Pogum Revija SRP 2005/1

Lucijan Vuga
 
 
 
PRAH PRETEKLOSTI
(ZGODOVINSKI ROMAN)
 
II

 

In she en izziv – Gorsium v Panoniji, poromanjeno v Herkule ali Herkulia, na skrajni severovzhodni meji imperija.

Iz mojih zgodovinskih shtudij se mi je ohranilo v spominu to, Gorici podobno ime, na drugem, tokrat centralnem delu Evrope, Gorsium. Moj dragi uchitelj me je opozoril na podatke v antichnih virih, da so v posameznih predelih Rimskega imperija gojili poganski kult cesarja in so ga chastili na izbranih mestih, ki so bila praviloma upravna sredishcha pokrajin, zdravilishcha ali javni prireditveni prostori; to so bila zharishcha za shirjenje drzhavne in imperatorske ideologije. Med takimi sredishchi je bila zhe na zachetku shtetja po nashem Odresheniku, Jezusu Kristusu, she v chasu razcveta Rimskega imperija, tudi Gorsia, cestno krizhishche v Spodnji Panoniji, Pannonia Inferior, kot porocha Itineraium Antonini, to je bilo mesto Gorsio sive Hercule, Herculia, torej tudi Herkule ali Herkulia imenovano, nekako 50 milj od Aquincuma in 23 milj od Brigentia ter med 77 in 85 milj od Sopianae, kar nekateri postavljajo na mesto danashnjega Szekesfehervara, po madzharsko, ali Stuhlweissenburga po germansko, na zgornjem koncu Blatnega jezera. Stara porochila govore, da so rimske chete tam nashle prebivalce, ki so bili dobri poljedelci, a tudi spretni brodarji in ribichi na okolishkih vodah. V tistem chasu je bila Gorsia cvetoche mesto, v katerem so nashli rimski legionarji varno zavetje, a tudi obilo prilozhnosti za zabavo in sprostitev v prostem chasu, kolikor so ga pach imeli. Zlasti prav pa je prishla Gorsia uradnishtvu, trgovcem in duhovshchini.

Cezar je zasnoval imperij, izpod peresa Svetonija pa je v njegovem zhivljenjepisu razbrati, da je bil v tistem chasu in v nekem smislu nevernik; to je bilo obdobje verske zmede. Po dolgotrajnih drzhavljanskih vojnah, ki so od znotraj razjedale Rim, se je tudi chashchenje bozhanstev skrchilo na zgolj formalno obredje; tako se je odprl obsezhen prostor za najrazlichnejsha nenavadna in obskurna chashchenja.

Julij Cezar je osirotel s shestnajstimi leti in zhe naslednjega leta je bil postavljen za Jupitrovega flaminija, enega od petnajstih najvishjih duhovnikov, ki so skrbeli za obredje ob najvechjih praznikih. Odslovil je Kosucijo, sicer iz zelo imovite konjerejske druzhine, torej ne plemenite, s katero so ga zarochili, ko je she nosil mladoletnishka oblachila, toga praetexta, ter se porochil s Kornelijo, hcherko Cina; ta je bil zhe shtirikrat konzul. Kmalu se jima je rodila Julija. Diktator Silla ga je hotel na vsak nachin prisiliti k lochitvi; ker mu pa ni uspelo, mu je odvzel svechenishko funkcijo, zhenino doto ter drugo dedishchino. She huje, odtlej ga je imel za svojega nasprotnika, to je za Cezarja postalo hudo nevarno, a mu je s spretno politiko, zvitostjo, bistrostjo in korupcijo uspelo priti do polozhaja najvishjega svechenika, pontifex maximus, kar je bilo izrednega pomena v njegovi strategiji dokopati se do najvishjega polozhaja v drzhavi. Cezar je bolj verjel oraklom, svarilnim znamenjem, razlagam sanj in she chemu drugemu, toda ne toliko, da bi se pustil od njih voditi proch od pretehtanih ciljev, ki si jih je zastavil. Svetonio izrecno poudarja, da ga nikoli ni noben religiozni pomislek vodil pri snovanju ali odvrnitvi od nachrta; le enkrat je to dopustil, ko je kljub pobegu zhrtvene zhivali pred nozhem vseeno s svojimi chetami odkorakal nad Scipiona in Juba. Njegova nadutost je prishla do polnega izraza, ko je neki svechenik vedezhevalec, haruspeks, razglasil slabo znamenje, tristia, chesh da ni nashel srca zhrtvene zhivali, nakar je Cezar odvrnil, da kadar mu je potrebno, sam poskrbi, da najde v zhrtvenem drobovju ugodna znamenja, laetoria. Preden je »vrgel kocko« in prekorachil Rubikon, je na samem dolgo chasa razmishljal v najgloblji tishini, shele nato je sklical posvet s prijatelji; tudi pretresljive sanje, v katerih je obcheval z lastno materjo, kar bi se razumelo kot zla napoved, tako so razlagali tudi coniectores, ga niso zaustavile, saj je sam tolmachil, da je vsa Zemlja nasha mati in da je bila to napoved, da jo bo v celoti zavzel, ad amplissima spem. »Naprej torej,« je vzkliknil Cezar, »pojdimo, kamor nas klichejo bozhanske prerokbe in nepravichnost nasprotnikov! Jacta alea est ...« .; kocka je padla! Prerokbam ni verjel niti takrat, ko so ga svarili pred zarotniki, je rekel: »Bolje je umreti enkrat samkrat, kakor se neprenehoma bati smrti.« She celó na predvecher umora, ko je obedoval s prijatelji pri Lipidu in so razpravljali o tem, katera je najlepsha smrt, jim je odgovoril: »Najmanj prichakovana!« Nekateri so si to razlagali, chesh da se je zhe tako preobjedel pretirane slasti slave, da mu je zhivljenje zhe presedalo. Bil je tako stremushki, da je verjel bolj kot v karkoli drugega v svojo zvezdo, bozhje poslanstvo, in je plenil po svetishchih na zasedenih ozemljih, fana templaque deum donis referta, ker mu tudi po rimskih obichajih ni bilo treba sposhtovati tujih bogov. Je res verjel v Enejevo bajko, da izhaja iz Venerinega pokolenja? Kdo ve! Nedvomno pa je ta mit do skrajnosti izrabil. V nagrobnem govoru ob smrti tete Julije, vdove po Mariu, je bil povsem nedvoumen: »Moja teta Julija izhaja po materi iz kraljevega rodu, po ochetu pa od nesmrtnikov!« Zato je tudi obljubil pred bojem s Pompejem, z zmago si je v krvi zagotovil neomejeno oblast, obljubil, da bo postavil v Rimu svetishche Veneri, Venus Victrix! – s tem krikom na ustih so shli njegovi vojaki v boj. Obljubo je izpolnil – s popravkom imena: Venus Genetrix, roditeljica, mati; in pred zgradbo iz marmorja in zlata na Forumu je dal postaviti svoj kip! Nadaljevalo se je tako, da je bil postavljen she tempelj Clementia Caesaris: boginja in heroj Cezar z roko v roki. She za zhivljenja je postal bozhanstvo! Tako se je izpolnila dolgo pripravljana teokratizacija oblasti; v sozvochju z mitichnim izvorom Julijancev, Romulovih naslednikov, z mistichno silo svojega svechenishkega polozhaja in po obsezhnih osvajanjih je lahko ob vrnitvi iz vojne v Afriki na svechanostih dobil od senata she chastni naslov: Heros – semideus. Ustanovljena je bila tretja religiozna bratovshchina Luperkov, Julijancev; zlati sedezh v senatu in v tribunalu; posvechena voz in nosilnica na procesijah; skratka, Cezar je imel: templje, oltarje, kipe med bozhanstvi in – dobil je svoj mesec v letu: julij! V Azijski pokrajini so ga pochastili z nazivom: »Zhivi bog, sin Aresa in Afrodite«; Zeus Ioulios! Genio diui Caesaris!

Nichesar od tega se ni branil!

Uradno je bil proglashen Cezarjev kult.

Po obshirnem imperiju so postavljali templje, oltarje in kipe. V njegovi blizhini so bili bozhji privilegiranci.

Njegovi nasledniki so se tudi v tem pogledu imeli po kom zgledovati ...

*

Konj je upochasnil korak; tako sem se zamislil, da sem ohlapno drzhal vajeti in uboga zhival ni vedela, kam; naj se ustavi? She sam nisem bil gotov, ali grem v pravi smeri, tokrat sem bil prvich v teh krajih, o katerih sem zhe marsikaj slishal in bral. Priblizheval sem se jadranski Gorici, che naj ju razlikujem od ostalih dveh – panonske in mozelske, frankovsko-sorabske – sicer pa je od tod vsega 15 milj do morske obale, je tako rekoch primorsko mesto.

Obstal sem razocharan – pred menoj je lezhalo neveliko naselje; predstavljal sem si pach mesto, kjer imajo svoj sedezh grofje gorishki. A je prvotni grad stal kakshno miljo ali dve severneje nad Solkanom, Silkno, Siliganum, Syligano, pa she drugache so zapisovali ime tega pomembnega kraja, v katerem je bil she vedno sedezh zhupnije – tudi za Gorico. Tam so dobili v prvem letu drugega tisochletja po rojstvu nashega Gospoda pustrishki gospodje te posesti. Ker jim visokolezhechi solkanski grad ni bil primeren za upravo dezhele, so si postavili drugo trdnjavo na grichu nad staro vasjo Gorica, ki je kmalu postal glavni grad v dezheli. Tako je mogoche razlozhiti, zakaj sem nashel kraj le v tolikshnem obsegu. Tisti prvotni solkanski grad je bilo videti od dalech, verjetno jim je rabil le v primeru sile, toda novi ga je zhe prekashal z visokim in mochnim stolpom, okoli katerega so she vedno pozidavali tako zgradbe kakor she eno, zunanje obzidje, ki je nekoliko pod vrhom obdajalo gorico, grichek. Ob cesti, ki se je vzpenjala na grad, se je na pobochje prilepilo kochevje, naselje uradnikov, obrtnikov in trgovcev, she nizhje spodaj pa se je raztezal zravnan, ochishchen prostor – travnik, ki je ochitno rabil za semanje dneve in razna zborovanja ter praznovanja. Tudi okoli tega so postavljali hishe.

Prav tu, ob vznozhju, sem se ustavil ter povprashal za prenochishche, a to se je izkazalo za dokaj brezupno dejanje, pa ne zaradi jezika, v veliki vechini so govorili slovansko, a jim ni bilo tuje italijansko narechje, dalo se je tudi sporazumeti z nemshkimi besedami, saj je prihajalo sem veliko trgovcev s Koroshkega in Tirolskega. Tezhava je bila v tem, da se je zaradi trzhnih dni trlo ljudi, to je bilo mogoche slutiti zhe na mostu chez Socho. Tako sem taval v gnechi, ne da bi nashel streho nad glavo, ko so grajski hlapci pred mrakom zhe zapirali okolje, rastellum. Taka ograda iz kolov sicer ne more zaustaviti morebitnih napadalcev, lesena pregrada rabi bolj nadzoru gibanja prebivalcev, da ujamejo kakshnega nepridiprava, in preprechuje, da se ponochi ne vtihotapijo razbojniki in tatovi. Ob praznichnih in trzhnih dnevih se zbere neobichajno veliko ljudi, zato je s stanovanji krizh, in pride prav vsaka »luknja«, da le ni chlovek pod milim nebom. K srechi se vreme she ni prevesilo, tudi chez noch je bila kar znosna temperatura, da bi se dalo prebiti noch na prostem pod kakshnim napushchem, a sem vseeno poskusil she tu in tam poprositi za kotichek pod krovom. Dobil sem namig, da bi se za dobro plachilo kljub pozni uri she dalo priti v zgornje mesto. To pa se mi ni zdelo najbolj modro. Saj plachal bi zhe lahko, moj gospodar me je dobro zalozhil de arca sua, iz kraljeve blagajne, a zgoraj je nadzor strozhji, vzbudil bi pozornost, che bi razkazoval debelo moshnjo.

Kaj mi je she storiti?

Izpred ene od zgradb me je opazoval chlovek, na katerem ni bilo mogoche zgreshiti ne po noshi ne po videzu, da je Zhid. V tako majhnem kraju mu kljub gnechi ni bilo tezhko opaziti chloveka, ki v kratkih razmakih trikrat ali shtirikrat jaha mimo; z roko mi je dal znamenje, zato sem konju zategnil vajeti. Za primerno plachilo mi je ponudil prenochitev; njegovo izvedeno oko ni spregledalo, da nisem brez denarja. Kaj sem hotel – Jud?

Hisha je imela manjshe dvorishche, celo z drevesom na sredi, kamor se je prishlo skozi vechjo obokano vezho. Za nama je zapahnil velika tezhka vrata ter mi pokazal nadstreshek za konja, kateremu je vrgel sena ter napolnil cheber s svezho vodo. S tem sva zhe bila v poslovnem odnosu, tudi che bi imel kakshno drugachno izbiro (a je nisem imel), bi se zdaj tezhko izvil (cheprav she nisem vedel, kam bom sploh legel). Shele nato sva stopila v notranjost; tishina, le z ulice so vdirali shumi, v hishnih prostorih ni bilo nobenega drugega chloveka na spregled. Pokazal mi je sobico, v kateri je velika postelja zavzemala skoraj ves prostor; okence je gledalo na dvorishchno stran. Dobro, v redu.

V osrednjem prostoru, jedilnici, me je posadil za vechjo, lepo izrezljano chrnorjavo mizo in v nastajajochem mraku sem si lahko ogledal bogato opremo. Kot da bi imel zhe pripravljeno, je postregel s chrnim vinom in sirom, kar mi je teknilo, cheprav sem imel s seboj popotnico, a se je na poti in med iskanjem po mestu nisem dotaknil.

Dotlej sva bolj malo govorila, mozhakar je bil pravcati poliglot, ko se je pozanimal:

– Morate pa zhe prihajati od dalech, po dobri obleki se vam vidi, dasi je zhe zdelana.

– Zelo od dalech, nisem imel kaj tajiti, pa mu tak odgovor zhe tako ni veliko izdal.

– Rekel bi, da po morju, se je zvito nasmehnil, chesh, tezhko mi uidejo podrobnosti.

– Da, z ladjo, sem vdano priznal, saj nisem vedel, po chem sklepa, in chetudi bi jaz tajil, oni bi vedel, chesar mu ni bilo treba potrditi.

– Po chevljih vidim, takih ne nosi nobeden tod okoli, nihche ne trguje z njimi.

Res sem si dal v pristanishchu narediti novo obuvalo, preden smo odpluli, in izdelano je bilo po tamkajshnji orientalski navadi.

– Ne mislite, da jih izdaja samo oblika, tudi usnja dobro poznam, trgujem z njim, na veliko in drobno, ni chakal, da ga povprasham. Veliko sveta sem zhe videl, je she dodal.

Bil sem v dvoumnem polozhaju, po eni strani sem moral biti hvalezhen chloveku, da me je sprejel pod streho, cheprav to ne bo zastonj, po drugi plati pa je to Zhid ...

Zhe bojeviti papezh Urban II., ki je veliko pred mojim chasom, zhe leta 1096 zachel s krizharskimi vojnami, je sprozhil preobrat v odnosu do Judov, tega leta so se zacheli veliki pogromi; v mnogih evropskih mestih so ropali in unichevali judovsko premozhenje ter jih celo pobijali. Potem so jih dolzhili neuspehov pri osvobajanju bozhjega groba, naenkrat so bili krivi za vse nadloge, sushe, epidemije, pogine zhivine; posebno se je ta gonja razpasla v Angliji, Shpaniji in na Portugalskem, od koder so jih v najboljshem primeru izganjali. Chez evropsko celino je odmevalo geslo: osvoboditev Kristusovega groba iz krempljev muslimanskih brezbozhnih skrunilcev ter kaznovanje grabezhljivih Judov, ubijalcev Boga. S tem je katolishka cerkev opustila petstoletno toleranco, ko je sledila nauku papezha Gregorja Velikega: prepovedano je ponizhevanje Judov.

Drugache pa je bilo tedaj v Italiji ter v frankovsko-germanskem svetu, kamor so se Zhidje umikali. Friderik Bavarski jih je celo zashchitil v »korist drzhavne blagajne«, s posebnim razglasom so postali njegova »zasebna lastnina«, servi camera: Vsem zvestim podlozhnikom sedanjih in prihodnjih generacij razglashamo in objavljamo, da si mochno prizadevamo za blaginjo vseh Judov, ki zhivijo v nashi drzhavi in ki se priznavajo za zasebno lastnishtvo nashe drzhavne blagajne na osnovi posebnih pravic, podeljenih z nasho milostjo.

Friderikov naslednik je to potrdil: Ker dokazujemo sposhtovanje do gospodarja z izkazovanjem sposhtovanja njegovim podlozhnikom, si bo vsakdo, ki se bo milostno in plemenito obnashal do Judov, nashih sluzhabnikov, zagotovil milost v nashih ocheh.

Moj gostitelj je moral zbezhati iz Shpanije, komajda si je reshil golo kozho, ostale svojce so mu pobili. V tistem chasu so se razshirile govorice, ki so prerasle v mnozhichno histerijo, da Judje pijejo kri krshchanskih otrok, da z obrednimi zlochini zhrtvujejo krshchanske otroke bogu Jahveju, in dolzhili so jih she drugih grozovitosti. Ponorele mnozhice so divjale po mestih, vlekli so nesrechne Jude iz hish ter jih klali, otroke vpricho starshev, zhene pred ochmi zhena, dekleta vpricho zarochencev, namishljene, izmishljene »judovske okrutnosti« so krshchanske srenje izpeljale v resnichne mnozhichne pokole.

Mnogi so se tega podlega pochetja lotevali premishljeno in hladnokrvno.

Judje so bili zhe stoletja razseljeni po vsem svetu, to jim je omogochilo dobre povezave, ki so v trgovini in denarnishtvu prvenstvenega pomena, tako so si ustvarjali kapital in mnogi so silno obogateli. Posli med Blizhnjim vzhodom in Evropo so cveteli, ne glede na vojne in druge ovire. S tem pa so Judje vstopali tudi v zlatarstvo, obdelavo dragega kamenja, proizvodnjo svile, stekla, finih tkanin. Njihova moch in vpliv sta rasla.

Cerkev je z grozhnjo s prekletstva prepovedala posojanje denarja za obresti. Judovski trgovci so postali »antikristi«, ker se temu niso podrejali, saj so si od njih izposojali (pod vsakrshnimi pogoji!) in jih celo izsiljevali cesarji in kralji, ki so si gradili dvorce, gradove, trdnjave, oborozhevali vojsko (tudi za osvoboditev bozhjega groba) kupovali zhivino, hrano in drugo. Celo cerkev je tako prihajala do judovskega denarja za katedrale, samostane in celo papezheve palache. Ko pa je bilo treba posojilo vrniti, o, takrat se je zachelo, niso bili pri volji vrachati niti glavnice, kaj shele z obrestmi. Dolzhniki so upnike, »preklete Jude«, raje poklali.

Ben-Shoshat, moj sogovornik, se je hotel zatechi v Benetke, a so te zhe zaprle vrata Judom (po pravici povedano, so isto kot Judje in she brezobzirneje pocheli Benechani sami, zakaj bi si spustili v hisho konkurenco?), cheprav drugod po Italiji pretezhno ni bilo zaznati chesa podobnega, zato je she z nekaterimi prishel do Gorice. Tu zhive v tesni skupnosti; tako je onkraj dvorishcha tudi Zhid in zraven njega she eden.

Premishljal je, potem pa na glas:

– Tu smo razlichni. Na drugi strani ulice je Vodopivec, pa Zlatolasec, in Shinigoj, Budigoj ... Bolj proti trgu sta hishi Egerja, Winklerja. In Marini, Bonpiani ...

Prizhgal je sveche in iz skrinje izvlekel tri miniature s podobami zhene in dveh hchera; ki jih ni vech med zhivimi... Nisem shibek za zhenske chare, a estetski obchutek imam, kadar gre za skladnost obraza, izraznost ochi, oblikovana usta; res umetnik tudi marsikaj popravi, polepsha, a vseeno, Zhidinji sta bili lepi deklici; tudi njuna mati ni zaostajala, cheprav je bila ... Ne smem tega izrechi, zhidovski rod nima pri tem nich opraviti. Ben-Shoshat je podrzhal slike, utrnile so se mu solze:

– Ne morete si misliti, kaj so deklicama storili, so se mu besede zatikale v grlu.

Mojemu stanu ni najbolj primerno, da bi dobesedno obnavljal njegove spomine, ki so mu ochitno scefrali dusho, a je to, kot poznam, delovalo kot spoved, katere prvenstveni namen je, da uvede greshnika k samosprashevanju o lastnih postopkih in mu vzbudi kesanje, da se podvrzhe in iskreni pokori, s katero naj bi si izprosil bozhjo milost ter si reshil dusho pred vechnim pogubljenjem. In seveda, izpoved dushevnih stisk razbremeni chlovekovo psiho. Prenos najglobljih intimnosti na drugo osebo deluje olajshujoche, kot bi vsaj del grehov in zablod prevzela druga dusha. Kot je odreshenik prevzel nase grehe chloveshtva, se duhovniku dogaja pri posameznikovi spovedi. Zgodilo se je zhe, ne meni, ki sem zavezan molchechnosti, da je spovednik zaspal od utrujenosti, bolezni ali chesa drugega, spovedanec pa je, ne vedoch za to, odprl svojo dusho. Seveda bi kdo oporekel, da to ni bila spoved po vseh pravili svete katolishke cerkve, vendar doktrinarno je bila spoved opravljena pred Bogom, klerik je le njegov sluzhabnik na zemlji, ko tudi v takih primerih sluzhi bozhji previdnosti.

Torej Ben-Shoshat mi je odprl svojo dusho (njegova zgreshena vera ne prakticira spovedi), da bi si tako olajshal notranje stiske, kakrshnih se vse zhivljenje ni mogoche znebiti po tragichnih dogodkih, za katere si je morda tisochkrat ochital sokrivdo, tudi zato, ker ga v usodnem chasu ni bilo doma. Tega ni mogel opravichiti s tem, da so ga trgovske poti vodile po svetu.

In kaj bi bilo drugache, che bi bil navzoch? Pretepli bi ga, dvignili na vrveh pod strop, bi ga ubili?

Tako so mater zvezali, deklici pa so slekli in jih vpricho nje posiljevali v vrsti prerivajochi se pozhivinjeni samci, ki so jih s ceste vabili, kot bi shlo za razprodajo podjetja v stechaju. Celo nekatere zhenske odvratnih nagnjenj so se silile zraven, da so jih moshki nagnali, che se zhe niso lotili s silo she njih, kar tam vpricho vseh, dasi so bile med njimi tudi take lajdre, ki pred tem z moshkimi niso nikoli hotele imeti opravka. Takshno orgijashko obnashanje, ki nima nich skupnega z bozhjo podobo chloveka, je posledica obsedenosti s Satanom. Ko hudich dobi oblast nad dusho, ga je moch le s skrajnim naporom in ob pomochi svetih zakramentov izgnati ter schasoma omiliti shkodljive posledice za posameznika in druzhbo. Pijanchevanje kot del razbrzdanosti in razvrata je otezhevalna in ne olajshevalna okolishchina za storjene zlochine. Uboga mati bi si izpraskala ochi, potrgala ushesa, da ne bi videla in slishala svojih deklic, njunih chedalje shibkejshih krikov, stokanja in moledovanja, rotenja za milost, a so se ji vrvi zajedle v meso in zhile, da je krvavela, od hudega zblaznela in izkrvavela, enako kakor deklici, zapovrstjo izrabljeni do onemoglosti, z raztrganimi telesci ...

Na tihem sem molil za nedolzhne zhrtve, zoper krivice tega sveta in za milost greshnim dusham, pa tudi za tiste, ki niso spoznali prave vere, da bi jim Bog naklonil milost razsvetljenja in jim odprl vrata odreshitve. Ni bilo malo Judov, ki so nashli pot do pravega Boga; je mogoche po vsem, kar se mu je zgodilo, da bo Ben-Shoshat med njimi? Potreben bi bil titanski napor odpushchanja!

Zdelo se mi je prav, da ga pustim samega s spomini.

Legel sem. Dolgo nisem mogel zaspati. Premishljeval sem o tistih stvareh. Kako morejo krshchanski ljudje pocheti kaj takega?! V vojnah resda podivjajo, a takole, sosed soseda ...

Judje so res greshili nad bozhjim Sinom, tako nas uchi Sveto pismo; v evangeliju beremo: Ko pa napochi jutro, se posvetujejo vsi vishji duhovniki in stareshine ljudstva zoper Jezusa in sklenejo, da ga izroche smrti. In ga zvezhejo in odpeljejo ter predajo dezhelnemu glavarju Pilatu ... In Pilat reche zbrani mnozhici: Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus? Vsi mu reko: Krizhaj ga! In Pilat si umije roke, rekoch: Nedolzhen sem pri krvi tega pravichnega ... Glavarjevi vojshchaki vzemo Jezusa ter ga odpeljejo na krizhanje ... ter ga razpno na krizh ...

Ampak resnichno oblast v Jeruzalemu, tudi za izrekanje smrtne kazni in za njeno izvrshitev, je imel Pilatus, rimski guverner, v dezheli Palestini je bila rimska oblast. Kako si more vrhovni oblastnik preprosto umiti roke ob zlochinu nad pravichnikom, chesh da tako hoche drhal? Vladar mora biti nepristranski sodnik, kaznovati krive in oprostiti nedolzhne. In konchno, rimski vojaki so krizhali nashega Gospoda Jezusa Kristusa, nihche drug kakor oni, tako nam govorijo evangeliji. Zakaj se znashajo nad Zhidi, ne postopajo pa proti Rimljanom, ki niso zagreshili le tega zlochina, marvech she marsikaj drugega, a ta je najhujshi, drznili so si dvigniti roko nad Boga-Sina! Rimljani (Judje so bili le primeren izgovor) so se tako reshili tistega, ki je govoril o ljubezni do blizhnjega, o enakosti med ljudmi, ne o vojnah, osvajanjih in plenitvah.

Rimljani so na osvojenih ozemljih vedno nashli ljudi, ki so bili précej pripravljeni sodelovati z zasedbenimi oblastmi, to je bilo v prid in blaginjo njim osebno, oblasti pa, da je pridobila kolaborante, ki so pomagali zatirati lastno ljudstvo. To se je skoraj vedno obneslo. Che se je prebivalstvo uprlo, so poleg rimskih legij pomagale zatreti punt tudi domorodne chete. S tem so Rimljani lazhje obvladovali velikanski imperij. Cezar ni pozabil rechi: Ljubim izdajo, zanichujem izdajalce. A izdajalce je mogoche vedno najti pri vseh narodih; tudi med Rimljani samimi ...

Mora zhe biti nekaj na pregovoru: drzhite tatu, vpije pravi tat ... Poskusil sem razumeti tudi drugache: bozhja previdnost je tako hotela, da je poslala Odreshenika na zemljo, ki je v mukah in s svojo krvjo odreshil chloveshtvo.

Zhe kot otroka me je streslo vsakokrat, ko sem pogledal razpelo s krizhanim; kakshna grozna smrt. Izmucheno, prebichano in krvaveche telo pribito na krizh – pochutil sem se krivega, da je moral bozhji Sin umreti zaradi moje greshnosti. Rodil sem se z izvirnim grehom, ne po svoji volji, marvech po krivdi prvih starshev, a grehov, ki jih nenehno tudi sam pochenjam, se ne morem znebiti zgolj s spovedjo in pokoro, za katero je potrebno globoko kesanje, takshno, ki prezhme in trpinchi telo in izmuchi duha. Veliko odgovornost prevzemajo starshi, ko rodijo otroke, v katerih je vsajen izvirni greh, in jih potem z vzgojo skushajo spraviti na pot odreshenja...

Jaz tega bremena ne zmorem, po lastni volji se odrekam starshevstvu ...

Zbudil sem se she ob mraku. Ne morem rechi, da sem imel nemiren sen, ne, noch sem prespal v eni nepretrgani brezzavestni periodi, brez sanj in trenutkov polsna. Dvignil pa sem se tezhko, utrujen, kot bi name legla pretekla stoletja krchev, muk in greshnosti chloveshtva. Kdo pa sem, shibek in osamljen, da bi prevzemal tolikshno pezo nase? Mar si domishljam biti podoben Odresheniku, ki je prevzel nase grehe stoterih rodov? Ni to le odraz napuha, da hochem spoznavati dobro in zlo, pravico in krivico? Taka krepost mi ni dana; in zgrozim se ob spoznanju, da sta prva starsha v raju greshila prav s tem, da sta jedla z drevesa spoznanja!

Ben-Shoshat je tudi zhe vstal; slishal sem ga mrmrati iz knjig, ki so njemu svete. Mogoche pa prebira prav tista poglavja o Abrahamu ali Noetu ali Mojzesu, ki so nam skupna. V tem bi se mu pridruzhil in ne bi greshil.

Potem je slastno zadishalo, in to je bila budnica, da mu ni bilo treba hoditi okoli mene po prstih ali trkati, da bi me spravil iz postelje. Diskretno povabilo k zajtrku je prihajalo iz posod, s katerimi si je dajal opravka v kuhinji.

*

Stopal sem ob konju proti kamnitemu oboku vrat, od katerih so bile z vrha napete debele verige zhe spushchenega dvizhnega mostu, kjer je postopala strazha. S tezhkimi koraki sem se priblizheval.

– Stoj! Kam gresh? Mar na pretorium comitis, grofovsko sodishche.

– Poshiljajo me s proshnjo za plemenitega gospoda grofa.

– Kdo te poshlja? S kakshno proshnjo?

– Tujec sem, s tovarishi prosimo za zashchito prevzvishenega gospoda grofa.

– In kdo, pravish, te poshilja?

– Trgovec Hugon, z juga prihajamo. Ta lazh mi je shla tezhko z jezika, a je bila potreba, che naj pomagam svojemu gospodu.

– Pochakaj, bomo videli! Gospôda she ni pripravljena sprejemati. Stopi tjale, pod zid!

Zagledal sem kamnito klop in zhelezen obroch, okoli katerega sem ovil vajeti. Konj je bil nemiren, morda sem prenashal nanj del svoje stiske. Pametna zhival, kakrshna je konj, sluti marsikaj, lahko reshi jezdeca, ker veliko prej kakor on zavoha nevarnost.

Chakal sem, da se je sonce vzpelo zhe kar visoko; zamishljeno sem chemel na tistem kamnu, ko me je dregnil postaven sulichar, ves okrashen s trakci in s shiroko kapo s perjanico, prihajal je iz gradu.

– Greva! je bil odrezav in nich vech ni sprasheval kot oni pred njim.

Vstopila sva skozi vrata, le malo manjsha od onih glavnih v prvem obzidju, le da ta niso bila pridvizhna, shla mimo oborozhenega chuvaja, prishla v notranjost drugega obzidja in se podala po kratki potki do gradu. Tu je spet korakal sem in tja strazhar s helebardo, spustil naju je na stranske shiroke stopnice iz mochnih desk; medtem ko bi naravnost dospela na notranje dvorishche, pa sva zavijala ob krozhni steni iz debelih klesanih kamnov do zgornjega nadstropja. Tu je bila nekakshna chakalnica ali prostor za strazharje; ochitno so me pripeljali po stranskem vhodu. Glavni vhod je le za gospodo. Torej me niso imeli za pomembno osebo, to se mi je zdelo dobro. Ali pa ne, che so to storili nalashch zato, da bi ostal chim bolj neopazhen, da se ne bi razvedelo, kdo sem in kje sem.

– Pochakaj! je bil spet kratek spremljevalec, medtem ko je sam stopil skozi ena od vrat ter jih zaprl za seboj.

Ogledoval sem si, kam so me pripeljali. Razen oken pod stropom ni bilo druge osvetljave, v oblachnih dneh so morali prizhgati plamenice, che jim ni prishla prav temota za kakshne posebne namene. Skromna oprema, nekaj shirokih klopi, stojala za helebarde, visoki, stojechi svechniki, to je bilo vse. Mogoche so k vsemu sodile zhelezne kljuke po stenah, zloveshche shtrleche, opominjajoch na neko nekdanjo (ali sedanjo obchasno?) nejasno, mrachno rabo.

Bom she kdaj prishel od tod? je bila ena od mnogih misli, ki so me preshinjale tiste trenutke. Kar dolgo je trajalo, da se je vrnil strazhar pome. Za tistimi vrati, skozi katera je vstopil, sva shla po ozhjem zavitem hodniku, ki pa je bil skoraj tako visok kot grajski stolp. Z lin je lila dnevna svetloba in videti je bilo mochno zidovje, morda so k prvemu zidu dodali she drugega, zunanjega, che se jim prvotni ni zdel dovolj trden, ali pa je bil potreben tak utrjen prehod iz enega dela gradu v drugega.

Za she enimi ozhjimi vrati sva prishla v glavno vezho, tisto, po katerem vstopa gospoda.

Tu sva pochakala, da je majordom poklical, a ne v kakshno razkoshno dvorano, marvech spet v stranski prostor, ki je bolj spominjal na prirochno jecho ali predsobo sodishcha. Za veliko mizo, ki je bila tudi tu edini vechji del opreme, je sedela trojica, po obleki sodech vishjega stanu, medtem ko je imel pisar svoj prostor na drugem koncu mize ...

Grofovska visokost.

Mogochniki, gorishki grofje, pred katere so me pripeljali (imel sem nedolocheno, a morecho slutnjo, da so me prignali!), so visoko merili, cheprav se je zachetek njihovega rodu izgubljal v sivi davnini, iz chesar so se spletale legende; njihovo zhivljenje in delovanje je bilo usmerjeno nadvse velikopotezno, merili so na kraljevske in cesarske chasti. V ta namen so jim med drugim prishle prav poroke, kakrshna je bila med gorishkim grofom Majnhardom in hcherjo bavarskega kneza Otona, Elizabeto, vdovo cesarja Konrada, s tem se je mochno razshiril krog visokorodnih sorodstvenih povezav. Nadvse slovesna poroka je bila v Monakovem, München, na Bavarskem, od koder je grof pripeljal Elizabeto v Gorico. Iz tega zakona se je rodilo shest deklet in shtirje sinovi; med temi so bile Nezha, porochila se je s turinshkim dezhelnim grofom Ludvikom, Adalita, omozhena z meissenskim knezom Friderikom, in mati shvabskega kneza Konradina, ki so ga kasneje umorili v Neaplju. Ta nesrechnezh je bil dedich obeh Sicilij, kastiljski kralj Henrik ga je napeljal, naj prevzame neapeljsko kraljestvo, kamor se je odpravil s svojo vojsko; do Verone ga je spremljal gorishki grof Majnhard, nakar mu je zazhelel srechen pohod. A te dobre zhelje niso pomagale, v Neaplju so se vneli boji, Konradina so ujeli in Karel Anzhujec ga je dal obglaviti skupaj z vojnim zaveznikom na pohodu, avstrijsko-shtajerskim knezom Friderikom.

Lahko si milimo, da to ni ostalo brez dolgotrajnih posledic v odnosih med evropskimi dvori; mashchevanja, spopadi, boji in poboji so se ponavljali in she bolj poglabljali sovrashtvo.

Gorishki grofje pa so she kar naprej pletli svoje dinastichne mrezhe.

In to so radi kazali ob vsaki, tudi najmanjshi prilozhnosti.

A na njihovem zachetku zeva praznina, spominska luknja, ki jo mnogokrat povlechejo na dan njihovi nasprotniki in bi imela znatno tezho, che Gorishki zhe tedaj ne bi bili tako silni in silashki, a tudi brezobzirno premeteni.

Pripravljeni so bili na vse, da jim je le koristilo; kako naj si sicer razlozhimo zhgoche nejasnosti in morda namerne zatemnitve iz njihove preteklosti?

Hude stvari!

Kdo je bil tisti N. N., njihov praded, oche zachetnik, ki je spravil skupaj dovolj bogatije in trajne mochi, da se je rod obdrzhal in povzpel na vrh? Je res neznanec mozh, ki si ga vpisujejo v slavni rodovnik, a chigar ime je utonilo v poplavi chasa? Tak pomembnezh, pa za njim ne ostane ime, s katerim bi se kitili potomci; je mogoche, gre verjeti?

Prevech vprashanj, da ne bi bilo tudi nekaj odgovorov, ki pa vsi niso v slavo chastnemu dednemu naslovu: grof! Vsaj ne v takem plemenitem smislu, kot si preprost chlovek predstavlja.

Zlobnezhi in shkodozheljnezhi najraje pogrevajo zgodbo, ki je ni najti v nobeni uradni listini in naj bi se zachenjala zhe zdavnaj, v prvi polovici petega stoletja, ob smrti imperatorja Honorija, ki ga je doletela v Ravenni, in so se zacheli spopadi za njegovega naslednika. Nechak, Bizantinec Teodozij II., se je zavzel za Valentinijana III., sina po poli sestre, temu pa je nasprotoval general Ecij skupaj s stranko, ki se je hotela znebiti bizantinske nadvlade. Slednji so imeli svojega kandidata, notarskega stareshino Ivana, vendar pa ti niso imeli dovolj vojakov in so poklicali so na pomoch Hune, najemno vojsko iz Panonije. Valentinijanu v takih okolishchinah ni bilo lahko zavzeti Ravenne in se je odlochil za hkratni napad s kopnega in z morja, kjer je admiralu Ardaburiu spodletelo, ker mu je ladjevje razbil vihar in so ga ujeli. Na kopnem pa sta medtem Valentinijan in Ardaburijev sin v hitrem pohodu zavzela Oglej, Aquileia, ter nato obkolila Ravenno, v kateri pa se Ivan ni mogel dolgo obdrzhati. Mesto so zavzeli, njega pa so nagega privezali na konja, in kdor je hotel, ga je med galopom po hipodromu lahko obstreljeval s pushchicami; sramotna smrt za nesojenega imperatorja. Toda v vsem tem dogajanju ostaja nejasna vloga generala Ecija in njegovih zaveznikov, Hunov, ki naj bi se spopadli, a nihche ni znal povedati, kje in s kakshnim izidom; zlasti pa, zakaj se je od Ravenne usmeril proti Ogleju. Dodatno senco na njegovo obnashanje je vrgel razhod s hunsko vojsko, z obilno nagrado jih je poslal nazaj v Panonijo, prestopil na Valentinijanovo stran in ostal kar sedemnajst let prvi general na dvoru v Ravenni. Huni pa so si domov grede, takole spotoma, naropali ob Sochi in po Vipavski dolini she dodaten plen.

In prav med tem dogajanjem naj bi se zachel vzpon Gorishkih grofov. Izrochilo trdi, da je bil tisti N.N. takrat zraven. Namrech, v tistem chasu je vladal Shvabom kralj Rudolf, ki je nasledil Kunimunda, tega so maloprej pokonchali Gotje, ki so silili na Shvabsko. Rudolfovi sinovi Frigilad, Vidvar in Utrodur, ki so se grdo gledali in se na koncu pametno dogovorili, da si raje kot med sabo razdelijo dezhelo, kot da se pobijajo. Posebno eden od njih je bil nadvse nemirne narave in krut; tega sta brata uspela spraviti chim dlje stran, to je v Pusto dolino, Pustertal, ob izviru Drave, v Lienz, kjer si je postavil sedezh in se schasoma pririnil do dvornega grofa, juzhnega markiza. Po vsem sodech, se je prav ta ali pa eden od njegovih sinov, pridruzhil tistim Hunom, ki so drli na pomoch Ivanu oziroma generalu Eciju. Tako kot Huni je bil tudi on prebrisan, zaslutil je prilozhnost, da dobro zasluzhi; prvi je vdrl v Oglej in si nabral dragocenosti po cerkvah in pri imovitezhih. Sam Atila naj bi dal temu N.N. obshirna posestva pri Ogleju in Furlaniji, kar so mu kasnje potrjevali drugi monarhi, ker se je vsakokrat znal prikljuchiti pravi strani. In ko je z darilno listino dobil od kralja she Solkan in Gorico ter okolishka posestva, so se pustrishki gospodje preselili v Gorico.

Danes noche gorishka gospoda nich slishati za zaveznishtvo s Huni in Atilo, ki ga imenujejo »shiba bozhja«; toda kdo ga je poklical v te kraje? Sami domachi plemichi, ker so se lakomno med seboj ravsali za cesarsko oblast in chast.

Tisti N.N., ki je z Atilovimi Huni prihrumel iz Pustrishke doline, s Koroshke, na pomoch generalu Eciju in onegavemu proticesarju Ivanu, je imel s seboj tudi vojake, Slovane s Koroshke. Potem pa se bere v kronikah take neverjetne zgodbe, da se chloveku jezhijo lasje, in s katerimi nochejo imeti plemeniti gorishki gospodje nich opraviti, cheprav so si jih izmislili njihovi sovrazhniki, da bi prav nanje zlili golide smrdljive gnojnice; ker so jim nevoshchljivi, jih blatijo na vse pretege. Seveda so bili Gorishki zraven, kako tudi ne, che so si nagrabili tolikshne posesti, pri chemer niso bili nezhnih rok, toda ne bo drzhalo, kar bi bilo razbrati iz zlohotnih kletvin: da je tistega leta vdrlo vse slovansko plemstvo Koroshke v Furlanijo, na grozne nachine muchilo ondotno duhovshchino, jedlo otroke, iztrgane iz materinskih teles, zhgalo zhive otroke na grmadah kakor polena, so zhenske vezali k drevesom, jim parali trebuhe in iztrgali drob, dezhelo so povsem izropali in s seboj odvedli mnozhico suzhnjev ...

Take zgodbe so merile na to, da bi grofe ochrnili pred podlozhniki, jim zmanjshali ugled in jih nashchuvali k uporu, chesh, glejte, na kakshen nachin so se povzpeli tako visoko, s kom so se pajdashili.

Prekleti ...

*

Zato se geneaologija Gorishkih zachenja z njihovima grofoma v Furlaniji, Majnhardom in Kuno ali Konradom, omenjajo letnico 926 – ali she kasneje! – njunega ocheta in she manj (pra)deda ne imenuje nobeno pero. Majnhard je bil prefekt v Ogleju, njegova zhena Diomuda, nadvse pobozhna in radodarna, je ustanovila samostan v Rozhacu na pol poti med Gorico in Vidmom, ga preskrbela z dohodki in podarila avgushtincem; zakaj ravno njim? Z Majnhardom ni imela otrok, pravzaprav se je zelo trudila, da bi mu jih rodila, a jih Bog ni dal, kar po vrsti jih je zgubljala, tudi rodili so se zhe mrtvorojeni ali slabotni, da je angelchke pobralo zhe précej po porodu. Njegov brat Kuno ali Konrad pa je imel z zheno Brigito sinova Markvarda in Konrada II., slednji je kasneje postal knez Prusije. Gorishki pa najraje postavijo na zachetek in se pohvalijo, da so imeli zhe prva leta drugega tisochletja po rojstvu nashega gospoda ugledne prednike: Hartvika, shkofa v Briksenu, Engelberta, grofa v Pustrishki dolini, in Majnharda, grofa v Lurnski grofiji, iz katerih se je razraslo mogochno plemishko drevo.

In pri tem je Diomuda odpovedala.

Pater Hilarij, avgushtinec, je tolazhil to nesrechno Diomudo, pogosto sta skupaj goreche molila v grajski kapelici, da bi ji Bog naklonil posvecheno stanje; pa ni ostalo le pri tem. Pater je bil uchen mozh, ki se je poglabljal v zdravilstvo, magister, in je veliko vedel tudi o tezhavah z nosechnostjo; poshiljal jo je na kopanje v zhveplene vrelce nedalech od Timava, ki so jih uredili zhe pod Rimljani, pa tudi v Abano therme nedalech od Padove, te so slovele za odpravljanje tezhav v takih primerih. Povezal se je z redovnimi brati v Salernu, kjer so imeli prvo medicinsko sholo v Evropi in so se posvechali skrivnostim zdravilstva ter preuchevali Hipokratove, Galenove in druge spise, tudi redkosti iz Cordobe in Bagdada, uspelo jim je ohraniti in prepisati vrsto del she iz egipchanskih, mezopotamskih in perzijskih chasov. Avgushtinec je zelo nevsiljivo, a vztrajno prigovarjal plemeniti gospe, da bi dobra dela zagotovo ne shkodila, che drugache ne, da se vsaj odkupi za grehe, ki so jih pocheli predniki in morda (pri takih omembah je potrebna skrajna previdnost!) tudi njen nadvse sposhtovani in plemeniti mozh. Plemkinja je bila dojemljiva za take pobude, ki bi se jih lotila tudi v drugachnih razmerah in ne le v sili, kakrshna jo je doletela.

Zrasel je prekrasen samostan sredi Furlanske nizhine, med grichevjem, ki se postopoma proti severu dviga in preide chez Nadizho in Socho v Julijske Alpe.

Dobra dela krasijo plemenito dusho; sveti mozh pa je hvalil Boga, da je uspel izpolniti enega od Avgushtinovih naukov, da je treba zhiveti na tem svetu chim bolj skromno, bogastvo pa naj bi uporabljali v bozhjo slavo, ne pa za tuzemske uzhitke.

Nenehen je boj med dobrim in slabim.

Tako je bilo zhe od nekdaj ...

– Ob straneh mogochne grofovske mize iz hrastovine sta, strumno drzhech helebardi, stala chuvarja.

Majordom ni nikogar predstavljal, ne mene ne njih, kar me je zelo zachudilo, tako da nisem vedel, s kom imam opravka; globoko sem se priklonil:

– Z odlichnim sposhtovanjem in hvalezhnostjo, da me je chastita gospoda blagovolila sprejeti, sem zastal v sposhtljivi razdalji.

– Slishimo, da prihajash od dalech in da imash nekakshne proshnje, se je oglasil eden izmed trojice.

– Prihajam v imenu mojega gospodarja, Hugona, trgovca, ki se vracha s svojimi ljudmi iz Svete dezhele, s proshnjo, da bi mu dodelili spremstvo chez vashe ozemlje.

– Kam pa je namenjen tvoj gospodar Hugon?

Vprashanje je bilo logichno in odgovor nujen, saj bo morebitno spremstvo moralo vedeti, do kod bo shlo z nami in koliko chasa bo spremljanje trajalo. A bi z odgovorom obenem izdal nash cilj, ko she vedel nisem, kako se bo moje poslanstvo izteklo. Nisem imel izbire:

– Na Koroshko, od tam si bomo zhe pomagali naprej.

– S chim pa trguje ta Hugon? Od kod je doma?

Seveda sem moral prichakovati tudi podrobnejshe izprashevanje in marsikaj sem premislil zhe vse od odhoda proti gradu.

– Iz Argentona v Normandiji prihajamo, gospod, in tja se vrachamo. Dolga in tezhka pot je za nami. Radi bi varno chez vasho posest.

– In pravish, da trguje – s chim?

– Z usnjem, plemeniti gospod, sem se spomnil na Zhida, prvenstveno z usnjem, a tudi z drugo robo.

– Ali zdaj to tovorite s seboj?

Podrobnost izprashevanja je bila namerna, da bi v mojih odgovorih nashli kakshna nasprotja, hoteli so me zmesti, da bi se zachel zapletati.

– Ne, to ne, blago gre po drugi poti; mi smo namenjeni po naslednjih poslih.

So jih odgovori zadovoljili?

– Potem vesh marsikaj o dezhelah z Jutrovega? je poshkilil govorec po sosednikih; to me je opozorilo, da zhe nekaj vedo.

– Nekaj sem videl na lastne ochi, drugache pa je toliko govoric, ki jih ni mogoche preveriti, da ne bi govoril resnice, che vam tega ne bi omenil. Zhivljenje mora svojo pot, pa che je she tako hudo. Ljudje se prilagajajo okolishchinam. Trgovina pa je zato, da jim priskrbi vsaj najnujnejshe; v tezhkih chasih le redkim she nekaj vech.

– Kako pa ste prishli chez morje? Do kod ste pripluli? ni odnehal izprashevalec.

Moral sem biti presneto previden, da se ne bi prenaglil s kakshno besedico:

– V Ravenni smo se izkrcali; od tam prihajamo, sem hotel pomakniti izhodishchno tochko chim bolj na jug. Saj che jim je prishlo karkoli na uho o brodolomu, bi bil kraj iz moje navedbe dokaj oddaljen.

– Si kaj slishal za silno neurje na tem koncu Jadranskega morja, v preteklih dneh se je razdivjalo? sem napol zaslishal, ker so zhe zachetne besede napovedovale, kam v resnici meri vprashanje.

Pisar se je prezheche nagnil naprej nad mizo:

– Ukazhejo, grofovska milost? ker je zaznal namig, da bo treba tudi kaj zapisati.

Iz teh besed sem se uveril, da stojim pred samim grofom Majnhardom, ki me izprashuje.

– Bodi pozoren, da bosh lahko kasneje zapisal, je dobil navodilo.

Ni mi bilo znano, kolikshno moch je imel vihar v Ravenni, saj je taka naravna ujma zelo nepredvidljiva, kot se iznenada pojavi, tako se utisha na enem podrochju, ali pa nanagloma spremeni smer ter po dolgem in pochez razdira in podira. Karkoli bi dolochnejshega odgovoril, bi utegnilo pomeniti (che so oni vedeli, kaj se je tam doli resnichno dogajalo), da tam sploh nisem bil.

– To so grozni dogodki, she srecha, da niso pogosti, sem poskusil ostati sploshen. Najhuje je tistim, ki jih doleti na odprtem morju, sem nadaljeval in pri tem govoril resnico iz lastne izkushnje. Nam ni bilo nich hudega, sem zakljuchil, v upanju, da sem prestal preizkus.

– Kje pa te chaka tvoj gospodar Hugon? je s poudarkom nadaljeval, druga dva pa sta bila kar tiho in me srepo motrila.

– Na poti iz Ogleja je, sem se izmikal, spotoma je zbolel in so se nekje ustavili, iskali so primeren prostor, sam pa sem pohitel naprej.

– Kako jih bosh pa nashel? ochitno niso bili zadovoljni z odgovorom, ker so se spogledovali in si vneto kimali.

– Dogovorili smo se, kje mi bodo pustili sporochilo, sem se she poskushal izmikati, cheprav je postajalo izprashevanje zhe vroche. Sklenil sem, da chim bolj skrajsham tole zaslishanje in uporabim adut, s katerim me je odpravil na pot Rihard:

– Plemeniti gospodje, moj gospodar Hugon vam z vsem sposhtovanjem poshilja skromno darilo, kot zahvalo za vasho pozornost, za vse nadaljnje storitve pa bo tudi plachal v zlatu.

Iz notranjega zhepa sem potegnil manjsho moshnjo, zadrga pa je bila zavozlana za pasom. Izvlekel sem v svileno rutico zavit zlat prstan z dragimi kamni, ki so se zasvetlikali v mavrichnih barvah, ko so se vanje ujeli sonchni zharki, prodirajochi skozi okenska stekelca okroglih in drugih oblik, vpetih v svincheno mrezho.

Dovolil sem si narediti nekaj korakov, ki so me dotlej lochevali od mize, ter nanjo polozhiti prstan na razgrnjeni, svetlikajochi se tkanini.

Grof, zdaj sem zhe vedel, da je on, si je pozorno ogledoval dragocenost, se nagnil najprej k enemu, nato k drugemu asesorju, nekaj shepetal in me prestreljeval z ochmi:

– Kdo pravish, da mi to poshilja?! Trgovec Hugon?!

Dvignil je roko, da sta strazharja kar poskochila.

– Chesa takega ni dobiti pri nekakshnem trgovcu! mi je zabrusil, da sem kar otrpnil.

To je lahko pomenilo konec mojega prikritega poslanstva. Seveda, dobili so obvestila; kako je le mogoche prikriti brodolom ladje, cheprav jih je bilo morda vech v tisti hudi uri, a taka, kraljevska, ni karsibodi, da bi ushla radovednim ochem. Potem tavanje po spodnji Furlaniji, nakupovanje konj in klaje, pa zhivezha, glas o dobrih poslih se je shiril, ogleduhi pa tudi niso spali.

Molchal sem, lazh mi ne bi veliko pomagala, prej poslabshala polozhaj, uzhalil bi in razsrdil mogochnezha, ki je rekel:

Cum praesenti auctoritate, moral bi preiskati in po potrebi pozapreti vse, ki se tod mimo vrachajo z Orienta. Toda v tem primeru bom naredil izjemo; ne bom postopal proti tistemu, ki pravish, da je trgovec Hugon, a vemo kdo je, od kod prihaja in zakaj je na nashem ozemlju.

Zbal sem se za lastno in za usodo mojega kralja. Tile so povsem na tekochem; zhe prej so vedeli za kraljevo navzochnost; so medtem zhe kaj ukrenili? So obkolili moje tovarishe? Kaj che so tudi Riharda zhe dobili v pest?

– Toda zadaj je she poskus prevare, tale nas je hotel naplahtati, se je oglasil njegov blizhnji.

To me je vrglo iz sedla na trdna tla. Najneznatnejshe gibe strazhe sem zhe razpoznaval kot aretacijo, v jecho me bodo vrgli in pozabili name.

– Tale ravna po narochilu; naj gre, da bo svojemu – Hugonu, trgovcu (je zapel posmehljivo), prenesel naslednje sporochilo: V mejah moje grofije se ga ne bom dotaknil! Naprej pa naj mu Bog pomaga.

 

Tako je nekaj najti v zapiskih – At nuntius: »Unus eorum appellatur Baldewinus de Betum, alter vero dicitur Hugo mercator, qui etiam vobis anulum transmisit.« At dominus ille diutius anulam intuitus: »Non, Hugo, sed rex Ricardus appellatur. Licet ipse iuraverim, me omnes peregrinos de partibus illis adventantes comprehensurum nec aliquod munus ab eis accepturum, tamen pro dignitate muneris et mittentis domini, qui me ignotum ita honoravit, et munus missum remitto et liberam abeundi licentiam concedo etc.«

Ritensko sem se umikal k vratom, se klanjal, oni pa so se smejali, krohotali, da so me odmevi spremljali navzdol na dvorishche, in nisem vedel, ali se ne gredo igro machke z mishjo, pa me kje prichakuje valpet z vrvjo. Tudi konj je bil she tam, kjer sem ga privezal, to mi je dalo polet, da sem skochil nanj in odpeketal v mesto, ne da bi me she kdo ustavljal.

Vendar nevarnost she ni bila mimo. Dirjal sem proti mostu na Sochi in ves chas pogledoval, ali mi kdo ne sledi.

Vedel sem, lahko sem si mislil, gotov sem bil:

Skoraj sochasno je v drugo smer, na sever, galopiral jezdec z nujnim zaupnim pisnim sporochilom, katerega izpolnitev bo dopolnila na gorishkem gradu nedorecheno obsodbo, ki je lebdela nad menoj zhe v zraku grajske dvorane. A poslana so bila she druga, dodatna narochila, ustna, za katera ni bilo kasneje mogoche nikoli natanchno ugotoviti, kdo jih je dal ali kdo jih je le posredoval, che so sploh bili izdani ukazi s tako vsebino, kot so bili potem izvrsheni.

Po Furlaniji navzgor je shel glas iz ust v ushesa, po krchmah so si shepetali, ob vodnjakih so zhenske napol razumljivo zhuzhnjale; odprt je bil veliki lov ...

Kaj, angleshkega kralja lovijo? Da, s svojimi mozhmi je vdrl v dezhelo. Nekje so se zhe spopadli, za njim prihaja velika vojska; spet bo vojna. Dal je ubiti sorodnike nashega grofa in drugih plemenitashev, zato ga hochejo prijeti. Prisego je prelomil in papezha uzhalil; pravijo, da ga bo preklel, izobchil iz svete katolishke cerkve, na veke bo pogubljen. Za take ne velja nikakrshna zashchita, vsak ga lahko ubije, ne da bi greshil ...

Si predstavljate podlozhne kmete, preproste pastirje, grchaste gozdarje, ko jim pride na uho, da enkrat za spremembo lahko oni lovijo kralja in ga celo smejo ubiti, to je tako izjemna in redka prilozhnost, da je ne gre zamuditi. Medtem ko so obichajno kralji in njegovi birichi tisti, ki preganjajo ubogega revezha in mu sodijo po lastni presoji, je bila tokrat igra obrnjena.

Na pogon, po sledi, izbezati ga je treba iz skrivalishcha!

Tako so mi odmevali v glavi namishljeni kriki krvolochnega ljudstva.

Zhival sem gnal na vso moch, se chimbolj oddaljil od gradu, da bi prishel pravochasno k spremljevalcema, ki sta me chakala od prejshnjega dne onkraj Soche, in da bi posvaril Riharda na nevarnost, ker so ga prepoznali; zhelel sem v njegovo blizhino. Z desne sem se priblizheval Sochi, ki je se je tu pa tam zasvetlikala na poslednjih brzicah. V glavi mi je nabijalo; kaj che bi, namesto da grem chez most, prebrodil reko? Nisem poznal njenih skrivnosti, kje je dovolj plitka, da spusti chez konja, a tam kjer je plitvejsha zato bolj dere, da neprevidnezha spodnese v kakshnem tolmunu. S konjem se zhe dá, dobro plava tudi z jezdecem na hrbtu, che drugache ne, se ga je mogoche oprijeti, da zhival in chlovek druzhno dosezheta nasprotni breg. Pomislil sem, ali morda niso zgradili mostu prav tam, koder je nekdaj tekla predrimska cesta chez plitvino, in so jo pri gradnji mostu premikali; torej brod je? Ampak zakaj ne chez most? Sem zhe toliko panichen, da vidim vsepovsod same nevarnosti, zasledovalce?

Predvsem za hitrost je shlo, iskanje gazi bi mi vsekakor vzelo nekaj chasa, in sploh ni gotovo, da je kje blizu ali pa je zgolj iz zhelje porojena domneva v moji razgreti glavi. In che bi zhe nashel prehod, ali bi mi uspelo varno priti onkraj? Po zadnjem dezhevju je reka hitro narasla, res tudi zhe mochno upadla, toda kaj se ve, kako bi se prechkanje obneslo v stvarnih okolishchinah. Chez most lahko tvegam, da me spet zgrabijo, saj nisem dal veliko na grofove besede, morda je poslal zhe pred menoj kakshen zaupen ukaz; v takem primeru ne bi do mraka dosegel chakajochih tovarishev; po drugi strani bi mi morebitne tezhave z brodom preprechile pravochasno snidenje.

Pravzaprav sem se zhe odlochil, tako sem priganjal ubogo zhival, pri chemer nisem dobro poznal poti, ki sem jo prvich prejezdil prejshnjega dne, da sem se enostavno znashel pri vstopu na most. Tokrat in ob tej uri ni bilo nikakrshne gneche, a sem vseeno moral chakati. Strazha na mostu ni pustila nikogar chez, ker ni bilo mitninarja; nekam se je izgubil, seveda, che ni prometa, poteka vse she bolj lagodno. Chez chas se je prikazal izza grmovja ter vlekel hlache nase; aha, to je torej bilo. Strazharja sta se smejala in ga obkladala z besedami, ki jim nisem razumel smisla, a so gotovo sodile v grobi soldashki besednjak. Plachal sem mostnino in zapeketal chez.

Tik pred mrakom sem se blizhal dogovorjenemu kraju, okoli kmetije se je sukalo nekaj delavcev pri zadnjih opravilih tistega dne. Brezuspeshno sem pogledoval naokrog, da bi kje zagledal svoja kompanjona. Obshla me je neprijetna slutnja, da nista zdrzhala. Pri prvem domachinu, ki sem se mu priblizhal, nisem nich opravil, govoril je slovansko, z drugim pa sva se zhe toliko sporazumela, da sta kupca ovsa odshla zhe, ko je bilo sonce she kar visoko nad obzorjem. Popadla me je jeza. Toliko sem si prizadeval in tvegal, onadva pa jo pobrisheta, ker sta mislila kdo ve kaj; che bi ju ta hip popadel, bi mi nashtela celo reshto razlogov, za svoje dejanje.

Od besnenja nisem imel nich! Le chas sem zapravljal!

– Oddirjal sem v upanju, da bom onadva dohitel ali vsaj, da bi se vrnil, preden bi kralj s spremljevalci v naglici odshel. Tako smo bili zmenjeni, che me ne bo nazaj.

Povrnili so se mi pobrodolomski simptomi telesne nestabilnosti, razkrojenosti, udi niso bili vech skladni med seboj, organi so delovali trzajoche, chutila so poshiljala nasprotujocha si sporochila in mishichje je dobivalo zmedene ukaze, krchi in popolna mlahavost obenem se na kdo ve kakshen nachin zmedeno prekrivajo. Preplavljal me je obchutek odsotnosti, a sem se obenem tochno zavedal, kje sem. Bil sem tu in tam, tostran in onstran stvarnega bivanja.

Se bodo res moje temne slutnje uresnichile? Podezhelski dvorec bo votlo odmeval od praznote, ko bom begal po sobanah in ostalih prostorih, cheprav mi je bilo zhe od prvega hipa jasno, da tam ni nikogar vech. Medtem se bo spustila noch. Kaj naj potem pochnem? Takole sem razmishljal: che ostanem in prenochim, bom zapravil she zadnjo mozhnost, da jih morebiti dohitim. Kajti odshli so, kot sem se domenil z Rihardom. Opreznost jim je to velevala. Che ostanem chez noch, tudi tvegam, da me grofovi ljudje tu staknejo, povsem preprichan sem bil, da so zhe vsepovsod naokoli.

Toda ponochi bloditi po neznanem svetu?

In v katero smer?

Iz pogovora pred odhodom mi je bilo znano, da zheli kralj priti na Koroshko, toda poti do tja je vech.

A se je drugache izcimilo, kot sem vrochichno domneval. Na zapushchenem (ali zanemarjenem ali v sporno olastninjenem?) posestvu sem she nashel vse svoje, skupaj s kraljem; vladala je nervoza, vse je bilo pripravljeno za odhod.

Ko me je Rihard zagledal, je vidno olajshan prihitel k meni in me objel.

– Sta onadva, Godfrey in oproda, tu? je izbruhnilo iz mene.

– Tam sta, pripravljata se z ostalimi. Pravita, da ste bili dogovorjeni, che te ne bo, da se brez odlashanja vrneta. Kaj se je zgodilo?

– Kaj pa she, odpeketala sta veliko pred dogovorjenim chasom. Strah ju je dajal. Skoraj bi zamudil vash odhod. In kam naj bi se potem podal?

– Zadrzhujem jih do poslednjega trenutka, she vedno je bilo mogoche, da se nam pridruzhish. Pravita, da so naokoli grofovi shpiclji in tudi vojaki so na krizhishchih. Je to res?

– Che naj zachnem pri najpomembnejshem, res moramo chimprej od tod! Majnhard je spregledal nasho namero. Ko sem mu dal prstan, je kar poskochil in shkodozheljnost mu je spachila obraz. Kazhe, da je res zhe vedel o nashi navzochnosti, le tega she ne, kje se zadrzhujemo. Morda so me spustili prav zato, da bi mi sledili do sem ...

Rihard, kralj levjega srca, je prebledel, kar pri njem ni bilo obichajno, ker tega nisem videl v mnogo bolj zagatnih okolishchinah. She meni je bilo jasno, da obstaja precejshnja verjetnost nevarnega izida. Prositi za spremstvo chez njegovo ozemlje nekoga, ki je sorodstveno povezan, kar je sicer mnogokrat malo vredno (tudi Rihard je izkusil v lastni rodbini, da je to celo nevarno), in je politichno zapleten, zaradi interesov primoran, pravzaprav zaprezhen delovati proti Rihardu – to je bilo od vsega zachetka skrajno tvegana poteza. Zakaj je zdaj tako pretresen? Osebne hrabrosti mu ni manjkalo, kar je dokazal pri vodenju svojih vojsk ali v neposrednih dvobojih med bitkami. Tudi mu ni bilo tuje logichno sklepanje, bistrost presoje, povezovanje dejstev, imel je mochno intuicijo v negotovih in nejasnih polozhajih, da je gotovo mislil na tak razplet zhe od zamisli naprej.

Kaj mu lomi dusho in drobi voljo, si nisem mogel zlahka pojasniti. Levjesrchni, Coeur de lion, je bil iz mogochnega vladarskega debla, ki je v preteklosti krojilo in she vedno kroji usodo dobrshnega dela sveta, iz tega raste ponos, nekateri so videli v njem napuh in oholost, vsekakor pa je v posledici hotenje, dosechi she vech, postati najmogochnejshi vladar, okititi se z zmagami in osvojitvami, zapisati se v zgodovino. Iz takih rodovnih in stanovskih korenin poganjajo mladike kot pri panjevcih; tudi takrat, ko drevo pade, se iz shtora pozhene mnozhica stebelc, ki tekmujejo med seboj, se prerashchajo, krepijo v debelca, dokler konchno ne ostane eno samo ali le nekaj krepkih debel, ta se potem razrastejo v mogochna drevesa. Che v zachetku ustvarja bohotnejshe panjsko rastje skupno zashchito vsemu nezhnemu brstju in je nekakshno zagotovilo, da se bo zhivljenje iz skupnih korenin nadaljevalo, pa tekmovalnost med poganjki, kateri bo izchrpal vech sokov iz korenin, kateri bo hitreje prishel do mochnejshe svetlobe in sonca, kaj hitro postane surovo, naravno medsebojno zatiranje do konchne prevlade najmochnejshega.

Ali Riharda muchi pretnja, da bo odrezan od korenin, da izgublja v tekmi za rast in prerast v prvega in najvechjega?

O, seveda, on zhe ve, kaj pomeni imeti brate, in brata, takega, ki mu sedaj spodmika prestol, ki hujska plemstvo, duhovshchino, uradnishtvo in preprosto podezhelje proti njemu, Levjesrchnemu, ki se je podal v sveto vojno po papezhevi, torej bozhji volji, za chast cerkve in v prid zahodni civilizaciji, proti brezvercem in aziatskim hordam in pushchavskim beduinom. Kaj pomeni brat po krvi? Je od iste matere in kateregakoli ocheta? Nikoli se ne ve, in tudi kadar se ve, se to ne koncha z otroshkimi in mladoletnimi razprtijami, ravsanjem, puljenjem las, pljuvanjem, brcanjem, podtikanjem namernih ali nakljuchnih malopridnosti, o ne, z leti preraste v bolj ali manj odkrit spopad za dedishchino, majhno ali veliko, za vodstvo plemena, za prvenstvo v tropu, celo za namishljene prednosti.

– Godfrey! je zakrichal, Godfrey! je bil she nestrpnejshi, kot da bi oni moral kot misel hitro stati pred njim, svojim kraljem. Zaslutil sem nevihto; demonstracijo mochi, (she vedno) oblasti, mochi, ukazovalnosti. She je kralj in bo ostal kralj!

Taka je njegova neunichljiva volja!

Poklicani je pritekel, kolikor je le mogel naglo, ochitno v veliki zadregi in zbegan v odvisnem odnosu do kralja, a mene pa je vechkrat s sovrazhenim pogledom prebodel skoz in skoz.

– Sire, velichanstvo, se je priklonil.

– Niste izpolnili zadolzhitve! Njega, je pokazal name, sem poslal s posebno zaupno nalogo h gorishkemu grofu. Od tega je bila odvisna usoda vseh nas. Dodeljen si mu bil in ubogati bi ga moral tako, kakor da ukazujem jaz osebno. Torej si se pregreshil zoper mene.

– Za nesporazum je shlo, sire, se je skushal braniti.

– Kaj se izvijash! Njegovi besedi bolj verjamem, saj bi mu sicer ne nalozhil tega poslanstva! je bil kralj neizprosno trd (takega so poznali vojashki eskadroni). Tu ni primeren kraj, zdaj ni chasa, da bi se ukvarjal s tvojo opustitvijo dolzhnosti, ki ni le malomarnost, ker gre za kraljeve zadeve, za kraljevo varnost, zato lahko to opredelim kot izdajo! To je zhe nakazovalo krutost kazni, ki morda ne bo povsem sorazmerna s prekrshkom, a je izdajala kraljev srd, po mojem obchutenju je bil to izbruh, sprostitev neznosne notranje napetosti.

Godfrey je otrpnil, steklen pogled je odseval zavest o stvarnosti, odsotnost obrambe, vdano pripravljenost obsojenca, ki se je zhe poslovil od zhivljenja in samo she mehanichno stopa proti tnalu, da polozhi glavo pod rabljevo sekiro.

Kralj ga je odslovil z ostrim gibom dlani, ne da bi se ostala roka premaknila; kot bi ga odfrcnil.

Kljub temu, da sem bil resnichno jezen na Godfreya, se mi je zdelo kraljevo postopanje preostro. Vendar sem bil v preteklosti nichkolikokrat pricha surovim postopkom, ki so bili nujni za ohranjanje reda in discipline, zlasti v vojski si brez tega ni mogoche zamisliti uchinkovitosti. Kam bi pa prishli, che bi v trenutku, ko je odvisen izid bitke od hitre in dosledne izpolnitve she tako nenavadnega in nevarnega povelja, zacheli razpravljati o smotrih in razlichicah?!

Ostal mi je obremenjujoch obchutek, da bom imel z Godfreyem she opravka; ne glede na to, da si je tezhave s svojo lahkomiselnostjo, zbeganostjo ali klonljivostjo sam zakuhal, sem v njegovih ocheh poosebljal kazen, ki mu je pretila.

Medtem se je zares zhe stemnilo, ko smo poskusili pustiti chim manj sledi za seboj in odjahali. Noch je bila dovolj svetla, dasi mesec she ni vzshel, in ni nam bilo tezhko slediti potem. Molchali smo in vsak je po svoje razmishljal o kdove chem. Bil sem na chelu takoj za Rihardom, ki je sam izbiral smeri, brez domachega vodnika (kje pa bi nashli zanesljivega?), dolochil je le na sploshno naslednji cilj: Koroshka. Ta pa je dokaj dalech in do tja je na voljo kar nekaj cest. Nekaj je tudi sam vedel o teh krajih od takrat, ko se je vzhodno od Gardskega jezera tajno sestal z odposlancem enega od protipapezhev; imel je velike in daljnorochne nachrte, vredne njegove drzne narave, in je preverjal sleherno mozhnost, ki so jo burni dogodki navrgli, che bi se jo dalo izrabiti za njihovo uresnichitev. Tudi jaz sem se med shtudijem, kot zhe recheno, precej ukvarjal z zemljepisom in zgodovino teh krajev in bi mu bil lahko v pomoch, ko bi se bilo treba na kakshnem krizhpotju odlochiti. Godfreyu, ki je po tej dezheli zhe jahal s prejshnjimi vojskami, pa, kot kazhe, ni vech zaupal! K srechi je bilo videti zvezde in po njih smo se ravnali, sicer pa je gorska veriga Julijskih Alp s predgorjem na severovzhodu ter nadaljevanje v Karnijske Alpe na severu dovolj markantna in iz ravnine dobro vidna zapora, chez katero bomo morali.

Na redko je bilo she videti kakshno brljavo svetlobico, che je morebitni zapozneli kramar hitel proti nochnemu zavetishchu ali je na kmetiji kotila krava pa so morali z luchmi begati sem in tja med poslopji, morda pa je hitel duhovnik s poslednjim oljem k umirajochemu ... Ponochi se ljudje premikajo le zaradi izjemnih in nepredvidenih dogodkov, drugache se vse umiri in chaka zarjo naslednjega dne.

A ne spi vse, tudi che pri tem ne pomislimo na one, ki jih tarejo skrbi, muchijo bolezni, drami strast ali jim ne dá miru neuslishana ljubezen; in che bi lahko podrobneje pogledali v notranjost navidez gluhih in slepih hish, bi spoznali, koliko dogajanja je tudi v nochnem chasu. Zunaj, na prostem pa tihotapsko lazijo zveri za plenom, nochne ptice zaprhutajo samo takrat, ko planejo na ugledano zhrtev, plazilci se brez shuma zvijajo proti leglom v lovu za mladichi. Tudi kakshen tat ali ropar opreza za slabo zapahnjenimi vrati, priprtimi okni ali osamljenimi stanovanji. Tihotapci izrabljajo temo, da bi se izognili dacarjem in mitninarjem.

Nasha konjenishka druzhba ni mogla biti dovolj tiha in neopazhena. Cheprav smo se drzhali stran od naselij, le ni bilo mogoche zaobiti vsake kmetije ob poti. V temo zagrnjeni zidovi stavb so pritajeno opazovali in prislushkovali, tako kot sicer pochenjajo vsako noch, saj jim je z zidavo poverjena naloga zashchititi in zavarovati prebivalce; che se jim priblizhash, pozhenejo proti tebi psa kot opozorilo – dovolj smo trdni, da se boste zaman trudili vdreti. Tako se vasi ponochi sporazumevajo na dalech, poshiljajo si signale bolj pritajene kakor glasne, drugich grozeche, che se dogaja kaj nenavadnega in ljudje med spanjem prislushkujejo; skozi tisto mozhgansko vozlishche, ki ostaja vedno napol budno, jim gre samoohranitveni nagon iz pradavnine. Nochni chuvaji bdijo, prislushkujejo v noch in oprezajo za ognjem in nesrecho ...

Jahali smo zhe dobrshen del nochi, luna se je dvignila od nekod z onkraj Jadranskega morja, od katerega smo bili sedaj zhe oddaljeni kakshen dan jezhe. Krmin, Cormons, smo zhe pred kakshno uro pustili na nashi desni, kjer se je za mestom dvigalo vinorodno grichevje. Domneval sem, da se priblizhujemo Staremu mestu, Chedadu, Forum Julii, Castrum Foroiulianum, znanemu she iz predrimskih chasov, pod Rimljani pa je postal ena osrednjih postojank v severovzhodnem delu Italije. To je rojstni kraj Pavla Diakona, Langobarda, chigar spise sem tolikokrat jemal v roke; tod nekje bomo verjetno morali chez Nadizho, Natisso.

Langobardi so bili vojashka skupnost, ki je z druzhinami in s suzhnji krizharila po severni in srednji Evropi, zhiveli so od vojnega plena in od tistega, kar je naneslo od pridelkov in prireje z lastnimi suzhnji na zasedenih ozemljih. Sluzhili so zdaj temu, zdaj onemu, zaveznishtva so menjali kakor srajce, che jim je le to navrglo obilnejshi plen. Bili so najemnishka vojska s tezhnjami in z zasnutki drzhavnosti, ki je pa niso nikjer dolgo ustvarili, saj jim je ozemlje vedno znova uhajalo iz rok, niso ga mogli trajno zavzeti. Konchno so proti koncu 6. stoletja prishli z Alboinom chez Julijske Alpe prav v Chedad, »civitas vel potius castrum Foroiulanum« – tako Diakon – mesto, ki je imelo kljuchni polozhaj za nadaljnja osvajanja Furlanske nizhine; tu so postavili mochno vojashko posadko, ki ji je nacheloval vojvoda Grasulfo, tega je nasledil sin Gisulf. Medtem je Alboin prodiral »cum suo exercitu vulgique promiscui multitudine« proti zahodu do Milana, Mediolanum. Pavel, oglejski patriarh, je zbezhal na otok Gradezh skupaj s cerkvenim zakladom, tako je notranji, celinski del Furlanije ostal brez shkofa in so si ozemlje zachasno porazdelile sosednje shkofije, to je vneslo stoletni razdor v cerkveno hierarhijo. Alboin je zavzel ves severovzhodni del Italije in si v Pavii postavil prestolnico. Tudi milanski shkof jo je popihal v Genovo, ki je bila tedaj pod bizantinsko oblastjo; sploh so imeli Bizantinci v tistem chasu she veliko moch ne le v Dalmaciji in Panoniji, marvech tudi po severni Italiji. Zhe chez kakshno leto so v Veroni ubili langobardskega kralja Alboina in tudi njegovemu nasledniku Klefu niso pustili dolgo zhiveti, sledilo je daljshe obdobje samovoljnih krajevnih vojvod, z nenehnimi medsebojnimi spopadi v boju za prevlado, to je unichevalo dezhelo, plemishki rodovi so se klali med seboj, najvechja zhrtev pa je bilo ljudstvo, na njegovih hrbtih so dokazovali velikashi svojo moch. V tej zmedi ni bilo lahko razlochiti, kdo je oropal kak samostan, pobral iz cerkva dragocenosti in pobil duhovnike, che so se ali tudi niso upirali; tezhka roka bozhje kazni je legla nad Langobarde, prignala jih bo do njihovega konca.

*

Tudi furlanski vojvoda se je zapletal v zarote in spopade za oblast, srecha je bila vechkrat na njegovi strani, a mu je tudi obrnila hrbet, da je moral klicati na pomoch Avare iz Panonije, za povrachilo pa je kakanu poslal mojstre in orodje za gradnjo ladij, s katerimi je Avarec potem zasedel neki otok v Trakiji. Vendar moram tu opozoriti, da je moj uchitelj te dogodke bolj podrobno preucheval in je zaznal veliko netochnosti oziroma poenostavljanj, ki se nanashajo na Slovane. Ti so obvladovali obshirna ozemlja in kakor ostali v zaveznishtvu ali samostojno vojashko delovali, zmagovali in izgubljali. Tolkli so se z Bavarci, potem so skupaj z njimi shli nad Avare; podprli so Avare, da bi potolkli Bavarce. Tudi na juzhni strani Alp so se zapletali v obrachune z Langobardi, pozneje pa kot njihovi zavezniki shli nad skupnega sovraga. Tako je Agilulfu prishla leta 603 v Milan na pomoch slovanska vojska, s katero je zavzel utrjeno Cremono in jo razrushil, nato so sledila mesta Mantova, Brescello, Bagnorea in Orvieto zhe v Etruriji.

Spet je bil Chedad prizorishche krvavih in sramotnih dogodkov; Avari so dolgo zaman oblegali mesto. A tudi oblegancem je shlo chedalje bolj za nohte. Vojvoda Gisulf se je z delom posadke pognal iz mesta, da bi prebil obroch, a so ga v neenakem boju posekali z ostalimi vred. Vdovi Romildi pripisujejo nechastno in sprijeno ravnanje, ki je po mojem mnenju bolj plod pokvarjene in sovrazhne domishljije kakor resnichega dogajanja, vsekakor pa za njeno obtozhbo ni dokazov. Namrech, po obleganju in tolikih neuspeshnih poskusih, da bi se otresli Avarov, po pretresu zaradi nesrechne smrti mozha je oblezhalo na Romildinih plechih breme odlochitve. Po posvetovanju s stareshinami rodbin in s plemichi, tezhko je rechi, kaj je kdo predlagal, se je zachela pogajati s kakanom. To je bil postaven, stasit dedec, v drugachnih okolishchinah vreden zhenskega pogleda. Po prvih stikih prek slov se je na varnem tudi sama sestala z njim. Kakshnih verodostojnejshih prichevanj ni, vendar kazhe, da sta dosegla nekakshen sporazum, kakrshnih je za podobne okolishchine nichkoliko izprichanih v zgodovini; da se mesto vda, vendar bo zmagovalec ravnal chastno in milostno s prebivalci, zato pa mu bodo izplachali bogato odkupnino. Kakan je bil prebrisan in verolomen vojskovodja, obljubil bi she marsikaj, da bi le prishel v mesto, v katerem si je kanil nagrabiti zakladov po katerih je mesto slovelo, saj bi sicer tezhko razumeli, da si je dajal toliko chasa opraviti okoli njega. Romilda pa je verjetno uporabila dodatne »diplomatske« prijeme, njena zhenska zvitost je stavila na moshko podleganje charom nezhnejshega spola, in nedvomno se je chim bolj zapeljivo napravila ter nalishpala za srechanje s kakanom. Lahko si mislimo, kako ga je poskusila omehchati z globokimi pogledi in zapeljivim pripiranjem trepalnic. Kaj se ve, ali ni celo (vsaj v obetih) popustila na kakshen kakanov namig, da je vredna njegovega pozhelenja; ali je oni spregledal njeno igro, kar zhenskarju morda niti ni bilo tezhko, ali pa si je pri vsem, kar je v resnici nameraval storiti, hotel privoshchiti she priboljshek, je tudi odprto vprashanje. Ko so odprli chedajska mestna vrata in so Avarci pridrli na mestne ulice, niso poznali nikakrshnega usmiljenja, kot da mirovni sporazum ne obstaja, in so zavzeli mesto z bojem, kar bi jim po vojnih obichajih dajalo pravico do vsega in vsakogar. Tudi kakan se ni vech »spomnil«, kaj sta se z vojvodinjo dogovorila, she vech kot to, med mnogimi drugimi grozodejstvi nad meshchani je tudi njo dal natakniti na kol, to je za zhensko najbolj sramoten in onechashchujoch nachin smrti, menda pri tem rekoch: Na, tu imash sedaj svojega dedca! Dejstvo je, da so jo umorili.

Romildina sinova, ki sta se uspela reshiti, sta po tistem nesrechnem dogajanju obnovila mesto in viri navajajo, kako sta se spopadala s Slovani okoli Starega mesta, Chedada, pa tudi gor pri Trbizhu, Tarvisium, Medarij, Modrinji vasi, Möderndorf, na Koroshkem v dolini Zile, Gail.

Prav tja smo sedaj namenjeni, v tej negotovi nochni v jezhi, sem pomislil.

Pa sem se zhe neshtetokrat vprashal: Zakaj na Koroshko mimo Chedada in ne po Soshki ali Nadishki dolini?

Che bi hoteli ob Sochi navzgor, bi morali mimo Gorice; to je vsakomur, ki mi je z branjem sledil do sem, je jasno, da bi bil to povsem brezupen in samomorilski poskus.

Zakaj pa ne bi shli ob reki Nadizhi, saj se je shele pri Chedadu treba odlochiti; tam je mogoche zaviti navzgor proti enemu ali drugemu prehodu. Zhe, ampak s tem bi se ne dovolj hitro odmikali iz obmochja gorishkih grofov, njihova roka sega precej dalech, chimprej je treba v Kanalsko dolino ...

V takem premishljevanju me je zmotil Rihard, ki mi je stisnjenih zob zashepetal:

– Godfreya ni! Od zadaj mi sporochajo, da se je nenadoma izgubil.

Obshla me je pretresljiva slutnja, kaj se je bilo zgodilo med vcherajshnjim chakanjem; kraljeva pretnja je verjetno chloveka napeljala k nepremishljenemu dejanju, da je pobegnil. Obstajala je she druga mozhnost, da je v temi zashel ali zaostal.

– Pochakajmo, morda nas bo dohitel, sem predlagal.

– Nich se ne bomo ustavljali, je revsknil Rihard, she tega nam je treba, da nas polovijo kakor zajce.

Medtem je za nekaj trenutkov zadrzhal konja; ni veliko razmishljal:

– Markvard! je pridusheno zaklical v temo.

Iz ozadja je prijahal poklicani.

– Naj ukazhejo, sire!

– Vzemi she tri mozhe, jahajte nazaj in mi ga pripeljite, Godfreya! Che se bo upiral, opravite na hitro z njim in pridite za nami. Po dolini navzgor ne morete zaiti, che boste le sledili glavni cesti. Druge izbire nimamo, che se hochemo hitro premikati.

– Morda bi bilo najbolje, da Godfreya prepustimo njegovi usodi; kako ga bodo izsledili v temni nochi? Pa tudi nashe maloshtevilne sile drobimo, sem opozoril Riharda, ki se je v trenutku besa odlochal impulzivno, hipno in ne prevech premishljeno.

– Godfrey se jim bo prodal. O tem sem preprichan. Ne smem dovoliti, da pride do grofovih ljudi.

Obstajala je velika verjetnost, da bo res tako.

Markvard je zaobrnil konja, zaklical tri imena in izginili so v noch.

Nikoli vech jih nisem videl.

Kasneje sem zvedel nekaj drobcev z razlichnih koncev, da sem lahko postopoma obnavljal dogajanje, kajti mozhnih je bilo vech razlichic. Ta pripetljaj s poprejshnjim ozadjem je pretresljivo napovedoval nasho usodo, za katero je velikokrat bolje, da je chlovek ne pozna vnaprej. Nikoli se ne ve, kaj bi se drugache razvilo, ko bi bilo chloveku dano pokukati samo za eno ali dve razvojni stopinji naprej v odvijanju chasa.

Markvard z mozhmi se je podal na lov za ubezhnikom, kajti kraljev ukaz je tako razumel, kot mu je bilo zabichano; opravite hitro z njim, predvsem to je slishal, ostalo je bilo zgolj malo pomembno govorno okrasje. Druge mozhnosti, da je Godfrey zablodil, zaostal ali se mu je celo zgodilo she kaj drugega, tako zanj niso vech obstajale. In kaj bi lahko bilo kaj drugega? Sprva tudi sam nisem niti pomislil na to, potem me je preshinilo: so ga zajeli, ugrabili? So nam zhe tako blizu za petami?! Che je nehote ali zvabljen le malo zaostal, bi bilo tudi v tihotni nochi mogoche zamenjati kakshen ob taki akciji nastali shum z drugimi glasovi iz okolice.

– Kaj che so za nami? Gofreya so lahko presenetili s hrbta, sem potiho rekel Rihardu. V temi nisem mogel videti, ali ga je moje razmishljanje presenetilo in vznemirilo, povsem mogoche, da je tudi sam prishel do take mozhnosti.

– Zhe vso pot napeto prislushkujem v noch, saj je to v temi najzanesljivejshi chut, che odmislim shesti chut ali »nos«. Poleg tega sem Markvarda nalashch opozoril na Godfreya, zato sem prav njega zdaj poslal, naj ga poishche. Odgovoren je za njegovo izginotje, tega se predobro zaveda in bo storil vech, kot je mogoche, da ga stakne.

Tisto »vech, kot je mogoche« je izgovoril s takim poudarkom, med zobmi, da si nisem prav nich utvarjal, kakshen konec je namenjen ubezhniku, v kraljevih ocheh je bil samo to in nich drugega.

– Zaenkrat nam ne preti neposredna nevarnost; zavohal bi jo miljo dalech. V letih vojn, spopadov in obrachunov se mi je povrnil zhivalski nagon, ki ga civiliziran chlovek sicer nima vech.

Take so bile prozaichne kraljeve besede.

– Chedadu se bomo ognili z juga, tam bomo prebrodili Nadizho, Natisso.

To je hudournishka reka in po dezhju hitro pokazhe rebra belih prodishch.

– Po Kanalski dolini bomo prishli do prelaza Kokovo; tako bomo najprej na Koroshkem, pravzaprav v dolini Drave. Ob njej pa z vso naglico navzgor, na sever.

To je bil njegov osnovni nachrt izmika iz sovrazhnega obrocha.

Zategnil je uzde v levo, ker se je prikazal kolovoz, ki je vodil k reki. Spomnil sem se, da slovanski prebivalci teh krajev povezujejo ime Nadizha z njeno naravo, da mochno naraste »na dezh«. Medtem pa smo brez tezhav prishli chez reko, na drugi strani se je kolovoz vzpenjal na breg, na katerem smo chez chas prechkali cesto, ki je peljala iz Chedada v Viden, Utinum, proti jugu, mi pa smo jo ubirali prav v nasprotno smer, v Jahtenj, Atimis, in v Neme, Nimis. Obe naselji sta najpozneje iz rimskih chasov, po vsej verjetnosti she starejshi; Atemsum superius et inferius v Terskih dolinah, reke Torre, ki jo zhe Plinij navaja kot Turrus, izvor imena je tezhko dolochiti, vsekakor pa njena struga skozi soteske apnenchastih gora nazorno uprizarja, kako zmore vodna sila treti mogochne skalne gmote vrshacev.

Dogodek z Godfreyem je she okrepil napetost, saj so se vsi jasneje zavedali posledic morebitne izdaje. Stopnjevalo se je muchno vzdushje skrchenega moshtva; ostalo nas je za poldrugi ducat. Za chim manj opazno premikanje je to dobro, slabo pa v primeru spopada. Sicer pa, koliko mozh bi predstavljalo pravo varnostno silo v takih okolishchinah? Nasprotnik je lahko na domachih tleh nemudoma zbral skoraj poljubno shtevilno vojsko, in cheprav bi nas bilo desetkrat ali celo stokrat vech, bi nam lahko zaprle pot premochne enote. Zanashati smo se morali na hitrost, zmuzljivost in prekanjenost.

Nisem se mogel otresti misli na Godfreya in mozhe, ki naj ga izsledijo. Chutil sem se soudelezhenega, ne smem rechi sokrivega. Na gorishki grad se nisem podal po lastni volji, ampak zaradi nuje, ki je kralja prignala do take odlochitve. Skupaj smo se dogovorili, kako bomo ravnali ob takem ali drugachnem izidu mojega poslanstva. Na zborno mesto sem prihitel, kakor hitro se je dalo. In vendar v takih primerih vrta chloveku v mislih chrv samosprashevanja, ali bi se bilo mogoche izogniti slabemu razpletu.

Kot sem omenil, nekaj vem; zdi se mi, da sem rekonstruiral dokaj zanesljivo, kaj se je zgodilo. Markvard se je z mozhmi pognal nazaj po poti, ne da bi kaj posebej skrbel za neopaznost, prikritost, da bi le bil hiter, she hitrejshi. Sklepal je, da bi se ubezhnik (njemu je bilo popolnoma jasno, da to je) lahko skril kje ob poti, ki je sicer ni dobro poznal, a vendarle najbolje od vseh nas, saj se je zhe v prejshnjih chasih potikal tod okoli, in pochakal belega dne, da bi potem shel po svoje; moral je prichakovati, da ga bodo kraljevi iskali in odkrili. Ni izkljucheno, da je v okolici od prej koga poznal. Druga mozhnost je bila, da se je vrachal po isti poti – proti Gorici! Prerachunljivost bi ga gnala na grad, s svojimi vestmi bi se odkupil in reshil. Ker je bil Markvard zdaj zhe preprichan, da je Godfrey zahrbtnezh in izdajalec, je uposhteval drugo mozhnost in jo brez cincanja ubiral proti Gorici. Dolgo chasa zasledovalci niso zaznali nich oprijemljivega, da bi lahko sklepali, da so se prav odlochili. Zachelo se je svitati; ko so bili zhe spet onkraj Krmina, se je na neki vzpetini pojavil obris dirjajochega jezdeca. Vsi hkrati so se pognali v tisto smer, povsem preprichni, da imajo pravega, she posebej potem, ko je bilo ochitno, da se je usmeril proti mostu chez Socho, Ponte Sontium. Che ga dosezhe pred njimi, se jim bo izmuznil. Markvard je prerachunal, da bi mu presekal pot, che bi se pognali levo chez travnike in she nezorane njive; morda bi ga uspel dohiteti. A je tveganje razpolovil, dvojico svojih je usmeril tja, sam pa je z drugim nadaljeval v galopu v dotedanji smeri. Slabo je kazalo; komajda se razmak kaj zmanjsheval, ochitno jih je tudi begunec opazil in je priganjal konja do skrajnih meja vzdrzhljivosti.

Naenkrat je ubezhnik izginil zasledovalcem izpred ochi. Markvardu je stisnilo zhelodec od presenechenja in besa. Vsevprek je klel, vendar pa ni odnehal in je s takshno ihto spodbadal svojo zhival ter besno priganjal ostale, da so vihrali skozi jutranji mrak kakor apokaliptichne prikazni, ne vedoch vech, ali sploh she koga lovijo in kje ga najti. Markvard si je grizel ustnice, saj je shlo tudi njemu za nohte, kraljeve naloge ni izpolnjeval dovolj vestno, in zdaj mora to popraviti. Prav nich drugega ga ni zanimalo okoli njega, kakor le to, ali bi spet ugledal onega pesjana.

Tolikshna je bila njihova zaslepljenost s tem smotrom, da so se za rahlim kucljem skoraj zaleteli v konja, ki se je zvijal na tleh v onemoglih poskusih, da bi se postavil na noge. Ubogi zhivali je bruhala pena iz ust, drgetala je v krchih, ki so jih razoblichili lepo telo. Ochitno si je konj zlomil nogo, visela mu je kot mlahav shtrcelj, ko se je preobrachal v bolechinah in smrtnem strahu.

Nedalech naprej je pesh bezhal Godfrey. Markvard se je zasrepel v tisto tochko in spodbodel konja, ostroga se mu je zajedla v meso in je poskochil kot strela, da se je jezdec s tezhavo obdrzhal v sedlu. Izdrl je mech in v neenaki hitrostni dirki se je Godfreyu od koraka do koraka krajshalo zhivljenje. Kako blizu je bil reshitvi, vsaj tako se je nadejal od gorishkega grofa, che bo dosegel most in ga bodo tam vzeli v zashchito, she dvesto-tristo metrov. Markvard je zamahnil z vso silo, da je odletela Godfreyeva glava prav konju pod noge, brezglavo telo pa je, nekaj neverjetnega, grozljivega, v poslednjem nagonskem naporu teklo she nekaj korakov naprej ...

Markvard se je ozrl okoli sebe. Spodaj na mostu so stali oborozheni vojaki. Obrnil je konja in s pogledom iskal svoje spremljevalce. Druga dva sta chez travnike pridirjala do njega. Doumeli so, da bo kmalu za njimi vse chrno grofovih ljudi. Pognali so se v dir, vendar pa so prishli le nekaj milj dalech. Sonce je pravkar vzshlo, ko jih je obkrozhila truma konjenikov. Konchali so v jechi na gorishkem gradu.

Vsega tega ni, kar nas je ostalo z Rihardom, nismo vedeli. Ob sonchnem vzhodu smo zhe bili v blizhini Humina, Claudia Emona, Glemona, Gemona, nemshko Klemaun, in se zatekli v gozd pred mestom. Izzivali bi nesrecho, che bi podnevi silili naprej. Skrajno muchno je bilo posedati ves bozhji dan v tisti goshchi in miriti konje, brez prestanka oprezujoch, ali se od kod po nakljuchju priblizhuje kakshen kmet, gozdar ali, kar bi bilo najhuje – zasledovalec. Kurili nismo. Cheprav so bili vsi prekaljeni vojaki in jim niso bile tuje najrazlichnejshe neprijetnosti, je le tesnoben obchutek, da se obroch zapira. Vojak je navajen spopadanja, napadanja, tudi umikanja, che je treba in je ukazano, a najhuje postane, ko ni nadzora nad polozhajem, ko razpada vojashki stroj in manjka jasnih povelj, takrat se pochuti izigranega. Tudi zhdenje v kakshni luknji ali kot zdajle v grmovju je pasivno chakanje, da se sovrazhnik poigra kot machka z mishjo, ni niti chastno niti opogumljajoche.

Od dalech smo videli ljudi po poljih, vozovi so drdrali po cesti, nekaj otrok se je lovilo med hishami.

– Morda bi bilo bolje, da nisem poslal onihle z Markvardom nazaj. Karkoli bi Godfrey izblebetal, ne bi bilo hudo pomembno. Da sem s peshchico svojih ljudi tod okoli, zhe tako vedo. Da kanim na sever, tudi to jim je jasno, kam pa drugam; chez ozemlje Beneshke republike bi nam prav tako trda predla.

– Kaj che bi se zatekli tu zadaj v hribe in pochakali nekaj chasa, da se navelichajo gonje? sem poskushal iskati reshitev.

– Prej ali slej bi nas izsledili; gozdarji, lovci, rudosledci, pastirji lazijo naokoli. In potem, kako dolgo naj bi ostali? Teden, dva, mesec? Njim je dovolj, da postavijo nekaj maloshtevilnih opazovalcev ali strazh na strateshke tochke in v hipu lahko alarmirajo posadke, da nas obkolijo. Njim se ne mudi, ne bodo se upehali. Chas pa deluje proti meni, z vsakim dnem izgubljam pobudo. Kar mislim si, kako tisti moj brat – to je izrekel s takim glasom, kot bi chloveku zatiskal vrv okoli vratu – tam v Angliji plete mrezho zarote, obljublja vsevprek, da bi ga podprli, che ne gre drugache, prikrito grozi, namigujoch, da ni dalech dan, ko bo imel oblast v rokah.

– Morda bi poskusili zbegati zasledovalce, razdelimo se v dve, tri skupinice in se podajmo po razlichnih smereh, sem predlagal, da ne bi zavladalo ozrachje brezizhodnosti.

– Po teh alpskih dolinah ni prelazov na izbiro, nekateri so hudo nevarni, a vsi so pod budnim nadzorstvom tega ali onega oblastnika. Tile Gorishki pa imajo svoje korenine na karnijskem koncu, v Pustrishki dolini, in na Koroshkem, pa she obilno sorodstvo in svashtvo, za katerega se res ne ve, ali jih vsi podpirajo, a ne bom tvegal. Mislim, da je priti v vsej naglici chez to ozemlje edina prava strategija.

Ob prvem mraku smo se dvignili. Vreme se je poslabshalo, veter je napovedoval dezh. In shladilo se je. V takem bodo grofovi sledniki manj zagnani, vsekakor pa smo vsi prichakovali, da se v zavetju dezhevne nochi lazhje izmuznemo; to nas je grelo, ko so nas zachele bichati prvi debele dezhevne kaplje. Kmalu smo bili premocheni, teklo nam je za vrat in po hrbtih v shkornje. Tu pa tam smo za hip zastali, prislushkovali v temo, a smo dokaj hitro in srechno napredovali.

Shirsha dolina se je odcepila na levo s shiroko strugo reke Tilmenta, Tiliamentum, ob kateri smo dotlej jahali, vodila je v Karnijo, od tam pa na Koroshko mimo Tolmecha, de Tulmecio, na visoki prelaz nad izvirom Timava, reke s podobnim imenom, kakor jo ima ona spodaj na obali Jadranskega morja. Nekaj naprej se je proti vzhodu odpiral tesen vhod v dolino Rezije; che bi zashli vanjo, bi se znashli v pasti, saj se slepo koncha pod visoko gorsko gmoto Sivca, Monte Caninus, onkraj katere je zgornji tok Soche, po kateri bi tudi lahko shli, che bi se Rihard tako odlochil pri Gorici ali Chedadu. Zdaj pa je najkrajsha pot na Koroshko peljala naravnost ob Tilmentovem pritoku Beli, Fella, po Kanalski dolini chez prelaz Kokovo v dolino Drave.

Dobro zamishljeno, a ni shlo tako.

Rihard je odlochil drugache; namesto naravnost se je vsem razmislekom navkljub namenil narediti ovinek proti severozahodu. Ga je vodila intuicija? V odlochilnih trenutkih se je znal tako odlochati, da je presenetil vse, tako svoje ljudi kakor sovrazhnika. Morda je bil v tem kljuch njegovih bliskovitih uspehov; udaril je tam, kjer so najmanj prichakovali, in izmaknil se je sunkom, kjer so bili nasprotniki preprichani, da ga bodo najbolj prizadeli.

In smo shli po njegovem ukazu; zavili smo s prvotne smeri.

Spustili smo se k reki Tilment, ki smo jo zaznavali po pretechem shumenju, da smo tik vode shele mogli po spreminjajochih se odtenkih lochiti manj temnega od bolj temnega. S pogledi smo prebadali noch, ali je kje plitvina. Rihard je bolj na slepo obrnil ob vodi navzdol po nevarni drsechi brezhini, porasli z grmovjem, ko je enemu od konj zdrsnilo in sta z jezdecem zdrsnila v vodni tok, da se je med preklinjanjem in konjskim hrzanjem ves premochen izkopal na breg; she dobro se je konchalo.

Srca so nam zavriskala, ko se je iz teme prikazalo ogrodje mostu, chesar nismo prichakovali.

Je prehoden? Ni zastrazhen?

Brez nepotrebnega hrupa smo se priblizhali. Gradnja je bila preprosta brez ograje; v rechno dno zabite pilote so povezovali tramovi, cheznje polozhene deske vozishcha so omogochale vshtricni prehod paru konj. Da je le povsod cel, nas je zaskrbelo; razen nekaj manjkajochih desk, kar bi bilo lahko zelo nevarno za zlome konjskih nog; tako smo pesh, drzhech konje za povodce in z mechi v rokah, prishli varno na drugo stran, ne da bi naleteli na kogarkoli.

Je to mogoche? Tako pomemben in od Humina navzgor edini varni prehod chez Tilment je nezastrazhen! To je lahko bilo dobro znamenje, preshernost se nas je lotila, da si je nekdo na zachelju celo upal potihoma zapeti, komaj slishno, a nas je melodija vse dosegla, kmalu bi pritegnili vsi. Obchutek sem imel, da se je celo konjem povrnilo nekaj mochi, ki sta jim jo izpila negotovost teme in nezanesljivo zemljishche, po katerem smo napol slepo napredovali. She smo za sabo slishali shumenje reke, nismo se she toliko oddaljili, da nas ne bi dosegalo njeno brezobzirno, nezaustavljivo in hladno zaganjanje v prodishcha, katerim je sproti spodjedala robove in odnashala grushch, preoblikovala zachasne bele otoke v matici ter od bregov trgala zaplate zemlje s koreninami obrechnega rastlinja. Nekdo pa je napeto prislushkoval v noch, hotel spremeniti temo v svetlobo, se dvigniti pod nebo in od tam v shirokem krogu pregledovati daljno okolico, morda she dalj, hotel je videti onkraj grebenov vedno vishjih gora, ki so delile Karnijo od Korotana, Karantanije, kamor smo se bili namenili kot proti najblizhjemu cilju, a bi morali chez visok prelaz Plocho, Plöcken pass; kralj Rihard je bil na prezhi.

Rihard, kralj ...

Tam okoli leta 220 pred rojstvom Kristusa so se Rimljani polastili cele Italije in so prishli do alpskih dezhel, od tam so prodirali chez Alpe na sever in na vzhod v Panonijo, sproti pa so si utrjevali oblast s sklepanjem zaveznishtev z domachimi plemeni, ki so trajala toliko chasa, kolikor je bilo osvajalcem potrebno, da so se dodobra vgnezdili v novem okolju, kamor so mnozhichno naseljevali svoje ljudi, pretezhno z juga Italije. V teh krajih, v Noriku, so ravnali podobno, sklenili so (prebrisano) pogodbo o medsebojni pomochi, to je v nekem trenutku prishlo prav celo Cezarju, ko se je dajal z rivalom Pompejem za prevlado in so Norichani poslali Juliju Cezarju tristo konjenikov na pomoch. Potem se je dokopal do oblasti in je postal njegov najpomembnejshi cilj shirjenje imperija, zato se je vechkrat podal v Oglej, Aquileia, da bi neposredno vodil utrjevanje meja in organiziral napredovanje proti vzhodu v Podonavje. V ta namen je dal tudi razshiriti in izboljshati cesto iz Furlanije na Koroshko po dolini Tilmenta, od tam ob pritoku But, mimo Timava proti prelazu pod Polovnikom, od koder ni vech dalech navzdol do Koch v Ziljski dolini. Na tistem sedlu je visoko na zhivo skalo dal vklesati napis v svojo chast in v slavo Rima. Tam mimo naj bi shli.

A spredaj so nekaj zaznali in so se obrnili.

– Zavohali smo dim. Po smodu dishi.

– Ustavimo se! je sikajoche ukazal Rihard. Valdoald! je pridusheno poklical.

Pozvani se je priblizhal, da sta se konjska trupa dotikala.

– Pochasi in previdno se odpravi naprej, nikar ne pretiravaj; che se pokazhe najmanjsha nevarnost, se vrni! mu je narochil kralj.

– Spoznavali se bomo s skovikanjem; ne jezdi dlje od pol milje, najvech toliko! je she dodal.

Valdoald je previdno zaobrnil konja in izginil v nochi.

Nestrpno smo se stiskali v gruchi, napeti, prichakujoch, da bodo zdajci iz teme planili nad nas preganjalci, ki morda zhe dolgo oprezajo za nami in samo chakajo na najprimernejshem kraju, da nas dokonchno stisnejo v obroch. Je bil mar zato most brez strazhe? Kako naivno smo se podali chezenj! Lahko bi si mislili, da je zdaj skrajno sumljiva in dobro prikrita zaseda.

Tilment je s svojimi vodnimi vragolijami dushil vse druge zvoke in shume. Bolj ko smo se trudili napenjati sluh, da bi zaznali karkoli opozorilnega, manj smo lochili brbotanje, klokotanje in trushch brzic od drugih zvokov. Chas se nam je razvlekel kot razlito jajce; oglednika she vedno ni bilo od nikoder.

– Mar se ne bi bilo dobro umakniti? Morda je zashel, che ga niso zajeli, sem v enem dahu shepnil Rihardu.

– Ne bomo ga kar tako pustili. Saj she ni minil dogovorjeni chas, je odvrnil nejevoljno.

– Saj bi pustili enega za zvezo, sem se branil ochitka, zavedajoch se zavrzhenosti svojega predloga, po katerem bi chloveka, ki smo ga poslali v nevarnost za skupno dobro, pustili na cedilu; iz mene je govorila zbeganost.

Zaslishali smo skovik; da, to je moral biti Valdoald.

Kljub vsemu je bila potrebna skrajna previdnost; morda so ga ujeli in je povedal za geslo? Tudi nadvse neverjetna nakljuchja so mogocha, lahko da se tako oglasha nasprotnik. Ali pravi, zhivi skovir, saj bi to bil njegov naravni glas.

She enkrat skovik iz mraka.

Tokrat ni bilo vech nobenega dvoma, tako smo si zheleli, da smo kar verjeli, kljub poprejshnjim razumnim pomislekom.

Eden od nashih je skoviknil v odgovor. Z one strani je sledila she ena ponovitev in komaj zatem slishen peket.

Iz teme se je izvil Valdoald:

– Tam za obronkom taborijo vojaki. Imamo srecho, da piha proti nam, tako nas she niso zaznali. Che si ne bi kurili, bi jim padel v narochje.

– Koliko jih je? je zanimalo Riharda.

– Ne morem rechi. Hitro sem se obrnil. Zdi se mi, da so le ob enem ognju. Morda ducat ...

– Prav si ravnal. Dobro si opravil. Vrnimo se!

Kolikor se je le dalo naglo, od prej smo poznali pot, smo se razocharani podali spet chez most, ki nam je malo prej vlival toliko (neupravichenega) upanja. Razocharanje je vechje po izjalovljenih upih.

Dospeli smo na izhodishche. Pred nami je bila cesta proti Trbizhu, Tarvisium.

Nedalech naprej smo se le ozrli na desno proti temnemu vhodu v dolino Rezije.

Kralj Rihard je kakshne pol ure zatem nenadoma ukazal:

– Na desno, v tisto tesen!

Presenecheni smo obstali, saj je to pomenilo, da spet zavijamo z glavne smeri; zhe ko je poslal mozhe za Godfreyem, jim je nakazal, kam naj nam sledijo – zdaj pa spet tole.

– Ali ste se vkopali? Kar sem rekel, izhaja iz premisleka, da nam grofovi ljudje nedvomno sledijo. Zavili bomo v stransko dolino, da jih zmedemo!

To je bila kraljeva taktika.

Pomikali smo se po vse bolj ozki in razdrapani poti, ki je bila she slabsha od zadnjega naliva, zdaj pa so jo zhe spet spodjedali potoki, ki so z dezhjem drli z bregov. V temi orkestrirano preteche shumenje, pish vetra, ob vsem hladu je bliskalo in grmelo; nagonsko smo se stiskali v krdelo.

Nismo smeli odnehati. Naprej!

Konj je zahrzal. Je zachutil nevarnost?

Molche smo prenashali torturo v upanju, da se nam to izplacha.

Obshli smo nekaj osamljenih hish in redkih zaselkov, nobenega vechjega naselja. Na nekaterih mestih v skalni soteski smo slishali globoko pod nami bobnenje v cheri vkleshchene rechice, ki se je tam, kjer smo vstopili v vintgar, stekala v Belo. Dvigali smo se v ostrih ovinkih po strmem klancu, pa she hiteli smo, da se je kadilo od prepotenih konj. Postajalo je zoprno hladno; dezhne kaplje so bile chedalje tezhje, trshe so bichale obraz, dokler nismo zashli v plundrast sneg, ki se je lepil po nas in nas utrujene tlachil k sedlom. Koliko bodo prenesle potrpezhljive zhivali? Konj je tako zvest, da niso redki primeri, ko se napreza do poslednjih mochi, naenkrat klecne in se ne pobere vech.

She smo se vzpenjali, mokra obleka se je spremenila v leden oklep, ko je mokrec preshel v suh sneg, in she pihalo je. Da ne bi zmrznili, smo razjahali in tekli ob konjih, ogreli smo se, a tudi she bolj izchrpali, vso noch smo brez prestanka drveli skozi noch. Naokoli ni bilo zavetja; morda bi nashli kakshno planinsko stajo kje nad cesto, a to bi bilo iskanje igle na slepo v kopici sena. Zopet smo zajahali, pa kmalu ponovno razjahali in tekli, tako smo ponavljali dobrshen del poti, ko se je pred nami prikazalo temno zrcalo jezerske gladine.

– To bo jezero pri rudniku srebra in svinca, je naznanil Rihard ljudem okoli sebe. Kmalu bomo v naselju, nas je tolazhil in vzpodbujal.

Slishati je bilo pritrjujoche mrmranje vsega vajenih mozh, ki pa jim le bolj prija topel kot v krchmi za oblozheno mizo kot gonja skozi mrzlo in mokro noch. Ni jih bilo strah, a da bi se ustavili, se vsaj za silo najedli in kratko odpochili, to ne bi bilo smotrno. Zdaj pa je bilo nujno tako storiti. Konchno, pred njimi je she zelo, zelo dolga pot; v nedogled pa chlovek res ne more s praznim zhelodcem, in zhivali bi omagale.

In she ena dobra stvar:

Konchno se je zachelo jasniti, pojavile so se zvezde in tudi dolina se je razshirila. Le mraz je she kar stiskal. Medtem smo zhe shli skozi dvoje zaselkov. Vse mrtvo, brez glasu, she psi se niso oglashali. Naprej! je bilo edino geslo, ki smo ga tisti hip priznali. Tezhko bi karkoli rekel o pokrajini in krajih skozi katere smo dotlej drveli. Bili smo kot v predoru, kjer se nekaj chasa vidi svetloba zachetka, vmes komaj kaj, kolikor se privadijo napete ochi, nato ponovno svetlikanje s konca predora. Bolj sem slutil kot pa videl divje kanjone s penechimi se rekami, razbrazdana skalnata pobochja apnenchastih Alp, jezersko gladino, v kateri se je ogledovala noch.

Ko se je na shpichastih vrhovih hribovja prikazal prvi rahli soj porajajochega se jutra, smo postali bolj zhivahni in veselih obrazov. Mrke in surove vojake so premagala lirichna chustva, ki jih vzbudi zora mladega jutra, to je ostalo chloveku od davnine, ko se je iz teme, polne grozechih nevarnosti in magichnih skrivnosti, zbudil v svetlobo novega dneva, saj ga niso ugonobili demoni nochi, dochakal je she en dan zhivljenja.

Nashe naporne in nevarne etape s tem she ni bilo konec. Z desne se je strmo spushchala cesta s prelaza, prek katerega se pride v Bovec, Pletium, v zgornjem koncu Soshke doline, in po njej bi prijahali, che bi se v Furlaniji odlochili za pot skozi Gorico ob Sochi navzgor, ali kasneje v Chedadu za dolino Nadizhe, ki se vishje pri Kobaridu, Kauoretum in sela Isuncium, skoraj stika s koritom Soche. Res smo se zhe skoraj izmaknili z ozemlja gorishkih gospodov, a bomo kljub temu v dosegu njihove podaljshane roke, koroshkih vojvod.

Smo mar prishli z gorishkega dezhja pod koroshko kap?

Tu bo kmalu meja: Furlanija – Mediteran in Koroshka, Noricum, dezhela v Alpah, na drugo stran odprta v Panonijo, sem si zamrmral.

Nisem si mislil, da me bo pot kdaj zanesla v te kraje, o katerih sem toliko zvedel od svojega uchitelja in ki so bili tako pomembni za evropsko zgodovino; zlasti se mi she sanjalo ni, da se bom kdaj znashel v takih okolishchinah.

Rimljani so leta 183 pred rojstvom nashega Gospoda postavili v Ogleju, Aquilea, utrjeno postojanko pod pretvezo, da morajo preprechiti vdore keltskih plemen od onkraj Alp. Kdor pa dobro premisli, kaj se je kasneje dogajalo, dobro ve, da se jim je skominalo po alpskih bogatih rudnih nahajalishchih in naravnih bogastvih, po drugi strani pa so si na ta nachin ustvarjali odskochishcha za zavzetje shirne Panonije in Balkana. Seveda so bili premeteni in niso napadli prej, dokler se niso preprichali, da bodo kos domachim ljudstvom. Pogosto so se pri kakshnem plemenu naredili za zaveznike, da so jih nato »prijateljsko« shchitili po svojih namerah in volji. Che pa so se jim uprli, so udarili z vso mochjo. Tudi Norik ni bil izjema, razdeljen na Obrezhni Norik ob Donavi, Noricum Ripense, ter Sredozemski Norik, Noricum Mediteraneum, je postal rimska provinca, ki so mu po potrebi prilagajali administrativne meje. V grobem pa je zajemal ozemlje med Donavo, Panonsko nizhino in Karavankami ter Karnskimi Alpami na jugu, s Karantanijo, Korotanom, Koroshko vred. Rimljani so tod bili gospodje, gospodarji, pobrali so najboljsho zemljo, ki so jim jo obdelovali suzhnji, domachini, dotedanji lastniki ter drugi, zvlecheni od vsepovsod z vojashkimi napadi. Schasoma pa so tudi nasprotniki prevzeli njihovo taktiko »zaveznishtev« in za Rimljane so se zacheli tezhji chasi; napadali so jih dotedanji prijatelji. Tako je bilo tudi z Ostrogoti s Teodorikom na chelu, ki je, kot smo zhe slishali, leta 493 zavzel Italijo in she Norik. Potem so se pojavljale vojashke trume Avarov, Obrov, za Slovane eni trde, da so zhe od nekdaj zhiveli po teh krajih, tako trdi kijevski kronist Nestor, drugi menijo, da so prishli po propadu rimskega imperija, v vsakem primeru so bili v vseh mogochih zaveznishkih in sovrazhnih kombinacijah z Bavarci, Langobardi, Avari, Obri in she kom, kakor je bilo v tistih chasih in je v navadi med kralji in cesarji do danashnjega dne. Karel Veliki je za dolga stoletja zaznamoval politichno podobo teh dezhel; zemlja je postala njegova last in je fevde delil med svoje najzvestejshe podpornike v vojni in miru. Che so bili prej Rimljani gospodje in gospodarji, so sedaj to postali Germani in nekaj redkih domachinov, ki so se pogermanili. Tako so dokaj dolgo vladali Epenshtajnci, nato rodovina Shpanhajm-Ortenburshka, Henrik V. Koroshki se je udelezhil druge krizharske vojne, prav tako bratov sin Ulrik II., ki pa je v tretjem poskusu, da bi osvobodili Sveto dezhelo, staknil nekakshno neozdravljivo bolezen in zdaj gobav hira nekje osamljen, ker se ga vse izogiba. Toda iz svojega pushchavnishtva poshilja strupene pushchice tudi proti onim, ki niso nich krivi njegove nesreche, jih pa povezuje s to ali ono zaroto, tem ali onim zlochinom, vedno najde kakshno povezavo in zamero. Vsi se ga boje, ker ni nihche varen pred njegovimi obtozhbami, ki bi lahko imele daljnosezhne in hude posledice, saj se vechidel ne ve, od kod prihajajo klevete, politichni konstrukti in kovarstva.

Kot je napovedal kralj Rihard, smo z jutrom zhe vstopili v krchmo, polno rudarjev, ki so se odpravljali v izkopno jamo svinca, cinka in srebra; tu so popili she shilce ali dva za ogrevanje, preden vstopijo v podzemlje, v nedra zemlje, da ji iztrgajo tisoche in tisoche let zakopane dragocene kovine. Vstopajoch v jashke, so se pokrizhali pred sv. Barbaro. Da jih zemeljske sile izpuste spet na povrshje, ko opravijo svoj posel ter zase in za druzhine prigarajo vsakdanji kruh. Njihova glasnost je prikrivala potlachen strah; pogum je samo obvladovan strah; brezumen je, kogar ni strah pred ochitno nevarnostjo. Kot gre vojak v boj s preprichanjem, da njega ne bo doletelo, se strah pred koncem skrije za vero v srechen izid. Rudar se zakoplje v podzemeljske rove in lomi skalovje, koplje v rudninske zhile, ki so spredene med skalnimi skladi, dokler ne butne vanj izbruh podzemne reke, ki ga odplavi po labirintih zapushchenih rudnishkih kopov vse do Stiksa, reke v podzemlju onostranstva.

Niti opazili nas niso, chloveshki krti, ali pa so nas prezirljivo spregledali (preprichan pa sem, da so shkilili po nas in précej vse vedeli o tem in onem, kot se spodobi v gostilnishki moshki druzhbi). Vajeni so. Tod okoli se motajo vsakrshni trgovci in kramarji, kupci kovin, prodajalci razlichnih potrebshchin za rudnik in za knape ter za njihove druzhine. Pridejo in gostobesedno, sladko govorech, izpulijo pravkar tezhko prisluzhene solde, tudi za stvari, ki niso potrebne za vsakdanje poshteno zhivljenje. A chlovek je shibek in nerazsoden, she bolj po kakshnem kozarchku, da jih takile dobijo na svoje limanice (kakshno malenkost za dekle; sladkarijo za otroke); upreti se jim ni mogoche, zato se jih je najbolje izogibati.

Krchmar je zaslutil cvenk ob vstopu tolikshne drushchine, ki ji je bilo zhe na prvi pogled videti, da bo pozhrla in pozhlampala karkoli ji bo postavil na mizo, tako so bili vsi zdelani in klavrni. Pa she za konje bo poskrbel, seveda, hlapcem bo ukazal, da jih spravijo v topel hlev, jih napojijo in nakrmijo. Medtem se je gostilnishki prostor izpraznil, na mizi se je zachela kopichiti pijacha in jedacha, ki je ozhivila odrevenele mozhe. Vmes je ta ali oni stopil do hleva, da se je preprichal, kako je s konji. In ni bilo dolgo, ko se jih je lotil dremezh.

Rihard je odredil po dvojico, da je ostajala budna in oprezala, ali se zunaj dogaja kaj nenavadnega.

Tudi mene je polsen zazibal v stanje izvenchasnega lebdenja, morastega polspanja, ki se me je lotevalo od takrat, ko sem se ovedel na obali pri Gradezhu, polzhiv-polutopljen, obujen iz kome, zhe priblizhujoch se prestolu Gospodovemu, ko so bili vsi moji grehi zhe dodobra skupaj s hvalevrednimi deli na tehtnici, ki bi mi pokazala v vechno pogubljenje ali v rajsko blazhenost. Res, obstajajo she vice, zachasna tolazhba, nekaj vmes med dobrim in hudim, v katerih se dusha muchi zaradi preteklih slabih del in se ochishchuje, da bo na sodni dan prishla pred bozhji prestol.

– Morda pa sem zhe v vicah? Kar se mi je dogajalo v zadnjih dneh, sodi vanje; in tega she ni konec. Se je zgodilo ali se ni, kar se mi je prikazovalo v spreminjastih sencah somraka utrujenosti? Zabobnelo je in zahreshchalo, neskladni zvoki grmenja med brezkonchnimi odmevi, odbijajochimi se od strmih gorá, so mi stresali telo in parali mozhgane. Obrachal sem se, zvijal, krchil, se stulil v dve gube, da bi ushel temu plazu, bolj kot sem se trudil prisiliti noge k premikanju, bolj so me prijemali krchi, mishice so pokale od napora, bolechine so se shirile po vsem telesu. Skozi nenadno odprtino v zidu, ki ni bila okno in je hip pred tem ni bilo, sem zagledal srhljiv prizor majavih stavb, ki so se na videz brez pravega vzroka pogrezale, kot bi se potapljal kamen v vodo. Zemlja je goltala zidovje, streshno tramovje je potiskalo skozi streho, kot bi roke utapljajochega se grabile za chemerkoli, tudi nevidni zrak postane naenkrat oprijemljiv. Ljudje so skakali skozi okno, zaman odpirali vrata, ki jim jih je sproti trgalo iz rok in jih butalo ob podboje. Ochi so me bole od napetosti, brez mochi sem stal ob odpirajochem se breznu, v katerega so padale stvari in zhivi ljudje. Drevesu, ki je malo prej raslo chez streho, sem komaj she uspel videti zadnje veje, ki jih je zemeljska notranjost srkala vase, kot bi velikanski ponoreli kravi molel shop trave iz gobca ...

– Krichanje in rukanje mi je odprlo ochi, um pa je bil she vedno pod vtisom sanjskih prividov, toda pravi vid je potrjeval sprevrzheno dogajanje, ki so se mu mozhgani upirali, razdvojeni zaradi ene same stvarnosti, zaznane enkrat kot plod mozhganskih funkcij, drugich kot objektivno sporochilo chutil, ki chloveka nemalokrat pustijo na cedilu. Mencaje ochi, sem se premaknil, ishchoch opore v chemerkoli trdnem, oprijemljivem, kar obstane na svojem mestu, tudi che se za tisto chlovek v sili zgrabi. Se v resnici majejo tla?!

Zgrabila me je panika – potres ... Poskusil sem se pognati na prosto, to pa je bilo v tistih neskonchno dolgih sekundah nemogoche. Nikamor se nisem mogel premakniti na valujochih tleh. Ko so sunki ponehali, sem se znashel na prostem, kot bi me prestavila nevidna sila. Toliko da sem she uspel videti sleme blizhnje hishe, ki je tonila v podzemlje kot predrta ladja na dno morja.

– Reshite jih! Potegnite jih ven! so vpili naokoli poskakujochi in begajochi ljudje.

– Koga, kje so? so prestrasheno sprashevali drugi. Res ni bilo vech videti nikjer nikogar.

– Zemlja jih je pogoltnila!

– Zhivi so zakopani ...

Pod rudnishkim naseljem je podzemlje prevrtano in trhlo; na tisoche vozichkov rude in jalovine prihaja od spodaj in to kopichijo na povrshini, da zhe tako nacheto nosilnost dodatno obremenijo.

– Kaj pa je spodaj? Jih je tudi zasulo?

Tu ni bilo vech kaj storiti, zemlja je zagrnila grob. Vsi so stekli na drugi konec, k jashkom iz jame – kakshne zhalostne vesti bodo odmevale iz rudnishkih vhodov?

Oziral sem se za svojimi ljudmi. Od hlevov sem je korachil Rihard, bled in umazan. Konji so se splashili, besno potrgali vrvi in se razdivjali po okolici. Ljudje so jih lovili in mirili. Svojega konja sem nashel na travniku, kjer je she vedno dirjal v krogu, kot bi se ne znal odlochiti, ali naj odgalopira chim bolj stran od grozeche nevarnosti ali naj ohrani zvestobo gospodarju. Krog je simbol razdvojenosti, bega in hkratnega vrachanja, ko nobena sila ni dovolj prevladujocha, da bi prishlo do odlochitve med oditi ali ostati, odfrchati v neskonchnost ali se vrniti v nichelno sredishche. Na dotikalnici se odmik srechuje z zavojem vrnitve, v vsaki tochki, brez prestanka, dokler krog ne pochi, se odpre in nastane novo stanje, navidez nelepo, to naj bi simboliziral krog, in vendar odreshujoche, odprto za spremembe, nich vech monotono ponavljajoche se, blag lok, ki se pne v nebo!

Konju sem se dobrikal, ga klical in se mu pochasi priblizheval, da se je prestrashena zhival konchno ustavila, rahlo kopitala in me gledala z velikimi, vprashujochimi in plashnimi ochmi: Kaj se je zgodilo?

Zhivali slutijo kot chlovek, morda celo bolj, ker jih zhene predvsem nagon, medtem ko je ta pri chloveku zhe v dobrshni meri zakrnel. Zakaj pred potresom tulijo psi in se trgajo z verig, lastovice odlete iz gnezd pod krovom, mishi in podgane bezhe iz svojih lukenj? Njihovi naravni chuti so obchutljivejshi od chlovekovih; chlovek se je oddaljil od narave in jih ne potrebuje vech v tolikshni meri. A zato chloveshko bitje potrebuje nekaj drugega, bolj vzvishenega, duhovnega, kar ga od divjashtva obracha navzgor, proti nebesnemu svodu, k Bogu, ki je temu bitju vdihnil dusho; Stvarnik mu je namenil drugachne senzibilnosti, dalech od nagonov in chutil, namenjene najtishji govorici z Njim, ki je zachetek in konec vsega. Potipal sem se po prsih, tam, kjer jih je stiskal zanesljiv pas s predalchkom, v katerem sem hranil materialni dokaz Njegovega bivanja na Zemlji, med greshniki, zaradi katerih mu je bilo nalozheno, da jih odreshi. Pravemu verniku niso potrebni snovni dokazi, che je le njegova vera globoka in iskrena, a tudi niso odvech, che zhe obstajajo, da preprichajo she tiste, ki dvomijo; kot nevernega Tomazha, ki je moral vtakniti prst v Kristusove rane, da je potipal, se preprichal in utrdil svojo vero.

Rihard je odredil takojshen odhod. Sem bodo prishli sodniki, birichi, dacarji, lastniki in upravitelji rudnika pa najrazlichnejshi radovednezhi ter taki, ki se tudi ob nesrechah okorishchajo s chlovekovo stisko – roparji, tatovi in uzmovichi.

In dobro smo storili; srechno smo jo odnesli, a »dobro smo storili« velja zgolj pogojno, je nekoliko pretirano, trajalo je le she kakshen dan.

Jahali smo z vso naglico proti Osojskemu jezeru. Vreme ni bilo nich prida, mraz in oblachno nebo, napovedoval se je sneg. Precej severneje smo zhe bili kakor prejshnje dni, in nastopila je zima. Preshli smo nekaj vasi, obshli Beljak, Villacum, na poteh okoli njega je bilo veliko voz, ker so mu gradili obzidje; pohiteli smo mimo, tam pach nismo imeli kaj iskati, she zapletli bi se v kakshne neprijetnosti, zato smo se z vzhodne strani priblizhevali jezeru, med najvechjimi na Koroshkem. Drugache spotoma nismo srechevali veliko popotnikov; letni chas in preteche vreme nista vabljiva za potovanja. Bilo je zhe chez poldan in mikalo nas je, da bi se ustavili v benediktinskem samostanu, obsezhnem sklopu zgradb, da bi se odpochili in okrepchali. Samostani so varna zatochishcha, nevtralna ozemlja s svojimi pravicami in privilegiji. Tu je grob poljskega kralja Boleslava II. Drznega, ta je prishel navskrizh s krakovskim shkofom Stanislavom, ki si je prilashchal vedno vech mochi in dajatev od kmetov in meshchanov, to pa je zhe ogrozhalo celo kraljevo oblast, da je skushal shkofa ukrotiti s silo. A ga je slednji prehitel z izobchenjem iz obchestva svete matere Cerkve in to je Boleslava tako razkachilo, da ga je ubil; tako je sprozhil plaz spopadov in spletk, pretili so mu z smrtjo, da je konchno pustil kraljestvo ter pobegnil sem v Osoje za meniha z zaobljubo vechnega molka; rekli so mu Osojski mutec.

V tem samostanu bi se zhe ustavili, che ne bi she dokaj dalech za seboj nenadoma zagledali oborozhenih konjenikov, ki so se nam hitro priblizhevali.

– Nich dobrega ne kazhe, je zaklical Rihard in vzpodbodel konja. Napeto je razmishljal in dodal:

– Che se spopademo in razkropimo ter nam bo srecha mila, se dobimo v Brezhah, Friesach!

Naglo smo jezdili naprej, a ochitno so se zasledovalci namerili prav na nas, ni kazalo, da gre za nakljuchno srechanje, saj so se v nashi blizhini razporedili, kot da bo treba poprijeti za orozhje. Eden od oborozhencev, videti je bil njihov poveljnik, se je odlepil od skupine in zaklical:

– Ukazujem, da se ustavite!

Rihar je brez besed dvignil roko, znamenje vsem, da smo pritegnili vajeti ter se obrnili proti prishlekom, tudi mi z rokami na rochajih mechev.

Oni se je priblizhal.

– Govoriti moram z njegovim velichanstvom, kraljem Rihardom, je spregovoril.

Izkazalo se je, da so res shli za nami, tochno vedoch, za kom gredo. Rihard se ni vech sprenevedal, zaman bi mencal, se izmikal in poskushal onega zavesti. Konchno se je v njem prebudil Levjesrchni, kralj Anglije, vojvoda Akvitanije, vojvoda Poitiersa, vojvoda Normandije, grof Anjouja itd.

– Jaz sem, se je oglasil, s kom imam chast? Besedo »chast« je izgovoril v takem tonu, da se je lahko razumelo le tako: »nochem imeti opravka s teboj, che nisi meni enak«.

– Normanski vitez Adelwart, imam sporochilo za vashe velichanstvo!

V Rihardu je zatlel dvoumen nastavek upanja, Norman je pred njim, to to je lahko dvorezno, dobro ali slabo; oprezno je pogledoval po nasprotnikih, ki so obstali v urejeni vrsti, medtem ko se je njihov vodja she bolj priblizhal.

– Kakshna sporochila prinashash? je vprashal ukazujoche; s tem naj bi prikril negotovost.

Vitez je bil zhe zelo blizu, toliko, da smo se ostali primaknili k svojemu kralju, che bi bilo potrebno priskochiti k obrambi.

– Z velichanstvom moram govoriti zaupno, je govoril tishje in dvignil roko v vishino ramena, znamenje, da ne bo posegel po orozhju.

Rihard nam je dal znamenje, naj se nekoliko oddaljimo, ne da bi onega izpustil izpred ochi.

– Nalozheno mi je, da vashemu velichanstvu zastavim pot, zhe od jutra sem za vami, vse od rudnika v Rajblu, je vitez skoraj shepnil.

– Kdo te poshilja?, je bil Rihard kratek.

– Grof Engelbert, brat gorishkega grofa Majnharda.

Seveda, Engelbert je porochen z Matildo, hcherko grofa Bertolda III. iz Andechsa, in ima tod posesti. Toda zakaj mu tako zaupno pripoveduje, namesto da bi se lotil zadeve, ki mu je nalozhena, s trsho roko. Konchno, njih je vech kakor nas.

– Sam grof hiti po drugi strani, da bi vas zgrabil, mene je poslal od zadaj, tako bi vas stisnili v kleshche.

– Koliko mozh ima s seboj? je zanimalo Riharda.

– Dovolj, da se mu ne boste mogli upirati.

– Ali gre morda s katere strani she kakshen oddelek nad nas?

– Zaenkrat she ne. Komaj je sel pridrvel iz Gorice, je grof skochil na konja ter se zapodil za vami. Je pa ukazal, naj obvestijo she druge gradove in posadke, tako da se lahko izmuznete le, che nadaljujete z vso naglico.

Vse to je Normandijec pripovedoval prostodushno in naravnost. Je hotel povedati, naj se mu predamo brez upiranja, saj po vsem povedanem ne bi imelo nikakrshnega smisla? Je hotel kralja preslepiti?

Kralja Anglije, vojvodo Normandije itd. so torej lovili kakor zajca po poljih, ko se z naglico in menjavanjem smeri skusha izmakniti, preganjali so ga kakor garjavega psa, kot zadnjega potepuha in klatezha. Seveda, zdaj je bil brez vojske, odrezan od svojih sil, z zarotniki v lastni hishi in s kopico sovrazhnikov po Evropi, lakomnih njegovega bogastva in ozemlja. Zanje je bila to krasna prilozhnost, da se ga znebijo in obogatijo na njegov rachun.

Z Rihardom smo ostali v dotedanjem razporedu, medtem ko se je vitez Adelwart vrnil k svojim:

– Obrnite konje, gremo! In je odjahal, od koder so prishli.

To je bilo najvechje presenechenje za nas vse. Gre za kakshno ukano? Manever, da iz umika preide v bliskovit napad?

– Vech jih je, kakor so nas obvestili, tukaj niso vsi, v blizhini je njihov vechji eskadron. Moramo pochakati grofa z njegovimi ljudmi, je Normandijec lastnim mozhem pojasnil svojo odlochitev.

V galopu so se oddaljili.

Potem smo se she mi zapodili naprej od Osojskega jezera.

*

Zhe takrat mi ni bilo povsem jasno in mi she danes ni, chemu se je Rihard od Ogleja podal proti Gorici in na Koroshko, che so bili gorishki grofje in koroshki vojvoda Leopold njegovi hudi sovrazhniki.

V tistih nekaj dneh, ko smo skupaj drveli proti severu, ni bilo prave prilozhnosti, da bi vprashal Riharda; pravzaprav sem mu tudi v preteklosti le redkokdaj postavil kakshno vprashanje take narave, ki je bilo v povezavi z njegovimi odlochitvami. Najin odnos je zrasel iz povsem drugachnih vzgibov, ne da bi se me tikale drzhavnishke in vojashke zadeve. On je bil kralj, in kralji odlochajo ter ukazujejo. Pogosto me je kdaj zaupno vprashal o tem in onem, nikoli mu nisem odrekel svojega mnenja, ne da bi potem she vrtal vanj. Tudi on ni prekomerno obremenjeval najinega razmerja, imela sva si povedati marsikaj drugega, kar ga je sproshchalo in razvedrilo, obenem pa so bile to prilozhnosti za intimni del njegove pesnishke dushe.

Iz nasvetov, ki naj bi mu jih dal, ali iz njegovih posamichnih misli, namigov, sem sklepal marsikaj, vedel sem veliko o vsem, kar se je dogajalo okoli njega in tudi kaj namerava. Nikoli ni nichesar skrival pred menoj, le odkrito razlagal ni, ker se mu to ni zdelo primerno, v tem pogledu je bil obchutljiva dusha, cheprav so mu pripisovali krutost, brezobzirnost in stremushtvo.

Zakaj na sever?

Se je nadejal, da odnosi z nasprotniki niso tako skrhani?

Je izbral manj slabo izmed slabih mozhnosti?

Bi si lahko z denarjem odkupil prosto pot? Denar je mogochno sredstvo za doseganje ciljev; le malo ljudi je, ki niso obchutljivi na dovolj veliko vsoto denarja.

Res se mu je mudilo po najkrajshi smeri na Angleshko, da si reshi kraljestvo, toda po tej poti je tvegal, da ne bo nikoli prishel ne v Akvitanijo ne Normandijo ter she manj v Anglijo.

In vendar, zakaj mu ni pomagalo hlinjenje in preobleka trgovca ..? Koliko je teh: zakaj?

Shele kasnejshi dogodki so dali skoraj pravi odgovor. Nasprotniki so se polakomnili in v igri so bile neznanske stave!

Za Osojskim jezerom je bilo treba proti Brezham, Friesach, izbirati; pot se cepi, ena vodi naprej proti vzhodu, druga v Krshko dolino, Gurktal, na sever in vishe gori proti vzhodu. Ubrali smo jo po slednji, mislech, da se bomo s tem hitreje oddaljili od grofa Engelberta.

Na Krki imajo zhe kakshnih sto let shkofijo, ki je namenjena pokristjanjevanju Slovanov, ti so she v dokajshnji vechini napol ali sploh pogani. Tod so zgradili nunski samostan iz zapushchine sv. Eme, Heme, ki je bila slovanskega, zelo starega plemishkega rodu, a ko je zgodaj ovdovela in nato izgubila she oba sinova, se je podala med nune ter ogromno premozhenje zapustila cerkvi. Njen rod se je zachenjal v velikomoravski vladarski hishi, iz katere je Svetopolk. To je pomembno za celotno dogajanje v tem okolju, s katerim se je povezalo vse moje nadaljnje zhivljenje.

Zdaj smo bili zhe toliko chasa v konjskem sedlu, da bi morali sebi in konjem dopustiti odmor, a nam ni bilo dano, che smo hoteli izkoristiti domnevno prednost pred Engelbertovimi zasledovalci. Poleg tega Rihard ni bil povsem preprichan, kako se je »njemu naklonjeni« Norman vedel ob vrnitvi; drzhi, da mu ni niti namignil, po kateri poti namerava, vendar bi se dalo po marsichem sklepati, da bodo poslali lochene oddelke v vse smeri.

Kolikor sem kasneje mogel dognati, smo malo zatem povsem izchrpani le razjahali pred Krko, Gurk. Ob poti smo nashli zanikrno krchmo, ki ni premogla hlevov za konje, shele za dobro plachilo se je krchmarju zljubilo stopiti do soseda in spraviti konje v njegovo stajo. Postrechi nas ni imel s chim, razen z vinom, za katerega je trdil, da je zato tako drago, ker ga kupuje v Furlaniji, zato ga je zarachunal dvojno. S seboj smo imeli jedacho, ki smo jo hranili za primer, che bi morali prenochevati kje na samem; tako smo bili prisiljeni nacheti zaloge.

Zgodilo pa se je she nekaj drugega, zloveshchega; ustavili smo se tudi zato, ker je en konj spotoma zbosil in zaostajal, da ne bi jezdeca pustili samega, smo se razdelili na dva dela. Zdaj pa ni bilo preostale osmerice od nikoder. Rihard je postajal nestrpen, ker smo izgubljali prevech chasa, in se je zhe previdno lotil birta, ali bi se dalo dobiti kakshnega konja, saj bi onegavljenje s kovachem trajalo predolgo. Zdelo se mi je, da sta z barantanjem prishla zhe kar dalech. Oshtirju so se svetile ochi, saj je zavohal, da smo v tezhavah in bi kljuse prodal za dober denar. Da bi ga she malce omehchal, je krchmarju narochil she vina za omizje, to nam je she bolj ogrelo premrla telesa.

Zdajci zaslishimo pred gostilno pridrveti konjenika, eden od zaostale drushchine je hrupno in krvav planil v notranjost, krichech:

– Hitro na konje, bezhite, grofovi so vse polovili in hite sem!

Na chelu je rahlo krvavel; che je to vse, sem pomislil, bo zdrzhal.

Rihard je vrgel krchmarju zlatnik, kar je bilo nekajkrat vech, kot smo zapili, a se je oni kljub temu usajal.

Planili smo po konje in z njimi v dir. Ostala nas je le she pichla deseterica. Ne vem, od kod zhivalim she toliko mochi, da so nas nosile kot veter, cheprav bi tokrat radi viharno jezho ...

Vedno bolj sem se zavedal, in skoraj z gotovostjo lahko rechem isto tudi za Riharda, da se blizha konec. Obroch se je stiskal. Za hrbtom so zhe tik nas, da so tudi na bokih in spredaj, smo se zavedali. Njim se niti ni bilo treba tako gnati, imeli so nas v pasti; kamorkoli bi se podali, tam bi nas chakali v zasedi.

V resnici se obichajno izkazhe, da ne gre vse tako, kot je bilo zamishljeno. She tako dober vojni nachrt z vsemi podrobnostmi je poln lukenj. To prihaja od tega, ker je prevech stvari nepredvidljivih, komaj kdaj bi nashli, da je izid gotov. Smrt chaka vsako zhivo bitje brez izjeme, kdaj in kje, ve le vsemogochni Bog. Je prishel ta trenutek? Rihard je vselej uposhteval, da je vsakokrat she kakshna mozhnost, ni pomishljal, da je pred usodnim koncem. V obrochu, ki ga stiskajo okoli nas, je gotovo vrzel, shpranjica, da se zmuznemo skoznjo. Nepozoren, zaspan, dovolj za minutko raztresen strazhar – in smuk, zhe bomo mimo. Nekje je izhod, reshitev, nenadzorovano polje; v rojih kopij in pushchic, ki v bitki shvigajo skozi zrak, le malokatera zadene. A vendar zadene ... in bo zadela, prebodla tkivo in se zarila v kost ... Tudi pred to mislijo je Rihard bezhal.

Do kod?

Pred nami so se pokazali obrisi Brezh, Friesach, v solnograshki nadshkofiji, s trzhnimi pravicami, priznanimi od cesarja, obdane z obzidjem ter mnogimi obrambnimi stolpi. Zame usodno pomemben kraj, v katerem she zdaj zhivim zhe osmo leto, dalech od domache dezhele, v tihoti, ki mi sicer prija ne le po dolgih razburkanih letih potovanj, pohodov in vojn v mnogih dezhelah, marvech tudi godi moji naravi, da se posvecham blagru svoje dushe in znanosti.

V Brezhah sva se nasilno razshla s kraljem, in smem dodati z blagim obchutkom sreche ter ponosa: ljubim prijateljem Rihardom. Nikdar vech se odtlej nisva videla, to me navdaja z zhalostjo in hrepenenjem.

Zgodilo se je.

Od Brezh sem se je proti nam usmerilo dvoje oborozhenih oddelkov, ki so nam zastavljali pot po dveh krilih, da bi nas ob primernem trenutku obkolili.

Zhe prej smo se dogovarjali, kaj storiti v takem primeru. Neposredni spopad z orozhjem bi bil smiseln le v primeru kratkotrajnega preboja, bezhnega prekrizhanja mechev s posameznikom ali z maloshtevilnim oddelkom, ki bi nam zapiral pot. V treh ali shtirih skupinicah bi se skushali prebiti proti Dunaju in pred njim chez Donavo proti zahodu. Domenili smo se za nekaj javk na poti, kjer bi se lahko spet zdruzhili.

Ochitno je prishel trenutek lochitve. Rihard je vzel s seboj trojico najboljshih bojevnikov, ki so bili tudi sicer vselej zelo tesno ob njem. Pogledal me je z izrazom, ki ga nisem bil vajen, pravzaprav ga she nisem zaznal v njegovih ocheh. Kot bi se trpka mehkoba mojega chutenja, da se trga dolgoletna tesna vez, prelila v njegova zrkla, sta se njihova ostrina in blesk zameglila; trajalo je zgolj nekaj trenutkov, za kaj vech ni bilo chasa, toda zhivost in blagodejni uchinek na mojo dusho nista prenehala do danashnjega dne.

Brez posebnega ukaza smo spodbodli konje in odvihrali vsak v svojo smer. To je zasledovalce zmedlo, nam pa omogochilo malenkostno chasovno prednost, morali so se razdeliti, kdo naj gre za kom. Bezhno sem se ozrl nanje, she vedno so se dogovarjali v krdelu na ritajochih konjih. Eden od njih, po vsem sodech poveljnik, je z dvignjeno roko odkazoval posameznikom naloge. Tam okoli so zhe med polji gozdichki, ki na okolishkih vzpetinah prehajajo v gozdove. Tja smo se usmerili, nadejali smo se, da bodo izgubili sled za nami.

She z dvema smo se jadrno odmikali od zasledovalcev. Do gozda smo imeli komaj she dvesto, tristo korakov chez njive in travnike. Nato pa se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi, moj konj se je v skoku chez jarek spotaknil in zgrmela sva na zemljo, prst mi je napolnila usta. Skotalil sem se po strnishchu, da mi je trlo kosti. Konj je hropel in se zaman poskushal dvigniti, zlomil si je nogo; konec je z njim. In z menoj? Druga dva sta za hip zastala.

– Bezhita! sem jima zakrichal.

Izpahnil sem si ramo in zvil nogo; oblezhal sem.

Takega so me ujeli.

Hoditi nisem mogel, zato me niso zvezali. Od nekod so kmalu privedli she enega konja, na katerega sem se ob pomochi vojakov s tezhavo skobacal.

V Brezhah so me vrgli v jecho.

Friderik s Ptuja, Poetovio, sicer ministerial solnograshkega nadshkofa, je poleg mene zgrabil she peterico, s katero sem se le enkrat samkrat videl kmalu po prijetju. Medtem ko so njih odpeljali drugam, so mene zaprli v samostan, kjer mi je bila dodeljena celica v posebnem, zaprtem krilu zgradbe.

Zachelo se je novo obdobje mojega zhivljenja, povsem drugachno od dotedanjega, in mi omogochilo, da sem se bolj poglobil vase, si izprashal vest in delal pokoro. Hkrati pa se mi je odprla mozhnost, da poglobim v mladosti pridobljeno znanje, glede katerega se s hvalezhnostjo spominjam svojega uchitelja, a sem ga zaradi okolishchin in z ochitajocho vestjo zanemaril v burnih letih Rihardovega kraljevanja..

Na razlichne nachine sem si prizadeval zvedeti kaj vech o Rihardovi usodi. Nekateri niso hoteli o tem govoriti z menoj. Drugi niso kaj prida vedeli. Tretji so se ustili in pripovedovali rechi, ki so se kmalu izkazale za izmishljene. Vendar pozornemu in kritichnemu umu ne uidejo zrna resnice, da jih smiselno sestavi in si izoblikuje lastno celovito sliko, ki dokaj jasno odrazha resnichnost.

*

Rihardu se je uspelo she s tremi spremljevalci izviti iz obrocha in je she tri dni in tri nochi bezhal proti Dunaju chez Semernik, Semmering, ki sicer ni visokogorski prelaz, vendar dovolj visok, da je bil v tistem letnem chasu nastopajoche zime zhe tezhko prehoden. Ko sem to zvedel, me je podatek sprva zmedel, ker sem iz prejshnjih pogovorov z njim razumel, da se bo chimprej obrnil proti zahodu, medtem ko se je na ta nachin she vedno pomikal na severovzhod. Mochno sem domneval, da je zashel. Za to domnevo sem imel tehtne razloge.

Kot se spomnimo, se je Rihard pred dvema letoma odpravljal z vojsko v Sveto dezhelo v zaveznishtvu s francoskim kraljem Filipom Avgustom in z nemshkim cesarjem Friderikom I. Barbarosso, o katerem sem zhe povedal, kakshne zhalostne (ali sladke?) smrti je bil delezhen. Takrat so pretezhni del angleshkega in francoskega vojashtva prepeljali v Palestino z ladjami, ki so shle na pot shele leta 1190, medtem ko je del vojske korakal po kopnem. Ena skupina Rihardovih vojshchakov se je zhe leta 1189 zbrala in nato odmarshirala iz Vezelaya – ob zgornjem toku Yonne, pritoku Seine, severovzhodno od Dijona – na jug do Lyona, kjer se je del sil odcepil proti pristanishchu v Marseillu, da bi se vkrcal na ladje; druga manjsha kolona je korakala skozi Genovo ter ob zahodni obali Apeninskega polotoka, preshla Piso, Rim in se na skrajnem koncu italijanskega shkornja, v Reggio Calabrii ob Mesinskem zalivu, pridruzhila floti iz Marseilla. Po vsem, kar sem zhe omenil, je armada po letu dni dosegla Sveto dezhelo.

To sem moral omeniti, ker je bil Vezelay na podrochju zahodne Burgundije, ki je tezhilo k samostojnosti in so tamkajshnji plemichi izrabili vsako mozhnost, da bi se izvili iz objema francoskih kraljev. To je dolga zgodba, ki ima svoje zachetke v sivi davnini, o kateri pripovedujejo burgundske legende. In Rihard si je zhe prej tam ustvaril svoje oporne tochke, njegovi nachrti na evropski celini se niso zaustavljali v Akvitaniji, za spopad z okolishkimi vladarji so bila potrebna zaveznishtva. Sami Burgundci trde, da so imeli njihovi predniki, odkar so prishli pred mnogimi stoletji s podrochja srednjega toka Odre, Viadue, in Visle, Vistule, svoje kraljestvo. Zhe za Henrika II. Angleshkega so segale vzhodne meje njegovih posesti prav do Burgundije; s tesnejsho zvezo z burgundskimi vladarji bi ustvaril silo, ki bi francoskim kraljem preprechevala prodor na jug. Che bi tokrat Rihardu uspelo priti do Burgundije, bi imel veliko mozhnosti, da se izmota iz zank, ki so jih stiskali okoli njega na tem koncu Evrope, kjer pa so Burgundci imeli svoja posestva in gradove. Che bi uspel priti na enega od njih, bi bil reshen.

Zato torej ne proti Dunaju, saj bi prej zavil proti zahodu v dolino Donave, po njej pa na sever do Burgundije.

Ali pa je hotel prelisichiti zasledovalce, chesh da jo bo ubral po tej krajshi poti, a je v resnici mislil shele nekje pri Dunaju chez Donavo. To sicer ni prevech logichno, saj so mu bili zhe ves chas prevech tesno za petami, da bi se za njim dovolj zabrisala sled, a se nikoli ne ve, katera ukana se posrechi.

Najverjetneje se mi zdi, da je sproti izbiral smeri, po brodolomu pri Ogleju se mu je pri gorishkem grofu izjalovila domislica s preobleko v trgovca in je moral zbezhati, potem so obstajale le manj slabe od she slabshih razlichic.

Begal je, se skrival v nenehni napetosti, da ga bodo zgrabili, morda kar tam ubili, kjer bi ga zalotili. Nich drugega mu ni preostalo: gnati konja in sebe do skrajnih meja zdrzhljivosti, a to mu vseeno ni obetalo velike prednosti, saj so zasledovalci imeli preveliko shtevilo vojakov, oprezovalcev, ovaduhov, posadk na gradovih in v utrdbah, na mostovih in ob brodeh, vsaka gaz chez vode je bila pod nadzorom, zasede na cestnih krizhishchih. Obiti je moral mnogo sumljivih mest, se zaustaviti in preveriti tochke z domnevnimi zaporami, se potuhniti ob sumljivih srechanjih. Mnogokrat mu je uspelo, a vse ni ostalo neopazheno, preganjalci so imeni sprotne in svezhe informacije, kje se zadrzhuje, kam se je preusmeril, kdaj je bil kje.

Po vseh izmikanjih, obhodih, tiholazenjih je Rihard z zvesto trojico dospel do naselja Erdberg pri Dunaju, izchrpan, utrujen, zbit, a she neporazhen, zasledovan, a ne ujet, ponizhan, a samozavesten, osovrazhen, a bojevit.

Obroch se je povsem stisnil, zanka zadrgnila, past zaprla.

V Erdbergu si je Rihard s svojimi nashel prenochishche, zalozhili so se s hrano in poskrbeli za konje. Noch je bila mirna in nich ni kazalo na kaj izrednega. Chetverica je dobre volje legla k pochitku, ne da bi jo kaj posebej skrbela varnost.

Kljub novi preobleki in prilagojenemu videzu, ki naj bi ustvaril vtis, da gre za ljudi iz tamkajshnjih krajev, za domachine she vedno obstajajo neznatna znamenja, da spoznajo tujca. Za chim se kdo ozira, po chem povprashuje, kaj ga zanima, kako pozdravlja, lega klobuka na glavi, desetine malenkosti, ki vsaka posebej vzbudi sum, vse skupaj pa gotovost, da, ta ni od tod, ta ni nash chlovek.

– Tako ga je ujel ondotni vojvoda Leopold V., ki mu je koroshki vojvoda naznanil prihod angleshkega kralja. Proti jutru, she pred svitom, so zhe bili okoli hishe s helebardami, sulicami in mechi; lokostrelci so se razporedili na strateshkih tochkah, da bi bezhechega zlahka pokosili vsaj s treh strani.

Riccardus! Obkoljeni ste! Vdajte se!

To je bil klic, ki je zmrazil. Poziv, ki bi ga Rihard ne preslishal niti mrtev. Doslej ga ni she nikoli sprejel, ni ubogal tujih ukazov. Zanj ni bilo drugih ukazov razen njegovih. V hishi so planili pokonci in zgrabili za orozhje.

Riccardus, pridite ven brez orozhja! Zazhgali bomo!

To je bil pretech ultimat. Chetverica je skozi shpranje preiskovala okolico in ocenjevala polozhaj. Je she kje kakshen mozhen izhod? Vedno ga je mogoche najti ...

Zunaj niso oklevali, treba je bilo opraviti hitro, s presenechenjem! Vojaki so se priblizhevali zgradbi z baklami v rokah. Vsak hip bo vse v plamenih.

– Pojdimo! je kratko rekel kralj, ki je obdrzhal orozhje v toku za pasom; tako so storili tudi ostali.

– Rihard, kralj Anglije,vojvoda Akvitanije itd., je zaklical med podboji ozkih vrat, ki so delovali groteskno ob njegovi veliki postavi, kot zvegan in razcefran baldahin nad prestolom.

– Leopoldus, knez Avstrije! se je neprikrito posmehljivo slishalo z nasprotne strani. Konchno si stojiva nasproti v zamenjanih vlogah! je she dodal.

Vsakega od Rihardovih vojakov je vzela medse chetverica Koroshcev, Riharda pa je obstopila cela cheta. Nihche ni zahteval, da predajo orozhje. Toda ob najmanjshem odporu bi jih razsekali. Razen Riharda ne bi nobeden ostal zhiv.

Z njim so imeli posebne nachrte.

Cesar Henrik VI. je obvestil francoskega kralja Filipa, da je njegov sorodnik, vojvoda Leopold decembra, leta 1192 ujel angleshkega kralja Riharda ter ga imel zaprtega na gradu Dürnstein nad Donavo; da pa ga je Leopold zhe pozimi leta 1193 izrochil njemu.

»Vashe velichanstvo!

Ko se je angleshki kralj vrachal po morju v svoje dezhele, je vihar potisnil njegovo ladjo proch od drugih, ki so plule proti Italiji, in jo vrgel na obalo med Oglejem in Benetkami, kjer se je potopila. Kralj se je reshil le z maloshtevilnimi vojaki. Ko je nash zvesti gorishki grof Majnhard zvedel s svojim ljudstvom, da je na njegovem ozemlju tisti kralj Rihard, ki se je v Palestini tako nesramno vedel, ga je skushal zajeti. Toda kralju je uspelo pobegniti, le osem vojakov je bilo ujetih. Kralja je kasneje zgrabil nash dragi avstrijski knez Leopold in se s tem mashcheval za zhalitev, katero mu je Rihard storil, ko ga je spodil iz stanovanja in mu vrgel v greznico zastavo, ki mu jo je on razobesil v znamenje, da je kraj zhe zaseden ...«

Zdaj je bila prilozhnost za poravnavo rachunov in vsota je bila neznansko visoka; za to je shlo, za kakshno chast neki, chast se dá kupiti in odkupiti, umazati in oprati z denarjem!

Sprva nisem mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoche, ko so se vztrajno shirile govorice, za kakshno odkupnino kanijo izpustiti Riharda.

Kot pogoj, da ga ne bi Henrik VI. predal francoskemu kralju Filipu II., Rihardovemu nekdanjemu nesojenemu svaku in zdaj smrtnemu sovrazhniku, mu je nalozhil plachilo kolosalne odkupnine 150.000 zlatih mark ter kot varshchino prepustitev njegove kraljevine, ki jo bo dobil nazaj, ko izplacha odkupnino. To se je vsem, ki so slishali, zdelo nemogoche; po tolikih stroshkih z vojnami in she posebej z zadnjim nesrechnim krizharskim pohodom, so bile blagajne evropskih vladarjev prazne, nalaganja novih davkov in bremen ljudstvo ne bi preneslo, saj je bilo zhe tako dovolj puntov, ki se k srechi niso prevech razshirili in jih je vojska uspela zadushiti, kolovodje so obglavili, razchetverili in razobesili na najvidnejshih mestih, nepokorni drhali v opomin.

Izkazalo se je, da Rihard tudi to zmore. Za to je sicer potreboval vech kot dve leti. Odposlanci so krizharili po njegovih in drugih dezhelah, obiskovali so bankirje, pogajali so se z zhidovskimi financhniki, preko teh je, po vsem sodech, prihajal denar tudi iz arabskega sveta, seveda za bogate obresti, in na njem ni bilo znakov krizha ali polmeseca. Ogromna zbrana odkupnina, kljub vztrajnemu oviranju s strani brata Ivana, Johna, in galskega kralja Filipa II., je predstavljala edinstven financhni podvig v vsem stoletju ter pomeni dokaz cvetochega angleshkega gospodarstva v tistem chasu.

Na obshirnih angleshkih pashnikih so se mnozhile chrede ovac, da je bilo obilo volne za domacho manufakturo, a tudi za zelo donosen izvoz, zlasti za potrebe flandrijskega suknarstva. Ob tolikshnem shtevilu ovchjih chred ni bilo tezhav z mesom in sirom, to pa she povechevalo bogatenje zemljishkih posestnikov. Ne nazadnje pa je bila Anglija she iz predrimskih chasov znana dobaviteljica dragocenih kovin iz svojih rudnikov. Zato ni bilo malo bogatashev, ki bi lahko zbrali odkupnino, le pridobiti jih je bilo treba. Med pogajanji se je potrdilo, da je to mogoche, che bo kralj uposhteval zahteve, da ne bo krepil osrednje oblasti, da bo prepustil vech svobode baronom, cerkvi in celo nizhjemu plemstvu, novim bogatashem.

Delitev oblasti s podrejenimi ali gnitje po zaporih sovrazhnih kraljev? To je bilo tedaj vprashanje! Rihard Levjesrchni ga je reshil s politichno preudarnostjo.

Ko je bil plachan pretezhni del odkupnine, so februarja leta 1194 Riharda izpustili, za varshchino je pach zastavil kraljestvo; pred tem so ga premeshchali po zaporih na razlichnih gradovih, da v Angliji ne bi zvedeli, kje ga skrivajo.

*

Ko je Rihard she chemel po jechah svojih evropskih sovrazhnikov in nekdanjih zaveznikov v krizharski vojni, nekaj mesecev preden so ga izpustili, je Evropo dosegla vest, ki je razveselila ves krshchanski svet, da je leta leta 1193 umrl sultan Saladin. Trgovci, popotniki in vojaki so »zanesljivo« vedeli povedati, da so ga umorili njegovi vezirji ali da je umrl za chrno boleznijo...

Che hochem biti iskren in povedati tisto, kar se mi je zdelo she najverjetnejshe med okolishchinami Saladinovega konca, bi potegnil iz spomina in otresel prahu pozabe obnashanje njegovih sinov, ki ni ostalo skrito na dvoru in toliko manj med ljudstvom, ki je Jusufu ibn-Ajjubu dalo zgovoren vzdevek Salah ad-din, »popolnost vere«, po katerem ga poznajo vsi narodi sveta, pa tudi al-Malik an-Nasir, kralj nad kralji. Zato lahko povsem razumemo, zakaj sta se sinova pretvarjala in prikrivala svoje namere, dokler je bil oche pri polni mochi, narashchajochi vse od dne, ko je prishel v Egipt s sirskimi chetami Nur ad-dina kot zaupnik dvora damashchanskega atabeka, gospodarja Sirije, ki ga je osebno dal vzgajati na univerzi v Damasku in Baalbeku. Dechku iz plemena kurdskega emirja v Takritu v Mezopotamiji je bila zhe v otroshtvu namenjena posebna vloga v vladarjevi okolici, da bo simboliziral povezanost ljudstev v Siriji na dvoru dinastije Zengijcev. S Kurdi so bile od nekdaj tezhave, v vseh chasih so nastopali kot element nestabilnosti; zelo sorodni Perzijcem, so bili skupaj z njimi ali proti njim vrachunavani in prerachunavani v blizhnjevzhodnih politikah. Njihovo je podrochje izvira svetih rek Evfrata in Tigrisa, od Male Azije do Irana. Nikoli jih ni bilo mogoche zanemariti. Jusuf ibn-Ajjub ali Salah ad-din, Saladin, je v Kairu zachel izpeljevati nachrt Velike Sirije; dal je zgraditi kairsko trdnjavo, okrepil vojsko, ustanovil knjizhnico. To je bilo obdobje ponovnega vzpona Kaira, vse od chasov pred sto petdesetimi leti, ko je vrhovni poveljnik oborozhenih sil takratne vladajoche fatimidske dinastije, Giawhar as-Siqilli, z drugimi chastniki, vsi so bili slovanskega rodu, zavzel Egipt in 6. julija 969 postavil temelje mestu Kairu, v katerem je posebna slovanska ulica, saqaliba.

Tako sem slishal od Saladinovih chastnikov, da je Giawhar as-Siqilli dal osebno oznachiti, kje bo pozidano mestno obzidje in palacha kalifata. Potem ko je pazljivo preuchil horoskop, je ukazal okoli in okoli zabiti kole, med njimi narochil napeti vrvi z zvonci, da so zidarji vsi naenkrat zacheli z delom, ko so jih astrologi s potegom vrvi opozorili, da je napochil najprimernejshi zvezdni trenutek za postavitev temeljev. Ker je bil v tistem hipu Mars v ascendenci, je mesto dobilo ime al-Qahira »Marsovo mesto«. Mars je dominanten za Kairo, vojne ga niso obshle, napadi od zunaj in od znotraj, spopadi z odkritimi in prikritimi sovrazhniki. Kako je konchala fatimidska dinastija z nerazvozlanim izginotjem sultana al-Adida? Kdo je ubil Shawarja, fatimidskega vezirja Egipta? Je to she vedno pomembno potem, ko so Fatimide nasledili Ajubidi, in Saladin, zachetnik ajubidske dinastije?

Nich se ne pozabi kar tako; iz spomina uide vse tisto, kar se hoche pozabiti ali je zaukazano! Za dolochen chas; potem zamolchano udari na plano kot izbruh vulkana; ali pa se pojavi kot rahlo potemnela, vlazhna lisa na nasipu, ki se nato pokazhe kot nedolzhen, droben, mezech, navzdol polzech, kot slina tanek curek, da konchno iz tistega brizgne z vso mochjo in odnasha v mogochnem slapu gmoto prsti, kamenja, ojachevalnih tramov s skalami vred. Jez izgine. Poplava mulja in blata odnasha hishe, ceste, mostove ter spremeni ustaljeno podobo pokrajine. Tako se priplazi iz globin spomina stara zamera, neporavnan rachun, zhalitev, neizpolnjena obljuba ali celo namishljena krivica; to spodje prijateljstva, zavrzhe prisege, pozabi na pogodbe; zamolchi klic rodovne krvi, dvojchka iz iste matere si postaneta bolj tuja kakor bitji z obeh skrajnih koncev sveta.

Brata, Saladinova sinova, sta chakala na svoj delezh ogromne zapushchine. Sta mar le spokojno chakala? Ali ni vsak od njiju pletel naskrivaj, sam zase s svojimi pristashi, ali sta morebiti tudi usklajevala potek dogodkov?
Da je Saladin umrl v Damasku, ni zgolj simbolnega pomena, pa najsi je bil njegov konec tak ali drugachen; tam se je zachel njegov vzpon in tam je dochakal zaton.

Vsak od njegovih sinov je pograbil kos imperija, kot rezhenj sladke lubenice ...

Morebiti ni bil le en sam, ki se ni tako presherno radostil Salah ad-dinove smrti – Rihard.

Med boji, spopadi in pogajanji sta se mozha kot vladarja zblizhala, spoznala in sposhtovala. Povezovalo ju je racionalno spoznanje o zgodovinskosti njunega poslanstva, bremena in chasti, kot nalaga usoda in narojenost posamezniku, da vodi ljudstva, oblikuje in unichuje drzhave. Bila sta vojaka, a sta to svojo vlogo razumevala shirshe kot le osvajanje z ognjem in mechem, bila sta organizatorja s shirshimi pogledi, ki so poleg sile in mochi uposhtevali tudi kulturo in znanost, to pa terja potrebno strpnost in dopushchanje razlichnosti. Sultan in kralj sta se dojemala kot chloveka, smrtnika, omejena kljub vsej oblastnosti; kovarstvo, spletkarstvo, poskusi zastrupitve, napadi z nozhem, mechem so dolochevali njuno zemeljsko zachasnost.

Rihard se je v mislih gotovo viteshko poklonil Saladinovemu spominu! Tako sem preprichan, in Bog mi pomagaj!

*

Moje zhivljenje v Brezhah, Friesach, je bilo poslej mirno, navadili smo se zhe drug drugega, jaz ujetnishtvu in jecharji mene, da smo oboji pozabili, v kakshnih vlogah smo v tem okolju. She posebej se je spremenil hishni red, ko sem dobil dovoljenje, da lahko ostajam zunaj tudi chez noch, che tako nanese potreba in zavezanost delu. In tako sem se dokonchno preselil v tisti predel samostana, kamor sodim po lastni izbiri in bozhji volji.

Spoznaval sem okolico, Brezhane, njihovo preteklost in sedanjost. Brezhe so pomembno sredishche. Med drugim so tod solnograshki shkofje zhe pred vech kakor shestdesetimi leti, to je bilo leta 1130, postavili kovnico denarja. Njihovi srebrniki, frisacensis, so se razshirili tudi dalech na jug, kjer so zelo cenjeni, celo bolj kakor beneshki in veronski denar. Tudi oglejski patriarhi so narochali v tej kovnici, na kovancih je bil sprva odtis prelata z mitro in napisom: Aquilegia P, potem pa so se hoteli posamezni patriarhi ovekovechiti ter so na odkovke dodajali svoja imena: PI-LI, Pellegrinus, GO-TI, Gotifredus, in tako naprej. Denar in chast gresta z roko v roki. Takole mislim, odkar je ob koncu tretjega stoletja dobilo krshchanstvo v rimskem imperiju znachaj drzhavne vere, se posvetna in duhovna oblast chedalje bolj prepletata, s tem pa vdirajo v svetost najvechje profanosti, ki mnoge vernike odvrachajo od svete katolishke cerkve; bojim se, da bo prishlo do novih obshirnejshih in globljih razkolov, ki jih ne bo mogoche obvladati niti s silo. Kar precej chasa sem bil v najvechji blizhini vrha oblasti, dasi se je nisem udelezheval, sem pa spoznal zakulisje, od katerega bi morali bozhji sluzhabniki bezhati, in che takega pochetja ni mogoche prekleti, ker se drugache ljudskih mnozhic in drzhav ne dá voditi, potem bi morala cerkev ohranjati vsaj spodobno oddaljenost in blazhiti posledice politike.

Mar niso apostoli in prvi kristjani prav s svojim pasivnim odporom, nenasilnostjo in z vdanim prenashanjem preganjanja, muchenj in muchenishkih smrti dosegli, da so rimski cesarji spoznali pravi nauk in svojo zmoto? Sicer je to trajalo nekaj stoletji, a je to nichevo v primerjavi z vechnostjo bozhjega kraljestva. Prav tak zachetek shirjenja Kristusovega nauka je dokaz njegove mochi in nepremagljivosti, ki se napaja v vrelcu konchnih nadzemeljskih resnic, o katerih zadnjo sodbo daje samo in edino Najvishji sodnik; zato Cerkvi ni bilo potrebno zavzeti she posvetne oblasti, ki je minljiva in zachasna.

*

V Brezhah se je pojavil neki trgovec, zlatar Aristodij iz Zadra v Dalmaciji, seveda ni bil edini popotnik, ki je prishel za posli v te kraje. Toda shiriti so se zachele nenavadne govorice, ki so jemale dih zhe samo pri poslushanju; chloveka bi povsem iztirilo, che bi bilo vse res. Toda po kapljicah, dan za dnem, teden za tednom se je prvim meglenim namigom prilepilo marsikaj, kar je pojasnjevalo kdo je ta Aristodij v resnici. Med ljudmi je nastal preplah in cerkveni dostojanstveniki so se zbrali, da bi preverili, koliko resnice je za temi vestmi, ter kaj jim je storiti, da bi preprechili pohujshanje.

Shkof je poslal pismo v Zadar, od koder so po hitrem slu odgovorili, da gre za nevarnega chloveka, na katerega je treba biti zelo pozoren. Namrech, tale zlatar Aristodij in Matej, kamnosek, oba iz istega mesta ob morju, sta shirila krivo vero na vse strani. Njune poti so ju pogosto vodile v Bosno, kjer sta se seznanila z bogomilstvom, in to ljuljko sta sejala tudi po Dalmaciji in otokih. Posebno marljivo naj bi delovala med preprostim ljudstvom, cheprav je bilo kasneje dokazano, da sta si mochno prizadevala (in menda, na zhalost, ne zaman!) navdushiti tudi bogate in odlichne zadarske meshchane, she celo nekateri katolishki duhovniki so bili med njimi. Ko je splitski nadshkof zvedel za njuno pochetje, da se blizha volk ogradi njegovih ovchic, si je na vse kriplje prizadeval, da bi ju odvrnil od njunega pochetja in obvaroval vernike pred pogubo. Najprej je dal zapreti zlatarja in kmalu za njim she kamnoseka, ju izobchil iz svete katolishke cerkve ter jima zaplenil premozhenje. Seveda ju je zlasti slednji ukrep dotolkel, a grozilo jima je she kaj hujshega, kar ju je tako prestrashilo, da sta preklicala svoje krivoverstvo. Po nadshkofovem ukazu se je to zgodilo v stolnici med sveto masho vpricho vseh meshchanov, navzochi so morali biti vsi chlani njune druzhine in celo daljnega sorodstva, da bi bila njuna sramota chim vechja; to je krepko odmevalo po okolishkih krajih in zbegalo njune pristashe, ki so v tem dejanju videli izdajstvo in jima celo grozili. To pa je bil osrednji nadshkofov namen; tako so se nekateri spokorili, a porochajo, da ni zanesljivo, morda je bil le videz, ki vara. Po vsem, kar se je zgodilo, in dasi je dobil premozhenje vrnjeno, se je zdelo Aristodiju najprimerneje, da gre po svetu; tako ga je zaneslo v Brezhe. Seveda so se vsi sprashevali: zakaj ravno sem? In s she vechjo vnemo kot prej se je nadaljevalo ugibanje, umishljanje najrazlichnejshih razlogov, sumnichenje, da se ni morda le potuhnil in da misli spet razshirjati bogomilstvo, patarenstvo.

Zachetek bogomilstva pripisujejo popu Bogomilu, ki je zhivel v chasu bolgarskega cesarja Petra; navdihoval se je pri manihejcih v Aziji in oznanjal dvojnost v naravi: dobro in zlo. Ta kriva vera gre takole:

Bog je ustvaril Satanaela, ki je zapovedoval duhovom, a je v napuhu hotel imeti svoje kraljestvo, cheprav je sedel na sami bozhji desnici. V svojih nakanah je privabil na svojo stran mnozhico angelov, si ustvaril svoja nebesa, svojo Zemljo in svojega chloveka. Iz prsti je izoblikoval chloveshko telo, a mu ni uspelo vdihniti mu dusho, trup je ostal mrtev. Bog je to videl, smilila sta se mu nezhiva chloveka ter je pomislil, da bi morda z njima nadomestil odpadle angele, zato jima je vdihnil dusho: Adam in Eva sta ozhivela, bila sta prva chloveka. Toda Satanael je bil hudoben in zvit, ni she izgubil svoje mochi; zapeljal je Evo, ki mu je rodila Kajna, zachetnika vsega zla na svetu. Medtem ko je bil Abel, Adamov sin, uteleshenje dobrega. Satanova moch s tem she ni bila izchrpana do danashnjega dne, njegov sin Kajn in njegovi potomci nenehno rovarijo proti Adamovcem. Tako Satanael lahko zaslepi cele narode; in uspel se je prikazati se Mojzesu kot pravi Bog, pretental ga je in z njim vse Izraelce, ko mu je med gromom in bliskom izrochil deset bozhjih zapovedi, ki odtlej slede lazhnemu preroku. Le peshchica nepokvarjenih Adamovih potomcev je ostala zvesta pravemu Bogu. Po 5500 letih se Bog usmili zapeljanih ljudi, iz sebe emanira drugega sina ter ga v podobi chloveshkega telesa poshlje na Zemljo, da premaga Satanaela in njegove privrzhence – to je bil Jezus Kristus, Satanu ga je uspelo s spletkami in zvijachnostjo umoriti. Vendar pa se tokrat Bog ni dal, Kristus je chez tri dni vstal od mrtvih, premagal Satanaela in ga pahnil v peklensko brezno, kjer kot Satan poveljuje zlim duhovom. Kristus pa je prevzel njegovo oblast, moch in mesto na desnici Boga-Ocheta, vse, kar je bilo namenjeno prvemu, padlemu sinu. Da pa ljudje na Zemlji ne bi ostali brez vodnika, Bog iz sebe izlochi she tretjega sina, sv. Duha, da bi jih usmerjal na pravo pot in jih ne bi ponovno zapeljal Satanael, saj boj z njim she ni konchan; ko ga bo konec, bo zmagala pravica in resnica, Bog bo spet vzel vase Kristusa in sv. Duha ter bo en sam Bog, kakor je bilo na samem zachetku Vsega. Tako je uchil Bogomil s svojimi uchenci, ki so priznavali le nekatera poglavja Stare zaveze in Novo zavezo; tudi zakramentov niso uposhtevali, tako pochno bogomili she dandanes. Namesto krsta polagajo roke nad chloveka in prosijo naj pride sv. Duh nad verne. She manj se obhajajo, zavrachajo posvecheno hostjo [sveti kruh], saj po njihovem telo Odreshenika ne more biti nevidno. Tudi krizh zavrachajo in chashchenje svetnikov, Marije in svetih podob. Toda nadvse nevarno je to uchenje tudi za posvetno oblast, saj so preprichani, da vladarji niso po bozhji volji ter da nihche ni zavezan podlozhnishtvu drugemu.

Po vsem, kar smo slishali, ni nich chudnega, che se je tudi oblast lotila vsakega kolichkaj osumljenega bogomilstva, in birichi so prishli tudi po Aristodija, ki pa je terjal, da mu dovolijo k sveti mashi, kjer se je dal celo obhajati. Kdo le more vedeti, koliko je bil pri tem iskren ali pa je le varal okolico?

Po tem razburjenju se je povechalo zanimanje za to sekto in nekateri so vedeli povedati, da to krivoverstvo najpogosteje shirijo trgovci z Balkana tudi v druge evropske drzhave. V Benetkah, kjer jim pravijo tudi pavlikijanci (ali tudi pavlichani), so celo tako mochni, da imajo vso trgovino z Bizancem v svojih rokah. Samo izprichano in preverjeno verni bogomili, ki si pravijo chisti ali popolni (kathari), tvorijo cerkev in izmed sebe volijo stareshine ter poglavarja, ancia.

V Palestini sem slishal, da jih je poskusil pred leti zatreti bizantinski cesar Aleksej Komnen, ki je imel slabe izkushnje z bogomili, ker so ga zapustili med boji z Normani. Dal je prijeti bogomilskega vodjo Vasilija in mnozhico njegovih privrzhencev ter se domislil nachina, kako bi se preprichal, da ima opraviti s pravimi krivoverci. Ukazal je postaviti dve grmadi, eno z ogromnim krizhem na sredi, ter razglasil jetnikom, da jih bodo sezhgali. Na morishchu pa so jim krvniki oznanili, da jim cesar daje na izbiro, na kateri grmadi naj zgorijo. Manjshina se podala h grmadi s krizhem, vechina pa k oni drugi. Prve so izpustili na prostost, druge pa spet vrgli v temnico, le Vasilija so zares sezhgali. Preden so podtaknili ogenj, so mu she zaman prigovarjali, naj se odpove krivi veri; ves v plamenih je pel: »Angeli prihajajo, da me vzamejo v nebo ...« ; tako stanoviten je bil v svojem preprichanju, da je krshchanstvo prazna vera, ter je povzdigoval glas zoper slabe navade cerkve.

Toda med ljudi je shel glas, da so to krivoverci, ki trde, da sv. Trojica ni en sam troedini Bog, marvech so to tri bozhje osebe, ki se bodo shele na koncu vseh dni spet zdruzhile v enega smega Boga; a najhuje – klanjajo se Satanu!

Sataniste je treba na grmado!

In so se razbezhali po svetu ...

*

Pred Bogom sem se sprasheval, zavedajoch se, da morda greshim, ali je dopustno Kristusov nauk shiriti in uveljavljati s silo, s prisilo drzhavnih zakonov. Moralna moch vere je neizmerna in lahko kljubuje shibkosti chloveshke narave, zakaj potem grozhnja z denarno kaznijo, zaporom, muchenjem in celo smrtjo za krshitve zakramentov in bozhjih zapovedi, mar ne chaka greshnika najhujsha od vseh kazni na sodni dan, ko bodo okoreli neverniki in gluhi za resnico pahnjeni v pekel, v vechno pogubljenje?! Posvetna oblast naj pochne tisto, kar ji je od Boga dano, kaznuje naj tatove, roparje, morilce in druge prestopke zoper telo in premozhenje, zagotavlja naj red in mir ter skrbi za blaginjo ljudstvu. Cerkvi pa ne sme biti mar oblasti, reshevati mora dushe in jih pripeljati v nebesa, che pa se ji to kljub prizadevanjem ne posrechi, bo zakrknjencem in neposlushnezhem sojeno ob poslednji sodbi.

Kaznovanje telesa ne odreshuje dushe!

Nekatere pa dosezhe bozhja sodba zhe na tem svetu.

Umrl je oglejski patriarh Pelegrin, zvesti cesarjev zaveznik pri izbiranju protipapezha. Zato je bila cesarjeva prvenstvena naloga, da postavi na njegovo mesto zanesljivega naslednika, ki ga je brez odlashanja nashel v Voldoriku, sinu tukajshnjega, koroshkega grofa Volfrada in Eme, hchere barona Veriganta, advokata cerkve na Krki, Gurk, saj je imel v nachrtu veliko pomembnejshi cilj. Tistile Verigant pa je zhe prej obljubil zvestobo papezhu Viktorju, za ene je ta bil protipapezh, a je prelomil besedo in se odpravil v Oglej skupaj s koroshkim vojvodo Henrikom, kjer je tamkajshnji patriarh, povezan s shtevilnimi kardinali, zhe vse pripravil, da sklichejo sinodo svojega papezha Aleksandra, ki je za druge tudi bil protipapezh. Da bi razumeli to razkolnishko zmedo, povejmo, da je to dejanje podpiral celo solnograshki nadshkof Eberhard, ki je drugache veljal za lojalnega papezhu Viktorju. Medtem je prishlo do nesreche; Verigant se je spotoma premislil in je shel naprej po kopnem, medtem ko je vojvoda Henrik izbral morsko pot z ladjo, pri izlivu Tilmenta pa je v malo pojasnjenih okolishchinah utonil. Pokopali so ga kar v blizhnjem rozhashkem samostanu na holmu nad Nadizho.

Je mogoche v tem videti bozhji prst?

Med grehe sodijo tudi shkodozheljnost, privoshchljivost, obrekljivost pa shirjenje lazhi, neresnic, izmishljotin, naslajanje nad tujo stisko in nesrecho ter povrh kovanje dobichka iz njiju.

Z leti so me dosegale govorice, kako se je Rihard reshil iz krempljev svojih sosedov, kraljevskih izsiljevalcev. Nekatere zgodbe so bile zhe na prvi pogled lazhne, cheprav zabavne, morda plod razvnete domishljije, ki je znala spretno povezati njegove vrline in slabosti. Za eno od teh se mi zdi, da so jo nalashch z naslado pripovedovali v moji blizhini, zvedavo motrech moj obraz, ali se bom izdal in ali mi je seglo do srca.

Kot sem zhe omenil, je bil Rihard obchutljiva lirichna dusha in veshch poet. To je bilo med trubadurji znano in so se s tem kitili, chesh, celo med kralji imamo izbranca muze poezije. Tudi v te kraje je privandral trubadur in nastopal po okolishkih gradovih. Kljub temu, da nisem rad zahajal v hrupne druzhbe, schasoma mi je bilo to omogocheno, in me mogoche tudi zaradi tega niso vabili, so me tokrat le poklicali na njegov nastop. Po daljshem chasu so se me navadili in skoraj pozabili, da sem ujetnik, saj so mi po kakshnem letu dovolili gibanje po dvorishchu in she kasneje tu pa tam izhod v mesto; preprichan sem, da so me budno nadzorovali. Zbezhal bi tezhko, a kam? Odkritosrchno priznam, da sem sprejel svoj polozhaj kot bozhjo voljo.

Med trubadurji se je spletla legenda, romanca, da je Riharda reshil iz ujetnishtva pogumni in iznajdljivi trubadur Blondel, o katerem so si v ozhjih druzhbah zaupali, da sovrazhi zhenske – kljub temu, da sladko poje o njihovi lepoti in charih – do take mere, da je oblastem marsikatero zatozhil zaradi charovnishtva. Ta Blondel, niti ne vem, ali je zares zhiva oseba, naj bi vse uredil z jecharji in osebjem na enem od gradov, kjer so imeli zaprtega Riharda, s katerim se je zelo zblizhal (a ne le z njim), tudi z nekaterimi jecharji ali s samim poveljnikom gradu naj bi prirejali skupinske orgije. Tako naj bi Riharda uspel menda brez vsake nagrade ali podkupnine skrivoma spraviti iz jeche ...

*

Ob Rihardovi vrnitvi je v Angliji izbruhnil nekakshen upor, ki sta ga zakuhala njegov brat Ivan, John, in francoski kralj Filip, Philip Augustus, slednje bi se dalo prevesti – posvechen, svet, chastitljiv, velichasten in kar je she podobnih vzvishenih vzdevkov, a je bil vse prej kakor to, spletkar in pritlehnezh. To vstajo je Rihard zatrl, bratu velikodushno odpustil, pach levjesrchna shirokogrudnost (in prerachunljiva politichna poteza, zarotnikom je poslal oljchno vejico), zato pa se je dal she enkrat okronati, da bi s tem javno in z vsem pompom razglasil svetu, da je on in samo on angleshki kralj, ne oziraje se na vse, kar se je medtem dogajalo. Kralj je zhe bil vse od dne, ko je dobil krono in zhezlo od matere Eleonore, prave gospodarice Anglije in dedinje Akvitanije. Chastito Lady so malo pred tem po petnajstih letih izpustili iz zapora, v katerega jo je stlachil njen drugi mozh Henrik Anzhujski; ko je umrl leta 1189, je pri 67 letih postala za nekaj mesecev regentka Anglije, dokler se ni povzpel na prestol njen sin Rihard.

Takrat je bila mati poglavitni dejavnik, gonilo, vojni stroj za prebijanje obzidij do popolne oblasti. Ni ji bilo mar za pomisleke, utishala je ugovore, zamashila usta protestnikom, odpahnila ovirajoche, zaprla upirajoche, odstranila tekmece. Sin je bil uteleshenje njenih ambicij: mlad, mochan, lep in pameten bo vladal nad mnogimi ljudstvi nad obshirnimi ozemlji ter jih shiril; njeno ime bo vselej povezano za z njegovo slavo; kar je lahko kot zhenska dosegla, je bilo veliko in dalech vech, kot se sicer posrechi njenemu spolu. Za to je plachala vsakrshno ceno, ne da bi pomishljala izpeljati svoje nachrte do konca ter v vseh podrobnostih.

Tokrat se je dal Rihard she enkrat kronati, in tokrat po lastni volji, s svojo mochjo, ki si jo je pridobil in jo okrepil po vseh preizkushnjah, nasprotovanjih, zarotah, uporih, ponizhanjih in prekletstvih. On sam, kralj, Levjesrchni, je tako hotel in tako je bilo!

Rihard je kmalu po kronanju pustil Anglijo v rokah velikega justiciarja Huberta Walterja, nadshkofa v Canterburyju, se vrnil v Normandijo ter ni nikoli vech stopil na angleshka tla! Vladal je s celine, ki je otochanom vselej dezhela onkraj morja, pa najsi je vmesni preliv she tako ozek, da jo je videti ob lepem vremenu. V njegovi krvi je kipela anzhujska nepomirljiva narava Plantagenetov; spopadel se je s francoskim kraljem Filipom II., ki je vse od leta 1191 brez prestanka napadal Rihardova francoska ozemlja, rachunajoch na tezhave, ki so se zgrnile nadenj. Rihard je bil financhno izchrpan, to je bil tudi eden od namenov pri tako visokem zahtevku odkupnine, oziroma »dve muhi na en mah«: izsiljevalci so obenem obogateli in Riharda oshibili. Francozu se je nakana izjalovila, Rihardu je uspelo s skromnimi sredstvi in z maloshtevilno vojsko pregnati Francoze iz Normandije, uspeshna je bila njegova taktika hitrega, drznega napada, pogosto brez pravega nachrta, v nasprotju s prevladujocho vojashko doktrino. To je bil zachasen dosezhek, bil je she preshibak, da bi zdrzhal, potuhnil se je in leta 1194 sklenil premirje, v katerem je prepustil Filipu vechji del osvojenega ozemlja; medtem si je toliko opomogel, da je po dolgotrajnih pogajanjih januarja leta 1196 zhe sklenil mir v svoj prid.

A mu she ni bilo dovolj!

Levjesrchni ni odnehal, povezal se je z Otonom IV. in nezadovoljnimi francoskimi plemichi ter se v zachetku leta 1198 pognal v novo vojno; bogatel je, zbral dovolj denarja za vandalske najemnike, ki so pod vodstvom Mercadierja oplenili Filipova ozemlja in samega Filipa ujeli v Gisorsu. Vandali so si s plenom krepko povechali placho, Rihard pa z njim napolnil blagajno. Na tem primeru spet vidimo, da so vladarji Francije, Anglije, Nemchije, evropski vladarji in she prej Rimljani, Bizantinci in sploh vsi oblastniki, ko jim je shlo za nohte, da izgube oblast ali da si oblast prigrabijo, sami vabili plachane vojske Gotov, Vandalov, Sarmatov, Avarov in drugih, ki jih sicer imenujejo barbarske horde. Razume se, da je bil Filip s to pogodbo o premirju (spet eno od mnogih!) prisiljen prepustiti Rihardu vsa ozemlja, ki mu jih je prej iztrgal, z izjemo Gisorsa.

Rihardu she vedno ni bilo dovolj, njegova nemirna narava ga je gnala k obleganju gradu Chaluz v Paitouju, v katerega se je zatekel vikomt Limogesa, ki se je uprl, da bi izrochil najdeni zlati zaklad, katerega je po nakljuchju izkopal tamkajshnji kmet.

Dasi she vedno gojim globoka chustva do Riharda kot chloveka in ga poskusham razumeti tudi kot kralja, me zhalosti, kar je pochel, pravzaprav sem jezen, da se je tega lotil, ker je bilo zanj usodno. V bitkah je vedno kazal veliko osebno junashtvo, ni se strahopetno skrival v ozadju ter opazoval boje iz varne razdalje. Tudi okoli gradu v Chaluzu je bil nenehno prisoten, opazoval je, kje bi bilo najbolje napasti, oprezal za sovrazhnikovimi namerami, nadziral svoje sile. Tudi na drugi strani niso bili slepi za njegovo pochetje, bil jim je prevechkrat na ocheh, da bi ga spregledali. Na enem takih obhodov trdnjave, ki se je sprevrgel v nepomembno prasko, predstavljala je bolj tipanje obrambne pripravljenosti na gradu, je od tam priletela pushchica, ena od tistih, ki jih lokostrelci izstrelijo bolj za ugotavljanje razdalje in lastne izurjenosti kakor z namenom zadeti, morda jo je kdo sprozhil kar tako iz jeze ali nemochi storiti kaj odlochilnejshega.

Pushchica je shvistnila visoko v paraboli skozi zrak in je imela le toliko prebojne mochi, kolikor je ostane med prostim padom. Vse drugache je v primeru, ko se vsa energija iz velikega loka prelije v lahko pushchico in njeno tezhko kovinsko konico, ki v direktnem strelu more prebiti tudi oklep. Ta skoraj zablodela pushchica je priplavala z neba in oplazila Rihardovo oko, le toliko, da ni oslepel, a dovolj, da je bila rana resna, krvavel je.

Spravili so ga v shotor in ranocelniki so se zgrnili okoli njega. Je bila strelica zastrupljena? Kdo ve? Tudi brez tega se stvari zapletejo, zlasti che gre za ochi. Bi rano izzhgali? Tako se strup najprej unichi. Tudi izpiranje bi prishlo v poshtev, le da bi moral ranjenec lezhati, da bi medicusi namestili svoje instrumente, pripravljali zvarke. Posveti uchenih mozh so se zavlekli; to ne presenecha, che uposhtevamo, da je shlo za kraljevo zdravje in za rano na zelo neugodnem mestu.

Rihardu pa se je mudilo. Zhe nekaj dni je opazoval shibko tochko v nasprotnikov obrambi in malo pred tem se je preprichal, da so njegove domneve pravilne ter sklepanje skladno s predvidevanji. Napasti bi morali chimprej, da se v gradu ne zavedo svojih pomanjkljivosti ali sluchajno drugache razporedijo moshtvo. Zahteval je, da ga obvezhejo kolikor mogoche hitro, da se je lahko zavihtel v sedlo, shkripajoch z zobmi od bolechin. V taboru je zbral poveljnike, jim razlagal svoj nachrt, delil naloge, terjal od njih porochila, poslal oglednike, skratka, pripravljal se je na konchni, odlochilni napad ob zori ...

Ponochi se ga je lotila vrochina, v obraz je zatekel in zajele so ga blodnje. Zdravniki so se zbegani gnetli okoli kralja, ki se mu je zdravje slabshalo iz ure v uro. Poskushali so to in ono v brezupnih poskusih, h katerim se zateche medicina, ko nima vech na voljo znanja in zdravil, da bi se spopadla s smrtjo, a vseeno poskusha, upajoch na chudezh, ki se vchasih zgodi, da bolnik sam, nerazlozhljivo ozdravi. Ko nastopi neizbezhni konec, se opravichijo: zdravniki smo poskusili vse, kar je bilo mogoche ...

Poveljnikov in vojske se je lotilo malodushje.

Konec! Najbolj zhalostna vest!

Rihard Levjesrchni, Richard the Lionheart, Lion-hearted, Coeur de Lion, kralj Anglije, vojvoda Akvitanije, vojvoda Normandije in vojvoda Poitiersa, grof Anzhujski, je umrl zaradi neveshchega zdravljenja ter lastne neuchakanosti 6. aprila 1199, star 42 let. Pokopali so ga v opatijski cerkvi Fontenvrault-l'Abbaye, v Chalusu (Limosin), v akvitanskem vojvodstvu, kjer lezhita tudi kralj Henrik in kraljica Eleonora.

Vest me je dosegla shele nekaj mesecev kasneje. Globoko prizadet sem prebedel vech nochi v molitvah za odreshenje njegove dushe. O vsem bo konchno sodil le Bog, ne chlovek. Bila sva si blizu, bolj kot si je mogoche zamisliti v odnosu med kraljem in podanikom, in tak naj ostane do konca dni v mojem spominu.

**

Da, sprijaznil sem se s svojim jetnishkim zhivljenjem, cheprav je jetnishtvo v mojem primeru pretrda in neustrezna beseda, saj ni bilo veliko drugachno od onega, ki sem se mu zaobljubil pred tolikimi leti, a so me potem okolishchine zvabile v krog kraljevih zaupnikov in v hrupni ter surovi vsakdanji svet okrutnih vojn, brezobzirnega boja za oblast ter hlepenja po bogastvu in mochi. Moji jecharji pa so vsaj sprva resno mislili na pravo jetnishnico, temnico, jecho, a schasoma, z meseci in leti, so skoraj vsi pozabili, zakaj in kako sem sploh tu, le jaz sam sem domala od prvega dne to sprejel kot blagodat bozhje volje.

Na Koroshkem sem se srecheval z vplivnimi ljudmi in oblastniki, ki so hoteli zvedeti od mene to in ono, a so mi veliko spoznanj naklonili tudi preprosti ljudje, ki so se mi zaupali, kljub temu, da sem bil tujega rodu. To poudarjam zato, ker je pretezhna vechina tod zhivechih slovanskega rodu, plemstvo s svojimi uradniki pa je skoraj povsem germansko, z redkimi izjemami zhenitev predvsem s poljskimi in cheshkimi plemenitashkimi hishami. Koroshki Slovani ohranjajo zhive spomine na svojo starodavno samostojnost z obredi ustolichevanja vojvod, toda to je bolj oblizh na razboleli ponos, ki ga tuji vladarji bolj tolerirajo, kakor odobravajo. Oblast si je treba priboriti in jo z bojem ohranjati – to je zlato pravilo zgodovine; ni oblasti brez krvi in nasilja. Morda so ti Slovani v Alpah premalo bojeviti in krvolochni, da bi pisali zgodovino z lastno in tujo krvjo, ali pa so premalo slavohlepni, da bi prishli do svoje slovanske slave ...

Schasoma mi je postajalo jasno, da me je skrivnostno nakljuchje vodilo in zaustavilo v tem prostoru, ki je zaznamovano z mnogimi zgodovinsko odlochilnimi dogajanji. Zhe na Gorishkem, ko sem opravljal skrivno vlogo kraljevega odposlanca, sem videl kraje, ki jih opisujejo vsi kronisti preteklih chasov; antichni zgodovinarji niso mogli spregledati odlochilnih bitk, v katerih se je odmerjala usoda rimskega imperija: pri reki Frigidum na Vipavskem, pa kljuchni spopad na Sochi pred Gotsko zasedbo Italije. Tu, v nekdanjem Noriku, se je zachel prodor Rima na obshirna prostranstva osrednje in vzhodne Evrope, to mu je na zachetku dalo nov zagon, samozavest, a se je pozneje sprevrglo v napuh in dekadenco. Prav od tam, z vzhoda, so prishli poslednji unichujochi sunki. Iz Norika so se Rimljani izvlekli iz utrjenih mest in postojank na jug, odshli so rimski koloni s svojim druzhbenim redom, z mediteranskimi navadami – meshanico maloazijske in severnoafrishke dedishchine, ostali so staroselci, ki niso nikoli zares pozabili svoje preteklosti, sheg in bozhanstev, cheprav so jim okupatorji dolgo vsiljevali svoj jezik, bozhanstva, idole in obichaje kot dosezhke vishje omike.

Nedalech od tod, pod Krnskim gradom blizu Gospe Svete stoji pod milim nebom kamen, ki se mu vidi na prvi pogled, da gre za zgornji del rimskega stebra. Ni dvoma, da so vzeli Slovani ta kamen iz blizhnjih razvalin rimskega mesta Virunuma; imenujejo ga knezhji kamen, na njem so ustolichevali svoje vojvode; pravzaprav so bili tudi vojvode nekoch Slovani, pa so jim v stoletjih vsilili svoje plemstvo Germani s severa. Ustolichiti vojvodo sme le kmet svobodnjak, ki je podedoval to pravico od ocheta.

Po prastarem izrochilu gre takole:

Kmet sede na kamen, po kmetsko oblechen in obut, s klobukom na glavi, ter prichakuje blizhajochega se kneza, ki ga spremljajo plemichi in vitezi vse dezhele. Kakih sto korakov pred ustolichevalnim kamnom knez obstane. Priblizha se mu drug kmet, svobodin, mu sleche dragoceno obleko, v kateri je prishel, in ga obleche v suknjo, hlache in plashch iz sivega sukna, v kmetske chevlje in siv klobuk. Potem isti kmet izrochi knezu v desnico na povodcu brezasto kravo, v levico pa vajeti s konjem enake barve, poda mu she palico in ga vodi proti knezhjemu kamnu.

Ko tam sedechi kmet ugleda blizhajocho se mnozhico, zakliche v slovanskem jeziku:

– »Kdo je tisti, ki se priblizhuje?«

Zbrana mnozhica odgovori: – »Knez je nashe dezhele.«

Kmet vprasha dalje: – »Ali je pravichen sodnik? Ali bo skrbel za blaginjo nashe domovine? Ali je svobodnega stanu in vreden takega dostojanstva? Ali chasti in brani krshchansko vero?«

Na vsako vprashanje odgovori narod: – »Je in bo!«

Nazadnje she reche kmet: – »S kakshno pravico me sme spraviti s tega sedezha?«

In odgovorijo mu: – »S shestdesetimi belichi, s tema brezastima zhivalima in z obleko, ki jo nosi zdaj knez! Vrh tega oprosti knez tvoje posestvo vseh dolzhnosti.«

Nato udari kmet kneza lahno na lice in ga opomni, naj bo pravichen sodnik. To storivshi, vstane, sprejme omenjeni zhivali iz knezovih rok in prepusti knezu knezhji sedezh. Knez sede nanj, potegne mech, zamahne z njim na vse shtiri strani neba v znamenje in potrditev, da hoche biti pravichen sodnik vsem svojim podlozhnikom.

S tem obredom, ki poteka v slovanskem jeziku, knez sprejme iz ljudskih rok vojvodsko chast in oblast.

Od knezhjega kamna gre vojvoda v slovesnem sprevodu v blizhnjo gosposvetsko cerkev. Tam visok cerkveni dostojanstvenik odpoje slovesno sveto masho in blagoslovi novega vojvodo, ki je she vedno v kmechki obleki. Shele po konchani cerkveni svechanosti se preobleche svojemu novemu stanu primerno.

Po slovesnem obredu gre vojvoda na blizhnje Gosposvetsko polje, kjer stoji kamniti vojvodski prestol. Sede na sedezh, ki je napravljen na vzhodni strani, sodi vsakemu, kdor mu ima kaj potozhiti, in oddaja fevde, to je zemljishka lastnina, ki jo odda vojvoda kakemu plemichu ali svobodnjaku v dosmrtni uzhitek; fevdniki pa mu prisezhejo zvestobo v slovanskem jeziku.

Na podoben nachin so umeshchali svoje vojvode in kneze tudi drugi Slovani; cheshki in hrvashki poglavarji so podobno s prestola obljubljali ljudstvu. Obichaj se je lahko nekoliko spremenil v dobi krshchanskih vojvod, toda ni dvoma, da so zhe zdavnaj umeshchali poganske slovanske vojvode po tem obredu, ki je staroslovanskega izvora.

To je najti tudi v starih spisih in listinah, veliko od tega je zhe v slabem stanju in bi bila potrebna chetica prepisovalcev (teh pa ni), da bi zapisano ohranili prihodnosti, sam sem nekaj malega prepisal, kolikor sem mogel, a to ne bo kaj prida spremenilo zhalostnega dejstva, da se rokopisi nepovratno drobe v prah.

Kaj je krivo tega?

Knjige razmnozhujejo za narochnike, za tiste, ki jih bodo kupili, plachali, ki imajo denar; za bogate torej. Podlozhniki pa nasploh nimajo sredstev. Zato je po grajskih knjizhnicah najti lepo prepisane in vezane nemshke in latinske knjige, slovanskega pa je malo, ker grashchaki komaj kaj znajo slovansko. Zhe od nekdaj so faraoni, cesarji, kralji in vsakrshni mogochniki uporabljali pisavo za lastno slavo in oblast, oni so vzdrzhevali in plachevali pisarje, da so ohranjali spomin nanje na kamnu, glini, tkanini, zlatu, bakru, svincu – skratka na vsem, kar je bilo chim bolj obstojno. Za preprostim chlovekom, podlozhnikom, suzhnjem in revezhem, ostane zgolj nakljuchno zapisana beseda.

Knjiga je odraz bogastva!

Z obchudovanjem in zavistjo sem se spomnil, kakshen pomen posvechajo knjigam Arabci; s prihodom islama ni bila z nichimer drugim imenitneje prikazana arabska jezikovna kultura. Z veliko prizadevnostjo so izdajali lepo vezane uchene znanstvene zbirke. Che ni bilo mogoche drugache, so natanchnost prepisa in pravilnost pravopisa preverjali s pomochjo tistih, ki so znali dela na pamet. Velikanske knjizhnice so imeli v islamskih kulturnih sredishchih, v Bagdadu, Kordovi, Kairavanu, Basri, Kufi in Kairu; v njih je bilo na desetine tisochev knjig. Kalif Mamun je ustanovil Akademijo modrosti z bogato knjizhnico in observatorijem, v katerem so slozhno delali uchenjaki vseh ras in veroizpovedi. Tu je bila ochitna zhelja ohraniti duhovno dedishchino, cheprav ni bila svojsko muslimanska.

V kraljevi palachi v Kairu je obstajala dvorna knjizhnica s shtiridesetimi prostori in sto tisoch zvezki, v katero je bil mogoch dostop z dovoljenjem, medtem ko je v kalifovo zasebno knjizhnico imel dostop le on sam, skoraj kakor v svetishche. To je bila najvechja knjizhnica v muslimanskem imperiju; knjige so bile razvrshchene v velikem shtevilu zaklenjenih omar s policami in s seznamom del na vratih. Veliko knjig je bilo v prekrasnih vezavah najboljshih mojstrov; okrashene so bile z zlatom in srebrom. Sem so zahajali zdravniki, pravniki, jezikoslovci in drugi uchenjaki. Veliko skrb so posvetili okrasitvi poslopja, opremljeno je bilo s preprogami in z zavesami. To je bila najdragocenejsha zbirka, kar jih je kdaj kak vladar dal na razpolago javnosti, saj je bila dostopna brez razlike vsem. Z obchudovanja vredno plemenitostjo je kalif nagrajeval uchenjake, ki so bili zaposleni v ustanovi. Shtudentje so hodili v knjizhnico brat, prepisovat ali poslushat predavanja profesorjev, ki so poduchevali od antike podedovane predmete – matematiko, astronomijo, fizikale in naravoslovne znanosti, geodezijo, medicino, slovnico, pesnishtvo, umetnosti in razlichne veje filozofije. Na razpolago so jim bili vsi pripomochki: chrnilo, peresa, papir in pisalne mize. Izpiti so potekali slovesno, pogosto vpricho kalifa; ta je tudi izrochal diplome.

(Ob navajanju teh dejstev se moje srce ni moglo upreti obzhalovanju, da je bila zatrta prenova iz Gorze, za katero me je navdushil moj uchitelj in bi po mojem preprichanju mochno priblizhala vero in izobrazbo ljudstvu!)

A tudi v Egiptu so plemenita prizadevanja splahnela. Udarci so prishli z neprichakovanih strani. Najprej so knjizhnice, hrame znanja oskrunili nemiri, ki jih je povzrochila velika lakota. Zaporedne hude sushe, izostanki plodonosnih poplav Nila in nepregledni roji kobilic so povsem izchrpali dezhelo. Obup je obnorel ljudi; pojavili so se lazhni preroki, ki so izrabili anarhijo, in podivjane mnozhice so se znashale nad vsem, kar je bilo kakorkoli povezano z oblastjo. In Akademija s knjizhnico je bila pod posebnim kalifovim skrbnishtvom, zanjo je shlo veliko denarja. Ljudje pa so bili sestradani in bi za tisti denar raje dobili kruha. Dragoceni zvezki, ki jih po izredni lepoti kaligrafije in imenitnosti vezave ni bilo mogoche primerjati z nichemer, so prishli v roke bednezhev in suzhnjev, ti pa so si iz usnjenih platnic delali sandale in sezhgali liste, ker da je to kalifov luksuz. Mnozhico grshkih, perzijskih, egipchanskih in drugih starinskih izvirnikov so v slepem besu preprosto zmetali v Nil. Nekaterim prebrisancem s trgovsko zhilico je sicer uspelo nagrabiti nekaj teh dragocenosti in so jih z dobichkom prodajali tudi po evropskih trgih; dragocene knjige so se tako vsaj delno ohranile. Vechina zgodovinsko pomembnih spisov starih filozofov, kronistov in geografov je izginila za zmeraj. Pravijo, da je bil Zhid tisti, ki je kasneje dal na drazhbo precejshen del tega zaklada; vsaj sto tisoch zvezkov pa je reshil Saladin po svojih agentih in jih dal prenesti v novo univerzo, ki jo je ustanovil v povsem drugachnem okolju Kaira, da bi bila varnejsha pred podobnimi izpadi. Cheprav sem tu omenil le najznamenitejsho knjizhnico, sedezh uchenosti, ne smem zamolchati, da je tudi vsaka mosheja imela svojo. Ta srechna okolishchina je pripomogla, da so se tam ohranila shtevilna v Kairu in drugod unichena dela. Znameniti Abu Ali al-Husein ibn Abd Allah ibn Sina, v Evropi bolj znan kot Avicena, eden glavnih zastopnikov aristotelizma v arabskem svetu, ki je chrpal iz starih virov in napisal Medicinski kanon – latinski prevod je v rabi po evropskih univerzah – je rekel: »V knjizhnici sem videl dela, za katera veliko ljudi ni nikoli slishalo, dela, ki jih sam nisem nikoli videl ne prej ne pozneje. Unichil jo je ogenj. V Mervu, kjer so nekaj chasa hranili dela, ki so bila Jazdgardova last, je bilo v Jakutovem chasu deset knjizhnic in v eni od njih 12.000 rokopisov.«

Taka so védenja o Arabcih, velikem in umnem ljudstvu, ki ga kazi edino to, da je vdano lazhnemu preroku in se je prepustilo zapeljati krivoverskemu pastirju. Veliko sem se nauchil od tamkajshnjih uchenjakov in goreche molim, da bi z bozhjo pomochjo nashli pot do prave vere in bi bili dobri odnosi z njimi v velik prid vsemu svetu.

Take knjizhnice v Brezhah niti v sanjah nisem imel na voljo, nekajkrat sem se s spremstvom podal v Solnograd, Salzburg, potem ko so se moji nadrejeni uverili, da se poglabljam v znanost in je moja pot tja le s tem namenom. Tam je kaj videti in najti, da mi je srce zaigralo, vendar she zdalech ne toliko, da bi bilo primerljivo z arabskimi velikankami znanja.

Tukajshnji plemichi pa se raje vdajajo drugachnim uzhitkom, ki strezhejo primitivnejshim nagonom, nezmerno veseljachijo in prirejajo razkoshne zabave. Prav v Brezhah sem imel prilozhnost opazovati tak prikaz njihove zapravljivosti in surove narave. Priredili so najvechji viteshki turnir vseh chasov, tako so se hvalili. Mar so hoteli bedno posnemati gladiatorske igre v starem Rimu? Zhe celo leto prej so razposlali vabila na vse gradove in dvorce shirom po Evropi, naj se vitezi udelezhe turnirja in iger. Zhe priprave so bile obsezhne, drage in v pohujshanje ljudstvu. Potem se je zbralo trideset knezov in grofov ter nad sheststo vitezov; prireditve so trajale ves mesec. Ugonobili so nad sto petdeset konj in polomili chez tisoch sulic. Nekaj vitezov je po nesrechi umrlo; eden si je zlomil vrat, ko je padel s konja; drugemu je kopje prebilo vizir, mu iztaknilo oko in prebilo lobanjo; tretji je prishel konju pod kopita, ko se je zapletel v streme ... Che ni vojne, unichujejo v miru. Ob vecherih so po okolishkih gradovih prirejali pojedine, plesali, poslushali speve trubadurjev, to je praviloma trajalo do zore. Vse je bilo namenjeno pozhrtijam in nasladi. Pa se ni omejevalo le na dvorce; stotine vitezov in nekajkrat po sto njihovih oprod, sluzhinchadi, spremljevalcev, prisklednikov, pijavk in priliznjencev se je razteplo po shirshi okolici ter lovilo mlada dekleta in zhenske. Cheprav se je za to prilozhnost priteplo od vsepovsod precejshnje krdelo pocestnic, vlachug in pochepach, jih je bilo premalo, da bi zadovoljile vso moshko slo, ki se she posebej razpeni ob takem razkazovanju mochi in spretnosti, ki vzpodbuja potenco. Vrstila so se posilstva, cheprav ni mogoche zanikati, da je kakshna pristala na odnos za plachilo, ki pa je nekaj predstavljalo le v podezhelskem okolju in revnih bajtah, sicer pa so gospodje prishli do poteshitve za majhen denar. Hudo vznemirjenje in zgrazhanje pa je sprozhil kmet, ki je skoraj ubil viteza, ko ga je zalotil pri svoji zheni. Ob drugachni prilozhnosti bi sledil proces, ki bi lahko kmeta stal glavo, tokrat pa ni bilo v interesu gospode, da bi si pokvarila zabavo (ali pa bi jim to nudilo manjshe veselje), in so zadevo prikrili, spregledali.

Ni pa bilo spregleda, kot se slishi, za tukajshnjega mallsteinskega grofa Manharda, ki je iz ljubezni ugrabil in porochil, proti volji koroshkega kneza Markvarda, njegovo hcherko Kunigundo; kakorkoli, to so zhe politichne zadeve. Predstavljala je hudo zhalitev za knezovo rodbino, ki se je zaobljubila oprati omadezhevano chast. Na vseh koncih so prezhali za Manhartom, ki se je dolgo spretno izmikal, a so mu konchno le prishli na sled in ga ujeli. Morda bi kar na kratko opravili z njim, che ne bi prishla sramota in njene posledice na uho cesarju, ki je kneza opomnil, naj bo preudaren in naj ne preliva krvi. Tudi Kunigunda je prosila ocheta odpushchanja in namignila, da je v posvechenem stanju. Knez je bil v precepu, ker je pred vsemi obljubil nesramnezha obglaviti, a so spremenjene okolishchine terjale drugachno odlochitev. Da bi se izmazal, je prepustil reshitev bozhji sodbi – Manhard naj se bojuje z zverjo; potisnili so ga v areno k levu. Pred spopadom se je Manhard zaobljubil, da bo v primeru srechnega izida zgradil samostan, in dobro se je izteklo. Vendar pa se ni vrnil k svoji Kunigundi, marvech se je podal v Galijo na dvor, tamkajshnjemu kralju za svetovalca, v veliko zavist dvorjanom. Eden od teh ga je pri kralju zatozhil, da naklepa zaroto s stranko, ki naj bi postavila svojega kralja. Monarh je sklical dvorni svet, na katerem so zavistnezhi Manharda pred vsemi obdolzhili prekucushkih namer, da se jih je komaj otepal. Ker ni videl drugega preprichljivega in uchinkovitega izhoda, je vladarja prosil, naj odredi, da svojo nedolzhnost potrdi v dvoboju z glavnim shchuvarjem; to je suveren sprejel in duel se je izshel v prid Manhardu, nasprotnik je izkrvavel na bojnem travniku. Tako je zhe drugich ushel smrtni obsodbi. S kraljevim dovoljenjem se je vrnil na Koroshko in svoj grad Naterenberg spremenil v samostan, s chimer naj bi se odkupil za svoja slaba dela.

Vechkrat sem se zalotil pri razmishljanju, ali je prav, da se bogatin z denarjem izmakne peklu, revezhu pa ostane le spoved, pokora in priproshnje k vsem svetnikom, da bi mu bili grehi odpushcheni. Seveda imajo grofje, knezi in kralji odgovornost in moch v svojih rokah, zato so lahko posledice njihovih napachnih, zgreshenih in celo hudobnih dejanj veliko vechje od navadnega smrtnika. Temu ustrezno je mogochnikom dano vech mozhnosti, da se reshijo vechnega prekletstva; obichajnim ljudem tega ni treba. Vendar pa je v meni preprichanje, da predvsem iskrena in predana spreobrnitev od zlega k dobremu, brezpogojna in popolna odvrnitev od satana ochishchuje in iztrga dusho iz vechnega ognja. Nobena izgradnja samostana ne more nadomestiti preprostega ochenasha, ki prihaja iz globine ranjene in spokorjene dushe, pretresene od spoznanja bozhje konchne sodbe.

Kaj naj rechem ob takih dogodkih, kakrshen je bil pred chasom pohod na Rim, proti papezhu Pashalu, ko so s chetami cesarja Henrika jahali tudi oglejski patriarh Udalrik, nadshkof Friderik, trentski shkof Gebhard, münstrski shkof Burchard, speierski shkof Brunon, koroshki knez Henrik in drugi knezi ter grofje cesarstva. Zavzeli so Rim in Svetega ocheta, nekaj kardinalov, duhovshchine in rimskih plemichev drzhali kot talce toliko chasa, dokler ni papezh popustil zahtevi, da cesar sam postavlja shkofe in opate v svojem cesarstvu, vrh tega, pa je Henrika she posvetil v cerkvi sv. Petra. Za ta »sporazum« je imel najvech zaslug oglejski patriarh Udalrik. Takega nasilja nad Cerkvijo Bog ne bi smel spregledati ... Cheprav se je patriarh Udalrik po vrnitvi iz Rima odkupil s tem, da je dal porushiti sloviti poganski tempelj Diomeda pri izviru Timava, kjer so nekoch vsako leto darovali Neptunu belega konja. S tempeljskim klesanim kamenjem je dal oglejski cerkveni glavar zgraditi cerkev v chast sv. Ivanu Krstniku v blizhini izvira, ki mu pravijo »Pri trobenti«, ker je v templju slishati buchanje morja kakor glas trobente. Cheprav nekateri verjamejo, da prihaja ime od enega chetverih angelov, ki bo na sodni dan sklical s trobento mrtve iz grobov. Patriarhovi delavci pa niso povsem porushili poganskega templja: she so vidni temeljni zidovi, po katerih lahko sklepamo o velikosti zgradbe, ter na sklepih razbita oboka.

Nekoch, morda kmalu, bomo vsi polozhili rachune pred Najvishjim, takrat ne bo mogoche nichesar prikriti, zamolchati ne drugache varati.

Vprashujem se: kaj lahko storim dobrega, v chasu, ki mi je preostal?

Trpko je spoznanje, da satanove sladke skushnjave tako zlahka premamijo ljudi. A che prav premislim, je Gospod postavil prastarsha, Adama in Evo, v raj, v Eden, in ustvaril ju je po lastni podobi. Zhivela sta v chudovitem rajskem vrtu, v obilju plodne zemlje, brezskrbna in prosta vseh skrbi. Res sta se izneverila bozhji zapovedi, se hudo pregreshila z uzhivanjem sadu z drevesa spoznanja dobrega in hudega, in na vse nas, njune potomce prehaja izvirni greh, zaradi katerega se moramo pokoriti, vendar je Bog od vsega zachetka chloveku namenil uzhitek in radozhivost, ki sta kljub obsojenosti na trpljenje in muke ostala v globinah ljudske narave. Tudi v uzhitkih so bolechine, prepletajo se, da postane trpljenje naslada, ki obvladuje chlovekovo psiho in ga vodi v temo nerazsodnosti. Z drugega pola pa se uzhitek razrashcha v unichujoche uzhivashtvo, ki spridi telo in zaznamuje telo z razjedami, s spolno kugo, s krchi in z zmedeno dusho. V nasladi je seme samoiznichenja, ko se vpresezhku njenega vrhunca prekrivata smrt in drugo rojstvo. Uzhivanje v lastnem trpljenju je najbolj razshirjena tochka preshitja te dvojnosti, ki se ji le redkokdo izogne, pa najsi bo v strasteh telesne ljubezni ali v mukah dushe, hrepeneche po vzvishenem, idealnem odnosu, da, celo v predanem prizadevanju po popolnem zlitju z Bogom. Trpljenje je nujen antipod sreche, brez njega bi bili ob referenchno tochko.

Resnichna ljubezen ni zgolj trpljenje; che ni povsem zaslepljena s strastjo, je stanje s pridihom racionalnosti, kakor tudi vera mora izhajati iz ponotranjenega spoznanja, ne pa iz slepe vdanosti, ki ni bila preizkushena v stiskah dvomov, katerim sledi vedrost preprichanja.

Bogati in bedni, modreci in revni na duhu, plemenitezhi in ljudje nizkega stanu, vsakdo s svojimi merili, ishchoch tudi nenavadne nachine in pristope, izrabljajoch zapletenost telesa in dushe – brez izjeme vsi so hlapci sreche, ki je le njihova osebna, pa cheprav se napaja iz sreche drugih; a ne prav redko tudi iz tuje nesreche ...

Taka je bila nesrecha mojega kralja, ki je prinashala dushevno naslado in gmotno »srecho« marsikomu in ne le neposredno vpletenim vladarjem, gospodarjem teh dezhel, tudi ljudstvu po trzhnicah, krchmah, pred cerkvami po svetih mashah, na pogrebih in krstih, v posteljah in na pozhrtijah, koderkoli so si pripovedovali, dodajali, zamolchevali in lagali zgodbe, izmishljije in dejstva, prepletena z domishljijo, ki ne pozna meja.

– Kako se je kralj Rihard Levjesrchni reshil iz ujetnishtva?

Mar se ni odkupil z denarjem z Angleshkega, iz tiste bogatije? Ali ga ni izvlekel iz temnic njegov ljubchek Blondel, ali kako se je zhe imenoval; blondin – plavolasec ali gizdalin, gizda, ki se gizdi, bahach, postavljach, nechimrnezh, ves nachichkan, v chipkah, napudran in nadishavljen ..? Ne, takega zagotovo Rihard ni maral in se mu ni zaupal! Preprichan sem, da bi mu bil odvraten. Kaj takega si je za Riharda izmislil nekdo, ki ga sploh ni poznal, ki absolutno ne ve, za kaj gre, in fantazira tjavdan, mislech, da bi on sam tako kdaj kaj takega pochel, kot da bi shlo za courtiser la brune et la blonde. Morda pa je temu mozhganskemu burnemu vretju pomagalo blonde vino, da se je pametim zmeshalo, od pijache zameglilo, od nezmernosti zdrizila zavest.

To je bil vishek neznosnih obrekovanj!

Spet Saladin ..

Da, bil je neizprosen in krut vojak, a tudi viteshkega obnashanja in lahko tudi shirokosrchen, kot si sme dovoliti najvishji oblastnik, samodrzhec, monarh, gospodar nad zhivljenjem in smrtjo. Dovoljeval si je celo bogate obdaritve in pochastitve krshchanskih baronov, to je kdaj pa kdaj opravil tudi javno, pred svojimi zmedenimi in nejevernimi podlozhniki in vpricho zgrazhajochih se muslimanskih bratov. A tudi niso bila redka njegova potovanja v najvechji tajnosti po krshchanskih ozemljih, kjer si je izmenjeval pogostitve in vrachal gostoljubnost krshchanskim vladarjem. Slishati je bilo o njegovih plachilih odkupnine za zajete kristjane v blagajne svojih begov in vezirjev; to se mi je zdelo verjetno, ker so mi o tem v Jeruzalemu pripovedovali zanesljivi ljudje.

Toda kljub temu ne morem verjeti, da bi bilo res, kar so napletali o kralju Rihardu; to presega meje domishljije, a vseeno so se govorice, bolje recheno obrekovanja, shirile in krepile.

Che je obdaroval dame iz krshchanskih druzhin, jih ovesil z ogrlicami in okitil z zapestnicami, je bilo mogoche bolje preveriti in tudi razlozhiti z naklonjenostjo, ki sta si jo lahko izkazovala moshki in zhenska. Z Rihardom pa je bilo treba povsem izkljuchiti vsakrshen tak odnos, ki bi presegal naklonjenost med mogochnima kraljema.

Je v tem kakshna najmanjsha mozhnost, da bi Saladin plachal odkupnino za Riharda? Na to so se sklicevali tisti, ki so Riharda obrekovali zhe takrat, ko se je she tolkel v Sveti dezheli. In she dodajajo: zakaj neki so mu evropski vladarji postavili tako visoko odkupnino, che ne bi prerachunljivo pomislili tudi na mozhnost priliva denarcev z Vzhoda? To je na prvi pogled logichno, pohlepnost tudi najvishjih glav ne pozna meja, krepke denarce so si obetali iztisniti iz njegove stiske. Denar pa ne pozna meja, ne lochi med prijatelji in sovrazhniki, je brez vonja in okusa, skoraj kakor zrak, najbolj zasmrajenega prezrachimo ali celo odishavimo. Za denarne tokove ni ovir, najdejo najmanjshe shpranje, da se izmuznejo nadzoru; kot se zajedalci oprimejo ptichjega perja in prelete neznanske razdalje, tako denar na enem koncu izgine in se pojavi povsem drugje.

So bili posredniki muslimanski in judovski bankirji, tisti ljudje iz ozadja, ki jim mozhgani delujejo najuchinkoviteje takrat, ko je treba kaj zasluzhiti, in che se operacija izide z dobichkom, je to jasen znak, bozhji glas (za te greshne besede se bom pokoril!), notranji ukaz, da je treba skleniti (katerikoli) posel.

In che je bilo karkoli res, Rihard niti ni vedel, kako je kaj potekalo. Angleshki posestnik je postrigel ovce, volno prodal domachim ali tujim manufakturam, te pa so poslovale naprej z neznanimi osebami po Evropi in na Jutrovem; trgovina je globalna. Kje se je kakshen denar obrnil in kam, kdo bi vedel. Tudi za predplachila je morda shlo; pa naknadni porachuni; zaostale obresti; odpisi dolgov; priznanje bonitet in reklamacij – v veznih posodah blagajn in kanalov financhnih transakcij je lahko potekalo tudi zbiranje odkupnine za kralja Riharda.

In zakaj naj bi mu to ne bilo v chast?

Ochitki na njegov rachun so bili hudi in so merili na izdajstvo svete stvari, pajdashenje s sovrazhnikom in jemanje podkupnine, ki naj bi jo prejel za svoje popushchanje in tajne sporazume s Saladinom, brezvercem in zakletim sovrazhnikom krshchanstva! To je bistvo klevetanja. Tako nisem sodil le sam, veliki pesnik Durante je Saladina uvrstil med heroje in modrece, kljub zgrazhanju z mnogih strani. Chloveka je treba ocenjevati tako, da se postavi na tehtnico vsa njegova dela, dobra in slaba, odlochilno je, kar pokazhe izid.

Je mogoche nepristransko soditi? Zelo tezhko; v resnici nemogoche.

– Poglejmo!

Che primerjamo, da je dal Saladin v Hittinu pobiti vse ujete krshchanske viteze templarje in hospitalce, viteze sv. Ivana Jeruzalemskega, to kazhe na njegovo krutost in brezsrchnost, dasi ni prav zanesljivo, ali ni tega ukazal kar sam poveljnik na bojishchu; mar niso enako pocheli krizharji zhe na poti proti vzhodu na tleh Balkana in Male Azije?

Zlochin in pravichna kazen ...

Ob tem pomislim na zhalostne in vsega obsojanja vredne dogodke v nam blizhnjih krajih, resnica se je razvedela postopoma, mnogim je bilo veliko do tega, da bi jo zamolchali ali jo izkrivili. Bilo je takole:

Gertruda, hchi Bertolda IV., kneza v Meranu, v alpski dezheli Reziji, Raetia, je bila zhena ogrskega kralja Andreja, h kateremu se je zatekel njen brat Henrik po umoru cesarja Filipa. Namrech, renski dvorni grof Oton Wittelsbach, omenjeni meransko-istrski grof Henrik in drugi so se zarotili proti Filipu. Ubil ga je grof Oton v bambershki shkofijski palachi in posrechilo se mu je ob pomochi sozarotnikov ubezhati cesarski osebni strazhi; tudi grofu Henriku se je uspelo izmakniti. Korenine zla so segale v chas, ko sta se Oton IV. in Filip tolkla za cesarsko krono v Germaniji. Nich dobrega se ni obetalo, ko sta bila oba izvoljena za cesarja; cesarski stanovi so se razdelili za Otona in za Filipa. Dve leti so se spopadali s spremenljivo srecho, a so dolgotrajni boji in pustoshenja utrudili dezhelo. Ponovno so sklicali cesarske stanove, in so se dogovorili, da naj Oton porochi Filipovo hcher in prepusti Filipu cesarstvo, ki ga lahko prevzame shele po njegovi smrti. Lahko si mislimo, da je to bila nekakshna smrtna obsodba za Filipa. Nepomirjene strasti so vodile roko morilcem s shiroko zashchitenim hrbtom, zato tudi Henriku ni bilo tezhko najti zatochishcha na Ogrskem, cheprav se tamkajshnji plemichi s tem niso sprijaznili. Stvari so se she bolj zavozlale, ker je Oton prishel krepko navskrizh s svetim ochetom Inocencem, ta ga je izobchil ter vse njegove podanike odvezal prisege zvestobe in prepovedal druzhenje z njim, kar se je takoj poznalo na hitro sklicanem shodu cesarskih stanov, kjer so izbrali novega cesarja Friderika II. in Oton jo je pobrisal na Sashko, to pa so mnogi razumeli kot nekoliko zapoznelo kazen za Filipov umor. Merancu Henriku je na ogrskem dvoru zagorelo pod nogami; za ogrsko plemstvo so dogajanja pomenila znamenje za odkrit upor proti svojemu kralju Andreju, kar ni ushlo oblastni kraljici Gertrudi, Henrikovi sestri, ki je preprichala mozha, naj pokliche iz Sashke vojake za osebno gardo, in tako she bolj podzhgala ogrske plemiche, da so pospeshili zarotnishke priprave. Pod vodstvom Bank-bana so vdrli na dvor, ker pa niso mogli nikjer stakniti kralja, so zaklali kraljico Gertrudo, ki so jo nadvse chrtili in ji pripisovali shkodljiv vpliv na neodlochnega kralja; skratka, na dvoru je nosila hlache ona. Uporniki pa so razshirili vest, da so hudobno in sprijeno kraljico pokonchali zato, ker je njen brat Henrik z njeno privolitvijo posilil Bank-banovo zheno, kar je pomenilo nezaslishan in neoprostljiv zlochin. To lazh (ali pa morda ni bila lazh), so mnogi sprejeli kot chisto zlato in jo shirili po dvorcih in med ljudstvom. Che je bilo tako, si je Gertruda prav gotovo zasluzhila vsaj ogenj v vicah; a sem slishal, da se je z bozhjim dovoljenjem prikazala hcheri sv. Elizabeti, zheni kneza hessenskega, in hcherine molitve so ji zagotovo pomagale, da je potem odshla v nebesa.

Posvetnost nenehno izziva svetost, meja med njima je zelo tenka in tezhko razpoznavna. Prishel sem do svetih rechi, ki pomagajo ljudem prebroditi mochvare hudobije, lazhi, krivic in zlochinov. Svetniki so svetli primeri, ki nam vzbujajo upanje, da nas Bog she ni zapustil, kljub vsemu grdemu in zavrzhenemu, kar pochnemo. Ker hranim za konec she skrivnost, ki je povezana z mojo udelezhbo v pohodu krizharjev v Sveto dezhelo, moram izpovedati svoje zgrazhanje nad izrabljanjem te svete dolzhnosti, vzvishenega poslanstva osvoboditve Palestine, za pridobitnishtvo in doseganje sebichnih, ozkih interesov.

Ko je Rihardovo ladjevje plulo po Sredozemlju proti vzhodu in se nam je v nashi nestrpnosti zhe zdelo, da je pred nami v daljavi slovita Akka, Akkon, Acre, antichna Ptolemais, nekdaj veliko fenichansko, potem pa rimsko pristanishche, zdaj pa nashe, krizharsko oporishche Sveti Ivan Akkashki, so se po Jadranskem morju podale she druge enote, ki pa so se zapletle v sramotne podvige. Benechani, ki jim je vselej in povsod le za denar in dobichek, so se s svojim starim in slepim, a zvitim dozhem Dandolom na chelu »velikodushno« ponudili, da bodo prepeljali krizharsko vojsko s svojimi ladjami; kot si lahko mislimo, so postavili »ne prevech zahteven« pogoj svobodne trgovine s palestinskimi obmorskimi mesti; to se ni zdelo pretirano; uposhtevaje velike stroshke za celotno operacijo, je vsak prispeval po svoje. Seveda so Benechani obenem povedali, koliko bi znashala prevoznina; le toliko, da se ve, zaradi chistih rachunov. Med plovbo ob dalmatinski obali pa so se spomnili na she dodaten pogoj, ki pa ga niso vsiljevali, pach pa so beneshki agentje to sklenili s kapitani plovil in poveljniki oborozhenih sil, da namrech spotoma zavzamejo mesto Zadar in si razdelijo plen. Ker jim je to lepo uspelo in so si vsi, od poveljnika do zadnjega prostaka nekaj nagrabili, so se opogumili ter mimogrede kasneje udarili she na Carigrad, Konstantinopel, kjer je Benechanom pripadel velik del mesta, zraven pa so jim prepustili she vse otoke in imenitna primorska mesta v grshkem morju. Benechanska pogoltnost ni poznala meja; z denarjem, ki ga je krizharjem vedno primanjkovalo, so preprichali vojskovodje, da so jim jeruzalemski kralji odstopili cele ulice za njihove trgovine in agenture, z lastnimi glavarji in sodniki; neke vrste enklave torej. Benechani so iz svetih krizharskih vojn naredili donosno trgovino, pri chemer niso pomishljali, che je bilo treba trgovati z Arabcem ali Judom, da je le vrglo chim vech dukatov; tudi zhalostna trgovina s suzhnji je cvetela, kljub temu, da je Sveti oche to prepovedal, a so iznashli nachine, da je vse teklo kot namazano.

Vse kazhe, da se zato shirijo predsodki do Zhidov ter dobivajo zaprepashchujoche oblike in nove razsezhnosti, ki vzbujajo zaskrbljenost zaradi nerazsodnosti in lahkovernosti ljudi. Prav na Koroshkem, nedalech od tod v trgu Volshperk, Wolfsberg, ki je v lasti grofa Udalrika Tannenberga, zhivi precej Zhidov in zhe nekaj chasa so bili delezhni hudih obtozhb, da delujejo v shkodo Kristusovega kraljestva, shikaniranja so se stopnjevala v praske in napade, ki so jih bili delezhni tudi judovski otroci in starci. Do izbruha mnozhichnega nasilja nad njimi pa je prishlo potem, ko so se kot blisk razshirile govorice, da je nekaterim Zhidom uspelo dobiti od nekega proslulega redovnika tri posvechene hostije, in da bi se preprichali, ali so res posvechene po katolishkem obredu, so glasno izrazhali svoje dvome. Lakomni menih, da bi dokazal posvechenost in dobil obljubljeni denar, je prignal osla in mu pokazal sveti kruh; pri tem je zhival padla na prednja kolena in tako pokleknila na chast Bogu v hostijah. Zhidje so zavrzhenemu samostanskemu bratu plachali, kot je bilo domenjeno, ter prenesli hostije v svojo molilnico, jih tam polozhili na mizo ter prebodli z nozhem, nakar je iz njih priteklo veliko krvi. Pretreseni in zbegani Zhidje so tedajci vrgli hostije v ogenj, ki pa jih ni zajel, saj so plavale visoko nad plameni. Zhe povsem brez uma, so prestrasheni Judje odhiteli k nekemu potoku in vanj vrgli hostije, a tudi ta nakana se jim ni posrechila, hostije so lebdele visoko nad valovi in voda jih ni pozhrla. Po vsem tem so se Zhidje panichno razbezhali. Nakljuchno pa je neki pastir prav takrat gnal zhivino na pasho ter zagledal nad vodo trepetljave hostije; pokleknil je pred sveto podobo in tudi zhivali so upognile prednje noge ter jo pochastile z mukanjem in blejanjem. Grozljiva novica se je bliskovito razshirila po vsem okraju, na kup so se v procesiji zgrnile mnozhice z zhupnikom na chelu, ki je podlozhil pateno v upanju, da bodo hostije legle nanjo, a so na grozo vseh she naprej migetale v soju sonchnih zharkov, kot bi iz njih izhajalo Gospodovo telo. Vest je dosegla tudi opata samostana sv. Pavla, ki je odredil post ter nato z redovniki in ljudstvom romal k svetim hostijam, tam so popadali na kolena ter goreche molili. Shele po vseh tem so se hostije blago spustile v opatov visoko dvignjeni kelih, ki so ga shranili v zlatu in biserih na oltarju zhupne cerkve v chashchenje prihodnjih rodov. Po teh dogodkih so polovili vech kakor sedemdeset Zhidov, muchili so jih na razlichne odvratne nachine in na kraju umorili. Na mestu, kjer so hostije lebdele v zraku, so postavili zhenski samostan »Svete krvi«, in tam se dogaja mnogo chudezhev.

Chlovek je do vratu v pregrehah, a z dobrimi deli in posvechenjem si greshnik lahko odkupi dusho, che se obenem tudi iskreno pokesa in globoko spokori. Bog je milosten, ni njegov namen, da bi zlahka dopustil vechno pogubljenje dushe, za vsako se bori s satanom, mogochnim padlim angelom, ki se ni sprijaznil s tem, da je povsem brezupno njegovo prizadevanje za prevlado nad stvarstvom, da bi spodrinil Boga in zavzel njegovo mesto. Bog je velik in vsemogochen, satana tolerira in mu dopushcha le toliko svobode delovanja, kolikor je v bozhji previdnosti in namembnosti prostora za preizkushanje chlovekove svobodne volje, da izbira med dobrim in zlim. Chloveku je Bog dal na izbiro, ni mu vsega dokonchno dolochil, ni mu opredelil vsakega koraka, marvech mu je dodelil osebnega angela varuha, ki naj ga opozarja in ga diskretno poskusha usmerjati brez mochi odlochanja. A chlovek je slab, pogosto podlega skushnjavam in sladkim obetom, mamljivim besedam. Che se tega zave v zamaknjenosti molitve in predane posvetitve Vsemogochnemu, mu je lahko odpushcheno in pozabljeno; pri poglabljanju v sveto skrivnost kesanja in odpushchanja ter v zamaknjenje nam pomagajo posvechene sohe, nabozhne slike, sveti prostori miru in molitve.

Vznemirjajo me natolcevanja o sprevrzhenem obnashanju klerikov, kakor je slishati, da se je zgodilo v samostanu Admont ob reki Enns, kakshen dan jezhe od tod proti severu, onkraj Visokih Tur, zhe na Shtajerskem, od koder je she enkrat toliko dalech proti zahodu do Solnograda, Salzburga. Dosegla nas je pretresljiva vest, da je umrl tamkajshnji opat Wolfrad, ki je s svojo izredno marljivostjo in trdovratnostjo vrnil samostanu izgubljeno imetje, to je shlo po zlu zaradi dolgotrajnih sporov in nespretnih tozharjenj njegovih predhodnikov; povechal je samostanske pravice z novimi cesarskimi privilegiji nad nekaj vasmi, obsezhnimi zemljishchi in gozdovi, s pripadajochimi desetinami in drugimi dajatvami v naravi in denarju, ter pomnozhil redovnishke vrste z mladimi s Koroshke in Shtajerske. In prav ti uspehi so vzpodbudili nevoshchljivce, ki so ga zacheli obrekovati, ker je v blizhini moshkega samostana dal zgraditi she zhenski konvent ...

Kot pripovedujejo, se je zgodilo takole:

V tistem chasu je zhivela na Koroshkem blazhena Agata, posvetno ime Hildegarda, iz rodu koroshkih mejnih in dvornih grofov, ti pa so bili tudi gorishki grofje. Agatin mozh je bil strasten lovec. Nekoch se je malo pred zoro vrachal z nochnega lova na svoj grad Prostejev, Prossnitz, na visokih pechinah. Spotoma se je ustavil na enem od svojih posestev ter obiskal sluzhkinjo, vlachugo, ki ji ni bilo dovolj, da je lezhala z grofom in dobivala od njega darila, zlobna kot je bila, mu je natvezila, da se zhena med njegovo odsotnostjo sestaja z drugimi, da preshushtvuje. Trikrat mu je prisegla, da je na svoje ochi videla, kako se je ljubila s tem ali onim, ter mu pri tem pripovedovala takshne podrobnosti, kako sta to in ono pochela, da je grofu v zhivo pricharala razvrat na njegovem gradu. She priganjala ga je, naj brzh pohiti, pa bo nashel zheno in flagranti; che ni res, naj se spremeni v kamen, se je zaklela. Plemenitezh se zapodi na grad in najde zaklenjena vrata zhenine sobe, poln suma brez odlashanja vdre in najde pri zheni sluzhkinjo, obe prestrasheni mu nista znali takoj pojasniti, chemu zapahnjena vrata in zakaj sta odlashali, da bi mu odprli. Nekaj sta jecljali in se zapletali, da ga je minilo potrpljenje, kolikor ga je v ljubosumni zaslepljenosti she premogel, njegova jeza se je stopnjevala v bes, v katerem je zvlekel ubogo, napol nago zhensko iz postelje, jo pretepel do krvi ter pahnil skozi grajsko okno v globino, rekoch: »Naj Bog in svetniki poskrbijo, da bodo skale z zasluzheno smrtno kaznijo ochistile madezh preshushtva.« Agata, katero sta shchitila chista vest in krizh, ki ga je imela pri sebi, se je priporochila Reshitelju. Za njo je ponoreli grof zvlekel k oknu she otepajocho se in pretreseno sluzhkinjo ter jo z besedami »Tudi ti si sodelovala pri preshushtvu in si vredna enake kazni!« zrinil chez okensko polico. Toda skale so ochitno izgubile obichajno trdoto in so obe nesrechnici, neposhkodovani sprejele v svoje mehko okrilje. Takrat se je razlegalo petje angelov; stopinje nedolzhne Agate so vtisnile skalovju pechat devishke poshtenosti, odtlej raste tam okoli prepolno raznobarvnih in blago dishechih cvetlic. Soproga je prevzelo angelsko petje, vzdrhtel je od strahu zaradi svojega hudodelstva, pol telesa mu je otrpnilo in oslepel je, tako da ni mogel videti, kako so angeli odnesli zhenski s pechin, do reke, chez katero sta stopali, ne da bi si omochili noge, ter se vrnili na grad, obdani s svetnishkim sijajem. V tisti stiski se je grofica zaobljubila zgraditi zhenski samostan.

In tako se je zgodilo.

Sama se je do smrti posvetila molitvi, postu in miloshchinam za revezhe in svete kraje. V gradu je dala zgraditi cerkev v chast Mariji Devici, pod gradom pa postavila farno cerkev, posvecheno sv. Marjeti, ju dala lepo poslikati in okrasiti ter je oskrbela z lastnimi dohodki. Iz grajskega premozhenja je za vechno ukazala deliti v vsakem vremenu revezhem hrano in pijacho; to je potrdil tudi gorishki grof, ki je po njeni smrti spet prevzel v svojo last grad, Agatino doto.

– Che sta si bila samostana, moshki in zhenski, tako blizu, to she ne pomeni chesa slabega. Ne gre povsem zanikati mozhnosti, da sta se res kje, bolj na samem, srechala kakshen redovnik in redovnica, pa cheprav nakljuchno, kakopak tega ni mogoche preprechiti in je vchasih celo nujno, ko samostanskega brata obide slabost ali potrebuje nego, vsekakor se je to dogajalo, toda to, da je tudi opat imel kaj pri chem takem, da je celo nechistoval, je podlo, nevzdrzhno podtikanje. Po vsej verjetnosti se je o opatovih poltenih zablodah zhe kar nekaj chasa shepetalo po hodnikih in namigovalo za vogali. Toda ko so ga zaupno opozorili, o kako hudem in naglavnem grehu se shushlja, je hotel takoj in v kali zatreti zlonamerne govorice ter se oprati vsakrshnega suma.

Samo, kako zadushiti govorice? Tako, da stisnesh obrekovalce za golsho; vendar jih je treba odkriti, a kdo je tako nespameten, da bi kaj podobnega razglashal na ves glas? Takole gre to: eden nedolochno, megleno zachne, malce namigne, sprenevedavo in ne prav dolochno povprasha drugega; che se ta odzove, tako da kaj doda, dopolni, potrdi, je prvi zhe bolj brez skrbi, in primakne she besedo ali dve; igra gre naprej v tem slogu. Na koncu sta zgodbo zakuhala oba, ne eden ne drugi ne more prijaviti, ker bi se she sam potunkal. Ovaduhi, shpiclji, dolgoushci, prislushkovalci in podobna golazen dobro vedo, kako to gre, a kaj, ko jim velikokrat pishe na chelu, kakshne bazhe so.

Tudi njim ni lahko priti h gospodarju in mu naravnost rechi, za kaj gre; zavijejo: »Govori se ...«

Opat se je hitro in premishljeno odlochil. Poznal je vzvodje podtalnega rovarjenja; mu niso kar v njegovi najblizhji okolici skuhali te godlje? O, pozna take lumpe! Pravzaprav jih mora poznati, kajti doslej se je moral krepko potruditi, da se jih je reshil, ko so mu hoteli spodmakniti stólico. In klin se s klinom izbija.

Bogu bodi potozheno, toda kako se zoperstaviti satanu v chloveshki podobi? Kaj so drugega, ki tako brezobzirno hlepe po chasti opata, da se ne branijo nobenega sredstva? Hudichi so!

Zhe zarana je daroval sveto masho in se nato podal she s tremi izbranimi, zaupanja vrednimi redovniki, ki naj bi prichali, k blizhnjemu rudniku, kjer so v plavzhih talili rudo. Pred njihovimi ochmi je zajel iz talilnika zajemalko zhareche zhelezne litine, jo neustrashno prijel z golima rokama, visoko dvignil ter prelozhil na blizhnje nakovalo. Zaprepashcheni mozhje naokoli niso mogli verjeti, da so njegove roke ostale neposhkodovane. Chesa takega she nihche ni videl, saj je proti vsem naravnim zakonom, le nadnaravna sila lahko preprechi, da bi pri zhivem telesu ostalo meso v ognju brez opeklin, v razbeljeni stalini pa bi roki dobesedno zgoreli, izpareli. S tem chudezhnim dejanjem, saj vsakrshna drugachna razlaga ni mogocha, je bila nedvoumno in za vselej dokazana njegova nedolzhnost in moralna neomadezhevanost.

She srecha, da se je tako izteklo in ni ostal madezh ne na chastitljivem opatu ter she manj na obeh redovih, katerih chistost naj bi bila svetla luch v zhivljenju prebivalstva dalech naokoli.

Chloveka lahko le zhalosti, da kljub tako trdnim dokazom govorice niso ponehale. Morda so vselej isti obrekljivci shirili grozljiva namigovanja, da je opat v zvezi s samim satanom, ki se mu ni tezhko pretihotapiti iz plamenechega pekla v kovinski zhar, saj to je njegovo naravno stanje, in peklenshchek mu je obenem namignil, kako se je moch izogniti ozhganinam. Dobiti je treba salo komaj obrejanih svinj, ki so bile zaklane, ko je Venera v ascendentu – Venera je le drugo, prikrito ime za Luciferja, gospodarja padlih angleov in gospoda podzemlja – in ga kuhati v bakrenem kotlichku na rdechem ognju (Venera je alkimistichno znamenje za baker in simbol seksualne sle, telesne privlachnosti in rdeche mesenosti) iz neprekrizhanih polen, z narobe obrnjenim krizhem, primeshajoch venerine lasce, Adiantum capillus-veneris, divje rastocho praprot, zelo na drobno zmleto, ubrano prav na dan zakola, a le med polnochjo in eno uro, na kraju, kjer je bil zhe kdo umorjen. Temu je treba na kraju dodati zmlete kosti she nekrshchenih otrok, pri chemer je nadvse pomembno strogo paziti, da meshamo samo v levih krogih, ki se med seboj ne smejo krizhati. S tako mazho, na debelo naneseno na roke, je mogoche prijeti tudi raztaljeno zhelezo ... Nastanejo vrazhje zashchitne rokavice, ki so po preprichanju babjevernih uchinkovitejshe od vsakrshnih drugih iz debelega sukna.

Take so zlohotne marnje chrne magije, ki jih katolishka cerkev prepoveduje in preganja; chudezhe delajo samo Bog in svetniki po njegovi volji.

Ni mogoche rechi drugega, kot da se je opat objektivno opral obtozhb, vse drugo so natolcevanja. Svetost ni dana vsakomur, le izbranci so povelichani!

*

In samo svetost je odreshilna.

Zato sem pri tem, da vam razodenem dolgo in skrbno varovano skrivnost, ki je zaklenjena povsem na dnu moje dushe; in spravljena v toku na usnjenem pasu okoli mojih prsi.

Te skrivnosti nimam namena niti je ne smem odnesti s seboj v grob, pregreshil bi se zoper bozhje postave in kanone Svete katolishke cerkve, po nemarnem bi pogubil svojo dusho. Dolgo sem na svojem telesu nosil in varoval svetinjo, ki se ji imam zahvaliti za to, da sem danes she zhiv in delezhen milosti obchudovati prelepe gore, ki jim je namenjen moj prvi pogled, ko vsako jutro odprem polkna svoje celice in mi poshiljajo minljive pozdrave letnih chasov ter spremenljivega vremena. Chudovite jesenske barve rumeno-rjavih odtenkov postopoma sivijo in pochrnijo, kot bi najvechji umetnik mojstrsko risal v akvatinti. In pride jutro s prvo belo kapico na vrhovih hribov, od katerih odbleski sonca shchemijo ochi tudi v taki daljavi. S krajshimi dnevi se spushcha sneg v dolino, dokler ne pride jutro, ko moram mochno potisniti okensko krilo, da odstrgam sneg s police in mi zavejejo snezhinke v notranjost celice. Obraz jim nastavim in hlad me umije, postojim in obchudujem charobne kristalchke, ki se iz brezpredmetnega vesolja vsipajo na tihotno pokrajino. Nastavim roko, da na njej pristane zvezdica z neba, komaj obchutim njen hlad, ki se ga je navzela v astralnih vishinah, s chloveshko toploto se vtre v kozho in vzpostaviva kozmichni stik.

Radostno jutro poplesujochega zraka z listjem dreves in s pticami, ki jim vsem ne vem imena in jih je na nebu tezhko razlochiti, ko mi misli uhajajo na sonchni Levant in cvetocho Sicilijo, a sem srechen, da mi je omogochena ta primerjava, kajti le razlike v stanjih so mera za vrednotenja. Pasivne drevesne liste in ptice, obdarjene s krili, skoraj enako zhene veter pod nebom, kakor je dolocheno chloveku, da se kljub volji in zavesti znajde v okolishchinah, ki jih ni ne predvideval ne hotel.

Lastovke so se vrnile pod napushch nad oknom. In temno pisanost dopolni komaj zaznavno zelenilo. Hrumecha nevihta, grmeche nebo. Okno mojega zhivljenja.

*

Za svetinjo sem z leti skrivoma lastnorochno izdelal relikviarij. Legal sem pozno in se prebujal zgodaj; spanja nisem potreboval, saj naj bi chloveku povrnilo mochi po celodnevne delu in naporih. Nich takega nisem pochel, da bi bil potreben nochnega pochitka. Chloveku je Bog naklonil zhivljenje, da bi ga chastil, da bi obchudoval njegove stvaritve, hvalil njegovo vsemogochnost. Na tem svetu ni samo pokora, to ni le solzna dolina, v kateri vladajo gorje, zhalost in zloba; Bog je ustvaril vso mnozhico rastlin in zhivali ter morja, reke, gore in ravnine, in v vse to postavil chloveka, mu dal mozhnost izbire med dobrim in zlom, med lepim in grdim. Zato je zhivljenjska radost prav toliko upravichena kakor pokora za izvirni greh prastarshev.

V knjigah sem se seznanil z razlichnimi obrtnimi postopki: kako preoblikovati kovine, ulivati zlato in srebro, struzhiti les, rezljati rozhevino. Na voljo nisem imel ne zlata ne srebra, she manj dragocenih kamnov in slonovine. Ni tvarina tista, ki odrazha nasho globoko vero, zaupanje v Boga, predanost Zvelicharju, marvech odnos, ki ga dusha vzpostavi ob pomochi relikvije z bozhjo nedoumljivostjo; oltar z vsemi simboli pomaga omejenemu chlovekovemu umu in nebogljeni dushi, da se osredotochita na svojega Stvarnika. Izbral sem najpreprostejshe gradivo, ki pa je obetalo trajnost; les strohni, zlata in srebra se polakomnijo tatovi, roparji in pokvarjene dushe.

V okolishkih kamnolomih, kamor sem si izprosil izhod, sem nashel prekrasne bele kristale apnenca, in to, sem si rekel, je nepotvorjeno vse od stvarjenja. Imel sem srecho, da mi je prishel v roke dovolj velik kristal, ki sem ga potrpezhljivo in dolgo obdeloval; brez naglice in z obchutkom, da se mi ne bi razletel. Nastajala je dvodelna prozorna rozeta, izvotlil sem jo do pravshnje mere.

Samo to je trajalo vech kot celo leto; bolj ko se je delo blizhalo kraju, pochasneje je shlo, nezhnejshi so bili posegi, na koncu sem drgnil z najfinejsho tkanino iz ovratne rute, ki mi je she ostala kot spomin na Riharda; s tezhkim srcem sem jo povsem zrabil, zdrgnil za najobchutljivejshe glajenje povrshine do prozornosti, a je s tem dejanjem postala del spomina na nashega Odreshenika.

Nastopil je dan, ko sem opravil konchni obred; med molitvijo sem s prsi snel pas, v katerem sem iz Svete dezhele nosil sveti predmet, ki je pripadal nashemu Zvelicharju. Vlozhil sem ga v spodnji del kristalne rozete, namazal njen rob z jajchnim beljakom, ki sem ga pred tem pomeshal z dodatki, kot je dolochala receptura za lepilo, in poveznil kristalni pokrovchek, da sta se oba dela rozete nepredushno prilegala. Krhki izdelek sem moral zavarovati. Pri kotlarju sem dobil nekaj zavrzhenih koshchkov bakrene plochevine, ki sem jo razrezal ter izoblikoval tako, da se je kristalna rozeta prilegala, polozhena na podlago iz tkanine, ohranjene iz Rihardove rute.

Ko sem vse lepo dokonchal, sem se odpravil k opatu. S seboj sem imel lastnorochno napisano listino, s katero sem pred Bogom in oblastmi potrdil, da pod pretnjo vechnega pogubljenja prisegam, kje in kdaj sem v Palestini dobil relikvijo. Pri tem sem zavestno storil greh zamolchanja, za katerega se kesam in molim, da bi mi bil odpushchen. Prisiljen sem bil tako ravnati, ker sem ob nakupu prisegel, da ne bom nikomur izdal neke podrobnosti, ki bi bila v veliko moralno shkodo osebnosti na najvishjem polozhaju pri nevernikih; ti bi mu shteli sodelovanje s kristjanom, posebno v taki zadevi, za hud verski prekrshek in celo izdajo. Presenecheni in presrechni opat je nashel za moje dejanje toliko lepih besed, da se je moji skromnosti zhe upiralo. Za relikviarij je dolochil najprimernejshe mesto v cerkvi; tam je poleg trohe najsvetejshega ostanka zemeljske navzochnosti nashega Zvelicharja zdaj tudi delchek mene samega.

In to je she eden od razlogov, da ostajam rade volje in prostovoljno tu, v breshkem samostanu, dokler mi Bog nakloni...

* * *

Preden zakljuchim, moram izpovedati intimno razmishljanje o morebitni usodi tega pisanja, ki ga bo, upam, osvetlilo pismo, za katerega menim, da je po svoje pomembno za razumevanje, chemú sem se tega lotil; v bistvu je vsako delo nedokonchano. Tisti hip, ko pisatelj izpusti pero iz rok, je zhe vzel nekdo drug svoje pisalo in zachel nizati nova dejstva, kajti chlovekovo znanje, vednost ni nekaj dokonchnega, pisci se med seboj oplajajo prek svojih del, fizioloshke zakonitosti pa preprechujejo, da bi se en sam okitil z vsemi dognanji, za kaj takega bi moral zhiveti na veke in biti edini na zemlji. V knjigah so zbrane mnoge védnosti, a nikoli ne bodo vse, she zmeraj bo mogoche kaj dodati, izpopolniti in izboljshati.

V tem pogledu pa se »prenovitelji iz Gorze« ne moremo ujeti s tistim pridigarjem Franchishkom iz Assisija, za katerega pravijo, da je sin bogatashkih trgovcev, a se je povsem odrekel posvetnim dobrinam. Chedalje vech pristashev zbira z ognjevitim razglashanjem, da je treba druzhbo preporoditi v duhu izvirnih krshchanskih nachel in evangelijskega uboshtva, kakrshnemu se je cerkev povsem odtujila. Zahteva, da naj vsi, ki mu sledijo, premorejo edinole temnorjavo kuto, prepasano z vrvico, in sandale. V teh recheh mu pritrjujem, je pa navskrizh s tistim, kar je poleg tega za »prenovitelje iz Gorze« nadvse pomembno: pismenost in knjige. Tako o Franchishku razshirjajo prigodo, da je nadarjeni in ukazheljni mladenich dobil takle nasvet:

Brat moj, chemu hochesh v sholo, da bi si nabral znanja? Naj te jaz poduchim, da sta vishek vsake znanosti strahosposhtovanje in ljubezen, to dvoje ti zadostuje; saj je chloveku dovolj vedeti le toliko, kolikor najnujneje potrebuje, in prav nich vech. Nikar si ne prizadevaj prevech, da bi shtudiral za korist drugim, ampak se trudi in uchi le toliko, koliko le tebi hasne; nichkolikokrat se zgodi, da si hochemo pridobiti veliko znanja, da bi pomagali drugim, a komajda kaj, da bi odreshili sebe, zato jaz pravim, da bozhja beseda ne pripada ne govorcu niti poslushalcu, ampak je od samega Stvarnika. Zgodi se, da neplavalec skochi v vodo na pomoch utapljajochemu, a utoneta oba. Che ne bosh dovolj skrbel za odreshitev svoje dushe, kako bosh negoval dusho svojih blizhnjih? In che svojih stvari ne postorish dobro, kako bosh spravil v red tuje zadeve? Saj ni verjeti, da bolj ljubish dusho drugega kakor svojo lastno. Razshirjevalci bozhje besede morajo biti zastavonoshe, luch in vzor ljudem. Blazhen tisti, ki na tak nachin vodi druge po poti odreshitve, ki sam ne koleba na poti odreshenja. Blazhen, kdor druge vzpodbuja k tekmovalnosti, a sam ne tekmuje, she bolj plemenit je, kdor drugim pomaga zasluzhiti in obogateti, sam pa ostane reven.

Take besede shiri Franchishek in ima prav le glede skrbi za lastno dusho ter pomochi drugim do zvelichanja, ki pa – v tem nima prav – ne vodi preko bogatenja. In pri slednjem si prihaja v nasprotje, kako misli pomagati drugemu, da si pridobi premozhenje, che pa je sam nevednezh in neuk?

Zato o potrebi po znanju menim drugache kakor on; prizadevati si moramo, da bi ga imel vsakdo chim vech, ga ohranjal ter namnozhil.

Prav tako mislim!

V starih spisih sem nashel tudi Evklidovo zgodbo, ki je v tem pogledu pouchna, saj so nam Grki vzor, kar se znanosti tiche.

Med Atenami in Megaro je nastalo tako sovrashtvo, da so prvi z zagrozheno smrtno kaznijo prepovedali slednjim vstop v mesto. Evklid, na svojo smolo rojen Megarchan, zaradi take odlochitve ni vech mogel spremljati Sokratovih predavanj. Nesrechen, ker mu je bilo s tem onemogocheno pridobivanje znanja pri velikem mojstru, je tuhtal na tisoch in en nachin, kako bi le zaobshel hudo in nevarno prepoved. Kaj vse zmore resnichna sla po znanju, je dokazal s tem, da se je konchno odlochil hoditi ponochi v Atene, preoblechen v zhensko, v upanju, da mu bo tako uspelo preslepiti strazharje. In res je shlo po srechi, bodisi da je tako dobro zaigral zhensko bodisi da je sovrazhnik sposhtoval tolikshno uchenchevo pozhrtvovalnost, v mesto je na ta nachin prishel kadarkoli je chutil potrebo. Megara je nekaj vech kakor dvajset milj od Aten, pa tudi to ni bilo prevech za mladega, vedozheljnega Evklida, ki si ni zhelel nichesar drugega bolj, kakor da bi chrpal znanje od najvechjega filozofa, ki jih je imela Grchija. Bil je dober uchenec, kasneje je lahko osnoval lastno megarsko filozofsko sholo, v kateri je uchil, da je realno zgolj tisto, kar je dobro; pojem bitja je istovetil s Sokratovim pojmom dobrega.

Od starih filozofov se lahko marsikaj nauchimo, dasi se je veliko njihovega znanja porazgubilo.

Zaradi tega je stalo na pisemskem papirju:

Nadvse dragi in plemeniti prijatelj!

Pishem ti, ampak ne le zato, da ne bosh v skrbeh, kako je z menoj, marvech tudi zato, da te seznanim z mojim pochetjem, saj meseci in leta hitro minevajo tudi v tem okolju, ki mi je poslej dolocheno, a je treba she toliko narediti, da se resno vprashujem, ali se ne bi dalo kako drugache razporediti chas. Sicer pa sta zame najlepsha dela dneva tako jutro kakor vecher, in vsaj pod mrak, ko se zhe malo shladi, si je treba vzeti chas za posedanje pod milim nebom in bi bilo mogoche kakshno rechi; takrat sem v mislih s teboj in v preteklosti.

Vesh, ko sem skozi dolga leta pisal, torej to ni nastalo na en mah, in sem rokopis vchasih odlozhil za kakshen mesec, da se je medil, kot se reche za sadje, ali pa ker sem iskal gradivo, razmishljal o posameznih interpretacijah dogodkov, sem spoznaval, koliko dogajanja uhaja nashemu skromnemu spominu, kot se dogaja sproti, vsak dan! Potem se chlovek vprasha, kaj je sploh vredno spomina. Zakaj pa naj bi bremenili spomin z vsemi temi in onimi drobnarijami in vsakdanjostmi? S prahom preteklosti! Pa sem si odgovarjal: che bi samo z danashnjimi ochmi ocenjeval, kaj naj bo tisto, kar naj se ohrani in kaj ne, potem bi lahko povsem zgreshil; samovoljno bi pretiraval ali pa neupravicheno zmanjsheval vrednost tega ali onega dogodka. In tako se primeri, da se verodostojno ohranjajo za prihodnost rechi, ki so zapisane; edinole nekateri miti, legende, pripovedi, ki se porode iz chlovekovih dushevnih, nagonskih ali socioloshkih nagibov, vzniknejo in se z negotovo usodo prenashajo po ljudskem spominu iz roda v rod. A se tu prepleta ena in druga vrsta spomina, listine in pisna dokazila ter ustno izrochilo, ki je tezhko oprijemljivo, skoraj nedokazljivo, a chvrsto zasidrano v ljudski zapushchini. Razlaga, zakaj ljudi take stvari zanimajo, da se zhele spominjati preteklih dogajanj, je v nashi delni osebni povezanosti z minulim, z nashimi predniki, o katerih vchasih komajda vemo za njihovo ime, pa vendar si rechemo, takrat je ta in ta naredil to in ono... In prav v tem je po mojem bistvo izrochila, spomin ni le kratkotrajen, hipen, potreben za chlovekovo sprotno delovanje, je tudi dolgotrajen spomin, ki dalech presega en sam rod, vleche se tisochletja v preteklost, ker je pomemben kot kolektivna kulturna dedishchina za obnashanje in obstoj druzhbe, kamor – na zhalost neuspeshnemu ponavljajochemu se poizkushanju izboljshave navkljub – sodi tudi nasilje, zlo vseh vrst, sovrashtvo in kar sodi v orozharno chlovekove nesreche. Vmes, sproti in celo nerazdruzhno sprepleteno s hudim, pa je tudi veliko dobrega, lepega in zhivljenja vrednega, kar nas ohranja vedre in poganja naprej!

Tako je v enem delu, che sploh kakshno lahko je, sporochilo mojega pisanja ...

Oglasham se ti z zamudo tudi zato, ker so me zadrzhevali nepredvidljivi dogodki, pa tega ni treba razumeti kot poceni opravichilo, iz vsega, kar bosh she zvedel, bo potrjeno, da govorim resnico.

Zhe nekaj let zhdim tu v Brezhah, Friesach, vse od tistega dne, ko so me ujeli. Cheprav z menoj ne ravnajo slabo, zdaj zhe ne smem vech rechi, da ne smem nikamor, res imam omejeno gibanje, preprosto: v nekakshnem zaporu sem, a me to ne prizadene. Tu imam na voljo knjizhnico, kjer si krajsham chas, pravzaprav ga koristno uporabljam za tisto, kar imam najraje, za poglabljanje v zgodovino. In za to imam zdaj pravshnjo prilozhnost, dasi v chudnih okolishchinah in proti svoji volji. Med starimi rokopisi sem nashel marsikaj, kar mi osvetljuje posamezne zgodovinske dogodke in obdobja drugache, kakor sem jih poznal doslej, cheprav sem imel odlichnega uchitelja oziroma mi je zagotovo koristil njegov poduk. Kakor ti kot politichni chlovek zhe vesh, a mene to zanima z zgodovinskega vidika, tod okoli zhivijo pretezhno Slovani, ki jim gospodujejo Germani. Iz listin sem dognal, da so Slovani izgubili svoje plemstvo, cheprav se she danes drzhijo starih sheg ustolichevanja svojih vojvod; in she veliko drugega sem zvedel ...

Pred chasom poslal pismo nekomu, ki ga tu ne bi poimensko razkril, a sem ga zhe omenil ob drugih prilozhnostih (zakaj, mi ni treba posebej utemeljevati!) in ga je vsekakor mogoche razpoznati iz celovitega opisa, v katerem opozarjam na avtoriteto, ki po eni strani trdi, da se najdejo okamneli ostanki toponimov iz slovanskih jezikov tudi onkraj sedanje slovanske meje (tako tudi slovanska imena krajev, voda in gora po Vzhodnih Alpah, medtem ko se po drugi strani isti uglednezh izrecno zavzema za trditev, da Sklaveni niso bili nikoli v Vzhodnih Alpah) ... Sicer pa ga kot njegov kritik opozarjam in vabim k razpravljanju, naj se ne izogiba srechanj eruditov, da razlozhi in brani svojo teorijo. Zaradi tega me prav nich ne chudi, da imam (ali bi imel, che me bodo sploh brali!) nasprotnike tudi med tukajshnjimi Sklaveni, ker so zhe precej otopeli od germanskega pritiska, a ne dvomim, da bi si pridobil kakshnega pristasha. Poudaril sem zhe, da nisem slep nasprotnik dosedanjih teorij, cenim jih in mislim, da lahko imenovani zhe z eno samo svojo mislijo o okamnelih ostankih imen krajev, gora in rek prispeva k drugachnemu pogledu na davnino, kot je po bozhji volji.

Tudi che nimam prav (a se povsem in v vsem zagotovo ne morem motiti), bi moral marsikoga vzpodbuditi k poglobljenemu razmishljanju. Povsem neprimerno se mi zdi, da tako veljaven razsodnik izrablja, da sem konfiniran v Brezhah, Friesach. Vsak dan bolj spoznavam, v tej samosvoji vlogi talca, ujetnika, zapornika kaj sem pravzaprav; obenem pa rade volje zhivim v samostanu, ko v okolici srechujem zanimive Sklavene in spoznavam njihovo govorico, in s kako poenostavljenimi zgodovinskimi shemami operirajo kronisti, ter na lastni kozhi obchutim, da ko jim zmanjka argumentov, se lotijo chloveka osebno - da, che bi imeli moch, bi tudi zapirali, muchili in zazhigali ljudi na grmadah ... Morda zveni to pretirano in prizadeto, toda do tega, kar pishem, sem se dokopal po globokem razmishljanju in na podlagi neprijetnih izkushenj. Ko sem rekel moch, sem mislil na oblast, oblast pa je dostop do vzvodja, ki podeseteri, postoteri, tudi potisocheri osebno nasilnost in slo po nadvladi. Tisti, ki zdaj le navidezno nedolzhno pamfletirajo, to pochno zato, ker (za zdaj) ne morejo drugache, sicer pa so zhe pozivali k izobchenju drugache mislechih ali pritiskali na gospodo, naj prepove shirjenje takih (kot jim pritikajo) neumnosti, diletantskih, napaberkovanih itd. shushmarij. Kaj pa je to drugega, kakor odraz tezhnje po izlochanju iz skupnosti, odrivanja na obrobje drugache mislechih?

Tako se je na zhalost zgodilo s prenovo iz Gorze.

Upam na tvoj glas.

Sprejmi prisrchne pozdrave!

Tvoj globoko vdani Regvard de Argenton

Brezhe, Friesach, v mesecu avgustu, A. D.1199

*

 

In odgovor?

Non est inventus ...

S tem pripisom na neodprtem pismu se je konchalo dolgoletno in globoko prijateljstvo z naslovljencem na tem svetu, polno napetosti, preobratov in tezhkih trenutkov, a tudi svetne ljubezni, kot jo premoreta le dve sorodni in chutechi dushi, cheprav je bila ena v oklepu kute, druga pa stisnjena v zhelezje vojashke oprave.