Pogum Revija SRP 2006/1

Lucijan Vuga

 

 

 

2. Ali vemo, kdo je bil v resnici Homer?

 

Vsekakor pa je bil Homer Jonec po rodu. Narechje Iliade in Odiseje je jonsko, vendar mochno prepojeno z aiolskimi prvinami. Iz tega se da sklepati, da sta nastajali v krajih, kjer se je govorila meshanica obeh dialektov, to je v obmejni pokrajini okoli Smirne. Tu se je verjetno rodil, zhivel in delal, torej na lochnici dveh celin in dveh kultur, kar je pustilo ochitne sledove v njegovih delih. Tako je tudi razumljivo, da mu je bila trojanska pokrajina znana po osebnem ogledu – izrochilo pripoveduje, da je veliko potoval – zahodnogrshko geografijo pa je poznal samo po pripovedovanju. Slishati je celo glasove, da je bil Homer Trojanec, ne pa Grk, ker kazhe v Iliadi odkrito naklonjenost do trojanskih junakov, posebno she do Hektorja. Kakorkoli zhe, tako kot ni gotovo, kje se je rodil, ne vemo nich natanchnejshega o tem, kje je pokopan; baje na otoku Iosu …

 

Vechina stvari o njem je zavita v meglo, tako je tudi z imenom Homer, ki naj bi pomenilo po antichnih razlagah ali »slepca« ali »talca« ali »spojitelja (posameznih pesmi)« ali »chloveka, ki se pridruzhuje, torej spremljevalca, tovarisha« … Slednje naj bi izhajalo iz prigode, da je ime dobil takrat, ko je kot dechek pri izselitvi meshchanov iz Smirne izjavil, da se jim hoche pridruzhiti. Sicer pa ni jasno niti to, kdaj naj bi Homer zhivel. Eni ga postavljajo celo zhe v chas trojanske vojne okoli leta 1200 pr.n.sht., drugi trdijo, da je bil Hesiodov vrstnik, tam okoli leta 700 pr.n.sht. ali celo she mlajshi. Brzhda je najbolje zadel Herodot, ki pravi, da je Homer zhivel 400 let pred njim, torej okoli leta 840 pr.n.sht. Njegovo ugotovitev potrjuje »Marmor Parium« iz let 264-263 pr.n.sht. na otoku Parosu; to je v marmor vklesana kronika grshke politichne in kulturne zgodovine; tudi ta ga prishteva devetemu stoletju pr.n.sht. V tem chasu naj bi brzhchas Homer zlozhil in zapisal (da, zapisal, che pa je bil slep?), trde nekateri, svoja epa priblizhno v obliki in obsegu, v kakrshnih sta se ohranila. Glavni pomislek proti temu datiranju lezhi v dejstvu, da se kulturne razmere v Iliadi mochno razlikujejo od razmer v Odiseji. Zato so se zhe v antichnih chasih oglashali pisci, da ne gre za enega in istega avtorja, drugi jim odvrachajo, da je sam Homer hote zasnoval obe deli na tak nachin z dolochenim namenom.

 

 

Troja II – klanchina dostopa do utrdbe-citadele v 3. tisochletju pr.n.sht.

 

*

Preden nadaljujemo, kazhe navesti, da sestavljajo arheoloshke najdbe v Troji devet plasti:

 

Troja I (3000-26000 pr.n.sht.)

Troja II (2600-2300 pr.n.sht.)

Troja III in IV (2300-2050 pr.n.sht.)

Troja V (2050-1900 pr.n.sht.)

Troja VI in VII (1900-1100 pr.n.sht.)

(1100-700 pr.n.sht.)

Troja VIII (700-350 pr.n.sht.)

Troja IX (350 pr.n.sht. – 400 n.sht.)

 

Utrjeno naselje, najdenih malo bronastih in slonokoshchenih predmetov.

Mestna utrdba-citadela z megaronom (stanovanjski prostor z ognjishchem v sredi),

znamenja pozhara: tu je bil najden sloviti zlati zaklad.

Obdobje zastoja, ruralna druzhba.

Naselitev novega ljudstva, vpeljan je udomacheni konj.

Vrh mikenske civilizacije, verjetno je v tem chasu bila »trojanska vojna«; izgradnja obzidja

»z vogali«; na koncu Troje VII je bila naselbina zapushchena in jo je morda zasedlo neko balkansko ljudstvo.

Tako imenovano »temno obdobje«.

Trojo so kolonizirali eolski Grki; sledila je perzijska zasedba; Perzijce je pregnal Aleksander

Veliki.

Helenski vojskovodja Lizimah je obnovil Novi Ilion in Atenin tempelj; sledila je rimska

okupacija.

 

*

»Slovita Iliada, kakshno vero je mogoche dati temu starogrshkemu epu, ki naj bi ga spesnil (menda) slepi Homer (kdo pa ga je napisal, che je bil slep; ga je tisti pisar spisal povsem tako, kakor je narekoval Homer?), napol mitoloshka osebnost, okrog 700 let pr.n.sht. ali po mnenju drugih najverjetneje v drugi polovici 8. st.pr.n.sht. ali celo v devetem stoletju pr.n.sht., torej opisuje trojansko vojno nekaj stoletij po njej. Petdeset let kasneje naj bi ustvaril she Odisejo, v kateri popisuje Odisejeve desetletne povojne blodnje po svetu na povratku v rodno Grchijo.

Njegove naj bi bile tudi Himne in ep Vojna med zhabami in mishmi (Batrahomiomahija), dasi slednjega nekateri pripisujejo Pigreju. Navzlic temu, da se mnogi poznavalci nagibljejo k mnenju, da je vse to Homerjevo, je she nemalo drugih, ki temu nasprotujejo, saj je she vech del dvomljivega avtorstva. Tako naj bi Stazin (Stasinos), avtor ciklichne poeme Cypria, to prejel od Homerja kot doto za svojo hcher; nekaj podobnega naj bi bil delezhen tudi Kreofil. Te trditve izhajajo iz dejstev, da so bili avtorji ciklichnih pesmi obenem rapsodi, recitatorji, ki so za uvod postavljali neko himno (ali kot so te imenovali: »proeme« ali »preludije«), nadaljevali pa z epom. Od obsezhnejshih del rapsodov, ki so jih napak pripisovali Homerju, je vsaj pet vrednih posebne omembe:

- ep, posvechen delskemu Apolonu, ki je domnevno le izsek himne Apolonu Pitiji, njen avtor pa je homerijanec Hios, tako homerski in vrhu tega she proglashen za slepca, zhivechega v pechini, da ga je za pravega Homerja proglasil sam Tukidid; ep pripoveduje o Apolonovem rojstvu na otoku Delos, ohranil pa se je le njegov manjshi del. Himna Apolonu Pitiji pa je opevala Numovo osnovanje istoimenskega svetishcha; Apolon je po pokonchanju zmaja kot delfin vodil nekatere Krechane na Kriz, kjer jih je posvetil v svechenike svojega templja;

- ep, posvechen Merkurju;

- ep, posvechen Cereri, ki so ga odkrili v Moskvi shele leta 1778 in ga je dve leti zatem objavil Ruhnken, poje o boginjinem iskanju Prozerpine, ki jo je Pluton ugrabil v cvetochi dolini Enna na Siciliji. Cerera si izgovori od Jupitra, da njena hcher ostane pri Plutonu le tretjino leta. S simbolichnim opisom zhita, ki nekaj mesecev pod zemljo chaka, da vzkali, povezhe to pripoved z bozhanskimi elevzinskimi misteriji;

- ep, posvechen Veneri.

Homerju so pripisovali tudi epopejo Margit, ki jo je Aristotel oznachil kot zachetek komedije, medtem ko Iliado in Odisejo shtejejo za vzor tragichne poezije.

Toda ne oziraje se na to, ali je Homer resnichni avtor Iliade ali ne, delo predstavlja za nas vir neprecenljivih podatkov o davnih chasih, dasi je treba biti pri njihovi uporabi previden in jih preverjati na vsakrshne nachine z dobro mero razsodnosti.

Prvi uchenjak, ki je vzel Homerjevo besedilo pod kritichno lupo, je bil Zenodot ob zachetku 3. st.pr.n.sht., ravnatelj slovite aleksandrijske knjizhnice. Njemu so sledili drugi, toda shele ko so Turki zavzeli Carigrad leta 1453 in so ucheni mozhje z dragocenimi rokopisnimi zakladi pribezhali v Italijo, je med drugimi antichnimi avtorji tudi Homer dozhivel svojo renesanso. Prvi, ki je izrekel trditev, da je Homer sploh zhivel, je bil Francoz abbe d’Aubignac zhe leta 1664 v delu, ki je iz razlichnih in skrivnostnih razlogov izshlo shele leta 1715 brez pisateljevega imena in so mu zasluge dolgo kratili. Za to nechedno dejanje krivijo F. A. Wolfa, ki je v svojih Prolegomena ad Homerum (1795) na zamolchani podlagi d’Aubignacovega spisa skushal dokazati, da so se Homerjeve pesmi pomeshale v dolgem obdobju ustnega izrochila in shele atenski tiran Pizistrat je dal zbrati raztresene ude ter jih urediti v obliko, ki jo imamo danes. Po drugi strani pa mnogi poznavalci zagovarjajo mnenje, da je bila Iliada na prehodu iz osmega v sedmo stoletje pr.n.sht. z neznatnimi spremembami ista, kakrshno imamo danes; zhe Hesiod naj bi imel Iliado okoli 700 pr.n.sht. pisano pred seboj.

Kljub temu, da je Iliada obche znana, bo prav, da se tu ozremo na povzetek njene vsebine.

Iliada je s svojimi 15.696 verzi (heksametri), razdeljenimi na 24 spevov, najvelichastnejshi spomenik helenskega duha in opeva 48 dni zadnjega, tj. desetega leta trojanske vojne, ki so jo Grki zacheli proti Troji, chesh da je trojanski kraljevich Paris ugrabil shpartanskemu kralju Menelaju prelepo zheno Heleno. Mikenski kralj Agamemnon, vrhovni poveljnik grshke vojske, uzhali junaka Ahila, ki se iz boja umakne in s tem toliko oslabi Grke, da jih Trojanci pod vodstvom Hektorja odbijejo. Kljub prizadevanjem Agamemnona, da bi se pobotal z Ahilom, se ta vrne v boj shele, ko pod Hektorjevim mechem pade njegov pobratim Patroklos. V dvoboju Ahil ugonobi Hektorja in njegovo truplo vlachi okoli Patroklovega groba, preden ga konchno izrochi trojanskemu kralju Priamu, ki se je ponizhal in sam prishel v grshki ostrog prosit za telo svojega sina. Vojna se za Trojance koncha tragichno in premaganci se razkrope; med temi so tudi trojanski zavezniki, paflagonski Veneti.

Toda Iliada ne pove, kam so ti Veneti odshli, cheprav je prav njihov vodja Antenor pred izbruhom spopadov sprejel odposlance iz sovrazhnega tabora, Menelaja in Odiseja, ter ponovno svetoval svojim Trojancem, naj vrnejo Heleno Ahajcem. Na osnovi te epizode so Antenorju podtikali, da je izdal Trojo, saj naj bi se na tistem srechanju skrivaj dogovoril, da bo Grkom, skritim v lesenem konju, dal znamenje, ko bo najugodnejshi trenutek za izstop iz konja in za napad na trojanske strazhe. Shele veliko kasneje sta rimska pisca Vergilij in Livij opisala umik Venetov pod Antenorjevim vodstvom iz porushene Troje in njihovo naselitev na obalah severnega Jadrana, o chemer techejo she danes velike in vroche razprave.

 

 

Kaj nam pove Iliada in drugi stari spisi o paflagonskih Venetih?

 

Njen drugi spev pripoveduje o Agamemnonovih vabljivih sanjah, ki mu jih namenja Zevs, da bo izpolnil obljubo, dano Tetidi (boginji morja, hcheri Urana in Gaje, ki je smrtniku Peleju rodila Ahila; tega je pomochila v reko Stiks, da bi postal neranljiv, a ga je pri tem drzhala za peto, zato je bil le tam ranljiv), chesh da je prishel chas zmage: Troja bo padla! Agamemnon se ravna po Zevsovem narochilu, vendar hoche preveriti bojno pripravljenost chet in jim na zboru predlaga vrnitev v domovino, navidez resno menech, da nima smisla she naprej krvaveti pod obzidjem Troje. In res, ob teh besedah vojaki navdusheno planejo k ladjam, da jih Agamemnon z Atenino pomochjo komaj zaustavi in pomiri, saj Terzit (Thersites) she naprej hujska vojsko k odpovedi poslushnosti, da ga Odisej poshteno premlati in vzpostavi red ter disciplino. Enote se postroje in odkorakajo na bojishche. Za nas je najzanimivejshi del tisti, ki nam daje obsezhen pregled grshkih in trojanskih (torej negrshkih, vendar indoevropskih ter drugih ljudstev) vojnih sil in njihovih poveljnikov; med slednjimi lahko od 1136. do 1143. verza drugega speva Iliade preberemo:

»Iz venetske dezhele, od koder pasme so neukrochenih mul, vodja njihov Pilajmen srchni na chelu Paflagoncev iz Kitora in Sezama, bleshchechih domovanj prebivalcev s pobrezhij Partenie reke, iz Egiala in Kromne ter vzvishenih pechin Eritina. Njim slede Halizoni, iz Alibe prishedshi, Alibe, bogate s srebrom, ki vodita jih Hodio in Epistrof.« Tu je govor o Enetih iz Male Azije, vendar teh Enetov ne smemo meshati z onimi, ki jih omenja Herodot (HER I, 196), ko pravi: »Najpametnejshi obichaj, ki ga je najti, kakor sem slishal, tudi pri Enetih v Iliriji, je bil po mojem mnenju naslednji: vsaka vas je imela po enkrat na leto deklishki semenj. Vsa zámozhna dekleta so se morala zbrati na sejmishchu, da so jih imeli na kupu, okoli njih pa je stal moshki svet.« Herodot popisuje obichaj kupovanja nevest, ko so prvo drazhíli najlepsho, najgrsha je ostala na koncu in zanjo so srechnejshe druzhice dale nekaj od svojega, da je morebitni zhenin she nekaj dobil, ne pa dal zanjo. Za nas je seveda pomemben podatek, da Herodot uporablja zvezo »Eneti v Iliriji«; kje bi utegnili biti ti Eneti?

Poishchimo razlago pri samem Herodotu (HER IV, 49): »Z balkanskih vrhov prihajajo tri druge velike reke, ki techejo proti severu ter se izlivajo v Istros (Donava): Atlas, Auros in Tibisis. Skozi Trakijo in dezhelo trashkih Krabidzov techejo Atris, Noes in Artanes ter se zlivajo v Istros. Iz dezhele Paioncev in z Rodopskega gorovja prihaja Skios, ki po sredi seka Haimos in se zliva v Istros. Iz Ilirije prihaja Angros, teche proti severu v Tribalsko ravnino ter se izliva v reko Brongos, Brongos pa v Istros: tako prevzema Istros te dve veliki reki. Iz gorenje Ombrishke prihajata Karpis in she neka druga voda, tudi ti dve techeta proti severu in se izlivata v Istros. Saj Istros prechka vso Evropo in izvira pri Keltih, ki prebivajo poleg Kinetov, med vsemi ljudstvi Evrope najdalje proti zahodu: tako teche Istros od tam skozi vso Evropo, dokler ne pride naposled v skitske kraje.« Toda v opombah nas seznanja Sovrè:

 

– da med pritoki Istrosa-Donave z vzhodnega Balkana ni velikih rek, domnevno naj bi shlo za Atlas=Javtra (op. L.V.: Jantra), Auras=Vid (op. L.V.: Vit) in Tibisis=Osma (op. L.V.: Osim; vse tri v Bolgariji);

– ljudstvo Krabidzov naj bi stanovalo ob juzhnem bregu Donave in na severnem pobochju gorovja Balkan proti morski obali; njihovi zahodni sosedje so bili Tribali;

– za reke Atris, Noes in Artanes niso ugotovili, kje naj bi tekle;

Paionci so imeli svoja domovanja v severozahodni Makedoniji, od ilirske meje do reke Strimon, ki se steka v Strimonski zaliv na vzhodni strani polotoka Halkidika;

Skios, danes reka Isk[e]r v Bolgariji;

HaimosHem, danes gorovje Balkan;

Angros in Brongos – brzhkone Morava;

Tribalska ravnina – v spodnji Mesiji (danashnji Srbiji);

– gorenja Ombrishka – dozdevno grornja Italija severno od Pada do Alp;

Karpis in Alpis – eni menijo, da sta to mogoche Drava ter In, drugi pa zagovarjajo misel, da ni govora o rekah, marvech gre za Karpate in Alpe;

Kineti-Kinesijci – ljudstvo ob zahodni in severozahodni obali Iberskega polotoka;

Kelti – ob galski obali; po Herodotu so bili Kineti she dalje proti zahodu kakor Kelti.

 

Je Herodot tu omenjal jadranske Enete ali neke druge, ki naj bi zhiveli na zahodnem Balkanskem polotoku? Mnogi pritrjujejo zadnjemu.

Che naj bi iz Ilirije prihajal Angros, ki teche proti severu v Tribalsko ravnino ter se izliva v reko Brongos, Brongos pa v Istros, in sta Angros ter Brongos brzhkone Morava, Tribalska ravnina pa naj bi bila v spodnji Mesiji, to je v danashnji Srbiji, potem se moramo vprashati, kje so bili »Eneti v Iliriji«, s posebnim opozorilom, da je recheno »v Iliriji«, ne pa »ob Iliriji« ali »v sosedstvu Iilirije«. Seveda, che bi raztegnili to Ilirijo vse do zgornjega Jadrana, potem bi prishli v sosedstvo (!) z Eneti=Veneti, torej bi morali ti biti »v Iliriji« ali, z drugimi besedami, »del Ilirije«!

To bi lahko bilo tako le, che bi sprejeli »ilirsko paradigmo«, da so bili ob svojem chasu, – poenostavljeno recheno – po skoraj vsej Evropi le Kelti in Iliri …?! O tem sem zhe spregovoril v svojih knjigah Davnina govori in Megalitski jeziki, zato ne bi ponavljal drugega kot le to, da so po teoriji kontinuitete bili Iliri (podobno kot Kelti), v dolochenem chasu predvsem vojashka elita, ki je morebiti vladala v »nekakshni konfederaciji« tudi Praslovanom v jugovzhodni Evropi, ali pa so celo bili tudi sami del praslovanske skupnosti. Med drugimi tudi Prosdocimi meni, da je »ilirska paradigma« prezhivela.

Strabon govori o Ilirih tudi na drugih mestih:

(STR V, 1, 6) »V starih chasih torej, kot sem rekel, so v pokrajini okoli Pada zhiveli pretezhno Kelti. Najpomembnejshi plemeni med njimi sta bili Boji in Insubri; poleg njih pa she Senoni, ki so skupaj z Gesati v prvem navalu zasedli mesto Rimljanov (op.: to je bilo okoli leta 400 pr.n.sht.; za Gesate pa ne kazhe, da gre za poseben narod, ampak naj bi ti bili vojashki najemniki Galcev). Vsa ta ljudstva so kasneje Rimljani povsem unichili, Boje pa pregnali in so se naselili na podrochju Istra (Donave), kjer so zhiveli skupaj s Tauriski, bojujoch se z Dachani, dokler ni bil njihov rod povsem iztrebljen. S tem so zapustili pashnike sosednjim ljudstvom, to je tisto ozemlje, ki je tvorilo del Ilirije (op.: Boji so bili porazheni leta 191 pr.n.sht., ko so jih podjarmili in jim odvzeli velik del njihovega ozemlja). Pach pa she danes obstajajo Insubri, njihovo glavno mesto je Mediolanum (Milano), ki je bil nekoch vas (saj je vse to ljudstvo zhivelo razprsheno po vaseh); danes pa je to pomembno mesto onkraj Pada, skoraj ob vznozhju Alp.«

(STR VI, 3, 8) »Che se odpravimo iz Brentesiona, danashnji Brindisi na peti italijanskega shkornja, je plovba na nasprotno obalo (op.L.V.: tj. zhe na drugi strani Jadrana, v Albaniji na Balkanu) in pristanemo pri Keravnijskih gorah (op.L.V.: danes Acrocerauni) oziroma tik zraven na bregovih Epira ter Helade ali v Epidamnu (op.L.V.: danashnji Drach) … Epidamnos je v ugodni legi v odnosu do ljudstev Ilirije in Makedonije.«

(STR VI, 4, 2) »Toda Grki, Makedonci in ljudstva [Male] Azije tostran reke Halis in gorovja Taurus so se povezali s Kartazhani v uporu, tako da so Rimljani hkrati porazili vsa ta ljudstva, katerih kralji so bili Antioh, Filip in Perzej. Medtem ko so Iliri in Trachani, ki so bili blizhje Grkom in Makedoncem, kasneje stopili v vojno proti Rimljanom ter se upirali, vse dokler niso Rimljani popolnoma podredili vsa ljudstva do Istra in Halisa (op.L.V.: na Istru, Donavi so se Rimljani zaustavili leta 8 pr.n.sht.; Halis ali »slana reka« je danashnji Kizil Irmak, najdaljsha reka v Mali Aziji).«

Iz vseh teh navedb je mogoche razumeti, da Strabon govori o Ilirih na jugozahodnem Balkanu, ne pa o podrochjih severneje, ki bi morebiti bila v stiku z Veneti v danashnji Benechiji.

Drugi antichni pisec, Apolonij Rodijski, Apollonios Rhodios, v svojem obsezhnem delu Argonavtike (APO II, 936-946) povzema iz Iliade (II, 853-855): »Heroji so obrezhno pluli, sledech toku Partenia, ki mirno steka se v morje …Naslednjo noch so nadaljevali brez prestanka, preshli so Sezam in Eritinske strmine, Krobialo, Kromno in gozdnato Kitoro. Ob prvem svitu so bili mimo rta Karambis, naprej pa veslaje ob Dolgem Nabrezhju, ves dolgi dan in celo noch. Konchno so pristali v dezheli Asirija …« Dobri poznavalci in prevajalci ob tem pripominjajo, da so pluli ob obalah Enetov, presenecha pa jih, da so v tem primeru argonavti nenavadno pospeshili, ali je vsaj pripoved na tej tochki tako kratka, vsega v nekaj verzih je opisana plovba, ki je trajala en ves dan in naslednjo noch; zasidrajo pa se zhe v Asiriji. Toda ta Asirija na vzhodnem bregu Halisa je nam zhe znana Herodotova Sirija, soseda Paflagonije na zahodni strani od reke.

Nasho pozornost pritegne Herodot (HER V, 3), ko spregovori o naslednjem: »Trachani so najvechje ljudstvo na zemlji, izvzemshi Indijce, kajpada … Imen imajo mnogo, vsako pleme po svoji pokrajini, obichajev pa se drzhijo v sploshnem vsi enakih, razen Getov, Trausov in plemen, ki prebivajo vishe Krestoncev.«

In kasneje she bolj presenetljivo (HER V, 9): »Kaj je severno od njih [Trachanov] dezhele in kakshni so ljudje, ki prebivajo tam, o tem ne ve povedati nikdo nich natanchnega; ochividno se zachenja takoj onkraj Istra (Donave) neskonchna pustinja … ljudje, se imenujejo Siginci, in se oblachijo po medijsko … Njih meje se neki raztezajo do Venetov ob Jadranu. (Sami) pravijo, da so izseljenci iz Medije … jaz si ne morem misliti, che pa le, je moralo biti zhe pred davnim chasom. Siginnai pomeni pri Ligijcih, ki prebivajo vishe Masalije, toliko kakor »kramarji«, pri Kiprichanih pa »kopja«.« Znachilen je she podatek (HER V, 10): »Trachani pripovedujejo, da imajo pokrajino onstran Istra chebele v oblasti …«

Herodot, ki je zhivel ok. 484 – 425 pr.n.sht., doma iz Halikarnasa v Mali Aziji, prvi najstarejshi grshki in antichni zgodovinar, zato ga tudi imenujejo »oche zgodovine«, je veliko potoval. Poleg Grchije in njenih kolonij v juzhni Italiji je prepotoval Malo Azijo, Sirijo, Egipt in Babilonijo. Na primer v Mali sploshni enciklopediji (DZS, Ljubljana, 1975) npr. lahko preberemo, da je Herodot pomemben tudi za najstarejsho zgodovino Slovanov s prvimi podatki o prvotni domovini Slovanov in njenih takratnih prebivalcih Skitih; a obenem je tu she opozorilo, da je kot zgodovinar pogosto nezanesljiv. Skiti (gr. Skythai, lat. Scythae), s tem imenom so grshki pisatelji od Herodota naprej imenovali razna plemena iranskega izvora, ki so zhivela v primorskih stepah (od 7. st. pr.n.sht.) nad Chrnim morjem. Ko so jih v 3.-2. st. pr.n.sht. podjarmili Sarmati, naj bi za Skiti izginila vsaka sled in do preseljevanja narodov naj bi se ohranili le v manjshih skupinah. Toda che je izginila za njimi vsaka sled, kako so se mogli ohraniti do (tradicionalno recheno) preseljevanja narodov vech kakor pol tisochletja kasneje?! Znano je, da je veliko starejshih piscev enachilo Skite s Slovani, to danes (spet) vechina zgodovinarjev zavracha, obstaja pa dokajshnje soglasje, da je zaznati v praslovanshchini precejshen vpliv iranskih jezikov, kar naj bi prihajalo od Skitov. Nekateri celo zagovarjajo tezo, da so se Skiti ob napadu Sarmatov umaknili proti severu, tam naj bi se asimilirali s Slovani. Ko pri antichnih piscih naletimo na omenjanje Skitov, jih ponavadi postavljajo onkraj spodnjega toka Istra, Donave, po severnem nabrezhju Chrnega morja.

 

Po drugi strani pa smo malo prej prebrali, da so Trachani (po mnenju Herodota) drugo najvechje ljudstvo na zemlji. Ti Trachani pa so zasedali ozemlje na zahodni obali Chrnega morja ob spodnjem toku do Donave, torej so bili sosedje Skitom. Presenecha, da Herodot ne ve skoraj nich o ljudstvih severno od Donave, trdech, da mu tudi nihche drug ni znal povedati kaj vech onjih. A v isti sapi dodaja, da so tista neznana ljudstva oziroma Sigini zhiveli dalech proti zahodu, vse do jadranskih Venetov, kar je v nasprotju z zemljepisom, che so jadranski Veneti zhiveli v danashnji Benechiji, Sigini in druga neznana ljudstva pa onkraj Donave, ki je nekaj sto kilometrov severneje od obal Jadranskega morja. Mar so jadranski Veneti naseljevali shirshi prostor do Panonske nizhine? Tako meni marsikdo, med njimi tudi Devoto, o chemer se pisal v Megalitskih jezikih. 

 

 

 

3. Paflagonija – anatolska dezhela ob Chrnem morju