le delno res. S tem se je namrech ukvarjal zhe Karel Oshtir, pa tudi drugi. Zato se je sam lotil preuchevanja neposrednih predzgodovinskih etno-lingvistichnih stikov prednikov Predgrkov in Predgermanov na temelju modificiranega modela t.i. »Dimini selitev«. Krajshi odsek jugovzhodne meje severozahodne skupine dialektov, t.i. »Jaszasag mejo«, poskusha rekonstruirati zhe za spodnji neolitik; po njegovem poteka v sredishchu karpatskega bazena, to je na severozahodu velike madzharske puste v dolini Tise, ki danes nosi ime Jaszsag (tj. dezhela Jazonov ali Jazigov; tod poteka ostra arheoloshka lochnica med dvema velikima etno-kulturnima pokrajinama evropskega neolitika, namrech med kulturo Körös-Starchevo in srednjeevropskim (podonavskim ali zahodnim) kompleksom s kulturo linearne keramike (LTP). Ta lochnica je del veliko daljshe meje med bolj oddaljenim obrobjem anatolsko-balkanskega in srednjeevropskega kompleksa. »Jaszsag meja« naj bi oznachevala tudi razdelitev ljudstev, ki so na eni strani govorila staroselski zgodnji indoevropski dialekt, na drugi strani pa neki jezik novih priseljencev (Körös skupina). Ker naj bi bila ljudstva s srednjeevropsko linearno krasheno lonchevino predniki kasnejshe severozahodne skupine dialektov, bi bilo smiselno sklepati, da so skupine Körös-Starchevske kulture na juzhni in jugovzhodni strani govorile dialekte, ki so predniki balkanskih indoevropskih jezikov, med katere sodi tudi predgrshchina. S tem pridemo do odgovora, kje je bilo stichishche med Predgrki in Predgermani, zakljuchi Makkay.

Naj pri tem opozorim na Devotovo teorijo o »srednjeevropsko-panonskem izvoru Indoevropejecev«, ki so okoli in okoli Panonske ravnine razporejeni zhe v drugem tisochletju pr.n.sht. kot indoevropski narodi, le sredi Panonije zija »etnichna« praznina – nastala zato, ker ni bilo mogoche dati odgovorov na mnoga vprashanja. Makkay jo zapolnjuje s stikom Predgermanov in Predgrkov v okolici Tise. (Op. L.V.: Podobo Devotove razporeditve indoevropskih ljudstev v Panoniji gl. v moji knjigi Megalitski jeziki.)

Ob tem Makkay opozorja na razshirjanje LTP keramike proti zahodu navzgor ob Donavi vse do Hanovra in naprej v Normandijo, a tudi chez Moravsko, Cheshko do Pripjatskih mochvirij skozi ves srednji neolitik. Onkraj Donave so se skupine ljudi, nosilcev LTP keramike, pomikale chez Dravo na Hrvashko. V poznem neolitiku se je »kultura Tise« razshirila do Vinche in navzdol ob Drini. Skratka, to naj bi bil eden od modelov »podonavskega izvora Indoevropejcev«. Predgrke bi v tem modelu nashli v dolini Tise, v veliki madzharski pusti ter v osrednjem delu severnega Balkana.

Zatem Makkay opredeli svoj model kot arheoloshko modernizirano verzijo »Dimini selitvene teorije«, ki sta jo izvirno predlagala F. Matz in F. Schachermeyr med dvema svetovnima vojnama ter jo je privzel tudi G. Devoto in ji dodal, da so v bakreni dobi zgodnji Predgrki migrirali proti jugu z juzhnih obrobij karpatskega bazena.

Po tem Makkayevem modelu o naravi germansko-helenskih izoglos skoraj nikoli ne najdemo kulturnih ali tehnichnih izrazov, takih, ki bi se nanashali na druzhbeno zhivljenje in ustanove, kakor tudi ni terminov za okolje in orodje; najvech je besed, ki opisujejo telesne gibe, obchutke ali dejavnosti, presenetljivo malo pa je imen za telesne dele. Z drugimi besedami, kar je tega najosnovnejshega skupnega besednjaka, je morebiti samo podedovan od skupnega indoevropskega besedishcha. Govorci teh dveh preddialektov na stikajochih se ozemljih so se oddaljevali v nasprotni smeri – Germani proti severu, Grki proti jugu – in so se njihovi tehnichni izrazi, ustanove ter okolje spreminjali na poti, ob stiku z drugimi mezolitskimi, neindoevropskimi ljudstvi na severu ter s Semiti in drugimi mediteranskimi ljudstvi na jugu, ki so imeli svojo razvito kulturo. Pojav kulture »Pit Grave pokopov« (»a shallow grave hollowed out of a bed of rock or the floor of a tholos«: plitek grob, izkopan v skali ali v tleh tolosa, tj. stavbe z okroglim tlorisom), ki naj bi ustrezali kurganom (MAK str. 52), je zaslediti od karpatskega bazena proti Balkanu in she 100 km chez Savo v dolino Drine ter ga je mogoche pripisati prav migraciji Predgrkov.

Ob tem tem parcialnem odgovoru pushcha Makkay odprto isto vprashanje kakor Devoto. Che so se Predgermani in Predgrki odmikali drug od drugega, kaj je ostalo vmes: neko tretje ljudstvo, in to katero, ali pa je nastala praznina? Zakaj so se ta ljudstva gibala v nasprotni smeri? Kaj je v vsakem od teh primerov z drugimi ljudstvi: Kelti, Balti, Slovani, Italiki, Veneti?

Kljub nelagodju ob tej nezadostnosti nas radovednost zhene naprej, da bi videli, kam nas bo pripeljala Makkayeva metoda.

 

Na vrsti so Hetiti.

Po obravnavi problemov v zvezi z Grki postavi Makkay pod drobnogled anatolske preddialekte in Hetite ter zachne s precej razshirjeno domnevo, da so Hetiti prishli v Anatolijo od nekod s severa ali z vzhoda, cheprav she nihche ni dognal, ali chez Kavkaz ali prek Bosporja. Prav tako je povsem odprt chas njihovega prihoda, saj je bilo potrebno dokajshnje obdobje za jezikovno diferenciacijo med hetitshchino, luvijshchino in paljshchino; to omogocha oceno, da so bili Indoevropejci v Anatoliji od okoli 2300 pr.n.sht. naprej. K temu velja dodati, da zgodnja (ali najzgodnejsha) doselitev dopushcha mozhnost, da so se sestrski jeziki lochili zhe v Anatoliji, ker so za to imeli she kakshno tisochletje vech chasa. Vsak kasnejshi datum prihoda teh jezikov (ali njihovih she nerazcepljenih vej) v Anatolijo pa zahteva drugachno domnevo: da se je hetitsko-luvijska lochitev zgodila zhe v njihovi prvotni pradomovini, nekje na jugovzhodu Evrope (najverjetneje na pontskem, tj. severnochrnomorskem obmochju).

Domneva, da se je anatolska indoevropska skupina (Hetiti, Luvijci, Palajci ter ljudstva drugih, danes slabo poznanih jezikov) zelo zgodaj lochila od indoevropskega jedra in je obstajala na njegovi periferiji ter je prav zato njen jezik tako arhaichen, je vzpodbudila E. O. Forrerja k oblikovanju posebne »indohetitske teorije«, ki so jo ortodoksni »indoevropeisti« she tezhje sprejeli kot kar koli drugega, saj je obenem zagovarjal hetitsko migracijo med 2500-2200 pr.n.sht. z obmochja med Baltikom in Vislo skozi celotno kurgansko ozemlje; ta selitev bi pustila globoke sledove, ki pa jih ni najti; tako se tudi ta pogled uvrshcha med teorije o obsezhnih preseljevanjih davnih ljudstev na velike razdalje. Tem teorijam je prishel prav tudi hetitski mitichni spomin, ki pripisuje hetitskemu kralju Mutawaliju II. naslednjo molitev k sonchnemu bozhanstvu: »Iz morja vzhajash, nebeshko sonce«. To naj bi potrjevalo, da so Hetiti prishli v Anatolijo z vzhodnih morskih obal, bodisi da so prehodili prelaz Derbend na vzhodnem Kavkazu in videli vzhajati sonce iz Kaspijskega morja, bodisi da so obshli jezeri Van in Urmija po zahodnem bregu in je sonce vzshlo iz jezerskih gladin na vzhodu. A ta domneva je slepa na eno oko, saj bi tudi morebitna migracija z vzhodnega Balkana vzdolzh chrnomorskega obrezhja kralju omogochala ob zori enak bozhanski pogled.

Zato se porajajo pomisleki tako ob kurganski kakor ob ortodoksni selitveni teoriji; pri tem dodaten zaplet pomenijo klinopisni dokumenti iz 3. tisochletja pr.n.sht., ki menda ne vsebujejo hetitskih ali luvijskih besed. Ko so prvich prebrali hetitska besedila, je jezikoslovce presenetila njihova »zahodnjashka znachilnost«; ta jih je napeljala k domnevi, da Hetiti prihajajo s severa, z one strani Kavkaza. Temu je pritrjevalo dejstvo, da so najvechja hetitska mesta in utrdbe lezhala v osrednji in vzhodni Anatoliji; che pa bi shlo za vdor z zahoda, bi morali biti prvotni prebivalci Troje nedvomno Indoevropejci, tega pa naj ne bi bilo neposredno zaslediti v hetitskih dokumentih. Dodatni argument za vzhodno, chezkavkashko smer priselitve Hetitov bi morda predstavljali sami hetitsko-luvijski zapisi, v katerih je le malo (che sploh kaj) afinitet z grshchino.

In Makkay sklene, da za sedaj ni zanesljivih ugotovitev, kakshen jezik so govorili v Troji; morda je bil to indoevropski dialekt, vendar ne posebej povezan s hetitshchino ali luvijshchino, cheprav najnovejshe raziskave potrjujejo, da je v hetitskih klinopisnih tekstih omenjeno mesto Wilusa/Willusa/Wilios res Ilios-Troja (MAK str. 68). To je za Makkaya uganka.

Reshitev vprashanja, zakaj ni vechje sorodnosti med hetitshchino in grshchino, je morda v dataciji; che so Hetiti prishli v Anatolijo chez vzhodni Balkan v chasu med 2500-2000 pr.n.sht., bi morali biti tam kar nekaj chasa v stiku s Predgrki, to pa bi se poznalo tudi v njihovem jeziku; che pa so prishli pred tem, takega sosedstva ni bilo in zato tudi ni sledov o medsebojnih jezikovnih vplivih.

A Makkay spregleda mozhnost, da ni bilo preseljevanj…

*

Med zgodovinarji je obveljal nekakshen konsenz, da hetitshchina pripada zahodni, kentumski indoevropski skupini in je hcherinski jezik, tj. regularni derivativ indoevropskega starshevskega jezika. A nekateri so jo ubirali po svoje; predvsem nemshki uchenjaki, so she v letih 1920-1930 iskali hetitsko pradomovino na obali Baltika, zahodno od severne meje rasti bukovega drevesa. Dokazovali so zelo zgodnjo lochitev Hetitov od ostalih Indoevropejcev, Anatolijo pa naj bi dosegli shele po dokaj dolgem preseljevanju, ki jih je vodilo skozi pripjatska mochvirja, skoz juzhna obrobja gozdnega pasu, skozi stepo, chez kavkashko predgorje in chez Kavkaz do njegovega juzhnega podnozhja, kjer naj bi se ustalili okoli 2000 pr.n.sht.

Pri tej teoriji nam seveda ne uide navedba pripjatskih mochvirij, kjer naj bi vech tisochletij zhdeli Praslovani, dokler naj bi se skoraj tri tisoch let za Hetiti le predramili in se v zachetku srednjega veka razlili po polovici Evrope … Che bi drzhala ta teorija, bi se moral kazati tako v praslovanshchini kakor v hetitshchini medsebojni vpliv. Je mogoche zaslediti kaj takega? O tem kasneje.

Geografska razporeditev hetitshchine in sorodne luvijshchine nam precej zaplete razreshevanje vprashanja hetitsko-luvijskega medsebojnega odnosa. Zato se povsem razumljivo pojavljajo razlichne razlage. Arheoloshke najdbe naj bi nakazovale, da so Luvijci prishli v Anatolijo chez Balkan morda celo pred (nedognano) poznejsho priselitvijo Hetitov med 2200-2000 pr.n.sht. To bi pomenilo, da sta se tidve ljudstvi lochili nekje severno od Chrnega morja, nato so eni obshli Chrno morje po vzhodni obali, drugi so jo ubrali chez Kavkaz. To naj bi se odrazilo v anatolski poselitvi, ko so se Hetiti znashli »z zamudo« na vzhodu, Luvijci pa pred njimi na vzhodu in jugovzhodu Anatolije. Nasprotniki te domneve (med katerimi je npr. tudi Makkay) (MAK str. 70) menijo, da so se Hetiti in Luvijci lochili (shele?) v Anatoliji; »shele« je vstavljen zaradi teorije Renfrewa in drugih, po kateri je kar sama Anatolija pradomovina Indoevropejcev, torej ni bilo priselitve, ampak so bili tam od nekdaj (morda celo zhe od konca paleolitika). Makkay postavlja tej nasprotno tezo, da so Hetiti in sorodna ljudstva v Anatoliji naseljevala obrobje; zelo zgodaj so se oddvojili od indoevropskega kontinuuma, v chasu, ko je she obstajal prostorski stik s Predgrki in z Iranci na Balkanu, zategadelj so bili vsi delezhni skupnih tehnoloshkih inovacij; za to naj bi tudi obstajalo vech arheoloshkih dokazov.

Poleg tega so na voljo she jezikovni argumenti, med katerimi je posebno mochan ta, da Hetiti niso poznali izraza za »voz« in »kolo«, ki bi ustrezal indoevropejshchini, marvech so uporabljali neodvisni termin hurki, ki pomeni »to turn; vrteti (se)«. Nasprotno pa se je ohranil pomemben pojem iz poljedelskega besedishcha: hetitsko iugan, slovensko »igo/izhesa=chelni jarem«, latinsko iugam, staroindijsko yugam in grshko zigon. S tem bi bilo mogoche dolochiti, da so se Protohetiti lochili potem, ko se je poljedelstvo zhe uveljavilo ali, natanchneje, ko je bilo govedo zhe v rabi kot pluzhna zhival; slednje naj bi se domnevno prvich pojavilo prav na chrnomorskem podrochju. V Romuniji so odkopali goveje stegnenice, po katerih je bilo mogoche sklepati, da so bile zhivali vprezhene v plug zhe od sredine neolitika, pred tripoljsko-kukutensko dobo, ki ustreza zhe zgoraj omenjeni »kulturi Tise« (od koder naj bi bili Predgrki) v vzhodni Panoniji in »kulturi Dimini« v Grchiji; na tej osnovi je mozhna domneva, da so Hetiti (morda tudi Luvijci) migrirali v Anatolijo kmalu po srednjem neolitiku, saj so takrat le v jugovzhodni Evropi zhe poznali pluzhenje, menda neznano Indoevropejcem kot celoti.

Vrh tega jezikoslovje razkriva, da je glas k iz protoindoevropejshchine – velarni k, palatalni k in labiovelarni kw – prezhivel edinole v anatolskih indoevropskih dialektih; zahodni dialekti so se razvili v kentumski, vzhodni pa v satemski razlichici; slednja je kasneje iz prednjega palatala razvila she afrikate in nato sibilante *g, *gh>s, j ali h. Primeri za velar k: luvijsko kisha »to komb; chesati«, *kers > hetitsko in luvijsko karsh »rezati; krushiti«; za labiovelar kw: * kw is>kuish; za palatalizirani velar k: kerd>zarza »srce« ter ashu(wa/i) ali azu(wa) »zhival-konj«. Prav razvoj labiovelarov naj bi potrjeval kentumsko naravo anatolskih dialektov, cheprav to ni dosledno, zato dopushcha mozhnost, da je bil odhod v Anatolijo pred kentumsko-satemsko razdelitvijo; v tem smislu je videti pri k>z ter v zgornjih primerih: azu(wa)>aku(wa)>kwa>konj. Vendar tudi to ni preprichljivo, ker je mozhno jezikovni razvoj razlozhiti tudi s sekundarno palatalizacijo; ne nazadnje pa so procesi jezikovne diferenciacije lahko potekali tudi, ne da bi prishlo do geografskega premika oziroma v pogojih (relativne) osamitve.

Slednje pa je v prid teoriji kontinuitete, ki trdi, da ni bilo velikih preseljevanj.

 

 

»Balkanski izvor Hetitov«

 

To je zelo pomembno vprashanje tudi glede paflagonskih Venetov in velja podrobneje povzeti razloge zanj.

Posredni lingvistichni dokazi v dokumentih iz asirskih kolonij, kjer se pojavijo indoevropska imena v prvi chetrtini 2. tisochletja pr.n.sht., dopushchajo domnevo, da so bili Indoevropejci tam zhe vsaj pol tisochletja pred tem. Zagovorniki priselitvene teorije seveda odlochno zavrachajo Renfrewovo tezo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, po kateri naj bi se tam izoblikovali v 7. tisochletju pr.n.sht. Che pa skushamo obdelati katero koli priselitveno razlichico, mnogi kot poglavitni dokaz zanjo jemljejo t.i. »legendo iz Zalpe«. Ta na kratko pripoveduje:

Kraljica iz Kanisha je naenkrat rodila trideset dechkov; to je odmevalo kot zloveshcha napoved, zato je dala deteca v kosh in jih prepustila vodnemu toku reke Marashshanta, ki jih je naplavila na morski obali pri mestu Zalpa, kjer so otroci odrasli in se morebiti vrnili k materi.

Kje je stala Zalpa?

Reka Marashshanta/Marashshantiya je slovita Halys in danashnja Kizil Irmak, ki je imela v vsej zgodovini poseben pomen in o kateri smo zhe veliko govorili; po dolgem ovinku se skozi osrednjo Anatolijo izliva v Chrno morje. Ob njej je le lezhalo mesto Zalpa, skoraj enako oddaljeno tako od kavkashkega kakor od balkanskega migracijskega praga, zato se nekaterim zdi precej neverjetno, da bi Hetiti po dolgem pohodu chez centralno Anatolijo in mimo mesta Kushshara krenili proti severu ter se naselili prav na tem mochvirnatem predelu. Zahodno smer prihoda Hetitov bi bilo mogoche podpreti z arheoloshkimi najdbami v najnizhjih plasteh Troje I. in V., ki kazhejo na najstarejshe balkansko-anatolske stike, za katere she niso nashli zadovoljivega odgovora v zadnjih 125 letih raziskovanj; k temu sodi tudi nejasnost, ali je bila zgodnjebronastodobna »kultura Ezero« v Bolgariji prvotnejsha, sochasna ali kasnejsha od najstarejshih plasti v Troji I.-II. Zgodnjebronastodobni arheoloshki horizont na bolgarski chrnomorski strani, ki zajema kulture Ezero, Cotofeni in Yamna (rusko »gomile«), so prvotno datirali med 3500 in 1900 pr.n.sht.; mlajshe so najdbe iz novejshih izkopov v gomili Gulubovo (Galabovo) in v dolini Marice na Trashkem, ki kazhejo na pozno bakreno (halkolitik) in srednjo bronasto dobo, s tem pa prej na vpliv iz Troje na to podrochje kakor obratno; na tej podlagi ni mogoche zatrdno rechi, da Hetiti niso shli z Balkana v Anatolijo.

 

Za vzhodno smer priseljevanja, chez Kavkaz, sicer govori sploshna podobnost med kraljevima pokopoma v Alaca Höyük in Maikop ter med grobovi na severni strani Chrnega morja; to bi bilo mogoche spraviti v sklad s predhetitskim stepskim izvorom, a ni zanesljivo, ali so v anatolskih grobovih hatijski ali hetitski velikashi. Aristokratski grobovi pa lahko samo potrjujejo izvor vladajoche elite, nikakor pa ne izvora vsega ljudstva.

Prav spricho vseh teh nedorechenosti se je rodila teorija, da so ta indoevropsko govorecha ljudstva v Anatoliji domorodna in da niso prishla od drugod (Renfrew); to pa ne pomeni, da je mogoche zanikati dolochen kulturni vpliv s kurganskega, juzhnoruskega stepskega podrochja. Vendar v Anatoliji niso nashli ne vrvichaste keramike niti niso zaznali obichaja pokopavanja v gomile (rusko: yamna), to pa ne potrjuje »kurganske teorije« Marie Gimbutas, da so Indoevropejci z juzhnoruskih step.

Po najnovejshih teorijah je mogoche, sodech po obichajih pokopa okoli 2200 pr.n.sht. na severu centralne Anatolije, raziskanih v okolici sodobnih turshkih mest Horoztepe, Eskiyapar, Alaca Höyük, Ikiztepe (v blizhini slednjega je bila hetitska Zalpa), skupaj z zakladnimi najdbami in kraljevimi grobnicami, sklepati, da naj bi shlo za vdor Indoevropejcev nekaj desetletij pred osnovanjem hetitskega imperija na srednjeanatolski planoti. Slednje govori v prid »legendi iz Zalpe« in zgodnji priselitvi s severa.

Tudi che je bilo tako, she vedno nismo dobili odgovora, kako je to potekalo.

Nekateri (G. Steiner) predlagajo kot najverjetnejsho reshitev prihod Hetitov z Balkana (po predhodnem krajshem bivanju v poznem neolitiku na spodnji Donavi) v zadnjih stoletjih 3. tisochletja pr.n.sht.; prvi naj bi prispeli Hetiti in Palajci, njim bi sledili Luvijci.

Po tem navajanju najrazlichnejshih kontroverznih domnev, iskanj in nihanj med enimi in drugimi dokazi vzbudi pozornost Makkayeva argumentacija s pogostimi slovanskimi analogijami, ko ishche (arheoloshke in druge) korelacije med jugovzhodno Evropo in Anatolijo (MAK str. 80-89):

(1) Anatolski Indoevropejci so malo verjetno prishli z juzhnoruskih step, ker so to stepsko ozemlje zhe v prazgodovini zasedala indoiransko govorecha ljudstva; kdorkoli bi prishel z obsezhnega obmochja med spodnjo Donavo in Altajem, bi s seboj prinesel indoiranski dialekt. Kurganska kultura bi izredno tezhko razshirila katerikoli indoevropski dialekt v Evropo ali v enakem smislu v Azijo, ne da bi imela mochan indoiranski pechat; anatolski jeziki nimajo indoiranskih znachilnosti. Che bi Predhetiti na primer shli s severa od Königsberga/Kaliningrada ob Baltiku po vijugasti poti chez severnochrnomorske stepe skozi indoiranska ljudstva, bi se nedvomno morala v njihovem jeziku zaznati prva palatalizacija.

(2) Lahko dokazhemo namensko, pomensko in tipoloshko podobnost med bozhanstvi: slovansko Perunъ, litvansko Perkunas (»bog chashchen v svetih hrastovih gajih«), perkunja (»nevihta, vihar«) in hetitsko Perunash = pi-ru-na-ash < pirua, perua. Vzporednice najdemo tudi v: grshko keraunos (»blisk, strela«, ime bozhanstva), sanskrtsko Parjanyah (»dezhevni oblak«, bozhanstvo nevihte), latvijsko perkunas, staroprusko percunis (oboje v pomenu vihar), prav tako germansko ferh ali *ferhw (v pomenu, ki niha med »bor«, »hrast«, »hrastov gozd«, »gozdnati hribi«, »bozhanstvo hrasta in viharja«), latinsko quercus, keltsko ercus, *Perkunia>Hercynia silva. Vse je izpeljivo iz indoevropskega *per + kw * u ali *perg, z verjetnim indoevropskim izhodishchem *per. Tako slovanski Perunъ kakor kapadokijski bog Pirwa (peruna>Perwa, Peruwa) sta nastopala s sekiro, ki je ponazarjala shiroko uveljavljeno verovanje (mnogo kasneje preneseno tudi v madzharsko folkloro), da kamnita sekira oznachuje prostor, kjer je udarila strela. Na hetitskih reliefih taka sekira celo ohranja ali posnema obliko neolitske kamnite sekire. Sekira, ki jo vihti bozhanstvo, podobna zlati, srebrni ali bakreni sekiri s pozlachenim drzhajem, simbolom kraljevega dostojanstva, je poznana iz mnogih zgodnjebronastodobnih zakladnih najdb tako v Anatoliji kakor na Balkanu. Slovanski Perunъ ima prav tako sekiro med svojimi znamenji mochi, to kazhe na vzhodne, iranske stike; tako so v Maikopu, v skitski grobnici, odkrili kamnito sekiro, a prekrito z zhelezom, ki je bilo v tistem chasu tako redka in dragocena kovina, da so jo uporabljali za zhenski nakit. Zato je treba izrecno omeniti, da je v enem od opisov hetitskega boga Perunasha naveden za sekiro luvijski izraz maldani, ki povsem ustreza hetitskemu malatt in staroslovanskemu mlatu, oboje v pomenu »sekira«.

(3) Najstarejshi ruski letopis porocha, da je dal knez Vladimir leta 980 postaviti sohe shestih poganskih bozhanstev na grichu za svojim utrjenim dvorom; med temi lesenimi kipi je bil Perunov (bog neba), s srebrno glavo in zlatimi brki. To lahko primerjamo z napisom iz Sultantepe v Anatoliji, ki vsebuje opis kipa s pozlacheno in posrebreno glavo; soha boginje v mestu Tiura ima prav tako posrebreno glavo; zgodnjebronastodobni kipec iz Hasanoglana pri Ankari natanchno ustreza opisu kipa iz Sultantepe. Ochitno gre za jasne vzporednice med praslovansko in praanatolsko mitologijo; izredno stari stiki so morali obstajati med Praslovani in Praanatolci na severovzhodu Balkana in na spodnji Donavi, preden so se lochili in so se Anatolci ali Hetiti podali proti Anatoliji.

(4) Tudi obstoj t.i. »ritualnega predenja«, ki sega v zgodnjo bronasto dobo, pricha o stikih med Praslovani, Pragermani, Prairanci in Hetiti; to je najti v grobnicah in zakladih, povezano s hatijskimi preslicami iz zlata, srebra, elektruma (zlitina zlata in srebra) in slonovine. Seveda gre za izredno star predilni pripomochek, kot veliko kasneje pricha Homer v Odiseji, ko primerja kraljico Heleno in boginjo Artemis z njeno zlato preslico. Pred trojansko vojno je Alkandra, zhena kralja Poliba iz Teb v Egiptu, dala Heleni dragoceno darilo: zlato preslico in srebrn koshek, prepoln zlatih, svetih obrochkov. Hetitska besedila sporochajo, da je bila preslica znamenje huritskih boginj. Tudi latinska Parka, grshka Moira ter starogermanska Norn, tri boginje usode, so bile opremljene s preslicami, ob chlovekovi smrtni uri pa so pretrgale zhivljenjsko nit z nje. Pri vzhodnih Slovanih je bila Mokosh boginja predenja. Enako najdemo pri Skitih ob Chrnem morju. To spet kazhe na prahetitsko-praslovansko-prairanske stike na spodnji Donavi, medtem ko so prahetitsko-pragermanske zveze obstajale zhe pred tem v karpatskem bazenu in na severnem Balkanu. Vsi ti stiki so morali biti zelo mochni v chasu, ko se je v zgodnjem neolitiku pojavila preslica.

(5) Na jugovzhodnem obrobju hetitskega ozemlja, v kraju Gedikli-Karahüyük na planoti Sakcagözü (Turchija), je veliko zgodnjebronastodobnih (2100-200 pr.n.sht.) zhrtvenishkih jam; za nekatere so to grobovi, ker je v njih najti pokopne pridatke. Ovce ali koze z zvezanimi nogami so dali k vznozhju mrtveca, jim odrezali glave in jih polozhili ob truplo; med obredom so okoli zhivali razpostavili prodnike in posodice, pokojnika so prekrili s plastjo gline, povrhu so razpolozhili glinene chloveshke in zhivalske kipce, orodja in druge predmete vsakdanje rabe. Razen posode, je vse drugo nastajalo na kraju pokopa in je nezhgano, kot del poslovilnega obreda. Nazadnje so chez vse to polozhili she eno plast gline.

Ta neobichajni pokop, ki je povsem drugachen od drugih pogrebnih obredov na Blizhnjem vzhodu in v Anatoliji, pa ima chudovite vzporednice v zhrtvovalnih in pokopnih ceremonijah na severni in zahodni strani Chrnega morja, vkljuchno s kulturami »Pit Grave« (kurgani) in poznoneolitske obarvane lonchenine od Ukrajine do Grchije; v Anatoliji najdemo to natanchno popisano v hetitskih besedilih. Pojav tega nevsakdanjega obredja okoli 2000 pr.n.sht. tam, kjer so se kasneje razshirili Hetiti, nakazuje njihov prihod z zahoda, z Balkana.

(6) Nich manj skrivnostne kot omenjeni pokopni obredi (tudi v Gedikliju) niso pred nedavnim odkrite lonchevinaste chrepinje z vtisnjenimi in vpraskanimi okraski iz kraja Güzeljurt-Gelveri na pol poti med krajema Bogazköy in Gedikli, nekako 50 km od Aksaraya. Na zhalost gre za povrshinsko najdbo in zato ni bilo mogoche dolochiti starostne plasti, vendar povsem ustreza najdbam v Moldaviji (Precucuteni II.-III.). Na drugem kraju, z imenom Alishar höyük, so nashli podobno keramiko, a spet so med poljskimi deli pomeshali plasti, vse pa je primerljivo z lonchevino s spodnje Donave. Che bi izhajali iz tehnike ornamentiranja, bi lahko postavili datacijo 2500 pr.n.sht. To nam she enkrat potrjuje hetitsko migracijo z Balkana, s spodnje Donave (kultura Tripolje-Cucuteni-Erösd/Ariusd), chez morje z zahodne smeri, via Zalpa.

(7) Obichaj postavljanja svetih stebrov (kurraki in sarkhuli) na obrednih mestih, sredi hetitskih templjev, preden so zacheli gradnjo svetishch, prav tako kazhe na poznoneolitsko kulturo poslikane keramike z jugovzhodne Evrope (spodnja Donava, Vincha), ki ji najdemo vzporednice v zgodnje- in srednjebronastodobni Anatoliji (Beycesultan, na Luvijskem podrochju), ter na prichevanja v hetitskih tekstih.

(8) Kot recheno, so ochitne paralele med Anatolijo in spodnjo Donavo v nachinu oranja z volovsko vprego.

(9) Pojav na kolovratu obdelane lonchevine na hetitskem ozemlju, z zachetkom okoli 2000 pr.n.sht., je opazen prav na magistralnih poteh med Balkanom, Egejem in Blizhnjim vzhodom.

(10) Bakrene (poznohalkolitske) najdbe z jugovzhoda Evrope so podobne anatolskim zgodnjebronastodobnim izkopaninam: zlati trakasti obeski, glinene utezhi, glinene, kamnite ali koshchene chloveshke figurice (vchasih okitene z uhani), par boginj z bozhanskim detetom (»sveta trojica«), zlato, srebrno ali kamnito zhezlo ter druga znamenja vladarske mochi, dvospiralne sponke, obredni ptichji kremplji itd. To potrjuje tesne stike med Anatolijo in jugovzhodno Evropo.

(11) Statistichna primerjava besed iz hetitshchine in drugih indoevropskih jezikov ter geografska razporeditev kazheta, da je bila hetitska pradomovina na ozemlju okoli 120 km od spodnje Donave, v loku med severozahodom in zahodom Chrnega morja.

(12) Hetitska besedila velikokrat omenjajo vrh kopja v sakralnem in simbolichnem pomenu; to »orozhje zmage« je vechkrat pripisano boginji Ishtar/Shaushka in kot vladarski znak, v zgodnjehetitskem obdobju pod imenom tarhuiliGIShturi (determinativ GISh), kazhe, da naj bi bilo kopje delno ali v celoti leseno. Ko pa je zapisano kot GIShTUKUL GUShKIN, je kopje delno iz zlata, z okraski v obliki sonchnega koluta, vzhajajochega meseca ali moshke figure; to je najti tako v Anatoliji kakor na spodnji Donavi ter tudi bolj proti vzhodu do Dnepra in Volge. 

*

Vsa ta argumentacija vodi Makkaya (in druge) do sklepa, da so Hetiti sicer migrirali v Anatolijo, toda to ni bila selitev velikih razsezhnosti. Ne bi bil edini primer, da se je manjsha skupina (t.i. »elita«) povzpela na oblast nad veliko vechjim ljudstvom, kot se v taki ali drugachni obliki dogaja she danes. Dobro raziskane so tudi t.i. »ver sacrum« pri Italikih (tak obichaj so poznala tudi druga ljudstva) v obdobjih prenaseljenosti ali slabih letin: zgodaj spomladi so plemenski stareshine dolochili skupino mladenichev in mladenk, t.i. sacrane (morda tiste, ki so bili rojeni zgodaj spomladi), jih opremili z orozhjem, orodjem in najnujnejsho hrano ter jih poslali v svet iskat novo zemljo. To so bile manjshe selitve posameznih skupin, nikakor pa ne celih ljudstev. Vchasih se je vnel boj za nova ozemlja. Najpomembnejshe orozhje ob koncu neolitika na chrnomorskem obmochju naj bi bilo kratko bodalo, znano iz »tripoljske kulture«; to velja tudi za pripadnike kulture »Pit Grave« (yamna ali kurgan), povsem drugachno orozhje pa naj bi bilo v rabi na severozahodu Anatolije, a za to ni zanesljivih podatkov. Zagotovo pa so bile uspeshnejshe tiste skupine, ki so, poznavajoch tehnologijo brona, prve razvile drugachna orozhja, daljsha bodala in kasneje meche ipd.

 Take ekspedicije se niso vselej konchale srechno; cheprav so bili »emigranti« mochno motivirani, da pridejo chimprej do obdelovalne zemlje, da bi si zagotovili pridelek pred naslednjo zimo, so neredko podlegli v spopadih s prebivalci zhe naseljenih podrochij. Vendar so ljudje po takih izkushnjah spoznavali, da ni vselej najbolje nastopati s silo, zato so se domorodcem poskushali prikupiti; poleg daril so jim prinashali tudi nova poljedelska, metalurshka in druga znanja, ne nazadnje pa so se lahko (vsaj spochetka) udinjali kot oborozheni zashchitniki pred podobnimi skupinami. Take miroljubnejshe oblike migracij so morda celo prevladovale vsaj v dolochenem obdobju. Vmes je prihajalo tudi do nasilja v vechjem ali manjshem obsegu, to pa je terjalo gradnjo utrdb ipd., zato ni chudno, da je tipologija gradishch tako razshirjena, saj so jo verjetno prenashale prav take oborozhene skupine; utrjene postojanke so obenem uporabljali za izoblikovanje lastnih centrov mochi in prevlade nad ostalim, vechinskim prebivalstvom. Koliko se je ohranilo stare kulture in jezika ali se pomeshalo z elementi prishlekov, je bilo odvisno od mnogih okolishchin; vsekakor je bil proces stapljanja ponekod bolj in drugod manj intenziven.

Tak scenarij domneva, da je manjsha skupina mladih Hetitov (kasnejshih »anatolskih Indoevropejcev«; to pa ne pomeni, da niso v Anatoliji zhe veliko prej zhiveli drugi Indoevropejci) v zgodnji bronasti dobi, pred koncem 3. tisochletja pr.n.sht., prishla v Anatolijo s severozahoda, skoraj gotovo z Balkana; sledili sta jim podobni skupini Palajcev in Luvijcev, pretezhna vechina domorodnega prebivalstva pa so bili Hatijci. Povsem je mogoche, da niso vsi prishli po kopnem, da so nekateri pripluli chez morje do Zalpe, od koder so se shirili proti notranjosti. Prvotna domovina Hetitov je bila torej po mnenju Makkaya na Balkanu in njihova materialna kultura je bila pod vplivom Praslovanov z ene in Pragermanov z druge strani (MAK str. 93).

Zakaj smo dokaj izchrpno analizirali Makkayeve hipoteze? Ker nam ponujajo iztochnice za odgovor na vprashanje, od kod so prishli Veneti v Paflagonijo.

*  

Akademska avtoriteta Prosdocimi je po temeljiti analizi geografsko klasificiral ime Veneti pri razlichnih antichnih avtorjev (PEL str. 237 i.n.): 

1. Omemba v Iliadi, da so v Paflagoniji »Enetoi« (Ένετοί), je pomembna za vso grshko tradicijo in je pisci nikoli ne izpustijo; kadar gre za etnik (Strabon, Evstazij itd.), lahko tudi druge manj jasne navedbe, brez navajanja homerskega vira, povezhemo z njim. Obstoj mesta »Enete« (Ένετή) je potrjen po Zenodotu (v Strabonu in Evstaziju), povzema ga Shtefan Bizantinec kot »Enetos« (Ένετός). Dokaj verjetno se »Enéte« (Ένέτη), omenjeni v skoliosu (pesem na gostijah) Hipolitu kot »ljudstvo Hipejronov« (polis Ipeiron), nanasha na Malo Azijo, v antiki imenovano Ipeiros (Ήπειρος), ne pa na Epir na Balkanskem polotoku. Poleg tega je gotovo, da so Grki v dolochenem chasu upravicheno pripisovali Venetom prednost v konjereji. Vendar moram tu opozoriti na prenagljeno sklepanje Prosdocimija, da so Grki poznali gornji Jadran shele od okoli 530 pr.n.sht. naprej, chesh da so najstarejshe najdbe grshke lonchevine v Adriji iz tistega chasa. Res so Grki govorili o Jonskem morju, ne pa o Jadranu, toda Veneti iz Paflagonije niso bili Grki, bili so maloazijsko indoevropsko ljudstvo, poleg tega so bili beneshki Veneti naseljeni na zgornejm koncu Jadrana zhe veliko pred letom 550 pr.n.sht., po Devotu npr. vse od 2. tisochletja pr.n.sht., a tudi druge datacije, kot smo videli v prejshnjih poglavjih, jih postavljajo na ta prostor zhe vsaj v bronasto dobo. Torej sama grshka lonchevina v Adriji nima neposredne dokazne mochi glede povezav med beneshkimi in paflagonskimi Veneti; vsekakor pa je najti dokaze za starejshe stike med Grchijo in Jadranom na drugih mestih, npr. v mestu Spina. Teh stikov ne gre pripisovati le Etrushchanom, cheprav je tam v dolochenem chasu tekla meja med njimi in Veneti; slednji so bili zelo verjetno v stoletjih pred tem bolj razshirjeni proti jugu. Ob tem naj spomnimo, da Prosdocimi omenja she Venetulane (po njegovem deminutiv od Veneti) v okolici Rima.

2. Na Balkanu so »Enetoi« (Ένετοί), o katerih beremo pri Herodotu (I, 196), kar so povsem napachno uporabljali za vkljuchevanje evganskih Venetov med Ilire; podatek na osnovi porochanja Apijana. Na te Enete se verjetno sklicujeta Strabon in Evstazij.

3. Veneti iz zgornje Italije, ki jih je prvi omenil Herodot (V, 9) kot »Enetoi« (Ένετοί) – ochitna odsotnost v- izhaja iz homerske tradicije in iz jonske pisave; omenjajo jih she Teopomp, Psevdo Skilaks, Psevdo Skimnos, Strabon itd. V latinshchini je oblika Veneti, ki je vplivala tudi na grshko stran od Polibija (Ούένετοι) do Shtefana Bizantinca (Βένετοι).

4. Srednjeevropski Veneti (Venedae): Veneti (ali Venethi, Venedi) pri Tacitu; *Venedi (*Venedae, tudi Venedis) pri Pliniju; Ούενέδαι pri Ptolemeju, ki omenja tudi Ούενέδικός κόλπος (Gdanski zaliv?) in Ούενέδικά όρη (vzpetine na jugu vzhodne Prusije); pri Jordanesu Venedae. Gotski zapisi: Venetharius, Vini-; podobno starovisokonemshko Winidheri (*Vinithos) in Winida; anglosashko Winedas, v variantah Weonod-land (prim. Venadi na Tabuli Peutingeriani); srednjespodnjenemshko wende, nemshko Wenden (= Slovani na nemshkem ozemlju, Polabci) in Windischen (Slovani v Alpah); staronordijsko windr, *Winidiz< indoevropsko *wenetes; Finci pravijo Rusiji Venäjä (< *Venädä); v srednjem veku so slovanske naselbine na rekah Rednitz in Maini (okolish Nürnberga na Bavarskem) imenovali Ratenz uuinida ter Moin-uuinida; cheshki Slovani Bë(o)uuinida; she danes lochujejo med Beheim »Chehi« in Wint »Slovaki«. Toponim Venedien omenja Krahe v vzhodni Prusiji leta 1332. Nemshka shola je mnenja, da Veneti nimajo zveze z imeni Venetberg, Venediger v Alpah, chesh da so novejshega izvora. Od Jordanesa naprej se zanesljivo (verjetno pa to velja tudi za Tacita in Ptolemeja) razpoznava Slovane pod imenom Veneti.

5. Galski Veneti v Bretaniji (Cezar, Plinij, Strabon, Livij, Ptolemej, Dion, Kasij itd.), utopljeni in pomeshani v keltskem svetu; s temi gre povezati, vsaj leksikalno, mesto Veneda, ki ga leta 818 omenja Hermold Chrni.

6. Jezero Kostanca, pri Pomponiju Meli imenovano Venetus lacus; kljub nekaterim mnenjem, da Venetus ne pomeni etnika, marvech latinski pridevnik v pomenu »sinje, azurno« ali da izhaja iz sanskrta vanam »voda«, ne bi smeli podcenjevati tega primera.

7. Plinij med izginulimi antichnimi ljudstvi v Laciju omenja Venetulane; to morda izhaja iz *Venetulum, ki je z Veneti v enakem odnosu kakor npr. Tusculum s Tusci.

8. Konchno kot posebno zanimivost Prosdocimi (PEL str. 258) v dodatku omenja novonajdeni napis v Padovi: enethiioi (.e.neθiio.i), ki napotuje na osnovno obliko *Enet(o). Ali gre preprosto za neko ime na -eto- ali je to v zvezi z Veneti? Jasno je, da druga mozhnost ustvarja nove tezhave, ki bi jih bilo tezhko razreshiti, saj zachetni v- na podrochju jadranskih Venetov ni izginil [zato bi se moralo glasiti venethiioi]. Naj zaradi tega domnevamo she neki drug prispevek iz Grchije brez v- ali pa je najdba le nekakshen supergrecizem? Dve mozhnosti sta: (1) ali prihaja to ime (brez neposrednega grshkega vpliva z manjkajochim v-) od tistih Enetoi, za katere se domneva, da so prishli iz Male Azije, zato bi bilo treba revidirati legendo o Antenorjevih Venetih, bezhechih iz Troje (pri chemer ne bi molchali zagovorniki zgodovinske osnovanosti te prastare sage); morda so si legendo v resnici izmislili sami Veneti v Benechiji; (2) ali je vzrok izvirna odsotnost v- v anatolskem etniku, s chimer bi zavrnili vrsto dosedanjih dokazovanj, da so paflagonski Eneti v resnici Veneti; na to pa ne kazhe kar tako pristati, saj bi bilo prenagljeno, preden bo natanchneje obdelano to najnovejshe odkritje. Pri tem ne gre zanemariti citata, pripisanega Korneliju Neposu po prichevanju Solina: »… po oznachenem mestu Eneto, od koder so, kakor navaja Kornelij Nepos, prishli Paflagonci v Italijo, so bili potem imenovani Veneti«; s tem naj bi bil potrjen enachaj med Eneti=Veneti, a je Plinij (VI, 5) pri povzemanju nejasen, saj se zdi, da antichni pisci niso le izenachevali etnichne pripadnosti Enetov in Venetov, ampak so enachili tudi jezikovno pripadnost z onimi v Benechiji; po drugi strani je to mogoche pripisati Plinijevi vednosti o avtomatichnem razmerju med latinskim v- in njegovo odsotnostjo v grshchini; morda je nazadnje v tem videti njegovo poznavanje dejanskega stanja, ki v Enetio zasluti vedezhevalski izziv zagonetne Sibile. To nanovo odkrito ime bi lahko na neki nachin potrjevalo vesti iz Scholia Veronensia:

»… Ko namrech Vergilij pravi [kralj] Ilirski, je to isto kakor kralj Henetov, od koder natanchno sledi kralj Venetov, ter od imena Henetiam kasneje nastane Venetiam«. Po mojem mnenju je to navedbo mogoche razumeti tudi drugache: nikakor ne kot nekateri, chesh da so Veneti ilirskega rodu, marvech da so Iliri v bistvu Veneti.

 

Zanimiva se mi zdi okolishchina, da so v zgodovinskih virih omenjeni Veneti vechinoma zhiveli bodisi v obmorskih pokrajinah: paflagonski ob Chrnem morju, beneshki ob Jadranu, armorishki ob Atlantiku, na severu ob Blatishkem morju, morebitni Venetulani (po Pellegrini-Prosdocimi) v Laciju ob Tirenskem morju, bodisi ob jezerih – lacus Veneticus v Alpah, ali pa v primeru »panonskih Venetov« (Devoto) oziroma »srednjeevropskih Venetov« ob velikih rekah Tisi, Donavi. Vsekakor zasledimo skoraj kontinuum poseljenosti Venetov od Paflagomije do Atlantika: Paflagonija – Balkan – Panonija – Baltik – zgornji Jadran – Alpe – Lacij – Armorika ob Atlantiku.

*

 

Posploshevanje   

 

Opravljene so bile shtevilne ter podrobne analize osnove ven, a so sklepi razlichnih avtorjev povsem nasprotni; zdi se, da zgolj lingvistichni pristop v zvezi z izvorom Venetov prinasha vech tezhav, kot jih razreshuje. Prav to sili k drugachnemu prijemu, ki ga Mario Alinei, tvorec teorije kontinuitete, imenuje »generaliziranje«. Izhodishche zanj je dejstvo, da se specialisti, vsak na svojem podrochju, tako poglobijo v izredno ozke raziskave, da izgubijo stik s predmetom; specialistichne raziskave postanejo nekako same sebi namen in se zaprejo v abstraktne konstrukcije, ki so predmet neskonchnih razprav le med redkimi posvechenimi posamezniki, katerih velikokrat niti ne briga vech, ali je njihove rezultate mogoche uporabiti she kje drugje. To velja za vsa znanstvena podrochja in nich manj za jezikoslovje. Zato deluje osvezhujoche, che se med specialisti najdejo posamezniki s posploshujochimi prebliski, ki osvetljujejo osrednji predmet v celovitejshi luchi. Zgolj iz specialistichnih raziskav namrech she ne zvemo (skoraj) nich o celoti. Eden takih primerov je poskus slovitega Devota, ki glede etnika *wenet oz. *weneto pravi: »… da ga ne moremo drugache izenachiti kakor s fazo "osvajalcev", "organizatorjev" … Kjerkoli naletimo na izraz "Veneti", tam so se uveljavili predstavniki neke ureditve z indoevropsko jezikovno preteklostjo, ki je vredna, da jo opredelimo in priznamo v primeri z drugimi kot tisto, ki je bila v bistvu "zmagovita"«.

 

Spoznanje, da v ozemeljskem smislu najdemo etnik Veneti v sredishchu in Arijce na obrobjih (keltshchina in indoiranshchina), Devota vodi do sklepa, da: » … se je Weneto uveljavil … na zelo obsezhnem indoevropskem podrochju, potiskajoch na obrobje ostanke bolj aristokratskega in premaganega izraza: Arijci. Ochitna je zgodovinsko-kulturna vzporednost. Shirjenje etnichnega imena "Veneti" ustreza velikemu obmochju, na katerem so se z vechjo ali manjsho hitrostjo in mochjo razshirila zharna polja … V germanskem svetu, znotraj katerega so iz korena Wenə nastale shtevilne izpeljanke, ki niso oznachevale etnosa, pa se oznaka Veneti za etnos nanasha na zunanje ljudi, na sosede, Slovane in poleg njih na Balte …«.

Seveda je treba nemudoma opozoriti, da tako gledanje skriva v sebi jedro sporne teorije o premagancih in zmagovalcih, kakrshno z drugimi zagovarja Maria Gimbutas: o shirjenju Indoevropejcev »z ognjem in bojno sekiro«. Je pa ta teorija zanimiva po opombi, da se Veneti pojavljajo vzporedno s kulturo pokopov na zharnih poljih ter da se ime Veneti nanasha predvsem na Slovane in Balte. Stalishche, da znotraj germanskega sveta oznaka Wenə nima etnichne vrednosti, po mojem ne more drzhati zhe zaradi tega, ker so bili Veneti tudi v Armoriki na zahodu Evrope; to pa vodi k sklepu, da je nekoch morala biti povezava med njimi ter baltishkimi in srednjeevropskimi Veneti, ki so jo mogoche pretrgali Germani, ali pa tudi ne, che sprejmemo teorijo Sergija, da so Germani le pogojno samostojna skupina; morda so keltsko-slovanska (venetska) razvojna faza, ki pojasnjuje, zakaj je v germanskem svetu dolgo ostalo toliko izpeljank iz Wenə. Sicer pa tudi Mario Alinei znotraj teorije kontinuitete domneva, da so neolitsko kulturo Germanom prinesli Slovani kot vmesni chlen med Blizhnjim vzhodom ter severno in zahodno Evropo.

Pozornost pritegne Devotova teza: »… Edina zadovoljiva zgodovinska skladnost etnichnega imena Veneti je z ljudstvom »zharnih polj«. Njihov jezik je ustrezal govoru, ki je preostal od skupne indoevropejshchine v drugi polovici 2. tisochletja pr.n.sht. Medtem ko so skupnosti Grkov, Indoirancev in Hetitov zhe izoblikovale svojo fiziognomijo, je venetska tradicija simbolizirala kontinuiteto, nagnjeno k nediferenciranosti …« (PEL str. 250).

To bi bilo mogoche uskladiti s stalishchem sira Leonarda Woolleya, pisca knjige Zachetki civilizacije (v obsezhni zbirki Zgodovina chloveshtva, izdani pod pokroviteljstvom UNESC-a), kjer pravi (ZGO I/2, str. 451): »V srednji Evropi je popushchal ustvarjalni zagon stare únetishke kulture in priblizhno sredi drugega tisochletja pred nashim shtetjem jo je nadomestila luzhishka kultura, ki je bila sprva poganjek únetishke, a jo je preoblikovalo neko severno ljudstvo (morda pripadniki slovansko-baltskih plemen), ki je upepeljevalo svoje mrtvece in ki so mu bile ljubshe gomile kakor ravni grobovi únetichanov; luzhishki vpliv se je razshiril na zahod prav do Britanskih otokov, na jugu pa je, kakor vse kazhe, privedel do razvoja in deloma do ponovne naselitve Ilirije in Trakije.« Negotov obchutek vzbuja Woolleyeva oznaka: »…neko severno ljudstvo (morda pripadniki slovansko-baltskih plemen)…«; pri tem je v ospredju »severno«, saj je v geografskem smislu nenavadno postaviti Balto-Slovane na sever glede na »luzhishko kulturo«, ko pa je njihov polozhaj (tudi v ortodoksnih pogledih) bolj na vzhodu ali severovzhodu ne le po zemljepisnih merilih, ampak tudi po prazgodovinskih dogajanjih; negotovost se razblini, che dodamo zhe navedeno Devotovo mnenje: »Edina zadovoljiva zgodovinska skladnost etnichnega imena Veneti je z ljudstvom "zharnih polj"«.

 

Iz tega lahko sledi sinteza: Veneti so ljudstvo »zharnih polj«, morda pripadniki slovansko-baltskih plemen.

 

V Zgodovini Slovencev (CZ, Ljubljana, 1979, str. 39-40) Peter Petru pishe v poglavju o zharnih grobishchih: »Gotovo najvechji preobrat v evropski prazgodovini, osnovan na idejno-svetovnonazorski podlagi, je pripeljal do samosvoje omike, imenovane kultura zharnih grobishch. Oznaka zanjo povzema takratno navado pokopavanja sezhganih svojcev v planih nekropolah … Vse te silovite duhovne spremembe so v 13. in 12. st. pr.n.sht. sprozhile medcelinske pretoke ljudstev in idej. Iz svojih zharishch v srednji Evropi je to gibanje v valovih preplavilo v naslednjih desetletjih vso celino. Prvotni udar, sprozhen v osrednjem Podonavju, je zadel industrijsko srchiko v Cheshki ter ustvaril novo jedro zharnogrobishchne kulture v obmochju Luzhic. Po mnenju poljskih raziskovalcev (a tudi Woolleya in drugih; op. L.V.) daje luzhishka kultura neposredno podlago staroslovanski omiki. Sochasni, proti zahodu usmerjeni val je shel preko Slovenije v Padsko nizhino in k cvetochim naseljem pod prelazom Brener; drugi krak istega sunka je zajel prehode iz Shvice v Italijo in bogata prekladalishcha ob ligurski obali. Hkratni vpadi neustrashnih gusarjev iz grshko-jadranskega prostora in prodori bojevitih nomadov (»ljudstva z morja«; op. L.V.) so dokazani s pisnimi viri v hetitski drzhavi v sredishchu danashnje Turchije, Sirije in v Egiptu. Prva bitka z vsiljivci je chasovno postavljena v obdobje vladavine faraona Meremptaha (1234-1220 pr.n.sht.); zakljuchni prodor novih ljudstev (»z morja«; op. L. V.) je povzrochil propad staroegiptovske drzhave za Ramzesa III. (1166 pr.n.sht.), ko so se ob obali od Palestine proti Egiptu naselili Filistejci … v zvezi z razumevanjem idejnega ozadja celotnega zharnogrobishchnega gibanja so Filistejci pomembno potrdilo stroge, a k ljudstvu obrnjene ureditve … Oznanjevalci prodora zharnogrobishchne omike v slovenski prostor so shtevilne zakladne najdbe iz zakljuchne bronaste dobe … ki jih postavljajo v 13. st.pr.n.sht. in nakazujejo prvi udar zharnogrobishchnih ljudi proti Vzhodnim Alpam.«

Kljub po mojem mnenju nekaterim naivnim izrazom in poenostavljenim oznakam (gusarji ipd.), ki so posledica razumevanja prazgodovine v smislu »velikih selitev narodov« ali celo, da je v vsega nekaj desetletjih pretezhni del Evrope spremenil navado pokopov ipd., da gre torej za revolucijo, pretrese ipd., kar je sodobna arheologija v marsichem presegla, pa se stalishche Petruja v bistvu ujema z Woolleyevim mnenjem, da »daje luzhishka kultura neposredno podlago staroslovanski omiki«, oziroma pri Devotu, da »shirjenje etnichnega imena "Veneti" ustreza velikemu obmochju, na katerem so se z vechjo ali manjsho hitrostjo in mochjo razshirila zharna polja«; s slednjim je vzpostavljena relacija Slovani=Veneti.

 

Jezik

 

Po Devotu je poseben problem venetshchine, da je razpoznavna samo v evganski Benechiji (Venezia Euganea) (PEL str. 250) in ne na drugih krajih obsezhnega ozemlja, kjer se zgodovinsko pojavlja ime Veneti. Po njegovem mnenju bi morali spremeniti nachin gledanja in zgodovinsko postaviti shiritev etnika ne kot razlochevanje niti kot identifikacijo, ampak kot domnevo o znanju venetshchine v prav osrchju shirjenja indoevropeizma (to je potekalo stoletja, z zharchenjem jezikovnih novosti v kronoloshko lochenih fazah; s tega zornega kota ni nujno, da prihod etnika Veneti sovpada z uveljavitvijo dolochene vrste jezika na enaki kronoloshki ravni s tisto, ki je prishla v Benechijo/Veneto in se je nadaljevala v venetskih napisih). To se mi zdi povsem logichno, che se je dogajanje raztegnilo na zelo dolgo obdobje, ko se je jezik spreminjal; kljub dolochenim jezikovnim problemom, ki jih she ne znamo pojasniti, pa je po Devotovem mnenju arheoloshko potrjena kulturna povezanost z zharnimi polji. Toda Devoto je s formulacijo »… domneva o znanju venetshchine prav v osrchju shirjenja indoevropeizma …« zarezal v zelo fundamentalno vprashanje: So bili Veneti jedro Indoevropejcev?

Che prav razumemo, Devoto meni, da je bilo vech valov shirjenja Indoevropejcev (katerih pradomovina je po njegovem mnenju Panonska nizhina ali centralna Evropa v shirshem smislu) in prihod prvih Venetov v Benechijo ni obenem tudi zachetek uveljavljanje venetshchine, kakrshno poznamo iz raznih napisov. Posledichno tako gledanje nichesar ne razreshuje, marvech ustvarja nove zaplete, saj se postavlja vsaj vprashanje, kdo naj bi bili »prvi Veneti« in kakshen je bil njihov jezik ter kdo so bili »drugi Veneti« nekaj stoletji kasneje, ki naj bi bili prinashalci venetshchine, kakrshno poznamo z arheoloshkih najdb. Che velja njegovo mnenje, da je arheoloshko potrjena kulturna povezanost Venetov z zharnimi polji, glede katere smo zhe zgoraj navedli meritorna mnenja, da je v osnovi slovanska, potem nismo dalech od sklepa, da so bili vsaj »drugi Veneti« Slovani. Vsekakor pa ni najti pravih argumentov, da bi lochevali Venete na »prve« in »druge«, pa cheprav so morda res prishli v dveh valovih; v bistvu gre za isto ljudstvo, tudi che je v nekaj stoletjih prishlo do dolochenih kulturnih in jezikovnih razhajanj. Ob tem ne pozabimo na »jantarsko pot«, ki je ne smemo naivno razumeti kot cesto v danashnjem smislu, marvech gre za zgodovinski, prostorsko-chasovno-kulturno opredeljen kontinuum med Jadranom in Baltikom, che govorimo o smeri jug-sever, sicer pa prisotnost tega etnika potrjuje tudi smer vzhod-zahod.

Ni presenetljivo, da se jezikoslovci (Devoto, Prosdocimi) zatekajo v okrilje lingvistike, ker jim arheoloshko-predzgodovinska dejstva ne ustrezajo pri njihovih konstrukcijah, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju, ter sklepajo: »Venetshchina predstavlja pri takem stanju stvari edino trdno dokumentacijo o samostojni jezikovni preteklosti, povezano z imenom Veneti, in ponuja formalne domneve za zgradbo etnika: torej potrjuje svojo praktichno prednost (ne pa teoretichne v smislu Kretschmerja) za definiranje Venetov (PEL str. 251).

Tak sklep Prosdocimiju omogocha, da venetshchino spravi v okrilje italskih jezikov, natanchneje latinshchine, saj nadaljuje: »Potem ko smo razdvojili venetsko-ilirsko dvojico in zaznali venetsko-italske afinitete, je pri vprashanju italske enotnosti pomembno, da ozemeljska diskontinuiteta koristi venetshchini. Namrech, da je lochevanje dveh razlichnih skupin Latino-Faliski in Italiki (Osko-Umbri ter manjshe skupnosti), kot je to obdeloval Devoto, izhajajoch od A. Waldeja, osrednja opora za dokaz, da so afinitete novejshe in razlike starejshe.«

Obenem Prosdocimi navaja tudi druga mnenja (Diver): da je bila (a) prva faza preditalska enotnost z dolochenim shtevilom skupnih inovacij, ki ji je sledila (b) druga faza z osko-umbrijsko skupnostjo v sredishchu ter latinsko-falishchansko in venetsko skupino na obeh obrobjih, pri chemer jezikovne spremembe osrednje osko-umbrijske skupine niso sovpadale z ostalima dvema, zato latinshchina in venetshchina kazheta tako arhaichne poteze. Shele v (c) tretji fazi se je izlochila oskijshchina, ki naj bi se zachela okoli 700 pr.n.sht., ko se hkrati pojavi mnozhica skupnih inovacij v sosednjih centralnih jezikih umbrijshchini in falishchini, tema pa se vchasih pridruzhi latinshchina, toda nikoli oskijshchina in venetshchina.

Prosdocimi navaja F. Altheima (PEL str. 252), da je mogoche najti sorodnost med venetshchino in latinshchino na temelju nekaterih besed, toda pri kritichni presoji njegove analize se izkazhe, da je najti vzporednice tudi s slovanshchino. To je toliko bolj dvomljivo, ker Prosdocimi sam ugotavlja, da je Altheim vzel za izhodishche govor ljudi iz Valcamoniche na juzhni, italijanski strani Alp (to podrochje slovi po kamenodobnih jamskih slikarijah ljudstva Kamunov), ki ga ima za tesno sorodnega latinsko-falishchanskemu jeziku. Namreč, prihod Venetov v Padsko nizhino naj bi sledil eno do dve stoletji za Latinci-Faliski; zachetek in vzrok verizhne reakcije naj bi bili Iliri 1200 pr.n.sht. (?), ko so Veneti-Iliri bivali med Odro in Vislo v stiku z Germani, ti pa so v 9. st.pr.n.sht. pritisnili na enovito latinsko-evgansko skupnost, ki naj bi prishla na jadranski konec stoletje ali dve pred tem. Prizadeti so se razcepili in Evganci so konchali v Kamunski dolini, Latinci pa v Laciju; del pa se je pomeshal z Veneti, in to pojasnjuje izoglose z latinshchino, medtem ko superstratum pojasnjuje afinitete z Dorci pod skupnim gospodovalcem – Iliri. To Altheimovo shemo so zavrnili tako s kronoloshkimi kakor z etnoloshkimi razlogi, poleg tega sodobna prazgodovina sploh zanika obstoj Evgancev, saj ni nikakrshnega verodostojnega dokaza zanje. Toda poglejmo jezikovne paralele med venetshchino in latinshchino, ki se zdijo Prosdocimiju tako pomembne:

 

venetshchina               

latinshchina                                        

slovenshchina

zonasto                           

vhaχsθo

louzerai

louzeroφos

vhetiana

*ferso, ladin. fursill

Liquentia

donare

facio, faxo

Libera

liberis

fetialis

ferrum (indev. *bherso)

liquere                    

(glej podrobnejsho

obrazlozhitev)

 

 

Podrobnejsha razlaga:

zonasto, donaredonum »dar, darilo«, izpeljano iz korena do »dati«, identichno ohranjeno v sanskrtu danam in skoraj enako na keltskem, osko-umbrijskem, albanskem podrochju; na vmesnih podrochjih (grshkem, armenskem, slovanskem) je she dodan –ro, npr. grshko doron »dati«, medtem ko ima v hetitshchini pomen »vzeti«. Devoto pa je v kontradikciji s samim sabo, ko pod geslom dare pravi, da v keltshchini in germanshchini ni korena do (DEV, Dizionario). Po mojem mnenju je vzpostavitev relacije zonasto, donare sicer mogocha prek zapletenih pretvorb, a je she veliko blizhje zonasto »donesti, znesti< >zanesti«.

vhaχsθo, facio, faxofacio, feci, factum, facere je beseda v mnogoterih pomenskih zvezah: (1) storiti, narediti, izvrshiti, opraviti, ustvariti, zgraditi, skleniti, pridobiti itd.; (2) spisati, dosechi, zasluzhiti, pretrpeti, povzrochiti itd.; (3) skrbeti ipd.; (4) napraviti za, izvoliti, ceniti, chislati itd.; (5) delati, ravnati, postopati, vesti se ipd.; (6) drzhati s kom, na strani koga stati, sluzhiti, koristiti ipd. In faxim, faxitur, faxo=fecerim, factum erit, fecero; vse v pomenu narediti, delovati, izvajati ipd. kot opredeljevanje chlovekove aktivnosti v vseh mogochih oblikah. V italijanshchino se je preneslo iz vulgarne, zgodnjesrednjeveshke latinshchine (6. st.) kot fare »storiti, narediti; delati, povzrochiti«, krizhanec z dare. Koren za facere je indevr. *dhe (it. »porre«, slov. »dati, denem; postaviti, polozhiti«), ki je v ital. prezhivel samo v neprepoznavnih oblikah (con)do iz *(con)dho, od koder so se razvile besede condito, perdere, suddito. Pach pa koren dhe sodi med najpomembnejshe in dokumentirane v indoevropski leksiki, tako na zahodu, npr. v nemshchini tun »narediti«, kakor na vzhodu: podvojen npr. v sanskrtu (da)dha(mi) ali v grshchini (ti)the(mi) »jaz denem, polozhim ipd.«; Devoto ne omenja nepodvojenega v slovanskih jezikih dati, dam, da in vseh mogochih izpeljank. Za vhaχsθo (vhahstho>vasto>vesti?) bi bilo mogoche najti zveze: (1) vesti, vedem »peljati, voditi«, izvesti, izvajati itd., starocerkvenoslovansko vesti, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vezti, sedanjik *vedo; z mnogimi izpeljankami voditi, vajati, predvajati, nevesta, obod, povod, povodec, proizvod, sprevod, svod, zavod, zvodnik ipd.; ali (2) vesti, vezem, enako starocerkvenoslovansko vesti »utrjevati, jachati«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vezti, ponavljalni glagol *(v)oziti »ozhati, zadrgovati, zadushiti«; za to sicer obstaja vech poskusov poiskati indoevropsko osnovo, vendar se mi zdi vhaχsθo povezljivo z vesti, vedem ali vesti, vezem, v seriji aktivnosti: storiti, narediti, izvrshiti, opraviti, ustvariti, zgraditi, skleniti, pridobiti itd.

louzerai, Libera – osebno starolatinsko ime Proserpine, boginje plodnosti, vinogradnishtva in vina; po eni razlichici je njen brat ali mozh Liber, po drugi pa je mozh Pluton; Liber je starolatinski bog vinogradnishtva in vina, kasneje identificiran z Bakhom. Perzefona ustreza grshki Perzefoni, imenovani tudi Kora; kot Hadova zhena (hchi Zevsa in Demetre) je kraljica podzemlja, kjer prebije tretjino leta, in je mrachna in strashna boginja; dve tretjini leta (od pomladi do jeseni) prezhivi na zemlji kot Kora, dobrotno bozhanstvo pomladne rasti. Praznovanja v chast Bakhu (Liberu) so se imenovala liberalia.

Zanimivo je, da je bilo starolatinsko ime Libentina-Lubentina drugo ime za Venero, boginjo ljubezni; v korenu lub ni tezhko prepoznati slovanskega »ljub, ljubiti, ljubezen«.

Da so povezali venetsko louzerai in starolatinsko Libera, je bil jezikoslovcem potreben dokajshen lingvistichni aparat. Che pa venetsko louzerai obravnavamo po smislu, da je to bila boginja plodnosti, vinogradnishtva in vina, je zelo blizu loza »log, gozd, vinska trta, shiba veja« v slovanskih jezikih, sicer pa kot zelo pomembno in zgovorno tudi »pleme, rod«; pripona –rai razvita kot loza>lozar>lozarje/lozarjeva/lozar(ij)a (ESSJ). Toda she pomembneje se mi zdi opozoriti na zdavnaj pozabljeno besedo lozhesna »uterus, maternica«, cerkvenoslovansko lozhesna »uterus, narochje«, iz praslovanskega *logo, v rodilniku *lozhese, razshirjeno s formantom –no; k temu lozha, lozhe »posteljica; uterus«; v priponi prisotni -r- kakor mati>mater>maternica.

louzeroφos, liberis – v venetskem izhodishchu povezano s prejshnjim primerom; ni nepomembno, da so se praznovanja v chast Bakhu kot kasnejshemu poimenovanju starega boga Libera imenovala liberalia; semantichno izhodishche je liber »prost, neomejen«, a tudi »razuzdan, razposajen«, take pa so bile bakanalije, se pravi chashchenje vina in veselja, razuzdano veseljachenje, popivanje, razvrat. Che naj bi bil louzeroφos v kakshni zvezi z liberis, potem more slediti loza »log, gozd, vinska trta, shiba veja«, saj je bila Bakhov razpoznavni znak prav trta, trs, loza, kakor je Bakhov ekvivalent bog Dionizij nosil palico, na zgornjem koncu ovito z brshljanom ali s trtnimi listi.

vhetiana, fetialisfetialis »vojni glasnik«; Fetiales, Fetialis »dvajseterica svechenikov v Rimu, ki so reshevali mednarodne zadeve«; ius fetiale »fecijalsko pravo, po katerem so se ravnali ti svecheniki«; v njihovi pristojnosti so bile vojne napovedi, mirovni sporazumi, sklepanje zaveznishtev; tem javnim zadevam so dajali pomen svetosti s pomochjo verskih obredov.

 

Mozhne razlage na slovenski osnovi:

 

vojni glasnik: (1) vest »novica«, vestnik, obvestiti, obveshchati itd., starocerkvenoslovansko vestь »zavedanje, védenje, znanje«, podobno v drugih slovanskih jezikih; (2) vest »zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja«, »znanje, védenje«; vesten, vestnost, enako in sorodno starocerkvenoslovansko in v drugih slovanskih jezikih; tudi »zvest, svest, ovesti se, vest, povest«;

veche, vecha »skupshchina, vashki zbor«, starocerkvenoslovansko veshte »posvetovalni zbor«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *vet«e »posvetovalni zbor«, prvotno *»posvetovanje, govorjenje«, izpeljano iz praslovanskega *vetiti »govoriti« (obet, svet, odvetnik).

Povsem zadovoljivo po glasovni vrednosti in po smiselu je vhetiana »dvajseterica svechenikov«, izpeljivo iz slovenskega veche, vecha »skupshchina, zbor« ali vest »novica; vestnost«.

*ferso, ladin. fursill, ferrum ( indev. *bherso) – Prosdocimi je zhe sam posvaril pred (zgoraj zhe omenjeno) Altheimovo negotovo shemo naselitve Valcamoniche, toda tudi che bi to dopustili, a se obenem naslonili na teorijo kontinuitete, po kateri so Ladinci (od njih tu chrpajo obliko fursil), kot pravi Mario Alinei, v neolitiku »poslovanjeni Italidi« in mnogo kasneje romanizirani s strani rimskega imperija, bi spoznali, da je stvar bolj zapletena, kakor se zdi na prvi pogled ob enachbi *ferso <> ladinsko fursill > ferrum < indev. *bherso. O etimologiji in arheometalurgiji zheleza je bilo napisano zhe ogromno, a je she vedno povsem odprto vprashanje, cheprav je vsak razlagalec po svoje preprichan, da je nashel odgovor. Devoto pravi, da je ferro < ferrum brez jasnih indoevropskih povezav tudi zato, ker naj bi bilo odkritje zheleza kasnejshe od lochitve posameznih ljudstev iz indoevropske skupnosti in si je vsaka skupina locheno izoblikovala izraz za zhelezo. Osebno mislim, da vzrok pomanjkanja skupnega izraza za zhelezo ni razselitev indoevropske skupnosti (che je sploh kdaj obstajala). Povsem naravno bi tudi bilo, da s shirejenjem zheleza ni shlo tudi ime zanj; take primere imamo she danes, ko Nemci ne rechejo »televizija«, ampak »Fernsehen«, ali namesto »radio« »Rundfunk«. Tudi N. Zingarelli pravi, da za ferro < ferru(m) ni zanesljive etimologije. Pach pa ga G. Semerano poizkusha rekonstruirati iz semitske osnove v pomenu »lucente; bleshchech, svetel«, v akadshchini bararu »splendere; sijati, zhareti, bleshchati«, hebrejsko barar »bleshchech, chist«, etiopsko berur »srebro«, ugaritsko brr »bleshchecha kovina, chist«; odtod: akadsko parzillu, hebrejsko barzel, ugaritsko brshl »zhelezo«.

Zanimivo je (s tem smo se zhe ukvarjali zgoraj), da M. Snoj razlaga: zhelezo, starocerkvenoslovansko zhelezo, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *zhelezo, sorodno z litavskim gelezhis, letishkim dzelzs, staropruskim gelso, morda gre k temu grshko khalkos »bron«; beseda etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjena, domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana. Ker ima Prosdocimi zapisano indev. *bherso in ker smo prebrali pri Semeranu na semitski osnovi zhe iz akadskega obdobja bararu > parzillu, hebrejsko barzel, bi ta zveza lahko obstajala. Vendar grshko sideros »trda kovina, zhelezo«, kar naj bi izhajalo iz akadskega sidu »ingot, klada« + daru »trpezhen, stanoviten, trajen«, nima zveze z domnevnim indevr. *bherso.

V prejshnjih poglavjih smo zhe obdelali etimologijo zheleza in jekla: npr. iz zholch, starocerkvenoslovansko zlъchь, praslovansko *zhьlchь, iz indoevropskega *ghelh na temelju barve zhelezove rude; ter iz zhelo, starocerkvenoslovansko zhelo, praslovansko *zhedlo, iz *geltlo, kar je ime orodja h glagolu za »bosti, boleti, gristi, umoriti«, iz indoevropske baze *guelh »bosti, zbadati«, v prvotnem pomenu *»sredstvo za zbadanje, bodalo« ali praslovansko *zhedlo »orozhje, sulica« in sorodno praslovanskim glagolom *zheti »sekati, tolchi«. Vendar so v tem primeru indoevropske osnove *ghelh, *geltlo, *guelh – kot izhodishcha slovenski etimologiji – drugachna od *bherso, ki naj bi ustrezala Altheimovi indoevropski osnovi v latinshchini in tudi, po Semeranu, akadskemu bararu > parzillu in hebrejskemu barar > barzel.

Slednje nas namrech spominja na bron. Tega pa ga za slovenshchino razlaga M. Snoj kot retrogradno (usmerjeno nazaj, proti izhodishchu, povratno) izpeljanko iz slovenskega bronec »bron« (iz 16. st.), kar je kakor hrvashko bronca prevzeto iz italijanskega bronzo »bron«; izpeljanko so omogochili besedotvorni pari tipa zvon- zvonec. In she bronza, bronsa, bronca »zmes laka in kovine« (iz 20. st.), prevzeto prek nemshkega Bronze (in francoskega bronze) iz italijanshchine bronzo v enakem pomenu, prvotno »bron«, kar je verjetno izposojeno iz perzijskega biring »baker« (SNO). Devoto pa bronzo razlaga iz srednjeveshkega latinskega brundum, razshirjenega v brundium, kot izid krizhanja med perzijskim biring »baker« in srednjeveshko izpeljanko iz grshkega bronte »grom, tresk, donenje«, npr. bronteion »ochitno kovinski inshtrument za oponashanje grmenja na gledalishki sceni«. Po mojem mnenju, che zhe moramo izhajati iz onomatopejske (posnemanje zvoka z besedo) osnove, kazhe pogledati slovensko osnovo brneti, brnenje, brundati, brenchati, brenkati, brencelj, in podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *brьneti, *brьmeti, za kar naj bi bila indoevropska onomatopejska baza *bh(e)rem. Mislim, da je primerno dati bronu ime, ki brni, »kovinski zvok brona«; iz iste indoevropske osnove je latinsko fremere »rezgetati, buchati, hrumeti, mrmrati«, starovisokonemshko breman »godrnjati, brundati«, staroindijsko bhramara »chebela«. Devoto pa fremere gradi drugache, ne na osnovi *bh(e)rem, marvech kot davno onomatopejo iz serije m…r kot murmuro, mormorare »mrmrati« in s prehodom mr- na fr- kot pri formica »mravlja« ali fracidus »moker, gnil, trohnel«.

Iz navedenega ne vidim nobenega razloga, da bi si bili Slovenci po ovinkih izposojali besedo za bron, za katero imamo celo vrsto onomatopejskih vzporednic in she indoevropsko osnovo za povrh; kvechjemu gre za skupno dedishchino.

Che se vrnemo na venetsko *ferso <> ladinsko fursill > ferrum < indev. *bherso, se mi zdi, da kolikor bi shlo za staro mediteransko, predindoevropsko osnovo, bi se nekako izshlo s primerjavo semitske osnove she iz akadskega obdobja bararu > parzillu, hebrejsko barzel. A obenem ne bi zanemaril za ladinsko fursill slovanskega brus »kamen ali pribor za ostrenje, brushenje«, brusiti, saj je prav zhelezo omogochilo izdelavo izredno ostrih rezil, medtem ko je bron za to manj primeren. Ali sta brus in brusiti primarni ali sekundarni tvorbi? Izraz brus je v podobnih oblikah in razlichnih pomenih znan v vseh slovanskih jezikih, praslovansko *brus je prevojna stopnja k *brъs, od koder brsati »brcati, suvati« in »drgniti, ribati«, kar naj bi izhajalo iz indoevropskega *bhru, *bher »strgati«. Che je tako, potem se mi zdi smiselno, da je bila fursill kovina, ki se je dala uchinkovito brusiti oziroma je postala pripomochek za razlichna opravila: strganje > strgalo, suvati > suvalo ipd. Skratka: brus, pribor za brushenje, brusilo, je v prenesenem pomenu v imenu brushenca, ki je pridobil nove lastnosti, postal je orodje za najrazlichnejsha dela.

Liquentia, liquere – latinsko liqueo, liquere »tekoch, chist, jasen; ochit, javen« – je seveda glasovno primerljivo z venetskim Liquentia, toda etimoloshko izhodishche latinskega liquidus je derivat liquere »biti chist, bister« in izhaja iz »pushchen, da se sesede goshcha«, indoevropski koren je *leikw. Po drugi strani je tudi limpidus »bister, jasen« iz istega korena, a je prishel v latinshchino po drugi poti, prek osko-umbrijshchine, cheprav she vedno iz * leikw (DEV). Toda prav tako je mozhen ustrezen razvoj tudi iz slovenskega liti, lij, lijak, (v)livek itd. v vseh mogochih izpeljankah: starocerkvenoslovansko liti, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *liti, iz indoevropske osnove *leih (ali *lehi) (SNO). Po drugi strani pa she bolj ustreza izhodishche lichiti, enako cerkvenoslovansko in praslovansko lichiti, in podobno v drugih slovanskih jezikih, vse v smislu »beliti, lepasti, krasiti, izboljshevati zunanjo podobo ipd.«, izpeljano iz *likъ (ali liko > lice), od tod tudi likati, lik, lice. To tudi semantichno veliko bolj ustreza kot latinski liqueo, liquere »tekoch, chist, jasen; ochit, javen« in je glasovno primerljivo z venetskim Liquentia.

 

 

 

Zakljuchek