Pogum Revija SRP 2005/2

Bogdan Novak

 

PAVLIHOVA FRACHA
(HOTEL SEM SPREMINJATI SVET)
 
I. del

 

Teleksova uvertura

Z novim letom 1979 sem nastopil sluzhbo v Teleksu. Pravkar sem bil prishel iz Sarajeva, kjer sem zhivel shtiri leta in pol kot dopisnik Dela. Od tam sem precej sodeloval z glavnim in odgovornim urednikom Teleksa Juretom Apihom. Za Teleks sem pisal zanimivosti iz BiH, zakuhal sem polemiko s Tofom in Jolko Milich, pa eno okoli sarajevske olimpiade, ki sem jo odlochno branil, chesar me she danes ni sram.

Ko premishljujem za nazaj, mi ni jasno, ali sem bil zhe na zachetku kukavichje jajce (beri pravoveren komunist), ki so ga drugi namenoma podtaknili Apihu, ali pa me je Apih sam od sebe zhelel v urednishtvu. Toda na zachetku leta 1979 sem zhe bil v Ljubljani kot namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa.

Zhe prvi teden sem se hotel dokazati. Ker ni bilo redakcijskega uvodnika, sem se usedel za pisalni stroj in drrrr... napisal tipkano stran in pol z naslovom Pogubna injekcija za birokrate. Kot spreten redaktor (pred Sarajevom sem bil dve leti redaktor v Dnevnikovem desku) sem priredil pogovor s predsedujochim predsedstva CK ZKJ Brankom Mikulichem. Ampak tako, da sem citiral po njem prvi odstavek, ves naslednji tekst pa je bil videti kot modro in ostro razmishljanje urednishtva o funkcionarjih, ki takoj, ko pridejo do kakshne funkcije, velike ali majhne, zaidejo v nevarnost, da se prelevijo v birokrate, liderje in tehnokrate. Okoli takshnega funkcionarja se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem ali drugache lovijo v kalnih vodah osebne, premozhenjske in politichne koristi. Nezreli funkcionarji v laskanju teh obletavajochih veshch vidijo svojo moch, izjemnost, velichino in nezamenljivost.

Posamezniki in skupine so si tako nemalokrat kot "vechni in nezamenljivi" voditelji prisvajali pooblastila in odgovornosti posameznih delov druzhbenega sistema. Dushili so pluralizem interesov, vladali v imenu delavskega razreda... potem sem she opozoril na Titovo misel, ki kritizira kabinetno vodenje. Tito je zahteval, da morajo politiki iz svojih pisarn in politichno delovati med mnozhicami.

Tako! Driiink! sem izvlekel uvodnik iz pisalnega stroja in ga ponudil Apihu. Takrat sva bila oba z Apihom preprichana komunista, ki sva hotela spreminjati svet v okviru partije. Apih je sicer zhe o marsichem dvomil, jaz pa sem bil prishel iz Bosne in Hercegovine kot skrajno levo usmerjen komunist. Zhe pokojni Gorjup se mi je nekoch rezhal: Vi ste pa she bolj levicharski kot Branko Mikulich!

Apih je torej gledal tisti tekst in ker je vedel, da so vse besede prepesnitev Mikulichevega intervjuja v Komunistu, je okleval, ali naj to sploh objavi, da ne bi delal listu sramote. Apih je rabil provokacije, ki so prinashale bralce. Kot komunist pa je bil dvomljivec, ki skusha misliti s svojo glavo. Kaj bi torej z izvlechkom iz uradnega pogovora z zveznim partijskim shefom Mikulichem?

Sezul si je chevlje in po stari navadi, kadar je o chem razmishljal, si je dal roke na hrbet in se v nogavicah sprehajal po debeli preprogi, ki jo je imel v svoji pisarni v vrhnjem nadstropju Tomshicheve 1. Mislim, da je premagala dobra volja. Apih mi ni hotel jemati veselja s tem, da bi mi zavrnil zhe kar prvi chlanek. Ali pa je zaslutil, da je tako napisan uvodnik lahko provokacija, ker gre za oster napad na elitizem birokracije, ki vodi partijo in drzhavo tudi v Sloveniji?

Sam sem poznal samo bosansko-hercegovske partijske razmere. Apih pa je poznal slovenske in tudi zvezne. Imel je veliko prijateljev in informatorjev po vsej drzhavi. Pa tudi tiskarna je chakala na uvodnik, ki bi ga morali oddati zhe vcheraj. In Apih je pokimal in si obul chevlje.

Komaj je Teleks izshel, je bila zhe seja CK ZKS (8. 1. 1979). Na njej je sekretar predsedstva CK ZKS Franc Shetinc govoril o nachelu demokratichnega vodenja in ob tem ostro napadel Teleksov uvodnik:

»Sodech po odmevih, je prishlo tudi do nekaterih negativnih pojavov, primerov improvizacije, povrshnosti, buchnega radikalizma oziroma podobnega pomodarstva, ki hote ali nehote zastira pogled na prave probleme. Neredko se pojavljajo tudi razprave o nebistvenem, recimo o kolektivnem vodenju kot tehniki, namesto vsebini. Nekateri razpravljajo o kolektivnem vodenju, kot da smo shele povsem na zachetku, kot da she nimamo prav nobenih izkushenj. Brali smo celo uvodnik, ki je pisal o nevarnostih, da se funkcionarji prelevijo v birokrate, okoli katerih se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem in drugache lovijo v kalnih vodah svoje osebne, premozhenjske in politichne koristi. Ni recheno, da smo v nashi druzhbi zhe povsem imuni proti nevarnosti takshnih in podobnih popachkov zhivljenja, toda odlochno moramo zavrniti vsakrshno pavshaliziranje in posploshevanje kot napad na ljudi in kot vnaprejshnje nezaupanje funkcionarjem sploh.«

Che machku na rep stopish, zacvili. Pa ravno okoli Shetinca so frchali takshni sateliti – Koprivc, Shlamberger – ki so iskali chisto osebne koristi in kariero.

To potrjuje dejstvo, da je takoj nato Koprivc ochital Apihu, le kaj se gre s tem uvodnikom. Apih mu je lepo povedal, da je uvodnik sestavljen iz samih Mikulichevih besed in naj se Shetinc spusti v polemiko s svojim zveznim shefom Mikulichem.

Konchno velja demokratichni centralizem: Mikulich je po partijski liniji nadrejen Shetincu. Ali pa ima Shetinc kaj proti Mikulichu?

Koprivc je takoj po posebnem tajnem telefonu sporochil Shetincu, da je prezrl z najbolj drobnimi chrkami natisnjeno opombo pod chrto, da gre za izkljuchno Mikulicheve besede, ne pa za napad Teleksovega urednishtva.

Kakor je bilo razvidno iz tega pogovora pri Koprivcu, je Shetinc prebral uvodnik, padla mu je tema na ochi in hitel je polemizirat z njim, ne da bi opazil drobno opombo, da gre za izvlechke iz Mikulicha. Pozneje je Koprivcu dejal, da to ni bila fer poteza. Poleg tega pa tudi ni vseeno, kaj izberesh iz nekega intervjuja, gre za iztrgane citate, ki dobijo nov pomen... in podobne floskule, ki ti jih takle vechni in nezamenljivi funkcionar nasuje cel kosh v sekundi.

Tako sem prvich trchil s Koprivcem in Shetincem, v rdechi tandem.

 

Nagrada Tomshichevega sklada

Maja 1979 sem dobil nagrado Tomshichevega sklada za uspeshno delo, s katerim sem se uveljavil kot dopisnik Dela v Sarajevu. To je bila zelo shaljiva zgodba. Dobil sem jo, cheprav nisem bil chlan Drushtva novinarjev Slovenije, po statutu pa jo lahko dobijo samo chlani.

V Sarajevu so namrech zahtevali, da se moram izpisati iz slovenskega drushtva in se vpisati v Drushtvo novinarjev BiH. Neki chlen zveznega statuta je dolochal, da morash biti chlan tistega drushtva, na katerega ozemlju delash. To pa zato, ker so recimo beograjski dopisniki pisali ostro o BiH, ko pa so jih hoteli politichno kaznovati v Sarajevu, so se jim smejali: mi smo chlani srbskega drushtva. Enako hrvashki dopisniki. V matichni domovini pa so seveda imeli za svoje kritichno pisanje vso podporo. Zdaj so po novih dolochilih statuta morali vsi dopisniki iz Sarajeva biti chlani bosansko-hercegovskega drushtva.

Meni pa se je zdelo to prebedasto. Brata, ki je bil dopisnik v Parizu, niso chrtali iz slovenskega drushtva, kot so mene, pa tudi v francosko zdruzhenje se mu ni bilo treba vchlaniti. Bil sem Slovenec, pisal sem v slovenskem jeziku za slovenske chasopise, torej sem slovenski novinar.

Zaradi tega sem se pisno pritozhil na drushtvo v BiH, na slovensko drushtvo in na zvezno zdruzhenje. Predlagal sem, naj bi drushtvena pravila spremenili vsaj tako, da bi lahko bil chlan obeh drushtev, kakor je lahko na primer znanstvenik chlan vech akademij. Mitja Gorjup, ki je bil tedaj zvezni predsednik, mi je ob priliki zasebno dejal, da zdaj ni pravi chas za obravnavo mojega vprashanja. Predsednik drushtva BiH pa mi je na vprashanje, kdaj mi bo kaj odgovoril na pritozhbo, dejal, da jo je izgubil in naj jo spishem she enkrat.

Pa sem napisal she enkrat: da izstopam iz drushtva v BiH in iz jugoslovanske zveze, ker se ne strinjam s tem, da ne morem biti chlan Drushtva novinarjev Slovenije. Slovenci so me namrech preprosto chrtali iz svojega drushtva.

Ko sem odhajal iz Sarajeva, sta tamkajshnji sekretariat za informacije obiskala glavni urednik Dela Jak Koprivc in urednik notranje politike Vlado Shlamberger. V sekretariatu so me zelo hvalili in so me predlagali za Tomshichevo nagrado, ker so bili izjemno zadovoljni z mojim delom. Iz Sarajeva sem poshiljal na kupe chlankov, v povprechju 3,6 na dan, vchasih sem jih objavil tudi po devet v isti shtevilki. V sekretariatu za informiranje BiH so rekli, da vedno najprej preberejo, kaj pishem jaz v Delu o njih, ker da pishem dosti bolj zanimivo in odkrito kot njihovi novinarji v Oslobodjenju in vedno odkrijem kaj novega, chesar sami niso vedeli. Pri tem pa nikakor ni shlo za poltronstvo, saj so me ne enkrat napadli v njihovem tisku, mi poskushali prati glavo v CK ZK BiH, imel sem nekaj polemik z njimi, a na koncu se je izkazalo, da sem z vseh strani zavarovan z njihovimi lastnimi podatki.

Jak Koprivc mi je mimogrede povedal, kaj so rekli v sekretariatu.

Zasmejal sem se in rekel:

»Iz te moke pa ne bo kruha, ker nisem chlan drushtva in po drushtvenih pravilih ne morem dobiti nagrade. Zaradi nagrade se pa ne bom vchlanil.«

»Brez skrbi, da jo boste dobili. To bomo zhe mi uredili,« se je zasmejal Shlamberger.

In so res. Proti vsem pravilom sem dobil nagrado Tomshichevega sklada. Na slovesni podelitvi je imel uvodni govor nagrajencem Mitja Ribichich. Ko sem prishel gor po nagrado, sem vsem stisnil roko, samo Ribichichu ne. Preprosto, ker sem vzel nagrado, stisnil roko tistemu, ki mi jo je dal in zbezhal z odra, takshno tremo sem imel. Potem sem videl, da vsi stisnejo roko she Ribichichu in da sem ga spet enkrat v zhivljenju polomil. Pach nisem ustvarjen za karierista.

Po slovesnosti je prishel k meni Shetinc in mi stisnil roko ter chestital, chesh da ga veseli, da sem dobil nagrado, da dobro pishem, le tako naprej, tovarish Novak...

Ochitno je bilo, da mi tistega uvodnika ni prevech zameril.

 

Spopad z Mahkoto

V enem od naslednjih uvodnikov in potem v polemiki, ki se je razvila iz tega, sem postavil na lazh Mestni komite ZKS, spravil s satiro Kolesarska razmerja ob zhivce Jozheta Javorshka, da je napisal protestno pismo, ki ga je tik pred izidom revije umaknil. Potem sem naletel na direktorja Delove tiskarne Anteja Mahkoto.

Ante je bil bog i batina. Alpinist. Legenda novinarstva. Ustanovil je bil vse novejshe revije v Delu. Bil je izjemno sposoben in tako je napredoval do direktorja Delove tiskarne.

Jure Apih je avgusta 1979 odshel na dopust in kot njegov namestnik sem mesec dni sam skrbel za chasopis. Kar me pokliche nasha oblikovalka Meta Dobnikar in mi pove, da bo imel Teleks dva dni zamude, ker hochejo vriniti Komunista. Komunist je nekaj zamudil z oddajanjem rokopisov, ker je bila pozna seja CK ZKS, zdaj pa hochejo izsiliti prednost na nash rachun. To pomeni, da ne bomo na trgu normalno, ampak shele v petek, z zamudo.

Poklical sem Anteja Mahkoto in ga chisto prijazno vprashal, ali je res, kar slishim.

Ja, mogoche bo malo zamude, je zagodrnjal.

No, sem mu rekel, che bo zamuda, bomo v Teleksu tozhili tiskarno, ker imamo pogodbo o tisku. Sleherno nesposhtovanje pogodbenih rokov pomeni hude penale. Tako, pa lepo se imej, Ante.

Chez chas me je klicala njegova tajnica, che bi lahko ob 11. uri prishel na sestanek k tovarishu direktorju.

Zakaj pa ne!

Ante me je lepo sprejel. Ponudil mi je sok, kavico, kar zhelim. Chakava na tovarishe.

Pa zakaj?

Bova potem, ko bomo vsi skupaj. A zhe vesh ta vic? Povedal mi je vic in she enega, nakar sta prikorakala v sobo urednik Komunista Janez Koroshec in Tine Merlak, prav tako iz Komunistovega urednishtva.

Zdaj je Ante zachel razlagati, da so nekatere stvari v druzhbi bolj pomembne, druge manj. Bolj pomembne imajo prednost pred manj pomembnimi. Tako bo shel Teleks v tisk za Komunistom, ker je pomembnejshi in ga chakajo pomembni tovarishi, zato si ne smemo privoshchiti zamude, pach pa jo bo imel Teleks. Konchno sem komunist...

Rekel sem mu, da ravno zato, ker sem komunist. Moja sluzhbena skrb je Teleks in ne smem dovoliti, da nastane shkoda na Teleksov rovash. Imam vsa pooblastila kot namestnik glavnega in odgovornega urednika in bom vlozhil tozhbo zoper tiskarno, che bomo zamudili na trgu en sam dan. Jutri, se pravi v roku, moramo biti na trgu, sicer bo tiskarna plachala penale, da bo chrna.

Malo so she pritiskali name, a zaman. Ante je bil ves zaripel od jeze, kajti she nihche se ni bil pogovarjal z njim v Delu na tak nachin. Tinchek Merlak se je rezhal vase, to sem mu videl po ocheh. Janez Koroshec je potem spravljivo dejal:

»Bogdan ima prav. Nasha krivda je, da zamujamo in da zdaj ne moremo prehitevati na Teleksov rachun. Pusti, Ante, bomo zhe poskusili nadomestiti to drugache. Ne vem sicer, kaj bodo rekli v CK, ampak...«

Ostal sem gluh za CK in prikrito grozhnjo in tako so me odslovili. Teleks je izshel redno kot obichajno, Komunist pa tudi. Imel pa sem nekaj sovrazhnikov vech.

 

Bil naj bi zhagar

Vmes sem imel she druge spore in spopade. Na partijski seji osnovne organizacije TOZD Chasopisi sem napadel sodelovanje Rupla s Teleksom. V urednishtvu smo bili zhe na moch nezadovoljni z dejstvom, da se je Apih pri urejanju chasopisa vedno bolj opiral na zunanje sodelavce. Povedal sem, da mi ni vshech Ruplova trditev v njegovi rubriki TO MORATE..., chesh da je bilo v meshchanski druzhbi prejshnjega stoletja vech svobode kot danes. Imel je she nekaj takih stavkov, s katerimi se nisem strinjal in sem to tudi povedal. Tudi mi ni bilo vshech, da je Apih poslal Rupla delat pogovor z Vidmarjem, saj sta si bila stara nasprotnika, zato je seveda prishlo do napetosti in do nejevolje po objavi pogovora.

Ko danes gledam nazaj, seveda vidim, da sem bil kronan osel. Komunist, ki je zhivel v vati ideologije, ne da bi se mi kaj dosti sanjalo o tem, kakshno je zhivljenje v resnici. Pokvarjen pa le nisem bil.

Nezadovoljen s tem, da ne morem imeti ob tako mochni osebnosti, kot je bil Apih, nobenega vpliva na urednishko politiko Teleksa, sem se prijavil na oglas za odgovornega urednika Pavlihe. Za to je izvedel glavni urednik Dela Jak Koprivc in me poklical k sebi.

Najprej me je prijateljsko povprashal, kako in kaj v Teleksu. Opozarjal me je na politichne napake Jureta Apiha. Odkritosrchno sem mu povedal, da na urednishko politiko nimam vpliva in da grem zato drugam.

Jak je z jezo v glasu rekel, da so me prav zaradi tega dali v Teleks, da bi vplival na urednishko politiko. Da sem zadnjich na partijski seji dobro zachel. Moram vzdrzhati, saj Apih ne bo dolgo, potem pa...

Zaradi tega sem na zachetku zapisal, da ne vem, ali nisem bil zhe od vsega zachetka kukavichje jajce, podtaknjeno Apihu.

»Jok, za to, da bi jaz zhagal Apiha, se pa ne pustim izkoristiti,« sem odlochno protestiral.

Jak je rekel, naj premislim, nikar naj se ne zaletim na vrat na nos v Pavliho.

Takoj sem povedal Apihu, kaj mi je dejal Jak in kaj sem mu odgovoril. Apihu je bilo zhe jasno, da ga bodo slej ko prej odzhagali, ker so bili v politiki vedno bolj nezadovoljni z njim.

Mene je chez chas Koprivc znova poklical k sebi in mi odlochno rekel, da v takshno gangstersko hisho, kakrshna je Pavliha, mi ne bo dovolil oditi. Da me je shkoda. Poleg tega bi bilo nemoralno: pravkar smo vam dali druzhbeno stanovanje, zdaj ga boste vzeli in odshli. Ne in ne!

To je bilo res. Dobil sem druzhbeno stanovanje pred nekaj meseci. Pravno formalno sem imel dovolj let sluzhbe, pa tudi dovolj dolgo sem bil v Delu, da bi lahko mirno odkorakal s stanovanjem v drugo sluzhbo. A ko sem potreboval stanovanje, mi je Delo pomagalo.

Kaj pa naj storim? V Teleksu ne bom ostal, sem vztrajal.

Prishli boste za shefa deska, je rekel Koprivc.

 

Novo trchenje

Tako sva se domenila. Septembra sem bil zhe v centralni redakciji, ki ji v delovnem jeziku rechemo desk. V bistvu je to urednishtvo, v katerem za veliko mizo urejajo dnevne novice.

Mislil sem, da je to chast, v resnici je le kazenski bataljon, v katerem vsakogar spremenijo v rutinerja. Vsakdanja zhivchna vojna te zakrni. Napetosti se vrstijo. Stresi. Je Dolanc po funkciji omenjen pred generalom Mamulo, Titovim pribochnikom? Shetinchev govor pride pred shesto, ko zakljuchujemo prvo redakcijo? Ali ga bomo chakali do osmih in zamudili v tiskarni? Je tale naslov dovolj pravoveren, da ne bo Popit po tajnem telefonu nahrulil Koprivca, on pa mene? Samo nobene nacionalnosti v naslov! Mater! Shetinchev govor she zdaj ni prishel po Tanjugu, zhe eno uro zamuja. Pa she prevesti ga je treba, krajshati in postaviti. Mi bomo pa krivi, che govora jutri ne bo v prvi izdaji, ki jo kurir razvozi z avtomobilom takoj, ko izbruha tiskarski stroj prve izvode. Razvazhal jih je okoli 45 politikom. In che je bilo kaj narobe, so ponochi klicali Koprivca, Koprivc pa nochnega urednika deska. In potem je sledila masazha na seji prihodnjega dne.

Policija je v hishi. Nekdo je v prvi izdaji prechrtal Jugoslavijo v vremenski napovedi. Hudicha! Enega chisto po nedolzhnem zaprejo. Tehnichni urednik Frsh dokazuje, da se mu je prekrizhana chrta, ki je lepljiva, oprijela valjchka, s katerim na koncu povalja stran. Ko je valjal chez vremensko napoved, se je nalepila chez Jugoslavijo. Policija ne verjame. Prevech nakljuchij. She sanja se vam ne, fantje, kako perfiden je notranji sovrazhnik. Vse dela tako, da je videti kot nakljuchje.

Nochna dezhurstva. Dezhurstvo 24 ur na dan, mesec za mesecem. Tito umira. Zhe leta ima glavni urednik v posebnem sefu spravljena zrcala, tehnichni nachrt za posebno izdajo ob Titovi smrti. Mnogi govori so zhe napisani in spravljeni v sefih. Izbrane slike in chlanki. Treba bo samo zmetati skupaj. Ko bo Tanjug sporochil novico o smrti, je treba zbobnati urednike po telefonu po dolochenem vrstnem redu.

Paziti bo treba. Tito umre popoldne. Vsa panika je bila odvech. Zdaj pa pazite, da ne bo kot pri posebni izdaji za Kardeljem. Ko je pisalo, da je imel rad sobarice, namesto soborce. Jajca bom utrgal tistemu, ki mi bo zasral stvar. Na robu izchrpanosti smo. Che bi Tito umiral she kakshen mesec, bi prej pocrkali mi. Norishnica je v tiskarni, norishnica v urednishtvu. V nekem tekstu o Titu odkrijem vmes nerazumljiv stavek: in potem se je usedel v limuzino fiat in odpeljal v Moskvo. Panika. Preiskave.

Borut Chontala, moj pomochnik, chaka na tekste. Od nikoder jih ni. Vmes napishe zajebancijo na delo v desku, ki ga primerja z Dantejevim peklom. Smejimo se, vendar Chontija posvarim, naj tega ne poshilja v stavnico. Ampak Chonti naredi tochno to.

Iz mashine prileti postavljen tekst na velikih chrkah ravno tedaj, ko direktor tiskarne vodi po hishi neko delegacijo. Gledajo, kaj je to. Besedilo, postavljeno v centimetrskih chrkah. Tudi stavci so uzhivali, ko so postavljali besedilo. Sabotazha! Tito je umrl, tu se pa zajebavajo. Policijo! Chonti je ves zelen. Komaj sem pomiril tiskarno, da ni gnala novega hudicha na krizh. Prihodnji dan mi vrnejo postavljeni tekst in izvirnik.

Popoldne in zvecher zhivchna vojna, potem za shank v Komunin bife, na koncu pa k Miklichu v PEN klub. Denarja je na pretek. Prihodnji dan pa naprej. Vse po istem kopitu.

Delo mi je nachenjalo zhivce. Ko bi me vsaj pustili delati. Cel kup ovcharjev je bilo nad mano. Odgovorni urednik Dolnichar. Pomochnik glavnega urednika Miro Poch. In glavni urednik Jak Koprivc. A zachnimo od zachetka.

Tisti teden, ko bi moral priti za shefa deska, sem prishel ob svojo rubriko v reviji Stop. V Stopu sem namrech objavljal aforizme in vice v rubriki B. Novak pod razno. Med drugim sem objavil tudi tri na alkoholizem. Enega, da bodo ulico Moshe Pijadeja preimenovali v Rugljevo nabrezhje. Drugega, da sem postal alkoholik zaradi avtobusov, ki ustavljajo pred Poshto. Techem k Poshti za shestico, pa se odpelje. Ta chas se nabere avtobusov do Ria in prav tam je shestica. Techem tja, pa mi odpelje. Kaj bi, utrujen zavijem na pozhirek v Rio. Tako sem postal pijanec.

Tretji je bil:

»Radio Erevan smo vprashali: kaj naj storimo z nashim generalnim direktorjem, ki je kronichni alkoholik? Odgovorili so nam: kupite mu steklenico vodke.«

Ravno tisti teden je imel nash direktor Ante Mahkota, ki je medtem napredoval v direktorja CHGP Delo, hude tezhave s pijacho. In pil je vodko.

Spet sem moral h Koprivcu na pranje glave. Obtozhil me je, chesh da leti ta aforizem na Anteja. Zdaj sem raztrobil vsemu svetu, da je nash generalni alkoholik. In Koprivca klichejo ugledni tovarishi in mu pravijo: she v lastnem chasopisu se norchujejo iz tebe in tvojih ljudi. Kaj nimash nobene avtoritete?

Rekel sem mu, da vic ne leti na Anteja. Da gre za stare aforizme, ki so bili zhe objavljeni v Pavlihi v letih 65/68. Med drugim sem takrat objavil tudi tega:

»Od vratarja do generalnega nikogar ni doma. Zgled jim generalni da.«

A je to tudi na Anteja? A zdaj ne smem vech pisati aforizmov na generalnega, ker je Ante generalni?

Ne! Koprivc je zatrjeval, da sem hudoben, da je to pokvarjena hudobija, norchevati se iz hudo bolnega chloveka. In da zdaj dvomi, ali sem sploh primeren za shefa deska.

Rekel sem mu, naj se to sam odlochi. Jaz trdim, da ne gre za Anteja, ker tudi sam rad spijem kozarchek ali dva, ampak gre za generalni vic. Niti vedel nisem, da Ante pije vodko, ker se ne druzhim z njim. Vodka je prishla zato, ker gre za radio Erevan, kjer je vodka nacionalna pijacha, poleg tega pa jo pijeta tudi tehnichni urednik Dnevnika in Teleksa, ki prisegata, da je vodka najboljsha pijacha.

Koprivc me je masiral dobre pol ure, preden me je odpustil. Idiotsko! Preneumno, che ne bi bilo res.

V ponedeljek sem nastopil novo delovno dolzhnost v desku. Delo se je zachelo z urednishko sejo ob 13. uri. Na njej me je Koprivc spet srdito napadel, chesh da sem ta vic napisal na Anteja in da on ne more zaupati chloveku s tako nizkimi moralnimi nacheli.

Chesh da sem se s tem mashcheval Anteju, ker sva imela neki spor okoli Teleksa.

To zvezo sem gladko zanikal in povedal, da mi je Ante pred davnimi leti v Splitu celo reshil zhivljenje, ko me je vrochinska kap. Ves dan smo se sonchili na ladji, nekaj malega popili, ker takrat she nisem bil takshen pivec kot danes, nisem se pa kopal, da bi se osvezhil. Tako sem se nenadoma zgrudil in Ante me je obdrzhal pri sebi z masazho prsnega kosha in z umetnim dihanjem. Zhe zato ne bi mogel tega vica napisati osebno nanj. Nekaj drugega je spor, ki sva ga imela okoli Komunista. Kadar gre za sluzhbo, ne poznam prijateljev. Takrat mora biti vse po predpisih. Che pa Koprivc meni, da nisem za shefa deska, naj to kar pove, kajti sam sem hotel v Pavliho in she vedno lahko grem. Se nich ne trgam za to sluzhbo, vzel sem jo iz hvalezhnosti, ker mi je Delo dalo stanovanje. S takshno hipoteko Koprivchevega nezaupanja pach ne morem delati kot shef deska, saj me bo nenehno sumnichil, da mu bom kaj podtaknil. Za vsako napako in spodrsljaj bo govoril, da je bilo to nalashch.

Zdaj se je nekaj urednikov potegnilo zame, ker je bila stvar le preneumna. Le Fras je pritegnil Koprivcu in zachel cinichno namigovati na nastajanje lobija v urednishtvu, kajti zunanjepolitichni urednik je bil moj brat Andrej.

Koprivc se je potegnil nazaj. Mislim, da sploh ni imel resnega namena, da me ne bi imenoval za shefa deska, ampak se je igral staro stalinistichno igrico: v chloveku je treba obuditi obchutek krivde, da ti bo potem bolj hvalezhen za milost.

Ampak pri meni in soshefu Franciju Stresu se je poshteno ushtel.

 

Kmalu bo meso!

Po vsem garanju v desku se je nemalokrat zgodilo, da je prishel Koprivc iz gostilne in se zapichil v kakshen tekst, kaj popravil in kaj dodal. Moj sourednik deska Stres, s katerim sva se tedensko izmenjavala popoldne in ponochi, ga je ob taki prilozhnosti kar na kratko nagnal:

»Ma kaj je, Jak? Ni bilo dobro vino v oshtariji? Al si si ga nalozhu prevech, da ga zdej komaj nosish? Pejd no proch! Tukej delamo, ne popivamo. Mi bomo popivali potli, k bomo svoje naredli. No, kar pojdi v svojo sobo, pa mir dej, che hochesh, da ti bomo cajteng naredli.«

Jasno, da po takshnih dogodkih Koprivc ni imel vech avtoritete. Pach pa se je na seji urednishkega odbora pritozheval, chesh da se sploh ne upa vech priti v desk, da ga grdo gledamo, toliko da ga ne nazhenemo.

Sam sem skushal obdrzhati sposhtljiv odnos do njega, kajti konchno je bil moj glavni shef. A precej chuden patron. Nikomur ni hotel dati roke, ker se je bal bacilov. Kljuke je odpiral s komolcem, neprestano si je umival roke v svojem posebnem stranishchu. Nosil je dezhnik tudi ob lepem vremenu. In ob vsej tej previdnosti je nekoch dosti pozneje hudo zbolel ob partijskem obisku v Shpaniji. Menda je dobil neki chuden virus.

Nekoch smo na urednishki seji sklenili, da ne bomo vech dajali podobnih naslovov: Meso bo kmalu. Zhe jutri pralni prashki. Itd. Ker ne jutri ne kmalu ni bilo ne mesa ne pralnih prashkov ne kave in podobnega. Bili smo v chasu velikega pomanjkanja. Potem so bralci besno klicali Delo in zmerjali glavnega in odgovornega urednika, kaj pishemo lazhi. Dobivali smo tudi pisne proteste.

S tem sem se mochno strinjal, ker objektivno gledano smo s takshnimi naslovi bralce vlekli za nos. Konchno nismo mi odgovorni za pomanjkanje mesa in vsega drugega. V chlankih pa je treba tochno napisati: komite za informiranje obljublja, da bo kmalu meso. Tanjug porocha, da bodo jutri pralni prashki. Naj se ve, kdo obljublja v prazno.

Koprivc je zahteval, da se ta dogovor zapishe v zapisnik urednishke seje.

Naslednji dan smo v desku obupano iskali naslov za petnajst vrstic dolg enokolonec, ki je po Tanjugu sporochal, da bo kmalu dovolj mesa. Redaktor Igor Zhitnik si je belil glavo in potem mi je porinil chlanek chez mizo, chesh da ne izumi nobenega naslova, razen da bo meso kmalu. Skupaj sva si razbijala glavo in konchno dala neki naslov, ki ni imel nobene zveze z vestichko. Kaj se hoche. Tak je dogovor.

Zvecher je prikorakal v desk Koprivc in malo pogledal fotokopije strani.

Tole je pa slab naslov, mi je rekel.

Drugega se ne domislimo, sem mu odvrnil. Lahko nam pa pomagate in najdete boljshega. Z Zhitnikom sva se muchila celo uro. Najprej on, potem oba, pa nich.

Jak je petnajst minut buljil v vestichko, podpiral si je glavo, potil krvav pot in na koncu rekel:

Res ne gre drugache. Kmalu dovolj mesa. Drugega ni mogoche narediti. Naslov mora biti vseeno privlachen.

Toda dogovorili smo se... sem zajecljal.

Vseeno, je rekel Jak. Naredimo izjemo.

Naslednji dan sem vlozhil pismeno pritozhbo na urednishki odbor. Ker smo se dogovorili, da takshnih naslovov ne bomo dajali.

Takoj naslednji dan pa pride glavni urednik v desk in mi zbija avtoriteto tako, da sam prvi krshi sprejeti dogovor. To pa presega vse meje!

Stvar je bila obravnavana shele v ponedeljek, ko sem bil nochni urednik. Stres, ki je bil na seji, mi je povedal, da je Jak zaradi pritozhbe chisto ponorel. Vzel je svinchnik in ga vrgel ob tla ter rjul, da bi bil rad bolj drzhavotvoren kot on.

 

Vi ste ravno prav zhleht

Z zheno sva nakupovala v Astrini veleblagovnici na Titovi, ko naju je na poti v avto srechal generalni RTV in predsednik Drushtva novinarjev Slovenije Bozho Kovach. Povabil naju je v Astrin bife na sok ali kavico, saj je znan kot izrazit borec proti alkoholizmu.

Prav radoveden sem bil, o chem bi se rad pogovoril z menoj. Poznala sva se zhe dolgo, saj je bil moj glavni urednik pri Dnevniku. Bozho je zachel kar naravnost.

Rekel mi je, ali bi shel za odgovornega urednika Pavlihe. S tem, da bi chez leto dni, ko bo shel v pokoj sedanji shef Ludvik Burger, prevzel tudi direktorstvo in glavno urednishtvo Pavlihe. Njegov argument je bil takshen:

»Vi ste dober novinar, to ste dokazali v Sarajevu, pa tudi zdaj v Delu. Sposobni ste, pa tudi ravno dovolj zhleht in pikri, pa smisel za humor imate.«

Odgovoril sem mu, da sem ravno dovolj sit slovenskega novinarstva, da sem zachel razmishljati, kam bi odshel v novo sluzhbo. Prav rad sprejmem njegovo ponudbo.

Rekel mi je, da se ne mudi, zdaj mi je samo vsadil chrva v koleno, kot bi temu rekel najin skupni znanec Shpazzapan. Naj lepo v miru razmislim in ko bo stvar aktualna, me bo poklical.

Povedal sem mu, da sem pred letom dni zhe hotel v Pavliho, vendar me Koprivc ni pustil. Prichakuje naj, da mu bo Jak delal hude tezhave. A Bozho je rekel, da vse ve in naj si ne delam sivih las zaradi tega, bo zhe on uredil.

Zadeva mi je bila vshech. Bil sem sit Dela, Koprivca in Dolnicharja in tlake v desku. Vmes med menoj in Koprivcem je bil she odgovorni urednik Boris Dolnichar, naiven fant, ki ni bil niti senca danashnjega ostrega radijskega komentatorja. Kadar je kaj rekel na seji, mu je pomochnik glavnega urednika Poch rekel:

»Dej, Pishuka, tih bod!«

In Boris je umolknil in naredil, kar so mu ukazali. Sicer je bil zasebno poshten in sploh ne slab fant. Se je pa vsaki stvari chudil z odprtimi usti:

»Uh, pishuka, a res?«

Zato smo ga med seboj klicali Pishuka. Vendar nikoli ni bil takshna pishuka, da ne bi vedel, da bo naredil kariero le, che bo trdno na partijski strani, naj mu ukazhejo karkoli. Ochitno pozneje, ko je prishel na radio, ni bilo nikogar vech, ki bi mu rekel »Dej, Pishuka, tih bod!« in fant se je razgovoril v spretnega radijskega komentatorja.

 

Hotel sem biti Jule Vrbich

Glavnega urednika in direktorja Juleta Vrbicha sem poznal zhe od mladih nog. Bil je sosholec moje tete Dorate. Kadar sva ga srechala v mestu, mi ga je pokazala:

»Vidish, tole je pa Jule Vrbich, urednik Pavlihe.«

Pavliha je bil takrat pojem novinarstva. Vrbich je bil od hriba odvaljena skala. Velik in mochan, gostih sivih las in twainovskih brk. Ker sem bil vedno za vice, je bil urednik Pavlihe eden od mojih mladostnih herojev. Zhelel sem si, da bi, ko bom velik, postal Vrbich.

Seveda se mi she sanjalo ni, da je bil prej, preden je prishel k Pavlihi, na radiu in she prej kapetan udbe. Tudi tega ne, da so urednika Janeza Kranjca odzhagali zaradi nekega trapastega vica in poslali delat red Juleta Vrbicha, ribicha, lovca in bivshega kapetana udbe. Pod njim je Pavliha dosegel svoj razcvet. Leta 1962 je imel 60.000 naklade, potem pa je zachel strmo padati in nikoli vech se ni pobral. Kajti tedaj se je razmahnila televizija, avtomobilizem, zrasel je standard, vici so bili v mnogih drugih revijah: Jani, Tovarishu, Nedeljcu itd. Kritichni so postali vsi chasopisi in Pavliha je zachel ugashati.

Legenda o Juletu Vrbichu pripoveduje, da so ga 84 krat tozhili, izgubil pa je eno samo tozhbo. In to zaradi chlanka o oslu, ki ga je nekdo hotel izvoziti. Bil je obsojen na simbolichno denarno kazen en dinar. Kmalu zatem je objavil humoresko o chloveku, ki je hotel uvoziti venec za na grob, pa cariniki niso vedeli, ali naj ga carinijo kot cvetje ali zelenjavo.

Ena njegovih slavnih je bila tudi risba, na kateri plache lovijo standard, mnozhica pa vpije: TEMPO! TEMPO! TEMPO! Takrat ga je zaradi zhalitve tozhil predsednik sindikatov Svetozar Vukmanovich Tempo, ki se je pozneje delal takega chlovekoljuba in svobodomiselnega liberalca in demokrata. Vendar je tozhbo izgubil. Menda se je pritozheval Titu, pa se mu je ta samo smejal in mu rekel, naj gre tozhit, che mu kaj ni vshech. Juleta so sprashevali, kaj bo naredil, che bo izgubil in ga bo Tempo spravil za reshetke. Jule se je odrezal:

»Za reshetkami bom sedel in skandiral: po–tem, po–tem, po– tem!«

Bil je reden gost pri Slamichu in pozneje pri Shestici. Ker je bil kapetan udbe, je poznal skoraj vse politike in se je smukal med vrhovi. Kadar mu je kdo tezhil po telefonu, mu je Jule rekel:

»Daj, ne serji. Pejd, greva jutr na sulca!«

Ali pa:

»Daj no mir! Greva chez vikend na srnjaka!«

In je bila zadeva reshena.

Jaz tega nisem vedel. Che bi, bi prosil udbo, naj mi dá vsaj chin porochnika, da bi lazhje urejal Pavliho.

Potem bi lahko rekel Shetincu:

»Dej, Franchek, ne serji. Pejd, greva na medveda. Al pa vsaj na gamsa na Kosovo!«

 

Tri mesece strahu

Poleti sem se s Kovachem in Burgerjem zhe vse dogovoril. Ko sem imel v rokah sklep delavskega sveta Pavlihe, da sem sprejet na mesto odgovornega urednika, sem dal v Delu odpoved nekako takole:

»Podpisani Bogdan Novak, zaposlen na delovnem mestu urednika centralne redakcije, izjavljam, da ne zhelim vech zdruzhevati dela in sredstev v Delu niti v kateremkoli TOZD CHGP Dela. Delovno razmerje mi zaradi trimesechnega odpovednega roka poteche 31. septembra 1980.«

Potem sem nesel odpoved v modri kuverti, naslovljeni na Koprivca, v vlozhishche pri vratarju, naj ga dostavijo na naslov. Jak Koprivc je pozneje izjavil, da tako kratke in nesramne odpovedi she ni dobil.

V Delu je nastal preplah. Ponujali so mi, da lahko odidem takoj. Vendar sem jih vljudno zavrnil, chesh da imam pravico in dolzhnost po statutu ostati she tri mesece po odpovedi na svojem delovnem mestu.

Vedel sem, kje jih chevelj zhuli: bali so se, da jim bom v teh treh mesecih kaj podtaknil v chasopis. Revchki. Stalno so se bali za svojo kariero, da jim bo kdo kaj zakuhal v chasopisu in bodo padli v nemilost pri politiki, s chimer bo konec napredovanja. Prav smilili so se mi.

Nekateri so bili she bolj papeshki od papezha. Vsi so vedeli, da je Koprivc besen, ker grem na Pavliho, a preprechiti mi tega ni mogel, cheprav je bil chlan CK. In tu je nastopil njegov oproda, strokovnjak za partijo in ping pong (ti dve podrochji je namrech pokrival: prvo zaradi kariere, drugo iz veselja) Vlado Shlamberger. Kadar sem po odpovedi kaj pripomnil ali predlagal na seji urednishkega odbora, je posmehljivo rekel z njemu lastno nesramnostjo biciklista, ki tlachi navzdol, pa krivi hrbet navzgor, oziroma goloba, ki ti na tleh je iz roke, ko pa je nad tabo, ti serje na glavo:

»Takshne urednishke finte boste uveljavljali v Pavlihi, Bogdan.« Potem sem ga enkrat natulil in je she Poch potegnil z mano, naj privatne zajebancije prihrani za pozneje. Zvil se je kot kacha, skril strupenjake in chakal, kdaj bo spet usekal.

Preden sem se poslovil od Dela, me je na nekem pikniku centralne redakcije pomochnik glavnega urednika Miro Poch v Koprivchevem imenu nagovarjal, naj bi ostal v Delu, ker da me tu chaka she lepa prihodnost. Poch je sicer precej pil, toda tudi mrtvo pijan je takoj zagledal na fotokopiji shpigla napako in uperil prst vanjo: »Kaj pa ta bedarija? Kaj je to, ta mau, a?«

Imel je strahovito rutino in je opazil napako na pet metrov. In znal je organizirati delo, narediti chasopis, chesar Koprivc in Dolnichar nista znala. Zato je bil Poch njuna desna roka. Zhal pa je nekoch nadrsal zaradi neke reportazhe, menda je interveniral Kraigher, in od takrat je imel premochno razvit cenzorski chut. Sicer pa je bilo prijetno delati z njim, ker je bil bister profesionalec in predvsem je lochil med tem, kdaj je chas za zajebancijo, kdaj pa za resno delo.

Hotel sem se otresti Pocha z nekaj duhovitostmi, pa mi ni dal miru in mi je mirno rekel, naj se ne zajebavam, ker se resno pogovarja z mano. Zato sem mu odgovoril:

»Poslushaj, Miro. Od malega je moja zhelja postati urednik Pavlihe. Zachel sem kot avtor humoresk, satire in aforizmov. Ne kot novinar. To je moj zhivljenjski cilj, postati Jule Vrbich. In od tega me ne bo odvrnila nobena kariera v Delu. Mogoche ga lomim. Mogoche ne bom zadovoljen v Pavlihi. Ampak tega ne vem, dokler ne bom poskusil. In jaz hochem poskusiti, sicer bom vse zhivljenje nezadovoljen.«

Miro mi je rekel, da tega ni vedel in da me razume. Da me ne bo vech prepricheval.

»Veliko sreche ti zhelim,« mi je stisnil roko.

Od takrat sem imel mir.

 

Brrr, kakshen mraz!

Na zachetku septembra je umrl Jule Vrbich. Prvega oktobra sem prishel na Pavliho za odgovornega urednika. V Pavlihi sem sicer zhe lep chas imel rubriko z naslovom Che bolj natanko razmislimo. V njej sem analiziral vse mogoche druzhbene neumnosti. Toda prvo shtevilko, ki naj bi jo uredil, sem samo gledal in opazoval nove kolege, ki sem jih kot sodelavec sicer poznal zhe dolgo prej.

Sprejeli so me lepo. V Anteni so naredili intervju z mano, da so me predstavili. V Pavlihi so delali Evgen Jurich, Kristina Iskra, Jozhe Petelin, Bine Rogelj, Maks Toboljevich, Zvonka Chebulj in Ludvik Burger.

Drugo oktobrsko shtevilko sem zhe skushal urejati. Naslovko je narisal zvest sodelavec, zdaj zhe pokojni karikaturist Andrej Habich, ki je imel izjemno izvirno risbo. Po Petelinovi zamisli je narisal naslovko o Drazhgoshki bitki, filmski polomijadi tistega chasa. Namesto streliva so partizani streljali denar.

Ko trdim, da sem zhe urejal chasopis, pretiravam. Ko pridesh v nov chasopis, se lahko zelo pochasi vklopish v novi red in spreminjash le drobec za drobcem, dokler ne spoznash vseh vzvodov in razmerij mochi v urednishtvu. Shele potem lahko gresh v radikalnejshe spremembe.

Najprej pa sem se seveda moral osebno dokazati s prispevki. In sem zachel. V shtevilki z dne 18. 10. 1980 sem v svoji rubriki Che bolj natanko razmislimo, napisal naslednje:

»Brrr, kakshen mraz!

Ob zakljuchku redakcije te shtevilke Pavlihe she ni bilo povsem jasno, ali se bomo Ljubljanchani lahko zacheli greti zhe 15. oktobra, kajti bilo je nekaj predlogov, naj bi s kurjenjem zacheli shele 1. novembra. Po tem predlogu se je bati, kakor je zima pritisnila, da bi lahko greli 1. novembra le she redke, saj je celo v koledarju to dan mrtvih.

Che bolj natanko razmislimo, je tako prav. Nafta je vse drazhja in vedno manj je je. Treba je varchevati z njo, zato se moramo obnashati solidarnostno. Tako nas uchijo vsi, s partijo na chelu. Treba se je solidarnostno odrechi nekaterim stvarem v sploshno korist, zato nasha stanovanja letos ogrevamo za pol stopinje manj kot lani ob nekaj jurchkih vech na mesec, zato kurimo mesec dni manj kot lansko sezono.

To, da bomo vse tisto in she nekaj vech, kar smo prihranili pri ogrevanju, zapravili v zdravstvu, ker je vesoljna Ljubljana prehlajena, s tem se naj ukvarjajo v zdravstvu. Naj she oni varchujejo in sklenejo, da dobi vsak bolnik najvech pet aspirinov in tri dni bolnishke na leto, pa niti enega vech.

Kazhe pa, da je to ogrevanje z manj kalorijami le preskus nashe solidarnosti. Nekakshna akcija NNNP (Nich nas ne sme presenetiti). Videti je namrech, da velja le za nekatere. Ker so politichni forumi najbolje obveshcheni o vsem, smo trdno preprichani, da bo goriva na pretek. Tako na primer v stavbi slovenskega najvishjega politichnega foruma avantgardne stranke kurijo zhe od drugega dne oktobra, da kar puhti iz radiatorjev. Kot da je varchevanje z gorivi stvar samo delavskih mnozhic. Kogar torej zebe, naj se gre pogret tja. Che bolj natanko razmislimo, rdecha knjizhica ni pogoj za vstop na toplo, saj nam prav partija zagotavlja, da imamo v nashi druzhbi vsi enake mozhnosti.«

Priznam, da sem bodico napisal besen. Pri vojakih sem trikrat prebolel pljuchnico in ostale so mi tri kaverne v pljuchih. Od takrat sem obchutljiv na prehlade. Zaradi mraza se je prehladila vsa druzhina. In vechina v sluzhbi je bila prehlajena. Meni se je zdela to idiotska romunska politika varchevanja na rachun zdravja ljudi. In sem to povedal. Izvedel sem tudi, da je vrtec v Grosupljem predchasno zakuril, da se otroci ne bi prehladili, pa so jih klicali iz CK in poshteno nahrulili in ukazali pogasiti pechi.

Sosed Mare Turshich je bil tedaj kurir v Delu in shofer. Srechal me je na stopnicah in se mi smejal:

»Te zebe? Pejd se v ceka pogret, tam kar bushne vate vrochina, ko ti vratar odpre vrata.«

Prosil sem ga, naj prihodnji dan she enkrat preveri, ali she vedno kurijo, in naj se pozanima, od kdaj zhe kurijo. To je storil, potem sem napisal bodico.

Kaj hujshega!

Toda prvi napad ni prishel iz CK ZKS. Vedno poshljejo v boj najprej hlapchke. Zato sem bil hudo presenechen, ko sem dobil pismo bivshega kolega v Dnevniku in Delu, od strokovnjaka za partijo in ping pong, od Vlada Shlambergerja.

 

Demokratichna druzhbena odgovornost

Priznam. Bil sem baraba in sem objavil ne le Shlambergerjevo pismo, ampak tudi njegovo spremno pismo. Kakor drugi z mano, tako jaz z njimi. Tako je torej v naslednji shtevilki Pavlihe, v novi rubriki Nekateri menijo drugache, ki sem jo uvedel za pisma bralcev, pisalo:

»Prosim, che to objavite v tej shtevilki Pavlihe.

Nima smisla, da bi Pavliha po kratkem chasu spet dobil novega (slabshega) urednika, cheprav nekateri mochno navijajo za to.

SHE ENKRAT: BRRR, KAKO MRZLO

V zadnji shtevilki se je slovenski humoristichni list Pavliha s tezhkim topnishtvom spravil nad slovensko politichno vodstvo. V tem duhu namrech, da delavske; mnozhice zmrzujejo, v stavbi CK ZKS pa puhtijo radiatorji. Zato "naj se gre pogret tja, kogar torej zebe" k najvishjemu "politichnemu forumu avantgardne stranke".

Tako je po "hrabrem" Pavlihovem nastopu trenutno najvechji problem slovenskih imetnikov rdechih knjizhic, komunistov, da so dale strokovne sluzhbe v stavbi CK ZKS v lastni kurilnici pokuriti odpadni material in staro embalazho, kar je zadostovalo za dve uri toplote na dan, medtem ko je ljubljanska toplarna varchevala z kurivom.

Zaradi tega "humoristichnega" pisanja se ni podrl svet, Pavliha bo she naprej izhajal, nobenemu chlanu njegovega kolektiva se ne bo zamajal stolchek. Je pach tako, da chim vishe streljash, tem manj verjetno je, da bosh izstrelek dobil nazaj na glavo, rachunajoch, da bosh naletel na marsikdaj prevech strpnega obstreljevanca.

Vprashanje je namrech, koliko so v teh zapletenih chasih dopustni – v imenu pesnishke svobode – poskusi, da bi vsaj na papirju lochevali Partijo od delavskih mnozhic, identificirali za vsako ceno posameznika ali strokovno sluzhbo z najvishjim slovenskim politichnim vodstvom, razglashali zvezo komunistov za stranko, cheravno avantgardno, in izzivali, chesh, delavci, oddrvite na Tomshichevo 5 v Ljubljano, tam vas ne bo zeblo.

Nihche nima nich zoper shibanje napak, proti kritiki – ne pa tudi kritikastrstvu – saj je prav najvishje politichno vodstvo zhe zaostrilo odgovornost za velike in majhne negativnosti. Hkrati je opozarjalo, da ima vsaka napaka svoje ime, da je vsako povzrochil chlovek z imenom in priimkom. Najsi gre za zavozheno investicijo, lokalizem, izkorishchanje monopolnega polozhaja v druzhbenoekonomskih odnosih ali (ne)varchevanje z gorivom. Res je vprashljiva odlochitev delovne skupnosti na CK ZKS, tudi che gre za dva dni ogrevanja, in to na rachun odpadnega materiala ter stare embalazhe, nikakor pa – tudi pod plashchem humorja – Pavlihov urednik ne bi smel enachiti strokovne sluzhbe z avantgardo, z zvezo komunistov sploh oziroma njenim vodstvom.

Posploshevanja, etiketiranja in izzivanja komunisti ne bi smeli dovoliti. She zlasti, che se za navidezno hrabrostjo, kot naj bi jo predstavljal naskok na najvishje slovensko politichno vodstvo, skriva marsikaj drugega, ne nazadnje poskus potiskanja zveze komunistov in njenega vodstva v ozko ideoloshko stranko brez povezave z delavskimi mnozhicami, v poskus oznachiti vodstvo kot tisto, za katero ne veljajo druzhbeno dogovorjeni ukrepi.

Demokratichna druzhbena odgovornost zveze komunistov ne stoji in ne pade z vech ali manj toplote v radiatorjih, cheravno bi nekateri, med njimi Pavliha, to radi prikazali po svoje.

Vlado Shlamberger, Ljubljana.«

 

Shlambergerjeva zasebna podtikanja

Seveda mi je najprej zaprlo sapo ob tem Shlampijevem pismu. Ni mi bilo jasno, kaj se mesha v stvari, ki ga nich ne brigajo. Ali pa mu je kdo narochil? Kdo drzhal roko s peresom? Celi sklopi stavkov so bili mochno podobni Shetinchevim. Ali pa samo oponasha Shetinchev slog? Si nabira politichne tochke? Kajti poznal sem ga kot velikega stremuha.

Kot narochen me je tedaj obiskal, chesh da bi se rad pogovoril z mano, tovarish Ludvik Zajc, vodja strokovnih sluzhb v CK. Zdaj mi je bilo jasno, da skusha CK s Shlampijevo pomochjo zvaliti vso krivdo na strokovno sluzhbo CK. Zajc se mi je iskreno zasmilil, a kaj se hoche. Kdor se s svinjami druzhi, ga svinje pozhro. Kajti to, da so skushali krivdo zvaliti na Zajca, se mi je zdelo svinjsko. Vse te dni, od 2. do 18. oktobra, so se mirno greli v CK, in zdaj, ko so razkrinkani, hochejo potlachiti v drek chloveka, ki je najmanj kriv.

Zajc se je z mano pogovarjal zelo prijazno. Ne vem, pravzaprav, zakaj je prishel. Morda v chloveshki stiski, v strahu za polozhaj, ker so zdaj planili po njem. Povedal mi je, da so kurili odpadke in staro embalazho. Rekel sem mu, naj mi ne pripoveduje pravljic kot Shlampi, ki trdi, da so kurili dva dni, vem pa, da kurijo zhe od 2. oktobra. Menda nimajo toliko embalazhe. Od chesa? Rekel je, da je embalazha sama slabo gorela, zato so pokurili she dve toni premoga. V mislih sem si mel roke nad tem podatkom in pustil Zajca, da se je razgovoril. Ochitno ni vedel za Shlampijevo pismo in mi je sam prinesel v roke orozhje zoper njega: podatek o dveh tonah premoga.

Ko si je Zajc olajshal dusho, sem se usedel in pripisal k Shlambergerjevemu pismu pripis in ga objavil takoj za njim:

»Ne vemo sicer, ali nam tovarish Shlamberger pishe kot bralec Pavlihe, pomochnik glavnega urednika Dela ali (samozvani) pooblashchenec CK ZKS, katerega delo spremlja po uradni dolzhnosti. Spremno pismo, v katerem nam namiguje grozhnjo, da nekateri (joj, kako konkretna kritika!) navijajo za to, da bi Pavliha spet dobil novega (slabshega) urednika in v pismu nasprotno oblastnishko zagotovilo, da bo Pavliha she naprej izhajal in da se nobenemu chlanu Pavlihovega kolektiva ne bo zamajal stolchek, nam dá misliti, da nam tovarish Shlamberger zagotovo ne pishe kot bralec Pavlihe, glasila pametnih Slovencev.

Ne bi se spushchali v Shlambergerjeva zasebna podtikanja, da skushamo lochevati ZK od delavskih mnozhic s pomochjo radiatorjev. Posvetimo se samo dejstvom. Neizpodbitno je, da je bila stavba CK ZKS ogrevana, ko smo drugi zmrzovali, ker smo se ne le v Ljubljani, ampak tudi v drugih mestih, dogovorili, da bomo solidarnostno varchevali z gorivi in zato zakurili shele 15. oktobra. V CK jim za to ni bilo mar in so pokurili za ogrevanje stavbe odpadke, staro embalazho, pa tudi chez dve toni premoga (to je v pismu tovarisha Sh. zamolchano ali pa je res slabo obveshchen). Menimo, da je bilo v sedanjem polozhaju takshno ravnanje nepolitichno. Kdo je za to odgovoren ali ne, o tem se bodo pomenili zhe sami v CK. Mi smo povedali samo zelo konkretno naslovljeno svoje mnenje, seveda v mochno shpichasti in karikirani satiri, saj smo satirichno-humoristichni list.

Menimo she naprej, da smo zelo odprta druzhba, v kateri se lahko pogovarjamo – v Delu naj bi bilo to resno, v Pavlihi bolj zashiljeno – o vsem, tudi o tem, ali so imeli v CK ZKS prav, da so zakurili predchasno. Za to odprtost se bomo she naprej borili, kajti trdno smo preprichani, da nas lahko vodi k napredku le demokratichen boj, ne pa zasebnishke grozhnje o zamenjavi urednikov.«

Novi sodelavci

Hkrati s tem odgovorom smo zacheli na tretji strani rubriko Pretipkali smo za vas. Izmislil si jo je in pisal bivshi urednik Teleksa Jure Apih, za katerega sem ves chas mislil, da je prostovoljno odstopil, shele leta pozneje mi je povedal, da so ga odzhagali.

Zmenila sva se, da bo v rubriki Pretipkali smo za vas oponashal stil posameznih novinarjev in druzhbenopolitichnih delavcev, vendar tako, da bo parodichno osmeshil njihovo pisanje. Zhe prvich si je izposodil prav Shlambergerja in ga podpisal V. BLATNOGORSKI, kar je neposreden prevod Shlambergerja. Zhal je tiskarski shkrat to spremenil v PLATNOGORSKI.

V tej prvi parodiji je Apih z znachilnim Shlambergerjevim rdechim zharom zagovarjal slabo preskrbo s takshnimi argumenti, kot je na primer tale:

»Pomisleki tistih, ki pravijo, da si bo delavec z vsem zagotovljenim dohodkom lahko kupil le 12 kilogramov pljuchne pechenke in da smo s tem bistveno prizadeli njegov zhivljenjski standard, so tudi tokrat neutemeljeni. Delavec z zagotovljenim osebnim dohodkom si pljuchne pechenke sploh ne bo kupil, tako mu bo ostal vechji delezh nerazporejenih sredstev za njegov osebni standard.«

Hkrati sem si zachel pridobivati nove sodelavce za Pavliho. V tej shtevilki (41.) sem zhe pridobil za pisanje jedkih satir gospodarskega novinarja Dela Igorja Guzelja. Hkrati je zachel novo risarsko rubriko objavljati Branko Sosich, sicer novinar Dela v kulturni rubriki. Naslov ji je dal Mishji cvileki.

Prav s to rubriko sem imel ves chas precej tezhav znotraj urednishtva. Oba karikaturista Pavlihe – Bine Rogelj in Maks Toboljevich – sta bila precej zahtevna, lahko bi rekel skoraj ljubosumna na nova risarska imena v Pavlihi. Maks malo manj, Bine pa je bil zelo zahteven po risarski plati in je zahteval visoko kakovost risbe. Tako poleg njiju in zhe uveljavljenih sodelavcev Marjana Bregarja, Marjana Amaliettija in Andreja Habicha v Pavlihi skoraj ni bilo novih slovenskih karikaturistov.

Nekoch mi je to mimogrede blagohotno omenil Marjan Amalietti, h kateremu sem prishel po neke risbe. Rekel mi je, da sem zelo strpen do mladih risarjev. Razlozhil sem mu, da so tudi stari machki kot on, pa Maks, Bine, Sedej in drugi takoj po vojni, na zachetku svojega sodelovanja risali zelo okorno v primerjavi s sedaj, ko imajo izbrushen stil. Kako naj se mlad chlovek uchi in izboljshuje, che mu ne dash nobene prilozhnosti za objavo? Mislim, da je Pavlihova dolzhnost razvijati slovenski humor tudi v karikaturi, zato vchasih zavestno objavim tudi kakshno slabsho karikaturo, samo da zachetniku ne vzamem poguma. Slabi bodo tako ali tako odnehali sami od sebe.

Amalietti mi je rekel, da sem zelo shirok chlovek in da mu je to vshech.

Prav iz navedenih vzrokov sem zelo dolgo vztrajal pri objavljanju Mishjih cvilekov in pozneje she ene Sosicheve rubrike. Imel sem prav. Sosich si je zlagoma izbrusil stil v pajchevinasto lirichno chrto in postal tudi opremljevalec knjig, medtem ko svoje karikature zdaj uspeshno objavlja v Delu. Enako je bilo pozneje z drugimi karikaturisti: z Borijem Zupanchichem, Sashom Jankovichem, Miranom Kohkom, Markom Kochevarjem, iz portretista Boruta Pecharja pa smo naredili odlichnega politichnega karikaturista.

Bine Rogelj se je medtem omehchal in je zachel mladim risarjem pomagati s strokovnimi nasveti, kako je treba risati karikaturo, kaj je pri karikaturi odvech na risbi, kako dosezhesh s chim manj risbe chim vechji uchinek in podobno. Tu je imel za seboj neprecenljive izkushnje in kdor mu je prisluhnil, se je lahko veliko nauchil.

 

Burger je bil lojalen

Moram povedati, da je bil moj neposredni in edini shef, glavni urednik in direktor Ludvik Burger, do mene ves chas lojalen. Smejal se je in majal z glavo. Ni mu bilo jasno, kaj se politika sploh toliko vznemirja zaradi nedolzhnega chlanka o kurjenju v CK.

Rekel mi je, da bo poizvedel, kdo se skriva za vsem tem in zakaj se je vmeshal Shlamberger, kar je bilo v povojnem novinarstvu zares nekaj neobichajnega. Verjetno se je Burger odpravil na posvet k predsedniku nashega izdajateljskega sveta Dragu Seligerju, ki pa ni vedel nich bolj konkretnega.

»No ja, malo vam bodo oprali glavo,« mi je rekel Burger, »pa boste drugich malo bolj previdni. Vsak se mora obrusiti. To bo vse. Slej ko prej se to zgodi vsakemu uredniku Pavlihe. Kar navadite se.«

In res me je v petek, kmalu po izidu Shlambergerjevega pisma in mojega odgovora nanj, poklicala tajnica sekretarja CK ZKS tovarisha Franca Shetinca. Prijazno me je povabila, da bi se oglasil v ponedeljek v njegovi pisarni. Ob sedmi uri zjutraj. Za shalo sem rekel, da moram pogledati v svoj koledar, ali imam chas, ali nimam morda kake druge obveznosti. Za hip sem pomolchal, potem sem dejal, da sem prost, in da lahko pridem. Tajnica se je vljudno zahvalila in odlozhila slushalko.

Znachilna za tedanje oblastnike je bila ta zagovedna preprichanost vase in v svojo moch. Preprosto narochili so te ob tej in tej uri in moral si pritechi tja. Niso ti rekli, zakaj naj bi prishel, o chem bi se radi pogovorili s teboj. Shetinc tu ni bil nich boljshi, pa naj je she tako hlinil humanizem in prijaznost.

Hkrati se je za tem skrivala perfidna stalinistichna igra. Poklichejo te v petek, da si v dushevnih stiskah vse do ponedeljka. Sprashujesh se, zakaj te klichejo. Dobro, pri meni je bilo jasno: zaradi kurjenja v CK. Kaj mi bodo rekli? Bom ob sluzhbo? Samo ob mesto odgovornega urednika? Me bodo samo ozmerjali in mi grozili za drugich? Kdo? Samo Shetinc? Bo zraven tudi Burger? Seliger? Kurjach Shlamberger? Kakshna vprashanja mi lahko zastavijo? Kako se bom branil? Zakaj naj bi se sploh branil! Kako bom napadal?

Igra zhivcev. Na koncu sem sklenil, da ne bom prav nich skesan. Skushal se bom pametno pogovoriti, che pa ne bo shlo, bom pach branil svoja stalishcha, pa naj bo, kar bo. Pravica je na moji strani. V vsakem primeru bom moralni zmagovalec jaz. Kajti che bom popustil zdaj, bom moral popushchati vsakich. V zhivljenju sem delal zhe toliko stvari, da se bom pretolkel tudi brez stalne sluzhbe. Kajti toliko sem zhe vedel, da so na primer mnogi profesorji na univerzi chez noch izgubili sluzhbo. Tako v Ljubljani kot v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Samo na migljaj politichnih mogotcev.

 

Frizer Shetinc mi pere glavo

V ponedeljek ob sedmih zjutraj sem bil pred stavbo CK ZKS v Tomshichevi 5. To je bilo za moj zhivljenjski ritem vsaj eno uro prezgodaj. Ko sem povedal vratarju, da sem narochen pri tovarishu Shetincu, je takoj pritisnil na gumb in med brnenjem elektrichne kljuchavnice sem komaj odrinil tezhka vrata iz neprebojnega stekla in zhelezja. Tako sem prvich in zadnjich vstopil v CK.

»Mater so zavarovani, kot bi se res bali delavskih mnozhic, ki jih predstavljajo,« sem si mislil.

Sam izviram iz skromne, siromashne druzhine, kajti oche je bil univerzitetni profesor. Pravzaprav asistent. Dolga leta ga niso hoteli napredovati v docenta in profesorja, ker je hodil v cerkev. Potem je bil skoraj do upokojitve docent in shele tik pred upokojitvijo je postal izredni profesor, pa cheprav je imel od vojne sem dva doktorata, stotine chlankov in nekaj knjig. Samo ene drobne knjizhice ni imel: rdeche knjizhice. Drugi, dosti mlajshi od njega, so sedeli zhe v akademiji in bili redni profesorji. Mama ni bila v sluzhbi, bilo nas je pet otrok in z ochetovo berashko placho in honorarji, za katere je delal od zore do mraka, smo se za silo pretolkli iz meseca v mesec. Zato sem do svojega vstopa v CK videl razkoshje le na slikah, v muzejih in cerkvah.

Ni chudno, da sem kar strmel ob razkoshju v CK ZKS. Debeli tepihi, visoki hodniki, shiroko stopnishche, vse v kamnu, lesu in pozlati. Po pisarnah umetnishke slike, ki sem jih poznal samo iz katalogov, elegantno pohishtvo. Vse kaj drugache kot ochetova podstreshna sobica v NUK, kjer je na zachetku gostoval s stolico za etnologijo in se po chasopisih in drugache prepiral z Borisom Ziherlom, ki je zahteval, da se veda imenuje bolj materialistichno: etnografija. Tudi zaradi tega ni mogel napredovati. Ko je konchno njegova stolica dobila prostor v novi stavbi Filozofske fakultete, je imel v ozki, podolgovati sobici skoraj asketsko opremo: gladko serijsko pisalno mizo, omaro, nekaj polic za knjige, ki jih je sicer kopichil tudi po tleh, zmahan pisalni stroj, elektrichno pechico, ki si jo je prinesel od doma.

Tu v CK ZKS je imela Shetincheva tajnica vechjo in razkoshnejsho pisarno kot dekan ochetove fakultete in dvomim, da je imel tako veliko sobo rektor ljubljanske univerze.

V vseh prostorih pa je bil obupen mraz. V plashchu me je zmrazilo. Takoj mi je postalo jasno, da je tudi to vzrok, zakaj me Shetinc ni dal poklicati k sebi v petek, ampak shele v ponedeljek. Chez vikend dva dni niso kurili in stavba se je ohladila.

Tovarish Shetinc me je sprejel zelo prijazno. Sedel je v pisarni, ki je bila tako velika kot vsi tedanji prostori urednishtva Pavlihe skupaj. Imel je velikansko mizo, ki je bila prazna. Na njej bi lahko igral ping pong, to bi bilo nekaj za Shlampija, sem pomislil. Shetinc me je povabil, naj sedem. Ne spominjam se vech, ali je bil blazinjak ali samo oblazinjen stilni stol. Vsekakor nekaj lepega, na chemer sem se pochutil neudobno. Bil sem vajen trdih stolov. Pomislil sem, da che bi imel tako veliko pisarno, bi si omislil poni kolo, da bi hitreje prishel od vrat do pisalne mize. Tako kot se mornarji po velikih tovornih ladjah vozijo s kolesi z enega konca na drugega, bi krizharil na poniju od vrat do mize, od mize do okna in nazaj k mizi. Tajnici pa bi preskrbel kotalke. V mislih sem zhe sestavljal oglas za v Pavliho: Gospod Shetinc ishche sposobno tajnico. Poleg tipkanja njegovih povesti mora obvladati tudi kotalkanje.

»No, tovarish Novak, se vam zdi toplo pri nas?« me je prijazno vprashal Shetinc.

Priznal sem, da ne, da imajo prav mraz.

Rekel mi je, da mi chestita za osebni pogum. Da ni majhna stvar napasti CK. Delno je mogoche priznati celo, da je shlo za upravicheno kritiko. To mi je zhe treba priznati. Ampak nachin, ta ni bil pravi, celo skrajno neprimeren je bil. Namrech, in tu je Shetinc nehal biti prijazen, imenovati partijo stranko je neprimerno. Tega si ne bi smel dovoliti. Poglejte, od vas pa tega res nisem prichakoval, tovarish Novak. Strinjali so se s tem, da postanem jaz odgovorni urednik Pavlihe. Odgovorni urednik pa pomeni tudi odgovornost, ne neodgovornost, tovarish Novak. To menda zhe veste. Res ste skushali zadevo omiliti, morda ste imeli slabo vest ali pa ste hoteli prikriti, omiliti resnico, ko ste zapisali, da gre za avantgardno stranko. Toda tega si ne bi smeli dovoliti.

Rekel sem mu, da je partija zame tujka, ki slovensko pomeni samo stranko in nich drugega. Ne vidim posebne razlike v tem, che rechem partija ali pa stranka.

Dobil sem odgovor, da bi kot komunist zhe moral vedeti in razlikovati. In to tudi dobro vem. Izraz stranka so kompromitirale predvojne ozke stranke, partija pa je privzela to ime, da bi potegnila jasno chrto lochnico...

Bil sem precej razgledan v predvojni in stari avstro-ogrski zgodovini. Nash oche je poskrbel, da se za nas slovenska kultura in zgodovina nikdar ni zachela shele z letom 1941. Vedel sem o strankarstvu precej vech kot povprechen Slovenec. Zhe davno mi je bilo jasno, da enostrankarski sistem ni dober.

Kardeljeve smeri razvoja so tedaj vzbujale upanje, da bomo prek politichnega pluralizma interesov prishli pochasi v brezstrankarsko druzhbo.

Sposhtljivo sem dejal Shetincu:

»Ampak Kardelj sam v Smereh razvoja trdi, da she nismo presegli enostrankarskega sistema...«

Shetinca je kar vzdignilo:

Kardelja mi pa ne boste navajali, ga predobro poznam. Na dolgo in shiroko mi je zachel razlagati in navajati. Iz njega so se usule besede kot dezh. Resnichno dobro je poznal Kardelja, to priznam.

Oche me je vzgojil v sposhtovanju avtoritete. In Shetinc je tedaj she bil zame neka avtoriteta. Zato sem molchal in razmishljal, kaj ga je tako razjezilo. Mogoche je pa pomislil, da sem ga hotel izigrati s Kardeljem? Da sem pomislil, kako se bo ustrashil pred Kardeljevo avtoriteto? Ne vem. Vem samo to, da se Shetinc ni znal pogovarjati z menoj. Ni znal prisluhniti ne debatirati. Bil je uchitelj, pridigar. Zato sem umolknil in se zakrknil vase. Molchal sem. Shetinc mi ni bil vech vshech.

Morda, mi je rekel, res nismo na katerem podrochju she presegli enostrankarskega sistema. To je Kardelj res napisal. Ampak to posploshevati, tovarish Novak!

Govoril je in govoril. Potrpezhljivo sem chakal, kdaj bo te komedije konec in mi bo povedal, kaj hoche od mene. Cheprav se mi je zdelo smeshno, da se partijski sekretar CK ZKS sploh ukvarja z nekim urednichkom shaljivega lista, ki nima nobenega druzhbenega vpliva. Kaj res nimajo v partiji nobenega pametnejshega dela? Ali pa jih je strah? Tito je umrl in zdaj v boju za oblast zanemarjajo vse okoli sebe. Drzhava propada, gospodarstvo propada, njih je pa strah delavskih mnozhic. Samo zaradi omembe delavskih mnozhic so se tako ustrashili?

Shetinc je nadaljeval.

Ne smete misliti, da je tovarish Shlamberger karkoli v tistem pismu, ki ste ga objavili, napisal v imenu CK. Vendar vam tudi ne bo padla krona z glave, che boste poshteno priznali, da ima Shlamberger prav. Zato mislim, da bi bilo pravilno, che bi javno napisali, da partija le ni stranka. Ali pa res mislite, da vam bo krona padla z glave, kaj, tovarish Novak? Pa zachnite pisati she o tem, da kupujemo funkcionarji v posebnih trgovinah. Boste she bolj lochili partijo od delavcev. Dajte, no.

(Pozneje sem izvedel, da je to celo res. Mladinska funkcionarka, ki je prishla v Ljubljano, je takoj dobila garsonjero, po opremo so jo z narochilnico protokola poslali v skladishcha izvrshnega sveta, kjer si je izbrala kompletno pohishtvo. Ker ji hladilnik ni delal, je takoj v zamenjavo dobila drugega, ki ga je vrnila maloprej neka druga visoka funkcionarka, kateri ni bil vshech! Mnogim je protokol placheval najemnino, avtomobil, shoferja in she kaj. Korupcija je bila v resnici strahovita. Ali Shetinc tega ni vedel ali pa se mu je zdel takshen privilegij normalen, tega ne vem.)

Rekel sem mu, da je Shlamberger pisal natanko tako, kot da pishe po narochilu CK ZKS. Poleg tega ga poznam iz Dela, kjer vedno govori na sejah in tudi drugache: kot mi je vcheraj narochil Franchek, kot sem predlagal Mitji... Ribichichu namrech. On nastopa v Delu kot posebni pooblashchenec CK ZKS, katerega delo tudi spremlja. Ali lazhe ali ne, me pa nich ne briga. To je dejstvo.

Shetinc je zardeval, ko sem citiral: ...kot mi je vcheraj narochil Franchek... Besno je odmahnil z roko in rekel:

»Pustiva to! Pustite Shlambergerja, saj ga dobro poznate, kakshen je!«

»Ravno zato, ker ga poznam, kakshen je, ker vem, da se samo dela komunista, si ne bom pustil od njega soliti pameti,« sem rekel.

Shetinc se je zachel umikati. Vidim, da hochete imeti svoj prav, mi je rekel. Jaz sem vam skushal razlozhiti, kaj ste naredili napachno ne glede na Shlambergerja. S stalishcha partije. Povedal sem vam, kaj partija prichakuje od vas. Vi pa ravnajte po svoji vesti. Posledice bodo seveda vashe. Drugega vam ne morem rechi.

Pokimal sem in lahko sem se poslovil. Shetinc je bil videti razocharan, kajti mislim, da mu je bilo jasno, da ni opravil nichesar in da je bil pogovor neploden.

 

 

Shlampi pa she kar pishe

Ravnal sem po svoji vesti. V naslednji shtevilki Pavlihe sem objavil novo Shlambergerjevo pismo. Spet mi je pisal. Nekam spravljivo. Mislim, da je vmes Shetinc tudi njemu opral glavo in zahteval, da zadevo chastno sklene.

Pismo se je glasilo:

»Prosim, da v tej shtevilki objavite v rubriki "Nekateri menijo drugache" naslednji prispevek:

Odgovorni urednik Pavlihe je v zadnji shtevilki prekrshil vse norme, ki veljajo v medchloveshkih odnosih in celo, da bi bil blizhe svojemu cilju, zavestno prikrojil moje zasebno pismo. To se namrech ni zachelo "Prosim, da objavite v tej shtevilki..." ampak:

"Bogdan, prosim, da objavite..."

Zakaj sem napisal prvi stavek, bo sicer bralcem Pavlihe kmalu jasno: gre za chasnikarja, katerega razvoj spremljam skoraj zhe deset let, nekajkrat tudi kot neposredno nadrejeni, she zlasti pa kot predlagatelj za druzhbeno priznanje, ki ga je Bogdan Novak dobil (nagrado Tomshichevega sklada) za odlichno delo dopisnika v Sarajevu.

Odgovornemu uredniku Pavlihe, zhal, tudi ni jasno, da komunistom ne more biti vseeno, kaj dela njihovo vodstvo, najsi neposredno spremljajo njegovo delo ali ne. Tudi kolegom v Pavlihi naj bi prodrlo v zavest, da je chasnikar druzhbenopolitichni delavec, ki mu ni vseeno niti, kaj pishe Pavliha.«

To Shlambergerjevo pismo je s konchnim podlim namigom, naj bi se obrnili zoper mene kolegi v Pavlihi, dokonchno utrdilo urednishtvo, da me je podprlo.

Prihajala so pisma tudi od zunaj. Bralci in sodelavci so protestirali zoper ravnanje CK in Shlambergerja in podprli Pavliho. Niti eden mi ni pisal zoper moj chlanek. Nekdanji urednik partizanskega Pavlihe Marcel Kronegger mi je v pismu zhelel »mnogo uspeha in kar najmanj "shlambergerjev" (polen) pri urejanju«...

Dushan Mevlja – Mejdush je chestital »urednishtvu za kvalitetno 42. shtevilko, obenem tudi za pogum spopasti se s tako visokim forumom, kot je CK, kadar le–ta nima prav.«

Djuro Shmicberger je poslal za objavo protestno pismo in pripisal, da se mu prav "gravzha" to Shlambergerjevo poganjanje.

Franjo Hovnik s Ptuja je zavrachal Shlambergerja, podprl pa je nash odgovor na njegovo pismo.

Pisem nisem objavljal, ker nisem zhelel zhe na zachetku svojega urednishtva nadaljevati neplodne polemike. Obe strani sva si povedali, kar sva si mislili, in zadeva je bila zame sklenjena. Vsaj tako sem si mislil.

 

Partijska trojka

Kako zelo sem se zmotil! Shetinc je udaril okoli vogala. Napovedali so se nam tovarishi iz obchinskega komiteja ZK Center. Prishli so trije. Neki smrkavec, ki je besno zhvechil chik gumi in bi najraje zhe pri vratih dosegel, da bi me vrgli iz partije in iz sluzhbe hkrati. Bil je zraven neki molchechnezh, mislim, da partijski sekretar, ki ga nisem poznal.

Tretji je bil moj stari znanec, Janez Koroshec, urednik Komunista in delegat CK ZKS v nashem izdajateljskem svetu.

Janez je bil glavni govornik. S svojim blagim glasom je miril tistega divjega prezhvekovalca. Menil je, da se dá stvar reshiti mirno in brez drastichnih ukrepov. Da sem storil napako, ker sem sicer upravicheno napadel predchasno kurjenje v CK, vendar na neprimeren nachin in z neustreznimi izrazi, kot je ta, da je partija stranka. She vech – izkoristil sem zaupanje tovarisha Zajca, ki mi je na shtiri ochi povedal she za dve toni premoga, jaz pa sem vse to takoj uporabil zoper Shlambergerja. Ampak to je konchno Zajcheva stvar, ostanimo pri zadevi.

Bine Rogelj je Koroshca vprashal, ali je prishel za Shlambergerjevega odvetnika. Da take nesramnosti she ni dozhivel. Kdo pa je Shlamberger, da bo tu grozil celemu urednishtvu?

Janez Koroshec se je zachel sprenevedati. Takshne kontre ni prichakoval. Rekel je, da ga nihche ne poshilja. Da so prishli oni trije sami od sebe, da bi zadevo konchno uredili. Janez kot chlan nashega izdajateljskega sveta, da bi nam pomagal. Sploh bi pa morali zadevo urediti mi sami, v osnovni organizaciji ZK v Pavlihi, katere chlan sem bil.

Moram povedati, da takrat zhe nisem bil vech tako zelo preprichan komunist. V letu dni v desku, ko sem videl politiko poblizhe in v teh tednih v Pavlihi sem izgubil vero v to, da se dá svet kaj spremeniti na boljshe. Zato sem zdaj jasno videl ukano partijskih hlapchkov iz obchinskega komiteja. Oni so prishli v imenu CK povedat, da me je treba kaznovati, toda tega ne bo storil CK, tudi obchinski komite si s tem ne bo mazal rok, ker je stvar premalo resna in utegne imeti negativen odmev med ljudmi. Che bi me osnovna organizacija ZK Pavlihe sama izkljuchila, bi se zadeva zlahka nadaljevala po preizkushenem receptu: kdor ni v ZK, ne more biti vech odgovorni urednik.

Koroshec je videl zadrego mojih kolegov, ki pa je bila kratkotrajna. Prav vsi brez razlike so me podprli. Menili so, da je bila kritika chisto upravichena in zasluzhi vso podporo. Mogoche je bil res spodrsljaj, da sem partijo imenoval stranka, a to je shaljiv tekst, kjer ni mogoche besed tehtati z lekarnishko vago. Bomo o tem razpravljali. Shlampi pa je dobil, kar je iskal.

Koroshec se je zapletel v prijateljski klepet. Da tudi on stanuje v Murglah. Vsak dan se vozi z avtobusom v sluzhbo. Ko pa stoji na avtobusni postaji, se kar obrne proch, kadar zagleda chrni mercedes, s katerim se mnogi funkcionarji iz Murgel vozijo v sluzhbo, pa ga vabijo, naj prisede. Pa ne mara, sram ga je pred ljudmi.

Potem so vsi trije odshli, chesh da nochejo vplivati na nasho razpravo in odlochitev. Osnovna organizacija je na kratko ugotovila, da o tem ni vech kaj razpravljati in se je razshla. Menda se ne bo zdaj partija meshala v pisanje.

She istega dne je nashega sekretarja osnovne organizacije ZK v Pavlihi Egona Kasheta poklical sekretar obchinskega komiteja ZK Center. Vprashal ga je, kaj smo sklenili. Kashe mi je povedal, da je bil kar razocharan, ko je izvedel, da me niso kaznovali. Rekel je, da je prichakoval vsaj opomin. Kashe se je nemochno izgovarjal, chesh da je tako sklenila baza in da proti temu ne more nich.

 

Predjamski grad

Na obchinskem komiteju, v CK in drugod, kjer jih je nashe pisanje motilo, si niso imeli chasa niti oddahniti. V shtevilki 43 (8. 11. 1980) sem v svoji rubriki porochal o najdbi neznanega Valvasorjevega rokopisa, ki opisuje gradnjo Postojnske jame iz samoprispevka. Zviti Erazem Predjamski si je hkrati z jamo dal zgraditi za 2 milijona srebrnikov she novi Predjamski grad, ki je imel bakreno streho, marmorne stopnice, beneshke lestence, perzijske preproge in podobno razkoshje. Namig na gradnjo Machkove razkoshne vile, ki je nastajala hkrati s Cankarjevim domom, je bila ochitna. Satirica je vzbudila veliko pozornost. Po Sloveniji je zavrshalo. Ljudje so fotokopirali chlanek in si ga kazali: konchno je nekdo povedal resnico. Dobri stari Pavliha!

Jure Apih je v naslednji shtevilki v svoji rubriki Pretipkali smo za vas pod psevdonimom M. ROKOVNIK navidezno srdito napadel moje pisanje o Predjamskem gradu, chesh da gre za obrekovanje in blatenje tovarisha Erazma Predjamskega. Toda pri tem je v svojem prispevku she temeljiteje in globlje razkril ozadje zidave Machkove vile. Povedal je, da so staro Machkovo vilo podrli pod pretvezo, da bo tam parkirna ploshchad za obiskovalce Cankarjevega doma. Zato so Machku na stroshke sklada za izgradnjo CD zgradili novo vilo, v kateri so tri stanovanjske enote, torej je poskrbljeno tudi za njegove potomce in cena nekaj milijard ni previsoka. Poleg tega, da she ni chisto jasno, ali so vilo gradili samo iz sredstev sklada za gradnjo CD ali she iz kakih drugih virov.

Tokrat neposredne reakcije politike ni bilo, le v dnevnem tisku so objavili novico, da gradnje nekega dvorca v Ljubljani niso plachali iz sredstev za gradnjo CD, temvech so jih poravnali iz posebnega rachuna pri izvrshnem svetu SR Slovenije. Seveda niso povedali, ali pred objavo nashega chlanka ali po njej. Okoli vogala pa sem slishal, da bom zhe she dobil svoje tudi za to pobalinshchino.

Pavliha je pridobival na ugledu. O napakah in krivcih smo pisali naravnost, najvechkrat zhe kar z imeni in priimki, kar je bilo za tedanje razmere nekaj nezaslishanega. Ali pa tako kot v Machkovem primeru, da se je jasno vedelo, za kaj gre. Nismo se ustrashili nobenega posameznika ne foruma.

Zacheli smo gojiti politichno karikaturo, ki je v Sloveniji, pa tudi shirshe v Jugoslaviji skorajda ni bilo. V drugih republikah je vladal she hujshi politichni teror kot v Sloveniji. Tu smo pionirsko zaorali s pomochjo Boruta Pecharja.

Najprej smo uvedli rubriko Rekli so bobu bob in v njej objavili kakshen duhovit ali pa trapast, kakor kdaj, citat katerega od slovenskih politikov, zraven pa njegovo karikaturo. Tiste dni se je na primer Mitja Ribichich na seji CK vprashal, kako bi nash gospodarski voz izvlekli iz investicijskega blata. Pechar ga je rochno narisal, kako stoji do kolen v blatu z zavihanimi rokavi in poskusha iz blata izvlechi stabilizacijski voz, nalozhen do vrha s hudimi bremeni.

Pechar je bil dotlej risal vechinoma kulturnike, s tem pa je posegel na novo podrochje, v politiko, iz chesar so se pozneje razvile njegove znamenite velike politichne karikature. A o tem drugich.

Zaradi Apihove odlichne rubrike Pretipkali smo za vas sem imel nove tezhave. Pod naslovom Geniji in genijalci se je ponorcheval iz nekega medlo napisanega chlanka Cirila Brajerja, novinarja Delavske enotnosti. Chiro Brajer sploh ni bil slab novinar, ampak tokrat je zamochil. Apih je v parodiji pod psevdonimom C. FRAJER predelal Brajerjev chlanek tako, da je udarila na dan resnica, kako sindikat pri nas ne dela drugega, kot chveka in skrbi za ozimnico, zadnje chase pa she za svinjske polovice in pralne prashke.

Poklicala me je odgovorna urednica Delavske enotnosti Majda Zhlender, s katero sva se dobro poznala she iz Dnevnika, kjer sva bila skupaj v sluzhbi. Pozneje je tragichno preminila v Ajacciu. Sprashevala me je, zakaj sem objavil Brajerjev chlanek. Povedal sem ji, da to ni Brajerjev chlanek, ampak se nekdo drug norchuje iz Brajerjevega pisanja, zato psevdonim Frajer. Malo za shalo, malo zares sva se shla besedni ping pong po telefonu. Karala me je, zakaj objavljam tako grde chlanke o sindikatu. Rekel sem ji, da je chista resnica, kako sindikat za delavce ne naredi chisto nichesar drugega, kot da jim preskrbi ozimnico, zadnji chas pa she prashek. (Tedaj je bilo veliko pomanjkanje pralnih sredstev.)

Iz pogovora sem razbral, da je potolazhena, ker Brajer ni sodelavec Pavlihe. Ker to bi bilo nekaj groznega za njen ugled. Sodelovanje s Pavliho je postalo politichno nevarno in nezazheleno. Njo je seveda shef mestne partije Marjan Orozhen zaradi tega ozmerjal, zdaj pa mu bo lahko zagotovila, da so njeni sodelavci chisti in si ne mazhejo rok s Pavliho.

Mimogrede mi je rekla she, naj bolj pazim, kaj objavljam, ker je ona tudi sekretarka za informiranje pri mestni partiji. Da ji marsikdo pogodrnja zaradi mene. Rekel sem, da bom pazil in bom pisal samo resnico, tako da mi ne bodo mogli nich.

 

Orozhnova perverzija

Ko smo zhe pri Orozhnu, naj povem she anekdoto o njem. Prej je bil shef policije, zdaj shef mestne partije, takoj nato predsednik slovenskih sindikatov in pozneje she zveznih. To je spodbudilo Fritza, da je napisal epigram:

Slovenski fenomen
To je Marjana Orozhna otozhna
slovenska perverzija:
biti med udbo in sindikati, udbi podlozhna
personalna unija.

Epigrama mu jasno ni hotel objaviti zhiv krst. Zhal ga ni bil prinesel k meni, saj bi mu ga z veseljem natisnil.

Pach pa se je Ervin Fritz oglasil v urednishtvu Pavlihe 3. decembra 1985. Mislim, da zaradi Pecharjeve risbe. Ob tej prilozhnosti ga je tedanji odgovorni urednik Bine Rogelj zaprosil za sodelovanje. Fritz se je izgovarjal, chesh da nima chasa. Ker smo ga vsi prosili, naj le kaj prinese za v Pavliho, se je poredno nasmehnil in sedel za mizo.

»Vam bom pa napisal en epigram za zachetek,« je rekel. »Zhe davno sem ga napisal, pa ga doslej nisem mogel objaviti. Mogoche ga boste pa vi.«

Po spominu je napisal epigram o Orozhnovi perverziji in ga smeje se izrochil Roglju. Bine ga je prebral in se kislo zahvalil. Fritz je odshel, epigram pa je oblezhal na Binetovi mizi. Seveda ga ni objavil.

Meni je bil vshech in sem si ga po Binetovem odhodu v pokoj prilastil. Izvirni rokopis sem uvrstil v svojo zbirko rokopisov. She prej pa sem ga, ko je bil v. d. odgovorni urednik Bogo Sajovic, objavil v Pavlihi. Seveda je imela politika 1989 druge skrbi, kot da bi se vznemirjala zaradi tega epigrama, ki pa je bil she vedno zhivo aktualen, saj je bil Orozhen takrat v zveznih sindikatih, kjer se je ob stavki rudarjev v Starem trgu kaj klavrno obnashal.

Pa obdelajmo Orozhna do konca, che smo ga zhe vzeli na piko. Tiste vroche dni leta 1981, ko je Pavliha zhe kdaj pa kdaj zamahnil na levo in na desno, pa tudi navzgor, sem bil na kavici s sodelavcem Nestlom Aljanchichem. Rekel mi je, da je srechal Orozhna in da se je ta zanimal, ali ve, kdo stoji za mano, da se upam biti tako nesramen.

»Vesh kaj mu odgovori, Nestl,« sem mu rekel. »Reci mu, naj me poskusha odzhagati, pa mu bo takoj jasno, kdo je za mano.«

Politiki so res tako vzgojeni, da mislijo: che se kdo upa, ima gotovo dobro zavarovan hrbet, nekdo je za njim. Nekdo ga shchiti. Ta logika mi je dolgo koristila, kajti zaradi nje se me lep chas niso upali lotiti naravnost in po hitrem postopku. Najprej so morali zanesljivo ugotoviti, da za menoj ni nikogar.

Sicer pa so se politiki schasoma nekako privadili, da se kdaj pa kdaj znajdejo na Pavlihovem reshetu. Kadar je shlo za nekoga konkretno, je stisnil zobe in molchal, ali pa skushal vrniti udarec okoli vogala. Ko pa je zagledal koga drugega v Pavlihi, se je privoshchljivo rezhal. Kaj se hoche, vsi smo krvavi pod kozho.

 

Novi sodelavci

Prihajali so novi sodelavci, spodbujeni s Pavlihovim pisanjem. Arhitekt Lehrman, avtor slovitih potapljajochih se Argonavtov v Novi Gorici, sicer pa razgledan humanist in mislec, je zachel objavljati Dnevnik prihodnosti. To je bila precej odshtekana stvar, primerna za mladino, recimo za shtudente. Cheprav so mnogi bralci, pa tudi chlani urednishtva zachudeno majali z glavo nad to "traparijo", sem vztrajal. Pretezhni bralci Pavlihe so bili upokojenci. Kakor so umirali, toliko manj bralcev smo imeli. Skushal sem razshiriti krog bralcev med mladimi in med usluzhbenci srednjih let.

Tako smo ob zaplembi Tribune objavili geslo:

Shtudentje, zdaj ko so vam zaplenili Tribuno, berite Pavliho!

S Pavliho je spet zachel sodelovati Zharko Petan, najboljshi slovenski satirik. Imel je rubriko Vsak teden eden in vsakich je v njej objavil po en aforizem. Na primer za zachetek tega:

Zgodovinski paradoksfevdalec s partijsko knjizhico.

Vrachali so se she drugi sodelavci, ki so iz tega ali onega vzroka nekoch nehali sodelovati: Jolka Milich – Trnjolchica, Miroslav Slana – Miros, Milovan Dimitrich, Albert Papler, Andrej Novak, Dushan Mevlja – Mejdush, Majda Bauer, Slavko Pregl, Drago Senica... Bogi Pogachnik je iz shtevilke v shtevilko objavljal shaljivo nadaljevanko. Vog vas gleda je bila shaljiva znanstvenofantastichna nadaljevanka Mihe Remca.

Potem je bila tu she cela truma starih, zvestih sodelavcev: Albin Buttolo – Retar, Borivoj Repe, Evgen Jurich, Ivan Sivec, Ivan Cimerman, Franc Lorber, Tone Kambich, Jozhe Olaj, Marcel Kronegger – Tine Trn, Viktor Plemelj, Sonja Budna...

Tako smo po zachetnih peripetijah mirno pripluli v novo leto 1981. Ob tem, ko sem bil zhe tri mesece odgovorni urednik Pavlihe, me je Delo she vedno imelo zapisanega v impresumu kot urednika centralne redakcije. Shele ko smo jih zaradi tega zbodli v Pavlihi, so me izbrisali.

Naj povem she anekdoto. Kmalu zatem, ko sem zachel Petanu objavljati rubriko Vsak teden eden, je prihitel v urednishtvo Igor Torkar. Vchasih je kot Zlatoust veliko sodeloval s Pavliho. Zdaj je nekaj chasa mencal, potem mi je le povedal, da bi tudi rad rubriko. Takshno, kot jo ima Petan. Chisto majceno. Ampak njegova naj bi se imenovala Tri na vsakih sedem dni. Ustregel sem mu in tako je Petan objavljal vsak teden enega, Torkar pa tri aforizme. Konkurenca je zdrava. Ampak zakaj se je Torkarju zdelo, da mora na en Petanov aforizem napisati tri, mi she danes ni jasno. Mogoche je bilo to njegovo skromno priznanje Petanu?

Mimogrede smo spet dregnili v gradnjo Cankarjevega doma, seveda v povezavi z Machkovo vilo. Na naslovki shtevilke 5 (7. 2. 1981) smo objavili Kashetovo fotomontazho. Spredaj je Cankarjev dom v gradnji, ves obdan z zidarskimi odri, nad njim se dviga iz meglice Preshernov spomenik. Preshernu sem v usta polozhil svoje verze (naj mi oprosti, saj so napol njegovi!):

Od nekdaj so hishe ljubljanske slovele,
al' drazhje od Doma bilo ni nobene,
nobene ljudem bilo bolj odtujene.
Ob chasu nje gradnje she ena pozhene:
ko Cankar zhe dolgo vech vina ni pil,
svoj dom je nad glavo nash Ivan dobil.

Seveda sem bil pripravljen prisechi, da smo mislili na Ivana Cankarja, nikakor na Ivana Machka – Matijo.

 

Afera Zagorc

Jure Apih je zakuhal novo afero, tako da dolgchas res ni bilo. V shtevilki 10 (14. 3. 1981) je v svoji rubriki Pretipkali smo za vas objavil briljantno parodijo pod imenom Boris Zagorc: Kako sem postal pisatelj. Tiste chase je namrech Janez Vipotnik v Delu, pozneje pa v Nedeljcu, kdaj pa kdaj objavil kakshno od svojih razvlechenih in precej dolgochasnih humoresk pod psevdonimom Boris Zagorc. Jure Apih je izvedel, da je to Vipotnik, pa tudi, kako je prishlo do objave tega dolgochasja. Prav to slednje pa je bilo obsojanja vredno in Jure je zvesto opisal dogajanje v urednishtvu Dela.

Boris Zagorc je poslal humoresko v Delo. Urednik sobotne priloge, che se ne motim, je bil to she pokojni polkovnik Vrechar, jo je prebral in spravil v kosh za neobjavljive stvari. Uredniki skoraj nikoli ne vrzhemo takoj proch neobjavljivega gradiva. In to je reshilo kozho tudi Delovemu uredniku.

Zagorc ga je kmalu poklical, se predstavil s psevdonimom in vprashal, kdaj bodo objavili njegovo imenitno humoresko. Dobil je kratek odgovor, da nikoli. Zagorc je bil osupel in je zadevo izrochil svoji tajnici. Ta je poklicala Delo.

»Tu tajnica tovarisha predsednika. Lahko dobim tovarisha glavnega urednika? Dober dan, tovarish predsednik bi rad vedel, kdaj nameravate objaviti prispevek Borisa Zagorca... Zakaj ga zanima ta pisun? Kaj niste vedeli, da je to psevdonim tovarisha predsednika?... Kako?... Res ne?... Kaj naj mu povem?... V prvi naslednji shtevilki?... V redu, v redu, brez skrbi, bom povedala. Hvala lepa.«

Prihodnjo soboto je izshla humoreska v okvirju, skoraj chez celo stran Dela, opremljena z ilustracijo. Potem skoraj vsak teden nova.

Bili smo she celo tako nesramni, da smo v okvirchku poleg Apihove parodije napisali proshnjo Borisu Zagorcu, naj nam poshlje svoj zhiro rachun, da mu bomo lahko nakazali primeren honorar. Che bi ga res poslal, bi mu nakazal en dinar.

Oddal sem rokopise za naslednjo shtevilko in odshel na orozhne vaje. Domovina kliche, kaj se hoche: orozhne vaje ali pa arest. Dosti izbire nisem imel. Ko sem se, nich hudega slutech, vrnil, sem izvedel, da je moral glavni urednik Burger na mestni partijski komite, kjer so ga zaradi satire temeljito ozmerjali. Zlasti Marjan Orozhen osebno.

Na svoji delovni mizi sem nashel Burgerjevo pismo. V njem mi je sporochal, da je bil zaradi Zagorca klican na mestni partijski komite, kjer je bilo precej hudo, ampak potem so se domenili, da bo Burger pach vechkrat vzel v roke rdech svinchnik in pazil, kaj sme v tiskarno in kaj ne.

Burger mi je napisal to sporochilo, ker se je slabo pochutil po pranju glave in je verjetno predvideval, da ga v ponedeljek ne bo v sluzhbo. V petek zvecher je omedlel, odpeljali so ga v bolnishnico in takoj operirali. Morda mu je prav razburjenje tega dne pomagalo, da je bolezen pokazala zobe in so jo pravochasno odkrili. Ko pishem te vrstice, she prav zhivahno tlachi travo okoli svojega vikenda v Ratechah, cheprav je od tega dogodka minilo zhe deset let.

Burgerju je treba priznati, da ves chas, kar ga je prezhivel v Pavlihi, ni niti enkrat vzel v roke rdechega svinchnika. Bil je prevech pameten. Vedel je, da je tik pred upokojitvijo in da mu politiki lahko samo she pljunejo pod okno. Poleg tega je Pavlihi zachela rasti naklada, po dolgem chasu se je govorilo o njem. Burger je bil po srcu chasnikar in je to znal ceniti, zato mi je she naprej pustil povsem proste roke.

Seveda je bil Orozhen na branje kozjih molitvic v komite zahteval tudi mene, a kot sem zhe rekel, sem bil v vojashki suknji za teden dni. Zato so se na komiteju dogovorili, da me bo poklical k sebi Milan Meden, ki je bil chlan mestnega komiteja, CK in kaj jaz vem, chesa she, hkrati pa zhe glavni urednik Dnevnika. Dejal je, vsaj tako mi je sam pripovedoval, da me pozna in da bova zato zadevo poskushala urediti prijateljsko.

Nekoch sva v Dnevniku z Medenom sedela za sosednjo mizo. Ko so na SZDL odzhagali Vipotnika in vso njegovo garnituro, sta na Dnevnik prishla podpredsednik SZDL Bozho Kovach in shef Vipotnikovega kabineta Milan Meden. Bozho je zamenjal glavnega urednika Slavka Beznika. Meden je postal redaktor v desku.

Delala sva za sosednjo mizo in uchil sem ga postavljati vejice. Seveda sem marsikaj slishal. Hvalil se je s tem, da je Olgi in Janezu Vipotniku vech kot lasten sin. Ali pa je govoril: kot mi je vcheraj med vecherjo zaupal Mitja, kar je pomenilo, da je vecherjal pri Ribichichu in se z njim menil o visokih drzhavnih skrivnostih. Imel je droben zvezhchek, v katerega si je zapisoval velike Cankarjeve misli. Rad jih je citiral. Sploh je bil velik citatoman. Njegovi poznejshi komentarji so polni navedkov slavnih mozh, kot da ne bi imel nobene lastne misli. Tisto nekaj malega, kar si sam izmisli, v svojih komentarjih natisne polkrepko. Se pravi, da podchrtuje posamezne besede. O tem bi psihologi in drugi strokovnjaki za dushevnost lahko povedali marsikaj, a pustimo to.

Meden je bil videti zelo naiven, vendar ni bil. Bil je nevarno naiven. Vedeli smo, da je chlan komisije za odnose z verskimi skupnostmi, pozneje ji je menda celo predsedoval. Vedeli smo, da dela za udbo, kolikor se to sploh dá vedeti. In jasno nam je bilo, da fant ni vesla sesal in tinte pil, da bi dolgo ostal redaktor v desku. Res je kmalu nato Bozho Kovach odromal na RTV, Meden pa je prevzel Dnevnik.

Osebno z Medenom nisem imel nobenega spora. Imela sva korektne tovarishke odnose in to je bilo vse.

Tudi tokrat me je lepo sprejel. Prijateljsko mi je govoril, da ga lomim. Ne zameri mi, da smo si privoshchili Vipotnika kot pisca in politika, saj to je dovoljeno. Vendar smo ga mi napadli kot chloveka in ga oblatili. Che mislim tako nadaljevati, je rekel, bo shlo z mano kot z novinarjem takole navzdol, je opisal lok z roko po zraku proti tlom. Govoril mi je, da je bil vesel, ko sem shel v Pavliho, da bo konchno to gnezdo vzel pameten in nash chlovek in razbil malomeshchanshchino, zdaj pa sem jih spet izneveril.

Pod nash si je verjetno mislil, da sva oba v ZK. Odvrnil sem mu, da Zagorca nismo napadli kot chloveka. Osmeshili smo ga kot pisca kvazi humoresk in politika, ki izkorishcha svoj polozhaj. Hote ali nehote zhe s tem, da njegova tajnica sprashuje, kdaj bodo v Delu objavili njegovo pisanje. Zvedel sem tudi, da mu plachujejo kraljevske honorarje v primeri z drugimi. Kar je res, je res. Naj me Vipotnik tozhi, che misli, da je kaj narobe. Tudi na sodishchu lahko dokazhem s prichami in dokazili, da je to res. Saj obstajajo nakazila avtorskih honorarjev.

Meden mi je rekel, da je Vipotnik pod imenom Zagorc nameraval zbrati svoje humoreske v knjigo, zdaj sem mu pa vse pokvaril, ko sem razkrinkal, kdo je to. Sploh pa ve, da nisem jaz avtor. Kdo je?

Nisem mu hotel odgovoriti. Potem je rekel, ali je to Apih. Morda sem zardel, morda sem se zdrznil, ker nisem prichakoval, da ve. Vendar sem zanikal. Meden je razburjeno govoril:

»Saj vemo, da je Apih! Pa je Ribichichu obljubil, da bo dal mir, ko je shel iz Teleksa. Lepo direktorsko sluzhbo je dobil, da ne bi delal tezhav. O, bo zhe she plachal tole svinjarijo.«

Rekel sem mu, da so to njihove politichne kupchije, ki me ne zanimajo. Meden me je she nekaj chasa masiral, potem mi je she enkrat ponovil, naj pazim, kaj objavljam, sicer bodo neusmiljeni z menoj. Moje kariere novinarja bo konec. Zhe zdaj imam prevech chrnih pik.

Potem sem smel oditi. Odgovorni urednik Dnevnika Edo Glavich je she istega dne zachel govoriti naokrog, da sem zashpecal Apiha. Prijatelji so mi to takoj sporochili. To je bila tipichna Medenova udbovska poteza. Da bi me onemogochil, je Glavichu rekel, da sem zashpecal Apiha, ker je vedel, kakshen raznashalec chench je Edo: v nekaj dneh bo izvedela vsa Ljubljana.

Po telefonu sem poklical Apiha in mu povedal, kako je potekal pogovor. Tudi, kaj Glavich chveka naokrog. Apih se ni razburjal. Rekel je, da ni vazhno, che vejo. Tudi che bi jaz povedal, ker nisva nikoli govorila o tem, da bi to morala ostati skrivnost za vsako ceno.

V zvezi s tem she zanimivi anekdoti. Vipotnik je na neki proslavi rekel Viktorju Avblju, predsedniku predsedstva SR Slovenije, vsaj tako so mi pripovedovali ljudje, ki so mu zelo blizu:

»Si videl, kaj pishe Pavliha? Da se drznejo!«

Avbelj ga je menda samo mrzlo pogledal in rekel:

»Pa kaj? Saj je vse res!«

Shel je naprej in pustil Vipotnika z odprtimi usti.

Milosh Mikeln mi je nekoch pozneje, smeje se, privoshchljivo povedal, da je bil takrat v neki druzhbi, kjer je slishal Vipotnika, kako je rekel, da ne bo nich tozhil tega Novaka, ampak bo zadevo uredil po partizansko: s pestjo me bo lepo treshchil po gobcu, pa bo!

She dobro, da me ni sklenil zakopati v kakshno krashko jamo. Ker pa nisem pretepach, se ga rajshi izogibam. Kadar sem na Levstikovi ulici, grem po drugi strani ceste. Menda se ne bom s starchki pretepal.

Zanimivo je, da ima poleg Vipotnika pisateljske ambicije she cela vrsta politikov. Shetinc izdaja povesti in she kar kazhe nekaj talenta: vchasih vech, drugich manj. Meden je izdal dve knjizhici slabih humoresk. Pri eni mu je napisal uvod Shetinc. Zdaj chakam na Shetinchevo knjigo, ki ji bo uvod napisal Meden. Potem pa Vipotnikovo knjigo s Shetinchevim uvodom in Medenovo zbirko z Vipotnikovo spremno besedo. Gliha vkup shtriha.

 

Veritas na pohodu

V 11. shtevilki Pavlihe (21. 3. 1981) smo zacheli s prakso, ki smo jo pozneje she bolj razvili: z objavo cenzuriranih tekstov, oziroma besedil, ki so jih drugi chasopisi zavrnili.

Zacheli smo s Habichevim stripom. Na TV so mu iz stripa za televizijsko krizhanko chrtali nekaj stavkov. Stop, 7 D in Nedeljski so objavili cenzurirano verzijo, Pavliha pa neokrnjeno. S tem smo jih osmeshili, kajti videlo se je, da se televizija boji ne le besede faraon, ki bi utegnila koga spomniti na Tita, temvech tudi besede ljudstvo. Ves tekst bi brez cenzurnih posegov prevech spominjal na nashe razmere.

Z Apihom sva she nekaj chasa nadaljevala rubriko Pretipkali smo za vas. Da ne bi mislili, da smo stisnili rep med noge. In ko jo je Jure nehal pisati, sem jo nadaljeval kar sam.

Zadnji dan aprila 1981 smo izdali posebno izdajo, parodijo na Delo. Stil pisanja v Delu in njihove novinarje smo posneli, kar se je dalo verno na manjshem formatu. Imeli smo vechino Delovih rubrik, vkljuchno z malimi oglasi, TV sporedom, kinom, gledalishchem, pismi bralcev, osmrtnicami itd. Ljudje so kupovali to mini Delo in se rezhali. Prebirali so ga v skupinah. Zlasti mladini je bil vshech.

S tem smo prvich nakazali, kakshnega Pavliha bi radi delali v prihodnje. Iz shtevilke v shtevilko smo dajali vech prostora agenciji Veritas, katere duhovni oche je bil Bogo Sajovic. Dotlej je Veritas objavljal na zadnji strani lista celih deset let! Bistvo Veritasa je pisanje humorja v novinarskem stilu. Vest, ki je smeshna sama po sebi.

Na primer:

»Konec drame na dvokolesu

Ugrabitelj Perez se je predal – Martinezova in kolo neposhkodovana

MADRID, ponedeljek (Veritas) – Po 24 urah negotovosti je policiji uspelo reshiti Dolores Martinez, ki jo je skupaj z njenim kolesom ugrabil 24-letni Jaime Perez. Perez se je predal sam, ko mu po 24 urah vozhnje nikjer niso dovolili, da bi se ustavil.«

Temu se prav gotovo lahko she danes nasmejemo.

Pozneje smo izdali she parodije na Stop, Jano, Nedeljskega in she na Kaj. Kaj je bil usoden, a o tem pozneje. V bistvu smo s takshnim pisanjem naredili popolno zmeshnjavo. Resnichne stvari smo objavljali tako, da so bile videti kot zafrkancija, medtem ko smo zafrkancije objavljali tako, da so nas ljudje klicali in razburjeno sprashevali, ali je to res.

 

V CK spet kurijo!

V 19. shtevilki (16. 5. 1981) smo se she enkrat porogali Shetincu in CK ZKS. V Deluje izshla novichka, zaradi katere sem si obliznil vseh pet prstov:

»Pozhar v kurilnici

LJUBLJANA, 6. maja – Popoldne je v kurilnici zgradbe CK ZKS zachel goreti odpadni material. Pozhar so dezhurni varnostniki takoj pogasili, tako da gasilcem, ki so prishli na kraj pozhara, ni bilo treba posredovati. Materialne shkode ni bilo.«

Pozhar sem videl na lastne ochi, ker sem bil po nakljuchju v blizhini. (Ob tem izjavljam, da nisem piroman in nisem jaz podtaknil pozhara v lastno veselje.) Iz CK se je nenadoma zachel valiti gost chrn dim in kmalu smo slishali gasilce. Ker predsednika CK ne volijo v konklavu niti ne sporochajo njegove izvolitve s chrnim dimom v nasprotju s papezhevo izvolitvijo, ki jo naznanijo z belim dimom, sem upravicheno domneval, da gre za pozhar. Dim je sam od sebe ponehal in zhal ni prishlo do vechjega pozhara. Ljudje smo se razocharano razshli.

Ko sem drugi dan nashel v Delu zgornjo novichko, sem bil seveda navdushen. Dal sem jo fotografsko povechati in jo objavil, zraven pa shkodozheljno pripisal:

»No, medtem, ko smo drugi nehali ogrevati druzhbene prostore zhe pred prvomajskimi prazniki, pravijo zlobni jeziki, da so v CK ochitno "kurili" she po prvem maju, kot je razvidno iz porochila v Delu.«

Bil sem hudo razocharan. Po objavi te notice me Shetinc ni klical k sebi. Celo Shlamberger mi ni napisal pisma. She pishkave razglednice ne!

Ochitno so se tudi politiki navadili, da ima Pavliha daljshi in ostrejshi jezik kot drugi. In tudi sprijaznili so se s tem?

To shtevilko Pavlihe smo si novinarji in drugi v bifeju kina Komune dajali iz roke v roko in se rezhali. Chez nekaj dni je Koprivc na seji urednishkega odbora dejal (Delo je bilo she v Tomshichevi 1 in 3), naj novinarji manj hodijo v Komuno, ker ga iz notranje uprave opozarjajo, da tam ob izidu nove shtevilke Pavlihe prirejam cela slavja, v katerih sodelujejo tudi Delovci.

V Komuni smo res skuhali marsikatero. Tja so mi sodelavci iz Dela prinashali prispevke, v katerih so si dajali dushka in napisali tisto, chesar niso mogli v Delu. Tam si nashel vsakogar, kogar si potreboval, samo che si vzdrzhal dovolj dolgo. Prihajali so kolegi iz drugih urednishtev. Prihajali so fantje iz notranje uprave in nam pripovedovali najnovejshe politichne vice.

»A te ponochi s pendreki iztolchete iz politichnih zapornikov v kleti Slavije?« jih je jezil Sajovic.

Komuna je bila za novinarje tudi borza informacij. Eni policaji v civilu so pazili na nas, na novinarje in sociologe iz blizhnjega inshtituta, pa na usluzhbence Kulturne skupnosti, da so lahko porochali, kaj smo govorili. Drugi so nam prishepnili kakshno zaupno informacijo za interno rabo.

Kako pomembna borza informacij je bila to, pove podatek, da ko se je Delo preselilo iz Tomshicheve v Chrno vdovo, novo stolpnico na Titovi 35, je dnevni promet v bifeju Komuna upadel za 6.000 din dnevno. Imel sem lepo placho okoli 2.000 din. Na mesec je tako nastala financhna luknja za 90 urednishkih plach. Bife je potem she nekaj chasa zhivotaril, dokler ga za dolgo niso zaprli.

 

Radio Tirana

Imeli smo sejo izdajateljskega sveta Pavlihe. Izdajateljski svet je nekakshna cenzorska izmishljotina, ki pa deluje post festum, shele po objavi, cheprav vchasih tudi pred objavo. Uradno je bil to druzhbeni organ nadzora, sestavljen iz chlanov CHP Pavlihe in iz zunanjih chlanov, ki so jih delegirali iz CK, SZDL, sindikatov in she od kod. Predsednik izdajateljskega sveta je bil ves chas mojega urednishkega mandata Drago Seliger. Chlani so bili Bozho Kos, Igor Gruden, Srechko Mlinarich, Slavko Fras, Janez Koroshec, Bine Rogelj, Ludvik Burger in Aleksander Lucu. Mlinarich je kmalu odshel na Jesenice, Fras pa je bil dolgo odsoten kot dopisnik iz Avstrije.

Vechinoma chlani izdajateljskega sveta niso bili sitni. Potrdili so moj urednishki koncept Pavlihe. Rezultati so tu, naklada raste, torej smo na pravi poti. Vendar mi priporochajo, naj se izogibam takshnim stvarem, kot je bil tisti napad na Vipotnika – Zagorca. Shele dosti pozneje so se izkazali za cenzurni organ, she zlasti Seliger.

Drago Seliger nas je na tej seji opozoril she na to, da smo v nekem prispevku o nafti zhalili neuvrshchene (Sajovic), prav tako pa ni lepo, da smo objavili serijo vicev na rachun albanske zaostalosti in revshchine. Morali bi vedeti, da si je Jugoslavija prav tedaj pri Albaniji izposodila sto milijonov dolarjev. Kdo je torej vechji revezh?

Temu smo se na moch rezhali. Shlo je pa za vice pod skupnim naslovom Radio Tirana posebej za Pavliho.

Naj citiram nekaj shal.

»Vprashanje: Zakaj se nashe glavno glasilo imenuje Zeri i Populit (Glas ljudstva), che pa ljudstvo sploh ne sme odpreti ust?

Odgovor: Che bi bili tako prijazni, da bi povedali svoj domachi naslov, vam bo pristojni tovarish prinesel odgovor na dom.«

Ali pa:

»Vprashanje: Slishali smo, da albanske strazhe na meji ne streljajo vech. Ali je to res?

Odgovor: Tochno. Zmanjkalo jim je kamenja.«

Pa she:

»Vprashanje: Zakaj Albanija ne izvazha vech?

Odgovor: Ker je na triciklu pochila guma in ni mogoche blaga pripeljati na mejo.«

In konchno:

»Vprashanje: Zakaj je strmoglavilo albansko letalo?

Odgovor: Ker je zmanjkalo premoga.«

Takshni vici so bili politichno neprimerni, ker smo si denar izposojali pri Albancih. Pavliha od teh sto milijonov dolarjev ni dobil niti centa.

Hkrati sem uvedel nekaj novega. Pavliha je postal tozhnik v imenu obchanov. Obtozhili smo za zachetek Integral, ker ima tuje ime, ki je slovenskemu jeziku neznano. S tem krshi sedmi odstavek 417. chlena zakona o zdruzhenem delu. Namen nashe prijave je bil, da bi Integral dobil lepo slovensko ime, njegova kazen pa bi bila svarilo za druge delovne organizacije s tujimi imeni. Pozvali smo javnega tozhilca, naj ukrepa.

Ker nismo dobili odgovora, smo konec avgusta poklicali javnega tozhilca, pri katerem smo konchno izvedeli, da postopek zoper Integral ni mogoch, saj za krshitev 417. chlena v zakonu niso predvidene sankcije.

Vzeli smo zakon v roke in ga prereshetali. Od 671 chlenov jih je le 89 imelo sankcije. Zato smo svetovali bralcem Pavlihe, naj se pozhvizhgajo na zakon o zdruzhenem delu, saj kar 582 chlenov nima pravne veljave. Vse skupaj je en sam chvek in bav bav.

Prav nam je dalo jezikovno razsodishche, ki je obsodilo izbiro tujega imena Integral za domache prometno podjetje. Priporochilo je, naj ga chim prej spremenijo. Seveda je to svetovalo gluhim. Psi lajajo, karavana se pa vozi z Integralom naprej.

 

Obisk tajne policije

Blizhalo se je poletje. Izbruhnilo je Kosovo. Takoj smo objavili nekaj vicev na tamkajshnje razmere. Na primer tega:

Na Golem otoku bodo priredili mednarodno vaterpolo tekmo. Nashi bodo imeli bele kapice.

Pa she:

Zakaj so postali nashi milichniki tako debeli?

Zato, ker stalno hodijo po slashchicharnah.

Nihche se ni razburil zaradi teh vicev. Danes, ko smo navajeni vsega hudega in she hujshega, niso ti vici nich posebnega. Ampak takrat, sredi leta 1981, so bile razmere drugachne. Tokrat Seliger ni protestiral. Ochitno nam Kosovarji niso posodili nich dolarjev.

Pach pa so prishle nove tezhave od zunaj. Izdali smo posebno shtevilko (25. 7. 1981), ki smo jo imenovali Pank Pavliha. Bila je v celoti posvechena panku, pankerstvu in pankerski utrganosti nasploh. Bolj smo nashli kaj odshtekanega, bolj smo bili zadovoljni. To je bilo spet nekaj za mlade.

Nekje vmes, chisto na koncu odshtekanih malih oglasov, ki jih je vechinoma napisal Sajovchev sin, je bil tudi tale oglas:

»NUJNO potrebujem 50 milijard zahodnonemshkih mark posojila. Vrnem z obljubami ali pa tudi ne. Veselin Djuranovich, predsednik ZIS, Beograd.«

Petdeset milijard mark je bila vsota, kolikor je znashal tedaj nash zunanji dolg, ki ga je Djuranovich she naglo povecheval.

Tako visoko z zafrkavanjem v tistih chasih ni segel she noben list v Jugoslaviji.

Neki moj informator iz policijskih vrst mi je nekoch pripovedoval, da sedi v notranji upravi mozhakar, ki prebira chasopise in si z rdechim svinchnikom obkrozhi vse, kar dishi po revoluciji, upornishtvu, kaznivih dejanjih, antisocializmu, antisamoupravljanju, skratka vse, kar dishi po notranjem sovrazhniku. Jaz tega nisem verjel in sem mislil, da me informator zafrkava, cheprav mi je vedel natanko povedati, katere chlanke je mozh z rdechim svinchnikom obkrozhil prejshnji teden.

Po nakljuchju sva se tiste dni spet srechala v Komuni.

»Lep oglas imate!« mi je rekel. »Zdaj zhe Djuranovich oglashuje pri vas, ha, ha! Je zhe rdeche obkrozheno.«

»Ha, ha!« sem rekel she jaz.

Drugo jutro mi ni bilo vech do smeha. Kmalu po osmi uri je primarshiral v urednishtvo Pavlihe visok, rdechelas mozhakar. Mishichast, skoraj dva metra visok. Podoben mojemu uglashevalcu klavirja, ampak ni bil on. Navidezno sem ga poznal, ker je bil udbovec, zadolzhen za novinarje, zato vpricho njega v bifeju Komuna nisem nikoli chvekal prevech na glas. On pa je vse dneve slonel tam in vlekel na ushesa. Res ne vem, kaj vse je porochal na udbo. Menda bi si zdaj lahko ogledal svoj dosje, che bi hotel, pa odkrito povem, da se mi fuchka za vse tajne policije sveta. Che jih veseli, lahko imajo o meni zapisano, kar hochejo. In che mi dobro plachajo, jim she sam napishem iskren in podroben zhivljenjepis. Ampak menda she vedno slabo plachajo, rad pripomni Bogo Sajovic.

Mozhakar se je predstavil glavnemu uredniku Ludviku Burgerju, s katerim sva si delila sobo, in rekel, da bi rad govoril z njim.

»Drzhavna varnost,« je rekel in izvlekel nekakshno izkaznico, podobno tramvajski vozovnici, ki pa jo je tako naglo spet spravil, da nisi mogel ugotoviti, ali ni imel morda v roki koledarchka za tekoche leto.

Preprosto sem bil neotesan in sem se naredil gluhega. Zato nisem vstal in odshel ven. Udbovca to ni motilo. Razlozhil je, da je prishel zaradi malega oglasa. Tistega, ki naj bi ga dal tovarish Djuranovich. Potegnil je iz zhepa iz Pavlihe iztrgan list in pokazal z rdechim obkrozhen mali oglas.

»Radi bi vedeli, kdo je avtor,« je rekel.

»No, to se pa obrnite kar na odgovornega urednika,« se je nasmejal Burger. »Tale je. On dolocha honorarje in hrani rokopise. Je tudi odgovoren za vse objavljeno. Vam bo poiskal rokopis, che se ni zhe izgubil. Veste, pri nas je grozovita zmeshnjava.«

Razumel sem Burgerjev namig. Rekel sem, da grem pogledat med rokopise, ki jih hrani tajnica. Shel sem tja in takoj nashel pravi rokopis. Skrbno sem ga zlozhil in spravil v zhep. Malo sem she brskal, potem sem prishel nazaj v svojo sobo.

»Zhal,« sem rekel, »ni ga. Vendar she ni vse izgubljeno. Veste, pri nas je tako. Chasopis je izshel pred dvema dnevoma. In kakshen teden dni traja, da se vsi rokopisi vrnejo iz tiskarne. Che se vmes kaj ne izgubi. Dajte, vprashajte chez kakshen teden.«

Mozhakar je pokimal in odshel. Verjetno je zdrvel naravnost v tiskarno, kajti pozneje smo odkrili, da je udba imela tudi v tiskarni Ljudske pravice svoje poverjenike, ki so prebirali nashe rokopise in Mladinine, kar pa sploh ni bilo presenetljivo, saj je bil shef Milan Meden.

Ko je odshel po svojih opravkih tudi Burger, sem rokopis sezhgal v pepelniku. Potem sem razmishljal, kako bi udbi podstavil nogo. Prishel sem do spoznanja, da tajna policija izgubi moch tisti hip, ko ni vech tajna.

V naslednji shtevilki Pavlihe (8. 8. 1981) sem zato na naslovki z velikimi chrkami iz radia Shtudent objavil aforizem:

Bolj nas bodo jebali, vech nas bo!

Na tretji strani sem objavil oklic Marije Terezije z dne 30. 12. 1751, ki so ga v Ljubljani razglasili meshchanom 12. 1. 1752. Gre za razglas, s katerim cesarica Marija Terezija svari pred lazhnivimi chasopisnimi pisci, spodbuja k ovajanju sumljivih piscev, ki da bodo izbatinani, ovaduhi pa nagrajeni s stotimi zlatniki.

To besedilo in zajedljiv spremni tekst je prispeval nash stalni sodelavec Viktor Vest – Pik.

Zraven sem v okvirchku objavil tole notico:

»UCHINKOVITO

V Pank shtevilki Pavlihe smo objavili oglas, v katerem naj bi predsednik ZIS iskal posojilo 50 milijard zahodnonemshkih mark, saj je znano, da smo v tujini zadolzheni do grla.

Oglas je bil uchinkovit. Kmalu zatem nas je obiskal neki tovarish iz notranje uprave. Vendar se ni zanimal za ponudbo, kajti zhal nasha notranja uprava nima toliko deviz. Zanimal se je samo za avtorja. Pripominjamo, da tudi avtor nima deviz.«

Na prvem naslednjem pranju glave sem dobil v glavo tudi ta oglas in nasho reakcijo nanj. Vendar she nisem vedel, da se frizerji spet zbirajo in dogovarjajo.

 

Lopovi pridejo na dom

V 33. shtevilki (22. 8. 1981) smo imeli zhe novo afero. Pod naslovom Obchani so preslabo obveshcheni smo porochali, da so v Murglah vlomili v vilo enega od najvishjih slovenskih funkcionarjev. Toda tega ni bilo ne v osrednjem TV dnevniku ne v chasopisju.

Shlo je za tedanjega predsednika slovenske vlade Janeza Zemljaricha. Poshteno smo se ponorchevali. Le kako milica varuje nashe funkcionarje, da imajo vlomilci tako lahko delo? Pa she popihal jim jo je kljub alarmnim napravam in so ga ujeli shele chez tedne.

Che si zlomish nogo, smo pisali, te zhe zapishejo v chrno kroniko vseh chasopisov z zachetnicami. Ob nekem vlomu v Rozhni dolini so objavili ime, priimek in naslov obchana, pa she popis vsega, chesar lopov ni odnesel – kot povabilo za drugich.

Pri Zemljarichu pa nich. Je vlomilec odnesel zlatnino? Devize? Kaj drugega? Sredstva javnega obveshchanja niso izpolnila svoje dolzhnosti. Tudi do vlomilca to ni bilo poshteno. Kar zamislite si prihodnji dan, kako bi bil presenechen, che bi prebral, da je vlomil v vilo predsednika vlade, bivshega notranjega ministra, in ga zdaj lovi vesoljna slovenska policija. Poleg tega bi se mu smejali kolegi v podzemlju, ko bi prebrali, da je ukradel rumeno zlato, pustil pa belo zlato, ki je trikrat drazhje. In deviz sploh ni nashel, siromak... Pa prstan s Kennedyjevim zlatnikom, napisom ZDA in dolochenim datumom je kar pustil...

Potem smo mi nadomestili to vrzel v obveshchanju in za lopove opisali, katerih krajev naj se pri vlamljanju izogibajo, ker v njih bolj na gosto stanujejo funkcionarji: Murgel (Mestece Peyton), Ferantovega vrta (Kremelj in Pentagon)...

Zraven smo objavili fotografijo Murgel, v okvirchku pa aforizem Albina Buttola:

»Sodobni lopov je vse manj odtujen; ne chaka za vogalom, ampak pride kar na dom.«

V 25. shtevilki (5. 9. 1981) je Milovan Dimitrich v chlanku Generalni IMV ni mogel vedeti... poshteno skrtachil Jurija Levichnika. Med drugim je zapisal tudi, da so v IMV dobili prek vrstnega reda renaulte 18 shtevilni visoki funkcionarji republike in federacije. In da je s pomochjo te protekcije Levichnik v zahvalo dobil imenovanje za predstavnika slovenskega gospodarstva v zvezni gospodarski zbornici, cheprav rezultati poslovanja tovarne IMV niso ravno zgledni.

To je bil prvi zametek afere, ki je dve leti pozneje pokopala Pavliho. Milovan Dimitrich je bil imeniten novinar. She ko je bil pri Dnevniku, je poslal tja novico, da IMV ne bo vech delal morrisov, ampak bo sklenil pogodbo z Renaultom. Edo Glavich tega v Dnevniku ni hotel objaviti, chesh da si Dimitrich izmishljuje, pa je novico zavohal urednik Nedeljca Miran Sattler in jo objavil. Vest je povzel angleshki Financial Times in tako so za spremembo izvedeli v Morrisu in nastal je kraval. Tudi ta vest je bila eden od vzrokov, da so Mirana Sattlerja odzhagali kot urednika Nedeljskega dnevnika, kar je bila ena od najvechjih politichnih svinjarij tistega chasa, ki so jo izvedli Ivica Bozovichar, Beno Zupanchich, Vida Tomshich, Iztok Winkler in Bojan Zavashnik, za njimi pa je stal she marsikdo.

Ker pa mi tokrat nismo objavili nobenih imen v zvezi z renaulti 18, saj jih she nismo imeli, je shla stvar mimo precej neopazno.

Peter Bozhich je zachel v Pavlihi objavljati svoje chudovite Skice izpod Gorjancev, polne lepote besede in zhlahtnega humorja. Da je Pavliha to objavil pod mojim urednikovanjem, sem prav posebej ponosen. Nekoch je Peter v Delu objavljal Ljubljanske zgodbe. Kadar sem ga srechal, sem ga nagovarjal, naj napishe she kaj podobnega, dokler me nekoch le ni uslishal. Zelo lepo je zgodbe ilustriral Marjan Amalietti. Zalozhnike chaka she dolg, da te zgodbe nekoch natisnejo v knjigi, morda skupaj z Ljubljanskimi.

Andrej Habich je risal svoje imenitne Chasopisne shtihe, stripovske komentarje na dnevne dogodke.

 

Zakaj ima zajec dolga ushesa

Takoj naslednji teden so naju z Ludvikom Burgerjem poklicali na pogovor v SZDL. Burger je zhe prishel iz bolnishke in je opravljal svojo sluzhbo ter zbiral listine za upokojitev.

»Bova pach morala v Canosso,« je lakonichno dejal. »Saj so nas zhe dolgo pustili na miru.«

Bili smo domenjeni ob 8. uri zjutraj v SZDL. Zamudil sem dobre pol ure, ker je zhena shla zjutraj k zdravniku, kjer se je zadeva zavlekla, sam pa nisem mogel od doma, ker sem moral varovati dveletnega sina. Tako sem pridrvel na SZDL ves zasopihan. Navzochi so si kar oddahnili, ker so zhe mislili, da bom tako nesramen, da me sploh ne bo. Opravichil sem se.

Zbrani so bili: Boris Muzhevich, zadolzhen za informiranje v SZDL, Albina Tushar, prav tako v SZDL za informiranje, Drago Seliger, Ludvik Burger, Alojz Gojchich, takrat v CK ZKS zadolzhen za informiranje.

Skushali so se prijateljsko pogovoriti z menoj. Da sem naredil celo vrsto napak doslej. Najprej tisto s kurjenjem v CK ZKS. So mislili, da gre samo za neroden spodrsljaj. Potem napad na Vipotnika, vulgo Zagorca. Pa tisti oglas za Djuranovicha! Pa ne le to. Ni nam bilo dovolj, da nas je obiskala policija, ampak smo potem to objavili in dali hrano tujemu tisku in podobnim mrhovinarjem! Sledi she cela vrsta napadov na nashe najvishje funkcionarje. She zlasti tole prejshnji teden o vlomu v Zemljarichevo vilo. In she pishemo, da ima tovarish doma zlato: belo in rumeno. Pa da lopov ni nashel deviz. Kaj Zemljarich ni chlovek? Ne sme imeti deviz doma? Blatimo nashe voditelje in delamo prepad med mnozhicami in funkcionarji. In to tik pred volitvami.

Nisem jim kaj dosti ugovarjal. Skushal sem jim pojasniti, da ne delam jaz prepada med mnozhicami in funkcionarji, che napichimo katerega od njih za konkretno stvar. A che imam jaz devize doma in jih policija najde, je to nezakonito in me lahko zaprejo, che jih ima pa Zemljarich, ki bi kot funkcionar moral biti za zgled ljudem, je pa revchek chlovek? Kakshna dvojna morala je zdaj to? Jaz imam vse chrno na belem, policijski zapisnik, kaj je bilo vse ukradeno iz Zemljaricheve vile. Naj me kar tozhi, che smo se kaj zlagali. Kakor hitro bom kakshno tozhbo izgubil, se bom desetkrat premislil she kaj natolcevati. Brez skrbi bodite. Dokler pa ne krshim veljavne zakonodaje, naj Zemljarich nikar ne pritiska prek CK in SZDL na Pavliho, da ne bomo objavili she vzroka, zakaj policija ni takoj reagirala na alarm, ko je vdrl lopov v njegovo vilo. Imamo kazenski zakonik in zakon o tisku. Teh dveh nisem krshil, zato se ne chutim niti najmanj krivega.

Zdaj so ubrali bolj mile strune. Malo jih je zmedlo, ko sem citiral policijski zapisnik. Che lahko pridem do takshnih stvari – je kdo za mano? Niso vedeli, da sem imel odlichne informatorje v policiji.

Ko je vsakdo od navzochih povedal nekaj kritichnih na rachun Pavlihe, so mi rekli – mislim, da Muzhevich in Seliger – da bom razreshen z mesta odgovornega urednika, che bom objavil she kaj takega. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je chisto vseeno. Jasno mi je bilo, da ne morem vech rachunati na to, da bi zamenjal Burgerja, ko bo odshel v pokoj, a konchno me to ni peklilo. Raje sem neposredno delal chasopis po svoji meri in zhelji.

Zadovoljno so se razshli, mislech, da bo zdaj vse urejeno.

Vendar sem vedel, da se moram zavarovati. Predvsem ne smem odnehati, ker ko bom prvich popustil, bom za vedno odnehal. Treba je vzdrzhevati temperaturo zhe zaradi bralcev in javnosti. Takshnih stvari se ne sme pometati pod preprogo.

Dolgo sem razmishljal, kaj naj bi naredil. Potem sem se domislil basni. V svoji rubriki Che bolj natanko razmislimo sem takoj v naslednji shtevilki objavil basen Zakaj ima zajec dolga ushesa.

»Nekoch v davnih chasih je imel zajec she chisto kratka ushesa in je bil she najbolj podoben machki. Pa ga je lepega dne poklical k sebi volk.

"Zajec, urejal bosh nash gozdni satirichni list Srshen. Bodi konkreten, kritichen in pogumen. Svobodna druzhba smo."

In zajec je shel za urednika Srshena. Pisal je pogumno, konkretno in kritichno o vsem. Tudi o levji druzhini. Skratka, ni zabavljal le chez napake lisic, zajcev in volkov, temvech je smeshil tudi napake levov.

Zdaj je volk znova poklical zajca k sebi, chesh da se bosta pomenila o izvajanju urednishke zasnove Srshena. Volka so poslali levi, da pa bi stvar dobila primerno gozdno platformo in videz organiziranih gozdnih sil, je volk poklical zraven she lisico.

Volk je bil chisto kratek in jasen. Takele je napel zajcu:

"Vse leto si redno, na vsakih nekaj shtevilk smeshil leve. Che bolj natanko razmislimo, s tem krnish levji ugled in med zhivalmi ustvarjash nezaupanje do levov. In to zdaj, tik pred gozdnimi volitvami. V teh hudih chasih! S tem objektivno rushish gozdni sistem. Levi so sklenili, da te bodo pozhrli, vendar ti podarjajo she eno prilozhnost. Toda o levih da ne napishesh niti vrste vech!"

Zajec se je nekaj branil s puhlicami o demokraciji, v kateri lahko zhe po Preshernu prozhish pushchice tudi v visoke levje vrhove, poleg tega so tudi levi zhivali in torej ne morejo biti nekaj zunaj zhivalskega sveta. Toda volk ga ni poslushal.

"Niti besedice vech o levih, sicer te bodo pozhrli in ne bosh vech mogel urejati Srshena. In pika!" To rekshi, je volk zajcu nategnil ushesa.

Od takrat imajo zajci dolga ushesa, gozdni novinarji pa pishejo samo she tisto, kar jim dovolijo.«

V politiki so se tej satiri smejali. Vsi so vedeli, za kaj gre. Celo Milan Meden, ki sem ga srechal v Tomshichevi ulici, se mi je smejal in me sprasheval po dolgih ushesih.

 

Spet nekaj kapelj chez rob

Zhe v isti shtevilki (2. 10. 1981) smo koprsko televizijo prijavili koprskim inshpektorjem, ker nenehno objavlja reklame za cigarete in alkohol, cheprav je bilo to pri nas prepovedano s posebnim zakonom. Potem smo chakali na odgovor.

Vmes smo v shtevilki 43 (31. 10. 1981) objavili prvo veliko Pecharjevo politichno karikaturo. Imenovala se je Rampa gor – rampa dol. Pechar je narisal Josipa Vrhovca, zunanjega ministra, kako skusha dvigniti mejno zapornico, financhni minister Petar Kostich pa se je obesil nanjo kot zhaba in jo tishchal dol. Kostich je namrech predlagal depozit, Vrhovec pa je menil, da nam bo v tujini naredil samo shkodo.

Koprska inshpekcija je bila chisto tiho. To je sploh znachilno za inshpekcije in javna tozhilstva, da ne reagirajo celo tedaj, ko jih pisno opozorish na kako nepravilnost. Shele kadar prileti s kakega politichnega vrha, se zganejo. Vendar sem bil trmast. Kot odgovorni urednik Pavlihe sem jim poslal uradni dopis, prilozhil nas chlanek in zahteval uradni odgovor.

Nekaj dni zatem me je po telefonu poklical predsednik izdajateljske–ga sveta Drago Seliger. Tokrat je bil v vlogi cenzorja. Povedal mi je, da ga je klical predsednik RTV Ljubljana Jozhe Smole. Rekel mi je, da je zelo neumestno, kar sem storil. Sanitarni inshpektor je zdaj prisiljen ukrepati zoper RTV Koper, vendar bo imela koprska televizija zato 600 milijonov lir izgube, che bo nehala objavljati reklame za alkohol in cigarete. Ker reklame placha Italija in so namenjene italijanskemu trgu.

Rekel sem mu, da se TV Koper vidi po vechjem delu Slovenije, she zlasti v Ljubljani, poleg tega imajo sedezh v Sloveniji, kjer velja prepoved reklamiranja cigaret in alkohola. Che drugi tega ne smemo pocheti, cheprav imamo zaradi tega velikansko izgubo, tudi oni ne smejo. Zakon je zakon, vse drugo pa me ne zanima.

Seliger mi je zachel ochetovsko pripovedovati, kako je bil vchasih urednik Dela in je moral vechkrat krshiti zakon, che je hotel zagotoviti redno izhajanje chasopisa.

Rekel sem mu, da sem jaz poshten chlovek in da tega ne pochnem. Drugi pa naj sami opravijo s svojo vestjo. Opozoril sem ga, da je Stane Dolanc pred kratkim govoril prav o takshnih tako imenovanih koristnih malverzacijah, za katere mislimo, da so koristne, v resnici pa prinesejo le kratkorochni dobichek posameznim firmam, drzhavi pa shkodo. Che Seliger in Smole pristajata na takshno korupcijo, jaz ne. Zakon je zakon, sem trmoglavil.

»Pa vsaj nehajte to objavljati,« me je rotil Seliger. »Sanitarna inshpekcija bo zdaj obsodila RTV Koper, to she objavite, potem pa dajte mir.«

»Hm,« sem mu rekel, »v tej shtevilki imam na tretji strani objavljeno, da smo pisali inshpekciji, zraven pa italijanski prevod tistega chlanka, ki smo ga imeli zadnjich. Ker da koprska inshpekcija ne razume slovensko, zato ne ukrepa.«

»Dajte to ven!«

»Zhal ne morem,« sem se mu debelo zlagal. »Je zhe postavljeno v tiskarni. Nastala bi vechja gmotna shkoda, che bi zdaj spreminjal zrcala. Je zhe vse zmetirano. Saj ste bili pri Delu, kajne, pa veste, kako je to.«

V resnici sem imel chlanek na mizi in sem imel she dva dni do metiranja, torej bi lahko zamenjal ves chasopis, che bi bilo treba. Seliger je gladko nasedel in vzdihnil:

»Naj bo! Ampak potem dajte mir s tem Koprom.«

Tako sem v 44. shtevilki (7. 11. 1981) mirno objavil, da smo zahtevali od koprske inshpekcije, naj se zgane in ukrepa. Ker pa se bojimo, da na Koprskem ne razumejo slovensko, nam je bralec Danilo Florjanchich prijazno poslal prevod nashe obtozhnice v italijanshchini.

Zraven sem objavil karikaturo lovca, okoli katerega je polno divjadi. Toda lovec je odlozhil pushko in zdolgochaseno chaka poleg telefona.

Spodaj smo napisali:

»Brez skrbi, bomo streljali takoj, ko bo prishla pobuda od zgoraj.«

Chez shtirinajst dni smo dobili odgovor od sanitarne inshpektorice Aleksandre Habjan, ki nam je napisala, da je inshpekcija opravila pregled RTV Koper in ugotovila vech reklamiranj cigaret in zato TOZD radio in TOZD TV Koper prijavlja temeljnemu javnemu tozhilstvu v Kopru zaradi gospodarskega prestopka.

Bil sem zadovoljen. Akcijo smo speljali do konca. Pripisali smo, da je nash namen dosezhen. Zadevo bo vodilo naprej koprsko tozhilstvo. Che bomo za sodbo izvedeli, bomo o njej porochali.

Nisem si mogel kaj in zlobno sem pripisal:

»RTV Koper pa she vedno sleherni vecher vsem v brk oddaja reklame za cigarete...«

To je bila slika in podoba skorumpiranosti nashe druzhbe in najvishjih funkcionarjev, inshpekcij in pravosodnega sistema.

Spodaj sem objavil podobo Pavlihe brez kozhe, ki ga doktor pregleduje. Pod njo je Bine Rogelj napisal:

– Ja, kje pa imash kozho, Pavliha?
– Sem jo dal strojit, da bo vech prenesla...

Smo kar slutili, kaj se zgrinja nad nas. Doslej so nam prali glavo, zdaj nam bodo zacheli strojiti kozho.

Vendar so nam dovolili she nekajkrat poshteno zajeti sapo.

 

Rubikonova kocka

V 47. shtevilki (28. 11. 1981) smo narisali slovito Rubikonovo kocko in v vsak njen kvadratek obraz enega od nashih vrhunskih politikov. Zraven nje smo napisali pod simbolichnim naslovom Rubikonova kocka:

»Za tiste, ki zhe mesece kombinirajo, kam bo kdo shel, namesto da bi se posvetili tekochim tezhavam.«

Ljudje so se smejali.

V tistem chasu predvolilnega boja je imel Shetinc intervju za Borbo. Kmalu zatem je prishel v urednishtvo sodelavec Zlatoust, alias Igor Torkar, vulgo Boris Fakin. Prinesel mi je polemiko s tem Shetinchevim intervjujem. Napisal jo je v verzih. Ochital mu je, da na Borbino vprashanje o napakah slovenskih veljakov ni vsega odgovoril. Potem mu je nashtel, katere grehe imajo nashi politiki. Drazhgoshka bitka, se pravi snemanje istoimenskega filma, je prava kriminalka. Dom Ivana Cankarja je politichna grandomanija. Vodilni gospodarstveniki za svoje propadle tovarne ishchejo krivce v bazi.

To je bila za tedanje chase zelo pogumna javna beseda, cheprav sta maloprej javno polemiko zhe vodila Taras Kermauner in Mitja Ribichich.

Shetinc je takoj poslal svoj odgovor. Honorar je posmehljivo odstopil v sklad za razvoj slovenskega humorja ali pa za pokrivanje izgub v Pavlihi. Povedal je, da ne pristaja na logiko, chesh da lazhe, che ne pove, da je partija plesniva in da so vsi funkcionarji prevarantje.

Njega da obtozhujejo na ta nachin, kjer se pojavi chez vikend, da ima na tistem koncu vikend. V resnici ima samo "kochuro shtiri krat pet", delo svojih rok. Seveda razne velevile tudi njemu niso vshech, cheprav jih imajo tudi ljudje, ki so dalech od politike.

Drazhgoshko bitko da je zhe obsodil, neodgovorno se mu zdi s tem primerjati Cankarjev dom.

Na koncu je Shetinc ochital Zlatoustu, da je zelo sploshno kritichen in bojazljiv. Pogumni da smo Slovenci, kadar na sploshno kritiziramo, ko pa gre za konkretno ime, si podlozhimo hrbet z alibiji in precedensi. To pa ni herojstvo ali pa je zdaj lazh.

To je bila tipichna Shetincheva raven polemike. Namesto da bi konkretno odgovoril na konkretna vprashanja, je Zlatoustu podtaknil trditve, ki jih Zlatoust sploh ni imel, in potem obrachunava s temi namishljenimi trditvami, hkrati pa zachne obrachunavati z Zlatoustom kot chlovekom. Ochita mu bojazljivost itd. Shetinc ni bil nikoli sposoben razpravljati o stvareh, ampak je v svoji narcisoidni uzhaljenosti takoj zachel napadati chloveka, ki si ga je drznil kritizirati.

Torkar mi je takoj prinesel novo pisanje na Shetinchev odgovor. Vendar v njem ni povedal nich novega in sem zavrnil njegovo objavo, ker nisem zhelel, da bi zdaj nastalo med njima jalovo maratonsko dopisovanje brez haska. Vsak je povedal svoje in zdaj pojdimo domov.

 

Spet ta nesrechni IMV

Napochilo je daljshe obdobje miru.

Natisnili smo parodijo na Nedeljski dnevnik. Urednik Dnevnika Vaso Gasar mi je pozneje povedal, da je bil tako dober posnetek, da se je tudi sam zmotil na pochitnicah in kupil Pavliha, mislech, da je vzel Nedeljca.

Okoli vogalov se je govorilo, da bo Zlatko Shetinc, urednik Nedeljskega dnevnika, vlozhil zoper nas tozhbo, chesh da smo mu s parodijo naredili veliko gospodarsko shkodo. Smejal sem se tem chencham, kajti mi smo prodali okoli 9.000 izvodov, Nedeljec pa jih je imel chez 200 tisoch.

Vsakega pol leta se je sestal izdajateljski svet, ki je ugotavljal zhe kar dolgochasno, da so me zhe vechkrat posvarili, vendar she kar naprej delam po svoji glavi. Vse skupaj pa ni imelo resnih posledic.

V Pavlihi je Marjan Amalietti objavljal bogato ilustrirano nadaljevanko Blazh Hudi se je vrnil, pripoved o hrepenenju za razumne deklice in skoraj enako pametne dechke, spremljana z bogatim dokumentarnim slikovnim gradivom. Prav chudim se, da te izjemne in duhovite pripovedi za mladino ni she noben zalozhnik izdal v knjizhni obliki: koliko takshnega prezrtega bogastva je she skritega v nashih chasopisih!

Tokrat smo se zhe drugich zapletli z IMV. Chastno razsodishche pri Gospodarski zbornici Jugoslavije je namrech spoznalo IMV za krivega, ker je sprejemal v letih 1979 in 1980 vplachila za katrce, cheprav je vedel, da ne bo mogel pravochasno izpolniti pogodbenih obveznosti. Kupcem, ki so razdrli pogodbe, ni vrnil denarja v dogovorjenem roku. Chastno razsodishche je zato IMV kaznovalo z javnim opominom z objavami v tisku.

Tudi mi smo objavili to razsodbo pod naslovom Ti, ti, lumpek grdi, ti! S tem smo takoj povedali, kaj si mislimo o takshnem goljufanju obchanov in o kozlovski sodbi v Gospodarski zbornici Jugoslavije. To je bila afera Trend pod zashchito drzhave. Grubelich pozneje ni pochel chisto nich drugega, kot da je oponashal IMV: pobral je denar, avtomobilov pa ni mogel dobaviti. Na gospodarsko zbornico se je pritozhilo kar 600 kupcev katrc, kar pa je bil le vrh ledene gore.

V tej luchi je bilo zhe bolj jasno, da so visoki slovenski in zvezni politiki dobili renaulte 18 prek vrstnega reda in tik pred podrazhitvijo po smeshni ceni za dinarje kot podkupnino, da bi molchali. Ker pa konkretnih, za sodishche verodostojnih podatkov she nismo imeli, smo morali bili tiho. Pach pa smo se zadeve lotili z druge strani.

Pavliha se je postavil na stran kupcev. Opozorili smo javnega tozhilca na to, da je chastno razsodishche GZJ ugotovilo konkretno krshenje 133. –136. chlena zakona o obligacijskih razmerjih in dobrih poslovnih obichajih in da bi javni tozhilec moral zato sprozhiti kazenski postopek. V nasprotnem primeru, che bo ostalo le pri moralni obsodbi, lahko zachnemo dvomiti o pravnem redu.

Na naslednji strani smo objavili karikaturo Zvoneta Dragana, podpredsednika ZIS, ne da bi vedeli, da je na seznamu funkcionarjev, ki so v IMV dobili renaulte. Zhivljenje je lahko she bolj smeshno, kot si lahko mislimo.

Ljubljana se je pripravljala na 9. partijski kongres v Cankarjevem domu. Mi smo se akreditirali za kongres kot novinarji in mislim, da je bilo to prvich pri nas, morda celo v svetu, da je bil humoristichni chasopis uradno akreditiran na partijskem kongresu.

Izvedeli smo, da se bo v chetrtek Ivan Machek – Matija preselil v svojo novo vilo. Zato smo v peti shtevilki (6. 2. 1982) objavili fotografijo machka, ki skusha splezati v ptichjo kletko. Spodaj pa smo zapisali:

»Jaz bom shel noter, pa naj ljudje rechejo, kar hochejo.«

Machek je imel smisel za humor ali pa je bilo to eno od smeshnih nakljuchij. Nekaj dni po izidu te shtevilke Pavlihe nam je njegova tajnica sporochila zheljo, naj tovarishu Machku poslej poshiljamo Pavliho na novi naslov: Ljubljana, Snezhnishka 5. V urednishtvu smo se prav krohotali.

 

Tozhilec se je zganil

Pechar je risal vedno vech politichnih naslovk, ki so postale med ljudmi zelo priljubljene. Ideje smo mu dajali v urednishtvu in so vechinoma skupinsko delo. Nekdo je dal prvotno idejo in potem smo sedeli in mozgali, dokler nismo zashpichili, kar se je dalo.

Tako je v 7. shtevilki (20. 2. 1982) narisal splav, ki ima za jadro jugoslovansko zastavo. Na splavu so Milka Planinc, Stane Dolanc, Branko Mamula in Lazar Mojsov, vsi iz zvezne vlade. Pihajo in pihajo v jadro, splav se pa ne premakne.

Na tretji strani iste shtevilke smo pod naslovom Po kolenih v bazo objavili fotografijo Dragana Arriglerja, ki je v objektiv ujel, kako se Viktor Avbelj na kolenih in Janez Zemljarich na trebuhu spushchata po tekochem traku v velenjski rudnik.

Zanimivo je, kako so bralci reagirali na Pecharjeve naslovke. Vse so si natanchno ogledali in ugotavljali tudi pomene, ki jih nismo nameravali dati karikaturi v urednishtvu. Ko smo na primer objavili chlane vlade, kako tlachijo zelje v sodu, sta kar dva delavca komentirata, da bo letos kislo, ker dobro tlachijo, so bralci preshteli shtevilo nog v chebru z zeljem in shtevilo chevljev pred chebrom na tleh. Potem so nam pisali, da si »ena prasica ni sezula chevljev in tlachi zelje kar v njih«. Vchasih je bilo prav zabavno.

Izdali smo parodijo na Jano pod naslovom Pavlihova Ana. Novinarke Jane so nam zamerile to, da jih nismo povabili k sodelovanju, chesh da bi si zelo rade dale dushka in naredile bi boljsho parodijo na lasten chasopis, kot smo jo pa mi...

Prihajali so novi sodelavci. Pavliha si je pridobil ugled. Sasha Vegri je objavljala shaljive zafrkantske pesmice, Marjan Manchek se je vrnil h karikaturi, Marko Kochevar se je razvijal v enega najboljshih slovenskih karikaturistov in smo ga pozneje vzeli v sluzhbo. Slavko Pregl je objavljal svojo shaljivo nadaljevanko Nekaj takega kot oshpice. Pavliha je pridobival na pomenu, kakovosti in ugledu.

V shtevilki 13 (3. 4. 1982) smo lahko objavili o aferi IMV: Tozhilec je zhe ukrepal.

Novomeshki temeljni javni tozhilec Niko Bricelj, s katerim se bomo v tej dolgi shtoriji o IMV she srechali, nam je poslal obshirno pisanje shele na nashe ponovno urgiranje. Pojasnil nam je, da ima zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicujemo, sicer lepe chlene, za njihovo nesposhtovanje pa nima predpisanih sankcij. Spet smo se zaleteli v isti zid, v katerega smo se zhe pri zakonu o zdruzhenem delu. Zhe drugich smo dokazali, da je nasha zakonodaja en sam pravnishki chvek, ki ga lahko izigravash po mili volji. Nashi zakonodajalci so bili prava sramota za jugoslovansko pravo.

Tozhilec nam je she pojasnil, da so zoper IMV dobili vech prijav, in to v letih 1980 in 1981, nekatere so zavrgli, v nekaj drugih primerih so ukrepali. In sicer vsega dvakrat! Prav oni pa so dali pobudo za postopek pri chastnem razsodishchu GZJ.

Na isti strani smo v okvirchku objavili, da je prvih sedem obchanov dobilo katrce. Sami so tozhili IMV in obchinsko sodishche v Novem mestu je razsodilo, da jim mora IMV dobaviti avtomobile po stari ceni. To je bila torej prava pot. Drzhava obchanov ne shchiti. Vsak obchan si mora pravico poiskati sam na sodishchu in upati, da bo med tistimi redkimi srechnezhi, ki so dobili tozhbo v sporu z druzhbenim podjetjem. Kajti v sporih med zasebniki in druzhbo so skoraj praviloma sodniki sramotno sodili v korist drzhave.

Temu so pravniki rekli pravni red, ogoljufani kupci katre pa svinjarija.

V isti shtevilki smo objavili fotografijo Jaka Koprivca, kako zamishljeno strmi predse, oprt na sklenjene roke, kot da moli.

Spodaj smo preroshko zapisali:

»Na obchnem zboru drushtva novinarjev Slovenije je bil za novega predsednika tega drushtva izvoljen glavni urednik Dela Jak Koprivc. Na nashi sliki je videti precej zaskrbljen. Upamo, da ne zaradi tega, ker je Drushtvo novinarjev Slovenije tudi ustanovitelj lista Pavlihe...«

Prav Jak Koprivc z zunanjimi pomagachi je dobro leto pozneje unichil Pavliha.

Z IMV pa ni bilo miru.

V 15. shtevilki (17. 4. 1982) smo dobili protestno pismo predsednika delavskega sveta delovne organizacije IMV Toneta Pirca. Ochital nam je, da smo se zhe prevechkrat lotili IMV s sestavki, ki po njihovih ocenah presegajo vse meje dobrega okusa. Tako tudi z zbadljivko, ki smo jo objavili 27. 3. 1982 o obisku velikega direktorja belgijske firme, chesh da je tri dni zaman chakal na enega od direktorjev IMV. Pirc nam je ochital, da si je nash dopisnik Dimitrich vse skupaj izmislil.

Takoj smo Pircu odgovorili s podatki. V petek, 19. marca, je prishel v Novo mesto direktor zastopstva v Belgiji Marc Rutsaert. Nashemu dopisniku je pripovedoval, da mora chakati na sprejem do ponedeljka, pri chemer je godrnjal o balkanskem poslovanju. Povedal je tudi, da se mu to ni zgodilo prvich.

Potem vse tiho je bilo. Iz IMV niso vech pisnili.

Julija tega leta je izshla moja knjiga Na drugi strani Ljubljanice. V njej sem posebno pikro opisal svoje dveletno novinarstvo v Dnevniku. Nastal je precejshen kraval. Recenzent knjige, ki jo je izdala Pomurska zalozhba, dr. Matjazh Kmecl, mi je pozneje ob nekem bezhnem srechanju na neki seji rekel, da je knjiga sprozhila vihar v kozarcu vode in da so se nekateri zavzemali za to, da bi knjigo prepovedali oziroma zhe prej sploh preprechili njen izid.

Pozneje sem izvedel, da je bil med temi tudi Meden, ki mi je od tedaj zelo jezno odzdravljal, kadar sva se srechala v gledalishchu. Nekaj chasa sva namrech imela isti abonma.

Bralci knjige so se takoj razdelili na dva tabora. Eni so rekli, da je knjiga odlichna in da opisuje nashe zhivljenje natanko tako, kakrshno je. Drugi, da je zanich, da je eno samo opravljanje, ker so iskali predvsem podobnost z zaposlenimi v Dnevniku. Kolegica iz Dela mi je na primer pisala razglednico z morja, da mora na plazhi ves bozhji dan poslushati dva kopalca, ki bereta mojo knjigo in se ves chas prepirata okoli nje. Eden jo brani, drugi napada.

Med drugim mi je knjigo hudo zameril Milosh Mikeln, a o tem, ko bo ta gospod prishel na vrsto.

Na mestni komite ZK Ljubljana je tedaj priromalo odprto pismo 671 podpisnikov o usmerjenem izobrazhevanju. Mestni komite je o tem zavzel stalishche, da odprta pisma ne smejo postati praksa. Pavliha je takoj na prvi strani objavil opozorilo PTT Slovenije, da morajo obchani poshiljati naokrog zaprta pisma. Hkrati pa opozarjajo mestni komite, da je po veljavnih poshtnih predpisih she vedno treba prinesti na poshto priporocheno pismo za tujino lepo odprto, da ga lahko pismonosha pregleda.

 

Shetinchev nacionalist

V 31. shtevilki (7. 8. 1982) sem objavil izziv Francu Shetincu, ki je bil tedaj zhe predsednik SZDL. Ti ljudje so kar krozhili z ene funkcije na drugo, kot da bi bili zares nezamenljivi.

Shetinc je bil v sobotni prilogi Dela v intervjuju dejal, da so celo taki nacionalisti, ki menijo, da bi morali slovensko govoriti celo v OZN.

Poslal sem Delu prispevek za pisma bralcev, vendar mi ga niso hoteli objaviti, kar so mi tudi pisno sporochili. V Delu so bili na urednishkih polozhajih sami strahopetci, ki se niso upali nichesar storiti mimo dnevne politike posameznikov, ki so bili ravno na oblasti. Kot je zapisal Cankar: hlapci, za hlapce rojeni.

Nisem se dosti razburjal. Odlochil sem se, da bom pismo predelal v zafrkancijo in bom Shetinca napadel v Pavlihi. Pa ne iz kakshnega mashchevanja zaradi pranja glave okoli tistega kurjenja v CK! Preprosto zato, ker sem o tej zadevi zhe vechkrat pisal v Pavlihi in zahteval od nashih funkcionarjev, da v zvezi govorijo slovensko. Torej se s Shetinchevim defetistichnim stalishchem nisem mogel strinjati.

»Zato sem se odlochil za tale izziv. Kot novinar, kot knjizhevnik in kot chlan delovne skupine za jezik v javnih obchilih pri sekciji za slovenski jezik v javni rabi pri RK SZDL in ne nazadnje kot chlan ZK.

Menim, da bi slovenski politiki ne le v zvezni skupshchini, temvech tudi v OZN, morali javno nastopati samo v slovenskem jeziku! Po Shetinchevem mnenju sem torej nacionalist.«

In na koncu:

»Che resno mislite s svojimi besedami, vas izzivam. Jaz sem javno priznal, da zahtevam, da slovenski politiki tako v zveznih forumih kot v OZN govorijo samo slovensko. Po vashem sem torej nacionalist skrajne vrste. Nacionalisti pa nimajo kaj iskati v zvezi komunistov. Ker sem chlan ZKS in s tem tudi ZKJ, vas izzivam, da sprozhite postopek za mojo izkljuchitev. Izkljuchiti bi me morali tako iz ZK kot iz delovne skupine sekcije za slovenshchino v javni rabi pri RK SZDL, katere predsednik ste.«

Za zachetek me je doletelo, da me nikoli vech niso povabili na sejo delovne sekcije za slovenshchino, niso me pa tudi obvestili, da nisem vech njen chlan. To predsedniku te skupine Savinu Joganu shtejem she posebej v slabo, ker gre za dejanje, nevredno pokonchnega mozha. A kdo bi v politiki prichakoval pokonchne mozhe? Kaj pa je storil Shetinc?

Najprej nich. Potem je priromalo njegovo pismo z odgovorom. Opravichil se je, da je bil zunaj Ljubljane, na zelenem Pohorju, kjer mu Pavliha ni prishel v roke.

Najprej mi je dal pod nos mojo knjigo Na drugi strani Ljubljanice. Chesh da vsaka knjiga she ni knjizhevnost. Potem mi je podtaknil, chesh da naju Nova revija noche za sodelavca. Nasprotno, NR me je vabila zraven. Jaz sem napisal, da ne zhelim sodelovati z NR, ker se ne strinjam z njenim konceptom, in ko so me pozneje vabili k sodelovanju, nisem pristal.

Potem mi je ochital, da je v mojem izzivu polno zagrenjenega sprenevedanja. Nich ni povedal, kje, kako in zakaj. Nikoli v zhivljenju nisem bil zagrenjen. Celo po tistem ne, ko so me odzhagali kot odgovornega urednika Pavlihe.

Shetinc se je znova, tako kot prej pri Torkarju, postavil v vlogo realsocialistichnega politika: na zachetku mi je brez argumentov nalepil tri etikete: da nisem knjizhevnik, da me NR noche za sodelavca in da se zagrenjeno sprenevedam.

Naslednja zhalitev, ki si jo je brezobzirno privoshchil, je ta, da je imenoval moje pisanje »neumni namigi«. Nato je nadaljeval v tem uzhaljenem slogu z novimi podtikanji najslabshe vrste:

»Prepustil se bom upanju, da so Slovenci, ki berejo list za pametne Slovence, za spoznanje pametnejshi, kot si o njih misli Bogdan Novak... kdor pa le verjame, da je vrli branilec demokracije in svobode resnichno ogrozhen, temu velja poziv: LE VKUP, LE VKUP, RESHITE BOGDANA NOVAKA, TA UP IN NADO SLOVENSKEGA NARODA, KER GA BO SICER FRANC SHETINC LASTNOROCHNO LIKVIDIRAL!

Tako, tovarish Novak. Korenjak ste, ako se to, da izzivash funkcionarje, imenuje pogum. Zlobnejshi temu pravijo tudi nabiranje alibijev za hude chase. Saj veste, kako to gre: ozmerjash Shetinca in potem je za vsak tvoj prehlad poslej krivo dejstvo, da si se zameril "tistim zgoraj"...«

Bil sem zhalosten zaradi obupno nizke ravni, na katero se je bil spustil Franc Shetinc. V besu mi ni odgovoril nichesar, pach pa me je samo zhalil in deval v nich in mi podtikal stvari, o katerih nisem pisal. Che je on konstruktivno pisanje o nekem problemu vzel za zmerjanje Shetinca, je to njegov problem, ne moj.

Sklenil sem, da mu sploh ne bom odgovoril, kajti polemika s chlovekom, ki ne zna polemizirati o stvari, ampak zachne o chloveku, je nekaj najbolj zhalostnega. In tipichno slovenskega.

Zato sem na isti strani objavil samo she karikaturo Ivana Haramije – Hansa: mozhakar z violinskim lokom gode na lopato. To je bila imenitna ilustracija Shetinchevega odgovora.

Bralci pa so bili na moji strani. To so mi tudi napisali. Pisem nisem hotel objaviti, ker je bilo zame nadaljevanje polemike nesmiselno.

Gorazd Planjavec iz Beograda mi je pisal med drugim:

»Shetincheva "jezikovna" razglabljanja so za prenekatere boleche presenechenje, ki pa hkrati mnogim odpirajo ochi...«

»Za konec: tudi jaz sem chlan mnogih druzhbenopolitichnih zdruzhenj, sem borec NOV od leta 1942. itd, pa zhe zato predlagam, da se Franc Shetinc umakne s polozhaja predsednika RK SZDL Slovenije. Upam, da je dovolj jasno, kako chlovek kapitulantskih nazorov ne more in ne sme drzhati tako pomembnega vzvoda socialistichne oblasti nashe dezhele...«

Rudi Shepetavc iz Ljubljane je zapisal:

»Mnenja sem, da nihche nima pravice nikogar "zmerjati z nacionalistom" zato, ker ljubi svojo domovino, svoj narod in ne nazadnje svoj "materinski" jezik. Vsakdo naj bo ponosen, che slishi v organizaciji, kot je OZN, svoj materinski jezik...«

Jelka Zhumer:

»Bravo, Pavliha,

vendar je nekdo stegnil jezik o zapostavljanju slovenskega jezika v politichnih krogih... Chestitam za takle sestavek, ki je bil zhe krvavo potreben.«

Mirko Kobav iz Kamnika je opozoril she na drugo plat:

»Odlichno! Chestitam!

Vendar pa: Ko navajate Kardelja in Ribichicha, da sta govorila v OZN slovensko, bi se morali spomniti tudi tov. Dolanca, ki je imel pred leti za potrebno, da na Koprskem govori v cirilici verjetno samo zato, da ga domachini (Slovenci in Italijani) ja ne bi razumeli...«

 

Stanovanjske afere

Medtem je postal chlan urednishtva Bogo Sajovic. Evgen Jurich je zachel delati posebno revijo Meh za smeh, Kristina Iskra pa Superpip. Sajovic je bil pomembna pridobitev kot urednik in tekstopisec. S Pavliho je sodeloval zhe dobro desetletje. V tistih chasih sva bila na priblizhno istih valovnih dolzhinah, kot se temu reche, zato je zame pomenil tudi en glas vech v urednishkem odboru. Privabil je k sodelovanju celo vrsto novih sodelavcev: Tonija Gashpericha, Vesno Marinchich, Vinka Vasleta, Iva Kuljaja, Alenko Burja, Cirila Brajerja, pa she koga.

Sajovic je tudi zachel novo rubriko: Nich ni bolj smeshnega kot resni chasopisi. V njej je povzemal chlanke, pozneje mu je pri tem pomagal Jaka Zhuraj, iz predvojnih chasopisov, ki so se marsikdaj brali tako, kot da so bili spisani danes in na nashe razmere v Jugoslaviji. Ljudje so to rubriko izjemno radi brali in she sami poshiljali zanjo prispevke. Sajovic jo je popestril she s statistichnimi podatki, koliko je kakshna stvar stala dolochenega leta. Ko je Bine Rogelj postal odgovorni urednik, jo je brez pojasnila ukinil.

Dobili smo bencinske bone in sistem par – nepar. V 41. shtevilki (16. 10. 1982) je Pechar na naslovki narisal ljudi, ki rinejo avtomobile po Preshernovi cesti mimo vladnega poslopja. Predsednik vlade Janez Zemljarich, ki smo ga sicer v shaljivih zgodbah imenovali Giovanni de la Terra, jim je mahal z vladnega balkona in govoril: BON voyage!

Zacheli smo objavljati tudi politichne fotografije, ki smo jih opremili s teksti. Idejo smo ukradli iz nemshkega Sterna. Odlichna je bila na primer fotografija Orozhna, Shetinca in Marinca na kongresu slovenskih sindikatov, ko Shetinc sprashuje Orozhna, medtem ko se Marinc rezhi:

»Tovarish Orozhen, ali se bo res Delavska enotnost preimenovala v Orozhni list?«

Slishali smo, da precej ljudi zhe leta ni plachalo stanarine za druzhbena stanovanja. Zato smo se napotili v Staninvest in si preskrbeli sezname dolzhnikov za obchino Bezhigrad. Obljubili so nam sezname she za druge obchine, hkrati pa smo dopisnikom narochili, naj preskrbijo takshne sezname po svojih obchinah.

Zachela se je zanimiva nadaljevanka, v kateri so bili glavni junaki nashi sosedje. Obljubili smo, da bomo pozneje objavili she sezname neplachnikov ogrevanja, elektrike, alimentov itd. Za zachetek smo objavili bezhigrajske dolzhnike stanarine: ime, priimek, tochen naslov in vsoto, ki jo dolgujejo. Za prihodnjich smo napovedali Shishko.

Toda she preden smo objavili bezhigrajski seznam, so zhe zacheli peti telefoni. Intervenirali so tovarishi Kardelj, Chetkovich in Chebulj iz Stanovanjskega podjetja in SIS za stanovanje. Zahtevali so, da ne bi objavili seznama. Mirno sem se zlagal, da je prepozno za umik, ker je zadeva zhe v tisku. She posebej nerodno je bilo, ker je bil gospod Chebulj mozh nashe tajnice Zvonke, a kaj se hoche. Sluzhba je sluzhba, druzhba pa druzhba. Seznam smo objavili.

Shishke seveda nismo dobili. Zachela se je komedija. Staninvest je rekel, da moramo za objavo imeti privoljenje posamezne obchine. Shishka in Vich sta bili za, saj smo konchno opravljali koristno delo, ker ni shlo za majhne denarje. Toda Staninvest je zahteval pisno potrdilo. V to obchini nista vech hoteli. Verjetno so nanju zhe pritisnili iz republike, kajti nastal je precejshen kraval.

Vendar Staninvest in obchine niso bili zaskrbljeni za dobro ime obchanov, ki so tik pred objavo morda le poravnali dolg. Ne, najprej se je izkazalo, da ima Staninvest zelo povrshno evidenco in da so mnogi s seznama plachali vse v roku in kakor je treba, le v stanovanjskem podjetju je nastala zmeshnjava pri knjizhenju.

Ponevedoma pa smo dregnili v osje gnezdo. Podili smo zajca, spodili pa medveda. Na seznamu neplachanih rachunov so bila tudi stanovanja, ki so bila last stanovanjske skupnosti, zanje pa nihche ni placheval najemnine. Odkrilo se je, da ima vsaka obchina dolochen fond praznih stanovanj, nevseljenih zhe tudi tri leta, medtem ko ljudje ne morejo dobiti stanovanj, chesh da jih ni. Takshna stanovanja so skrivali po vseh obchinah. Za koga? Za posebne kadre? Odgovora seveda nismo dobili nikoli.

K srechi je predsednik CK ZKS Andrej Marinc mimogrede dejal na seji CK, chesh da je neplachevanje stanarin kriminal, ki ga je treba tako tudi obravnavati.

Nashi kritiki so se takoj potuhnili in tudi izdajateljski svet, ki se je zhe pripravil, da mi bo spet opral glavo, je utihnil, ko sem se zachel sklicevati na Marincheve besede.

 

Otrok in druzhina in Komunist na odpadu

Shtevilka 49 (11. 12. 1982) je bila spet zabavna. Izshla je 9. shtevilka revije Otrok in druzhina. Na naslovki so bili otroci, ki so pripravljali kres. Toda – v urednishtvo je nash znanec prinesel she eno naslovko iste revije: mamico z otrokom v narochju.

Uganko smo hitro razreshili. Revija Otrok in druzhina je bila zhe natisnjena in speta, ko so nekatere druzhbeno aktivno prenapete chlanice urednishtva in izdajateljskega sveta – o groza! – ugotovile, da ima fantek na sliki roke sklenjene kot v molitvi, mamica pa je videti, kot bi mu razlagala, kako je treba moliti. Ker je bil to vnuk nashega Bineta Roglja, smo vedeli, da je to dalech od resnice.

Druzhbeno sfrustrirane babe pa so shle v boj. Nemudoma so zahtevale, naj se naslovka potrga z revije, natisne nova, spet spne in potem sme takshna revija v trafike in beli svet.

Hkrati so se vrle chastilke javne partijske morale zachele pospesheno sprashevati, ali ni tehnichni urednik Srecho Gorenc, ki je dal inkriminirano sliko na naslovko, morda kakshen sovrazhni element, notranji sovrazhnik, ki je zhelel s tem spodkopati zaupanje shirokih ljudskih mnozhic mater in otrok v omenjeno revijo.

Hkrati je bilo zanimivo, da je Olga Vipotnik, sicer chlanica urednishkega odbora, v tej isti shtevilki objavila uvodnik z naslovom Vsi moramo delati, boljshe gospodariti in tudi vsi varchevati. Seveda smo ji dali pod nos: najprej naj zachnejo varchevati v urednishtvu, da ne bodo metali proch chisto dobrih naslovk.

Potem smo jim raztrgali she novo naslovko, ki da uchi otroke kuriti v naravi, kar je nevzgojno in proti nachelom protipozharne obrambe. Otroci lomijo na kup zelene veje, kar je unichevanje narave. En otrok upira ochi proti nebu, drugi pa ima roki razpeti, tako da njegovo telo tvori obliko krizha, kar je vsekakor bolj nevarno kot mati z otrokom v narochju, ki spominja na Marijo z Jezusom. Poleg tega naslovka spodbuja mlade, naj vse skupaj zmechejo na ogenj in skurijo...

Kmalu je priromalo ogorcheno pismo glavne in odgovorne urednice revije Otrok in druzhina Darinke Jeglich.

Priznala je, da so zamenjali naslovko. Pa ne zaradi tistega, kar jim mi bulvarsko podtikamo z zahodnimi manirami, ampak ker zaradi tehnichnih tezhav ni bilo mogoche videti naslovke prej, kot je bila natisnjena. Zhe vechkrat da se jim je zgodilo, da so jim tehnichni delavci CHGP Dela, kjer se revija tiska, kar sami (!) izbrali sliko za naslovko. Za 29. november se jim je zdelo boljshe objaviti sliko, na kateri otroci zbirajo kurivo za praznichni kres.

Gladko sem ji odgovoril, da che je nesposobna urejati revijo, naj to svoje delo in placho prepusti tehnichnim delavcem v CHGP Delo. Seveda pa she to, da mi ne bomo sklenili pisma s takshnim ropotanjem o bulvarskem tisku na Zahodu niti z namigovanjem na demagogijo, kakrshne smo vajeni na Vzhodu.

Najbolj iz trte zvita pa se nam je zdela ta, da bi pri nas za dan republike kurili prvomajske kresove. Vsak izgovor je dober, pa che ga pes na repu prinese, bi rekla moja mama, ki je vzgojila pet otrok, ne da bi brala revijo Otrok in druzhina.

Zhenska je bila uzhaljena, uzhaljenost pa je verjetno she podpihovala Olga Vipotnik, za katero sem dobival porochila celo s sestankov v krajevnih skupnostih, da shchuva in rovari zoper Pavliho, odkar smo napichili njenega mozha – pisatelja Zagorca.

Kmalu zatem sem dobil od Chastnega razsodishcha drushtva novinarjev proshnjo, naj odgovorim na obtozhbo Darinke Jeglich. Odgovoril sem she bolj ostro in potem za zadevo ni bilo vech slishati.

Prav v tem chasu smo objavili she eno takshno aferico. Izvedeli smo, da so v papirnico Vevche odpeljali 30.000 izvodov lista Komunist, kar samo po sebi ni bila posebna shkoda, vendar so ga potem ponovno natisnili. Med tiskom da so opazili pregreshen chlanek, v katerem se je neki obchan chudil, od kod imajo nashi vodilni (namigoval je na Popita) kurilno olje celo v vikendih in bencin za vechne vozhnje, medtem ko se moramo drugi voziti na bone. Da bi chlanek unichili, so odpeljali zhe natisnjene izvode v papirnico Vevche.

Urednik Komunista je bil moj stari znanec Janez Koroshec, o katerem sem zhe povedal, da sva imela nekoch v Delu spor okoli tiska Komunista. Poleg tega je bil Janez chlan nashega izdajateljskega sveta.

Poklical me je k sebi. Sprejel me je skupaj z namestnikom Marjanom Kunejem, ki pa se ves chas pogovora ni vmeshaval v zadevo. Janez je seveda zaman hotel izvedeti, od kod mi podatki. Zahteval je, naj objavim, da je vse skupaj lazh. Seveda sem to zavrnil, chesh da sem zadevo zvedel iz zanesljivega vira. Zdaj je zachel Janez razlagati, da niso unichili 30.000 izvodov, ampak samo 18.000. Pa ne zaradi chlanka o kurilnem olju, ampak zaradi nekega Kmeclovega pisma in she zaradi nekega drugega chlanka, in ko so metali zhe to ven, so vrgli she tisto pismo o kurilnem olju.

Dejal sem mu, da to pa prav radi objavimo. Da je samo 18.000 izvodov unichenih in da so jih odpeljali v Vevche ne zaradi enega pisma, ampak zaradi treh, in eno je Kmeclovo. (Matjazh Kmecl je bil tedaj chlan CK ZKS.)

Janez je bil uzhaljen in je rekel, da tega ne smemo objaviti. Potem je zhe bolje, da ne objavimo nich, ker che bolj meshash, bolj smrdi.

Pa Janez sploh ni bil slab chlovek po srcu. Pozneje sva se vechkrat pogovarjala o teh stvareh.

Bil je tako prekleto naiven, po drugi strani pa do zadnje dlake ubogljiv in pripravljen narediti prav vse, kar so mu ukazali. Tako mi je chez leta dejal:

»Bogdan, oprosti, kriv sem, ampak jaz sem takrat, dobil nalogo, da te odzhagam v Pavlihi in menil sem, da moram nalogo izpolniti.« Prava slika in podoba komunista, to je res!

 

Najprej Smole, potem pa spet Shetinc

Razjezili smo mestni partijski komite. Tristopetindevetdesetich. Komite je zdaj vodil Jozhe Smole. V 50. shtevilki (18. 12. 1982) smo objavili pismo Matevzha Krivica Problemi reforme shol terjajo hitre odgovore. Krivic je bil pismo poslal Delu, ki mu ga je zavrnilo. Slavni Jozhe Volfand, odgovorni urednik Dela, ki je prishel v Ljubljano po aferah z borchevskimi stanovanji in spomeniki v Celju z okolico, mu je pisal, da ne bodo objavili njegovega pisma.

Partija se je takrat obnashala chisto tako preprosto, kot se je obnashal nash kuzha Hani. Kadar sem ga vprashal: »Kdo pa je ushpichil to?« se je Hani preprosto obrnil proch in je mislil, da che me ne vidi, me ni. Tako je partija mislila, da che nechesa ne objavi – imela je pa monopol v chasopisju – potem problema ni. Tu smo ji v Pavlihi nasuli malce peska v kolesje.

Kavelj je bil v tem, da je Krivic v svojem pismu argumentirano poimensko obravnaval Shetinca, Rojca, Vadnalovo in Majerja. Samo tega so se bali, da bi se ljudje navadili poimensko klicati funkcionarje na odgovornost. Ja kam bi pa prishli – no ja, medtem smo zhe videli, kam to pelje.

Objavili smo Krivichevo pismo, polno pronicljivih stalishch, zraven pa Volfandovo zavrnitev objave in odlomek iz Krivichevega predloga vrhovnemu sodishchu Slovenije za varstvo ustavne pravice do objavljanja mnenj obchanov v tisku. Mislim, da je bila to prva takshna Krivicheva tozhba. Vsekakor nekaj nezaslishanega. Pavliha se drzne objaviti prepovedano pismo, Krivic pa Delu grozi she s tozhbo!

Takrat sem prvich spoznal tega asketskega borca za svobodo tiska, Matevzha Krivica. Naredil je name zelo dober vtis poshtenjaka, sicer pa nisva vzdrzhevala stikov. Na mestnem komiteju ZK Ljubljana so bili strahovito besni, sem izvedel po ovinkih. Neposredno ni priletelo nobeno poleno.

V zadnji shtevilki tega leta smo z veseljem iz Dolenjskega lista ponatisnili chudovito reportazho Jozheta Primca o tem, kako je Franc Shetinc ustrelil kosmatinca. Shetinc je bil strasten lovec. Na Kochevskem je konec novembra 1982 polozhil 150 kg tezhko medvedko, ki je dobila oceno 310 tochk, kar je bilo dovolj za zlato medaljo. Primc je bil po nakljuchju zraven in nihche od lovcev ni vedel, da je novinar. Pridno je vlekel na ushesa in potem objavil reportazho s fotografijami. Opisoval je, kako je Shetinc v chasu, ko smo se drugi vozili na bone parno in neparno, kar 27-krat shel nad medvedko, preden jo je podrl.

Njegov lov na medveda je bil zhe tako razvpit, da si je menda sam France Popit izmislil vic:

Pride na postajo milice v Novem mestu medved in reche dezhurnemu: Zdaj mi je pa tega zhe dovolj! Povejte tistemu Shetincu, naj me konchno zhe pochi ali pa pusti pri miru!

Ljudje so se krohotali, pa tudi jezili.

Kakshno leto pozneje mi je nekdo, ki je bil po nakljuchju na obisku v Shetinchevi vili v Murglah, povedal, da na steni kraljuje kozha te medvedke, in sicer tako, da ima glavo polozheno na nizko psiho in strmi v obiskovalca. Zraven pa je knjizhna omara z zbranimi literarnimi deli Franca Shetinca – v desetih izvodih vsako.

Za Shetinca bi lahko rekli: najprej je streljal kozle, potem medvede, she pozneje gamse, na koncu pa so odstrelili njega. Takshna je lovska usoda. Najprej ti lovish druge, potem pa oni tebe. Mogoche bo pa Zagorc o tem kdaj spisal humoresko?

Izdajateljski svet nas je neprestano opozarjal, naj nehamo drazhiti funkcionarje. Burger je to spretno usmeril v slepo chrevo. Predlagal je, naj bi organizirali shiroko druzhbeno razpravo o satiri in humorju na Slovenskem. Kaj satira danes je, kaj humor, kje so meje humorja in satire, kaj so tabu teme v nashi druzhbi itd. V slovenskem novinarskem drushtvu nikoli niso hoteli ugrizniti v takshno kislo jabolko. Najmanj pa Jak Koprivc. Pach pa so v drushtvu pod Koprivchevo taktirko govorili, da je treba o tem razpravljati v tiskovnem svetu pri RK SZDL, ki ga je vodil Shetinc. Od tam so vrachali gradiva drushtvu novinarjev, chesh naj najprej oni razpravljajo o Pavlihi, saj so konchno nashi ustanovitelji.

Tako so si podajali zoprno ping pong zhogico. Vsak je svojo odgovornost valil s svojega hrbta na tuja plecha. Mi pa smo spretno izkorishchali vmesni prazni prostor.

Z novim letom smo upali, da nam bo zhe lazhje. Prvega je Burger odhajal v zasluzheni pokoj, za direktorja in odgovornega urednika pa je prihajal Milosh Mikeln. Bine Rogelj ga je bil srechal na cesti in ko je slishal, da mu je potekel direktorski mandat v Cankarjevi zalozhbi, ga je povabil in zvabil k nam. Ker je bil satirik in pisatelj z ugledom, sposoben pa tudi kot direktor, smo ga radi vzeli in se veselili, mislech, da nas bo zashchitil pred politiko.

Spominjam se, kako se mi je rezhal Peter Bozhich, ki sem ga srechal in mu rekel, da se veselimo Mikelna. Rekel mi je:

»Madona si naiven. Te bom vprashal chez par mesecev, ali si she tako srechen zaradi Mikelna. Bosh zhe she videl, kdo je Mikeln.«

Z novim letom 1983 smo se pripravljali tudi spremeniti format chasopisa. Po zunanji plati naj bi preshli na obliko Dnevnika, pa tudi po vsebini smo se zheleli priblizhati resnim chasopisom, saj bi objavljali vech Veritasa. Izdajateljski svet nas je pri tem podprl, ker se je naklada vechala in se je gibala zhe chez 11.000 prodanih izvodov na shtevilko. To je bila podvojena naklada, odkar sem prevzel urednishtvo. Tudi list Mladina je bil priblizhno pri tej nakladi.

Z novo obliko smo dobili she nove sodelavce. Misha Grcharjeva je pod psevdonimom Mishek pisala filmske kritike. Miran Sattler televizijske pod imenom Luka M. David. Josipina Vidimar ali po domache Vesna Marinchich je spremljala gledalishche. Vsi so se na kulturni strani pridruzhili vztrajnemu knjizhnemu ocenjevalcu Retarju (Albin Buttolo), ki je iz tedna v teden spremljal slovensko knjizhno produkcijo. Lahko trdim, da je imel Pavliha tedaj najbolj redno kulturno kritiko v slovenskem tisku.

Novost je bila she ena. Ker so mi na raznih sejah vechkrat ochitali, da sem neodgovoren, sem zapisal v impresum: Odgovorni urednik Bogdan Novak. Neodgovornega urednika nimamo.

Ljudje opazijo vse. Tudi to pripombo so takoj odkrili in se krohotali. Dobro so vedeli, kateremu druzhbenemu sloju je namenjena.

 

Mikeln pride jezen

Zgodilo se je nekaj nezaslishanega. Dobili smo seznam dolzhnikov stanarin iz obchine Moste–Polje. Z veseljem smo ga objavili. Ochitno smo imeli v obchini nekega simpatizerja, ki nam je poslal fotokopijo gradiva. Ali pa je morda Staninvest odkril, da se objava splacha, ker je strah pred objavo tako velik, da postanejo redni plachniki tudi najbolj neredni ljudje. Rajshi plachajo, kot da bi se znashli v chasopisu. In vechinoma sploh ni shlo za ljudi, ki ne bi mogli plachati!

She vechkrat pozneje se nam je zgodilo, da nam je preprosto neznan prijatelj poslal fotokopijo kakshnega seznama ali listine, ki smo jo potrebovali.

Tega leta je Pavliha skromno slavil svojo shtiridesetletnico izhajanja. Predlagali smo, da bi jo proslavili v Kochevskem Rogu, kjer je list pod smreko tudi nastal v partizanih, a na nasho pobudo nismo dobili odgovora. Chestitali so nam zvesti bralci. Politika pa nich.

Z novim letom je bil prishel za glavnega urednika Mikeln. Zhe na novoletni zabavi je sprasheval kolege, kakshen chlovek sem. Tipal je pulz, kdo me ne mara. Tajnica Zvonka je bila uzhaljena, chesh kako se drzne sprashevati kaj takega.

Ko smo bili z Burgerjem sami trije v sobi, je Mikeln drazhil Burgerja:

»Kaj te ni strah oditi v penzijo? Bogve kaj bo tale Novak napisal o tebi v kakshni svoji knjigi.«

Burger se je samo rezhal:

»Mene ni nich strah,« je rekel. »Kar naj pishe, che ga veseli.«

Tedaj mi je Mikeln zabrusil s hudo jezo v glasu:

»Ampak da veste, to vam naj bo jasno. Takshnih chench, kot ste jih pisali v svoji knjigi Na drugi strani Ljubljanice, v Pavlihi ne bom prenashal!«

Skomignil sem z rameni. Briga me, kaj si Mikeln misli o moji knjigi.

Pozneje me je she enkrat napadel v bifeju Muca, kamor smo shli iz urednishtva na kavico. Zachel je kritizirati mojo Ljubljanico, chesh da to ni knjizhevnost, da gre za umazane chenche itd. Imel sem ga dosti in sem mu rekel:

»Vesh kaj, Miki, ti si izdal umetnishko knjigo o Hitlerju v 800 izvodih, pa se she zdaj valja po policah knjigarn. Jaz sem pa poleti izdal Na drugi strani Ljubljanice v 3.000 izvodih, pa je bila v shestih mesecih razprodana. To pa tudi kaj pove, kaj?«

»Ja, to je pa res,« je priznal Mikeln, ki je bil le nekoch direktor zalozhbe in je vedel, kaj pomeni za zalozhbo razprodana knjiga. »Eno merilo to je, tu imash prav. Knjigotrshko si pa uspeshen.«

Potem mi je dal z Ljubljanico dolgo mir. Cheprav nisem nikdar zanikal tega, da je Mikelnova knjiga Kratki kurs vladanja za zachetnike izjemno satirichno delo na svetovni ravni in bi zasluzhilo pri kritiki dosti vech pozornosti, kot jo je.

S pisanjem o slabo pripravljeni zimski olimpiadi smo razjezili sarajevski Svijet in njegovega urednika Zlatka Dizdarevicha, ki nas je zato srdito napadel.

Razkrila se je she ena norost Milkine vlade: depozit je bil sprejet na podlagi 179. chlena zakona o deviznem poslovanju, ki pa so ga v skupshchini zhe prejshnje leto chrtali iz zakona. Kaj takega je mogoche samo v Jugoslaviji.

 

Pavlihova fracha II. del