Pogum Revija SRP 2005/2

Bogdan Novak

 

PAVLIHOVA FRACHA
(ROJSTVO ALTERNATIVE)
 
III. del

 

Pavliha je imel ugled

Malce poglejmo, kako je bilo s Pavliho do trenutka, ko je spor med Mikelnom in mano postal javen, se pravi objavljen v chasopisih.

Javorshek nas je na primer napadel v Nedeljcu, ker smo si v rubriki Pretipkali smo za vas privoshchili lepljenko iz zmerljivk med slovenskimi knjizhevniki, ki marsikdaj v polemikah niso poznali mere.

Zharko Petan je v intervjuju za NIN izjavil, da je Pavliha pod mojim vodstvom ozhivel in da se zdaj humoristi in satiriki spet zbirajo okoli tega lista. Tudi v pogovoru za Delo je rekel, da se je iz Pavlihe v sedemdesetih letih umaknil, ker se mu je zdel brez humorja, v zadnjem chasu pa spet objavlja v njem, ker postaja zanimivejshi in ne pishejo vech samo o tashchah. Postali so bolj korajzhni, kar je tudi pomembno za pisanje, je rekel in dodal, da se seveda z vsem ne strinja, she posebej s tem, da smo v kulturi prevech osebni.

Zlatoust (Igor Torkar)je v Stopu objavil Slutnjo, posvecheno Pavlihi:

Nekoch, pred leti, smo zhiveli chase take,
ki so satirikom iskali v jajcih dlake.
Prechudna slutnja kdaj pa kdaj mi zashepeche,
da nekaj spet nazaj nas v tiste chase vleche.
A bomo morali pribiti spet in znova,
satira v nashi pestri stvarnosti ni sova,
ki socializmu, skrita v temi, smrt skovika!
Satirik s kritiko razvoj naprej pomika,
to ni njegova le pravica, je dolzhnost,
satirik, ki napreden je – v bodochnost most
prav z bichanjem napak pomaga nam graditi!
Che kdaj v zasluzhniku uspe mu greh odkriti,
ne smemo za sovrazhnika ga proglasiti,
pregreshnega zasluzhnika pa nagraditi.
Z moralo to po cesti v nash bodochi raj
hodili bomo dolgo, kakor rak nazaj.

V Stopovem intervjuju pa je Igor Torkar izjavil, da je vesel, ker je Pavliha pod novimi krmarji spet zajadral v pogumnejshe Levstikove vode, saj je bil nekaj chasa zhe kar pravi malomeshchanski zabavnik.

Branko Shömen je v pogovoru za Anteno dejal, da misli, kako je zdaj Pavliha precej boljshi, kot je bil. Zdelo pa se mu je, da ne zna prodreti med izobrazhence in da bi Pavliha moral povabiti k sodelovanju vech knjizhevnikov.

Mnoge nashe akcije so odmevale v slovenskih chasopisih. O nashem objavljanju stanovanjskih dolzhnosti je pisal Branko Senica v 7 D in se postavil na nasho stran. Ves dnevni tisk je objavil odgovor na Pavlihovo pobudo, naj ustavno sodishche razsodi, ali je depozit ustaven. Dolochilo pa je rok trajanja depozita.

O moji polemiki s Shetincem v zvezi z uporabo slovenskega jezika sta pisala NIN in Borba.

Sarajevski Svijet in As sta nas napadala, ker smo objavili nekaj bodic na sarajevsko olimpiado.

V Mladini je Dudu Muhammad citiral Pavlihov vic o sporu med bogom in partijo. Teleks se je sprasheval, ali ima prav Orwell ali Pavliha, ko smo objavili, da le Pravda in mi izhajamo na dveh listih.

V Teleksu je izshel pogovor Alenke Puharjeve z Vladom Jarcem. Dotaknila sta se tudi Pavlihe. Jarc se je odkrito chudil, kako to, da Pavliha objavi zgodbo o privilegijih funkcionarjev, na primer o tem, da so dobili renaulte za dinarje in mimo vrste, pa iz tega ne nastane afera. Nikomur se las ne skrivi in izkazhe se, da je v nashi druzhbi chisto normalno, da je funkcionar odgovoren samo navzgor.

Zagrebshka Arena je prishla delat celo reportazho v Pavliho pod naslovom Resnicoljubci iz Kardeljeve ulice. Objavili so tudi celo stran in pol nashih karikatur in fotomontazh, aforizme.

Milovan Vitezovich je v Jezhevem Satirikonu Pavlihi posvetil shtiri strani. Imenoval nas je z Burgerjevo krilatico, da smo najbolj bran chasopis v CK ZK Slovenije. She posebej je obchudoval to, da smo v Pavlihi spet ozhivili politichno karikaturo na najboljshi mozhni nachin. Opozoril je na fotografije Vicana Vicanovicha znanih jugoslovanskih politikov, ki smo jim dodajali izmishljene oblachke. Iz tega sva pozneje naredila z Vicanom celo knjigo, monografijo Javni zhivot, ki je bila v hipu razprodana. Te fotografije so povzrochile tudi to, da smo postali najbolj iskan list v zveznih organih, kjer so politiki chakali, koga si bomo tokrat privoshchili v Pavlihi. Tudi chasopisi v drugih republikah so pogosto ponatiskovali te fotomontazhe.

Pavliha je bil torej v vsej Jugoslaviji sposhtovan list z velikim ustvarjalnim in moralnim ugledom.

Potem so pa nenadoma vsi izvedeli, da smo malomeshchanski, primitivni, s pomanjkljivo politichno in chloveshko kulturo.

Zadevo je obelodanila Mladina, edini list, ki se je v tistih chasih poleg Pavlihe sploh kaj upal ziniti po resnici.

 

Mile Shetinc najprej okleva

V Mladini so dobili gradivo iz Drushtva novinarjev, v katerem so me v upravnem odboru silovito napadli. Srecho Zajc, novinar in urednik v Mladini, je na seji redakcije predlagal, da bi to objavili, zraven pa mi v pogovoru ponudili mozhnost, da odgovorim na hude ochitke. Tako sva z Zajcem naredila pogovor pod naslovom (Ne)odgovorni Bogdan Novak. Za tiste chase je bil precej provokativen – a kakshen naj bo pogovor z urednikom Pavlihe, che ne izzivalen in oster?

Spominjam se, da sem potem chakal na objavo. Zajc mi je rekel, da se Mile Shetinc, ki je bil odgovorni urednik Mladine, she obotavlja. Ne more se odlochiti, ali bi objavil ali ne.

Verjamem, da Miletu ni bilo vseeno. Bil je resnicoljuben chlovek z visokimi moralnimi nacheli. Toda za sporom je stal njegov oche Franc Shetinc, ki je bil tudi predsednik tiskovnega sveta. Zato je moral Shetinc razmisliti, kaj bi lahko pomenila objava mojega intervjuja glede na SZDL in njegovega ocheta, pa tudi sicer v politichnem slovenskem prostoru, kajti nekatere stvari, izrechene v pogovoru, so bile zelo popoprane.

Kakor sem videl, je imel she druge dileme. Iz Mladine sem shel s Srechotom in she nekaterimi na kavo v Kavo na zachetku Nazorjeve. Mile je prishel za nami, srebal je zamishljeno kavo ob strani, potem me je ogovoril. Rekel mi je, da razmishlja, ali bi objavil ali ne. Rekel sem mu, da mu verjamem, da je tezhko, in da mu ne bom zameril, che ne bo objavil. Vendar je v pogovoru chista resnica. Najbrzh pa da ve, da je za delom napadov na Pavliho tudi njegov oche.

Tedaj se je blago nasmehnil pod brki, kakor ima navado, in mi je rekel, da zdaj ve, da sem bil v pogovoru iskren, in da se je ta hip odlochil, da ga bo objavil. She danes ne vem, ali se mu je dobro zdelo, da sem mu odkrito povedal za ocheta, ali je to razumel kot moj namig, chesh da se ne upa objaviti zaradi ocheta, chesar pa sploh nisem imel v mislih, kajti Mile je bil tako pogumen, da se je kot urednik Mladine tudi na tiskovnem svetu spustil v polemiko s svojim ochetom kot predsednikom tega organa in RK SZDL.

Tako je Mladina 17. 11. 1983 objavila hkrati napad drushtva name in Zajchev pogovor z menoj. Od takrat je zachela Mladini naklada rasti, kar je tudi zasluga Zajchevega pogovora z mano in tega, da se je s tem chlankom in pogovorom Mladina zachela lotevati raziskovalnih tem. Seveda je glavna zasluga za to izkljuchno Mileta Shetinca.

Pa poglejmo, kaj je bilo napisano v Mladini.

 

Raziskujemo primer

UPRAVNI ODBOR DRUSHTVA NOVINARJEV: Pavliha je malomeshchanski, primitiven, s pomanjkljivo politichno in chloveshko kulturo.

»NOVINARSKIM AKTIVOM DNS!

Ljubljana, 27. 10. 1983.

Informacija o obravnavi uresnichevanja koncepta Pavlihe.

Upravni odbor Drushtva novinarjev Slovenije je skladno z dolzhnostmi ustanovitelja dne 20. 10. obravnaval uresnichevanje vsebinske zasnove Pavlihe, ki so jih zhe spomladi obravnavali tudi nashi aktivi. Ta razprava je potekala v znamenju nekaterih spodrsljajev in zaostritev v zadnjem chasuizhodishche je bila seja Izdajateljskega sveta Pavlihe z dne 11. 10. 1983, na kateri je ta druzhbeni organ skushal dosechi uresnichevanje temeljne vsebinske zasnove in kadrovsko konsolidacijo. Ta je bila nacheta z drugachnim razumevanjem in uresnichevanjem urednishke politike odgovornega urednika Bogdana Novaka, ki ni zhelel izvajati koncepta, kot ga je zastavil glavni urednik Milosh Mikeln in katerega izhodishcha so identichna s sprejeto vsebinsko zasnovo in ustanoviteljskim aktom.

Zhal sta se za sodelovanje na Upravnem odboru DNS opravichila predsednik izdajateljskega sveta Drago Seliger in glavni urednik Milosh Mikeln, Bogdan Novak pa ni bil posebej vabljen. Zato je bil ob poprej predlozhenem konceptu izhodishche razprave magnetogram izdajateljske seje Izdajateljskega sveta, katerega povzetek je dopolnil tudi predsednik aktiva Evgen Jurich.

Chlani upravnega odbora so v razpravi poudarili, da kot delegati podpirajo predlozheni koncept, zlasti ustvarjalni in kritichni pristop, ki s satirichnim razgaljanjem in smeshenjem nashih napak prispeva k njihovi odpravi.

Ob tem pa so ugotovili, da v zadnjem chasu Pavliha ubira tudi druga pota, da je opaziti malomeshchanshchino, primitivizem, pomanjkanje politichne in chloveshke kulture, kar se kazhe zlasti v Veritasu, kjer je pogosto uporabljena metoda podtikanja in polresnic. Slovenski novinarji ne moremo sprejeti take prakse, po kateri najprej nekoga obtozhish, potem pa naj se ta brani in dokazuje svojo nedolzhnost... To je proti nashim druzhbenim, pravnim in ne nazadnje tudi moralnim in etichnim normam... (Kakshna bedarija! V pravu te vedno najprej obtozhijo, ti pa se branish in dokazujesh svojo nedolzhnost. Se vidi, kakshni neuki ljudje so pisali to informacijo. Opomba avtorja!) Zhal ochitno Bogdan Novak tega ne zheli razumeti in uposhtevati.

Upravni odbor je sklenil, da:

1. daje soglasno podporo programskemu konceptu, ki ga je ponovno potrdil Izdajateljski svet na seji 11. 10. 1983 in urednishkim izhodishchem glavnega urednika Milosha Mikelna. Hkrati pa daje pobudo za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka.

2. nalozhi tajniku drushtva, da s kratko informacijo seznani aktive o razhajanjih in problemih v Pavlihi, tako da bodo delegati v UO lahko obravnavali razreshnico.

3. novinarski aktiv Pavlihe, osnovna organizacija ZK in delovna skupnost naj obravnava predlog za razreshitev ter posreduje svoje mnenje.

4. na prihodnjo sejo UO bomo povabili Draga Seligerja, Milosha Mikelna in Bogdana Novaka.

Tajnik DNS Boshtjan Pirc, l. r

»Informacija o uresnichevanju urednishkega koncepta Pavlihe.

Stalishcha o konceptu Pavlihe in njegovem uresnichevanju so se znotraj CHP Pavliha izraziteje polarizirala avgusta letos. Na sestanku novinarskega aktiva 25. 8. 1983, ki je bil sklican zato, da dobijo dolgotrajne konceptualne debate v redakciji Pavlihe zakljuchke in sklepe, je Bogdan Novak izjavil, da "koncepta, kakor ga predlaga Mikeln, ne bi delal z veseljem in preprichanjem, zato v njem ne bi mogel sodelovati in bi bil rajshi razreshen dolzhnosti odgovornega urednika". Milosh Mikeln pa je koncept kratko povzel takole: "Pavliha ne sme biti tako zlohoten in zhalosten, kot je, vsebovati mora vech vedrine, da ne bo chlovek slabe volje she potem, ko prebere edini humoristichni list na Slovenskem, pri chemer poudari, da ne smemo izgubiti sedanje druzhbene kritichnosti in ostrine. Izlochiti pa moramo slabshi del gradiva, ki ga poimenujemo s sinonimom Veritas in je obrekljivo, opravljivo, chenchasto." (Oboje citirano po avtoriziranem zapisniku sestanka.)

V Pavlihi sht. 40/83 dne 30. 9. 1983 je bil na zadnji strani objavljen chlanek "Frache v spretnih rokah" z besedilom, ki se norchuje iz manevrov Jugoslovanske ljudske armade "Enotnost 83" v Makedoniji in s fotografijo teritorialca, ki napenja otroshko fracho. Urednik strani je Bogo Sajovic. Odgovorni urednik Bogdan Novak je chlanek videl, vendar ga ni pred natisom pokazal Miloshu Mikelnu kljub njunemu dogovoru, znanemu v redakciji, da odgovorni pred objavo pokazhe glavnemu vse gradivo, za katero meni, da se je treba o njem posvetovati, ker "za ta chlanek sploh nisem smatral, da bo sporen". (Citirano po avtoriziranem zapisniku sestanka redakcije 6. 10. 1983).

Mikeln je v tiskarni ustavil distribucijo te shtevilke in obvestil pristojne organe in organizacije, da je shtevilka umaknjena. Dan pozneje pa je bila natisnjena nadomestna shtevilka na 4 straneh in normalno distribuirana.

O tem chlanku je v pismu pomochnika poveljnika ljubljanskega armadnega obmochja polkovnika Vinka Shunjare izdajateljskemu svetu Pavlihe recheno: "Glede na vsebino chlanka in na chas, ko je bil objavljen, menimo, da gre za premishljen in neobjektiven napad na koncepcijo SLO in DS ter za grobo smeshenje in zhaljenje oborozhenih sil SFRJ," nakar je izrazheno preprichanje, "da bo vash kolektiv podvzel efikasne politichne in druge sankcije proti odgovorni osebi".

Javni tozhilec SRS Pavle Car pa je o tem chlanku v pismu predsedniku izdajateljskega sveta CHP Pavlihe Dragu Seligerju ocenil, "da so v vsebini chlanka podani objektivni znaki dejanja zhalitve SFRJ po 157. chlenu KZ SFRJ, ker takshna vsebina objektivno pomeni sramotitev oborozhene sile." Po navedbi, da "se v subjektivno stran dejanja oziroma odnosa avtorja do chlanka nismo spushchali", ker "chlanek ne pomeni takshne intenzitete druzhbene nevarnosti, kot se zahteva za obstoj kaznivega dejanja", javni tozhilec SRS meni, da je "potrebno uveljaviti druge oblike odgovornosti. Chlanek namrech kazhe na nek odnos do nashe sploshne ljudske obrambe, takshen negativen odnos pa zasluzhi zaostritev politichne odgovornosti odgovornih oseb pri listu Pavliha".

Izdajateljski svet CHP Pavliha je na svoji seji 11. 10. 1983 ocenil, da je bila objava chlanka huda napaka in da je Mikeln ravnal pravilno, ko je shtevilko umaknil iz distribucije. Podprl je koncept Pavlihe, kot ga je formuliral Milosh Mikeln. Nalozhil je urednishtvu, da tak koncept izvaja. O odgovornosti za objavo chlanka svet ni razpravljal.

Na isti seji je Izdajateljski svet skushal ugotoviti, ali je v CHP Pavliha she mozhno teamsko delo, ki je v majhni redakciji in pri satirichnem listu neizbezhno potrebno. Do enotnega mnenja o tem izdajateljski svet ni prishel. Medtem ko je B. Novak in she nekaj prisotnih zagovarjalo stalishche, da so ta in podobne afere pri satirichnem listu normalen pojav, skupno delo pa da je kljub temu mozhno tudi v prihodnje, je M. Mikeln izjavil, da Novak ne zna sprejeti nobene ocene spornega chlanka, ki se ne sklada z njegovo, in da v takih razmerah sodelovanje ni mozhno. V vseh primerih, ko je Pavliha koga neutemeljeno obrekoval ali blatil, ni Novak niti enkrat dopustil mozhnosti, da je bil storjen spodrsljaj, temvech je, nasprotno, iskal she po objavi in negativni javni reakciji dodatne argumente in podkrepitve za neresnichni, zhaljivi ali obrekljivi chlanek, zato je treba takshne izpade prichakovati tudi v prihodnje, je izjavil Mikeln in dodal, da se ne bo sprijaznil z vlogo cenzorja, ki naj bi preprecheval namerno podtaknjene provokacije, do katerih bo ob takih stalishchih nekaterih urednikov Pavlihe brez dvoma prihajalo.

Neposredno pred zapisom tega obvestila aktivom DNS je Milosh Mikeln predsedniku in tajniku DNS ponovno potrdil svoje gornje stalishche, k chemur ga je navedlo dejstvo, da so se zachele tudi odkrite provokacije s ciljem zaostriti vzdushje v Pavlihi: Bogdan Sajovic mu je v prisotnosti vechine urednikov Pavlihe pokazal karikaturo, na kateri uniformirani vojak vrzhe ob tla fracho, za hribi v ozadju pa je videti eksplozijo, ki udari v prazno, in ga vprashal, ali ima kaj proti objavi te karikature.

Ochitno je torej, da se nezdravo vzdushje v CHP Pavliha, ki ima lahko usodne posledice za tednik Pavliha in celotno podjetje, nadaljuje tudi po dolgem sestanku 11. 10. 1983, na katerem je skushal izdajateljski svet urediti razmere v redakciji Pavlihe.«

(Tule spet avtorjeva pripomba: Ochitno je, da je pomagal to informacijo formulirati Mikeln, kar je pozneje tudi priznal. V njej mrgoli Mikelnovih stalishch, kot na primer ta, da je narisana pri vojaku z odvrzheno fracho v ozadju eksplozija, ki je udarila v prazno. Narisana je eksplozija za hribom, kako pa je Mikeln skupaj s Pircem in Seligerjem stuhtal, da se vidi tudi to, da je udarila v prazno, pa lahko pripishemo samo njihovim zlim namenom in potvarjanju resnice.)

»Ochitno je tudi, da v Pavlihi samem ni dovolj podpore za jasno formulirana stalishcha o druzhbeno kritichni, satirichni in humorni vlogi tednika v slovenskem chasnikarskem in kulturnem prostoru, pa tudi ne dovolj mochi, da bi onemogochili razdiralno delo nekaterih posameznikov, ki ne morejo ali pa ne zhelijo razumeti pomena in poslanstva Pavlihe v luchi njegovega razvoja od zachetka do danes.«

 

(Ne) odgovorni Bogdan Novak?

Sledil je intervju z mano (v Mladini):

»Zakaj si se odlochil za satirichni in humoristichni list, edini, ki ga Slovenci premoremo? Prej smo te spoznali kot angazhiranega novinarja, ki je vchasih kar prevech poudarjal dogovorjena nachela, na katerih stoji nash druzhbeni sistem, a si kljub temu ostajal kritichen.

– Pri Pavlihi sem zachel zhe leta 1965, ki je bilo leto gospodarske reforme in je kar samo klicalo po druzhbeni kritiki. Takrat smo dozhivljali isto kot zdaj, ko uvajamo gospodarsko reformo, le da ji zdaj rechemo stabilizacija. Pri Pavlihi sem sodeloval do leta 1970, ko sem se resno posvetil novinarstvu. Vedno pa sem si zhelel ustvarjati Pavliho po svoji podobi, kajti kljub tezhnji po objektivnosti chlovek vedno pishe in ustvarja chasopis po nekih svojih merilih. Ne samo v "resnih" chlankih, tudi v humoristichnih prispevkih. Vedno je to intimno delo. Potem ko sem bil nekaj chasa pri Teleksu in Delu, me je na cesti srechal tedanji predsednik Drushtva slovenskih novinarjev Bozho Kovach, ki mi je rekel: "Ti si pa ravno pravi chlovek za urednika Pavlihe. Si dovolj zhleht in piker, pa tudi smisel za humor imash." Odgovoril sem si, da sem ravno dovolj sit slovenskega novinarstva in da bom to zelo rad sprejel.

Omenil si slovensko novinarstvo. Ali lahko bolj podrobno opishesh tako imenovani sindrom slovenskega novinarstva?

– Zanj bi lahko rekel, da je frustrirano in v vechnem boju samo s seboj – kaj sme in chesa ne sme, koliko lahko pishe po lastni vesti in koliko mora poslushati forume.

Mar trdish, da mora imeti novinar svojo lastno vest?

– Da. Novinar mora imeti lastno vest in ob vsaki stvari svoje lastno stalishche. Ali je to stalishche pravilno ali ne, je stvar debate. Najslabshe je tisto novinarstvo, ki samo ponavlja modne fraze ali pa tiste, ki so zazhelene.

Zhelja, da bi po lastni podobi oblikoval humoristichni chasopis, se ti je izpolnila. Zdaj, ko si to pochel tri leta, je tvoja podoba prishla v nasprotje z neko drugo podobo...

Najprej bi rad povedal, kakshen chasopis sem zhelel. Predvsem, da se reche bobu bob, da chlovek pove, kar misli, in da je objavljeno tako tvoje mnenje kot mnenje bralca ali politika, vsak ima v Pavlihi mozhnost pisati tisto, kar misli. Predvsem pa se je Pavliha trudil, da bi rushil vse tabuje, kajti zame so tabu, kot sem zhe vechkrat rekel in je pisal pokojni Mitja Gorjup, samo dileme kot "samoupravljanje da ali ne, bratstvo in enotnost da ali ne". Vse drugo pa ni tabu in mora priti v chasopis. Vendar se vseskozi pojavljajo posamezniki, pravim jim kar dushebrizhniki, ki skrbijo za to, kaj je primerno za objavo in kaj ne. Menim, da mora biti v chasopisih vse, kar se je zgodilo, in vse, kar je res. To mora biti komentirano, vendar se slovensko novinarstvo komentarju nenehno izmika in nenehno mu solijo pamet, kaj se sme objaviti in kaj je chasu primerno. Mislim, da mora prav v resnih chasih chasopis odpirati vrata kritiki in angazhiranju. Zato sem Pavliho spremenil v druzhbeno in politichno angazhiran chasopis, in sicer v chasopis, ki na shaljiv, piker ali zloben nachin, predvsem pa z imenovanjem pojavov in konkretnih ljudi, na svoj pavlihovski nachin komentira tekoche dogodke v drzhavi. Prav zato smo mu tudi spremenili obliko, cheprav je ta najmanj pomembna. Iz vsega tega pa izvirajo neshtete zamere.

Nashtejva le nekaj etiket, ki o Pavlihi zadnje chase krozhijo: malomeshchanstvo, chencharstvo, polresnice, obrekovanje...

– Ta hip v Drushtvu novinarjev, ki je ustanovitelj Pavlihe, poteka akcija za zamenjavo odgovornega urednika in seveda s tem tudi za spremembo koncepta. Zaradi njega sva prishla v spor z glavnim urednikom Miloshem Mikelnom, saj on misli, da bi morali skrchiti rubriko z imenom agencija Veritas, ki smo si jo izmislili prav zato, da bi tekoche druzhbene probleme lahko komentirali. Po njegovem bi morali imeti vech chistega humorja, ki ne povzrocha problemov, na primer vice iz opere, vice o kavbojih, vice iz Puncha, Newyorkerja, skratka iz tujih chasopisov. Od nashih pa samo najboljshe in brez tako imenovanih afer, ki pa se jih je v zadnjem chasu kar nabralo, saj mene zhagajo zhe shestich. Drushtvo novinarjev je v napadih name skushalo opraviti samo z nekaj nalepkami, vendar niti ene od nalepk niso utemeljili s konkretnimi primeri. Tezhko je zanikati, ko smo na primer objavili, da je Zvone Dragan dobil renault preko vrste in za dinarje, da to ni res, che smo spisek dobili od samoupravne delavske kontrole v IMV. Zachelo se je pa zhe s prvo shtevilko, ko smo napadli CK ZKS, ker so zacheli ogrevati prostore pred dogovorjenim rokom, in od takrat imam neprestane tezhave. Vendar mislim, da che je chlovek na mestu, ne samo che je chlan partije, potem mora z odkrito besedo na dan in mora povedati tisto, kar misli.

V papirjih, ki jih upravni odbor poshilja aktivom novinarjev, pishe, da bi Pavliha v teh resnih chasih ne smel biti tako zlohoten, zhalosten, da bi moral ljudi razvedriti.

Vesh, kako je: danes je tako, da chlovek v resnih chasih pach ne more biti klovn in pripovedovati lepih vicev, klasichnih, ampak se je satirichen in humoristichen list prav tako dolzhan vkljuchiti v vsa druzhbena dogajanja. Tako kot drugi chasopisi. Res pa je, da so drugi chasopisi pogosto bolj smeshni od Pavlihe. Vprashanje, chesa bo v Pavlihi vech, ali humorja ali satire, je odvisno od chasa. In che so chasi hudi, potem mora Pavliha vech pozornosti posvechati tistim stvarem v druzhbi, ki jo kvarijo. Jasno je, da si chlovek pri tem nakoplje celo vrsto sovrazhnikov. Logichno: che smo objavili, da je tajnik Drushtva novinarjev in glavni urednik ter direktor Kmechkega glasa Pirc dobil za spremljanje partijskega kongresa najvishji osebni dohodek, bo jezen in nas bo poskushal utishati. Jasno je, da je po objavi, kako visoke plache imajo referenti v Mednarodnem centru za razvoj samoupravljanja v podjetjih v druzhbeni lasti drzhav v razvoju, marsikdo postal jezen na nas. Tako se zbirajo temni oblaki, drug za drugim, in ko se jih zbere dovolj, zachne grmeti.

Omenil si dushebrizhnike, ki tako radi predstavljajo javno mnenje. Toda ali ne bi bilo prav in poshteno, che bi se novinarji vsaj cehovsko zavzemali za svoj poklic in za pravico, da ga poshteno opravljajo? Brez tutorstva, dushebrizhnikov, ki bi jim lahko hitro dokazali, da niso javno mnenje?

Temu ne bi rekel cehovska solidarnost, ker sem proti vsaki cehovski solidarnosti. Temu bi rekel drugache: Drushtvo mora tako kot vsak organ ali organizacija o vsaki stvari poshteno presoditi in ne sme dopustiti, da kdo manipulira z njim. Che ga je nash kolega polomil, potem je treba to jasno in glasno povedati, che pa ga ni, potem je treba jasno in glasno povedati, da ga ni. Podobne probleme, kot jih ima Pavliha, ima tudi Teleks, ki je bil zadnja leta z nihanji, kakor so se menjali uredniki, zelo odkrit in poshten ter na visoki profesionalni ravni. Kakor hitro pa je zachel poshteno obravnavati nekatere stvari, ki dushebrizhnikom niso bile vshech, so naredili chistko. Vprasham se, kako je to mozhno? Odgovor je preprost: na primer Jak Koprivc je izvrshni sekretar komisije za informiranje pri CK, predsednik skupshchine Dela, skupshchine, ki ima v svojih rokah vech kot pol slovenskih chasopisov, in je hkrati she predsednik Drushtva novinarjev. To pomeni, da ima tri funkcije, ki so med seboj popolnoma nezdruzhljive, in zato je jasno, da bo imel tak chlovek v slovenskem novinarstvu monopol in bo lahko drugim novinarjem solil pamet, kaj je prav in kaj ne. Ob vsaki kritiki reche, da v nashi druzhbi potrebujemo kritiko, "ampak to, kar vi delate, je kritikastrstvo", in to reche na CK, to reche na skupshchini Dela in to reche v drushtvu, kar postane prevladujoche mnenje. Mnenje enega samega chloveka in tistih, ki stojijo za njim.

Ko sva zhe pri Jaku Koprivcu: Start mu je zapel veliko hvalo, chesh da je najostrejshe slovensko novinarsko pero, podobno je napisano ob intervjuju v Intervjuju...

– Jak Koprivc, ki je v Startu in Intervjuju predstavljen kot najostrejshe slovensko novinarsko pero, spishe po dva ali tri chlanke na leto, ta chlovek govori v Intervjuju kot napreden demokrat, da slovenski novinarji so in bodo pod neprestanim pritiskom politikov in da to ni prav. Ko pa se vrne v Slovenijo, sam izvaja tak politichni pritisk. Gre v Beograd in vodi skupshchino jugoslovanskih novinarjev in trdi, da potrebujemo pogumne ljudi, ki jih ne bo strah povedati svojega mnenja, in potem pride v lastno hisho, kjer je predsednik skupshchine, in tam lastno mnenje dushi, kar smo jasno videli pri Teleksovem primeru. Za Alenko Puhar, ki ima za seboj neshteto dobrih chlankov, ki jo pozna in ceni vsa Slovenija, reche, da ni vech primerna za pisanje v urednishtvu Teleksa, in jo poshlje v urednishtvo za kulturo.

In dokler bo tako, slovensko novinarstvo ne bo svobodno, kajti govorjenje o svobodi in svobodnem novinarstvu je najbolj smeshno takrat, kadar nam nekateri politiki prav to svobodo razlagajo. Svoboda je ali pa je ni.

Dobil si tudi najvishje slovensko priznanje za novinarstvo. Je bila to pomota?

Najbrzh je bila to pomota s strani drushtva, z moje strani pa ni bila. Mislim, da sem si ga s trdim delom v Sarajevu zasluzhil, tam sem bil namrech kot dopisnik Dela, in podobno menijo tudi v Sarajevu, kjer me imajo she vedno v lepem spominu. Nagrado Tomshichevega sklada sem dobil za kritichno pisanje, potem sem prishel na Teleks, kjer sem pisal prav tako kritichno, vendar o slovenskih problemih. Premestili so me v centralno redakcijo Dela, kjer urednik ne pishe vech, in ker s tem nisem bil zadovoljen, saj sem si she zhelel pisati, sem sprejel ponujeno mesto na Pavlihi. V svojem poklicu se vechkrat spomnim na Cankarjevega Martina Kachurja. Druzhba she vedno obrachunava s tistimi, ki ne mislijo tako, kot bi zheleli posamezniki v druzhbi, posamezniki, ki so si prigrabili moch in monopol v dolochenem poklicu. Tako kot v chasih Kachurja tudi danes ogrozhajo chlovekovo eksistenco in mu ne dovoljujejo opravljati poklica. Imamo celo vrsto slovenskih novinarjev, ki so si morali izbrati drug poklic ali pa se jim je novinarstvo zagnusilo.

She vedno pa se odlocha za ta poklic veliko mladih in mogoche ni prav, da jim ga slikava tako chrno...

Veliko jih prihaja in mnogi se vanj "dobro" vklopijo. Seveda z miselnostjo, da so uradniki, ki opravijo le narochilo svojega shefa, in ko chlanek oddajo, jih ne zanima vech. Vedno je bilo tako, vendar se she vedno najdejo mladi, ki novinarstva ne jemljejo le kot sluzhbo, ampak kot poklic. Iz teh pa she nekoch nekaj bo, che zhe ni. Tu imamo na primer Tribuno, Mladino in celo vrsto dobrih mladih peres v Delu, le da so jih na hitro dali na druga delovna mesta, kjer ne morejo izrazhati svojega mnenja, dalech od stvari, za katere so kvalificirani.

Ves chas omenjash na eni strani nachelna izhodishcha nashe politike, na drugi strani pa jih soochash s prakso. Na rachun Pavlihe, pa ne samo Pavlihe, se pojavljajo hude obtozhbe, kakor da bi shlo za pravo sovrazhno dejavnost.

Pojavljajo se celo trditve, da je Pavliha skupaj s Teleksom, Mladino in Tribuno protikomunistichen, vendar sam takshne trditve ne morem sprejeti. Rad bi zvedel od tovarishev, ki tako trdijo, che so o tem preprichani, kaj so storili, da bi do tega ne prishlo. Rojen sem leta 1944, v sholo sem hodil po vojni, vzgojili so me v socialistichnem duhu in vedno so mi dajali za zgled borce. Nauchili so me, da je treba v bitko in da pri tem ne smesh premishljevati, ali bosh padel ali ne. Ne s pushko, ampak v boj za neko shiroko, demokratichno druzhbo, v kateri lahko vsak chlovek izrazha svoje mnenje. Shele potem lahko sedemo za mizo in se pogovorimo, chigavo mnenje bo odlochilno, kljub temu pa lahko posameznik ohrani lastno.

Mislish na tako imenovani boj mnenj. Toda nekateri ga razumejo tako dobesedno, da morajo po vsakem opravljenem boju videti tudi "mrtve".

Da, v vsakem primeru mora biti eden mrtev, obveljati pa mora politikovo stalishche. Na eni strani imamo celo vrsto kulturnih politikov, na drugi strani pa mnogi med njimi zlorabljajo politiko za osebno oblast, za uveljavljanje samo svojega osebnega mnenja ali pa mnenja grupe. To je tisto, chemur rechem dnevna politika, ki je marsikdaj v nasprotju s partijskimi izhodishchi. Eno od osnovnih statutarnih dolochil je, da mora biti chlan ZK kritichen. To pa ni samo pravica, ampak dolzhnost. Kakor hitro pa si kritichen s konkretnimi imeni in priimki, ti rechejo, da je to kritizerstvo, malomeshchanstvo, opravljanje, in ti v nekem zaprtem krogu nalepijo etikete, proti katerim nimash prav nobene obrambe. Kadar ti rechejo samo, da si malomeshchan, ne rechejo ti pa, zakaj si malomeshchan, se lahko le smejesh ali pa skomignesh z rameni, nimash pa kaj rechi.

V gradivu, ki ga ves chas po malem citirava, in sicer v pisanju Upravnega odbora o Pavlihi, je zapisano, da Bogdan Novak ne prenese nobenega drugega mnenja, razen svojega. Ali ni to malo v nasprotju s tem, kar trdish ti?

Odgovore na nashe tekste smo zelo redko dobivali, kadar pa smo jih, smo jih tudi objavili. Na primer, ko smo napadli IMV zaradi avtomobilov, smo njihovo pismo objavili na prvi strani, z velikimi chrkami in na istem mestu kot nash chlanek. Objavili smo ga brez lastnega komentarja in tako bralcu dali mozhnost, da sam presodi. Saj bralci niso neumni, da bi jim she mi posebej solili pamet.

Vsakdo, ki pride za odgovornega urednika za Pavliho, mora predlozhiti Drushtvu novinarjev svoj koncept. Tudi jaz sem ga, in v njem sem napovedal, da bo Pavliha oster tudi do najvishjih drzhavnih forumov. Z neko novo obliko humorja naj bi rushil tabuje na vseh podrochjih. Koncept je dobil soglasje istega upravnega odbora, ki mu ta koncept naenkrat ni vech vshech. S prihodom Milosha Mikelna v urednishtvo se je zachel pojavljati drug koncept in jasno je, da je prihajalo do sporov. Toda to niso bili spori, ampak preprichevanje, in che je bil Mikeln sposoben preprichati me, in dostikrat me je, da neki chlanek ni za objavo, potem sem ga umaknil. Seveda, che je imel pametne argumente. Kadar pa sem menil, da argumentov nima, takrat chlanka nisem hotel umakniti. Pri tem pa Mikeln misli, da ima vselej on prav in da se mu mora to tudi priznati. Zgodilo se je zhe, da je vechina v urednishtvu menila, da neki chlanek ni spodrsljaj, medtem ko je Mikeln tako ocenil. Vechino je skushal preprichati, da ima prav on, vendar je to zhe argument mochi.

Mikelna kot avtorja satirichnih tekstov zelo cenim, in prav zato sem bil vesel, ko smo izvedeli, da pride na Pavliho, oziroma smo ga celo sami shli prosit, naj pride k nam s Cankarjeve zalozhbe. Mislim, da bi Mikeln rad vrhunski humor, humor na literarni ravni, vendar chasopis je chasopis, literatura pa literatura. Tu prihaja do sporov in raznih uzhaljenosti. Sam mislim, da se da ob vsaki stvari dogovoriti in zdaj obvelja eno mnenje, zdaj drugo.

Novinar je vsak dan soochen z mnozhico informacij, ki mu jih posredujejo ali pa se sam dokoplje do njih. Potem se mora odlochiti, kaj bo z njimi. Mnoge od njih ostanejo na urednishtvih, te ne pridejo do bralcev. Temu pravimo blokada informacij, toda kljub temu krozhijo med ljudmi.

Res je, krozhijo. Toda zgodi se she nekaj drugega: che vzamemo banalen primer – eksplozijo bombe na Kosovu. Shele 4 dni po njej pishe, da je eksplodirala in da je shlo nekaj ship. Toda vse to je prishlo na dan z "govoricami za vogali" zhe prej in z mnogimi dodatki: da so shle shipe, da je toliko in toliko mrtvih, da je toliko in toliko milichnikov pobitih in da so zacheli vojake voziti v krstah domov. Torej z zadrzhevanjem informacij je bil dosezhen prav nasproten uchinek.

Povsod lahko najdesh ljudi, ki imajo moch in jo zhelijo obdrzhati zase. Kajti kdor je bolje informiran, ta ima vech mozhnosti v politichnem odlochanju in se tudi lazhje odlocha. Mi pa smo rekli, da imajo vsi ljudje pravico do vseh informacij, razen do tistih, ki so zaradi obrambe strogo zaupne. "Strogo zaupne" pa smo zhe tako razshirili in zlorabili, da smo lahko pred nekaj dnevi v slovenski skupshchini videli materiale o zveznem prorachunu, ki so bili dostavljeni pod "strogo zaupno". Ampak ta denar bomo ljudje plachali iz svojega zhepa!

Prej si rekel, da je Pavliha rushil vse tabuje, razen omenjenih izjem. Eden od tabujev je tudi vojska. Prav tu se je stvar s Pavliho zapletla.

Objavili smo chlanek s fotografijo teritorialca, ki ima v rokah fracho. Naredili smo vic, ki je lahko smeshen ali pa tudi ne. Pisalo je, da je sodeloval v manevrih, zbil s fracho avion in razgnal opazovalce. Nash glavni urednik je to ocenil kot rushenje Jugoslavije in spodkopavanje obrambne mochi nashe JLA. Ne javni tozhilec ne pristojna vojashka oseba ne nameravata v zvezi s tem chlankom ukrepati, kar sta nam tudi pismeno zagotovila. Zahtevata pa moralno politichno obsodbo tega chlanka. Sam mislim takole: JLA je ljudska in marsikdaj lahko povemo tudi kot vic iz vojske, kar ni nich slabega.

Tudi jaz sem sluzhil vojsko in ne vem, zakaj bi vojsko sramotil, se pa prav rad spomnim vseh veselih stvari in zgodbic, katere sem tudi zhe objavil, pa mi niso nikjer rekli, da sem sramotil vojsko.

Glavni urednik je chasopis sam zasegel, hkrati pa smo po radiu objavili reklamo, da naj ljudje pohitijo kupovat Pavliho, ker ga bo vsak chas zmanjkalo. Od takrat se po Ljubljani shirijo razne govorice: da nas je zaplenila policija, da nas je vojska zaplenila, da sem v zaporu, da so zamenjali vse urednishtvo in tako dalje. Ob stvari se dela vechji veter, kot pa to sama zasluzhi. Sporni chlanki so v vsaki shtevilki Pavlihe in vedno bodo, kajti che smo satirichno–humoristichni chasopis, potem moramo ves chas hoditi po robu oziroma moramo ta rob shiriti, seveda vedno do tistih tabujev, ki jih priznavam "socializem da ali ne, samoupravljanje da ali ne". Pavliha je v slovenskem novinarstvu zanesljivo odprl novo podrochje, kajti pred tremi leti se takih vicev, kot jih objavljamo mi na rachun dnevne politike, ni upal nihche objavljati. Doma imam takshno mapo (pokazhe s palcem in kazalcem, op. p.) samih pohval. Tega pa v zapisniku Upravnega odbora ni. Tam je vse chrno, tam je vse umazano, tam brskamo po pljunkih, tam smo malomeshchani, tam smo vse najbolj chrno, o tistem, kar smo dobrega naredili, pa se molchi.

Kadar je ljudi strah, postanejo hudobni. Tudi birokrati so ljudje in ochitno jih je strah Pavlihe...

Pavliha kazhe nanje in s tem sta njihov polozhaj in eksistenca ogrozhena. Kadar imamo v rokah verodostojen dokument, potem nas ni strah objaviti dejanj in imen. Jutri pa lahko pridemo do ne vem kakshnih dokumentov, kar pa je treba nujno preprechiti, si mislijo dushebrizhniki, kajti veliko ljudi ima maslo na glavi. O revoluciji v politichnih vrstah pa nam je bralec poslal zanimiv aforizem: TOLIKO CHASA SMO MAHALI Z BAKLO NAPREDKA, DA NAM JE UGASNILA.«

To je bil ta pogovor. Zraven je urednishtvo Mladine v posebnem okvirchku objavilo sledeche.

»Pojasnilo bralcem: vechina chlanov nashe redakcije je v vrstah Drushtva novinarjev. Pred chasom smo dobili v roke informacijo o satirichnem in humoristichnem listu Pavliha, ki jo je Upravni odbor drushtva poslal aktivom Drushtva. Glede na to, da se o omenjenem problemu tako med novinarji kot med drugimi obchani, ki jih ta tema zanima, oblikujejo razlichna stalishcha, smo se odlochili, da poleg informacije z Upravnega odbora poskushamo zvedeti tudi, kaj o vsej zadevi misli najbolj omenjani in izpostavljeni Bogdan Novak. V nobenem smislu ne zagovarjamo le stalishcha Upravnega odbora niti brez rezerve ne branimo Bogdana Novaka. Gre nam predvsem za ugotavljanje dejstev in za spoznavanje simptoma, ki dobiva v zadnjem chasu v kuloarjih chudne dimenzije – kaj je s slovenskim novinarstvom. Tako dajemo bralcem mozhnost, da presodijo sami.«

 

Dregnili smo v srshenje gnezdo

Ta pogovor v Mladini je bil pomemben v vech ozirih. Najprej je glavni urednik Mladine Mile Shetinc z njim razbil informacijski monopol v slovenskem novinarstvu. Sicer je zhe Pavliha prej objavil nekatere stvari, ki jih je zavrnilo Delo, toda Pavliha vseeno ni imel take tezhe kot Mladina. Dotlej je bila tiha praksa, da che je en chasopis zavrnil objavo nekega pisma, chlanka, ugovora itd., ga ni objavil nihche drug. Shetinc je to pravilo zavestno prekrshil in bil prvi slovenski urednik tako imenovanega resnega chasopisja, ki je ravnal v skladu z osebno moralo in novinarsko etiko, kakrshna velja v svobodnem svetu. V letu 1983 je bilo to izjemno pogumno dejanje, saj bi si lahko Mile Shetinc s tem za vedno pokvaril lastno kariero novinarja. Nemalo funkcionarjev se je tedaj spravilo na njegovega ocheta Franca Shetinca in zahtevalo od njega, naj vendar ukroti neposlushnega sina.

Druga stvar je bila, da je Srecho Zajc postavil prava vprashanja in zelo korektno objavil intervju. Prav Srecho je z vprashanji speljal intervju v shirshe vode, v pogovor ne le o Pavlihi, ampak od te konkretnosti na sploshno, k stanju v slovenskem novinarstvu in druzhbenem odnosu do njega. Che bi se pogovarjala samo o Pavlihi, se ne bi nihche razburjal. Tako pa sva dregnila v pravo srshenje gnezdo zaradi tega, ker sva razpravo prenesla v shirino. S konkretnimi primeri sva dokazala, da partija in njeni predstavniki eno govorijo, drugo pa delajo. Ob teh Zajchevih vprashanjih sem se zamislil in pozneje zachutil potrebo, da tudi fizichno prenesemo zadevo v shirino, v medredakcijsko povezavo, iz chesar je nastala tako imenovana alternativa, a o tem shirshe pozneje.

Na cesti so me zacheli ustavljati bezhni znanci in se mi zahvaljevali, chesh da sem povedal tisto, kar jim lezhi na dushi. Sam takrat temu pogovoru nisem pripisoval takshnega pomena, saj sem se preprosto branil pred neupravichenimi ochitki, ki so leteli name iz drushtva. Pozneje sem razmishljal, zakaj so ljudje tako sprejeli ta pogovor. Ugotovil sem, da me je drushtvo napadlo zelo na sploshno, brez konkretnih utemeljitev. Iz tega se vidi, kako so bili organizatorji tega napada – Koprivc, Pirc, Mikeln in Seliger – slabi novinarji, navajeni le politizirati na sploshno, s pozicije oblastnishke mochi.

Jaz sem jim odgovarjal konkretno, s primeri, ki jih ni bilo mogoche spodbijati. Mikeln hoche vech humorja (vse v zapisnikih!), Koprivc ima monopol v informiranju, ker je trojni funkcionar (vse dokazljivo in sploshno znano, le povezal ni nihche tega), Alenko Puharjevo je odzhagal iz Teleksa itd. To je na bralce naredilo vechji vtis kot obtozhbe upravnega odbora na sploshno, nepodprte z dokazi. In v ljudeh je bila zhe silna navelichanost zaradi neprestanega chvekanja o samoupravljanju, ki ga je politika nenehno izkorishchala v svoj prid, in to na najbolj nesramne in ochitno manipulatorske nachine. Ljudje so hoteli svobodo govora in pisanja, ki ju ni bilo, in so bili zadovoljni, da je nekdo politiki povedal, kar ji je shlo. Pa cheprav v tako mili in blagi obliki, kot sem to storil jaz.

Franchishka Buttolo je na primer pisala v Mladini (1. 12. 1983), da "dvomi, da se she kje v demokratichni Evropi lahko izvaja tak teror nad novinarji, kakrshnemu smo zadnje chase pricha pri nas."

Prihajala so she druga pisma, toda urednishtvo Mladine ni hotelo prevech napenjati loka, prav tako ga nisem zhelel jaz v Pavlihi, kamor so prav tako prihajala ogorchena pisma. Chakali smo, kaj se bo zgodilo po tistem, ko smo nepripravljeni politiki vrnili udarec na gobec.

 

Rojena je alternativa

Misliti je bilo treba naprej. V Pavlihi sem mislil, da ni dobro samo chakati, kako bo odgovorila politika, ampak jo je treba prehiteti in ukrepati naprej, da se zashchitimo. Napad je najboljsha obramba.

Tako smo mozgali o tem v bifeju Muca ob kavici: Vinko Vasle iz Kmechkega glasa, Vesna Marinchich iz Dela, Bogo Sajovic in moja malenkost iz Pavlihe. Pogovarjali smo se o drobcih novic, ki smo jih izvrtali iz politike. Vsi shtirje smo se strinjali, da je treba nekaj narediti za slovensko novinarstvo, saj politika dushi she tisti kanchek svobode, ki smo ga imeli. Vesno je Koprivc prav takrat premestil iz kulture v rubriko zanimivosti, chesh da ne pokriva kulture dovolj na shiroko. V resnici se je zamerila s kritikami.

Rekel sem, da je tovarish Tito vedno poudarjal, kako se je treba v delavskem gibanju povezati internacionalno. In zhe mi shtirje smo iz razlichnih redakcij. Ne smemo ustanoviti politichne stranke, kajti to bi nas takoj pokopalo, vendar se moramo svobodomiselni ljudje vseeno povezati med seboj. Najprej med redakcijami, ker bo to najbolj jezilo politiko, che ne bomo vech osamljeni.

Tochno, se je strinjal Sajovic, spomnimo se, kako so bili jezni, hkrati pa prestrasheni, ker smo hkrati objavili spisek iz IMV z Zvonetom Draganom na chelu v Pavlihi in Delavski enotnosti. Tedaj so govorili o spregi. In zdaj spet govorijo o povezavi med Mladino in Pavliho.

Vesna je rekla, da je treba opozoriti she na drugo. Na to, kaj pochne Koprivc na Teleksu, in Vasle je spomnil she na Tribuno.

Potem sem predlagal, da odidemo iz Muce, kajti to je bilo prevech blizu Pavlihe in chisto mogoche je, da je v njej kak shpicelj. Odshli smo v Mercatorjev bife v Igrishki ulici in se stisnili v kot. Nekaj chasa smo gledali, ali bo kdo zavil za nami iz Muce. Nikogar ni bilo in zacheli smo se pogovarjati naprej.

Zmenili smo se, da je treba ustanoviti gibanje za svobodo novinarstva. Ne bomo mu dajali nobenega imena. Tudi vodje ne bo, ne predsednika, da bo policija tezhje ugotovila, kdo je vodja. Vsakich bo sestanku predsedoval nekdo drug. Povabili bomo k sodelovanju chim vech novinarjev iz vseh ljubljanskih redakcij, predvsem za zachetek tiste, ki jih poznamo, da so zhe zdaj na nashih stalishchih, potem pa se lahko gibanju pridruzhi, kdor se zheli. Sploh ni nujno, da je iz novinarstva, glavno je, da ga zadeva zanima. In tudi ni nujno, da se strinja z nami. Vech bo razlichnih mnenj, bolj se bodo kresala in iskrila, in iz tega bodo prihajali pametnejshi sklepi. Treba je povabiti tudi dopisnike iz drugih republik. In peticijo moramo sprejeti. Zhe pri sholstvu smo videli, kako so v partiji obchutljivi na peticije in odprta pisma. Zabiti jim moramo kajlo natanko tu, kjer jih boli. Prvi sestanek bomo sklicali v Slamichu. In nihche od nas ne sme govoriti kot organizator. Samo, da sprashujemo, ali te zanima, da bi prishel na tak sestanek v Slamichu. Nekdo mi je rekel in podobno.

Treba je namrech povedati, da smo se v tistih chasih hudo bali policije in njenih vohljachev. Predvsem si nismo zheleli, da bi nam obesili kakshno organiziranje stranke, kajti ljudje takrat she niso bili zreli za kaj takega. Zato smo nenehno poudarjali, da nam gre za razvoj in izboljshanje samoupravnega novinarstva.

Prvi sestanek je bil v Slamichu. Na njem mene ni bilo, ker sem imel nujne domache obveznosti vsak teden na dolochen dan, in pozneje smo sestanke postavili na druge dneve, da sem lahko bil zraven.

Na tej ustanovni seji, ki jo je vodil Bogo Sajovic, so sklenili, da bodo sestavili odprto pismo upravnemu odboru Drushtva novinarjev Slovenije. Nalogo, naj sestavi pismo, so zaupali Zlati Krashovec, ki je svoje delo briljantno opravila.

O pismu smo se pogovarjali na naslednji seji, ki je bila v prostorih Delavske enotnosti na Celovshki cesti. Zbrali smo se v veliki sobi njihovega bifeja in podpisovali pismo. Tedaj smo zaslishali, da po radiu Shtudent poteka razprava prav o teh stvareh, o pismu Upravnega odbora Drushtva in Pavlihi, Teleksu in Tribuni. Vasletu so se zavrteli koleshchki kot v rachunalniku in takoj je predlagal zboru, naj bi odprto pismo nemudoma prebrali po telefonu za radio Shtudent, saj so vabili, naj se v razpravo vkljuchijo tudi poslushalci. Zdrvel je v sosednjo pisarno in po telefonu posegel v razpravo, nato pa she prebral nashe pismo, ki se je glasilo:

»Odprto pismo Upravnemu odboru Drushtva novinarjev Slovenije.

V slovenskem novinarstvu se dogaja nekaj, pred chemer si ni vech mogoche zatiskati ochi. Tribuna ni izshla zhe toliko chasa, da bi slovenska chasnikarska zgodovina – kot to rada stori – lahko skorajda zhe zapisala, da je "ugasnila". Pri tem je shiroki javnosti ostalo zamolchano, kdo in chemu jo je "ugasnil" in zakaj je ni mogoche ponovno "prizhgati". Pri Teleksu so shli do konca in spremenili (razen imen dopisnikov) vechino imen v kolofonu. Ostaja pa popolna neznanka, kaj je bilo narobe s starimi imeni – morda zato, ker je tezhko pojasnjevati potem, ko je izdajateljski svet revije uresnichevanje njene urednishke politike dobro ocenil. Zdaj je ochitno na vrsti Pavliha, ki da je "malomeshchanski, primitiven in mu manjka politichne in chloveshke kulture."

Hvalevredno bi bilo, ko bi o slednjem primeru vendarle nekaj izvedeli, toda tudi ta informacija je pomanjkljiva. Nich namrech ne izvemo, zakaj je Pavliha "malomeshchanski" in tako naprej. Tudi trditev v praksi, ko "nekoga najprej obtozhish, potem pa naj se brani in dokazuje svojo nedolzhnost", je hudo nepreprichljiva – nobenega primera, da bi bil kdo po krivem obtozhen, ne zasledimo za njeno podkrepitev. Gotovo je res v nasprotju z novinarskih kodeksom omajati druzhbeni ugled (ali celo samo dobro ime) posameznika ali organizacije. A najbrzh le tedaj, ko gre za dejanski druzhbeni ugled in dobro ime in ne le navidezni druzhbeni ugled in dobro ime, ki si ga je posameznik (ali organizacija) zhe sam dodobra spodkopal s svojim ravnanjem, a njegov videz ostaja neokrnjen, ker ta ravnanja javnosti pach she niso znana.

Ali vse to ne pomeni, da se v zadnjem chasu novinarjeva odgovornost meri brez vatla, ki se mu pravi resnica? V rafalih etiket, ki so jih delezhni zdaj posamezni novinarji, drugich pa spet pripadniki tega poklica kar povprek, se strelcem ne zdi vredno dokazovati, zakaj je neko opisovanje neobjektivno, malomeshchansko, primitivno ali neresnichno. She vech – tisti, na katere etikete letijo, ponavadi nimajo prilozhnosti, da bi dokazovali neopravichenost takega etiketiranja. Vprashanje je tudi, ali javna tozhilstva (che bi shlo za krshitev zakona) oziroma chastno razsodishche drushtva novinarjev (che bi shlo za krshitev kodeksa) po nemarnem pushchajo stvari ob strani. Ali pa gre za pomanjkanje dokazov, da ne rechemo obtozhbe brez osnove?! Le v takih primerih namrech lahko razumemo, da so vzeli v roke stvari posamezniki, ki na svojo pest in po svojih hotenjih premeshchajo ljudi. Na svojo pest in po svojih hotenjih zategadelj, ker so obtozhbe sestavljene tako, kot da nosijo pechat ministrstva resnice, ki ne dopushcha nobenega dvoma o njihovi verodostojnosti. Na svojo pest in po svojih hotenjih zategadelj, ker je demokratichnost razprave zreducirana na golo verifikacijo nedokazanih obtozhb v "bazi" in ker je vsak poskus razprave, ki bi hotela obtozhbe ovrechi, ne le nezazhelen, ampak delezhen novih etiket. Obtozhba, ki noche biti dokazana, pa ne more biti ubranjena!

Temeljne etichne zahteve novinarskega poklica – resnica, svoboda in odgovornost – so mogoche le kot proces. Ta proces pa je nasilno pretrgan vselej, ko si monopol nad njimi prilasti dolochena institucija in zachno posamezniki nastopati kot njihova personifikacija. Pravica do iskanja resnice pomeni pravico resnico najti, pa tudi pravico zmotiti se; demokracija pa pomeni v tem kontekstu pravico spoznati svojo zmoto ali dokazati svoj prav. Vse drugo je praksa naglih sodishch. Pravica do resnice je tudi pravica dvomiti. Prepovedani dvom pa je abortus slehernega napredka.

Preprichani smo, da nasha druzhba potrebuje angazhiranega in do kraja resnicoljubnega novinarja, ki se ne bo bal zapisati kritichne besede o stranpoteh, ki jih opazha v vsakdanji praksi. Che ne bi bilo tako, bi ga vsekakor kazalo nadomestiti z elektronskim surogatom, ki bi bil vsak trenutek pripravljen "informirati" v skladu z napotki ministrstva resnice. V dobi elektronike je od stroja vsekakor mogoche zahtevati tudi poljubno shtevilo stolpcev in vrstic itd. Pa to gotovo ni nash namen in cilj. Zato ne smemo dovoliti, da bi zavladalo obdobje temachnih grozhenj lova na charovnice.

Da bi preprechili prekinitev procesa resnice, svobode in odgovornosti in da ne bi nastopil chas dogem, pokorshchine in zlorab, javno sprashujemo upravni odbor Drushtva novinarjev Slovenije:

1. Kakshno je dejansko ozadje in kakshni so dejansko razlogi dogodkov v urednishtvih Tribune, Teleksa in Pavlihe?

2. Zakaj je razprava o teh dogodkih potekala nedemokratichno z ochitno tendenco enostranskega osvetljevanja problemov?

3. Kako se upreti tendenci temeljnega razvrednotenja novinarskega poklica, ko naj bi novinar namesto iskalca resnice in zagovornika temeljnih usmeritev nashega samoupravnega socialistichnega razvoja, postal slep in nekritichen zagovornik vseh odlochitev, ki izvirajo iz dnevne distribucije mochi?

4. In konchno, zakaj drushtvo novinarjev kot nasha poklicna organizacija, ki naj bi branila in spodbujala odlochnost in vztrajnost novinarjev v boju za resnico, spi spanje flegmatika in dopushcha ali celo spodbuja v posameznih okoljih razprave na temelju nedokazanih trditev in polresnic?

Ljubljana, 21. novembra 1983.«

Odprto pismo smo podpisali po naslednjem vrstnem redu: ZLATA KRASHOVEC, VINKO VASLE, SLAVICA PARTLICH, MARJETKA H. KRESE, MARJANA HONIGSFELD, ZOJA SKUSHEK – MOCHNIK, JOZHE ROZMAN, MILKA PANCE, MATJAZH ALBREHT, MARKO URSHICH, BOGDAN NOVAK, CIRIL BRAJER, IVO KULJAJ, ALENKA BURJA, VITO DIVAC, IVO VIDIC, NIVES VIDRIH, IRENA BREJC, VESNA MARINCHICH, TINE GUZEJ, KATARINA LAVSH, SAMO GABRIJELCHICH, ALENKA REGALLY, BOJANA LESKOVAR, DARKO SHTRAJN, ALENKA PUHAR, BOGO SAJOVIC, NIKOLA DAMJANICH, ALENKA LOBNIK – ZORKO, NEVA ZHELEZNIK, DAMJAN KRIZHNIK, JANEZ TUSHEK, MIRAN KOREN, MATJAZH POTOKAR.

Vsega skupaj torej 34 novinarjev in novinark. Ivo Vidic je pozneje umaknil svoj podpis. Po tem sestanku so odprto pismo podpisali she drugi, nekateri pa so se jezili, zakaj jih nismo povabili zraven pred objavo pisma. Toda nam se je prevech mudilo, da ne bi posegel kdo vmes, drugich pa smo ga zheleli chim hitreje spraviti v javnost, saj je proces zoper Pavliho tekel. Seja UO DNS je bila napovedana za zachetek decembra, medtem ko mi nismo mogli najti nikogar, ki bi nam pismo objavil.

Objava na radiu Shtudent je bila sicer koristna, a odmevnost je imela le med ljudmi, poslushalci, med katerimi ni bilo politike. In radio ponese besede vedno v eter in veter. Zheleli smo zadevo objaviti v tisku.

Mile Shetinc je zavrnil objavo v Mladini. Po eni strani se je bal, da bi mu zdaj zacheli ochitati sprego s Pavliho. Po drugi pa se je zhelel drzhati stalishcha svojega izdajateljskega sveta, ki je smatral, da odprta pisma niso verificirana samoupravna pot. Tako je izjavil v pogovoru za Danas (13.3.1984).

Tega mu vsekakor ne zamerim, kajti bil je v podobnem polozhaju, kot sem bil jaz: da so ga zacheli napadati z vseh strani in mu prati glavo zaradi vedno bolj drznih chlankov. Hkrati pa se tudi posameznik razvija skupaj s chasom in dogajanjem. Spomnim naj na to, da sem v Mladininem intervjuju sam govoril, da je zame tabu »socializem in samoupravljanje da ali ne, bratstvo in enotnost da ali ne«, nekaj let pozneje pa sem temeljito spremenil mnenje tudi, kar se tiche teh zadnjih dveh tabujev. Zhalostno se mi zdi samo to, che se kdo ne razvija s chasom, zaostane za njim kot okostenel politichni fosil in ga chas povozi. Prav to se je zgodilo mnogim nashim politikom.

Tukaj naj si dovolim she zlobno pripombo, ki pa ni iz trte zvita. Danes (februarja 1991) bi novinarji znova morali sprejeti prav to isto peticijo in jo podpisovati, saj nova oblast ni prav nich boljsha od prejshnje v odnosu do novinarstva, ki si ga skusha podrediti – morda she bolj grobo in neprikrito kot prejshnja.

 

Igre in igrice

Nastopile so tezhave. Zadnji hip smo ujeli Probleme sht. 9, sicer posvechene znanstveni fantastiki. Shtevilko je uredil Samo Resnik in s pomochjo glavnega urednika Mihe Avanza smo lahko natisnili odprto pismo na notranji strani ovitka revije, kajti vse drugo je bilo zhe natisnjeno. Resnik je pismo objavil s pripisom: To ni vech znanstvena fantastika!

Oblast je po objavi dobila koprivnico. Shlo je za organiziran protest novinarjev iz vech redakcij: Kmechki glas, Delo, Delavska enotnost, Tanjug, Pavliha, Teleks, Nasha zhena itd. Pismo je krozhilo med novinarji in so ga she naprej podpisovali. Mislim, da se je na koncu zbralo chez 80 podpisov.

Redakcije so ponekod zachele pritiskati na podpisnike. Ivo Vidic je umaknil svoj podpis. Umaknil ga je tudi dopisnik Oslobodjenja Zoran Odich, ki je pripovedoval, da so ga takoj, ko so izvedeli, da je podpisnik, poklicali v urednishtvo v Sarajevu, kjer ga je glavni urednik nahrulil in celo klofnil, in takoj zahteval, da umakne podpis, sicer se bo moral vrniti v Bosno, kjer ga bodo poslali za dopisnika v kakshen kraj bogu za hrbtom. Ker Zoki ljubi Slovenijo, za katero pravi, da je zanj Amerika, je rajshi umaknil podpis.

Najhuje pa je zadeva tekla za podpisnike iz Delavske enotnosti. Med podpisniki iz te chasopisne hishe so bili Brajer, Kuljaj, Lobnikova, Zheleznikova in Krizhnik. Glavni urednik in direktor DE Dushan Gachnik jih je slishal zaradi dveh stvari. Prvich, ker je dovolil, da smo se k podpisovanju zbrali v prostorih njegove hishe, drugich, ker je med podpisniki bilo kar pet novinarjev Delavske enotnosti. Predsednik slovenskih sindikatov Marjan Orozhen je besnel. Dushan Gachnik je takoj sklical partijsko organizacijo, na kateri so bili podpisniki grobo opsovani. V Teleksu (sht. 23. leta 1989) je Ciril Brajer ob obujanju spominov na ta chas zapisal o tem: »Med bolj blage oznachbe podpisnikov sodi "objektivno na strani sovrazhnika".« Potem nadaljuje:

»Na sami seji smo se tej in podobnim tragikomichnim izjavam she rezhali. Imele pa so dalekosezhne posledice – odstavljanje s funkcij, celo tistih v novinarskem aktivu, razkol v redakciji, prekategorizacije, moralni zlom kimavcev, ki so se seveda mochno zavedali, kakshnim bebavostim pritrjujejo... Direktor je iz informacijskega centra nagnal novinarsko srenjo, ki so ji tedaj vzdeli danes tako blagodejni vzdevek "alternativna".«

Kako primitivno mashchevalna pa je lahko politika in kako ji je shla v nos objava nashega pisma, s katerim smo razbili partijski dogovor, chesh da odprta pisma in peticije niso primerna oziroma "verificirana samoupravna pot", pa pove naslednja anekdota.

Dushan Gachnik bi moral takrat dobiti visoko funkcijo na sindikalnem vrhu. Na kongresu sindikatov je bil oblechen v lepo obleko in pripravljen, da ga bodo predstavili kot kandidata in potem lepo pozhegnali, ko so prebrali neko povsem drugo ime za chlana predsedstva slovenskih sindikatov. Orozhen ga je preprosto izbrisal kot neprimernega, ker je dajal potuho alternativi. Gachnika je to tako prizadelo, da je bil nekaj chasa hudo bolan.

Na zachetku decembra sem opomnil svojega partijskega sekretarja Egona Kasheta, kdaj bom dobil kaj pisnega v roke, da imam partijski opomin. Ali mi bodo to vpisali v partijsko knjizhico, sporochili vsaj pisno, ali bo to tajni dokument v partijskem arhivu? Kashe je mencal, potem je le obljubil, da bo povprashal na obchinski komite, kako se podeli partijski opomin, ker zahtevam nekaj pisnega.

Tako sem 5. 12. 1983, mesec dni po seji OO ZK, konchno le dobil partijski opomin, ki se je glasil takole:

»V skladu s 7. odstavkom 12. chlena statuta Zveze komunistov ti pismeno sporochamo sklep sestanka osnovne organizacije Zveze komunistov Chasopisnega podjetja Pavliha dne 7. 11. 1983, kjer ti je bil izrechen opomin.

Opomin ti je bil izrechen zaradi objave chlanka in fotografije "Frache v spretnih rokah". Chlanek sta tako javni tozhilec SR Slovenije kot poveljnik ljubljanske armadne oblasti oznachila kot spodrsljaj take vrste, da je potrebno uveljaviti politichno odgovornost.

Predlagatelj oziroma Milosh Mikeln je v obrazlozhitvi predloga dejal, da bi bila potrebna strozhja kazen, che ne bi ti vechkrat izjavil, tudi na sestankih urednishtva, OO ZK in zbora delavcev, da chlanka nisi smatral za spornega. To pomeni, da se nisi zavedal sramotitve oborozhenih sil, ki je v chlanku objektivno podana, kot je izjavil javni tozhilec SRS, oziroma nesprejemljivega odnosa do SLO, kot je ugotovilo vojashko poveljstvo. Ker tega prekrshka nisi storil namenoma, je predlagatelj menil, da je opomin zadostna kazen.

Opomin ti je bil izrechen z 9 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdrzhanim glasom.

Sekretar OO ZK Chasopisnega podjetja Pavliha Egon Kashe.«

Na opominu je samo Kashetov podpis, nikjer zhiga OO ZK. Pa nich ne de, nisem birokrat. Meni je zadostoval Kashetov podpis. Opomin chuvam, saj ga nima vsak chlan bivshe ZKS, in je torej posebne vrsta dragocenost. She posebej pri srcu mi je Mikelnova (predlagateljeva) razlaga, zakaj sem bil kaznovan samo z opominom. Kajti ves chas je trobil naokrog, da sem vedel, kaj objavljam, in s tem krshil najin dogovor o tem, da mu bom pokazal vse sporne chlanke, tu mi pa prizna, da tega nisem objavil namenoma in da mi verjame, ko sem neprestano izjavljal, da chlanka nisem nikoli smatral za spornega...

 

Spet so me opravljali za vogalom

Cheprav je Upravni odbor Drushtva novinarjev Slovenije na prejshnji seji sklenil, da bo na naslednjo sejo UO povabil prizadete, tudi mene, me ni. Dne 7. decembra 1983 je bila seja UO DNS, na kateri me ni bilo, ker me nanjo niso povabili, zato smatram vse tisto, kar so na seji govorili o Pavlihi in o meni, za opravljanje za vogalom.

Na dnevnem redu te seje so imeli najprej sejo skupshchine Zveze novinarjev Jugoslavije v Skopju. Pod to prvo tochko so se lep chas prepirali o tem, kdo bo shel na sejo. Vsi so se branili te poti kot hudich krizha. Pod drugo tochko so ocenili minule Gorjupove dneve v Radencih. Pod tretjo tochko je bilo razno. Zanimivo je, da so o prvih dveh tochkah razpravljali 13 strani zapisnika, nato pa je 45 strani pod tochko razno posvechenih Pavlihi, cheprav so vedeli, da bodo razpravljali o njem, pa so ga vseeno vtaknili pod razno. Mislim pa, da so se bali, da bi iz dnevnega reda jaz zaslutil, da bodo razpravljali o Pavlihi, pa bi se neprichakovano pojavil na seji! Poglejmo, kaj so modrovali:

»Jak KOPRIVC: Mislim, da bi bilo danes koristno, da opravimo dolocheno izmenjavo mnenj v zvezi z gradivi, ki ste jih dobili oziroma s pobudami in odprtim pismom, ki ga je drushtvo novinarjev dobilo zadnje, cheprav je naslovljeno nanj. Predlagam, da opravimo tudi informativno izmenjavo o tem, kateri aktivi so zhe opravili razpravo o Pavlihi oziroma o nashi pobudi v zvezi s Pavliho in kateri ne. Mislim, da bi zadevo morali pospeshiti tam, kjer tega she niso napravili, da bi lahko UO na prvi prihodnji seji, in to v naslednjih 10 dneh, dokonchno razpravljal o rezultatih razprave v aktivih in zavzel tudi svoje mnenje.

Vanda SHKODNIK: Ali mi lahko poveste, za kaj gre, ker nisem informirana o tem.

Boshtjan PIRC: Aktiv Komunista tudi pravi, da ni dobil nashe informacije. Glavni urednik mi je rekel.

Bozhena BOMBACH: Vsi so pa brali Mladino. Tovarish Kunej nikoli nich ne dobi. She ni bil na eni seji upravnega odbora.

Jak KOPRIVC: Tovarishica Bozhena naj preveri, zakaj Komunist in tovarishica Shkodnikova nista dobila informacije. Odpiram razpravo. Ali niste prebrali teh stvari?

Lojze CAJNKO: Mi smo vcheraj razpravljali na aktivu. Menimo, da je temeljna programska zasnova chisto v redu. Res pa je, da se vchasih od nje oddaljijo, kakshen posameznik. Toliko v zvezi z odprtim pismom. Vsekakor pa mislimo, da je preshibka javnost dela, tudi v zvezi s Pavliho, in da se ponavadi v aktivih takrat zve, ko je kdo zamenjan. Zato bi morali zhe v zachetni fazi vsi aktivi vedeti, za kaj gre, kateri so tisti grehi, zaradi katerih je moral biti nekdo zamenjan ali kaznovan. Vsekakor menim, da je preshibka javnost dela. Vsaj aktivi in upravni odbor Drushtva bi moral kaj vech vedeti o stvareh. Ponavadi je tudi pavshalna obrazlozhitev, kakrshna je tudi v odprtem pismu. Verjetno smo imeli premalo informacij na razpolago.

Peter KAVALAR: Osnovna ugotovitev iz Celja je, zakaj ne izhaja Novinar. Che bi bile v njem te stvari objavljene, sodimo, da ne bi prishlo do marsikaterih komplikacij. Na osnovi gradiva, ki smo ga imeli do danes, v Celju menimo, da ni razloga za zamenjavo odgovornega urednika, ampak za drug ukrep.

Jak KOPRIVC: Nisem hotel o vsebini. To bo tochka na naslednji seji upravnega odbora. Hotel sem samo informacijo, kje ste te razprave opravili, kajti ochitno pismena komunikacija ne deluje. Che ima kdo pismena porochila, predlagam, da jih pustite pri tovarishici Bozheni. Zdi se mi, da se stvar predolgo vleche in da celo vrsto drugih zadev pushchamo ob strani.

Aleks SHTAKUL: Novinarski aktiv Televizije je obravnaval informacijo upravnega odbora glede Pavlihe. Vendar samo kot informacijo, globlje ni posegel vanjo z utemeljitvijo chlanov, da so premalo seznanjeni z razmerami.

Tomislav IVICH: Tudi na Koroshkem smo vcheraj razpravljali o tem. Podprli smo koncept Pavlihe, o drugih zadevah pa nismo podrobno razpravljali, ker so chlani menili, da imajo premalo informacij. Predvsem pa tudi zato, ker je bilo napisano, da bodo o tem she razpravljali na osnovni organizaciji Pavlihe. Na osnovi tega, kar smo danes dobili, se bomo temeljiteje pogovorili.

Marjan SEDMAK: Aktiv Dela je razpravljal tisti ponedeljek po Gorjupovih dnevih in sprejel soglasno stalishche, navzocha sta bila tudi glavni in odgovorni urednik, da se problem Pavlihe ne more reshevati z odstavitvami, da je kriterij za ugotavljanje polozhaja v Pavlihi urednishki koncept in da je treba predvsem zaostriti odgovornost izdajateljskega sveta. Smisel te ugotovitve je ta, da bi moral biti izdajateljski svet tisti, ki bi zagotavljal s svojo druzhbeno vlogo izvajanje urednishkega koncepta v Pavlihi, ne glede na osebna trenja, ki tam nastajajo.

Jak KOPRIVC: Res bi prosil, da ne gremo v vsebinsko razpravo in da v posebni tochki na naslednji seji razpravljamo o Pavlihi in o predlogih aktivov.

Janko TEDESHKO: Jaz moram biti malo bolj obshiren kljub tej pripombi, zaradi tega, ker je aktiv novinarjev v Kopru, ki ga sestavljajo aktiv novinarjev na Radiu, Televiziji, na Primorskih novicah in na dopisnishtvu Dela, menil, da je dnevni red za danashnji sestanek nepopoln. Ker sem dolzhan kot delegat predlagati mnenja in stalishcha novinarjev, bi predlagal, da bi vendarle danes obravnavali kot posebno tochko vprashanje Pavlihe in vse, kar je v zvezi z njo. Vse tri aktive sem obvestil o odlochitvi upravnega odbora na zadnji seji, tu sva dva delegata, jaz in tovarishica Mozeticheva, ki je tudi v upravnem odboru. Jaz sem povedal, kako ste glasovali, potem se je razvila zelo shiroka in temeljita razprava, pogojena prav gotovo tudi s pismom in z vsemi dodatki v pismu, intervjuju v Mladini itn. Moram rechi, da novinarska baza, che se lahko tako izrazim, ni odobravala glasovanja na upravnem odboru in je sprejela popolnoma drugachne sklepe okoli celotne zadeve. Ker so me zadolzhili, da preberem neka stalishcha, bi jih prebral.

Prvich, gre za stalishche novinarjev Primorskih novic, urednishki odbor Koper, do uresnichevanja razchishchevanja vsebinske zasnove Pavlihe. Novice imajo she eno vejo v Novi Gorici in tam ne vem, kako so se odlochili.

Takole so zapisali:

"Menimo, da je Pavliha humoristichen in satirichen chasopis, kot ga slovensko bralstvo potrebuje. Ne strinjamo se z ugotovitvami, da je malomeshchanski, da blati. Takshen, kot je, je potreben druzhbi, ki je zdrava in se zna poshaliti na svoj rachun in v kateri je vse manj tabujev. Ne strinjamo se z ocenami, da je potrebno vnashati vech chistega humorja in izvajati korenite posege v rubriko Veritas, saj bi to pomenilo otopiti satirichno ost. Ker upravni odbor ugotavlja, da so nekateri prispevki, ki so bili objavljeni mimo vednosti ali proti odlochitvi glavnega urednika, pa po odlochitvi odgovornega urednika, predlagamo, da chastno razsodishche te primere razishche, ker bi kritika neke zasnove oziroma njenega izvajanja morala temeljiti na argumentih.

Stalishche glede predloga, naj bi chastno razsodishche obravnavalo te sporne chlanke, je tudi stalishche novinarjev Radia.

Che prihaja v urednishtvu Pavlihe do razhajanj med glavnim in odgovornim urednikom, bi morali zadevo razchistiti znotraj redakcije, saj za to obstajajo dogovorjene poti. Od zunaj je pretezhko soditi, katera zasnova je ali bi bila boljsha. Nashe mnenje je, da je takshna, kot jo je moch razbrati iz chasopisa v zadnjem obdobju, ustrezna in na svoj nachin prispeva k ustvarjalnemu razreshevanju problemov v nashi druzhbi. Ker dobiva vprashanje Pavlihe shirshe razsezhnosti, se velja zamisliti nad tem, kam to vodi. Imamo vtis, da se k temu pritika vrsta shirshih vprashanj, povezanih s koencidentnim dogajanjem v nekaterih drugih slovenskih redakcijah, ki bi jih morali reshevati v novinarski organizaciji. (To se nanasha na tisti del pisma, ki govori o problemih Tribune in Teleksa. Novinarji tudi zahtevajo, naj bi ti dve vprashanji prishli na dnevni red upravnega odbora.) Ochitna polarizacija mishljenj, do katere prihaja med slovenskimi novinarji, izvira iz dejstva, da je predsednik drushtva novinarjev Slovenije hkrati tudi profesionalni politik in nosilec odgovornih politichnih funkcij. Gre za objektivno razlichnost druzhbene vloge novinarja in politika, ki je ni mogoche zdruzhevati."

Ta zadnji odstavek so zapisali s to pripombo, da ta razprava ne bi smela biti v kontekstu Pavlihe, ampak na eni od naslednjih sej upravnega odbora. Kot sem zhe prej rekel, so novinarji Radia tudi na shiroko razpravljali in izlushchili enoglasno ugotovitev, naj bi chastno razsodishche ugotavljalo odgovornost oziroma kritiko delovanja pisanja odgovornega urednika pri Pavlihi.

Kar se tiche pisma in dodatka k pismu, pa takole: v pismu podpirajo tisti del, ki se nanasha na Teleks, Tribuno in Pavliho, kajti menijo, che obstajajo problemi pri Tribuni, Teleksu, pri Pavlihi smo vedeli za probleme, da jih je treba obravnavati na upravnem odboru. Dokaj soglasno so bili novinarji proti temu, da bi se ustanovila sekcija za razvijanje angazhiranega novinarstva. Vechina novinarjev meni, da zhe obstajajo oblike in mozhnosti takshnega delovanja v okviru drushtva novinarjev.

Sonja ZHNIDARSHICH: Aktiv Radia Ljubljana je o tem razpravljal na sestanku pred priblizhno 14 dnevi. Na njem smo ugotovili, da je premalo informacij, da bi aktiv lahko zavzel do teh vprashanj dokonchna stalishcha. V tem razdobju smo prejeli naknadne pismene informacije, nash predsednik Marjan Krishelj pa mislim, da se je tudi dogovoril s tovarishem Seligerjem, da bi se udelezhil nashega sestanka.

Vladimir KREJACH: Zavzeli smo stalishcha do vseh treh odprtih vprashanj: o razmerah v Pavlihi, posebej o pobudi za ustanovitev sekcije in posebej o odprtem pismu. O razmerah v Pavlihi aktiv zavzema stalishche, da je bil postopek za razchishchevanje zadev neustrezen zhe od vsega zachetka. Informacije o tem niso bile popolne, da bi lahko zavzeli prava stalishcha. Zavzemamo se za celovito preuchitev stanja v Pavlihi po veljavnih samoupravnih poteh. Shele potem bi lahko zacheli z nadaljnjimi postopki.

Drugich, prav glede na nepopolno informacijo o delu in vodenju odgovornega urednika Bogdana Novaka ne podpiramo pobude za zachetek postopka za njegovo razreshitev.

In tretjich, menimo, da bi morali spore, nesporazume in druga nerazchishchena vprashanja chimprej do kraja analizirati in jih reshiti v interesu Pavlihe, predvsem pa v skladu z vlogo in odgovornostjo novinarjev. Pri tem naj bi uposhtevali statut in druga dolochila drushtva novinarjev. Reshevanje problema naj gre skratka svojo pot, saj ima drushtvo za to vse potrebne mehanizme, med drugim tudi chastno razsodishche. Posamezni akterji pa naj bi v tej zadevi izprichali svojo poklicno in politichno angazhiranost ter odgovornost.

Jak KOPRIVC: Postajam popolnoma obupan, ker sem prosil samo za informacije, kje smo. Izrazito sem poudaril, da bi o tem razpravljali na posebni seji upravnega odbora, najkasneje chez deset dni. Vi pa trdovratno silite v vsebinsko razpravo.

Zoran BILODJERICH: Pozdravljamo tako pot razreshevanja, ki smo jo v zadnjem chasu brali. Vendar nihche nas ni sprasheval, ko so postavljali ta koncept Pavlihe, in se sprashujemo, zakaj potem takshna pot. Imeli smo premalo informacij, da bi se lahko odlochali in sprejemali trdna stalishcha o tem, ali je na tej ali oni strani resnica. Zato menimo, da bi morali prelozhiti razpravo o tem, ali naj Bogdan Novak odstopi s tega mesta ali ne, dokler nimamo popolnejshe informacije in dokler vsi novinarski aktivi ne razpravljajo o tem. V informacijah, ki smo jih dobili, se ne kazhe, kje se ne drzhe vsebinskih zasnov. Ocene so bile zelo pavshalne. Tudi informacija izdajateljskega sveta je stara in precej sploshna. So nasprotja v Pavlihi, ki jih je treba razreshiti, vendar moramo imeti za to vech chasa.

Boris CIPOT: Zavedlo nas je, kar pishe v vabilu, da moramo priti z izoblikovanimi stalishchi. Na osnovi informacije izdajateljska sveta, intervjuja Bogdana Novaka v Mladini, se je razvila kar precej ostra razprava, ki je dala precej stalishch, mishljenj in sklepov. Naj preletim samo nekatere, ki so za danes najpomembnejshi. Menimo, da je bil Pavliha pred prihodom Bogdana Novaka prazen, brez vsebine, brez izraza. Njegov prihod se je kmalu opazil na straneh Pavlihe, ki postaja kritichen, oster, toda poshten. Tak koncept dokazuje tudi dvig naklade. Koncept Bogdana Novaka poznamo, poznamo pa tudi Mikelnovega, kot ga je na straneh Mladine predstavil Novak. Chlani aktiva menijo, che je to res Mikelnov koncept, so rajshi za zasnovo, ki jo predstavlja Novak. To se pravi ostro, satirichno in humoristichno opozarjanje na osnovne probleme in pojave, ne zamizhati pred problemi, vchasih se tudi komu zameriti, toda biti del dogajanja.

Menimo, da mora upravni odbor ugotoviti, ali hoche do sedanjih problemov in pojavov neopredeljen chasopis ali pa chasopis, ki bo stalno hodil nekako ob robu, toda po nachelih samoupravnega socializma.

Aktiv odlochno odklanja pobudo o oblikovanju nove sekcije. Menimo, da je za to poklicano samo drushtvo, ne pa posebej sekcija. Menimo pa, da slovenski novinarji niso zadovoljni z vsebino drushtva, kajti drugache do pobud za oblikovanje sekcij ne bi prishlo.

Pot, ki jo je ubralo Drushtvo novinarjev Slovenije, po nashem mnenju je vse prej kot sprejemljiva: chloveka, v tem primeru Bogdana Novaka, najprej obdolzhimo in mu prilepimo nekaj tezhko odlepljivih etiket, on pa naj se potem brani. To je dalech od demokratichnega pristopa in v DNS si takshnih kiksov ne bi smeli privoshchiti. Nashi chlani so tudi mnenja, da danes ni chas opredeliti se za Novaka ali proti njemu. Zahtevamo, da se razprava po aktivih she podaljsha, chlani pa dobe v vpogled tudi Mikelnov koncept, ker che je podoben tistemu, ki ga je v Mladini predstavil Novak, smo raje za Novakov koncept. V tej zvezi smo se pogovarjali tudi o informiranosti Pavlihe.

Drushtvo se mora opredeliti do vsebinskega koncepta Pavlihe. Toda pomurski novinarji so mnenja, da mora koncept izrazhati dejanske tezhnje in potrebe tega novinarstva v Sloveniji.

Boris LENICH: V primeru Pavlihe so nashe ugotovitve zelo podobne, kot so bile povedane, da premalo poznamo razmere v hishi. Zato menimo, da je prav, da se najprej uredijo in razchistijo zadeve tam, in na osnovi gradiv, ki jih imamo danes pred seboj, se bomo naprej opredeljevali.

Valter SAMIDE: Aktiv Mladinske knjige prav tako meni, da je premalo dokumentacije na razpolago, da bi se lahko odlochali za tak ali drugachen program. Najprej naj bi te stvari uredili v urednishtvu in prek izdajateljskega sveta.

Drago RUSTJA: Iz dnevnega reda za danashnjo sejo ni bilo razvidno, da bomo razpravljali o tem. Sestanek imamo sklican za ponedeljek in bomo za naslednjo sejo pripravili stalishcha.

Andrej ULAGA: O tem she nismo posebej razpravljali. Bomo pa te dni na osnovi gradiva. Smo pa posebej razpravljali o peticiji.

Tanja REJC: Mi smo razpravljali o obeh problemih in zavzeli naslednja stalishcha:

Aktiv podpira urednishki koncept, v spornih zadevah v zvezi z izvajanjem urednishke politike pa zahteva natanchnejsho informacijo. Kar zadeva pismo, so bila mnenja deljena. Tako chlani, ki so pisali, menijo, da so ubrali pravo metodo, ostali pa so jih opozarjali na to, da bi morali najprej izkoristiti mozhnosti v okviru aktiva. Soglasje so chlani aktiva dosegli v tem, da je treba v okviru drushtva novinarjev razvijati aktivnosti za razvoj samoupravnega novinarstva, ki so bile sprozhene v glavnem zhe v programu dela in niso bile zadovoljivo uresnichene. Podpisniki pisma so se pripravljeni v tem smislu bolj angazhirati. V nadaljnji razpravi o vsebini odprtega pisma je bila skupna tudi ugotovitev pomanjkljive medsebojne informiranosti znotraj drushtva novinarjev. Zato aktiv CHGP Kmechki glas daje pobudo vsem aktivom, da prek samoupravnih organov v sredstvih javnega obveshchanja skushajo zagotoviti financhno podporo za normalno delovanje drushtva na tem podrochju. Nash aktiv bo to storil takoj. V razpravi so nekateri chlani aktiva menili, da funkcije, ki jih ima predsednik drushtva novinarjev Jak Koprivc, niso zdruzhljive. Zato aktiv novinarjev daje pobudo upravnemu odboru, naj o tem razpravlja.

Milosh Mikeln: Che so ta porochila konchana, mi dovolite, nepovabljenemu na to sejo, da pet minut izrabim vasho pozornost. Nash delegat v vashem odboru se posvetuje s svojo bazo vsaj toliko, da pove, kakshni sestanki so. Pokazal mi je to vabilo in sem nepovabljen prishel, ne da bi prej vprashal predsednika ali tajnika, che to smem.

Informacija, ki ste jo dobili, je poskushala pokazati, kolikor je bila pripravljena s Seligerjeve in moje strani, to je bil tisti dodatni del, ki ni bil v zapisniku oziroma po seji upravnega odbora, kdaj so se nesoglasja v Pavlihi zachela in na kakshni osnovi. Iz teh porochil danes slishim, da je na oblikovanje stalishch ali sploh na mnenje o Pavlihi, na vashe sodbe o tem v veliki meri vplival Novakov intervju v Mladini in informacije o tem, ki so se shirile tudi drugache v novinarskih krogih. Zaradi tega bom moral tudi nekaj o teh stvareh rechi.

Koncept, ki naj bi ga jaz po Novakovih izjavah v Mladini zagovarjal, namrech da je to literarni humoristichni list, ki se izogiba ostrim problemom itd., je podtikanje in izmishljotina. Ves chas, kar sem pri Pavlihi, nisem niti kritiziral na sejah redakcijskega odbora, v osebnih stikih niti preprechil objave nobene od osti, ki so bile nekatere zelo ostre, naj so se pojavljale na karikaturah, ki jih ponatiskuje jugoslovanski tisk, naj so se pojavljale v satirichnih parolah, ki jih imamo ponavadi na prvi strani v raznih oblikah. Uprl sem se pa in skushal v devetmesechnih debatah, demokratichnih, Novaku razlozhiti razliko med satiro in opravljanjem, obrekovanjem, na povsem konkretnih primerih. Kritiziral sem, recimo, da smo objavili, da so chlani Slovenske akademije znanosti in umetnosti novopecheni chastihlepnezhi. Kritiziral sem tudi, da smo objavili, da se bo bezhigrajski zhupan s sluzhbenim avtom vozil na obiske k sorodnikom v Ilirsko Bistrico. To je bila drobna vestichka, in sicer, da so povabili na proslavo obchinskega praznika delegate iz Ilirske Bistrice, cheprav niso pobratena obchina, pach pa so jih povabili zato, da se bo potem zhupan lahko vozil na obiske k sorodnikom, kajti bezhigrajski zhupan je baje v Ilirski Bistrici doma. Torej objavili smo, da se bo nekdo s sluzhbenim avtom vozil po polprivatnih poteh. Bil sem zoper to, da smo objavili, da so v IMV dajali avtomobile zastonj ali po smeshno nizkih cenah, ne da bi imeli za to dokaze. Ko sva se potem z Novakom odpeljala v IMV in se je poslovodni odbor s predsednikom in drugimi na chelu tega koncerna dve uri z nama pogovarjal in so nama razlagali, kako to gre, so nama povedali med drugim, takrat so imeli na razpolago polletne obrachune, da so v letoshnjem prvem polletju zmanjshali izgubo z lanskih 160 na letoshnjih 30 milijard, che se prav spomnim. To je povzrochilo zelo napeto vzdushje v kolektivu in je vseh 6000 delavcev v IMV planilo pokonci, ko smo ob teh odrekanjih, ki so se jim morali podvrechi, objavili v Pavlihi, da IMV deli avtomobile zastonj ali pa jih daje po smeshno nizkih cenah. Ne samo zaradi tega, kar so nam povedali potem, ampak zaradi samega nachina, da se taka rech objavi, sem bil proti temu. Samo za take stvari je shlo.

En sam politichni problem je bil, problem politichne ostrine ali neostrine, in sicer karikatura, ki smo jo imeli na prvi strani. V sami zamisli je bila zelo dobra. Shlo je za kup mravelj, ki so nekaj delale, v sredini pa lezhi velik murenchek, na kitaro brenka in poje tisto znano, ki jo ima mladina zelo rada in jaz tudi: "Delam, delam, delam kot zamorc."

Ampak na tisti karikaturi je bilo narisanih kakshnih sto mravelj, chrne mravlje so delale, rdeche mravlje pa so imele bich v rokah ali pa so promet urejale, ukazovale itd. Zaradi tiste karikature sem bil uzhaljen, kajti poznam ogromno rdechih mravelj, ki poshteno delajo, in poznam ogromno chrnih, ki zhivijo z raznimi rentami, z nedelom, sovrashtvom itd. To je bil edini problem kritichne ostrine druzhbene satire, ob katerem smo se spopadli. Vse drugo je bilo na ravni stvari, ki sem jih prej pripovedoval: novopecheni chastihlepnezhi, zhupan, ki se bo baje vozil itd.

Imeli smo tudi druge stvari na ravni kritiziranja osebnih napak. Seznam ljudi, spet je bil IMV vpleten, ki so dobili avtomobile, ki jih je IMV za dinarje prodajal, cheprav takrat dinarske prodaje ni bilo, med njimi je bil Zvone Dragan. Tisti seznam je Novak na seji pokazal in sem bil za to, da ga objavimo, ker so bila to dokazana dejstva. In imeli smo she nekaj takshnih primerov. Novakova trditev, da sem zagovarjal nekakshen koncept humorja, ki se izogiba druzhbenim problemom, je – povem to z zavestjo, kaj ta beseda pomeni v svoji definiciji – lazh. Ni se mi zdelo potrebno in se mi tudi she zdaj ne zdi potrebno slovenski javnosti dokazovati tega, da se izogibam ostrine. Kdor pozna moje tekste, to ve. V chasopisih so se zadnjikrat pojavljali shele kaki dve leti nazaj, prej dolgo chasa nich, drugache pa si lahko ogleda mojega Kljukca ali direkten prenos ali pa tudi, che je v arhivih televizije spravljeno, kar je bilo posnetih mojih tekstov, pa so potem prishli, tako kot zadnjikrat, na novoletno oddajo pred dvema letoma, ker so bili preostro druzhbeno kritichni. Seveda pa niso imeli nobene zveze z obrekovanji takih vrst, kot sem jih pravkar opisoval. Ni se mi torej zdelo potrebno in se mi tudi v bodoche ne zdi potrebno prati svojega imena v zvezi z obtozhbo, da smo hoteli nek literarni list, ki naj bi objavljal vice iz opere itd.

Tudi se mi ne zdi potrebno opraviti analizo o tem, ali Bogdan Novak ne zheli ali pa v resnici ne zna lochiti med satiro in obrekovanjem. Kdor si zheli o tem priti na jasno, naj prebere njegovo knjigo "Na drugi strani Ljubljanice". V njej je nekaj satire, v njej pa je tudi mnogo chisto navadnega obrekovanja.

No, te stvari sva razchishchevala potrpezhljivo, demokratichno, sedech v isti sobi, miza ob mizi, devet mesecev, dokler ni prishlo do tega, da smo pavshalno osmeshili JLA po manevrih Enotnost 83, ki so bili najavljeni jugoslovanski javnosti kot predstavitev najmodernejshih orozhij, mi pa smo objavili sliko teritorialca v uniformi s fracho v roki, s chimer smo sovrazhnika zaslepili, ker smo razbili shipe na kabinah avionov itn. Takrat pa nisem vech uporabil metode kritike takih tekstov po objavi, ampak sem svoj lastni chasopis zaplenil prvich v zhivljenju, ga umaknil iz prodaje. Natisnili smo nadomestne shtiri strani in jih razpechevali dan kasneje, ker ne dovolim na tem polozhaju takega smeshenja armade. Najbrzh je v JLA kot v vsaki drugi organizaciji mnogo pojavov, ki so vredni kritichnega razmishljanja. Po mojem mnenju je to najprej stvar resne kritichne analize v strokovnih chasopisih in revijah, lahko v posameznih primerih tudi satire. Mora pa biti naravnana na tiste konkretne pojave, ne sme pa to biti kar pochez smeshenje armade, ki nas hudichevo dosti stane in ki je zato tu, da nam bo she kdaj zagotovila neodvisnost, che bo to potrebno. To je sodu izbilo dno. Nato je vso zadevo obravnaval izdajateljski svet, ki se v oceno odgovornosti ni spushchal. Dobil je pa pismi, iz katerih so bili citirani odlomki, pismo javnega tozhilca SRS in pismo poveljnika vojne oblasti. Kljub temu izdajateljski svet o ugotavljanju politichne odgovornosti ni razpravljal. V informaciji, ki smo vam jo poslali iz Pavlihe, pa se vidi, da je o tem v nekem smislu razpravljala osnovna organizacija zveze komunistov pri nas, ki je Novaku za to izrekla opomin. Najbrzh bi bil predlog za kazen strozhji na osnovi kvalifikacij, ki sta jih dala poveljstvo vojne oblasti in javni tozhilec, ampak Novak je izjavljal, tudi javno, da tistega chlanka niti toliko ni smatral za problematichnega, da bi ga pokazal glavnemu uredniku, preden ga objavi. To smo mu verjeli in ocenili, da ni namenoma sramotil oborozhenih sil, zaradi katerega bi lahko javni tozhilec sprozhil postopek.

Iz razpolozhenja, ki ga je chutiti v krogih slovenskih novinarjev in ki je bilo tudi danes tu izrazheno, ki se vidi tudi v tem pismu, o katerem tu razpravljate, se zrcali na dolochen nachin tudi druzhbena kriza, v kateri smo, zrcalijo se pritiski, ki so jim novinarji izpostavljeni, in to isto razpolozhenje je vplivalo tudi na razpravo o teh zadevah v Pavlihi. Bogdan Novak je postal neke vrste zhrtev. Prispeval je k temu s tem, da je meni prilepil z lazhjo, javno objavljeno, koncept, ki ga nikdar nisem v Pavlihi zagovarjal in ki mi ga nihche, ki moje delo pozna, ne prisoja. Tisti se chudijo in me sprashujejo, kaj mi je zdaj, na stara leta. To razpolozhenje se hrani tudi iz nekaterih, po moji oceni, napachnih, zgreshenih ali pa slabo zastavljenih akcij urejanja zadev na podrochju novinarstva. Ena od teh je po mojem mnenju Teleks, toda to je stvar drugih. Skratka, drugo z drugim, Novak je v tem primeru postal zhrtev. To avreolo si je z vsemi mochmi, kolikor jih ima, prizadeval she bolj razsvetliti, da bi postala slovenski javnosti chimbolj znana, in jaz ne bom – kot sem zhe rekel – v javnosti skushal te njegove avreole unichiti, ne bom pa mu je tudi skushal utrditi. Ne bom prispeval k temu, da bi postal muchenec. Razglasha se za borca za svobodo tiska, che pa bodo poshteno povedali ljudje iz redakcije Pavlihe, bodo morali to, kar sem tu danes povedal, potrditi. Niti enkrat ni shlo za svobodo tiska, ampak je shlo za svobodo obrekovanja. Zdaj si lahko vsak sam izrachuna, kaj to ravnanje je: ali gre za svobodo tiska ali za svobodo obrekovanja, kateremu sem se uprl.

She enkrat moram povedati, celoten postopek, ki izvira iz delegatske ureditve tega upravnega odbora, se mi zdi rahlo smeshen. Che bi sedel v neki redakciji kjerkoli, na radiu, televiziji, v Kopru ali Murski Soboti, pa bi mi poslali tako pismo, bi rekel, naj se to tisti zmenijo, ki se jih stvar tiche. Zato je bila reakcija, ki ste jo tu povedali, popolnoma normalna in razumljiva. Vsaka druga bi bila rahlo chudashka.

Da pa se ta postopek ne bi vlekel v nedogled naprej, kar se mu zdaj obeta, vam bom olajshal delo s tem, da vam sporocham, da bom ob nekem okroglem datumu, recimo 10., odpovedal delovno razmerje s chasopisnim podjetjem Pavliho. V zvezi s tem bi vam rad dal she nekaj predlogov, ker je upravni odbor ustanovitelj Pavlihe in bo najbrzh moral o teh stvareh she razpravljati. Che se prav spomnim, v aktih CHP Pavlihe pishe, da je odpovedni rok od 30 dni do 6 mesecev. Predlagal bi srednjo varianto, ki bi se jo dogovorili na delavskem svetu Pavlihe in v izdajateljskem svetu, mogoche tri ali dva meseca in pol. In ker mi bo mogoche kakshen chas preprecheno opravljati dolzhnosti – imam neko tezhjo bolezen – predlagam, da bi zhe danes razmislili o tem pa na prihodnji seji, na kateri naj bi bilo dokonchno govor o tem, tudi sklepali bi o tem, da bi za vrshilca dolzhnosti direktorja CHP Pavlihe imenovali zdajshnjega pomochnika direktorja Sveta Varshka. On je po organizacijski, gospodarski in strokovni plati in usposobljenosti kos temu poslu.

Vanda SHKODNIK: Pa politichno?

Milosh MIKELN: Hkrati bi predlagal, da bi za vrshilca dolzhnosti glavnega urednika Pavlihe in Superpipa imenovali Bogdana Novaka, dokler se stvar ne bo drugache razchistila, da bi pa za vrshilce dolzhnosti glavnih urednikov vseh drugih edicij Pavlihe, to je Antene, kjer je zhe zdaj glavni in odgovorni urednik Lucu, potem je she Meh za smeh, razne obchasne pratike in druge take izdaje, imenovali zdajshnje odgovorne urednike za to prehodno obdobje. Bojim se namrech, da bo tezhko najti na hitro novega direktorja in glavnega urednika za to podjetje, jaz pa nisem pripravljen biti na tem mestu vseh 6 mesecev, kolikor jih dolocha skrajni mozhni rok, ampak zhelim v krajshem chasu iti. Mogoche vam je jasno iz tega, kar sem pripovedoval, da razmere niso take, da bi si zhelel she dolgo biti tam. In zato bi bilo zelo dobro, da bi razmislili o teh vrshilcih dolzhnosti za ta chas, da se zagotovi normalen potek dela. Che bi bilo to normalno prenehanje delovnega razmerja, da bi mi potekel mandat ali bi bilo to v soglasju, sodim po mojih pojmovanjih, da dosedanji chlovek, ki je na chelu neke delovne organizacije, poskrbi za svojega naslednika. To ni normalno in zato v tem primeru tega ne bom storil, in upam, da tega ne boste razumeli, kot da nisem v celoti opravil svojih dolzhnosti. To bo prepushcheno upravnemu odboru in kolektivu Pavlihe. Shtudirajo se razne mozhnosti, seveda gotovo ljudje, ki najbolje Pavliho poznajo, ker so bili v izdajateljskem svetu, recimo dolga leta Seliger, ampak je ta na drugi dolzhnosti, kjer ga ne bodo spustili, potem Koroshec, tega najbrzh tudi ne bodo spustili, in Slavko Fras se je na zadnji seji izdajateljskega sveta zelo poglobil v problematiko odnosov in procesov v Pavlihi in bi bil mogoche primeren kandidat. Toda to so samo sugestije.

Samo she eno ilustracijo bi povedal, zakaj prosim za imenovanja vrshilcev dolzhnosti in za chim krajshi odpovedni rok. Ko smo obravnavali te stvari, predvsem to zaplenjeno shtevilko in she prejshnje zadeve, je prishlo do takih dogodkov. Dogovorjena sva bila z Novakom, tako kot z vsemi drugimi uredniki publikacij v hishi, da mi vse chlanke, ki pridejo v moj delokrog, prinese pokazat. She danes sem mnenja, da je to za satirichni list najpametnejshi in edini mozhni nachin. Na seji redakcije, kjer smo obravnavali smeshenje armade, je Novak izjavil in to isto ponovil na zboru delavcev vsega kolektiva, da glavni urednik ni opravljal svoje dolzhnosti, ker ni prebral celotnega chasopisa, preden gre v tisk. Ko sem v hishi povedal, da vendar vsi vedo, da sva tako dogovorjena, je rekel: "To je res, tako sva dogovorjena, ampak che bi vseeno vse prebral, bi pa preprechil ta dogodek v zvezi z JLA." Drug primer, na isti seji obravnavan: ko smo tisto shtevilko umaknili, sta prishla Novak in Sajovic v redakcijo, chesh kaj pa je. Povedal sem jima, da je shtevilka umaknjena, vsak sta vzela en izvod chasopisa in odshla. Na naslednji seji sta ochitala, zakaj glavni urednik ni sklical seje redakcije potem, ko je shtevilko umaknil, da bi pripravili nadomestno shtevilko.

Tega ne pripovedujem zato, da bi skushal prikazati v slabi moralni luchi Bogdana Novaka ali eventualno she Sajovica, ampak da bi ilustriral dejstvo, da si ne zhelim dolgo delati v teh razmerah. Iz teh ilustracij najbrzh razumete, da je to mojo zheljo vredno uposhtevati.

Glede samega koncepta Pavlihe, kot ga je Novak uresnicheval in kot sem ga uresnicheval jaz, odkar sem bil tukaj, pa je v urednishtvu Pavlihe stvar popolnoma jasna. V informaciji, ki ste jo dobili, je bila res nekoliko skopo razlozhena. Strinjali smo se glede tega, da ohranimo vso ostrino, ki smo jo imenovali vrhnji pas Veritasa. To so tiste ostre karikature in vse tisto, kar je najboljshega pri tem; da se ne odpovemo nichemur, kar je dosezhenega prostora za satiro, za najostrejsho druzhbeno kritichnost, da se nichemur temu ne odrechemo. Nismo pa mogli priti do soglasja o tem, da je treba iz tega taistega Veritasa izlochiti tisti najnizhji kvalitetni pas. To pa je tisto, kdo se bo kam s kakshnimi avti vozil, vsa ta razna ugibanja, ki so na ravni obrekovanj in po mojem izraz malomeshchanshchine, nekulturnega odnosa, primitivizma. O tem pa nismo prishli do soglasja. To je ves konceptualni problem Pavlihe. Zahvaljujem se za potrpezhljivost.

Marjan SEDMAK: Jaz bom tudi malo daljshi. Predvsem bi ugotovil eno stvar, in sicer, da se mi svojih sklepov ne drzhimo. Miki je zdaj tako govoril, da imam obchutek, da sem pravzaprav lump, in je upravicheno tako govoril. Razumem njegovo grenkobo in verjetno je bil nash namen na zadnji seji upravnega odbora prav to, da vidimo stvari takshne, kot so. Zhal se svojih sklepov ne drzhimo. Moram se z Mikijem strinjati s celim kupom stvari. V bistvu se strinjam z vsem, kar je povedal. Verjetno se vsi strinjamo, da ta humor, ki ga Pavliha goji, ne more biti kvalunkvistichen. Na nashi seji aktiva, na kateri smo razpravljali o tej zadevi, smo povedali ugotovitve, ki, mislim, da drzhijo. Recimo, da ima Pavliha pravico smeshiti generala, ki govori neumnosti, da pa nima pravice smeshiti obrambe, ker druge nimamo. Ta kvalunkvizem, ta puzhadizem, ki smeshi samoupravljanje, ne smeshi pa tistega, ki samoupravljanje zlorablja ali z njim manipulira. V teh zadevah se gotovo strinjamo.

Da pa bi nashli pameten odgovor na to dilemo, za katero vsi mislimo, da se res ne more reshevati samo z odstavitvami, da je to premalo, smo takrat rekli, da bomo imeli najprej pogovor po aktivih, in vechinoma smo jih imeli, in da bodo na tej naslednji seji tudi trije najbolj prizadeti, se pravi Seliger, Bogdan Novak in Mikeln. Tega sklepa nismo izvrshili. Tu se nekaj vrtimo in spet bomo rekli, da smo slishali samo eno stran, cheprav se z njo strinjamo itn.

Milosh MIKELN: Oprosti, slishali ste obe strani. Brali ste Mladino.

Marjan SEDMAK: Tudi, s tem, da se strinjam, da je imel Bogdan Novak diskusijsko prednost s tem, da se je ta intervju objavil, in to verjetno tudi ni fair. Samo, hochem nekaj drugega povedati. Strinjam se namrech tudi s tistim, kar je Miki prej povedal v zvezi s Teleksom. Pa ne bi zdaj o Teleksu govoril. Opozarjam na neko drugo dilemo. Na nashi seji aktiva je nekdo zelo dobro pohvalil javnega tozhilca, ki je ugotovil, da je stopnja shkodljivosti takshna, da ne bo sprozhil sodnega postopka in se poveri druzhbenim organom, da problem Pavlihe in te karikature reshijo. Zdaj smo pa mi v zelo chudnem polozhaju. Na eni strani imamo nekaj, kar se je dogajalo pri Teleksu, kar se je po mojem osebnem mnenju – o tem nismo razpravljali na aktivu – dogajalo povsem izven sistema, izven druzhbenih organov, in smo dosegli dolochene rezultate. Tu namrech opozarjam na dilemo. So bili dosezheni, nismo dosegli, ker nismo bili vkljucheni. Tu smo se pa zavzeli za druzhbeno verificiran postopek. Tovarish Muzhevich, zadnjich smo se pogovarjali o teh zadevah na vashi seji, ki je druzhbeno verificirani postopek...

Boris MUZHEVICH: Ja...

Marjan SEDMAK: ... ki je druzhbeno verificiran postopek, ki se dogaja v okviru predvidenih druzhbenih organov, izdajateljskega sveta in ustanovitelja, tu pa se vrtimo zhe mesec dni in smo prishli zdaj v polozhaj, da je direktor in glavni urednik odstopil. Se pravi ravno tisto, kar v bistvu nismo hoteli. Nasa maksimalna zhelja je bila, da glavni in odgovorni urednik najdeta skupen jezik in zachneta spet delati na urednishkem konceptu. Zdaj imamo pa zelo hudo odgovornost. Che bomo dokazali carju in vsem tistim, ki so bili prizadeti, da smo nesposobni za kakrshenkoli pameten sklep, potem bo kdo upravicheno rekel, da nismo zreli za delegatski sistem in samoupravljanje, naj se dela vse naprej po kabinetih itn. To pa je zdajle res najvechja dilema, ki jo imamo.

Boshtjan PIRC: Zdi se mi, da bi nam vsem olajshali delo, che bi tovarish Mikeln prishel zhe na prejshnjo sejo in stvari tako pojasnil kot danes. Osebno sem bil v polozhaju nekih formulacij kot tajnik drushtva. Zahvaljujem se ti, tovarish Mikeln, da si povedal izvor te informacije, ker v lastnem aktivu Pavlihe je bila ta informacija, ki s strani drushtva ni bila s podpisom dana ven, podtaknjena meni oziroma so nekateri kolegi obsojali, kako jaz lahko etiketiram nekatera dejanja v Pavlihi. Tega nisem samovoljno nikoli pochel niti ne mislim, cheprav sem vchasih zhe dozhivel podobne metode v istem listu ali pa v kakshnem drugem v zadnjem obdobju. Mislim na metodo podtikanja, obrekovanja. Chutim se sokrivega kot tajnik drushtva za to, da to tako pochasi teche. Chutim se sokrivega za to, da nismo mogli dati pravochasne, temeljite, celovite informacije. Pri tem moram odgovoriti kolegu Tomichu, ki sprashuje, kje je ta odgovornost. Ta je v financhnih nezmozhnostih tega drushtva, ki ne tiska in distribuira informacij, ne zato, ker jih ne bi hotel, ampak zato, ker jih ne zmore. Ali pa zato, ker nas je premalo skupaj, da bi se zmenili, na kakshen nachin to razreshiti, pa da je enkrat mir s tem. Izgubili smo celo obdobje razprav, ki so sicer lahko dragocene kot neka shola ali antishola, samo che smo s tem dokonchno izgubili glavnega urednika, potem je ceh za neinformiranost prevelik. Prosili smo, da bi posredovali celoten zapis izdajateljskega sveta, ki je meni najvech povedal o stvari, ker drugache obveshchen ne moresh biti, samo drushtvo ni bilo sposobno tega stroshka za vse aktive, kje shele za vse chlanstvo pokriti. Cheprav pravi kolega Mikeln, da ne zheli krepiti polozhaja ali avreole Bogdanu Novaku, vendarle ne vem, che s tem to ni objektivno storjeno. Mislim s ponujenim odstopom, kljub temu da vem, da ni prijetno v taki sredini delati. Sam sem zhe dozhivljal podobne sprejeme na tak polozhaj. Hvala.

Milosh MIKELN: To ni ponujen odstop. To je prekinjanje delovnega razmerja.

Vanda SHKODNIK: Nobenega razloga nimam Mikelnu ne verjeti in mislim, da ima prav. Na njegovem polozhaju bi verjetno popolnoma enako ravnala. Meni je samo zhal in bi prosila, che bi Mikeln le hotel she malo razmisliti o svoji prekinitvi delovnega razmerja v Pavlihi. Mislim, da bomo zelo, zelo tezhko nashli ustrezno nadomestilo na tem mestu za Mikelna.

Janko TEDESHKO: Jaz sem prej prebral stalishcha aktiva, zdaj bi pa rad nekaj svojega povedal.

Jak KOPRIVC: Tisto bi pa predlagal, da bi povedal na aktivu, ne tukaj. Mi smo do zdaj tu poslushali mnenja aktivov. Na zadnji seji sem imel obchutek, da smo tudi mi zelo soglasni v vsebinski oceni Pavlihe, v zavrachanju nekaterih resnih deformacij v izvajanju urednishkega koncepta Pavlihe, in mislim, da je bilo zelo jasno povedano tudi to, kakshne posledice prichakujemo v primeru, da kot drushtvo novinarjev tu ne bomo dosledni in zelo jasni v odnosu do dveh konceptov, ki se pojavljata pri urejanju Pavlihe. In prosim, da se nihche ne spreneveda in da nihche ne govori o tem, da je glavni vzrok za stanje, v katerem se nahajamo, pomanjkanje informacij. S polno odgovornostjo sem na zadnjem sestanku opozoril na mozhnost, da v takih razmerah in da v tako nedefinirani politichni in profesionalni podpori drushtva novinarjev Mikeln najbrzh ne bo vech pripravljen nositi odgovornosti za politichni in profesionalni profil Pavlihe. Na tisti seji sem ponudil tudi svoj odstop, ker sem jasno povedal, kakshna je moja pozicija glede Pavlihe in glede njegovega odgovornega urednika. Najmanj, kar bi kdorkoli izmed nas, pa tudi Jak Koprivc, prichakoval od vas kot chlanov upravnega odbora, upam, da tudi od vas kot kolegov in tovarishev, da bi na svojih aktivih tudi to verno prenesli. Tudi to mojo pozicijo, che ste zhe ploskali najrazlichnejshim kritikam na moj rachun in pritrjevali razlichnim pripombam o spojljivosti oziroma nespojljivosti moje funkcije. In che ste zhe tako skrbno nashli chas, in to zelo hitro, tudi za obravnavo odprtega pisma in vseh teh peticij, ne da bi se konsultirali s komerkoli v vodstvu drushtva novinarjev. Ne s predsednikom, ne s tajnikom. To pa je tudi neke vrste legitimacija in potrdilo, v kakshni poziciji se tu nahajamo.

Malo prej sem tu tiho prishepnil, pa moram zdaj jasno ponoviti, da tako bleshchechim cirkusom, kakrshnim prisostvujemo zadnje chase na nekaterih novinarskih pogovorih, she nisem prisostvoval.

Janko TEDESHKO: Ti si zdaj dal nekaj ugotovitev, ki so izraz subjektivnih pogledov. Kot chlan upravnega odbora sem glasoval za urednishki koncept tovarisha Mikelna na zadnji seji upravnega odbora in po sugestiji – mislim, da je bilo takrat glasovanje soglasno – naj bi shlo to ponovno v razpravo v aktive, sem se znashel v nemogochem polozhaju zaradi tega, ker je 80 chlanov aktiva, niso sicer vsi govorili, reklo, da je postopek, kakrshnega smo ubrali v upravnem odboru, nemogoch. Zato se mi postavlja vprashanje, ali naj kot predsednik aktiva in chlan upravnega odbora odstopim, ker so me enostavno postavili na lazh in so rekli, tako ne morem glasovati, se pravi, celoten postopek je bil neprimeren. Delno poznam delo tovarisha Mikelna, poznam tudi Novaka in njegovo delo in sem brez vechjih tezhav in ovinkarjenja rekel, da soglasham z njegovim konceptom. Vsi novinarji, ki so diskutirali na predlog upravnega odbora, so soglasno rekli, da prvich nimajo dovolj argumentov za tako razpravo in podpirajo koncept Bogdana Novaka, kakrshen se kazhe v podobi Pavlihe. To je stalishche aktiva novinarjev in jaz se sprashujem, kaj naj naredim, vendar je to mnenje baze.

Drugich, mislim, da je bila celotna razprava v zelo muchni atmosferi speljana, in ne vem, kam gre to drushtvo novinarjev. Bili smo tudi obtozheni, da smo roka CK. To so bile jasno izrechene obtozhbe. Lahko se prepiram, lahko tudi komu kaj zalucham v glavo v skrajni posledici, toda tako je mishljenje. Moral sem se presneto truditi, da sem rekel, da po mojem mnenju Mikeln pri Pavlihi ne more biti roka CK. Ampak ljudje tako mislijo in rechejo. In che jim dokazujesh, da to ni res, potegnesh kratko. Po mojem mnenju je to, kar je Novak v intervjuju povedal o Mikelnovem konceptu, lazh. Isto besedo sem uporabil. Zakaj Mikeln ni v Mladini odgovoril, che je to lazh, zakaj se ni javno opredelil proti?

Milosh Mikeln: Zato, ker mi je pod chastjo.

Janko TEDESHKO: Samo potem je treba to povedati. Jaz ne morem zdaj odgovarjati novinarjem, ki pravijo: morda je pa to res in verjamejo tistemu intervjuju. Skratka, v muchni atmosferi, ki se je zachela, kot so mi povedali novinarji, ki so bili tudi na Gorjupovih dnevih. V tej atmosferi se je vsa ta razprava zachela in moram rechi, da so bili vsi novinarji enotno proti nashemu postopku. Zato se osebno sprashujem, kaj ta upravni odbor dela. Mislim pa, da je zelo soglasno in dokaj argumentirano opredelil se za urednishki koncept tovarisha Mikelna.

Kar se tiche opredeljevanja do pisma oziroma kontakta z vodstvom, che bi bilo to pred enim tednom, desetimi dnevi poslano, bi tudi kontaktirali. Poslano je bilo v soboto, v ponedeljek in torek smo pa morali imeti te razprave, che smo hoteli javno govoriti o tem pismu. Tu je bila vechja stopnja enotnosti in smo rekli: pismo ja, v tistem delu, kjer govori, da je bilo treba postaviti vprashanje, che je, Teleksa in Pavlihe. Zahtevali so, da pride to na dnevni red upravnega odbora. Drugich, da zavrachajo takshno, jaz sem to imenoval provokacijo, ustanavljanje sekcij, kjer se bodo delili novinarji na dobre in slabe. To zavrachamo. Tisti del pisma pa, ki postavlja vprashanje Teleksa, pa je treba obravnavati. In to smo obravnavali v teh dveh dneh, poshta pa je prishla v soboto. Govorili smo o vseh mogochih tezhavah, od tega, da imamo tezhave tudi s tem, da se novinarji ne angazhirajo pri pozitivnih delih v drushtvu, strashno pa se angazhirajo zdaj za politichni pritisk in so bili soglasno proti. To je mnenje 70 do 80 ljudi.

Peter KAVALAR: Na tisti seji, na kateri sem jaz bil, nismo sprejeli sklepa, naj osnovna organizacija ZK obravnava to stvar. Takega sklepa ne moremo sprejeti. Jaz sem razpravljal o tem, da bi rad slishal stalishche osnovne organizacije zveze komunistov. Takega sklepa nismo sprejeli nikoli v upravnem odboru. Da bi mi partiji narochili, naj to obravnava, ni res.

Boshtjan PIRC: Mislim pa, da smo govorili o priporochilu, naj bi druzhbenopolitichne organizacije obravnavale zadevo.

Jak KOPRIVC: Bozhena, tukaj ste vi napisali sklep.

Bozhena BOMBACH: Pomota.

Janko TEDESHKO: She nekaj, che dovolish: glavna pomanjkljivost je v tem, da nismo imeli informacije, ki jo je zdaj dal tovarish Mikeln. Ko smo se opredeljevali za Mikelnov koncept, so rekli, kje je bil ta spor. Zato je tudi predlog nekaterih novinarjev, naj bi chastno razsodishche ugotovilo, ali so sporni primeri, ki jih omenja Mikeln iz Veritasa, res banalno zhaljenje neke osebnosti ali ne, in da se na tej osnovi izreche ukrep proti Novaku, Mikelnu ali komurkoli. Samo, mi teh elementov nismo imeli in resnichno je v tistem intervjuju samo Dragan, placha direktorja Kmechkega glasa pa kurjenje v CK. Se pa popolnoma strinjam s tem, da gre za osebna podtikanja, in to je banalizacija. Ker vsega tega nismo vedeli, smo bili postavljeni v smeshno vlogo mi, ne vi, tovarish Mikeln, ker smo morali opravichiti nekaj, chesar v podrobnosti nismo poznali.

Boris MUZHEVICH: V zadnjem chasu ne samo ob vprashanju Pavlihe, kjer tudi zhe dalj chasa sodelujem po delovni dolzhnosti in ker je obichajno, da se te stvari v oblikah podruzhbljanja ne reshujejo samo v okviru novinarskih vrst, ampak v nashih priznanih in dokazano dobrih oblikah, kot je izdajateljski, tiskovni svet itn., moram rechi, da sem se v zadnjem chasu znashel kdaj v hudih stiskah, da sem hotel dvigniti zhe kar obe roki in se pobrati. To ni defetizem in ni razlog za to, da ne bi s svojim znanjem in poznavanjem stvari se soochal s problemi, samo v resnici toliko stvari se je nakopichilo, da je na neki nachin tudi danashnja razprava izraz tega, chemur je nekdo rekel druzhbena kriza, stiska, ki se tudi v nashih vrstah kazhe. Kako se kazhe, je pa plastichen primer danashnja razprava.

K besedi sem se oglasil zato, ker bi rad prispeval k temu, da presezhemo to razpravo oziroma da sprejmemo dogovore, za katere bomo lahko chez mesec, dva rekli, da smo lahko demokratichno, odprto, javno celoten problem razreshili. Ko to govorim, se osebno strinjam s tem, da smo naredili mnogo spodrsljajev, pomanjkljiv, morda prevech lahkomiseln odnos smo imeli do postopkov, do javnosti, do prisotnosti nas vseh v razreshevanju stvari. Ne v zadnjih dveh mesecih, ampak zadnjih dveh letih, che ostanem samo pri Pavlihi. To si jemljem na dusho tudi kot chlan predsedstva republishke konference, se pravi organa najshirshega podruzhbljanja, ki je dolzhan glasno razmishljati in dajati pobude tudi za taka vprashanja, kot je Pavliha, cheprav tu ne gre za direkten odnos. Po mojem trdnem preprichanju se z vsemi shtirimi trudimo, sam se ne dajem v ta kosh, da bi ob jasnih vprashanjih in informacijah, preprichan sem, da so jasne, te zakrivali in iskali odgovore na povsem druga vprashanja, odpirali povsem druge teme, in to enako pomembne, che ne she bolj, kot je vprashanje pritiskov na novinarje, kot je zapiranje informacij, kot je dajanje nepopolnih informacij, neresnichnih informacij, kar vse pogojuje tak polozhaj novinarja, njegovo obnashanje, reakcijo, nestrpnost, da ne govorim o tem, da se vse skupaj spremeni v podtikanje in ne vem, kaj she vse. Mi nismo bili pripravljeni razpravljati o spornih chlankih, ki so bili takrat enako jasno prisotni kot danes, ko je o njih tovarish Mikeln govoril, nismo bili pripravljeni zavzeti jasnega odnosa do razlik v jasno predstavljenem enem in drugem konceptu Pavlihe. In ker smo poskushali glavni poudarek dati, to se je zdaj pokazalo v razpravah v aktivih, metodi, postopkom, javnosti, smo odmaknili razpravo na stranski tir, sprozhili smo ugodne razmere za odprta pisma, za alternativne poglede na delovanje novinarske organizacije, in tovarish Mikeln je prishel v polozhaj, ko pravi, da mora iti. Menim, da se lahko drugache dogovorimo. Nikomur ne ochitam, da so to zavestna hotenja, dalech od tega. Samo vztrajanje na taki metodi dela nas je pripeljalo v polozhaj, v katerem smo. To pa je zame zhe vprashanje odgovornosti vsakega izmed nas, ki tu sedimo. Ne glede na to, kako je kdo prenashal stvari v aktive in da se je vsa stvar tako izshla v tem hipu, kot se je tam, kjer so o vsem tem razpravljali. Ne ochitam in ne podtikam. Lahko o tem razpravljamo, lahko she sami dodatno poveste, kaj o stvareh mislite.

Ker si vsi zhelimo, da bi zadevo razchistili, predlagam, da celovito informacijo izdajateljskega sveta Pavlihe, kjer bodo tako vprashanja koncepta in odnosov v Pavlihi in vprashanje spornih stvari, vprashanja, ki jih je tovarish Mikeln predstavil, poshljemo novinarskim aktivom. O tem naj se aktivi opredele, kar ni sporno in kar nam je bilo tudi prej znano. Potem bi razpravljali na upravnem odboru drushtva novinarjev in se kot ustanovitelji Pavlihe odlochili o ustreznih posledicah, ki izhajajo iz ene ali druge ocene, take, kakrshno bomo dobili na podlagi celovitega vpogleda v polozhaj. Morda ne bi bilo slabo, samo ne vem, v kateri fazi, da ne bi spet kdo ochital, da se kaka podaljshana roka socialistichne zveze vmeshava v drushtvo novinarjev, vso stvar obravnavati na tiskovnem svetu. Mimogrede, sam sem zelo rad podaljshana roka CK v vseh tistih revolucionarnih sklepih kot komunist, ampak ne podaljshana roka, ki je mrtva. Predlagam torej tudi tiskovni svet, da ne bo padel v kakshno vmesno fazo, ki bo ocenjena kot onemogochanje razprav, zunanjih pritiskov in ne vem kaj. Predlagam, da zadevo po taki poti vodimo. Upam, da s tem ne zmanjshujem resnosti problema in da ga ne odlagam na neki vechni chas.

Tomislav IVICH: Strinjam se s tem, kar je tovarish Muzhevich rekel, da bi po tej poti verjetno lahko stvari reshili. Vprashujem pa ob tem nekaj, kar bi me zanimalo zaradi lazhje obravnave v aktivu. V tem dopisu, ki smo ga dobili pred to sejo, so sklepi seje zadnjega upravnega odbora, ki se ga nisem mogel udelezhiti. Pishe: hkrati daje pobudo za zachetek postopka za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka. Ali naj o tem tudi she razpravljamo na aktivih ali ne? To bi rad vedel, da ne bomo prihodnjich spet rekli, da o tem stalishcha nimamo, ker she nismo razpravljali.

Jak KOPRIVC: Upravni odbor mora bodisi stalishche ponovno potrditi ali umakniti.

Janko TEDESHKO: Stalishche odbora je znano, ker smo ga zhe sprejeli. Aktivi pravijo, da to nismo prav naredili.

Jak KOPRIVC: Potem pa lahko samo odstopimo vsi skupaj.

Peter KAVALAR: Prav pa nismo naredili, ker smo po proceduri tako naredili. To je bilo pa presenechenje na seji.

Jak KOPRIVC: Mislim, da ni potrebno zdaj stvar vrachati na tisto pozicijo. Za moje pojme smo dobili dovolj plastichno in objektivno informacijo. Che ta informacija nekaterim aktivom ni bila zadostna, je bilo dovolj mozhnosti, da zahtevajo she dodatne informacije. Nihche ni nobenemu aktivu preprecheval, da bi povabil she nekoga na sestanke, pa se to ni zgodilo, cheprav se to ni posebej zgodilo, cheprav sem posebej prosil, da bi rad obiskal v najkrajshem mozhnem chasu vse aktive. V Maribor sem bil povabljen, ko sem prishel na sestanek aktiva, ki je imel na dnevnem redu razpravo o Pavlihi, pa je bila potem, ko sem se pojavil, umaknjena. Prej sem namenoma rekel, ne sprenevedajmo se, tovarishi. In sam tudi prosim zdaj za besedo, che jo lahko dobim.

Zame je vse, kar se dogaja v zvezi s Pavliho, zame so pisma, ki jih zadnje chase pishejo nekateri nashi chlani in nechlani, vzporednega pomena. Izjemno pomembno je iskati odgovor na vprashanje, kje smo mi, kje je slovenska novinarska organizacija v tem trenutku in kako se odzivamo na aktualne izzive, profesionalne in shirshe druzhbene. Ali se bomo pustili znervirati, provocirati, ali bomo v teh provokacijah pomagali ali pa bomo resnichno iskali in si priborili v tej druzhbi mesto, ki nam pripada. Po ugledu, ki ga imamo, najvechkrat upravicheno, marsikdaj pa tudi neupravicheno, po poslanstvu, ki ga imamo, in po odgovornosti, ki jo nosimo pred bralci, gledalci in tudi pred zvezo komunistov, za katero nekateri smatrajo, da je skorajda zhe vnaprej problematichno omenjati jo.

Namenoma nisem skliceval posebnih sestankov, nisem uporabljal nikakrshnih drugih poti vpliva ali pritiskov, ko sem zvedel, da se je pojavilo odprto pismo drushtvu novinarjev, ki pa ga je drushtvo novinarjev prejelo zadnje. Vsi drugi so prej vedeli zanj, vsi drugi so o njem prej razpravljali kot drushtvo novinarjev oziroma njegov upravni odbor. Mislim, da ni sluchajno, da se v vseh teh razpravah poskushajo stvari prikazati ne kot vprashanje stanovske organizacije, ampak kot politichno vprashanje. Kot skonstruirano politichno vprashanje. Mislim, da ni nakljuchno, da je Bogdan Novak v vseh svojih akcijah po nashem sestanku, v vseh svojih javnih nastopih izrazito vztrajal na konfliktu med politiko in novinarstvom, med njimi in ljudmi iz politike, cheprav je vsem v Pavlihi jasno, mislim, da je po vseh razpravah, ki smo jih vodili tukaj, tudi nam, da tokrat v razreshevanju stvari v zvezi s Pavliho sploh ne gre zato. S tem pa nochem zanikati, da je bil Pavliha predmet neshtetih kritichnih pripomb v zadnjih dveh, treh letih v raznih telesih socialistichne zveze, v telesih centralnega komiteja, da so bile te pripombe dobronamerne, da se je vedno govorilo s stalishcha preprechevanja, s stalishcha pomochi tej redakciji. Tisti, ki so poshteni, in mislim, da so tudi v Pavlihi poshteni ljudje, se lahko spomnijo, koliko tovarishkih razgovorov je bilo opravljenih pri njih z njihove strani. Lahko se bodo spomnili, da sem tudi sam pred tremi leti vodil razgovor in sem v dolochenem trenutku celo branil Bogdana Novaka pred napadi iz vrst redakcije, iz vrst chlanov zveze komunistov v Pavlihi.

Mnogi se bodo spomnili, da smo imeli nekajkrat na seji komisije za agitacijo in propagando pri centralnem komiteju razprave o nekaterih tendencah, ki so bile zaznavne v nekaterih urednishtvih, pa tudi v urednishtvu Pavlihe. V teh razpravah smo posebej vztrajali, naj se ne sprejemajo prenagljene ocene, ampak naj se pogovore, opravijo analize, da ne bi na osnovi obchutkov sprejemali politichnih sklepov ali celo anatem za posamezne ljudi.

Prav je, da se spomnim tudi na to, da sem osebno dozhivljal ochitke nekaterih tovarishev iz novinarskih vrst, pa tudi politike, chesh da stvari prepochasi urejamo. Tovarish Goshnik je na srecho zhiv in je tukaj, prichakoval sem, da bo danes tudi kaj povedal o tem, on me je dvakrat javno izzval na sestankih v okviru centralnega komiteja, chesh da se stvari s Pavliho prepochasi in prevech nedosledno urejajo. Tisti, ki skusha danes dokazati, da je problem nastal chez noch, da je to nova muha politike, nov pritisk politike, preprosto nima prav. Tokratno razpravo o Pavlihi v novinarskem drushtvu smo zacheli na izrazito zheljo in zahtevo predsednika izdajateljskega sveta in glavnega urednika Pavlihe, ki sta ugotovila, da so se notranje razmere v Pavlihi tako zaostrile, da v sedanji kadrovski sestavi nihche izmed njiju ni vech pripravljen nositi odgovornosti za nadaljnji razvoj dogodkov in normalno perspektivo Pavlihe. Che je kdo prebral najnovejshe zapisnike, che je kdo prebral zapisnik seje izdajateljskega sveta, ki je bil na voljo v drushtvenih prostorih, in na zadnjem sestanku sem vse opozoril, da ga lahko preberete, potem lahko vidi, da je to, kar se dogaja v Pavlihi, zhe blizu anarhije in da bi verjetno tudi tisti delovni ljudje, ki zdaj morda mislijo, da se s Pavliho dogaja nekaj nezaslishanega, mislim delovni ljudje v novinarstvu, morali spremeniti mnenje oziroma morali priznati, da tu drushtvo novinarjev kot ustanovitelj ne more drzhati rok krizhem. Toda, to sploh ni pomembno. Pomembno je, da se tudi iz te epizode napravi nov politichni shkandal. Da se naredi iz normalne, profesionalne razprave znova politichna afera. Zakaj tovarish Novak tega ni jasno povedal v intervjuju? Zakaj tovarish Novak ni povedal jasno tistega, kar veva on in jaz? Da je zaradi imenovanja za shefa centralne redakcije odbil predlog, da bi shel isto leto za odgovornega urednika v Pavliho. Po konzultaciji z mano in po soglasnem mnenju, da je bolje, da ostane na Delu. Zdaj pa to dejanje prikazuje kot kazensko premestitev nekega borbenega pisca na neborbeno pozicijo, na pozicijo, kjer sploh ni mozhno pisati. Na te stvari chlovek resnichno ne more javno odgovarjati, ker so zdaj bom pa tudi jaz s polno odgovornostjo rekel, kot je rekel Mikeln – lazhi.

Janko TEDESHKO: Oprosti, mi smo prichakovali tvoj intervju kot nadaljevanje tistega, kljub temu, che so lazhi in podtikanja. Prav zaradi tega.

Jak KOPRIVC: To ti povej uredniku Mladine.

Janko TEDESHKO: Vsi so rekli: nihche ni odgovoril, se pravi Novak ima prav.

Jak KOPRIVC: Jaz osebno bom odgovoril potem, ker sem prichakoval, da bo kdo drug odgovoril. In ne chutim nobene potrebe, da bi se pred Novakom in pred komerkoli opravicheval in dokazoval, kakshna je moja pozicija danes, kakshna je bila vcheraj in kakshna she malo prej. Novak je meni vzel oceno, ki ni bila tochno interpretirana, oceno bojevitega in ne vem kakshnega novinarja, on mi seveda tega ne more vzeti, ker moji teksti iz dvajsetletnega novinarskega dela govore – v to sem trdno preprichan in upam tudi dokazati – tudi v Mladini, drugache. Pa naj on dokazhe, koliko resnichno bojevitih in koliko angazhiranih tekstov je on napisal.

V vsem tem, kar se dogaja, ne mislim, da gre za napad name. Novak je meni pripisal izjemne zasluge. Po tem, kakor me je zapisal Novak v svojem intervjuju, sem jaz resnichno lahko ponosen, ker totalno obvladujem ta upravni odbor, to novinarsko organizacijo in she kaj na Slovenskem. Seveda je ta isti Novak v dialogu z Mikelnom na izdajateljskem svetu mene v trenutku, ko je mislil ne vem kaj o meni, prikazoval in dajal za vzgled, kako bi moral delovati glavni urednik na Pavlihi. Ne vem, che sem v enem tednu oziroma v 14 dneh zasluzhil tako strahovite preskoke v ocenah tega nashega kolega, tovarisha Bogdana Novaka.

Kar zadeva pismo, pisanje peticij, to metodo odlochno odklanjam. Nich me ne vznemirja, ker mislim, da je zelo znachilno to, da je to pismo krozhilo najmanj shtiri tedne, che ne vech, po slovenskih urednishtvih ob najrazlichnejshih pritiskih, brez kakrshnekoli intervencije s strani drushtva novinarjev ali kogarkoli drugega v Sloveniji. Rezultat je zelo jasen: podpisalo se je 25 ljudi, ki tako ali drugache sodijo med klasichne nezadovoljnezhe. Moti me pa to, da take ocene nashega dela, polozhaja v novinarski organizaciji mirno sprejmemo kot nekaj dobronamernega, kot nekaj, kar moramo takoj uvrstiti na dnevne rede sestankov teh aktivov, vprashanje aktivnosti teh ljudi v njihovih arhivih. Pa vprashanje nashe odgovornosti! To bi moralo biti predmet sestankov na aktivih. Nihche od nas se ne more znebiti odgovornosti za polozhaj v aktivih. Kaj pa delajo aktivi v teh sredinah, od koder so podpisniki tega pisma? In po drugi strani, ali je normalno, da se takshno odprto pismo pojavlja v trenutku, ko poteka v aktivih najbolj odprta, mislim da tudi najbolj demokratichna razprava o enem izmed zelo pomembnih vsebinskih vprashanj v zvezi s Pavliho. Oni pa ob tem ustvarjajo neke nove resnice, nove napetosti in vtise, che ne kar ocene o nedemokratichnosti. To pismo se je pojavilo neposredno po razpravi o novinarskih izzivih v Rogashki Slatini. Neposredno po dialogu, ki sem ga tam vodil s tovarishem Kuljajem. In neposredno po najinem dogovoru, da se bomo usedli in razpravljali o teh vprashanjih she naprej. Tu ob najboljshi volji ne vidim vech dobre volje pri nekaterih tovarishih in tovarishicah, da bi v okviru tega sestava razpravljali o stvareh, pa che hochete, se tudi prepirali o njih. Tu je nekaterim ochitno v tem trenutku do tega, da stvari dramatizirajo, da ustvarjajo neke druzhbene napetosti, kot da jih ne bi imeli zhe sicer dovolj. Zavedam pa se, da tudi takih pojavov ne bi smeli podcenjevati. Ne da bi jim dajali prevelik pomen, ampak da bi se permanentno sprashevali, kje smo, kakshna je nasha pozicija, kaj se dogaja v nashih urednishtvih. Ali smo postavili v nashih urednishtvih, v aktivih, v urednishkih kolegijih, v osnovnih organizacijah na dnevni red vprashanje borbenega novinarstva? Ali smo postavili vprashanje kritichnega novinarstva, vprashanje pritiskov na novinarstvo? Poglejmo, kje so ti pritiski! Ali smo kdaj na upravnem odboru razpravljali o tem, o preprechevanju dela novinarjem, o nenachelnih kritikah tistih novinarjev, ki so kritizirali neke druzhbene pojave? Nashe chastno razsodishche se ukvarja z eklatantnimi primeri nesposhtovanja novinarskih pravic. Mi tega ne znamo izkoristiti v pozitivnem smislu. O vsakem pishljivem sestanku pishemo, o nashih ne pishemo v sredstvih javnega informiranja in ne povemo, kako se tolchemo za zashchito posameznih novinarjev v posameznih urednishtvih in aktivih. Bodimo vsaj objektivni, che zhe nochemo biti angazhirani in jasno opredeljeni na neki poziciji.

Tudi to, kar Tedeshko pravi, zahteva razpravo v drushtvu novinarjev in v osnovnih organizacijah zveze komunistov. Kaj pomeni zdaj takole diferenciranje? Na liniji novinarstva in partije? Kaj pa je zdaj to? Ali je zdaj apriori sumljiv tisti, ki deluje na liniji politike ZK?

Pa pri tem ne mislim, da je treba delovati na liniji ZK samo tako, da pishesh samo pozitivno. Prav linija zveze komunistov omogocha danes slehernemu novinarju veliko bolj kritichno pozicijo do druzhbenih pojavov in tudi do zveze komunistov kot katerakoli druga linija. To, kar pa tukaj le chlovek poslusha in zaznava, pa ni dalech – pa naj to kdo prizna ali ne – od tendenc, da se najprej v novinarski organizaciji, potem pa she kod drugod ustvarjajo pogoji za politichni pluralizem, klasichni politichni pluralizem strank, ne pa samoupravnih interesov. Mi nosimo tu svoj del odgovornosti in se ne moremo permanentno izgovarjati na neko demokratichno vzdushje v urednishtvih, na neko spontano vzdushje v redakcijah. Spontano vzdushje v urednishtvih je dostikrat tudi posledica nashe neaktivnosti in neustrezne politichne dejavnosti. Konec koncev bi se potem tudi jaz lahko skliceval na malo drugachno vzdushje v vseh teh urednishtvih, iz katerih ste vi, ki sem jih obiskal pred pol leta in kjer teh problemov nisem zaznaval. Kaj pa je to? Ali je to potem dvojna morala novinarjev? Eno govorijo, ko so sami, in drugo, ko pride nekdo s strani.

V zvezi s Teleksom. Glavni urednik Teleksa je sam poslal pismeno ostavko na svojo funkcijo potem, ko smo v urednishtvu Teleksa in v CHGP Delo opravili nekaj zelo resnih pogovorov, ne samo vsebinskih, ampak tudi materialnih, v zvezi s polozhajem na Teleksu. To je vsem znano, vsem, ki hochejo to vedeti, je na voljo tudi pisano gradivo. Vsi tisti, ki so lahko upravicheno zaskrbljeni nad tem, kaj se dogaja na Teleksu, bi lahko poklicali na Teleks ali v urednishtvo Dela in izvedeli, za kaj gre. Ne pa, da iz nekega pojava napravijo takoj dezhurno temo za politichne obrachune. Urednik Teleksa je odstopil potem, ko je dozhivel toliko in toliko kritichnih pripomb in ko teh kritichnih pripomb ochigledno ni bil pripravljen sprejeti, uposhtevati. Mislim, da je naredil najbolj poshteno, moralno in politichno najbolj odgovorno dejanje. S tem nochem rechi, da on morda v drugachnih razmerah ne bi bil prisiljen, da odstopi. Urednishtvo Teleksa je bilo soocheno s katastrofalnim podatkom, da je naklada permanentno padala. In she pada. V zadnjih treh mesecih je naklada padla za 3000 izvodov. Samoupravni organi, ne samo v tozdu Revije, ampak v CHGP Delo, so zacheli postavljati vprashanje, do kdaj bodo ob Delu kot politichnem dnevniku, ki zahteva participacijo za pokrivanje stroshkov, morali nositi del materialnih bremen tudi za Teleks, za katerega smo pa vnaprej proklamirali, da se mora sam potrjevati na trzhishchu ali pa propasti. Zato je bilo sklenjeno kot zadnji poskus, da se stvari na Teleksu uredijo, da se delno spremeni koncept Teleksa in da se ustanovi novo urednishtvo. Ta usmeritev je bila s pripombami, ampak vendarle, v konchni fazi sprejeta na izdajateljskem svetu in v skupshchini CHGP Delo. Ta izdajateljski svet je sprejel tudi predlog, da se bistveno spremeni urednishki sestav Teleksa pod novim vodstvom tovarisha Vilka Novaka. Vilko Novak, dosedanji dopisnik Dela v Parizu, je izjavil, da je pripravljen sprejeti vodstvo Teleksa samo pod pogojem, da ima vse mozhnosti, da vpliva tudi na kadrovski sestav Teleksa. In spet mislim, da je to ena najbolj normalnih poti, da tisti, ki prevzame najvechji delezh odgovornosti, vpliva tudi na sestav urednishtva, s katerim bo delal in uresnicheval svoj novi koncept. In iz tega se spet dela velik problem. Hkrati pa mi, novinarji, na neshteto mestih in v neshtetih chlankih kritiziramo to druzhbo nasploh, kako je neobchutljiva do posameznih pojavov neodgovornosti, kako ni pripravljena za slabo delo terjati tudi kadrovskih posledic, kako eni in isti ljudje z dobrimi in slabimi dosezhki ohranjajo svoje polozhaje itn. Ko pa nekateri elementi kadrovske politike, vkljuchno z odstopi in premestitvami, postanejo resnichnost v nashih vrstah, pa to izzove nezaslishane politichne in vsakrshne druge shpekulacije in etikete. To se moramo tudi enkrat vprashati.

V zvezi s Tribuno. Mladinska organizacija na univerzi, univerza in urednishtvo Tribune so se dogovorili za nekatere urednishke dogovore, ki so v dolochenem smislu najbrzh vplivali tudi na to, da Tribuna en ali dva meseca ni izshla. In to je spet vsa resnica v zvezi s Tribuno in njenim izhajanjem. Zdaj pa povejmo, ali res razen peshchice novinarjev, ki se tu kazhejo kot nosilci nekega edinega napredka, kot edini chuvarji demokratichnosti, nihche drug nima pravice do svojega mnenja, svojih razprav itn. Zhal imam vtis, da nekateri od teh podpisnikov preprosto demokracije ne razumejo drugache kot demokracijo zase. In moram she to povedati, da so bili na izdajateljskem svetu, ki je obravnaval vsebinska in materialna vprashanja Teleksa in tudi kadrovske spremembe, navzochi tudi podpisniki tega pisma. Nekateri so se oglasili z obrobnimi pripombami, nekateri pa sploh niso razpravljali. Zdaj pa tukaj delijo vesoljnemu slovenskemu narodu lekcije o demokratichnosti, nedemokratichnosti, uzurpacijah oblasti itn. Vprashajmo se tudi, kakshna je ta morala. Tam, kjer imash mozhnost, da povesh, ne povesh, potem pishesh pa pisma. Imash sestanek aktiva, molchish, potem pishesh pisma. Samo, to ni samo vprashanje, s katerim bi se moral jaz ukvarjati. Mislim, da je to vprashanje za vse nas.

In she to v zvezi z mano. Jaz kategorichno zavracham vse insinuacije, da je lahko chlovek drugachen ali pa problematichen zhe samo zato, che zapusti novinarstvo in gre na delo v neko drugo sluzhbo. Kljub temu sem tedaj, ko je bilo sklenjeno, da moram na politichno delo v CK, postavil tudi vprashanje, ali je potem she potrebno in normalno, da opravljam predsednishko funkcijo v drushtvu novinarjev. In moram rechi, da je bilo takrat mnenje, naj to ta mandat opravljam. Cheprav mi verjemite, da bi bil presrechen, che ga ne bi imel. Resnichno presrechen. Pa to ne pomeni, da bezhim od odgovornosti. Resnichno mislim, da bi bila to zame samo usluga Ne sprejemam pa argumentov, s katerimi nekateri rushijo moj sedanji mandat. Tega pa ne sprejemam.

Tone GOSHNIK: Nasha novomeshka komisija za agitacijo, tisk in informiranje pri medobchinskem svetu zveze komunistov je letos spomladi dala dve vlogi na ustrezno komisijo v centralnem komiteju. V vlogah smo s 16 dokumentiranimi primeri pokazali, kako konkretno gre za pobalinstvo, blatenje, obrekovanje in zhaljenje posameznih delovnih ljudi, ustanov, organizacij v shtirih dolenjskih obchinah, ki se v Pavlihi nachrtno ponavljajo zhe vech let. Ne samo IMV, tudi cela vrsta podobnih stvari. Moram rechi, da je po drugi intervenciji v zadnjih mesecih tega pobalinskega pisanja manj. Ker se pa odgovorni urednik tako krchevito naslanja na pozno pubertetnega dopisnika iz nashe pokrajine in mu je vse verjel, se je pokazalo, da to ni res. Ljudje, ki so zreli, proizvodni in politichni delavci, prosvetni delavci in vrsta drugih, povedo, da nimajo nich proti satiri, resni kritiki in nujno potrebnemu pisanju, ki ga sicer k srechi Pavliha v Sloveniji predstavlja. Vsak je pa proti osebnim zhalitvam, proti poniglavemu, brezdushnemu, nehumanemu zhaljenju, ki se ponavlja nachrtno she in she naprej. Na ustrezni komisiji sem dvakrat, mogoche malo bolj glasno povedal, da nam je tega chakanja tudi zadosti in zakaj bi ljudje morali, kljub vsem tezhavam danashnjega chasa, prenashati she zajebavanje iz Pavlihe, ki nima ne repa ne glave v nashem konkretnem primeru in ki je bilo zgresheno. To je zdaj boljshe. Kar pa danes slishimo, dovolite naslednjo misel. Marsichesa nisem vedel oziroma kar smo dobili na mizo, je zelo dragocena informacija, che pa drushtvo novinarjev in upravni odbor tu ne bo izrekel v imenu svojih chlanov, komunistov in socialistov tiste potrebne kritichne besede, boste chez chas morali govoriti o politichnem gangsterstvu, ki se danes kazhe v posameznih osebah in posameznih urednishtvih in na meji dovoljenega, primernega tej druzhbi. Shkoda, da je Mikeln zhe shel, dolgo se zhe poznava, moram samo njegov stavek potrditi: v nobenem primeru ne gre za svobodo tiska, ampak za svobodo obrekovanja. In che tudi ne bomo kot komunisti, kot socialisti, nashli energichne, tovarishke besede v zelo kritichnem chasu, potem bomo imeli opravka – pa se zavedam tezhe te besede in jo uporabljam nalashch – s konkretnimi primeri politichnega gangsterstva v novinarskih vrstah. Samo toliko.

Evgen JURICH: Dolzhan sem povedati naslednje: ko smo imeli v urednishtvu Pavlihe sestanek novinarskega aktiva, katerega predsednik sem, mi je tovarish Bogdan Novak ochital in to je tudi v zapisniku, ki smo ga drushtvu poslali, da sem na zadnjem sestanku upravnega odbora, na katerem je prishlo do pobude, da se sprozhi postopek za razreshitev, prekorachil svoje pristojnosti kot delegat in kot predsednik aktiva s tem, da sem se postavil, kot citiram, na stalishche Jaka Koprivca, ki je po besedah lansiral to pobudo za razreshitev. Na tem sestanku sem odgovoril, da menim, da teh pristojnosti nisem prekorachil in da tudi resnichno menim tako. Bogdan Novak je nato odgovoril, da je on vsaj od shestih chlanov upravnega odbora in delegatov, ki v tem odboru sede, dobil drugachne informacije. Zdaj me zanima naslednje: vem, da ti sestanki niso nobena tajnost in da sem tudi kot predsednik novinarskega aktiva dolzhan seznanjati svoj aktiv s tem, kaj se tu pogovarjamo in dogovarjamo, in to tudi pochnem. Che ste pozorno poslushali Milosha Mikelna, je tudi navedel, da to delam. Mislim, da imajo tudi kolegi, ki tukaj sede, pravico do tega, da Bogdana Novaka obveste o tem, kaj tu govorimo. Menim pa, da bi bili lahko pri informacijah vsaj tochni.

Marjan SEDMAK: Morda prevech govorim, rad pa bi do pozitivnega zakljuchka nashe danashnje razprave prishel. Jaz si v novinarstvu seveda predstavljam kot tak imaginarno idealen postopek, kadar gre za probleme kot so Teleks, Pavliha, v delegatskem sistemu, ki smo ga sprejeli leta 73 in 74 z vsemi ustreznimi ustavnimi in ustavi podobnimi zakoni, priblizhno tako, da zaradi mene lahko tudi predsedstvo CK razpravlja o problematiki Teleksa, ampak da se potem komunisti, ki so v predsedstvu CK, obrnejo na druzhbeni organ, ki je izdajateljski svet, da mu predlozhe problematiko, da ta izdajateljski svet problematiko prouchi in sprejme ustrezne ukrepe, bodisi kadrovske bodisi vsebinske ali kakrshnekoli druge. Vedno se pri nas to ne dogaja. Ponavadi se to sploh ne dogaja tako. Dejstvo je namrech, da v pravnem sistemu, kot ga imamo, cel kup postopkov ni operacionaliziran. Sprejemamo zakon o sredstvih javnega obveshchanja, ki bo sprejet prihodnje leto, praktichno deset let po tem, ko je bila sprejeta ustava, in devet let po tem, ko je bil sprejet zakon o zdruzhenem delu. Mislim, da je to strahotno velika razlika, chasovna. V tej razliki se pa krijejo tudi stvari – ne da bi si domishljal, da potem, ko bomo imeli zakon o sredstvih javnega obveshchanja, ne bo problemov, sporov, dialektike – kot je ta papir tukaj. Kar odkrito povem in sem to tudi dolzhan, da se globoko ne strinjam s tistim, kar je prej trdil Jak Koprivc, da je bil postopek v zvezi s Teleksom normalen in delegatsko speljan, kot je treba. Trdim z vso odgovornostjo predsednika aktiva, ki je pa preprechil razpravo o tej problematiki na zadnjem sestanku nashega aktiva, ker preprosto nismo imeli nikogar, ki bi ta problem postavil, namrech od tistih, ki so prizadeti, ker je glavni urednik dejansko odstopil. Drzhi. Odstopil pa je tudi predsednik sosveta, to, kot dodatna informacija. Toda, to ni bil namen. Moj namen je bil ta, da che se zhe pogovarjamo, potem zakljuchimo ta sestanek tudi s to mislijo, da se morajo aktivi v tej fazi aktivno vkljuchiti s svojimi predlogi in stalishchi v postopek sprejemanja novega zakona, kjer bomo prav taka vprashanja na bolj uchinkovit nachin urejali, kot pa ta, da vozimo slalom okoli njih in se sprenevedamo, kot da nekaterih problemov ni. Nich nam ne bo pomagalo. Tudi che se bomo sprenevedali, bomo dobivali taka pisma. In jaz se ne strinjam s stalishchem, da je to diverzija. To je predvsem dejstvo in na to dejstvo moramo odgovoriti. To pismo sem dobil shele v ponedeljek in shele vcheraj smo v ozhjem krogu prebirali, in moram rechi, da je veliko vprashanj tu nastlanih, samo odgovorov ochitno ne znamo dati ali jih pa nochemo. Pa se da na vsa odgovoriti, s tem, da priznamo, da smo naredili kakshno napako, da smo bili slabo obveshcheni, da nismo ravnali v postopku pravilno, samo ne vidim nobenega razloga, da teh dejstev ne bi priznavali. Che jih ne bomo priznavali, jih tudi reshevali ne bomo. Mi smo pa zato tukaj, da jih reshujemo. Tako da zdaj she enkrat pravim: ne bomo ad hok reshevali takih vprashanj tako uspeshno, kot jih bomo reshevali s tem, da jih bomo sistemsko reshevali. Imamo pa zdaj idealno prilozhnost, ko se sprejema zakon o sredstvih javnega obveshchanja, da kot aktivi in kot drushtvo vplivamo nanj, in da natanchno te prostore, ki so slabo zakolicheni in v katerih lahko nastopa tisti, ki je trenutno bolj nasilen ali mochnejshi, in je lahko tudi Bogdan Novak, pravil igre nismo dolochili, potem pa tisti, ki je mochnejshi, izkorishcha teren. Izkoristimo to prilozhnost in se vkljuchimo v priprave.

Boshtjan PIRC: Kar se sprenevedanja tiche, bi rekel dve, tri besede. Predlagam, da je to v resnici tema, ne samo danashnjega upravnega odbora, kjer obrobno nekatere stvari reshujemo, ampak da spregovorimo o metodah dela v novinarski organizaciji oziroma kaj je novinarska organizacija ponovno. To smo zhe velikokrat pocheli, v resnici pa se nekateri sprenevedajo, tudi podpisniki ali tvorci pisma, ko so shle te razprave, ostal bom pri Kmechkem glasu, popolnoma mimo. Ko smo pozivali k razpravam, ko smo spomladi obravnavali druzhbenopolitichne razmere v slovenskem novinarstvu, taisti ljudje niso bili pripravljeni tudi na sestanek priti oziroma so pasivno spremljali stvari, chesh kaj nas pa s tem motite. Strinjam se, da zakon lahko veliko prinese, samo potem bodimo tvorni pri vsem postopku oblikovanja, ne pa, da vchasih, tudi v drushtvu smo imeli zhe te razprave in obravnave, tudi za to mizo, vchasih smo pripravljeni se iti samoupravljanje, vchasih smo pa raje pripravljeni chakati in od chasa do chasa peticije pisati. Razprava je pokazala, da nekateri pojmujejo pisanje odprtih pisem kot edino obliko demokracije, s tem, da spustish vse organizirane oblike druzhbenega organiziranja, od zakonitosti do drugih stvari, chesh saj je to ustavno. Tako pojmovanje nikamor ne vodi. Na nashem aktivu smo o tem dovolj kritichno spregovorili. Vprashanje je, koliko smo uspeli nekatere kolege preprichati v to. Strinjam se s Sedmakom v tem, da je treba razchistiti, samo razchistimo potem do konca in terjajmo tudi aktivnost znotraj oblik. Strinjali smo se, da je marsikaj kritichnega v drushtvu novinarjev, predvsem na rovash nashe neaktivnosti ali nepripravljenosti nekaterih kolegov, da bi svojo aktivnost v organizirane oblike kanalizirali, to velja izkoristiti. Ne moremo pa dopustiti pobude, da se v bistvu drushtvo v drushtvu osnuje. To ne more biti stvar sekcije. Angazhirano samoupravno novinarstvo je primarna tochka nashega drushtva in pri vsem dosedanjem delu v tem mandatu smo, pri moji dushi, to delali in si prizadevali. Vkljuchno z Jakom Koprivcem, ki je v jugoslovanskem prostoru veliko v to smer storil in nam drugi kolegi zavidajo in predsednika in takega chlana predsedstva centralnega komiteja. Ne kadim njemu, isto sem povedal kolegom na nashem aktivu. Tudi sem jih vprashal, ko so to vprashanje sprozhili, v katerih tochkah je po njihovem mnenju Jak Koprivc zlorabil oziroma v katerih tochkah se je pokazalo, da ne bi mogel biti predsednik, ali je kje do tega prishlo.

Janko tedeshko: Celotna zadeva okoli Pavlihe in Bogdana Novaka se je predvsem v zadnjem mesecu zasukala tako, da tovarish Bogdan Novak pach drzhi nozh za rochaj in ga suka po mili volji. Lahko govorim za nash aktiv, za druge ne morem, mi smo posredovali vse te informacije, ki so nam bile dostopne, bodisi pismene iz drushtva bodisi razpravo, ki je bila na upravnem odboru, vendar moram rechi, da kljub, po mojem mnenju, argumentiranim dokazom o tem, da ti dve urednishki politiki, Mikelnova in Novakova, ne gresta skupaj in da se je upravni odbor upravicheno opredelil za Mikelnovo urednishko politiko, moram rechi, da temu ni nihche verjel. In zato smo tudi poskushali kompromis dosechi v aktivu, da damo chastnemu razsodishchu, naj analizira teh 16 primerov iz Dolenjske, za katere smo zdaj slishali, pa tistih 4 ali 5 primerov, o katerih je prej govoril Mikeln, in da izrechemo konkretno strokovno mnenje o tem urednikovanju, o tem novinarju. Samo na ta nachin nam bodo novinarji verjeli. Drugache lahko dvignemo glas, lahko razbijamo s pestjo po mizi, samo s takim sistemom se ne da vech preprichati nikogar. Potem nam samo vrachajo etikete, da smo podaljshana roka ne vem koga. Moramo operirati z argumenti. In che se ugotovi, da je Bogdan Novak 16 primerov objavil iz Dolenjske, ki so bili neprimerni, verjetno bi se nashlo she druge, in da so bili ti primeri banalizacija ali podtikanje, da so neresnichni, potem mora chastno razsodishche in upravni odbor izrechi nekaj o tem. Samo o tem se lahko pogovarjamo.

Tone GOSHNIK: Zakaj izdajateljski svet Pavlihe ni teh stvari konkretno, operativno obravnaval? To je njegovo poslanstvo.

Boshtjan PIRC: To smo tudi mi terjali.

Tone GOSHNIK: Takih primerov je res celo morje. Pa ni nihche proti Pavlihi. Nujno ga potrebujemo, kot kruh, vsi, kot zrak in kruh.

Janko TEDESHKO: Samo Novak je muchenik tukaj.

Jak KOPRIVC: Dobro. Zheli she kdo? (ne). Tukaj je bil predlog, da bi napravili she en napor, da aktivom poshljemo obsezhnejsho dokumentacijo. Ne bi vech rekel informacijo, ampak dokumentacijo o razmerah v Pavlihi in tudi v drushtvu na osnovi razprave v upravnem odboru. Morda bi bilo dobro, che bi upravni odbor oblikoval ozhje telo, skupaj z izdajateljskim svetom, da bi preuchilo vsa ta vprashanja, ki so bila prisotna tudi v danashnji razpravi, da z argumenti odgovorimo na ochitke in na nepouchenost nekaterih chlanov organizacije in tudi drugih ljudi. Zlasti she, ker smo, ne po svoji volji, padli v kvalitetno drugachno pozicijo in se je izrazito notranji urednishki spor, delovni spor, vprashanje pristojnosti, kolegialnih odnosov, hierarhichnih odnosov znotraj hishe, nasilno spremenil in etiketiral od nekaterih v politichno vprashanje in pritisk. Iz tega vidika pa je prav tisto, kar trdijo nekateri, da je meni tezhko soditi, jaz pa nisem med tistimi, ki se ne bi opredeljeval, in sem se tudi na zadnji seji zelo jasno opredelil in iskreno, ne kot chlan predsedstva CK, ampak kot predsednik tega drushtva in kot novinar, ki ne bo nikoli pristal na kritichno novinarstvo, ki jemlje za izhodishche obrekovanje in polresnice, pa tezo, da je glavno biti pogumen in napadalen, pa naj se potem tisti, ki ima prav in sluchajno ni bil prav predstavljen v javnosti, sam brani in dokazuje, da je chist. Opredelil.

Drugich, kar zadeva pismo in peticijo, ostajam, vsaj kar mene zadeva, pri mnenju, da je to nesprejemljiva metoda, da kazhe zelo resno na neaktivnost aktivov ali na nepripravljenost piscev tega pisma, da delujejo v aktivu. Hkrati moram rechi z vso odgovornostjo, da mislim, da ta akcija ni bila dobronamerna. Che bi bila dobronamerna, bi pisci tega pisma napisali pismo upravnemu odboru z vsemi kritichnimi pripombami in sugestijami, ne pa javno pismo, ki ga kolportirajo povsod drugod, na koncu pa poshljejo she drushtvu novinarjev. Se pravi, da jim ni bilo do tega, da bi spreobrnili nashe delo, da bi vplivali na nash stil ravnanja in na nasho odgovornost, ampak jim je bilo predvsem do tega, da sami dosezhejo dolochene uchinke. Ne boljshe delo, ampak tochke zase.

Kar zadeva pa Teleks, Marjan Sedmak ima seveda pravico, da meni tako, kakor je ravnokar povedal, jaz pa imam tudi pravico, da povem, kako so stvari potekale. In to sem povedal. Da so bila vprashanja Teleksa obravnavana tako na izdajateljskem svetu kot na skupshchini, ki je sestavljena delegatsko, pol iz vrst chlanov delovnega kolektiva CHGP Delo, pol iz vrst predstavnikov druzhbenopolitichnih skupnosti shirshe druzhbe. Nekajkrat so bila obravnavana v kolektivu Teleksa, na urednishkih telesih v drugih izdajah v Delu. Mislim, da je obichajno, da se obravnava zadeva tudi na aktivu, in bi bilo prav, da bi bila zhe obravnavana. To je pa vse.

Marjan SEDMAK: Ali lahko dam konkreten predlog glede tega pisma? Ne poznam kopice tovarishev, ki so tole podpisali, in predlagam, naj ga obravnavajo v tistih aktivih, iz katerih ti ljudje prihajajo, in naj skushajo stalishcha sprejeti. Bojim se namrech, che bomo zdajle sprejeli sklep, da to obvezno obravnavamo po aktivih, bomo spet imeli plebiscit, referendum, kot smo ga zakuhali v zvezi s Pavliho.

Povedati moram tudi to: mi smo imeli sestanek aktiva. Pod razno sem vprashal, che ima kdo kaj povedati. In tu se moram strinjati s Koprivcem, ker v resnici drzhi, da celo nekaj podpisanih tovarishev, ki so bili navzochi in niso imeli nich povedati. Mogoche je bila pozna ura ali karkoli. Govorim o odprtem pismu, ne pa o tistem pozivu za ustanavljanje sekcije, ker tega gradiva nisem dobil. Lahko se pa takoj opredelim in se bom opredelil. Zadnjich so tovarishi po urednishtvih zbirali podpise za peticijo, da bi odpravili smrtno kazen v Jugoslaviji. Vprashal sem, ali so to predlozhili socialistichni zvezi, ki naj kot frontna organizacija sprozhi ta predlog in ga vodi naprej. Pet minut so me debelo gledali. To je isto, kar si ti prej rekel: saj jim nihche ne brani, naj pridejo sem, saj so te seje odprte, pa naj povedo, kaj she manjka do samoupravljanja. Zhelel bi, da bi bilo tako. Ne pa, da molchijo, ko so poklicani. S tem pa se strinjam. Jaz sem za to metodologijo, da bi tam, kjer je potrebno, mogoche celo brez formalnih sestankov, da ne bi izgledalo kot vseslovenski plebiscit, se pogovorili o tem. Tu so pa tudi zadeve, ki so res nesprejemljive. Seveda so sporne zadeve, ampak nich nam ne pomaga, che ne odgovarjamo nanje. Moramo nanje odgovarjati.

Boris MUZHEVICH: Glede na to, da je bilo to pismo naslovljeno tudi na Mladino, ki naj bi ga objavila, in da ne bomo rekli, da je bila neka informacija premalo povedana, ki jo vemo, naj povem naslednje: delegat tiskovnega sveta pri republishki konferenci nas je opozoril na to in smo se dogovorili, da predlagamo preko nashih delegatov v Mladini, da se pred morebitno objavo tega odprtega pisma v izdajateljskem svetu Mladine pogovorimo o tem, da ali ne, zakaj da in zakaj ne. Ta svet smo imeli predvcherajshnjim, po dolgem pogovoru, argumentih in medsebojnem preprichevanju je prevladala delovna ugotovitev, da se je bolje problemov, ki so sprozheni v pismu, lotiti posebej tam, kjer nastajajo, jih razchishchevati, ne pa z odprtim pismom. Da ne bom enostranski: ves chas je v zraku visela teza, da ni pomembno, kaj je v pismu res in kaj ne, pomembno je, da pismo opozarja na vrsto stvari, ki se jim izmikamo, o katerih nochemo razpravljati, in da moramo izkoristiti to prilozhnost, da bi ga objavili in sprozhili postopek razchishchevanja posameznih stvari. Konchni dogovor je bil, naj se pismo ne objavi, teme so pa tako aktualne, da jih je treba razchishchevati javno. Hvala.

Peter KAVALAR: Fenomena molka ne bi podcenjeval. Che pogledate socioloshke analize od shtrajkov do Körtinga, smo bili vsi tiho, pa smo imeli pravico govoriti na samoupravnih organih. Tega fenomena ne bi podcenjeval. Zato je pismo resno. To je nachin izrazhanja razmerja sil, da je pa diferenciacija potrebna tudi v drushtvu novinarjev, je prav. Pisma o sekciji pa v Celju nismo dobili.

Jak KOPRIVC: Kar zadeva pismo o sekciji, ga jaz popolnoma podpiram, ker je v bistvu samo povzetek tistega, kar sem imel v referatu na obchnem zboru in kar v praksi izvajamo. Samo, chlovek se vprasha, kje zhivijo ti ljudje. Nesporno je tega she premalo. Res pa je, da tudi tisto malo, kar smo imeli, ni bilo tako preprosto. Ne samo, da sem se tolkel za ljudi, ki naj bi izven novinarskih vrst sodelovali na takshnih sestankih, ampak sem se vedno tresel tudi, ali bomo imeli dovolj udelezhbe. Tovarishica Bozhena lahko to potrdi. Imeli smo vrsto tribun, vkljuchno z Mikulichem in z idejami, da bomo imeli vse predsednike partij. Ishchemo izrazito provokativne ljudi, toda ni provokacij z nashe strani. V narekovajih provokacij ali pa zares. Marsikdaj so potem ti pogovori tudi monolog, in ni novinarskega dialoga, da bi novinarji nosilcem javnih funkcij povedali, kako gledajo na posamezna druzhbena dogajanja, kako ocenjujejo dnevne ali dolgorochne ukrepe. Pa smo imeli pogovor s Kraigherjem dvakrat v fazi nastajanja dolgorochnega programa stabilizacije, z Draganom, Albrehtom, neposredno po Colombu, ko me je bilo sram, da sem predsednik drushtva novinarjev. Itn. Tu gre samo za to, da te ljudi prosimo, da sodelujejo pri programiranju in aktivno posegajo v razprave. Strinjam se, da ni nobene potrebe, da o tem pismu delamo novo afero in nove javne razprave, kdo je za in kdo proti, mora pa biti pismo velika izkushnja za nas. In to, kar Sedmak predlaga, aktivi, od koder so pobudniki tega pisma, morajo o tem razpravljati. Predvsem zaradi sebe pa tudi zaradi teh tovarishev in tovarishic, ki ochitno zaradi lastne aktivnosti ne vidijo tiste mozhnosti za demokratichno uveljavljanje in demokratichen dialog. Mislim pa, da ima vsak od nas pravico, da o posameznih tezah razmishlja in pove svoje mnenje. Jaz pa imam obchutek, da je zhe nasprotno mnenje pri nekaterih apriori oznacheno kot nedemokratichno mnenje. Na ta stil pogovorov pa ne smemo pristati.

SKLEP

Chlani upravnega odbora so se strinjali, da je treba voditi razpravo v aktivih in pripraviti shirshe gradivo za nadaljevanje razprave o Pavlihi. Za probleme Pavlihe je treba oblikovati ozhjo skupino, ki naj bi obiskala tudi Pavliho. Sklep je bil soglasno sprejet.

Evgen JURICH: Tudi za Pavliho je popolnoma nova stvar odpoved Mikelna. Nad tem sem bil najbolj presenechen. Na kolegiju smo sprejemali drugachne sklepe. Tega she ni omenil v kolektivu in mislim, da se je zelo nanagloma odlochil tukaj.

Jak KOPRIVC: To je tudi nov element v razpravah in nadaljnjih razchishchevanjih v urednishtvu. Ne vem, che si to urednishtvo zdaj lahko privoshchi popolno obglavljenje. Zdi se mi, da imamo tudi kot upravni odbor posebno odgovornost in bi resnichno predlagal, da bi imeli upravni odbor she enkrat v najkrajshem mozhnem chasu in da takrat pridemo s predlogom in se posvetujemo tudi s Seligerjem kot predsednikom izdajateljskega sveta. Seveda, che imate za potrebno, da tako skupino oblikujemo. Che pa imate konkretne predloge, pa prosim, da to opravimo danes, vsaj kar zadeva upravni odbor.

Marjan SEDMAK: Ali lahko spet nekaj vprasham? Ali je mozhno, da aktiviramo ta nesrechni izdajateljski svet, ki je druzhbeni organ? Kot jaz vidim te stvari, nismo mi tisti, ki bi morali odlochati o usodi enega ali drugega. Mi smo izbrali delegate v izdajateljski svet, ki je tisti druzhbeni organ. Pri vsej zadevi me motita dve stvari. Ena je to, da so se osebni spori in osebna nestrpnost, ki je nastala v procesu dela in se dvignila na raven politike, skoraj do usodnega ranga za slovensko politiko, na drugi strani pa me moti in imam obchutek, da je izdajateljski svet odpovedal v svoji celoviti funkciji. Ne vidim reshitve v tistem, kar je Jak prej tu razlagal, da je govoril z njimi, jih opozarjal itd. Jak nima nich drugega, kot da se privatno lahko pogovarja z njimi ali pa, da gre pred izdajateljski svet in reche, kaj je narobe, potem mora pa izdajateljski svet ukrepati. To bi bil druzhbeno verificiran, pravilen postopek. Ne ochitam ne Jaku ne komu drugemu, ochitam izdajateljskemu svetu, da ni opravil svoje druzhbene funkcije. Karkoli sklepamo, che she tega poudarka ne omenimo in che izdajateljskega sveta pri nadaljnjem iskanju reshitve ne angazhiramo, potem nismo nich dosegli. Morali bi poudariti odgovornost izdajateljskega sveta.

Boris MUZHEVICH: Moj predlog pogojuje to, da izdajateljski svet svoje pove.

Marjan SEDMAK: Vloga izdajateljskega sveta je tudi v skladu s predlogom novega zakona.

Peter KAVALAR: To, kar so v Pavlihi naredili, aktiv, osnovna organizacija, zbor delavcev, pobuda za razreshitev, pri vsem tem naj da osnovno presojo izdajateljski svet.

Jak KOPRIVC: Mi imamo stalishche in upravni odbor kot ustanovitelj ima mozhnost, da tudi kaj pove izdajateljskemu svetu. To je medsebojna soodvisnost in ni sporno. Mi smo tako globoko v zadevi, da se ne moremo umikati. Mislim, da bi bilo dobro imeti ozhje skupno telo, ki bi lahko operativno pripravilo gradivo za izdajateljski svet in za nas.

Peter KAVALAR: Ni potrebno.

Jak KOPRIVC: Ni potrebno? Dobro.

Silvija MOZETICH: Jaz pa mislim, da bi bilo le potrebno to skupno telo, kot pravi tovarish predsednik. Toda ob tej prilozhnosti bi kazalo aktivirati nashe chastno razsodishche.

Janko TEDESHKO: Zadnjich se oglasham. She enkrat sprashujem in postavljam upravnemu odboru v obravnavo in magari v glasovanje: predlog nashega aktiva je, da gre zadeva na chastno razsodishche in da se ugotovi, ne glede na to, ali je chlan ali ne. On je objavil nekaj stvari, in sicer: ali so chlani akademije novo pecheni chastihlepnezhi, ali je to upravicheno ali ne; ali se bezhigrajski zhupan vozi ali ne; ali je IMV dajal avtomobile zastonj ali ne? To je bilo objavljeno. Objavil je odgovorni urednik in chastno razsodishche mora povedati, ali je to resnica ali izmishljotina. To je dolzhnost chastnega razsodishcha, ki se mora takoj sestati in razpravljati o tem, poleg tistih 16 in she vech primerov. Che bo chastno razsodishche reklo, da je to kleveta, ne bo nobenega dvoma in nobenemu novinarju in nobenemu urednishtvu ne bo tezhko priznati, da ga je Novak polomil in da ne more biti na tistem mestu. To zahteva aktiv in zdaj naj upravni odbor pove, da bom povedal novinarjem v aktivu.

SKLEP

Upravni odbor je sklenil, naj chastno razsodishche takoj obravnava stvari, ki so v njegovi domeni. (Sklep je bil soglasno sprejet.)

Evgen JURICH: Ne bi rad nastopal v vlogi advokata izdajateljskega sveta, rad pa bi opozoril na nekatere preostre obtozhbe, da ni naredil, kar bi moral. Moram opozoriti, da sem bil kot eden izmed urednikov v chasopisni hishi Pavliha na vseh sejah izdajateljskega sveta. Izdajateljski svet je chesto, skoraj na vseh sejah, opozarjal na napake, ki so bile storjene. Vendar naj to pojasni sam izdajateljski svet oziroma njegov predsednik. Imam pa dodaten predlog. Che bomo o zadevi she razpravljali, in kazhe, da bomo morali she veliko, bi predlagal, da se skliche posebna seja upravnega odbora drushtva. To naj bi bila tudi skupna seja z izdajateljskim svetom. Na tej seji naj bi bili prisotni vsi trije prizadeti. Tako bi lahko najenostavneje na seji dorekli stvari.

Peter KAVALAR: To je dober predlog, razen che smo sposobni, da v izdajateljskem svetu to speljemo.

Evgen JURICH: Zadeva se zhe zelo dolgo vleche, tudi v drugih novinarskih aktivih. Zato bi morali zadevo dorechi tako ali drugache. Menim, da bi taka skupna seja lahko to opravila najbolj pravichno.

Boris MUZHEVICH: Nacheloma se strinjam, da vsaka poteza, ki vsebinsko prispeva k demokratichnosti postopka in ustvarjanju chim bolj pozitivnega chloveshkega medsebojnega vzdushja, je na mestu. Toda zachenjamo zhe pretiravati, kaj vse naj naredimo, da bi vprashanje speljali. Ne odklanjam tega predloga, samo menim, da ni potreben glede na vse to, kar smo doslej predlagali. She enkrat ponavljam, da ne bo kdo rekel, da sem proti temu, chesh da je to ena zakljuchnih tochk, v katerih bomo vse razreshili. Che je tako, sem takoj za predlog. Menim pa, da ni.

Janko TEDESHKO: Che gremo spet v aktive, kaj bomo ponavljali, che nimamo argumentov v rokah?

Boris MUZHEVICH: Se pravi, da ostanejo stalishcha vashega aktiva taka, kot so?

Janko TEDESHKO: Che ne bodo spremenjena s stalishchi chastnega razsodishcha.

Marjan SEDMAK: Jaz sem pa odlochno proti temu, da naredimo she en plebiscit, ker se mi zdi, da je tudi politichno nepotreben. Bolj mi je vshech ta predlog, da se sestanemo skupaj z izdajateljskim svetom. Zakaj se ne bi? To lahko v enem tednu naredimo, pa je zadeva pri kraju, drugache se bo pa vlekla, preden bodo aktivi to dobili in se bomo spet sestali.

Jak KOPRIVC: Mislim, da zdaj ishchemo najrazlichnejshe variante, ki objektivno pomenijo nich drugega kot ohranjanje te teme kot prednostne teme v novinarskem in politichnem zhivljenju na Slovenskem. Tega pa si ne moremo dovoliti. Zato predlagam sledeche:

1. Da o celotnem primeru Pavliha, ne glede na to, ali se odlochimo za ponovno plebiscitarno razpravo v aktivih ali ne, pripravimo potrebno gradivo. To je nujno glede na vsiljene teze, da gre za pritisk brez argumentov, za nasilje mochi, ne za moch argumentov itn. To moramo napraviti zaradi nashe mirne vesti upravnega odbora – prejshnje in danashnje seje, pisma, ki smo jih poshiljali aktivom, porochila aktivov, ki so deloma zajeta, drugi jih lahko predlozhe pismeno, vsa gradiva v zvezi s Pavliho in stalishche Bogdana Novaka.

2. Kar zadeva predlog Marjana Sedmaka, se strinjam z njim, ampak pod enim pogojem: che smo pripravljeni v aktivih opraviti politichno informacijo. Che pa zdaj aktivom vzamemo ta predmet iz rok, bodo aktivi rekli: mi smo se odlochili eno, stvari potekajo drugache. Aktivi, ki so bili doslej po vashem sploshnem mnenju dezinformirani, morajo biti informirani. V okviru redne aktivnosti, ne kot posebno tochko, bi o tem morali spregovoriti. Drugache bodo aktivi upravicheno prikrajshani in v poziciji opeharjeni.

3. Najpomembnejsha je pozicija izdajateljskega sveta, she vech, pozicija kolektiva. Na kolektivu je she prej kot na izdajateljskem svetu, da se resno kot samoupravni in politichno odgovorni dejavnik zamisli nad polozhajem, v katerem se je znashel. Naj razpravlja, ne tako kot doslej, cheprav je to ochitno nekaterim ustrezalo. Nekateri po dveh, treh razpravah, in tu je spet tovarish Novak tisti, zahtevajo glasovanje. Ali je to pot demokratichnega, samoupravnega reshevanja stvari v tako majhnem kolektivu, kot je Pavliha, da se z glasovanjem presekajo profesionalni in idejni problemi, ki so na dnevnem redu? Pa she s tako neresnim glasovanjem, da je enkrat glasovanje istih ljudi na osnovni organizaciji takshno, na zboru kolektiva popolnoma drugachno. Tudi to je potrebno postaviti na dnevni red znotraj Pavlihe. In tisto, kar bo Pavliha odlochil in kakor se bo odlochil, je zelo pomembno za izdajateljski svet. Pavliha zdaj zelo jasno ve za mnenja. Tudi aktivi. Che sem prav razumel danashnja porochila, so aktivi v glavnem vztrajali, zakaj Pavliha tega sam ne ureja. Najbolj obichajno bi bilo, da bi Pavliha in izdajateljski svet to sama uredila. Mi se pa odgovornosti, da urejamo te stvari, ne moremo izogniti, che drugi tega ne narede, ker smo ustanovitelji in enako odgovorni za polozhaj v Pavlihi. Za celotno stanje, ne samo za materialno ali samo vsebinsko. Prishli smo v polozhaj razsodnika zato, ker so drugi, normalni chleni odpovedali.

4. Che ponovim, o pismu naj razpravljajo aktivi, iz katerih so podpisniki. Upravni odbor pa bi moral metodo takshnega pisanja pisem mimo drushtva, cheprav je pismo naslovljeno na drushtvo, obsoditi ali vsaj povedati, da je nesprejemljivo.

Janko TEDESHKO: Pozabljamo, da je upravni odbor imenoval Bogdana Novaka in glavnega urednika. To je tudi anomalija, ker bi ju moral imenovati druzhbeni organ chasopisa na predlog ustanovitelja. Vsaj taka je praksa pri drugih chasopisih.

Boshtjan PIRC: To pa ni res.

Marjan SEDMAK: Do zdaj to dela ustanovitelj, po novem zakonu pa bo tako, kot mislish.

Jak KOPRIVC: Se strinjate? Prosim, da glasujemo. Kdo je za? (Vsi.) Je kdo proti? (Nihche.) Se je kdo vzdrzhal? (Nihche.)

Bozhena BOMBACH: Kaj pa stroshki, ki bodo gotovo znashali 15.000 dinarjev?

Silvija MOZETICH: Vsak aktiv naj prispeva za to.

S tem je bila seja ob 13.30 konchana.«

 

Machki ob vreli kashi

Pa analizirajmo malo tole opravljanje za mojim hrbtom, pri katerem me ni bilo zraven, ker me niso povabili, Mikeln pa se je povabil sam. Komentiral bom samo najpomembnejshe netochnosti, saj je vsega prevech.

Mikeln na primer trdi, da seznam z Draganom na chelu, ja, ta pa ja, ker smo imeli dokaze. Figo smo imeli dokaze. Seznam mi je prinesel Ivo Kuljaj iz Delavske enotnosti in mi rekel, da ga je dobil od samoupravne delavske kontrole v IMV. Jaz sem mu verjel, dokaza pa nisem imel nobenega. Vedel sem pa, da Mikeln ne mara Dragana, kar je sam vechkrat omenil v redakciji in tudi pisal zoper njega. Kot sem zhe rekel, smo lahko Dragana, Planinchevo in Marinca napadali po mili volji, ker Mikelnu niso bili po volji. Tako je odobril tudi objavo prvega IMV seznama brez dokazov.

V svojem govorjenju na tej seji in prejshnjih Mikeln stalno opozarja na pismi javnega tozhilca in vojashkega poveljstva. Z njima manipulira kot z grozhnjo. Napoveduje, da bi javni tozhilec lahko sprozhil postopek zaradi kaznivega dejanja sramotitve SFRJ, kar je nachelno res, lahko bi ga sprozhil, toda tozhilec Car ni bil neumen in je tochno vedel, da bi na vsakem sodishchu propadel s tako shibko obtozhnico, zato je Seligerja na njegovo sitnarjenje zadovoljil s pisemcem za interno rabo, ki naj zadovolji Mikelna in Seligerja, mene pa bav bav prestrashi.

Che bi Mikeln le za hip pomislil, da lazhem v Mladini, kakor ves chas trdi, bi takoj sprozhil sodni postopek zaradi shirjenja lazhi, neresnice. Saj to ne bi bila zanj prva tozhba zaradi obrekovanja. A dobro je vedel, da je vse to res, pa se je v nemochnem besu zatekel v neresnice, chesh da jaz lazhem.

Nenehno Mikeln govori o obrekovanju. Chastno razsodishche DNS pozneje ni ugotovilo niti enega primera obrekovanja, cheprav je izjemno resno pretreslo vse chlanke, ki jih omenja Mikeln. Mikeln je imel preganjavico in nenehno se je shel nekakshnega moralistichnega policaja. Tako ne le vsem okoli sebe v redakciji pripisuje obrekovanje, ampak tudi vnaprej dvomi v njihovo poshtenost, ko pravi: "Che pa bodo poshteno povedali ljudje iz redakcije Pavlihe..." Tega kar mrgoli v njegovih obtozhbah.

Pri tem pa naju je s Sajovicem stalno obrekoval po vseh teh sejah v CHP Pavliha in v DNS, pa morda she kje, chesh da sva za obrekljiv, malomeshchanski, opravljiv in primitiven chasopis, za kar gotovo nisva bila nikoli. Bila sva le realista in sva vedela, da je idealnost dalech proch od realnosti, da je treba chasopis napolniti, najvechkrat v naglici, ko nimash chasa vsega trikrat pretehtati in filozofirati ob vsakem chlanku, kar je Mikeln lahko pochel po objavi z moralistichno vago in pinceto, kadar se je utegnil sprehoditi iz PEN kluba do svojega sluzhbenega mesta. Potica ima pach poleg vsega tudi trdo skorjo.

Po Mikelnovi teoriji naj bi najboljshe od Veritasa ohranili, vse drugo pa zavrgli. Zhal ni chasopisa na svetu, ki bi mu uspelo objavljati same najboljshe stvari. To je tako utopichno, kot bi hotel potico spechi iz samih orehov. Ampak Mikeln je mojster za kuhinjo, morda pa zna tudi to?

Muzhevich je na tej seji prvi spregovoril o alternativnih pogledih na novinarsko organizacijo. Torej nas je on krstil za alternativce. Izraz se je prek Mladine zelo naglo prijel.

Sicer pa je Muzhevich zelo spretno skushal zadevo umakniti iz drushtva, kjer je videl, da predlog za mojo razreshitev v bazi nima podpore, v tiskovni svet pri RK SZDL, kjer so spet razpravljali brez mene, pa tudi brez posebnega uchinka, razen da so me lahko zmerjali she tam.

Koprivc je ves chas zatrjeval, da neupravicheno pripisujemo vse svoje tezhave v Pavlihi konfliktom med politiko in Pavliho. Moram rechi, da niti en obchan ni nikoli vlozhil proti meni tozhbe. Spore in pritiske sem dozhivljal izkljuchno le od politike: od F. Shetinca, Orozhna, Medena, Zemljaricha, CK ZKS, Gojchicha, RK SZDL, Muzhevicha, Koprivca kot chlana CK in shefa sluzhbe za informiranje... ali naj she nashtevam dokaze? Vsi so opisani v tej knjigi. To je bilo izrazito nezakonito poseganje politike v urednishko politiko Pavlihe, nezakoniti pritiski, ki sem se jim ves chas upiral. Kajti Pavliha ni imel za ustanovitelja RK SZDL, ampak Drushtvo novinarjev Slovenije. Edini chasopis torej zunaj SZDL in zato se politika ni imela pravice meshati v moje delo.

Res pa je, da sem vedno vztrajal tudi pri trditvi, da novinar ni nikakrshen druzhbenopolitichni delavec, ampak je to poklic s svojimi poklicnimi pravili.

Jak prav tako kot Mikeln – le kdo se je od koga uchil? – venomer namiguje: "Tisti, ki so poshteni, in mislim, da so tudi v Pavlihi poshteni ljudje..." To je skrajno zhaljivo do kolektiva Pavlihe, primitivno namigovanje, da so v Pavlihi nekateri poshteni, drugi pa ne. Tu se Jak tudi prilizuje kolektivu, za katerega mi je dejal, ko sem hotel prvich v Pavliho, da me ne bo pustil v to gangstersko hisho!

Politichne pritiske Jak Koprivc imenuje tovarishke pogovore. V resnici gre, kot sem zhe rekel, za nezakonite pritiske. A je to tovarishki pogovor, che mi na primer Meden grozi, da bo shla moja novinarska kariera po zlu, che ne bom ubogljiv? A je to tovarishki pogovor, che mi Muzhevich in Gojchich prav tako grozita z obrachunavanjem, che ne bom ubogal? Hvala lepa za tako tovarishtvo, kakor ga pojmuje komunist Koprivc!

O premestitvi iz Teleksa v desk sem vse povedal zhe na zachetku te knjige. Koprivcu ochitno spomin ne sluzhi vech najbolje. She vedno uporablja izraz, da lazhem. Ko sem bil pozneje sit tega in sem ga ob takshni prilozhnosti prijel za jezik na chastnem razsodishchu drushtva, je molchal kot zalita riba in bil obsojen, ker za svoje besede ni imel dokazov.

Lepo Koprivchevo sprenevedanje je, ko pravi, da sem ga she pred 14 dnevi dajal za zgled, zdaj pa ne vech. Ker sem poshten chlovek, sem mu priznal tisto, kar mu gre: Koprivc je res vestno (v strahu pred politiko, seveda!) prebiral krtachne odtise oziroma minolta kopije strani, preden so shle v tiskarno, che pa ni bilo njega, je to delal pomochnik glavnega urednika. Kakshen pa je bil v celoti kot glavni urednik, sem povedal na zachetku te knjige.

Zanimivo je, da se Jak na seji mirno zlazhe, da je pismo podpisalo 25 ljudi. Za objavo v Problemih je pismo podpisalo 34 ljudi in to inachico smo tudi poslali drushtvu. Kaj je hotel z izrazom "klasichni nezadovoljnezhi", ve samo on.

Da sem imel prav, ko sem opozarjal na trojno funkcijo Jaka Koprivca, potrjujejo prav njegova izvajanja na tej seji UO DNS, ko je napadel Tedeshka, chesh da lochuje med razpravo v aktivu in v OO ZK v urednishtvih. Linija ZK, pravi Koprivc, omogocha novinarju bolj kritichno presojo druzhbenih pojavov. To je klasichen primer verbalnega nasilja partijskega funkcionarja nad novinarji v njihovem lastnem drushtvu.

Je pa Koprivc pravilno zaznal, da med novinarji prvimi nastajajo pogoji za politichni pluralizem, za nastanek klasichnih politichnih strank. Nasha alternativa je zhe bila zametek stranke v opoziciji. Prav novinarji, pozneje zhe skupaj s knjizhevniki, smo odpirali prve shpranje v druzhbi za prodor pluralistichnih idej in demokracije. Prav zato se je partija s takim besom zaletavala najprej v Pavliho, potem v Mladino in na koncu v Novo revijo.

Urednik Teleksa Anton Rupnik je res odstopil sam, prej pa je napisal ostro pismo Koprivcu, Popitu in she nekaterim, v katerem je razlozhil, zakaj odstopa. Odstopil je iz protesta zaradi napadov na Teleks in neuposhtevanja mnenja izdajateljskega sveta tudi predsednik izdajateljskega sveta Teleksa dr. Matjazh Kmecl. Seveda so bili v politiki strashno zadovoljni, da jim Rupnik ni delal javnih tezhav in se je sam odstopil. Zato na tej seji Koprivc to ocenjuje kot chastno dejanje, s chimer namiguje meni, naj ravnam enako. Toda sam sem sklenil, da ne bom odstopil, in pri tem mi je bilo v veliko oporo novo nastalo alternativno gibanje v novinarskih vrstah. Hotel sem, da me politika odstrani s polozhaja odgovornega urednika, da ji bo ostal madezh za vse vechne chase, kajti javnost tega ne pozabi. Pri tem Koprivc opozarja, da bi Rupnik tako ali tako moral odstopiti, ker je Teleksu padala naklada. Ni pa uposhteval niti za trenutek tega, da Pavlihi naklada raste. Kakor mu je kdaj prishlo prav, kar je tudi v skladu s komunistichno moralo.

Koprivc je med razpravo ochital podpisnikom, da so bili na razpravi o Teleksu, pa so molchali, isto ponovi pozneje Sedmak. Zase vem, da nisem bil na tem sestanku, pa tudi vechina drugih podpisnikov ne. Bili so le nekateri iz Dela. Pa tudi che bi bili vsi in bi molchali, je to zasebna stvar vsakega posameznika, ki ima pravico molchati, kadar hoche, in pisati odprta pisma, kadar hoche. To je bistvo svobode govora in misli!

Tone Goshnik je v svojem govoru ostal zvest svoji naravi: zmerjal nas je s politichnim gangsetrstvom in uporabljal neotesane izraze, kot je na primer zajebavanje itd. In tak chlovek potem govori o chloveshki in politichni kulturi! Kakshne odlichne kadre je imela partija, to je zhe treba priznati.

V resnici je treba priznati, da so chlani UO DNS razpravljali o zadevi kot o skledi vroche kashe, ki so si jo podajali iz roke v roko, da se ne bi opekli. Svojo odgovornost so skushali prevaliti na izdajateljski svet, ki je lahko dajal samo mnenja, in ta je zhe dal, o usodi odgovornega urednika pa je po tedanjem statutu odlochal samo in zgolj UO DNS.

Ves chas razprave so prevladovala podtikanja, sramotenja, posebne vrste politichna nizkotnost pa je Koprivchevo formuliranje sklepov na koncu, v katerih daje ocene glasovanja v Pavlihi, prikrito grozi ljudem v Pavlihi, izrazha nezadovoljstvo, ker so na enem sestanku glasovali tako, na drugem drugache, in zahteva ponovno glasovanje, ker se prvo ni izteklo v njegov prid. Glede na glasovanja, kakor so bila opravljena v Pavlihi, bi moral UO DNS takoj skleniti, she posebej pa ob nesporni podpor aktivov, da ostanem na polozhaju odgovornega urednika. Kajti kolektiv je glasoval za mene, novinarski aktiv tudi, partija pa naj si svoje mnenje zatakne za klobuk.

A ne. Ljudi je bilo potrebno znova masirati in znova izpeljati razpravo v aktivih in znova glasovati...

 

Pavlihova fracha IV. del