Pogum Revija SRP 2005/2

Bogdan Novak

 

PAVLIHOVA FRACHA
(MEHINAZMI SISTEMA)
 
  II. del

 

Budno nas pazijo

Tiste dni, spomladi 1983, sem zahajal bolj v bife Kava v Nazorjevi ulici. Srecheval sem se s kolegi iz Mladine, Dnevnika in RTV, pa tudi z drugimi sodelavci in prijatelji: Srecho, Misha, France, Vida, Andreja, Bogi, Milena, Darko, Andrej, Jozhe, Peter, Ivanka, Stane, Janez in she mnogi drugi smo se dobivali v tem bifeju na kavici, drinku...

V miznici tochilne mize smo imeli svoj predal, v katerega smo lahko spravili kakshno odvechno torbo, chasopise, knjige, vse, kar nam je bilo v napoto, ali pa pustili kakshno knjigo za koga, ki bo prishel pozneje v Kavo. V tem predalu smo nekoch odkrili predvojno blagajnishko knjigo. Bila je prazna in zdelo se nam je shkoda, da bi bila takshna she naprej. Saj so jo vendar natisnili, da bi jo kdo uporabil.

Zato smo nanjo napisali KNJIGA NORCEV. Vsak se je vpisal vanjo. Kdor se je vpisal, je moral vsem chlanom kluba norcev plachati rundo pijache.

Lahko smo se vpisovali med navadne norce, posebne norce, utrgane norce, prismuknjene, prifrknjene, zarukane, trapaste ali kakrshnekoli zhe norce. Vpisal si svoje ime, vishino, tezho, svoje zhivljenjsko geslo, priljubljen shport in najljubsho pijacho, pa she karkoli si hotel.

Kraljevsko smo se zabavali. Toda nismo se vpisovali niti pol ure, ko sta prishla v bife policaj in policajka. Vljudno sta pozdravila in rekla, da bi rada videla tisto knjigo.

»Zakaj pa?« smo ju vprashali.

»Obveshcheni smo bili, da tukaj zbirate neke podpise za nekakshno peticijo,« sta povedala.

Krohotali smo se in jima pokazali knjigo norcev. Povabili smo ju, naj se vpisheta, pa cheprav ne pod uniformirane norce. Izgovorila sta se, da ne pijeta v sluzhbi in tudi slabe plache imajo na policiji, tako da ne moreta plachati runde. Potem sta odshla s kratkim pendrekom in dolgim nosom.

Mi pa smo si dobro zapomnili mozhakarja oficirskega videza, ki je she pred kratkim slonel za tochilnim pultom pri WC in pred kakimi petimi minutami izginil kot kafra. Shpecat policiji.

Ochitno so zelo pazili na nas. Le da so tokrat oni izpadli vechji norci kot mi.

Bogve, ali je tista knjiga she v Kavinem predalu? Ali pa so jo zhe odnesli v mestni muzej?

 

Mikelnove mravljice

V 14. shtevilki (2. 4. 1983) smo na naslovki objavili karikaturo murenchka, ki prepeva na ves glas Delam, delam, delam kot zamorc... To je bila tedaj zelo priljubljena popevka Janija Kovachicha, na katero so delavci odpevali: Tud plachan sm tko! Mi pa smo okoli tega murenchka narisali polno pridnih, delovnih mravljic.

Moja osnovna zamisel je bila zelo nedolzhna. Eni pach trdo delajo, drugi pa ves bozhji dan jamrajo, kako garajo kot zamorci, v resnici pa so zabushantje. Ko sem v urednishtvu idejo razlagal karikaturistu Marku Kochevarju, je Maks Toboljevich, ki so ga iz partije vrgli zhe v prvih povojnih chasih, idejo genialno dopolnil, chesh da ne bi smele vse mravlje delati, ker bi bilo to idealiziranje zhivljenja. Nekaj mravelj bi moralo biti rdeche barve in te mravlje ne bi delale, ampak samo postopale in komandirale.

Shli smo na Sajovchev dopolnilni predlog tako dalech, da smo takshnih rdechih mravelj narisali najvech 10 odstotkov, kolikor je bilo chlanov ZK v Sloveniji.

Marko je to imenitno narisal. Bil sem zadovoljen. To je bila prava vrhunska, umetnishka karikatura za vse chase. Vsebovala je chisti humor lafontainovske basni. V sebi pa je skrivala globoko in ostro druzhbeno kritiko nashih razmer.

Karikatura je izshla, zachuda pa nanjo ni imel nihche posebnih pripomb. Ljudje so jo sicer fotokopirali (ne vem, zakaj so Pavliho vedno fotokopirali kot nekaj prepovedanega, namesto da bi preprosto kupili original!) in se rezhali, politika pa ni reagirala.

V tolazhbo so mi bile odlichne novele Janeza Stanicha, ki smo jih zacheli objavljati prav v teh shtevilkah. Podpisoval jih je s psevdonimom Jan Kazimir. Za eno od njih je Janez pred davnimi leti dobil nagrado na internem Delovem natechaju in cheprav je bilo obljubljeno, da bodo nagrajene prispevke objavili v Delu, tega niso storili z Janezovo satirichno zgodbo. Od Sajovica sem izvedel za to in le s tezhavo sva preprichala Stanicha, s katerim sem bil sicer sosed v rozhnodolski mladosti. Zame so te novele zelo dobra literatura in prav zhal mi je, da Janez tej zvrsti pisanja ne posvecha vech pozornosti in chasa. Kajti, Janez, politika je kurba, knjizhevnost pa sladka ljubica.

Ko je Milosh Mikeln kakshnih shtirinajst dni pozneje prishel v sobo, ki sva si jo delila, si nisem niti v sanjah mislil, zakaj je tako razbesnjen.

Pa mi je takoj sam povedal: nekdo ga je bil ustavil in sprasheval, ali smo imeli kaj tezhav zaradi tistih rdechih mravelj, o katerih govori zhe vsa Ljubljana.

Mravelj? se je zachudil Mikeln. Le zakaj? Saj je to chisto nedolzhen vic. Potem je njemu, velikemu slovenskemu satiriku Mikelnu, ta znanec razlozhil, v chem je globlji vic karikature: v tistih rdechih mravljicah, ki nich ne delajo, ampak samo komandirajo.

»Osebno sem prizadet in uzhaljen,« je bentil Mikeln name. »Komunist sem in vodilni delavec in vedno sem trdo delal, zato se mi zdi takshno posploshevanje zhaljivo.«

Ko je videl, da se kaj malo zmenim za njegove litanije, je pozhrl na hitro eno tableto za zhivce, eno za zhelodec ali kaj, in odshel v drushtvo pisateljev. Takrat je v mojih ocheh Mikeln izgubil vse, kajti spoznal sem, da je majhen mozh brez slehernega smisla za humor. In tisto o rdechih mravljah je bila chista resnica tudi zanj, kajti Mikeln je bil zelo malo na svojem delovnem mestu. Zjutraj je prishel pogledat, sprehodil se je po hishi in po urici ali dveh je rekel, da gre v PEN ali v Drushtvo slovenskih pisateljev, in izginil.

Po tistem je vedno bolj poskushal posegati v urednishko politiko. Rezal je karikature iz Puncha, New Yorkerja in Nebelspalterja (zanimivo, da satirichne Okovane race ni maral), potem pa mi je predlagal, naj jih objavljam v Pavlihi. Zahteval je manj Veritasa in vech chistega humorja. Da bi na primer objavljali serijo kavbojskih vicev, pa opernih vicev itd. Pri tem je rezal vice, ki zaradi senchenja po tehnichni plati niso bili najbolj primerni za objavo, saj je bil tisk tiskarne Ljudska pravica izjemno slabe kakovosti. Hkrati je prihajal z idejami za vice, ki se jih ni dalo narisati. Bil je pach pishochi avtor in ni imel smisla za prostorsko in likovno predstavo. Hkrati pa je vsako shtevilko lista skrbno prebral in iskal dlako v jajcu, ki bi mi jo lahko ochital.

Zaradi tega sem bil v tezhkem polozhaju. Neprijetno je delati, che ti nekdo stalno gleda pod prste. V svetu so zadeve urejene. Odgovorni urednik dela chasopis, glavni urednik pa je izdajatelj, ki skrbi za materialno plat zadeve. Pri nas se je menilo, da chasopis dela odgovorni urednik in tudi odgovarja zanj, kaj bo v chasopisu, pa odlocha glavni urednik kot nekakshen druzhbeni (beri partijski) supervizor in cenzor. Na to nisem pristajal. Nenehno sem opozarjal, da sem koncept urejanja Pavlihe izdelal jaz in izdajateljski svet ga je potrdil, zato bomo delali takega Pavliha, kakrshnega zhelim jaz.

Nekoch sem bil vsega sit in sem Mikelnu rekel, da ga chisto razumem. Prishel je za mano. Za glavnega kapitana na ladji. Zato mu priznam vso pravico do izbire posadke. Che mu nisem vshech kot prvi oficir, naj me pach zamenja. Odstavi z mesta odgovornega urednika in postavi za navadnega urednika v Pavlihi.

Samo zabodeno me je pogledal in zdrvel v drushtvo pisateljev. Kajti toliko ga ni bilo v hlachah, da bi me lastnorochno odstavil, saj je vendar slovel kot svobodomiseln chlovek.

Mikeln je tudi sam pisal. Prav odlichno je obvladal Veritasov stil. Rekel je, da preizkusha mozhnosti, ki jih ponuja ta nachin pisanja. Jih je pa hitro izchrpal, kajti najbolj je reagiral, kadar je shlo za Andreja Marinca. Marinca je sovrazhil in Milko Planinc in Zvoneta Dragana. Pozneje se je v drugih chasopisih, menda v Delu, spravljal she na Mikulicha in v novejshem chasu na Markovicha. Kazhe, da so mu predsedniki vlad za satirichnega shimelna. Chez omenjene smo lahko napisali, kar smo zheleli. Ne vem, kaj sta imela z Marincem, ampak bilo je nekaj osebnega. Morda she iz afere 25 poslancev ali pa je bilo kaj novejshega.

Mikeln je nenadoma zachel govoriti, da je Pavliha prevech zlohoten, jezljiv in brez humorja. Naklada pa je rasla, in to ga je she posebej jezilo. Oktobra 1980, ko sem prevzel Pavliho, je naklada nihala med pet in sedem tisoch izvodov (spomladi naklade vedno padajo, ker se zachne lepo vreme, izleti), nakar je samo she rasla in dosegla decembra 1983 zhe 11.800 izvodov. Takrat so me zhe zacheli zhagati, kar se je takoj poznalo na chasopisu, saj smo neprestano bili boj s stalinistichnimi mlini na veter, v katere so pihali Mikeln, Koprivc, in Shetinc. Do moje razreshitve na zachetku marca je chasopis zhe padel na deset tisoch izvodov, nakar je strmo padal in danes zhivotari z malce nad dva tisoch prodanimi izvodi in zhe dolgo brez odgovornega urednika: zhiv mrlich.

Takrat, ko so zatolkli Pavliho, je shtafetno palico prevzela Mladina in se kmalu s priblizhno 12 tisoch izvodov povzpela prav s Pavlihovimi metodami rushenja tabujev do vrtoglavih 60.000 izvodov.

 

 

Mikeln hoche imeti svoj prav

Prav zanimivo je, da Mikeln v Pavliho ni pisal literarnih humoresk ali chistega humorja, pach pa v stilu Veritasa. Torej je delal ravno nasprotno od tistega, kar je govoril.

Preskrbel mi je tudi odlomke iz knjige Enverja Hoxhe Titoisti, da smo jih objavljali v nadaljevanjih, kar je she posebej vzbudilo zanimanje ljubljanskih slashchicharjev, ki so si kupovali kar po vech izvodov. Dovolil je tudi objavo pogovora z Brankom Horvatom, ki je vzbudil veliko nejevoljo med slovensko politichno birokracijo. Povejmo le to, da je mestni komite zveze komunistov Maribor Dialogom prepovedal natisniti ta pogovor.

Toda sicer je bil Mikeln preprichan, da je vechji del Pavlihe eno samo opravljanje. Jezil se je, ker smo na primer objavili, da je bezhigrajski obchinski sluzhbeni avtomobil neprestano parkiran pred neko gostilno, chesh da za to nimamo nobenih dokazov. Toda imeli smo priche, kar ga ni zanimalo.

Jezil se je zaradi bodice na bezhigrajskega zhupana, ki je na srechanje pobratenih obchin povabil na obchinske stroshke tudi zhupana iz svojega domachega kraja, s katerim pa obchina Bezhigrad ni bila pobratena.

To so bile vsekakor osebne zamere, kajti Mikeln je stanoval za Bezhigradom. Objavili pa smo she marsikaj, kar Mikelnu ni bilo vshech. Toda vechinoma je reagiral le na stvari, na katere ga je kdo opomnil ali se je zaradi nje pritozhil pri njem – osebno ali prek CK ali MK ZK. Tako je reagiral za neko bodico na SAZU, zaradi katere se je osebno prishel pritozhit predsednik akademije Janez Milchinski.

Konchno je Mikeln videl izhod iz vsega tega v tem, da je predlagal: odpeljimo se v kakshno gostilno, kjer si bomo povedali vse v brk in se potem ravnali po sklepih, za katere se bomo dogovorili. Strinjali smo se. V gostilni na Brdu pri Ljubljani nam je Mikeln povedal vse, kar si je mislil o Pavlihi. Potem je predlagal, da bi Veritas skrchili na dve do tri strani chasopisa, vse drugo bi bil chisti humor.

Sam sem vztrajal pri svojem konceptu. Ponovil sem mu, da urednishki koncept lista po statutu izdela odgovorni urednik, in to sem jaz. Preden je prishel Mikeln, je izdajateljski svet potrdil moj koncept in prehod na nov format in novo vsebino, ki bo imela vech Veritasa. Vztrajam pri Pavlihi, ki bo aktualen, udaren, kritichen, izzivalen, objavljati moramo odmeve na vsakdanja dogajanja, kajti chasi so kritichni. Chistega humorja naj bo dve do tri strani. Konchno je tudi Veritas satira in humor. Drugachnega koncepta ne sprejmem, in che Mikelnu to ni vshech, naj me odstavi. To pravico ima.

Mikeln je govoril dobro uro in nas prepricheval. Jaz sem bil tiho. Zdelo se mi je trapasto, da nekdo reche: fantje, pojdimo, usedimo se in se pogovorimo, da imam jaz prav. Kajti Mikeln je bil osamljen s svojim predlogom. Velika vechina urednishtva je bila na moji strani. In Sajovic mu je tudi rekel, da se mu ne zdi prav, da nas preprichuje, da bi sprejeli njegovo mnenje, ki je nasprotno nashemu vechinskemu preprichanju.

Che bi tedaj Mikeln predlagal kompromis: dajmo pol chasopisa chistemu humorju, pol satiri v stilu Veritas, bi morda she pristal. Na to, da mi je zhelel oklestiti komaj zacheti koncept Veritasa na dve do tri strani, pa nisem bil pripravljen pristati. Ker takshnega chasopisa nisem zhelel urejati kot odgovorni urednik. Chasopis sem s tezhavo spravljal na noge, potem ti pa pride nekdo od zunaj in ti hoche koncept postaviti na glavo in unichiti chasopis. Zacheli smo razmishljati: kaj pa, che je Mikelnu kdo to narochil?

Mikeln je govoril in govoril. Na koncu je ugotovil, da mu nihche vech ne ugovarja, in je menil, da smo se dogovorili.

Rekel sem mu, da se nismo nich dogovorili in da bom jaz delal chasopis po svoje, che pa mu ni kaj vshech, naj me odstreli.

Mikeln se je razjezil. Mislil sem, da bo skochil vame. Jurich je predlagal, da bi shli kegljat, kajti gostilna je imela tudi kegljishche. Pa smo shli. Mikeln je bil razburjen in je izgubljal tudi tu. Kmalu smo odshli domov.

Vse skupaj je bilo eno samo nategovanje vrvi, merjenje mochi. Ampak zdaj je Mikeln dobro vedel, da ne bom popustil in da imam za seboj vechino urednishtva. Zato je poskusil, da bi me kdo spodnesel od zunaj. Zachel je nenehno hoditi v Drushtvo novinarjev Slovenije, kjer je nadlegoval Jaka Koprivca, naj me odstavi. Tajnica drushtva Bombacheva jih je opozarjala, da sem priljubljen med slovenskimi novinarji, in da to ne bi bilo dobro.

V tistih chasih sva imela z Jakom Koprivcem kar solidne odnose. Nisva bila prijatelja, sovrazhnika pa tudi ne. Tako je bilo v skupshchini neko posvetovanje o svobodi tiska. Izcimilo se je menda iz tistega Burgerjevega predloga, naj bi razpravljali o humorju in satiri. Poslushal sem vse tisto novinarsko jamranje za govornishkim pultom in mi ni bilo vshech. Vsi so hoteli nekakshen blagoslov od zgoraj za to, da bi lahko pisali svobodno.

Med odmorom sem v bifeju, kjer sem si privoshchil sendvich in kavo, naletel na Koprivca. Sajovic ga je zapletel v pogovor. Tako sem mu rekel, da tisto, kar govorichijo za govornishkim pultom, ni vredno pishkavega oreha. Svobode ti ne bo nihche dal. Svobodo tiska si morash sam priboriti. Sproti. Iz shtevilke v shtevilko in vedno znova.

»Poglejte,« sem mu rekel. »Danes v Pavlihi lahko objavljamo take vice, zaradi kakrshnih bi nas she pred dvema letoma zaprli.«

Koprivc me je pogledal, potem se je zasmejal:

»Ni recheno, da vas she ne bomo!«

Vzel sem to za humor, za dovtip. Jak mi je she rekel:

»Pojdite gor in to povejte! Mislim, da bi bilo to pozitivno.«

Odkimal sem.

»Nima smisla. Tem ljudem ne pomaga nobeno dopovedovanje. Vsak mora to sam dognati.«

In nisem nich govoril na tem simpoziju. Ker tudi nisem hotel biti za reklamo, kako svobodna je ta druzhba, ki me napada za vsakim vogalom, che le more. Jak mi je to zameril. Videl sem to po pogledu, s katerim me je oshinil, ko smo shli domov. Vendar sem preprichan, da mu Pavliha ni bil zoprn. Prej simpatichen. Nadlezhen mu je postal shele, ko je zachel Mikeln iz njega delati problem, pozneje pa she Shetinc.

 

Afera IMV

Ivo Kuljaj, novinar Delavske enotnosti, mi je prinesel seznam 15 ljudi, ki so dobili renaulte 18 in 9 mimo vrste in za dinarje, cheprav so navadni smrtniki lahko vplachali te avte samo z devizami, nakar so se smeli postaviti v dolgo vrsto.

V 26. shtevilki (25. 6. 1983) smo jih objavili. Hkrati jih je Kuljaj objavil v Delavski enotnosti. Tako da se je politika prestrashila: po Pavlihi se je zachela puntati she Delavska enotnost. Kakshna zarota je zdaj to?

Najuglednejshe ime na seznamu je bil vsekakor Zvone Dragan, podpredsednik Zveznega izvrshnega sveta. Sledili so mu Urosh Dular, Matija Shkof, Franci Borsan, Stanislav Pavlin, Miran Simich, Marjan Oblak, Sergej Thorzhevski, Rajko Plevelj, Vlade Lazarevski, Marjan Shonc, Djoko Jovanovich, Vladimir Golob, Dane Novak in Jozhe Zajc.

Seznam je Kuljaj dobil od delavske kontrole v IMV. Ta je ochitno naletela na vechji seznam, ker je obljubila she nova imena, iz chesar pa potem ni bilo nich.

Naslednja shtevilka Pavlihe je izshla na dveh listih. Tako kot moskovska Pravda. Bilo je menda pomanjkanje papirja in najprej so udarili po nas. Pa nich hudega. Na naslovki je bilo dovolj prostora, da smo s karikaturo udarili po bezhigrajskih funkcionarjih, ki so svoje stanovanje zamenjali za vechje, solidarnostno. Tako so ropali solidarnostni sklad.

Med temi, ki jih je bilo dvanajst, se je znashla tudi moja porochna pricha. Kljub temu sem seznam objavil v celoti, z njegovim imenom vred. Chlovek mora biti dosledno poshten. Che klecnesh enkrat, bosh vedno klechal.

Tedaj sem na cesti srechal Jureta Apiha. Kako in kaj, me je pobaral. Je kaj reakcije na Dragana in njegove pajdashe?

Rekel sem mu, da nich.

Seveda, zdaj so tiho, mi je rekel Apih. Delavski kontroli so prepovedali, da bi vam dali ostanek seznama. Na njem je 481 funkcionarjev. Pa she vechjih, kot je Dragan. Pepca Kardelj in taki. Na lastne ochi sem ga videl, cheprav za kratek chas.

Treba ga bo dobiti, sem mu rekel. Sem zhe narochil Dimitrichu, naj ga izbrska, pa mi je sporochil, da je izginil s sodishcha, kjer je bil del gradiva za neko tozhbo.

Kaj pa, che bi vseeno naredili shtos? me je sprasheval Apih in pri tem sta se mu drobni ochesci hudomushno smehljali. Che bi na primer objavil napoved, da seznam zhe imash in ga bosh objavil v naslednji shtevilki. To bo nastal preplah med funkcionarji! Prihodnjich pa mirno objavish, da ga nisi mogel dobiti.

Nekaj chasa sva se she pogovarjala, ali bi me lahko tozhilec zaradi tega prijel, chesh da vznemirjam javnost. Potem sva ugotovila, da to ne bi bilo vznemirjanje javnosti, ampak le funkcionarjev.

Recheno, storjeno. Ideja je bila zlata vredna. V 32. shtevilki Pavlihe (6. 8. 1983) sem na prvi strani objavil chlanek PETLETNA KORUPCIJA – Pavliha bo objavil seznam 481 jugoslovanskih gospodarstvenikov z renaulti.

»NOVO MESTO, chisto hladnokrvno (Pego za Veritas) – Pavliha bo v prihodnji shtevilki objavil seznam 481 jugoslovanskih politikov in gospodarstvenikov, ki so v zadnjih petih letih dobili v dar ali za smeshno ceno avtomobil znamke Renault.

Tudi takshno razmetavanje z druzhbenimi sredstvi je pripeljalo IMV v velikanske izgube. Treba je le seshteti 418 povprechnih cen za renaulte in dobimo podatek, kolikshen del milijardne izgube je prinesla IMV korupcija.

Slovenski sindikati so pred leti zhe poskusili razchistiti "izginotje" 481 avtov v petih letih, vendar jih sploh niso spustili v tovarno. Nam je uspelo dobiti zdaj natanchen seznam vseh vpletenih, njihovo ime, priimek, naslov in tip avtomobila, ki ga je dobil v dar ali po posebni ceni.

Ne zamudite prihodnje shtevilke Pavlihe! (Vech na 4. strani.)«

Na chetrti strani smo ponatisnili chlanek Rie Bacher iz Dolenjskega lista V BOJ ZOPER PRIVILEGIJE. V njem je pisala, da prek vrstnega reda ni dobilo avtomobile le 12, ampak kar 43 funkcionarjev po vsej Jugoslaviji.

To seveda ni bil seznam 481, ampak nov, dodaten seznam, kajti IMV je nadaljeval s staro prakso podkupovanja oblastnikov in vplivnezhev po vsej drzhavi.

To je izdal tudi predstavnik IMV, ki je rekel, da ne bi bilo poshteno rezati glav, kajti v preteklih letih je 200 in she vech ljudi od zveze do republike navzdol dobilo avtomobile po ugodnih pogojih in brez chakanja, pa se nikomur ni skrivil las.

Moram pa povedati, da je bila to stalna praksa. Vem, da je leta 1974 cela vrsta chlanov CK in izvrshnega sveta zamenjevala avtomobile za renaulte po posebno ugodnih pogojih, celo s posojili, v kar se je vkljuchilo precej novinarjev. Ponujali so renaulta tudi meni! Nekateri so vzeli she pochitnishke prikolice.

Znan je tudi primer precej obilnega zveznega funkcionarja iz nashe republike, ki so ga she slikali v chasopisih, kako prevzema renaulta v IMV. Novinar, ki je bil zraven za Delo, mi je rekel:

»Ampak slikali smo samo enega. Ljudje ne vedo, da je prishel iskat kar dva. In tudi ne, kdo ju je plachal.«

Po objavi nashe napovedi je zagrmelo po vsej Sloveniji. Ljudje s seznama 481 so ugriznili v nastavljeno vabo, saj se zhe prej nismo ustrashili objaviti raznih seznamov, ne glede na imena, ki so bila na njih. Predsednik nashega izdajateljskega sveta Drago Seliger jih je moral slishati od vsepovsod, kajti she istega dne je telefoniral Mikelnu, saj je vedel, da se z mano ne splacha pogovarjati. Mikelna ni bilo doma, zato je narochil domachim, naj mu napishejo sporochilo:

»Za bozhjo voljo, nikar ne objavljajte tega spiska!«

To je Mikeln sam povedal v urednishtvu.

Ko se je Mikeln vrnil z dopusta, je takoj govoril z direktorjem IMV Janezom Roshkerjem. Dogovorila sta se, da bomo objavili njihovo pismo v odgovor, da vse skupaj ni res, da seznama nimamo, da nihche ni dobil podarjenega avtomobila itd. Povabili so naju tudi na pogovor v tovarno. Mikeln je bil ves bled.

Roshker in podpredsednik KPO IMV Marjan Simich sta Mikelna po telefonu nalagala, in mi smo v prvi naslednji shtevilki po Mikelnovem ukazu to lazh tudi objavili. Rekla sta, da so pred leti nekateri kupci vplachali avtomobile, vechinoma katrce, IMV pa je z dobavo neupravicheno dolgo zavlacheval. Da gre za te avtomobile. Vse drugo da je lazh in senzacionalizem, napihovanje, ki ga odlochno obsojajo.

Z Mikelnovim velikem audijem sva se odpeljala v IMV. Roshker naju je sprejel zelo neprijazno. Rohnel je, da bo tozhil Pavliho. Jaz sem si samo to zhelel. Kajti che bi me IMV tozhil, bi lahko zahteval zashchito sodishcha in bi moralo sodishche od javnega tozhilca v Novem mestu zahtevati sporni seznam, za katerega sem prek Dimitricha zhe izvedel, da je bil v sodnih arhivih, zdaj pa je skrivnostno izginil.

Roshker mi je ochital, da brskamo v Pavlihi samo po pljunkih, samo po umazaniji. Mikeln se je opravicheval in se pogovarjal z njimi. Jaz sem po stari navadi samo molchal in chakal, da se bodo izkashljali. Mogoche jim bo potem lazhe. In naj kar tozhijo. Samo to sem rekel Roshkerju, da che zhe brskamo po pljunkih, to vsekakor niso nashi pljunki. To ga je she bolj razjezilo.

Na koncu so postali prijazni in so naju popeljali po vsej tovarni. Razkazali so nama proizvodnjo. Shef za tisk naju je na koncu vabil na kosilo, kar sva zavrnila. Nato me je vprashal chisto iskreno:

»In che bi sluchajno prishel tak seznam v vashe roke, a bi ga zdaj po vsem, kar smo vam razlozhili, vseeno objavili?«

Zasmejal sem se mu in rekel, da ga prav gotovo ne bomo, kajti tudi che bi ga hotel, mi ne bodo dovolili vech.

Vendar sem si mislil globoko v sebi: nekoch bo prishel na dan.

Matej Bor mi je pred kratkim v Knjizhevnih listih napisal epigram v svarilo:

»Predramil se je stari nash Pavliha,
bojim pa se, da bo ob sapo in zhivce,
ker vechkrat udari, ne le udriha:
in ne krivi se, pach pa krivi krivce.«

 

Smole gre na pivo

V 38. shtevilki smo objavili vic, na katerem sem dal Maksu Toboljevichu, nashemu karikaturistu, narisati star vic radia Erevan. Papezh govori mnozhici ljudi in reche: In Bog je ustvaril svet... Nekdo iz mnozhice dvigne roko in ga prekine z vpitjem: Pod vodstvom nashe partije!

Meni se je zdela to prav prisrchna ilustracija vechnega nasprotja med partijo in cerkvijo, med dvema svetovnima nazoroma. Hkrati se norchuje iz partijskega birokratizma, ki hoche imeti vedno prav in trdi, da pred boljshevishko revolucijo ni bilo nich pametnega na svetu.

Jozhe Smole je, kakor so mi pripovedovali, zarohnel zaradi tega vica na seji mestnega partijskega komiteja v Ljubljani, chesh da tako chrnega humorja she ni videl v nashem tisku. In tako protikomunistichnega, chesh da se s tako shalo pridruzhujemo najbolj reakcionarnim silam na svetu.

Potem je odshel na pivo.

In ko je spil nekaj piv, je prishel na misel, da bi Slovencem vrnil bozhich in se s tem pridruzhil najbolj reakcionarnim protikomunistichnim silam na svetu.

Moj oche se je za bozhich boril vsa leta po vojni, tudi v tistih letih, ko je partija bozhich prepovedala in je skrivala smrechice do 26. decembra. Do tega dne niso smeli kmetje prodajati smrechic na trgu. Ampak mi smo vseeno imeli vsako leto jaslice in bozhich kot druzhinski praznik. Z ochetom sva shla na blizhnji Rozhnik in zvecher posekala kakshno smrechico.

Nekoch naju je ujel milichnik, ko sva ravno primarshirala po temi z Rozhnika s smrechico v roki. Milichnik si je zapisal ocheta, bil je mlad fant, potem pa mu je ochitajoche dejal:

»Univerzitetni profesor, pa krade smrekco v gozdu. Kaj vas ni nich sram?«

Oche mu je drzno odgovoril:

»Ne, nich me ni sram. Che ni sram druzhbe, da je takshna, da morajo univerzitetni profesorji krasti dreveshchek za bozhich, potem tudi mene ni sram, kajti do bozhicha imam pravico po vseh pravilih, ki veljajo v kulturnem svetu. Vas je lahko sram, mladenich, saj bi vam bil lahko oche. In kar spomnite se, da je tudi vash oche nekoch proslavljal bozhich in da vi zdaj v uniformi preganjate za to gnilo druzhbo takshne ljudi, kakrshen je bil vash oche.«

Milichnik je zlozhil zapisnico, vrnil ochetu osebno izkaznico in ni rekel nich vech. Oche pa nikoli ni dobil povabila k sodniku za prekrshke.

Vidite, gospod Smole (vchasih tovarish Smole, ki ste bili del sistema, ki je preganjal praznovanje bozhicha), to je bil boj za priznanje bozhichnega praznovanja. Ne pa vashe Savlovo spreobrnjenje v Pavla.

 

Goshnik besno pljuva

Sestal se je izdajateljski svet Pavlihe in me ostro obsodil zaradi pisanja Pavlihe o IMV, chesh da gre za neodgovornost, ker nimam v roki nobenega dokaznega gradiva. Bil sem tako nesramen, da sem predlagal izdajateljskemu svetu, naj od IMV in od javnega tozhilca zahteva seznam 481 udelezhencev korupcijske afere, pa bomo imeli dokaz.

Kajti medtem se je z vech koncev potrdilo, da seznam obstaja.

Sodelavec Janko Saje nam je kasneje sporochil, da seznama tudi on ni mogel dobiti. Ni shlo samo za sezname, ki da so jih zasegli delavci UNZ, ampak tudi za poseben seznam ljudi, ki so dobili renaulte popolnoma brezplachno (ta she danes ni prishel na svetlo). Obstaja she seznam ljudi, ki so dobili renaulte pod posebno ugodnimi pogoji prek posameznih ljubljanskih avtomobilskih prodajaln. Toda vsi so Sajetu svetovali, naj zadevo pusti, ker je zhe tako dovolj sranja.

Franjo Hovnik iz Ptuja mi je pisal:

»Verjemite, da sem kot redni bralec Pavlihe nemalo ogorchen, ko ugotavljam, da so sedaj tudi vam vishji forumi, to je tisti, ki bi si naj prizadevali za poshtene odnose v nashi druzhbi, zapechatili usta...«

Franjo Gajshek iz Rogashke Slatine:

»Da ne omenjam zadeve Integral, pologa za prehod preko meje, cen, odgovornosti, kar vse popestri vsebino Pavlihe, se chudim, zakaj je Pavliha kapituliral pred IMV, cheprav je zhe korajzhno objavil prvi in napovedal drugi seznam, ki bi bil moral biti objavljen v predzadnji shtevilki, v zadnji shtevilki pa ni zaslediti nichesar vech o tem. Ali so tudi v tem obljubljenem seznamu taki, ki se bojijo javne kritike?«

Marjan Filipchich iz Novega mesta je potarnal, da smo v Novo mesto poslali premalo izvodov Pavlihe.

»So bili pach fotokopirni stroji toliko bolj obremenjeni, saj ima menda vsak prebivalec svojo kopijo.«

Menil je she, da bi morali v seznamu pri vsakem koritniku navesti tudi njegovo sedanjo funkcijo. Zato nam je poslal fotokopirano montazho, na kateri je nash prvi seznam z Zvonetom Draganom na chelu, podlozhen z njegovim intervjujem za Komunista.

Mimogrede: po Ljubljani je zachel krozhiti vic, chesh da je Draganova zhena strahovito besna in Zvoneta sprashuje, kje je tisti renault, ki si ga je zrihtal prek zvez.

Medtem mi je prishla po mojih kanalih v roke fotokopija Ocene 16 primerov kritikastrstva, rushenja druzhbenih odnosov, napadov in smeshenj javnih delavcev v obchini Novo mesto v Pavlihi. Stvar je bila izdelana v komisiji za informiranje, agitacijo in propagando medobchinskega sveta ZKS za Dolenjsko. To skrpucalo je podpisal Tone Goshnik, ki je bil predsednik te komisije in je omenjeno neslanost poslal tudi v CK ZKS Slavku Gerichu, izvrshnemu sekretarju predsedstva CK ZKS za informiranje, pa tudi na RK SZDL in she kam, kjer je upal, da nas bo ochrnil.

Za pojasnilo je treba povedati, da je bil Goshnik v sporu z ochetom nashega dopisnika Milovana Dimitricha in da gre predvsem za osebno mashchevanje, kajti veliko vechino teh prispevkov je napisal Dimitrich ali pa so bili podpisani s psevdonimom, pa je Goshnik mislil, da so prishli izpod Dimitrichevega peresa.

Shlo je za smeshne stvari. Medobchinski svet ZKS je na primer svojo pisarno posodil IMV za vpisovanje avtomobilskih kupcev v vrstni red. To she posebej kazhe na tesno sprego obchinskih struktur s tovarno IMV, kar je potrdila tudi Goshnikova navzochnost na pogovoru Mikelna in mene s predstavniki tovarne.

Ko je Dimitrich iskal koga iz medobchinskega sveta, je naletel na vpisovanje kupcev in za Pavliho napisal bodico, da se je medobchinski svet partije preselil v ilegalo, saj ga ni v pisarni, novinarjev pa ne vabi zhe dolgo na seje. Zato javno sprashuje sekretarja tega medobchinskega sveta Borisa Gabricha, kje je.

Goshnik je v partijski slepoti videl v tem podtikanje, zhaljivke, vzbujanje dvomov med ljudmi o delu in nedelu teh forumov, nepotrebno dajanje v zobe ime sekretarja Gabricha itd. Prave boljshevistichne floskule iz prvih povojnih let.

Ali pa drug znachilni primer. Predsednik predsedstva SR Slovenije Viktor Avbelj je z Marincem in Zemljarichem obiskal tovarno steklenih vlaken na Dolenjskem. Na Avbljevo zheljo, pishe Goshnik v svoji pritozhbi, niso obvestili vseh novinarjev, ampak le RTV, Tanjug in Delo. Dolenjski list je bil zato uzhaljen, ker ga niso povabili zraven, in je sklenil, da obiska sploh ne bo omenil. Dimitrich je o tem napisal bodico za Pavliho, chesh da bednih novinarjev ne vabijo zraven.

Goshnik je besno pljuval po Dimitrichu, chesh da rangira novinarje, vznemirja, smeshi obchinsko upravo itd. Potem navaja she nove podobne primere neustreznega pisanja v Pavliho o Novem mestu. Pri tem se sklicuje she na ocene drugih chlanov svoje komisije: na Verbicha in Legana.

Shli so celo tako dalech, da je M. Verbich opozoril na naslednje, »kar zadeva agitacijo in propagando«:

»V postopku je sodnik Franz iz temeljnega sodishcha Novo mesto zaradi provokativnega dela v govoru na pogrebu M. Dimitricha iz Novega mesta, ko je med drugim omenil, da "mu je druzhba letos obrnila hrbet..." kar je bilo razumljeno, kot da je zato tudi umrl. – Gre za protipropagando, ki razburja javnost in shkoduje javnemu redu, gre pa tudi za nemoralnosti tega sodnika, kar je zdaj v postopku.«

Sodnik Franz je te nedolzhne, a resnichne besede povedal ob grobu ocheta nashega dopisnika Dimitricha. Ocena Goshnika, Legana in Verbicha samo pove, kakshni primitivci so bili to in kakshne stalinistichne metode je partija uporabljala za strahovanje ljudi, che je sodnika Franza shikanirala samo zato, ker se je drznil povedati ob grobu prijatelja bridko resnico. Ampak pred partijskimi nekrofili in mrhovinarji tudi grobovi niso bili varni.

Kakshno gnezdo v politichnem smislu je bilo Novo mesto pod komunistichno oblastjo, je she bolj jasno postalo kasneje, tik pred zlomom boljshevistichne diktature, ob aferi Zajc in Kovachich, katere posledice se chutijo v Novem mestu se danes. Partija je nachrtno zastrupljala odnose med ljudmi, da se je lahko obdrzhala na oblasti. S tem pa je celo iz ljudi, ki smo verjeli v idejo socializma, delala svoje sovrazhnike.

 

Pavlihova fracha zadene v polno

Potem je izshla nesrechna 40. shtevilka Pavlihe (30. 9. 1983). V njej je bila cela vrsta chlankov, ki Mikelnu niso bili najbolj vshech. Najprej fotokarikatura. Marko Bulc in Miha Ravnik sta bila fotografirana na neki slavnosti, kjer sta si nakladala na krozhnik prigrizek in klepetala. Bulcu smo polozhili na jezik:

»Ali je kakshna razlika med hrbtenico in hrbtishchem?«

Ravnik se smeje na sliki in v oblachek smo mu zapisali:

»V bistvu ne. Toda hrbtishche ima vsak.«

Mikeln je zmotno razumel, da gre ta vic na Bulca, chesh da nima hrbtenice. Mislim, da je to mogoche tako razumeti le s precejshnjo mero zlonamernosti. Toda Mikeln je sedel na neki seji v CK in precej nataknjeno prelistaval to shtevilko, ki je pravkar prishla iz tiskarne. V slabo voljo ga je spravilo, ker smo po njegovem mnenju zafrkavali njegovega prijatelja Bulca. (Moram povedati, da je bil Bulc simpatichen tudi meni, saj ni nikoli shparal jezika v zvezni skupshchini in se je upal marsikaj povedati naravnost, brez dlake na jeziku. Vic je bil mishljen kot chista duhovitost, ki jo povesta dva politika med pogovorom.)

Tako je Mikeln zhe slabe volje obrachal liste v Pavlihi, ki je zhe spet imel 12 strani, ker je bilo znova dovolj papirja za chasopise. O groza! Zagledal je fotografijo v rubriki She pomnite, tovarishi. Slikali smo hishno shtevilko Titove ceste 238 in pod njo tablo, ki pricha o tem, da je bila tam leta 1940 protidraginjska antifashistichna demonstracija delovnih ljudi bivshe obchine Jezhica pod vodstvom chlanov KPJ.

Aluzija je bila jasna, saj smo tedaj dozhivljali divjanje cen, hudo draginjo, partija pa je mizhala pred resnichnostjo in ni organizirala nobenih demonstracij.

Ampak vse to je bilo she nedolzhno v primerjavi s tem, kar je sledilo. Mikelnu se je oko ustavilo na zadnji strani desno spodaj. Tam je zagledal fotografijo teritorialca v uniformi, kako napenja fracho.

Zraven je bil chlanek:

»FRACHE V SPRETNIH ROKAH

Sovraga se lahko lotish skoraj z golimi rokami – Opazovalci razbiti.

SVETI NIKOLA – obrambno samozashchitno (porocha Jozhe Remac) – Na obmochju vech obchin SR Makedonije se je v preteklem tednu zakljuchila obsezhna obrambna preizkushnja "Enotnost 83", ki je zdruzhila pripadnike vseh enot nashega obrambnega mehanizma in skozi preizkus nashe vojashke doktrine potrdila mobilnost, taktichnost in visoko vojashko strateshko usposobljenost, braniti nashe ozemlje.

Med manevri so bili uporabljeni vsi tipi sodobnega orozhja, preizkusili pa so vech doma narejenih orozhij in vojashke tehnike.

Izjemno pozornost med opazovalci tujih armad in vojashkimi atasheji, akreditiranimi v SFRJ, je vzbudilo tudi orozhje FRACHA (glej posnetek), s katero so pripadniki teritorialnih enot na okupiranem ozemlju presenetili napadalce iz povsem neodkritih con in na kar se da neugoden nachin.

Veliko opazovalcev je ostalo brez daljnogledov in ochal, sovrazhna vozila so bila onesposobljena z razbijanjem oken in zharometov, neko letalo pa se je od presenechenja zrushilo, ko je pilot prejel precizno merjeni kamen na kupolo svojega lovskega letala.

Skozi tisochletja preizkusheno orozhje je tako spet aktualno, v rokah spretnih fantov pa predstavlja resno grozhnjo za sovrazhnika.

Vaja "Enotnost 83" je tako tudi v tem smislu potrdila izkushnjo, da se s skoraj golimi rokami lahko lotish sovrazhnika.«

 

 

To je bilo vse. Sliko in idejo je prispeval velenjski fotograf Jozhe Miklavc, besedilo je spesnil Bogo Sajovic po zgledu besedishcha in porochil z velikih vaj JLA v Makedoniji, ki so se ravno konchale in so na njih nenehno poudarjali nasho silno tehniko, zanemarili pa chloveshki faktor. V tem smislu je bila to zelo pozitivna kritika JLA, saj smo vedno poudarjali, da je element nashe obrambe chlovek in da se bomo znali upreti tudi z golimi rokami.

Bilo je malo, pa vendar dovolj, da je Mikelnu pognalo kri v glavo. Kar tam, na sestanku po seji komisije CK ZKS za agitprop, je obvestil predstavnike SZDL, ZKS, sekretariat za informiranje, upravo javne varnosti in tozhilstvo, da umika chasopis iz prodaje. V Ljubljani je bilo sicer zhe v prodaji okoli 3.000 izvodov, chez 7.000 pa jih je utegnil she zapleniti v tiskarni. Hkrati smo objavljali reklamo po radiu, naj bralci brzh kupijo Pavliho, she preden nam ga bodo zaplenili. Seveda pri sestavljanju reklame nismo rachunali s kakshno zaplenitvijo, hoteli smo le vzbuditi radovednost med bralci. A zhivljenje je she bolj smeshno, kot si ga lahko zamislimo v domishljiji.

Prilozhnost za Mikelna je bila prelepa. Jaz sem bil na rednem dopustu in se nisem mogel upreti njegovemu nezakonitemu posegu. Vojska je bila takrat she grozen tabu in lepa prilozhnost, da se me reshi, cheprav je hlinil, da je ravnal v interesu chasopisa Pavlihe in Chasopisnega podjetja Pavlihe. Lahko si je pomel roke. Vendar she prekmalu. Uradno pa je chlanek ocenil:

»Chlanek sem ocenil kot spodkopavanje obrambne mochi Jugoslavije in norchevanje iz jugoslovanske armade. Zato sem sklenil chasopis umakniti.«

Potem je rezervni oficir Milosh Mikeln, ki je bil v mladih letih krshchen za Alojzija, pa se je pozneje perspektivno posrbil, naredil novo shtevilko Pavlihe na dveh listih. To je naredil chisto sam in vanjo ni uvrstil niti enega od prej omenjenih zoprnih mu chlankov.

Prav tako ni o svojem ukrepu obvestil mene, cheprav je vedel, da sem na dopustu doma in torej dosegljiv po telefonu.

Tako sem po nakljuchju naslednji dan prishel v sluzhbo po chasopis in izvedel, da ga je Mikeln zaplenil. Potem naj kar sam ureja to godljo, sem si mislil in odshel domov. Che ne chuti potrebe, da bi se pogovoril z menoj, me torej ne potrebuje.

Dne 3. 10. 1983 je Mikeln obvestil urednishki kolegij o dogodku. Dogovorili so se, da bodo shli zaplenjeni izvodi v papirnico, 50 jih bodo obdrzhali za arhiv.

 

Spodkopavanje obrambne mochi Jugoslavije

Tri dni pozneje (6. 10. 1983) smo imeli sejo urednishtva in o njej je bil sestavljen zapisnik.

»Bogdan NOVAK: pove in komentira o chlanku, da ga je redno prebral in oddal uredniku. Smatra, da chlanek ni bil nich posebnega in da ni usmerjen proti nashi vojski, ampak proti vojni. Je v bistvu pacifist in s tem je proti vsakrshnemu razkazovanju vojashkih mochi.

MIKELN: Chlanek sem ocenil kot spodkopavanje obrambne mochi Jugoslavije in norchevanje iz jugoslovanske armade. Zato sem sklenil chasopis umakniti. O tem sem na improviziranem kratkem sestanku po seji komisije CK ZKS za agit. in prop. obvestil predstavnike SZDL, ZKS, sekretariata za informacije IS SRS, posredno pa upravo javne varnosti in javno tozhilstvo.

V ljubljanskem okolishu je bilo v prodaji zhe 3000 izvodov, 7000 izvodov pa je ostalo v tiskarni.

Mislim, da sem ravnal v interesu chasopisa in chasopisnega podjetja Pavliha.

S tem posegom, z umaknitvijo te shtevilke, z nichemer ne spreminjam svojega mnenja o programski politiki Pavlihe.

Pavliha naj bo druzhbeno kritichen in oster, vendar se ne more norchevati iz nekaterih temeljnih vrednot in pavshalno, poprek na primer iz ZK in zdaj she iz vojske.

Pri taki stvari chlovek ravna ne samo s preudarkom, saj ni kompjuter. Chlanek me je prizadel, kakor me je pred chasom karikatura z rdechimi in chrnimi mravljami, poznam namrech mnogo chrnih mravelj, ki lenarijo, in mnogo rdechih, ki poshteno delajo, ne samo priganjajo kot na tisti risbi. Prizadelo me je pavshalno norchevanje iz vojske, fracha, objavljena po manevrih, ki so bili napovedani javnosti prav kot predstavitev novih orozhij.

Na kolegiju je bilo sprozheno vprashanje materialne odgovornosti. Che jo bomo ugotavljali, jo bomo potem, ko bo ocenjena politichno. Odgovoren je urednik, che je objavil chlanek, ki ni za objavo, ali pa jaz, che sem brez zadostnih razlogov umaknil shtevilko. Vendar je materialna shkoda mnogo manjsha od politichne, v tem primeru je to manj pomembna plat zadeve.

NOVAK: Ko je prishlo do ukinitve shtevilke, bi moral glavni urednik sklicati kolegij in ne delati brez mene. Drugo, kar je pomembno, je to, da bi moral glavni urednik she pred tiskom pregledati chasopis (shpigle), ker je on zanj politichno odgovoren. Tako bi lahko, che bi opravljal svoje delo, prej preprechil shkodo. Druga shtevilka je bila delana brez mene, zato ni najboljsha: po nepotrebnem smo objavili izlet na Dunaj.

MIKELN: Med menoj in odgovornim urednikom je dogovor, da mi pokazhe chlanke, za katere meni, da spadajo v sklop politichne odgovornosti, in moram rechi, da se je vechkrat drzhal tega dogovora, vchasih pa tudi ne.

NOVAK: Za ta chlanek sploh nisem smatral, da bo sporen.

SAJOVIC: Pripomba o "spodkopavanju obrambne mochi Jugoslavije" v zvezi z omenjeno sliko se mi zdi zelo smeshna. Jaz seveda mislim, da s takshnimi chlanki ne moresh spodkopati nobene armade, zlasti, che je trdna. Zanimive pa so bile reakcije ljudi, predvsem novinarjev, ki so vedeli o ukinitvi omenjenega Pavlihe. Vechina je mislila, da je sporna slika na osmi strani z naslovom "She pomnite tovarishi", ko pa smo izvedeli, da je chasopis ustavljen zaradi slike na zadnji strani, pa je vechina mislila, da zaradi slike zgoraj "Samoupravljanje, to sem jaz". (Opomba avtorja: gre za sliko chloveka, ki je za reshetkami in pravi: Samoupravljanje, to sem jaz!)

Kar zadeva materialno odgovornost, smatram, da bi bil odgovoren, che bi to shtevilko zaplenil javni tozhilec. Toda shtevilka je bila v Ljubljani naprodaj she v ponedeljek. Bojda je bil tozhilec obveshchen, da je shtevilka umaknjena. In ker je bila naprodaj she v ponedeljek, po tem lahko sklepam, da se tozhilcu ni zdela omenjena slika tako sporna, ali pa tozhilec oziroma notranji organi ne opravljajo v redu svojega dela.

ISKRA: Meni se zdi to razpravljanje zelo zholchno z vashe in Bogdanove strani. Chlanek se mi ne zdi nich posebnega. Prej bi rekla, da gre za "bulast" humor, kot pa za kakrshnokoli zhaljenje ali spodkopavanje ugleda nashe armade. Che pa to tako klasificiramo, mislim, da je to zhalostno. Che ste na to tako mochno reagirali, bi lahko o tem takoj obvestili redakcijo in sklicali kolegij.

Mnenja sem she, da je treba nesoglasja okoli koncepta bolj strpno reshevat. Che se bomo zacheli notranje opredeljevati in che bomo zacheli razpravljati o tem, kdo bo v takih primerih nosil materialno odgovornost, odgovorni ali glavni urednik, se bomo zacheli razhajati.

MIKELN: Materialna odgovornost se mi zdi pri celi zadevi postranska stvar, kot sem zhe rekel, bolj vprashljiv je politichni odmev.

ROGELJ: Gledanja na ta prispevek so razlichna. Chlani redakcije smo se znashli v polozhaju, na katerem se moramo opredeliti. Skoraj mesechno se dogaja, da se pogovarjamo o takih zadevah in je v taki situaciji tezhko delati. Najti moramo nachin za dogovor. Konkretno jaz takega chlanka ne bi objavil. O manevrih smo zhe objavljali, ta prispevek ima drugachen zven. Smatram, da ima glavni urednik v svoji pristojnosti vso pravico za ta postopek. Strinjam se pa z Bogdanom, da bi bila redakcija lahko s tem seznanjena. Ko je nastajala druga izdaja, sem bil v redakciji in je nastala vsebinsko okrnjena shtevilka. O celi stvari se bo razjasnil she izdajateljski svet.

PETELIN: Opomba, da gre za izpodkopavanje, se mi zdi prehuda. Dokaz za to je tudi dejstvo, da javni tozhilec, kljub temu, da se je Pavliha v Ljubljani prodajal, ni interveniral. Chlanek se mi ne zdi nich posebnega, niti po humorni, niti po satirichni plati.

MIKELN: Zakaj ni bila sklicana redakcija? Ob 9. uri sem moral biti na seji. Takoj po njej sem ukrepal. Che je potrebno brati ves chasopis preden gre v tisk, bom to v prihodnje delal, vendar s slabim obchutkom. To ni dobro za ustvarjalno vzdushje, posebno za take vrste chasopis. Ne sprejmem ochitka, da nisem sklical seje redakcije. Odgovornemu uredniku in uredniku sem povedal za umaknitev shtevilke in sta oba odshla, zdaj pa mi ochitata, da nisem sklical kot glavni urednik redakcije.«

Tole je dobeseden zapisnik seje, ki je trajala od 10. ure do 12.30.

Treba je pojasniti samo tole: Mikeln je mene in Sajovica obvestil o umaknitvi shtevilke post festum, ko je list zhe zaplenil in naredil novega. Mi smo od njega zahtevali, zakaj ni sklical seje urednishtva pred zaplenitvijo, da bi se skupaj dogovorili, ali bomo umaknili list ali ne, in da bi ob morebitni umaknitvi naredili skupaj novo shtevilko. Ochitno pa je, iz zapisnika, da bi shtirje glasovali proti umaknitvi, trije pa zanjo.

V zapisniku she manjka nekaj zanimivih izjav. Mikeln nam je ochital, da smo ta "napad na JLA in Jugoslavijo" izvedli natanchno na tisti dan, ko je prihajal na obisk v Ljubljano poveljnik JLA admiral Branko Mamula. Mi pa takole, ko bi vendar morali vedeti, da prihaja v Ljubljano. Chlani urednishtva smo mu rekli, da zdaj pa zhe pretirava. Kaj misli, da nas Mamula obveshcha, kdaj bo kam shel, ali kaj?

Sajovic je imel she en predlog. Znani makedonski karikaturist Jordan Pop – Ilijev nam je takoj, ko je izvedel za nesrechno fracho, poslal karikaturo vojaka, ki je s fracho ustrelil za hrib, kjer je nastala eksplozija. Vojak je vrgel fracho na tla in se joche. Sajovicu se je zdelo, da bi bila objava te karikature nekakshna hudomushna samokritika in da bi se bralci smejali. Mikeln je ponorel in rekel, da to presega vse meje. She na vech sejah je potem jamral, da ga je Sajovic she zafrkaval s tem, da je hotel objaviti she en vic na vojsko s fracho!

Meni se je zdela zadeva imenitna in karikaturo sem spravil.

Tiste dni sem na cesti srechal Nika Grafenauerja. Rekel mi je, da je prebral fracho in da se je smejal tako zelo, da bi skoraj padel s stola. Chudil se je, kaj je Mikelnu. To so me sprashevali she mnogi drugi. Vsem sem rekel, naj to vprashajo njega. In res so ga mnogi ustavljali na cesti in ga sprashevali, kaj zdaj pochne Pavlihi in Novaku, kar je sam z jezo povedal v Pavlihi.

Reakcijo Nika Grafenauerja navajam samo zato, da se vidi, kako relativno je vse: nekomu se nekaj zdi spodkopavanje armade, drugemu nich smeshnega, tretji se pa rezhi na ves glas. Humor je vedno nekaj osebnega.

Treba je she povedati, da je Mikeln obozheval vojsko. Ne le, da je bil rezervni oficir (menda kapetan). Tudi zanimal se je za Hitlerja, Stalina, o obeh je napisal knjigo. Zanimal se je za vojne in o drugi vojni napisal debelo knjigo. Sam nam je pripovedoval, da je bil zhal premlad za partizane. Najbolj je bil ponosen kot mlad fante po vojni, ko so mu nekje okoli Celja zaupali prazno flinto in je moral nekam peljati skupino nemshkih vojnih ujetnikov. Kakor je razvidno iz njegove novejshe knjige, nadaljevalnega techaja vladanja, je preucheval tudi literaturo o shpijonazhi in prislushkovalnih napravah in podobno. Po tej plati je bil chisto zafrustriran in je ochitno videl sovrazhnika za vsakim grmom.

Zhe takoj v prihodnji shtevilki pa smo objavili zafrkancijo o vrtoglavem narashchanju osebnih dohodkov v Sloveniji. Pri tem smo objavili, da imajo v Mednarodnem centru za upravljanje podjetij v javni lasti v dezhelah v razvoju, v tako imenovanem Zumba hausu, najnizhji osebni dohodek meseca avgusta 1983 kar 29.926 dinarjev in najvishji 191.733 dinarjev. To so bili nekajkrat vishji osebni dohodki, kot so znashale tedaj boljshe plache. Najvishji je bil za tri renaulte! Takshnih plach niso imeli nikjer drugje. Mi smo imeli v rokah fotokopije izplachil za vech mesecev v letu 1983, zato se nismo bali tozhbe.

Mikeln nas je grdo gledal, prek CK pa so spet pritisnili na nas, zakaj to objavljamo in drazhimo ljudi. Seveda, v tej ustanovi je bila zaposlena tudi Smoletova hcherka! Pa she drugi taki znanci iz sosednje ulice...

 

Izdaja Pavlihe se nadaljuje na izdajateljskem svetu

Tokrat je kazalo, da politika ne bo popustila. Za 11. 10. 1983 je bil sklican izdajateljski svet. Istega dne sta kurirja prinesla za izdajateljski svet mnenji javnega tozhilstva in vojske. Obe pismi sta imeli spremni dopis, da ju poshiljajo na nasho zahtevo, to je izdajateljskega sveta (Draga Seligerja osebno).

Javni tozhilec SRS Pavle Car je napisal:

»V 40. shtevilki Pavlihe z dne 30. 9. 1988 je bil na 12. strani objavljen chlanek "Frache v spretnih rokah". V chlanku je na satirichen nachin prikazana vojashka vaja "Enotnost 83", vendar po nashi oceni satira v nekaterih delih presega meje sprejemljivega ter objektivno predstavlja zhalitev oborozhenih sil SFRJ.

S strogo formalno–pravnega vidika so v vsebini chlanka podani objektivni znaki kaznivega dejanja zhalitve SFRJ po 157. chlenu KZ SFRJ, ker takshna vsebina objektivno pomeni sramotitev oborozhene sile.

Ob takshni oceni chlanka pa smo prishli do sklepa, da vendarle ne gre za grobe zhalitve in da v kontekstu satirichnega lista ne pomeni takshne intenzitete druzhbene nevarnosti, kot se zahteva za obstoj kaznivega dejanja. Pri tem se v subjektivno stran dejanja odnosno odnosa avtorja do chlanka nismo spushchali.

Ne glede na nasho oceno, da v obravnavanem primeru ni potreben kazenski postopek zoper avtorja oziroma odgovornega urednika, kolikor avtor ne bi bil znan, pa menimo, da je potrebno uveljaviti druge oblike odgovornosti. Chlanek namrech kazhe na nek odnos do nashe sploshne ljudske obrambe, takshen negativen odnos pa zasluzhi zaostritev politichne odgovornosti odgovornih oseb pri listu "Pavliha".«

Vsekakor lahko rechem, da je zelo chudno, da se javni tozhilec spushcha poleg pravnih ocen she v politichne ocene in zahteva politichno odgovornost

avtorjev in urednikov pri Pavlihi. To kazhe na zlizanost pravosodnega sistema s partijo. Kazhe pa tudi, da so moji nasprotniki skushali dosechi pri javnem tozhilcu in pri vojski, da bi me obtozhili.

Pomochnik poveljnika ljubljanskega armadnega obmochja, polkovnik Vinko Shunjara, pa je napisal:

»V zvezi s chlankom objavljenim v Pavlihi dne 30. 9. 1983 pod naslovom "Frache v spretnih rokah", menimo, da je potrebno, da na ta nachin opozorimo izdajateljski svet lista o shkodljivosti in tendencioznosti objavljenega teksta.

Glede na vsebino chlanka ter na chas, ko je bil objavljen, menimo, da gre za premishljen in neobjektiven napad na koncepcijo SLO in DS ter za grobo smeshenje in zhaljenje oborozhenih sil SFRJ kakor tudi sploshnih naporov nashe druzhbe za nadaljnjo izgradnjo lastnega obrambno–zashchitnega sistema. Po nashem preprichanju tako pisanje lahko sluzhi samo nasprotnikom nashe samoupravne socialistichne ureditve.

V preprichanju, da bo vash kolektiv prevzel efikasne politichne in druge sankcije proti odgovorni osebi za neodgovorno objavo tega teksta, in v upanju, da se podobni primeri v bodoche ne bodo vech ponavljali, vas tovarishko pozdravljamo.«

Ko sem prebral ti pismi – tajnica ju je pokazala najprej meni, shele potem ju je izrochila Mikelnu – sem vedel, da ne javni tozhilec ne vojska nimata nobenih argumentov, da bi me lahko obtozhili chesarkoli. Noben sodnik me ne bi obsodil na podlagi takshnih politichnih floskul.

Zato je izdajateljski svet sklenil ti pismi uporabiti kot obtozhnico zoper mene na seji, ki je bila sklicana 11. 10. 1983 ob 17. uri v Chrni vdovi, novi stolpnici Dela. Zato, da je lahko tajnica Danica Velkavrh celotno sejo posnela na magnetofon in pretipkala zapisnik.

Objavljam celoten zapisnik (stenogram), da si bodo bralci lazhe predstavljali, kako takshna seja poteka.

»Stenogram seje izdajateljskega sveta

Seje sveta so se udelezhili: Bine Rogelj, Bogdan Novak, Bozho Kos, Slavko Fras, Maks Toboljevich, Bogo Sajovic, Milosh Mikeln, Drago Seliger, Evgen Jurich, Janez Koroshec, Kristina Iskra, Aleksander Lucu, Rozka Pohleven.

Opravichila sta se: Igor Gruden in Rovanshek.

Sejo je vodil predsednik izdajateljskega sveta Drago Seliger.

Drago SELIGER: Razlog za sklic danashnje seje je dvojen: dolgo se zhe nismo videli, pomembnejshi pa je vsebinski vidik. Iz zapisnikov novinarskega aktiva CHP Pavliha je jasno, da prihaja v urednishtvu Pavlihe do dvojnega koncepta uresnichevanja urednishke politike. O tem bi se morali pogovoriti in se opredeliti kot izdajateljski svet. Chlani izdajateljskega sveta smo dobili zapisnik in danes she enega. Ochitno je, da se nekatera razchishchevanja v urednishtvu po seji izdajateljskega sveta odvijajo tudi she naprej. Prosim tovarisha Mikelna, da bi nas o bistvenih stvareh obvestil.

Milosh MIKELN: Gre za dva zapisnika in za dve zadevi. Prvi zapis se tiche sestanka novinarskega aktiva, kjer zhe od zachetka pishe, da nadaljujemo sedanjo razpravo v urednishtvu Pavlihe. Kot nadaljevanje pa se smatra razprava, ki je bila na sestanku osnovne organizacije in novinarskega aktiva CHP Pavlihe. Takrat smo zheleli priti ali do soglasja v razhajanjih ali pa vsaj do jasnih in natanchno definiranih stalishch, che ne pridemo do soglasja. Druga zadeva je v zvezi z umaknjeno shtevilko Pavlihe z dne 30. septembra, ta zapisnik ste danes dobili na mizo, ker je bil shele danes dopoldne razmnozhen. To je v zvezi s chlankom o manevrih Enotnost 1983. Glede prvega je vse recheno v tem zapisniku. Razhajanja so predvsem v tem, da odgovorni urednik Bogdan Novak meni, da chasopis, tak kot je, ustreza koncepciji, ki jo je izdajateljski svet sprejel in ustanovitelj, da se mu pridruzhuje dobrshen del urednikov v tem stalishchu. Kot nosilec drugachnega mnenja se pojavljam jaz, ki menim, da je chasopis prevech zlohoten in zhalosten, da se pojavlja kot ponovitev nashih vsakdanjih dnevnih politichnih listov, s tem, da je preobrnjen v satiro, kritiko in vechkrat tudi pade pod raven, ki jo satiri in druzhbeni kritiki zhelimo dati. Jaz sem to s takimi besedami interpretiral: ko chlovek prebere zjutraj Delo, pa je slabe volje, gleda zvecher televizijo, pa je slabe volje ali pa prebere Pavliho, pa je she bolj slabe volje. V konceptu chasopisa to pomeni vech karikature, o chemer smo se zhe pogovarjali, vech klasichnih humornih zvrsti, ki so z leti izginjale iz chasopisa, vech preproste, navadne dobre volje in na ta rachun nekaj manj tega, kar v Pavlihi na kratko imenujemo Veritas, kar je reagiranje na dnevne aktualne politichne dogodke na zhurnalistichen nachin. Iz zapisnika ste videli, da tudi razlichno ocenjujemo izpolnjevanje koncepta, ki je bil sprejet v Drushtvu novinarjev Slovenije kot ustanovitelju in kot ga je tudi izdajateljski svet potrdil. V zapisniku s tega sestanka pishe, da vechina prisotnih meni, da je chasopis prevech zajedljiv in ima premalo humorja. Menim pa, da bi Novak lahko urejal tudi takega Pavliho, ki bi bil vedrejshi in bi vseboval vech humorja. Novak je vztrajal pri tem, da koncepta ni treba spreminjati, da izpolnjuje programsko usmeritev, v kolikor pa bi bilo treba chasopis spremeniti, da ga ne bi delal z veseljem in preprichanjem. Zato v njem ne bi mogel sodelovati in bi bil rajshi razreshen dolzhnosti odgovornega urednika. To je prvi del te zadeve.

Drugi del je umaknjena shtevilka, kjer smo prav tako prishli do razhajanj v urednishtvu. Ponavljam vechinoma znane stvari, ampak za tiste chlane izdajateljskega sveta, ki niso seznanjeni s potekom dogodkov, moram te stvari ponoviti. Chlani urednishtva boste morali nekaj minut potrpeti, che bom ponovil stvari, ki smo jih v urednishtvu zhe nekajkrat premleli. Shtevilka je prishla k nam ob pol devetih zjutraj v chetrtek, kot vsakokrat pride. Prelistal sem jo, videl chlanek na zadnji strani, kjer je bila slika teritorialca v uniformi z dolgo fracho v roki in zraven njega porochilo "Z manevrov Enotnost 83". Chlanek ste videli v shtevilki, ki smo jo tudi zunanjim chlanom dostavili hkrati s prvim zapisnikom. Kot je v drugem zapisniku recheno, sem ocenil, da gre za norchevanje iz JLA. V tistem trenutku sluchajno nikogar ni bilo v hishi, ker so vsi skupaj, kot se mi zdi, odshli na kavo ali kako, Bogdan Novak je bil pa na dopustu v chetrtek in petek. Takoj nato sem odshel na sejo komisije za agitacijo in propagando pri CK, kjer sem dve uri poslushal in imel chas, da medtem razmishljam. Moram rechi, da sem zelo nezbrano poslushal, kaj so govorili, ker sem razmishljal, kaj je v tem primeru treba narediti. Sklenil sem, da je treba chasopis umakniti iz prodaje. Po koncu seje sem prosil nekatere tam prisotne, to je bil Muzhevich z republishke konference SZDL, sekretar za informacije Shiftar, iz same komisije Milan Meden, ki se je medtem pridruzhil skupini, kjer smo se to pogovarjali, in ker smo bili ravno na centralnem komiteju, smo shli k Ljubu Jasnichu, izvrshnemu sekretarju za te zadeve. Od tam sem sporochil v tiskarno, naj ustavijo distribucijo lista. Prisotni so povedali, da bodo obvestili, in sicer Shiftar Martina Koshirja na izvrshnem svetu, Muzhevich bo obvestil socialistichno zvezo, zveza komunistov je bila obveshchena, posredno pa smo od tam takoj obvestili javno tozhilstvo. Vsa ta obvestila so se nanashala na to, da je shtevilka umaknjena. Tudi upravo javne varnosti smo obvestili, da ne bi prishlo do zaplembe, iskanja teh shtevilk, da se ne bi sprozhil postopek zaplembe chasopisa ali kaj podobnega. Po tistem smo v urednishtvu v zelo okrnjenem sestavu sestavili shtevilko na shtirih straneh. Tiskarna je izjavila, da papirja tako primanjkuje, da ni misliti na to, da bi samo zamenjali sporni chlanek z neko drugo karikaturo pa da bi cel chasopis she enkrat tiskali, da pa nam tiste shtiri strani nekako lahko odstopi. She isto dopoldne do dveh je bila narejena shtevilka, nadomestne strani, kjer je bilo nekaj malega premetano in naslednje jutro je bil chasopis tiskan in je z enodnevno zamudo izshel na shtirih straneh. Nato smo obravnavali zadevo na seji urednishtva 6. oktobra, zapisnik ste zunanji chlani dobili shele danes, medtem ko ga chlani nashega kolektiva poznajo. Izrazhena so stalishcha, ki ste jih videli. Odgovorni urednik je v tem primeru smatral, da chlanek ni problematichen. Tudi shtirje od tu prisotnih urednikov so smatrali, da ni, trije smo bili mnenja, da tak chlanek ni za objavo.

Ob vsem tem bi moral povedati she nekaj: iz tega, kar zdaj pripovedujem, se mogoche zdi, da se vse te stvari odvijajo v strashno konfrontativnem vzdushju. To nam je uspelo preprechiti in ohraniti vsaj do zadnjih dni, she tudi na tem sestanku, vzdushje, v katerem smo poskushali dosechi kolikor toliko enotne poglede na program, programsko politiko, na to, kakshen naj bo chasopis, in na to, kako naj se to uresnichuje. She potem, ko se je sestanek o tem chlanku konchal in ko smo zacheli razglabljati v prosti debati o pomenu in vlogi armade, posebej nashe, sem izrecno pozival, da ne pozivam k nikakrshnemu kesanju, ampak skushal dati mozhnost, da bi lahko prishli do stalishcha, da che bi, po tem, kar smo v tisti debati slishali raznih argumentov, bilo prezentno odgovornemu uredniku in Bogu Sajovicu, ki je to stran konkretno uredil, da bi, che bi vse to prej pomislila, verjetno tudi sama ocenila, da chlanek ni za chasopis. Vendar do izraza takega mnenja ni prishlo. Po tem so se tudi osebni odnosi zaradi nekaterih ochitkov, ki so bili na tem sestanku izrecheni medsebojno, nekoliko pokvarili. Ni vech vzdushje toliko dobro za konstruktivne debate, kot je she pred kratkim bilo. In cheprav smo se v stalishchih zelo razhajali, so vseskozi vendarle te debate bile demokratichne, civilizirane in na spodobni ravni. Zdaj vzdushje ni vech tako, ampak to ni vech bistveno za stalishcha tega sveta o tem, o chemer gre danes beseda. K tem ocenam, ki sem jih zhe takrat povedal, nimam nich dodajati. Koncept Pavlihe, kakor ga jaz razumem, je tu razlozhen. S sinonimi, skoraj zhe pregovori, sem ga she enkrat ponovil. Tudi k shtevilki, ki sem jo umaknil, nimam kaj dodajati drugega kot to, kar je v zapisniku zapisano, ki ste ga ravnokar prebrali.

Drago SELIGER: Obvestil bi vas, da sem dobil dvoje intervencij: od Vojne poshte Ljubljana in od Javnega tozhilstva.

(Prebere oba dopisa, ki smo ju zhe objavili nekaj strani prej, vendar ne pove, da sta pismi prishli na njegovo zahtevo. Op. avtorja)

Slavko FRAS: Govoril bom tako, kot da so se prijatelji sestali za mizo in imajo skupno zheljo in intencijo, da bi se ta zadeva na chimbolj hiter in nebolech nachin razreshila in da bi rezultat tega razchishchevanja bil v korist v Pavlihi, za katerega vsi vemo, da je dober list in da opravlja svojo funkcijo. Vprashanje se glasi, ali ni bil ta chlanek pravzaprav samo povod, ne pa vzrok, da se je nekaj nabiralo zhe dalj chasa in da je ta chlanek bolj ali manj obrobnega znachaja in za polozhaj v Pavlihi nepomemben. Ali je prishlo takrat, ko je postal glavni urednik Milosh Mikeln, do napetosti, najprej pri embrionalnem stanju, potem pa do vechjih stvari? Ali se je tu nabiralo nekaj, potem pa je udarila strela? To se mi zdi bistveno, ker samo ta poteza ne bi mogla pokvariti odnosov med novinarji tako uspeshnega lista kot je Pavliha. To me zanima. Che sem bil indiskreten, pa ne.

Bogdan NOVAK: Danes zhe drugich slishim, da so odnosi v Pavlihi pokvarjeni. To moram odlochno zanikati. Odnosi v Pavlihi so prav tako odlichni tudi danes, kot so bili vcheraj in prej. Mogoche se glavni urednik pochuti slabshe, kot se je pochutil, toda odnosi med uredniki in novinarji v Pavlihi so odlichni; zaradi niti ene stvari v teh treh letih, kar sem jaz tukaj, ni bil nihche z nikomer skregan. Nihche drug drugemu polen pod noge ne meche, nihche drug drugega ne shikanira. Na zadnji urednishki seji je prishlo samo do razlichnih mnenj o tem chlanku: shtirje uredniki smo mislili, da to ni nich posebnega, da najbrzh ni najbolj pametno drazhiti vojsko, toda mislili smo, da zaradi tega vojska ne bo niti reagirala, in se nam zdi sporno, che bi sploh reagirala, che bi shtevilka normalno izshla in bila normalno v prodaji, che ne bi bila vojska opozorjena na to, kajti che je opozorjena, potem mora reagirati. Trije uredniki so bili drugachnega mnenja, toda tega ni nihche nikomur zameril. Zaradi tega se odnosi v Pavlihi niso niti priblizhno poslabshali. To lahko vsi povedo, ker so vsi chlani urednishtva tukaj. Zhe prej me je zmotilo, ko je Mikeln rekel, da so se odnosi poslabshali, da so manj ustvarjalni.

Slavko FRAS: Bistvenega pomena so odnosi med vama dvema. Ali she funkcionirajo tako, kot so prej?

Bogdan NOVAK: She vedno z Mikelnom nisva skregana. Mi smo se samo zmenili, da bo Mikeln tudi bral tekste, da bo vedel, kaj je v chasopisu.

Slavko FRAS: Seveda je Mikeln pravilno reagiral, in to ne samo iz taktichnih, ampak chisto principialnih razlogov. Ne samo pri nas, tudi drugod trikrat prekleto premislijo, preden se lotijo tem, ki se kakorkoli dotikajo narodne obrambe. In to v drzhavah, ki so manj ogrozhene v principu. Recimo, da to drzhi, da smo mi nekoliko bolj ogrozheni kot kakshna druga drzhava. Zato mora biti posluh za to, kako se obravnava vojsko, she malo bolj izostren kot kje drugje. Preprichan sem, da je Mikelnova motivacija vsem v redakciji morala biti jasna in se bolj ali manj javno z njo tudi strinjajo. Glede ocene, kakshne tezhe je bil chlanek, ni tako pomembno, ampak gre za princip, da se to ne pochne. Ne zato, ker bi bili oficirji bolj obchutljivi kot politiki, ampak od vseh stvari, ki jih nashi ljudje danes kritizirajo, je vojska tista, kjer bi bili najmanj pripravljeni na zhalitve. Tudi tisti, ki so sicer proti temu, kar je pri nas, pri vojski sicer ne bi dovolili kakshne vechje kritike. To se bolj dogaja v tistih krogih, ki bi jim provizorichno lahko rekli specifichna ljubljanska malomeshchanska, nergashka drushchina. Pa she ti bi hudo premislili, preden bi se lotili kakrshnekoli oblike javnosti. Zato bi bilo bistvenega pomena za reshevanje tega vprashanja, ki ni tako veliko, che bi se vsi strinjali s tem, da je Mikeln imel izredno prav in da se vsi z njim strinjamo.

Drago SELIGER: Imeli smo nekaj izdajateljskih svetov, na katerih smo razpravljali o vsebinskem konceptu na osnovi stvari, ki jih je Pavliha, za nekatere dosti junashko, za nekatere nesramno, za nekatere obrekljivo, objavljal v preteklosti. Kljub temu, da je dajal izdajateljski svet vso podporo, je zelo resno opozoril odgovornega urednika na eni izdajateljskih sej, na nekatere stvari, ki niso v redu, ker bodisi niso preverjene, bodisi niso resnichne ali bolj spadajo v segment obrekovanja kot satire. Bilo je nekaj neljubih dogodkov. Zato se za nas bolj postavlja vprashanje, vsaj za mene, konceptov, ki so razlichni. Che Bogdan Novak pravi, da ta koncept zanj ni sprejemljiv in da v tem primeru ne zheli biti odgovorni, potem se je treba o tem pogovoriti. Ta koncept ima precej primesi tega, kot zdaj pravim: na vsak nachin, za vsako ceno vse naokoli, che se le da, poshpikati od armade do komunistov z rdechimi mravljicami, ki ste jih zelo prefinjeno narisali. Vsakemu se zgodi, da pri pisanju mimo udari, se zmoti, naredi neumnost, che pa je to konceptualna konstanta, potem se moramo o tem pogovoriti, che se ne da teh stvari tudi na drugachen nachin reshevati. Ne bi ponavljal vsega od direktorja Ptuja do IMV in drugih, kar smo imeli in na kar smo dobivali poklone z raznih strani, prizadetih in neprizadetih ljudi, toda mislim, da se moramo o tem konceptu zmeniti. V zgodovini tega lista smo imeli nihanja: od zheje po chistem humorju do zhelje po chisti satiri. Mislim, da je izdajateljski svet v tem smislu opravljal svojo funkcijo tudi v preteklosti, da je zahteval vse zvrsti humorja in druzhbeno satirichno ost. Zlasti v tistih chasih, ko smo rekli smeh zaradi smeha in konec.

Bozho KOS: Ni bilo chisto tako.

Drago SELIGER: Malo poenostavljam, toda bila so taka nihanja od tega do tega. In najbrzh je Pavlihova druzhbena funkcija, da zajame od druzhbene kritichnosti do drugih zvrsti humorja, ki naj chloveka vchasih tudi nasmeje, ne samo razjezi. Che zhe v Delu in na televiziji berem in poslusham, kako ga lomijo, kako so se kje zainvestirali, da mi potem she Pavliha to interpretira na skoraj enak nachin, se nich ne nasmejem. Sem prej zhalosten. Che pomislim na partizanskega Pavliha, nam tudi ni bilo prijetno, pa smo se zasmejali, che je bil pravi in kakshno tegobo lazhe premagali.

Slavko FRAS: To je ena plat vsebine, kakrshno mora imeti ta list. Tega gotovo manjka. Ta razvedrilni, humorni del, je malce podhranjen v Pavlihi. Po drugi strani je Pavliha tudi satirichni list. To je treba priznati in tu je zasluga gotovo zadnjih treh let, da je Pavliha podrl marsikatero mejo, ki je chisto po nepotrebnem nastala tam in da je za marsikateri tabu dokazal, da to ni tabu. To je gotovo velika rech in mogoche se bo to kdaj vishje ocenjevalo kot danes. Dejstvo pa je, da smo s tem prebijanjem meje prishli in se znashli v nekem prostoru, kjer obchutek za to, kje pa je meja, ni chisto izdelan. Gotovo ne bo nihche jemal kot zhalitev, che rechem, da je v tem chasopisu marsikaj takega, da se preprostemu zavednemu Slovencu, Jugoslovanu, ni treba da svoj ideoloshki transparent okrog nosi, vchasih malo zhelodec obrne. To je posledica tega, ker razlichni ljudje razlichnih narav, znachajev in pogledov na svet in na to drzhavo tu sodelujejo in ni mozhna uniformiranost. Gotovo bi bilo boljshe, che bi se kakshna stvar dvakrat premislila, preden se objavi. Vendar to ni tako bistveno. Bistveno se mi zdi to, da je pri uspeshnem prebijanju tabujev in prestopanju meja izgubljena orientacija, do kod pa je to she mozhno. Ne iz strahu pred oblastjo, policijo ali komerkoli zhe, ampak iz strahu pred tem, da se ne bi pregreshili proti dobremu okusu, v politichnem in drugem smislu te besede. Takega obchutka, mislim, da Pavliha trenutno nima, kar pa se mi zdi popolnoma naravno. Mogoche so takshni dogodki, kot je bil ta, chisto zdravilni za vsakega posebej, ki v urednishtvu dela. Bolje bi bilo, che bi se ta zadeva konchala tako, da bi bil to enoten sklep vseh sodelujochih kot pa parcialni sklep enega dela kolektiva.

Milosh MIKELN: Odgovoril bi na vprashanji, ki si jih zastavil na zachetku. Deloma je zhe tovarish Seliger povedal, da je nekaj teh napak zhe bilo. Jaz tudi ne ishchem, ker mi nikdar ni prishlo na misel iskati meje dovoljenega. Ne gre za to, kaj je dovoljeno, gre za to, kaj je she v mejah dobrega okusa. Izrezal sem vest, kjer smo, recimo, objavili tisto znamenito o bezhigrajskem zhupanu, da je poklical delegacijo iz Ilirske Bistrice zato na obchinski praznik, cheprav ni pobratena obchina, ker je od tam doma in bo poslej lahko obiskoval svoje sorodnike s sluzhbenim avtomobilom in z dnevnicami na drzhavni rachun. Nalepil sem jo na omaro, na katero vsi nekaj lepimo, in pripisal: "Vzorec chenchavega obrekovanja, ki je Pavlihi pod chastjo".

Slavko FRAS: Che dovolish medklic: ne gre za to, kaj ti drugi dovolijo, temvech, kaj si sam dovolish.

Milosh MIKELN: Tako. V zadnji shtevilki, she potem, imamo na prvi strani vest iz akademije znanosti, da tam niso nich naredili zoper jedra, kjer so take formulacije, da so starejshi chlani itak zaposleni s svojo velichastnostjo akademije, novopecheni chastihlepnezhi pa tudi nimajo chasa misliti na narodove skrbi. Se pravi, vsak, kdor je na novo sprejet v akademijo, je chastihlepnezh. To je vse v okviru tega, o chemer govorish, dobrega okusa. In takih stvari smo imeli celo vrsto. Vse razprave o tem, ali je treba to dvakrat premisliti ali ne, so se konchale s tem, ne pri Novaku ne pri Sajovicu, ki sta nosilca tega nachina pisanja, ki sta ga tudi prinesla v ta chasopis, tudi posluha za ta mnenja ni. Tu soglasja, ki si ga ti zhelish, nismo mogli dosechi, cheprav smo she potem, ko smo to vojno zadevo obravnavali, sam sem skushal dati mozhnost za to, da nekdo reche: che bi vse to dvakrat premislil, bi najbrzh chlanka ne objavil. Tudi do tega ni prishlo. Tisto, kar si pa vprashal, ali se je s tem, ko sem jaz prishel, zachelo nekaj nabirati, kar je shele zdaj ven udarilo, to ni tako. To se ni zachelo nabirati. Jaz sem prishel z dobro voljo, nisem se ponujal niti me ni nihche silil, prishel sem bolj po nakljuchju v to hisho. Povabili so me in sem pach prishel. Od zachetka sem zelo dobro sodeloval z obema, ki ju prej nisem poznal, medtem ko sem Roglja in Toboljevicha od prej poznal, nekatere zunanje sodelavce tudi, to mlajsho ekipo nisem poznal, smo zelo dobro sodelovali. Sem istega mnenja, da je bilo zelo veliko opravljenega v tem pogledu, da si je chasopis spet pridobil nek renome, da si ga je pridobil zlasti s tem aktualnim delom, ves chas sem pa vztrajal, da se ne smemo spushchati v zhalitve kogarkoli: ali funkcionarjev ali navadnih ljudi, akademikov ali neakademikov, da ne smerno zhaliti, obrekovati, da se ne smemo spushchati v nepreverjene zadeve, da je to pod ravnijo, ki si jo Pavliha sam sebi predpisuje, in da moramo poskrbeti tudi za ravnovesje med tistim, kar je prej tovarish Seliger oznachil kot bivshi ekstrem, zdaj smo pa zashli v drug ekstrem. Imeli smo tako dolgo debate o tem, da smo bili zhe vsi siti, chez glavo smo imeli vsega tega v redakcijskih sobah. Da bi se enkrat dokonchno zmenili, smo shli enkrat spomladi v neko gostilno, smo si tam vsak eno kosilo plachali iz lastnega zhepa in smo se o tem vse dopoldne pogovarjali. Konkretno smo se dogovorili, kaj bomo dali na prvo stran, da bomo za eno stran Veritas zmanjshali, kaj bo she zraven na zadnji strani, da bo she nekaj zunanje politike, dobrih, chistih shal bo vech na vseh straneh, skratka skushali smo najti pot, ki ni kompromis, po mojem mnenju ne gre za kompromis, ampak gre za celovitost chasopisa. Lansko leto je dalo to podjetje najmanj 600, letos bo vsaj toliko, subvencije Pavlihi, in zagovarjam stalishche, da ni zato, da bomo kar vse pochez in povprek zmerjali. Tisti kakovostni del, o katerem si govoril, celo po steni, v segmentih, sem mahal, kako naj to bo, tisti najvishji segment mora absolutno ostati tak, kot je zdaj v smislu druzhbene kritichnosti in ostrine. Srednji del lahko delno nadomestimo s humorjem. Najslabshi del zhurnalistichnega obravnavanja, to sprevrzheno v vsakodnevno aktualno politiko, pa moramo odstraniti in nadomestiti z dobrim humorjem od vseh mozhnih oblik, ki so zhe nekdaj v chasopisu bile, pa do modernejshih, za katere bomo tudi sodelavce dobili, cheprav jih trenutno ni. Che bomo odprli ta polja, bodo ljudje videli, saj hitro reagirajo, in bodo prinesli. Konceptualna razlika se pa ni zmanjshevala, ampak se je poglabljala. V pogledu koncepta nismo prishli skupaj. In che Bogdan pravi, odnosi so dobri, so v tem pogledu, da she zmeraj nimamo po hishi vpitja ne loputanja z vrati, pa da midva v isti sobi sediva in drug drugega ne ignorirava, ampak se z normalnim tonom ne pogovarjava. V pogledu koncepta chasopisa in konkretnega obravnavanja stvari, ki jih imamo, pa nismo mogli dosechi konsenza. Vsak koncept ima neke nosilce. Tu sva zdaj dva nosilca teh konceptov. Drugi chlani kolektiva znotraj redakcije so opozarjali, da to ni dobro, da to vodi v razkorak, da je vendar treba nek konsenz dosechi, in iz drugih redakcij hishe in tudi iz drugih delov hishe, kot se tudi iz zapisnikov deloma vidi. Vendar v tem pogledu ni prishlo do sporazuma.

Ne morem si kaj, da ne bi komentiral, Bogdan, neke tvoje izjave, da je vojska pach morala reagirati in che ne bi bila opozorjena, ne bi reagirala. S tem mnenjem se nikakor ne strinjam. Morala tega nauka namrech je: che jaz ne bi shtevilke umaknil in hkrati tudi drugih obvestil, da je umaknjena, bi tudi do tega ne prishlo. Skratka, vojska bi mirno pogoltnila to rech. Che mislish, da se komisar ljubljanskega armadnega obmochja podpishe pod neko tako stvar z vsemi formulacijami, ki so tam, kar tako mimogrede, to so dokumenti, ki ostanejo, to se ne da na tak nachin odpraviti, da se skusha she en minus meni osebno prilepiti.

Bogdan NOVAK: To je moje osebno mnenje.

Slavko FRAS: Niti ni toliko vazhno, ali je vojska reagirala ali ne. Zaradi vas osebno to ne bi smelo biti, ne zaradi vojske. Vazhno je, da vam ne bi smelo priti na misel, da se to objavi.

Bogdan NOVAK: Kot je Slavko na zachetku ugotovil, ta chlanek je pravzaprav povod, da se spet zberemo. Che te reakcije ne bi bilo, tega pogovora tudi ne bi bilo. Odkar sem tri leta odgovorni urednik, se izdajateljski svet zbere samo takrat, kadar je treba meni glavo prati. Hochem rechi, da drugache te seje sploh ne bi bilo. Po mojem je jedro spora chisto drugje, o chemer bi se morali na izdajateljskem svetu pogovoriti. Gre za dva koncepta. Jaz pravim, da je v Pavlihi primerna razdelitev po snovi. Zdaj imamo 5 strani Veritasa, 2 strani chistega humorja, 1 stran krizhank, 1 stran, kjer objavljamo daljshe humoreske in resne podlistke, ki pa zasluzhijo mesto v Pavlihi, kot na primer je bil Enver Hoxha, drugo je pa malo meshano. Po mojem je to razmerje zadovoljivo, s tem, da je treba kakovost Pavlihe zvishevati. Proti temu nisem bil nikdar. Da se bo she marsikdaj zgodilo, da bomo kake chenche objavljali, ker vchasih ni chasa niti preveriti zaradi stvari, ki jih imajo vse hishe, kar se kadra, prostora in chasa tiche, ampak o tem ne bi. Drugi koncept, naj me Mikeln popravi, che bom prevech poenostavil njegov koncept, predvideva, naj bi zmanjshali obseg Veritasa in dali vech prostora chistemu humorju. To po mojem v zdajshnjem druzhbenem trenutku ni prav. Zdaj je tak chas, ki potrebuje vech satire pa manj neobveznega smeha in tak koncept jaz lahko delam. Tak koncept sem dal tudi drushtvu novinarjev v potrditev takrat, ko sem prishel k chasopisu. Che bi koncept spreminjali, bi morali iti v razpravo v drushtvo, ki je ustanovitelj tega lista. Iz tega izhajajo vsi spori oziroma razhajanja v urednishki politiki, jaz jih she vedno ne bi imenoval spori, koliko tega nesrechnega Veritasa naj bi imeli v Pavlihi. Nekateri smo pach mnenja, naj bi ga imeli toliko kot zdaj, nekateri pa mnenja, da manj in da bomo s tem krchenjem dobili kakovost. Jaz she vedno mislim, da marsikateri chlanek objavimo samo zaradi tega, ker je aktualen, ker je Pavliha tednik, ki naj bi reagiral na chim vech stvari, ki naj bi imel chim vech mnenj, in tudi che kdaj kakshno mnenje ni ravno pravoverno, po mojem ni chisto nich hudega. Take stvari, kot je vojska, IMV, do tega prihaja v vseh chasopisih. Tovarish Seliger je predsednik izdajateljskega sveta tudi v Delavski enotnosti, kjer tudi pride do tega. Tovarish Fras je bil v Delu dolga leta, kjer tudi prihaja nenehno do konfliktov, pravkar so hoteli odzhagati Borisa Dolnicharja zaradi neke take stvari itd. Taki posamezni ekscesi pa ne bi smeli biti merilo za vrednotenje urednishke politike, ampak tista urednishka politika, ki se vidi skozi daljsho dobo, kjer pa ne bi smeli videti samo chench. Mislim, da je bilo zelo poshteno, kar je tovarish Fras govoril, da je Pavliha marsikaj storil, da ima marsikaj tudi slabega, chesar se v urednishtvu popolnoma zavedamo. To sem zhe dostikrat rekel, tudi na urednishkih sejah, toda che smo kadrovsko tako na psu, da mora odgovorni urednik vse opravljati zraven, ni pomembno, ali za denar ali ne, she toliko, kolikor normalen urednik v Pavlihi dela, urejati shtiri strani, potem bo do takih stvari skoz prihajalo. Zaposlimo pa lahko 0,3 novega chloveka letno v vsej hishi, potrebujemo pa jih prav gotovo drugje bolj kot v Pavlihi. Pavliha nosi izgubo in potrebujemo bolj ljudi, ki bodo denar nosili, kar je tudi prav. V redu je, da obravnavamo take chlanke, kot je ta ali IMV ali kaj podobnega, saj smo imeli prej dosti takih, sproti, in da se iz vsega tega nekaj nauchimo, da se ne bi iste stvari ponavljale. Po mojem pa je bolj pomembno, ali bo prevladala satira v tem chasu, ker se mi zdi danes veliko bolj potrebna kot pred desetimi leti, ko se nismo zavedali problemov in smo zelo lagodno zhiveli, ali pa bomo spet shli v to, da bomo sicer objavljali dobre vice, iz Puncha ali kje drugje, malo prostora pa posvechali tistim stvarem, ki se vsak dan dogajajo in ki vsakogar zhulijo in ki so konchno, che v Pavlihi izidejo, tudi ventil. Marsikdo ogorcheno pishe Pavlihi, pa che iz tega nekaj napravimo, pa ugotavlja, da se vendar lahko kaj reche, objavi, spreminja, kot pa, che to ne bi nashlo mesta za podobne reakcije nikjer v slovenskem tisku. To je moje mnenje..

Drago SELIGER: Moram popraviti v toliko, da izjava, da se sestanemo samo takrat, kadar je treba tebi glavo prati, ni tochna. Za to sejo sem prosil tovarisha Mikelna julija in sva skupaj ugotovila, da septembra verjetno ne bo mogoche, ampak da jo nachrtujemo v oktobru. Vsaj jaz takrat she nisem vedel ne za armado ne za tele zadeve. To, kar je govoril tovarish Fras, to je bil argument izdajateljskega sveta, da je Pavliha dobil odmevnost, da je shel proti tabujem itn., ko smo imeli neprijetne pogovore na vech mestih. Tega nikoli ni nihche zanikal, postavljalo pa se je vprashanje tudi takrat, tam so zelo jasne formulacije nashega izdajateljskega sveta, kaj konceptualno zahtevamo. Ta dokument je v hishi in smo tudi rekli, da ni tabujev, seveda s predpostavkami, da so stvari resnichne, da niso zhaljive in da so na ravni. Tako da ne gre za to, da bi ocenjevali samo ekscese in negativne primere. Mislim, da smo mochno podchrtali tudi drugo plat in jo uposhtevali kot nashe glavno orozhje proti nekaterim kritikam, ki so bile mogoche tudi nekoliko prenagljene. Prav v interesu tega, da bi to ostalo, bi se morali res zmeniti. Jaz ne vidim problemov v Veritasu: ali 5 ali 6 strani. Morali bi vsebinsko list kot celoto pogledati in kaj naj prinasha. Izdajateljski svet se je, odkar obstaja, boril za to, da je satira in kritichnost nosilna tema. Nikoli nismo rekli, da mora biti chesa 5 ali 6 strani. Vchasih je bila ena naslovna vech vredna kot 6 napisanih. Zato bi bilo z vsebinskega vidika stvari treba gledati, ne s formalnega, ker che bomo eno stran tega spremenili, ne bomo druzhbene kritichnosti nich podredili chistemu humorju. Ne razumem niti Mikelna niti izdajateljskega sveta tako, kot da je treba druzhbeno kritichnost in aktualnost ven metati, ker potem sam s sabo prihajash v protislovje. So stvari, ki niso premishljene, ki so take in take bodo itn., ker nas je malo itn. V politiki je pach tako, da ljudje gledajo, che se stvari ponavljajo iz leta v leto, da ugotove, da to ni sluchajnost, ampak tezhnja, ki nekam vodi. Morali bi napisati, obdelati in dati na izdajateljski svet in socialistichno zvezo kadrovske probleme.

Bogdan NOVAK: To smo zhe ne vem kolikokrat ob podpori izdajateljskega sveta predlagali tako drushtvu novinarjev kot tiskovnemu svetu pri RK SZDL, naj obravnava Pavliho, njegov koncept. Samo temu se spretno izogibata tako eden kot drugi.

Bine ROGELJ: Sem mnenja, da je ocena o dveh konceptih v Pavlihi prevech chrnogleda. Che glavni urednik poudarja ustno in pisno, da je za koncept, za ostrino, za satiro, za kritichnost, in che odgovorni urednik poudarja, da je tudi tako imenovanega chistega humorja v Pavlihi v vsaki shtevilki precej, potem je tu vprashanje enega koncepta z majhno razliko na tehtnici. Ena skodelica gre malo dol, druga malo gor in je treba to malo pretehtati in je vprashanje dvojnega koncepta urejeno. Bolj je vprashanje kakovosti, in ta nas bo tolkla. Saj nas ni nihche nikoli kritiziral zaradi tega, da imamo tega 5, onega 6 strani, kot je rekel predsednik izdajateljskega sveta, ampak zaradi tega, ker smo bili nekakovostni. Vseeno je, ali je zadnji chlanek o armadi vzrok ali povod, ki se ne bi smel v nashem chasopisu pojaviti, so pa take stvari le bile in verjetno she bodo, ker uidejo. Vendar take stvari v satirichen chasopis, kakrshen Pavliha je, tudi sodijo: che sodijo v vse druge redne in resne edicije, tudi Pavliha mora vchasih stopiti malo chez rob. Zato pa je satirichni list, da malo razburka vodo. Drugache pa lahko spet zaplovemo v mirne vode in bo vse lepo in prav. Pri zachetni oceni Pavlihe sem malo pogreshal she drugo, svetlo stran chasopisa, ki pa se je pozneje z mnenjem tovarisha Frasa in glavnega urednika popravila. Pavliha je v tem chasu ogromno naredil, naklada in odmevnost mu raseta, bralci se oglashajo, in to tudi nekaj pomeni.

In che zakljuchim s tem, zaradi chesar smo se pravzaprav danes sestali, ta chlanek o vojski, to sem izjavil zhe v urednishtvu, po mojem mnenju ne sodi vanj. Jaz ga ne bi objavil, zgodilo se je, reshitev se je ponudila z dveh strani, in mislim, da jo bomo morali v tem smislu tudi mi reshiti, kot je javni tozhilec in vojska to pustila malo odprto.

Rozka POHLEVEN: Mislim, da imajo novinarji v Pavlihi take obveznosti in dolzhnosti do druzhbe kot novinarji v tako imenovanem resnem tisku. Ali she bolj, che s satiro spodbujamo kritichnost v druzhbi, potem naj bo ta kritichnost in kritika graditeljska, ne pa razdiralna. Chim vnasha dosti neresnice, obrekovanj, sprejemanje nepreverjenih govoric, kar vnasha tudi dosti hudobije, in ne vidim, da bi to kaj dosti prispevalo k nashemu skupnemu prizadevanju, da bi reshevali stvari po najboljshih mocheh in v pozitivnem smislu. Rada bi spomnila na nekaj zelo dobrih misli nashe 8. seje, ko je tovarish Shetinc govoril tudi o etiki javne besede, pa ne samo novinarjev, ampak tudi druzhbenopolitichnih delavcev, kar pa so novinarji. Za to bi si morali novinarji tudi sami prizadevati in s svojim delom dokazati, da to so. Zato ne more biti vseeno, koliko so oni borci za resnico ali ne.

Janez KOROSHEC: Strinjam se z vechino razprav. Zlasti je tovarish Fras nekatere stvari odlichno postavil in tudi tovarish Seliger. Ko chlovek opazuje koncept in ta razmishljanja, je mogoche res, da prechrno gledamo, vendar pa se sprashujem eno stvar. V zapisniku pishe in prej je Bogdan ponovil, da mora glavni urednik brati vse chlanke. Pismeni odgovor tovarisha Mikelna je zelo tochen. Hudichevo zhalostna je tista redakcija, che bi moral glavni urednik res vse chlanke prebrati. Vendarle je tu odgovorni urednik in drugi uredniki. Strinjam se tudi, da lahko pride do napak. To se lahko zgodi meni ali komurkoli, toda ne vem, kam bomo prishli, che bo moral glavni urednik res vse prebrati in nositi odgovornost samo on sam. Ne glede na razmishljanje o konceptu se sprashujem, ali po vsem tem, kar smo zdaj slishali in kar smo prebrali, glavni in odgovorni urednik lahko she naprej tako tesno sodelujeta, kot sta doslej. In druga stvar, po mojem je vendar glavni urednik tisti, ki bo dajal ton in mora biti v nekem smislu tudi eden od kljuchnih elementov, ki zagotavljajo koncept. Odlochno stojim na tistem, kar smo soglasno sprejeli na izdajateljskem svetu. Tudi moje osebno mnenje je, da je doslej tovarish Mikeln dobro to stvar opravljal, kar pa ne bi rekel, da se je dogajalo prej. To je prva stvar. In druga, mislim, da je lepo, da takole kramljamo o Pavlihi, cheprav smo zhe kar precej ur namenili takshnemu kramljanju, vendar moramo odgovoriti na ti dve pismi, zlasti na tisto, kar pishe na koncu. To smo dolzhni kot tale organ, oceniti politichno odgovornost, ker ne gre samo za vprashanje, ki ga postavlja javni tozhilec in vojska, celo mislim, da je vojska izredno milo stvar napisala in me prav presenecha, glede na to, kako poznam vojsko. Tudi mi smo imeli zhe nekaj nevshechnosti, ki so bile izredno mile v primerjavi s tem, pa je bilo kar precej hude krvi, cheprav ne na tak nachin kot tole. Drugich, kolikor sem seznanjen, tudi tiskovni svet pri socialistichni zvezi in pri zvezi komunistov postavlja to vprashanje. Mogoche she nekoliko ostreje, kot je v teh dveh pismih.

Kristina ISKRA: Meni se zdi normalno, da prihaja v satirichnem listu do takshnih kiksov, kot je tale. Ob tem, da predvsem zadnje chase obichajno slishimo tak uvodni nagovor, kot ga je podal tovarish Fras. Pavliha se je v zadnjih letih zelo popravil, je odlichen list. Tako zachne skoraj vsak. To najbrzh veliko pove. Tudi v preteklosti nismo bili brez takshnih in podobnih kiksov. Nasprotno, teh kiksov je bilo mnogo, mnogo vech. Tovarish predsednik se bo tega spomnil, ker je zhe leta in leta skupaj s Pavliho. Tozhb smo imeli praktichno vsak teden eno, che ne dve. Prej je bil omenjen tudi IMV in she nekaj teh stvari: zakaj ti tovarishi niso shli v tozhbe? Vchasih so tudi tozhili. V redu, to je, recimo, politichna odgovornost, ampak tudi za tako politichno odgovornost se da konec koncev iti v tozhbo, che so tako preprichani, da je to res krivica, da je to res tako grda napaka, ki je Pavliha kot satirichni list ne bi smel narediti. Noben chasopis si tega ne bi smel dovoliti, Pavliha pa mora stopati chez rob, che hoche biti to, kar je. Che noche biti to, kar je bil skorajda 10 ali pa 15 let, namenjen zabavi, razvedrilu in ne vem komu, bralcem najbrzh ne, kajti bralci so pochasi odstopali. Koncept se tudi meni ne zdi tako chrno-bel. Res nas je bila vechina mnenja, da je treba najti konsenz, pach pa je bila obravnava okoli tega na zadnji seji precej zholchna in nestrpna, predvsem med glavnim in odgovornim urednikom, kar je slabo. Ne morem pa rechi, da se je vzdushje med uredniki podrlo. Zaenkrat se ni podrlo, lahko pa takshne stvari pripeljejo do tega, da se zachne krhati in da zachne prihajati do notranjih nesoglasij. To bo slabshe kot reakcije, ki prihajajo od zunaj. Potem se ne da vech delati.

Drago SELIGER: Mislim, da je vojski in tozhilcu treba odgovoriti, da je izdajateljski svet dobil njihova opozorila in da soglasha z mnenjem, da je bil chlanek neprimeren. Ne bi shel v razlage obrambe, mozhnosti, ne v posipavanje s pepelom. Izdajateljski svet obsoja v preprichanju, da bodo tudi v urednishtvu in v politichnih organizacijah najbrzh she kakshno besedo o tem rekli, ker zahtevajo politichno odgovornost oseb. Mislim, da ni funkcija izdajateljskega sveta, da bi zdaj o tem razpravljal.

Milosh MIKELN: Che povem po Pavlihovo, treba je, da vsi pozovejo k zaostritvi politichne odgovornosti. S tem je odgovornost popravljena. Tako Pavliha reagira, kadar komentira druge dogodke v druzhbi.

Bogo SAJOVIC: To je podobno, kot se ves chas poziva na konkretnost. Kar zadeva odnose, je prav zaradi tega, ker smo si odkrito v obraz povedali, mozhno, da so odnosi dobri. Nikdar nisem imel obchutka, da bi zaradi tega odnosi znotraj Pavlihe trpeli. Zdi se mi, da so she boljshi. Kakor se spomnim iz drugih hish, je to precej redka stvar, da so dobri odnosi. Razen tega smo v tako tesnih prostorih, che bi bili slabi odnosi, bi se morali tepsti. Kar se tiche Veritasa, zdaj 12. leto izhaja pod to firmo, chisto po nakljuchju sem se to jaz zmislil, in zdi se mi, da je Veritas v zadnjih treh letih skochil naprej oziroma postal bolj znan, cheprav zhe 12 let izhaja in ga je nekoch inshtaliral Bozho Kos. Zato se ne strinjam z idejo, da je Veritasa prevech. Lahko se pogovarjamo o tem, koliko je Veritas slab in koliko dober, nikakor pa se ne strinjam, da to ni chisti humor oziroma da ali Veritas ali chisti humor. S tem se pa ne strinjam. She nekaj me zanima: che da javni tozhilec mnenje, da neka stvar ni kazniva, kako si potem dovoli apelirati na politichno odgovornost?

Drago SELIGER: Si slabo poslushal. S strogo formalnega vidika so v vsebini chlanka podani objektivni znaki kaznivega dejanja zhalitve SFRJ po 157. chlenu. Njegov sklep pa je, da vendarle ne gre za tako grobo zhalitev in da v kontekstu satirichnega lista ne pomeni takshne intenzitete druzhbene nevarnosti, kot se zahteva za obstoj kaznivega dejanja.

Bogo SAJOVIC: To je v redu, zdaj pa dodatek.

Drago SELIGER: Da ne bo tozhilec posegal po kazenskem zakonu, ker smatra, da je prav, da se uveljavijo druge oblike odgovornosti. Lahko bi se postavil tudi na prvo stalishche, ker bi bil od vojske podprt. Zato bi morali v tem odgovoru povedati, da je glavni urednik shtevilko sam umaknil, da ne bi mislili, da je to njihova zasluga. V zvezi s konceptom pa imam obchutek, da govorimo drug mimo drugega. Ali je kdo za to, da je Pavliha obrekljiv, opravljiv, chenchast? Je kdo za tak koncept?

Bogo SAJOVIC: Ali lahko jaz nekaj drugega vprasham: ali je samo obrekljiv?

Kristina ISKRA: Saj ni treba tako vprashati. Nihche ni za tak koncept.

Drago SELIGER: Obchutek imam, da se pogovarjamo drug mimo drugega. Oboji ste za kritichnost in druzhbeno ostrino, s tem, da je tovarish Mikeln odlochno proti temu, da padate pod raven teh vprashanj in da je postal list opravljiv, obrekljiv, chenchast, da je premalo veder in zhivljenjski. Novak pa pravi, da za tak koncept ni in da takega koncepta ne bi delal.

Slavko FRAS: Zdi se mi, da je to prevech dramatichen izraz – dva koncepta, ki se spopadata. Vsaj komplementarna sta si ta dva koncepta, che sta sploh dva koncepta. Meni zasebno ali kot chlanu novinarskega ceha bi bilo grozno hudo, che bi se podrlo sodelovanje med takima, resnichno ekscelentnima fantoma, kot sta ta dva, ker Pavliha izredno pomembno funkcijo opravlja. Oni so zavzeli nekaj ozemelj, ki so bila doslej zaprta in so zdaj svobodna. To je njihova zasluga, samo dejstvo pa je, da je za vsako uncho svobode dve unchi odgovornosti, lastne odgovornosti. Nich ni bolj nelagodnega, kot je svoboda.

Bogdan NOVAK: Jaz imam zelo ohlapna merila, Mikeln pa ima prevech stroga zame.

Slavko FRAS: Seveda morate neprestano riskirati. To je v naravi tega, toda zdaj, ko ste na novih terenih, mora biti stopnja obchutljivosti vechja. Zdaj niste vech potencionalno zatirani. Status, ki ga imate zdaj, je hudichevo naporen

Bogdan NOVAK: Che pa kdaj pride do kakega konflikta, ne rechemo temu ustvarjalni nemir.

Slavko FRAS: Poimenovati stvari je zelo vazhno. To je tudi stvar poguma. Ker ste toliko poguma pokazali, sem mislil, da boste imeli vech poguma tudi zdaj to zadevo pravilno poimenovati. To je bil kiks, politichen kiks. Bolj pomembno je, da to vi sami zase verjamete kot pa, da imate obchutek, da je nekdo pretiraval in da vse skupaj sploh nich ni. Po mojem je vazhno, da si sami priznate. Zdi se mi, da je zelo bistveno, da imate toliko poguma, da rechete, da tega ne bi smeli narediti. Da pa boste neprestano prihajali v situacije, ko boste to delali, mi je pa jasno. Mogoche ste sploh politichno najbolj riskanten in izpostavljen list v tej dezheli. Posebno z novimi kvalitetami, ki so se naselile v Pavliho. Zavedati se morate, da se vasha politichna odgovornost kot homo politikusa vecha z vsakim dnem. Takshen dogodek, kot je bil ta, pa ne bi smel hromeche delovati, ampak spodbudno. Predstavljam si, da bo zachel veti bolj svezh veter okrog vashih tesnih prostorov. To se je zgodilo, zdaj pa pojdimo naprej brez obchutka ohromelosti, neveselja, da bi naprej delali. Enostavno morate ugotoviti, da to ni bilo prav in iz tega she kakshne konsekvence izvajati, nova spoznanja itn. Da bi pa zdaj satirichnost morala trpeti v svojih kvalitetah, v svoji ostrini ali pa, da bi shli v satiro zdaj s to mislijo, da ta satira ne sme boleti, na dnu pa mora biti konstruktivna. Posebno v tako tezhkih chasih, kot so zdaj.

Bogo SAJOVIC: Ves chas imam globoko v zhelodcu obchutek, cheprav ste rekli, da je bila ta seja vnaprej napovedana za oktober in da bi morala biti zhe julija ali septembra, da pa gre danes na vsak nachin za obtozhbo. Po mojem pa je Pavliha tudi kaj naredil. Predlagam, da damo to na tehtnico. Razen tega pa bi opozoril tudi na relativnost takshnih zadev. Ko je bil leta 1955 objavljen Tempo Tempo, je bil Pavliha zaplenjen. Danes se Pavliha neshtetokrat hvali s to isto karikaturo, kolikor vem, javni tozhilec ni preklical tega, to se pravi, da bi potem vsak chasopis, kjer je bila ta karikatura objavljena, spet zaplenili. Danes pa je to velik pogum. Takrat pa sem preprichan, da je bilo hujshe, kot je danes, hujshe pranje glav, cheprav nisem bil zraven.

Bogdan NOVAK: S tem chlankom se najbrzh ne bomo hvalili chez deset let.

Bine ROGELJ: Tudi za primerjati nista ta dva prispevka.

Slavko FRAS: Vi greste vedno korak naprej. Saj se razumemo, kaj mislim pod svobodnim prostorom, ki ste ga osvojili, ki je bil zaprt, in to je velika zasluga tega lista.

To pa ne pomeni, da je vse res, kar je Veritas, chetudi je to ista beseda v dveh jezikih. Mislim, da ste to vi zakuhali, tovarish Sajovic.

Bogo SAJOVIC: Nisem. Ne morem dokazati, da nechesa ne delam.

Slavko FRAS: Torej je moj obchutek pravilen, da je vzdushje ustvarjalno in da ta dogodek ne more vplivati na kakovost tega lista v smislu navzdol, da bi kvaliteta upadala.

Drago SELIGER: Na pripombe, da je ta izdajateljski svet prishel sem kot tozhnik, moram povedati, da tega nismo imeli v nachrtu. To ste preskrbeli tovarishi iz Pavlihe, da smo to obravnavali. Mene sta najbolj zaskrbeli dve razlichni zahtevi izdajateljskega sveta, da priporochamo vech kolektivnega in urednishkega in skupnega dela. Che je toliko razlichnih pogledov, potem to lahko vodi v nove nesporazume. Ne mislim osebne, ampak resnichno konceptualne. Vsi pravite, da v konceptu ni veliko razlik. Ne bi povsem soglashal. Vidim razlike. Ni razlik v smislu, da je satira prisotna, druzhbena kritika, humor in razvedrilo. Znotraj tega pa so nekatere, za mene kar bistvene razlike, ali pa napachno prebiram. Osebno moram ugotoviti, da so stalishcha tovarisha Mikelna mnogo blizhja konceptu, ki smo ga postavili. Predlagam, da damo to ustanovitelju v obravnavo. Izdajateljski svet je zhe prosil za to. Po tem, kar je napisanega, lahko sodim, da distinkcije lahko prerasejo v nekaj drugega. Najbrzh pa je nam vsem do tega, da bi Pavliha tak, kot smo koncipirali, ostal in se razvijal. Strinjam se, da je polozhaj tak, in mislim, da je bil moj moto skoraj vseh sej, da che je kdaj chas za satiro in za humor, samo z dokaj jasnimi osebnimi in notranjimi kriteriji in okusi, da ne bi nasedali vsakovrstnim zadevam. Vchasih me to spominja na Shpelco, ki smo jo imeli na radiu, ki je vse pomlatila. Potem prihaja tudi do zadev, ki padajo pod raven. Nismo imeli namena ponovno dati ocene, ki smo jo dali listu kot takemu. Polozhaj nas je prisilil v to, da ga obravnavamo. Vechina tukaj prisotnih ve, da smo tezhko preprichali tovarisha Mikelna, da je to delo prevzel. Zdaj ste vsi za konsenz, za mirno sozhitje, che so stvari take, pa je treba jasno in glasno povedati, ali stojimo za tako usmeritvijo tega lista ali za drugachno.

Evgen JURICH: Prevladuje mnenje, da smo prishli samo poslushat, po neko reshitev. V sami hishi razprave o tem konceptu techejo od samega zachetka, od predstavitve tega koncepta. Zhe takrat smo bili mnenja za in proti. Vendar je Bogdan dobil opolnomochje, soglasje in je to delal tri leta. V treh letih je prihajalo do razlichnih stvari. Strinjam se tudi s predgovorniki, ki so rekli, da do tega prihaja v vsakem chasopisu, v humoristichnem mora itd. Vendar se spominjam, da smo o tem razpravljali na novinarskem aktivu, na zvezi komunistov, na vseh ravneh. Tudi letos, odkar je prishel Mikeln, she prej je bilo teh razprav, cheprav so bile tudi prej, vendar so bile manj ostre, morda zaradi kadrovske zasedbe, morda iz drugih razlogov. Vendar mislim, da je zachel ostreje zadeve postavljati Milosh Mikeln, ki od prvega dne je zachel iskati skupen jezik, vendar do skupnega jezika z Bogdanom nista prishla, in Mikeln, naj mi oprosti, che ga bom zadel, sploh ni glavni urednik. Cheprav skusha devet mesecev od svojega nastopa sem uveljaviti svoje mnenje, spremeniti Pavliho, Pavliha pa je tak, kot je. Imeli smo seje, od tiste v oshtariji do seje na zvezi komunistov, do skupne seje zveze komunistov in novinarskega aktiva, in stvari nismo mogli dorechi. Kljub temu, da mislim tako, kot je prej rekel kolega Rogelj, da sploh ne gre za dva koncepta. Che to gradivo podrobno berete, glavni in odgovorni urednik poudarjata iste vrednote tega chasopisa: satiro, aktualnost, druzhbeno kritichnost itn. in oba odklanjata chvekavost, zlonamernost, kritikasterstvo, chenchavost. Zakaj pa ne prideta skupaj, na to je pa tezhe odgovoriti. In tu bi moral izdajateljski svet, morda tudi tako, kot je Bogdan prej omenil, telesa, od nashega ustanovitelja naprej, bi morala te stvari dorechi, che drugache ne, pa morda tako, da se natanchneje razmeji pristojnosti obeh urednikov. Kajti menim, da bi kolektiv Pavlihe veliko izgubil s tem, da izgubi ali enega ali drugega.

Bozho KOS: Mislim, da dobro vemo, kaj dela glavni in kaj odgovorni urednik. Zares pa so bile tezhke rechi, ko ne vesh, kaj kdo. Jaz nisem dolgo vedel, kaj dela glavni in kaj odgovorni. Potem sem nashel neko reshitev, da glavni reche, kaj bo v chasopisu, odgovorni pa kaj ne bo. Glavni urednik mora dajati linijo chasopisu. Ponekod so odgovorni uredniki dekle za vse. Ali smo videli napisana zhe oba koncepta in primerjali, che je to res taka razlika? V chem je razhajanje? Jaz ga ne vidim. Mislim, da bi lahko sodelovala, che se dogovorimo oziroma che bi chlovek vedel, v chem je glavni spor. Ali je samo spor v tem, vech pameti v roke, potem smo vsi za to. Ali je spor v tem, naj bo chasopis bolj vesel. Che je samo to, potem to sploh ni bistveno.

Drago SELIGER: Bistveno je to, da Bogdan meni, da je premalo Veritasa, premalo aktualnosti in da bi ga moralo biti vech, aktualnosti, kritichnosti itn., ker polozhaj to zahteva. Tovarish Mikeln misli, da je treba ta del manjshati in kakovostno dvigniti raven in druge oblike satire in humorja vpeljati.

Slavko FRAS: Che gre samo za kvantiteto, to se lahko pri vsaki shtevilki posebej dogovorite. Ne gre za kolichino, ampak za kakovost, in na tej ravni pa se lahko ta dva chloveka prekrasno srechujeta.

Drago SELIGER: Bogdan Novak pravi, da ne more, da ne more takega urejevati in da je rajshi razreshen dolzhnosti. Za to mora imeti globlji vzrok.

Slavko FRAS: Che hoche biti Veritas kvaliteten, ima to kvalitativne posledice.

Bozho KOS: Jaz pa mislim, da se kar od jutri tudi ne da nekaj novega. Zakaj pa ne bi to pochasi nihalo? Enkrat bi bilo vech Veritasa, drugich vech drugega, pa bi se ugotovilo, kaj je bolje.

Slavko FRAS: To se vsak teden posebej zmenite. Che je kakshen druzhbenopolitichen trenutek, se dogovorite, ne koliko chesa, ampak kakshno bo.

Kristina ISKRA: Gre predvsem za tiste stvari, ki so nekvalitetne. Mikeln tudi ne trdi, naj Veritasa ne bo, ampak kar je slabega, naj gre ven, in che ni boljshe satire, naj jo nadomesti dober humor. To pa je vendar normalno in do tega bo she prihajalo, pa tudi, che novega glavnega ali novega odgovornega dobimo, da vedno vse stvari ne bodo kvalitetne in da bodo uhajale pod katerokoli roko. Tudi stvari, ki so obrekljive, pa na meji obrekljivosti, pa chenchave in celo nesramne in pretirane. Zaradi tega je samo vprashanje, kako dalech, koliko tega se she tolerira, kje pa se reche, da je tega prevech. To je glavno, da pa je nemogoche to popolnoma eliminirati, je pa jasno. Tudi v preteklosti nikoli ni bilo tako.

Slavko FRAS: Tisto, kar je Mikeln formuliral v teh dveh papirjih, to je tisto, kar bi morala biti osnovna linija tega chasopisa. To je za nashe potrebe bistvenega pomena. S tem se Bogdan Novak lahko absolutno strinja, ker je bila to v bistvu tudi njegova politika. Tu je srechanje mozhno, ne da bi se kdorkoli pochutil uzhaljenega, potolchenega, obupanega, destimuliranega.

Bozho KOS: Mislim pa, da je Mikeln glavni urednik, da ima pravico rechi, kako bo.

Slavko FRAS: Posebno, ker se to, kar on govori, sploh ne razlikuje od tistega in se tudi ne more razlikovati od tistega, kar Pavliha je.

Janez KOROSHEC: Glavni urednik je bog i batina. V strokovnem pogledu sem velikokrat povedal, da cenim to, kar je Bogdan naredil v globalu, ker je takrat prishel Pavliha na vishjo raven. Moram pa rechi, mogoche bom izpadel zelo chuden v tej nashi druzhbi, da ob tej izredni nesamokritichnosti zaradi tega prispevka in drugih, ki smo jih obravnavali doslej, se vendarle sprashujem, ali lahko kar takole s tako sejo rechemo, da bo tovarish Mikeln vodil naprej, in che tele zapisnike berem, se vendarle sprashujem, ali ne bi bilo dobro, da izdajateljski svet zahteva od ustanovitelja, da resno obravnava uresnichevanje kadrovske politike v Pavlihi. To konkretno pomeni, naj izdajatelj, ki postavlja glavnega in odgovornega urednika, ima razpravo o tem. Kot vemo, izdajatelj doslej sploh ni obravnaval koncepta Pavlihe. Nekajkrat sem rekel tu na sejah in drugje, da se mi zdi strashansko zgresheno, da ni tiskovni svet obravnaval tega. Tiskovni svet pa pravi, da mora to najprej ustanovitelj. Se pravi, prehajamo na ustanovitelja.

Slavko FRAS: Ni razloga, da bi o kakrshnikoli pravilnosti ali nepravilnosti kadrovske politike v Pavlihi govorili. Raziti bi se morali z globokim preprichanjem, da bo v tej sestavi zadeva tekla naprej v znamenju teh dveh komplementarnih konceptov, kjer so razlike bolj kvantitativne narave, che sploh so, kot pa kaj drugega.

Milosh MIKELN: Kako se lahko razidemo, ni v moji mochi. To je stvar vseh, ki so prisotni, moram pa povedati, kako vidim vse te stvari glede razhajanj, nerazhajanj in glede slichnosti konceptov ali enega samega koncepta itn. V zapisnikih ne pishe vse. Che ste jih natanchno brali, ste videli, da v njih pishe marsikaj, da so to v resnici razlichna stalishcha. Moram rechi, da so vsi zapisniki delani v soglasju z vsemi, ki so karkoli izjavljali. Tu ni bilo manipulacij, da se ne bi zdelo, da smo se tam nekaj drugega pogovarjali in pledirali, tu pa smo zdaj nenadoma vsi proti. Zapisnik o sestanku novinarskega aktiva je bil formuliran tako, da je vsakdo sproti povedal, ali se strinja s tako formulacijo ali ne. Zapisnik redakcijske seje je nastal tako, da je tajnica pisala in je potem vsakomur dala, da je avtoriziral svoje izjave. Kot recheno, pa v zapisnikih ne pishe vse. Z moje strani bo shla stvar naprej po dogodkih ob tem chlanku o vojski in po nekaterih prejshnjih izkushnjah lahko samo tako, da bom govoril v prazno v hishi Pavlihe. Jaz ne znam biti bog i batina. Znam biti v kritichnih situacijah, tedaj ukrepam, ker sem tega navajen iz svojega menezherskega ali kakshnega drugega posla, ki sem ga opravljal dolga leta, ne znam pa v kolektivu, kjer je osnovna zahteva za funkcioniranje take vrste chasopisa ustvarjalna sproshchenost, tega narediti, ker vem, da svoje naloge ne bi opravil tako, kot je treba. Lahko bi jo opravil edino v nekem soglasju. Tega se pa ni dalo dosechi. Zdaj bom razlozhil, zakaj. Mislim pa, da bom govoril v prazno.

Da ostanemo pri zadnji zadevi, vojski. Iz Spiegla, iz shtevilk pred dvema mesecema, pokazhem chlanek, kjer se Spiegel ponorchuje iz nemshke zalozhbe, ker ni objavila nedolzhne karikature, popolnoma nedolzhne po vseh nashih kriterijih, vsak nash chasopis bi jo objavil, tudi Uradni list, in sicer je avtorici pisala zalozhba, da je ne objavlja zato, ker bi se izpostavila ochitku defetizma, to pa bi pod novo bonsko vlado pomenilo, da bi morala knjiga v Vevche. To pokazhem v redakciji, reakcija je, Bogdanova: "Spiegel je pa to objavil".

Reakcija na mojo umaknitev shtevilke je bila, kot lahko berete v zapisniku, da sem storil napako, ker nisem bral celega chasopisa. Glede dogovora, naj Novak pokazhe chlanke, za katere meni, da spadajo v sklop moje odgovornosti, se Novak strinja, da ta dogovor obstoji in pri tem ostane. Nobene nadaljnje besede ni vech z njegove strani. Na sestanku so bile she druge stvari, ki niso v celoti v zapisniku, in tukaj danes slishimo, da celo vojska ne bi reagirala, che ne bi bila opozorjena. Torej, che bomo imeli v prihodnje spet kakshno tako stvar, tvegam mogoche celo delavsko kontrolo, da bom povzrochil materialno shkodo, che bom posegel v podobnem primeru po podobnih sredstvih.

V primeru zadnje shtevilke, novopechenih chastihlepnezhev, mi telefonira Janez Menart, ki je eden od novopechenih chastihlepnezhev, chlanov SAZU, vljudno, Bogdan poslusha ta pogovor, slishi seveda samo tisto, kar jaz govorim, jaz mu potem povem, ker sediva chez mizo: to je bil Menart, pravi, da ni nich uzhaljen zaradi tega, da je novopecheni chastihlepnezh. Pride na obisk direktor SAZU, se srechata, se midva sama z njim pogovarjava, gre, povem, to je bil ta in ta, prishel je samo vljudno povedat, da akademija vendar nekaj pochne, so trije razredi zhe obravnavali, ampak da oni potrebujejo veliko chasa, ker to shtudiozno vzamejo v roke in shele potem dajo svoje mnenje. Noben komentar mu ne pride na misel. Mu ne pride na misel, da tisto, da so pa chastihlepnezhi in tako zaverovani v svojo lastno zvelichavnost, da nimajo chasa delati, to je bilo res prevech. Mogoche ne bi bilo treba rechi, oprosti, zhal mi je, da morash pospravljati ta drek za menoj. Ni govora o kakshni takshni reakciji. Ni takega stalishcha. Lahko gremo nazaj na primer IMV, kjer smo ugotovili, da je shlo za novinarski v strokovnem smislu popolni spodrsljaj v tem, da najavljash nekaj, chesar sploh videl nisi niti nimash, imash samo podatke od neke druge osebe, da to obstoja, tisti seznam. Bogdanova reakcija je iskati nove dokaze za to, da neki seznam vendar je, iskati po mozhnosti drug seznam, iz Cimosa, mogoche bomo tokrat uspeli.

Tisto, kar sem hotel prej povedati, tisto opombo, kaj smo govorili po tem, ko je bila seja o vojashkem chlanku konchana, ko sem izrecno rekel, da ne gre za nobeno posipanje s pepelom, ne gre za nobena priznanja, ki naj bi jih kdo dal. Ampak chloveku se zgodi, vsakemu avtorju, ki pogleda svojo sliko ali pa igro, svoj chasopis, ki ga je uredil, ali chlanek, ki ga je napisal, da reche, tokrat mi pa ni ratalo. Prichakoval bi izjavo, che bi jaz vse to, kar smo zdajle predebatirali, o vojski pa o potrebi, da Jugoslavija ima vojsko itn., vse mogoche smo debatirali, do leta 1948 in ne vem, kaj vse, bi prichakoval izjavo: che bi vse to, kar smo zdajle predebatirali, premislil, potem najbrzh tega chlanka ne bi objavil. Ni bilo te izjave. Ne takrat, ne danes, ne v vseh dneh, kar se o tem pogovarjamo. Zdaj imam na voljo samo dve varianti: ali bom prebiral vse, kar gre v tisk, z zelo ostro in nabrusheno pametjo in z zavestjo, da ob tem, ko nihche ne ugotovi od avtorjev raznih spodrsljajev, da so bili to spodrsljaji, ampak so she vedno preprichani, da je bilo vse to prav, da je bilo prav, da smo objavili chlanek o vojski, da je bilo prav, da smo objavili IMV, da je bilo prav, da imamo tam chastihlepnezhe, da je bilo prav, da smo bezhigrajskega zhupana proglasili za ne vem kaj, in neshteto nazaj istih zadev, to je bilo vse prav. To se pravi, vse to se bo delalo she naprej in jaz moram strashno natanchno brati in zavesti rezhim, kjer bom bog i batina, drugi pa bodo skushali preko moje grde cenzorske roke spraviti vendar nekaj v chasopis, kar naj bi omogochilo po njihovem mnenju Pavlihi kakovost in prodornost, kar jaz baje zatiram. V tem smislu se je zachelo zhe tudi ustvarjanje vzdushja. Srechal me je neki ljubljanski pisatelj in rekel: ta tvoj chasopis pa ni dober, od prve do zadnje strani isto kot v Delu, samo na glavo postavljeno, zmeraj isto, tokrat malo drugache, drugich malo drugache, ker so pa she kakshne druge stvari, ki tudi spadajo v satiro in humor, ni dobro to vase na glavo obrnjeno Delo, in zakaj Novaka ne pustish, da bi delal, kakor hoche, in mu chlanke mechesh ven, baje si mu celo shtevilko zaplenil. V tem smislu se informacije po Ljubljani shirijo. Ne trdim, da jih shiri Novak ali Sajovic ali kdo drug, toda to so komentarji. Ne trdim, da so edini. Gotovo je tu she tudi kakshen razsoden chlovek, ki resno vzame tako opozorilo, cheprav zlepa ne bom pozabil obtozhbe, da sem jaz sprovociral, da je vojska intervenirala, in che jaz ne bi sam tega sprozhil, vojska sploh intervenirala ne bi. Mogoche so pa vendarle kakshni ljudje, ki take stvari resno vzamejo, ki verjamejo, che Spiegel kaj napishe, in mi ni za obupati, da so vsi tega mnenja.

Seveda pa sem jaz osebnost v zelo chudni poziciji, zaradi katere se s to vlogo boga i batine ne bom sprijaznil. Poleg drugega sem predsednik slovenskega PEN, v mednarodnem PEN sem zelo angazhiran, to je toliko svobodomiselna organizacija, pri chemer se mnogi ugledni komunisti z vsega sveta znajdejo v njej iz preprichanja, da je komunizem zelo svobodomiselna ideologija, ampak pri nas uradno ni bilo vedno tega mnenja, celo je bil nekam sumljiv ta PEN. Zaradi tega sem v resnici toleranten chlovek in tak rezhim sem tudi skushal v tej hishi voditi. Mogoche je to eden od razlogov za to, da je tako dalech prishlo, chesh bo pach nekaj rekel, ne bo ne vpil ne po mizi tolkel, mi pa bomo delali po svoje naprej. Jaz se ne morem in se ne bom spremenil na stara leta, nimam zagotovila, da bi se to spremenilo, te vloge si ne bom natovoril na svoja stara leta, da bi se shel cenzorja ob tem, da doslej iz vseh teh primerov nimam niti enega samega simptoma, ki bi kazal, da je bilo mnenje, ki sem ga zagovarjal, uposhtevano in pravilno ocenjeno, da je bilo ocenjeno kot pravilno. Vedno je bilo ocenjeno: no, on svoje godrnja, mi bomo pa delali po svoje naprej. Nimam zagotovila, da bi se to spremenilo, imam vrsto dokazov, da bo shlo tako naprej, ni nobene potrebe, da bi se shel cenzorja, in bom moral temu ustrezno razmisliti. Ko bom konchal, bom sporochil kolektivu, izdajateljskemu svetu in ustanovitelju. Nisem se vsiljeval v to podjetje, prishel sem vanj bolj ali manj nakljuchno. Bine Rogelj me je srechal pred Optiko, kamor sem nesel ochala popravit, pa sem prishel rajshi sem, kot da bi shel v Dramo, ker so me v Dramo silili. In ko sva zhe na vratih stala, sem Franchku Shetincu rekel, da sem zhe zmenjen na Pavlihi, cheprav takrat she nisem bil. Oprostite, da sem zachel to malo osebno razlagati, ampak ob vsem tem sem osebno prizadet. Osebno sem bil uzhaljen ob tistih rdechih mravljah in sem to tudi povedal. Pa ni nikogar tikalo toliko, kot je za prstom chrnega. Povedal sem, da poznam ogromno rdechih mravelj, ki zelo garajo, in poznam ogromno chrnih mravelj, ki nich ne delajo. Povedal sem, da sem osebno prizadet pri tem, da se iz vojske tako norca delamo, Bogdanov komentar je bil: to je zato, ker si oficir, che bi bil vojak, ne bi bil osebno prizadet. Po vsem tem nimam nobenih mozhnosti, z moje strani jih ne vidim za delo, kot si ga ti, Fras, opisal, da bi moralo biti za prihodnje in kot si videl zanj zhe svetle perspektive. Jaz teh perspektiv ne vidim.

Slavko FRAS: Milosh Mikeln v vlogi rezhimskega cenzorja, to je groteska zgodovinskih razsezhnosti! Krohot od Gorjancev do Triglava! Po tem tvojem govoru se mi zdi, da je malo drugache, kot sem od zachetka mislil. Mene pa zanima, kako Bogdan Novak.

Bogdan NOVAK: Mislim, da je Mikeln, cheprav pishe komedije, malo dramatiziral.

Milosh MIKELN: Samo to povej, ali je res, kar sem govoril, ali ni res.

Bogdan NOVAK: To je polresnica. Na primer, karikatura, ki mi jo prinesesh, izrezhesh iz Spiegla, in primerjash s chlankom o vojski, do tega sem jaz indiferenten, to je res. Zakaj ne bi v Pavlihi vchasih objavili kaj, chesar drugi nochejo? Pa ne ravno to z vojsko, ali si ne upajo. Prav v primeru vojske smo skushali odpreti neko novo polje, nam je spodrsnilo, v redu. Smo pach dobili poduk.

Slavko FRAS: Kakshna je razlika med oficirjem in vojakom?

Bogdan NOVAK: Che imash chin, si le malo bolj zagret za vojsko, kot che ga nimash. To so stvari, ki so navrzhene in jih ne gre napihovati. Drugi primer si omenil akademijo. Strinjam se, da je izraz chastihlepnezh neprimeren. Samo meni zadostuje, da mi je Mikeln to rekel in drugich ne bom naredil tega, kaj naj se zdaj ob tla mechem? Hkrati sem pa rekel, ko je prishel tovarish z akademije in je rekel, da se oni vseeno zhe kake tri mesece potihem matrajo, da potrebujejo vech chasa, sem rekel, zakaj tovarish ne bi tega spisal? Na kratko, ali pa bi mi prishli tja in bi to v Pavlihi objavili. O tem pa on tudi ni hotel slishati. Che smo jih napadli in akademija je she vedno javno tiho, che pa oni tam nekaj praskajo, naj pa to tudi javno povedo. Jaz sem pach chlovek, ki bolj flegma vse to jemljem, s chimer pa ni recheno, da ne premislim teh stvari, ki mi jih rechesh in kar mi potem ochitash, da ne potegnem nobenih zakljuchkov iz tega. Dramatiziram jih pa ne, ker sem tak chlovek.

Milosh MIKELN: Bogdan, ali bi bilo dramatiziranje, che bi ti rekel, da chlanek o vojski ne sodi v Pavliho? Ali sem izrecno rekel po seji, da ne mislim na nobeno posipanje s pepelom, na nobeno priznavanje krivde? Na pladnju sem ti ponudil mozhnost, da rechesh: po tej dvourni debati o vojski, che bi to imel v mislih prej, res ne bi chlanka objavil? Ali se je treba ob tla metati? Ali se je treba krivca delati ali kaj? Gre za nazor, za preprichanje, skoraj bi lahko rekel, generacijski prepad v tem smislu. Saj si mi po IMV tudi rekel: ti si bil sam predolgo direktor, zato tudi nimash obchutka za te stvari. Mi pa bolj pravilno gledamo na vse to. Gre za to: ti ta stari nekaj godljajo, vse so zagodljali, mi pa zhe vemo, kaj delamo, naj godljajo, ko ta nevihta mine, bomo delali naprej po svoje. Tak nazor je v tej redakciji razshirjen she v kakshni glavi.

Bogdan NOVAK: Po mojem mnenju gre za drobne praske, ki nastanejo ob vsakem delu in se sproti urejajo. Ne gre za nazor. Da pa mora glavni urednik kdaj pogledati, kaj je v chasopisu, in pregledati ogledala, preden gredo v tiskarno, se pa meni logichno zdi, ker sem bil sholan v Delu, kjer je Jak Koprivc vsak vecher pred tiskom pogledal in bral ogledala in je odgovornemu uredniku marsikdaj rekel, to pa ne, to je treba popraviti ali izpustiti. To je logichno, to ni cenzorstvo.

Milosh MIKELN: Tudi jaz sem marsikaj pogledal, tudi marsikaj napisal, je bilo marsikaj na prvi strani objavljeno, pa je bilo she kje kaj objavljeno od drobnih do velikih stvari. To podtikanje, da urednik ne bere svojega lastnega chasopisa...

Bogdan NOVAK: V tem primeru ga ochitno nisi, ker je to notri prishlo. S tem pa ne zmanjshujem svoje krivde. In che si kdajkoli rekel, da chesa ne bi objavil, ti nikdar nisem objavil, ampak smo dali ven. In meni se zdi to obichajno v vseh urednishtvih.

Maks TOBOLJEVICH: Meni se tudi ne zdi nich nenormalnega. To je Vrbich delal svoj chas. Preletel je ogledalo, sem in tja zarenchal, redkokdaj je kaj vrgel ven, in je to delal, ne da bi mislil, da je to ne vem kakshna cenzura. Pri Delu imajo isti sistem. Ne vem, Milosh, zakaj bi se moral ti zdaj pochutiti kot veliki cenzor, ki je osovrazhen na vse strani. In to, kar rechesh potem, lahko tudi prej rechesh. Ni v vsaki shtevilki nekaj takega, kar bi izzvalo take reakcije, kot so zdaj nastale, je pa to chasovna obveznost, preden se ogledalo v tiskarno nese, bi moral tam biti. Pri Pavlihi sem od 1945. leta in moram rechi, da smo imeli to srecho, da smo imeli same urednike, ki so bili dosti svobodnjaki, tudi zunanji sodelavci. Ni bilo nobene bojazni, da bi ti kdo pritisnil pechat velikega cenzorja, che bi preletel chasopis, preden gre v tiskarno. Zato sem to rekel na seji in sem v tisti manjshini ostal s teboj vred. Tudi Bogdan Novak je zhe takrat rekel sam na redakcijskem sestanku, da se mu ne zdi nich nenormalnega, che preletish chasopis, preden gre v tiskarno. Moralno odgovornost in tezhave bosta imela oba. Mogoche glavni urednik she vechjo, ker bodo rekli, da je bil she eden nad njim. Mislim, da to ni nobeno nechastno delo. Kolikor sem bil na izdajateljskih svetih, sem ostro nastopal proti ekstremom, proti majhnemu delu ekstremov, ki zhali, obrekuje, spodbuja zelo ostro shtimungo v Jugoslaviji, ki je zhe itak ostra v druzhbenem smislu. To so ekstremni nacionalizmi. Tega ni bilo veliko v Pavlihi ali pa skoraj nich, ki dolivajo olje temu, da se stvari razplamtijo, do chesar vchasih ne manjka dosti. Osebno imam zelo shiroke kriterije, kar se tega tiche. Gre za minimalno ostre stvari. Podpiram vse afere, navdushen sem bil zoper Machkovo afero, zoper Machkovo vilo. Te stvari so morale biti kritizirane leta 1982 na tej stopnji demokracije. Tu sploh ni tako velikega razkola. Osebno podpiram Veritas kot izredno idejo, ki lahko pove politichno angazhirane stvari, ki se jih ne da v eni karikaturi ali stavku povedati, niti v obliki humoreske. To je fantastichna ideja, sem pa proti temu, da se razleze preko chasopisa. Ves chas se prepiram, ne da bi bil s kom skregan. S Sajovicem se prepirava neprestano, z Bogdanom manj, ker ni nasproti mene, pa vseeno sva s Sajovicem celo prijatelja. Razkola ni, kot bi chlovek mogoche dobil vtis iz tega zapisnika. Zato pravim, da nima smisla stvari zaostrovati. Che bi se odlochil, da list preletish, ti si zelo svoboden chlovek, niti sledu o kakshni birokraciji, intelektualec velikih shirin, in sem preprichan, da bo ostal Pavliha ravno tako dober, samo nekatere zelo ekstremne stvari bodo letele ven. Ta chlanek sem smatral kot izzivanje, cheprav je bilo neumno izzivanje, pa she v polozhaju, ko je bil Branko Mamula in je shlo v resnici za diskreditiranje vojske v tem polozhaju, drugache bi nastala Chad in Libanon v Jugoslaviji, in tega si najbrzh vechina ljudi pri nas ne zheli. Bogdan je she vedno dal ven vse, kar si rekel, da ni za objavo, mogoche je vchasih malo godrnjal, toda dal je ven, in to tudi mora. Ne vem, zakaj tako dramatizirash ta polozhaj. Po mojem si idealen za Pavliho, ker poznash ta zhanr in si svoboden chlovek, kulturen, nisi mashchevalen, nisi prepirljivec. Samo ta kompleks bosh moral opustiti, da si cenzor, veliki cenzor, che prelistash Pavliho, preden gre v tiskarno.

She nekaj bi moral priznati: rdeche mravlje so moja ideja, dodatna ideja. Najprej je bil vic samo o chrnih mravljah, jaz pa sem rekel, zakaj ne bi she rdechih narisali zraven. Sodeloval sem tudi pri risbi papezh v tisti mnozhici pod vodstvom partije, in to prostovoljno. Lahko bi sicer odklonil, ko mi je Bogdan Novak to prinesel, brez vsakih posledic, vendar sem prevzel, ker se mi je zdel vic hecen. Na eni strani pa moram rechi, da sem ogorchen zhe vsa ta leta, odkar je Jugoslavija v krizi, da se nashi partijci – jaz od leta 1949 nisem vech partijec, ker sem protestiral proti nedemokratichnim metodam tedaj, ki jih danes ni vech, sem ostal socialist in sem ogorchen nad tem, da danashnji partijci morajo biti shele preprichani, da je socializem dober sistem. Zaradi tega sem pri teh vicih sodeloval kot karikaturist. Shtimunga pri Pavlihi, to bi she enkrat rekel, ni razkolnishka v takem smislu, kot je mogoche nastal kiks po tem zapisniku. Mene nich ne vznemirja, che je kdo drugachnega mnenja. Jaz zaradi tega nisem skregan, diskutiram, se tudi pogovarjam in kregam, kot chlovek pa ostanem v povsem normalnih odnosih. Da ne bi kdo mislil, da smo v Pavlihi vsi skregani. Ti si krasno reagiral na vse, govorish z vsemi povsem normalno, cheprav si prizadet, zelo na visoki intelektualni vishini, in vechinoma ta shtimunga prevladuje tudi pri Pavlihi. Pavliha je pa tak, ko smo imeli Pavlihov izlet, vechinoma so bili starejshi ljudje zraven, nekaj mlajshih, vsi so hvalili Pavliho kot izredno informativen list, ki prinasha celo vech dnevnih informacij kot dnevno chasopisje v druzhbenopolitichnem smislu. Taka shtimunga je tudi drugod. Veliko shkodo bi naredili, politichno, che bi ta renome, ki smo si ga zdaj pridobili, kar je predvsem Novakova zasluga, delno tudi Sajovcheva, v precejshnji meri, na nepremishljen nachin zatolkli. Ljudje bi rekli, da se vrachajo chasi trde roke, chesar pa ravno nochemo. Istochasno pa je treba nekaj narediti, da do ekstremov ne bo prihajalo. Ampak res do ekstremov, ne da bi vsak vic, vsaka afera, ki se odkrije, bila zhe ekstrem. Treba je chistiti to druzhbo, in zdaj je chas za to. Tudi jaz sam sebe sprashujem, zakaj ljudje ne reagirajo, tisti, ki so prizadeti, ki so v aferah osumljeni v Pavlihi. Che niso krivi, bi morali takoj tozhbo vlozhiti. Zaradi tega mora Pavliha chistiti stvari naprej. Ljudje so bodisi apatichni ali pa krivi, oboje pa je slabo.

Bogdan NOVAK: Reagirajo pa tako, da techejo v CK. Kot zdajle tisti, ki imajo placho 8 do 19 milijonov.

Maks TOBOLJEVICH: To so stvari, ki jih sploh ne smatram, da so shpice, ki bi jih bilo treba odrezati. To so stvari, ki chistijo druzhbo. In to moramo vzdrzhati. Pavliha ima zdaj tak renome, cheprav ne take naklade kot v najboljshih chasih. Zdaj ima moralni renome kot takrat, ko je bil najbolj popularen, in tega ne smemo zapraviti z nepremishljenimi ali osebnimi potezami, bodisi Novakovimi, Mikelnovimi, Sajovchevimi itd.

Milosh MIKELN: Sploh ni vprashanje, da bi jaz ne zhelel brati chasopisa. Ne samo ogledal, ampak zhe prej. Ni vprashanje v tem. Govoril sem o celi vrsti primerov, v katerih je bilo zame ochitno, da gre za spodrsljaje. Najhujshi je ta zadnji, kjer gre po mojem za grob spodrsljaj, ampak v niti enem od teh primerov avtorji teh spodrsljajev, v glavnem je shlo za Bogdana, niti v enem primeru ni nihche rekel, da je to spodrsljaj. Ampak vedno obratno iskal dodatne argumente za to, da je prav, da je to objavljeno, iskal dodatne podatke, ki naj podpro, da je prav. V nobenem primeru ni bilo uvidevnosti, ki omogocha konsenz. Vedno sem bil samo jaz tisti, ki sem uvideven, ki ravnam potrpezhljivo in strpljivo. Bogdan je vljuden, ampak ima pred sabo rolo.

Bogo SAJOVIC: Nazadnje se pa ravna po tem.

Milosh MIKELN: Chez 14 dni imamo pa spet novo zadevo, ki je popolnoma na isti ravni, samo iz druge stroke. Zdaj smo imeli iz vojske, akademije, chez 14 dni jo bomo imeli od kod drugod. V tem je problem. Ni problem v tem, da ne bi hotel ogledal brati. Lahko krasno ogledala beresh, che vesh, da vsi delajo iz priblizhnega istega nazora o tem, kaj naj v chasopisu bo.

Slavko FRAS: Novak ima she razvojne mozhnosti, saj je she mlad.

Milosh MIKELN: Devet mesecev sem to mislil, pa sem moral to preprichanje opustiti.

Janez KOROSHEC: Najprej se opravichujem zaradi bog i batina. S tem sem hotel povedati naslednje: ko stvari zagustijo, kadar je treba odlochati, glavni urednik odlocha. Prvich, tako majhen kolektiv, nekaj podobnega, kot je nash, je tim, v katerem je zelo pomembno, kako vsak v njem dela. In drugich, zame sta glavni in odgovorni urednik, che sta v dveh osebah, to jedro tima, ki se morata stalno absolutno ujemati v temeljnih stvareh, drug z drugim delati, in tu je lahko samo ustvarjalno neskladje, da drug drugega dopolnjujeta. Zaradi tega moram ponovno vprashati: tudi sam berem ogledala, grem v tiskarno, kadar je treba, vendar je izredno veliko, da se lahko drug na drugega zaneseta. Glavni urednik se mora zanesti na odgovornega urednika. In che smo ju zdaj tu poslushali, potem tega zaupanja ni. In tu postavljam temeljni problem.

Bogo SAJOVIC: Do konca povejte: Bogdan in jaz morava iti.

Milosh MIKELN: Mogoche je tudi neka druga mozhnost, da rechesh, da je chlanek o armadi neumnost. Ali ta mozhnost je ali ni? Ali ti bo krona z glave padla? Ali je mozhnost, da rechesh, da ne bomo vech objavljali tega, da so akademiki novopecheni chastihlepnezhi. Ali je ta mozhnost ali je ni? Ali je mozhnost, da potem, ko dva dni debatiramo o vsem mogochem, rechesh, naredili smo v resnici nekaj, kar nikjer na svetu noben chasopis ne bi naredil. Ne pa, da ti predstavim primer iz super demokratichne Nemchije, kar se meshchanskih svoboshchin tiche, z levo roko odmahnejo, da to ni nich. Spet si je stari nekaj izmislil in nas uchi. Ali tiste mozhnosti pa ni, da bi nekdo nekomu nekaj verjel, kar reche? Ali ga je treba samo okrog prenashati? Ali vidish samo to mozhnost: ali bo shlo po mojem ali pa me boste odrezali, te mozhnosti pa, da bi sprejel argumente, kar smo vsi med sabo delali vse zhivljenje in tako smo ljudje postali, da smo argumente med sabo izmenjavali in sprejemali, ne poznash?

Slavko FRAS: To je znamenje notranje svobode, che argumente spoznash.

Milosh MIKELN: Oprostite vsi drugi, da sem se razburil, ker zdaj pa zhe toliko chasa na krozhniku hodim okrog s to varianto, pa tako smrdi vama dvema, kot da je kuzhna.

Kristina ISKRA: Vedno ste imeli to v glavnem za zaprtimi vrati in moram rechi, da sem nad vashim govorom zhalostna. Zhalostna v tem smislu, da smo strashansko tezhko chakali tistega trenutka, ko se bo Mikeln konchno odlochil in prishel v nasho hisho. Vsi smo ga z odprtimi rokami chakali in doslej mi je bila ta vasha grenkoba – sicer bom pa moral razmisliti in sprejeti odlochitev, tako kot bi me z loparjem po glavi. Nisem mislila, da gredo stvari sploh v te vode. To, da Bogdan ne zna rechi oprosti, nisem tako mislil, je stoodstotno. Ne zna rechi in nikoli ni rekel, nikomur ni rekel, in marsikdaj sem bila zaradi tega tudi zhe prizadeta, osebno. Ni pa res, da se ne bi popravil. Preprichana sem, da vam ni rekel oprosti, imash prav, saj ne bi bilo treba, da je to objavljeno, she in she krat, sem pa slishala, ko je rekel: Ne, tega Mikeln ne bi dovolil, ne bomo to objavili. In to na koncu koncev je tisto, iz chesar je nekaj potegnil, in da ni vsega, kar ste rekli, enostavno preslishal. Morda pa ni dovolj tega, ampak nekaj je. Chisto nedojemljiv, nesprejemljiv za vashe poglede ni.

Bogo SAJOVIC: Nikakor se ne strinjam, da na tak nachin spodkopujem obrambno moch SFRJ. Z drugimi besedami je to veleizdaja in za to me lahko obesijo. Se mi pa malo hecno zdi, da z vojakom s fracho spodkopujem obrambo, tu se pa narobe vprasham. Che kdo tako misli, potem tisti nima zaupanja v armado.

Milosh MIKELN: Povedal sem, da je to formulacija, ki se obichajno uporablja. Povedal sem, da je to antipropaganda, ki spodkopuje obrambno moch armade. To je jezik, ki se uporablja.

Maks TOBOLJEVICH: Saj obstaja tretja varianta, da ti rechesh ne, brez konsenza.

Drago SELIGER: Nasha razprava se je od zachetka, ko smo vsi videli konsenz in nobenih razlik, je pokazala, da je. Mene je Bogdanova formulacija, da Mikelnovega koncepta ne bi rad izvajal in v tem primeru raje ne bi bil odgovorni urednik, pove, da gre za resne stvari. Che je ta koncept toliko oddaljen od tistega, kar jaz hochem, to niso shale, majhne stvari, ki se dajo kar poravnati. Ali pa je izjava nepremishljena, ampak napisana je. Che se zaradi koncepta v tem listu razhajajo, potem je tezhko, potem vse razprave o tem, ali bo bral ali ne bo, so sekundarne. Ko bo na dopustu, gotovo ne bo ogledala bral. Toda che nima ob sebi nekoga, ki bo enako zastopal in mislil v osnovnih zadevah, potem je to tezhko. Vsi smo bili veseli in kolektiv je soglasno podprl predlog, da Mikeln pride v hisho, potem bi mu morali to tudi pokazati, da ste bili res veseli, ne pa ga postavljati v polozhaj, da naj postane cenzor, naj po Ljubljani poslusha, kaj vse ven meche itn.

Bogo SAJOVIC: Poslushal si tudi, da je nekdo rekel: dober chasopis delash. Ti si pa rekel, saj ga ne jaz, ampak Bogdan Novak.

Drago SELIGER: Pa se strinjash, da bi se vi bolj strnili okrog osnovne koncepcije, ki toliko govorimo o njej? Tu vidim globlje razloge, che tako postavljash.

Bogdan NOVAK: Da ni tezhava v konceptu, ampak v izvedbi osnovnega koncepta, bi rad povedal. Ko se zachne razpravljati o tem, naj se zachne Veritas zmanjshevati na 3, 2 ali eno stran na rachun tega, da bi imeli vech chistega humorja, proti temu sem odlochno.

Milosh MIKELN: To je dezinformacija, kar si zdaj povedal, s 5 na 4, 2 ali 1. Ampak je bilo recheno, naj bi bila ena stran Veritasa manj, na drugih straneh pa ena majhna karikatura. Gre za en dober vic na prvi strani in na zadnji itn.

Bogdan NOVAK: Samo to niso stvari koncepta, ampak izvajanja koncepta.

Bozho KOS: Hkrati je pa res potrebno neko sozhitje, zanesljivost. Che sodelujeta, potem morash vedeti, kaj sodi v ta koncept, she bolj kot doslej, zato da bo imel obchutek, da se zanese nate. Che ste zhe Mikelna povabili v hisho, so nekateri videli v njem, da konchno pride en direktor, tebi je pa moralo biti jasno, da pride she nekdo, ki se mesha v list.

Bogdan NOVAK: Saj je prav, da se mesha v list, rad bi, da bi se she bolj. Ne more pa biti on tisti edini, ki vracha neke zhoge, ampak morajo te zhoge leteti v tisti smeri, kot ste se domenili.

Maks TOBOLJEVICH: Treba je priznati, da od prvih shtevilk Veritasa sistema je zelo prevladovala fotografija, da sem se temu zelo upiral ves chas. Ko je prishel Mikeln, je tudi ta mnenja forsiral, in v resnici so se stvari spremenile. Zdaj imamo naslovnice izkljuchno risane, kar je bila vchasih fotografija, znotraj tudi vech risb, tako da je zhe priblizhno pol na pol. Ni vech tako, da bi govoril v prazno steno. Tudi precej Mikelnovih stvari je bilo zhe objavljenih, tudi karikature na naslovnico, tako da se stvari spreminjajo in ni tako nepopustljiv polozhaj, kot izgleda.

Milosh MIKELN: Che bi glavni urednik nekaj napisal, pa mu ne bi objavili, bi bil pa res konec chasopisa.

Kristina ISKRA: Ne vem, che bi bil konec chasopisa. Jule in Janez sta se dnevno dajala okrog marsikaterega prispevka. Po ves teden sta se kregala, pa je bil Jule glavni in odgovorni urednik, Janez Kranjc je bil urednik. Tudi ves teden sta se bila pripravljena kregati, kdo ima prav. Zakaj se pa ne bi tudi okrog tega skregala? Morda pa nima vedno glavni urednik prav in da je glavni urednik bog i batina, s tem se chisto ne strinjam. Lahko je polbog, ne vem pa, che je lahko batina. To sem zhe zadnjich rekla, ko je Mikeln rekel, da je morda naredil napako, ker ni takoj pokazal, da bodo stvari take, kot si jih je zamislil on. Najbrzh se tako ne da delati v nobeni redakciji. In che res pride do takshnih konfliktov, najbrzh to ni nich hudo, dokler se ti konflikti reshujejo glasno. Che pa kdo poskusha na skrivaj nekaj objaviti, takrat je pa to hujshe. Mislim, da do tega res ni prishlo in ni razloga za takshno zagrenjenost. Razocharana in presenechena sem, nisem sploh slutila, da se v vas nekaj takshnega dogaja. Mislim, da ni razloga za to. Tudi ta nesoglasja. Izpade, kot da so od nas vseh. Tega ni.

Drago SELIGER: Prosil bi, da bi chlani izdajateljskega sveta odgovorili na vprashanje: ali izdajateljski svet podpira koncept, kot ga izvaja tovarish Mikeln ali ne? To je osnovno vprashanje.

Slavko FRAS: To ni vech vprashanje.

Drago SELIGER: Potem smo dolzhni obvezati urednishtvo, da se ta koncept dosledno sprovaja in da se bomo na prihodnjih sejah lahko pogovarjali o vsebinskih stvareh v celoti, za kar vsi pledirate, ne pa o samo tako imenovanih ekscesnih zadevah. Dobro se zavedam, da bo she marsikdaj prishlo do situacij, kot so zhe bile. Koncept je postavljen, zakljuchki izdajateljskega sveta, kot so bili dani, veljajo. Che smo soglasni, da smo tovarisha Mikelna preprichali, da je prevzel to nalogo, mu moramo dati kot izdajateljski svet tudi vso podporo v izvajanju te naloge. V vsaki redakciji pa ljudje med seboj kreshejo mnenja, ishchejo boljsha pota. Mogoche je narobe, da Bogdan misli, da je samo tisto res, kar on misli. To pa ne gre. Pri takih zadevah, ki so politichno vprashljive, zakaj se ne bi posvetovali z vech ljudmi, ki imajo lahko posledice, ki jih ti naprej ne vesh, nekdo drug pa jih bo vedel ali iz izkushenj ali iz boljshega poznavanja problema. Ne bi se bal kdaj koga kaj povprashati. Posebno pa v urednishtvu. Najbrzh ne gre za kake velike umetnine, ki bodo v zgodovini ostale. V druzhbi, kakrshna je danes, kot je rekel Marx, je prostora za socialo vech. Moramo pa vedeti, kaj s tem dosegamo, in skushamo prispevati, da se kakshna stvar razreshi. Lochiti moramo stvari, ki prispevajo. Staro novinarsko pravilo je: ljudi zanima, che se most podre, ne che se gradi. Noben ne zanika Pavlihinih dosezhkov in mislim, da jih je izdajateljski svet objektivno ocenil. Danes je pach narava gradiva, ki smo ga dobili, taka, da smo se morali o tem pogovarjati. Kar zadeva armado, ji je treba odgovoriti. Izdajateljski svet ugotavlja, da je glavni urednik ravnal edino pametno in smotrno, da je shtevilko umaknil, ker bi imela hujshe posledice. Tovarishem moramo odgovoriti v tem smislu, da smo sami ugotovili, da se je zgodila napaka. V drugi tochki pa podpiramo koncept, ki ga izvaja tovarish Mikeln. Che zachnemo koncept opredeljevati, lahko pridemo do avstro-ogrskega zakona, ki je jasno povedal, do kod se lahko spushchash in od kod naprej ne vech. V nashem zhanru je tezhko rechi, kaj, kje in kako. Koncept je usmeritev, za uresnichevanje pa je odgovoren glavni urednik.

Bogdan NOVAK: Zakaj potem drushtvu daje koncept odgovorni urednik in ga drushtvo potrdi odgovornemu uredniku? Koncept za Pavliho sem kot odgovorni urednik, ko sem prishel na Pavliho, moral izdelati in predlozhiti drushtvu. To je bilo leta 1981.

Drago SELIGER: Kot odgovorni urednik si moral koncept predlozhiti in smo se tudi mi strinjali z njim. V konceptu ni nich spornega, sporno je v izvajanju. Lahko se tudi pobrska po tem konceptu, glede na to, da je bil izdelan leta 1981.

Bogdan NOVAK: Na drushtvu novinarjev so koncept izgubili, na Pavlihi pa kopije ni.

Kar pa se izvajanja tiche, hvala bogu, da bo prihajalo do razlichnih gledishch, na koncu pa bomo delali tako, kot bo rekel glavni urednik.

Drago SELIGER: Samo lepo bi bilo, che bi tako delali zato, ker priblizhno vsi tako mislite kot glavni urednik. V osnovnih konturah.

Bogo SAJOVIC: Ali ne mislimo tako?

Drago SELIGER: Ponovno bi rekel, Bogdan, da nimash prav, da Mikelnu ochitash, da je obvestil odgovorne tovarishe, da je shtevilko umaknil. Mislim, da si mu lahko samo hvalezhen. Med seboj si morate zaupati v teh stvareh, che hochete spraviti Pavliho gor, kot bi vsi zheleli. Kar se tega tiche, je ta druzhba dosti tolerantna.

Slavko FRAS: Pa je res, da je zadeva IMV, ki vas je tako popularizirala, izmishljena?...

Milosh MIKELN: Ta seznam je star shtiri leta, Bogdan je pa najavil, da bo v naslednji shtevilki objavljen.

Kristina ISKRA: V nashi luknji se zbere celoten kolektiv, 36 ljudi. Ne vem, zakaj je bil Pavliha poklican v to 9. nadstropje Delove palache. Chemu, tovarish predsednik? To me je zelo zmotilo.

Drago SELIGER: Povabili smo tovarishe, ki jih ni: iz socialistichne zveze, drushtva novinarjev itn. Mislil sem, da bodo vsi prishli.«

S tem je bila seja izdajateljskega sveta konchana.

 

Mikeln kot jezuit

Che pogledam nazaj, je bilo bistvo spora med Mikelnom in menoj vechplastno. Naj she enkrat poudarim, da je bil Mikeln glavni urednik, jaz pa odgovorni. Tedanji zakon o tisku je natanko dolochal, da glavni urednik skrbi za materialno poslovanje chasopisa, odgovorni pa dela chasopis in je zanj kazensko odgovoren.

Nasha politika pa je tolmachila to po svoje. Iz glavnega urednika je naredila cenzorja, ki zagotavlja uresnichevanje partijske politike, se pravi druzhbenopolitichno pravovernost lista, pa naj je shlo za Delo ali za Pavliho ali za Ribicha. Zato so bili v preteklosti mnogi glavni uredniki iz vrst politike, kot na primer Mitja Gorjup. To so bili politichno preizkusheni kadri, nenovinarji, s chimer pa ni bilo recheno, da niso pozneje lahko postali dobri novinarji. Gorjup je postal odlichen novinar, Seliger in Vipotnik kot urednika Dela pa sta bila bolj politika.

Sam sem hotel odnos med glavnim in odgovornim urednikom ves chas natanchneje razmejiti. Pod Burgerjem nisem imel tezhav, on se je drzhal zakona in se mi ni meshal neposredno v chasopis, cheprav so ga silili. Nasprotno se je Mikeln takoj zachel meshati in zato je zachelo prihajati do sporov, kajti jaz na to nisem pristal. Sem bil pripravljen sprejeti kakshen nasvet, ne pa vsakega. Kot sem zhe govoril na seji izdajateljskega sveta, sem po zakonu in statutu drushtva novinarjev naredil koncept lista jaz in potrdili so ga meni. Mikeln pa mi ga je tolmachil, kar je bila zelo smeshna situacija: Mikeln je meni tolmachil, kaj sem jaz mislil s svojim konceptom. Na to nisem pristal in sem trmasto vztrajal pri svojem, kolikor sem pach imel mochi, kajti chisto odkrito se z Mikelnom nisem mogel spopasti, saj so bili v novinarskih krogih navajeni, da ima absolutno oblast glavni urednik, in bi takoj stopili vsi na stran Mikelna, razen enega ali dveh. Zato sem moral deliti karte zelo previdno.

She posebej sem menil, da imam pravico do svojega koncepta in samostojnega odlochanja, ker Mikeln ni bil glavni urednik lista Pavlihe, kot je bilo to v Delu, pach pa je bil samo glavni urednik izdajateljskega programa CHP Pavlihe. Po statutu je torej lahko dolochal samo sploshne smernice chasopisom, ne pa tudi v umazanih podrobnostih. Najmanj pa, da bi se shel cenzorja.

Zanimiva je neka Mikelnova poteza. Na vseh sejah redakcije in na seji izdajateljskega sveta je zahteval od mene neko obliko kesanja. Ves chas me je rotil, naj vendar priznam zmoto, naj priznam, da je imel on prav, naj rechem, da che bi premislil, ne bi objavil chlanka o vojski ne rdechih mravelj ne bodice na SAZU itd. V tej zahtevi po priznanju krivde in kesanja (cheprav je govoril, da ne zahteva posipanja pepela, je pochel ves chas ravno to) je nekaj zelo jezuitskega. Vsaj za moj okus. In tega nisem hotel storiti, kajti to bi pomenilo, da sem se vdal in pokleknil. Krivdo sem priznaval le v tem, da sem jaz kriv za objavo chlanka in kazensko odgovoren. Ker politichne in kvazi moralne odgovornosti ne priznavam: to je prevech subjektivno in relativno v nashem zhivljenju, saj vidimo, da so bili v Mladini objavljeni stokrat hujshi napadi na vojsko, pa ni bilo zanje tolikshnih posledic, ker se je vmes chas zhe toliko spremenil. Lahko bi parafraziral Ribichicha: tudi Pavliha je bil petelin, ki je prezgodaj zapel. Da se vrnem k temi: to Mikelnovo jezuitstvo mi she danes ni jasno. Prevech me je spominjalo na Stalinovo zahtevo v procesih: vsak je moral javno priznati krivdo in se javno pokesati, preden so ga obesili ali karkoli so zhe naredili z njim. Mislim, da si je Mikeln z mojim priznanjem, da sem naredil napako, skushal pomiriti vest. Kajti verjamem, da ga je resnichno zadel moj ochitek, da ne javni tozhilec ne vojska ne bi reagirala, che ne bi Mikeln zaplenil chasopisa in potem Seliger she zahteval njunega mnenja. Mikeln se je z mojim priznanjem hotel oprati svoje krivde, kajti zanesljivo je storil napako, kar je danes she bolj ochitno kot takrat.

Chlanek o vojski oziroma o vojaku s fracho se mi je zdel dovolj mil in nedolzhen, da sem se z njim upal nacheti tabu vojske. Kajti vedno sem pazil, da mi po pravni plati niso mogli nich. Zachenjal pa sem shiriti svobodo na dolochenem podrochju v majhnih, potem pa v vedno vechjih dozah. Che mi ni uspelo na enem podrochju, sem shel na drugega, v tej oceni je imel Mikeln prav, ko je trdil, da je bila danes vojska, vcheraj IMV, jutri pa bo kaj drugega.

Mikelnu se je zdel chlanek grozen in ga je vrgel ven. Che bi prej bral chasopis, kar je bila dolzhnost vseh glavnih urednikov v tedanjem chasu (seveda v nashem sistemu), bi mi verjetno takoj rekel, naj ga vrzhem ven, in jaz bi ga ubogal, saj sem bil s svojim stalishchem v urednishtvu v manjshini in sem moral taktizirati. Toda v moji naravi ni bilo, da bi lahko dolgo delal chasopis na ta nachin. Zato sem tudi jasno rekel izdajateljskemu svetu, da takshnega chasopisa z Mikelnom nisem pripravljen delati. Zanimivo, da me izdajateljski svet na podlagi te izjave, cheprav jo je Seliger kot predsednik neprestano poudarjal, ni bil pripravljen razreshiti. Che bi me razreshili tedaj, ne bi ugovarjal, saj sem vzrok za razreshitev ponudil sam: najprej Mikelnu, potem she izdajateljskemu svetu.

Dokler pa sem bil prisiljen delati z Mikelnom, sem se ravnal po dveh odlochitvah. Prva je bila, da sam odstopil ne bom. Naj me oblast odzhaga in prevzame krivdo za to nase. V vsakem primeru bo to svobodomiselni del javnosti obsojal. Druga pa, da sem skushal Mikelna prisiliti v to, da bo bral zrcala chasopisa in iz njega metal ven, kar mu ni vshech. Kajti nisem hotel pristati na to, da bi se shel avtocenzuro in sam pri sebi ugotavljal, kaj Mikelnu ne bo vshech, in potem hodil k njemu kazat: a mislish, da bi to smelo v chasopis. Ne, naj Mikeln potem sam ureja chasopis, che zheli prevzeti cenzorsko odgovornost zanj. Seveda je Mikeln dobro vedel, kam pes taco moli, ker neumen pa ni bil, zato je rajshi pobral shila in kopita, kot da bi mi dal she kakshno prilozhnost, da bi lahko vsakomur v Sloveniji rekel: imeli smo dober chlanek, pa mi ga je Mikeln vrgel ven. Slovesa cenzorja se je bal kot hudich krizha.

Da sem imel prav po novinarski plati jaz s svojim konceptom, se je hitro pokazalo po tistem, ko so me odzhagali, in je naklada Pavlihe v treh mesecih strahovito upadla, chasnik pa se je poslabshal tudi po kakovosti.

Je she ena stvar, ki se jasno vidi iz zapisnika seje izdajateljskega sveta. Med Petelinom, Sajovicem in menoj na eni strani ter na drugi strani med Mikelnom, Toboljevichem in Rogljem je velika generacijska razlika. Mi smo bili vzgajani po vojni, sluzhbovati smo zacheli po letu 65 in smo bili miselno zelo liberalni. Oni trije so bili vzgajani pred vojno, zaposlili so se kmalu po vojni in so najbolj ustvarjalna leta prezhiveli v ozrachju politichne cenzure, partijskih pritiskov, kar se je poznalo vsej njihovi miselnosti. Vajeni so bili ubogati oblast.

 

Koprivc pristane na linch

Mikeln je v tistih dneh (konec oktobra 1983) prishel v urednishtvo, usedel se je za svojo mizo in mi she kar zmagoslavno povedal, da je Koprivc zachel v upravnem odboru Drushtva novinarjev Slovenije, katerega predsednik je bil, postopek za mojo razreshitev. Drushtvo je bilo namrech ustanovitelj Pavlihe. Pobudo za mojo razreshitev je poslal v demokratichno razpravo v novinarske aktive.

Mikeln je morda mislil, da me bo to dotolklo. Pa me ni. Nasprotno, razveselil sem se in mu rekel:

»To je pa krasno! Zdaj bo stvar postala javna in bo zanjo vedela vsa Slovenija. Veliko tezhje me bodo odzhagali, in che me bodo, bodo ljudje na moji strani. Ljudje so vedno na strani zatiranega. Koprivc je naredil veliko neumnost!«

Mikeln je malo premislil in naredil dolg obraz, kajti spoznal je, da imam prav. Potem je izbruhnil:

»Saj sem mu rekel, da to ni dobro, pa ni hotel popustiti!«

S tem se je she sam izdal, da je ves chas pumpal Koprivca, naj me odstavi. Tako kot je bilo jasno, da tozhilca o tej zadevi ne bi poslala nobenega dopisa, che ju ne bi zahteval Seliger na lastno, morda pa celo na Mikelnovo pobudo.

Doslej so namrech odlochno zahtevali mojo glavo: Mikeln, Seliger in Koroshec. Drugi so bili she nevtralni ali pa na moji strani. Zdaj so preprichali she Koprivca, ki pa je bil dovolj zvit, da se je skushal zashchititi z javno razpravo. Se pravi, da je hotel dobiti negativno mnenje o mojem urednikovanju od chlanstva Drushtva novinarjev Slovenije, da bi si lahko potem umil roke: glejte, saj je baza tako hotela. Poncij Pilat je vstal od mrtvih in dozhivel reinkarnacijo v Koprivcu. Vendar se je zmotil, kot bomo videli pozneje.

 

Kolegi so me podprli

Dne 4. 11. 1983 smo imeli najprej sestanek novinarskega aktiva. Pranje glave se je nadaljevalo. Mogoche so mislili, da bodo z nenehnimi sejami, na katerih so obravnavali Pavlihovo fracho in mene, dosegli, da bom izgubil zhivce in odstopil. To bi bila najbolj elegantna reshitev. Vendar niso poznali moje prekmurske narave. Prekmurci smo zelo strpni in blagi ljudje, cheprav hitri na jeziku. Vendar, kadar nas kdo po dolgem chasu zelo razjezi, postanemo trmasti in nas ni mogoche premakniti niti za ped. V tem smo zelo podobni krashevski trmi.

Pa poglejmo, kako je tekel sestanek aktiva novinarjev CHP Pavliha. Zapisnik o tem pripoveduje takole:

»Dnevni red: Obravnava Informacije o uresnichevanju koncepta PAVLIHE, ki nam jo je posredoval ustanovitelj ter sprejem sklepov.

Navzochi: Mikeln, Novak, Jurich (predsednik), Hudobivnik, Petanova, Lucu, Varshek, Rogelj, Kashe, Iskra, Sajovic, Toboljevich, Petelin.

Tov. JURICH otvori sestanek in pove, da smo gradivo prejeli in poznamo vsebino povzetka zapisnika od seje Drushtva novinarjev Slovenije. Pripominja, da se ne strinja z vsebino zapisnika na str. 2 zadnji odstavek (prepis):

"Ochitno je tudi, da v Pavlihi samem ni dovolj podpore za jasno formulirana stalishcha o druzhbeno kritichni, satirichni in humorni vlogi tednika v slovenskem chasnikarskem in kulturnem prostoru, pa tudi ne dovolj mochi, da bi onemogochili razdiralno delo nekaterih posameznikov, ki ne morejo ali pa ne zhelijo razumeti pomena in poslanstva Pavlihe v luchi njegovega razvoja od zachetka do danes."

NOVAK: Pripombo imam na prvo tochko, in sicer: programski koncept Pavlihe sem dal jaz, urednishki program ima pa Mikeln. Drugega programskega koncepta v Drushtvu novinarjev ni. Drugo, kar mislim, je, da je Jurich prekorachil mejo pooblastila kot delegat novinarskega aktiva, ker se je zavzemal za mojo razreshitev, ne da bi se prej posvetoval z bazo, torej novinarskim aktivom. V razpravo bi morali dati aktivom celotni zapisnik (35 str.), pa so dali samo povzetek, ki ga je spisal Boshtjan Pirc; in tretje: povzetek je spisan tako, kot da Pavliha objavlja same chenche in obrekovanja, posebno velja to za Veritas. V prisotnosti vech urednikov je Bogo Sajovic pokazal Mikelnu karikaturo, na kateri vrzhe vojak fracho na tla, in ga vprashal, che je to za objavo. Vsi smo vzeli to za shtos, Mikeln pa je vzel to kot provokacijo. S takim nezaupanjem ne bomo mogli nobene stvari vech pokazati odslej naprej glavnemu uredniku. To se mi ne zdi poshteno. Mislim, da je ta informacija po svoje prikrojena.

JURICH: Zdi se mi, da nisem prekrshil kompetenc kot predsednik novinarskega aktiva. Na sejo sem bil vabljen pol ure prej. Na seji niso brali zapisnika izdajateljskega sveta. Kaj sem govoril, bo razvidno iz zapisnika, katerega boste lahko prebrali. Na sejo sem s seboj povabil tudi Novaka, a je odklonil, ker ni bil povabljen.

ISKRA: Predvsem bi nam morali poslati celoten zapisnik odbora in ne le povzetek. Moti me zapis o razhajanjih in problemih v Pavlihi. Po takem nepopolnem povzetku in polovichnih informacijah je jasno, da si prave slike aktivi ne bodo mogli ustvariti.

Rezultat glasovanja po takem povzetku, pri ljudeh, ki niso o vsem informirani, je zhe vnaprej jasen.

JURICH: Nisem bil prisoten, ko so pisali zapisnik.

ISKRA: Moti me zadnji odstavek, kjer govori o razdiralnem delu posameznikov. Mislim, da je to grdo podtikanje. Kakshno razdiralno delo? Che naj aktivi razreshijo problem, naj bodo s problematiko tudi v celoti seznanjeni, ne pa da se jim poshlje skopa informacija, in pa v celoti predlagana reshitev. Kako je tudi mogoche, da drushtvo ni povabilo na sejo prizadetega Bogdana Novaka? Da je bil Pavliha obveshchen tik pred sestankom?

JURICH: Nisem dobil nobenega gradiva. Draga Seligerja so prichakovali na sejo, vendar ni prishel, predlagal pa sem, naj povabijo na drugo sejo Novaka, Mikelna, Seligerja.

ISKRA: Lahko je odstaviti odgovornega urednika. Tezhko pa dobiti odgovornega urednika, ki bo znal delati chasopis, ki bo odziven in imel naklado. Mislim, da mora biti malo hrabrosti in hoje po robu. Seveda je potem vprashanje, kako hitro ti lahko spodrsne. Nisem za podtikanje niti za "shtose" in izzivanja – tu mislim na primer, ko je Sajovic pokazal Mikelnu karikaturo uniformiranega vojaka s fracho, ki ga nekdo vleche za ushesa. Vendar je to "zezanje" v okviru redakcije, ki ga ne gre jemati ne vem kako resno. Mislim, da je nekorektno, da je to shalo Mikeln porabil v tem zapisniku. Mislim, da ni prav, da bi razreshili Novaka. Seveda je enostavno urednika odstaviti. Tezhje pa je dobiti urednika, ki dobro dela, ki zna in hoche delati in ima pri tem tudi zadostno mero odlochnosti in drznosti, kar se mi zdi za humoristichno-satirichni list nujno. Preden bi se odlochali o njegovi odstavitvi, bi morali poleg njegovih kiksov pogledati tudi njegove kvalitete in zasluge za porast naklade.

MIKELN: Kako naj izgleda satirichni list? Jasno je, da vsaka satira raziskuje meje mozhnega, ne samo v odnosu do oblasti, ampak do celotnega druzhbenega okolja: na Cankarjeve Hlapce so bili najbolj jezni uchitelji. Raziskovanje mej vedno privede do konfliktov, vendar so ti nashi popolnoma druge vrste. Nismo imeli niti enega konflikta zaradi najbolj smeshnih shal, parol, karikatur. Vsi konflikti so bili na pojavih blatenja tovarn, ljudi... To je podatek odlochilnega pomena. Stalno so bili spopadi, ker je Pavliha obrekoval in blatil ljudi, fabrike, forume, partijo, armijo. Nekaj dni po seji izdajateljskega sveta so me iz DNS sprashevali, kako zdaj gledam na to stvar. Moje ocene so: da je tu napetost, da tu ni mozhno timsko delo, da so se zachele provokacije. Tista Sajovcheva karikatura zame ni nich drugega kot zdraharstvo. Mislim, da to ni shala, ampak zdraharstvo. Povedal sem, da mi ta primer dokazuje, da tako ni mozhno delat. Nimamo kaj razpravljati o seji odbora Drushtva novinarjev Slovenije, ali je ta zapisnik dober ali ni (kasneje je Mikeln priznal, da je sodeloval s Seligerjem pri formuliranju "Pircheve" informacije! Op. avtorja), to mora ugotoviti odbor drushtva. Lahko se pa z njihovimi stalishchi strinjamo ali ne. Prishel sem do zakljuchka, da Bogdan ni pripravljen opustiti svojega koncepta, ki temelji na metodi, opisani tudi v papirju Drushtva novinarjev Slovenije: oblatiti chloveka, pa naj dokazuje, da je chist. Zato se strinjam s pobudo upravnega odbora drushtva, da se ga razreshi kot odgovornega urednika.

JURICH: Ker sem bil edini na seji, bi se oglasil, da so vsi odklonili, da se bere zapisnik (35 str.), zato je nastal povzetek, ki ga je napisal Boshtjan Pirc. Vendar pa poudarjam, da to ni zapisnik, ampak informacija. V prvem delu pa je sestanek dobro povzet.

NOVAK: Jaz sem pripravljen delati naprej samo tak chasopis kot odgovorni urednik kot doslej.

SAJOVIC: Mikelnu se opravichujem, che je smatral to, da sem mu pokazal karikaturo vojaka, ki je odvrgel fracho, za pobalinstvo. Mislim pa, da bi me kot dober humorist in satirik lahko takoj na hitro zabil nazaj. On pa je vzrojil. Tako sem tudi jaz uzhaljen, ker je Mikeln v meni ubil dobro predstavo, ki sem jo imel o njem. Poleg tega ne vem, zakaj je bilo treba to tlachiti v porochilo kot bistveno, ko pa je porochilo o odnosih v Pavlihi bistveno skrajshano. Kar pa zadeva Mikelnove pripombe, da objavljamo neresnice, kot so Perutnina Ptuj, spisek IMV, spisek o OD v Centru za upravljanje podjetij v dezhelah v razvoju, pa je treba rechi tole:

1. Nihche ni tozhil s strani Perutnine Ptuj. Bil si (Mikeln) celo sam prisoten, ko sem telefoniral predsedniku disciplinske komisije v Ptuj, in takrat si rekel, da nisem izkrivljal resnice. Danes pa to trdish.

2. Spisek oseb, ki so dobile renaulte za dinarje iz IMV, ni bil nikakrshna chencha, ker spisek obstaja.

3. Isto velja za spisek OD v Centru. Tudi tu imamo fotokopije dohodkov.

Zdi se mi tudi, da pri vojaku s fracho govorish le o eni plati medalje, da ni mozhno timsko delo v Pavlihi. Pred dnevi pa si bil tudi ti zraven, ko smo debatirali o naslovki oziroma o slikah politikov in podpisih zanje. To je zame timsko delo. Zakaj ne omenish potem tudi tega. Pa she to. Jaz tu v Pavlihi nikogar ne poznam, ki bi bil skregan z drugim. Vsaj jaz nisem skregan z nikomer. Pach pa moram povedati, da Veritas izhaja zhe dvanajsto leto, zdaj pa nenadoma govorish, da je malomeshchanski, da kazhe primitivizem ter pomanjkanje chloveshke in politichne kulture...

JURICH: To je bilo izrecheno na tem sestanku s strani delegatov.

SAJOVIC: Na te prispevke ni bilo niti ene tozhbe in tudi javni tozhilec nas ni tozhil ali zaplenil chasopis.

MIKELN: Kako naj zapleni chasopis, ki ga ni bilo?

NOVAK: Chasopis je bil, v prodaji je bilo v Ljubljani 3000 izvodov.

SAJOVIC: Mi vemo, da javni tozhilec ni interveniral. Sicer pa je zame podtikanje in etiketiranje, kadar se o Veritasu govori kot o malomeshchanskem in primitivnem nachinu pisanja. To je prav tako podtikanje brez dokazov, kakrshnega upravni odbor drushtva novinarjev ochita Bogdanu in meni, chesh da so prispevki v Pavlihi brez dokazov in da se morajo ljudje pred Pavlihovimi ochitki braniti z dokazovanjem, da nechesa niso storili. Tudi midva sva zdaj v takem polozhaju, da naj dokazujeva, da Pavliha ni malomeshchanski itd.

NOVAK: Po mojem je najbolj pametno, da glasujemo.

ROGELJ: Stvar je dovolj resna, da povemo vsi novinarji svoje mnenje. Ne morem se strinjati s povzetkom razprave, v katerem je podana ocena Pavlihe, pri katerem sem 30 let, in se govori o malomeshchanstvu in primitivizmu, tega pa Pavliha ni bil delezhen v vseh teh letih. V vseh teh letih ni bilo v drushtvu nobene posebne razprave o Pavlihi, na eni sami je drushtvo ugotovilo, da je Pavliha tak primitivec. O tej zahtevi po razreshnici bi rekel, da smo taka druzhba, da mora biti obtozheni povabljen na obravnavo, da bi lahko v svojo obrambo tudi kaj povedal.

Pavliha je v povzetku omenjen, da je Veritas primitiven in malomeshchanski, 10 let ni imelo drushtvo nanj nobenega prigovora. Se pa strinjam, da je chlanek, ki je sporen in smo ga obsodili na sestanku in na izdajateljskem svetu, vendar nismo prishli do zahtevka o razreshnici. Zato smatram, da bi se danes tezhko izrekli o razreshnici, ker she sledi sestanek ZK in zbora delavcev CHP Pavlihe, in ker naj bi odbor, ki obtozhi in zahteva sankcije, vsaj poslushal zagovor obtozhenca.

Povedal sem svoje mnenje o chlanku o vojski in ne bi she enkrat omenjal, vendar me moti pripomba o razhajanju, apeliram na kompromis in na popushchanje na obeh straneh, ker smatram to v dobro in korist CHP Pavlihe.

SAJOVIC: Ali je bilo recheno, da bodo o zaupnici Bogdanu govorili vsi aktivi v Sloveniji? In ali je res najvazhnejshe mnenje aktiva Pavlihe?

JURICH: Ja, je. Meni je to logichno.

ROGELJ: Pozabil sem omeniti, da ni prishlo do nasprotij, ker naklada se dviga, in to je prispevek redakcije in odgovornega urednika.

TOBOLJEVICH: Pretiravanja so bila. O tem sem z Novakom in Sajovicem debatiral, she preden je prishel k nam Mikeln. Nisem obremenjen z nobenimi vezmi. Reshitev za to situacijo sem predlagal zhe na seji izdajateljskega sveta. Presenetila me je ta informacija novinarskega drushtva. Moti me izraz "razdiralno delo" in negativna ocena Veritasa. Nisem za to, da se Veritas tako oceni. Treba je izvlechi posamezne primere. Moti me tudi, da Boshtjan Pirc ni podpisal informacije, ki gre zdaj po celi Sloveniji. Sem za ostrino, vendar nisem za objavljanje nedokazanih primerov in za osebne zhalitve. Take poteze niti ne zvishujejo obichajno naklade niti popularnosti Pavlihe. Posledica teh pa so scene, kakrshne imamo sedaj.

Je pa res, da tako borbena novinarja, kakor sta Sajovic in Novak, morata hoditi tudi po robu dopustnega. Pavliha je zdaj izredno popularen! Da pa bi se izognili prej omenjenim scenam, predlagam, naj bi Mikeln prechital shpigel, preden gre v tiskarno. V korist Pavlihe je, da ostane tak, kakrshen je, vendar z dolochenimi premiki, ki naj ne bi otopili njegove kritichnosti. Sem za kompromis med Novakovim in Mikelnovim konceptom in proti odstranitvi Bogdana Novaka.

PETELIN: Mislim, da so ocene o informaciji, ki jo je drushtvo novinarjev poslalo svojim novinarskim aktivom (malomeshchanshchina, primitivizem, pomanjkanje politichne in chloveshke kulture itd.) prehude. Pri uporabi takih izrazov je nujno potrebna konkretna argumentacija. Preprichan sem, da odnosi v redakciji sploh niso taki, kot so prikazani. Glede provokacije s karikaturo: Sajovica poznam in menim, da ni hotel provocirati in da je shlo zgolj za shalo in da ni mislil s tem nich hudega.

SAJOVIC: Ko govorimo o polresnicah, pa tole: Na primer, Jurich je izdal Meh za smeh z gorenjskimi vici. Torej je vse Gorenjce oznachil kot skopuhe. Jaz seveda ne mislim, da teh vicev ne bi smeli tiskati, toda lahko bi nekdo rekel, da so to polresnice, kajti prav gotovo niso vsi Gorenjci skopuhi. Vzemimo na primer, da bi namesto istih vicev izdal vice z naslovom Bosanski vici. Nemudoma bi takega urednika oznachili kot shovinista. In vendar je na Gorenjskem nekaj sto tisoch ljudi, ki so lahko uzhaljeni zaradi neutemeljenih obtozhb. Ko pa smo mi napisali, da je nekdo dobil 19 milijonov plache in jo je res tudi dobil, potem je to polresnica...

JURICH: Chas je, da se izjasnimo in z glasovi potrdimo, kdo je za razreshitev odgovornega urednika Bogdana Novaka.

Novinarski aktiv je glasoval takole:

– za pobudo, da se sprozhi postopek za razreshitev, 4 glasovi;

– proti pobudi DNS, da se sprozhi postopek za razreshitev, 5 glasov, vzdrzhanih 4 glasovi.

Seja je bila konchana ob 13.30 uri.«

 

Partija je na liniji: vedno uboga

V tistih dneh se je vrstila seja za sejo. Vmes smo komaj utegnili narediti chasopis.

Dne 7. 11. 1983 je bila seja osnovne organizacije Zveze komunistov v CHP Pavliha, katere chlan sem bil.

»Prisotni, tov. Kashe (sekretar), Mikeln, Varshek, Novak Bogdan, Novak Drago, Lucu, Rogelj, Bajec, Jezh, Merlak.

Odsotni: Novak Zharko, Aljanchich.

Dnevni red:

Obravnava Informacije o uresnichevanju koncepta PAVLIHA, ki nam jo je posredoval ustanovitelj, ter sprejem sklepov.

Mnenje tov. Kasheta je prilozheno.

Bogdan NOVAK je med drugim opozoril tudi, da je na novinarskem aktivu bilo glasovanje o tem, ali naj sprozhimo postopek za razreshitev odgovornega urednika. Glasovanje je bilo: 4 so bili za, 5 proti in 4 vzdrzhani. Po njegovem mnenju je bila vechina za to, da ne zachnejo postopka za razreshitev.

Tov. VARSHEK je povedal, da rezultati glasov na novinarskem aktivu ne smejo vplivati na glasovanje v OO ZK. Predvsem zaradi tega, ker je to politichna opredelitev.

Tov. MIKELN je povedal, da je koncept Pavlihe vechkrat razlozhil ustno v razlichnih pogovorih, in se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bi Pavliha objavljal prevech shkandalov.

Bogdan NOVAK noche odstopiti od svojega koncepta in hoche delati she naprej, kot je.

(Opomba avtorja: Pazite na umazanost: pred vsemi imeni razpravljavcev Kashe striktno uporablja naziv tov. ta in ta, pri meni v celem zapisniku niti enkrat! Jaz sem zanj Bogdan Novak ali na kratko Bogdan. Vsi drugi so tovarishi. Danes mi je v chast, da nisem bil Kashetov tovarish.)

Na vprashanje tov. Varshka, che zheli delati tak chasopis, kot zheli tov. Mikeln, je odgovoril, da bo on delal samo takshen chasopis, kot je sedaj. To je povedal tudi zhe na nekaterih sestankih.

Tov. VARSHEK je tudi izjavil, da v tem primeru bo glasoval, da steche postopek o razreshitvi.

Tov. MIKELN: Zhal mi je, da sem ustavil Pavliho, v katerem je bil objavljen prispevek o frachi, ker bi bilo vse skupaj veliko bolj enostavno resheno. Bogdan Novak in Bogo Sajovic bi odgovarjala za svoja dejanja in bi se stvar uredila sodnim potom. Tako pa zdaj sam predlagam v drugem delu tega sestanka za partijsko kazen – opomin za prispevek o frachi.

BOGDAN potem pove, da ga lahko razreshijo, che glavni urednik trdi, da ne dela prav, sam pa ne misli odstopiti od svojih nachel.

Tov. LUCU je pripomnil, da bi morali chimprej konchati s temi prepiri in otrocharijami, ker imamo veliko bolj pametnega drugega dela.

Po daljshi razpravi smo glasovali o predlogu o razreshitvi odgovornega urednika, ki ga je dalo DNS. Izid glasov je bil 6 za, 1 proti, 4 vzdrzhani.

(Pripominjam, da je po zapisniku 10 navzochih, glasov pri glasovanju pa 11! Op. avtorja.)

Tov. KASHE pove ne glede na to razpravo, da moramo evidentirati novega sekretarja ZKP, ker Bogdan Novak kot vodilna oseba ne more kandidirati za to funkcijo. Posebej poudarim, da danashnji sestanek in razprave nimajo nikakrshne zveze s tem.

(To je seveda navadna lazh. Bil sem predlagan za partijskega sekretarja, potem so si izmislili, da sem vodilni delavec, kar ni bilo res. Odgovorni urednik je vodstveni delavec, ne vodilni. Pozneje za Roglja ni bilo nobene ovire, da ne bi bil hkrati glavni in odgovorni urednik Pavlihe in partijski sekretar! Opomba avtorja.)

Tov. KASHE predlaga tov. Rogelj Bineta za sekretarja in tov. Zlato Bajec za namestnico sekretarja OO ZK. Predlog je soglasno sprejet. Ob tem je opozoril na tezhave, ker je chlanstvo OO ZK majhno in vechina chlanov ne more opravljati partijskih funkcij.

Ob koncu smo razpravljali she o predlogu tov. MIKELNA, ki je predlagal Bogdana Novaka za partijsko kazen za chlanek o frachi. Glasovanje je bilo: 9 za, 1 vzdrzhan in 1 proti za partijski opomin.« (Spet 1 glas vech!)

To je bil zapisnik partijske seje. Zraven je bila prilozhena naslednja "informacija" partijskega sekretarja Egona Kasheta:

»Pri Pavlihi smo na mnogih sestankih zhe govorili o urednishki politiki. Na sestankih OO ZK smo zhe vechkrat govorili o vsebini Pavlihe.

Ko je pred tremi leti prevzel odgovorno mesto urednika Bogdan Novak, so se pojavile kritike na prispevke v Pavlihi. Kritike so obichajno prihajale z "vrha". V zachetku smo bili vsi pri Pavlihi veseli prihoda mladega in pogumnega urednika. V Pavliho je vnesel svezhe ideje in je razgibal delo v urednishtvu, ko pa je nastopil svojo sluzhbo Bogo Sajovic, je postalo she bolj zhivo. Veliko se je zachelo govoriti o Pavlihi.

Prishla je prva kritika iz CK ZKS. Takrat smo na sestanku vsi chlani OO ZK podprli Bogdana Novaka, ki je sporni chlanek napisal in objavil.

Ochitek nanj je bil, da ni bil najbolje formuliran, s chimer smo se strinjali tudi na OO ZK.

Razumljivo je, da vsako delo potrebuje svoj chas. Preprichan sem bil, da se bo Pavliha formiral v nekem daljshem obdobju, da bo urednik spoznal, kako se odgovorno ustvarja takshen chasopis. Mislim, da so tudi tisti, ki so ga kritizirali in opozarjali na napake, tako mislili. Ko je prishel k nam za direktorja in glavnega urednika Milosh Mikeln, sem bil tako jaz, kot vsi ostali, preprichan, da se bosta z Novakom odlichno ujela, da bo shlo naprej brez problemov. Na zhalost pa moram ugotoviti, da je prishlo medtem do popolnih razhajanj med njima. Mikeln je na vseh mogochih sestankih Novaka neprestano opozarjal na napake, mu razlagal, kakshen naj bi bil Pavliha: na nekatere nepravilnosti v objavljenih prispevkih, nekatere "obljubljene" spiske, ki pa jih ni imel, na izkrivljanje resnic, in konchno je prishlo do prispevka o "frachi". Mikeln je preprechil prodajo Pavlihe z obrazlozhitvijo, s katero se je strinjal izdajateljski svet DNS, vendar je bil Novak she naprej preprichan, da je chlanek sodil v Pavliho. Tudi jaz menim, da takshno smeshenje armade res ni na mestu.

Tako je prishlo do spora. Obchutek imam, da urednik in direktor ne moreta vech sodelovati! Posebno she zaradi tega, ker je Novak rekel, da drugachnega Pavlihe ne zheli delati, in da bo delal samo takshnega, kot ga dela doslej.

Novak je imel tri leta chasa, da pokazhe, kaj zmore. Pavliha je res postal boljshi, vendar pa je bil pred tem najbrzh zelo slab.

Vedno znova se sprashujem, komu je za svoje delo odgovoren Bogdan Novak. Je to kolektiv Pavlihe? Ali ustanovitelj DNS? Ali pa morda samo svoji vesti? Imam obchutek, da to prepushcha samo svoji in Sajevchevi presoji. Nisem povsem preprichan, da ga she naprej vsi tako podpiramo, kot smo ga na zachetku.

Mislim, da bi govorjenje o zapisniku, dokumentu, ki smo ga dobili od izdajatelja DNS, govoriti o tem, ali je pravilen, ali zajema vse ali ne, bilo nepotrebno. Besede in misli se lahko obrachajo na vse mogoche nachine. Izgublja se dragoceni chas. Zhe doslej je bilo izrechenih prevech besedi. Tri leta je urednik, bilo je dovolj chasa, da dozori, da postane odgovoren do chasopisa, do vseh v kolektivu Pavlihe. Zakaj? Posredno smo vsi odgovorni za njegovo delo! Menim tudi, da ni pametno chakati, kaj bodo drugi rekli, in bomo shele potem mi rekli tisto, kar bi zhe morali. Preprichan sem, da bi slej ko prej prishlo she do hujshih stvari, zato sem za to, da se postopek za razreshitev odgovornega urednika pri izdajatelju DNS prichne.

Verjamem, da to ne bo vplivalo na Novakovo nadaljnje delo usodno. Cenim ga kot delavca in pisca prodornih prispevkov, vendar se pri svojem delu vodilnega delavca ni obnashal dovolj odgovorno. Mislim she, da chasopis kot Pavliha ni igrachka, izdajanje humoristichno-satirichnega chasopisa je hudichevo resna zadeva, kjer Novak ne zna biti dovolj odgovoren.«

To je bila torej informacija Egona Kasheta. Tistega Kasheta, ki je bil partijski sekretar. V nashem podjetju je bil fotograf. Na nashe stroshke je hodil spremljat belo karavano po svetu, z nashimi filmi in z nashimi fotoaparati je slikal nashe vrhunske smucharje in seveda tuje. V nashem laboratoriju in z nashimi materiali in na nashe stroshke je razvijal te slike. Nekaj jih je dal Anteni in Pavlihi za objavo, mnoge med njimi pa je za svoj zhep, kot zasebnik, prodajal podjetjem za reklamne plakate, koledarje, knjige itd. za mastne denarje. Na primer Kolinski za plakat. Zanj je dobil toliko, kot jaz v celem letu nisem zasluzhil. Tako je s Pavlihovimi slikami za lasten zhep naredil knjigi o Krizhajevi sholi smuchanja in o surfanju! Ko si je nagrabil dovolj denarja in prishel v spor z urednikom Antene, ker je spet hotel z nashimi slikami narediti koledar za Ljubljansko banko, je zapustil sluzhbo in odprl zasebno podjetje. Tako, to je partijski profil Egona Kasheta.

 

Kolektiv je bil na moji strani!

Mikeln je imel samoupravljanje v malem prstu. Nikoli ne bom pozabil, ko smo glasovali na novinarskem aktivu o moji razreshitvi, pa je Sajovic, zadovoljen, ker je vechina glasovala zame, zadovoljno vzdihnil:

»No, pa smo zmagali!«

Mikeln ga je ironichno pogledal, se sproshcheno zasmejal in rekel:

»To si ti mislish!«

Potem je shla zadeva na partijo, ki se je izrekla proti meni. Zdaj je bilo izenacheno. Samo da je partijska beseda imela vechjo tezho kot beseda urednishtva Pavlihe in novinarjev CHP Pavlihe. Mikeln je poganjal stroj naprej. Treba je bilo povprashati za mnenje bazo! Ko bo baza rekla, da je proti meni, bo zmaga popolna, podoba pa taka: urednishtvo Pavlihe je slepo, zaslepljeno, partija in baza pa sta odlochno za razreshitev Novaka. Potem bo upravni odbor DNS samo she potrdil voljo ljudstva. Toda Mikeln je delal rachun brez krchmarja.

Predvsem je na sejo prishlo samo 27 chlanov kolektiva od 36. In ljudje niso bili ovce. Mnogi so mislili s svojo glavo in so to tudi povedali. Poglejmo spet zapisnik, da ne bo kdo govoril, da podajam stvari pristransko. Pristranski so lahko samo moji komentarji, izvirni zapisniki, ki jih skrbno hranim vsa ta leta, so pa nepristranski.

»Dnevni red:

Obravnava informacije o uresnichevanju koncepta Pavliha, ki nam jo je posredoval ustanovitelj, in sprejem sklepov.

Tov. SIMCHICH, predsednik zbora delavcev, pozdravi navzoche in zahteva od predsednika novinarskega aktiva porochilo ter od sekretarja OO ZK tudi porochilo, kjer so imeli sestanke v petek in ponedeljek z istim dnevnim redom.

Tov. JURICH, predsednik novinarskega aktiva, pove, da se je novinarski aktiv zbral v petek, razprava je bila zelo shiroka. Zapisnik s sestanka novinarskega aktiva je prilozhen. Pove, da so razpravljali o Informaciji in da je izid glasovanja o predlogu Drushtva novinarjev Slovenije o razreshitvi odgovornega urednika Pavlihe sledech: 4 glasovi za, 5 glasov proti, 4 vzdrzhani.

Tov. KASHE, sekretar nashe OO ZK, je tudi povedal, da smo v ponedeljek imeli sestanek OO ZK, da smo na sestanku razpravljali o Predlogu drushtva novinarjev Slovenije in da smo predlog obravnavali kot politichni problem. Bili smo enotnega mnenja, izid glasovanja je bil sledech: 6 glasov za, 4 vzdrzhani in en glas proti. Obenem pove, da glasovanje na OO ZK naj ne vpliva na glasovanje kolektiva na zboru delavcev.

Tov. SIMCHICH je tudi tega mnenja, da glasovanje na novinarskem aktivu in OO ZK naj ne bi vplivalo na glasovanje na zboru delavcev.

Tov. Bogdan NOVAK pove, da so o tej informaciji zhe razpravljali pri Kmechkem glasu in Dnevniku. Mnenje je, da odgovorni urednik Pavlihe ostane.

Tov. Kristina ISKRA pove, da so v Mladinski knjigi sprejeli stalishche, da o tem odlocha kolektiv Pavlihe.

Tov. SIMCHICH opozarja in poziva vse chlane kolektiva, naj razpravljajo o zadevi, ker je to mogoche zadnja prilika, da se izjasnijo. Prichakuje bogato razpravo.

Tov. Kristina ISKRA predlaga, naj se prebere zapisnik novinarskega aktiva.

Tov. SIMCHICH prebere zapisnik novinarskega aktiva, ki je prilozhen zapisniku.

Tov. MIKELN, direktor in glavni urednik je povedal sledeche: Najprej je to zadevo treba postaviti v pravo luch. Namrech, nekaterim se kazhe kot zarota zoper B. Novaka in B. Sajovica, ki da sta nedolzhni zhrtvi nechednih pritiskov, in kdor potegne z njima, ta se pogumno upre pritiskom in se pokazhe mozhatega. V takem vzdushju se seveda zachnejo razne obrekovalne kampanje na levo in desno. Na ta nivo se ni za spushchati, cheprav chlovek, ki se v to ne spushcha, tvega, da bo kdo, ki klevetam naseda, nazadnje dolzhil za svojo lahkovernost klevetanega, chesh saj ni ugovarjal, pa sem mislil ali mislila, da je res, kar govorijo o njem. Vendar, kar se mene tiche, jaz kljub temu ne bom hodil naokrog in sprasheval, chesa so me pa danes obdolzhili, in potem dokazoval, da to ni res. Kdor hoche zvedeti, kaj od teh chench je res in kaj ne, naj me pa vprasha, ali sem rekel in naredil to in to, pa mu bom odkrito povedal, kaj sem in kaj nisem. To je pach en nachin reakcije, kdo drug mogoche reagira drugache. Toliko o tem chudnem vzdushju.

Obchutek imam, da se nekaterim zdi tako vzdushje v hishi nekaj normalnega, in mi zamerijo, ker javno povem, da so to nezdravi odnosi. Pravijo mi, da so bile tu dostikrat she hujshe razmere, da spet bodo, da tako pach mora biti. S tem se ne strinjam in se nikoli ne bom. Za vsa okolja velja in zakaj bi bil ravno Pavliha izjema, da je zmerom in povsod zdraharjev samo peshchica, velika vechina ljudi pa hoche delati v soglasju, slozhno, v urejenih razmerah. Seveda pa se ne smejo pustiti terorizirati zdraharjem – to je namrech lahko hud teror, che se jim ne uklonish, te zatolchejo z obrekovanji, che se jim ne upre vechina. To velja povsod. Ponavadi se vechina upre zdraham – razen che imajo ljudje drugachne interese, se pravi, da jim kalne vode prijajo zato, ker je v kalnem lazhje ribariti, lazhje obdrzhati pozicije in drobne ali vechje privilegije, ki jih v urejenih razmerah ne bi imeli. Kjer prevladujejo interesi kalnih vod, tam seveda ni priljubljen, kdor pravi, da take razmere niso normalne. Mislim pa, da tu v tem podjetju ni tako, da bi vechina zhelela ribariti v kalnem.

O tem je bilo treba rechi nekaj besed, ker se ta zbor v dolochenem smislu odlocha tudi o tem, kakshne razmere, kakshno vzdushje bo v prihodnjem v urednishtvu Pavlihe in s tem v celem podjetju – in treba je bilo nekaj rechi tudi zato, ker se je zadeva, o kateri razpravljamo, razshirila na mnoga druga vprashanja.

Njeno bistvo pa je, da se vrnemo k njemu, drugje.

Je, prvich, v vprashanju, ali bomo tudi v prihodnje dopushchali v Pavlihi objavljanje chench in zhalitev, ki se pojavljajo vsake toliko chasa in izvirajo iz tendence, za vsako ceno razkrivati shkandale, kadar shkandalov ni ali ni dokazov zanje, pa kaj napihniti ali koga pochez oblatiti, kajti bojda imajo ljudje to radi, in zato naj bo Pavliha, da bi ga ljudje radi kupovali, vsaj deloma tudi "shkandalcajteng". Ali pa bomo chenche izlochili iz chasopisa, da bo Pavliha manj zlohoten in zhalosten pa bolj veder – ne da bi pri tem za las popustili dosezheni satirichni ostrini in druzhbeni kritichnosti.

In drugich, gre za vprashanje, ali je bila objava chlanka in fotografije, ki se norchuje iz nashe vojske in njenih manevrov "Enotnost, 83", spodrsljaj in napaka in ali je treba nositi odgovornost za to.

Za ti dve vprashanji gre, kot se jasno vidi iz okrozhnice DNS in iz prejshnjih zapisnikov in dokumentov. Poglejmo, kakshna so dejstva, ne chenche, dejstva v zvezi s tem.

Glede drugega so dejstva taka: B. Novak in B. Sajovic tudi potem, ko je tisti chlanek obsodilo pol redakcije, izdajateljski svet, poveljstvo armadne oblasti in javni tozhilec SRS, ki je navedel chlen kazenskega zakonika, po katerem je chlanek objektivno kaznivo dejanje sramotenja oborozhenih sil, niti po vsem tem nista prishla do zakljuchka, da se iz nashe armade ne toliko ne smemo, kot predvsem ne zhelimo, nochemo norchevati. Iz armade, ki je tudi v povojni dobi zagotavljala neodvisnost, Jugoslavije in za katero toliko zhrtvujejo njeni pripadniki in vse ljudstvo zato, da bi tudi v prihodnje zagotavljala nasho neodvisnost, se odgovorni ljudje ne norchujejo. Che kdo misli, da so v armadi pojavi, ki zasluzhijo javno kritiko, je to stvar resne analize v resnih listih, ne pa Pavlihe. Razen tega pa tisti chlanek armade sploh ni v tem smislu kritiziral, temvech jo je poprek smeshil.

Glede prvega pa dejstva zanikajo izmishljotino, ki se tudi shiri, namrech, da se je nekdo odlochil populiti Pavlihi zobe in da sem se jaz dal izkoristiti za to. Vsaka satira in tudi Pavliha seveda zmerom raziskuje meje mozhnega, ne le v odnosu do oblasti, ampak do celotnega druzhbenega okolja, zato mora rachunati z nasprotovanji, konflikti. To je jasno. Za ta chas, kar sem tu, pa velja dejstvo, da nismo imeli niti enega konflikta z niti enim forumom, organom, posameznikom zaradi uspelih karikatur, fotografij, aforizmov, satirichnih parol itd., ki jih ponatiskujejo po Jugoslaviji, nashi bralci pa si jih izrezujejo in obeshajo na zid. Konflikte smo imeli samo, kadar smo neutemeljeno ali brez dokazov smeshili, obrekovali. Kdor tega noche videti, ker si je brezpogojno vtepel v glavo "shkandalcajteng", temu pach ni pomochi. Dejstvo, da smo imeli konflikte samo zaradi neutemeljenih in nedokazljivih podtikanj in zhalitev, je zame jasen dokaz, da je mozhno delati oster in kritichen satirichni list, ki so mu postavljene ograje samo tam, kjer se skrega z resnico, osnovnimi chloveshkimi in druzhbenimi vrednotami, s kulturnimi odnosi med ljudmi. Te ograje satiri pa postavljam tudi sam, strinjam se z njimi.

To sta ti dve vprashanji, za kateri gre. Eno konkreten primer spornega chlanka, drugo nachelno vprashanje odlochilnega pomena za koncept Pavlihe. Ob obeh se je treba odlochiti, katero stalishche je pravo in katero napachno. In ugotoviti, kdo hoche delati v Pavlihi na osnovi tistega stalishcha, ki ga mi tu pa izdajateljski svet pa ustanovitelj spoznamo za pravo, kdo pa ne.

She pripomba o tej okrozhnici DNS. Ker nekatera stalishcha v njej niso podrobneje opisana, npr. glede malomeshchanshchine in primitivizma, kje se kazhe, kako, koliko, je lahko kdo razumel, kot da oznachuje vse v Pavlihi za malomeshchansko in primitivno in se je temu uprl, kar je razumljivo. Razumljiv je tudi odpor, ki se pojavi najbrzh povsod, kadar pride v nek krog od zunaj zahteva, da je treba obsoditi nekoga, ki dela v tem krogu. To povzrochi nekakshno solidarnost, ne glede na to, ali se chlovek strinja ali ne s tistim, ki naj bi bil obsojen. Na tretji strani pa kdo razumljivo pravi, naj to opravijo tisti, ki so za to plachani, mene naj pustijo pri miru, jaz se ne vtikam, se vzdrzhim glasovanja, tudi to je razumljiva reakcija. Samoupravljanje je pach naporen in she ne kmalu dokonchno uveljavljen proces.

Tov. SAJOVIC pove, da iz razlage tov. Mikelna izhaja, da sta z Bogdanom Novakom naredila veliko napak. Smatra, da je treba dati na tehtnico in ugotoviti, koliko dobrega in koliko slabega je bilo narejeno.

Tov. JURICH pravi, ker je na zboru delavcev bil prebran zapisnik novinarskega aktiva, naj se prebere tudi zapisnik OO ZK.

Tov. KASHE pove, da je zapisnik v osnutku.

Tov. VARSHEK pove, da izid glasovanja na novinarskem aktivu, OO ZK kakor tudi zunaj nashe delovne organizacije (Kmechki glas, Dnevnik, Mladinska knjiga) ne smejo vplivati na odlochitev. Pomembna so dejstva, poshtenost.

Tov. SIMCHICH pove, da ni usodno, da zapisnika OO ZK ni in naj to ne bo predmet, razprave. Naj se oglasijo she ostali chlani kolektiva in povejo svoje mnenje.

Tov. Ani GORICHAN: Oglasham se, cheprav ne spadam med novinarje, sem pa "najstarejshi" chlan kolektiva (po stazhu). V tem podjetju sem vech kot polovico svojega zhivljenja in zato mi bo zelo zhal, che razpade. Ne zaradi osebnega interesa, ker se bom v kratkem poslovila (zaradi upokojitve). Menim, da she ni prepozno, in zato apeliram na oba prizadeta, tov. Mikelna in tov. Novaka, da bi v interesu podjetja poizkushala najti skupni jezik. Oba sta zelo sposobna in bili smo veseli, ko sta prishla v nashe podjetje. Menim, da sta za nastalo stanje kriva oba, in sicer Bogdan Novak z nepremishljenimi prispevki, tov. Mikeln pa mu je prevech zaupal in ni pregledoval prispevkov.

Tov. SIMCHICH apelira na oba, naj najdeta skupni jezik za nadaljnje delo, kar je dobrega, naj ostane, slabe stvari pa naj se ne ponavljajo.

Vse se da z malo dobre volje urediti, shkoda je, da zaradi takega spora pozabljamo na veliko dobrih prispevkov.

Tov. MIKELN se strinja, da naj tisto, kar je dobro, ostane, slabe stvari pa naj se ne ponavljajo. To poizkusham urediti zhe od februarja naprej s potrpezhljivostjo, toda Bogdan Novak vztraja pri tem, da bo delal tak chasopis, kot je v konceptu, ki ga je sam dal.

Tov. Bogdan NOVAK pove, da pismenega referata nima. Pripravljen sem delati chasopis po svojem preprichanju in dati "shpigel" v pregled tov. Mikelnu. Poudarjam, da opis del in nalog glavnega urednika je, da pregleda prispevke, preden jih oddamo v tiskarno, ta pa tega ne dela. To, kar mi ochita, ne drzhi, ker mu nisem skuhal nobene svinjarije. Za mene prispevek o frachi ni sporen.

Tov. SIMCHICH vprasha tov. Mikelna, ali ima chas za pregled shpigla, preden gre v tiskarno.

Tov. MIKELN pove, da v tem ni problem, chasa je dovolj tudi za pregled shpigla. Dogovora, ki sem ga imel z Bogdanom, da bi mi vse sporne prispevke pokazal, ker smatram, da odgovorni urednik ima barometer za oceno spornega prispevka od drugega nespornega, ni izvajal. Devet mesecev sem smatral, da je to delaven chlovek, bister novinar, toda noben pogovor z njim ni zalegel.

Tov. SIMCHICH ima predlog, da na tem zboru delavcev ne sprejmemo nobenih odlochitev.

Tov. SAJOVIC: Ko smo izvedeli, da pride Milosh Mikeln k nam, smo bili zelo navdusheni, predvsem zato, ker smo mislili, da bo dal dodaten zagon Pavlihi. Smatram ga kot veliko avtoriteto in zato mu ne bi nich podtaknil niti mu nisem hotel podtakniti tiste karikature vojaka, ki je odvrgel fracho, to je bila zgolj shala. Odkar tovarish Mikeln tvorno sodeluje pri urejanju (pregleda strani), smatram, da ni v Pavlihi nich spornega.

Tov. SIMCHICH pravi, da chisto brez problemov ni, kot je prikazal tov. Sajovic.

Tov. Bogdan NOVAK pove, da po prispevku o frachi ni bilo nich spornega. Pripravljen sem sodelovati z Mikelnom.

Tov. KASHE pove, da je zdaj prvich slishal, da je tov. Bogdan Novak pripravljen sodelovati s tov. Mikelnom.

Tov. Bogdan NOVAK pove, da bo delal chasopis kot doslej, izlochil bo, kar bo Mikeln vrgel ven, ker je lahko to v korist podjetja.

Tov. SIMCHICH pravi, naj sodelujeta z dobro voljo in ne z jezo.

Tov. MIKELN pove, da je v trichetrtletju poskushal dosechi dogovor med njim in Bogdanom Novakom, pa ni uspel.

Tov. JURICH: Ne bi hotel pogasiti bakle sprave, mislim pa, da je malo pozno. Che ne bomo zadeve razreshili sami, jo bodo pach drugi, samo ne v nasho korist.

Tov. SIMCHICH smatra, da je pripomba odvech, ker seja zbora delavcev she ni zakljuchena.

Tov. ISKRA pove, da naj se she drugi chlani kolektiva oglasijo, ker teche razprava samo med novinarji.

Tov. SAJOVIC meni, da je merodajno mnenje redakcije Pavlihe.

Tov. SIMCHICH pove, da smo na tem zboru marsikaj zhe razchistili. Smatra, da danes ne glasujemo, ampak naj zbor delavcev apelira na vodilne delavce, da pretehtajo stvar she enkrat, seveda che je sporazum mozhen, che pa ugotovijo nasprotno, bomo ponovno o tem razpravljali.

Kljub vsemu so se chlani kolektiva odlochili za glasovanje, in sicer: ZA pobudo Drushtva novinarjev Slovenije, da se sprozhi postopek za razreshitev odgovornega urednika Pavlihe je glasovalo 7 chlanov kolektiva, PROTI pobudi Drushtva novinarjev Slovenije je glasovalo 11 chlanov kolektiva (tov. Maks Toboljevich pismeno), VZDRZHANIH je bilo 5 chlanov kolektiva.«

 

Mikelna je poraz peklil

Najprej naj pripomnim, da vseh teh zapisnikov, ki jih navajam, nisem popravljal jezikovno, pach pa sem prepisal takshne, kakrshni so, le da sem tu in tam vstavil manjkajoche vejice in popravil ochitne tipkarske napake. Nikakor ne gre tu zameriti nikomur jezika, kajti zapisan je povsod pogovorni jezik, kakrshnega govorimo na seji, ko chlovek ne pazi toliko na besede.

Zdaj pa k stvari. Zanimivo je, da je v tem zapisniku zbora delavcev Mikeln obshirno citiran, dobesedno po pisanem tekstu, ki ga je bral na seji in izrochil zapisnikarici. Vsi drugi so povzeti zelo na kratko, posredno, opisno. Prav tako tisto, kar sem govoril jaz. Pa nich hudega. Na kratko in jedrnato, brez odvechnega chvekanja, je bilo moje vodilo.

Do te seje sem tudi pregledal sistematizacijo delovnih mest v CHP Pavliha in odkril v opisu delovnega mesta glavnega urednika, da je dolzhan tudi pregledati zrcala strani pred odhodom v tiskarno. Seveda sem to poslej Mikelnu she bolj vneto serviral, da ni opravljal svojega dela, za katerega je bil plachan. S tem mnenjem so se strinjali tudi mnogi chlani kolektiva, ki so poznali she prejshnji rezhim pod Juletom Vrbichem. Shefinja rachunovodstva Ani Gorichanova se je na primer prav razjezila, ko je slishala, da Mikeln ni pregledoval zrcal. Bila je ogorchena in je to tudi povedala na seji zbora delavcev, chesar pa ni v zapisniku v taki obliki, kot je to povedala.

Prav zanimivo se mi zdi, da se je Mikeln ves chas tako zaletaval v Pavliho, chesh da je opravljiv, obrekljiv, chenchav in malomeshchanski. Sam pa je nekoch izumil oziroma naredil prvi in najvechji slovenski chasopis, ki je bil vse do pojava Kaja in drugega bulvarskega tiska najbolj obrekljiv, chenchav in malomeshchanski list – Nedeljski Dnevnik!

Zakaj je Mikeln dozhivel poraz na zboru delavcev z zahtevo, da se glasuje za zachetek procesa, v katerem naj bi bil jaz razreshen?

Najbolj usodno je bilo zanj, da je bil slab "politik", da ni znal gojiti odnosov z drugimi ljudmi. Med razpravo je vechkrat izgubil zhivce in je povishal glas. To ljudem ni vshech. Ob neki prilozhnosti na zboru sem mu ponudil kompromisno reshitev, naj me razreshi, imenuje drugega odgovornega urednika, jaz bom pa navadni urednik v Pavlihi. Mikeln je zachel vpiti, da bo shel zdaj do konca, ker mi je ves chas ponujal kompromis, da bi priznal napako, pa trmasto vztrajam pri svojem. Ne le, da ne bom vech urednik v Pavlihi, chisto vseeno mu je, che bom konchal na cesti brez sluzhbe: zame, ki sem zdrahar, v tej sluzhbi ni vech prostora. Mislim, da je bil izpad odlochilen za njegov poraz in da je vechina kolektiva glasovala zame, ker po teh besedah bi z glasovanjem za mojo razreshitev glasovali za to, da se znajdem na cesti brez sluzhbe. To pa je zhe huda odlochitev.

Stvar ni tako nedolzhna. Sam sem bil zhe pripravljen na to, da bom razreshen na mestu odgovornega urednika in razglashen za tehnoloshki presezhek ter odpushchen z dela. Imel sem zhe vse pripravljeno, da bi zachel zhiveti od samostojne obrti – izdelave nakita. Kajti jasno mi je bilo, da me nikjer vech ne bodo vzeli v sluzhbo vsaj nekaj let.

Morda kdo misli, da sem videl strahove, toda direktor, ki je nasledil Mikelna, je javno povedal, da so s SZDL klicali, da me je treba vrechi iz partije, iz CK ZKS pa so she isti dan klicali, da me nikakor ne smejo vrechi iz partije. In da so nekateri navijali tudi za to, da me vrzhejo iz sluzhbe.

A che se vrnemo k zboru delavcev – Mikeln je do konca seje ostal nepopustljiv in je zatrjeval, chesh da se ne more vech pobotati z menoj in da nikakrshno sodelovanje ni mozhno. Sam sem proti koncu zbora taktichno popustil, chesh da sem pripravljen sodelovati z Mikelnom zaradi koristi podjetja, in to tako, da bom jaz delal chasopis kot doslej, on pa ga bo bral, preden ga bomo odposlali v tiskarno, in metal ven, kar mu ne bo vshech. V bistvu sem povedal isto kot vsakich prej, le da sem tokrat uporabil vmes besedo sodelovanje. Ljudem je bilo to vshech slishati, da sem popustil, in so upali, da bo zdaj mir.

Po drugi strani pa sem bil z vechino sodelavcev prijazen, vedno pripravljen na klepet, na shalo, prisluhniti osebnim tezhavam, nisem se branil druzhbe. Tako si pach pridobish prijatelje. Medtem se je Mikeln shel velikega direktorja, bil vechinoma resen, zagrenjen, vzvishen, na vrata v predprostor WC je lepil listke, naj jih zapiramo, z obshirnim pripisom, zakaj je to potrebno, in podobno. Tudi takshne stvari so se mu mashchevale. Prishel je bil iz velike firme, ker je bil vajen birokratskega direktorovanja, v Pavlihi pa smo bili vajeni obchevati precej bolj po domache. Jule Vrbich, Bozho Kos in Ludvik Burger so bili priljudni veseljaki, druzhabni in prijetni ljudje.

Zanimivo je she nekaj. Mikeln je kmalu po tem zboru delavcev premestil Juricha iz Pavlihe v Anteno, tehnichnega urednika Gorshicha v urednishtvo, in tako dobil prazno sobo. Vrata na novo izpraznjene sobe je prelepil z listom, na katerem je natanko opisal, kje sta izseljenca, potem je spakiral svoje stvari iz najine skupne sobe in se preselil v izpraznjeno sobo. Vprashal sem ga, zakaj se seli, saj vendar nisva skregana. Odgovoril mi je:

"Ti kar vzemi v roke Pletershnikov slovar in poglej razlago za besedo biti skregan!"

Skomignil sem z rameni. Pach ni vzdrzhal vech v isti sobi z mano, kjer je moral vsak dan gledati v moj obraz. In nisem imel prav nich kislega.

 

Pavlihova fracha III. del