Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

 

VOJAKINJA

 

 

       Kralj Matjazh se s Turki bije,

       s sabljo dosti njih pobije,

       vendar vojska je sultána

       iz cesarstva cel'ga zbrana,

5      njih veliko je shtevilo,

       za Matjazha preobilo,

       s konja so ga s kopjem zbili,

       potlej nadenj so planili,

       trdno roke mu zvezáli,

10    v turshko jecho odpeljali.

       Zhena je na pragu stala,

       ga Alenka je chakála,

       mlada od Matjazha zhena,

       komaj leto porochena,

15    dol je gledala na cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       dan in noch jo opazuje,

       tedne kralja prichakuje,

       mesece na pragu chaka,

20    ni ga njenega junaka.

       Zhe jesen gre v zimo belo,

       se v pomlad je razcvetelo,

       a Alenka zvesto chaka,

       ni ga njenega junaka.

25    Spod lezhi, lezhi stezica,

       kakor dolga je ravnica,

       kot oko ji dalech vidi,

       steza zginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

30    teche v Turchijo globoko,

       tam, kjer vidi zarjo rdecho,

       tam so kralja vrgli v jecho.

       Skozi okno je v daljavo

       dolgo gledala v shirjavo,

35    potlej dol na belo cesto,

       ki pripelje v Budim mesto;

       najprej vidi chrno piko,

       majhno, a chez chas veliko,

       zdaj razlochi se postava,

40    a ni znana, tista prava,

       mlada je in v noshnji druga,

       turshkega je carja sluga.

 

       Je Alenchica mahála,

       slugo mladega vprashála:

45    »Kam pa gresh, ti fantich mladi,

       sredi pisane pomladi,

       ker prihajash chez poljano,

       je mordá kaj tebi znano,

       naj bo eno ali drugo,

50    naj bo dobro ali húdo,

       kaj z Matjazhem se dogaja,

       ali kralj domov prihaja?«

       Ji je sluga mlad podvoril,

       njej tako je odgovoril:

55    »Res prihajam chez poljano,

       vendar meni nich ni znano,

       od Matjazha ni novice,

       se ne slishi govorice,

       sam ga nisem níkdar srechal,

60    tudi nisem o njem vechal.«

       Je Alenchicha dejala,

       slugi je pojasnjevala:

       »Rad po turshko se obleche,

       halja se do pet mu vleche,

65    nosi chrne hlamudrache,

       rdeche hlache dopetache,

       srajco z zlatom vso preshito,

       s srebrom, da je bolj barvito,

       v srajci nosi rozhe vtkane,

70    ki so kakor rdeche rane

       mu po svili posejane,

       kakor da so zhe zadane.

       Malo krivega je nosa,

       s Turkom vsakim on se kosa,

75    sablja cent in pol mu vaga,

       strah je turshkega sovraga,

       je v Damasku narejena,

       v kachjem strupu prekaljena,

       se rezilo ji leskeche,

80    kakor sonce je blesteche,

       spodaj kacha je velika,

       ki z rezila ogenj sika,

       vsa je z zlatom okovana,

       ravno pravshnja za pogana.

85    S kape dol visi mu resa,

       vanjo dal je tri peresa,

       rdecha kapa je na glavi,

       perje dali so zherjavi,

       rob kraljevska je belina,

90    narejen iz hermelina.«

       Rekel ji je turshki sluga:

       »To pa zhe je pesem druga,

       res sem slishal govoriti,

       da se mora spokoriti

95    eden takshnih v jechi carja,

       sultana in gospodarja,

       v boju so ga s kopjem zbili,

       potlej nadenj so planili,

       trdno roke mu zvezáli,

100   v turshko jecho odpeljali.«

 

       Kaj Alenka je storila,

       da Matjazha bi reshila!

       Vsa po turshko se obleche,

       halja se do pet ji vleche,

105   gor da chrne hlamudrache,

       rdeche hlache dopetache,

       srajco z zlatom vso preshito,

       s srebrom, da je bolj barvito,

       v srajci nosi rozhe vtkane,

110   ki so kakor rdeche rane

       ji po svili posejane,

       kakor da so zhe zadane.

       Vzame sabljo damashchanko,

       sedemkratno prekovanko,

115   je v Damasku narejena,

       v kachjem strupu prekaljena,

       se rezilo ji leskeche,

       kakor sonce je blesteche,

       spodaj kacha je velika,

120   ki z rezila ogenj sika,

       vsa je z zlatom okovana,

       ravno pravshnja za pogana.

       S kape dol visi ji resa,

       vanjo dela je peresa,

125   rdecha kapa je na glavi,

       perje dali so zherjavi,

       rob kraljevska je belina,

       narejen iz hermelina.

       Zdaj Matjazhu je podobna,

130   kakor mozh za boj sposobna.

       V shtalo shla je po konjicha,

       osedlala je vranícha,

       najbolj hitrega zhrebicha,

       ki za dir ni rabil bicha,

135   ko zachutil je ravnico,

       prehitel je vsako ptico,

       delal dolge je korake,

       zadaj pushchal je oblake,

       z vetrom dirkal je igrivim

140   in s sokôlom selcem sivim.

       Za glavích se Lenka prime,

       s prsti se od tal odrine,

       v sedlo shine kakor ptica,

       shvigne konj kot lastovica,

145   v dolgih skokih chez planjavo,

       galopira chez dobravo,

       iskre kreshe pod kopiti

       po shirjavi kremeniti.

       Z mirno roko ga devojka

150   vodi, kot veleva vojka,

       dirja tja, kjer je shotorje

       Turkov kakor sivo morje

       vse prekrilo ravno polje,

       zatemnilo je obzorje,

155   prapori so valovanje,

       v vetru morja plimovanje.

       Oj, Matjazheva zhenica,

       ljuba ogrska kraljica,

       v prsih ti srce utripa,

160   po Matjazhu vroche hlipa,

       ti junashko mashchevanje

       roko vodi v bojevanje!

       Lenchica na glas zavpije,

       divji krik se ji izvije,

165   nagne se nad konjsko grivo,

       kvishku dvigne sabljo krivo,

       bridko sabljo damashchanko,

       sedemkratno prekovanko,

       je v Damasku narejena,

170   v kachjem strupu prekaljena,

       se rezilo ji leskeche,

       kakor sonce je blesteche,

       spodaj kacha je velika,

       ki z rezila ogenj sika,

175   vsa je z zlatom okovana,

       ravno pravshnja za pogana.

       S konjem plane v taborishche,

       shirno turshko shotorishche,

       peketa, kjer je shotorje

180   Turkov kakor sivo morje

       vse prekrilo ravno polje,

       zatemnilo je obzorje,

       prapori so valovanje,

       v vetru morja plimovanje.

185   Proti soncu se obrne,

       se poganov pet prevrne,

       glave Turkov na ravnico

       kakor snopje za zhanjico

       padajo, se kotalijo,

190   skozi zrak na tla frchijo,

       kakor izpod kose trava,

       kadar letina je prava.

       Dvakrat gor in dol pozhene,

       Turke seka razbesnjene,

195   slishi sabelj se zvenchanje,

       kot srshenje je brenchanje;

       prvich skozi vojsko jaha,

       janicharjev pol namaha,

       drugich se nazaj obrne,

200   jezdece vse s konj prevrne.

       Bes prevzel je Turkov carja,

       sultana in gospodarja,

       z okna dvora gleda bitko,

       a pri srcu mu je bridko,

205   roke ves obupan vije,

       pa na mrtve Turke vpije:

       »Druz'ga niste kot lazhnivci,

       svoj'ga carja goljufivci!

       Ste lagali, da ujeli

210   ste Matjazha, ga prijeli,

       zvezali in vrgli v jecho,

       zdaj pa glejte to nesrecho:

       s konjem dirja po bojishchu,

       silnem nashem shotorishchu,

215   proti soncu se obrne,

       pet vojakov nashih zvrne,

       glave Turkov na ravnico

       kakor snopje za zhanjico

       padajo, se kotalijo,

220   skozi zrak na tla frchijo,

       kakor izpod kose trava,

       kadar letina je prava!«

       Kaj Alenka je storila,

       od Matjazha najbolj mila?

 

225   Blizhe k dvoru je zdrvela,

       kapo rdecho si je snela,       

       chrne kite si razvila,

       si lase je razpustila,

       nedrje si je razkrila,

230   carju turshkemu zavpila:

         »Tvoja nima jih carica,

       kakor ogrska kraljica!«

       Potlej v jecho je planila

       in Matjazha je reshila,

235   brzh sta stekla do zhrebicha,

         najbolj hitrega konjicha,

       v sedlo sta oba skochila,

       konju se nad vrat sklonila;

       s sabljo kralj na desno mahne,

240   Lenka levo se umakne,

         ko Matjazh na levo sekne,

       dêkle v desno se ulekne,

       gnala sta z udarcem bicha

       sivogrivega konjicha,

245   da zagrabil je s kopiti

         kakor veter burjeviti,

       kakor misel sta hitela,

       da sta svit she prehitela,

       sklonjena nad konjsko glavo

250   splavala sta hladno Savo,

         sta skochila na zemljíco,

       gor na ogrsko ravnico,

       jahala na belo cesto,

       ki ju pelje v Budim mesto.

 

255   Dalech sta pustila carja,

       sultana in gospodarja,

       ki je buden sanjal sanje;

       vse bogastvo dal bi zanje,

       da postale bi resnica,

260   kot spomladi je kresnica:

       o Alenchici kraljici,

       bojeviti krasotici,

       ki lase razpushcha vranje,

       nezhno sega z roko vanje,

265   z drugo nedrja razkriva,

       bela dvojchka dva igriva.

       Takih nima she carica,

       kakor ogrska kraljica!

 

 

 

Opombe

X Sultan