Pogum Revija SRP 2005/1

Lucijan Vuga

 

PRAH PRETEKLOSTI
(ZGODOVINSKI ROMAN)

I

Non est inventus ...

Valovanje se mi je neozdravljivo zajedlo v mozhgane in telo ter me od tistega dne, ko smo bili med zhivljenjem in smrtjo prepushcheni razdivjani naravi voda in besnilu burje, zaznamovalo za vselej, cheprav she danes, ko sem pri kraju svojih mochi, ne vem, ali je to res le posledica takratnega dogajanja ali se mi je vse nabiralo zhe dolgo pred tem. Morda se je tudi drugim zhe kdaj zgodilo, da so po kakshnem velikem telesnem naporu, po nadvse stresnem dogodku ali po eni, morda dveh prechutih nocheh in dolgotrajnih urah brez olajshujochega spanca zaplavali v nestvarnem okolju, ko se niso spodmikala le tla, izgubili so celo obchutek za oddaljenost od predmetov, blizhnji so se nekam oddaljili, daljni so grozeche lebdeli nad glavo. Takshno nadchutno stanje izgube perspektive z odsotnostjo pravega odnosa do predmetnega sveta je podobno zamaknjenosti; no, tega ni treba napachno razumeti, kot bi bil chlovek zasvojen z nechim opojnim, da she sam ne ve, kaj bi to bilo, niti si ne more pomagati, da bi zavdano izbljuval ter izkashljal vdihani strupeni plin. Natanchno tako bi lahko rekel – kot pokvarjen zrak, ki pa nima ogabnega vonja, morda se celo nameri, da vabljivo dishi, pa se nam zaje v pljucha in iz pljuch v vse organe do mozhganov. In v takem valujochem, lebdechem stanju se poskusha telo braniti s prirojenimi in privzgojenimi gibi, a mishichje ne zmore obichajne in nujno potrebne usklajenosti. Tudi miselni napor ubezhati tej urochenosti (kako naj pa she drugache rechem temu stanju?), se ne posrechi, prej bi rekel, da she poslabsha stanje, ker tudi um ne deluje vech po prejshnjih vedenjskih vzorcih in prenos ukazov po zhivchevju poteka ob nepravem trenutku, nesinhrono, z zakasnitvijo ali s prehitevanjem, in telo se zvija, pregiba, krchi, muchi se!

Ste dozhiveli potres? Tisto najgloblje bobnenje iz gmote zemeljske notranjosti, ko vzdrhti chrevesje z notranjimi organi, spodmikajo se tla, izgubi se trdna opora zemlje, ki nam omogocha obstoj, saj smo od predrojstva navajeni njene chvrste podlage ter nam omogocha lovljenje ravnotezhja od prvih koracajev, ko se nashe zhivchevje she prilagaja in ishche primerjalne tochke za odzivanje na negotovo, omahujoche telesce, potem pa se naenkrat, neprichakovano ves sistem zamaje ... Ta bridka izkushnja nezanesljivosti matere Zemlje ostane vtisnjena v vsako celico bitja posebej, tudi zhivali se tega ne znebijo nikoli vech. Morda se to prenasha celo iz roda v rod kot podedovana, pradavna izkushnja iz she nemirnejshih in burnejshih dob. Ko mine dovolj chasa in se vsaj zachasno ublazhijo te zoprnosti, nastopi predah z nekaj urejenimi mislimi, ali bi se bilo mogoche temu izogniti, kot si izprashujemo spomin, kadar zbolimo; za zdravljenje takshni odgovori zdravniku nekaj povedo, dasi ne vsega, saj si niti sami niso na jasnem, koliko najrazlichnejshih bolezni je na tem svetu, in she vsaka od njih ima vrsto pojavnih oblik, ki onemogochajo, da bi jih zlahka razpoznali, kaj shele, da bi jih znali zdraviti. Poskushajo pa le! Vendar pa jaz na tak nachin nisem nikoli zbolel in tudi zdaj nisem bolan v tem smislu, to je nekaj drugega; she danes, v dokaj zrelih letih, kot se spodobno, reche, nimam kakshnih resnih telesnih ali dushevnih tezhav razen tega, kar pravkar opisujem, in she to ni vselej enako moteche; obchasno sploh nich! Tako sem dolga leta vendarle vrtal po vseh kotichkih spomina, kolikor se je sploh mogoche nanj zanesti, da bi dognal to in ono o vzrokih za moje napasti; dovoljujem si uporabo tega skoraj pozabljenega izraza za tegobe, ki chloveshki rod spremljajo od pamtiveka in zato sodi med starine. Moram odkrito priznati, da sem uspel sestaviti veliko delchkov iz minulih chasov, lahko bi rekel, da sem moral pogosto kar skupchkati prah preteklosti, pa she nisem preprichan, ali se mi je posrechilo spraviti dejstva toliko v smiselno zaporedje, da bi si oddahnil, rekoch – konchno sem prishel temu na kraj. Pravzaprav sem to samopreiskovanje nekega dne opustil, zhe pred precej leti. Zgodilo se mi je na prav nenavaden nachin in v nerodnih okolishchinah, toda o tem bom spregovoril v nadaljevanju; preprosto, sprijaznil sem se s samim seboj, s takshnim, kakrshnega so me pregnetle razmere in chas. Ker je za nadaljevanje te pripovedi pomembno, moram omeniti, kaj sem pa le spravil na dan, in poskusil nakazati, chesa pa mi ni uspelo izbrskati na raven zavesti do tistega trenutka, ko sem pribil: dovolj!

No, tu pa tam me je kasneje le zamikala skushnjava ...

K prvim poskusom.

Nisem verjel, kako tezhko je samemu sebi odgovarjati iskreno, brez zadrzhkov, koliko je izmikanja, ovinkarjenja, zastranjevanja, prikrivanja, zakrivanja, ponujanja pomozhnih odgovorov. Schasoma sem se temu privadil, kot mucheni postane neobchutljiv za bolechine, ki so to le, che je med eno torturo in naslednjo zadosten razmak, da mozhgani po svoje premeljejo hudo izkushnjo, s tem pa naredijo prostor za vsakrshne prevelichane strahove in fantazmichne domneve. Trajne muke zasvojijo mozhgane, dvignejo prag neobchutljivosti, muchenje se sprevrzhe v svoje nasprotje, povechuje odpornost in zoprvanje nesrechnika.

Ni mi bilo do ponavljajochega se in bolestnega grebenja, praskanja srca, to mi ni dajalo nikoli uzhitka, in ostal sem stanoviten v tej odlochitvi!

Che sedaj to pishem, je pred menoj en sam namen: dokonchati, spraviti v red pisanje, ki sem mu bil zavezan od tistega chasa, ko sem ne le vrtal vase, razmishljal in se sprasheval, namrech sem nekaj sproti tudi zapisoval, morda ne najbolj urejeno, ker sem menil, da bom schasoma nastrgal iz starih listin, iztisnil iz globin spomina ali bo prikapljalo od (ne)hotenih sporochevalcev she kaj takega, kar bo dopolnilo sliko, obogatilo vedenje in potrdilo dotedanje domneve. Leta, desetletja so tekla in skrajni chas je, da dokoncham zdavnaj zacheto, che mi bo tisti, ki je nad nami in nad vsemi stvarmi, to omogochil.

Ko sem si hotel odgovarjati kolikor toliko smiselno, sem moral posegati dalech v preteklost, v mlada leta, ko marsichesa she nisem doumel, razumel pa sem zhe veliko stvari, za katere so drugi mislili, da presegajo mojo neizkusheno in nerazgledano pamet.

Dogodki so sprozhali drug drugega kot kamenje na melishchu, in she celo to ni prav zanesljivo, kateri, che sploh en sam, je bil na zachetku ter kateri v verigi je resnichno frcnil plaz, saj se je nemalokrat lahko vsak od nas sam preprichal, da se v enem primeru spodmaknjeni kamen sam od sebe kaj hitro ustavi brez hujshih posledic, drugich spet se je vse zhe navidez umirilo, a je potem zgrmel navzdol unichujochi jezik grushcha in skalovja. V takem precepu sem, kje zacheti, ne le v kakshnem chasu, ampak tudi pri katerem dogajanju.

Da, to bo pravshnji pristop, ne dogodek, namrech dogajanje!

*

Zhe ko smo iz Jonskega morja zapluli v Jadran, to ni pomenilo nich dobrega. Spotoma nas je prestregel trgovski trojamborni bark, o katerem se sprva, od dalech ni dalo prav dognati, ali ima res dobre namene ali je zgolj prikrita piraterija, saj tako trgovci kakor gusarji vsak s svojimi nameni in nakanami prilagajajo zunanji videz plovila in zastave, in zhiv krst ni do zadnjega sposoben rechi, kako se bo takshno srechanje izteklo. Takrat pa je bilo she sumljiveje, da se je ladja s polnimi jadri namerila proti nam. Nash admiral je zhe pripravil posadko na najhujshe, ko so se z nasprotne strani dali razpoznati in s pravshnjimi signali dokazali dobre namene; na obeh straneh so spustili jadra in se priblizhali na pogovorno razdaljo, to pa kapitanu na drugi strani ni bilo dovolj in so mu spustili choln v morje, da so ga pripeljali do nashega boka, na palubo pa se je povzpel po vrvni lestvi. Obstopila ga je oborozhena strazha, treba je rechi, da dokaj obzirno, morda bolj kot chastna strazha, bi rekel, cheprav se je videlo, da se ne bodo dali presenetiti. Od zadaj se je priblizhal oficir palube in pozdravil prishleka, a ko se je izkazalo, da gre za kapitana, ki hoche do mozha svojega polozhaja, je dostojnost velevala, da mu to omogochijo. In so shli proti mostu.

To sem opazoval prav od tam, kamor mi je bilo izjemoma dovoljeno zaradi polozhaja pri gospodarju, in sem se tja zatekel po enolichni plovbi na odprtem morju vsakokrat, ko smo se priblizhali kopnu ali otokom, kjer je bilo vselej kaj videti, pa najsi je bila obala she tako pusta, krashko razbrazdana od tisochletnega butanja valov, kaotichna izoblikovanost cheri in zajed, ki mi je burila domishljijo in priklicevala iz spomina pravljichne kraje, dogodke in osebe, ki se jih navzame otroshka izmishljija. Smo pa tudi pluli mimo chudovitih, srebrnih peshchenih plazh, gladkih skalnatih polic, ki so se zlagoma spushchale v prozorne sinjine jadranske vode, obchudoval sem borove gozdichke do samega roba med morjem in kopnim, kot bi poganjali iz zrcalne gladine ... O, so bili tudi slabshi dnevi, vetrovni, z razburkanimi valovi, a kaj takega, kot sem kmalu za tem dozhivel ...

Toda to pride she na vrsto.

Kapitana sta se rokovala in nash je dal takoj postaviti na mizo pijacho in jedacho. Zachela sta pogovor na to in ono plat, ne da bi kaj prevech pripovedovala o svojem tovoru in namerah, cheprav sta se poznala iz prejshnjih chasov, tako sta druzhno ugotovila, ko so bile razmere na morju mirnejshe, sedaj pa, no, nikoli se ne ve. Ochitno pa je imel svetlolasi kapitan, to je oni z druge ladje – res je imel izjemno plave lase in tanke kot svila – nekaj za bregom, a z besedo ni hotel prehitevati, kot bi pripravljal primerno vzdushje. V trenutku in iznenada se je ozrachje stemnilo, pripravljalo se je k nevihti, ki bo potapljala, med sogovornikoma namrech.

Primerilo se je takole:

– Sposhtovani kapitan, je potipal predse plavolasec, imam nadvse zaupno sporochilo, ki pa ga ne morem povedati vam.

Nash je poskochil, kot bi zagradil sabljo, in se postavil v bran, a ne le zase, namrech she za nekoga, ki naj bi stal za njim.

– Moji nameni so nadvse poshteni, je mirno obsedel blondinec, saj je prichakoval tak odziv, morda she silovitejshega.

– Komu je sploh she lahko namenjena vasha zaupnost na tej ladji? je zarenchal in se sprenevedal nash morski volk.

Nastalo je premirje, zamolk, ki mu ni bilo videti skorajshnjega konca, saj nobeden od njiju ni bil pripravljen kar tako z besedo na dan. Kapitan me je pogledal in iz njegovega pogleda se je bliskalo, da me hoche nagnati iz kajute. Ko pa sem se ritensko umikal proti vratom, mi je z roko dal znamenje, naj ostanem. Kaj pa sedaj hoche, sem si rekel. Po prestanem presenechenju in negotovem mencanju z roko na vratni kljuki me je preshinilo, da me je hotel le opozoriti, naj bom previdno tiho, da ne bi kaj bleknil, ali pa naj bom pripravljen za vsak primer!

Koliko let je minilo, preden se je spet oglasil gost – saj je to bil, mar ne?!

– Recimo, da sem se zmotil, narocheno mi je bilo, naj se potrudim nujno poiskati takshno in takshno ladjo, ki bi po mojem spominu ustrezala tej vashi; morda sem usekal mimo, je blazhil neprijetni uchinek svojih pravkarshnjih besed, ne da bi hotel s tem nehati, namrech le, da bi zaupneje nadaljeval.

– V Marseillu nekaj naklepajo, pa tudi v drugih pristanishchih tam okoli, je postal dolochnejshi.

Nash je zastrigel z ushesi in oprezal skozi okenca in line, kaj se dogaja zunaj in na morju, vohal je kot zver na prezhi. Roko z debelim zlatim prstanom brez kamnov in z nekakshnimi hieroglifi (med moshtvom se je shushljalo, da ga je kupil ali nekaj takega prav v Egiptu od nekega preprodajalca, povezanega s plenilci faraonskih grobnic; zato naj bi imel magichno moch), ki mu je rabil tudi za pechatenje, je chvrsteje polozhil na rochaj sablje. Vstal je, stopil do vrat, za katerimi je stala strazha, in nekaj zashepetal.

Plavolasi kapitan, kot da se ga to ne tiche, je bolj samemu sebi rekel:

– Ochitno tu ne gre za nesporazum; zagotovo zhe veste, kaj vam je storiti, da uspeshno opravim svoje poslanstvo! Tudi meni je veliko do tega, da bi se srechno izteklo! je s konchal s poudarkom.

Meni, ki sem to opazoval in poslushal, pa so begale misli iz kota v kot, ujeti ptichki, ki si brezupno ishchejo poti v prostost, le da sem jaz vedel za reshitev ali bolje – za reshitvi, tretje, se mi je zdelo, ni bilo. Che je svilolasec na nashem krovu, na njegovi barki pa chakajo, da se pozhenejo v kaj nepremishljenega ali natanchno nachrtovanega, ga imamo v pesti za talca. Pa naj si drznejo, che hochejo!

Ali je njegova vloga sla res tako odlochilna in najzaupnejshe vrste? Potem je treba nemudoma obvestiti ... Bolje, da she ne izrechem imena, she pomisliti ne smem nanj, da ga ne bi izdal; kaj se ve, nekateri so sposobni brati misli ali videti resnico na obrazu. Ob tem sem se zalotil, da pomilujem osebo, ki se jo je vse skupaj najbolj tikalo, v kako ponizhujochem polozhaju se lahko znajde mogochnezh, ki vlada drzhavam, vojvodstvom, knezhevinam z vsem ljudstvom, zemljo, vodami, zhivino in nadzemnimi ter podzemnimi bogastvi. Ali je mogoche, da se oblastnik z vishin pogrezne v globine ponizhanja? Zdelo se mi je nedopustno, da vrhovni vladar v chasu polne mochi, ko ima vse pod svojim nadzorom, vse bogastvo na dosegu roke, da stori z njim, kar ga je volja, ki sme zapovedati in zbrati veliko mnozhico vojakov, spraviti v najtemnejsho jecho vsakega, ki se mu zoperstavlja, celo za takega, za katerega sumi, da bi se mu lahko upiral, kaj shele segal po njegovem prestolu, ne da bi pozabil, le migne, in takega, ki ga vzame v precep, prepusti krvniku, da opravi z njim – je verjeti, da mogochnezh vse to v hipu izgubi?

Zatopljen v take misli, sem napol zbrano motril oba kapitana, ki sta si bila she hip pred tem prijateljska, kramljajoch srkala vsak iz svoje kupice vino in med prigrizovanjem jemala s pladnja, pri chemer se je roka dotaknila roke, zdaj pa naenkrat med njima mrazech hlad, nezaupljivost in pretecha sovrazhnost. Kako hipno se stvari spreminjajo! No, nisem najbolj natanchno povzel stanja na torishchu, takshno zadrzhanje je vsaj kazal nash admiral, za onega drugega pa si tega ne bi upal trditi. Ne nazadnje, s te strani vojak, z druge, kot vse bolj kazhe, trgovec pa bogve kaj she zraven.

Koliko bi lahko she trajala ta stopnjujocha se napetost, da bi prishlo do neljubih dejanj?

Tedaj vstopi pribochnik z narochilom, naj pripeljejo gosta, kapitana pred oblichje njegove visokosti.

Pogledal sem po ostalih, zavedajoch se, da je pomembna oseba iz ozadja sproti spremljala dogajanje; obstajale so take mozhnosti: line, tanjshe stene, zagrinjala.

Pozvani je dostojanstveno vstal, se globoko priklonil admiralu, in drug za drugim sta odshla. Ostal sem sam s svojimi prejshnjimi mislimi, mednje so se vrivale nove domneve in k vsemu se je primeshal she chuden obchutek negotovosti – lepa godlja!

Ni bilo treba biti neposredno navzoch, da sem prej ali slej zvedel, kar se mi je zdelo potrebno in dostojno, cheprav sem pogosto slishal za stvari, za katere bi najraje ne vedel.

Kaj vse so se zaupno pogovarjali v tistem udobnejshem, a dobro zastrazhenem delu podpalubja, kamor so imeli le redki dostop, vam ne morem dobesedno ponoviti, ker me tam pach ni bilo, toda moj polozhaj, ki mi je dovoljeval privilegij dostopa v najblizhji kraljevi krog, konchno vidite – zanj tu gre, saj mi je omogochil postopoma po koshchkih obnoviti dogajanje tistega dne.

Posledice pa so bile vidne zhe chez nekaj ur – krmar je obrnil proti severu, v Jadran, ki se kot nekakshen velik zaliv Sredozemskega morja najgloblje zajeda v evropsko kopno. In shli smo najbolj chrnim chasom naproti.

O, ko bi kaj takega slutil moj kralj in gospodar, toda pota Gospodova so nepredvidljiva! Kasneje sem sumil, in she danes pomishljam, ali ni bil svetlolasi kapitan na koncu koncev res vohun in del zarote, da smo zashli v tisto morsko slepo chrevo, ki se koncha pod vencem Alp, te pa kot okopi branijo dostop do srednje Evrope, le proti vzhodu se po ne prav shiroki dolini, che se prav spomnim, ima ime po reki Frigidum, pride onkraj prelaza v obshirno ravnino, ki se razteza v she obsezhnejsho Panonijo in naprej proti vzhodu, od koder so se od nekdaj valile vojske in ljudstva, a treba je spomniti, da tudi tja prav toliko kakor sem. Tiste gore pa so pravcata past, posebno she, che po njih potuje nekdo, ki jih ne pozna, spotoma pa nanj prezhe lovci na glave in premozhenje.

Smuknili smo skozi ozek preliv, z leve Italija, z desne albanske gore.

Pred nami je zazijala praznina morskih shirjav, ko je bilo bolj slutiti kakor videti kopno balkanske in apeninske obale. Admiral je nalashch izbiral smer po sredi morske poti, izmikajoch se obalam, kjer bi nas bilo mogoche opaziti in to sporochiti nekam naprej. Tako je bilo tudi manj mozhnosti za nakljuchna srechanja z drugimi plovili; morda pa vsa tudi ne bi bila sluchajna, kdo ve, koliko se jih je zhe podalo za nami, che bi sodil po informacijah, ki smo jih dobili malo pred tem od kapitana trgovske ladje.

– V Marseillu so nas mislili prichakati, potuhnjenci, sem slishal rechi krmarja, ko sem se kakshna dva ali tri dni kasneje, oprezajoch za kakshnim zasnezhenim vrhom gora na obzorju, vrtel okoli njega.

– Raje poglej proti dalmatinskemu obrezhju, je mozhak uganil moje strmenje, tudi tam she nimash kdo ve chesa videti, bosh pa to zagotovo prishel zelo, zelo blizu in v zhivo dozhivel orgijo narave, me je hotel prestrashiti; tako se mi je zdelo.

In res sem tam na severovzhodu zaznal tik nad vodno gladino valovito, koprenasto chrto, ki se je zlagoma debelila. Mornarchek je na krmarjev migljaj stekel nekam v notranjost trupa in se kmalu prikazal z admiralom.

– Res ne zna priti kaj prida s tistega konca, je rekel proti krmarju.

–Naj zavijem k bregu, admiral, je ta suho vprashal in morda zhe vedel za odgovor.

Oni pa je pomolchal, nobene ni odvrnil in se je umaknil tja, od koder je prishel.

– Seveda ne more sam odlochiti, je bolj sam zase in tudi proti meni zinil gospod krmila, ki je ob tem mislil, da za klinchek vech vem, ker se smukam tam pri vrhu. Kaj pa sem – zanj in za druge – sploh lahko vedel, no, bi smel vedeti, che si ne bi pomagal s povezovanjem tudi na pol izrechenih besed, namigov, zanikanj in nenavadnega molka ob nekaterih prilozhnostih. Tako pa mi je bilo zhe povsem jasno, da bezhimo – tezhko mi je shla ta sramotna beseda z jezika – pred sovrazhniki mojega gospodarja in kralja. Tako sem slishal tudi kasneje modrovati generale, da ni vsak beg nechasten, che je le v sklopu strategije, del vojske spustish v beg, tako rekoch, z bokov pa chakash pripraven trenutek – in hops, po zasledovalcih, vkleshchish jih in pomendrash. Tako se tudi dela. Toda mar je to nashe rezanje valov – opazil sem, da so chedalje vishji, da se v sunkih krepi severovzhodnik – prav proti prihajajochemu viharju del nekakshne strategije? Rad bi, da je tako, da se bo vse lepo izteklo in da poveljujochi zhe vedo, kako se bomo iz tega izvlekli. Toda globoko v sebi nisem gojil takshnega preprichanja; in za kaj takega sem imel trdne razloge – nismo smeli kjerkoli na obalo. Verjetno je bilo dogovorjeno, kje je poskrbljeno za varnost ljudi in premozhenja na krovu, zato s takshno drznostjo ali brez izbire v divje srce orkana, orjaka, ki se je iz pritlikavca v daljavi chedalje bolj vzpenjal kvishku pod nebo, ki je iz ocharljive modrine temnelo in pochrnelo. Velikanove oblachne roke so se ponorelo zvijale po nebu ali po tistem, kar je she pred kratkim bilo nebo, zdaj so to postajale pravcate ordalije, kot namenjene nam vsem, mojemu gospodarju in kralju ter drugim, tisti neugodni chas na morju, za bozhjo sodbo.

Dogajalo se je pretresljivo hitro, udarni val se je dvignil visoko iz morja, kot bi izbruhnil vulkan pod njim, bog ve, ali ni res, in tudi bliskanje ter grmenje je bilo vulkansko, ne prej ne kasneje nisem dozhivel tako brez prekinitve zharechega, gorechega neba, ki se je vzhgalo z vsemi zvezdami vred, ki so komaj malo pred tem zazharele pri belem dnevu na potemnelem nebu.

Iz morskih globin je vrelo, kot bi spodaj nastajalo she eno morje in bi obema zmanjkovalo prostora, med stekanjem in meshanjem se je vsaka kapljica posebej rinila med ostale za svoj prostorchek, ki ga ni bilo vech razen v vesolju, kamor se je vzpenjal velikanski lijak besnechega vrtinchastega srka, v katerega je sesalo ptice, ribe in kdo ve od kod tudi pesek in mulj, z morsko travo, s spuzhvami, hobotnicami, ki jim je med vrtenjem trgalo lovke ...

Kar stal sem, otrpel, zaklet, dokler me ni mochan sunek burje skoraj odpihnil chez ograjo, za katero sem se krchevito oprijemal, ko sem si drznil s premca ogledati rezanje valov, zhe mochno razpenjenih, da se je iz njih dvigajocha se prshavica meshala z zrakom, ki ga je bilo iz trenutka v trenutek manj, vodnih kapljic pa chedalje vech, dokler mi ni zachelo zalivati pljucha. Pred ochmi se mi je delala megla, ne vem, ali ni bila ta od viharnega razkrajanja naravnih elementov ali le od omotice, ki se me je lotevala. Izgubljal sem zavest in bolj odtaval, se plazil in prikotalil med vrvmi in krovno sharo do nekega pokrova, ki ga she niso zapahnili, morda do skrajnosti dopushchenega trenutka, che bi se she kdo zatekel na varno ... Pod krovom. Kakshno varno mesto neki, kje pa je varno mesto na ladjici sredi pobesnelega morja?

Priletel sem iz teme v temo, ne da bi kaj videl, ne da bi chutil, she manj slishal kaj drugega razen grmechega, tulechega, zavijajochega, zhvizhgajochega, bobnechega, hreshchechega zbora razbrzdanih (ne)naravnih sil, dobesedno tako; kar se je dogajalo ni bilo naravno, nadnaravnost se je stopnjevala iz minute v minuto, ozhemalo mi je mozhgane, da nisem nichesar dojemal razen tega, da je nastopil sodni dan, in zhe sem chakal, da bom poklican za bozhjo sodbo.

Raztrgano in v nepovezanem zaporedju so mi sekale mozhgane besede iz Razodetja sv. Janeza:

»Potem sem videl, in glej:
duri odprte na nebu, in prvi glas, ki sem ga slishal
kakor glas trombe govoriti z menoj, je dejal:
Stopi sem gor, in pokazhem ti, kaj se ima zgoditi potem ...«

Zachutil sem silovit sunek, kot bi se ladja ali pa kar vsa zemlja prekopicnila, kar bi bilo vseeno, che bi to bil nash konec, premetavalo je stvari po notranjosti in nisem si mogel pomagati, che me je zadel zaboj, veslo ali oplazila jadrovina, kaj pa vem, ali je lebdelo v zraku kot jaz sam, nichesar trdnega nisem vech chutil pod seboj.

»In angel, ki sem ga videl stojechega na morju in na zemlji,
vzdigne roko proti nebu in prisezhe pri njem,
ki zhivi na vekov veke,
ki je ustvaril nebo in kar je na njem,
in zemljo in kar je na njej,
in morje in kar je v njem:
Podaljshanja chasa ne bo vech,
temvech v dneh glasu sedmega angela, ko bo trobil,
se tudi dopolni skrivnost bozhja,
kakor je oznanil v blagovestju hlapcem svojim prerokom ...«

– tako sem zmedeno molil s sv. Janezom, ki morda ni bila prava izbira, a si nisem mogel pomagati, ko pa mi je preostanek misli in spomina uhajal k svetniku, ki je zagotovo v blizhini Boga Ocheta in milostni priproshnjik za nas greshnike –

»... zato pridejo v enem dnevu shibe njene, smrt in zhalost in lakota,
in v ognju bo sezhgana;
kajti mochan je Gospod, Bog, ki jo je sodil.
In jokali bodo in zhalovali zanjo kralji zemlje,
kateri so nechistovali z njo in presherno zhiveli ...«

V meni je butalo srce kakor bobneche grmenje, med katerim ni bilo mogoche razlochiti, kateri je eden od stoterih gromov in kateri je eden od tisocherih odmevov: kralji zemlje – kralji zemlje – kralji zemlje ...

S kraljem smo se vrachali iz Svete dezhele, che sem spodobno rekel – vrachali, morate to sprejeti blagohotno. Stvari so shle povsem drugache, kakor je bilo vseskozi zamishljeno, in kakor gre vse narobe tudi zdaj. (Slednje sem moral pomisliti, ko se je vsul name razmetani tovor in so shkripali, jechali in pokali gredelj, rebra ter oplate lupinice v viharju, ki smo ji prej naduto rekli ladja.)

Zachelo se je slovesno, s parado in zastavami, s trobentanjem po ulicah, posutih s cvetjem.

Je jadrnica – brez jader in krmila – nasedla?

*

Okoli Sredozemskega morja raste obilo plemenitega plevela – rozhmarina in njegov vonj je bilo prvo, chesar sem se zavedel med prihajanjem k zavesti. In tistega dogajanja se spominjam she dandanes kar pogosto, ker mi prija kozarchek ali dva rozhmarinovega vina na dan, saj krepi telo pri slabostih in izchrpanosti, posebno ugodno pa deluje na starejshe. Tega si kar sam pripravljam, postopek pa sem dobil pri nekem zdravilcu na Siciliji, ki je zahajal na dvor mojega gospoda in kralja. Saj ne gre za tajni recept, zato vam ga lahko izdam: vzamete vrch z ozkim vratom, napolnjen z belim vinom do vrha, da prihaja chim manj v stik z zrakom, ki ga skisa, in vanj za osem dni namochite dve, tri vejice svezhega, che ni drugache tudi suhega rozhmarina ter zachepite. Namók je tako pripravljen, rozhmarin pa naj kar ostane v njem. Tako vino pospeshuje tek, imam ga raje kot chaj iz rozhmarinovih listkov in cvetov, ta pa je zlasti dober proti kashlju, kar je zlasti v mojih letih neprijetna nadloga. Zaradi zdravja sem imel rad rozhmarin na svinjini, ko sem jo she smel uzhivati, da mi je odpiral zholch, in tega sem se navzel po juzhni, sredozemski kuhinji. Zhenske shele imajo veselje z rozhmarinom za razna lepotila in osvezhujoche vodice, pozhivljajoche kopeli in mazila za razbolele ude, pomaga jim pri slabi chishchi– a pri tem velja biti sila previden. To je shacana trava, che ga je prevech, zastruplja, lahko pride do notranjih krvavitev, in to vracharice dobro vedo, povzrochi, da zhenska splavi. Tega nisem slishal le na Siciliji, ampak tudi ko smo za vech mesecev obtichali na Cipru, sprva zaradi viharnega vremena, ki ga ni hotelo biti konec, kasneje pa zaradi vishjih ciljev, ki jih bom opisal v nadaljevanju, in so si posadke in vojaki krajshali chas po lushkih krchmah, se je zmerom nashlo zraven tudi dovolj zhenskega sveta, da so se poveselili; Ciprchani imajo res odlichno vino. Nekega vechera so se domislili, da bi se poshalili z mladim mornarjem, ki ga je bilo zhe toliko v hlachah, da se je rad na glas shirokoustil s svojimi »dogodivshchinami«. Pa so mu zhenshchine, ki so se smukale tam okoli, napolnile glavo, da je ena z njim zanosila, moshki pa so ga silili k poroki, saj bi sicer imela vsa posadka sitnosti. Kdo ve, ali bo guverner dal zapleniti ladjo, da bo vse spravil v jecho, poleg tega na otoku velja plemenski obichaj, da che ne gre zlepa, je na vrsti osveta, in ni izkljucheno, da »zhrebec« koncha v krvi. Take neumnosti so nakladali. Fant je bledel in postajal chedalje bolj zaskrbljen, kar je she podzhigalo zarotnishko druzhbo, ki se je komaj vzdrzhevala krohota. Ko je bilo tega zhe dovolj ali celo prevech, saj je zhe kazalo, da bo mladec ushpichil kaj neumnega, so mu podtaknili babshe, chesh da za dober denar lahko pomaga dekletu v takshnem stanju, njemu pa, da se reshi iz shkripcev. Takole vmes, kot nehote, se je priblizhala she kakshna babura in pritrjevala na vse pretege, da je vse res, njej sicer ne, a da zanesljivo ve, da je drugim pomagala, le plachati je treba. In na koncu je poba odvezal moshnjo. Vse v taverni je pilo do svita ...

Kaj se mi dogaja?

Lezhim na pesku in z roko otipavam razvit rozhmarinov grm; poleg vonja sem vkljuchil tudi otip, ochi sem imel otekle in grlo raskavo, da sem komaj dihal, dishal sem umazano-morsko-slano, da bi me nobeno rozhmarinovo olje ne odishavilo. Nekje na obali sem, dozdevalo se mi je, slishal tenko plivkanje vode v takshni tishini, da bi brez tega pomislil na oglushelost. Nich se ni zganilo, vesolju je vladal neskonchni mir!

Kje sem?

Galebji krik.

– Kje so ostali? sem si konchno upal, celo na glas, zastaviti zhgoche vprashanje.

Med galebi je nastal v hipu preplah in nemir; in spet brezglasje.

– Levo roko sem res premikal, z desno je shlo veliko tezhje, nekje v ramenu se je zatikalo in pri tem bolelo, bolelo, vendar je le ubogala. Kaj pa noge, otopele in tezhke od mokrote ter soli, ki je prepojila obleko, z nozhnimi prsti sem pogrebel v pesek, in to je bilo dobro znamenje, chutil sem rezkost posameznih shkoljk, kamnov, naplavljenih vej ...

Mislim in kaj na telesu premikam, to pa she ni gibanje, ki je lastno zdravemu chloveku, lezhal sem od onemoglosti ali she chesa drugega, kar pusti posledice; morda sem se utopil, sem se zgrozil, in pravkar se moja dusha poslavlja od zemeljskega sveta in plava proti rajskim vishavam, che sem tega vreden – mar nista prav tihota in vsesploshni mir, ki vladata v nebesih? Kaj sem greshnega pochel, da bi mi bila zapahnjena Petrova vrata? sem si sprasheval vest. Za spoved ni vselej dovolj chasa, che pride poslednja ura nenapovedano, zato se je treba sproti pokoriti, da se ne nakopichijo slaba dela, pregrehe in krshitve bozhjih ter cerkvenih zapovedi.

Ne s prsti, bolj s spominom sem tipal po svojem telesu, z notranjimi chutili: Je she pri meni? Je nedotaknjeno? se je razrashchalo vprashanje do neba.

In sem se preprichal, da je res pri meni, na mojem telesu, da me je to reshilo zanesljive pogube; bil sem zhe utopljen, a me je prav to dvignilo na povrshino! Pred vkrcanjem sem si dal izdelati poseben naprsni pas, da bi sveto dragocenost obvaroval pred poshkodbami in jo skril pred tatovi. Bi me zhe morali povsem onemogochiti ali ubiti, da bi prishli do nje. Zelo sem si prizadeval in veliko tvegal zanjo; tudi poceni ni bila. Rihard me je podpiral z denarjem in s svojim vplivom pri mogochniku, ki je skoraj edini smel in mogel tam doli ukazovati. Obema sem neskonchno hvalezhen. Che sem povsem odkrit, je bil to moj poglavitni namen, da sem se udelezhil nevarnega in napornega pohoda.

Che bi se zgodilo najhujshe in bi me po bozhji volji pogoltnile vode Jadranskega morja, bi s pasom in njegovo sveto vsebino prishel naravnost v nebesa.

*

Od dalech, morda iz drugega konca vesolja, je priplaval galebji vrishch; to je bilo za mojo zavest kakor oljchna vejica, ki jo je golob prinesel Noetu ob vesoljnem potopu. Znamenje reshitve ...

»Pochaka torej she drugih sedem dni,
in zopet izpusti goloba iz ladje.
In prileti k njemu golob ob chasu vechernem,
in glej, mladi oljkov list v kljunu njegovem;
in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.
In pochaka she drugih sedem dni in izpusti goloba,
a ni se vech vrnil k njemu.«

Z umazanimi rokami si nisem upal do ochi, potrzal sem z obochesnimi mishicami, kakshen napor, da bi sprostil nabrekle veke. Morda mi bo pochasi uspelo ...

A kar me je povsem spravilo s tira, nisem se mogel znebiti obchutka divjega pozibavanja, potapljanja-izplavanja-potapljanja-izplavanja, neurejenega guganja, ki ga je obchutilo tudi mishichje, dasi se pri tem ni krchilo ali sproshchalo, celo mlahavo je bilo, le v glavi se je vse dogajalo – tako nekako, kakor nesrechnika she vedno srbi amputirana noga – in tega ni hotelo biti konec.

So me goltajochi valovi za vselej zaznamovali in bom tudi hodil kakor na pozibavajochi ladji, vsaj meni se je tako zdelo, cheprav drugi tega ne bodo opazili ali mi vsaj ne bodo hoteli nich rechi na ta rachun?

Vodovje je uplahnilo, potop je bil mimo, kaj je ostalo razen mene na tem svetu?! Zakaj je Najvishji poslal to kazen nad nas? Smo se res izneverili bozhji besedi in zanemarili svete cilje nashega poslanstva v Sveto dezhelo?

Drznil sem si postaviti na eno stran tehtnice moj delezh pri tej nesrechi, v drugo skodelico pa dejanja mogochnikov, ki nam vladajo in katerih zapovedi ter zakone moramo sposhtovati in izvajati, saj za to pa imajo moch in papezhev blagoslov, da izvajajo posvetni del bozhje volje na Zemlji. Kaj se primeri krshiteljem in prestopnikom? Po kratkem postopku jih dajo kraljevi namestniki v trancho, che niso vredni kar jeche, in tudi ob glavo jih lahko spravijo, zlasti v tistih primerih, ko se izkazhejo namere za punt ali hujskanje proti kralju in cerkvi.

Che gospod ukazhe, kako naj njegov sluzhabnik tega ne izvrshi? Kaj mu daje tako mozhnost in opravichilo? Ne more in ne sme se izogniti izpolnitvi ukaza, saj bi sicer nastala zmeda, kaos, vsesploshen nered, ko je do konca sveta le she korak. Vsaka nesrecha se zachne z grehom in s krshitvijo bozhjih in posvetnih zakonov, tako kot se je ljudstvo izneverilo med Mojzesovim bivanjem na gori:

»In ko je videlo ljudstvo, da se Mojzes obotavlja priti z gore, se zbere mnozhica k Aronu in ga ogovori: Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu mozhu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz dezhele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo ... in napravi zlato tele: To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal iz dezhele Egiptovske ... Tedaj veli Gospod Mojzesu: Pojdi, stopi dol! Zakaj tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dezhele Egiptovske, se je skazilo. Hitro so zashli s pota, ki sem jim ga zaukazal ... trdovratno ljudstvo je; sedaj torej me pusti, da se vname srd moj zoper nje in jih pokoncham; tebe pa storim za velik narod ... Mojzes se obrne in stopi dol z gore, drzhech dve ploshchi prichevanja v rokah svojih ... na njih pa delo bozhje in pisava bozhja ... In Mojzes je videl, da je ljudstvo razuzdano, kajti Aron ga je spravil v razuzdanost ... in Mojzes zaukazhe sinovom Levijevim: Pripashite vsak svoj mech in pojdite od vrat do vrat v taboru, in naj ubije vsak brata svojega in prijatelja svojega in soseda svojega ... in padlo je tisti dan blizu tri tisoch mozh. In Mojzes reche: Posvetite se danes Gospodu, vsak proti sinu in bratu svojemu, da dobite blagoslov nase ... In Gospod reche Mojzesu: Kdorkoli je greshil zoper mene, njega izbrishem iz knjige svoje; angel moj pojde pred teboj ...«

Tako so se mi vozlale misli, ko sem vrtal po povodih za kazen, ki se je z neba zgrnila nadme in nad vse ostale. Se je res zachelo shele z zapleti in nestrpnostjo pred odhodom v Sveto dezhelo, da jo iztrgamo iz rok nevernikov? To je moral biti brez sence dvoma le Bogu vshechen podvig! Toda pred tem, med tem in po tem se je zgodilo marsikaj, kar se ni skladalo s tem vzvishenim smotrom.

Zakaj smo sploh zapluli v Jadransko morje, che smo bili pred tem usmerjeni mimo Sicilije, kjer je imel moj gospod svoje nachrte she iz preteklosti, proti Marseillu? Je bil v tem bozhji prst? Morda pa le chloveshka nepremishljena zavedenost ali zgreshena prerachunljivost, ki je koreninila v nepotrebnih in celo banalnih zapletih, te moram na kratko opisati, che naj razumemo njihove nesrechne nastavke.

Kot mi je bilo znano iz razlichnih virov, se je nemshki kralj in cesar Friderik I., ki so mu rekli tudi Barbarossa, po mnogih kampanjah po Italiji, ker ga je skominalo po slavi in plenu ter da bi si podredil bogata lombardska mesta, drznil celo nad papezha, dokler ga niso pri Legnanu z zdruzhenimi mochmi le potolkli in se je moral spokoriti ter prikloniti vrhovnemu poglavarju svete katolishke cerkve in bozhjemu namestniku na Zemlji. V pokoro mu je bilo nalozheno, da prevzame vodstvo tretjega pohoda vojske pod znamenjem svetega krizha v Palestino in da iztrga grob nashega zvelicharja iz rok nevernikov. Na pohodu proti Jutrovemu so se mu sproti pridruzhevale chete vojashkih poveljnikov, a tudi trume najrazlichnejshih ljudi, celo dvomljive sorte, ki mnogokrat niso imeli s svetim ciljem nikakrshnega plemenitega namena; to je poveljnike prisililo, da so vechkrat v opozorilo drugim podobnim ptichkom kakega nepridiprava kar ob poti potegnili na primerno vejo. S takshno ogromno in raznoliko vojsko je shel Rdechebradec chez kraje, ki lezhe na zgornjem koncu Jadranskega morja, vzdolzh Save do Donave in od tam proti jugu po dolini Morave, kjer je prishel do velikega in starega mesta Nish, Naissus, ob reki Nishavi, pritoku Morave, kjer se je rodil slavni rimski cesar Konstantin Veliki. Tam je bil gost Shtefana Nemanje, kralja Rashke, slovanskega rodu, kot so slovanska plemena na vsej tej dolgi poti od Alp do Grchije. Veliko kasneje sem zvedel, da se je ta kralj odpovedal prestolu v korist svojemu sinu in se kot menih pridruzhil svojemu najmlajshemu sinu Savu na Sveti gori v Grchiji, kjer je ustanovil samostan Hilandar prav v chasu nashega bojevanja v Palestini. Temu nesrechnezhu, rdechebrademu Frideriku, ni bil namenjen junashki konec. Gnal je svoje chete skozi Malo Azijo proti Palestini in manevriral tam okoli, da ga je zaneslo tudi v juzhno Armenijo, ki pa je krshchanska dezhela, kjer si je obetal okrepitve v moshtvu, konjih, opremi ter ne nazadnje oskrbe z zhivezhem. Po vseh spopadih in drugih naporih se je prileglo tudi nekaj pochitka in razvedrila. Tam ga je zateklo poletje s hudo vrochino, ki zna zavladati poleg ostrih zim. Zamikala ga je osvezhujocha kopel v blizhnji reki Saleh (ali kakor se ji zhe reche) v kateri je utonil v vrtincu. O tem je med moshtvom krozhilo kar nekaj natolcevanj, od katerih se mi zdi she najbolj neverjetno, da mu pri tem nekdo ni hotel pomagati ali mu je celo »pomagal«... Resnica je, da so tudi tistega dne kar bogato jedli in izdatno zalivali slastne grizhljaje, tamkajshnje vino je pravi nebeshki dar in legende govore, da izvira najstarejsha trta prav iz tistih krajev, che pomislimo na sramoto, ki se je zgodila Noetu, ki je zasadil vinograd, iz pridelka naredil vino ter se opil. V omami se je v shotoru razgalil, najmlajshi njegov sin Ham pa je videl ochetovo nagoto in to povedal bratoma, ki sta ritenski, obzirno s plashchem pokrila ocheta. Ko se je Noetu zbistrilo, je preklel Hama, rekoch: Hlapcev hlapec bodi bratom svojim (nikoli mi ni bilo jasno, chemu tako huda kazen in kaj je bil revezh pri tem kriv, che se je stari napil). In she, da ne pozabimo, Noe je s svojo arko po vesoljnem potopu pristal prav na tamkajshnji gori Ararat. No, Cesar Friderik ni bil le od vina vroche krvi, v primerni druzhbici, ki bi mu jo pomagala ohladiti, se je odpravil na rechni breg, kjer se je obenem nudilo primerno zavetje pred ne ravno shtevilnimi ochmi. Dekle je zelo pretreseno kasneje reklo, da je kar uplahnil ob njej ... Zdravniki so ga vechkrat posvarili, naj bo zmeren v vseh tistih stvareh, ki dvigajo krvni tlak in zgoshchajo kri, a kaj ko se je sladkostim tezhko odrechi! Sicer pa, mar cesarji ne morejo utoniti? Pa she kako, nekateri utonejo tudi v pozabo!

Med velikashi, ki so shli s cesarjem Friderikom v Palestino, je bil tudi avstrijski knez Leopold, s katerim se je zapletel nash kralj Rihard, ki smo mu pravili tudi Levjesrchni; prav ta »srchnost« pa mu je bila tudi v shkodo, che ji ni nashel mere ali jo je kazal po nepotrebnem; naj mi bo dovoljena drznost to rechi, saj sem mu zhelel le dobro. Ko so Leopoldovi intendanti pohiteli, da bi pred prihodom njegove vojske zagotovili prenochishcha in kar je potrebno za vojashki tabor, in je Leopold s spremstvom prijahal pred zgradbo, za katero mu je bilo zagotovljeno, da so jo priskrbeli zanj, je tam zhe nashel chastnika nashega kralja Riharda, ki je knezu zabrusil, chesh ta prostor je zhe zaseden in naj si poishche stanovanje kje drugje. Lahko si mislite, da je knez to sprejel ne le kot hudo zhalitev, namrech bi se moral nastaniti v precej manj ugledni in udobni hishi, kakor se zanj spodobi. Obe strani sta vztrajali pri svojem in si skorajda (?) z orozhjem izborili posamezne prostore, to pa vsekakor ni moglo dolgo trajati med nenehnimi prepiri, obreganji in nagajanji. She vech, zhalitve so bile na dnevnem redu. Ali se je nashemu kralju Rihardu pritozhil sam knez ali mu je prishla ta shlamastika na uho kar tako, dejstvo je njegov ukaz, da Leopolda nazhenejo, snamejo njegovo zastavo izpred stanovanja in jo vrzhejo v greznico. To nezaslishano dejanje so podkrepili in spremenili v pravcati shkandal vojaki, ki so kneza grobo zasmehovali in ga na razlichne nachine zasramovali. Eden od njih si je celo dovolil ponuditi, da mu jo potegne iz govna, che si jo bo lastnorochno opral... Pritozhbe pri Coeur de lion seveda niso nich zalegle, zavrnil jih je s trditvijo o chisti Leopoldovi izmishljotini, da je bilo pred zavzetjem mesta Akre dogovorjeno, kako en kvart pripada Leopoldu, she manj pa dolocheno, kateri (v enih prebivajo premozhnejshi, z lepimi hishami in palachami, tam je vsega na pretek).

Leopoldovi pribochniki, generali in drugo osebje pa so trdili she vech kot to. Da imajo najvech zaslug za zavzetje mesta ter so shirili take zgodbice, ki jim she otrok ne bi verjel, vendar so bili pri tem tako uspeshni, da sem she veliko kasneje poslushal po krchmah v Franciji in Angliji, od kod njegov grb. Knez Leopold naj bi bil namrech tako neverjetno pogumen in dober v orozhju, da je prav v bitkah za Akro lastnorochno s svojim mechem potolkel tolikshno shtevilo sovrazhnikov in prelil toliko njihove krvi, da je bil rdech od glave do peta, kar je she posebej izstopalo na njegovi beli obleki, ki je bila po strashnem boju povsem rdecha. Ko si je odpasal mech, je edinole pod pasom ostala bela chrta brez krvi, kar ga je napeljalo na odlochitev, da si je zase in za vse kasnejshe avstrijske kneze izbral grb z rdechim poljem in belim trakom na sredini. Jaz, ki sem bil tam s svojim kraljem, pa smem rechi, da le ni bilo povsem tako; morda sploh ni bilo tako, saj je to pretiravanje v prvi vrsti rabilo njegovi vojski, da bi upravichila nagrabiti chim vech plena, od tod tudi spor za »kvartir« in odvratni dogodki z zastavo ...

Da si bralec ne bi mislil, da je bil moj gospodar in kraj Anglije, Normandije itd. lakomen bogastva. Pricham lahko, da je bil njegov prvenstveni in neomadezhevani smoter osvoboditi Sveto dezhelo. Toda to ne gre brez denarja za orozhje in vso potrebno opremo, za plache generalov, vojashtva, pratezha in za druge stroshke na dolgi poti proti Jeruzalemu, da bi strl nevernega in nevarnega Saladina, ki je imel v oblasti Kristusov grob; v trenutkih svete zamaknjenosti si je celo zamishljal svoje novo kraljestvo prav na bozhjem grobu. In tako je globoko segel v blagajno, ki jo podedoval po ochetu, pa she ni bilo dovolj, zapovrh je zachel prodajati svoja posestva, pravice, naslove, urade, sodishcha, shkofije – skratka vse, kar je vrglo kaj denarja. Ko se je tako pripravil, je krenil po kopnem in z ladjevjem nad sto plovil in osem tisoch mozhmi chez Sicilijo proti Orientu.

Sicilija pa ga je dochakala sovrazhno, takoj bom povedal, zakaj, in kaj mu je preostalo drugega, che je hotel dopolniti zaloge ter urediti plovila, kot da je na koncu v naskoku zavzel Messino. Chlovek ne bi verjel, kako zapletene so lahko stvari in jih je pogosto mogoche razreshiti zgolj s silo. Namrech, pred tem je umrl sicilski kralj Viljem II. in prestola se je polastil spletkarski ter verolomni Tancredi iz Lecce, to pa mu ni bilo dovolj, sramotno je ravnal z Viljemovo vdovo Ivano, ki je bila sestra nashega kralja Riharda, jo zaprl pod mochno strazho, ji odvzel vse pravice in ji celo zasegel doto! Kaj bi prichakovali drugega od ljubechega brata kakor to, kar je storil Cuor di Leone, da je pritisnil na Tancredija, ki je sicer vse obljubil, a je Ivani vrnil le polovico dote, zato mu je v zameno Rihard zasedel grad Bagnara Calabra, kjer je prezimil in she dobil od Tancredija odkupnino. A se je medtem dogajalo she marsikaj, kar bi smeli oznachiti za prijetno, cheprav je nad nami bozhja previdnost, ki na koncu pomesha chlovekove rachune.

Moj kralj je bil zhe nekaj chasa (bolj od dalech!) zarochen s sestro mladega francoskega kralja Filipa II. Augustusa, s katerim sta se kanila lotiti vsakrshnih velikih podvigov. Prav na Siciliji pa se je Lion-hearted na novo »zaljubil« (za pogojnost tega izraza, verjemite mi, lahko verodostojno pricham), preklical dotlej obljubljeno poroko in razglasil zaroko z Berengario Navarsko, to pa je razsrdilo Filipa, da mu je obljubil mashchevanje, cheprav ta zaplet ni vzel s chustvene plati, marvech veliko bolj resno, saj sta bila z Rihardom stara sozarotnika, kar bi lahko v dolochenih okolishchinah postalo nadvse neprijetno in nevarno. Kadar pride do nezvestobe v ljubezni je zhe mogoche najti takshno ali drugachno opravichilo in skoraj vedno chas zaceli rane, toda prelom pogodbe med zarotniki vedno pushcha za seboj »rep«, ki lahko unichujoche zamahne kot pri zmaju she celo tik pred poginom. Rihard je bil tretji sin Henrika II. in Eleonore Akvitanske ter zhe z enajstimi leti kronan v Poitiersu za vojvodo Akvitanije, materine dedishchine. Neprijetno je povedati, a tega ne morem zamolchati, da se je mladi vojvoda, ki je bil po telesu pravcati hrust in zgodaj dozorel tudi v politichnih zadevah, skupaj z brati dvignil zoper ocheta, kar ne kazhe na sinovsko sposhtovanje, a je ochitno v krvi Henrikovih potomcev. Se je pa zadeva konchala z Rihardovo pokoritvijo in Henrik mu je odpustil, cheprav so se spori nadaljevali. Zgodnja smrt enega od bratov je odprla Rihardu pot do prestola Anglije, Normandije in Anjoua, pri chemer pa je bila ochetova zhelja, da bi najmlajshemu dodelili Akvitanijo, ki jo je Rihard imel od otroshkih dni za svojo, in se je spet uprl, povezan prav s tem Filipom II., ter se vztrajno spopadal z ochetom do njegove smrti. Tako globoka in brezobzirna je bila ta rech s kraljem Filipom, pri chemer je zaroka s sestro predstavljala she dodatno poroshtvo zaveznishtvu. Naenkrat pa, glej, Rihard na vse to pozabi, kar je mogoche razumeti kot znamenje napovedujochih se sprememb v meddrzhavnih odnosih; to je treba razumeti, seveda, veliko bolj osebno: Rihard versum Filip. Tako je za Riharda postala Francija prepovedana dezhela ...

Saj res, celo zaradi tega zdajle lezhim v pesku nekje na obali Jadranskega morja. Ta vselej znova prebadajocha, zhgocha misel!

Filip je pripravljal nashemu kralju past v Marseillu ali kje drugje v zahodnem Sredozemlju; ogleduhi so se (menda?) dokopali do te vesti in spotoma nas je prestregel trijamborni bark, da smo lahko pravochasno zajadrali v Jadran; o, da ne bi! She vedno na pol utopljen, onemogel, skoraj slep lezhim nekje, she sanjalo se mi ni, kje bi to lahko bilo, ne da bi vedel, kaj je doletelo ostale in kakshna bo moja usoda.

In kralj, kaj je s kraljem Rihardom?

Med to vrachanje v preteklost sodi v niz dogodkov tudi dozhivetje na Cipru z novimi izkushnjami in preizkushnjami ali pa prilozhnostmi, kakor se nikoli ne ve ... Med plovbo proti vzhodu je ladjevje dozhivelo hudo uro, nekaj sem o tem zhe omenil, bilo je tam okoli Cipra, ko je ena od ladij nashega kralja nasedla in se potopila, reshil se je le del posadke, toda tisti del otoka je obvladovala gusarska tolpa, ki je mozhe zasuzhnjila; obetali so si dober izkupichek na kakshnem arabskem ali afrishkem trgu suzhnjev; che so jih res zajeli. Med moshtvom se je govorilo, da so se mozhje sami pridruzhili piratom, saj se jim je obetal med njihovimi nechastnimi podvigi boljshi izkupichek ob skoraj enakem tveganju kot v kraljevi vojski, kjer si je bilo treba vechji del zasluzhka priboriti iz vojnega plena, che si ostal zhiv, in she na tisto si moral paziti z budnim ochesom, da ti ni kdo od sobojevnikov kaj izmaknil. Med pirati je bilo vsaj jasno, kdo je kdo, cheprav je veljalo, da med njimi samimi obstaja strog red tudi glede premozhenja, saj bi sicer kaj hitro postali neuchinkoviti in sami plen zasledovalcev; krshitelja pravil take chrne bratovshchine so takoj vrgli ribam za hrano. Niso bili redki kapitani, ki so menjavali (tudi chrno) zastavo po potrebi in prilozhnostih, tako da je bila zabrisana jasna lochnica med pochetjem na obeh straneh zakona, chesar v takshnih razmerah ni bilo mogoche vselej ne dognati ne razmejiti, ko so se spopadali bivshi zavezniki in se skupaj bojevali dovcherajshnji sovrazhniki. Pri vsem pa se praviloma ni vedelo, kdo je komu vzel, prevzel in spet odvzel vojni plen, odkupnino, pobrezhnino (ripaticum) ali kaj podobnega.

Tako ali drugache to ni bilo po volji in nachrtih mojega kralja, pri chemer se je ravnal tudi po papezhevih bulah in kanonih svete katolishke cerkve, ki je prepovedovala zasuzhnjevati kristjane, Arabci pa se niso ozirali na to, cheprav je bilo tudi v katolishkih vrsta, veliko takih, ki jih je pohlep gnal v trgovino s suzhnji, in med temi so prednjachile Benetke, z Vzhoda pa so suzhnje v velikih mnozhicah dobavljali predvsem Judje.

Na temelju tega je nash kralj ukazal zavzeti Ciper, da bi zhe na poti v Sveto dezhelo razshiril krshchanska nachela. Ciper je velik, a gorat otok s chastitljivo zgodovino in pisanim prebivalstvom, ki se je nanj stoletja naseljevalo z vseh vetrov, kakor so ga osvajali Asirci, Egipchani, Perzijci, Arabci in kdo ve she kdo pred njimi in v vmesnih obdobjih. Mikalo jih je rudno bogastvo, a tudi milo sredozemsko podnebje, ki omogocha bogate letine. Nash gospod je nedvomno imel pred ochmi odgnati neverne Arabce, in zakaj ne bi tega naredil, che se je ponudila prilozhnost, da to spotoma opravi ter zasede otok in vzpostavi svojo oblast – Ciprsko kraljevino, ki je sodila kakor dragulj v krono ob svechanostih, ki so sledile. Kralj Rihard Levjesrchni je v Limassolu vzel zarochenko Berengario Navarsko za zheno! To nam je vsem za nekaj chasa popestrilo zhivljenje, pred odhodom proti svetemu mestu Jeruzalemu, ki ga je imel v krempljih Saladin, in nam obenem dalo dodatnih mochi, da se pripravimo na nevarnosti prichakovanih spopadov.

Ni pa bilo tako srechno in veselo v kraljevih spalnicah. To lahko danes, po mnogih letih povem povsem odkrito, ker ne bo zaradi tega nihche na shkodi, a se je to védenje medtem tako razpaslo, da za vechino ni nikakrshna novost. Zhe kot otroku so mi rekli, da imam mil obrazek in nezhno telo, sestre so se igrale z menoj tako, da so me oblachile v svoja krilca, in to mi ni bilo prav nich zoprno, sproshcheno sem se zabaval v deklishki drushchini. To se je neprisiljeno in naravno nadaljevalo z mojim odrashchanjem, bil sem najraje v zhenski druzhbi, kjer sem se pochutil kot med sebi enakimi. Schasoma, mislim, da kmalu po desetem letu, sem tu pa tam ujel kakshno namigovanje na to mojo chud, chesar pa nisem razumel in sem to sprejemal kot eno od mnogih informacij o zhivljenju in svetu, ki preplavljajo odrashchajochega otroka, a jih she ne zna sistematichno razporediti. Tega mi ni treba na shiroko razlagati, da mi je zhenska druzhba she danes vshech, a v njej ne najdem nikakrshnega vzburjenja, kakrshno se obichajno pripisuje in opeva v odnosih med moshkim in zhensko. Che povem povsem odkrito, povsem me prevzame moshka moch, energija telesa v boju in fizichnem naporu, sila mishic, kakrshno vidimo na krasnih antichnih kipih atletov, poganskih bozhanstev (zaradi tega pregreshnega obchudovanja sem se zhe velikokrat spovedal, a nisem bil pri spovedniku nikoli delezhen kakshne posebne graje, kar me je spochetka presenechalo, a sem se z leti navadil!), in prav takshnim mojim predstavam ustreza moj gospod in kralj. Rihard je pravcati predstavnik rodu anzhuvinske dinastije, je vrochekrven, nekateri pravijo temu slabshalno: neodgovornost; z izredno energijo – jezikajo: posedovalen in trdosrchno krut; vendar je najsposobnejshi v druzhini, vojak od glave do peta, spreten politik, in kar me pri njem najbolj prevzame – ima izjemno sposobnost vzpodbuditi zvestobo. Tudi mene je pritegnil v svoj krog, kjer sem ostal stanoviten dolga leta v vsakrshnih okolishchinah, ko mi je izkazoval svojo naklonjenost in vech kot prijateljska chustva, kar sem mu vrachal v polni meri.

Kot je bil neustrashen v boju in je strogo sodil; velikokrat sam pri sebi nisem mogel opravichiti njegovega neomajnega odlochanja o zhivljenju in smrti podanikov in nasprotnikov.

Saj je Bog zaukazal: Ne potegni z mnozhico, da bi delal zlo ... Nedolzhnega in pravichnega ne ubijaj ...

Kdo je nedolzhen?

Nihche?

Vsi se rodimo z izvirnim neizbrisnim grehom, ki sta nam ga nakopala pra-pra-starsha s svojo pregreshno neposlushnostjo in usodno rado-vse-vednostjo, ko si nista pomishljala ubrati sadu z drevesa spoznanja, pa sta bila na vekov veke izgnana iz raja:

»Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj chloveka, ki ga je bil upodobil.

In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno ochesu in dobro za jed, tudi drevo zhivljenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega ...

Gospod Bog zapove chloveku, rekoch: Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bosh jedel z njega, gotovo zapadesh smrti ...

Reche Gospod Bog: Ni dobro biti chloveku samemu; naredim mu pomoch njegove vrste ... Gospod Bog ustvari iz tistega rebra, ki ga je vzel Adamu, zheno, in jo privede k Adamu ... Bila sta oba naga, Adam in zhena njegova, a ni ju bilo sram ...

Kacha pa reche zheni: Nikakor ne bosta umrla. Bog namrech ve, da tisti dan, ko bosta jedla od tega drevesa spoznanja, se vama odpro ochi, in bosta kakor Bog ter spoznala dobro in hudo ...«

Stremushtvo in predrznost sta pahnila chloveka v solzno dolino.

A she, chemu hodimo k spovedi, che ne zaradi tega, ker nenehno greshimo v mislih in dejanjih, vse nashe zhivljenje je neuspeshno spopadanje z grehom, celo najvechje svetnike je satan zapeljal v greshnost, le da je njim bila dana milost in razsvetlitev za sveta dejanja, ki jih vesoljna rimskokatolishka cerkev zna ceniti in dajati za zgled smrtnikom.

In kdo je pravichnik med krivichniki?

Che je pravichnost ravnanje v skladu z dolochenimi priznanimi nacheli, v skladu z resnico, dejstvi, sposhtovanje dane besede, obstaja tudi pravichna kazen, kakor sta je bila delezhna Adam in Eva z izgonom iz raja. Vsaka zhelja po pravichnosti she ni zagotovilo, da je res to, za kar se dozdeva ali kazhe; iz pravichnishkega ravnanja se rojevajo tudi najhujshi zlochini, che ne izhaja iz prave vere in bozhje previdnosti. Tisti neverni Saladin, nad katerega smo se odpravili, po svoje pojmuje pravichnost, ki je nedvomno zgreshena brez razsvetljenja svetega evangelija. Tako se mi zdi, da je ravnanje mojega gospodarja in kralja povsem skladno z bozhjo zapovedjo, pa cheprav njegova surovost presega prichakovano kazen.

A to je le ena plat njegove nravi; kako zna biti Rihard chutech in globoko lirichen, se je mogoche preprichati iz njegovih obchutenih pesmi, ki mu jih zavidajo mnogi trubadurji; med krozhenjem po dvorcih in gradovih shiroma po Evropi so razglashali slavo o njem ter ga slavili kot prvaka med pevci.

Vechne so moje muke,
zame ne bo veselja:
ladjevje sredi luke
dviga svoja sidra.
Mladenichev vojska
pluje proti jutru,
meni sredi dvorca
solze lijó po licu.
Ljubljeni moj junak
v nevarnost se podaja,
tolazhi me z obeti,
da ne bom dolgo sama.
Ponochi in podnevi
Zdihujem, kdaj se vrne,
ne vem vech, kje sem,
tu, pri njem, ali na nebu.
O Bog sveti, ljubechi, sin,
spochet od blazhene Device,
varuj mi zlato moje,
v nevarnost se podaja.
Najvishji, vsemogochni,
vse trepeta pred tabo,
jaz bednica prosim,
predajam ti ga v varstvo.
Ko dvigne znamenje krizha,
sprejmi to kot predanost;
ljubezni najine plamen
blagoslovi, da ne ugasne,
in razplamti se do vrnitve.
Zanjo me je bich sramote
oplazil in tuje zlobe,
vseeno, da le se ljubi vrne.
Brodovje za obzorjem
zgineva, pol zhivljenja
mojega se tako izteka.
Stvarnik, Oche ljubi,
vodi jih v pristan varni,
v imenu trpechega sina,
ki je v mukah konchal na krizhu.
A k tebi klichem, dragi,
ki vesh za moje prekletstvo,
da ni je vmes ovire
za pesem to izpeto.
Jo prishepetava mora
v temi in ob sonchnem
dnevu: v dezheli onkraj morja
se zhivljenje mi izteka.

Tak mi je segal do srca, da sem svojega kralja she bolj sposhtoval in ljubil; in on je to vedel ter mi je naklonjenost vrachal. Nashel je nachin, da sva kje ostala sama ter si v tihoti napila iz chashe globoke naklonjenosti dveh dush, ko ju ne lochuje ne stan ne rod ne druge postave, obstajajo le tiste vezi, ki jih dedujemo s krvjo in nad katerimi ni drugega sodnika kakor le Bog in nasha vest, polozhena in razgaljena pred Njegovimi nogami ob poslednji sodbi.

In spovedoval sem se, vselej globoko in iskreno!

To sem moral izpovedati, ker se ne chutim krivega za tisto, kar se je (ali ni) dogajalo med kraljem in mlado kraljico Berengarijo, ki mi je kmalu dala vedeti, kaj si misli o meni, cheprav si kaj vech kot to spochetka ni dovoljevala, jaz pa sem upal, da ne bodo nikoli nastopile okolishchine, ki bi ji dale toliko oblasti in mochi, da bi se njena prizadetost in prikrajshanost znesla nad menoj.

Zhenska se mi je v resnici smilila, ko je iskala prilozhnosti, da bi privabila k sebi mozha. Zdi se mi, da bo res, kar se je shushljalo med dvorjani, da si je omislila vracha, urochevalca, kar je pregreshno in v nasprotju z uchenjem Cerkve, toda pred tem se je zatekla k svojemu spovedniku v upanju, da bo ta kaj dosegel, a jo je zgolj tolazhil in pozival k trdnosti, upajoch na kraljevo milost, ki pa je ni hotelo biti. Zhelela si je otroke, kar je povsem naravno za zdravo in godno zhensko, tudi Cerkev utemeljuje sveti zakon na potomstvu, zato ni bilo njeno prizadevno vztrajanje nich v opreki z njeno globoko vero, le proti naravi, kakrshna je pach bila v kraljevi moshkosti, se ni dalo storiti nich. Tako so menili drugi, ne pa ona sama, ki she ni obupala in je prisluhnila razlichnim nasvetom ter namigom, da bi se na neki nachin le dalo pripomochi kralju, ki mu glede na stasitost in prekipevajocho zhivljenjsko silo ne bi nihche pripisoval tezhav, ki so spravljale njegovo zakonito zheno v obup.

Morda so koreninila njegova nagnjenja zhe v zgodnji mladosti, saj ni bil delezhen le stanu primerne in bodochi kraljevski vlogi stroge vzgoje, ki ni dopushchala prav veliko, che sploh kaj, otroshke sproshchenosti ter neposrednega izrazhanja chustev, ki jih je zlahka mogoche razumeti ali tolmachiti kot znak shibke volje in negotove odlochnosti, marvech je pustila tudi mati mochne sledi na njegovi dushi: Eleanor April – Queen of Aquitaine. Zhe njeno dvojno ime ima zloveshch pomen; drugo naj bi izhajalo iz latinskega Aprilis, vendar pa vse govori v prid etrushchanske oblike Apru za Afrodito, starogrshko boginjo ljubezni in lepote, ki so jo Latinci enachili z Venero, to pa se she okrepi v kombinaciji z Eleanor, obliko imena Helena ali po drugih izpeljavah el'e nuar, kar bi se dalo slishati kot: ona je chrna, temna sila (po chemer je bila razvpita). Za Heleno pa se ve, da je ime obskurnega izvora predgrshke boginje zelí ali po ljudskem verovanju helen, ogenj svetega Elije; vsekakor Helena, ki je bila vzrok tolikega gorja v trojanski vojni. Ta zhenska iz Akvitanije je postala zhena Luisa VII. Francoskega z vzdevkom »Mladi«, okronan je bil pri shestnajstih letih, che ne she mlajshi, se od njega lochila in nato vzela Henrika II. Angleshkega z vzdevkom »Curtmantle«, kar bi se lahko reklo »kratkohlachnik« (che ne bi zvenelo prevech posmehljivo), anzhujca, prvega Plantageneta. Res si ga je sama izbrala, lepa, sposobna, mochna in ne nazadnje bogata, je igrala umazano, nizkotno in brezobzirno – doba ni bila naklonjena cagavim! Poleg vsega je izhajala iz akvitanske rodbine, ki si glede oblasti ni nikoli delala utvar, da je sama po sebi razumljiva, ampak jo je treba krepko drzhati v rokah, ne da bi izbirali sredstva. Kot je odpravila Luisa Mladega, tako je shel tudi njen drugi zakon po vodi, in ni se pomishljala iti nad drugega mozha z orozhjem. To jo je veljalo petnajst let jeche! Na beli dan je prishla shele po Henrikovi smrti ter ga je prezhivela za pet let ter sedeminshestdesetletna kot regentinja, da je le njen sin Rihard zasedel prestol. Akvitanija, stara Guyenne, dezhela med reko Garono in Pireneji, je bila njena dedishchina, nikamor ni prishla praznih rok, to ji je dajalo samozavest, ki se je she stopnjevala ob ponosu na slavno preteklost, iz chasov dolgo pred vdorom Rimljanov.

Njena prekipevajocha energija, drznost in neubranljiv vpliv ter sugestiven zgled so lebdeli nad Rihardom - vladarjem kot zvezda vodnica, v njegovi notranjosti pa se je od rosnih let plast za plastjo naslojeval ambivalenten odnos do zhensk; obchudoval in opeval je njihovo lepoto, a se je v vsem drugem odvrachal od njih. Niso mu bile odvratne, celo nasprotno, privlachevale so ga, toda ne kot bitja nasprotnega spola, temvech kot rivali ali poslovni partnerji. Takemu namenu so rabile tudi zaroke ali poroke ...

Sam sem vedel, da kralj nima nikakrshnih telesnih hib in da pri njem vsi telesni organi delujejo povsem enako kakor pri moshkih nasploh, le da se je pri tem po vsej priliki izogibal zhensk. Tisti coprnik, ki se je zachel vrteti okoli kraljice, je slovel kot zelo uchen mozh, svoje obsezhno znanje je pridobival na nedovoljene nachine, to ga je povezovalo s temnimi silami in bi utegnilo postati nevarno zanjo in njeno okolico, vkljuchno s kraljem. O magistru so shepetali, da naskrivaj dobiva od grobarjev trupla, ki jih ponochi v svojih kleteh raztelesuje, da bi se dokopal do skrivnosti zhivljenja; tako hoche iztrgati Bogu njegove skrivnosti, kar je nedopustno in krivoversko. Samo Bog je lahko iz prsti ustvaril chloveka, ga ozhivil in mu vdihnil dusho; chlovek je iz prahu in v prah se povrne; prizadevanja, da bi dognali zadnjo resnico, so zhe zaradi tega jalova in shkodljiva. Vendar je kraljica tako ravnala v hudi stiski, da se je zaupala anatomu, fizikusu, v olajshevalno okolishchino ji gre shteti, da pri tem ni izgubila vere v Odreshenika, h kateremu je pogosto in goreche molila.

Z obchutkom greha moram omeniti, kako dalech si je drznila iti vsega sposhtovanja vredna in moja kraljica Berengaria Navarska, da bi pripravila mozha do njegovih zakonskih dolzhnosti; to odslikava njeno skrajno stisko in obupno iskanje kakrshnegakoli she sprejemljivega poskusa. Ne vem, ali ji je kaj takega nasvetovala katera od njenih spletichen, spremljevalk in sobaric ali pa je segla po kakshnih okultnih knjigah, v katerih je najti najrazlichnejshe recepte za napoje, uroke, zagovore zoper nezvestobo in za vzpodbujanje moshke ljubezenske sle, morebiti pa se je neposredno zatekla k magom ali vracharicam. Zachenjal sem opazhati, da mi njena visokost posvecha vedno vech pozornosti ter se pri tem niti prevech ne trudi, da bi to prikrila. Dobival sem simbolna darilca ali priboljshke k hrani; s kakshnim dvoumnim stavkom ali besedo je vzbudila pozornost in (komaj prikrite) nasmehe v moji okolici. Tako, da se mi je postopoma posvetilo, chesar nisem hotel vedeti in sem odganjal podobne pomisli. Hoche vzbuditi Rihardovo ljubosumje? Bi ga hotela s tem vznejevoljiti, razjeziti, da bi ga oddaljila od mene?

Kaj pa che so v tem ponudbe, da bi pristala tudi na delitev Rihardove naklonjenosti; kot se reche a trois. Kaj takega bi mi bilo odvratno, povsem v nasprotju z mojim chustvovanjem, in bi zhalilo moje odnose s kraljem. Ni mi bilo do zapletov in sem se strogo obnashal tako, da ne bi kakorkoli otezheval kraljevega polozhaja, she manj, da bi se vpletal v njun zakon, saj mora v njem v vsakem primeru imeti prednost osnovno in pravzaprav edino poslanstvo: rojevanje, potomstvo, to pa je po bozhji volji namenjeno zhenskam.

Da ima pomilovanja vredna zhenska skrite namere, se mi je potrdilo ob prilozhnosti, za katero sem kasneje po temeljitem premisleku in vzporejanju vseh okolishchin dognal, da ni bila nakljuchna. V tistih dneh Riharda ni bilo na dvoru in mnogo osebja je shlo z njim. V svoji sobi sem bil zatopljen v preuchevanje starih spisov, ko je rahlo potrkalo. Kraljeva spletichna mi je od vrat sporochila, da bi kraljica rada govorila z menoj. To se je zhe dogajalo, a drugache, tokrat je bila zhe pozna vecherna ura. Stopil sem za spletichno, ki me je popeljala v kraljichine prostore. Sprejela me je, lezhech na postelji, zhe pripravljena za noch; nich ni kazalo na kakshno nujo, da bi moral biti navzoch. Dekle se je umaknilo, ne da bi ji bila gospodarica v tistem trenutku ukazala; sta zhe bili poprej dogovorjeni.

– Pridite blizhe, mi je kraljica z roko pokazala blizhe k sebi.

Nerodno mi je bilo; to je temeljni sram, ki izvira iz dolzhnega sposhtovanja. Napol sem se primaknil, a me je z roko vabila skoraj tik sebe. Reshitev sem nashel v stolu, ki je bil she korak ali dva naprej ob steni, ter brez posebnega povabila sedel nanj. Tako sem prishel v mirujoch, neaktiven polozhaj.

Morda je dotlej nisem she nikoli tako pozorno opazoval, za kar je obstajalo vech enako tehtnih razlogov, saj konchno je bila kraljica, so-gospodarica, z dolocheno distanco v obnashanju, ki terja uglajenost in sposhtljivost, primerno njenemu stanu, ker je pogoj organizirane druzhbe, da obstaja hierarhija, izpostavljenost posameznikov, izvzetost iz mnozhice, ki jo shele suveren in njegova oblast iz brezoblichne gmote izoblikuje v civilizirano druzhbo. In res je bilo njeno vedenje kraljevsko in drugachno, kakor se pogosto kazhe z zanichevanjem in vzvishenostjo; njena kraljevskost se je kazala kot odlochnost dosechi zastavljeni cilj, pripravljenost na zhrtvovanje, nachrtnost v pristopu.

– Moja stanovska ravnanja so izhajala iz dolzhnostnih obveznosti, ki so dopushchala nekatera odstopanja glede na okolishchine, vendar so bila v obchevanju z nasprotnim spolom povsem nedvoumna.

– Znano mi je bilo, da gre zapeljevanje skozi mozhgane, tam se zavozlajo vtisi, prichakovanja, namigi, pogledi v skupek, ki se mu reche chutna ljubezen. To je podoben proces, a vendar s povsem drugega konca in z izidom nasprotnega pola, kot govorimo o ljubezni do Boga, Kristusa in Matere bozhje, kjer vzgibi niso telesnega izvora, marvech vznikajo iz dushe. Med moshkim in zhensko se vzpostavi stik na ravni chutil, a najpomembnejshe dogajanje se odvija v mozhganih, pri chemer so ti vzpodbujani z zheljami in hrepenenji, ki se stopnjujejo z zblizhevanjem; dalj ko to traja, mochnejsha so chustva in strasti. Odnos se zachne z gledanjem in koncha z dotikom; vmesni chas pa je kot resonanchno telo godala, ki okrepi komaj slishne zvoke strun.

Dotlej je she nisem tako gledal.

Bila je prijetna oseba, z estetskega stalishcha, skladne postave. Nisem opazoval njene zhenskosti, njenega spola, bila je kot objekt slikarskega postopka, neke vrste madona z mnogih fresk in olj, ki so povzdigovala blazheno Devico, in nemogoche mi je bilo predstavljati si jo drugache.

– Domnevam, kaj si mislite, da sem vas sprejela v takih okolishchinah, je nadaljevala brez zadrege, a dostojanstveno, da bi ohladila she takega neuchakanca. Imela se je popolnoma v oblasti, stvarna, njeno bistrost sem zhe spoznal; vedela je, kaj hoche, in poskushala je tisto dosechi, rekel bi, s strategijo. Ni zganjala histerije, ni padala v omedlevico, ni demonstrativno trmoglavila ob nepravih prilozhnostih, v resnici tudi ni spletkarila, che pod tem pojmom razumemo ustvarjanje mehanizma s pomochjo zavestnih ali zavedenih pomagachev za doseganje svojih smotrov. Che se je zhe s kom posvetovala, vprashala koga za mnenje, je ostalo pri tem, da je poslushala in se zahvalila, delovala je samostojno, pokonchno. Notranje boje, bolechino, jezo in tudi sramoto je prenashala privzgojeno pokonchno, takshno so pripravljali od otroshkih let naprej. Vedel sem za njene trpke izkushnje, ponizhanja in neizpolnjena upanja, ki so razjedala mladostne sanje.

– Velichanstvo, prisegam vam, da ni v mojih mislih nich takega, zaradi chesar bi bilo moje sposhtovanje do vas za trohico manjshe, kakor je bilo od vsega zachetka. Zagotavljam vam popolno vdanost, kot mi jo narekuje moj polozhaj in stan, ki sem jima zavezan.

Gledala me je molche, predirno, v shibkem soju svech so bile njene ochi barzhunasto mehke, proseche, che lahko tako rechem, da ne bi ponizhal njene visokosti in omadezheval njene osebnosti.

– Potrebujem vash nasvet, s katerim mi morate odgovoriti tako iskreno, kakor ste mi pravkar zagotavljali vashe sposhtovanje, je rekla.

Zastala je in me opazovala s priprtimi vekami. Mislim, da je bila za vechino moshkih lepa, krasna, che je v tem pojmu zaobjeta poleg videza tudi prvinska, moram rechi medspolna privlachnost, ki je po bozhji volji v chlovekovi naravi vgrajena za ohranjanje vrste, kajti poleg telesne obstajajo vishje oblike duhovne ljubezni, kakrshno zmorejo le izbranci. Nalaga nam jo celovitost bozhje zapovedi: Ljubi svojega blizhnjega, kakor samega sebe, pri tem pa ni omembe spola, kajti ta ljubezen izhaja iz osnovne: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dusho in z vso mochjo, chlovek pa je ustvarjen po bozhji podobi in od tod ljubezen do sochloveka.

V njeni proshnji, v kateri bi lahko celo zasledil moledovanje, je bil zhe vgrajen dvom, koliko sem bil doslej in koliko bom poslej odkrit; spretno je vkljuchila vanjo preizkusno sestavino.

– Pomagati vam hochem, kolikor je v moji mochi, velichanstvo, se nisem prav nich prenarejal in sem izgovarjal, kar sem chutil.

– Zelo blizu sta si s kraljem, mojim zakonitim mozhem, s katerim sva sklenila sveti zakon z medsebojno zaobljubo, katere besedilo, zlasti vam, ni potrebno ponavljati. Predobro veste, da v najinem zakonu ni vse tako, kot zapovedujejo zakramenti.

To je shlo skozi moje misli:

»Rekel je Gospod Bog: Ni dobro biti chloveku samemu; naredim mu pomoch njegove vrste in ustvarim iz Adamovega rebra zheno; to je tedaj kost njegovih kosti, meso njegovega mesa. Plodita in mnozhita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo. Naga sta, Adam in zhena njegova, in ni ju sram.«

– Kaj naj naredim, da bi se to spremenilo?

Bila je tako neposredna, da mi je vzelo sapo. Che chlovek na tak nachin odpre svojo dusho in razkrije stiske, razocharanja, lahko bi rekel celo obup, je to skrajni domet popolnega prijateljstva ali vojna napoved, ultimat, zoper katerega ni ugovora, ni sprave. Che mi je to govorila, ne oziraje se na moj stan, na katerega ni niti namignila, preprichan sem celo, da sploh ni hotela, da bi ga uposhtevali, potem je prishla do tiste skrajne tochke, iz katere se lahko rodijo tragedije. Kaj naj naredi, sprashuje! Kaj pa naj naredim jaz? sem se globoko prizadet samoizprashal.

– Kaj naj naredim jaz? sem ji odvrnil z vprashanjem, saj je ochitno merila prav na to, da bi izvedela, kaj mislim jaz.

Ostala sva v tishini, da je bilo slishati najshibkejshe plapolanje svechnih plamenchkov; ne boste verjeli, vchasih nastane taka tishina, da chlovek slishi bitje lastnega srca; to je grozljivo odshtevanje chasa, manj eden, manj dva, manj tri ... koliko utripov je she ostalo do konca dni...

Srce?

Je moje ali she chigavo?!

Ob tem vprashanju me spreleti mrtvoudni srh, v katerega labirintni globini, pod vsemi naslojenimi najzgodnejshimi spomini pritajeno chepi stresna izkushnja.

Zgodilo se je zdavnaj, v zgodnjem otroshtvu, v tistem obdobju, ko she odrashchamo in smo na meji samozavedanja, ko prehajamo od nagonskega odzivanja na okolje k obnashanju po dolochenih priuchenih, privzgojenih obrazcih, ki so odraz prevladujoche kulture in druzhinskih odnosov. Vtise in zaznave iz obdajajochega nas sveta zhe urejamo in presojamo po »lastni« pameti, ki je seveda toliko »lastna«, kolikor druzhbene konvencije dopushchajo odstopanje od normalnosti; to so tiste meje, ki ne segajo prevech dalech od povprechja, pa najsi gre z ene strani za prevech umne ali z druge strani za tumpaste, ne-umne. V tisti otroshki dobi, ko tudi odrasli ne vedo, kako naj se do takega nerazvitega chloveshkega bitja obnashajo, so v zadregi pri obravnavanju (kot sami mislijo) kochljivih zadev vpricho otrok. Zato si nenehno nekaj namigujejo, dajejo znamenja s telesom in z rokami, zavijajo z ochmi, dvigajo obrvi, govorijo v prispodobah, skratka, izumljajo metagovorico, da bi obvarovali (?) otrokovo dusho pred pohujshanjem ali poshkodbami s pretezhkimi vprashanji, ki sodijo zgolj v svet odraslih in zrelih oseb. Na zhalost pa takshno obnashanje pogosto dosezhe prav nasprotne uchinke, v otroshkih glavicah se porajajo grozljive in spachene slike o povsem naravnih stvareh, kar mnoge obremenjuje vse zhivljenje.

Takole je bilo:

Igral sem se v salonu in stikal po kotichkih, odkrival sem neznani svet, ki ga odrasli povsem spregledujejo. Plazil sem se ob omarah in vitrinah ter napenjal ochi v polmrak njihovega podnozhja, ali ne bom ugledal kakshnega od junakov ali stvorov iz pravljic, ki sem jih poslushal pred spanjem. Che je v tistih temachnih vogalchkih spredel pajek svojo mrezho, sem zhe videl zmaja, drugikrat pa sem odkril kot zaklad, kar sem pred tem sam zalozhil, a sproti zhe pozabil. Bila so tudi razocharanja, che so vmes pochistili in so izginile moje »dragocenosti«, kakshen gumb, shkatlica. Tako sem lazil in zlezel za velik divan ter zadremal.

Zhe med prebujanjem sem slishal glasove, tik mene so sedele moje tete, se sladkale ter obirale one, ki niso bili navzochi. Potuhnil sem se, da bi izkoristil redko prilozhnost prisostvovati neshifriranemu pogovoru odraslih. Tako so gospe vzele v precep sorodnico, ki se je nedavno porochila in je bila v drugem stanju; ugibale so, ali nosi dvojchke, kar v nashi rodbini ni bila redkost. A so pri tem privlekle na dan primer, ki se me je she kako tikal in sem pretresen poslushal z narashchajocho grozo.

Da sem tudi jaz dvojchek, so privlekle na dan, prezhiveli dvojchek! Kaj je to? Nikakor nisem mogel razumeti, imel sem povsem drugachne, izkrivljene predstave, kolikor sem jih v tisti dobi sploh imel, che sem se sploh zhe kdaj pred tem vprashal, kako sem prishel na svet. Mati me je tezhko nosila; tezhave so jo pestile ves chas posvechenega stanja. Ob porodu pa se je njej v zhalost in bolechino, ljudem v grozo pokazal she odmrli papirnati plod, fetus papyraceus, kakshno poldrugo ped dolg. To naj bi se po mnenju zdravnikov zgodilo, che eden od dvojchkov dobiva vech hrane kot drugi, ki zaostane v rasti in umre; razvijajochi se dvojchek pa stisne odmrli plod ob maternichno steno in ga sploshchi ...

Otrpel sem oblezhal za tistim divanom she dolgo potem, ko so me vznemirjeni, da me ni nikjer najti, klicali in iskali po vsej hishi. Izjecljal sem, da sem zaspal ... Nikoli kasneje nisem sprasheval podrobnosti o svojem rojstvu, toda z odrashchanjem se je v meni krepil obchutek krivde – proti svoji volji sem bil zhe pred rojstvom morilec, ugonobil sem svojega bratca, jemal sem mu hrano, ga izstradal do smrti ... To je bila moja prva stresna izkushnja s stvarnim svetom odraslih; te travme se nisem reshil nikoli in njene posledice nosim v svoji glavi ter vpliva na moje odlochitve in obnashanje; to je breme krivca za nehoteno smrt!

Travma je oblezhala med nama, narashchala, gmota, chez katero se nisva vech videla; najina svetova sta se razmaknila.

Kaj bi moral, mogel rechi, odgovoriti sogovornici?

Gledala me je zaprepashcheno; zagotovo je medtem kaj spregovorila, me sprashevala – v odsotnosti moje zavesti.

Zmedeno sem izjecljal:

– Kraljeva volja je chez vse, oba sva ji prepushchena, s tem, da imate vi zakon na svoji strani. Koliko lahko vplivava nanj, skupaj mislim, nekako povezano, si tezhko, skoraj nemogoche predstavljam.

– Hochete rechi, da tudi che vas ne bi bilo, bi ostal njegov odnos do mene nespremenjen? Morda bo to drzhalo. Tedaj bi bil kdo drug ... Toda jaz ne mislim brez vas. Razmishljam: kako bi skupaj ...

To me je prizadelo in zamajalo moje dotedanje dozhivljanje tistega odnosa, za katerega sem sklenil, da ga ne bom intelektualiziral, ostane naj kot osebno obchutenje in dushevna potreba, iz kakrshne pride otrok na svet; to je lakota po ljubezni, she bolj kot po mleku, z mlekom pije otrok ljubezen, torej ni le hrana. Vse kasnejshe transformacije so variacije na isto temo.

– Vidim, da vi, velichanstvo, pristopate z razumom k reshitvi zakonskih tezhav, kar je po svoje prav, morda bo to pomagalo. Ko pa sam poskusham uglasiti druge plasti svoje osebnosti z razumom, naletim na ovire, za katere ne vem, ali so premostljive.

Med dragocene vonjave, ki so plavale po njeni spalnici, se je primeshal sladkoben, drazhljiv vonj zhenskega telesa, ki mi ni bil tuj, poznal sem ga iz spovednic, kamor so se zatekale v resnichnih dushevnih in ljubezenskih stiskah dekleta in zhene, drugache kakor serijske tercialke ali naivni deklichi z nedolzhnimi, vchasih celo namishljenimi grehi.

To me je opozorilo.

– Moja sposhtovana kraljica, sem hotel biti milejshi pred naslednjim dejanjem, ki sem ga bil prisiljen storiti, da ne bi bilo prepozno, in dokonchal: Zadali ste mi tezhavno vprashanje, ne le zaradi sebe, predvsem za vash polozhaj in vasho prihodnost je moj odgovor lahko usoden. Dovolite mi tehten razmislek v samoti.

Je prichakovala kaj vech? So bile priprave na to nochno srechanje obshirnejshe in so vkljuchevale she druge dejavnike, pripomochke in sredstva, ki so bodisi povsem odpovedali ali niso imeli zadostnega uchinka; na to mislim, ker sem odhajal od nje z drugachnim srcem, kakor sem bil prishel, in bi se morda v nadaljevanju scenarij shele odvil v celoti.

– Ko boste razmislili, kot ste rekli, she o drugih dimenzijah chlovekove narave, bom hvalezhna za vasho pomoch. Ne ostane mi drugega, kakor da chakam, mi je pokimala in podala roko za poljub sposhtovanja, ker se drugache ni moglo (ali uspelo) zgoditi.

Kraljica, zhena pa je zaman hrepeneche chakala, da si bo njene zhenskosti pozhelela Rihardova moshkost, ki bi odprla vrelec zhivljenja v njej, da bi otroshki zhiv-zhav napolnil sobane ter dal kraljevskemu paru naslednika.

Ga je sploh sposobna dati, roditi? Skrivnostna zapletenost ohranjanja rodu, ki jo nosi zhenska v svojem telesu, pri chemer je vloga moshkega pomembna, dasi epizodna, kot neke vrste dezh, ki namochi seme, da vzklije, se lahko izneveri poslanstvu. In potem she vse druge okolishchine pred, med in po porodu, ter nakljuchne nevarnosti, zahrbtne bolezni in zlasti v visokih, vladajochih krogih dvorne spletke, zarote in kovarstva, ki pretijo in strezhejo po zhivljenju novorojencu zhe od prve ure.

Nevarnosti she pred rojstvom! Posledice izvirnega greha je Bog razshiril na vse potomstvo prastarshev, in Evi je Najvishji sporochil, da bodo zaradi nje vse zhenske rojevale v trpljenju in bolechinah, toda tega prekletstva je delezhno tudi nebogljeno bitjece, ne ostaja omejeno zgolj na zhenski rod, in rojstvo se zachne z jokom ...

Je kraljica sposobna imeti otroke? Obrekljivci so shirili »zanesljive« vesti, da je imela v otroshtvu med jahanjem nesrecho, od katere so ji ostale neozdravljive posledice, ki se zagotovo odrazhajo tudi na zanositev. Ne morem rechi, koliko je bilo pri tem obrekovanju le naslajanja ob namigovanju in slikovitem opisovanju, kakshne vrste poshkodbo je utrpela, kako so jo zdravili in che so kralja Riharda sploh seznanili s tisto rechjo, kajti sicer bi lahko pomislil na kaj nespodobnega, che bi pri nevesti na porochno noch odkril, da le ni stopila v zakon nedotaknjena, kot je bila simbolno vsa odeta v belo.

Drugi zli jeziki so vedeli povedati, da je dobil njen spovednik zaupno nalogo, da se predhodno pogovori z Rihardom in mu vse pojasni, da pa Riharda to ni prav nich zanimalo (saj se ve, zakaj!) in je duhovna na kratko odslovil, chesh da ga ne bi motilo, tudi che bi bila zhe enkrat prej porochena, saj je tako storila tudi njegova mati; vladarji imajo poseben polozhaj in vlogo v chloveshki druzhbi, zato veljajo zanje posebni, neobichajni zakoni.

Prestolonaslednik?!

Rihard je sam imel pestre izkushnje, kaj povzrochi nasledstveno vprashanje; njegovi odnosi z ochetom in brati so bili od detinstva obremenjeni s prestolom, z oblastjo.

Prav slednje ni boleche skrbelo le nje, marvech je povzrochalo sive lase tudi kralju, saj je njegov brat Ivan doma pochel rechi, ki niso bile dalech od izdajstva, che zhe niso pomenile resnichnega upora, ki je meril na prevzem prestola, k temu so ga podpihovali Germani. Potem ko so nashchuvani Londonchani in domachi plemichi napadli Rihardovega kanclerja in justiciarija Longchampa, ki si je komajda reshil zhivljenje z begom, je Rihard poslal nadshkofa iz Rouena v zamenjavo zanj, da bi pomiril duhove in prevzel nadzorstvo nad dogajanji, Ivan pa ni prenehal s spletkarjenjem, mislech, da mu bo uspelo she pred kraljevo vrnitvijo zasesti prestol.

Kot da to ni bilo dovolj, se mu je pritaknila she spotakljiva kombinacija, da bi svojemu prijatelju in vazalu Guyu de Lusignanu zagotovil krono Jeruzalema, za katero se je potegoval tudi germanski izbranec Conrad de Monferrat.

In tu se zachne ena najhujshih spletk, ki she danes meche dvoumno in slabo luch na Rihardovo srchnost in dobro ime. Zacheli so mu pripisovati nakano za umor Conrada. In celo izdajo svete stvari, chesh da se je spajdashil s Saladinom. Po celem letu nenehnih bojev in ker se mu je doma majala oblast, ni mogel drugache, kakor da je sklenil s smrtnim sovrazhnikom Saladinom zachasno premirje za tri leta ter se hitro odpravil proti domu. Zamolchujejo dejstvo, da je Saladin dovolil krshchanskim romarjem prost dostop do svetih krajev; vech pa Rihard ni mogel storiti, ker sta ga pustila na cedilu francoski kralj Filip II. in avstrijski vojvoda Leopold, ki sta jo s svojimi chetami mahnila nazaj proti Evropi. Ta dva sta svoje nechastno dejanje prikrila s trditvijo, da je bilo posledica Rihardovega paktiranja s Saladinom. V resnici pa je Rihard she po tem sam korakal nad Jaffo in Askalon ter pri Arsufu hudo potolkel Saladina. She med pogajanji z njim je poskushal zasesti Jeruzalem, a je bil za to zhe preshibak, in to ga je prisililo, da se zatekel v trdnjavo v Askalonu, od koder se je ponovno vrgel nad Jaffo in hudo prizadel Saladinove sile.

In njegov dvoboj s Salah ad-dinom bo ostal za vechno zapisan v kronikah. Krasno je bilo videti krepko postavo nashega kralja, ko je vihtel mech, odbijal nasprotnikove napade in neposredno iz prestreznega giba zavzel ofenzivno drzho, ogrozhajoch Saladinovo glavo. Kralju ni zmanjkovalo mochi, kot se je postopoma opazhalo mlahavejshe, nich vech odrezavo vihtenje orozhja pri neverniku. Dvoboj bi se bil konchal pogubno za Saladina, che ne bi vmes nastopile okolishchine, ki so terjale bolj diplomatski kakor pa krvavi zakljuchek spopada in zaustavile usodni zamah Rihardovega mecha ...

Pravzaprav si lahko nakopljem greh in jezo, che povem svoje mnenje, da sem Salah ad-dina spoznal tudi z druge plati, ne le kot sposobnega in brezobzirnega vojaka, ampak tudi kot spretnega in prilagodljivega pogajalca; lahko celo rechem, da so mi mnogi kristjani pod njegovo oblastjo zagotavljali, kako kazhe primerno strpnost, che le ni izzvan in prisiljen ravnati drugache, ko se bolj pod vplivom zunanjih sil zachnejo notranji nemiri in upori. Morda bo kdo oporekal, chesh da je to prikrito znamenje njegove nemochi ali slabosti, jaz pa bi odgovoril, da tudi drzhavnishke modrosti in spretnega taktiziranja, h kateremu je bil prisiljen.

Odnose med Rihardom in Saladinom obremenjujejo z mnogimi chenchami, namigovanji in lazhmi. Kasneje bomo slishali za zhaljivo obrekovanje, da bi Levjesrchnemu odvzeli avreolo pogumnega vojskovodje, sposobnega vladarja in srchnega bojevnika za osvoboditev Svete dezhele.

Che rechem, da ta dva mozha nista bila le trda nasprotnika, tega ne gre razumeti, da sta drug drugemu brezpogojno popushchala zaradi lastne shibkosti ali da kdo komu ni bil drzhavnishko dorasel. She manj pa smemo podlechi privoshchljivim natolcevanjem o nenavadnih druzhenjih na samotnih krajih, v teh recheh sta bila Saladin in Rihard povsem nasprotnih nravi, to pa ju ni odbijalo in ni ustvarjalo predsodkov, dasi so Saladinu zvesto nosili na uho vsakrshne zhgechkljive in osladne podrobnosti o Rihardovem zasebnem zhivljenju. Kakor smo tudi mi zvedeli marsikatero vrocho zgodbico iz Saladinovega seraja ali zunaj njega, cheprav je bila povsem drugache obarvana. Tega je bilo vedno na pretek v vsakrshnih okolishchinah in je vchasih zhe mejilo na posebne vrste vojno zunaj bojnega polja; drugich pa so kosmate shale in obrekovanja rabila psiholoshki pripravi pred spopadi, za zanichevanje, ponizhevanje nasprotnika.

Med njima pa je shlo za to, da se je vsak od njiju zavedal lastne pomembnosti za usodo vladavine in posledic za drzhavo, katere gospodar je bil, tako sta gojila drug do drugega svojevrstno simpatijo, ki se napaja iz spoznanja, da si stojita nasproti velika, spretna in mogochna vladarja, to pa obema dviga ugled in ju postavlja na izpostavljeno mesto v zgodovini. Poraziti shibkega, neorganiziranega sovrazhnika brez poguma nikakor ne odlikuje viteshkega duha; che se zhe kaj takega pripeti, je treba zanichevanja vrednemu nasprotniku (vsaj) umetno dvigniti pomen na raven velike sile. Pri Rihardu in Saladinu ni bilo potrebe, tega sta se zavedala in zhe zato sta si obojestransko povechevala vrednost. Bile pa so she druge rechi, ki so ju zblizhevale; tudi v dvoboju, v katerem bi podlegel eden ali drugi, bi si le s tezhkim srcem zadala smrtonosni sunek. Rihard se je spopadal tudi z ochetom, z brati, to sodi v sfero visokih krogov, oblastnikov, vladarjev, gospodarjev dezhel in ljudstev; kdor se tak rodi, mu je to usojeno; che sprejme tako obnashanje, ta boj, neusmiljeni spopad, postane velik, sicer ga zgodovina zavrzhe, pozabi, zbrishe.

Ljudje pomnijo le izjemne osebnosti! Vse ostalo je prah, ki ga razpiha veter!

*

Tako je govoril Saladin mojemu kralju:

– Moja vera je stara vera, ki jo je zhe Abraham, prvi in skupni oche Judov in Arabcev, uchil in razshirjal; tudi Mojzes in Jezus sta bila bozhja poslanca, ki sta uchila resnico, toda kasnejshi privrzhenci so popachili izvirni nauk. Judje se ne drzhijo vech postave, kristjani pa so postali malikovalci, zato je Bog poslal Mohamedu, mozhu impozantne postave in velikih dushevnih zmozhnosti, svojega odposlanca nadangela Gabrijela, da mu je razodel pravo vero ter ga dolochil za preroka, cheprav je sam Mohamed do konca svojih dni izrecno poudarjal, da je le chlovek, smrti podvrzhen, ki ne more delati chudezhev. Nihche, ki spozna bozhjo besedo prave vere, ne more in ne sme govoriti, da je enak Bogu, da je kakor Bog, ki edini dela chudezhe, in niti ne, da je del Boga, kaj shele, da bi Bog ne bil en sam in celovit, ampak nekako sestavljen iz vech delov, iz trojice. Bog je resnichno vse, Bog je v vsem, vsebuje milijon milijonov in she enkrat toliko delov, ker je v njem zajeto vse nekdanje, sedanje in prihodnje, vse zhivo in nezhivo, tudi misli in obchutja, saj se nich ne zgodi brez njegove volje, on je vseprichujoch in vseodlochujoch. Po njegovi volji se rodimo in po bozhji volji umremo, kadar nam dolochi chas in prostor.

– Vendar, je nadaljeval sultan, ali ne pove dovolj druga sura iz Korana, ki je bila razodeta v Medini in po kateri se pravoverni ravnamo:

V imenu Boga nadvse usmiljenega!

Vash Bog je edini Bog, in ni ga Boga razen njega – chez vse usmiljenega. V stvarjenju neba in zemlje; v spreminjanju nochi in dneva; v ladji, ki z ljudem koristnim blagom jadra po morju; v vodi, ki jo Bog z neba lije, da zemljo po njenem smrtnem spanju zopet ozhivlja; v razshirjanju najrazlichnejshih zhivalskih vrst; v gibanju vetrov in oblakov, ki nam brez plachila sluzhijo med nebom in zemljo – to je dovolj chudezhev za misleche ljudi.

A vendar obstajajo ljudje, ki poleg vere v Boga verujejo she v malike, svetnike, bozhje sinove, in jih ljubijo, kakor se sme ljubiti edinole Boga; toda samo ljubezen pravovernih do Boga je odreshujocha. O, da bi hudobnezhi, ko jih doleti kazen, spoznali, da samo Bog pomeni vse mozhnosti! On je oster kaznovalec!

Saladin je pri tem naredil kretnjo, ki si jo je bilo mogoche razlagati tako ali drugache, zlasti she, ker jo je pospremil z izrazom v ocheh, ki so videle – ali se je vsaj v njih tako odsevalo – nadzemeljske svetove, onostranska zhivljenja in nebeshke uzhitke, ki si jih ni mogoche niti zamisliti z zemeljskimi izkushnjami; da, brez sence dvoma, zhe sam tak poskus zamisli bi bil pregreshen in proti volji Boga.

Zato ni nikogar od navzochih presenetilo njegovo nadaljevanje, ki so ga mnozhichno izkusili tako med spopadi kakor v vmesnih chasih, za katere pa se tako ali tako nikoli ni vedelo, ali so medobdobja premirja, kratkotrajnega miru, zastoja med boji, taktichna vojna zvijacha, ponesrechena prevara, oddihovanje od izchrpanosti, praznovanje katerega od svetih in zapovedanih praznikov ... ali zgolj predah kar tako, brez razloga in cilja, nikakrshna strategija, morda le zhelja katerega od velikashev, da bi si privoshchil nekaj uzhitka ob slastni jedachi, krepchilni in osvezhilni pijachi ter v opoju mladih teles odalisk.

Tako je veliki Saladin sledil toku svojega govora, z mislimi poglobljen v sveto besedilo, neposredno od Boga sporocheno preroku Mohamedu:

– Neverniki so enaki zhivalim, ki slishijo zvok in glas klica, a nich vech kot to; gluhi, nemi in slepi so, pa she tega ne vedo ...

– Pomorite za vero, za pot bozhjo vse tiste, ki hochejo umoriti vas, vendar sovrazhnosti ne zachenjajte sami, ker Bog ne ljubi greshnikov. Pomorite jih, kjerkoli jih najdete, prezhenite jih, od koder so vas oni pregnali, ker je skushnjava hujsha kakor umor. Ne bojujte pa se z njimi blizu svetega templja, che pa vas tam napadejo, ubijte jih tudi tam; takshna naj bo usoda nevernih. Che pa se poboljshajo, je Bog usmiljen. Bijte se z njimi, dokler skushnjava ne neha in ne zmaga vera bozhja. Kdor vas sovrazhno napade, napadite ga na enak nachin, in bojte se Boga ter vedite, da je Bog s tistimi, ki ga chaste ...

– Kdor izmed vas od svoje vere odstopi in kot nevernik umre, ostanejo tudi njegova dobra dela brez poplachila na tem in onem svetu. Zanj je peklenski ogenj plachilo in za vekomaj bo ostal v njem. Tisti pa, ki verujejo in gredo v boj za bozhjo vero, bodo delezhni bozhjega usmiljenja; zakaj Bog je spravljiv in usmiljen ...

To poslednje je dobilo poseben diplomatski poudarek, ki ga ni bilo mogoche preslishati, cheprav se ni pojavil prvich v ozrachju napetosti, ki je puhtela iz zidovja, zhgala pod sedezhi, s katerih se ni bilo mogoche dvigniti, ne da bi s tem ena ali druga stran tvegala prekinitev pogajanj z negotovim izidom v nadaljevanju spopadov, medtem ko sogovornika nista bila povsem preprichana, ali drzhijo ocene, pripravljene na osnovi izjav ujetnikov, vohunov, ogleduhov, plachancev, blebetachev, neprevidnih chenchachev, izvidnikov, vrinjencev, ubezhnikov, shkodozheljnezhev, uzhaljencev, tistih od hudega omrachenega uma, mashchevalcev; med vsemi temi ni bilo nikoli mogoche zanesljivo spoznati tistih, ki so pod silo, muko, torturami priznali karkoli ali so le zavajali z lazhnimi informacijami, kot sodi k vojnim ukanam, ter drugih, na katere se je bilo mogoche kolikor toliko zanesti. Cheprav se ne kazhe opirati na vse na videzno verodostojne, zaprisezhene, prisebne in celo ochividce, saj chuti varajo, spomin ni zanesljiv, nepomembne podrobnosti prevladajo nad odlochilnimi podatki, ali je glavni element dogajanja zakrit za prahom nakljuchnega pisha, ki potegne chez pushchavo.

Pushchava. Nekdanji Eden, z bistrimi rekami, z zelenjem vsakrshnih dreves, grmichevja in podrasti, s slastnimi, sochnimi sadezhi in z redilnimi plodovi, blagodejnimi sapicami zefirja prek celega dneva in nochi, dezhela zlata, srebra in dragih kamnov, omamne sreche in pomirjujoche dolgovechnosti, raj na zemlji, po bozhji volji v podnebnih preobratih, prekucijah zemeljskih polov, gigantskih izbruhih vulkanov, potresnih prelomih kontinentov, pesek, pesek, prah ... Toda v tem je upanje, ki se izkazhe za povsem stvarno, vidno in oprijemljivo, ne le obet tja v en dan ali lazhna propaganda samozvanih prerokov. Dovolj je zhe nekaj kapljic dezhja, ne prav veliko vode, kratek naliv, in zhe pozhene rastlinje, trava, grmichevje ozeleni, zhivljenje vzklije z vso neunichljivo energijo, pritajeno dolge mesece, leta v – na videz – mrtvih tleh. Takshno bo vstajenje, tako se bodo vrnila nebesa na zemljo, takrat bosta raj in zemlja eno in isto. Taka je bozhja volja.

Oaza – damashchanska oaza, preddverje raja, kraj Saladinovega odrashchanja, od Abrahamovih chasov izvoljeni predel vesolja, najstarejshe nepretrgoma naseljeno mesto na svetu, Damask, njegovi zachetki se izgubljajo v peshchinah davnine, dama beseda z mnogimi in neznanimi pomeni: temna, vlazhna, vodnata lisa v daljavi migetajochega, razzharjenega zraka nepregledne in puste sivine; lepa, zazhelena, chudovita zhenska, ki sprejme blodechega po pushchavi v hladno senco svojega krova.

Uzhivali pa bodo tisti, ki so tega vredni, ki so spoznali pravega Boga, verjamejo vanj in se ravnajo po njegovih zapovedih.

Kaj che bi naredili predah med napornimi pogajanji?

Bi. Seveda ...

To bo tudi chas, potreben za presojo, za ponovno ovrednotenje (ne)dosezhenega, za ponovno oceno zhe ocenjenega, ko se morda utrnejo nove zamisli, predlogi, ali pa samo prilozhnost, da se takole mimogrede shepne kaj komu na uho, se mu pritrdi na zavito postavljeno vprashanje, se izmakne pasti prenagljenega odziva.

Nanosili so jedi in pijach.

Plesalke so omehchale blazine, na katerih so se zleknila utrujena moshka telesa, njihovi valujochi gibi so vnesli novo harmonijo med togo stebrovje in brezizraznost ostenja. Prelivajochi se izrazi teles, ki niso zavzemala neke dolochene, dokonchne drzhe, marvech so iz trenutka v trenutek nakazovala zvezne prehode, ne da bi pri tem obchudovalec imel obchutek napora mishic – che so ta gibka telesa sploh bila iz snovi ali pa le privid v tanchice zapredenih duhov, telesnost jim je dajala shele moshka domishljija s pozheljivimi pogledi, za katerimi se je nabirala v mishicah groba sila, da je nabrekalo tkivo v valovih krvi, ko je plala po ozhilju do najtanjshih lasnic v vsako organsko celico; mesenost se je nagnetla v prostore, jecheche od notranjega pritiska, ki ga snovnost komajda she prenasha, ishchoch izhode, prehode, razpoke, shpranje, razcepe, skoznice za sprostitev, razbremenitev, preden razzhene otrdelo telo.

Plesalke so v brezzrachnem prostorju, v breztezhni lahkotnosti podrhtevale s telesi kot vitke gazele, ki se izvijajo kralju zhivali iz premochnega objema, v katerem mu ostajajo na voljo po njegovih nagonskih potrebah in privajenih nagnjenjih.

V opoju trenutka, v predstopnji zamaknjenosti in chudezhev, ko telo izstopi iz svoje omejenosti v dodatno, peto dimenzijo podzavesti, so valovili Saladinovi recitali, ki so ustvarjali nekakshno nasprotno utezh profanosti in na trenutke zhe prestopnishkem, morda kar greshnem vzdushju, to je grozilo, pa ne bi smelo biti tako, razen che ni taka bozhja volja, njega, ki vse vidi, vse slishi in je povsod prichujoch, tudi zdaj in tukaj:

– Ne jemljite malikovalke za zheno, dokler ne postane verna. V resnici, verna suzhnja je boljsha od svobodne malikovalke, pa che vam je ta nadvse privlachna. Tudi ne omozhite nobene zhenske z malikovalcem, dokler ne postane veren; zakaj veren suzhenj je boljshi kakor svoboden malikovalec, pa che vam je she tako vshech. Taki vas spravljajo v peklenski ogenj, samo Bog pa po svoji volji odpira vrata v raj. Edinole Bog kazhe ljudem chudezhe, da ga pomnijo! Vsi smo rojeni od Boga, a on je en sam, ni drugega Boga razen njega, ki je vsemogochen, da dela chudezhe. Vsaka drugachna vera je kriva vera!

Tako zapoveduje sura!

Shibkemu moshkemu se pogosto dozdeva, da je zhenska chudezh, ki se dogaja samo njemu, ko hrepeni po njej, omamljen od njenega vonja, slep na sledi njenih korakov, zhejen njenih pogledov in nenasitno lachen njenih ustnic. Toda to je le privid nechesa, kar je le v nashih mislih, ki jih mesha Satan, da bi nas odvrnil od bozhjih naukov, zakaj prava zhenska narava je prikrita in nedoumljiva, ker jo obvladuje njeno poreklo vse od stvarjenja. Bog jo je ustvaril iz mozha, zgolj iz enega dela moshkega, in te njene pomanjkljivosti ne bo mogoche nikoli izpopolniti, da bi postala enakovreden chlovek, kakrshen je moshki, ki mora zato skrbeti za zhensko, bdeti nad njenim obnashanjem in jo obdrzhati na pravi poti in v edini zvelichavni veri.

Tako zapoveduje sura!

In le prava vera zagotavlja obstoj chloveshkega rodu, chudezh zaploditve in rojstva, usodnost bivanja v tostranskem zhivljenju, kjer nam nenehno grozi skushnjava, da si za vselej zapahnemo nebeshka vrata, che ne zhivimo po bozhjih zapovedih, ter misterij smrti, ki je le kljuch za odpiranje vhoda v raj, seveda, che je pravi, che ni ponarejen, kakor smo lahko ponarejeno zhiveli in si z grehi nakopali bozhji srd.

Zato naj chloveshki rod trajno premishlja o deljeni naravi spolov, njihovem poslanstvu in druzhbeni vlogi, ter se ravna tudi po suri iz Korana, razodeti v Medini:

V imenu Boga nadvse usmiljenega!

O, ljudje, bojte se Boga, ki vas je ustvaril iz enega mozha in iz njega zheno njegovo, in iz njih se je rodilo mnogo mozh in zhena ...

– Premislite, koliko zhena si lahko vzamete – eno, dve, tri ali kvechjemu shtiri, che se bojite, da ne bi mogli biti do vseh pravichni; che tako vestno presodite o svoji pravichnosti in si vzamete le eno zheno, pa lahko zraven zhivite she s suzhnjami. Tako boste potesheni in se ne boste izneverili pravichnosti ...

– Glede vashih otrok je ukazal Bog naslednje: moshki dedichi naj dobijo toliko kolikor dve zhenski ...

– Che se vashe zhene pregreshe s preshushtvom in imate za to shtiri priche, dajte jih v lastni hishi v jecho, dokler jih smrt ne reshi ali jim Bog kako drugache ne pomaga do oprostitve ...

– Glede na svoje premozhenje si lahko privoshchite zhenske, le pokvarjenih in razuzdanih ne; nagradite jih za prijetnosti, ki vam jih dajo, pri chemer ni prepovedano o tem z njimi skleniti pogodbe, da dobe primerno darilo, nagrado, da je le vse sporazumno; pomnite, da je Bog povsod prichujoch. Kdor pa nima dovolj premozhenja, da bi si privoshchil vech svobodnih, vendar tudi vernih zhensk, naj si izvoli suzhnje, che so prej postale verne – saj smo konchno vsi od istih prvih prastarshev – vendar si jih lahko vzamemo le z dovoljenjem njihovih gospodarjev, a tudi njih pravichno nagradite; Bog ve za vasho vero ...

– Mozhje naj imajo prednosti pred zhenami, ker je tudi Bog mozhe obdaril s prednostmi in ker mozhje vzdrzhujejo zhene. Poshtene zhene naj bodo tedaj ubogljive in molcheche, take tudi Bog varuje. Tiste zhene pa, za katere kazhe, da bi vas s svojim obnashanjem spravljale v zadrego, posvarite, vzdrzhite se jih, zaprite jih v njihove hrame in jih kaznujte. Che pa so vam pokorne, nikar se ne znashajte nad njimi; ker Bog je vzvishen in velichasten ...

Saladin je bil uteleshenje vernosti, zashchitnik vernih in celovitosti vere.

Vladar sem, gospodar nad zemljo in ljudmi, toda moja oblast prihaja od Boga in njemu bom moral na sodni dan polagati rachune. Moja pooblastila niso neomejena, sveta besedila mi narekujejo, kaj in kako naj delam, tam je vse zapisano. Enkrat za vselej, za vse vechne chase, do poslednjega dne, ko bo Najvishji dolochil, da po njem ne bo nobenega dneva vech. Kar je v Svetih knjigah, je zame obveza, ki je ne morem prekrshiti, ne da bi zapadel v smrtni greh in bil na vekov veke odrinjen iz Njegove blizhine; odlikovati me morajo tudi dobra dela; Bog ukazuje:

– Bodite dobrohotni do starshev, sorodnikov, sirot, ubogih, sosedov, najsi bodo tudi tuje vere, do blizhnjih v veri, popotnikov in svojih suzhnjev, kajti oshabnih in prevzetnih Bog ne ljubi. Skopuhi in taki, ki drugim svetujejo skopost ter skrivajo delezh, ki jim ga je od svojega dal Bog, niso pravi verniki in jih chaka pravichna kazen. Oni, ki delijo dobroto od svojega premozhenja le zato, da se postavljajo pred ljudmi, in ne verujejo v Boga ter sodni dan, se v resnici podrejajo Satanu, ki je skrajno slab pajdash; Bog je vseprichujoch ...

Tako zapovedujejo svete knjige!

Tu ga je zaneslo, ker je prishel do gmotnih, pozemskih stvari, in kaj je bolj prikladno za obrachun s konkurentom zaradi izgubljenih poslov, spodrinjenja z obetavnih trgov, prikrajshanosti za – tudi od Boga dovoljena – nadomestila za posojeni denar; Bog ne dovoli rechi: dobichek, profit, obresti, kot je v navadi med brezverci, krivoverci.

– Nekateri izmed Judov premikajo besede iz njihovega pravega mesta v Svetem pismu in pravijo in razglashajo: Slishali smo in vendar ne ubogamo ... Tak njihov jezik je dvoumen in je pravcato psovanje zoper vero ... Zato je gotovo, kakor je Bog nad nami, da le malokateri izmed njih bo postal pravoveren.

Che se najde kakshen, tak ne more opravljati dobrih del, to je le nastopashtvo, slepitev javnosti, postavljanje pred gosposko, prikrivanje dejanskih malverzacij. To shele je pregreha, to! A vendar, to se mora vsem vcepiti v spomin:

– V resnici Bog ne dela nikomur krivice, she toliko ne, kolikor je mravlja tezhka; pri dobrem delu pa podvaja plachilo in daje po dobroti svoji veliko povrachilo ...

Tako zagotavljajo svete knjige.

Da, to so bile besede, govorjenje, ki je moralo zapolnjevati pogajalski intermezzo, povedano z dolochenim namenom, s poskusom kaj dosechi, potipati drugo stran, ali pa navrzheno kar tako iz zadrege, ki se zaje v vsako podjetje, zlasti che traja dalj chasa ali cilji niso dovolj jasno izoblikovani glede na nenehno glodajocho dilemo: kaj dobim – kaj zgubim. Take misli so se meshale v glavah nasprotnikov, ki jih je prevzemala zhelja po vsaj hipnem begu iz grozljive stvarnosti, ta je vladala zunaj na ulicah, po mestih, vaseh, pashnikih in poljih, ob rekah in na morju, vse zaznamovano s prvimi znamenji apokalipse, tudi znotraj zidov, z dvorno tukajshnjostjo, nakicheno in ogabno od preobilja.

*

Od onkraj Sredozemskega morja, po njegovi dolzhini in shirini, se je shiril mogochen glas, pridiga, zapoved in prekletstvo, glas bozhjega namestnika na zemlji, tistega, nad katerim ni nikogar razen troedinega Boga, Ocheta, Sina in Svetega duha. Kdo se mu lahko zoperstavi, che ni mochan, mogochen, oblasten, da zabobni zemlja pod kopiti njegovih tisocherih jezdecev, zatopotajo desettosochi parov nog oborozhencev, zahrumijo stotine koles bojnih voz in oblegovalnih strojev? Do nespameti pogumen posameznik, od svojega preprichanja zamracheni um zanesenjaka, chastihlepen atentator, upornik, kljubovalec, da ga bo pomnila zgodovina.

Tako so porazdeljene mochi od enega do drugega chloveka: enemu je dovolj izrechi kratko besedo in zganejo se armade, drugemu je ena samcata beseda v pogubo.

Chez krshchanski univerzum so odmevali pozivi, ki jih ni bilo mogoche ne pridushiti ne preslishati:

– Sveta katolishka cerkev ne more sprejeti miru, kako bi le, che je oskrunjen bozhji grob in si mohamedanci, krivoverci lastijo najsvetejshi kraj, kjer je bil krizhan Odreshenik; s tem se ni mogoche pomiriti. Krshchanska dolzhnost je vrniti, zavarovati in razshiriti krizh v Sveti dezheli!

Z drugega konca in okoli-in-okoli Mediterana, tudi zhe z evropskih tal, je pomnozheno odmevalo:

– Miru ne dovoljujejo razsvetljene besede Korana, ki zapovedujejo sveto vojno proti nevernikom, chastilcem lazhnih prerokov, obozhevalcem idolov, lazhnih chudodelcev, predrznih z-Bogom-izenachujochih-se-povsem-tuzemnih ljudi.

Pogajanja? Kaj je to, che ni pravega oprijemalishcha, iztochnice ali neke skupne tochke? So mogochi kompromisi, ko se strani med seboj povsem izkljuchujeta?

– Kaj mi je storiti, kaj nama je storiti? je kljuvalo v tem pogajalskem dvoglavem orlu, ki je bil zhe dodobra oskubljen in krvavech po vsem telesu. – Midva, ki morava poleg vsega she skrbeti za vladanje nemirnim mnozhicam, za krotitev nezvestega in zarotnishkega plemstva, polniti dvorno blagajno, se otepati pohlepnih sosedov, varovati prestol pred lazhnimi in upravichenimi pretendenti, in kaj bi she vech – v neposredni okolici se tod sukajo potuhnjeni morilci, ki za prgishche zlatnikov, ne da bi trenili, potisnejo chloveku nozh med rebra.

Dajmo no, spomnimo se chesa chastnega, da, chesa takega, kar nas ne bo pahnilo v sramoto, ljudem v zobe, ne dalo opravljivim in privoshchljivim grofom, knezom, vojvodom povoda za spletkarjenje IN PREKUCIJE, kronistom na prezhi za dogodki prilozhnosti, da namochijo pero.

She je kateri z ene ali druge strani bi pomislil, takole, najbolj na tiho, kar je le moch, da se ne bi na nasprotno stran prenesla pomisel: kaj che naslednje ure ali dnevi prinesejo kakshen preobrat, njemu v korist seveda? A misli se tudi prenashajo, kdo ve, ali ni res, saj mnogi uchenjaki in charodeji, magi, okultisti tako trdijo, ne le preprostezhi, naivnezhi, ki so prvim potrebni pri njihovem prevarantskem poslu, da s svojimi sanjami, prikaznimi, nochnimi morami, prividi, telepatijo, slutnjami in takimi puhlostmi, vchasih le izkazhejo za resnichne dogodke, da niso nastali tjavdan. Che chlovek globoko in napeto razmishlja, mu je mogoche brati z obraza, iz ochi, kako drzhi in premika roke, po napetosti telesa, kaj se v njem dogaja in kaj verjetno ali celo zagotovo tudi namerava.

Ampak hipna slepila o srechnem nakljuchju v prid enemu ali drugemu so se Rihardu in Saladinu razblinila ob spoznanju, da gre pri odlochitvi, kako se izvlechi iz krempljev mnogih strateshko neizbezhnih dejavnikov, ki vsi skupaj ali celo zhe vsak posebej priganjajo k chimprejshnjemu dogovoru, pa najsi bo ta dosezhen s stisnjenimi zobmi ter obljubo samemu sebi in najozhjemu krogu zaupno, pod grozhnjo najhujshe kazni edinole za: to je zgolj zachasno, vse bomo pridobili nazaj, le malo predaha potrebujemo. Tako, da si ne bodo ljudje mislili, da smo shleve in strahopetci, ki si niso upali iti do konca.

Che bi shlo le za to! Kaj pa izpraznjene blagajne, dolgovi na vseh straneh, obljubljeni hierarhichni polozhaji v osvojenih dezhelah? Pri tem ni mogoche rechi: bo zhe kako! Z vseh strani pritiskajo, zahtevajo, izsiljujejo.

Tako so tudi dvorjani na tej in oni strani vsak po svoje spremljali napeto pogajalsko igro, kjer ni shlo za to, kdo bo koga pretental, saj sta si bila nasproti v vojnah in spopadih preizkushena in trdozhiva sovrazhnika, ki sta pred tem poizkushala vse, da bi eden drugega ugonobila, ga stolkla v zemljo, zbrisala s sveta in odstranila iz zgodovine za vse vechne chase. Che tako ne gre, ne uspe, kaj potem?

V naravi dvorjanov je, da vohljajo za svojimi gospodarji, to je kot ovohavanje med psi, le da ne izhaja iz narave med vrsto ali med spoloma, veliko globlje je to vtikanje nosu, ki naj bi dobesedno chimprej, za vsako ceno pred vsemi drugimi, zaznalo vonj po strahu, zadah obupa, ogabo poraza, smrad bezhechega, a ne le pri kralju, prav tako velja za odnose med kraljevskim parom, med kraljem in otroki, potem pa se krog shiri na kancelarje, ministre, oprode, prve konjushnike, chuvarje pechata, vojvode, grofe, viteze, pazhe, vojake, sluge, suzhnje ...

In povohavanje, njuhanje, vonjanje posamich, v paru ali tropu spremlja drazhecha napetost, kdaj bo treba »s potapljajoche se barke« ali zamenjati bandero.

Nasprotnika v predzadnjem, zadnjem poskusu: she manever(chek) tu in tam od katerih je bil vsak naslednji neodlochnejshi, medlejshi in prozornejshi, skorajda bolj namenjen drugim, okolici, oprezovalcem, kot podaljshevanje: »saj smo poskushali vse«.

Prevzvishene ekscelence, plemenita gospoda, velesposhtovani, kaj bi se reklo na nekakshno mozhnost premirja, da, premirja za dve, pet, deset let, na primer, ali kaj podobnega ..? So bile navrzhene besede kot pri branjevcu, da naredi dober vtis na stranko, nikoli ne sme vrechi na tehtnico prevech, da bi potem odvzemal do prave vage, ker to kupec obchuti, kot da mu jemljejo zhe dano. Lisjak vedno pomalem dodaja, dodaja, dodaja, klient pa ves zadovoljen: saj dobivam, dodaja mi she in she – prav na koncu she shchepec nad pravo mero, tako gre dodati poslednjo trohico (saj je rezerva tako ali tako skrita v votli utezhi), koncesijo.

Z obeh strani:

– Morda bi bilo sprejemljivo ...

– Ne gre izkljuchiti ...

A je zhe dogovorjeno, kaj pa drugega!

*

Saladinov imperij je bil najvechji od vseh, ki so jih kdaj vodili iz Egipta, in che je hotel v njem ohraniti vsaj zmeren red, je moral zhiveti nomadsko zhivljenje, nenehno je potoval po obshirnem ozemlju, da se je na lastne ochi in ushesa preprichal, ali je vse tako, kot mu lokalni oblastniki porochajo, in ali ne snujejo kakshnih »neumnosti«; predvsem se je moral zanashati na svojo premoch. Kasneje sem to spoznal, ko je njegova smrt razkrila vso nizkotno zavist shtevilnih manjshih ajubidskih knezov, ki so ves svoj chas porabili za sklepanje in razdiranje (lazhnih) zvez in oprezanjem, kdo in kje je shibkejshi od njih. Ne bom zmanjsheval zaslug mojega gospodarja in kralja Riharda, che rechem, da je podobna notranja razrvanost v Angliji oba silila k iskanju premirja. Kljub temu, da je bil Saladin velik vojskovodja in ustanovitelj ajubidske dinastije ter je zadal zlasti Frankom strahovite udarce in obglavil njihovo kraljestvo v Sveti delezhi s tem, da je konchno zavzel Jeruzalem, ni mogel dokonchati svojega nachrta: nikoli mu ni uspelo zgraditi dovolj mochnega lastnega ladjevja, in to mu je onemogochalo razviti primerno strategijo, ki je nujna za obvladovanje Sredozemlja ne le s kopnega ampak v bistvenih sestavinah tudi na morju. To je bila odlochilna posledica nepremostljivih denarnih tezhav, zaradi chesar se njegovi chastniki naposled niso vech hoteli bojevati; in che oni ne, toliko manj moshtvo. Za politiko imperijev je znachilno, da se shirijo na vselej nova ozemlja, podjarmljajo vedno vech ljudi, da s tem pridobijo vech sredstev, ki so potrebna za nenehne vojne in za nadzorovanje drzhave; to je neke vrste zacharani krog. Prav v zvezi s krogom me je moj blagopokojni uchitelj nekoch presenetil z vprashanjem, za koliko se povecha povrshina teoretichno krozhne drzhave, che se njene meje premaknejo navzven le za eno petino premera; odgovor je bil presenetljiv: drzhava bo skoraj za polovico vechja. V takem razmerju se povecha potrebno shtevilo vojakov, uradnikov in drugih stvari, da ohranjajo red, mir, zagotavljajo pobiranje davkov in kar she sodi k urejeni drzhavi, a obenem vech prebivalstva povechuje mozhnosti za vsakrshne spore, nerede in upore. Centralna oblast si omisli pokrajinske poveljnike, poglavarje, kneze, da bi ti od blizu in hitreje zatrli vsako upiranje vladarju. To gre nekaj chasa, nato pa zachno chedalje bolj delovati notranje sredobezhne sile, ki se okrepijo vsakich, ko se pojavijo obchutnejshe tezhave, med katere vsekakor shtejemo gospodarske ali denarne stiske.

Che pri tem ne pomislimo na chastihlepnost dvorjanov in generalov.

Saladin je prishel v Egiptu na oblast po dolgotrajnih spopadih, ko je tam vladal fatimidski kalifat in njegova moch je segala prav do Bagdada, a so na drugi strani zacheli Seldzhuki podpirati in krepiti sunitsko stran. Stoletja dolgo je vsak, ki se je zhelel dokopati do oblasti v muslimanskem svetu, stremel zasesti Bagdad, kalifovo rezidenco, to je zagotavljalo vodstvo islama. Vsak trenutni kalif se je trudil obdrzhati oblast tudi z najemniki, med katerimi so bili tudi nomadski Turki iz Turkestana v srednji Aziji, ki so vznemirjali celo Kitajsko. Mozh z imenom Seldzhuk je poveljeval Turkom, ki so sprejeli sunitski islam, in takrat se je zachel njihov vzpon, vse vplivnejshi so postajali, da se jim je moral bagdadski kalif konchno ukloniti; Seldzhuki so bili ostri nasprotniki shiitov, zmerjali so jih s heretiki. V imenu svete vojne zoper zunanje sovrazhnike so Seldzhuki razgibali in pridobili mnozhice, zasedli so Malo Azijo in ustanovili cesarstvo s sedezhem v anatolski Koniji. In pri tem so bili zelo spretni, da so vsaj za nekaj chasa pomirili razlichne muslimanske struje in je nastala resnichna vojashka sila. Naslednji korak je bilo posredovanje v shiitskem Egiptu, tu je zachetek Saladinovega vzpona, izkoristil je prilozhnost, ki se redko ponudi; sunizem je prevladal in s tem tudi odnos do krshchanskih sil in oporishch na Jutrovem, zlasti trdo je Saladin nastopil proti mestom, trdnjavam in ozemljem, kjer so se utrdili vitezi iz prve vojske svetega krizha.

Mogochnemu Saladinu se je zhe poznalo, da ga mochno nachenjajo notranje razprtije in denarne tezhave. Koran ostro obsoja posojanje denarja za obresti. V predislamski Meki so posojilodajalci opravichevali svoje oderushtvo s tveganjem, ki so ga morali prevzeti nase. Prerok Mohamed pa je v tem videl nevarnost, ki lahko resno ogrozi trgovino, obrt in kmetijstvo, saj so se banke pokazale na prizorishchu predvsem ob slabih letinah in ob plachevanju davkov, ki jih prizadeti niso mogli poravnati brez – oderushkih – posojil. Kljub temu so se drzhave chedalje bolj zanimale za delovanje kreditnih ustanov, ki so jih vodili zlasti Iranci in Zhidje, ti so imeli izredno dobro razvit sistem denarnega prenosa s pismenimi nalogi. Islamske zakone o brezobrestnih posojilih pa so vsi krshili; zoroastrovci in Judje, da jim ne bi bilo treba imeti opravka z nevarnimi in tezhavnimi prevozi kovancev kot zakonitega plachilnega sredstva, so raje uvedli menice, kreditna pisma in zadolzhnice. Tako je bilo mogoche z listino, izdano v dolochenem kraju, dvigniti denar v kakem drugem kraju. Ni treba slepomishiti, da so bili med banchniki tudi muslimani, cheprav so to pochenjali bolj naskrivaj, brez njih skoraj nikoli ni shlo, kar so morali sprejeti tudi krizharji, kljub vsem pomislekom in odporom.

Denar je denar in sveta vladar!

Tako Rihard kakor Saladin sta to vedela in se po tem ravnala; jima je kaj drugega preostalo?

To sem tudi sam gledal s treznimi ochmi; bolj me je presenetilo nekaj drugega, dasi s tem nima tako neposredne povezave, a kazhe na Saladinov gibek odnos do doktrine, cheprav ga je krasil nadimek: zedinjevalec vere.

Islam prepoveduje upodabljanje chloveka in zhivali. Doktrinarni pechat je dobila ta zapoved z uvedbo arabske abecede kot dekorativnega in heraldichnega elementa. Sprva je shlo za verski namen, za ganljivo zheljo posvetiti Bogu ne le stavbe, ki rabijo njegovemu chashchenju, temvech s svetim jezikom, v katerem je napisan koran, tudi okrasiti svete kraje, to pa je imelo veliko bolj daljnosezhne posledice na celotno islamsko umetnost in kulturo. Arabska pisava je elegantna in ocharljiva tudi za nepoznavalca; arabski kaligrafi so razvili veliko lepopisnih oblik, te so izredne mojstrovine ter v bistvu predstavljajo izvirno »arabsko slikarstvo«. Muslimanski nauk pa je postal sovrazhen do podob vseh vrst in je prepovedal prikazovanje vseh zhivih stvari, ljudi in zhivali, cheprav v samem koranu ni sure o tem, namrech le besedilo, ki zgolj zavracha pokonci stojeche kamne, poleg katerih so opravljali zhrtvovanje; z drugimi besedami, koran skusha preprechiti kakrshnokoli vrachanje k staremu arabskemu poganstvu. Tako sunitski kakor shiitski mule opirajo svojo nepopustljivost na prerokove besede, katerih smisel je bil, da bo slikarje, ki skushajo posnemati ustvarjalno dejanje Boga in tekmovati z njim, doletela v peklu najokrutnejsha kazen. Toda ta nauk se opira na odlok omajadskega kalifa iz zachetka osmega stoletja, kar nekako sovpada z ikonoklastichno zapovedjo papezha Leona III., oba ukrepa pa odrazhata sploshno in pretirano razpolozhenje v teh vzhodnih provincah, kot so ga obsojali tudi doktrinarji katolishke cerkve; nekateri so shli chez vse meje, to je zhe mejilo na krivoverstvo, ker so na tak nachin glasno nastopali proti spotakljivemu razkoshju mogochnikov tudi cerkvenih dostojanstvenikov. S svojimi silovitimi pridigami in govori so taki hujskachi zachenjali vsakokrat, ko se je poslabshal gospodarski polozhaj, med vojnami in naravnimi ujmami, ko je bilo potratno zhivljenje na gradovih in na dvoru v krichechem nasprotju z revshchino ljudstva, in so podpihovalsko trdili, da z bogastvom dezhele nikakor ne gre plachevati stroshkov za vojno in izdatkov za drage strasti knezov ... Bog nas varuj pregreh; cerkvena in posvetna oblast je seveda prepovedala take nastope in tudi ostro ukrepala; nekaterim je bil zapovedan dosmrtni molk v samostanu, drugi so bili pregnani v odrochne in neprijazne kraje, ni pa shlo tudi brez hujshih, krvavih sodb.

Tako je bilo na eni kakor na drugi strani verske fronte.

Prav zaradi nedoslednega in omahujochega odnosa do tega vprashanja so se tudi v muslimanskem svetu velikokrat krshili prepovedi.

V Kairu so v prestolni dvorani kalifove palache na stenskih slikah upodobili lovske prizore in jezdece v galopu. Iz Basre so prishli v Egipt slikarji in ustanovili sholo. Kalifi so se radi dali portretirati na kovance, kar so mule obsojali, a kaj, ko je bilo ljudstvo podrejeno kalifovi volji in oblasti.

Tudi Saladinova podoba je na novcih (koga pa ne bi zamikalo, da bi se dal ovekovechiti), teh pa je bilo manj in manj v blagajni, drzhavni zaklad je kopnel, to je bilo zanj usodno, brez denarja je izgubljal vojake, pristashe in moch. Tudi che je bila na soldih chloveshka, Saladinova podoba pregreshna, se zlatnikov in srebrnikov ni nihche branil, dokler so bili ...

– E, takrat ko je pritekala zlata reka iz Saladinove palache, je bilo mogoche kupiti tudi najsodobnejshe orozhje. Razpolagal je s tezhko oklopno in z lahko konjenico, opremljeno z loki, obstajali so tudi oddelki s sloni, ki jih pred tem dolgo niso uporabljali, so se pa izkazali v nekaterih obrachunih tako s psiholoshkega kakor taktichnega stalishcha, ko so rabili za prebijanje strnjenih vojashkih vrst in kot klin v spopadih konjenice.

Vsi vojaki so imeli glavo zavarovano s chelado iz usnja ali kovine, kar je dopolnjevala verizhna oglavnica. Razlichne srajce iz spletenih zheleznih verizhic so rabile za vech namenov: dolgi oklepi iz verig, prsni oklepi ali samo naprsne ploshche, ki so jih nosili skupaj z zheleznimi golenicami na nogah. Tak zashchitni oklep je bil lahko tudi sestavljen iz kovinskih ploshchic, rozhevine ali trde kozhe; koshchke rozhevine so povezovali z nitjo iz zhivalskega chrevesa ali pa so jih izvotlili in vtaknili enega v drugega. Chastniki in zlasti vishji poveljniki so uporabljali tudi boljshe oklepne kovinske obleke, od znotraj prevlechene s svilo. Konjska glava je bila zavarovana z oglavnico, vrat in griva sta bila prav tako prekrita s ploshchicami, ki so jih povezovali obrochki in verizhice; podobno so jih zavarovali na sprednjem delu prsi. Shchite so imeli raznih vrst, najvechkrat majhne in okrogle iz trdega usnja ter deloma ali v celoti oblozhene s kovinsko plochevino. Konjeniki so najpogosteje napadali s sulicami, mech jim je rabil ob blizhnjih posamichnih spopadih, na sedlu je bila pritrjena sekira, vchasih z dvojnim rezilom. Sablje so bile pretezhno handzharji, ki so, zakrivljeni, ob vseku kar sami zdrsnili v telo nasprotnika. Najbolj razshirjeno metalno orozhje je bilo kopje z zazobkom na koncu ali z dvojno konico. Obstajale so tudi chete pracharjev in lokostrelcev, ki so streljali v salvah, to je bila dolgo velika arabska taktichna in psiholoshka prednost. Vendar pa so predstavljali pravo grozo lahki in natanchni samostreli za enega samega mozha, ki so jih dopolnjevali tezhki samostreli s posadko, s tem so lahko sprozhili roj pushchic in tudi grshki ogenj.

Kadar pa je bilo potrebno obleganje utrjenih mest ali trdnjav, tedaj so prishli na vrsto ovni, baliste, katapulti, premichni stolpi, mangoneli, metalci kamenja oziroma metalni stroji razlichnih vrst, ki so bili popolnejshi od evropskih in z dosegom chez tristo metrov. Poleg tudi zelo tezhkih kamnov so metali posode z gorechim oljem, zhveplom, asfaltom in nafto. Projektile so izdelali tako, da so kamne ovili z lanom, namochenim z gorecho tekochino; ogenj se je razlezel po sovrazhnikovem obzidju in kamenje je zachelo od vrochine pokati. Metalci nafte so bili zavarovani s svezhe odrtimi kozhami zhivali ali z oblekami, prepojenimi z lojem. Pravcato revolucijo pa so povzrochile z nafto napolnjene steklene krogle, s katerimi je bilo mogoche zaluchati vechjo kolichino vnetljive snovi, ki se ni dala zlahka pogasiti, ko je scurljala med tramovjem in zidinami v notranjost zgradb ter zanetila ogenj tudi na takih mestih, kjer gashenje ni bilo mozhno. Che k temu prishtejemo she tezhka zazhigalna kopja, izstreljena s velikimi samostreli, je zlahka razumeti, da je bil ogenj v najrazlichnejshih oblikah pomembno in pogosto odlochilno orozhje.

Grshki ogenj je priletel kot sod, z ognjenim repom za njim, dolgim kot sulica, prihrumel je kot grom z neba, podoben zmaju. Psiholoshki uchinek takega orozhja je bil unichujoch, mnoge trdnjavske posadke je zajela panika zhe ob samem zvoku teh izstrelkov, proti katerim ni bilo uchinkovite obrambe. In kar je branilce she posebej zbegalo: domet tega orozhja je bil tolikshen, da ni bilo mogoche zaznati njegovega obstoja na fronti vse do trenutka, ko so zachele padati zazhigalne granate. Ko so obrambo obstreljevali zgolj s kamni in kroglami, se je vchasih dalo predvideti njihov let ter se vsaj malo odmakniti; seveda je tudi pri tovrstnem obstreljevanju zachela prevladovati nova ukana, da so namrech kamne in krogle temno obarvali, tako je bilo veliko tezhje slediti krivulji leta. Ognjenim kroglam si se celo lahko umaknil, vendar je bil njihov uchinek veliko bolj razdiralen.

Izdelovali so tudi rochne granate iz zhgane gline, napolnjene z zazhigalno snovjo, ki so bile oblikovane z zarezami, tako da se metalcu niso izmuznile iz rok ob nepravem chasu.

Nekatere muslimanske ladje so bile opremljene z bakrenimi cevmi, iz katerih je bruhala meshanica solitra in zhvepla, ki je zanesljivo unichevala nasprotna plovila. Toda che je shlo za nafto, je ta gorela tudi na vodi in pred njo je bilo tezhko ubezhati. She vech: muslimani so iznashli kemijsko zashchito svojih ladij pred grshkim ognjem; prepojili so gorljive dele s posebnimi tekochinami, ki so preprechevale ali vsaj mochno ovirale gorenje.

In kot vrhunec vojne tehnike so bili »sirski vrchi«, napolnjeni z nadvse tajno meshanico oglja, solitra in zhvepla, ki so strahovito eksplodirali pod obzidji in jih do tal porushili. Nekateri viri so navajali, da je ta skrivnost kitajskega izvora, chesh da jo je s Kitajske prinesel neki trgovec, ki je tam dolgo zhivel v stikih s tamkajshnjim dvorom.

Arabski uchenjaki in vojni inzhenirji se niso zadovoljili z dosezhenim, gnalo jih je k novim izumom, tako da so posvechali znatno pozornost bojnim strojem in napravam, ki bi olajshale osvajanje trdnjav; tu so zlasti veliko obetale tezhke naprave, ki so jih postavili na kolesa, vleklo pa jih je po deset in vech parov volov.

Sedaj lazhje razumemo, da je tudi kralja Riharda shele skrajna nuja na Jutrovem in ogrozhenost njegove oblasti na Angleshkem ter da so ga zapustili zaveznishki evropski vladarji prignala k dogovoru o premirju s Saladinom.

*

Te in drugachne misli so drvele skozi moje mozhgane in me she bolj zmedle, ko sem zhe tako bil zmeden, obtolchen, razcapan, premochen z morsko vodo, a strashansko zhejen, da sem od soli she bolj trpel.

Sem res na obali severnega Jadrana?!

Kar sem povedal, je to res bila stvarna slika pred nasho vrnitvijo, ki se je zhe tezhavno zachela, a she nesrechneje konchala nekje na obali severnega Jadrana, vsaj domneval sem, da lezhim tam nekje, che sem vzel v rachun chas in lego, preden nas je zajel unichujochi vihar.

Konchno na evropskem kopnu?

Na evropskih tleh pa so prezhali na nas mogochni sovrazhniki, Francija in Avstrija ter njuni zavezniki; zakaj se je Rihard odlochil zajadrati v ta zgornji konec, mi ni bili niti tedaj in mi she danes ni do potankosti jasno. Prav toliko mozhnosti, se mi zdi, je imel, da se izmuzne proti zahodnemu Mediteranu, kakor da se na tak tvegan nachin pretihotapi nekam chez Alpe.

Poskusil sem.

Konchno mi je uspelo odpreti eno oko in se prevaliti na bok; to je predstavljalo velikanski napor, a so obenem bolechine ob tem postopku ozaveshchujoche uchinkovale, she izdatneje so pregnale mojo otopelost in mi povechale gibljivost.

Lezhal sem na odmorski strani sipine, toda onkraj sem videl zrcalno gladino morja, sonce je bilo dalech od nadglavishcha, le da nisem mogel dognati, ali je she na jutranji strani ali se je zhe nagnilo proti vecheru; kje je jug in kje je sever?

Le s tezhavo sem se pridvignil. Za menoj je rasla sredozemska makija, vsakrshno grmichevje, ostra in visoka trava, pritlehno drevje in bolj zadaj pinije, ki so v tisto smer zakrivale obzorje. Dishalo je po laguni, to je oster vonj po razpadajochem morskem zhivlju, naplavljenih rakcih, planktonu, morski travi in drugem morskem rastlinju, ki se na soncu hitro razkraja. Ob oseki vse to zaostane na mochvirnatih tleh, preostala vlaga prenika in zadrzhi hitro susheche se blato, preprezheno z vlaknastimi stebli travnatega drobirja, s krhkim drachjem, z mivko in glino. Po nekaj urah postane takshno obrezhje kar trdno, da je mogoche po njem hoditi precej dalech ven proti vodi. Ko pa nastopi plima, postane pravcata past za chloveka, morje se dviga od spodaj, iz tal, vendar ne kot kakshen osamljen izvirek, tlak potiska vodo v podtalju skozi najmanjshe pore lagunskega shotja, zato se najprej zmehcha v globljih plasteh, medtem ko zgoraj ni she nich opaziti. Postopoma je preostala povrhnjica zhe tako tanka, da ne prenese vech chlovekove tezhe in se tla vdrejo pod njim. Takrat je lahko zhe prepozno za umik na trdno kopno. Na kakshnem zemljishchu sem obtichal, je bila hipna misel; k srechi je to bil peshchen jezik, ki je molel proti odprtemu morju, in mi taka nevarnost ni pretila.

Iz vode so shtrlele posamezne vechje in manjshe zaplate, otochki shchavja in trstichja, med katerimi so stali ali se v tihoti prestopali galebi; tu pa tam je kateri vzletel, se preselil na sosednjo grbino in spokojno obmiroval.

– Je kje videti ladjo, zhivo bitje, hisho, naselje? je bilo na vrsti naslednje vprashanje. Za to se bom moral postaviti na noge, che bo to dovolj, da se razgledam, me je skrbelo. Je pa shlo lazhje, kot sem se bal. Dvignjen sem se oziral naokoli, od morja v notranjost kopnega ni bilo kaj prida videti, ker je razgled zakrivalo gosto drevje, proti severu, kot sem lahko dognal po gibanju sonca, ki se je vzpenjalo – torej je she dopoldan – sem videl v daljavi visoke gore. Che je jutranji chas, sem prelezhal v nezavesti najmanj eno noch in pol prejshnjega dne; ali she kaj vech? Kdaj in kako sem sploh prishel na ta breg?

Postopoma sem sestavil she nekaj drobcev spomina.

Med viharno ujmo nas je ujel vodni smrk in ochitno nihche vech ni mogel obvladati ladje, ki jo je neusmiljeno premetavalo, zvijalo, lomilo in klalo, nekaj chasa – koliko? – sem se she poskushal chesa oprijeti, se zavlechi v kakshen varnejshi kot, a vse zaman, med zavijanje, tuljenje, rjovenje orjashkega vetra se je meshalo shkripanje, hreshchanje, pokanje in treskanje razpadajochega plovila, da she svojega glasu nisem slishal, che sem sploh krichal ali klical na pomoch – kaj shele, da bi do mene prodrl kakshen drug chloveshki glas. Morda sem v paniki, da me bo z ladjo vred potegnilo na dno morja, splezal spet na plano, nekako tako se mi je zdelo, in od tam me je, kot kazhe, odplaknilo, odpihnilo v podivjani element.

Ne morem vedeti!

Niti na gladini – kakshna neverjetna sprememba! – kot ogledalo mirnega morja, she manj na obali v dosegu mojega pogleda, ni bilo videti ladijskih razbitin. Se mi je morda v strahu in trepetu le dozdevalo, da je bila ladja v takih shkripcih in da ji je grozil potop? Morebiti je le mene odneslo s palube zaradi mojega neprevidnega ravnanja in so ostali pluli naprej brez mene; kje pa naj bi me iskali, tudi che so me iskali? Tam onkraj zaliva, proti vzhodu, ochitno sem obtichal v velikem zalivu, je bilo videti grichevnato obalo, navzdol proti poldnevu se je shirilo odprto morje.

Shibak sem bil, lachen in razbolelega telesa, toda zhiv in kot kazhe cel. Kam naj se podam? Ob obali navzdol ali navzgor; skozi strnjeno rastoche zimzeleno sredozemsko rastlinje v notranjost? Po kratkem oklevanju, ko sem pretehtal obrezhni razlichici, sem imel pol na pol mozhnosti, da se priblizhujem ali oddaljujem od morebitnih ostankov ladje in svojih ljudi, in sem se odlochil, da se prebijem v notranjost – tuje! – dezhele. Bil sem pred mejo iz divje goshche in nisem vedel koliko preostanka mochi bom potreboval do prvega zhivega bitja, ki bi mi morda lahko pomagalo, upal sem tako. Naredil sem nekaj opotekajochih se korakov v eno smer, a je tam kazalo slabo, zabredel bi v lochje in mochvaro, obrnil sem se na drugo stran in odlochno zakorachil. Videti je bilo med grmichevjem razredchino, v katero sem se zrinil, in uspel sem priti nekaj deset korakov naprej do koshatega lovorjevega grma. Zashumelo je in zafrfotalo, kot bi proti meni letel roj pushchic, a je le odletela prestrashena otva.

Od tod kam?

Korak za korakom sem pomishljal, ali ne bi bilo bolje, da se vrnem, saj sem spotoma zhe izgubil lastno sled, nich ni preprichljivo kazalo, da se bom v tej smeri kam prebil. A nekaj sem le zaslishal, che si nisem umishljal, kot hrzanje konja; o, da ne bi bilo le plod domishljije! Od kod so se natekle poslednje mochi, da sem se pognal naprej in padel chez trhlo deblo? Oblezhal sem brez mochi. Ne vem, koliko chasa, morda sem medtem omedlel, obchutek za chas in stvarnost me je zhe zdavnaj zapustil. Bolj sem se plazil kakor hodil naprej, morda se mi je le tako zdelo ali sem se vrtel v krogu bolj iz otopele vztrajnosti kakor po preudarku, in se znashel – na robu zapushchenega polja, brez sledu o kakshnem konju ali orachu. Zdaj sem lahko videl, da se na tej strani shiri ravnina, kolikor jo je zajelo oko; vmes redi grmichevja, gozdichki, osamljena drevesa, s trsjem zarasli vodni jarki so prichali, da so si ljudje prizadevali z osushevanjem, le naselbine nikjer nobene. Doli, na levi strani, se mi je dozdevalo, da vidim kolovoz, in tja sem se napotil, zlagoma, z muko, komajda, s postanki. Vznemiril sem jato ptic; pregnal zajca iz legla; to so bila edina zhiva bitja.

Poldan je bil zhe zdavnaj mimo; zhgala sta me sonce od zunaj in izchrpavajocha zheja od znotraj, hujsha od lakote. Po tistem kolovozu sem krenil proti zahodu, proch od morja, dasi je na nasprotno stran verjetno vodil prav tja. In konchno kot privid v pushchavi je vstalo pred menoj chloveshko bivalishche s psom, ki je na verigi begal sem in tja po dvorishchu, kjer so se mi odprla nebesa na zemlji. Nisem imel chasa za chudenje, to je prishlo shele kasneje, ali je resnichno, kar vidim –nisem se utegnil ali upal vprashati – zhe sem lezhal pod debelim curkom vode, ki je zhuborel iz cevi, shtrleche naravnost iz tal. Kakshno razkoshje, naslada povsem izsushenega telesa, chesa takega nisem nikoli dozhivel ne prej ne kasneje, noben od mojih chutov in nagonov me ni obdaril s tolikshnim uzhitkom – vooodaaaa ...

Tako pohlepno in obilno sem pil, da bi se skoraj utopil ...

Za menoj je stal zguban starec in chakal, da se napijem njegove slastne vode.

– Kar iz tal brizga, sem rekel tjavdan, kaj pa naj bi mu rekel drugega: dober dan, dober vecher, seveda.

Ni me razumel. Che sem na severnem koncu Jadranskega morja, bom lahko poskusil z latinshchino, mi je prishlo na misel, ker sem se malce zmedel; che ne ve, v kakshnem jeziku zacheti, pa chloveku pridejo na jezik nenavadne besedne zveze:

Stet fortuna domus, ker sem hotel rechi, naj srecha spremlja tvojo hisho; morda sem imel v mislih, kako srechem sem, da sem naletel na to hisho.

Zachudeno me je premerjal od glave do peta, verjetno ne le zaradi mojih besed, a je doumel njihov smisel ter spregovoril v narechju, ki je ochitno izhajalo iz latinshchine, a to ni bilo; na Siciliji sem si zapomnil nekaj besed sicilijanske latinshchine, ki sem jih poskusil primerjati, vendar ochitno med ljudstvi na Apeninskem polotoku latinshchina zhe dolgo ni bila vech sporazumevalni jezik, che je sploh med shirokimi sloji kdaj bila.

Ni mi bilo dovolj, da sem se krepko odzhejal, se nalil prechudovitega tekochega elementa, ki omogocha zhivljenje, prhal sem se, se polival, mochil celo glavo, skratka, kljub hladnemu vechernemu zraku, je to dobro delo od vsega napora razgretemu telesu. Voda pa je kar vrela iz zemlje, iz ravnine, je proti obichajnim predstavam, da so vrelci pod vzpetinami, izvirki se napajajo v gorah. Tukaj pa dalech naokoli ni bilo hribovja, pach, dokaj dalech so se vzpenjali v nebo skalnati vrshaci, vsi beli od apnenchastih skladov, ki so jih stotisochletja izoblikovala v obsezhen gorski venec na severnem obrobju Jadrana. Od njih do sem pa je sama ravnina, tu, v spodnjem delu, celo nizhja od morske gladine, zato zadostuje, da zabijemo cev v zemljo in zhe priteche na dan voda sama od sebe, to so arteshki vodnjaki.

Bil sem ochitno tako zdelan, da me je poskusil podpreti, onemogli starec, mene v najboljshih letih. Z roko mi je namignil, naj grem z njim v hisho, kjer me posadil na klop za vrati in mi prinesel pol hlebca kruha ter zagozdo sira, zraven je primaknil majoliko vina; toda kaj, ko sem imel trebuh napihnjen od vode. Priblizhal se mi je s kozarchkom neke tekochine, disheche po zelishchih, aqua vitae, kar bi lahko sprejel z nezaupanjem, a je bil vonj uglashen z mojim stanjem zhelodca, da sem izpil kot zdravilo, ki je povrnilo obchutljivost mojemu raskavemu grlu in pognalo kri po zhilah. Potem sem prigrizoval in z rokami, s posameznimi besedami in z namigi prevajal njegovo pripoved, da sem v blizhini slovechega Gradezha, Gradus, nedalech od she bolj slavnega Ogleja, Aquileia, nekoliko bolj v notranjosti. Slishal da je za brodolom med silnim neurjem, a ne ve, kam so se prezhiveli zatekli, domneva, da morajo biti v kakshni vasi gor proti severu, proti reki Sochi, Sontius.

Kasneje so mi prishla v roke porochila, v katerih je stalo naslednje: »Et mare ingressus, orta tempestate, accidit, ut ventus, rapta navi in qua ipse erat, duceret eam versus partes Hystrie ad locum qui est inter Aquileiam et Venecias. Ubi idem rex Dei permissione passus naufragium, cum paucis evasit. Quidam itaque comes Mainardus de Gourze et populus regionis illus, audito quod in terra erat ...«, kar pa bom she razlozhil v nadaljevanju.

Ko sem komaj she kaj dal v usta, se me je lotila nepremagljiva utrujenost, zaspal sem, ponochi me je tlachila mora in verjetno, da sem krichal, se krchil in zvijal od hudih sanj. Naslednjega dopoldneva sem se prebudil ves razbolel; dobri starec, ki je bil ochitno edini prebivalec te hishe, me je spet nahranil, in po njegovih napotkih sem odkorakal proti severu, che koga od svojih najdem ali ne, proti daljnemu domu v Akvitaniji ali she naprej na Angleshko.

Torej nekje na levi naj bi bil Oglej, za menoj Gradezh, o obeh rivalskih mestih se je precej govorilo tudi na dvoru mojega kralja, ko so k njemu prihajali odposlanci, diplomati ali nakljuchni popotniki, ki so imeli kaj povedati. V nadaljevanju mojega porochanja bom moral o obeh pomembnih sredishchih she vechkrat kaj rechi, saj sta bili povezani z dogajanjem, ki je konchno zaznamovala vse moje nadaljnje zhivljenje!

Ob imenu Gradezh sem se spomnil na svojega modrega uchitelja, ki je takole komentiral Pavla Diacona, katerega shtejejo za pomembnega kronista Langobardov in dogajanj v chasu Karla Velikega: »Gradus ... de eo Paul. diaconi Historia Langobardorum V.17 "In Grados (sic!) insulam – (quae vox cum Sclavonicam grad i.e. urbs conjungi posse videtur) per stratam, quae antiquitus per mare facta fuerant (Romanorum temporibus)" continenti junctam, hod. item grado ...«. Tako torej, tod je slovanski in latinski svet, in bolj ko bom shel proti severu, globlje bom prodrl med Slovane, o katerih sem zhe veliko slishal, da naseljujejo pol Evrope; v naslednjih letih sem jih bolje spoznal, v resnici sem do konca zhivel med njimi.

*

Kako prizadevno skrb so posvechali papezh in evropski vladarji razmeram v Sveti dezheli, potrjuje zhe prva krizharska vojska, ki je shla osvobajat grob nashega Odreshenika; to je bilo davnega leta 1095, ko je sveti oche Urban II. navdushil in dvignil krshchanske evropske narode za razshiritev edine prave katolishke veroizpovedi na vzhod, kjer se je utrdila vzhodna krshchanska herezija, ter she posebej proti islamskim nevernikom, ki so zavzeli Jeruzalem. Dotedanje spore in spopade med narodi Evrope, med Nemci, Poljaki, Shpanci, Italijani, celo Irci in Vzhodnoevropejci, ki so se pregreshno podajali v medsebojne »svete vojne«, je tako uspelo presechi in zdruzhiti sile ter stremljenja za vzvisheno stvar – oteti muslimanom Sveto dezhelo. Na tisoche ljudi vseh stanov in redov, bogatih in revnih, se je valilo skozi Evropo v nemogochih razmerah, to je bilo pravcato mnozhichno gibanje. Resnica je, da so zhe na poti shtevilni omagali od bolezni, pomanjkanja in ran; ker so bili slabo opremljeni, so si sproti prisvajali zhivezh in zob za konje, to pa se je pogosto konchalo s spopadi z ondotnimi prebivalci. Tezhko je izrechi, ampak mnoga dejanja niso bila vredna krshchanskega chloveka, cheprav poskushamo razumeti njihovo stisko in bedno stanje ter jim odpustiti.

Takó je nevarnost za obstoj krshchanstva terjala, da je veliko let pred poslednjim pohodom v Sveto dezhelo, ki sem se ga udelezhil tudi sam in od koder sem se pravkar na tak beden nachin vrachal, papezh Evgenij poslal na pomoch Palestini – zhe drugo po vrsti – vojsko v znamenju krizha; takrat je svetemu mozhu Bernardu dodelil nalogo, da navdushi ljudstva Germanije in Galije za vstop v krizharsko vojsko, in je bil pri tem zelo uspeshen, pridruzhil se mu je Ludvik, kralj Galije s svojimi plemichi; v Germaniji pa je pripravil cesarja Konrada III. k sklicu cesarskega zbora, kjer so si na pobudo cerkvi globoko vdanega Bernarda in oglejskega patriarha Peregrina précej nadeli rdech krizh na desno ramo: cesar Konrad, koroshki knez Henrik, poljski knez Ladislav, shtajerski mejni grof Otokar in tudi sam oglejski patriarh Peregrin, skupaj z bambershkim shkofom Eberhardom in mnogimi drugimi shkofi, knezi, grofi, vladarji in plemichi. V nekaj dneh se je zbralo v Regensburgu nad sto tisoch konjenikov in peshakov. Iz Italije so prishli veronski mejni grof Herman, monferratski mejni grof Vilijem, blandeterski grof Vidon, turjanski grof Martin, milanski grof in she mnogi drugi. Na veliko zhalost Svetega ocheta in vsega krshchanskega sveta ta silna vojska ni dosegla Svete dezhele, vrniti se je morala zhe iz Male Azije zaradi bolezni in zahrbtnih napadov tamkajshnjih divjih plemen. Egiptovski vladar Saladin je to izkoristil ter je zavladal Siriji in Mezopotamiji, tako je zdruzhil skoraj ves muslimanski svet, ogrozil sveto mesto Jeruzalem in ga tudi zavzel; papezh je bil pretresen. Po tistem nesrechnem predhodnem podvigu za osvoboditev Svetega groba se je Konrad ustavil v Ogleju, kjer ga je patriarh Peregrin sprejel z velikimi chastmi. Ta nesrechnik, Konrad, pa je kmalu zatem umrl, le toliko je she bil pri zavesti, da za naslednika ni dolochil svojega mladoletnega sina, marvech Friderika Rdechebradca, nechaka po bratu, in tega so cesarski volilci v Frankfutru postavili za cesarja. Mladi cesar se je odpravil v Rim s spremstvom, v katerem niso manjkali oglejski patriarh Peregrin, gorishki grof Engelbert ter koroshki knez Henrik IV.; v Rimu ga je papezh pomazilil, za protiuslugo pa je maziljenec s svojo vojsko pokoril papezhu upirajoche se Rimljane.

Vendar so se stvari spet zasukale v nepravo smer; ko se je Peregrin vrnil v Oglej s cesarskega zbora pri Frideriku v Regensburgu, je v Rimu umrl papezh Adrijan in izvolili so Aleksandra III., ki je brez odlashanja vpeljal nekaj reform, med drugim si je pridrzhal pravico proglashati svetnike, ker so dotlej to lahko pocheli vsi nizhji cerkveni predstojniki. Tem novotarijam so se uprli kardinali Oktavijan, Janez in Gvidon ter izvolili protipapezha Viktorja, cesar Rdechebradec je na hitro sklical v Paviji sinodo za Viktorja proti papezhu Aleksandru. Oglejski patriarh Peregrin je imel glavno besedo. Dogodki so se vrteli z neznansko naglico; protipapezh Viktor je v Lodiju zbral cesarja Friderika, cheshkega kneza, patriarha Peregrina in druge cerkvene predstojnike, opate, upravitelje in kneze. A (ne)srecha nikoli ne pochiva – umrl je Peregrin, srce lazhnega papeshtva, to je dokaj omajalo fronto proti Rimu. Táko napeto stanje, spori, prepiri, udari in protiudari so se nadaljevali, o tem je zhalostno poslushati.

Ko so zhe mnogi mislili, da se bodo razmere ustalile, cesar Friderik ni odnehal, poskrbel je za Peregrinovega naslednika in v Ogleju je sédel na patriarhov sedezh Udalrik II., sin trevenskega grofa Silrika, ki je imel svoj grad na Shtajerskem, natanchneje pri Celju; seveda je na ta nachin oglejska cerkev ostala zvesta cesarjeva zaveznica in tudi podpornica nepravega papezha Viktorja, to pa je she poglobilo napetosti s papezhem Aleksandrom v Rimu.

A tudi s sosednjimi Benetkami, Venetia, je imel Oglej neporavnane rachune, ki so se vlekli she iz davnih chasov, ko so se v blizhnji Altino kakor tudi v Gradezh zatekali velikashi in prebivalstvo Ogleja, ker so grozili vpadi vojská s severa in vzhoda. Obe ti mesti sta v dolochenem obdobju prevzeli pomembni polozhaj Ogleja, in ko je nevarnost minila ter so se ubezhniki vrnili, od koder so prishli, jima ni dishalo izpustiti iz rok prilozhnosti, da bi she naprej ohranili svojo osrednjo vlogo v tem delu Evrope, pri tem so jima prishle prav najrazlichnejshe prave ali ponarejene listine nekdanjih papezhev, kraljev in cesarjev, s katerimi sta utemeljevali nekakshne svoje trajno pridobljene pravice.

Tako je novi oglejski patriarh Udalrik udaril na Rimske toplice, Therme Romanae, pri Trzhichu, Monfalcone, z beneshko posadko, ter jih oplenil. Med vrachanjem je tezhko oblozhenega z nagrabljenim bogastvom prichakal v zasedi beneshki dozh Vital, ujel Udalrika z dvanajstimi duhovniki in drugimi furlanskimi plemichi ter jih v Benetkah vrgel v jecho. Nastal je zagaten diplomatski polozhaj, ki je sicer po eni plati govoril v dozhev prid, chesh da se je le branil, a poznavalci starih in she starejshih razprtij so brez tezhav nashli upravichene razloge za Udalrikovo pochetje, ker da je le poravnaval odprte rachune. Tokrat se je znashel patriarh v podrejenem polozhaju, Benechani so ga imeli v pesti in rachunal bi lahko, kot zvest zaveznik, le na pomoch cesarja, ki pa se tokrat ni hotel vmeshavati zaradi cele vrste svojih lastnih tezhav. A to bi lahko trajalo le nekaj chasa, zato Benechani, prebrisanci, da jim ni para, prerachunljivi trgovci, niso hoteli zaostrovati, prej ali slej bi se morali spopasti z mogochnim Friderikom. Spor so reshili z nekakshnim mirovnim sporazumom, ki pa so mu dodali ponizhujoche dolochilo, da patriarh ob vsaki obletnici sporazuma poshlje iz Ogleja v Benetke rejenega vola, dvanajst pitanih prascev in dvanajst jerbasov kruha; v Benetkah so zhivali zaklali in na glavnem trgu spekli ter pozhrli med ljudskim slavjem.

Srecha je opotecha.

Protipapeshka stranka je dozhivela hud udarec s smrtjo svojega izbranca Viktorja, razkolnishki kardinali so izgubili upanje, da bi jim rimski Oche kdaj odpustil, potem ko jih je izobchil iz svete katolishke cerkve in jih preklel na vekov veke; prerachunljivo so se odlochili za izvolitev she enega protipapezha Paskvala III., to pa je bil prav tisti shkof Gvidon iz Cremone, ki smo ga zhe srechali med zarotniki. Ni treba posebej omeniti, da je za vsem tem stal cesar Friderik, ki je brez odlashanja priznal Paskvala.

V Rimu so bili na trnih.

Iz Vatikana je prishel v Benetke sam papezh Aleksander, da bi se pobotal s cesarjem, tako je nekaj chasa kazalo, da bo pomiritev uspela, na koncu se je spet vse skazilo in je cesar udaril po papezhevih posestih v Italiji; Oglej pa je privilegiral in vzpodbujal k upiranju, da bi s tem oshibil Vatikan. Patriarhu je pripadala furlanska knezhevina, farska grofija in vas Lochnik pri Gorici, shkofije v Pulju, Novemgradu, Porechu, Trstu, Konkordiji in Bellunu, samostani v Sekstu, Luganu in Balah, gradeshki otok, ozemlja med rekama Plava, Piave, in Livenca, gradova Ahten in Treven, trdnjava Nage, a mu gradeshki patriarh vsega tega ni priznaval (to rivalstvo nad posestmi je iz chasov, ko so se oglejski patriarhi zatekli na gradeshki otok pred Avari, potem pa sta si nasprotni stranki izvolili vsaka svojega patriarha ...).

Le redkokoga je presenetilo, saj je bilo kot na dlani, da bo prej ali slej potreben nekakshen kompromis med nasprotnima blokoma; Frideriku je prishlo na uho, da so mesta Benetke, Padova, Verona, Vicenza in Treviso sklenila desetletno tajno zvezo z namenom, da se chim bolj razbremene Rdechebradcheve nadvlade, in zato so te mestne drzhavice enkrat bolj, drugich manj vlekle na rimsko stran, to je bilo jasno znamenje, da je treba v novo vojno ali pa najti najmanjshi skupni imenovalec. Tudi Rimu ni bilo do ponovnega spopada. Nekdo je moral plachati te kompromise. Doletelo je patriarha Henrika iz Gradezha, ki se je zhe dolgo bodel z Oglejem za tiste posesti, in cheprav je bil ves chas gorech pristash rimske stranke (ker mu je ta dajala potuho in zashchito), so ga pustili na cedilu, in se je moral pred papezhem Aleksandrom, kardinali in odposlanci oglejskega patriarha Udalrika odpovedati v korist oglejske Cerkve vsem omenjenim krajem in ozemlju, posestim in zgradbam ter pripadajochim zakladom. Gradeshki patriarh je obenem obljubil, da se ne bo vech prepiral niti potegoval za metropolitske pravice. V znak sprave (?) in dobre volje (?) je oglejski patriarhat pustil Gradezhu dve zhupniji, pod pogojem, da od tega dobi chetrtino desetin Oglej! Tako rekoch mu ni pustil nich.


Temu je sledilo pet zloveshchih let, ko je umrlo pet papezhev zapored (to so nekateri gorechnezhi zhe razglashali za napoved apokalipse); po dvaindvajsetih letih dushnega pastirstva je leta 1181 izdihnil Aleksander III., nasledil ga je Lucij III., ki je prezhivel na sedezhu sv. Petra le shtiri leta; kar dolgo je trajalo, da so se kardinali odlochili za Urbana, ki mu je bilo usojeno le nekaj mesecev zhivljenja, in spet so se morali zbrati visoki cerkveni dostojanstveniki, da so po mnogih natezanjih in zakulisnih igrah prishli do novega imena – Gregorja III. Tega je pobralo she prej kakor ostale, zhe po dveh mesecih. Celo leto je bila katolishka cerkev brez bozhjega namestnika na zemlji, konchno pa so prevladali tisti, ki so podpirali Klemena III.

To leto je bilo tudi drugache nadvse nenavadno in astrologi, vidci, okultisti in samozvani preroki so napovedovali she druge izredne dogodke, nekakshni pridigarji so hodili po vaseh in mestih ter oznanjali skorajshnji konec sveta. Tisto poletje je bilo namrech izjemno zgodnje, zhe januarja so vzcvetela drevesa, februarja so zhe zorela jabolka in leshniki, mladi ptichki so se razpeljali, maja so zhe spravili zhetev z njiv in v zachetku avgusta so stiskali grozdje. A tudi zima je bila neobichajno hladna, to je zlasti prizadelo revezhe, pomrlo je veliko starejshih ljudi in otrok.

In res je udarila tudi she chrna kuga, ki je zdesetkala prebivalstvo. Veliko vasi je opustelo, zemlja je ostajala neobdelana, podivjani psi so se v krdelih podili po dezheli.

Divji Ogri so vdrli na zahod, da so jih cesarske in kraljeve vojske le stezhka zadrzhevale, saj je k vsemu temu she posvetna in cerkvena gospoda pridala svoje z nenehnimi medsebojnimi spopadi, plenitvami in pozhigi.

Mera je bila polna in med ljudstvom se je shiril obup, ki je vzpodbujal k nepremishljenim dejanjem. Prav gotovo ne le to, she marsikaj drugega je prispevalo k odlochitvi Friderika Rdechebradca, da se je pobotal s »pravim« papezhem in ni podpiral vech »lazhnih« papezhev, cheprav se ob dolochenem chasu zhe ni vedelo vech, kateri je pravi in kateri je lazhni...

In reshitev?

Preprosta in uchinkovita! Sprti strani sta nashli skupnega sovrazhnika, vse sile so potlej usmerili nanj. Prav tako se je konchalo, da je Barbarossa prvi dvignil svojo vojsko, in s papezhevo pomochjo je pridobil she druge za osvoboditev Svete dezhele.

*

Vidite, v takem chasu in okolju sem se znashel po vsem hudem, kar sem dozhivel pred nekaj dnevi. Hodil sem po prashni cesti nekam, ne da bi vedel kam, sledil sem medlim napotkom, kot mi jih je nakazal betezhni in ustrezhljivi starec, ki mogoche sploh ni nichesar vedel, in dvomil sem, ali je zhe res od koga kaj slishal, saj je bilo po takem nenadnem neurju mogoche domnevati, da so se potapljale ladje, ki jih je presenetilo na odprtem morju. Korakal sem po opusteli cesti. Se razgledoval, ali bi kje ugledal ljudi, hishe; ohrabrilo me je govedo na pashi, znamenje, da so naselja v okolici. In res sem po kakshni uri zagledal zvonik nad drevjem. Ves chas se nisem prav veliko odmaknil od obale, ki sem jo bolj slutil, vohajoch slani morski zrak, tja na desno nisem videl razen neba nichesar, saj ni potrebna znatnejsha porashchenost ravninskega ozemlja, da zakrije pogled.

Videl pa sem proti severu gorovje, tako kakor zhe prejshnji dan, nisem ga mogel zgreshiti, che sem ga imel za Alpe; vzgajal me je dober in razgledan uchitelj, ki ga je she posebej mikala zgodovina, ta je tudi meni lezhala ali pa mi je to nagnjenost znal vcepiti, ko sva dobrshen del uchnih ur posvetila temu predmetu. Ta ljubezen do davnih junashkih dejanj kraljev, cesarjev in drugih junakov se mi je ohranila vse zhivljenje, le da sem z leti, ko sem si nabiral nova védenja in izkushnje ter jih premleval v svojih razmishljanjih, iste dogodke ocenjeval drugache, kakor sem jih med odrashchanjem ali jih je interpretiral moj vzornik. To bi bila obenem razlaga, zakaj se mi med spomine nenehno vpleta blizhnja in daljna preteklost ...

Zvonik je bil chedalje vishji.

Blizhajoch se naselju, mi je zastajal korak; kako me bodo sprejeli, bom kaj zvedel o svojih tovarishih, che nisem edinole sam prezhivel? Ni mi preostalo drugega, kakor da sem zakorachil med hishe. Ljudi ni bilo videti, a je vse kazalo na njihovo prisotnost: orodje pred gospodarskimi poslopji, kokoshi po dvorishchih, odprta okna, susheche se perilo; in konchno, otrok mi je prihajal naproti, ko me je zagledal, je zastal in se pognal v beg. Précej zatem se je v mraku neke vezhe prikazala zhenska in me iz tistega zavetja zvedavo motrila. Izkushnje s starcem so bile pouchne, s preprostimi ljudmi se bom tezhko sporazumel, she najbolje bi bilo dobiti vashkega duhovnika, ti znajo vsaj nekaj latinshchine, vsekakor dovolj za najnujnejshe; v cerkev torej. Zhensko sem mimoidoch pozdravil s kimanjem, bolj v znamenje, da sem jo opazil in da nimam zlih namenov, a se je she za korak ali dva globlje pomaknila v notranjost.

V vaseh je cerkev osrednja zgradba in tudi tu je ni bilo tezhko najti, njen opechnati zvonik je shtrlel v zrak, da ga je bilo videti s katerekoli strani. Zidovje je bilo pretezhno iz zhgane rumenkaste opeke, vmes pa so bili vlozheni bolj za okras na grobo obklesani kamni, kar je pozhivilo videz prochelja, v katerem so bila samo priprta shiroka, hrastova vrata; skoznje sem vstopil.

Vladala sta popoln mir in tishina, v zraku je lebdel vonj po kadilu she od zadnjega obreda. Na pragu sem zastal, che bi se od kod prikazala chloveshka postava; nich se ni zganilo. Vendar sem obchutil poglede na sebi, opazovan sem bil, bilo mi je povsem jasno, da moram mirno sesti med klopi in spokorno chakati; ko se bo onemu ali onim zdelo primerno, se bo(do) prikazal(i) od nekod izza oltarja, s prizhnice ali kora. Morda pa kar od istih vrat, skozi katera sem pravkar vstopil – toda koga bom zagledal? Mar res domachega duhovnika ali oborozheno strazho, ki me bo aretirala?

Telo je bilo utrujeno in dusha ranjena, bil sem na preizkushnji.

Predvsem sem potreboval notranje ravnotezhje, ochishchenje, globoko zahvalo Bogu, da me je otel pogubi, zato sem se zatopil v tiho in predano molitev z obrazom med dlanmi; moj duh je odplaval v neka brezchasna in nestvarna prostorja, kjer so bile pozabljene nedavne strahote in smrtni strah, v dusho sta se mi naselila blazhenost in sproshchujoch mir.

Prsi mi je stiskal pas z dragotino vseh dragotin, virom mochi za vztrajanje, s tochko, skozi katero se duhovnost bitja povezhe z vechnostjo, nevidnim vhodom v blazhenost in trajnost. Pogled na oltar s tabernakljem je ustvaril mostishche med bivalishchem Najsvetejshega in zemeljskimi ostanki njegovega muchenishkega konca, ki sem jih nosil na svojem srcu. Iz tistega sta se po meni v valovih shirila toplota in upanje, da bo she vse prav.

Kakor se posameznik zave, kaj mu pomeni zdravje shele, ko zboli, tako se smrtnik spozna s pravo naravo svoje greshnosti, ko je v smrtni nevarnosti in nad prepadom vechnega pogubljenja.

Za menoj je nekdo stal; nisem ga slishal, slutil sem. To je nekaj takega, kakor je chutiti na telesu toploto od pechi ali plazenje ledenega zraka po udih, ne da bi kaj videl. Presenechen, dasi sem zato prishel na ta kraj, da bi koga srechal – jasno, zhelel sem dolochneje nekoga – srechal, in v negotovosti, ki je izhajala iz istega razloga – ali je ta za menoj pravi? – sem ohranil she nekaj trenutkov nespremenjeno, negibno drzho telesa ...

– Morda je bil tudi oni v dvomu, ali sem ga slishal, saj je priplaval kot duh po zraku, tihotnost je sicer obichajno obnashanje na svetem kraju, toda tokrat je morda izhajalo vedenje onega she iz okolishchine, da se je tujec od nekod znashel v bozhjem hramu.

– Kaj pa, che zhe kdo drzhi mech v rokah? Ne, v cerkvi zhe ne ... no, morda, se je zhe dogajalo tudi takshno svetoskrunstvo.

– Mir s teboj, se je blag glas razshiril po cerkveni ladji.

– V bozhjem imenu, sem bolj zashepetal med obrachanjem k neznani, a zdaj zhe manj negotovi prihodnosti.

– Kaj te je, mladenich, prineslo v nashe kraje? je govorila postava v menishki kuti v polmraku cerkvene ladje.

Kako naj zachnem, sem pomislil, cheprav je bila poglavitna skrb najti moje ljudi, vendar, ali kazhe kar z besedo na dan?

– Nesrechne okolishchine, chastiti, brodolom, in ishchem svoje, sem izrekel po nekakshni nuji, kar me je najbolj pestilo.

Videlo se mu je, da ga nisem presenetil; morda mu je bilo kot zhe vechini jasno, da je bilo v tistem silnem neurju veliko gorja in nesrech.

– In kje jih mislish najti? je pristavil k samoumevnemu spoznanju.

Je mar s tem mislil rechi, da jih sploh ne morem najti, da jih ni vech, da so vsi ... Ne, to se vendar ne ujema s tistim, kar mi je govoril dobri starec; tod so shli .., che so bili oni; smo bili tedaj samo mi z nasho ladjo na tem obmochju? So se znashli v peklenskih vrtincih spenjene vode in podivjanega zraka she drugi morjeplovci?

– Slishal sem, rekli so mi, pravzaprav neki starec je slishal, da se je grucha reshila iz vode in je shla ob obali na sever, sem hotel skrajshati zachetno otipavanje. – Tezhko je z jezikom, pa sem pomislil na sholanega chloveka, ki ga je najti v cerkvi, sem pristavil. Hkrati me je preshinilo, da samo to ne more in ne sme biti edini razlog za vstop v hram, pred oblichje vsemogochnega stvarnika nebes in zemlje.

– Zahvala gre Ochetu in sinu in svetemu Duhu, da sem she zhiv in pred vami, oche, sem skoraj brez prekinitve nadaljeval.

– Ne vem, kako jih bosh dohitel, je bil dolochnejshi pater, vcheraj so kupovali konje tod okoli. Ti si pa pesh!

Moj pogled je izdajal veselje in zaskrbljenost obenem.

– Morajo biti imenitni gospodje tvoji sopotniki, ne pozna se jim le po obleki, obnashanje posameznikov in ostalih do enega od njih izdaja njegov izjemni polozhaj. Kaj vech nisem zvedel ... Menda gre za imovitega trgovca, che ti to kaj pove, morda pa le niso povedali vsega, je lokavo pogledoval po meni in se komaj vidno nasmehnil.

Seveda mi je bilo v hipu jasno, da hoche kralj inkognito preko tega ozemlja, zato mu pri tem nisem smel delati tezhav, che bi izdal njegovo pravo identiteto.

– Z Levanta se vracham in tam sem naletel na ugodno prilozhnost; ker imamo skupno pot proti zahodu, sem upal nadaljevati z njimi, a po tem, kar se je zgodilo, sem ostal brez vsega, do tod sem zmogel po oskrbi dobrega starca, chutil sem dolzhnost nekaj rechi, obrazlozhiti, a obenem tudi duhovnika utrditi v njegovi uverjenosti, da je moj gospodar res tisto, za kar se izdaja: trgovec.

– Z Levanta ... iz Svete dezhele, vsem tegobam in prigodam navkljub ste imeli srecho obiskati kraje nashega Gospoda, od koder je prishla luch spoznanja. Mora pa biti hudo tam, kaj?

– Po eni strani je huje, kot si morete misliti, so pa tudi mirna in lepa mesta, ki she dajejo videz Zvelicharjevih chasov ... In vsi ljudje niso pokvarjeni, hudobni. She celo tisti, od katerih bi chlovek najmanj prichakoval, v stiski pomagajo.

– Pa one, no, tiste muslimane mislim, ste jih pregnali? je v pravo smer vrtal vame.

Kako naj mu razlozhim, kje naj zachnem, saj to ni, kot bi pregnal sosedovo kozo iz svojega vrta. In she takrat se zaplete, morebiti kar hudo, che se pojavi she njen lastnik na prizorishchu, tedaj shele zna nastati pravi direndaj. Che pa se pritepe pes na dvorishche, se mlado in staro poskrije, da se ne bi zakadil vanje. Tudi majhno shchene boleche ugrizne, in shele posledice, te so lahko hude, che je stekel, chloveka spravijo s sveta. Zato kdor le more, smuk, v najblizhjo vezho, hram ali hlev, skratka za ograjo, na varno. Res, da celo vrabci v jati napadejo sokolicha, a morajo za kaj takega obstajati posrechene okolishchine in posebna motivacija.

– Tam dalech na Orientu, onkraj Blizhnjega Vzhoda, je velikansko ozemlje, ki sega prav do roba sveta, z nepreglednimi mnozhicami vsakrshnih divjih ljudstev, ki chedalje bolj pritiskajo proti nam. Kje je tisti limes, kjer jih je zhivljenjsko nujno zaustaviti, jim rechi: nich vech naprej? Je to v Sveti dezheli ali zhe kje dalj od Jutrovega? In kdo naj to stori? Vsi krshchanski vladarji bi se morali zdruzhiti pod okriljem Svetega ocheta in slozhno udariti nanje, nevernike. Tako pa je namesto zdruzhenosti mogoche vsak dan odkrivati nove medsebojne zarote, izdaje in celo opazovati krvave spopade, ki nas shibijo. Namesto da bi izkoristili sovrazhnikove shibke tochke, se prav takrat, v najneprimernejshem trenutku zravsamo med sabo, je bruhalo iz mene.

– Govori, sin moj, je podpihoval moj (menim, da prichakovan) odziv, zhe tu, na domachih tleh je stanje slabo, zaradi napadanja in celo plenjenja propada ljudstvo, ki mu po vrsti jemljejo, kradejo, kar jim pride pred ochi, in med tistimi, ki shirijo zlo, so tudi duhovniki. Po prenovi cerkve klicheta kochljivo stanje in usodni chas! Prenova je neizbezhna, che naj nas ne doleti konec kakor v Sodomi in Gomori!

Moram rechi, da me je njegovo govorjenje zbegalo; tudi sam sem tu pa tam pomishljal podobno kakor on, ker me je moj uchitelj navajal na razmishljanje, kot ga je naskrivaj chrpal iz grshkih knjig, a sem se vselej hitro vrnil na pravo pot, ta pa je: oblast je dana od Boga! In glej, v tej zapushcheni vasi na obali Jadranskega morja, pod obronki Vzhodnih Alp, mi chlovek, she duhovnik povrhu, ki me niti ne pozna (ali pa ve, kdo sem?!), govori prevratne besede, no, ni rekel prevrat, upor, izrazil se je: prenova ... A to je lahko le drugi pojem za isto stvar.

Kot da bi vedel, kaj se mi mesha v glavi, je nadaljeval:

– O, ni tako, kot kdo morda misli, da je treba vse porushiti in zgraditi na novo. In potem? Po vseh naporih in zhrtvah spet nastal sistem hierarhije; in spet bi bili na istem, kakor smo zadaj. Ne, ne! Sploh ne! Mi od znotraj, od spodaj moramo spremeniti nezadovoljivo stanje, zaobrniti tok dogajanja, to je prava in trajna reshitev, sicer nam preti, da bodo prishli od zunaj, Saraceni, Arabci, muslimani, barbari z vzhoda, z juga, od vsepovsod, peklenshchki bodo radozhivo prilezli iz ognjenih globin in z naslado unichevali tisochletno delo vdanih Kristusu. To bi bil pravi polom, ne pa prenova od znotraj! Vrniti se moramo k pravemu izviru resnice, h Kristusovi besedi iz evangelija.

Zdelo se mi je primerno in koristno za mojo srechno vrnitev, che se ne spushcham v globlje razpravljanje. Tako izgubljam dragoceni chas! In kdo ve, ali me sogovornik ne izziva?!

– Naprej moram, oche, sem zinil, ko je hotel nadaljevati, a je ochitno tudi sam uvidel neprimernost svojega pochetja s chlovekom, katerega skoraj zagotovo ne bo po vseh bozhjih in naravnih zakonih nikoli vech srechal. Zakaj bi ga potemtakem prepricheval? Se spushchal z njim v razpravljanja? Kajpada, je domneval ali je bil celo uverjen, da takshno njegovo preprichanje ni osamljeno, saj so stvari ochitne, ljudstvo trpi, je za zdaj she potrpezhljivo ... Kaj se ve, kako se bo odzivalo jutri ...

Preshla sva k stvari, zaradi katere sem si izbral njegov hram; denarja nisem imel, na sebi sem imel le natrgano obleko, edino, kar sem upal dobiti zastonj, je mogel biti kolikor toliko zanesljiv podatek, v katero smer jo ubrati, in she kakshen koristen napotek za varnejsho in skrajshano hojo.

– Morda se ti bo posrechilo dohiteti jih; vcheraj so she iskali konje tod okoli, a jim ni uspelo dobiti jih dovolj. Vishje gor ob Sochi je most, Pontus Sonti, ta reka je hudournishka, izredno hitro naraste, ko je v hribih dezh, zato ne bo mogoche chez plitvine pri vasi Bistrigna pri Shkocjanu, Bistrigna apud San Cancianum, ki je zhe onkraj vode, brodarji pa v takem ne vozijo, zato bosh moral do tja kakor tvoji, ki bodo spotoma zagotovo izgubili nekaj chasa z nakupovanjem konj.

Pomignil mi je in shla sva iz cerkve; pred tem je smuknil v zakristijo in se kmalu vrnil z zavojem.

– Nekaj za popotnico, mi je potisnil v roke.

– Bog obilno povrni! sem se mu zahvalil, nichesar nisem reshil od potopa, je bilo moje opravichilo.

– To je ochitno. Pomagaj blizhnjemu v stiski, tako nam je uchiti; oba veva bolje od preprostih ljudi, kakshen je Kristusov nauk.

»Tako nam je uchiti; oba veva« je spregovoril s poudarkom; spregledal me je, dasi se mu nisem z nichimer izdal; nekaj obleke mi je podaril dobri starec, saj bi bil sicer videti pravi razcapanec, in ta je spremenila moj videz. Tako je terjala previdnost za zashchito mojega kralja ...

Obichajno se ob nenavadnem dogodku, kakrshen je prihod tujca v vas, précej zbere vsaj nekaj zhensk ali otrok, tokrat pa ni bilo nikogar.

– Bolezen, chrna kuga jih je pred nekaj leti pobrala.

In she:

– Vech preostalih moshkih so odpeljali v vojsko, je dopolnil pojasnilo.

– Kako pa je mogoche vzdrzhati v takem stanju? me je zanimalo.

– Manjka delavcev! Zemljishcha ostajajo neobdelana, nich ne rodi. Shkof Adelger je prosil cesarja za pomoch.

– Pa she ni videti, da bi se kaj prida poznalo. Precej je pustega, sem pripomnil.

– She ne veliko. Cesar je v Regensburgu shkofu priznal vsa imetja in pravice iz prejshnjih chasov; med temi je istrski trg Umag, nato Funtano, pa Beram, Sipar in druge posesti ter desetine, pristanishke dajatve. A najpomembnejshi je privilegij, da smejo on in vsi njegovi nasledniki vabiti ljudi iz vseh krajev in jih naseljevati na posestvih svoje cerkve, da bi jih obdelovali.

– Pa je kaj odziva? Od kod prihajajo? sem bil zvedav.

– Od vsepovsod; z juga Italije, iz Germanije, Panonije, tudi s Koroshke, pa iz Dalmacije, posebno iz notranjosti, iz tamkajshnjega hribovja.

– Che bi hotel ostati tod, bi dobil svoj kos zemlje za obdelavo, sem se za trenutek na glas in resno poigral z mislijo, da che mi ne bo drugache kazalo in ne najdem tovarishev, ostanem za vselej tu, ob Jadranu. A je iluzija trajala le kratek chas, hip za tem sem zhe bil spet na majavih tleh svoje nedokonchane odisejade.

Don Piero me je nejeverno pogledal in dojel moj domishlijski izlet.

– Ne da bi se shalila, prav resno vam zagotavljam, da ne bi bilo nikakrshnih zadrzhkov glede tega. Tudi tu, v moji fari, poglejte tja chez, je pokazal za cerkev, je dobra zemlja, ki komaj chaka, zhe nekaj let pochiva, da jo kdo obdela. Bogato bi mu rodila.

Je vseeno poskusil s pichlo verjetnostjo, da mu bo uspelo dobiti kolona; morda se mi bo obneslo, si je potihem mislil, chlovek je v stiski, in tudi nam bi prishel prav vsak par rok.

Oba sva sprevidela prave mozhnosti, da iz tega ne bo nich, to je bil bezhen, tipajoch sprehod skozi iskanje reshitev iz stisk obeh navzochih strani.

Tako so prihajali od vsepovsod, begunci pred vojskami, brezdomci iz razrushenih in pozhganih vasi in mest, ubezhniki pred nasiljem svojih fevdalnih gospodov, razseljenci z zasedenih ozemelj, nesrechniki, ki jim je naravna ujma razdejala dom, nezadovoljnezhi z domachimi razmerami, prestopniki in zlochinci na begu pred sodbo, in lovci na srecho – che jim je le bilo dano, da so se izvili izpod oblasti svojih dotedanjih vladarjev!

Toda vseh nashtetih kategorij je bilo sorazmerno malo v primeri z nachrtnimi kolonizacijami s Slovani in Nemci s severa ter onih z italijanskega polotoka.

Don Piero je bil praktichen chlovek, takega je naredilo okolje, v katerem je moral tudi sam poskrbeti, da je bilo kaj pridelka. Che je kmetom pomagal, tudi brez priganjanja ni shlo, a to je uporabljal zmerno, se je poznalo ob zhetvi, trgatvi in obiranju sadja. Zhe zdavnaj je spoznal, da samo z nadiranjem in z zahtevami le ugonablja svojo podstat.

Tako je razmishljal, a bil je med redkimi.

Zvechine so za svojimi pisalnimi mizami pregledovali knjige, koliko je kdo zhe oddal desetine in kaj mu je she treba pobrati, ter kam je treba poslati biriche. Kaj pa naj ti vzamejo, che nimash? Enkrat je le vrecha prazna. Kmetje so zviti, delajo se neumni, jokajo in vpijejo o slabi letini tudi takrat, ko so kashche polne, toda ni vselej tako, in treba je vedeti, kdaj ni tako! Sicer naslednje leto res ne bo kaj zasechi.

– Bog z vami, mi je voshchil don Piero, in vedite, da tudi pri meni dobite svoj del prihodnosti.

Konchal je s poudarkom, ki je sodil k njegovi zhe znani taktiki, nikoli se ne ve, ali morda le ne bo prishleka zvabil, da se mu pridruzhi v brezkonchnem ponavljanju nezanesljivih pogodb z zemljo in nebom za rodnost, ko enkrat odpove chlovek, drugich je utrujena prst, in ne da bi napovedalo, se znese nad chlovekovim trudom tezhko nebo.

Tako je bilo in tako bodi, je dolochil Bog.

V potu svojega obraza si bosh sluzhil kruh.

A ni za vsakogar tako, je tlelo v ozadju don Pierovih misli. On zhe mora skrbeti, da je ob spravilu kaj v kleteh in shrambah, toda svojim nadrejenim mora oddati, kar mu predpishejo, prav nich ne sprashujejo, kje in komu naj vzame, che se vreme zaroti proti marljivim rokam. Takrat je prisiljen tudi sam iskati izgovore, opravichila in pisati proshnje prelatom, nadshkofom, shkofom, opatom in dekanom, naj se za bozhjo voljo potrudijo razumeti, da kjer nich ni, ni mogoche vzeti. Kolikokrat je bilo zaman! Potem pa vizitacije, opomini in kazenske premestitve kam v she bolj nesrechne in zapushchene, odrochne kraje, kjer je chlovek primoran zacheti vse znova – privabiti ljudi, delavce, kolone, na kakrshenkoli nachin, z obljubami, da jim bo bolje, ter jih zadrzhati, saj tudi drugod primanjkuje delovne sile; bolezni, vojne in nesreche redchijo ljudski rod.

Bog vedi, ali me bo she kdaj zanesla pot v te kraje; to bi rad in tudi Bogu bi bilo po volji, tako vsaj slutim, chemu bi me sicer naplavil na peshchine, s katerih sem ugledal sinje valove Jadrana in bele vrshace Julijcev. Ni me utopil, potegnil v globine morskih voda, med vso neznano favno in floro, ki brez zraka in sonchne svetlobe bujno uspeva.

Zakaj toliko opevamo Sonce, che nekatere rastline in zhivali zhivé brez njegovih zharkov?

Chemu nam je tako drag chist in brezbarven zrak, brez katerega si ne moremo predstavljati zhivljenja?

Voda oboje vsrka in prenasha v svoje globine, kjer se zhiva narava zadovolji le z delchkom tistega, kar nam je tako razsipno ponujeno na kopnem ... V naravi se vse pojavlja v krogih, kot je vse od Boga, se bo vse povrnilo k njemu.

– Chas je, da se odpravim. Hvalezhen sem vam za pomoch, ki ste mi jo izkazali, sem mu dejal; medtem ko sem se tako zahvaljeval, mi je she dajal zadnje usmeritve in nasvete, kod naj hodim, chému naj se izognem ter koga (!) naj se pazim; to sem na sploshno zhe vedel iz dotedanjih dogajanj, ki se so se kopichila zhe dolga leta, najbolj pa v poslednjih mesecih.

Bil sem v povsem novem, drugachnem okolju, v katerem droben nasvet ni v nikakrshnem sorazmerju s tezhkimi posledicami, che ga ne uposhtevamo.

– Zbogom! je bil obojestransko razumljen skoraj kot nasvidenje, saj che gre chloveku po srechi, obstaja dokajshnja mozhnost, da pride do ponovnega snidenja.

Z nechim sem se pregreshil zoper njegovo prijaznost, temu se nisem mogel izogniti. Popotnik, za kakrshnega sem se imel, ne more zaupati vsaki lepi besedi; od nekdaj je tako, da tujca sprejmejo zadrzhano, kaj se ve, kdo je in kaj namerava, spochetka je vedno narejena priljudnost, potem pa kakor se stvari razvijejo. In s prishlekove strani je podobno, prihaja v neznano. Jaz pa sem imel she dodatne in tehtne razloge za opreznost, ki sta mi po eni strani narekovala zvestoba in stanovitnost, po drugi pa svetost predmeta, ki mi je bil poverjen v zachasno hrambo: to ni moglo ostati pri meni in le zame, nashel bom posvecheni kraj, ki bo vreden njegove hrambe.

Don Pieru nisem niti namignil ne o kraljevi navzochnosti tod nekje ne o chudoviti in blazheni pridobitvi iz Svete dezhele, ki sem jo nosil s seboj. Che je dobri mozh kaj slutil ali celo vedel (vech kot jaz tisti hip) o prvem, se mu niti sanjalo ni, da je bil nevede delezhen posebne milosti, ki ga je osvetlila za vse njegove prihodnje dneve.

Na podoben nachin gredo nevidno mimo nas hude nesreche, za katere nikoli ne zvemo, da smo se jim za las izognili, in delezhni smo nepopisne sreche, ki jo tisti chas bolj zaslutimo, kakor resnichno dozhivimo; kasneje, celo veliko kasneje in prepozno se shele zavemo, kaj nam je bilo naklonjeno, a se tistega nismo razveselili.

Nisem she veliko prehodil, ves chas so me preletavali in vreshchali nad mano galebi z morske strani, vmes tudi vrane iz notranjosti, ko se mi je z desne odprl pogled na reko: Socha, Sontium, Lisonzo, Isonzo, ki se nedalech od tod izliva v morje, in od dalech se je svetlikal zvonik, malo pred poldnevom sem zhe zvedel za vas Ruda, nedalech od reke.

Nenavadno malo ljudi je bilo v tej pokrajini, ne vem, ali sem jih ves dopoldanski chas hoje videl ducat po poljih, na vozu z volovsko vprego, od dalech osamljenega jezdeca (je bil lovec?) na robu gaja v ravnici in she nekoga, ki sem ga ves chas nagonsko slutil nekod v ozadju, kot bi me, spremljajoch me, brez vztrajno nadziral. Se mi je samo dozdevalo? Me zhe daje preganjavica od prestanega strahu, ki sem ga povezoval z zloveshchim ladijskim srechanjem na odprtem morju pred nekaj dnevi? Je res minil le dober teden od takrat, ko se mi je vse tisto dogajalo; she preprichan nisem bil, koliko chasa sem lezhal na tistem lagunastem nabrezhju, da bi preprichljivo prerachunal dneve za nazaj.

Za menoj pa brezglasen in neviden zasledovalec. Prilepil se je name.

Za nekaj chasa sem celo postal, da bi me morda oni dohitel, prehitel in odhitel naprej. Nich se ni zganilo na onem koncu poti, ki sem jo pravkar premeril. Naredil sem se brezbrizhnega in gledal v nasprotno smer, chesh, nakljuchno sem se ustavil, nich nisem opazil in briga me, ali je ali ni kdo za mano. Samo svetel dan, tako jasno bleshcheche nebo se rado naredi po nevihtah, nebo se schisti, zjoche, razdivja, besno spere s sebe vso navlako, in sledi spokojnost kot po spovedi.

Krenil sem proti cilju, ki ga nisem mogel dolochiti ne prostorsko ne chasovno, da bi se seshel z mojimi, ki prav tako kakor jaz blodijo po tej ravnici in ishchejo nachin, kako se chimprej oddaljiti, izmakniti iz obmochja, ki ni obetalo pretirane gostoljubnosti, a ne od preprostih ljudi, velikashi so za vsem, nad vsem, da odlochajo o usodah. Ko je ladja na spodnjem koncu, ob vstopu v Jadran zavila proti severu, na koga je rachunal kralj Rihard, da mu bo pomagal? Prav gotovo ni mislil pripluti tako visoko in se je nadejal pristati nekoliko nizhje, vsekakor pod Benetkami, a kaj, ko se je izcimila prav ta najmanj ljuba mozhnost.

Hodil sem chedalje hitreje, po krizhu mi je spolzelo nekaj potnih srag; morda pa me nihche ne preganja, sem tuhtal, ampak samo tako hrepenim po tovarishih, da se mi je strah, da jih ne bom nashel, prilepil na hrbet. Pri prvih osamljenih hishah je nekaj zhensk pralo ob strugi prekopa, kakrshnih je bilo z obeh strani poti she vech in so tvorili pravcato omrezhje dalech v ravnino, za ta namen so zhenskam veshche naredili nekakshna korita z lesenimi perivnicami, da se jim ni bilo treba prevech pripogibati in so se manj mochile. Po strani so shkilile, ne prevech ochitno so me pogledovale in morda prichakovale, da jih ogovorim z vprashanjem; od tujca se sme vedno prichakovati, da povprashuje za pot, po nekom v okolici, kje je moch kaj dobiti, a se obenem zve to in ono. Kako naj jih ogovorim, me je skrbelo, tezhavam z jezikom se vsekakor ne morem izogniti, morda pa lahko le poskusim, sem sklenil. A je po mojih prvih besedah postalo ochitno, da bo stvar tezhavnejsha, kot sem prichakoval. Namesto odgovora so se zachele zhenske med seboj zhivahno meniti v nekem jeziku, ki zagotovo ni bil blizu latinshchini ali kakshnemu italskemu narechju. Nekaj izkushenj sem si zhe nabral po svetu, ki sem ga s svojim gospodom obredel, da sem iz posameznih besed in melodije govorico opredelil kot slovansko. V Sveti dezheli sem srechal v lavri menihe iz vzhodnih, slovanskih dezhel.

Ena od zhensk mi je z roko kazala proti naselju in se zaman trudila nekaj dopovedati; tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pach shel v nakazani smeri, karkoli naj bi zhe tam bilo. Zavohal sem konje; ti imajo znachilen vonj, ki ga ni mogoche zgreshiti; tudi govorjenje me je doseglo. Res sem prishel do ograde in hlevov, kjer si je skupina moshkih dajala opravka okoli konj, in bolj kot vse na svetu mi je bilo v tistem trenutku ljubó, da sem videl tudi svoje ljudi. Kaj bi razlagal podrobnosti, ki smo jih kasneje she velikokrat obnavljali in dopolnjevali z vselej novimi podatki, z obeh strani smo se razveselili snidenja, zanje sem vstal od mrtvih in so prvi hip otrpnili, nato pa so poskochili in vsevprek vzklikali med trepljanjem in prijateljskim suvanjem.

Ni jih bilo veliko, peshchica; so samo ti prezhiveli, kje so ostali?

Kralja pa ni bilo med njimi!

Zbegan sem se oziral in ga skushal ugledati kje drugod okoli konjushnice.

Se mu vendar ni pripetilo kaj hujshega?

Bog ne daj, celo najhujshe?!

Skoraj se me je polotila panika, zhalost in strah ... Zadrzheval sem zhgocho radovednost, nisem si upal naravnost vprashati, ne le zaradi prikrivanja njegove identitete, marvech kot bi mu z zatajevanjem resnice podaljsheval zhivljenje ...

Wirk, s tem sva se od vseh navzochih she najbolje poznala in razumela (zato je najbolje vedel, kaj tako mrzlichno ishchem), me je potegnil na stran in mi shepnil:

On chaka nekje drugje, zunaj vasi she z nekaterimi. Tu dokupujemo konje.

– Bog bodi zahvaljen, sem dahnil; odleglo mi je.

– Hiteti moramo, da se ne razve, da se zadrzhujemo tod okoli, je bil she tishji, med konjarji so tudi odpushcheni vojaki, ki razumejo nash jezik, me je opozoril.

– Bom dobil svojega konja? je bilo moje najbolj upravicheno naslednje vprashanje.

– Povedal ti bom kasneje, kako je bilo, a uspelo nam je iz razbitin reshiti blagajno; vesh, da ga bosh dobil, me je osrechil s hitrim in nedvoumnim odgovorom. Tudi On te bo radostno sprejel, je she pomenljivo dodal.

Mozhje so hodili med konji, jim tipali vampe, odpirali gobce in pazljivo pregledovali zobe, da bi jim dolochili starost, pridvigovali kopita in preverjali podkovanje ter jih naganjali v dir, da bi videli skladnost gibov. Zhivali so bile iz dobre reje; kaj pomaga imeti konja, che pa je shepav, brljav in nadushen. Kljub skrbnosti izbiranja bi radi kar se le dá pohiteli, a che to prodajalec zazna, se meshetarjenje lahko dokaj zavleche; nikoli ni dobro kazati prevelikega zanimanja za nakup. Nasha neuchakanost je najmanj premosorazmerna z zheljo imeti; chim bolj nekaj zhelimo, bolj smo pripravljeni za tisto vech zhrtvovati, plachati, in prodajalcu ni treba drugega, kakor da zavlachuje, dejavnik je chas, ko je videti, da se kupcu zazheleno odmika, da mu preti ne-dobiti stvar, po kateri koprni, ga podzhiga, da sam dviga ceno. Spreten trgovec to ve in bistro opazuje ter ocenjuje stranko, koliko ji je mar za neko rech. In cena narashcha. Zaljubljenec se obnasha prav tako, njegova strast plamti toliko bolj, kolikor bolj nedosegljiva je njegova izbranka; iz tega izvirajo tragedije!

Gremo h konjem.

Wirk je stopil do nekoga, za katerega se je izkazalo, da je gospodar, za Stanigoja so ga klicali, moral je zhe biti nekakshen stareshina konjereje; nekaj mu je govoril in kazal name, verjetno se pogaja she za enega konja, sem si mislil. She sanjalo se mi ni, zakaj so se moji tovarishi naenkrat zacheli poslavljati od domachinov in se odpravljati brez konj; po resnici naj povem, kar zbegalo me je, a ne le mene, tudi konjerejci, tisti Stanigoj s hlapci, so bili presenecheni, saj jim je grozilo, da bodo ob izdaten posel; prodati petnajst konj hkrati in she s sedli zraven, to ni od muh! Wirk je shel z drugimi mimo mene in siknil:

– Hodi! In bodi tiho!

Kaj mi je preostalo drugega; in sem shel.

Bili smo zhe kakshnih dvajset, trideset korakov stran, ko so se za nami vsuli klici:

– Chakajte no, saj she nismo vsega dorekli!

Wirk pa skozi zobe, da so ga slishali le njegovi:

– Da se nihche niti ne ozre! In je she podaljshal korak.

Od zadaj pa she glasnejshi klici:

– Saj se bomo zmenili, enega konja vam damo za povrh, za tistega vashega mozha, ki je pravkar prishel!!

Wirk je zastal, se le na pol obrnil:

– Niti koraka ne naredim proti vam, che to ni vasha zadnja ponudba!

In je bil sklenjen posel. Domachi so me ves chas gledali spod chela; kot da bi bil jaz krivec, da so sklenili slabshi posel. Che bi me takrat ali kasneje dobili v pest na samem, bi mi – domnevam – trda predla.

Potem je shlo zelo hitro; konje smo osedlali in she enkrat napojili.

Ko smo odjahali, se je Wirk muzal in se mi od strani rezhal:

– Danes si naredil dober kup, se mi je posmehoval.

– Kaj imam jaz pri tem, saj she zraven nisem bil, sem ga zavrnil, ker mi ni shlo v glavo.

– Prav zato, ker te ni bilo zraven, smo dobili she enega konja za isti denar, se je zakrohotal in rahlo spodbodel svojega rjavca, da me je prehitel za dolzhino konja.

– Onemu sem natvezil, da si bil na ogledih pri drugih konjarjih in si dobil boljsho ponudbo in da gremo tja. Pa so nasedli. Morda pa ni drugih konjarjev tod v blizhini, kaj jaz vem. Poskusil sem, tvegal, in se je obneslo!

Torej sem prishel pravi chas, da se je uspeshno konchalo barantanje in sem tudi sam dobil konja, ter predvsem, da sem spet prishel v svojo drushchino.

*

Shli smo proti Gradishchu ob Sochi, loco qui dicitur Gradisca ad Sontium, kot so nam povedali v konjushnici, pod upravo Benechanov, slednje za nas ni bilo dobro, a nekako se bomo morali zmuzniti mimo, nam je vsem rojilo po glavah.

Nestrpno sem chakal, da bom spet s svojim kraljem.

Pot se je vlekla ob suhih prodnatih rokavih reke, ki je ochitno zhe vechkrat menjala strugo proti severu. Tu pa tam smo naleteli na bajerje in zamochvirjeno zemljishche. Kjer je segal pogled prav do reke, smo uzrli cholne med ribarjenjem ali pa so bili privezani ob visoko iznad sedanje gladine shtrleche kole; to je zato, che voda mochno naraste. Za ribolov pa so si omislili tudi vodoravno razpeto mrezho, obesheno na shtirih vogalih za vrvi, pripete na kakshnih deset metrov visoke drogove, ki so omogochali, da je spushchena mrezha lepo legla na dno struge; ko pa je prishla nad njo jata rib, so mrezho zadrgnili in, che je shlo vse po srechi, je tezhka in migetajocha vsebina vreche napolnila cele skladovnice koshar na obali.

Bili smo zhe na nekdanji »rimski cesti«, tako se jim pach reche, cheprav je sploshno znano, da je vechina poti obstajala zhe pred Rimljani in so jih ti le izboljshali ter razshirili, seveda tudi pomnozhili. Rimljani so znali zelo spretno uporabljati znanje in izkushnje drugih ter si jih prisvojiti. Obstaja pa she vrsta nejasnosti, kje so nekatere ceste natanchno potekale, a so o tem med eruditi precejshnje razlike, kljub temu da obstajajo o cestah stari pisni viri. Nedvomno pa so vse te ceste vodile po premishljeno izbranih smereh, ki so izrabljale ugodno razchlenjenost zemljishcha, sestavo tal, podnebne razmere in zlasti omogochale varnost prometa.

Od najpomembnejshih pisnih virov, ki so se vsaj delno ohranili, velja omeniti »Itinerarium Antonini«, izdelan – po mnenju nekaterih – med vladanjem cesarja Karakale (Marcus Aurelius Caracalla, sin Septima Severa, v zachetku drugega stoletja po Kristusu, ki je zachel vladati skrajno surovo, pobil je sovladarja in brata Geta ter 20.000 njegovih privrzhencev). Itinerarij je izpopolnil kozmograf Etik, pri chemer drugi trde, da je treba datacijo premakniti proti koncu tretjega stoletja. Nato poznamo »Itinerarium Hierosolymitanum«, ki je bil narejen v tretjem stoletju in izboljshan leta 333. Tu je she ena Tabula, ki pa je verjetno izgubljena, obstajajo sicer prerisi, od katerih je enega, nepopolnega, imel moj uchitelj, in je po nekaterih mnenjih iz konca chetrtega stoletja. Ta Tabula je bila menda izdelana pod cesarjem Teodozijem Velikim, Flavius Theodosius, 379 - 395, to je zadnji cesar, ki se mu je posrechilo she enkrat zdruzhiti celotno rimsko cesarstvo. Kot je znano, je odvrnil Zahodne Gote od Carigrada, vendar jim je moral v zameno dodeliti za naselitev Ilirijo; to so pa ti kraji, v katerih se pravkar potikam s prezhivelimi brodolomci. Tik pred smrtjo je Teodozij razdelil cesarstvo med sinova: Honorij je dobil zahod, Arkadij pa vzhod; s tem je rimsko cesarstvo pravzaprav razpadlo.

Toda zhe primerjava med temi tremi viri ter she posameznimi fragmenti itinerarijev in tabul kazhe dokajshnja razhajanja pri navajanju cestnih postaj in razdalj med njimi, pojavljajo pa se tezhave, ker so posamezne postaje izpushchali, viri so nastajali v daljshem chasovnem razponu in so morda medtem ceste premikali ter so bile ene ali druge meritve slabo opravljene in podobno. Toda med poglavitnimi postajami obstaja kar dokajshnja usklajenost glede razdalj, na primer med Oglejem in Emono; to je trasa, po kateri smo hodili.

Tista, recimo ji Teodozijeva Tabula, okoli 6,80 metra dolg pergamentni zvitek, razdeljen na enajst odsekov (morda jih je bilo v izvirniku dvanajst), je izmalichen zemljevid, saj so pomanjshave med shirino in dolzhino v razmerju 21:1, medtem ko je zhe v tistih chasih veljal odnos zgolj 2:1. Avtor je ochitno hotel ohraniti razmerja dolzhin, a je obenem zanemaril odnose med shirinami; tako so izredno zozhene vse shirine Jadranskega morja, Apeninskega polotoka, na celini pa razmiki med vzporedno tekochimi rekami, gorstvi in dolinami. Dolzhine pa dajejo vtis sorazmernosti. Tudi moj uchitelj je menil, da gre za enega od rimskih vojashkih itinerarijev, potovalnih nachrtov s topografskimi in drugimi podatki o naravi in stanju cestnih povezav, ki je omogochal zanesljivejshe premikanje ali vojne pohode. Zanimiva je podrobnost na karti, da so s topografskimi znaki dolochena tri enakovredna sredishcha takratnega rimskega imperija. V Milanu, v zahodnem delu Rimskega cesarstva, je vladal cesar Valentinian, v Antiohiji je bil cesar Valent, medtem ko je proticesar Prokopij zasedal Konstantinopol; morda je zemljevid she starejshi, kot domnevajo, in so ga kasneje le posodobili za sochasno stanje; v sploshnem velja, da gre za delo, ki mu je za osnovo, poleg drugih virov, rabil Intinerarium Antonini.

O, nekoch je bilo veliko zemljevidov in itinerarijev, le izgubili so se, takrat jih je bilo mogoche primerjati in odpraviti marsikatero nejasnost, ki je danes ne moremo vech.

Danes obichajno berejo Teodozijevo Tabulo tako, da sledijo cesti od Ogleja proti Emoni po naslednji smeri: od Ogleja naj bi vodila najprej proti severovzhodu, nekako do zhe omenjenega Gradishcha ob Sochi, kjer naj bi stala prva postaja »Ad Undecimum«, torej pri enajstem miljnem kamnu, seveda ob predpostavki, da je cesta vse do tja tekla desno od toka Soche. V blizhini steka z Vipavo, Fluvium Frigidum, naj bi bil postavljen most »Ponte Sonti«. Tu je Odoakerja, voditelja germanskih Herulov in kasnejshega kralja Italije, ki je leta 476 vrgel s prestola zadnjega rimskega cesarja Romula Augustula in s tem unichil zahodno rimsko cesarstvo, hkrati pa ustanovil prvo barbarsko drzhavo v Italiji, pri »Ponte Sonti« premagal leta 493 Teodorik Veliki, kralj Vzhodnih Gotov. Ta je potem vladal Italiji do leta 526, po njegovi smrti pa se je njegova drzhava ohranila she do leta 555, ko jo je unichil Justinijanov vojskovodja Narzes:

»Hoc consule Fausto Iuniore Theudoricus rex Gothorum ingressus est fossatum ponte Sontis.«

Teodoriku je sluzhil tudi zgodovinar Kasiodor, pomemben informator, ki nam je zapustil koristne zapise.

Rimska pot se hitro izvije iz meandrov Vipave in steche proti vzhodu po shiroki, ravni in lepo prehodni Vipavski dolini do Ajdovshchine, Castra ad Fluvium Frigidum, kjer naj bi bila naslednja postaja za preprego konj, omenjena tudi v tako imenovanem Jeruzalemskem rokopisu, vendar brez oznachene natanchnejshe lokacije. Naslednja postaja na tej smeri – »In Alpe Julia« – je oddaljena 15 milj od predhodne postaje in naj bi bila na Hrushici, »Ad pirum«, a je mogoche, da postaja ni bila v vseh chasih na istem mestu, cheprav je tam najprimernejshi prelaz chez naravno gorsko pregrado, ki pomeni razvodje med Jadranskim in Chrnim morjem. Ozke in strme poti, ki vodijo skozi gozdove tod chez in so bile skrchene zhe zdavnaj pred Rimljani, le da so jih ti izboljshali, je bilo treba braniti. Od »In Alpe Julia« je le 5 milj do »Longatica« in nato je po 18 miljah »Hemona«.

Na tem odseku se je zgodil odlochilni spopad 6. septembra 394 med zmagovitim cesarjem Teodozijem in proticesarjem Evgenijem, prav pri Frigidumu. Krshchanstvo je zmagalo nad poganstvom.

Ta ozhji prostor, stisnjen med skrajnim jugozahodnim obrobjem Panonske ravnine, najvzhodnejshim predgorjem Alp in najgloblje v evropsko celino zajedenim zalivom Jadrana, je zaznamovan z mnogimi zgodovinskimi dogodki, usodnimi za evropsko civilizacijo!

*

Usoda drzhav, je gledano iz zgodovinske perspektive, vchasih prav banalna, skoraj ne gre verjeti, da so se stvari res tako dogajale, she zlasti, che so bile posledice tako hude. Drugich spet so skoraj unichujochi udarci ostali brez dolgotrajnih in katastrofalnih posledic.

A ne pozabimo, da marsikaj ocenjujemo iz velike chasovne razdalje, ko so nam na voljo zgolj fragmenti dejstev, in she ti znanjo biti kdaj pa kdaj potvorjeni.

Tako naj bi bilo:

Ko so Zahodni Goti leta 376 na vzhodu ushli pred Huni, se jim je zdelo najprimerneje, da se iz strateshkih razlogov povezhejo z Rimljani, to pa je sovpadalo s sprejetjem krivoverske arijanske krshchanske veroizpovedi, za kar ima dvomljive »zasluge« shkof Wulfil. Cesar Valent jim je dodelil zemljo v Meziji, s tem pa je na shiroko odprl vrata za prodor Germanov v cesarstvo. Toda to zaveznishtvo ni dolgo trajalo, saj so shli uporni Goti nad Carigrad. V spopadu je bil Valent ubit, to je resno ogrozilo rimsko cesarstvo in odtlej Rim ni vech branil svojih meja, temvech zgolj svoj obstoj. Zahodnorimski cesar Gracijan (375 - 381), ki ni uspel Valentu pomagati v boju, saj je imel sam dovolj preglavic na zahodnih mejah, je brez odlashanja postavil za vzhodnega cesarja triintridesetletnega vojskovodjo Teodozija, po rodu Shpanca. Teodozij I. (379 - 395), ki so mu kasneje dali vzdevek »Veliki«, je ocenil za svojo prvenstveno nalogo zaustaviti napredovanje Gotov (Germani so se od tistih chasov naprej borili v armadah na obeh sovrazhnih si straneh!) in jih je uspel potisniti z Balkana ter slovi prav po tem, da mu je she enkrat, poslednjich, uspelo obnoviti rimski imperij; k temu je treba dodati she, da je chvrsto utrdil enotnost krshchanske vere na celotnem ozemlju. Toda na obzorju je zhe bila nova huda nevarnost. Arbogast, frankovski vojskovodja, je v soglasju s Franki in z Alemani samovoljno proglasil Notorika Evgenija (392 - 394) za novega zahodnega cesarja, ki je bil po godu tudi delu rimske aristokracije, saj se je zavzemal za obnovo poganstva, to pa ni shlo v rachun Teodoziju, ki je leta 391 razglasil krshchanstvo za drzhavno vero, zato Evgenija ni priznal. Sledil je neizbezhen vojashki obrachun leta 394 prav pri reki Frigidus. Evgenij je v boju padel, Arbogast pa je storil samomor. Teodozij ni imenoval novega zahodnega cesarja in je tako za kratek chas sam zavladal celotnemu imperiju, ki je bil tako zadnjich pod enotnim vodstvom.

Zgodovinarji ugotavljajo, da je o reki Sochi prvi spregovoril shele sloviti Kasiodor (Flavius Magnus Aurelius Cassiodorus, ki so mu pravili kar Senator, rojen ok. 490 v Scylletium, Bruttium – umrl 585 v samostanu Vivarium, prav tako blizu Scylletiuma). Ko je Teodorik Veliki iztrgal Italijo Odoakrovim Germanom in ji vladal od 493 do 526 kot kralj Vzhodnih Gotov, je za svoje upravne sodelavce sprejemal v glavnem Rimljane, saj njegov cilj ni bil unichiti Rim, temvech v njem le uveljaviti svojo vladavino, zato pa je Gotom podeljeval pretezhno vojashke funkcije; z vojsko je drzhal v pesti Rimljane, ki so mu dobro sluzhili na administrativnih polozhajih. V nemshki legendi, ki jo povzemajo tudi trubadurji v pesnitvah o Nibelungih, je Teodorik znan kot Dietrich von Bern; pokopan je v Ravenni, kjer sta she danes ohranjena njegova palacha in grob. Med svoje tesne sodelavce je sprejel tudi Kasiodóra, ki je hrepenel ohraniti rimsko kulturo, ni pa bil le kvestor, konzul in magister officium – skratka, visok drzhavni uradnik, temvech tudi zgodovinar, ki nam je zapustil mnoga svoja dela, za katera je chrpal iz starejshih virov pa tudi iz lastnega opazovanja in dognanj. Moj uchitelj se je velikokrat skliceval prav nanj.

Eno od del, ki so nedvomno vplivala na Kasiodorove spise, je Mappa mundi – Zemljevid sveta, ki ji je po raznih mezopotamskih in grshkih preprostih risbah dal neko stvarnejsho obliko shele Marcus Vispanius Agripa (ok.63 pr. Kr. - 12 pr. Kr.) to je njegov Orbis pictus. O Agripovi mladosti ni znanega nich natanchnejshega, bolj znano je njegovo tesno prijateljstvo, ki je iskreno trajalo vse zhivljenje, z Oktavijanom (Cezarjevim posvojencem), kasnejshim prvim rimskim imperatorjem Avgustom, in po lochitvi od prejshnje zhene je celo postal Avgustov zet. Kot vojskovodja in politik je bistveno pripomogel, da se je Avgust utrdil in ohranil na oblasti; le njega je priznaval kot nadrejenega, sicer pa je vse ostale postavljal pod svojo raven, to so mu vrachali kot »shilo za ognjilo«. Agripa pa je zapustil tudi obsezhne geografske komentarje, ki so vplivali na geografa Strabona, Plinija Starejshega in druge, med njimi tudi na matematika in astronoma Ptolomeja (rojen 90 - umrl 168), ki je dolga leta preucheval spise v sloviti aleksandrijski knjizhnici, najvechji zakladnici znanja starega sveta, kjer so kasneje zgorele knjige in zapisi neprecenljive vrednosti, o katerih so si uchenjaki enotni, da bi nam ohranjeni v marsichem spremenili nashe védenje o zgodovini starega sveta. Razlika med grshko in rimsko geografijo je v tem, da so Grki izhajali iz matematichnih osnov in tako tudi obravnavali in opisovali svet, medtem ko so bile za Rimljane uporabnost in predvsem vojashke potrebe na prvem mestu. Ptolomej je napisal Geographike hyphegesis (Vodnik po zemljepisu) v osmih delih, kjer je po prvem uvodnem delu v ostalih nanizal nad 8000 krajev z navedbami njihovih zemljepisnih shirin in dolzhin, pach tako kot jih je delno opredelil sam, she vech pa povzel po drugih virih. To je vir izjemnega pomena za poznavanje takratnega sveta in uporabljali so ga vsi kasnejshi zgodovinarji in zemljepisci.

Che je mogoche domnevati, da so itinerariji nastajali tudi na osnovi izpeljank Mappe mundi, bi smeli prichakovati, da bodo za ozemlje ob zgornjem Jadranu nakazovali v obrisih tudi hidrografijo. In celo che starejshi viri ne bi poznali Soche, Sontium, bi jo moral uposhtevati vsaj Plinij ali v skrajnem primeru kateri od izdelovalcev kopij itinerarijev tri ali shtiri stoletja kasneje.

A vendar ni tako!

Na drugi strani izliva Soche v morje je s prostim ochesom vidna she mitichna reka Timav, ki izvira tik ob morju, ob njenih izvirih so obstajala zhe v najstarejshih chasih svetishcha, topli vrelci in druge zgradbe, o chemer prichajo zhe grshki viri, in nedalech od morja, a vishje na krashkem ozemlju, je skrivnostno presihajoche jezero brez povrshinske povezave z morjem. Po drugi strani pa rimski zgodovinar Livij, Livius Titus, omenja »lacus Timavi« – Timavsko jezero neposredno ob izvirih Timava, ki ga je pred njim opisal grshki filozof in pisec Pozidonij. Livij opishe v »Venetorum angulus«, to je severovzhodni predel apeninskega shkornja, pohod konzula Vulsona proti Keltom, ki so vpadli chez vzhodne Alpe v Furlanijo, in navaja: »Napredujoch iz Ogleja, je konzul postavil tabor ob jezeru Timav; brzh ko so pri jezeru Timav opazili rimski tabor, so se Histri takoj za grichem razmestili na prikritem kraju.«

Socha je v spodnjem toku velikokrat menjala strugo, vsakokrat pa se je pomaknila bolj proti vzhodu, to je proti izlivu Timava. Prav zaradi poznega omenjanja Soche v zgodovinskih virih je nastalo nemalo domnev. Nekateri so pomislili, da je prishlo do vechjih tektonskih premikov prav nad presihajochim jezerom, kjer naj bi se zemeljska skorja dvignila in s tem onemogochila Sochi, da bi tekla skozi to jezero v morje, zato se je preusmerila okoli zahodnih krashkih obronkov v sedanjo strugo. Toda tezhko je verjeti, da se je to zgodilo v zgodovinskem chasu.

Kult Diomeda gre razumeti v sklopu mita, ki prikazuje herojskega morjeplovca kot pionirja grshke ekspanzije proti zahodu, in njegovo chashchenje na obalah Timava naj bi sodilo v ta okvir kot strateshka tochka prodiranja v Podonavje s te najgloblje celinske zajede Jadranskega morja.

Ko je imperator Avgust razdelil Italijo na enajst provinc, je postal Oglej glavno mesto desete province Venetia et Histria, kamor se je za nekaj chasa celo preselil, da bi se poblizhe seznanil z utrjevanjem vzhodne meje ter nadziral operacije proti upornim Panoncem. Prav tu ga je obiskal leta 12. pr. Kr. tisti zloglasni Herodezh, ki je bozhjemu detetu stregel po zhivljenju, kralj Judeje s svojim dvorom, o chemer se je ohranila anekdota o razvratni Avgustovi zheni Liviji, ki se je naslajala z vinom »pucino«.

Naj nadaljujem glede Ponte Sontium. Oglej je dolgo ohranjal vlogo pomembne postojanke na vzhodu tudi v kasnejshem obdobju, ko je rimski imperij zhe kazal ochitna znamenja propadanja in so ga razjedala notranja nasprotja. Leta 238 so ubili Aleksandra Severija in medtem ko so v Rimu po krvavih prekucijah uspeli proglasiti za imperatorja Maksima Pupiena in Balbina ter so prvemu nalozhili, da naredi red na vzhodu, se je v Panoniji pripravljal za pohod na Rim uzurpator Maksimin. V Ogleju je narashchala napetost, v mesto so se zgrinjale mnozhice, ishchoch zavetja za mestnim obzidjem, ki je bilo v preteklosti zanemarjeno in so ga v naglici popravljali, obenem pa so kopichili zaloge hrane (vode je bilo v izobilju, saj mesto stoji dobesedno na vodi), ki naj bi zadoshchale za dolgotrajno obleganje. Molili so k poganskemu bozhanstvu Belenu ali Belinu, ta orakelj je vlival pogum braniteljem. Toda vseeno je poveljstvo ukazalo meshchanom porushiti veliki kamniti most chez Socho, ki so ga dali zgraditi predhodni imperatorji, da bi Maksiminu otezhili dostop do mesta. Socha je v tistih pomladnih dneh hudo narasla, topil se je obilen sneg, ki je tisto zimo zapadel po Julijskih Alpah, zato vojska, ki so jo sestavljali pretezhno Germani, ni mogla prebresti reke. Zgradili so pontonski most s pomochjo vinskih sodov, »ki so jih nashli zapushchene po njivah«; no, morda po hishah in kleteh, raztresenih po ravnini.

Tu sem hotel vsaj orisati te kraje, v katerih sem se znashel po usodnih dogodkih; me je pach malo zaneslo v zgodovino, a saj je bilo to prehodno ozemlje od davnine pricha odlochilnim dogajanjem, ki sodijo v tisti nenehni tja-in-nazaj. Povsem tuje mi je napovedovanje prihodnosti, ta se po moji krshchanski veri odvija po volji Gospoda, od njega je Alfa in Omega, zato predrzna prizadevanja odkriti nedoumljive Stvarnikove namere zhalijo verska chustva, so greh, ki ga s trdovratnim, zakrknjenim ponavljanjem povechuje, kdor se temu ne odpove. She manj si drznem samo pomisliti biti prerok, ki je posebna bozhja razsvetlitev in blagor. Vendar che natanchneje premislim, je Bog dal chloveku svobodno voljo, da ni le slepa igrachka dogodkov; z nerazumljivo dvojnostjo med tem darom in bozhjo vsevednostjo o preteklem in prihodnjem je chloveku omogocheno in dovoljeno predvidevati posledice na temelju dolochenih vzrokov; to ni greh, marvech bozhja volja. Na to sem moral opozoriti, preden izrechem naslednjo sodbo, da bodo ti obsoshki kraji in prebivalci med Timavom in Alpami v naslednjih stoletjih, kolikor jih bo Bog namenil, dozhiveli she obilico gorja, vojnih grozot in pustoshenj, kajti dosedanja zgodovina je kazhipot prihodnjim dogodkom, med katerimi se bodo vselej znova zapletale v medsebojne spopade vojashke sile, da si izsilijo prehod chez edini severovzhodni gorski prelaz na Apeninski polotok in celotno jugozahodno Evropo ter ga ohranijo pod svojim nadzorom. Gorje in zhalost bosta prihodnja stoletja kot predhodna jezdeca apokaliptichnih konjenikov teptala ta idilichni koshchek zemlje, podalpski vrt nad obrezhjem sinjega Jadrana.

To videnje zhalostne prihodnosti, morecha slutnja, ki lebdi kot teman angel nad zhivljenjem prebivalcev, se prekriva z minljivostjo posameznika, ki se prav tako zaveda svojega konca, cheprav brez v bistvu povsem nepomembnih kdaj, kje in kako; ta vprashanja si redko kdo zastavlja in si obenem niti najmanj ne zheli odgovora. Tako je s prichakovanji ponavljajochih se vremenskih ujm, potresov in vojn, ko vsi vemo, da she bodo, le kdaj – to pa je vprashanje, s katerim se okorishchajo sharlatani, prevaranti, lazhni preroki, namishljeni znanstveniki, zviti politiki in pohlepni trgovci.

Koliko vojn, spopadov, vdorov, rushenj ...

Na tem ozemlju je mir vrednota, katere resnichno vrednost ljudje poznajo.

*

December 1192. Bili so neobichajno topli dnevi za ta letni chas, cheprav ta predel ob Jadranskem morju, na juzhnem Podalpju, nasploh slovi po milem podnebju, che se ne zaganja burja s prelazov na vzhodu chez Furlansko ravan. To je bila tudi srecha za vse nas, in she posebej zame, da smo v takem vremenu prezhiveli brodolom, saj bi se sicer prehladili, staknili pljuchnico, in vsaj zame velja, ki sem lezhal kdo ve kako dolgo nezavesten na obali, da bi zagotovo zmrznil. Nich chudnega, da naokoli poganjajo po ravnini in polozhnih brezhinah trte v obshirnih nasadih, da vriska srce, med njimi pa se dvigajo oljke, smokve, mandljevci, in po obronkih rastje zimzelenega hrasta, cera, lovorja ter, kar mi je she posebej potrdilo blagost klime, na prostem poganjajo palme.

Morda je tudi to prispevalo, da se je priselil plemishki rod s severa, iz Pustrishke doline, kjer je izvir reke Drave na Toblashkem polju v osrchju Karnijskih Alp, semkaj na obmorsko mili gorishki jug.

Spomnim se razlag svojega uchitelja, ki ga je she posebej zanimal prodor Germanov proti jugu, v Italijo, to se jim je najvechkrat posrechilo, toda zgolj zachasno, za daljshe ali krajshe obdobje, a nich trajnejshega ni nastalo iz tega, ustanavljali so drzhave, a so propadle, kar potrjuje, kako morajo biti izpolnjeni she dodatni pogoji, da se neka osvojitev ozemlja spremeni v trajno naseljenost. Kako je prav vse potekalo na tem ozhjem predelu, tu ne bom omenjal, saj za mojo pripoved ni bistveno, marsikaj niti ni povsem jasno, kot le tisto, kar je povsem nedvoumno zapisano; tako je bil 28. aprila 1001 cesar Oton III. v Ravenni, ko se je pravkar zachelo drugo tisochletje po rojstvu nashega Zvelicharja, in je podelil oglejskemu patriarhu Johannesu ter njegovi cerkvi poleg drugega v last polovico »kastela, ki se imenuje Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica«, medietatem unius castelli quod dicitur Siliganum et medietatem unius ville que Sclavorum lingua vocatur Goriza ... in illis predictis locis Syligano atque Goriza vel in finibus locorum que sunt inter Ysoncium et Wipaum. Kakega pol leta kasneje, ko je bil cesar Oton III. zhe v Paviji, pa je svojo naklonjenost izkazal she furlanskemu grofu Werihenu, kateremu je podelil drugo polovico tega ozemlja, fideli nostro Uerihen comiti dedimus medietatem predii quod Iohanni venerabili patriarchae Aquilegiensis hoc anno contulimus, Silikano et Gorza nuncupatum; donamus quidem memorato Uerihen comiti medietatem prescripti predii etc. Prav to ime – Gorica, ki je povezano s Slovani, saj v njihovem jeziku pomeni grichek, vzpetino, a tudi ograjen, utrjen prostor (spomnite se, da sem prishel z njimi v stik zhe precej nizhje pri Ogleju, tam, kjer sem nashel svoje nesrechne tovarishe, ki so kupovali konje), prav to ime me je spomnilo na kraj z enakim imenom, Gorza, na severozahodnem delu Evrope, mojemu domu veliko blizhje, zato sem postal nanj pozoren.

S temi cesarjevimi daritvami je bilo to ozemlje ob Sochi spet razdeljeno, kot prostor izjemnega strateshkega pomena, za katerega so se morali obdarovanci posebej zavezati cesarju, ki je potreboval na izpostavljenih mestih zanesljive in zveste vazale ter zaveznike.

Tod so potekali odlochilni spopadi, ki so odlochali o usodi imperijev, tu so vrata z vzhoda v Italijo, kamor so v sivi davnini prihajala ljudstva iz Panonije, iz ravnin ob Chrnem morju in z Balkana, skratka, Italija je bila, do koder nam sezhe spomin, cilj mnogim ljudstvom. Po drugi strani pa se je prav v Italiji zachel proces, iz katerega je po stoletjih bojev, spletk, paktov, prevar in prelomljenih zaveznishtev, porazov in ponovnih vzponov, izdajstev in herojskih dejanj, bratomorov in nesebichnih zhrtvovanj, zahrbtnosti in resnichnih prijateljstev, spretnih prevzemanj idej in njihovega shirjenja na shirshe prostore, z brezobzirnostjo in tudi s prizanesljivostjo, z napredovanji in umikanji ter s ponovnim zasedanjem ozemlja – v tem dolgem in zapletenem dogajanju je nastala mogochna drzhavna tvorba, Rimski imperij. Potlej so se she pogosteje in mnozhichneje valile vojashke trume od zahoda proti vzhodu in od vzhoda proti zahodu ...

Pa je sledil nasprotni udarec, protitok, povratni val; poplava je odnesla vse dotedanje cesarje, a obenem naplavljala nove, ki jih je v naslednjem vrtincu pogoltnilo ...

Valovi butajo valovi na obrezhje in ga z neskonchno vztrajnostjo spodjedajo, val uplahne in odteche v morje ter s seboj potegne v globine odkrushke, ki jih je polno dno, tam se grmadijo ostanki nekdanjih bleshchechih belih skalnih sten.

*

Z mojim gospodom in kraljem Rihardom Levjesrchnim sem odplul iz Britanije leta 1190, v tretjem poskusu, da bi osvobodili Kristusov grob izpod muslimanskega jarma, po isti morski poti, po kateri so pred nami plule tudi nemshka, danska in frizijska flota. Ustavili smo se v Lizboni, zapluli nekoliko juzhneje v pristan Silves v pokrajini Algarve, od koder smo onkraj Gibraltarske ozhine, po arabsko Dzhebel al-Tarik, prishli v Sredozemlje, Bahr al-Rum, ter jadrali na sever do Marseilla. Od tam smo se usmerili med Korziko in Sardinijo na Sicilijo, naprej smo prishli na Kreto, sledil je Rodos, nato Ciper ter konchno Akra, trdnjava po arabsko; kot sem zhe omenil.

Spreletelo me je: tako smo prishli tja v polnem sijaju, z mochno vojsko, zheljno zmag; zdaj pa se vrachamo po vseh nesrechah in izgubah, sprva po morju, zdaj pa z vso naglico po kopnem, oprezajoch na vse strani, v nenehnem strahu, da nas napadejo z leve ali desne, od spredaj ali od zadaj – tudi od zgoraj, z neba, smo dozhiveli unichujoch udarec, da nam je vsaj nekaterim redkim ostalo golo zhivljenje.

Vsaj za zdaj! Kaj nas she chaka?

Tako posamezniku kakor ljudstvom, kraljestvom je usojen vzpon in propad.

Koliko takih valovanj, napredovanj-zastojev-umikov tja-in-nazaj bo she nanizanih v prihodnosti? Velika cesarstva se shirijo, napihujejo kakor oblak na nebu, ko se zdi, da zanj ni meja, do obzorja in she onkraj, ter visoko, she vishje v nebo. Potem po neurju, bliskih in gromih, unichenju in shkodi, glej, jasnina, oblaka ni nikjer vech. Niti sledu ni za njim, o pach, opustoshenje.

*

Jahali smo proti severu, spotoma sem ves vrochichen prichakoval srechanje s svojim kraljem; cheprav so mi tovarishi zagotavljali, da ni vech dalech, sem postajal nestrpen.

Adilman, ki je jahal pred menoj, je pritegnil vajeti, da je konj zastal, dokler se mi ni postavil ob bok.

– Ni ostalo vech veliko, me je pomenljivo pogledal, saj je bilo vsem v skupini bolj ali manj znano, zakaj da je bil kralj po potopitvi ladje she prav posebno prizadet, ker me ni nashel med prezhivelimi. Neposredno potem, ko so se zvlekli na suho, je narochil, naj natanchno pogledajo naokoli, ali me je mogoche kje najti. Pol ducata trupel je plavalo blizhje bregu ali jih je vrglo na plitvino, a med njimi ni bilo mene. Na hitro so zagrebli utopljence, to je spet vzelo nekaj chasa, a najbolj je k premiku priganjala nuja izviti se iz obrocha, v katerem so se neprostovoljno znashli. Che bi zapluli v delto Pada, kakrshna je bila prvotna namera, plovno globoko v notranjost, bi to bil hiter manever in bi prishli morda celo do Cremone ali vsaj v njeno blizhino, kjer je kralj kanil najti zavetje in pomoch pri zaveznikih. Nikakor pa mu ni kazalo prav veliko dobrega v blizhini Gorice, kot se mu je sedaj primerilo; kmalu boste razumeli, zakaj.

– Gremo v smeri mosta chez Socho, Ponte Sontium, je pridal Adilman tik ob meni, she prej pa je Gradishche, Gradisca, z mochno beneshko vojashko posadko, ki pa se ji moramo ogniti.

– Kako dalech naokoli? sem vprashal, ker sem opazil, da smo pravkar ostro zavili stran od reke, proti zahodu, in so se zdaj na nashi desni belili vrshichki najvishjih gora v Alpah, obenem sem se izognil poizvedovanju oziroma sem prichakoval pojasnilo, chemu ta – previdnostni? – ukrep. Bolj slutil, kakor vedel sem, da je vse povezano s tistim kritichnim dogodkom na morju, ko nas je spodaj na jugu prestregla ladja z nujnim svarilom za kralja Riharda Levjesrchnega.

– Ne prav veliko, sem skorajda preslishal kratek odgovor. Spet se me je polotil tisti tesnobni obchutek, da je nekdo za mano, me zasleduje, cheprav mi je bilo zdaj lazhje z ostalimi v krdelcu...

S prejshnje utrjene in shiroke ceste so konji zakopitali po mehkejshem kolovozu, ki se je izgubljal v gozdichu sredi polj. Iznenada je mestoma kotanjasta, luzhasta poljska pot preshla v tlakovano z vechjimi skrilami pravokotnih oblik, na katerih so se poznale kolesnice; kakshnih stopetdeset korakov dalech se je med drevjem svetlikalo poslopje. Take ceste so gradili zhe Rimljani do svojih podezhelskih dvorcev, se mi je posvetilo. Ko so zasedli nova ozemlja, so cesarji najboljshe predele razglasili za vojni plen, sledila je centuracija, geometri so izmerili zemljishcha v delezhe pravilnih oblik, kar se na zemljishkih mejah pozna she dandanashnji, ter jih razdelili med zasluzhne vojake. Chastniki in plemenitashi so si zraven zgradili dvorce, kamor so poleti zahajali iz mest, kjer so sicer udobneje zhiveli v blizhini kopalishch, trzhnic, gledalishch, amfiteatrov in seveda prijateljev, s katerimi so se druzhili na skupnih pojedinah. Ne nazadnje pa so bili v mestu blizu oblasti!

Sredi rastja, za okolje, v katerem je stala, dokaj velika stavba, ki je od blizu kazala zhe mochna znamenja propadanja: drznil bi si rechi, da je bila na enem krilu zhe skoraj rushevina; v hipu me je bilo sram, che se je vanjo zatekel moj kralj, kot je bilo mogoche sklepati po osebah, ki so si dajale opravka tam okoli, eni s konji, drugi so brkljali po kotih, a ochitno vsi na prezhi, kdo so prishleki in ali prihajajo pravi.

To smo bili mi!

Prispeli smo.

Che sem prichakoval prisrchno snidenje, pa napetost ni popustila, ali pa le za spoznanje; najpomembnejsha vprashanja vsevprek so bila o konjih. Dobro opravljeno! Shele potem so me opazili, bolje recheno, pozorno pozdravili.

In me seveda odvedli v notranjost.

Ta niti ni bila v tako slabem stanju, kot je kazala zunanjost. Po sicer tu pa tam popraskanih stenah in na mestoma razpokanem stropu so barvite slikarije prikazovale alegorichne podobe silvanov, panov in razgaljenih devic med rajanjem, hudomushnim nagajanjem, med uzhivashko pojedino ob mizah, oblozhenih s sadjem in najrazlichnejsho hrano iz divjachine ter morskih sadezhev: mladost, lepota, presherna zhivljenjska radost. Res je mladenichu na freski manjkalo pol obraza, omet je odpadal, ena od lepotic je oslepela na desno oko in manjkala ji je dlan, s katero si je segala v valovite lase, vmes je zijala razpoka na mishichastem telesu njenega ljubimca, a celotna slikarija je tudi v takem slabo ohranjenem stanju ustvarjala v prostoru prijetno vzdushje.

Prichakal me je v sosednji manjshi sobici, ki je morda kdaj rabila za diskreten umik od omizja po gosposkem obedu. Rihard? Ko sem se priblizhal postavi, sedechi na kamniti klopi, ga skoraj nisem prepoznal, dasi so minili le trije dnevi od brodoloma. Postrigel in pobril se je, obleka je bila povsem posvetna, prelevil se je iz kralja v meshchana, trgovca. Obstal sem pretresen. Gledala sva se, kot bi preverjala, on, da sem res jaz, zhiv in cel pred njim, jaz pa sem se mu pridruzhil. Molche se je utrujeno pridvignil, me objel ter potisnil ob sebe na klop.

– Sire, je bilo vse, kar sem zmogel rechi tisti hip; naslednji pa: – Kako sem srechen!

– She vedno sem se nadejal, da si le nekje, dopovedoval sem si: moral si se reshiti, je rekel s posebno blagostjo.

– Ne vem, kako … Oblezhal sem na obrezhju, nichesar se ne spomnim, kaj se je medtem dogajalo.

– Ni pomembno, da si le tu!

Pomolchal je in videti je bil izchrpan ter zaskrbljen. To ni moglo biti le zaradi vsega prestanega v zadnjih mesecih niti od dogodkov pred nekaj dnevi. Dovolj dolgo sem ga poznal in v najrazlichnejshih razpolozhenjih, da sem vedel: tokrat ga je grudila prizadetost ob okolishchinah, v katerih se je znashel, in ponizhanje, da ne more odlochujoche ravnati, kot je bil vselej navajen. Potisnjen je bil v areno med krvolochne leve.

– Nekaj so ti zhe spotoma povedali, domnevam, tudi sam ti she bom she kaj dodal; kar se je zgodilo, se pach je, a je nekaj nujnejshega, moram se zaupno pomeniti s teboj. Ravno prav si prishel, nate se najbolj zanesem, da bosh dobro opravil.

– Kar ukazhite, sire! sem odvrnil z dvorno frazo, ki se ni ujemala z najinim sicershnjim obchevanjem; hotel sem poudariti, da je she vedno to, kar je, kralj, ne oziraje se na zachasno zagatno situacijo. Vchasih so potrebne drobne, neznatne geste, da nekoga vzpodbudish, mu dash vedeti, da si zvesto ob njem, da ni ostal sam, potem ko so se poskrili in razbezhali vsi lizuni, prislinjenci, priskledniki, pozhrtnezhi in pogoltnezhi, koristolovci, karieristi, prerachunljivci, prilagodljivezhi, vetrogonchichi in ostali, ki sta jim omahljivost in obrachanje plashcha po vetru glavni zhivljenjski nacheli.

Chutil sem njegovo toploto, ki sem jo pogreshal v teh hudih dneh, navdajala me je z novim upanjem, z njim pa je rasla tudi odlochenost, da mu izpolnim vsakrshno, she tako nenavadno ali zahtevno zheljo.

– Saj vesh, zakaj smo zavili v ta zagatni konec, kjer nas je udarila she pobesnela narava. A tu smo in moramo chimprej skozi alpske doline na severno stran.

Seveda mi je bilo znano, kdaj in kje, dol ob Otrantskih vratih, smo zajadrali na sever, vendar pa je Rihard poznal she nekatere druge podrobnosti, ki so prevesile odlochil tezho na to stran. A to, kar sem zadaj zaslutil kot hudo grozhnjo za njegovo varnost s poudarjenim chimprej je bil she bolj poudarjeni tisti chimprej, kakrshnega sta s Saladinom premlevala med pogoji sporazuma in je za Riharda pomenil hitro vrnitev v Anglijo, da naredi red in se ubrani uzurpatorja prestola. Zdaj je shlo za zhivljenje, pa najsi to razumemo v pravem bioloshkem smislu ali tudi v prenesenem pomenu – zdaj ni pomembno le vegetiranje, ko telo she giblje, se medlo odziva, srce poganja vedno bolj leno kri po zhilah, ampak je ogrozheno vse delovanje – akcija, ukrepanje in odlochanje, oblast in moch, spopadi in boji, vojne kot bistvo kraljevskega bitja.

– Shel bosh na gorishki grad h grofu Majnhardu (zrl je nekam skozi zid v daljavo, saj za miselna potovanja ni nikakrshnih fizichnih ovir) – moramo chez njegovo ozemlje, tezhko bo shlo brez njegovega pristanka. Pogoditi se bo treba! Kaj mislish? se je obrnil k meni – on, Rihard Levjesrchni. O, ni bil vselej tako levjega srca, poznal sem njegove shibke trenutke, ko je navzven deloval kot hrust, znotraj pa se je zvil v klobchek, kakrshnega nosi mati v sebi, varnega v telesu, ki je zashchita pred vsem zunanjim. To se pripeti vsakemu chloveku, ko je pred hudo odlochitvijo, ko mora pretehtati veliko neznank, uposhtevati nepredvidljivo okolje, vzeti v rachun celo vrsto spremenljivk ter iz vsega potegniti neki sklep. Kakshen je mehanizem, da pride do sklepa?

Kaj vodi misli po mozhganih od enega do drugega podatka, od problema do problema, od ene do druge mozhne reshitve, da se v zmedenih in neskonchnih vijugah sive gmote porodi odlochitev? A takshne odlochitve vchasih tudi ni; misli se vozlajo in vozlajo ter se konchno zavozlajo do tolikshne mere, da se chloveku zmede, sam ne vech, kaj hoche, che sploh kaj, in da celo ne ve, kaj sam s seboj. Preprosto se ne obchuti vech, se ne razpoznava, samozavedanje izgine v megli, od bitja ostaja le kup mishic in kosti, gmota drgetajochega mesa ...

Kje so tisti vzgibi, ki med mnogimi izhodi pokazhejo v eno, dolochnejsho smer? V hudi ali celo smrtni nevarnosti se zhivo bitje odlocha nagonsko, najsi bo potem odlochitev odreshilna ali pogubna, prva pomisel je: beg! Chim prej stran od nevarnosti! A to se ne zgodi vselej, nasprotje prejshnjemu je: otrplost, otrdelost, negibnost, skratka odsotnost vsakrshnega odziva. Tako se dogodi, ko mozhgani in telo ne najdejo nikakrshnega vedenjskega ali odlochitvenega vzorca za presenetljive okolishchine, iznenadenost je tolikshna, da ne pride do nobene odlochitve izmed mnogih, ki preplavijo mozhgane: kako ravnati? Verjetno obstaja nekakshen sklop umskega vzvodja, ki je povezan s chlovekovim znachajem, da premakne jezichek na tehtnici odlochitve, cheprav gre za neznaten pomik v eno stran, da tista prevlada. Odlochajo neznatnosti, skoraj nepomembnosti, in tako v resnici mnogokrat je, skoraj vedno je; drobnarije, spominske smeti bi lahko rekli, prispevajo k odlochitvi, dasi niso v nichemer v osredju premisleka ali privzgojenega ravnanja, toda v delchku sekunde ali v hipni negotovosti je trohica, prashek dovolj, da se premakne usodno kolesje, da zgrmi plaz, da se sprozhi drcha nagrmadenega skalovja. Rahla sapica odlocha, nihljaj v razpolozhenju, trenutno stanje telesa – odziv na svetlobo od nekod, ki obeta reshitev, v temo neznanega nikoli, proch od nje, v temi je strah, ali pach, po treznem premisleku (che je prilozhnost za to) jo je dobro ubrati prav vanjo ... Oh, koliko in kakshnih odlochitev je mogochih!

Res, she huje, che se kazhe troje, morda chetvero izbir ...

Nagon ima pomembno vlogo tako v slabem kakor v dobrem. Nagonsko se lahko podredimo in si s tem reshimo kozho. Na primer, nasprotniku pokazhemo, da nismo vech njegovi nasprotniki ... Toda to ne vzhge vselej. Ko je mogochni nemshki cesar Friderik Rdechebradec spet vdrl v Italijo, so se mu zvechine vsa mesta priklonila in podredila, a bogati in ponosni Milanchani so se zanashali na mochno obzidje in visoke obrambne stolpe, ki jih je branila uposhtevanja vredna, izurjena in dobro opremljena mestna garda. Mogochni cesar si ni delal velike sile, mesto je obkolil in ga dve leti drzhal v pesti, dokler ga ni izstradal, da so se od gladu in bolezni oslabeli branilci vdali na milost in nemilost napadalcu. Iz osvojenega mesta so morali med kordonoma nemshke vojske najuglednejshi meshchani, plemstvo in mestni svetovalci v rashevini in bosi, s svechami v rokah ter z golimi mechi na hrbtih korakati v cesarjev tabor. Z vrvjo okoli vratu so pred njegovim velichanstvom popadali na kolena in prosili milosti: svoje meche polagamo pred vasho visokost in svoja zhivljenja izrochamo v vashe milostne roke. Nich ni pomagalo, ni bilo nikakrshnega spregleda, odpustka, vse prebivalstvo je nagnal iz mesta, si nagrabil plena in mesto dal porushiti. Prepozno so se uklonili; pri tem je bil chas pomemben dejavnik, italijanska mesta, ki so hitro spregledala nevarnost, so se izmazala z odkupninami, dajatvami in davki; kaj pa je Rdechebradca bolj mikalo kakor to! Milanski meshchani pa so si smeli edinole zgraditi svoja nova prebivalishcha v shtirih neutrjenih naseljih zunaj mesta, izbranih po cesarjevi volji.

Prav ta zgodba ima svoje nadaljevanje; ali se lahko po razmisleku, pretehtano ali nagonsko organizirano upremo, sami, v skupini? Vchasih je videti, kako nekaj redkih vojakov zhene celo chredo ujetnikov, ki she zvezani niso, ne da bi se jim slednji uprli, kajti, che bi vsi hkrati napadli, bi z lahkoto obvladali maloshtevilne strazharje. Kaj omrtví posameznikov in skupinski nagon po samoohranitvi? Individualizem? Je to zgolj upanje, da mene ne bo doletelo? Jalovo prichakovanje: morda pa bo meni prizanesheno? Che bi se ponizhanci hkrati kot en mozh dvignili, bi zlahka pomendrali nekaj vojshchakov. Ali manjka le vodja, vodstvo, organizacija, ki ustvari dogovor, da na dolocheno znamenje vsi planejo? To bo, po mojem mnenju, najpomembnejshe!

Grozna usoda Milanchanov je pretresla Italijo. Ogorchene mestne drzhavice, ki so zaslutile, da se jim ne obeta lepa prihodnost, da so posamich prepushchene samovolji in nadvladi mogochnika, so obnovile lombardsko zvezo, pridruzhil pa se jim je papezh Aleksander III., pravzaprav je bil v resnici pobudnik, a si ni upal précej in odkrito nad prekletega Rdechebradca, dokler ne bi imel za seboj mochnejshe, stvarne sile v ljudeh in orozhju. Lombardi so drzno spet pozidali Milan, pri chemer so posvetili prvenstveno skrb obchudovanja vrednemu obzidju z vsemi obrambnimi napravami, med katerimi so bili she izjemno ponosni na mangone, metalne stroje, ki so jih izpopolnili njihovi inzhenirji. S temi orozhji so lahko dokaj natanchno in od dalech obsipali sovrazhnika tudi z ognjem. Sam Milan kot utrdba jim ni bil dovolj, potreben je bil sklop utrjenih mest, ki bi se med seboj podpirala v bojni strategiji. Tudi ob reki Tanaro so postavili utrdbo, ki so jo papezhu na chast – in Rdechebradcu v porog – poimenovali Aleksandrija.

Cesarja rdeche brade je to tako razjarilo, da se je spet odpravil na vojni pohod proti jugu, a je naletel na hud odpor tokrat zdruzhenih sil, da je moral zaukazati umik, to ga je zelo potrlo in ponizhalo. Prav zaradi tega njegova namera ni ugasnila. Poklical je nemshke kneze v Italijo, a se je del njih izmikal, zlasti tisti najmochnejshi so zhe imeli svoje zasebne rachune, domnevali so, da je prishel njihov chas, da bi izchrpanega cesarja spodnesli in sami zasedli prestol. Barbarossa je potlachil svoj napuh, podal se je na Bavarsko, ki mu je bila she prav posebno nevarna, od nekdaj je kazala svoje separatistichne tezhnje. Morda pretiravajo, ko porochajo, da je sloviti Rdechebradec poskusil na kolenih preprositi Henrika Bavarskega, naj se mu pridruzhi, da pokorita Italijo, a ochitno poklekanje ni bilo dovolj, manjkal je gmotni del, vojni plen, razdelitev osvojenih ozemelj – ponujeno ni zadostovalo, da bi se Bavarec odlochil za vojno; rachunati je znal zelo dobro. Cesar pa tudi ni mogel ponuditi vech, saj je v dotedanjih vojnih podvigih dodobra izpraznil blagajno in bi ga drugachna delitev plena prisilila k she vechjemu zadolzhevanju (pri Zhidih in bankirjih na Jutrovem ... ). Kljub tej sramoti se je Barbarossa vrnil ter se v Lombardiji v znameniti bitki pri Leganu udaril z Lombardijci, ki so ga presenetili s povsem novo vojno taktiko; oddelki vojshchakov, zbranih okoli tezhkih bojnih voz, oveshenih s prapori, carroccio, ki so jih vlekli voli z zashchitnimi oblogami, so drevili skozi vrste cesarske vojske ter jo razbili. Sam Rdechebradec je padel s konja, ko so v bojnem metezhu okoli njega nagneteni vitezi menili, da je konec z njim, pa se je v nastalem mraku uspel izviti ter – p o b e g n i t i. Nezaslishana sramota! Nadaljevanje poznamo; sklenili so nekakshen (zachasen) mir ...

Dvignil sem se in obstal sredi sobe. Za to sem imel razlog.

Povsem fizichno sem obchutil stisko svojega kralja Riharda, napetost in drget njegovega telesa, nisem hotel, da se zave mojega opazhanja; bil je hraber v osebnem dvoboju in neustrashen pri poveljevanju vojski, a ta sedanja shibkost je izvirala iz napora trenutne, she ne sprejete odlochitve. Le navidezna slabost – ali je z leti uplahnila njegova neizmerna energija, se je utrudil v nenehnih borbah, ga je iztirila zadnja nesrecha na morju, ki je kot orakeljsko znamenje legla nad njegovo prihodnost? Morda pa si je zazhelel moje neposredne telesnosti? Priznati moram, da takega nisem bil vajen; no, seveda sem dozhivljal nezhnejsho, mehkejsho plat njegove chloveshke narave, ki se mi je razkrivala v tistih trenutkih, ko so vsa druga bremena padla z njegovih shirokih plech, ki so zmogla pridvigniti kobilico, ali ko je njegove misli preplavil poetichni val, ki ga je tako predrugachil, da si ni bilo mogoche predstavljati, ali sploh gre za enega in istega chloveka, saj je le malo pred tem vihtel mech in so padale glave, ali pa se je bil sposoben upreti ochetu, skleniti z brati zarotnishko pogodbo proti njemu, da bi ga spodmaknili in si razdelili kraljestvo. Je bila zadaj zgolj nadzorovana brezchutnost?

She posebno takrat, ko se je zhe ostareli Henrik III. sprl z zheno Eleonoro, ali ona z njim, ter jo spravil v jecho, so stvari postale resnichno neznosne, da v druzhini nihche ni vech vedel, kdo je s kom. Tako so enkrat shli sinovi nad ocheta, potem so se ti udarili med seboj, pa je oche v strahu, da bo kraljevina shla v franzhe, potegnil zdaj z enim, potem z drugim, nenehno manevriranje in politichno kombiniranje s kraljico ali brez nje, podobno kot je shlo kasneje – verjemite ali ne, da mi ta primerjava gre tezhko z jezika – v spopadu z mohamedancem Saladinom.

Tak zmené, slinast, trepetajoch in zbegan, pa zhe ni moj Rihard, saj zato je Levjesrchni!

– Kot sem rekel, shel bosh naprej, sam, na grad onkraj Soche! je bil naenkrat zelo odlochen.

– Grem! sem nich manj odrezavo odvrnil, cheprav sta temu botrovala bolj zvestoba in naklonjenost njemu kot pa moja hrabrost, saj niti nisem vedel, po kaj me poshilja, chému se s tem izpostavljam in kaj me tam chaka. Moralo je zhe biti neko posebno poslanstvo, che pri tem rachuna prav name.

– Mislim, da bo najbolje, che poskushava dosechi dogovor z gorishkim grofom, lahko recheva tudi kupchijo, je razmishljal v imenu naju obeh. Naj obnoviva: Konrad Montferratski je bil kandidat nemshke stranke za jeruzalemsko krono; kot vesh, pa sem jaz potiskal naprej mojega vazala Guy de Lusignana. Med vsemi pripetljaji, zgodami in nezgodami so mi naprtili, da sem napletal Konradov umor. Ampak prav ta mejni grof Monferratski je nechak Majnharda, grofa v Gorici. Da bo mera polna, je Majnhard stric Leopoldu, ki sem ga na smrt uzhalil v Palestini ob tistem zapletu s kvartirjem in zastavo v blatu ... Tako ima Majnhard dovolj razlogov, da se me loti, le v kremplje me mora dobiti. Che me bo dobil – a me ne bo dobil, to ti zagotavljam!

Molche sem ga poslushal. Je to le preblisk poguma?! V pasti smo bili skupaj z njim! In tudi meni ni bilo vseeno, kako se bomo izvlekli; torej je bilo meni prav tako veliko do tega, da sodelujem v tej igri machke z mishjo ... Mish je bil tokrat moj mogochni, ljubljeni kralj Rihard, levjega srca; v takih razmerah so ga zatekle okolishchine, in machka – zdaj bi lahko rekli kar lev, ki je prav tako iz rodu machk – je bil Manjhard, grof Gorishki, z vsemi svojimi rodbinskimi in politichnimi zvezami, gospodar ozemlja, chez katerega moramo.

– Sam naj grem? V teh krajih se sploh ne spoznam. Che drugega ne, mi bo to vzelo veliko chasa; povprashevati bom moral ...

– Tako, shel bosh gor, v tisto Gorico, del poti bosta s teboj vitez Godfrey, ki je zhe bil v teh krajih, in hlapec Peter, pochakala bosta do tvoje vrnitve na kakshni blizhnji pristavi, stabularia curtis, ali pri postaji, statio, ob mostu chez Socho, Ponte Sontium. Da se razumeva, potujem kot trgovec, tako bosh rekel, in radi bi varno potovali, che je mogoche z grofovim spremstvom. Tako se ne bo nikomur zdelo sumljivo, ko se bomo kot tujci pojavili v krajih navzgor grede. Dal ti bom dragoceno darilo za grofa – to ga mora omehchati.

– Kaj che se zaplete? sem hotel biti stvaren, saj mi je bilo sedaj povsem jasno, v kaj se podajam. Da, tudi sam hochem to opraviti, cheprav je izpolniti kraljevo zheljo podlozhnikova dolzhnost. A pri tem je shlo za nalogo, ki mi je omogochala, da se izkazhem ter mu dokazhem svojo ljubezen.

– Ti nisi vojashke nravi, preprichljiveje delujesh glede na sporochilo, proshnjo, ki jo prenashash, si bolj pismonosha, praesentium gerulus, kot kaj drugega.

– To zhe, se me je dotaknilo najgloblje v dushi, medtem ko sem bil razumsko zhe zdavnaj sprijaznjen s svojim novim videzom in spremenjenim polozhajem, ki mi je dotlej omogochal intelektualne uzhitke ukvarjanja s filozofijo in z umetnostjo, ne da bi se pri tem zapiral v slonokoshcheni stolp, saj sem bil obenem nenehno v neposredni blizhini, celo v zharishchu politichnega in vojnega dogajanja, kot ga vsekakor predstavlja kralj po svoji ali obchi volji.

– Toda od uspeha mojega poslanstva je marsikaj odvisno, sire! sem dodal s takim poudarkom na zadnji besedi, da ni bilo mogoche zgreshiti, na kaj sem meril.

Tisti hip se je povrnilo zachetno muchno ozrachje, ki sem mu morda vedel delno razlago, morda tudi ne; zaradi prevech poglobljene razchlembe mogochih vzrokov sem morebiti zgreshil pravo ozadje. Vsega vsekakor ne vem! To bi lahko bilo. She sami pogosto pozabimo, da smo nekaj nekoch zhe vedeli in pozabili; shele posledichno nam pride v zavest, kaj shele vemo iz tujih misli, pa najsi she tako zhelimo, da bi jih prebrali iz ochi.

Kaj vse se ljudem mota v mislih?!

Zahrbtnost, izdajstvo, prevarantstvo, zavratnost, zvijachnost, ovadushtvo ... Kako je mogoche ne imeti tega na umu, ko pa je vsakemu voditelju, vojskovodji pred ochmi zmaga – za vsako ceno, pri tem so resnica, verodostojnost, mozh-beseda le drobizh, na katerega ob uspehu vsi pozabijo, ob porazu pa se she tako utemeljene in tehtne obrazlozhitve, utemeljitve, razlage razkrijejo kot brezvredni izgovori, da, celo kot dodatna obremenilna dejstva, chesh, che je bilo mogoche vse te stvari zhe prej takole analizirati, zakaj se jih ni prereshetalo, ali pa so bile nejasno predstavljene, tudi z napachno predvidenimi posledicami.

– Tebi zaupam, pozoren sem bil na neizrecheno: »povsem« – ni rekel: Tebi povsem zaupam!

Kot bi se tudi sam tega zavedal, je nadaljeval:

– Od vseh okoli mene, ki so se po nakljuchju (to je poudaril) reshili s potapljajoche se barke, tebe najbolje poznam, zelo blizu si mi. Pretezhnega dela ostalih prej nisem nikoli srechal, so nekakshni mornarji, che niso bili le kuharji ali delavci v podpalubju. Na peshchico svojih vojakov se lahko oprem.

– Moj kralj, dragi Rihard! Tolikshno intimnost mi je dovoljevala odsotnost ostalih, sama sva sedela, spet tesno drug ob drugem v tej razpadajochi kmetiji, mansio, ki je chedalje bolj spominjala na past.

So she kakshna ushesa v blizhini?

Zunaj se je slishalo hrzanje konj.

Zgoraj, na podstreshju je zashushtelo, morda so se podile podgane, che ni zaplahutala sova; nich nemogochega ne bi bilo krushenje ostenja ali popushchanje ostreshja.

Chas je zhe bil, da se odpravim. She prej sem moral dorechi zacheti domenek:

– S spremljevalcema se bom dogovoril, koliko chasa naj me sploh chakata. Che se dotlej ne vrnem, naj chimprej obrneta konja. Vi se pa umaknite od tod. Kamorkoli; bolje, da ne vem vnaprej, kam.

– Ne bom te pustil kar tako. Glede na okolishchine se bom zhe chesa domislil. Res, ne bosh ostal sam na tem koncu! mi je she zagotovil.

– Lahko me zadrzhijo za talca. S torturo bi kaj izvlekli iz mene.

Nisem vech razmishljal, kaj bo – che bo, in kaj bo potem. Osredotochil sem se na prvi del poslanstva, priti do Gorice, na grad, do grofa ali vsaj do njegovega gastalda. Kdo ve, koga bom nashel tam in ali me bodo spustili pred grajskega gospoda.

V diru smo odjahali in nameravali she za dne priti do gradu, preden bi dvignili most. To se je izkazalo za prevech optimistichno namero.

Pred menoj je Godfrey spodbodel rjavca, napravljen manj vojashko, cheprav mu je visel ob sedlu mech in za pasom dolgo bodalo, vechji del opreme je izgubil s potopom ladje, sam nisem bil oborozhen, cheprav sem si v prejshnjih chasih kdaj pa kdaj kaj opasal; zadnji je bil v vrsti hlapec, tudi oborozhen. Tako se pach potuje v teh nemirnih chasih, ko ne manjka roparjev in tatov iz zhivljenjske nuje ali lakomnosti po bogastvu.

Drugache kot prejshnje dni je bilo tokrat spotoma kar zhivahno, srechevali smo kmete z vozovi, vozichki in pesh, v gruchah, z druzhinami in posamich. Nekateri pa so bili ochitno namenjeni na trg; vozovi oblozheni s pridelki, perutnino, pujsi, sodci in kar je she bilo v najrazlichnejshih posodah, vrechah, kosharah, jerbasih; gnali so zhivino.

A zaenkrat nobenih grajskih hlapcev ali vojashtva, comitatenses exubias.

Z desne smo prishli nad breg reke, od koder se je slishal vrvezh in vpitje; po vodi navzdol so pravkar splavljali les in mozhje so si dajali opravka z naravnavanjem hlodovja, da bi plavalo chim blizhje rechni matici. Hudo nevarno delo; splavljalci z dolgimi drogovi z jeklenimi kljukami za potiskanje lesa so lovili ravnotezhje na negotovi podlagi prevrachajochih se in vrtechih se debel. Nich dobrega se ni obetalo, komur je spodrsnilo, zmlelo bi ga, che bi padel med butajoche in hreshcheche cheljusti zmajaste kache, ki je lezla s severnih gozdnatih gora proti morju ter prekrivala povrshino bistre vode planinske reke. Tu, v ravnici, se je reka zhe umirila in postopoma spreminjala barvo od smaragdno-modre v mlechno zeleno, a to ni le videz, ravninski pritoki so ji spreminjali znachaj, zhivahno vrvenje, nemirnost brzic je nadomestilo lagodno priblizhevanje obilnemu telesu morja, v katerem si vodovja ishchejo vselej nova rojstva v vechnem krozhenju nebesnih voda.

Na obrezhju je chakalo nekaj velikih rechnih cholnov z vprezhenimi voli, da povlechejo navzgor do vrha natovorjena plovila, ko bo ta vlak hlodovja mimo. Vozniki in brodarji so nas opazovali brez pretirane radovednosti, skorajda kakor vsakdanje popotnike, ki po teh poteh od davnine prihajajo in odhajajo z najboljshimi ali najslabshimi nameni, trgovci z dragocenim blagom in kramo ter vojske, ki plenijo in morijo. Ampak ali so bili trgovci vedno le miroljubni posredovalci dobrin? So plenilske horde samo unichevale? Kdaj zamenjajo vloge, che zhe niso vselej tako eno kot drugo?

S popotniki, prekupchevalci, romarji, zdomci, preseljenci, vojaki, vitezi, duhovniki in pridigarji potujejo tudi besede, ki se vchasih ugnezdijo v krajevnih govoricah; prenashajo se navade, ki so sprva zanimivost, eksotika, vchasih pa dobijo domovinsko pravico v novem okolju; prihajajo nova védenja, spoznanja, odkritja – meshajo se kulture.

Moj uchitelj je pogosto poudarjal, da so nam Arabci v prepisih ohranili veliko spisov in knjig starih piscev, filozofov, historikov, geografov. Brez njih bi si tezhko ustvarili sliko o antichnih dosezhkih in znanju. Ogromno stvari nam je poznano edinole po njihovi zaslugi; medtem ko so po Evropi kar dolgo malomarno ravnali s starimi knjigami, che jih zhe niso unichevali in sezhigali, so tachas Saraceni antichne pisce skrbno prevajali in prepisovali; cheprav so tudi oni poznali temna obdobja.

Na ta nachin vemo marsikaj o jantarski poti, o kateri nam porochajo zhe najstarejshi grshki rokopisi. Che k njim dodamo she nekaj srechno nastalih kronik in analov, kakrshni so pomembni posebno za te kraje: Cronicon gradense, Chronicon Altinatae, Anonymi Ravennatis Cosmographia, Fredegarii Schoalstici Chronicon, Historia Langobardorum codicis Gothani in she nekateri, si lahko ustvarimo dokaj verno podobo o nekdanjih chasih.

Na vzhodnejshih podrochjih Furlanije in po vzhodnih Alpah, v teh krajih torej, koder sem pravkar jezdil, so pretezhno pri poljskih ali gradbenih delih nashli stare grobove nekdanjih ljudstev, ki jih omenjajo zhe v rimskih chasih, to so bili Veneti, Histri, Iliri in drugi, zhiveli so v tesnem sosedstvu, in che prav pomislimo, so se morali sporazumevati zhe pred prihodom Latincev, morda so imeli nekakshen skupni sporazumevalni jezik, koiné, kakrshnega so poznali stari Grki in z njim so premagovali ovire razlichnih dialektov. Da so zhivahno trgovali, prichajo najdbe bronastega okrasja, orozhja, situl in drugega na severni in juzhni strani Alp, v sosedstvu so bili spretni trgovci in izurjeni rokodelci.

A trgovina se ni ustavila le v okolju Alp; obstajale so prastare povezave med Baltikom in Jadranom ter she naprej proti Vzhodu do Mezopotamije in Egipta – to je »jantarska pot«. Na jug je shel obchudovani jantar; navzgor pa so tovorili izdelke iz brona, a tudi sol, ki je druga dragocenost – jantar pasha za ochi, sol za slast pri jedeh. Na vsej dolgi poti s severa chez Panonsko nizhino so odkrili vmesna skladishcha jantarja; jame v zemlji, za chloveka globoke, s sezhnjem v premeru, na njihovem dnu ali v spodnjo stransko nisho so nalozhili vechje kose jantarja, ki so tehtali od enega pa do skoraj dveh kilogramov, na vrh pa so nalagali drobnejshe koshchke. Najstarejshi tako najdeni jantar je pretezhno neobdelan, le vchasih nanizan v vence, in ljudje so se chudili, da ga je toliko, tudi za vech vrech na kupu.

Tudi v Ogleju in shirshi okolici se je zachela razvijati jantarska obrt, tako da so prinashali surovce, od tam pa so shli v prodajo konchni izdelki. Iz opravljive dvorne kronike je znano, da je Neron ukazal ekspedicijo na sever, da bi se dokopal do vechjih kolichin jantarja. In res so mu njegovi odposlanci pritovorili toliko te dragocene snovi, da so z njo obtezhili vse zashchitne mrezhe proti zverem v rimski areni, povrh tega pa she (za en dan!) oblozhili vse sedezhe, mize in drugo opravo z jantarjem. A so z jantarjem trgovali zhe zdavnaj pred rimskimi chasi, kot porochajo stare kronike.

Prav po tej poti ob Sochi je dotekal v Oglej dragoceni sucinum.

Grki so si razlagali njegov izvor z mitom o sinu sonca Faetonu, ki je namesto ocheta popeljal sonchni voz in se predrzno prevech priblizhal zemlji, zato ga je Zevs pokonchal s strelo, da je zgrmel v skrivnostno reko Eridanus; sestre Heliade so v zhalosti otrpnile v drevesa in njihove solze so skrepenele v jantar, kot med drugimi sporocha zhe Apolon Rodoshki in poje Ovid, ki je povzemal po Evripidu. Tudi psevdo-Aristotel v De mirabilibus auscultationibus govori o jezeru blizu reke, obrashchenem s topoli (!), od katerih se cedi jantar. Plinij je chrpal iz Ajshila, Filostena, Evripida, Nikandra in Satira ter povzemal, da so se Faetonove sestre spremenile v topole, torej ne v bore, kot bi prichakovali, iz katerih naj bi resnichno nastajal jantar. Topoli pa so bolj znachilni za jadransko obalo kot za daljni sever, in od tod poskusi enachenja mitichnega Eridana s Padom. Konchno pa Plinij vse zavracha: jantar nastaja, cedech se iz borovih dreves; kakor smola pri cheshnjah, je smola pri borih, nascitur autem defluente medulla pinei generis arboribus ut cummis in cerasis, resina in pinis.

V Epigonih, ki jih Herodot pripisuje Homerju, so omenjeni Hiperborejci, toda shele Hesiod jih v nekem fragmentu povezuje z enigmatichnim Eridanom in jantarjem, kar naj bi kazalo, da Eridan morda teche v dezheli Hiperborejcev in torej nekje na daljnem severu Evrope, kjer so nahajalishcha jantarja. In za nekatere je bil odgovor takoj pri rokah – to naj bi bila Visla, Vistula, ali kakshen njen pritok, morda Radunia, takshno ime je tam najti, ali reka podobnega imena, kar so pogrchili v Eridanus. Del tega podrochja se imenuje she danes Ventspils po letishko in Windau po nemshko, skratka po Vendih, tamkajshnjem ljudstvu, ki je bilo na izvoru jantarske poti, ta je potem vodila chez Pripjatska mochvirja na jug do Venetov ob Jadranu. Prav mogoche je Eridan sploshnejshi pojem za »jantarsko reko«, s tem bi razlozhili tako razlichne lokacije Eridana.

Vsekakor ostaja enachaj Eridan=jantar.

Saj moramo biti zelo pazljivi, da ne pomeshamo starih zemljepisnih poimenovanj. Tako Ajshil po eni plati trdi, da Eridanus teche v Iberiji in da so mu rekli tudi Rodanus, pri chemer je treba po njegovem razumeti Iberijo na Kavkazu in ne v Shpaniji, po drugi plati pa v nekem fragmentu Heliad povezuje Faetonovo smrt z zhenskami ob Jadranu ali iz mesta Adria, torej s severnim Jadranom. Negotovost ustvarja izraz Adrani ginaikes, kar bi lahko razlagali kot »zhenske iz mesta Adrie ali iz ene od mnogih strug izliva Pada«, ob katerem lezhi mesto; na to so se opirali tisti, ki so hoteli enachiti Eridan in Pad. Lahko pa ta izraz tolmachimo kot »zhenske z Jadrana« in je potem Eridan ena od rek, ki se stekajo v Jadransko morje, ter ni recheno, da je to prav Pad.

Ferecidus (chigar izvirnik se je izgubil, poznamo pa ga prek psevdo-Apolodora, ko govori o Heraklejevih mukah) pravi, da se do Eridana pride iz Makedonije chez dezhelo Ilirov. V tem primeru bi sledilo, da Eridan ne more biti Pad, prej neka vishje tekocha reka. A Herodot, ki sicer pozna tako izrochilo o Hiperborejcih kakor zvezo med Eridanom in jantarjem, to zavracha, chesh da ne pozna nikogar, ki bi mu lahko potrdil, da je osebno videl tiste kraje.

Vendar pa je za poznavanje gornjega Jadrana v tistih chasih pomemben Periplo, delo psevdo-Skilaksa, obichajno postavljenega v 4. st. pred rojstvom nashega Gospoda zaradi njegove domnevne naslonjenosti na Teopompa, ki umeshcha otoka Elektrida pred Liburnijsko primorje, ob Istride in Mentoride, torej na vzhodno jadransko obalo. Podobno je s Periplom psevdo-Skimnusa (373-374 A.D.), ki postavlja Elektrida ob Absirtide in Liburnide, s tem potrjuje psevdo-Skilaksa. Dodati je treba, da so Absirti vkljucheni tudi v mit o Argonavtih, ki so ubili Absirta, Medejinega brata, ko so od izliva Donave, Istra, v Chrno morje prispeli do jadranskih istrskih otokov. Tu je Eridan postavljen na vzhodno obalo Jadrana.

Nekateri pisci reshujejo ta zaplet na res nenavadne nachine. Neki odstavek pri psevdo-Aristotelu postavlja Elektrida v najgloblji konec »jadranskega zaliva« ter trdi, da so otoki nastali iz Eridanovih naplavin. Pri tem se sklicuje na Apolona Rodoshkega, ki pripoveduje o Argonavtih, kako bezhijo ob vzhodni jadranski obali z juga na sever pred Zevsom, besnim zaradi uboja Absirta, preplujejo Liburnijske otoke, ugledajo skalna otoka Elektrida in zaplujejo v Eridan, ki je na dnu zaliva.

Vidimo, da Apolon Rodoshki, psevdo-Aristotel, psevdo-Skimnus in psevdo-Skilakus postavljajo Elektrida na vzhodno stran jadranske obale ter da je Eridan na najglobljem koncu Jadrana. Zato se ne smemo chuditi, che je kdo prishel na misel, da je bila vsaj v dolochenem zgodnjem obdobju Socha, Sontius ali Eridan, Elektrida pa otochka ob njenem izlivu, ki sta zhe skoraj zasuta z naplavinami; tadva otoka omenja zhe Plinij: insulae clarae, situate ante ostia Timavi – svetla otoka pred ustjem Timava.

Moj uchitelj je na osnovi starih spisov sklepal: predzgodovinske jantarske poti slede neki sploshni smeri, morda v podrobnostih odstopajo, v sploshnem pa so bile predhodnica kasnejshih rimskih poti chez Norik vse do Virunuma in od Carnuntuma do Jadrana. Socho je mogoche, zlasti v prvi polovici prvega tisochletja pred Kristusom, imeti za pomembno pot trgovine z jantarjem in je zato upravicheno domnevati, da je vsaj nekaj chasa bila Socha pravzaprav Eridan, cheprav je izredno nenavadno, da Socho, Sontium, prvich omenjajo stari pisci shele v 5. st. A.D., Timav, Timavus, in Nadizho, Natisso, ki sta v neposredni blizhini, pa zhe zdavnaj prej. Namrech, med leti 507-511 je kralj Teodorik pisal nekemu rodu Lukristanov, o katerih ne prej ne kasneje ni nihche nich slishal, zhiveli pa naj bi ob Sochi: universis Lucristanis super Sontium constitutis, naj ponovno skrbe za javno vozhnjo, cursus publicus, za poshto, ki so jo zanemarili, ker so ostali brez konj, za katere je zmanjkalo krme, saj so si njihovo zemljo prisvojile posadke na mutationes. Zato, je ukazal kralj, naj jim zemljo vrnejo. V tem edinstvenem ukazu se prvich pojavi ime Socha, Sontius.

Tako torej, tudi ta pot ob Sochi, po kateri pravkar jaham, je ena od jantarskih poti, v rimskem obdobju je shla mimo Ogleja ter nad izlivom Soche in Timava proti Panoniji na Baltsko morje.

Konchno smo ga uzrli, most chez Socho, Ponte Sonti, ki se je na kamnitih stebrih vzpenjal chez dokaj shiroko strugo, takole na oko, bi rekel, da je razpon znashal okoli dvesto korakov, a ni bil kdo ve kako visoko nad vodo. Bila so znamenja, da je ob dezhevju narasla Socha tekla pod vso dolzhino mostu, zdaj pa je bila le za kakshno tretjino najshirshega toka. Zgoraj z brega bi se po cesti morali spustiti v rahlem okljuku do vishine mostu, a smo obstali v dolgi vrsti voz, zhivine, konj in ljudstva; plachevali so mostnino.

A se je izkazalo, da ni bila le mostnina kriva zastoja.

Valpti so pozorno pregledovali ljudi. To ni obetalo nich dobrega. Zhe sem pomislil, da bi se vrnil, a bi s tem hudo razocharal svojega kralja; shtelo bi se mi kot pobeg z bojishcha, ravno zdaj, ko sem dobil prilozhnost, da se tudi v tem izkazhem, ne le s svojo uchenostjo. Pochasi smo se le pomikali navzdol. Tu pa tam je nastal nemir, che si je kdo drznil prehitevati. Z one strani ni bilo prometa, ochitno je vse drlo le v eno smer na kakshen sejem, proshchenje, mercatus, v Gorico. Che ni she kaj drugega zadaj, me je grizlo.

Naenkrat je res nastal tam spodaj silen nemir. Strazharji s helebardami so tekali sem in tja, zabliskale so se sablje, zhenske so vreshchale, otroci zajokali, stegovali smo vratove, da bi bolje videli, ne da bi si znali pojasniti direndaj. Nekaj chasa je trajalo, preden so od mostu pod strazho odgnali zvezano zhensko in moshka, s katerih so visele cunje, morda od pravkarshnjega ruvanja ali pa so bili zhe pred tem taki revezhi. Med mnozhico so se shirile govorice, da gre za roparsko tolpo, da je zhenska onadva nahujskala, naj zakoljeta soproga, da je detomorilka, she najpretresljivejsha je bila razlichica o veshchi, urochevalki, charovnici, ki da je tudi zadnje unichujoche neurje privabila nad pokrajino...

Po tem dogodku je shlo chez most hitreje; medtem so tam onkraj vrgli ujetnike na voz ter hitro odpeljali. Nekolikanj mi je odleglo, iskali so druge, ne nas.

S spremljevalcema smo na drugi strani prishli do vasi Sovodenj, Savogna, kjer smo sklenili, da onadva prenochita, naslednjega dne pa me pochakata v krchmi.

– Godfrey, che me jutri do popoldneva ne bo nazaj, me ne chakajta vech ter odjezdita z vso naglico h kralju, s katerim sem zhe domenjen, kaj mu je storiti.

– Da, gospod! A morda bi bilo bolje, da se ne prekladava vse dopoldne tod okoli. Povprashevala bova za ovsom, tako bo videti nasha prisotnost smotrna, in v resnici se moramo zalozhiti s konjskim zobom.

– She na nekaj sem pomislil, Godfrey. Nikoli se ne ve. Morda bi bilo res najbolje, da se précej vrneta chez most, ki ga lahko vsak hip zapro, in pochakata onkraj.

– Ko smo jahali semkaj, smo shli mimo hube, kmetije, tam bova tudi povprashevala za ovsom in chakala.

Nisem vech odlashal; moral sem naprej, saj bom moral tudi sam najti prenochishche, da bom zgodaj zjutraj vstopil v grad. Tako ni bilo vech nobenega upanja, da bi she za dne prishel tjakaj.

Levo od mene je shumela zhe povsem umirjena Socha, desno pa sem bolj slutil, kakor videl njen pritok, lenobno Vipavo, ki se je v menadrih skrivala za gostim obvodnim rastjem vrbja.

Pred menoj je bil she dobrshen kos bele poti.

Nekje spredaj pod vencem gora, tostran Soche, je lezhala Gorica.

*

Kako znano ime.

Namrech, kraj s podobnim imenom kot tale Gorica lezhi v blizhini moje domovine, kar me je she posebej pritegnilo, ko sva pred leti z uchiteljem dolge ure razglabljala o zapletenosti kajpak tudi cerkvene zgodovine, ki kazhe, dabozhja previdnost nenehno postavlja na preizkushnjo chlovekovo shibko naravo, pa najsi bo ta v minljivem telesu she tako visokega in plemenitega gospoda, vse pa bo na koncu chasov, na sodni dan, delezhno pravichnebozhje sodbe. V taki veri in spoznanju tudi poslusham in vrednotim pretekli in sedanji chas, ljudi in dogodke ...

Zhe v chasu Karla Velikega, zhivel je med leti 742 in 814, je obstajala Gorca, »Gorza/Gorzia«, kot je najti v starih listinah, dalech na zahodu, tam med danashnjima Verdunom in Metzem, med rekama Meuse-Maas in Mozele, Moselle-Mosel, priblizhno sto kilometrov juzhno od Luxemburga.

Ta mozelska Gorca lezhi na dokaj neopredeljenem mejem podrochju med Franki in Slovani, Sorabi ali Vendi, ki tod zhive zelo dalech na zahodu, na ozemlju z meshanim prebivalstvom, kjer je tezhko potegniti jasno lochnico, kje zhive eni in kje drugi, naselja so pomeshana.

Karel Veliki, frankovski in langobardski kralj ter rimski cesar, je za zgodovino izrednega pomena, usodno je posegel v zhivljenje evropskih narodov. Kot sin Pipina Malega je skupaj z bratom Karlmannom vladal v letih od 768 in 771; po bratovi smrti leta 771 pa je okrepil svojo oblast, si podredil Lombardijo in Akvitanijo. Med svojim vladanjem se je uspeshno bojeval z Langobardi, Sasi, Bavarci in Obri ter zachel vojno zoper Arabce v Shpaniji, tam sklenil sporazum s kalifom Harun al Rashidom in dobil pokroviteljstvo nad Palestino. Zato ga je rimski papezh Leon II. leta 800 okronal za rimskega cesarja. Svojo velikansko drzhavo, ki se je raztezala od Severnega morja do Shpanije in Italije ter od Atlantika do Cheshke, je okrepil z ustanavljanjem mejnih pokrajin – mark. Te so upravljali njemu podrejeni in zvesti mejni grofje in vojvode, ki so se sestajali dvakrat na leto na »skupshchini velikih«; s tem so se razvili fevdalni odnosi, v katerih pa je svobodni kmet izgubljal samostojnost. Kot dober upravljalec je Karel Veliki organiziral sodstvo in izdajal zakone, ki so veljali na vsem drzhavnem ozemlju; odprl je vrsto samostanskih shol in posebno dvorno sholo, ki jo je ustanovil menih Alkuin za vzgojo najvishjih drzhavnih uradnikov. Zasluzhen je bil, da so bile njegove osvajalne vojne zdruzhene s pokristjanjevanjem in je tako prinashal luch spoznanja prave vere tudi med pogane dalech na vzhod. Toda Karel Veliki ni unichil le langobardske drzhave, ki je bila prav tako na tleh, kjer sem se sam trenutno nahajal, ampak je po dolgotrajnih bojih leta 803 premagal tudi Obre in iztrgal Bizantincem Istro, tako je bilo celotno ozemlje severnega Jadrana pod njegovo oblastjo, le dezhela Karantanija je pri tem ohranila notranjo samoupravo, kjer so knezu Valtunku do leta 820 sledili slovanski knezi Pribislav, Semika, Stojmir in Etgar. Ko so se Karantanci pridruzhili velikemu uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega in jih je premagal Ludvik Pobozhni, naslednik Karla Velikega, se je usodnost tega poraza pokazala z ukinitvijo samoupravne knezhevine Karantanije in njenim ponizhanjem v navadno upravno enoto – grofijo frankovske drzhave; obenem je slovenskega kneza zamenjal frankovski grof, domache plemstvo pa frankovski fevdalci, kar je bila kruta kazen za uporno slovansko ljudstvo in prilozhnost, da jim odvzamejo zemljo. Tisto obdobje nadvlade Karla Velikega nad Langobardi, kot je znano, obshirno popisuje Pavel Diakon, tudi sam langobardskega rodu, pravijo da doma iz blizhnjega Chedada na Furlanskem, ki je imel na Karlovem dvoru pomemben polozhaj; njegova Zgodovina Langobardov vsebuje dragocene podatke tudi o tukajshnjih Slovanih.

Naj se vrnem na Gorzo, ki je v zvezi s temi dogajanji in tukajshnjim ljudstvom.

Metz, Mettis, od nekdaj veliko trdnjavo v Lotaringiji v severovzhodni Franciji, skozenj teche reka Moselle po francosko ali Mosel po nemshko, so ustanovili Rimljani (vendar na starih temeljih) in je bil pomembno oporishche pod Karlom Velikim v okviru frankovske drzhave. Blizhnji Verdun; Virdunum, na Meusi, je bil prav tako trdnjavsko mesto. In prav tod se je v chasu Karla Velikega, okoli leta 814, v samostanu Saint Mihiela, ki je sodil pod shkofijo v Metzu, po volji kralja zbrala skupina delavnih menihov, ki so prepisovali in prevajali stare pisce, pisali uchbenike in skrbeli za prosvetljevanje ljudstva, kot je hotel in ukazal cesar. To imenujejo zgodovinarji »karolinshka renesansa«, ki je nastala iz prizadevanj Karla Velikega in duhovshchine v njegovi blizhini, da bi povishali takrat posebno nizko izobrazbeno raven duhovnikov. Zato so v shkofijah in samostanih odpirali shole in navajali vernike k izpopolnjenim oblikam verskega zhivljenja, hkrati pa gradili she vech cerkva, ki so bile bolje sezidane in lepshe opremljene.

Toda mozhe, ki naj bi izpeljali te reforme, je moral veliki cesar poklicati tudi iz dezhel zunaj frankovskega kraljestva. Med njimi so bili iz Italije slovnichar Peter iz Pise in zgodovinar Pavel Diakon, nadalje Teodulg, ki je pribezhal iz Shpanije in kasneje postal orleanshki shkof, predvsem pa anglosashki Alkuin, uchenec yorshke shole, ki je postal opat v samostanu Saint-Martin-de-Tours. Alkuin je bil kakor ustvarjen za avtorja uchbenikov, ki so jih potrebovale tedanje shole; takega je tudi moj uchitelj nadvse cenil in, to moram posebej podchrtati – z njegovo bratovshchino je sodeloval ter jo vechkrat obiskal tudi v Gorzi, tako da je lahko name prenesel marsikatero vednost in izkushnjo iz tistega vplivnega kroga cerkvenih prenoviteljev! Knjig je bilo naenkrat veliko vech, cheprav so bili cesarjevi nachrti le delno izpolnjeni. Z uvedbo karolinshke minuskole, ki je reformirala pisavo, so postali dosti bolj chitljivi najrazlichnejshi prirochniki in dela starih pisateljev, ki so jih prepisovali she v mnogih menishkih prepisovalnicah (scriptoriae) v Sait Martinu, Corbiju, Reimsu, Saint-Gallu itd.; ena od njih je bila v Saint Mihielu nedalech od Gorze v shkofiji Metz. Tudi dandanes to naselje dvanajst milj od Metza in nekaj dalj od Verduna she vedno nosi ime »Gorze - Gorzia« (erutiti navajajo, da se to bere »gorc/gorca«). Ostanki rimske utrdbe dokazujejo, da je zhe v tedanjih chasih imelo pomembno vlogo za rimsko osvajanje in pokoritev ondotnih ljudstev. Benediktinsko opatijo s samostanom Gurgitanum je ustanovil leta 749 shkof iz Metza in so vanjo prenesli posmrtne ostanke muchenika sv. Gorgonia (Gorgonius), ki ga je dal usmrtiti cesar Dioklecijan. Potem je samostan propadal in so ga dali v komendo, a ga je chez nekaj let shkof iz Metza ponovno prevzel in ga dolochil za sredishche izredno pomembne samostanske reforme, ki je po Gorzi dobila svoje ime. Opatje, med njimi Iohannis Gorzien, so nenavadno hitro razvijali in krepili moch reformistichnega gibanja, ki je kmalu imelo 170 samostanov shirom po zahodni in srednji Evropi ter celo enega na Monte Cassinu v Italiji pa svoje jedro tudi v cerkvi sv. Pavla v samem Rimu. Gibanje je postavilo svoje postojanke dalech na vzhodu, celo v Ostrovu na Odri, ob Blatnem jezeru (ne vem, che gre za nakljuchje, kot bomo videli je tam mesto s podobnim imenom), a tudi nad Osojami na Koroshkem. »Prenova iz Gorze«, v nasprotju od drugih podobnih poskusov v tistem obdobju, ni gradila na institucionalnih spremembah, ki bi okrepile rimsko centralizacijo, ampak je ohranjala svobodno volitev svojih opatov ali samostanskih predstojnikov, pravico samostojnega upravljanja in razpolaganja s samostanskim premozhenjem, pri chemer so krepko podpirali fevdalni red Karla Velikega, zato so gibanje izdatno podpirali tudi fevdalci. Cesar jim je dovolil lastne vojashke enote z baroni, ki jim je nacheloval opat, to jim je dajalo she posebno moch pri uveljavljanju verskih resnic in posvetne oblasti. Menihi so trdozhivo ohranjali svojsko nosho, ki jih je lochevala od drugih. Toda nastopile so spremembe. Loreno je prizadela vojna, tako da je opatija v Gorzi, kljub odporu samostanskih bratov, spet propadala. To je bila prilozhnost tudi za papezha, da si podredi nepokorne menihe, opatijo so ukinili ter s tem sredishche reformistov. Tako je bilo konec »prenove iz Gorze« ...

Tako so vsaj mislili v Rimu. Toda ostala je mnozhica samostanskih bratov, ki so posamich ali v skupinah nadaljevali zacheto delo in se niso zlepa pokorili ukazom, cheprav so ti prihajali z najvishjega mesta, iz Vatikana. Tudi midva z uchiteljem nisva pretrgala stikov s somishljeniki, ki sva jih imela v Rimu; kasneje, v nadaljevanju bom to opisal, sem jih nashel tudi na Koroshkem!

V starih dokumentih pishe, da je cesar Henrik II. imel izdelan program postaviti svoje nemshke shkofe po vsej zgornji Italiji, in eden od cesarjevih vazalov, Ozzi I. oziroma njegov sin Poppo, je postavil na svojem koroshkem posestvu benediktinski samostan na Osojah, ki pa je bil podrejen Ogleju! Iz te navedbe je ochitno, da je frankovskim vladarjem cerkvena organizacija rabila v podporo posvetnim ciljem. Seveda pa ni vselej teklo po cesarjevih namerah.

Prav s tem v zvezi je temachen dogodek, ki she vedno buri duhove tudi cerkvenih zgodovinarjev. V bojih med papezhem in nemshkimi cesarji so se pojavljali tudi oglejski patriarhi s spremenljivimi izbirami in z negotovimi zaveznishtvi. Tako je leta 1084 Henrik IV. izjemoma postavil za oglejskega patriarha Svetobora, vnuka cheshkega kralja Vratislava, zhe prej proshta v Brnu na Moravskem, bolj znanega pod nemshkim imenom »Friderik«. Pred tem je bil v stranki papezha Gregorja VII., toda ochitno je zamenjal barve, saj ga je prav zato izbral Henrik IV. Toda patriarhu Frideriku-Svetoboru je bila kljub temu usojena prav kratka kariera; niti dve leti ni trajalo in zhe so ga 23. februarja 1086 umorili zarotniki, vse kazhe, da iz njegove najblizhje okolice. Nikoli se ni uradno ugotovilo njegovih morilcev kljub temu, da ga shtejejo med pomembne osebnosti in ga omenjajo v nekrologih opatije v Rozhacu in patriarhije v Ogleju, kjer si je skushal pred tem pridobiti zaveznike tako, da je oglejskim kanonikom podaril desetine, ki so jih bili dolzhni vas Skrile in dve posestvi v Belinju. Prav tako je bogato obdaroval samostane v Rozhacu, Muzhah in sv. Marijo v Ogleju. Nekateri namigujejo, da so morali imeti zlochinci visoke pokrovitelje, saj bi sicer umor tako visoke cerkvene osebnosti, ki je povrh she bila kraljevega rodu, moral sprozhiti obsezhno in temeljito preiskavo. Morda je razlago mogoche najti v kasnejshih dogodkih, ki so sledili umoru, ko je izdihnil papezh Gregor VII. Ta je pred tem izobchil cesarja Henrika III., ki je v Magonzi na Nemshkem nemudoma sklical mnozhichen zbor, tega se je udelezhil tudi Luitold Eppensteinski, koroshki vojvoda, in tam so po hudih sporih in spletkah sklenili, da je pravi papezh Klement III., v resnici protipapezh. V zameno za podporo pri tem umazanem opravilu je Henrik III. zhe précej zatem postavil za oglejskega patriarha (kot naslednika umorjenega Friderika-Svetobora) Voldorika, brata Luitolda Eppensteinskega ... Po vsem tem je papezh Urban II. izobchil she njega...

Osojski samostan je bil tesno povezan tudi s samostanom v Rozhacu pod Chedadom, Rosatium ad Forum Julium, in tako del obsezhnega samostanskega omrezhja, ki je bilo celo utrjeno ter je imelo vojashke posadke, njuna pomembnost pa je narashchala, she posebej zato, ker sta hkrati rabila za varnost in zanesljivost poti po dolinah prastare Nadizhe, Natisso, Soche, Sontium ter chezalpskih prelazov na Koroshko.

Iz lastnih izkushenj spoznavam, kolikshna je razlika med celibatom in menishtvom, to je dvoje povsem razlichnih stvari, ki lahko sovpadata ali pa ne, se pa ne izkljuchujeta. Za vechino nepouchenih seveda to ni pomembno in si s tem ne belijo glave. Celibat se nanasha na spolno naravo chloveka in pomeni odsotnost spolnih odnosov, to pa ne pomeni, da postane taka oseba nespolna,bozhje narave posameznika ni mogoche zanikati (kolikor ne gre za neobichajne primere, ki pa sodijo pod okrilje medicine); kako vzdrzhnesh premaguje spolno slo, obstaja cela vrsta tehnik. Celibat pa lahko razumemo tudi zgolj kot odpoved poroki in predstavlja pravno, kanonsko kategorijo, to dopushcha dolochena odstopanja od prej omenjene spolne definicije celibata, cheprav je v latinshchini beseda caelibe(m), ki pa ji ne vedo izvora, pomenila prav to: samski, neporochen. Nekateri jezikoslovci sicer menijo, da je mogoche najti vzporednico s slovansko osnovo »cel, celoten, torej neokrnjen, neoskrunjen«, ki pomensko povsem ustreza; na to misel sem prishel takrat, ko sem se, bivajoch med domachini na Koroshkem, bolje seznanil s slovanshchino, to vam bom popisal v nadaljevanju. Ampak samskega stanu je lahko kdorkoli po lastni volji ali pod prisilo, che ga vtaknejo v zapor, se znajde na samotnem otoku ali je zaradi kakrshnegakoli razloga v osami. Medtem ko je menishtvo prostovoljna osama, ki se je zhe zdavnaj, she pred rojstvom nashega Gospoda, zachela kot pushchavnishtvo, odstranitev iz javnosti, odmik od druzhbe, vzpostavljanje kakrshnihkoli odnosov z drugimi le v najnujnejshih primerih.

Beseda menih ima grshke korenine mono – eden, sam, in monakhos, kar prav tako pomeni: tisti, ki zhivi sam, to pa ne ustreza dejstvom, saj menihi praviloma zhive v samostanski skupnosti in so le dolochen del dneva v osami v svoji celici. She celo predpisano jim je, da se udelezhujejo skupnih obedov, molitev, mash in podobnega, skratka, z menishkim redom je poskrbljeno za druzhenje. Povsem nekaj drugega so pushchavniki, samotarji, eremiti – prav tako iz grshchine eremos »pushcha(va), samota«, ki predstavljajo prej izjemo kakor pravilo. Menishtvo pa je usmerjeno k dolochenemu cilju: posvetitev svojega zhivljenja Bogu z delom, mislijo in molitvijo. Dosledna posledica takega poklica je seveda celibat, kajti le tako je mogoche chloveku osredotochiti na Boga svojo energijo in skopo odmerjeni chas. Skushnjavec pa je nenehno na prezhi in zvablja zaobljubljenega na stranpota, na lazhna polja slasti in zemeljskih uzhitkov, da bi ga odvrnil od smotra, ki sega onkraj tostranskega zhivljenja.

Prve druzhine ubozhnih krshchanskih menihov, pushchavnikov, so nastale zhe v prvih stoletjih po Gospodovem shtetju, ko so se na ta nachin nekateri zoprestavljali proti bogatenju cerkve, ki je prehajala v drzhavno religijo in s tem dajala svoj blagoslov vsakokratni oblasti. Takrat je sv. Pahomij v zachetku 4. stoletja ustanovil prvi samostan ob Nilovih brzicah; Pahomij je prvi zbral pushchavnike k zhivljenju v skupnosti. Iz Egipta se je krshchansko menishtvo razshirilo v Sirijo in Palestino, kjer ga je vzhodna cerkev tudi priznala, in kapadokijski shkof Bazilij je napisal prva redovnishka pravila. Medtem pa se je zahodna cerkev dolgo upirala in je shele sv. Benediktu iz Nursije leta 529 uspelo od papezha dobiti dovoljenje za samostan na Monte Cassinu; tam naj bi zhiveli v celibatu, brez zasebne lastnine in pokorni nadrejenim.

V teku stoletij pa se je namerilo, da so ustanavljali she druge redove, med katerimi so bili tevtonski, templjarski, jezuitski, od katerih je vsak imel posebne naloge ter so postali jedro gospodarske, politichne in duhovne mochi cerkve, z obsezhnimi posestvi in velikim bogastvom – tudi z mesti, nekaj sto vasmi in desettisochi tlachanskih kmetov. Samostani so dobili svoje sodstvo, upravni aparat, vojsko, podlozhnike ... Shkofje so postali knezo-shkofi.

Che se kdo odlochi za celibat brez zaobljube, ker so taka njegova nagnjenja ali je taka privrzhenost dolocheni stvari, ideji, nalogi, poslanstvu, potem mu je veliko lazhje, saj se v trenutku slabosti ne pregreshi, kakor je prepovedano redovniku.

Tako pa pestijo samostanske bratovshchine pregrehe in spozabe, ki jih je tezhko prikriti za zidovi opatij.

Kljub vsem neljubim peripetijam pa so benediktinci opravljali zelo hvalevredno delo, ki ga je zapovedal ustanovitelj reda Benedikt iz Nurzije v shestem stoletju, pravzaprav zachetnik menishtva v zahodni katolishki cerkvi. Prvi samostan je postavil na Monte Cassinu v Kampaniji leta 526 in pravila te samostanske skupnosti so postala vzorec za zhivljenje in delo vseh zahodnokrshchanskih menishkih skupnosti. Samostanu je nacheloval opat, ki so ga volili vsi menihi; novinec je moral prestati preizkusno dobo in se nato zaobljubiti, da se bo drzhal redovnishkih pravil: uboshtva, vzdrzhnosti, pokorshchine opatu. V samostanskem zhivljenju se je menjavalo telesno delo (rokodelstvo, poljedelstvo) z duhovnimi ter nabozhnimi vajami (kamor je sodilo tudi prevajanje in prepisovanje knjig), v tem so se bistveno lochevali od vzhodnega menishtva, ki se posvecha predvsem askezi in nabozhnemu razmishljanju. To pa je izrednega pomena, saj so prve benediktinske samostane ustanovili na severnojadranskem ozemlju zhe v 8. st. v Shtivanu pri Timavu, S. Ioannis Timavus, in Innichenu, nekaj kasneje pa she na Osojah in v Sv. Pavlu v Labotski dolini, seveda vse s prvotnim namenom pokristjanjevanja poganskih Slovanov. Tudi to je bilo v sklopu sistema »prenove iz Gorze«.

Prav to, in pojav ter razmah Gorishke grofije, kazhe na dolgotrajno stalnico, ki umeshcha ta zgornjejadranski – podalpski prostor med pomembna torishcha evropske zgodovine.

*

 

PRAH PRETEKLOSTI II