Bogdan Novak
Kralj je oblachila
slekel,
cape nase je navlekel,
se oblekel v potepuha,
v preobleki ogleduha
5
rad je med ljudi zahajal,
se med njimi je
sprehajal,
saj je vedel, da usoda
ne chasti samo gospoda,
niso plemichi le vdani,
10
so med ljudstvom modrijani,
ki vedo, kaj je resnica,
kje v kraljestvu je
pravica.
Shel je dol na belo cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
15
pot pripelje ga med hribe,
kjer prispel je do
kolibe,
stara v njej zhivi
neznanka,
ki po rodu je Ciganka.
Zhenska spredaj je
sedela,
20
je na mizo karte dela,
si jih je ogledovala,
je iz njih prerokovala.
Kralj Matjazh ji tole
reche,
jezik ljubeznivo steche:
25
»Bog daj dober dan, zhenica,
kakshna v kartah je
resnica?«
Starka mu je govorila,
mu besedo je vrnila:
»Bog daj mlademu
gospodu,
30
da bilo bi vse pogodu.
Gledam karte od
obchestva,
vidim zhitje od
kraljestva,
niti ena pa ne vprasha,
kaj vas k hishi tej
prinasha.«
35
Kralj Matjazh ji tole reche,
jezik mu shaljivo
steche:
»Sem shtudent v chetrtem
letu,
se potikam rad po svetu,
slishal sem, da dosti
veste,
40
hodijo do vas neveste,
da jim karte to povejo,
ali pred oltar naj
grejo,
bodo zveste al'
nezveste,
pa jim s kartami
poveste,
45
kaj v zhivljenju jih pochaka,
srecha ali pasja dlaka;
pridejo do vas gospodje,
vmes pa kakshno
blagorodje,
vsi izvedeli bi radi,
50
kaj za kartami je zadi,
kar se jutri jim obeta,
zarad' posla al'
dekleta.
Tudi mene radovednost
daje, ali je vsevednost
55
mam'ce res ciganske taka,
da pove mi, kaj me
chaka;
mene prav srchno zanima,
che mi v kartah srecha
kima.«
Starka je odgovorila,
60
mu besedo je vrnila:
»Vse povem vam po
pravici,
prav tako bo po resnici,
kot bi v bibliji
prebrali,
v svetem pismu
poiskali.«
65
Ga z ochmi je oceníla,
kol'ko groshev bi
dobila,
od shtudenta revne
noshnje,
ki ochitno nima moshnje,
saj bi rabil vsaj
zlatnichek,
70
da bi kupil si moshnjichek.
Karte si je razvrstila,
zraven tole govorila:
»Hokus pokus imperatus,
kinder minder aberatus,
75
vchasih vidi tudi slepec
in razume bistvo cepec.«
Trikrat karte je
zvrstila,
jih po mizi polozhila,
vedno pikov as pod prsti
80
pride ji nazadnje v vrsti.
Ga je tretjich
polozhila,
pa pokonci je skochila,
kot da v zadnji plati skriti
bi imela zolje v riti.
85
Kralju naglo je zavpila,
je shtudenta zaprosila:
»Hitro srebrnik mi
dajte,
nich skopushko ne
mechkajte,
che bo novec vechje
tezhe,
90
bolj se jezik mi razvezhe!«
Kralj Matjazh ji je
ustregel,
po srebro je v zhepe
segel,
dal ji tolar take tezhe,
ki vsak jezik koj
razvezhe;
95
brzh po njem ciganka plane,
prst chloveshki v roke
vzame,
ta odrezan je z levice
skoraj cel, do polovice,
s trupla, ki z vrvi
viselo
100
je za neko hudo delo.
Z njim nad tolarjem
narishe
kroge, krizhe, pa jih
brishe,
vse je trikrat ponovila,
prst in tolar v zhep je
skrila.
105
»Hush si notri, hush si notri,
vedno bosh pri svoji
botri,«
srebrnik je zarotila,
je ciganka govorila,
potlej ga za dlan
prosila,
110
da bi chrte preuchila,
roki kralja je prijela,
ju ogledovati jela.
Dolgo starka je
molchala,
tiho z glavo zmajevala,
115
strmo ga v ochi pogleda,
konchno steche ji
beseda:
»Lepi moj gospodich
dragi,
radodarni ste v nagradi,
nich zato vam ne
prikrijem,
120
vse skrivnosti vam razkrijem,
ki zapisane so v dlani,
v glavni chrti in ob
strani.
Prichakuje vas usoda
imenitnega gospoda,
125
na prestolu od vladarja,
kralja, Ogrov
gospodarja,
che ne boste nich
ukradli,
boste v letu dni
propadli,
prav na god svoj pogubljeni,
130
che ostanete poshteni.«
Je smejalo se Matjazhu,
nejevernemu Tomazhu,
dal she en je tolar
starki,
mrachne sile gospodarki,
135
potlej je odshel po poti,
ki usodi gre naproti.
To bilo je sred'
poletja,
ko je trava polna
cvetja,
god pa bil je od
vladarja
140
proti koncu februarja.
A pozabil ni Ciganke,
ne besedne nje uganke:
»Che ne boste nich
ukradli,
boste v letu dni
propadli,
145
prav na god svoj pogubljeni,
che ostanete poshteni.«
Ni Matjazh bil
praznoveren,
a ne chisto nejeveren,
ni vech dobro mogel
spati,
150
niti vech miru poznati,
bolj odganja temne
misli,
vechkrat kraje se domisli.
Da bi si pomiril glavo,
vzel vojashko je opravo,
155
plashch iz hermelina slekel,
star soldashki plashch
oblekel,
spod huzárja rdeche
hlache,
se izmuznil iz palache,
pa jo v Budim tiho
mahnil,
160
gledal, kje bi kaj izmaknil,
vrata v krchme je
odpiral,
za pajdashi se oziral,
saj je lazhje krasti v
dvoje,
se najlazhje krade v
troje.
165
Sredi temne ulichice
stopil v prostor je
beznice,
kjer na mizo je majavo
star vojak naslonil
glavo,
zraven svecha je gorela,
170
komaj da je she brlela,
luch metala na
krchmarja,
te shpelunke gospodarja.
Kralj prisedel je k
vojaku,
onemoglemu mozhaku,
175
rekel je za polich vina,
ki bi naj bilo ranina,
stala ga je pol cekina,
kalna brozgasta kislina.
Mu vojak je tole rekel,
180
jezik mu je hitro stekel:
»Vidim, nemshki si
najemnik,
pozno klatish se,
bojevnik.«
»Tuj vojak prijat'ljev
nima,
merico popil bi vina,
185
je tezhko izhod dobiti,
da bi mogel jo izpiti,«
mu Matjazh odgovor vrne.
Jezik she vojak obrne:
»Nisi svoje kriv usode,
190
tuje branish tu gospode,
kruha nimash v domovini,
skorjo nashel si v tujini.«
Spil vojak je svoje
vino,
plachal z zadnjo
gotovino,
195
hotel je od mize iti,
se iz krchme napotiti,
pa ga je Matjazh
ustavil,
predenj merico postavil:
»Z mano srkni ga she
malo,
200
mi denarja je ostalo,
sproti naj krchmar
naliva,
se she malo veseliva!«
Znova se vojak usede,
kralju reche te besede:
205
»Danes si se ti izkazal,
jutri bosh pa v vinu
plaval,
polna moshnja bo denarja
preden jutranja bo zarja.«
Kralj Matjazh se je
zachudil:
210
»To si drzno mi obljubil.
Jutri ni vojashke
plache,
pa she ta je za berache.
Le od kod ti srebrniki?
Kaj ti vrnejo
dolzhniki?«
215
Stari se vojak zasmeje:
»To si dobro rekel
preje,
saj je res vojashka
placha
komaj dobra za beracha,
vendar je she druga
vizha,
220
da se pride do drobizha,
che je tvoja vest
kosmata
in odpirash tuja vrata.«
Kralja je obshlo spoznanje,
je veselo vzel na
znanje,
225
da si nashel je pajdasha,
ki se kakor tat obnasha,
z njim bo reshena
uganka,
ki jo rekla je Ciganka.
She en polich je
narochil,
230
ga vojaku je natochil,
trchil, ga v ochi pogledal:
»Bosh she meni kaj
povedal,
kakshna je ta druga
vizha,
da se pride do drobizha,
235
saj je tudi moja placha
komaj dobra za beracha,
trd je tujchev kruh v
tujini,
slajsha skorja v
domovini.«
Rekel je vojak Matjazhu,
240
nejevernemu Tomazhu:
»Che bosh z mano shel,
najemnik,
in pomagal mi, bojevnik,
potlej ti bo kmalu
jasno,
kje se najde placho
krasno,
245
pa imel bosh za pijacho,
bo ostalo za jedacho,
bo po mizah zhvenketalo,
v zhepih bo zlató
cingljalo.«
Jezik mu je urno stekel,
250
mu Matjazh je tole rekel:
»Rade volje se
pridruzhim,
tudi sam slabo
zasluzhim,
to je zadnja srebrnina,
gre za najin polich vina.«
255
Plachal vino je krchmarju,
te shpelunke gospodarju,
potlej sta se napotila,
dolgo v mestu sta
hodila,
dokler nista tja
prispela,
260
kjer gospoda je zhivela.
Pred kamnito je ograjo
kralj Matjazh poslushal
grajo:
»Da ne pisnesh vech
besede!
Tu se reshish svoje
bede,
265
hisha polna je zlatnine,
je pribor iz srebrnine,
najde se she gotovina,
kakshna vrednejsha
starina,
v rjuho bova vse zavila
270
in v cekine pretopila.«
Je Matjazha zaskrbelo,
se mu v glavi je vrtelo:
»Si pa pravi tat
sezhgani,
spodaj so strazharji
vdani,
275
che ti je she glava bistra,
to je hisha od ministra,
che sred nje najú dobijo,
v kraji naju ulovijo,
se bo ta konchala shala,
280
naju chakajo veshala.«
»Rekel sem, da ne
govori,
kar bom rekel, tisto
stori!«
jezno mu vojak je rekel
sklonjen je chez cesto
stekel,
285
tam je lestev skrita v travi,
dober tat si vse
pripravi,
na koncéh sta jo
zgrabíla,
k zidu nesla, naslonila.
Kralj se tresel je od
straha,
290
da je skoraj bil brez daha,
trese ves se kakor
zholca,
od strahu se mu she
kolca.
Gor na zid sta se
povzpela,
k sebi lestev kvishku
vzela,
295
jo na drugo stran zvrnila,
se po njej na vrt
spustila.
Jezik je vojaku stekel,
je Matjazhu tole rekel:
»Tam na drugem koncu
vrta
300
nizka okna so odprta.«
»Vidim,« je Matjazh
odvrnil,
komaj jezik je obrnil,
so zobje mu shklepetali,
skoraj glasno ropotali.
305
»To so okna obedníce,
v njej srebrne, zlate
zhlice,
vilice in nozhi zlati,
zanje padajo dukati,
che za chrne vesh
trgovce,
310
ki odshtejejo ti novce
in prav nich jih ne
zanima,
da je vmes bila tatvina,
le da kup so naredili,
vse napol zastonj
dobili.
315
Kakor plev bova denarja
jutri vrgla pred
krchmarja.
Zdaj pa nehaj
shklepetati,
nehaj zhe z zobmi
klepáti,
ker zbudíl bosh vsa
shcheneta,
320
zdramil ostrozoba pseta,
naju strazha bo poslala
pred sodnika, na
veshala.«
Je Matjazha zaskrbelo,
se mu v glavi je vrtelo:
325
»Che naju minister slishi,
che bo ropotalo v hishi,
naju strazha bo poslala
pred sodnika, na
veshala.«
»Rekla mi je kuharica,
330
moja zvesta je druzhica,
da minister je na plesu,
na zabavi v Chrnem lesu,
ne imej me za bedaka,
ki naravnost v past
koraka.
335
Skrij pod oknom se v grmovje,
se potuhni v to
shibovje,
tiho bodi in pochakaj,
che bo strazha blizu,
krakaj,
da me bo opozorilo,
340
pred nevarnostjo svarilo.«
Kralj Matjazh je shel v
grmovje,
se potuhnil je v
shibovje,
skozi okno obedníce
zlezel je vojak po
zhlice,
345
vzel she drugo srebrnino,
v prt zavil je vso zlatnino,
vilice in nozhe zlate,
nashel je she tri
dukate,
svechnike osmerokrake,
350
ko zaslishal je korake,
ni za beg bilo vech
chasa,
s plenom skochil je brez
glasa,
se potuhnil je v omaro,
tja med metle, kramo
staro.
355
Komaj vrata je prishkrnil,
zhe se je minister
vrnil,
suknjich si za mizo
slekel,
potlej zheni svoji
rekel:
»Si dobila zhe darila,
360
si za jutri uredila,
ko bomo obisk dobili,
s kraljem god njegov
slavili?«
Zhena je odgovorila,
mozhu je zagotovila:
365
»Sem dobila zhe darila,
vse potrebno sem kupila,
lonchek lep iz
porcelana,
gor je v grbu chrna
vrana,
okrasheno vse bogato
370
je s podobo in pozlato.«
Je minister tole rekel,
jezik mu je hitro
stekel:
»Tole majceno darilo
bo veliko spremenilo.
375
Kakor vsa ta prejshnja leta
tudi jutri se obeta,
s kraljem bomo god
slavili,
chaj za zajtrk skupaj
spili.
V lonchku strup bom zhe
pripravil,
380
potlej tebi ga nastavil,
da bosh chaja vanj
nalila,
pa ga kralju ponudíla.
Ko Matjazh bo pete
stegnil,
sabljo bridko bom
potegnil,
385
se oklical za vladarja,
kralja, Ogrov
gospodarja;
kdor se kaj bo onegavil,
ga bom s sabljo sam
obglavil!«
Mu je zhena govorila,
390
da mozha bi odvrnila:
»Jojme, kam v pogubo
gréva,
tega kralju res ne
smeva,
zlega pach ne bom
storila,
da bi kralja umorila,
395
sem zhe rajshi berachica,
kot na tak nachin
kraljica!«
Je minister zheni rekel,
jezik mu je jezno
stekel:
»Tiho! Nich vech ne
govori!
400
Kar ukazhem, jutri stori!
Nochem biti vech
sluzhabnik,
she kraljévi ne uradnik,
che lahko zamenjam
kralja,
gospodarja in vladarja!«
405
Je minister shel z zhenico,
zapustila obedníco
sta in z vrati ropotala,
potlej v spalnici
zaspala.
Srh oblil je zdaj
vojaka,
410
kralju zvestega mozhaka,
je zapustil
skrivalishche,
skozi okno na dvorishche
se je spustil in v
grmovje,
siknil drugu je v
shibovje,
415
da priklical je Matjazha,
preden pride mimo strazha.
Kakor sta na vrt
stopila,
sta ga tudi zapustila,
lestev skrila onkraj v
travo
420
in odshla sta chez dobravo.
Kralj Matjazh je kljub
temini
videl: v dushe
globochini
nekaj mu tezhi pajdasha,
saj se chudno zdaj
obnasha;
425
ni mu nochni plen v veselje,
znotraj grize ga
trpljenje,
a nakradel je zlatnine,
toliko je srebrnine,
da bo leto dni uzhival,
430
brez skrbi lahko popival,
pa ne misli na cekine,
le molchi in nich ne
zine.
Kralj vojaku konchno
reche,
jezik radovedno steche:
435
»Le zakaj si zdaj zlovoljen?
S plenom nisi
zadovoljen?
Nisi nashel vse
zlatnine,
je premalo srebrnine?«
Se vojak je tam ustavil,
440
jezno kralju je izdavil:
»Sem nakradel srebrnine,
toliko je tu zlatnine,
da bom leto dni uzhival,
brez skrbi lahko
popival,
445
ti bosh meni spremljevalec,
che le nisi izdajalec,
bova skupaj se gostila,
celo leto veselila.«
Potlej se vojak obrne,
450
spet v tishino se ogrne,
kralj vojaku znova
reche,
jezik radovedno steche:
»Kdo bo kupil to
zlatnino,
kdo bo plachal
srebrnino,
455
saj na vsakem kosu pishe,
da je iz ministra hishe?
Naju strazha bo poslala
pred sodnika, na
veshala.«
Se vojak je tam ustavil,
460
jezno kralju je izdavil:
»Dobro vse poznam
trgovce,
ki odshtejejo ti novce
in prav nich jih ne
zanima,
che je vmes bila
tatvina,
465
le da kup so naredili,
vse napol zastonj
dobili,
che si kradel njih
ochetu,
oni so zato na svetu,
da si delajo dobichek
470
in ga spravljajo v moshnjichek,
lastno mater bi prodali,
che bi grosh vech v moshnjo dali.
Plen bogati bova skrila,
jutri bova se dobila,
475
tam nekje okrog kosila
izkupichek razdelila,
potlej bova vince pila,
se zhivljenja veselila.
Meni se lahko zaupa,
480
v srcu kanchka ni goljufa!«
Zakopala sta zlatnino,
pod drevesom srebrnino,
potlej sta naprej
hodila.
Skrb vojaka je tezhila,
485
pa Matjazh ga je povabil,
chesh da groshev ni
zapravil,
pa bi spila chasho vina
dokler je she gotovina,
saj bo jutri od trgovcev
490
zlatih in srebrnih novcev.
V krchmo druzhno sta
zavila,
zlagoma sta vino pila.
Kralj Matjazh se
pozanima,
jezik mu miru vech nima:
495
»Budim je veliko mesto,
zmore tristo eno cesto,
kje naj jutri te
poishchem,
ko opoldne te obishchem;
kakshno je ime ti dano,
500
mi she vedno ni poznano.«
Mu vojak je tole rekel,
jezik mu je hitro
stekel:
»So me Janeza krstili,
pri Kovachu me dobili,
505
Aleksandrovi huzarji
vsi smo med vojaki
carji,
sluzhim v petnajsti
stotníji,
gardijski tovarishiji,
tam me vedno zlahka
najdesh,
510
che v vojashnico kdaj zajdesh.
Zvok pa tvojega imena
najbrzh tujega je zvena?«
Kralj Matjazh je tole
rekel,
jezik mu je blago
stekel:
515
»Saj imena se sramujem,
se Panshábel imenujem,
dobro, da sem le
Panshábel,
prav lahkó bi bil Pan
Schnabel,
a ime je prazna vrazha,
520
klichejo me za Matjazha.«
Zdaj vojak se
zakrohoche,
se od smeha skoraj
joche:
»Dobro, da sem le
Panshábel,
prav lahkó bi bil Pan
Schnabel!
525
Nisem videl take skaze,
zbog nosu bi bil Pan Nase,
to bi zhe bilo poshteno,
ampak kot je zhe recheno
v spisih nashih starih
dedov,
530
modrijanov in vsevedov,
naj takó she milo prosi,
chlovek svojo krivdo
nosi
s sabo najmanj she
stoletja,
morda dolga tisochletja,
535
naj bo Peter, naj bo Domen,
pravi nomen, da je
omen.«
Spet vojak je bridko
vzdihnil,
sapo je pred sebe
pihnil,
s tem Matjazha je
razhudil,
540
se mu jezik je prebudil:
»Neprestano mi
vzdihujesh,
stalno nekaj jadikujesh,
sva prijatelja, oprosti,
zdaj mi tega je zadosti!
545
Preden chisto mi obupash,
se prijatelju zaupash,
che so blizu ti birichi,
meni to povej pri
prichi!«
Spet vojak je predse
pihnil,
550
prav globoko je zavzdihnil:
»Nisem chisto she
obupal,
bom prijatelju zaupal,
saj zlochin mi dusho
bega,
tvojo pamet pa presega;
555
Kralj Matjazh je tebi tujec,
meni vech je kakor ujec,
jaz imam ga za vladarja,
kralja, Ogrov
gospodarja.
Oche mi doma je pravil:
560
Bog je enega napravil,
kar nash kralj Matjazh
kraljuje,
kmètich zlahka
spet kmetuje,
sta gospod in kmet
enaka,
prav oba sta
poshtenjaka,
565
sluzhita oba resnici,
sta pred sodstvom pri
pravici;
zdaj se ljudstvu spet
obeta,
da mu bo pravica vzeta,
kralja bomo izgubili,
570
rablja na oblast dobili.«
Kralj Matjazh se je
zachudil,
se mu jezik je prebudil:
»Kralja bi kako zgubili,
rablja na oblast dobili?
575
Videl kralja sem v dvorishchu,
kot petelin na
gnojishchu
se je zjutraj tam
sprehajal,
med strazharji je
razsajal,
vpil na glas v
strazharski lozhi,
580
bil je chisto v zdravi kozhi.«
Tokrat kralja je
Matjazha
stresla od Ciganke
vrazha:
che ne boste nich
ukradli,
boste v letu dni
propadli,
585
prav na god svoj pogubljeni,
che ostanete poshteni.
Mu srce je poskochilo,
v prsih mu je burno bílo.
Spet vojak je bridko
vzdihnil,
590
sapo je pred sebe pihnil:
»Saj sem rekel – mene
bega,
tvojo pamet pa presega.
Kdor se danes tu
sprehaja,
jutri zhe drugam odhaja.
595
Kralj je mrtev, zhivel novi,
kralj je mrtev, zhivel
novi,
jutri pojejo zvonovi,
peli bodo, dokler novi
kralj ne bo imel
prestola,
600
preko hriba, preko dola,
starega smo umorili,
kralja novega dobili.«
Kralj Matjazh se je razhudil,
se mu jezik je prebudil:
605
»Kralja naj bi umorili,
da bi novega dobili?«
»Tochno to me v prsih
gloda,
kak bi kralja reshil
groba.«
»Kje si slishal to
novico?«
610
»Kje sem slishal to novico!
Marsikaj v ministra
hishi
chlovek dandanashnji
slishi,
da she tatu je nerodno,
lopovu je neugodno.
615
Ko pobral sem srebrnino,
v prt zavil sem vso
zlatnino,
vilice in nozhe zlate,
nashel sem she tri
dukate,
svechnike osmerokrake,
620
ko zaslishal sem korake.
Ni za beg bilo vech
chasa,
s plenom skochil sem
brez glasa,
se potuhnil tja v omaro,
vmes med metle, kramo
staro,
625
komaj vrata sem prishkrnil,
zhe se je minister
vrnil,
suknjich si za mizo
slekel,
potlej zheni svoji
rekel,
che dobila je darila,
630
je za jutri uredila,
ko bodo obisk dobili,
s kraljem god njegov
slavili.
Zhena je odgovorila,
mozhu je zagotovila,
635
da dobila je darila,
vse potrebno je kupila,
lonchek lep iz
porcelana,
gor je v grbu chrna
vrana,
okrasheno vse bogato
640
je s podobo in pozlato.
Je minister potlej
rekel,
jezik mu je naglo
stekel,
da bo majceno darilo
res veliko spremenilo.
645
Kakor vsa minula leta
tudi jutri se obeta,
s kraljem bodo god
slavili,
chaj za zajtrk skupaj
spili,
on bo v lonchku strup
pripravil,
650
potlej zheni ga nastavil,
da bo chaja vanj nalila,
pa ga kralju ponudíla.
Ko Matjazh bo pete
stegnil,
sabljo bridko bo
potegnil,
655
se oklical za vladarja,
kralja, Ogrov
gospodarja,
kdor se kaj bo onegavil,
ga bo s sabljo sam obglavil.
Mu je zhena govorila,
660
da mozha bi odvrnila,
jojme, da v pogubo
gréva,
kralju tega res ne
smeva,
zlega pach ne bom
storila,
da bi kralja umorila,
665
sem zhe rajshi berachica,
kot na tak nachin kraljica!
Je minister zheni rekel,
jezik mu je jezno
stekel,
naj bo tiho. Ne govori!
670
Kar ukazhem, jutri stori!
Noche biti vech
sluzhabnik,
she kraljévi ne uradnik,
che lahko zamenja
kralja,
gospodarja in vladarja.
675
Je minister shel z zhenico,
zapustila obedníco
sta in z vrati ropotala,
potlej v spalnici
zaspala.
Vidish, tujec, to me
gloda,
680
kak' bi kralja reshil groba,
midva chuka she ne
spiva,
kralj pa zdajle zhe
pochiva,
a chetudi dvorna strazha
prebudila bi Matjazha,
685
kralj bi zvedel za tatvino,
za ukradeno zlatnino,
pa bi zgodba se
konchala,
bi ministrova veljala,
kralju strup bi bil le
shala,
690 bi poslal me na veshala.
Kdo me spravil je v
tatvino?
Jojme, kaj bom s
srebrnino?
Zhalost me bo pogubila,
kralja bo svojat ubila;
695
nich ni dobro siromaku,
pishe se slabo vojaku,
a nich bolje ni
vladarju,
kralju, Ogrov gospodarju,
nevoshchljivcev
tisochero,
700
bi ubilo ga stotero.«
Potlej sta se poslovila,
se domov sta napotila.
Kralj Matjazh ni mogel
spati,
moral je zhe zgodaj
vstati,
705
dal se je lepo oblechi,
konje pred kochijo
vprechi,
so k ministru ga
peljali,
da bi tam zajtrkovali,
kakor je bila navada,
710
kadar god praznuje gnada.
Ga minister hladno
gleda,
zhena je v obraz vsa
bleda,
lica v znoju se rosijo,
roke vidno ji drhtijo.
715
Bil minister je hinavec,
spreten res besedni
stavec,
pa napletel je zdravico,
ko postregli so potico,
da so padale besede,
720
kot rozine sladkosnede,
zhvenketale kot cekini,
vse do konca »Bog vas
sprimi!«
Potlej mu minister
reche,
jezik njemu spretno
steche:
725
»Skromno nashe bo darilo
vasha jutra veselilo,
lonchek je iz porcelana,
gor je v grbu chrna
vrana,
okrasheno vse bogato
730
je s podobo in pozlato.
Naj vam Bog nakloni
zdravje,
da bi pozno shli na
navje,
da bi dolgo nam zhiveli,
svoj kraljevski mech
vihteli!«
735
Zhena vsa je trepetala,
lonchek s chajem mu
podala,
Kralj je v roke vzel darilo,
se zahvalil za vezilo:
»Bog skrbi za moje
zdravje,
740
da bom pozno shel na navje,
mi je sojeno zhiveti,
moj kraljevski mech
vihteti,
rad tej zhelji bom
ustregel,
ko po lonchku sem
posegel,
745
lepega je porcelana,
kakor zhiva v grbu
vrana,
okrashen je res bogato
in s podobo in s
pozlato.
Res me je razveselilo
750
to premishljeno darilo:
bomo chast vam
nakloníli,
prvi boste ga izpili,
lepi lonchek ta
sprazníli,
s tem lepó moj god
slavili.«
755
Tole je minister rekel,
jezik mu je hitro
stekel:
»Vi ste moje
velichanstvo,
Bog naj da vam
zvelichanstvo,
vendar to se ne spodobi,
760 da bi segel po posodi,
ki podarjena vladarju
v last je, Ogrov
gospodarju.«
Kralj Matjazh mu je
odvrnil,
jezik mirno je obrnil:
765
»Kadar kralj Matjazh goduje,
se mu zhelje izpolnjuje,
che pa tega ne zhelite,
svojo kazen koj dobite:
boste chaj iz lonchka
pili
770
ali glavo izgubili!«
»Milost, vashe
velichanstvo,
Bog naj da vam
zvelichanstvo!«
zhena je v obupu vpila,
se pred kraljem
priklonila.
775
Ji Matjazh je tole rekel,
jezik mu je blago
stekel:
»Gor vstaníte,
milostljiva,
vem, oba da nista kriva,
kajti niste privolili,
780
da bi kralja umorili,
da ste rajshi berachica,
kot na ta nachin
kraljica,
vendar on izpil bo
lonchek,
slishal bo mrlishki
zvonchek,
785 ker je stregel po zhivljenju,
v lastnem bo konchal
trpljenju.«
To se je takoj zgodilo,
kakor pricha izrochilo.
Ta chas kralja je
Matjazha
790
v gardo shla vojashka strazha,
kjer prijela je vojaka,
nochnega tatu, mozhaka,
ki je v petnajsti
stotníji,
gardijski tovarishiji,
795
Aleksandrove huzarje
sluzhil, med vojaki
carje.
Strazha Janeza Kovacha,
v uniformi postopacha,
je na dvor peljala h kralju,
800
izrochila ga vladarju,
ki sedi na sredi trona,
mu na glavi sije krona,
plashch ima iz
hermelina,
zraven je soboljevina.
805
Rekel je Matjazh vojaku,
tole je dejal mozhaku:
»Vi, Kovach, ste s'nochi
kradli,
kot vojak globoko
padli!«
Vzdrzhal tega ni
bremena,
810
pal vojak je na kolena:
»Res je, vashe
velichanstvo,
naj vam Bog da
zvelichanstvo,
ne zanikam, da sem
kradel,
za vojaka v greh sem
padel,
815
vidim, da je vse izdano,
pa zato vam dobro znano.
Vem, kdo ni drzhál
jezika,
ko ga bom dobil, hudika,
Nemca s temi bom rokami
820
sam zadavil tu pred vami!«
Kralj ga jezno she
sprashuje,
smeshno burko nadaljuje:
»Kaj ste kradli, nam
priznajte,
kje ste kradli, she
dodajte!«
825
Zdaj vojaku jezik steche,
prav ponizhno kralju
reche:
»Naj me velichanstvo
slishi,
kradel sem v ministra
hishi,
tam pobral sem
srebrnino,
830
v prt zavil she vso zlatnino,
vilice in nozhe zlate,
nashel sem she tri
dukate,
z mano pa je pridno
kradel
Nemec ta, Matjazh
Panshabel.«
835
Kralj se skoraj zhe nasmeje,
manj je jezen kakor
preje:
»Pa bi prepoznal
pajdasha,
ki tvoj greh okrog
raznasha?«
Spet vojaku jezik steche,
840
kralju prav ponizhno reche:
»Prepoznal bi ga po
nosu,
krivem velikanskem kosu,
ki ga nosi sredi lica,
kakor kljun svoj vechja
ptica.«
845
Kralj Matjazh je shel z mozhaki,
v sobo se je skril z
vojaki,
kralja ogrinjalo slekel,
plashch vojashki je
oblekel,
shtiri je imel vojake,
850
za strazharje te junake,
potlej k tronu se je
vrnil,
se k vojaku je obrnil.
Vrglo kvishku je vojaka,
razjezilo je mozhaka,
855
pa je planil do vladarja,
je napadel gospodarja,
so vojaki ga krotili,
kralja so pred njim
branili,
vse pred sabo je podiral,
860
kralja svojega nadiral:
»Izdajalec malopridni,
jezikach ti neprevidni!
Kot vohun sledish
vojake,
pa ovajash siromake!
865
Brzdat nisi znal jezika,
a te bom dobil, hudika,
potlej s temi te rokami
bom zadavil kje v
osami!«
So vojaki se smejali
870
in Kovacha zadrzhali,
da ni planil na
Matjazha,
helebarde krizha
strazha,
drugi mochni so vojaki
zadrzhali ga, mozhaki.
875
Zdaj je kralju tale shala
dolgochasna zhe postala,
pa je plashch vojashki
slekel,
hermelin si spet
oblekel.
Zdaj Kovach je vse
spregledal,
880
na kolenih je povedal:
»Milost, vashe
velichanstvo,
Bog naj da vam zvelichanstvo,
verjemíte, nisem vedel,
komu v krchmi sem
nasedel,
885
jemljem vse nazaj besede,
vse je stiska moje bede,
milost, vashe
velichanstvo,
gre za zmoto
velikansko!«
Kralj Matjazh se mu
nasmeje,
890
reche blago kakor preje:
»Sin moj in reshitelj,
vstani
in se poveseli z nami!
Ti pozabim ne do groba,
kakshna tvoja je
zvestoba.
895
A za tisto grdo krajo
si zasluzhish hudo
grajo,
moramo te kaznovati,
zheni od ministra dati,
ki je zjutraj ovdovela,
900
pa bo tebe rada vzela,
ker je zhenska mlada,
chedna,
ti bo zhena zvesta,
zgledna,
ker bo vzela generala,
generalica postala,
905
ker te zdajle imenujem,
v generala napredujem,
da bosh med vojaki
carje,
Aleksandrove huzarje,
vodil gardo vso
kraljévo,
910
to naj uredi zadevo!«
Kakor pravi izrochilo,
to se je takoj zgodilo.
So Kovacha okopáli,
novo uniformo dali,
915
vsa je z zlatom izvezena,
s srebrnino okrashena,
kot pritiche generalu,
dvora gardnemu marshalu,
ki skrbi za varnost
kralja,
920
gospodarja in vladarja.
Okopáli, pochesali,
ga pred kralja
pripeljali,
tam so svatje ga
chakali,
so duhovna poklicáli,
925
generala ozhenili,
z lepo vdovo porochili,
ki v obraz je zarudela,
generalu roko dela,
mu zvestobo obljubila,
930
z njim se rada omozhila.
Kralj Matjazh Kovachu
reche,
jezik mu shaljivo
steche:
»Radi jo imejte, zheno,
pravkar z vami
porocheno,
935
ni vam treba krasti zláta,
bosta zdaj oba bogata,
saj zhe placha generala
vama bo zadostovala,
zraven dajem
premozhenje,
940
ki dovolj bo za zhivljenje,
vse, kar je v ministra
hishi,
v doto od neveste
slishi,
zraven lepa so
zemljishcha,
nosijo zlatá prgishcha.
945
Z vami pa Matjazh Panshábel
prav nikdár ne bo vech
kradel!«
Kralj je oblachila
slekel,
cape nase je navlekel,
se oblekel v potepuha,
950
v preobleki ogleduha
shel je dol na belo
cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
pot pripelje ga med
hribe,
kjer prispel je do
kolibe,
955
stara v njej zhivi neznanka,
ki po rodu je Ciganka.
Kralj Matjazh ji tole
reche,
jezik ljubeznivo steche:
»Bog daj dober dan,
zhenica,
960
kakshna v kartah je resnica?«
Starka mu je govorila,
mu besedo je vrnila:
»Bog daj mlademu
gospodu,
da bilo bi vse pogodu.
965
Gledam karte od obchestva,
vidim zhitje od
kraljestva,
niti ena pa ne vprasha,
kaj vas k hishi tej
prinasha.«
Kralj Matjazh je pred
neznanko,
970
moshnjo dal je pred Ciganko,
ki je polna vsa
zlatnine,
v njej ni cvenka
srebrnine,
potlej ji je tole rekel,
jezik mu je blago
stekel:
975
»Hvala, dobra ste zhenica,
v kartah je bila
resnica,
ste mi réshili
zhivljenje,
prihraníli mi trpljenje,
tu je povrachilo malo,
980
naj vam bo zlato v zahvalo.«
Mu je starka odvrnila,
tole mu je govorila:
»Bog naj dni te vse
objema
k sebi z rôkama obema,
985
naj ti bodo zvezde mile,
srecho tebi nakloníle,
kot jê mozhno
jè chloveku
dati v dandanashnjem
veku!«
Tisti zgoraj jo je
slishal,
990
ji je zheljo to uslishal,
dal je kralju
kraljevanje
kakor so najlepshe
sanje,
takshnega si ni
izprosil,
kdor za njim je krono
nosil.