Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

VOJAK

 

 

       Kralj je oblachila slekel,

       cape nase je navlekel,

       se oblekel v potepuha,

       v preobleki ogleduha

5     rad je med ljudi zahajal,

       se med njimi je sprehajal,

       saj je vedel, da usoda

       ne chasti samo gospoda,

       niso plemichi le vdani,

10    so med ljudstvom modrijani,

       ki vedo, kaj je resnica,

       kje v kraljestvu je pravica.

       Shel je dol na belo cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

15    pot pripelje ga med hribe,

       kjer prispel je do kolibe,

       stara v njej zhivi neznanka,

       ki po rodu je Ciganka.

       Zhenska spredaj je sedela,

20    je na mizo karte dela,

       si jih je ogledovala,

       je iz njih prerokovala.

       Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik ljubeznivo steche:

25    »Bog daj dober dan, zhenica,

       kakshna v kartah je resnica?«

       Starka mu je govorila,

       mu besedo je vrnila:

       »Bog daj mlademu gospodu,

30    da bilo bi vse pogodu.

       Gledam karte od obchestva,

       vidim zhitje od kraljestva,

       niti ena pa ne vprasha,

       kaj vas k hishi tej prinasha.«

35    Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik mu shaljivo steche:

       »Sem shtudent v chetrtem letu,

       se potikam rad po svetu,

       slishal sem, da dosti veste,

40    hodijo do vas neveste,

       da jim karte to povejo,

       ali pred oltar naj grejo,

       bodo zveste al' nezveste,

       pa jim s kartami poveste,

45    kaj v zhivljenju jih pochaka,

       srecha ali pasja dlaka;

       pridejo do vas gospodje,

       vmes pa kakshno blagorodje,

       vsi izvedeli bi radi,

50    kaj za kartami je zadi,

       kar se jutri jim obeta,

       zarad' posla al' dekleta.

       Tudi mene radovednost

       daje, ali je vsevednost

55    mam'ce res ciganske taka,

       da pove mi, kaj me chaka;

       mene prav srchno zanima,

       che mi v kartah srecha kima.«

       Starka je odgovorila,

60    mu besedo je vrnila:

       »Vse povem vam po pravici,

       prav tako bo po resnici,

       kot bi v bibliji prebrali,

       v svetem pismu poiskali.«

65    Ga z ochmi je oceníla,

       kol'ko groshev bi dobila,

       od shtudenta revne noshnje,

       ki ochitno nima moshnje,

       saj bi rabil vsaj zlatnichek,

70    da bi kupil si moshnjichek.

       Karte si je razvrstila,

       zraven tole govorila:

       »Hokus pokus imperatus,

       kinder minder aberatus,

75    vchasih vidi tudi slepec

       in razume bistvo cepec.«

       Trikrat karte je zvrstila,

       jih po mizi polozhila,

       vedno pikov as pod prsti

80    pride ji nazadnje v vrsti.

       Ga je tretjich polozhila,

       pa pokonci je skochila,

       kot da v zadnji plati skriti

       bi imela zolje v riti.

85    Kralju naglo je zavpila,

       je shtudenta zaprosila:

       »Hitro srebrnik mi dajte,

       nich skopushko ne mechkajte,

       che bo novec vechje tezhe,

90    bolj se jezik mi razvezhe!«

       Kralj Matjazh ji je ustregel,

       po srebro je v zhepe segel,

       dal ji tolar take tezhe,

       ki vsak jezik koj razvezhe;

95    brzh po njem ciganka plane,

       prst chloveshki v roke vzame,

       ta odrezan je z levice

       skoraj cel, do polovice,

       s trupla, ki z vrvi viselo

100   je za neko hudo delo.

       Z njim nad tolarjem narishe

       kroge, krizhe, pa jih brishe,

       vse je trikrat ponovila,

       prst in tolar v zhep je skrila.

105   »Hush si notri, hush si notri,

       vedno bosh pri svoji botri,«

       srebrnik je zarotila,

       je ciganka govorila,

       potlej ga za dlan prosila,

110   da bi chrte preuchila,

       roki kralja je prijela,

       ju ogledovati jela.

       Dolgo starka je molchala,

       tiho z glavo zmajevala,

115   strmo ga v ochi pogleda,

       konchno steche ji beseda:

       »Lepi moj gospodich dragi,

       radodarni ste v nagradi,

       nich zato vam ne prikrijem,

120   vse skrivnosti vam razkrijem,

       ki zapisane so v dlani,

       v glavni chrti in ob strani.

       Prichakuje vas usoda

       imenitnega gospoda,

125   na prestolu od vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja,

       che ne boste nich ukradli,

       boste v letu dni propadli,

       prav na god svoj pogubljeni,

130   che ostanete poshteni.«

       Je smejalo se Matjazhu,

       nejevernemu Tomazhu,

       dal she en je tolar starki,

       mrachne sile gospodarki,

135   potlej je odshel po poti,

       ki usodi gre naproti.

    

       To bilo je sred' poletja,

       ko je trava polna cvetja,

       god pa bil je od vladarja

140   proti koncu februarja.

       A pozabil ni Ciganke,

       ne besedne nje uganke:

       »Che ne boste nich ukradli,

       boste v letu dni propadli,

145   prav na god svoj pogubljeni,

       che ostanete poshteni.«

       Ni Matjazh bil praznoveren,

       a ne chisto nejeveren,

       ni vech dobro mogel spati,

150   niti vech miru poznati,

       bolj odganja temne misli,

       vechkrat kraje se domisli.

       Da bi si pomiril glavo,

       vzel vojashko je opravo,

155   plashch iz hermelina slekel,

       star soldashki plashch oblekel,

       spod huzárja rdeche hlache,

       se izmuznil iz palache,

       pa jo v Budim tiho mahnil,

160   gledal, kje bi kaj izmaknil,

       vrata v krchme je odpiral,

       za pajdashi se oziral,

       saj je lazhje krasti v dvoje,

       se najlazhje krade v troje.

165   Sredi temne ulichice

       stopil v prostor je beznice,

       kjer na mizo je majavo

       star vojak naslonil glavo,

       zraven svecha je gorela,

170   komaj da je she brlela,

       luch metala na krchmarja,

       te shpelunke gospodarja.

       Kralj prisedel je k vojaku,

       onemoglemu mozhaku,

175   rekel je za polich vina,

       ki bi naj bilo ranina,

       stala ga je pol cekina,

       kalna brozgasta kislina.

 

       Mu vojak je tole rekel,

180   jezik mu je hitro stekel:

       »Vidim, nemshki si najemnik,

       pozno klatish se, bojevnik.«

       »Tuj vojak prijat'ljev nima,

       merico popil bi vina,

185   je tezhko izhod dobiti,

       da bi mogel jo izpiti,«

       mu Matjazh odgovor vrne.

       Jezik she vojak obrne:

       »Nisi svoje kriv usode,

190   tuje branish tu gospode,

       kruha nimash v domovini,

       skorjo nashel si v tujini.«

       Spil vojak je svoje vino,

       plachal z zadnjo gotovino,

195   hotel je od mize iti,

       se iz krchme napotiti,

       pa ga je Matjazh ustavil,

       predenj merico postavil:

       »Z mano srkni ga she malo,

200   mi denarja je ostalo,

       sproti naj krchmar naliva,

       se she malo veseliva!«

       Znova se vojak usede,

       kralju reche te besede:

205   »Danes si se ti izkazal,

       jutri bosh pa v vinu plaval,

       polna moshnja bo denarja

       preden jutranja bo zarja.«

       Kralj Matjazh se je zachudil:

210   »To si drzno mi obljubil.

       Jutri ni vojashke plache,

       pa she ta je za berache.

       Le od kod ti srebrniki?

       Kaj ti vrnejo dolzhniki?«

215   Stari se vojak zasmeje:

       »To si dobro rekel preje,

       saj je res vojashka placha

       komaj dobra za beracha,

       vendar je she druga vizha,

220   da se pride do drobizha,

       che je tvoja vest kosmata

       in odpirash tuja vrata.«

       Kralja je obshlo spoznanje,

       je veselo vzel na znanje,

225   da si nashel je pajdasha,

       ki se kakor tat obnasha,

       z njim bo reshena uganka,

       ki jo rekla je Ciganka.

       She en polich je narochil,

230   ga vojaku je natochil,

       trchil, ga v ochi pogledal:

       »Bosh she meni kaj povedal,

       kakshna je ta druga vizha,

       da se pride do drobizha,

235   saj je tudi moja placha

       komaj dobra za beracha,

       trd je tujchev kruh v tujini,

       slajsha skorja v domovini.«

       Rekel je vojak Matjazhu,

240   nejevernemu Tomazhu:

       »Che bosh z mano shel, najemnik,

       in pomagal mi, bojevnik,

       potlej ti bo kmalu jasno,

       kje se najde placho krasno,

245   pa imel bosh za pijacho,

       bo ostalo za jedacho,

       bo po mizah zhvenketalo,

       v zhepih bo zlató cingljalo.«

       Jezik mu je urno stekel,

250   mu Matjazh je tole rekel:

       »Rade volje se pridruzhim,

       tudi sam slabo zasluzhim,

       to je zadnja srebrnina,

       gre za najin polich vina.«

 

255   Plachal vino je krchmarju,

       te shpelunke gospodarju,

       potlej sta se napotila,

       dolgo v mestu sta hodila,

       dokler nista tja prispela,

260   kjer gospoda je zhivela.

       Pred kamnito je ograjo

       kralj Matjazh poslushal grajo:

       »Da ne pisnesh vech besede!

       Tu se reshish svoje bede,

265   hisha polna je zlatnine,

       je pribor iz srebrnine,

       najde se she gotovina,

       kakshna vrednejsha starina,

       v rjuho bova vse zavila

270   in v cekine pretopila.«

 

       Je Matjazha zaskrbelo,

       se mu v glavi je vrtelo:

       »Si pa pravi tat sezhgani,

       spodaj so strazharji vdani,

275   che ti je she glava bistra,

       to je hisha od ministra,

       che sred nje najú dobijo,

       v kraji naju ulovijo,

       se bo ta konchala shala,

280   naju chakajo veshala.«

       »Rekel sem, da ne govori,

       kar bom rekel, tisto stori!«

       jezno mu vojak je rekel

       sklonjen je chez cesto stekel,

285   tam je lestev skrita v travi,

       dober tat si vse pripravi,

       na koncéh sta jo zgrabíla,

       k zidu nesla, naslonila.

       Kralj se tresel je od straha,

290   da je skoraj bil brez daha,

       trese ves se kakor zholca,

       od strahu se mu she kolca.

       Gor na zid sta se povzpela,

       k sebi lestev kvishku vzela,

295   jo na drugo stran zvrnila,

       se po njej na vrt spustila.

       Jezik je vojaku stekel,

       je Matjazhu tole rekel:

       »Tam na drugem koncu vrta

300   nizka okna so odprta.«

       »Vidim,« je Matjazh odvrnil,

       komaj jezik je obrnil,

       so zobje mu shklepetali,

       skoraj glasno ropotali.

305   »To so okna obedníce,

       v njej srebrne, zlate zhlice,

       vilice in nozhi zlati,

       zanje padajo dukati,

       che za chrne vesh trgovce,

310   ki odshtejejo ti novce

       in prav nich jih ne zanima,

       da je vmes bila tatvina,

       le da kup so naredili,

       vse napol zastonj dobili.

315   Kakor plev bova denarja

       jutri vrgla pred krchmarja.

 

       Zdaj pa nehaj shklepetati,

       nehaj zhe z zobmi klepáti,

       ker zbudíl bosh vsa shcheneta,

320   zdramil ostrozoba pseta,

       naju strazha bo poslala

       pred sodnika, na veshala.«

       Je Matjazha zaskrbelo,

       se mu v glavi je vrtelo:

325   »Che naju minister slishi,

       che bo ropotalo v hishi,

       naju strazha bo poslala

       pred sodnika, na veshala.«

       »Rekla mi je kuharica,

330   moja zvesta je druzhica,

       da minister je na plesu,

       na zabavi v Chrnem lesu,

       ne imej me za bedaka,

       ki naravnost v past koraka.

335   Skrij pod oknom se v grmovje,

       se potuhni v to shibovje,

       tiho bodi in pochakaj,

       che bo strazha blizu, krakaj,

       da me bo opozorilo,

340   pred nevarnostjo svarilo.«

       Kralj Matjazh je shel v grmovje,

       se potuhnil je v shibovje,

       skozi okno obedníce

       zlezel je vojak po zhlice,

345   vzel she drugo srebrnino,

       v prt zavil je vso zlatnino,

       vilice in nozhe zlate,

       nashel je she tri dukate,

       svechnike osmerokrake,

350   ko zaslishal je korake,

       ni za beg bilo vech chasa,

       s plenom skochil je brez glasa,

       se potuhnil je v omaro,

       tja med metle, kramo staro.

355   Komaj vrata je prishkrnil,

       zhe se je minister vrnil,

       suknjich si za mizo slekel,

       potlej zheni svoji rekel:

       »Si dobila zhe darila,

360   si za jutri uredila,

       ko bomo obisk dobili,

       s kraljem god njegov slavili?«

 

       Zhena je odgovorila,

       mozhu je zagotovila:

365   »Sem dobila zhe darila,

       vse potrebno sem kupila,

       lonchek lep iz porcelana,

       gor je v grbu chrna vrana,

       okrasheno vse bogato

370   je s podobo in pozlato.«

       Je minister tole rekel,

       jezik mu je hitro stekel:

       »Tole majceno darilo

       bo veliko spremenilo.

375   Kakor vsa ta prejshnja leta

       tudi jutri se obeta,

       s kraljem bomo god slavili,

       chaj za zajtrk skupaj spili.

       V lonchku strup bom zhe pripravil,

380   potlej tebi ga nastavil,

       da bosh chaja vanj nalila,

       pa ga kralju ponudíla.

       Ko Matjazh bo pete stegnil,

       sabljo bridko bom potegnil,

385   se oklical za vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja;

       kdor se kaj bo onegavil,

       ga bom s sabljo sam obglavil!«

       Mu je zhena govorila,

390   da mozha bi odvrnila:

       »Jojme, kam v pogubo gréva,

       tega kralju res ne smeva,

       zlega pach ne bom storila,

       da bi kralja umorila,

395   sem zhe rajshi berachica,

       kot na tak nachin kraljica!«

       Je minister zheni rekel,

       jezik mu je jezno stekel:

       »Tiho! Nich vech ne govori!

400   Kar ukazhem, jutri stori!

       Nochem biti vech sluzhabnik,

       she kraljévi ne uradnik,

       che lahko zamenjam kralja,

       gospodarja in vladarja!«

405   Je minister shel z zhenico,

       zapustila obedníco

       sta in z vrati ropotala,

       potlej v spalnici zaspala.

       Srh oblil je zdaj vojaka,

410   kralju zvestega mozhaka,

       je zapustil skrivalishche,

       skozi okno na dvorishche

       se je spustil in v grmovje,

       siknil drugu je v shibovje,

415   da priklical je Matjazha,

       preden pride mimo strazha.

 

       Kakor sta na vrt stopila,

       sta ga tudi zapustila,

       lestev skrila onkraj v travo

420   in odshla sta chez dobravo.

       Kralj Matjazh je kljub temini

       videl: v dushe globochini

       nekaj mu tezhi pajdasha,

       saj se chudno zdaj obnasha;

425   ni  mu nochni plen v veselje,

       znotraj grize ga trpljenje,

       a nakradel je zlatnine,

       toliko je srebrnine,

       da bo leto dni uzhival,

430   brez skrbi lahko popival,

       pa ne misli na cekine,

       le molchi in nich ne zine.

       Kralj vojaku konchno reche,

       jezik radovedno steche:

435   »Le zakaj si zdaj zlovoljen?

       S plenom nisi zadovoljen?

       Nisi nashel vse zlatnine,

       je premalo srebrnine?«

       Se vojak je tam ustavil,

440   jezno kralju je izdavil:

       »Sem nakradel srebrnine,

       toliko je tu zlatnine,

       da bom leto dni uzhival,

       brez skrbi lahko popival,

445   ti bosh meni spremljevalec,

       che le nisi izdajalec,

       bova skupaj se gostila,

       celo leto veselila.«

       Potlej se vojak obrne,

450   spet v tishino se ogrne,

       kralj vojaku znova reche,

       jezik radovedno steche:

 

       »Kdo bo kupil to zlatnino,

       kdo bo plachal srebrnino,

455   saj na vsakem kosu pishe,

       da je iz ministra hishe?

       Naju strazha bo poslala

       pred sodnika, na veshala.«

       Se vojak je tam ustavil,

460   jezno kralju je izdavil:

       »Dobro vse poznam trgovce,

       ki odshtejejo ti novce

       in prav nich jih ne zanima,

       che je vmes bila tatvina,

465   le da kup so naredili,

       vse napol zastonj dobili,

       che si kradel njih ochetu,

       oni so zato na svetu,

       da si delajo dobichek

470   in ga spravljajo v moshnjichek,

       lastno mater bi prodali,

       che bi grosh vech v moshnjo dali.

       Plen bogati bova skrila,

       jutri bova se dobila,

475   tam nekje okrog kosila

       izkupichek razdelila,

       potlej bova vince pila,

       se zhivljenja veselila.

       Meni se lahko zaupa,

480   v srcu kanchka ni goljufa!«

       Zakopala sta zlatnino,

       pod drevesom srebrnino,

       potlej sta naprej hodila.

       Skrb vojaka je tezhila,

485   pa Matjazh ga je povabil,

       chesh da groshev ni zapravil,

       pa bi spila chasho vina

       dokler je she gotovina,

       saj bo jutri od trgovcev

490   zlatih in srebrnih novcev.

       V krchmo druzhno sta zavila,

       zlagoma sta vino pila.

       Kralj Matjazh se pozanima,

       jezik mu miru vech nima:

495   »Budim je veliko mesto,

       zmore tristo eno cesto,

       kje naj jutri te poishchem,

       ko opoldne te obishchem;

       kakshno je ime ti dano,

500   mi she vedno ni poznano.«

       Mu vojak je tole rekel,

       jezik mu je hitro stekel:

       »So me Janeza krstili,

       pri Kovachu me dobili,

505   Aleksandrovi huzarji

       vsi smo med vojaki carji,

       sluzhim v petnajsti stotníji,

       gardijski tovarishiji,

       tam me vedno zlahka najdesh,

510   che v vojashnico kdaj zajdesh.

       Zvok pa tvojega imena

       najbrzh tujega je zvena?«

       Kralj Matjazh je tole rekel,

       jezik mu je blago stekel:

515   »Saj imena se sramujem,

       se Panshábel imenujem,

       dobro, da sem le Panshábel,

       prav lahkó bi bil Pan Schnabel,

       a ime je prazna vrazha,

520   klichejo me za Matjazha.«

       Zdaj vojak se zakrohoche,

       se od smeha skoraj joche:

       »Dobro, da sem le Panshábel,

       prav lahkó bi bil Pan Schnabel!

525   Nisem videl take skaze,

       zbog nosu bi bil Pan Nase,

       to bi zhe bilo poshteno,

       ampak kot je zhe recheno

       v spisih nashih starih dedov,

530   modrijanov in vsevedov,

       naj takó she milo prosi,

       chlovek svojo krivdo nosi

       s sabo najmanj she stoletja,

       morda dolga tisochletja,

535   naj bo Peter, naj bo Domen,

       pravi nomen, da je omen.«

       Spet vojak je bridko vzdihnil,

       sapo je pred sebe pihnil,

       s tem Matjazha je razhudil,

540   se mu jezik je prebudil:

       »Neprestano mi vzdihujesh,

       stalno nekaj jadikujesh,

       sva prijatelja, oprosti,

       zdaj mi tega je zadosti!

 

545   Preden chisto mi obupash,

       se prijatelju zaupash,

       che so blizu ti birichi,

       meni to povej pri prichi!«

       Spet vojak je predse pihnil,

550   prav globoko je zavzdihnil:

       »Nisem chisto she obupal,

       bom prijatelju zaupal,

       saj zlochin mi dusho bega,

       tvojo pamet pa presega;

555   Kralj Matjazh je tebi tujec,

       meni vech je kakor ujec,

       jaz imam ga za vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja.

       Oche mi doma je pravil:

560   Bog je enega napravil,

       kar nash kralj Matjazh kraljuje,

       kmètich zlahka spet kmetuje,

       sta gospod in kmet enaka,

       prav oba sta poshtenjaka,

565   sluzhita oba resnici,

       sta pred sodstvom pri pravici;

       zdaj se ljudstvu spet obeta,

       da mu bo pravica vzeta,

       kralja bomo izgubili,

570   rablja na oblast dobili.«

       Kralj Matjazh se je zachudil,

       se mu jezik je prebudil:

       »Kralja bi kako zgubili,

       rablja na oblast dobili?

575   Videl kralja sem v dvorishchu,

       kot petelin na gnojishchu

       se je zjutraj tam sprehajal,

       med strazharji je razsajal,

       vpil na glas v strazharski lozhi,

580   bil je chisto v zdravi kozhi.«

       Tokrat kralja je Matjazha

       stresla od Ciganke vrazha:

       che ne boste nich ukradli,

       boste v letu dni propadli,

585   prav na god svoj pogubljeni,

       che ostanete poshteni.

       Mu srce je poskochilo,

       v prsih mu je burno bílo.

       Spet vojak je bridko vzdihnil,

590   sapo je pred sebe pihnil:

       »Saj sem rekel – mene bega,

       tvojo pamet pa presega.

       Kdor se danes tu sprehaja,

       jutri zhe drugam odhaja.

595   Kralj je mrtev, zhivel novi,

       kralj je mrtev, zhivel novi,

       jutri pojejo zvonovi,

       peli bodo, dokler novi

       kralj ne bo imel prestola,

600   preko hriba, preko dola,

       starega smo umorili,

       kralja novega dobili.«

       Kralj Matjazh se je razhudil,

       se mu jezik je prebudil:

605   »Kralja naj bi umorili,

       da bi novega dobili?«

       »Tochno to me v prsih gloda,

       kak bi kralja reshil groba.«

       »Kje si slishal to novico?«

610   »Kje sem slishal to novico!

       Marsikaj v ministra hishi

       chlovek dandanashnji slishi,

       da she tatu je nerodno,

       lopovu je neugodno.

615   Ko pobral sem srebrnino,

       v prt zavil sem vso zlatnino,

       vilice in nozhe zlate,

       nashel sem she tri dukate,

       svechnike osmerokrake,

620   ko zaslishal sem korake.

       Ni za beg bilo vech chasa,

       s plenom skochil sem brez glasa,

       se potuhnil tja v omaro,

       vmes med metle, kramo staro,

625   komaj vrata sem prishkrnil,

       zhe se je minister vrnil,

       suknjich si za mizo slekel,

       potlej zheni svoji rekel,

       che dobila je darila,

630   je za jutri uredila,

       ko bodo obisk dobili,

       s kraljem god njegov slavili.

       Zhena je odgovorila,

       mozhu je zagotovila,

635   da dobila je darila,

       vse potrebno je kupila,

       lonchek lep iz porcelana,

       gor je v grbu chrna vrana,

       okrasheno vse bogato

640   je s podobo in pozlato.

       Je minister potlej rekel,

       jezik mu je naglo stekel,

       da bo majceno darilo

       res veliko spremenilo.

645   Kakor vsa minula leta

       tudi jutri se obeta,

       s kraljem bodo god slavili,

       chaj za zajtrk skupaj spili,

       on bo v lonchku strup pripravil,

650   potlej zheni ga nastavil,

       da bo chaja vanj nalila,

       pa ga kralju ponudíla.

       Ko Matjazh bo pete stegnil,

       sabljo bridko bo potegnil,

655   se oklical za vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja,

       kdor se kaj bo onegavil,

       ga bo s sabljo sam obglavil.

       Mu je zhena govorila,

660   da mozha bi odvrnila,

       jojme, da v pogubo gréva,

       kralju tega res ne smeva,

       zlega pach ne bom storila,

       da bi kralja umorila,

665   sem zhe rajshi berachica,

       kot na tak nachin kraljica!

       Je minister zheni rekel,

       jezik mu je jezno stekel,

       naj bo tiho. Ne govori!

670   Kar ukazhem, jutri stori!

       Noche biti vech sluzhabnik,

       she kraljévi ne uradnik,

       che lahko zamenja kralja,

       gospodarja in vladarja.

675   Je minister shel z zhenico,

       zapustila obedníco

       sta in z vrati ropotala,

       potlej v spalnici zaspala.

       Vidish, tujec, to me gloda,

680   kak' bi kralja reshil groba,

       midva chuka she ne spiva,

       kralj pa zdajle zhe pochiva,

       a chetudi dvorna strazha

       prebudila bi Matjazha,

685   kralj bi zvedel za tatvino,

       za ukradeno zlatnino,

       pa bi zgodba se konchala,

       bi ministrova veljala,

       kralju strup bi bil le shala,      

690   bi poslal me na veshala.

       Kdo me spravil je v tatvino?

       Jojme, kaj bom s srebrnino?

       Zhalost me bo pogubila,

       kralja bo svojat ubila;

695   nich ni dobro siromaku,

       pishe se slabo vojaku,

       a nich bolje ni vladarju,

       kralju, Ogrov gospodarju,

       nevoshchljivcev tisochero,

700   bi ubilo ga stotero.«

       Potlej sta se poslovila,

       se domov sta napotila.

 

       Kralj Matjazh ni mogel spati,

       moral je zhe zgodaj vstati,

705   dal se je lepo oblechi,

       konje pred kochijo vprechi,

       so k ministru ga peljali,

       da bi tam zajtrkovali,

       kakor je bila navada,

710   kadar god praznuje gnada.

       Ga minister hladno gleda,

       zhena je v obraz vsa bleda,

       lica v znoju se rosijo,

       roke vidno ji drhtijo.

715   Bil minister je hinavec,

       spreten res besedni stavec,

       pa napletel je zdravico,

       ko postregli so potico,

       da so padale besede,

720   kot rozine sladkosnede,

       zhvenketale kot cekini,

       vse do konca »Bog vas sprimi!«

       Potlej mu minister reche,

       jezik njemu spretno steche:

725   »Skromno nashe bo darilo

       vasha jutra veselilo,

       lonchek je iz porcelana,

       gor je v grbu chrna vrana,

       okrasheno vse bogato

730   je s podobo in pozlato.

       Naj vam Bog nakloni zdravje,

       da bi pozno shli na navje,

       da bi dolgo nam zhiveli,

       svoj kraljevski mech vihteli!«

735   Zhena vsa je trepetala,

       lonchek s chajem mu podala,

       Kralj je v roke vzel darilo,

       se zahvalil za vezilo:

       »Bog skrbi za moje zdravje,

740   da bom pozno shel na navje,

       mi je sojeno zhiveti,

       moj kraljevski mech vihteti,

       rad tej zhelji bom ustregel,

       ko po lonchku sem posegel,

745   lepega je porcelana,

       kakor zhiva v grbu vrana,

       okrashen je res bogato

       in s podobo in s pozlato.

       Res me je razveselilo

750   to premishljeno darilo:

       bomo chast vam nakloníli,

       prvi boste ga izpili,

       lepi lonchek ta sprazníli,

       s tem lepó moj god slavili.«

755   Tole je minister rekel,

       jezik mu je hitro stekel:

       »Vi ste moje velichanstvo,

       Bog naj da vam zvelichanstvo,

       vendar to se ne spodobi,

760   da bi segel po posodi,

       ki podarjena vladarju

       v last je, Ogrov gospodarju.«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       jezik mirno je obrnil:

765   »Kadar kralj Matjazh goduje,

       se mu zhelje izpolnjuje,

       che pa tega ne zhelite,

       svojo kazen koj dobite:

       boste chaj iz lonchka pili

770   ali glavo izgubili!«

       »Milost, vashe velichanstvo,

       Bog naj da vam zvelichanstvo!«

       zhena je v obupu vpila,

       se pred kraljem priklonila.

775   Ji Matjazh je tole rekel,

       jezik mu je blago stekel:

       »Gor vstaníte, milostljiva,

       vem, oba da nista kriva,

       kajti niste privolili,

780   da bi kralja umorili,

       da ste rajshi berachica,

       kot na ta nachin kraljica,

       vendar on izpil bo lonchek,

       slishal bo mrlishki zvonchek,

785   ker je stregel po zhivljenju,

       v lastnem bo konchal trpljenju.«

       To se je takoj zgodilo,

       kakor pricha izrochilo.

 

       Ta chas kralja je Matjazha

790   v gardo shla vojashka strazha,

       kjer prijela je vojaka,

       nochnega tatu, mozhaka,

       ki je v petnajsti stotníji,

       gardijski tovarishiji,

795   Aleksandrove huzarje

       sluzhil, med vojaki carje.

       Strazha Janeza Kovacha,

       v uniformi postopacha,

       je na dvor peljala h kralju,

800   izrochila ga vladarju,

       ki sedi na sredi trona,

       mu na glavi sije krona,

       plashch ima iz hermelina,

       zraven je soboljevina.

805   Rekel je Matjazh vojaku,

       tole je dejal mozhaku:

       »Vi, Kovach, ste s'nochi kradli,

       kot vojak globoko padli!«

       Vzdrzhal tega ni bremena,

810   pal vojak je na kolena:

       »Res je, vashe velichanstvo,

       naj vam Bog da zvelichanstvo,

       ne zanikam, da sem kradel,

       za vojaka v greh sem padel,

815   vidim, da je vse izdano,

       pa zato vam dobro znano.

 

       Vem, kdo ni drzhál jezika,

       ko ga bom dobil, hudika,

       Nemca s temi bom rokami

820   sam zadavil tu pred vami!«

       Kralj ga jezno she sprashuje,

       smeshno burko nadaljuje:

       »Kaj ste kradli, nam priznajte,

       kje ste kradli, she dodajte!«

825   Zdaj vojaku jezik steche,

       prav ponizhno kralju reche:

       »Naj me velichanstvo slishi,

       kradel sem v ministra hishi,

       tam pobral sem srebrnino,

830   v prt zavil she vso zlatnino,

       vilice in nozhe zlate,

       nashel sem she tri dukate,

       z mano pa je pridno kradel

       Nemec ta, Matjazh Panshabel.«

835   Kralj se skoraj zhe nasmeje,

       manj je jezen kakor preje:

       »Pa bi prepoznal pajdasha,

       ki tvoj greh okrog raznasha?«

         Spet vojaku jezik steche,

840   kralju prav ponizhno reche:

       »Prepoznal bi ga po nosu,

       krivem velikanskem kosu,

       ki ga nosi sredi lica,

         kakor kljun svoj vechja ptica.«

845   Kralj Matjazh je shel z mozhaki,

       v sobo se je skril z vojaki,

       kralja ogrinjalo slekel,

       plashch vojashki je oblekel,

         shtiri je imel vojake,

850   za strazharje te junake,

       potlej k tronu se je vrnil,

       se k vojaku je obrnil.

       Vrglo kvishku je vojaka,

       razjezilo je mozhaka,

855   pa je planil do vladarja,

       je napadel gospodarja,

       so vojaki ga krotili,

       kralja so pred njim branili,

         vse pred sabo je podiral,

860   kralja svojega nadiral:

       »Izdajalec malopridni,

       jezikach ti neprevidni!

 

       Kot vohun sledish vojake,

       pa ovajash siromake!

865   Brzdat nisi znal jezika,

       a te bom dobil, hudika,

       potlej s temi te rokami

       bom zadavil kje v osami!«

       So vojaki se smejali

870   in Kovacha zadrzhali,

       da ni planil na Matjazha,

       helebarde krizha strazha,

       drugi mochni so vojaki

       zadrzhali ga, mozhaki.

875   Zdaj je kralju tale shala

       dolgochasna zhe postala,

       pa je plashch vojashki slekel,

       hermelin si spet oblekel.

       Zdaj Kovach je vse spregledal,

880   na kolenih je povedal:

       »Milost, vashe velichanstvo,

       Bog naj da vam zvelichanstvo,

       verjemíte, nisem vedel,

       komu v krchmi sem nasedel,

885   jemljem vse nazaj besede,

       vse je stiska moje bede,

       milost, vashe velichanstvo,

       gre za zmoto velikansko!«

       Kralj Matjazh se mu nasmeje,

890   reche blago kakor preje:

       »Sin moj in reshitelj, vstani

       in se poveseli z nami!

       Ti pozabim ne do groba,

       kakshna tvoja je zvestoba.

895   A za tisto grdo krajo

       si zasluzhish hudo grajo,

       moramo te kaznovati,

       zheni od ministra dati,

       ki je zjutraj ovdovela,

900   pa bo tebe rada vzela,

       ker je zhenska mlada, chedna,

       ti bo zhena zvesta, zgledna,

       ker bo vzela generala,

       generalica postala,

905   ker te zdajle imenujem,

       v generala napredujem,

       da bosh med vojaki carje,

       Aleksandrove huzarje,

       vodil gardo vso kraljévo,

910   to naj uredi zadevo!«

 

       Kakor pravi izrochilo,

       to se je takoj zgodilo.

       So Kovacha okopáli,

       novo uniformo dali,

915   vsa je z zlatom izvezena,

       s srebrnino okrashena,

       kot pritiche generalu,

       dvora gardnemu marshalu,

       ki skrbi za varnost kralja,

920   gospodarja in vladarja.

       Okopáli, pochesali,

       ga pred kralja pripeljali,

       tam so svatje ga chakali,

       so duhovna poklicáli,

925   generala ozhenili,

       z lepo vdovo porochili,

       ki v obraz je zarudela,

       generalu roko dela,

       mu zvestobo obljubila,

930   z njim se rada omozhila.

       Kralj Matjazh Kovachu reche,

       jezik mu shaljivo steche:

       »Radi jo imejte, zheno,

       pravkar z vami porocheno,

935   ni vam treba krasti zláta,

       bosta zdaj oba bogata,

       saj zhe placha generala

       vama bo zadostovala,

       zraven dajem premozhenje,

940   ki dovolj bo za zhivljenje,

       vse, kar je v ministra hishi,

       v doto od neveste slishi,

       zraven lepa so zemljishcha,

       nosijo zlatá prgishcha.

945   Z vami pa Matjazh Panshábel

       prav nikdár ne bo vech kradel!«

 

       Kralj je oblachila slekel,

       cape nase je navlekel,

       se oblekel v potepuha,

950   v preobleki ogleduha

       shel je dol na belo cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       pot pripelje ga med hribe,

       kjer prispel je do kolibe,

955   stara v njej zhivi neznanka,

       ki po rodu je Ciganka.

       Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik ljubeznivo steche:

       »Bog daj dober dan, zhenica,

960   kakshna v kartah je resnica?«

       Starka mu je govorila,

       mu besedo je vrnila:

       »Bog daj mlademu gospodu,

       da bilo bi vse pogodu.

965   Gledam karte od obchestva,

       vidim zhitje od kraljestva,

       niti ena pa ne vprasha,

       kaj vas k hishi tej prinasha.«

       Kralj Matjazh je pred neznanko,

970   moshnjo dal je pred Ciganko,

       ki je polna vsa zlatnine,

       v njej ni cvenka srebrnine,

       potlej ji je tole rekel,

       jezik mu je blago stekel:

975   »Hvala, dobra ste zhenica,

       v kartah je bila resnica,

       ste mi réshili zhivljenje,

       prihraníli mi trpljenje,

       tu je povrachilo malo,

980   naj vam bo zlato v zahvalo.«

       Mu je starka odvrnila,

       tole mu je govorila:

       »Bog naj dni te vse objema

       k sebi z rôkama obema,

985   naj ti bodo zvezde mile,

       srecho tebi nakloníle,

       kot jê mozhno jè chloveku

       dati v dandanashnjem veku!«

 

       Tisti zgoraj jo je slishal,

990   ji je zheljo to uslishal,

       dal je kralju kraljevanje

       kakor so najlepshe sanje,

       takshnega si ni izprosil,

       kdor za njim je krono nosil.

 

 

 

Opombe

XIII Pogreb