Pogum Revija SRP 2005/2

Bogdan Novak

 

PAVLIHOVA FRACHA
(SISTEM UKINE SATIRO GROTESKA)
 
IV. del

 

Vmesha se tiskovni svet

Kot je Muzhevich obljubil na seji upravnega odbora DNS, je tudi storil. Zadevo Pavliha je prenesel na Tiskovni svet pri RK SZDL, cheprav SZDL ni bila ustanoviteljica lista Pavliha in o tem ni imela pravice razpravljati drugache kot povsem neobvezno. Toda SZDL si je dovolila nesramnost brez primere in je celo ukazovala, kdo naj in kako ukrepa v primeru Pavliha. Zloraba oblasti je bila takrat nekaj obichajnega.

Delo je o seji tiskovnega sveta v zvezi s Pavliho porochalo tole:

»Na danashnji seji tiskovnega sveta so obravnavali tudi porochilo posebne delovne skupine tiskovnega sveta o problemih v tedniku Pavliha, katerega ustanovitelj je Drushtvo novinarjev Slovenije. Problemi imajo svoj izvir v dveh nachinih uresnichevanja vsebinske zasnove Pavlihe; prvega, ki ga zagovarja glavni urednik Pavlihe Milosh Mikeln, in drugega, pri katerem vztraja odgovorni urednik Bogdan Novak.

Tiskovni svet je podprl vsebinsko zasnovo Pavlihe, ki doslej ni bila nikoli sporna, in nachin njenega uresnichevanja, za kakrshnega se zavzema Milosh Mikeln. Ker pa ta zaradi neurejenih razmer zheli odstopiti, je tiskovni svet samoupravnim organom in izdajateljskemu svetu predlagal, naj njegovega odstopa ne sprejmejo.

Chlani tiskovnega sveta so tudi zavrnili vsak nachin humoristichnega pisanja, ki blati chlovekovo dostojanstvo. Ker je bilo v Pavlihi objavljenih tudi nekaj takih prispevkov, naj chastno razsodishche pri Drushtvu novinarjev Slovenije o njih chimprej razsoja. Drushtvo novinarjev Slovenije naj tudi nadaljuje postopek za razreshitev odgovornega urednika Bogdana Novaka.«

Tedaj se je zgodilo nekaj, s chimer ni rachunal nihche v politiki. Vmeshal se je Matevzh Krivic, pravnik, predavatelj na visoki upravni sholi, strokovnjak za ustavno pravo, in zanimal se je she posebej za tisti del ustave in zakonodaje, ki govori o tisku oziroma obveshchanju.

Naslednji dan, tiskovni svet je bil 6. januarja, mi je Krivic poslal kopijo pisma, ki ga je poslal Delu za objavo, in she spremno pismo, v katerem mi je dajal nasvete, kako se lahko branim pred neupravichenimi obtozhbami. Poshten, kakor je, mi je Krivic zraven she napisal:

»S tem seveda nochem rechi, da sem v vashih sporih z Mikelnom a priori na vashi strani, saj spornih primerov vechinoma niti ne poznam...«

Pa she:

»Mikelnu je gotovo treba dati prav, ko nasprotuje zhalitvam in obrekovanjem (oz. premalo preverjenim trditvam) – kolikor se bo izkazalo, da ste zares zagreshili kaj takega...«

Pismo, ki ga je poslal v zvezi s porochilom o delu tiskovnega sveta, pa se je glasilo takole:

»Bralci Dela, ki ne berejo tudi Mladine, so iz vesti pod gornjim naslovom verjetno prvich zvedeli za nesoglasja med glavnim urednikom Pavlihe Miloshem Mikelnom in odgovornim urednikom Bogdanom Novakom. Toda medtem, ko je Mladina poleg "obtozhnice" upravnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije (UO DNS) zoper Bogdana Novaka objavila tudi intervju z "obtozhencem" in tako bralcu omogochila chuti oba zvona, smo v Delovem porochilu s seje tiskovnega sveta SZDL lahko prebrali samo obtozhbe. Je tega krivo Delo, ker o zagovoru "obtozhenca" ni porochalo, ali tiskovni svet, ker morda prizadetega sploh ni povabil na sejo (kar se pri nas zhal tudi lahko zgodi)? Ali je bil morda povabljen, pa ni prishel – oziroma je prishel, pa molchal? Vsekakor bi bila dolzhnost porochevalca, da javnost o tem obvesti.

Zanima me tudi (pa najbrzh she koga od bralcev), kaj pomeni zadnji stavek v porochilu: "Drushtvo novinarjev Slovenije naj tudi nadaljnje postopek za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka". Preden se govori o nadaljevanju postopka, bi bilo treba najbrzh bralcem Dela povedati kaj o tem, kako in zakaj se je ta postopek zachel in kakshen je bil njegov dosedanji potek. Kolikor je meni znano, aktivi novinarjev po Sloveniji (kot "delegatska baza" UO DNS) doslej pobude svojega upravnega odbora za razreshitev Bogdana Novaka niso podprli, ampak so bili nekateri proti, nekateri pa so se zaradi preslabe informiranosti "vzdrzhali". Che bi bila javnost tudi o tem obveshchena (in ne le o zahtevi po nadaljevanju postopka), bi morda lazhje razumela ali vsaj zaslutila pravi pomen omenjenega zadnjega stavka iz porochila s seje tiskovnega sveta. Zakaj je ta organ chutil za potrebo narochiti drushtvu, naj nadaljuje postopek za Novakovo razreshitev? Je UO DNS sam morda zhe hotel odstopiti od tega, ker ga "baza" ni podprla, pa mu je bilo treba dati "podporo" od zgoraj, ko je od spodaj ni dobil, ali kaj? In ali je tiskovni svet za dajanje takih narochil nekemu samostojnemu drushtvu, cheprav je morda "vchlanjeno" v SZDL, sploh pristojen? Ne dishi to malo prevech po pritisku od zgoraj? Upam, da se prizadeti v odgovoru na to moje vprashanje ne bodo izognili bistvu s formalistichnim sklicevanjem na to, da niso zahtevali od drushtva, naj Novaka razreshi, ampak samo, naj "nadaljuje postopek za njegovo razreshitev" – cheprav bom pravzaprav vesel kakrshnegakoli odgovora, samo da bo (navadno namrech na javna vprashanja javnega odgovora sploh ne dobim).

No, pa takih stvari smo v tej ali oni obliki zhe navajeni in me ne presenechajo kaj dosti – cheprav sem upal, da smo v izgrajevanju notranje demokracije vsaj v SZDL vendarle zhe nekoliko naprej. Toda poleg vsega prej omenjenega nam je tiskovni svet na tej seji postregel she z "osvezhujocho" obogatitvijo zhe nekoliko monotonega repertoarja pritiskov zoper "neubogljive" posameznike, in sicer kar z javnim pritiskom na sodishche in njegovo neodvisnost pri odlochanju! Dopushcham seveda mozhnost, da dejanje ni bilo storjeno naklepno – povsem mozhno (cheprav hkrati dovolj zhalostno) namrech je, da se "storilci" niso zavedali, da je tak pritisk na sodishche v demokratichni druzhbi nedopusten, oziroma tega, da sploh gre za pritisk na sodishche. Ne enega ne drugega si seveda tiskovni svet SZDL ne bi smel dovoliti. Tudi che je bilo dejanje storjeno zgolj iz malomarnosti in ne namerno, pomeni tako hudo krshitev temeljnih nachel demokratichne druzhbe, da ne bi smelo ostati brez posledic za tiste, ki so ga zagreshili.

V porochilu s seje namrech pishe, da je bilo v Pavlihi objavljenih nekaj prispevkov, ki blatijo chlovekovo dostojanstvo, zato "naj chastno razsodishche pri DNS o njih chimprej razsoja"! O chem pa naj she razsoja, che je zhe tiskovni svet razsodil, da blatijo chlovekovo dostojanstvo, in prek Dela razsodbo tudi zhe javno razglasil!? (Z nekaj zlobe bi temu morda lahko rekli tudi "odprto pismo" chastnemu razsodishchu, mar ne?) Che se to razsodishche noche zameriti tiskovnemu svetu, lahko zhe izrecheno razsodbo le she formalno potrdi in utemelji. Morda so v njem sicer ljudje, ki so zoper take pritiske odporni – a sum v javnosti bo ostal, razen che "obtozhenca" oprostijo – to pa spet ne bi bilo prav, che bi se izkazalo, da je res kriv. Prav zato so pritiski na sodishche tako nedopustni, she zlasti seveda pritiski "od zgoraj". V polozhaju, kakrshen je nastal, vidim le en, vsaj zasilen izhod: chastno razsodishche naj svojo razsodbo in njeno kompletno utemeljitev javno objavi (v Pavlihi in v Delu). Le tako se bo javnost lahko preprichala o utemeljenosti razsodbe in o tehtnosti njenih argumentov in bo lahko, che bo shtela to za potrebno, tudi javno ugovarjala. Javna objava razsodbe se obichajno sicer shteje za dodatno otezhitev sankcije – v tem primeru pa je neizogibna iz povsem drugega razloga: kot edino mozhno sredstvo za utrditev zaupanja javnosti v objektivnost razsojanja, kar je bilo z javno intervencijo pomembnega politichnega organa mochno omajano.

Kot zakljuchni komentar k vsemu, kar sem v tem primeru navedel (ne le k zadnjemu, najhujshemu), lahko pravzaprav citiram kar "obtozhnico" samega UO DNS, ki pravi: »... ne moremo sprejeti take prakse, po kateri najprej nekoga obtozhish (namrech brez argumentov, op. M. K.), potem pa naj se ta brani in dokazuje svojo nedolzhnost... To je proti nashim druzhbenim, pravnim in ne nazadnje tudi moralnim in etichnim normam. Zhal ochitno Bogdan Novak tega ne zheli razumeti in uposhtevati." Se popolnoma strinjam. Le besedi "Bogdan Novak" je treba v tem primeru nadomestiti z besedama "tiskovni svet" – s tem da Novaka niso (v Delu – pred vso slovensko javnostjo) samo brez argumentov obtozhili, ampak so ga tudi zhe kar obsodili. S tem seveda nochem zhe vnaprej rechi, da ni nichesar kriv. Morda je – a to naj najprej ugotovi chastno razsodishche, po mozhnosti brez nadaljnjih pritiskov, in svoje ugotovitve predochi javnosti. Shele potem pridejo na vrsto postopki za razreshitev in podobne rechi. In tezha sankcije najbrzh ne more biti enaka v primeru, che bo chastno razsodishche v celoti potrdilo vseh, recimo 20 tochk obtozhnice, in v primeru, che se bo izkazalo, da ni bilo vse v redu, da pa tezha eventualno storjenih krshitev novinarske etike she zdalech ne opravichuje izrechenih obtozhb in odstavitve kot sankcije. V obeh primerih pa je po mojem mnenju Bogdanu Novaku vsekakor treba dati (poleg morebitne kritike in razreshitve) tudi priznanje za to, kar je s sodelavci v teh letih iz Pavlihe naredil: oster in duhovit satirichen chasopis, ki je podrl marsikakshen tabu in smeshil ter napadal predvsem to, kar je v nashi druzhbi res treba smeshiti in napadati.

Toda kaj vendar govorim? Proch s sentimentalnostjo! Novinar je vendar druzhbenopolitichni delavec, zato naj brez usmiljenja velja tudi zanj enako ostra odgovornost kot za druzhbenopolitichne delavce! Konkretno: za svoje "vnaprejshnje obtozhevanje" ljudi, che ga je res zagreshil, naj B. Novak dobi prav tako ostro kazen, kot jo bodo za svoj nedopusten pritisk na razsodishche, che so ga res zagreshili (jaz sem jih shele obtozhil – pochakati je treba she na njihov odgovor in na "sodbo"), dobili chlani tiskovnega sveta SZDL. Grem stavit, da se v tem primeru zoper sankcijo, ki ga bo doletela, niti pritozhil ne bo. Namrech v primeru, da sankcija – na obeh straneh – bo, ne v primeru, che je ne bo (che je prejshnji stavek morda kdo napak razumel). Pa brez zamere!

Matevzh Krivic, Ljubljana.«

Prihodnji teden je Krivic zaman chakal na objavo svojega pisma v Delovi sobotni prilogi v pismih bralcev. Pach pa je tiskovni svet in zadevo Pavliha zagrabil najprej tisk v drugih republikah.

Jovan Pjevich je v Borbi objavil obshiren chlanek, katerega vechji del je bil posvechen obravnavi Pavlihe. Porochal je korektno in stalno poudarjal, da navaja izraze in besede tiskovnega sveta.

Dopisnik Politike Franci Stres, ki pa je vech porochal tudi o vzrokih za napade na Pavliho in tudi o glasovanjih v Pavlihi in aktivih, ter ugotovil, da je drushtvo prishlo zaradi tega v pat pozicijo.

Aleksandra Plavevska je tedaj korektno porochala na skoraj celi strani Politike ekspres. Dala je besedo tako Mikelnu kot meni in tudi Jaku Koprivcu. Obshirno je porochala, kako je prishlo do afere Pavliha, kje so se zhe o tem pogovarjali in kaj, navaja Mladinino pisanje in opozarja na odprto pismo alternativne skupine.

O odprtem pismu je 10. januarja spet obshirneje porochal Franci Stres v Politiki. Ker mu je Jak Koprivc ochital pristranskost in se pritozheval tudi pri glavnem uredniku Politike, je Stres 12. 1. 1984 naredil she vechji chlanek o tem problemu, kjer je objavil tudi nove Koprivcheve izjave, chesh da je vse to umetno napihnjeno in dramatizirano, ochital mi je neresnice v mojem intervjuju in rekel, da se mu ni zdelo potrebno odgovoriti nanj... Besedo dobi tudi Mikeln s svojimi znanimi stalishchi o obrekovanju, na koncu da besedo she meni.

NIN je 15. januarja pisal o Pavlihi skozi njegovo zgodovino, opozoril na tezhave v preteklosti, nato je preshel na kronologijo druzhinskega prepira, kot je imenoval dogodke v Pavlihi, in objavil she nekaj karikatur iz Pavlihe. Na treh straneh je chlanek objektivno napisal znani novinar Jug Grizelj.

Pach pa je dobil prilozhnost za mashchevanje Vlado Shlamberger. Za Danas je napisal chlanek, v katerem je silovito napadel podpisnike odprtega pisma. Nato je za odgovornega urednika Pavlihe trdil, da je ta takshnega mnenja, da se chloveka lahko pahne v blato, potem se pa naj sam opere pred javnostjo. To je seveda bila neresnica, kajti nikoli nisem zagovarjal takshnega stalishcha, pach pa so mi ga nenehno podtikali drugi.

Zaradi te trditve je skupina novinarjev dala Shlambergerja na Chastno razsodishche DNS, ki je ugotovilo, da je Shlamberger s to trditvijo krshil kodeks etike slovenskih novinarjev. Seveda ga Delo zaradi tega ni razreshilo funkcije glavnega urednika Dela z obrazlozhitvijo, da blati svoje kolege, jih pahne v blato, potem pa pusti, da se perejo pred javnostjo. To je storilo samo DNS ob podpori politike z Bogdanom Novakom.

Pisanje jugoslovanskega tiska o aferi Pavliha, za katerega sam V. Shlamberger v Danasu ugotavlja, da je zavzelo vechje razsezhnosti kot pisanje o tem, da je Milka Planinc zamenjala v svoji vladi ministra Florjanchicha, je seveda sprozhilo nove ocene v tisku.

Jak Koprivc nam je – alternativcem, kakor so nas po Muzhevichevem evangeliju zhe na sploshno imenovali – v Politiki podtaknil she nekaj: da delimo novinarje na rezhimske in nerezhimske. Tega nismo nikoli delali in to je Jakova konstrukcija. O tem – o rezhimskih in nerezhimskih – je v Mladini obshirno razmishljal Srecho Zajc (19. 1. 1984).

Tedaj je Delo konchno zachutilo, da je treba v zvezi z vedno hujsho afero Pavliha nekaj povedati tudi javnosti. Naredilo je intervju z Borisom Muzhevichem, chlanom predsedstva RK SZDL, ki je v izvrshnem odboru predsedstva RK SZDL skrbel za informiranje. Z njim se je pogovarjal Zheljko Shepetavc.

Muzhevich je uporabljal klasichni slovenski politichni besednjak. V zvezi z odprtim pismom nam je ochital polresnice, apriorizme in posploshevanja, provokativnost, chesar ni utemeljil. Najhujshe njegovo sprenevedanje pa je, da so imeli podpisniki vso mozhnost z lastnim sodelovanjem v reshevanju tezhav pri Pavlihi dobiti odgovor na vsa zastavljena vprashanja v pismu. Nasprotno, nekateri podpisniki so sodelovali v reshevanju vprashanj v Pavlihi, politika pa reshitve, ki sta jo ponudila kolektiv CHP Pavlihe in aktiva novinarjev tega lista ni bila pripravljena sposhtovati.

Muzhevich je bil o tem dobro informiran. Malo prej je bil na pogovoru v Pavlihi, kjer se je pogovarjal z aktivom novinarjem. Na vsak nachin je hotel dobiti od mene izjavo, da sem naredil napako. Na koncu mi je zhe zhivchno rekel, naj se vendar ogradim od spornih prispevkov, pa bo vse v redu. Kajti ochitno je dobil nalogo, naj potlachi afero in jo reshi. Afera je dobivala mednarodne razsezhnosti, Mikeln je odshel, in che odzhagajo she mene, je Pavliha obglavljen. Takrat sem Muzhevichu jezno rekel:

»Res je, da sem rojen v znamenju ovna, vendar nisem ovca, da bi se ograjeval!«

Muzhevich se je zasmejal in rekel, da sem vsaj duhovit, che drugega ne. Takrat sem si zapechatil svojo usodo, to mi je bilo jasno, kajti po vsem, kar so mi zhe storili v javnosti, nisem bil pripravljen vech popustiti niti za ped.

V isti shtevilki (Delo, 21. januarja) so konchno objavili pismo Matevzha Krivica na porochilo o delu tiskovnega sveta. Chez 15 dni torej. Hkrati pa so na pismo zhe objavili odgovor Borisa Muzhevicha, kar je povedalo, da je bilo pismo tako dolgo pri Muzhevichu, ki pa ni z argumenti odgovoril niti na eno Krivichevo trditev, ampak se je prazno izmotaval, chesh da to ne drzhi, kar pishe Krivic.

Izhajali so obshirni chlanki v Vjesniku, Borbi (Tu je Pjevich celo ugotovil, da je med podpisniki "chak 15 novinarki"...), Nedjeljnji Dalmaciji, Novostih, Politiki itd. Prevech je vsega tega. O Pavlihi je izshlo chez 200 chlankov v jugoslovanskem tisku, poslej bom citiral samo bistvene. Pach pa se je zadeva prelila chez drzhavne meje.

 

Tuji tisk se je zanimal za Pavliho

V Kleine Zeitung je Carl Gustaf Sthröm 22. 1. 1984 pisal na celi strani lista pod naslovom Slovenski novinarji v klinchu s partijo. Nadrobno je porochal o odprtem pismu, o mojih stalishchih v Mladini, o Koprivchevem trojnem funkcionarjenju in o Mikelnovih stalishchih ter o zanimanju jugoslovanskega tiska za to temo. To zanimanje razlaga s tem, da gre pravzaprav za spopad med novinarstvom in komunistichno partijo.

Zürishki Weltwoche je izpod peresa istega avtorja pod naslovom Slovenski uredniki se razburjajo porochal o odprtem pismu in aferi okoli Pavlihe. Hkrati pripominja, da o tem pishejo povsod, le v Sloveniji skoraj nich, tako da lahko rechemo, da so to afero zamolchali. Chlanek je posredoval shtiri dni pozneje (6. 2.) tudi Radio Deutsche Welle.

Tudi Welt je objavil obshirno Sthrömovo porochilo o aferi Pavliha.

Szpilki, poljski satirichni list, je prinesel obshirno reportazho o Pavlihi pod mojim urednishtvom. Predstavil je v sliki in besedi nekatere rubrike, aforizme in she kaj.

David Binder je za New York Times Service napisal chlanek z naslovom Predrznost jugoslovanskega tiska pogosto povzrocha spore s partijo. Chlanek je v celoti objavil International Herald Tribune. V njem Binder opisuje, o chem pishejo jugoslovanski chasniki, s katerimi chlanki so prishli v spore s politiko. Omenja tudi tezhave s Pavliho, ki se upira dushebrizhnikom, ki dushijo svobodo novinarstva, in ministrstvo resnice, ki da ga vodi Jak Koprivc, ki ima kar tri funkcije na tem podrochju.

O moji razreshitvi 2. 3. 1984 so porochali AFP, Radio Trst, ANSA, BBC, Guardian, Reuter, Radio Deutsche Welle, Le Mond, Le Soir, International Herald Tribune in drugi.

Posebej zanimiv je bil chlanek v Primorskem dnevniku 24. januarja 1984. Podpisal ga je Z. Sh. Domnevam, da gre za urednika Nedeljca Zlatka Shetinca in njegov honorarni devizni prispevek. Malce ironichno, toda dovolj korektno, je porochal o aferi okoli Pavlihe. Na koncu je zapisal:

»Pavliha medtem mirno izhaja. Nekateri se mu tudi smejejo, cheprav je za pravi humor, ki naj bi razpotegnil usta v sproshchen smeh, po Novakovem konceptu bolj malo prostora. Mozh pa vztraja in se ne da. Chas bo pokazal, ali so njegova prizadevanja res zmaga kritichnega, naprednega novinarstva, ali pa le najvechja manipulacija, kar jih je zadnje chase dozhivelo slovensko chasnikarstvo...«

Sedem let zhe chakam, kdaj bo pisec Z. Sh. v Primorskem dnevniku bralcem odgovoril na to vprashanje. A ochitno nima tega poguma.

Matevzh Krivic je ta chas nadaljeval polemiko v Delu z Borisom Muzhevichem. Ponovno je zahteval jasne odgovore na svoja vprashanja, ki jih v Muzhevichevem odgovoru ni dobil. Opozoril je, da gre za ochitno namerno zavajanje tiskovnega sveta, in citira iz porochila v Politiki:

»Chastno razsodishche DNS se mora chimprej sestati, ker kot je poudaril Franc Shetinc, pri odgovornem uredniku Pavlihe Bogdanu Novaku gre ochitno za preprichanje, da je pri nas dovoljena svoboda obrekovanja.«

Boris Muzhevich se je she naprej izmotaval. Zanimivo pa je, da je Delo zhe drugich dalo Krivichevo pismo brati Muzhevichu in da je Muzhevich odgovarjal kar takoj v isti shtevilki, kot je Krivic objavil svoje pismo. To je bilo nezaslishano krshenje vseh etichnih novinarskih nachel, saj je samo Muzhevich imel ta privilegij, vsi drugi bralci so na polemiko lahko odgovarjali shele v prihodnji shtevilki sobotne priloge Dela, niti priblizhno pa jim niso domov poshiljali kopij polemik z njimi, da bi lahko kar takoj pripravili odgovor. Tu se spet vidi, kako je Koprivc kot predsednik skupshchine Dela skupaj z Dolnicharjem in Volfandom kot urednikoma Dela, zavestno krshil vse norme v svoj prid in privatiziral Delo.

To she toliko bolj, kajti urednishtvo Dela si je privoshchilo she to, da je zavrnilo objavo preostalih pisem, ki jih je she dobilo na to temo od Slavoja Zhizhka, Bogdana Novaka, Zoje Skushek–Mochnik in Shtefana Kuharja. Chesh da ti prispevki nimajo novih elementov k razpravi, ki jo je nachel Krivic, ali pa so presploshni. Delo je torej zavrnilo celo moje pismo, ko sem bil vendar najbolj prizadet: nisem smel komentirati ne Krivichevega pisanja, ne Muzhevichevega, ne seje tiskovnega sveta. Bil sem oblaten od najbolj humane oblasti na svetu, kot se je rada imenovala, vendar so z mano ravnali kar se najbolj da nehumano, nechloveshko, nekomunistichno in nenovinarsko.

Pisma smo objavili v naslednji shtevilki Mladine in se pritozhili na skupshchino Dela brez upa v zmago.

Ta chas se je razprava preselila celo v CK ZKS. Predsedstvo slovenske partije je razpravljalo 6. januarja 1984 o idejnih gibanjih in problemih in pojavih na podrochju informiranja in propagande. Sejo je vodil Andrej Marinc. Na njej so napadli nekakshno "meshchansko miselnost o svobodi, ki prerashcha v privatizacijo in elitizem, odtujen od socialistichnega samoupravljanja in osnovnih ciljev, ki jih je sprejel delavski razred. Nesprejemljiva je tudi metoda peticij, ki ne more biti oblika javnega delovanja, ker so na voljo sistemske institucije... V tej zvezi je predsedstvo podprlo prizadevanja v okviru Drushtva novinarjev Slovenije in SZDL in v nekaterih urednishtvih za preprechevanje nekaterih nastopov in pojavov, ki, so poudarili v razpravi, nimajo nich skupnega s socialistichnim samoupravljanjem.« (Citirano po Dnevniku, 7. 1. 1984).

V Delu so istega dne v porochilu s seje predsedstva menili:

»Med naloge komunistov v sredstvih javnega obveshchanje sodi tudi razkrivanje tezhenj, ko skushajo posamezni novinarji nastopati z idejami, ki so tuje nashi druzhbeni politichni ureditvi – bodisi ko gre za pojave liberalizma v pojmovanju svobode tiska, elitistichno obnashanje posameznikov, poskuse privatizacije v delu sredstev javnega obveshchanja, ali pa za posameznike, ki skushajo namerno zapletati shtevilna druzhbena protislovja.«

Potem porochilo poudarja, da je treba odprto pismo novinarjev, ki ga kot metodo sicer zavrachajo, obravnavati strpno in v demokratichnem dialogu. Uvodno besedo je imel seveda Jak Koprivc in je zavrnil shpekulacije doma in na tujem, da zheli ZKJ na sploshno obrachunati s kritichnim novinarstvom. Potem je odshel v drushtvo in pripravljal sejo za odstranitev Bogdana Novaka s polozhaja odgovornega urednika Pavlihe...

 

Tresla se je gora, rodila se je mish

Alternativni novinarji smo se ta chas pridno zbirali. Vsak teden enkrat smo se dobivali v najmanjshi sobici pri Mraku. Izmenjavali smo si podatke o dogodkih v posameznih redakcijah, nachrtovali smo, kdo bo odgovoril na kakshen napad. Drug drugega smo moralno podpirali in nachrtovali nove akcije, s katerimi smo zheleli dosechi vechjo svobodo za novinarstvo in zrushiti Jaka Koprivca z monopolistichnega polozhaja v Delu in DNS.

Za novo leto 1984 smo se prvich zbrali na novoletni zabavi alternativcev v gostilni Kershich na Celovshki. Poslej je to postala redna navada, ki she traja, in vedno vech nas je, kakor kdo pach utegne. Kajti osnovno pravilo alternative je bilo: nihche ni nichesar dolzhan pocheti. Kakor hoche, che hoche in che ima chas. Novoletne zabave so bile pozneje she marsikje. Najbolj se spominjam dveh. Ena je bila naslednje leto pri Nacetu. Tam je Vinko Vasle pripravil skech z naslovom Urednik v shkripcih (pozneje je bil nagrajen na festivalu humorja v Ribnici), ki ga je uprizoril igralec Vojko Zidar. Shlo je za Volfanda, ki dobi Krivichevo pismo in se razburja nad njim ter premishljuje, kako ga ne bi objavil. Do solz smo se nasmejali. V isti sobi je silvestrovala vechja skupina policistov!

Naslednje leto je Ivo Ban prebral Vasletovo humoresko na silvestrovanju pri Jesihu.

Mislim, da je bilo she leto pozneje, ko smo se zbrali na novoletni zabavi v Slovanu na Kodeljevem. Pridruzhil se nam je pokojni Rozhanc. Tam sta Vojko Zidar in Roman Konchar spet zaigrala neki drug aktualno politichni Vasletov skech Zobna pasta. Tako da bo gledalishka zgodovina vedela.

Moram povedati odkrito, da smo se, kadar smo se zbrali pri Mraku, ves chas bali shpijonazhe in policije. Nikoli nismo vedeli, ali bo policija prishla po nas in nas obtozhila chesa absurdnega, na primer organiziranja nove stranke, kar je bilo tedaj she zelo bogokletno. Chasi niso bili prevech prijazni. Ugibali smo tudi, kdo med nami je policijski shpicelj, kajti policija je bila o vsem zanesljivo obveshchena iz prve roke. Vendar smo se bali sploshnega sumnichenja in sklenili, da konchno ne delamo nich nezakonitega, celo bolj pravoverni smo od partije in pochnemo vse samo v interesu zakonite pravice delovnega ljudstva do boljshe informiranosti. In pred policijo nimamo kaj skrivati.

Nash strah ni bil iz trte zvit. Citiram iz porochila Varnostsestavni del samoupravljanja, kakor ga je Tine Kristan objavil v Dnevniku 21. 4. 1984:

»V domovini so okrepile svojo dejavnost razne politikantske skupine, ki z razlichnimi prispevki prek sredstev javnega obveshchanja, predvsem revialnega tiska, okroglih miz, javnih peticij in pisem preizkushajo "stopnjo tolerantnosti" subjektivnih sil in se zavzemajo za nadomeshchanje "razredne" z individualno, absolutno svobodo. Za nekaterimi poskusi umetnishke ali politichne rehabilitacije posameznikov se skrivajo vchasih interesi, ki si pod frazo o popolni svobodi umetnosti prizadevajo za prevrednotenje NOB in revolucije ter njenih pridobitev. Kazhe, da nekateri pisci spominov zhe tedaj niso razumeli prelomnega chasa in da tudi danashnjega ne razumejo.

Bolj izrazito kot poprej se izrazhajo tudi tezhnje po birokratskem in dogmatskem nachinu reshevanja druzhbenih vprashanj. Z demagoshkimi kritikami spodbujajo in zaostrujejo notranjepolitichna nasprotja, ki jih je moch reshevati z demokratichnimi sredstvi v okviru delegatskega in samoupravnega odlochanja.«

Policija je torej na novinarje in kulturnike skrbno pazila in ocenjevala nashe ravnanje.

Ta chas se je konchno zbralo chastno razsodishche Drushtva novinarjev Slovenije. Predsednica Kristina Lovrenchich je le s tezhavo sama zbrala sporne prispevke iz Pavlihe. Najprej se je obrnila na Mikelna in Tedeshka ter druge chlane UO, naj ji posredujejo, chesa me obtozhujejo. Odgovoril ji ni nihche. Lovrenchicheva je morala sama, na podlagi zapisnika seje UO z zachetka decembra, izbrskati sporne primerke.

Chlani razsodishcha so poleg predsednice bili: Jure Krashovec, Peter Kuhar, Milan Markelj, Janez Novak, Milan Pritekelj, Marjan Raztresen, Ida Rebolj, Ernest Ruzhich, Oscar Sudoli, Jozhe Shmit, Jush Turk, Janko Volf, Nina Komparich in Janez Zadnikar.

Razprava je bila precej dolga. Od strank sva se je udelezhila Misho Krivic in jaz, na drugi strani Milosh Mikeln, ki je, ochitno nezadovoljen s potekom razprave, proti koncu zavpil, da hoche razsodishche iz mene narediti muchenika in borca za svobodo. Nato se je dvignil in odvihral iz sobe.

Chastno razsodishche je svoja stalishcha poslalo chasopisju v objavo. Bila so objavljena v vsem dnevnem tisku.

Ochitno se je izkazalo, da se je tresla gora, rodila se je mish.

»Chastno razsodishche Drushtva novinarjev Slovenije je 1. februarja 1984 na pobudo upravnega odbora drushtva, sprejeto na seji 7. decembra lani, ocenjevalo shtiri sporne prispevke, objavljene v Pavlihi. Gre za naslednje prispevke: 5-letna korupcija (objavljeno 6. 8. 1983), Sazuljchica (objavljeno 8. 10. 1983), Prijatelji (objavljeno 13. 8. 1983) in za karikaturo "Mravljice", objavljeno na naslovni strani Pavlihe 13. 8. 1983.

1. FEBRUAR 1984

 

Chastno razsodishche je obravnavalo omenjene prispevke z vidika kodeksa novinarske etike, zlasti, ali je v omenjenih primerih shlo za opravljanje, obrekovanje, namigovanje in blatenje.

Po vsestranski, izchrpni razpravi je chastno razsodishche oblikovalo naslednja stalishcha:

1. Pri sestavku 5-letna korupcija chastno razsodishche dopushcha mozhnost, da je bil mishljen kot zavestna provokacija, ki naj bi prispevala k razkrivanju nekega negativnega pojava v javnosti. Pach pa chastno razsodishche ob tem meni, da bi kot tako zamishljena provokacija sestavek moral imeti bolj jasno izrazhene prvine chasopisne satire.

2. O sestavku Sazuljchica chastno razsodishche meni, da je bil v njem uporabljen zhaljiv izraz.

3. Sestavek Prijatelji po mnenju chastnega razsodishcha presega okvire satire, ko jasno opredeljeni osebi vnaprej pripisuje negativno dejanje.

O karikaturi Mravljice pa chastno razsodishche meni, da v tem primeru ne gre za krshitev novinarskega kodeksa, cheprav risba lahko vzbuja razlichne asociacije.

Obravnava na chastnem razsodishchu pa se ni ustavila samo pri omenjenih sestavkih v Pavlihi, temvech je dosti shirshe opozorila na sedanje mesto in vlogo chasopisne satire pri nas. Chastno razsodishche sodi, da gre za pomembno zvrst novinarskega dela, ki jo je potrebno dalje gojiti in negovati ter jo, kadar je dobra, podpirati in shchititi. Takshna zvrst, kot je satira, nosi v sebi neprizanesljivost in ne more biti oportunistichna. Kot taka pa je she posebej izpostavljena kritiki in ostri oceni. To pa tudi pomeni, da imajo njeni pisci she posebne odgovornosti. Cheprav je chasopisni satiri dan shirshi okvir, ima vendarle glede na to posebnost obveznosti do resnice, do sposhtovanja chloveka in do tochnega podatka, kot jih ima celotno informiranje in vsi delavci, ki na tem podrochju delajo. Prav tenkochutnost do resnice, do varovanja chlovekove integritete, daje moch satiri, da se lahko upre vselej, kadar ima prav, pa jo hoche kdo zavreti.

Chastno razsodishche meni, da je potrebna shirsha, poglobljena druzhbena razprava o vlogi in mestu slovenske chasopisne satire, in zaradi tega predlaga Drushtvu novinarjev Slovenije, naj bo pobudnik take razprave v okviru Socialistichne zveze.

Chastno razsodishche je ob koncu sklenilo, da poshlje ta svoja stalishcha javnim obchilom za objavo.«

Ker nisem bil chisto zadovoljen s stalishchi Chastnega razsodishcha, saj so zelo nejasno formulirana, sem vsem chasopisom, ki so jih objavila, poslal svoje pripombe. Vsi, razen Dela, so jih objavili. Delo mi je zavrnilo objavo z bleshchecho obrazlozhitvijo odgovornega urednika Jozheta Volfanda, chesh da ne bodo objavili mojih pripomb, ker da sem sam sodeloval pri oblikovanju stalishch CHR DNS, ker sem bil na njegovi seji. To je priblizhno taka neumnost in neresnica, kot che bi obsojencu zavrnili pritozhbo na sodbo, ker je sam prisostvoval sodni razpravi in torej sooblikoval sodbo!

Moje pripombe so bile:

»Stalishcha CHR DNS o "zadevi Pavliha" so tako kratka in brez vsake obrazlozhitve, da bi zhelel ob njih (zlasti v chasopisih, ki o sami razpravi niso porochali nichesar), opozoriti javnost na nekaj vazhnih stvari, ki v sporochilu chastnega razsodishcha niso omenjene.

1. Iz formulacije, da o karikaturi Mravljice CHR meni, "da v tem primeru ne gre za krshitev novinarskega kodeksa", bi lahko kdo sklepal, da pa v ostalih treh primerih gre za krshitev kodeksa. Ob tem bi rad opozoril, da stalishcha CHR glede prispevka o IMV ("CHR meni, da bi kot tako zamishljena provokacija moral sestavek imeti bolj jasno izrazhene prvine chasopisne satire") vsekakor ni mogoche shteti za stalishche, s katerim bi bila ugotovljena krshitev kodeksa. Od shtirih spornih primerov sta torej za CHR z vidika kodeksa sporna le dva, pa she pri teh dveh stalishcha CHR nikakor ne potrjujejo utemeljenosti poprej javno izrechenih ostrih obtozhb o opravljanju, obrekovanju in blatenju.

2. Bistveno za razumevanje prvega spornega primera (prispevek o korupciji v IMV) je tudi dejstvo, ki v stalishchih CHR ni navedeno, katerega razchishchevanju pa je bila posvechena skoraj vsa vechurna obravnava na chastnem razsodishchu, namrech dejstvo, da si spiska 181 priviligirancev, katerega objavo smo v Pavlihi napovedali, nismo izmislili, ampak da ta spisek v resnici obstaja. Na obravnavi je bilo tudi razkrito, da je ta spisek iz uradnih arhivov, kjer je bil spravljen, na nepojasnjen nachin izginil! Che takih kompromitirajochih spiskov celo drzhavna sodishcha nochejo obravnavati (primer Medenica!), se seveda ni chuditi, da je tudi chastno razsodishche nekega drushtva raje dvignilo roke od njega, kot da bi si jih opeklo ob njem (in od pristojnih organov ni zahtevalo izrochitve tega spiska, cheprav bi imelo do tega vso pravico). Z glavo skozi zid pa ni mogoche. Zanimalo pa bi me slishati, kaj na to rechejo tisti "propagandisti", ki tako radi razglashajo, da pri nas ni nobenih tabujev!

3. Glede drugega primera (Sazuljchica) sem na obravnavi sam povedal, da sem v tem prispevku, katerega avtor nisem jaz, zhal spregledal izraz "novopecheni chastihlepnezhi", ki je res zhaljiv in neprimeren, zlasti za Pavliho, ki se je sam boril proti nekulturnostim v obrachunavanjih med kulturniki – da pa nam je eden od teh "novopechenih chastihlepnezhev" sam sporochil, da nam tega nich ne zameri, ker da je sestavek vendarle pripomogel k temu, da se je SAZU (ob skupnih jedrih) prebudila iz spanja.

4. Tudi pri tretjem prispevku (Prijatelji) avtor prispevka nisem jaz. Na obravnavi sem objavo zagovarjal: che za javno dejanje nekega funkcionarja (povabilo zhupana Ilirske Bistrice na bezhigrajski obchinski praznik) ni nobenega razumljivega in javno znanega razloga, je satirichnemu listu najbrzh dovoljeno tudi malo zbadati in "ugibati", ali je vzrok morda v tem, da je bezhigrajski zhupan doma iz Bistrice, ki bi jo potem lahko shel kdaj obiskat na drzhavne stroshke. Na obravnavi je celo nekaj chlanov CHR izjavilo, da v prispevku ne vidijo nichesar spornega.

Od bombastichnih obtozhb o obrekovanju, opravljanju in blatenju, pa o malomeshchanshchini, primitivizmu, pomanjkanju politichne in chloveshke kulture itd., je torej ostalo zelo malo. Zanima me, ali si bo po vsem tem kdo zastavil tudi vprashanje o politichni odgovornosti tistih, ki so javno prikazovali te obtozhbe kot gotova, zhe ugotovljena dejstva, s chimer so sicer shkodovali predvsem svojemu lastnemu ugledu, vendar tudi ugledu slovenskega novinarstva in njegovega drushtva.

V chast slovenskemu novinarstvu pa vsekakor govori dejstvo, da ima v svojem chastnem razsodishchu novinarje, ki za take pritiske niso dovzetni.«

 

Zimska epistola za slovo

Kljub vsemu nas je 20. februarja na proslavi v Chrnomlju spet napadel Franc Shetinc, predsednik konference RK SZDL. Med drugim je rekel:

"V pluralizmu samoupravnih interesov morajo biti vechje mozhnosti izbire razlichnih reshitev, kakor pa jih ponuja vechstrankarski sistem v obliki alternativ posameznih strank in njihovih programov. Druzhbeni dialog se mora pojavljati vsak dan, ne samo ob volitvah... in ne sme biti obremenjen z nikakrshnimi monopoli. To je treba rechi predvsem tistim posameznim glasovom, ki se zavzemajo za vechstrankarski sistem, cheprav v skrajnih posledicah, torej objektivno, speljujejo vodo na mlin tradicionalnega enopartijskega sistema. To je treba rechi tudi tistim posameznikom, ki mislijo, da so razne peticije, zasebnishke okrogle mize, odprta pisma in podobno nadomestilo za demokracijo ali celo njen vrh."

Tiste dni sem snel z omare v nashem urednishtvu Zimsko epistolo za slovo, ki jo je napisal Milosh Mikeln ob odhodu iz Pavlihe. Pustil sem jo bil na omari mesec dni, da si jo je lahko vsak prebral, potem sem jo snel za svoj arhiv, ki sem ga nabral zhe za shtiri mape.

Takole je tozhil Mikeln:

»Ko odhajam iz CHP Pavlihe, slishim ochitek – po vseh prejshnjih she kar blag in ljudomil – da sem vrgel pushko v koruzo, ko sem dal odpoved. Ja, prosim, kakshno drugo izbiro pa sem imel? Kaj sem hotel spremeniti v Pavlihi, je dobro znano in dostikrat napisano, ne bi ponavljal. Potem, ko je B. Novak prav tolikokrat dal na zapisnike, da v chasopisu ni kaj spreminjati, ko je na zadnjem nashih neshtetih sestankov na Muzhevichevo vprashanje, ali bi se ogradil od spornih chlankov, ki niso bili satira in kritika, temvech obrekovanja in zhalitve, odgovoril "nisem ovca, da bi se ograjeval", – in potem, ko je kolektiv CHP Pavliha, zhe prej dobro seznanjen s takimi Novakovimi nazori in stalishchi, odklonil njegovo razreshitev – po vsem tem sem imel samo ti dve mozhnosti:

– da s pritiskom na politichno prisilo od zunaj dosezhem Novakovo razreshitev, cheprav je bil vechji del kolektiva vehementno proti njej – nato pa sam ostanem v tem istem kolektivu; to zame ni sprejemljivo;

– da Novak dalje dela po svoje, ker sporazumeti se noche, in dela vemo kako (najbrzh ne iste tarche, zanesljivo pa kmalu spet v istem stilu, ki se mu noche odrechi: v Iskri so dajali barvne televizorje zastonj ali po smeshno nizkih cenah, ve se komu, zhupan XY bo prirejal v sluzhbenih prostorih privatne zabave, teritorialci so v vaji NNNP odlichno nastopili z loki in pushchicami itd.) – jaz pa mu mechem take chlanke iz chasopisa, skrbno pregledujoch vsako shtevilko, nakar bo on, kakor je zhe storil v "Mladini", razglashal javnosti, da hochem "neproblematichni humor, vice iz opere" itd.; tudi te vloge ne sprejmem, saj nisem neumen.

Shirshi javnosti seveda ta zagatni polozhaj v Pavlihi ni znan, kljub Novakovim naporom, da bi zadevo chim bolj raztrobil po Sloveniji in Jugoslaviji.

Chlani urednishtva Pavlihe pa dobro vedo, da je tochno tako. Poznajo Novakova stalishcha in njegov intervju v "Mladini", kjer me je razglashal za pobornika slabih shal in topega humorja, kar si seveda ne dam podtakniti v moj zhivljenjepis, ker se ne sklada z njim. Che zdaj kdo v redakciji Pavlihe pravi, da sem vrgel pushko v koruzo, govori to bolj v pomirjenje svoje slabe vesti kakor pa na moj naslov. Govori zato, da bi soodgovornost za razmere v podjetju prelozhil s svojih ramen na druga – in katera so bolj primerna kot tistega, ki odhaja. Cheprav si pri tem marsikdo v Pavlihi misli, da ga ni na Slovenskem bedaka, ki bi sprejel prvo ali drugo od opisanih mozhnih vlog. Che pa je kje tak chlovek, hvala bogu, naj si ga takoj najamejo za direktorja, zhelim mu dobro zdravje. – To isto, dobro zdravje in uspeh in srecho, pa brez shale in zamere, zhelim vsem dobro mislechim v CHP Pavliha.

Milosh Mikeln«

Moral sem se nasmejati od srca. Dobri stari Mikeln je naredil v tej epistoli tochno tisto, kar je meni ochital v primeru bezhigrajskega zhupana: pripisoval mi je, kaj bom naredil, kakshne chlanke bom pisal she: o Iskri, da so delili zastonj tv, zhupan da bo prirejal privatne zabave v sluzhbenih prostorih itd. Kaj Mikeln misli, da zanj veljajo drugachna merila kot zame? Jaz mu sicer teh podtikanj ne zamerim, ker mislim, da ima vsak chlovek pravico do svobodnega razmishljanja, kaj utegne kdo narediti. Vendar, Mikeln temu reche podtikanja, kadar pochne to – kdo drug!

Sicer pa – hvala za idejo. Zdajle ob Janshevi teritorialni obrambi bi bil res imeniten chlanek o teritorialcih z loki in pushchicami, uvozhenimi iz tujine prek neke italijanske firme. Zhe hitim pisat!

In na koncu Mikeln zheli zdravja in sreche samo dobro mislechim v Pavlihi. Za vse druge, za katere je menil in javno izjavljal, da smo zlohotni in slabo mislechi, si je verjetno zhelel, naj pocrkamo. Jaz te razumem, Miki, in sochustvujem s tabo. Zamerim ti pa ne.

Za razmere v drushtvu novinarjev in Pavlihi pa je znachilna she ena velika nezakonitost. Dne 20. 2. 1984 smo ugotovili na aktivu novinarjev v CHP Pavliha, da je nashemu dotedanjemu izdajateljskemu svetu potekel mandat. Dali smo DNS pobudo za imenovanje novih chlanov. Do imenovanja novega izdajateljskega sveta she dolgo ni prishlo, stari izdajateljski svet pa je brez pooblastil posloval kar naprej. Tako je zhe 28. februarja imel ponovno sejo izdajateljskega sveta, ki ga uradno in pravno formalno ni vech, in zahteval od ustanovitelja, da izvede postopke za imenovanje novega glavnega urednika in koncha postopek za mojo razreshitev, kar je sicer njegova dolzhnost.

Prav zanimivo, kako se je oblast trudila na vseh koncih in krajih krshiti zakonitost in demokratichnost postopka za mojo razreshitev.

Toda tisti dan, ko je tekla seja izdajateljskega sveta, 28. 2. 1984, sem imel v rokah zhe klofuto vsej politiki in Koprivcu she posebej. Natisnjen je bil zhe JAK, posebna izdaja Pavlihe. Naslednji dan se je pojavil v trafikah. To je bil izziv, udarec politiki v obraz, vrzhena rokavica. Pripravili smo ga najbolj dejavni alternativci. Politika je zaradi njega ponorela in zahtevala takojshnje ukrepanje.

 

Shli smo na nozh

Februarja sem bil zhe precej utrujen od vseh teh maratonskih sestankov, na katerih so mi prali glavo. Odstopiti nisem hotel, ampak politika in drushtvo novinarjev sta tako mechkala z mojo odstavitvijo, da ni bilo videti konca tega procesa zoper Pavliho. Bil sem navelichan delati nenehno pod budnim Mikelnovim ochesom, kajti Mikeln je she ostal na delovnem mestu do konca januarja. Februarja bi lahko svobodno zadihal, toda seja se je vrstila za sejo, komaj smo sledili vsemu, kar se je dogajalo okoli Pavlihe v tisku, politiki in kuloarjih.

Vmes smo se alternativci redno ob chetrtkih dobivali v najmanjshi sobici pri Mraku. Podpisovali smo peticije, med drugim tisto za izpustitev Ranke Chichak, pa peticijo proti smrtni kazni in she katero. Najbolj pomembno je bilo, da smo se enkrat tedensko zbrali in je policija politiki porochala, da se she vedno zbiramo na nekakshnih "privatnih okroglih mizah". Tako smo jih drzhali she dobro leto dni v strahu, da lahko vsak hip kaj skuhamo.

In smo res. Konec januarja sem, navelichan prepirov v sluzhbi in okoli nje (Kashe se je na neki seji celo resnichno razjokal, chesh da skushava Sajovic in jaz unichiti Pavliho), sklenil, da bom naredil politichni samomor. Zakaj pa bi sploh moral biti urednik Pavlihe? Saj lahko konchno pochnem dosti bolj pametne stvari. Lahko pishem knjige. Zakaj bi se bodel s politichnimi partijskimi bedaki, ki ne vidijo za prst predse? Tako sem sklenil pospeshiti svojo razreshitev, da bi chim prej dobil strel v glavo, da se zhival ne bi muchila. To je bilo mogoche samo tako, da si izmislim in objavim neko hudo provokacijo, ki je politika ne bo mogla pozhreti. Hkrati pa naj bi bil to labodji spev urednishtva Pavlihe, ki bo prishel v zgodovino slovenske satire.

Predlagal sem alternativcem, da bi naredili nekaj posebnega. Nekaj najbolj divjega doslej. Takshno shtevilko, ki jo bomo naredili brez avtocenzure, ki nam jo je vcepljala politika vsa ta leta nazaj. Kar zhelimo, vsak po svojem okusu. Hudobno, toda na ravni. Pokazhimo jim, kakshnega Pavliha bi radi delali. To bo tudi udarec politiki in drushtvu. Che ga bodo pozhrli, bomo pa imeli svobodo, da bomo delali samo she takega Pavliha. Vendar sem apeliral na vse, naj bi naredili tako shtevilko, da bi nas po mozhnosti zaplenili, hkrati pa mora biti po pravni plati vse tako dobro zashpicheno, da nas ne morejo obsoditi.

Tako sem tri tedne zbiral gradivo. Nekdo med alternativci, danes ne vem vech, ali je bil to Sajovic, Vasle ali Krashovcheva, se je spomnil, da bi chasopis, ki bi bil v stilu parodije, lahko bil Jak. To je nazaj prebrani Kaj. Takrat je bil Kaj nekaj novega, prvi slovenski bulvarski list z obilico chench in nagic. Mene chasopis ni motil, naj bo tudi to, che ljudje kupujejo, ker potem to rabijo. Chudilo me je pa, da se politika, ki se je tako zaletavala v chenchavost, obrekovanje, primitivnost, malomeshchanskost itd. Pavlihe, ni nikoli niti z besedico obregnila ob Kaj, ki je to res ves chas prinashal. To je bila spet tista dvolichnost politike: Kaj je bil koristen, ker je prinashal dobichek za pokrivanje izgub Vecheru oziroma za izboljshanje Vecherovega financhnega polozhaja. To je bilo vse lepo in prav. In she nekaj – Kaj se ni spotikal ob politiko.

Tako smo sklenili, da bomo naredili parodijo na Kaj z naslovom Jak. Namesto papige, ki je simbol Kaja, smo narisali tibetansko govedo ali jaka, pod njim pa smo objavili leksikonski podatek o koprivi, s chimer smo odkrito namignili na Jaka. Nanj smo namignili tudi ob glavi chasopisa Jak, ko smo na desni objavili veliko fotografijo gole zhenske z razkrechenimi nogami. Bistvo stvari je vedno v centru, tako tudi namig.

To shtevilko sem pripravljal tako, da sva zanjo vedela samo jaz in Sajovic, ostali chlani urednishtva pa ne. Na tretji strani smo objavili karikaturo karikaturista Senice. Pavliha je bil sredi tarche, krogle so zadevale kot pri slabih strelcih samo okoli njega. Spodaj smo napisali Nash cirkus.

 

 

Na prvi strani smo objavili predelano Stauberjevo karikaturo. Dva chlovechka sta drug za drugim, z glavo v obliki tipke. Prvi ima na glavi Pavlihov klobuk, na glavo drugega pa pritisne roka od zgoraj, tako da drugi chlovechek vzdigne nogo in sune v rit Pavliho na ukaz od zgoraj. Zmogli smo dovolj smisla za humor, da smo se ponorchevali tudi iz sebe. Objavili smo chlanek z naslovom Zaplenili "novo revijo", pod njo pa brezveznishki chlanek o tem, da se za svete Nezhe kuram rit razvezhe. S tem smo se norchevali iz Kaja, ki je imel bombastichne naslove, pod njimi pa nichesar v zvezi z naslovom.

 

 

V posebnem oglasu smo objavili za zainteresirane forume novico, da si lahko v Cankarjevem domu ogledajo film Izganjalec hudicha. Povechali smo sliko tibetanskega goveda in opisali njegove navade, pri chemer smo za povezavo namignili, da rad je koprive. Razpisali smo se o hudi dilemi komunistov, ali se lahko udelezhijo zadnje vecherje. S tem smo se norchevali iz partijskega sektashtva, ko so metali ljudi iz partije, che so se udelezhili cerkvenega pogreba.

Objavili smo govorice, da bo po Florjanchichu odstopil she Klemenchich. Shetinc da o tem ni dejal, da Klemenchich odstopa zaradi neosebnih razlogov. Shetinc je namrech Florjanchicha opravicheval, da je shel iz vlade iz osebnih razlogov, v resnici pa je bila javna skrivnost, da ga je Milka nagnala.

Miranu Potrchu smo v skupshchini podtaknili drug govor. V njem se je zavzemal za chim vechje zadolzhevanje v tujini. Objavili smo, da bodo nagce na prochelju skupshchine oblekli zaradi javne morale.

Novica je bila, da bo Wajda zachel snemati pri nas film Papirnati chlovek. Objavili smo na levi strani novice fotografijo igralca, ki bo v tem filmu imel glavno vlogo: kip jaka ali tibetanskega goveda.

V Grozni sodni zmoti smo pojasnili, kako so sodili uredniku francoskega satirichnega lista Okovana raca. Tekst je bil parodija na sodbo chastnega razsodishcha v zvezi s Pavliho.

 

 

Vmes je bilo polno chistega humorja in zafrkancij na znane osebe. Za Mileno Zupanchich smo zapisali, da bo shla v Hollywood, za Cavazza, da je utonil v dolgovih zaradi slabih osebnih dohodkov, pichili smo Fritza, ker je v nadaljevanki Shoferji prevajal chevapchiche s turshkimi klobasicami, izraz jebi se pa s seksaj se. Pa Thatcherjevo, Krizhaja, Zemljaricha in she koga smo zbodli.

Najhujsha shala pa je bila, in o tej je pisal tuji tisk, ki smo si jo privoshchili z Veselinom Djuranovichem, chlanom predsedstva SFRJ. Na levi smo objavili fotografijo Jaroszewicza in naslednji tekst:

»Poslanci poljskega sejma razpravljajo o ustavni odgovornosti bivshega premiera Piotra Jaroszewicza in she nekaterih bivshih poljskih voditeljev. Komisija za ustavnost je namrech ocenila, da sta bivshi premier in njegov namestnik odgovorna za napake pri nachrtovanju, investicijski politiki in za veliko zadolzhevanje v tujini.«

Takoj zraven smo na desni objavili v enaki grafichni podobi fotografijo Veselina Djuranovicha in zapisali:

»SR Chrna gora je pred chasom za svojega chlana v predsedstvu SFRJ imenovala nekdanjega predsednika zveznega izvrshnega sveta Veselina Djuranovicha. Ko je bil na chelu jugoslovanske vlade, se je zadolzhenost nashe drzhave povechala za okoli deset milijard dolarjev.«

 

 

Avtorji te shtevilke so bili: Vinko Vasle, Nikola Damjanich, Peter Srakar, Slava Partlich, Alenka Burja, Zlata Krashovec, Darko Shtrajn, Bojana Leskovar, Slavoj Zhizhek, Bogdan Dereta, Tomazh Gorenc, Vanja Brishchek, Zoja Mochnik, Dragan Arrigler, Alenka Puhar, Drago Senica, Janez Pukshich, Samo Gabrijelchich, Bogo Sajovic, Andrej Gorshich, Jozhe Petelin in Bogdan Novak.

Jak je prishel v redakcijo 28. februarja, v kioskih pa se je pojavil 29. februarja 1984. Tisti dan, ko smo ga dobili v redakcijo, sem vse izvode naglo razdelil sodelavcem, che bi prishlo do zaplembe, da ima vsak vsaj svoj avtorski izvod. Popoldne smo imeli sejo izdajateljskega sveta, vendar jim nisem pokazal Jaka, ga bodo zhe videli, ko bo tudi uradno v kioskih. Izdajateljski svet se je spet nategoval okoli moje odstavitve. She posebej Koroshec in Seliger bi me najraje odzhagala kar takoj. Drugi so bili za redni postopek. She posebej Igor Gruden je poudaril, naj sicer drushtvo pospeshi postopek za mojo razreshitev, s chimer pa ni recheno, da me mora razreshiti, pach pa naj zhe enkrat to stvar dokoncha. Ker na seji izdajateljskega sveta sem tudi sam rekel, da bi lahko to zadevo zhe enkrat zmechkali do konca.

Prihodnji dan je izshel Jak. Ljudje so ga z navdushenjem kupovali in bil je v nekaj dneh razprodan. Ljudje she niso videli chesa takega. Eni so ga kupili, ker so mislili, da gre za nov chasopis (glava Pavlihe je bila skrita na predzadnji strani). Drugi so bili navdusheni nad nagicami, ki niso nichesar skrivale. Tretji so dojeli, da gre za bridko politichno satiro, chetrti so ga vzeli kot parodijo na Kaj. Peti so ponoreli od besa, ker so se nashli v chasopisu. Shesti so si natanchno ogledali pornografske fotografije in potem besneli, da je to svinjarija brez primere. In tako naprej.

Jak Koprivc je sklical 1. marca izvrshni odbor Drushtva novinarjev Slovenije, kjer so sklenili, da zdaj je pa zadosti in da me bodo takoj razreshili. Telegramsko so sklicali sejo upravnega odbora za petek, 2. marca.

Mali politichni pajacelj Milan Meden, ki je bil vse dotlej tiho, je v svojem chasopisu Dnevnik 1. marca objavil komentar (ZA)KAJ "JAK"? S tem je vplival na upravni odbor in pripravil javnost na to, da me bodo razreshili. Ker je bilo to zhe sklenjeno na izvrshnem odboru UO DNS, je Meden izkoristil svojo obveshchenost, zlorabil chasopis v zasebni namen in nas napadel takole:

»Chasopisno podjetje Pavliha, ki ga kot odgovorni urednik predstavlja Bogdan Novak, je stiskalo "Pavlihov Jak". Namigovanje na Vecherov papagajsko ceneni "Kaj" je ochitno. Nazorno pa je tudi natolcljivo spakovanje na rachun vrste politichnih delavcev od Veselina Djuranovicha, Franca Shetinca do Jaka Koprivca ter ostalih. Posebno spakljivost s Koprivchevim imenom je chloveshko zhaljiva, pogroshna.

Kdorkoli me lahko mimogrede obtozhi pristranosti, chesh – vrana vrani ne izkljuje ochi... Posebej, ker sem tako kot Jak Koprivc novinar in urednik. Zato bom pisal v prvi osebi, cheprav mi je po svoje zoprno, da nashe chasopisje namenja toliko prostora novinarskim potem in stranpotem, kajti vse prevech je zhivljenja, ki nam uhaja, a bi mu bilo potrebno namenjati vech pozornosti kot programskemu nachrtu Pavlihe.

Uresnichevanje tega nachrta naj bi ne bilo zhaljivo. Za to se je zavzemal glavni urednik in direktor Milosh Mikeln, ki je zhe s svojim ugledom kulturnega delavca jamchil shali in satiri prosto pot. Pri "Pavlihi" je odpovedal delovno razmerje, ker mu tega zaradi nasprotovanj ni uspelo uveljaviti. O tem je bila javnost obveshchena. Aktiv novinarjev Dnevnika in tudi mnogi drugi novinarski aktivi so podprli nachrt dotedanjega glavnega urednika, vsi skupaj pa smo najbrzh mislili, da se bodo nasprotja obrusila predvsem v korist Pavlihe. Pavlihov "Jak" je ta prichakovanja "uspeshno" spodnesel in che bi sledili toku nekaterih ugovorov, bi bilo vsako nasprotovanje "Jaku" (neo)stalinizem. Za takshno kvalifikacijo bodo poskrbeli samozvani bardi, ki bolj ali manj navijashko spremljajo omenjena dogajanja. Motijo jih stalishcha tiskovnega sveta predsedstva RK SZDL o tem vprashanju; v bistvu vsakrshna drugachna mnenja od njihovih. Njihova teza je bila jasno izrechena: tudi che informacija sloni na neresnici, je koristna, ker preprechuje nastajanje novih deformacij v druzhbi. Torej filozofija makiavelizma.

Na kraj pameti mi ne pade, da bi zagovarjal nepravilnosti, ki se dogajajo v druzhbi, trdim pa, da o njih novinarji ne molchimo tako zakrknjeno, kot se to pach zdi tistim, ki priznavajo samo svojo resnico in chastijo samo svojo podobo v ogledalu.

Res je, da so – na primer – posamezne kandidacijske konference izrekle te dni tudi nekaj pripomb na rachun predlaganih kandidatov za najrazlichnejsha druzhbena opravila. Nekateri so se sprashevali o Popitu, drugi o Dolancu, pa Hafnerju in drugih. Na koncu koncev se bomo morali na to pach navaditi, ker demokracija ni enosmeren proces. Ljudje so se sprashevali tudi o Veselinu Djuranovichu, o njegovi kandidaturi. Vse to je prav, kajti demokratichni lishp tako ali tako nikomur ne koristi, vprashanje pa je, che je okusno Veselina Djuranovicha povezovati z ugotavljanjem odgovornosti pri Jaroszewiczu na Poljskem. Pavlihov "Jak" to pochne.

Zaradi mene in mojega komentarja pach ni treba izrazhati bojazni za svobodo tiska, sem pa zoper malomeshchanshchino, kajti preprichan sem, da gre za prevech resne rechi, da bi bilo mogoche o tem pisati pobalinsko, posebej, ker smo danes vsi skupaj v krchu hotenja, da se stare napake ne ponovijo.

Zoprna mi je tudi potuhnjena misel, da je nashe novinarstvo slepo, da pishe po "cenzorskem" diktatu, brez svoje glave in podobno. Komu je v korist preshtevanje na "rezhimska" in ostala (kritichna) peresa? S tem pa ne trdim, da med nami ni novinarjev in urednikov, ki she mislijo od danes do jutri, nadutih vsevedov in cmokavzarskih lizunov. Nashe novinarstvo ne potrebuje urednikov, ki znajo biti "pametni" samo za zaprtimi vrati. Novinarstvo zahteva javna opredeljevanja. Ne potrebuje pa tudi samo preplashenih kretnicharjev. Tipichna se mi zdi zato izjava urednika, ki je najbolj odgovoren, da se je ob nebistvenem primeru pri nas zaostrilo vprashanje med politiko in satiro, chesh – moramo se pach malo zezati... Ta je zhe prezhivel vse politike zhiv in cel, pa she mnoge bo, medtem ko bomo v svoji nespameti do konca zaostrili odgovornost mladih novinarjev, ki ure in ure prechepijo na sestankih, ki ishchejo znanje v knjigah in zhivljenju, ki se dnevno opredeljujejo in tolchejo za sistem vrednot socialistichnega samoupravljanja.

Ali pa: ta druzhba spodviha kot cucek rep med noge, che kdo javno razglasha NOB za chisto navadno drzhavljansko vojno, partizane pa za tolovaje. Ne klichem po mashchevanju, klichem po pameti, kajti che bo shlo po tej poti naprej, se bosta slej ko prej srechala ultra leva fraza z najbolj desnicharskimi tendencami, ta fuzija pa bo eksplozivna.

Vsa ta razchishchevanja ne morejo biti samo stvar novinarjev in tudi ne samo chiste politike. Che denimo pri Pavlihi trdijo, da so skrivnostno izginili spiski z imeni ljudi, ki da so baje dobili osebne avtomobile IMV pod ceno, zastonj in z kdove kakshnimi protekcijami she, potem se najbrzh nekdo mora vprashati, kako je s tem. Kdo krade spiske? Policija, da bi zashchitila ugled posameznih funkcionarjev? Odgovorni v IMV, ki se bojijo za svoje polozhaje? Ali pa je vse skupaj votla fraza? Na frazi ni mogoche graditi satire in ni mogoche razvijati kritichnih novinarskih konceptov.

Ne trdim, da ni primerov uveljavljanja politichnega ugleda v privatne namene in drugih nepravilnosti, trdim pa, da bo javnost dela vedno bolj omejevala takshne naklepe in primere ter intervencije in sprejemanje odlochitev za zaprtimi vrati. To je proces, ki zhe dolgo ni vech samo beseda na papirju, proces, h kateremu je mnogo prispevala tudi angazhirana novinarska beseda, ki je danes prevladujocha. V tem demokratichnem vrenju pa vidijo posamezniki zgolj znake moralnega razkroja. V tej bitki se je zato potrebno opredeljevati in che je treba – zaplavati proti toku.

Nihche ne potrebuje salonskih vizij komunizma, nihche tudi nikomur ne zheli zavezati ust, toda bili bi oportunisti najslabshe vrste, che bi sprejeli logiko druzhbenega izziva na subjektivistichnih posploshitvah.

Vsak urednik pri "Pavlihi" pach she ni Zola. Obtozhbe morajo temeljiti na znanju, "miksanje" lazhi, resnic in chloveshkih hib in napak, spakovanja z imeni in kar je podobne navlake, pa priseganja na svobodo hkrati, bo dalo chudezhen zvarek. Na vsak nachin pa bo strupen.

Morda mi bo kdo ochital, da sem s svojim pisanjem naredil samo dobro reklamo za Pavlihov "Jak". Vendar sploh ne gre samo zanj. Za nas gre, kajti diktatura jezne besede hodi nevarno vshtric z diktaturo dejanj.«

Tako Milan Meden. Bogve, ali mu je prishlo do danes v njegovi sivi mozhganski celici spoznanje, kdo je plaval proti toku in kdo s tokom. In da se je – zaradi svoje zagrete priliznjenosti rdechim oblastnikom brez kritichne rezerve – znashel na nasprotni strani. Tako kot bela garda med vojno...

 

Mashchevanje uredniku Pavlihe

V prostorih Drushtva slovenskih novinarjev je bila 2. 3. 1984 sklicana izredna seja UO DNS. Poglejmo zapisnik:

»Jak KOPRIVC: Zelo veliko nas je. Mislim, da tukaj niso samo chlani upravnega odbora, in prosil bi, da se glede tega najprej razjasnimo. Vabilo za to sejo upravnega odbora so dobili chlani upravnega odbora. Dnevni red je jasen. Glede na zahtevo izdajateljskega sveta Pavlihe, ki je 28. februarja 1984 zahteval od drushtva novinarjev, da pospeshi urejanje razmer v Pavlihi, in glede na zahtevo novinarskega aktiva Pavlihe, ki je bila javno izrechena na seji tiskovnega sveta, na kateri je zahteval chimprejshnji sestanek upravnega odbora oziroma chim prejshnje razjasnjevanje in razreshevanje stvari v Pavlihi. Danashnja seja nima namena ne naloge, da ponovno odpira vse tisto, kar je bilo v nekajmesechni razpravi v aktivih doslej predmet razprave v drushtvu novinarjev in v zvezi s Pavliho. Tudi sam mislim, da bi se morali v skladu z nashim pravilnikom odlochiti, kako bomo delali. Mislim, da je velik interes za to sejo po svoje tudi ovira za normalno delo upravnega odbora. Predlagal bi, da tokrat upravni odbor zaseda sam, brez gostov oziroma samo s povabljenimi predstavniki iz posameznih sredin ali skupin. Vsem je bila dana mozhnost, da v dosedanji razpravi celovito spoznajo in tudi ocenijo vse tisto, kar zdaj sodi v tako imenovani kompleks Pavliha in urejanje kadrovskih in vsebinskih vprashanj v tem urednishtvu. Prav tako mislim, da bo ta upravni odbor z vso odgovornostjo obvestil aktive tudi o danashnji seji, kot tudi javnost, tako da ne vidim nobenega razloga, da bi tukaj zdaj zagotavljali izjemne pogoje samo nekaterim chlanom drushtva novinarjev, da neposredno prisostvujejo temu sestanku, drugi pa ne. Seveda pa mora biti to odlochitev upravnega odbora. Sam kot predsednik drushtva predlagam, da bi bila ta seja resnichno seja upravnega odbora brez navzochnosti drugih novinarjev in tudi predstavnikov iz vrst obchanov. Statut v 65. in 66. chlenu pravi: (citira). Predlagam, da glasujemo.

Matevzh KRIVIC: To je po mojem mnenju krshitev zakona o javnem obveshchanju. Prvich, glede novinarjev, che se to nanasha tudi na novinarje, ker po zakonu o javnem obveshchanju, chlen 11 ali 12, so vse seje vseh virov informacij in drushtva so tudi vir informacijjavne in je mozhno to omejiti samo v primerih, ki so v statutu ali drugih samoupravnih sploshnih aktih predvideni, che gre za drzhavno, poslovno ali podobno tajno. Za novinarje je izrecno ta dolochba, tretji chlen zakona o javnem obveshchanju pa pravi, da so vsi viri obveshchanja odprti za obchane, za vsakogar. To se pravi, da ima vsak obchan pravico, che ne moti dela seje, prisostvovati sestanku vsakega organa. Kar se pa tiche statuta Drushtva novinarjev Slovenije, je iz tega, kar je tovarish predsednik prebral, razvidno, da je javnost izkljuchena samo v primerih podeljevanja Tomshichevih nagrad in dela chastnega razsodishcha. Naslednja formulacija, ki smo jo slishali, je pa popolnoma jasna, kjer pravi, da se javnost dela zagotavlja tudi tako, da se zapisniki poshiljajo itn. Nikakor ne izkljuchuje in ne more izkljuchevati pravic, ki jih dajeta ustava in zakon. Kar se mene tiche, bi pa rad samo she pojasnil. Tovarishu predsedniku sem predlozhil pooblastilo Bogdana Novaka, da ga kot pravni zastopnik zastopam v vseh postopkih, ki se tichejo njegovega statusa odgovornega urednika. Che bo to obravnavano na danashnji seji, bi prosil, da lahko kot pravni zastopnik sodelujem. Che to ne bo na dnevnem redu, to je postopek za odstavitev Bogdana Novaka, bi pa samo poslushal.

Braco ZAVRNIK: Samo repliko na Krivichevo mnenje. Jaz sicer tega zakona do podrobnosti ne poznam, ampak tudi ne vidim razloga, zakaj ta sestanek ne bi mogel biti javen.

Jak KOPRIVC: Predlagam, da glasujemo. Kdo je za to, da upravni odbor zaseda brez prisotnosti tistega dela javnosti, ki ni bil povabljen na to sejo, naj dvigne roko.

Matevzh KRIVIC: Tudi novinarjev, smem vprashati?

Jak KOPRIVC: Samo chlani odbora glasujejo.

Matevzh KRIVIC: Torej tudi novinarje se izkljuchi?

Jak KOPRIVC: Tudi. Novinarji imajo tu svoje delegate. Kdo je za to, da ostanejo (13). Kdo je za to, da upravni odbor danes zaseda sam?

Matevzh KRIVIC: Ali smem argument she tovarishu Shkobernetu povedati? (ki je medtem prishel na sejo)

Jak KOPRIVC: Prosim, da glasujete tisti, ki ste za to, da vsi skupaj nadaljujemo delo. Velja za chlane upravnega odbora, ne za vse, ki ste prisotni.

Ivo KULJAJ: Dolzhan sem upravnemu odboru posredovati informacijo, da smo imeli obchni zbor in da zdaj za Delavsko enotnost glasujeta dva.

Jak KOPRIVC: Ugotavljam, da je 13 chlanov upravnega odbora za to, da na seji sodelujejo vsi, 11 jih je proti, 2 pa sta vzdrzhana. Predlagal sem, da delamo sami iz preprostega razloga, ker mislim, da bo v teh pogojih delo upravnega odbora veliko tezhje. Zdaj pa se strinjam, tako kot je tudi mnenje precejshnjega dela chlanov upravnega odbora, da to nashe zasedanje poteka javno. Opozarjam goste, da nimajo pravice do besede in do glasovanja, in prosim, da ne motijo toka seje upravnega odbora. Ali predlagani dnevni red sprejmete?

Bogdan NOVAK: Rekli ste, da gosti nimajo pravice do besede. Ali velja to tudi za vabljene goste? Pa za mojega pravnega zastopnika?

Jak KOPRIVC: Ne. Vabljeni gostje imajo pravico do besede. Vash pravni zastopnik pa ni bil povabljen in ne vem, ali je novinarsko drushtvo zdaj postalo mesto, kjer je treba nastopati s svojimi pravnimi zastopniki.

Bogdan NOVAK: Ochitno je treba, ker je bilo zhe ogromno krshitev mojih pravic.

Kristina LOVRENCHICH: Rada bi nekaj predlagala, da bomo shli naprej, da se ne bomo na teh pravnih stvareh zadrzhevali tu neskonchno dolgo. Che bomo obravnavali probleme, ki neposredno zadevajo polozhaj tovarisha Novaka, potem lahko njegov pravni zastopnik govori. Che pa bomo obravnavali druge probleme, ima isti status kot vsi drugi. O tem naj odgovori upravni odbor. Da ne bi ustvarjali muchne situacije ali nehotenega novega povoda za razplamtevanje javne polemike, mislim, da tisto, kar bomo povedali, povemo vsem, da enkrat s tem nehamo. Prosim, che bi v tem smislu seja potekala in che bi ti, kot predsednik, presekal vsako razpravo, ki ni v sklopu tega, zaradi chesar smo se danes tu sestali. Predlagam tudi, da presekamo vse ponavljanje za nazaj, kar je bilo razchishchevano bodisi na pristojnih mestih, samoupravnih organih in drugje, in se pogovarjajmo o stvareh, zaradi katerih smo zdaj tu. Ekspeditivno, kratko in jasno.

Jak KOPRIVC: Se chlani upravnega odbora strinjajo, da zachnemo z delom? (Da.) Uvodoma bi opozoril samo na nekaj dejstev, ki so pomembna za danashnjo razpravo. Dvajsetega oktobra lani smo na osnovi porochila s seje izdajateljskega sveta Pavlihe obravnavali izvajanje urednishkega koncepta, zlasti she med glavnim urednikom Miloshem Mikelnom in odgovornim urednikom Bogdanom Novakom ter delom chlanov urednishtva Pavlihe. Do takratne razprave na upravnem odboru drushtva novinarjev o Pavlihi je prishlo na izrecno zheljo in zahtevo predsednika izdajateljskega sveta Pavlihe in glavnega urednika Pavlihe, ki sta ugotovila, da so se notranje razmere tudi po seji izdajateljskega sveta z dne 11. oktobra, ki je podprl programsko usmeritev Milosha Mikelna in zahteval od urednishtva, da to usmeritev dosledno izvaja, tako zaostrile, da po njunem mnenju brez ustreznih kadrovskih sprememb, zlasti na mestu odgovornega urednika, nihche od njiju ni vech pripravljen nositi odgovornosti za nadaljnji razvoj dogodkov in perspektivo Pavlihe. Odgovorni urednik Bogdan Novak je namrech kar naprej kategorichno vztrajal pri takshni usmeritvi lista, ki pomeni odmik od urednishkega koncepta. To je povzrochalo tudi resne urednishke napake. Tudi take, da je moral glavni urednik umakniti iz prodaje shtevilko Pavlihe z dne 30. septembra preteklega leta, ki je smeshila in napadala koncepcijo SLO in oborozhene sile SFRJ. Izdajateljski svet je vechkrat pred tem opozarjal odgovornega urednika na urednishke poteze, ki so bile po njegovem mnenju nesprejemljive, ko je shlo za objavo stvari, ki niso bile resnichne ali niso bile preverjene in so sodile po mnenju izdajateljskega sveta v del obrekovanja, ne pa satire. Na upravnem odboru smo podprli predlozheni koncept Milosha Mikelna, zlasti ustvarjalni, kritichni ter satirichni nachin razgaljanja in smeshenja v druzhbi, kar naj prispeva k njihovi odpravi. Ugotovili pa smo, da v zadnjem chasu Pavliha ubira druga pota. Da je opaziti malomeshchanshchino, primitivizem, pomanjkanje politichne in chloveshke kulture, kar se she zlasti kazhe v rubriki Veritas, ki je pogosto politika podtikanja in polresnic. Tedaj smo dejali, in to je treba ponoviti tudi danes, da slovenski novinarji ne moremo sprejeti take prakse, po kateri nekoga prej obtozhish, potem pa naj se ta brani in dokazuje svojo nedolzhnost.

Upravni odbor je dal pobudo za zachetek postopka za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka, o chemer naj bi se izjasnili vsi novinarski aktivi v Sloveniji. Pretezhni del takrat navzochih chlanov upravnega odbora je namrech menil, da lahko o razreshnici Bogdanu Novaku upravni odbor sklepa shele potem, ko bo imel tudi mnenje svoje delegatske baze. Upravni odbor je tudi nalozhil tajniku drushtva novinarjev Boshtjanu Pircu, da s kratko informacijo seznani aktive Drushtva novinarjev Slovenije o razhajanjih in problemih v Pavlihi, da bi o tem lahko razpravljali. Medtem ko je stekla demokratichna razprava v aktivih Drushtva novinarjev Slovenije, pa je odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak v velikem intervjuju v Mladini samovoljno posegel v tok razprave s tendenchnimi izjavami – in kot se je pokazalo, tudi z lazhmi – prekvalificiral notranja urednishka razhajanja in lastne napake ter konstruktivne napore izdajateljskega sveta v nekakshen nenachelen obrachun politike in politikov z borbenim, kritichnim in pogumnim novinarstvom, katerega predstavnik naj bi bil on sam in Pavliha. To je vneslo v razpravo povsem nove razsezhnosti, ki jih – to moramo priznati – v upravnem odboru drushtva novinarjev nismo pravi chas zaznali in nanje tudi nismo ustrezno reagirali. Kako napachno smo ravnali, je najbolje pokazala prva naslednja seja upravnega odbora, na kateri so predsedniki aktivov in drugi delegati iz aktivov porochali o toku razprav v posameznih aktivih. Soglasno smo ugotovili, da je predstavljala v novo nastalem polozhaju informacija, ki jo je poslal tovarish Pirc v imenu upravnega odbora drushtva novinarjev vsem aktivom, premalo celovito informacijo o vseh razsezhnostih razmer v Pavlihi, o vseh razpravah, ki so potekale pred tem bodisi v urednishtvu Pavlihe bodisi na samoupravnih organih Pavlihe bodisi v osnovni organizaciji zveze komunistov v Pavlihi, na aktivu drushtva novinarjev v Pavlihi in predvsem tudi na izdajateljskem svetu Pavlihe. Nekateri prisotni chlani upravnega odbora so po ponovnem orisu razmer v Pavlihi, ki jih je predstavil Milosh Mikeln, smatrali, da so bili aktivi v dotedanjem razpravljanju enostransko informirani o dejanskem obsegu in zapletih v Pavlihi. Nekateri so izrecno izjavljali, da so v razpravah prevladovale ocene, ki jih je o novinarstvu in v zvezi z novinarstvom postavil v svojem intervjuju tovarish Novak, ki so izgledale objektivne, ki pa so bile predstavljene in dojete popolnoma v drugachni luchi potem, ko je bilo slishati tudi mnenje nasprotne strani.

Zato smo na tej seji upravnega odbora soglasno sklenili, da nadaljujemo z razpravo o Pavlihi v vseh aktivih, in sicer na osnovi dodatnih pisnih gradiv, ki so jih obravnavali v samem kolektivu Pavlihe in tudi na izdajateljskem svetu in s celotnim zapisnikom takratne seje upravnega odbora. Na tej seji smo bili obveshcheni in izrazili zheljo, da bi o tem razpravljal tudi tiskovni svet pri RK SZDL. Prav tako smo ponovno ugotavljali, da bi moral poglavitni del odgovornosti za urejanje razmer v Pavlihi vnaprej odpasti na izdajateljski svet in predvsem na sam kolektiv Pavlihe. Na tem sestanku smo bili soocheni s skrajno kritichno oceno tedanjih razmer v Pavlihi in tudi z napovedjo glavnega urednika, da v takshnih razmerah ne misli vech deliti in nositi odgovornosti in da zato razmishlja o odstopu s funkcije glavnega urednika. Tovarish Mikeln je to svojo napoved nekaj dni pozneje tudi uresnichil v obliki odpovedi delovnega razmerja v CHP Pavliha. Moram povedati, da je razprava na tiskovnem svetu, tako kot se je zgodilo v razpravah na izdajateljskem svetu Pavlihe in tudi v razpravi na upravnem odboru Drushtva novinarjev Slovenije, podprla programsko usmeritev Milosha Mikelna in predlagala kolektivu Pavlihe in ustanovitelju, naj ponovno preuche razmere glede na novo nastali polozhaj v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja glavnega urednika Milosha Mikelna. O novo nastalem polozhaju je razpravljal tudi izvrshni odbor Drushtva novinarjev Slovenije in sklenil, o chemer je obvestil kolektiv Pavlihe, naj v skladu s priporochilom s tiskovnega sveta v Pavlihi ponovno preuche oportunost sprejetja odpovedi Milosha Mikelna, vsaj do trenutka, ko naj bi se dokonchno urejale tudi druge kadrovske, organizacijske in poslovne razmere v Pavlihi. Iz Pavlihe smo dobili uradno sporochilo, da so ustrezni organi Pavlihe dvakrat razpravljali s tovarishem Mikelnom o tem, da bi umaknil svojo odpoved, da pa je tovarish Mikeln obakrat smatral, da to ne more storiti glede na to, da se stvari v Pavlihi od njegovega odhoda niso bistveno spremenile in potemtakem nima nobenih zagotovil, da bi normalno opravljal svoj mandat urednika.

Medtem se je sestal izdajateljski svet Pavlihe, zapisnik s te seje ste vsi chlani upravnega odbora prejeli. Iz njega zelo jasno izhajajo opredelitve tega izdajateljskega sveta (opomba avtorja: ki mu je zhe potekel mandat!) in tudi naloge tega upravnega odbora. Kot sem zhe uvodoma omenil, je o polozhaju v Pavlihi dramatichno opozoril tiskovni svet predstavnik novinarskega aktiva Pavlihe, tako da mislim, da je danes nasha naloga kot upravnega odbora, kot telesa, ki nastopa v imenu ustanovitelja, jasna. Z vso resnostjo in odgovornostjo moramo oceniti sedanje stanje v Pavlihi, ki dobiva v marsichem zhe tudi karakteristike izrazite neurejenosti, formalnopravne neurejenosti odnosov, tudi dolochene izrazitejshe oblike privatizacije tega chasopisa. Zato smo o tem razpravljali vcheraj tudi na izvrshnem odboru drushtva novinarjev in zavzeli ustrezna stalishcha, s katerimi vas bo seznanil tovarish Pirc. Moram povedati, da smo o teh stalishchih tudi glasovali, in to soglasno.

Namenoma sem dlje, kot je bilo potrebno, opisoval nekatere, nam vsem znane dogodke. Zlasti zhe zato, ker imam obchutek, da nekateri, kljub vsemu, teh znanih dejstev – s tem mislim na nekatere novinarje in chasopise – nochejo uposhtevati in ustrezno predstavljati v slovenski in jugoslovanski javnosti.

Boshtjan Pirc: Che podam informacijo o vcherajshnjem sestanku izvrshnega odbora, moram povedati, da je imel za izhodishche svojega dela zahtevo izdajateljskega sveta z dne 28. februarja 1984, ki jo v treh ali shtirih tochkah povzemam, ker vidim, da niste uspeli vsega besedila prebrati. Izdajateljski svet je namrech zahteval, da drushtvo novinarjev kot ustanovitelj po dolochilih zakona o javnem obveshchanju, zakona o zdruzhenem delu in akta o ustanoviteljstvu imenuje vrshilca dolzhnosti poslovodnega organa. Na predlog Milosha Mikelna ga je predlagal delavski svet CHP Pavlihe 14. 12. ali pa, da za to funkcijo imenuje nekoga drugega. Drugich, naj ustanovitelj pospeshi postopek za imenovanje glavnega urednika. Tretjich, naj zakljuchi zacheti postopek za razreshitev Bogdana Novaka s funkcije odgovornega urednika. Chetrtich, naj imenuje novi izdajateljski svet CHP Pavlihe, ker je dosedanjemu potekel mandat. Po izchrpni razpravi je izvrshni odbor upravnega odbora drushtva novinarjev na vcherajshnji redni seji sprejel naslednje stalishche: izvrshni odbor je obravnaval vse gradivo v zvezi s Pavliho in zahtevo izdajateljskega sveta CHP Pavlihe, naj ustanovitelj takoj razreshi Bogdana Novaka s funkcije odgovornega urednika. Ne glede na vsa druga mnenja pa je glede na predvcherajshnjo izdajo Pavlihovega Jaka, ki je v opreki z zakonom o javnem obveshchanju, izvrshni odbor sodil, da shtevilka pomeni zlorabo sredstev in polozhaja in da sluzhi predvsem osebnemu obrachunavanju. Zato izvrshni odbor sodi, da ni vech zagotovil za izvajanje sprejete vsebinske zasnove ter da drushtvo kot ustanovitelj v sedanji kadrovski zasedbi ne more nikakor vech nositi odgovornosti. To je tudi povod za tak sklic izredne seje.

Izvrshni odbor je sprejel naslednje sklepe: da razreshi Bogdana Novaka funkcije odgovornega urednika, da imenuje vrshilca dolzhnosti odgovornega urednika Evgena Juricha, da potrdi vrshilca dolzhnosti direktorja in glavnega urednika Sveta Varshka, da drushtvo novinarjev takoj sprozhi postopek za iskanje trajnih reshitev za glavno in odgovorno urednishko mesto, che ne bo prishlo do uresnichitve predloga, ki je zhe nastal v kolektivu, da se ti dve dolzhnosti eventualno zdruzhita v eno. Hkrati je zavezal upravni odbor, da ponovno nachne problem ustanoviteljstva pri RK SZDL, ker izvrshni odbor sodi, da je drushtvo preozek okvir za delovanje celotnega CHP Pavlihe. To so prejshnji upravni odbori tudi zhe dvakrat nacheli pri republishki konferenci. Sodimo, da republishka konferenca po vechletnih pobudah drushtva konchno prevzame odgovornost tudi za to sredstvo javnega obveshchanja, s tem pa tudi ustanoviteljstvo.

Prisotni chlani, to pa so bili: Jak Koprivc, Marjan Legan, Edo Glavich, Vanda Shkodnik, Irma Benko, Silvija Mozetich, Aleks Shtakul, Damjana Stamejchich in jaz, smo soglasno sprejeli to stalishche. Zaradi zadrzhanosti sta sklepe telefonsko potrdila tudi Boris Bergant in Shtefan Kutosh, ki sta me pooblastila, da zastopam njun glas in da se ju uposhteva pri glasovanju. Hkrati so me danes odsotni chlani izvrshnega odbora pooblastili, da zastopam tudi njihov glas na danashnji seji. To je bistvo vcherajshnje seje in sklepov izvrshnega odbora, kar zadeva razmere v Pavlihi.

Evgen JURICH: Povedati moram, da predloga, da se me imenuje za v.d. odgovornega urednika, ne sprejmem. O tem, da bo do takega predloga prishlo, sem bil seznanjen vcheraj. Nanagloma se nisem mogel odlochiti. Zaradi tega nisem vcheraj dokonchno izjavil ne da ne ne, po treznem premisleku pa sem sklenil, da tega mesta ne morem sprejeti. Za to imam dva razloga. Prvi je ta: od vsega zachetka teh razprav o dveh urednishkih konceptih v Pavlihi sem se kot predsednik novinarskega aktiva, kot komunist in chlan CHP Pavliha opredelil za koncept Milosha Mikelna. To je znano kolektivu kot shirshemu krogu, ker so bila moja stalishcha zapisana v vseh zapisnikih in dokumentih. Tako, kot je zapisal Milosh Mikeln, ki smo ga vechkrat vabili, da bi svoj sklep preklical, da se stvari v Pavlihi niso v nichemer spremenile in da zaradi tega nima zagotovila, da bi lahko delo normalno opravljal naprej, tudi sam ugotavljam, da se stvari nikakor niso spremenile. Jaz nisem spremenil stalishcha, Bogdan Novak ga ni, vechina v urednishtvu Pavlihe tudi ne in stoji za urednishkim konceptom, ki ga zagovarja Bogdan Novak. Zaradi tega menim, da ne bi mogel normalno opravljati dela, za katerega bi bil postavljen, kajti spremenil bi se samo urednik, ekipa pa ne. Drugi razlog je povsem osebnega znachaja. Imam zdravstvene tezhave in imam zhe vlozheno dokumentacijo za invalidsko upokojitev. Po informacijah, ki jih imam, bom invalidsko upokojen v drugi polovici tega leta. Zaradi tega menim, da reshitev, da se mene postavi za tri ali shtiri mesece, ni reshitev.

Bogdan NOVAK: Rad bi opozoril, da sem she posebej vesel, ker je prishel tovarish Seliger. To pa zaradi tega, kar je rekel tovarish Pirc, kako so interpretirali eno od stalishch izdajateljskega sveta in so ga popolnoma napachno. Izdajateljski svet ni hotel od tega upravnega odbora, da me razreshi, ampak da zakljuchi zhe zacheti postopek za mojo razreshitev. Ta postopek teche, in che ga namerava upravni odbor zdaj kar naenkrat presekati, ne da bi ga konchal, mislim na sodbo chastnega razsodishcha, in na osnovi tega bi se morala sodba vrniti v aktive in o tem ponovno razpravljati. Che pa se hoche ta demokratichna pot odlochanja, ki se je zachela, je v teku in she ni konchana, presekati tako na naglo, je to praksa naglega sodishcha zame. Zlasti, ker se spreobrachajo dejstva. Vesel sem, da je prishel malo prej tovarish Seliger, ki lahko pove, da je bilo na izdajateljskem svetu izrecno recheno, da ne gre za poziv, naj me upravni odbor razreshi, ampak naj bi postopek, ki teche zoper mene, chim hitreje stekel, redno, ne izredno.

Boshtjan PIRC: (je prebral dikcijo izdajateljskega sveta). In drugich, poudaril sem v enem stavku, pa bom povedal she enkrat, pustimo ob strani dejstvo, da izdajateljski svet ni videl shtevilke, ki je izshla vcheraj, kljub temu, da je zasedal takrat, ko je bila shtevilka zhe v razpechevanju. Mi smo pa vcheraj shtevilko Pavlihovega Jaka, ki ne nosi ne glave Pavlihe niti z zakonom opredeljenih stvari, imeli v rokah in je izvrshni odbor citiral, da sodi, da je shtevilka v opreki z zakonom o javnem obveshchanju in da pomeni zlorabo sredstev in polozhaja, ki sluzhi osebnemu obrachunavanju. Zato smo tudi sklicali izredno sejo, kajti vsi, ki smo bili na seji prisotni, vkljuchno z dvema po telefonu konzultiranima chlanoma, smo sodili, da kot ustanovitelj ne moremo vech nositi odgovornosti, zato tak sklep predlagamo na danashnji seji. To je bil povod za izredni sklic upravnega odbora.

Jak KOPRIVC: Da ne bi bilo dileme: danes razpravljamo o predlogu za razreshitev odgovornega urednika Bogdana Novaka, o predlogu, da se dosedanji vrshilec direktorja tudi s strani upravnega odbora, to je ustanovitelja, potrdi kot vrshilec direktorja in imenuje kot vrshilec dolzhnosti glavnega urednika. Slishali ste argumente tovarisha Juricha, zakaj te funkcije ne zheli prevzeti, bil je tudi predlog za vrshilca dolzhnosti odgovornega urednika. Pojasnilo Evgena Juricha v nichemer ne vpliva na prvi dve tochki. Odpira samo novo nalogo, da poishchemo do trajne odlochitve vrshilca dolzhnosti odgovornega urednika.

Bojan AJDICH: Nihche vech me ne more prizadeti, che bom povedal odkrito in resnico, prizadeti v tem smislu, da bi mi kakorkoli shkodoval, kot se je to pred leti lahko dogajalo, ko sem bil aktiven. Morda potem, ko chlovek ni vech aktiven, gleda povsem drugache na chasopis. Sam ga redno kupujem in prebiram, pa zhe nekaj mesecev nazaj so te stvari problematichne. Vrhunec pa je bil predvcherajshnjim, ko sem kupil Pavliho in ko sem se vprashal, koga naj predstavlja izdelek mlajshih novinarjev, ki se upajo s tem ponashati. Na to sem navezal vse te razprave kot chlan upravnega odbora in sem rekel: che bi se dogodilo pred ne vem kolikimi leti, recimo leta 48, ne samo, da bi ta v hipu sfrchal, mogoche se kdo spomni zadeve s Tempom, ki je bila resnichna satira, tu pa je dobesedno obrachun, ne samo s tabo, Jak, niti malo ni podoben Kaju, che je hotel tiste razgaljene zhenske, svinjarijo, oprostite, prikazovati, ampak leti tudi na tisto generacijo, prejshnjo, ki je tako delala, in na nekoliko mlajsho, ne pa na tisto najmlajsho. Tu pa se navezujem na Mladino in bom mimogrede she nekaj povedal. V glasilu zdravstvene skupnosti sem zasledil, da z zdravstvenim dinarjem finansirajo tudi Mladino, v njej pa objavljajo samo kurce in pizde, oprostite. Zato je nesmisel, da bi kdo zagovarjal, da je Bogdan Novak, pa ga ne poznam, she lahko odgovorni urednik, in bom glasoval, da se ga takoj razreshi.

Marjan SEDMAK: Ker imam te vrste mandat s prejshnjih sej nashega aktiva, bi res rad decidiran odgovor od tovarisha Seligerja: ali je izdajateljski svet zahteval, da se zakljuchi postopek za razreshitev Bogdana Novaka, kar je nekaj, kar nas ne vezhe, ali je zahteval, da se Bogdan Novak razreshi? Naj tovarish Seliger odgovori na to vprashanje.

Kristina LOVRENCHICH: Postavila bi nachelno vprashanje, pri katerem mislim, da je upravni odbor in drushtvo greshilo, da si ga ni postavilo prej, in sicer takrat, ko je dilema dveh konceptov postala aktualna. Ali ima ustanovitelj pravico, da se odlochi za en koncept? Ali ima to suvereno pravico ali mora ne vem kaj vse narediti in nosilcu druge pravice dokazati, da nima prav, da se odlochi za nek koncept? Che me boste preprichali, da take pravice nima, potem je treba pri prichi anulirati vrsto sprememb v kadrovski politiki v jugoslovanskem novinarstvu, v chasopisih, radiu in televiziji. Po mojem mnenju ustanovitelj to pravico ima. Zato je tudi ustanovitelj. Mislim, da mu zakon to pravico daje, in mislim, da je ta postopek na zachetku shepal prav zaradi tega. Druga stvar so konkretne napake in njihovo ocenjevanje. Che pa se pojavita dva koncepta, ki se izkljuchujeta, potem se za oba ne moresh odlochiti. Potem se odlochish za enega. Che rechem ustanovitelj, mislim na ustanovitelja v tem smislu, kot je v statutu in v drugih aktih napisan. Che izdajateljski svet hoche, da ustanovitelj postopek koncha, prichakuje od ustanovitelja, da ga bo konchal tako, da bo nekaj odlochil: ali smatra, da ima toliko argumentov, da lahko odreche nadaljnjo zaupnico nekomu ali pove, kaj bo naprej naredil. Toda izdajateljski svet je zahteval, kar je imel chisto prav, ker se to zhe predolgo vleche, konec tega postopka. Shkoda, da izdajateljski svet ni zadnje shtevilke videl. Verjetno bi she kaj dodatnega rekel. Ker pa je tudi ta chasopis prishel na nasho mizo kot gradivo za presojo, naj povem svoje osebno mnenje hkrati z mnenjem vech kolegov v Mariboru: to je nedovoljena privatizacija javnega obchila. Zame pa je nedovoljena privatizacija javnega obchila velik greh v samoupravnem informiranju. Tezhko me bo kdo preprichal, da to ni privatizacija, da to ni poskus obrachuna, che je zhe v reklami v radiu to Pavliha posredno napovedal v tem smislu, chesh doslej so nas zafrkavali, zdaj bomo pa mi odgovorili. In to je odgovor, za katerega pa tisti, ki so ga pripravili, nosijo vso moralno, idejnopolitichno odgovornost, che tudi kazensko, o tem nisem dovolj verzirana. Tolerirati take primere bi pomenilo, da se ne zavedamo pomena novinarstva, hkrati bi pa pomenilo, da nismo dosledni. Kajti ne samo v daljni preteklosti, tudi danes novinarji tudi kazensko odgovarjajo za dosti manjshe krshitve in so tudi obsojeni. Osebno povem, da bom glasovala za razreshitev.

Braco ZAVRNIK: Glede sklepa izdajateljskega sveta, ki res ostaja nejasen, ali gre za nadaljevanje postopka ali za zahtevo, da se razreshi. Mislim, da gre za drugo stvar, ker je hkrati zhe predlagan nov v. d. odgovornega urednika, in sodim, da je to prejusdikacija izdajateljskega sveta oziroma izvrshnega odbora. Drugich, tovarishica Lavrenchicheva je povedala, da novinarji za dosti manjshe "pregreshke" gredo pred sodishche. Vprashati se moramo, ali gre za sum kaznivih dejanj. Za to je pristojen nash pravni sistem, ali pa gre za neizvajanje vsebinskega koncepta, kakrshen je zastavljen. Zato je pristojen izdajatelj, da o tem razpravlja in sklepa. Kot tretje bi hotel povedati, da je stvar zelo obchutljiva, ne samo zaradi osebe Bogdana Novaka in tudi Jaka Koprivca, ki se je znashel v mlinu osebnega razrachunavanja, da danes ne bi smeli glasovati, ne da bi znova slishali mnenje nashih baz. Ob teh novih informacijah se odlochati sam pri sebi je zelo tezhavna in odgovorna naloga. Tovarishu predgovorniku pa rechem, hvala bogu, da leta 1948 ni vech. Mislim, da smo v demokraciji prishli malo naprej. Che je bilo takrat mozhno to, mislim, da danes ni umestno, da bi ljudi kar tako poshiljali na stranski tir zaradi posamichnih kiksov. Che so bili v Jaku elementi pornografije, potem bi se morali dosti prej oglasiti ob Startu in nekaterih beograjskih chasopisih.

Jak KOPRIVC: Opozoril bi na to, da je drushtvo novinarjev Slovenije ustanovitelj Pavlihe, ne Starta in Kaja.

Drago SELIGER: Zapustil sem zborovanje 280 novinarjev v zdruzhenem delu, ki se ukvarjajo z dosti bolj resnimi stvarmi, kot je tole. Zdi se mi, da je tovarish Pirc interpretiral sklep izdajateljskega sveta korektno, kot je zapisan. Sprejeli smo shtiri sklepe. Prvi sklep je bil, da je s 1. marcem nastala pravno neurejena situacija v Pavlihi, ob odhodu direktorja in vodje programa Milosha Mikelna, da se zadeva uredi. Vechina chlanov izdajateljskega sveta, zlasti tovarishev iz kolektiva, so mi nalozhili, da moram chimprej to v drushtvu novinarjev sprozhiti. Zato sem ga o tem takoj obvestil. Vechina je smatrala, da je verjetno tezhko drushtvu novinarjev v dveh dneh imenovati glavnega urednika, direktorja in vso kadrovsko zasedbo. Zato je bilo na izdajateljskem svetu izrecno poudarjeno, naj se postavijo vsaj vrshilci dolzhnosti za direktorja, za kar je bil s strani hishe predlagan tovarish Varshek. Drugi sklep je tak, kot je bil povedan. Na izdajateljskem svetu nismo videli, cheprav smo zasedali isti dan, ko je Pavliha izshel. Mislim, da ta delikt ne bi smel vplivati na to, da bi se pozabilo na 40 let dela tega slovenskega humoristichnega chasopisa. Smatrali smo, naj upravni odbor pospeshi postopek, na vedoch, da nas drugi dan chaka Jak.

Bogdan NOVAK: Tovarish Seliger je zdaj pravilno interpretiral, kaj je bilo na izdajateljskem svetu sklenjeno. Tovarish Pirc pa je interpretiral, da izvrshni odbor zahteva mojo razreshitev. Na izvrshnem odboru je tovarish Pirc interpretiral zahtevo izdajateljskega sveta kot zahtevo po razreshitvi.

Jak KOPRIVC: Vsi chlani upravnega odbora imajo zapisnik seje izdajateljskega sveta, in to smo imeli zhe vcheraj. Nobenih razlogov ni, da sejemo sumnichenja in delamo nove afere oziroma postavljamo dileme, ki to niso.

Bogdan NOVAK: Prej mi je bilo recheno, da se govornikov ne bi smelo prekinjati. (Opomba avtorja: Iz te moje pripombe, ki je v zapisniku, ni pa v zapisniku, kdaj me je Koprivc opomnil, da ne smem prekinjati njega kot govornika, se vidi, da je zapisnik dalech od vernega stenograma, ampak so v drushtvu naredili sfriziran zapisnik!)

Jak KOPRIVC: Samo pojasnjujem.

Bogdan NOVAK: Jaz bi pa tudi rad pojasnil, da je tovarish Seliger izrecno povedal, da je izdajateljski svet sprejel sklep, in tovarish Gruden iz izdajateljskega sveta je rekel, da bo dvignil roko za ta sklep samo v primeru, che gre za pospeshitev postopka, ki teche, ne pa, da to pomeni zahtevo po moji takojshnji razreshitvi. Tovarish Pirc pa je interpretiral izvrshnemu odboru, da ta zahteva pomeni to. Tako ste tu rekli.

Tovarishica Lovrenchicheva je govorila o pojavu dveh konceptov. Nenehno govorim, da je koncept en sam. Ko sem prishel na mesto odgovornega urednika, sem dal koncept upravnemu odboru, ki ga je pozhegnal. Dveh konceptov ni. Mikelnu sem vechkrat rekel, naj svoj koncept vrzhe na papir, ki naj ga predlozhi najprej nam v sluzhbi, da se bomo pogovorili o njem, in potem upravnemu odboru v potrditev. In che bo upravni odbor sprejel njegov koncept v pisni obliki, potem jaz od svojega koncepta in od svojega dela odstopam. Tega Mikeln ni storil, ampak je imel vedno pripombe na moj koncept. Zhe 10. februarja 1984 sem upravnemu odboru pisal pismo, v katerem predlagam, da predsednik UO DNS aktive pravochasno obvesti, kdaj bo seja UO, kjer bo to vprashanje obravnavano, in jih pozove, naj na podlagi stalishch chastnega razsodishcha, informacij v tisku, mojega pisma, ki naj se poshlje aktivom in morebitnih she drugih informacij, ki naj bi jih priskrbel sam UO, zavzame svoje stalishche in dajo ustrezne smernice svojim delegatom. To ni bilo pravochasno narejeno, vsaj jaz o tem nisem bil obveshchen, ampak so bili vcheraj na hitro sklicani nekateri aktivi. Kar se Jaka tiche, kot da gre izven koncepta, bi za zdaj rekel o tem samo to, da je to parodija drugega chasopisa, kar je stalna praksa Pavlihe. Imeli smo parodijo zhe na Jano, na Delo, na Nedeljski Dnevnik, vedno v taki obliki, in nikdar ni bilo niti ene pripombe. Razen, slishal sem okrog vogala, da so v Nedeljcu gruntali, da smo jim zmanjshali prodajo in na njihov rachun prodajali nash chasopis. Ta chasopis pa vedno ima glavo. V tem primeru na zadnji oziroma predzadnji strani, Pavlihovo glavo, kjer pishe, kdo je odgovorni urednik, kdo je to izdal. Toliko zaenkrat o teh stvareh, za katere mislim, da so nesporazumi. Zanima me pa, che so chlani upravnega odbora moje pismo z dne 10. februarja dobili.

Jak KOPRIVC: Ugotoviti moram, da smo nenehno pod nekakshnimi navodili tovarisha Novaka, zhe nekaj mesecev. Ves chas nam on diktira, kako naj bi razpravljali, che pa razprava ne steche tako, kot bi on zhelel, je to vrhunec nedemokratichnosti, ki jo izrazha potem v drugih sredstvih te druzhbe. Mislim, da je treba to ugotoviti kot metodo manipuliranja z vodstvom Drushtva novinarjev Slovenije. Povedati moram tudi to, da je tovarish Novak uzhival do skrajnosti vse sposhtovanje, da je chastno razsodishche nekajkrat spreminjalo svoje roke in predvideni stil dela samo zato, ker je tovarish Novak izrecno vztrajal na nekaterih formalnih, nedvomno potrebnih zadevah, da pa on te svoje doslednosti ni izrazhal v enaki meri tudi potem, ko je sprejel stalishcha chastnega razsodishcha. Vsem nam pa je zelo jasno, kakshna je pot za pritozhbo na takshna stalishcha, ko je znova uporabil zelo preizkusheno metodo javnega napada in blatenja, v tem primeru chastnega razsodishcha, po sredstvih javnega informiranja. To pa je stvar, o kateri bi morali konchno spregovoriti tudi na tem upravnem odboru: ali je to demokracija ali je to demokratichna igra samo za nekatere?

Bogdan NOVAK: Vseeno bi rad izrecen odgovor na vprashanje, ali so chlani upravnega odbora dobili to moje pismo.

Jak KOPRIVC: Niso dobili, ker redna seja upravnega odbora ni bila sklicana. Pach pa je bila, glede na novo nastali polozhaj, o kateri smo zelo izchrpno in dokumentirano govorili, sklicana izredna seja, in to z brzojavkami. In danes ni na dnevnem redu vash ugovor na stalishcha razsodishcha novinarskega drushtva Slovenije o vashem primeru. Vse to bo potekalo po normalni, demokratichni poti. Brez vashih navodil in vnaprejshnjih kritichnih pripomb in diskvalifikacij.

Bogdan NOVAK: In prosim, tudi brez izrazov blatenja, ker so nedokazani!

Matevzh KRIVIC: Tale vasha kvalifikacija postopka, ki ga je naredil tovarish Novak s tem, da je pisal pismo upravnemu odboru, je po mojem mnenju zelo problematichna. Vi, tovarish predsednik, si dovoljujete kvalificirati to njegovo dejanje, ko je pisal upravnemu odboru kot – izraza si nisem tochno zapomnil, saj je v zapisniku – naredil pa ni nich drugega, kot da je temu upravnemu odboru pisal, en del iz tega je prebral, da predlaga sam pospeshitev tega postopka, kar je tudi izdajateljski svet pred nekaj dnevi naredil. Novak pa je to zhe 10. februarja zahteval. Che kvalificirate, da je to manipuliranje z vodstvom drushtva novinarjev, che chlan oziroma on she ni chlan, ampak da se prizadeti v tem postopku obrne na organ, kateremu je odgovoren, in da vi kot predsednik, tovarish Koprivc, tega sploh chlanom upravnega odbora ne poshljete, to je problematichno. Kar pa se tiche pritozhbe, je pa tako, da pritozhbe zoper stalishcha ni pred chastnim razsodishchem. V tem pismu, o katerem govorimo in ki ga chlani upravnega odbora niso dobili, je Novak ravno to pojasnil. Prvich, predlagal je pospeshitev postopka; in drugich, che ni mozhna pritozhba, se obracham na drushtvo in mu sporocham tudi moja stalishcha. Ker stalishche chastnega razsodishcha ni bilo obrazlozheno. In kar se tiche blatenja: kdor smatra, da je tisto kakshno blatenje, mora tisto besedilo prebrati, kajti v besedilu, ki ga je Novak objavil, je dano, nasprotno, priznanje vlogi, ki jo je chastno razsodishche opravilo, ob, seveda, dolochenih kritichnih pomislekih.

Kristina LOVRENCHICH: Nimam namena porochati danes upravnemu odboru o nalogi, ki jo je chastno razsodishche dobilo od njega. Prav zato, ker mislim, da mora biti zadeva na redni seji upravnega odbora. Ker pa bi rada obvestila in se izognila morebitnih bodochim enostranskim javnim informacijam, naj nekaj povem: ne gre za pismo, ki je bilo pisano upravnemu odboru, ampak gre za pismo, ki je bilo objavljeno v javnih obchilih. Skratka, gre za interpretacije tovarisha Novaka o stalishchih, ki jih je zavzelo chastno razsodishche, in to za njegove interpretacije. Chastno razsodishche nikogar ni pooblastilo, da interpretira njegova stalishcha. Seveda je bila mozhnost, da se tudi kdo obrne nanj javno in zahteva dodatne interpretacije. Predvsem je prichakovalo, da bodo to zahtevali novinarski aktivi. Samo en aktiv je to zahteval, in to mariborski, ki je tudi to informacijo dobil, in to na neposrednem sestanku. Chastno razsodishche je dalo zelo, vzemimo kritiko nase, skopa stalishcha. Dosti drugega tudi ni moglo, kajti vezhe ga pravilnik, ki ga je sprejel, ne ta upravni odbor, ampak prejshnji. Prvich ni bilo gotovo, da bodo veliko pisanje chasopisi tudi objavili. Moram povedati, da se je odlochilo za javno publiciranje stalishch zlasti zato, ker je bilo o stvari toliko, bolj enostranskega, v jugoslovanskem tisku napisanega. Moram povedati tudi to, da so stalishcha chastnega razsodishcha objavili samo pri treh chasopisih v Sloveniji, da pa jih niso objavili po Jugoslaviji, cheprav so pred tem bili polstranski zapisi o tej problematiki, v katerih je bilo tudi chastno razsodishche omenjeno. To povem brez vsake pretenzije, da se o tem razpravlja, shirshe pismeno porochilo sem zhe dala predsedniku, ostalo bodo chlani upravnega odbora dobili ob celotnem poteku, in tudi o nekaterih naslednjih mnenjih, ki jih nismo posebej zapisali, ker se ne tichejo samo tega primera. Gre za to, da se je tu spet videlo tisto, kar mi, novinarji, zelo radi drugim ochitamo: da enostransko informirajo, da informirajo o tistem, kar je njim po godu, o tistem, kar jim ni, pa molchijo. Povedati moram, da sami nismo dosti boljshi. Gre za to, da se ne bi toliko govorilo o chastnem razsodishchu in njegovi bistveni vlogi pri razreshevanju tega problema. Chastno razsodishche Drushtva novinarjev Slovenije ima po pravilniku zelo zvezane roke in omejene. Za to so pristojni drugi organi. Razpravljali smo samo o tistih konkretnih primerih, ki so bili predlozheni zhe iz diskusije na upravnem odboru.

To, kar sem danes o Jaku povedala, pa ni mnenje chastnega razsodishcha, ampak mnenje kot chlanice tega upravnega odbora. Smatram, da imam pravico in da tudi moram svoje osebno mnenje povedati. Jaz sem proti temu, da se izmikamo, potem pa raje napishemo nekje v intimi take osamljenosti, ker nam nasprotna stran tudi tezhko odgovori.

Ivo KULJAJ: Tovarish predsednik, che bomo skushali danes pripeljati to sejo do konca in se drzhati vsebine depeshe, se bomo morali drzhati prav ugotovitev chastnega razsodishcha. Prav na tej osnovi je mozhna razprava o razreshitvi Bogdana Novaka s polozhaja odgovornega urednika Pavlihe, predvsem v tem smislu, da chlani upravnega odbora danes pogledajo, kakshna so stalishcha chastnega razsodishcha glede petih spornih momentov, ki se ochitajo Bogdanu Novaku kot sporni v izvajanju koncepta. To je tisti poglavitni kljuch, okoli katerega se vrti in o katerem bi se morali danes dokonchno dogovoriti. Ali so pri izvajanju tega koncepta tako sporne stvari, da mora Bogdan Novak zapustiti svoje delovno mesto, ali teh spornih momentov v teh petih tochkah ni? Ta upravni odbor bi moral zavzeti jasno stalishche. To je prva in kljuchna zadeva.

Kar zadeva celovite ocene o izvajanju koncepta, mislim, da je to tisto, kar bi morali shele graditi na tem. Che pa zhe govorimo o demokratichnosti postopkov, ne moremo se zdaj nekaj izmishljati na tej seji upravnega odbora, da ima chastno razsodishche pri drushtvu novinarjev zvezane roke, da ni moglo tistega narediti, kar bi kdo od njega, sodech po tem pripovedovanju, zahteval itn. Slovensko drushtvo novinarjev ima svoje chastno razsodishche, le-to je naredilo, kar je naredilo, in mi zdaj pogledamo, kaj je naredilo: ali je toliko spornih momentov, da Novak gre, ali jih ni?

Boshtjan PIRC: Samo nekaj bi dodal, da bo stvar jasna. Tako je bila stvar tudi zamishljena, dokler nismo chlani izvrshnega odbora dobili zadnje shtevilke. Zato je bila redna seja izvrshnega odbora, ki naj bi pripravila redno sejo upravnega odbora, sklicana za vcheraj, ko pa smo dobili to shtevilko v roke, smo sodili, da gre za tak nov moment, za tak polozhaj, da nihche od chlanov izvrshnega odbora ne more vech nositi soodgovornosti, ki jo po statutu ima kot organ drushtva, ki je ustanovitelj, da lahko ta postopek she traja. Zato smo predlagali, da danes upravni odbor oziroma njegovi chlani, uposhtevajoch vse dosedanje momente, zlasti pa tega novega, uposhtevajoch kodeks, zakonodajo, vse pozitivne predpise in nachela nashega novinarstva, po svojem znanju in vesti presodijo in da danes ukrepamo. Zdaj skusham tretjich v bistvu isto dopovedati. Vsi, ki smo bili na tej seji in za ta sklep glasovali in tudi predlagamo upravnemu odboru, taka je statutarna pot, ker nismo vech pripravljeni nositi odgovornosti za to, kaj bo v naslednji shtevilki in kaj bo v Pavlihi naprej v sedanji kadrovski sestavi.

Jak KOPRIVC: Osebno moram tudi povedati...

Ivo KULJAJ: Tovarish predsednik, v tem primeru, che gre za to, jaz kot delegat Delavske enotnosti to stalishche jemljem lahko samo kot informacijo, ki jo bom prenesel v svoj aktiv. Bomo prinesli tja Jaka in se bomo pogovorili o Jaku in bomo na naslednji seji upravnega odbora s stalishchi svojih baz nastopali in se pogovarjali she o Jaku. V tem primeru pa se danes, ker nimam nobenega stalishcha svoje baze, ne morem o Jaku pogovarjati.

Jak KOPRIVC: Rad bi opozoril na to, da ima upravni odbor tudi svojo, zelo jasno opredeljeno funkcijo, in da so chlani upravnega odbora izvoljeni na skupshchini drushtva novinarjev. Da je upravni odbor v celoti odgovoren za izvajanje sprejete politike in smernic, ki izhajajo iz dela aktivov. In che hoche kdo zdaj dokazovati, da aktivi o problematiki, povezani s Pavliho, niso imeli dovolj razprav in mozhnosti za opredeljevanje, potem to pomeni bezhanje od posamichne in kolektivne odgovornosti. Rad bi opozoril tudi na to, da razprave in sklepov chastnega razsodishcha nismo nikoli smatrali kot edini element, ki naj bi upravnemu odboru sluzhil za odlochanje v konkretnih kadrovskih reshitvah. Sprejeli smo pobudo enega izmed aktivov Drushtva novinarjev Slovenije, naj se glede na vse znane izjave in obtozhbe vkljuchi v razpravo tudi chastno razsodishche. Dobro pa veste, da smo razpravo na upravnem odboru drushtva novinarjev in razpravo o kadrovskih spremembah v urednishtvu Pavlihe zacheli z nekega drugega izhodishcha, ugotavljajoch, da se razmere v Pavlihi po urednishki in samoupravni plati zapletajo tako, ker ne prihaja do sozvochja med glavnih in odgovornim urednikom. Tedaj smo se opredeljevali med eno urednishko usmeritvijo in med drugo urednishko usmeritvijo oziroma prakso. In smo zhe tedaj in tudi na sestankih aktivov razpravljali o tem, ali bomo podprli urednishko usmeritev Milosha Mikelna ali ne. Hkrati smo govorili tudi o zelo konkretnih primerih iz urednishke prakse Pavlihe, ki niso bili obravnavani na chastnem razsodishchu. In ki so zhe dozhiveli svojo kritiko tako s strani izdajateljskega sveta kot s strani organov znotraj Pavlihe. Namenoma sem vas opozoril na primer ustavitve prodaje shtevilke Pavlihe, v kateri se je pojavila ta karikatura oziroma fotografija, ki je predstavljala napad na sploshno ljudsko obrambo in na jugoslovansko ljudsko armado. Zato se zdaj ne bi bilo treba sprenevedati in nekatere stvari ponovno odpirati in vztrajati na ponovni razpravi, ko je ochitno, da je stvar v tem trenutku she dodatno zapletena in da objektivno grozi urednishtvu in kolektivu Pavliha prisilna uprava. Tega dejstva se ne smemo bati povedati. Razmere v Pavlihi so do skrajnosti zaostrene in nezdrave. Tudi to bi, konec koncev, lahko dalo komu misliti, da je vcheraj Jurich sprejel predlog, da bi prevzel mesto v. d. urednika, danes pa z zelo tehtnimi, jaz bi rekel tragichnimi argumenti dokazuje, da tega ne more sprejeti. Ali se ne bomo enkrat tudi nad tem zamislili ob 40-letnici Pavlihe. Predlagam, da pogledamo tudi na to nasho funkcijo in nasho odgovornost. Tudi pred nashim chlanstvom se ne moremo vech igrati na chasovno karto. Zavestno sem shel v vseh teh fazah v skrajno shiroko razpravo in moram tudi kategorichno zavrniti ochitek tovarisha Krivica, naj bi v zakljuchni fazi jaz manipuliral z gradivi, ki naj bi jih dobili chlani. Mislim, da v redkih organizacijah dobijo vse gradivo chlani, kot so ga dobivali chlani nashe novinarske organizacije. Drugo je, koliko so vodstva aktivov poskrbela, da so se resnichno seznanili z vsemi, zelo obsezhnimi gradivi, koliko pa so jih lahko samo videli posamezniki, nekaterniki, toda v osnovni usmeritvi v vsej tej zgodbi o Pavlihi pa je bilo po mojem globokem preprichanju najvech, ne bi rekel prevech, mozhnosti in dovolj mozhnosti, da resnichno o stvareh demokratichno razpravljamo in tudi objektivno. Mislim, da je predlog jasen in da se moramo glede predloga izvrshnega odbora, che she kdo misli, da je treba v nachelni razpravi sodelovati, opredeliti. Drugache predlagam glasovanje.

Luka SHKOBERNE: Ne vem, ali smem govoriti. Ti si rekel, da so chlani upravnega odbora izvoljeni na skupshchini DNS. (Ne, ne, del chlanov upravnega odbora – op. Koprivc.) Torej, che sem chlan upravnega odbora drushtva novinarjev, potem smem govoriti. Izvolili so me namrech na aktivu Televizije. Ne zhelim svojega mnenja prodajati kot mnenja vseh svojih kolegov, pri chemer ne bezhim niti od osebne niti od kolektivne odgovornosti. Vendarle velja razmisliti o pobudi, da se ne bi na vrat na nos odlochali o nekaterih stvareh, ki presegajo nashe organizacijske sposobnosti, da najdemo ustrezne odmeve na pojav. Moram rechi, kolikor sem bral odmevov, je med njimi tudi takshen, ki pravi, da to ni nich posebnega, saj to beremo vsak dan v Delu, le da je tu nekoliko drugache povedano. Stalishche nashega aktiva, vsaj tistega, ki sem ga lahko zbral, se nanasha na polozhaj do pojava Jaka. Che pa razpravljamo o polozhaju, ki je nastal s pojavom Jaka, pa predlagam, da se odlochamo s chasovnim zamikom, ki bo omogochal zares temeljito razpravo.

Boris MUZHEVICH: O chasovnem zamiku veliko govorimo pa marsikaj postavljamo v zelo omejene chasovne sklope in potem z njimi sami sebe spravljamo v brezizhoden polozhaj. Rad bi, tretjich, kolikor sodelujem v razpravi na tem odboru, opozoril in she enkrat na glas povedal, da tiskovni svet pri republishki konferenci zhe tri leta, ne tri dni ali tri mesece, razpravlja o posameznih primerih urednishke zasnove Pavlihe. In tri leta zapored opozarja in daje v mejah svoje pristojnosti mozhnost vsem drugim oblikam podruzhbljanja, povezanih s Pavliho, da se opredele in povedo svoje stalishche.

Prosil bi, da se ta kontekst na upravnem odboru, ki ni vezan na obveznosti razsojanja chastnega razsodishcha, resno uposhteva.

Drugich, zdi se mi popolnoma nesprejemljiva, neresna, che hochete, tudi neodgovorna dilema, ali naj upravni odbor, ne chastno razsodishche, razpravlja o stalishchih chastnega razsodishcha v petih primerih ali o celovitem uresnichevanju urednishke politike Pavlihe. Nobenega razloga ni, da bi spet formalno zavijali stvari na stranpota in nachine, oblike dela, ki z odnosom do vsebine, ki nam jo ponuja Pavliha, nimajo nobene zveze. Upravni odbor mora uposhtevati vse dosedanje razprave in stalishcha vseh, ki so pristojni razpravljati o polozhaju novinarstva v Sloveniji, to je tiskovni svet, urednishtvo, izdajateljski svet in izvrshni odbor drushtva novinarjev. Po vsem tem, kar se je do zdaj zgodilo, ne morem razumeti nastopov nekaterih, tudi danes na tem upravnem odboru, da si dovolijo ta luksus, da se odpovedujejo kot chlani drushtva novinarjev, kot novinarji, pravici, da bi razpravljali o vsebini, na podlagi vsebine sklepali in odlochali, ampak se spet skusha odpirati formalizem, novi postopki itd. Po mojem trdnem preprichanju, vkljuchno z zadnjo shtevilko Pavlihe, ni nobenega zagotovila, da lahko Bogdan Novak spremeni uresnichevanje urednishke politike. Ne koncept, za katerega pravimo, da je en sam. Zaradi tega posebej velja, naj vsak pri sebi razmisli, ali si lahko dovolimo ta luksus, da ne spregovori tudi o zadnji shtevilki Pavlihe. Na glas kot chlan upravnega odbora, ne samo kot predsednik aktiva, in prenasha to razpravo v nek drug chas, ko bo pametnejshi, ko bo prespal, ko bo chas she druge elemente dal. Menim, da Bogdan Novak nima ne moralne ne politichne pravice, da bi katerokoli shtevilko Pavlihe uredil.

TOVARISHICA: Navezala bi se na prejshnjo razpravo. V urednishtvu so me opozorili, da nimam mnenja aktiva. Zato lahko samo svoje mnenje zastopam tu na upravnem odboru, ne pa aktiva. To povem, kar se tiche glasovanja, ker vem, da bo spet narobe.

Boris LENICH: Kot veste, se je Dnevnik zhe zdavnaj izjasnil glede te dolgotrajne problematike, ne samo tu na drushtvu novinarjev, ampak smo zelo javno povedali tudi v Nedeljskem dnevniku. Odlochno smo bili in smo she za usmeritev bivshega glavnega urednika Mikelna. V tem trenutku ne vech samo za Mikelna, zlasti za njegovo vrsto satire in humorja. She vedno vztrajamo pri tej usmeritvi. Sodimo, da je bila nasha odlochitev povsem pravilna. To dokazuje tudi zadnji Pavlihov chasopis, ki po nashem izrazha tisto vrsto humorja in satire, ki je za nas gotovo povsem nesprejemljiva, zhaljiva, kar pomeni osebno razrachunavanje. To smo jasno tudi v nashem komentarju povedali.

Tomo IVICH: Zaradi kratkega roka nismo uspeli, po tistem, ko sem dobil vabilo za sejo upravnega odbora, sklicati aktiv. Mnenje tistih, ki smo se lahko dobili v Pomurju, je tako, da gre v zadnjem primeru, ker je najbolj svezh, za presedan pri privatizaciji, pri osebnem izkorishchanju nekega medija v nechloveshke boje, da ne rechem med predsednikom drushtva in Bogdanom Novakom. Zaradi tega menijo moji kolegi, da Bogdan Novak tezhko she naprej tako funkcijo opravlja.

Vanda SHKODNIK: Podpiram vse to, kar je tovarish Muzhevich govoril. Samo nekaj bi vam povedala: 40 let sem chlan tega drushtva in vam moram povedati, da me je neskonchno sram, da sem kot chlan tega drushtva tudi chlan izdajatelja Pavlihe. Posebno pa me je sram, da sem lahko dobila vcheraj v roke takle pamflet, ki je zame najbolj nizkotno obrachunavanje in privatizacija nekega medija. Zhe vnaprej povem, da bom glasovala, odlochno glasovala, za razreshitev odgovornega urednika.

X TOVARISH: Najprej bi rad poudaril to, da smo dobili v aktive dovolj gradiva. Vsako drugo gradivo bi kvechjemu povzrochalo zmedo. Stvari so prishle tako dalech, da so mi dali mozhnost, da se sam odlochim, kako bom glasoval. Ker smo se sestali zhe pred shtevilko Jaka, lahko rechem, cheprav smo se bolj nagibali k temu, da se izrechemo za zaupnico. In ko sem se potem pogovarjal z nekaterimi chlani aktiva, kolikor smo se lahko, kajti brzojavko sem dobil komaj predvcherajshnjim zvecher, so rekli, da je zadnja shtevilka izbila sodu dno in da je taka privatizacija nedopustna. Rad pa bi povedal she nekaj drugega: na aktivu smo ob Pavlihi razpravljali tudi o pismu, odprli smo vrsto perechih vprashanj, ki ta chas tarejo slovensko novinarstvo, in ugotovili, da bi se morali zacheti v drushtvu, v aktivih, v upravnem odboru ukvarjati s temi vprashanji, da nas prav vprashanje Pavlihe, ki ga zhe tako dolgo vlechemo, ovira pri tem. Zato je chas, da ga chimprej spravimo z dnevnega reda. Zato tudi ne soglasham s tem, kar je bilo zhe vechkrat recheno, naj vse vrnemo nazaj v aktive, naj she enkrat vprashamo bazo itn., ker bomo s tem samo zavlachevali druge probleme, ki so odprti, novinarski bodo pa ostali she naprej odprti in jih ne bomo razreshevali. Pred vrati pa imamo tudi skupshchino, nanjo se moramo pripravljati. Mislim, da smo imeli dovolj gradiva, da se lahko odlochimo o tem, in predlagam, da se ne bi vech vrachali v aktive po neka mnenja, ker lahko se vrnemo spet k prihodnji shtevilki Pavlihe, pa spet k prihodnji, pa s tem in onim sestavkom. Che pa bi postavili dilemo, mi smo razchistili zhe do shtevilke Jaka tako dalech, da ni potrebno, da bi se zdaj vrachali nazaj v aktive.

Shtefan KUTOSH: Mislim, da so stvari resnichno tako dalech, da je vsako razmishljanje o ponovnem vrachanju nazaj v aktive ta hip neodgovorno. Gre za osnovne elemente chasti in ugleda tega drushtva. Za upravni odbor v tej sestavi je popolnoma jasno, kakshna je odgovornost in obveznost kot ustanovitelja. Niti nisem preprichan, da je potrebno, da se po vrsti izrekamo. Vsako drugo razmishljanje bi bilo chista obstrukcija.

Biljana MESHKO: Imam pooblastilo, naj se problem chimprej spravi z dnevnega reda in se razreshi Bogdana Novaka.

Drago SELIGER: Na zadnjem izdajateljskem svetu, ki sem ga sklical zaradi polozhaja v Pavlihi, sem imel predvsem v vidu in tako tudi zachel sejo izdajateljskega sveta, da ne gre vech za Miki – Bogdan, ampak za mnogo vech. Gre za obstoj in razvoj chasopisne hishe Pavliha. Znotraj nje sta dve fronti. Gre tudi za to, ali je prav ob 40-letnici, odkar je Pavliha zachel izhajati v partizanih, chas, da dobi ta nash humoristichni list prisilno upravo, che bo shlo tako naprej. O teh zadevah smo se na izdajateljskem svetu pogovarjali chesto v teh letih. Odlochno smo zastopali in zahtevali, da mora biti list kritichen, satirichen. Vsaj pred poldrugim letom smo tudi zhe zahtevali, da mora biti predmet kritike resnica, da ne smemo zhaliti chloveshkega dostojanstva in da zhelimo, da urednishtvo dela to na profesionalnem nivoju. Ko so se zacheli spori med Bogdanom in Mikelnom, ne o Pavlihi, ko so poskushali gledanje na satiro razreshevati znotraj hishe v mnogih razpravah med seboj, se je pokazalo, da imamo opravka z dvema satirikoma, ki niti za las ne popustita. Takrat she nismo vedeli in smo mislili, da gre za kolegialne zadeve, in smo skushali stvar premostiti. Tako smo sklicali oktobra izdajateljski svet z udelezhbo vseh Pavlihovih chlanov. Ta izdajateljski svet je po obsezhni razpravi dal polno podporo uresnichevanju koncepta, kot ga vidi Milosh Mikeln. Povedati moram, da smo smatrali kot normalni ljudje, ker je Bogdan izjavil, da takega koncepta ne zheli delati niti sodelovati v njem niti biti odgovorni urednik, da bo normalno sprejel konsekvence. Zgodilo se je nekaj drugega, kot vsi veste, da smo namesto tega dobili prekvalifikacijo tega urednishkega spora v javno razpravo, slovenskega in jugoslovanskega naroda. Che hochemo vse spore v nashih delovnih organizacijah jugoslovansko in svetovno razreshevati, je vsega tiska resnichno premalo. Ne vidim nobene organizacije, kjer tega ne bi bilo. Cheprav smo dajali polno podporo temu, kar je bilo v Pavlihi pozitivnega, kajti iskreno moram povedati, da v letu dni nisem dobil ne od posameznika ne od organizacije ne od CK ne od nikogar kritike na druzhbeno satirichne prispevke, ki jih je bilo po nashi oceni zelo dosti, zlasti v zadnjem letu. Dobili pa smo pripombe na to, kar ste danes vsi govorili in kar sem tudi sam zhe videl, od tega, naj se ne zhali do pisma, ki sem ga dobil od armadne oblasti in javnega tozhilca zaradi tiste nesrechne vojske, ki zame ni niti vic niti dobra shala. Te stvari so se pa pojavljale. Dobivali smo torej obchutek in tudi neposreden ochitek, tudi od Bogdana sem dobil ochitek, da izdajateljski svet sklicujem samo, kadar je treba njemu glavo prati. Toda za to gotovo ni bil kriv izdajateljski svet. Che smo take pripombe dobivali, smo jih morali obravnavati. Zato nimam nobenega pooblastila izdajateljskega sveta, sem pa preprichan, in Bogdan najbrzh tudi pozna razmerje sil v izdajateljskem svetu, da se nasha zahteva, da se problem pospeshi, iz razprave sem ugotovil, da ste vzeli najhitrejshi postopek, ki je mozhen, kot ustanovitelj, in mislim, da se ustanovitelj temu ne more odrechi. Pravljice, ki jih nekateri pripovedujete, chesh da niste z aktivom konsultirali, saj upravni odbor ima ja originalne pravice. Vi ste izdajatelj, vi odgovarjate za prihodnjo shtevilko skupaj z mano. Che drushtvo nichesar ne ukrene, potem dajem tu pred vami danes ostavko na predsednika izdajateljskega sveta.

(Opomba avtorja: Tule je pa Seliger pravljice pripovedoval. Prvich, ni bil vech predsednik izdajateljskega sveta in se je lazhno predstavljal, ker mu je zhe potekel mandat: njemu in svetu. Drugich, ni res, da ni dobil nobene pripombe oziroma kritike v zadnjem letu na druzhbenosatirichne prispevke: kaj pa nasha akcija zoper reklame za alkohol in cigarete na RTV Koper? Sam Smole je imel pripombe in Seliger je takoj usluzhno priskochil in zahteval, naj nehamo s tem!)

Luka SHKOBERNE: Pri nas je vechina chlanov DNS iz kulturno umetnishkega programa Televizija odlochila takole: Ne strinjamo se z metodo tovrstnega odlochanja chez noch. Problemi, ki so se nakopichili, imajo vso normalno pot razreshevanja, ki jo terja tudi statut DNS in kodeks kot njegov pomozhni akt. Glede najnovejshe shtevilke Pavlihe sodimo, da se ta uspeshno ponorchuje iz resnichno vprashljivega "novega slovenskega tabloida". Gre za Kaj, ki bi bolj sodil na dnevni red upravnega odbora drushtva novinarjev (vsaj kar zadeva mentalno katastrofo v slovenskem novinarstvu), kakor vprashanje razreshnice urednika, mimogrede o katerem se nam ni bilo treba nanagloma odlochati, ko je bil imenovan. Skratka, zavzemamo se, naj slovensko novinarsko drushtvo funkcionira zdravo, delovno in kakovostno, ne pa z "naglimi akcijami" da vecha godljo, o kateri beremo v sredstvih informiranja iz drugih republik, sami pa smo o njej preslabo seznanjeni.

Braco ZAVRNIK: Ne nastopam kot pravni zastopnik Bogdana Novaka, mislim pa, da moramo uposhtevati delegatsko nachelo. Che ga mi ne bomo, kdo pa ga bo! Tudi sam osebno se z izdajo Jaka v celoti ne strinjam. Obchutek imam, da gre za privatizacijo, toda mislim, da je ta stvar prilila olje na ogenj, in to bi bil res formalizem, ne pa uveljavljanje delegatskega principa, ki ga imamo v nashem drushtvu, da bi se zdaj odlochali, ne da bi vprashali svoje aktive. Che bomo glasovali, ne bom glasoval niti za niti proti. Nemogoche je, ta stvar je prishla pred dvema dnevoma na dan.

Valter SAMIDE: Che zhe govorimo o tem, kakshne pravice imamo kot chlani upravnega odbora, che se upravni odbor s tem strinja, da lahko kot posamezniki glasujemo ali, kot vselej doslej, samo na podlagi stalishch svoje baze. Zato bomo najbrzh do konca ta sistem, ki smo si ga izbrali, obdrzhali oziroma bi ga morali. Che pa se strinjamo, da to v tem trenutku ni potrebno in da lahko vsak svoje mnenje pove in glasuje, potem pa glasujmo tako.

Jak KOPRIVC: Rad bi ponovno opozoril, da razprava o Pavlihi ni od vcheraj niti od predvcherajshnjim. Zadnja shtevilka Pavlihe je samo she dodatna ilustracija tistega, o chemer smo razpravljali tri mesece in zaradi chesar smo tudi od nashih chlanov dobivali nemalo ochitkov, da smo prepochasni, da nimamo svojega stalishcha, ki ga upravni odbor tudi mora imeti. Ne glede, da smo striktno sposhtovali nasho orientacijo na demokratichno razpravo v aktivih itn. Mislim, da preprosto ne moremo vech vse nashe dejavnosti koncentrirati izkljuchno na vprashanja Pavlihe, che nochemo, da bomo dobili za celo vrsto drugih pomembnih nalog nezaupnico lastnega chlanstva. Predlagam, che ni vech razpravljalcev, da preidemo k glasovanju, kot je predlagal izvrshni odbor.«

Zdaj sledi v zapisniku nekaj pravno formalnega chveka in imenovanje vrshilca dolzhnosti glavnega urednika in glavnega urednika Pavlihe. Nato je sledila razreshnica.

»Jak KOPRIVC: Dajem na glasovanje predlog za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka.

Luka SHKOBERNE: Hochem, da dash najprej na glasovanje predlog, da se o tem opredelimo kasneje.

Jak KOPRIVC: Ne, to ne dam na glasovanje, ker nisem smatral za potrebno, da bi bilo to v razpravi. Tega ni nihche predlagal.

Luka SHKOBERNE: Jaz sem predlagal.

Jak KOPRIVC: Ti si predlagal, ampak kot tvoj diskusijski prispevek. Dobro, glasujmo za to: kdo je za to, da se takoj glasuje o predlogu za razreshitev Bogdana Novaka, kdo pa je proti? Kdo je za to, da se glasuje takoj? (19 + 5 glasov po zastopniku Pircu). Kdo je za to, da se glasovanje o tem odlozhi? (5). Vechinsko mnenje je, da se takoj odlocha o razreshnici tovarishu Bogdanu Novaku. Dajem na glasovanje predlog za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe, tovarisha Bogdana Novaka. Kdor je za, naj dvigne roko (19 + 5 + Krishljev glas). Kdo je proti razreshitvi? (NIHCHE). Kdo se je vzdrzhal? (6).«

Tako sem bil razreshen.

Drushtvo se je spet lahko mirno posvetilo nujnim in perechim problemom v novinarstvu in je imelo spokojen mir do obchnega zbora, ki je sledil chez nekaj tednov. Jaka Koprivca je na mestu predsednika DNS zamenjal Boris Bergant, ki se je na koncu svojega mandata otresel Pavlihe tako, da Drushtvo novinarjev Slovenije ni vech ustanovitelj tega zoprnega lista.

 

Od satirike do groteske

Jak Koprivc mi je poslal odlochbo o razreshitvi, ki ima naslednjo obrazlozhitev:

»Postopek za razreshitev tov. Bogdana Novaka funkcije odgovornega urednika chasnika Pavliha se je prichel pred shtirimi meseci, ko so razlike pri uresnichevanju urednishke zasnove chasnika PAVLIHA pripeljale do nevzdrzhnih razmer v kolektivu. Zadnja shtevilka PAVLIHA – "Jak" pomeni zlorabo sredstev in polozhaja ter sluzhi osebnemu obrachunavanju in je v nasprotju s sprejeto urednishko zasnovo. Ustanovitelj – DNS – ne vidi nobenih zagotovil, da bi lahko tov. Bogdan Novak she naprej opravljal funkcijo odgovornega urednika chasnika Pavliha".

Podpisan je bil Jak Koprivc, trojni funkcionar, ki sem ga kritiziral. On me je tozhil in on mi je sodil. Kadija te tuzhi, kadija ti sudi! To je bilo v bivshem komunistichnem sistemu nekaj chisto normalnega. Stavim, da Koprivc niti zardel ni, ko se je podpisal na ta sklep o razreshitvi.

Chez tri dni sem od novega vrshilca dolzhnosti direktorja dobil odlochbo o razporeditvi na dela in naloge urednika v chasniku Pavliha.

Mladina je pokomentirala mojo razreshitev s komentarjem "Od satire do groteske". Napisala ga je Bojana Leskovar. Takole se glasi:

"Zadeva Novak je zakljuchena. Na petkovi seji upravnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije (ustanovitelj Pavlihe) so ga razreshili odgovornega urednishtva, ker, uposhtevajoch zadnji dogodek (mariborski tabloid Kaj so izdali kot Jak) ne more upravni odbor vech odgovarjati za nadaljnje shtevilke Pavlihe v imenu drushtva.

Seje upravnega odbora (ta je bila sklicana telegramsko) so sicer nacheloma javne, vendar je tokrat predsednik drushtva Jak Koprivc predlagal, da se tako imenovana javnost (sestavljali so jo novinarji in pravni pooblashchenec B. Novaka) odstrani, da bi upravni odbor lahko bolje delal. Predlog sicer ni bil sprejet, toda upravni odbor je vseeno dobro delal. Izdaja Jaka je bila ocenjena kot zloraba sredstev in polozhaja ter osebno obrachunavanje. To pa je bil dokonchni argument za razreshitev Bogdana Novaka, ki jo je upravni odbor predlagal zhe lansko leto. Kako je to storil in kaj je na to odgovoril Novak, ste lahko prebrali samo v Mladini. O Pavlihi je razpravljal tudi tiskovni svet, kmalu zatem pa tudi chastno razsodishche, ki je ocenilo, da je od shtirih spornih chlankov, ki naj bi bili sporni zaradi primitivnosti, obrekovanja in zhaljenja, delno sporen samo eden (o IMV). Medtem je prekinil delovno razmerje tudi M. Mikeln, glavni urednik, izdajateljski svet Pavlihe, ki je zasedal nekaj dni pred upravnim odborom, pa je predlagal, naj se postopek razreshevanja chimprej konca. Res je sicer, kot so trdili tisti, ki so bili za razreshitev B. Novaka, da razprava v aktivih Drushtva novinarjev poteka zhe nekaj chasa (aktivi so le dobili obshirnejshe informacije), toda che je izdaja Jaka tisti kljuchni element, zaradi katerega "pade" Novak, potem je razprava o Jaku v aktivih nujna. Ochitno sta v tako kratkem chasu (dva dni od izdaje Jaka in seje upravnega odbora) o tem razpravljala dva aktiva, Dnevnikov in televizijski. Dnevnikovo mnenje je zapisal njegov glavni urednik M. Meden v chetrtkovem komentarju, televizijci pa so menili, da bi bilo potrebno razpravljati o mariborskem tabloidu Kaj in ne o Jaku. Vztrajanje, da bi morali o Jaku in razreshitvi B. Novaka razpravljati vsi aktivi, je bilo zavrnjeno z argumentom sprenevedanja in razlago, da je upravni odbor tako in tako odgovoren za svoje odlochitve bazi, se pravi aktivom in obchnemu zboru Drushtva. Z glasovanjem 24 za in 5 vzdrzhanimi glasovi je bil sprejet sklep o razreshitvi B. Novaka, odgovornega urednika.

Porochanje o seji upravnega odbora in odlochanju na njej je sklepni chlen sicershnjega porochanja o dogodkih v slovenskem novinarstvu. Osrednji informativni dnevnik Delo je o zadevi porochal tako, da je povzel Tanjugovo porochilo. Hic!

P. S. Shirile so se nepreverjene novice, da so Pavlihovo izdajo Jaka umaknili iz prodaje. Novico smo preverili pri Pavlihi, Jak je razprodan!«

 

Bralci so ogorcheni

Novico o razreshitvi so objavili tudi na televiziji v vechernem dnevniku, tako da res ni bilo Slovenca, ki ne bi vedel, da so me odzhagali. Seveda so me tudi v dnevniku primerno popljuvali. Ljudje so kar strmeli.

V dnevnem tisku so objavili nevtralno novico o tem, po Jugoslaviji pa so se listi norchevali iz Koprivca, chesh da je to edinstven primer, da se predsednik novinarskega drushtva zavzema za to, da bi novinarjem ne dovolili porochati z neke seje.

Bralci Pavlihe so bili ogorcheni. Nekateri so mi telefonirali, drugi so mi pisali, tretji so odpovedali narochnino na Pavliho, chetrti so ga iz protesta nehali kupovati in so to tudi sporochili.

Pisal mi je tudi Ivan Kushcher, znani profesor:

»Sposhtovani tov. Novak,

Z ogorchenjem sem zvedel za gonjo proti Pavlihovemu urednishtvu in proti Vam osebno. Skope in slabo razumljive vesti v chasnikih me niso mogle preprichati, da bi bila krivda na Pavlihovi strani. Nasprotno, vse bolj se mi zdi, da sta edina greha Pavlihe odkrivanje neprijetnih resnic in zbijanja shal na njihov rachun. Niti v Vashem vcherajshnjem labodjem spevu "JAK" nisem nashel nichesar tako hudega, da bi razumel zgrazhanje televizijskega porochevalca. Kdo neki je zgrazhanje narochil? Pa ja ne bodo rekli spet, da je to samo zaradi obilja nagih podobic!

Kot zvest bralec in obchasni sodelavec Pavlihe bi vam rad izrazil svojo solidarnost in preprichanje, da she zelo veliko ljudi drzhi z Vami. Pavliha bo z vashim odhodom veliko izgubil in kar bojim se, da se v drugih rokah ne bo spremenil v ponizhnega kimavca, nevrednega svojega imena.

Razjezilo me je, med drugim, ko so med ochitki Pavlihi nashtevali razmeroma nedolzhno shalo na rachun SAZU. Ali je torej tudi ta organizacija delezhna drzhavne zashchite, nemara zato, ker sama sebe razglasha za najvishjo in najboljsho?

Sprashujem se, kakshno legitimacijo imajo samozvani varuhi nashe politichne morale, da Vam perejo glavo, kot se temu pri nas reche. Ko se je vsa Slovenija zgrazhala nad Machkovo vilo, so prav ti varuhi in tisti nad njimi previdno molchali ali pa se mevzhasto izvijali. Samo Pavliha si je upal na dan s pogumno besedo, ki je bila vredna najvishjega odlikovanja.

Prosim Vas, da ne izgubite poguma in dobre volje in da sporochite moje izraze solidarnosti tudi vsem Vashim kolegom.

Lepo Vas pozdravlja Ivan Kushcher.«

Moram priznati, da so mi prishle solze v ochi. Kadar chlovek dobi takshno pismo, mu ni zhal nichesar: ne kariere ne truda, ki ga je vlozhil v svoje delo, kajti takshno pismo mu je v podporo v tezhkih trenutkih in potrdilo, da je delal prav. Vse drugo pa v zhivljenju ni pomembno.

Pisali so mi she mnogi bralci: Rudi Shepetavc, Marija Cuznar, Ivo Zhajdela, Franjo Hovnik... Vsem lepa hvala za pomoch v tistih dneh, ko sem bil z zhivci zhe na koncu.

Vlado Plos je pisal obshirno pismo Teleksu. V njem je komentiral razsodbo chastnega razsodishcha o Pavlihi. Teleks ni objavil pisma, ker polemika v njihovem listu o tem ni tekla, zato so ga poslali meni.

 

Zakaj in kako sem bil razreshen

Toda boj se je nadaljeval. S Krivicem, ki mi je ves chas stal ob strani, sva sklenila, da se ne bom pustil kar tako popljuvati po chasopisih, ampak bom bralcem pojasnil, zakaj in kako sem bil razreshen. V ta namen sva sestavila pojasnilo pod tem naslovom: Zakaj in kako sem bil razreshen. Poslala sva ga upravnemu odboru DNS, da bi lahko novinarski aktivi vsaj post festum razpravljali o moji razreshnici. Poslala sva ga tudi Delu kot pojasnilo na chlanek, v katerem so porochali o moji razreshitvi. Pri zahtevi za objavo sva se s Krivicem sklicevala na ustavno dolzhnost tiska, da objavlja za javnost pomembna mnenja in sporochila obchanov, oziroma na temu ustrezno ustavno pravico obchana do objave mnenja oziroma sporochila.

Ker je bil ta prispevek predmet dolgotrajnega sodnega spora, ga predstavljam bralcem v celoti:

»V Delu 3. marca je bila na 2. strani objavljena Tanjugova vest o seji upravnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije (UO DNS), cheprav Tanjug – kot sploh vsa sredstva javnega obveshchanja – na sejo ni bil vabljen. Gre torej verjetno za nekakshno uradno sporochilo o seji, cheprav na sami seji ni bilo formulirano.

Sporochilo pravi, da me je UO DNS razreshil s funkcije odgovornega urednika Pavlihe "in tako konchal postopek, ki ga je prichel pred shtirimi meseci". V resnici moja razreshitev na petkovi seji UO zhal nima z omenjenim postopkom skoraj nobene zveze. V tem postopku so me hoteli pred shtirimi meseci razreshiti najprej kar na seji UO, a so chlani tega organa – delegati novinarskih aktivov zahtevali, da se morajo prej posvetovati s svojo bazo, preden lahko o chem takem odlochajo. Ko ta posvetovanja za pobudnike moje razreshitve niso izpadla ugodno (o chemer Delo she danes molchi), je bil narejen nov poskus: obtozhbe zoper mene, da sem se zavzemal za obrekovanje, opravljanje in blatenje ljudi v Pavlihi, naj bi preverilo chastno razsodishche DNS. To je tudi storilo (1. februarja), a ker rezultat za pobudnike moje razreshitve spet ni bil ugoden, je postopek ponovno zastal – kljub temu, da sem v pismu upravnemu odboru zhe 10. februarja izrecno predlagal, da "predsednik UO aktive pravochasno obvesti, kdaj bo seja UO, kjer bo to vprashanje obravnavano, in da jih pozove, naj ... zavzamejo svoje stalishche in dajo ustrezne smernice svojim delegatom". Predsednik UO Jak Koprivc pa tega ni storil (mojega pisma niti upravnemu odboru, na katerega je bilo naslovljeno, ni predlozhil), torej ni poskrbel za normalno nadaljevanje in dokonchanje zachetega postopka za mojo razreshitev, ampak je po izidu shtevilke Pavlihe 29. 2. pod naslovom "Pavlihov Jak" (parodija na novi bulvarski tednik Kaj) takoj sklical najprej izvrshni odbor (1. marca) in takoj nato s telegrami she upravni odbor (2. marca). Tam je izvrshni odbor zahteval mojo takojshnjo razreshitev, Jak Koprivc pa (ne glede na dolochbe statuta DNS in zakona o javnem obveshchanju glede javnosti dela in odprtosti virov informacij, na katere je bil posebej opozorjen), da se s seje odstranijo novinarji, ki so prishli porochat za svoje chasopise, chlani DNS, ki so prishli poslushat, in moj pravni zastopnik. Te Koprivcheve zahteve sicer UO ni sprejel (UO DNS je moral glasovati o tem, ali bo sposhtoval statut DNS in zakon o javnem obveshchanju – in izid glasovanja je bil zelo tesen!), drugache pa je stvar potekala dokaj gladko.

Le shest ali sedem chlanov UO je zahtevalo, da je treba postopek dokonchati normalno, torej tako, da delegati aktivov v skladu z delegatskim sistemom dobijo stalishche svoje baze she o "Pavlihovem Jaku", che naj bi bil to zdaj razlog za mojo razreshitev – 19 drugim pa se to ni zdelo niti najmanj potrebno in so glasovali za mojo takojshnjo razreshitev. (Tudi che je bil "Pavlihov Jak" po njihovem mnenju res tako nezaslishano "bogoskrunstvo", da mi po tem ne morejo vech zaupati urejanja niti ene shtevilke, bi me navsezadnje lahko suspendirali, dokler o moji krivdi ali nekrivdi ne bi bilo odlocheno v kolikor – toliko normalnih okolishchinah – toda s tem bi bil seveda lahko ogrozhen zazheleni konchni izid, ki ga je bilo zato pach treba izsiliti z metodo "naglega sodishcha".) Delegatka enega novinarskega aktiva je na seji celo povedala, da so jo "doma" izrecno opozorili, da ne sme glasovati, dokler se ne posvetuje z njimi, pa je vseeno glasovala za mojo razreshitev.

Toliko o postopku. In razlog za ta "preki sud"? Po mnenju UO "pomeni ta shtevilka zlorabo sredstev, polozhaja in sluzhi osebnemu obrachunavanju ter je v nasprotju s sprejeto urednishko zasnovo". Kaj bistveno vech od teh neargumentiranih obtozhb tudi na sami seji ni bilo povedano – che izvzamemo tistega chlana, ki se je neznansko zgrazhal nad "nagicami" (in pri tem pozabil, da prav take objavlja tudi Teleks iz chasopisne hishe, ki ji nacheluje Jak Koprivc) in ki je dodal she, da bi se leta 1948 zaradi take objave zgodilo she vse kaj drugega, kot se bo meni.

In v chem naj bi bilo to "osebno obrachunavanje" (namrech moje z Jakom Koprivcem, cheprav – mimogrede – niti enega prispevka nisem napisal jaz, ampak shirok krog sodelavcev iz vrste novinarskih hish) oziroma "privatizacija chasopisa", ki da sem jo s tem zagreshil? Z Jakom Koprivcem nimam nikakrshnega privatnega spora, ampak povsem javen spor glede javnih zadev. Predvsem sem v reviji Mladina javno opozoril na nezdruzhljivost treh funkcij, ki jih ima v rokah: kot vodilni funkcionar ZK za podrochje javnega obveshchanja in kot predsednik skupshchine Dela mora skrbeti za shirshe druzhbene interese na podrochju javnega obveshchanja, kot predsednik Drushtva novinarjev pa bi se moral postaviti v bran za pravice novinarjev, kadar bi jih predstavniki shirshih druzhbenih interesov neupravicheno obtozhevali – on pa je v svojih rokah zdruzhil obe nezdruzhljivi funkciji, funkcijo "tozhilca" in "branilca", che se lahko tako izrazim. In to ni samo "moj" spor z Jakom Koprivcem – na to opozorilo so tudi nekateri novinarski aktivi zahtevali razpravo o tem v drushtvu, toda predsednik UO je pach Jak Koprivc in tako do te razprave ni prishlo. In ker se po normalni poti o teh stvareh kljub vsem deklaracijam pri nas ochitno she ne da razpravljati, smo si pri Pavlihi Koprivca pach "sposodili" ob tem, ko smo parodirali bulvarski tednik Kaj. Gre pach za dvojne satirichne asociacije: kadar govorimo o tibetanskem jaku (kot "maskoti" chasopisa "Pavlihov Jak"), je to parodija na maskoto mariborskega Kaja (papagaj oziroma "papa-Kaj"), kadar pa povezujemo ime Jak z rastlino koprivo ipd. (na prvi strani), pa je to seveda jasna aluzija na Jaka Koprivca. Che bi bile te aluzije kjerkoli zhaljive, sem zanje seveda pripravljen kot urednik nositi vso odgovornost – samo najprej bi mi bilo treba (na chastnem razsodishchu DNS ali na rednem sodishchu) dokazati, da so bile res zhaljive. Trdim, da ni nobena, vsaj v tem smislu ne, kot se to (tudi pred sodishchi) obravnava v okviru humorja in satire.

Kaj je torej izzvalo tolikshno sveto ogorchenje vechine chlanov UO, da so me razreshili kar po hitrem postopku? Samo dejstvo, da smo si v Pavlihi dovolili nekaj bodic na rachun Jaka Koprivca, ki je ochitno nedotakljiv (tudi v Delu polemik z njegovimi chlanki ne objavljajo). Che stoji z obema nogama kar na treh vrhovih slovenskega novinarstva, bi pach moral prenesti tudi to, da pach "na visoki vrh letijo strele" – in ta vrh si tudi ob pojavu "Kaja" ne more kar mirno oprati rok. Che smo zato parodijo na Kaj imenovali Jak, zhe to torej ni brez utemeljenega razloga – vse bodice osebno na Jaka Koprivca pa tudi letijo na njegovo delo in ravnanje in ne na njegovo ime kot tako. Zhe v sholi so nam sicer za zgled duhovitosti in satire dajali Preshernovega "le chevlje sodi naj, kopitar!", vendar se Pavliha iz imena samega nikjer ne norchuje – cheprav to mirno pochno tudi npr. Matej Bor in njegovi nasprotniki v Knjizhevnih listih (da je Bor oziroma Pavshich pav in avshich, da Hribar ni hrib, ampak le hribchek itd.), torej v listu, nad katerim kot predsednik skupshchine Dela bdi Jak Koprivc. Iz svojih kulturnikov smo se pach Slovenci vedno lahko norchevali in se lahko tudi sedaj – politiki so pa bili in ostanejo nedotakljivi. Kakshna shala je she dopushchena (to celo dviga popularnost!)

– norcheval se pa iz politikov ne bo nihche!

"Ugotovitev" UO DNS, da je "Pavlihov Jak" "v nasprotju s sprejeto urednishko zasnovo", spada pa zhe v sfero humorja (seveda chrnega). Drushtvo kot ustanovitelj Pavlihe je namrech svoj izvod sprejete urednishke zasnove izgubilo in tako sploh ni moglo preveriti, ali je "Jak" v skladu z njo ali ne, ker se edini she obstojechi izvod zasnove nahaja pri meni. V njem pa med drugim pishe, da spada v to zasnovo tudi kritika novinarstva, pa da Pavliha ne bo prizanashal tudi najvishjim funkcionarjem in da se bo pach morala politika tudi tega navaditi. Tudi do tega morda she res kdaj pride – za zdaj pa bodo ochitno morali "pametni" novinarji she nadalje ostati pri dosedanji navadi, da vishjim funkcionarjem raje prizanashajo, ker s tem prizanashajo sebi. Za to, da se bodo demokracija, kritika in odgovornost razvijali v vsakem trenutku tochno do tam, do koder je treba, in nich dalj, naj raje poskrbijo politiki, saj imajo s tem bogate izkushnje.

Ljubljana, 4. 3. 1984 Bogdan Novak«

Odgovorni urednik Dela Jozhe Volfand mi je 16. 3. 1984 na to pismo odgovoril:

»Sporochamo Vam, da Vashega prispevka "Zakaj in kako sem bil razreshen", ne bomo objavili. Kakor je iz vashega prispevka razvidno, ste sodelovali pri oblikovanju odlochitve na seji UO Drushtva novinarjev Slovenije, ko se je razpravljalo o Pavlihi. Vsebina Vashega sporochila pa ni taka, da bi prispevek morali objaviti glede na ustrezne zakonske osnove (43. chlen Zakona o javnem obveshchanju).«

To je bil cinizem brez primere po zhe znanem obrazcu, s katerim je zavrachal pisma bralcev kar po tekochem traku. Zavrnil je Zhizhkovo pismo, Skushek – Mochnikove, dve moji, dve Krivichevi pismi itd.

Krivic je takoj vlozhil na Vrhovno sodishche SRS zahtevo za varstvo ustavnih pravic.

 

Volfand zavracha vsako razpravo

V Delu ni smelo iziti nich v zvezi z mojo razreshitvijo, che ni napeljevalo vode na mlin Jaka Koprivca. Sleherna kritika odlochitve UO DNS je bila zavrnjena. Zanimivo je pismo, ki so ga 12. 3. 1984 poslali Vladu Shlambergerju (ta je prilezel zhe do urednika sobotne priloge Dela) obchani – slavisti. Takole se je glasilo:

»Iz nepodpisane Tanjugove novice v Delu 3. III. 1984, str. 2, smo med drugim izvedeli, da je Upravni odbor Drushtva novinarjev Slovenije "razreshil dosedanjega odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka in tako konchal postopek, ki ga je prichel pred shtirimi meseci, ko so razlike pri uresnichevanju urednishke zasnove Pavlihe pripeljale do nevzdrzhnih razmer v kolektivu". Takshno konchanje postopka nas je presenetilo, saj smo iz dotedanjih porochil javnosti sklepali, da razmere niso vech "nevzdrzhne" in da uresnichevanju urednishke zasnove ni kaj bistvenega ochitati: da bi se bila vechina aktivov Drushtva novinarjev Slovenije izrekla zoper dosedanje uresnichevanje, ni bilo she nikjer slishati, pridrzhki, ki jih je imel tiskovni svet pri predsedstvu RK SZDL, pa so bili z razsodbo chastnega razsodishcha Drushtva novinarjev skoraj v celoti iznicheni. Omenjena Delova novica glede morebitnih Novakovih spodrsljajev ne prinasha nich novega; govori sicer o najnovejshih zapletih, ki jih je povzrochila zadnja shtevilka (ta shtevilka da pomeni "zlorabo sredstev, polozhaja in sluzhi osebnemu obrachunavanju ter je v nasprotju s sprejeto urednishko zasnovo"), vendar te obtozhbe niso bile ne v tej ne v kaki naslednji javni informaciji z nichimer podkrepljene in so torej ostale na ravni nedokazanih trditev.

Podpisani obchani z zanimanjem spremljamo razvoj slovenske satire v Pavlihi pod Novakovim urednishtvom, kot poklicni raziskovalci stilistike slovenskih besedil pa v tem razvoju s simpatijo opazhamo vrsto novot (med njimi tudi povsem izvirne) v izrabi tistih jezikovnih sistemskih mozhnosti, ki izhajajo iz napetosti med zvrstmi in zhanri slovenskega jezika. V teh novotah vidimo zavestno in uspeshno nadaljevanje zasnov nashega najboljshega satirichnega izrochila, ukoreninjenega v Levstikovem Pavlihi (nekateri prispevki v "Novakovem" Pavlihi takshno zvezo celo izrecno izprichujejo).

Zato nikakor ne uvidimo, zakaj se je upravnemu odboru Drushtva novinarjev Slovenije zdelo najboljshe kar "razreshiti" Bogdana Novaka brez javne vsebinske utemeljitve in ne da bi bila prej izpeljana sicer napovedana razprava (posvet) "o vlogi satire v samoupravnem novinarstvu".«

Podpisali so se pod pismo Janez Dular, Velemir Gjurin, Miran Hladnik, Erika Krzhishnik – Kolshek, Marta Pirnat, Tone Pretnar, Tomazh Sajovic in Ana Vidovich – Muha.

Jozhe Volfand jim je spet cinichno zavrnil objavo tega pisma, chesh da do razreshitve vodstva v Pavlihi ni prishlo zaradi "jezikovnih razlogov". Podpisniki so she enkrat protestirali in zahtevali objavo svojega pisma in potem vse tiho je bilo. Delo ni dovolilo objaviti nichesar zoper Jaka Koprivca.

 

Nesramno sem zahteval seznam 481

Dne 30. marca 1984 sem naredil nekaj nezaslishanega. Poskusil sem dobiti seznam 481, ker sem iz pisanja Nedeljskega dnevnika izvedel, da ga ima javni tozhilec v Novem mestu Niko Bricelj. Takole sem mu pisal:

»Zahtevam, da mi poshljete seznam 481 oseb, ki so dobile avtomobile IMV mimo vrstnega reda. Iz chlanka v Nedeljskem dnevniku "Che shtejesh samo pljunke, je vse umazano" je razvidno, da spisek imate in da ga avgusta 1983 niste hoteli izrochiti nashemu dopisniku. Zato ga zdaj od vas zahtevam uradno.

Opozarjam vas, da nimate pravice presojati, v katerem chasniku lahko objavijo tak seznam, v katerem pa ne. Che je seznam dostopen javnosti, kar po zakonu mora biti, potem je dostopen vsem chasopisom pod enakimi pogoji.

Opozarjam vas she, da zahtevam seznam v roku 30 dni. V nasprotnem primeru bom vlozhil zoper vas tozhbo zaradi krshenja Zakona o javnem obveshchanju SRS (Ur. list SRS br. 7/73), I. odstavek in V. odstavek uvodnih nachel in I. poglavje 1. in 3. chlen, II. poglavje 11. chlen, zaradi prikrivanja informacij, ki so pomembne za javnost. Lep pozdrav!

Bogdan Novak urednik Pavlihe.«

Nakljuchje je naneslo, da je bil Matevzh Krivic ravno v pisarni republishkega javnega tozhilca, ko je temu telefoniral Niko Bricelj, javni tozhilec temeljnega javnega tozhilstva v Novem mestu in obupan sprasheval, kaj naj stori, ker je dobil od mene to pismo. Bentil je, chesh da mu grozim v pismu in da se lazhno predstavljam kot urednik Pavlihe, cheprav sem odstavljen. Da me bo tozhil.

Pozneje je Misho republishkemu javnemu tozhilcu razlozhil, da grozim s pravnimi sredstvi in to je menda she dopustno v tej drzhavi. In da sem bil odstavljen kot odgovorni urednik, sem pa she vedno urednik Pavlihe in se nich nisem lazhno predstavljal.

Niko Bricelj mi ni odgovoril na pismo. Jaz ga nisem shel tozhit, kajti poznam star pregovor, da vrana vrani ochi ne izkljuje. Zhe tako se ne bi vech pritozheval tudi zaradi drugih stvari, na primer zaradi neobjave v Delu, toda Misho Krivic me je preprichal, da je to potrebno zaradi nachel in zaradi tega, da dokazhemo ali to, da se dá po pravni poti na koncu dosechi pravico, che pa ne to, pa da se pravica v nashi druzhbi ne dá dosechi. Dokler nisva preizkusila vseh mozhnih pravnih sredstev, ne moreva ochitati druzhbi tega, da je nepravichna. Misho je bil res trmast idealist in na koncu je zmagal na vsej chrti, s chimer je pravzaprav on odprl tisk in druga javna obchila novi slovenski miselnosti, ki je naglo pripeljala do spremembe sistema.

Ker alternativci nismo dali miru, pa so se napadi na nas she kar vrstili. Narocheni ali nenarocheni, saj je vseeno. Bili pa so nizkotni.

Danashnji borec za novi druzhbeni red, Tadej Labernik, je bil tedaj pri Tanjugu. Takrat, 30. marca 1984, se je z gnevom spravil nad alternativce, ki smo zahtevali svobodo tiska she naprej:

»Vsak kritik she ni glas ljudstva ali:

Kriza slovenskega novinarstva?

Mar je velika vechina slovenskih novinarjev oziroma sredstev javnega obveshchanja v SR Sloveniji zares v sluzhbi "rezhima", kar v njihovem besednjaku mora pomeniti – v sluzhbi struktur oziroma posameznikov na oblasti, kot to poskushajo dokazati posamezniki iz novinarskih vrst, zagovorniki tako imenovanega "alternativnega novinarstva". Ali so nekateri pisci Mladine, Tribune, posamezni podpisniki "odprtega pisma" in mogoche she nekateri pogumni kritiki druzhbene prakse res glas ljudstva? V eni od svojih tez poskushajo podtakniti trditev, da tudi ZK baje preprechuje ljudem, da bi bili vsestransko obveshcheni o vsem, kar jih resnichno zadeva. Takshni izzivi niso nich drugega kot poskus, kompromitirati radio, televizijo in vechino chasnikov in jih oznachiti za nasprotje tistih "pravih" glasil.

Kakshna pa so "prava" glasila? To nemara najbolje ponazarja zadnja shtevilka Tribune, glasila shtudentov ljubljanske univerze. Na naslovnici te shtevilke namrech objavljajo osmrtnico oziroma "zhalostno vest", da smo v bistvu popustili pritiskom mednarodnega denarnega sklada, na zadnji strani pa je natisnjena "zahvala" vsem, ki so Jugoslavijo pokopali. Ali so takshna in podobna chasnikarska dejanja zares izraz demokratichnosti, odprtosti, nemara mladostne nepremishljenosti ali pa gre za navadne neokusne izjave, ki v glavnem pojasnjujejo avtorje in skupinico tistih, ki v imenu univerzitetne konference ZSMS ta chasnik urejajo v dokaj chudnem slogu...«

Nato je Labernik zahteval oster obrachun komunistov v urednishtvih z vedno vechjo napadalnostjo "ozkih skupinic, ki brez zadrzhkov odkrito preprichujejo ljudi, da so neumni in se prepushchajo manipuliranju sumljivih centrov oblasti".

Prvega aprila je bil dan norcev kot vsako leto in morda je zato Nedeljski dnevnik v prvoaprilski shtevilki objavil obshiren chlanek Toneta Goshnika "Che shtejesh samo pljunke, je vse umazano". Toneta Goshnika in njegovo osebno sovrashtvo do Pavlihe smo zhe spoznali na straneh te knjige.

Tokrat je lamentiral o seji UO DNS, na kateri so me razreshili, komentiral in pojasnjeval dogodke v Pavlihi, cheprav je o njih bore malo vedel. Pach pa je med zhalitvami na moj in Pavlihov rovash izdal pomembno stvar:

»Imel sem v rokah ta seznam 481 oseb prejshnji teden pri javnem tozhilcu v Novem mestu (imeli pa so ga prej tudi v IMV). Tozhilec mi je tudi povedal, da seznama avgusta 1983 ni zhelel izrochiti dopisniku Pavlihe, ker da bi "bilo porochanje o tem vprashanju stvar resne analize v resnih chasnikih, ne pa v Pavlihi".«

Na podlagi tega sem takoj zahteval seznam od tozhilca Briclja, cheprav sem vedel, da zaman. Goshnik me je s tem pravzaprav v ocheh javnosti dokonchno opral, kajti zdaj je vsem povedal v najbolj branem slovenskem chasniku, da sem imel prav in da seznam obstaja, vendar ga skrivajo pred javnostjo.

Takoj sva s Krivicem sestavila odgovor. Odgovorni urednik Nedeljca Zlatko Shetinc, sem imel vtis, da bi mi pismo celo objavil, vendar je zadaj stal Milan Meden, in moral mi ga je zavrniti. S Krivicem sva se takoj pritozhila in v sodnem sporu, ki je trajal dlje kot dve leti, sva konchno zmagala. Vrhovno sodishche SRS je Nedeljcu nalozhilo s sodbo, na katero ni bilo vech pritozhbe, da mora objaviti moj odgovor Tonetu Goshniku. Z jezo in v najbolj drobnih chrkah je Nedeljec konchno le objavil moj odgovor 17. avgusta 1986.

Vmes je Misho Krivic na sodishchih zhel uspeh za uspehom. Ker mu Delo ni hotelo objaviti pisma z naslovom Konkretna kritika trojnega funkcionarja, v katerem je pravnishko natanchno skrtachil Koprivca od glave do pete, je vlozhil tozhbo in Vrhovno sodishche SRS je oktobra 1984 nalozhilo objavo Krivicheve kritike v Delu. Radi ali neradi, niso imeli druge izbire. Tudi v Delu so to natisnili v najmanjshih chrkah, ki so jih ljudje zacheli v shali imenovati "krivica", tako kot latinica, cirilica in podobno.

Iz tega prispevka se je razvila dolga polemika med urednishtvom Dela, tiskovnim svetom pri RK SZDL in Krivicem. Krivic je izshel iz nje kot nesporni moralni zmagovalec. She vech. Chastno razsodishche je obsodilo glavnega urednika Borisa Dolnicharja in odgovornega urednika Jozheta Volfanda zaradi krshitev norm kodeksa novinarjev, ki sta jih zagreshila ob objavi Konkretne kritike trojnega funkcionarja z neutemeljenim zavlachevanjem objave po sodbi in nekorektne objave prispevka, pri chemer nista sposhtovala avtorjevih pravic, v pojasnilu urednishtva pa sta zagreshila she celo vrsto drugih krshitev kodeksa.

 

Pri sodniku za prekrshke

Oblast me zaradi Jaka ni mogla obtozhiti nichesar drugega, kot objave neresnichne vesti, da je bila zaplenjena Nova revija. Sodnik Andrej Horvat me je zashil zaradi vznemirjanja javnosti z denarno kaznijo 1.000 dinarjev zaradi chlanka, ki je imel naslov »Zaplenili "novo revijo"«. Ni hotel uposhtevati tega, da smo "nova revija" pisali v narekovaju in da smo jo zapisali z malo zachetnico, niti utemeljitvi, da smo se s tem ponorchevali iz Kaja, ki pod bombastichnim naslovom objavlja neumnosti. Tako smo mi pod tem naslovom objavili, da se za svete Nezhe kuram rit odvezhe.

Sodnika za prekrshke pach ni bilo sram, da se ukvarja s tako neumnostjo, in dobil sem nalog za plachilo kazni. Vendar sem se pritozhil na republishki senat za prekrshke in potem ni bilo vech slishati za to zadevo, ki je potem zastarala.

Avgusta sem izstopil iz ZK. Napisal sem tole izstopno izjavo:

»Izjavljam, da izstopam iz ZKJ z danashnjim datumom.

Utemeljitev:

Aprila smo izvedeli, da je obchinski sekretar ZK obchine Center Chedo Mokole na medobchinski konferenci ZK Ljubljane spregovoril tudi nekaj kritichnih stavkov o Pavlihi. Ker je s svojimi besedami samo etiketiral Pavliho, ne da bi pojasnil in utemeljil svoje trditve, je sklenila OO ZK Pavlihe, da ga bomo pismeno pozvali, naj svoje obtozhbe tudi utemelji.

Sekretar OO ZK Bine Rogelj mi je pozneje tudi potrdil, da so takshno pismo tov. Mokoletu tudi poslali.

Danes sem ugotovil, da takshnega pisma niso poslali, pach pa je nash sekretar Cheda Mokoleta zaprosil le za mnenje o urednishki politiki Pavlihe, chesh da bomo o tem she pogosto razpravljali v nashi OO. Nikjer ni niti z besedico omenjeno, kaj je Mokole dejal o Pavlihi, in ni zahtevano, naj svoje besede pojasni.

Mokole celo na to pismo ni odgovoril.

Ker smatram, da je neutemeljeno etiketiranje tov. Mokoleta stalinistichna politika (sicer je le kot papagaj ponavljal etikete, ki sta jih pred njim trosila naokrog Smole in Shetinc brez sleherne utemeljitve), nasha OO ZK pa ochitno ni pripravljena zbrati toliko poguma, da bi jasno vprashala te ljudi, zakaj pljujejo po Pavlihi (opomba avtorja: govorili so, da je Pavliha malomeshchanski, da blati ljudi itd.), izstopam iz ZK. Takshno ravnanje nashe OO smatram za oportunizem, etiketiranje, kakrshnega so si privoshchili tovarishi Mokole, Smole in Shetinc, pa za stalinistichno in demagoshko.

S takshnimi ljudmi ne zhelim biti v zvezi komunistov, zato iz nje izstopam.«

Domnevam upravicheno, da tudi tega pisma niti moje partijske izkaznice niso poslali na obchinski komite ZK, kar so bili sicer dolzhni storiti. Ko je shel Rogelj v pokoj, je segel v predal in mi dal mojo partijsko izkaznico, ki jo je imel ves chas tam. Hranim jo za spomin na svoja naivna leta. Prav mi je, kaj sem pa verjel, da je vse res, kar pishe v statutu ZK.

Ta chas je tudi izshla posebna, tako imenovana novinarska shtevilka Problemov, sht. 6–7, jeseni 1984. V njej sem prvich lahko odkrito povedal, kaj smo objavili v Pavlihi in kako sem bil razreshen. Ljudje so razgrabili Probleme in pozneje sem videl, da so si moj chlanek "Bil sem pavliha" razmnozhevali na fotokopirnih strojih in izposojali.

Sodba Vrhovnega sodishcha SRS, ki je odlochilo, da mora Delo objaviti Krivichevo Konkretno kritiko trojnega funkcionarja, je vzbudila nov vihar v kozarcu vode. Tiskovni svet, ki ga je seveda spet vodil Franc Shetinc, je podprl Volfandovo zavrnitev Krivichevega chlanka in podprl vodstvo Dela. To je bil shkandal brez primere, da se politichno vodstvo noche pokoriti sodbi Vrhovnega sodishcha. V urejeni drzhavi bi vsi frchali s svojih funkcij isti hip. Pri nas pa ne.

Kljub temu so nekateri na tej seji zhe zacheli obrachati plashch po vetru in podpirati alternativo, chesh da ne gre za druzhbeno nesprejemljive tezhnje, temvech za tezhnje po drugachnosti v novinarstvu (Fras), ali pa, da bi bilo treba vendarle pogledati, ali so urednishtva dovolj odprta k chloveku (Meden), medtem ko je Vlado Janzhich zagovarjal mnenje, da alternativa pomeni zachetek procesa, v katerem bi posamezniki zheleli pripraviti vse potrebno za vzpostavitev politichnega pluralizma.

Delo je nenadoma spremenilo odnos do pisem bralcev. Rahlo, pa vendarle. Prvich sem lahko objavil pismo v rubriki za bralce v sobotni prilogi, v katerem sem razlozhil, da je Jak Koprivc v svojem chlanku Konkretna kritika metod Matevzha Krivica naredil hud spodrsljaj:

»Zgodilo se mu je namrech tisto, kar sicer podtika drugim: zlorabil je lasten chasopis za to, da je storil kaznivo dejanje, da je oblatil moje dobro ime in me obrekoval...«

Zaradi tega, ker je v Delu ponovil svoje stalishche, chesh da sem novinarski spor obrnil v politichnega, oziroma "tudi z lazhmi prekvalificiral notranja urednishka razhajanja in lastne napake..." sem ga dal tudi na chastno razsodishche, ki ga je obsodilo zaradi krshitve etichnega kodeksa DNS.

Ugled Jaka Koprivca je bil porushen. Porushil si ga je sam s svojim ravnanjem. Vendar sem namesto zmagoslavja obchutil zhalost. Che bi bil namesto Koprivca na njegovem mestu predsednika drushtva pokonchen mozh, bi se lahko vse skupaj konchalo chisto drugache. Predvsem pa Pavliha ne bi bil unichen.

Dne 15. februarja 1985 je Vrhovno sodishche SRS odlochilo, da mora Delo objaviti moj prispevek z naslovom Zakaj in kako sem bil razreshen. Tudi to ni shlo gladko, a po krajshem upiranju so morali le popustiti.

Pozneje se je politika Dela do pisem bralcev mochno spremenila. Ob tem moram pripomniti, da je to najprej zasluga trmastega Krivica in njegovih pravnih sposobnosti. Druga zasluga gre predsednici Vrhovnega sodishcha SRS Francki Strmole Hlastec, ker ni klonila pred politichnimi pritiski, ki so bili takrat nanjo zelo hudi prav v zvezi z omenjenimi tremi sodbami, ki so nalagale objavo enega Krivichevega prispevka in dveh mojih v Delu in Nedeljskem dnevniku. Te sodbe so bistveno spremenile urednishko politiko Dela do mnenj bralcev in po svoje pomagale k temu, da se je uveljavila volja ljudi v tako imenovani slovenski pomladi. Kajti ljudje so spoznali, da se da z vztrajnostjo tudi po zakoniti poti dosechi marsikaj.

 

Bricelj naredi she usodno napako

Zdaj sem potreboval samo she famozni seznam 481, da dokazhem, kako poleti 1983 v Pavlihi nismo lagali o IMV.

Pomagal mi je sam gospod novomeshki javni tozhilec Niko Bricelj. Naredil je napako, da je ob nekem pisanju o novomeshki "zhupanski aferi" tozhil novinarja Delavske enotnosti Iva Kuljaja, ki mu je ob tej prilozhnosti ochital tudi stare grehe, med drugim seznam 481.

Tozhilec Bricelj je Kuljaja tozhil v Novem mestu, toda Kuljajev branilec je zahteval, naj se sodba opravi v nevtralnem sodishchu. Tako je zadeva prishla pred ljubljansko sodishche. Sodishche je Kuljaja oprostilo obtozhbe. Vmes se je zgodilo nekaj neprichakovanega. Ko je med razpravo tozhilec Bricelj povedal (morda celo namenoma?), da ima s seboj seznam 481, ga je Kuljajeva obramba takoj zahtevala, chesh da gre za dokaz. Sodnik je to uposhteval, dal seznam razmnozhiti in ga izrochil tudi obrambi.

Kuljaj je takoj po obravnavi seznam razmnozhil in ga razdelil novinarjem. Objavil ga je vesoljni jugoslovanski tisk. Kako ne: na njem so bila imena kot Djuranovich Veselin, Avbelj Viktor, Kardelj Pepca, Vipotnik Olga, Dragan Zvone, Bulc Marko, Shinigoj Dushan...

To je bila she zadnja kapljica pravice v aferi Pavliha.

Alternativno gibanje je she lep chas zhivelo. Med drugim je ustanovilo tudi Siratkova in Shchukova priznanja, ki jih podeljuje od leta 1985. Sprva je bil v odboru za podelitev teh priznanj celo Vladimir Dedijer. Zdaj ga vodi Draga Ahachich. To so bila alternativna priznanja Tomshichevim nagradam za negativne in pozitivne dosezhke v javnem obveshchanju.

Pravica do svobodnega izrazhanja mnenja pa je dobila domovinsko pravico v vseh slovenskih chasopisih prav po zaslugi alternative, ki so se ji pozneje pridruzhili tudi najuglednejshi slovenski novinarji. Zmagala je zdrava pamet.

 

_________
Vseh teh zapisnikov, ki jih navajam v knjigi, nisem popravljal jezikovno, pach pa sem prepisal takshne, kakrshni so, le da sem tu in tam vstavil manjkajoche vejice in popravil ochitne tipkarske napake. Nikakor ne gre tu zameriti nikomur jezika, kajti zapisan je povsod pogovorni jezik, kakrshnega govorimo na seji, ko chlovek ne pazi toliko na besede. (Op. avt.)
______________
Avtobiografsko pripoved Bogdana Novaka PAVLIHOVA FRACHA je leta 1991 izdala zalozhba Magnolija, Ljubljana, v zbirki Komunistichni chasi, natisnila tiskarna Forma 1, Ljubljana. (Op. ur.)