Bogdan Novak
Kralj Matjazh se s Turki
bije,
s sabljo dosti njih
pobije,
vendar vojska je sultána
iz cesarstva cel'ga
zbrana,
5
njih veliko je shtevilo,
za Matjazha preobilo,
s konja so ga s kopjem
zbili,
potlej nadenj so
planili,
trdno roke mu zvezáli,
10
v turshko jecho odpeljali.
Zhena je na pragu stala,
ga Alenka je chakála,
mlada od Matjazha zhena,
komaj leto porochena,
15
dol je gledala na cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
dan in noch jo opazuje,
tedne kralja prichakuje,
mesece na pragu chaka,
20
ni ga njenega junaka.
Zhe jesen gre v zimo
belo,
se v pomlad je
razcvetelo,
a Alenka zvesto chaka,
ni ga njenega junaka.
25
Spod lezhi, lezhi stezica,
kakor dolga je ravnica,
kot oko ji dalech vidi,
steza zginja tam za
hribi,
saj chez polje to
shiroko
30
teche v Turchijo globoko,
tam, kjer vidi zarjo
rdecho,
tam so kralja vrgli v
jecho.
Skozi okno je v daljavo
dolgo gledala v
shirjavo,
35
potlej dol na belo cesto,
ki pripelje v Budim mesto;
najprej vidi chrno piko,
majhno, a chez chas
veliko,
zdaj razlochi se
postava,
40
a ni znana, tista prava,
mlada je in v noshnji
druga,
turshkega je carja
sluga.
Je Alenchica mahála,
slugo mladega vprashála:
45
»Kam pa gresh, ti fantich mladi,
sredi pisane pomladi,
ker prihajash chez
poljano,
je mordá kaj tebi znano,
naj bo eno ali drugo,
50
naj bo dobro ali húdo,
kaj z Matjazhem se
dogaja,
ali kralj domov
prihaja?«
Ji je sluga mlad
podvoril,
njej tako je odgovoril:
55
»Res prihajam chez poljano,
vendar meni nich ni
znano,
od Matjazha ni novice,
se ne slishi govorice,
sam ga nisem níkdar
srechal,
60
tudi nisem o njem vechal.«
Je Alenchicha dejala,
slugi je pojasnjevala:
»Rad po turshko se
obleche,
halja se do pet mu
vleche,
65
nosi chrne hlamudrache,
rdeche hlache dopetache,
srajco z zlatom vso
preshito,
s srebrom, da je bolj
barvito,
v srajci nosi rozhe
vtkane,
70 ki so kakor rdeche rane
mu po svili posejane,
kakor da so zhe zadane.
Malo krivega je nosa,
s Turkom vsakim on se
kosa,
75
sablja cent in pol mu vaga,
strah je turshkega
sovraga,
je v Damasku narejena,
v kachjem strupu
prekaljena,
se rezilo ji leskeche,
80
kakor sonce je blesteche,
spodaj kacha je velika,
ki z rezila ogenj sika,
vsa je z zlatom okovana,
ravno pravshnja za
pogana.
85
S kape dol visi mu resa,
vanjo dal je tri peresa,
rdecha kapa je na glavi,
perje dali so zherjavi,
rob kraljevska je
belina,
90
narejen iz hermelina.«
Rekel ji je turshki sluga:
»To pa zhe je pesem
druga,
res sem slishal
govoriti,
da se mora spokoriti
95
eden takshnih v jechi carja,
sultana in gospodarja,
v boju so ga s kopjem
zbili,
potlej nadenj so planili,
trdno roke mu zvezáli,
100
v turshko jecho odpeljali.«
Kaj Alenka je storila,
da Matjazha bi reshila!
Vsa po turshko se
obleche,
halja se do pet ji
vleche,
105
gor da chrne hlamudrache,
rdeche hlache dopetache,
srajco z zlatom vso
preshito,
s srebrom, da je bolj
barvito,
v srajci nosi rozhe
vtkane,
110
ki so kakor rdeche rane
ji po svili posejane,
kakor da so zhe zadane.
Vzame sabljo damashchanko,
sedemkratno prekovanko,
115
je v Damasku narejena,
v kachjem strupu
prekaljena,
se rezilo ji leskeche,
kakor sonce je
blesteche,
spodaj kacha je velika,
120
ki z rezila ogenj sika,
vsa je z zlatom okovana,
ravno pravshnja za pogana.
S kape dol visi ji resa,
vanjo dela je peresa,
125
rdecha kapa je na glavi,
perje dali so zherjavi,
rob kraljevska je
belina,
narejen iz hermelina.
Zdaj Matjazhu je
podobna,
130 kakor mozh za boj sposobna.
V shtalo shla je po
konjicha,
osedlala je vranícha,
najbolj hitrega
zhrebicha,
ki za dir ni rabil
bicha,
135
ko zachutil je ravnico,
prehitel je vsako ptico,
delal dolge je korake,
zadaj pushchal je oblake,
z vetrom dirkal je
igrivim
140
in s sokôlom selcem sivim.
Za glavích se Lenka
prime,
s prsti se od tal
odrine,
v sedlo shine kakor
ptica,
shvigne konj kot
lastovica,
145
v dolgih skokih chez planjavo,
galopira chez dobravo,
iskre kreshe pod kopiti
po shirjavi kremeniti.
Z mirno roko ga devojka
150
vodi, kot veleva vojka,
dirja tja, kjer je
shotorje
Turkov kakor sivo morje
vse prekrilo ravno
polje,
zatemnilo je obzorje,
155
prapori so valovanje,
v vetru morja
plimovanje.
Oj, Matjazheva zhenica,
ljuba ogrska kraljica,
v prsih ti srce utripa,
160
po Matjazhu vroche hlipa,
ti junashko mashchevanje
roko vodi v bojevanje!
Lenchica na glas
zavpije,
divji krik se ji izvije,
165
nagne se nad konjsko grivo,
kvishku dvigne sabljo
krivo,
bridko sabljo
damashchanko,
sedemkratno prekovanko,
je v Damasku narejena,
170
v kachjem strupu prekaljena,
se rezilo ji leskeche,
kakor sonce je
blesteche,
spodaj kacha je velika,
ki z rezila ogenj sika,
175
vsa je z zlatom okovana,
ravno pravshnja za
pogana.
S konjem plane v taborishche,
shirno turshko
shotorishche,
peketa, kjer je shotorje
180
Turkov kakor sivo morje
vse prekrilo ravno
polje,
zatemnilo je obzorje,
prapori so valovanje,
v vetru morja
plimovanje.
185
Proti soncu se obrne,
se poganov pet prevrne,
glave Turkov na ravnico
kakor snopje za zhanjico
padajo, se kotalijo,
190
skozi zrak na tla frchijo,
kakor izpod kose trava,
kadar letina je prava.
Dvakrat gor in dol
pozhene,
Turke seka razbesnjene,
195
slishi sabelj se zvenchanje,
kot srshenje je
brenchanje;
prvich skozi vojsko
jaha,
janicharjev pol namaha,
drugich se nazaj obrne,
200
jezdece vse s konj prevrne.
Bes prevzel je Turkov
carja,
sultana in gospodarja,
z okna dvora gleda
bitko,
a pri srcu mu je bridko,
205
roke ves obupan vije,
pa na mrtve Turke vpije:
»Druz'ga niste kot
lazhnivci,
svoj'ga carja
goljufivci!
Ste lagali, da ujeli
210
ste Matjazha, ga prijeli,
zvezali in vrgli v
jecho,
zdaj pa glejte to
nesrecho:
s konjem dirja po
bojishchu,
silnem nashem
shotorishchu,
215
proti soncu se obrne,
pet vojakov nashih
zvrne,
glave Turkov na ravnico
kakor snopje za zhanjico
padajo, se kotalijo,
220
skozi zrak na tla frchijo,
kakor izpod kose trava,
kadar letina je prava!«
Kaj Alenka je storila,
od Matjazha najbolj
mila?
225
Blizhe k dvoru je zdrvela,
kapo rdecho si je
snela,
chrne kite si razvila,
si lase je razpustila,
nedrje si je razkrila,
230
carju turshkemu zavpila:
»Tvoja nima jih carica,
kakor ogrska kraljica!«
Potlej v jecho je planila
in Matjazha je reshila,
235
brzh sta stekla do zhrebicha,
najbolj hitrega konjicha,
v sedlo sta oba
skochila,
konju se nad vrat
sklonila;
s sabljo kralj na desno
mahne,
240
Lenka levo se umakne,
ko Matjazh na levo sekne,
dêkle v desno se
ulekne,
gnala sta z udarcem
bicha
sivogrivega konjicha,
245
da zagrabil je s kopiti
kakor veter burjeviti,
kakor misel sta hitela,
da sta svit she
prehitela,
sklonjena nad konjsko
glavo
250
splavala sta hladno Savo,
sta skochila na zemljíco,
gor na ogrsko ravnico,
jahala na belo cesto,
ki ju pelje v Budim
mesto.
255
Dalech sta pustila carja,
sultana in gospodarja,
ki je buden sanjal
sanje;
vse bogastvo dal bi
zanje,
da postale bi resnica,
260
kot spomladi je kresnica:
o Alenchici kraljici,
bojeviti krasotici,
ki lase razpushcha
vranje,
nezhno sega z roko
vanje,
265
z drugo nedrja razkriva,
bela dvojchka dva
igriva.
Takih nima she carica,
kakor ogrska kraljica!