Pogum Revija SRP 2005/3

Ivo Antich

 

EPIGRAMIZMI
 
ANTI(CH)KRONIKA 2002 – 2005

 

ZA UVOD

Pesmi zbirke Epigramizmi so povojno nadaljevanje drugega dela obsezhne rokopisne trilogije KRVOLETJE (Vojni dnevniki 1991 – 2001), v osnovi pokrivajoche desetletje tretje balkanske vojne; naslovi delov: Smeh na vrveh, Mitropsko-balkanske kvartine, Na robovih dnevov. Prichujocha publikacija obsega epigramske kronikalne belezhke od konca 2001 do konca 2005, sproti objavljane v Reviji SRP. Gre za epigramsko kvartinsko vzporednico sochasnih esejistichnih »mnozhichnomedijskih belezhk« (knjizhni izbor Medijski vamp, 2002) in daljshih satirichnih »posthistorichnih parabol« (knjizhni izbor Popare, 2004) v isti reviji. Cheprav Epigramizmi zajemajo tudi »masazhna sporochila« iz globaliziranih razsezhnosti, je izhodishche vsekakor determiniranost »tukaj in zdaj« (prelomnici Mitropa – Balkan in XX. – XXI. st.), zato bi v tem osnovnem prostorskochasovnem smislu ustrezala tudi oznaka »mitropobalkanski aktualizmi«. Oblika je shtiriverzna ali kvartinska (in silabichna), kot se je v glavnem uveljavila v tovrstnem zhanrskem pesnjenju v Evropi, po svoje tudi v sozvochju s perzijskimi (Hajamovimi) rubaji; v tej obliki je npr. Mallarmé pisal svoje prilozhnostne »vers de circonstances«.

Kadarkoli se ob liriki pojavi satira, se zastavlja tudi vprashanje njunega medsebojnega razmerja. Zdi se, da je glede tega she najmanj problemov videla antichna rimska literatura, ki med svojimi zachetki pozna tudi t. i. versus fescennini (zajedljive zabavljice po etrushchanskem mestu Fescennia). Rimski liriki so bili tako rekoch samoumevno tudi satiriki - morda v smislu izhodishcha za satiro v besedah satura (zmes) in satur (poln), torej bi shlo za popolnost ali celovitost literarnega fenomena, ne le za »poln kufer« pomeshanih vsakdanjih banalnosti (Katul je svojo Klodijo chastil in tudi napadal). Zhe pri Grkih komedija spremlja tragedijo, tako da je celovita dramatichna vizija pravzaprav tragikomichna. Ob trubadurskem chashchenju »ideala« se pojavlja she t. i. sirventeza kot pesnishtvo s potezami politichne satire. Navzochnost satire v Preshernovih Poezijah je dovolj markantna. Pri Kafki, kljuchnem pisatelju novejshe (srednje)evropske literature, sta tragichnost in komichnost nelochljivi ter se stekata v morasto satirichnost. Satirichni epigram je del t. i. politichnega pesnishtva, ki ga je »olimpijec« Goethe gledal kot manjvredno, nelepo pesem. Znachilno je, da se prav na »politichnem polju« srechata in lahko celo sovpadata tradicionalistichni in avantgardistichni pesnishki idiom, nakazujoch »neznosno lahkotnost« spoznanja, da je v dolochenem smislu politichno prav vse, kar chlovek pochne, in da pri tem literatura v skrajnih konsekvencah niti s »chisto poezijo« ne more biti izjema… Kakorkoli, osrednja evropska jezika poznata izrek: vom Erhabenen bis zum Lächerlichen ist nur ein Schritt – du sublime au ridicule il n’y a qu’un pas (menda je bil posebej vshech Goethejevemu nich manj velichastnemu sodobniku Napoleonu). Seveda pa z zachetkov Evrope zveni she slavnejsha Juvenalova misel, da je tezhko ne pisati satire (z avtorsko pripombo: she tezhje jo je pisati, najtezhje pa jo je sprejeti; prim. Mozgotrebci, 1985).

Ivo Antich

 

I 2002