Pogum Revija SRP 2006/1

Lucijan Vuga

 

 

1. O chem pripoveduje Iliada in navedek o paflagonskih (V)enetih v Troji

 

Zakaj zachenjamo z Iliado?

Prvo omembo Enetov, ali paflagonskih Venetov, kakor so jih razpoznali skoraj vsi antichni pisci in sodobni raziskovalci, je najti prav v Homerjevi Iliadi, ki ne glede na vse kritichne obravnave le predstavlja dokaj bogat vir podatkov o svetu in dogajanjih pred vech kakor tremi tisochletji. Trojanska vojna, ki je predmet obravnave v Iliadi, naj bi se odvijala okoli leta 1200 pr.n.sht.

A Homer naj bi svoje delo po vsej verjetnosti ustvaril, po najzgodnejshi razlichici, kakshnih shtiristo let po vojni, morda pa she kasneje; torej po 9. st.pr.n.sht. Poskusi, da bi Homerja imeli kar za sodobnika usodnih dogajanj v Troji-Ilionu-Vilusi (ta imena najdemo v starih dokumentih), nimajo vech skoraj nikakrshne podpore v sodobnem zgodovinopisju.

Pomemben prichevalec iz antike je oche zgodovinopisja Herodot, ki je zhivel v 5. st.pr.n.sht.; tudi tega so skozi stoletja skrbno preuchevali in kritichno obdelovali njegove knjige, tako da danes obstajajo dobre kritichne izdaje njegovih spisov ter je mogoche z dokajshnjo zanesljivostjo lochiti »zrnje od plev«, zato pomeni Herodotova zapushchina vazhno osnovo za spoznavanje starega sveta.

Kakshna shtiri stoletja po Herodotu je pisal Strabon, ki ga lahko jemljemo kot nekakshen nadaljnji mejnik v zgodovinopisju; zhivel je na prehodu iz dobe pred nashim shtetjem v chas po nashem shtetju.

Vsi ti mozhje so bili rojeni v Mali Aziji, kamor lahko pogojno vkljuchimo tudi Homerja, za katerega se ne ve, kje je bil rojen; nekateri mislijo, da je bil celo Trojanec.

Seveda poleg teh znamenitih mozh obstaja she vrsta drugih slovechih imen, vsi skupaj se dopolnjujejo, potrjujejo, popravljajo ali si tudi oporekajo, nihche pa ne more mimo Homerjeve Iliade in Odiseje.

*

Homerjeva Iliada sodi med najvechje umotvore chloveshtva, podobno kakor Sveto pismo, Vede, Mahabharata, Kodeks zakonov Manu, Paranasova knjiga, Ramajana, Jataka, Panchatantra, Zend-Avesta, Knjiga kraljev, kumranski zvitki, egipchanski hieroglifski napisi ipd. predstavlja vir védenja o najstarejshih chasih. Mimo vsega pa ima Iliada poleg zgodovinske tudi veliko umetnishko vrednost; njena skladna in smotrna zgradba naj bi dokazovala, da jo je res napisal en sam chlovek – genij, kakrshen se rodi na vsakih nekaj stoletji – cheprav se je pri tem oslanjal na starejshe vzore, kajti dvomov, ali je Homer v resnici zhivel, she do dandanes ni bilo mogoche povsem odpraviti; toda o tem v posebnem poglavju.

Obstaja na stotine razprav o Iliadi in Homerju, toda tukaj bo dovolj, che povzamem tisto, kar potrebujemo za nash namen, obshirneje pa se lahko bralec seznani bodisi v slovenski izdaji v prevodu Antona Sovreta (HOM S) ali v italijanskem prevodu Vincenza Montija (HOM M) – oboje navedeno v bibliografiji – ki sem ju uporabljal v dokajshnji meri; pa seveda tudi v katerem drugem od shtevilnih mednarodnih natisov.

 

Glede izvora »Grkov« (o tem poimenovanju bo she tekla beseda) je treba takoj opozoriti, da je she vedno veliko nejasnosti. Na primer sholska zgodovina popreproshcheno in zhe zaradi tega sporno uchi, da naj bi »Grki« prishli na Balkanski polotok okoli leta 1500 pr.n.sht. in se naselili v pokrajinah danashnje Grchije, na otokih v Egejskem in Jonskem morju ter na obrezhjih Male Azije. Prav tako lahko preberemo neustrezno navajanje, da je najstarejsha kultura, katere nosilci so bili »Grki«, znana pod imenom mikenska (1400 – 1100 pr.n.sht.). To kulturo naj bi unichili Dorci, ki so prishli v Grchijo okoli leta 1100 pr.n.sht.. Mikenski dobi sledi homerska ali herojska doba (1100 – 500 pr.n.sht.), ki jo poznamo samo iz legend in mitov: Iliada in Odiseja, mit o argonavtih, razne pripovedke o herojih. Vse to je she vedno podvrzheno zelo poglobljenim raziskavam in ostrim polemikam, razhajanja pa she razpihujejo najnovejshe arheoloshke najdbe v sami Grchiji in v shirshem evro-azijskem prostoru, spricho chesar prihaja do reinterpretacij in novih temeljnih teorij. Za obdobje po letu 500 pr.n.sht. je zhe manj nesoglasij, obstaja chedalje vech podatkov in pisnih virov, dokumentov, tedaj so razpadle rodovne skupnosti starih »Grkov«, nastajala je razredna suzhnjeposestnishka druzhba in pojavijo se shtevilne drzhave-mesta, ki so se postopoma okrepila: Atene, Shparta, Tebe, Korint idr.

Prav nich ni gotovo, da so prishli okoli leta 1500 in she najmanj, da bi to bili »Grki«. Tudi ni soglasja, od kod so prishli niti kdo in v kakshnem zaporedju naj bi se priselil. Nich manj razprtij ni okoli vprashanja, kdo naj bi zhivel pred »Grki« na Balkanu, na Egejskih otokih in v Mali Aziji. Kako gleda sodobna kritichna znanost na vse to, torej na pojav Grkov?

V najnovejshi italijanski zgodovini v shestnajstih knjigah La storia izdani leta 2004 (STO 2, str. 54) omenjajo prastari mit, ki skusha razlozhiti etnichno enotnost grshkih ljudstev, izhajajoch od ochaka Helena, ki naj bi imel troje sinov: Ajola/Eola (Aiolos), prednika Eolcev, Dora, zachetnika Dorcev, in Ksuta (Xouthos) s sinovoma Ionom, njegovi potomci so Jonci, in Ahajem (Achaios), predhodnikom Ahajcev. V legendi je resnichno le to, da prazgodovina pozna shtiri plemena, v ostalem pa dejstva govore drugache. Zhe antichni pisci so shtiri dialekte skrchili na tri skupine: ajolsko, jonsko in dorsko, medtem ko so Ahajce stisnili v manjshe razprshene etnichne otochke na severnem Peloponezu in v juzhni Tesaliji. V nadaljevanju she preberemo, da naj bi Jonci med prvimi prishli na Balkanski polotok in Peloponez zhe v zachetku 2. tisochletja pr.n.sht., ko naj bi ga preplavili in se delno pomeshali z dotedanjimi prebivalci, te so imenovali Pelazgi. Za nekaj stoletij kasneje arehologija odkriva, da so se v chasu med 1600-1580 pr.n.sht. dogajale globoke spremembe, ki jih povezujejo s prihodom Ahajcev in za njimi she Eolcev, ko so potekali procesi asimilacije in preobrazhanja, iz chesar se je rodila mikenska civilizacija, za katero so znachilna utrjena mesta, znotraj katerih je bil kraljev (vanax – kralj) dvorec. V tem obdobju se tudi zhe zachne grshka ekspanzija v Sredozemlje. Zadnja etnichna skupina, ki je prishla na grshko ozemlje med 13.-12. st.pr.n.sht., so bili, tako je videti, Dorci, v okviru obsezhnih gibanj ljudstev na vzhodnem Sredozemlju. Ob koncu 2. tisochletja pr.n.sht. so bili Jonci, kot kazhe, naseljeni v Atiki, Evboji, na Kikladih ter na jugozahodnih obalah Male Azije. Eolci so zasedli Tesalijo, Boiotijo in osrednji del Peloponeza, Arkadijo, se utrdili na otokih in na Lesbosu, od koder so tudi oni dosegli severozahodno nabrezhje Male Azije. Dorci so si prisvojili Epir, Ajtolijo, Fokido, pretezhni del Peloponeza in prodrli vse do Krete ter tudi oni do juzhnih obal Male Azije. Ta scenarij je narejen v skladu z veljano teorijo preseljevanj.

Colin Renfrew (REN/A, str. 69 in naprej) drugache povzema razvoj zhgochega vprashanja: Kdo so bili Grki? Antichni pisci so omenjali gibanja plemen na Grshkem, kar je zaznati tudi v narechjih. Med temi domnevnimi selitvami so na prvem mestu Dorci, ki so se prebili na jug, kasneje se Jonci razshirijo na otoke. Take so bile v preteklosti sploshne sheme, ki so obravnavale Grke kot indoevropsko skupino ljudstev, priseljeno na Balkan malo pred letom 1000 pr.n.sht. Zhe Schliemannova odkritja (ne glede na to, da nekateri she vedno namigujejo, da gre za »nameshcheno« najdbo) v Troji in Mikenah so razburkala zgodovinarsko srenjo, saj se datacije niso ujemale, shlo je za dokaj starejshe najdbe od predvidenih, izvirale so iz chasa okoli leta 1600 pr.n.sht. Zato se je takoj postavilo vprashanje o izvoru te civilizacije ter kako jo povezati z Grki, ki so nastopili po t.i. »mrachni dobi«. Kmalu se je pokazala Kreta kot kljuch za razvozlavanje uganke, za to ima neminljive zasluge Arthur Evans, ki se je lotil izkopavanj in je dolga leta preucheval skrivnostne (pretezhno kratke) napise iz chasa pred klasichnim grshkim alfabetom, ki jih je bilo mogoche najti na pechatih s Krete, a tudi s celine. Potem ko je Evans 1895 objavil svoje delo o kretskih piktogramih in predfenichanski pisavi, se je leta 1901 lotil she izkopavanj. Kmalu je naletel na dvorni arhiv glinastih ploshchic; podobne kraljevske arhive so zhe pred tem nashli v Mezopotamiji. Vendar pa so bile pisave povsem razlichne; da je bila stvar she bolj zapletena, so se na Evansovih kretskih ploshchicah pojavljale najmanj tri pisave. Postalo je ochitno, da se je kmalu po letu 2000 pr.n.sht. razvila pisava z znaki ali piktogrami, ki so jo poimenovali kretska hieroglifska pisava. Kasneje, okoli leta 1600 pr.n.sht., je bila postopoma nadomeshchena z drugo pisavo, ki so ji nadeli oznako linearna-A. Dasi dokaj podobna prejshnji pisavi, je tudi to doletela podobna usoda; nekako okoli leta 1450 pr.n.sht. je nastala linearna-B in prav v tej so bili dokumenti, ki jih je izgrebel zhe na zachetku izkopavanj. Evans je ob spominu na legende o kralju Minosu, vladarju Krete, in njegovi palachi v Knososu, poimenoval to predzgodovinsko kretsko civilizacijo – minojska. Med kasnejshimi izkopavanji na celini so tudi v Mikenah nashli napise v minojski linearni-B pisavi, toda najobsezhnejsha najdba je prishla na dan v Pilosu v zahodni Grchiji in izvira iz chasa okoli leta 1200 pr.n.sht. Pisava je vsebovala sedeminosemdeset znakov, torej ni bila alfabetska, niti ni bila pisava, v kateri ima vsaka beseda svoj znak, kot je najti v kitajskih pismenkah. Vse je kazalo, da imamo opraviti s silabichno, zlogovno pisavo. Mnozhici preuchevalcev nikakor ni uspelo razvozlati teh zapisov, shele arhitektu in ljubitelju starih kultur Anglezhu Michaelu Ventrisu je uspel bleshchech podvig: razbral je linearno-B pisavo. Toda presenechenje je shele sledilo. Ventrisu se je posrechilo, ker se je namenil brati neznane zapise na osnovi grshchine, in izkazalo se je, da gre res za neko obliko arhaichne grshchine, chemur so nekateri sprva silovito oporekali, drugi pa so to navdusheno pograbili in nadaljevali z delom; tako je Evansu stopil ob bok znani prazgodovinar John Chadwick. Od tod sledi, da je bila mikenska civilizacija zgolj celinska razlichica minojske civilizacije s Krete. Toda kako je mogoche, da so Minojci in Mikenci uporabljali grshki jezik?

Odgovor je morda v napisih v linearni-A pisavi, ki so jo uporabljali v najstarejshi palachi na Kreti vse do leta 1450 pr.n.sht., le v manjshi meri tudi na kopnem. Linearne-A pisave niso uspeli prebrati na osnovi grshchine in vse do danashnjega dne je ostala  nerazvozlana, kljub temu, da so znaki silabarija precej podobni linearni-B pisavi, le toliko, da je mogoche ugibati, za katere glasove gre. Vendar kljub temu napisi, deshifrirani na ta nachin, niso razlozhljivi z nobenim znanim jezikom. Nekateri uchenjaki, med temi je treba posebej omeniti Cyrusa Gordona, so domnevali, da kretski minojski jezik, to je tisti, ki naj bi bil napisan z linearno-B pisavo, sodi med semitske jezike, a tudi to do danes ni obrodilo sadov. Med razlichnimi hipotezami je za nekatere dokaj verjetna tista, ki pravi, da so okoli 1450 pr.n.sht. zasedli Kreto Mikenci s celine, zavladali iz palache v Knososu in si prilagodili linearno-A pisavo za svojo mikensko grshchino v linearno-B pisavo, kar se je potem razshirilo tudi na kontinent in zato tudi najdbe v Pilosu.

Vse to ima pomembne posledice za indoevropejske shtudije; Mikenci so zhe okoli leta 1400 pr.n.sht. govorili arhaichno grshchino, torej je to bil zhe poseben, izoblikovan jezik, izdvojen iz skupne indoevropejshchine.

Seveda s tem she vedno ni razresheno vprashanje, kakshen jezik – zapisan linearni-A pisavi – so govorili na Kreti pred prihodom grshkih Mikencev. In prav tako she nimamo odgovora, kakshen jezik so govorili skrivnostni Pelazgi, za katere so sami Grki trdili, da so zhiveli na tistem ozemlju pred njimi.

O Herodotu, ochetu zgodovinopisja, je treba rechi, da se je prvi lotil zgodovinskih, etnografskih in geografskih raziskovanj in vpeljal metodo avtopsije ali neposrednega opazovanja krajev, mest, spomenikov in dogodkov; to je dopolnjeval z obvestili od drugih izobrazhencev, popotnikov in prich pomembnih dogodkov, ki jih je preverjal, cheprav se she ni mogel povsem izogniti napakam in povzemanju starih mitov in pripovedk, hkrati pa je rad pretiraval, zlasti ko je shlo za Grke in grshke vojashke uspehe. Kljub svojemu inovativnemu pristopu pa je ostal otrok svojega chasa, dogodke razlaga she vedno z voljo bogov, vendar lochuje med tistim, kar je osebno videl in dozhivel, od onega, kar je zvedel od drugih, in she med temi razlikuje neposredne priche dogajanj od onih, ki so kaj zvedeli od tretjih oseb. Rodil se je v drugem desetletju 5. st.pr.n.sht. (npr. v Mali sploshni enciklopediji najdemo letnico ok. 484 pr.n.sht.) v Halikarnasu, mestu na jugozahodni obali Male Azije, takrat pod perzijsko nadvlado. Domovino je zapustil po propadli vstaji, ki je izbruhnila v mestu. Sprva se je zatekel na otok Samos, a se je vrnil v Halikarnas in se udelezhil izgona tirana Ligdamija – torej je bil politichno zelo dejaven. V naslednjih letih je veliko potoval in si pridobil obsezhno znanje; zdi se, da je zachel nastopati kot recitator svojih logoi. Tako ga je zhe slavnega zanesla pot v Atene, kjer je bil na oblasti Periklej; tu se je spoprijateljil s Sofoklejem, ki mu je posvetil elegijo. Nemirni duh ga je nato gnal v atensko kolonijo Turi, mesto v Kalabriji na jugu Italije, ki jo je Periklej osnoval leta 444 pr.n.sht., in Herodot je postal njen meshchan. Od tam se je vrnil v Atene ravno pravi chas, da je bil pricha peloponeshke vojne in je lahko napisal svoje zhivljenjsko delo Zgodovina grshko-perzijskih vojn ali Historiai, ki je ostalo nedokonchano. Umrl je verjetno kmalu po letu 430 pr.n.sht., cheprav je najti tudi natanchnejshi podatek, da je to bilo shele 425 pr.n.sht. (npr. Mala sploshna enciklopedija).

Herodotove Historiai (zgodovina, zgodbe) so aleksandrijski gramatiki razdelili na devet knjig, ki so jih poimenovali po muzah. Delo se zachne s proemijem, ki orishe smotre raziskovanja in pripoveduje stare mite o sovrazhnosti med Grki in Barbari; nadaljuje se s sploshno zgodovino, zachenshi z najstarejshimi prigodami v kraljevini Lidiji, zatem predela veliko ekspanzijo perzijskega imperija in dospe do poraza Perzijcev v Mikalah ter grshke zasedbe Seksta v Helespontu leta 478 (ali 479) pr.n.sht. In prav tu, v opombah k Sovretovemu prevodu Herodotovih Zgodb (HER I, 56, opomba), preberemo: »Kajti Atenci so bili Pelasgi, kot porocha Herodot (HER VIII, 44), s tem so se radi ponashali, zlasti pred Shpartanci.«

Kdo so bili Pelazgi, da so se Atenci z njimi hvalili?

To ni nepomembno vprashanje. Poskusov odgovoriti nanj je dokaj veliko. Na sploshno recheno, naj bi to bili praprebivalci Helade na severovzhodu Tesalije. O Pelazgih, Pelasgoi, pravi Strabon (XII, III, 5): »Na obali, ki sledi oni, poseljeni z Mariandyni, vse do reke Parthenios, tod stoji mesto Tieiona, pravijo, da je naseljeno s Kaukoni, drugi jih imenujejo Skiti, spet tretji jih prishtevajo k Makedoncem ali celo k Pelazgom; o tem ljudstvu Kaukonov smo zhe govorili.« Kalisten je v Pravilih bojevanja za stihom: »Kromna z Aigalosom in z vzpetinami Erithini,«  vstavil naslednje: »vzorni sin Poliklesa je vodil Kaukone, s slovitimi domovanji v dezheli reke Parthenios« (povzeto po Iliadi II, 855 a-b).

In Strabon she komentira: »Dejansko se razprostirajo od Herakleje in od Mariandynov vse do Leukozirov (Leukosyroi), ki jih imenujem Kapadokijci: rod Kaukonov na podrochju Tieiona pa do reke Parthenios in Eneti, ki imajo v lasti Kytoron na sosednjem ozemlju za Partheniosom; na podrochju Partheniosa so she Kaukoniti.«

In spet Strabon (XII, VIII, 4):

»Zlasti v chasu trojanske vojne in po njej je zaznati vdore in selitve, saj je barbare, pa tudi Grke, mikalo zasesti tuja ozemlja; toda to se je dogajalo tudi pred trojansko vojno: gre za plemena Pelazgov, Kaukonov in Lelegov. Govori se, da so nekdaj ti rodovi krizharili po mnogih krajih Evrope. Homer jih predstavlja kot zaveznike Trojancev, ne da bi povedal, da prihajajo z drugega brega, to je iz Evrope.«

Po mnenju Strabona so torej prishli Pelazgi z evropske strani na pomoch Trojancem in so bili predgrshko ljudstvo na egejskem obmochju.

Che bi strnili najrazlichnejshe domneve, bi lahko skepali, da so bili Pelazgi zelo staro, neindoevropsko ljudstvo na precejshnjem delu ozemlja okoli Mediterana in mogoche celo na dobrshnem delu Evrope. A ni povsem tako. Za ponazoritev naj navedem Giuseppa Sergija, ki je menil, da so Evropo naselili sodobni ljudje iz Afrike v treh vejah: Iberci prek severne Afrike na Iberski polotok, chez morje v Italijo Ligurci ter prek Blizhnjega vzhoda in Anatolije na Balkan Pelazgi; na slednje naj bi spominjalo tudi ime pokrajine Pelagonije (tako Semerano); takrat je tod zhe zhivel neandertalec… Tak scenarij davnih dogodkov vsaj v sploshnih okvirih potrjuje tudi genetik Bryan Sykes (Sedem Evinih hchera, The seven daughters of Eve, 2001); z uporabo genetske tehnike mitohondrijev, ki omogocha slediti chloveshkemu razvoju po zhenski liniji, je nashtel »sedem skupin ljudi«, simbolichno poimenovanih z zhenskimi imeni, to naj bi bile hipotetichno naslednice »prve zhenske« – Eve. Ob koncu paleolitika (pred nekako 45.000 – 40.000 leti) so bile na severu Iberskega polotoka v Baskiji skupina »Velda«, na jugozahodnem delu Francije ob Sredozemskem morju skupina »Helena«, v Liguriji »Tara«, na obmochju zahodne Slovenije »Katrine«, na jugu Grchije »Ursula«, na severni strani Kavkaza »Xenia« in ob zgornjem toku Evfrata »Jasmine«. Che bi s Pelazgi pogojno poimenovali vse te pra-Evropejce, potem bi obveljalo mnenje, da so bili Pelazgi po vsej Evropi, che pa naj bi zhe tvorili neko zaokrozheno skupino ljudi, potem so bili Pelazgi nasledniki »Ursule« v Grchiji.

Za nashe tokratno razmishljanje je velikega pomena, da je na podrochju jadranskih Venetov, v zahodni Sloveniji, obstajala samostojna skupina »Katrine«. V tistem chasu Jadranskega morja ni bilo; zaradi poledenitve je bila morska gladina tako nizka, da se je morje zajedalo le v manjshi del danashnjega juzhnega Jadrana, zato so imeli takratni ljudje skupine »Katrine« na voljo za lov in nabiranje obsezhno kotlino, iz katere so shtrlele vzpetine, ki so danashnji jadranski otoki. Sledila so desettisochletja relativno pochasnega razvoja in sobivanja z neandertalci, dokler ni nastopil konec ledene dobe z otoplitvijo nekako 10.000 let pr.n.sht., ko so se zhivljenjski pogoji tako izboljshali, da se je zachel hiter kulturni razvoj. Dogajanja she zdalech niso razjasnjena, to velja tudi za bronasto in zhelezno dobo. Zgodovina Grchije je posebej zanimiva tudi zato, ker se je sorazmerno zgodaj razvila pisava in imamo na voljo zgodnje dokumente.

*

Kot pravi Sovre, so tako Ahajci (Eolci) kakor Jonci zhe pred doselitvijo Dorcev poznali poseben sloj aojdov (aedov), pesnikov in obenem pevcev, ki so si v sluzhbi Muze sluzhili kruh, njihova zlata doba naj bi bila v 12. st.pr.n.sht., torej okoli trojanske vojne, kakorkoli jo pojmujemo, ali kot enkratni spopada ali dalj chasa trajajoche bitke za prevlado nad zahodno Malo Azijo. Takratna dogajanja so jim dajala obilo snovi za junashke balade, ki so jih prepevali na sprejemih in pojedinah velikashev, torej so to aristokratske zadeve. Kralji in plemenitashi so radi poslushali o junashkih dejanjih svojih prednikov in nich manj o svojih lastnih herojstvih, resnichnih ali namishljenih; to so znali pesniki lepo zaokrozhiti v svojih stihih ob spremljavi godala, da je bilo imenitnim poslushalcem chim prijetneje za uho, za kar so potem aojda tem bolje nagradili. Zato je mnenje dobrshnega dela raziskovalcev, da te pesmi niso prihajale iz naroda, ustvarjali so jih posamezniki, posebej izucheni mozhje, torej je to umetna stvaritev. Schasoma pa se je nashel »inovator« in stopil pred poslushalce brez forminge, to so nemara gusle, namesto njih pa je drzhal v rokah palico, kot je bil obichaj pri javnih govornikih. Posihmal so jih imenovali rapsode (v prvem delu besede je glagol rháptein – seshivati; rapsod je bil torej mozh, ki je umel iz dane snovi »seshiti« pesem). S tem so se odprla vrata do epa; iz razgibanega, odsekanega in zgoshchenega pevchevega sloga, pogojenega z glasbeno spremljavo, se je mogel razviti mogochen, lagodno tekoch epski slog. Kakor so se ob Iliadi in po njej razvili ciklichni epi, tako je mogoche, da so bili krajshi epi zhe pred njo. Nihche ne more zatrdno vedeti, ali niso bili obsezhnejshi poskusi zhe pred Homerjem, saj se je v stoletjih marsikaj izgubilo, zlasti che uposhtevamo tedanje stanje zapisovanja in prepisovanja ter stoletja vmesnih nemirnih chasov. Homerski preuchevalci domnevajo vsaj dva taka mala epa, ki naj bi rabila kot osnova za Iliado in Odisejo: »pesem o srdu Ahila« in »pesem o vrnitvi Odiseja«; po mnenju H. Rüterja in vech angleshkih homerologov sta nastali zhe v 12. ali 11. st.pr.n.sht. pod vplivom trojanske vojne. Ko je dorski val preplavil Helado ter napravil konec ahajskemu gospostvu, so epa prenesli izseljenci v Malo Azijo kot dragocen zaklad, ki ga ni mogel ugrabiti noben sovrazhnik, ker je bil varno spravljen v spominu pevcev. Iliada stoji na zachetku grshkega slovstva, vendar ni njegov zachetek. Iz starejshe dobe grshkega pesnishtva, nekako iz chasa, ko je Odiseja dobila svojo dokonchno obliko, se je ohranil sloviti himnus delfskemu Apolonu, ki so ga stari pripisovali celo Homerju. V njem beremo o slepem mozhu, ki je prebival v skalnem Hiosu in chigar spevi so in ostajajo najlepshi. Na teh stihih sloni izrochilo, da je bil Homer slep, che zgodba ni nemara zgolj refleks slepote pevca Demodoka v Odiseji.

Vsekakor pa ostaja eno od osrednjih in kljuchnih vprashanj, ali ima Iliada zgodovinsko jedro.

Po Schliemannovih in Dörpfeldovih arheoloshkih odkritjih imamo dolocheno podlago, da ahajsko junashko pripovedko dojemamo tako, kakor jo je razumeval ves stari svet do Herodota in Tukidida, namrech kot izrochilo o resnichnih zgodovinskih dogodkih.

Ker smo zhe omenili Tukidida, je treba dodati, da che imenujejo Herodota »ocheta zgodovinopisja«, potem je shele Tukidid dvignil zgodovino na najvishjo stopnjo, po njem je shlo spet samo navzdol. Okoli leta 950 je bizantinski leksikograf Suidas prvi opozoril na Tukidida in navedel nekaj zhivljenjepisnih podatkov o njem; da je bil rojen v atishki vasi Halimunt, kakshno poldrugo uro hoda od Aten okoli leta 460 pr.n.sht. Njegov oche Olor naj bi bil potomec trashkega kralja Olora, mati pa sorodnica vojskovodje Miltiada, torej je bil povezan z atensko aristokracijo in s kralji Trakije, kjer je imel rudnike zlata. Kot Antifonov uchenec je bil izsholan v kulturi Periklejeve dobe, sofistika pa ga je nauchila skeptichnega gledanja na religiozno-mitoloshko razumevanje sveta, kakrshnemu je podlegel Herodot, ter kritichnosti do tradicije in avtoritet. Kot dechek je poslushal Herodotova predavanja v Olimpiji, ki so ga tako prevzela, da se je odlochil iti po poti velikega misleca. Svoj najvechji dosezhek je dozhivel med 87. olimpiado; opisal je peloponeshko vojno med Peloponezhani in Atenci leta 424 pr.n.sht., med katero je poveljeval atenskemu brodovju ob obalah Trakije. Vendar ni bil uspeshen, Atenci so ga obdolzhili slabega poveljevanja ter ga v odsotnosti obsodili na smrt; temu se je izognil z dvajsetletnim izgnanstvom, ki ga je izkoristil za pripravljanje svojega najpomembnejshega dela, ki ga je uvrstilo za vselej v zakladnico chloveshke kulture: spisal je delo Peloponeshka vojna, ki ga imamo tudi v slovenshchini v prevodu Janeza Fashaleka. Shele ko so Lakedajmonci-Shpartanci leta 404 pr.n.sht. zavzeli Atene, se je vrnil domov in leta 411 umrl, ne da bi svoje veliko delo dokonchal. Kljub temu, da je bil Atenec, je objektivno in uravnotezheno opisoval tudi nasprotno stran, in prav po tem je izjemen v svojem chasu.

V nadaljevanju bomo uporabljali tudi njegove podatke, da nam bodo pomagali osvetliti dogajanja, ki nas zanimajo.

*

Med pomembne vire sodijo tudi egipchanske listine in she posebej hetitske klinopisne ploshche, odkrite v Bogazköju, ki so osvetlile zgodovino ljudstev v 14. in 12. st.pr.n.sht. na obalah Egejskega morja. Prebiranje teh ploshchic je vse prej kot lahko delo. Tako je le za nekatere nedvomno, da naj bi hetitska imenska oblika Ahhijawa pomenila Ahajce, Aharissijas pa naj bi ne bil nihche drug kakor Agamemnonov oche Atreus, v istih klinopisnih sporochilih imenovan kot neodvisni vladar poleg kraljev Egipta, Babilonije in Asirije. Kasneje bomo videli, koliko nejasnosti in pomislekov je she okoli tega. Zagovorniki se pri tem opirajo na to, da je bil Atrejev chastni naslov kuri-wanas, ki je mochno podoben epskemu koiranos »gospod, vladar«. Ker je vladal tudi nad otokoma Kosom in Rodosom, sta tadva, kakor nam porocha Iliada, pozneje Agamemnonu prispevala ladje in moshtvo za pohod zoper Trojo. Orientalist Forrer meni, da se da iz bogazköjskih hetitskih klinopisov z gotovostjo sklepati na mochno ahajsko drzhavo v evropski Grchiji, katere kralji so skushali razshiriti svojo oblast tudi prek Male Azije in so tako prishli v spor s Hetiti. To se je dogajalo v chasu okoli 1200 pr.n.sht., ko so bili dnevi hetitske drzhave zhe shteti; vse pa je bilo namenjeno izrochilu o vojnem pohodu Ahajcev proti Troji.

 

 

 

2. Ali vemo, kdo je bil v resnici Homer?