Pogum Revija SRP 2006/1

Lucijan Vuga 

 

 

 

3. Paflagonija – anatolska dezhela ob Chrnem morju

 

 

PAFLAGONIJA – ANATOLSKA DEZHELA OB CHRNEM MORJU

 

 

Tista Homerjeva »venetska dezhela« iz Iliade je torej bila v Paflagoniji, maloazijski pokrajini na juzhni obali Chrnega morja, tudi Pontus Euxinus imenovanega – euxinus v latinshchini pomeni »gostoljuben«; pontus pa »shiroko, odprto morje«, torej je Chrno morje v tem prevodu »gostoljubno, odprto morje«; kako nasprotujoche si poimenovanje, saj nam sedanje »chrno« sugerira negostoljubnost, temachnost, nevarnost in nesrecho. Prav tako je zanimiv prevod imena reke Partenia, ki v grshchini pomeni »Devishka reka«; to so seveda grshka in ne maloazijska poimenovanja; izraz Paflagonija nekateri (npr. G. Semerano) primerjajo s Pelagonijo (Bitola) v Makedoniji (pokrajini nista kdo ve kako dalech narazen in kopno med njima deli le ozek preliv). To paflagonsko ozemlje sega od chrnomorske obale v notranjost do reke Halis, torej so bili tod zhivechi prebivalci primorci. Nekateri utemeljujejo etimologijo na asirski osnovi: baal-palag obvladovalci vodnih poti, gospodarji morja. Zhe Herodot (Enetoi, I, 196) opozarja na sovpadanje med Veneti ob Jadranu in onimi v Paflagoniji. Prav tako ni ushlo Strabonu, ki se opira na Meandrija, da izhajajo Veneti iz dezhele Levkosirov, torej iz Kapadokije, in da so ushli iz Troje skupaj s Trachani vse do severnih obal Jadrana. Tudi Katon (to najdemo pri Pliniju, Nat. Hist., III, 130-131) pritrjuje: »Veneti izvirajo iz trojanskega debla« (Venetos troiana stirpe ortos). Ker so ti Veneti zhiveli v neposredni soseshchini z anatolskimi (semitskimi in indoevropskimi) ljudstvi, je nedvomno prihajalo med njimi do kulturnih in jezikovnih sovplivanj. Odtod iskanja, usmerjena v etimoloshke in drugachne primerjave, kot npr. prav med Paflagonijo in Pelagonijo (tega ne razvija samo G. Semerano). Asirski: baal je v akadshchini belu »velik, vele, vzvishen, gospod, gospodar«, medtem ko je asirski: palag »polog, prehod, pot, kanal«. Druga mesta v Paflagoniji, ki jih navajata Strabon in Ptolomej, so: Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia. Homer omenja Egial ali Aigial, v katerem je za nekatere mogoche prepoznati »igalo, egalo, pobrezhje«, ne nazadnje pa je tudi »igovina, ivovina, rakitovina«, vrsta vrbovega lesa (Janezhich, Slov.-nemshki slovar, 1893), ali pa »igo, jarem«, vendar pa pomeni »igo« v staroslovanshchini in rushchini tudi »nadoblast«. Skratka, kot bomo videli v nadaljevanju, obstaja vrsta vzporednic med tako oddaljenimi kraji, da pritegne pozornost.

 

*

 

Preden nadaljujemo, je treba she nekaj rechi o Strabonu.

Za Bizantince je bil Strabon geograf, kakor je bil zanje Homer poet. Toda to ustvarja svojevrstne zadrege, saj antichni grshki pojem geografika ne ustreza danashnjemu pojmovanju geografije, zato so vsi, ki so pri Strabonu iskali predvsem natanchnejshe podatke o toponimih, razdaljah in itinerarije, ostali v zadregi. Pach pa so v okviru njegovih del nashli obilo zgodovinskih, mitoloshkih, antikvarnih in drugih vesti o takratnem chasu, dasi so bile nanizane navidez dokaj neurejeno. Zgolj za ilustracijo naj navedemo le tezhave s podatki o razdaljah, pri chemer seveda ni glavni krivec Strabon, saj takrat niso bile v sploshni rabi usklajene dolzhinske mere in jih Strabon niti ni prerachunaval, zato uporablja najmanj pet razlichnih vrednosti za dolzhinsko mero stadij, stadion: (1) starinski stadij, ki ga rabi Polibij, enakovreden 400 kubitov (pechys, botryn dipechyn = grshka enota, enakovredna poldrugemu chevlju, pri Strabonu gre za makedonski chevelj priblizhno 0,49 m) ali 600 chevljev, torej en stadij okoli 177,7 m; (2) Eratostenov stadij, enakovreden 300 egipchanskim kubitom ali 157,5 m; (3) sam Eratosten, skupaj s Hiparhom, za geografske razdalje rabi tudi t. i. teoretichni stadij, ki izhaja iz takrat izrachunanega obsega Zemlje, 252.000 stadijev, in znasha 158,7 m; (4) potem je tu she Pozidonijev teoretichni stadij, tega je prevzel tudi Ptolomej, 222,2 m; (5) in konchno she rimski stadij, ki ga je uveljavil Artemidor, 185 m. Spricho tolikshne nesistematichnosti je skoraj praviloma tezhko natanchno dolochiti razdalje, ki jih najdemo v Strabonovih besedilih.

K temu je treba dodati, da je v celoti ohranjena le njegova Geografija v 17 knjigah o Evropi, Aziji in severni Afriki (to je ves takrat poznani svet, za katerega je izdelal tudi zemljevid za chasa cesarja Avgusta), da pa so od Zgodovinskih zapiskov v 43 knjigah ohranjeni zgolj odlomki. Tako ga ne moremo soditi le po poznanih spisih, saj je nedvomno mnoge stvari obravnaval in razlozhil v izgubljenih delih, zlasti tisto, kar naj bi dopolnjevalo njegovo geografsko pisanje. Znachilna pa je njegova omemba na zachetku Geografije (I, I, 1), da je eden od smotrov zemljepisja pomagati politiku in vojashkemu poveljniku pri njegovih odlochitvah; to na neki nachin tudi kazhe trajno prisotnost ideologije ali politike, kakorkoli to razumemo, v delih zgodovinarjev vseh chasov.

Ta nesporazum, kako obravnavati Strabona, ne kot geografa, marvech kot zgodovinarja, vzpodbuja nekatere preuchevalce predvsem k iskanju napak, nedoslednosti, spodrsljajev in netochnosti, a jim drugi oponashajo, da che zhe to pochno, naj obenem ustvarjalno pripomorejo, da se chim bolj razjasni, kako in zakaj je prishlo do pomanjkljivosti. To pa nikakor ni lahko, vsekakor veliko tezhje kot kazati s prstom na napake. Strabon je bil velik kompilator, ki marsikdaj niti ni kritichno povzemal od drugih, ni primerjal razlichnih virov. Pomemben korak v tej smeri je napravil Sir Ronald Syme leta 1995 s svojim delom o Strabonovi Anatoliji, ko je opozoril, da Strabonovo delo she zdalech ni dovolj raziskano in izkorishcheno. Pri tem je treba preiskati njegove odnose do del pomembnih predhodnikov Polibija in Pozidonija, cheprav so zhe v 17. in 18. stoletju, zlasti pa v zlati dobi pozitivistichnega preuchevanja antichnih pisateljev na prehodu iz 19. v 20. stoletje opravili ogromno delo, a so kritiki pri lushchenju verodostojnih informacij iz mnozhice ostalega besedila nemalokrat ravnali v skladu s takratnim pojmovanjem preteklosti ter dotedanjimi arheoloshkimi in zgodovinskimi spoznanji, zato je potrebna nova reinterpretacija na sodobnih izhodishchih. Vendar tudi pri tem ni mogoche mimo hipotez, na katere sodobni raziskovalci bolj ali manj odkrito opozarjajo, ko razchlenjujejo posamezne Strabonove navedbe. Prav tako so upravichena resna nestrinjanja z »negativistichnim« sprejemanjem Strabona, ki je vendar pravcati rudnik informacij, te pa je treba kakor vselej obravnavati v kontekstu z ostalimi védenji. Ne oziraje se na vse kritike in pomisleke, predstavlja Strabonovo delo vishek antichne grshko-latinske zgodovinsko-zemljepisne literature; trudil se je ustvariti organsko celoto iz fizichnega zemljepisja, temeljechega na znanstveno-matematichnih osnovah, ter s podatki iz dedishchine opisne geografije, saj se je po eni strani poglabljal v preuchevanje oblike Zemlje, po drugi plati pa je iz razlichnih virov na shiroko prevzemal opise ljudstev in krajev. V njegovem chasu sta zhivela tudi Diodor in Dionizij, ki so ju v preteklosti prav tako sprejemali bolj kot pripovedovalca, ki sta belezhila, kar jima je prishlo na uho, sodobna znanost pa jima vracha pomen in sta predmet zgodovinske reinterpretacije.

Che se dotaknemo she Strabonovih dveh knjig, 11. in 12. (vseh, smo rekli, je v njegovi Geografiji 17), v katerih obravnava Kavkaz in Malo Azijo, ki nas tu she posebej zanimata, je treba izrecno omeniti, da je bil Strabon rojen v Amazeji v Pontu (ok. 63 pr.n.sht. - ? 24 n.sht.), torej je Grk, toda Maloazijec! To mu daje ravno za ti dve geografski podrochji privilegiran, izjemen polozhaj glede zbiranje in pojasnjevanja vesti. Poleg tega Strabon izhaja iz druzhine zgornjega sloja takratne druzhbe, njegovi sorodniki so imeli visoke sluzhbe v Pontskem kraljestvu, zato je upravichena domneva, da je mnoge podatke chrpal iz tega okolja; dosedanje domneve, da je veliko povzemal iz starejshih pisanih virov, utegnejo biti le delno resnichne, vsekakor pa se je naslanjal na preuchevalce Homerja. In prav pri tem je dragocen Strabonov prispevek, ker se je kot poznavalec krajev in preteklosti Male Azije kritichno opredeljeval do posameznih navedb tako v Iliadi in Odiseji kakor v delih drugih piscev, she posebej Eratostena, temu pogosto ochita netochnosti in pomanjkljivo poznavanje dejstev, pa Herodota, Helanika in prek aleksandrografov do Pozidonija, ki naj ne bi znali, po njegovem mnenju, sporochati resnice ali priznati lastnega neznanja.

Strabon je izhajal iz naravnih mej; tako naj bi gorovje Taurus delilo Azijo na borealni (tj. severni) del, ki vkljuchuje tudi sam Taurus, in juzhni del; podobno naj bi reka Halis razmejevala Malo Azijo. Obenem nam ne sme uiti, da je imel Kaspijsko morje le za zaliv Severnega oceana, cheprav je zhe Herodot trdil, da gre za samostojno, zaprto morje.

Da bi razumeli takratno stanje geografije, ne bo odvech, che se seznanimo s Strabonovimi kritikami sodobnikov (sam pravi »v nashih chasih«), med katerimi jemlje v precep zgodovinarja Metrodora; temu zameri nekritichno povzemanje ozhivljenih starih pravljichnih vesti o Amazonkah na Kavkazu, dasi so tisto ozemlje pred nedavnim prekrizharile rimske legije, a o kakshnih bojevnicah niso nashle sledi. Podobno se spravlja nad Teofana in Hipsikrata, da podobno nasedata chencham o Amazonkah v kavkashki Albaniji; to potrjuje, da je Strabon vsaj nacheloma zavzemal kritichen odnos do podatkov, ki jih je potem uporabljal v svojih delih, seveda pa tudi sam ni mogel ubezhati stranpotem in zmotam, saj je razumljivo, da je moral uporabljati razlichne opise, periple in itinerarije. Tako mu danes pripisujejo, da je imel v rokah tudi Pozidonijev spis o Pompeju; o tem spisu mnogi menijo, da sploh nikoli ni obstajal, da je Strabon moral chrpati informacije od drugod, a pri tem nastaja paradoks, da skushajo rekonstruirati domnevno izgubljeni Pozidonijev tekst iz Strabonovih del, kar ustvarja svojevrstno zmedo. Ker je bilo v tisochletjih unichenih in izgubljenih ogromno antichnih besedil, za katera danashnji raziskovalci, sledech takim ali drugachnim namigom in sledem, menijo, da so obstajala, je za marsikoga mamljivo, da jih poskusha obnoviti, naslanjajoch se na ohranjena dela, a to je dokaj spotakljiv in dvorezen postopek, saj pademo iz ene negotovosti v drugo, she vechjo.

Strabon je she posebej pomemben, ker je pogosto popravljal drugim avtorjem imena krajev iz rojstnega vzhoda; ni se zaustavil niti pred podobnimi opazkami za bolj oddaljene kraje Britanije, Kavkaza, Arabije ipd., cheprav sam nikoli ni bil tam.

Ker pa je imel Strabon pred seboj taka dela, kot so Hekatejevo Periodos ges, Artemidorovo Geografoumena, pa spise Herodota, Evforiona, Polibija ipd., ga smemo imeti za nekakshnega chasovnega razmejevalca pri obravnavanju antike na prostoru Male Azije, ki nas zanima v tej knjigi. Priznavajo mu, da je znal organizirati obravnavo dokajshnjega shtevila virov, tako da je razen redkih izjem jasno razvidna njihova kronologija: miti in najstarejshi chasi (izvor in imena ljudstev), helenistichno obdobje ter njegova sodobnost (od Evpatorja Mitridata naprej).

Tu nas zanimajo najstarejshi chasi, kamor po tradiciji sodita podvig argonavtov in trojanska vojna; to je Strabon obdelal v XI. knjigi; v njej je izjemno pozornost posvetil Kavkazu, ki sicer ni bil vech »na sivem obrobju«, vendar je vseeno she veljal za terra incognita. Zato Strabonu ne gre povsem verjeti, saj vchasih pomesha starinska imena ljudstev in krajev z onimi iz njegovega chasa, npr. za Frigijce, Misijce in Bitinijce. Pri trojanskih dogajanjih se oslanja zlasti na Homerja in k temu se bomo vrnili potem, ko se bomo seznanili she z enim zanimivim porochevalcem, ki pa govori o argonavtih.

 

*

 

Apolonij Rodoshki (Apolonios Rhodios, ok. 295 – 215 pr.n.sht.), grshki pesnik z Roda, ki je pretezhno zhivel v Aleksandriji, njegovo poglavitno delo je Ep o Argonavtih (Argonautiká); zgodbe argonavtskega podviga ne bi obnavljali, ker je sploshno znana, marvech se bomo v nadaljevanju dotaknili nekaterih podrobnosti, ki so pomembne za nashe razpravljanje o paflagonskih Venetih ter o povezavah s severnim Jadranskim morjem, koder se po nekaterih razlagah vrachajo argonavti iz Kolhide, bezhech pred zasledovalci; to na neki nachin, dasi v drugachnem kontekstu, povezuje Paflagonijo oziroma severno anatolsko obalo ob Chrnem morju in kraje, ki jih danes poznamo kot Benechijo, Veneto, Venezia. Tudi o Apolonijevem delu je bilo veliko nasprotujochih si razprav zhe od antichnih chasov naprej.

Kakor za mnoge stare pisce se tudi za Apolonijevo zhivljenjsko pot ne ve prav veliko, ni malo neskladnih podatkov, da ne omenimo celo izmishljotin. Nekaj pa je chvrstejshih védenj. Presenecha, da nosi pridevek »Rodijski«, dasi naj bi se rodil v Egiptu, v Navkratisu, ali she verjetneje v Aleksandriji, od koder je moral iz nejasnega razloga, domnevno celo zaradi Epa o Argonavtih, v izgnanstvo na Rodos, a se je vrnil v Aleksandrijo, ovenchan s slavo in nagrajen z najvechjimi chastmi, med katere sodi vodenje tamkajshnje slovite knjizhnice. Vendar tudi slednje ni zanesljivo, nekateri hochejo dokazati, da gre za nekega drugega Apolonija, Ejdografa, ki ga je zaslediti na papirusnih seznamih, ta naj bi bil na chelu knjizhnice po Aristofanu Bizantinskem in Aristarhu. Nash Apolonij pa, trdé, je bil knjizhnichni ravnatelj po Zenodotu in pred Eratostenom. Niti to ni zanesljivo, ali je delo spisal v mladih ali starih letih. Za vsemi Apolonijevimi tezhavami naj bi stal Kalimah, tedanja nepreklicna avtoriteta in odlochilni poetichni razsojevalec. Za nash namen je vredno dodati, da je bil Apolonij tudi filolog in je v tem svojstvu obdeloval Homerja; po tem je slovel dalech naokoli in to mu daje poseben pomen, ko obravnava argonavte, cheprav ni zgodovinar.

Da je bilo Apolonijevo besedilo v antiki zelo razshirjeno, nam potrjujejo shtevilni najdeni prepisi (samo srednjeveshkih je nad petdeset, izvirajo pa iz treh she starejshih, in ti, videti je, iz rokopisa iz 10. stoletja), ki zajemajo shirok razpon stoletij; to pricha o njegovi priljubljenosti. Tudi komentarji so se pojavili nenavadno zgodaj; Teon iz Aleksandrije se ga je lotil zhe v prvem stoletju pr.n.sht.; kasneje prav tako ne manjka bleshchechih imen, kot je npr. Sofoklej, ki so se posvetili preuchevanju Epa o Argonavtih z razlichnih zornih kotov; da ne govorimo o sodobnih raziskovalcih, ki bi jih bilo komaj mogoche nashteti. Tudi prvi latinski prevod iz grshchine izvira iz prvega stoletja pr.n.sht.; vse to je omogochilo izdelati verodostojno izdajo, ki verjetno ne odstopa veliko od izvirnika.

Pomembno je obravnavati argonavte, cheprav s kritichnim ochesom, ker poleg Homerja tudi tu beremo o davnih stikih grshkega sveta z zgornjim Jadranom, ki so ga Grki sicer imenovali Jonsko morje; to so pisna prichevanja. Vechkrat slishimo, chesh da Grki niso veliko marali za jadransko zajedo v evropsko kopno, a to ne drzhi. Zhe v knjigi Jantarska pot sem to omenjal; ne le da obstajajo arheoloshki dokazi o davnih grshkih stikih s severnojadranskimi pristanishchi, kakrshno je bila Spina, tudi izliv Timava s pristanishchem sodi med prastare grshke trgovske cilje. Che je severni Jadran omenjan v tako pomembnem delu, kot je Ep o argonavtih, potem je vech kakor gotovo, da je bil ta del evropske celine she kako vkljuchen v itinerarije grshkih trgovcev, nedvomno pa she mnogih drugih, she starejshih pred njimi, kot je dokazano tudi z arheoloshkimi najdbami.

Poglejmo si poblizhe tista mesta, v katerih Apolonij omenja bodisi paflagonsko-venetske bodisi zgornjejadransko-venetske kraje.

 

           

 

  Itinerarij plovbe argonavtov v Kolhido, kot jo povzemamo po Apolonijevih Argonavtih

 

Ozrimo se na opis odseka plovbe ob severnoanatolski, chrnomorski obali (APO II, 936-954):

 

»Heroji so pluli vzdolzh izliva Partenija, reke,

ki mirno steka se v morje, kjer Letina hchi,

 vrnivshi se z lova pred dvigom v nebo,

tu telo osvezhi si v prijetnih vodah.

Chez noch so brez predaha hiteli naprej,

mimo Sezama in razbrazdanih Eritinov,

Krobila, Kromne in gozdnatega Kitora.

Ob prvih zharkih zore so zhe mimo rta Karambisa

in s silo vesel rezhejo valove ob Dolgem nabrezhju

she dan naslednji in dolgo noch brez premora.

Pristanejo ob zemlji Asirije, tam, kjer je Sinopo,

Azopovo hchi, nekega dne Zeus polozhil,

a ujet v svoje obljube, Zeus ji vrne devishtvo.

Bog hotljivi z njo si je pozhelel zdruzhitve

z obljubo, da izpolni ji vsakrshno srchno zheljo,

zelo pretkano od njega si izprosi nedolzhnost.

Prav tako se zvijachno lotila je Apolona,

ki se ocharan nadejal je z njo ljubezni,

konchala je enako z reko* Halis, tako nihche

med moshkimi ni je nikdar imel v objemu

 

(Op.: * beseda reka je v gr. originalu moshkega spola)

 

Mimogrede, Leto je imela z Zeusom hcher Artemido, boginjo lova (rimska Diana), in Apolona, boga svetlobe, in s tem prizorom pesnik nakazuje menjavanje dneva in nochi, ko so bili she ob reki Partenij (ki je obenem epitet boginje Atene in pomeni nedolzhnost, zato v tem primeru to spravljajo v erotichno zvezo z devishko Artemido in nato she s Sinopino avanturo z Zeusom, Grki pa so radi izvajali etimologijo tujih poimenovanj iz svojih izrazov, zato je pesnik tudi v tem primeru okitil svoje izvajanje z nekakshno razlago imena reke Partenij; seveda pa to ni prava etimologija). Nato nam pesnik pove, da so ponochi shli mimo paflagonskih obalnih mest Sezama (Sesamon), Krobila (Krobialon), Kromne (Kromnan), Kitore (Kytoron), ob prvih zharkih zore pa so zhe bili mimo rta Karambisa (Enthen d' ayte Karambin). Sinopa je dala ime tudi mestu zahodno od izliva reke Halis (danes turshko Kizilirmak) v morje; pesnik oboje povezuje z mitoloshkima osebnostima. Strokovnjaki opozarjajo, da gre v tem primeru za izjemno in nenavadno pospeshitev tempa pripovedi, saj je le v nekaj verzih opisano dogajanje ene nochi, dneva in naslednje nochi do svita, ko so zhe onkraj rta Karambisa.

Od reke Partenij (turshko Yenice Irmagi) zahodno od Amastrisa (danes Bartin Cayi) mimo Sezama, ki je bil v mestni zvezi z Amastrisom (danes Amasra) in s povezanima mestoma, za kateri ne vemo natanchno, kje sta stali (morda so rushevine pri danashnji Köpekkayasi /Cide/ ali Kurucasile nekdanji mesti Kromna ali Krobila), do rta Karambisa (danes Kerempe Burun) ter naprej do iztoka Halisa v Chrno morje je okoli 400 km. Ker so imeli na voljo priblizhno 40 ur, so morali veslaje pluti z nekaj nad desetimi kilometri na uro brez prestanka, kar je nedvomno zahtevno opravilo.

Chemú taka naporna naglica mimo (v)enetskih mest na paflagonski obali?! In tudi sam opis je v primeri z ostalim besedilom zelo skromen … Hiteli so do obal Asirije (Assyries), tam so se pa le ustavili. Mitska Sinopa je bila pach mochna grshka kolonija, ki je v 6. stoletju pr.n.sht. zhivahno trgovala celo s ptolomejskim Egiptom, zato ne presenecha tamkajshnji postanek, ustavili so se pach pri svojih; a vseeno ostaja hitra nochna plovba mimo (v)enetske paflagonske obale skrivnostna, kar daje slutiti, da se tam niso pochutili varne! Iz epa gre razbrati, da je prav reka Halis v argonavtskih chasih razmejevala Paflagonijo zahodno od nje in Asirijo na vzhodu, dasi je vchasih najti tudi podatek, da je Paflagonija segala she onkraj, na vzhod; to je bilo mogoche v razlichnih obdobjih. So tlela nasprotja med Veneti in Grki? Argonavti so hiteli naprej in kmalu dospeli do dezhele Kalibov (epiplomene Halybon), njeni prebivalci niso kmetovali, ni jim bilo mar za vrtnarstvo, she manj za pasho, v zemljo so vrtali za zhelezom in se prezhivljali z njegovo prodajo, a njihov kruh je bil trd, od zore do mraka so kopali rudo in se potili ob pecheh. Podrochje Kalibov, danashnja pokrajina v shirshi okolici mesta Gölköy v Pontskem gorovju, kjer so she danes rudniki zheleza, bakra, cinka, svinca, kroma in antimona, je bilo zhe od najstarejshih, tudi Homerjevih chasov znano po metalurshki dejavnosti, saj naj bi Kalibi sloveli celo kot iznajditelji zheleza, kakor omenja Kalimah. In ker se od davnine zhelezo istoveti z vojno ter ob poudarku, da se tamkajshnji prebivalci niso pechali z nichimer drugim kakor z metalurgijo, je upravichena domneva, da so bili hkrati tudi vojashka sila in so morda vpadali na sosednja ozemlja. Kasneje, pri podrobnejshi obravnavi Hetitov, bomo videli, da so v tretjem tisochletju tod zhiveli Kaski, Kashki, Gaski kot nenehna pretnja Hetitski drzhavi s severa in morda celo tisti, ki so zadali milostni udarec hetitskemu imperiju.

Vendar je zelo pomembno, da na tej tochki naletimo zhe pri Strabonu (STR XII, III, 17) na rechico Genetes ob Jazonovem rtu (akra Iasonion kai o Genetes), medtem ko so pri Apoloniju (APO II, 1008) argonavti za dezhelo Kalibov pustili za seboj Genetski rt (epeita Genetaiou Dios akren), torej sta rechica in rt nosila enako ime, ki vsebuje osnovo »enet«, cheprav sta zhe onkraj reke Halis, a she vedno na razshirjenem delu paflagonskega ozemlja, na katerem naj bi po antichnem izrochilu zhiveli (V)eneti. Uposhtevali bomo tezhave Grkov s pisanjem glasu »v«, saj je med znanstveniki obche priznano, da so namesto Veneti uporabljali obliko Eneti. Tako Strabon omenja mesto Enete, ki je po Hekataju in Zenodotu prastaro ime za antichni Amisos, danashnji Samsun: eks Eneton ter Enetos en te Paflagonia (STR XII, III); Meandrij pravi, da so Eneti prishli s podrochja Belih Sirijcev in so se borili ob boku s Trojanci – Maiandrios goyn ek ton Leukosiron fesi tous Enetous ormethentas simmahesai tois Trosin; oni del Enetov, ki se niso udelezhili trojanske vojne, pa so postali Kapadochani – tous de me metashontas tes strateias Enetous (8; XII, III, 25). Glotoloshka analiza dopushcha mozhnost, da gre v zgornjem primeru za (V)enetski rt in reko (V)enet; kot smo zhe omenili, so si Grki nasploh pogosto prilagajali etimologijo tujih imen in jim je pach genete; ek genetes (v gr.: rojstvo, porod, izvor; by birth) pomenilo nekaj smiselnega v njihovem jeziku. Kasneje se bomo vrnili na to vprashanje in na zakrneli starogrshki glas digama, za katerega so uporabljali v zachetkih svoje pismenosti znak F, to je podvojena chrka gama – Γ.

Torej so argonavti na tem delu poti prishli v samo sredishche anatolske metalurgije in obenem (spricho prisotnosti Amazonk, ki so sinonim za bojevnice, saj naj bi si celo dale izzhgati po eno dojko, da jih ne bi ovirala pri streljanju z lokom) v povsem vojashko organizirano druzhbo. Zato nas ne sme presenetiti, da Apolonij razvija svojo pripoved tako, da se argonavti lahko le z bozhjo pomochjo previdno izognejo spopadu s »krutimi« Amazonkami, ki niso prizanesle nobenemu moshkemu: Zeus je vetru zaukazal, naj zapiha, da jih je jadrno oddaljil iz nevarnega obmochja; torej nich kaj herojski pobeg pred bojem.

Morda je v tem tudi kljuch za odgovor na zgornje vprashanje, chemu taka, celo dvonochna naglica mimo paflagonskih obal, kjer so se nadejali nevarnih srechanj z odlochnimi in bojevitimi domachini. Kot bomo spoznali v nadaljevanju, so bili prebivalci teh severovzhodnih chrnomorskih obal Male Azije zhe v 3. in 2. tisochletju pr.n.sht. stalna nevarnost za anatolske drzhave, in tudi veliki hetitski imperij se jih je le s tezhavo otepal – skratka, to so bila neodvisna ter tehnoloshko in vojashko mochna ljudstva.

V Apolonijevem Epu o argonavtih nato zvemo (APO IV, 243 in naprej), da so tretjega dne po uplenitvi zlatega runa kolhishkega kralja, ki so mu dragocenost izmaknili s pomochjo njegove hchere Medeje, in po krepkem veslanju argonavti zhe spet na morski obali maloazijske Paflagonije, v blizhini izliva slovite reke Halis. Na tem prostoru argonavti zgrade svetishche boginji Hekati, v zahvalo, ker jim je pomagala do dragocenega plena, obenem pa se spomnijo, da jim je bilo prerokovano, naj se ne vrachajo v domovino po isti poti, po kateri so prishli, to je skozi dardanelsko ozhino. Toda tu nas chaka veliko presenechenje, ko Apolonij to opishe z naslednjimi besedami (APO IV, 256-260):

 

Argos spregovori zaskrbljenim herojem: »Vrnili se bomo

v mesto Orhomen po poti, ki vam jo je napovedal

nezmotljivi prerok, tega ste bili srechali na poti semkaj.

Saj v resnici obstaja she druga smer, ki so jo sporochili

svecheniki, rojeni v Tritonovih Tebah.«

 

Argosovo védenje je temeljilo na starodavnem izrochilu o egipchanskih svechenikih, po legendi potomcih nimfe Tebe, ki je dala ime velikemu egipchanskemu mestu ob Nilu, imenovanem tudi Triton, po Tebinem ochetu. Po tej starodavni legendi naj bi v tistem chasu obstajali poleg Egipchanov edino she avtohtoni Arkadijci, rojeni pred samim Mesecem, imenovani tudi Apidani, po legendarnem peloponeshkem kralju Apisu. Zelo nenavadno, a obenem zgovorno, da naj bi argonavti, Grki, chrpali od Egipchanov svoje znanje o zemljepisju Chrnega morja, ki je zelo dalech stran od Egipta. Izbira argonavtov o povratnem potovanju iz Kolhide, odlochilna za njihovo bodocho preizkushnjo, je sledila iz Argosovega védenja o Jadranu ter Tirenskem morju – kot nam prenasha Apolonij. Seveda obstaja od te she bolj arhaichna razlichica argonavtske legende, da so se vrachali chez vzhodne dezhele v Rdeche morje, Libijo in od tam v Sredozemlje, ter tretja inachica, da so sicer shli po Istru (Donavi) navzgor, a so prispeli celo v Severno morje, od tam pa ne v Jadransko, temvech v Tirensko morje, od koder ni dalech do Libije na afrishkih tleh. Apolonij je chrpal iz Timageta (iz 4. stoletja pr.n.sht.), iz njegovega dela Peri limenon, usmeritev argonavtov navzgor po Istru (Donavi), ki naj bi se na dolochenem mestu razvejil proti Chrnemu morju in proti Jadranu, od tam pa po ovinku celo v Tirensko morje, kar pelje chez danashnja slovenska ozemlja, prek zgornjega Jadrana, Padske nizhine, Rena in Rodana; to se ne ujema z danashnjo geografijo – ali je bilo pred tremi in vech tisochletji drugache? O tem je bilo zhe veliko ugibanj; che uposhtevamo mozhnost, da so davni rechni brodarji nekatere odseke opravili po suhem, potem obstaja she vechja verjetnost takih kombiniranih potovanj, pri chemer je vechji del poti le potekal po vodah rek in jezer.

 

                                                         

 

Itinerarij povratne plovbe argonavtov iz Kolhide po Apolonijevem dojemanju takratnega sveta, za katerega je ochitno,

da se ne ujema z dejanskim zemljepisom, vendar ga je mogoche tako interpretirati ob dolochenih predpostavkah.

 

Kar se tiche grshkih povezav z Egiptom: Apolonij uporablja zanj ime Heria (ardetai 'Eerie), ki je poznano zhe vsaj od Ajshila; nekateri ga razlagajo kot »dezhela megle« (zaradi vlazhnega podnebja naj bi se tod sploh zachelo zhivljenje na Zemlji), drugi pa ga prevajajo kot »vzhodna dezhela«. Kljub upravichenim pomislekom, ker se je Apolonij oprijel egipchanskih virov, obstaja vrsta drugih piscev, ki nam sporochajo, da so iz Egipta prishli Kolhi; ti so zhiveli na vzhodni strani Chrnega morja pod Kavkazom (njim so argonavti odtujili zlato runo in iz tega ljudstva je bila princesa Medeja, ki se je usodno zaljubila v Jazona). Tako porochajo Herodot, Kalimah, Hekatej iz Abdere, Jacoby, Strabon, Dionizij Perieget in Amijan Marcelin; skratka, vechkratne omembe Egipchanov tako dalech na severu, okoli Chrnega morja, so bile predmet mnogih razprav; je pa najti pri Grkih tudi drugachne dokaze o povezavah z Egipchani (zlasti razvpita je npr. tista v zvezi z Atlantido). Toda ne oziraje se na Grke, obstaja vrsta arheoloshkih najdb in drugih dokazov, da so bili Egipchani v stiku tudi s kraji na zgornjem koncu Jadrana.

 Marie Christine Budischovsky v svoji shtudiji La diffusion des cultes Egyptiens d'Aquilee à travers les pays alpins (Zbornik Aquileia e l'arco Alpino orientale, Arti Grafiche Friulane, Udine, 1976) podrobno obravnava shirjenje egipchanskih kultov iz Ogleja v shirshi alpski prostor. Zachenja pa takole: »Privilegirana lega Jadrana v sredishchu sredozemskega bazena ga je naredila za obmochje intenzivne izmenjave idej in blaga«. Od tod tudi prisotnost egipchanskih religij v tem prostoru, kar bogato dokumentirajo najdbe v okolici Ogleja, ki je bil za tiste chase izredno pomembno pristanishche. Chashchenje Isis in Serapis vsekakor sodi med bolj razshirjene kulte, cheprav se poznavalci bolj naslanjajo na kulturne vplive. Veliki sohi Jupitra-Amona, ki je krasila forum, so delali druzhbo manjshi kipi: Isis-lactans, Ozirisa, Bastet, Horusa, Imhotepa, Apisa, Thota, Khonsa itd., pa tudi mnozhica talismanov, gem in okraskov, za katere je dokazan egipchanski izvor. Ni izkljucheno, da je obstajal celo tempelj, posvechen chashchenju omenjenih egipchanskih bozhanstev. Toda najdbe so potrdile tudi egipchanske pogrebne obrede. To nas vodi do sklepa, da je bil: »Zaradi trgovske pomembnosti Oglej na shiroko odprt kultom, idejam in egipchanskemu blagu«. Vse to je prihajalo po Jadranskem morju, naprej pa se je shirilo chez Alpe, she posebno po njihovem vzhodnem delu: po Retiji, Noriku in Panoniji. Na tem shirokem prostoru so bile najdene statuete npr. Isis-Noreie (tudi v chrnski obliki), Isis-Fortune, Anubisa itd. Postopoma so se nekateri egipchanski kulti spremenili v lokalna obredja (npr. Isis-Noreia) ali pa v imperialne vere, ki so jih shirili posamezni vladarji. Poti shirjenja teh kultov se ujemajo z jantarsko cesto. Poleg tega so tudi v Ogleju dobro zastopane najdbe, ki potrjujejo chashchenje drugih vzhodnih idolov, recimo Mitra in Kibele, s chimer se zaokrozhuje slika o intenzivnem prometu ljudi, blaga in idej na dolgih razdaljah med Oglejem, vzhodnim Sredozemljem in Blizhnjim vzhodom.

Vsekakor pa je iz Iliade in drugih del videti, da so tudi Grki prihajali zhe zelo zgodaj v Trzhashki zaliv – do Timava, na vzhodno stran Alp na ozemlje danashnje Slovenije, v Padsko nizhino ter po rechnih poteh Donave in njenih pritokov Drave in Save. Ponovno velja opozoriti, da so Grki Jadransko morje imeli zgolj za zaliv Jonskega morja, tako tudi Apolonij pishe (APO IV, 303 in 308): Medtem so nekateri Kolhi, zaman zasledujoch jih [argonavte], eni zapustili Pont chez pechine Kiana (Kiane), … so drugi po Istru prishli na skrajni konec zaliva Jonskega morja [to je zgornji konec Jadrana].

Tu moramo vriniti nekaj pojasnil, kajti marsikdaj je slishati, chesh da na ta konec zelo dolgo ni bilo Grkov, da je bilo to ozemlje izven njihovega interesnega obmochja ipd.; to je povsem zgresheno in ep o argonavtih je le ena od potrditev davnega zanimanja vzhodnega sveta, vkljuchno z Egipchani in Maloazijci, za kraje srednje in severne Evrope. Ne nazadnje je mitichna »jantarska pot« (o kateri sem na shiroko spregovoril v svoji istoimenski knjigi) potekala od Baltika prek zgornjega Jadrana do Blizhnjega vzhoda.

Ob tem poudarjeno vprashanje: Kako to, da so se prezhiveli Veneti iz trojanske vojne zatekli prav v Benechijo?! Je to zgolj nakljuchje ali del neke njihove globalne naravnanosti in pot proti znanemu in natanchno opredeljenemu cilju, pa najsi je ta bil she tako dalech od njihovih paflagonskih, obchrnomorskih domovanj? Po mojem mnenju se je srchiki tega vprashanja posvechalo premalo pozornosti in se mu she danes daje premajhen pomen, kajti cheprav gre tako v primeru argonavtov kakor trojanske vojne za napol mitichna dogajanja, je v njih jedro resnice!

Toda Apolonij nam postrezhe she z eno zanimivostjo (APO IV, 319-322), ko opisuje argonavtsko plovbo po Istru (Donavi) navzgor in v dolochenem trenutku, ko so bili verjetno zhe globlje v notranjosti, omeni: Pred tem niso she nikoli videli ladje niti Skiti (Skithai), pomeshani s Trachani (Threiksi), ne Sigini (Syginnoi) in Travkeni (Traukenioi), she manj Sindi (Sindoi), ki danes zhive na obshirni pushchobni ravnini okoli Lavriona (Laurion, za ta kraj do danes niso dognali, kje je). Ti Sigini so bili ljudstvo, zhiveche severno od Istra (Donave), in so mejili na zahodu na Enete (o chemer porocha Herodot 5, 9); opozoriti pa velja, da Strabon postavlja Sigine med Kaspijsko morje in Kavkaz. Sindi naj bi po Herodotu (IV, 28 in 86) zhiveli na Kimerskem Bosporju, to je ozhina pri Krimu ob vstopu iz Chrnega v Azovsko morje; tem Kimercem so prav tako rekli Bosporci. Za nas je pomembna navedba, da so Sigini zhiveli severno, to je onkraj Donave, na zahodu pa mejili na Enete. Kje bi lahko potekala ta meja med njimi? Ister je bilo ime za spodnji tok Donave, ki do izliva teche nekako po chrti zahod-vzhod vse od Beograda, tam pa priteche s severa od Budimpeshte in do nje z zahoda. Nadvse chudno, da se pojavljajo Eneti do Donave (che so sosedni Sigini zhiveli na njenem drugem bregu), torej so morali biti ti Eneti naseljeni po Panonski nizhini! Poleg tega je nenavadno, da naj bi Skiti in Trachani prvich videli ladjo; to je povsem neverjetno, che so zhiveli ob veliki reki Istros, Donavi, z mnogimi pritoki in iztokom v Chrno morje.

Na izlivu naj bi imela Donava med tri do sedem rokavov (po razlichnih virih!), od teh Apolonij poimensko navaja le dva: Lepo ustje (Kalon stoma) in Nareko (Narekos) ter tamkajshnji otok Pevke (Peuke), kamor so se zatekli argonavti, bezhech pred kolhishkimi zasledovalci. Gre za donavski rechni otok Peuke, trikotne oblike, z najdaljsho, peshcheno stranico proti morski strani, kót pri vrhu pa deli reko v rokava, ki se locheno zlivata v morje. Izraz pochina »odprto morje« razlaga Bezlaj (ESSJ) iz starocerkvene slovanshchine – poznajo ga v srbohrvashchini kot »puchina«, podobno v drugih slovanskih jezikih – in naj bi bil tudi v osnovi imena Panonija v pomenu ravnina, blato, mochvirje; to se hkrati sklada z osnovo imena otoka Peuke. Prav tako je zgovorno in Slovanu razumljivo ime enega rokava reke – Nareko (Narekos).

Tako je slednjich ena skupina Kolhov po brezuspeshnem zasledovanju argonavtov zapustila Pont in drla chez pechevje Kiana (Kianeas; logichna mozhnost dopushcha, da je to gorovje Balkan), druga pa je pod vodstvom Medejinega brata Absirta prishla po Istru celo na skrajni konec zaliva Jonskega morja, torej do tistega skrajnega dela zgornjega Jadrana, ki so mu Grki nadeli ime Kronosovo morje! Tod so Kolhi zavzeli vse morske prehode, da se jim ne bi izmuznili argonavti, ki so dospeli za njimi na Brigijske otoke (Brigeidas) vzdolzh brega Liburnije, to so verjetno danashnji Kvarnerski otoki. Za maloshtevilne argonavte bi bil brezupen spopad z mochnimi Kolhi, zato so se zatekli k prevari, ko je Medeja zasnovala zahrbtni umor lastnega brata; spet nich kaj herojsko dejanje. Toda nas ne zanima sam dramatichni zaplet in razplet zgodbe ter druge podrobnosti, marvech argonavtski itinerarij med Chrnim morjem in Jadranom, ki sicer v podrobnostih kazhe izkrivljeno geografijo, vendar v bistvu sporocha pomembno dejstvo, da so Grki in druga ljudstva – celo Egipchani! – zhe zdavnaj poznali ter uporabljali te plovne in kopne poti. Seveda so nepopolni redki ohranjeni spisi; che bi imeli vechje shtevilo virov, bi jih lahko primerjali med seboj in natanchneje dolochali posamezne kraje, vode in gore, a za kvalitativni sklep nam je tudi to dovolj: Tudi kraji danashnje Slovenije kakor srednje in zahodne Evrope so bili zgodaj tesno povezani z Grchijo in Malo Azijo. Cheprav se nam she danes zdi, ob vseh sodobnih transportnih sredstvih, da je med temi kraji ogromna razdalja, ljudstvom pred tisochletji ni predstavljala nepremagljive ovire.

 

*

 

Vrnimo se k Strabonu oziroma k njegovemu poglavitnemu delu Geografija, h knjigi, ki obravnava Malo Azijo, kjer gradi na Eratostenovem modelu, kot ga je she pred njim razvijal Dikajarh, da je namrech Taurus ogromna gorska veriga, ki se razteza se chez vso Azijo do njenih skrajnih meja in jo deli na dva dela, odtod pojma »Endotaurus« za severni del ter »Eksotaurus« za juzhni del. Raziskovalci ob tem opozarjajo, da je pri zemljepisnih imenih potrebna izjemna pozornost, saj so se Grki zelo pogosto zatekali k psevdoetimologijam, izvirna imena so po svoji volji pogrchili, predrugachili in jim dali svoj pomen. Tako so mestu Komana, za katerega Homer pravi, da je na ozemlju Enetov, pripisali grshki izvor kome »lasje«, chesh da prihaja od navade, da si na pogrebu odstrizhejo shop las in ga pridajo umrlemu; v resnici pa ima chisto drugachno osnovo. Za Strabona je znachilno, da zhe niha med sploshnim zanichevanjem barbarov in priznavanjem, da so tudi onkraj grshkega sveta visoke kulture. Njemu, kakor ostalim Grkom, je bilo odlochilnega civilizacijskega pomena, ali je neko ljudstvo zhivelo ob morju in obvladalo pomorstvo, zato so bili za Grke kontinentalci v nachelu barbari. In seveda odtod povratni sklep: Barbarom morje ni potrebno in ne smejo priti do njega! Ob tem pa Strabon zaide v protislovje, ko obravnava npr. Mejotsko jezero (Azovsko morje) in tamkajshnje solinarje; zanj so ti, cheprav so zhiveli ob morju, manj plemeniti od poljedelcev iz notranjosti … Na podobno podcenjujoch nachin opisuje Gordiajsko (Gordyaioi) podrochje, gorski predel v Taurusu med Armenijo in Mezopotamijo na jugovzhodu danashnje Turchije, katerega prebivalce oznachi, »da so se odlikovali z inzhenirskimi veshchinami, bili so mojstri pri gradnji oblegovalnih strojev«, to pa je po njegovem rochna spretnost in zato nikakor ne znamenje visoke kulture; s tem se je Strabon izkazal kot otrok antichnega sveta, ki je zanicheval rochno delo, shtelo je le intelektualno udejstvovanje; tako so bili zanj Gordiajci barbari …

Po teh opazkah strokovnjakov se lotimo tistih mest, kjer Strabon v svoji Geografiji obravnava Paflagonijo, ki nas zanima zato, ker Homer poje v Iliadi o Enetih, Venetih, da so prishli iz Paflagonije:

»(XII, I, 3, 4) Od Taurusa proti zahodu se zvrste naslednja ljudstva: Paflagonci, Frigijci, Likajonci, Bitinijci, Mizijci ter Frigija Pridobljena, to je Troada in obmochje Helesponta. Poleg tega so ob morju Grki, Eolci in Jonci, na egejski obali najdemo Karijce ter Likijce, bolj v notranjosti pa Lidijce ter she druga ljudstva. Ko je Aleksander Makedonski odvzel Perzijcem Kapadokijo v Mali Aziji, je bila razdeljena na dve satrapiji, iz katerih je naredil kraljestvi. Eno je bila prava Kapadokija, imenovana Tavrijska ali Velika Kapadokija, drugo kraljestvo je bil Pont ali Pontska Kapadokija.« In nekaj naprej: »(XII, III, l, 2) Mitridat VI. Eupator-Plemeniti, kralj Ponta, je imel pod svojo oblastjo tudi del Paflagonije, a ga je Pompej leta 66 pr.n.sht. zrushil in Paflagoncem med Bitinijo in Pontom omogochil oblikovanje kraljestva pod vodstvom Pylaimenesa.«

O Paflagoncih pa Strabon sporocha naslednje:

 »(XII, III, 9) Paflagonce na vzhodu omejuje reka Halis, ki po mnenju Herodota “priteche z juga in prechka Sirose (Σύρους, Siros) ter Paflagonce in se steka … v morje, imenovano Evksejnos (Εΰξεινον)”, pri chemer oznachuje Kapadokijce z imenon Sirijci; in res jih she danes imenujejo Bele Sirijce [Leukosyroj < leuko – svetel, bel], medtem ko rechejo Sirijci ali Chrni Sirijci onim iz Eksotaurusa, na juzhni strani Taurusa; to ime so dobili v nasprotju s prejshnjimi, ki zhive v Endotaurusu, ker imajo zagorelo kozho, na severni strani Taurusa pa svetlejsho polt. Pindar she dodaja, da so Amazonke: “vodile vojsko Sirijcev, krepkih kopjashev”, ko omenja obleganje Themiskyre, ki pa pripada Amisenom na ozemlju Belih Sirijcev onkraj reke Halis.«

Ker je nekaj tezhav s poimenovanjem posameznih ljudstev, naj pojasnim, da nash slovechi prevajalec Anton Sovre v prevodu Herodotovih Zgodb (HER I, 6) poimenuje Sirose s Sirijci: »… reka Halis, ki teche od juga med Sirijci in Paflagonci …«, torej Sirosi so Sirijci. »Meje Paflagonije so tako: na vzhodu reka Halis, na jugu so Frigijci in prishleki Galci, na zahodu prebivajo Bitinijci ter Mariandini (ochitno je bilo ljudstvo Kavkonov povsem iztrebljeno), severna meja so obale Pontus Euxinus, Chrnega morja. Ozemlje je razdeljeno na predel v notranjosti in primorje, oboje od reke Halis vse do Bitinije«. – Zavedati se moramo, da Strabon opisuje stanje v svojem chasu, to je okoli Kristusovega rojstva, ki je sicer drugachno kakor stoletja ali celo tisochletja pred tem, v chasu Hetitov, vendar na dolochen nachin osvetljuje predhodna dogajanja. »(XII, III, 10) Onkraj reke Parthenios je mesto Amastris, ki je dobilo ime po ustanoviteljici … zheni Dionizija, tirana Herakleje, hchere Oxyathresa, brata Darija III., sodobnika Aleksandra. Ta zhenska je [leta 300 pr.n.sht.] zdruzhila shtiri naselja: Sezam, Kitoro, Kromno, ki jih omenja zhe Homer pri razvrshchanju Paflagoncev, ter chetrtega Tios, ki pa se je kaj kmalu spet izlochilo iz te skupnosti (op. morda ob smrti Lizimaha leta 281); med temi je postalo mesto Sezam akropola Amastrisa. Kitoro je bilo trgovsko sredishche prebivalcev Sinope, ime pa naj bi dobilo po Friksovem sinu Kitoru. Tam okoli je veliko odlichnega pushpana. Aigalos je zlozhno nabrezhje dolgo nad sto stadijev (op.: stadij okoli 200 m, torej okoli 20 km) z naseljem enakega imena, ki ga omenja tudi Homer: “Kromna z Aigalosom in visokimi Eritini”, kar pa nekateri berejo: “Kromna s Krobialosom”, s chimer bi bila mesta razvrshchena v pravem zaporedju vzdolzh obale, kar naj bi Homer tu in tam malo pomeshal. Ti Eritini naj bi dobili ime po barvi erythros “rdech” dveh shtrlechih pechin. Po Aigalosu pride veliki rt Karambis, ki se vleche proti severu in Skitskemu polotoku (he Skythike Cherronesos). Tega smo vechkrat omenjali skupaj z nasproti lezhechim Ovnovim chelom, ki deli na dvoje Chrno morje. Za Karambisom je Kinolis z Antikinolisom, trdnjavo Abonouteikosov, ter Armene, za katero velja rek: “vsi brezposelni so gradili obzidje Armena”; to je naselje s pristanishchem za Sinopo. Po petdesetih stadijih (10 km) iz Armen pridemo v Sinopo, najpomembnejshe regijsko mesto, ki so ga ustanovili Milezi (Milesioi); mesto je imelo mochno ladjevje, s katerim so obvladovali morje znotraj Sinjih grebenov, zunaj njih pa so skupaj z Grki sodelovali v mnogih bitkah.« »(XII, III, 40) Ostaja obmochje tostran Halisa [tam okoli so rudniki soli, po katerih domnevajo, je dobila reka ime – Strabon izvaja etimologijo iz grshchine halai “lezhishcha soli”], ki spada pod pokrajino Pont; to je okolica Olgassisa, ki meji na Sinope. Olgassis je visoka in strma gora, posejana s paflagonskimi svetishchi, pod njo pa je rodovitna ravnina …, chez katere teche reka Amnias … tu je tudi rudnik, sandarake, arzenovega zhvepleca [ki je barvilo in zdravilo], v ta namen so v goro zvrtali obsezhne rove, za kar izkorishchajo suzhnje, ki jih kupujejo za to muchno in nevarno delo, zato je njihovo zhivljenje kratko …« »(XII, III, 41) … proti zahodu lezhi preostala, notranja Paflagonija vse do Bitinije. To mejno podrochje nosi imena Timonitis, Dezhela Gezatorixa, Marmolitis, Sanisene in Dezhela ob reki; obstajala je tudi Kimiatene z istoimensko strmo trdnjavo pod Olgassisom, od koder je krenil Mitridat, imenovan Ustanovitelj, da je za dolgo dobo osvojil Pont.« »(XII, III, 42) … tako smo umestili Paflagonijo med Pont na vzhodu in Bitinijo na zahodu.«

Strabon je zhivel v letih okoli zachetka nashega shtetja, torej okoli shtiristo let za Herodotom in okoli sedem stoletij za Homerjem, ki je pel pol tisochletja po trojanski vojni. Zato Strabon popisuje stvari, ki jih je treba umestiti v drugachen chasovni okvir kakor one prej omenjenih slavnih mozh. Tako je tudi s pojavom skupine Galcev, ti naj bi bili keltskega rodu (cheprav se vsi ne strinjajo s tem), v Anatoliji, kar pa je tu smiselno omeniti, ker spadajo v indoevropsko skupino, a so se priselili zelo pozno. V zvezi z njimi je veliko odprtih vprashanj in med njimi je zelo pomembno, ali smemo govoriti o priselitvi nekega ljudstva iz zahodne Evrope ali pa je to she ena od vojashkih elit, ki si je prisvojila oblast in je dominirala dolochen chas na tem ozemlju, toda spricho svoje maloshtevilnosti je sorazmerno kmalu izgubila samobitnost, dasi se je ime pokrajine v Turchiji ohranilo do dandanashnjega. Strabon poleg drugega pishe: »(XII, V, 1) Juzhno od Paflagoncev so Galci, razdeljeni v tri ljudstva, dve nosita imeni svojih poglavarjev: Trokmoi in Tolistobogioi, tretje, Teutosages, ima ime po plemenu, ki zhivi v dezheli Keltov. Ti Galci naj bi dospeli v te kraje po dolgotrajnem blodenju in konchno napadli ozemlje atalidskih in bitinijskih kraljev, od katerih so dobili dovoljenje, da naselijo pokrajino, ki jo danes poznamo kot Galatia in Gallograecia, slednje je uradno rimsko ime za Galatio.« Potem Strabon nadaljuje: »(XII, VIII, 7) … tudi blizhnji otoki, med katerimi sta Rodos in Kos, so zaradi svoje rodovitnosti menjavali gospodarje; Grki so jih naselili zhe pred trojansko vojno, o chemer nam Homer jasno sporocha.« Naprej pa she: »(XII, VIII, 7) Po trojanski vojni so se tja odpravili na vojne pohode, da bi ustvarili kolonije, tako Grki kakor Trerezi, Kimerci, Lidijci, za njimi she Perzijci, Makedonci in konchno Galci. Vse to je ustvarilo zmedo in vse stvari pomeshalo med seboj. Pomanjkanje zanesljivih védnosti ni le posledica menjav, mervech tudi nesporazumov med zgodovinarji, ki o isti zadevi porochajo povsem razlichne stvari: tako eni imenujejo Trojance Frigijci, drugi imajo Likijce za Karijce in tako naprej. Trojanci, ki so se iz skromnih zachetkov razvili v mogochno silo, da so postali kralji kraljev, dajejo pesniku Homerju in njegovim razlagalcem povod za razpravljanje, kaj sploh lahko pojmujemo pod imenom Troja. V resnici Homer pod skupnim imenom Trojanci oznachuje vse, ki so se skupaj bojevali, medtem ko njihovim nasprotnikom pravi Danajci in Ahajci.« Ta Strabonov sklep je zelo pomemben tudi za razumevanje polozhaja paflagonskih Venetov.

 

*

 

Tako se je zhe pred dva tisoch leti Strabon izrecno vprashal (XII, III, 8): »Nekateri ishchejo, kam bi postavili Enete, o katerih poje Homer v Iliadi: »na chelu Paflagoncev vodja bil je Pilajmen, hrabrega srca, od Enetov prihaja, kjer zhive divji mezgi«. Res govore, da o Enetih v Paflagoniji ni sledu; a drugi opozarjajo na obalno naselje, imenovano Agialos [Enete], deset vozlov oddaljeno od Amastrisa. Zenodot zapishe »iz Enet«; po njegovem mnenju se nanasha na danashnji (op. L. V.: gre za Strabonov chas okoli prvih let nashega shtetja) kraj Amisos (Op. L. V.: ta hipoteza izhaja od Hekateja). Po drugem mnenju so Eneti ljudstvo, ki meji na Kapadokijce, in so se spopadli s Kimerijci ter konchali na obalah Jadrana. V sploshnem pa se verjame, da so bili (V)eneti najpomembnejshe ljudstvo v Paflagoniji (podchrtal L.V.), iz njih izhaja Pilajmen in mu je sledila mnozhica bojevnikov, ko pa je v Troji padel, so se umaknili v Trakijo, od koder so se selili vse dotlej, da so dosegli Enetiko, »dezhelo Enetov«. Kot menijo nekateri, je tudi Antenor s sinovi sodeloval na tem pohodu in prispel na zgornji konec Jadrana, kot sem zhe omenil v knjigah o Italiji. Zato je zelo verjetno, da so Eneti zapustili Paflagonijo in o njih ni nobenega znamenja vech.«

Je res tako? Che so bili najpomembnejshe ljudstvo v Paflaginiji, pa da so kar tako mrknili, célo ljudstvo je odshlo?

V nadaljevanju Strabon she dodaja (XII, III, 24-25): »… Napak navaja Apolodor (op. L. V.: s katerim Strabon v svojem delu nenehno polemizira), ki pishe v Bojnem redu Trojancev …, da Trojancem ni prishla nikakrshna pomoch z ozemelj vzhodno od Halisa … Vprashati ga moramo, iz kakshnih razlogov ne dopushcha, da so prishli zavezniki tudi iz krajev onkraj Halisa: v resnici, che izhaja, da so vsi ostali zavezniki razen Trachanov s te strani reke (op. L. V.: zahodno), ni nikogar nich oviralo, da ne bi vsaj ti (tj. Halizoni) prispeli s podrochij, ki lezhe za Levkoziri (Leukosyroi). Sicer pa so mogli reko prehajati iz blizhnjih in she bolj oddaljenih krajev, ko so bila ljudstva v vojni, tako pravijo za Amazonke, Trerese in Kimerijce; seveda pa, che gre she za zaveznike, kaj bi bilo tako nemogochega? Da, prishle so celo Amazonke, ki niso bile trojanske zaveznice, saj je bil Priam z njimi v vojnem stanju in zaveznik Frigijcev; v Iliadi (III) beremo:

 

utaborjeni na bregovih Sangariosa, tistega dne,

ko so dospele Amazonke, pravcati bojevniki;

nakar Priam spregovori:

in jaz, zaveznik, sem bil zares med njimi.

 

Z njimi so mejili, torej si niso bili dalech, da ne bi mogle priskochiti na pomoch … Meander pripoveduje, da so Veneti prishli s podrochja Levkozirov in so se bojevali ob boku s Trojanci, po porazu pa so se she z nekaterimi Trachani preselili na zgornji konec Jadrana; ostali Veneti, ki se niso udelezhili trojanske vojne, so postali Kapadokijci. V obrambo te teze bi smeli navesti dejstvo, da v vsej Kapadokiji okoli reke Halis – to je tista, ki se rasteza vzdolzh Paflagonije – uporabljajo dva jezika in paflagonska imena, kot so na primer Bangas (Βάγγας), Baisas (Βαίσας), Eniates (Ένιάτης), Atotes (Άτώτης), Zardokes (Ζαρδόκης), Tibios (Τίβιος), Gassys (Γάσσυς), Olgassys (Όλγσσυς), Manes´(Μάνης). To so obichajna imena v Babamonitisu (Βαβαμωνίτιδι), Pimolitisu (Πιμολίτιδι), Gazalouitisu (Γαζαλοΰτιδι), Gazakenah (Γαζακηνή) in v mnogih drugi regijah. Sam Apolodor opozarja na naslednje Zenodotovo poudarjanje: »iz Enet, kjer zhive divji mezgi«, ter dodaja, da je po navedbi Hekateja z Mileta temu kraju ime Amisos; ta Amisos pa smo zhe rekli, da pripada Levkozirom, in je onkraj, vzhodno od reke Halis.« Skratka, ni ne prvich ne zadnjich, da si razlichni kronisti nasprotujejo glede natanchnih meja med posameznimi ljudstvi, a prav tako je treba uposhtevati, da gre tudi za opisovanje stanja v razlichnih obdobjih, ko so se stvari spreminjale, che drugache ne, vsaj na obmejnih podrochjih.

 

*

 

Levkoziri – Beli Sirijci

Bronislava Aubelj v svojem delu Antichna imena po slovensko (AUB) prevaja na naslednji nachin: Leukoziri (Λευκόσυροι, Leukósyroi) in Siros (Σύρους, Syros).

Anton Dokler v Grshko-slovenskem slovarju (DOK) pa: Σύρος glej Συρία, dezhela med Evfratom in Sredozemskim morjem (s Fenicijo in Palestino); prebivalci so οί Σύροι, fem. Σύρα; Σύριοι Asirci; pridevnik Σύριορ; prislov Συριστί »v sirskem jeziku«.

Herodot v svojih Zgodbah pravi (HER I, 6): »… reka Halis, ki teche od juga med Sirijci in Paflagonci …«, tako je Sovrch prevedel Siroi s Sirijci, vendar dodaja v opombi, »da je Sirijce treba lochiti od prebivalcev ob sirski in palestinski obali: te imenuje Herodot Sirce (Syrioi, Syroi).« Skratka: Sirijci naj bi bili ljudstvo v Anatoliji, Sirci (Syrioi, Syroi) pa oni v Levantu: danashnji obmorski Palestini in Siriji. Nekoliko nerodno oznachevanje, saj so na ta nachin sodobni Sirijci tisti, ki naj bi v davnini nosili (v prevodu) ime Sirci, davni Beli Sirijci pa naj bi zhiveli v Mali Aziji. Ni kaj, to je potrebno uposhtevati!

Herodot, v Sovrchtovem prevodu, tudi pishe (HER V, 49): »Tule poleg Ioncev domujejo Lidijci …, ob Lidijce mejijo na vzhodu Frigijci … S Frigijci mejachijo Kapadochani, ki jih mi imenujemo Sirijci; njih sosedje so Kilikijci, ti segajo do morja, v katerem lezhi otok Kipros … Mejashi Kilikije so [na vzhodu] Armenci …, Armenije se drzhijo Matianci …, obnje meji pokrajina Kisia, a v nji stoji ob reki Hoaspesu ponosna Suza …«

Toliko naj bo za zdaj dovolj o zemljepisju. V tem poglavju smo poskusili nakazati, kaj nam ponujajo najstarejshi ohranjeni viri o podrochju, ki nas zanima v zvezi z maloazijskimi, t. i. paflagonskimi Veneti, ki jih omenja Homer v Iliadi kot zaveznike Trojancev in katerih preostanek se je po porazu, kot pravi izrochilo, zatekel na zgornji Jadran, v danashnjo Benechijo, v Veneto.

Zdaj nas chaka she pregled pogledov sodobnih zgodovinarjev, arheologov in jezikoslovcev na ta davna dogajanja.

 

 

 

4. Zagate o izvoru Indoevropejcev